Joža Miklič
Življenje in delo
Joža (ali Jožefa ali Jožica) Miklič, univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica, pisateljica, publicistka in kulturnica je bila rojena 18. marca 1937. Osnovno šolo je obiskovala v Dol. Nemški vasi, gimnazijo v Trebnjem in v Stični ter diplomirala leta 1961 na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Takoj se je zaposlila kot prvi diplomant Ekonomske fakultete v Krki tovarni zdravil Novo mesto. V njeno pristojnost je sodilo nekaj letno vodenje ekonomskega sektorja v katerem so delovale finance, računovodstvo, analize, načrtovanje, notranji nadzor, poslovna informatika, organizacija ter avtomatska obdelava podatkov. Pod njenim vodstvom je bil nabavljen in uporabljen računalnik IBM360/25 prvi na Dolenjskem in drugi v Sloveniji, s katerim so se začele redne obdelave podatkov leta 1971. V Krki je tudi poskrbela za ustanovitev Kulturno umetniškega društva Krka s sekcijami od katerih še vedno deluje Dolenjski knjižni sejem, Pevski zbor in galerijska dejavnost. Krko je zastopala v številnih državnih, republiških in občinskih organih ter gospodarskih združenjih.
Leta 1980 je bila imenovana za direktorico Službe družbenega knjigovodstva v Novem mestu in s tem je postala tudi članica Sveta Službe družbenega knjigovodstva Slovenije kot tudi članica kolegija njenega generalnega direktorja. V njeno pristojnost je sodilo vodenje plačilnega prometa, analize in informacije o gospodarskih gibanjih, boniteta komitentov, davčni, inšpekcijski in finančni nadzor nad družbenih premoženjem, revizijski postopki in postopki vrednotenja premoženja vse za območje Dolenjske in Bele krajine. Njena naloga je bila tudi informiranje javnosti v regiji o gospodarskih gibanjih in v ta namen je organizirala redne tiskovne konference.
Upokojena je bila leta 1995 in kot upokojenka pridobila certifikat Ministrstva za pravosodje za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja. Z izpitom pri Ministrstvu za gospodarstvo je bila vpisana v register podjetniških svetovalcev za opravljanje poslov gospodarskega svetovalca in nadzirala izdelavo poslovnega načrta podjetnikom. V Združenju nadzornikov Slovenije je pridobila certifikat za opravljanje poslov nadzornika, eksperta v Nadzornih svetih in Nadzornih odborih družb oziroma družbenih skupnosti.
Poleg omenjenih zahtevnih delovnih nalog je Joža Miklič ob delu poučevala na Ekonomski srednji šoli in bila predavateljica Zavoda za izobraževanje kadrov in produktivnost dela v Novem mestu. V letih 1962 do 1969 je bila članica Skupščine Skupnosti socialnega zavarovanja v državi. Od 1964 do 1968 je bila članica Odbora za industrijo in obrt občine Novo mesto. Članica komiteja ZKS v občini Novo mesto je bila od 1961 do 1965. Kot direktorica pomembnega področja dela v Krki jr bila tudi ustanovna članica Simpozija o sodobnih metodah računovodstva in poslovnih financah v Sloveniji 1968. Opravljala je mnoge upravljavske funkcije. Od 1974 do 1978 je bila predsednica Kulturne skupnosti Novo mesto, članica Komisije za nadzor občine Novo mesto, 1974, predsednica zbora uporabnikov Zdravstvene skupnosti Slovenije, članica Izvršnega odbora Kulturne skupnosti Slovenije in predsednica odbora za naložbe v KSS, Ljubljana, 1974-1978, članica nadzornega odbora Centralnega komiteja ZK Slovenije, predsednica Izvršnega odbora področne raziskovalne skupnosti Slovenije za avtomatiko, računalništvo in informatiko, v obdobju 1982 do 1989 pa
predsednica občinske zdravstvene skupnosti in predsednica izvršnega odbora te skupnosti v Novem mestu. Bila je delegatka regije na 14. Kongresu Zveze komunistov Jugoslavije 1990. Bila je članica Društva manager – ustanovna članica sekcije Ženske z idejami, ustanovna članica društva Akademska pobuda - Univerza v Novem mestu 1994 in članica Razvojnega sveta Slovenije 1995-1997. Svetnica občinskega sveta Mestne občine Novo mesto je bila od 1995 do 1999 in v tem času vodila odbor za družbene dejavnosti. V letu 1996 jo je Okrožno sodišče v novem mestu imenovalo za stečajna upraviteljica GIP Pionir Novo mesto. V mandatnem obdobju 1999 do 2007 je bila članica nadzornega odbora Mestne občine Novo mesto. En mandat od 2009 do 2017 je bila urednica rubrike Družbena vprašanja v Rast–revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja. Občinski svet Mestne občine Novo mesto jo je leta 2010 imenoval za svojo predstavnico v Svetu Visokošolskega središča. Joža Miklič je kar 10 let predsedovala Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, bila članica organov Zveze ekonomistov Slovenije in 1996 predsednica njegovega izvršilnega organa. V tem obdobju je bil ustanovljen Foruma odličnosti in mojstrstva 1989. Bila je njegova ustanovna članica in vodja njegovega strateškega odbora. Sodeluje v vse slovenskem gibanju Rastoča knjiga, je ustanovna članica Društva Rastoča knjiga, ki deluje pod okriljem Državnega sveta Slovenije. Njeno publicistično delo obsega preko 80 člankov v strokovnih in drugih publikacijah. Kot ljubiteljica kulture in humanistka je članica številnih kulturnih in humanitarnih organizacij.
