Joža Miklič

Življenje in delo

Joža (ali Jožefa ali Jožica) Miklič, univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica, pisateljica, publicistka in kulturnica je bila rojena 18. marca 1937. Osnovno šolo je obiskovala v Dol. Nemški vasi, gimnazijo v Trebnjem in v Stični ter diplomirala leta 1961 na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Takoj se je zaposlila kot prvi diplomant Ekonomske fakultete v Krki tovarni zdravil Novo mesto. V njeno pristojnost je sodilo nekaj letno vodenje ekonomskega sektorja v katerem so delovale finance, računovodstvo, analize, načrtovanje, notranji nadzor, poslovna informatika, organizacija ter avtomatska obdelava podatkov. Pod njenim vodstvom je bil nabavljen in uporabljen računalnik IBM360/25 prvi na Dolenjskem in drugi v Sloveniji, s katerim so se začele redne obdelave podatkov leta 1971. V Krki je tudi poskrbela za ustanovitev Kulturno umetniškega društva Krka s sekcijami od katerih še vedno deluje Dolenjski knjižni sejem, Pevski zbor in galerijska dejavnost. Krko je zastopala v številnih državnih, republiških in občinskih organih ter gospodarskih združenjih.

Leta 1980 je bila imenovana za direktorico Službe družbenega knjigovodstva v Novem mestu in s tem je postala tudi članica Sveta Službe družbenega knjigovodstva Slovenije kot tudi članica kolegija njenega generalnega direktorja. V njeno pristojnost je sodilo vodenje plačilnega prometa, analize in informacije o gospodarskih gibanjih, boniteta komitentov, davčni, inšpekcijski in finančni nadzor nad družbenih premoženjem, revizijski postopki in postopki vrednotenja premoženja vse za območje Dolenjske in Bele krajine. Njena naloga je bila tudi informiranje javnosti v regiji o gospodarskih gibanjih in v ta namen je organizirala redne tiskovne konference.

Upokojena je bila leta 1995 in kot upokojenka pridobila certifikat Ministrstva za pravosodje za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja. Z izpitom pri Ministrstvu za gospodarstvo je bila vpisana v register podjetniških svetovalcev za opravljanje poslov gospodarskega svetovalca in nadzirala izdelavo poslovnega načrta podjetnikom. V Združenju nadzornikov Slovenije je pridobila certifikat za opravljanje poslov nadzornika, eksperta v Nadzornih svetih in Nadzornih odborih družb oziroma družbenih skupnosti.

Poleg omenjenih zahtevnih delovnih nalog je Joža Miklič ob delu poučevala na Ekonomski srednji šoli in bila predavateljica Zavoda za izobraževanje kadrov in produktivnost dela v Novem mestu. V letih 1962 do 1969 je bila članica Skupščine Skupnosti socialnega zavarovanja v državi. Od 1964 do 1968 je bila članica Odbora za industrijo in obrt občine Novo mesto. Članica komiteja ZKS v občini Novo mesto je bila od 1961 do 1965. Kot direktorica pomembnega področja dela v Krki jr bila tudi ustanovna članica Simpozija o sodobnih metodah računovodstva in poslovnih financah v Sloveniji 1968. Opravljala je mnoge upravljavske funkcije. Od 1974 do 1978 je bila predsednica Kulturne skupnosti Novo mesto, članica Komisije za nadzor občine Novo mesto, 1974, predsednica zbora uporabnikov Zdravstvene skupnosti Slovenije, članica Izvršnega odbora Kulturne skupnosti Slovenije in predsednica odbora za naložbe v KSS, Ljubljana, 1974-1978, članica nadzornega odbora Centralnega komiteja ZK Slovenije, predsednica Izvršnega odbora področne raziskovalne skupnosti Slovenije za avtomatiko, računalništvo in informatiko, v obdobju 1982 do 1989 pa predsednica občinske zdravstvene skupnosti in predsednica izvršnega odbora te skupnosti v Novem mestu. Bila je delegatka regije na 14. Kongresu Zveze komunistov Jugoslavije 1990. Bila je članica Društva manager – ustanovna članica sekcije Ženske z idejami, ustanovna članica društva Akademska pobuda - Univerza v Novem mestu 1994 in članica Razvojnega sveta Slovenije 1995-1997. Svetnica občinskega sveta Mestne občine Novo mesto je bila od 1995 do 1999 in v tem času vodila odbor za družbene dejavnosti. V letu 1996 jo je Okrožno sodišče v novem mestu imenovalo za stečajna upraviteljica GIP Pionir Novo mesto. V mandatnem obdobju 1999 do 2007 je bila članica nadzornega odbora Mestne občine Novo mesto. En mandat od 2009 do 2017 je bila urednica rubrike Družbena vprašanja v Rast–revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja. Občinski svet Mestne občine Novo mesto jo je leta 2010 imenoval za svojo predstavnico v Svetu Visokošolskega središča. Joža Miklič je kar 10 let predsedovala Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, bila članica organov Zveze ekonomistov Slovenije in 1996 predsednica njegovega izvršilnega organa. V tem obdobju je bil ustanovljen Foruma odličnosti in mojstrstva 1989. Bila je njegova ustanovna članica in vodja njegovega strateškega odbora. Sodeluje v vse slovenskem gibanju Rastoča knjiga, je ustanovna članica Društva Rastoča knjiga, ki deluje pod okriljem Državnega sveta Slovenije. Njeno publicistično delo obsega preko 80 člankov v strokovnih in drugih publikacijah. Kot ljubiteljica kulture in humanistka je članica številnih kulturnih in humanitarnih organizacij.

