Joža Miklič arhiv

Marin Berovič, 21. marec 2024

Ada Berovič je načrtovala in naročala surovine za proizvodnjo zdravil v naši lokalni tovarni. Spoznali sva se leta enainšestdeset povsem poslovno, vendar sva kmalu postali dobri prijateljici. Njen soprog je bil izjemen ribič in nenehno ob reki ali v kakšnem jadranskem pristanišču. Bilo je samoumevno, da je imel čolne, enega v pristanišču Loka in s tem nas je Ada vozila po reki Krki. Družina je stanovala v isti četrti kot jaz, zato smo se srečevali in prijateljevali tudi z njenim najstniškim sinom Marinom, prijetnim in zvedavim šolarjem o katerem se je vedno kaj slišalo po malem mestu. Naše druženje se je kmalu končalo, vdova Ada se je s sinom preselila v Ljubljano kjer je naša tovarna imela uvozni oddelek.

Do naslednjih srečanj z Marinom je prišlo po kulturni liniji, ko smo v kulturnem društvu tovarne organizirali razstavo njegovih slik. Razstava je bila ne malo presenečenje, saj je bilo znano, da Marin študira kemijo, da pa paralelno študira tudi likovno stroko sem izvedela, ko sem ga ob obiskala na Institutu Borisa Kidriča. Raziskoval je nekaj v zvezi z našimi antibiotiki in mi pod mikroskopom kazal slike bakterij, ki so ga trenutno zaposlovale. Komentiral je, da so te bakterije zelo lepe, slikovite in vredne, da jih on likovno upodobi. Takrat sem šele izvedela, da dela tudi likovno akademijo. Poznejša leta sva se srečevana na razstavah, včasih tudi na predavanjih, na podelitvi Krkinih nagrad, včasih na kakšnem dogodku v prestolnici ali v rodnem mestu. Srečevali smo se tudi v Dolenjski akademski pobudi, ko smo si prizadevali za ustanavljanje visokošolskih zavodov na našem območju. Vedno je bilo pri njem kaj novega bodi si iz področja njegove stroke ali iz področja likovne umetnosti. Tako nam ostajajo v spominu rezultati njegovih raziskav na gobah pa tudi na primer upodobitev toka reke Krke preko Glavnega trga s katero je hotel spodbuditi protest Novomeščanov. Kadar sva se srečala sem ga vedno najprej vprašala, s čim se trenutno ukvarja saj je Marin za nas vedno predstavljal kaj novega, njemu lastnega, presenetljivega. Trenutno me preseneča njegovo vinsko viteštvo OEVE in njegovo raziskovanje fermentiranja v vinarstvu.

Marin Berovič je danes visoka strokovna avtoriteta z doktoratom in profesuro na visokih šolah tako rekoč po vsem svetu. Tistega najstnika, kulturnika in radovednega kemika že dolgo ni več. Rekla bi, da mu je uspelo spoznati vse, kar je možno vedeti o strokah, ki jih obvladuje. Njegova bibliografija obsega več kot 700 del, med njimi je 24 patentov žal pa ni podatkov, kje se ti patenti uporabljajo. Prof. dr. Marin je predaval na 173 mednarodnih konferencah in bil večinoma na poti v različnih delih sveta.

Bogata je njegova likovna kariera. Ponaša se s 67 samostojnimi in preko 130 skupinskimi razstavami v sedmih državah. Kot poznavalec več, raznolikih strok in intelektualec se je ukvarjal tudi s poezijo in glasbo. Označuje se kot polihistor. Dolenjski bibliografski leksikon ga uvršča med pomembne osebnosti v regionalnem okolju.

Marin si je oblikoval kariero v skladu z možnostmi ter vrednotami današnje moderne dobe in prav gotovo so njegova spoznanja, ki jih je radodarno prenašal v svet, pomagala njegovim poslušalcem na poti udejanjanja svojih sanj. V nasprotju z delojemalci na trgu dela, je svoj čas razporejal po svojem interesu. Priložnosti, ki jih v današnjem znanstvenem delu ne manjka, je prepoznaval, v okviru njih ustvarjal in z njihovo pomočjo potešil svojo mladostno radovednost. Moja prijateljica Ada, njegova mami se žal ne more več veseliti njegove odličnosti.

Se še spominjate Marina Beroviča iz naše soseščine?

Dan poezije, 20. marec 2024

Letos je Dan poezije že mnogo bolj prepoznaven kot je bil v preteklosti. V praznik sta ga povišala Mednarodni center in Muzej poezije z objavo Harfe v vetru in Delo, ki je Harfo v vetru posredovalo svojim naročnikom, lahko bi rekla v vsak dom v domovini. No, mene so razveselile tudi poetinje v mojem okolju, ena mi je podarila svojo najnovejšo zbirko, druga mi je poslala pesem Pavčkovega sina, tudi na večeru poezije sem bila in seveda sem prebrala od a do ž z Delom pridobljeno Harfo v vetru.

Ne morem drugače, kot da opišem moje navdušenje nad prispevkom o izdaji Prešernove Zdravljice ob stoletnici njenega nastanka, v najhujšem času druge svetovne vojne. Kako velikopotezen in spoštljiv odnos so izkazovali sredi vojne ustvarjalci tega projekta je naravnost epohalno. Zgradili so prostor za tiskarno v varnem a izjemno težkem območju, tehnično so izpopolnili tiskarski stroj, slikar Vidic je oblikoval linoreze za vsako kitico, arhitekt Šorli je izrisal vinjete, ki so jih zlatili domačini. Zagotovo je vodja Boštjančič mojstrsko organiziral delo in bil kot človek dovolj prepričljiv, da je soustvarjalce navdušil za ustvarjanje odličnega dela za jubilej Zdravljice.

Res je bila v vojnem času velika pozornost namenjena poeziji in literatom. Partizanske brigade so se imenovali po pisateljih in ljudskih junakih. V okolju vasi, kjer sem živela je bila »doma« Gubčeva brigada, v njej je bilo veliko poznanih kot na primer plesalka Brina, moj poznejši gimnazijski učitelj in pisatelj Niko Košir, pesnik Cene Vipotnik, pa tudi oči mojega sina. Ko so partizani prihajali v vas so radi prepevali in imeli so pesmarice iz katerih smo se pesmi naučili tudi otroci. Ob koncu vojne je bil v vasi pravi miting, vsi smo se ga udeležili in nastopali v programu od starih do najmlajših. Veličastno Zdravljico so zapeli najprej partizani nato pa smo jo povzeli vsi čeprav samo besedilo v celoti niti nismo poznali in verjetno jo tudi nismo peli tako, kot si jo je zamislil skladatelj Premerl. Bili smo ljudje iz kmetij, obremenjeni z delom in še vedno v bojazni pred vojnimi nevarnostmi. Konec vojne za posameznika je odvisen od njegovega značaja.

Z veseljem sem prebirala Harfo v vetru in prosim izdajatelje, da nam jo večkrat pošljejo. Samo pomislite, kako je Platon razmišljal o vplivu poezije na vsakodnevne odločitve. Presenetljiva je poezija naše letošnje Prešernove nagrajenke, nekaj čisto novega, Zdravljenje prednikov tudi presenetljivo. Pogledi Šalamuna so bolj znani in prav je, da se pogosteje nad njimi zamislimo. Ker smo včasih počastili ob jubilejih večina pesnikov in pisateljev, me je ganilo spominjanje na Srečka Kosovela čeprav je moderno, internacionalno. Izjemno koristen za ohranjanje in varovanje slovenščine je prispevek Korunove in vsi bi ji morali sporočiti odgovor na njeno vprašanje če se radi pravilno izražamo in se nam zdi pomembo skrbeti za svoj jezik. Ja, nujno je, da ga ohranjamo in razvijamo.

Naj poezija tudi v prihodnje nastaja na ulicah, poteh in stezah ter se meša med ljudi, da se ne bodo vojskovali ampak sodelovali in se imeli radi. Samo tako bo spet dosežena blaginja v Ukrajini, Gazi in drugih bojiščih, ohranjali bomo pogoje za svoj obstoj in samo tako bo lahko nastajal boljši svet. Naj se naši poeti družijo tudi v prihodnje, naj nas opozarjajo na vsakem koraku pred slabostim in nič ni narobe, če jim navdih omogočajo dobrote tega svet.

Berete poezijo?

Globoke spremembe, 19. marec 2024

Prepričana sem, da smo vsi bralci Sobotne priloge Dela prebrali zanimivo analizo Lačen Marjana o Počasnih, nevidnih in globokih spremembah v naši družbi. Možno mu je pritrditi, družba se korenito spreminja in da se bo to dogajalo smo vedeli že tam v sedemdesetih letih preteklega stoletja, ko smo pri nas začeli uporabljati prve računalnike in nauke o digitalizaciji. Računalnik je »okužil« predvsem mlade tako po šolah kot po podjetjih. Šolanje v Radovljici je usposobilo prve programerje, operaterje in vnašalke, za organizatorje smo morali poskrbeti sami. Ni minil dan, da se nam ni oglasil kdo, ki bi rad preskusim svoj program na računalniku, lokalna gimnazija je uvedla računalništvo v učni načrt, v bankah so iskali rešitve za svoje specifične potrebe. Res se je pred našimi očmi rojevala nova, uporabna in moderna dejavnost in videli smo, da bo revolucionarna. Teh časov avtor uvodoma omenjene analize sicer ni zaznal, zaznali smo jo predvsem operativci vsak pri svojem delu.

Za računalniki so se na trgu začeli pojavljati poleg računalniških programov še pripomočki kot so bili mikrofilmske aparature, teleprinterji, avtomatizirani proizvodni stroji, žigosne ure in proti osemdesetih že osebni računalniki, programi za daljinsko upravljanje naprav, lokalne mreže za prenos podatkov in prenosni telefoni. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo vse to razširilo po dobavnih verigah in postalo med seboj kompatibilno. Nastajala je nova miselnost uporabnikov računalniških naprav, ki jo je podpirala poleg stroke tudi politika in znanost. Že takrat smo že zapuščali kinodvorane, izbirali samo še znamenite gledališke predstave, zanemarjali zabave in se vedno manj osebno pogovarjali. Žal pa ni bilo možno lenariti, ker je večina sodelovala pri projektih z določenim rokom ali pa predstavljala člen v povezanih procesih. Cilji so morali biti doseženi vsaj v okviru obljubljenega obdobja, do občinskega praznika, do tega ali onega kongresa in tako naprej. Bili smo motivirani, saj smo delali v lastnih tovarnah in živeli pač od tega kar smo ustvarili. Cilji so bili veliki, težko dosegljivi in v naši viziji je bila solidarnost najpomembnejša za doseganje blagostanja večine.

Solidarnost je bila uveljavljena v izjemnem obsegu tako pri zagotavljanju osnovnih pogojev za življenje vseh državljanov (pomoč manj razvitim) kot pri vzgoji in izobraževanju, zdravstvu, stanovanjskem gospodarstvu znanosti, lokalnih potrebah, skratka pri vsem kar je predstavljajo javno dobro. Solidarnosti je bilo namenjenega levji delež dohodka vseh dejavnosti in vseh državljanov. Ni nas bilo malo, ki smo organe upravljanja s solidarnostnimi sredstvi opozarjali, da je o potrošni solidarnih skladov potreben učinkovitejši nadzor pa tudi smotrnejša poraba. V solidarnosti so se z delom izkazovale predvsem mladinske delovne brigade, ki so zgradile prvo avtocesto skozi celo državo, da ne omenjam prog, kmetijskih del in podobnih brezplačno opravljenih koristnih objektov kot so na primer preko 300 zadružnih domov. Solidarnost kot sistem je bila res pomembna in izjemno koristna, marsikaj bi danes uspešnejše reševali, če bi ta preskušen proces ohranjali.

Tako vsak dan obsežnejša digitalizacija kot vsak dan umanjkana solidarnost spreminjata ljudi, ki več ne vedo, do kdaj bodo še imeli zaslužek in od koga bo ta odvisen. Zavedajo se, da družba nima vzvodov za njihovo zaščito v stiski in da moramo sami poskrbeti za svoje rezerve in za uresničevanje svojih zamisli. Starejši postajamo skrajno previdni, mladi pa bodo morali oblikovati novo družbo po svoji podobi. Lahko tudi, da bodo povzeli dobro iz preteklosti in temu dodali še to kar so zaznali za perspektivno v današnjem času.

Kako pa vi gledate na solidarnost?

Ne pozabi! 18. marec 2024

Marec je mesec pričakovanja, vsaj za moje okolje. V tem mesecu postaja vreme prijaznejše, narava se okiti s cvetjem, marelica je en sam cvet in breskev ji počasi sledi. V marcu se praznuje cel kup pomembnih jubilejev, zato je veliko srečanj, telefonskih klicev, mailov, rož, izjemnih jedi in dobrih želja. Vedno sem tega meseca v zagati, ker ne najdem primernega načina, da se dostojno zahvalim sorodnikom, prijateljem in znancem za še en enkratni marec.

Moje sorodstvo je obsežno, vsi sorodniki imajo družine, vnuke, pravnuke. Veliko mi pomeni, da se srečujemo, obiskujemo in si posvečamo primerno pozornost ob jubilejih. Dobro poznam samo najstarejše, vse drugo mlado okoli starejših pozna mene, sama jih na cesti ne bi prepoznala oziroma ne bi vedla komu pripada. V moji neposredni bližini imajo svoj dom brat Tone in dva bratranca Jožeta. Tako je poskrbljeno za mojo kavo v jutranjih urah, za posvet glede urejanja mojega doma kot tudi za druženje.

Kot gimnazijka sem imela veliko srečo, da sem sodelovala v razredu, polnem razumnih dijakov in pozneje ustvarjalnih strokovnjakov. Razvili smo prijetne odnose in ostali povezani do današnjih dni. Napisali smo knjigo o razredu, ki je bila izjemno pohvaljena celo od Šolskega muzeja. Nič manj sodelovanja smo ohranili tudi študenti 12. generacije Ekonomske fakultete v Ljubljani. Naše druženje je bolj priložnostno vendar prisrčno. V Zborniku ob 60 letnici vpisa smo zabeležili, kako smo se znašli pri praktičnem delu in zapustili pečat svoje generacije pretežno v gospodarstvu..

Prijateljice in prijatelje sem si pridobila pri delu ali opravljanju nekaterih dolžnosti v civilni družbi, gospodarskih združenjih ali v politiki. Skoraj ni ekonomskega področja v katerem ne bi praktično sodelovala, bodi si v upravljanju ali profesionalnem delu. V tovarni kjer sem se zaposlila, je prevladovala intelektualnost, želja po ustvarjenju, kulturno vzdušje in medsebojno spoštovanje. Vse to je vplivalo, da nismo bili samo sodelavci ampak tudi prijatelji, ki nas je povezovala radovednost ter uspeh. Moje delo po odhodu iz tovarne, je bilo povezano z delovanjem in poslovanjem gospodarskih družb in lokalnih skupnosti kot tudi z republiko in državo. Nenehno sledenje učinkom dela na omenjenih območjih mi je bila priložnost za širitev prijateljskih odnosov, ki so še vedno živi zlasti v Pomurju, v osredji regiji in jugovzhodnim delom države. Srečanja so žal vedno redkejša vendar nepozabna.

Pa tudi v letih upokojitve se je spletlo marsikakšno zanimivo prijateljstvo na primer s partnerji nekdanjega Pionirja, mojega sodelovanja pri pregledih finančnega poslovanja prejemnikov državnih sredstev, pa v organizacijah kulture in še bi lahko naštevala. Z leti te skoraj pozna vsak v ožjem okolju in večina v širšem. To je usoda ljudi s poklicem, ki omogoča delovanje v izredno velikih področjih dela človeka, lokalnih skupnosti, gospodarstva in držav. Tu so nastajala prijateljstva, večina se je ohranila, tudi izven države in mi veliko pomenijo.

Prijateljstva so prav za prav zgodovina mojega življenja ter delovanja zato jih skrbno negujem v okviru možnosti, ki mi jih dopuščajo leta. Odzivi ostajajo kar mi da misliti, da morda tudi sama prijetno vplivam na razpoloženje tako mojih starejših kot tudi mlajših prijateljev. Splet mojih prijateljevanj je obsežen, odziva se tako rekoč vsak dan najbolj množično v marcu in prav zato se nenehno opozarjam: Ne pozabi!

Kako se pa vi povezujete s svojimi prijatelji?

Lumbardska psefizma, 17. marca 2024

Moj blog o Korčuli je vzbudil zanimanje sledilcev in na njihovo pobudo sem se namenila napisati še ta prispevek kot nadaljevanje opisa zanimivosti bogate korčulske antične dediščine.

Če se iz mesta Korčule pomakneš 6 km proti vzhodu otoka, si v mestu Lumbarda, znanim po tradiciji mediteranskega načina življenja. Kamnite zgradbe z ozkimi ulicami s pogostimi prireditvami, cerkvijo in gostinskimi lokali je kot poklicana za opazovanje vzhajanja sonca in drugih lepot okolja kar vse privablja množico obiskovalcev. Nad mestom je vzpetina Koludrt na kateri so 1877 leta našli kamniti napis, ki pripoveduje o ustanovitvi starogrške naselbine v tem kraju v tretjem ali četrtem stoletju pred našim štetjem in ga poimenovali Lumbarda psefizma.

Omenjeni napis je pisni odlok o dogovoru Grkov iz otoka Issa (Vis) o ustanovitve grške kolonije v 3. ali 4. stoletju pred našim štetjem v kraju, ki ga danes imenujejo Lumbarda. Grki so s tamkajšnjimi Iliri, podpisali pogodbo in nato še s priseljenci iz Isse, da tisti, ki so prvi zavzeli zemljišče in obzidano mesto dobijo posebna mesta za zidavo znotraj utrnjenega mesta.

Lumbardska psefizma je bila odkrita na vrhu hriba Koludrt. Predvideva se, da je tam najverjetneje nekoč stalo issijsko mesto. Napis na kamnu se konča z 200 imeni kolonistov dorskih plemen Dimanes, Hyles inPamphyles.

Ta dragoceni dokument je najstarejši najden na ozemlju Hrvaške. Umešča Ilire na otok Korčulo in je vpogled v Grke, ki so ustanavljali kolonije po . Kolonije so bile ustanovljene, da so Grki lahko trgovali z Iliri. Ni dokazov, ki bi nakazovali, da sta skupnosti sodelovali v večjem obsegu, ampak sta se držali sami zase. Iliri, ki so stoletja živeli na starodavni način v regiji, bi bili s svojo urbano kulturo in družbeno organizacijo v ostrem nasprotju s helenskim načinom delovanja Grkov. Kljub temu sta skupnosti živeli mirno do z .

Zgodovinska dejstva nakazujejo, da sta bili na Korčuli dve grški koloniji. Pred opisano kolonijo kolonistov iz Isse je že obstajala Knitska kolonija, ki so jo ustanovili na otoku Črna Kerkira v 6. stoletju pred našim štetjem kolonisti iz otoka Korkire (Krf) in jo imenovali Črni Krf zaradi čemprese in borovih gozdov.

V okolici Lumbarde so našli številne najdbe (napisi v kamnu, lončevina, kovanci), ki pričajo o tem, da je bilo to področje poseljeno že v grški dobi. Najpomembnejša najdba pa ostaja Lumbardska psefizma, ki so jo našli na griču Koludrt.

V sami Lumbardi se nahajajo še srednjeveška cerkev, nekaj letnih počitniških hišic nekdanjih korčulskih patricijev iz 15. stoletja, ter rojstni hiši kiparjev Kršinića in Lozice.

Lumbarda je rojstni kraj v Slovenijo priseljene Tereze, ki je postala prava Kranjica, ohranila pa je dragocene spomine na svojo bogato arheološko dediščino. Lumbardska psefizma je pomemba najdba tudi za Hrvaško in je eden od najstarejših pisnih spomenikov v evropskem prostoru.

Ste že bili na Korčuli?

Zanimiva starost, 16. marca 2024

Želje po prijetnem življenjskem slogu so izjemno prisotne tudi med upokojenimi , ki se zato zbirajo v svojih društvih. V mojem okolju so nastala društva upokojencev v podjetjih, kjer so bili ti zaposleni, pa tudi v okolišu v katerem smo doma. To zanimivost sem opazila tudi pri upokojenih zaslužnih in drugih visokošolskih učiteljev, ki so na primer na Univerzi v Mariboru že organizirali svoj Center v.

Pogosto se upokojeni organizirajo po interesu, ki je bil razlog tudi za ustanovitev Društva interesnih dejavnosti upokojencev (DIDU) v mojem mestu. Šteje kar 270 članov in deluje neprekinjeno od leta 1994 dalje. Društvo ima zahteven program različnih interesnih področji. Svoje delovanje vsako leto opišejo v Biltenu skupaj z mnenji udeležencev. Iz Biltena za leto 2023 je razvidno, da so programu primerno in dobro organizirani kar omogoča, da se uresničuje poslanstvo društva skozi vse leto, sistematično in vsebinsko prilagojeno potrebam upokojenih.

Namen društva in njegovi cilji so prijetno druženje, ozaveščanje o zdravem načinu življenja, spoznavanje domačega kraja, Slovenije in tujine, obiski gledaliških in drugih kulturnih prireditev, prostovoljske dejavnosti in pomoč potrebnim. Na leto organizirano obiščejo najmanj 5 kulturnih prireditev, pet izletov po domovini, dva več dnevna izleta v tujino, pohod vsako prvo sredo v mesecu po domačem kraju in širše, rekreacijski pohod ob dnevu žena, družabno srečanje, korektivno telovadbo vsak šolski ponedeljek, plesna urica vsako šolsko sredo, zbor članov društva in ponedeljkova zdravstvena predavanja. Digitalno izobraževanje zajema spoznavanje pametnih telefonov in ravnanje z računalniki. Glede na interes pa organizirajo tudi počitniško letovanje na morju.

Društvo ima za seboj že mnogo zanimivih popotniških dogodivščin. Večkrat so že bili v Toskani, ogledali so si Elbo, Sardinijo, Korziko in Sicilijo. Domača jim je že Provansa in Bavarska, celo Bad Ischl, ki se je vključil v Mesto evropske kulture da ne omenjam Orlovega gnezda, Passau-ja, Regensburga, Linza in Boromejskih otokov.

Nekaj posebnega v tem bogatem programu so dvodnevni izleti v Vojvodino, ki jih vsebinsko oblikuje vojvodinska rojakinja in sociologinja Smilja. Na prvem potovanju so obiskali Sombor in njegove znamenitosti kot so mestna hiša in njene umetnine, galerijo Konjovič, Čardo Andrić, Muzej podonavskih Nemcev. V Subotici so se seznanili z nasledniki generacije prikazane v filmu »Vlak brez voznega reda«. Tudi sinagoga jim je bila zanimiva in seveda jezero Palić. Da so njihova vina odlična ni dvoma, degustacije so bile dobrodošle, dvorane in vinski prostori pa so jih osupnili tako kot Večer starih pesmi v domačem lokalu. V Monoštru so spoznali tkanje damasta s statvami in znamenito vojvodinsko čebelarstvo , kjer so izpopolnili svoje zaloge cvetnega medu. Zaključili so v Bodrogu v etno hiši ob goležu divjačine in sredi ponudbe spominkov. Poročevalka B. Zupančič je zapisala, da gre zahvala za lepa doživetja srčnemu vodenju Smilje. Ona je s svojimi razlagami in spominskimi drobci poglobila razumevanje izletnikov za teh kraje in ljudi. Priprave za naslednji izlet v Beograd in Novi Sad so že stekle.

Člani DIDU si znajo izbrati prave destinacije za spoznavanje turističnega gospodarstva kot tudi za spoznavanje narodov, sosedov, zgodovine. Izleti združujejo potepanja z izobraževanjem in tako povečujejo tudi interese za spoznavanje domačih krajev, obiskovanje kulturnih prireditev kot tudi zanimanje za kulturno dediščino ali kot pravi delo Biti informiran pomeni imeti moč. Mnenja sem, da člani tega društva z vsakim izletom povečujejo sposobnost razsoje med tistim kar so ocenili za dobro pri drugih narodih in kar opažajo v svoji domovini. To prepoznavanje pa jim daje sposobnost ocenjevanja kaj je pri nas doma še potrebno storiti, da bo pri odločitvah prevladovala srčnost in razum.

Greste tudi vi na zanimiv izlet?

Vikend izleti po jugu države, 15. marec 2024

Kam na izlet za vikend v posameznem mesecu leta je pomemben podatek za turistično ponudbo izletniško gurmanske industrije ali idilike. Iz tega razloga je verjetno LIKE objavil listo 52 predlogov v kateri je za južni del države priporočil Ratež, Črnomelj, Adlešiče, Kostanjevico na Krki, Novo mesto, Čatež in Posavje, torej 6 destinacij. Posavje zaradi toplic, sotočja Save in Krke ter desetih obnovljenih gradov v okolici. Novo mesto kot mesto situl, cvička, Gorjancev in edinega gradu na vodi Otočca. Adlešiči zaradi Krajinskega parka Kolpa, Kostanjevica na Krki zaradi najstarejšega in edinega mesta na otoku reke, Kostanjeviške jame, Krakova, Galerije Božidarja Jakca in samostana Pletarje. Črnomelj zaradi festivala CIOFF in Belokranjske pogače in Ratež zaradi golf igrišča Otočec in gostilne Vovko. Najmanj kar bi bilo potrebno dodati je Naiva v Trebnjem, obnovljena gradova Žužemberk in Mirna, Šentjernejske zanimivosti in gradovi kot so Gracarjev turn, kamp in kopališče Vinica, da o Metliki in Gačah sploh ne govorim.

Pri izboru kakršnih koli prioritet je potrebno paziti, da se kaj bistvenega in za ljudi pomembnega ne pozabi, da se ne čutijo prezrti ali celo zlonamerno izločeni. Na primer v Novem mestu bi lahko omenili mestni grad namesto Otočca, ki ga omenja tudi Ratež. Kako bi za vikend pri Vovku doživel še kaj posebnega kot je odlična hrana pa žal ne vem. Tudi toplice bi lahko omenili, če to počnemo na drugih destinacijah. No, pa vse in vedno ni treba gledati samo iz pomanjkljivosti, lahko smo zadovolji, da imamo omenjene vsaj nekaj biserov, ki so svetovno prepoznavni in med izletniki priljubljeni.

Po mojem mnenju bi o naši ponudbi izletov za vikend morali biti bolj dovzetni v turističnih društvih in v krajevnih skupnostih. V promocijo izletniškh destinacij bi lahko tudi kaj investirali. V občinah bi se morali bolj angažirati pri obnovah dediščine tako stavbne kot nesnovne, nekaj podobnega kot to s pridom delujejo na Krasu na Primorskem in na gradovih v Posavju. V spominu ljudi je ohranjenih dovolj zgodb o posebnosti juga države, zlasti iz časov pozne antike, turških upadov, furmanstva pa tudi novejših dosežkov kot sta avtomobilska in farmacevtska dejavnost, ki že organizira dan odprtih vrat in dokazujeta, da je velik interes izletnikov za to vrstno spoznavanje lastne države. Za to ocenjevanje priložnosti je strokovne osnove podal dr. Koščak po naročilu Gospodarske zbornice za Dolenjsko in Belo krajino, za udejanjanje priložnosti pa bi potrebovali regijo.

Se pa odpira še veliko dilem in priložnosti na območju juga države. Ena od pomembnih priložnosti je tesnejše sodelovanje s sosednjo državo predvsem na področju tranzita in logistike kar bi bil dodatni pospešek za povezovanje tudi turizma. Neki zametki privatnikov Bele krajine že promovira prevoze iz Črnomlja na Krk v primerih, da se z vlakom odpraviš na morje. Tudi obnova železniškega prometa vse do Karlovca je v teku sporazumevanja pristojnih občin obeh držav. Nisem še zasledila analize o vplivu tretje razvojne osi v državi na gospodarstvo in turistično destinacijo Dolenjske ter Bele krajine, čeprav je tej transportni poti potrebna družbena licenca – dovoljenje skupnosti, da je sprejemljiva zanjo, da ni škodljiva in da prinaša določene koristi. Na nekaj podobnega je na primer opozarjal tudi naš prizadevni ekolog profesor Penca.

Vsestranski razvoj slovenskega juga zavisi predvsem od aktivnega državljanstva prebivalcev območja in njihovih razvojnih ambicij.

Poznate prednosti in slabosti, ki prihajajo s tretjo razvojno osjo?

Daje pečat utripu države, 14. marec 2024

Na gradnjo in usposobitev Cankarjevega doma me veže veliko lepih in manj lepih spominov ker je bila investicija v kulturo izjemno velika, gradnja zahtevna in sama naložba je sprožila številne zahteve po enakih kulturnih potrebah zlasti v Mariboru, v zadružnih domovih po Sloveniji in izjemnih kulturnih destinacijah kot je takrat bila na primer Naiva. V investicijo sem bila vključena kot predsednica odbora za naložbe pri Kulturni skupnosti Slovenije. Takratna slovenska politična scena, zlasti pa Vlada in SZDL, so za vsako ceno hoteli usposobiti osrednji prostor za kulturo, izvedba je bila zaupana takrat najbolj znanemu organizatorju v Sloveniji, ki je že velikokrat dokazal, da zmore »streti tudi najtrše orehe«. Odbor za naložbe ni imel ne vem kako pomembne vloge, bil je bolj zbiratelj evidenc in izhod v sili, ko so donatorji in kreditorji potrebovali ustrezen ukrep za davkarijo ali banko. Obdobje in delo odbora je nazorno opisal takratni direktor Mariborskega gledališča, ki je bil tudi sam član odbor.

Bila sem med prvimi, ki smo v Cankarjevem domu izvedli svoj kongres. Vse nas je presenetila dovršenost, kompleksnost in modernost prostorov od veličastne avle do centra za novinarje, priročnega bifeja do restavracije v najvišjem nadstropju kjer je danes dvorana Alme. Najbolj smo bili presenečeni nad Gallusovo dvorano, orglami v njej in udobno opremo. Za delo v sekcijah je bilo na voljo dovolj dvoran, v eni od njih sva s sošolcem Janezom glasovala za priznanje vseh pravic in odškodnin Igorju Torkarju, ki je bil obtožen v Dachavskih procesih.

Z Cankarjevim domom sem bila vedno povezana na različne načine. Dolga leta sem imela koncertni abonma vse dokler nismo organizirali obiske v Lisinskem. Obvezno sem si sama ali v družbi somišljenikov ogledala vse razstave tja do leta 1995, zdaj nagovorim za ogled posebno zanimivih razstav sinovo družino, da me spremljajo. Navdušenje je bilo izjemno ob razstavi antičnih tehničnih rešitev. Veliko dogodkov poslovnega značaja sem v Cankarju obiskala po službeni dolžnosti, da ne govorim o vsakoletnem sejmu knjig, za katerega porabim cel dan. Še vedno se s prijatelji dobivam v tej veličastni zgradbi in še vedno kaj občudujemo, kot smo občudovali Pavarottija, Bersteina, Gergijeva in druge velikane sveta v glasbi.

Cankarjev dom je vodil do upokojitve Mitje Rotovnika in za njim je bila za generalno direktorico imenovala Uršula Cetinski, intelektualka brez primere, poznavalka svetovne in domače kulturne scene, uspešna direktorica Mladinskega gledališča. Že vrsto let jo občudujem saj ima res znanje, ki je potrebno za vodenje dejavnosti, pomembno za Slovenijo in širšo regijo. Cankarjev dom daje danes pečat duhovnemu, intelektualnemu in političnemu utripu države. Združuje umetniški in kongresno-komercialni program ter vsa področja umetnosti. Skoraj pol milijona obiskovalcev na leto dokazuje, da je Cankarjev dom ljudem potreben in koristen ker omogoča vpogled v vse zvrsti prireditev, od solistov, pripovedovalcev, do knjig in izjemno vsebinsko in scensko bogatih gledaliških ter glasbenih dogodkov. Veselim se nastopov naših velikih orkestrov s klasično glasbo in v izvedbi svetovno poznanih mojstrov petja ter dirigiranja. Prelepe melodije posebno prevzamejo gledalca ob prazničnih dnevih, bolje rečeno, nas čustveno obogatijo, da praznik prepoznamo.

Cankarjev dom je intelektualna veličina, ki daje pečat utripu države. V čast je vsakemu ansamblu na svetu, če lahko nastopi v Cankarju in v čast je nam obiskovalcem, da spoznavamo interprete svetovnega slovesa.

Obiščete prireditve v Cankarjevem domu?

Volitve in mladi, 13. marec 2024

Povod za tale blog je objava časopisa Delo, da organizira okroglo mizo na temo kako povečati udeležbo mladih na volitvah za poslance EU. Preseneča me poseben tretma po letih mladih volivcev od celotnega volilnega telesa in da to ni tisto kar bi kakovost in kvantiteto celotnega volilnega telesa bogatilo ali mu povečevalo učinkovitost. Nočem s svojim razmišljanjem konkurirati strokovnim elitam, ki bodo o udeležbi mladih na volitvah podali svoje strokovno mnenje ugotovljeno na podlagi ustreznih analiz in podprtih z dokazanimi hipotezami. Menim pa, da bi s sistematičnemu sodelovanju celotnega volilnega telesa odločali volivci bolj številno in preudarno.