Za svoje delo je prejela več stanovskih priznanj, bila odlikovana z Redom dela z zlatim vencem leta 1982, je prejemnica Velike nagrade odličnosti in mojstrstva leta 2005 in je vpisana v Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline leta 2018. Živi v Novem mestu.
Storitve
Knjiga Barjanski tulipan
Opis knjige:
Avtorica je popisala več kot štiridesetletno delo Kulturno umetniškega društva Barje, katerega vsebino je vsa leta soustvarjala njena mama Tončka Melik. Društvo je delovalo izobraževalno, povezovalno in ustvarjalno v širšem okolju na obrobju Ljubljane, v njem je sodelovalo mnogo mladih, s svojimi prireditvami je gostovalo na številnih ljubljanskih odrih, celo na Reki in poskrbelo, da je okolje primerno počastilo velikane slovenske kulture ter spominske dneve. V ljubiteljski kulturi Slovenije so bili prepoznavni in spoštovani za kar so prejeli tudi pomembna priznanja.
Dolenjska in bela krajina
Opis knjige:
Avtorji pesnik Tone Pavček, dr. Janez Gabrijelčič in Joža Miklič s to knjigo nagovarjajo najširšo javnost regije za oblikovanje in uresničevanje uspešnejšega gospodarjenja in hitrejše rasti blagostanja. Ocenjujejo, da imata Dolenjska in Bela krajina še veliko neizkoriščenih razvojnih možnosti, ki bi lahko izboljšale materialni položaj tu živečih in jim omogočile tudi bogatejši duhovni razvoj. Motivacijski razvojni program je nastal v Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine leta 1993.
Potomci Jurčičevih junakov
Opis knjige:
Povojni čas je odprl široke možnosti izobraževanja, ki jih je večina mladih sprejela z navdušenjem kljub materialno neprilagojenim razmeram. Avtorica opisuje življenje druge generacije gimnazijcev v Stiški gimnaziji, njihova prizadevanja pri razumevanju za njih zahtevne učne snovi, njihov nadaljnji univerzitetni študij ter rezultate njihovega dela v praksi.
Zvestoba študentski druščini
Opis knjige:
Zbornik, ki ga je uredila avtorica Joža Miklič, pripoveduje zgodbe o študiju in uveljavljanju ekonomske stroke v Sloveniji, življenje in delo petinosemdesetih diplomantov 12. generacije študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so si med prvimi prizadevali uveljavljati ekonomsko doktrino, ekonomsko znanost in ekonomsko miselnost v raziskavah, podjetjih, v izobraževalni ustanovah in v upravljanju republike.
Blog
Ustvarjalec svetov, 15. avgust 2026
Široko nasmejana sva se pozdravila kot stara znanca na zadnjem nastopu Jožeta Zupan v OŠ Šentrupert. Nič ni kazalo, da bi se Ustvarjalec svetov počutil slabo ali pa, da bi na kakršen koli način kazal težave zdravja. Narava ima res svoje zakone in nič ne kaže, da bi nam jih odkrivala.
