Joža Miklič

Življenje in delo

Joža (ali Jožefa ali Jožica) Miklič, univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica, pisateljica, publicistka in kulturnica je bila rojena 18. marca 1937. Osnovno šolo je obiskovala v Dol. Nemški vasi, gimnazijo v Trebnjem in v Stični ter diplomirala leta 1961 na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Takoj se je zaposlila kot prvi diplomant Ekonomske fakultete v Krki tovarni zdravil Novo mesto. V njeno pristojnost je sodilo nekaj letno vodenje ekonomskega sektorja v katerem so delovale finance, računovodstvo, analize, načrtovanje, notranji nadzor, poslovna informatika, organizacija ter avtomatska obdelava podatkov. Pod njenim vodstvom je bil nabavljen in uporabljen računalnik IBM360/25 prvi na Dolenjskem in drugi v Sloveniji, s katerim so se začele redne obdelave podatkov leta 1971. V Krki je tudi poskrbela za ustanovitev Kulturno umetniškega društva Krka s sekcijami od katerih še vedno deluje Dolenjski knjižni sejem, Pevski zbor in galerijska dejavnost. Krko je zastopala v številnih državnih, republiških in občinskih organih ter gospodarskih združenjih.

Leta 1980 je bila imenovana za direktorico Službe družbenega knjigovodstva v Novem mestu in s tem je postala tudi članica Sveta Službe družbenega knjigovodstva Slovenije kot tudi članica kolegija njenega generalnega direktorja. V njeno pristojnost je sodilo vodenje plačilnega prometa, analize in informacije o gospodarskih gibanjih, boniteta komitentov, davčni, inšpekcijski in finančni nadzor nad družbenih premoženjem, revizijski postopki in postopki vrednotenja premoženja vse za območje Dolenjske in Bele krajine. Njena naloga je bila tudi informiranje javnosti v regiji o gospodarskih gibanjih in v ta namen je organizirala redne tiskovne konference.

Upokojena je bila leta 1995 in kot upokojenka pridobila certifikat Ministrstva za pravosodje za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja. Z izpitom pri Ministrstvu za gospodarstvo je bila vpisana v register podjetniških svetovalcev za opravljanje poslov gospodarskega svetovalca in nadzirala izdelavo poslovnega načrta podjetnikom. V Združenju nadzornikov Slovenije je pridobila certifikat za opravljanje poslov nadzornika, eksperta v Nadzornih svetih in Nadzornih odborih družb oziroma družbenih skupnosti.

Poleg omenjenih zahtevnih delovnih nalog je Joža Miklič ob delu poučevala na Ekonomski srednji šoli in bila predavateljica Zavoda za izobraževanje kadrov in produktivnost dela v Novem mestu. V letih 1962 do 1969 je bila članica Skupščine Skupnosti socialnega zavarovanja v državi. Od 1964 do 1968 je bila članica Odbora za industrijo in obrt občine Novo mesto. Članica komiteja ZKS v občini Novo mesto je bila od 1961 do 1965. Kot direktorica pomembnega področja dela v Krki jr bila tudi ustanovna članica Simpozija o sodobnih metodah računovodstva in poslovnih financah v Sloveniji 1968. Opravljala je mnoge upravljavske funkcije. Od 1974 do 1978 je bila predsednica Kulturne skupnosti Novo mesto, članica Komisije za nadzor občine Novo mesto, 1974, predsednica zbora uporabnikov Zdravstvene skupnosti Slovenije, članica Izvršnega odbora Kulturne skupnosti Slovenije in predsednica odbora za naložbe v KSS, Ljubljana, 1974-1978, članica nadzornega odbora Centralnega komiteja ZK Slovenije, predsednica Izvršnega odbora področne raziskovalne skupnosti Slovenije za avtomatiko, računalništvo in informatiko, v obdobju 1982 do 1989 pa predsednica občinske zdravstvene skupnosti in predsednica izvršnega odbora te skupnosti v Novem mestu. Bila je delegatka regije na 14. Kongresu Zveze komunistov Jugoslavije 1990. Bila je članica Društva manager – ustanovna članica sekcije Ženske z idejami, ustanovna članica društva Akademska pobuda - Univerza v Novem mestu 1994 in članica Razvojnega sveta Slovenije 1995-1997. Svetnica občinskega sveta Mestne občine Novo mesto je bila od 1995 do 1999 in v tem času vodila odbor za družbene dejavnosti. V letu 1996 jo je Okrožno sodišče v novem mestu imenovalo za stečajna upraviteljica GIP Pionir Novo mesto. V mandatnem obdobju 1999 do 2007 je bila članica nadzornega odbora Mestne občine Novo mesto. En mandat od 2009 do 2017 je bila urednica rubrike Družbena vprašanja v Rast–revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja. Občinski svet Mestne občine Novo mesto jo je leta 2010 imenoval za svojo predstavnico v Svetu Visokošolskega središča. Joža Miklič je kar 10 let predsedovala Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, bila članica organov Zveze ekonomistov Slovenije in 1996 predsednica njegovega izvršilnega organa. V tem obdobju je bil ustanovljen Foruma odličnosti in mojstrstva 1989. Bila je njegova ustanovna članica in vodja njegovega strateškega odbora. Sodeluje v vse slovenskem gibanju Rastoča knjiga, je ustanovna članica Društva Rastoča knjiga, ki deluje pod okriljem Državnega sveta Slovenije. Njeno publicistično delo obsega preko 80 člankov v strokovnih in drugih publikacijah. Kot ljubiteljica kulture in humanistka je članica številnih kulturnih in humanitarnih organizacij.