Udeležba mladih kot vseh volivcev na volitvah v poslance EU bo zagotovo odvisna od tega, kaj je bilo do sedaj dobrega narejenega za državljane Evrope na primer uvedba EUR in kaj slabo kot na primer genocid nad Palestinci. Naslednji pogoj za višjo udeležbo bo načrt dela organov EU kot na primer za zagotavljanje miru v Evropi in mnenje naše države o njem kot na primer ustavitev oboroževanja Ukrajine. Udeležba na volitvah ne bo narasla, če volilno telo ne bo objektivno informirano kar pomeni prilagoditev birokracije EU novim nalogam, prilagoditev pravnega reda, ki ga načrt dela EU narekuje in ukinitev sodelovanja z lobiji vseh vrst, ki so do sedaj prihajali iz ZDA, od kapitala ali od političnih strank pa niso potrebni in željeni za uresničevanje sprejetega načrta v naslednjem mandatu. Na volišče nas ne bo, če bodo kandidirali za poslance ljudje skrajnosti, neznanja in neetičnega ravnanja v preteklosti, zagovorniki kulturnega marksizma in podobni ekstremisti. Celotno volilno telo že več desetletji ponavlja zahtevo po solidarnosti evropskih narodov.

Ko iz otroka prehaja med mlade volivce bodo podpora njegovim nastajajočim interesom starši, učitelji in vzorniki konkretnih dejanj, odličnega znanja ali izjemnih organizatorskih sposobnosti. Zaupanje delodajalca ali avtoritet v izobraževalnem procesu o njihovi sposobnosti odločanja je prvi korak k ozaveščanju odgovornosti in iskanju pripomočkov za vse vrste izboljšav med katere se vključujejo tudi upravljanje države in skrb za skupno dobro. Zato je pomembno profesionalno poskrbeti za sodelovanje strokovnih in političnih somišljenikov v volilnem telesu od krajevnih skupnosti do prestolnice. V praksi to pomeni, da se tako politične stranke kot civilna družba sproti poenotijo že v podkastu v lokalnih enotah in pred volitvami.

Mladi vedo, da nobeden od nas ni brezmadežen, zato tolerirajo napake, ki se priznajo in popravijo. Zavračajo kriminalna dejanja in zahtevajo povračilo za materialno škodo ter odstop, umik za neetično ravnanje. Gradijo svoje mnenje na podlagi dejstev, ki jih sami ocenijo brez odvetnikov in lobijev. Ne da se jih »vleči za nos« pri uveljavljanju demokracije, zelenem prehodu in v neizkoriščenih možnostih za povečanje blaginje prebivalcev Evrope. Grdobije preteklih mandatov poslancev EU, ki niso dobile pravičnega epiloga, ostajajo kot opomin slabostim, ki se jih ni sposobno otresti najvišje odločujoče telo EU. Udeležba na volitvah bo manjša tudi zaradi njih, sploh jo pa ne bo, če mladi ne boso soodločali o svojih zadevah.

Se bo pa udeležba na volitvah povečala, ko bo celotno volilno telo izvolilo kaj bistvenega za povečanje blagostanja Evropejcev, ali kot je rekel eden od športnikov »če bi volitve kaj spreminjale, bi jih že zdavnaj ukinili«.

Boste volili poslance v parlament EU?

Iskanje resnice, 12. marec 2024

Tale blog pišem svoji sorodnici, ženi strica Jožeta, ki je Korčulanka priseljena v Slovenijo in je zdaj že prava Slovenka, čeprav ji misel in srce pogosto »gostuje« na rodnem otoku. Tam je uspešen turistično gastronomski ponudnik njen brat z družino, tam so pokopani njeni starši in tam je živela tudi njena sestra. Celo dedinja je nekega zemljišča, ki ga v zapleteni zemljiško knjižni nejasnosti sicer ne more koristiti, je pa to prijeten spomin na njen mladostni dom in bo morda nekoč zanimiv za njene potomce.

Korčulanka Tereza je pravkar končala ekonomsko srednjo šolo, ko jo je na potepanju po Jadranu srečal diplomant veterine, moj bratranec Jože, ki ga zdaj vsi naslavljamo stric Jože. Ni minilo leto, ko smo imeli ohcet in doletela me je čast, da sem bila nevesti poročna priča. Postali sva veliki prijateljici in zaveznici, obe sva delali v tovarni. Tereza se je intenzivno učila slovenščine zato smo vsi z njo govorili slovensko in že pred enim mesecem je, vesele narave in na vse pripravljena žena, skupaj s sodelavci kot Jagoda promet, ponujala jagode. Res se je potrudila, da je postala po vsem nam enaka in čeprav tu ni bilo njej dragega morja, otoka in njenih domačih, bil pa je uvideven mož.

Naša Tereza je nam med drugimi spomini na Korčulo, pripovedovala tudi o zgodovini otoka, ki sega še v obdobje grških bogov in je dobil ime po črnih laseh nimfe Korkyre. Mesto Korčulo naj bi v 11. stoletju pred našim štetjem ustanovil trojanski vojak, ki se je vračal iz porušene Troje. V 13. stoletju našega štetja naj bi se po prepričanju njenih rojakov, rodil v mestu Korčula svetovni popotnik Marko Polo. Korčula je prva pred osemsto leti podpisala zakon za odpravo suženjstva.

Marku Pola posvečajo Korčulani veliko raziskovanj. Ustanovili so v Muzeju Interpretacijski center Marko Polo, ki zbira dokaze o tej hipotezi in proučuje možnosti za njeno potrditev. Med dokaze prištevajo otočani v 13. stoletju zgrajeni stolp Revelin s kipom beneškega krilatega leva, z cerkvijo, ki je bila zgrajena pred rojstvom Marka Pola in s proučevanjem družinskega debla rodovin Depolo. Raziskovalci poskušajo ugotoviti, zakaj je v bitki med mestoma Benetke in Genova, ki naj bi se odvija pred Korčulo, Marko Polo poveljeval beneški vojski v kateri je umrlo sedem tisoč beneških mornarjev, še več jih je bilo odgnanih v ujetništvo, poveljnik pa je bil zaprt in v zaporu narekoval knjigo o svojih popotovanjih po Aziji. Center išče dokaze tudi v oporoki in pogodbah Marka Polo kjer so že našli nekaj dokazil, da je družina Polo živela na Korčuli. Kot trdi naša Tereza pa tudi revija LIKE, so Korčulani med seboj povezani s tradicijami, ponazarja jih viteški ples s sabljami imenovan Moreška, ki ga plešejo po vsem otoku že več kot tristo let.

Danes se zgodovina in tradicija otoka ponuja predvsem kot turistično zanimiva destinacija privlačna za najzahtevnejše počitnice na primer Jackie Kennedy, Sofie Loren in drugih svetovno znanih oseb. Promovirajo se avtohtona bela vina kot je na primer Grk, mirni počitniški kotički, dobra morska hrana in prijetno sredozemsko vreme. Večkrat smo s Terezino družino potovali na otok in njegovo mesto Lumbarda, kjer je bil njen dom. Stanovali smo običajno v njeni enonadstropni rojstni hiš, ki stoji sredi urejenega dalmatinskega zelenjavnega vrta. Kopali smo se na Pržinah ali v Pristanu nekaj deset metrov od hiše. Obiskovali smo tudi večkrat na dan mesto Korčula in se seznanili z njegovo zgodovino. Čeprav je nekoč mnogo bolj oddaljena Korčula kot po zgradnji mostu na Pelješac, zahtevale velik napor, še posebno z majhnimi otroki, so bila naša potovanja preko Bosne ali ob Jadranu vedno želena.

Postarala se je Tereza in mi njeni sopotniki tako, da obiska Korčuli ne zmoremo več brez asistence naših otrok. Nas pa veseli, da je na primer Anton Podbevšek teater iz našega mesta, umetniški vsakoletni gost na gledališki sceni mesta Korčula. Pletejo se prijetne kulturne vezi med domačimi mesti.

Poznate otok Korčula?

»Hribovec«, 11. marec 2024.

Vožnja po nekdanji avtocesti od Trebnjega proti Novemu mestu je vedno bolj zanimiva. Nekdanja tipična podeželska pokrajina z nekaterimi starodavnimi vasmi, včasih že opuščenimi kmetijami in slabimi komunikacijami, doživljajo v samostojni državi zanimiv preporod. Iz mest se vanje vračajo mladi diplomanti srednješolskih in visokošolskih programov pa tudi upokojeni, ki imajo družinske korenine v njih. Še vedno po vaseh prevladuje kmetovanje, vendar se to nenehno posodablja skupaj z obnovljenimi ali novimi hišami, novimi gospodarji kmetij in tako skoraj ne prepoznavaš več krajev kot so Češnjevek, Lukovek, Jezero, Dol. Dobrava in Rihpovec. Polnijo se te idilične vasi z ustvarjalnimi ljudmi in obetajo vedno več. Omenjeni so družbeno osveščeni državljani in poznajo vzvode pomembne za razvoj dejavnosti, komunikacij in aktivnega državljanstva.

Prejemam Bilten vasi Rihpovec, ki baje obstaja že od leta 1340 in je po drugi svetovni vojni samo še odmirala na svojem hribu in pred modernimi rešitvami gospodarskih zagat, ki so jih predstavljali številni popotniki po avtocesti pod njihovim hribom. Pred dvajsetimi leti so se vaščani odločili, da bodo za svojo vas bolje poskrbeli tudi sami in ustanovili so Društvo za napredek »Hribovec« Rihpovec s svojo platformo tudi na spletu. V zadnji številki svojega Biltena iz decembra 2023 so povzeli učinke dosežene v društvu, ki so vsestranski kot je običajno za vaško skupnost. Organizirali so predavanje o cestno prometnih predpisih in tečaj o varnem delu z motorno žago. V maju so gostili likovne umetnike, klekljarice in pletarko iz šibja. Obiskali so zamejske Slovence v Benečiji, da bi bolje spoznali njihovo gospodarstvo, življenjske navade in razvojne tendence. Pri organiziranju športnega dneva so pazili na spretnosti in interes najmlajših, mladih in starejših ter na zabavno zvrst športnih in drugih iger. Kostanjevega piknika z moštom se je udeležila večina vaščanov in prav tako obakrat, ko so čistili in urejali vaško cesto. Gostovali so z razstavo ustvarjenih likovnih del na »Ex tempore« pri sosednjem Društvu upokojencev. Obdarovali so starejše vaščane ob koncu leta, pripravili in izdali so letno številko Biltena v katerem poroča o svojem prispevku kar dvajset vaščanov od šolarjev pa do upokojencev.

Bilten si zasluži posebno pozornost kot vzgled tradicionalnim občinskim in korporacijskim glasilom, ki so običajno polni hvale, že poznanih fraz in napisani včasih v nesprejemljivi slovenščini. Vaški Bilten Rihpovca teh pomanjkljivosti nima in je transparenten v podatkih o njegovih ustvarjalcih. Njegova veličina pa je predvsem v tem, da v Biltenu podajajo svoje letno poročilo vaščanom poleg predsednika društva tudi županja občine, član Sveta Krajevne skupnosti, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije in vodje posameznih projektov. V vseh teh poročilih so poudarki na predlogih vaščanov, kaj ti sprejemajo kot svojo dolgoročno naravnanost in kot politiko širše skupnosti od katere je odvisno blagostanje prebivalstva Rihpovec. Županja se vaščanom zahvaljuje za vzpostavljanje in ohranjanje družbene povezanosti ter solidarnosti ker meni, da je v občini nujno vlagati tudi v vrednote in zato skrbi za uveljavljanje participativnega proračuna. Član Sveta KS je poudaril prispevke KS za vzdrževanje poti in cest v vasi. Kmetijsko gozdarska zbornica pa je v Biltenu opozorila na zablode pri uvozu in izvozu hrane, samooskrbe, statusu malih kmetij, nedorečenega razvoja kmetijstva v EU ter nujnih državnih ukrepov. Bilten z navedeno vsebino je za vaščane pregled kaj se je v danem času dalo postoriti, kje so problemi za razvoj vasi in kakšne so naloge širše skupnosti z vključno državo, da bi podeželje izboljšalo svojo dejavnost v skupno korist državljanov Slovenije in EU.

Meni predstavljeno delo in obnašanje vaščanov Rihpovca pripoveduje, da je boljšo skupnost potrebno graditi od temeljev, od vasi navzgor pa vse do takih ali drugačnih »okraskov« v najširši vplivni sferi EU. Samo tako lahko nastaja dobra struktura, ki jo ne morejo nenehno podirati afere in druge neumnosti gospodarske in politične elite doma, v EU in v svetu! Čudim se, da predlogi ljudi ne zanimajo novinarjev.

Ste naklonjeni življenju na vasi?

Praznik moških, 10. marec 2024

Zmeraj se je govorilo, da imajo moški tudi svoj Dan moškim vendar se je to jemalo kot šala. O tem se je šalil že ded, moji strici in tete, šalili so se sošolci, pozneje sodelavci pri delu. Zdaj pa berem, da od 1999 leta dalje organizirano praznujejo moški svoj dan 10. marec, nekateri pa 19. novembra.

Moški so svoj dan izbrali po dogodku pred 7 stoletij, ko je takratni rimski cesar prepovedal krščanstvo v svoji državi in se je temu ukrepu uprlo 40 elitnih vojakov legije. Podpisali so izjavo, da rajši umrejo, ko je bil najhujši mraz v Armeniji, so jih 10. marca nage zmetali v ledeno mrzlo vodo ribnika. Drugi dan so mrtve vojake zažgali na grmadi. V spomin na ta dogodek so se moški odločili, da bo ta dan tradicionalno posvečen moškim. Za darilo ob prazniku se jim podari suhe slive, trnje in klobaso, vse to pa naj bi bil neke vrste simbolični opomin, da se mučeništvo v njihovem življenju še vedno dogaja. Nekateri ljudje trdijo, da s tem moški želijo spodbuditi pozornost partneric, ki ni vezana samo na omenjena tri darila temveč je potrebna predvsem potrjevanju medsebojne naklonjenosti, ljubezni in posteljnemu razvajanju.

Ob teh splošnih misli o Dnevu moških pa se pojavljajo v obliki projektov in gibanj tudi prizadevanja za izboljšanje položaja moških kot na primer »Nič samomorov med moškimi«, ki so pogostejši pojav pri moških kot pri ženskah, »Uživanje večjih količin raznolikega sadja« za krepitev zdravja moških pa tudi »Skrb za priznanje in pozornost moškemu spolu« saj Dan moških slavi moškost in dejanja, ki navdihujejo.

Veliko se tako ob Dnevu žena kot ob Dnevu moških govori in razmišlja o enakopravnosti spolov tako »na delu kot pri jelu«. Odpravljale naj bi se diskriminacije, različne plače za isto delo, krepilo zaupanje, da so tudi ženske sposobne opravljati najzahtevnejša vodstvena dela in ustreznejše urejanje podobnih odnosov med spoloma. V ta namen se tudi v naši družbi nenehno pojavljajo nova opozorila zdaj možkih zdaj žensk tako v gospodarskih družbah kot v upravljanju države. Javnost je vedno bolj občutljiva za problematiko, ki povzroča »vročo kri« med spoloma na vseh področjih življenja in dela.

Zanimivi so nekateri objavljeni podatki Statističnega urada o spolih v naši državi. V letu 2019 je bilo pri nas več moških kot žensk zaradi tujcev, ki so se priselili. V EU imajo tako stanje moških še na Švedskem, v Luksemburgu in na Malti. Na srednjih šolah je več dijakov kot dijakinj, na višjem in visokošolskem študiju pa je več študentk kot študentov. Največ moških je zaposlenih kot kovinarjev, strojnih mehanikov in podobnih poklicev, sledijo vozniki, upravljalci transportnih naprav in premičnih strojev, na tretjem mestu pa so moški gradbinci. Njihova povprečna plača je presegale plačo žensk. Moški pojedo manj sadja in zelenjave kot ženske in so pogosteje telesno aktivni. Približno tretjino jih obiskuje športne prireditve, manjkrat se udeležujejo kulturnih prireditev kot ženske medtem ko v kino hodijo oboji.

Med spoloma ni bistvenih razlik v življenjskih navadah kar je dobro. Zgleda, da bi moški želeli živeti v slogi s svojimi partnericami in predvsem, da bi skupaj z njimi skrbeli za otroke in to od rojstva do njihove samostojne poti. Otroci povezujejo, so vrednota!

Kako pa vi ocenjujete sožitje med spoloma pri nas?

Ekipa kapetana Gala, 9. marec 2024

Odbojka je osnovni šport v sinovi družini in včasih se pridružim navijačem v tekmah v katerih sodelujeta moja vnuka. Starejšega že dolgo nisem videla igrati v živo, mi pa njegov oči pošilja linke in file iz katerih vidim kako mu pri treningih ali tekmah gre, včasih ob kakšnem prizoru tudi zajamram ali pa veselo nasmejem. Žal pa pravil odbojke dobro ne poznam in zato celotno dogajanje gledam bolj kot babi, ki se boji, da se bodo revčki v igri polomili.

Mlajši vnuk, oboževalec odbojke, je član šolske ekipe ljubljanskega kluba Volley in njen kapetan. Dečki si skupaj s svojim trenerjem prizadevajo po svojih močen, približevati mestu prvakov v svoji kategoriji. Delujejo v skromnih razmerah pa so kljub temu zelo prizadevni v svojih zeleno-belih dresih.

Danes smo jih spremljali v troboju v prelepi moderni Športni dvorani v Mokronogu. Borili so se z domačini, nekoliko krepkejšimi »dečki«, oblečenimi v rdeče drese, ki so zmagali in z »dečki« iz Črnuč, ki so jih zeleni premagali. Kapetan se je že pred začetkom tekem nekaj dogovarjal s svojimi kolegi, nato se je postavil na čelo kolone, da so pozdravili trenerja in sodnika, poklicali pa so ga tudi pred nadzornike, da bo nekaj podpisal je rekla njegova mami in še dodala, da je kapetan ekipe in ima pač svoje naloge. Aha, zdaj pa bom pazila kakšen odnos v igri bo nakazoval kot njihov kapetan, da bom spoznavala morebitne njegove vodstvene sposobnosti. Mokronoški dečki so bili v igri ostri, oblikovali so svoj način nabijanja žoge proti zeleni ekipi in kar nekaj časa je zato zelena ekipa nekoliko popuščala. Trener je sklical posvet, kapetan pa je z rokami nakazoval, kot da miri in nekaj obljublja, nisem opazila pri njem kakšne histerije ali zamere, tudi ne, ko sta se na posvetu s trenerjem dva igralca igrala z žogo namesto, da bi poslušala napotke. Domačini so imeli s seboj skupino navijačev, vzganjali so močan hrup s ploskanjem, ropotajočo opremo in vpitjem, zelene nas je spodbujalo morda 6 brez pripomočkov. Psihološki pritisk je na igralce v zelenem kot na njihove navijače deloval deplasirano in bil tudi eden od razlogov za poraz.

Tekma z Črnučami je sprožila nekaj diskusij med trenerji, sodnikom in kontrolorji. Dečki Črnuč so bili vsaj na začetku še agresivnejši kot gostiteljev, eden od igralcev je bil celo zadolžen samo za nabijanje žoge ob mreži in se iz teg mesta sploh ni premaknil. Toda zeleni so bili njim močna konkurenca, spretno so ravnali z žogo, včasih celo lepo podajali, da sem uživala, a se skoraj do konca ni vedelo kdo bo zmagal. Sreča se je obrnila k zelenim, objeli so se in tudi oni zarjuli kot pred njimi domačini v rdečem.

Na mali galeriji Športne dvorane smo se drenjali starši, sorodniki in prijatelji odbojke. Ko so igrali domači je bilo seveda ploskanje najglasnejše, zeleni in Črnučani pa so se morali zadovoljiti z manjšim. Naš odbojkar je bil zadovoljen in zdelo se mi je, da se mu je »odvalil kamen od srca«. Kakšnega obširnejšega komentarja ni podal, je pa verjetno razmišljal kaj jim bosta ta poraz in ta zmaga koristila ali škodovala pri njihovem približevanju prvakom pa tudi posameznikom, ki bodo v prihodnji sezoni kadeti.

Zanimivo in prijetno soboto smo imeli, sama sploh, saj sem se družila z mladimi, ki pri trinajstih letih prevzemajo prve naloge v povezovanju in vodenju ekipnega prizadevanja. Z malimi koraki bodo postopoma pridobili sposobnosti vse zahtevnejših ekip in dela.

Kako pa vaši mladi izkazujejo interes za vodenje?

Dan žena, 8. marec 2024

Drage moje dame! vsa preplašena sem danes prihajala na pregled v očesno ambulanto naše bolnišnice v prepričanju, da zdravnica stavka in moje oko ne bo tam nikogar skrbelo. Zmotila sem se, ne samo, da je bila na delavnem mestu zdravnica, že v čakalnici mi je mlada dama poklonila rdeč nagelj Ženskega foruma SD. Razveselilo me je in presenetilo, saj sem čisto pozabila, da je danes osmi marec, praznik nas žensk.

Drage moje, ni prav, da sem nanj pozabila. Mnoge po svetu še vedno ne morejo v šole, zaščititi svojega telesa ali nahraniti svojih otrok. žal ni samo ena "Gaza" in tudi ne samo humanitarna katastrofa, pač pa zlo, ki uničuje. Ne bodimo tiho ob naraščanju oboroževalne industrije in lepih besedah Barantačev z orožjem, vsaj ne tisti, ki še pomnimo drugo svetovno vojno. Spoznavajmo sosede, krajane, sodržavljane in narode po svetu, da bomo združevali moči za odpravo revščine po svetu in doma, pomagajmo institucijam za ohranjanje miru in zahtevajmo od njih, da učinkovito opravljajo svoje delo, ....

Ohranjajmo in negujmo ljubezen!

To je bil moj letošnji nagovor ženam s katerimi prijateljujem, jih spoštujem ker so ali so bile ustvarjalne in predvsem zato ker si prizadevajo za boljši svet. Ni jih tako malo in njihovi interesi so zelo različni. V tem je tudi čar našega komuniciranja.

Ob letošnjem Prazniku žena ni bilo pri nas opaznih dogodkov. Tudi obdaritev je bilo samo za vzorec, bolj kot javna pozornost pa je bil poudarjen osebni odnos do žensk in njihovih pravicah, za katere trendi raziskav kažejo, da bi jih družba najraje odpravila; kvote za ženske na vodilnih delovnih mestih in funkcijah, primerljivi prejemki za enako in podobno delo, umestitev žensk v znanost, raziskave in dela, ki so bila do nedavnega v moški domeni in podobno.

Domnevam, da tem dokaj osebnim problemom žensk posvečamo vso pozornost in da zato izgubljamo podpornice in podpornike za programe, ki bi samodejno delovali v prid položaju žena. Poglejmo v zgodovino in projekte, ki so jih z mnogo manj znanja, kot ga imamo danes a z dosti večjim pogumom snovale, predlagale in uveljavljale funkcionarke, političarke, partijke in poslanke. Stanovanjske skupnosti in varstvo otrok sta bili prioriteti številka ena v aktivnostih žena, da so ljudje imeli streho nad glavo in na varnem otroke, ko so bili na delovnih mestih. Problemi so ženske silili v iskanje rešitev za varovanje zdravja, specializirane dispanzerje, zdravo prehrano in letovanje v počitnicah. Ženske so razvile ideje o počitniških skupnostih, o premagovanju tveganj obolelosti in oskrbi z živili, tudi tistih preko razvpitih sindikalnih nabavah ob katerih se današnji ljudje, siti in preskrbljeni, nesramno nasmihajo a so bili v obdobjih industrijske gradnje za mnoge prava rešitev. Ženske so bile agens razvoja dejavnosti, imenovane družbeni standard, da so zaposleni med delom malicali, da so študentje dobili svojo Triglav restavracijo na primer v Ljubljani, da so gostinska podjetja brezplačno zagotovila vsaj enemu študentu kosilo vsak dan in še bi lahko naštevala. Naj omenim le še zasluge žena pri nastajanju civilne družbe za zaščito otrok brez staršev, za njihovo letovanje v bližini doma, za nastanek društev prijateljev mladine katerih Zveza z Ogulinovo še vedno uspešno deluje. Ti in podobni projekti so bili tisti, ki so ženam zagotovili primeren status v družbi.

Ste kdaj pomislili kdo je snoval varstvo otrok po vojni?

Prišla bo pomlad, 7. marec 2024

Po neverjetno toplem februarju in začetku marca se je na moje območje ulil blagodejni dež, najprej kot rosenje, pozneje krepkeje in zdaj že drugi dan lije. Moja mala kmetijca, ki jo sestavljajo gozdiček, travnik in zelenjavni vrt, je komaj čakala mokroto in neposredno pred mojimi očmi se zeleni livada, napenjajo veje okrasnega grmičevja in spreminjajo barve drevesa. Res uživam v tem domačem, prijaznem in zelenem okolju.

So pa okoli mene okolja in ljudje, ki so morali pozabiti, kako se živi v miru. Nagovoril jih je sam sveti oče in jim svetoval, naj izobesijo belo zastavo in si zagotovijo mir, mirno življenje brez orožja in v korist mladim, ki morajo v šole. Neizmerno si želim, da bi ga poslušali in se po njegovih nasvetih ravnali, da bi zopet posijali poljščine in kot dobri gospodarji zagotovili preživetje tudi tistim, ki nimajo njiv. Obojim bi pomlad prav prišla

Srčno upam, da se bodo uresničile napovedi našega filozofa Krefta in da bo sedanji režim v največji državi Slovanov vsak čas očistil sam svoje zastarela, preživela in sramotna dejanja, se vrnil v ljudem prijazno demokracijo in skrbno gradil razmere za vse ljudi v državi. To bi bila pomlad zgodovinsko pomembna za ljudi in njihovo vodstvo.

Ne vem kako naša voditeljica Evropske unije analizira in sprejema uspeh in poraze naše Evrope. Spodbujanje varčevanja z energijo, zeleni prehod, nov Bauhaus in še kaj so njene dobre zamisli, toda rožljanje z orožjem, širitev NATA in vsak dam večja proizvodnja orožja so resnično škodljiva, nepotrebna in v vojno fokusirana dejanja, da ne govorim o trgovinsko poslovnih sankcijah za deželo v Evropi v zameno za oskrbovalno drago komercialno prevlado ZDA nad Evropo.

Da prihaja pomlad verjetno ne zaznavajo lačni, ranjeni in ponižani v Gazi saj so že povedali, da pri njih ni praznikov, ni hrane ni ničesar, ob vse so, ne da bi bili česarkoli krivi. Naj ne bo pomladi za prodajalce orožja ter vojake in naj spomladi za vselej izginejo iz Bližnjega vzhoda vojaški managerji ter njihovi podrepniki.

V najrazvitejšem delu svet v Evropi potrebujejo pomoč našega Instituta 8. marec, da bodo evropske ženske razpolagale s svojim telesom. Če so v Evropi, kjer so se rodile zamisli o pravicah žensk pred več kot sto leti, danes potrebni posebni napori za ohranjanje pravice žena do svojega telesa, so do teh pravic svetlobna leta oddaljene prebivalke večina sveta. Kdaj bodo, osvobojene predsodkov, lahko opazovale naravo v času prihoda pomladi?

Tudi v naši domovini so skrbi, ki preprečujejo mnogim, da bi se veselili vsakoletnega prihoda pomladi. Otepamo se nenehno apetitov opozicije po oblasti, se le še nasmehnemo neumnim aferam, spreminjamo vrednote v trgovino in opuščamo skrbi za ohranjanje dostojanstva ter časti. Kdaj se nam bodo vremena zjasnila, da se bomo imeli rajši in bili prijaznejši drug do drugega, predvsem pa, da po premagani razdiralnosti postanemo ustvarjalni ?

Pomlad nas okrepi in vliva novo upanje v lastne moči in sposobnosti. Pripravljeni smo na večja tveganja in zahtevnejše naloge. Morda se bo tokrat razvila moč, ki bo omogočila vsem omenjenim zazreti se in doseči prelepo pomlad.

Kaj si pa vi obetate od letošnje pomladi?

Pokrajine, 6. marec 2024

Od časa do časa se slovenska politika razgovori o ustanovitvi pokrajin v državi. Razlog za ponovno debato o pokrajinah je nalog Ustavnega sodišča Vladi in Državnemu zboru, da sprejme ustrezen zakon o ustanovitvi pokrajin. Gre za prenos nekaterih pristojnosti iz občin in države na organe pokrajin. Z ustanovitvijo pokrajin bi občine in država določile konkretne pristojnosti, ki jih prenašajo v delovanje in poslovanje pokrajin. Teh naj bi bilo sedem ali osem oziroma toliko kot je potrebno, da se komunalna in sorodna problematika območja rešuje optimalno. Sporno za občine je le v številu pokrajin kajti velika želja njihovih občinskih elit je, da ostanejo v vsem samostojne, da se svojim pravicam ne odrekajo in da pridobivajo od države kar se da primerna sredstva. Situacija se s posveti zamegljuje že od osamosvojitve, veliko je bilo upanje, da bodo občine same ocenile s katero občino naj se povežejo glede na interes in skupne projekte, toda to upanje je že davno splahnelo.

Problematika o nujnosti pokrajin prihaja do izraza pri naravnih nesrečah kot so bili požari in poplave v preteklem letu pa tudi pri vse večjih in dražjih velikih projektih vključno s infrastrukturnimi. Ker so taki projekti dragi in tehnično zahtevni je seveda bistvenega pomena njena optimalizacija ter način financiranja, oboje, pa je trenutno najljubše opravilo županov, ki jim na volitvah zagotavlja uspeh. Toda prav razpolaganje z zazidalnimi zemljišči v lasti občin ali njenih občanov je nemajhen problem kmetijske politike, cestnih povezav, politike prostorskih rešitev javnega značaja in podobno kar je osnovni razlog, da na primer o rabi prostora odločajo v pokrajinah. Vzemimo primer usposobitve centrov za migrante, ki se jih otepajo po vsej državi ali odlagališč odpadkov in podobni objektov skupne rabe. Ne malo dilem povzroča financiranje pokrajin in njihovih projektov. Vsekakor je optimalno, da pokrajine imajo svoje izvirne prihodke, se pravi, da pobirajo del davkov, ki jih danes plačujemo državi in občinam kar zmanjšuje redne prilive v občinske proračune in proračun držav. Pričakovati je zato, da bodo tako občine kot država vztrajali na dogovarjanje in pogodbeno združevanje denarja za vsak projekt posebej. Protokoli sporazumevanja bodo morali biti izjemno natančni in še se bodo našle občine ali državni organi, ki se bodo za vsako ceno želeli izogibati novim obveznostim. Skratka, združevanje virov naložb bi bilo dobro omejiti le na nujne primere, kar pa mora občan imeti za normalno življenje pa pokrajina potrebuje izvirni, dolgoročni in po obsegu nalog primerno določen vir financiranja. Menim, da bodo občine na tem področju izjemno zahtevne do števila pokrajin, ki naj bi v državi zaživele.

Še polno drugih pasti nastaja kot so delitev vodilnih položajev v pokrajini, prioritete v naložbah, časovni razporedi izvajanja naložb pa vse do prostorov za namestitev nujnih uslužbencev, njihovega obrata prehrane in tako naprej do sanitarij. Ob načinu dela, ki ga danes poznamo v državi je malo verjetno, da bi politične in gospodarske elite zmogle uresničiti projekt ustanovitve pokrajin, vsaj ne optimalnega. Ta projekt je bil onemogočen že ob delitvi pristojnosti med državo in občinami, ko so pristojni organi kot Dedek Mraz ljudem poklanjali občine, občinam pa pristojnosti, ki se jim ne bodo z lahka odpovedale. Pogajati se bo treba z več kot 212 župani in nič kolikimi lobisti kar je v današnjih razmerah grozljivo in brez upanja na uspeh. Toda vredno je poskusiti, ker bi nam prave pokrajine lahko olajšale delo, pocenile življenje in povečale blaginjo.

Boste podprli ustanavljanje pokrajin?

Spet doma, 5. marec 2024

Rada se potepam po svetu, k prijateljskim in ustvarjalnim družbam, najraje k sinu in njegovi družini, tudi mi ni težko zapustiti dom ko grem na morje, na zdravljenje ali k sorodnikom. Toda vedno, ko se vračam domov imam poseben občutek na nekaj lepega, prijetnega, mojega, ki me čaka čez nekaj trenutkov – to je moj dom.

Včeraj sem se vrnila iz štirinajstdnevnega rehabilitacijskega zdravljenja v toplicah, kjer sem imela zahtevne vadbe, da bi se mi povrnila moč v levo nogo po operaciji. Bivanje je bilo prijetno, za vse je v toplicah poskrbljeno, postregli so nas s kulinaričnimi dobrotami, v bifeju pa smo dobili tudi pijačo. Spokojno in urejeno pa včasih tudi nekoliko čudno. Kolo sem na primer vozila ob športniku sovozaču, ki je bil za gotovo vsaj dvakrat mlajši od mene, v neposredni soseščini je vadila poškodovano nogo mala balerina, opazovala pa sem iz kolesa tudi vadbe profesionalnih športnikov in športnic, ki so se dan nadan mučili, da bi zopet dosegli kondicijo po poškodbi. Stari in mladi smo se dnevno srečevali na terapijah z elektriko in magnetizmom pa na individualni obravnavi in postajali drug do drugega vedno bolj razumevajoči ter prijateljski. Nič ni bilo narobe in vesela sem, da sem spoznala mnogo novih stvari, zlasti sodobno opremo in specifično zdravstveno oskrbo.

