Joža Miklič arhiv

Forum odličnosti in mojstrstva. 28. september 2022

O Forumu, ki vsako leto, že trideset let zaseda na Otočcu v organizaciji Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, sem pisala že zelo veliko, seveda več za stanovske bralce kar si lahko ogledate na portalu FOŠ Novo mesto. Dobro je od časa do časa malo razmišljati o svojem poklicu, se vprašati, če si naredila večino tistega kar so ljudje od tebe kot ekonomista pričakovali ali si poklic celo zatajila s tem, da si se zadovoljila s skrbno opravljenimi rutinskimi posli. Zakaj naj bi se spraševali? Če ti je družba plačevala izobraževanje, je verjetno vedela, da ji je poklic za katerega se usposabljaš potreben, torej računa s teboj kot kompetentnim delavcem za uspešno reševanje njenih problemov. Vas že slišim - kdo pa naj o tem razsoja? V trenutkih šibkosti sami kar dobro razsodimo o tem še posebno, če z isto mislijo pridemo skupaj kolegi in kolegice z namenom, da se o tem pogovarjamo. In to je Forum - razgovor o tem, kaj je v našem delu odlično in mojstrsko, kaj pa smo zavozili kot stroka in kako naj to popravljamo.

Dolenjsko belokranjsko ekonomsko stroko so v petdesetih letih opravljali pretežno diplomanti srednjih šol z nekaj diplomanti ekonomske fakultete v profesuri in načrtovanju. Ekonomska stroka se je na tem območju krepila od šestdesetega leta dalje zlasti v upravljanju občine, po podjetjih in v bančništvu. Društvo ekonomistov in gospodarstvenikov smo ustanovili v letu 1962 in s tem povezali srednješolske kadre z fakultetnimi ter dosegli primerno raven sodelovanja zlasti na poslih računovodstva, upravljanja občine in pridobivanja dodatnih znanj. Zasluga gre Bogdanu Kozini v novomeški projektivi, ki je dal pobudo za ustanovitev društva in pomagal pri njegovi organizaciji.

Ukvarjali smo se z vsemi mogočimi in nemogočimi problemi, od oblikovanja samoupravne zakonodaje na vseh nivojih upravljanja do premagovanja težav z analizami, načrtovanji in nadzorom v neposrednih delovnih sredinah, skupnostih in integracijah. Izkušnje in praksa so nas silili v organiziranje višješolskega študija in operativnega seminarskega izobraževanja. Prvi seminar je bil na Otočcu pred 30 leti, potem vsako leto in proti koncu stoletja je bil ta preimenovan v Forum, ker so se nam vsako lepo pridružili vodilni politiki Slovenije, eminentni predavatelji različnih fakultet Ljubljanske in Mariborske Univerze pa tudi iz tujine. Pogovori o naši stroki in razmerah v katerih deluje, so postajali bolj konkretni, zainteresiranost udeležencev za debato pa večja in bolj vsebinska. Velika nagrada odličnosti in mojstrstva Otočec, sprejeta Strategija odličnosti in mojstrstva, uveljavitev zakona o poslovni odličnosti in definiranost, kaj odličnost in mojstrstvo sploh je (prof. dr. Turk) so Forum umestili med pomembne dogodke države ne samo stanovskih kolegov in kolegic pač pa tudi gospodarstvenikov, politikov, kulturnikov in drugih institucij regije.

Včerajšnje srečanje seniorjev Foruma in njegovih sodobnih oblikovalcev je bilo posvečeno jubilejni trideseti obletnici, opozorilo pa je na pomen ekonomske stroke za varovanje narave, ki ga mora spremljati čut za pravično družbo in povezovanje z drugimi strokami.

Kako pa se dogovarjate vi s svojimi poklicnimi kolegi in kolegicami?

Turisti in turizem. 27. september 2022

Podjetje v katerem sem delala je koncem šestdesetih let kupovalo toplice in graščine ter finančno podpiralo obnove dediščine, urejanje cest, nabave umetnih in ljubiteljsko kulturo. Vse to naj bi nekoč služilo razvoju turizma v zeleni regiji ob reki Krki. Dolgoročne naložbe v prihodnost so bile tvegane saj takrat še ni bilo kompetentnih strokovnjakov za turizem, tudi ne ekonomičnih kapacitet, turističnega marketinga in drugih dejavnosti, ki omogočajo turistu doživetje na njegovi turistični poti. Minilo je skoraj pol stoletja, da je vizija turizma nakazala prve učinke v zdravstvu, kulturi pa tudi ekonomiki. Danes je ta gospodarska dejavnost tako napredovala, da je postala nepogrešljiva in 27. september je njen praznik.

Turisti prinašajo veliko dobrega ljudem v turističnih krajih. Zaradi turistov so urejene komunikacije kraja s svetom, ljudje turistom postrežejo z hrano in namestitvenimi storitvami, razvija se turistom namenjena trgovina, zgodovinski pomen kraja postaja prepoznaven, povečuje sodelovanje in še mnogo drugega. Turistična dejavnost ima svoje zakonitosti glede na lokalne možnosti prostora, prebivalstva in atraktivnosti tako naravnih ko ustvarjenih danosti (npr. termalna voda-naravna danost, izdelava čipk-ustvarjena danost) kar zahteva dolgoročno načrtovanje turizma, predvsem pa povezanost lokalnega turizma z agencijami in drugimi oblikami trženja.

Turisti so lahko tudi veliko neobvladljivo breme za turistično atraktivne kraje kot so na primer Lurd, Bled, Benetke, azijska in afriška dediščina starodavnih ljudstev, Samo zamislite si, da je Egipt moral zgraditi v Gizah največji muzej na svetu s stopniščem, ki sprejme naenkrat 10000 turistov. Tudi za obvladovanje turističnega obiska je potrebno dolgoročno načrtovanje ker se dediščina mora zaščititi za prihodnje rodove, Je pa to težko izvedljivo, najprej zaradi nujnih vzdrževalnih naložb predvsem pa zaradi prebivalstva, ki si pač prizadeva v domačem okolju obdržati svojo turistično ponudbo in jo širiti.

Je pa še tretja dimenzija turizma, ki jo povzroča sodobni razvoj družbe kot celote. Nenehno moramo izpopolnjevati svoje vedenje in znanje, spoznati moramo tuje kulture, da jih ne bomo odklanjali ali celo sovražili, naš intelektualni naboj nastaja s spoznavanjem zgodovine, zgodovinskih krajev in posebnosti kot tudi z doživljanjem razmer v katerih danes živijo najstarejši narodi sveta. Še bi lahko naštevala razloge zaradi katerih mora človek biti tudi turist s primerno asistenco turistične stroke, ki od turista zahteva spoštljiv odnos do kraja in ljudi v turistični destinaciji.

udovito je biti turist, ki se kot ptica pomika od antičnih biserov človekove ustvarjalnosti do podzemskega sveta Kikladije, od Kitajskega zidu do iranskih Madres, od čilskih vinogradov do antskih pozabljenih mest, da o Lomonosovu in Indiji sploh ne govorim. Vsi ljudje bi morali na pot, pot spoznaj in vedenja, da bi sebe v tem svetu bogastva pravično sodili.

Ste tudi vi turistična družina?

Kam z igračami? 26. septembra 2022

Za predah med jadikovanjem o energiji, političnih peripetijah ali težav z draginjo, pomislimo tudi na manj zahtevne in veselejše brige oziroma skrbi. Med te se je v našem domu pojavilo tudi vprašanje igrač vnukov, ki sta nanje pozabila oziroma sta našla boljša igrala s pametnim telefonom, v športnem življenju in s psičko ter papigo. Prostora nikoli ni preveč in predale z igračami moramo izprazniti sicer ne bomo imeli prostora za nove interesne dejavnosti učenca in dijaka.

Na kaj se spomnimo ob pogledu na zanemarjene igrače po kotih in predalih? Sama se še vedno najraje spomnim koliko dela je imel moj sin z mizo v dnevni sobi. Vse sorte orodja sva nabavila, da je lahko odvijal in privijal kar je pač ocenil za potrebno. Njegova sinova te radosti nista začutila, sta pa planila po lego kockah zelo zgodaj, takoj po tem, ko so starši ugotovili, da jih ne bosta skušala pojesti. Tako sin ko vnuka sta v predšolskem obdobju ustvarjala iz njih gradove, ulice, mesta, farme in podobne predmete, kaj kmalu sta se vnuka vrgla na načrte, ki so postali sestavni del nakupa lego kock, po načrtih so nastajala letala, rakete, vse vrste cestnih vozil, vedno več jih je bilo z daljinskim upravljanjem, skratka sama sem z čudenjem ugotavljala, kaj vse so mali prstki in glavice zmogle. To ni bila več samo igra, bilo je res kreativno in neverjetno zanimivo. Navadila sta se »brati načrte« in po njih izdelovati želene predmete, dopolnjene po svojem videnju. Toda pravo presenečenje je šele prihajalo s spoznavanjem digitalne tehnike. Večji vnuk se je vrgel na eksperimentiranje z daljinskim upravljanjem s pomočjo računalniških programov. Mlajši vnuk pa je spoznaval tehniko risb, objektov in ljudi v naravi. Strašno prijetne slike gozdnih koč, smrek, mostičkov in potočkov z malimi cvetovi in gobicami je bilo vedno več, prav mojstrsko jih je razporejal, da si dobil občutek sprehajalca v naravnem okolju. Žal so pozneje zmagale računalniške igrice - streljanje, pošasti, za obupati!

Zanimive v zgodnjem otroštvu so za vse otroke prav gotovo plišaste živali in živalce. Pri opisnem napredovanju z lego kockami, so oba vnuka spremljali medvedki, opice, tigri, panterji, mucke in kaj ti jaz vem kaj še vse. Njuni postelji so bili polni teh plišastih igrač, vsaka je imela svoje ime, nekatere so kmalu obležale pozabljene, nekateri »Mi-ji«, »Duhci«, »opice« pa so še vedno tam. Po hiši nepričakovano najdeš pozabljeno igračo, ki pa je postala sestavni del opreme kot na primer hranilniki, obeski za ključe in podobno, seveda vse v živalski obliki. Če vse te drobne stvari odnesem iz hiše bo pravi dolgčas, kot da sem pozabila na neki pomemben del našega življenja. Kaj storiti?

Ni pomoči, lego kocke, razne tehnične naprave, ohranjene »živalce« - vse očiščeno, pravilno pakirano smo odložili v težje dostopne omare. Očiščen in ohranjen del igrač, ki sta ga vnuka pozabila v kakšnem kotu, gre na Rdeč križ, pokvarjeno in zanemarjeno je končalo v smetnjaku. Tisto v skritih predelih omar čaka nove rodove!

Smo ravnali prav? Ste vi našli boljšo rešitev?

Varčevanje z energijo - doma, 25. September 2022

V Inovativno razvojnem institutu Univerze v Ljubljani raziskujejo med drugim tudi učinkovito rabo energije. Dobro je poznati njihove koristne predloge varčevanja z energijo ne samo zaradi njenega pomanjkanja, bolj kot to nas bodo razveselili nižji stroški.

Na prvo mesto postavljajo strokovnjaki izolacijo fasade, menjavo oken in učinkovito prezračevanje. Pri novogradnjah je treba upoštevati določila pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURE). Za ogrevanje notranjosti priporočajo klimatsko napravo, ki ima 4 kilovate za hlajenje, 3,5 kilovata za ogrevanje in sistem čiščenja zraka. Služila nam bo 15 let. Priključitev na omrežje sončnih elektrarn dolgoročnega sistema zahteva pridobivanje dovoljenj in mora biti strokovno izveden. Za panele je potrebno zagotoviti ustrezno streho. Odštevalni števec bo omogočal spremljavo porabe po posameznih stanovanjih v hiši. Izračun potrebnih panelov in od tega odvisnih pričakovanih prihrankov je vezan na priključno moč in naklona panelov. Če je 10 kilovatov priključne moči je vložen okoli 13.000.- eur. Pri naložbi je dobro povprašati svetovalca na primer brezplačnega pri Eko skladu (Ensvet). Posodabljanje večstanovanjskega objekta naj bo poverjeno človeku, ki ima afiniteto do varčevanja z energijo. Če v gospodinjstvu uporabljate za gorivo drva, je nujno prezračevanje pa tudi iskanje ustreznejšega energenta od lesa. Vse naprave morajo biti redno vzdrževane. Dobro je imeti termostate na radiatorjih za uravnavanje temperature v prostorih. Če zmanjšamo na primer temperaturo v prostoru za 3 stopinje Celzija, zmanjšamo tudi porabo in s tem strošek za petino! Dobro je tudi, da se čez dan temperatura v prostoru spreminja tako, da nekaj ur narašča potep pa se pomika nazaj na izhodišče, nikakor pa ni pametno segrevati prostore tako močno, da si sredi zime v njih s kratkimi rokavi. Pri ogrevanju vode mora vsako gospodinjstvo paziti na tveganja za razvoj mikroorganizmov na primer v bojlerju.

Na kaj pa opozarja Eko sklad; s pokrito posodo pri kuhanju prihranimo celo za 3 x električno energijo, električno pečico izklopimo 10 minut pred zaključkom pečenja, v hladilniku in zmrzovalnikih odstranjujemo ledene obloge. Uporabljamo podaljške za električno energijo s stikalom. Električne naprave izključujemo pri daljši odsotnosti. Peremo pri nižji temperaturi in lahko prihranimo tudi do 45% energije. Ogrevajmo prostore, ki jih uporabljamo redno, prehodne bistveno manj ali sploh ne. Ponoči okna zastiramo. Za radiatorji pod oknom pa namestimo izolacijsko ploščo,.

Nasvetov je kar veliko. Strokovnjaki se močno poglabljajo v projekt zmanjševanja porabe energije in vse manj govorijo o novih zmogljivostih. Osebno še vedno menim, da je vsak nasvet dobrodošel. Toda mi moramo zbrati tistega za katerega vemo, da ga s svojo družino lahko uresničujemo in da nam bo slej kot prej prešel v navado. Ja, prav temu je namenjen ta blog; navaditi se moramo na varčevanje vedno in povsod!

Imate zamisel kako bo v vaši družini varčevanje prešlo v navado?

Medversko srečanje. 24. september 2022

Brez dvoma imajo verski voditelji na svetu svoje interese, da se dobivajo na Medverskih srečanjih v Kazahstanu vsake tretje leto, zagotovo pa njihova letošnja sklepna deklaracija sili k razmisleku slehernika, ki bi rad razumel odločitve in dejanja voditeljev držav ter institucij, ustanovljenih z namenom, da se na svetu ohranja sožitje in mir. Dobro, da imamo Romano Kocjančič, ki nas je opozorila na ta pomemben verski dogodek, ki ne posega samo s svojo vsebino v naše življenje ampak tudi vliva v naše duše upanje, da jih kdo od artikuliranih posluša in sliši, predvsem pa, da se bo zavedal svojih zmot in jih odpravljal.

O čem so si bili enotni sicer tako različni voditelji na primer krščanstva in judovstva ali islama. Da delujejo v dobro miru in dialogu med verstvi, kulturami in civilizacijami je glavni namen njihovega skupnega sodelovanja. Pandemije so tveganje in grožnja za vse ljudi, imajo negativni vpliv na družbe oziroma države po svetu zato si bo medversko srečevanje prizadevalo za skupno sodelovanje in medsebojno pomoč držav. Prizadevali si bodo krepiti dialog v imenu miru, sodelovanja in solidarnosti ter odpravo prisilnih dejanj v zvezi z določeno vero in verskim naukom ker so po njihovem prepričanju pluralizem in razlike med verami, barvo kože, spolom, raso in jezikom izraz modrosti. Izbruh kakršnegakoli vojaškega spopada, žarišča napetosti in spora povzročijo verižno reakcijo in uničujejo sistem mednarodnih odnosov. Poudarjajo, da ekstremizem, radikalizem in vse druge oblike nasilja in vojne nimajo nič skupnega z resnično vero in jih je potrebno najodločnejše zavračati. Svetovni voditelji naj v ta namen spodbujajo končanje konfliktov, prelivanja krvi ter opustijo agresivne in uničevalne retorike, ki zdaj destabilizirajo svet. Dosežke znanosti, visoke tehnologije, medicine in industrije je usklajevati z duhovnimi in humanističnimi vrednotami človeštva zato naj se politiki in poslovneži osredotočijo na odpravljanje neravnovesij v razvoju sodobnih družb in zmanjševanju razlik v blaginji različnih skupin prebivalstva in držav. Ugotavljajo, da smo vsi ljudje enaki ne glede na socialno, rasno, versko, etično ali drugo pripadnost. Iz tega razloga morajo biti strpnost, spoštljivost in medsebojno razumevanje cilj vsakega verskega oznanjevanja. Pozivajo politike in javne osebnosti, novinarje in blogerje naj upoštevajo verska in nacionalna občutja ljudi. Poudarjajo pomen verske vzgoje pri krepitvi spoštljivega sobivanja verstev in kultur, dostojanstva in pravic žensk ter institucije družine. Mediji in druge ustanove družbe naj pojasnjujejo splošne koristi verskih in univerzalnih vrednot ter spodbujajo versko pismenost, državljanski mir in medversko strpnost.

Sklepno deklaracijo so poslali Združenim narodom in pričakovati je, da bodo ti sprejeli svoj del nalog v krepitvi miru in sožitja v svetu. pričakovanja so upravičena saj morajo voditelji držav, politiki in druge osebe z javnimi pooblastili ravnati v skladu z splošno sprejetimi vrednotami in ohranjati mir na svetu!

https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-09/sklepna-izjava-verskih-voditeljev-v-kazahstanu-mir-dialog-sol.html

Kako pa vaša družina sprejema napotke verskih voditeljev?

Veselje in radosti. 23. september 2022

V sodobnem svetu se vse »posodablja«, celo smeh in radost. Oboje zdaj nastaja šele potem, ko se do maksimuma iztroši trenutna fizična in umska sposobnost v posamezni prijateljski, športni ali šolski družbi. Danes je na prvem mestu tekmovanje povsod in vedno. Ocenjujem, da je to vzgojna posledica predvsem profesionalnega dobro plačanega športa, ki je pri nas zelo čaščen, vsak dan v središču pozornosti, populističen in predvsem, zmagovalce materialno in moralno postavlja na najvišji piedestal.

Tekmovalnost med prijatelji najprej zaznaš v pogovoru. Skoraj že težko najdeš sogovornika, ki bi ti potožil recimo zaradi slabih prihodkov, slabem stanovanju, slabih šolskih ocenah otrok in podobnih družinskih slabosti, bolje rečeno težav. Se pa vsak rad pohvali, da mu je delodajalec zaupal izjemen položaj, da obvlada računalniško tehniko, da so kupili še en avto, da so prepotovali Argentino in druge dežele, da. Kaj bi naštevala, dejstvo je, da se strah pred zadnjimi mesti v tekmovanju prijateljev širi. Namesto prešerne radosti in veselja nad materialnih ali drugim dosežkom, se uspeh spreminja v samohvalo, ki ima namen sogovornika prepričati, da v tekmi za svoj družbeni položaj ne zaostaja. Tudi nasmešek ali glasen smeh ob tem razgovoru ne izraža veselja, je pomilovanja vreden.

Šola ima za svojo dejavnost prilagojene načine tekmovalnosti, ki je prisotna v vseh predmetih, razredih in območjih. Učenec jo mora sprejeti, čeprav je miroljubnega značaja, se veseli tudi uspehov drugih in si želi pridobiti čim več prijateljev oziroma prijateljic. Pogovor z učence je poln izrazov »premagal se najboljšega«, »bil sem močnejši od drugih«, »vse sem znal« da je bilo kaj narobe izveš lahko samo po ovinkih. Mi pa ni jasno, zakaj učence tekmujejo in ne razvijajo medsebojne solidarnosti kot na primer pomoč pri naloga, inštrukcije in podobne oblike vzajemnega sodelovanja v razredu. Veselijo se zmag, morda še prvih mest za zmago, vsega drugega se ne radostijo v taki meri, da bi bilo opazno.

Na področju razgibavanja je tekmovalnost že vgrajena v sistem, ki zajema priprave, treninge, tekmovanja, druženja po njih. Iz meni neznanih vzrokov je športno navdahnjena srenja pozabila na rekreacijo oziroma jo je do neke mere prepustila zdravstvu. Rekreacija je bila množično gibanje, namenjena sodelovanju starejših in mlajših, ki so po Trim stezah brezplačno uživali naravo v okolju svojega domovanja, se družili in oblikovali skupne načrte razgibavanja. Z odbojko so se razgibavale po vseh igriščih predvsem dekleta, fantje so od nekdaj imeli svojo košarko in nogomet, na atletiko smo vodili že predšolske otroke. Tako vse ljudsko športno življenje je bilo zibelka za šport posebno nadarjenih, ki so postali vrhunski. Bili so to naši junaki, ker smo jih poznali, ker smo se z njimi veselili in žalostili.

Tekmovalnost ima dva konca, tisti, ki zmaga se radosti, tisti, ki mu to ne uspe, se žalosti. Ambicija marsikomu celo zamegli um npr. ruskim športnikom.

Je veselje pri vas rezultat tekmovalnosti ali doživetje uspeha v vsakdanjem življenju?

Plinu zaupam! 22. september 2022

Po svetu so vedno močnejši glasovi o tem, da bomo v tej in naslednjih zimah brez zadostne kurjavo in nas bo zato močno zeblo. S tem se seveda ne gre šaliti, smo predstavljajte si, da imate dojenčka ali bolnika na domu, vi pa brez tople vode, plina ali toplega radiatorja. Že ob misli, da se zvečer ne bi stuširala, me zajame nezadovoljstvo, kaj šele če pomislim na kuhanje, kofetkanje in podobne nujnosti oziroma razvade. Saj ne, da bi zganjala paniko, vedeti pa le moram ali nabavim drva in pripravim kamin, da bo za silo toplo.

Blagodejno je name deloval intervju z Marjanom Eberlincem, glavnim direktorjem družbe Plinovodi, strokovno kompetentnim poznavalcem plinskih razmer v naši državi. Nimam razloga, da bi dvomila v njegovo osnovno oceno, da bomo imeli to in naslednjo zimo plina dovolj, če bomo omejili porabo za 15%. Povedal je, da ima Slovenija pripravljene realne načrte za varčevanje, za nadomeščanje morebitne prekinitve plina iz Južnega toka in za zagotavljanje zalog. Strokovnjak je na vprašanje, če bo usposobil dodatne energetske vire za svoj dom zatrdil, da ne ker »plinu zaupam«.

Uh, kako sem se oddahnila. Za večjo količino drv nimam dovolj prostora in za celo hišo samo en manjši kamin. Sin v svoji hiši še tega ne. Verjetno je mnogo družin pred isto ali še hujšo dilemo, sodeč po naraščanju povpraševanja po gašperčkih ter podobnih pripomočkih. Pri zagotavljanju goriv pa res potrebujemo pomoč države in srčno upam, da jo bomo tudi dobili seveda ne v eur pač pa v dovolj varni preskrbi z energenti.

Strokovne rešitve na vseh področjih delovanja so nam vedno in povsod nujno potrebne pa naj gre za ohranjanje gozdov, preprečevanje revščine ali ohranjanje primerne življenjske ravni večine družin. Strokovne rešitve, ki se ponujajo javnosti naj bodo čim bolj konkretne, da jih bomo znali in zmogli uresničevati in se za njihovo izvajanje primerno organizirati. Za vsa področja je dobro, če se o strokovnih predlogih prerekamo oziroma izmenjujemo mišljenja, čim manj pa naj bo šarlatanstva. Mnenja potrebujemo o problematičnih zadevah, kjer še ni strokovnih podlag ali predlogov za izboljšanje stanja ali ublažitev posledic. Za preskrbovanje z energenti so načrti kot zgleda pripravljeni, povejte nam naše dolžnosti in pravice, ki izhajajo po teh dokumentih in začnimo jih že enkrat uresničevati! Če bomo ugotavljali, da je kaj možno izboljšati, bomo to pač storili, če ne prej takrat, ko bomo do spoznanja prišli

Je pa še eno pomembno spoznanje, ki izvira iz razprav, mnenj in predlogov o preskrbi z energenti. Zgleda, da ima Slovenija nekaj pomembnih energetskih strokovnjakov v tej dejavnosti katerih znanje potrebuje tudi tujina. Rekla bi, da smo nanje lahko ponosni toda naj se ne zgodi, da bi njihov strokovni potencial pretežno služil tujini.

Zaupa plinu tudi vaša družina?

Presenečenja ne more biti, 21. september 2022

Ne vem kako vi sprejemate vse te referendume, interpelacije, nedodelane koncepte zakonov in podobne nepotrebne predloge, da o izjemnem zanimanju za predsedniško mesto sploh ne govorim in prav tako ne o kandidatih za občinske svetnike. Sama samo žalostno ugotavljam, da se v teh časih človek v stiski nima kam obrniti po koristen nasvet ali ukrep. Zdravniki želijo uresničevati svoje interese in vidijo rešitve za bolnike v svoji višji plači ter privatizaciji.. RTV je prepuščena na milost ali nemilost ljudem o katerih ne vemo kaj so v življenju uspešno naredili, da jim je zaupano upravljanje premoženja naše javne informacijsko izobraževalne hiše. Nezadovoljni trgovci se pripravljajo na stavko, saj niti nisem dobro razumela s čim se ne strinjajo, verjetno s plačo, lahko pa je problem tudi delavni čas ali kaj podobnega. Lekarne morajo kršiti zakonske predpise, da nam lahko izdajajo zdravila, podjetja tarnajo, da plače in davki poberejo preveč dobička pa kaj bi naštevala, drugače niti ne more biti.

Naše vlade vedno najdejo čas in denar za stvari, ki ljudem ne izboljšuje pogoje za življenje in delo. Namesto, da bi vzorno vzdrževali energetski sistem države, bolnišnice, izobraževalne zmogljivosti mestno in drugo infrastrukturo, zlasti pa obvladovali kulturno produkcijo, so vse sile usmerjali v pospeševanje potrošnje, uvoz nepotrebnega, rast manj donosnega storitvenega sektorja, kvazi podjetništvo in podobne zadeve. Kakšen bi bil naš dom, če kar trideset let ne bi skrbeli za njegovo obnavljanje in posodabljanje? Predvsem pa kje so sredstva, zbrana v namen posodabljanja za življenju nujno potrebnih institucij.? Tudi slišati ni nikoli bilo kdo je določen sistem, na primer zdravstvo vodil v propad. Električarji so bili vedno najbolje plačani pa, kot beremo v javnih občilih, niso poskrbeli za obnavljanje in posodabljanje omrežja kaj šele za električno napajanje naprav potrošnikov ali izvajanje kakšnega resnega nacionalnega energetskega varčevalnega načrta.

Posavci so s pomočjo elektrarn uredili svojo infrastrukturo tako kot so hoteli, celo Kostanjevico na Krki obzidujejo, Zasavci pa nekoliko slabše, ker pač niso imeli »vizjaka«. Belokranjcem in Dolenjcem je kapnil kakšen eur za obnova petdeset metrskega pasu ceste ob mestnem robu, morda še za kulturni dom, za tretjo os pa že ni prvotne zagretosti, rezervat zemljišča za univerzitetne prostore bo prenehal veljati čez 3 leta, o hitri železnici se ne govori več, tudi pomembnega večjega projekta regija ni objavila, sem pa že par krat prebrala, da je Revoz brez vizije in razmišlja o umiku. Samo še to nam manjka!

Naj ta turobni blog zaključim s prerekanjem o nakupu orožja, s temi posli povezanimi strankarskimi aferami, vedno istimi vpletenimi politiki in celo s popustljivostjo pravnikov, ki jim je narod zaupal najžlahtnejše odločanje. Tragedijo bi zagotovo dramatiziral Shakespeare, če bi bil danes živ. In kaj bomo rekli državljani in državljanke? Lahko vsaj to, da orožje žal ne more biti naša prioriteta dokler so lačni otroci.

Vsega tega ne bi bilo, če bi državljani in državljanke brezkompromisno vztrajali pri načelih dobrega gospodarja, ki pravice in dolžnosti podeli sodelujočim v skladu z njihovimi strokovnimi kompetencami in poštenjem!

Se strinjate?

Oktobrska pričakovanja. 20. september 2022

Oktobra se narava običajno odene v prekrasne barve in nam ponudi še zadnje sadje, gozdne sadeže in gobe. Vabi nas v gozdove, v planine, na obiske, piknike in na druga doživetja. V oktobrski naravni lepoti sta rojena moj sin in moj vnuk kar je razlog, da na našem vrtu priredimo pečenje kostanja in pokušnjo mošta, istočasno pa počastimo oba slavljenca. Zbere se naša ožja žlahta, poklepetamo o preteklem letu, o zdravju, porokah in pogrebih, o otrocih in politiki. Običajno kaj prigriznemo, se slikamo in naši gostje proti večeru zadovoljni odhajajo. Tudi letos načrtujemo lepo jesensko vreme, prihod naših sorodnikov, zanimiv klepet in peko.

Samo upam lahko, da bo letošnji oktober čim bolj naklonjen ne samo nam na našem vrtu, ampak večini v naši domovini. Že res, da nas pesti strah pred posledicami vojne v Ukrajini, naraščanje cen energentov, hrane in drugih življenjski potrebščin, upočasnjeno ukrepanje v vodenju naše države in še marsikaj drugega. Do sedaj smo se nekako znašli, pridobili nekaj praktičnih izkušenj in z volitvami tudi upanje, da problematiko obvladujemo. Zdaj pa berem, da bomo oktobra izkazovali množično nezadovoljstvo zaradi finančne krize, izgube potrpežljivosti in nekoga, »ki na tihi način ruši mir in blaginjo v Sloveniji« (Ona,20.9.22). Skoraj smo že na koncu septembra, naj pripravim srečanje na vrtu? Ne gre, da bi v hudih trenutkih proslavljali kot da se nas kriza ne tiče. Naša družina je solidarna z družbo!

Tega bloga ne pišem zaradi v akaškem svetu prisotne prerokbe in tudi ne iz strahu pred razmerami, ki so v naši državi dobro znane, ponavljam pa opozorilo, da imamo vojno stanje med političnimi strankami, ki napoveduje novo »bojno orožje« kot so interpelacije, strankarska RTV, pritiski na preskrbovalne verige, stavke, afere, javno zdravstvo in zlasti onemogočenja Vladi, da bi izpeljala kakršen koli ukrep. Še tako miren državljan bo s časoma izgubil potrpljenje, tudi večina ga lahko v kratkem izgubi še posebno ker gre v tej vojni za veliko denarja, potrebnega za premagovanje finančne krize. Neverjetna upornost napadalcev v tej vojni lahko lepe oktobrske barve spremeni v nezaželene.

Kako naj ravnamo vsi, ki nimamo drugega vpliva na razmere kot volitve? Volitev in referendumov bo v prihodnih mesecih toliko, da se vseh verjetno sploh ne bomo mogli udeležiti kar pomeni, da se zadeve ne bodo premaknile po volji volivcev iz aprila letošnjega leta. Spreminjanje pravnih podlag za večji vpliv volivcev na zakonodajo se ne pripravlja, vsaj objavljenih ni. Lisjaki, ki so sestavljali našo ustavo, so vedeli kaj delajo, da bo oblast vedno in samo njihova, mi vsi ostali pa smo se poskrili, namesto, da bi mislili na prihodnost. Breme moramo sprejeti in potrpežljivo vztrajati na principih modernega vodenja države v korist blagostanja večine.

Bo v vaši družini prevladovala potrpežljivost?

Veličanstvo. 19. septembra 2022

Fanfare, slovesne ode, deški glasovi, dude, več tisoč ljudi in neponovljiva gotika - sredi tega kulturnega razkošja stoji, gledano iz galerije, kot muha majhen mrtvaški oder in na njem z zastavo prekrita krsta s kraljevimi insignijami. Neponovljiva krasota okolja, neverjetna naklonjenost umrli kraljici, milina najodgovornejših Commonwealtha do ženske, izpiljen protokol in lepota pokrajine so pogreb Elizabete II spremenili v najkakovostnejši kulturni dogodek na svetu. hvala Londončani!

Ceremonial so zagotovo pripravljali strokovnjaki in pri tem sledili k idealnemu učinku na množico prisotnih ljudi kot tistih pri televizorjih. Vsak izvajalec v protokolu je imel samo eno nalogo kar je zagotavljalo red in brezhibno pripravljenost v času nastopa. Vojaške enote od kraljeve garde in mornarice, do viteških vojaških in oblastnih rodov so svoje naloge opravljali kot eden - vedno v koraku, enako kot prvi v nizu, brez najmanjše napake tudi, ko so mornarji prenehali vleči katafalk in celo red konjenikov ni v ničemer popuščal sicer živahnim konjem. Ljudje ob celotni pogrebni trasi so bili mirni, zvedavi in žalostnih obrazov. Ko je šel sprevod mimo spomenikov so nosilci praporov le-te spustili do tal, vojaški poveljniki pa so salutirali. Kraljico so v zadnjem delu njene poti pozdravili njeni posli v delovni uniformi, konjar z njenim konjem oba psička in morda še kdo, ki sem ga prezrla. Ganljivo in pozorno. Ne vem kdaj sta nastopila bobnar in trobentar na konju, ganilo pa me je, da je vhodu v njen grad izstrelil zadnjo kroglo tamkajšnji top in zazvonil navček. Obred nad kripto je bil posebna umetnina anglikanskega bogoslužja in kraljeve oblasti. Cerkev je shranila kraljeve insignije in pri njej bodo počakale na ustoličenje Karla III. Predno je krsta poniknila sta ji sinova dodala obeležje in prelomljeno palico. Največji kulturni dogodek sveta je bil končan.

Kraljeva rodovina šteje ogromno članov, največ starejših, je pa tudi precej mladine. Verjetno se vsi med seboj niti ne poznajo, sama sem si zapomnila le Elizabetine otroke z družinami. Delovali so kot vsi žalujoči, brez pretiravanja, le Karel III je na koncu ceremoniala zadnjič pogledal za krsto s svojo materjo s solzami v očeh. Pogrebna slovesnost se je zaključila z odhodom svojcev iz katedrale v nešteto pripravljenih osebnih avtomobilov s katerimi so upravljale stevardese.

Zavedam se, da so pravice in dolžnosti kraljice in kraljev preživete, njihovo ravnanje v preteklosti danes raziskuje in kritično ocenjuje sodobni svet. Tudi rodovi iz katerih izhaja pokojnica so v preteklih stoletjih raziskovali takratni svet in temeljito izkoristili bogastvo osvojenih ljudstev. Našli pa so tudi dovolj moči in volje, da so se odpovedali trajnemu izkoriščanju kolonij med katerimi so mnoge še vedno članice Commonwealtha in same najbolje vedo zakaj. Posledice zgodovinskih dejstev tisočletja pa ne morejo bremeniti v pravičnejši svet usmerjenega delovanja Elizabete II.

Kako je pa vaša družina sprejela ta veliki kulturni dogodek?

Cene izbranih živil v košarici, 18. september 2022

Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nam je obljubila pregled nad cenami živil in danes je njena obljuba že na spletu https://www.nasasuperhrana.si/primerjava-cen/. Primerjava cen je obširna zato tukaj lahko samo zapišem, kaj vse prikazuje. Vi pa takrat, ko pregled potrebujete, piknite navedeni modri File in boste sami poiskali, kje je najcenejša moka, kje mleko, olje in tako naprej.

Nakupovalna košarica je najcenejša v Eurospin, sledijo si Lidl, Spar, Hofer, Mercator in najdražji Tuš. Ne bi si mislila, Tuš kot domač trgovec v naših krajih zadovoljuje kar precej sosesk, svakinja kupuje že leta pri njem. V Eurospin hodim samo po cele orehe, opazila pa sem, da ponujajo vse sorte, tudi dober kruh in kruhovo pecivo. Moja zelena pika, ki me spremlja že od osamosvojitve je žal kar draga, bo potrebno razmisliti o bodočem trgovcu. So pa v pregledu podali tudi cene nakupovalne košarice sosednjih držav in celo cene posameznih izdelkov. Naša soseda Avstrija je najdražja, sledi Italija, nato Hrvaško, Slovenija pa ima najnižjo ceno. Bodite pozorni na obseg ponudbe; največja je ponudba Spara, sledi Mercator in njemu Tuš. Ostali trije so v ponudbi bistveno manjši. Torej tedenski nakup bomo ponovno proučili, da ne bomo letali iz trgovine.

Prvi pripomoček za gospodinje je torej objavljen in možno je upati, da ga bodo sproti obnavljali in mu dodajali nova spoznanja. To nam bo pomagalo ugotoviti morebitne zlorabe pri oblikovanju cen saj je ta v veliki meri odvisna od marže, ki si jo trgovec doda na nabavno ceno. Časi kot je sedaj omogočajo špekulacije za kovanje vojnih dobičkov in ena od možnosti za zadržanje cen na normalni ravni je tudi pregled o katerem piše ta blog.

Prav bi bilo, da bi trgovine pazljivo analizirale tudi svojo porabo. Res ne vem, zakaj bi morali »vsakih 5 min« na Tv gledati isti reklamni oglas, ki je zagotovo zelo drag. Prav tako bi bila potrebna racionalizacija porabe energije, zmanjševanje razstavljenih zalog v prostoru, zlasti pri pijačah, da ne govorim o izdelkih, ki imajo malo kupcev zasedajo pa kar precej prostora v trgovini in porabijo kar nekaj energije v hladilnikih. Seveda lahko dam le nasvete kot kupec, ki že leta kupuje v isti trgovini. Strokovnjaki bi pa lahko s svojimi racionalnimi rešitvami privarčevali marsikateri Eur.

Moramo se verjetno varčevanju pridružiti tudi kupci, najprej tako, da se ne pritožujemo za vsako malenkost, če ne najdemo kakšnega eksotičnega izdelka. Veliko smo verjetno pripomogli k pocenitvi trgovca s tem, da ob nedeljah in dela prostih dnevih ne kupujemo. Razmislimo, kaj vse bi bilo dobro opustiti, da ne povečujemo odpadkov tako trgovcu kot svoji Komunali. Skratka, pocenitve so dobrodošle in nujne, delamo jih lahko samo tako, da poznamo vzroke, ki povečujejo stroške. V tem smislu je analiza Ministrice pomemben korak za preprečevanje vojnih dobičkarjev. Hvala zanj!

Razmišljate o pocenitvah svoje nakupovalne košarice?

Morjeplovec, 17. september 2022

Ko je ljubljansko Drama uprizorila novo poznano ali nepoznano odrsko delo tam v letih 1958 do 1963, je bila udeležba na premieri za vsakega intelektualca obvezna ker sicer ni mogel sodelovati v razpravah, ki so sledile. Drama je ustvarjala vrhunske dogodke, imela vedno velik obisk in bila po kakovosti uprizoritve primerljiva z gledališkimi uprizoritvami Pariza, Londona ali Moskve. V Drami so nastopali gledališčniki, ki so v svoje like vložili neizmerno energijo, se z njimi popolnoma poistovetili in dosegali legendarne uspehe. Ne upam se jih naštevati, da ne bi koga izpustila, ker mi je ušel iz spomina, zato naj omenim le igralko Dušo Počkaj in igralca Staneta Severja. Napredna in svojemu poslanstvu vdana Drama je navduševala javnost, o vsaki predstavi se je oblikovalo javno mnenje, doživljali so tudi kritike in politične očitke, toda oni so neomajno verjeli, da gledališče mora nastavljati ogledalo svojemu občinstvu, le-to pa naj po svoji presoji pri svojih odločitvah, upošteva opozorila Drame ali pa ne.

Med mladimi, ki so se pripravljali za igralski poklic je kaj kmalu po prvih vlogah pokazal svoj igralski talent Ratko Polič in dobil vulgo ime Rac. Kako je vloge sprejemal in se z njimi poistovetil je najlepše prikazal sam z likom Bojana v filmu To so gadje. Točno tak je taval po mestu, bil v vsaki družbi prisoten in tisti, ki smo ga poznali le kot gledališčnika smo si ustvarili s tem tudi njegovo osebno podobo. Morda prezgodaj, saj nas je Rac pozneje vedno bolj presenečal v dovršeno podanih osebah klasične ali moderne drame, zaigrane na domačih in tujih odrih. Nazadnje sem ga občudovala v Devetem krogu pekla v Mariboru kjer je ustvarjal skupaj z legendarnim Pandurjem.

Poznejša leta so bila službeno naporna in v Dramo nismo hodili več tako pogosto kot v mladih letih. Postali so bolj obiskovani filmi in Rac je igral v več kot šestdesetih. Tako v gledališču kot v filmskem ustvarjanju je sodeloval z Mileno Zupančič, ki je bila tudi njegova pomembna ljubezen. Doživljali smo jo kot tragično pravljico. Filmski in gledališki ustvarjalec Rac se je zadnja leta vračal v čas svoje mlade ljubezni, pa tudi v čase bistvenih sprememb v naši domovini. Skupaj z Mileno in njenim možem je ustvaril gledališče, ki to ni, je le življenje na odru, je del »oceana njegovega razburkanega življenja« (V. Milek). O tem, kaj vse se mu je v življenju pripetilo je Rac pripovedoval tudi v knjigi.

Da pišem v tem blogu o Ratku Poliču imam več razlogov. Rac ni bil samo občudovanja vreden igralec, bi je tudi dober človek in filozof. Spoštoval je ljudi, svoje občinstvo in mu zato namenjal le najbolje, kar je zmogel. Prizadeval si je, da bi umetniško delo pomagalo ljudem spoznavati tako dobre kot slabe lastnosti posameznika ali družbe, da bi zato ljudje lažje razreševali težave in storili več za medsebojno zaupanje. To je podajal kot igralec z vsakim likom, ki ga je upodobil in kot sam pravi je tudi zato živel.

Sicer pa je Ratko belokranjskega rodu, še eden od Belokranjcev, ki je dobro opravljal svoje poslanstvo in je v ponos rojakom.

Je tudi vas navduševal s svojimi filmi in dramami?

Posteljne zgodbe, 16. september 2022

Bogata Galerijska ponudba se po Covidu vrača, spet se ob večerih dobivamo na razstavah, spoznavamo umetnike in njihova dela, skušamo razumeti svetove, ki prihajajo, se družimo in postajamo znosnejši v svojem obnašanju.

Zadnji dve leti smo kulturne dogodke doživljali pretežno preko spleta kar danes obvladuje že vsak šolar, naučila sem se tudi sama, žal pa to ni isto kot prisotnost na dogodku. Ljudje smo družabna bitja, drug drugemu moramo povedati, obrazložiti svoje mnenje o prireditvi in ob tem spoznati tudi svoje notranje doživetje. Če sem ob računalniku nimam s kom ugotavljati kaj bi bilo lahko boljše.

Krka ima danes kar dve galeriji, eno v Ljubljani in drugo v Novem mestu. Starejša je v Novem mestu. Na začetku je delovala bolj ljubiteljsko ob svoji 40 letnici so jo bistveno posodobili in danes, po 50 letih je zgledna ustanova s svojo kustostinjo, spremljajočim programom, zloženko ob vsaki razstavi in urejeno javno podobo. Deluje v okviru Kulturno umetniškega društva Krka. Verjetno sem med tistimi, ki smo jo največkrat obiskali. Nekaj let pozneje smo galerijo uredili v Krki Ljubljana, ki se sicer ponaša z vzornim Gledališkim klubom. Galerija sodeluje z Bežigrajsko in jo je lepo sprejela tudi lokalna skupnost. Obe galeriji imata predvsem vzgojno vlogo, da nas poučujeta o sodobni likovni produkciji, prilagajanju svetovnim trendom v umetnosti in spoznavanju kakovosti umetnin.

Letno se nam predstavi v obeh galerijah do 15 likovnih umetnikov in umetnic, večinoma mladih, veliko umetnic. Spremljajoči programi, večinoma glasbeni nas opozorijo na dosežke mladih v glasbi in ustvarjalni moči njihovih vokalov. Povejte, katera slovenska profesionalna galerija, ki jo plačujemo davkoplačevalci, se lahko pohvali s tako bogatim opusom kot ga zagotavljata galeriji v Krki?

V galerijah smo torej marsikaj spoznali, pa vendar nas še vedno kaj izjemno preseneti, nazadnje Saša Bezjak z Posteljnimi zgodbami ali eseju o intimnem. Spoznali smo žensko, ki ustvarja umetnine na spodnja krila, posteljnino ali druge sorodne materiale z minimalistično risbo. Kot družbeno angažirana ženska nam skozi svoja »platna« pripoveduje, da je intima sestavni del našega življenja in se spreminja skupaj z nami kar preoblikuje tradicionalne poglede na spolnost. Besede o tej skrajno intimni temi ali njene podobe zlahka postanejo banalne, največkrat obložene s predsodki, krivdo, strahom, sramom. V današnji družbi se odnosi zaradi pojava intimnosti znajdejo na robu propada, saj je družba privedla do sprejetja partnerja zgolj kot objekta poželenja. Spolnost obravnava kot udejanjanje spolnih želja in ne več kot izraz predanosti partnerju, kot izraz iskrene ljubezni in polnega zaupanja.

Oglejte si esej o intimi in razmislite o spolni vzgoji svojih otrok.

»Vstani Primorska…«, 15. september 2022

Za Slovenijo je pomemben dan, ko se je v njeno naročje vrnila Primorska in postala njen sestavni del. Pomemben praznik je to predvsem za Slovenke in Slovence, ki so, raztresene po Primorju, stoletja ohranjali pod tujo oblastjo svoj slovenski značaj, jezik, navade, tradicije in vse tisto smo ohranjali v drugih slovenskih pokrajinah. Človek ob takih praznikih dobi občutek, da smo ljudje prav za prav kot uboga piščeta na dvorišču premožnih ljudi, ki so si s premoženje pridobili od ne vem koga pravico odločati o naši usodi. Kakšni časi, kakšna oblast in kakšen grenak občutek v neorganiziranih ljudeh.

Moj striček Janez, nekoliko nediscipliniran mlad partizan, je na Primorskem spoznal partizanko Ivanko in se z njo poročil. Kmalu po osvoboditvi jo je pripeljal pred očeta in mater, ki sta prvič doživela, da se je eden od njunih enajst otrok izbral sam svojo ženo brez njunega blagoslova. Nastal je vik in krik, padale so obtožbe o nespoštovanju tradicije, uporni sin in njegova Primorka sta spoznala svojo malo napako in jo skušala opravičiti. Postopoma smo sprejeli drug drugega, Ivanka nam je pripovedovala o življenju pod Italijani in odporu Primorcev, o vsem, kar so najbolj pogrešali v času italijanske okupacije; svobodo brez potujčevanja, slovenske šole, vrnitev med Slovence. Ivanko smo imeli vedno raje.

Na delu sem spoznala veliko Primork in Primorcev, dobro smo sodelovali in veliko ustvarili.

Konec druge svetovne vojne in priključitev Primorske Sloveniji je bil velik zgodovinski dogodek, ki smo se ga dobro zapomnili, ker je v ljudeh vzbudil upanje, da se bo vrnila tudi Koroška, Benečija in Trst - področja, kjer so živeli Slovenci. Nič od tega ni bilo možno pričakovati od takratnih bogatih ljudi, ki so si vzeli pravico odločati o Slovencih. Veselje Primorske in tragičnost Slovencev območjih, ki so dodeljena drugim državam se je na dan priključitve Primorske prepletalo, ostalo je upanje vse do Osimskih sporazumov, potem je tudi to odmrlo in doživeli smo opus Borisa Pahorja kot opomin, da ni bilo storjeno vse kar bi moralo biti, da bi čim več Slovencev živelo v Sloveniji.

Priključitvi je naš veliki komponist Rado Simoniti počastil s skladbo Vstajenje Primorske, ki je iz leta v leto bolj aktualna in navdihuje nove generacije. Za Primorce je to njihova himna Vstani Primorska.

Slovenija vsako leto počasti praznik Primorcev z državno proslavo, letos v Avditoriju Portorož. Vsako leto se proslava zaključi z Vstajenjem Primorske. Nekaj čarobnega se zgodi ko zbor intonira zadnji del skladbe. Vsi na proslavi vstanejo in z zborom pojejo, mahajo z zastavicami, se smejijo, ponavljajo refren, vidiš in slišiš, da vsakemu posebej prihaja pesem iz srca, nič prisile, nič formalnosti, samo čustva. Bravo Rado Simoniti, kor bi peli Zdravljico!

Tudi vaša družina ob televizorju vstane in poje z zborom Vstani Primorska?

Jože Gričar, 14. September 2022

Ne poznam bolj delovnega upokojenca iz vrst univerzitetnih predavateljev kot je dr. Jože Gričar. Nenehno ustvarja virtualni svet, postavlja spomenike kulturnim in gospodarskim velikanom, vnaša naše knjige in zapise v virtualno vesolje srednje Evrope, spodbuja seniorje, da razvijajo srebrno ekonomijo in še mnogo drugega. resnično in upravičeno je zaslužen profesor, spoštovanja vreden.

Jožeta sem spoznala tam okoli leta 1965, ko je še delal v trgovanju z začetnimi avtomatskimi napravami za poslovanje v administraciji. Ni bilo to za njega, hotel je razumeti popolnoma informacijski svet, ki se je po tem letu ustvarjal v svetu in neverjetno hitro uveljavljal tudi pri nas. kmalu sva se videla le na informacijskih strokovnih posvetovanjih, na Forumu odličnosti in mojstrstva ter v društvu Rastoča knjiga. Nešteto študentov, ki smo jih zaposlovali južno od Ljubljane, je prišlo iz Jožetovih višjih in visokih šol, ki jih je njegova Univerza zasnovala po vsej Sloveniji, pri nas v Trebnjem. Kadar koli je Dolenjska in Bela krajina potrebovala karkoli iz področja informatike in računalništva, ji je to tolmačil Jože Gričar, ki je kmalu po končanem študiju uspel doseči profesuro in jo ustvarjalno razvijal vse do upokojitve.

V Gričarjevem delu je vedno bila prisotna neka izjemnost, ki se je izkazovala s povezovanjem Jožetovih projektov in študijskih programov s praktičnimi izkušnjami gospodarskih družb, lokalnih skupnosti in zainteresirane javnosti. Najprej je Gričar zasnoval nek projekt, z njim seznanil po njegovem mnenju izbrane akterje in poskušal ustvariti afiniteto med projektom in bodočim uporabnikom. Imel je dobre povezave z visokošolskimi ustanovami v tujini in zato realnejše ocenjeval možnosti, ki jih uspešno izvedeni projekti v tujini imajo pri nas. Naši občutki so bili negotovi ob prvih omembah uporabnosti ali primernosti na primer projekta za turizem. Promocijo Term preko spleta smo seveda razumeli, da pa bi učinke te promocije ugotavljali evidentno in sistematično nam ni šlo v glavo, saj jih ne ustvarja le promocija temveč še nešteto drugih bistvenih sestavin. Pa Jože ni odnehal, v projekt je za turizem je dodajal čisto praktične podatke kot so prijave, telefoni, maili, zdravniška mnenja, temperature vode in podobno. Čim več podatkov je bilo v digitalnem svetu, tem več učinkov tega sveta je bilo zaznavnih. Pri prenosu Rastoče knjige v virtualni svet, je zbiral gradiva o Rastočih knjigah po Sloveniji in spraševal, kam naj se zainteresirani obrnejo za ogled posamezne Rastoče knjige. S tem je opozoril na novo nalogo vodji RK. V teh in podobnih neštetih projektih z računalniško podporo je Jože oral ledino in je zaslužen za širjenje in uspešno digitalizacijo strok.

Po upokojitvi je Jože genialno razvijal več projektov. Promocija kulturne dediščine je nastajala s sodelovanjem lokalnih skupnosti, v projektu Obrazi slovenskih pokrajin pa javne knjižnice. Projekt Srebrna ekonomija je naslovljen na slovensko družbo kot celoto, ki bi morala slej kot prej temeljito spremeniti svoj odnos do starejših. V tem projektu razvija dr. Gričar sodelovanje z zdravstvom in institucijami, ki nudijo podporo upokojenim. Projekt srebrna ekonomija spodbuja družbo, da prepozna v upokojencih tudi njihovo ustvarjalno sposobnost in jo s pridom uporabi v svojem splošnem razvoju, v razvoju pokojninskega sistema, v raziskovanju, povsod, kjer je potrebno veliko znanja in praktičnih izkušenj. Res spodbuden projekt za vse upokojene, ki ne želimo samo čakati konca.

Upirajmo se družbi, ki v upokojencu vidi le potrošnika in iščimo poti sožitja z mlajšimi!

Kuharice in kuharji, 13. September 2022

Bi brez predsodkov pojedli, kar skuhajo dopoldne, popoldne in proti večeru razni kuharji naših televizij in zadnje čase tudi brhke kuharice? Tisti, ki se preživljamo z navadno domačo prehrana, se marsikateri jedi televizijskih kuharjev čudimo. Nacionalne jedi posameznih držav jemo le na potovanju v njeno deželo, sicer jo ni na naših jedilnikih, tudi pečenje piščanca na steklenici sem prvič videla, zgleda marsikaj dobro.

Neverjetno kako zanimiva je postala kuharska stroka, koliko mladih ljudi, predvsem moških se odloča za ta poklic. Imam celo občutek, da v njej vidijo velike možnosti ustvarjanja, da spodbuja njihovo domišljijo, da estetsko pristopajo k predstavitvi hrane in še bi lahko naštevala- vsiljuje se mi misel, da je na vzpon kuhanja pri nas vplival uspeh Ane Roš, ki ji svet ne priznava smo kakovosti pač pa tudi ceno pripravljenih obrokov. Z občudovanjem spremlja njen vzpon in zaslužek vsa slovenska javnost.

e le morem, gledam vse kuharske oddaje in od vsake se kaj naučim. Dino potrebuje za svoje obroke poleg raznih živil tudi atraktivno okolje. Njegova hrana je krepka, za okus moje družine presladka in premastna. Kombinacije meda in kisa nam niso poznane, poskusili smo - neuspešno. Klemen se rad malo postavi s svojim jedilnikom še posebno če ima goste. Sama ne prenašam, da se iz hrane in kuhanja dela filozofija ali zgodovina. Klemen kuha dobro - mi bi pojedli kar nam bi ponudil. Ja Gojc in Ljerka ter mlada vnukinja pripravijo kot je videti obroke hrane različnih narodov, se malo pošalijo z dobavitelji, našemijo v oblačila naroda, ki določeno hrano uvršča med svoje posebnosti in si pri peku preskrbijo priboljšek, da sami lahko ponudijo obrok v televizijsko predpisanem roku. Je pa težava tako Dina kot Gojca in Klemna, da njihove hrane ne moremo poskusiti in verjeti, da dobro. Omenjeni in drugi kuharji, ki nas gostijo po tv bi morda hrano ponudili v studiu gostom in bi mi po tem od njih zvedeli, katere obroke naj posnemamo. Vseh tv kuharjev ne morem tu navajati, omenim naj še dve kuharici, ki zadnje dneve krasita tv kuhinjo in za čuda, kuhata tudi jedi, ki jih dobro poznamo kot npr. govejo juho.

Drage ženske, s svojim delom smo posegle v moško vesolje in postale večinske delojemalke v zdravstvu, na sodišču, v šolah, v uradih in še bi lahko kaj dodala. Naše kuhinje so postale zapuščene ali pa so se v njih rojevali obroki hitre hrane. Priča smo, da naši moški v zapuščenih ali ne dovolj zasedenih kuhinjah prepoznavajo inkubator za kakovostne presežke v prehrani družine. Pričakujemo lahko pozitivne trende razvoja kuharskih strok in veliko znanja kuharjev, kar bo močno pospeševalo konkurenco kuharjev, kuhinj in narodov.

Kdo pa je v vaši družini šef kuhinje?

Gozdič ni več zelen,... 12. september 2022

Iz južne strani obdaja naš dom gozdiček, ki je bil v svoji mladosti naš vikend, zdaj ko se je postaral pa grozi, da nas bo zadušil ali celo prerastel. Staknili smo glave v razmislek in se odločili, da oklestimo najagresivnejša drevesa lipovec in hrast. V novembrskih dneh z vetrom nanašata svoje liste in ovenele cvetove na streho, zamašita žlebove in jesenki dež ne gre v odtok pač pa dela poplave pred garažo.

Poseg v gozd ni mačji kašelj. Delo lahko opravi samo oseba, ki je ustrezno poučena in opremljena. Iznajdljiva soseda je odkrila mojega soimenjaki Janeza, ki pa z menoj ni v sorodstvu. Kot bi mignil je prišel s svojim sodelavcem, malo sta pomodrovala, dolgo oporo za plezanje izstrelila preko košatega hrasta in eden je že plezal nanj. Več kot tri ure sta se ukvarjala z obrezovanjem, vejami, žaganjem in drugimi deli, da sta končno zadovoljna pokimala. Ne malo presenečena sem bila, da je zvečer poklical Janez in napovedal še pregled žlebov ker da ima ravno kamion z košaro v naši ulici. Ojej, kako me je razveselil, malo manj pa seveda njegova ugotovitev, da je žleb potrebno popraviti. Vprašam, če se ukvarja tudi s strehami, pa samo nekaj zamomlja, pove, da bo popravljen žleb spet na mestu v četrtek.

Možakarja izvajalca, oba mlada, v črnih oblačilih in moderno opremljena z vsemi orodji, sta okleščene veje pripravila za prevoz v deponijo in jih polagala na cesto, tako, da sama nisem mogla iz garaže. Drugi dan je tretji sodelavec pripeljal kamion, naložil nanj vse veje, s sodelavcem sta naložila tudi odpadke in s puhalnikom počistila moje dvorišče ter cesto pred njim tako dosledno kot si prizadevam imeti čisto v dnevni sobi.

Zakaj vam to pišem? Starejše osebe potrebujemo veliko uslug tako za vzdrževanje doma in okolja kot tudi za uresničevanje svojih želja. To niso kaprice, so potrebe, potrebe po nadaljevanju življenja kakršnega smo si zagotovili v času svoje delovne sposobnosti. Malokateri uslužnostni podjetnik ali delavec to razume, malo jih je, ki bi se zmenili za naše prošnje in še manj, ki bi to opravili z veseljem, kot sta to opravila opisana »krotilca gozda«. Deloma jih razumem zaradi obsega usluge, naročila starejših so običajno majhna, košnja, popravilo orodja, odtokov, pip in podobno, izvajalec ne mor ne vem koliko zaračunati, veliko stanejo prevozi in podobno. Res bi bilo dobro, da upokojenci zmanjšamo naše interese za politiko in vladanje in znotraj svojih organizacij razvijamo medsebojno pomoč predvsem za ustreznejšo dostopnost do malih, vendar nam nepogrešljivih uslug, ki bi nam bile lažje dostopne in opravljene z veliko mero razumevanja. Mladi podjetnik, ki bi razvil na principih podjetniškega poslovanja dejavnosti malih uslug, bi bil med nami zagotovo zadovoljen, če bi z nami ustrezno ravnal bi v njegovo podjetje vlagali svoje prihranke, da bi lahko svojo dejavnost moderniziral in razvijal, tudi on bi lahko koristil naše usluge na primer računovodske usluge, raziskave zadev, ki so mu pomembne, iskanje informacij in podobno. Sožitje starejših in mlajših bi lahko dobilo poleg čustvenega tudi ekonomski smisel mladih.

Ko v svoji družini pripravljate najmlajšega za poklic razmislite tudi o njegovih podjetniških ambicijah!

Maltežani, 11. september 2022

Lahko poskusim, nisem pa dovolj seznanjena z vsemi posebnostmi Malteškega viteškega reda, ki je takoj po osamosvojitvi terjal Grad Otočec, se vmešaval v poslovanje gradu v Podsredi in se sploh nenavadno obnašal do kolektivov, ki so desetletja gospodarili z nekdanjimi gradovi in jih obnavljali.

Na Otočec je prihajal član Malteškega viteškega reda, ki se je proglasil za dediča gradu in premoženja, ki mu pripada. Tam je hotel brezplačno živeti na da bi ga zanimalo kdo je lastnik, kakšne dolžnosti ima kot dedič in kako se mora ob denacionalizaciji ponašati. Povzročil je kar nekaj stroškov dokler ni spoznal, da mu denacionalizacija ne more koristiti.

Zanimivo je bilo srečanje s predstavniki tega reda na gradu Podsreda, ko je imel otvoritveno slovesnost ob zadnji obnovi in umestitvi muzeja v obnovljene prostore. Kot v srednjem veku smo se stisnili povabljenci med stene, da so trije ozaljšani vitezi lahko hkrati prišli skozi velika vrata v obnovljeno grajsko kuhinjo in se tam namestili. Ker sva predstavljali delnega financerja obnove, sva se čutili s kolegico v tej družbi odveč in smo jo kmalu ucvrle iz gradu.

Pomemben član reda je bil minister pravosodja Lovro Šturm. Iz meni neznanega vzroka je deloval grozno, ko je v opremi malteškega viteza in obrazom, mrzlim kot led odprl neko manj odmevno slavje verskega značaja. Bili so deležni posebne omembe o svoji prisotnosti v vseh sredstvih javnega obveščanja, tudi poimensko in v slikah. Ne enkrat je bil objavljen njihov posebni status v Rimskokatoliški cerkvi in to niso nikoli pozabili poudariti ob vsaki priložnosti v javnosti. Seveda smo brali knjige o tem redu, zlasti zgodovinske in raziskovalne. Nisem opazila, da bi sodobni zapisi o njih koga navduševali.

Se ne spomnim več, zagotovo pa sem se s temi vitezi srečala še večkrat. Nerazumljivo je bilo že to, da so se oblačili v 21. stoletju v viteška oblačila, da pa niso izkazovali niti najmanjšega značaja viteza - dobrohotnosti do ostalih gostov, spoštovanju gostitelja, strežnega osebja in podobno, nisem opazila kavalirstva tako značilnega odnosa vitezov do žensk in še marsikaj iz vljudnosti jim je manjkalo, da bi jih sprejeli kot viteze.

Zadnja leta se red ni razkazoval v javnosti tako kot ob denacionalizaciji, od kar vlada papež Frančišek, o redu ni dosti objavljenega. Ker pa je to star in tradicionalen red sem prepričana, da nemoteno deluje kljub temu, da je izgubil izjemni status v Vatikanu. Verjetno se je le treba vprašati zakaj je red država v državah s svojim potnim listom, znamkami, konspirativnim članstvom in aktivnostjo v diplomaciji kot nam je predstavljen na spletu.

Je vaša družina spoznala Malteški viteški red, ki v Sloveniji deluje že zelo, zelo dolgo?

Praznik korenja, 10. September 2022

Pri nastajanju Rastoče knjige so odprte vse možnosti. Vanjo vključujemo svoje dosežke in zgube ali veselje in žalost. Če nas navdušuje dober pridelek rdečega korenčka v naši soseščini, bomo s pomočjo aktivnosti Rastoče knjige, narediti čim več koristnega s to dobro letino korenčka zase in za svoj okoliš. Poudarek je torej na možnosti, ki jih okolje ima, pa jih ali pa ne pametno uporablja za boljše življenje večine.

Veliki Gaber je simpatično naselje med Radohovo vasjo in Šentlovrencem na Dolenjskem. Včasih so se tu zbirali furmani, ki so vozili blago in ljudi. Tu so bili doma avtorji knjig Beli menihi, tu je izhodiščna pot do nekdanjih gradu Kozjek in Sela Šumberk in do spomenika trem izdanim vodjem osvobodilnega gibanja. Jožica Štrempfel je v Velikem Gabru osnovala Rastočo knjigo lokalne skupnosti s poudarkom na pridelavi vrtnin - rdečega korenčka in s te nagovorila občane naj iz tega lokalnega pridelka pridobijo kaj več kot samo nizko ceno na ljubljanski tržnici. Kaj bi to bilo kaj več so do sedaj razmišljali v lokalni šoli in v pristojnem organu krajevne skupnosti in skupno ugotovili, da iskanje priložnosti za prodor korenčka kot industrijske surovine presega možna prizadevanja Velikega Gabra. Da bi razvili potrebne raziskave, so se povezali z Biotehnično fakulteto v Novem mestu in da bi trženje korenčka ter izdelkov uspelo z občinami na Dolenjskem.

V soboto je bilo na popolnoma obnovljenem Glavnem trgu Novega mesta v prisotnosti predstavnikov vseh udeležencev veliko slavje posvečeno rdečemu korenju. Na stojnicah so najmlajši šolarji predstavljali pridelek korenčka, delili reprezentativne pridelke in informativne liste o delovanju Rastoče knjige Veliki Gaber. Šolarke so ponujale pecivo, ročna dela in brezalkoholne napitke.

Biotehnična fakulteta je ponudila korenčkovo torto, proizvod predelave korenčka v izdelek za trg. Degustacija je uspela, zanimanje je bilo veliko, spremljalo ga je informiranje o koristnosti korenčka za ohranjanje zdravja in že mnogo zanimivosti. Tržno prireditev so počastili predstavniki občin in krajevne skupnosti Veliki Gaber. Dejstvo je, da je povezovanje odprlo prvo priložnost predelave korenja, nedvoumno jih bo z leti še več saj so polja okoli Velikega Gabra zelo rodovitna in raziskovalci fakultete zelo radovedni in dovzetni do novosti. Z skupnimi močni bodo morda uspeli s predelavo korenja zagotoviti nova delovna mesta, ki jih sedaj nimajo.

Naj bo opisan primer praktični pripomoček drugim Rastočim knjigam po naših šolah in lokalnih skupnostih. Marsikatera Rastoča knjiga pripravlja temelje za razvoj turizma v lokalni skupnosti kjer znamenitosti to omogočajo. Več Rastočih knjig raziskuje korenine svojih rojakov, druge spet oživljajo domačo obrt, vsaka ima svojo posebnost pač odvisno od zainteresiranosti učencev po šolah in občanov okoli nje. Rastoča knjiga je gibanje za iskanje tržnih priložnosti delovnih in lokalnih sredin.

Naj vam vaš šolar pokaže Rastočo knjigo svoje šole!

Kraljica, 9. September 2022

Prepričana sem bila, da bo kraljica Elizabeta II živela večno in ne znam obrazložiti tega svojega prepričanja. Najprej se človek zamisli nad velikostjo Commonwealtha, ki ga je predstavljala, posega v vse kontinente, v njem živi več kot dve milijardi ljudi. Kljub temu, da kolonializma ne poznamo več, vse te članice Commonwealtha priznavajo sposobno žensko kar 70 let za svojo Kraljico. Zakaj? Ve kdo pravi odgovor? Recimo zato, ker si želijo ljudje in narodi sodelovati in se povezovati ne pa prepirati ali vojskovati.

Samo v Londonu je v njenem času vladalo 15 vlad, od bistrega prijatelja moje nekdanje domovine do železne Lady, vojaško razpoloženega Blaira do situaciji nedoraslega realizatorja brekxisa. Vsak od predsedujočih Vladi je imel dovolj pooblastil, da bi Elizabeto II kakorkoli onemogočil, pa na to ni niti pomislil. Vprašajmo se zakaj? Londončani z veseljem dan na dan kažejo, da imajo svojo kraljico, da se z njo smejejo prijetnostim in da z njo jokajo ob izgubi Diane. Nosijo ji rože, občudujejo njeno kočijo, vsi so na cesti, ko se pojavi tam njihova Kraljica.

Kaj pa nešteti dobri in goljufivi managerji, ki proučujejo možnosti sodelovanja z ogromnim premoženje angleških kraljevskih rodovin. Njihova zavist bi lahko rodila mile ali silne upore v katerem koli delu sveta, celo bližnja oseba ji je hotela podtaknili rasno nestrpnost - neuspešno. Podzemlje ali biznis nista ogrozila image ali premoženja njihove Kraljice

In njena družina, ki je nastala iz ljubezni in ji viharni svet ne prizanaša. Njena sestra je morala preko torture javnega obveščanje, prav tako prestolonaslednik in njegov brat, že vnuki so zahtevali njeno posebno pozornost - rečemo lahko sodobna družina, če bi šlo to za moje sosede, ker pa se je to dogajalo Elizabeti II, bi z lahkoto kdo uporabil, da jo diskreditira, onemogoča. Pa jo je kdo? Ne vemo, tudi treba ni vedeti vse, dejstvo je, da je stala in obstala njihova mati in babica, njihova Kraljica.
Ali Žerdin jo je s svojim uvodnikom v SP Dela postavil na piedestal obeh naših domovin v njenem času. V petdesetih letih je sprejela vodjo naše države in s tem pokazala, da spoštuje našo neodvisnost, naša prizadevanja za mir, naše vrednote, ki jih želimo uveljavljati. V 21 stoletju je obiskala Slovenijo in slovenskemu narodu sporočila, da smo z pridobitvijo neodvisnosti stopili na pota, ki jih ubira sodobni svet. Zadovoljstvo in vzhičenost ljudi v nekdanji državi in v sodobni Slovenije je pokazalo, da je bila tudi naša Kraljica.

Globok poklon, spoštovana Kraljica, potrebovali smo vašo naklonjenost in zanjo se vam zahvaljujemo. Zaradi svojega razumnega delovanja boste večno naša Kraljica!

Je Elizabeta II tudi vaša Kraljica?

Forum, 8. september 2022

Občasno se moji stanovski kolegi in kolegice spomnijo naših skupnih nekdanjih aktivnosti, me tu pa tam povabijo na razgovor in če se to zgodi že vem, da je nekomu padlo na pamet kaj iz nekdanjih časov. Po klepetu ob jutranji kavici odprem outlook in na ekranu je obvestilo zadnje predsednice Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, da bomo obnovili Forum odličnosti in mojstrstva na Otočcu. Kolega včeraj me je najbrž hotel spodbuditi, da k tej zahtevni temi kaj dodam. Nisem bila v zadregi saj sem bila med organizatorji skoraj vseh že izvedenih Forumov.

Ljudje južno od Ljubljane smo bili od tega centra kulture, gospodarstva in oblasti vedno nekoliko odrinjeni, kar sicer ni škodovalo našemu razvoju, smo pa se čutili zapostavljene in to upravičeno, saj je na našem območju deloval največji slovenski izvoznik in največji slovenski davkoplačevalec. Ekonomisti in gospodarstveniki smo eno od možnosti uravnovešenja videli tudi v tem, da vsako leto organiziramo Forum odličnosti in mojstrstva Otočec na katerega smo vabili najpomembnejše slovenske politike, kulturnike, znanstvenike in druge, zlasti strokovnjake Slovenije. Letna srečanja so bila zanimiva in vsebinsko bogata, vsako leto je izšel zbornik o delu in referatih, sprejeta je bila Strategija odličnosti in mojstrstva in bilo je to srečevanje vtkano v življenje in delo življenja in dela v regiji.

Petindvajset let je delo potekalo nemoteno, pogovori so bili koristni, srečanja zanimiva, dokler je delovalo Društvo ekonomistov tudi nemoteno. Zadnja leta je oblikovalec vsebinske zasnove Foruma preselil letni Forum v Trebnje, Brežice in Kočevje, zdaj jubilejni 30 pa bo spet na Otočcu.

Misel, da je treba delati odlično in mojstrsko ostaja živa, po njej se regija ravna, zato ostaja uspešna v svojem gospodarstvu in drugod, kjer se je razvilo sodelovanje med lokalnimi skupnostmi. Upam, da bo prav to skupno spoznanje na tridesetem Forumu prevladovalo kot dolgoročen dogovor o projektih, ki se še morajo razviti na tem območju. Ne samo univerza, potrebujemo tudi vse drugo kar univerzitetno mesto mora imeti. Najti moramo nadomestilo za primer, če bo pomanjkanje energentov in skrb za varovanje okolja okrnila ali celo ustavila obstoječo industrijo. Zaostaja razvoj naravi in človeku prijazne infrastrukture, močno nas mučijo kadrovski primanjkljaji v dejavnostih, ki jih potrebujemo pa nimamo nosilcev razvoja in še veliko nalog bi lahko omenila. Moramo pa upati, da bo Razvojni center obvladoval razvojno problematiko, jo usklajeval z danimi možnostmi in na tridesetem Forumu tudi predstavil.

Jubilej ni samo zahvala, je predvsem vizija, so cilji večine, so spodbuda napredku. Taka je bila ocena dela preteklih Forumov in ta novi naj bo od njih samo ustreznejši!

Današnji management v regiji, nas boste na Forumu seznanili, kako boste oblikovali prihodnost?

Kmetovanje, 7. september 2022

Le kje so kadroviki moje domovine našli ministrico za kmetijstvo, ki pravi, da dejansko zna opravljati vsa kmetijska dela. Kapo dol in velik poklon njej in njeni usposobljenosti, pa tudi idejam, ki nam jih niza o potrebnih spremembah v kmetovanju do leta 2027.

V novi kmetijski politiki je prioriteta povečevati samooskrbo in z organskim kmetovanjem izboljševati odpornost proti naravnim katastrofam. Pridelovali bomo zelenjavo celo leto v rastlinjakih, povečali deficitarno pridelavo kot npr. svinjerejo in raziskali dejavnosti kar 25000 malih kmetovalcev, da ugotovimo, če obstajajo možnost masovnejše predelave in trženja njihovega pridelka. Prizadevanja so usmerjena v kakovost, redno preskrbo in obvladovanje cen pridelkom kar narekuje novo organiziranost verige kmet-predelovalna industrija-trgovina tako, da bodo nastajale zadruge, združenja kmetov, kmetijske skupnosti in druge oblike povezovanja in sodelovanja kmetov, kar bo odprlo možnosti, da skupnosti same razvijajo trgovino in predelavo hrane. Slovenija ima veliko travnatih površin, zato bo ohranjala rejo govedi in drobnice tudi za izvoz. Država bo preko svojih enajstih strokovnih institucij nudila kmetom strokovno in organizacijsko podporo ter s subvencijami in investicijskimi sredstvi omogočala naložbe skupnosti kmetov.

Preseneča ali pa tudi ne podatek, da je kar 25 tisoč malih kmetov, pravijo, da mladih, ki delujejo na podeželju, varujejo kulturo krajine in oskrbujejo najdeno tržno nišo. Nisem presenečena toliko nad številko teh malih kot nad prilikami, ki so jih odkrili za preživetje. Ko so začele propadati industrije po našem območju, se so ljudje zatekli k materi zemlji. Spomnim se Črnomaljke, nekdanje izjemno kakovostne šivilije, da si ni mogla predstavljati, da bi kdo v Črnomlju kupoval solato in vendar ona danes od nje živi. Priložnosti kmetovanja šele spoznavamo, so pa med nami tudi tisti, ki so v samostojni Sloveniji obogateli in že pokupili kmetijsko najustreznejša območja v Vojvodini, da razvijajo inovacije za bodočo zdravo prehrano. Ne vem ali je naslednja informacija dejstvo ali propaganda po spletu, da so Američani že pokupili več milijonov m2 najrodovitnejših ukrajinskih polj. Kakor koli, poslovni interes za hrano narašča in kot zgleda, mu naša ministrica sledi kljub Naturi 2000 in konkurenci močnejšega kapitala.

Zdaj se bližajo časi višanja cen prehranskih pridelkov in izdelkov. Analitiki ugotavljajo, da bodo zanje krivi vojni dobičkarji, neustrezna organiziranost verige od pridelovalca do potrošnika in tudi potrošniki, ker ne kupujejo pretežno domače pridelke in izdelke. Nekako bomo morali pokazati, da podpiramo domačo pridelavo in predelavo. Vsa ta spoznanja in napori prenove kmetovanja, ki dajejo kruh številnim našim družinam bodo zaman, če mi ne bomo sodelovali.

Kaj menite, dragi potrošniki, bomo zmogli doseči napredek v svojih navadah?

Kulturni model, 6. september 2022

Zaostrujejo se mnenja o tem, kaj je v obsežni kulturni produkciji možno imenovati umetnost, kdo se sme in mora o tem izreči in kako umetniški izdelek ponuditi trgu. Vprašanje se odpira zaradi nastajanja pojavov, ki so bili do sedaj javnosti slabo poznani ali pa sploh ne. Kdo od nas sploh ve, da so razmere med ministrstvom in umetniki tako zaostrene, da je bil iz stavbe ministrstva celo izbrisan napis kultura. Že res, da smo brali o lomastenju aktualnega ministra, celo poslušali smo ga, kako dr. Možini razlaga svoje videnje vseh nas, ki z veseljem sprejemamo kulturno ponudbo in si jo prizadevamo razumeti. Še vedno pa ne vemo kakšno kulturo in znotraj nje umetnost bi minister ponudil namesto tega kar imamo in kako bi to uresničil. Drug primer, boj za prevlado v RTV Slovenije je lažje razumeti, nikakor pa ni možno sprejeti načina nastajanja sedanjega programskega sveta te hiše, niti ukrepanja pristojnega ministra še manj pa molka Državnega zbora. Ne, to pa res ni kultura. Naslednji primer je umetnost in kultura, ki jo spoznavamo pod nazivom Fotopub in žal izhaja iz mojega življenjskega okolja. K že povedanemu javnosti se o tem ne da kaj dodati. Naj zaključim z naštevanjem s primeri avtonomnih con in množico samostojnih podjetnikov (s.p.) v kulturi. So avtonomne cene tisti prostor kjer umetniki ali espejevci v kulturi ustvarjajo nove svetove? So to nova prizorišča za predstavljanje nezadovoljstva z razmerami v naši domovini in v svetu? se espejevci v kulturni dejavnosti dostojno preživljajo, je ta organizacija dela sploh zanje primerna? Nimajo namreč razvitih podjetniških funkcij, v kruti borbi na trgu je to običajno usodno za obstoj podjetja. Najbrž je to bolj prikrivanje hiperprodukcije v slovenski kulturni srenji kot pa podjetništvo.

Opisano mi pojasnjuje potrebo po nastajanju novega modela kulture, pa tudi zaupanja v kulturne kritike, ki naj bi nakazovali umetniške vrednote v kulturnem izražanju naroda. Ker pa je kultura »ogromno vesolje« si težko predstavljam, kako bi nov model nastajal in še težje, kako bi se uveljavljal v narodu. Ministrica je dala vedeti, da imamo strokovnjake, ki novi model kulture pripravljajo, da se bodo o tem vsestransko posvetovali in tako prišli tudi do kar se da primernega načina financiranja sedanje latentne nezaposlenosti espejevcev v kulturi. Super, pričakujemo zelo veliko in to brez podobnih ekscesov, kot smo jim bili priča.

Pri razvoju kulturnega razmišljanja v podjetju sem imela priliko spoznati čudovite umetnike in njihove visokokakovostne dosežke. S spoštovanjem smo jih sprejemali in bili zadovoljni, da so z nami soustvarjati kulturna medsebojna razmerja. Med njimi so bili tudi taki, ki so nas razočarali bodi si zaradi pohlepnosti ali pa zato, ker se jim je zdelo samo po sebi umevno, da jim podjetje materialno omogoči kar so si zamislili, celo izgradnjo galerije na primer. To je življenje, ki žal ni samo lepo, je pa za vsakega od nas del vzgoje, spoznavanje kakovosti in lepote ter občudovanje zamisli in tehnike pri interpretaciji umetniškega dela. Skozi oči večine je kultura in z njo umetnost za vsakega človeka naravni del njegovega bistva.

Kaj vaši družini pomenijo kulturno umetniška dela?

Romi, 5. september 2022

Pozvoni, pred vrati je na pol oblečena romka in mi skozi steklena vrata kaže nek papir. Poznam jo zato odprem, sicer me žal vsak tak obisk zaskrbi. Ženska ima ne vem koliko otrok, eden od njih je v sedmem razredu, potrebuje delovne zvezka, manjka ji 17 EUR ali delovni zvezek mojega vnuka, ki je 7 razred končal. Od kar so me obiskali roparji nimam več denarja doma, vnuk je vrnil šoli, kar je na začetku leta od njih dobil. Kupiti ni možno, ker ima vsaka šola svoje pripomočke. Torej romki ne morem pomagati. Ali ima res problem ali pa ga je naredila za pridobitev denarja ne vem in tudi ne bom ugotavljala. Me pa moti, da je sedmošolec brez učnega pripomočka. Kaj ne skrbi zanje šola? Pa nima šola možnost temu učencu zagotoviti kopijo, je kje kakšen sklad za pomoč učencu, če mu ne morejo ali nočejo dati opore starši?

Pa sploh je pri nas neka čudna situacija z romi. Veliko jih je, imajo kar nekaj naselij in prisotni so povsod. Največ je seveda otrok. Nekaj vem o tem, da dobivajo za otroke dodatke, nič pa ne vem, kako jih porabijo. Romko, ki je zvonila pri meni sem vpraša, pa je rekla, da za šolanje otrok ne prejme nič, kar pa od države dobi ne zadostuje za celotno družino. Kaj naj potem, kaj dodam ali jo usmerim na institucijo, ki v naši družbi skrbi za take primere? To gotovo ni samo moja dilema in prav bi bilo poučiti javnost, kako naj z romi ravnamo.

Ko se pogovarjam s sosedi ali aktualnimi politiki o romih samo zmajujejo z glavo. Dobro vem, da smo v času mojega mandata v občinskem svetu imeli razvito ustrezno službo občine, ki je oblikovala tudi program socializacije romov. Pri zadevali smo si celo, da bi ta program povzela Slovenije in enotno poskrbela za vse svoje rome. Ker se nič konkretnega ne zgodi, sem za šolo vprašala nečakinjo, ki rome poučuje v eni od novomeških šol. Ni vedela kaj dosti povedati, bolj je usmerjena v učni program zanje kot v njihovo socializacijo. No, še ni mimil teden, ko smo se ukvarjali z učbeniki za 7 razred, pa nas že doleti novica o streljanju v enem od največjih romskih naselij. Bo to morda koga spodbudilo k dejanjem.

Dobro bi bilo rome vključiti v delo in zdaj, ko vsi tožijo, da delavcev primanjkuje, je morda prilika tudi za rome kot delodajalce, vsekakor pa je skrajni čas, da družba in romi dobijo svojo družbeno pogodbo o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Priložnost naj dobijo tudi mali romčki, da končajo šolarji in postanejo sposobni za ustreznejše vodenje svoje populacije, kot je vodena do sedaj. Če se dokaže, da res ne gre drugače, je v vzgojo in izobrazbo romskih otrok potrebno poseči tudi z omejevanjem pravic. Vsaj petdeset letni zaostanek imamo pri reševanju romske problematike in čas je, da se reši na čim ustreznejši način za oba naroda.

Kako pa vaša družina ravna z »romko pred vrati«?

Jutro, 4. september 2022

Neverjetno veliko debat ljudje opravijo o jutru in jutranjih opravilih. Standard o tem je prav za prav določila RTV Slovenija in naj bi bil verna slika o naših jutranjih radostih in tegobah. Ko začne Romih loviti budilko in se zaspano priplazi na kavč v dnevni sobi, so številne članice njegovega jutranjega programa že v delovnem zaletu; telovadijo, zalivajo rožice, kuhajo kavico in podobno. Ni kaj, zjutraj moraš res imeti nekaj časa, da dejansko pogledaš s nastajajoči dan in v mislih preletiš naloge, ki jih tega dne ne smeš zanemariti.

Vse življenje vstajam zgodaj. Otroci na vasi smo od zgodnje pomladi do pozne jeseni pasli krave na košenicah okoli doma. Veljalo je, da v mesecih brez črke r nismo nosili obutve in nas je seveda pogosto zeblo vsaj dokler ni posijalo sonce. Tudi zaradi šole ob 8 uri smo morali vstati vsaj 2 uri preje, ker je bila pot v šolo dolga pa še ustavljali smo se v vasi pri posameznih hišah, da smo šolarji skupaj odšli mimo Desnega kamna, kjer je strašilo. Ob cesti na tem mestu je bil vhod v podzemlje, ki nam je bil strogo prepovedan, da ne bi iz otroške radovednosti silili v njegovo bližino. Kot gimnazijka sem morala uloviti vsak delovni dan vlak okoli 7 ure, do postaje pa je bilo kar pol ure hoda. V počitnicah so nas bodrili z izreki kot je »rana ura – zlata ura« in z poletno vročino pa smo, recimo ob žetvi bili na njivi ob svitu. V nedelje in praznikih so bile na vrsti maše ob 6 uri, obisk v cerkvi je bil obvezen, nihče ga ni smel opravičiti s spancem. Prišli smo po šolanju na delo, ki se je začelo točno ob 6 uri zjutraj. Neki sodelavec je trdil, da,če bo kdaj ubil koga, bo to zjutraj – ne vem kaj je s tem mislil, velikokrat pa je to povedal. Naša boniteta pa je bila nedelja in dela prosti dnevi. Nemalo kdaj sem jih kar prespala.

Obe opisani skrajnosti nista za realni svet, vsaj ne za otroke saj prva razvaja in druga muči. Če upoštevamo še zdravniško mnenje o potrebnem spancu, potem večina ljudi vse življenje prezgodaj vstaja ali pa gre zvečer prepozno spat. To zadnje je najbrž problematično saj so naše družine ali na delu ali v šoli, pri športu, v drugih ljubiteljskih dejavnostih in si šele pred spanjem privoščijo kakšno besedo. Dobro bi bilo razvijati nadaljnje raziskave spanca in na podlagi ugotovitev oblikovati kriterije, kdaj naj bi se začelo delo ali šola, kdaj naj bi potekale ljubiteljske dejavnosti in kdaj naj se izvajajo programi brez katerih javnost ne more. Zdi se mi tudi pravi čas zato, ker se delodajalci pripravljajo na novo skrajševanje delovnega časa, to pa bo potegnilo za seboj nove razporeditve družinskega življenja. Če bi ujeli bioritem bi verjetno delo učinkovitejše in šolski uspehi boljši.

Neverjetne posledice v razporejanju časa v družini ima danes uporaba informacijske tehnologije. Posledice so predvsem slabe za otroke, ker zanje porabijo veliko časa namenjenega v pred informacijski dobi za spanje. Virtualni junaki se prikradejo v njihove sanje in streljajo ali osvajajo igralca, ki jih je priklical. Morda tole o spanju nimam prav, a vseeno, poskusite pridobiti ustrezno mnenje tistih, ki jim popolnoma zaupate.

In več spite, da boste lažje opravljali svoje dolžnosti!

V pričakovanju leta 2050*, 3. september 2022

Priča smo intenzivnemu iskanju konkretnih možnosti, da se prepreči nadaljevanje prekomernega izkoriščanja naravnih virov. Po naročilu Instituta za raziskave podnebnih vplivov Rimskega kluba znanstveniki sveta združujejo svoje projekte, da bi bila njihova opozorila in priporočila človeštvu čim bolj celovita in realna. Današnja njihova spoznanja so spodbudna. Do leta 2050 lahko človek normalizira svoj odnos do narave tako, da (1) temperaturo na zemlji zniža na raven pred industrijskim obdobjem, (2) prebivalstvo omeji pod devet milijardami, (3), zmanjša porabo materialov, (4) izkorenini ekstremno revščino. Seveda mora svet sprejeti ustrezne ukrepe: reformirati mednarodni finančni sistem, 10% najbogatejših ne bi smelo imeti več kot 40% svetovnega bogastva, doseči enakost spolov, zdravo prehrano in ničelno emisijo. Izvedba teh ukrepov bi omogočila ohranitev sedanje blaginje v kar bi morali vložiti 4% bruto družbenega proizvoda letno kar je manj kot sedaj potrebujemo za subvencije industrijskih fosilnih goriv. In kaj manjka? Potrebna sredstva bi pridobili z davkom na bogastvo najbogatejših, manjka pa koalicija politikov, ki bi to uresničevala.

Ko sem v blogu predčasno pisala o možnostih uresničevanja programa naših Socialdemokratov, sem poudarila, da je predpogoj revolucija, zamenjava sistema, skoraj bogokletno razmišljanje, da bi šli po poteh Levice, nezaslišano za Mater naroda, ki še vedno zameri partizanom, da so delali še kaj drugega kot napadali okupatorja. Zdaj na nujnost revolucije opozarjajo svetovni znanstveniki in to povsem konkretno, to je odvzem in obdavčitev bogastva najbogatejših, ustanovitev državljanskega sklada, uvedba univerzalne temeljne dividende vsem ljudem, gibanje Earth4AII, … To ni samo predlog, je nuja za človeštvo, je zahteva Rimskega kluba – neformalnega združenja svetovljanov, ki imajo moč in sredstva za uravnavanje razmer na svetu. Neznansko vesela bom, če se motim in bo Rimski klub svojo vlogo odigral brez revolucije, predvidevam pa, da to ne bo mogel brez sodelovanja nacionalnih vlad, ki naj bi se poenotile v koaliciji.

Poglejmo še, kaj pravijo znanstveniki da nas čaka, če njihova spoznanja ne bomo uresničevali. Razmere se bodo bistveno poslabšale, obetajo se regionalni razpadi, v gospodarskih družbah bo vse več trenja in upadanja zaupanja, povečujejo se tveganja, politične težave, gospodarska stagnacija, podnebne katastrofe, zmanjšanje blaginje za 40%. Vse države bodo trpele zaradi vročine, suše, izpada pridelka in poplav. Grozi lakota.

Kakšnih posebno poudarjenih informacij o tem ali bo naša Vlada sodelovala v politični koaliciji v javnosti ni, je pa nekaj indicev, ki nakazujejo, da se v svojih odločitvah usmerjajo v varčevalni energetski program pa morda tudi v smotrnejše načrtovanje proizvodnje, ki je nujna za razliko od tiste, ki je energetsko požrešna posredno ali neposredno. Morda so naravne katastrofe v tem letu nakazale Vladi nove poti za samooskrbo z zdravo hrano ali pa odpira novo paradigmo v vzgojno izobraževalnem procesu. Kdo ve? Možnosti je veliko, osebno menim, da čas veliko terja od upravljavcev premoženja, da je soočenje s problemi nujno, saj ni videti drugega rešitelja.

*Maja Prijatelj Videmšek, Delo 3.9.22

Pazljivo spremljajte ukrepe, slej ko prej bodo imeli posledice pri nas doma.

Zora Konjajev in mi, 2. september 2022

Le kdo ne bi poznal »damo odličnosti«, ki je ustanovila vojno bolnišnico Franja, razvila vrhunsko pediatrijo v Univerzitetnem kliničnem centru in je nesporna predstavnica naše intelektualne-svetovljanske miselnosti. Taki ljudje se iščejo z lučjo pri belem dnevu po vsem svetu, ljudje vseh narodnosti, barv in statusov jih spoštujejo, cenijo in njihovo mnenje upoštevajo pri svojih odločitvah. Upam, da je tako tudi v naši lepi deželi.

Pa tale zapis ne pišem zaradi njenih številnih zaslug, tudi ne, da bi obnavljala njeno zgodovino, končno je Zora Konjajeva sama podrobno predstavila svojemu narodu svojo bogato življenjsko ter delovno pot in prav ta predstavitev da misliti. Zakaj? Ste zaznali kaj je oblikovalo njen pogled na svet? Rojena je bila v narodno zavedni družini v kateri je prevladovalo kulturno ustvarjanje, predvsem glasba in petje. Šolanje je bilo samo po sebi umevno, visoko so cenili pridobitve moderne dobe in ob vsem tem ohrani družinsko življenje. Potovali so, se na potovanjih učili in spoznavali napredne tokove za ustreznejše življenje. Skupaj s svaki in svakinjo so Stritarjeva dekleta bogatila in krepila slovensko zavest ne glede na razmere v katerih se je narod znašel. Eden od svakov Zore, Josip Vidmar, je kot vrhunski slovenski intelektualec prepoznal med prvimi nujo po združitvi vseh Slovencev za osvoboditev od okupatorja pa tudi od tistih, ki so okupatorja podpirali in tistih, ki so bogateli na račun pridnih oziroma delovnih Slovencev. Nastala je OF in samo mislimo si lahko, kakšne napore so familije Stritarjevih deklet morale premagovati, da so v vseslovensko vojno obrambo vstopile in v njej sodelovale vse stranke, tudi konservativne oziroma tiste, ki no varovale vrednote krščanstva in se zavzemale za njegovo so vladanje v Sloveniji. Tako ženske kot moški Stritarjev so bili aktivni partizani in partizanke, skrbeli za ranjence, odgovorno sodelovali v organih odločanja upora in se mednarodno povezovali za bolj učinkovito obrambo. Ko se je vojna vihra končala, so poprijeti za delo v stroki v kateri so bili usposobljeni, Zora v medicini, Vidmar v vladi, sestre v kulturi,… vlekli so voz napredka in poskrbeli, da je iz ruševin nastajala socialna, človeku naklonjena država. Starost je bila za njih grenka, tako kot je grenka za vse nas, ki smo v socialni državi ustvarjali. Zora je svoje spomine zaključila z željami za boljše življenje vseh, za večjo pravičnost pri delitvi ustvarjenega in za priznavanje ter spoštovanje dela in delavca tudi kot upravljavca.

Kako naj ob naporih in pravičnosti Stritarjevih in njim podobnih družin danes sprejemam nauke, vladanje in ideologijo tistih, ki so hoteli takoj po koncu vojne obdržati konservativne metode vladanja in še danes z njimi slabijo materialno in duhovno moč Slovenije. Je kakšen razumen razlog, da se verska prepričanja ali pa samo katolištvo vključuje kot sovladar slovenske družbe. Zakaj v Sloveniji sprejemamo očitke posameznih verskih voditeljev o zablodah socializna oziroma socialne države? Kaj pa so ti predstavniki vere naredili po vojni ali pa v samostojni državi, da bi morali poslušati njih in ne Stritarjeva ter njim podobne. Kako naj jih spoštujemo, če pa so celo Blejski otok poklonili tujcu, da ne govorim o poklonjenih gozdovih, agresivnosti kardinalov, pokroviteljskih duhovnikov in podobnih.

Problem ni enostaven ali enostranski, nanaša se na vsakega od nas kot posameznika. Svetovni nazor je rezultat vzgoje in odločitve naše intime. Ne da se ukazati! Vsak mora v svoji duši presoditi kaj je prav in bo zato upošteval pri svojih odločitvah, kaj pa je propaganda za nekaj, kar nam bi kot naroku škodovalo.

Premislite vsak zase!

Šola, 1. september 2022

Naši najdražji so danes odšli v šolo, pri nas eden v osmi razred osnovne šole in drugi v prvi razred gimnazije. Rituali se ponavljajo iz leta v leto od kar je Marija Terezija predpisala, da morajo otroci obiskovati osnovno šolo. V vseh družinah je vsako leto treba poskrbeti za šolske potrebščine, nabaviti nova oblačila, ker so otroci stara prerasli in se pripraviti na učenje z njimi. Na dan prihajajo vprašanja »bo zmogel?« in strah, kaj pa če mu ne bo šlo. Sledi samotolažba, bo kar bo, pa tudi upanje, da bo vse kot mora biti. Ker so za vsako družino otroci najdražji bo skrb zanje vedno družinska prioriteta.

Zanimivo bi bilo spoznati nauke s katerimi družine pospremijo svoje otroke v šolo. Mene na primer je stara mama peljala pred hišni oltarček, pokropila z blagoslovljeno vodo in govorila: bodi pridna, boj se boga in dobro opravljaj svoje delo. Strah me je bilo, da bi to kdaj pozabila. Ko je šel v šolo sin sva se dalj časa o tem pogovarjala, naukov nisem delila, sem pa v mislih ponavljala besede moje babice. Ko sta šla v šolo vnuka sta nauke prejela od staršev, sama pa sem jih spet v mislih spremljala s strahovi, ki mi jih je vcepila babi. Danes je »bati se boga« anahronizem, če imamo v mislih tistega, ki iz neba ureja vse, že sama sem vedela, da stara mama ni mislila nanj in razumela sem jo naj se varujem zla tako ljudi kot časa in prilik v katerem nastaja. Premagati zlo pa lahko imenujemo s pravim imenom, to pa je zaupanje v svoje sposobnosti in odgovornost, da tudi dosežeš to kar si sposoben. Vsak otrok mora občutiti svojo odgovornost, da odlično opravlja svoje edino delo – učenje. Ni dovolj, da se nauči, mora razumeti in mora znati pravilno ter razumljivo pojasniti vsakomur svoje spoznanje. S piflanjem stvarem ne prideš do dna, blefiranje sam pred seboj, starši ali učiteljico je največja neumnost, ki učencu najbolj škoduje. Stvari je treba spoznavati počasi in temeljito, da to kar odgovoriš na učiteljevo vprašanje nedvoumna kaže, da razumeš in znaš, da si resen in prizadeven učenec in da hočeš ustvariti ter ohranjati dobro mnenje o sebi.

Kratkih poti do znanja žal ni, vse so dolge in naporne kar naši najdražji težko dojemajo. Učenci pač poskušajo kakšen napor preskočiti iz različnih razlogov, največkrat zaradi misli na žogo, pa tudi navadijo se, če jim enkrat slučajno uspe. Tu bi bilo dobro, da starši o tem vodijo računa in opozarjajo učenca, mu pojasnijo, mu pomagajo.

Ni mi znano, kako se v današnjih šolah razvija solidarnost med učenci kar tudi vpliva na razumevanje zahtevne snovi. Včasih smo imeli svojega vzornika, prizadevali smo se mu čim bolj približati po znanju, včasih nam je tudi pomagal. Seveda pa je to odvisno od obeh in od stopnje razvitosti medsebojne pomoči.

Pasti in težav je veliko, samo na delu po šolanju jih je še mnogo več in največkrat moraš sam poiskati poti za rešitev. Bolje je, če to spretnost pridobiš že v šoli in jo pri delu še dopolnjuješ. V službi kmalu spoznajo komu je zaupati ravnanje z materiali ali denarjem, če tega zaupnja ne pridobiš adijo dobra plača.

Ja starši, šola je trdi delo, kakšen nauk ni odveč, kaj menite?

Stanka in Milan, 31. avgusta 2022

Stanovski kolega Milan, sicer manager na Dunaju, me je močno spodbujal, da napišem zbornik ob 60-letnici vpisa naše generacije na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Prizadeval si je, da bi bil ta čim stvarnejši, najbližje resnici, saj so prav po osamosvojitvi nastajale neznosno neumne ocene o našem delu in življenju zadnjih trideset let. Svoj prispevek za zbornik je pripravil korektno in mi ga osebno posredoval, vendar ne sam, družbo mu je delala Stanka Kovačič, k meni sta pa prišla spotoma, ko sta se iz Velenja in Celja umikala v Suho krajino na domačijo Stankine babice.

Srečanje, ki naj bi bilo slučajno, je bilo začetek čudovitega prijateljevanja, ki je z vsakim ponovnim močnejše in vsebinsko bogatejše, čeprav nam starost prav nič ne prizanaša. Najprej smo se pogovarjali o Stankinih mojstrskih uspehih na področju narodno zabavne glasbe v Ansamblu Borisa Kovačiča kjer so nastale danes že ponarodele pesmi Prinesi mi rož, Rekel mi je, Moj fant ljubi drugo, Reci dobra stara mamica, Moje sanje, Kam so odletijo ptice, Fantič moj, kaj mi lažeš, Mislim na dneve sreče in druge. Več njenih pesmi je napisal Gregor Strniša komponiral pa mož Boris. Večino melodij smo na vinilkah našli v moji knjižnici in Stanka se je nanje podpisala. Klepet o njenih delih je zamrl, ko je Milan razlagal svoje zgodbe iz službovanja na Dunaju, ko sva obujala spomine na ekipe v Metalki in na študijska leta, ki naj bi bila opisana v zborniku. Zaključili smo s kosilom ene od novomeških oštarij in se proti večeru razšli.

Potem smo o vsem, kar smo pozabili obdelati na srečanju, komunicirali po mailu in f., potem je Milan zdravil mezinec leve roke v Dol. Toplicah in smo pogovore nadaljevali v hotelski kavarni kjer se je krog sodelujočih celo razširil s Stankinim nečakom. Po obnovi žužemberškega gradu smo seveda morali pogledati kako to zgleda, zadovoljni z novo pridobitvijo Suhe krajine smo šli na kosilo, malo popili in ugotovili, da se moramo dobiti v Gradecu, kjer glasbeno nadarjeni fantič čaka s harmoniko, si ogledati obnovo domačije in morda doseči z nemogočim lastnikom dogovor o nakupu poti, da bo Milan lažje s traktorjem urejal vinograd in sadni vrt. Ob tem srečanju smo se zapeljali v neko vas, skrito med grički in gozdom in se nismo mogli načuditi kakovostni prenovi doma gostiteljice, njihovim dosežkom v kmetovanju in načrtom, o katerih je stekla beseda, pa tudi o nedavni smrti gospodarja.

Kar nekaj let smo se tako potepali drug do drugega, napisala sem Zbornik, lepo je bil sprejet in bil je razlog za eno srečanje, za naslednje srečanje pa smo izbrali otvoritev spominske plošče na domu v Gradecu pesmi Prinesi mi rože. Ploščo je res primerno namenu oblikoval arhitekt Primož Pislak.

Prišla je korona-Covid 19, nekaj časa so peli telefoni in prihajali maili, Stanka je pripravljala 100 letnico svoje mame in samo malo pozneje slovo od nje. Milan je moral na operacijo srca, Sama sem imela težave z nogo,…ni bilo več pogojev za srečevanje, zelo smo pogrešali drug drugega, danes pa smo se veselo objeli, klepetali o vsem, kar je bilo zbranega v nas, skoraj bi nam zmanjkalo časa za kosilo in spet smo nazdravili!

Kako pa ste vi v času Covita negovali svoja prijateljstva?

Analitik sodobnosti, 30. avgust 2022

Na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani se je okoli leta 1960 vrnil iz študija na raznih Univerzah v tujini mogočni profesor ekonomije dr. Aleksander Bajt, ki je svojo kariero začel v Polzeli in jo zaključil na Akademiji znanosti in umetnosti Slovenije. Zakaj mogočni. Še ko je študiral na tujih univerzah (1954-1960) ga je od časa do časa Univerza v Ljubljani povabila, da predava študentom ljubljanskih fakultet o aktualnih ekonomskih teoretičnih in praktičnih problemih. Že uro pred njegovim prihodom v največji študentski prostor menze Triglav, se je že zbirala ekonomska smetana, da ja ne bo zamudila tega pomembnega dogodka. Vsega, kar je predaval niti nismo razumeli saj je kot izjemno poučen ekonomist in svetovljan prihajal z novimi svetovnimi gibanji, statistiko in drugimi novostmi v ekonomiji sveta. Poleg politične ekonomije je v svojih knjigah poudarjal pomen ekonometričnih analiz, matematično-statističnih metod, alternativ, samoupravljanja in modela trošenja.