Za svoje delo je prejela več stanovskih priznanj, bila odlikovana z Redom dela z zlatim vencem leta 1982, je prejemnica Velike nagrade odličnosti in mojstrstva leta 2005 in je vpisana v Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline leta 2018. Živi v Novem mestu.

Storitve

Knjiga Barjanski tulipan

Opis knjige:

Avtorica je popisala več kot štiridesetletno delo Kulturno umetniškega društva Barje, katerega vsebino je vsa leta soustvarjala njena mama Tončka Melik. Društvo je delovalo izobraževalno, povezovalno in ustvarjalno v širšem okolju na obrobju Ljubljane, v njem je sodelovalo mnogo mladih, s svojimi prireditvami je gostovalo na številnih ljubljanskih odrih, celo na Reki in poskrbelo, da je okolje primerno počastilo velikane slovenske kulture ter spominske dneve. V ljubiteljski kulturi Slovenije so bili prepoznavni in spoštovani za kar so prejeli tudi pomembna priznanja.

Dolenjska in bela krajina

Opis knjige:

Avtorji pesnik Tone Pavček, dr. Janez Gabrijelčič in Joža Miklič s to knjigo nagovarjajo najširšo javnost regije za oblikovanje in uresničevanje uspešnejšega gospodarjenja in hitrejše rasti blagostanja. Ocenjujejo, da imata Dolenjska in Bela krajina še veliko neizkoriščenih razvojnih možnosti, ki bi lahko izboljšale materialni položaj tu živečih in jim omogočile tudi bogatejši duhovni razvoj. Motivacijski razvojni program je nastal v Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine leta 1993.

Potomci Jurčičevih junakov

Opis knjige:

Povojni čas je odprl široke možnosti izobraževanja, ki jih je večina mladih sprejela z navdušenjem kljub materialno neprilagojenim razmeram. Avtorica opisuje življenje druge generacije gimnazijcev v Stiški gimnaziji, njihova prizadevanja pri razumevanju za njih zahtevne učne snovi, njihov nadaljnji univerzitetni študij ter rezultate njihovega dela v praksi.

Zvestoba študentski druščini

Opis knjige:

Zbornik, ki ga je uredila avtorica Joža Miklič, pripoveduje zgodbe o študiju in uveljavljanju ekonomske stroke v Sloveniji, življenje in delo petinosemdesetih diplomantov 12. generacije študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so si med prvimi prizadevali uveljavljati ekonomsko doktrino, ekonomsko znanost in ekonomsko miselnost v raziskavah, podjetjih, v izobraževalni ustanovah in v upravljanju republike.

Vse kar vas zanima o knjigah lahko vprašate na naslovu povratna.obvestila@gmail.com.