Za pisatelja mladinske in otroške literature Slavka Pregla vem od začetka njegove kariere naprej. Po poklicu je moj kolega, mlajše generacije in tudi zato oseba mojega zanimanja, saj prijateljujem s številnimi kolegi in kolegicami po vsej državi. Ko sem promovirala Zbornik 12. generacije Ekonomske fakultete v Ljubljani, sem namesto priporočila o branju knjig, uporabila Slavkov rek: »V knjigi so doma zakladi sveta, zato sta knjiga in bralec najžlahtnejši par.«
Moj kolega Pregl je imel pisateljsko žilico, nekoliko ironično vendar dopadljivo ali bolje rečeno prijetno branje, še posebno, ko je zapis spremljal oblikovalec, ki je tudi sam gledal življenje iz vesele strani. Najin skupni prijatelj že omenjeni Jože, je to vedel in Slavka vključeval v svoj večni projekt to je uvrstitev učencev in šol v spoznavanje vrhunske kulturne bere. Bili so to veliki podvigi za literate in oblikovalce ter slikarje, da o učiteljih sploh ne govorim. Rodila in oblikovala se je Bralna značka, ki je še vedno aktivna, tudi čezmejno. Celo razširila se je na odrasle. Podpiralo se je novo nastalo gibanje Rastoča knjiga, katerega generalni pokrovitelj je Državni svet, gibanje pa je mednarodno in razvija simbolno sodelovanje narodov v parku Deklice z rastočo knjigo. Že citirani Preglov rek krasi tudi steber deklice z rastočo knjigo. Pomemben kulturni dosežek za mojo pokrajino je Dolenjski knjižni sejem, kjer smo tudi sodelovali z Mladinsko knjigo in se srečevali tudi pri njenem resorskem pooblaščencu Preglu. Pozabiti ne smem prireditve za otroke v »Knjigarni pri kamniti mizi« kamor je Pregl pripeljal svoje otroke, jaz pa svoje vnuke. Zaletavala sem se desetletja v tega velikega Ustvarjalca svetov, nenazadnje celo s spoznavanjem ustvarjalnosti njegove nekdanje familije.
Včasih smo vlagali velike napore, da bi ohranili in bogatili literarno ustvarjanje Slovencev, imeli veliko kakovostnih prevodov iz vsega sveta, ustrezno strokovno literaturo in skrbno varovan slovenski jezik. Pregl se je kot odgovorna oseba Mladinske knjige, udeleževal akcij Kulturne skupnosti Slovenije in Zveze kulturnih organizacij. Za nas je predstavljal teoretika in praktika založniške dejavnosti, ki naj bi jo Slovenija razvijala v čim večji meri, da bodo dobre in potrebne knjige dostopne vsem. Bilo je to obdobje množičnega študija ob delu, pridobivanje kvalifikacij, porast izobraževanja in zahtevnost upravljanja s premoženjem. Da smo prišli do pravih knjig smo hodili celo v Hamburg na knjižni sejem in kar desetletij je trajalo, da smo sejem dobili v svoji državi. Danes, ko je založništvo zgolj tržna ponudba in brez neposredne odgovornosti za zadovoljevanje kompleksnih potreb, je naše nekdanje javkanje na knjižnih sejmi in pri založnikih morda videti nesmiselno ali pa tudi ne, če se zamislim nad reagiranjem svetovne založniške javnosti na našo knjižno ponudbo v Frankfurtu ali v Bologni. Ljudje na položajih, kot ga je zasedal tudi Pregl, so bili odgovoren element v izobraževanja, vzdrževanju branja in širjenju splošnega znanja naroda.
Slavko je imel pravo mero zaupanja ljudi in se ni čuditi, da je bil izvoljen na mnoge pomembne kulture položaje, ki so mu omogočili, da je narodu predočil problematiko založništva, branja, honoriranja avtorstva in zaščito jezika. Tudi Preglu gre zahvala, da je Mladinska knjiga še vedno v dobri kondiciji. Hvala, Slavko Pregl .
Prebirate kdaj otroško literaturo in Preglov Ustvarjalni svet?