Ekonomski inštitut Pravne Fakultete (EIPF) je Bajt ustanovil 1963 in ga vodil trideset let. Na inštitutu so se posvečali teoretičnim vprašanjem, uporabni ekonometriji in analizi ekonomsko-političnih vprašanj. Inštitut je postal vodilna institucija za ekonometrične in makroekonomske analize v Sloveniji in Jugoslaviji. Odigral je pomembno vlogo pri gospodarskem osamosvajanju Slovenije in pri oblikovanju njenega gospodarskega sistema ter denarne politike. V Institutu je od prvega dne deloval tudi pravnik dr. Janez Mencinger in po odhodu dr. Bajta postal njegov direktor.

Ekonomisti po gospodarskih in drugih organizacijah smo se srečevali z izjemnimi ekonomskimi problemi ker ta stroka še ni imela razdelane bistvene elemente zajemanja in obdelave podatkov ter določenih ciljev, ki jih ekonomska teorija potrebuje za primerjanje lastnega poslovanja. Nedodelani so bili tudi statistični sistemi države in njenih organizacijskih delov. Po vzgledih, ki jih je publiciral EIPF smo skušali organizirati računovodstva in na tej podlagi analize, načrtovanje in organizacijo podatkov. Vsakoletna posvetovanja, ki so jih organizirala stanovska društva in nanje pritegnila EIPF, so bila dobro obiskovana. Odpirala so možnosti sodelovanja prakse s teorijo, krepila poslovne vezi in zagotavljala strokovno pomoč.

Dr. Janez Mencinger je na naša posvetovanja rad prihajal, običajno oborožen z najnovejšimi spoznanji, z odlično retoriko in hudomušnim humorjem. Zaskrbljenost in strahovi so ob njegovih besedah izginjali ali se vsaj bistveno zmanjševali. Kot muhe smo motovilili okoli njega zaradi kakšnega konkretnega problem, le redko je kaj konkretnega dorekel, te je pa usmeril na pot kjer bi morda našla rešitev. To je bil Janez, doktor ekonomskih znanosti, akademik, politik, predavatelj in tudi prijatelj, predvsem pa poštenjak v svojih ugotovitvah in brezkompromisni nasprotnik slabe politike. NATO mu je prav obležal v želodcu in nobene prilike ni izpustil, da je to na glas povedal. Na sploh ni prenašal nevednosti, kompliciranja in laži. Marsikomu je bil vzornik, tudi meni.

Se morda spomnite kako je udrihal proti razprodaji družbenega premoženja?

Socialist v parlamentu, 29. avgust 2022

Najprej zgleda kot anahronizem, saj smo socializem zavrgli, res pod pritiskom avtokratov, pa vendar zavrgli. Da se po treh desetletjih nekdo, ki se verjetno niti rodil ni v socializmu, zdaj z njim kiti, me je dejansko presenetilo in, priznam, razveselilo, čeprav nisem v njegovi stranki.

Poslanec, ki se sam opredeljuje kot marksistični socialist, je nedvoumno nasprotoval sprejetju interventnega zakona o zdravstvu in konkretno svojo odločitev utemeljil z »branil sem koalicijo in zaveze do ljudi pred vprašljivimi interesi enega ministra«. Poslanec je ugotovil, da predlog zakona krepi privatizacijo, kar škoduje javnemu zdravstvu in zagovarjal zakon o zdravstvu brez dvoživk in brez dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja kar je predmet spora v Sloveniji že tri desetletja in v kar se je zavezala aktualna koalicija.

Isti poslanec se je opredelil, da »naj bo proračun vreden ljudi« in ugotovil, da to zdaj niti približno ni« ker povečuje sredstva za oborožitev in s tem onemogoča gradnjo stanovanj, domov za starejše in povečanje plač medicinskim sestram, učiteljem in drugim delavcem. Sprašuje se tudi »zakaj bi imelo njihovo (Natovo) hujskaštvo prednost pred dejanskimi potrebami ljudi v domovini« in še dodaja, da ljudje plebiscitarno nasprotujejo nabavi orožja.

»stalna praksa je, da si stranke razdelijo resorje z ministrstvi pa ravnajo fevdalno, vsak po svoje, kakor se njihovim ministrom pač zdi«. To je narobe« je naslednja trditev marksističnega socialista v parlamentu

In še ena njegova zahteva: Vlada, ki se slika kot prelom s samovoljo oblasti zadnjih dveh let, mora državljankam in državljanom prisluhniti, ne pa ohranjati politiko janšizma v novi preobleki.

Torej nekdo v Državnem zboru je nas volivce umestil pred osebne interese, pred Nato ter pred janšizem zato se mu zdaj očita, da ruši koalicijo. Meni se zdi njegovo ravnanje pravilno in ne vidim v teh njegovih dejanjih ničesar, kar ljudje ne bi dejansko želeli.

Se pa zavedam, da so take odločitve rezi, ki izjemno bolijo vse, ki so dvoživke, vse zaposlene v vojski, zavarovanju ter tisti del volivcev, ki je član SDS, ki še vedno dejansko vlada in razvija svoje obrambne mehanizme v naši domovini. Veliko lažje bi šlo, če bi poleg socialistov ostal v uporabi še kakšen model sporazumevanja iz tistih časov kot na primer prijateljsko prepričevanje ali posvetovanja s stroko, volivci in podobno. Same po sebi se zadeve, ki jih je izpostavil socialist v Državnem zboru ne bodo uredile, celo mislim, da jih že predolgo negujemo in da je zdaj pravi čas za gradnjo novih odnosov v zakonodajni in izvršni oblasti. Sprejmite izzive in gradite temelje moderni družbi!

Bi povedali svoje mnenje o zadevah, ki jih je izpostavil poslanec?

Izkušeni a žal neorganizirani, 28. avgust 2022

Zgleda, da upokojeni v Sloveniji lenarimo, počivamo, uživamo, vsaj tako bi lahko sodili po prikazih v vseh vrstah medijev. Sem med njimi vendar mi ne mine dan, da se ne bi kar utrujena proti 21 uri zaželela postelje in počitka. Kaj torej počnem? Skrbim sama zase, nekoliko obremenjujem sinovo družino, vendar ne obremenjujem prostovoljcev, družbe kot celote. Pogosteje moram zdravniku, to je res in hvaležna sem tej dejavnosti, da me prijazno sprejema. Vrtnarim z veseljem, mnogo manj kot je bilo tega v preteklih letih vendar še vedno jem na vrtu pridelan paradižnik, uživam ob sezonskem cvetju, negujem in z veseljem obiram marelico in breskev, ne morem pa več v dolino, ki je poslala delovno področje za uveljavljanje solidarnosti sosedov različnih generacij. Tudi projektov se ne izogibam. Letos sem poskrbela za »Knjižnico s klopco ob cvetju« kot projekt za pospeševanje kulture vseh vrst in vseh generacij v naši prijetni ulici. Kar pogosto me kdo zaprosi za pisni prispevek, krajši članek ali kaj podobnega, tudi blog pišem. Ne smem naštevati naprej, da ne bo vse skupaj izpadlo kot lastna hvala, s primeri sem samo hotela poudariti, da kar naprej delam v svoje osebno zadovoljstvo pa tudi v korist skupnosti, ki ji, hvalabogu, še ni potrebno skrbeti za mojih 86 let.

Da ne bi kdo pomislil, da sem kakšna izjema. Nasprotno, obdajajo me ljudje mojih let, ki so pri delu dosti uspešnejši od mene. Sosed na primer je izdelal svetlobno napravo, ki bi jo celo lahko patentiral, soseda upokojenka skrbi za nas kot fizioterapevta, malo bolj oddaljen bratranec se ukvarja s sadjarstvom, pripravlja že predelavo sliv, do sedaj nas je zalagal s ciborami, pobira jabolka in izdeluje odličen kis. Grem še naprej. Ste slišali ali brali kaj počne dr. Gričar, spravil nas je na internetno območje srednje Evrope, razvil računalniške pripomočke za potrebe Srebrne ekonomije, ni dneva, da nas ne bi obvestil o kakšni novosti. Mokronoški dr. Voljč deluje v mednarodni skupnosti, da bi se zdravstvene razmere starejših izboljševale hitreje. Tu so svetli primeri univerzitetnih profesorjev, pa starejših športnikov, nekdanjih poslovnežev in drugih delovno zelo uspešnih upokojenih, ki nam jih tako lepo predstavlja naš osrednji dnevnik.

Upam, da so učinki dela upokojenih opazni v naši družbi ali pa je bogato znanje najstarejše populacije odveč? Težko je razsoditi, saj naše delo ni izkazano v računovodskih bilancah uspeha, ni ovrednoteno, zanj se ne ugotavlja dodana vrednost. Je morda potrebna večja glasnost upokojenih za priznanje, da k blaginji naroda znatni delež doprinesemo tudi upokojeni. Nekaj časa si je v smeri priznanja učinkov dela upokojenih prizadeval DeSUS, ki pa so mu pošle moči. Ne poznam dovolj učinkov dela Društev in Zvez upokojencev, toda do sedaj nisem opazila zahtevkov ali predlogov o konkretnem družbenem priznanju rezultatov dela upokojenih kot prispevek k blaginji. Zdaj je aktualna Srebrna nit, ki svoj program gradi na enakopravnosti upokojenih z mlajšimi generacijami. Verjetno se upokojeni združujejo še v druge skupnosti. Imajo vse naše združbe upokojenih res samo izboljševati naš materialni položaj? Po 31-tih letih bi se to moralo kje izkazati ali pa je nujno preusmeriti programe združb v realnejše cilje – priznavanje učinkov našega dela v prihodkih naroda. Smo kot gospodinje, stalno delamo vendar naše delo ne doseže priznanja.

Ste drugačnega mišljenja – na dan z njim!

Čudovito kulturna ponudba, 27. avgust 2022

Cankarjev dom je od začetka svoje gradnje obljubljal kar se bo dalo kakovostno kulturno ponudbo kot znak svetovljanstva, izobraženosti in izbranega okusa državljan in državljanov Slovenije. Vsako sezono je nekaj dobrega in novega dodajal toda tako obetavnega kot je program Cankarja letošnjega leta, še nismo imeli. Sladokusci in ljubitelji kulture, rezervirajmo večere septembra in oktobra za obiske v Cankarja!

Zlate, srebrne in Veličastne so verjetno oddani abonmajem in morebitni prosti sedeži že pokupljeni, vsaj do sedaj je tako bilo. Kako tudi ne, ko bodo srečneži spoznali najboljše orkestre in soliste na svetu, Nizozemski komorni zbor v režiji Karmine Šilec, balet Montreala in druge znamenite interprete pod vodstvom svetovno znanih dirigentov. Med novostmi so nastopi baletnih ansamblov, iz glasbe sveta bo užite slišati najlepši glas na svetu pevke Aynur, tu so otroški glasbene stvaritve, tudi Bajke in povesti o Gorjancih. V rednem abonmaju Slovenske filharmonije bo Stvarjenje zagotovo zadovoljilo vsakega poslušalca.

Med gledališčniki, se bo naš Anton Podbevšek teater predstavil z Levitanom, med predavanji bodo v ospredju gore, med razstavami pa bomo zagotovo obiskali veliko naravoslovno razstavo V vrtincu sprememb in Mineralfest.

Žal nimam dovolj vpogleda v vsebino del, ki nam ji bo v prihodnjih mesecih zagotovil Cankarjev dom zato sem morda pri naštevanju kaj bistvenega prezrla. Sicer pa ni namen tega bloga delati reklamo. Zdi se mi smiselno poudariti, da imamo v Sloveniji odlične kulturne managerje, ki so sposobni narediti po vsebini enkratni Ljubljanski festival, ki Cankarjev dom krasijo s svetovljanskim programom, ki uspejo izpeljati številne specifične festivale in s tem pripomorejo razvijati v nas čud za kakovost kulturne produkcije. Vsaj na likovnem področju je zagotovo potrebna temeljitejša presoja za ločitev zrna od plevela.

Se pa večkrat sprašujem ali naši kulturni managerji tudi našo kulturno produkcijo tako uspešno posredujejo svetu kot jo od njega odkupujejo? Zanimivo bi bilo o tem kaj več vedeti in, kot pravi Ali Žerdin, tudi imeti več moči oziroma vpliva. Zakaj postavljam to vprašanje? Po moji presoji naši gospodarski managerji, ki skoraj več ne poznajo meddržavnih meja, poznajo večji del kulturne produkcije sveta in jo kot sponzorji, donatorji, ali meceni po svoji presoji želijo prenašati v Slovenijo. Tu potrebujejo naše kulturne managerje. Je možno uresničevati po teh poteh tudi obratno – prodajati slovensko kulturno produkcijo svetu?

Neštetokrat smo se o tem pogovarjali v podjetju kjer sem delala. Pred seboj pa sem imela predvsem likovna dela ruskih muzejev. Kaj tako izjemnega v drugih državah nisem videla zato sem še vedno prepričana, da ta ruska platna lahko predstavi slovenski javnosti le tisti, ki je sposoben zagotoviti vse pogoje, od zavarovanja do zaupanja muzeja do managerja, ki se o izmenjavi z njimi pogaja. Seveda nisem bila uspešna v tej svoji aktivnosti, komercialni prijemi za prodajo izdelkov ali storitev so enostavnejši in donosnejši.

Bo vaša družina obiskala kakšno prireditev v Cankarju npr. predavanje Koncept zavestnega starševstva ali Kako narediti svet prijaznejši kraj?

Gozdni požari in gasilska moč, 26. avgust 2022

Ni kmetije brez gozdov, ki ji služijo za drva, listje, nabiranje gozdnih sadežev, kot rezerva za dodatne prihodke ob slabih letinah in že mnoge druge namene. Gozdovi mojega dedka so bili raztreseni po pobočjih kmetiji sosednjih gričev, nekateri umeščeni v globoke soseske z zgodovinskimi najdbami, drugi na prijazni ravnini ob gozdnih poteh, tretji smrekovi polni trnov in žužek, pa bukovi z gabri, … Poleti smo v njih nabirali jagode, borovnice in žir, po zimi smo s sanmi čistili gozdove v globelih in jeseni grabili obilico listja na ravninah. Ne morem si misliti kakšna velika nesreča bi prizadela moje stare starše, če bi ti gozdovi goreli. Šlo mi je na jok, ko sem gledala visoke zublje in obsežno zadimljenost kraških požarov, ki smo jih po zaslugi naše TV dodobra spoznali. Srhljivo je bilo opazovati približevanje ognjene ujme zgodovinskim krajem, večjim naseljem in pomembnim komunikacijam. Kako majhen je človek v primerjavi z močjo narave, kako prav bi bilo to prepoznati in se navaditi živeti v simbiozi z njo!

Res presenetljivo pa je zame bilo postopanje gasilstva. Saj so pogosto na TV vendar le vpogled v kakšen nov gasilski dom, v gasilsko prireditev ali vajo, do sedaj pa, vsaj sama, nisem imela prilike spoznati njihovo združeno moč, ki se pokazala ob gašenju na krasu. Presenetljiva in vse stranska, tudi najzahtevnejša gasilska opremljenost, njihova infrastruktura v lokalnih danostih, da o organiziranju gasilcev, njihovi mednarodni povezanosti in umeščenosti v Civilno zaščito niti ne omenjam. Nisem gasilsko izobražena zato ne morem ocenjevati kaj vse bi bilo lahko izvedli še bolje, z gotovostjo pa lahko rečem, da v času akcij »Nič nas ne sme presenetiti« nismo bili pripravljeni na tako zahtevne posege, kot jih je zahteval letošnji požar gozdov.

Še posebno ustrezno je bilo videti delovanje gasilcev po požaru kot je odstranjevanje dreves, koridorji brez drevja, odvozi, sodelovanje lastnikov in gasilcev, celo nekaj preventivnega ukrepanja. Na splošno bi lahko rekla, da je v naših enotah za varnost ljudi in premoženja pospeševati preventivno delovanje in morda s tem tudi zmanjševati težko obvladljive naravne katastrofe.

Vsi v državi in vsak posameznik naj bo hvaležen sodelujočim gasilcem v letošnjih požarih gozdov in prepričan, da so bila sredstva do sedaj podana gasilcem odlična naložbo, ki jo moramo ohranjati in negovati.

V času mojega dedka je bil del kmetije, ki se upravlja kot njive, travniki in vinogradi. Goloseke, poseke za prodajo večjih količil lesa in podobni poseki so se v najkrajšem času pogozdili ob sodelovanju logarjev, učencev osnovnih šol pa tudi prostovoljstva vaščanov in vaščank. Lastniki gozdov so se medsebojno posvetovali o ustreznosti vaških gozdov in po potrebi skupaj popravljali gozdne poti, gradili nove, skratka poskrbeli za kar je bilo treba. Lahko pričakujemo danes uspešen dogovor lastnikov požganih gozdov o obnovi, bomo povabljeni na pogozdovanje, čiščenje,…, vložimo lahko le delo, denarja imamo žal vedno manj.

Bi šla vaša družina na solidarnostno delo za obnovo požganih gozdov?

Zamrznitve prodajnih cen in delničarji, 25. avgust 2022

Čas prinaša vedno nova presenečenja in izzive, običajno več skrbi kljub napredku znanosti, digitalizaciji in solidarnost. Globalizacija, ki naj bi pocenila izdelke in storitve, je prav za prav bistveno povečala medsebojno odvisnost državnih ekonomij, saj lahko vsak dan na lastni koži občutimo težave sankcij proti Rusiji in odvisnost od ukrajinskih poljščin.

Energenti se trenutno najhitreje dražijo v celotni preskrbovalni verigi. Vsak podjetnik, ki sodeluje v tej verigi dodaja nekaj več svoji prodajni ceni in na koncu naj bi vozniki avtomobilov plačali za pogonsko gorivo kolikor pač nese seštevek vseh zaslužkarjev.

Prikrajšani potrošniki protestiramo, zahtevamo omejitev cen, pritiskamo na Vlado, ki končno ceno avtomobilskega goriva določi ne da bi določila končno ceno tudi vsem drugim v dobavni verigi. Na bencinskih črpalkah seštejejo plačila za nabavo energentov, jih primerjajo s plačili za njihovo prodajo in ugotovijo 34 milijon primanjkljaja v svoji blagajni. Po predpisih države morajo zapreti »štacuno«, razglasiti stečaj in se izključiti iz dobavne verige. Kje bi tankali v tem primeru mi šoferji?

Opisala sem situacijo malo ironično vendar resnično saj so sredstva javnega obveščanja že sporočila javnosti, da bodo nacionalne črpalke delničarje za prvo polletje 2022 leta obremenile kar za pet milijonov evrov izgube.

S podobnim primerom smo se že srečevali pri delnicah Nove ljubljanske banke. Zaradi izgube banke, ki ni nastala pri delničarjih, je ne vem kdo razlastil delničarje, ti so sprožili sodni spor, ki traja desetletje in mu še ni videti konca.

Dragi vozniki avtomobilov in potrošniki energentov po ceni, ki jo je določila država. Zavedajmo se, da postajajo naše črpalke skupaj s tam zaposlenimi nezanesljive, vsak trenutek jih lahko poberejo določbe insolvenčne zakonodaje, seveda, če poslujemo kot pravna država. Kje pa bomo potem dobili gorivo za svoje »konjičke«?

Zakonodajalec ima sistemsko rešitev za ta problem, ki se imenuje povračilo škode zaradi izpada prihodkov. Povračilo škode našim črpalkam je odvisna od volje in zmožnosti slovenske oblasti, ki pa je našim črpalkam že znižala maržo in s tem pokazala, da uresničuje načelo, kdor ima več naj tudi več prispeva k splošni blaginji.

Ni rožnato, ni lahkotne rešitve, vprašanje je kakšno mnenje ima večina potrošnikov. Če zagovarjamo preskrbo za vsako ceno bomo to plačevali skozi ceno bencina ali preko davkov zbranih v državnem proračunu, ali pa bomo morali tankati na tisti črpalki, ki jo predpisi naše zakonodaje ne dosežejo.

Imate kakšen dober predlog za oblast, upravljavce črpalk ali šoferje?

Na startu izenačeni, 24. avgusta 2022

Prijetno me je presenetila ideja javnega razpisa štipendij vsem dijakom ne glede na učni uspeh ali tekmovalne rezultate in obet, da bo štipenditor tako ravnal tudi pri štipendijah za študente. Zakaj prijetno? Spomnila sem se neštetih tegob, ki so spremljale vstop moje generacije na gimnazijo. Kar nekaj nas je prihajalo iz kulturno in gospodarsko zaostalih krajev, marsikdo si je že kot 14 letnih služil kruh sam z delom na kmetiji, kot vlakarji smo več ur na dan zgubili časa za učenje in še bi lahko naštevala. Kako naj bi kdo vedel za našo morebitno nadarjenost in nam zaradi svojega interesa dodelil štipendijo? Kako naj bi mi konkurirali na primer sošolcem v internatu, ki so imeli tam močno izobraževalno podporo s pomočjo katere so hitreje razvili svoje lastno mišljenje ter pogled na svojo prihodnost? Bivalno in družinsko okolje so vplivali na počasnejše spoznavanje lastnih zmogljivosti, zato so bile na startu naše ocene slabše in smo bili za štipenditorje nezanimivi. Že na startu smo bili v neenakem položaju ne, da bi bili zato sami kakorkoli krivi.

Nekaj podobnega se je dogajalo ob vstopu na fakulteto s to razliko, da smo bili tu že nekoliko bolj izenačeni z študenti iz kulturnih in gospodarskih središč. Hitro smo sprejeli mestne navade in se v njih kar dobro znašli, lahko rečem bolje kot domačini. Tako smo na primer že sami soustvarjali v ljubiteljskih združenjih in društvih, v študentskih organizacijah, med počitnicami in v mesecih čakanja na izpitne roke, smo delali po tovarnah, v gradbeništvu, pri varovanju otrok in drugod, povsod nas je bilo dosti, postajali smo prepoznavni ker se nam je v praksi pokazalo česa iz fakultetnega študija še ne potrebujemo oziroma česa je v njem premalo za praktično delo. Osipa pri študiju si nismo privoščili, žal pa naše ocene še vedno niso bile privlačne za štipenditorje, štipendije smo dobili šele čisto na koncu študija in potem, ko so dobro ocenjeni študentje že izbrali svoj prostor pod soncem.

Realnost talentiranih smo dodobra spoznali po šolanju pri delu na delovnih mestih. Tudi tu so bili talenti v prednosti in so še vedno. Tisti z mag. in dr. pred imenom pri izbili dominirajo brez praktičnih izkušenj. Bila sem med njimi, čeprav sem imela za priimkom le dipl. oec in priznam, da mi ni bilo to posebno všeč. Vodila sem več delovnih sredin s pomembnimi dejavnostmi in zato dobro spoznala pomen nadarjenih v praktičnem delu. Zanesljivo vem, da bi moj talentirani sošolec lahko rešil veliko gradbeno podjetje pred stečajem, imel je znanje, bil inovativen, ni pa imel dovolj volje ali poguma, da udejani za družbo nekaj koristnega.

Talentirani ljudje so dragoceni še posebno, če jih krasijo delavne navade, volja in pogum. Če tega nimajo, mora vodja poskrbeti za take njegove sodelavce, ki bodo ideje in odločitve talentiranega znali izpeljati. Torej potrebujemo oboje in zato bi bilo prav, da vsem ob startu zagotovimo enakopravnost pri materialni podpori.

Poznate talente svoje družine? Skrbite za njihov razvoj?

Marko Sluga, 23. avgust 2022

Problemi so zato, da se jih reši preberem na prvi strani Dela. To pa poznam, me prešine in še predno najdem očala se spomnim, kdo drug kot Marko, moj fakultetni kolega Marko Sluga. Simona Fajfar je objavila krasen intervju o njegovi zanimivi in bogati življenjski poti in me s tem spomnila na naša skupna študentska leta, na leta poslovnega sodelovanja kot tudi na pisanje zbornika Zvestoba študentski druščini ter obiska naših kolegov in kolegic v gradu Ormož na ogledu bidermajerske zbirke.

Marko Sluga je bil kot študent ekonomije miličnik, da si je zagotovil svojim željam primerno življenje. Ni imel skromnih želja, za razliko od nas je on kar jasno vedel, kaj bo v življenju počel, da jih bo uresničeval. Ker je bil v času študija zaposlen in je prišel na faks le ob izpitih, smo se bolj slabo poznali, srečevali le na študentskih zabavah in končno tudi razšli po Sloveniji.

Tovarna v kateri sem delala, je intenzivno rasla in se uspešno prebijala na trgu. Iz tega razloga je postala pomembna tudi za velike proizvajalce opreme in glej ti Marka v Krki kot predstavnika Metalke s ponudbo, da kupimo neke stroje za zajemanje podatkov. Posla nismo sklenili, ker se je Krka okoli leta 1965 že odločala za računalnik. Iskala sem na Intertradu, ki je takrat deloval v Metalki, Marka da bi mi pomagal pri izboru računalnika, vendar neuspešno ker je odšel na računalniško izpopolnjevanje v Nemčijo. Celo večnost se nismo videli, tudi na nekaj srečanj naše študentske organizacije ga ni bilo. Prebirali pa smo lahko med poslovnimi novicami, da je postal veliki in uspešni računalniški manager.

Bili smo že v letih, ko smo se v naši 12. generaciji Ekonomske fakultete v Ljubljani odločili napisati zbornik. Marko je zdaj živel že doma v Mariboru ali Ptuju, imel je več domov, in med prvimi je sodeloval pri zbiranju gradila za zbornik. Dostopen je bil samo po e-pošti, ker je neprestano potoval in zmagoval po raznih športnih tekmovanjih. Prešerno razpoložen je držal družbo pokonci, pri sebi ni več imel računalnika portabla ampak samo še tablico, presenečal je tiste naše kolegice in kolege, ki niso in še vedno nimajo niti minimalnega uporabnega znanja o računalniku.

Pred kakšnimi 5 leti smo imeli srečanje generacije v Ormožu, ki ga je organiziral Marjan Caf. Ob tej priliki nas je Marko peljal tudi na ogled njegove bidermajerske zbirke po vseh treh sobah. Zbirka je pomembna po svoji vsebini in verjetno so muzealci zadovoljni, da so jo dobili, posebno Muzej Ptuj, ki ima številne zaključene zbirke in je nekako po njih tudi organiziran. Zbirka je pomembna za Ormoško gospodarstvo, rokodelstvo in morebitni kulturni turizem, saj graščina še nima sodobnega programa.

Dragi Marko, iskrene čestitke, lepe uspehe imaš na vseh področjih, ki se jih lotiš. Intervju je odličen! Živi še naprej v zadovoljstvu, da si si zagotovil ustvarjalno življenjsko pot. Vse dobro tudi v prihodnje!

Se tudi vam zgodi, da se vam iz časopisa smeji prijateljica ali prijatelj?

Lepote narave ob Temenici, 22. avgusta 2022

Danes je Slovenija zanimiva turistična destinacija zaradi naravnih znamenitostih, gozdov in zelenja kot tudi zaradi prijaznosti domačinov. Človeku je kar toplo pri srcu ker k nam prihajajo tudi najzahtevnejši gosti, predvsem pa ker odhajajo zadovoljni.

Tale zapis je o neki naši dolenjski posebnosti, zadnjem delu reke Temenice, ki na Dolnjih Ponikvah sredi njive ponikne v zemljo in priteče spet na plan pod previsom pri sv. Ani. Nekaj časa ji je všeč zelenje in sonce, kmetije, gozdovi Mirnopeške doline, potem pa spet izgine pod zemljo in pride na dan pri razvalinah gradu Luknja kot lepa vodna struga polna rib in zadovoljstva, da ji ne bo treba spet pod zemljo. Tole glasi, kot, da imam rada to majhno trebanjsko reko. Seveda jo imam, ob njej sem živela, ko sem bivala pri teti Pepci in se takrat v njej tudi naučila plavati. Spremljala me je na pešpoti in ob vlaku, ko sem se kot gimnazijka vozila vsak dan v stiško gimnazijo. Potok moje vasi, ki nima niti imena, se v Jezeru zliva v nek podzemski svet na dnu katerega teče Temenica. V kraju Zijalo, kjer prvič pride na dan živi moja sestrična Verica, tam je bil nekoč mogočni mlin, celo njegove ostaline so presenetljive, obdane z jezovi reke Temenice, ki se je tu razbohotila v podzemlju in prihaja na dan iz številnih izvirov, kadar pa je le prepolna vode bruha iz jame pod previsom tako močno, da se ji ni varno približevati. Tam v Luknji je umirjena kot kakšna starejša zadovoljna gospa, lepo se izpod skalnega previsa prelije v ribogojnico nato pa hiti proti svojemu koncu. Še mnogo, mnogo lepega bi lahko povedala o tej reki, njenih poplavah v oklici Šentlovrenca, njenem izviru, končno jo najbolje promovira Tovarna pijač Dana Mirna, ki je med prvimi njeno vodo ustekleničila in jo ponuja na trgu. In prezreti ni možno literature o okolju Zijala, ki vsebuje pripovedi o nastanku čebel in razmišljanj o Hiperborejcih do skele dobre energije, ki danes krasi vhod v sotesko, da ne govorim kaj vse so vedele o njej moje tetke in strici.

Moje vedenje o Temenici je laično, povzeto je zato v tem prispevku kot spomin na moje življenje v njenem okolju. Si pa mislim, kakšno prijetno turistično destinacijo bi lahko ustvaril profesionalni strokovnjak za turizem, če bi uspel sistematično zbrati dokumentacijo o njej in oblikovati projekt mirnega sožitja ljudi in narave. Zanimivo je, da je enega od treh mlinov v razvalinah kupila družina iz Anglije, ga obnovila in v njem tudi živi. Prijateljuje s sosedi in ob novem letu organizirajo skupen pohod k cerkvici sv. Ane nad previsom. Seveda pa vsaj jaz, ne bi spustila vsakogar v to prijetno okolje. Komur narava in naravi primerno osebno ravnanje ne leži, nima tu kaj iskati, trume turistov okolje ne bi preneslo, z zadovoljstvom bi sprejelo umetnike, raziskovalce, strokovnjake vseh področji, ki bi v tem okolju ustvarjali in svoje stvaritve prenašali na svetovne trge. Za tako resno razvojno delo pa je potrebno imeti afiniteto, potrpljenje in predvsem znanje, da se projekt razvija pa tudi sodobni pogled na preživetje brez nafte, plina in drugih sedanjih slabosti ljudi. Projekt bi moral sloveni na internacionalizaciji kar danes pozitivno vpliva na pridobitev investicijskih sredstev za naložbe. Slovenski strokovnjaki sodelujejo pri najzahtevnejših mednarodnih projektih, za dom pa, kot zgleda, nimajo inovativnih zamisli oziroma realnih potreb.

Ste morda že spoznali prilike in priložnosti kraja kjer imate svoj dom?

Konec počitnic, 21. avgust 2022

Starejši ljudje in otroci najbolj uživamo v poletnem morju, ne samo zaradi kopanja, tu so še neskončni sprehodi, kulturne prireditve, nakupi, srečanja z znanci in podobni dogodki vključno z opazovanjem razvoja kraja in bivalnih navad njegovih ljudi.

Že desetletja hodimo na Krk in smo tam najmanj dva meseca. Mesto je skrbno urejeno, ponaša se z hortikulturnimi nagradami. Poleg izjemne zgodovine ga krasijo obsežne plaže, čudovito sprehajališče »Riva«, tržnica, pristanišče, možnosti lokalne plovbe in še mnogo drugega.

Letos žal nismo uspeli uresničevati naš že standardni program zaradi obveznosti vnukov do odbojke, zaradi moje poškodovane noge pa tudi zaradi delovnih obveznosti sina in snahe. Tako je najdlje prebila tam sinova tašča Hedi, teden dni z vnukoma in menoj, teden s hčerkino celotno družino, en teden sama z vnukoma in zadnji teden z možem in vnukoma.

Avgust je bil, kot običajno rezerviran za sinovo družino, ki pa žal ni imela toliko dopusta, kot bi ga potrebovala, da si odpočije. Skrbelo jih je tudi zame, saj sem bila z bolno nogo sama doma. Vse se je dobro izteklo in danes smo spet skupaj. Nejko bo uredil moje bloge, Gal se mora spet spoprijateljiti s Piko, oči in mami pa že delata načrte za nabavo knjig, oblačil, tečajev in krožkov, odbojke in kaj jaz vem za kaj še. Upam, da ne bodo kaj bistvenega pozabili.

Toda pred skrbmi nas čaka še pomemben in prijeten dogodek, ki ga bomo organizirali v počastitev rojstnega dneva mami in rojstnega dneva sina, ki odhaja v prvi letnik gimnazije. Seveda se bomo predvsem veselili ponovnega srečanja vseh po treh mesecih. Kar žalostno je bilo videti mojega sina in snaho brez obeh sinov, ki običajno s svojim čebljanjem držita družbo pokonci, še posebno, če jima pomaga psička Pikica.

Opisani dogodek pa ima še druge razloge. Najprej se bo potrebno navaditi, da bo mlajši sin še dve leti osnovnošolec in starejši že gimnazijec. Več ne bosta skupaj vstajala, odhajala v isto šolo in poznala iste zadeve. Čaka ju zopet trening odbojke, prestižne tekme, zmage in porazi. Opozarjam na nujnost sodelovanja vnukov v kulturi, več branja, več glasbe,… obiski pri meni se bodo verjetno skrčili na minimum, starejšega bo že potrebno naučiti voziti avto in še mnoge druge spremembe bodo zahtevale tehten premislek in modro ukrepanje.

Torej se bomo pred usodnimi spremembami še enkrat poveselili z otrokoma, ki postajata odrasla in ju bomo zato vključevali v vsa odločanja naših družin.

Kakšno veselico pa pripravljate vi za svoje šolarje in gimnazijce?

Kaj dogaja? 20. avgusta 20222

Moj rojak iz sosednje vasi Tilen Artač uspešno kroji svojo tv kariero pod tem naslovom in želim mu še naprej, veliko gledanost, tenkočutno spremljanje naših lepih in grdih navad in slasti, kar se da, približevanja resnici.

Njegova blagovna znamka se mi zdi najprimernejša v tem trenutku, ko v sredstvih javnega obveščanja beremo, da ima zunanje ministrica težave v svoji stranki in da so nastala trenja med njo in premierom. Kakšne so težave v stranki ali trenja s premierom žal še nismo slišali ali prebrali nikjer. Opaziti pa je bilo možno, da je tretji vodja v koaliciji, koordinator Levice, bolj zadovoljen z delom v ministrstvu kot z delom v politiki. To je tudi sam izjavil, če je verjeti poročevalcu.. Kako naj to razumemo? Tudi o tem se ne piše ali govori.

Do neke mere sporočajo o težavah pri upravljanju države tudi intervjuji poslancev in poslank, saj večina meni, da se vse prepočasi uresničujejo nujne spremembe, da si želijo več narediti ali postoriti v dobro družbe kot celote, da si sami zato najbolj prizadevajo in podobno. Uresničevanje teh dobrih misli, vrednih spoštovanja, si želimo tudi volivci. Prispevkov o tem je vedno več ne samo v pismih bralcev temveč predvsem v strokovnih člankih intelektualcev, ki raziskujejo tudi svetovna družbena gibanja za spremembe.

Rekla bi, da tej, zdaj že 100 dni delujoči oblasti, še ne gre najbolje, zato bi bilo res narobe, da bi parlamentarne stranke zdaj imele notranje »težave«, dobivale morebitne nove liderje ali se odpovedovale kontinuiteti na področjih zaradi katerih smo jih volivci izbrali. Tudi »trenj« naj bo čim manj, če se le da nič. Naj se v Levici nič ne spremeni na slabše za družbo kot celoto, če bo njen koordinator ostal na ministrstvu. Lepo v slogi delujte na temu trenutku najprimernejši način. Pričakujemo pa, da boste do nas iskreni, nam sami povedali, kje ne zmorete, kakšne prioritete imate in do kje seže vaš pogled v prihodnost. Dolžni smo vam stati ob strani v dobrem in slabem, ker smo vas izvolili.

Nepristranskost naj bi krasila novinarje, zato pričakujemo, da boste ob omenjanju »težav« in »trenj« povedali volivcem za kaj gre. Med seboj moramo biti iskreni sicer bo upravljanje naše skupnosti slabo. Dosedanje poročanje o »težavah« in »trenjih« označujemo za natolcevanje vse dotlej, dokler ne boste povedali kje se nam spet »podira svet«.

Včasih smo bili pri reševanje zahtevnih nalog potrti, žalosti ali nestrpni, mnogokrat tudi razočarani. Tenkočutni generalni direktor je to naše razpoloženje vedno pravočasno zaznal. Odpeljal nas je na kakšno novo lokacijo kjer bo nekoč postavljena velika tovarna, šli smo na ribolov, tudi ženske, ali pa smo se zapili v kakšni domači oštariji. »Zdravilo« je običajno pomagalo, da so bili drugi dan problemi videti manj strašljivi in cilji bolj dosegljivi.

V vodenju so skrite še mnoge poti za doseganje želenih ciljev.

Se tudi v vas kopičijo nepotrebni dvomi?

Arhivi, 19. avgust 2022

Še mnogo pomembnih stvari naša skupnost ni uredila tako, da bi ustrezno služile potrebam ljudi. Ena od njih je ustrezno arhiviranje pomembni dokumentov, ki pripovedujejo in dokazujejo naše življenjske in delovne zgodbe in tako prikazujejo kulturo naroda v določenem časovnem obdobju.

O tem sploh ne bi pisala, če mi ob zaključku vodenja stečajnega postopka ne bi zmanjkovalo volje in moči da zberem dokumente pomembne in velike zaposlovalne firme in jih predam nacionalni instituciji za varovanje arhivskih gradiv Slovenije. Ko še ni bilo v stečaju je to podjetje veljalo za zglednega hranitelja dokumentov. Arhiv je imel nepregledno množico računovodskih, skladiščnih in proizvodnih dokumentov po datumih razporejeno po policah, oštevilčeno in na sploh urejeno, kot je takratna zakonodaja določala. toda ti dokumenti, razen redkih izjem, niso reprezentanti dejavnosti, ki jo je opravljalo. Našla nisem arhitekturnih in izvedbenih načrtov številnih strokovno pomembnih zgradb ali arhitektov, ki so jih oblikovali. Našla nisem vseh kupoprodajnih pogodb, tudi ne dokumentov o lastništvu določenega premoženja, da o sklepih organov upravljanja sploh ne govori. V nacionalni arhiv je torej romalo parcialno gradivo na podlagi katerega bo uporabnik težko kar koli povzel.

Veliko sem se s podobnimi problemi ukvarjala pri mojem prvem delodajalcu. Kolikor toliko primeren prostor za arhiv smo uredili šele po dvajsetih letih poslovanja in ga celo opremili z mikrofilmskimi napravami. Ko danes potrebujemo podatke o prvi tehnologinji te pomembne firme, smo odvisni od dobre volje posameznih referentov v različnih, danes moderniziranih in spremenjenih okoliščinah, ki nam zgodbe nekoč pomembne osebe ne morejo dokumentirano podati kaj šele rekonstruirati njene prave zasluge. Vprašanje je ali romajo v nacionalni arhiv pravi dokumenti, tisti, ki bi omogočili ocenjevati realno dogajanja v preteklosti. Razni sodobni raziskovalci, ki iz šol nadaljujejo takoj svojo kariero v znanstveni sferi brez predznanja o poslovanju in delovanju organizacijskih delov skupnosti kot tudi pisci atraktivnih političnih zgodb, bi morali biti bolj previdni pri presoji preteklosti in ocenjevanju rezultatov, ki so jih zmožni pridobiti iz tega nepopolnega arhivskega fonda.

Verjetno bi se s to nepopolnostjo arhive srečali tudi pri pregledovanju svoje osebne dokumentacije. Z leti se nakopiči in če jo sproti ne urejamo, presojamo po pomembnosti in njeni uvrščenosti v naše doživljaje, se po nekaj letih žal v njej izgubimo.

Kje so torej rešitve? Bolj bi morala priti v praksi do izraza arhivska stroka iz katere je možno tudi doktorirati. Bolj bi se morali zavedati vsi organizacijski deli naše skupnosti, da so dokumenti v kakršni koli obliki (papir, mikrofilm, računalniški beležniki,…) prikaz našega življenja in dela. Zbiranje in zaščita dokumentov bi moralo postali profesionalno, sicer bomo vedno brskali po »smetiščih dokumentov« in uporabili le tisto kar hočemo in ne tisto kar je najbližje resnici.

Imate vi urejen arhiv svojega življenja in delovanja?

Vili Bavdek, 18. avgust 2022

V našem gimnazijskem razred so imeti fantje glavno besedo, pri vlakarjih je bil to Janez Zajc, pri internatarjih pa Lovro Bregar.

Lovrova skupina je bila daleč bolj kompaktna, saj jo je Lovro vodil kot kakšen diktator. Posebno Bavdek in Rebolj sta mu morala nenehno dokazovati svojo zvestobo, če sta hotela imeti mir.

Rebolj se je izučil vojaških veščin in je naš edini sošolec zapisan v Vojnem leksikonu nekdanje države.

Vili je bil postaven fant in dekleta smo rada pogledovala za njim. Dobro je plesal in nenehno gledal samo Nado. Morda mu je manjkala odločnost, poskušal je, a kakšne karierne uspehe ni dosegel. Po gimnaziji je Vili nekaj časa hodil z nami na študentske seanse ne da bi družba vedela kaj študira, kako živi in kaj počne. Je pa, tam v drugem letniku bi moral biti, povedal, da se je oženil.

Še naprej se je družil z Lovrom okoli katerega so se vedno raje gibali tudi nekdanji vlakarji in Kofehauzaji. Nastal je kljub tarokašev, ki je gostoval pri raznih nekdanjih gimnazijskih sošolcih, najraje pa Pri Obrščaku na Krki. Tam je nastalo tudi slovensko tarokaško tekmovanje, pri katerem seveda naši pobje niso nikoli manjkali. Zdi se mi, pa tekmovanja še vedno potekajo, vem pa ne zanesljivo.

Med zvestimi tarokaši je bil tudi Tone Grden, ki je po končanem študiju kaj kmalu kupil apartma v Luciji in tu so potem po več dni skupaj igrali tarok Lovrova skupina ter njihovi gostje. Še vedno je bil Vili Bavdek z njimi, morda ne vsakokrat, ko so se zaprli v Luciji, vendar večkrat, da je veljalo tudi zanj vse kar so si tarokaši obljubljali in zagotavljali.

Vili je bil več let v razredu eno leto pred nami. Neko šolsko leto mu ni uspelo izdelati razreda in je tako postal naš sošolec, ki je z nami maturiral in bil zato vabljen na vsakoletne obletnice mature. Dolgo je bil z nami in šele zadnjih 10 let smo ga pogrešali. Vedeli smo, da je zgradil hišo na Dolu pri Ljubljani, da ima otroke in da se je tako postaral, da sta oba z ženo morala v dom. Nista imela sreče in zadnja novica o njem je bila, da sta vsak v drugem domu.

Vilija smo postopoma izgubljali in ne vemo zakaj. Nismo se niti potrudili, da to ugotovili. Od kar je pred desetletjem odšel za vedno Lovro, so se naše vezi nekako zrahljale, predvsem njegove zveste duše so se nam odtujile, žal. Da Vilija več ni nam je sporočila osmrtnica v časopisju.

»Šopek se osipa, vendar je še vedno lep« bi rekla razredna najvišja avtoriteta Eva Haubricht

Ohranjate prijateljstvo s svojimi sošolci?

Lurd, Fatima, skrivnost čudežev, 17. avgust 2022

Da se nekje na svetu dogajajo čudeži smo bili poučeni že otroci, saj so čudeži povezani vedno z rimsko katoliško cerkvijo, ki je v mojem otroštvu predstavljala pomembno družinsko oblast. Stara mama in oče sta bila verna, vsako leto smo nekajkrat šli na božjo pot z vozom.

V času mojih potovanj po svetu sem se pri izboru potovanja odločala tudi za kraje o katerih je pripovedovala moja družina, najprej zato, da sem se prepričala koliko je lahko resnice o tem kraju, ki so jo poznali moji stari starši in potem tudi zato, da sem o njih z večjim zanimanjem prebirala literaturo.

Lurd je bil pogosto omenjen pri nas doma in Bernardka je bila med priljubljenimi svetnicami moje družine, za nas deklice pa kakšno leto celo ideal. Okoli svoje tridesetletnice sem se odpravila v ta kraj in spominjam se, da me je že ob vstopu frapirala nravna lega Lurda z mogočno reko in široko cesto, po kateri se je trlo ljudi, tudi na vozičkih. Prevzelo me je naravno okolje, ki oklepa dolino s skalovjem in jamo, kjer na bi Bernardka z rokami odkopala izvir zdravilne vode. Cesta pelje mimo turistično urejenega naselja do cerkvenih objektov na levi strani in nepojmljivo velikega, preprostega in estetsko skromnega svetišča na desni strani platoja pred jamo. Seveda sem tudi sama, ateistka, pobožala vsako skalo posebej, prižgala svečko in zaželela zdravja za vse moje, obiskala sem notranjost vseh objektov cerkvenega in posvetnega značaja in se udobno namestila v svetišču. Trdno sem bila odločena razmisliti o tem, kaj vsi ti obiskovalci z mano vred iščemo tu, zakaj smo tu, s čim nas prizorišče nagovarja in kako razumeti dolgotrajnost skrivnosti, ki tudi danes ni rešena. Je Bernardka res kaj videla? Ali to res pomaga ljudem, bolnikom, svetu? name je Lurd deloval blagodejno, spomnil me je na vero mojih starih staršev, opozoril me je da bolnikom krepi vero v ozdravitev, množica romarjev mi je potrdila, da ljudje ne živimo samo od kruha, da je naša zavest in volja odločilna v težkih trenutkih. Zadovoljna sem bila, da sem ga obiskal.

Čisto nekaj drugega je na primer Medjugorje v katerem je toliko elitnih, modernih trgovin, da kraje čudeža skoraj ne najdeš. Vse povsod je v ospredju biznis in poslovni interes. Težko bi rekla, da se na tem živahnem kraju da razmišljati, se spomniti, po kaj si prišel ali iskati kakšno tolažbo. Vse vre od življenja in biznisa.

Podobno je bilo moje doživetje božjega rojstva v Betlehemu. Že na platoju pred cerkvijo smo se ogledovali po napadalcih na romarje, bilo nas je kot listja in trave, drug za drugim smo splezali v hodnik, kjer je označen prostor Kristusovega rojstva. Zaradi kolone ljudi se tam ne moreš zadrževati več kot za eno fotko in že si odrinjen naprej po hodniku v Jožefovo cerkev, kjer šele zadihaš in ugotoviš, da si v centru krščanstva. Tudi to bi komaj lahko imenovali romanje čeprav sem se tam v tisti luknji spomnila, da bi bila moja stara mana najsrečnejši človek sveta, če bi bil namesto mene ona tam.

Posebnih krajev na svetu je veliko, nekaj sem jih obiskala, občutka, ki sem ga dobila v Lurdu pa mi ni povrnil nobeden.

Ste tudi vi doživeli Fatimo ali Lurd?

Sesalniki, 16. avgust 2022

Ne dvomim prvič, da ustrezno vzdržujemo higieno v naših stanovanjih in hišah, po katerih ne stanujemo več samo družinski člani ampak tudi različne živali. Ker pač hiše zidamo za ljudi, so ubogi naknadni stanovalci prikrajšani z ustrezno ugodje, ljudje pa pač moramo pospravljati tudi za njimi.

Imam sesalnik Robot, ki očisti parket in kamnite površine kar pa ne prepreči, da se v hiši ne bi naseljevali pajki, kljub komarnikom tudi komarji in muhe pa drugi mrčes, ki ga domov prinašamo ob raznih nabavah. Robot tudi ne zna počistiti stopnice, kavče in jogije ter skrivne predele v katerih se običajno nesnaga zadržuje najdlje. Tudi po preprogah pobere le smeti, sama bi pa želela, da iz njih potegne lase, dlake in podobno. Nič, potrebujem oziroma kupila bom lahek in močan sesalec. Poudarek je na lahek in močan, torej iščem po spletu sesalec s temi lastnostmi.

Prvi problem je število raznih sesalcev in drugi veliko število proizvajalcev. Tipov sesalnikov je kot bi jih na klel; pokončni, klasični, mokro-suhi, parni, baterijski, akumulatorski, antibakterijski, s Hepa filtri, z vrečko ali posodic, … vse te in še druge tipe ponujajo številni proizvajalci, samo preko Merkurja jih ponuja osem, potem so pa tu še Harwey Norman, Big Bang, Merkator, Spar,…. Odprla sem tudi portal »Kakšen sesalec potrebujem« pa je na njem le 15 dilem, ki se tudi sicer motajo po moji glavi, ko se pripravljam za nakup.

Kako naj v tako veliki ponudbi najdem sesalec z močno sesalno močjo in težo izpod 5 kg. Vse tipe sesalcev, prodajalcev in proizvajalcev bi morala primerjalno analizirati po tehničnih podatkih, ki pa so ali pa niso objavljeni. Zgubila sem se v množici slabo koristnih informacij naše trgovine s sesalniki.

Odločim se, da povprašam za svet prijateljice, ki so seveda večina mojih let. Vsaka ima nekaj primernega, ne bi se več mučila z novim, saj bo star še vzdržal. Nobena ni odgovorila konkretno, kako pa naj bi pri tolikšni ponudbi.

Vprašam sina, snaho, sinovo taščo. Ja izberi, saj je izbira velika, pošiljam ti file največjih proizvajalcev, ti pa primerjal. Spet sem ugotovila, da bom morala sama izbrati in pri tem ga bom gotovo polomila, kljub temu, da hočem le sesalec z najvišjo sesalno močno, ki ne bo težji od 5 kg s posodico in antibakterijskimi mikrofiltri.

Ugotavljam, da s predstavitvijo sesalnikov, ki jo podajajo naše trgovine s sesalniki, ni možno potrošniku izbrati zanj najustreznejši sesalec. Zato grem v soboto v nakup in konec vseh teh dilem, kaj je za milimeter boljše ali slabše pri posameznem sesalcu.

Kako pa vi pospravljate za stanovalci v svojem domu?

Greste kdaj v kitajsko restavracijo? 15. avgust 2022

Slovenija je internacionalizirana država v kateri večina spoštuje dogovore svetovne skupnosti, si prizadeva uresničevati evropske vrednote in biti odprta družba do vseh, ki želijo bivati oziroma ustvarjati v njej. Če je temu tako, potem seveda velja, da slovenski potrošniki spoštujemo ponudbo ljudi drugih narodnosti, ki so se odločili živeti v Sloveniji, med njimi tudi gostincev iz Kitajske, dežele sonca, ki je ena najstarejših kultur na zemeljski obli.

Danes ni kraja na svetu v katerem ne bi bilo kitajskega prebivalca kar je skoraj neverjetno vendar resnično. Ljudje Kitajske so razseljeni, ustvarjajo kot znanstveniki, poučujejo v najzahtevnejših šolah, kreirajo kulturo okolja kamor se priselijo in širijo meje na vse strani. Pravzaprav smo od njih že v marsičem odvisni, Pomanjkanje njihovih polprevodnikov zaustavlja nacionalna gospodarstva Evrope, tudi Slovenije in v njej Novega mesta. Oblačimo se samo še v oblačila izdelana na Kitajskem, še virus covid naj bi prišel od njih. Imajo jasen svetovni gospodarski načrt, ki ga naslavljajo Kitajska svilna pot po svetu, projekt razvijajo na vseh celinam, ustvarjajo prodajne poti po katerih bodo s svojo ponudbo povečevali »blagostanje njih in vseh ljudi po svetu«. Dobro bi bilo, da se tega zavedamo, da ta načrt spoznavamo in da s Kitajci prijateljujemo.

Bila sem na Kitajskem in imela široko odprte oči. Pred hotelom so gradili novo veliko poslopje z množico strojev in delavcev, pred nami je nova stavba vidno rasla. Potem ko smo obiskali Kitajski zid, njihove kraljevske grobove, Prepovedano mesto, Trg nebeškega miru, neverjetno bogato založeno tržnico in druge enkratne spomenike tega svetovnega velikana, smo šli na slavnostno kosilo v Kitajsko restavracijo v Beijingu. V restavraciji je mir, svež zrak, nobenega drenja, oprema, ki omogoča ugodje. Velika okrogla miza z vrtljivim nastavkom, na katerem se pomika 32 jedi kot jih vsebuje nekoliko boljše kitajsko nedeljsko kosilo. Za uvod nas po oblačilu in obnašanju izjemna Kitajka z dolgimi nohti pouči kako se je s palčkami, kakšen je vrstni red pokušanja hrane, kako pokažemo, kaj bi še želeli in podobo. Bilo je enkratno doživetje in z veseljem se nostalgično zatekam v kitajske restavracije pri nas, da bi ponovno doživela to pojedino.

V ponedeljek je bil praznik, s snaho in sinom smo obiskali našo lokalno kitajsko restavracijo in se naužili pečene zelenjave, juhe treh okusov, hrustljavega piščanca s kalčki in krepkega riža. Poplaknili smo vse to s njihovim sakejem.

Samo majhen delček veličastne Kitajske je v Slovenijo prinesla Huiqin Wang, znamenita slikarka kitajskih motivov, ki je imela več razstav svojih del tudi v Galeriji Krka. Živahna kulturnica je iz okna moje pisarne zaznala popolnoma nov motiv Novega mesta in ga uspešno prenesla v umetniško sliko. Večkrat sva se zaklepetali o Kitajski, o njenem bogatem kulturnem življenju pri nas in njenih bodočih kulturnih poteh. Postale sva prijateljici in sva veseli ob srečanjih v Galerijah ali razstavah njenih del. Gospa postaja Slovenka, čeprav kot sama pravi, njeno srce bije za obe domovini. Vsi smo samo ljudje, beli, rumen ali črni.

Naj vas še enkrat pobaram, greste kdaj v Kitajsko restavracijo?

Iskanje dejstev, 14. avgusta 2022

Naša nekdanja država postaja vedno bolj zanimiva za znanost, znanstvenike in druge iskalce dejstev po raznih univerzah zlasti Evrope.

Najprej so arhitekti nekdanje države v MoMU New York dobili priznanje s strani ene najbolj cenjenih umetnostnih institucij na svetu zato lahko upamo, da bo ta potrditev pripomogla k dokončnemu rehabilitiranju te resnično izvirne arhitekturne govorice tudi v državah, v katerih je nastajala. »Razstava prikazuje vrhunce, ki smo jih kot družba ustvarili v 20. stoletju z odprtostjo za novo, krepitvijo socialne države, s kolektivnimi modeli upravljanja in drugimi stvarmi, ki so v ozadju te arhitekture. Zato to arhitekturo danes kot aktualno prepoznava ves svet« (Čelik MAO).

Sledila je razstava Partizanski tisk Liljane Stepančič in članek o partizanski simbolni politiki Rastka Močnik. Nato je nekdanji moj sosed Miklavž Komelj izdal knjigo Kako misliti partizansko umetnost, pravkar pa dobivamo prevod Partizanski protiarhiv Gala Kirna ki ugotavlja, da interes po tovrstnih raziskavah nakazujejo tudi Skupina Monument (spomeniki), pevski zbor Kombinat, Raziskovalni center za kulturne in zgodovinske raziskave socializma in še mnogo drugih v vseh državah, ki so nastale iz nekdanje skupne države. Nastajajo novi raziskovalni projekti, ki jih sofinancira tudi EU.

Raziskave nastajajo zaradi tistih, ki nekdanji režim označujejo kot totalitarizem in tistih, ki so do njega nostalgični. Tretji razlog pa naj bi bila narodna sprava, ker hoče spraviti fašizem in proti fašizem. So pa razlog za raziskave tudi prizadevanja nekaterih, da bo dobro prakso iz nekdanje domovine, uporabljali pri upravljanju skupnega premoženja v prihodnosti. Kirn celo meni, da vedno več ljudi iz umetniških, teoretskih in angažiranih krogov smatra nekdanjo domovino kot nedokončan projekt ker je partizanstvo tudi delavski in ženski boj in se moramo postavili v pozicijo potlačenih in izkoriščanih.

Svet se spreminja in morali bomo pokazati, da smo politično, ekonomsko in kulturno odgovorni in imamo odgovore na težave sedanjosti. Pridobili smo si jih v uporu in praksah pri reševanju nemogočih situacij.

Tako znanost išče dejstva dobrega in slabega v našem preteklem državnem režimu z namenom, da bi določila tisto, kar je potrebno imeti za resno in dejansko rešitev težavnih zadev kot so ustvarjanje in pravična delitev dodane vrednosti, mir na svetu, človekove pravice in dolžnosti in druge vrednote za večjo blaginjo.

Preberite tole sporočilo večkrat in oblikujte svoj odnos so skupnih problemov v naši domovini!

Obnova doline Žičke kartuzije, 13. avgust 2022

Naj takoj poudarim, da me ta Žička zanima zaradi dolgoletnega prijateljevanj s Kartuzijo Pletarje in njenim promotorjem Zvonetom Pelkom. V gostoljubnih Pletarjih smo ustvarjali interno upravljavsko zakonodajo podjetja v katerem sem delala, tu se oskrbujem s sadjem, s Pleterskimi vini, v preteklosti s Pletersko hruško in drugimi dobrotami te zanimive vele kmetije.

V pletarski gotski cerkvi organizira Zvone vsako leto že desetletje izjemen koncert cerkvenih koralov, ki ga izvede Koralni zbor ljubljanske Akademije za glasbo s solisti in ga nikoli nisem zamudila. Prav tu me je Zvone povabil v Kulturno društvo Zgovorna tišina in me več let obveščal o napredovanju prizadevanj za obnovo Žičke kartuzije, projekt v katerega fotograf, ilustrator, arhitekt in umetnik Zvone Pelko verjame in tudi stori vse, da bi se uresničil. Kulturno društvo Zgovorna tišina ima med drugimi dva najpomembnejša cilja; (a) spoznavanje zgodovine in poslanstva kartuzijanskega reda ter (b) zavzemanje za ohranitev žive kartuzije. Spodbujalo bo spoznavanje kulturnih in duhovnih bogastev kartuzijancev, še posebej duhovnega obredja, kulture bivanja in dosežkov kartuzijanske glasbene umetnosti, arhitekture in drugih vej umetnosti, s prirejanjem koncertov, razstav in strokovnih izobraževanja pa bo širilo zavest o njihovih kulturnih in duhovnih zakladih.

V enem od zapisnikov organa Kulturnega društva Zgovorna tišina so zabeležena prizadevanja Pelka in njegovih ožjih sodelavcev za pridobitev državne materialne podpore obnovi Žičke ter pomoč društva občini Slovenske Koncije, da se aktivira kot investitor. Poznejše javne informacije pobudnika Pelka in društva ne omenjajo več, vse informacije, kritike in pohvale se nanašajo na tehnične izvedbe obnove medtem ko organizacijski del obnove javnosti ni predstavljen.

Kartuzija Žička je s svojo bogato zgodovino nekaj posebnega za Slovenijo in Evropo in zato njena obnovo lahko pomembno vpliva na duhovni razvoj Slovencev in seveda na materialne priložnosti ožjega območja. V Žički je bil nekaj časa sedež vseh kartuzijancev z bogato knjižnico evropskih razsežnosti. Ne obnavljajo se samo prvotne zgradbe ampak tudi pripadajoča okolica oziroma celotna Žička dolina s pripadajočimi rekonstrukcijami vrtov, gostilne, ribnikov in ostalega kar je v svojih najboljših časih imela Žička z vključno zagotavljanje kuhinjskih dobrot iz teh časov. Pri obnovi se poslužujejo sodobnih metod in modernih pripomočkov rekonstrukcij tako, da so neke vrste učni center za posege na podobnih območjih.

Že dolgo je tega, ko se je prišel posloviti pater Ciril iz Pletarjev, ko je Jože Mlinarič napisal zgodovino Pletarjev in jo povezal z razvojem kartuzijanske kulture, minilo je tudi desetletje, ko nas je Zvone Pelko vabil v Zgovorno tišino, da mu pomagamo zagnati res veličasten projekt Žička. Kot upokojenka sem v mislih z njim in vsemi, ki Žičko obnavljajo. Želim jim, da bi omogočili našim vnukom in vsem zainteresiranim doma in po svetu, spoznavati družbeno dokaj odmaknjeno zgodovino na območju naše domovine.

Je tudi v vašem kraju dediščina, ki bi si zaslužila obnovo?

Voda in vodnjaki, 12. avgust 2022

O varčevanju z vodo sem že pisala, zgleda pa, da med posamezniki to vprašanje ne vznemirja samo mene in da žal, naša družbena skupnost še nima načrta, kako bo organizirala varčevanje s to dobrino. Eden od pripadnikov varčevanja z vodo je pršel na misel, »da bi optimizirali izrabo deževnice za zalivanje, hlajenje industrijskih obratov in splakovanje stranišč«. Bila je to glavna tema modrovanja ob jutranji kavici in stric Jože je takoj poskušal nakazati inovativno rešitev te ideje v že zgrajenih hišah kot je njegova in moja brez večjega gradbenega posega v zgradbo. Morda sem kaj prezrla v njegovem podajanju, zagotovo pa naj bi se začelo z gradnjo vodnjakov, dotokom do WC-jev in nekim preklopom iz skupnega dotoka v stranišče.

Vodnjaki so nujni za optimalno zbiranje in hranjenje deževnice. Manjše zbiralnike že imamo skoraj pri vsaki hiši za zalivanje vrta. Pri novogradnjah bi se vodnjak lahko zahteval tako kot se zahteva čistilna naprava. Lastniki obstoječih hiš pa bi se morali razmisliti kakšen vodnjak so v svojem okolju sposobni zagotoviti. Lahko bi bil skupinski, po materialu plastičen, zgrajen ali železen, vkopan ali na površini in v podobnih izvedbah. Pri tem sem se spomnila, da smo pred kakšnimi 10 leti vodnjake obnavljali po vsej Sloveniji. Tudi stric Jože ima na eni od svojih domačij izjemno lep vodnjak, ki ga že uporablja za pranje avtomobila in zalivanje na lokaciji vodnjaka. Kot turistična posebnost je danes znamenit vodnjak na Ljubljanskem gradu obnovljen z napravami s pomočjo kateri je deloval, 60 metrov globok, impozanten tehnični spomenik, ki je nekoč zadovoljeval potrebe grajskih prebivalcev in celo njihovega vinograda. V mojih otroških letih je imela vsaka pomembnejša domačija svoj vodnjak. Bili so za nas otroke nekaj skrivnostnega, strogo prepovedano približevanje in še strožje kaznovanje, če je kdo poskušal pokukati vanj.

Studence smo uporabljali vsi, vse domačije so sodelovale pri njihovem čiščenju ali urejanju, ki ga je organizirala vaška vodna skupnost. Tudi pri studencih se nismo smeli zadrževati ali onesnaževati okolico in vodo.

Domačije so imele več poslopij, katerih strehe so se končale z žlebovi in preko njih zajemala deževnica v posebej namenjeni posodah za potrebe živine, čiščenje večjih površin pa tudi za prekuhavanje perila. Umazani preostanki deževnice so se zlivali na vrtove in v sadovnjake.

Zgleda, da smo znanje za varčevanje z vodo že imeli, pozabili pa smo ga z ustanavljanjem institucij za skupno skrb za vodo. Najprej smo bili zadovoljni, da je skrb prevzel nekdo drug, potem smo postali potratni in zdaj nas narava sili v obnovo naše volje in znanja v odnosu do nje.

Kakšen je vaš načrt varčevanja z vodo?

Elitno prepevanje slovenske pesni, 11. avgust 2022

V petdesetih letih preteklega stoletja smo živeli v več nacionalni državi, spoštovali tradicije in kulturo vseh narodov in si prizadevali tudi sami predstaviti svojo dediščino, med katero je ena najbogatejših narodna in ponarodela pesem. Navduševali smo se, ko so jo številni pevski zbori vključevali v svoj program nastopanja, želeli pa smo si ob tem, da bi imeli reprezentativni manjši pevski ansambel, ki bi s programov naše pesmi seznanjal druge narode po svetu nastopal med izseljenci in prepeval na elitnih državnih prireditvah. Bila sem še gimnazijka, ko sem spremljala prve nastope Slovenskega okteta v katerem sta izrazito izstopala Janez Lipovšek s pesmijo Nocoj pa oh nocoj in Tone Kozlevčar s pesmijo Sem Ribnčan Urban. Neverjetno kako so nas prevzeli s svojo pesmijo, spremljali smo njihove turneje po Ameriki, Afriki, … nastope doma, v drugih republikah ter pred svetovno in strokovno najzahtevnejšim občinstvom. Ko so izdali gramofonsko ploščo, je bila seveda takoj razprodana, prav tako vstopnice za njihove koncerte katere smo študenti z veseljem obiskovali.

Tam okoli sedemdesetega leta, ko sem že imela za seboj osem let dela, smo v tovarni ustanovili Kulturno umetniško društvo in želeli ustanoviti mešani pevski zbor. Generalni direktor je bil navdušen in takoj se je povezal s Slovenskim oktetom, prišel je Tone Kozlevčar, organiziral avdicijo, predlagal zborovodjo, Pevski zbor Krke je začel prepevati in po petdesetih letih še prepeva, od časa do časa tudi narodne pesmi, sicer pa so njegovo prepevanje poenoti z mišljenji in nazori mladih, ki v zbor vstopajo in predstavljajo njegovo prihodnost.

Ko sem pisala blog o Srečevanju pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, sem poudarila iniciativo, ki jo je Slovenski oktet podal zborovodstvom v Sloveniji in o njegovem prispevku k uspešnosti vsako lenih Srečanj. To tradicionalno srečevanje pevskih zborov je v slovenski ljubiteljski kulturi pomemben dokaz, da so pesmi nacionalni ponos množic, ki z njimi tudi bogati svojo kulturno ustvarjalno moč. Geneza skoraj vseh kulturni institucij se je običajno začela ljubiteljsko in če je dobila podporo množic, se je razvila v profesionalno institucijo.

Veliki uspehi Slovenskega okteta so navdušili pevce vseh krajev in ne malo se jih je približalo njim po kakovosti. Spomnimo se samo Koroškega okteta v katerem je prepevala tudi ženska. Je pa res, da je Slovensko oktet razvil zelo uspešno promocijo in bil v svojem času nesporen favorit v kulturi.

Slovenija je ohranila institucijo Slovenski oktet in poskrbela, da je deloval tudi potem, ko so v prvi zasedbi prenehali s petjem. Žal se nekaj desetletij ni uveljavil tako kot prvi, noben drug oktet, Res pa je tudi, da se je scena polnila s popularno moderno glasbo številnih vokalni skupin v svetu in doma, poleg njih pa še skupinski pevci kot The Platters, Abba, Eroica,…

Pesem je v tej ali drugi obliki vedno z nami, nepogrešljiva v našem veselju, tolažilna ob krizah, spodbujevalna pri delu,.. Ob 70 letnici Slovenskemu oktetu lepa hvala za odlično interpretirane slovenske narodne pesmi.

Sodelujete tudi vi kateri od pevskih skupin?

Kuhamo paradižnikovo mezgo, 10. avgust 2022

Tudi kuhinja je zanimiva, spodbuja domišljijo in krepi pogum. Že res, da je to bolj ženska stvar, recimo raje eksperimentalni laboratorij prehranskih inovatork.

Od kar je pica dobrota brez primere, je postal bolj spoštovan tudi paradižnik iz domačega vrta, katerega letina je letos obilna. Grem na Google po recept, preverim pri prijateljici, ki je v kuhanju mezge mojstrica in dobim od nje še priporočila nato se lotim se priprave mezge za pice in piciče v splošno zadovoljstvo predvsem naših mladoletnikov.

Od kar sem imela težave z želodcem, sem pri pripravi hrane izjemno previdna, da ne rečem strahopetna. Preganja me občutek, da se lahko kaj pokvari zaradi mojega napačnega ravnanja in kdo celo oboli. Ta občutek negotovosti je prisoten pri vsaki jedi, ki jo pripravljam prvič.

Do sedaj ni bilo »stranskih učinkov« pa sem malo pogumnejše umivala lepe sadove paradižnika, jih razkosala, kuhala, da so se sami olupili in končno odtočila odvečno tekočino. Glede česna ni bilo dileme, čim več tega naravnega antibiotika, ki da tudi potreben okus, glede začimb pa dvomim v »žlico« origana, zdi se mi veliko in zato uporabim priporočilo mojstrice, da začimbe lahko dodajam tudi takrat, ko lastno mezgo že mažem po testu za pico ali dodajam k kakšni drugi hrani. Origano torej omejim, pa še pokusim, če ga je v mezgi možno prepoznati.

Grem naprej z začimbami in mika me, da bi dodala vse, ki jih uporabljam za kuho juhe. Juha je v naših kosilih spoštovana in običajno pojemo predvidene količine. In v mezgo dodajam jušne začimbe razen oreška. Še malo suhe bazilike, nato pa samo po postopku kuhanja do konca z vključno pasiranjem s paličnim mešalnikom.

Previdno pokusim, zdi se mi okusno, še malo posolim, razdelim po toplih kozarčkih in zavijem v toplo odejo, da se ohladi čez noč.

Mi mezgo dodajamo kar velikemu številu jedi; malenkost k goveji nedeljski juhi, nekoliko več k obari. Mažemo jo po tortili predno vanjo zavijemo pečeno zelenjavo. Mezgo včasih pomešamo z jajcem in spečemo za zajtrk. Seveda je želena pri vsaki pripravi testenin, prikuhah z širokimi rezanci in še bi lahko naštevala. Smo pravi inovatorji na tem področju in zato mora biti kvaliteta mezge res dobra ter okusna.

Moja prva priprava mezge v treh malih kozarcih je zdaj pripravljena za uporabo. Iz previdnosti sem iz nje že pripravila prikuho iz testenim in obaro. Obakrat je bila jed primerna in okusna, imam občutek, da mi je mezga ratala, moj »mini« želodec jo je v celoti sprejel in to je test, da jo lahko uporabljam tudi pri mojih gostih.

Ne vem, če bom mezgo še kdaj pripravljala, če pa jo bom, bom bolj pogumno izbirala tudi začimbe in morda celo uporabila «ljuto papriko« ali čili. Dobra in okusna hrana v primernih količinah je nujno potrebna za dobro razpoloženje v družini in doma.

Kako pa vi doživljate prvi poskus priprave neke jedi?

Grabežljivi velikani, 9. avgusta 2022

Da hočejo nova, velika ozemlja pridobivati kot svoja interesna področja z marionetnimi vladami zdaj že kar javno oznanjajo grabežljivi voditelji, ki jim je mandat podelilo ljudstvo v ZDA, EU, Kitajski, Rusiji, pa verjetno še kje. Kaj to pomeni za ljudstvo seveda ni nikjer niti omenjeno kaj šele pojasnjeno ali sploh prepoznano. Učinki vladanja aktualnih političnih elit ljudje občutimo kot zmanjševanje prihodkov srednjega sloja, v pričakovanju neogrevanih domov v zimskem času, pomanjkanju hrane, nove naravne katastrofe, še več beguncev, strah pred naklepnim jedrskim sevanjem in podobnimi težavami, ki vsak dan bolj bremenijo življenje večine in lepšajo življenje 1% bogatašev.

Zakaj torej aktualni politiki ne prepoznajo svoje napačne odločitve in ne pomagajo ljudem živeti v ustvarjalnosti in miru? Komu konkretno so potrebna nova, poseljena dodatna interesna področja?

Strokovnjaki so si edini, da so surovine vedno osnovni razlog vojnih spopadov. Ali Žerdin je dodal še polprevodnike. Kar 70 let so se politiki dogovarjali kolikor toliko uspešno, seveda ne brez lokalnih vojn, pa vendar brez kriznih obdobjih sveta, da nimaš kam pobegniti. O podiranju Berlinskega zidu je bilo povedano, napisano in poslikano vse in oblikovano splošno mnenje, da je bil to zgodovinski dogodek na katerega se sklicujemo kot na primer »spoznala sva se pred padcem Berlinskega zidu« sli »sin se je rodil po padcu B..«. Zakaj danes zidajo naši pooblaščenci nov blokovski zid? Oblikovali smo skupno mnenje, da bomo vračali naravi več kot bomo od nje jemali. Povejte aktualni politiki zakaj to ne uresničujemo, če smo v preteklosti zato že usposobili neštete objekte, ki jih zdaj, zaradi političnega vrtičkarstva ne bi več uporabljali, bankrotirali naj bi, mi pa bomo gradili nove kot npr. kapacitete za dobava ameriškega plina.

Dragi poslanci v parlamentu Evropske unije zakaj vztrajate na sankcijah proti eni državi, ki pa povzročajo nepremostljive težave v prehrani večine držav sveta. Ste res dobro premislili? Imate strokovnjake, ki jim zaupate? Prepričali so vas v praktično izvedbo nečesa, kar podaljšuje vojno, preprečuje pogajanja, ustvarja razprtije med narodi in ne daje učinkov. Boste svojo odločitev o sankcijah ponovno proučili, jo še zaostrili ali pa jo boste usmerili za pogajalsko mizo saj zdaj že vrabci čivkajo, da se vojna spreminja prvič v zgodovini v naklepno, zločinsko ogrožanje varnosti celo v jedrski elektrarni.

In kaj je treba reči o letošnji slovenski »samo pietetni slovesnosti pri Ruski kapelici?« Da ste se Rusi odrekli spominu na nekaj kar je ljudem v poduk, kar širi sodelovanje med narodi, kar duševno krepi zavest in da nas, skoraj v času slavja, proglasite za v Rusiji nezaželeno državo, je grda izdaja dosedanjega, zgodovinsko pomembnega sodelovanj, da ne rečem nesramen nož v hrbet prijateljevanju in slovanstvu.

Najbrž lahko vojno ustavi samo ruski narod, ki je bil, kot nas uči zgodovina, v prelomnih časih za človeštvo vedno ali večinoma na strani resnice, resnice, ki jo je priznavala večina. Prav bi bilo, da tudi danes Rusi najdejo v sebi dovolj moči, poguma in volje za prekinitev zla in ustvarjanje pogojev za mir pri njih in po svetu.

Imate tudi vi take pobožne želje?

Rožnato pisemce, 8. avgust 2022

Draga naša Marinka!

Kako prijetno si me presenetila s kartico, pozdravi in spomini na naše seanse. Uživam, če naše srečanje »pusti neko sled«, da se ga radi spomnimo in želimo ponoviti. Kot vidim, se držiš bolj doma, varuješ vaš res lep dom in skrbiš za vse živo na kar velikem vrtu. Sklepam po svojih izkušnjah, da vse to zahteva od tebe kar velike napore in v tem času jih povečuje še vročina. Bodi prosim zato prizanesljiva do sebe, večkrat se usedi v senci pod jabolko ali pa si delo privošči le v jutranjih urah.

Če ohranjaš svoje zdravje verjamem, da si srečna in zadovoljna. Meni se letos dogajajo težave, ki jih do sedaj nisem poznala. Kljub težavam z zdravjem pa poskušam živeti normalno ali bolje rečeno, kot sem navajena. Vnuk mi je postavil spletno stran in vsak dan napišem prispevek zanjo. Pišem o vsakdanjih stvareh, včasih kaj tudi kritično komentiran. Ne gre nikjer po svetu samo dobro, zmerom več nas je in tudi problemov bo prav zato vedno več. Če se že gremo »ravbarje in žandarje« je prav, da to delamo kulturno, ljudem razumljivo in privlačno za branje. Nekako v tem smislu so tudi prihajala opozorila tvojega Frančka, ko je iz Tržaške usmerjal naše delo.

Ko sem že omenila kulturo naj ti povem, da je vodenje Društva Rastoče knjige v Sloveniji prevzela ravnateljica osnovne šole Lavo Marijana Kolenko. Gospa je imela zelo atraktiven predstavitveni nagovor na javnem prostoru v Severnem parku Ljubljane kjer stoji kip Deklice z rastočo knjigo. Sicer jo osebno nisem imela priliko spoznati, zgleda pa delovna in prizadevna in upam, da jo bodo podpirali vsi sodelujoči.

Moja prijateljica Stanka Kovačič, je svoje Celjsko obdobje tudi zaključila. Njena mama se je dokončno poslovila. Celo leto je Stanka urejala dediščino in mamimo stanovanje tudi prodala. Včasih potoži, ker ni več Celjanka. Z leti se razselimo in sprejmemo, kar moramo, v mislih in v srcu pa iščemo vezi s svojo mladostjo, svojimi predniki, otroškimi prijatelji,… Usode ljudi, ki sem ti jih tu omenila, so močno vezane na Celje tako, kot je na ta lepi kraj vezana tudi tvoja življenjska pot.

Kam se je potepla najina prijateljica Smilja je velika skrivnost in ne vem kaj sem narobe naredila, da mi o tem nič ne pove. Bila je v Grčiji, ko se je vrnila je skuhala je sarmo, pogovarjali sva se vendar ni z ničemer dala vedeti, kaj počne. Nato je sporočila, da odhaja v Črno goro. Ne smem jo motiti, samo upam lahko, da ji gre dobro. Vidiš Marinka, tudi njo vleče v rodni kraj in leta mladosti. njena hči je že nekaj let tu zaposlena, vnuček je letos zaključil osnovno šolo in pravi, da bo zobozdravnik. Življenje gre naprej, pogumno!

O najini prijateljici prleški prijateljici nisem nič slišala, prebrala ali kako drugače izvedela. Upam samo, da je tudi kot upokojenka polno angažirana političarka, kaj vem, morda bo kandidirala za kakšno pomembno funkcijo v državi. Nad vse me veseli, da obnavlja dediščino, konkretno opravlja posle investitorja in ima voljo ostajati aktivna. To je dobro, ne bo se imela čas postarati.

Draga Marinka, ob koncu tega pisanja ne morem drugače kot da ti zaželim veliko, veliko veselja kar z dvema pravnukoma. Se razume, da si pri tej lepi novici tudi sama želim, da bi naša fanta poskrbela za svoj naraščaj, ko pride njun čas. Prišla bom nazaj iz »onega sveta«, da bom objela pravnučko ali pravnuka. Marinka, pazi na svoje zdravje, pogosto obišči ali piši svojim prijateljem in prijateljicam, obiskuj svoje drage in bodi ob tem srečna. Res bom vesela morebitnega srečanja, kartice, pozdrava, kar koli kar mi nakazovala, da ti je prijetno in lepo!

Negujete svoja prijateljstva?

Ivanka, 7. avgust 2022

Obiskala me je Ivanka, ena od mojih dolgoletnih prijateljic. Obe sva se kot štipendistki istočasno zaposlili v istem podjetju, ona kot diplomirana farmacevtka in moja malenkost kot prva diplomirana ekonomistka. Samo po sebi se razume, da sva se veliko pogovarjale, pa tudi skupno reševale če je zadeva proizvodnje povzročila težavo v računovodstvu ali pa, če smo uvajali kakšno novost ekonomije in zato potrebovali podporo proizvodnje.

Ampak Ivanka je imela veliko prednosti pred menoj. Kot Novomeščanka in varovanka Janka Jarca, guruja novomeške antične zgodovine, je ustanovitelje farmacevtske tovarne poznala, posebno direktorja in njegovo pomočnico. Poznala je tudi razmere v mestu in si hitreje zagotovila svoj prostor pod soncem od tistih, ki smo prihajali iz oddaljenih krajev.

Nekje sredi šestdesetih let preteklega stoletja sva z Ivanko skupaj odgovarjale na vprašanja novinarja Borbe, ki se mu je zdelo nerazumljivo, da dve mladi ženski v neki tovarni vodita Delavski svet in partijsko celico. Intervju je bil kar odmeven, prejeli sva pohvale ljudi iz vse države, jaz celo iz Pariza, oddahnili sva se, saj bi bilo čisto lahko tudi obratno. Izkušenj in mnenj tovarne v kateri sva delale takrat nisva poznale dovolj in Borba je bil najpomembnejši časopis v državi. Je pa bil ta čas naklonjen nam, ki smo se učili na delu bolj kot na fakulteti.

Ivanka je bila v naših mislih vedno kandidatka za vodenje najpomembnejšega in največjega proizvodnega obrata, zdi se mi celo, da je to vzela za svoje poslanstvo, kajti to ni bil »mačji kašelj«. V tem tudi najstarejšem obratu, so delali samoupravno že prekaljeni fantje in možje, skoraj vsak dan so vanj montirali kakšen nov stroj, uvedli novo tehnološki postopek ali prevzeli v proizvodnjo novo zdravilo. Verjetno si težko predstavlja vsak to dinamiko, te pritiske komercialistov, ki so že prodali, kar se še ni proizvedlo, še težje pa si je predstavljati, da pripravnica Ivanka našla v sebi dovolj volje in moči ter pogumno reševala najprej enostavnejše in potem vsak dan zahtevnejše proizvodnje probleme. Zaradi financiranja, rokov plačil, norm, analiz planiranja in AOP, je bil moj sektor povezan s tem ogromnim obratom, tudi sama sem se z Ivanko srečevala in mnogokrat sem pozabila zapreti usta, ko je delila zadolžitve. Je pa bila včasih tudi malenkostna, svojevrstna, tudi vztrajna v svojih zahtevah in predlogih. Marsikdo jo ni najbolje prenašal, doživljala je kritike, niso jo posebno prizadele, ker je vedela, da mora vztrajati ali pa planske obveze ne bodo izpolnjene.

Tehnološki obrat, ki ga je vodila, je postopoma spoznala do podrobnosti, pridobila si je za najpomembnejše naloge pomočnike in svetovalce, poskrbela je za zadovoljive medsebojne odnose med številnimi zaposlenimi, vztrajala pri gradnji, širitvi in modernizaciji dejavnosti obrata, jo tehnološko načrtovala in nadzirala izvedbo. Tudi sama je strokovno izredno napredovala, bila imenovana v time za reševanje najtežjih tehnoloških projektov in projektov kontrole kakovosti,izjemen je bil njen prispevek k izboljšanju upravljanja s premoženjem.

Ivanka si je ustvarila družino, zgradila dom in otrokom pomagala do poklica. Nekje proti koncu njene delovne dobe je izgubila moža. Upokojila se je kot višja tehnološka svetovalka generalnega direktorja delniške družbe. Njen obisk pri meni je bil prijeten in dragocen.

Ste tudi vi pridobili dobre prijatelje v svoji aktivni delovni dobi, se jih kdaj spomnite?

Kardinal dr. France Rode, 6. avgust 2022

Pisati o cerkvenih dostojanstvenikih nam je težko, saj slabo poznamo njihovo vključenost v naše življenje in delo. Cerkve se predstavljajo kot neka veja državne oblasti, ki imajo svoje nemajhno premoženje, organizirane institucije vodenja in upravljanja, po dobrodelnosti povzemajo paralelo na primer Rdečemu križu, imajo svoja informativna sredstva, svoja podjetja in zavode, s svojimi izobraževalnimi programi razdvajajo enotnost izobraževanja in vzgoje, za svoja dejanja ne odgovarjajo državljanom Slovenije ampak nekim posebnim vodstvenim strukturam izven Slovenije in še mnogo posebnosti jih krasi, ki nam niso razumljive. No, k boljšemu razumevanj nekoliko pripomore Romana iz TVS ki za največjo cerkveno organizacijo v naši državi poroča, kaj od nas pričakuje Vatikan, kako gledajo na vlogo te cerkve njeni posvečenci, kakšne knjige so na novo izdali, koliko vrtcev so odprli in še veliko drugega. Brez dvoma se dolžnosti države podvajajo, davkoplačevalci pa preko proračuna tudi prispevamo znaten delež sredstev, da cerkvena država v posvetni državi dobro funkcionira.

Pretekli teden nas je eden najboljših novinarjev Slovenije počastil s predstavitvijo visokega cerkvenega dostojanstvenika slovenskih korenin, kardinala dr. Franceta Rodeta. Ta je najprej nekoliko vzrojil zaradi vprašanj drage obnove gradu Goričane in poudaril, da ima pač rad lepe in dobre stvari, potem je malo pokritiziral partizanske funkcionarje v Kočevskem Rogu, ki so si kar na položajih delili ljubljanske vile. Doktor pravi, da brez begunstva ne bi imel možnosti spoznati španske, francoske oziroma svetovne literature ter se naučiti pet jezikov. Izrecno poudarja, da sedanji papež ni pridobil znanja uglednih tradicionalnih univerz in da tista v Južni Ameriki ne zadostuje. Spet se v svojih spominih vrača k Titu, ki naj bi, rdeč od jeze, prekinil diplomatske odnose z Vatikanom zaradi problematike Stepinec. Malo pokritizira nadškofa Šuštarja, da po osamosvojitvi ni vedel kaj bi naredil in ni izkoristil priložnosti. Nato se izreka o abortusu in ateizmu in še malo pokramlja o Drnovšku.

Pogovor nekajkrat preberem in končno mi je jasno, da je kardinal človek kot smo vsi drugi, v primerjavi z mojo generacijo nekoliko zastarelih misli in v mnogo čem popolnoma nepoučen. Zgleda, da popolnoma podcenjuje kakovost izobraževalnih programov, ki smo jih razvili v svetu po drugi svetovni vojni, celo aktualnemu papežu zameri, da ni diplomant nemških visokošolskih institucij. Iz njegovih navedb je možno sklepati, da ne ve kako množično je bilo izobraževanje mladine in kar je skoraj neverjetno, da ne ve za učinke v blagostanju ljudi, ki so jih ustvarili izobraženci in intelektualci njegovih let. Ja, res je, nekateri učinki so tudi izjemno slabi, zakaj jih Vatikan ali kardinali niso preprečili? Nikjer Nežmanov gost ne pove, kaj je sam za slovenski narod in druge ljudi po svetu ustvaril z znanjem, ki mu ga je omogočila emigracija in visok položaj v cerkveni hierarhiji.

Najbrž imate tudi vi nelagoden občutek če se pogovarjate o ljudeh na visokih vodilnih položajih, ki se moči svojega »prestola« zelo dobro zavedajo in nam to dajo tudi vedeti, ne povedo pa nam kaj so s svojim znanjem dali ljudem po svetu.

Ste tudi vi prepričani, da morata znanje in položaj zagotavljati presežke?

Kolcanje po Pahorju, 5. avgust 2022

Predsednik naše države gospod Borut Pahor je človek, ki mu je in mu verjetno še, prebivalstvo Slovenije najbolj zaupa. Podelilo mu je mandat za vodenje države, za vodenje Državnega zbora, za vodenje Vlade, za člana parlamenta EU itd. Vsa pooblastila je prejel na predlog socialnih demokratov. Ni se izkazal kot veliki boss ali frajer ali vsemogočni politik, kritiki so ga nenehno javno ostro opozarjali. Vse njegove slabosti so neštetokrat objavljene. Zakaj torej tako veliko zaupanje vanj?

Nisem pristojna, da sodim Pahorju, kot volivka pa seveda lahko povem svoje mnenje. Prepričana sem, da se ima Pahor za zaupanje volivcev zahvaliti svojemu zgledu in postavi.

Volivci se kaj dosti ne poglabljamo v ocene predlaganih kandidatov. Ko se nam predstavljajo, jih kaj dosti ne poslušamo bodi si, da nakladajo, nimamo časa, jih dobro ne razumemo ali pa smo si že ustvarili mnenje, ki ga v predstavitvi kandidat le potrjuje. Volivec je v predvolilnem času že oblikoval svoje mnenj, po predstavitvi dobil potrditev za svojo odločitev ali zavrnitev. Obvelja; »tega bom volil, je vsaj tak, da lahko predstavlja državo, na videz je primeren, kaj je v resnici, se bo pokazalo.« Večjega napora za boljšo odločitev verjetno volivci nismo sposobni, tudi naši pooblaščeni poslanci in politične stranke ne.

V politiki si človek primernega videza z malo spretnosti lahko pridobi kandidaturo katerega koli telesa. Mora se le s primerno besedo javiti v razpravo, poslušalci opazijo tako primerni videz in slišijo pravo besedo in v spominu ostane zaupanje, da bi se bilo najbolje odločiti zanj. Kakšnih analiz o uresničevanju obljub pa pri nas ne delamo, niti ne upoštevamo.

Značaj, ki ga je naš predsednik kazal javnosti, je zagotovo nekaj primernega za javno funkcijo; ne razburja se, ne vpije, je spraven, ne obsoja dejanj drugih in ne izreka se o stvareh za katere sam presodi, da je bolje zanj in trenutni položaj države, če je tiho. Ne vem sicer, zakaj si je izbral kar močne svetovalce, sem pa prepričana, da jih ne posluša kaj dosti. Naš predsednik nakazuje, da raje sprejema kritiko kot bi prevzemal odgovornost za krizne situacije države, ki izvirajo iz notranje problematike. Ima seveda tudi skoraj neizčrpno voljo, da spozna vsakega volivca, da se priljubi opoziciji in da nenehno izkazuje pozitiven odnos do dela, dejavnosti in dosežkov tako posameznikov kot delovnih področji. Zakaj mu je tako pomemben formalni protokol vedno in povsod javnosti ni pojasnil, čeprav se je marsikomu zameril prav zaradi njega. V plus mu štejem, da hoče biti moderen predsednik, ki komunicira preko spleta, ki posluša mlade in se spoštljivo obnaša do starejše generacije.

Škoda, res škoda, da nima strokovnih ambicij, želja po svetovljanstvu in intelektualnem naboju. Če bi on to spremembo danes svojim volivcem obljubil, sem prepričana, da bi mu spet zaupali kakšno pomembno funkcijo in kot se sprašuje Miheljak se nam lahko zgodi, »da se nam bo kovcalo po Pahorju«

Zamislimo se kakšnega predsednika potrebujemo?

Suša in drugi obrambni mehanizmi narave, 4. avgust 2022

Večina meni, da je suša višja sila proti kateri se človek še ne zna zavarovati. Ne trdim, zdi pa se mi, da to prepričanje velja tudi za naše obdelovalce zemlje, ki se svobodno in po svojih najboljših spoznanjih odločajo za vlaganja v nasade, ti pa potem zaradi suše ne dajejo pridelka. Ni pa suša problem samo teh in pa vrtičkarjev, uničuje pokrajino, povzroča prekomerno razmnoževanje insektov in kot pravi Černač, je rezultat našega pritiska na naravo. Kakor koli, nenehno me nekdo opozarja, da sem tudi sama kriva te sušne nadloge. Kaj sem torej dolžna narediti?

Zgodovina je mati modrosti in vse to kar doživljamo mi s sušo, so bili problemi sušnega Egipta pred 5000 leti ali Sumercev v Zlatem polmesecu, pa tudi Evropejcev predno jih je obiskala boginja Evropa. Najbrž so tudi oni v času nastajanja suše »izgubljali glavo« a ostaja dejstvo, da so staknili glave skupaj, se lotili proučevanja vzrokov, ocenjevali možnosti njene prekinitve, jo nenehno proučevali in našli rešitev. Bili so potrpežljivi v iskanju rešitev, zmanjševali so svoje potrebe, se selili bliže vodnim virom,… bogve kaj vse so počeli, zagotovo pa so bila njihova prizadevanja dovolj uspešna, da so preživeli in so nam ostali v kolektivnem spominu.

Če prebiraš sodobno beletristiko ali časopisje ne mine dan, da ne bi kdo dal koristnega predloga kako omili sušo. Večja lokalna skrb, da se ohranijo vodna zajetja – smo morda povečali število mokrišč, očistili kakšen studenec, poglobili kakšen vodotok, odkrili kakšen nov izvir,…? Zmanjšati obremenjenost strug, redno čiščenje vodnih korist, oživitev vodnih vaških skupnosti, združevanje sredstev obdelovalcev zemlje za obnovo ali novo namakanje, manj odplak, tehnično vodo v stranišča in še mnogo drugega. Imamo kakšne primere dobre prakse? Dokler se je oglašala Greta je svet postajal občutljiv na vzroke suše, ko je revica utihnila pa se je vse pozabilo.

Zaradi vročine se bomo prebivalci pomikali proti severu je poudaril neki gostitelj Joane. Ja tudi to zgodovina že pozna, tam naj bi nekoč že živeli Hiperborejci.

Kje se zapleta, da človeštvo suše ne prepozna kot dolgotrajni proces in se ne pripravi na obrambo proti njej? Zakaj institucije, ki so bile za blagor človeštva ustanovljene po drugi svetovni vojni, ne sledijo sodobnim problemom ljudi in ne organizirajo obrambe. Samo Afriko poglejmo pa Bližnji vzhod – za časa mojega življenja eno samo uničenje, vojne, pohlep kapitala. Če samo pomislim koliko pločnikov smo samo v Sloveniji zgradili z evropskim denarjem, koliko novega, neuporabljenega orožja smo odpeljali na odpad, koliko pešpoti, rečnih prehodov in podobnih ne tako majhnih naložb je narejenih iz kohezijskih sredstev,…. Če bi ta sredstva združili in usmerili v premagovanje suše, bi učinki koristili mnogo večjemu številu ljudi.

Kako naj s to sušo živimo, vas sprašujem?

Pšenica in druge dobrote, 3. avgust 2022

Kot vsako leto, je barantanje s pridelki tudi letos živahno, predvsem s pšenico, ki naj bi bila zaradi vojne v Ukrajini v primerjavi s preteklimi leti bolj rizična. Države rezerve bomo v Sloveniji napolnili s pšenico cenejših ponudnikov iz tujine. Kot kaže ni nevarnosti, da bi jo zmanjkalo v prihodnosti.

Ampak tegale bloga ne bi pisala zaradi odkupa, prekupčevanja in špekuliranja s pšenico. Bolj kot to postaja zanimiva ponudba pekov in proizvajalcev kruha ter krušnega peciva. Neverjetna postaja, že zdaj skoraj pol njihovih izdelkov ne poznam a ta ponudba se še vedno hitro povečuje. V Mercatorju, Sparu, Tušu, Lidlu, Hoferju,…, da o ponudbi privatnikov sploh ne govorim, se police šibijo od ponudbe, večina trgovcev pa je samopostrežno uredila nabavo teh dobrot, da ji ni bilo potrebno zaposliti novih trgovk. Ponudba pšeničnih izdelkov dominira, so tudi iz drugačne moke, vendar ne v taki potratni količini.

Pogovarjam se s poznavalkami te razkošne ponudbe izdelkov iz pšenice in iščem odgovore kako se pripravljajo na pomanjkanje pšenice. Še nobena mi ni omenila, da jo to skrbi, nobena tudi ni potrdila, da doma uživajo ob tako obilni ponudbi kruha, nasprotno, večina meni, da kruh redi in ga zato uporablja v le v manjši količini. Sladkega peciva se izogibajo predvsem ženske, tudi otroci poznajo komaj krof, slanike in kakšno barvno pecivo. Kdo je potem glavni potrošnih neštetih toastov, več kot 28 vrst kruha, 6 vrst žemelj, ….?

Moramo pa vse te prestice, kruhke, hlebce,… pogledati tudi iz strani ponudnika in tu se šele zgroziš. Stalni popusti, kuponi za posamezne blagovne znamke, enojne, dvojne ali trojne pike, akcije, … prijateljice pravijo, da bo »glih zdaj« vse brezplačno. Zagotovo ne! Najprej bo konec enakih reklam vsakega posameznega trgovca na TV, potem bodo trgovci nehali podpirati pošto, tudi Avstrijsko, predvidevam, če se bo udomačilo načelo razbremeniti okolje, se bo zmanjševalo število proizvodov, ki so na policah danes. Približno tako vidijo ekologi in drugi strokovnjaki prispevek potrošnikov k zmanjševanju pritiska na naravo. Če ne bo kupcev in bo določen tudi kalo, ki nastane ob manipulaciji z izdelki, bodo normirani odpadki ne samo embalaže – tudi kruhkov, pijač,… Trgovina v kateri kupujem se bo zmanjšala, rabila bo manj zaposlenih, manj energije, samo enega varnostnika in podobne prihranke.

Priznam, da komaj čakam ta čas in prepričana sem, da bomo rajši hodili v trgovino takrat, ko bo prilagojena našim realnim potrebam kot sedaj, ki je prilagojena proizvajalcem in posrednikom. V današnjih marketih težko kaj najdeš, še posebno, če tam redno ne nabavljaš. Če pa bo market prilagojen kupcu, bo možno pozornost posvetiti tudi oznakam kakovosti in varnosti za zdravje ter cenovno preverjati. In to bo potem naša trgovina!

Najbrž se tokrat ne strinjate z menoj?

Koroški rej in drugi ljudski plesi, 2. avgust 2022

Od otroških let me spremljajo poleg narodnih pesmi tudi pesmim prilagojeni plesi, danes imenovani folklora. Začelo se je Ringa, ringa, rajem in plesom v krogu, nadaljevalo s plesi v paru za zabavo, gimnazijo smo zaključili z četvorko, v brigadah smo se učili plesov drugih narodnosti in končno pristali pri plesnem mojstru Perku, ki je naš interes za ples preusmeril v moderne ča, ča, ča-je in smo sčasoma pri aktualnem načinu plesa obstali kot posameznik v skupini na plesišču.

Odplesali smo seveda največ valčkov in polk brez katerih ni bilo zabave vse tja do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Smo se pa z veseljem spoprijemali tudi s plesi, prirejenimi drami Hasanaginica (plesalke v haremu) ali Miklovi Zali (Koroški rej). V Beli krajini smo bili plesalci belokranjskega kola Lepa Anka kolo vodi, ta Anka je bila v beli Belokranjski narodni noši z izjemno pečko na glavi.

Ljudske zabave in družinska slavja so bila izjemno pestra prav zaradi petja in plesa oziroma prikazovanja nekega razpoloženja tudi vseh v družbi na enak način. Na primer »Abrahm ima 7 sinov«,… ko se je celotna družba trpljala po kolenih, ali Igram na violino, ko je družba posnemala muzikante v določenem vrstnem redu. Še ko je bil moj sin študent smo včasih zaplesali slavno »Račko« in jo ponavljali v nedogled tudi v velikih ljudskih rajanjih na primer v dvorani Marof.

Ljubitelji plesa so veseljaški pevci in resni umetniški ustvarjalci v svoji interesni enoti. Hotela sem kot študentka k folklori »Franc Marolt«. Odklonili so me, ker sem bila premajhna. Folkloristi »Tine Rožanc« so pravkar v polni Galusovi dvorani že praznovali pomemben jubilej, Zeleni Jurij v Črnomlju privablja vsako leto več obiskovalcev in v Beltincih je pravi, tradicionalni, mednarodni folklorni festival. Izjemne so folklorne prireditve skoraj po vseh turističnih destinacijah v svetu kot na primer Moreška ali tiste, ki jih organizirajo še vedno avtohtoni prebivalci Južne Amerike.

Petje in ples sta sestavni del kulture vsakega naroda, del njegove zgodovine, rasti in zavesti. Prav bi bilo, da postaneta tudi sestani del vzgojnega procesa in organizirana skrb naroda, da se ohranjata tako v interpretaciji kot v navadah, oblačilih, času izvedbe , … Če bi bolj organizirano skrbeli za sodelovanje ljudskih plesnih, poetičnih in pevskih talentov, bi zagotovili poleg tradicije tudi inovativnost in razvoj teh lepih in koristnih kulturnih dobrin.

Poj, poj ptička moja, kak bom pela sem se ujela, ujela sem se, ujela sem se, na te presnete limance.

Materin jezik, 1. avgust 2022

Pred mnogimi leti smo se v Sloveniji veliko pogovarjali o materinem jeziku – o slovenščini, ki je pričela dobivati neštete slabo razumljive besede. Izumljali so jih predvsem trgovci, moderni muzikanti, menedžerji in informatiki. Deloma je bilo potrebno slovenski besednjak dopolnjevati zaradi novih delovnih naprav in pripomočkov in deloma zaradi novih tehnologij, tržišč in inovacij, za katere v slovenščini nismo imeli izraza. Takratna najmnožičnejša organizacija civilne družbe je spodbudila strokovnjake za slovenski jezik in skupaj z njimi oblikovala resolucijo o slovenščini, ki smo jo državljani z veseljem sprejeli in jo poskušali v praksi uveljavljati.

V delovni organizacije kjer sem delala to ni bilo tako enostavno. Izdelek je dobil ime po posebnem javnem postopku, ki ga je določala medicinska stroka. Tu sami nismo mogli storiti ničesar. Je pa Kulturno umetniško društvo Krka odprlo problematiko lektoriranja navodil za uporabo izdelkov, informativnih gradiv za zdravnike, gradiv za organe upravljanja, poročil o poslovanju in drugih javnih dokumentov. Uprava podjetja se je takoj strinjala, čeprav je bilo nujno dodatno zaposliti lektorje, ki jih do takrat nismo imeli. Dodatno poslovanje pa je bilo silno nepriljubljena tema, posebno, če je šlo za tako imenovano režijsko delo. Samo intelektualnemu pogledu na problematiko uresničevanje dogovora o varovanju slovenščine smo se imeli zahvaliti, da je lektorska akcija uspela.

Zadnjih 50 let se o tem bolj malo ali nič ne pogovarjamo in dovoljujemo, da se slovenski jezik umika angleščini na fakultetah in univerzah, uporabljamo že skoraj povsod dvojezične oznake obveščanja o izdelkih in storitvah, ki jih ponujamo, lokacijah javnih služb in kulturnih ustanov. Z uporabo angleščine pri srečanju z tujci ponosno poudarjamo, da smo svetovljani in ne neki provincialci iz neznanih območji. Spomnim se vedno ob tem našega zdravnika, ki je vodil Medicinsko informativno službo. Odlično je govoril kar dva evropska jezika, vendar je pogovore s tujci opravljal vedno s pomočjo prevajalca, ker sicer ni bil v enakopravnem dialogu s tujcem, ki je govoril svoj jezik.