Blog

Društvo Novo mesto. 28. januar 2023

Danes ima Zbor članov Društvo Novo mesto v katerem delujem od ustanovitve dalje, v njegovem upravnem odboru pa sem imela mandat do par let nazaj, ko sem se mu sama odpovedala v korist mlajšim in zato uspešnejšim članom. Sem pa še njegova članica in rada kaj postorim, če želijo.

Marsikaj zanimivega in za mesto koristnega, se je porodilo prav v tem društvu, ki sta ga zasnovala odvetnik Tone Škerlj in profesorica Eva Simič ob spremljavi krajinskega arhitekta Mitje Simiča, zaposlenega v Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Eva me je seznanila z namenom društva in me povabila k sodelovanju. Vabilu sem se z veseljem odzvala in že za prvi sestanek pripravila izpis nalog, kaj vse je potrebno, da se mesto in mestne znamenitosti tržijo. Tej problematiki se je prav v tistem času posvečalo veliko pozornosti v slovenskem združenju promotorjev imenovanem Boben, ki v Portorožu vsako leto organizira stanovsko srečanje in je izdajal revijo Marketing. Več let je minilo predno je društvo to gradivo uporabilo pri projektu »Zgodovina za prihodnost«. Imeli smo kar dva svetnika v občinskem svetu mestne občine in pred vsako sejo smo se pogovorili kaj sprejemamo in kaj zavračamo. Kar tri mandate smo imeli članstvo v nadzornem odboru občine. Predlog za organizacijo prvega simpozija o mestu ni bil sprejet z navdušenjem, dokler ni Marjan Lapajne povzdignil glas, da on pa bi lahko organiziral tudi razstavo arhitekturnih rešitev ob simpoziju. Drugi simpozij je šel že lažje, lotili smo se tudi zbornikov simpozijev ter jubilejev in pričeli izdajati časopis Izziv, ki je bil vedno poln zamisli različnih strokovnjakov o izboljšanju razmer v mestu. Razvijalo se je družabno življenje, prijateljevanje vinogradnikov in sodelovanje z institucijami, ki so bile zainteresirane za skupno delo med katerimi je bil vedno v ospredju projekt obnove Glavnega trga. »Ljubezen« društva je bil Narodni dom, uboga stavba, ki počasi še vedno propada. Zanimive so bile povezave z IMV in Krko, v tem sodelovanju je nastala pot ob Težki vodi in naša založniška dejavnost. Nekaj posebnega je bila naša sekcija v Ljubljani, ki je združevala ljubljanske Novomeščane.

Po dvajsetih letih je najprej predala posle Eva in nato še Tone novemu mandatarju dr. Golobu Tomažu. Kot strokovnjak Zavoda za varstvo kulturne dediščine je izdelal konservatorski načrt obnove Glavnega trga in pod njegovim vodstvom je Društvo Novo mesto znatno pripomoglo k izvedbi obnove.

Prostovoljstvo, organizirano v civilni družbi, lahko pod pogumnim in zavzetim vodstvom stori veliko dobrega za okolje v katerem deluje. Ljudje smo dovzetni za sodelovanje, če so nameni združevanja razumljivi in koristni. Društvo Novo mesto je bila in je še vedno želena organizacija, ki pač opozarja odločujoče na potrebe meščanov, postavlja v ospredje njihove interese in vztraja, da se jih upošteva. Žal mi je, da danes nisem bila na zboru članov, imela sem celo stran opozoril o čem vse smo se že dogovorili, pa so še vedno zadeve neurejene kot na primer kampus visokošolskega študija, Mestni muzej, Mestni park, pa tudi oblikovanje regionalne politike in potreb regionalnega središča, Literarna pot po mestu, širjenje glasbenega izobraževanj, gledališče ljubiteljske kulture, poliklinika, potrebe športa, urejanje medsebojnih odnosov in podobne naloge. Še veliko dela čaka oblast in civilno družbo v našem mestu.

Spremljate izboljševanje razmer v našem mestu?

Organiziranost javnih funkcij. 27. januar 2023

Dostikrat je slišati, da vodenje občine ni enako vodenju podjetja, največkrat je kritiziran Jankovič, predvsem arhitekti in gradbinci imajo veliko povedati o njegovih odločitvah, ki bi bile morda dobre v podjetju, za mesto so pa ne sprejemljive. Tudi v moji občini nastajajo te pripombe na župana. Ne da mi miru misel, da mesto Ljubljana ni samo občinsko središče pač pa tudi prestolnica države za katero veljajo določbe Zakona o prestolnici in tudi Novo mesto ni samo sedež občine, je tudi sedež verjetno najobsežnejše pokrajine. Obe mesti bi zato pri svojem razvoju morali upoštevati potrebe države oziroma potrebe regije. Pa jih?

