Joža Miklič
Življenje in delo
Joža (ali Jožefa ali Jožica) Miklič, univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica, pisateljica, publicistka in kulturnica je bila rojena 18. marca 1937. Osnovno šolo je obiskovala v Dol. Nemški vasi, gimnazijo v Trebnjem in v Stični ter diplomirala leta 1961 na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Takoj se je zaposlila kot prvi diplomant Ekonomske fakultete v Krki tovarni zdravil Novo mesto. V njeno pristojnost je sodilo nekaj letno vodenje ekonomskega sektorja v katerem so delovale finance, računovodstvo, analize, načrtovanje, notranji nadzor, poslovna informatika, organizacija ter avtomatska obdelava podatkov. Pod njenim vodstvom je bil nabavljen in uporabljen računalnik IBM360/25 prvi na Dolenjskem in drugi v Sloveniji, s katerim so se začele redne obdelave podatkov leta 1971. V Krki je tudi poskrbela za ustanovitev Kulturno umetniškega društva Krka s sekcijami od katerih še vedno deluje Dolenjski knjižni sejem, Pevski zbor in galerijska dejavnost. Krko je zastopala v številnih državnih, republiških in občinskih organih ter gospodarskih združenjih.
Leta 1980 je bila imenovana za direktorico Službe družbenega knjigovodstva v Novem mestu in s tem je postala tudi članica Sveta Službe družbenega knjigovodstva Slovenije kot tudi članica kolegija njenega generalnega direktorja. V njeno pristojnost je sodilo vodenje plačilnega prometa, analize in informacije o gospodarskih gibanjih, boniteta komitentov, davčni, inšpekcijski in finančni nadzor nad družbenih premoženjem, revizijski postopki in postopki vrednotenja premoženja vse za območje Dolenjske in Bele krajine. Njena naloga je bila tudi informiranje javnosti v regiji o gospodarskih gibanjih in v ta namen je organizirala redne tiskovne konference.
Upokojena je bila leta 1995 in kot upokojenka pridobila certifikat Ministrstva za pravosodje za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja. Z izpitom pri Ministrstvu za gospodarstvo je bila vpisana v register podjetniških svetovalcev za opravljanje poslov gospodarskega svetovalca in nadzirala izdelavo poslovnega načrta podjetnikom. V Združenju nadzornikov Slovenije je pridobila certifikat za opravljanje poslov nadzornika, eksperta v Nadzornih svetih in Nadzornih odborih družb oziroma družbenih skupnosti.
Poleg omenjenih zahtevnih delovnih nalog je Joža Miklič ob delu poučevala na Ekonomski srednji šoli in bila predavateljica Zavoda za izobraževanje kadrov in produktivnost dela v Novem mestu. V letih 1962 do 1969 je bila članica Skupščine Skupnosti socialnega zavarovanja v državi. Od 1964 do 1968 je bila članica Odbora za industrijo in obrt občine Novo mesto. Članica komiteja ZKS v občini Novo mesto je bila od 1961 do 1965. Kot direktorica pomembnega področja dela v Krki jr bila tudi ustanovna članica Simpozija o sodobnih metodah računovodstva in poslovnih financah v Sloveniji 1968. Opravljala je mnoge upravljavske funkcije. Od 1974 do 1978 je bila predsednica Kulturne skupnosti Novo mesto, članica Komisije za nadzor občine Novo mesto, 1974, predsednica zbora uporabnikov Zdravstvene skupnosti Slovenije, članica Izvršnega odbora Kulturne skupnosti Slovenije in predsednica odbora za naložbe v KSS, Ljubljana, 1974-1978, članica nadzornega odbora Centralnega komiteja ZK Slovenije, predsednica Izvršnega odbora področne raziskovalne skupnosti Slovenije za avtomatiko, računalništvo in informatiko, v obdobju 1982 do 1989 pa