Za domov sem se pripravljala že dan pred odhodom in skrbno pazila, da kaj ne pozabim. Vse sem znosila v avto in še zadnjega dne opravila 5 terapij. Odpeljala sem se v trgovino po kruh in sadje, nakar sem končno pritisnila na daljinca, da mi je odprl garažna vrata mojega doma. Najprej sem se sprehodila okoli hiše, da vidim, če je vse v redu. Travnik je bil poln trobentic, zvončkov, nekih plavih cvetic, hermelika je že lezla iz korenin, prav tako rukola, vrtnice odganjale, vse je bilo tako kot sem zapustila. Prekrasna je mlada marelica vsa v cvetju in polna čebel. Krenem na glavni vhod in vzdihnem »Ljubo doma, kdor te ima«. Da nisem prišla v mrzlo hišo je poskrbel moj sorodnik in prav prijetna toplota je dodatno blagodejno vplivala name ob prihodu. Spet je sledil ogled prostorov, mojih številnih sobnih rastlin, vključim elektriko za TV, računalnik, postopam sem in tja po nadstropju in pritličju, kaj popravim in se končno le pripravim razpakirati prtljago in lotim potrebnih opravil. Čakalo me je veliko pošte, 14 izvodov Dela, Utrip, Mladine, Vzajemnost, reklame, lokalna obvestila, cel kup pisem, vse to na mizi je delovalo kot pozdrav, da me ljudje v teh mojih poznih letih morda kje in kdaj še potrebujejo.

Spet in spet me vračanje domov spominja na velika potovanja na druge celine in oddaljeni Vzhod, ko nas je bilo veliko v skupini ali pa je ta bila bolj zahtevna. Kadar koli smo se vračali, krmežljavi in neprespani od dolgih avionskih voženj, smo se tam nad Švico ali Bolgarijo že ozirali skozi mala okna aviona, da bi ja čim preje videli svojo domovino. Še predno smo zaznali Slovenijo in njen Brnik, smo postali zelo živahni, z mislimi kaj je novega v naši deželi in kaj nas čaka doma. Vsi, brez izjeme in neglede na to koliko časa in kako smo spali, smo z velikim veseljem spremljali približevaje domovini in domu. Za prvinski nagon bi lahko označili te naše domoljubne misli in obnašanja.

Strokovnjaki pogosto opozarjajo, da so urejene domače razmere predpogoj za zdravo in ustvarjalno družino. Dobre domače razmere se rojevajo in dograjujejo najlažje v prostorih v katerih vsak član družine zaživi, si ustvari svojo intimo in zavaruje pred vseh vrst vsiljivcev. Dom si najlažje ustvarimo v mladih letih in tako lahko dolgo uživamo njegove prednosti.

Ste poskrbeli za ustrezne prostorske potrebe svoje družine?

Iskanje sodobnih klasikov, 4. marec 2024.

Včeraj sem pisala o likovnem ustvarjanju v naši državi, ki potrebuje svoj marketing, da se uveljavijo tako likovna dela kot umetniki in razstavišča v širšem okolju, v svetu. Danes želim dodati, da Slovenija prispeva pomemben delež k ustvarjanju boljšega sveta tudi z literarnim ustvarjanjem, s pripovedovanjem dobrih zgodb in branjem poezije, predstavljanjem sodobnih knjižnih klasikov in iskanjem odgovora ali je »knjiga« odgovor na vprašanje Kar nas oblikuje? Poglejmo na vsebino in pomen festivala literature sveta Fabula, ki ga v tem mesecu že enaindvajsetič gosti naša prestolnica.

Fabula 2024 bo poskrbela, da bomo v Sloveniji dobili v cenovno dostopni žepnicah prevode literarnih del nastopajočih: bolgarski pesnik Georgi Gospodinov, katalonski pesnik Pol Guasch, ruska pisateljica Marija Stepanova, srbska pripovedovalka Milena Marković in češka pisateljica Lucie Faulerova. Imenovanim se bosta pridružila še bolgarska avtorica Kabka Kassagova in romunski literat Mircea Cartarescu. Festivalski dogodki se bodo dogajali v Cankarjevem domu, Vodnikovi domačiji in nekaterih drugih kulturnih ustanovah v prestolnici, pa tudi v ljubljanski domovih starejših, med dijaki in celo med osnovnošolci.

Marija Stepanova bo predstavila svojo knjigo Z one strani, v kateri je zbrala svoje eseje o zgodovinskih pretresih in konfliktih osebnega in kolektivnega spomina kot so izguba identitete in potvarjanje resnice v času vojne. Kassabova je popisala življenje ob mejah, probleme in težave ljudi, ki nastajajo zaradi odločitev oddaljenih centrov moči. Milena Markovič je napisala roman v verzih Otroci in v njem prikazala življenjske položaje otrok, starejših in žensk. Faulerova v svoji knjigi Objela me bo smrt govori o smrti in samomoru gledano iz perspektive svobode, absurdnost življenja, svobodne volje in poskusa iskanja vsaj neke vrste smisla. Pol Guasch predstavlja roman Napalm v srcu, v katerem razmišlja o sistemskih pomanjkljivostih sodobnega sveta, ki se prepletajo z osebnim zaznavanjem ljubezni, čustev ter poezijo. In še pripovedi pesnika Gospodinova v njegovi knjigi Časovno zaklonišče, ki govori o odnosu literarnih ustvarjalcev, ki ne živijo v naši prestolici, do Ljubljane.

Fabula ne prinaša »bonbončkov« ali hecnih vsakdanjih mnenj, prinaša globoka spoznanja literatov o sodobnih problemih družbe in posameznikov v njej, ki presegajo meje držav. Za razumevanje vsebine dogodkov Fabule je pomembno branje zahtevnejšega literarnega ustvarjanja in klasikov. Vsak od nas se po več letih branja izpopolnjuje v razumevanju težav ljudi in posameznikov v različnih življenjskih obdobij. Tudi zgodovino svojega življenja nehote primerja z literarnimi junaki in poraženci ter z ugotovitvami literarnih ustvarjalcev, ki jih le ti zabeležijo v svojih knjigah. Fabula je zato literarno težko razumljiva mladim, ki klasične literature še ne poznajo ali pa jo poznajo površno preko umetne inteligence in pametnega telefona. Letošnja Fabula bo med drugim poskus zainteresirati mlade za redno branje knjig kot tudi nagovarjanje javnosti, da je branje knjig pomembno za boljše razumevanje različnih kultur s katerimi moramo dosegati sožitje, ne pa pospeševati spore in s tem ogrožati dragoceni mir v lokalnem ali širšem okolju.

Dogodki Fabule so pomembni literarni pripomočki za izboljšanje naše vzgoje in izobrazbe, našega vedenja o delovanju posameznika in množice v krizi, v dilemi in drugih nenormalnih razmerah, pomen Fabule pa je za vsakega od nas intima, ki jo posvoji ali ne.

Boste morda kupili katero od žepnic letošnje Fabule?

Razstava v Tivoliju, 3. marec 2024

Likovna umetnost v naši državi je obsežna in kakovostna kot je možno ocenjevati na podlagi javno dostopnih poročil pristojnega ministrstva in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU). Že veliko desetletij spremljam njihovo delo, prebiram likovne kritike in uživam v njihovih uspehih. Običajno se s sinovo družino sprehodimo po vsakokratni razstavi na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju in tudi ne bomo zamudili retrospektivne razstave Jakčevih nagrajencev in nagrajencev Majskega salona, ki bo nudila vpogled v slovensko likovno ustvarjalnost zadnjih 60 let.

Ob prebiranju zanimivosti iz likovnega življenja Slovenije ne moremo mimo problematike, ki tej stroki zmanjšuje možnosti za uspešnejši pa tudi donosnejši razvoj. Kljub množici ustvarjalcev in samozaposlenim v kulturi ter njihovi zvezi še vedno država nima predpisa o donacijah in sponzorstvu pa tudi ne institucije, ki bi razvila trženje likovnih del v državi, predvsem pa v tujini. Zanimivo mi je dejstvo, da vsi likovni umetniki s katerim se pogovarjam, od nekdaj pogrešajo urejeno trženje z likovnimi deli. Vemo, da so stroški trženja visoki in jih zmore le podjetje, zavod ali kakršna koli delavna profesionalna organizacija, ki jih je sposobna obvladovati v okviru optimalnih prihodkov od prodaje. To vedo tudi ravnatelji in direktorji številnih razstavišč po državi, ki sedaj pridobivajo proračunska sredstva. Iznajdljivi vodje razstavišč si najdejo za sponzorje čim bogatejše podjetnike in z njihovo pomočjo širijo svoj razstavni program in likovni sklad. Ker trženje ni organizirano pa se po obdobjih bogate likovne bere povečujejo likovni skladi do take mere, da bi potrebovali vedno večje razstavne prostore. V prestolnici je tako nastala borba za obnovljeni Rog, Cukrarno, Moderno galerijo in druga likovna prizorišča, izven prestolnice pa se, zaradi prostorske omejenosti lahko širijo samo deli velikih razstav kot je na primer pričakovana razstava v Tivoliju.

Kje je temeljna ovira, da v Sloveniji trženje likovnih umetnin ni privlačno kot je privlačno in donosno za Christie's, Sotheby's ali novejšo Phillips. Če ste vzdihnili, da sem prezahtevna pa se vprašajmo zakaj se ne povežemo s svetovno uspešnimi tržniki likovnih umetnin ali s prodajnimi galerijami po svetu. Lahko oblikujemo slovensko ponudbo likovnih del za trženje v svetu, izpolnjujemo za to potrebne kakovostne kriterije, vemo za tveganja, ki tako prodajo spremljajo, …? Lahko se tudi vprašamo, kot sem v enem od mojih blogov že napisala, če trženja ne spravimo v poslanstvo in vizijo, zakaj potem z odkupom polnimo depoje ter razvijamo kulturno likovno podjetništvo. Poleg »samotnih jezdecev« kot jih nekateri imenujejo, je samo v ZDSLU vključenih več kot osemsto likovnih umetnikov medtem ko je večkrat objavljeno število samozaposlenih v kulturi že okoli 26000 ne vemo pa koliko od teh je likovnih umetnikov. Ta obseg likovne ponudbe je že podjetniško interesanten in organizirano trženje bi lahko izvajali tudi tako kot v gospodarstvu, za kar verjetno že kaj pripravlja pristojno ministrstvo oziroma njegov del za turizem. V mojem okolju smo kar nekaj let organizirano odhajali v Albertino, v Trevizo, v Zagreb in še kam na ogled razstav in veselilo bi ljudi v Sloveniji, če bi pred našimi razstavišči nenehno stalo več avtobusov vsaj Evropejcev če že ne narodov med katerimi delujejo naša diplomatska predstavništva.

Po ocenah civilne družbe na primer povezanih v Društvu Rastoča knjiga, se Slovenija v svetu lahko proslavi in uveljavi le s kulturo, tako literarno kot likovno, posebno pa vzgojno-izobraževalno kar vse deluje miroljubno, hrepeni po sodelovanju in spodbuja ustvarjalnost.

Kaj pa vi menite o obsežni likovni dejavnosti v naši domovini?

Z razstavo v Cankarjevem domu bo prvič podrobneje predstavljeno delovanje Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov.

Slovenci v Srbiji, 2.marec 2024

Obširen intervju s predsednikom Srbije ni pametno kar tako prezreti kot, da gre za kakšno drugo razredno aferico o katerih slovenski mediji zelo radi spregovorijo. Ne mislim predsednika Srbije poveličevati, toda opozoril je na nekaj stvari, ki nam lahko pomagajo pri krepitvi sodelovanja in sožitja z drugimi narodi v svojem širšem okolju.

Menim, da ne bi smeli prezreti njegov opomin, da imajo Slovenci v Srbiji status nacionalne manjšine medtem, ko Srbi v Sloveniji tega statusa nimajo. Je to res v nasprotju z evropskimi standardi in če je, kaj bomo naredili, da se določijo nacionalne manjšine v naši državi, koliko časa bomo še vztrajali na dveh, čeprav od časa do časa slišimo za želje pri nas živečih Nemcev pa verjetno še koga. Po spletu krožijo podatki o Srbih v Sloveniji, ki da so največja manjšina, vzporedno so objavljena mnenja o izsiljevanju Srbov, da postanejo manjšina. Kaj je zdaj res in kaj bo naša država odgovorila na očitek predsednika Vučića. Kar veliko časa smo preživeli skupaj, tam dosegali uspešne posle in se medsebojno dokaj spoštovali. Ne more in ne sme se vse pozabiti zaradi trenutnih nesporazumov političnih strank ali državnih elit.

V Srbiji kot pravi njen predsednik, so uspešni pri privabljanju neposrednih tujih naložb. Za tuje vlagatelje so privlačni zaradi dobrih tehničnih fakultet v Novem Sadu, Nišu in v Beogradu, ki poskrbijo za vrhunsko usposobljene kadre potrebne tujim vlagateljem. Nudijo jim še ustrezne infrastrukturne zmogljivosti in ugodne cene energentov. Ustanovili so tudi Institut za umetno inteligenco kar vse naj bi nakazovalo, da so tujim vlagateljem zagotovljeni strokovnjaki, da se ti tudi vračajo iz tujine nazaj v Srbijo in da na trgu dela niso zahtevni. Kapital se tako na srbskem ozemlju krepi, vprašanje seveda pa je ali storijo tudi kaj za blagostanje delojemalcev in uveljavljane socialnih pravic.

Bilo bi dobro proučevati sistemske ukrepe za pospeševanje razvoja tudi države, ki prijateljuje z vsemi narodi na svetu tudi z Rusi, Izraelci in Palestinci. To si je sicer težko predstavljati in prav zato me je v intervjuju zmotila zahvala evropskim davkoplačevalcem, da Srbiji namenjajo znatna sredstva. Evropa torej sofinancira srbski razvoj in zato verjetno pričakuje, da se bo slej ko prej Srbija odločila za vstop v Evropsko unijo. Če je to napačno prepričanje, pa bi verjetno morali euro poslanci ponovno razmisliti tudi o financiranju priprav za vstop Srbije v EU. Vedno težje razumem ravnanje euro poslancev EU, saj po eni strani dobesedno hudobno in brez upoštevanja posledic za države v EU kaznujejo Rusijo in finančno nagrajujejo njene somišljenike.

Še marsikaj ne vemo ali nočemo vedeti o odnosih lastne države do Srbije. Res ne vem, zakaj naše stranke in zakonodajni organi svoj narod ne informirajo o odločitvah in spremembah v prihodnosti. Končno so balkanski trgi še vedno zelo pomembni za slovensko gospodarstvo pa tudi za mir na Balkanu.

menim, da je prav pokazati razumevanje državi, ki Slovence priznava za svojo manjšino. Včasih ni bilo tako pomembno ali je žena ali mož Slovenec, nastajale so mešane družine, ki si še vedno težko predstavljajo, da živijo v tujini. Razvila so se formalna in kolegialna prijateljstva z dobrimi nameni ter dejanji in iskrenimi čustvi. Vse to se ne da pomesti pod preprogo, kot da smo roboti. Da čustva vodijo svet je vedno močnejše prepričanje tudi kapitala.

Kaj pa vi menite o sodelovanju s Srbijo?

Oboroževanje, 1. marec 2024

Ob informacijah o oboroževanju sveta mi postaja slabo. Če hočem ali ne, slišim zaskrbljenega starega očeta tam koncem tridesetih let preteklega stoletja. Kamor pogledam vidim vojake, nekatere urejene v okrancljanih uniformah, druge razcapane in neobrite v gverili, skrajno zaskrbljene starše in radovedne mlade, ki se že vidijo kot borci drug proti drugemu in jim na pamet ne pride, da je ogroženo njihovo življenje. Približno tako smo doživeli oboroževanje pred drugo svetovno vojno, najprej čustveno, potem pa vedno bolj prizadeto, tudi lačni in v nenehnem strahu pred smrtjo, ki nas je vsak dan »obiskovala« ob vojaških akcijah ali maščevanjih. Toda to še zdaleč ni tista prava tegoba, je bolj osebno doživetje, odvisno zlasti od značaja posameznika.

Prava tragedija in nepopravljiva je vojna za delovanje in upravljanje države ter lokalnih skupnosti. Najprej se zaprejo šole, potem se ustavijo dobavni tokovi in praznijo trgovine, denarju se zmanjšuje vrednost, prihranki niso več rezerve, ker so hudi časi tu. Vojno poveljstvo s svojimi ukrepi posesa zadnjo kapljo krvi iz vsake družine; država zvišuje dajatve, vojska rubi za vojno potrebne dobrine in kar je najhuje, mobilizira mlade in jih pošilja pred topove, rakete, puške, mitraljeze ali kot je rad poudarjal general Novljan z mladimi krmi topove, mladi postajajo hrana za topove. Ja, prav ste prebrali, vojna poveljstva ne vidijo v dveh fantih moja najdražja vnuka, vidijo samo dva vojaka, ki morata neglede na nevarnost opraviti nek vojaški ukrep. Lahko jokam, prosim, preklinjam, protestiram, počnem karkoli, če vojno poveljstvo zahteva morata mlada fanta, polna življenja, izgubiti življenje. »Kamen bi se razklal« in še huje je, če se prekine življenje mladih. V vojni ljudje ne pomenimo nič, kar lahko vsak dan vidimo v Ukrajini, v Gazi in v nekaterih državah Afrike in Južne Amerike. Ta nič ne velja samo za vojskovanje na bojiščih, velja tudi pri razdeljevanju zmanjšanih količih hrane, oblačil, bivalnih prostorov, toplote, mobilnosti, zdravljenja, vsega, kar danes pomeni dom, normalno udobje, nujna pomoč in solidarnost. Z vsem imetjem razpolaga vojaško poveljstvo, ki mu niti na pamet ne pride, da bi upošteval proteste filozofov, zavodov in mirovnih civilnih gibanj. V ljudeh se širijo dvomi v vse okoli sebe, narašča skrb za obstanek kar vodi v egoizem. Nič dobrega, nič idealističnega in nič tistega, kar opisujejo knjige ali prikazujejo filmi, zgolj prizadevanja za ohranjanje življenja in preživetja.

Kako malo lahko naredijo državne in politične elite ter amorfna masa ljudi proti vojnemu lobiju tudi lahko spoznavamo v živo vsak dan. Samo Ukrajina bi pogoltnila več orožja kot ga zmore proizvesti vojna industrija danes, zato bogati v oboroževanju prepoznavajo bodoče vojne dobičke in pospešujejo vlaganja po vseh državah. Za nas, Slovenijo in Evropo se šopiri NATO, pa Nemčija in Francija, da o Rusiji sploh ne ne govorim. Ljudje, samo pomislite, kakšno zdravstvo bi lahko imeli, če ne bi sredstev namenjali za vojno industrijo, kakšno bogastvo se steka v žepe lastnikov tovarn za proizvodnjo raket, jedrskih konic, pa tudi pušk in bajonetov. Ni možno biti miren ob teh norih vlaganj v orožje. Naj omenim še eno mojo izkušnjo v osemdesetih letih preteklega stoletja. Za JLA smo zbirali 6% dohodka in kupovala je za takratne razmere najboljše in najmodernejše orožje, tudi izdelovala ga je. Polna skladišča neuporabljenega a zastaranega orožja pa so romala na uničenje in to v času, ko smo vozili avtomobile na parne in neparne dneve, se odpovedovali kavi in podobno. Zakaj se ljudje današnjega časa ne učijo od izkušenj preteklosti, na posledicah, ki so jih morali preživeti njihovi dedi in babice?

Za zaključek tega obupnega opozorila naj postavim prebivalcem zemlje vprašanje, zakaj smo ljudje tako nemočni proti razsajanju Bidna po Evropi. Bližnjem vzhodu in še kje, zakaj ne moremo prepričati vodji Ukrajine in Rusije, da s sedanjim odnosom uničujeta blagostanje ljudi, ki so jim zaupali mandat, ogrožata mir na svetu in razpihujeta sovraštvo. Pa kaj je ta vodja Izraelcev naredil dobrega, da mu je dovoljeno nemoteno pobijati Palestince, in tako naprej…..

Se vam tudi zdi, da zgubljamo tla pod nogami?

Prestopno leto, 29. februar 2024

Meni se dozdeva, da je prestopno leto nekaj posebnega zaradi tega, ker ima en dan v letu več kot običajna leta, to je 366 dni. Seveda razumem, da je koledarsko leto potrebno vsake štiri leta uskladiti z časom, ki ga Zemlja potrebuje, da obkroži Sonce, ampak to počnemo samo tiste skupnosti, ki uporabljajo Gregorijanski koledar, islamski in kitajski koledarja sta lunina, ne vključujeta prestopnih let, islamski koledar ima 12 lunarnih mesecev in je krajši od sončnega leta. V Indiji in hindujskih skupnostih uporabljajo Hindujski lunisolaran koledar, v judovski tradiciji velja Hebrejski koledar in je lunisolaran, vključuje 13 mesecev v prestopnih letih

Omenjene koledarje odlikuje različen pristop k izračunu časa in različne metode za usklajevanje z astronomskimi dogodki. Prazniki in pomembni datumi so zato različni glede na uporabo koledarja v določeni kulturni skupnosti. Kako se torej svet sporazumeva, kako so to »prebavili« računalniki, logistika, umetna inteligenca. Za digitalizacijo to ni problem ker se nenehno prilagaja uporabnikom, ljudje pa smo pač bolj pazljivi, še posebno na potovanjih, pri organizaciji prireditev in podobnih dogodkih. Pri ljudeh prestopno leto nima posebnega pomena, je bolj tehnični izraz, povezan z astronomijo in koledarji.

Ima pa zadnji dan februarja v prestopnem letu svoj čar. Rojeni na ta dan praznujejo svoj rojstni dan vsake štiri leta, kar ni šala temveč poseben dan, ki jim pomeni mnogo več kot nam vsakoletno praznovanje. Dobro je biti do rojenih 29. februarja pozornejši in prijaznejši.

Šalimo pa se lahko na primer z dodatnim spanjem, dodatno kavo, dodatnim delom, pač z vsem kar počnemo vsak dan, v prestopnem letu pa še dodatno. Kdor je pozabil sprejeti novoletne obljube jih lahko sprejme 29. februarja in bodo veljale kar štiri leta. Tisti, ki se izogibajo sladicam in bolj krepkim jedem lahko 29. februarja pozabijo zadržke in rečejo, da se bodo najedli vsako leto 29. februarja. Še marsikaj napletamo ljudje za 29. februar pač odvisno od kraja in narave ljudi.

Zaradi svoje redkosti je bil v nekaterih kulturah 29. februar povezan s posebnimi običaji, šegami in praznovanji bolj folklornega značaja pa tudi iz modernejših časov.

V nekaterih angleško govorečih državah obstaja tradicija, da na 29. februar ženske lahko zaprosijo moške za poroko, tradicija izvira iz Irske in se imenuje "Sadie Hawkins Day«

Rojeni 29. februarja se imenujejo "Leap Day Babies" ali "Leaplings".

V nekaterih krajih rojeni 29. februarja praznujejo svoj rojstni dan 28. februarja ali 1. marca

običajno so izjemne poroke na dan 29. februarja v več krajih

tradicionalne zabave na dan 29. februarja so marsikje običajne in privabljajo množice

tradicije in običaji se razlikujejo glede na regije in osebne interese določene populacije

Svet je res raznolik in poln presenečenj. To kar nekatere kulture sprejemajo kot dejstvo, so za druge posebni dogodek, simbolno dejanje ali celo razlog za praznovanje. Raznolikost sveta nas plemeniti, če jo sprejemamo in razumemo, zato pa je potrebno branje knjig, potovanja, srečanja in izmenjava mnenj.

Kako pa vi sprejemate 29. februar?

Bomo kar tiho? 28. februar 2024

Ne vem kdo je D. Zimet, je pa nam posredovala enkraten naslednji podatek: Trenutna cena električne energije na borzi je 64 evrov trgovci pa jo prodajajo po 150 do 180 evrov (Mladina 23.2.2024) in meni, da bi podjetja, ki opravljajo gospodarsko javno službo, morali izkazane visoke dobičke namenjati v razvoj omrežja in nižjo ceno za uporabnike, dejansko pa končajo v državnem proračunu in pri malih delničarjih. Je to res? In če je res, kako moramo reagirati aktivni državljani in državljanske?

O distributerjih elektrike prav za prav še nismo slišali nič dobrega in to že od nekdaj ne, čeprav so po visokih plačah sloveli že vsaj pred šestdesetimi leti. V nekem obdobju naraščanja cen so v javnost spustili vest, da oni preko cen elektrike ne zbirajo sredstev za naložbe v omrežje. Potem je dolgo časa bilo vse tiho. Kje in kako so kot javna služba postali lastniki malih delničarjev je nekaj novega in zanimivega v naših javnih podjetjih. Morda zakonodaja dovoljuje kakšno izjemo, žal premalo poznam aktualno korporativno pravo. V spominu mi je ostalo pred nedavno objavljeno njihovo obvestilo, da bodo čez par let obremenili električne potrošnike s prispevkom za razvoj omrežja. Državni pooblaščenci so sicer takoj demantirali oziroma obvestilo ocenili kot nepotrebno. Gotovo pa je največ dvomov med uporabniki elektrike povzročilo ustanavljanje podjetji za trženje elektrike. Ker mi ni bilo jasno, kdo bo vlagal v razvoj omrežja, sem celo razočarala nekega vnetega zagovornika trženja, ker ne vem, da zato mora poskrbeti država. Kako torej delujejo managerji za elektriko, kje jo kupujejo in kam jo prodajajo, kje se akumulirajo skladi za razvoj omrežja?

Poskusila sem se seznaniti z zakonsko ureditvijo države glede elektro omrežja in ugotovila, da je leta 2007 država ustanovila Družbo SODO sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d. o. o. in ji podelila potrebno koncesijo, od leta 2022. pa je ta družba v 100 % lasti ELES d. o. o. in se imenuje SODO distribucijski operater z električno energijo, d. o. o. Novembra leta 2022 je SODO objavil Razvojni načrt distribucijskega sistema električne energije v Republiki Sloveniji od leta 2023 do leta 2032 na 261 straneh (Načrt), v katerem do potankosti navaja, kako bodo povezovali bodoče proizvajalce električne energije od sončnih, vetrnih in drugih zelenih do družinskih elektrarn po strehah hiš in mest oziroma toplotnih črpalk po naših domovih. Podrobno navajajo kako bo potekal distribucijsko vezje po zraku, pod zemljo po vseh mogočih območji po vsej državi. Za omrežje bo potrebno zagotoviti 3,5 milijarde, skrbel bo za izvedbo ELES. Omrežje se bo uresničevalo z evropskimi milijardami in z nacionalnimi sredstvi, ki naj bi bilo zadolževanje pri bankah. Spet se moramo spomniti zanimivih ugotovitev finančnih strokovnjakov o evropskih milijardah, kako te vplivajo na gibanje obrestnih mer in inflacije kar vse nakazuje, da bomo uporabniki elektrike v dolgem obdobju po njegovi usposobitvi odplačevali kredite ali lezli v inflacijo. V vsakem primeru se bo uresničevalo to, kar nenehno opozarja strokovnjakinja Kajfež, da bo elektrika vedno dražja in, da si jo bomo lahko privoščil mnogo manj kot jo koristimo sedaj. Do nas pa bo ta »dragocena pogonska moč« pritekala po zlatem omrežju, če je tu omenjeni Načrt idealen. Res skrajni čas je, da si družine zagotovijo lastne električne vire in omejijo svojo porabo z njihovimi zmogljivostmi. Naporno in drago, samo, kot je videti, je to najustreznejša dolgoročna rešitev. Morali bomo biti kar tiho če je ta Načrt za malo Slovenijo optimalen, vsekakor pa bi električni strokovnjaki v ELES-u morali iskati cenejše in racionalnejše poti elektrik do naših domovih.

Že veste, kako bo zelena elektrika prihajala v vaš dom?

Cilji zdravstva, 27. februar 2024

Kar nekajkrat sem prebrala zbrane misli naše ministrice za zdravje in šele nato verjela, da se nam pod njenim vodstvom obetajo morda res nekoliko mirnejši in kakovostnejši časi staranja. Seveda me je prepričal predvsem njen zaključni del intervjuja v katerem pravi »da živimo dlje, ne bi smeli videti kot problem, pač pa kot uspeh. Predvsem je treba zagotoviti, da bo daljša življenjska doba kakovostna in da bomo s staranjem pridobili več zdravih let življenja«. Odlično, spoštovana ministrica, srčno upam, da vas slišijo in upoštevajo pri svojih odločitvah pristojni pooblaščenci naroda kot je Državni zbor in njegove vsemogočne stranke.

Z delovanjem in poslovanjem zdravstva sem se srečevala na zdravstvenih skupnostih vseh nivojev vodenja in upravljanja v času, ko se je oblikoval še vedno delujoči zdravstveni sistem Slovenije. Veliko sem se naučila pri tem delu predvsem o tem, kako poskrbeti za zdravo populacijo poleg seveda drugih področij, ki zdrav rod krepijo ali slabijo. Sem pa tudi spoznala, da zdravniki v svojem izobraževanju ne pridobijo dovolj znanja o vodenju in upravljanju zdravstvene stroke. Iz tega razloga me niso presenečali čudaški predlogi dosedanjih zdravstvenih ministrov naše države. Kot pijanec plota so oni svoje odločitve oblikovali glede na svojo specifično znanje. Izjema je bila le Milojka, ki je v kratkem času svoje »vladavine« na primer poskrbela za urgence, sistemske in psihološke ukrepe za preprečevanje korupcije, oblikovanje dolgotrajne nege in verjetno še marsikaj. Odneslo jo je prepričanje, da mora biti minister za zdravje zdravnik, tako kot se to dogaja še na marsikaterem področju, kjer organizacija in poslovodstvo šepa in deluje brez managementa. O tem večkrat kaj napiše dr. Kovač in prav bi bilo, da njegove predloge upošteva zdravstvena stroka.

Bi pa rekla, da predlog enega od ministrov, da bi se zdravstveni zavodi preoblikovali v ekonomsko in organizacijsko samostojnejše enote, dolgoročno le nekako vgradite v načrte za ohranjanje zdravega staranja. Neumestno je, da mediji v imenu javnosti za vsako najmanjšo napako v delovanju zdravstva naravnost zahtevajo objektivno odgovornost ministra oziroma ministrice. To je zagotovo škodljivo za ohranjanje kontinuitete v sprejetih načrtih in projektih zdravstva. Vprašanje je tudi zakaj so kar dobro plačani vodje zavodov, če za vsako malenkost kjer koli v zdravstvu odgovarja minister.

Sama bi proučila tudi hrepenenja in priložnosti po dobičku, ki ga znani protagonisti privatnega zdravstva prepoznavajo v privatnih zdravstvenih zavodih. Če samo proučimo lokalno bolnišnico, ki dobro deluje tako za paciente kot za zaposlene, vidimo, da je pri njej skoraj nemogoče načrtovati bistvene elemente kalkulacije cene storitev kot tudi raznolikosti oskrbe, da kot bolnišnica lahko funkcionira. Kje omenjeni protagonisti vidijo dobičke? Njihove izjave mi delujejo kot pravljice ljudi, ki od znotraj še niso videli bolnišnice. Vidim pa kar primerne zaslužke ponudnikov privatnih zdravstvenih storitev tam kjer so potrebni predvsem strojni medicinski pripomočki kot so ultrazvok, preverjanje sposobnosti za vozniška dovoljenja, CT in podobno, skratka tam, kjer medicinsko osebje streže stroju, ozko usmerjenost, ki sicer v velikih zdravstvenih zavodih predstavljajo »ozka grla«.

Prav bi bilo, da dobronamerni, dobro poučeni in v prihodnost zazrti ministrici zaupamo in ji stojimo ob strani, da se nanjo ne spravijo politične stranke na njim značilen aferaški način.

Ste zato, da ministrico podpremo, če bo uresničevala svoje povedane zamisli?

Svet norcev, 26. februarja 2024

Na spletu so včasih res objavljene posebnosti, ki osvetljujejo sicer dokaj poznani problem iz ne poznane strani. Zanimiv mi je pogled iz Poitiers v Franciji na porabo elektrike, ki trenutno kroži med zvedavimi ljudmi po elektronski pošti, pa verjetno tudi po drugih sistemih pod naslovom Svet norcev:

Pojdite na elektriko, sortirajte smeti, oblecite pulover in segrejte do 19°, tecite svoje kilometre, hodite za podnebje... Zakaj moramo varčevati v skupnosti, medtem ko:

So Olimpijske zimske igre potekale v Pekingu na umetnem snegu.