Pred nedavnim je bil objavljen članek v katerem se je slovenskim politikom in oblastem očitalo, da ne verjamejo v trajni obstoj slovenske države ker si ne upajo kupiti ali zgraditi državno tvornih objektov. Prebrali smo tudi lahko kako neambiciozen objekt je novi Šumi, ki ima enkratno zgodovino, zdaj pa bo le ena od običajnih trgovin. Okoli železniške postaje se bitke spreminjajo v vojne, celo slovenski Švedčan Kovač se obrača le na Jankoviča, čeprav živi v prestolnici in ve, kako se lokalne in državne oblasti težko sporazumevajo.

V moji regiji se od časa do časa nam kaj pove, kaj bi bilo storiti v dobro vseh občin v mestu, ki ga krasi neuradni naziv metropola Dolenjske in Bele krajine. Skupna razvojna politika infrastrukture, podzemski kataster, odpadki, turistična destinacija, Televizija Novo mesto, Univerza, o objektih potrebnih za to delo pa ni ne duha ne sluha v javnosti.

Vsaka dejavnost potrebuje dobre in zaupanja vredne ljudi, potrebuje racionalno urejen prostor in potrebna orodja, da ustvari dovolj za preživetje in razvoj. Sporazum o naložbah v skupno dobro širše skupnosti je nujen predpogoj, da se mestna območja prostorsko urejujejo dejavnostim primerno. Osebno pa menim, da bi sporazumevanje o naložbah v skupno dobro moralo zajemati tudi kulturne, znanstvene, vzgojne, izobraževalne, socialne in športe dejavnosti, da se z njimi na vseh območjih krepi intelektualnost prebivalstva, razvija čut odgovornosti za sprejete odločitve in uveljavlja pravica do približno enake oskrbe.

Tako na državni kot na lokalni ravni je organizacija dela pomemben pripomoček za sistemsko urejanje problematike v tem smislu, da se delo porazdeljuje med zaposlene z vsemi pravicami in dolžnostmi ki iz njega izhajajo. Na ta način se vodstvena in vodilna mesta voljenih funkcionarjev razbremenjujejo neposredne izvedbe in se jim zagotovi čas za razmislek ter oblikovanje razvojnih vizij in iz njih nastajajoče strategije. Tako je razumeti tudi objavljene naloge s pravicami in dolžnostmi med sedem podžupanov MOL. Eden od njih ima med svojimi nalogami tudi dogovarjanje z državo o njenih potrebah, željah in zahtevah do prostora v Ljubljani. Na lokalni ravni podobni ukrep še vedno iščem.

Omenjena organizacija dela pa seveda zahteva tudi prilagojen način poročanja medijev. Pričakovati je, da bo v MOL kritiziran ali pohvaljen podžupan, zadolžen za dogovarjanje z državo, če bodo posamezniki in stanovske organizacije kritizirale ali pohvalile posege v mestni prostor. Da se za vsako malenkost in za vse slabosti vedno dolži le enega človeka je absurd, ki ga organizacijska veda označuje kot eksces ker negira porazdelitev dela med zaposlenimi in jim tudi ne priznava upravičenosti do prejemanja neokrnjene plače.

Spremljate predloge posega v prostor v svojem naselju?

Oglaševanje. 26. januarja 2023

Po definiciji je oglaševanje plačana oblika tržnega komuniciranja imenovana tudi promocija. Obstaja od kar je človek na svetu in se nenehno razvija, dopolnjuje in spreminja v skladu s trenutnimi navadami družbe. Pluralizacija medijev in življenjskih slogov, neprestani tehnološki razvoj in vse večja mobilnost ljudi, povzročajo, da je danes zunanje oglaševanje bolj aktualno kot kadarkoli prej in pričakovati je, da se bo njegova aktualnost v bodočnosti le še stopnjevala.