Turjaški dvor, 14. avgust 2026
Še nekaj dni in odprt bo v celoti obnovljen grad Turjak, ki je v lasti Kulturnega ministrstva države. Večkrat me je na ruševine tega gradu peljal moj očim ko sem še bila študentka. Seveda pa sem grad poznala iz književnosti, zgodovine in pripovedk, tako, da so se mi poznejši obiski v njem in na raznih prireditvah, močno vtisnili v spomin. Vesela sem, da se je grad obnovil, saj je priča lepih in hudih spominov našega naroda. Na majhnem prostoru Turjaka je plemiška rodbina Auerspergov imela pomemben politični in vojaški vpliv. Rodbina je prvič omenjena že leta 1162, grad pa v virih leta 1220. Auerspergi so bili povezani s slovensko reformacijo, podpirali so protestantizem, na gradu pa sta imela zatočišče Primož Trubar in Jurij Dalmatin. V zgodovino so se vpisali z boji proti Turkom saj je Andrej Turjaški leta 1593 vodil vojsko v znameniti zmagi nad Osmani pri Sisku. Grad je navdihnil Prešerna, ki je turjaško zgodbo o Rozamundi vključil v znamenito balado Turjaška Rozamunda. Valvasorjeve upodobitve kažejo, da je bila okolica gradu urejen in reprezentativni del plemiškega življenja.
Turjak je zelo zaznamovala druga svetovna vojna. Okupirala ga je italijanska vojska, ki se je povezala z vaškimi stražami, četniki in pripadniki drugih protikomunističnih formacijami. Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 se je na Turjaku zbralo okoli 700 vaških stražarjev. Nastale so kot lokalna zaščita vaškega prebivalstva in proti partizanske oborožene enote. Njihov neposredni sovražniki so bili partizani in organizatorji OF. Njihovi pripadniki so pogosto verjeli, da branijo svoje vasi, družine, vero, zasebno lastnino in tradicionalni družbeni red pred komunistično revolucijo. Tudi slovenska državna zgodovinska predstavitev danes priznava, da so na njihov nastanek vplivali strah pred revolucionarnim nasiljem, partizanske akcije in politični razkol. Neprijetna pa je resnica, da so vaške straže bile na območju, ki ga je zasedala Italija, organizacijsko in vojaško podrejene italijanskemu okupatorju. Italijanska vojska jih je vključila v sistem MVAC – prostovoljne protikomunistične milice. Italijani so jim dajali orožje, jih oskrbovali in jim poveljevali. Vaške straže niso imele prave vojaške samostojnosti. V obdobju italijanske okupacije so se borili predvsem proti partizanom in pri tem sodelovali z italijanskim okupacijskim sistemom. Ko je Italija septembra 1943 kapitulirala, so Italijani odšli, partizani so hitro prevzeli velik del ozemlja, vaške straže pa so se morale odločiti, kaj bodo storile. Veliko jih je odšlo prav na Turjak, kjer so se želeli utrditi in se braniti. Znašli so se v odprtem oboroženem spopadu s partizani, brez italijanske oblasti, ki bi jim poveljevala. Po padcu Turjaka, se je ta tabor preoblikoval in nastalo je slovensko domobranstvo, ki je bilo nato pod nemškim okupacijskim nadzorom in je z okupatorjem sodelovalo v boju proti partizanom. Grad Turjak je bil v tem boju porušen 19. septembra 1943. Moj očim, partizan in Dahovec, me je o vsem tem dobro poučil.
Prvi poskusi obnove gradu Turjak so bile že leta 1960. Naselje Turjak in sam grad, so bili zelo znana destinacija za Ljubljančane, šolarje pa tudi sindikalne izlete. Nastajale so lokalne prireditve, skromna gostinska ponudba, ogled ruševin in pojasnjevanje Reformacije. Čim več je bilo avtomobilov tem bolj je naraščal obisk gradu in kraja. Leta 2006 je predsednik Vlade naše države proceduralno vrnil po vojni nacionaliziran grad nekdanjim lastnikom, ti pa so ga prodali državi. O ceni pa ni nič znanega. Kot poroča Delo, je obnova gradu opravljena do podrobnosti in bo v njem poleg galerij in muzeja Auerspergov, tudi hotel. Nazadnje sem bila na Turjaku z DU pred desetimi leti, z menoj sta bila tudi vnuka, lepoto obnove gradu pa bosta vnuka občudovala sama.
Boste obiskali obnovljeni grad Rozamunde?
Če vam je bil blog zanimiv, si lahko s klikom na to povezavo ogledate tudi arhiv mojih blogov.
Slike
.png)