V Franciji osvetljujejo pobočja smučišč do polnoči, da "pozni riserji" smučajo ponoči.

Lufthansa opravi 8.000 'praznih' letov, da obdrži svoje mreže.

Večina odličnih nogometnih tekem se odvija zvečer z mega reflektorji, ki požrejo vse!

Osem novih, masivnih nogometnih stadionov za gostitev svetovnega prvenstva v Katarju, je klimatiziranih (v puščavi! )

Na stotine tovornjakov se vozi naokoli, da nam pripeljejo sadje in zelenjavo iz Španije, medtem ko regionalni izdelki gredo v smeti ali pa jih povozijo buldožerji.

Največja ladja na svetu: Wonder of the Seas bo prevažala 7.000 potnikov in 2.300 članov posadke ter bo obkrožila vsa morja.

Po svetu kroži okoli 3.500 nosilcev zabojnikov in vsak porabi 28.000 litrov goriva na 1000 km.

Milijarderji si ponujajo vesoljsko potovanje pod "astronomskimi" pogoji

In... medtem pa bomo "ZA EKOLOGIJO" prepovedali vožnjo malo starega dizelskega ali bencinskega avtomobila za ljudi, ki si ne morejo privoščiti menjave avtomobilov in morajo na delo, ter predlagali, da zmanjšajo toploto za 1° C ! Koga vlečemo za nos???

Kaj porečete na te in podobne ugotovitve? Menim, da je odgovor odvisen od tega, kaj kdo od nas počne. Če se prepoznam kot organizator večjih ekstravagantnih prireditev ali dejanj, ki potrebujejo veliko elektrike in ustvarijo enkratno svetlobno-toplotno doživetje, so zadovoljni sami in tisti, ki jim je bila prireditev namenjena kot na primer naša Planica. Še posebno so zadovoljni vlagatelji, če prireditev poveča njihov vložek. Tisti, ki so delo opravili pa tudi. Morali bi torej pri takih porabnikih elektrike ugotavljati optimalnost, koliko je bilo vloženega dela in kapitala v primerjavi z ustvarjeno dodano vrednost in seveda koliko te dodane vrednosti povečuje možnosti za pocenitev elektrike ali naložbe v njene nove zelene vire. Če se smučišča osvetljujejo za par bogatinov je to neracionalno on bi morali imeti na primer normativ za koliko smučarjev se splača pobočje osvetiti. Arabski projekti slavijo po razkošju ne samo nepremičnin temveč celih mest z vso infrastrukturo, toda v Abu Dabiju je vsak dan več popotnikov strokovnih, verskih, navadnih turistov, firbcov in podobno, reka ljudi, ki bi lahko živela brez občudovanja prekrasnega marmorja, ali praznih oceanov sveta ali mega reflektorjev na stadionih. Vsekakor pa se je z Natalijo strinjati, da ne more tisti, ki potrebuje bencin za prihod na delo trpeti posledice luksuza. Zeleni prehod bi moral biti skrbno načrtovan, prioritete bi morali določiti, jih časovno opredeliti pri čemer bi morali v prvi vrsti poskrbeti za delojemalce.

Menite, da smo tega sposobni?

Soteska, 25. februar 2024

Na nekem delu svojega toka, se reka Krka s svojo obilno vodo komaj prebije med dvema vzpetinama in prav tu v tej tesni je bil nekoč najlepši dvoren na Kranjskem imenovan Soteska. Imel je predhodnika nekoliko višje na desnem bregu sredi gozdov. Poznan je bil sicer po obilnem gozdarsko lesnem gospodarstvu, toda v ljudskem spominu predvsem po pripovedi, da je graščak zazidal svojo hčer v skalo, ker se je hotela poročiti z ne plemičem. Ko je ta gospod postal res bogat, je svoj stari grad z zazidano hčerko prepustil propadu in si sezidal dvorec Soteska. Danes je dvorec ogromna razvalina, obrasla z vseh sort zelenjem, nevarna za morebitne zahtevnejše obiskovalce in sramota za upravljalce te dediščine. Donedavnega je bilo tako, toda zdaj kaže, da je spomenik dobil pooblaščenko, ki že skrbi za vzdrževanje ostankov, načrtuje postopno obnovo graščine in njenega ambienta in ima potrebno asistenco pristojnega strokovnega organa ZVKDS. Odlično, zaželimo ji veliko veselja in uspeha pri tem pomembnem projektu.

Načrtovanje obnove gradu Soteska ima že dolgo brado. Vsaj od leta 1970 dalje so potekali pod okriljem občine Novo mesto resni razgovori o tem kako obnavljati bogato grajsko dediščino. Večkrat sem že zapisala, pa bom še ponovila, da so bile obnove predvidene za dejavnosti iz delavnega področja podjetji v novomeški občini. Na Hmeljniku bi Pionir šolal obrtne poklice za svoje vedno zahtevnejšo gradbeno dejavnost. Prežek bi služil prestižnim potrebam Industrije motornih vozil, Soteska pa bi bila muzejski, razstavni in prodajni salon Novolesa, Stari grad bi služil projektiranju v kemijski stroki. Ta nazadnje omenjeni grad je Krka tudi dogradila do tretje faze, žal se ne ve, kdaj se bodo dela nadaljevala. Koncepti so bili v skladu s takratnimi tržnimi gibanji in interesi gospodarstva, seveda pa ni bilo evropskih sredstev, bili so samo dragi krediti bank in pač prihranki prebivalstva in podjetji na tekočih računih na podlagi katerih so se določali posojilni pogoji. No, tudi v zadnjih tridesetih letih, ko so že bili evropski skladi, se na omenjenih gradovih ni storilo nič kljub demokraciji in podobnim pravljicam in kljub temu, da je na primer Krško obnovilo vse svoje grajske komplekse že pred desetletjem z vključno starim mestnim jedrom, ki je svojo »renesanso« doživelo že v nekdanji državi. Se pa ob očitkih nekdanjim oblastem (Delo 24.2.24) verjetno v grobu obrača pokojna arhitektka Špelka Valentinčič, diplomantka pri Jožetu Plečniku, ki je dolga leta s skrbnostjo dobrega gospodarja varovala grajsko dediščino Dolenjske, zlasti v porečju Krke in je mnogokrat poudarila, da je Sotesko možno obnoviti ker so ohranjeni projekti v celoti.

Bolj kot zgodovina me razveseljuje prizadevanje občine Dolenjske Toplice, da se obnovi grad Soteska. Tudi omenjene kulturne in gospodarske dejavnosti kot bodoče delovno področje graščine so zagotovo potrebne in za družbo koristne. Tehnični muzej Bistra bo razvil še mnoge dejavnosti, ki bodo potrebovale prostor in privabljale uka željne obiskovalce. Zagotovo bo slej ko prej aktualna tudi favna in flora Kočevskega roga, saj naj bi v prihodnje bolje skrbeli za gozdove in jih gospodarsko pametneje uporabljali. Les naj bi celo bistveno pripomogel evropskemu zelenemu prehodu. Če Soteska in Dolenjske Toplice ne bodo izkoristile ugoden trenutek za naložbo, bo to zagotovo storila kakšna druga občina v območju Kočevskega roka. Toda gospa, ki razvija projekt to zagotovo bolje ve in verjamem, da bo storila kar je potrebno neglede na to ali je to državni ali lokalni projekt.

Na sploh menim, da bi se naše občine morale razbremeniti svoje lokalne zaprtosti. Pri obnovi graščin in pri podobnih projektih se to še posebno občuti. Občine, ki so pogumno posegle po evropskih sredstvih vseh vrst, so v razvoju prehitele Dolenjsko in Belo krajino in že premagale začetne težave pri novih dejavnostih, ki jih obnove omogočajo. Veseli me, da v Dolenjskih Toplicah verjamejo v svoje sposobnosti in se zahtevnemu projektu Soteska ne izogibajo.

In kako vi gledate na take projekte kot je obnova gradu Soteska?

Učinki dela, 24. februar 2024

V zadnjem času se zopet večja pozornost namenja učinkom dela, za kar se v ekonomskih krogih uporablja produktivnost dela. Veliko si je prizadeval dr. Mramor, da bi se sprejel Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti in opozarja, da socialne države ni brez produktivnega dela. Omenjeni doktor v svojih ugotovitvah ni edini. Dr. Mihelčič o tem piše, opozarja, pripravlja predloge in razčlenjuje vzroke zaostajanja že vse življenje in res ni možno razumeti zakaj se na primer tako strokovno dorečeni predlogi ne upoštevajo pri odločitvah pristojnih državnih organov. No, lahko tudi, da jih upoštevajo kdaj pa kdaj vendar v javno dostopnih medijih in dokumentih o prizadevanjih za večjo učinkovitost dela v državni ni ne duha ne sluha.

Produktivnost in učinkovitost dela sta dva ključna koncepta upravljanja in organizacije dela. Produktivnost meri količino dela (izdelkov ali storitev) medtem ko učinkovitost ocenjuje, kako dobro in usmerjeno je to delo opravljeno. Idealno bi bilo, da organizacije združujejo produktivnost in učinkovitost za doseganje najboljših rezultatov. Vtem primeru se dosega optimalna delovna uspešnost.

Gre torej za odnos najprej posameznika do kakršnega koli opravila, nato za odnos ekipe v kateri posameznik dela do učinkov dela organizacijske enote, sledi učinek katerekoli višje oblike organizacije (gospodarska družba, občinska uprava, okrajno sodišče, …) pa vse do učinkov države oziroma družbe kot celote. V tem smislu Miran Mihelčič že mnoga desetletja, prav za prav od kar se je zaposlil na nekdanji Gospodarski zbornici Slovenije opozarja, da učinkov dela ne more biti, če se ne pobrigamo za optimalen obseg poslovanja ob optimalni porabi in to na vseh nivojih organiziranja. Pred nedavnim je na primer z rezultati poslovanja gospodarstva prikazal, kako obstoječi sistem izobraževanja in vzgoje neupravičeno zahteva oziroma baranta za povečanje plač ne da bi upošteval učinke, ki jih dosegajo po veljavnem vzgojno izobraževalnem sistemu usposobljeni zaposleni. Morda ga slabo interpretiram, nesporno pa ugotavlja, da na produktivnost in učinkovitost dela bistveno vpliva zdrava ustvarjalna miselnost zaposlenih, njihov pozitiven odnos do doktrine stroke v kateri so pridobili svoj poklic in seveda pridobljeno znanje dopolnjevano z vse življenjskim učenjem. So današnji doktorji, magistri in diplomanti srednjih šol pri delu, ki ga opravljajo učinkoviti in produktivni? Imamo kot država kakšne sistematične skrbi s tem vprašanjem, nas sploh zanima kakšno optimalna produktivnost in učinkovitost bi želeli imeti in kakšne plače bi lahko imeli zaposleni pri optimalnih učinkih? Je to interesanten izziv recimo za mlade, ki baje v tem trenutku ustvarjajo novo slovensko družbeno klimo?

Poglejmo kje se v naši državi že čutijo prizadevanja posameznikov in civilnih družb, da bi se opozorila Mirana, Mramorja in drugih predlagateljev uveljavljala v vsakdanjem poslovanju. Berem, da bo civilna družba začela aktivnosti za znižanje inflacije in v istem trenutku že zaznam protest, da o tem vendar odloča izključno stroka koncentrirana v Banki Slovenije. Ste morda občutili kakršenkoli ukrep ali vsaj mnenje BS v našem zadnjem inflacijskem valu? In zdaj verjetno tako omenjeni protestnik kot BS pojasnita, da sem neuka, ker ne vem, da je monetarna politika stvar evro območja. Seveda vem za euro območje, vem pa tudi za ugotovitve društva potrošnikov, pa za ugotovitve analiz, pa za opravljanje nadzornih funkcij in še mnogo podobnega, ki bi prav blagodejno vplivalo na uravnovešenje tržnih cen. Zato civilna družba pogumno iščimo učinke tistih, ki inflacijo povzročajo in tistih, ki imajo lepo plačo brez učinkov.

Se vdate v usodo pred inflacijo ali bi jo pogumno potegnili za rep?

Pomoči potrebni, 23. februar 2024

Ko v toplicah izstopiš iz avtomobila se povsod, kamor pogledaš, ljudje z berglami, praviloma stari, starejši ali mladi športniki. Vsak ima berglo ali dve, če pa ne zagotovo počasi in okorno premika noge ali na kakšen drug način predstavlja svojo betežnost sotrpinom. Vsi se med seboj pozdravljamo kot stari znanci čeprav se prvič vidimo, postajamo bratovščina, vse gre počasi in previdno. Ja, to smo mi, operirani praviloma na kolkih, kolenu ali kakšnem drugem delu okončin in v toplicah iščemo pomoč za odpravo bolečin, slabo prekrvavitev ali drugo olajšanje pri hojo in delu.

Nam nasproti so številni zdravi, krepki in mladi terapevti, polni življenja in dobri organizatorji. Vsak ima svojo terapevtsko napravo o kateri ve vse, kako deluje, zakaj deluje in zakaj je nujno, da jo pacienti koristijo. Na dan moramo obiskati do osem teh mašin z prijaznimi mladimi in seveda bazen, kjer mašine ni, je pa zato vodna telovadba kar je najprijetnejša terapija. Neverjetno koliko takih malih posegov na različne načine, počasi izboljšuje zdravstveno stanje ubogega pacienta, prepuščenega zdravstveni negi.

Vse to danes doživljam v toplicah, kjer sem kot prvo spoznala v šestdesetih letih preteklega stoletja mali leseni zunanji bazen in mali, lični hotelček. V moji občini so takrat razmišljani o tem, kako bi s turizmom povečevali prihodke in zaposlovanje. Oče turizma je bil Peter, ugledni meščan in povsod prisotni vizionarski tovariš. Imel je čudovite zamisli, občina in hotelček z bazenom pa nič denarja in so seveda zavili v tovarno v kateri sem delala. Imeli smo direktorja, ki je neznansko užival pri dobrih zamislih in vanje rad vlagal dobičke podjetja v prepričanju, da bodo nove toplice nosile »zlata jajca«. Nič kolikokrat smo si jih ogledali, tja vodili bankirje, projektante, gradbenike, oblikovalce, umetnike in druge v dobri veri, da bo vsak od njih pripomogel kaj za uresničitev modernega zdravilišča. Nekateri so seveda »stisnili rep med noge«, večina pa je storila svoje in si ustvarila dober posel. Vse račune smo plačali, vsi krediti so bili za bajne obresti poravnani in mnogi mladi so dobili priložnost, da v sodobnih toplicah uresničijo svoje sanje. Ta generacija se je že upokojila in danes mi strežejo že njihovi vnuki oziroma vnukinje. Tudi ti se zavedajo, kaj pomeni dobro delati v svoji stroki in užitek jih je opazovati. »Zlatih jajc« sicer zdravilišče ne nosi, saj spada v zdravstvo, je pa za pomoči potrebne pravi blagoslov, ki se sam dobro preživlja. Temu danes rečemo sonaravni trajnostni proces dela in razvoj.

Ne morem mimo Eda, Zdenka, Janez in Borisa, ki so žal pokojni, so pa »premikali gore«, da so toplice postajale vsak dan pomembnejša realnost in vsi smo jim stali ob strani, saj je v naši tovarni prevladovalo timsko delo in takrat si kaj drugega tudi nismo mogli privoščiti, ker ni bilo izšolanih specialistov tako kot je to danes, ko prav za prav za vsak opravek že obstaja vsaj visokošolski zavod, če ne že fakulteta.

Ko se danes kot pacientka sprehajam po toplicah sem presenečena, kako lep in koristen biser smo ustvarjali v nekih letih, ki si danes ne zaslužijo drugega kot zamerljivko »komunistični teror«. Toplice so do kotička zasedene, ker ponujajo ljudem potrebne storitve. Toplice se razvijajo in nudijo vedno več, vrelci v topliških bazenih blagodejno vplivajo na svoje kopalce, ki jim zato še ni potrebno 24 urno varovanja in dom starejših. V simbiozi mladih in starih se vsak dan potrjuje prijaznejši del medgeneracijskega družbenega dogovora.

Greste kdaj v toplice?

Anhovo, 22. februar 2024

S prehodom na zelene tehnologije še začeli nismo, pa imamo v naši državi že prvi konflikt med ljudmi, ki si želimo vdihavati svež in zdrav zrak in zaposlenimi ter njihovimi družinami, ki jim proizvodnja v Anhovem omogoča preživetje ter razvoj. Problem je jasno definiran, odločitev Državnega zbora pa v vsakem primeru razočaranje za ene ali druge. Takih situacij bo vedno več, kaj nam je storiti?

Od vas ničesar ne potrebujemo, samo pustite nam delati! so javnosti sporočili zaposleni v Anhovem. Šlo mi je na jok, ko sem to njihovo izjavo prebrala v časopisu in spomin mi je nehote pobegnil v leto 1995, ko je samostojna Slovenija sporočila približno dva tisoč zaposlenim, da SDK ne potrebuje več. Usodno sporočilo države ni z ničemer vsebovalo česar koli o tistih, ki so zgubili zaslužek, tudi sindikat je molčal. In ta trenutek je zdaj usoden za Anhovo, včeraj je bil za zaposlovanje v kemični proizvodnji v Krškem in jutri bo verjetno aktualen v Šoštanju in Jesenicah. Je kdo v državi na katerega se v taki situaciji obrnejo oči v upanju na pridobitev nadomestila za nedoločen čas tistih, ki so ostali brez dela, lokalne skupnosti kot tudi nadomestilo za zgubljene davčne prihodke proračunov. Pod dikcijo nadomestilo ne gre za denar pač pa za razvojne zelene tehnološko tehnične projekte, ki jih obetajo raziskovalci, znanstveniki in promotorji digitalizacije. Če ti ne bodo rojevali uporabnih proizvodnih postopkov, ki ne bi uničevali narave, je pričakovati, da jih bo potrebno kupovati v tujini za kar je treba ustanoviti sklad tveganega kapitala in, če jih na svetu ni, kot pravijo Anhovci, kaj bomo storili? Odgovor se skriva v vprašanju ali zmoremo razvojni ciklus brez cementa, kdaj in kako ter brez njegovega uvoza. Bezam izziv načrtovalcev razvoja v državi, v Sloveniji, kjer se najde vedno dovolj časa za afere in irelevantne probleme za državljane, ne ponuja pa tehnološko tehničnih rešitev za stvarno varovanje in razbremenitev narave.

Pravico imamo vsi vdihavati zdrav zrak, tudi prebivalci okoli cementarne Anhovo(!) zatrjuje civilna družba. Nikogar ne poznam, ki se s tem ne bi strinjal in mirno tudi priznal s podpisom. Kaj pa to pomeni za profesionalne strokovnjake, ki vedo kako ravnati, da bo zrak zdrav tudi v Anhovem, če se država ne more še odpovedati rabi cementa. Bodo kakšno varovalo za vdihavanje čistega zraka uveljavili zdravniki s preventivo, bodo urbanisti morda razselili okolico cementarne, gozdarji nasadili drevesa, ki hitreje čistijo zrak, imajo morda vodni viri in vodni strokovnjaki zamisli, ki jih ne poznamo še in tako naprej postavljajmo vprašanja in terjajmo strokovne odgovore ljudi, ki jih desetletja šolamo zato, da bodo stvarne probleme reševali ne pa delali po bifejih in drugih prekarnih delih. Anhovo je izziv za vse stroke, dokler brez cementa ne moremo, je izziv tudi za ekonomiste, ki morajo v iskanju rešitev prispevati svoj delež najmanj s sledenjem ekonomike, ceno financiranja in vpliva na fiskalno politiko.

Anhovo za Slovenijo ni nekaj novega, prvi cement so ponudili na trgu pred 103 leti, cementarno so modernizirali pred šest desetletji in azbestno cementne izdelke prenehali delati 1996, leta 2009 so proizvodnjo cementa uskladili z evropsko in nacionalno še vedno veljavno zakonodajo. Anhovo torej živimo že sto let in zato tudi upravičeno pričakujemo, da profesionalci, ki jih cementarna plačuje, naredijo vse kar je v njihovi moči in znanju, da se zrak okoli cementarne izboljšuje in po kakovosti približuje zraku, ki v Sloveniji prevladuje.

Opisani primer varovanja in zagotavljanja zdravega zraka v Anhovem je poučen opomin nam vsem. Če si danes ljudje ne morejo zgraditi niti doma brez cementa, potem mora obstati, ukrepi stroke pa morajo zagotoviti vse znane pogoje za vsak dan boljši zrak. V Civilni družbi lahko takoj zahtevamo le zmanjšanje proizvodnje za morebitne tržne presežke v državi, zavzemati pa si moramo močneje kot do sedaj, da se proizvodni procesi sproti posodabljajo.

Menite, da cement še potrebujemo?

Olimpijada 1984, 21. februar 2024

Ljudje potrebujemo spodbude, da bolj optimistično pogledamo na trenutne probleme in se duhovno pripravljamo na nove izzive. Skoraj vse vele prireditve v času mojega življenja so mi ostale v trajnem spominu. Doživljala sem jih kot otrok na šolskih proslavah, jih soorganizirala v dijaških in študentskih letih tako v šolskih klopeh kot na terenu kjer sem živela, da ne govorim o podvigih v brigadah in na delovnih mestih moje dolge delovne dobe. Samo po sebi se je razumelo, da smo na vele prireditve republike in države odhajali množično, se tam vedno lepo imeli ob čudovitih kulturnih ali športnih predstavah in se seveda, veselili pomembnih gostov, posebno predsednika države..

Prvi državni vele shod smo doživeli v Dolenjskih toplicah kjer smo peli združeni pevski zbori. Odpeljali smo se s s tovornjakom. Bilo nas je kot listja in trave kamor si pogledal in zasedli smo polja od dostopne ceste do straških hribov. Prišel je tudi predsednik države in s svojim optimizmom navdušil množico, po shodu pa je z lokalnimi partijskimi organi obračunal zaradi napada na škofa Vovka. Še mnogo let je po mojem mestu odmevov njegov nezadovoljni in kritični glas.

Vele shod na Ostrožnem poimenovan Štajerska v borbi je 19. septembra 1954 je obiskalo 350000 ljudi z 100 vlaki, 3000 avtobusi in tovornjaki, 800 osebnimi avtomobili, 200 vprežnimi vozili in 6000 motocikli in kolesi. Za prireditev so postavili malo mestece s tristo paviljoni s hrano, pijačo in cigaretami, napeljali vodo in elektriko. Udeleženci smo pojedli 105 ton kruha, 45 ton mesa, 20 ton grozdja, tone bonbonov in peciva. Popili smo 600 kg kave, 750 hl vina in 750 hl piva. Baje je vse našteto lepo dokumentirano v Arhivu Celja. Na raznih mestih shoda so bile prireditve opere Prodana nevesta, koncert Slovenske filharmonije, … kar tri dni so trajale. Ja, tudi maršal je prišel, doživel enkratni sprejem in udeležence nagovoril v optimističnem žargonu. Seveda sem bila na tem znamenitem shodu, tudi zato, da sem videla predsednika, vendar je bilo odločilno nekaj drugega. Bili smo dijaki, želeli smo si zabave, kot si to želijo današnji šolarji, navduševala nas je prireditev v celoti. do tribune sploh prišli nismo, saj smo ov vsakem grmu zakurili ogenj, se družili s sosedi, peli »Veselja ni nikjer«, plesali in uživali. O vsiljevanju kakšne doktrine ali ideologije ni bilo niti pogojev niti poskusov, bil je to lep, prešeren in uspešen piknik množic v času, ko je bilo nujno varčevanje vsega in povsod a imeli smo tudi mir, varnost, svobodo. Si predstavljate kakšen business je bil ta vele shod? Kaj ga presega danes?

Razmere v osemdesetih letih so bile spet ne obetavne, tudi po zaslugi nas Slovencev. Predsednika že dolgo ni bilo več, državo je vodilo ne enotno predsedstvo, vojska je krepila svojo moč, rezultati gospodarjenja so zgubljali zalet. Začeli so se uveljavljati nacionalizmi. Želeli smo si čvrsto roko in pametno, razsodno vlado. Morda so v tem času nas najbolj povezovali kulturniki in športniki in v tem gnezdu se je skotila ideja o lokaciji zimske Olimpijade v naši državi. Bile so tudi kritike, vendar je večina idejo podpirala, ker je v slabi ekonomski situaciji potrebovala spodbudo, vele shod optimizma, dokazila o sposobnosti uresničiti najzahtevnejše projekte. Pooblaščeni organizatorji so načrtovanje in izvedbo projekta zaupali Slovencem in mi bi storili prav vse, da Olimpijada uspe; najprej zato, ker nam šport veliko pomeni in smo v svetovnem snežnem športu že poznani in drugič zato, ker bi se tudi požrli, če bi morali priznati poraz. Sem prepričana, da je to bilo popolnoma jasno tudi Juretu, ko je vozil svojo znamenito »srebrno« progo. Naj še poudarim resnico, da so nam Slovencem bili prebivalci nekdanje države zelo naklonjeni, celo občudovali so nas zaradi uspešnih razvojnih dosežkov. Pripravljenost Slovencev, da opravijo tudi najtežja dela za Olimpijado, je bil prvi klic k ponovni združitvi moči republik za dosego skupnega uspeha.

Morda potrebujemo tudi danes kaj spodbudnega za vse ali večino kar smo sicer doživljali desetletja v Planici, žal pa komercializacija ne povezuje niti ne spodbuja optimizma.

Se bi udeležili večjega shoda državljanov in državljank Slovenije?

Gorenjski slavček, 20. februar 2024

V Gradcu, prestolnici zvezne dežele Štajerske in pobratenem mestu Ljubljane so v počastitev kulturnega praznika Slovenije uprizorili našo slovensko opero Gorenjski slavček. Gradec je drugo največje mesto v Avstriji z okoli 330000 prebivalci, ki so 10. februarja 2024 prvi slišali in videli slovensko opero na nemško govorečem območju. Vest o uprizoritvi Gorenjskega slavčka v Gradcu me je razveselila, saj se vedno se razveselim, če mala Slovenija kaj dobrega prispeva za blagor sosedov, dobro se mi pa tudi dozdeva pozornost do našega kulturnega praznika, ki bi lahko imele tudi druge dežele sveta.

V Gradcu so uprizorili originalno izvedbo opere Gorenjski slavček., odstranili so prizore in pesmi, ki so jih dodajali režiserji te opere v Ljubljani. Režiser predstave je Janusz Kica, ki je z občutljivim očesom pogledal na navidezno preprosto zgodbo in pod površjem odkril številne eksplozivne podrobnosti. Izvedbi je dirigiral Marko Hribernik, scenografijo podpisuje Marko Japelj, kostumografijo pa Leo Kulaš. Koreografija je delo hrvaškega koreografa Leonarda Jakovine. V uprizoritvi nastopajo člani ansambla graške opere. Uprizoritev bo tudi posneta, da se bo ohranila v dediščini obeh narodov.

Gorenjski slavček je komična opera v treh dejanjih Antona Foersterja. Libreto je napisala Luiza Pesjak. nastala je na pobudo Dramatičnega društva, ki je leta 1869 razpisalo nagrado za slovensko opereto. Gorenjski slavček pripoveduje o razpetosti med ljubeznijo do doma in hrepenenjem po velikem širnem svetu. Preprostost in razumljivost zgodbe, sporočilnost, dogajanje v domačem okolju, komične situacije, ljudske pesmi, navidezna »zmaga« nad tujcema, ljubka, iskrena glasba - vse to so dejavniki, ki Gorenjskega slavčka uvrščajo še danes med največkrat izvajane in najbolj priljubljene slovenske opere.

Nastopajo kmetje in vaščani, krčmar, župan in njegov jecljajoči pomočnik, francoski učitelj petja z ženo, študent Franjo zaljubljen v Minko ter njegov prijatelj, Minka in njena mati. V prvem dejanju se vaščani predstavijo in pozdravijo Franja, ki se je vrnil iz tujine.. Franjo zapoje arijo, ki razkriva hrepenenje in ljubezen do domače vaši, do domovine in je najbolj znana. Minka s pesmijo Nebeško sonce pozdravi njej ljubega Franjo in skupaj nadaljujeta duet kar sliši iskalec novih glasov. Pevca izpovesta, da je najlepši pevski glas samo v srcu. Pred krčmo se uprizori slikovit in melodičen prizor Allons, allons deklice moje… Drugo dejanje se zančne s smešnim prizorom župana in obžalovanjem iskalca glasov, da slavčka še ni našel. Zasliši glas Minke in jo vabi v tujino na šolanje, Minkini mami podari znesek potreben za najemnino. Ko Franjo to izve zaprosi župana za pomoč, da bi Minka lahko ostala doma, vaščani mu prikimavajo. Tretje dejanje se začne z domačimi pesmimi in plesi, potem obsodijo tujca ponarejanja denarja, Minka ostane doma in s Franjem. Za vse se dobro konča.

Ne vem več kdaj sem prvič videla to opero, spomnim pa se vožnje z vespo, ko sva z mami hitele na predstavo. Minko je pela mamina prijateljica iz mladosti, primadona Vilma Bukove. Na povratku domov sva na glas prepevali »Vsi so prihajali« in še vedno si jo zabrundam, če sem preveč sama. Vilma je bila pozneje tudi moja prijateljica in skupno sva v Trebnjem uživali na prireditvah Tabora, ob občinskih praznikih in raznih kulturnih prireditvah. Zadnji dom ima v Metliki poleg soproga.

Vsekakor si oglejte opero Gorenjski slavček, uživali boste!

Valentinovo, 19. februarja 2024

Na letošnje Valentinovo me je zmotil Nasmeh milijonu neverjetni podvig advokatke, ki si je zagotovo lahko privoščila želeno slavje ali drugo pozornost za praznik. Ker pa je Valentinovo praznik ljubezni je prav, da se ga vsako leto spomnimo in na ta dan posvetimo pozornost svojim ljubezenskim čustvom. Sicer se mi dozdela, da lepota praznika popušča, imeli smo nekaj omembe vrednih prispevkov v medijih, tudi boljše trgovine so izpostavile poznane sladkarije, ne vem pa kako so se odrezale cvetličarne. Še par let nazaj sem dobila na ta dan celo jaz pri svojih letih kakšen cvet, kakšno kavico na poti in podobne drobne pozornosti, ki so me razveseljevale bolj kot zlato, saj so mi cvetovi pripovedovali lepe misli okolja in njihovo empatijo do mene. Ostajam torej simpatizerka Valentinovega.

Toda povejte mi dobri ljudje, je danes še kakšna ljubezen, ki ne bi bila povezana s seksom. Ni filma brez seksualnega poljubljanja, ljubezen zakoncev je že tolikokrat osvetljena in predstavljena iz vseh mogočih in nemogočih zornih kotov, da se nam je že kar priskutila. Pa kaj ti filmski ustvarjalci res nimajo nobenega inovativnega navdiha, ki bi dokazoval povezanost zakoncev brez trajno ponavljajočih se prizorov ljubljenja v postelji. Ljubezen med zakoncema obstaja ali pa ne, če pa v vsakem filmu vsi trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni, si ljubezni po svoji podobi želijo, dejansko pa nenehno iščejo nove ljubezni, izpade vse skupaj kot drugorazredna komedija, tisto v postelji pa posiljena scena.

Ljubezen v vseh oblikah in pri vseh ljudeh je nujno spoštovati in se do nje primerno vesti, se pravi ne dovoliti, da na splošno postaja vulgarnost. Ljubezen med ljudmi naj bo njihova intima, želja in hrepenenje po sreči. Obstaja več vrst ljubezni oziroma ljubezen do različnih oblik življenja in dela. Vedeti moramo, da ljubezen spodbuja razmišljanje in raziskovanje kar je osnova za nenehno poboljševanje odnosov med posamezniki, zakonci in družbe kot celota. Ljubezen do otrok svojega rodu je brezmejna in brezpogojna in jo imenujemo materina ljubezen. Ljubezen je zdravilo za zasvojene, bolne in tiste s posebnimi potrebami. In tako naprej! Vsak ima svojo ljubezen ki ga navdihuje in mu zbuja hrepenenje po življenju.

So pa tudi naše »skupne ljubezni«, ki se ne ločujejo po spolu in nas navdihujejo v prizadevanjih za naše skupno dobro. Ljubezen do domovine ustvarja čudeže. Spomnimo se na slovenske študente na Dunaju leta 1848 med katerimi je nastal podstat za nacionalno organiziranost Slovencev. Kakšna ljubezen do domovine so gojili udeleženci odpora proti okupatorju, da so se odpovedovali celo življenju, da bi bila svobodna. Premislimo kako pomembna je ljubezen vsakega od nas do narave, rek, planin, lokalnih posebnosti ter podobnih danosti in kako zgleda okolje na primer okoli Litijske 51, kjer je ta ljubezen očitno odmrla. Naj še omenim le ljubezen do samega sebe, ki bi ji morda morali reči oblikovanje osebnosti sposobne razsodnega odločanja. Če zaupaš vase, se imaš rad tudi uživaš v izpopolnjevanju svojega znanja, vzljubiš dobre knjige in iščeš gradnike za krepitev svoje ustvarjalne moči.