Sicer pa je najbrž slovenščina že izgubljala bitko z angleščino z vstopom v Evropsko unijo v kateri angleščina ni materin jezik nobene članice. Do sedaj ni bilo zaznati, da bi EU o materinih jezikih svojih članic sploh razmišljala, niti jo ne tarejo dileme o uporabi angleščine in, kar je absolutno narobe, ne zanima jo razvoj kulture in kritične misli ter duhovni razvoj Evropejcev. Zanjo so pomembne milijarde in vse tisto, kar te milijarde prispevajo k krepitvi materialne osnove evropske populacije.

V naši deželi so bili stoletja varuhi materinega jezika pisatelji, dramaturgi in pesniki kot na primer Fran Levstik. Veliko so za njegov razvoj naredili šolniki, pedagogi in vzgojitelji, danes pa so se stvari profesionalizirale. Pri SAZU imamo potrebne institute, ki skrbijo, da se slovenščina dopolnjuje v skladu z potrebami razvoja Slovenije. Je to dovolj, se bo naš materin jezik ohranjal, bogatil in razvijal, ga bomo Slovenci uporabljali?

Kaj o tem menite vi?

Ljubljana, 30. julij 2022

Danes me je stric Jože vprašal kje smatram, da je moj dom in je našteval Dol. Nemška vas, Ponivke, Lukovek, Štamperka, Ljubljana, … Hm, na to še nisem pomislila, po vseh teh in še drugih domovih, mi je bilo kar dobro, povsod so me učili delati, vsak od domov je bil nekaj posebnega, prav za prav ne vem kaj bi rekla, da komu ne storim krivice. Pa poskusim lahko, kaj ne?

Pri starih starših, tetkah in stricih, je bilo res pravo otroštvo. Imeli smo se radi, ker nas je bilo veliko se vedno je kaj dogajalo, prepevalo, smejalo ali jokalo. Ja, to je bil pravi dom, ki ga je popolnoma uničila smrt starega očeta. Tetke in strici so dobili dediščino, bila sem dodeljena stari mami in z njo odšla iz grunta na preužitek v Štamperko. Takrat je svoje materinstvo izkazala moja mama, zahtevala, da grem v šole in sprejela obvezo, da me bo imela pri sebi v Ljubljani. In, po maturi, evo mene na Ižanski cesti. Kar je počela mama mi je bilo vse novo, z njo sem hodila na vaje v zadružni dom, v opero, na gostovanja, izlete, … spoznala sem ogromno ljudi, hodila na predavanja, kuhala in nabavljala, skratka za 4 let je bil to pravi dom v dobrem in slabem. K stari mami sem hodila le še na obiske, vedno bolj sva bili prijateljici, pa tudi Milana je imela rada.

Po diplomi so me čakali v Krki tovarni zdravil Novo mesto. Šla sem najprej na počitnice v njihov dom v Vrsarju, nato sem si počasi ogledala moje ljubljanske punkte, spakirala in te dni mineva 61 let, ko sta me mami in Milan odpeljala v Novo mesto, skupaj z mojo literaturo, knjigami, spomini, … spoznala sem Silvo Cvelbar, absolventko ekonomije, skupaj sva ostali vse do njene žalostne smrti. Nad vse lepo so me sprejeli v Krki in za vedno sem jim ostala hvaležna. Začelo se je samostojno delo, ki so ga v mojem primeru spremljale neštete dileme tako strokovne kot življenjske. V primerjavi z dosedanjim življenjem sem imela veliko prostega časa ker sem skrbela le za sebe in spraševala sem se, kaj bi rekli moji stari starši. Ko sem prevzela samostojnejše delo, mi je bila ta dilema vedno manjša, pojavile pa so se na primer kam s plačo, ki je bila neprimerljiva s štipendijo. Potem so nastajali strahovi zaradi predlogov, ki sem jih dajala, kjer je bilo potrebno, so pravi, so slabi, moram delati bolje, uf. Vesela sem bila, ko sem malo bolj korajžno zasedla svoj prostor pod soncem, dobila kar veliko prijateljev in podpornikov, se vselila v svojo garsonjero in šla na prva potovanja v Grčijo. Počasi sem postajala v Novem mestu doma in ko sem se vselila v svojo hišo s sinom sem postala Novomeščanka.

Pa ne, da ne bi marala Ljubljane, veliko lepih dni sem preživela v njej tudi potem, ko sem jo zapustila. Še vedno se rada in pogosto vanjo vračam k sinu in njegovi družini, ki so si dom ustvarili v Ljubljani. Dolga leta sem imela abonma v Cankarju, dokler nas ni pritegnil Lisinski. Pomembne kulturne dogodke ne zamudim tudi sedaj, ko sem že v letih. Vso delovno dobe sem bila tudi službeno močno angažirana v Ljubljani kot finančnica, funkcionarka in direktorica SDK. Doma pa tam nisem. Ko je pred dnevi prišel k meni sin in sva lepo klepetala, je po pogovoru rekel »Zdaj moram pa domov«. Tako je to v življenju!

Tudi vi ne veste kje je vas pravi dom?

Most na Pelješac, 30. Julija 2022

Zadnje dneve je javnosti lepo predstavljen veliki in uspešno zaključen Pelješki most naše sosede Republike Hrvaške. Samo čestitamo jim lahko za pridobitev, uspeli so si zagotoviti odličnega projektanta, preskušenega izvajalca in potrebna sredstva. Naj jim ta lepi most tudi dobro služi!

Ta blog seveda pišem zaradi svojih spominov na Pelješac, na naša romanja na Korčulo, kjer si je moj bratranec Jože našel življenjsko družico. Prvič smo potovali na Korčulo leta 1967 v Škodi z njegovo Terezo in dojenčico Dunjo. Z nami je potovala v fičku družina Marjana in Marjete Potrč z hčerko Darjo, ki je imela kakšna 3 leta. Potovali smo do Slavonskega Broda po avtocesti Triglav-Đevđelija, tam pa smo se napotili preko Bosne in Hercegovine na Ploče. Za fička je bila pot prenaporna, nekaj se je vnelo, v Sarajevu smo morali najti mehanika, z njimi sem ostala, Jože pa je s Škodo odpeljal naprej. V Pločah, velikem pristanišču smo se dobili in se po dolgotrajnem čakanju končno vkrcali na trajekt za Trpanj na Pelješcu. Vožnja je trajala več kot eno uro, od poti utrujeni smo komaj čakali, da pridemo do postelje. Takrat na Pelješcu še ni bilo asfalta in po makadamu smo lezli najprej na greben polotoka in nato iz tega grebena na pristanišče Orebič, ki leži nasproti otoka Korčula. Ponovno smo čakali trajekt in se z njim končno pripeljali v mesto Korčulo, nato pa v 6 km oddaljeno Lumbardo kjer je bil Terezin dom. Prijetna Lumbarda, domačnost Terezinih staršev in kopališče Pržine so nam kmalu polepšale dneve, da smo pozabili na prevozne pripetljaje.

Več let smo se še vračali na Korčulo vendar ne več čez Bosno, pač pa po Jadranski magistrali, ki so jo vsako leto nekoliko izboljšali. Vedno smo čakali v Pločah in v Orebiču trajekt, nekajkrat pa smo šli tudi na Ston namesto, da bi čakali v vročini.

Ko gledam danes ta lepi Pelješki most in obujam malo manj lepe potovalne spomine iz poti na Korčulo, me prevzema predvsem veselje, da so tudi kraji kot je Pelješac, Ploče in Hercegovina dobili nekaj, kar jim bo dalo nove možnosti za rast blagostanja ljudi na teh območjih. Ploče so sicer od nekdaj blestele, toda njihova pristaniška dejavnost je bila v nasprotju s turistično, od katere živi pretežni del prebivalstva na otokih in ob Pelješki obali vse do Dubrovnika. Tudi Hercegovina je polna želja po turistih, nudi jim že od nekdaj dobro sadje in zelenjavo, visoko kakovost pijač, čudovite spominke in tradicionalne prireditve. Vse od Metkovičev naprej je usmerjeno v turizem ob Jadranu, kjer se nahajajo najlepši ostanki dediščine med katre se vključuje sodobno kulturno življenje, festivali in srečanja svetovljanov iz vsega sveta.

Korčula s svojimi okoliškimi naselji je bila za nas zelo zanimiva, ne samo po turistični ponudbi, arhitekturi mesta in tradicionalni Moreški. Naša proizvodnja sprejev proti insektom je slonela na pridelavi bolhača na Blatu in v Veli luki. Imeli smo sklenjene kooperacijske pogodbe s pridelovalci, usposobili pa smo tudi sušilnico bolhača. Žal je po nekaj letih poslovna povezava usahnila, vse bolj pa se je razvijal turizem.

Mostovi povezujejo, nakazujejo nove priložnosti zaslužka in nove oblike kulturnega ustvarjenja. Pelješac bo zagotovo doživljal z mostom svojo renesanso.

Že razmišljate, da bi se podali na vožnjo po tem lepem mostu?

Potovanja v Benetke, 29. julij 2022

Ko je odraščal moj sin je bilo pri hiši zelo zanimivo in dinamično obdobje. Že sama sem se lotevala še nepoznanih dejavnosti, ki so naju popeljale vsak vikend pozimi na primer na smučišča, poleti na Lošinj, jeseni na daljša potovanja in tako naprej. Moj srednješolec je odkrival svoja interesna področja od kolesarstva, motorizacije, tenisa pa vse do lazenja po manj zahtevnih planinskih poteh. Ko se je vpisal na arhitekturo sva začela zahajati v Benetke na arhitekturni bienale, sploh je bila severna Italija ena sama zanimiva zgodovina, pesem, festivali, večkrat sva bila v Ferrari, Veroni, Vinzenci, Padovi, … si ogledovala znamenitosti, nekatere celo večkrat, postale so zanimive likovne umetnine in spet sva bila v Benetkah na bienalu. Večkrat sva bila na razstavah v Dessi, v muzeju arhitekture v Ljubljani, pa tudi po mestih Hrvaške sva se včasih potepala. Obdobje je bilo zelo živahno, sin je imel že svojo družino ko je to najino kulturno življenje postopoma nadomeščala aktivnost njegovih fantov.

Sem se pa kar raznežila ob prebiranju prispevka Vesne Milek o letošnjem Beneškem bienalu. Življenje teče naprej, nič ga ne moti, da mu ne sledim, je samostojen organizem, ki se vsaki dve leti predstavlja svojemu občinstvu že 59 let.

Bienale ima sedež v parku Giardini kjer je velika razstavna dvorana za tematske razstave, 30 hiš stalnih nacionalnih paviljonov ter 29 paviljonov v lasti držav, ki sodelujejo na Bienalu. Zaradi vedno večjega števila sodelujočih se je Bienale razširil na Arsenal v katerem so prenovili prostore ladjedelnic, lop in skladišč. Države, ki nimajo paviljona v Giardiniju, razstavljajo na drugih prizoriščih po Benetkah. Tako je na primer Slovenija razstavljala v palači Grassi. Število sodelujočih držav na Bienalu še vedno narašča. Bienale ima tudi Internetni paviljon kot platforma za aktiviste in umetnike, ki delujejo v novih medijih.

Letos sodeluje na Bienalu 213 umetnic in umetnikov, tudi slovenski umetnik Marko Jakše. Vsak umetnik lahko razstavlja več del in se je potrebno za ogled temeljito pripraviti. Ne samo, da naša čutila težko sprejemajo masovnost v likovni umetnosti ampak tudi zato, ker se do skrajnosti fizično utrudite in več ne morete dobro razločevati bistvenega od manj pomembnega. Arzenal je ogromno razstavišče, ki zahteva potrpežljivost, pravilno orientacijo po svojih prostorih in uporabo kataloga. Dostope do razstavišč raztresenih po Benetkah, morate šele poiskati, oznake so ali pa ne, nikjer se ne morete odpočiti, ker je vse polno obiskovalcev, preko pol milijona. Še najbolje je, da si predhodno naredite načrt, kaj hočete videti in se pač izbranemu posvetite. Vam pa bo Bienale zagotovo jasno sporočil kako velik posel je sodobna umetnost, kaj vse umetniki in njihovi managerji počnejo, da si zaslužijo svoj kos kruha in svoj prostor pod soncem v svetovni konkurenci. Mene je na Bienalu najbolj presenečala raznolikost umetniškega ustvarjanja, spoznavala sem le najširši pogled na to kaj umetniki vidijo v svoji viziji in kaj sporočajo svetu. Le malo del sem si vtisnila v spomin in jih prepoznala tudi v poročilih o njih v medijih.

Bienale smo običajno obiskovali z osebnim avtomobilom, ki smo ga pustili v parkirni hiši pred Benetkami in se z vaporettom vozili po kanalih. Vračali smo se pozno ponoči, pred mejo kupili makarone za polnjenje in chianti ter doma v miru premišljevali o doživetju Benetk.

Peljete svojo družino kdaj na razstavo?

Škotska…. 28. julij 2022

Joanna Lumley nam je na zanimiv način predstavila Škotsko, severni del britanskega otočja, ki sem ga v letu 1993 prepotovala tudi sama. Osredotočila se je na naravne znamenitosti, ki so seveda osupljive, toda nič manj osupljiva ni zgodovina številnih Škotskih mest, ki so s svojo ponudbo spreminjale navade potrošnikov, ustvarjale britansko kraljestvo in še vedno predstavljajo v marsičem novost, na primer pri črpanju nafte v Severnem morju.

Škotska je bila poseljena že pred 8000 leti in raziskave nakazujejo, da je izvor poselitve nordijski in keltski. Kot samostojna kraljevina se je 1707 leta združila z Anglijo. Za Škotsko so značilni moški v krilih (kilti) s škotskim vzorcem po katerih se ločujejo posamezni klani. Igrajo na škotski narodni instrument dude, dragocena sta njihova ročno tkana tkanina tweed in povsod sloveči škotski viski. Glavno mesto je Edinburg z vladno palačo in univerzo ter številnimi glasbenimi prireditvami.

Škotska se ponaša z zgodovinskimi in bogatimi mesti. Aberdeen je zgrajen s sivim granitom, ki se lesketa kot srebro zaradi visoke vsebnosti sljude. Znan je kot naftna prestolnica Evrope na Severnem morju. Območje okoli Aberdeena je poseljeno že vsaj 6000 let. Perth je bil center proizvodnje viskija, hrane in stekla. Danes ima več trgovskih centrov svojega kmetijskega zaledja, znanje je po živilskem sejmu, številne korporacije so v njem osnovale svoje podružnice in zato postaja vse bolj finančno poslovni center. Aviemore je celoletna turistična destinacija, pri čemer so snežni športi priljubljena zimska dejavnost, hoja, plezanje, kolesarjenje in cela vrsta drugih dejavnosti pa glavna poletna privlačnost. Fort William je dobil ime po trdnjavi Urquhart od koder se opazuje jezero Ness. Velik vpliv na razvoj je imela gradnja kanala in pristanišča. Pozneje so zgradili še livarno aluminija in hidroelektrarno, papirnico, tovarno za predelavo lesa in tovarno za predelavo rib. Tudi Chester ob jezeru Linnhe je nekaj posebnega v muzejsko parkovnem pogledu in turizmu. Naj omenim le še Glasgow in njegovo osnovno podjetništvo kot so ladjedelništvo, inženiring, gradbeništvo, pivovarstvo in žganjekuha, tiskarstvo in založništvo, kemikalije in tekstil ter novejše rastoče sektorje, kot so optoelektronika, programska oprema in biotehnologija.

Posebej je potrebno poudariti, da je Škotska polna gradov v različnih gradbenih fazah, od ruševin, na pol uporabnih prostorov do dobro ohranjenih mogočnih stavb. Na Škotskem je zato razvita izposoja ambientov za filmska snemanja in s tem povezanim turizmom. Prav številne graščine pa dajejo Škotski nek skrivnostni pridih, da se je tam pač dogajalo marsikaj dobrega in slabega, herojskega. Po teh graščinah krožijo zgodbe o »Zeleni ženi«, vračanju umrlih, mističnih doživetjih po cerkvah in samostanih – ni stavbe na Škotskem brez neke nadnaravne zgodbice. Spodbuda tega mističnega vzdušja je prihajala tudi od škotskih literatov, ki so snovali poezijo o dogajanjih in v svojih romanih opisovali takratno življenje. Spomnimo se samo Valter Scott čigar romani so v devetnajstem stoletju veliko prispeval k opredelitvi škotske identitete.

Tudi moje doživetje Škotske je bilo nekaj posebnega, prilagojeno mojemu poklicnemu zanimanju in občudovanju njihove romantike tako lepih zgodb v literaturi kot v spoznavanju okolja v katerem zgodbe kar same od sebe nastajajo.

Ste tudi vi obiskali Škotsko?

Ljudje in dež, 27. julij 2022

Nič ne kaže, da bi kaj kmalu deževalo, oblaki prihajajo in odhajajo, raznaša jih rahel vetrič, ravno prav močan, da nam ni preveč vroče. Toda kamor se obrnem se ljudje najprej spomnijo na veliko uničujočo sušo in prosijo nebo za dež. V ljudeh vseh narodnosti, vseh celin in vseh časov je dež veliko upanje, da bo po njem vse bolje.

Iz literature, ki smo jo prebirali pred pol stoletja mi ostajajo v spominu lepe zgodbe povezane z pričakovanji po dežju. Več jih je bilo in romani so bili takrat v veliki modi.

Moja mama je ne vem kolikokrat prebrala roman Prišlo je deževje Louis Bromfielda, ki je opisal težave takratne Indije tako zaradi suše kot zaradi poplav. Vremenske težave je pisatelj povezal v ljubezenske zgodbe tujcev v Indiji, ki so se pred vročino zatekali v senčna okolja in iz ohlajenih prostorov pletli spletke za obvladovanje oblasti. V hudi vročini in suši, so ljudje spoznavali slabe strani prišlekov, predvsem njihov pohlep in gojili upanje, da bo vse bolje, ko bo prišlo deževje. In res je bilo, monsunsko deževje je odplaknilo njihova hladna bivališča, tista, ki so jih gradili na slonjih poteh pa so pomagali zrušiti še sloni. Katastrofa monsuna, slonov in narave je pisatelj povezoval z odrešenjem za ljudi, ki so na svojih njivah spet kmetovali po svoje in brez pritiskov tujcev. Tudi film je bil posnet po tem roman, dobil je pet oskarjev, zanimivo zanj pa je, da je oskarja prejel tudi za prikaz vremenskih in zvočnih efektov.

Druga literarna uspešnica o vremenu je prišla k nam iz Amerike kjer so posneli tudi film. Najprej so Vremenarja uprizorili v ljubljanski drami, potem pa še amaterji na Barju leta 1959. Govori o zakotnem ranču kamor se zateče propadla duša, ki meni, da zna napovedati dež. Lepo je sprejet, zaupajo mu, da bo vreme res pravilno napovedal, po vrsti peripetij pa končno spoznajo, da kakšnega daru za vreme nima. Toda glej ga spaka, ko že obupajo, da bo kdaj deževalo se ulije dež in ne neha. Vsi se objemajo od radosti, Vremenar pa se oklene domače hčere in z njo prepeva »ko tavam po dežju«. Dež torej kot olajšanje, kot spodbuda ljubezni in prijateljevanju.

Poseben odnos do dežja imajo otroci. Ko začne deževati se razveselijo, skočijo pod kap, malo se zmočijo in smejejo na ves glas. Ob taki priliki sem kot otrok doživela tudi skakanje strele okoli mojih nog. Drla sem se kot sraka dokler ni stari oče zarenčal: »če si pri meni, se ti ne bo nikoli nič zgodilo«. Utihnila sem kot miš in si dobro zapomnila, kam moram, če treska.

Sicer pa smo ob dežju vedno spali pri odprtih oknih, uspavale pa so nas kaplje po rastlinah, okenskih rožah, strehi, … bilo nam je zanimivo in v temi smo se pogovarjali kako dež nastane, zakaj ga imamo radi, kako živeti z njim,…

Imate radi dež?

Blagodejni dežek, 26. julij 2022

Bilo je popolnoma jasno, ko beli dan, ko je vremenar napovedal dež naslednji dan. Le od kod naj bi se vzel? Jasno je postalo, ko nam je TV pokazala, kako iz severa proti jugu, naravnost v Slovenijo prihaja modri vodeni oblak.

Zjutraj sem se zbudila v temi, ob grmenju, tudi malo se je bliskalo in blagodejni dež je škrabljal po mojih oknih. Težko pričakovani blagodejni dežek se je spremenil v pravi dež in na mojem vrtu se je takoj vse postavilo pokonci. Na stežaj smo odprli vrata in okna, globoko dihali in se smejali. Zelo malo nam je treba, da smo srečni in veseli, tokrat je bil dovolj dež, ki nam je osvežil telo in dušo.

Kar malo žalostna sem postala pri poročilih, ko je bilo že jasno, da bo dežja žal le za vzorec. Tam na območju Cerju so še vedno gasili in dovažali vodo. Gasilcem ni kaj dosti olajšal dela, ljudje so pričakovali več.

Naravi se ne da ukazovati in hvaležni ji moramo biti za današnjo ohladitev. Tako in tako ne bo več dolgo vroče, čez dobrih štirinajst dni bo mala maša, pripravljali se bomo za jesen za katero se nam obeta slaba letina, pomanjkanje energentov, nadaljevanje vojne, kar naprej skrbi z inflacijo. Potrebovali bomo dodatno energijo, da bomo življenje normalizirali in samo upamo lahko, da nam bo narava v prihodnje bolj naklonjena.

Je pa to z dežjem in z vodo postal kar pomemben problem našega dela Istre. Prav bi bilo, da odgovorni končno poskrbijo za trajni vir pitne vode v tem delu države. Kako pa naj ljudje živijo brez zdrave vode? Spomnimo se, kako si je pitno vodo iz Velebita zagotovil otok Rab. Tehnično zahteven in finančno ogromen projekt mu je zagotovil trajno rešitev.

Ob teh problemih vode, dežja, mokrišč, … sem se večkrat pogovarjala z ing. Stanetom Pavlinom, ki je imel neprecenljivo znanje o ravnanju z vodnimi viri in je to znanje tudi praktično uveljavljal v Italiji in v Vodni skupnosti nekdanje države. Stane je vedno govoril, da z vodnimi viri ne ravnamo razumno in bomo zato morali sprejemati posledice tako pomanjkanja kot preobilja padavin. Staneta žal ni več med nami, spomin nanj pa opozarja vodno stroko, da mora biti odločnejša in doslednejša pri gospodarjenju z vodo. Več je dolžna storiti tudi v izobraževanju ljudi.

Končno bi bilo prav, da ponovno o vodah kaj rečemo tudi volivci. Z novim zakonom o vodah se trenutno ukvarjajo v Državnem zboru, ki smo mu že povedali kakšen zakon o vodah je za nas sprejemljiv. Kje so vzroki, da zakon še ni uveljavljen? Pa ne samo ta, tudi vsi tisti popravki, ki odpravljajo škodljive posledice za ljudi. Kdo bo presekal ta Gordijski vozel v katerega se zapletajo v 8. Marcu, Državni svet, Državni zbor,… posledice pa gledamo na TV po pogoriščih.

Kako pa vi sprejemate problematiko vode?

Je kdo lačen? 25. julij 2022

Ko je vroče, se začne življenje nekako ustavljati. Loteva se nas malodušje, bojimo se, da morda naporov ne bi zmogli, prehrana je bolj tekoča v manjših količinah, še kavica ima drugačen okus in s tem tudi učinek.

Nasprotno pa se delo v vročini ne zmanjšuje, kvečjemu več ga je. Zalivati se mora marelica, nabava je omejena na jutranji čas, običajno poleti zračimo garderobne omare in pripravljamo pakete za Rdeč križ, garaža naravnost vpije naj jo uredimo, kar običajno traja več dni, da o vrtu in čudnem rastlinstvu na njem sploh ne govorim. Pri nas je še košnja kar lepega kosa travnika, pa prostor za druženje s klopco in knjižnico, …

V vročih dneh je še več posebnih problemov, med drugimi so najagresivnejši komarji, pa tudi drugi mrčes, tako, da če že gremo po nujnih delih na vrt, smo kot marsovci v dolgih hlačah in srajcah, po spreju smrdimo in ob delu kar naprej iščemo še tako malo senco, da se malo izognemo soncu.

Morje? Seveda, takoj ko postane vroče a žal tudi tam pripeka. Omejimo se na kopanje od 9 do 11 in od 17 do 19 ure. Vse drugo so poležavanja na kavču, igrice na pametnem telefonu, zehanje, pretegovanje, odhajanje na teraso in nazaj,.. Predno se sporazumemo o prehrani traja, potem se nabavi, potem se kuha, ko je kuhano običajno lakote več ni, ker se tam pa tam ugrizne kak piškot, poje jabolko ali marelica, …

Nekaj pa deluje tudi v najhujši vročini. Fantje, kaj pa če bi jo mahnili na Loko na piciče? Ja! Odgovor je takojšen, vročine takoj manj in pameten telefon ugasne. Na Loki pečejo krasne male pice in jih postrežejo s petimi različnimi omakami. Tatarska je rezervirana za babi, paradižnikove in čili za fanta, gorčica in sirova – če drugih zmanjka. Kot običajno, tečejo napitki v potokih, potem pa odličen sladoled. Zadovoljstvo nič kakšno!

Na morju je malo drugače in je treba povzdigniti glas »Bi kdo kalamare?« Mlajši je odkril najboljšega prodajalca pečenih kalamarov z ogromno količino pečenega krompirčka. Pripravim samo solate in pojedina se začne.

Z velikim veseljem kadarkoli kaj spečem, najraje imajo princeska krofe ali jogurtove miške. Če se ohladi pa spečemo še piškote. Tu je mojster mlajši vnuk, ki si je nabavil tudi barve za pecivo in nam piškotke okrasi, da kar sami zlezejo v grlo.

Moje tetke so si prizadevale že v moji rani mladosti, da bi dobro kuhala. Učile so me domačih vsakdanjih jedi, za kaj več pa žal tudi same niso imele znanja. Kuhinja mi ni vzbujala zanimanja čeprav sem kot študentka skrbela za nabavo in kuhanje pri svoji mami in očimu. Zdaj se z večjim veseljem lotim kuhanja, vendar moji dosežki pač ne presegajo povprečja.

Kdo pa »kraljuje« v vaši kuhinji?

Požari, 23. julij 2022

Za mene, ki o požarih ne vem nič, je ogenj nepremagljiva stihija, usoda, ki človeka uniči, strah, da me pogoltne.

Na domačiji moje mladosti smo približno tako razmišljali vsi. Naša poslopja so bila razmetana okoli dvorišč, hiša sicer nekoliko stran, toda hlevi, listjak, snica, pod in vsa ostala gospodarska poslopja, so bil polna suhih krmil in gospodar, moj ded, je nenehno živel v strahu pred požarom, mi vsi pa smo se bali z njim. Imeli smo v vasi gasilce, toda imeli so le škafe, voz nekaj cevi, … Kadar je kje zagorelo so bili gasilci vsi v vasi pa običajno niso kaj prida pogasili zaradi pomanjkanja vode v bližini. Do pogorelcev je vas vedno pokazala maksimalno solidarnost tako v materialu kot delu in tudi v denarju.

Ne vem, da bi bili kdaj požari v takem obsegu kot jih zaznavamo sedaj in ni mi ostalo v spominu, da bi se nam to dogajalo v nekdanji državi. V mojih okoljih je gasilstvo kar dobro napredovalo tako v tovarni kot v mestu. Nastajale so gasilske vaje, spremljali smo jih v prepričanju, da ne bo nikoli in nikjer zagorelo. Pa je, kar nekajkrat je zatulila tovarniška sirena, pridrveli smo iz svojih stanovanj v tovarno da jim pomagamo, nekaj tednov smo nosili s seboj strahove, da se kaj ponovi. Investiranje v gasilstvo, vaje, tekmovanja in njihove veselice, vse smo sprejemali samo, da bi bili pred ognjem varni.

Napredovala je vedno bolj tudi tehnika, razvijati so se začeli varnostni sistemi, kmalu so prodrli celo v naša stanovanja.

Toda gozdovi, vetrovi, suše, so ostajala nepoznana in zato nepredstavljiva v obrambi proti ognju. Slišalo se je od časa do časa o piromanih, nekaj sodb smo lahko spremljali, dimenzije ognja, kakršne je prikazala televizija po Evropi in pri nas, pa so veliko presenečenje nad obrambo, ki so jo danes gasilci in vojska sposobni organizirati in izvajati, celo internacionalizirati.

V požarni ogroženosti današnjega časa preseneča tudi poseljenost daleč v gozdna območja. Je to dobro, da se ljudje razseljujejo tudi po gozdovih kjer nastajajo celo nove vasi. Kako naj se jih ščiti pred ognjem in kako zaščititi gozd pred ognjem, ki ga povzročajo malomarnosti ljudi.

Kot mnogokrat se tudi v tej hudi ognjeni ujmi pri nas moramo vprašati, so naši preventivni ukrepi za zaščito varnosti ljudi in premoženje res ustrezni, so morda potrebne spremembe? Skrbno prisluhnimo kaj bodo pokazale analize plemenitih gasilcev in kaj nam priporočajo.

Kako pa vi skrbite za obrambo pred ognjem?

Čistoča in hišni ljubljenčki, 23. julij 2022

Ljudje smo navajeni tedensko čistiti svoje bivalne prostore in imamo pri tem svoje protokole, ki bi jim lahko rekli tudi hišni red. Pri nas je doma robot, ki nenehno kroži po stanovanjskih površinah tako po parketu kot po preprogah. Treba ga je prenašati po nadstropjih, ga nazadnje namestiti v dnevni sobi kjer po opravljenem delu potrpežljivo ždi ob svojem napajalniku. Mislila sem, da prebivamo v kar primerno čistem stanovanju in uporabljala samo še metlo za vsakodnevne smeti.

Prišel je čas, da očistim s peno preproge, biti mora vroče, da se čim preje posuši in začnem z delom kar zjutraj, takoj po kavi. Ni mi šlo od rok kot običajno in kaj kmalu sem ugotovila, da so preproge polne črne dlake psičke Pike, brez katere družina mojega sina ne more prebiti. Mala Pika se z vnukoma valja in igra po preprogah, naložila pa mi je delo, ki ga komaj zmorem. Moj vsakodnevni robot ga ni zmogel oziroma je morda pobral Pikine ostanke samo v primeru, če niso bili pohojeni ali kako drugače potisnjeni med tkanino. Ne kriva ne dolžna sem tako prebila teden sredi Pikine dlake in morala opraviti kar težko delo, da so zdaj spet čisti.

Žal pa s tem problem ni rešen za prihodnje. Brez Pike jih ne bo, da bi jo pustili kje zaprto v naši hiši je tudi neuresničljivo, da zaščitim preproge bi potrebovala zaščitni polivinil in prerazporeditev opreme vedno, kadar pridejo. Prizadevam si misliti realno in v mislih iščem sesalec izjemne jakosti, ki bi morda takoj po njihovem odhodu še zmogel posesati kar je zapustila Pika. Pa ne gre samo za preproge, za njo se mora počistiti tudi neravne površine kavča, stolov, ne vem česa še, saj jo je polna hiša in je neukrotljiva. Malo sem se potožila sinu in ga prosila, da skupaj najdemo nekaj primernega, da bo volk sit in koza cela. Zagata ni majhna, zahtevala bo investicijo.

Ob tem sem se spet zamislila, koliko problemov spremlja malo psičko, ki je res ljubka in razveseljuje, toda zahteva pa svoje kar v mojih letih na primer, ni možno zadovoljevati. Res se čudim, da toliko ljudi sprejema vse napore, ki jih ti mali ljubljenčki zahtevajo. Je morda možno tudi, da jih ne? Da opusti vzdrževanje svojih bivalnih prostorov kot češ, saj bo že jutri spet tako kot je danes? Je možno, da se naš standard čistoče zmanjšuje? O tem bi morali voditi računa vsi lastniki hišnih ljubljenčkov sicer res ne vem, ali bo prej podlegla živalca ali njeni lastniki.

Ker gre za masovnost pa se je najbrž treba vprašati tudi o čistilih za razkuževanje prostorov, tekstilij in drugih predmetov povezanih z živaljo. Katera so priporočljiva, kako vplivajo na naravno okolje, na zdravje ljudi? Določena mera previdnosti je tu nujna saj gre za vsakdanja čistila s pogosto uporabo.

Sem ksenofobična? Sem vas prestrašila? Ni bil to moj namen, vedeti pa mora vsak od nas, kaj je minimalni higienski standard, ki določa ravnanje ljudi z živalmi.

Kako vaša družina vzdržuje minimalni higienski standard v odnosu do svojega ljubljenčka?

I Virtuosi Italiani, 22. julij 2022

Zgodovinsko italijansko mesto Verona je zelo slavno, tudi po tem, da je dramatik Shakespeare tu lociral svojo dramo Romeo in Julia. Bogati ga ogromna starodavna arena, v kateri sem več let obiskovala operni veronski poletni festival, ki se mi je neizbrisno vtisnil med kulturne dogodke v mojem življenju. Ne samo vrhunska glasba in petje, tudi, mednarodno okolje in scenska zasnova se za vedno vtisnejo v spomin sleherniku.

In zgodilo se je, da je iz te prestolnice odlične glasbe prišel v Galerijo Božidarja Jakca Kostanjevico na Krki veronski orkester I Virtuosi Italiani. Povabila ga je Krke tovarne zdravil d. d., da se predstavi na Krkinem kulturnem večeru.

Orkester sta spremljala Daniela Pini mezzosopran in Alberto Martini dirigent in violinist Orkestra Italijanski virtuozi. V programu so predstavili dela A: Vivaldija, G. F. Händela in F. S. Geminiania.

Takoj, ko sem prejela obvestilo, sem kupila vstopnico, ker so vsako leto Krkini kulturni večeri v trenutku razprodani. Krka svoje kulturne večere prireja že nekaj let, vse od tedaj, ko je v Ljubljanskem festivalu prevzela sponzorstvo nad nekaterimi najelitnejšimi prireditvami. Dogovor, da sponzorirano predstavo predstavijo tudi v Kostanjevici, Krki omogoča, da na svoj kulturni večer povabi dovolj svojih poslovnih partnerjev, saj se glasbena prireditev vsako leto odvija v mogočni gotski cerkvi nekdanjega samostana.

Kulturni večer zasnujejo na celotnem kompleksu samostana in Galerije. Vsi prostori in vse zbirke so odprti za obiskovalce večera. Arkade dvorišče v obeh nadstropjih so barvno osvetljene kar daje vtis pravljičnosti in dopolnjuje doživetje klasične glasbe. Dvorišče je uporabljeno tudi za postrežbo obiskovalcem, druženje in izmenjavo mnenj ter foto termine nastopajočih in organizatorjev.

Kadar se človek najbolj veseli se rado zgodi kaj nepredvidenega. Namesto na koncert sem morala v bolniško posteljo in izjemen dogodek me je tudi izjemno potrl. Morala sem želeni koncert poslušati po spletu, se odpovedati prijetnemu klepetu po koncertu in se zadovoljiti z pametnim telefonom. Ne glede na ta neljubi način pa prisluh melodičnega Vivaldija ni izgubil svojega klasičnega šarma, miline in teatralnosti.

Mnogokrat se spominjam kulturnih doživetij na različni lokacijah Krke d.d.. Všeč so mi intimni, solistični glasbeni utrinki v njihovih Termah, moderni koncerti njihovega pevskega zbora v dvoranah, gostujočih glasbenikom iz vseh koncev države ob otvoritvah likovnih razstav in seveda veliki koncerti Krkinega letnega kulturnega večera. Hvala, dragi moji, da v našem okolju lahko uživamo ob umetninah svetovno znanih interpretov.

Že se veselimo novih Krkinih kulturnih dogodkov!

Kako sprejemate kulturne dogodke v vaši družini? So del vašega življenja?

Razpoloženje in smeh , 21. julij 2022

Od kar je tako vroče mi prihajajo na misel dogodki, ki so ali bi ljudi spravljali v smeh in iz zaskrbljenih novinarskih vrstic prihajali novi, času primerni vici. Ampak, kot zakleto, nimam navdiha sama, vse okoli mene pa je smrtno resno. Kako tudi ne, tu je covid v ne vem kateri obliki, pa opičje koze, hepatitis, tu so le misli na jesensko energetsko krizo, pa strahovi pred inflacijo, požari, draginjo in kaj ti jaz vem kaj bodo še vsakodnevne »izpostavljeno«, »tarča«,…. Sprašujem se, kako naj bodo pri tako resnih časih ljudje nekoliko boljše volje, morda bolj dovzetni za šale Markomentarja. Kako, da vsaj v pismih bralcev ni pomislekov, ki bi sprožili nasmeh, krohot ali dobrohotno muzanje? Družba se žal samoomejuje in prav zato je na športnih prireditvah bolj slišan in viden smeh množice kot srečnega rekorderja, komični film v nedeljo popoldne bolj iskana zabava kot razne domače veselice Gajškove in mladi nasmejani detektivčki bolj dobrodošli kot uglajeni kuharji.

V tem stanju duha iščem kotišče slovenskega humorja, karikatur, opisov dogodkov s smehom na licih povsod od Novega medija do Dela in naše javne TV. Komiki, Komedijanti, zabavniki, ljudje s talentom za humor, zakaj se skrivate pred nami z malimi smešnicami med križankami, za naročili medijskih velikanov, za predrznimi političnimi voditelji. Združite svoje znanje, sposobnosti in talent ter širite svoje poslanstvo med našo družbo, da se ne bomo pozabili smejati. Imam celo predlog, res iz zgodovine naroda, ampak zato nič slabši.

Dolga leta, celo stoletje, smo v Sloveniji imeli humoristični časopis Pavliho. Našemu pisatelju Franu Levstiku se imamo zahvaliti zanj. Res je, da je Pavliha doživljal čudne in hude čase vendar je spodbujal celo partizansko vojsko in ostal zvest narodu vse do nastanka Republike Slovenije. V očeh moje generacije, je Pavliha predstavljal uradni list, vsi smo ga brali, se smejali, kadar je nas ponižal jokali, včasih kritizirali, bil pa je vedno tu, naš, pretežno dober kritik, marsikdaj koristen pripomoček za oblikovanje javnega mnenja.

Bilo je še več zabavnikov in s humorjem prežetih medijev, ki smo jih z veseljem prebirali saj so običajno »tepli po r…« kakšno politično pomembno osebo ali pa opozarjali na državne kot na republiške in lokalne nepravilnosti. Prihajalo je tudi do sporov, tudi sodnih. Ampak to so bile malenkosti v primerjavi s splošnemu pozitivnemu učinku vsebine humorja na ljudi pa tudi na razvoj humorističnega gledališča, filma, literature,… z široko odprtimi rokami smo sprejemali humoristične umetnike in njihove stvaritve, bili so sredi našega življenja in nam z humorjem kazali poti, pa katerih bomo postajali boljša družbe. To je bistvo poslanstva humorja, z dobrohotnostjo in vztrajno nakazovati napake in iskati poti k odličnosti.

Kot vsakdanji kruh je družbi potreben zdrav humor, smeh in nasmeh. Nikoli tega ne pozabimo. Pomembno je, da to najprej spoznajo kulturniki, ki so v svojem umetniškem ustvarjanju glasniki prihodnjih ravnanj. Ni vedno vse in samo slabo, kar nudi sedanjost, bi lahko rekla razstavljavkam v Cukrarni ali po drugih kulturnih prizoriščih. Hočeš ali nočeš pa bo narod sam previdno izbiral nove poti, ker narod vedno preživi, mora preživeti pa če so mu razmere naklonjene ali ne. Zakaj torej ne bi na preživetje gledali z nasmehom in humorjem?

Kaj pa nasmeji vašo družino in okolje?

Čisto oko, 20. julij 2022

Mojca Pišek novinarka, literarna kritičarka, esejistka s pronicljivostjo in izjemno opazovalno sposobnostjo zna odkriti dejstva. Največkrat so njene ugotovitve grozne, včasih boleče, vedno pa realne. Malo ljudi njenega kova sem spoznala na svoji življenjski poti, da sploh ne omenjam primerjav njenih člankov s prispevki raznih »kolumnistov«, ki strašijo s svojimi »umotvori« po vseh, meni dostopnih medijih. Njeno mnenje o kandidatkah za predsednico RS me je spodbudilo, da zelo previdno in kar v strahu pišem tale blog.

Zakaj v strahu? Neki nekdanji politik je pred kratkim ugotovil, da novinarji pišejo o glasovalnem stroju Državnega zbora, če se tam slučajno kdaj vsi strinjajo, če pa je kdo kdaj drugačnega mnenja razglasijo razpoke in težave v koaliciji. Torej na objektivnost presoje poročevalcev ne moremo računati. Pri oblikovanju mnenja na primer o tem, koga bi volili za bodočo predsednico ali predsednika naše domovine se poudarjajo članstvo ali naklonjenost kandidatov strankam, vedno pogosteje so objavljene stave v kakšnem vrstnem redu se bodo kandidati uvrstili na volitvah, v intervjujih je razvidno, da spraševalec želi potrditev svojega mnenja o kandidatu in še bi lahko naštevala. Če zdajle kar koli napišem o posamezniku ali posameznici bo odziv, da ženske ne podpiramo ženskih kandidatov, v najboljšem primeru pa ocena, da kandidatk in kandidatov premalo poznam. In tu je Mojca Pišek pogumno postavila vprašanje ali preteklo delo kandidatov potrjuje njihove sposobnosti, da prispevajo svoj delež k rasti blaginje večine?

Ni dovolj, da je predsednik države dober človek, brez raznih nahrbtnikov, ki gredo na živce političnim strankam, ali glasen pri zadevah, ki jih je sam izbral. Tudi diplomatske izkušnje le izjemoma pripomorejo k razumevanju kompletne problematike države v notranjih in zunanjih zadevah. Izjemno pozornost zahteva vojska ali bolje varnost ljudi, premoženja.

Tisti, ki kandidira za predsednika se mora zavedati, da nobena hiša ne stoji in ne deluje sama po sebi kaj šele domovina. Voditi jo mora dovolj sposobnih in pogumnih ljudi, ki jo držijo pokonci ne da bi smeli vreči »puško v koruzo«. Preteklo zalaganje kandidatk in kandidatov za novega predsednika moje domovine žal ne nakazuje dejanj, ki bi bile naklonjene bolj v dobro večine ali domovine in zato se moram strinjati z Mojco, da je nujen trezen premislek tako pri izbiri kandidatk in kandidatov, kot na samih volitvah.

Prav pa bi bilo, da se kandidatke in kandidati samokritično vprašajo o svojih sposobnostih vodenja države v času ko razpadajo organizacije za ohranjanje miru, se bohotijo težnje po nadaljevanju uničevanja narave v dobro dobičkonosnosti, v krizi draginje in inflacije. Bo nova predsednica ali predsednik znal bolje zadovoljevati želje in potrebe ljudi ali pa bo delo predsedovanja jemal tako, kot je žive in delal do sedaj oziroma kot je ravnal njegov predhodnik?

Kaj menite, bi potrebovali predsednika optimizma, poguma, odprtosti in zaupanja?

Knjižno obilje , 19. julij 2022

Od nekdaj so imele knjige v naši družini kar spodobno mesto in bile priljubljeno razvedrilo. Brali smo vsi, največ knjige Mohorjeve družbe, njihovo zbirko Večernice. Ko sem že znala brati sem na podstrešni izbi našla Lorna Done, ostala mi je v spominu in namenila sem ji pozneje celo eno od svojih popotovanj na katerem sem veliko premišljevala o svoji stari mami, ki je to knjigo kupila, mi o njej govorila in bila prepričana, da dežele, ki jo knjiga opisuje sploh ni. Knjiga je bila stalna spremljevalka moje mame in prav ona me je nenehno opozarjala na dobro branje, torej na dobrega pisatelja ali pomembno vsebino. Vsi so brali tudi v moji sredini v podjetju. Redno smo dobivali informacije kaj je izšlo, kupovali smo po ceni in si oblikovali lastne knjižnice. Ko je produkcija prerasla naše prostore in miselne omejitve sem začela knjige prebirati po tematiki; vojna, potopisi, odkritja in tako naprej do verstev sveta. Izbor sem morala že naprej ožiti in danes žal ne dohajam več novih izdaj. Pomagam si z mnenjem gospe Štaudohar, izborom gospoda Nežmana, priporočili kulturnih rubrik in odličnega Cobissa. Sem pa postala zelo izbirčna. Knjigi se res v celoti posvetim, če me pouči o nečem zanimive, nepoznanem, pomembnem kot so izdaje UMKO, Rugelj in podobne.

Eno je princip drugo pa radovednost. Bibliografije so mi marsikaj povedale, tudi sama sem se razpisala kar v treh knjigah. Bile so lepo sprejete, niso pa jih ponudila v prodajo zaradi visokih prodajnih marž. Zdaj recimo sem želela prebrati Rodeta, ki je gotovo napisal vse o udbi o kateri sama vem bore malo. Ni časa, ker je boljše branje knjiga o vetru, tudi poezija me mika. Še lanske Kersnike nisem prebrala, čeprav je nagrajenka pisala o Goršetovih, letošnji tudi čakajo. Prijateljica Marjeta je vse to že absolvirala v svojem bralnem krožku in se zdaj z njo ne morem izmenjati mnenja. Najboljši namen je padel v vodo, ko sem ugotovila, da ne poznam niti knjig, ki so zaznamovale zgodovino. Kot sem že poudarila, produkcija knjig je postala tako obsežna, da jo ne dohajam več in verjetno nisem edina.

V mojih letih je treba pomisliti tudi na to, kje bodo končale knjige, ki jih imam rada in polnijo kar osem mojih omar. Med njimi je nekaj pomembnih raritet, tudi Dalmatinova biblija, Prešernove poezije v prvi povojni izdaji, Naša beseda v celoti, že omenjene Večernice in drugo. Če bi na Barju uredili Družbeni center in razvili v njem tudi knjižnično dejavnost, bi svojo knjižnico želela pokloniti njim. Moji potomci so generacija Googla in pametnega telefona, knjižnica pa preveč zamudna za spoznavanje česar koli.

Res je pa tudi, da za branje porabim vedno manj časa zaradi varovanja vida kot tudi zaradi sprejemanja običajno zahtevne vsebine. Zdaj so knjige polne opomb, ki v bistvu dokazujejo, da si avtor vsebine ni oblikoval na pamet. Za bralca je to prekinjanje branja in preskakovanje iz ene resnice v drugo. Branje se upočasni, včasih je potrebno prelistavanje, vse to brskanje pa je zamudno. Največkrat sprejmem avtorja knjige kot dokončno.

Se pa včasih tudi vprašam, če morda nima prav stric Joško, ki trdi, da preveč branja škoduje lastni presoji nekega problema.

Je knjiga tudi pri vas dobila ugledno mesto?

Skrb za ohranjanje enakopravnosti, 18. julij 2022

Loteva se me dilema ali je skrb za ohranjanje enakopravnosti žensk in moških še potrebna. Zadnja desetletja opažam, da ženske že prevladujejo na področju izobraževanja in vzgoje, v zdravstvu, pravnih opravilih, kulturni produkciji in socialnih ustanovah. Zanimivo je, da na javnih prireditvah prevladujejo ženske kot izvajalke in obiskovalke. Koncerte na festivalih in drugod posluša mnogo več žensk kot moških in tako bi lahko naprej naštevala veliko zaposlitveno in kulturno izrazito žensko sfero. Nobena redkost tudi niso uspešne znanstvenice, vedno več vemo o njih, vedno bolje jih sprejemajo kolegi, postajam ponosna nanje, posebno na tiste astronomke iz Nove Gorice, pravnice iz Londona in mojstrice v zdravniških vrstah. Pa ne samo to, pomembne so velike miselne spremembe v družinah z naklonjenostjo do žensk in nekoč deklariranih njim pripadajočih hišnih opravil. Vsak dan to nakazujejo tudi sin in njegova fanta saj brez predsodkov kaj je moški ali ženski posel, opravijo potrebno.

Če pa povzemam poročila iz sveta in naše domovine se rojeva dvom, da so moja opažanja pravilna. Od kod in zakaj vsako desetletje lezejo na dan pritiski, da se prepove ženskam umetno oplojevanje in splav. Kje in zakaj se rojevajo ideje, da ženska, ki uspešno vodi podjetje, zna raziskovati, poučuje na Univerzi ali pa skrbi za otroški vrtec, ne bi znala oziroma zmogla pravo odločitev o problemu pred katerim se je znašla ob nosečnosti ali v primeru, da ne najde življenjskega sopotnika. Zakaj se v njen čisto oseben položaj vmešala neki slovenski primic, teksaški rančar, oblasti željen verski veljek, hobit ali kanadski jordan? Strokovnjaki pravijo, da gre za konservativno razmišljanje in željo po ohranjanju družine kot očeta, matere in otrok in ne kot otrok in oseb, ki zanje skrbijo. V tako razmišljanje pa naj bi spadalo tudi vse v zvezi s stalno spornimi istospolnimi. Naj že enkrat zakonodajalci iztrgajo to »orožje« političnim strankam iz rok, da bodo ženske lahko mirno in slogi živele s svojimi izbranci. Na tem področju grešijo politične stranke povsod po svetu. Poročevalci o enakopravnosti spolov kot dejanje neenakopravnosti označujejo največkrat manjšo plačo ženske za enako delo. Ne bi se pretirano ukvarjala s tem problemom, ki je močno odvisen od vzgoje in kulture pogajalcev, tako žensk kot moških. Trg dela ima ceno, tukaj se ne pogajata delo in spol temveč učinek dela in delojemalec. Potem lahko preberemo še razna opažanja neenakopravnosti med spoloma, ki nastajajo po željah posameznic. Ni jih malo, ki si želijo hitrega in visokega zaslužka, ne morejo preživeti brez večernih toalet, hočejo postali slavne po zaslugi svojega telesa ali glasu in podobno, kar jih usmeri v najkrajše poti za dosego uspeha, te pa so običajno zaznamovane z za žensko nečastnimi dejanji. Tu so naše kolegice v socialni sferi res rešiteljice.

Napisano dovolj jasno pove, da se tudi družbena razmerja razvijajo z razvojem materialnih dobrin in duhovnih spoznanj. V času nastajanja industrijske družbe se je družina spreminjala, sprejemala nove naloge vzgoje in izobraževanja, postajala vedno bolj informirana in nakazovala nove oblike sožitja med moškim in žensko. Danes nastajajo družinske skupnosti na prostovoljni enakopravnosti moškega in ženske, saj oba svoji skupnosti in potomstvu zagotavljata enakopravno materialni in duhovno razvoj. Ni razloga, da bi se zatekali v iskanju sreče v preteklost, večina današnjih družinskih skupnosti je usmerjenih v vzgojo in izobraževanje potomstva ter iskanje za njih ugodnega življenjskega prostora pod soncem. Kaj bi lahko bilo še boljše?

Je vaša družina ali družinska skupnost uspešna, se pogosto smejite?

Andrej Cetinski, 18. julij 2022

Moj študentski in pozneje računovodski kolega Andrej Cetinski je razmišljajoč in ekonomsko dobro poučen strokovnjak, ki svoja mnenja rad posreduje javnosti v presojo. Največkrat se oglasi v pismih bralcem in predlagam vam, da preberete vse kar napiše. Ne samo, da je kritičen, podaja vedno tudi predloge o temi, ki jo obravnava. Andrej ima bogate podjetniške izkušnje, bil je desetletja sooblikovalec slovenskega gospodarskega sistema, njegov analitik in včasih tudi z nekoliko spornimi mnenji, njegov ostri kritik, vendar vedno strokoven.

Andrej Cetinski je sicer slovensko javnost opozoril na mnoge probleme in zanje podal rešitve, med njimi je nujno prebrati njegove predloge za nov volilni sistem in njegove ugotovitve, kaj nas čaka, če se vojna v Ukrajini čim preje ne konča.

Slovenija ima več kot trideset let star volilni sistem, ki ne omogoča potrebni delež volivcev v upravljanju skupnega dobra in je naklonjen strankarski politiki. Andrej meni, da potrebujemo sistem, kot ga uveljavlja Švica, pa tudi vladi bi predlagal, da se organizira po vzoru Švice tako, da so vladi vse parlamentarne stranke in se pač usklajujejo do doseganja soglasja. O predlogih Cetinskega o tej temi nisem zasledila odziva zakonodajne oblasti, ker pa se nič o tem ne govori predvidevam, da so sedanje določbe glede volite ustreznejše od predlagane modernizacije. Posledice so občutne in jih zaznavamo na primer pri razpravah o pokrajinah, ko prav za prav vsaka občina želi postati pokrajina, čeprav po predlogu zakona ne izpolnjuje zato pogojev. Potreba sprememba volilne zakonodaje še ni na vrsti.

Glede vojne v Ukrajini Cetinski meni, da bi jo morali takoj končati, ker enkrat se v vsakem primeru mora končati. EU mora spremeniti politiko do vojne sicer bodo socialne in energetske posledice nepopravljive. Nadaljevanje vojne in oboroževanje članic EU bo bogatilo le ameriško vojno industrijo, politično iniciativo bo prevzela Kitajska, ekološka sanacija bo odložena, grozi nam jedrska vojna.

Če še niste spoznali realnosti te ukrajinsko-ruske vojne, prosim spremljajte kaj ugotavlja Cetinski in njemu podobni pisci. Zakaj? Ni nam še nihče povedal, kaj namerava oziroma kaj meni naša država o odločitvah EU glede vojne. Za kaj se bo zavzemala zunanja ministrica, kaj menijo vse tri veje oblasti. Sprejemati moramo le dejstva dražitve energentov, se pripravljati na mrzlo zimo in biti hvaležni za draginjske dodatke.

Vedno več ljudi se sprašuje ali so sankcije za Rusijo res prava rešitev, nas Evropejce kdo izsiljuje, je kakšno upanje, da Ukrajina zmaga brez jedrskega debakla? Ponovni premislek je nujen in samo upamo lahko, da bo delež naše države šel v pravo smer.

Kako vi gledate na to vojno in njene posledice?

Bravo Roglič! 17. julij 2022

Na morju je prevroče za kopanje med 11 in 17 uro in mlajši vnuk je zato ta čas namenil spremljanju dirke Tour de France. Se razume, da sva babici ob njem sledile vozačem, babi Heda, kot vnuk, jaz pa z jamranjem in popolnoma odklonilnim mnenjem. Vročina preko vseh meja, kolesarjenje v hribovitem svetu, truma kolesarjev se preriva, eden pade, deset za njim, ljudje ob cesti kričijo kot na nogometnem stadionu, da bi ja še hitreje vozili že ital na pol mrtvi fantje na kolesih. Od zdravega fanta Rogliča so ostale same kosti in koža, če odštejem komatasto opremo, ki je nazadnje visela iz njega. Kako mora toliko ljudi tem revežem na kolesih, ki namerno uničujejo svoje zdravje, ploskati, jih spodbujati, jim izkazovati naklonjenost, ko vedo, da lahko vsak trenutek padejo in neznosni poletni vročini obležijo. Žalostno vendar resnično je, da tistega, ki se ne more več pobrati v trenutku pozabijo, ploskajo novemu favoritu, dokler ne omaga in tako naprej. Klasično gladiatorstvo za nekaj milijonov, morda še za čast, ki traja do naslednjega padca ali izpada, da prvi doseže cilj.

Dragi kolesarji, prijateljica medicinska sestra me je poučila, kakšni se zatekate v ambulante, kaj vse morajo storiti, da ohranite sposobnost reprodukcije, da se odpravijo prikolesarjene bolečine in podobno. Je to naprezanje za rumeno majico res vam v veselje, če iz vas dela trajne invalide? Organizatorji športnih tekmovanj v Sloveniji, prosimo vas, ne uničujte mladost zaradi slovenskega prestiža. Le zakaj bi Slovenija blestela v Tour de Franc, če ima vse možnosti razvijati rekreativno kolesarjenje, ne da bi ogrožala zdravje športnikov. Prepričana sem, da bo Slovenija srečnejša, če njeni mladi ostajajo zdravi, kot če postajajo invalidi z vrhunskimi rezultati. Ne potrebujemo jih in izmislili so se jih brezobzirni managerji in managerke, ki v teh prireditvah iščejo svoj čim višji zaslužek. Zaradi rasti kapitala pa ne uničujmo mladosti.

Vesela sem, da tako ne mislim sama. Najboljša potrditev je Primož Rožič, ki je v sebi našel dovolj moči, da se kapitalu upre in ne dovoli, da bi na njegov račun dobro živela karamila, ki se za kolono tekmovalcev bogati in redi. Še bolje bi bilo, če bi do spoznanja prišel prej, ko je že bil krepak, prihranil bi si tisti obupni poseg po hladni vodi iz hrbta svoje majice, pa to niti ni pomembno, dobro je, da bo lahko spet živel, kolesaril po domovini in krepil svoj organizem, ki ga je do sedaj izkoriščal kapital. Zato še enkrat Bravo Roglič!

Šport je danes velik biznis, v svetu je tega še mnogo več kot pri nas doma. Predlagam razmislek in resno presojo, kje Slovenija in njen športnik ne zgubljata, če sta vključena v velike svetovne športne dogodke. Tam kjer pridobivata oba se vključujmo, sponzorirajmo, širimo kapacitete in spodbujajmo mlade. Vse drugo je ropanje sponzerjev in proračunov.

Spoštovani športniki, ne bodite gladiatorji modernega časa, s pokončno držo ocenjujte, kdaj vas nekdo ožema in mu to preprečujte. Slovenija vas bo zato imela samo rajši, ker je dežela dobrih in razsodnih ljudi.

Ima vaša družina drugačne poglede na vrhunski šport?

Zgodba Marinke, 15. julij 2022

Študentka ekonomije Marinka Humer je bila leta 1959 v brigadi na gradnji avtoceste v odseku Ražanj. Nek večer smo se brigadirji namenili v Ražanj, bili kraljevsko sprejeti, veliko jedli, še več pili in ob vračanju v brigadirski tabor prekršili vsa izjemno stroga brigadirska pravila. Na tej rajši sem spoznala Marinko in sprejemal njena navodila, da smo tiho samo do našega šotora, potem si pa dajmo druška. Tako je tudi bilo in sankcij nismo doživeli. Od tega večera naprej sva bili nenehno skupaj, povedala mi je da poje v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, bila je nekoliko razočarana kot vsi študentje, ki smo mislili, da bomo na fakulteti želeni oziroma predani znanju.

Peter Toš je bil visok predstavnik v družbeno političnih organizacijah republike, če se ne motim sem ga nekaj časa srečevala v SZDL, ki je bila takrat neka vez med vsemi ostalimi organizacijami. Ko sem prišla v podjetje sem že zasledila, da je postal diplomat. Večkrat sem ga poslušala kako pomembno je biti dober diplomat, kakšen naj bo in podobno in sem ga kot zanimivost potem kar nekaj časa spremljala, kako se uveljavlja v diplomaciji.

Z Marinko sva se zopet srečali v Novem mestu, najprej v zbornici Ekonomske srednje šole, kjer je poučevala zdaj že poročena Krasko in pozneje v SDK kjer je delala kot analitik v oddelku analiz. Seveda smo se mnogo pogovarjali o preteklih dogodkih in na moje veliko presenečenje je povedala, da je Peter Toš njen bratranec tako kot Božo Kovač iz Trebnjega saj je njegova mama Greta njena tete. Greta je uživala velik ugled v mojem trebanjskem okolju, bila je lepa, sivolasa in stroga gospa, bila sem preveč neznatna, da bi me opazila. Njen sin Božo Kovač, pa je iz kmečke mladine ustvarjal ljudi, tudi iz mene. Učil nas je nastopati, igrali smo Hasanaginico, telovadili, prirejali povorke in še mnogo drugega. Vedno sem ga občudovala, kako to zmore in zgodilo se je, daje mama Greta tudi na grob način posegla v to njegovo humano delo.

Je pa bil tu še Jožko Humer, brat Marinke, ki je s svojimi prizadevanji pomagal organizirati in delovati ljubiteljsko kulturo Slovenije. Pa ne samo to, pisal je librete za opere in se posvečaj Glasbeni matici. Bila sva pri tem delu velika podpornika in prijatelja.

V SDK je Marinka razvila kulturno umetniško delovanje z razstavami, kulturnimi izleti, jubilejnimi prireditvami in izborom hišnih likovnih in kiparskih del. Prireditve so obiskovali številni Novomeščani in jih še vedno pogrešajo. Obiskal nas je celo likovni kritik Aleksander Bassin.

Življenjska pot me je povezala z čudovito rodbino, ki je doprinesla znaten del k napredku kulture na Slovenskem, bila tudi sama ustvarjalna in zapustila najlepši spomin v okolju in v nas, ki smo imeli to čast, da smo z njimi sodelovali.

Najprej je odšel Joško in za njim Marinka, zdaj njen bratranec Peter, ostali smo samo še Trebanjci z najlepšimi spomini na srečanja z Božom in njegovo mamo.

Se tudi vi kdaj znajdete v mreži večjih med seboj povezanih znancih?

Anton Kapun, 14. julij 2022

Bil je še župan občine Ljutomer ko sva se spoznala na sestanku s predsednikom Gospodarske zbornice Slovenije in delegacijo Krke tovarne zdravil v kateri sem sodelovala skupaj s tehnično in investicijsko ekipo. Ljutomer je spadal takrat v še nerazvita območja in sredstva, ki jih je država namenjala takim območjem so se sistemsko zbirala, porabila pa seveda tam, kjer je bila večja lokalna pripravljenost za sodelovanje. Slovenija pa si je na splošno prizadevala, da bi v Sloveniji zbrana sredstva za nerazvite, ostala tu, v Sloveniji. Marko Bulc, takratni predsednik zbornice nas je prepričal, da bi bila naložba Krke v Ljutomeru dobrodošla in deležna vseh lokalnih in republiških podpor.

Imela sem občutek, da je župan Kapun nekam nebogljen, izkazalo pa se je že na prvem srečanju, da je mojster dejanj. Dobili smo vse informacije, si ogledali zemljišče, se seznanili z možnostjo namestitve strokovnega kadra, zastavili smo realno finančno konstrukcijo in že videli tehnološki program, ki bi ga bilo možno uresničevati v dislociranjem obratu Ljutomer. Celo pogostili so nas v svojem značilnem ljutomerskem okolju. Naš direktor je bil zanje veliko upanje, pri odhodu so mu priredili ugledni špalir.

Tone Kapun je po tem sestanku zapustil občino in postal Krkin vodja obrata v Ljutomeru. Res se je zagrizel v delo, ni izpustil nobene prilike, da se ne bi vsaj nekaj korakov približali Krki Ljutomer. Včasih sem strmela s kakšnim razumevanjem je sprejemal na znanje, da v Novem mestu nekaj kasni, vedel je s kom se mora pogovoriti in šel je k njemu. Oblikoval si je majhno a učinkovito ekipo in poskrbel za vse, kar je Ljutomer moral zagotoviti za obrat. Pri tem načinu svojega dela, ga je kmalu poznala pol Krke, vsak dan smo bili večji prijatelji, obrat je rastel, začetni tehnološki problemi so se reševali z lon posli, končno so osvojili zdravila v obliki bonbonov in dosegli primeren dohodek. Z nami so uživali sindikalne bonitete, Kapun nas je s svojo dobrohotnostjo velikokrat nasmejal in prijatelji smo se srečevali na Krkinih kulturnih in jubilejnih prireditvah tudi potem, ko so se naša pota razšla bodisi zaradi upokojitve ali kaj drugega.

Bil je mojih let in prijateljeval je z mojim fakultetnim kolegom, ki je vodil Pomursko banko. Ne vem zagotovo toda po praksi z Dolenjsko banko sem prepričana, da Krkinega obrata v Ljutomeru ne bi bilo brez Pomurske banke in mimo Štefana ni moglo iti. Ko sva se nazadnje videla s Kapunom sem mu dala steklenico cvička in ga zaprosila, da jo izroči Štefanu. Zelo se je moral potruditi, da ga je našel in Štefanu sva polepšala dan.

Anton Kapun se je za vedno poslovil. Ostaja nam lep spomin na sodelovanje, prijateljevanje in skupno delo. Ta blog se iz tega razloga izpisal kar sam!

Kako pa vi sprejemate odhod prijateljev?

Sejem knjig, 13. julij 2022

Upam, da vsi dobro poznamo Frankfurtski knjižni sejem s skoraj 300.000 obiskovalci, 7.500 razstavljavci iz 109 dežel, 4.000 dogodki in 10.000 novinarji, ki je največji knjižni sejem na svetu in baje deluje že od 1462 leta dalje. Drugo leto bo Slovenija njegova častna gostja, kar si lahko štejemo v veliko čast.

Zanimivo je, da se tudi ta častitljiva institucija zapleta v politična prepričanja z državami iz katerih prihajajo na sejem založniki in pisatelji. Problem je v tem, da sejem ne more, ne sme, pa tudi noče zavračati razstavo, razpravo in izmenjavo mnenj o knjigi na primer Poljskega ustvarjalca, ki pa ni po godu aktualni Poljski politiki. Njegovo poslanstvo ga zavezuje, da zagovarja temeljno pravico do svobode izražanja in objavljanja. Svet mora pozivati k pluralizmu, k odprti in tolerantni družbi.*

Se pa kar pogosto sejem označuje kot politična institucija ker pač svetu predstavlja dobro knjižno produkcijo, dobre ustvarjalce in pomembne založniške politike sodelujočih držav. Toda v množici mnenj, ki se oblikujejo na sejmu je seveda zaradi svobode govora in objavljanja, krešejo številna politična mnenja za katere je prav, da jih narodi spoznavajo. Sejem je poskrbel za ustanovitev Centra za politiko, literaturo in prevajanje, ki bo skrbel, da bodo intelektualci vsega sveta lahko izrazili svoje ugotovitve in jih zagovarjali pred javnostjo.

Nehote se mi vsiljuje misel, kako se danes v naši domovini razrešuje morebitne konflikte med avtorji del, ki jih aktualna politika odklanja. Je pri nas to sploh problem? Od časa do časa kaj preberem o tem in onem desidentu in pri tem dobim občutek, da se založniki prav prizadevajo njegovo delo objaviti. Spomnimo se samo, kaj vse se je po osamosvojitvi tiskalo, objavljalo in prodajalo – torej svobodno izražalo in objavljajo ne glede na nastalo škodo, neresnico in dolžnosti piscev, da ne uporabljajo sovražnega govora. Pa ne samo to. Poglejmo rumeni tisk ali splet ali kaj bolj branega kot na primer objavljanje informacij o vojni v Ukrajini. Kdo v naši domovini bi se moral poglobiti v to problematiko, da bi bralci lahko verjeli poročevalcu. Obseg informacij narašča vsak dan in vendar smo vsak dan slabše informirani.

Seveda bi bilo dobro bolje poznati pravice in dolžnosti Agencije za knjige RS, ki je morda pravi strokovni naslov za dobro presojo, kaj na slovenski trg spada in brez česa se da preživeti. V dobi vse splošne recesije, ko delimo turistične, digitalne, draginjske in druge bone ali dodatke, se najprej vprašajmo, čemu se najlažje odpovemo in to je gotovo neresnična informacija.

*Igor Bratoš

Sicer pa o tem odloča vsaka družina sama, torej pogovorite se kdaj doma tudi o lažnih informacijah.

Počitnice in delo, 12. Julij 2022

Seveda nam je v dijaških časih prav prišel vsak dinar, sploh, če smo imeli kakšne velike potrebe kot na primer kolo za vožnjo na oddaljeno železniško postajo. Toda primaren ni bil zaslužek pri našem počitniškem delu. Želeli in iskali smo ga predvsem zato, da bi spoznavali delovne procese, se družili z različnimi ljudmi in preverjali, kako bo, ko bomo sami delavci. Če ne bi iskali delodajalcev za plačilo, bi morali vseeno delati na domovih, na poljih, v vinogradih, pač odvisno od tega, s čim se je družina ukvarjala. Fantje so se odločali za šihte pri gradnji avtoceste, dekleta so ostajala doma ali iskala pisarniško delo, sama pa sem se preselila k očetu v Hrastnik in z njegovo pomočjo dobila za en mesec delo v Steklarni. Neizmerno sem ga bila vesela in z največjim spoštovanjem sem bila prvi dan ob 6 uri zjutraj pri Justi Bevc, ki je prevzela moje mentorstvo.

Ob spominu na meni drago in občudovano Justi Bevc se vedno počutim kot njena velika dolžnica. Justi je kot partizanka delovala na območju moje vasi, rešila je pred gotovo smrtjo mojega strica Janeza, tudi partizana, skrbela je za mojega očeta, da je imel delo kljub temu, da ni imel poklica, prepričana sem, da je ona zastavila besedo za moj sprejem v Steklarno, skratka bila je za mene angel varuh. Delo mi je odredila strogo in s podukom; če boš pridna, natančna in poštena lahko računaš na našo naklonjenost. Potrudila sem se kolikor sem mogla, vodila sem matično knjigo, prejemala, urejala in dostavljala sem tovarniško pošto, pomagala, kjer je bilo potrebno in prejela prvo plačo v življenju. Zaprosili so me, da ostaneš še en mesec zaradi dopustov, potem so mi ponudili stalno delo. Oče se je zjokal nad menoj ker sem jo odklonila, Justi pa me je k šolanju spodbujala in od časa do časa dala vedeti, da me pričakujejo po študiju. Moje prve počitnice v Steklarni Hrastnik so bile najlepše, bila sem želena tako na delu kot v družbi po delu, za mene je bilo vse zanimivo. Imela sem 15 let.

Kako je danes s dijaškim in študentskim delom? O vsebini praktičnega dela se omenja gostinstvo, nato turizem, pomoč starejšim, sem kaj pozabila. Navezujejo se te in podobne storitve na prekarno delo, kar povzroča težave z uveljavljanjem delavskih pravic, baje pa, da so mladi z njim zadovoljni. Še vedno se sprašujem kako naj se pri tem delu dijak ali študent pripravi, da bo v družbi nekaj naredil in dosegel, poskrbel za materialni razvoj, kulturo in blaginjo. Nekje se pač mora podučiti o konkretnem delu, ki ga bo opravljal po študiju in res pri nas ni jasno kdo mora zato poskrbeti.

Zakaj o tem sploh pišem, že drugič? V počitnicah se osnovnošolci in gimnazijci izjemno dolgočasijo, če niso vključeni v kakšen tekmovalni šport ob obilni podpori staršev. Poležavajo po kavčih, peljejo psa na sprehod nato je v njihovih rokah pameten telefon in računalniške igrice. Cele dneve, tedne. Zanimivi počitniški programi so velika redkost, običajni programi vsebinsko ne presegajo sprehodov, risanja. Dobrodelne organizacije spodbujajo v glavnem prostovoljstvo, da se izognejo izdatkom. Hiša eksperimentov je ena za vso državo, podeželje nima inkubatorjev, šolske ustanove ne odprejo svojih laboratorijev in ne nudijo asistence strokovnjakov, vse se skoncentrira na izdatke ne pa na iskanje talentov ali pomoč tistim, ki bi radi eksperimentirali. Imamo počitnice, z njimi skrbimo le za lenuharjenje ne da bi zmogli karkoli spremeniti?

Kako v vaši družini skrbite za delovne navade otrok?

Na morju, 11. julij 2022

Preživetje tedna na morju v vročem poletnem času ima svoj poseben čar, ki ga zaznamuje kar nekaj značilnosti kot so brezdelje, obilica plavanja, sladoledi, pečen krompirček, ribolov in skrb za dnevno prehrano. Našlo bi se seveda še marsikaj kot na primer opekline – to pa boli zato raje ne.

Brez avtomobila smo se dve babi in mlajši vnuk razšopirili v manjšem apartmaju, izbrali vsak svojo posteljo, namestili stvari v kopalnici in pripravili nahrbtnike za tovorjenje stvari do plaže. Tudi funkcije smo si porazdelili; prva babi nabavo, njem pomočnik je vnuk, kuharica pa druga babi. Pospravljanja, razen najnujnejšega ni, higiena samo osnovna, sicer opravi svoje morje, ki ga obiščemo zjutraj in zvečer. Prostori so prepredeni s polnilci, računalniškim vezjem, tv špagami, potrebnimi povezavami klime in še kaj bi se našlo saj vnuk uporablja kar tri mobije, ena babi tudi računalnik. Po apartmaju se sprehajamo kot Pat in Patašon z veliki in visokimi koraki, da ne bi kaj pomešali in zato zgubili kakšno bedasto računalniško igrico. Kuhinjski pult je poln steklenic, bonbonov, keksov, ja, sadja tudi. Stole krasijo kopalke, obleke, brisače, pručka je še neobremenjena, štokrle se po potrebi seli, miza pa je običajno prosta za križanke, časopise, sporočilne listke,…

Dan se začne po peti uri, ko babici začutita potrebo po sveži kavici. Prva babi gre iz sprehoda v nabavo, druga babi pa maže in gladi svoj bolno nogo in reši križanko. Če je vse normalno, se do desete ure na zajtrkujemo, vržemo v kopalke, na debelo namažemo, poberemo nahrbtnike in berglo in krenemo na plažo. Kot vsako jutro tudi tokrat velika območja plaž v celoti prekrite z čem ki služi kot rezervacija prostora. Še nekaj trenutkov in obala je prekrita z mladimi mamicami s 3 in več majhnimi otroci, ki jih obvladujejo s pomočjo očka in starih staršev. Vsak tak klan ima s plastiko pokrito svoje plažno zemljišče. Vsak otrok ima napihnjenega plastičnega krokodila, ali želvo ali morskega konjička ali ogromen šlauf, starši imajo Supe, punčke plastične morske deklice, vsi se nenehno preoblačijo, drug drugega kličejo, malicajo, pijejo, preganjajo galebe, golobe, ribe,… res živahno tudi zato, ker vsak klan govori svoj jezik. Mi trije se nekam stisnemo prva babi z vnukom je itak samo v morju, druga babi namaka bolno nogo,… čez uro nam je vsega dovolj, odpravimo se na sladoled in v apartma na poležavanje.

Kuhinja deluje približno uro in pol, skuha se, kar je prinesla prva babi, če ostane kdo lačen, se zateče v hladilnik ali k bonbonom. Druga babi je spet pri križankah, neumorna pomivalka prva babi po pomivanju igra z vnukom šnops, dinozavre, tombolo ali »na štiri zapored«. Naše prijazno zavetišče je balkon, kjer vedno malo pihlja in se kopalke »vluft« posušijo.

Po peti smo spet na obali v blaznem živžavu, vročini in drenu. Ponovimo dopoldanski obred in se umaknemo v svoj apartma. Lahko bi šli na promenado, če bi se kdo namesto nas preoblekel in očedil, ker tega ni, grem z veseljem z vnukom namakati trnek, ker je zvečer lepo hladno, malo pihlja, sonce počasi zahaja, vesel vnuk vleče ribice iz morja in jih vam vrača, ker so premajhne in tako naprej. Pogled na pristanišče, mesto, plavila, svetilnike, promenado je enkraten, kot bi sanjal. Večerja je ali pa ni, po želji. Potem to vse ponavljamo cel teden! Temu se v današnjem času reče počitnice.

Ste vi bolj prizadevni na morju?

Potujemo na morje, 10. julija 2022

Novo mesto se nahaja sredi travnikov in gozdov, včasih prepredenih z žitnimi polji in številnimi vasmi in zaselki, okoli njega je polno gradov, vsi so v ruševinah, okoli njega je mnogo rek s Krko na čelu, ki kot kraljica domuje na obsežnem območju in daje prepoznavni pečat vsemu, kar se ob njej rojeva ali umira.

Če gremo Novomeščani na morje nas pot vodi skozi Kočevske gozdove in Gorski Kotor, Vozimo se par ur po pokrajini, ki še ne pozna posledic krize onesnaževanja čeprav se okoli poti nahajajo tovarne, kmetije, gozdna gospodarstva in drugih dejavnosti. Po na morje poteka najprej ob reki Krki, ki ji sledimo vse do Zoizove železarne na Dvoru, čisto majhen del te poti poteka nad globoko sotesko, ki je začne z gradom Soteska, se strmo dvigne nad reko Krko na kateri še vedno delujejo mlini in se uravna pred Dvorom. Ko zapuščamo Krkino sotesko, smo že v Kočevskih gozdovih in ob cesti ni drugega kot gozdno drevje bujnega rastja, vse zeleno, vse divje in nepredvidljivo vse do Kočevja.

Ta prelepa zeleno obrasla pokrajina me spominja na zahtevne vojaške vaje, ki smo jih opravljali v akcijah Nič nas ne sme presenetiti. Tam smo bili zato, da smo si izmenjali mnenje in načrte, kako bomo kot nepogrešljive organizacije delovali v primeru izrednih razmer ali vojne. Organizatorji vaj so nam pripravili pravo vojno vzdušje, tanki in vojska ob poteh, po katerih sem tej armadi in prebivalstvu zagotavljala preskrbo z gotovino in opravljanje plačilnega prometa ter nadzor nad porabo v vojni omejenih sredstev. Povezave z emisijsko banko so zagotavljale posebne straže za varovanje prevozov, povezave z organi oblati pa so zagotavljale vaške straže, saj so v vojnem stanju pridobili določene pristojnosti številni lokalni organi ljudske oblasti.

Ko smo se danes na poti na morje pripeljali v to gozdno kraljestvo, se mi je vse to dogajanje izpred štirideset let samo od sebe prikazovalo v mislih in spet me je preletel strah, da ne bi kaj pozabila ali napačno storila. Vse do Kočevja sem razmišljala o tem in o orožarskem skladišču orožja, ki se hvala bogu ni nikoli uporabilo ter odšlo na Odpad zaradi zastarelosti. Nesmiselne naložbe človeka in družbo obremenjujejo da mu zmanjkuje prihrankov za povečevanje blaginje.

Od Kočevja do Petrinje se v spomine vsiljujejo številne kontrole prometne milice in kljub temu številne prometne nesreče, ki se jim ni bilo možno izogniti zaradi slabo speljane cestne trase. Danes je tega dosti manj in strah obstaja le, da bi na cesto prisopihala kakšna zavarovana žival, kar Lovsko društvo skrbno nadzira in če ji kaj storiš tudi hudo zaračuna.

Gorski Kotor je danes prepreden s tuneli na hitri cesti Zagreb – Reka vendar še vedno prevladuje zeleno kraljestvo risov, medvedov, volkov in drugih divjih živali kar vzbuja v popotniku spoštovanje do raritete za katero namenoma skrbi človek, da bi jo ohranil prihodnjim rodovom. Z nacionalnim parkom Risnjak, ustanovljenim leta 1953, se Gorski Kotor prevesi proti morju, ki ga obdajajo številna turistična naselja pa tudi stalna bivališča Istranov. Kraljevski pogled na pokrajino in ustvarjalnost ljudi ob njej vse do mostu na otok Krk, ogromnih skladišč energentov, fantazijsko speljane Jadranske magistrale in drugo, kar vse se izgublja v zelenem mladem gozdu Istre.

Je tudi za vas pot na morje prijetno doživetje?

»Tu ste, da boste v življenju nekaj predstavljali in dosegli!«* 9. julij 2022

V Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline sva bila z dr. Božidarjem Voljčem vpisana istega dne. Na priložnostni slovesnosti v Trebnjem sem gospoda osebno spoznala čeprav sem že poznala njegovo strokovno in politično delo. Letos je skupaj s svojimi sošolci klasične gimnazije v Ljubljani praznoval obletnico mature in ob tej priliki poudaril v naslovu podano vsebino, ki so jo njemu in njegovim sošolcem položili na srce profesorji. Kako dragoceno darilo, ki že 70 let deluje za kar je bilo namenjeno, to pa so sporočila takratnemu šolarju, da so v tej šoli zato, da bodo v življenju nekaj predstavljali in dosegli. Res so strokovno veliko dosegli in predstavljajo nacionalno elito na svojem področju delovanja.

Hipotetično si zamišljam svoja vnuka in njuno reakcijo, če bi ju učitelj, ki zanju predstavlja avtoriteto, tako nagovoril. Zagotovo ga ne bi dobro razumela, saj v množiti šolskih programov in obšolskih dejavnosti zmanjkuje časa za razmislek, za dorečenost stvari, za razčiščenje pojma »nekaj predstavljali in dosegli«. Sem pa prepričana, da bi se pozneje, recimo ob izbiri poklica, spomnila na opozorilo drage osebe in to delno upoštevala pri odločitvi. Zanesljivo pa bi se močno oprla na spomin ob delu, ko bi morala v sebi najti dovolj vztrajnosti in discipline za dosego ustreznega učinka.

Za »prmej« seveda ne morem reči, ker to kar sem napisala o vnukih sklepam iz svojih doživetij. V naši družini so starejši nekatere nauke nenehno ponavljali kot na primer: če kaj obljubiš tudi izpolni, bodi potrpežljiva pri delu, spoštovati je treba red in podobno. Otroci smo komaj čakali šolski pouk, pozneje študij v gimnaziji in na fakulteti, da smo imeli mir pred temi opozorili. Po zaposlitvi so se mi ta opozorila vse pogosteje oglašala, najprej zato, da sem sama opravila, kar je bilo treba in, ko sem vodila večje delovne enote, tudi takrat, ko mi sodelavci zaradi osebnih razlogov niso pravočasno ali pravilno opravili določena opravila. Iz pod časti mi je bilo opozarjati, da je dobro opravljeno delo njihova osnovna dolžnost, da ne omenjam drugih opozoril, včasih tudi bolečih, nad malomarnostjo posameznika, špekulacijami in zlo nameni. V nobenem kolektivu niso samo dobri delavci, naberejo se vse sorte ljudje in vodja jih mora obvladati tako strokovno kot disciplinsko, z lepa ali z grda. Ob takih ne prilikah so kot zvonovi v moji glavi zvonila opozorila iz otroških let »bodi pridna, delaj, dobro deluj z ljudmi, ne ponižuj jih, …«. Neverjetno ali resnično in zaradi tega so mi padle v oči besede B. Voljča in srčno si želim, da bi moja opozorila vnukoma ostala v njunih srcih, da bi se jih v stiski spomnila in da bi jima pomagala stisko premagati.

Seveda se zavedam, da se svet spreminja, ljudje živijo hitreje,… Vse to, upam, poleg materialne blaginje, prinaša tudi nekaj zadovoljstva, morda celo sreče. Toda razprave v javnosti nakazujejo, da so vrednote neke družbe tradicionalne, da njihovo spoštovanje pozitivno vpliva na naše duševno razpoloženje. Čeprav jih v različnih časovnih obdobjih različno spoštujemo nas spremljajo od rojstva do groba in se prenašajo iz roda v rod.

*B.Voljč

Kako pa pri vas skrbite za duhovno rast vaših otrok?

Srečevanja kot izobraževanje , 8. julij 2022

Pri opravljanju svojih delovnih nalog so mi zelo pomagala srečanja s prijatelji, kolegi, sodelavci podobnih podjetji ali predavatelji na višjih in visokih šolah. Razen knjig so bila ta srečanja prav za prav presoja mojih namenov kako naj v dani situaciji odločam. Pogosto sem opozarjala »da nobena hiša ne stoji pokonci sama po sebi« in da morajo zato biti v vsaki delovni sredini delavci, ki skrbijo za »hišo« v vsakem primeru ne glede na svoje osebne potrebe oziroma nuje. Tisti, ki so me razumeli, so mi bili najboljši sodelavci in moje odločitve so jim morale nakazovati poti k uspehu. Iz tega razloga sem se veliko posvetovala z ljudmi, ki so imeli praktične izkušnje že za seboj.

Najboljša prilika za tovrstno samoizobraževanje so bila srečanja na seminarjih, posvetovanjih, simpozijih ali Forumih, ki jih je bilo od šestdesetih let preteklega stoletja pa vse do konca tisočletja kar veliko tako v strokovnem kot v družbenem in političnem okolju. Prva posvetovalna srečanja so organizirala stanovska združenja kot so bila Društvo inženirjev in tehnikov, Društvo gozdarjev, Društvo farmacevtov, Društvo ekonomistov, Društvo računovodji in drugi. Na srečanjih smo dokaj konkretno razčiščevali popolnoma strokovne nejasnosti vse dotlej, ko so nas potrebovali upravljavci skupne lastnine. Ko je na primer Skupščina občine morala odločati o lokaciji nove tovarne, so njena delavna telesa poklicala na pomoč Društvo inženirjev in Društvo ekonomistov. Ko so naši delegati po organih upravljanja republike in države odločali o stvareh, ki so presegala njihova znanja, so se običajno povezovali z Društvom računovodij, pozneje z društvom pravnikov. Ko pa je šlo za prve korake avtomatizacije in informacijske tehnologije, smo se društva največkrat odločala za posvet s fakultetami na katerih smo pridobili poklic. Vsak dan smo odkrivali kakšno novo področje, se dogovarjali za možnosti posveta in že je nastal na primer Forum Otočec, ki je združeval razmišljajoče gospodarstvenike Dolenjske in Bele krajine kar trideset let.

Ne vem zakaj smo v samostojni Sloveniji kar pozabili na to obliko združevanja znanja, prakse in ustvarjalne moči v stanovskem in splošnem razpoloženju strok v državi. Posvetov je bilo vedno manj, ne vem, kako je danes v strokovnem smislu z njimi, sem pa ugotovila, da del nalog na tem področju sprejema časopis Delo in se seveda z zanimanjem poglobila v njihova prizadevanja, ker pač pišem blog in želim biti na tekočem kaj se dogaja z mojo stroko. Za akcijo stojijo pomembni pobudniki kot so npr. Kolektor, Petrol, BTC, proizvajalci elektrike in drugi. Organizirajo srečanja gradbincev, energetikov, izvoznikov, Delovih podjetniških zvezd pa tudi zainteresiranih investitorjev v zeleno prihodnost, tujih investitorjev v Sloveniji in celo Zdravje 2022 z dodatnimi podporniki. Udeležencem posvetovanj nudi določene bonitete dostopa do njihovih digitalnih paketov. Prava pot sicer časopisnega informatorja, ki prehaja v sooblikovalca prihodnosti, ki iz golega poročanja vsak dan preseneti tudi s predlogom rešitve ali vsaj nakazuje, kje jo je iskati.

Če smo še nenehno »učeča se družba«, spodbudimo tudi druge kritike in kritizerje, da pridejo na dan s svojimi predlogi za pot v boljše blagostanje večine na svetu.

Kje pa vaša družina poišče oporo za presojo nameravanih odločitev?

Poletni festivali, 7. julij 2022

Poletje ljudi v mojem okolju nekako poplemeniti oziroma bolje rečeno v njih spodbudi potrebo po duševni sprostitvi, doživetjih in občudovanju lepote. Želimo si glasbe, občudovanja vrednih likovnih del, dobre knjige, sprehod po Delfih, živžav Benetk in vpogled v vse, kar nam prikazujejo mediji ali prepoznavamo kot dediščino.

Zagotovo te želje ljudi v veliki meri izpolnjujejo nešteti festivali po vseh večjih naseljih, največ pa seveda v centrih kulture kot so pri nas Ljubljanski festival, v Mariboru Lent, v Novem mestu Poletni glasbeni večeri, v Beltincih folklorni festival, v Šentvidu Tabor pevskih zborov in drugi vse do festivala ustne harmonike v Mokronogu. Tujina je v festivalski ponudbi seveda nepremagljiva. Spomnimo se samo oper v Veroni, koncertov v Edinburgu, prireditev v Salzburgu,… Tu opravijo svoje poslanstvo Turistične agencije, ki načrtujejo poti tudi za kulturne velike dogodke ali pa ne. Program Beletrine na Dunaju zagotovo ne bi spoznala, če Ars Longa ne bi razvila za razstave prilagojenega potovalnega programa.

Ta blog ima namen predvsem ljubitelje dobre glasbe opozoriti, da je program Ljubljanskega festivala res vreden naše pozornosti. Že dosedanje prireditve so bile enkratne, videli pa bomo še Carmen, poslušali Berlioza in Anno Netrebko, spoznali simfonični orkester Kazahstana, sledili taktirki Mutija, se seznanili s Povodnim možem v pop-rok muzikalu in za zaključek uživali v koncertu »Sedem si rož« ob 70 letnici delovanja Slovenskega okteta. Vsej tej lepoti je dodati še mnogo zanimivega in kakovostnega v Cukrarni, Cankarjevem domu in v muzejih v naši prestolnici, kar vse jo uvršča med najzanimivejše poletne festivale.

Pri nas v Novem mestu se bo potepal Rudi Potepuški, imeli bomo teden evropskega filma, uspeli so Novomeški likovni dnevi, čakamo Prifarske, Giannia in Severa Gruina. Festival novomeško poletje bodo popestrili Jani Kovačič, Čedahuči trio in Manca Brlec. Sicer pa vsi javni zavodi ponujajo vsak večer tudi svoj program. Prireditev je veliko, interpreti med najboljšimi, osebno pa menim, da Novo mesto zmore mnogo več in da bi festivalsko novomeško poletje moralo oblikovati naše gledališče in njegov vrhunski režiser Matjaž Berger. Mesto bi privabilo goste iz države in tujine. Seveda pa bi bilo prav, da bi se festivalsko življenje poleti oblikovalo skupaj z javnimi zavodi, ljubiteljsko kulturo in vsaj turističnim gospodarstvom. V ta namen potrebujemo veliki kulturni dogodek ali dogodke, po katerih se izkažejo tudi produkcijske sposobnosti kulturnih ustvarjalcev.

Z veseljem sprejemamo festivalsko razpoloženje saj je to čas in okolje za druženje, za izmenjavo mnenj in načrtovanje. Druženje nas bogati, zbuja v nas kritični odnos do ponudbe in nam razburi duha, da razmišljamo o novih projektih. V kulturi naše države vejejo novi vetrovi tako v oblikovanju, modi in vizualnih umetnostih, podjetniško razmišljanje odpira vrata novim izdelkom in storitvam, kultura bogati javne in družbeno politične prireditve, ugnezdila pa se je tudi po gospodarskih družbah.

Se vaša družina udeležuje festivalskih prireditev?

Nika in Babsy, 6. julij 2022

Iz nekega časopisa, ki je danes prispel v moj nabiralnik, me pozdravlja nasmejano mlado bitje s pobeljenimi skuštranimi lasmi in psičkom v naročju. Takoj sem zaznala, da se mi smeji vnučka Milene iz Stopč, saj ima Nika popolnoma enak obraz kot ga je imela njena babica v najlepših letih. Res lepo jutro, lep nasmeh in še lepše spoznanje, da se mlada Nika ukvarja z izjemno koristnim šolanjem psov za reševalca. Imeli smo z mojima vnukoma to čast, da nas je pred leti sprejela Nikina mama, ko je bila s svojo zlato prinašalko nagrajena kot najuspešnejša reševalka. Poučila nas je kako skrbno se mora psa pripravljati za reševanje, kako odgovorno je reševanje v vsakih, še tako zahtevnih pogojih in kako mora vodnik ravnati s psom, da ta odgovorno opravlja svoje poslanstvo. Nika je od mame pridobila potrebno ljubezen do psov, danes šola pse in vodnike in ima jasen cilj tudi s svojo Babsy, ki je nekaj več kot samo »kauč pes«.

Ne čudi me resnost, delavnost in čut za odgovornost Nike, ima lep vzgled v svojih starših, svojih starih starših in prababici. Do tu sem poznala Nikine prednike, poznam pa tudi Nikinega dedka po materini liniji. Te spoštovane krajane in dobre sodelavce sem imela priliko spoznati v Krki tovarni zdravil in v SDK. Prababica Nike je bila med prvimi krkaši s katerimi sem prijateljevala. Srečali sva se v počitniškem domu v Vrsarju in ostali prijateljic, ko nam je kuhala krasne malice v tovarniški menzi pa vse do njenega nenadnega odhoda v večnost. Nikin dedek je bil pomemben podjetnik v Novem mestu s frizerskim salonom v času, ko je prevladovala družbena lastnina. Babi Nike se je lepo oblačila, bila prijazna in zato priljubljena v svoji delovni sredini. V SDK-ju je oblikovala svoj odnos do skupnega dela in se upokojila kot inšpektorica. Odlično kuha, skrbno gospodari z dediščino in živi za svojega Robita, zaposlenega v Krki kjer je tudi zastopnik enega od sindikatov. Kadar Krka priredi kakšen javni dogodek s srečujeva, pozdravljava in tudi nasmejiva ob debati o anomalijah, ki jih v našem političnem življenju ne manjka.

Kako lepo je slediti ustvarjalnosti velike družine in rodu, ko otroci dopolnjujejo projekte svojih staršev in ti nadaljujejo prizadevanja svojih predhodnikov, vsi v Stopičah, vsaka generacija s svojim domom in vsak dom s svojo posebnostjo. V tem življenjskem tempu mi je poznano tudi delovanje Nikinega dedka. Ko sem ga spoznala je končal srednjo šolo in postajal nepogrešljiv v računovodstvu Krke. Vztrajal je pri svojem delu in bil, za moje pojme seveda, premalo ambiciozen, da bi postal pomembnejši vodja posamezne dejavnosti, kar je bilo v Krki vedno možno. Priden kot mravlja, zabaven in vljuden, značilen predstavnik prebivalcev Težke vode, še vedno se pozdravljava, se razveseliva, če se srečava in zaželiva vse dobro.

Obisk mojih vnukov pri Nikini družini je imel za posledico prihod psičke Pike v našo družino. Drobceno, popolnoma črno bitje se v naši družbi kar dobro počuti, skrbno je negovana, vedno sita, vsak dan večkrat v naravi, seli se iz Ljubljane v Novo mesto, pa na Krk in zopet domov. Vsi imamo Piko radi in zato med nami deluje kot čustveno vezivo, saj si vsi želimo, da bi ji bilo dobro. Njen gospodar pa je najmlajši član družine Gal.

Glede domačih živali sem pogosto v dilemi. Zdi se mi, da so po stanovanjih preveč omejene, morale bi bivati v svojem naravnem okolju, tudi mi bi bili v zagati, če si ne bi mogli urediti človeku primeren dom. Je pa ta dilema v dani situaciji totalno preslišana, domači ljubljenčki so tu in morajo se zadovoljiti s pogoji kakršne zmorejo gospodarji.

Kako pa vaša družina gleda na hišne ljubljenčke?

Kultura in mi, 5. julij 2022

Včerajšnji dan so mi polepšali moji dragi kulturniki iz Krke d. d. ali bolje rečeno predstavniki Kulturno umetniškega društva Krka, ki v tem letu praznuje 50 letnico delovanja. Njegova članica sem od ustanovitve dalje, prva sem mu predsedovala in ga vodila deset let. Predsednik društva Mitja Pelko, mi je ob prisotnosti Simone Kastelic in Ljudmila Kastelec izročil Nagrado Kulturno umetniškega društva Krka za 50 let dela, zvestobe in predanosti. Hvala današnji člani KUD Krka, razveselili ste me in počastili.

Društvo smo ustanovili v času, ko smo z velikimi napori iskali svoj prostor pod soncem v zdravstvu, na trgu, v izvozu, v državi in družbi. Velike načrte smo imeli in uresničevali smo jih lahko ob vse splošni podpori stroke, okolja in družbe kot celote, morali smo dokazovati, da gre za splošen napredek zdravljenja, razvoj območja in prepoznavanje naših blagovnih znamk v svetu ter da bomo s svojim delovanjem in poslovanjem soustvarjali bogato kultura naroda, ki mu pripadamo. V tem času je nastal raziskovalni Institut, načrtom primerno smo se organizirali in za bogatejše kulturnega življenja ustanovili Kulturno umetniško društvo. RTV Slovenija je kar dvakrat svojim gledalcem predstavila naša kulturna prizadevanja, ki so obsegala ljubiteljsko udejstvovanje v Mešanem pevskem zboru, soudeležbo v realizaciji bibliobusa in knjižnega sejma, likovno kolonijo v akvarelu, prizadevanje za zagotovitev ustrezne kulturne opremljenosti delovnih prostorov, varovanje arhivskega gradiva, sodelovanje pri donatorstvu in sponzorstvu, varovanje slovenščine in vse druge kulturne dejavnosti do lokalne dediščine, filmske produkcije in sodelovanja v vodenju kulture v republiki in občini. Imeli smo čudovite navdihovalce in svetovalce kot so bili Slovenski oktet, Radovan Gobec, več kot dvajset slikarjev akvarelistov, Špelo Valentinčič, žal vseh ne morem našteti, poudarjam pa, da smo delali resno in si z vsemi močmi prizadevali dosegati kar se da dobro kulturno vzdušje tako znotraj tovarne kot v okolju.

V petdesetih letih je bilo obilo priložnosti, da je ugled Krke v svetu pomagal utrjevati Mešani pevski zbor, ki je gostoval na vseh celinah. Skrbel je tudi za kulturno vzdušje tržnega dela Krke, ki je deloval v različnih kulturnih sredinah. Zgodovinski je bil njegov nastop na Poljskem ko je z njim zapela polna dvorana zdravnikov in to ni bil edini primer. Upam, da se bo našlo pero, ki bo njegovo plejado popisalo in jo predstavilo tistim, ki s pevskim talentom stopajo danes na oder modernih časov. Zbor se redno pomlajuje, dosega zavidljivo kakovost interpretiranja in je nenadomestljiv pri reprezentativnih dogodkih Krke d.d. Srečno tudi v prihodnje!

Nekatere dejavnosti KUD Krka so se opustile, mnoge dodale. Ocenjujem, da je najdragocenejši dodani del Založništvo zgodb in poezije zaposlenih v Krki. Knjižni sejem, Gledališki klub in Galeriji v Novem mestu in v Ljubljani sta klasika KUD-a, organiziral se je Oktet, skratka, društvo je ustvarjalno že petdeset let in zasluži si svoj jubilejni praznik.

Svoj prispevek k delu društva ne morem ocenjevati, mi je pa dalo misliti, ko so od podelitvi priznanja poudarili, da se zahvaljujejo za dobro izbrane in postavljene temelje kulturnega delovanja. Res je, da smo na začetku zelo skrbno pristopali, morala sem poročati tako vodstvu kot predstavnikom zaposlenih, delo smo morali načrtovati in veliko nalog je bilo, pa tudi veliko prelepih dogodkov, veselja, petja in odganjanja skrbi pri ustvarjanju Krka d.d. Hvala člani KUD-a Krka da v kulturi uresničujete naše in svoje sanje!

Ste tudi vi član kakšnega društva, da v njem ustvarjate?

Rodoslovje, 4. julij 2022

S tem blogom bi vas želela spodbuditi k spoznavanju zanimive dejavnosti imenovane rodoslovje. Kot pravijo strokovnjaki, je to pomožna zgodovinska veja, ki se ukvarja z dokumentiranjem sorodstvenih vezi in te imamo vsi v vseh časih in v vseh krajih.

Proti koncu osemdesetih let preteklega stoletja sem zasledila, da se v Sloveniji ustanavlja rodoslovno društvo in kmalu sem imela to čast, da sem osebno spoznala rodoslovnega strokovnjaka Petra Hawlino. Prizadevala sem si oblikovati rodovnik velike družine, ki sem ji pripadala, imela sem že osebni računalnik, razumela pa sem tudi pripadajoči rodoslovni računalniški program. Ker ni šlo vse gladko sem postala tudi naročnik časopisa Drevesa, ki ga je izdajalo društvo. Čeprav sem imela veliko volje, da se dobro poučim o izdelavi družinskega rodovnika, so mi to preprečevale delovne dolžnosti. Odložila sem raziskavo svoje rodbine in jo nadaljevala šele po štiridesetih letih.

Na moj jubilejni praznik sem povabila žive bratrance in sestrične ter njihove družine, vnuke in pravnuke na družinsko srečanje in jim na tem srečanju razdelila družinski rodovnik, žal le za pet kolen. Na platnu sem ob predstavitvi prikazovala tudi stare slike predhodnih generacij in jih povezovala z računalniško izdelanim rodovnikom v katerem so bili zajeti tudi vsi prisotni. Nisem tako doma v računalništvu, da bi bilo vse brezhibno, toda že to, kar sem jim ponudila je spodbudilo res izjemen interes mojih družinskih sodobnikov. Rodovnik jih je spomnil na njihove stare starše, na praznovanja godov, porok in drugih družinsko pomembnih dogodkov, iz rodovnika so zaznali, da niso sami, da na pogrebe prihajamo kot pripadniki iste rodbine. Razživeli so se, komentirali, opozarjali na pomanjkljivosti in predlagali dopolnitve, saj so se v času priprave rodovnika že rodili novi otroci, ena teta je umrla, dva sorodnika pa sta se poročila. Boljše družinsko srečanje ne bi mogla želeti, zadovoljni smo se poslavljali in obljubljali, da bomo skupno dopolnjevali začeti rodovnik in ga po možnosti razširili tudi na žensko področje.

Od opisanega jubileja je minilo kar nekaj časa, sama sem se utrudila in sprejete obljube se v celoti niso uresničevale. Pa nič za to, je pa naraslo dopisovanje, razvile so se poti do informacij, kaj se s kom dogaja, stiske v katerih se je znašal in radosti zaradi katerih je srečnejši.

Ob tej vročini ne moremo po opravkih ali na vrtove, tudi kmetje so v poletni vročini opravljali bolj dela v kleteh in senikih ali v hiši. Poskušajte po svoje popisati svoje sorodnike, prednike in potomce, vsaj ime in priimek, leto rojstva in smrti. Lahko pa iz računalnika izpišete Družinski list in zaprosite sorodnike, da vam izpolnjenega vrnejo. Dobro je, če spoznate računalniško tehniko, da boste podatke lažje urejali, lahko pa rodovnih izpišete tudi brez njega. Pomembno je, da koga ne izpustite in v ta namen se lahko povežete z arhivi in župnišči ter drugimi ustanovami npr. tistimi, kjer so delali vaši sorodniki. Vaši radovednosti bodo povsod naklonjeni. Seveda pa morate delati sistematično, podatke med seboj primerjati in skrbeti, da jih ne pripišete osebi na katero se ne nanašajo. Iz tega razloga se boste raje naučili uporabljati za rodoslovje prikrojene računalniške programe.