Za svoje delo je prejela več stanovskih priznanj, bila odlikovana z Redom dela z zlatim vencem leta 1982, je prejemnica Velike nagrade odličnosti in mojstrstva leta 2005 in je vpisana v Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline leta 2018. Živi v Novem mestu.

Storitve

Knjiga Barjanski tulipan

Opis knjige:

Avtorica je popisala več kot štiridesetletno delo Kulturno umetniškega društva Barje, katerega vsebino je vsa leta soustvarjala njena mama Tončka Melik. Društvo je delovalo izobraževalno, povezovalno in ustvarjalno v širšem okolju na obrobju Ljubljane, v njem je sodelovalo mnogo mladih, s svojimi prireditvami je gostovalo na številnih ljubljanskih odrih, celo na Reki in poskrbelo, da je okolje primerno počastilo velikane slovenske kulture ter spominske dneve. V ljubiteljski kulturi Slovenije so bili prepoznavni in spoštovani za kar so prejeli tudi pomembna priznanja.

Dolenjska in bela krajina

Opis knjige:

Avtorji pesnik Tone Pavček, dr. Janez Gabrijelčič in Joža Miklič s to knjigo nagovarjajo najširšo javnost regije za oblikovanje in uresničevanje uspešnejšega gospodarjenja in hitrejše rasti blagostanja. Ocenjujejo, da imata Dolenjska in Bela krajina še veliko neizkoriščenih razvojnih možnosti, ki bi lahko izboljšale materialni položaj tu živečih in jim omogočile tudi bogatejši duhovni razvoj. Motivacijski razvojni program je nastal v Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine leta 1993.

Potomci Jurčičevih junakov

Opis knjige:

Povojni čas je odprl široke možnosti izobraževanja, ki jih je večina mladih sprejela z navdušenjem kljub materialno neprilagojenim razmeram. Avtorica opisuje življenje druge generacije gimnazijcev v Stiški gimnaziji, njihova prizadevanja pri razumevanju za njih zahtevne učne snovi, njihov nadaljnji univerzitetni študij ter rezultate njihovega dela v praksi.

Zvestoba študentski druščini

Opis knjige:

Zbornik, ki ga je uredila avtorica Joža Miklič, pripoveduje zgodbe o študiju in uveljavljanju ekonomske stroke v Sloveniji, življenje in delo petinosemdesetih diplomantov 12. generacije študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so si med prvimi prizadevali uveljavljati ekonomsko doktrino, ekonomsko znanost in ekonomsko miselnost v raziskavah, podjetjih, v izobraževalni ustanovah in v upravljanju republike.

Vse kar vas zanima o knjigah lahko vprašate na naslovu povratna.obvestila@gmail.com.