V ljudskem žargonu ima ljubezen številna imena in se izkazuje na včasih res čudne načine. Za moje sošolce je ženka, ki so ji naklonjeni, imenovana »Micka« ali malo manj naklonjeni »Francka«. Moja mama je bila za očima Tona. Če pri hiši popušča zagretost po prvih dneh ljubezni se naziv spremeni v »moja Stara«, namesto rož pa Stara dobiva tisto, kar hiša potrebuje.

Kako si pa vi urejate svoje ljubezensko življenje?

Nadzorniki v društvu, 18. februar 2024

Kjerkoli danes »zaškriplje« s kakršnih koli razlogom, se mediji razpišejo in razgovorijo na veliko o nadzoru, ki da ga ni ali pa je neustrezen. In prav imajo. Kot dolgoletna profesionalka na tem področju to vem že od sprejetja zakonodaje, ki je prenašala nadzor iz profesionalnih organizacij na notranje nadzorne odbore in svete organizacij ali kot bi rekli v nekdanji državi na »komisije za delavsko kontrolo«. Ne govorim o presoji pač pa o pripravi strokovnih dokumentov, da je presoja sploh možna. Živo mi je ostalo na primer delo nadzornega sveta telekomunikacij izpred dvajset ali več let, ko je njihov nadzorni odbor sestavljala takrat priznana elita in kot »Dedek Mraz« delila soglasja k sklepom pristojnih organov tega takrat bogatega gospodarskega velikana. Nikomur od nadzornikov ni prišlo na pamet, da bi na primer vprašal ali se uresničuje poslanstvo podjetja, njegova vizija, načrtovani cilji, dolgoročni načrti ali letni plan. Posledica nadzorne šlamparije, ki je bila bogato nagrajena, je bil nastanek ustreznejše konkurence, ki je osvojila Slovenijo.

Problematika nadzora je v naši državi potrebna ponovne presoje po mojem mnenju zlasti zaradi dorečenosti kaj zakonsko pomenijo dikcije »delovanje« in »poslovanje« katerekoli organizacijske oblike dela. Delovanje zajema izdelovanje izdelkov ali opravljanje storitev pomeni nabavo, proizvodnjo, prodajo, ves denarni tok, poslovanj pa izboljšave v delovanju, ki se izkazujejo v časovnih ali drugih primerjavah v skladu s standardizacijo informacij. Od vsega tega je danes zakoreninjeno delo nadzora le za pregled bilance stanja zadnji dan v letu in izkaz prihodkov in odhodkov v letu poročanja. Vse drugo so velike izjeme, tako velike izjeme, da jih družba celo nagrajuje.

Druga plat problematika nadzora pa se izkazuje preko počutja in zaznav nadzornikov. Vsak od nas težko pove drugemu, da je v nečem neustrezno ravnal. Vsak, ki ga ta dikcija doleti, če ima kolikor toliko vesti, se bo čutil prizadetega, iz tega nastaja nov odnos med njima in le s skrajnim naporom je možno umiriti čustva. Pozornost je potrebna pri tem ker praksa dokazuje, da lahko prihaja namerno do zdrah in preko njih do javnih afer, celo mojstri so se oblikovali za taka dejanja. Objektivnost presoje je v takem primeru več kot otežkočena.

Prepričana sem, da je na Slovenijo zelo dobro, ker imamo Združenje nadzornikov, v njegovi režiji voden register usposobljenih za nadzor, redno izobraževanje registriranih nadzornikov in redne informacije o razvoju metod nadzora v EU in v svetu. Bi bilo pa dobro preveriti, kdo vse sedi v nadzoru pa ni vpisan v register.

Še pa še problemov bo potrebno rešiti predno bomo z nadzorom današnjega časa zadovoljni, med drugimi tudi nadzor v društvih in organizacijah prostovoljnega dela. Sodelujem v nadzoru zelo potrebnega društva, da bi se naša akademska sfera vsebinsko krepila, pridobila stabilne vire financiranja in javni nadzor. Že več let pišemo nadzorniki o nalogah, ki bi jim upravni odbor društva moral posvetiti več pozornosti, pa smo slabo razumljeni, da ne rečem kar prezrti in to ne namenoma ampak preprosto društvo ne dojame svojih prilik in priložnosti, da vsebinsko obogati svoje delo, funkcije pa jemlje bolj kot čast in ne toliko kot uresničevanje ciljev statuta. Vprašujem se ali sploh smemo nadzirati nekoga, ki se je prostovoljno vključil v društveno delo? Če pa nadzor le vzamemo kot preverjanje njegovih obljub, pomembnih za razvoj cele pokrajine in njenih mest in posledic če jih ne izpolnjuje, pa je nadzorni odbor prva in prava instanca.

Sodelujete v katerem organu nadzora, kako ravnate?

Darilo SKB banke, 17. februar 2024

Komitent SKB banke sem od kar je naša Micika postala vodja enote v našem kraju. Skupaj sva ocenili, da nudi vse kar občan potrebuje, da je dokaj racionalna in zanesljiva v poslovanju, saj je nastala iz nekdanje Stanovanjske banke, ki jo vodil meni dobro poznan bančnik. Težav v poslovanju z njo ni bilo nikoli, modernizirala in digitalizirala se je sproti, lahko bi rekli pred drugimi, res pa je vedno poskrbela za racionalnost tudi tako, da je tarife prilagajala novim razmeram. Da bi ta častitljiva, nekoliko konservativna banka kdaj koga nagrajevala, ni bilo slišati tudi ne pričakovati, njena boniteta je bila dobra, ostala je dobra tudi po privatizaciji in nastopu Francozov tako, da ne vem razlogov za njeno prodajo kupcu iz Madžarske. Srčno upam, da bodo ostali odnosi do komitentov dobri in poslovanje z njimi varni.

Ob letošnjem kulturnem prazniku pa nas je SKB banka prijetno presenetila z 20% popustom pri ceni vstopnice za ogled opere La Boheme v ljubljanski Operi. Napisali so, da umetniške užitke želijo približati tudi nam. SKB banka je že vrsto let podpornik kulture in glavni sponzor sezone 2023/2024 SNG Opere in balet Ljubljana. Popust pri ceni vstopnice nam podarja ob Kulturnem prazniku Slovenije 8. februarju.

Hvala vam dobri bančniki tako za bogatenje naše kulturne vzgoje kot za že omenjeni popust. Ne samo veličastni Olimpijci tudi komitenti z visoko stopnjo kulturnega obnašanja in delovanja z vami kot tudi z državo in družbo, je pomembna promocija vaših prizadevanj za pošteno in ustvarjalno bančno poslovanje. Že dva meseca pred predstavo je parter opere skoraj razprodan, rezervacije vsakodnevne kar dokazuje, da je vaše ravnanje dobrodošlo in želeno.

Tisti, ki vidimo v kulturi učilnico in vizionarstvo, si srčno želimo, da bi tudi prihodnji lastniki banke ohranjali in razvijali pozitivne vezi s kulturnim ustvarjanjem in s tem bogatili Slovenijo, ki kot majhna država po območju lahko pripomore k vedno boljšim odnosom med narodi le s svojo kulturo veličino izkazano v knjigah svojih avtorjev, v vsebinsko kakovostnejših mednarodnih prireditvah in drugih prispevkih, ki narode vabijo k sodelovanju, sporazumevanju ne pa v vojne in nasilja. Vaši razmisleki o kulturi so v preteklosti že pripomogli v akcijah Rastoče knjige kot vseslovenskega gibanja za duhovni razvoj prebivalstva in dobro bi bilo, da ga morda skupno nadaljujemo tudi v prihodnje.

Razvojna pot našega bančništva, gledano skozi oči komitentov, je tehnično vsakdan boljša ne samo zaradi digitalizacije, predvsem vaši svetovalci opravljajo dobro svoje delo. Seveda pa to ne bi mogli reči za vsebino poslovanja z našimi prihranki. Plačilni promet je dobra tržna storitev, ki bogati bančne dobičke, ne bogati pa varčevalce oziroma lastnike prihrankov. Bančniki ste v glavnem ekonomisti in dobro veste, da so nas na fakulteti poučevali o nujnem nenehnem kroženju denarnega kapitala ker se sicer le-ta ne more oplajati. Naš stanovski problem je po vsebini v tem, da naši prihranki ne pospešujejo razvojnih in tržno donosnih projektov, ne pripomorejo k bogatitvi skupnega dobra in ne omogočajo ugodnejših pogojev kreditiranja, zato tudi varčevalci nimamo zanje donosa ali kakršne koli stimulacije. Prave bančne posle čim bolj pospešujte, pritiskajte na vzvode razvoja in vzdrževanja, da skupaj najdete poti do vedno hitrejšega kroženja denarja. Ne izgovarjajmo se na zakonodajo, če ima Državni zbor čas za božične lučke, kurente in boksarje naj za božjo voljo še posodablaja zakonodajo!

Poslujete s SKB banko?

Imperij, 16. februar 2024

Samo brez strahu pred srednjeveškimi monarhi, tudi tistimi, ki jih danes mediji proglašajo. Pisala bom o zelo aktualni knjigi Imperij, ki jo napisal leta 1992 poljski novinar Ryszard Kapušcinski in v slovenščini prevedel Niko Jež, izdala pa Mladinska knjiga. Veliko sem si obeta od nje in veliko nam tudi dejansko pove. Avtor je naprej skrbno proučil področja svojih potovanj po Ruski federaciji, izbral reprezentativne kraje na vseh štirih straneh velike Rusije in v vsakem kraju popisal tisto kar kraj povezuje z Rusijo ali od nje oddaljuje. Knjiga je vredna pozornosti, o njej se je razpisala naša novinarka Irena Štaudohar, o njej pišejo najpomembnejši časopisi sveta in tudi naš Bernard Nežmah, ki v njej, kot izgleda, išče le ekscese partije.

Knjiga Imperij opisuje razmere ruskih narodov pred drugo svetovno vojno pa vse do konca osemdesetih let preteklega stoletja. Avtor je uvodoma poudaril, da knjiga ni zgodovina Rusije in nekdanje ZSSR niti zgodovina rojstva in propada komunizma v tej državi. Potoval je ter opisoval svoje videnje razpadala mogočne sovjetske velesile ter krepitev Rusije s svojimi imperialnimi težnjami. Kot otrok je avtor živel v mestecu Pinsk in doživljal represije, ki so jih sovjeti uporabljali pri odstranjevanju zanje motečih ljudi, tudi avtorjevega očeta in učitelja. Bila je vojna in zato veliko pomanjkanje vsega, toda on je postal novinar in njegova poljska agencija ga je pošiljala po svetu da bi pisal prispevke. Že leta 1958 se je čez Sibirijo vračal iz Kitajske s Transibirsko železnico ter spoznaval v Rusiji nadzor izvajanja omejitev, prepovedi in navodil. Presenečala ga je prostranost mrzle, ledene in zasnežene Sibirije, še bolj pa diktatura, ki je prevladovala nad prebivalstvom. V letu 1967 je potoval po južnih republikah države kjer se je seznanil z bogatim kulturnim izročilom ikon in fresk v Gruziji, pa tudi zorenje njihovega konjaka v hrastovih sodih. S posebnim zanimanjem je proučeval Armenijo, pritiske sosedov nanjo in tragedijo z Gorskim Karabahom. V Azerbajdžanu je videl podrejenost nafti in trgovini z njo. V naslednjih petih republikah je občudoval poti nekdanje civilizacije svilne poti, naravne danosti kot so puščava in nomadstvo ter veliko dobronamernost ljudi, da ohranjajo svojo kulturo kljub neštetim osvajalnim pohodom v vseh časih njihove poselitve. Koncem osemdesetih let je kar tri leta potoval po opešani Rusiji v kateri se je pričakovalo veliko sprememb. V Moskvi so se demokratična prizadevanja usmerjala v uresničevanje imperija velike Rusije medtem ko so demokratična gibanja v nekdanjih republikah usmerila prizadevanja v osamosvojitev ter približevanju sosedom in zahodnim vrednotam. Pomembna gospodarska področja kot na primer rudnike premoga, diamantov in zlata, ki so nastala iz kazenskih nekdanjih taborišč služijo uresničevanju imperija velike Rusije. Prenova ozemeljsko tako prostrane države poteka postopno in zelo počasi saj je v njej preko sto narodnosti v različnih fazah razvoja, z različnimi verstvi in jeziki ter z veliko mero nesoglasja med cilji državne oblasti in cilji republik, ki postajajo države. Tu ni možno opisovati kaj vse je na svojih potovanjih avtor ugotovil, zaznal in ocenjeval, prebrati je treba knjigo o ljudeh, naravi in državi v velikem ozemeljskem kompleksu. Tudi zaradi svojih zgodovinskih vlog v preteklosti je obremenjena z številnimi problemi in v pretežnem delu države še vedno išče možnosti za človeka vredno življenje.

Popotniki mojega okolja smo 2009 leta obiskali Uzbekistan in ugotavljali, da se tamkajšnje življenje zelo hitro približuje življenju pri nas posebno po mestih kot je Samarkand. Njihova bogata kulturna dediščina privablja številne turiste, njihovo gospodarstvo napreduje s sodelovanjem Uzbekistana v mednarodni trgovini, tudi naša največja delniška družba je v Taškentu odprla svoje predstavništvo

Boste prebrali knjigo Imperij?

Slovenija in reforme, 15. februar 2024

Že ko zaslišim besedo reforme me mine poslušati naprej karkoli, dobrega ali slabega. To besedo danes kot papige ponavljajo ne samo elite ampak tudi strokovni krogi in modrijani, ki želijo ohraniti vse tako kot je, čeprav se dobro zavedajo, da v škodo večine. Nešteto reform je bilo že napovedano, izvedeno in skritizirano, ker niso dale pričakovanih učinkov ali pa so ti bili v nasprotju s pričakovanji. Namesto preobrazbe neke ureditve, so reformisti le dodajali nove določbe (npr.: kam plačevati dajatev) ali ukinjali tisto kar se v praksi ni več uporabljalo (npr. ročno izdajanje računov). Toda reforma se nanaša na spremembo ali izboljšavo nečesa v politiki, gospodarstvu ali v družbi. Gre za načrtno spreminjanje obstoječega sistem ali strukture z namenom izboljšanja učinkovitosti, pravičnosti ali drugih ciljev. Izvedba reforme je praviloma kompleksen proces, za katerega je skrbno oceniti učinke na različne dele družbe.

V Sloveniji načrtujemo davčno, zdravstveno, šolsko, vojaško in druge reforme, vse istočasno, hitro z javno razpravo o kateri se ne ve kdo sodeluje, s kakšnim mnenjem, predlogi, ukrepi in na podlagi kakšnih analitičnih podatkov. Lahko tudi, da je moj pogled pomanjkljiv toda v sredstvih javnega obveščanja ni možno pridobiti kaj ustreznejšega za pojasnilo.

V davčni reformi so baje predvidene nekatere višje davčne stopnje in nekateri na novo uvedeni davki. Kako je z obdavčitvijo premoženja, kapitala elite, razbremenitev plač od davkov, davčne kapice, davčno stimulacijo za deficitarne dejavnosti, podjetništvo v kulturi in zagonskih podjetjih in še mnogo drugega naši neodvisni in avtonomni novinarji ne sporočajo.

Za zdravstveno reformo vemo, da se debata razvija izključno o plačah zdravnikov, najprej mlajših, potem starejših, potem privatnikih, ki razpolagajo s kakšno samostojno mašino za diagnosticiranje in seveda o podkupninah in drugih mazilih, da zdravstvena kurativa zaživi. Ne prezrimo opozorila dr. Bogomira Kovača, ki pravi, da mora zdravstvena reforma izhajati iz potreb pacientov, ki so danes verjetno drugačne kot so bile pred 30 leti. Pacientovim potrebam primerno je organizirati profesionalno upravljanje tako dela kot zbiranja sredstev za financiranje zdravstvenih delavcev, pomeni vseh, ki so pacientu potrebni neglede na zdravnika, sestro ali kuharico. Na ta način bi se v zdravstvu razbile monopolistične hobotnice javnega sektorja in njenih koruptivnih praks ter čudaške ekonomike ZZZS. Potrebujemo metodologijo reinženiringa, da poslovanje zdravstva posodobimo.

Naj omenim še šolsko reformo, ki jo predlagajo sociologi in pedagogi kot Novo družbeno pogodbo za vzgojo in izobraževanje ter iskanje možnosti za formiranje tipa osebnosti, ki bo znal živeti v času družbenega prehoda in ga sooblikovati. To pa je seveda nekaj drugega kot sprememba učnega načrta, sprejem novega zakona o osnovni šoli in novega Nacionalnega programa. Reforma vzgoje in izobraževanja, ki se trenutno kaže v akcijah za ustanovitev Mega vrtca v prestolnici, strokovno neustreznem šolanju na domu, masi okoli 200 šolo obveznih otrok, ki niso v šoli, 100 privatnih vrtcih, visokošolskem študiju po Bologni brez slovenščine in večji del na prekarskem delu in še bi lahko naštevali, da o kadrovski suši ne govorim.

Pa saj ne smemo samo tarnati, toda v tem prispevku obupujem samo nad strokami, ki ne ločijo zrna od plevela. Potrudimo se vendar in uredimo, kar nam je potrebno!

Kako pa vi gledate na te in podobne reforme?

Nasmeh milijonu, 14. februar 2024.

Že nekaj dni mi ne gre iz glave fotografija iz našega dnevnega tiska na kateri se prešerno smeji gospa, ki je s svojo asistenco pri ugodnem kupoprodajnem poslu pridobila milijon EUR. Nikakor ne bi želela vplivati na njen nasmeh vse dotlej, dokler pristojni organi ne ugotovijo kaj morebiti kaznivega. Ne zgodi se vsak dan, da ženska s poklicem varovanja zakonitosti in spoštovanja pravne države, dobi za svojo asistenco milijon EUR. To je do sedaj veljalo predvsem za moške, težke poslovneže in managerje, pri tem primeru pa smo priča, da feminizem tudi ženskam nudi res pomembne in veliko vredne priložnosti.

Nasmeh milijonu nam pove marsikaj, predvsem to kar radi ne slišimo in ne vidimo. Je izziv »amorfni masi« kot bi dejal mojster mešetarjenja z Odeoni in nadstandardnimi stanovanji. Nasmeh gospe potrjuje, da ji je »žlica padla v med« in da se to pač ne more zgoditi vsakemu, ker je za pridobitev milijona potrebno prevzeti tveganje, imeti dovolj poguma in znati opravljati svoj posel. Odvetništvo ni drobnjakarsko zagovarjanje pri ločitvenem procesu, kurjih krajah ali brskanje v registrih, odvetništvo je sestavni del velikih in za stranko uspešnih poslov ne da bi pri tem izbiral stranko po socialnih ali splošno uveljavljenih etičnih merilih. Tisti, ki niso v amorfni masi naj bi bili elita, več vredni, ker znajo izpeljati posel preko kreditodajalcev na dolgi rok, ki kupijo hišo za ustanovitev bolnišnice pa o upravljanju bolnišnice ne vedo nič, ki uspejo pridobiti poceni koncesije za rabo javnih dobrin in še bi lahko naštevali. Za vse te posle, ki kvazi »bogatijo« državo je propulzivna in svetovalna asistenca iznajdljivega odvetnika nujna nas nagovarja nasmeh gospe milijonu EUR, ki podatkov o uspešnosti svojih poslov ni javno izkazovala.

V samostojni Sloveniji se je število odvetnikov povečalo iz 613 na 1737, po drugih virih pa je registriranih odvetniških podjetji v Sloveniji že 2.163, ki v povprečju ustvarijo 44 % dobička od prihodkov. To velja za tiste, ki so dolžni izkazovati svoje poslovanje v kar pa gospa nasmeha milijonu ni bila vključena. Očitno je dela dovolj pa tudi konkurenčnost velika zlasti na področju gospodarstva. Največji porast vključevanja odvetništva v posle je prav na področju gospodarstva kjer so nastala največja odvetniška podjetja celo z licenco odvetnikov iz tujine.

Povejte mi prosim zakonodajni organi države, kako naj tem možganskim pravnim trustom ugovarja skromno državno odvetništvo, kadrovsko podhranjeni državni organi nadzora in nezadovoljno sodstvo? Za njih smo samo nezanimiva amorfna masa, ki ji je potrebno nenehno povečevati davke, da bodo možni veliki posli, ki bodo amorfno maso zaposlovali in ji omogočali minimalne plače. Se Državni zbor zaveda te tragedije, te premoči posameznikov nad močjo države in družbe in če se, kaj bo storil v zaščito skupnega dobra?

Povejte mi prosim delojemalci in drugi prebivalci in prebivalke stari med 20 in 40 leti, kako vi vidite svojo vlogo pri premagovanju rabot sodobne elite s pomočjo odvetništva in koncentracije premoženja pri eliti kot ga trenutno doživljamo? Ste že med elito ali pa si boste prizadevali, da se vanjo vključite s pomočjo gospe z nasmehom milijonu, boste otroke prepustili trgu dela in amorfni masi, se res ne boste potrudili kaj spremeniti v korist večine? Razviti Zahod se je že globoko zamislil, poglejte kdo in zakaj je na ulicah Nemčije ali Anglije, kako zagrizena je preteklost v Italiji do sodobnih gibanj, kako in komu ZDA prodaja vedno več orožja,…

Vam je jasno, kako danes pri nas nastaja elita?

Skrb za avto, 13. februar 2024

Clio je že dolgo moj voznik in zadnji avto, ki ga imam. Ko sem ga kupila sva še vandrala na Krk, pa vsak teden k vnukoma, tudi na izlete sva se odpeljala in, dokler si nisem polomila kolkov, uživa drug z drugim. Ko sem prišla na bergle je Clio postal nenadomestljiv za nabave, lokalne prireditve posebno v nekaj kilometrih oddaljenih razstaviščih in drugih nezahtevnih dogodkih ob belem dnevu. Tudi letos bom morala razmisliti ali naj podaljšujem vozniško dovoljenje, čeprav to skoraj moram narediti.

Ob rednem servisu mojega zadnjega avtomobila so oživili mnogi spomini na naša mladostna prizadevanja da bi si ga zagotovili dober avto, da bi ga vzdrževali kot je potrebno in da bi nam ob hudih pomanjkanjih dobrih cest, varno služil. Imela sem že kot študentka in brigadirka šoferski izpit za motor za kar sem morala opraviti tečaj iz prve pomoči, tečaj motoroznanstva in preskus s prometnimi znaki in križišči. V brigadi sem opravila tudi vse formalnosti za izpit za traktor kar pa uradno nisem uveljavila ker ga nisem potrebovala. Vožnje z motorjem me je naučil očim, motoroznanstvo sem praktično spoznavala ob asistenci mehaniku, starejšemu tovarišu, ki je skoraj vsak teden popravljal našo vespo, da sem lahko z njo vozila mamo od Pengova na Ižansko cesto. Prvo leto zaposlitve sem opravila izpit za osebni avtomobil in pri zastopstvu v Beogradu naročila avto Škoda. Potem, ko sem dostavila vse papirje in plačala v celoti avto, sem ga dobila po enem letu in to po številnih urgencah in prošnjah prijateljic in prijateljev v Beogradu. V času čakanja sem uporabljala fička pok. Silve in nekaj časa pridobila NSU od očima, ki je kupil zase in za mojo mamo novega. Škodo smo uporabljali kar nekaj let, v njej smo bili večkrat na Korčuli, kar naprej se je kvarila in v Servisu Pionir sem imela veliko pomoč, ker ga je vodil lastnik hiše v kateri sem bila podnajemnica.

Potem je z avtomobili nastopil IMV in naše mesto spremenil v Meko avtomobilizma. Najprej so ponudili trgu neke izpopolnjene kombije, primerne tako za obrtnike kot poštarje in druge transporterje manjših količin. Očitno so podcenili tržne potrebe ali pa so imeli težave z materiali in posameznimi deli. Kupci so se tepli zanje, iskali so stranske poti, da bi se uvrstili v vrstni red, čakati so morali tudi eno leto. Interes kupcev po kombiju Trafic ni popuščal desetletja. Kmalu za kombiji so razburili trg z Roverji in Katrcami ter Renaulti od 5 dalje. Vse je šlo za med, kupcev je bilo vedno več kot avtomobilov in IMV je resnično izkoristil vse mogoče in nemogoče vzvode nekdanjih uvozno izvoznih omejitev, da bi povečal proizvodnjo. Mi, kupci iz njegove soseščine, smo v dobah visoke inflacije, pri njem kupovali nove avtomobile vsaki dve leti ali še preje. Kadar inflacije ni bilo smo si zagotovili tudi avtomobile drugih proizvajalcev, posebno potem, ko se je z licenčnimi avtomobilskimi posli začela baviti vsaka republika. S sinom sva nekaj let imela suzukija, pa nemško astro, vendar smo se vedno vračali v IMV, kjer so vzorno uredili tudi servisiranje.

Z leti se je trg avtomobilov najprej umirjal z večanjem ponudbe proti devetdesetim pa tudi bistveno spremenil. Ponudba je narasla do take meje, da se je moralo razviti oglaševanje, postopoma je ponudba presegla povpraševanje in tako je še vedno. Z avtomobili so naraščali stroški od uvedbe pristojbin za ceste do tehničnih pregledov, predpisanih servisov in tako naprej. Avto je postal nenadomestljiv pripomoček družine kot drugi gospodinjski stroji. Danes je že dokaj jasno, da v prihodnje ne bo več bencinarjev, avtomobile bo poganjala elektrika ali vodik, ali bog ve kaj.

Ko smo nekoč mladi razglabljali na nenehnih posvetih, kaj čaka naše gospodarstvo, smo bili enotni, da bodo zdravila potrebna toliko časa, dokler bodo bolezni. Da bo mobilnost ljudi potrebno pospeševati in torej avto ali kakšno še bolj zadovoljivo vozilo pričakujemo od naše lokalne avtomobilske industrije. V ta namen smo ustanavljali in krepili lokalno akademsko sfero. Kje ste mojstri?

Je avto za vas pomemben pripomoček?

Februarja 1944 v Črnomlju, 12. februar 2024

Tale blog pišem iz več razlogov. Najprej iz razloga, ker sem bila na Črnomelj močno navezana v svoji delovni dobi. Zavod za izobraževanje odraslih me je v Črnomelj pošiljal poučevati samoupravljavce, predvsem člane delavskih svetov in upravnih odborov podjetji, ki jih v Črnomlju ni bilo tako malo. Razčiščevali smo kaj je premoženje, kaj osnovna oziroma obratna sredstva, kako se ugotavljajo kazalci uspešnosti poslovanja in ocenjujejo dobre odločitve. Veliko smo z Belokranjci sodelovali na področju upravljanja medobčinskih zdravstvenih ustanov, pa seveda v družbeno političnih organizacijah, zlasti SZDL. Desetletja pozneje sem vodila regionalni SDK, gradila prostore za enoto v Črnomlju, sodelovala pri lokalnem upravljanju in se spoprijateljila z mnogimi Črnomaljci. Skupaj smo presojali gospodarske probleme in zanje iskali sprotne ali dolgoročne rešitve. V SDK je bilo v obeh enotah zaposlenih skoraj 20 delavcev, nekaj pa tudi na sedežu. Med nami so se spletale čvrste vezi sodelovanja in zaupanja, ki so trajale še dolgo potem, ko je bila SDK ukinjena.

Predvsem Črnomaljci pa tudi drugi prebivalci so še po več desetletji radi poudarjali svoj položaj v času, ko je bil v Črnomlju sklican Prvi slovenski parlament. S komerkoli si se pogovarjal je o tem dogodku vedel veliko, mnogo več kot sem na primer vedela sama. Razkazovali so svoje veliko, takrat moderno spominsko dvorano v Kulturnem domu, ki je bil kot neki simbol za našo medvojno in povojno zgodovino oblasti.

V februarju leta 1944 so se tam zbrali predstavniki slovenskega ljudstva in vojske izvoljeni na zboru slovenskih odposlancev v Kočevju in sicer 72 intelektualcev, 33 delavcev in 13 kmetov. Skupaj z člani vodstva Osvobodilne fronte in predstavniki jugoslovanskega partizanskega gibanja. Poimenovali so se kot Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS). Potrdili so delo Slovencev na II. Zasedanju AVNOJ-a, sprejeli akt o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva in ustanovili komisije za opravljanje tekočih poslov.

Pravice slovenskega ljudstva: zakonitost, enakopravnost neglede na spol, narodnost in raso, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravico do dela, oddiha in starostne oskrbe. Dolžnosti državljana: osnovna dolžnost je obramba domovine in da je naravna posledica izdajstva poleg drugih kazni – izguba državljanskih pravic. Potrdili so deklaracijo, da se je slovenski narod združil z narodi Jugoslavije v enotni državni skupnosti federativni Jugoslaviji zgrajeni na načelih resnične ljudske demokracije in narodne enakopravnosti, svobodno, po svoji lastni volji na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe, vključno s pravico odcepitve pa tudi združitve z drugimi narodi.

Črnomelj je torej zgodovinski kraj, prestolnica prve slovenske oblasti in izjemna dediščina naroda, ki jo ne bi smeli pozabiti zdaj, ko imamo svojo državo in ko z muko uresničujemo sanje nekdanjih rodov, borcev za dobro večine.

Občina Črnomelj se je razvijala počasi saj njeno gospodarstvo ni imelo tržno propulzivnih izdelkov in storitev. V njej so nastajali obrati večjih podjetij, ki so svoje dobičke varovali v svoji občini. Rudarstvo so postopoma opuščali, kmetijstvo ni imelo zagnanih upravljavcev in sodobne tržno zanimive dejavnosti se še niso razvile. Veliko si obetajo od tretje razvojne osi.

Kako pa vi vidite razvojno pot zgodovinskega Črnomlja in njegove občine'

Quinque vocum, 11. februar 2024

Moje mesto je bogatejše za vokalno skupino Quinque vocum, ki se nam je predstavila ob kulturnem prazniku s samostojnim koncertom slovenskih ljudskih pesmi. Kot pove že ime vokalne skupine jo sestavlja pet čudovitih glasov Alenka Podpečan, sopran, Erna Povh, sopran, Tadeja Dović alt, Tomaž Koncilija, tenor in Marjan Dović, bas. Ansambel je seveda visoko profesionalen. A. Podpečan je profesorica petja, vodi pevski zbor Pomlad in intonira Quinque vocum. E. Povh je podjetnica in ustanoviteljica roKapele slavilna pesem pri kateri se udejstvuje tudi Tadeja Dović, učiteljica, članica pevskega zbora Pomad. Tomaž Koncilija, slavist, je poznan kulturnik v mestu, član skupine Društvo mrtvih pesnikov, učitelj šaha in še marsikaj drugega. Skupaj z Povhovo in Dovićema je soustanovitelj Novomeškega sakralnega abonmaja. O dr. Marjanu Doviću ni potrebno predstavljanje saj je poznani slovenski znanstvenih s številnimi objavami, profesuro, … od nekdaj je prepoznan in željen glasbenih ter skladatelj.

Quinque vocum nam je ob kulturnem prazniku zapela devet pesmi, osem ljudskih in Mojčino pesem. Priredbo za pet pesmi je ustvarim Marjan Dović, Rezijansko, je priredil Alojz Srebotnjak, Vence veile France Marolt, za koroško pesem Lojze Lebič in za ljudsko iz Rezije Ambrož Čopi. Neka njihova uvodna pesem je slovenska narodna Kol'kor kapljic, sledili sta kar dve Belokranjski, verjetno najzanimivejši Vse ptičice in Pastirče mlado. Zapeli so dopadljivo. Velikokrat sem ju slišala zapete v Beli krajini in ljudje jo pojejo dokaj podobno, morda z malo več čustev. Venci veili vedno pritegnejo pozornost, tudi tokrat so jo tako, da so jo morali zapeti dvakrat. Dobro opravljeno. Ta drum'lca iz Koroške nas je kar dvignila iz sedežev, nič manj dopadljivo so zazvenele tudi vse tri ljudske iz Rezije. Njihova zadnja pesem je bila iz bogatega arzenala Frana Milčinskega Ježka, ki jo je uglasbil naš Marjan Kozina. Mojčina pesem iz Kekca jim je v čast, ne vem za boljšo interpretacijo, zapeti so jo morali dvakrat.

Vokalne glasbe je pri nas danes malo čeprav je stoletja prevladovala med ljudmi, se bogatila in krepila. Menim, da je prav iz neke nostalgije prišlo na koncert zelo veliko ljudi, niso mogli vsi v prireditveni prostor, tudi preddverje so zasedli v Domu Božidarja Jarca kjer razstavne prostore trenutno krasijo umetniške fotografije o novem kolonializmu v svetu. Poslušalci so počasi odhajali, ker bi še poslušali kljub temu, da je bilo dosti več mladih kot starejših. Publiko je pritegnil hudomušni in ne protokolarni odnos nastopajočih, zlasti dr. Dovića, ki je z nami kontaktiral in pričakoval tudi našo razumevanje morebitnih neprilik v tem skupnem praznovanju našega kulturnega praznika.