V Ljubljani je že nastalo nezadovoljstvo z zunanjim oglaševanjem in občinski inšpektorati so začeli usmerjati nadzor nad skoraj 10.000 postavljenimi objekti za oglaševanje, ki so jih postavila podjetja registrirana za oglaševanje ali pa označujejo dejavnosti, ki se opravljajo v okolju. Objekti se nahajajo na javnih in privatnih zemljiščih in tiste objekte, ki nimajo ustreznih soglasij bodo razglasili za črne gradnje.

V našem okolju je vsak dan opaziti kakšen nov objekt za oglaševanje zlasti ob cestnih križiščih in opornih zidovih železnice, ulic in cest. Ni videti, da bi kdo posebno pozornost posvečal namestitvi oglaševalnih objektov, bolj je opaziti, da tisti, ki prvi postavi pano odpre možnosti novim oglaševalcem, ki pa so tudi vsiljivi, se vrivajo med postavljene in jih celo prekrivajo. Če so postavljeni v skladu s pravili za enkrat ni bilo zaslediti med objavami za javnost. Navadimo se jih in kot vidim ljudi ne zanimajo prav posebno.

Bolj kot namestitev pada v oči promocijska slika, ki je praviloma oblikovana že tako, da se poudari dobrohotnost poglavarja družine, pohlevne, vedno nasmejane ženske in tam pa tam razigrani otroci, ki se veselijo rdečega korenčka, lizike, marmelade, kakšne preproste igrače,prizori so nam znani in vedno enaki, res pa je, da se vidni novi obrazi v novih barvah, že forma pa se ponavlja v nedogled. Res bi bilo želeno kaj osvežujočega. Oglaševalci bi res lahko dodali še kakšen EUR oglasu, da bi ta potrošniku kaj bolj opazno nakazal kakovost novega avtomobila, bolj učinkovite tablete ali sobno opremo po potrebah sodobnega življenja. Se pa čudim, da se splača na velikem panoju reklamirati nakup zelenjave, mesa, zobne paste ali kaj podobnega, razen seveda, če je nacionalen interes več mesne prehrane ali jejmo samo kruh ali hitro pripravljeno hrano s svežim zeljem in hrenovko. Ker nisem strokovno usposobljena za oglaševanje se s tem pisanjem ne želim uvrstiti med oglaševalne kritike, motijo me samo stokrat prežvečeni prizori na teh velikih panojih, prikazovanje neke družinske želene idile, ki jo ne najdeš nikjer več in spodbujanje pretirane potrošnje v Lidlu, Hoferju, Šparu, Tušu, Merkatorju, vsi z isto ponudbo in z načinom zbijanja cene do onemoglosti. To ni več poštena trgovina, je samo še spodbujevalec potreb, ki mu potrošniki nasedamo zaradi vedno večjih popustov pri ceni.

Želim si pol manjšo a kakovostno boljšo ponudbo kruha, mesa, zelenjave in sadja. Komu je namenjena tolikšna izbira kave, raznega zrnja, neštetega piva, vode in sokov je tudi uganka za potrošnika, le redko opazim, da je s police od tedna do teden kaj izginilo. Ponudniki verjetno vedo kaj delajo, trgovci pa izpadajo kot da so skregani z vrednotenjem svojega težkega dela. Strinjam se z Rimskim klubom, da je nujna vzgoja potrošnikov.

Je za vas redna nabava potrebnih artiklov še v veselje?

Samoodločba. 25. januarja 2023

Mika me spoznati mnenje, ki ga imate o samoodločbi narodov v državah, ki so več nacionalne kot na primer v Ukrajini. Od kar je padla ideja, da bi mir v Ukrajini najbrž dosegli najlažje z uporabo samoodločbe me preganja misel, zakaj voditelje EU in diplomati ne premislijo o tem in se pogovorijo z ukrajinskim predsednikom. Ko sem se o tem pogovarjala s sorodniki so kar obnemeli, strmeli v mene kot deveto čudo in končno zajamrali: ja kakšen pa bo potem svet, če bo vsak narod, ki bo hotel, imel svojo državo? Brez dvoma drugačen, razmišljajmo le ali bo boljši ali slabši in lep primer je kar naša domovina.