predsednica občinske zdravstvene skupnosti in predsednica izvršnega odbora te skupnosti v Novem mestu. Bila je delegatka regije na 14. Kongresu Zveze komunistov Jugoslavije 1990. Bila je članica Društva manager – ustanovna članica sekcije Ženske z idejami, ustanovna članica društva Akademska pobuda - Univerza v Novem mestu 1994 in članica Razvojnega sveta Slovenije 1995-1997. Svetnica občinskega sveta Mestne občine Novo mesto je bila od 1995 do 1999 in v tem času vodila odbor za družbene dejavnosti. V letu 1996 jo je Okrožno sodišče v novem mestu imenovalo za stečajna upraviteljica GIP Pionir Novo mesto. V mandatnem obdobju 1999 do 2007 je bila članica nadzornega odbora Mestne občine Novo mesto. En mandat od 2009 do 2017 je bila urednica rubrike Družbena vprašanja v Rast–revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja. Občinski svet Mestne občine Novo mesto jo je leta 2010 imenoval za svojo predstavnico v Svetu Visokošolskega središča. Joža Miklič je kar 10 let predsedovala Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, bila članica organov Zveze ekonomistov Slovenije in 1996 predsednica njegovega izvršilnega organa. V tem obdobju je bil ustanovljen Foruma odličnosti in mojstrstva 1989. Bila je njegova ustanovna članica in vodja njegovega strateškega odbora. Sodeluje v vse slovenskem gibanju Rastoča knjiga, je ustanovna članica Društva Rastoča knjiga, ki deluje pod okriljem Državnega sveta Slovenije. Njeno publicistično delo obsega preko 80 člankov v strokovnih in drugih publikacijah. Kot ljubiteljica kulture in humanistka je članica številnih kulturnih in humanitarnih organizacij.
Za svoje delo je prejela več stanovskih priznanj, bila odlikovana z Redom dela z zlatim vencem leta 1982, je prejemnica Velike nagrade odličnosti in mojstrstva leta 2005 in je vpisana v Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline leta 2018. Živi v Novem mestu.
Storitve
Knjiga Barjanski tulipan
Opis knjige:
Avtorica je popisala več kot štiridesetletno delo Kulturno umetniškega društva Barje, katerega vsebino je vsa leta soustvarjala njena mama Tončka Melik. Društvo je delovalo izobraževalno, povezovalno in ustvarjalno v širšem okolju na obrobju Ljubljane, v njem je sodelovalo mnogo mladih, s svojimi prireditvami je gostovalo na številnih ljubljanskih odrih, celo na Reki in poskrbelo, da je okolje primerno počastilo velikane slovenske kulture ter spominske dneve. V ljubiteljski kulturi Slovenije so bili prepoznavni in spoštovani za kar so prejeli tudi pomembna priznanja.
Dolenjska in bela krajina
Opis knjige:
Avtorji pesnik Tone Pavček, dr. Janez Gabrijelčič in Joža Miklič s to knjigo nagovarjajo najširšo javnost regije za oblikovanje in uresničevanje uspešnejšega gospodarjenja in hitrejše rasti blagostanja. Ocenjujejo, da imata Dolenjska in Bela krajina še veliko neizkoriščenih razvojnih možnosti, ki bi lahko izboljšale materialni položaj tu živečih in jim omogočile tudi bogatejši duhovni razvoj. Motivacijski razvojni program je nastal v Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine leta 1993.
Potomci Jurčičevih junakov
Opis knjige:
Povojni čas je odprl široke možnosti izobraževanja, ki jih je večina mladih sprejela z navdušenjem kljub materialno neprilagojenim razmeram. Avtorica opisuje življenje druge generacije gimnazijcev v Stiški gimnaziji, njihova prizadevanja pri razumevanju za njih zahtevne učne snovi, njihov nadaljnji univerzitetni študij ter rezultate njihovega dela v praksi.
Zvestoba študentski druščini
Opis knjige:
Zbornik, ki ga je uredila avtorica Joža Miklič, pripoveduje zgodbe o študiju in uveljavljanju ekonomske stroke v Sloveniji, življenje in delo petinosemdesetih diplomantov 12. generacije študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so si med prvimi prizadevali uveljavljati ekonomsko doktrino, ekonomsko znanost in ekonomsko miselnost v raziskavah, podjetjih, v izobraževalni ustanovah in v upravljanju republike.