Mesto ni več majhno, niti provincialno, publika postaja zahtevnejša in bolj kritična, vse večjo pozornost posveča vsebini kulturnega dogodka, ki mora nekaj povedati in na nekaj opozoriti. Skupina Quinque vocum nam sporoča, da spoštuje ljudske umetnine in zato nanje opozarja tudi druge zvrsti kulturnega ustvarjanja v mestu. Opozarja tudi glasbeno stroko, da se ljudske pesmi dajo prilagoditi današnjih okusom in željam, da pa je pri tem nujno zavedanje o dediščini naroda in zato zahteva previsno dograjevanje. Marsikaj nam skupina Quinque vocum pripoveduje tudi o svojem delu in sebi, poudarja na priložnosti vokalnega petja v primernem prostoru zanj, še posebno pa poudarja, da tudi družine z mnogimi otroki ostajajo ustvarjalni v družbi.

Bi obiskali Koncert pevskih skupin kot je Quinque vocum?

Uspešnice med novimi knjigami, 10. februar 2024

V naši domovini imamo veliko založnikov, ki posrbijo, da lahko beremo zanimive, poučne in najnovejše knjige številnih narodov. Ker sem že večkrat o tem kaj napisala v tem blogu ne bom ponavljala pohval založnikom, prevajalcem, vsem, ki pripomorejo, da je delo pri nas možno prebirati v slovenščini, pač pa bom poskušala spodbuditi vaš interes po branju, saj v vsaki knjigi kar mrgoli idej o stvareh, ki so iz različnih razlogov pomembne za naše življenje.

V zadnjih par letih smo zelo dovzetni za literaturo iz področja zdravstva. Bogato raziskovalno delo odpira neštete razloge za posamezne bolezni, seznanja nas z naravnimi medikamenti, ki lajšajo ali zdravijo bolezen. Velike uspešnice so knjige o našem duševnem stanju in naših nenehnih željah po idiličnem načinu življenja. Vsekakor ljudje danes množično prebirajo knjige kot so Hrana prava medicina, Mediacija za začetnike, Telo brez bolečin, Uspešno želeti, Ujetniki preteklosti, ogromno jih je in ni jih možno vseh našteti. Pišejo jih strokovnjaki in ljudje, ki so se po knjigah ravnali. Je pa res, da so te knjige zahtevne, treba se je fokusirati v zdravstveni problem in biti discipliniran pri morebitnem ravnanju po receptu, ki ga knjiga priporoča. Premagovanj tesnobe, iskanje smisla za življenje, mirno in zadovoljno življenje, odpravite bolečine sami in podobne knjige na to temo boste danes našli v katerikoli knjigarni že po vsej Sloveniji.

Nič manj obsežna je ponudba knjig o prehrani. Kuharske knjige kot zgleda imajo vzornike pri dobrih kuharjih po vsem svetu in tako so nekateri že prava legenda. Če slišite Jamie Oliver se vam pocedijo sline po sušiju, raznih »skledah« z dodatki, omakice s testeninami, vse hitro pripravljeno in slastno. Enaka poželenja po hrani se pojavijo, če zagledate Ano Roš ali kuharje dobrih restavracij, TV masteršefa, vse pa nas mine ob reklamah za hrano, ki so vse prej kot promocija. Če sem prav seštela je trenutno na našem knjižnem trgu kar 44 kuharskih knjig, med njimi tudi »500 azijskih jedi«

Neverjeten bum so knjige za otroke, polne čudovitih ilustracij in res primernih tudi za trge drugih držav. V Bologni bo zagotovo uspešna naša ekipa čudovitih slikark in risark, ki prepričajo ne samo otroke temveč tudi staro in mlado. Tako bogate izbire otroške literature, ki je danes na trgu Slovenija še ni imela.

Naj omenim še meni drago knjižno področje to je prepoznavanje zgodovine ljudi s pomočjo novih znanstvenih spoznanjih. Zgleda, da je morala družba kot celota najprej usposobiti arheologe vseh vrst človekovega delovanja, astrologe in mnoge druge poklice, da lahko kakovostno prouči ter opiše razvoj človekove misli in njegovih dejanj. Pisci zgodovinskih knjig danes že spoznavajo skrivnosti od pradavnine, prebirajo in razumejo starodavne indijske knjige, se medsebojno povezujejo pri raziskovalnem delu in dopolnjujejo tako rekoč vsak dan svoje ugotovitve z novimi spoznanji.

Kot ugotavljajo založniki se v Sloveniji vsako leto izda okoli 5000 knjižnih naslovov in od tega živi 1500 založnikov. Od omenjenih knjižnih naslovov se jih v knjigarnah ponuja okoli 3500, večina naslovov pa si bralci lahko izposodijo v knjižnicah. Brez dobrih knjig nismo, ne posegamo pa več s potrebnih elanom k njim. Zakaj ne?

Pri vas veliko berete?

Lepo mesto-prazno, 9. februar 2024.

Moje mesto je staro toliko stoletij kot Dunajska univerza. Pred leti so obnovili Glavni trg, obnovljenih je tudi večina hiš, vse je čedno, uporabno, kot novo. Glavni trg so celo nekoliko razpotegnili proti Kastelčevi ulici tako, da se je z rušenjem ene od neprimerno vrinjenih hiš odprl obsežen javni prostor v katerem so že podstavki za namestitev kipa dveh baletnikov. Ni dvoma, da je najpomembnejša dediščina mest zgledno obnovljena.

S spoštovanjem in ponosom do skupnega dobra mesta, stopaš po obširnem trgu vse tja do Skabernetove hiše kjer si končno moraš priznati, da je sicer lepo mesto skoraj prazno. Medicova hiša v kateri se je rodila tovarna Labod, je prazna že od izgradnje Qulandije, hiša Mercedes Dimitrovič se je izpraznila z odselitvijo Mladinske knjige v manjši lokal, nekdanja gostilna zraven Rotovža je prazna od nekdaj. Obnovljeni kompleks, ki ga je občina brezplačno prejela od znane zagrebške lekarnarice, ki je bila zaposlena v Lekarni Novo mesto, je moderniziran in prazen. Na drugi strani Glavnega trga je zasedenost večja, se pa spet nerazumno množijo dolgotrajni prazni prostori po Rozmanovi. Morda bi podobno lahko rekla še za razvejane stranske ulice toda poznam jih preslabo. Še vedno pogrešamo nekdaj dobro gostilno na Bregu, pa gostilniški vrt pred kegljiščem in tako naprej. Dejstvo je, da samo obnova dediščine ne privablja gospodarskih dejavnosti, vprašati bi se zato morali, kaj pa bi gospodarske dejavnosti privabilo v mestni okoliš, kaj lahko ponudi tu locirana industrija, po čem sprašujejo koncesionarji, kaj potrebujejo ali želijo pridobiti s svojim vstopom na Glavni trg dejavnosti v javnem interesu, državne službe in mednarodne ustanove kot so UNESCO, EU, BRIC in druge.

Prizadevanja za racionalno rabo obnovljene dediščine bi po mojem mnenju morali poveriti posebni agenciji, ki bi skrbela za dolgoročno ali trajno zasedenost. Agencija bi morala razvijati tržno ponudbo mestnega pozidanega potenciala. Da bi to nalogo opravljala bi morala proučiti možnosti najema pod pogoji, da stroški najema bistveno ne vplivajo na ceno ponudbe in z davčnimi ter drugimi olajšavami za občinske dajatve. Drugi sklop nalog agencije bi morala proučevati gibanja koncesijskih dejavnosti države in občine, stanovanjske ponudbe zlasti neprofitnih stanovanj, selitev poslov države in njenih institucij izven prestolnice. Raziskava trga praznih nepremičnin bi ponudila napotek za rabo obnovljene dediščine ne da bi širili obnovljive površine ali gradili nove mesto tvorne objekte. Bistveno v trajni zasedbi rabe bi bilo tudi sporazumevanje z lokalno ponudbo izdelkov in storitev, pa ne samo z industrijskimi velikani, bolj kot to bi obogatili mesto z produkcijo mladih tako v kulturi kot športu ali drugih prizadevanjih podjetništva, ki jih generira lokalna akademska sfera.

Poleg Agencije je vsekakor potreben razmislek, kakšne priložnosti in prilike prinaša tretja razvojna os našemu mestu, se bo tretji razvojni osi pripeljal kdo, ki bi razvijal v tržni obliki lokalno televizijo, na industrijski način proizvajal filmsko dejavnost, ki bi potreboval mednarodno kadrovsko mrežo in podobne oblike dela, ki jih še ne poznamo. Da niti ne govorim o tem, da vsaka tržna ponudba zahteva razpise, oglase, promocijo, objavo tehničnih podatkov in podobno. Danes mora v poslu prevladovati profesionalizem, delitev dela in timsko proučevanje vsak dan težje prisluženega kruha. Improvizacije zgubljajo, zapiranje v mesto ali državo ne daje učinkov, posameznik ne zmore opravljati poslov, ki jih ni profesionalno spoznal. Mesto je živ organizem, predrag za dajatve občanov in neučinkovit brez lastnih prihodkov.

Kako pa vi gledate na prazne prostore in hiše v našem mestu?

Kulturni praznik, 8. februar 2024

Naša družba praznuje dan kulture. Na predvečer praznika je običajno državna proslava z podelitvijo Prešernovih nagrad in Nagrad Prešernovega sklada. Na praznik gledališča, galerije, muzeji in druge kulturne ustanove organizirajo brezplačne oglede, tudi vodene in delajo pozno v noč, zato ti ogledi postajajo privlačni posebno za družine z otroci. Vse je spokojno, mirno, včasih kakšen govornik kritičen vendar dobrohotno sprejet, prijetna glasba, recitali, spontani nastopi in tako naprej, vsako leto več in bolje. Res me veseli ta lep sprejem praznika pri množicah ter družinah in upam, da postaja tradicija. S tem blogom pa bi želela spodbuditi k razmišljanju zakaj potrebujemo kulturno delovanje množic, kaj hočemo doseči in kako.

Po mnenju UI je poslanstvo kulturnega delovanja ohranjanje in razvoj kulturne identitete ter dediščine družbe, ki spodbuja kreativnost, raznolikost in izmenjavo idej znotraj skupnosti. Vizija je želena prihodnost kulturne sfere, ki jo družba želi doseči skozi razvoj sodobne, inovativne in vključujoče kulturne scene, ta pa prispeva k razvoju posameznikov in družbe kot celote. Cilji pa so merljivi in dosegljivi koraki kot so umetniško ustvarjanje, izobraževanje, ohranjanje dediščine, spodbujanje dialoga in zagotavljanje dostopa vsem do kulturnih dobrin.

Po zakonsko sprejetih dokumentih je poslanstvo slovenske kulture njeno uveljavljanje kot dejavnika, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu ter zagotavlja pogoje za ustvarjalnost in svobodo izražanja. Povezuje se z drugimi sektorji z ciljem zagotavljanja ustvarjalne, povezane in trajnostne demokratične družbe.

Uf, kakšna latovščina? So pa to definicije, v katerih prepoznavamo vsak svoj interes v kulturnem delovanju in ga poskušamo uresničevati s pomočjo znanja ter spodbud, ki jih ta dejavnost zaobjema. V ta namen beremo knjige, si ogledujemo prireditve, spoznavamo preteklost, ustvarjamo lastno mnenje in se z njim pridružujemo upravljanju skupnega dobra kot ga udejanjajo organizacije civilne družbe, profesionalno izobraževanje, zagotavljajo praktičnega znanja v delovnem procesu in še mnogo drugega. Tako nismo več sami in svoje skrbi ter potrebe lažje rešujemo. Pri tem spoznavamo drugače razmišljujoče skupnosti, druge narode in njihove kulture, se z njimi sporazumevamo in ustvarjalno sodelujemo. Brati, pomeni več vedeti in imeti večjo moč – kar naprej opozarja Delo

Na kulturni praznik se eni dobivajo v Art caffe KCJT, drugi se sprehajajo po razstavi Življenje na tej in oni strani, spet tretji se odpeljejo v vojvodinski Salaš, ni nas malo, ki se odpravimo v Albertino, moji znanci pešačijo med vinogradi v Beli krajini, prijateljska družina z otroci uživa v Bistri in upokojeni se podajo na ogled bogate dediščine. Tisti, ki ne morejo od doma prebirajo knjige iz bogato založenih knjižnic, se družijo v debatah in spoznavajo življenje na svetu preko ekrana. Vedno več starejših prepoznava svojo sposobnost v obrtništvu od rezbarij, štikanja in »štrikanja« pa do zbiranja razglednic, glasbil, vojnih eksponatov in novcev. Vse to in še mnogo mnogo drugega, je duhovna ali materialna kulturna dejavnost sodobnikov, ki se prenaša iz roda v rod. Neizčrpne so možnosti nenehnega bogatenja spoznanj vsakega od nas, spoznanj, ki nam širijo obzorje duha, nas spodbujajo pri delu in odpravljajo strahove, ki jih pogojuje neustrezno informiranje. Spoznanja in ustvarjalnost nam niso dana, zagotoviti si jih moramo sami in kulturne dejavnosti nam pri tem pomagajo!

Kako ste letos preživeli kulturni praznik?

Moji zdravniki, 7. februar 2024

Do upokojitve sem sem zdravnike prepoznavala predvsem kot upravljavce zdravstvenih zmogljivosti in sredstev namenjenih za zdravstvo, ki so se zbirala na Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Največkrat se je pri osnovnih odločitvah vidno izkazalo, da zdravnikom manjka osnovnega znanja o upravljanju premoženja in organizaciji dela. Potrpežljivo jih je poučeval na sejah Martin Toth, poznejši doktor Medicinske fakultete. Tudi v delovnih telesih skupnosti so delovali številni zdravniki in imeli vedno zelo malo predlogov. Spominjali so me na obrtnike, ki so tudi vedno govorili samo o previsokih davkih in dajatvah ter odsotnosti družbene pomoči.. V obdobju osamosvajanja Slovenije, sem se seznanila tudi z dr. Matejo Kožuh, ki je bila poslanka v prvem sklicu Državnega zbora in je skupaj z še nekaterimi aktivistkami obiskovala lokalne organizacije. Dr. Kožuhova je bila tudi publicistka in je znala problematiko razreševati konkretno, razumljivo in koristno za večino. Po več tednov dolgi zadnji stavki zdravnikov zaradi zvišanja palač in drugih bonitet je dr. Kožuhova zopet objavila svoje mnenje o njej, ki kroži po spletu. Nekaj njenih poudarkov:

Slovensko javno zdravstvo je z več kot 40.000 zaposlenimi največji “poslovni” sistem v Sloveniji, veliki sistemi pa se le počasi spreminjajo.

Pričakovali bi, da bi nas ob prehodu iz starega v novo leto, ko običajno delamo obračune, kaj smo v preteklem letu postorili, zdravstveni upravljavci seznanili s tem, kako je bil porabljen denar davkoplačevalcev: kaj se je izboljšalo in kakšne izboljšave lahko pričakujejo v novem letu.

Mnogi pacienti ob novem informacijskem sistemu še težje pridejo v zdravstveni sistem kot prej, še vedno je več kot sto tisoč prebivalcev Slovenije brez osebnega zdravnika in čakalne dobe se niso nič skrajšale.

Pred leti so zdravnikom zvišali dni dopusta, ker jim niso mogli zvišati plač, tako mi je povedala mlajša kolegica. So tedaj kaj pomislili, kako bo to vplivalo na dostopnost bolnikov do zdravstvenih uslug?

Glede na to, da vedno več specialistov služi dodatni denar popoldan v privatnih ambulantah, predvidevam, da so danes specializanti še bolj obremenjeni. Ali si res ne zaslužijo plač, ki jih dobivajo? Ali jim jih res ne privoščite, starejši kolegi?

V čem se zdravniki razlikujejo od drugih, da menijo, da so upravičeni do višjih dohodkov? In v čem se zdravniki v javnem zdravstvu razlikujejo od drugih poklicev v javnem sistemu, da menijo, da so upravičeni do ločenih pogajanj? Žalostna resnica je, da ima vsak politik svojega zdravnika, zato zdravniški lobisti brez težav izsiljujejo več pravic, kar pa je popolnoma v nasprotju z zdravniško etiko.

Resnična vzroka sedanjega protesta zdravniške elite sta dva. Prvi je seveda del gospodarske elite, Drugi vzrok je nova ministrica za zdravje. Pomislite, ni zdravnica, pa še ženska je povrhu, treba ji je takoj v začetku njene vladavine pokazati, kako močni so zdravniki, da si ne bo domišljala, da ji bo uspela kakšna reforma, ki ne bo po volji zdravniški eliti.

Dovolili pa ste, moji mlajši kolegi, da prevzamejo iniciativo v slovenskem zdravstvu dobičkarji, ki skupaj z novo pogoltno gospodarsko elito ožemajo slovensko prebivalstvo.

Nenadzorovanega dvoživkarstva, ki je eden glavnih razlogov za težave v slovenskem javnem zdravstvu, seveda sami ne morete odpraviti, saj so dvoživke vaši predstojniki. Odpravimo jih lahko le skupaj z javnim pritiskom prebivalstva in s podporo našim prizadevanjem vas, požrtvovalnih zdravstvenih strokovnjakov, ki vam ni vseeno, kaj se dogaja v sistemu, kjer delate.

Temu res ni kaj dodati! Prepričana pa sem, da te dvoživke niso sposobne, ne znajo niti ne zmorejo organizirati zdravstveno ustanovo po potrebah naroda.

Kako v tej situaciji vidite sebe pot pacienta?

Že travca zeleni, 6. februar 2024

Lepo sončno in toplo vreme vznemirja naravo, da se prebuja v pomladanskem brstenju. Le kam to pelje saj so ljudje vedno govorili, da mora biti Svečnica, to je 2.februar mrzlo in zimsko sicer bo Velika noč ledena. Očitno ta rek nikogar več ne zanima najmanj pa naravo.

Najprej sem opazila, da postaja rdeča sosedova eksota to je neki grmiček, ki najprej naredi rdeče popke nato pa se razkošno razcveti, da je kot plamen. Opazim, da se je sama vaše zgrudila hermelika, grem po klešče in ko odrezujem lanske prekle, je pod njimi polno novih zelenih poganjkov. Iz soseščine mi nagaja bršljan, ki na vsak način hoče zasesti gredico mojega zelenjavnega vrta čeprav je vmes zidana pregrada, res da nizka in polna mahu, nakazuje pa le, da je to meja. Poškropim Mahober kar pa na bršljan nima vpliva. Ne preostane drugega kot ročno ostro rezilo, da ta bršljan ne zasede moje gredice na kateri sonce že greje poganjke jagod. Ob meji s sosedi so problem tudi šmarnice. Nizka škarpa jih varuje pred in mrazom, da rastejo kot konoplja kljub temu, da jih vsako leto izkoreninim kolikor morem. Po mojem gozdičku je polno zvončkov, malo nad njim pa trobentic. Podobno je na drugi strani Težke vode ko je dolga brežina bolnišnice en sam zvonček. Naj omenim še travnate površine, ki jih poleg hiše kosi robot, ob Težki vodi pa sosed Drago. Če bo sonce grelo še prihodnje tedne se bosta morala kar pripravit na prvo košnjo, sama pa moram poskrbeti za listje, ki ga je jesenski veter razpršil po vrtu in zdaj suho in rjavo čaka na grablje.

To pomlad imam težave z nogami in se kar ne morem odločiti o usodi zelenjavnega vrta. Vsa priporočila starejšim in starim opozarjajo naj se ukvarjamo z vrtički ker bo novo življenje na njih pozitivno vplivalo na njihovo počutje. Pa nisem prepričana, vsaj lansko poletje se je tudi izkazalo, da nas skopi pridelek deprimira. Posadila sem vsaj petkrat solato pa jo nismo niti dvakrat jedli, bilo ji je prevroče ali premokro, lahko tudi da jo nisem ob pravem času flancala, kakor koli pridelek je bil slab. Enako je bilo z čebulo in česnom, obstala pa je špinača, por, peteršilj, odlično so delale jagode in cvetele prelepe astre vseh barv, vmes pa je dišal šetraj. Najbolj žalostna je bila usoda paradižnikov, ki sem si jih tudi najbolj želela nabirati, pa je vse zgnilo predno je dozorelo. Podobno usodo je doživljalo moje sadje. Nabrala sem le nekaj breskev in par marelic.

Sprašujem se kako naprej. Sosedje so že zasejali travo na nekdanjem zelo donosnem zelenjavnem vrtu. Ker že imamo večje travnate površine se mi ne zdi smotrno njihovo širjenje pa tudi betonski rob zelenjavnega vrta bi bilo potrebno odstraniti. Vročina zahteva redno namakanje površin kar pa je kar naporen posel in velika poraba vode. Razmišljala sem že o oddajanju v najem ampak mi je bližja opcija, da bi sinova družina morda postopoma kaj posadila, kakšne trajnice in kaj kar ne zahteva dnevno nego. Lahko pa tudi, da bom sama še kaj postorila, če me bodo noge ubogale. Dileme in skrbi me vznemirjajo, saj živim v mestu in ne smem imeti okolja zanemarjenega.

Svoj dom sem si urejali pri tridesetih letih in mislila, kakšno srečo sem imela s pridobitvijo te lokacije, tega okolja, tega miru, tega prostora neštetih možnosti. Vse to danes postaja dilema, prevelika skrb za vzdrževanje in podobno kar zagotovo ne doživljam samo jaz. Žal priporočila starejšim in starim ne vsebujejo ničesar kar bi s pridom uporabljali pri reševanju problemov Peteršiljčkove mame.

Kakšen pa je vaš vrtiček v tem času?

Dediščina naprodaj, 5. februar 2024

Nekoliko v strahu sem pred dnevi pisala o dediščini, ki jo varuje Zavod za kulturno dediščino enota moje lokalne skupnosti, celo v presojo sem jim poslala blog, da popravim, če kaj ni v redu. Ker ni bilo odgovora menim, da so se z mojimi predlogi strinjali. Oddahnila pa sem se šele včeraj, ko je Delo prineslo kar dva prispevka s podobnimi predlogi in to je zdaj moj razlog, da o tem ponovno pišem.

Najprej se je razpisal Peter Rak o našem odnosu do kulture in umetnosti, med drugim ugotavlja, da se kulturna dediščina iz preteklih obdobij kopiči v muzejih in je že več kot 70 milijonov artefaktov v njihovih depojih. V današnjih pogojih muzejev lahko javnosti prikazujejo zgolj desetino artefaktov pa kljub temu nenehno pridobivajo nove, največkrat kupujejo. Naivno sem mislila, da samo naša Dolenjska ne ve, kaj bi z obsežno dediščino, P. Rak pa ta problem odpisa v svetovnem merilu kjer je nepoznanih artefaktov neprimerljivo več. Drugi primer podobnega razmišljanja sem naletela pri prebiranju zapisa v Delu ob 120 letnici Pokrajinskega muzeja Maribor. Dr. Mirjana Koren pravi, da je ena od osnovnih nalog muzealcev tako upravljanje zapuščine, da ta ne bi obremenjevale prihodnje generacije za kar potrebujejo dodatne prostore (cel grajski kompleks) in več kadra.

Nedvoumno torej je, da je zapuščine veliko, da se vsak dan povečuje in da zanjo nismo sposobni zagotoviti kadre in prostore. Predno zamahnete z roko, da to ni vaš problem in se s tem ne obremenjujete, si predočite koliko davkov plačujete, ali ti naraščajo ali padajo in ali je družbeno koristno, da se polnijo skladišča za katere največkrat ne vemo kaj v njih je. Upoštevajte še koliko stane restavriranje umetnin, njihovo vzdrževanje in promocija pa boste kmalu ugotovili koliko prihodkov bi morale prinašati, da bi pokrile svoje stroške. Pa lahko ustvarjajo prihodke? Zagotovo, če imajo managerja, ki jih trži v izobraževalne namene, raziskave, turizmu, založništvu, kupoprodaji in mnogih drugih tržnih ponudbah, ki jih en sam človek niti ne zmore našteti, je pa to lahko donosen posel. Že omenjena dr. Korenova pravi; »v zbirkah so številne oblike, barve, izdelovalci, materiali, tehnologije in časi, kar je široko polje za spodbujanje ustvarjalnosti«. Muzejski predmeti so podstat sodobnemu obrtništvu, potrebnemu za vzdrževanje in obnovo zapuščine, za informiranje učiteljev, staršev, učencev, ljudi ob prehodu v zelene tehnologije. Te naloge prepoznavajo sodobni strokovni muzealci in prav bi bilo, da jih prepoznavajo tudi stroke, ki ustvarjajo brezogljično Slovenijo.

Ker nisem dovolj strokovno poučena seveda ne morem soditi o rabi predmetov, ki jih varujejo muzeji, galerije in druge kulturne institucije. Kot aktivna državljanka pa moram na primeren način opozoriti, da smo dolžni z obsežno dediščino ustvarjati tudi prihodke in ne samo pritiskati na davkoplačevalce, da ti zagotovijo vedno več prostora in vedno več ljudi, ki bodo samo trošili. Seveda pa za tak pristop potrebujemo trg, ki se začne verjetno z izmenjavo umetnin in zapuščine, lociranje artefaktov na kraju najdbe, v lokalnih skupnostih ali v delovnih prostorih. Umetna inteligenca priporoča sistematično spodbujanje sodelovanja muzejev in galerij z delodajalci, vključevanje strokovnjakov za trženje umetnin, kuratorjev in zavarovalništva pri izdelavi dolgoročne tržne strategije, oglaševanje in promocija. Vse to so nove naloge galeristov in muzealcev, njihov inovativni pristop k vrednotenju in pravni zaščiti artefaktov kot tudi k oblikovanju etičnih smernic upravljanja in trgovanja, pa bo zagotavljal tudi prihodke.

Si boste kupili ali najeli kakšno umetnino?

Zemlja naša, zemlja sveta … 4. februar 2024.

Obstaja uglasbena pesem o zemlji, ki smo jo pogosto prepevali kot da pojemo himno. Ne morem se spomniti njenega teksta in ne znam zapisati not, da bi jo v tem blogu predstavila. Veličastna melodija pa mi je ostala v spominu z naslednjimi besedami: Zemlja naša, zemlja sveta/ tvoji smo sinovi/ nihče več te ne premaga/ narod te ubrani/«. Kadar je govora o namenski rabi zemlje, o kmetovanju, o vikendih, vzdrževanju krajine in tako naprej, vedno zaslišim to himni podobno melodijo in momljam lepe besede, ki, kot zgleda, nočejo iz moje glave.

Danes se ljudje sprašujemo, kako je z zemljo naše domovine, kako se z njo gospodari, kako jo še spoštujemo? Njena raba se tako hitro spreminja, da ji ne moremo slediti. Premalo jo imajo mesta, prevozniki, vinogradniki, graditelji vikend domačij, da o kmetih, ki so od nekdaj gospodarili z njo in njihovimi dodatnimi dejavnostmi sploh ne govorim.

Ne morem pozabiti časa, ko so naše tovarne izgubile petindvajset milijonski trg in so v našem območju ostali brez dela zlasti tekstilci ter gradbinci. Preživeli so po zaslugi podedovanih kmetijskih zemljišč, svojih zelenjavnih vrtov in sadovnjakov pa tudi nasvetov, ki so jih pridobili v Kmetijskih zadrugah. Kar čez noč so nastajali nasadi špargljev, kakovostne zelenjave, zdravilnih zelišč, izdelkov iz sadja in podobno. Po večjih krajih so začele delovati tržnice, ustanovljeno je bilo združenje kmečkih žena, sklepale so se pogodbe o dobavi gostincem in še bi lahko naštevala. Zaposlitvena kriza je spodbudila ustvarjalnega duha lastnikov kmetijskih zemljišč pa tudi gozdov ter pospešila trgovanje s kmetijskimi zemljišči kar po celih pokrajinah kot na primer po Krasu, Trški gori, Beli krajini, povsod, kjer so ljudje hoteli ustvariti svoj dom, prostor za oddih ali kmetovanje. Spremljala sem te procese v živo in ugotovila, da posebno ženske, znajo iz zemlje pridobivati ne samo najnujnejše ampak tudi priboljške, sredstva za šolanje in naložbe. Škoda bi bila, da kot delodajalke na trgu dela prodajajo svoje storitve za minimalno plačo.

Toda zagon kmetovanja, ki je v devetdesetih letih rešil nezaposlene pred socialnim zlomom, se danes že spreminja v vsemogoče in nemogoče zahteve kmetov in kmetovalcev pri nas in po Evropi. Prestižni kmetijski stroji rohnijo po glavnih mestih z zahtevo po višjih cenah kmetijskih izdelkov, reševanju uvozno izvoznih količin na trgu in višjih subvencijah. Vsi se pritožujejo nad nizkimi cenami uvoza, ki vpliva na zniževanje cen domačih pridelkov in nažira osnovno ekonomsko substanco kmetov. Toda kje so predlogi rešitev dolgotrajnega zelenega prehoda kmetovanja se sprašuje večina od nas? Zaradi sprememb prehrane nastajajo pritiski na zmanjševanje živinoreje, brez naravnega gnojenja so kmetje vezani na zdravju škodljive pesticide, ki jih prepovedujejo zakonodajalci in standardi kakovosti. Tu so še zahteve predelovanja kmetijskih izdelkov in veletrgovine, ki nikakor ne bi smele svojo donosnost iskati samo pri nabavnih cenah in uvozu. Kmete tudi ne bi smela družba obremenjevati s stroški vzdrževanja krajine, saj naše podeželje že poseljujejo delojemalci v mestih, postajajo turistične destinacije in pokrajine za oddih. Na podeželje se selijo obrtne dejavnosti, najbolj gostinstvo.

Vprašanje, ki bi ga morala postaviti kot prvo ali nas lastna, slovenska zemlja, lahko kakovostno dolgoročno prehranjuje, postavljam ob zaključku popisa dejstev o lastnikih zemlje tako zazidalnih kot kmetijskih zemljišč. Verjetno bi za reguliranje cen kmetijskih izdelkov morali najprej odločati o rabi zemljišč.

Ste zadovoljen ali jezen kmetovalec?

Živeti starost, 3. februar 2024

Že kakšno leto so naši klasični in virtualni mediji polni priporočil kako živeti staranje in starost. Ne morem ugotoviti zakaj se za nas stare tako zanimajo zdravniki, mlade strokovnjakinje vseh poklicev, cel kup proizvajalcev prehranskih dopolnil, pa tudi tisti, ki so komaj prejeli nakazano prvo pokojnino. Še posebno veliko priporočil kroži po spletu. Opažam pa, da so marsikatera izjemno promocijskega značaja, tudi nespametna, če bi jih v vsakdanjem življenju starostnik upošteval, bi kmalu ostal odvisen sam od sebe kar je po moje najhujše kar se človeku lahko primeri. Priporočila so praviloma anonimna, širimo jih pa jih vsi, ki uporabljamo splet.

Toda, ne smemo prehitro obsojati priporočila vse povprek. Pojasnila za nastajanje priporočil starejšim naj bi bila nova, vedno številčnejša znanstvena raziskovanja staranja ter prepoznavanje potreb starejših. Nastajajo spremembe v družbi in te se morajo v oskrbi, storitvah in politikah prilagajati tudi vedno večjemu številu starih. Večajo se možnosti zdravljenja starostnih bolezni kar spodbuja nasvete za ohranjanje zdravja in vitalnosti. Družba postaja bolj osveščena, se zaveda dolžnosti do starejših kar pripomore k bolj aktivnemu življenju starih, njihovi večji neodvisnosti in samostojnosti. Tudi socialni vidiki in ekonomske spremembe spodbujajo družabne aktivnosti starejših in jih usmerjajo v dolgoročnejše načrtovanje preventivnih ukrepov. Napotke in smernice so rezultat celovitega pristopa k zdravju, socialnemu vključevanju, ekonomski varnosti in vsemu kar lahko izboljšuje kakovost starejšemu in staremu. Družba si torej prizadeva za našo dobrobit, seveda pa ne more samo dajati zato moramo razumeti, da med množico dobronamernih priporočil raste tudi »ljulka«.

Pred seboj imam 16 priporočil zadnjega tedna. Prva tri svetujejo, da nehamo investirati in da denarja ne dajemo več otrokom in vnukom. Ne strinjam se, saj vendar ne bom nič odnesla s seboj, vse bo ostalo njim ko bom odšla. Denar mora krožiti, v »nogavici« ga požira inflacija, zapravljati ga pa ne morem za neumnosti, tudi moja leta ne dovoljujejo, da bi hodila na primer na potovanja, kar je bilo desetletja moje najljubše opravilo. Sprejemam nasvete za zdravje vendar mi na misel ne pride, da bi zdravnika obiskala, če ne »gori voda«. Res je pa tudi, da vsak obisk pri zdravniku pomeni novo zdravilo, če si star je to že kar apotekarska omarica. Prizadevam si od nekdaj, da se z malenkostmi ne obremenjujem, toda z leti pride toliko drobnih malenkosti, da skupaj pomenijo velik problem kot na primer vsak predmet mora imeti svoje stalno mesto, sicer ga takrat, ko ga potrebuješ, ne najdeš. Ključi, telefoni, škarje, pijače itd. mora imeti svoj prostor, TV daljinci in programi morajo bili v poziciji, ki jo dobro poznam in je njena uporaba samodejna in še in še bi lahko naštevalo o oblačilih, kuhinjskih pripomočkih in tako naprej. Biti na tekočem z dogajanjem je zelo pomembno priporočilo posebno v času bolezni starega. Isto, če ne še pomembnejše je sodelovanje v družbenih omrežjih s svojimi prispevki, ko se moraš potruditi, da zainteresiraš javnost. Stare prijatelje pa moraš žal pozabiti. Tudi oni so ali odšli, ne vozijo več avta, slabo slišijo, vedno bolj so oddaljeni in podobno. Zelo, zelo priporočam zdaj kar sama branje zanimivih knjig. Danes imamo res dobre knjige, dobre prevode in odlične knjižnice

Mi je pa najljubši in najpomembnejši nasvet, da poskušamo živeti v slogi, s čim manj pritoževanja, ne preveč kritike in sprejemanje situacije kakršna je. Priporočilo, da ne razžalostiš po nepotrebnem nikogar bi morali vsi širiti med vsemi ljudmi in ga dosledno upoštevati pri svojem obnašanju.