Če vas zanima zgodovina vaše rodbine boste na podlagi zbranih podatkov lahko sestavili kroniko, napisali prispevek za primeren časopis ali pa napisali knjigo. Družinske zgodbe so danes izjemno brane in želene, javnost jih nagrajuje, iz njih se lahko marsikaj naučimo.

Je vaše sorodstvo številno, poznate vse?

Prepoznavanje nevarnih rudnin za okolje, 3. julij 2022

Vremenoslovci že nekaj časa nakazujejo v barvah kako nevarna postaja vročina za naše neposredno okolje in Evropo. Rdeča pomeni ukrepajte. Živim v južnem delu Slovenije in rdeča se vse pogostejše ob osmih zvečer izkazuje v rdeči barvi, morala bi ukrepati toda kako? Odpiram/zapiram okna, zračim prostore, v urah največje vročine počivam,… ampak, noge bolijo, nesposobnost za delo narašča, žeja se povečuje, … moji ukrepi so neučinkoviti. Brskam po medijih, kaj v zaščito proti nenaklonjenim vremenskih razmeram počnejo drugi, pa, vsi jadikujejo, spremeniti se ne da kaj dosti, ukrepalo naj bi se dolgoročno.

Ponovno proučujem, kaj so glede izboljšanja podnebnih razmer do sedaj obljubljali in kaj storili največji in zato najpomembnejši onesnaževalci?

So šele pri ugotavljanju, katere surovine, ki jih črpajo iz zemlje v perujskih, afriških, kitajskih in drugih velikih rudnikih so za sodobne nepogrešljive pametne telefone, baterije, vezja in podobno sodobno ropotijo nujna in kako jih bodo zagotovili, če se narodi ne bodo hoteli več ukvarjati z rudarjenjem nevarnih rudnin. Da bi porabo litija, bakra, nafte in drugih nevarnih snovi zmanjšali ali celo opustili mediji še niso poročali. Upor Srbov proti odpiranju rudnika litija v Srbiji je bil pogumen in pravilen, strupi naj ostanejo, kjer so.

So nam pa mediji že sporočili, da predvsem strokovnjaki trdijo, da smo se popolnoma narobe lotili varovanja okolja, ker je najprej potrebno spremeniti družbene odnose med bogatim severom in vse bolj revnim jugom. Uh, katera Vlada se bo tega lotila in koliko generacij bo potrebnih, da bo sever svoje dobičke prostovoljno delil z vsemi ljudmi na svetu? v tem trenutku je to nepredstavljivo, saj še energentov ne moremo zagotoviti zaradi vojne iz trme, ki muči Ruse in Ukrajince, da se ne dogovarjajo.

Mi, potrošniki, smo tiho, še naprej kupujemo tudi tisto kar nujno ne potrebujemo. Kaj nam bo nudila v prihodnje narava pa kot, da se nas ne tiče. Dejstva so res žalostna, vročina bo naraščala, obstaja nevarnost, da se bomo grizli med seboj zaradi inflacije namesto naftnih in plinskih dobičkarjev. Grem nabaviti drva, da, kot sporoča OECD, me ne bo zeblo pozimi.

Gledam portrete sodobnih znanstvenikov na TV, poslušam, kaj vse so odkrili znanstveniki Izraela, berem o ugotovitvah sociologije glede dilem, kako naj se družba organizira, da bo ostala zdrava, ustvarjalna in praktična, spremljam ukrepe mednarodnih institucij, ustanovljenih za reševanje problemov skupnega pomena za svet, … vse to kot zgleda, ne zagotavlja večini prebivalstva, blagostanja in predvsem ne varnosti.

Kako se bomo zavarovali pred vedno bolj neprijazno naravo bo spet odvisno od naše osebne iznajdljivosti in preudarnosti. Spremljali bomo uspešne odločitve v okolju in jih upoštevali. Veliko vprašanje pa je, če bomo še tako nekritični in radodarni pri načrtovanju naših skupnih potreb.

Lučka Kajfež, Dušan Plut, … Ekologi brez meja, nam ne bi priskočili na pomoč?

Kako se boste pred naravnimi težavami zavarovali v vaši družini?

Krka d.d. 2. julij 2022

Krke d.d. me seznanja z delničarjem namenjenimi informacijami, ki jih skrbno proučujem zato, da približno vem kako močan je v poslovnem svetu ta naš dolenjski velikan. To počnem z veselje, saj sem bila kar osemnajst let v njem zaposlena, z njim sem delila dobro in slabo in vse drugo kar je pripomoglo, da je Krka d.d. danes, največji davkoplačevalec in najdonosnejša slovenska firma, ki posluje od Vladivostoka do Lizbone in daje dober obilen obilen kruh preko 11000 zaposlenim. Ocenjujem za potrebno, da vsak državljan Republike Slovenije ve, kje je Krka d.d. danes in kaj je realno pričakovati od nje v prihodnosti.

V preteklem letu so za 16 milijard proizvedenih tablet in drugih izdelkov ustvarili milijardo in 565 milijonov EUR prihodkov, 308,2 milijona EUR dobička in zdravstvu zagotovili 1.486 novih zdravil in novih oblik zdravil. V bistvenih kazalcih poslovanja dosegajo povprečne rezultate svetovne farmacevtske industrije. Osredotočeni so na rezultate, zatrjuje predsednik uprave in pribije, da bodo doseženo rast v preteklosti ohranjali tudi v prihodnje kljub povečevanju tveganj zaradi poslovanja z državami v vojni. Pomembno je zlasti njegovo sporočilo: »pri vsaki odločitvi imam v mislih Krkin napredek. Kar je dobro za rast gospodarske družbe, je dobro tudi za zaposlene in za delničarje, pa tudi za ožjo in širšo družbeno skupnost in seveda za bolnike, ki jim z našimi izdelki pomagamo ohranjati zdravje.«*

40 % lastniki Krke d.d. so domače fizične osebe, 27% lastništva imajo državni skladi Republike Slovenije in 21% mednarodni vlagatelji. Krka d.d. je torej v domačih rokah in upajmo, da bo naša domača firma tudi ostala. Krka se je zavezala osrednjim trajnostnim ciljem Združenih narodov in to (3)zdravju in dobremu počutju, (4) kakovostnemu izobraževanju, (5) enakosti spolov, (8) dostojno delo in gospodarska rast,(9) industrija, inovacije in infrastruktura, (12) odgovorna poraba in proizvodnja, (13) podnebni ukrepi, (13) mir, pravičnost in močne institucije. Oblikovala in sprejela je tudi bistvena trajnostna (ESG) področja, ki jih bo uresničevala v poslovanju. Posodobili so načrtovano strategijo za prihodnjih pet let, izhodišče te strategije temeljijo na poglobljeni analizi Krkinega položaja v svetovni generični farmacevtski industriji. Njihove osnovne zaveze po tej strategiji pa so povprečna 5% letna rast prodaje, nove terapevtske skupine zdravil, dolgoročne poslovne povezave, namenska sredstva za razvoj 10% od prodaje, naložbe, stabilna dividenda, digitalizacija in trajnostni razvoj.

Še mnogo dobrih stvari odkrivajo svojim lastnikom, ki jih bodo poskušali uresničevati, ki so njihove poslovne priložnosti in seveda veliko upanje bolnih. V preteklosti so bili izjemno spretni in so na trgu delovali kot zaupanja vreden ponudnik. Mene veseli, da imajo posluh za konkretno uresničevanje družbenih sprememb v odnosu do narave, socialnih gibanj in modernizacije. Njihove odločitve so bile zaupanja vredne za kar so bili na trgu tudi nagrajeni in ni videti razlogov, da jim ne bi zaupali tudi v prihodnje. Pa ne samo tisti, ki smo čustveno in materialno navezani na Krko d.d. in tam zaposlene, predvsem gre za zaupanje zdravstva in bolnikov. Njihova zdravila zdravijo, pomagajo, blažijo, … če si bolan hrepeniš po njih, Ta trend želijo v Krki nenehno izboljševati, ponuditi še več predvsem pa ponuditi boljše. Naj vam uspeva!

Biti dober pri koristnem delu naj bo cilj vsakega od nas! Kaj menite?

*Utrip,junij 2022,27

Čudni posebneži, 1. julij 2022

Sem radovedna in zato prebiram kar mi pride pod roko, gledam tudi dolgočasnejše oddaje, predvsem pa brskam po različnih virih, da bi se iz poplav tendencioznega dokopala do dejstev. Na teh svojih poteh naletim tudi na izjave, ki nikakor ne spadajo v javnost. Na primer na TV3 neki gospod vsak dan razpreda o politiki na način kot da samo on ve kaj je prav, Mladina je zabeležila izjavo: Mi informativnega programa RTV sploh več ne rabimo, imamo Novo 24, …, v Državnem zboru (DZ) se neki gospod nenehno krega na nas volivce, že poznani gospod, ki nas je okradel za stroške referendumov naj bi se že pripravljal na »cunami referendumov«, DZ se že od volitev dalje duši v množici predlogov zakonov predhodne vlade kar naj bi po poročanju medijev bistveno oviralo delo nove vlade in jo onemogočilo, da se organizira glede na naloge, ki jih je sprejela pred volitvami. Še veliko bi lahko naštela a naj omenim le še Petra Klepca, ki je kot strokovni poznavalec prav za prva postavil »piko na i« v zadnji številki SP Dela.

Kaj naj si ob takem stanju duha o ljudeh na najodgovornejših položajih, misli volivec, občan, krajan, ki živi v prepričanju, da so mu stranke ponudile v izvolitev kompetentne kandidate, zdaj pa jih spoznava ko slabe, večini škodljive, zlonamerne, da ne rečem zlobne in vase zavarovane egoiste. Pa to ni najhujše. Vprašati se moramo zakaj ti čudni posebneži brez sramu pred volivci in pred družbo kot celoto, počnejo taka ne etična dejanja, nas žalijo, naše potrebe prezirajo in se z vsemi močmi vojskujejo za ohranitev pristojnosti, ki so jih z volitvami izgubili. Zakaj imamo že 31 let vojno stanje? Naj že enkrat nek pristojen strokovni organ ugotovi koliko nas ta trideset letna vojna stane ter kakšne so njene materialne posledice. Račun za to vojno je izstaviti tistim, za katere se ugotovi, da ne spoštujejo zakonodajne določbe o družbeni odgovornosti in so škodljivi za Slovenijo.

Veste dobro, da je končanje te vojne nujno za razvoj in blagostanje Slovenije. Vse vlade do sedaj so vrgle puško v koruzo, napoveduje se že, da tudi ta vlada ne bo ravnala drugače. Vidimo, da se je organizirala kot je zahteval in odredil gospod v DZ, ki nas nenehno zmerja. DZ in mandatar sta samo pokimala. Beremo, da vlada dviguje roke ob problematiki zamenjave veleposlanikov, RTV SLO protestira, benti, režijo pa se jim odločujoči posamezni člani Sveta. Bo za Šarcem, Bratuškovo, Cerarjem, … moral, po nalogu gospoda iz DZ, ki nas zmerja, odstopiti tudi Golob in njegovi morebitni nasledniki. Pa, dragi Slovenci, kaj se gremo? Govorimo o draginji, zaradi enega človeka v Sloveniji pa brez besed ali upiranja mečemo denar skozi okno za volitve, za spore, za neefektivno delo za škodljive odločitve,… Prihaja inflacija, mi pa mirno plačujemo stroške 30 letne vojne tistim parlamentarcem, ki s svojim delom škodujejo delu DZ in občemu dobru. Smo še sposobni zaščititi svoje zaslužke? Je še kje kdo, razen gospoda v DZ, ki nas zmerja, ki bi bil pripravljen voditi vlado, če bo tudi Golob vrgel puško v koruzo. Mu lahko pomagamo, mu hočemo pomagati, hočemo sploh končati to 31 letno vojno?

Lahko pa mi, volivci vržemo puško v koruzo, kot domnevam, da je storilo slovensko gospodarstvo saj se, hvala bogu, brez politike uspešno ohranja in razvija. Hvala vam gospodarstveniki, da ste v tej vojni že izšli kot zmagovalci. Ne dopuščajte, da se tridesetletna vojna širi v tovarne in delavnice vaših podjetji in vas naj ne motijo čudaški posebneži, ki grenijo življenje javnemu dobru.

Nekoč bomo našli Vlado, ki se bo iz naše zakonodaje, prilagojene gospodu v DZ, ki nas zmerja, odstranila vse od njega zahtevane tja vgrajene določbe, ki mu že 30 let omogočajo vojno vladanje nam vsem drage Slovenije.

Kako pa vi doživljate to vojno gospoda v DZ, ki nas zmerja?

Praznovanje pol leta, 30. junij 2022

Konec leta nas čaka vsako leto Silvester, najdaljša noč v kateri delamo obračuna za preteklo leto in načrte za prihodnje. Do nedavnega sploh nisem vedela, da so tudi narodi, ki praznujejo na današnji dan »Pol leta« o čemer je pred dnevi obširno poročala televizija Zagreb.

Korčula v Dalmaciji si močno prizadeva, da bi bili gosti, počitnikarji in izletniki z obiskom pri njih res zadovoljni. Kot trdi danes sedemdeset letna Korčulanka, ki je poročena v Novem mestu, se pri njih na Korčuli vsakega pol leta ljudje zberejo sredi mesta, oblečeni v starodavne in sodobne noše kar pač kdo želi ali ima in se s transparenti, godbo in veliko veselega razpoloženja, pomikajo v koloni tam, kjer je največ gostov bodi si v lokalih ali na ulični ponudbi. Mimohod oziroma udeleženci povorke se ob koncu parade pomešajo med goste s katerimi veselo rajajo do zgodnjega jutra. Prireditev organizira turistično združenje tako, da mobilizira čim več meščanov. Njihove ideje, predvsem pohodno pot povorke in pestrost parade, meščani usklajujejo, da zagotovijo obisk parade tam, kjer se zadržuje največ obiskovalcev.

Pozanimala sem se kako je prireditev nastala, zakaj praznik Pol leta in kako se povezuje z tradicionalnimi prireditvami v Korčuli na katerih uspešno sodeluje tudi Anton Podbevšek teater iz Novega mesta. Zgleda kot da so Korčulani hoteli starodavni Moreški dodati nekaj novega, sodobnega in bolj prilagojenega današnjemu času. Novo leto praznujemo vsi, ne glede na vero, osebno prepričanje ali kar koli posebnega. Želja Korčulanov je, da si svojim gostom pričarali veselo novoletno razpoloženje zdaj, ko so daleč od doma, da se spočijejo in razvedrijo in samo bolje jim bo, če bodo svojo poletno zabavno izkušnjo ponovili na Silvestrovo. Korčula ustvarja pač novo tradicijo v čast polletju, polletnemu solsdiciju – najkrajši, najtoplejši in najzabavnejši noči sredi Jadrana.

Kot je možno razbrati iz zabavnega tiska naše južne sosede pa Korčulani ne iščejo edini nove poti za dobro počutje na počitnicah. Nekateri obmorski kraji ustvarjajo tradicionalno prireditev »ob 12 uri« določenega dne ob polletju in jo navezujejo na krajevno ali versko izročilo. So mesta ob obali, ki prirejajo polnočno shajanje na svojih zgodovinsko pomembnih krajih ob svetlobnih efektih in liturgični glasbi, so pa tudi taka, ki v svoj zabavni program namenjen gostom vpletajo zanimivosti iz zgodovinskih povezav evropskih krajev od koder je največ gostov. Zanimivo in pestro kulturno dogajanje bogati tržno ponudbo najpomembnejših destinacij Jadrana z vrhunsko kulturno krono morskimi orglami v Zadru. Spoštovanja vredno obiska!

Iz glave mi ne gre opozorilo psihološko izobraževalne stroke pri nas, ki pravi, da mora vsak otrok tudi v gledališče, v kino, na razstavo, na koncert, v knjižnico,…. Veliko vprašanje je ali to zagotavljamo svojim otrokom, vnukom? Kako se bo bogatilo njihovo znanje in vedenje, če ne bodo poznali kulturnih dosežkov, predvsem pa njihovih vplivov na obnašanje in ustvarjanje družbe. Je počitniški čas morda pravi, da se nališpani in lepo oblečeni, podamo tudi na lokalni koncert pevskega zbora ali na razstavo likovnih umetnikov. Rekla bi, da moramo poskrbeti za brezskrbno druženje in zabavo, da pa mora to spremljati klasična kulturna ponudba z vključno etičnim pridihom obnašanja in ravnanja. Destinacije za počitek torej skrbno izbirajmo, ni nujno, da so samo mirne, sredi življenja pridobimo največ izkušenj in ob dogodkih kulture hranimo svoje misli z najžlahtnejšimi dobrinami.

Kaj boste letošnje poletje pripravili dobrega svoji družini, da bo okrepila dušo in telo?

Letni dodatek upokojencev, 29. junij 2022

Draga država, zahvaljujem se za letni dodatek, ki ga boste dodali tokrat pokojnini kljub temu, da vas iz vseh koncih in krajih kličejo za finančno pomoč in kljub temu, da je upokojenska stranka utihnila. Čeprav sem bila med ustanovnimi člani upokojenske stranke in sem še vedno simpatizerka političnega povezovanja upokojenih pa zdaj ne vem ali je prav, da smo jo izbrisali ali pa je to samo posledica neorganiziranosti in bo slej ko prej Biserka prepričala upokojence, da nam bo bolje, če dobimo svoj urad pri vladi kot svojo stranko izven Državnega zbora. Jasno je le, da so na vrsti mlajši upokojenci, ki bodo pač poiskali sebi ustrezne poti za dialog z oblastjo.

Ta blog sem prav za prav namenila razmišljanju o predlogu nekaterih aktualnih politikov, ki so že tudi javno povedali, da bi bilo med upokojenci potrebno poskrbeti za večjo solidarnost ker da so razlike v pokojninah prevelike. Enim ni zagotovljeno niti doseganje praga revščine, drugi pa si lahko privoščijo tudi naložbe. Občutila sem ta mnenja kot trend, da naj bi se postopoma uveljavljala uravnilovka znotraj razpoložljivih sredstev za pokojnine v državi. Ko sem torej prejela današnji letni dodatek, najnižji seveda že vsa leta, me je to samo prepričalo, da država išče prihranke tudi tako, da izbranim vrstam upokojencev doda manj, drugim pa v različnih razredih več.

Predno bomo upokojeni pristali na uravnilovki bi bilo prav, da se z ustrezno strokovno analizo ugotovi pravičnost takega posega države v delitev sredstev za pokojnine ne glede na izvor teh sredstev in ne glede na smotrnost gospodarjenja z njimi. Na delovnih mestih, za katera sem imela kompetentno znanje, sem prejemala trikrat višjo plačo, kot so jo v povprečju imeli moji sodelavci. Danes je ta razlika neprimerljiva, dosega tudi štiridesetkratno povprečno plačo podrejenih. Menim, da zato moja pokojnina in pokojnina upokojenca z današnjim razmerjem v plači ne moreta na enak način zagotavljati solidarnost znotraj upokojencev. Oba sva dobila najnižji znesek, pokojnina danes upokojenega pa je določena po današnji najvišji pokojnimi, ki je seveda bistveno drugačna kot je bila v času moje upokojitve. Ker gre tu za odnose znotraj razporejanja tudi od države določenih sredstev za pokojnine ocenjujem za potrebno, da se v to problematiko poglobi Zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zavod je strokovna organizacija, ki razpolaga z dovolj znanja, da poskrbi za pravičnejšo razporeditev skupnih sredstev med upokojenimi.

Naročena sem na revijo Vzajemnost, ki prinaša tudi obširne informacije iz področja delovanja omenjenega Zavoda. Preberem vse vendar o sistemu upravljanja premoženja upokojenih, njihovega plemenitenja in njihovih naložb res malo vemo ali nič kljub temu, da mu v celotnem življenju dajemo vsi zaposleni na razpolago toliko svojih zaslužkov kolikor določi pristojni organ. Dobro bi bilo poskrbeti, da ta, strokovno najbolj kompetenten Zavod, proučuje razmerja upokojenih tako do družbe, kot do države, pa tudi delitve mase upokojenih ter opozarja na zastarelost ali nesorazmerja v sistemu.

Življenje prinaša nove zahteve, zato se morajo uzakonjeni sistemi nenehno izpopolnjevati ter pri tem omogočati višje blagostanje tistim, katerim so namenjeni. Predlogov za modernizacijo sistemov naj bo čim več in ni dobro, če o njihovi usodi odločajo le državni organi oblasti.

Ste kdaj pomislili, kaj se dogaja s prihranki, ki ste jih leta plačevali za svojo varno starost?

Poletje v mestu, 28. junija 2022

Če ima mesto skupen tradicionalen javni prostor, se njegovi prebivalci pomešajo med obiskovalce in javni prostor postane nepogrešljiv za druženje. Če v njem s programi tekmujejo še eminentni javni zavodi je seveda vsak dan poln dogodkov za vsakogar. Dopoldne kramljanje starejših in zdaj v počitnicah tudi mlajših v restavracijah in slaščičarnah po pločnikih, vrtovih, povsod, kjer je možno postaviti mizico in stol. V uradnih urah mestnih oblasti, se po njem razkropijo ljudje, ki potrebujejo uradne papirje ali vodijo uradne in sodne postopke. Potem se mesto segreva ali hladi in po peti uri so tu že otroci, željni norčij, zdaj v vročini sladoleda in igric. Večer je že kar prenapolnjen, izbirati je treba med zanimivimi dnevi gledališča, likovnikov, književnikov, galeristov,…in za mene najboljša ponudba posebno Goge, ki po vsebini bogati že kar Evropo, da o Balkanu in naši državi sploh ne govorim. Evropski najboljši filmi »pod zvezdami« ali na Grmu so kulturna poslastica, vrstijo se Poletje v mestu, Novomeški poletni večeri in seveda Likovni dnevi, nepozabna srečanja z likovniki iz vseh vetrov vendar mesto vidi in doživi vsak drugače.

Šport cveti, otroci na mivki, družine na reki Krki, kolesarji imajo svoje avenije, ki si jih pešci ne morejo privoščiti, pohodniki dobivamo kar dve nove brvi čez Krko in Šmihel bo vsak čas mesta četrt. Športnih dogodkov bo gotovo še več, saj je mesto polno mladine, pozna pa se tudi, da postajamo univerzitetno mesto.

Težko bi se našlo kaj od dejavnosti prostega časa, ki v našem mestu ne bi imelo vsaj zametkov. Meni je seveda najbližja knjiga in zato nad vse draga institucija Knjižnica, ki izposoja tudi semena. Moja prijateljica v San Franciscu bo letos vrnila lani izposojeno ajdo, ki jo je tam zasejala in jo bo koncem poletja požela ter seme vrnila Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto. Sama preberem kolikor morem od njihove bogate zaloge, občudujem pa jih tudi, kako lepo skrbijo za Novomeško Rastočo knjigo.

Več let sem kljub obilici dela, obiskovala pretežni del dogodkov, posebno kulturnih. Užitek je bil zvečer v mraku posedati na prireditvah tako v mestu kot v okolici, na primer na Drski ob kamniti mizi ali na vrtovih Muzeja. Sedanjo ponudbo mesta ni možno več niti v celoti spoznati, kaj šele obiskati izjemne prireditve. V spominu mi je ostal obisk kulturnega ministra V. Simonitija, komu je Simulaker predstavil svoj in mestni kulturni program. Po obisku sem oblikovala mnenje o njem in predlagala, da bi ga dopolnili na dejavnosti vseh zavodov in vseh, tudi šolskih ljubiteljskih dejavnosti. Usode predloga ne poznam, dejstvo pa je, da smo Novomeščani vsak dan bolj obdarjeni z prireditvami in bi zato lahko bilo pričakovati tudi povečanje državljanske in mestne zavesti za skupno dobro in duhovno rast ter s tem izboljšanja svojega položaja v kulturni ter športni produkciji regije in države.

Vse to bi moralo biti dobro tudi za razvoj in donosnost gospodarskih dejavnosti mesta, posebno pridobitniškega izobraževanja, zaposlovanja mladih z modernimi gospodarskimi projekti, turizma, mednarodnega povezovanja, gostovanja po svetu in še mnogo drugega. V preteklosti se je o tem mnogo govorilo kot na primer, da bodo zabave povečale število gostov tudi Otočcu in Termam, kjer pa prireditve še vedno niso magnet za povečanje števila gostov. Čas je, da se za kakovostne prireditve začnejo odpirati in krepiti medsebojne vezi dejavnosti, ki jih premoremo, ne glede na njihovo statistično uvrstitev.

Kaj menite, je z dejavnostmi za prosti čas možno povečati dohodke mestnega gospodarstva?

Vročina, 28. junij 2022

Že nekaj dni se kuhamo v vročini, imamo glavobole, smo leni in nesposobnost opraviti potrebna dela. Rada bi zagotovila prijeten počitek mlajšemu vnuku, ki je pri meni medtem ko se njegov starejši brat še muči na treningu v odbojki na mivki. Sprašujem mojega mlajšega kaj bi mu odgovarjalo; kopanje v toplicah, sprehod s Piko, pospravljanje sob, kino, … nič, pa daj ti kakšen boljši predlog, mu pravim, ja igrice. Sedi na kavču, nekaj časa se slišita dva glasova, potem je vse tiho, nekaj laja, Pika se razburi, gleda kužka v računalniku in laja vanj. Midva se seveda na glas reživa, jo slikava, toda pika je že na bakreni plošči, ki je hladna in spi. Ponovno poskušam; greva v mesto, kaj drugega. Kategoričen ne. Perem perilo, morda se bo v tem času odločil, že likam pa še vedno nič in zato zaključim, da bo kar bo, sama pa situacije ne bom poslabševala z vprašanji. In zdaj čakam.

Sinoči sva se pogovarjala kaj počnejo njegovi prijatelji in sošolci. Večina je na morju, drugi doma poležavajo na kavču in igrajo igrice na telefonu ali računalniku. Zgleda, da je to želja, potreba in zabava želena v počitnicah naših najstnikov, poleg tega potrebujejo samo še piciče, pico ali sendvičke pa »srečo na vrvici« in njihove želje so izpolnjene.

Povprašujem obiskovalca, kako se njegova družina izogiba posledicam vročine; zapiramo okna, ponoči zračimo, če ne pomaga se selimo v kletne prostore. Pa tudi kaj delate? Ja, od petih do devetih zjutraj obvezna dela na naših zemljiščih, nič drugega, potem se držimo v hiši. Povprašujem počitnikarje na Krku. Sva v apartmaju, zjutraj in zvečer morje, nujna nabava, predvsem pa mir na balkonu kjer vedno nekoliko pihlja. Delo – nobeno.

Prijateljica in njen partner sta v tej vročini zbolela za Covid – komuniciramo samo po računalniku, pred vročino si pomagata z veliko tekočine, mirom, poležavanjem in brez obveznosti.

Ne bom več naštevala obrambnih mehanizmov, se pa sprašujem, kako v takih razmerah delujejo razne delavnice za šolarje, športne aktivnosti, sprehodi, pohodi in mnogo drugega, kar je ljudem potrebno in kar jim je prešlo v navado. Ne mine dan, da ne bi dobila vsaj dve ponudbi bodi si za izlet, pohod ali delavnico. Prav rada bi šla, toda vročina – ta me zapre v kolikor toliko ohlajeno spodnjo garsonjero v hiši in tam lenarim namesto, da bi kaj lepega doživela v prijetni družbi. Vprašam ponovno vnuka, če bi morda le prebiral Jurčičevega Jurija Kozjaka ali kaj podobnega in morda bova danes zmogla v Knjižnici, kjer je klima, najti kaj ustreznega, da vsaj malo pozabiva na vročino. Ta obsedenost ali bolje, strah pred vročino nas res preveč paralizira.

Klima? V času, ko se govori samo še o zmanjševanju porabe energije in celo na Dunaju iščejo sistem enake klimatizacije za vse prebivalce, se pa res ne mislimo opremljati še s klimo za, recimo, največ en mesec v skupnem številu vročičnih dni. Zmanjševanje porabe energentov je skupen cilj naše družbe in nedostojno bi bilo, če k njegovi uresničitvi pristopamo s »figo v žepu«.

Še naprej bomo poskušali z blagim prepihom in počivanjem preživeti tudi vročino. Prilagoditev je skoraj nujna saj naša klimatologinja dr. Lučka nenehno ponavlja, da bo vse huje in nam s tem nalaga dolžnost, da se vročini primerno organiziramo, prehranjujemo in gibljemo. Z vnukom odhajava v tedensko nabavo, sestavila sva spisek lahke prehrane, ki najinemu organizmu običajno dobro dene. Z veseljem bova eksperimentirala najine hipoteze, da vidiva, kaj zmoreva.

Boste tudi vi poskušali na zdrave načine in varčno premagovati tegobe vročine?

Pika, 26. junij 2022

Danes je nedelja in naša mlada družina je napovedala, da bosta sinova na tekmah v odbojki na mivki, torej ni računati, da se vidimo. Ker je zelo vroče sem se temu primerno razkomodila, prebirala zopet zanimivo Sobotno prilogo Dela, oprala perilo in opravila nujna hišna vsakodnevna opravila. Proti večeru sem se ravno pripravljala, da se s sosedo posvetiva moji še vedno problematični hoji, mi sin sporoči, da bodo čez 3 ure pri meni vsi, razen papagaja Jakoba in da ostaneta sinova pri meni do srede, ko se začnejo njuni odbojkarski treningi. Najprej pomislim, da bodo lačni, prinesite s seboj kruh, potem sem našla kajzerice, »sendvički iz tistega kar imamo«, so bili kmalu pripravljeni.

Moji se pripeljejo, Gal odpre košaro, v nas se zaleti nad vse živahna psička Pika. Pozdravlja tudi sosedo, čeprav jo še ni videla, mene skoraj podre, člani družine jo skušajo umiriti, toda ona se ne pusti in končno obvelja njena. Ko se nas naveliča, se podi z neverjetno hitrostjo po vrtu, ukrade copat, napade žogo, počne vragolije, na miru pa je samo, če sama hoče.

Pika je nekaj kilogramov težka popolnoma črna psička zdaj že v devetem mesecu starosti. Popolnoma črne so celo njene oči in prav težko jih opaziš. Ima krasno pasjo košaro v kateri ponoči spi, sicer pa se v zaspanosti zateka na kavče, tepihe, kraje kjer je vsaj malo sapice, na keramične ploščice in podobne dele prebivališča v katerem se nahaja. Ni izbirčna in se obnaša kot da je povsod doma kamor pride. Je zelo malo, kot kakšen ptiček, vsaj trikrat na dan mora v naravo, najbolj se dobrika najmlajšemu vnuku, ki je tudi največ z njo oziroma brez nje skoraj ne spi niti ne živi.

Predno je Pika prišla k hiši si nisem mogla predstavljati, da bi ob številnih družinskih načrtih lahko poskrbeli tudi za psička. Ko sem bila vprašana ali naj ga kupijo ali ne, sem se naredila nevtralno – da mi je vseeno, da pa so s psom velike skrbi. Popravila sem se, ko sem se spomnila misli sinovega očeta: »živalco pri hiši imajo radi vsi, zato družino združuje« in sem to misel tudi povedala na glas – kar je bilo sprejeto z veseljem.

Pikica je zdaj član naše familije. Samoumevno je, da zanjo skrbita najmlajša, njuna mamo jo vodi v šolo lepih pasjih navad, njun oči se z njeno pomočjo razvedri v igri, mi starejši pa smo predvsem zadovoljni z njeno prijaznostjo.

In kje so problemi? Zadolžena oseba mora ob vsakem vremenu okoli pol sedmih zjutraj vstati in poskrbeti za Pikine potrebe. Se razume, da to velja tudi za dela proste dneve. Se pa navadiš. Med probleme bi štela tudi onesnaževanje po Pikinem obisku narave ob slabem vremenu. Da je bila v sobi Pika spoznaš tudi po črni dlaki na tkaninah, kjer se je zadrževala. Roke se kar naprej umivajo, skrb, da Pika kaj ne poje kar bi ji škodilo in vzdrževanje reda. Vse to ni težko, če veš, da je zato malo bitjice zadovoljno in ti hvaležno.

Ljubezen naj bi trajala okoli 14 let, potem je treba postopati psičkovim letom primerno. To je nad vse težak trenutek, ki ga moj sin in njegov oče nista zmogla. Našega zadnjega črnega prinašalca sem morala sama peljati po injekcijo in njegovega odhajanja še vedno nisem pozabila.

Danes ima vsaka družina neko živalco, zanjo skrbi, jo neguje in ona jih razveseljuje. Morda nastajajo nove potrebe po urejenih prostorih za domače živali, za njihovo bivanje, hranjenje, vzdrževanje higiene in zabavo. Arhitekti o tem že vodijo računa.

Ste ljubitelji živali? Bi poskrbeli za dobro počutje svoje Pike?

Jadran, 25. junij 2022

Otroštvo sem preživela pri veliki družini Jožeta in Pepce Miklič. Imela sem 4 tete in 6 stricev, razen tete Mici so si vsi ustvarili družine in samo eden ni imel otrok. Bratrancev in sestričen nas je bilo kar osemindvajset in še vedno nas je 21. Srečujemo se že vse življenje na pogrebih staršev, tet in stricev ter drugih družinskih članov.

Od nekdaj sem temu delu mojega sorodstva najbolj naklonjena. Ko sem odraščala, sem jih obiskovala na njihovih domovih in doživljala čudovite trenutke v odkrivanju njihovih skrivnosti, iskanju vedno novih stezic in bližnjic, izvirov čiste studenčnice, hrustljavih češenj, debelih orehov in lepih okenskih rož. Tja do svojega petdesetega leta sem jih obiskovala tudi na domu, trpela z njimi, kadar so imeli težave, občudovala njihovo pridnost in prizadevnost da zagotovijo čim ustreznejše razmere za svojo družino, jih tolažili, kadar niso dobili želeno službo ali uspeli kot podjetniki. Tudi oni so me večkrat obiskovali, vezi med nami so še vedno čvrste seveda pa letom primerne. Nešteto zgodbic se je nanizalo in ohranilo, skupno smo jih obnovili ob moji osemdesetletnici.

Stric Janez se je med zadnjimi Jožetovimi sinovi vrnil iz gozdov, v katerih je partizanil več let in tam doživljal res marsikaj težkega. Med drugim mu je pobegnil neki sovražnikov ujetnik in moj stric se je znašel pred partizanskim strelskim vodom. Če ne bi bilo partizanke Juste Bevc iz Hrastnika, ga ne bi več videli. Iz hoste se ni vrnil sam, na veliko presenečenje vseh nas je pripeljal tudi ženo, primorsko partizanko Ivanko ne da bi prej vprašal starše, če se z njo sme poročiti. Možakar moderne takratne dobe je zasedel Fečaro na podstrehi, Ivanka je kmalu rodila Marico in takoj za njo Jadrana. Krščanski del družine je vil roke in se spraševal »ja kakšno ime pa je to ?« toda Jadranovi starši so šli preko teh puščic in stari oče je družini zagotovil lepo stanovanje v svoji hiši v Kamni gori. Nekako so se materialno prebijali tista težka leta pomanjkanja po vojni, Marica je lepo napredovala, z Jadranom pa je bilo večkrat kaj narobe. Živel je v nekem čudnem prepričanju, da se ne splača učiti, delati in skrbno ravnati s tem kar imaš, ker je boljše življenje možno doseči po krajših poteh, poteh karieristov, špekulantov in posebnežev. Saj niti ne vem kot vse je vandrov in kaj je počel, vem, da ni vzdržal doma, v hiši staršev, ki so si jo zgradili v Trebnjem. Na nekem svojem » potovanju« je karamboliral, prizadeta voznica je postala njegova žena in mati njegovih dveh otrok. Vse do tu smo bili še kar poučeni, kako Jadranu gre, potem je na nekem pogrebu oznanil, da ni več poročen, ni mi bil dosegljiv, ko sem ga vabila na svoj jubilej, tudi nit z zelo podjetno Marico se je žal pretrgala.

Danes pa me je dosegla samo novica, da je Jadran odšel v večnost, ne vem iz katerega kraja in kje bo njegovo večno počivališče. Pa tudi če bi vedela v svojih letih ne bi mogla do njega, na njegov pogreb. Toda moja glava, pa tudi srce ne moreta pozabiti bratranca-posebneža, ki nas je kot svoje sorodnike sprejemal z veseljem in nam pojasnjeval svojo svojstveno življenjsko filozofijo kot tudi drugačna dejanja kot smo jih sposobni opravljati drugi.

Sama se brez rož in sveč poslavljam v mislih od mojega bratranca Jadrana. Bila sva tudi prijatelja in ne samo sorodnika, poskušala sem ga razumeti, v smehu in s šalo sva večkrat reševala »svetovne probleme« pa tudi »probleme Petršiljčkove mame«. Govoril je on, sama pa sem le poslušala, se čudila njegovim mnenjem in ugotavljala, da fant v življenju ni zmogel realnosti.

Kakšen je vaš odnos do nekoliko drugačnih, vam dragih sorodnikov?

Življenje v mestih, 24. junija 2022

Je to možno, da mesta porabijo ¾ energije in 80% izpustov toplogrednih plinov? In vse to naj bi se še pa še povečevalo. Baje je bilo Dunaju tega dovolj in je sprejel strategijo mesta, ki so jo pripravile na podlagi idej in skupnih ciljev prebivalstva, gospodarske, raziskovalne in tehnološke sfere v mestu. Določili so skupne cilje kot so digitalizacija, inovacije za storitve, podvojitev proizvodnje obnovljive energije, zagotavljanje hlajenja vseh v vročih mesecih,… Zanimiva je njihova tehnologije proizvodnje čiste energije v čistilni napravi mesta, omrežje daljinskega ogrevanja in hlajenja, uporaba geotermalne vode, spodbujanje javnega prevoza, krožno gospodarstvo, model ekonomske prosperitete brez izkoriščanja zemlje, enostavna in cenovno ugodna popravila, recikliranje odpadkov in mnogi načini zmanjševanja porabe pa vse do načinov prilagajanja navad vseh prebivalcev večini.

Kapo dol pred dunajsko mestno oblastjo in veliko upanja, da jo bodo slovenske mestne oblasti posnemale v kar se da veliki meri. Problem vidim prav tu, da se slovenskim mestom še ne zdi potrebno posnemati tehnologije in razvojne trende zaščite narave po vzoru Dunaja, pa tudi za ideje lokalnega prebivalstva, raziskovalcev in znanstvenikov ne kažejo posebnega interesa. Samo poglejmo koliko mestnih občin imamo in vsaka naj bi bila tudi sedež svoje regije, tudi na primer spodnje Ptujska, Savinjsko Šaleška ali Zasavsko Litijska, ki niti nimajo zunanjih sosedov ali pa niso zaključena celota, da bi lahko oblikovale dovolj visoke svoje izvirne prihodke in s tem omogočile delovanje in poslovanje regije. Poglejte predlog zakona o regijah kako zahtevno in odgovorno delo jih čaka in kako pomembno bo za njih, da ustvarijo izvirne prihodke za svoj proračun brez šlepanja na proračun države, solidarnost med občinami in podobnimi izsiljevanji, ki jih je sedanjem proračunu nešteto.

Veliko vprašanje je koliko mest, ki so ali bodo regijska središča bo z svojimi izvirnimi prihodki in skromnimi strokovnimi kadri lahko posnemalo Dunaj oz. če tega ne bodo sposobna, kako bo ravnal državni proračun? Kot »usmiljen brat«?, jih bo pustil bankrotirati in se odpovedal enakomernemu razvoju vseh svojih prebivalcev?

Še večje vprašanje, ki se vsiljuje pa so prav gotovo pobude državljanov naslovljene na najvišjo oblast v državi. Do sedaj so prevladovale kritike, včasih zamere, zdaj pa je polno pomembnih idej in predlogov, ki bi jih morali obravnavati organi oblasti. Gre za spreminjanje zastarele zakonodaje, ljudje predlagajo spremembe v sodni veji oblasti, še mnogo več pa je predlogov kako urejati pravice in dolžnosti v javni upravi, kakšen položaj v naši družbi naj imajo politične stranke, kako ohranjati socialno državo in še mnogo drugega. Svoje mnenje že sporočajo strokovnjaki, raziskovalci, izkušeni politiki, civilna družba in drugi. Dunaj je na podlagi idej lokalnega prebivalstva oblikoval strategijo razvoja mestnih funkcij in rezultati so mu vidni. Lepo bi bilo kaj takega doživljati v Ljubljani, Novem mestu, morda tudi v Zasavju ali Posavju, kjer koli v mestnih občinah po Sloveniji. Glasovi prebivalcev naj bodo slišni, več pa je seveda potrebno narediti, da bodo ljudje prilagajali svoj način življenja trajnejšemu razvoju in doprinesli svoj delež k napredku.

Dunaj je verjetno večji od Slovenije zato morda nisem izbrala najboljši primer. Je pa Dunaj uporen, inovativen, delaven in zato uspešen. To pa so lastnosti mesta, ki pri nas niso bogve kako spoštovane pa bi bilo dobro tudi o tem voditi računa. Zgledujmo se po boljših in v dobrem tudi po velikih.

Po kom se pa zgleduje vaša družina?

Trajnostni razvoj in mi –potrošniki, 23. junij 2022

Veliko oziroma vedno več se govori o trajnostnem razvoju kot načinu življenja in dela s katerim naj bi vedno bolj skrbeli za ohranjanje narave, zmanjševanje pritiskov onesnaževalcev okolja in neučinkovite rabe virov.

Gre za pomembne zadeve in velike spremembe v gospodarskem in socialnem razvoju ter varstvu okolja. Kupovali naj bi mi - potrošniki le tiste izdelke in naročali storitve, ki so izdelani ali opravljeni po kriterijih neškodljivosti za onesnaževanje, ki jih bodo izdelali ali opravili le dobro plačani delavci v varnih delovnih pogojih in ki ne poslabšujejo stanje v naravi.

Vse to je Evropska unija že uzakonila, zdaj pa smo na vrsti članice EU, da vsaka v svoji državi poskrbi, da se bomo potrošniki držali teh pravil oziroma standardov. Ne gre več za besede in prijazna socialistična gesla, usposablja se že sistem kontrole (presoje) o tem ali se podjetja, podjetniki, administracija, dobavitelji in kupci držimo standardov in če se jih ne, se nam ukinejo socialne pomoči, krediti, odvzame dovoljenje za poslovanje,… vsaka država v ta namen že usposablja presojevalce, tudi naša Slovenija, sprejema standarde in dopolnjuje zakonodajo.

Že iz teh razlogov je nujno, da se podrobno poučimo, kako bomo v prihodnje uredili svoje družine, da bomo doprinesli svoj delež k trajnostnemu razvoju vseh. Poleg tega pa se vse več govori o zaposlovanju starejših tako kot podjetnikov kot tudi kupcev izdelkov in storitev, ki jih potrebujemo samo starejši. Za vsak izdelek ali storitev bomo morali poznati oznako trajnostnega razvoja (standard), če boste ponudniki ali dobavitelji pa tudi način pridobitve te trajnostne oznake. Računati moramo pri tem na digitalizacijo postopkov pridobivanja oznake kot tudi digitalizacijo v trgovski ponudbi. Pravočasno bomo morali prepoznavati tveganja in predvsem z metodami vodenja zagotoviti zaščito pred posledicami.

Slovenija ima nacionalni program transformacij, izdelane ustrezne metodologije prilagojene evropski zakonodaji in izvedene preskusne primere v gospodarskih družbah. Po večjih podjetjih že delujejo posebni oddelki, ki bodo poskrbeli za izvedbo potrebnih priprav, da nas bodo potrošnike obveščali zakaj določenih proizvodov več ni na trgu, kako se bodo odločili v dobi pomanjkanja energentov in inflacije in tako naprej. Mi potrošniki poglejmo komu se bomo odpovedovali v prihodnje ali pa kaj bomo nabavljali v prihodnje.

O vsem tem sem že pisala v svojem blogu, ampak tokrat spet opozarjam, da vem, tako dobro kot vi, verjetno bolje od vas, da »narod vedno najde rešitev«, če ne milo pa iz silo. Da ohranimo svoje navade, bomo iskali luknje v sistemu in jih tudi našli. Povprašujem pa vas, v čem je potem smisel, da kot davkoplačevalci financiramo vse potrebno za doseganje trajnostnega razvoja, da nabavljamo po inflacijskih cenah zato, da dobavitelji lahko nam zaračunavajo stroške svojih priprav na trajnostni razvoj ne pa, da v ta namen porabijo svoje dobičke? Poleg iskanja lukenj v predpisih, inflacijskih cen, višjih ali vsaj ne nižjih davkov prihaja med naše družinske izdatke še davek na premoženje (ne samo nepremičnine). Kot pravi naš novi premier se resno siromaši srednji sloj potrošnikov. Ni človeka ali organa oblasti, ki bi to lahko preprečil, preprečimo pa lahko sami, če sprejemamo boljše življenjske (zdravstvene, kulturne, socialne,…) navade.

Čakate »čarobno palico« ali boste zakleli in »pljunili v roke«?

Kava, 22. junija 2022

Po maturi sem se preselila k mami v Ljubljano, kjer je bila kava vedno razpoložljiva in osnovna dobrina za postrežbo katerega koli obiskovalca, moja mama pa je bila prava odvisnica od nje. Moj očim ji je vsako jutro pripravil kavo, jo nagovarjal »glej Tone pol šestih je, morava v službo, na popij malo kavice, da boš lažje vstala sicer bova zamudila službo«. Počasi jo je potrpežljivo budil vsako jutro s kavo. Sama sem zjutraj lahko spala, ker so se prva predavanja začela okoli 7 ure, kava s svojim omamnim vonjem ob pol šestih pa je seveda prebujala tudi mene in kmalu sem se navadila segati po njej. Pozneje na delu ni bilo posla pri katerem ne bi pili kave in pokadili kakšno cigareto. Ko je tajnica na nekem sestanku vprašala koliko kav naj skuha je na primer direktor Lek-a odgovoril »Neomejeno količino«. Dobro se spomnim ko je Droga dala na trg svoj Barcaffe v še vedno atraktivni embalaži. Res nam je zagotovila kakovost in res smo njeno kavo pili z velikim občudovanjem ter užitkom. Še vedno je med nami in še vedno nas okrepi čeprav ima Barcaffe že dolgo brado.

Niti pomislila nisem, da bi svoje kofetkanje obogatila s kakšno drugo kavo, ki sem jo spoznavala na primer na svojih potovanjih po svetu. Dobre kave običajno nismo dobili v nobeni državi, morda je bila izjema Italija s svojim Ekspresom in Kapučinijem. Turčija, ki je pregovorno domovina Turške kave, nas je vedno najbolj razočarala s svojim čudnim čajem in še bolj čudno kavo. Nemalo sem bila zato presenečena, ko so se na policah naših trgovin pojavile nove kave, vedno več jih je in še vedno se sprašujem, kdo to kupuje. Pobrskala sem po kulinaričnih podatkih in ugotovila, da imamo na razpolago kar 125 kavovcev s pridelki v več kot deset tisočimi okusi. Nepredstavljivo za mene, ki že celo življenje uživam v arabici in sem z njo popolnoma zadovoljna.

Se mi pa odpira več vprašanj ob tej izjemno veliki ponudbi predvsem Brazilije. Najprej seveda vprašanje ali je torej arabica res najboljša in naj me spremlja do konca moje poti ali pa je morda čas, da poskusim kaj novega. Tu pogrešam kakršno koli informacijo uživalcev kave drugih vrst, ali pa priporočil bodisi medicinske stroke ali Združenja potrošnikov, kjer verjetno potekajo ustrezna testiranja kav, ki krasijo naše trgovine. Za Barcaffe so nas poučevali, da je varna mešanica več vrst kavovcev praženih po posebni, neškodljivi tehnologiji. Zaupanje so nam spodbudili, da so ponudili v Drogi največ kar je za kavo kot množično uporabno živilo možno in da za to s pitjem njihove kave ne sprejemamo dodatnih tveganj. Kakšna so torej tveganja pri drugih vrstah kavovcev? Ali je naš okus lahko edini presojevalec morebitnih nevarnosti novitet v ponudbi kave?

»Navada je železna srajca« so pogosto opozarjali pri nas doma in s tem nakazovali, da je sicer pomembno vztrajati na preskušenem, dobro pa je poznati tudi boljše stvari sodobnega časa. Iz tega razloga me mika poskusiti nove vrste kav in se posloviti od arabice. Nič me k temu ne spodbuja, iščem pa tudi v jutranji kavici boljše, seveda ne na račun slabšega počutja ali celo slabšega zdravja.

Od kar sem v pokoju prihaja na kavo moj sorodnik, ki je pravi mojster priprave dobre kave in vztrajni zagovornik Drogine Barcaffe. Predno kar koli spremenim je prav, da pridobiti njegovo soglasje. Pitje kave ni samo pitje, je tudi posvet, kaj bomo danes koristnega počeli, kako bomo ravnali pri odpravljanju morebitnih težav, kaj je novega v državi in po svetu, kako je z našimi sorodniki, prijatelji in še mnogo drugega kar dobra – najboljša kavica pomaga razrešiti v tem kompliciranem življenju.

Kakšne so vaše izkušnje z novimi vrstami kav?

Mladost v medicini, 21. junij 2022

Naneslo je tako, da sem potrebovala znatno pomoč medicinske rehabilitacije, torej tiste dejavnosti, ki nas je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja močno okupirala v Krki tovarni zdravil.

Občina je takrat ugotavljala, da toplice na Dolenjskem nimajo razvoja, postajajo zastarele, nimajo ustreznih kadrov in ne ustvarjajo dodane vrednosti. Njihov razvoj naj bi se povezoval s proizvodnjo zdravil, njihovo trženje naj bi segalo do kupcev Krkinih zdravil v domovini in v tujini.

O poslovanju toplic nismo kaj dosti vedeli in bili zato skrajno skeptično razpoloženi, naš generalni direktor pa je bi navdušen nad idejo pripojitve toplic Krki. Razvili bomo nove medicinske dejavnosti, ki jih ljudje potrebujejo, če so bolni ali kako drugače prizadeti, toplice so sestavni del zdravljenja, seveda jih moramo najprej obnoviti, potem pa bo v njih zaživela medicinska rehabilitacija invalidov in polomljenih. Vsak sektor v Krki je dobil dodatno nalogo v zvezi s toplicami, najzahtevnejšo seveda ekonomski, investicijski in komercialni sektorji, kratkoročno pa tudi pravniki. Predno se je razčistilo premoženjsko stanje Dolenjskih Toplic, je Janez Bulc že poskrbel za projekte obnove in z gradbenim podjetjem Pionir organiziral zahtevno gradbišče obnove in novogradnje bazenov. Res so dela dobro opravili, arkade Jamskega in Knežjega bazena so še po petdesetih letih mogočne in kot nove, prav tako prehodi med obnovljenimi in novimi bazeni ter balkoni.

V več nadstropni stavbi nad bazeni so umeščene številne rehabilitacijske ambulante in telovadnice s strah zbujajočimi napravami za medicinsko rehabilitacijo katerega koli dela telesa. Bolečine odpravljajo celo z laserjem, nekimi vakuumi, podobnimi mravljinčenju, z individualno obravnavo obolelega, da o masaži v kopelih sploh ne govorim. Po hodnikih mrgoli trenutnih invalidov z eno ali dvema berglama, reševalci dovažajo polomljene iz bolnišnic, v restavraciji so za bergle ob mizah postavili inovacijska stojala, da se kdo ne spotakne ob napačno položene opore. Cel kup detajlov je nameščenih po rehabilitacijskih prostorih, ki ti pripovedujejo kod se naj giblješ, kje boš našel svojo terapijo, kako boš po najkrajši poti dosegel svojo sobo, kje so kolesa, kje zdravnik, sestra,… Posebnost teh prostorov so povsod nameščene umetniške slike ali panoji. Strmela sem v detajlno izdelane slike mačk, metuljev, prtičkov, ptic in podobnih motivov, ki krasijo celo kopeli in se spraševala o znanju osebe, ki je do podrobnosti prilagodila prostore bolnikom in medicinskemu osebju. Celo rehabilitacijski izkaz nosi oznake image Terme Krka.

Vse opisane dobrine pa ne bi rodile učinkov, če ne bi mi bolniki imeli okoli sebe čudovite, medicinsko podkovane in uvidevne terapevte, ki so se nam posvečali ves dan, tudi v soboto. Sama mlada dekleta in fantje, ki prakticirajo svoj poklic neposredno na delovnem mestu, so nas tudi poučevali, na kaj naj pazimo sami, kako naj se naučimo hoditi, kaj je pomembno za povratek v stanje pred zlomom. Ti mladi ljudje so s svojo pripravljenostjo »pomagati«, najdragocenejši del medicinske rehabilitacije v Termah Krka.

Ves design seveda pozitivno vpliva na rekonvalescenta, ki v urejenem okolju tudi sam ravna urejeno, disciplinirano in higiensko, vzdušje je zato prijetnejše. Med seboj smo se pozdravljali, malo potožili drug drugemu in odšepali po svojih željah na kavo ali sladoled, v zunanji bazen,…

Dolenjske Toplice ob vikendih zasedejo družine z otroci, Vellnes je njihov!

Pusti pevcu pesem peti! 20. junij 2022

Da doživite pomen in radost tradicionalno slovenskega zborovsko petje ljubiteljev petja, se morate udeležiti vsaj enkrat Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.

S Pevskim zborom Kulturno umetniškega društva Krka in z dojenčkom sem bila pred enainpetdesetimi leti na ustanovnem prvem Taboru, ki ga je organiziral Slovenski oktet ob moralni podpori najodgovornejših Slovencev v vodenju takratne države in republike Slovenije. Bilo je to slavje brez primere. Vodje zborov in njihovi dirigenti, ki so se poznali le iz daljave, so kovali načrte za prihodnje tabore. Navdušenje pisane množice pevcev je naraščalo, ko se je oblikovala dolga povorka sodelujočih in se počasi pomikala proti platoju pred šolo. Domačini majhnega Šentvida že dolgo niso imeli toliko obiskovalcev, ki so jih gostili za vsakim vogalom, pod nadstreški gospodarskih poslopij, pod kozolci. Visoki gostje države in republike niso mogli skrivati presenečenja nad množico pevcev, ki jih je obdajala na vsakem koraku in tako dala vedeti, da želi tudi s pesmijo pripomoči k izboljševanju življenjski in delovnih razmer.

Vsesplošno zadovoljstvo prvega Tabora je odločno vplivalo na ustanovitev instituta Tabor pevskih zborov Šentvid, ki praznuje danes enainpetdeset let. Iz njega je odšlo že mnogo, mnogo pevcev, vanj pa se je vključilo še mnogo več novih glasov, mladinski zbori, nato še otroški zbori, da o zamejcih in gostujočih iz drugih držav sploh ne govorim.

Imela sem to čast, da sem bila rojakinja in prijateljica pokojnega Staneta Pečka, ki je postopoma prevzemal vse naloge scenarista in skupaj s Šentvičani oblikoval tako strokovni del Tabora kot prilagoditev tega šentviškim možnosti. Posebej naj opozorim, da imajo pevski zbori kar zahtevno strokovno delo ne samo z glasbenim opismenovanjem, ampak tudi z izborom glasov, doseganjem pravega razmerja med glasovi, izborom pesmi, da o organiziranju vaj, nastopov in gostovanj niti ne govorim. V Šentvidu teh problemov ne prezrejo, organizirajo se posveti pevovodij, tudi predavanja so že spremljala Tabor. Tako strokovni kot organizacijski del Tabora je danes prilagojen novim spoznanjem v delovanju pevskih ljubiteljskih zborov in ni več primerljiv s tistimi iz prvih deset let, ko je prevladovala navdušenje in dobra volja krajanov.

Vsakoletni nedeljski koncert vseh pevskih zborov na Taboru je veličasten, še vedno navdušuje tako pevce kot obiskovalce, prisrčen po svojih pisanih ženskih in moških klobukih, majicah,… skratka res vreden obiska. Običajno ga prenaša RTV1 Ljubljana in nikoli ne zamudim tega dogodka. Ta svečana prireditev je prav za prav skromna zahvala naroda pevcem, da ohranjajo spomin na tradicionalno narodno pevsko bogastvo, da nas opozarjajo na naše pesnike in skladatelje in da smo jim hvaležni, ker vzgajajo podmladek, da se naša pesem širi po svetu in postaja prepoznavna tudi kot prispevek našega naroda k miru in sožitju vseh »narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«.

Seveda naj bi se staral tudi moj sin Romeo, a žal zato nima časa, ker mu sinova zaključujeta osnovno šolo in jim morata z Valerijo zagotavljati vse potrebno za odbojkarsko kariero.

Kdaj zapojete doma ali s prijatelji kakšno domačo?

Srebrna ekonomija, 19. junij 2022

Že kar nekaj novic prihaja iz poslovne sfere o možnostih zaposlovanja starejših in vsako skušam ocenjevati najprej če je po merilih mojih let izvedljiva in potem če je zamisli možno verjeti, ji zaupati. Pisala sem že o agenciji za zaposlovanje starejših, o starizmu, ki straši po delavnicah, o digitalnem izobraževanju starejših pa tudi o srebrni ekonomiji, ki jo je v Slovenijo apliciraj dr. Gričar Jože, na Univerzi za tretje življenjsko obdobje pa oblikovali program nenehnega izobraževanja starejših.

Tokrat sem opazila novico, da so v naši zahodni sosedi Italiji k srebrni ekonomiji pristopili nekoliko svojevrstno. Ugotavljajo, da starejši potrebujejo drugačne izdelke in storitve, kot jih trenutno ponuja trg in da je izdelava izdelkov za starejše kot tudi storitve zanje lahko zanesljiv vir prihodkov kot tudi zaposlitev v prihodnje. Ustanovili so organizacijo Next Age, ki bo delovala mednarodno. Zagotavljala bo sredstva podjetnikom za uresničevanje inovativnih idej za proizvodnjo izdelkov in opravljanje storitev, ki so namenjeni starejšim od 50 let. Za svoje poslanstvo so ustanovitelji Next Age izbrali razvijanje središč inovacij srebrne ekonomije z neposrednim partnerstvom podjetij-startupov*, raziskovalnimi centri in vlagatelji. Možnosti je veliko kot na primer finančne tehnologije za upravljanje prihrankov in naložb, turizem, zdravstveno varstvo, mobilnost, urejanje pametnega doma in druga tehnološka orodja. Razvilo se bo novo načrtovanje stanovanj, ki bo povezalo varnostne, socialne, trajnostne in zdravstvene storitve, kar bo starejšim zagotavljajo samostojnost in boljše počutje. Postavili so si tudi prioriteto in najprej bodo financirali tiste, ki bodo na trg ponudili rešitve za finance in njihovo upravljanje, vseživljenjski trening, upravljanje prihrankov, ohranjanje sposobnosti, prekvalifikacije, ideje o prehrani, mentalnega zdravja in športa, storitve domače oskrbe, asistenca na daljavo, mobilnost in zasnova pametnega doma, ideje za druženje, zabavo, gostoljubje in turizem. Poleg denarja nudijo še vrsto drugih spodbud, če ugotovijo, da je vaša zamisel tržno zanimiva.

Do sedaj se je več govorilo kot naredilo za zaposlenost starejših, kot vidimo iz italijanskega primera pa se je začelo tudi sistematično raziskovati, kaj starejši kot kupci potrebujejo. Če ste varčevalec na primer, se bodo vaši prihranki bogatili s tem, a boste z njimi podprli dolgoročno naložbo v kakšen investicijski sklad in dobili večji donos kot če vam denar stoji na transakcijskem računu.

Ponudbo trga, specifično za starejše, bomo kmalu spoznali tudi preko akviziterjev, ki se nam bodo najavljali po telefonu, e-pošti ali osebno na vratih. Prevladuje mnenje, da bodo izdelki in storitve tako privlačni, da starejši brez njih ne bomo zmogli. Tu pa se bo vsak od nas moral sam vprašati, če bo akviziterja poslušal ali ne. Pri presoji se spomnite na primer na dragoceno izkušnjo Covid-19. Dobili smo nešteto novih izdelkov od mask do sprejev in razkužil ne da bi nam odpravilo težave.

Moramo pa ohranjati določeno mero zaupanja v izdelke in storitve, ki nam jih ponuja trg, vendar šele po temeljiti presoji kaj res potrebujemo, kaj nam osebno res pomaga in brez česar ne bi normalno živeli.

*Start up podjetje se od drugih podjetij razlikujejo tudi po tem, da raziskuje povsem nove poslovne modele ter skušajo prodreti na nova tržišča, ki so bila do sedaj neraziskana.

Se boste kot upokojenec lahko ali težko prilagodili novim časom?

Slavistika in Rastoča knjiga, 9. junij 2022

Že nekaj let se navdušujem nad literarnim ustvarjenjem in nad Zbornikom, ki ga vsako leto izda organizator literarnega natečaja Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine. Knjižnica Mirana Jarca kot matična knjižnica naše pokrajine, nameni Zborniku vsako leto posebno pozornost. Ob tej priliki doda Društvo Rastoča knjiga nov list k Rastoči knjigi Novega mesta. V Parku Rastoča knjiga tako knjižnica omogoči pomembno počastitev udeležencem literarnega natečaja in prizadevanja obeh društev za ohranitev in bogatitev slovenskega jezika.

Slavistično društvo je razpisalo že sedmi natečaj poezije in kratke proze. V preteklem letu so ga posvetili ustvarjenju Vere Albreht, letos pa so ga posvetili rekam ker menijo, da »Reke niso le življenjskega pomena za vsakega od nas, ampak nas tudi vedno znova navdihujejo, če tudi nismo umetniki«* Na povabilo Slavističnega društva so se odzvali osnovnošolci, srednješolci in odraslih, ki so skupno oddali 113 besedil v poeziji ali kratki prozi. Osnovnošolka Maša Gospodarič je dobila nagrado za pesem Voda, ki nas je zaradi iskrenosti in optimizma res ganila. V sedmi kitici se ji je zapisalo: Zakaj sem kot voda? Zakaj ne usahnem? Neskončna kot morje nikoli ne omahnem. Srednješolci imajo dva nagrajenca, med odraslimi pa seveda dominira Rezi Povše, nagrajene pa so še štiri avtorice. Zbornik s 166 stranmi je vzorno uredila predsednica društva dr. Begova. Dodala mu je zanimive prispevke o delu društva in razmišljanja nekaterih svojih kolegic in kolegov o literaturi, slovenščini, vodi, nalogah slavistov in podobni večni jezikovni problematiki naše uboge slovenščine. Spoznajte ustvarjalno moč in vsebinsko razmišljanje literarne produkcije Dolenjske in Bele krajine, berite Zbornike Slavističnega društva.

Rastoča knjiga Novega mesta nas opozarja na koristnost povezovanju s sorodnimi mesti po svetu, ki imajo podobne uspehe in poraze kot naša mestna občina in njena prestolnica Novo mesto. Obeležja mest s katerimi je Novo mesto pobrateno tvori Park Rastoče knjige sredi katerega je spomenik v obliki knjige kot simbola prizadevanj po bogatenju znanja, iskanju resnice in spoznavanje izkušenj. Podstavek na katerem se knjiga nahaja je vsako leto obogaten z novim »listom Rastoče knjige« pomeni z par cm podstavka z vklesanim geslom pomembnega slovenskega pesnika. Geslo izbere idejni oče Rastoče knjige. Namen tega gesla je opozarjati na nevarnost zla, pospeševanje dobrih, koristnih dejanj, spodbujanje razmišljanja in ustreznejšega presojanja dejanj.

V Novem mestu je po vsebini opisani vsakoletni kulturni dogodek v Parku Rastoča knjiga vrhunec osveščenosti o pomenu materinščine, literature in ustvarjalnosti na sploh. Sožitje Knjižnice Mirana Jarca, Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine ter Društva Rastoča knjiga je potencial, ki bi lahko umestil Novo mesto oziroma pokrajino med najpomembnejše zaščitnike slovenščine in njenega razvoja kot tudi vzorčni primer, kako ljudje spoštljivo gledajo na svoj jezik in spontano zanj tudi skrbijo s pomočjo slavistov in prostovoljcev, ki se zavedajo svojega poslanstva in imajo vizijo kako dosegati želene cilje. Ocenjujem, da bi dogodek lahko pomenil tudi preboj kulturne produkcije na trg, če bi se našlo njegovo mesto v skupnih razvojnih načrtih prihodnosti Dolenjske in Bele krajine zlasti v tistem delu, ki opredeljuje internacionalizacijo saj že sedaj Dolenjci in Belokranjci dosegajo izjemne kulturne uspehe v Berlinu, Cannesu, …

Ne da bi sodila, pa dodajam, da na tak dogodek kot je bil včeraj zvečer ne spada branje zahtevnih prispevkov ali ponavljanje že slišanega, tudi izražanje osebnega mnenja ne. Dogodek mora biti posvečen avtorjem in organizatorjev, vsebinskemu pomenu njihovega delovanja, kritičnosti do zablod in naklonjen novostim, ki bodo pozitivno vplivale na razvoj jezika in njegovih institucij.

*Zbornik SdDBk

Zvestoba študentski druščini , 7. junij 2022

12. generacija študentov Ekonomske fakultete v Ljubljani se je sicer raztepla po svetu vendar še vedno neguje prijateljstvo in medsebojno sodelovanje kot Zvestobo študentski druščini. Ob 60. letnici vpisa je druščina v Zborniku zabeležila svoje poslovne in z njimi povezane družbene vezi. Za promocijo Zbornika sem pripravila predstavitveni zapis naše generacije in zdi se mi prav, da ga ob letošnjem srečanju, predstavim tudi javnosti.

Naše doživetje preteklosti in videnje prihodnosti
Predstavitev Zbornika »Zvestoba študentske druščine«
Joža Miklič

O nas, ekonomistih, je vedno veliko govora, mnenj, kritik in še kaj hujšega. Ko se pojavi kakršenkoli problem, iz različnih razlogov nerešljiv za druge poklice, se narodu zazdi, da ga mora rešiti ekonomist. Razumljivo je, da zato ekonomisti doživljamo zanimive in poučne situacije, za take pa pisatelj Miroslav Košuta* meni, da jih je nujno napisati in poslati med ljudi saj sicer ljudje ne morejo vedeti kaj dosti o našem delu in odgovornostih. »Zgodbe so kisik življenja« sporoča svetu letošnji dobitnik Oskarja za režijo Povratnika. »Iz vsake zgodbe se nekaj naučimo« so izjemno pomembni intelektualci poudarjali na letošnji Fabuli v Sloveniji. Sliši sodobna družba opozorila omenjenih in mnogih drugih velikanov svetovnega uma? jih zna živeti? jih prenaša kot svoje izkušnje na nove rodove? Čeprav je naša 12. generacija Ekonomske fakultete v Ljubljani nepomembna kot kritična masa v internacionalizirani družbi, pa s svojimi zgodbami le dokazuje, da sliši in vidi kje družbo »žuli čevelj« in, kar je še pomembnejše, da zna najti poti v boljše življenje večine.
*Delo, 11.03.2016

Zbornik Zvestoba študentski druščini je po svoji vsebini prikaz nekega zgodovinsko svojstvenega obdobja, zaznavnega skozi oči univerzitetno izobraženih ekonomistov, ki so v svojem življenju in v svoji stroki besede spreminjali v dejanja. Čas v katerem smo to počeli, je bil ustvarjenju močno naklonjen. Robert Skidelsky* pravi, da se je v tem obdobju gospodarilo v duhu priporočil Keynesa, saj so se vlade odločale za primanjkljaje, da bi ohranile polno zaposlenost. Proti letu 1980 so se uveljavile ideje Friedmana in s tem prepričanje o nuji nenehnega omejevanja stroškov. Posledice doživljamo, kot bi dejan Bojan Picelj kot krizo izobilja medtem ko Skidelsky, pa tudi naš kolega Vili Merhar* pričakujeta renesanso teorije Keynesa in seveda uveljavitev Pikettyjeve formule, da se mora stopnja naraščajočih dohodkov – renta izenačiti ali celo zmanjšati v odnosu do stopnje gospodarskega razvoja. Vsekakor doživlja doktrina ekonomske znanosti bistveno preobrazbo z zmanjševanjem vloge držav ter vse večjo internacionalizacijo gospodarstva, prihajajo pa časi v katerih se bodo morale najti rešitve pravičnejše delitve skupno ustvarjenega.
*Delo 27.02.2016, *Sobotna priloga Dela 27.02.2016

Vsak sanja svoje sanje v svojem svetu, ko pa sanjamo skupno je to začetek nove realnosti.* Našo realnost smo skupno sanjali in izsanjali v drugi polovici 20. stoletja. Na dopadljiv in preprost način pripovedujejo zgodbe o našem življenju in delu po šolah, na zakonodajnem področju, v javnem sektorju, diplomaciji, športu, zdravstvu, industriji, managementu in drugje. Del avtorjev zgodb v Zborniku dokazuje, da smo bili skoraj pol stoletja sestavni del prizadevanj družbe, da svojo, pretežno kmetijsko tržno ponudbo v državi obogati z industrijsko, da razvije blagovne znamke in da jih kot del identitete naroda ponudili na razvitih svetovnih trgih. Del avtorjev pripoveduje zgodbe o tem, kako so se uresničevali osnovni pogoji za razvoj industrije kot so raziskave, izobraževanje, zdravstvo, standardizacija in kontrola kakovosti, nadzor poslovanja, bančništvo, zavarovalstvo ter tehnična, tehnološka in organizacijska kultura. Imamo pa tudi zgodbe o izjemnih dosežkih v makro načrtovanju in akademski sferi ter presežkih, ki jih je našim kolegom priznala država.
*Oddaja: Jezus in izginule ženske

Naše zgodbe imajo več skupnih značilnosti. Najopaznejša sta volja in pogum, da smo vsi z znanjem in izobraževanjem pospeševali nastanek in rast blaginje za večino, kar je omogočilo rojstvo solidnega potrošnika. Skupna nam je bila kritična distanca do nastajajočih problemov in načinov njihovega reševanja v času reform ter prevzemanja sistema zahodnih držav. Slabo skrivamo razočaranje nad siromašenjem družbe in izključevanjem večine iz upravljanja s premoženjem. In ne nazadnje vsi ocenjujemo za potrebno, da bi se ekonomska stroka vsebinsko in organizacijsko krepila, postajala močnejša opora inovativnim strokam in bolj poglobljeno sodelovala na vseh ravneh ustvarjanja. Ves svet si prizadeva funkcionirati optimalno v duhovnem in materialnem smislu, zato se v sodobnem času tako naravoslovni kot družbeni procesi vedno bolj prepletajo z ekonomijo,* ta se spreminja v zahtevnejšo znanost, ki jo iskanje optimalnosti sili v nenehni razvoj svojih ekonomskih obrti oziroma mojstrstev kot so načrtovanje in napovedovanje, financiranje, marketing, upravljanje in podobno. V tem kontekstu si poiščimo odgovor na vprašanje Stanke, Milana in drugih ali se je naša generacija ekonomistov zavedala svoje vloge v gospodarskem in socialnem razvoju Slovenije?
*Patrick De Vos, NL

Proti koncu svoje delovne dobe smo vsi udi študentske druščine, vsak pri svojem delu, intenzivirali priprave za nastanek in razvoj informacijske družbe, ki je iz naših skupnih sanj danes v naši državi realnost. Futurologi pravijo, da kapitalizem ne more več ujeti dodane vrednosti, ki jo ustvarja informacijska tehnologija. V samem kapitalizmu se razrašča post kapitalizem po katerem diši celo Sandersov socializem v ZDA*, prikimava pa mu tudi Rifkin s svojo teorijo vzpona ekonoskupnosti**
*M. Štefančič jr. Mladina 26.02.2016
** J.Markeš, Delo 19.04.2016

Poglejmo še kje danes vidimo svoje mesto doma in v družbi. Kot poudarjajo psihologi* je naša osnovna dolžnost seznanjati mlajši rod z življenjem in izkušnjami generacij pred njimi, smo torej, poleg čiste praktične uporabnosti, vez med minulim in prihodnjih. Taka vloga nam je dana tudi v družbi. V njej je naša praktična uporabnost verjetno v podpiranju prizadevanj za uvedbo Univerzalnega temeljnega dohodka, preprečitev TTIP sporazuma, ohranjanje lokalnih vlad v internacionalizaciji, zavzemanje za trajnostni razvoj in podobnih odločitev dolgoročnega značaja. Bistveno pomembnejša pa je naša dolžnost, da pravilno in pravično ovrednotimo svoje delo kot tudi ponašanje naših prednikov in to ustvarjalcem prihodnosti predstavimo tako kot je dejansko bilo.
*Gabi Čačinovič Vogrinčič

Draga moja druščina študentske zvestobe! Zapisali smo vsak svojo in našo skupno resnico z namenom, da se ohrani iz roda v rod kot naša dediščina. Da bo cilj dosežen moramo naše zgodbe ponesti med ljudi, sorodnike in prijatelje. Če bodo ocenili, da so se iz njih kaj naučili, pridobili dober nasvet ali pa bolje spoznali svojo preteklost, bodo skupaj z nami, spoštovanje našemu zborniku izkazali tudi tako, da bo, simbolno povedano, umeščen »nad kamin, zraven Ane Karenine«*.
*Miha Prijatelj+

»V knjigi so doma zakladi sveta, zato sta knjiga in bralec najžlahtnejši par« pravi slovenski pisatelj Slavko Pregl, sicer naš nekoliko mlajši kolega.

Hvala moji študentski druščini za pozornost in zaupanje!

Ljubljana 24.05.2016

Novogradnje v Novem mesto, 6. junij 2022

Prebiram Novice iz naših krajev in podobna poročila, ki nas seznanjajo o namerah in načrtih javnih zavodov po Sloveniji in primerjam njihove želje in zahteve do državnega proračuna z novomeškimi seveda v mejah javno dostopnih informacij. V Novem mestu so vedno glasnejša vprašanja kaj je z Univerzitetnim kampusom, Arheološkim parkom, gradnjo novih zdravstvenih zmogljivosti in poliklinike, kako vidijo svojo bodočnost »Vaš kanal«, knjižnica, gledališče in galerija, za Novo mesto pomembna raziskovalna ustanova Rudolfovo, samostojne fakultete in univerza, kako bo gimnazija povečala poslovanje z Mednarodno maturo in še bi lahko naštevala.

Prostor je življenjskega pomena za modernizacijo dela in uvajanja dosežkov razvoja v posameznih strokah potrebam krajanov. Razvoj v vseh strokah je izjemen, poglejmo Ljubljano, ki je že usposobila Cukrarno, je tik pred zaključkom Roga in odpira nove dejavnosti v Tobačni, širi mrežo knjižnic, … Nova Gorica gradi gledališče, kjer je Plečnikova dediščina nastaja nova infrastruktura, v Prekmurju nenehno povečujejo prizadevanja za ohranitev dediščine – predvsem obrti, čebele in orodjarstvo, razgledni stolpi rastejo kot gobe po dežju, celo kilometrski viseči mostovi in podobne lokalne posebnosti. Vsi vedo, da se EU sredstva za okrevanje še niso razdelila v Sloveniji in zato hitijo s projekti, da bodo zraven, ko se bo delitev začela. Namenoma poenostavljam stvari, da bi se ja vsi, ki nove prostore potrebujejo bolj javno in zavzeto prizadevali za udeležbo v skladih za okrevanje. Sicer pa si lahko vsak od nas kar v Sobotni prilogi Dela pogleda, kako je treba pripraviti Zeleni finančni načrt, izhajati iz analize stanja, se dogovoriti za merljivost strateških ciljev in izdelati konkreten načrt, seveda vse v zelenem, ker EU ni pripravljena v načrtu za okrevanje upoštevati gradnjo cest in podobnih onesnaževalcev.

Pa tudi sicer bi kot krajanka z veseljem prebrala kaj o pomembnih naložbah v naše javne zavode in tiste dejavnosti, ki so za okrevanje in modernizacijo nujne (digitalizacija, trženje, izmenjavo izkušenj, povečanje produktivnosti…). Zdi se mi celo neodgovorno, da o tem zelo malo ali nič ne vemo. Poglejmo samo kritike, ki danes letijo na zdravstvo, bolje rečeno na Klinični center, da je zastarel, da 30 let nismo vanj nič vlagali, da ga lahko reši le privatizacija itd. Javni zavodi so del proizvodnega procesa, če bodo omagali, bo šlo slabše tudi v proizvodnji ali pa bo proizvodnja sama poskrbela za razvoj tistega kar potrebuje, kar je bilo lepo razvidno v odgovorih, ki jih je proizvodnja dala na vprašanje ali raziskovalno ustanovo Rudolfovo potrebuje ali ne.

Z vlaganjem v prostor bi zagotovili v Novem mestu možnosti mladim, da tu v domačem kraju razvijejo dejavnosti bodočnosti, nove poklice in udejanjajo znanje, ki so si ga pridobili v internacionalizaciji študija. Njihovi predlogi v reviji Rast so resnično vredni pozornosti čeprav se nanašajo največ na umetnost, lahko pa bi podobna vprašanja zastavili tudi dijakom na tehničnih šola in študentom na tehnološko, tehničnih in matematičnih področij. Dejstva kot je na primer Mednarodna matura (3. V SLO) bi v Novo mesto lahko pritegnilo več dijakov, morda bi modernizacija študija tudi vplivala na to, da tu po končanem študiju ostanejo in razvijajo visokošolske novomeške institucije, ki sedaj nimajo v večini lastnega pedagoškega kadra. Ni to majhen problem visokošolskih zavodov v Novem mestu – najmanj 200 visokošolskih pedagogov v Novem mestu poučuje in velika večina sem samo prihaja.

V vsakem kraju si ljudje prizadevamo, da bi bilo naše blagostanje vsaj približno enako povprečju v državi. Od tu izhaja težnja, da se dejavnosti kraja modernizirajo in razvijajo v nove poklice. Dobro bi bilo vedeti, kako razmišljajo Novomeščani in kako jih slišijo aktualni politiki.

Se morda motim?

Za 50 let, 5. Junij 2022

Ker bom gostila zakonski par ob 50 letnici poroke sem pri današnji jutranji kavi vprašam strica Jožeta koliko časa je že poročen in kako bi ocenil svojo družinsko življenje. Kar nekaj časa je trajalo, da se je spomnil poroke v letu 1964, moje vprašanje ga je celo razjezilo, češ saj veš, bila si zraven kot ženina priča. To je res, res pa je tudi, da je njun zakon nekaj razumevajočega, obojestransko dobrega, včasih celo prisrčno in zato nekaj lepega, kot da obstaja od nekdaj in bo tudi večno tako.

Snahina starša praznujeta jubilej svoje poroke. Mene neverjetno spominjata na Dobre ljudi iz pripovedi Miška Kranjca, prava Prekmurca iz Goričkega, ki sta šla za kruhom v glavno mesto takratne naše države, uspela preživeti negotovo obdobje delitve politične moči v državi in se kot ljubitelja materinega jezika uredila dostojno življenje v Sloveniji. Za razliko od nas Dolenjcev sta zelo skrbna, hčerkini družini vdana starša, skromna v potrebah in bogata v dajanju pomoči potrebnim. Vesta do kje si njihovi najdražji želijo njuno dobro voljo in te meje ne prekoračujeta. Veseljaka kakršna sta, pa prav rada obiskujeta zanimive dogodke in kraje v svojem okolju, rada sta na morju, želita si pogostih obiskov Prekmurja in njegovih toplic, da obiskov pri Marjeti in Jožetu sploh ne omenjam. Ko sta vnuka začela tekmovati v odbojki sta med najbolj zvestimi njunimi navijači. Veliko lepega in dobrega prinašata v naše druženje in sta zato vedno dobrodošla v naši družini to je pri vnukih in vseh, ki skrbijo zanje.

Praznovanje obletnice poroke je predvsem njun intimen praznik, ostali jim želimo ta dan kar se da polepšati, pa ne samo ta dan, tudi sicer želimo pokazati, da nam veliko pomeni medsebojno razumevanje in zaupanje. Pripravili jima bomo piknik dobrot na vrtu, njun Janževec za zdravico in lepo torto »za 50 let«. Po čestitkah vnukov ju bo pozdravila njuna hči skupaj z mojim sinom in zaključek lahko povzamem sama, če bo še komu do poslušanja. Tudi sicer bomo morali slavljenca vključiti v izvedbo piknika saj o tem vesta mnogo več kot mi ostali, sta bolj izkušena, predvsem pa bolj praktična. Snaha bo potrebovala pomoč pri postrežbi, ker ji sama ne morem pomagati, še vedno v desni nogi nestabilna, vnuka pa bosta žal samo skrbela za psičko Piko, ker se od nje praktično ne moreta več ločiti. Sem skoraj prepričana, da se tako praznujejo slovesnosti starejših, vključeni morajo biti, brez njihove pomoči lahko kaj pomembnega pozabimo in pokvarimo razpoloženje kar pa nikakor ne želimo.

Darila! Tako kot vsi starejši imata tudi naša slavljenca vse kar potrebujeta. Domovi nas starejših so polni predmetov, ki smo jih prejeli v dar, ki so nam drag spomin in od katerih se bomo težko ločili. Zdaj je za nas najlepše darilo izkazana naklonjenost, spoštovanje naših navad, telefonski klic pred spanjem in prešeren nasmeh ob dobrem dejanju. Običajno naše darilo, to je letni izlet v neznano, pa bosta slavljenca uživala še mnogo let.

Spomin na poroko je obujanje dogodkov, ki so do nje pripeljali in povzemanje mejnikov v skupnem življenju, ki so družino usmerjali pri najpomembnejših odločitvah. Včasih je bila poroka najsrečnejši dan ženske, ker si je z njo zagotovila materialni obstoj. Danes je poroka tudi skupna odločitev, da bosta moški in ženska živela in ustvarjala skupaj za njuno skupno dobro in za dobro njunih otrok. Napreden svet razume, da je danes družina »otrok in njegovi skrbniki«, da se predvsem moralne obveznosti staršev do otrok povečujejo in da je z materialno samostojnostjo obeh staršev možno zagotoviti to, kar danes otroci potrebujejo – vzgojo, izobrazbo, delo, razmislek.

Srečno vsem, ki boste na svoji obletnico poroke na torti prebrali »za 50 let«

Križanke naše vsakdanje, 4. junij 2022

Neverjetno kako hitro mine jutro ob križanki. Od kar vsakodnevno časopisje prinaša tudi stran Razvedrilo in v njem križanko, ne gre drugače, kot da se jo takoj lotim. Žal je večina slikovnih križank z pretežno tujimi, ne posebno znanimi kraji ali krajevnimi posebnostmi, pa se tako užitek reševanja zožuje. Da zadovoljiš svoje potrebe po reševanju je seveda potrebno kupovati revije, namenjene samo križankam in tam lahko zbiraš med italijanskimi, skritimi, posebnimi in drugimi, kar popestri reševanje in postane bolj zanimivo tudi po obliki.

Od kar pomnim rešujem križanke vendar dokaj površno. Potrudim se sicer do 2/3 potem pa zgubim voljo, ne iščem izrazov po slovarjih niti se ne potrudim pri imenih raznih krajev, ki jih še nisem zasledila v zgodovini, literaturi, pošti ali kako drugače. Za mene je križanka preverjanje vedenja in ne zbiranje informacij. Če besede ne vem, ne poznam ali se je ne morem spomniti, jo poskušam ohraniti v spominu, kar pa je včasih težko, še posebno, če so v njej tuje črke.

Križanke so me vedno spremljale na potovanjih v tistih časih, ko smo še morali v čakalnicah več ur čakati na vkrcanje v letala, vlake ali ladje. Prav so mi prišle zlasti ob zamudah ali odpovedanih letih, ob večerih po hotelskih sobah in na javnih mestih, če je zamujala poslovna aktivnost. Zasvojenost s križankami je postala navada, ki se je razširila na dom in par krat sem se morala prav potruditi, da sem jo odpravila.

Kot pri vsaki stvari moraš tudi križanke sprejemati razumno, sicer navada preveč obremeni družinsko življenje. Tudi s križankam kot s kartami se lahko zasvojiš in potem dan mine ne, da bi naredil kaj dobrega. So huda konkurenca dobrim knjigam za katere se prav rado zgodi, da jim nameniš le pred spanjem kakšno uro. Da ne govorim o pospravljanju, ki ga želja po križankah postopno zmanjšajo na minimum.

Vse kakor pa križanke zmanjšujejo družinske klepete, razprave in morda tudi prepire, tišina doma pa zato grozeče razgrajuje vzdušje povezanosti in zaupanja. Pravijo, da je prav zaradi vzdušja v družini dobro imeti pri hiši kužka ali mucko, živalco, ki jo imajo radi vsi člani družine in jih torej ona nehote medsebojno povezuje.

Da gre doma vse tako kot si želimo, je potrebno poskrbeti, ker nič ne nastaja samo po sebi. Odpovedati se je potrebno pretiranim razvadam, med katere sodijo tudi križanke. Zmernost naj bo zagotovljena v vseh poslih, pa bo vsak od nas doma zadovoljen, vesel in ustvarjalen.

Tale zapis sem napisala predvsem zato, ker se nam približuje ponovno zmanjšanje delovnega časa pri delodajalcu. Delovni tednik bo krajši, ljudje bodo imeli še več prostega časa, morda bi bilo prav, da razmislimo, kako ga bomo uporabili. Nekateri menijo, da že sedaj preveč posedamo na kavčih, drugi, da rešimo preveč križank, so garači, ki začnejo obrt, skrbijo za čebele, najamejo njivo,… so drugi, ki hodijo več na kulturne in zabavne prireditve, najdejo se tudi raziskovalci in še mnogo drugega. Razmišljajmo, kako koristno izrabiti prosti čas,..

Ste se vi že odločili?

Drva, po možnosti iz lastnega gozda, 3. junij 2022

Ko sem vodila stečaj velikega gradbinca, sem se imela priliko podrobno seznaniti tudi z javno dostopno evidenco premoženja v lasti posameznikov, podjetji in družbeno politične skupnosti. Nemalo kdaj sem bila presenečena nad netočnostjo te evidence in po proučevanju običajno tudi ugotovila, da se lastniki niti dobro ne zavedajo pasti in tveganj, ker ne poskrbijo za zemljiškoknjižni vpis pridobljene ali odtujene lastnine. Tudi moja družina se ni kaj dosti brigala za točnost naših podatkov v zemljiški knjigi in, ko je moja mama svoje premoženje dodelila mojemu sinu, smo odkrili, da je sin postal dedič nemajhnega gozda, ki je bil sicer prodan vendar do prepisa postopek ni bil izpeljan. Začeli smo raziskovati za nas imaginarni gozd in naleteli pri tem na neverjetne ugotovitve. Prva je bila ta, da nobeden ni vedel, kje se gozd nahaja, tudi moja mami ne. Se je pa v njem in njegovem okolišu razširil lubadar in Gozdna uprava je sina našla, zahtevala od njega, da označena drevesa podre in odpelje iz gozda. Sin, ki je zaposlen v stabilnem podjetju, je seveda s težavo sprejel naročilo Gozdne uprave, prosili smo jih naj nam pokažejo kje se gozd nahaja in nas poučijo, kdo podiranje in odvoz opravlja v tem delu Slovenije. Res so mene, ki sem v imenu sina urejala zadeve, peljali v ta gozd, mimo grede so me poučili, da so v tem okolju nevarni medvedki, pokazali oznake za podiranje dreves in za mejo in k sreči, peljali so nas v naš gozd prav takrat, ko je tam neko podjetje že čistilo po lubadarju na sosednjih parcelah. Da so očistili tudi sinov gozd smo jim odstopili podrta drevesa s katerimi oni trgujejo. Z zapisnikom smo obvestili Gozdno upravo.

Napotila sem se v zemljiško knjigo, da preverim, kaj je v njej zapisano o sinovem gozdu in ugotovila, da sin ni edini lastnik, pač pa je ¼ gozda v lastni njegovega pradeda, ki je umrl leta 1956 v Avstriji. Morala sem zaprositi odvetnico, da izpelje postopek, pridobiti mrliški list za pradeda v Avstriji in seveda plačati več kot je bila tržna cena podedovanega gozda.

Vedela sva, da je mama gozd prodala in sin je poiskal kupca, ki je takoj po nakupu gozd v celoti posekal. Kupec je bil že pokojni, njegovih dedičev je bilo 5 in niti na misel jim ni prišlo, da bi obnovili sodni postopek dedovanja. Jasno so povedali, da lastništvo gozda ne bo prepisano v zemljiški knjigi. Sin je nehal vztrajati, plačuje dajatve in je zdaj v knjigah vpisan kot lastnik celotne parcele. Upamo, da je lastnina varna, vpisana je po uradnih postopkih, ki so imeli vsi pritožbene roke v katerih se pa ni pritožil nihče.

In zdaj najpomembnejše! Kot zgleda nas bo ta problematičen gozd reševal pred energetsko krizo, ki se pričakuje s prvim mrazom čez nekaj mesecev. Ana Stanič nam je že »natočila čistega vina«, da bo oskrba z energenti vsak dan težja in dražja, razen če vojskujoče se strani prenehajo z vojno in izpostavilo stanje trgovanja z njimi pred začetkom vojne. Poudarila je celo pravni vidik sklenjenih pogodb za energente, ki jih bo morala EU plačevati čeprav jih ne bo prejemala*. Med reklamami se tu pa tam že pojavljajo »gašperčki«, izdelek, ki naj bi mu jeseni najbolj poskočila cena**, ne bom več naštevala, dejstvo je, da Rusi in Američani razkazujejo vedno več orožja, moja draga Evropa pa zdaj ve, da nas sankcije proti Rusiji tepejo nazaj, vedno pogosteje in vedno bolj.

Ljudje, z vsemi močmi podpirajmo še tako majhno možnost za konec vojskovanja, toda doma v vsakdanjem življenju se oprimo na lastno iznajdljivost. Zagotovimo si najnujnejše, lastni gozdovi nam bodo prav prišli, pri vsaki hiši obnovite kamin in pri hiši naj bo skladovnica, ki jo bo dostavil trgovec z drvmi.

*Sobotna priloga dela 4.6.2022
**Mladina 3.6.2022
Imate boljšo zamisel? Zaupajte nam jo!

Vizija in realnost v arhitekturi, 2. junij 2022

Starodavno mestno jedro Novega mesta s Kapitljem, Bregom in reko Krko je vedno mlade navdihovalo za študij arhitekture. V novejši zgodovini so se iz Novega mesta v arhitekturni stroki vidno uveljavili pomembni arhitekti kot so bratje Mušič, E. Ravnikar, Kobe, družina Lapajne in še bi lahko naštevali. Z veliko volje, prizadevanja in pogumnimi načrti pa je pospeševal razvoj arhitekturne stroke tudi Pionir, gradbeno podjetje, ki je uspešno poslovalo petdeset let. Kot graditelj stanovanj in nastajajočih lokalnih tovarn je bil močno zainteresiran, da se kakovostno zgradi tudi tisti del proizvodnje in bivanja, ki podjetjem in stanovalcem niti ni bil viden, običajno so ga smatrali kot samoumevnega to pa je bilo prometno omrežje, komunalni, telekomunikacijski in električni vodi, priključki na infrastrukturo države in še mnogo drugega povezanega z razvojem mesta. Skratka sistematično uveljavljanje dolgoročnih rešitev urbanizacije, pozidave in dobave je moral Pionir reševati sam dokler niso bile ustanovljene in usposobljene ustrezne organizacijske enote lokalne oblasti. Praksa prvih petnajst let poslovanja Pionirja je imela za posledico tudi oblikovanje projektne enote znotraj Pionirja za pripravo zazidalnih načrtov, nujnih za projektiranje stanovanjskih naselij in nujnih za gradnjo industrijskih objektov po načrtih investitorjev. Ta enota se je ohranila vse do stečaja Pionirja in je mnogokrat služila kot strokovna presoja ustreznosti reševanja določenega gradbenega posega v mestni prostor.

Arhitektko Marto Račečič sem spoznala na obisku pri prijateljici Lojzki. Ženske ali bolje rečeno dekleta, smo bile takrat izjemno vpletene v poslovni svet, sodelovale v organih upravljanja, prevzemale funkcije in se skratka razdajale na vse konce in kraje, tako da za osebno življenje ni ostalo kaj dosti časa. Arhitekta Alberta Račečiča pa sem spoznala kot ena od vodilnih delavcev novomeške Krke tovarne zdravil, ki je bila z Pionirjem v trajnem sodelovanju. Vsa investicijska sredstva smo še »topla« odnesli k Pionirju, da nam je ta takoj zgradil nov proizvodni oddelek, potreben zato, ker so bila zdravila, ki naj bi jih v njem proizvedli, že prodana. Pionir je bil resničen Krkin »kavalir«, toda Pionir so bili ljudje, Krki naklonjena direktor in računovodkinja, projektanti Pionirja so se radi družili s Krkinimi vizionarji, zaposleni na gradbiščih so imeli vedno zanimive posege v prostor, posebnosti v instalacijah in brezpogojno zaščito dreves. Da bi kljub pogostemu improviziranju, to sodelovanje rodilo naj ustreznejše rešitve, je bilo nešteto sestankov, ogledov gradbišč, pogovorov, primerjav in še mnogo drugega kar je sodelujoče družilo, med njimi so nastajala prijateljstva, dobra rešitev je bila skupna. Vem, da se je Albert Račečič vključeval v problematiko gradnje Krke, nikoli pa nisem prepoznala v kakšni funkciji: včasih je bil predstavnik Pionirja, včasih Dominvesta in včasih občine. Zanimala ga je kakovost načrtovanja in izvedbe gradbenega posega, vedno je komentiral podane rešitve vendar nikoli bred dopolnil.

Včasih smo vsi opravljali več nalog, poleg tistih iz delovnega mesto, so nas močno angažirale naloge kot funkcionarjev. Kot predsednica Zdravstvene skupnosti sem na primer morala vedeti za potek gradnje bolnišnice o čemer nas je poučevala Marta Račečič, kot predsednica Društva ekonomistov pa sem morala podati mnenje ekonomistov o umestitvi avtoceste v območje Dolenjske. Albert je bil na teh sestankih – podobnih tistim v Krki – še zahtevnejši posebno, če je kdo hotel »skozi mala vrata« uveljavljati svoj prav in gotovo je vzorna ureditev avtoceste preko Hmeljnika njegova zasluga.

Čas v katerem sta arhitekta Račečič ustvarjalno posegla v gradnje trajnega značaja Novega mesta, je bil naklonjen iskanju najustreznejših rešitev s pomočjo dialoga, sodelovanja med investitorjem, izvajalcem in predstavniki javnosti. Znala in vedela sta, da jim poklicna etika nalaga dolžnost opozoriti sodelujoče na dolgoročne ali celo trajne posledice posega v prostor, da je zato nujna celovita presoja že pri načrtovanju, najkasneje pri projektiranju, da je nujno pri tem delu upoštevati v praksi potrjene standarde in spoštovati dogovor. Kjer sem se z njima v debati srečevala, sta delala točno to – strokovno, dogovorno, izvedljivo.

Albert in Marta Račečič sta ustvarila Družino arhitektov, saj v arhitekturi ustvarjata tudi hči in sin. Verjetno je tako družinsko ustvarjanje izjemno prijetno, polno idej pa tudi strokovno prestižno in preverjeno. Pričakovati je nove zamisli teka »arhitekturnega trusta« o urejanju Novega mesta in takih posegih v prostor, ki bodo privlačni za mlade ustvarjalce, usmerjene v prihodnost, v prihodnje poklice, v internacionalizacijo moderne dobe.

Žal nam je, da Albert ne more več sodelovati!

POJDEM V GORE, 1. junij 2022

V planine smo študentje radi zahajali, so pa bili med nami tudi taki, ki so planinarili vse življenje. Med temi je bil moj gimnazijski sošolec Tone Grden res vztrajen pohodnik po planinah svoje nekdanje in sedanje domovine pa tudi gorskega sveta Evrope. Njegova vdova Jožica, s katero sta se poročila na dan prvega junija, me je spomnila na njegove planinske ture, ki jih je sam opisal za Zbornik Zvestoba študentski druščini.

Dalj časa sem razmišljal o Alpah, z njimi sem bil kar malo zasvojen, zlasti z Julijci in njihovim očakom Triglavom. V študentskih letih pa je prišel čas, da jih podrobneje spoznam. Bili smo vesela družba kolegov in prijateljev, med nami je bila tudi naša kolegica Joža. Hoteli smo nekam v hribe in za začetek smo se odločili kar za Triglav pa čeprav tam doslej od nas še nihče ni bil pa tudi planinskih izkušenj za visokogorje nismo imeli. Odločitev je padla – Triglav, in že smo se z avtobusom peljali v Mojstrano. Naša oprema ni bila ravno primerna za v hribe, na kar niti nismo pomislili, saj je bila naša želja po spoznavanju planin močnejša. Dolina Vrat je bila pred nami. Pohiteli smo, se za kratek čas ustavili pri Peričniku, nato pa nadaljevali pot proti Aljaževemu domu. Pri domu smo si privoščili krajši počitek in seveda krepko malico, saj nas je čakala še dolga in naporna pot. Uživali smo v panorami Severne triglavske stene, ki je prišla na vrsto nekaj let pozneje, nato pa smo se usmerili po poti čez Prag na Kredarico. Po nekaj urah potenja smo dosegli Begunjski studenec, kjer se je naša pot priključila Tominškovi. Tu je bil tudi najprimernejši kraj za počitek. Počitek nam je dobro del, poleg tega pa smo se še dobro odžejali. Prečkali smo Triglavski ledenik, od katerega je danes ostalo zelo malo in že smo se znašli v Triglavskem domu na Kredarici. Veselo razpoloženi smo uživali v čudovitem razgledu vrhov ob sončnem zahodu, še zlasti pa nas je očaral vrh Triglava, ki je bil tako zelo blizu in nas je čakal naslednjega dne. Počitek v domu se nam je zelo prilegel in zjutraj smo bili pripravljeni na nova doživetja. Po zgodnjem domačem zajtrku smo pospešili na Mali Triglav in nato proti vrhu, da smo lahko uživali v čudovitem sončnem vzhodu. Kot se spodobi za prvi vzpon na Triglav, smo opravili še obvezen krst, nato pa smo se spustili proti Tržaški koči na Doliču. Zopet počitek, okrepčilo, nato pa po vijugasti poti skozi Zadnjico v Trento.

Opravili smo prvi vzpon na Triglav vsi zdravi in nadvse zadovoljni, prepričani, da smo naredili le prvi korak in da bomo s planinarjenjem nadaljevali. Tako je tudi bilo, saj smo že naslednje leto ponovili naš pohod na Triglav. Takrat smo se z Vršiča povzpeli na Prisojnik, pot smo nadaljevali čez Kriške pode, Luknjo in Plemenice ter od tod dosegli vrh Triglava. Vračali smo se po drugi poti, spustili smo se čez Kredarico v Vrata. Tudi na tej poti smo se imeli zelo lepo.

Pri hoji v planine sem postajal vedno manj izbirčen. Sicer so me še vedno močno privlačile nove ture, vendar pa se tudi znanih in že prehojenih poti nisem izogibal. Z našim kolegom Martinom sva opravila kar precej poletnih in tudi zimskih tur. Svoj čas je imel spačka, ki je bil zelo pripraven za planinske ture. Znal je počakati kje v gozdu tudi po več dni, če je bilo treba. No, nekega vročega avgustovskega dneva sva se skupaj s prijateljem Janezom odpravila na Gorenjsko. Trije korenjaki smo lahkih nog prikorakali do doma v Tamarju. Po kratkem počitku smo pobrali nahrbtnike in se podali na pot proti Jalovcu. Malo pred ozebnikom smo se usmerili na desno in se povzpeli na Kotovo sedlo. Bilo je nekaj čez poldan in vročina je bolj in bolj pritiskala. Privoščili smo si počitek in se lotili resnično preskromnih vodnih zalog. Prijatelja sta porabila vso tekočino, ker sta računala, da bo med potjo kakšen studenček ali morda snežna krpa, česar pa na našo žalost ni bilo. Sam sem polovico vode prihranil za hujše potrebe pa je tudi ta hitro pošla. S Kotovega sedla smo najprej zavili v dolino Koritnice, nato pa na desno proti Poncam in državni meji. Pot se je močno vijugala, sedaj na eni, sedaj na drugi strani meje. Imeli smo srečo, da se nismo srečali z graničarji, ker smo tedaj za to pot potrebovali posebno dovolilnico in mi je seveda nismo imeli. Hodili smo po prisojni strani in vročina je postajala vse hujša. Razmišljali smo, kako rešiti problem z vodo. Martin, ki je bil še kar pri močeh, se je odločil, da bo, kolikor mu bodo dopuščale fizične moči, pospešil do vrha, se nato spustil do koče na Mangartskem sedlu in poskrbel, da tudi midva prideva do vode. Z Janezom sva se počasi pomikala proti vrhu, a vrha in tudi Martina ni in ni bilo. Janez je pogosto počival in svojo žejo »reševal» z domačim sadjevcem. Na vse načine sem se ga trudil prepričati, da je žganje povsem neprimerna pijača in ga ne bo odžejala pač pa povzročila še druge težave. Ni me poslušal in je s svojim »pitjem« nadaljeval do vrha. V mraku sva stala na vrhu in se polna upanja ozirala proti Koči na Mangartskem sedlu. V koči je bila luč, zunaj pa nikogar. Videla sva, da pomoči ne bo in da bo treba noč preživela na vrhu Mangarta – torej na zavidljivi višini 2.679 metrov. Poiskala sva primeren prostor v zavetju in si pripravila kamnita ležišča, saj boljše izbire na ni bilo. Oblekla sva vse, kar sva imela s seboj in legla k zasluženemu počitku. Leže sem zrl v morje zvezd in v luninem siju osvetljene vrhove. Vstal sem, se sprehajal po vrhu mogočne gore in občudoval ta sanjski svet. Vrhovi, nešteto vrhov, nobene ravnine, pod mano pa bleščeča Belopeška jezera. Zaradi teh nepozabnih lepot mi ni bilo nikoli žal, da sem tisto avgustovsko noč preživel na gori. Ostala mi je v lepem spominu.