V Ustavi, ki naj bi bila totalitaristična, zapisano pravico o samoodločbi smo uveljavili brez predsodkov do drugih narodov države v kateri smo živeli. Približno 25 milijonov državljanov in državljank je končalo v petih državah in nekaj v samostojnih državnih tvorbah ameriškega značaja. Je to lahko potrjena dobra praktična rešitev tudi za Ukrajino? Zakaj bi Slovenci smeli biti organizirani v svoji državi, narodi v Ukrajini pa ne?

Seveda pa s tem pisanjem ne mislim samo na Ukrajino, po svetu so številni narodi še vedno brez pravic do uporabe naravnih dobrin na svojem ozemlju ali brez pravic do gospodarske pomoči, ker ta ostaja skorumpiranih vladarjem, paravojaškim hordam ali roparjem, da ne omenjam težav osrednje azijskih držav kjer sicer ni pomanjkanja materialnih dobrin, so pa neke tradicionalne vrednote, ki zatirajo ljudi kot so Kurdi, do skrajnosti.

Moram vprašati zakaj obstoječe institucije sveta, ki naj bi skrbele za mir na svetu, ne zahtevajo od državnih voditeljev, da v večnacionalnih državah ali v državah kjer odpovedujejo normalni gospodarski ukrepi, s samoodločbo zagotovijo narodov odločanja po svoji volji in svojih možnostih. Tu moramo omeniti zlasti ljudi, ki delujejo v Združenih narodih, v diplomaciji, v strankarskih združenjih in gospodarskih klubih kot sta Davos ali rimski klub.

Razmišljam o priložnostih, ki bi jih novo nastale države pridobile pa tudi o nevarnostih, ki bi jim na novo oteževale življenje in primerjam kje bi pridobile in kaj bi zgubile. Toda moje informiranje in strokovno znanje je premajhno, da bi lahko za to problematiko nakazovala vizijo. Si pa lahko na primeru lastne domovine ustvarim dovolj jasen pogled, da je manjša država dražja predvsem zaradi obrambe, da je bolj dovzetna za povzpetnike, občutljiva v zaupanju in morda šibkejša v vladavini prava. Njene prednosti na trgu so hitrejša prilagodljivost, večja občutljivost za zaščito okolja, kritičnost in spodbujanje inovacij

Vse tako zgleda, da ne bi več potrebovali varuške kot so ZDA, Kitajske in Rusije, narodi bi se morali znajti sami tudi v povezovanju tako svojega tržnega potenciala s svetom kot tudi ideološkega opredeljevanja. Ne vidim junakov, ki bi se upali prenavljati sedanjo svetovno ureditev ali jo celo spreminjati kljub temu, da smo postali informacijska družba, da je vsak dan naše delo bolj avtomatizirano in kljub temu, da nam tehnologija napoveduje celo »večno življenje« nekje v vesolju. Nam bodo tudi tja sledile jedrske vojne, tanki NATA, Putini, Bidni, Zalenski in podobni hudobci iz katerih mediji delajo junake. Samoodločbe so zato bodočnost, danes pa bolj sanje kot dejstvo.

Ste se vi kar sprijaznili z jedrsko nevarnostjo?

Če vam je bil blog zanimiv, si lahko s klikom na to povezavo ogledate tudi arhiv mojih blogov.

Slike

Mladinske delovne brigade – Predejane, 1959 Nagrada odličnosti in mojstrstva - Otočec 2007
Kolegij SDK Slovenije – Ljubljana, 1980 Popotovanje po Južni Ameriki – Peru, 2006
Otvoritev SDK - Črnomelj, 1985 Občinski praznik – Novo mesto, 1972
Krka d. d. – Trška gora, 11.11. ob 11 uri Krka d. d. – Trška gora, 11.11. ob 11 uri
Krka d. d. – Trška gora, 11.11. ob 11 uri Sin Romeo s svojo družino – Krka d.d. 2018
Otvoritev obrata – Krka, 1966 Kandidati za župana – Novo mesto, 1995
Lidija Šentjurc – Krka, 1967 Mara Andrijanič – Novo mesto, 1996
Družina Zalokar-Miklič, 1972 Boris Andrijanič – Šmarješke Toplice 1975
Direktorice v Novem mestu, 1990 Predsednik skupščine SRS v Krki
Mladinske delovne brigade – 1959 Forum odličnosti in mojstrstva Otočec, 1989