Blog

Katarina, 16. maj 2024

Ne spomnim se več, kdaj je Katarina postala moja prijateljica, del študentske druščine, ki se je pomikal proti diplomi. Verjetno sva drug drugo tolažile po kakšnem ponesrečenem kolokviju ali izpitu iz suhe, težko razumljive teorije o prvotni akumulaciji ali kaj podobnega. Dejstvo je, da je v vseh letih srečevanja 12. generacije študentov Ekonomske fakultete v Ljubljani bila primarna organizatorka in izvedbena »deklica za vse« predvsem dobre pa tudi problematične stvari, ki smo jih skupno počenjali. Obveznosti, ki jih je Katarina prevzemala bodi si na delu ali v druščini, je opravila vedno sistematično in kompleksno. Da bi sploh vedeli, kdo je v 12. generaciji diplomiral, so bile potrebne informacije iz dokumentov fakultete, ki pa se je po našem odhodku preselila v nove prostore za Bežigradom in je papirji o nas pustila kar na Gregorčičevi. Katarina je ugotovila, da je bil za dekana naše fakultete izvoljen mož najine kolegice in bi bil pripravljen priskočiti na pomoč pri pripravi spiska diplomantov. Kako sta ti dve dami coprali ne vem, sestavili sta seznam diplomantov, ki je še vedno v uporabi, čeprav jih je že kar polovilo iz seznama odšlo za vedno. Kolega Češnovar je postal »šef« za srečevanja generacije, Katarina je bila generalna sekretarka, za pomoč pa smo morali bili pripravljeni vsi, ki sta jih omenjena potrebovala. Kadar se je druščina namenila proti jugu države sem bila na primer med organizatorji tudi sama. S Katarino sva se strinjali, da je ob petdesetletnici vpisa na fakulteto potrebno neko dejanje in bili sva pobudnici za izdajo priložnostne publikacije o življenju in delu naše generacije. Svet je zagledal Zbornik Zvestoba študentske druščine.

Katarina je izhajala iz velike družine Imela je deset bratov in sester, ki so živeli na domačiji v Selški dolini. Po smrti očeta je njo vzela k sebi teta v Kranju. Tam je končala srednje šolanje in se pridružila študentom ekonomije. Tisti, ki smo se zaposlili v podjetjih, smo jo poznali kot agentko Commerca kjer je prodajala različno opremo, največ fotokopirnih strojev in strojev za pihanje plastenk, kantic in sodo. Ko je bila še zaposlena, si je prizadevala ohranjati dejavnost domačije, predvsem sadjarstva. Po upokojitvi se je vpisala na Duhovno univerzo in tam pridobila nov pogled na življenje, odnose med ljudmi, z naravo in kozmosom. Posvečala se je tudi biodinamični obdelavi zemlje, pridelovanju zdravih pridelkov za ljudi in živali. Potrebno znanje je pridobila v Društvu AJDA kjer je bila aktivna članica dolgo let še posebno pri vsakoletnem grosističnem nabiranju zdravilnih zelišč. Katarina je živela sama v osmem nadstropju na Vodnikovi. Pred nekaj leti je hudo zbolela in se po zdravljenju preselila v Dom.

Zmerom nasmejana Katarina je imela na nas magičen učinek. Če smo se prepirali je odločno protestirala in v ta namen povzdigovala glas, da smo nehote utihnili. Rada nam je kaj spodbudnega povedal kot na primer to, da bi Miha rad prišel na srečanje a ga žena, ki jo imenuje kar teto, ne pusti. Če smo hoteli komu posvetiti pozornost bodi si za športne uspehe ali za življenjske jubileje, je Katarina pridobila zanesljive novice. Pogajala se je z gostilničarji o ceni kosil, pridobivala sponzorje in nas nenehno povezovala z novicami o posameznih članih druščine. Njen optimizem je bil nalezljiv kar se je neverjetno lepo ujemalo s pesimizmom našega dolgoletnega vodjo.

Da jo ni več sta mi včeraj sporočili kar dve kolegici in najraje bi preslišala to kruto vest. Toda Katarina je verjetno zelo trpela zaradi svoje bolezni in upam, da so ji v Domu pomagali premagovati bolečine. Draga Kati, hvala, da si me sprejela za prijateljico, hvala, da si nas združevala, nadaljevali bomo tvoje delo v druščini in se te nenehno spominjali!

Kako pa se vi poslavljate od svojih prijateljev?

Dnevni center, 15. maj 2024

Že nekaj let se po naši domovini urejajo centri za dnevno bivanje starejših, ki čez dan nimajo varstva, sami zase pa niso sposobni poskrbeti. Tako nekako določa tudi naša zakonodaja, če sem jo prav razumela. Spremljala sem nastajanje Dnevnih centrov (DCS) za starejše vse od prvih zametkov za katere so poskrbele organizacije civilne družbe in lokalna politika. Projekt sem ocenila kot obetaven in koristen, predvsem za stare. Šele potem, ko se je začelo omenjati širjenje koncepta, sem ugotovila, da gre prav za prav za prihranke na plačanih urah za nego in da so DCS tržna niša s pridobitniškimi interesi. Čeprav o konceptu še ni bilo soglasja stroke, potencialnih uporabnikov in plačnikov, niti ni bilo testiranih vzorčnih primerov, pa so se že dodeljevale koncesije in spodbujale naložbe. Precej investicij je že končanih in DCS so iz ljubiteljske organiziranosti prešli v upravljanje koncesionarjem in domovom starejših občanov. Tako eni kot drugi pa optimalni obseg storitev ne morejo nuditi ker jim primanjkuje usposobljenih delojemalcev. Ne more jih zagotoviti trg dela kot tudi ne usposobiti izobraževalni sistem. Verjetno se bo razrešilo z zvišanjem cen bivanja.