Upoštevate nasvete, ki ste jih prejeli po e-pošti?

Manj zastopani spol, 2. februar 2024

EU uveljavlja Pobudo za prostovoljno doseganje ciljne spolne raznolikosti v organih vodenja in nadzora državnih in borznih družb do konca leta 2026. Ciljna spolna raznolikost naj bi bila 40 % za člane nadzornih svetov in skupaj 33% za člane nadzornih svetov in uprav manj zastopanega spola v javnih delniških družbah in družbah v državni lasti. Pozvane družbe naj bi pripravile posebno poročilo Nadzornega sveta za skupščino ter v njem predstavile politiko raznolikosti organov vodenja in nadzora. Predstavile naj bi tudi prizadevanja organa nadzora in drugih deležnikov na področju raznolikosti. Slovenija želi s to pobudo slediti državam, ki so dosegle napredek brez zakonske regulative na tem področju in spremeniti sedanje stanje, ko v Sloveniji ni zaznati tega napredka.

Od obravnavanih družb so bile od začetka tega projekta 1.9. do 31.12.23 v trinajstih spremembe v sestavi organov vodenja in nadzora. Napredovale so tri, nazadovalo jih je 5 družb in ohranjalo stanje 5 družb. Od 51 družb jih 17 že dosega spolno raznolikost v organih nadzora, 18 v organih vodenja in nadzora in 13 v obeh ciljih. Družb, ki ne dosegajo ciljev spolne raznolikosti, je 29, med njimi kar dve iz mojega okolja. Še slabše je stanje v Slovenskem državnem holdingu, kjer je bilo v letu 2023 imenovanih 42 novih članov Nadzornih svetov, od tega le 9 žensk. Razlika med imenovanjem žensk v nadzorne svete med letom 2022/2023 tudi nakazuje zanje na slabšanje.

Meni ti podatki pripovedujejo, da se v vodenju in nadzoru krepi moški svet kljub temu, da je v nadzorni stroki zaposlenih bistveno več žensk kot moških. Uresničevanje poslovne politike družb se izkazuje s primerjavo načrtovanih podatkov z dejansko doseženimi, z finančnimi in ekonomskimi analizami ter z primerjavami izkazanih uradnih podatki o dosežkih dejavnosti v katero posamezna družba spada. Trendi rasti ali upadanja razvojnih ambicij in možnosti posameznih družb se izkazujejo po veljavnih standardih v EU, ki jih masovno zmore obvladovati samo profesionalna stroka in jih tudi pravilno tolmačiti. Če gre nadzornim organom za ugotavljanje dejanskih učinkov poslovanja, ki so dolgoročno edini garant za realnost sprejemanja odločitev o bodočem poslovanju, morajo dobro razumeti izkaze poslovanja in bilance premoženja nadzorovane družbe in jih aplikativno uporabljati s predvidevanji tržnih razmer. Tu ni prostora za bleferje, pa če so še tako poznane in razvpite osebe v poslovnem svetu, tu tudi ni prostora za ljudi, ki okolje obvladujejo z retoriko, ki so na »dobrem glasu«, v nadzoru pač ne more biti uspešen tisti, ki nima ustreznega znanja in se v njem tudi redno izobražuje. Kar poglejte register certificiranih za nadzor pa vam bo takoj jasno, da je to bolj potrpežljivim ženskam namenjen posel.

Tudi v moji dolgoletni praksi se je nenehno izkazovalo, da kakovosten nadzor ne moreš opravljati v več družbah, še enega težko obvladuješ neprofesionalno. Vsak nadzornik se mora zavedati, da mora o dejavnosti družbe, ki jo nadzira, krepiti svoje znanje o njenem tržnem položaju, o položaju dejavnosti v svetu, na borzah in tako naprej. Vse to pa zahteva čas, previdno presojo in še previdnejšo ocenjevanje posameznih projektov tako iz vidika vlaganj kot učinkov poslovanja.

Previdno sprejemajte odločitve o članstvu v nadzornih organih in naj vas visoki prihodki ne prisilo v suženjsko delo brez prostega časa.

Ste tudi vi član katerega od nadzornih organov?

Nazca, 1. februar 2024

Pred desetletji smo se potepali po Peruju v Južni Ameriki in spoznavali stvari, pri katerih smo pozabili zapreti usta. Ne samo, da o njih še nismo slišali, presenečali so nas množični ostanki kulture neznanih ljudstev, ki so tisočletja ustvarjali na tem ozemlju davno pred sedanjimi rodovi. Med najstarejšimi ljudstvi se omenja Norte Chico, ki je zapustilo svojstveno arhitekturo z veliki piramidami iz obdobja 3500 let pred našim štetjem. Sledila jim je kultura Chavin, ki je razvijala verska središča in zanje značilno arhitekturo. Na obali si je kultura Moche organizirala kompleksno družbeno strukturo in keramično produkcijo z realističnimi upodobitvami, gradila pa je tudi velike piramide. Naslednje kulture so bile graditeljice kamnitih struktur, velikih palač, pomembnih arhitekturnih stvaritev, sebi lastno kulturno produkcijo. Potomci vseh teh in še drugih kultur so bili Inki, ustanovitelji največjega imperija v Ameriki.

V tem zgodovinsko izjemnem območju smo popotniki mojega mesta podrobneje spoznali starodavna mesta Cusco, Puma z jezerom Titicaca in Machu Picchu. Cusco je bilo glavno mesto inkovskega cesarstva in poseljeno že pred prihodom Inkov. Inki so ga oblikovali kot orla, njegov glavni trg pa kot pumo. Pri gradnji so uporabljali velike kamnite bloke, ki so jih rezali tako natančno, da pri zlaganju niso uporabljali veziv. Inki so kmetovali in v ta namen gradili terasasta polja. Machu Picchu je med najbolje ohranjenimi inkovskih mest. Sestavljen je iz kompleksa teras, templjev, palač, kamnitih stopnic in terasastih polj. Poleg templja Sonce ima še Tempelj treh oken, glavno palačo ter templje za obredje.

V omejenem času pa žal nismo uspeli videti Nazce znane po ogromnih risbah narisanih na tleh puščave Nazca v južnem delu Peruja. Puščavo prepredajo številne linije ustvarjene med letom 200 p. n. št. In 600 n. št., ki še vedno spadajo med največje skrivnosti arheologije. Krešejo se znanstvena mnenja o tem, da so Nazca lines imele verski pomen ali pa so bile povezane z astronomskimi opazovanji in koledarskimi cikli. Obstajajo pa tudi mnenja, da so linije povezane z vodo, da imajo navigacijske funkcije v puščavi, zelo živo je mnenje, da so linije ustvarile zunajzemeljska bitja da bi vplivala na človekovo kulturo. Skratka Nazca je še vedno nepoznana in izziv za znanost.

Pred dnevi sem iskala knjigo, ki bi me razvedrila, bila zanimiva, optimistična. Če imaš težave te taka knjiga preusmeri na zanimivo vsebino in težave pozabiš. Zagledam na Cobissu Danikena in njegovo knjigo Nazco. Jasno da sem se osredotočila nanjo. Iščem predvsem zaključke Danikena v zvezi z Nazco. Fenomenalni raziskovalni posebnež »požira« stare knjig pa tudi do podrobnosti sledi ugotovitvam najsodobnejših odkritij astronomije, kemije, nanotehnologije, vsega, kar bi razjasnilo od kot smo prišli in kam se vračamo. Mojster priznava, da o Nazci ne more oblikovati končnega mnenja čemu so bile namenjene oznake, linije, podobe velikanov in vseh drugih znamenj vidnih v Nazci samo iz zraka. Potrebne so raziskave tako na sami lokaciji Nazce kot tudi primerjave njenih likov z odkritji pradavnine v drugih delih sveta, zlasti v Indiji. Zanj je nedvoumno, da je civilizacija Nazce obvladovala letenje, potrebovala oznake za varen vzlet in dolet verjetno vse z ciljem, da pridobi potrebne rudnine za svoje projekte.

Skrivnosti še dolgo ne bodo razkrite, ko pa bodo bomo morda tudi izvedeli kdo je okužil planete in galaksije z celično vijačnico, ki se lahko aktivira sama, če najde planet z dovolj toplote.

Vas zanimajo predzgodovinski časi?

Knjige o univerzah, 1. februar 2024.

Knjige sem prebirala od kar se spominjam, pri starih starših Slovenske večernice, ko sva se s staro mamo preselile v preužitkarsko hišo sva brali skupaj s prijateljico Jožico njene knjige kar pod kovtrom in z baterijo, ker smo morali varčevati z elektriko, potem pa smo že odkrili knjižnico v sedežu naše lokalne skupnosti in postali njeni redni obiskovalci. Tako kot se je spreminjala dostopnost knjig, se je izgrajeval naš oseben odnos do vsebine knjig. Romantiko Mohorjevih knjig in zgodb je nadomestila »šunt« literatura, za njo pa knjige obveznega čtiva najprej domače literature nato pa vedno več svetovne klasike. Mene je vodno najbolj zanimal zgodovinski roman in knjige o popotovanjih in tako je še vedno. Trenutno prebiram knjigo o nastajanju univerzitetnega študija v Evropi in ne morem si kaj, da ne bi o tem napisala blog tudi za morebitne moje sledilce.

Študije nakazujejo, da je želja po izpopolnjevanju znanja prisotna od kar je človek na svetu. Šolani ljudje so spoštovani, s šolanjem dokazujemo, da zmoremo opraviti tudi zahtevnejše stvari, odkrivamo neznane možnosti, marsikdo študira iz ljubezni do učenja, skratka, razlogi so osebni, prihajajo pa tudi spodbude iz družine in okolja. Študentov je na svetu preko dvesto petdeset milijon in njihovo število nenehno narašča, temu primerno pa tudi število univerz.

Razvojna pot univerzitetnega študija je odvisna od gospodarskih in političnih potreb družbe. Predno se je model višjega izobraževanja uveljavil in razširil so bile razne cerkvene in mestne šole za pisanje, branje in računanje. Za vpis na srednjeveško univerzo niso obstajali nobeni formalni razlogi. Slušatelji so morali biti krščeni, rojeni v zakonski zvezi in moralne nravi. Slušateljice niso sprejemali. Prvi univerzitetni centri v Evropi so bili Bologna (1088 leta), Pariz (sredi 12. stoletja), Oxford (v 12. stoletju) in Dunaj (1365 leta). V dobi Humanizma in renesanse so se uveljavile akademske skupnosti in uvedli študijski programi humanizma. Razsvetljenstvo je poudarjalo razum, raziskovanja in znanstveni pristop do problematike, začeli so poučevati vse kar je neznano v naravoslovju. V poznejših stoletjih so se s specializiranimi programi prilagajale industriji, širile učne programe novih strok ter se osredotočile na raziskovanja. Bologna na primer je stoletje in pol poučevala samo pravo in šele nato dodala logiko, medicino, astronomijo, filozofijo, gramatiko, aritmetiko, retoriko, grščino, hebrejščino in teologijo. Od ustanovitve dalje deluje neprekinjeno in ima skoraj 2/3 tujih študentov. Oxford je bil dolgo necenjen v vseh študijah razen v teologiji in šele v 19. stoletju so učne programe klasičnega znanja razširili na vse znanstvene in medicinske študije, tuje jezike, zgodovino in podobne vede. Zanimivo je, da je Oxford po razširitvi študijskih programov ustanovil tudi ženski kolidže. Dunajska univerza je stara toliko kot moje mesto. Šele proti koncu 19, stoletja je sprejela tudi ženske, danes ima okoli 180 učnih programov, tretjino profesorjev iz tujine in okoli 100000 študentov.

Univerze so danes tudi prave zakladnice strokovne in leposlovne literature, njihove knjižnice so popolne tako po izboru knjig kot po številu izvodov, ki jih množica študentov potrebuje. So založnice, varuhinje znanstvenih unikatov, muzeji in imajo prostore za kulturne dejavnosti. Danes se vse univerze po svetu kitijo z Nobelovimi nagrajenci, ki jim na svetovi letvici kakovostnega študija prinašajo boljšo uvrstitev. Še vedno največ Nobelovcev prihaja iz najstarejših univerz., ki so danes že prava mesta v mestu, z vso infrastrukturo potrebno za študijsko in znanstveno delo. Vivat Academia!

Se kdaj doma pogovarjate s svojim študentom o univerzi in njegovi fakulteti?

Ženske in vodotoki, 27. januar 2024

V naši državi so vodotoki med naravnimi danosti zelo priljubljeni. Ljudje se ob njih najraje naseljujejo, jih negujejo in varujejo v obsegu svojega dostopa, včasih so jih tudi čistile vaške vodne skupine, danes pa je baje zato zadolžena država. Kakor koli, pomembno je, da jih imamo radi in da si želimo prispevati svoj delež k njihovem ohranjanju.

Ko smo pred leti dobili predlog nove zakonodaje o vodah, se je izkazalo, da smo prebivalci pomembni varuhi vodotokov na Slovenskem. Zahtevali smo referendumsko presojo in predlog zakona zavrnili. Cilji politične elite v obdobju referenduma so se bistveno razlikovali od javnosti. Kot da smo se ljudje šele takrat osvestili nad predlogom takratnega političnega vodstva, da bodo vode dobile svoje lastnike oziroma, da bodo vode v prihodnje služile predvsem gospodarskim namenom. Nastala so različna družbena gibanja, med njimi zelo pomembno žensko gibanje imenovano Varuhinje rek. Slovenske intelektualke z Lučko Bogataj v svojih vrstah, so se v tem gibanju poenotile, da bodo storile vse, kar je v njihovi moči, da reke z vodotoki ostajajo javno dobro, ki naj koristi celotni družbi in se upravlja tako, da se kakovost vode in vodotokov ne bo zmanjševala. Ženske, Varuhinje rek bodo v prvi vrsti spodbujale osveščenost slovenske javnosti o pomenu varovanja naravnih in človeških okolij, predvsem vodotokov, ter pomen aktivnega državljanstva o tem saj je vsaka od nas lahko varuhinja rek in zaščitnica narave.

Prvi projekt Varuhinj rek je bil priprava skupne fotografske razstave z osrednjim motivom slovenske reke in njihove varuhinje. Razstava potuje po državi in jo spremljajo okrogle mize, delavnice za lokalne aktiviste in otroke ter umetniški dogodki, kar vse naj bi promovirali mediji. Trenutno gosti to razstavo Ljubljanski grad. Varuhinje si želijo sodelovati tudi z lokalnimi oblastmi, da povečajo svojo pozornost do vodotokov tako pri njihovem vzdrževanju kot pri urbanih odločitvah in konkretnih lokalnih izzivih. Skupna razstava je združeno delo slovenskih fotografov, naravovarstvenikov, novinarjev, umetnikov, ljubiteljev narave, predstavnikov civilne družbe in lokalnih skupnosti. Z njo vabijo k sodelovanju taborniške, ribiške, rekreativne in podobna društva, posameznike, mlade, šolske otroke, turiste, družbene iniciative in lokalne oblasti. Prepotovala je že Slovenijo od Kanala ob Soči do Bele krajine in Goričkega. Služi kot platforma za povezovanje okoljevarstvenih pobud, stroke in javnosti pri iskanju skupnih rešitev za ustreznejšo ureditev rek v prihodnje.

Projekt so zasnovale in ga izvajajo ženske, ker so najbolj zainteresirane za spodbujanje zaščite naravnih in človeških okolij, celinskih voda, trajnostnega razvoja in zdravega načina življenja v sobivanju z naravo. Dejstvo je, da tako pri nas kot v tujini v ospredje bojev za naravo , okolje in vodo večinoma stopajo ženske. Seveda pa so Varuhinje rek spoštljive do Varuhov rek torej moških, ki so odločujoči zlasti v lokalnih skupnostih. Ima pa vsaka reka svoje specifične probleme, ki jih varuhinje ali varuh lahko odkrijeta, toda rešitev pripravi le strokovnjak na področju varovanja narave.

Gibanje Varuhinje rek se širi in krepi. varuhinjo že imajo reke Drava, Sava, Krka, Kamniška Bistrica, Kolpa, Sora, Soča, Sava Bohinjka in Sava Dolinka, Križne jame, Vipava in druge. Učinki se bodo pokazali le, če bodo Varuhinje rek povezovale lokalne skupnosti skozi katere reke tečejo in jih prepričale za skupne akcije.

Sodelujete kot Varuhinja ali Varuh rek?

Naše naložbe, 30.januar 2024

Kot varčni in dobri gospodarji moramo za varnost družine in doma poskrbeti za ustrezne rezerve v denarju oziroma z donosnimi naložbami privarčevane gotovine. Še posebno je pomembno, da se pametno odločamo v današnjem času, ko nas tare inflacija in ko za svoje prihranke na bankah ne prejmemo obresti. Za dobre naložbe imamo veliko različnih priložnosti. Lahko kupimo delnice velikih in pomembnih slovenskih podjetji, obveznice za katere je zainteresirana država, deleže v investicijskih skladih, ki jih ponuja zlasti zavarovalništvo in ne nazadnje nabava kriptovalut katerih donosi neverjetno rastejo. Naložbe gotovine v materialno premoženje je druga oblika ohranjanja našega premoženja pred zmanjševanjem vrednosti zaradi inflacije, ki ga prepoznavamo najbolj masovno v nakupu prostorov za oddajo v najem podjetjem ali stanovalcem. Mlajši se zatekajo v nakup zemljišč doma in v tujini bodi si za lastne potrebe, razvoj specifičnega sadja, morebitne gradnje ali prodajo, če bo cena zemljišča ugodna. So pa tudi možne naložbe v umetnine, zlato in podobne predmete, ki jim dolgoročno cena le narašča, pri njih pa je nujno poznati njihove posebne oblike trženja.

Največ nas je malih varčevalcev s prihranki do deset minimalnih plač in največ nas je tistih, ki nas tare dilema ali je ponudniku naložbe verjeti ali pa bomo zopet doživeli zlom slovenske borze kot se je to zgodilo v času največjega zaupanja v gospodarske naložbe pred desetletjem. Nimamo pregleda nad gibanjem trga finančnih instrumentov do take mere, da bi bili varni pred morebitnimi izkoriščevalci našega zaupanja. Želimo si in potrebujemo strokovne nasvete ljudi ali ustanov, ki se profesionalna ukvarjajo z naložbami malih vlagateljev, da nam pomagajo pri oblikovanju portfejla, ki bi bil kar se da stabilen, donosen in varen. Ponudba svetovalnih uslug je pri nas izjemno velika, nekateri ponudniku so se v preteklih desetletjih tudi strokovno izpopolnili do take mere, da bi jim lahko zaupali, če bi bila država politično stabilna in nanje ne bi mogli vplivati posamezniki in aferaši. Ni se čuditi, da se po spletu iščejo svetovalci v tujini, zlasti v EU, ki so morda objektivneši od domačih, zagotovo pa bolj praktično uveljavljeni v novejših oblikah investiranja kot je na primer nakup kriptovalut. Poleg njihovih visokih donosov poznajo tudi njihove nevarnosti in slabosti.

Mali investitorji pri nas bolj slabo poznamo kriptovalute. To so digitalne in virtualne valute, ki koristijo kriptografske tehnike za zavarovanje transakcij, kontrolo izdajanja novih enot in potrditve transfera gotovine preko decentraliziranegaregistra transakcij. Kriptovalute nimajo centralne avtoritete in kontrole, promet poteka neposredno preko koristnikov. Zagotovljena je zaščita vseh transakcij. Večina teh valut ima omejeno ponudbo in anonimne koristnike. Na trgu deluje preko 2000 kriptovalut z njihovimi investicijami vred, poznana je zlast Bitcoin (BTC). Njihov trg je zelo dinamičen z veliko sprememb cen in tehnologij. Potrebna je skrajna pazljivost, da se dosega večje donose in zmanjšujejo rizirki. Vabljive in nevarne kriptovalute so v preteklem letu zagotvljale 12 % donose, posle z njimi pa prevzemajo strokovno podkovane in s podatki oborožene svetovalne hiše kot je na prier Inc Global, ki s košarico izbranih kriptovalut zagotavlja dober donos in ima finančno licenco za upravljanje kriptovalut v Angliji.

Izgube vrednosti premoženja zaradi inflacije je za vse družine res velik problem in obremenitev zato se bomo morali slej kot prej poučiti utdi o kriptovalutah in drugih oblikah naložb. Pri morebitni odločitvi o naložbah v kriptovaluto je nasvet skoraj da nujen saj je svetovna ponudba velika, vendar polna pasti. Previdnost je mati modrosti!

Ste se morda že poglobili v presojo kriptovalute?Vrh obrazca

Mestno redarstvo pa tako! 29. januar 2024

V mojem mestu so pristojni organi ustanovili Mestno redarstvo, ki ugotavlja ali smo parkirali po predpisih. Mestni prostor je do zadnjega koščka razdeljen na posamezne parkomate in kot zgleda, zajema tudi parkirišča trgovin. Ko sem bila odpuščena iz bolnišnice, me je sin zapeljal do trgovine kjer redno nabavljam, da si kupim osnovne prehranske izdelke, saj doma ni bilo nikogar več kor en mesec. Pripeljal je nabavni voziček na katerega sem se opirala in odšla v trgovino samo z eno berglo, drugo pa sem pustila v avtu, ki sva ga parkirala na prostoru za invalide. Iz avta nisem mogla, če vrata avtomobila niso bila popolnoma odprta kar na parkiriščih neinvalidov sploh ni možno zagotoviti. Mislila sem si, da bo morebitni kontrolor prepoznal po bergli v avtu, da gre za invalidnega kupca. Naj še poudarim, da je na parkirišču Mercatorja Bršljin najmanj deset parkirišč z rumeno oznako in v času najinega parkiranja ni bilo na njih nikogar – vsa invalidska parkirišča so bila prazna.

Po nabavi sva na avtu zagledala obvestilo Mestnega redarstva, sprintano na printerju z vsemi podatki o plačilu globe 200,00 EUR. Parkirišča za invalidne so bila še vedno prazna. Odpeljala sva se na sedež Redarstva, kjer je prijazna njihova sodelavka videla mene, moje bergle in moje težave po operaciji. Naročila je, naj narediva vlogo za odpravo globe in priloživa izvid bolnišnice o moji invalidnosti. Še istega dne sva to poslala in čez par dni dobim neprijazen odgovor, da odprava ni možna, da moram kazen plačati, če plačam v osmih dneh samo ½ in da naj se pritožim na njihove nadrejene. Gospod po obvestilu in priimku medved je z odgovorom poudaril »svoje mesto v trgovini porcelana«. Ni mu padlo na pamet, da naslednji dan po odpustu iz bolnišnice ne morem hoditi sama, saj je sin v službi, po stopnicah je boleče in počasno, v uradu si neokreten, marsičemu se ne moreš prilagoditi kot na primer stati pred šalterjem in podobno. Gospod je imel v rokah zdravniški izvid, uradni dokument o tem, kaj smem in kaj ne, da invalidnost ne bom podaljševala. V dno duše me je bolj zabolelo kot bolečina nog. Ni pomislil, da se z dvema berglama in bolečino težko oblačim, ne morem obuti, še manj priti v mesto na gospodu nadrejeni urad, ga najti v veliki večnadstropni stavbi in ob vsem tem izjemno pozorno paziti, da ne padem. V roki je imel dokaz o mojih težavah. Ni mu padlo na pamet, da nisva parkirala na mestnem zemljišču ampak na parkirišču trgovine z osnovnimi življenjskimi potrebami. Ne, vse to je gospodu, ki naj bi varoval invalide, popolnoma tuje. Avto nima invalidske izkaznice, ne briga me kaj prevaža in čemu služi.

Naša družba je postala formalistična in ne zaznava več težav, ki jih ljudje dejansko imamo, če pa jih že zazna nima ali zakonske podlage ali pravila, po katerem bi lahko posledice formalizma odpravila ali vsaj ublažila. Tudi se ta družba ne zaveda več, da je bolan človek nezadovoljen sam s seboj in zato bolj občutljiv za vsako besedo. Ni nujno, da se bolan sam sebi smili kot je verjetno ocenil redar, res pa je, da pričakuje od okolja razumevanje, če že ne pomoč. Gospodu redarju sem sporočila, da nadaljnjega postopka zdravstveno nisem sposobna voditi, še posebno ne v primeru nerazumevanja in nato globo poravnala v ½ od 200.- EUR. Toda tudi pri tem sem se počutila nekako kriva ko sem pomislila na tiste, ki jim visoka globe ne da bi kdo bil kakorkoli prizadet, podraži vsakodnevno prehrano, prikrajša otroke ali onemogoči kulturni dogodek. Proti formalizmu se moramo boriti in vsak od nas mora imeti vsaj osnovno mero empatije do težav invalida, šele potem pa sme vprašati tudi zakaj invalid ni pridobil invalidsko izkaznico. V mojem primeru je nisem mogla zagotoviti zaradi dela prostih dni., ki so sledili mojemu izpustu iz bolnišnice okoli 14 ure v petek. Ta blog je le moj protest proti formalizmu lokalne oblasti.

Ste se tudi vi kdaj srečali s tako aroganco?

Ženske in vodotoki, 27. januar 2024

V naši državi so vodotoki med naravnimi danosti zelo priljubljeni. Ljudje se ob njih najraje naseljujejo, jih negujejo in varujejo v obsegu svojega dostopa, včasih so jih tudi čistile vaške vodne skupine, danes pa je baje zato zadolžena država. Kakor koli, pomembno je, da jih imamo radi in da si želimo prispevati svoj delež k njihovem ohranjanju.

Ko smo pred leti dobili predlog nove zakonodaje o vodah, se je izkazalo, da smo prebivalci pomembni varuhi vodotokov na Slovenskem. Zahtevali smo referendumsko presojo in predlog zakona zavrnili. Cilji politične elite v obdobju referenduma so se bistveno razlikovali od javnosti. Kot da smo se ljudje šele takrat osvestili nad predlogom takratnega političnega vodstva, da bodo vode dobile svoje lastnike oziroma, da bodo vode v prihodnje služile predvsem gospodarskim namenom. Nastala so različna družbena gibanja, med njimi zelo pomembno žensko gibanje imenovano Varuhinje rek. Slovenske intelektualke z Lučko Bogataj v svojih vrstah, so se v tem gibanju poenotile, da bodo storile vse, kar je v njihovi moči, da reke z vodotoki ostajajo javno dobro, ki naj koristi celotni družbi in se upravlja tako, da se kakovost vode in vodotokov ne bo zmanjševala. Ženske, Varuhinje rek bodo v prvi vrsti spodbujale osveščenost slovenske javnosti o pomenu varovanja naravnih in človeških okolij, predvsem vodotokov, ter pomen aktivnega državljanstva o tem saj je vsaka od nas lahko varuhinja rek in zaščitnica narave.

Prvi projekt Varuhinj rek je bil priprava skupne fotografske razstave z osrednjim motivom slovenske reke in njihove varuhinje. Razstava potuje po državi in jo spremljajo okrogle mize, delavnice za lokalne aktiviste in otroke ter umetniški dogodki, kar vse naj bi promovirali mediji. Trenutno gosti to razstavo Ljubljanski grad. Varuhinje si želijo sodelovati tudi z lokalnimi oblastmi, da povečajo svojo pozornost do vodotokov tako pri njihovem vzdrževanju kot pri urbanih odločitvah in konkretnih lokalnih izzivih. Skupna razstava je združeno delo slovenskih fotografov, naravovarstvenikov, novinarjev, umetnikov, ljubiteljev narave, predstavnikov civilne družbe in lokalnih skupnosti. Z njo vabijo k sodelovanju taborniške, ribiške, rekreativne in podobna društva, posameznike, mlade, šolske otroke, turiste, družbene iniciative in lokalne oblasti. Prepotovala je že Slovenijo od Kanala ob Soči do Bele krajine in Goričkega. Služi kot platforma za povezovanje okoljevarstvenih pobud, stroke in javnosti pri iskanju skupnih rešitev za ustreznejšo ureditev rek v prihodnje.

Projekt so zasnovale in ga izvajajo ženske, ker so najbolj zainteresirane za spodbujanje zaščite naravnih in človeških okolij, celinskih voda, trajnostnega razvoja in zdravega načina življenja v sobivanju z naravo. Dejstvo je, da tako pri nas kot v tujini v ospredje bojev za naravo , okolje in vodo večinoma stopajo ženske. Seveda pa so Varuhinje rek spoštljive do Varuhov rek torej moških, ki so odločujoči zlasti v lokalnih skupnostih. Ima pa vsaka reka svoje specifične probleme, ki jih varuhinje ali varuh lahko odkrijeta, toda rešitev pripravi le strokovnjak na področju varovanja narave.

Gibanje Varuhinje rek se širi in krepi. varuhinjo že imajo reke Drava, Sava, Krka, Kamniška Bistrica, Kolpa, Sora, Soča, Sava Bohinjka in Sava Dolinka, Križne jame, Vipava in druge. Učinki se bodo pokazali le, če bodo Varuhinje rek povezovale lokalne skupnosti skozi katere reke tečejo in jih prepričale za skupne akcije.

Sodelujete kot Varuhinja ali Varuh rek?

Rojstvo potomstva, 26. januar 2024

V našem kolektivnem spominu je za vedno zapisano, da se je v drugi svetovni vojni zgodil zločin proti Judom, pozneje poimenovan holokavst. Združeni narodi so razglasili 27. januar za svetovni dan spomina na žrtve. Vsako leto se poklonimo spominu judovskih žrtev, zaprtih v taboriščih smrti po Evropi, ki so jih imeli nacisti od leta 1941 do 1945. V Tel Avivu sem si pred desetletji ogledala Muzej holokavsta, v notranjosti je popolnoma temen in se v tej temi prikazujejo slike otrok, žensk, možkih predno so jih internirali, popolnoma izstradanih v taboriščih in odpeljanih v krematorij. Vidiš kako močno so bili prizadeti nedolžni ljudje, umetniki, kmeti, mladi komunisti in predvsem Judje, postaneš aktivist in borec proti kakršnem koli nasilju, ideologiji zla. To smo mi, vojna generacija.

Za mene je bila ta druga svetovna vojna kot obdobje spoznavanja dejstev tja do konca petdesetih let še posebno pomembno. Po smrti deda nisem imela več družine in zaradi šolanja sem se morala preseliti k mami v Ljubljano. Njen mož je postal moj očim, ki mi je bil izjemno naklonjen, vesel, kadar sem bila v čem dobra in žalosten, kadar se je kje kaj zataknilo. Naučil me je voziti kolo, motor in avto in še mnogo dobrega bi lahko naštevala. Moj očim je bil šibke postave, včasih utrujen, včasih žalosten. Kot partizana so ga ujeli nacisti in ga odpeljali v Dachau kjer je bil mučen, lačen in zaničevan do osvoboditve taborišča. Vrnil se je domov na Barje, do rojstne hiše peš, tam pa žal ni našel nikogar. Kar niso domačih pobili nacisti, se je razselilo, da je ostalo živo. Moj očim ni imel poklica, k sreči pa so ga sprejeli električarji in pri njih se je priučil do kvalifikacije. Bil je skromen, zadovoljen z vsem in srečen, da je ostal živ. Počasi so se domov vrnili tudi njegovi domači, dva brata in sestra Fani. O sebi, o Dachau in holokavstu moj očim ni nikoli spregovoril, tudi moji mami se ni izpovedal in svoja doživetja odnesel v prezgodnji grob.

Življenje pa je neuničljivo in tudi družina mojega očima se je po vojni večala. Brata sta imela vsak dva potomca, sestra Fani pa samo hčerko Zdenko. Ta nečakinja mojega očima je povila tri dekleta, ena prijetnejša od druge in najmlajša Nina, pravnukinja mojega očima, je danes rodila krepkega sina. Že ko se je rodil moj sin, se ga je moj očim resnično nad vse razveselil. Najprej mu je kupil konjička, ki je še vedno pri hiši, čeprav je minilo že pol stoletja. Če bi bil še živ, se prepričana, da bi takega konjička kupil tudi Nininemu prvorojencu. Otroke je imel zelo rad, zakaj ni imel svojih pa mi ni nikoli zaupal.