Že prvi sončni žarki so naju z Janezom spravili pokonci. Malo sva se razgibala, nato pa lotila skromnega zajtrka. Janez si je želel domov, zato se nisva spustila v kočo pač pa krenila nazaj proti Kotovemu sedlu. V jutranjem času je bilo še dokaj sveže, zato povratek ni bil preveč naporen. Zelo dobrodošel pa nama je bil Jalovčev ozebnik, poln snega in ledu. Preskrbela sva si zadostne količine vode in z njo do Vršiča nisva imela nobenih problemov. Na Vršiču je Janez sedel na avtobus za Ljubljano, jaz pa sem odšel v naš Poštarski dom, kjer sem se pošteno okrepčal in užival v pravi postelji. Zjutraj sem jo mahnil prek Prisojnika in Razorja do Kriških podov, kjer sem prenočil v Pogačnikovem domu Naslednji dan sem se ustavil še v Aljaževem domu v Vratih, nato pa tudi sam krenil domov.

Zimski vzponi v Kamniških planinah in Julijcih so bili pri naju z Martinom še posebej priljubljeni. Pri enem od takih vzponov, tokrat na Jalovec, se nama je pridružil še Andrej, ki je prav tako rad zahajal v hribe. Do Doma v Tamarju nas je pripeljal Martinov spaček. V domu smo si sposodili krplje, nato pa do večera šahirali. Po zajtrku smo se spravili na krplje in šli po globokem snegu proti vznožju Jalovca. Napredovali smo prav počasi in ko smo prišli do Jalovčevega ozebnika je Martin začel modrovati, da je tura bolj naporna kot je predvideval in da bo v preostalem delu še zahtevnejša. Andreju je predlagal naj poti ne nadaljuje, ker bo zanj prenaporna in naj se vrne v kočo. Andrej je predlog z razumevanjem sprejel in se vrnil. Midva sva nataknila dereze, pripravila cepin in vrv ter nadaljevala pot strmo navzgor. Sneg je bil zmrznjen in zbit, tu in tam prekrit z ledenimi ploščami, tako da sva le počasi napredovala. Malo pod vrhom sem opazil, da del stene ni v celoti prekrit s snegom, zato sem računal, da bom prehod oziroma vzpon proti zgornjemu delu stene opravil hitreje, če ta del prečim, namesto da ga obidem kot je to storil Martin. Prišel sem nekako do sredine, ko sem ugotovil, da sem se zaplezal in brez pomoči iz stene ne bo šlo. Martin je z vrha opazoval, kaj bom storil. Na moje prigovarjanje, naj spusti vrv, se je najprej široko režal, potem pa jo je le spustil in me rešil neljube situacije. Med reševanjem pa mi je iz nahrbtnika padla konzerva sočnega kompota, ki sva ga na vrhu Jalovca močno pogrešala.

Moja fakultetna kolega Tone in Martin sta odšla v večnost, ta zapis pa naj nas spominja na njun in naš spoštljiv odnos do visokih gora, kjer se po napornem vzponu približaš zvezdam in kuješ najžlahtnejša prijateljstva.

Boris Pahor in mi, 31. maj 2022

Pisati o človeku, ki je do potankosti poznal dobre in slabe strani odločitev neštetih odločevalcev 20. stoletja in v sodobnem času o tem tudi odkrito spregovoril, je za mene izjemno težko saj se v več stvareh ne morem poenotiti z njim čeprav njegovo literarno ustvarjanje nekoliko le poznam. In prav vpogled v njegovo knjižno ustvarjalnost mi je pomagal pri soodločitvi v začetku devetdesetih let, da Forum odličnosti in mojstrstva Otočec povabi na svoj tradicionalni letni shod pisatelja Borisa Pahorja in mu podeli Veliko nagrado odličnosti in mojstrstva. Omenjeno nagrado so na svojem tradicionalnem letnem shodu podeljevali direktorji in poslovni ljudje Dolenjske in Bele krajine v organizaciji Društva Ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, ki sem mu predsedovala.

Pisatelj je naše povabilo sprejel, se ga celo razveselil in nas obiskal na Otočcu. Nekoliko nelagodja je bilo najprej med udeleženci Foruma, ker osebnost Borisa Pahorja ni bila ne vem kako znana, tudi njegovih literarnih del še ni bilo veliko v Sloveniji. Vedeli pa smo vsi, da živi v Trstu, da je prijateljeval s Kocbekom in imel neprijetnosti z državo v kateri smo živeli. Organizatorji Foruma smo poskrbeli, da je bil kot osebnost in literat dostojno predstavljen udeležencem in dobil je možnost, da sam nagovori Forum po svoji presoji. Pridobili smo medsebojno zaupanje in razvili prijetno razpravo o ideologijah, ki pritiskajo na odločitve narodov, o zgodovinskih resnicah povojnega obdobja, o stvarni problematiki strahu, svobode in literarnega ustvarjanja, ko pač književnik popisuje gola dejstva ter s tem ustvarja zgodovinski dokument časa. Pisatelju smo priredili slavnostno kosilo z visokimi državnimi in lokalnimi upravljavci premoženja in storili vse, da se je med nami dobro počutil. Odšel je zadovoljen, upali smo, da smo se vsaj simbolno zahvalili za njegova prizadevanja za izboljševanje razmerja med Zamejskimi Slovenci in Slovenijo, upoštevaje njegovo željo, da se Slovenija v večji meri kot do sedaj posveti problemom Tržaških Slovence oziroma Slovencev po svetu.

Časti in slave Borisa Pahorja so se v Sloveniji povečevale potem, ko je izšla njegova Nekropola, pogosto je postajal gost slovenskih prirediteljev, na Forum se ni vračal, čeprav smo ga obveščali o njegovem delovanju.

Dejstvo je, da smo v Forumu daleč pred drugimi prepoznali slabosti naše družbe v odnosu do Slovencev in seveda Borisa Pahorja, ker ni ponavljal tistega kar so aktualne oblasti želele pač pa je govoril in pisal to, kar je ocenil, da je dobro za ljudi in družbo kot celoto. Dejstvo je tudi, da je družba katere del smo, odpravila kar nekaj slabosti, ki so mučile posameznike. Nastajajo seveda z novimi časi tudi nove težave, nove zahteve, pomembna pa ostaja vera; kot pravi Pahor sam »a to bo prihodnost popravila«*

Boris Pahor je odšel v večnost, njegova dela pa nam pričajo o odločitvah časa v katerem je živel in so trajno opozorilo odločujočim v svetu, da spoštujejo tradicije, poslušajo narod in odpravljajo slabosti družbe, ki jo vodijo.

*Delo 31.5.22

Vzajemnost, 29. maj 2022

Prišla je nova številka edine revije za upokojene - Vzajemnost, polna zanimivih prispevkov, ki jih pišejo dobro poučeni ljudje in jo z veseljem prebiram že več let. Že večkrat sem jo želela predstaviti tudi v mojem blogu, predvsem zato, ker revije ni v prodaji in moraš biti njen naročnik (letna naročnina 30,00 EUR).

Revijo vzorno ureja Jožica Dorniž, v preteklosti prekaljena na Dolenjske listu kot glavna in odgovorna urednica. Njeni uvodniki so sijajni popis trenutno najzanimivejše teme upokojen, ki mu vedno doda tudi predlog ali vsaj namigne v katero smer je nujno misliti. V tej številki je lepo poudarila, da medgeneracijsko srečanje upokojenih ne more biti popolno brez prisotnosti mlajših generacij.

Revija je strukturirana tako, da je v njej možno slediti družbenim razmeram in mestu upokojencem v njih pa tudi aktivnostim, ki bogatijo upokojensko življenje po domovini. V rubriki Aktualno je tokrat reportaža iz medgeneracijskega sožitja. V rubriki Naš pogovor je jezikoslovec dr. Kozma Ahačič predstavil uspehe in težave slovenščine, sledijo rubrike Zdravje in prehrana, Med vami, Kultura, Iz zgodovine ter Vrt in dom. Pisma bralcev so objavljena pred navedenimi rubrikami kot tudi sporočila o pomembnih novostih kot npr. Prva platforma za iskanje dela za upokojence, S psom v muzej itd. Vsako leto revija organizira več dnevni izlet na jadransko obalo za 7 in več avtobusov udeležencev. Posebno skrb namenja Vzajemna poročanju o pripravah uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi. Svoje mesto imata v reviji Ludvik Škobrne in Vlasta Nussdorfer, pronicljiva družbena kritika. Tokrat so objavljeni obširnejši članki o vročini, demenci, krvnem tlaku, možganski kapi in varni spolnosti in drugi v rubriki Zdravje, v Prehrani pa lahko spoznamo marsikaj o sirih in njihovi uporabi ter sladicah in sadju. Meni najzanimivejše so številne rubrike, v katerih so predstavljeni zamejski Slovenci, obrtni poklici, jubilejni dogodki, glasbeni ansambli, rokodelci, posamezni domovi za starejše, izjemni zbiratelji, ljudska dediščina, zakladi slovenskih muzejev, stare fotografije, uspešne in propadle tovarne, krajine, kraški pojavi, zapuščine, pa tudi tuje dežele in znamenita mesta. Za upokojenke prinaša revija veliko nasvetov za vrt, rože, osebno higieno, ureditvi stanovanja, modi, ročnih delih,… Seveda boste lahko objavili tudi svoj oglas, da iščete partnerja, reševali križanke ali uganke in zvedeli, kaj se je dogajalo v istem času po svetu oziroma v preteklosti.

Revija ima še eno posebnost to je priloga Dobro je vedeti – informacije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in to splošne informacije, pokojninska, zdravstvena in premoženjsko-pravna vprašanja ter vprašanja iz delovnega razmerja in računalniških problemov. Gre za uradna stališča, ki vam bodo v veliko pomoč pri uradnih postopkih.

Pritegnili vas bodo k branju tudi izjemni avtorji: Anita Žmahar, Neva Železnik, Lidija Jež, Darko Naraglav, Boris Dolničar in številni drugi eden boljši od drugega.

Revija ima okoli 100 strani in jo lahko prebirate tudi več mesecev. Je dober priročnik, da ga pogledate ko ga potrebujete, je estetsko oblikovan in lahko zgled vašim lastnim dopisniškim ali izdajateljskim ambicijam. Sem prepričana, da bo postal vaš najboljši prijatelj ob večerih, posedanju v parku ali v postopku, ko rešujete svoje premoženjske probleme. Hvala Vzajemnost, da si med nami!

Da boste lažje prišli do nje: narocnine@vzajemnost.si tel.:01 530 78 42

Medicinski čudeži, 28. maj 2022

Zagotovo se v današnjih časih objavlja največ informacij o novih način zdravljenja, zdravilih in prehrani kot zdravilu. Informacije o tem kako sodobna medicina, zdravila in prehrana zmorejo pomagati človeku pri ohranjanju zdravja prevladujejo tako v strokovnem kot laičnem podajanju informacij, v reklamah po spletu, povsod. So tako prepričljiva, da bi človek, posebno bolan, zagotovo najraje poskusil vse, priprave so enostavne, vse je naravno, vse eko in kot pravi N'toko, posebno oglaševalci bi našo osebnost radi spremenili v »ego po njihovi meri«, ki bi bil sposoben ostali lačen pri bogato obloženih velikih mizah slastnega mesa, mleka in sadja.

Dominirajo trenutno Izraelci, ki ne gradijo otokov v obliki palm, nebotičnikov, dragih hotelov in ne kupujejo dragih avtomobilov pač pa ponos države gradijo »s tehnologijami, ki jih bo kmalu uporabljalo vse človeštvo«. Naj jih nekaj naštejem: cepivo proti Alsheimerjevo boleznijo in možgansko kapjo, krvni test za odkrivanje raka, beljakovina za odkrivanje raka na debelem črevesju, diagnostične kamere, baterije, senzorje in podobne pripomočke, ki jih bolnik pogoltne, zdravilo za samouničenje virusov, zdravilo za amiotrofično sklerozo in tako dalje.

Znanstveniki so se poglobili v možgane starejših in ugotavljajo, da 60-letnik pri odločanju uporablja hkrati obe polobli, mladi pa samo eno. Če človek zdravo živi, se giblje, ima vzdržno telesno dejavnost in polno mentalno aktivnost dosežejo njegove intelektualne sposobnosti vrh pri 80 do 90 letih.

Prehranski dodatki so postali nepogrešljivi v spolnem življenju seveda če zaupate ponudniku, ki jih je dal na trg brez testnih postopkov potrebnih pri plasiranju zdravil.

Sadje jemo zdaj na prazen želodec ali na tešče, bašemo se še naprej s hitro prehrano – kajzerca, zrezek, solata polpeta, solata, piščanček, majoneza, olje,… imeti je potrebno velika usta, da tri stopenski sendvič spraviš v sebe, Klemen ga zavaruje z velim zobotrebcem. Krona užitka je seveda žur z roštilom – vsaj pet vrst mesa, ribami in čevapčiči. Spimo na levem boku, da ne obremenjujemo desnega prsnega koša. Naštevala bi lahko še in še… skratka zdravje je v središču javnega zanimanja.

Pa nam to posiljevanje kaj pomaga? Se ne redimo več kot Američani, so čakalne vrste pri zdravnikih kaj krajše, je manj bolniških, so se potuhnile ali odpravile zahrbtne epidemije, …. Zgleda da ne, dobivamo celo pandemije, ki pospešujejo produkcijo novih »kvazi« zdravil in drugih pripomočkov za ohranjanje zdravja kot pravijo ponudniki.

So naše zdravstvene organizacije kaj rekle na vse bolj pestro ponudbo zdravil, prehranskih pripomočkov, …, So zdravniki ugotovili, da se zdravje naroda izboljšuje zaradi kakovostnejše domače eko prehrane?

Od časa do časa pride kakšno opozorilo npr od Združenja potrošnikov, kakšnega inšpektorata,…

Kaj pa strokovne makro študije in analize, ki bi nakazovale zdravstveno in stroškovno opravičljivost opisane tržne ponudbe, služile za ocenjevanje upravičenosti naložb v te dejavnosti in nakazovale njihovo dodano vrednost? Prav bi bilo, da smo bolj previdni.

Uporabljate izdelke, ki vam jih ponujajo reklamni oglasi za izboljšanje zdravja in telesne kondicije?

Po spletu se potepa sovražni govor, 27. maj 2022

Nič novega, boste rekli, ta dolgčas že dolgo poznamo in se mu upiramo tako, da ga ne pošiljamo novim naslovnikom. Toda vztrajno se ponavlja, občutek imam, da zlasti ob jubilejnih dogodkih, ko se veliko ljudi zamisli nad današnjimi in nekdanjimi možnostmi posameznika ali okolja v katerem živi. Zdi se mi tudi, da ne gre toliko za resnico kot za maščevalnost, ker so piscu pač vzete določene materialne bonitete ne da bi mu kdo povedala zakaj, se pravi, da je prekinjena komunikacijska povezava med odredbodajalci in tistimi, ki jih določen ukrep prizadene.

Podrobnejši vpogled v sovražne govore, ki zajemajo primerjave sedanjega blagostanje s preteklim nazorno kaže nekritičnost in namerno zavajanje. Res je samo dejstvo, da je bil sistem poslovanja in delovanja določen, poznan in spoštovan, problemi pa so zato bili lažje rešljivi. Ker je bila družba s soglasjem vseh generacij razvojno naravnana so naraščale potrebo po novih zaposlitvah, gradila so se stanovanja in se pospeševalo izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih. Posledice so bile trajni viri financiranja stanovanjske izgradnje, nove tehnično tehnološke rešitve, širjenja trgov in internacionalizacija poslovanja. Družba se je srečevala s svetom in spoznavala, da produktivnost povečuje le zdrav, krepak in v prihodnost dolgoročno zagledan delavec, vlaganja v zdravje naroda je zato urejevala tako, da za zdravje ni skrbel le zdravnik temveč predvsem posameznik sam z zdravo prehrano, potrebnim počitkom in primernimi naložbami v razvoj zdravstva. Tudi redne plače, regresi, pokojnine in druge bonitete so zagotavljale predvsem čvrste odločitve upravljavcev premoženja, da se ustvarjena vrednost pravično porazdeli med vlagatelje kapitala in delom. Nič nam ni bilo od nikogar dano in za vsak pozitiven učinek je bil predhodno potreben dogovor družbe. V današnjem sovražnem govoru zato njegovi tvorci napačno navajajo, da je bilo vse to zagotovljeno, ne povedo pa kdo in kako je to zagotovil.

Iz sovražnih govorov na spletu pa izhajajo pomembna sporočila današnji zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Bolj kot avtoritativnosti si družba želi dogovor o zadevah, ki so bistvenega pomena za blagostanje. Zakaj na primer še ni nedvoumnega dogovora, kako bo Slovenija naložila sredstva za okrevanje, ki jih je pripravljena njej dati EU? Zakaj nimamo načrta nenehnega izboljševanja produktivnosti v vseh zaposlitvenih sektorjih. Družba tudi želi sodelovati pri razporejanju dodane vrednosti in soupravljati odgovorno s skrbnostjo dobrega gospodarja.

Prav bi bilo, da zakonodajna oblast analizira uničujoče učinke obstoječe zakonodaje ter upošteva želje in potrebe družbe, da se zakonodajo posodobi. Pravila obnašanja, delovanja in poslovanja družbe morajo biti v skladu s tehnološko-tehničnem razvojem in razvojem trženja. V tridesetih letih smo sprejeli digitalizacijo in razvili informacijske sisteme, ki bi nam morali služiti predvsem za porast produktivnosti v proizvodnji izdelkov in v storitvah. Prav bi bilo, da dosedanja velika vlaganja v informacijske sisteme koristijo večini v naši družbi, se usmerjajo v večjo storilnost dela predvsem v storitvenih dejavnostih z vključno administrativnimi deli in se njeni učinki tudi vrednotijo.

Sovražnega govora bi bilo manj, če bi izvršilna oblast naše družbe sistematično skrbela za naložbe in vestno spremljala njihove učinke. Pridobili bi vsi veliko novih spoznanj, med drugim tudi to, da gre življenje vedno naprej, vsaka generacija se mora zato posvetiti razvojnim problemom in jih razreševati vsebinsko, da doseže res učinke, ki pomembno izboljšujejo blagostanje večine.

Kako pa vi ravnate v primeru sovražnih govorov?

France Prešeren med velikani, 26. maj 2022

V Severnem parku naše prestolnice kraljuje Deklica z Rastočo knjigo, večna »mladenka« Društva Rastoča knjiga katerega častni pokrovitelj je Državni svet in ga upravljajo Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Mestna občina Ljubljana, Javni sklad RS za kulturno dejavnost, Narodna in univerzitetna knjižnica, Društvo slovenskih pisateljev in Agencija za knjigo Republike Slovenije. Mladenka s knjigo varuje, neguje in razvija sodelovanje naše domovine v ustvarjanju bogate kulture naroda, ki mu pripadamo ter nenehno spodbuja najžlahtnejše medsebojne odnose vseh narodov po svetu. V ta namen razpolaga s portalom Združenih rastočih knjig sveta kateremu se vsako leto pridruži list za knjigo pomembnega svetovnega literarnega velikan ene od sodelujočih držav. V Združeni rastoči knjigi sveta so že umeščeni listi Finske s Kalevalo, Indije z avtobiografijo M. Gandhija, Irska s poezijami W. B. Yeatsa, Norveška s Hišo lutk - Noro Henrika Ibsna in Ruska federacija z Vojno in mirom L. N. Tolstoja, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, Italija in Srbija.

Danes se v Združeno rastočo knjigo sveta vpisuje list Slovenije z zbirko pesmi Poezije največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna s poudarkom na sedmi kitici Zdravljice – himne Republike Slovenije.

Kot ustanovnega člana Društva Rastoča knjiga me navdaja občutek ponosa in zadovoljstva, da smo po dvajsetih letih uspeli razviti več kot 80 Rastočih knjig po šolah in lokalnih skupnostih ter se s Poezijami pridružiti državam bogate in edinstvene kulturno knjižne dediščine. To ni bilo enostavno in samo po sebi umevno, poprijeti je moralo veliko srčnih ljudi, ki so prepoznali knjigo kot najmočnejše sredstvo za širjenje znanja, kulture in sožitja.

Svojo vizijo in svojo družbeno odgovornost za večno prijateljico »dobro knjigo« danes prepoznavajo v vedno večji meri najpomembnejše kulturne ustanove v naši državi, z častnim pokroviteljstvom pa interes do knjige spoštljivo izkazuje tudi pomemben soustvarjalec političnega sistema - Državni svet. Iz teh razlogov je pričakovati da bo v prihodnje gibanje rastočih knjig še učinkovitejše, posebno v vlogi vzgoje, ustreznejši organizacijski kulturi v politiki in v oblikovanju mednarodnih odnosov s pomočjo diplomacije. V ta namen se širi dejavnost in tudi odgovornost snovalcev in organizatorjev rastočih knjig, še posebno pa eminentnih institucij, ki jih država ima za širjenje žlahtnih interesov svojih državljanka in državljanov.

Rastoče knjige rastejo po vseh delih naše domovine, bogatijo jih prizadevni vzgojitelji, lokalni literarni ustvarjalci, zgodovinske zbirke, dediščina, civilna družba in še mnogo drugega. Rastoče knjige se vključujejo v izobraževalni proces, raziskave, turizem in kulturno podjetništvo. Prisluhnimo na vseh nivojih vodenja in ustvarjanja željam in potrebam večine!

Ste že spoznali svojo najbljižjo Rastočo knjigo?

Na današnji dan… 25. maj 2022

Dejansko naklonjenost neki stvari ali nekomu lahko izkažeš na mnoge načine, upoštevati pa moraš, da bo tvoja iskrenost preverjena in sprejeta samo, če je dosežena določena mera zaupanja v obojestransko vzajemno delovanje. Na tem principu smo v drugi polovici 20. stoletja pravkar izšolani mladi »strokovnjaki« iskali priložnosti in prilike, da bi ustvarjali, naredili kar se da veliko dobrega in se dokazovali z znanjem. Imeli smo nekaj izkušenj na pr. v vodenja družbeno političnega življenja saj je bila mladinska organizacija z zakoni določena kot enakopraven partner drugim organizacijam v sistemu odločanja o najpomembnejših zadevah družbe. Tudi v delovnih akcijah, na praksi po podjetjih in ustanovah in seveda v kulturi, športu ter humanitarnem delu so nam bile zaupane kar pomembne naloge. Izjemno spodbudni pa so bili za mlade pomembni dogodki, organizirani prav z namenom razvijati zaupanje in odgovorno ravnanje mladih ali pa z namenom, da se množično proslavi zgodovinsko pomembno dejanje, ki nenehno opozarja generacije na potrebo razmišljanje in delovanje v korist družbe. Kakorkoli, študenti smo bili navdušeni na primer nad tem, da je predsednik države osebno javno sporočal študentskim organizacijam kaj družba od njih pričakuje. Naš čut za odgovorno ravnanje se je krepil na vsakem sestanku, kjer smo skupaj z voditelji institucij razpravljali in soodločali o programskih osnovah za razvoj izobraževanja, zdravstva, gospodarstva, vsega, kar je takrat potrebovala družba. Desetletja smo se veselili štafete, ki je potovalo po vsej državi, da ne govorim o zaključni prireditvi, ko je le-ta prispela na cilj. Leta 1959 je štafetno palico izročila naslovniku danes moja draga prijateljica Stanka Kovačič. Ni skrivnost, da se je mladina kitila z uspehom izgradnje avtoceste, ki je povezala najsevernejši del države z najjužnejšim. Kot mladini naklonjeno dejanje družbe smo ocenjevali tudi gradnje športnih objektov, študentskih naselij, udeležbe na mednarodnih prireditvah, potovanja na študij v tujino in še mnogo drugega kar seveda ni bilo za normalno družbo nič posebnega, ampak mi smo živeli v stiski kot nerazviti, mladi v hladni vojni med dvema državama, ki sta si lastila svet, še vedno pod vtisom vojnih grozot in v večina primerih smo kot kmeti šele ustvarjali mladino moderne dobe, ki jo je potrebovalo gospodarstvo in organizacijska kultura sodobne družbe.

Petindvajsetega maja vsako leto je bil Dan posvečen mladini. Praznik je nastal zato, ker smo mladi sodelovali pri upravljanju premoženja in vodenju družbe. Tega dne so se polagali računi za delo mladih, proučevalo učinke dela in načrtovalo nove, vedno zahtevnejše naloge. Na Dan mladih smo si organizirali zabave, se poveselili skupaj z najodgovornejšimi in ocenjevali svoj status pri odločanju. Z marsičem nismo bili zadovoljni, upirali smo se pretiravanju iz ideoloških razlogov in si prizadevali gospodariti s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ja, naleteli smo tudi na močne, včasih nepremagljive ovire, vendar je prevladovala skupna želja vseh generacij izražena v cilju – vsakdan bolje za vse! Lahko rečem, da smo takrat mladi doprinesli svoj delež k blaginji družbe.

Tako kot so se moje generacije po svojih poteh približevali skupnih ciljem in uresničevale svoje sanje, tako poteka proces tudi danes. Prihodnost je vedno v glavi in v rokah mladih, ti morajo imeti odprte in enakopravne možnosti za sodelovanje in soodločanje z vsemi drugimi v družbi. Med njimi mora obstajati visoka stopnja afinitete brez pričakovanja, da je kdo dolžan njim zagotoviti kar si želijo, kar si želijo morajo soustvarjati in pri tem prevzeti svoj del odgovornosti. Kot je v mojem okolju znano, mladi danes prav to pogrešajo, to, da se jih vzame resno, se jim prizna pravica soodločanja in verjame v njihove sposobnosti. Vemo, da je vedno bolj cenjeno to, kar ustvarimo sami!

Kaj menite, bodo naši potomci poskrbeli bolje za svojo prihodnost kot smo mi?

Prijeten je spomin na minule nadloge 24. maj 2022

Če smo se maturanti Osme'56 na dosedanjih srečanjih dobro imeli zaradi obujanja predvsem lepih spominov in družinskih veselo in žaloiger, je morda prišel čas, da kakšno rečemo tudi na minule in sedanje nadloge naše dijaške druščine, seveda, če je med nami volja, da se nasmejemo svojim lastnim zablodam in nerodnostim brez predsodkov.

Večino od nas je kar nekaj nadlog spremljalo v dijaških letih, spomnimo se zgodnjega vstajanja, lovljenje vlaka v odhodu, prevoza s kolesom v dežju in snegu, slaba ali sploh nobena prehrana, težaška dela po kmetijah in podobne sitnosti. Tiste v internatu je mučila tortura tako ali drugače močnejših. V stari stavbi je bilo cel kup skrivnosti, ki so grozile bogaboječim, od notranjega vodnjaka pod stopniščem, zaprtih prostorov levo od vhoda v gimnazijske učilnice pa do zaprte opatove dvorane, da o belih menihih sploh ne govorim, saj so nam že s svojo pojavo vzbujali slabo vest, da se v duhovnem razvoju oddaljujemo od vere in s tem tvegamo izgubo materialne podpore naših skrbnikov. Smo pa imeli tudi svobodnjake na primer v Stranski vasi, graditelje hiše na drevju, pobudnike prireditev in podobne tiče, ki so bili kot magnet za vse materialno ali duševno zafrustrirane in mnogi smo zlasti v počitnicah storili vse, da smo se tem svobodnjakom približevali.

Na fakultetah smo nekateri že kar pozabili na nadloge, v ospredje so prišla prijateljevanja, večina si je že ustvarjalo družino, o družinskih nadlogah pa ni kaj dosti znanega. V vseh popolnih ali nepopolnih skupnostih so se rojevali otroci, z njimi pa se je krepila radost in zadovoljstvo.

Mirno sožitje, ki ga je pogojevala tudi ustrezna zaposlitev in primeren zaslužek pa je žal ustvarjal nekaj, kar ob letošnji obletnici mature ljudje v stranki, ki jo vodi stiški maturant, označujejo kot slabo, kot nadlogo. Nadzorni sistemi, ki so jih ustvarjali Dragica, Vida, Slavka, Milan Strah in Vrhovčeva Rezi so razpuščeni, kar so uspešno soorganizirali v gospodarstvu Drago, Čandek, Tone Golob, Jožko, Tone Grden, Nace, Geli, Podržaj, Joža in oba Zupančiča ni omembe vredno, državno upravo so sozafurali tudi Lovro, obe Nadi, Janez Rebolj in Janez Zajc, tudi Lenka,Milan Strojan in Angelca so gradili nek »čuden« zdravstveni sistem, ki ga že 30 let ni nihče dopolnil. So to res bile naše zablode in nadloge? Ne, niso bile, naselja Franceta in Roberta Zupančiča so še vedno kakovostna in prijetna domovanja, Energija, ki ji je življenje posvetil Nace, rojeva sončne, vetrne, vodikove in druge energente, Tovarne , trgovine in druge gospodarske institucije so največji izvozniki, delodajalci in raziskovalci. Ne, naše opravljeno delo pa ne bomo šteli med nadloge.

Je pa še kar nekaj nadlog, ki so se z leti kopičile in nakopičile v našem telesu in duši. Kot »hudič križa« se bojimo, da bi nam morali premagovati telesne in duševne probleme naši nasledniki, zato nenehna dilema kam po pomoč, če brez nje ne bo več šlo. Naša nadloga so oslabeli čuti, obolenja, padci in zlomi - kakovost življenja nam usiha. Kolikokrat je kdo od nas že podaljševal vozniško dovoljenje? Psihološki test, zdravniški pregled, stroški, omejitve,… Še radi hodite v tedensko nabavo? Ničesar več ni, kar bi želela kupiti, toda prehraniti se pač moramo. Na vsakodnevna vabila, da se udeležim debate ali ogledam nekaj lepega, se opravičujem in tako počasi a zanesljivo odhajam k Sv. Marjeti.

Vesela sem, če teh nadlog ne poznate!

Koalicijska pogodba, 22. maj 2022

Načeloma sem proti sklepanju koalicijskih pogodb, ki so v našem političnem življenju običajne in, kot zgleda, nepogrešljive oz. bolje rečeno, stvar nenehnega »glodanja kosti« v javnosti dveh nasprotujočih se mnenj. Kako se programi tistih, ki so bili izvoljeni uresničujejo, morajo nam volivcem poročati pristojni nadzorni organi, če pa ti ali njihove stranke potrebujejo pismen dogovor, kako bodo nadzirale uresničevanje programov, naj pač sprejmejo sami ustrezen akt. Zaradi ponavljajočih se vprašanj o dvomih, ki jih aktualna koalicijska pogodba spodbuja in jih je Erika nizala na zadnji Tarči, pa bom poskusila v nadaljevanju oblikovati kar se da objektivno mnenje.

V programe SD in Levice sem se poglobila že lansko leto, takoj po njihovi objavi, razmišljanje Svobode sem razbrala iz vsakodnevnih nastopov Gibanja v medijih. Jasno so vsi trije protagonisti nakazali, da je njihov cilj doseči pravičnejšo delitev ustvarjenega dobička med kapital in delo. O tem sem pisala v septembru preteklega leta. Vsa leta svojega aktivnega življenja sem si prizadevala, da bi se to osnovno načelo udejanjajo zato sem bila najprej prijetno presenečena, nato pa tudi zadovoljna s tem, kar so pozneje izvoljeni ponavljali in, kot je povedala že omenjena Tarča tudi podpisali kot skupno obvezo. Zakaj je zdaj potrebna razprava ali je to uresničljivo ali ne in to razprava med tistimi, ki so volitve izgubili in tistimi, ki so jih dobili, pa res ne vem. Menda gospodarstvenik, evropska poslanka in Žižkov varovanec že vedo kaj govorijo in kako bodo svoje načrte uresničevali, če so se z njimi javno predstavili in poistovetili. Končno, kdo pa bi lahko bolj vsestransko oblikoval pogled na prihodnost Slovenije, če ne omenjeni, ki jim je čas in dosedanje delo omogočilo stvarnejši vpogled v sistemske težave in s tem na možne poti, po katerih se bo Slovenija izognila novim pastem dosedanje politike.

Zavedam se, da so omenjene stranke in njihove vodje, prevzeli na svoja rame izjemne napore in izjemna tveganja. Iz tega razloga do njih ne smemo nastopati »mi« in »vi« ampak samo več kot solidna večina volivcev. Politiko res skromne manjšine so volitve zavrgle in jo torej ni možno niti potrebno upoštevali v nadaljnjih postopkih vodenja države, sodelovanja v EU, Združenih narodov, sveta. Dolžnost volivcev je, da izvoljenim vodjem in strankam stojimo v čvrsto in ustvarjalno pomoč, da jim zaupamo in pomagamo. Z njihovo izvolitvijo smo težko breme in tveganja za dosego večjega blagostanja sprejeli tudi vsi tisti, ki smo pripomogli, da je volilo skoraj 80% volivcev.

Poudariti moram, da poleg zaupanja potrebujejo naši vodje in njihove stranke, veliko pomoč, sodelovanje in podporo strokovnjakov vseh vrst, najbolj tistih, ki skrbijo za vsakodnevne potrebe vseh državljanov in državljank, potem tistih, ki jih bo svetovna javnost spraševala kako zagotoviti mir, preprečiti lakoto, odpraviti taborišča,…, posebno nalogo dobivajo strokovnjaki za razvojna vprašanja, ki bodo s svojimi odločitvami povečevali ali zmanjševali možnosti ustvarjanja mladih, vsak od nas, se bo na delu srečal s kakšno težavo večine, tudi bolni in upokojeni bomo morali skupno z drugimi doprinesti svoj delež vsaj k zmanjševanju stroškov ali plačilu davka na nepremičnine. Če nas je 80% glasovalo za programe omenjenih treh strank delajmo na tem, da se bodo programi udejanjali ne glede na nešteto problemov na poti v boljšo prihodnost. Zato, draga Erika, v svoje oddaje vnašajte novo paradigmo nam vsem drage Slovenije, povabite ljudi, ki vedo za rešitve, razveselite nas s kakšno pomembno inovativnostjo in pustite, da slabo čim preje odide iz vaših odličnih oddaj!

Naj zaključim spodbudno tudi za morebitne razočarane bralce tega zapisa; kdo se ne bi veselil novih stanovanj za mlade, zdravniške pomoči, ko jo potrebuje, večje produktivnosti dela, … To je nova paradigma, skoraj ni možno misliti človeka, ki se tega ne bi veselil pa čeprav bo namesto 5,59 EUR prejel le 5,00 EUR dividende za delnico. O tem teče beseda!

Imate boljše predloge – na dan z njimi!

Vojna v Sloveniji, 19. maj 2022

Že dolgo, dolgo se ne poglabljam več v politiko moje domovine iz preprostega razloga, ker so politiki postali špekulanti in jim ni možno zaupati. Ker pa so javni mediji prav vsiljivo polni poročil o tem, kaj posamezni politiki hočejo, predlagajo, si prizadevajo,… prav za prav ne morem, pa tudi ne smem biti tiho. Nesmiselno je tudi, da bi ponavljala že neštetokrat napisano in povedano: »Golob, rešiti nas moraš sedanjega premiera«, kot, da je Golob »Deus ex machina«, ki mora rešiti sam, kvečjemu mu pomaga njegova ekipa, vse politične probleme z vključno že več let trajajočo vojno sedanjega premiera s Slovenijo.

Ja, prav ste prebrali, Slovenija je v vojni – skoraj 80 % večino hoče »slovenski Putin« osvojiti, prva leta je to počel z vojsko, ko je izgubil poveljstvo je napisal knjigo in v njej jasno in glasno, kot Hitler, povedal, kako se bo bojeval ne glede na to ali bodo obdobja miru in premirja ali pa bodo posamezne bitke - vse z istim ciljem – podjarmiti državljanke in državljane Slovenije. Neka najožja njegovo sodelavka s pomembnimi pooblastili, mi je leta 1995 rekla: »čas Janeza Janše še ni prišel, boš videla, kaj šele bo ob njegovem času«. Gospod se je do sedaj s svojimi dobljenimi bitkami približal svoji končni zmagi. Izguba na volitvah mu ni več nevarna, razvil je strategijo naslednjih bitk na osnovi zakonskih anomalij, ki so tudi njemu dolgo časa omogočala vojne manevre in zmago v posameznih bitkah. Ima administrativne in zakonodajne strokovnjake, ki jim znani odvetniki z vsebinsko pravilnih razumevanjem smotra neke zakonske določbe, ne segajo do peta. Oprostite, res ste naivni, če mislite, da sedanji premier samo nagaja, ne, točno ve, da se samo od Goloba pričakuje rešitev in osredotočil se je na zakonsko možne ukrepe, da mu uspeh onemogoči.

Spoštovani vodja Gibanja Svoboda potrebuje za uveljavitev svojih pravic in dolžnosti pridobljenih na volitvah 24. aprila in uveljavitev naših zahtev na istih volitvah, ponovno izdatno pomoč organizacij civilne družbe in vseh volivcev in volivk. Kolesarji, pravnice za odpravo škodljivih zakonov, 8. marec, uporniki vseh vrst, kulturniki, športniki, gospodarstveniki, organi, ki jih plačujemo za uveljavitev pravice ponovno odpovedujejo, naš nosilec sprememb, ki smo ga izvolili na zadnjih volitvah, lahko omili posledice, ne more pa sam s svojo ekipo odpraviti škodljiva dejanja. Pojavljajo se že dvomi o kandidatki za notranjo ministrico, širijo se dvomi za Bratuškovo, pa Loreana in tako naprej, vseh vrst dvomi so del strategije trenutne bitke sedanjega premiera za ohranitev svojega statusa in statusa svoje ekipe.

Dopuščam možnost, da se motim kar bi me resnično razveselilo in opravičila bi se vsakemu posebej, ki se v tem mojem zapisu prepozna. Če ta trenutek kdo samo nagaja mu odpuščam, toda pogled iz tridesetletne oddaljenosti na delovanje sedanjega premiera ni narejen, ni objavljen in ni prepoznan kot nevarnost za mojo domovino. Mediji nadaljujejo z njegovo promocijo, kot da volitev 24. aprila ni bilo. Sedanji premier kljub dokazilom ni bil obsojen ali kaznovan za dejanja, ki jih je sodišče prepoznalo kot kazniva, kljub temu je bil izvoljen v parlament, njegovi volivci so vedeli, da je v vojni s svojo državo, da ima razvito strategijo vojne in, da bo vojno nadaljeval z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi. Kaj vodi njegove volivce, so tudi oni snovalci in vojaki vojne v Sloveniji? Je možen dialog o zahtevah, predlogih in namerah za katere bijejo bratomorne bitke in trosijo moči ljudstva, potrebne za razvojne projekte namenjene mladim.

Kar naprej slišim nekega duhovnika, ki je dejal približno takole; človek, ki tako obremenjuje Slovenijo kot Janez Janša, bi moral že davno sam oditi iz njenega javnega življenja.

Ne bi bilo lepše v Sloveniji, če bi politiko kreirali zaupanja vredni ljudje?

Delo in priznanje, 18. maj 2022

Naš starejši vnuk se že vrsto let s svojo raziskovalno nalogo pridružuje Srečanju mladih raziskovalcev v Sloveniji, ki ga organizira Zveza za tehnično kulturo Slovenije. Ima izjemno srečo, da dobi običajno dobrega mentorja, ki ga pri delu močno spodbuja in mu zagotovi asistenco o tistem delu raziskave, ki ga kot devetošolec še ni imel možnost spoznati. Raziskava praviloma poteka nekaj mesecev potem, ko so bile določene meje in cilj raziskovanja. Letos so bile to Gorivne celice in vodik v osebnih vozilih. Po zagovoru na matični osnovni šoli Riharda Jakopiča je elaborat potoval na pristojni organ države, ta ga je ocenil kot primernega za uvrstitev v 56. Srečanje mladih raziskovalcev Slovenije 2022 in tam je naš vnuk po ponovni predstavitvi, zanj prejel Srebro priznanje. Seveda smo za trenutek reagirali evforično saj v naši družini nimamo pomembnejših talentov in nas je zato prevzel njegov uspeh. Smo se pa tudi močno zamislili kaj raziskovalno delo zahteva tako od raziskovalca kot od družine pa tudi kaj naj bi z raziskovalnim delom dosegli, saj so to dolgoročne potrebe, želje ali sanje fokusirane v neko neznano področje, ki se bo v raziskovalcu povečevalo ali pa bo to le eksperiment oziroma promocija aktualna v nekem določenem času.

Smo dokaj tradiciji naklonjena družina in zlasti starši močno materialno in duhovno podpirajo oba vnuka k ustvarjalnemu delu. Oba sta že nekaj let raziskovalca z znanjem o uporabi računalništva pri tem delu, obvladovanju prenosa na primer načrta v realni materialni svet in asistenco pri raziskovalnem delu, če se kaj komu zalomi. Pri hiši je zato nešteto načrtov Lego kock, nenehno odkrivanje novih možnosti uporabe pametnih telefonov, obisk razstav tehničnih dosežkov, obiski Dan odprtih vrat v podjetjih, potovanja po zgodovinsko pomembnih območjih, sodelovanje pri nakupih opreme, gradnji hiše in podobnih prilikah, ko fanta spoznavata nujnost praktičnega obvladovanja procesov, ki pripeljejo do izdelka ali storitve. V veliko pomoč obema so prevozi, ki jih starša brez pogojno zagotavljata tudi na daljših relacijah. Ker je prejemnik priznanja komaj preboleval prehlad in je obstajala nevarnost, da bi okužil druge raziskovalce, ga je mami peljala na zagovor v Mursko Soboto, bila z njim in poskrbela, da je imel vse, kar je potreboval. Mlajši bratec je bil po moje v mislih vsak trenutek z njim, mi ostali smo bili le nemočni opazovalci. V tem času sta se oba izkazala, mlajši kot prizadevni skrbnik za bolnike in starejši kot razumni razlagalec nekega novega tehnološkega procesa.

Raziskovalno delo naših vnukov še ni usmerjeno v izkazovanje osebnega interesa na neko stroko ali poklic in iluzorno je misliti, da dvanajst in štirinajst letna fanta vesta, kam jih bo vodila poklicna pot. Nihče jih tudi ne sili, da bi se o tem opredeljevala. Se pa z raziskavami samoizobražujeta, uživata pri eksperimentiranju in se učita spoznanja tudi razumljivo prenašati zainteresiranim avditorije. Kaj bi še želeli več?

Prejemniku priznanja smo vsi iskreno čestitali. Ve, da smo z njegovim delom zadovoljni in to mu je dovolj za zadovoljstvo. Prav tako smo vsi izrazili mlajšemu vnuku zahvalo, ker je v družinski zdravstveni krizi lepo skrbel za obolele, zdrave in dom. Ne ve se še ali bo sledila kakšna nagrada?

Kako pa vaša družina spodbuja ustvarjalnost otrok?

Ko zboli večina članov družine, 17. maj 2022

Začelo se je pri starejšem sinu, utrjenem odbojkarju oziroma zagretem športniku. Najprej pokašljevanje, nato malo in vedno več vročine, končno obleži, zaskrbljeni ostali trije v družini strežejo, kuhajo čaj, hodijo po zdravila in postopoma začne pokašljevati oči. Ta je »trši oreh«, tarejo ga roki za projektiranje, zapre se v svojo sobo in dela od doma kolikor največ more. Ostala dva člana družine sta vsakdan v večjih skrbeh in, glej ga zlomka, mami obleži, ne more biti pokonci, ne upa si več k že obolelim,… trpi. Zdrav je ostal le dvanajstletnik in brez pomišljanja prevzame vsakodnevna opravila. Najpozneje ob 6.30 uri Piko na sprehod, da se simpatična psička olajša. Posebno skrb mora posvetiti Jakobu, papagajček vrešči in protestira dokler mu ne postreže obroka. Kuha čaj za vse tri bolnike, eden z medom, dva z limono, sam se zadovolji s skodelico mleka in slaščico, darilo tete Marjete. Sobe so zaprte, vsak bolnik se zdravi po svoje, za pomoč se vsi obračajo na dvanajst letnika, ta pa mora v šolo, pa še čas spraševanja in testov se bliža. Pripravi pač hrano iz hladilnika in jo raznese po sobah bolnikov, vsakega bolnika sprašuje, kaj hoče za kosilo, da se bo okrepil in čim preje pozdravil. Babi je glavna rešitev, pripravi vedno kaj dobrega in to s pomočjo dvanajstletnika spravi do bolnikov. Mora biti previdna, saj ne sme zboleti, tudi ne edini še zdrav v družini. Ta pa po šoli prevzame družinsko blagajno in gre v nabavo kot da v življenju še ni počel drugega. Zapomnil si je želje vsakega in skuša nabaviti vse kar potrebujejo. Moral je odpovedati trening odbojke, da po nabavi ponovi šolsko snov, ki jo še ni dobro osvojil. Moral se je odpovedati igricam po pametnem telefonu, da zmore zadovoljiti potrebe »družinskega živalskega vrta«. Moral je le pokukati k bolnikom, da je ugotovil, kaj naj pripravi za večerjo. Tu je še pomivanje, tudi v stroju, nujno čiščenje, nadziranje hišne avtomatike, sto stvari za katere skrbijo vsi štirje, zdaj pa je sam za vse!

Kot je bilo pričakovati, začne kašljati tudi sam, s prva bolj opozorilno. Dobro, da se mami že pobira. Zaskrbljeno se ozira v svojega mlajšega, mora pa mu povedati, naj vzdrži še en dan. Peljala bo sicer nekoliko izboljšanega zdravja njegovega starejšega brata na državno tekmovanje raziskovalcev. Izolacija je potrebna, da ne bi okužil drugih tekmovalcev. Naš dvanajstletnik to popolnoma razume, kot kakšen moder možakar, kar pojdita, poskrbel bo za očija in zdravil svoj kašelj. Posvetuje se z babico, obljubi mu okrepljeno pomoč, edino oči obupuje: »zbolel bo – kaj naj storim?«

Po nekaj dneh se začne zdravje vračati in z njim iskanje odgovora kakšno obolenje je zajelo družino, je bil to prehlad, gripa, covid, še kaj hujšega? Smo ravnali prav, da nismo na pomoč klicali babici in dedka? Kako se zahvaliti najmlajšemu, da nam je pomagal pogumno in zadovoljivo. Nove bolezni v novih časih odpirajo velike dileme pri obolelih in sorodnikih, ustrašimo se, da gre za kaj hudega in potrebujemo dovolj časa za preverjanje dejstva. Sodelovati morajo vsi člani družine, da se dvomi izničijo. Ta nova obolenja še ne prepoznavamo zato so naše dileme temu primerno upravičene.

Pri nas, kot zgleda, se bo skrb ublažila, okrepila se je že zavest, da poprime za delo tisti, ki zmore ne glede na leta, spol ali družinski status. Nismo še razrešili nujno pomoč, ki bi jo lahko nudili zdravi ožji starejši sorodniki kar bomo slej ko prej morali preveriti in ugotovljena dejstva sprejeti.

Toda mi nismo edini v omenjeni zdravstveni situaciji, vsaka družina se je zadnja let znašla v podobnem položaju, da zboli družinska večina, da ni prepričana za kakšno obolenje gre in da iz spoznanj po pandemiji ne vemo kako sprejemati pomoč starejših. Morali se bomo še naprej učiti , sprejemati tudi večje rizike kot do sedaj in živeti v veri, da nas vsak veterc že ne more podreti, okužiti ali kako drugače odvrniti od naših najdražjih pa tudi od tega, da odgovorna družinska opravila prevzemajo najmlajši, taki kot je na primer naš dvanajstletnik.

Ste vi v podobni situaciji našli boljše rešitve?

32 vloženih zakonov v parlamentarno obravnavo, 17. maj 2022

Dosegla nas je vest, da je stranka, ki je z volitvami 24. aprila izgubila primat, vložila v parlamentarno obravnavo 32 zakonov. Samo po sebi se mi je oblikovalo kup vprašanj; zakaj teh zakonov ni dala v postopek v času svoje vladavine, ko je imela večino v parlamentu, zakaj jih je vložila že na ustanovni seji novoizvoljenega Državnega zbora, s kakšnimi argumenti jih bo utemeljevala, kaj od njih pričakuje, kako bo to dosegla glede na izgubljeno večino in ne nazadnje, kako naj mi – izvrševalci zakonskih dolžnosti – razumemo in udejanjamo naenkrat toliko zakonskih novosti ali sprememb. No, te moje praktične pomisleke je hitro omilila novica, da so vloženi predlogi predvsem zato, da bi bile z njimi kapacitete Državnega zbora polno zasedene dovolj dolgo in le- ta ne bi mogel sprejeti zakonskih novosti, ki so nujne, da se sanira politično, gospodarsko in duhovno dveletno razdejanje sedanje Vlade. Gre menda za Zakon o RTV, STA,…

Veste kaj, moji sodržavljani in sodržavljanke, temule se pa ne da reči drugače kot hudobija in zlo, ki se ga sramujemo, ga ne maramo in ne potrebujemo. Gospe in gospodje v Državnem zboru naj bi se ukvarjali s proceduralnimi problemi oziroma birokracijo, ki naši družbi lahko samo škoduje. Larpurlatizem! Mi pa naj živimo kakor vemo in znamo; podražitve, inflacija, pomanjkanje služb za mlade, nizke plače, nizka produktivnost in podobne materialne zadeve, da ne govorim o stanju duha v naši družbi, to in še mnogo drugih problemov družbe pa vlagateljev 32 zakonov ne zanima. Na vrsti smo volivci in volivke, da se takim škodljivim posegom v delo pristojnega organa odločno upremo. Za nas je pomemben mir in napredek, v prihodnost zazrta in ustvarjalna mladina, intelektualni preboj nad političnimi diktaturami, darovi narave, blaginja za večino, odpravo revščine in podobne človeku potrebne dobrine. To nenehno ponavljamo, izvolimo, protestiramo, … zakaj se potem ne uresničuje? Kdo, predvsem pa zakaj si jemlje pravico delati proti volji ljudstva? Kje so tu nadzorni organi, regulatorji, intelektualne ustanove in vse polno institutov za zaščito skupnega dobra, če lahko brezobzirnež blokira za več let delo celo Državnega zbora.

Dobro, nimam dovolj strokovnega znanja iz področja prava, da bi lahko rekla tako in tako ravnajte. Imamo pa kar nekaj super strokovnjakov iz tega področja, ki bi morali zdaj povedati, kako takoj postaviti v prioriteto potrebo družbe pred birokratskim manevrom vlagateljev 32 zakonskih predlogov. Pri vsakem delu moramo slediti namenu, vsebini, koristnosti, sredstva ne smemo trošiti, če strategije in ciljev dela ne dosegamo. Računsko sodišče to neštetokrat, pri vsakem pregledu poslovanja in delovanja posebej poudari.

Umestno bi bilo lahko tudi dodatno pojasnilo vlagateljev 32 zakonov. Za katere zakone gre ali zakaj vlagajo predloge zdaj. Če je kakšen utemeljen odgovor na ta vprašanja, sem morda s tem prispevkom krivična. Toda priznajte, da je dokaj nenavadno tako ravnanje oblasti v odhodu. Zato se pred nas postavlja še veliko vprašanj, predvsem pa iščemo odgovor na vprašanje, kdaj se bo naša politična scena zresnila, obnašala kot dober gospodar skupnega dobra in kdaj bo delovala tako, da bo naraščalo naše zaupanje v boljšo prihodnost.

Menite, da smo sposobni poskrbeti za primernejšo organizacijsko kulturo politike v naši domovini?

Naša prehrana brez prehranskih odpadkov, 15. maj 2022

V mojem okolju se je s hrano vedno ravnalo spoštljivo in varčno. Kuhalo se je približno toliko, kot je bilo za našo družino ocenjeno, da poje, če pa je kdaj kaj ostalo smo seveda pojedli pri naslednjem obroku. Zelo redko se je zgodilo, da se je pripravljena hrana za ljudi pokvarila, če pa se je, so jo dobile domače živali. Navade mojih starih staršev so se ohranile do današnjega že četrtega rodu, ki prav za prav bolj malo kuha, vse več pa nabavlja že na pol ali popolnoma pripravljeno hrano.

Zadnja leta pa me ravnanje z hrano prav čudi, da ne rečem skrbi. V medijih je vse polno oddajaj o zavrženi hrani, o ukrepih, da bi obseg te hrane zmanjšali pa ni. Nastajajo raziskave, znanstveniki celo opozarjajo, da največ energije potrebujemo za ravnanje z hrano, vse skupaj zgleda, kot da na veliko kuhamo in kupujemo hrano zato, da jo nato odložimo v posode za smeti.

To je ena stran poročanju, na drugi strani pa smo priča sistematični obdelavi trga za prodaja sadja, mesa in mleka, da ne omenjam neštete ponudnike hitre hrane, »Odprte kuhne«, kuharskih oddaj, žara in piknika, oddaj o azijski prehrani in drugih oblikah prehranjevanja. Tam pa tam se reklamira le še avtomobile, pohištvo in kakšen kič, poudarek promocije pa je na hrani, ki naj bo domača to je sadje, mleko in mlečni izdelki, kruh in krušno pecivo, piščančje meso ter pretežno uvožena govedina in svinjina. Če se bomo prilagodili tej prehranski ponudbi, bomo, kot Američani, imeli težave z telesno težo in posledično z zdravjem, ker je ponudba preobsežna, odpadek prevelik in uvoz tradicionalno zagotovljen. Ne gre samo za spremenjeno ponudbo pač pa tudi za spreminjanje prehranskih navad in posledično organiziranja naše redne prehrane, povezane s spreminjanjem delovnega časa oziroma njegovega skrajšanja na 30 ur tedensko.

Dobivam vtis, da hrano ne spoštujemo dovolj, da se ne zavedamo, kolikim ljudem jo primanjkuje in da tudi v vzgojnem procesu tako starši kot okolje posvečamo premalo pozornosti prehrambnim dobrinam pridelovalne dejavnosti. Že samo ukrajinska vojna je pokazala, kako hudo trpijo ljudje, če nimajo hrane, če družina nima zalog ali pa ostanejo brez obroka, ko zaradi pomanjkanja energije hrane ni možno pripraviti. Ne vem ali razpolagamo z znanjem, kako se izogniti prehranskim odpadkom ali jih vsaj zmanjševati, toda, če to znanje imamo bi bilo prav, da se o njem razpišemo, da poučimo zaposlene v pripravi hrane in morda celo sprejmemo določene prehrambne normative, ki jih iz zdravstvenih in racionalnih razlogov, ne pa komercialnih, priporočamo pripravljavcem obrokov.

Morda bi bilo dobro javnosti vedeti, kje so največja žarišča nastajanja prehranskih odpadkov. So to morda obrati prehrane v izobraževanju, na delu in v proizvodnji, so morda to številni ponudniki hitre prehrane, predelovalci mleka, sadja ali mesa? Bi o tem lahko kaj rekli pristojni organi za prehrano kot so inšpekcije, znanstvene prehranske institucije in strokovnjaki naših univerz. Vedno je več vprašanj kot odgovorov vsekakor pa je skrajni čas, da o prehranskih odpadkih ne molčimo in s tem ne dajemo soglasje za njihovo naraščanje.

Sem pa prepričana, da imamo pri tej problematiki pomembno vlogo starši oziroma družine. Mladi rod naučimo spoštljivosti do hrane in njene porabe tudi tako, da se o tej problematiki z njimi pogovarjamo, skupaj snujemo prehranske prioritete in skupaj proučujemo napake, ki smo jih storili, da smo ustvarili odpadke. Nauki bodo postali njihova tradicija, ki jo bodo negovali v svojem samostojnem življenju.

Bi se dalo po vašem mnenju ravnati ustreznejše s prehranskimi dobrinami?

Ne ustvarjajmo sovražnikov iz poražencev! 10 maj 2022

Že predno poberem Delo iz nabiralnika vidim, da ga krasi na prvi strani slika volilnega zmagovalca sosednje države v prijateljsko tolažilni drži z poražencem volitev naše države. In se takoj, ne užalostim, ampak razjezim do skrajnosti, ker se poražence prikazuje kot sovražnike in, da nikakor ne bi pozabili njihovih naukov, jim medijske hiše delajo reklamo bodi si z dobrimi, slabimi, škodoželjnimi ali sovražnimi prispevki. Nehajmo vendar poražence napadati, obirati in sploh o njih pisati. Na volitvah so dobili oceno svojih mnenj in dejanj, imamo nova načela vodenje države po mnenju večine in ne vidim nobene potrebe, da se vračamo z očitki v njihov svet.

Na splošno je vsak poraženec pri katerem koli poslu upravičeno ali neupravičeno prizadet zaradi neuspeha, sveža rada peče in boli, če nanjo nekdo priliva še kis v obliki očitka ali celo škodoželjnosti, ustvarja z besedami ali sliko »ranjeno, maščevalno in nevarno bitje«. Meni se to zdi nepotrebno, nekulturno in sovražno dejanje. Mnogo primerneje je prav v trenutku poraza ostati dostojanstven in tudi spoštljiv do poražene osebe.

Običajno se na točki poraza najbolj izkaže organizacijska in osebna kultura institucije, medija, še posebno pa osebe, ki od poraženca prevzema dolžnosti in pravice. Medijske hiše nas bogato zalagajo z aferami vseh vrst, posebno s pikantnimi, skoraj si ne morem predstavljati, da je kakšna stvar, ki o volilnem poražencu ne poznamo. Malo kdaj pa mediji sporočajo prizadevanja, da bi med zmagovalci in poraženci nastajal ustvarjalni dialog na novih skupnih mnenjih in brez ponavljanja očitkov o storjenih napakah v preteklosti. Ugotavljam celo, da je prav nenehno ponavljanje slabosti ene in druge strani najbolj krivo, da danes govorimo o razcepljeni Sloveniji oziroma Slovencih in Slovenkah. Pozivam dosedanje poročevalce o volilnih poražencih, da nehajo gledati nanje kot sovražnike, da o njihovih morebitnih zablodah ne pišejo, in da v prihodnje poročajo o njih le, kadar so pripomogli k odpravi sovražnosti med Slovenci in v Sloveniji. Razviti moramo metode poročanja, ki bodo spodbujale sodelovanje in medsebojno zaupanje med vsemi državljani in državljankami in prav to bo najmočnejše orožje proti tistim, ki razcepljenost Slovenije potrebujejo za uresničitev svojih zablod zaradi katerih so postali volilni poraženci.

Ljudje smo čustvena bitja, potrebujemo spodbudo, da smo dobri in razvijamo sovražnost, če čutimo, da nismo zaželeni ozirom, da nas okolje ne sprejema. S čustvi moramo računati, Skandinavci imajo čudovite knjige v katerih trdijo, da mora vsak pri svojih odločitvah čustva upoštevati. Učimo se pri njih, ne gre jim slabo!

Res moramo najti poti, da se prebivalci Slovenije poenotimo in združujemo moči za rast blaginje. Poraženec bo vsak, ki bo to dejstvo ignoriral. Ni potrebe, da bi ga mediji propagirali in reklamirali bodi si kot utelešeno zlo ali dobroto ali siroto. Pomembno je, da tisto, kar zmanjšuje rast materialne in duhovne blaginje izničimo tudi tako, da enostavno ne pišemo in beremo o poražencih razen takrat, ko se nam z dejanji pridružijo!

Kako pa vi osebno prenašate poraze?

Dan svobode in dan miru! 9. maj 2022

Ali Žerdin sicer v svojem komentarju govori o dnevu svobode v Ljubljani, ne vem zakaj samo Ljubljane, osvoboditve devetega maja 1945 se prav dobro spomnim ko vaščanka male, a uporne vasi na Dolenjskem. Imeli smo nepozabni miting pod Saparjevo stoletja staro lipo, na njihovem podu je Vida Brest uredila oder in na tem odru sem prvič stopila pred vaščane tudi sama. Nepozaben dan, veselje, junaki osvoboditve, zadovoljni gospodarji domačij, razposajeni otroci in ena sama misel vseh – strahu pred nevarnostjo ni več, svobodni smo! Seveda je bila tudi evforija prisotna, najbrž so se v sosednji vasi bali naslednjega dne, čas odločitve je nastopil za vsakogar in to gotovo ni bilo za vse samo prijetno. Mi v Lukovku smo bili vedno proti okupatorju, tudi potem, ko smo že vedeli za novo družbeno ureditev in verjeli smo v moč večinske ljudske volje. O tem se zdaj sodi popolnoma drugače kot je dejansko bilo, zato četrt stoletja ni bilo ne takih ne drugačnih mitingov, cvetja ob spomenikih in lučke v srcu. Požagani drogovi ob Pot-i in vsako leto množičnejša udeležba na pohodu pa so kazali razlike med družbo in njeno oblastjo.

Letošnjo pomlad je Slovenija pričakala s Svobodo, Evropska unija pa z vojno v Ukrajini in deveti maj preživljamo polni dilem in dvomov. Kako naj veselo praznujemo svojo Svobodo, kako naj upamo v njeno modrost, kako naj poskrbimo za razmere ugodne za ustvarjanje, kako …. če nam pred očmi umirajo nič krivi ljudje, če domove množično zapuščajo tako narod napadalcev kot narod braniteljev, ne vedo kaj jih čaka. Za nameček pa lahko na Rdečem trgu spoznavamo moč orožja in vojske, ki tipa po novih obrambnih točkah celo na Balkanu. Bo v tej krizi slovenska Svoboda zmogla razviti svoja jadra kot poje Naiša? Nas bo pri tem potrebovala kot varčne potrošnike ali pa nas bo popeljala v svet globalnega brezobzirnega biznisa, ki se nakazuje na vzhodnih bojiščih Evrope in mu tako ustrežljivo »pomaga« dolarska država. Pred to veličino se kot sramežljiva nevesta komajda še kdaj omenja demokracija kot udejanjanje želja po socialno pravični družbi za večino oziroma za vse.

Pred Skrbinškovim kipom v Novem mestu sem danes opazila lep venček, v Murski Soboti so se poklonili osvoboditeljem kar z dvema vencema, predsednik države je tudi dostojno opravil svojo dolžnost. Je te bele in modre cvetove ob obeležjih svobodi možno smatrati za čustveno naklonjenost naroda že pridobljeni svobodi in miru, znamenje, da sta tudi svoboda in mir dobrini za kateri se je treba vsak dan prizadevati, da ostaneta z nami in v nas.

Svobodo in mir potrebujemo vsi, da lahko ustvarjamo blaginjo družbe, zato je tudi varovanje svobode in miru naša skupna skrb ne pa skrb aktualnih politikov. V sebi moramo zbrati dovolj poguma in znanja, da se upremo škodljivim odločitvam politikov, ki vodijo v vojne, revščino, razseljevanje prebivalstva in človeku nedostojno življenje. Politiki po drugi svetovni vojni so organizirali institucije, ki so zagotavljale svobodo in mir, med njimi Združene narode in predhodnico Nata. V novejšem času smo organizirali Evropsko unijo tudi z jasnim namenom povezovanja narodov in odpravo nevarnih žarišč. Kaj počnejo ljudje v teh institucijah, pa tudi diplomati in nacionalne vlade, da se v enaindvajsetem stoletju potikajo ljudje, pregnani iz svojih domov, po celem svetu. Zakaj ne preprečujejo vojne spopade pač pa jih z prodajo orožja samo podpihujejo. Čas je, da se parlament EU zamisli nad svojimi dejanskimi odločitvami, ki so škodljive ne samo vojskujočim pač pa blagostanju ljudi na vsem svetu. Upam, da se bo našel kakšen Institut in kakšna Nika, ki bo neučinkovitim parlamentarcem nastavil ogledalo, jih pozval na odgovornost in zbral podpise za spremembo zakonodaje, škodljive za državljanke in državljane sveta.

Kako vi ščitite pridobljeno svobodo in mir?

Krko zapušča prva generacija, 27. april 2022

Ja, prav sem zapisala, kljub temu, da smo vsi iz prve generacije Krke že davno upokojeni, jo nihče od nas ni nikoli dejansko zapustil. Nosimo jo s seboj, v svojem najžlahtnejšem pomenu besede, z njo se veselimo uspehov, žalostimo težav, premišljujemo o tem, kaj bi ji lahko ponudili, da bi s pogumom in dobro voljo razreševala vse težave. Ta fronta začetnikov tam okoli leta 1960, ki so jo poučevali in v prakso uvajali Vranjek, Koščec. Slaparjeva, Kržarjeva, Rupretova, Prusova ter Veni Pečarič in seveda Boris Andrijanič, se sedaj dokončno poslavlja in odhaja v večnost. Začelo se je že davno s Tinco Kržar, sledili so Gros, Kajfež in Marjan Šonc, nato se je poslovila draga Marta, pa Albina Premru in Boris Andrijanič. Vsak odhod je bil boleč, poln lepih pa tudi hudih spominov, poln opravičevanja za morebitne napake ali neželena dejanja, poln žalosti in nemoči pred naravo. Mnogim od nas ti čudoviti ljudje še vedno svetujejo, kažejo ogledalo času in nas opozarjajo na vrednote humanizma, ustvarjalnosti in srčnosti.

Miloš Kovačič ni nikoli zapustil svojih strank po vsem svetu. Bil je že močno bolan, ko je še potoval po Rusiji in Poljski, delal je do zadnjega. Žalna seja za njim je bil izraz najvišjega spoštovanja njegovega dela in njegove osebnosti.

Slovo od Niče Jeraj je bil poklon Dami analitike in kontrole

Narava ima vedno prav in v našem življenju odloča po svoji presoji. Prijateljica mi je pred dnevi sporočila, da je v spanju odšel Rado Cimerman, tehnični um, ki je oblikoval, dograjeval in nenehno izpopolnjeval tehnični razvoj Krke, zlasti področje proizvodnje zdravil, kar je Krki zagotavljalo trgu potrebne količine ustrezne kakovosti. Kadar je našel pravo rešitev je znal bil trd in neizprosen in storil je vse, da je uveljavil svoj prav. Ko pa se je izkazalo, da je njegov predlog uspel izboljšati položaj Krke pri zdravnikih doma in v svetu, je rad svojemu okolju razlagal, kaj vse se še da izboljšati, postal prijazen in prijateljski. Rado je bil kljub svojstvenemu značaju naš dober prijatelj in zanesljiv krkaš.

V Dolenjskih Toplicah srečam na vozičku Marjana Lapajne, arhitekta in oblikovalca, ki je skupno s arhitekti Krke skrbel za urbanizacijo in objekte po lokacijah tovarne. Zgodila se mu je kap, ne more delati čeprav njegov um ustvarja nove poglede na tovrstno problematiko

Marjan Kuhar, desna roka Rada Cimermana, nepogrešljivi presojevalec predlaganih tehničnih rešitev in izjemni poznavalec sistemov vzdrževanja še tako zahtevne avtomatike, na zadnjem Zboru članov Društva upokojencev Krke ni več predsedoval, težko hodi, njegova žena Anka pa sploh ni prišla z njim. Tudi dolgoletne predsednice Društva upokojencev Krke ni bilo na Zboru – ne gre ji najbolje.

Ne bom več naštevala, občutim vsak dan več samote, pogrešam te in mnoge druge sopotnike mojega življenja, s katerimi smo z velikim veseljem krepili materialni in duhovni razvoj strokovnosti, podjetja, mesta, države, vsega, kar smo potrebovali, o čemer smo sanjali. Danes se nam marsikaj očita, predvsem nedemokratičnost in totalitarizem. Prezgodaj je še, da bi na te sodbe odgovarjali, čeprav v svetu naraščajo gibanja, ki prepoznavajo socialno pravičnost kot osnovo urejanja prihodnje družbe. Prišli bodo časi, ko se bodo prizadevanja v tem blogu opisanih ljudi cenila in vrednotila kot nova družbena pogodba med generacijami!

Ne pozabimo ljudi, katerih delo je sestavni del našega življenja!

Na zdravje novi premier!, 25. april 2022

Tako se še nismo potrudili na nobenih volitvah kot tokrat, skoraj neverjetna udeležba, pomemben delež predčasnih volitev in vsesplošni poziv institucij da naj se volitev udeležimo, je pripomoglo, da smo se zopet približali drug drugemu v upanju, da naj bo v prihodnje šlo bolje. Gojili smo vsak svoje upanje, izkazalo se je, da večina nas želi odpraviti revščino, ohraniti solidarnost v šolstvu in zdravstvu ter upravljati skupno premoženje v korist večine.

Da bi na svetu ne imeli več vojn so bile po drugi svetovni vojni ustanovljene mednarodne institucije za ohranitev miru. Danes marsikdo zanje sploh ne ve, tisti pa, ki smo po njihovih načelih poslovali s svetom dobro vemo, kakšno vlogo bi morale te institucije opravljati danes, ko je v Evropi in pred našim pragom vojna oziroma vojna nevarnost. Kakšno vlogo opravljajo Združeni narodi in njihovi organi, da bi preprečili vojne grozote v Ukrajini, kaj počnejo diplomatska ministrstva držav, da ne dosežejo pogajanj, da ukrajinska polja uničuje orožje zgodnjih let preteklega stoletja, da se posamezniki požvižgajo na voljo ljudstva brez odgovornosti za nepopravljive napake pri vodenju svojega naroda oziroma trpljenja, ki ga povzročajo svojemu narodu in narodom po svetu. Mir ni samoumeven, če je dosedanje dogovore o ohranjanju miru prehitel čas pričakujemo, da bodo diplomatske službe vseh držav poskrbele za nova merila mednarodnega obnašanja za ohranjanje miru, ne pa, da z ukrepi ubijajo in siromašijo življenje ljudi. Premier, pazite komu boste zaupali ta pomemben resor in zavedajte se, da pričakujemo njegovo maksimalno prizadevanje za ohranjanje miru po celem svetu, brez Bidnov, Putinov, Svilne poti, …

Izobraževanju in kulturi naj bodo na stežaj odprta vsa vrata do svetišč znanja po celem svetu, doma pa poskrbimo za razmere, ki bodo za ustvarjanje privlačne in bodo strokovnjake spodbujale za vlaganja v svojo domovino. Zrno od plevela bodo ločevali učinki v realnem sektorju. Možakar ali dama, ki bo kreirala ta prizadevanja se mora zavedati, da odpira nove »tovarne» za tiste, ki se bodo rodili v bližnji prihodnosti.

Kot državljanka se čutim krivo za razvojne zaostanke v našem zdravstvu. Moramo najti poti za njegov času potreben razvoj, ne samo finančne, tudi organizacijske in poslovne. Minister za zdravstvo ne sme delati ampak mora razviti management, ustrezna zdravstvena področja in zlepa ali z grda zagotoviti red in disciplino tudi v delitvi dela med zdravniki in ostalim osebjem zdravstva.

Da bo solidarnosti vsak dan več, zlasti v korist javnemu zdravstvu, javnemu izobraževanju in odpravi revščine si želim, da bi v večji meri kot do sedaj sodelovali z nami – volivci. Zmoremo biti tudi dobri operativci, si postavljati prioritete in se vztrajno pogajali. Na tej točki se bo izkazoval vaš humanizem in vaša srčnost do naroda, ki mu boste podarili vse svoje moči v tem mandatu. Hvala!

V financah se naslonite na dr. Mraka, ne bo vam žal!

Naj zaključim še z najpomembnejšo zadevo! Volivci želimo nov volilni zakon po katerem Listo kandidatov postavlja ljudstvo in ne strankarski veljaki. Predloge volilne zakonodaje je že mnogokrat predstavil Miran Mihelčič, pa tudi Andrej Cetinski. Potrebujemo verjetno modernizacijo zakonodaje, ki naj se zmanjšuje in naj bo enostavnejša. Življenje prerašča tudi Ustavo, pa poskusite kaj izboljšati!

Kaj pa vi predlagate, ko nazdravljate novemu premieru?

Šunka v testu, 16. april 2022

Še vedno vsa razbolela težko pišem zabavno, praznično ali praktično, pa vendar se v mojem okolju dogaja veliko lepega v teh krščansko prazničnih dneh, o katerih verjetno razmišljate tudi tisti, ki spremljate moja pisanja. Skupno res lahko malo poklepetamo o naših praznikih, navada naših prednikov in vsem, kar se je preneslo v zvezi z praznovanji na naše potomce.

Prazniki so odraz trenutnega razpoloženja skupnosti, le redki se ohranjajo v daljšem časovnem obdobju. Ko so v javnosti prevladovale ideje in pobude še vedno živahnih in aktivno angažiranih kreacionistov, smo imeli več verskih in manj državnih praznikov. Moji stari starši so jih praznovali vidno in tako, kot so takratne cerkvene oblasti pričakovale. K maši smo šli celotna, to je trinajstčlanska družina, ženske smo se okoli stare mama namestile pred začetkom maše, moški so se zaklepetali pred Zupančičevo oštarijo in se v cerkev napotili proti koncu maše. Za Veliko noč smo imeli nova oblačila, skrbno urejene frizure in krasili so nas razni nakiti. Posebno skrbno so se zlikale moške srajce, obvezna je bila kravata, obriti in ostriženi moški so bili ponos družine. Lahko bi rekli, da je bilo tudi malo bahaštva, vendar neškodljivega in namenjenega predvsem dopadljivosti in sklepanju prijateljstva. Dom se je skrbno pospravil znotraj in zunaj je bil zagotovljen red, v kuhinji se je v največjem loncu kuhala kokošja juha, se po juhi kokoš še popekla, v drugem loncu svinjska šunka in se vse postreglo s praženim krompirjem ter regradom. Poobedek obvezno najboljša orehova potica. Imeli smo pirhe, jih sekali, preprodajali in bili vsi vznemirjeni, kaj nam se bo tega prazničnega dne še zgodilo.

Potem so se uveljavile ideje evolucionistov in dobili smo Dan dela, Dan republike, Dan …. Vedno več slavnostnih dni in proslav z godbo, pevskimi zbori, športnimi prireditvami, shodi in podobnimi akcijami, da smo se veliko družili in nenehno obljubljali »nič več vojne, dobro za večino, …« Počasi smo pozabili na družinska praznovanja, skupni duh nas je vedno bolj povezoval in vabil tudi v slavja, hiša starih staršev je odšla v pozabo. V tovarnah smo ob krščanskih praznikih delali, toda šunki se nismo odpovedali, vsaj ne v tej tovarni v kateri sem sama pustila svojo mladost. Prijateljske skupine so same poskrbele, da je bila za malico zagotovljena šunka, kaj si je pa kdo ob njej mislil, je pa bilo njegova stvar! Da se razumemo – nobene dvoličnosti, bili so vedno tudi taki, ki so za Veliko noč vzeli dopust, pa kaj? Ne spomnim se, da bi zaradi šunke kdaj na kakšnem sestanku karkoli rekli.

Moja domovina je sedaj samostojna, težko pa rečem, kdo nam vlada, zagotovo to niso evolucionisti ali kreacionisti, so ljudje zazrti v preteklost, ki se veliko prepirajo in ubirajo nam večini neznana pota. Praznovanje Velike noči je v velikem zamahu, pa vendar podobno, kot je bilo pri starih starših; k maši gredo le redki, šunko in potico pa z užitkom jemo vsi, sklicujoč se na tradicijo svojega družinskega okolja. Dober tek!

Se tudi vam tako dozdeva?

Drugačni pogledi na Ukrajino, 2. april. 2022

Zdi se mi, da slišim ptičko Otona Župančiča: Ciciban, kaj pa je danes, čuj! Kaj ti to ptička prepeva? Po vsej dobravi odmeva: « Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj! » ko poslušam poročila o Ukrajini v zadnjih dneh. Putin ni več samo Hitler, Biden je kot Buch, Trump, Obama in Clinton skupaj, Evropo je podjarmila Amerika, število žrtev v meglo zavito in še in še objav, ki iz ene skrajnosti ljudi silijo v drugo, brez konca in kraja. Kaj pa je zdaj to v mednarodni novinarski srenji? Kje ste diplomati? Kakšno resnico iščete politiki, predvsem pa zakaj begate ljudi?

V mojem okolju od je od vsega začetka priprav za to vojno popolnoma jasno, da je Amerika morala izprazniti zaloge orožja in pri tem kaj zaslužiti in prav tako, da hočejo oni zaslužiti z energenti in morajo zato izriniti Ruse. Izpeta pesem vojn na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki, v Venezueli in mnogih drugih državah na vseh koncih sveta. Vsak Ukrajinec, ki ste ga postavili pred kamere, nam je to povedal.

Niste pa nam še povedali zakaj begunci, s kvotami po državah Evropske skupnosti, s pripravljenimi azilnimi domovi, vključeni v lokalni šolski sistem z že prevedenimi in natiskanimi šolskimi učbeniki in organiziranimi kulturnimi prireditvami v kulturnih ustanovah, Nobeden od nas, zdaj pa zgleda, da tudi prej omenjeni novinarji, politiki in organizatorji vojne, ne vedo zakaj migracijski val v obsegu Džingiskanovih rabot? Celo načitani Marcel Štefančič jr. o tem molči. Veste novinarji svoj dolg? Nimate nič besed?

Če vse dosedanje objave proti Putinu in Rusiji in v podporo Ukrajini ter njenemu predsedniku držijo in ste nam poročali v skladu z novinarsko etiko nam prosimo pojasnite, kaj se spreminja, kako naj si pojasnimo vedno več Putinu naklonjenih komentarjev, kaj nam hočete povedati o Ukrajinskih beguncih in njihovem posebnem statusu po EU, kako se bo ustavilo streljanje, če vsak dan tja pošiljate dodatno orožje, kako boste postopali, ko se bo zaradi sankcij sprožil val lačnih migrantov iz Rusije v EU in še mnogo, mnogo drugega nas lahko vodi v popolnoma nov svet, ali veste kakšen?

Morda je prišel »trenutek resnice« za našo Evropo in čas, da si priznamo dobro oziroma brez olepšanja kaj je slabo. Predsednica Uršula in Parlament EU poskrbite takoj vsaj za našo enotnost – brez desnih in levih, višegrajskih in ostalih, poskrbite za obrambni mehanizem nas, ki smo v EU in oblikujte ustvarjalen – ne rušile – odnos z NATO, nehajte pošiljati orožje ali denar zanj na bojišča, takoj in brez Amerike – sprejmite načrt obnove Ukrajine in ga začnite skupaj z gradbeno stroko uresničevati takoj! Zaščitite prebivalstvo v Ukrajini tako, da bodo na toplem in siti pričakali obnovo. Posledice 6000 sankcij v Rusiji bodo gotovo smrtonosne za prebivalce, ki, tako kot Ukrajinci – žal ne prepoznajo smisel te srednjeveške vojne v moderni Evropi – zato jim pomagajmo tako, da obidemo nesmiselne Putinove ukrepe saj imate na razpolago digitalizacijo, vesoljsko tehnologijo in ne vem kaj še. Pristopimo k reševanju vojne v Ukrajini kot solidarno združeno ljudstvo, tako, kot pristopa Zavod 8. marec kot združena Slovenija!

No pasaran! bi rekli Španci, Imate vi boljše predloge? Na dan z njimi?

Rojena 1. aprila , 1. april 2022

Stric Alojz in teta Pepa sta že imela tri sinove, ko se je začelo šušljati, da bo prišel še četrti, čeprav ne bi mogli trditi, da sta v letih za rojevanje. Otroci smo o tem samo slišali kot veliko skrivnost zanje, saj se v srenji kjer smo živeli ni vedelo, kako nastane življenje in kaj ga povzroči. Teta Pepa je bila visoka, ponosna in nad vse delovna ženska, ne samo, da smo jo neizmerno spoštovali, malo smo se je tudi bali, ker je vedno vse znala in vedela.

Na Prvi april nekdo sporoči, da so pri »Lojzu kupili punčko«. Vsi, ki so to slišali so se gromko smejali: »saj se ji še ni nič poznalo, kakšna punčka, ona rojeva fante, ja to je pa gotovo prvoaprilska« in skrbna stara mama je poslala eno od mojih tetk, da preveri novico. Vrnila se je domov vsa nasmejana: »ja, videla sem jo, punčka ima svetle lase, vse je v redu, Lojze je srečen« Tako smo sprejeli medse mojo sestrično Marijo in jo vedno klicali Micika. Želen otročiček je veliko srečnih let preživel s svojim očetom, vozil jo je s kolesom s seboj kamor koli je odšel, najraje med vinograde v Skrovnico ali na lepa polja svojega nekdanjega doma ali pa samo na klepet do soseda.

Kot konoplja je rasla in kmalu postala svetlolasa kodrolaska Marija z res prisrčnim zgledom, zgovorna med svojimi in seveda pridna kar je bilo za njeno mamo samo po sebi umevno. Ko je zaključila osnovno šolo, se je vpisala v takrat ustanovljeno Srednjo gostinsko šolo Novo mesto in jo brez zaznavnih problemov uspešno zaključevala prav v času, ko sem sama prišla na delo v Krko tovarno zdravil v Novo mesto. Micika je morala na obvezno prakso, prvič od doma, prvič, da ne bo spala doma. Obvezno prakso je dobila v Hotelu Grad Otočec, ki je takrat predstavljal najboljšo hotelsko gostinsko ponudbo med Ljubljano in Zagrebom, idealno pa ga je vodil Jože Lampret. Na obisku pri teti Pepi sem videla, da bi Miciko želela obiskati in šla sem z njo na Otočec neke deževne sobote. Ni ga filmarja, da bi ustvaril prizor, ko sta se mati in hči srečale. Mama si je prizadevala ostati pokončna, Miciki pa so se pocedile tako debele solze, da jih še vedno vidim.

Naša Marija je kar nekaj časa preživela na Otočcu in se izkazala kot sposobna in ustvarjalna kuharica. Direktor Lampret pa je doživljal pravo Kalvarijo s svojimi strokovno dobro podkovanimi delavci. V obdobju razmaha poslovnih bank v Novem mestu ni bilo možno pridobiti delavca s srednjo šolo in banke so z višjimi plačami posegle tudi v Hotel Grad Otočec. Jože je dostikrat potožil, da si ne more pomagati, če banke ne morejo brez njegovih kuharic. Drug za drugo so odhajale v prekvalifikacijo in postajale finančnice, tudi naša Marija. Pridobila jo je perspektivna Beograjska banka, začela je na šalterju kot se reče v bančništvu, zapustila pa jo je ob upokojitvi kot vodja poslovne enote v Novem mestu in že pod nazivom SKB banka. Imela je veliko uglednih strank, zlasti gospodarske družbe, ki so se formirale po Zakonu o gospodarskih družbah kot so s.p., d. o. o, komanditne in podobne družbe, tiste seveda, ki so prve poskusile uveljaviti podjetništvo. Kot občanka sem pri njej dobila prvo plačilno mednarodno kartico, prve delnice SKB banke in prvo možnost vodenje računa in plačevanja računov preko računalnika. Marija je osvojila bančno tehnologijo in tehniko v tančine, prepričana pa sem, da bi bila tudi uspešna v managementu.

Danes jo zabavajo vnuki in vnukinje, je prisotna na družabnih omrežjih, še vedno odlično kuha (praženka, buhteljčki,…), rodbinsko druženje nas povezuje!

Se vam tudi dogajajo prvoaprilske?

Inflacija , 31. marec 2022

Drage družine in drugi investitorji! Danes vas moram zaprositi ali bolje rečeno, opozoriti, da je naš finančni guru prof. dr. Mrak podal nekaj finančnih predvidevanj, ki jih zagotovo morate poznati in uporabiti pri načrtovanju svojega materialnega položaja v prihodnjih nekaj letih. Vem, da hočete reči, da se na to ne spoznate, toda hočeš ali nočeš, se morate spoznati vsaj toliko, da ne boste svojih dragih spravili v brezupen finančni položaj. Mrak je jasen kot beli dan, obramba in energetika bosta v prihodnjih letih pritiskala na naše denarnice, ki so se že dokaj stanjšale zaradi covida in bodo zato javne finance zahtevale od držav v EU dodatno, že tako visoko zadolžitev, katere največji vir bo inflacija. Poleg tega se bo zaradi Ukrajine dražila hrana, energenti in surovine. Zanimivo, da se s tem problemom ne bo potrebno ukvarjati Američanom, ki bodo s prodajo orožja in dobavo energentov namesto Rusije, prejeli dovolj visoke prihodke od držav EU. Res so barabe prve klase, naši EU in državni politiki pa tudi! Ampak tako je! Še plačevanje v rubljih se napoveduje, kar bo tudi prililo malo olja na inflacijo, pa pomoč, ki jo bodo potrebovale afriške države zaradi naraščanja cen.

Tveganja družin bodo naraščala. Če se kaj podere v dobaviteljski verigi z Nemčijo se bo povečalo tveganje zaposlenosti. Plače javnih uslužbencev bodo višje, zato tudi višji davki na prihodke od delnic, deležev in drugih naložb. Izsiljen bo zakon o obdavčitvi nepremičnin. Družinskih prihodkov (plače, dividende,…) bo torej manj. Koliko bo manj ali več vsak naslednji mesec bo pokazala odpornost vašega delodajalca do zmanjšanja potreb trga in njegove rezerve (zaloge, rezervni sklad, prihranki), če jih ima. Zdravstvena in pokojninska reforma bosta verjetno pobrali nekaj vaših obstoječih prihrankov, ki vam sedaj prinašajo prihodke od naložb.

Izdatke bo treba omejevati, kjer se bo le dalo. V prvi vrsti se bomo morali omejiti na najnujnejše investicije (šolanje otrok, neprofitno stanovanje, en avto,…), se sporazumevati o financiranju prioritet in se spet navaditi, da takoj po prejemu plače nabavimo potrebno, plačamo položnice in pazimo na obresti ter pravočasno plačujemo svoje račune.

Ponudba kreditov bo velika, saj je že sedaj denarja v bankah »kot pečka«. Samo poglejte kako vas prisrčno nagovarjajo banke preko TV. Prejšnja država je slovela po zadolževanju, imela pa je cel kup varovalk, da nismo ostali »goli in bosi«, če se je pri vračilu kaj zataknilo. Tega zdaj ni, zato premišljeno v najem bančnega posojila!!! Ne verjemite samo oglasu, dobro preberite kaj je napisano z malimi črkami, skrito kje na koncu prospekta ali pogodbe.

Kakšnih špekulacij (na pr. nabava avta za prodajo), s.p. ja brez v naprej zagotovljenega plačila, d.o.o. ja za plačilne transakcije nikar, biti morate zelo spretni, da vam v tveganih časih uspe.

Kako se bo prebila kulturna srenja je veliko vprašanje, tam so družine že do sedaj izjemno naporno zmogle preživeti, potrebna bo solidarnost.

Naredimo si vsaj okvirni načrt kako se bomo izognili čerem inflacije in kako jo lahko izkoristimo v svoj prid. Ne zanašajmo se na Vlado, Državni zbor, to in to komisijo, pričakujete lahko le kakšen bonbonček – liziko zagotovo ne. Lepo mirno in razumno vsak dan razmišljajmo, kako bomo povečali družinske prihodke in kaj moramo narediti, da jih bo čim več, vendar nikoli na račun soljudi ali kot usmiljenja potrebni ljudje kar naše dobrodelne organizacije zelo rade pomešajo, posebno z akcijami »položnic«. Ostanimo borci!

Boste poskusili obvladati vpliv inflacije na vaš družinski proračun?

Črna sreda, 30. marec 2022

Razpoloženje se običajno ravna po vremenu in to sredo je prijazno sijalo sonce. Vrt je kar sam klical po sajenju rastlin brez katerih smo ženske v kuhinji nemočne. Odpravim se v najbližjo GG Vrtnarijo in s prijaznim vrtnarjem naloživa voziček. Dodam enoletne rože in se že veselim brkljanja po sveži zemlji. Še predno pa odmislim svoj načrt, me je pri nalaganju vozička teža potegnila na desno in grobo sem priletela na desni bok, začutila premikanje in oslabelo obležala v prepričanju, da sem polomila vsako koščico. Dobri vrtnarji so poskrbeli za odvoz avtomobila na moj dom in seveda za rešilca Urgence, kjer pa so na moje veliko zadovoljstvo ugotovili, da ni nič zlomljeno in me odpeljali domov. Seveda je bilo zadovoljstva hitro konec, nastopile so neznosne bolečine, in vse težave, ki jih take bolečine prinesejo; od osebne higiene do prehrane in opravkov, ki jih zahteva dom. Zdaj sem pri sinu, pridno poskušam hoditi, vadim,… še ne vem, če bo šlo…

Življenje se mi je popolnoma postavilo na glavo, načrti so se podrli, urniki spremenili, pogumno pišem maile, se opravičujem, da kot odgovorna oseba ne bom prišla na ta in ta sestanek, razgovor, zbor članov,… Težko, težko sedim, prihajajo nazaj odgovori in želje, vesela sem jih dragi moji razumevajoči prijatelji in prijateljice. Začnem uporabljati invalidsko kolico, hoja gre, ampak boli in moram potrpeti. Nisem več lačna, kdo bi pa bil, če si ves v stresu, pretežak za sina in vnuka, da bi te spravila po stopnicah, Razmišljam že kako si bom uredila, ko se sin vrne na svoj dom, pa pride k meni in avtoritativno kot JJ odloči, da dokler nisem pri sebi moram z njim v Ljubljano. Zapre mi sapo, zjutraj ne bo kavice s stricem Jožetom, ne bo časopisov, debate. Z menoj mora računalnik, vsi priključki saj bom sicer brez rok in nog, Potrebujem obleko, da bom ostala človeku podobna, kapljice za oči, tablete proti bolečinam, telefon, očala,… zagotovo bom najpomembnejše ali kaj podobnega pozabila na glas razmišljam vsa razbolela pred svojimi najdražjimi, ki se z menoj vred prizadevajo za znosno ozračje. Ko smo že mislili, da je glavnina opravljena, smo ugotovili, da se mora izprazniti hladilnik, odnesti smeti, zapreti pipe in okna, pa zakleniti, vključiti alarme, kajti jaz vem kaj še. Za zaključek vseh teh priprav sem se neprevidno obrnila in padla med vrečke, nazadnje pa so me le prinesli do avtomobila kar na stolu.

Zdaj sem v čarobni hiški sinove družine in tako lepo mi verjetno še ni bilo. Razumemo se dobro tako z njegovo družino kot s starši mamice mojih vnukov, papagajem Jakobom in psičko Piko. Tudi tu pijemo kavo, novo je, da se največ pogovarjamo o šoli, skupaj proučujemo Zahodno Evropo, renesančno glasbo, Vzhodno rimsko cesarstvo,… Danes smo vsi na trnih poslušali zagovor raziskovalnih nalog; Mlajši vnuk svetlobno onesnaževanje Šiške, starejši vodikove celice, Dopoldne v miru preberem Marcela in Jolerja, ki sta super analitičarja najzahtevnejših zadev današnjega časa..Vsakih petnajst minut moram po sobi trenirati hojo, še vedno boli. Vsi mi stojijo ob strani, vsem sem hvaležna, vsi pa tudi vedo, da me vleče domov. Ni druge rešitve, kot da se zopet naučim hoditi.

Že res, da o teh osebni stvareh najbrž ni potrebno trošiti toliko besed, še posebno ne v času vojne, prihajajoče krize itd. Ampak opisani dogodek je zame vojno stanje, potrebujem pomoč, razumevanje, optimizem in seveda zdravila. Tudi nisem edina, gotovo je mnogo babic in dedkov v podobni situaciji in malo manj nas bo bolelo, če bomo tole prebrali.

Povejte, se motim?

Za Novo mesto pomemben dan! 29. marec 2022

Geneza novomeške Univerze se približuje tridesetletnici. Začeli smo jo rojevati v Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine tako kot smo pred petdeset ali več leti rojevali VEKŠ, pozneje visoke šole in končno menili, da bi lahko uspešno usposobili tudi po vsebini moderno Univerzo. Po nekaj člankih zakaj nova univerza, objavljenih v časopisih nas je slišala prof. Vanja Fujs, ki je navdušila takratnega župana Francija Koncilijo, le-ta pa, operativec prve klase, je takoj organiziral Ustanovni občni zbor Akademska pobuda – Univerza v Novem mestu. Bilo je več vzrokov, da smo se samoorganizirali na tem projektu in nekaj jih bom ponovila – niso bili iz trte zviti. Najpomembnejši razlogi so bili dolgoročnega značaja in iskali smo razvojne koncepte, ki bi izhajali iz razmer, ki jih mi v vsakdanji praksi nismo mogli odkriti. Ni minil dan, da ne bi v Krki prihajala kakšna nova tehnologija, tudi ni bilo dneva, da ne bi napredovali v digitalizaciji, v IMV so si prizadevali robotizirati obsežne tehnične posle, v Pionirju so že obvladali 14 % trga takratne države in gradili po vsej Evropi, celo Afriki, tekstilci so cveteli – seveda tudi z lon-om, da ne omenjam lesarjev, ki so pogozdovali v Kamerunu, da bi si zagotovili kakovostno surovino. Zametki stabilnosti so nastajali v Trimu, Iskrah, Belsadu, Begradu – žal vseh ne morem naštevati, naj samo omenim še javno infrastrukturo, ki je morala oskrbovati ves ta več ali manj slučajno uspešen razvoj. Vedeli smo, da gre za razcvet in intenzivno v dobi debelih krav iskali strokovno oporo za stabilen razvoj. V veliki državi je bil to velik problem, v mali Sloveniji še večji, znanje je visoko kotiralo, Dolenjska pa premalo obljubljala. Mi sami smo bili v zagati. Morali smo vsak dan dovolj prodati, nabaviti, izumiti, organizirati ali odločati o zadevah prihodnosti, za katere bi potrebovali mnogo več časa kot smo ga premogli. Ko je Janez Gabrijelčič izustil, da potrebujemo Univerzo, smo prvi hip vsi ostali brez besed in se pravzaprav tudi brez besed sporazumeli, da skupno dobro Dolenjske in Bele krajine to nujno potrebuje. Imeli smo prav kar potrjuje tudi ekspertiza dr. Igorja Lukšiča, nedavno objavljena v Sobotni prilogi Dela

V tridesetih letih so nastale velike spremembe na vseh področjih, ostaja pa odprto vprašanje na čem graditi stabilen razvoj, potreben za zaposlovanje mladih na Dolenjskem in v Beli krajini. V tridesetih letih so entuziasti razvili Univerzo s petimi fakultetami, dve samostojni fakulteti in dve fakulteti s proračunskim financiranjem. Nastala je dovolj močna operativa, ki je že sposobna raziskovati in samo s skupnimi ocenami nakazovati smeri razvoja. Rudolfovo, lahko ujame svetovna prizadevanja za prihodnost in zaposlovanje mladih. Ima res veliko pametnega in potrebnega dela za Dolenjsko in Belo krajino, dela, ki ga danes v veliki miru uresničuje dragocena Krka s svojimi visoko razvitimi predvsem tehnološkimi strokovnjaki. Še vedno samo kakovosten proizvod zagotavlja razvoj.

Kaj menite, lahko upamo, da se je parlament odločil pravilno ?

Je možno izvoliti boljše, najboljše? 28. marec 2022

Včasih si ob vsakdanjih dogodkih ne morem misliti drugega, kot da ne spadam več na ta svet. Sem pa prepričana, da dogodke sodim v skladu z večino v tej moji ljubi domovini.

Verjetno nisem edina, ki me je grozno presenetilo, da je med 1400 kandidati za poslance za nov mandat Državnega zbora kar 80% dosedanjih poslancev, torej ljudi, ki so sprejemali po ugotovitvah pravne stroke, za slovensko družbo škodljive zakone. Dobivamo vabila iz pravno usposobljenih institucij, da s pismeno izjavo, potrjeno od Upravne enote, zahtevamo popravek teh škodljivih zakonov. Na moji UE je bila kolona dolga do Pošte in v njej so bili predvsem mladi ljudje,tudi z dojenčki. Zaradi škodljivih zakonov so se odločili za ta drenj pred UE in torej nedvoumno sporočajo sedanjim poslancem, da niso odločali pošteno in v dobro volivcem.

Sprašujem se zakaj sedanji poslanci vse te aktivne državljane ne slišijo, ne spoštujejo njihovih mnenj in kar 80% jih želi celo nadaljevati s sedanjo, za družbo škodljivo prakso. Ker sem v letih marsikaj tudi razumem, nikakor pa ne razumem, da se nekdo, ki je zavestno sodeloval pri sprejemanju škodljivih zakonov, kar je javno dokazano, ne skrije za večno v mišjo luknjo iz sramu, da je zaradi svoje nevednosti, neznanja ali hote povzročil škodljive posledice družbi kot celoti. Prav tako resnično ni možno razumeti, da se brez kančka kesanja za škodljivo dejanje upa ponovno sprejeti kandidaturo za mandat v najvišjem zakonodajnem organu države kateri je do sedaj povzročal škodljive posledice.

Še huje, poglejte kako sovražno so proti nam, volivcem, obnašajo politične stranke, ki kandidatne liste predlagajo. Vedo, da so njihovi poslanci v tem mandatu sprejemali za družbo škodljive zakone, pa se je katera od strank kdaj, kje, zato komu opravičila, nasprotno, svoje dosedanje poslance predlaga v novi mandat, brez kakršnega koli pojasnila in kljub temu, da Miran Mihelčič že leta ponuja ustreznejši volilni sistem in verjetno že obupuje, da ga bo kakšna stranka vsaj pogledala, da Andrej Cetinski vsak teden ponavlja predloge v pismih bralcev kakšne rešitve imamo na voljo, da se množijo predlogi iz vseh delov države in slojev prebivalstva, da nam sedanje stanje duha preseda, škoduje, širi sovraštvo in kljub temu, da so mladi v soboto dovolj jasno pojasnili v Delu, kakšen svet si bodo ustvarili, ko pride njihov »Dan D«. Bravo do tridesetletniki, z vami bom!

Ostane še iskanje odgovora, naj gremo na volitve ali ne, si lahko obetamo, da v novem mandatu poslanci ne bodo delali tako kot delajo do sedaj, bodo politične stranke lahko kaj spremenile, kako bo s samopaštvom v politike po svetu, kje in kdo ga bo ustavil ob stanju, ki ga opisujem?

Rada bi bila med Nikinimi optimisti, verjamem, da zmorejo, a njihov čas žal še ni prišel. Vlagajte vsak dan več v izobraževanje in kulturo, da se okrepi naša samozavest in bomo sposobni koga »brcniti« iz položaja, pa če se ga še tako močno oklepa. Revolucija ni greh kot nam očita mati naroda, je nuja, ko zlo prerašča polje blaginje

Ne gre nam še dovolj slabo. Ko se bo okrepil čezoceanki gospodarski pritisk na Evropo in sprožil nov vojaški val ter še povečal pritisk migrantov, bosta hrana in energenti pritisnili na naše denarnice. Takrat bo morda kdo iskal rešitev tudi v tem, da se javno dobro z vključno upravljanjem skupnega premoženja prepusti kompetentnim ljudem, ki spoštujejo in živijo v skladu z visokimi moralnimi načeli. Trideset letniki pripravite se!

Iščete tudi vi odgovor na taka in podobna nerazumljiva dejanja?

Hiške kulture, 27. marec 2022

Veliko stvari mi dokazuje, da imajo ljudje radi svojo okolje in si prizadevajo, da bi ostalo naravno pa tudi dragocen spomin na prednike ali dogodke, ki so pomembno zaznamovali njihovo zavest.

Pred leti je bila ustanovljena Rastoča knjiga z namenom, da se v šolah, mestih, vaseh, krajevnih skupnostih, povsod kjer je to možno, najde prostor za predstavitev nastanka in razvoja pripadajočega okolja ter zgodbe iz življenja in dela tukajšnjega prebivalstva. Ti kotički kulture, so prvi zaznani skupni projekt pripadajočih krajanov, pri katerem gostitelji predstavijo obiskovalcem svoje znamenitosti. Danes je v Sloveniji že preko osemdeset takih Rastočih knjig, dopolnjujejo se, nastajajo nove, širijo vedenje o kraju in s tem ustvarjajo bogato kulturo svojega kraja. Sčasoma naj bi se dediščina masovno zbirala po krajih kjer je nastala ali bila najdena in bi tako postala osnova za razvoj turizma. V načrtih Društva, ki deluje pod pokroviteljstvom Državnega sveta je, da z Rastočo knjigo – torej kulturo, Slovenija povezuje narode, zato v Severnem parku prestolnice pri kipu Deklice z Rastočo knjigo nastaja tudi Rastoča knjiga sveta.

Nekaj podobnega živi in se razvija v Prekmurju kot Etnografske hiše. Leta 1998 je bila ustanovljena prva taka hiša v Hodošu. V njej so zbrali pričevanja o preteklosti teh krajev, uredili knjižnico, predstavili zbirko starih fotografij. Že hiša sama je muzej, obnovljena tako kot jo je družina zgradila z delavnicami in sadnim vrtom vred. Ostale etnografske hiške imajo svoj program, nahajajo pa se v Domanjševcih, Motvarjevcih, Dobrovniku. Razvijajo domačo obrt, zagotavljajo prostore za slovesnosti in praznovanj, skrbijo za čebele in še mnogo drugega. Udejanjajo zamisel o razvoju turizma v tem delu Slovenije.

V Pivki že od 1998 leta nastaja Hiša kulture, ki je postala regionalno središče sodobne umetnosti vsebinsko namenjene razmisleku o globalnih družbenih problematikah. Galerijska dejavnosti Hiše kulture v Pivki je tako zahtevna, da jo mora urejati kustos, prav to pa zagotovo pritegne tudi zahtevno publiko in vpliva na likovno izobraževanje domačega okolja.

Vseh gibanj, ki bogatijo posamezne dele Slovenije niti ne poznamo, saj je poročanje o njihovem delu in učinkih zelo skromno. Primeri ki sem jih opisala so zanimivi tudi po strokovni plati saj za ta gibanja skrbijo strokovno usposobljeni učitelji, tudi kustosi, specialisti za dediščino in lokalne oblasti. Najpomembnejše je, da se ohranijo vrednote, s pomočjo katerih so kraji prepoznavni, razvija čut za odgovorno ravnanje z dediščino, da te dobrine pritegnejo obiskovalce ter s tem pomagajo razvoju kakovostnega izobraževanja in gospodarskega razvoja. Če se bodo tej usmeritvi pridružili tudi umetniki iz lokalne skupnosti kot so na primer Jože Kotar v Novem mestu ali Polonca Lovšin v Pivki, bo kulturno življenje vedno v večji meri doživetje tudi izven centrov kulture.

Kako bogato je vaše kulturno življenje in s čim si ga želite popestriti?