Danes sem si po zaslugi prijateljice ogledala njen DCS v moji neposredni bližini, ki deluje v okviru Doma starejših občanov. Tako Dom kot DCS sta pri nas vzorno vodena in po ocenah oskrbovancev naklonjena starejšim in starim, še posebno pa bolnim. Veseli me, da se ta lepa lastnost tradicionalno uveljavi pri vsakem prevzemu upraviteljskih pooblastil iz mandata v mandat. Mojo prijateljico pripelje v DCS eden od otrok ali vnukov okoli 7 ure in varovanka zajtrkuje že v centru. Sledijo programi za vzdrževanje kondicije in razgibavanja kar traja do kosila, kadar pa so posebne aktivnosti bodi si medicinska ali družabna, pa se zamotijo vse do pol druge ure. Obiske praviloma sprejemajo popoldne da ne motijo izvajanje programa varovank in varovancev. Center se zapre ob 19 uri, pomeni, da se vsi varovanci vrnejo na dom ali v najeto stanovanje v samem DCS. Naš center, ki se imenuje Ajda, sestavljajo trije sodobno urejeni stolpiči, v pritličju enega od njih so prostori centra, vse druge zmogljivosti pa so bivalne enote za najem. Dnevni prostor je odprt na veliko s travo poraslo teraso s sprehajalnimi potmi, klopmi in visokimi gredami, ki jih bodo varovanci lahko urejali po svoje. Po moje ima dnevni center izpolnjene vse tehnične pogoje kar predpisuje zakon in poseben pravilnik. Vse je urejeno praktično in enostavno in prijateljica je kot varovanka popolnoma zadovoljna.

Ker me lahko doleti, da bom tudi sama morala v center, sem seveda vse opazovala skozi oči mojih navad in želja. Ugotovila sem, da bi mi center težko prirastel k srcu iz različnih razlogov. Že dolgo živim sama, skrbim za dom in vse kar je z njim povezano, ne več tako kot bi bilo potrebno, vendar še zadovoljivo. Delo me pomirja, opravljam ga v obsegu, ki ga zmorem in bolj počasi, za sinovo družino preveč počasi. Veseli me, da lahko poklepetam o novostih z sorodniki in prijateljicami, skoraj vsak dan me kdo obišče, telefonira, pošlje mail. Razgovori in novice naročenih časopisov in revij mi dajo misliti, pišem blog, za katerega je vnuk odprl moj portal na spletu. Na tv sledim oddajam, ki jih moje okolje ne gleda rado, mene pa poučujejo in zabavajo. Vstajam že vse življenje ob petih zjutraj, kar je tudi moja posebnost. Imeti moram za vsako stvar svoje mesto, sicer stvari ne najdem in tako naprej… Nisem prepričana, da bi se z lahka prilagodila svojstvom drugih v centru. Verjetno moram premisliti tudi o drugih možnostih bivanja v času pred odhodom v večnost. Res se čudim, kako praktično je urejeno naše življenje in kako odveč je upiranje naravi. Sprejemati moramo njene zakonitosti, toda kar se mora, se običajno lahko naredi!

Kako pa vi sprejemate svoja leta?

Če vam je bil blog zanimiv, si lahko s klikom na to povezavo ogledate tudi arhiv mojih blogov.

Slike

Mladinske delovne brigade – Predejane, 1959 Nagrada odličnosti in mojstrstva - Otočec 2007
Kolegij SDK Slovenije – Ljubljana, 1980 Popotovanje po Južni Ameriki – Peru, 2006
Otvoritev SDK - Črnomelj, 1985 Občinski praznik – Novo mesto, 1972
Krka d. d. – Trška gora, 11.11. ob 11 uri Krka d. d. – Trška gora, 11.11. ob 11 uri
Krka d. d. – Trška gora, 11.11. ob 11 uri Sin Romeo s svojo družino – Krka d.d. 2018
Otvoritev obrata – Krka, 1966 Kandidati za župana – Novo mesto, 1995
Lidija Šentjurc – Krka, 1967 Mara Andrijanič – Novo mesto, 1996
Družina Zalokar-Miklič, 1972 Boris Andrijanič – Šmarješke Toplice 1975
Direktorice v Novem mestu, 1990 Predsednik skupščine SRS v Krki
Mladinske delovne brigade – 1959 Forum odličnosti in mojstrstva Otočec, 1989