Blog
Še vedno revščina, 17. oktober, 2024
Celo zelo hitro narašča to človekovo zlo, ki ga imenujemo revščina, samo po sebi umevno, saj na svetu vladajo voditelji in njihove politične stranke, ki revščino z vojno in orožjem nenehno krepijo. Na svetu še vedno nimamo moči, da bi jih ukrotili, jim dopovedali, da potrebujemo mir in da ne moremo premagati revščine, če gre novo ustvarjena vrednost za proizvodnjo in nakup uničujočega orožja. Danes spet obeležujemo mednarodni dan boja proti revščini, namenjen ozaveščanju te problematike in opozarjanju na nujnost boja proti neenakostim, ki vplivajo na kakovost življenja ljudi. Revščina je v današnjih časih prisotna po vsem svetu, nekje zaradi naravnih pogojev, drugje zaradi terorja in vojn, v vsaki državi zaradi načina gospodarjenja.
Revščina v EU je še vedno resen izziv, povzroča jo brezposelnost, nizke plače, neenakost v izobraževanju, dostop do zdravstvenih storitev, stanovanjske razmere in socialna varnost. Po podatkih Eurostata je pred dvema letom kar 21,6 % prebivalstva EU živelo pod pragom tveganja revščine ali socialne izključenosti. To pomeni, da so bili izpostavljeni eni ali več oblikam revščine. Ogroženi so zlasti otroci v enostarševskih gospodinjstvih ali družine z več otroki, starejši od 65 let zlasti ženske zaradi nižjih pokojnin, priseljenci in begunci ter dolgotrajno brezposelni in nizko izobrazbo. Zajeda se revščina na vzhodne in južne članice EU. Je pa revščina tudi med zaposlen ker so zaslužki premajhni za dostojno življenje. Pandemija je še povečevala tveganje revščine in socialne izključenosti. EU se bori proti revščini z projekti Evropski steber socialnih pravic, Evropski socialni sklad plus in Strategije za zmanjševanje revščine otrok.
Revščino v Sloveniji kiti isto kot v EU. Prisotna je kljub razmeroma visoki stopnji razvoja in dobrim socialnim mehanizmom. Leta 2022 je stopnja tveganja revščine v Sloveniji znašala okoli 12,1 %. To pomeni, da je približno vsak osmi prebivalec Slovenije živel z dohodki, nižjimi od praga revščine, ki je bil določen na 771 evrov mesečnega razpoložljivega dohodka na osebo. Nekateri prebivalstva so bolj izpostavljeni tveganju revščine zlasti starejše vdove, enostarševske družine, brezposelni, manj izobraženi in nizko kvalificirani delavci ter zaposleni z nizko plačo. Obstajajo pa regionalne razlike in večji obseg revščine tam kjer ni gospodarske razvitosti. Revščino se blaži z denarno pomočjo, otroškimi dodatki, socialnimi stanovanji, z minimalno plačo, z reformami solidarnostnih sistemov in s programi za spodbujanje zaposlovanja.
Nekatere skupine prebivalstva v Sloveniji pa še zdaleč ne dosegajo dostojnega življenjskega standarda. Prav v današnjem času potekajo prizadevanja, da se z izboljšanjem zakonodaje doseže višji nivo izobraževanja romskih skupnosti tam, kjer te še živijo v komunalno neurejenih naseljih, njihovi otroci ne obiskujejo obvezno osnovno šolo, obstaja problematika nedoletnih mater oziroma družin in kriminala. Skoraj nerazumljivo je, da se v organih upravljanja države najde vedno dovolj časa za interpelacije, vprašanja poslancev, nedorečenih predlogov sistemskih sprememb in za obrekovanje, nikakor pa ni možno doseči resne volje za izboljšanje položaja vseh Romov v državi. S tem problemom ogrožane občine so že večkrat predlagale in zaprosile Državni zbor za zakonske ukrepe, nazadnje kar 18 občin s predlogom rešitve in podpisi volivcev in volivk, vendar tudi tokrat neuspešno. Upanje ostaja! Civilna družba pač po svojih močeh lajša revščino tudi temu delu prebivalstva, ki še ne zmore naporov civilizacije na današnjem nivoju kulture naroda.
Kako bi pa vi soodločali o odnosih do Romov?
Ana, 16. oktobra 2024
Pred nekaj dnevi je Ana praznovala sedemdesetletnico in okoli sebe zbrala vse ude svoje obsežne rodovine. Ima dve sestri in brata. Vsi imajo zakonce, razen Ane, otroke in vnuke, ki se že ozirajo za dekleti in fanti. Neverjetna, obsežna druščina, več kot trideset jih je, od deset do triinsedemdeset let, po profesiji od osnovnošolcev do doktorice, od avtoprevoznika do univerzitetnega učitelja, od upokojencev do nevest in ženinov, da glasbenikov z najvišjimi priznanji v državi sploh ne omenjam. Nanje se navezujejo sorodniki priženjenih. Naj nazadnje omenim še sebe, nečakinjo Anine mame, ki večino njenih potomcev spremljam od rojstva, uživam v njihovih uspehih, tolažim v stiski in postajam že njihov Meduzalem.