Menedžerka Cvetana, 24. marec 2022

Ko so odhajala osemdeseta leta preteklega stoletja je Tone Krašovec vabil direktorje podjetji in javnih služb v društvo Manager. Postavil je visoke pogoje za včlanjenje, visoko članarino in visoke kriterije za presojo posameznika – bodočega člana. Tudi sam je bil izjemno spoštovana osebnost in je zato bila celotna akcija za ustanovitev društva nek izjemen dogodek, da ne rečem čast za tistega, ki je bil v društvo sprejet. Izpolnjevala sem pogoje in se včlanila. Kmalu smo ženske v tem društvu ustanovite sekcijo »Ženske z idejami« v kateri je bilo veliko izjemno uspešnih direktoric kot na primer direktorica Zlatarne, Jutranjke, Trima, Gorenjskega tiska in druge, med njimi tudi Cvetana Rijavec, direktorica Fruktala, ki je z mnogimi izjemno dobrimi sokovi razvajal mlado in staro. Kot je Cvetana sama rada poudarjala, je bila tehnološko usmerjena a po sili razmer je morala reševati izredno zahtevne tržne zadeve kot so odkup celotne pridelave sadja ne glede na potrebe proizvodnje, širitev prodaje po celotni državi in v tujini, nabava naprednejše proizvodne opreme in podobnih zadev. V razpravah je rada poudarila kaj vse bo še možno doseči v Fruktalu, ko bo tehnološko posodobljen.

Leta so tekla, iz društva Manager sem odšla med seniorje. Minilo je nekaj let in slišim, da je Cvetana direktorica Kozmetike v Leku. Skoraj nisem verjela saj je bil v njenih debatah vedno v ospredju njen Fruktal, njegove možnosti in bodočnost. Kozmetiko sem poznala v detajle saj smo se v Krki zelo veliko in dolgo ukvarjali z njo. Nisem v problematiki kozmetike prepoznala Cvetano, še manj v Ljubljani in sploh ne v tehnologiji. Spremljala sem njeno delo, zasmilila se mi je, ko so jo obdelovale kozmetičarke, da je tudi njen videz nakazoval kozmetično stroko. V Fruktalu je delovala delavno, v Kozmetiki pa je morala prevzeti navade mesta, gospe v dobri formi in komuniciranje z ljudmi, ki jim je kozmetika življenjska preokupacija. Ni kaj, zmogla je, pridobila je visoka priznanja in prepričana sem bila, da bo tam srečna do upokojitve.

Spomnim se dobro, da se je javno vprašala zakaj gre v slabo stoječo mlekarsko stroko, ko bi lahko v Kozmetiki udobno počakala na upokojitev. Tudi odgovorila si je sama; mika jo izziv, da naredi uspešno firmo, mika jo iskanje odličnih tehnologij in tehnik, ki zagotavljajo kakovost izdelkov in s tem odpirajo možnosti prodaje na vseh trgih. Sem prepričana, da je Cvetana v tem uživala.

Zakaj pišem ta blog? Vedno sem bila najbolj vesela prijateljevanja z ljudmi, ki zberejo v sebi dovolj moči, da ustvarjajo karkoli – sliko, domačijo, tovarno, laboratorij,… Ti ljudje si prizadevajo stvari obvladovati, o delu, ki ga opravljajo vse vedeti, sodelovanje z njim je kot bi poslušal dobro uglašene orgle, ne naveličaš se jih poslušati. Te lastnosti so krasile Cvetano na delu, v akcijah, pri sistematičnem reševanju nalog, z veseljem in pripravljenostjo na vse. Uspeh ji ni mogel uiti!

Cvetana ustvarja naprej in uspela bo tudi s pisanjem knjige. Žal njenega osebnega življenja ne poznam, skupno nama je bilo samo delo.

Kakšne ljudi imate pa vi najrajši?

Bravo, dragi papež, 22. Marec 2022

Ne morem verjeti, nekajkrat sem že prebrala » najvišji cerkveni organ bo lahko vodila tudi ženska kot laik«. Navdušena sem in menim, da je to res dosežek civilizacije.

Zgodovina Rimo katoliške cerkve je izjemno zanimiva, prebirala sem jo več let in še vedno rada posežem po knjigah, ki obravnavajo njeno problematiko delovanja in poslovanja. Imeli so nešteto nerešljivih problemov, vedno so iz njih prišli kot zmagovalec, celo po zadnji finančni krizi, so se zlizali. Že desetletja sem obremenjena s prerokbami iz knjige Zadnji po Malahiju v kateri je napovedan zadnji papež in vrsta sprememb pred njegovim vladanjem.

Vatikan ima svojo ustavno ureditev in žal še vedno ne vem kako se ta usklajuje z ustavno ureditvijo držav v katerih prevladuje katoliška vera. Cerkev ima tudi pri nas izjemno veliko premoženje, za njegovo racionalno rabo skrbijo državljani Slovenije, sami cerkveni možje verjetno niti ne upravljajo z njim saj nimajo zato ustrezne pravne, ekonomske in management izobrazbe. Kakšen je torej odnos med cerkvenim vodstvom iz katerega so ženske praviloma izločene in posvetnimi delavci, med katerimi verjetno ženske prevladujejo. Sprašujem se tudi kako je z verskim naukom, ki ga v pretežni meri negujejo in bogatijo ženske, saj pri cerkvenih obredih skoraj ni moških razen pri slovesnih mašah, ko je prisotna tudi televizija. Dejavnosti posvetnega pomena kot so cerkveni vrtci, Montessori šole, verske osnovne, srednje in visoke šole, ki se financirajo iz proračunov, verjetno ne bi smeli po vsebini izobraževanja prilagajati cerkvenim dogmam saj na vse bobne in cimbale razglašamo, da ideologija ne spada v sistem izobraževanja. Tudi te dejavnosti so pretežno v rokah nun torej žensk in upam, da s pedagoškim in drugim znanjem, predpisanim za pedagoško delo. Kako se nadzira ta proces v cerkvenih organizacijah? Samo po kanonskem prava ali tudi po sistemih držav v katerih poteka. Še veliko je dilem v odnosu med državo v kateri kristjani živijo in državo v kateri imajo svoj sedež. Z zanimanjem sledim verskim oddajam na TV in dobro bi bilo, da bi nam Romana pripravila vsaj nekaj oddaj o teh zadevah in nam pomagala ustvariti realno sliko naših odnosov.

Darilo, ki ga je kristjankam podal papež z novo ustavo, je izjemno za vse ženske sveta ne glede na to ali so verne ali ne. Bister in v prihodnost zazrt papež skupaj s svojimi somišljeniki je oblikoval današnjemu stanju družbe potrebne napotke zavedajoč se dejstva, da ženske opravljajo spoštovanja vredno delo, ki omogoča pametnejše in za večino ljudi prijaznejše življenju, da so sposobne opravljati tudi najzahtevnejše posle na svetu in da zmorejo premagovati tudi najzahtevnejše ovire pri ustvarjanju boljšega sveta. Hvala vam, spoštovani papež!

Drage prijateljice in prijatelji! Ne smatram se za feministko, spoštujem moške in z njimi nisem imela nikoli težav. Dobro pa vem, da same ženske nismo uspešne pri delu tako kot tudi sami moški ne. Če pa stopimo skupaj se dopolnjujemo, oblikujemo dobre odnose, drug drugemu pomagamo, se spoštujemo in ustvarjamo maksimalne materialne in duhovne učinke.

Ste tudi vi zadovoljni z odločitvijo papeža?

Umetnice v Cukrarni, 21. marec 2022

Skoraj neverjetno a resnično, Ljubljana gosti v Sloveniji delujoče likovne umetnice – ženske, skoraj 60 jih je in z največjim zanimanjem sem si njihovo razstavo skupaj z družino in prijatelji ogledala v nedeljo. Razstava umetnic je v Cukrarni, novi hiši kulture naše prestolnice, ki si želi v to razstavišče privabiti svetovno likovno sceno, velike razstave podobe tistim, ki jih prirejajo v Beletrini na Dunaju, MOMU v New Yorku ali v centru Pompidou v Parizu. Navdušena sem nad njihovo ambicijo in srčno upam, da jim bo uspelo. Manj navdušeni so seveda domači umetniki, ki imajo zelo malo prostora brez Rog-a in vidijo v Cukrarni velike možnosti, da svoje umetnine predstavijo svetu. Ker je Cukrarna največja stavba v državi, se bo verjetno dalo udejaniti oba projekta

Obsežna razstava Vračanje pogleda predstavljala pogled umetnic po letu 1990 na krajino, telo, umetnostni sistem in družbenopolitično okolje. Moraš se močno potruditi in se s katalogom v roki sprehoditi po razstavi, da delo posamezne umetnice spoznaš kot prikaz na primer družbeno političnega okolja. Pogledi na Migrante, Nazaj v mesto in še nekatera dela spodbujajo k razmisleku, nekatere prikaze je težko razumeti, so pa zanimivi prikazi, ki raziskujejo odnose med človekom in okoljem ali tehniko. Žal nisem likovno izobražena, da bi zmogla ocenjevati predstavitve, mi je pa razstava popolnoma jasno nakazala smeri razvoja likovne umetnosti pri nas. Umetnina ni več lepota za dnevno sobo, je taka, kakršen je naš odnos do vrednot časa v katerem živimo. Podoben občutek sem imela tudi ob ogledu razstav Mokre noge in Prazni volumen s tem dodatkom, da ta, zame prva razstava uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe še ni bila dovolj razumljiva.

Ni kaj razstavišče Cukrarna nam predstavlja res novosti, ki so redkost tudi na razstaviščih v tujini. Za spoznavanje teh novosti potrebujemo čas, marsikaj dobrega ali najboljšega v njih bomo spoznali šele z leti, lahko se pa tudi zgodi, da se bo marsikaj predstavljenega pozabilo.

Cukrarna razvija tudi založništvo (Revija CUKR) in trgovino s spominki vezanimi na obnovo tega starega in velikega objekta. Dragocen je spominek prave opeke na katere so umetniki dodali svoje zamisli.

In zdaj najpomembnejše, zakaj smo obiskali Cukrarno? V naši rodovini so od nekdaj prevladovali Jožetje in Pepce, zato je bilo Jožefovo vedno družinski praznik. Ohranjamo ga, če se le da, z izjemnim dogodkom in Cukrarna je izjemno doživetje za vse nas, najbolj za našega arhitekta Romea, za vse pa spominjanje na slovensko Moderno Dragotina Ketteja, Josipa Murna, Ivana Cankarja in Otona Župančiča, ki so v razpadli Cukrarni ustvarjali in v njej celo nekaj časa živeli. Znani oblikovalec Primož Pislak nam je pripravil drobno zgibanko z njihovimi najpomembnejšimi stvaritvami po izbiri njegove mame Jane Pislak. Ustvarjalca sta dodala še Kajuhovo pesem Samo en cvet ker je letos Kajuhovo leto in smo imeli kar dva udeleženca iz soseščine Kajuhove domačije.

Preživeli smo prijetno in vsebinsko bogato izobraževalno nedeljo in jo zaključili na Livadi.

Kako pa vi praznujete družinske praznike?

Nedeljsko popoldne, 20. marec 2022

Pogosto se sprašujem, kako smo živeli in prijetno komunicirali brez telefonov, še posebno brez pametnih. Ko sem prišla v tovarno na delo sem imela kompleks večvrednosti, ker me je med drugim čakal tudi ličen telefonski aparat svetlo zelene barve znamke Iskra. Kaj kmalu sem sem spoznala njegove dobre pa tudi slabe lastnosti. Zgrozila sem se klicev naših komercialistov iz tujine; bili so strašno dragi, moral si hitro odgovarjati, iz Milana ali Londona so bile zveze slabe. Marsikateri klic je bil tudi nepotreben. Pozneje smo se modernizirali, dobila sem tajnico, prihranila mi je čas klican, si beležila, koga moram poklicati, ko bom utegnila in urejala vse povezave s telefonskimi centralami, preko katerih smo se telefonsko pogovarjali; centrala naše tovarne, potem centrala pošte in na drugi strani isto, vsaj 4 za vsak klic. Ni minilo leto, da se telefone ne bi posodobili in tako so postopoma postajali normalni pripomoček našega življenja. Toda delali oziroma tovarni smo bili na razpolago kadar koli in zato smo dobili telefone tudi za dom. Moja prva številka je bila 150. Živo se spomnim, kako je direktorica lokalne PTT razlagala, da bomo morali ob taki dinamiki opremljanja s telefoni kaj hitro odpreti blagajno tudi za novo poštno centralo. Tako se je kmalu tudi zgodilo. Tu nekje je v Iskri nastal toki-voki, ki pa se ni ne vem kako razširil. Nastopila je doba konsolidacije s telefoni do izuma ISDN in prvih lokalnih računalniških povezav, za temi so v kratkem času sledili telefoni v avtomobilih, komaj sem se ga navadila, pa sem že morala začeti z e-pošto, prenosnikom in zdaj pametnim telefonom. Vedno znova se moram učiti, učijo pa me sin, snaha in vnuka.

Vse lepo in prav, od leta 61 do sedaj pa je meni učenja in uporaba različnih načinov telefoniranja še vedno samo komunikacijski kanal; uporabim ga po potrebi in zato ga niti ne nosim vedno s seboj pa tudi ne dovolim, da bi mi pobral prosti čas. To pa žal ne morem reči za sinovo družino in ko sem jih danes, v nedelo popoldne gledala kako vsi štirje na kavču že več ur bulijo vsak v svoj pameten telefon, so se mi v dno duše zasmilili. Brez besed, brez komentarjev lepo preživetega dopoldneva v hramu kulture in na kosilu v prijetnem okolju, brez potrebe po pijači ali dodatni jedači, skratka brez želja, smeha ali zadovoljstva. Je to posledica dvoletne čustvene suše Covida -19, naveličanosti vsega razen virtualnega sveta igric? Večji vnuk je zaključil svojo raziskovalno nalogo – nihče ni pogledal stran od svojega telefona, mlajšega sem povabila na tarok – ni odmaknil oči od telefona, očeta sem opozorila na proizvajalca stopnišč – je hotel pogledati, pa je s telefonom v roki zaspal, mami je verjetno reševala kakšno osebno zadevo – tiho je strmela v svoj telefon. Psička Pika se je motala okoli vseh, papagaj Jakob je oddajal neke glasove, moje štiri to ni zanimalo – gledali so vsak v svoj telefon.

Popoldne se je prelivalo v večer ko sem tudi sama sedla k računalniku, sem opazila, da »telefonistov« ni več. Vsak v svoji sobi smo nadaljevali prijateljevanje vsak s svojim računalnikom. Je to kakšna nedelja? Bo zdaj tako naše srečevanje? Je morda to boljše življenje? Ne ni, zagotovo je to zapiranje v svet, ki ga ni, opuščanje prijateljevanja, predvsem pa izguba sposobnosti za družabnost, izražanje, pripoved in če hočete, zdravo prešernost. Nastaja družba dolgočasnežev.

Ampak, pet starejših upokojencev , ki mlado družino spremljajo, se ne pusti ukrotiti telefonom, čeprav vsak od njih ima pametnega, na njem slike, nujne podatke in vse kar je koristno, drugače pa se srečujemo na kavici, debatiramo o vsem, kar nas žuli, se drug pred drugim včasih pohvalimo, kaj koristnega postorimo in se ob delu prijetno nasmejimo. Ker nam je skupaj prijetno, si imamo tudi veliko povedati.

Kako pa vi sprejemate to telefonsko novotarijo?

Prišla bo pomlad, … 18. marec 2022

Sredi marca smo, pa še vedno hodimo v bundah. Sprašujem se, kje je pomad, kdaj bo prenehal pihati mrzli sever, kdaj bom lahko kaj postorila na vrtu predvsem pa, kdaj mi bo toplo brez kurjave in bo D vitamin po naravni poti odpravljal strah pred Covid-19. No, to za Covid zgleda že preteklost, zdravili naj bi ga z grgranjem slane tople vode, bolj od njega je nevarna vojna vihra, ki naj bi se širila tudi na nam bližja območja. Strah pred takimi napovedmi me še dodatno zmrazi, da bi si nadela še kar drugo bundo. Skratka, hladno nam je, v mojem okolju se sprašujemo v kaj nas bo prisililo tako vreme, pomanjkanje ali podražitve energentov in zmanjševanje splošne varnosti ter stroški za njeno vzdrževanje. Tako vreme kot nevarnosti širijo pesimizem.

Žal pa ni videti, da bi za odpravljanje stvarnega in »simbolnega mraza« imeli kakršno koli realno zavezništvo. Narava gre svojo pot, sonce kot da se je naveličalo svoje orbite, oblakov na nebu je okoli nas vedno dovolj, v Slovenijo pa nočejo, da je v njej že vse suho. V teh vremensko nenaklonjenih časih nam kmetijski minister sporoča, da ima dovolj zalog hrane za preživetje naroda, je torej visoko likviden, da lahko razpolaga z razkošnimi zalogami, toda pridelava domače hrani ni samo prehranjevanje, je tudi rekreacija, dejanje za ohranjanje duševne in telesne kondicije, vzdrževanje reda, snage in širjenje kulture pa tudi skrb za urejeno krajino, to je za dejanje za katero kmetje dobivajo celo subvencijo. Pridelava hrane zahteva vodo, ki jo je v suši vedno manj – ekologi nenehno opozarjajo naj z njo varčujemo, toda varčevati bi morali vsi, da bi se kaj poznalo, zdaj pa lahko vidiš pranje avtomobilov na vsakem koraku, zalivanje vrtičkov celo po prestolnici, klasične gradnje stanovanj samo z neoporečno pitno vodo, da o industrijski in energetski rabi vode sploh ne govorim. Veliko se o tem stanju poroča, predlogov pa skoraj da ni, odločujoči jih upoštevajo le izjemoma, tudi varčevalnega načrta celotne skupnosti nisem zasledila pa bi bilo dobro, da bi ga imeli.

Tudi vojno stanje ima sebi lastno pot. Eni trdijo, da je agresor bombardiral gledališče polno ljudi, napadalec trdi, da je to izmišljotina. Evropa in Nato ščitita svoje članice in množično nabavljata orožje, Biden je še poseben dobavitelj, … celo naš minister pomaga »mladi nevesti ukrotiti krvoločnega volka«. Eni begunci ja, drugi ne in to brez kriterijev. Ni poročil o pogajanjih in dogovorih, na TV vidimo le razbite stanovanjske bloke in kakšne tanke kar pač pripravijo propagandne službe z določenim ciljem. Ves svet protestira proti vojni, vsi voditelji pravijo, da obsojajo agresorja pa sprašujem zakaj ne odprejo diplomatske poti neposrednih voditeljev držav, gredo vsi skupaj k njemu in so tam toliko časa, da umakne vojake iz fronte. Vsem skupaj, ki imajo isti namen in cilj se ne bo mogel upirati ne glede na svoj značaj, zdravje ali vladanje. Ne pozabite, da so protesti tudi v njegovi državi, če nam poročevalci ne lažejo. Diplomacija mora vedeti, kaj ga lahko ustavi in to svoje dobro plačano delo naj vendar že opravi.

Toliko o mrazu letošnje pomladi na svoj rojstni dan, ki ste se ga mnogi spomnili in mi zagotovili dovolj topline, da sem ga preživela prijetno.

Se bi vi drugače borili proti mrazu?

Je bela cesta uglajena, skoz celo vas napravljena,… 17. marec 2022

Ceste, te lepe poti, ki se vijejo preko polj, gozdov in naselij in so jih gradili v vseh časih, smo ljudje vedno uporabljali s spoštovanjem; ni se jih smelo poškodovati ali zanemarjati. Na podeželju smo imeli posebne akcije na katerih smo najmanj enkrat na leto pregledali svoje lokalne poti, jih po potrebi popravili, včasih tudi spremenili. Poti in ceste so navduševale otroke, ki smo po njih hodili v vsaj eno uro oddaljeno šolo, po cestah smo hodili lepo oblečeni k maši ali na prireditve v večjih krajih, po njih so strici in tete odhajali na vlake in ladje za Ameriko, Vestfalijo, v rudnike, za delom,… Bile so nam ceste tudi v pogubo saj so omogočale našim sovražnikov postop do naših domov, naravnih bogastev, vsega kar man je bilo sveto. Fantazijo starim in mladim so spodbujale sledi starodavnih poti po gozdovih, med gradovi, čez težje dostopne hribe. Steze, poti in ceste so opevane v ljudskih hudomušnih, veselih in žalostnih pesmih kot na primer v tožbi jetnice »Oh kako je dolga, dolga pot, od tujine pa do doma,… » ali pa slovo dekleta na vrtu in mnogih drugih. Vsa ta romantika je danes več ali manj pozabljena, morda jo je nekaj ostalo med nekdanjimi brigadirji, ki so s prostovoljnim delom povezali z cesto ljudi med Triglavom in Vardarjem.

Moderni svet nas povezuje s popolnoma drugačnimi potmi in cestami. Vijejo se po nedostopnih predelih, skoraj več pod zemljo kot na njej, preko viaduktov in mostov, marsikje tudi pod vodo. Namesto serajev, čardašev, prijetnih krčem se ob njih bohotijo turistično gostinski objekti mest v soseščini. Vožnja po njih je plačljiva in kljub temu tudi nevarna. Kolone tovornjakov, največkrat s prikolico, je že na videz strašljiv, če pa še hitro vozi, se šofer v malem cliu ali fiatu počuti popolnoma nemočen. Bencinski servisi so kot pribežališča, ki nudijo pomoč potniku v stiski, tako cesta kot vse okoli nje je profesionalno, potnik izbira storitve, ki mu jih opravijo prijazni in vljudni zaposleni, sodelujejo tudi organi varnosti, po potrebi policija, mehaniki in drugi servisi. Šofer mora spoštovati nešteta cestna opozorila in pravila, preganja pa ga v tem vzdušju želja, da bi to moderno pot čim preje zapusti. Nekoliko manj modernizma je seveda na lokalnih cestah. Asfaltirane so vse, še celo nekdanje stezice, ne da bi bile vsaj nekoliko poravnane in do šoferja prijaznejše. Marsikateri vogal poslopja ovira preglednost vendar širitev ni mogoča, potoki so izpraznjeni, da ni potreben most, voziti je nujno počasi, ker so na ozki poti traktorji in drugi delovni veliki stroji, pa tudi pešci, šolarji, živina in podobno. Je pa ta vožnja še romantična, vsaj takrat ko imaš dovolj časa.

V naši domovini imamo zgrajen »cestni križ« z glavnim krakom morje-prestolnica- avstrijska meja na Štajerskem in stranskim krakom avstrijska meja na Gorenjskem- prestolnica- meja z Hrvaško na Dolenjskem. DARS kupuje ceste od gradbincev, jih vzdržuje, pobira denar od vinjet, najema kredite. Trenutno se pripravlja na nakup »tretje razvojne osi »Velenje, Arja vas, mirensko temeniška dolina, Novo mesto, Metlika, Vinica. Gradnjo spremljajo protesti, nešteto dobrih predlogov, upor hmeljarjev. Nastaja še eden cestni velikan, ki bo spet skrajševal »stezice in poti«, se vzdrževal s sredstvi cestnine ter po idilični Beli krajini širil sodoben transport blaga in ljudi. Žal v sodobnem transportu ni idilike, udeleženci v tem prometu morajo biti izjemno pozorni drug do drugega, da ne pride do nesreč in tragedij. Samo upamo lahko, da bo ostala vožnja z osebnim avtomobilom varna in prijetna tako proti Reki, po Jadranski obali, na Korčulo po mostu, ki je čudež tehnike in kitajske gradbene industrije, pa preko Dubrovnika vse do Grčije in njenih antičnih zakladov. Ceste nas bodo vedno povezovale, razdalje med narodi pa skrajševale, Rim in Bizanc bosta kmalu spet zelo blizu saj sta nekoč že bila v isti državi.

Ceste so dobrine, ki nam omogočajo spoznavati svet, za nas kot šoferje pa so tudi nevarne in polne pasti. S časom in cestami bomo morali živeti v simbiozi. Kaj menite?

Gusarji in zakladi, 14. marec 2022

V mojem otroštvu so gusarji in njihovi zakladi pomembni vplivali na razvoj mojih bralnih navad. Na prvem mestu so sicer bile dogodivščine, ki jih opisuje Zagorka, takoj za njimi pa gusarji. Med nami je krožila tudi že močno razcefrana knjiga z naslovom Ciganka, ki je verjetno obkrožila največ razredov in osnovnih šol. Te knjige so zaključile obdobje branja pravljic, pripovedk in pesmic, napovedovale pa so, da bomo v naslednjih obdobjih posegali po debelejših knjigah v katerih bodo dogodivščine vedno bolj podobne predstavam v naši domišljiji pa tudi realnemu življenju, ki smo se ga vsak dan bolj zavedali.

Med dnevnimi novicami, ki jih spremljam zasledim oceno del Alessandra Barbero in obvestilo, da je v slovenščini izšlo njegovo delo Dante. Takoj pobrskam po zalogah v moji knjižnici, da jo rezerviram, žal pa je bil tam že vrstni red in ker ne vem kdaj se me bo Cobiss usmilil, dvignem Beneške oči omenjenega avtorja, ki je sicer profesor srednjeveške zgodovine in torej lahko pričakujem kaj zanimivih dejstev o vladavini Benečanov v naših krajin in v Dalmaciji. Že po prvih straneh branja sem spoznala, da gre za zgodbo iz »šunt romanov« podkrepljena pa je z podrobnim opisom življenja mornarjev, njihovih delavnih in življenjskih navad, težav in užitkov. Na to osnovno nit se navezuje opisovanje krajev na kopnem, posebnosti življenja v krajih kjer so se pomešali Turki, Benečani in Bizantinci, zagate z jezikom za sporazumevanje, denarjem in predpisi in podobnimi vsakodnevnimi opravili ljudi na ozemlju , ki mu je vladal beneški Dož. Veliko je lopovščin, umorov, spletkarjenja, zvodništva in podobnih deviacij v mestih, na ladjah in v samih Benetkah, zato spoznavamo kako pomembno vlogo imajo intrige v družbi v kateri prevladuje podkupovanje, boj za bogastvo in poroka z ciljem. Alessandro Barbero je v vsem tem mojstrsko podkovan in Beneške oči s preko 500 stranmi ne moreš odložiti. Ni se čuditi, da je Barbero dobitnik Nagrade Strega 2006.

Danes v osnovnih šolah posvečajo bolj malo pozornosti knjigam, izbor za bralno značko je nekoliko naiven in moja vnuka bereta zelo malo. Iščem načina, kako bi ju spodbudila, da bi enkrat le posegla po klasičnih delih in si tako pridobila vpogled v zahtevnejše probleme ljudi po vsem svetu. Moja bralna pot me je lepo vodila od manj zahtevnega branja preko romanov do zahtevne literature znanosti in filozofije. Le upam lahko, da bosta vnuka našla lastno pot do najžlahtnejše kulture – književnosti.

Seveda bom z zanimanjem prebrala tudi Barberovega Danteja in prepričana sem, da se z njim ne bom dolgočasila kljub temu, da sem o Danteju že marsikaj spoznala, da sem že nekajkrat obiskala njegov grob in videla več razstav njegovih tehničnih, likovnih, literarnih in drugih dosežkov. Ko se takole s pomočjo knjig sprehajaš med ljudmi različnih zgodovinskih obdobij in različnega stanu, dodobra spoznaš njihove zablode, ki največkrat nastajajo zaradi hlastanja po hitrih ali velikih zaslužkih, ki povzročajo nepopravljive krivice drugim živim bitjem na svetu in ki jim običajno sledi streznitev - stres zaradi neuresničenih želja.

Vabim vas med bralce, uživali boste in neverjetno obogatili svoje znanje. Postali boste še boljši ljudje.

… družbene razmere, ki so v nas vzbudile skrb,… 11. marec 2022

Tako se začenja že drugo pismo, ki so ga na javnost naslovili profesorji in zaposleni na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani in je objavljeno na njihovi spletni strani. Prebrala sem ga z velikim zanimanjem, počasi in pazljivo saj je med redkimi mnenji, ki nam jih pošiljajo intelektualci, ljudje z znanjem, sposobnostjo za presojo in brez razloga za pristranskost. Poleg tega pa smo na informativnih dnevih spoznali, da je ta Gimnazija že desetletja kot magnet za devetošolce, ki iščejo zahtevnejše izzive za potešitev svoje radovednosti.

Pisci sporočajo, da so ogrožene nekatere osnovne vrednote življenja v demokratični družbi kot so na primer skrb za blaginjo večine, pravična družba, gospodarno ravnanje s skupnim premoženjem, zaščita najšibkejših ter trezno in modro pretehtane odločitve. Naša dolžnost je razmisliti v kakšni družbi želimo živeti in spodbuditi moramo širšo javnost in politiko k spoštljivemu ter konstruktivnemu dialogu o naši poti v prihodnost. Da ohranimo pravično družbo tudi ne smemo biti tiho.

Humanistične vrednote izhajajo iz odnosov med ljudmi, pomagajo oblikovati socialne ustanove in naše dejavnosti. Moramo jih najprej dobro spoznati, o njih premišljevati in jih sprejeti za svoj življenjski slog. Vrednote so ideje podobne načrtom, ciljem, strahovom, namenom, politikam ... , povezane so z odnosom do drugih ljudi, dejanj in stvari. Ideje o tem kaj je prav ali narobe izhajajo preprosto iz človekove narave in jih imenujemo tudi morala. Naše zaupanje mora biti sorazmerno z dokazi. Kadar dokazi niso ustrezni je prav, da zavračamo versko, politično ali katero koli drugo dogmo. Čim bolj se moramo približevati resnici. Naše vedenje vpliva na celotno družbo zato smo zanjo odgovorni. Smo del svetovne kulture, sooblikujemo resnično človeško družbo s pravicami in dostojanstvom, ki naj bi bile enake za vse ljudi. Že od otrokove duhovne in moralne vzgoje je odvisno v kolikšni meri bomo skrbeli za uveljavljanje humanističnih vrednot v vsakdanjem življenju.

Sporočilna moč pisma Bežigrajskih razumnikov je pomembna za naše obnašanje v sedanjem času ko nam vsak dan bolj usiha zaupanje v sedanji večstrankarski sistem in v legitimno izvoljene upravljavce naših skupnih zadev v Sloveniji in Evropi.

Hočemo mir, ustvarjalno vzdušje, izobraževanje, razvoj in ustavno ureditev, ki bo to omogočala oziroma preprečevala sedanje zlorabe oblasti. Pristojni organi naj ocenijo učinke upravljanja raznih Bidnov, Putinov, Orbanov, Zelenskiev, Ursule, Pahorjev… in oblikujejo akte tako, da bo onemogočeno škodljivo delovanje njihovih naslednikov v prihodnje. Pri tem naj izrecno pozornost posvetijo varnosti domov v katerih živijo ljudje. Ti morajo biti nedotakljivi in ne kolateralna škoda brezobzirnosti.

V naši državi naj pristojni organ začne postopke za dopolnitev, popravek ali spremembo ustave, da bo Slovenija imela sodobno zakonodajo, spodbujevalen volilni sistem in urejeno delovanje vseh treh vej oblasti ter organov nadzora z uveljavljanjem moralne, materialne in politične odgovornosti.

Brezpogojno zahtevamo odpravo revščine in tak razvoj, ki bo mladim zagotavljal možnosti za ustvarjanje družine. Bodimo narod, ki dela zato, da ustvarja bogato kulturo!

Spoštujmo dobronamerna mnenja in jih upoštevajmo, ko dobimo priliko, da šteje naš glas ali mnenje.

Kako pa vi sprejemate sporočilo iz Bežigrajske gimnazije?

Irena Štaudohar, 8. marec 2022

Včasih se v naših medijih znajdejo pravi biseri, ki bi jih morala spoznati večina ljudi. V mislih imam predvsem pisce, novinarje in komentatorje, ki se poglobijo v tematiko svojega prispevka in objavijo pravo umetnino, ki ti odkrije neko novo, tebi še nepoznano tematiko, opozori na pomanjkljivost tvojega znanja ali pa preprosto odpre neko novo področje razmišljanja. Mojstrica rojevanja takih biserov je pri nas zagotovo komentatorka Irena Štaudohar za katero sem prepričana, da noči in dneve preživi med knjigami z mislijo, da mora tisto bistveno, kar avtor v svojem delu fokusira, prenesti na čim širše okolje. Gospa bralca fascinira že s tem, da piše pripovedi o bitjih na svetu in ne ločuje rastlinskih in živalskih osebkov od človeka. V popolnoma razumljivem tonu je popisala gospo Dušo, kako ustvarja gledališko predstavo v Mladinskem gledališču. Ko to prebiraš imaš občutek, da bi tudi sam lahko ustvaril bodisi vsebino, sceno, glasbo, raziskavo ali pa predstavo o pogledih današnje mladine na svojo prihodnost. Enkratno! Ne dolgo za tem se spoštovana gospa Štaudohar posveti na primer ribi jegulji in spoznanja znanstvenikov o njej predstavi tako, da bi jo kar sama rada spremljala iz sosednje mlake neznosno daleč v Sargaško morje kjer bi šele zmogla ustvariti svoj zarod. Nekoč je opisovala obročkanje ptičkov ob robu Ljubljanskega barja, neskončno zanimivo potikanje mojstra obročkanja po gozdovih Krima, iskanja gnezdenja, pridobivanje naklonjenosti zaroda v gnezdih in še mnogo drugega o izjemnem poklicu ter značaju ptic. Potem nas je spomnila, da živimo med drevesi in nam predstavila knjigo, ki opisuje, kako se drevesa pogovarjajo oziroma medsebojno informirajo, kako drug drugega spodbujajo in si medsebojno pomagajo, kako potujejo in podobno. Naštevala bi lahko še veliko njenih biserov, ki bralca prepričajo, da gre v knjižnico. Pri podajanju snovi je mojstrica stila pisanja in zgradbe prispevka, kar zagotavlja dopadljivo branje.

Gospa je tudi pisateljica, njeno zadnje literarno delo je knjiga Kaj hoče ženska in v njej je popisala zgodbe usodnih žensk, ki so bodi si same ali skupaj s svojimi partnerji spreminjale znanstveni, literarni, modni in poslovni svet.

Bilo bi nam bolje na tem svetu, če bi dobro poznali vezi med živimi bitji na svetu kot ji nam predstavlja omenjena avtorica, ki je tudi sama, po njenem pisanju sodeč, napredno usmerjena v prihodnost brez kakršnega koli ločevanja po barvi, spolu ali kako drugače. Z dovolj konstruktivne kritike do sodobnih zablod so njene kolumne res nastavljeno ogledalo družbi in opomin, da je stvari potrebno urejati v korist večine. Samo upamo lahko, da se bo kdaj kdo od odločujočih zazrl v ogledalo, ki mu ga Irena nastavlja.

Irena Štaudohar gradi svoje zgodbe na anglosaksonski literarni in znanstveni platformi in nujno bi bilo, da slovenski mediji organizirajo take platforme tudi za druge narodnostne skupine kot so Slovani, Afričani, narodi Azije in Južne Amerike. Če bi imeli možnost spoznati njihovo kulturo, bi postajali neodvisni in bolj objektivni v svojih presojah in verjetno tudi spoštljivejši do drugače mislečih. K naši ustreznejši objektivnosti bi pripomoglo tudi večje spoštovanje in uveljavljanje ženskih avtoric, hitrejše izpopolnjevanje ženskih kvot za članstvo v organih odločanja ali nadzora ter vse splošna naklonjenost družbe ustvarjanju njene bogate kulture.

Praznujmo 8. marec vsi kot praznik kulture in napredka za večino!

Znanstvena konferenca v MS Teams okolju, 5. marec 2022

Novomeška fakulteta za organizacijske študije (FOŠ) je poleg Fakultete za industrijski inženiring, najbolj odprta in sodelujoča s svojim okoljem zlasti v raziskovanju, skrbi za odličnost in krepitvi družbene odgovornosti. Njihova 6. Znanstvena konferenca bo obravnavala Nove paradigme organizacijskih teorij, prispevke pa bodo predstavili doktorji znanosti, doktorski študentje ter profesorji in raziskovalci FOŠ skupaj z zasl. prof. ddr. Matjažem Mulejem ter mag. Anito Hrast. Obeta se nam spoznati rezultate raziskovanja na področjih naravnih parkov, dolgožive družbe, svetov delavcev, islamofobije, fiziterapevtike, raka, vodenja zdravstvenih timov in menedžmenta.

Fakulteta je gradnih pomembnih organizacijskih sistemov, ki jih potrebuje praktično delo in zato bo na konferenci poudarek tudi na inovacijah, statističnih modelih, gradnikih in digitalnih procesih. Znanstveniki bodo predstavili možne učinke odkritij v raziskavah družbeno odgovorne družbe, kriminala, usmerjanja dijakov z uporabo čustvene inteligence, varnosti v naravnih zdraviliščih, gradnikov odličnosti gluhih, odkrivanje raka in digitalizacije v preskrbovalnih verigah.

Skoraj ni več dela, prav gotova pa ne odločitve, da ne bi potrebovali predhodnih analiz in znanstvenih raziskav zlasti zdaj, po obdobju pandemije. Postali smo previdnejši, spoznavamo vse več tveganj in potrebujemo zato vedno več obrambnih mehanizmov. Kdo si je mislil, da bo vojna – prava vojna - ki bo preprečila celo plačilni promet med državami. Riziko za primer vojne je novo spoznanj in šele odkriti bo potrebno kaj na primer kot podjetnik pridobim oziroma izgubim. Oskrbovalne verige so predpogoj uspešne družbe, še posebno pomembne so za njeno gospodarstvo. Novi riziki nastajajo tako za družine kot za gospodarstvo, iz zdravstvenih razlogov. Riziko zdravih otrok se je povečal in obremenil v večji meri starše, riziki zdravega delovnega okolja se prenašajo z delom »na dom« na družine. Hlastanje po hitrih zaslužkih povečuje tveganja racionalnega trošenja na primer gozdov, prehrane in podobno. Družbeno odgovorna družba zaznava vsak dan dodatne obremenitve z odpadki, ogličnimi izpusti, … za zaščito pred novimi riziki potrebuje nove gradnike, širše informiranje in predvsem dobro raziskane vzroke in posledice nastanka in reševanja novih tveganj.

FOŠ Novo mesto sledi trendom sprememb v družbi kot celoti in usmerja študente v raziskovanje aktualnih problemov, ki pospešujejo tudi iskanje inovativnih rešitev. Dobro bi bilo, da bi se vsaj v panelne razprave vključila organizirana civilna družba, ki svoje poslanstvo opravlja na področjih omenjenih raziskav. Nujno pa je, da FOŠ objavi mnenja in predloge strokovnjakov podanih na konferenci.

Če boste spremljali Konferenco, se morate prijaviti, da boste v digitalno okolje lahko vstopili!

Ustvarjanje gledališke predstave, 4. marec 2022

Veselim se dogodkov v kulturi ker se vedno česa naučim. Takoj za knjigami, ki jih »požiram« že vse življenje mi največ povedo gledališke predstave za katere sem vedno mislila, da jih napišejo dramaturgi in v njih določijo večina stvari, ki jih pač morata upoštevati režiser in producent. Od kar imamo poklicno gledališče v Novem mestu in našega Bergerja, ki obožuje filozofijo, vse oblike modernizma in je rojen z dušo gledališčnika, se spreminja naš odnos, da klasičnih gledaliških del. Ne trdim, da je to samo Bergerjev vpliv, je tudi vpliv literatov, predvsem širše in družbeno zasnovanih romanov, ki prav za prav postajajo veren posnetek našega življenja.

Samo poglejmo dramatizirane romane Jančarja ali Goloba ali pa katerega od klasičnih literarni del, ki je pristal v gledališki predstavi. Na primer roman Nocoj sem jo videl je že napisan tako, da se pred bralcem logično nizajo prizori seveda pred mojimi očmi drugačni kot pred tvojimi. Potem grem v »Cankarja« in, ker poznam prizore iz branja romana, zlahka sledim režiserju Pipanu, ki jih sicer vidi drugače od mene in predstava postaja vedno bolj zanimiva kot gledališče. Dialoge je bolje slišati, opise pa je bolje prebrati, opisi akcij povedo manj kot njihova uprizorite. Ne hlastaš po zgodbi, pomembne so interpretacije likov, ki si jim ob branju knjige posvetil največ pozornosti.

Sploh pa gledališče ni več odvisno od dramatika oz. njegovega teksta. Danes se kot igra odvija pripoved o našem odnosu do starejših, o uveljavljanju žensk v gospodarstvu in politiki, o težavah poročanja v športu in podobnih razmerah z akcijskimi prizori, dramatično izrečenimi poudarki bistva, pomešano s petjem, plesom ali tehničnimi pripomočki, teksta pa je čedalje manj. Mladinsko gledališče na primer je gledališko predstavo zasnovalo kot vpogled v življenje treh družin v času covida-19 in o tem kako starši s svojim delovanjem določajo prihodnost otrok. Predstava je imela bogato glasbeno spremljavo in ples.

Ob vseh teh in še mnogih drugih gledaliških predstavah pa sem si z zadovoljstvom ogledala vedno aktualne Cankarjeve Hlapce na popolnoma klasični sceni in po partituri avtorja. Neizmerno zadovoljna sem se še več dni po predstavi nasmejala …«najboljšim pečenim piškam«, točila solze nad nemočjo Jermana in razmišljala o oblastnežih dežele Šentflorjanske.

Gledališče ostaja večno z malimi modifikacijami v času in prostoru. Človeku da misliti kako naj ravna v različnih razmerah, med različnimi ljudmi in kako doma, razmislek pa bogati osebno kulturo človeka, da ne obsoja po nepotrebnem, da spodbuja dobro v sebi in okolju, da je spoštljiv in razumevajoč. Od kulture ljudi je vedno odvisno kako se bo rešil morebitni konflikt, kdaj bo konec vojne ali kako uspešna bo naša skupnost.

Kaj pa vi doživljate v gledališču?

Prebujenje, 3. marec 2022

Združenje nadzornikov Slovenije in Komisija za preprečevanje korupcije sta na kandidate na volitvah in splošno javnost naslovila Poziv k uveljavitvi družbenega konsenza na področju upravljanja državnih družb. V tem dokumentu ugotavljata, da trenutno stanje kulture upravljanja državnih družb vodi v razvrednotenju spoštovanja zakonov in dobre prakse ter krnitev osebne integritete posameznikov, ki pri tem sodelujejo. Iz teh razlogov pravita, da se mora ločiti politika od upravljanja družb v državni lasti, nosilci oblasti morajo začeti spoštovati lastne zakone, konec političnih kvot pri kadrovanju, omogočanje izbora kandidatov z visoko stopnjo osebne integritete, strokovno kompetentnostjo in politično neodvisnostjo, sankcioniranje nosilcev politične oblasti v obliki odpoklicev, razrešitev funkcij,, … Balzam zame, kot da me je nekdo hvaležno pobožal in moje navdušenje, da sta se v stroki našla dva pristojna junaka, ki sta brez dvoma sprejela riziko napadanja na svojo osebnost in možnosti vsem nam poznanih načinov šikaniranja. Jima bo splošna javnost stala in jih podpirala pri uveljavljanju odgovornosti za škodljive kadrovske menjave v vladanju in v državnih družbah, ki jih je obsojala celo častna meščanka Ljubljane, tista, ki nam očita revolucijo pred 80 leti.

Moje navdušenje ob tem pomembnem dokumentu verjetno izhaja iz mojih službenih dolžnosti, ko je bila SDK tista institucija, ki se je morala prva spopasti z deviacijami in slabostmi sistema. Včasih je bil dovolj inšpekcijski pregled, večkrat opozorilo in mnogokrat ukrep. Dostikrat se je ocenilo, da SDK ovira koristno kršenje dogovorjenega, ker se žal ne da vsega predvideti in predpisati, a vendar smo v večina primerih našli ustrezne strokovne rešitve. Kot kaže omenjeni dokument Združenja nadzornikov in Komisije za korupcije, pa danes zavor ni več, določeni tudi niso postopki sankcije za politično odgovornost odredbodajalcev, ki ne delujejo v skladu z zakonodajo.

Ljudje se velikokrat sprašujemo zakaj nekateri funkcionarji ali politiki počnejo škodljiva dejanja kot so nameščanje svojih ljudi na najodgovornejša delovna mest, zakaj prodajajo Blejski otok ali Kolinsko, zakaj ne vodijo zunanje trgovinske politike, ki bi pospeševala blagovno in kadrovsko menjavo Slovenije s svetom, tudi z evropskim in svetovnim vzhodom, zakaj ne storimo kaj več, da bi postali Evropejci in še mnogo drugega. Morda pričakujemo preveč od svojih najvišjih funkcionarjev in politikov. Če samo pomislim na uboga ministrico in ministra za pravosodje ali ministrico za izobraževanje, da ne govorim o »Hlodu« se mi bolj zasmilijo kot pa razjezijo, saj vidiš, da sistema niti ne poznajo in se lahko samo čudiš njihovemu junaštvu, da sprejmejo nadrejenost na primer nad celotno akademsko-raziskovalno sfero ali nad celotno infrastrukturo države, da ne omenjam finančnikov, ki dovolijo, da po naši domovini šarijo razni skladi od Amerike do Kitajske, nikakor pa ne znajo gospodarno uporabiti naših prihrankov. Če bi se minister za zdravstvo ukvarjal z razvojem zdravstva toliko časa na dan, kot ga porabi za predavanje na TV, bi že imeli varnejšo zdravstveno oskrbo. Prepričana sem, da imata predsednika popolnoma prav in da sta tudi poklicana, da sta našim funkcionarjem poslala ta Poziv. Prav bi bilo, da jih splošna javnost zaščiti pred morebitnim preganjanjem in to je naloga nas, volivcev.

Kaj menite?

Slovo od komoditete , 2. marec 2022

Od kar smo Evropejci neposredni sosedi pravične ali krivične – vseeno- vojne vihre, nenehno razmišljam o zaščitnih ukrepih, ki smo jih desetletja razvija tako na delovnem mestu kot doma. Imenovali smo jih NNNP, bili so vgrajeni v tehnologijo in tehniko dela ter umeščeni tudi v družinske proračune. Šlo je v bistvu za razvijanje čuta odgovornosti in odnosa do dogodka, ki vnaša v življenje duhovne in materialne težave. Šlo je za pridobitev znanja o tem, kako se vsak minimalno v danih varnostnih problemih zavarujemo pred še hujšo nesrečo s tem, da dobro poznamo okoliš v katerem delamo in v katerem živimo ter obrambne mehanizme Civilne zaščite, da poznamo svoje konkretne naloge v izrednih razmerah in jih znamo opravljati, da zagotovimo potrebne zaloge in sodelujemo z organi varovanja ter varnosti. V tovarni smo imeli pooblaščeni štab in operativne načrte o nemotenem delu v krizni situaciji s priučenimi ljudmi za izvajalne. Kot direktorica denarne ustanove pa sem v skladu s pričakovanimi varnostnimi razmerami morala organizirati delo tako, da uporabnini denarnih sredstev zaradi denarnega poslovanja ne bi poglabljali kriznih razmer. Ne trdim, da smo obvladovali krize idealno, poskušali pa smo le ljudi objektivno obveščati, jih spodbujati k dogovorjenim dejanjem, preprečevati paniko ter zagotoviti izdelke in storitve, ki morajo biti dostopni tudi v kakršni koli krizi. V sistem NNNP smo bili vključeni vsi občani in občanke ter vsi delavci in delavke.
Iščem paralelo opisanim prizadevanjem v današnjih časih in krizah. Bolehali smo že v pandemiji, ko so začele prihajati čudne informacije uradnih in drugih govorcev, prvi val je bil skoraj mimo ko smo začeli dobivati maske in medicinsko opremo, bilo je že čez 4 tisoč mrtvih, ko smo dobili cepiva, potem so se sprli najprej zdravniki in potem vsi prebivalci o tem ali je cepljenje potrebno ali ne, dilem o tem covid-19 je vedno več. Vse te in mnoge druge dogodke v pandemiji so spremljali korupcijski posli, protesti, solzivec, policijske kazni, kaj ti jaz vem kaj še vse, samo poglejte na splet – tam še najdete res pestro debato o vsem zgrešenem v zvezi s pandemijo – celo protest proti novi družbeni pogodbi, ki jo baje pripravlja zarotniška skupina mednarodne zdravstvene organizacije. Nam lahko kdo verodostojno pojasni, kaj je res in kaj prilagojeno potrebam politiki ali kapitalu?
Iščem paralelo med NNNP in vojno v Ukrajini. Naenkrat o pandemiji ni informacij, nadomesti jih Ukrajina. Eni protestirajo za mir, drugi za Ukrajino, v četrtek Erika sluti in zato išče vojne nevarnosti za Slovenijo, pristojni minister ponuja naše vojne pripomočke in celo vojake v bran Ukrajine, drugi pristojni zunanji minister ni opažen – ne vemo kako ga skrbi za svetovni mir in mir pri nas, predsednik države je ob takem stanju duha upravičeno zaskrbljen. Vse se skoncentrira na razpravo o beguncih iz Ukrajine, ki naj bi bili nekaj čisto drugega kot begunci ob meji s Hrvaško ali na grških otokih. Poslušamo zdaj propagandne oddaje zdaj angleške, potem ameriške, na spletu ruske, ruski umetniki zgubljajo delo v svetovnih centrih kulture, Putin ni več človek, Evropska unija naj bi se ustrašila, mi Slovenci in Slovenke naj se informiramo in znajdemo kakor vemo in znamo – torej smo brez stvarnega vodstva. Pa je to res dobro za našo varnost? Celo fakulteto imamo za usposabljanje strokovnjakov za varnost in obrambo, obramboslovec je ministrski predsednik in predsednik države. Nam ne boste zaupali, kako boste varovali Slovenijo in njene prebivalce, kaj moramo storiti sami za kaj pa boste poskrbeli vi – kot strokovnjaki in ne kot politiki?

Prijatelj, sosed, strokovnjak, institucije za varnost - kako naj ravnamo v danih razmerah?

Kako ustaviti solze nemoči? 26. februar 2022

Ob dogodkih v drugi polovici letošnjega februarja sem bila tako potrta in besna, da nisem zmogla napisati niti dnevnika. Samo spomnim se štiridesetih let dvajsetega stoletja in že občutim vso stisko ljudi, ki se danes znajdejo pred orožjem, tanki, v zaklonišču, vojščaki… Nikoli več vojne, smo desetletja drug drugemu prisegali, nikoli več povojnih tegob kot so lakota, požgani dom, pobiti najdražji, obvezna oddaja, … V šole smo šli, da bi ustvarjali dovolj za blaginjo večine, razvijali bogato kulturo naroda in kot bratje in sestre skrbeli za mir na zemlji, mir v domovini in družini. Plačujemo mednarodne institucije, katerih edina dolžnost je ohranjanje miru! Na svetu je na milijone fakultet, ki so izbruhale strokovnjake organizacijskih ved, filozofije, diplomacije, psihologije, kulturologije kaj ti jaz vem kakšne še, ki pišejo krasne populistične knjige, da jih bere ves svet, ki pa očitno ne pustijo nikakršne sledi v praktičnem delu in obnašanju ljudi še manj pa njihovih naj odgovornejših vodij. Kako naj sicer razumemo skoraj milijardni ruski narod, ki se danes z raketami, tanki, bombami z nevarnim sevanjem in podobnim orožjem izživlja nad Ukrajinci, da morajo bežati v sosednje države. So vsi ruski strokovnjaki za preprečevanje nasilja in zla odpovedali, da celo zunanji minister imenuje le eno osebo, krivo za vse nastale težave. Ne verjamem, da so Rusi tako neumni, da bi vsa pooblastila za vse odločitve dali samo enemu človeku ker ta ob današnjih tehničnih in tehnoloških dosežkih preprosto ne zmore razsojati in razsoditi v vsakem primeru. Vprašujem se, zakaj je pasivna ruska strokovna in kulturna srenja, nobelovci in desidenti, svetovna znana Univerza Lomonosova, zakaj številčno mnogo večji ruski narod dovoli, da se njegova slavna Armada spravi na maloštevilne Ukrajince z utopičnim vodstvom, s srednjeveškimi organizacijskimi pristopi. Kje je tu aktivno državljanstvo o katerem je napisanega na tisoče knjig, kje humanizem prvenstveno v zaščito sprejemljivih socialnih razmer in kje pozitivizem do trpečih.

Se morda mi v Evropski uniji in v Natu obnašamo primernejše v odnosu do Rusov in Ukrajincev. Smo bili ali pa bomo sposobni sodelovati z narodi ali pa bomo poslušali samo enega ne glede na njegovo zrelost, kulturo, pripadnost humanizmu in naklonjenost do ljudi, ki danes nastopajo kot kolateralna škoda. Kako se bomo organizirali, da bomo razvijali pravične, kulturno in ekonomsko sprejemljive odnose med današnjimi »sovražniki« ali jutrišnjimi »prijatelji«. Nad vse dobro in modro je, da so v EU v trenutni situaciji sprejete samo sankcije proti Putinu, čeprav bodo prizadejale samo Ruse ne pa njega. Ampak to ni trajna rešitev, še manj pa temelj za gradnjo dobrih odnosov med evropskimi narodi. Naj vendar poslanci v EU parlamentu že spoznajo, da je njihova primarna naloga razvojni proces s katerim bodo vsi narodi Evrope z vključno Ruskim narodom, dosegli zaupanje drug do drugega in skupno skrbeli za svojo blaginjo. Potrebujemo skupen jezik, odprto evropsko kulturno in izobraževalno srenjo, forume mladih, strokovnih in modrih državljanov Evrope, ki bodo delovali brez špekuliranja z možnostmi Evropske banke ali raznih razvojnih skladov ali kot je zapisano v Rastoči knjigi sveta »Naj ne mine dan, da ne bi naredili nekaj dobrega«. To ni utopija, to je edina možnost, da se izognemo žrtvam, primitivizmu, maščevanju, in razvojnim oviram, ki jih prinašajo vojne in kar vsak dan nemočno opazujemo na ekranu.

Tudi vas oblivajo solze nemoči?

Zdravniki in njihove plače, 15. februar 2022

Na področju oblikovanja plač velikih delodajalcev je vedno manj strokovne presoje in zato prevladujejo pogajanja. S strokovnimi pripomočki dokaj dobro opredeliš delovno mesto z vsemi elementi, ki jih danes poznamo, tudi oceno tega dela je možna po strokovnih merilih, ni pa možno izenačevati različnih ljudi na enakem delovnem mestu. Za zdravstveno stroko je to dobro utemeljil prof. dr. Tajnikar in utemeljitev tudi objavil.
Delodajalec bo sprejel na delo ljudi, ki poleg pogojev za zasedbo delovnega mesta, kažejo interes za uresničevanje svojih sanj v strokovnem pa tudi v kariernem ali zasebnem življenju. Tak delavec bo po vsej verjetnosti zainteresiran, da delo dobro opravi, ekonomično in produktivno, da obseg in kakovost opravila inovacijsko razvija kar vse v delovnem okolju spodbuja k sodelovanju. Spoznanje, da je delodajalec zadovoljen s takim delom spodbuja njega, da se zanima za delovanje in poslovanje delovne enote in posledično se uresničuje njegov karierni načrt ter oblikuje njegova medijska podoba. Drugi kandidati so morda pridni in prizadevni, vendar je velika verjetnost, da »hodijo v službo« torej tam vse naredijo kot je predpisano, ne več ne manj. So pa med kandidati tudi izjeme, za katere je možno reči, da bodo ravnali predvsem tako, kot njim osebno najbolje odgovarja. Trg dela ne ponuja samo dobro ali samo slabo, ponudbo spremljajo tudi neželene lastnosti, ki s časoma postajajo prepoznavne. Samo ocena delovnega mesta zato nikakor ne more biti izključna osnova za plačo
Če izhajamo pri določitvi plače iz ocene delovnega mesta bo interes vseh, ki bodo to delovno mesto zasedli, da je ocena čim višja saj je to obračunsko vsakomesečni prejemek ne glede na materialni položaj delodajalca. Po predlogu vodje sindikata zdravnikov gre trenutno za 6. plačilnih razredov višje ocenjeno delovno mesto zdravnikov(po objavah v medijih). O tem zahtevku uradnega predstavnika zdravnikov, je vse povedala prof. dr. Vesna Godina. Od tu dalje ni drugih predlogov čeprav se plača, ki izhaja iz delovnega mesta povečuje tudi za v pravilnikih opredeljene razne dodatke in ustrezno delitev finančnih učinkov delodajalca.
Dodatke določa delodajalec glede na svoj položaj na trgu dela in v skladu s kolektivno pogodbo s predstavniki delojemalcev. Najobičajnejši so dodatki na nočno in izmensko delo, nadure in podobno. So pa možni tudi dodatki za nevarno ali stresno delo, stalno pripravljenost, deficitarne ponudbe trga dela, oddaljenost od delovnega mesta in drugi specifični dodatki glede na zahtevnost dejavnosti. Trenutno je razpoloženje naroda naklonjeno povečanju plač zdravnikov iz naslova dodatkov pač glede na položaj in delo zdravnika v času korone. Moje okolje meni, da je pospešiti še usposabljanje mladih zdravnikov in jim s tem omogočiti hitrejše napredovanje. Razmisliti je nagrajevanju inovacij. Lahko bi rekli, da zdravniki skupaj z drugim zdravstvenim osebjem zaslužijo višjo plačo v času pandemije ali kakršnih koli za njih izjemnih zdravstvenih delovnih razmerah.
Ustrezni vir finančnih učinkov delodajalca kot celote bi bilo možno uporabiti za povečanje plač zdravnikom, če delodajalec zaračunava financerju oziroma pacientu vse zdravstvene storitve v času izjemnih zdravstvenih delovnih razmer. Poudarek je na bistveno več opravljenih zdravstvenih storitev v istem času in z istim številom zdravstvenega osebja. Finančni učinek delodajalca je lahko samo večji, kot je bil pred uvedbo izjemnih zdravstvenih razmer in bi torej del tega učinka lahko ali celo morali namenili za plače tistih, ki so v izjemni zdravstvenih delovnih razmerah prispevali k njegovemu ustvarjanju.

Je za pacienta dobro, da so zdravniki z nami v sistemu plač ali bi bilo zanj bolje, da se iz njega izločijo? Se vam ne zdi, da se je izpel predstavnik zdravnikov v teh postopkih?

Olimpijci in radost, 14. februar 2022

Danes naj bi počastili Valentina ker odpira vrata koreninam po ljudsko ali po krščansko ker je pač svetnik ali pa po ameriško ker izprazni trgovine z rožicami, srčki, sladkarijami in podobnim. No, prav se mi zdi, da vsak od nas tega dne ukrepa po svoje z dobrim namenom, da bo kmalu lahko sadil na vrtu, zmolil za pomoč pri problemu ali razveselil svojo muzo, nisem pa prepričana, da je to treba početi le na Valentinovo, poslušajmo tiste, ki pravijo »naj bo Valentinovo vsak dan«.

V času Olimpijade živimo s svojimi olimpijskimi udeleženci, ki so resnični in pravi junaki. Brez predsodkov in nadvse pogumno so sprejeli izzive olimpijcev sveta tako naši tekmovalci kot njihovi trenerji in klubi. Vztrajno so se pripravljali, vadili svojo športno stroko, doživljali s pomočjo publike veliko veselja in lepe uspehe, pa tudi morali z manj razumevanja občudovalcev požreti marsikaj neprimernega ob neuspehu. Biti moraš močna osebnost, da te stresne trenutke sprejemaš in v svoji duši kot nekaj normalnega. Občudujem vas, čeprav nisem športno zagreta, občudujem predvsem kot osebnosti, ki jim problemi ne predstavljajo samo težavo in se z njimi pogumno spopadajo. Želim si, da bi vas videla v vodenju države ali upravljanju našega skupnega proračuna kjer zdaj res ni tako kot bi bilo primerno za napredno v mlade in prihodnost zazrto državo. Verjamem, da bi z enako vnemo kot v športu zmogli usposobiti lesno predelovalno dejavnost, znamenito Iskro, pomemben TAM, tekstilije, izjemni turizem in mnoge druge dejavnosti za katere imamo znanje. Armada mladih fakultetno izobraženih, znanstveno osveščenih in kulturno naprednih strokovnjakov bi vam vsak dan podarjalo nove kolajne, ker bi jim omogočili, da so odšli iz prekarstva in končno lahko ustvarjajo v svoji stroki in po svojem interesu.

Pa tudi vse navedeno še ni tisti vaš bistveni prispevek narodu s težko pridobljenim olimpijskim priznanjem. Ni lepšega kot prizori vaših staršev, sorodnikov in sovaščanov ob vaših nastopih, še posebno ob prejemu medalje. Mami z iskrico v očeh, pokončni očka, ponosni sorodniki, sosedje z zastavami, harmoniko, kaj harmoniko kar z celim ansamblom ali godbo, zadovoljstvo, priznanje kot olimpijska kolajna iz domačih logov.

V naši domovini je žal zelo malo tako radostnih prizorov naroda, pa bi jih lahko bilo več. Ne samo olimpijada, tudi prvenstva so lahko radostna, še posebno če v njih ne sodeluje samo kapital ampak zlasti mladina. Radostili bi se lahko na podoben način jubilejev naše domovine, spominskih dni naših literarnih in znanstvenih velikanov, velikih dosežkov učencev in gimnazijcev in še bi lahko naštevala. Upajmo, da bo razsvetljenstvo v naši družbi povzdignilo pomen in smoter zadovoljstva v narodu, veselja ob uspehu in navdušenje za razraščanje skupnega dobra. Za uveljavljanje teh vrednot si prizadevajmo bolj kot do sedaj in bogato bomo nagrajeni, kot je svet nagradil na olimpijadah naše tekmovalce.

Kako pa vi razmišljate o vlogi in pomenu naših olimpijcih v domovini?

Univerza in mi, 13. februar 2022

V zgodnjih devetdeset letih je Forum odličnosti in mojstrstva na Otočcu opozoril, da je za duhovni in gospodarski razvoj lokalnih skupnosti ter mesta Novo mesto potrebno razmišljati o tu umeščenih visokošolskih programih in institucijah, zlasti Univerze, da bo območje ustreznejše povezano z akademskim študijem v državi Sloveniji. Mestna občina Novo mesto, posebno Vanja Fujs in Franci Koncilija, sta zamisel o Univerzi dogradila s pobudo o ustanovitvi društva Akademska pobuda – univerza v Novem mestu, ki še vedno deluje.
V preteklem letu je nadzorni organ društva pripravil krajšo analizo stanja akademske sfere v Novem mestu iz katere je razvidno, da je v tej sferi stalno in občasno zaposleni že preko 200 visokošolskih pedagogov. Ustanovljena je Univerza v kateri delujejo štiri fakultete, samostojno pa delujejo tri fakultete, vsi zavodi imajo devet znanstvenih enot. Večina pedagoškega in znanstvenega kadra še prihaja iz drugih območij kar daje pečat internacionalizacije študija. Fakultete imajo dovolj študentov tudi iz tujine, prizadevajo si z študijskimi programi približevati razvojnim trendom v svetu. Zgleda, da so za dosežene učinke zaslužni predvsem posamezniki, ki so na področju izobraževanja ustvariti uspešno poslovno kariero.
Lahko povzamemo, da danes novomeška akademska sfera s svojimi študenti iz različnih okolij in držav, že bogati kulturno raznoličnost mesta, pa tudi regije, sodeluje s strokovnimi predlogi pri reševanju najzahtevnejših problemih območja kot so na primer razvoj storitvenih dejavnosti, odprava revščine, urbanizacija območja, digitalizacija v najširšem pomenu besede in še mnogo pomembnega za blagostanje tu živečih in države. V prihodnje se bo njihov prispevek samo še bogatil, od nas, uporabnikov njihovega znanja, pa je odvisno, kako bomo njihovo ponudbo znanja razumeli, jo sprejeli in uporabili pri svojem delu in življenju. V kontekstu pobudnikov in društva seveda še vedno pričakujemo ustanovitev Univerzitetnega kampusa v Dergančevju, kje naj bi nastajalo središče znanja in razvojnih pobud za prihodnost.
Pomislimo pa tudi o čisto vsakdanjih prednostih in priložnostih Univerze in fakultet na našem območju. Študenti zasedejo proste sobe v domovih, se hranijo okoli šole in domov, se celo odločajo, da Novo mesto ali regijo ne zapustijo, njihovo znanje nam je pri roki ob inštrukcijah, pomagajo nam lahko spoznati digitalno tehniko in nas naučiti upravljanja z njo, da ne govorim o pomenu Fakultete za industrijski inženiring za naše tovarne ali fakultete za zdravstvene vede na kateri dopolnjujejo svoje znanje tudi dolgoletno zaposleni v naši bolnišnici in zdravstvenih domovih. Približevanje študija našim domovom nas ne razbremenjuje samo materialno ampak tudi omogoča poklicno eksperimentiranje ter ponudi dijaku res tisto kar si želi za najcenejšo možnost.
Daleč najpomembnejši prispevek akademske sfere pa je seveda izobraževanje mladih za prihodnost, za delo, ki šele prihaja, za naloge, ki jih še ne poznamo. Ta vpogled v nekaj za kar izvedbi običajno zmanjkuje časa, je srčika v številnih dolžnostih, ki jih življenje nalaga akademski sferi, akademikom in akademskih ustanovam. Zamisliti si je potrebno kaj bomo proizvajali in pridelovali ob zeleni ekologiji, zmanjšani ponudbi energentov, brez nafte, plastike,…, kako se bomo organizirali, če naša obstoječa ponudba ne bo več aktualna niti zanjo ne bo več sredstev. Odpirajo se nova področja biomedicine in materialov in za študij na našem območju bo potrebno zagotoviti ustrezne dejavnosti kot so na primer klinično usposabljanje v bolnišnici ali, laboratorije za mobilnost,… Nam bo to zagotovilo skupno delo oziroma sodelovanje znanstvenih institucij države, EU, sveta? Kdo v našem območju bo poskrbel, da bomo vključeni v ta družbena prizadevanja, ki se v Sloveniji izdatno financirajo prav iz naše regije. Sicer pa, kdo je dolžan poskrbeti za delo mladih usposobljenih generacij – to lahko naredijo samo investitorji.

Dilem je veliko, nalog še več, kako razmišljate pa vi o teh temah?

Jeza dr. Vesne Godina, 13. februarja 2022

O programih televizijskih hiš imamo vedno veliko povedati kar pravzaprav ne bi smelo čuditi nikogar. Od kar imamo televizijski sprejemnik smo mnogo bolj poučeni o življenju in delu tako v svetu kot doma. Ko zaznamo v tv oddaji nekaj dobrega ali slabega, se v nas prebudi ali interes ali pa kritika, da bi tudi sami povedali svoje mnenje, dodali svojo izkušnjo ali pa vsaj sporočili s čim se ne strinjamo. Seveda to ni izvedljivo, saj večina na tv niti ne bi znala nastopati, nekaj možnosti imamo posamezniki v pismih bralcev ali pa s sporočilom varuhinji pravic gledalcev – ampak to že presega domet povprečnega gledalca. Ko o vsem tem premišljujem po mnogih letih spremljanja razvoja naše televizije se pogosto spomnim, kako je na prve kritike programa odgovarjala gospa Miša Molk – vsebinsko nekako takole: televizija ima veliko poslanstev, vizij in ciljev, nas seznanja z novostmi, izobražuje, zabava, opozarja pa tudi vzgaja, predstavlja kulturne in znanstvene ter gospodarske in športne dosežke, varuje del kulturne dediščine, nas povezuje s svetom in nam omogoča sodelovanje z drugimi narodi, snema filme, predstave, slavnosti pa tudi življenje v raznih kotičkih domovine in še in še bi lahko naštevala. Čeprav je Molkova to povedala že davno, še vedno velja in prav zaradi te upetosti tv v naše vsakdanje življenje je prav, da jo financira proračun Republike Slovenije.

Pri tako vse obsežnem delovanju se seveda dogajajo tudi napake saj perfekcionizem, po moje pri tv storitvah ni možno doseči oziroma bi bilo to predrago. Za nas pred ekranom bi bilo najslabše, če bi izgubili to raznovrstnost programov kar se na primer že dogaja pri predvajanju filmov polnih terorja ali seksa ali obojega. Že kar nevarno se zadnja leta v pogovornih oddajah sproščajo enostranska politična mnenja ali pa politična prizadevanja predvsem vladajočih, da se doseže neko » uravnoteženost« med ne vem kom in tudi ne vem zakaj. Morda je še kaj bolj pomembnega na kar bi bilo dobro kaj reči kot na primer kakovost izvedbe raznih šovov ali razločnosti govora posameznih interpretov, izbor programov, ki jih tv prenaša v živo in podobno. Verjamem, da ima tv hiša službo ali vsaj odgovorne delavce, ki to problematiko proučujejo in strokovno skrbijo za kakovost tv storitev.

Voditeljica oddaje o narodno zabavni glasbi in take oddaje, ki jih pripravljata zadnje čase obe voditeljici, ki jih omenja dr. Vesna Godina, so tudi za mene milo rečene čudne, saj se opirajo na zunanji videz nastopajočih in scene, njihova vsebina pa pove bolj malo in le tistim, ki sanjajo, da jim fantomsko črne oči in dekolte lahko pomagajo do uspeha in bogastva. Zagotovo zavajajo, saj so vse tri protagonistke bile že dolgo sodelavke tv predno so dobile »svojo oddajo«. Mene v teh oddajah pa le pritegne pogled na kakšno posebno lepoto na primer oblikovanja stekla, modne novosti velikih mojstrov in podobne estetske detajle – čudnih voditeljic pa skoraj ne opazim. Dr. Godinovi dam torej delno prav, vem pa, da bo kar v redu, če ne bomo dobili kakšnih hujših tendencioznih oddaj tipa Dražgoš in slično.

kako pa vi sobivate s programom RTV SLO?

Dan kulture, 10. februar 2022

V četrtek nam je RTV SLO predstavila poglede elitnih politikov zadnjih deset let na razmere v geopolitični sliki sveta, med njimi tudi pok. predsednika Václava Havel, ki je v žalostnem tonu povedal, da bi bilo dobro, če bi vlagali kaj tudi v duhovni razvoj človeštva in ne samo v njegove materialne dobrine. Zaploskala sem ob televizorju opozorilu tega »velikana« v upanju, da ga sliši in dobro razume ves svet, še zlasti pa tisti politiki, ki si danes jemljejo pravico udejaniti tisto kar menijo, da je najbolje za njih ali državo, ki jo vodijo.

Naša dobrohotna gospa Ursula nam sporoča, da ima Evropska unija pripravljen nov sveženj sankcij proti Rusiji poleg tistih iz preteklosti, ki ostajajo v veljavi. Pred kulturnim praznikom Slovenije se sprašujem koga bodo ti ukrepi najbolj prizadejali. Bo to predsednik Putin in njegovi prijatelji ali pa bo to ruski narod, ki ne bo dovolj spoznal umetne inteligence, kvantnih računalnikov, laserjev in energetike. EU bo kaznovala nešteto prebivalcev naroda, ki mu letošnji kandidat za Prešernovo nagrado Kajetan Gantar priznava izjemno kulturno ustvarjalnost, pomembno za ves svet. Prav zaostanek na intelektualno kulturnem področju pa sprošča sovražni govor in slabi ustvarjalne odnose med narodi. Kaj nam pomaga oženje trga materialnih dobrin, če z njim onemogočamo ustvarjati bogato kulturo celotnemu narodu, omejujemo razvoj znanosti na območju skoraj polovice Evrope, da o Aziji sploh ne govorim. Prav bi bilo, da nas kakršni koli ukrepi kogar koli povezujejo, da izmenjujemo ustvarjalno kulturo in krepimo dobre sosedske odnose. Seveda le upam lahko, da se bodo vodilni politiki vsaj zamislili nad opozorili tistih, ki so najbolj prizadeti s sankcijami, krajo zemlje, oboroževanjem, sovražnim govorom in teptanjem pšeničnih ter koruznih polj.

Na kulturni praznik se moramo zamisliti tudi o kulturi v domačih razmerah. Neenotni smo že v tem kaj kultura sploh je oziroma po kakšnih kriterijih se naj določa »normalna kultura«. Kaj naj se napaja iz proračunov povzroča pravo besedno vojno, sprošča nezadovoljstvo v kulturi civilne družbe. Državne proslave so deljene na leve in desne, korona na cepljene in necepljene, programi izobraževanja in vzgoje v zaostanku, solzilci in vodni topi uporabljeni proti drugače mislečim, ljudje v črnini in z orožjem vsakodnevni pojav na ulici, samocenzura vsakdan večja, prodaje državnih objektov, ki jih imamo radi in so nam sveti in še bi lahko naštevala. Je vse to še »bogata kultura naroda, ki mu pripadamo«? tudi Slovenija je polna investicij v pločnike, stezice, mini računalniške programe, bistroje,… v vse kar se na hitro izkaže kot »razumevanje problemov občanov«, da pa bi uveljavljali institute pomoči in nadzora, izkazovali zaupanje sodni veji oblasti ali odpravljali revščino pač ne smatramo kot del kulture. Zgleda, da zaupamo vse bolj akademskemu nazivu ali funkciji kot stvarnosti. V medijih je polno pobud, da bi trend kulturnega zaostajanja preusmerili, zgleda pa, da te pobude nihče ne jemlje kot svojo delovno dolžnost. Zvečer bomo imeli elitno proslavo, počastili bomo nagrajence in za eno leto smo opravili svoje poslanstvo na področju kulture. Neresno!

Prav bi bilo, da se poleg del Trubarja, Cankarja in Prešerna spomnimo tudi številnih drugih znamenitih ljudi, ki so svoje življenje posvetili razvoju in ohranjanju kulture našega naroda kot na primer Levstik, Vaštetova, Župančič, Aškerc in še veliko drugih. Spomin nanje bi lahko bila dobra spodbuda za ustvarjalnost ljudi, stimulacija za prebiranje literarnih del, krepitev narodnega ponosa ter širitve Rastoče knjige.

Kakšne misli pa ob kulturnem prazniku spremljajo vas?

Ustvarjalna mladost, 2. februar 2022

Danes bom imela lep ves dan, vedno mi ostajajo v spominu kot najlepši tisti dnevi v katerih sem spoznala človeka z ustvarjalno močjo. Če je to mlad član naše družbe, ki ga pri delu ovirajo vsi problemi kovita in prekarstva, pa ne odneha, se sploh ne umakne iz mojih misli.

Dr. Andreja Kopač, ustvarjalka mlajše generacije, publicistka, urednica, dramaturginja s področja plesa in gledališča, vidi v Novem mestu izjemni neizkoriščen potencial na več področjih za kar pa bi potrebovali ljudi, ki so se sposobni odločati potem, ko so preverili ideje javnosti in stroke in s tem zagotovili, da bi se mesto gradilo in povezovalo po potrebah in željah meščanov. Zavzema se za medgeneracijsko povezovanje v katerem se mora poslušati mlade. Doktorica ustanavlja v Novem mestu Rezidenco, ki »bo lokalno in mednarodno mesto vaj, dialoga, seminarjev in na sploh diskurza na prepihu različnih umetniških žanrov in izobraževalnih formatov«*. Andreja verjame, da bi Novo mesto lahko bilo močno kulturno in umetniško središče med Ljubljano in Zagrebom kamor bi vsak želel priti.

Gledališki in filmski igralec, glasbenik Voranc Boh meni, da v Sloveniji ni pravega odnosa do umetnosti saj težnja, da je umetnost tržno blago odvrača umetnost od njenega osnovnega poslanstva to je od kritike trenutnih tem v družbenem in političnem prostoru.

Za študij filmske režije zagret Bor Ravbar vidi sebe kot osebo, ki na nekem kraju in v nekem času z nekimi ljudmi kolektivno ustvarja umetniško delo. Pravi, da ga na primer zanima, »kako se nekdo, ki morda slabo pozna jezik, postavi nasproti nekemu uradniku, ki zahteva točno določen obrazec. Za tem uradnikom je celotna mašinerija: obrazci, šef, šefov šef, navsezadnje minister – tisti nekdo pa je povsem sam, z nekim verjetno napačnih obrazcem v roki«*. Umetnost vidi kot sredstvo ozaveščanja o dejanskih okoliščinah našega obstoja, kot opozorilo, da moramo biti aktivni, če jo hočemo ohraniti.

Spoštovana Klavdija Kotar! S predstavitvijo treh čudovitih novomeških mladih mislecev in ustvarjalcev ste nad vse primerno počastila spomin na nam vsem drago Stašo Vovk. V vašem prispevku pa vidim tudi želje in potrebe mladih intelektualcev, ki bi bili sposobni v večji meri izkoristiti prednosti in priložnosti Novega mesta v geopolitičnem, kulturnem in gospodarskem življenju tako Novomeščanov kot Slovencev. Srčno upam, da bodo aktualni upravljavci mesta in kulture v prihodnje pri upravljanju proračunov upoštevati, kar predlagajo mladi ustvarjalci.

*Izziv XII/21 lahko preberete na www.drustvo-novo-mesto.si.

Medgeneracijsko sodelovanje je želja in potreba slehernika, biti mora vsebinsko bogato v korist večini in za boljše blagostanje skupnosti. Mislite tako tudi vi?

Moja Ukrajina! 1. 02. 2022

Na kijevsko letališče Borispol smo prileteli nekega lepega avgustovskega dne leta 1985 s polnimi torbami kavbojk, ki so takrat tam najvišje kotirale. Zagotovili smo si dovolj gotovine, da smo lahko doživeli to lepo in veličastno slovansko mesto, ki ga je ustanovil Kiev in je od 9-12.st. preživelo s trgovino in obrtjo. Potem so ga najprej zavzeli 1240 leta Mongoli, nato v 14.st. pa Litavci-Poljska, po vstaji proti Poljakom leta 1654 pa so se Ukrajinci priključili Rusiji. Dnjeper, 3. največja reka Evrope, krasi njihovo državo, v Parku herojstva imajo spomenik 68.000 žrtvam koncentracijskih taborišč, spomenik osvoboditeljem »Mati domovine« visok 102 metra da ne omenjam Pionirskega hotela, spomenika revoluciji 1918, Arzenala, Muzeja Lenina in Oktober trg s 305 fontanami. Kiromacevska cerkev z zlato kupolo, samostanom, katakombami in grobom kneza Askolt-a, Andrejeva cerkev z zeleno kupolo in Jaroslavska cerkev pričajo o bogati kulturni dediščini Ukrajincev. V spominu ostaja pogled na Opero, Univerzo, spomenik Ševčenko, dom Nataše Rostove, centralni stadion za 100.000 obiskovalcev, trgovska četrt »Bezarabka«, centralni park s spomenikom prijateljstva, park večne slave s spomenikom neznanemu junaku in Ulico Vladimirova s spomenikom iz leta 1888, delo kiparja Mikešina. Svetovljansko mesto in taki tudi meščani, sporazumevali smo se v ruščini, tudi oznake in napisi so bili v tem jeziku, prebivali smo v hotelu, ki so ga zgradila naša podjetja. Bili smo dobrodošli – razšli smo se kot prijatelji.

Na jok mi gre že ob misli, kaj vse so ti prijazni Ukrajinci morali preživeli zaradi eksplozije jedrskega reaktorja in res sem besna, da se že nekaj let po njihovih naseljih, mestih, njivah in gozdovih razpredajo vojaški bunkerji, gradijo poligoni za najsodobnejše orožje in dovažajo nepregledne množice vojakov. Slovenija je v Natu in bomo torej tja poslali tudi slovenske vojake, saj se naša diplomacija ni distancirala od te fronte, kot je to naredila Hrvaška. Vse informacije potrjujejo dejstvo, da morajo ZDA prodati orožje svoje vojne industrije ali pa bo brezposelnost postala pri njih nerešljiva. Vzorec njihovega delovanja v Ukrajini je istoveten z Iraškim, Afganistanskim in drugim državam, kjer naj bi njihovo orožje uveljavljajo izvozno demokracijo. Kaj lahko naredijo ostale članice Nata, ki jih k varovanju držav obvezujejo solidarnostne določbe sporazuma? Ukrajinci so v hudi stiski; lahko jih pobije rusko in ameriško orožje, lahko si jih sporazumno razdelita oba v vojnih pripravah prisotna velika, lahko pa jih tudi oba izčrpavata gospodarsko toliko časa, da bodo postali begunci in emigranti. Na tej točni zasveti iskrica upanja zanje, ki jih kaže Evropska unija s pomočjo za preživetje, z nedovoljeno prodajo orožja za vojno v Ukrajini, z uveljavljanjem načela, da je Ukrajina kandidatka za članico EU.

Žal ne morem, pa tudi nočem soditi, kdo v teh odločitvah ima prav kdo ne, nimam znanja kariernih diplomatov, vem pa in vidim, da se iste aktivnosti vojne ponavljajo, da izhajajo iz istega žarišča in da posledic vojn še vedno ne znamo ali nočemo rešiti. Na televiziji gledamo bose majhne otroke v snegu, cele družine ob majhnem ogenjčku nekje sredi gozda, o očetu, ki prodaja majhno hči, ker jo ne more hraniti,… zakaj tega ne rešimo? zakaj naj bi v mojem času srečni Ukrajinci, postali to, kar so danes Afganistanci, Iračani, Afričani, …

Tale blog sem napisala za družine in morda še za lokalne skupnosti modernega sveta. Ker slutim, da se v podobni situaciji kot danes Ukrajinci, po današnjem načinu vladanja znajde lahko vsak narod, tudi moja Slovenija (kaj je že napovedal predsednik Vučić?) se moramo zavedati dejanskega stanja (spremljati dogajanja) in razviti ustrezne obrambne mehanizme (izražanje nezadovoljstva, obveščanje predpostavljenih o nezadovoljstvu, organiziran odpor v zakonsko dovoljenih okvirih, ... samo ne bodimo tiho!

Imate boljši predlog?

Umetna inteligenca med učenci in dijaki, 30. januar 2022

Iščem svetle točke v sicer turobnih današnjih razmerah, ko nam iz vseh strani grozijo težave, nas muči korona in nam dela skrbi, milo rečeno, čudaško obnašanje predsednika največje države na svetu ter njegovi tanki. Iščem poti, po katerih bi varno stopali v prihodnost naši najdražji, oboroženi z znanjem, sposobni opravljati delo, ki jim bo ob številnih tehničnih in tehnoloških novostih zagotavljajo blagostanje. Kar v nekaj blogih sem že zapisala kaj vse bo oblikovalo prihodnost in kako pomembno bo vgrajevanje umetne inteligence v današnje delovne procese tudi tam, kjer se nam to zdi še popolnoma nemogoče kot na primer, da bodo roboti postali kupci. In počasi odkrivam, da naša znanstvena sfera nekatere poti že pozna, sluti njen začetek in pripravlja orodja, da bo trasirala vedno bolj širokopasovno podatkovno pot. Pozdravljam njihov projekt učbenika o umetni inteligenci za učence osnovnih šol od petega razreda dalje in dijake srednjih šol. Pomembno je, da tako kot matematiko in slovenščino, vsak učenec in dijak pridobi že v obveznem šolanju osnovno znanje o računalništvu in da ga lahko v rednem šolanju za pridobivanje poklica poglablja, prilagaja svojemu poklicnemu interesu in ga v osnovi zna uporabljati ko prevzame neko delo iz svoje stroke. Torej učbeniki bodo, uredili jih bodo naši znanstveniki, verjetno je, da pristojni državni organi že pripravljajo vse potrebno za začetek poučevanja. Od dobrih priprav šol na vključitev računalništva v urnik bo odvisno ali se bo hitreje razvijala naša sposobnost uporabe umetne inteligence v praksi in s tem večja produktivnost ter konkurenčnost.

Kot vedno pa tudi pri opisni pomembni nalogi ni vse samo dobro. Z njo prihajajo težave skoraj za vsakega člana naše družbe, še posebno trdo delo pa čaka starše učencev ter dijakov in investitorje v posodobitev dela na današnjih delovnih mestih. V principu velja, da je računalništvo privlačno za mlade, seveda predvsem igrice, morda še Google in tviti – temu rečemo danes računalniška zasvojenost in težko jo bomo odpravili. Poznavanje računalniških programskih sistemov pa je nekaj popolnoma drugega, zahteva organiziran pristop, vztrajnost, logiko in veliko časa. Ne da se ga naučiti – treba ga je razumeti. Starši in učitelji bodo morali prilagoditi tem zahtevam vzgojo svoji otrok, jim pomagati premagovati težave in jih spodbujati pri iskanju rešitev. Za vse to bodo potrebovali več časa, kot ga danes porabijo za svojega šolarja. S tem pristopom bodo pa tudi pridobili, saj bodo vsaj za silo spoznali rabo umetne inteligence za svoje potrebe kot so uradni postopki, trgovanje, bančno poslovanje, delovanje hišnih avtomatov in še in še. Pomembno bo, da nova znanja sprejemajo tako mladi kot starši in pedagogi z veseljem, zavedajoč se dejstva, da čez 10 let (po UMAR-u) ne bo dela za tiste, ki tega znanja ne bodo sprejemali in da čez 10 let naša država še ne bo sposobna zagotavljati Univerzalni temeljni dohodek za preživetje.

Nedvoumno bodo vse dejavnosti intenzivno uvajale umetno inteligenco v skladu s svojimi sposobnostmi investiranja in vključevanja v mednarodne investicijske sklade na dolgi rok. Kdor bo zamudil s temi naložbami ali s pridobivanjem usposobljenih kadrov, verjetno zaostanka ne bo mogel odpraviti, ker ne bodo njegovi poslovni partnerji več kompatibilni z njim. Umetna inteligenca se bo širila bolj kompleksno kot je bil dosedanji razvoj računalništva. Tudi upokojeni bomo hočeš nočeš morali znati vstopati in izstopati iz tega procesa ali pa bomo drago, drago plačevali tovrstno oskrbo.

Razmišljajmo kakšen bo resnični svet pri nas doma ob vse večji avtomatizaciji in računalniku na vsakem koraku!

Stane, zdaj tebi pesem pojem,… 26. januar 2022

Pesem nas spremlja na vsakem koraku. Ko še ni bilo tovarn so ljudje delali po poljih, travnikih, vinogradih, gozdovih, … od ranega jutra do poznega mraka. Otroci smo imeli male privilegije - vstajali smo uro za odraslimi in se zaspani pomikali za živino na pašo. Toda, ko je vzhajalo zlato sonce, je tistim na polju kot nam na paši razveselilo rano uro in to smo izražali s pesmijo. Sama sem na primer pela tako glasno, da me je slišala cela vas, da sem dobivala celo pohvale, ker znam veliko domačih pesmi in napevov. Po večerji so se mladi zbirali na gmajni pod krošnjo neznanega drevesa in, predno so se razšli, veselo zapeli. Včasih so to bile tudi priprave za nastop na svadbi, pri pogrebu ali slavljenju praznika. Družina je imela več pesmaric, ki so krožile po vasi, vsi v vasi smo se iz nje naučili pesmi na pamet, melodijo pa povzeli za tistimi, ki so jo prvi peli.

Prišla je vojna, strah, nevarnosti, …Odrasli moški so odšli v partizane, dekleta so morala prevzeti njihovo delo, stari starši so morali dobro poznati vsakodnevne razmere, da so družini zagotavljali vsaj minimalno varnost. Utrujeni in ustrahovali vaščani so peli mnogo manj, otroci so peli, ampak samo, kadar so jim odrasli dovolili. Ko so se vojaki od časa do časa motali okoli hiše, so brundali melodije, ki jih nismo poznali, bile pa so dopadljive, nekatere so nas ganile do solz, druge pa so nas bodrile do take mere, da smo hoteli vsi v boj za svobodo. Hitro smo se nauči teh novih pesmi, povzeli pa smo tudi pesmi italijanskih vojakov in celo Lili Marlen. Proti koncu vojne smo imeli mitinge, na njih smo v glavnem nastopali otroci, recitirali Kajuhove pesmi, peli in plesali kolo in ganljivo ponavljali »Bratje le k soncu svobode,…«

Vse naše prepevanje je bilo preprosto, pač tako kot ga je glas pevca zmogel. Toda tisti boljši glasovi so vedno peli večglasno; pri nas je moj oče pel tenor, tete sopran, stric Stanko in Pavel prvi bas in stric Tone in France drugi bas. Vedno se je pridružil še kakšen vaščan in petje je bilo ubrano, vsak je vedel kdaj mora zapeti »čez«, kdaj tišje in kdaj s polnim glasom.

Ko smo z mitingom končali vojno in spravo smo morali v šole, ki jih v vasi ni bilo, na udarniško delo za obnovo domov in na tovarniška gradbišča. Zdi se mi, da je bilo petja ob delu konec, ko so se končale delovne brigade. Na deloviščih delovnih brigad se je kar dosti pelo, v gimnaziji še tudi, na fakulteti o tem že ni bilo ne duha ne sluha. Ko sem se zaposlila v tovarni smo spet delali od jutra do poznega mraka, toda po tistem mraku smo klape tudi pele in ne slabo, smo pa poskrbeli, da je tovarna ustanovila pevski zbor, ki še vedno poje, že 50 let. Tudi moj sin je še pel v zboru Pomlad.

Tale zapis je slovo od tebe spoštovani Stane Peček. Svoje življenje si posvetil pesmi in petju, pevce in zbore poučeval, vsako leto pripravil scenarij za Srečanje pevskih zborov v Šentvidu in še mnogo, mnogo dobrega si storil, da bi slovenska pesem preživela in petje vedno družilo ter spodbujalo dobro misel. Hvala!

Prebirate kdaj pesmarice domačih pesmi? Radi zapojete, če ste veseli ali žalostni?

Računovodstvo – s spoštovanjem, 25. januar 2022

Berem, da računovodstvo v času korone pridobiva na pomenu pa se ob tem dobrohotno nasmehnem. Poznam ga kot svoj prst, devet let sem se z njim ukvarjala od tega kar nekaj let neposredno, se pravi, da sem osebno zaključila številna, takrat zakonsko predpisana poročila, pa tudi poročila za organe odločanja v podjetju. Še vedno z največjim spoštovanjem gledam na računovodske posle, to je sistem zajemanja vseh konkretni podatkov na podlagi verodostojne dokumentacije izvedenih vplačil in izplačil. Začela sem v stroškovnem knjigovodstvu, ki ga je idealno uredila in vodila Milena Štravs z nalogo, da na podlagi njenih podatkov pripravil poročila o ekonomičnosti izdelkov in storitev oziroma posameznih organizacijskih enot. Zaradi kadrovskih težav sem kmalu spoznala materialno knjigovodstvo, kjer je dominirala Jožica Kolenc, sledili so oddelki plač, osnovnih sredstev, likvidnosti, bančnega in deviznega poslovanje. Iz množice podatkov so nastajali oddelki analiz, načrtovanja, financiranja, organizacije in avtomatske obdelave podatkov. Vsak dan je bilo v računovodstvu pestro, razburljivo, polno obiskov, vedno kaj novega bodisi v podjetju, v zakonskih predpisih ali zaradi delovnih sestankov na katerih smo usklajevali vsa mogoča mnenja. Preganjali so nas nenehno roki in razne akcije, na primer oblikovanje prodajnih cen na sestankih predstavnikov vseh proizvajalcev v državi ko smo kalkulacije izdelovali v neštetih variantah več noči in dni. Mirno lahko ugotovim, da smo bili ves čas v središču tovarniškega dogajanja in da smo za podjetniške projekte poskrbeli pomemben del, potreben za dobro odločanje, med njimi so bili za rast podjetja izjemne naložbe, izdelki, kupci, dobavitelji in kreditorji. Konkretnih nalog je bilo res ogromno, ob rojstvu mojega sila so moje naloge razdelili na štiri sektorje oziroma direktorje.
To naporno a lepo in koristno delo po podjetjih, predvsem pa ljudi, ki so ga opravljali se vedno spomnim z največjim spoštovanjem. Nekateri novomeški vodje računovodstev so postali legendarni na primer Franjo Švent, Ciril Jarnovič, Stane Šuln, Štefka Blatnik, Jožica Kovačič itd. Ob novostih smo se družili, razpravljali, se posvetovali, skupaj potovali k računovodjem v tujino, se včasih skupaj zapili in si brezpogojno tudi pomagali. Zaprisegli smo pred pristojnim organom občine, da bomo pri delu ravnali vestno s skrbnostjo dobrega gospodarja in tako je naše delo tudi potekalo. Po letu 1969 sem računovodstva spremljala in pri svojih nalogah upoštevala tudi naprej tako pri izboljševanju organizacije dela in pri uvajanju računalništva v podjetju oziroma po letu 1980 kot direktorica SDK Novo mesto, ko so se moje pristojnosti razširile na celotno regijo in sem sodelovala tudi pri sistemskih ureditvah stroke v republiki in državi. V moji delovni dobi so bili računovodje in računovodstva nepogrešljivi del poslovnih procesov podjetja, javnih zavodov in lokalnih oziroma državnih skupnosti. Računovodje v Sloveniji smo bili povezani v združenju, ki se je v stroki širilo na revizijo in finančnike, ki je ustanovilo Institut za revizijo in ki je skrbelo za nenehno dopolnjevanje znanja vseh, ki so podatke zbirali, urejevali in posredovali kot informacije vsem organom odločanja na vseh nivojih upravljanja.
Z nastajanjem samostojnih podjetnikov in malih podjetij pa tudi z ukinitvijo SDK se je vloga in pomen računovodstva in spremljajočih dejavnosti bistveno spremenil. Tovrstni podjetniki niso zmogli stroškov računovodstva, informacijski sistem SDK pa organi odločanja niso več potrebovali. Stroka se je spreminjala v tehnični servis v katerem en delavec vodi računovodstvo tudi do sto podjetji in temu primerna je tudi njegova odgovornost za uspeh podjetja oziroma za informacijski sistem naše družbe.

Ste zadovoljni s svojim računovodstvom?

UMAR opozarja, 24. januar 2022

Vsakdanji kruh sem si služila s pomočjo ekonomske stroke skoraj dve desetletji v podjetju in nato do upokojitve v gospodarstvu regije, republike in celo države z 25 milijoni potrošnikov. Biti dober ekonomist je bil moj življenjski cilj, še vedno sledim ugotovitvam predvsem pa opozorilom, ki jih moji kolegi pošiljajo današnjim gospodarjem. Ekonomija se izkazuje v obliki, ki omogoča primerjave in spodbuja ustvarjenje z veliko mero empatije do dobrega upravljanja. Rada sem ugotovitve strpala v čim manj tabel, ki so že na pogled nakazovale kje so žarišča uspeha in kje zaostajamo. Nešteto tabel je prikazovalo načrte za doseganje naših ciljev kar je na sestankih najbolj zanimalo prisotne. Od leta 1980 dalje so se za te tabele zanimali novinarji in smo uvedli tiskovne konference, da so sledili ustvarjeni dodani vrednosti, storilnosti, ekonomičnosti in rentabilnosti. Ni se torej čuditi, da so poročila Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) za mene obvezno čtivo in da si srčno želim, da bi njegove ugotovitve prebirali vsi, zlasti pa tisti, ki gospodarijo z proračunskimi sredstvi in kapitalom gospodarskih družb.
Naša skupnost je pred leti vlagala velike napore za povečanje produktivnosti dela z ciljem, da bi vsak ustvaril bistveno več, kot v preteklosti. Pričakovanja se žal ne uresničujejo, ugotavlja UMAR, saj se v zadnjih desetih letih nismo dovolj približali evropskemu povprečju in nas več držav pri tem prehiteva. Razlogi so premajhne in prepočasne investicije na vseh področjih (strateški pristop k vlaganju v človeške vire, organizacijo in dizajn), naložbe v raziskave in razvoj ter digitalno intenzivnost so glede na naše zaostanke preskromne kar zahteva da se bistveno pospešijo prizadevanja za pametno in trajno preobrazbo države, gospodarstva in civilne družbe. Da bi to dosegli moramo odpraviti neskladje med tem kar se v izobraževanju poučuje in tem kar potrebujemo za prihodnost. Da pa bi vedeli kakšne kadre v prihodnosti potrebujemo je nujen odprt partnerski sistem države in vseh deležnikov na terenu, predvsem pa sodelovanje s podjetji in prebivalstvom. Imamo konkurenčni podjetniški sektor kot dobavitelj sestavnih delov, bistveno premalo pa imamo svojstvenih izdelkov in sebi lastnih storitev. Potrebujemo nov strateški premislek za vrsto sprememb v državi, javnih politik, podjetniškega sektorja in celotne družbe za posodobitev dosedanjih odločitev pa tudi za izkoriščanje priložnosti, ki jih nudijo zeleni produkti.
V času moje delovne dobe je bilo takole opozorilo znak za preplah. Sestajali so se organi odločanja in politike za kar so javne službe pripravile poročila o tem, kakšno stanje o tej problematiki je dejansko na terenu, kakšni so načrti za uresničevanje predlogov, kakšne učinke načrtujejo država, republike, regije, podjetja, civilna družb. Sprejete ocene gospodarskih družb in javnih institucij so se rezimirale v regiji, republiki in v državi, organi odločanja so nato sprejeli akt po katerem smo spremljali učinke dogovorjenega. Tehnologi, tehniki in družboslovci so bili polno angažirani pri pripravah analiz in načrtovanju ukrepov. Reakcijo družbe na omenjeno poročilo UMAR-ja žal nisem zasledila niti v sredstvih obveščanja kaj šele pri deležnikih, brez katerih spremembe niso možne. Jih kdo od odločujočih sliši, bo ali pa je o njih razpravljala Vlada in kaj je sklenila, jih pozna meni draga Krka d. d. – upanje za prihodnost, moja občina ali vsaj sinova družina, ki naj bi poskrbela, da bosta moja vnuka pridobila znanje potrebno za prihodnost? Dilemi o spremembah se pridružuje strah, da se Slovenija od Švice samo oddaljuje, da bomo še naprej ukrepali v korist ene same osebe, da bodo mladi morali v svet z trebuhom za kruhom, da ….

Kaj muči naše organe odločanja, da ne upoštevajo naših predlogov in opozoril pri svojih odločitvah

Sozvočje okolja in glasbe, 23. januar 2022

V znameniti španski Barceloni že od 1883 leta dalje gradijo edinstveno baziliko Sagrada Familia. Projekt s petimi zvoniki si je zamislil arhitekt Antoni Gaudí. Bazilika z nenavadnimi stebri spominja na gozd, v njej so številne človeške, živalske in rastlinske oblike, kot da bi bile žive. Ko bo leta 2026 končana, bo imela tri velika pročelja – rojstvo, smrt in vstajenje Kristusa in osemnajst stolpov. Najvišji zvonik bo krasila steklena zvezda. Posebnost bazilike je njena izjemna notranja osvetlitev številnih odprtin, vitražev in kipov, ki ji dajejo čarobni videz in z izbranimi barvami notranjost povezujejo z naravo. Skoraj končana bazilika je koncem lanskega leta sprejela v svojo barvito osvetljeno okolje izbrane glasbene ustvarjalce – Dunajske filharmonike.

Prepričana sem, da največ ljudi po svetu posluša in pozna Dunajske filharmonike. Vsako leto na Dunaju priredijo Novoletni koncert valčkov in druge plesne glasbe pretežno skladatelja Johanna Straussa, naše televizijske hiše pa nam koncerte prenašajo v domove. Orkester ima okoli 150 v Dunajski državni operi vrhunsko usposobljenih glasbenikov, sposobnih izvesti katerokoli glasbeno delo. Richard Wagner je orkester opisal kot enega najbolj izjemnih na svetu, Johannes Brahms se je štel za njegovega "prijatelja in občudovalca", Gustav Mahler je trdil, da ga z orkestrom povezujejo »vezi glasbene umetnosti« in Richard Strauss je te občutke povzel z besedami: "Vse pohvale Dunajskih filharmonij se kažejo kot podcenjevanje." Glasbeniki s svojimi koncerti podpirajo prizadevanja za mir, človečnost in spravo na svetu, zato prirejajo svoje koncerte po vsem svetu pa tudi na zgodovinskih krajih in ob spominskih dnevih.

Ljubitelji simfonične glasbe smo na TV SLO 2 lahko spremljali poseben koncert Dunajskih filharmonikov iz bazilike Sagrada Familia pod vodstvom dirigenta Christiana Thielemanna.

V prvem delu koncerta so odigrali skladbo Elysium kanadskega skladatelja Samyja Mousse, ki je koncertu prisostvoval in se nam je, po izvedeni skladbi, tudi predstavil.

Potem je sledila Simfonija št. 4, Romantična, avstrijskega skladatelja Antona Brucknerja, ki je Dunajsko filharmonijo označil za "najbolj vrhunsko glasbeno združenje". Orkester v baziliki je igral v polni zasedbi, ustvarjalno sodeloval in sledil dirigentu, ki je z veliko mero originalnosti sledil vsebini simfonije, svetlobni razkošnosti bazilike in video posnetkom letnih časov v visokem gozdu. Občudovala sem prefinjenost igranja posameznih interpretov, posebno solistov, neverjetno je bilo povezovanje osvetlitve bazilike z jesenskimi barvami gozda, poudarki romantike tako v glasbi kot v posnetkih na primer razpela, še in še bi lahko naštevala detajle, ki so me kot poslušalko popolnoma prevzeli, ker so z glasbo in okoljem skupaj pripovedovali eno samo zgodbo.

Koncert je bil res pravo estetsko in umetniško doživetje.

Si vzamete kdaj čas za opisano doživetje lepote, kakovosti in umetnosti?

Smo kritični ali kritizerski? 18. januar 2022

Odgovor iščem že desetletja, povezan pa je z mojo vzgojo in posledično z občutljivostjo za mnenje ljudi katerih sopotnica sem. Vsaka kritika, posebno pristranska, zaboli resnega ustvarjalca ali pa ga celo odvrne od nadaljnjega raziskovanja oziroma proučevanja stvari, ki ga zanimajo. Objektivna presoja pa spet ne prenese same pohvale, ki jih predvsem spoznavamo preko promocijskih spotov. Kje so torej prave meje kritike, da avtorja spodbujaš v njegovem delu in vendar ohranjaš verodostojno objektivnost?

Nisem usposobljena, da bi se spuščala v teoretična razmišljanja o kritiki, ki jih med ljudi pošiljajo izobraževalne, znanstvene ali strokovne institucije. Omejila se bom v tem prispevku na kritiko in kritizerstvo, ki preplavlja naše vsakodnevne razgovore in ocene o dosežkih našega okolja, ljudeh na položajih, kulturni ponudbi, športu in podobnem kar je ljudem blizu zaradi česar bi s svojo kritiko želeli prispevati tudi kaj k izboljšanju stanja.

Vzemimo pisma bralcev ali njihova drugačna sporočila. Med njimi se pojavlja tudi neobjektivna kritika, včasih celo zlonamerna in dobro bi bilo takim piscem »vzeti besedo« saj imamo razvite vse institucije, ki družbo po službeni dolžnosti varujejo pred vseh vrste ekscesov (inšpektorate, varuhe, regulatorje, nadzorne svete, …). Večina pisem pa le izraža pozitivno mero kritičnosti, ki bi jo tisti, na katerega kritika leti, moral upoštevati ali pa pojasniti zakaj ne. Nujno je spodbujati aktivno državljanstvo, da se pridobi čim več mnenj in da potem pooblaščeni organ ali oseba sprejmejo najustreznejšo rešitev. Žal pa se kot problem pojavlja odnos družbe do kritike in kritizerstva. Objektiven kritik zagotovo ne more zadovoljiti pričakovanja vseh in se slej ko prej zameri nekemu liderju, celo zgubi položaj ali službo. Priljubljeni postajajo »žvižgači«. Kritik, ki poskuša nek ukrep ocenjevati v smeri promocijskega gradiva, zgublja verodostojnost širše družbe, postaja pa »uradno trobilo« izdelka, firme, stranke ali države. Tak kritik kaj kmalu postane sestavni del plačnika, družba pa ga prezre na primer na TV kot moteči element brez koristi in učinka za dobro ljudi.

Zamislimo se še nad danes prisotno kritiko in kritizerstvom v civilni družbi, kulturi, športu. V civilni družbi kritike ne zaznam pa bi ji bilo dobro posvetiti kakšno besedo. Prenašanje pretiranih bremen kot so na primer oskrba oddaljenih starejših oseb na prostovoljce je milo rečeno ne civilizacijsko in izkoriščevalsko. Prireditve, ki trkajo na srce in dobroto, so dobrodošle le kot spodbujanje dobrega v ljudeh, nikakor pa ne bi smelo biti to zbiranje denarnih prispevkov za problematiko, ki je ne rešuje za to poklicana in plačana država. Društva, ki ne opravljajo svojega poslanstva, sramotijo civilno družbo in jih morajo varuhi zakonitosti odpraviti. Ni pojasnjeno kakšen učinek naj bi imelo »domovanje vrhunskih poklicnih športnikov« v vojašnicah namesto direktno kot proračunskih porabnikov – v Rusiji so doživeli s tem bridke izkušnje. Tudi v kulturi bi potrebovali kakovostnejšo kritiko saj je trenutno javnosti znano, da kar je za desno kulturno je za levo etno, množico kulturnih delavcev pristojni minister ne priznava za umetnike, strokovno naj slavnejši kulturniki se zaposlujejo v tujini in še bi lahko naštevali. Kritizerstva je veliko v kulturi, bolj malo pa je objektivne kritike, ki bi nakazovala nove, boljše poti za ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo.

Več objektivne kritike in manj kritizerstva potrebuje naša družba, da bo bolj uspešna ter brez strahu ustvarjala vsak dan več ter bolje.

Tole pa boli, 17. januar 2022

Pri 25 milijonskem poslu v EUR je bila madžarska firma MOL za ½ milijona EUR ugodnejša ponudnica in zato zmagovalka na javnem razpisu Ministrstva za javno upravo za gorivo službenih vozil v lasti ministrstev, mestnih občin in drugih institucij. Za pol milijona EUR sta posel izgubila enakovredna domača ponudnika Petrol in OMV, ki imata v Sloveniji osemkrat več bencinski servisov kot MOL. Pristojni Minister je svojo odločitev utemeljil z zakonodajo Evropske unije, da država pri javnem naročanju ne sme izključiti posamezne družbe, ki je v lasti druge države, in dajati prednosti drugim družbam samo zato, ker so v lasti Republike Slovenije.

Če je minister sprejel odločitev po principu gospodarnosti, bi prav gotovo moral iztržiti več kot 500.000 EUR (cca 2%) in upoštevati gospodarsko slabitev domačih ponudnikov z vključno slabitvijo socialnega položaja in davkov v državi. Povedati bi tudi moral, zakaj je upošteval samo MOL-ovo ceno in zakaj kot prednost domačih ponudnikov ni upošteval potrošniku najlažje dostopnih bencinskih servisov enakomerno porazdeljenih po vsej Sloveniji. Dejstvo je, da po evropski zakonodaji ne bi smel izključiti domača ponudnika, ker bolje oskrbujeta porabnika kot to lahko v danem trenutku stori MOL, ki ima v glavnem mestu države le tri servise.

Resnica pa je, da je madžarska skupina MOL podpisala pogodbo o nakupu 92,25-odstotnega deleža v družbi OMV Slovenija, v kateri že ima 7,75-odstotni delež. Dogovorjena kupnina za celoten delež znaša 301 milijon evrov. Nakup morajo odobriti še pristojni organi za varstvo konkurence in 120 bencinskih servisov OMV bo v rokah MOL-a.

Državljani in državljanke, vsi pridni, prizadevni in uspešni graditelji čvrste materialne podlage slovenskega naroda, da bi ta zmogel ohranjati in bogatiti svojo kulturo, na glas povejte, je tudi vas zabolelo, da se bomo v prihodnje delili celo pri polnjenju bencinskih tankov. Mi lahko pojasnite zakaj je prodaja domačih naftarjev potrebna? Bomo imeli cenejši in boljši bencinski servis? Moramo res odprodati vse kar imamo radi, kar smo desetletja ustvarjali, si zagotovili ugled v svetu. Me lahko poučite zakaj istočasno prodajamo bencinske servise po Sloveniji Madžarom in jih kupujemo na Hrvaškem, mi lahko kakšen dober matematik pove, koliko s temi posli zaslužimo in koliko davkov zaradi njih plačujemo manj?

Od kmetije do vilic, 15. januarja 2022

Neverjetno velika izbira domače hrane se nam vsak dan neštetokrat predstavlja v sredstvih javnega obveščanja. Razkošno obložene mize s sadjem, z mesom, z mlečnimi izdelki slovenskih pridelovalcev dopolnjujejo obilne ponudbe trgovcev, ki se tudi kitijo z domačo ali celo eko pridelavo, tesno za njimi povečujejo ponudbo posamezne kmetije, predvsem pa predelovalna industrija kmetijskih pridelkov. Koliko mlečnih izdelkov nam je na voljo niti ne vem, tudi ne vem v čem se jogurti in siri med seboj dopolnjujejo ali razlikujejo, skratka obilna ponudba dobrega, domačega, eko kmetovanja, … je tolikšna, da smo kupci nenehno v dilemi ali smo izbrali pravi izdelek, res deklarirano kakovost ali pa smo pod nenehnim pritiskom trgovinskih pospeševalcev.

Ta bogata ponudba nam kaže tudi svojo drugo stran, ki je zaskrbljujoča zaradi odpadkov in zdravju nevarna ne samo zaradi naraščanja debelosti pač pa zaradi uporabe škodljivih gnojil. Je tudi zelo pogoltna saj po Strateškem načrtu skupne kmetijske politike zahteva nadaljnja vlaganja znatnih sredstev, da bodo pridelovalci vsaj približno toliko zaslužili kot zaslužijo zaposleni v javnih službah oziroma v gospodarski organizacijah, da bodo lahko investirali in zaposlovali, da bodo svojo ponudbo internacionalizirali.

Obstaja pa še tretja stran kmetijske ponudbe, podprte tudi z obstoječo gospodarsko politiko v državi in Evropi, ki nakazuje usmerjenost zaposlovanja v prihodnje. Če bo orožarska industrija kot prva izgubila svoje trge, se bodo tam zaposleni lahko prekvalificirali v kmetijske pridelovalce. Pridružili naj bi se jim odvečni delavci iz proizvodnje na podlagi nafte in premoga pa morda še tisti, ki so danes socialno neustrezno zaščiteni ali pa te zaščite sploh nimajo. Pričakovati je, da bo kmetijska dejavnost postajala bistveno večji zaposlovalka kot do sedaj, futuristična literatura pričakuje, da bomo celo potrebna zdravila dobivali z hrano in ne več iz kemičnih laboratorijev.

Navedeni in še drugi vidiki prehrane nakazujejo družbene procese, katerih učinek bo ne samo povečana obstoječa ponudba na trgu temveč tudi bistveno večja predelava pridelkov domačega kmetijstva. Iz javno objavljenih podatkov ne uspem oceniti ali nam bo izvajanje ukrepov po omenjeni Strategiji zagotavljalo našemu zdravju primerno kakovost in količino samooskrbe s hrano ne da bi povečevali odpadke in ali bodo pridelovalci hrane v samooskrbi dobili podpore, o katerih poudarjajo v javni razpravi. Sem pa imela priliko opazovati učinke v kmetovanju potem, ko je propadla slovenska tekstilna industrija in so zaposleni v njej postali v glavnem pridelovalci hrane. Najprej smo dobili šparglje, potem zelenjavo za juhe, potem solato in tako dalje do začimb, školjk odplaknjenega Panonskega morja, sladko smetano iz latvice, ajdovo moko neposredno iz mlina, da o jajčkih in kolinah sploh ne govorim. Na tržnici je živahno, rekla bi le, da bi bilo dobro še izboljšati kakovost kar bi zmanjševalo odpadke. Vsiljuje se vprašanje, kaj bo ponudila predelava pridelkov in seveda, ali bodo ponudili še kaj iz sadja, mesa in mleka kar še ne poznamo kot na primer ličinke za peko namesto čevapčičev ali kaj podobnega.

Ljudem, ki jim je naložena skrb za zdravo in kakovostno samooskrbo z hrano, moramo zaupati in jih v iskanju rešitev podpirati, končno jih vodi kmet iz naše sredine, ki dobro ve kaj je najboljše za pridelovalce in za potrošnike. Se strinjate?

Starizem, 14. januar 2022

Od časa do časa slišim besedo starizem, večkrat kot to pa opazim, da s starimi ljudmi ravna okolica drugače kot z ostalimi. Zdelo se mi je tako ravnanje dokaj normalno ker pač nismo več sposobni za delo, ne moremo koristiti ljudem in res smo mnogo več pri zdravniku kot je povprečje. Da je starizem nova smer odnosa ljudi do starih sem zaznala šele, ko je novomeški DeSUS v program svojega dela vnesel tudi »pogovoriti se moramo o starizmu«. Pregledala sem javno dostopne podatke o tem pojmu in postala pozornejša pri svojih vsakodnevnih opravkih pri starejših, delavno aktivnih in mladih. Ne kaže nam najbolje.

Kdaj lahko rečemo, da je nekdo star? da sklonjeno hodi, je počasen v pogovoru in težko najde primerne izraze, v svoji torbici kar nekaj časa išče potrdilo, denar ali kaj drugega, njegov obraz je poln gub, običajno ne more poskrbeti za frizuro, slabo vidi in sliši, nekoliko je tudi neurejen in še bi lahko naštevali. Ko se pojavi pri okencu javne službe se znajde pred pretirano vljudnostjo ali pa z zavijanjem oči, ker je plačilno kartico narobe položil na bankomat. Pri zdravniku, ki je običajno preobremenjen s strankami, ne more odgovarjati takoj, še manj točno kar pričakuje zdravnik, v družbi le redko kdaj lahko razpravlja s sogovornikom, ker je pač že dolgo izključen iz procesa dela in je o novostih slabo seznanjen. Novice pobira iz televizije in časopisa, redkeje iz knjig ali revijalnega tiska. Po osemdesetem letu si približno tak in zato imenovan star. Okolje ve, da s teboj lahko ravna po svoji presoji kar je odvisno od kulture posameznika, ki je ali pa ni naklonjen starosti in če ni se bo pač izrazil na svoj odklonilen način do starosti, ki ga imenujemo starizem.

Ravnanje starih kot njim ne naklonjenih je možno razumeti. Stari smo zgubili svojo moč, položaj, premoženje in zdravje, prenekatere tare revščina kar vse slabi duha, ga naredi občutljivejšega do izrazov ter dejanj okolice, nastajajo kritike in zamere. Starejši, delavno aktivni in mladi težko prenašajo učinke preteklost na svoje delo, razmišljajo o svojem deležu v blaginji družbe, vedno se jim mudi in se bojijo, da bodo kaj bistvenega zamudili, mučijo jih želje po materialnih dobrinah, družinske neprijetnosti, družbena nepravičnost in še in še. Tako kot si stari želijo miru si mlajši od njih želijo razgibanost, oblast in čast. Dobro bi bilo, da drug drugega razumejo in ustvarjajo kulturo medsebojnega razumevanja brez pretirane zaskrbljenosti in dajanja v nič kogar koli. Edini pogoj za idealno sodelovanje je zavedanje, da je vsak od nas opravil svoje delo ob svojem času in da vsakogar čaka starost. Starizem torej ni na mestu, vsakega je, ga ali ga bo prizadejal, namesto njega je poskrbeti za razvoj kulture družbe in posameznikov. Zakaj bi se grenili življenje? In prav tu smo stari tisti, ki prvi ponudimo roko v stiski, se umaknemo, če kdo potrebuje naš prostor in ostajamo do konca starši kot najbolj zanesljivi za tiste za nami.

Moje mnenje je seveda le modrovanje posameznika. Bolj od njega je pomembno mnenje javnosti, ki tudi ugotavlja doseženo stopnjo kulture v družbi. Poskus razjasnjevanja odnosov med starimi in ostalimi v naši družbi je naredilo Znanstveno-raziskovalno-središče Koper, Inštitut za zgodovinske študije v svoji decembrski spletni delavnici in upamo, da bo delo tudi nadaljevalo.

Dobro bi bilo življenje poenostavljati. Kaj menite?

Posledice novoletnih čestitk, 12. januar 2022

Besede so kot dejanja še posebno, če so iskrene, povedane ob pravem času in dobronamerne. Zgleda, da se je v ljudeh nabralo toliko skrbi, da jim prijazna beseda poboža dušo, jo osvobodi tesnobe in vsaj nakaže poti kako razrešiti tesnobo v sebi, v družini, v skupnosti. Novoletne čestitke, poslala sem jih skoraj 200, so bile kot balzam za zaskrbljene in dobre ljudi mojega vesolja, vračala so se sporočila o podobnem razmišljanju pa tudi čisto drugačna kot smo jih dobivali še pred desetletjem, vse prej kot formalistična kar mi nakazuje, da so razmere v širši skupnosti že rodile nekatere bolestne strahove kot so vojna, bolezen, revščina,… pri večini.

Reakcija na izražene želje v novoletnih čestitkah je bila letos izjemna po obsegu še mnogo bolj pa po vsebini. Moja generacija se ne more sprijazniti z dejstvi kot so nespoštovanje staršev in starejših, učiteljev, vodji. Živi v strahu pred kriminalom, pogreša prizadevanja za večjo poštenost, upira se nam ekonomsko izkoriščanje sočloveka, zapiranje v svoj svet. Ne moremo sprejeti po reku »denar je sveta vladar« avtomobila, telefona, kozmetičnega kitenja kot vrednote, ki odpravljajo učenje za življenje, ponos, veselje, zaupanje, skupen in enostaven svet, temelječ na ljubezni, sočutju in solidarnosti. Te in še veliko podobnih želja potujejo tudi po spleti z namenom, da jih uporno, glasno ponavljamo vsi in se z njimi vključujemo kot družbeno odgovorni v upravljanje naše skupnosti.

Seveda pa v iskanju rešitev za kar se da varno in mirno življenje ljudje razmišljajo tudi drugače. Zanimiv je neki možakar, ki se je poimenoval Dementia Ergo Sum… pravi, da mu življenje še nikoli ni bilo tako lepo kot mu je sedaj ob upokojitvi, sicer s počasnejšimi možgani ker pač ti veliko vedo. Spreminja se v računalnik, ki vse razume, sprejme in kakovost, ki jo je sprejel tudi izločuje. Bolj zanimiva je gospa, ki ne sprejema jamranja in vztraja na uporu. Pravi, da se še zna smejati, objeti prijatelja, kljub letom in bolezni verjame v boljše čase. Pravi tudi, da bo za premagovanje žalosti in obupa pomagal že telefonski pogovor, treba je kaj spodbudnega prebrati in se ne pustiti prestrašiti. Bravo, lahko sprejmemo njene napotke in se po njih ravnamo. Lahko bi navedla še mnogo zdravih, klenih misli o današnjih časih in potrebnem pogumu, da jih izboljšamo.

Vedno sem v dilemi ali ravnam v danem trenutku prav in ko prebiram te misli o novoletnih čestitkah vidim, da so bile spodbudne. Ljudje so se razpisali in jim je bilo vsaj nekaj trenutkov prijetnejše. Zakaj trenutkov? Že v novoletnih poročilih ni manjkalo poročil o pripravi bojišč čisto blizu nas in vprašujem se, zakaj Evropa dovoljuje, da na njenem ozemlju straši ameriško orožje, zakaj ga kupujejo evropske države in zakaj naj Evropejci trpimo, če se Amerika in Rusija ne marata. Tudi to je žal, realnost novoletnih čestitk naših poročevalcev.

Večina omenjenih strahov obstaja, nastajajo novi, potrebujemo pogum, se vam ne zdi?

Življenje ljudstev sveta, 10. januar 2022

Za ljubitelje knjig je Daniel Škraba iz Mladinske knjige. pravi zapeljivec, ki s svojo odlično ponudbo nenehno pritiska na naš čut do knjig. Seveda ve, da se je izjemno težko odpovedati zanimivim zapisom o iznajdbah, o dosežnih znanosti, o raziskanih preteklih tisočletjih ali romanom vseh vrst, ve tudi, da smo od njega že veliko kupili, toliko, da smo si morali organizirati knjižnico, najti zanjo prostor v bivalni enoti kar je vedno izjemno težko, ve pa tudi, da imamo pametne telefone, splet, bralnike in podobno šaro, ki plehkemu bralcu lahko zadovolji marsikatero knjižno radovednost. Se vam ne zdi, da je okoli nas nastal čudni knjižni sejem, ki mu žal nismo več kos, ne toliko zaradi kupnine kot zaradi problemov časa za branje, drugačne vzgoje in izobraževanja družinskih članov in še agresivnejše ponudbe prehrane, hitrih oblačil, kozmetike, prehranskih napitkov, dragih stanovanj, čudovitih popotovanj in podobno. Naše prihodke razni Danieli tako močno napadajo, da potrebujemo kar se da močno obrambo, sicer bomo iz stanovanj in hiš naredili skladišča izdelkov in pridelkov, ki jih ne potrebujemo.

Spomladi bomo dobili knjigo Življenje ljudstev sveta, ki zelo veliko obeta; opis 1000 raznovrstnih predmetov z vseh koncev sveta in vsek obdobij iz vsakdanjega življenja, obredov, verovanj, umetnosti in kulture, vojskovanja, trgovanja, tehnologije, …, od kamenega orodja do umetnega srca. Kdo se ne bi veselil znanja, ki ga bo knjiga gotovo nanizala ali koga ne bi zasrbeli prsti, da obogati svojo knjižnico? Žal se kaj hitro pojavijo tudi dvomi. Zaradi vedno pomembnejših odkritij se publikacije o zgodovini hitro postarajo. Zgodi se, da še predno preberemo res zanimivo debelo knjigo, že pri konkurenčni založbi propagirajo novo z najnovejšimi ugotovitvami. Dragocene knjige so seveda drage, tale o kateri teče beseda kar 130 EUR, že v pred naročnini 30 EUR manj, zaradi večanja števila ponudb pa se bo razprodajala v nekaj letih. Velja malo počakati in prevzeti tveganje, da razprodaja bo. Nemajhen problem je tudi teža knjige. Knjige z obilico kakovostnih slik so tiskane na težkem papirju, bralec jo lahko bere le doma in za mizo, težko kaj kopira ali kako drugače uporabi kot citat. Odpade seveda vsak transport, ki ne bi bil profesionalno zaščiten.

Vsaka, tudi moja knjižnica, s časoma postane neurejena, dobi značaj skladišča po katerem se radi gibljemo, ne vemo pa več dobro kaj vse v njem imamo. Ne enkrat se mi je zgodilo, da sem v javni knjižnici iskala knjigo, ki jo imam tudi doma. Imamo tudi Cobiss, ki nam zagotavlja res enkraten pristop do knjižničnih zalog in njegove ugodnosti so tudi eden od razlogov, da domače knjige pogosto samevajo. Najpomembnejši razlog za opuščanje domačih knjižnic pa je gotovo vzgojno izobraževalni proces, ki mladim ne pomaga dovolj spoznavali literarno zapuščino sveta, zlasti klasična dela.

Kaj bi torej rekli za knjigo Življenje ljudstev sveta. Čudovita knjiga, izjemno primerna za darilo takrat, ko se je potrebno izkazati, koga nagraditi, se mu zahvaliti za uslugo. Obvezna knjiga v več izvodih v vsaki javni in šolski knjižnici. Želena knjiga v vsaki čakalnici v javnem ali zasebnem sektorju po vsej državi. Samo na ta način bo knjiga našla svojo pot do bralcev in opravljala svoje poslanstvo.

Spoštovani bralci, se tudi vam zdi, da knjige morajo med ljudi?

Knjige, 8. januar 2022

V moji družini se je žal bralo le ob zimskih večerih, ko ni bilo možno opravljati kmečkih opravil. Največkrat smo posegali po knjigah Slovenske večernice, ki jih je izdajala Mohorjeva družba. Za mene so bile okno v svet tako tiste, ki so opisovala dogodke v poznanem okolju kot tudi tiste, ki so se dogajale v Bagdadu, Jeruzalemu, Samarkandu in številnih drugih svetovnih žariščih, ki za nas otroke sploh niso obstajali, o njih pa tudi odrasli niso kaj dosti vedeli. Prva leta v nižji gimnaziji se je svet knjig neverjetno razširil, v Trebnjem smo dobili krasno knjižnico, med prijatelji so krožili »čudoviti« šunt romani in ljubezenske povesti, marsikaj smo spoznali v italijanskih in francoskih filmih, na veliko smo brali, tekmovali med seboj in kaj kmalu posegali po literarni klasiki ob znatni podpori profesorjev. Obvezno čtivo je bil dolg seznam knjig evropskih narodov in Rusije, za ostali del sveta pa žal ni bilo prevajalcev. Zanimivo je, da v tem času velikega razmaha šolstva ni bilo strokovnih knjig, ki danes skoraj prevladujejo na trgu. Ne trdim, da so nam bralne navade omogočile pridobiti fakultetno diplomo, res pa je, da smo iz knjig pridobili svoj slog ustmenega in pismenega izražanja, spoznavali dobre in slabe strani življenja, vzroke in posledice pomembnih odločitev in še mnogo drugega, tudi navado, da spremljamo knjižno produkcijo in tudi v visoki starosti beremo, beremo,…

Že moj sin se je branju knjig izogibal v srednji šoli brez vidnega razloga, njegova sinova pa, kot opažam, smatrata branje za pravo torturo. Ne spomnim se, da bi mi kdaj povedala kako zanimivo knjigo sta brala, odpravita me z pojasnilom, da je vse na spletu, kar naj bi o knjigah vedela. Kako naj se v takih primerih ravna, dopove učencu, da je knjiga učiteljica za življenje, priprava na pravilno rabo jezika, zanimiva zgodba pa poslastica za razum. Kje naj sicer te vrednote spozna in poosebi mladina? Res so potrebna druženja, ki bi odpirala za življenje pomembna vprašanja in opozarjal na knjige, ki so lahko vzorčni primer pojasnila ali rešitev.

Ljubitelji dobrih knjig imamo veliko srečo, ker se nam posveča čudovita bralka gospa Irena Štaudohar. Vsako leto nekajkrat povpraša njej znane bralce, na kaj naj opozori bralno srenjo Slovenije in na osnovi mnenj pripravi priporočilo za zanimivo, prijetno in v lepi slovenščini napisano branje. Irena pravi, da Durrell, Dickens pa tudi Dostojevski lahko pomagajo pri sproščanju razpoloženja v času karanten. Kar nekaj bralcev vabi k branju Machiavellia, Bregmana in Miška Kranjca. Znanstveno priporočilo za branje dopolnjuje Irenin seznam z številnimi avtorji znanstveno fantastičnih del iz področja astronomije, kreacionizma, prihodnosti človeštva, dosedanjih civilizacijah, odkritju DNK, znanstvenem razmišljanju in učenju, podnebnih spremembah, uporabi informacij in še mnogem drugem, kar danes, v času velikih odkritjih, buri duhove starih in mladih. Med avtorjih priporočenih del so tudi Slovenci kot na primer Sašo Dolenc, Matjaž Ravnik, Lucija Peterlin Mašič, Aleš Obreza in Tomaž Vovko. V prevodih pa so naše knjižnice dobro založene z deli priporočenih avtorjev kot so Adams, Asimov, Hawking, Harari, Bryson, Mackova, Dawkins, Feyerabend, Diamond, Longuski, Goldsteina, Qvist, Novell, skratka z deli vseh avtorjev, ki publicirajo svoja znanstvena odkritja. Imamo sistem Cobiss, ki omogoča pridobiti katero koli knjigo skoraj takoj, v Novem mestu celo ob vsakem času, podnevi in ponoči.

V drobni knjižici Črne luknje in otroška vesolja je Hawking obrazložil, kako je širil svojo otroško željo po raziskovanju sveta in vesolja. Kje dobivajo navdihe za praktičen študij in ustvarjalno znanost naši mladi nebralci? Poznate odgovor?

Tonček, 7. Januar 2022

V Novem mestu ni nikogar, ki ne bi poznal družine Škerlj v kateri so se rodili slavni novomeški odvetniki, ponos Novomeščanov. Že na zunaj so bili nekaj posebnega saj so živeli v obnovljeni lastni graščini v Gotni vasi. Ko sem v šestdesetih letih prišla v Novo mesto je svojo odvetniško kariero začenjal sin Tone. Pogumno se je spoprijemal z izbranimi pravnimi zadevami, ni se lotil vsake zadeve toda tisto, ki jo je izbral je vedno rešil do konca v korist naročnika. Ker je bil sam odličen pravnik je vedno tudi pričakoval, da mu bo naročnik zagotovil kakovostnega in strokovno ustreznega sogovornika v zadevi. Odvetnikov pa tudi pravnikov, je bilo na začetku njegove kariere v Novem mestu malo, nerešenih pravnih zadev pa zaradi hitrega razvoja industrije zelo veliko in Tone je imel vedno dovolj odličnih naročil. Organiziral si je ustrezno pravno pisarno in razvil funkcije, ki jih je pri delu potreboval zato se je krepil tudi njegov ugled. V Krki smo imeli svojo pravno službo zato se s Tonetom nisva osebno poznala, z njim sem se srečevala le kot porotnica na pristojnem sodišču, če je naneslo, da je Tone zastopal stranko v postopku.

V osemdesetih letih sem že vodila novomeško SDK in obseg mojega sodelovanja se je razširi na občine, javne ustanove in gospodarske organizacije v regiji v kateri je bilo možno na vsakem malo zahtevnejšem koraku zaznati delo ali prizadevanje Toneta in že tudi njegovega sina Boruta saj sta prevzemala izbrane zadeve po Dolenjski in Beli krajini brez posebne specialistične usmeritve. Tone se je vedno bolj usmerjal tudi v publicistiko, komentiral nove predpise in kritično ocenjeval njihovo delovanje v procesu dela oziroma prakse kar je prav prišlo tudi SDK-ju kot proučevalcu učinkov, ki so jih zakoni v praksi imeli.

Po osamosvojitvi je bilo v Sloveniji zlasti v organizacijah civilne družbe živahno razpravljanje o priložnostih in neizkoriščenih možnosti tako države kot lokalni skupnosti. Ne vem več kdo me je zaprosil, da napišem prispevek o marketingu mesta in oblikovala sem skoraj sto predlogov. Nekega dne preberem, da je v ustanovljeno Društvo Novo mesto in ni minil dan, ko me je obiskala slavna profesorica angleščine novomeške gimnazije Eva Simič in me povabila k sodelovanju v tem društvu, kateremu je predsedoval odvetnik Tone Škerlj. Z veseljem sem vabilo sprejela in tako začela tako rekoč vsakodnevno sodelovati s predsednikom društva in svetnikom v Občinskem svetu Tonetom Škerljem. Ker sem bila tudi sama svetnica, se je skupno delo začelo s presojo predlogov za seje Občinskega sveta. Oblikovali in izvedli smo tri simpozije o Novem mestu in tudi izdali prispevke v treh zbornikih. Uredili smo računovodske posle v društvu in bili več mandatov nadzorniki v Nadzornem odboru občine. S prispevki v društvenem časopisu IZZIV smo spodbudili nekatere pomembne odločitve kot so bili mestni arhitekt, turistični razvoj mesta, zgodovina za prihodnost. Ustanovitev Škofija in Univerze v Novem mestu smo ocenjevali za nujne in za Univerzo dosegli rezervacijo zemljišča v Dergančevju. Oblikovali smo koncept fundacije za oživitev Narodnega doma vse do izdaje zbornika ob 650 letnici Novega mesta. Tone nas je mirno vodil iz projekta v projekt, se veliko z nami posvetoval in šele nato povedal svojo odločitev. Vsebinsko bogato delovanje društva v korist dolenjske metropole je Toneta veselilo, posvetil mu je veliko časa in pridobil številne podpornike razvojnim idejam. Pozneje, ko so delo društva prevzeli mlajši smo se s Tonetom videvali na kulturnih dogodkih, se srečevali na prenovljenem Glavnem trgu ali pa smo spet debatirali v kateri od novomeških gostiln o novih nujnostih Novega mesta. To je bil naš Tone Škerlj – povezovalec, pobudnik, hudomušni tovariš, prijatelj, …. Tonček kot smo ga radi nazivali.

Naši športniki, 5. januar 2022

Neki pomembni mednarodni turistični strokovnjak je pred kakšnim mesecem izjavil, da je Slovenija svetovna velesila v gastronomiji, športu, turistični urejenosti, … . Kot bi mi dobra roka pobožala srce sem v hipu pozabila na milijonske račune športnikov v tujini, neštete strahove okoli volitev, težave s totalitarizmom, pa celo do zob oborožene policiste, ki se vsak večer razkazujejo na televiziji. Še nisem utegnila pozabiti omenjene hvale, ko me je že neznansko prizadejala izjava v oddaji Razpad Sovjetske zveze da so športniki postali vodje nevarne ruske mafije, v medsebojnih bojih tolp pa jih je bilo pobitih preko štiri tisoč. Mladi ljudje, iskreno predani športu, so torej lahko veliki srečneži, lahko pa jih življenje v določenem trenutku spremeni v največje kriminalce, ki s svojimi v športu doseženimi danostmi uničujejo družbo, državo, šport, prijateljevanje.

Skoraj vsaka družina ima športnika ali športnico, ki praviloma pridno vadi dvakrat na teden svojo športno veščino in se vključuje v tekmovalne ekipe šole, lokalne skupnosti ali celo določene lige. Pri nas sta kar dva navdušenca za odbojko, ki svoje sanje na tem področju uresničujeta zavzeto, vključuje pa njuna aktivnost v polni meri tudi starše. Odbojko vidita kot splet dogodkov na katerih se srečujeta s prijatelji, potujeta, spoznavata ekipe, se družita, nikoli ni dolgčas.

Mlajši odbojkar na primer komentira: V soboto smo imeli do zdaj že četrti turnir v odbojki. Na prvem turnirju v Kanalu ob Soči smo igrali proti Salonit Anhovo (Kanal ob Soči), ACH Zmajčki I (Črnuče) in SEP Mokronog (Mokronog). To je bil moj prvi turnir. Žal smo vse izgubili . Ampak glavo pokonci. Na drugem turnirju smo igrali proti Vet4Pet Triglav (Triglav-Kranj), SEP Mokronog (Mokronog) in Calcit Volley (Kamnik). Igrali smo v Kranju proti Triglavu in jih premagali, 2-1 v setih. Čeprav nas je Mokronog na prejšnjem turnirju premagal, smo jim vrnili 2-1. Vendar pa nas je Calcit premagal 2-0 . Pobrali smo se. Na tretjem turnirju smo igrali proti G Volley (Nova Gorica), SEP Mokronog (Mokronog) in ACH Zmajčki I (Črnuče). V Novi Gorici smo prvo tekmo igrali proti G Volley. Premagali smo jih 2-0. Nato bi mogli igrati proti Mokronogu vendar je bila njihova ekipa v karanteni (to se šteje kot da smo zmagali 2-0). Na žalost pa smo za las izgubili proti Črnučam. Premagali so nas 2-0 v setih vendar oba seta na zelo tesno. Zadnji turnir, ki smo ga do zdaj igrali pa je bil v Črnučah. Igrali smo proti ACH Zmajčki I (Črnuče) in Calcit Volley (Kamnik). Na zadnjem turnirju pa smo pogoreli. Obe tekmi smo izgubili. Mislim, da smo izgubili zaradi ne organiziranega napada. Naš klub je Ljubljana Volley https://www.odbojka.si/index.php?podst=2166254116488385791..

Se iz tega lahko rodi kaj slabega? Fantje si prizadevajo z vadbo doseči uvrstitev v tekmovalni program, torej napredovati v klubu in v svoji osebni vzdržnosti, zaupati pa moramo vaditeljem, da bodo razvijali napredne in moderne metode dela v klubu in s tem plemenitili njihov značaj. Če se bo kdo od teh mladih podal na poklicno odbojkarsko pot in razvije svojo stroko do maksimuma pa mora vedeti, da svoje strokovne prednosti sme uporabljati v dobro ljudi in ne izrabljati za zla dejanja. Vzgoja športnika v teh simpatičnih šolskih in lokalnih klubih naj bo domoljubna, usmerjena v dejanja za ohranjanje tovarištva in kljub tekmovalnosti, dobra za zmagovite kot za poražence.

Menite, da je vzgoja v klubih potrebna in koristna za našo družbo?

Hej tovariši! 1. januar 2022

Tale naslov poznane pesmi najbolj ponazarja razmere, ki so jih na zadnji dan leta 2021 napisale in poslale med ljudi novinarke in novinarji naše domovine, tudi take enotnosti novinarski ceh že ni dolgo izkazal svoji javnosti. Njihovo sporočilo je brez olepšanja in realno zaokrožil v Temi dneva v. d. odgovornega urednika Dela in moj dolgoletni someščan Bojan Budja pa sem se morda tudi zaradi tega namenila pozornost bralcev mojega bloga usmeriti v teme, ki jih odpira.

Prihaja leto neponovljivih priložnosti; če bi v tem volilnem letu izvolili poslance, državne svetnike, župane in predsednika države, ki bi bili skupaj sposobni zagotoviti: • delovanje ustavne parlamentarne demokracije,
• enotnost naroda brez delitve na domobrance in partizane,
• zaščito naroda pred samovoljo politikov in politikantov, ki jim pomagajo mediji,
• neposreden stik naroda s strankami brez posredovanja medijev
• medijem, da sledijo resnici in svojemu poslanstvu
• da ubranimo demokracijo
• preprečitev, da bi bilo to leto zgubljenih možnost, krutosti in usodnosti.

Tako novinarska srenja, kaj pa menimo o letošnjih priložnostih mi, krajani in krajanke, je potrebno šele ugotoviti. Neko mnenje verjetno ima vsak od nas, vprašanje pa je ali ga je pripravljen javno razglasili oziroma celo pozvati svojo srenjo s simbolnim pozivom Hej tovariši, v akcijo. Sama sem javno že večkrat poudarila, da smo preveč tiho in da ni prav, da se oglašajo le novinarji in nastavljajo svoj hrbet zlonamernim politikom ali zastopniku kapitala. V zgornjih točkah ne vidim nič spornega za narod, seveda pa se zna najti kdo, ki mu na primer ne bi ustrezalo, da se ravnamo po ustavi, da so nesmiselne debate o spravi, da hočemo sodelovati pri izbiri kandidatov na volitvah, da morajo novinarji razmisliti predno napišejo kaj dobrega ali slabega o komerkoli, še posebno pa, da se usmerijo od domnevnih grešnikov v fokus, kdo opravlja svoje dolžnosti v skladu s pooblastili in kdo ne, kdo ne deluje družbeno odgovorno in kdo služi na račun onesnaževanja okolja.

Verjamem v moč presoje naroda in vem, da je v stiski vedno našel pot v boljšo prihodnost. Naša dejanska stiska je revščina nekaterih slojev prebivalstva, ki jo moramo odpraviti, naše težave so v vodilnem osebju javnega sektorja, ki ne dosega želenih učinkov, ne vemo kam je poniknila sodna oblast in zakaj, problem je tudi naš razvoj, ki ne more zagotavljati delo strokovno usposobljene mladine. Še marsikaj drugega je seveda v stiski in zdaj smo na vrsti mi, narod, najštevilčnejša skupina - volivci; najti moramo najboljše za delo na vodilnih položajih države ne glede na želje in predloge strank ali posameznikov, jih uvrstiti na volilne kandidatne liste in jih izvoliti. Njihovo delo bomo seveda skrbno spremljali in uveljavljali njihovo odgovornost zato pa bodo imeli našo trdno podporo in zaščito pred zlonamernostjo politikantov, medijev ali poveličevalcev kapitala. Zmoremo in ni potrebno, da bi Nika objokana krožila po spletu, Hej tovariši, gremo naprej….

Napredni in domovini vdani, življenje se nadaljuje in bo tako, kakršnega si bomo zgradili sami! Se strinjate?

Želje ob Novem letu. 29.12.2021

Večkrat razmišljam o nas, ljudeh in si prizadevam doumeti naše besede, želje, dejanja,… isti ljudje smo enkrat polni dobrote in milosti, že naslednji trenutek pa brskamo po slabostih ras, narodov, širšega okolja, sodelavcev, sosedov, prijateljev, družine. Povsod po svetu ljudje padajo iz dileme v dilemo, iščejo lastne poti za doseganje ustreznejšega razpoloženja, postajajo skeptični pri doseganju zastavljenih ciljev in neizmerno žalostni, če konec poti si srečen.

Ena od poti nam je iz leta v leto enaka; začetek in zaključek te poti je Silvester – zadnji dan v preživelem letu. Za ta dan smo pripravljeni veliko žrtvovati, zanj marsikaj plačati in še več si od njega obetamo. Ne gre le za obilno hrano, dobro založeno trgovino ali noro zabavo. Moja stara mama je bila trdno prepričana, da je tega dne potrebno imeti opravljeno vsa dela, ki spadajo v odhajajoče leto kot so morebitni neporavnani spori ali računi, opravki od polja, vrta, hiš, hlevov in hiše pa do svežega posteljnega in osebnega perila. Vse umazano ostaja v preteklosti, vse kar se začne z Novim letom je čisto, dobronamerno – nov začetek, ki se praznuje. Ko smo bili zaposleni je Silvester pomenil dan zahvale in načrtov za prihodnost. Začel se je s koledarji in neštetimi čestitkami za vse dobro v Novem letu. Obiskali smo vse sodelavce in sodelavke, se drug drugemu zahvaljevali za medsebojno zaupanje in si dokazovali, kaj vse smo še sposobni narediti in bomo naredili zato, da se bomo imeli še bolje. Obiskovali smo udeležence dobavne verige in naše kupce oziroma uporabnike storitev, se seznanjali z njihovimi načrti in skupno ocenjevali tveganja, ki jim bomo morali posvečati veliko pozornosti. Potem smo se raztepli po trgovinah za nabavo dobrot in končno našli čas za jelko, času primerno okrasitev in seveda trenutke, ko smo presrečni lahko objeli otroke, partnerje, starše,…

Po premisleku lahko trdim, da je potreben dan v letu, ko pregledamo svoje »račune«, se poglobimo v svoje prednosti in slabosti, ugotovimo kdo vse nam je že pomagal, se soočimo s prihodnjimi tveganji in poljubimo tiste, brez katerih nočemo živeti. Ni pomembno kako to izrazimo, lahko je razglednica, mail, obisk, darilo ali dobra misel, ki bo prišla kamor je namenjena. Prav je, da nas prevzame občutek sreče, ta redka dobrina v današnjem času in nam vsaj za eno noč dovoli upati, da bo z nami vse dobro tudi v prihodnje.

»Upanje je torej krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup.« (A. Jamnik, SP Dela 24. 12. 2021)

Krka d.d.
Kulturno umetniško društvo Krka, 17.12.2021


Petdesetletno neprekinjeno delovanje Kulturno umetniškega društva Krka potrjuje, da ljudje ne živimo samo od kruha, da si želimo širiti obzorja duha in ustvarjati bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo.

Petdeset letnica nam tudi potrjuje, da, predvsem mladi odpirajo s svojim kulturnim udejstvovanjem sodobne poti ustvarjanja po katerih raste tako njihov osebni ugled kot tudi renome Krke tovarne zdravil d. d.. Različne možnosti, ki jih v organiziranem kulturnem življenju spodbuja Krka so dragocen navdih za lastno kulturno ustvarjanje na vseh področjih kulture, za ohranjanje in rabo lepe slovenščine oziroma materinega jezika in za literaturo s pomočjo katere spoznavajo vedno nove generacije kako pomembna je v življenju pravilna presoja dogodkov, ljudi, tovarn, držav,...

Prilike in priložnosti kulturnega delovanja so izjemno velike tako po kulturnih dejavnostih kot po lokacijah na katerih se razvija Krka d.d. Kultura nas povezuje, krepi skupno delo in se veseli skupnih učinkov. Kultura ne pozna meja med narodi, med politično različnostjo, ljudmi različnih socialnih stanj in tudi ne zna ločiti med starimi in mladimi. Prav ta univerzalnost kulturi daje moč vpogleda v prihodne trende gibanj za večjo blaginjo ljudi ter nam tako odpira obzorje za nove programe in projekte, je razlog, da se zabliskajo oči … ali kot je napisala pesnica in kulturnica Neža Maurer:

Bleska iz oči ni mogoče kupiti –
Ne z grožnjo dobiti …
Blesk iz oči se od sreče rodi –
In podari…

Spoštovani člani KUD KRKA! čestitam vam ob rojstnem dnevu v katerem vstopate v svet modrih. Pred vami je s sedanjim poslanstvom in vizijo, še mnogo ciljev, ki se jih z »bliskom v očeh…« pogumno lotevajte, da boste s svojimi kulturnimi spoznanji pripomogli k temu, da bodo v okoljih delovanja Krke d.d. najustreznejši pogoji za življenje in delo.

Joža Miklič

Spominov sto za stare dni… 11. december 2021

Nekatere dneve resnično ne moremo pozabiti, ker spominjajo na dogodke, osebe, doživetja ali preprosto srečo, ki se je na neki dan motovilila okoli tebe. Spomini pomirjajo, dajo misliti in nas navdihuje za dejanja. Med mojimi srečnimi dnevi je na primer 19. marec – Jožefovo, največji praznik družine Miklič Jožeta iz Lukovka. V njegovem domu je bilo 7 Jožetov, Jožic in Pepc, zato je bil to vsakoletni družinski praznik, ki ga še vedno praznujem v spomin na gospodarno družino z odličnimi pevci, plesalci in komedijanti, ki so skrbeli, da smo tega dne doživljali vse najlepše.

Duša, Marjetina mama je sama živela v moji soseščini. Ko sva se spoznali je bila že vdova, njeni hčerki pa sta že imeli svoji družini. Skoraj vsak dan se je kdo oglasil pri Duši, skupaj smo hodili na izlete na Kolpo, pa v mesto na sprehode in prireditve. Pletla je izjemne telovnike in jopice tako, da sta njeni hčeri bili v njih vedno nekaj posebnega. Midve sva se dobro razumeli. Ko mi je Marjeta sporočila, da mora Duša v bolnišnico sem se zavedala, da sem najino prijateljstvo premalo negovala in, predno sem lahko kaj popravila se je Duša za vedno poslovila na dan 8. marca pred petinštiridesetimi leti. Zelo hitro smo živeli v tistih časih in zmanjkovalo je časa za druženje. Duša je to razumela in skoraj vsak dan se spomnim te blage duše, ko grem na jutranji sprehod mimo njenega nekdanjega okna.

Množica mladih diplomantov različnih fakultet se je v šestdesetih letih preteklega stoletja zaposlilo v Krki tovarni zdravil, ki je nastajala pod vodstvom Borisa Andrijaniča, rojenega 8. decembra. Odličen vodja in učitelj mladih s katerimi je gradil tovarno, je bil na ta dan vedno odsoten ker ni želel, da bi mu namenjali kakršno koli pozornost sicer bi ga kdo lahko proglasil, da gradi »kult osebnosti«. Običajno mu ni uspelo pobegniti, cvetje ga je čakalo v pisarni, skromna darilca so prihajala pred ali po rojstnem dnevu, včasih kar po pošti kot npr. Dalmatinova biblija, ki jo je na koncu celo sam plačal. Nekoč smo izvedeli, da se skriva v Šmarjeških Toplicah in zbralo se nas je mislim da 62 s predsednikom Delavskega sveta na čelu. Res smo ga našli in predsednik DS ga je nagovori: »oprostite direktor, da nas je prišlo tako malo,…«. Andrijanič se je blagohotno smehljal in bil vidno zadovoljen, nazdravili smo mu in zapeli. Lepo je bilo graditi tovarno in z njo vred našo tovarniško kulturo s spoštovanjem humanizma in zaupanja.

Osmega decembra je praznoval rojstni dan tudi Franci Kuhar, župan občine Novo mesto, pozneje prevzel vodenje pravne službe v Krki. Franci je bil bolj družinski človek. Njegov rojstni dan se je proslavljal le v sektorju, kamor je pravna služba spadala. Posel v Krki mu ni bil posebno po godu in odšel je v advokaturo skupaj s svojo sodelavko Beti.
Pred nekaj meseci je za vedno odšla njegova Sonja in ob tej priliki sem z njim obujala spomine tudi na naše skupne poslovne in osebne poti. Kot župan je na neko slovesnosti imel štiri urni govor in med drugim pribil: »gradili smo ceste, da bi ljudje ob njih ostajali in ne po stezah odhajali«. Pod njegovim vodstvom smo v Novem mestu dobili več novih osnovnih šol pod okriljem samoprispevkov. Po službeni dolžnosti sva veliko sodelovala , nastalo pa je tudi sorodstveno razmerje saj je moj sin njegov bratranec.

Za osmi december sem predstavila le tri čudovite ljudi, še veliko več mojih prijateljev tega dne praznuje in za vsakega bi lahko napisala posebno zgodbo. Pa osmi december ni nič izjemnega, tudi drugi dnevi so polni spominov na odlične sopotnike in čase ko smo tlakovali poti v vedno boljšo prihodnost.

Ne pozabite negovati prijateljstva!

Na stara leta, 10. december 2021

Zadnja leta se okoli starejših pletejo številne zgodbe tako med njihovimi potomci kot v lokalnih skupnostih in v državi. Krešejo se mnenja o tem ali so starejši še družbena bitja ali pa so že postali predmet razprav tako kot so na primer gozdovi, podnebje, mize in klopi, glasba,… Kot starostnica se počutim ob tem nelagodno saj do sedaj z ničemer nisem posebno obremenjevala ljudi in družbo okoli sebe. Tudi starostniki v mojem okolju živijo kar se da gospodarno, delavno, enako spoštljivo do vseh ne starostnih kategorij prebivalstva. Seveda pa z zanimanjem preberem vse kar javno objavijo strokovnjaki, prizadevni aktivisti, tudi politiki, ki imajo do nas svojevrsten interes posebno v volilnih letih. Žal pa je zelo malo ali nič objavljenega kaj menijo starostniki sami- pandorino skrinjico je odpirala le gospa Biserka, a je hitro utihnila, ne vem zakaj.
Za oblikovanje mnenja starostnikov bi bili potrebni rezultati anket in gerontoloških raziskav, da bi jih zmogli uporabno identificirati. Ker teh nimam bom pisala le o izkušnjah, ki bi jih lahko uporabili v dolgoročnem načrtu dejanj, pomembnih pri doseganju cilja (strategiji). Dejstvo je, da starost nikomur ne uide in je zato razvijanje starizma velik nesmisel, gradnja stanovanj za starostne kategorije prebivalstva pa preživela oblika pomoči starostnikov saj odločitev o premoženju starostnika in skrbi za njegovo dostojno preživljanje ne morejo in ne smejo sprejemati samostojno temveč samo skupaj s svojo družino in svojimi potomci. Hiša s pripadajočimi pritiklinami, zemljišči in drugimi premičninami in nepremičninami je dom staršev in otrok, eni se starajo, drugi odraščajo, o njihovem domu odločajo tisti, ki so bili tu doma in tisti, ki so se primožili ali priženili. Nisem prepričana, da otroci nočejo živeti in skrbeti za svoje ostarele v okviru možnosti seveda, ki jih imajo. Niti na misel mi ne pride, da bi izkoriščala njihovo naklonjenost, kot lev se borim, da zmorem poskrbeti za sebe, toda če ne gre je tu dolžnost mojih dedičev. Ti pa lahko delo z menoj in našim domom opravijo sami, zagotovijo primerno servisiranje, storijo kaj drugega, najprimernejšega za vse. Zaradi ohranjanja pripadnosti misli, da na svetu nisi sam je nujno, da zaščitimo duha družine in ga prenašamo iz roda v rod.
Praksa nakazuje, da starostniki ne potrebujemo veliko, zlasti ne zahtevnih programov, ki bi nam skrajševali čas za počitek, branje, tam pa tam kakšen obisk prireditve, druženje s prijatelji in podobo. Ko zmanjkuje življenjske moči usiha tudi želja po nenehnem učenju, če pa je tu še kakršno koli obolenje je dnevni urnik hitro prenatrpan in zato počitek nujen. Dom si si zgradil zato, da te bo »odnesli iz njega« morda v paliativno bolnišnico, v Hospis, … tudi umiranje je del narave. Želim si, da bi moja lokalna skupnost zagotovila ustrezne in poceni servise, ki bi poskrbeli za tisto kar sami ne zmoremo kot na primer čiščenje prostorov, nabava potrebnega, dostava naročenega in seveda tudi prijazno besedo prostovoljca ali novoletno pismo gimnazijca.
Pokazalo se je, da so domovi starejših težko obvladljivi tako finančno kot zdravstveno, verjetno tudi kadrovsko, njihovo poslanstvo se prenaša na koncesionarje. Njihov razvojbo zato verjetno šel v smeri dolgotrajne oskrbe in v servisne dejavnosti za starejše kar je zagotovo dobro in želeno.
Koncesije se uveljavljajo tudi na področju varovanih stanovanj in njihove servisne oskrbe v čemer ne vidim drugega kot tržno interesantnega posla. Če gre za razumevanje potreb tistih starostnikov, ki nimajo potomstva ali dedičev, bi varovana stanovanja morala ostali v socialni sferi, če pa gre za željo po menjavi doma (zamenjava hiše za stanovanj) se starostnik-investitor pač mora sprijazniti s tržnimi pogoji.
Menim, da starostnikom najbolje odgovarja življenje doma v družini. Svoje želje in potrebe so dolžni zmanjšati na najnujnejše in si prizadevati za dobro družinsko sožitje. Pogoj za uresničevanje pa je, da lokalna skupnost zagotavlja dobre in poceni servisne dejavnosti, da bi s tem olajšala razmere tako starostnikom kot njihovim skrbnikom. Staranje na domu nujno potrebuje tudi paliativno zdravstveno pomoč najbližnje bolnišnice.

Kako bi pa vi ravnali?

Podnebno razpravljanje in naš dom, 5. december 2021

Sodeč po novicah medijev se v današnjem svetu veliko pozornost namenja podnebni politiki in znotraj nje ponovni vzpostaviti ravnotežja med potrebami človeštva in naravnimi danostmi. Nastajajo institucije, ki naj bi zagotovile izvedbo dogovorjenih ukrepov tam nekje okoli leta 2050. Ob prebiranju tovrstnih dogovorov, kritik, ocen in poročil ugotavljam, da je vse preveč besed brez dejanj in da marsikaj kar navajajo tudi strokovnjaki ne vzdrži presoje.

V Delu 13. novembra letos so objavili Glavne dejavnike izpustov toplogrednih plinov v letu 2020 med katerimi dominira energetika (57,0%), sledi kmetijstvo in gozdarstvo z 18, 4% deležem, pomembno prispeva tudi promet 16,2%, sledita pa industrija (5,2%) in odpadki (3,2%). Meni ti podatki pripovedujejo zgodbo vodenja in odločanja moje domovine v preteklosti. Z izgradnjo na primer, avtocestnega križa so pristojni ljudje do vratu zadolžili Slovenijo, po njem poteka vedno večji mednarodni promet, državljane pa bremenijo toplogredni plini. Je kje ugotovljeno koliko prihodkov in odhodkov Slovenija ima s tem avtocestnim križem tako z naložbo kot z upravljanjem. So strokovnjaki v Sloveniji pripravili kakšno študijo, analizo ali načrt, katere dejavnike izpustov toplogrednih plinov bo reševala sama in katere v povezavi z sosedi, EU ali kom drugim, predvsem pa kakšne posledice bodo nastopile na trgu dela, na socialnem področju in drugih za ljudi pomembnih področjih ter kako bomo odpravljali morebitne probleme.

Prebiram energetske strokovnjake, ki sicer zgubljajo vodilne položaje, čeprav so njihova sporočila spodbudna, bi rekla tudi dovolj konkretna, da si človek lahko ustvari sliko o energetski prihodnosti Slovenije. Praviloma pri vsakem predlogu poudarijo, da se namesto njih mora odločiti Slovenija v kaj bo v energetiki vlagala, kako bo zmanjšala izpuste toplogrednih plinov, kakšen varčevalni načrt bomo sprejeli in kakšne posledice sprejeli, verjetno bistveno višje cene. Kje so te odločitve, kdaj nam bodo znane, da vem ali moram streho hiše pokriti s sončnimi celicami ali ne.

Zanimivo razmišlja dr. Rudi Rizman (SP Dela 6.11.2021) o odnosih med kapitalom in delničarji. Pravi, da če tudi bi managerji 90 korporacij, ki najbolj onesnažujejo okolje, hoteli sprejeti ukrepe razogljičenja, bi jim delničarji, ki jim gre le za dobiček, to preprečili. Kot delničarka tovarne v kateri sem pustila 18 let svoje mladosti, se z Rudijem nikakor ne morem strinjati. V prvi prioriteti ostaja varen in ustrezen razvoj te tovarne, da njene dividende lastniki delnic lahko smatramo za varno rezervo v primeru poslabšanja osebnih življenjskih razmer in da se izognemo borznim špekulacijam v katerih smo pred leti v Sloveniji izgubili kar lepe naložbene vsote ne da bi kdorkoli zato odgovarjal. Pa tudi po doktrini ekonomske stroke ne bi mogli govoriti o edinem interesu delničarjev po dobičku. Najprej bi se morali dogovoriti o dodani ustvarjeni vrednosti in o njeni enakopravni razdelitvi med kapitalom in delom. Dvomim tudi, da je večina delničarjev požrešnih lumpov brez etike in družbene odgovornosti.

Še veliko je stvari v podnebni politiki, ki zahtevajo temeljit premislek v vsakem gospodinjstvu in v vsaki delovni sredini. Na novo se oblikujejo temelji našega načina dela in življenja, biti mora zraven, sicer nas ne čaka nič dobrega.

Je kdo že oblikoval družinski pristop k reševanju teh zadev?

Fenomen Zadružni dom, 4. december 2021

V današnjem času, ko se o našem delu v mladosti piše in misli le najslabše, je prava osvežitev nastajajoča Analiza udarniške gradnje zadružnih domov, ki smo jih v Sloveniji uspeli zgraditi kar 523. Analizo pripravlja interdisciplinarna skupina strokovnjakov, pomagala pa naj bi odgovoriti na vprašanje Beneškega arhitekturnega bienala »Kako bomo živeli skupaj?«

Kdo bi si mislil, da je po osmih desetletji gradnje zadružnih domov v Sloveniji postala vrednota oziroma prepoznana kot »tisti del vasi ali mesta, kjer svoj prostor najdejo pristni človeški pojavi, ki omogočajo skupnost: druženje, prenos znanja in spominov« (N. Zupanc;SP Delo13. 11. 2021).

Imela sem to srečo, da sem lahko sodelovala v udarniškem delu gradnje, pri upravljanju z domovi in pri uporabi prostorov zato naj bo dovoljeno, da se veselim ugotovitev omenjen Analize in z nekaj stavki obnovim spomine na zanimivosti v zgodovini zadružnega doma v Trebnjem in na Barju.

Ko je nastajal zadružni dom v Trebnjem sem bila dijakinja nižje gimnazije in dom se je gradil na gimnazijskem dvorišču. Ogromno stavbo, podobna farovžu in sodniji, so gradili gradbeni obrtniki, ki so ob nam primernih delih zaprosili mladinsko in pionirsko organizacijo za pomoč. Na delo smo odhajali s ponosom, nosili zastavo in si prizadevali pridobiti ustrezna priznanja za dobro opravljeno udarniško delo. Dom je bil komaj pod streho pa smo že v prvem nadstropju imeli telovadbo, popoldne ali zvečer pa vaje atletike, ki jih je organizirano športno društvo. Prvič sem videla telovadna orodja gred, kroge, konja,… in počutila sem se privilegirano ker vse to lahko tudi uporabljam brezplačno.

Zadružni dom na Barju sem spoznala kot študentka Univerze v Ljubljani. Bil je ogromen, poleg trgovine, gostilne in stanovanj je bila v njem velika gledališka dvorana z odrom in garderobami ter dodatnim prostorom v katerem bi lahko bila kakšna druga kulturna dejavnost. Poslovni del je urejala Kmetijska zadruga Barje, dvorano z vsemi pritiklinami pa je bila v upravljanju Kulturno umetniškega društva Barje. Moja mama je bila med pobudniki ustanovitve Kulturno umetniškega društva, njegova brezplačna režiserka in organizatorica prireditev. Vključevala me je v delo društva, v iskanje sredstev za dokončanje gradnje gledaliških prostorov in za vse drugo kar se je praviloma takrat opravljalo s prostovoljnim delom kot na primer sodelovanje z Zvezo kulturnih organizacij, gostovanji po sosednih odrih, oskrbo z rekviziti in podobno. Imeli smo vsaj eno gledališko predstavo na leto, številne proslave v čast našim literatom in ob prazničnih dnevih, veliko gostovanj, veliko plesa in zabave. Dvorana se je vsako leto polepšala in ob vseh prireditvah so jo polnili Barjani, res pravi prostor za druženje in skupno ustvarjanje na Barju. Po dokumentih iz arhiva sem napisala knjigo Barjanski tulipani in v njej konkretno navedla, kako je druženje, prenos znanja in spominov potekal v praksi.

Zadružni dom na Barju je opravljal svojo funkcijo kar 42 let. Ostal je v najlepšem spominu krajanom. Ko bi ga morali sanirati, so ga podrli, na njegovem mestu pa so zrasla najemna stanovanja. Barjani ga pogrešajo in vztrajno prosijo MOL, da jim zagotovi nov Društveni dom, od 2007 leta dalje je v proračunu občine v ta namen predviden kakšen izdatek, Društveni dom pa ostaja žal le lepa želja.

Ta veseli dan kulture!, 3. december 2021

Resnično si želim , da bi bila ta trenutek v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici ali Galeriji Naive v Trebnjem ali vsaj med novomeškimi kulturniki, na Ta veseli dan kulture, toda tu je korona, starost, vožnja ponoči – žal so to prevelike težave zaradi katerih moram na ZUM – v redu, vendar to ni isto, ni prijateljev, ni debat,… samo moja dnevna soba. Poslušam koncert slovenske filharmonije na SLO2, prebirala sem Povest o latinščini, nekaj novega sem slišala o baroku pri nas, pa o Gorjancih med antiko in Rimljani in dneva je bilo konec saj je pozimi sama noč.

Očitam si, da zanemarjam kulturna doživetja, ki so me desetletja bodrila pri delu, kjer sem pridobila mnoge prijateljice in prijatelje, se učila lepega vedenja in razpravljala tako o vzgoji, gospodarjenju kot o dobrih in slabih dejanjih v naši domovini. Obujam spomine na posamezne dogodke na primer na letošnjo 50 letnico Kulturno umetniškega društva Krka, ki sem mu posvečala pozornost kar precej let. Ugibam kako bo obnovljena zgradba sredi Novega mesta, ki smo jo pod mojim vodstvom zgradili za potrebe SDK po načrtih arh. Blažona kot moderen objekt za ustrezno urejeno okolje. Spet sem v mislih na Barje, kjer smo kulturni prostovoljci upravljali pretežni del zadružnega doma in poskrbeli za primerno ohranjanje spomina na naše literarne velikane, žrtve vojne in praznične dneve naše domovine. Še več, spet oživijo v mojih mislih šolski dijaški časi, ko nas je Božo Kovač navdušil za Hasanaginico, učenje tamburice, brskanja po dobrih knjigah v skromni trebanjski knjižnici in mnogo drugim kar sem deloma popisala v knjižici Potomci Jurčičevih junakov. Bojka v Krki je bila naša »dobaviteljica« vstopnic za najelitnejše kulturne prireditve v Cankarju, Lisinskem in drugod – Bernstein, Pavarotti, opere v Veronski areni, še in še bi lahko naštevala kako neizmerno nas je razvajala in skrbela za razvoj našega kulturnega življenja. Veliko je k našemu kulturnemu napredku pripomogla pokojna Staša Vovk, da smo spoznavali vrhunske dosežke novomeških plesalcev, glasbenikov, likovnih umetnikov, poetov, … naj končam, lepo je tudi obstali pred skulpturami naših domačih umetnikov v kamnu, ki vztrajajo tudi ob koroni.

To, kar ponazarja Ta veseli dan kulture, je v mojem razmišljanju zapustilo najlepše kar sem doživela. Je moj način življenja in mi je pomagalo spoznavati najveličastnejše stvaritve človeštva od Kitajskega zidu, Ermitaža, piramid v Egiptu in Mehiki, Vatikanskih zakladov, center Pompidou pa vse do Jeruzalema, Samarkanta, Peruja, indijske Agre in Sydneyjske opere. Skrbno negujem spomin na ta kulturno bogata potovanja, ki so mi pomagala k ustreznejši presoji ravnanja posameznikov kot tudi narodov.

Mladi in nekoliko manj mladi, pojdite v kulturne hrame, berite knjige, spoznavajte ljudi po vsem svetu in postali boste neizmerno bogati!

Boste dodali svoje poglede na Ta veseli dan kulture in njegova sporočila?

Moja svetnika v Občinskem svetu Novo mesto, 2. december 2021

V naši domovini je gospodarjenje s proračuni občin in države izključno v pristojnosti političnih strank, ki nam ob volitvah ponudijo v izvolitev liste svojih svetnikov v občinskih svetih in poslancev v Državnem zboru. Skoraj vse stranke so sicer zainteresirane za volilne glasove upokojenih toda pri množici drugih problemov se želje in nuje upokojencev praviloma potiskajo v ozadje, celo pri poslancih DeSUS. Svetla izjema v tem sistemu je prav gotovo svetniška skupina DeSUS občinskega sveta Mesten občine Novo mesto, ki nas kar naprej preseneča s predlogi za izboljšanje lokalnih razmer za starejše in z dosežki svojega dela. Iz tega razloga pač smatram, da je ta svetniška skupina moja, saj, ne da bi škodila drugim, uspešno in vztrajno bogati življenje upokojenim.

Ana Bilbija in Adolf Zupan sta močni osebnosti, ki sta ves čas svojega aktivnega udejstvovanja reševala kar najzahtevnejše probleme Dolenjske in Bele krajine. V pokoj sta odšla kot dobra poznavalca proračunskega sistema in vztrajno ter gospodarno nadaljujeta svoje delo kot svetnika DeSUS-a Novo mesto. Njuna veličina se kaže v prizadevanjih za izboljšanje materialnih razmer vseh generacij in v okviru teh za spoštljiv odnos do potreb starejših, kajti samo na ta način rešujemo pravično potrebe večine ne da bi se popredalčkali na leve ali desne kamor nas porivajo obstoječe politične stranke. S številnimi predlogi Občinskemu svetu dokazujeta naklonjenost starejše generacije do enotnosti naroda v dobrem in slabem. V obširnem predvolilnem poročilu, namenjenem javnosti sta svoje delo, prizadevanja in uspehe oziroma neuspehe konkretizira tako, da lahko o njih sodi vsak tako po kakovosti njunega osebnega prizadevanja kot tudi o kakovosti delovanja uzakonjenega sistema. Ugotavljata, da bi bilo marsikaj bolje ali hitreje narejeno, če bi upokojeni imeli več svetnikov v občinskih svetih, posledično pa tudi večji vpliv na kakovost delo strank v državi.

Moja svetnika seveda zelo dobro poznata tudi zadeve, za katere bi bilo potrebno enotno delovanje upokojencev v državi. Za nas upokojene je grozljivo poslušati in gledati peripetije med organi upokojenih, med upokojenci in njihovimi današnjimi parlamentarci, o nekem prevzemanju članstva, o nesprejemljivih predsednicah in predsednikih, tako v Združenju društev upokojencev kot v naši politični stranki DeSUS. Njuni predlogi tem organom si zaslužijo vso podporo, morali pa bi jo javno izraziti vsaj vsa društva kar je na primer že storila predsednica Društva upokojencev Novo mesto Rožca Šonc. Žalostno je, da po nenehnem govorjenju ne odpravimo revščine, ne rešimo problematike dolgotrajne oskrbe, še vedno povečujemo prekarno delo mladih, ne uredimo gospodarjenja z odpadki in še in še. Opravičila nimamo in krivi smo delno tudi upokojeni sami. Premalo nas gre na volitve, ne vem zakaj smo ob tako grobih napakah aktualne oblasti kar tiho, nepošteno je od nas, da boj za poštene odnose prepuščamo novinarjem, svetnikom in parlamentarcem, če vidimo, da njihovo delo ne rojeva boljših razmer.

Med vrsticami poročila mojih svetnikov je mnogo resnic in veliko želja, da bi tudi upokojeni opravljali svoje dolžnosti volivcev bolj odgovorno in vsebinsko bogato.

Kaj menite pa vi o delu svetnikov in parlamentarcev?

Bi bližnji sosed varoval …, 30. novembra 2021

V preteklosti se je izkazalo, da si naši sosedi več ali manj prizadevajo urediti in vzdrževati okolico svojih domačij z vključno tistim delom javnih površin, ki gravitirajo na privatno lastnino. Iz tega razloga opazujemo dosežke drug drugega, si medsebojno pomagamo, prijateljsko svetujemo in rešujemo probleme.

Na našem vrtu imamo večkrat soseske seanse, modrujemo o sadju, prevelikem gozdnem drevju, košnji, pa tudi o tem, kako bi polepšali naše skupne površine. Jožko iz Westrove, soseda Jože in Franci skupaj z menoj ugotovimo kaj bi bilo dobro še postoriti in se tudi dogovorimo, kako bomo to izvedli. V tej gruči starostnikov je Franci pravi mladenič pri petdesetih, poln dobrih zamisli ob vsakem problemu, fizično močan in sposoben lotiti se katerega koli dela z velikim veseljem, hudomušnostjo do nas treh, ki ga lahko samo hvalimo, ne moremo pa več po njegovih stopinjah. Na našem vrtu smo pred nedavnim posadili novo marelico potem ko je prav Franci odstranil starejšo.

Ni minil dan, da ne bi vsi štirje malo poklepetali s Francijem o tem, česa se bo lotil danes. V zagati ni bil nikoli; moram pospraviti drva od letošnjih posegov, čaka me oreh, ki se je posušil, rad bi postavil čolnarski privez na Težki vodi, tu pod hišo bi rad naredil razgledni stolp, in še in še. Prikimavamo, hvalimo zamisli, včasih pripravim kakšno pijačo ali prigrizek, ko konča si seveda ogledamo z občudovanjem tako razumne rešitve kot fizičnega vloženega truda.

V petek dopoldne je »pela« sekira Francija tako kot vsak dan, pozdravljali smo se in nato odšli vsak po svojih poslih. Okoli tretje ure popoldan je s sirenami pripeljal rešilec iz urgence pred njegov dom, zagledam njegovo Lili vso v joku, vprašam sosede kaj je narobe? Lili je skupaj z zdravnikom le še ugotovila, da je Franci odšel v večnost. Kako nas je to neizpodbitno dejstvo prizadelo ni možno izraziti z besedami. Družina se je v celi zbrala okoli Lili, mi sosedi smo samo nemo sledili njeni žalosti in se seveda dostojno poslovili od Francija.

Kdo je bil Franci? Srečali smo se prvič na maturantskem plesu mojega danes petdeset letnega sina. Kar nekaj časa je minilo, da sta se z Lili spoprijateljila, postal je meščan naše ulice. Prvo občudovanje nas sosedov je bila dograditev hiše Lili. Čisto sam je več mesecev dozidaval garažo z novim vhodom in kar dvema etažama. Samo pri strehi je ta občudovanja vreden graditelj dobil nekaj dnevno pomoč. Če tega ne bi videla, bi zelo težko verjela, da je možno. Prijaznega soseda sem po končani gradnji srečevala na zgodnjih jutranjih sprehodih ob vsakem vremenu, včasih tudi na poti v tovarno. Če je bilo okoli naše hiše potrebno opraviti kaj, kar sama nisem zmogla, sem v veliki zagati zaprosila Francija in vedno mi je postoril zaprošeno. V dolini je podrl posušene orehe, pripravila sem mu prigrizke in pijačo in takrat se nekoliko razgovoril o rojstnem kraju blizu Kamnika, znanja, ki mu ga je zapustil oče, željah o ureditvi sedanjega doma in podobno. Nisem spraševala, le poslušala, kar je sam povedal. Pozneje sem mu takrat, ko sem opazila, da spet dela nekaj težkega, pripravila na primer mlince in mu ponudila kozarec vina. Najin kar lep zadnji projekt je bil kulturni; postavila sva klopco k kateri sva nameravala namestiti še »Knjižnico pod rožami« kar vse naj bi obogatilo kulturo uličnih prebivalcev. Zamisel bomo razvijali, morda z otroškim ustvarjanjem ali kakorkoli tudi v spomin na ustvarjalca Francija.

Lili je v slovo svojemu Franciju napisala izjemen nekrolog in mi dovolila, da vam ga predstavim:

*Dragi moji,

zbrali smo se, da se poslovimo od našega Francija. Ne morem, da ne bi spregovorila o tako čudovitem človeku. Kako srečni smo, da so nas greli žarki njegove dobrote.

V svoji preprostosti je bil veličasten. Vsi smo ga oboževali, občudovali njegovo delavnost, saj je bil mojster za vse. Njegovo prijaznost, saj ne poznam človeka, ki bi lahko karkoli slabega povedal o njem. Občudovali smo njegovo iskrivost in navdušenje za igro. Rad je imel vse otroke, oni pa njega še bolj, tako tisti, iz njegove rodne vasi Križ pri Komendi, ki jih je leta vodil kot prostovoljni vodič na Debeli rtič. Kot tudi svoje otroke, še posebej pa vnukinje in vnuke. Oni pa so ga oboževali. Bil je dober sin in starejši brat dvema sestrama.

Bil je neverjeten, pravi leksikon. Zapisal je ugankarski slovar z več tisoč gesli! Bil je sestavljavec kvizov in jih tudi organiziral. In tudi na njih sodeloval, saj se spomnite Kolesa sreče? Zapisal je vse, bil je neverjetno organiziran in sistematičen. Ko listam po njegovih zapiskih, se čudim, kdaj je vse to napisal: naslove na stotine prebranih knjig, zapisal je besedila več kot 300 glasbenih komadov, zapisal seznam z vsebino na stotine gledanih filmov. Da ne omenjamo kasete s posneto glasbo in cd-ji s posnetimi domačimi videi… neverjetno. Genij, izven serijski, s filmskim spominom. Vsi mi pa smo se sončili v njegovi veličini.

Zame je bil idol, vzor, prijatelj, sopotnik in moj srček. Za otroke velikodušen, igriv, zabaven in velik animator in tudi motivator. Vnuki so plezali po njemu. Spoštovali so ga vsi, ki jih poznam. Še nikoli nisem doživela, da bi sodelavci v podjetju tako hvalili svojega sodelavca! Ker je bil pošten, dosleden in vsem vzor.

Bil je zaljubljen v hribe, močan kot alpinist, pa velik romantik in nežna dušica. Koliko koncev tedna smo kot družina preživeli na Veliki Planini! Na pohodih, smučanju, zvečer pa se v Titanovi koči ob svečah zabavali ob improviziranih igricah. Zadnjih 20 let je bil več kot 7000 x na Marofu in še dlje, vsako najbolj zgodnje jutro, brez izjeme. Kar je na tisoče prehojenih kilometrov. Naslednje leto je imel v planu peljati družino na Triglav. Bil je nesebičen, plemenit, vedno pripravljen pomagati. Še septembra je 113 - ič daroval kri! Nikoli ni hrepenel, da bi šel v penzijo, a tako je naneslo, da je bil letos na čakanju, dve leti pred upokojitvijo. Pa je bil vesel, da je lahko ostal doma, žagal drevje, cepil drva, grabil listje, naredil poti okoli vrta, da je kot v pravljici! Bil je močan kot Peter Klepec. A ga je izdalo preveliko srce. Dobesedno in metaforično.

Z njim smo bili presrečni. Dal nam je toliko dobrega in lepega, brezpogojne ljubezni, pozornosti, kot si nismo nikoli upali sanjati. Vedno se ga bomo z veseljem v srcu spominjali in se zahvaljevali stvarstvu, da je na nas sijalo sonce njegove ljubezni. Našla sem zadnje besedilo pesmi, ki jo je prevedel in zapisal, gre pa takole:

V TVOJIH OČEH VIDIM POMLAD,
V TVOJIH POLJUBIH ČUTIM PRVO LJUBEZEN
V MENI JE VSE NOVO, ZDAJ KO SI TU
IN PO TEBI NE BOM NIKOLI VEČ LJUBIL.

NIKOLI MI NE RECI, NIKOLI MI NE RECI ADIJO,
ČE ME IMAŠ RADA, TEGA NE RECI NIKOLI.
O, DRAGA MOJA, NIKOLI MI NE RECI,
NIKOLI MI NE RECI ADIJO,
ČE ME IMAŠ RADA, TEGA NE RECI NIKOLI – NIKOLI ADIJO!

…pesem zveni, kot bi se včeraj zaljubila. Adijo moj srček. Verjamem, da se srečava drugje.
*Prof. Lili Žnidaršič

Značilnosti vodenja, 11. november 2021

Kakšno bo vodenje po končani pandemiji se sprašujejo na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu, ki bodo 17. novembra letos organizirali posvet preko spleta. Povabili so me k sodelovanju in posredovala sem jim naslednje mnenje.
Ugotavljam, da Covid sam po sebi ni narekoval spremembo vodenja. V gospodarskih družbah so posvetili več pozornosti dobavnim verigam in obrambnim mehanizmom pred boleznijo, v lokalnih skupnostih in v državi pa se do sedaj niso prav dobro znašli, ker so se pri odločanju premalo ozirali na ugotovitve analitikov, iskali pa tudi niso novih pristopov k vodenju. Značilnost sedanjega obdobja vodenja je predvsem vse splošna menjava direktorjev družb kar bo v prihodnje prej odvračalo kot vabilo kakovostne kadre v vodenje.
Poudarila pa bi, da spremembo vodenja sama pandemija niti ni zahtevala saj je dobro sčasoma preveriti obrambne mehanizme tržnih in lokalnih skupnosti. Pandemija Covid je sestavni del upora narave proti človeštvu, ki z njo ne gospodari razumno in etično. V tem boju z naravo pa se bodo morale bistveno spremeniti značilnosti vodenja. Brez premoga, nafte in plastike se bo moralo ukiniti ne sluteno število delavnih mest pri 90 največjih onesnaževalcih okolja (R. Rizman, DP Dela 6.11.21). Kar je na svetu skladno z naravo se bo moralo razvijati hitreje kot do sedaj, odpirati nova delovna mesta in zaposlovati vse večje število prebivalcev na zemlji. Razvoj malega podjetništva bo neverjeten, sedanji management se bo moral specializirati in na novo oblikovati dobavne verige materialov in predvsem storitev. Družine bodo morale razviti nove oblike gospodarjenja z družinskim premoženjem, več vlagati v vseživljenjsko učenje in najti v sebi dovolj moči za nastopanje na trgu. Potrošniške navade se bodo zaradi ohranjanje narave postopoma spreminjale. Potrošniki ne bodo kupovali kar se jim ponuja pač pa samo tisto kar kot podjetniki potrebujejo in kar je potrebno za njihov obstoj. Svoj delež k spremembi značilnosti vodenja pa bodo doprinesli tudi roboti oziroma avtomatizacija. Nastajali bodo interdisciplinarni samostojni poklici, ki bodo svoje usluge vgrajevali v dobavne verige ne da bi zato potrebovali usluge vodenja. Zgleda, da bodo nove organizacijske enote imele značaj danes poznanega zadružništva oziroma prostovoljnega zavezništva.
Digitalizacija je že prioriteta v EU, razširila se bo na vsa področja in bistveno spremenila upravljanje s skupnimi zadevami, ki jih bodo vsebovali proračunski memorandumi. Javni zavodi in proračunska podjetja bodo morala rasti oziroma se razvijati v skladu z naraščanjem prebivalstva in delovati kot gospodarski subjekti ne glede na vir financiranja njihovih storitev. Skupnih zadev bo vedno več, nastajala bo občutljivost za davčno najprimernejše okolje in se bo zato krepil nadzor. Vodenje v tem družbenem segmentu bo zato dobil značilnosti iskalca ravnovesja med možnostmi in potrebami javnih storitev.
Kar je danes možno razbrati iz javno objavljenih analiz in kar nakazujejo aktivnosti za varovanje narave, se lahko reče, da bo pri vodjih najbolj iskana značilnost zaupanje v lastno sposobnost in pogum za samostojen vstop na trge. Razlikujejo se te značilnosti od sedanjih vsaj po (1) sedanjem zaupanju v službo in delodajalca, (2) po sklicevanju na nezadosten vir financiranja in (3) po sindikalnem prizadevanju po višjih plačah
Morda bi bilo dobro spoznati mnenje Edgarja in Petra Schein, ki nove značilnosti vodenja iščeta v ponižnosti (Ponižno vodenje) ali pa ugotovitve mag. Darinke Miklavčič, ki v svoji knjigi Umetnost vodenja ugotavlja, da je vodenje umetnost.

Kaj pa ugotavljate vi?

Turobna pozna jesen je lahko tudi čas za premislek, 10. november 2021

Letos gre pa res vse drugače kot bi rekli za pretekla leta tako v mojem okolju kot v mojih doživetjih. Velika pričakovanja, da se korona umika, so se razpršila, nas od druženja spet potisnilo za računalnik in med telefone. V virtualnem svetu mi je vedno težje biti. Čudni protesti tistih, ki se ne želijo cepiti in solzivec nad prestolnico še nisem doživela in sem zato ne malo prestrašena. V dnevnem časopisju se nadaljujejo alarmantne novice o »obglavljenje« podjetji ne da bi kdo s prtom mignil kaj šele ukrepal v skladu s svojimi pooblastili. Na milijone ljudi po svetu zahteva, da tistih »90 korporacij, ki od začetka industrijske revolucije ustvarjajo za dve tretjini misij«* čim preje razdeli svoje bogastvo lačnim in revnim. Nihče jih ne sliši čeprav najvišje svetovne avtoritete kar naprej zasedajo in kot pravi Greta ponavljajo bla,… narava kot da Greti pritrjuje, se upira, včasih besni, letos nam je vzela olive, kar je seveda malenkost v problematiki krajev, ki tonejo zaradi taljenja ledenikov ali v problematiki rastlin in živali, ki jih je vsak dan manj. Ni druge rešitve, dragi potrošniki jaz, ti, …vsi kot da prenehamo kupovati stvari, ki nam niso potrebne za umirjeno, idilično in prijazno življenje brez plastike, bencina, premoga, … Greta ne nagovarja niti ne zmerja omenjenih 90+, nam, potrošnikom nenehno dopoveduje, da naj že enkrat besede spremenimo v dejanja, nehamo kupovati kar nam je ponujeno in začnemo prazniti trgovske in druge police samo za stvari, ki jih naše novo življenje potrebuje in kar ne moremo pridelati/narediti sami. Še pogledali ne bomo vabljive embalaže v kar je običajno zapakirano kaj nepomembnega.

Zdajle sem vas pa spravila v smeh, kaj ne? Kako pa naj jutri zjutraj pridem v službo, še prej v vrtec in v prostore kjer dela žena? Prav imate – za vas je avto prioriteta, ki jo morate ohraniti, zato pa boste naravi pomagali tako, da vas bodo energetsko oskrbovale sončne celice (kratkoročni cilj), da boste varčevali za električni avto in izolirali hišo (srednjeročni cilj) ter odpravljali potratne navade svoje družine (dolgoročni cilj). Bi si upali kot dober gospodar, načrtovati pot vašega prispevka k predlaganim ali morda še boljšim ciljem. Družina je tudi gospodarska družba, poskrbeti je potrebno za gospodarsko rast zato dober gospodar svojega imetja ne prodaja temveč samo kupuje, ga primerno vzdržuje in skrbi da ga družina razumno uporablja, tudi za poslovne prostore in delavnice, kamor danes morda zahajate v službo. Delo na domu je danes realnost, ki jo je treba sprejeti. Pogovori o prihodnosti so spodbude k samostojnosti, strokovnosti in inovativnosti družinskih članov ki kaj kmalu spoznajo, da hoditi v službo ni edini cilj, da je v njem veliko rizikov v primerjavi z plačo, ki jo priznava korporacija. Sklepanje zavezništev in krepitev sodelovanje zlasti s podjetniki trženja je seveda med najpomembnejša prioriteta, ki pa ne sme voditi v boj za vsako ceno.

Upravičeno se najbrž sprašujete, do kje sem sama prišla s svojimi nazori. Približno na tretjino in nenehno si prizadevam, da bi bila boljša. Avto ima eko oznako čeprav je bencinar, hišo sem oblekla, peč izboljšala, imam vrt, pripravljam sončne celice, kupujem le najnujnejše in ne berem propagandnega materiala. Še bi lahko naštevala ampak kakor sem rekla, prizadevam si!

*Rudi Rizman, SP Dela 6.11. 21

Zaupajte nam, kako pa vi razumete Greto, se vam zdi, da govori vam?

Nas res slišite?, 1. november 2021

Vem, da sem verjetno zadnja na tem svetu, ki bi me morale skrbeti posledice odstopa najodgovornejših oseb v naši državi, našem gospodarstvu, v podjetjih, v zavodih in drugod. Ne mine dan, da ne bi slišali ali brali kako je ta in ta odvetnik ali na novo imenovani direktor ali nadzorni svet dosegel odstop celotne uprave, glavnega urednika, generalnega direktorja ali koga drugega, ki ob nenačrtovanem odhodu prav gotovo zapusti za seboj dolgoletno, škodljivo praznino. Da pa kljub nepoklicanosti tole pišem je več razlogov, med njimi najpomembnejši posledice, ki jih odstop vodstva povzroči v nadaljnjem poslovanju. Vsaka družbeno odgovorna delavna sredina ima neko poslanstvo, ki ga uresničujejo vizionarji z jasno definiranimi cilji, ki jim sledi izvedbena organiziranost za uresničevanje sedanjih predvsem pa prihodnih programov in projektov. Vsaka družbeno odgovorna delavna sredina ima za vodenje procesa proizvodnje izdelkov ali opravljanje storitev, skrbno izbrane strokovnjake, ki se prebijajo skozi tehnične, tržne, finančne in kadrovske informacije, jih elaborirajo in pripravijo kot osnovo za odločitve. Dolgotrajni in zahtevni načrti preverjanja zadev, ki so osnova za večletne naložbe in sprejemanje dolgoročnih fiksni obveznosti kot strateški člen v dobavni verigi so edini dokaz, da delovna sredina dejansko sprejema odgovornost za uresničevanje svojega poslanstva in zato zahtevajo tudi dolgoročno vodstvo na ključnih pozicijah gospodarjenja. Menjava generacij na vodstvenih mestih je zato povezna vedno s skrbno izbranim kandidatom iz »bazena kadrov«, ki ga družbeno odgovorna delovna sredina oblikuje, izobražuje in vgrajuje v delovni proces odgovorno in previdno kot vgrajuje finančna ali tehnična sredstva. Če delovna sredina tega naravnega in strokovnega procesa ne spoštuje svojega poslanstva ne more odgovorno opravljati. Dolgotrajna oskrba delovne sredine z ustrezno usposobljenimi izvrševalci vodstvenih in vodilnih del in nalog je osnova za enakomeren razvoj potrebnih funkcij, ki se medsebojno dopolnjujejo in predpogoj za uveljavljanje njihove odgovornosti. V poslovanju je najpomembnejši človek ( Ed in Peter Schein), njegovo hotenje ali ne hotenje lahko bogati ali uniči sistem.

Nenadne kadrovske zamenjave v državnih ustanovah, podjetjih in drugih delovnih sredinah, ki smo jim priča zadnje leto, vzbujajo zaskrbljenost iz neštetih gospodarskih pa tudi socialnih in psiholoških razlogov. Če se je na primer policijski sistem Slovenije ustalil in primerno razvijal v skladu s stroko in napredkom celotne države, ne prepoznam razlogov za zamenjavo vodstvenih ljudi v njem. Lahko da sem nezadostno informirana, da ne poznam njihove organizacijske kulture niti kazalcev uspešnosti ali neuspešnosti te sredine. Pričakovala bi, da bo Policija objavila raziskave in ugotovitve, ki so bile osnova za nenadni in hipni, skoraj sovražni poseg v vodstvene strukture, pa kakšne učinke za blagostanje ljudi se od teh novih vodilnih ljudi pričakuje in v kakšnem času. Trenutno so posledice slabe za blagostanje ljudi sodeč po poročilih in ocenah javnega značaja. Novim vodstvenim ljudem v policiji je torej naložena prevelika odgovornost saj v tej fazi verjetno še niso dovolj usposobljeni, da bi uresničevali višjo kakovost kot je bila dosežena pred njihovim imenovanjem. Vzemimo za primer še RTV Slovenija kjer so odstopili uredniki informativnega programa. Do sedaj nisem zaznala nakazanih sprememb za izboljšanje kakovosti vsebine in racionalnosti dela v RTVS niti novosti, ki jih obstoječi uredniki ne znajo ali nočejo ponuditi gledalcem, niti vizije, ki naj bi ji novi uredniki sledili, skratka, meni kot gledalcu je pomembna vsebina, podana čim realnejše ali vsaj po mednarodnih standardih in primernih cenah. Pred razrešitvijo obstoječih in imenovanjem novih urednikov predvsem pa direktorjev RTVS mora biti pisno podana strokovno utemeljena pot, po kateri bo RTVS hodila v prihodnost primernejšo za gledalce.

Prav zgrozila pa sem se ob vesti, da je na zahtevo Nadzornega sveta odstopilo vodstvo Luke Koper in da bo nadzorni svet iskal novo vodstvo pri kadrovskih ponudnikih. Upam si trditi, da tisti, ki so odstop vodstva zahtevali ne da bi imeli še pred odstopom za njih boljše nadomestilo, ne vedo ničesar o poslovanju in delovanju podjetja in so na funkcijah, ki jih opravljajo, škodljivi za Slovenijo. Podjetje, ki upravlja z ogromnim obsegom materialnih obveznosti doma in v tujini je neodgovorno pustiti v negotovosti nekaj minut, nekaj ur pa ga že potone v drugorazredno konkurenco. Je to dobro za našo domovino za njene ljudi, za blagostanje naroda?

Naj to žalostno pisanje zaključim še z bistvenim vprašanjem zakaj vsi poklicani in ne poklicani državljani in državljanke molčimo? En sam človek si je upal ustvariti vzdušje v Luki Koper v katerem vodstvo ni imelo druge izbire kot da odstopi, vsi državljani in državljanke Slovenije pa nismo sposobni zaščititi delovnih sredin, ki so najustvarjalnejše in to kljub temu, da imamo vse regulatorje, inšpekcije in druge institute nadzora, da imamo resorske ministre, organizirano civilno družbo kot na primer Združenje nadzornikov Slovenije ali Združenje Manager ali Gospodarsko zbornico in končno zakaj molčijo Sindikati zaposlenih tako na Policiji, RTVS, v Luki Koper, povsod kjer se očitno dela škoda?

Kako delati v prihodnje, da se bo moč ustvarjenja krepila pa povejte vi, bralke in bralci!

Premalo stanovalcev v velikih hišah, 13. oktober 2021

Ursula, naša mama v EU je razglasila »Novi evropski Bauhaus: estetsko, trajnostno, skupaj« katerega cilj je oblikovati nove načine življenja na stičišču okoljskih, gospodarskih in umetniških projektov. Imenovani so strokovni organi, ki bodo proučili naše stanovanjske razmere in pripravili izhodišča za racionalnejše razpolaganje z nepremičninami, posebno s stanovanjskimi površinami. Izjemno pomemben del tega gibanja smo starejši, ki smo lastniki večine stanovanjskih površin oziroma hiš in se mučimo z njihovim vzdrževanjem, plačujemo visoke stroške bivanja v skoraj 100 m2 površine na posameznika. Dodatno nas mučijo še slabe arhitekturne rešitve v starih hišah s stopnišči, brez klančin, držal, širokih vrat, sodobne kopalnice in podobnega. Ustanavljale naj bi se po občinah in regijah medgeneracijske stanovanjske zadruge, ki naj bi razvijale dialog med generacijami, ponudile dostopna in kakovostna stanovanja tako starejšim ko mlajšim.

Pred nami, starejšimi, je nov problem in sodelovati moramo pri njegovem reševanju, ker nam rešitev lahko olajša zadnja leta in ker mladi potrebujejo več prostora kot starejši. Sodelovanje v zadrugi bo zato koristno za vse. Ker pa gre za naše domove, zgrajene večinoma z velikimi napori, polne spominov na poroke, rojstva, šolanja in podobnih neizbrisnih doživetij, priznam, da mi ga bo zelo hudo prepustiti zadrugi, da ga modernizira in odda ljudem, ki o njem nič ne vedo. Kako naj se torej pripravim na tisti trenutek, ko bo pozvonil predstavnik zadruge in razgrnil pred menoj načrt kamor naj bi se preselila? Poskusimo konkretizirati postopke, ki se jim ne bomo mogli odreči.

Vsekakor hiša ni samo dom staršev, v njej so svoje otroštvo in rosno mladost preživljali tudi otroci in zato odločitev brez njih ne more biti. Zdi se mi prav, da se odločimo skupaj ali ponudbo zadruge sprejmemo ali pa zadeve z hišo urejamo kot smo navajeni. Pri tem se je treba zavedati, da bomo morali plačevati davek na nepremičnine, ko bo sprejet že dolgo napovedan zakon.

V primeru, da se odločimo skupaj s potomstvom, da v zadrugo vstopamo, moramo tudi skupno oblikovati optimalne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za predajo hiše v last zadrugi; lokacija novega bivališča, rok vselitve, njegova velikost, pritikline in oprema, njegova cena, prodajna cena hiše, ki jo zapuščam in druge možnosti oddaje hiše zadrugi kot na primer trajni najem s pravico do obnove in posodobitve brez menjave lastnika. Misliti moramo pri tem poslu tudi na to, kam bomo vložili morebitni presežek vrednosti hiše in novega bivališča, da se vrednost oplajala čeprav bodo finančni instrumenti neugodni. Pomisliti velja na nekdanje zlato družinsko pravilo da »dober gospodar ne prodaja nepremičnih ampak samo kupuje«.

Pred starejšimi lastniki hiš ali večjih stanovanj je torej mukotrpno in pomembno pogajanje na katerega se moramo dobro pripraviti, da ga bomo opravili v korist svoji družini. Srečevati se bomo morali s prebrisanimi managerji, ki bodo tudi v tem poslu iskali čim višje dobičke in prestižne nagrade. Razsodnost in velika mera zmernosti nam bosta pomagala, da ne bomo izgubili preveč oziroma, da bo sodelovanje v zadrugi spodbudno in koristno.

Ste pripravljeni sodelovati v tej »zgodbi« našega skupnega prizadevanja za olajšanje posledic pomanjkanja stanovanjskih površin?

Gospe, še pomnite?, 11. oktober 2021

Kar raznežila sem se ko sem prebrala v osrednjem časopisu Slovenije kratko novico, da bomo 10. oktobra spet počastili spomin na medvojno gibanje Slovenk za njihovo boljšo prihodnost. Na dan je privrelo polno spominov na naše odnose med vojno in po njej, na neštete intelektualke, pedagoginje, kmetice, delavke in druge Slovenke, ki so stale ob strani svojim moškim v vojni, po vojni pa, brez ustreznih strokovnih ustanov, obnavljale domove, gradile sistem socialnega varstva, tovarne in vse drugo kar so ljudje potrebovali, da so se preživljali, izobraževali, upravljali premoženje in zagotavljali svojim naslednikom primernejše izhodišče za uresničevanje njihovih ciljev.

Iz tiste peščice pogumnih žensk, ki se je leta 1943 znašla v Dobrniču, zahtevale enakopravnost obeh spolov in volilno pravico, sem spoznala skoraj vse preživele, se desetletja z njimi srečevala v Dobrniču in večkrat sodelovala v njihovih zahtevnih projektih s katerimi so spodbujale ženski prijazne dejavnosti in ženskam naklonjene smeri razvoja. Mare Rupena na primer, je v šestdesetih letih razvija v Sloveniji program FAO in s Kotar Dragom v Trebnjem vztrajno in trmasto skrbela za izboljšanje položaja kmečkih žena. Dragice Rome je enako vztrajno več desetletij, razvijala telefonijo in telekomunikacijsko dejavnost v celotnem območju Dolenjske in Bele krajine. Večina preživelih žensk udeleženk kongresa v Dobrniču, je prevzelo skrb za izboljšanje razmer žensk v Sloveniji in državi, njihovo delo se je vsakodnevno izkazovalo v vseh dejavnostih, od industrije, kulture, zdravstva, raziskav pa vse do bančništva in zunanjetrgovinskega poslovanja. Vida Tomšič je bila nekaj mandatov celo predsednica Slovenije. Mnogo vrat so odprle tudi nam, diplomantom slovenske univerze, da smo lahko opravljale delo primerno svojim sposobnostim.

Dobrnič, prijazna dolenjska vas in krajevna skupnost, ki vsako leto gosti slovenske ženske v spomin na kongres, je postal skozi desetletja neki tihi simbol sporazumevanja žensk v Sloveniji. V Dobrniču otroci pripravijo kulturni program saj na srečanje pripelje vsaj petdeset avtobusov obiskovalcev iz vseh koncev Slovenije pa tudi iz tujine. Aktualnost prireditve se ohranja z govorom katere od udeleženk, ki opravlja za ženske pomembno delo v državi, spomine pa se obuja s pesmijo po prireditvenem prostoru s čimer se ustvarja prijetno vzdušje med ljudmi. Nič izjemnega, nič vsiljenega, samo hvale vredno srečanje dobro mislečih ljudi, ko se po nekaj urah druženja odpeljejo s svojim avtobusom na skupno kosilo v eno od gostiln na poti domov.

Zgodovinski pomen dejanja žensk v letu 1943, delo in učinki žensk v vojni in po njej kot tudi današnje spominjanje »Dobrnič«, nas je in nas bo vedno opominjajo in opozarjalo, da je v usodnih trenutkih potrebno skupno razumevanje in delovanje tako v domovini kot v družini. Ohranjati je nujno v narodu dobre dosežke, jih dograjevati in kot vrednote posredovati mladim. Ko nastopi nevarnost zla in sovraštva se mora sprejeti upor in boj, da spet prevladuje dobro in koristno za večino. Doseženi mir omogoča skrb za blagostanje, osebni razvoj in načrtovanje prihodnosti.

Kaj menite, so tovarišice v preteklosti delovale bolj odgovorno kot delujemo danes gospe?

Sporočam ti, …., 10. oktober 2021

Večina ljudi je večnih popotnikov. Na pot nas napoti zanimiva knjiga, dogodek, umetnina, delo, karkoli iz našega življenja in ne glede na razmere v katerih živino. Potujemo včasih samo v mislih, spet drugič zaradi nakupovanja, najpogosteje zaradi zgodovinskih posebnosti in najpogosteje zaradi osebnega izobraževanje ter želje, da spoznavamo probleme drugih in se učimo objektivno presojati dejstva. Kot vsi mladi sem tudi sama najprej potovala v mislih potem ko sem prebrala kakšno zanimivo cerkveno knjigo ali Slovenskih večernic in se poistovetila z junaki v njej. Bagdad, Jeruzalem, Samarkand, Dunaj, Rim in številni podobni kraji so nas spremljali od otroštva pa vse do takrat, ko smo jih kot odrasli ljudje tudi dejansko obiskali. Imela sem to srečo, da sem lahko obiskala največje dragotine sveta in neizmerno uživala med njimi.

Popotovanje je način življenja, popotniki smo neke vrste vandrovci, ki živimo v času potovanja na poseben, potovanju prilagojen način življenja. Krajem v katere si namenjen, prilagodiš ne samo oblačila temveč tudi svoje obnašanje in komuniciranje. Komoditeta ostane doma, prehranjuješ se s popolnoma drugačnimi živili, hoje je največ in nog včasih ne čutiš več. Mimogrede se zgubiš v nepoznanem kraju in naučiti se moraš navad, ki prevladujejo. Tudi strah pred čemerkoli je treba premagati. Nagrada za prilagajanje je običajno obilna saj so neponovljivi trenutki ko se dviguješ po Kitajskem zidu, sprehajaš po Gizi, občuduješ zaklade Beletrine, se dvigneš na Eiffelov stolp ali spoznavaš bivališča južnoameriških Inkov. Za opis takih doživetij žal ne poznam besed, pojavi pa se ob tem neizmerna želja, da bi svoje občutke zaupal nekomu, ki bi tako užival kot jih uživaš sam. V prvi prodajalni kupiš razglednico, na njej izraziš trenutno razpoloženje in jo vržeš v prvi poštni nabiralnik. Razglednica je vsevedna, razbremeni te čustev ob novem spoznanju ker jih deliš s sebi podobno osebo, prejemniku pripoveduje, da se ti je izpolnila želja in da srečo ob tem želiš deliti z njim. Pove, kdaj in kje si bil v določenem času, na njej je lokalna znamka – dragocenost za zbiratelje, na njej je obeležje tega, kar te je naredilo srečnega.

Vsako potovanje je tudi spoznavanje lokalnega hotelirstva in gastronomije. Utrujena od celodnevne hoje komaj čakaš, da se očistiš in odpočiješ. Usluge hotelov so zato izjemno pomembne za vsakega popotnika, česar se tudi dobro zavedajo in so zato do gostov največkrat zelo pozorni. Posebno to velja za svetovne hotelske verige kot so Hilton, Sheraton, Shangri, Kempinski in podobni. Ena od njihovih promocijskih akcij je tudi pismo s hotelsko glavo s katerim gost lahko razpolaga. Za prejemnika je tako pismo enako pomembno kot razglednica saj mu pripoveduje da se gost nahaja v urejenem okolju, je živ, zdrav in sit.

Tako razglednico kot hotelsko pismo v informacijski družbi izpodriva pametni telefon in računalnik, ki je na razpolago v avli skoraj v vsakem hotelu. Saj gre, ni pa to isto, iz Kitajske sem sinu poslala celo računalniški virus. Prejemnika mojih razglednic in pisem sta bila moja mama in sin. Mama je z menoj uživala in gorje, če iz vsakega kraja ni prejela moje pošte. Ko je za vedno odšla sem z njeni zapuščini našla skrbno spravljene orumenele razglednice in pisma.

Moja vnuka mi iz svojih poti še pošiljata razglednice, kaj pa vaši dragi, se vas tudi spomnijo z razglednico?

Vabilo občine starejšim, 9. oktober 2021

Novomeški TIC, ki vsak teden pošlje obvestilo o lokalnih prireditvah, je napovedal, da bo Mestna občina Novo mesto prvič izvedla dan odprtih vrat za starejše. Zelo lepo, sem takoj pomislila in prav bi bilo, da se odzovem na izraženo pozornost Mestne občine, ki je k sodelovanju povabila tudi več društev, poznanih po vsestranski pomoči starejšim. V naslednjih dneh sem na jutranjih sprehodih razmišljala kaj vse bi bilo dobro tega dne dobro reči, da bi dnevi odprtih vrat za starejše obstajali in obstali. Naneslo je žal drugače in vrata so že zaprli predno sem utegnila opraviti neodložljivo.

Nekako se ne morem sprijazniti z nenehnim govorjenjem, da je starejšim potrebno pomagati, nuditi več kot družba zmore in brezpogojno zagotavljati izpolnjevanje njihovih želja. Civilna družba je v ta namen dobro organizirana in s pomočjo oblasti dosega lepe rezultate. V naši občini imamo živahno udejstvovanje starejših v kulturni dejavnosti, športu in rekreaciji, imamo urejene prevoze za starejše, imamo Dom starejših občanov in med drugim uspešno poteka projekt prostovoljcev Starejši za starejše. Prizadevna predsednica in organi Društva upokojencev imajo polno idej, ki jih uresničujejo in tako izboljšujejo naše razmere.

V nasprotju z učinki civilne družbe pa ne morem reči, da organi upravljanja s proračuni in vsemogočne politične stranke opravljajo svoje delovne dolžnosti do starejših v skladu z njihovimi potrebami in z udeležbo na dnevu odprtih vrat sem hotela opozoriti na par zadev, ki bi starejšim še kako polepšale čas odhajanja.