Nekako se mi je zdelo logično, da me ta lepa rodovina in njena Ana sprejemajo tudi zdaj, ko moje tetke Ane že dolgo ni med živimi, ko sem nekoristna upokojenka, polna spominov preteklosti, nenehna povpraševalka po zanimivih delovnih aktivnostih mladih, njihovem ustvarjanju in širjenju duhovnega obzorja. Neverjetno je to druženje s tako obsežno družino oziroma s tolikimi družinami naenkrat. Razen ene same desetletnice, sem z vsemi drugimi usodami te druščine tako podrobno seznanjena, da bi lahko dokaj verodostojno popisala njihovo življenje in delo in nastala bi zares zanimiva zgodba o dobrih ljudeh, ki jih je polno tudi pri nas kot je sicer naši javnosti že opisal Miško Kranjec v svojem okolju. Najbrž je minil moj čas, da bi pisala celovito zgodbo, želim pa zabeležiti zgodbo Ane in njene družine, saj smo njeni gostje in gostje njenega vnuka Žana.
Ana je najdalj živela na kmetiji svojih staršev, kmetovala in opravljala odgovorna dela v tovarni. Kot njena mama, je bila tudi ona vseskozi prizadevna in izjemno gospodarna. Očeta je negovala, ko je zbolel in počasi hiral kljub temu, da je takrat že opravljala posle vodje finančne ekspoziture. Na delu je bila temeljita, proučevala je redno zahtevne finančne predpise in po potrebi poučila podrejene vse do odhoda v pokoj. Ko se je poslavljala njena mama, je bila spet Ana njena negovalka do zadnjega dne. Naučila se je paliativne nega in poskrbela za dostojno slovo svojih staršev. Nekje v obdobju svoje mladosti je rodila hčerko, gradila lastno hišo in nesebično pomagala svakinji pri gospodinjstvu, ker le-ta zaradi svojega naj odgovornega dela v velikem podjetju, ni uspela sama v celoti poskrbeti za svojo družino. Ni mi nikoli ničesar potožila, čeprav sem imela občutek, da mi zaupa, sva veliko sodelovali in prijateljevali. Bila je kot njena mama, delavna, dosledna in dopadljiva tako doma kot v službi. Poskrbela je, da njeni hčerki ni manjkalo ničesar, kar je potrebovala. Hči si je kmalu našla življenjskega sopotnika in Ana je dobila kar dva vnuka, vesela in zadovoljna tudi zato, ker jim je zagotovila dom v svoji hiši. Z rojstnim dnevom Ane smo počastili tudi diplomo starejšega njenega vnuka na drugi stopnji kemije, pridobil je akademski naslov magister kemije in nadaljeval bo študij na tretji stopnji. Pozdravila sva se prijazno še z Aninim mlajšim vnukom, ki je na elektrotehničnem faksu. Oba sta razigrana mladostnika, ki se znata tudi zabavati in sta na Aninem slavju zaplesala sodobni ples s svojima partnericama. Radostni babi je od sreče zmanjkalo besed. Vidite morebitni bralci tega bloga, kaj osrečuje ljudi? Se mi je prav zapisalo? Ponavljam le bistvo; dobro in želeno delo, razumevanje v širši družini in učinki prizadevanj ter dobronamernosti!
Čeprav je ta zapis na videz idealiziran, je vse, kar sem opisala res, če ne bi bilo, tudi ta zapisa ne bi nastal. Napisala sem ga zato, ker danes ne prepoznamo ustvarjalnih ljudi, srčnih, ki se znajo veseliti tudi uspehom drugih, ljudi brez slabih namenov, ki jih ne najdejo niti mediji.
Imate tudi vi sorodnike, ki jih cenite zaradi njihove poštenosti in srčnosti?
Če vam je bil blog zanimiv, si lahko s klikom na to povezavo ogledate tudi arhiv mojih blogov.