Na prvo mesto naj postavim odpravo revščine ne samo starejših temveč vseh v državi. Zgrozim se vedno, ko slišim, da toliko in toliko ljudi živi pod pragom revščine, da stradajo otroci. Mojo občino opozarjam in prosim naj proračun naravna tako, da v naši občini ne bo revnih. Nič hudega, če zato ostane kakšna stezica neasfaltirana ali kakšna posoda za odpadke premalo. Če bo vsaka občina poskrbela za svoje »revne« teh ne bo ne v občini in ne v državi in preskrbljeni starejši bomo pojedli svoj obrok brez priokusa, da se nam godi dobro medtem ko pri sosedu nimajo za kruh.

Pokojni prof. dr. Ivan Turk je v debati o pokojninah rad poudaril, da ima on urejen svoj materialni položaj, njegov sin pa je na začetku kariere in potrebuje vse, brez česar se ne da živeti. Boriti se za višje pokojnine je bilo po njegovem pretirano in krivično v primerjavi z nujnimi potrebami tistih na začetku samostojne življenjske poti. Profesor je zdaj v večnosti, v naši domovini pa je še vedno mladi rod prikrajšan za marsikaj, kar starejši nujno ne potrebujemo. Upravljavci proračunov vedite, da bi bili dedki in babice srečnejši, če bi naši vnuki in vnukinje imeli razmere v katerih bi lahko ustvarjali, postajali podjetniki, skrbeli za razvojne novosti in povečanje storilnosti na delovnih mestih ter tako z veseljem uresničevali svoje sanje. Storitveni sektor ne more nadomestiti vzgoje in izobraževanja mladih ljudi, da bodo inovativni, produktivni in svetovljanski. Starejši bomo mirnejše živeli, če se prekarno delo takoj ukine in mladino usmeri v šolsko delovanje in življenje, da bo sposobna v prihodnje v naši domovini razreševati tudi najtežje materialne in duhovne probleme.

Na marsikateri naš skupni problem bi bilo smiselno opozarjati. Kaj menita spoštovani prijatelj in prijateljica?

Prijateljevanje v Ulici vzdihljajev, 29. september 2021

V vsaki sredini se najdejo pozitivno naravnani ljudje, ki znajo tudi v težkih razmerah delovati spodbudno. V naši mali slepi ulici, ki so jo naseljevali profesorji, zdravniki, računovodje in podobni profili, se je pred desetletjem naselila ločitvena manija in na videz srečni zakonski pari z otroci so bili okuženi z željo po koreniti čustveni spremembi. Situacija je povzročila več žalosti kot veselja in eden od zvestih zakoncev je zato ulico začel imenovati Ulico vzdihljajev. Rane so se počasi celile z novimi stanovalci, veliko veselja so prinašali novorojenci, razmere so se normalizirale do naslednjih kriz, ki naziv ulice še vedno opravičujejo.

Pa ne samo čustva, tudi razne zadeve skupnega pomena za ulico, dostikrat spodbudijo hudo ihto, pa kakšen kužek opravi svojo potrebo na nepravem mestu, problem so odpadki, tudi igrišče otrok je še vedno cesta in avtomobili zasedajo že vsako ped ulice. Kadar bi se sosedje morali o tem dogovarjati imamo največkrat »ogromno opravkov«, smo zboleli ali kaj podobnega, kar prepreči spremembo. Posebno o parkiranju avtomobilov, ki jih je večno več, se žal oklepamo vsak svojega mnenja.

Ulica pa nima samo težav, v njej bivajo čudoviti in ustvarjalni mladi in starejši stanovalci. Imamo vedno osnovnošolce, dijake in študente – večina od njih je na kakršni koli način povezanih z kulturnimi dejavnostmi sodobnega časa. Tako se na ulici dogajajo koncerti osnovnošolcev, ki obiskujejo glasbeno šolo, včasih je cesta slikarski pano, imamo umetnico na akademiji, ki že razstavlja na Glavnem trgu. V ulici imamo zelo aktivno novinarko, profesorice, zdravstveno osebje, gradbince, trgovce, moderno računalniško hišo in še bi lahko naštevala vse do par upokojencev, ki so včasih kar močno pripomogli k izboljševanju razmer v domačem kraju, državi in celo v vedno bogati Nemčiji. Samo po sebi se razume, da je ta pisana druščina Ulice vzdihljajev potrebovala Klopco prijateljstva. Postavili smo jo na koncu ulice, kjer je najmanj prometa, jo obdali z cvetjem in jo bomo čez zimo zavarovali pred mrazom. Ni bilo potrebno dolgo čakati, ko se je že porodila potreba, da k klopci spada »Knjižnica ob rožah«, ki je že v delu. V njej bo predal za prispevke, ki jih bo pisalo življenje stanovalcev. Če bo vse po sreči, bomo dobili dovolj gradiva za Zgodbo Ulice vzdihljajev.

Ni pa naša ulica noben unikat, podobnih je nešteto po naših mestih. Večinoma se stanovalci bolj malo brigajo za njeno prijaznost, ugodno otroško okolje ali kulturno življenje v njej. Že dolgo se sprašujem kdo pravzaprav je poklican, da razvila prijateljevanje v ulici? Nisem še slišala ali spoznala stanovalce ulice, ki bi o tem sploh razmišljali. Kljub temu sem prepričana, da ulica ni samo cesta, kanalizacija, avto, smetnjak,… ampak je skupnost vsak dan srečujočih se ljudi, ki radi svojo žalost ali veselje delijo med seboj, se radi poveselijo in pričakujejo medsebojno pomoč v stiski. Iz tega zornega kota seveda ni za vse dobre stvari ali vse težave zaslužen ali kriv neki politik, župan ali Krajevna skupnost. Naš razvoj in blaginja bi se hitreje izboljševala, če bi bil naš lastni delež v prizadevanjih večji in vsebinsko bogatejši. Da klopco potrebuje vsaka skupnost so vedeli že stari Grki in si organizirali agoro, je danes »odrešilna bilka« psihično prizadetih v Zimbabveju kot nam poroča Renata Salecl, je potreba in korist sodobnemu človeku po vsem svetu!

Ustvarjajmo klopce po naših krajih, da se bomo bolje razumeli in veliko, veliko prijateljevali! Se pridružujete mojemu mnenju?

Demokracija v Sloveniji, 21. september 2021

Imamo polna usta demokracije, nimamo pa dorečeno in nikjer napisano, kaj pod tem izrazom razume večina prebivalstva, volivci, predvsem pa tisti, ki prodajajo le svoje delo lastnikom kapitala, da dosega čim višje dobičke. Pogosto se sprašujem, zakaj vsaj bistri strokovnjaki vseh strok prodajajo svoje delo na primer velikim podjetjem ne da bi zahtevali soudeležbo pri upravljanju in soudeležbo pri razdelitvi dobička ustvarjenega tako, da je njihovo delo, ki ga je omogočil kapital, ustvarilo novo vrednost. Prav tako se tudi sprašujem zakaj se politične stranke zadovoljujejo s tem, da v delovnem procesu delo ni enakovredno kapitalu, zakaj sindikati ne protestirajo proti sedanjemu načinu upravljanja osnovnih gospodarskih enot v državi oziroma ne ponudijo ustreznega načina izenačenja pravic in dolžnosti kapitala in dela, brez katerega ne bi kapital ustvarjal dobiček. Preseneča me zavedanje nekaterih znanih Slovencev, da potrebujemo novo družbeno pogodbo, ne nakazujejo pa smeri ali poti ki jih bo Slovenija ubirala, da bo odpravljala očitne krivice in slabosti svoje demokracije oziroma obstoječo demokracijo obogatila z novostmi, ki bodo izboljševale blaginjo večine. Vse na svetu se nenehno spreminja, spremembe rojevajo nove, praviloma boljše rešitve, kaj nas zavira, da na področju demokracije vztrajamo na današnjemu času ne več primernih rešitvah?

Kot vedno je razlogov veliko in rešitev tudi. Sem prepričana, da je glavni razlog slaba organiziranost reševanja skupnih zadev Slovenije in posledično strah, da bo ta ali oni pomembni politih nabrusil svoje »kremplje« ter pobudnike in zagovornike sprememb sistematično uničeval. Grozno je, če nekdo pride z boljšo rešitvijo, ki zahteva več dela, več poguma, več sodelovanja in sporazumevanja. Prekine vsakodnevni ritem, ustvari bojazen pred novim, ne vem kako vendar možno, da ogrozi komu ugodje na delovnem mestu. Da je res kar sem pravkar napisala je dokaz, da določbe zakona o soudeležbi pri upravljanju, predlogi zadružništva ali pa opozorilo na potrebo po spremembi družbene pogodbe le nakazujejo, da pri nas z demokracijo nekaj ni v redu.

Drugi razlog je verjetno neznanje ali bolje ne razumevanje sprememb, ki so v razvoju demokracije neizbežne. Kot »hudič križa« se Slovenci bojimo odpirati razprav o privatni lastnini. Tudi tale blog bo verjetno ocenjen kot še ena nora misel na vračanje družbene lastnine, čeprav to ni. Kapitalizem in z njim povezana privatna lastnina lahko ostane, dogovoriti se morajo le lastniki privatnega kapitala in zaposleni pri tem kapitalu o tem, da ima delo enake pravice in obveznosti kot kapital. Oboje upravljamo skupno in oboji si delimo dobiček ali izgubo.

Morda še naslednji razlogi; ni dobro odklanjati vse tisto iz preteklosti, kar je bilo dobro in koristno za večino. Spremembe pogojujejo dobre prakse. O izenačevanju pravic in dolžnosti dela in kapitala bi bilo dobro razpravljati z ljudmi, usmerjenimi v razvoj in iskanje možnosti za boljše življenje. Spomnimo se opozoril, da nas je na svetu vedno več in da narava daje vedno manj – omenjen je bil celo strah pred kanibalizmom. Ne zanemarjajmo dejstva, da ljudje želimo sodelovati pri dobrih zadevah, smo solidarni, če gre kaj narobe in želimo enakopravno sodelovati; vse to bo organizatorju sprememb v naši demokraciji pomagalo do uspeha.

Ste zadovoljni z demokraciji pri nas? Kaj bi dodali, spremenili, izboljšali?

V katerem jeziku se bodo sporazumevali narodi Evropske Unije?, 14. september 2021

Tole bo pa zabolelo tako mlado kot staro, ampak, ni nas malo, ki menimo, da imamo v EU nedorečeno kateri jezik bomo uporabljali za sporazumevanje. Več razlogov je, da se je o jeziku potrebno pogovarjati in dogovarjati. Najpomembnejše je gotovo dejstvo, da jezik povezuje ljudi, ni naroda brez lastnega jezika, jezik je sestavni del identitete skupnosti, duhovni produkt, ki nagovarja ljudi naj ne pozabijo na skupnost kateri pripadajo. Evropejci ne bomo, če ne bomo imeli svojega jezika, ki bo navdihoval poete in pisatelje, skrbnike za naš duhovno kulturni razvoj.

Poglejmo nekaj posledic, ki jih v EU pušča vse splošna uporaba angleščine kot jezika današnjega sporazumevanja v tej skupnosti. V EU ni skupnosti, katere izvorni jezik bi bila angleščina. V slovenskem izobraževalnem procesu je protežirana angleščina do take mere, da mora SAZU opozarjati na pravice študentov do šolanja v lastnem jeziku. V knjižnicah, zlasti pa v strokovnih knjižnicah fakultet je literatura, ki je nastala in se vsebinsko oblikovala na angleškem območju kar ima za posledico enostranskost študija, saj študenti ne dobivajo znanja iz pacifiških območji, območji špansko govorečega prebivalstva in iz Rusije, da o arabskem in afriškem območju sploh ne govorim. Manjkajoče znanje iščejo strokovnjaki sami, kar je drago in zagotovo neracionalno za EU. Prevodi poljudno znanstvenih vsebin in literarnega področja z vključno poezijo so v enaki zagati kot strokovna literatura. Narodi EU postajamo vklenjeni v kletki angleščine, postajamo Amerikanci in Angleži ne pa Evropejci ali svetovljani. Kdo razmišlja o naši knjižni, strokovni in intelektualni odvisnosti od anglosaksonskega območja, zaplakanosti prebivalcev EU, ki mu duševno moč odreja eno samo območje, ne razvija pa svojega jezikovnega območja, ki bi krepilo evropsko samozavest, predvsem pa Evropejcem omogočalo da spoznajo dosežke sveta in s tem okrepijo svojo moč presoje.

Nastajanje skupnega jezika v EU mora postati prioritetna naloga od ljudstva izvoljenih funkcionarjev v njej, predvsem pa morajo jezikoslovne stroke zastaviti dolgoročen program, kako se bo EU rešila jezikovnih okov, ki ji danes preprečujejo kakovostnejše izobraževanje in kompleksno informiranje o razpoložljivem znanju sveta.

Ko sem o tej problematiki razpravljala s prijatelji je bilo zabavno in tragično. Nasmejali smo se, da prevod ruske zgodovine dobi Slovenija od angleškega avtorja, bili smo prizadeti ker danes čislani ameriški in angleški pisci pišejo o socializmu brez omembe njegovega razcveta na Balkanu. Zgražali smo se nad ruskimi veljaki pred revolucijo, ki so živeli z francoščino in jezika lastnega naroda niso znali. Čudili smo se Dunaju, kjer se je za časa Marije Terezijo slišalo 65 jezikov. Še mnogo takih tragedij in jezikovnih fenomenov pozna zgodovina zato se moramo potruditi, da se slabosti ne bo dogodile Evropi. Morda je rešitev celo lažja kot je videti, če upoštevamo, da se večkrat v svetu govori o latinski Evropi.

Boste razmislili o tem problemu? EU zbira predloge svojih državljank in državljanov z oblikovanje prihodnosti EU.

Inflacija, 13. september 2021

Spet slišimo iz vseh strani to grozno besedo – inflacija. Desetletja je strašila tiste, ki so varčevali, potem je bilo desetletje mir, ampak zdaj je spet po krizno obdobje z visokimi in neštetimi potrebami, ki naj bi jih v EU delno pokrili tudi z inflacijo. Države bodo zadovoljne, ker so zadolžene, prav tako gospodarstvo saj je znano, da rahla inflacija pospešuje proizvodnjo, varčevalci, ki imamo po bankah kar lep znesek denarnih prihrankov, pa bomo na izgubi, če ne bomo hitro ukrepali. Domači investitorji zgleda, da naših prihrankov ne potrebujejo. Razpisi za naložbe so skromni, jih skoraj da ni, stanovanja in hiše se finančno napajajo s ponudbo bank, ki ni skromna, poleg tega pa nad lastniki stanovanj visi nenehno politika najemništva, ki lastnikom ni naklonjena. Znani gospodarstvenik Miran Goslar se je nedavno v svojem intervjuju čudil zakaj vlada ne poskusi pritegniti domače investitorje. Zgodilo se še ni nič epohalnega.

Lahko seveda varčevalci obiščejo Borzo in kupijo delnice ali deleže domačih ali tujih podjetji, za to pa že potrebujejo nekaj finančnega znanja in imeti morajo zaupanje v ljudi, ki se ukvarjajo s trgovanjem vrednostnih papirjev. To zaupanje pa bo težko pridobiti ker je zelo živ spomin na brokerje, ki jih je policija lovila po državi in Ameriki. Imamo v državi nekaj podjetji, ki so si že pridobila zaupanje malih delničarjev, to zaupanje varujejo in krepijo z dobrimi donosi.

Kaj pa bitcoin? Nova, trenutno uspešna valuta, predvsem mlajši varčevalci ji morda zaupajo. Moj sin pravi, da je to priložnost, sama s svojim znanjem ji še nisem kos. Me pa privlači ponudba Moja elektrarna, ki je okoljevarstveno naravnana in trguje z zakupom sončnih panelov. Je primerno donosna in zgleda varna. Človeku godi, da je s svojimi prihranki zagotovil nekaj dobrega tudi skupnosti in ne samo sam sebi.

Ta trenutek moramo varčevalci svoje denarne prihranke zavarovati na čim primernejši način. Vložimo jih v podjetja in raziskovalne laboratorije svojih otrok ali vnukov, postanimo sograditelji stanovanjskih hiš ali kupci stanovanj za naše najbližje, lahko nabavljamo tudi umetnine, drage kamne,… kar koli, kar bomo v stabilnih razmerah lahko prodali po sprejemljivi ceni.

Problematika je resna, je pa rešljiva in ne smemo se ustrašiti naporov, ki jih zahteva.

Če ste prihranke že dobro zaščitili zaupajte dobre rešitve tudi nam.

Zgled naših krajev, 12. september 2021

Vlak je bil moje veliko dijaško doživete in še vedno od časa do časa se z njim popelje k vnukoma ali domov. Razgledujem se po pokrajini, vidim, da spet sejejo ajdo in pogled ne utruja sama koruza, domačije so praviloma urejene, še največ nereda ali slabih rešitev pa vidiš na in ob sodobnih objektih. Ob železniški progi v vseh večjih krajih, posebno pa od Grosuplja do Ljubljane so nešteti novi objekti, ki so za laika v arhitekturi prava sračja gnezda, ki estetsko uničujejo krajino s svojimi razstavljenimi vstopnimi in izstopnimi izdelki, odpadki, barvami, strojnimi in voznimi parki in še mnogimi drugimi stvarni, brez katerih v industriji ne gre. Kot praktik z dvajsetletno prakso v industriji vem, da se da, kljub podrejenosti ureditve tehnologiji, storiti kar veliko, da območje ne izgubi identitete in da se krajina ne siromaši. Prebiram številne prispevke o urbanizaciji, gradnjah, posegih v prostor, zaščiti prostora in podobno in zato lahko trdim, da so te, tako imenovane gospodarske zgradbe s trgovskimi centri vred pravo skropucalo in strokam, ki to področje urejajo v veliko sramoto.

Ljudje, ki poznajo rešitve za nastajajoča degradirana območja, so zelo glasni. Prejemnika Pritzkerjeve nagrade na primer, zagovarjata koncept trajnostne gradnje s spoštovanjem že obstoječih struktur. Arhitekt Matevž Granda* meni, da dokazujeta, da je arhitekturo mogoče ustvarjati tudi z cenenimi materiali in da je premišljena prostorska ideja tista, ki naredi arhitekturo kakovostno. Tudi filozof Aljoša Kravanja** opozarja, da vsaka zasebna hiša ali javni objekt sta bila postavljena z enim vprašanjem v mislih: »Ali bosta po svoji obliki spadala na ta kraj? Ali se bosta lahko po videzu kosala z okoljem«. Naj omenim le še digitalno preobrazbo mest, občin in dejavnosti v posameznem objektu, ki je že v teku, ki išče odprtokodne rešitve, da bi od njih imela korist vsa država.

Kje se torej sprejemajo neustrezne odločitve v škodo krajine? Marsikdo mi pripoveduje, kako težko so pridobili investitorja, ki bi v občini z vlaganjem poskrbel za nova delovna mesta. Običajno mu ponudijo vse kar občina premore in ga ne nadzirajo pri rabi pridobljenega prostora samo, da delo dobilo nekaj krajanov. Je torej investitor tisti, ki s svojimi rešitvami kvarno vpliva na krajino? Tudi ta ima razumljive razloge kot na primer zmanjševanje stroškov zaradi padca prodajnih cen ali manjših naročil, okrevanje po covit-u in neštetih drugih upravičenih razlogov. Kaj torej storiti, da ne uničimo pridobljeno v preteklosti in da zapustimo zanamcem več kot smo prejeli. Kot pravijo strokovnjaki je rešitev samo v zaupanju med sodelujočimi, če je zaupanje, je možno doseči vse.

Prosimo vas strokovnjake, investitorje in organe oblasti, ustvarjajte zaupanje med seboj brez fige v žepu in v krajino ne vnašajte, kar vanjo ne sodi.

*Delo26.03.21
*Delo 26.08.21

Vaščani Lukovka v občini Trebnje niso dovolili, da bi se v njihovi vasi zgradil stanovanjski blok. Pomembna odločitev, izjemna za vas. Kako pa meščani in meščanke gledate na rabo prostora v svoji četrti ali krajevni skupnosti?

Ustvarjajmo skupnosti, 11. september 2021

Ko slišimo besedo skupnost se največkrat »primemo za denarnico«, ker je v naši podzavesti zapisano, da ta beseda predstavlja naš prispevek v denarju za skupnost narodov, za vse prebivalce v državi, ali za množica neznancev. Prešine nas misel, da bo skupnost morala biti registrirana, potrebni so akti, ne vem kakšno organizacijo in z njo nadrejenost/podrejenost, so ali niso nacionalnega pomena in še mnogo drugega; morebitni prostovoljci obupajo, za skupno delo vidijo preveč ovir in se raje odločijo za mir v domačem okolju. Da s tem zgubljamo tako posamezniki kot narod, ustvarjalni naboj je verjetno zadnje, kar nam pade na misel, če sploh.

Se pa od časa do časa pojavijo dragocene izjeme, ki spodbudijo ljudi, da bi tudi sami kaj pametnega naredili. Lep tak primer je skupnost intelektualcev Robida v Posočju, ki z obnavljanjem vasi Topolo razvija neštete kulturne in druge projekte praktičnega značaja, da lahko zaposluje mlado in staro, ohranja lokalno tradicijo, združuje ljudi ob meji in tu zagotavlja »srečanje s svetom, bivanje v kraju, ki je tako živahen, da je v tem mestnejši od mesta*«

Analiza tega in podobnih primerov dobre prakse nakazuje, da skupnost dobro deluje, če se v njej prekrivajo interesi posameznikov in skupnosti, če skupnost razvije funkcije, ki morajo delovati ne glede na učinke (izbor izvrševalcev, materialna oskrba, obdelava trga) in če jo vodi zaupanja vredna oseba. Skupnost je idealna praksa za absolvente fakultet, da čim preje stopijo med delodajalce namesto, da ponižno prosijo zdaj tega zdaj onega za delovno mesto pod kakršnim koli pogoji. Skupnost bo uspešna ob striktnem upoštevanju dolgoročnih ciljev, ti pa zahtevajo strpnost, vlaganje lastnih sredstev in sredstev staršev v njeno delovanje in interdisciplinarnost, ki bo zagotavljala redno oskrbo tudi v kriznih obdobjih. Že omenjena Robida ustvarja v pol zapuščenih krajih umetnost in visoko kulturo, oblikuje nove standarde kakovosti bivanja in dela, neguje domačnost, usmerja pozornost na gozdove, na oblikovanje krajine, na srečanja ustvarjalnih ljudi različnih jezikov in narodnosti, odpravo mej, … Tako spodbuja vsakega, da pripravi svoj prispevek k skupnim projektom prostora, da ta poleg tradicije, razvija tudi sodobne kreacije kot so delo na domu, skrb za sporazumevanje ljudi, kakovostna ponudba storitev in mnogo drugega.

Razmišljajmo, kaj nam nudi naš domači kraj, kako bi koristno za večino koristili njegove prednosti in pomanjkljivosti, bodimo ljudje z visokimi cilji in bogatimi ideali, da bomo znali z njegovimi prilikami in priložnostmi modro ravnati.

*Delo 19.03.21

Boste zasnovali ali vsaj podprli ustanovitev vaše »Robide« morda kot uka žejen absolvent, kot dobromisleča krajanka ali mlajši upokojenec ali pa vsi trije skupaj?

Študentka naj bo 1. september 2021

V trgovini, v bifeju, v proizvodnem obratu, med čistilkami, kamor grem se srečujem s študentskim delom, običajno najslabše plačanim in z nemogočim izmenskim delom, daleč od doma in še dlje od izobraževalne ustanove, kjer naj bi si to bitje nabiralo znanje za doseganje višje produktivnosti, izboljševanje blaginje v državi in zagotavljanje primernejših življenjskih razmer v svetu. Na jok mi gre, ko gledam to armado mladih deklet in fantov, ki po parkiriščih rinejo nakupovalne vozičke, utrujeno sklanjajo k gostom in se prestrašeno vključujejo kot redarke v protokolarne postopke. Ne razumem staršev, ki vsi po vrsti svoje otroke v najzgodnejših letih postavljajo na piedestale, potem ko odrastejo pa jih prepustijo najbolj rizičnemu okolju in si sami sebi lažejo, da sin ali hči študira ob delu. Jezim se na izobraževalne ustanove, da sprejemajo v predavalnice in učilnice vse, kar leze in gre, ne glede na to ali med predavanji samo počivajo po opravljenem ali pričakovanem delu. Ne maram države, ki je ustvarila tako grobe,in idiotske pogoje za vzgojo in izobraževanje mladih, tistih, ki slej ko prej prevzamejo odgovornost za razvoj in napredek svoje domovine. Poskušala bom svojo ogorčenost utemeljiti na lastnih izkušnjah ker za sociološke analize nisem usposobljena. Vprašajmo se naprej, kaj razumemo pod izobraževanjem mladih – dijakov in študentov. Dijak mora spoštovati srednješolski red, ki mu določa delavnik, vsakodnevno izobraževalno delo in sprotno preverjanje pridobljenega znanja. Če znanja v tem redu ne pridobi ponavlja razred. Če ima njegova izobraževalna ustanova napredne, zvedave in dijakom naklonjene pedagoge, se med dijaki širijo interesna področja – računalništvo, laboratorijsko delo, kuharija, šport, literarna ustvarjalnost, pomen branja, itd, kar vse dijaku močno pomaga spoznavati organiziranost družbe, možnosti razvoja lastne iniciative, pomen medsebojnih odnosov in še mnogo drugega z vključno pomočjo pri izbiri poklica. Matura mu pripne krila, počuti se močnega in verjame, da bo s svojim delom izboljševal svet. Vpiše se na izbrano fakulteto kjer pa red študija izbira sam v okvirjih, ki jih določa fakulteta. Če so mu starši privzgojili čut odgovornosti do primerne izvedbe sprejetih odločitev, bo bruc ali brucka sprejet program fakultetnega izobraževanja izvajal tako, da bo vsako leto izpolnil vse pogoje za vpis v naslednji letnik, po možnosti v prvih izpitnih rokih, da si pridobi več manevrskega prostora, če se pri kakšnem izpitu zatakne, pa tudi zato, da pridobi dovolj časa za samoizobraževanje, ki je enako pomembno in potrebno kot študij, ki ga predpiše fakulteta. Študent mora dnevno prebirati ali poslušati informacije o življenju in delu državljanov, države in njenih odločitev. Spoznati mora domačo in tujo literaturo, zlasti klasiko. Naučiti se mora interdisciplinarnih znanj kot so svetovni jeziki, računalništvo, zgodovine, negovanja medsebojnih odnosov in podobno. V študentskih letih mora znanje nabirati na potovanjih, da obvladuje komunikacije, spozna različne kulture in se pripravi na internacionalno delovanje, katerega se v svojem poklicu ne bo mogel izogniti. Študent mora postati svetovljan in intelektualec, odprt do vseh ljudi v svetu, njihov dober poznavalec. Da bo to postal mora obiskovati festivale, gledališča in muzeje ter spoznavati zgodovino in verstva. Pomembno je, da ve, kje se bo pri delu srečeval s svojimi študijskimi kolegi in kolegicami, kje bo iskal arbitre v dilemah in kam se bo zatekal po pomoč pri zagotavljanju kakovosti svojega dela. Nešteto znanj potrebuješ, da razmišljaš in deluješ dobro v svojem poklicu, vseh ne morem našteti, ker se spreminjajo in prilagajajo času, dejstvo pa ostaja, da v samoizobraževanju pridobiš najdragocenejše pripomočke za življenje in delo. Naj omenim samo še prizadevanja za lastno zdravje in skrb za družino kar študenta sili v rekreacijske dejavnosti in v iskanje znanja o sožitju v družbi. Zdaj si pa predstavljajte mladenko, ki pozno v noč streže nočnim gostom, kako bo uresničila ob delu svoj študijski program in še prepotrebno samoizobraževanje. Zagotovo slej ko prej odpove bodi si pri študiju ali pa pri opravljanju gostinske dejavnosti. Se tudi vam dozdeva, da pri dvojnih ali večkratnih obremenitvah preprosto ne moreš kakovostno, produktivno in odgovorno opraviti svojih delovnih in družbenih dolžnosti. Začneš »svaštariti«, iskati hitre zaslužke, postajaš zadovoljen z vsakodnevnimi skrbmi za preživetje in ti na misel ne pride, da bi proučeval program neke politične stranke, se ukvarjal s problematiko mestne četrti ali mislil na volitve. Temu kar danes rečemo študij ob delu, moramo imenovati s pravim imenom – uničevanje ustvarjalnih moči mladih. To ni zraslo na mojem zelniku, tako je govoril predstavnik firme IBM, ko smo kupovali njegov računalnik daljnega leta 1965. Povedal je, da so morali ustanoviti lastno šolo na vseh stopnjah šolanja, ker so iz rednega izobraževalnega procesa prihajali ljudje brez znanja. Zdaj se to dogaja v moji dragi Sloveniji ne da bi kdo protestiral, se upiral ali vsaj javno spregovoril, da v delavne procese po končanem šolanju ne vstopajo poznavalci poslov, intelektualci in izobraženci, ki bi bili nosilci razvoja, ki bi bistveno pripomogli k izboljšanju produktivnosti dela, ki bi zmogli varovati okolje in ustvarjati boljši svet. Mladi - spametujte se! Starši – ponovno razmislite, če je vaše ravnanje primerno do mladih članov vaše družine! Izobraževalne ustanove – naj bodo vaši diplomanti usposobljeni za nosilce materialnega in duševnega razvoja družbe! Država – ne bodi mačeha svojim mladim!

Soglašate ali protestirate lahko na povratna.obvestila@gmail.com

Voditeljici Tanji Fajon!, 30. julija 2021

V čast mi je, da ste me osebno povabili med SD in takoj vam povem, da SD in vas cenim, po ideološkem prepričanju sem ves čas med vami, žal pa sem že v letih in ne morem sprejemati in opravljati obveznosti, ki iz članstva izhajajo in sem jih vedno jemala skrajno resno.

Že mesec dni se ukvarjam s programom, ki ste ga SD objavili na svoji spletni strani. Res je dober, nobena stranka v Sloveniji, verjetno pa tudi v tujini, ne more imeti boljšega. Žal mi je, da ga ljudje ne poznajo, vsaj v mojem okolju ne toliko, da bi se zmogli vprašati, kaj morajo sami doprinesti k njegovemu udejanjenju. Dokler tega ne vedo bo izjemno težko ali celo nemogoče pridobiti večino volivcev.

Program sproža proces vsebinske preobrazbe, revolucije kot je bila v štirideset letih 20 stoletja in jo celo SAZU očita vsem nam kot ukradeno, nepravično, kaj vem še kakšno. Proces v smeri, ki jo nakazuje program SD se po moje mora začeti, potrebuje ga cel svet, verjetno imamo Slovenci tudi največ praktičnih izkušenj (Cetinski, Mihelčič, Kordiš, Kovač, Mrak,, Colarič, …) in krepi se mednarodna podpora spremembam v smeri programa SD SLO (strokovne študije za nujne spremembe, Žižek,…), dolgo pa bo trajalo, da se bodo nova spoznanja prijela.

Program bi lahko dobil pospešek, če bi bili med ljudmi poučeni mladi aktivisti, ki so se do sedaj usmerjali v delovanje civilne družbe. Program potrebuje veliko, veliko ljudi, predvsem tiste, ki so naša prihodnost. Seveda pa bi bil najuspešnejši pospešek nov način financiranje naložb v EU (varovanje narave, socialni napredek,…). Naložbe so interes vseh strok, vseh institucij, vseh lokalnih skupnosti, … zato bo mladi aktivist rad sodeloval, da bo spoznal tudi delovne procese in lažje opredelil svoje mesto v prihodnosti.

Širok krog sodelujočih pa bo tudi tehnološko zahteven in potrebuje človeka vaših sposobnosti. Problemi bodo z osebnimi podatki, pa reakcijami drugih strank,… dobro bi bilo sodelovanje z Levico in še veliko drugega, kar vi sama dobro veste

SD želim veliko sreče v ustvarjanju boljše prihodnosti!

Predsednica SD se je pred nedavnim naslovila posebno pismo na državljane in državljanke ter v njem povabila k sodelovanju pri uresničevanju programa Socialnih demokratov, ki ga lahko pregledate na spletni strani https://socialdemokrati.si/nacrt/.

Predsednica tudi vodi razgovore z državljani in državljankami v akciji »Slišimo vas«, da bi pridobila mnenja kako naj Slovenija uresniči svoje potenciale v dobro življenje vseh.

Kaj o tem menite vi?

Kako pridobiti volivce in volivke?, 26. julij 2021

Prosim, ne kritizirajte me, da se ponovno spravljam na SD, ni zlonamerno, je samo poskus evaluacije na papirju res dobrega programa, v prakso. Kako naj stranka z nekaj deset tisoč člani seznani celotno volilno telo Slovenije s svojim bogatim programom na način, da ga bodo ljudje prebrali, razumeli in sprejeli za svojega? Kje je treba začeti, kako se je potrebno organizirati, kakšno tehnologijo zahteva to delo, kako izkoristiti sodobne tehnične pripomočke in še veliko drugega prihaja človeku na misel, ko si pač postavi cilj, da bo pridobil večino?

Teorije o komuniciranju izhajajo iz analize, ki mora biti zasnovana tako, da čim bolje osvetli prednosti in slabosti ter prilike in priložnosti na poti do cilja. SD se je odločila za anketiranje volivcev kar je dobro, vendar bistveno premalo, da bi aktivirali polovično maso volivcev in jih seznanili s programom. Rekla bi, da je akcijo »Slišimo vas« treba speljati z volivci pred anketiranjem v krajevnih in četrtnih skupnostih in za to zagotoviti udeležbo večine volivcev. Prvi problem pri tem delu bo zagotovo pridobitev volilnega imenika omenjenih skupnosti, ki je praviloma znan po voliščih in takoj za tem naslov volivca, da bo ta povabilo gotovo prejel. To so osebni podatki, po zakonu zaščiteni. Vodje posvetov z volivci morajo v program verjeti, imeti ga morajo v »malem mezincu«, biti dovolj pogumni, da stopijo pred velik avditorij, ki ga morajo poznati, ga poslušati in iskati primere pojasnil iz njihovega okolja. Centrala SD bo morala poskrbeti, da vodje posvetov pridobijo primerno znanje o sodelovanju z volivci, pa ne samo to, slej ko prej bo morala oblikovali tudi program usposabljanja svojih članov za uspešno delo stranke, še posebno pa za uspešno opravljanje funkcij, ki jih stranka želi in mora pridobivati, da bi svoj dolgoročni program uresničevala. Gre za načrtno, preudarno in za uspeh opravljanja funkcij nepogrešljivo dolgoročno kadrovsko pripravo brez katere ni možno odgovorno opravljati dela. Posveti, nagovori ali kakšne še boljše oblike sodelovanja stranke z volivci z namenov uresničevanja programa morajo postati stalnice. Verjetno bodo po prvih globalnih vpogledih v program sčasoma srečanja bolj tematska in zato ljudem bližnja. Zagotovo bo potrebno v centrali razviti načrt sodelovanja z volivci in zagotoviti pregled nad izvajanjem tako po območjih kot po temah in udeležbi sodelujočih, sicer ne bo možno ocenjevati trenda pripadnosti volivcev programu. Organizirati pa bo centrala morala tudi medsebojno pomoč tako vodij posvetov, še posebno tematskih. Pametni telefoni in računalniki bodo nepogrešljivi »sodelavci« vodij posvetov, analitikom in funkcionarjem, zlahka pa bodo brez njih prebili volivci, ki sedaj po kar nekaj času objavljenem programu SD, ne segajo ne vem kako množično. Za pridobitev večine volivcev bo treba v korak z aktualnimi dogodki, ki jih bo prinesel čas in bodo lokalnega, nacionalnega, okoljevarstvenega, političnega, … ali drugega značaja. Posluh stranke in njena reakcija na dogodke bo volivce pritegnila k sodelovanju pri uresničevanju programa, lahko pa tudi odvračala. V korist pozitivnemu trendu naklonjenosti volivcev programu je nujno, da SD razvija sodelovanje z številnimi organizacijami civilne družbe zlasti s stanovskimi društvi (medicine, okoljevarstvenike,…) in društvi v katerih deluje pretežni del mladih (šport, študij, raziskave, kultura…). Civilna družba je organizirana po celotni državi, k njej morajo najti poti funkcionarji SD v lokalnem okolju, v centrali pa iščite in najdite najustreznejše sodelovanje z sorodnimi strankami oziroma mednarodno naprednimi gibanji.
Vsak korak do volivcev je dober, saj brez vsakodnevnega ustreznega sodelovanja stranke in volivcev program ostaja na papirju.

Ste presodili, da se motim? dodajte svoje zamisli!

Moralna preobrazba naroda, 19. julija 2021

Še vedno iščem način po katerem bi v državi uresničevala program SD, če bi bila v to prisiljena. Na osebni ravni mi je vse jasno saj že leta investiram v ekološko ustreznejše naložbe, nabavljam le najnujnejše, vključujem se v odločanje, kadar sem povabljena in poskušam v svojem okolju delovati spodbudno. Do tu pač sežejo možnosti večine oziroma tistih, ki so državi potrebni le ob iskanju podpore za ponovni mandat. Drugo pa je, če SD od mene pričakuje, da ji pomagam naravnati večino ali kot oni pravijo vse državljanke in državljane, da njihov program vzamejo za svojega. V tem primeru bi morali v SD priznati, da gre za proces, ki bo trajal prav za prav večno, ki bi ga moralo uvajati več generacij, ki bi bil kot ustava, temelj za dolžnosti in pravice pretekle, sedanje in bodočih generacij. Zgleda, da ne bom nikoli pozabila besed nadškofa Alojza Šuštarja izrečenih pri odhodu iz Cankarjevega doma leta 1992, ko so tam oblikovali koncept samostojne Slovenije. Nekako tako je rekel, da so dobro opravili osamosvojitvene priprave, da pa «bo zdaj potrebna moralna preobrazba naroda« Začudena sem pozabila zapreti usta ob tej novosti visoke javne avtoritete, saj smo živeli in delovali s skrbnostjo dobrega gospodarja v korist blagostanja večine. Po tridesetih letih je moralna preobrazba ljudi res temeljita še posebno na področju dela in razpolaganja z materialnimi dobrinami. SD s svojim programom se upira nadaljevanju moralne preobrazbe v zadnjih tridesetih letih, ima pa premajhno podporo javnosti in je zato njena prva naloga, da si zagotovi volilno večino. Tu vidim začetek procesa uresničevanja njenega programa, izhodišče za zbiranje vseh, ki iščejo poti za boljšo prihodnost in temelje za gradnjo v njihovem programu želene družbe.

Pridobitev večine volivcev, še posebej mladih, ki prihodnost ustvarjajo, pa je zagotovo najtežja naloga, ne samo SD in drugih strank, pač pa vprašanje celotne populacije v Sloveniji, ki bi si izpisala novo družbeno pogodbo. Osebno celo predvidevam, da bi to bila revolucija, podobna tisti, ki jo po osemdesetih letih očita Slovenska akademija znanosti in umetnosti že preminulim generacijam. Zgodovina nas uči, da je večina volivcem možno zbrati le v primeru, če nastanejo nevzdržne razmere za to večino; izguba ozemlja, teror, terorizem, lakota, voda, … V 21. stoletju si je kar težko zamisliti, da bi take razmere nastopile za večino ker se je že razvila določena mera solidarnosti, ki razmere stabilizira kot na primer v arabskem svetu. Manjšina z vplivom na stabilnost razmer ohranja svoje privilegije in se izogne temeljnim spremembam. Res pa je, da se približuje ekološka katastrofa s še hujšimi posledicami, kot jih je zabeležila zgodovina. Kot nakazujejo novi standardi financiranja v Evropski uniji, bo le ta v prihodnje finančno omogočala samo ekološke naložbe kar bo ustavilo in odpravilo vsa delovna mesta na katerih se v kakršni koli posredni ali neposredni obliki danes pojavlja nafta. Kaj bo nadomestilo mobilnost, kakšna bo cena vseh vrst energije, kaj bo treba znati, da bomo imeli delo v ekološko primernem okolju so velika, popolnoma odprta vprašanja, prav tako je odprto pomembno vprašanje, komu bomo verjeli, da bo s skrbnostjo dobrega gospodarja vodil družbo v bolj zdravem okolju, skromnejši preskrbi in vse večji solidarnosti. Lahko bi se zgodilo, da bodo nastali pogoji za pridobitev večine volivcev za to novo družbo za katero je SD predložila odličen načrt njenega razvoja in blagostanja. Načrta akcij s katerimi bi SD postala vodeča sila pri ustvarjanju razmer za zeleno Slovenijo, še ni razkrila.

Kako pa vi vidite zeleno Slovenijo in kako se pripravljate za življenje v njej?

Socialni demokrati Slovenije, 18. julij 2021

Že desetletja se ne ukvarjam več s politiko, zlasti ne strankarstvo, ki ga, tako kot vsa Slovenija, tudi sama krivim za zlo, ki se širi po moji domovini. Toda Socialni demokrati (SD) me od časa do časa obvestijo o svojem delu, programu, akcijah,… in vedno dodajo tudi položnico. Temu nisem posvečala posebne pozornosti, s položnico sem prispevala kakšno malenkost za njihovo delo, spremljam pa jih v dnevnem časopisju. Nenehno opozarjajo kaj vse je narobe z obstoječo oblastjo, kar me je spodbudilo k iskanju morebitnih njihovih predlogov na primer za obnovo volilnega sistema in zakonodaje, organizacije države, upravljanje proračuna in podobnih problemov, za katere je po nespornem mnenju strok resnično potrebna posodobitev in pocenitev. Njihov program s komentarji obsega kakih sto strani, biti moraš vztrajen in pazljiv bralec, se pa potrpežljivost splača ker bi bilo res dobro, če bi vse njihove predloge mi vsi uresničevali vsak v svoji sredini.

Dostojno življenje posameznika in skupnosti, zdravo podjetništvo, delovanje za prihodnost in enake možnosti za vse so cilji SD in jih bodo uresničevali po celovitem načrtu za trajno, socialno in razvojno preobrazbo družbe. Prvič zaznam potrebo stranke, da se uresničevanje ciljev lotimo skupaj (tč. 20, 23) – razumem stranka in državljani. Spoznanje, da stranka ne more izboljšati razmer v družbi brez njenega sodelovanja, ocenjujem za velik duhovni dosežek v strankokraciji moje domovine. Takoj pa se mi pojavi vprašanje, kako bo potekalo to sodelovanje stranke SD in nas, da bo doseženo 40% zmanjšanja emisij, večja socialna varnost, izvedena tehnološka revolucija, obvladana ekonomska tveganja, premagana kriza nezaupanja in zmanjšanje varnostne grožnje. Gre za akcijo kot je možno razbrati iz tč 34, ki govori o pomoči delovnim ljudem, da se novim razmeram ustrezneje prilagodijo. Celo mnogo več kot akcijo nakazuje tč. 36 prehod v socialno-ekološko družbo »kjer bosta trg in gospodarstvo enakovredno služila ljudem in okolju«, v tč. 77 pa izpostavlja »razvoj kmetijstva, ohranjanje podeželja in zagotavljanje trajnostne samooskrbe«. Moram opozoriti na tč. 89 in 90, ki govorita o udeležbi delavcev na dobičku in zagotavljanje dela ter 136 v kateri je poudarek na produktivnosti. V tem blogu ne morem navajati vseh dobrih, odličnih programskih zasnov, potrebnih za preprečevanje revščine in povečevanje blaginje vseh ali vsaj večine.

Nedvoumno prihajajo številne spremembe v družbi in prilagajanje posameznika bo neizbežno, da pa bi bilo znosnejše ali tako kot ga predvidevajo SD pa bi moral vsak od nas ali vsaj večina (1) poznati naš skupen program in ga poistovetiti s seboj, (2) prilagoditi svoje službene in osebne odločitve ciljem SD in (3) družbeno odgovorno sodelovati pri dogovarjanju v skupnosti. Smo na to pripravljeni, imamo v sebi dovolj moči, zaupanja in vere drug do drugega in še posebej do vodilnega osebja?

Iskanje odgovorov se ne nakazuje le s prilagajanjem organiziranostjo, ki je, mimo grede, pri SD enaka kot je bila pred 30 leti z manjšimi dopolnili. Da bomo sposobni sprejemati novosti in tvorno sodelovati pri njihovem uveljavljanju moramo zopet v šolo, toda katero? Obstoječe izobraževanje je v rokah najmočnejših strank in cerkvenih ustanov, odrasle usposabljajo centri za socialno delo v skladu z aktualno zakonodajo, nepoznana je kadrovska politika države in še mnogo drugega. Samoizobraževanje do izboljšanja razmer v šolstvu, je rešitev, vendar delna. Rada bi kaj doprinesla k izboljševanju razmer pri nas, pa bi s temi svojimi nenehnimi vprašanji najbrž povzročila več težav kot koristi!

Kaj pa vi menite?

Moji dragi kolegi in kolegice – nekdanji sodelavci in sodelavke, upam, še vedno moji prijatelji in prijateljice!, 13. junij 2021

Marsikaj nas je družilo na naši karierni poti, mnogo takega, kar se je neizbrisno vtisnilo v moj in verjetno tudi vaš spomin, postalo naš skupen simbol sožitja, prijateljevanja in strokovnega sodelovanja. Že desetletja spremljam vaša prizadevanja za obogatitev naše stroke, za dobrobit delovne institucije in za zadovoljstvo ter srečo v osebnih zadevah. Domišljam si celo, da poznam pretežni del vaših učinkov pa tudi vaših slabosti in dilem, zanesljivo pa vem, da ste uspeli v svoji karieri in da vam je to najlepša popotnica v vašo življenjsko obdobje modrosti, razsodnosti in potrpežljivosti.

Povejmo si kaj o tem tudi sedaj, da ne pozabimo naših medsebojnih emocij, da se poveselimo novih dosežkov kolegov in kolegic, da se v morebitni žalosti lažje potolažimo!

Kar nekaj ekonomistov se je poskusilo v pisanju in ilustracijah knjig. Začela sva z Janezom Gabrijelčičem in objavila Motivacijski načrt za razvoj Dolenjske in Bele krajine pod naslovom Krka pa teče naprej. Gabrijelčič je nadaljeval z obravnavo organizacijske problematike in o tem izdal samostojno knjigo Organizacijski razvoj. Sama sem popisala dijaška leta v knjigi Jurčičevi potomci, študentska leta v Knjigi zvestoba študentski druščini in ljubiteljsko kulturno delovanje na Barju v knjigi Barjanski tulipani. Kolegica Zvezdana Bajc je s svojih inovacijskim pristopom izdala knjigo fotografij Foruma odličnosti in mojstrstva Otočec, Marjan Strajnar je, neverjetno, proučil skoraj dvesto družinskih debel in napisal krasno knjigo o krajanih Težke vode. Prispevek Slavke Kavčič ob slovesu od Iva Turka me je spomnil na sodelovanje obeh na Forumu odličnosti in mojstrstva. Letos se je izkazala Darinka Miklavčič, mojstrica v vodenju najzahtevnejših poslovnih sistemov. V svoji Umetnosti vodenja je res odlično popisala kaj vse naredi dobrega vodjo in s tem uspešno družbo. Je še kdo zašel v literarno knjižno področje, sem slabo informirana, ker sem omenila premalo avtorjev. Bi nam prosim tisti, ki jih nisem omenila, zaupali svoje morebitne opise življenjskih doživetij ali sporočili, kje na spletu jih najdemo?

Nismo vsi za knjige ali pa nas ta interes mine. Kot nakazuje Facebook je Majda Pirc postala gospodarica čudovite domačije v prestižnem naselju Novomeščanov nad Šmarjeto. V svet pošilja enkratne fotke ne samo kraja v različnih letnih časih ampak tudi tiste, ki nastanejo v kuhinji in so pravi gurmanski dosežki. Nekaj receptov je Majda že posredovala starim znancem, kuhanje po njenih navodilih je prijetno, hrana pa okusna. Majdica ima, kljub odselitvi, rada Novo mesto, vanj se vrača in srečujemo se zlasti na prireditvah Revoza ali TPV-ja. Dobra kuhinja je ideal skoraj vseh naših kolegic in tudi fantje niso imuni. Kakšen recept za izvrstno pripravo govedine bi bilo dobro razposlati med nas.

Kaj počnejo Jožica in Nace Štamcar, Primož in Marina Jazbec, Vincencija Skube in še mnogi drugi, se malo ve. Zanimivo je, da iz naših vrst ne najdem blogerjev, tudi spletnih strani si nismo uredili. V tej dobi korone smo zato šibko povezani, celo minljivostim težko sledimo.

Kaj pa politika? Imamo kaj zagretih Desusovcev? Ni videti, da bi bili v politiki kaj zavzeti, verjetno je bilo tega preveč v preteklosti in nas ne mika več. Ampak vseeno bi lahko sledili na primer Miranu Mihelčiču, ki v pismih bralcev nenehno opozarja na problematiko naše ustavne ureditve – zlasti pa na slabosti volilnega sistema. Všeč so mi realni pogledi na kakovost upravljanja z državnim proračunom o čemer pogosto piše naš kolega Andrej Cetinski. Piko na i zna dobro postaviti tudi kolega Abces in verjetno še kdo od ekonomistov, ki mi je izginil iz spomina.

Imamo pa tudi kolegice in kolege, ki so delovno aktivni, podjetnik. Breda Čandek na primer vodi računovodstvo kar za nekaj podjetji, Za podjetniško svetovanje, sodelovanje v nadzornih svetih in vodenje stečajnih postopkov je ustrezne licence pridobilo kar precej ekonomistov, med njimi sem tudi sama in Tatjana Fink.

Največ zadovoljstva v družbi kolegov in kolegic pa so obiski razstav, koncerti in programi knjižnic. Vedno srečujem vsaj enega, vedno se večera prijetno spomnim. In prav tu smo bili zadnje leto res najbolj osiromašeni. Upajmo na najboljše v prihodnje.

Po pisemce prosim preberite in najdite interes in čas, da ga posvetite svojim nekdanjim sodelavcem v prihodnje. Izmenjajmo si maile, sporočila na Facebooku in blogu, povejmo si kaj veselega in poiščimo drug pri drugem tolažbo v stiski.

Vaša Joža Miklič

Ste pozabili na nekdanje naporne dneve, dosežene učinke, prijateljevanje, potovanja, zabave in težaška dela ter vse drugo, kar nas je iz dneva v dan bogatilo, veselilo in spodbujalo.

V naši ulici smo našli kotiček za klopco in knjižnico ob rožah. V knjižnici bo tudi predal v katerem bomo zbirali Zgodbe naše ulice in z njimi ohranjali zgodovino njenih prebivalcev. Načrtujemo še povezanost ulice z umetniki in poslovneži ter mladim rodom. Lahko nam bo samo lepše, nikakor pa ne bomo poslabševali materialni in duhovnih razmerij.

Kaj menite, je dobro, da postorimo kaj za svojo okolje, sosede, prijatelje,….?

Bi šli ali ne na volitve?, 5. junij 2021

Državljanska dolžnost je udeležba na volitvah, seveda pa lahko najdemo nešteto izgovorov, da se temu odpovemo, odpovemo odločanju, kdo bo skrbel za naše skupno dobro, za vse, kar moramo imeti, da živimo kar se da dobro. V naši domovini so zelo pogosto volitve, največkrat predčasne, ponavljajo pa se z njimi iste napake, isti problemi in iste neustrezne rešitve kar vse se ljudem nenehno pojasnjuje ali s premalo denarja ali s problemi preteklega stoletja, ali pa da to od nas zahteva in pričakuje Demokracija. Ja namenoma sem napisala z veliko začetnico, ker do sedaj še ni bilo junaka, ki bi to našo iskano Damo nedvoumno predstavil volivcem. Komentarji v medijih so običajno, razen redkih izjem, povzetki mnenj visokih strokovnih svetovnih avtoritet, ki v nedogled prepisujejo drug od drugega kako so si posamezni politiki po svetu določili svojo Demokracijo, zlasti se mudijo pri Stalinu, Putinu Clintonu in še morda pri Trumpu in kakšnem političnem lisjaku v Južni Ameriki ali Afriki. Še meni zelo dragi uporni petkovi kolesarji zahtevajo predčasne volitve le zaradi avtarkije, ki trenutno prevladuje pri nas.

Prepričana sem, da današnje volitve ne morejo prinesti nobene bistvene spremembe vse dotlej, dokler se volivci in volivke ne dogovorimo in poenotimo kakšno državo želimo, kakšnim ciljem se zavezujemo in kako se bomo organizirali, da te cilje dosežemo. To zahteva od trenutne oblasti, strokovne podlage, študije in elaborate na podlagi katerih se bo posodobila ustava, njej prilagodila zakonodaja in proračun ter na to oblikovala organizacija dela, sistemizacija delovnih mest in imenovanje ljudi na ta delovna mesta v pogoji, ki jih predpisuje sistemizacija. Ne vidim možnosti, da bi to svojo primarno nalogo volivci lahko uresničili saj tisti, ki bi nam morali prvi nakazovati poti za doseganje skupnih ciljev bodisi da nočejo, bodisi da ne znajo ukrepati. V prvi vrsti so to naši izjemno dobro plačani številni regulatorji, varuhi človekovih pravic, varstva potrošnikov, družb za gospodarjenje s skupnim premoženjem, zaščito enakosti in še in še številni drugi do Akademije znanosti in umetnosti, preiskovalnih komisij parlamenta in predsednika države. Namesto, da bi vztrajali na sprotnem kakovostnem opravljanju svojih dolžnosti, se skrivajo za letnimi poročili, ki jih pred kamerami podajajo pristojnim osebam, ob tem malo pomodrujejo, karavana neznanja, zlorab in nezadovoljstva pa gre naprej. Mi, volivci in volivke smo radodarni, plačujemo dajatve, davke in prispevke, da imajo te karavane dovolj za preživetje in svoj oseben razvoj.

Napor usmerimo v iskanje odgovora kdaj pa bi ljudje z velikim veseljem in morda celo transparenti iz zastavami odhajali na volišče? Naj iz množice možnih učinkovitih dejstev najprej opozorim samo na potrebo po ciljem primerni organiziranosti nas volivcev in volivk v četrtni ali krajevni skupnosti in v občinah. Če bi bili vključeni v odločanje o zadevah skupnega pomena in če bi pri izvedbi tudi lahko sodelovali, se naš glas ne bi mogel izgubiti v parlamentu, pri predsedniku države, v vladi, v državni upravi ali sodstvu. V nas bi se krepil občutek odgovornosti za dobro ali slabo rešitev, vedeli bi, kdo je odgovoren za morebitno nastalo škodo in kdo ima tolikšen pozitiven učinek, da zasluži priznanje svoje domovine. Z proračunskimi memorandumi bi si postavljali prioritete, izhodišča vzgoje kadrov za visoke državne funkcionarje, kriterije za sodelovanje v EU in njenimi regiji, uresničevanje dogovorjenega pa bi bila skupna odgovornost volivcev in njihovih izvoljenih pooblaščencev. Zagotovo bi zaživele predvolilne koalicije, kar bi dobro vplivalo na opuščanje represije in nenehno iskanje boljših rešitev v mnogo širšem kontekstu kot smo temu priča v današnjem času.

Kaj menite, dragi bralci, bi šli na volitve ali ne?

Sobota maturantov, 29. maj 2021

Uspešno zaključena osnovna šola nudi petnajstletniku možnost za šolanja v srednjih šolah in za pridobitev znanja, ki ga bo kot svoj poklic uporabljal večji del življenja. Malo je tistih najstnikov, ki bi se tega dejansko zavedali, običajno se zanesejo na nasvet ali zahtevo staršev in izberejo bolj naključno kot z razumom srednjo šolo, ki naj bi jim odpirala pota uresničevanja želja.

Srednješolec je poln dilem, ki so posledica odraščanja, novega šolskega okolja, drugačnih prijateljev, drugih interesov in novih, običajno zahtevnejših dolžnosti. Če ima srečo, bo večina dilem odpravil prav do konca srednje šole in kot maturant oziroma maturantka, pridobil dovolj samozavesti za suveren odgovor na vprašanje »kaj pa zdaj?« V življenju je malo tako pomembnih dogodkov kot je matura tudi zato, ker ti suverenost priznajo za tebe najpomembnejši ljudje – starši in učitelji. Doživetje, ki se ne more ponoviti in na katerega se spomniš vedno koncem maja, kadar srečaš nekdanjega sotrpina, ko opazuješ približevanje svojih vnukov temu dogodku in še mnogokrat, predvsem takrat, ko ti gre dobro.

Danes težko najdeš prosto gostilno zadnjo soboto v maju, vse so zasedene s skupinami davnih maturantov, ki si ob jubileju privoščijo skupno kosilo in z njim obogatijo skupinski spomin. Prve obletnice so posvečene živahnosti študentskega življenja in naslednje porokam, družinam. Potem pridejo na vrsto avtomobili, hiše, položaji, politika in podobna doživetja. Poroke otrok in rojstva vnukov nekako zaključijo življenje, sledi le še kramljanje o boleznih, s čim olajšati starostne telesne in duševne stiske pa morda še ironično čaščenje preteklosti.

Naš razred je nadvse vztrajen in se zadnjo soboto v maju dobivamo vsako leto, kot pravimo dokler bodo prišli vsaj trije. Letos nas je bilo še enajst od osemindvajsetih oziroma trinajst, če upoštevamo v virtualni povezavi tudi Rezi v Južni Ameriki in Slavko v Avstraliji. Dobre volje je bilo dovolj toda spremljal jo je občutek, da končujemo svoje poslanstvo, poslanstvo negovanja razumevanja in medsebojne pomoči povojnih maturantov, ki smo zapustili kmetije, si našli svoje »grunte« po tovarnah, bankah, zadrugah, šolah, bolnišnicah,… in sodelovali pri oblikovanju digitalno-informacijske družbo. Svoje cilje in skupne cilje generacij našega časa smo v pretežni meri uresničevali in se razvili v solidnega potrošnika kulturnih kot tudi materialnih dobrin.

Življenje je nenehna sprememba vsega v vseh časih in prostorih – tudi zato je bogato in ga je vredno živeti, spoštovati, varovati in bogatiti.

Maturantje vseh časov, obudite svojo šolsko preteklost, povejte nam svojo zgodbo o njem in tako prispevajte svoj delež k prijaznejši in boljši družbi prihodnosti!

Zvestoba študentske druščine, 23. maj 2021

Koncem maja se radi spominjamo svoje študentske druščine. Po gostilnah in bifejih srečujemo skupine razigrane mladosti, zagrete debatne druščine, uglajene managerje ali starostne skupine ljudi, ki želijo ohranjati same lepe dogodke, doživete s kolegi in kolegicami v trenutku življenjskih prelomnic. Tisti, ki smo se 1956 leta vpisali na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani negujemo zvestobo svoji študentski druščini že več kot 50 let. Ko smo bili še stažisti smo bili zadovoljni ob kozarčku pijače kje v kakšnem manjšem baru, kot poslovneži smo se dobivali v najboljših hotelskih okoljih, potem smo desetletja vandrali po Sloveniji in napisali Zbornih svojih doživetij. Zdaj nas zdravstvene razmere silijo na internet ali v klasično komuniciranje s pismom prilagojene vsebine našim letom in razmeram v katerih živimo. Ni pomemben način jubileja, izjemno je dejstvo, da nas, zdaj še 56 diplomantov 12. generacije, vežejo skupne dobre in slabe vsebine, dejanja in učinki kar vse se izkazuje s primerjavo naših skupnih doživetij s sedanjostjo. Letos je romalo med nami le pisemce lahkotne vsebine in izkazano pozornostjo letu Josipa Jurčiča, pa vendar z njim tudi delček naše osebnosti, našega priznanja in naše zahvale za dobro opravljeno delo, za spodbudo našim naslednikom in za prijateljevanje - Zvestobi študentske druščine.

Se radi spominjate svoje gimnazijske in študentske druščine? Pokličete kdaj nekdanjo kolegico ali prijatelja.

Kam z milijoni iz EU 12. maj 2021

Sem prepričana, da je najpogostejši odgovor na kakršen koli predlog za povečevanje blagostanja ljudi, »ni denarja!« Ampak zdaj se je Evropska skupnost odločila, da bo malo iz naslova pričakovanih boljših rezultatov v prihodnje malo na račun inflacije, zagotovila milijarde za vse naložbe, ki bodo pospešile modernizacijo gospodarstva in družbe, varovale okolje, zagotavljale trajnostni razvoj in pospeševale blagostanje večine. Super, denar zdaj je, kje so pa projekti? Zanimajo me predvsem projekti moje domovine in vestno spremljam poročanje o naših podjetjih in podjetnikih, zbornicah, bolnicah, šolah, institutih, javnih upravah, vse, kar premore slovenski medijski prostor. Spomini na nastajanje projektov v času moje delovne aktivnosti me silijo v razmišljanje, kaj potrebujejo kmetje, da nas bodo nahranili, kaj Revoz, da bomo mobilni tudi po nafti in brez nenehnega vlaganja v ceste, kdaj bo Krka ponudila biotska zdravila, Trimo estetske in poceni modernim potrebam prilagojene stavbe, kaj vse bodo ponujale banke, šole, bolnišnice, in še mnogi drugi ponudniki izdelkov in vseh vrst storitev kot na primer kulturniki, znanstveniki, kritiki, obrtniški poklici… ne vidim konca razvojnih možnosti. Razen tu pa tam kakšno željo ulovim kot na primer izgradnja novega kliničnega centra, Emonike, sodišča ali pa berem kako bogato znanje ostaja neizkoriščeno na SAZU-ju, Univerzah, Institutih na Viču in še kje, naj ne pozabim omeniti tretje razvojne osi, pa drugega tira, zadnje čase Slovenske železnice. Razveselila sem se objave resorskega ministrstva, da so EU predstavili načrt Slovenije za črpanje praktično neomejenih, delno celo nepovratnih sredstev. Ker je v časopisih in na TV malo o tem, brskam po spletu, najdem nekaj zamisli resorskega, potreb po naložb tistih, ki sem jih omenila v predhodnem odstavku in bodo vplivali na življenje mojih vnukov pa nikjer. Te dni pa le ugotovim, da je veliko začudenih in žalostnih zaradi načrta naložb, ki ga je ministrstvo posredovalo financerjem ter načrtovalcem obnove in modernizacije v EU. Berem mnenje strokovnjakov, takih ljudi, ki so res dobro poučeni o potrebnih vlaganji za doseganje večini potrebnih socialnih ciljev. Razmišljajo, zakaj se je razvojni načrt Slovenije zožil na razmislek ministrstva in vsem nam se zastavlja vprašanje, kdo bo predlog ministrstva uresničeval tehnološko, tehnično, okoljevarstveno, finančno in socialno. Nosilci razvoja našteti v prvem odstavku verjetno ne, ministrstvo pa verjetno tudi nima ljudi, ki bi znali vse razvojne projekte uresničevati. Tako se sedanji načrt razvoja Slovenije zoži na skrb in prizadevanje kdo bo pobral denar, ki ga bo EU dodelila Sloveniji, državljani in državljanske Slovenije pa bomo lahko le svoje sedanje čudenje nadomestili z nezadovoljstvom. Kot kakšna slaba afriška država izpred petdesetih let. Izognemo se lahko temu samo tako, da načrt svoje prihodnosti naredimo skupaj in ga kot skupno potrebo in željo predlagamo v financiranje EU.

Kaj menite moji dragi sodržavljani in sodržavljanke?

Moj praznik 1. Maj, 30. april 2021

V moji življenjski sredini je bilo vedno zelo veliko različnega dela. Kot kmetje smo delali od zgodnih jutranjih ur pa do poznega mraka, kot študentje smo si z občasnim delom pokrivali stroške in kot samostojni udeleženci v delitvi dela smo morali nenehno skrbeti za svoje blagostanje in blagostanje družbe kot celoto ker smo pač bili edini lastniki premoženja in smo morali delovati s skrbnostjo dobrega gospodarja. Praznikov je bilo bolj malo, smo jih resnično praznovali, slovesno, s pesmijo in glasbo, spodbudno z otvoritvijo obratovanja česa ljudem ali tovarni potrebnega, z obiskom sorodnikov ali zgodovinskih krajev v domovini in po svetu. Pred 1. majem smo vedno kresovali pozno v noč, na sam praznik in naslednji dan pa običajno potovali na lepše.

Tudi letošnji prvi maj je bil zame lep in zanimiv čeprav drugačen od predhodno opisanega. Soseska je izobesila zastave, pozdravljali smo se z veselimi obrazi in sijalo je sonce. Dobili smo kup časopisov za zanimivo branje v ozeleneli in cvetoči naravi, bil je tudi žar in celo otvoritvena svečanost ob preseliti sinove družine v idealno obnovljeno hišo.

Lotim se branja zanimivih prispevkov naših strokovnjakov, ki iščejo poti za nov razvojni ciklus pri nas za katerega EU zagotavlja več milijard. Ker sem se poučena o izvoru teh milijard sem seveda tudi radovedna kam bodo vložene, kje se bodo skotili novi centri zaposlovanja, katere kulture, izobraževalne in zdravstvene storitve bodo izboljšale naše blagostanje, kaj bo odprto kot izziv za moje vnuke in še mnogo vprašanj mi je rojilo po glavi, verjetno ne samo meni. Pristojno ministrstvo pravi, da jih potrebuje za okrevanje, EU pravi, da moramo pozabiti na vse kar onesnažuje okolje, računalničarji nas bi želeli digitalizirati do skrajnosti, govora je o zagotavljanju trajne rasti, nič ne kaže, da bi kaj vložili v ohranjanje miru, ukinitev vojne industrije, participacijo mladih pri upravljanju s skupnim dobrim ali boljšem spoznavanju narodov po svetu. Berem Mraka, Kovača in še mnoge druge, ki vidijo boljše naložbe in bolj konkretne projekte, nujne za sodobno družbo. Kaj je torej pametno in perspektivno v korist blagostanju ljudi? Piko na i postavlja Drenovec, ki sicer vse skritizira ampak njegov zaključek glede razvoja je vredno in potrebno spoštovati. Poudarja, da družba (ne vlada) mora biti sposobna aktiviranja svojih mladih. Zdaj spet odloča sposobnost družbe, da zagotovi Sloveniji kompetentno in aktivno državo. Hvala dragi Drenovec, da vidite rešitev v našem skupnem prizadevanju in ne samo v prizadevanju trenutne oblasti. Vprašujem pa se ali vas družba sliši, razume in podpira ali pa se, kot doslej, ravna po načelu »to se me ne tiče«. Da je vaš poziv na mestu, je potrdila tudi predsednica sindikatov, ki je svoj prvomajski intervju lepo zaokrožila z besedami: »Ob 1. maju smo letos v ZSSS izbrali geslo Varnost. Varno delo, varna zaposlitev, varna starost. Cilj je dosegljiv, realen in nujen. Uveljavljali ga bomo povsod, kjer imamo možnosti in priložnosti, in vse, ki ste prebrali tole do konca, vabim, da pomagate. Kjerkoli že ste, na kakršen koli način, lahko pa se nam tudi pridružite!«

Spoštovane družine, prijatelji, znanke, strokovnjaki, elite, dobri ljudje,… država nas potrebuje, še najbolj mladi in za večino v boljšo prihodnost zazrti strokovnjaki. Poslušajmo te klice na pomoč in najdimo poti, da ohranimo težko pridobljeno blagostanje in mir!

Prihodnost je v vaših rokah, naj se vaš glas sliši!, 19. april 2021

Ne spomnim se, da bi se že kdaj zgodilo, da želi Evropska unija slišati in vedeti, kaj menim o njeni prihodnosti. Zato sem, ne malo presenečena, z veseljem sprejela novico, da se bo na dan praznovanja zmage začela Konferenca o prihodnosti Evrope, ki bo trajala kar celo leto pod geslom: »Prihodnost je v vaših rokah, naj se vaš glas sliši.«

Saj ne, da bi se kar koli domišljala, da bo moj glas res kdo slišal, pa vendar…

Blaginja večine: ko tako vsak dan poslušamo ali beremo, kako politiki hodijo drug drugemu, banke delijo milijarde, komisarji dajejo vsak dan nove izjave o vsem mogočem, cepivo je ali pa je problematično in podobno, ugotavljam, da smo dobro poučeni o besedah visokih funkcionarjev, skoraj nič pa o učinkih njihovih dejanj v prizadevanjih za večje blaginjo prebivalstva Evrope. Imam občutek, da nam poročajo Karel Veliki ali Marija Terezija ne pa izvoljeni in imenovani predstavniki evropskih prebivalcev. Zato bi kot prvo predlagala, da v prihodnje zvemo kaj več o narodih in manjšinah, ki so že v Evropski uniji, njihovih željah in potrebah, razvojnih načrtih, znanstvenih dosežkih, sposobnostih ukrepanja in solidarnosti, predvsem pa realnih moralnih in materialnih pogojih, da izpolnjujejo svoje poslanstvo in ustvarjajo v skladu s svojo dolgoročno vizijo. Ne zanimajo nas meje v neki tragični sredini Zahodnega Balkana, še kako pa nas skrbi, da se bohoti revščina, zmanjšuje obseg solidarnosti, narašča sovražni govor in gojijo geopolitični apetiti, ki jih spodbuja trgovina z orožjem. Draga Evropska unija in mi, njeni prebivalci, smo ujeti v mreže lokalnih politikantov, ki vidijo svoj uspeh v svoji funkciji ne pa v učinkih, ki jih njihovo delovanje daje volivcem. Evropa se mora dejanskemu stanju reševanja problemov svojih prebivalcev na svojem ozemlju primerno organizirati , se pri tem v večji meri kot do sedaj posluževati rešitev, ki jih predlaga znanost in stroka, se posvetovati in sodelovati z ustvarjalnimi ljudmi, ki vidijo v prihodnost, so zanjo pripravljeni žrtvovati vse. Strankarska organizacija odločanja Evropo hromi, napaja lokalne ekstremizme in onemogoča tehnološko-tehničnemu napredku primeren razvoj. Cilj Evrope naj bo, mora biti, blagostanje večine njenega prebivalstva in za doseganje tega cilja se moramo prebivalci ustrezno ponašati, izobraževati in delovati.

Mladost: upanje, razkošno razmišljanje brez meja, zaupanje v svoje sposobnosti in sposobnosti družbe, najsodobnejše znanje in poznavanje različnosti ter še mnogo drugega krasi mlade prebivalce Evrope. Radovednost jih usmerja v popotovanje, raziskave, iskanje lastnih vrednot, v vse kar človek potrebuje, da se na podlagi dejanskih razmer usmeri v prihodnost, v uresničevanje svojih sanj. Najti mora oprijemljivo izhodišče in to je sodelovanje v odločanju, kakšen bo njegov življenjski smoter in katere smotre bo uresničeval v družbenem okolju. Imamo danes prebivalci unije odprta vrata za ideje mladih, spoštujemo njihove potrebe, poslušamo Grete in druge aktiviste med njimi? Sprejemamo načela, smernice in zakone za blaginjo mladih ali za krepitev moči tistih v 1% delu svetovnega prebivalstva, ki že desetletja z materialnimi dobrinami prevzemajo prebivalstvu tudi oblast, svobodo, zdravje in ustvarjalnost. Da jo bomo spoštovali, se mora Evropa usmeriti v interese mladih, v prihodnost, ki jo sanjajo in soodločanje z mladimi

Mir na zemlji: naravne in ustvarjene danosti v Evropski uniji, zlasti zgodovinska spoznanja, umetnost in vedenje o človekovih sposobnostih so tiste osnove, ki nam dajejo izhodišče za uveljavljanje sožitja in sodelovanja z narodi in narodnosti sveta. Želimo spoznavati dobre prakse in slabosti vseh narodov, s katerimi se srečujemo, iščemo skupne točke, načrtujemo skupno prihodnost in zagotavljamo trajni mir v človeku prijaznem naravnem okolju. Prebivalci Evrope se bomo duhovno in materialno bogatili samo, če bomo dobro poznali tudi zgodovino in sodobno literaturo, filozofijo ter znanost vseh delov Evrope, Azije, Afrike in drugih celin tako dobro, kot poznamo dosežke anglosaksonsko govoreče družbe. Nadvlada številčno največjih in materialno najmočnejših narodov, ki praviloma povzročajo konflikte, ni možno krotiti s sankcijami v oskrbi, z lažmi in z nenehnimi »prijateljskimi prepričevanji«. Odpovedati se morajo krepitvi orožarske industrije, jo preusmeriti v industrijo prebivalstvu potrebnih izdelkov. Politika Evropske unije naj osvešča svojega prebivalstva o življenju in delu vseh narodov, v krepitev sodelovanja z njimi in v načrtno širjenje sožitja v svetu.

Delo: okoljska problematika in tehnični in tehnološki razvoj v svetu nakazujeta, da se bo postopoma zmanjševal obseg fizičnega dela, širila digitalizacija na vseh področjih življenja in dela in pospešeno krepila avtomatizacija proizvodnih procesov. Strokovnjaki predvidevajo, da se bo delo iz industrijskega področja usmerilo v storitve vseh vrst, zlasti pa v informacijsko, raziskovalno, okoljevarstveno in kulturno področje ustvarjanja. Evropska unija mora zato pospešeno ustvarjati osnove za bodoče zaposlovanje svojega prebivalstva tako v izobraževalnem procesu in tehnologijah kot v povezovanju delodajalcev in delojemalcev pri skupnem načrtovanju zaščite okolja in socialno varnega zaposlovanja.

Naj se sliši vaš glas! pomislite in vključite se tudi vi v iskanje boljših časov v Evropski uniji

https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/sl_- _skupna_izjava_za_konferenco_o_prihodnosti_evrope.pdf.

Trajnostna gradnja in naša domovanja, 29. marec 2021

Nič drugače ni danes kot je bilo v moji mladosti. Ko stabiliziraš svoj položaj v delovni sredini, se odločiš za naložbo v stanovanjsko hišo. Okoli mojega mesta je vse polno individualnih hišk vseh vrst, oblik, velikosti in lepote. Med njimi se sprehajam desetletja, lepo se starajo, obnavljajo in prilagajajo trenutnim razmeram v našem okolju. Kako prilagajajo? V zadnjem desetletju je vsaka hiška dobila nadstrešek za avtomobile, ki se ne parkirajo več po garažah. Skoraj vse hiške so dobile »izolacijsko oblekco«, se barvno polepšala z novo fasado in zato zmanjšala vidljivost iz svojih oken. Vedno več hišk ima v neposredni bližini vhoda lične skladovnice nasekanih drv in zjutraj, ko greš mimo njih vohaš kurjenje z drvmi. Zdaj ima skoraj vsaka hiša psa, v vrtu mu naredijo pasjo hiško in ga ogradijo saj bi sicer oblajal vsakogar, ki gre mimo. Ko prvi otrok naredi šoferski izpit se ob njegovi hiši mora najti parkirišče za njegov avto zato po hišnih zelenicah polagajo kulir plošče in avtomobil je preskrbljen. Vse to še dopolnjujejo žari na vrtovih pod pokritimi lopami, pa jedilni prostori pred njimi, obdani z vseh vrst rož v lončkih, vsak dan je kaj novega kot na primer poleti plastični bazeni ali obilna igrala, jeseni veliki sodi in posodje za v vinograd, pozimi vseh vrst priprav za uživanje na snegu in še mnogo drugega od česar najbolj motijo ograje vseh vrst. Izginja prvotna idilika in čar prijetnega doma, hiška se v obilnem dodajanju kar zgubi. In tudi zato so lastniki našli rešitve; dozidujejo etaže, prizidke, balkone, terase, mogoče in nemogoče in krasijo hiše s priložnostnimi okraski kot so jelke pozimi buče jeseni, pa slavoloke ob družinskih praznovanjih in podobno. Mestna ulica, primestna naselja in podeželske vasi postajajo neestetska, brez identitet in oblikovno vse drugo kot dopadljiva in lepa. Hiše »z dušo« so skoraj izginile, novi lastniki jih nadomeščajo z modernimi konstrukcijami čudnih oblik, ki kot vzorci dobre arhitekture dominirajo v publikacija, na spletu pa tudi na TV.

Približno tako stanje je značilno tudi za večja območja poselitve z objekti, ki jih javno dobro več ne potrebuje. Med njimi gre na največkrat za nekdanje industrijske komplekse, ki jih tujina spreminja v kulturne, izobraževalne in rekreacijske površine. Predno se najde donose program za degradirano območje traja nekaj časa, končna rešitev pa je običajno rušenje in gradnja stanovanjski blokov. Nekoliko tolerance kažemo le graščin za katere pa se programi iščejo že toliko časa, da se gradovi podirajo sami.

O teh razmerah v naših prostorskih rešitvah pišem iz več razlogov vendar sta glavna dva; najprej naš skupen neprimeren odnos do sprejetih odločitev in drugi množica strokovnih rešitev, ki jih ponujajo novi rodovi arhitektov.

Nekdo je v mali vasi Lukovek hotel postaviti stanovanjski blok in vaščani so se uprli z utemeljitvijo, da za tako naselje kot je njihovo visoka gradnja ni sprejemljiva ker razgrajuje harmonijo vasi. Bravo Lukovčani, tako kot vi bi morali biti pozorni na neskladja vsi. Če se nekdo odloči za gradnjo v določenem urbanem okolju se mora odločiti tudi za vključenost svojih gradbenih in prostorskih ureditev v to okolje z vključno ureditvenimi navadami, ki so v njem udomačene.

Si prizadevate za vključenost in harmonijo sobivanja v svoji soteski?

Pandemija in popotovanja, 28. marec 2021

Popotovanja po svetu so me vedno navduševala zaradi številnih zgodovinskih raritet v različnih predelih sveta, lepote in posebnosti narave, predvsem pa zaradi spoznavanja narodov in ljudi, njihovih navad, načina življenja in vrednot. Precej številna skupina v mojem okolju je še v mojih poznih letih skrbela, da sem obiskala vse celine in za kulturo ter blagostanje naprednejše dele sveta.

Popotovanja imajo različne namene. Najprej smo morali na službena pota po svoji domovini, k svojim poslovnim partnerjem kjer koli so bili, po sejmih, izobraževalnih dogodkih in drugih potrebah, ki nam jih je narekovalo delo. Le malokdaj smo pri tem imeli možnost spoznavati tudi zgodovino krajev oziroma ocenjevati njihov prispevek k razvoju, ker je bilo vsako potovanje časovno omejeno na naj nujnejše, pa tudi sogovorniki so zahtevali našo pozornost. Radi smo se vračali v že obiskane kraje v času dopustov saj je na delu veljalo reklo »pridno delaj in uživaj v prostem času«.

Čudovita in meni vedno draga Evropa je za popotnika res unikum. Čudežna Grčija, antična in renesančna Italija, srednjeveške Poljska, Pruska, Avstro-Ogrska, Danska,…, vsestranska Rusija, pogumna, revolucionarna in pustolovska Francija, veličastna Španija, da o angleški monarhiji sploh ne govorim. Šele s primerjavo vtisov in spoznanj o nekem narodu sem doumela od kot bogastvo Vatikana, edinstvenost Istanbula, posebnost Ermitaža, lepota Dunaja in še mnogo drugega, kar krasi Evropo in bi bilo prav, da spozna vsak zemljan. Na potovanjih sem se res veliko naučila in vsak bi moral večkrat na pot, da bi lažje dojemal in sprejemal slabe in dobre plati življenja.

Prišla je pandemija in nas zaprla celo v občinske meje in ni ji videti konca. Neštetokrat sem se že vprašala kako se bodo ljudje ne samo v Evropi, v času njenega trajanja sporazumevali, si pomagali, se spoznavali in prijateljevali. Gre za dolgoročne učinke zaprtosti med katerimi grozijo zastoji v izobraževanju, izmenjavi znanstvenih dosežkov in prakse, pa tudi za posledice digitalizacije na kakovost razgledanosti ljudi nad dejstvi in resničnostjo. Težko si predstavljam kako komuniciranje uspešno opravljajo tisti, ki živijo od tržne situacije kot na primer naš novomeški velikan, ki je prisoten v več kot 77 državah in je delovno mesto njegovega vodje na letalu in avtomobilu. Skratka, osebno komunikacijo ne more kakovostno nadomestiti digitalni in svet se mora zavedati, da brez osebnih stikov ne bo napredoval tako uspešno kot si želi.

Prav zaradi navedenega prepričanja sem z navdušenjem pozdravila priprave Zelenega digitalnega potrdila, ki »naj bi tlakovalo pot do vnovične svobode potovanj po Evropi«*. Vsaka članica bo sama določila upravičenja lastnikov certifikatov, katerega rok trajanja bo le 180 dni. Verjetno bo za potovanje še vedno potrebno določena mera previdnosti, zagotovo pa je certifikat dobrodošel in srčno upam, da ga bo naša država kmalu ponudila popotnikom.

*Delo 18.03.2021

Ste tudi vi popotnik ali popotnica, boste šli na pot s certifikatom, da bi koristno in zanimivo preživeli del svojega prostega časa?

Poslovne novosti v Evropski uniji, 24. marec 2021

O podnebnih spremembah je vsak dan vse polno napisanega in povedanega že kar nekaj desetletij. Ponavljamo jih vsi od velike strokovne avtoritete prof. dr. Lučke Bogataj Kajfež pa do mlade Grete. Priznam, da sem tudi sama od časa do časa že sita tega govorjenja in sem zato samo čakala, da se bo neki kompetentni forum spomnil kaj konkretnega za uresničevanje lepih, koristnih in splošno sprejetih načel o varovanju narave in trajnostni gospodarski rasti.

Najprej sem zasledila v Evropski uniji (EU) odločitev na njihovi banki, da ne bodo več sofinancirali investitorjev, ki v svojih naložbenih elaboratih ne bodo predložili dovolj dokazov, da s svojo naložbo ne bodo povečevali ogroženost narave. Takoj sem pomislila kako bo s temi dokazili v praksi, saj so verjetno dokazila za naložbo v novo cesto lahko samo popolnoma drugačna od dokazil za naložbo v nek obrat kemijske industrije ali ureditev središča neke občine. Kmalu potem, ko je dr. Mrak skoraj identičen pomislek izrazil v svojem prispevku o učinkovitosti sprejetih ukrepov za varovanje okolja, smo se bralci Dela SP lahko že seznanili z novico, da je EU naročila pri izbrani univerzi v Barceloni pripravo strokovnih podlag za oblikovanje osnov in meril s katerimi bodo investitorji v prihodnje dokazovali, da bodo nove naložbe zmanjševale ogroženost narave. Razveselilo me je, da je strokovnjakinja iz Slovenije ustvarjalna moč novih strokovnih rešitev na podlagi katerih bodo sprejeti novi zakoni in pravila kot tudi razvrščanje poslov na trajne in ostale v skladu s akcijskim načrtom o financiranju trajnostne rasti kar vse bo v praksi omogočile uresničevanje načelnih odločitev. Denar za naložbe torej bo, veliko vprašanje, povezano z rastjo blaginje ljudi pa je, ali bodo investitorji zmogli oblikovati projekte po novih smernicah. Očitno je že, da ima na primer Slovenija kar nekaj usodnih težav pri dokazovanju svoje trajno naravnanosti in okoljevarstveno primerne pri načrtovanih naložbah.

Kako bodo ta dejstva vplivala na naše investicije v podjetju ali v lokalni skupnosti? Morali bomo naložbe klasificirati na zelene in trajnostne dejavnosti. Denar bo dosegljiv le tem dejavnostim potem, ko bo pristojna komisija EU potrdila trajnostni pomen naložbe in ko bo dokazano, da naložba zagotavlja gospodarsko rast in s tem blaginja ljudi ter okoljsko trajnost. Pa to še ni vse saj bo moral vsak investitor zagotavljati usklajenost svojega poslovanja tudi z mednarodnimi smernicami z vključno preprečevanjem kakršnega koli izkoriščanja ljudi in spoštovanje njihovih pravic ne glede na kraj ali državo kjer se opravlja delovni proces.

Posledice novih okoljevarstvenih in trajnostnih ukrepov pri naložbah bomo nujno občutili tudi v vsakem gospodinjstvu saj ta so prav tako zavezana k prizadevanjem, da se uresniči načrt dekarbonizacije. Morali bomo zamenjati avtomobile za električne in pozneje še večkrat tako, da bomo svojo potrošnjo goriva za mobilnost nenehno zmanjševali. Zmanjšati ali odpovedati se bomo morali izdelkom kemične industrije, ki jih bo ta nehala proizvajati zaradi varovanja okolja, njihovi nadomestni izdelki bodo verjetno razpoložljivi po višji ceni, ker bo v njih več raziskovalnega dela. Ne vemo še kako bo z energijo. Ni sicer dvoma, da bo dražja vprašanje pa je ali zato ker se bo njena proizvodnja zmanjšala ali pa zato, ker bo za dom najbolje lastna produkcija sončne energije in bodo potrebne naložbe še posebno, če bo postal vprašljiv tudi zemeljski plin. Gospodinjstva bomo imela spremenjene odpadke, kakšni bodo še ne vemo, lahko pa se zgodi, da bomo morali za vse svoje odpadke sami poskrbeti.

Kako se pripravljate na reševanje okoljske in trajnostne problematiko pri vašem delodajalcu in kako doma?

Gospodarjenje s prihranki, 23. marec 2021

Po družinskem nedeljskem kosilu smo v pogovoru zašli v varčevanje in gospodarjenje s prihranki, ki jih tako neusmiljeno mrcvarijo banke v katerih so naloženi, da varčevalec ne pridobiva ustreznih obresti oziroma se celo boji, da bo moral bankam plačevati ležarino. Samo omenila sem, da razmere pri nas terjajo preusmerjanje prihrankov iz bank na sklade in že je bil ogenj v strehi. Si pozabila kakšne težave so bile z Vizijo, Perspektivo, vzajemni in zavarovalniški skladi, pa nacionalna stanovanjska shema, itd. Vse se je sfrižilo, razvrednotilo, komaj smo dobili vloženo povrnjeno, borzne posrednike pa so policisti lovili celo po Ameriki. Pa drugi in tretji pokojninski steber? Imeli smo kapitalski sklad, pa ni bil nič boljši od drugih. Ne, so zaključili družinski člani, ne gremo se več takih igric. Kaj pa delnice in deleži? Ne, razen ene delnice, ki galopira, so vse druge končale v stečaju, da ne pozabimo samo primera Nove ljubljanske banke, ko smo delnice zgubili celo brez bankrota. Trgovalni račun z delnicami je drag, predrag za male varčevalce. Ponovili so odločno ne. Nepremičnine so morda rešitev, drezam naprej. Ampak tudi tu so težave; visoka obdavčitev najemnin, posebno problem vzdrževanja več nepremičnin na različnih krajih. Družina ni čisto odklonila. Z zlatnino in umetninami ne znamo gospodariti, dodam sama.

Varčevanje je bila od nekdaj vrednota, da si pripravljen na slabe čase, morebitne bolezni, izjemne dogodke in druge težave. Varčevanje je bilo do sedaj tudi osnova za kreditiranje prebivalstva, skupnega dobra in gospodarstva, obresti pa primerno nadomestilo varčevalcu in cena za kredit posojilojemalca. Nedvoumno se ta vrednota opušča. Dejstvo je, da je evropska banka našla nove vire povečevanja denarne mase za kreditiranje, morda v odkupovanju državnih obveznic. Dejstvo je tudi, da prihranke obstoječe banke ne morejo z donosom plasirati in da se zato morajo pobrigati varčevalni sami. Izjemno težko delo čaka varčevalce. Morali bi se najprej oskrbeti z informacijami o projektih, ki ustrezajo zeleni taksonomiji EU in investitorjih, ki so sposobni te projekte udejanjati. Varčevalci bi morali s svojimi prihranki na trg po tržnih pogojih z vključno promocijo. Poznati bi morali ljudi, ki projekte vodijo, pridobiti o njih zaupanje in nenehno spremljati njihove donose. Še mnogo drugega bi varčevalci morali poznati, da bi sami donosno gospodarili s prihranki. Verjetno je to utopija in kot alternativo mora vsak varčevalec le pretehtati o prenašanju gospodarjenja s prihranki na sklade, v vrednostne papirje in v nepremičnine oziroma razpršeno na te tri in nove še nepoznane ponudbe na trgu. Odpira se v vsaki družini pomembno vprašanje zaupanja v projekte, v ljudi, ki jih vodijo in v gospodarsko politiko aktualne oblasti. Ne bom povedala nič novega, če rečem, da bo varčevalec uspešen le s pomočjo usposobljenega in poštenega finančnega svetovalca.

V današnjem času neugodna varčevalna klima v naši državi pa nikakor ne bi smela vplivati na zmanjševanje obsega vsakega varčevanja, tudi ne povprečnega privarčevanega zneska stanja na transakcijskem računu posameznika. V težavah ostajamo običajno sami, brez prijateljev in znancev moramo sami rešiti finančne zadeve sicer sprejemamo rizike, da prijatelje izgubimo. To nas sili, da pravzaprav dnevno razmišljamo »kako bomo obrnili EUR, da bo rodil mlade«. S še tako majhnimi ali veliki prihranki družina živi, z njimi mora gospodariti smotrno in zanjo najbolje. Pomembno je doumeti, da moramo preživeti ne glede nato kdo in kako nam vlada.

Kako pa vaša družina razmišlja o financah in premoženju, o nujnih rezervah in o gospodarjenju z njimi? Mi zaupate svoje izkušnje?

Akademija znanosti in umetnosti (SAZU) in mi, 22. marec 2021

Imela sem kar nekaj delovnih dolžnosti, ki so me desetletja povezovale z častitljivo institucijo SAZU, njenimi predsedniki, posameznimi člani in celo nekaterimi zaposlenimi strokovnjaki oziroma znanstveniki, zlasti svetovnimi popotniki med njimi. Naš odnos je krepilo skupno oblikovanje Motivacijskega načrta za razvoj Dolenjske in Bele krajine, kulturna srečanja v tem delu Slovenija, Forum odličnosti in mojstrstva v organizaciji Društva ekonomistov in snovanje gibanja Rastoča knjiga. Predvsem na osnovi dobrih učinkov skupnega snovanja in do sedaj doseženega zaupanja, preberem in pretehtam vse, kar SAZU predlaga javnosti z namenom, da njihove predloge sprejmem za svoje in jih po možnosti delim z okoljem v katerem živim. Izjavi SAZU o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države (Delo, SP 20. marca 2021.) sem nekaj krat prebrala z namenom, da bi res dobro razumela, kaj ugledna institucija priporoča državljanom in državljankam Slovenije. Previdno sem pristopila iz več razlogov, najpomembnejša pa je za mene ponovitev, neštetokrat v različnih kontekstih poudarjeno mnenje »da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena«. Dokler so to domnevali posamezniki, je bilo nam, otrokom vojne, manj pomembno, ko pa slovenski javnosti danes to predlaga naša zaupanja vredna SAZU, da jo posvojimo in delujemo v skladu z njo, se povojnim generacijam dejansko odpirajo pomembne dileme.

Najprej se vprašajmo, čigav pa je bil narodno osvobodilni boj? Moja družina je štela 13 članov, vsi so sodelovali v boju, komunist je bil samo eden. Česa se je polastila moja družina in večina enakih kot udeleženk v narodnoosvobodilnem boju? Ko je bilo vojne konec, so bila mesta in večina domov porušena, mladi fantje in dekleta pobiti, polja zapuščena, stanovanjska stiska maksimalna, prav tako lakota. Kdo bi moral organizirati narodno osvobodilni boj in obnovo, da se komunistična partija ne bi mogla polastiti oblasti in zakaj ta tega ni storil? Moja družina je bila pobožna, zaznala bi boljše organizatorje od partije seveda, če bi obstajali in podprla bi jih. Predno sprejmemo mnenje SAZU o polastitvi oblasti komunistične partije pa moramo vedeti konkretno kdo je bil v takratnih časih po takrat veljavnih normah, zakonih in predpisih lastnik oblasti in zakaj ni reagiral, ko se je partija oblasti polaščala. Leta 1945 je bilo konec vojne in po tem letu je bilo samo ogromno strahovitih naporov, da bi ljudje lahko živeli v miru in bili minimalno preskrbljeni za preživetje.

Dilema, ki jo odpira ista dikcija predloga SAZU in tare vojno ter povojne generacije je pomembnejša in bistvena. Režim v državi po vojni je bil naklonjen izobraževanju, naložbam, participaciji v delitvi oblasti in upravljanju s premoženjem, mednarodnemu sodelovanju. Mednarodna skupnost, zlasti svetovne ustanove za ohranitev miru in razvoj ter strokovne organizacije so ga desetletja sprejemala in ocenjevala kot pozitivnega. V primerjavi z obstoječim režimom v naši ljubi Sloveniji, ko skupno dobro odmira, oblast koncentrira in trpimo celo revščino, se vsak od nas upravičeno zamisli ali je komunistična partija upravičila polastilo oblasti z razvojem, blagostanjem in mednarodnim ugledom država ali pa je svoja pooblastila koristila za klientelo, bogatenje posameznikov, skratka, zla dejanja iz hudobije. Kakšno oblast bi dejansko morali imeti po končanem narodnoosvobodilnem boju in obnovi, se pravi tam po 1950 letu? Odgovor ni možno najti samo v dilemi ali so volitve bile korektne ali ne. V podjetjih smo imeli svobodne roke ustvarjanja, moj direktor ni bil partijec, lokalne skupnosti pa so nam morale slediti s svojo infrastrukturo, sicer se podjetja ne bi mogli razvijati.
Nisem odkrila, da bi bil revolucionarni teror definiran in konkretiziran. Povojni poboji so tudi v predlogu SAZU navedeni v posebnem odstavku, ki je sprejemljiv čeprav so bila pri njih udeležene tudi mednarodne institucije. Nekaj ga je možno zaznati v obvezni oddaji tam do 1948 leta, v povojnem delu sodišč, nekaj več v raznih bibliografijah, ko se avtorji pohvalijo, da jih je »partija« preganjala. Največ se s tem terorjem ukvarjajo pisci člankov, ki so se rodili že v samostojni Sloveniji ali pa malo pred njo. Kaj pod revolucionarnem terorju razume SAZU pa ni navedeno. Ker je v vsakem režimu tudi teror za ene ali druge, sprejemam ponujano mnenje. Prizadevati si moramo za skupno razumevanje svoje zgodovine, svojih dejanj, uspehov in porazov.
SAZU se je po moji oceni lotila težke naloge saj je sprava dejanje, ki se ne da ukazati, nadzirati ali sistemsko regulirati. Se pa spominjam dobro, kako je po vojni potekala sprava med družinami, med prijatelji, med sodelavci, med vasmi. Bila je in, kjer je potrebno je še, prijazno dejanje, ki ga običajno pogojuje potreba in želja po sodelovanju.

Ste spoznali mnenje SAZU, se mu boste pridružili, bi še kaj pripomnili?

Bralna značka, 17. marec 2021

Svetovni splet je zbral ogromno podatkov iz knjig, ki jih v življenju prebiramo vse generacije. Zadovoljil je z njimi predvsem tiste, ki niso preveč radovedni, tiste, ki na podatkih gradijo svojo prihodnosti in mnogo takih, ki se le s podatki lahko izkažejo kot svetovljani. Vse to nam res koristno služi predvsem takrat, ko smo v zadregi s časom in nam ni potrebno izraziti svojega mnenja. Če pa je mnenje nujno oblikovati, je nam potrebno poznavanje in razumevanje v knjigah zapisanih in skozi življenjske zgodbe posredovanih naukov, resnic, življenjskih izkušenj, prepričanj in dobrih ter slabih praks. Vojna in mir je na spletu zgodba borb in lepe Nataše, Tolstojeva pripoved pa je spoznavanje narave ljudi, glavnih junakov in okolja, njihovega ravnanja v različnih razmerah, njihovih želja in hrepenenj ter možnosti in poti, ki jih iščejo in najdejo vsak na svoji življenjski poti. Radovednost nas sili, da preberemo knjigo, da pridobimo iz nje koristne izkušnje in si naberemo dovolj energije za reševanje svojih morebitnih življenjskih slabosti ali za ravnanje v podobnih situacijah kot jih je čudovito nanizal v svojih knjigah omenjeni avtor. Brez prebiranja knjig ostaja človekova radovednost nepotešena, neke vrste torzo, ki da slutiti ne ponuja pa spoznanja.

Radovednost je pri otrocih pregovorno največja in zato je knjiga zanje najboljša učiteljica. Še posebno to velja za sodobnost, ki prinaša neverjetno kakovostne knjige po vsebini kot po oblikovanju in je dostopna pravzaprav na vsakem koraku. Zagotovljena je tudi njihova kritična presoja. Prav za mlade radovedneže je pisatelj Leopold Suhadolčan pred šest desetletjem ustanovil prvo Bralno značko za katere se potegujejo vse generacije otrok v naši domovini, tudi moji in tvoji – najprej sinovi in hčere nato pa vnukinje in vnuki. Izjemno doživetje je poslušati pripoved katerega od njih po prebiranju antičnih pravljic, srednjeveških grozljivk ali fantastičnih junakov iz vesolja – pripovedi vedno sledi vprašanje »Kaj pa ti misliš, kako bi pa ti ravnala?« Hvala spoštovani vizionarji, skrbniki in protagonisti bralnih navad, da ste mladim podaril bralno značko, kot vidite jo izjemno spoštuje ves narod če je njihovo število danes že 54. Hvala tudi našemu rojaku Marjanu Mančku, da je skupaj s Pošto oblikoval mladim bralcem spodbudno spominsko obeležje.

Knjižnica v Novem mestu je pred leti ustanovila Bralno značko za odrasle, ki lepo uspeva in kateri sem se pridružila. Ob letošnjem dnevu knjižnice sem jim sporočila:

Mojim knjižničarjem in Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto!
Ob dnevu naše knjižnice se vam zahvaljujem za dragoceno pomoč, ki jo nudite ljubiteljem knjig še posebno pa za izjemno razumevanje in pomoč bralkam in bralcem v času korona virusa. Lahko smo neovirano sledili knjižnim novostim, tudi strokovni literaturi in na vaših spletnih straneh zanimivim dogodkom. Neverjetno je, da ste uspešno udejanili tudi Bralno značko 2020 in nas nagradili z koledarjem v spomin naši Ilki Vašte. Naj vas naše zadovoljstvo tudi v prihodnje spodbuja k novostim v svojem poslovanju, k krepitvi umetniške angažiranosti pri oblikovanju našega življenja in dela, k bogatenju lokalnega družboslovja in vsega drugega ustvarjanja, ki bo našo knjižnico, Novo mesto in regijo še v večji meri kot do sedaj obelodanila na zemljevidu intelektualnega duha sodobne družbe. Bralka Joža Miklič

Kaj pa o pisateljih in poetih, branju knjig, knjižnicah, založbah, založnikih, oblikovalcih, tiskarnah,… menite vi?

Gremo res nazaj v socializem? 16. marec 2021

O tem sem se resno spraševala že potem, ko sem prebirala prvi prispevek Marcel Štefančiča jr. v Mladini, pri njegovem drugem prispevku pa sem opazila, da nisem edina saj je v pismih bralcev neki gospod podal dobro obrazložitev zakaj mnenje omenjenega avtorja ni sprejemljivo. Težko, morda celo nemogoče ali nesmiselno je postavljati pod vprašaj mnenje omenjenega avtorja članka Nazaj v socializem; avtor je »mojster peresa«, pomembna avtoriteta v svoji dejavnosti, pisatelj in še mnogo drugega, z njegovo veličino se ne morem primerjati in tudi nimam strokovnega znanja iz njegovega področja dela. Sem pa živa priča o tem, kaka smo si prizadevali izboljševati življenje in posodabljati poslovanje v socializmu, zato me je močno prizadela ugotovitev omenjenega avtorja. Ni osamljen v tem primerjanju, tudi komentator Markeš, včasih celo mojstrski Žerdin, se rada obregneta ob naša nekdanja prizadevanja, kot da smo v socializmu skrbeli samo za namerna hudodelstva.

Med odločanjem v nekdanji državi in odločanjem v sedanji državi je bistvena razlika v množici sodelujočih pri odločitvah. Kot razumem prispevke današnjih novinarjev je njihova splošna ugotovitev dejstvo, da danes v državi odloča en sam, kar v socializmu niti slučajno ni bilo možno, niti v upravljanju še manj pa v politiki.

Tako pri odločitvah v upravljanju kot pri odločitvah v politiki je lahko sodeloval vsak. Vsaka delovna skupnost, krajevna skupnost, občina, republika in država je izvolila svoje organe upravljanja in jim dodelila pristojnosti za odločanje. In v vsaki omenjeni skupnosti so delovali vsi politični organi sindikata, mladine, borcev, socialistične zveze in komunisti. Si predstavljate koliko državljanov in državljank je bilo vključeno v odločanje? Si predstavljate, da je kje na svetu človek, ki bi sposoben vso to maso sodelujočih, ki je vsak dan odločala o bistveno pomembnih zadevah za ljudi, obvladati, usmerjati, nadzirati in skrbeti, da ne bo kje preskočila meje svojih pristojnosti? Brez dvoma lahko rečemo, da take osebe v socializmu nismo imeli in jo tudi nismo iskali, ker je nismo potrebovali.

Naj še poudarim, da je vsa ta masa sodelujočih morala odločati tako v skladu z zakonodajo države in republike kot v skladu s statuti (občine, delovne skupnosti, podjetja) in da je nadzor nad uresničevanjem sprejetih odločitev potekal v strokovno usposobljeni in finančno samostojni instituciji preko nadzora plačilnega prometa.

In zdaj se bo avtor prispevka Nazaj v socializem zagotovo nasmehnil ter pribil »Ja postopki so enaki?« Niso, dragi moj, naša filozofija se je oblikovala ob delu, ustvarjali smo industrijsko in snovali informacijsko družbo, kar smo ustvarili je bilo dovolj za dostojno življenje in je še vedno slovenska skupna srebrnina. Izogibajmo se neprimernih primerjav, raje si prizadevajmo za nastanek ustvarjalne skupnosti, ki bo zanimiva in spodbudna za mlade v naši domovini.

Kaj pa vi menite o takih primerjavah, kot so podane v prispevku Nazaj v socializem. Se vam zdijo umestne, potrebne, koristne? Menite, da bi jih bilo nujno upoštevati pri načinu odločanja o naših skupnih zadevah?