Očimova sestra Fani je danes že krepko čez devetdeset, njena Zdenka v grobu, Zdenkina dekleta pa v najlepših letih. Tudi sama se hitro staram. Ko me je babica obvestila o rojstvu Nininega in Gregorjevega sinka, sem se najprej spomnila na očima in njegovo veselje z otroci, nato pa na vse njegove, ki so me kot študentko izjemno lepo sprejeli za kar sem jim bila vedno močno hvaležna. Poslala sem Nini naslednjo čestitko:

Posijalo vama je SONCE, ki ne bo nikoli zašlo. Veselim se z vama lepih sončnih, veselih in ustvarjalnih let, ki jih boste v družini doživljali in želim vam, da bi bili kar se da srečni! Kot Rojenica iz pod Gorjancev dojenčku polagam v zibelko napotilo: »Srečno pot v ta zanimivi, veliki in včasih nerazumljivi svet, sprejemaj ga kakršen je in v njem uresničuj svoje sanje! Prababici Faniki, pradedku Francetu in babici Ireni polagam na srce, da storijo vse za dobrobit mlade družinice in jo varujejo kot punčico v svojem očesu!

kako se pa vi spominjate na drugo svetovno vojno?

Osamljenost, 25. januar 2024.

Razlog za vsebino tega bloga je mnenje strica Jožeta, da se človek počuti osamljenega če nima kaj početi. Danes skoraj ni človeka, ki nima zadovoljene fiziološke potrebe in, če se mu ni potrebno prizadevati za preživetje nima dela in je osamljen. Stric Jožko meni, da bi si moral zagotoviti delo, če se ga ne nakazuje, da je osamljen zaradi svoje lenobe. Razvila se je obširna debata za in proti izraženemu mnenju v kateri se je vse sukalo okoli tega ali človek potrebuje poleg hrane, vode, obleke in bivalnega prostora še kaj drugega.

Najprej smo seveda poskušali ugotoviti kaj je osamljenost. Med mnogimi definicijami nam je najbolj odgovarja tista, ki naj bi veljala za staro in mlado kajti analize in raziskave kažejo, da je danes osamljenih vedno več mladih in torej osamljenost ni problem samo starih. Temelj srečnega življenja so krepke socialne vezi ljudi, če se ljudje čutijo povezane z drugimi so srečnejši, bolj zdravi in dosegajo boljšo storilnost dela. Osamljeni se počutijo ljudje, ki v socialnih povezavah ne sodelujejo bodi si zaradi občutka manjvrednosti, slabo samopodobo, prenizko stopnjo samozavesti, slabim zdravjem, nepripravljenostjo za tveganje.

Strokovnjaki opozarjajo, da pogosto zanemarjamo svoje psihološke potrebe, ki naj bi bile ključne za naše zadovoljstvo in zadovoljivo počutje. Dajanje in prejemanje pozornosti drugih ljudem nam daje občutek sprejetosti. Če je kdo prikrajšan za užitek ob doseženem cilju, izpolnitvi namena pomeni, da se vdaja občutkom strahu in izogibanja. Hočemo biti del nečesa večjega kar odvrača od nas stran pozornost do nas samih. Potrebujemo učenje, preskušnje, nove stvari, v naši naravi je, da iščemo rešitve, nadgrajujemo znanje. Svoje sanje želimo deliti z nekom, osebo na katero se lahko zanesemo. Vsaj del svojega življenja želimo imeti pod kontrolo, da v težkih trenutkih najdemo rešitve, ohranjamo identiteto. Želimo imeti priznano, da smo v nečem dobri, da nekaj delamo dobro in nam to skupnost priznava. Hočemo živeti varno fizično, finančno, zdravstveno in socialno, da s tem pridobimo občutek stabilnosti, pomirjenosti.

Če te psihološke potrebe zanemarjamo, se jim odrekamo ali kako drugače izogibamo je nujno spremeniti svoj življenjski slog in navade. Čeprav je težko priznajmo družini ali komu drugemu, da smo osamljeni. Že zaradi priznanja se človek počuti bolje, največkrat pa okolje ponudi tudi pomoč. Včasih pomagajo mediji, posebno splet za klepet, poučitev, razjasnitev določene problematike, ki nas zainteresira in potegne iz osamljenosti. Pomaga tudi obujanje nekdanjih stikov, ki so odlično zdravilo proti osamljenosti. Človek je lahko osamljen tudi v množici in torej moramo razmisliti, če nikomur ne pustimo v svojo bližino. Občutek pripadnosti pridobimo s sodelovanjem v kakršni koli organizaciji z ljudmi podobnih interesov. Poslušanje podkastov je blažilno, spodbuja k razmisleku in pripomore k zmanjševanju osamljenosti. Hobiji, prostovoljstvo ali hišni ljubljenčki zelo uspešno odpravljajo osamljenost.

Ljudje včasih potrebujemo samoto, ki pa jo ne moremo enačiti z osamljenostjo. Samota je čas, ki ga posvetimo sebi, da premislimo o svojem osebnem razvoju, da ocenjujemo svoje sanje in dejanja, da se dobro počutimo ob zadovoljstvu in smo kritični do svojih slabosti.

Zanimivo, da o lenobi ni bilo izrečenega ničesar, lahko pa bi le poudarili, da se marsikaj slabega skoti v nas prav zaradi človeške ležernosti in nedelavnosti.

Ste morda osamljeni?

Palestina, 29. januar 2024

Uboga Palestina, le kaj je storila svetu, da jo ta že tako dolgo neizmerno muči. Komaj se malo opomore od vojne, že se spravi nanjo največja vojaška industrija na svetu, na prebivalce tiste male zaplate sveta, kjer slabo uspeva vse, kar je za življenje potrebno in se njena panorama tako lepo vidi iz gore Nebo.

Od kar sem na svetu vem za Palestino. Na domačiji mojih starih staršev je bila poznana kot božja dežela, kjer se je rodil in deloval Kristus. Kot naročniki knjig Mohorjeve družbe smo dobivali vsako leto kakšno knjigo, ki je pripovedovala o Palestini, njenem Jeruzalemu in njeni šotorski poselitvi. Prav zaradi časti, ki jo je do te dežele gojila moja rodovina, sem med prvimi svojimi popotovanji po svetu izbrala Palestino, doživela Jeruzalem, Betlehem, Žalostno goro, Zid žalovanja, Jordan, Masado, Nazaret in še veliko drugega vse tja do Črnega morja. Čisto majhen del njihovega območja so zasedli Izraelci, ki so jim ZN priznali kot njihovo državo. V prizadevanjih naše države, da bi se svet pravičnejše organiziral, so Palestinci sodelovali v gibanju neuvrščenih, njihov vodja Arafat pa je bil naš prijatelj. Nenehno se je pritoževal nad posegi Izraelcev na ozemlje Palestine in iskal zaveznike po vsem svetu, tudi pri Mandeli v Južni Afriki. Zdaj se več ne spomnim vseh stricev iz ozadja, ki so Izraelu pomaga pridobivati vedno nova območja palestinskega ozemlja seveda z orožjem. Spori, bitke, pogajanja, nagajanja in sovraštva so iz leta v leto rasla, pripeljala so do današnjega stanja, ko je Izrael eksplicitno na mednarodnem sodišču tožen zaradi genocida, ko je palestinska Gaza ena sama ruševina, ko umirajo predvsem ženske in otroci in po kateri se klati Izraelsko vojaštvo z orožjem ZDA. Ponavljajo se dejanja, ki so jih Izraelci doživljali v Evropi v drugi svetovni vojni. Cel svet obsoja ta absurd a žal v pristojnih organih OZN ni možno doseči dogovora o ustavitvi vojne, tudi vodstvo EU podpira Izrael, seveda slovenski pristojni organi kljub članstvu v VS, se izogibajo jasnim stališčem do genocida.

Toda, državljani Slovenije že od začetka trenutne krize opozarjajo, da je treba vojno v Palestini takoj ustavili, žal neuspešno in zgleda, da bo prišlo do državljanske nepokorščine oziroma upora proti pristojnim organom v naši državi. Svobodomiselna gibanja v Sloveniji kot so Mladina, Institut 8. marec, Mirovni institut , skupaj članstvo v kakšnih petdesetih društvih je oblikovalo ultimat za pristojni organ Republike Slovenije, da naj podpira sojenje genocidu, da priznava Palestino kot državo, da Slovenija prekine diplomatske odnose z Izraelom in da se uvede embargo nad uvoz orožja v Izrael. Gibanje zbira podpise, včeraj jih je bilo okoli 4.000, danes že 5.518. Dragi bralci bloga, pokažite svojo državljansko voljo, ustavimo mučenje Palestincev in prizadevajmo si za mir vseh ljudi na zemlji, ker DOST JE!

Ni več samo Palestina trpinčena, vojna se širi na Jemen, zajela je Iran, napaden je že Pakistan, v nevarnosti so tovori svetovne trgovine. Pa kam to vodi, kdo ima od trpljenja ljudi koristi? Proizvajalci in dobavitelji orožja v prvi vrsti tisti v ZDA. Bajne dobičke kujejo še vedno v Ukrajini in radi bi jih še povečali s sodelovanjem pri obnovi z njihovim orožjem uničenih mest in vasi. Da bi ohranili zaposlene v orožarski industriji iščejo nove kupce, če jih ni, začnejo z napadi na jemenske razbojnike, ki so slučajno prijatelji Hamasa in tako se naprej množijo vojna žarišča v katerih izgubljajo otroci, šolarji, družine ne da bi bili česar koli krivi. Ves svet protestira, tudi ljudje ZDA, tudi vsi Evropejci, a te glasove ne sliši nekaj posameznikov, ki jim vojne koristijo za uresničevanje osebnih interesov. Žalostno toda resnično!

Se boste pridružili predlogom gibanja »DOST JE!« ?

Dediščina Dolenjske, 21. januar 2024

Dan mi je polepšal prispevek v Delu o kulturnih spomenikih, ki propadajo vsem na očeh v območju, ki ga pokriva Območna enota mojega mesta Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Vodja enote nas je ob 40 letnici enote seznanil, da delujejo v 18 občinah in skrbijo za 3275 enot nepremične kulturne dediščine, od tega državnega pomena 36 in lokalnega pomena 757 enot, za vzdrževanje ostalih enot skrbijo lastniki. Ugotavlja, da tako država kot občine premalo namenjajo za vzdrževanje nepremičninske dediščine in da ta vidno propada prav tako pa tudi rokodelstvo in izvajalci brez katerih kakovostna obnova spomenikov ni možna. Na primer skodlarstvo, kamnarstvo, restavratorstvo in podobne dejavnosti.

Moja prva misel ob teh podatkih je bila namenjena prilikam in priložnostim, ki jih toliko spomeniških enot ponuja oziroma omogoča določeni lokalni skupnosti. Zamislite si, če bi vse te spomenike dostojno obnovili in vzdrževali, kaj vse bi radovedna mladina, turisti, znanstveniki in številni drugi interesi spoznali v teh osemnajstih občinah. Področje je »odprta knjiga« za vsaj 2000 let ustvarjanja ljudi, ki so po tem območju gospodarili, se borili na svojo zemljo in za preživetje in tako omogočili obstanek številnih rodov, katerih potomci smo. Čudim se, da v programih države in občin ni spomeniško varstvo kulturnih spomenikov med prioritetami oziroma, da njihova raba in koristnosti sploh niso sestavni del proračunskih prihodkov in odhodkov. Zakaj jih torej imamo, evidentiramo, varujemo, obremenjujemo lastnike in še bi lahko naštevala. Zakaj na primer sosednje Posavje že vsaj pol stoletja s pridom koristi obnovljeno graščino Pišece, kako je Sevnica pridobila sredstva za obnovo in koristno rabo svojega gradu, da o Brestanici in Raki sploh ne govorim. Če se ozremo na kulturne spomenike države je na primer obnovljen celo Strmol pod nazivom državnega protokola, pa Podvin, da dvorec dr. Rodeta sploh ne omenim.

In kako je z našimi gradovi? Napisala sem že neštetokrat, Hmeljnih, Soteska, Prežek, Stari grad, Grm in drugi so nekoč že imeli svoje skrbnike, danes propadajo, so že propadli ali pa čakajo ne vem česa? Pa ne zaradi denarja, tega še nikoli ni bilo na razpolago več, kot ga je danes, propadajo zato, ker se zanje na državnem in občinskem nivoju nihče ne briga, nimajo programa, ki bi bil donosen, nimajo ljudi, ki bi se zagrizli v organizacijske probleme aktiviranja spomenikov, ne prepoznajo koristnosti in možne donosnost, pomembne so jim vaške ceste, brvi čez potoke in podobne komunalne povezave, ker te vzbujajo zaupanje volivcev v elito.

Nujno bi bilo aktivirati civilno družbo, da zbeza na dan interes profesionalcev za razvoj krajev kjer spomeniki obstajajo. Podpreti je predlog vodje območne enote, da se med seboj povežejo lastniki kulturnih spomenikov. Že ta dva ukrepa bi lahko pripomogla za nastanek gibanja »zgodovina za prihodnost mojega kraja«, ki bi ga z veseljem bogatili arheologi, zgodovinarji, rokodelc, vsi, ki jim domača vas, trg ali mesto pomenita več kot samo spalno naselje. V Društvu Novo mesto smo si leta prizadevali za ustanovitev Mestnega muzeja, ki ga ima že vsako mesto. Zakaj tega ne bi začeli udejanjati v gradu Grm, v krajevni skupnosti z mladimi naprednimi člani Sveta? Znamenito vinsko klet gradu Grm bi lahko v sodelovanju z vinogradniki sveta razvili v strokovno, reprezentančno in protokolarno institucijo za poučevanje kulture pitja in vsega, kar vinarstvo potrebuje za večjo donosnost svojega posla. Strokovna priprava programov za vsak spomenik je nujna, sicer ni uspeha pa tudi ne investitorja. Če programa ne moremo ali nočemo strokovno pripraviti je spomenik brezpredmeten.

Bi se vključili v gibanje za razvoj kraja kjer živite?

Sneg, 19. januar 2024

Kot vsako jutro tudi danes odpiram okna in vrata, da se hiška napolni s svežim zrakom. Zapihalo je in me skoraj potegnilo na teraso, tresnila sta okno in balkonska vrata, padal je dež. Zavita v puhovko sem komaj vzdržala 15 minut, kar naj bi bilo optimalno jutranje zračenje moje hiše po navodilih nekdanjega zdravstvenega ministra. V nekaj minutah so se dežne kaplje spremenile v snežinke, severni veter jih je prinašal vse več in več, neverjetno a resnično je bilo v nekaj minutah vse belo, kot v pravljici, moj gozd in vrt, cesta pred hišo, sosedovo domovanje,… kar stala sem pri oknu in uživala v razgledovanju pobeljene narave. Bil je prvi letošnji sneg, nametalo ga je več kot 20 cm in ker sem na berglah, ne morem iz hiše. Stric Jožko je kljub vremenu le prišel pogledati, če sem še živa in mi prepovedal kakršen koli izhod ker povsod drsi. Delam načrte kako bom sneg skidala, da ga ne bo potlačil traktor, ki očišča cesto. Snega je vedno več, ne pride pa mi nič pametnega na misel kako ga bom odstranila.

Po kosilu se je snežni metež umiril, ni bilo ne vem kako mrzlo, ker je nehalo pihati, odločim se, da bom naredila stezico od ceste do stopnic in iz garaže do ceste. Obujem eskimke, oblečem bundo, nataknem rokavice in se vsa tresem, da bom kljub opremi, zdrsela na operiran kolk in ga poškodovala. Ko odprem garažna vrata pa neposredni sosedi že čistijo vsak svoj del in seveda, ko zagledajo moje bergle, takoj priskočijo in kot bi mignil je bil prostor pred garažo čist in tudi do stopnic je bilo počiščeno. Zahvaljevala sem se vsem trem najlepše kot sem zmogla, saj so mi res naredili neprecenljivo uslugo.

Jutro naslednjega dne je bilo hladno, stopnice ledene, cesta prav tako. Pride stric Jože in ponovno prepoveduje stopiti iz hiše. Uh, pogrešam jutranji sprehod a bojim se zdrsa in spet razmišljam kako odkidati preostanek snega, da ne bom imela do pomladi mokro. Po osmi uri se oglasi po telefonu sin, »prihajamo na kidanje snega« super, po eni uri je dvorišče počiščeno in smeti odnesene v posode. Morali so že po eni uri domov, ker imajo zopet tekme v odbojki, eno v Kočevju in drugo v dvorani Tivoli, pa še sejem informatike je treba obiskati. Je to kakšna nedelja za počitek? Toda tako danes živijo moderne družine, v avtu in po telefonu tečejo komunikacije in opozorila drug drugemu, da se kakšna obveznost ne prezre, ni časa, da bi se usedli, malo poležali na kavču in si nabirali energijo v naravi, ki je ta zimski dan res enkratna.

Meni so najlepša drevesa, ki se jih je sneg prijel in nanje sije sonce. Vse se svetlika kot v pravljicah. Tam pa tam iz snega štrli kakšna vrtnica, ki ima še cvet, žal zmrznjen. Iz snega pokuka tudi grm rožmarina, hermelika in palice hortenzije. Vse je mirno, sveže, prezračeno in prijetno. Misli mi uhajajo v otroštvo, ko smo se ob prvem snegu že sankali po klancih vasi in se tresli od mraza. Oprema je bila več kot skromna, sanke narejene doma, mazali smo jih s kakšno kožo, da so hitreje stekle po snegu. Mokri in premraženi smo se nagnetli v hiši okoli peči in poslušali pridige kako neprevidni smo, ker lahko dobimo pljučnico in pomremo. V obrambo pred pljučnico smo zlezli na peč in tam v glavnem pospali tako, da smo na strahove mimogrede pozabili in se drugi dan spet podili po sankališčih.

Res lepe trenutke pa smo več let doživljali na smučiščih po Sloveniji in Koroški. S sinom sva bila na smučarskih tečajih tovarne kjer sem delal, potem pa sva več let s prijatelji obiskovala vsako soboto in nedeljo gorska smučišča. V začetku smučarije na Slovenskem so bila naša smučišča lepo urejena in nam veliko nudila za zmerno ceno.

Kakšne izkušnje pa imate vi s snegom?

Izjemna čestitka, 18. januar 2024.

Prispela je šele sredi januarja ne da bi pošiljateljica sporočila zakaj zamuja. Ker pa je dolga in izčrpna ocenjujem, da bo zanimala predvsem nekoliko bolj disciplinirane, sanjave bralce v starosti. Upam, da mi kdo ne bo očital starizma, Opomnik za pomembne stvari v letu 2024 je resno branje, življenje po njem pa zahtevno.

Zdravje: Pijte veliko vode, zajtrkujte kot kralj, kosite kot služabnik, večerjajte pa kot berač, jejte čim več presne hrane – sadja, zelenjave in tiste, ki jo lahko sami naberete in čim manj industrijsko predelane, živite z EGE: energija-gorečnost-empatija, najdite si čas za meditacijo, čim več se igrajte, preberite več knjig, kot v prejšnjem letu, sedite v tišini vsaj 10 minut na dan, spite po 7 ur, hodite 10-30 minut vsak dan in se pri tem smehljajte.

Osebnost: Ne primerjajte svojega življenja z drugimi, ne veste, za kaj pravzaprav gre na njihovem »potovanju«, ne imejte negativnih misli ali stvari, ki jih ne morete nadzorovati. namesto tega vložite svojo energijo v sedanji pozitiven trenutek, ne delajte preveč, ne presegajte svojih meja, ne bodite preresni, ne zapravljajte svoje dragocene energije za obrekovanje, sanjajte več, ko ste budni, zavist je izguba časa, vse kar potrebujete, že imate, pozabite na vprašanja iz preteklosti, ne spominjajte svojega partnerja/partnerke na napake iz preteklosti, to bo uničilo VAŠO srečo, življenje je prekratko, da bi ga zapravljali na sovraštvo, ne sovražite, pomirite se s preteklostjo, da vam ne pokvari sedanjosti, nihče ni zadolžen za vašo osebno srečo, dojemite, da je življenje šola, vi pa ste tu, da bi se učili, problemi so del učnega načrta, pojavljajo se in izginjajo, toda lekcije, ki ste se jih naučili, so za vse življenje, smehljajte se in smejte čim več, ni vam treba zmagati v vsaki razpravi, strinjajte se s tem, da se ne strinjate.

Komunikacije: Pogosto komunicirajte s člani svoje družine, vsak dan dajte drugim kaj dobrega, odpustite vsem za vse in naposled še sebi, preživljajte nekaj časa tudi z ljudmi starejšimi od 70 in mlajšimi od 6 let, vsak dan poskusite spraviti v smeh vsaj tri osebe, to kar drugi mislijo o vas, ni vaša skrb, ko boste zboleli, vaše delo ne bo poskrbelo za vas, vaši prijatelji bodo, zato ostanite v stiku.

Življenje: naredite tisto pravo, osvobodite se od vsega, kar ni koristno, lepo ali ne prinaša radosti, ljubezen zdravi vse, naj si bo situacija še tako dobra ali slaba, se bo spremenila, oblecite se in pojdite na sprehod, ne glede na svoje počutje, najboljše šele prihaja, ko se zjutraj živi zbudite, se naravi zahvalite za to, vaša notranja »bit« je vedno srečna. Torej, bodite srečni. In še zadnje, a ne najmanj pomembno, podelite to z vsemi, ki vam je kaj do njih.

Veliko podobnih ali še ustreznejših napotkov boste našli na spletu. Osebno pa menim, da je dobro prebirati čim več priporočil in si nato svoj življenjski slog oblikovati po najboljših izbranih priporočilih tako, da nas v življenju spodbuja in ne posiljuje z aktivnostmi, ki jih ne zmoremo.

Priporočila, ki vam jih s tem blogom posredujem, mi je poslala hudo žalostna, strta duša, ki je v preteklem letu izgubila moža. Prizadevam si, da bi jo potolažila, neuspešno. Morda jo bo ganilo, da njena priporočila sprejemamo in širimo med ljudmi, ki jih imamo radi. Rada imam vse, ki prebirate moje bloge.

Kaj bi pa vi priporočili za lepše življenje?

Kaj vse še čaka goloba? 17. januar 2024.

Za proizvajalce afer je bil ta teden izjemno uspešen. Do nedavno »kot solza čiste« ministrice za pravosodje, ni ostalo kaj dosti, elite so jo raztrgale kot zveri, razstavljena je prafaktorje in vsak delček posebej je popljuvan in polulan. Od čedne ministrice visoke vitke postave, vedno urejene osebnosti ni ostalo nič. Razumevanje, poslušanje ali pomoči uničeno bitje ne more pričakovati od nikogar. Alma mater vseh afer je lahko zadovoljna, posel je dobro opravila, Tarča in predsednica stranke sta ga tudi požegnali.

Neki del zdravnikov, ki stavkajo je tudi ta teden je zrušila iz zdravniškega piedestala dr. Vesna Godina. Pravi, da hočejo pretentati Slovence s strokovnimi argumenti, ki pa to niso. Dokazuje v svojem zapisu, da so pogoltneži in požrešneži, ki jim gre samo za denar, paciente ter Slovence podcenjujejo in vzbujajo odpor v narodu. Zahteva sodnikov in tožilcev je omenjena doktorica ocenila kot odpravo kolektivnega dogovarjanja – socialnega dialoga o višini plač in določitev Ustavnega sodišča kot pooblaščenca za določanje višine plač v prihodnje.

Robert Golob je »proizvajalec napak«, ki je že okupiral vse kapacitete protikorupcijske komisije in pristojnih preiskovalnih organov Državnega zbora. Dobrih dejanj omenjenega Alma mater vseh afer ni zaznala. Nekam čudno se vam ne zdi, smo res volili barabina, človeka, ki je samo slab in nima v sebi nič dobrega? Korupcijski komisiji ga prijavi lastna ministrica kateri je zaupal, ne ve se od kod prileti prijava, da je lastnik nekega podjetja in če nič drugega prijateljuje z gospo, ki ima rada živali. Kaj hujšega? Predsednica države in Tarča zanj ne najdejo milosti še manj razumevanja, s svojim stališčem niti ne pomislijo na posledice za narod.

Zunanja ministrica govori očitno nerazumljivo saj smo dobili v podpis peticijo glede Palestine, ki je diametralno nasprotna od njenih izjav. Lahko da kaj »štrikata« proti njej neodvisna novinarja, ki v vsaki številki Dela objavita vsaj dva članka o Almi mater vseh afer.

Ministrica za digitalizacijo je verjetno naslednja objektivna tarča po načrtu diskreditiranja ministrov in ministric. Ima polno skladišče računalnikov, ni pomembno kdo jih je naročil, ne ve pa se komu jih je treba dostaviti. Uh, pa taka ministrica bo pribila Alma mater vseh afer.

Kot zgleda jo je dobro odnesla ministrica za kulturo ali pa je njeno ukrepanje navdušilo tudi proizvajalce afer. Ministrica je jasna kot beli dan, dela sistematično, dobro, samo ugibamo lahko kje bo naletela na nameščeno zapreko in se vanjo spotaknila?

Nadaljnjih afer ne bom prognozirala, so pa načrti zanje zagotovo že narejeni in sprejeti. Naj jih brcne Tilnova kokoš nekam v večnost, da se ne bodo mogli vrniti med nas.

Kakšna je ta aktualna elita? Samo kdo bo koga, zakaj so plačani in kaj so narodu dolžni jim je popolnoma tuje. Provincialnost, maščevalnost in individualni interesi poganjajo proizvodnjo afer. Še dobro, da se ne lotijo predsednikov Uprav devetih delniških družb in množice spejevcev, ki po tiho dosegajo boljše rezultate poslovanja od napovedanih. In kako ukrepa glede afer Državni zbor? Ni zaznati, da bi jih zanimalo, da pa bi prevetrili zakonodajo jim kot izgleda, ne pade na pamet – kriv je golob, zakaj je pa čivknil, da tega filma en Slovenec ne bo videl.

Kako pa vi ocenjujete te afere?

Fenomen Lidija,16. januar 2024.

Živemu človeku se vse primeri pravi ljudski izrek, ki ga marsikateri sodobni literat tolmači z Najlepše zgodbe so opisi resničnih dogodkov ljudi. Užitek je spoznavati družinsko zgodovino prijateljev, znancev, ljudi, ki jih srečuješ vsak dan ne da bi sploh vedel kdo so ali kaj vse vsebuje njihova zgodba. Ko smo še na avtomobilskem trgu prodajali avtomobile v veliki gneči je moja svakinja rada ponavljala: »poglej koliko ljudi pa vsak je drugačen.

So pisci življenjepisov in zgodb na njihovi podlagi, ki jih moraš občudovati zaradi njihove virtuozne pozornosti, smisla za malenkosti in približevanja opisa resničnim dogodkom. V naši ulici vse to že leta zmore fenomenalna gospa in gospodinja Lidija. V svojem malem avtomobilu je zanesljivo neštetokrat prevozila državo in napisala nič koliko družinskih zgodb, objavljenih v vseh tiskanih in drugih medijih, nazadnje o družini Aljoše Ternovšek, ki nas od ponedeljka do petka razveseljuje s križanko v TV oddaji VEM.

Ko se na srečanju pozdraviva jo najprej pobaram o kom trenutno piše in ni se še zgodilo, da nebi ravnokar prišla iz Radovljice, Velenja,… seveda z novo zgodbo, ki jo bomo morda prebrali v tovarniškem glasilu, v Vzajemnosti ali kar v dnevnem časopisju.

Z Lidijo in njenim možem smo se spoznali v tovarni kjer sem delala in bili vedno v prijetnem prijateljskem razpoloženju. Potem je Lidija z možem odšla v Kenijo za več let, kako je tam čas uporabila za pisanje družinskih zgodb ni nikoli pojasnjevala, očitno pa jo je po vrnitvi v domovino, k pisanju usmerila težava z iskanjem službe. Lidija je danes zagotovo najzanesljivejša pripovedovalka pomembnih, manj pomembnih in običajnih družin predvsem domačih, se pa poda tudi v sosednje države.

Da je zgodbo zapisala Lidija boste spoznali že ob prvem stavku predstavitve. Lidija strukturira zgodbo zgodovinsko, se pravi, da najprej predstavi rod kolikor se da iz preteklosti, poudari nato današnjo družino in skuša ocenjevati, kaj si družina obeta od prihodnosti. Pazljiva je do dogodkov, ki so bili za družino usodni ali posebni in opiše njihov današnji pogled nanj. Tudi stil pisanja prilagaja pomembnim dogodkom, predvsem pa je pozorna na posledice, ki jih dogodek zapusti v družini. O zgodovini časa in krajev družin ne piše veliko, zanimajo jo predvsem današnji ljudje, kaj je oblikovalo njihov značaj in njihove interese ter kako se vključujejo v družbo.

Lidija pa še zdaleč ni samo zapisovalka zgodb, poroča nam o razstavah, novih knjižnih delih, kulturnih dogodkih, o vsem kar jo kot novinarko zanima. Zanimajo jo usode ljudi na socialnem robu in o tem opozarja družbo na ekscese revščine, slabih razmer, ne kakovostno življenje posameznikov. Klepet z Lidijo je hrana srca, pripoveduje oseba, ki jo je Lidija intervjuvala. Nič posebnega pravi Lidija, klepetam z ljudmi, kjer lahko kot goba črpam nove ideje in znanja. Od nekdaj se rada družim s starejšimi ljudmi zaradi njihovih izkušenj in znanja. Lidija je vsestranska opisovalka in zgodbarka. Napisala je že dve knjigi; Priprta vrata v kateri je predstavila zgodbe migrantov in Nevladniško brbotanje v kateri opisuje delo nevladnih organizacij na našem območju. Še mnogo zanimivega o Lidiji nam lepša vsakdanjost.

Ste že spoznali zgodbe, ki jih piše Lidija?

V starosti, 15. januar 2024.

Upokojenci so združeni v Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDURS) že od leta 1946 in danes s 166.209 člani predstavljajo največje prostovoljno organizacijo, ki deluje v javnem interesu. Njeni cilji so skrb za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, izboljšanje gmotnega in socialnega položaja svojih starejših, izboljšanje kakovosti življenja starejših v vseh okoljih, izboljšanje medgeneracijskega sožitja, preprečevanje družbene izključenosti starejših, preprečevanje vseh oblik nasilja in diskriminacije starejših, sodelovanje z organi in organizacijami, ki prispevajo k višji kakovosti življenja starejših, aktivno državljanstvo starejših in njihovo vključevanje v vse oblike družbenega dialoga in soodločanja, ki naj v čim večji meri izkorišča njihove delovne in življenjske izkušnje ter znanje, spodbujanje medsebojne pomoči starejših, skrb za promocijo zdravja starejših, aktivno staranje in vseživljenjsko učenje.

Zvezi društev upokojencev Slovenije predseduje gospa, ki je ob nastopu funkcije pribila: “Upokojenci nismo preteklost, skupaj z mladimi tvorimo sedanjost, ki je lahko lepa ob obojestranskem spoštovanju. Ne bomo dovolili, da bi nas potiskali na rob družbenega dogajanja, saj smo vendarle soustvarjali pogoje za današnje življenje,”

Na ZDUS-u so pripravili že veliko predlogov, kakšna naj bi pravzaprav sploh bila vloga upokojencev v naši družbi. Temeljna naloga je ohranjanje vrednosti pokojnin na podlagi rasti plač in življenjskih potrebščin. To bi bil pravičen odnos družbe do upokojenih in bi jim zagotavljal udejanjanje njihove pravice do dostojnega življenja.

Da bi lahko izpolnjevalo svojo temeljno nalogo in dosegala želene cilje, se ZDURS povezuje s upokojensko politično stranko DeSUS, z Zavodom za pokojninsko invalidsko zavarovanje in z Vlado Republike Slovenije. Vlaganja delovno aktivnih v pokojninsko blagajno je osnova za višje pokojnine, ki jih prinašajo povišanja plač in rast življenjskih stroškov in to dvoje mora zagotoviti Vlada. V pripravah nove pokojninske reforme bo ZDURS to načelo skušal uzakoniti tudi s pomočjo SPIZ-a.

Revščina premnogim jemlje dostojanstvo zaradi psihičnega in ekonomskega nasilja. ZDURS mora vztrajati, da država ohranja vrednost pokojnin in odpravlja vzroke revščine. Ni prav, da se revščina ocenjuje kot stvar posameznika saj ta nima vpliva na rast življenjskih stroškov in višanja plač. Ti vzvodi so v pristojnosti države, posledice pa so enake za vso družbo.

Upokojenci, združeni v društvih so izjemno aktivni v nudenje pomoči starostnikom in imajo močno razvito prostovoljstvo. Novo vodstvo ZDURS-a si bo prizadevalo pridobiti mlajše upokojence in razširjati omrežje prostovoljstva, ki je pomembna pomoč onemoglim tako v mestih kot na podeželju. Toda vse se s prostovoljstvom ne da postoriti, zato je razvoj institucij v pomoč ostarelim nujno.

Med prednostne naloge si organizacija upokojencev uvršča tudi ohranjanje rokodelstva in obrti. Izdelki in storitve te dejavnosti so nujne za vzdrževanje in ohranjanje dediščine in starejši morajo poskrbeti, da bodo te dejavnosti znali uporabljati mlajši. Marsikaj je že za vedno pozabljeno.

S čim se pa ukvarjajo upokojeni vaše družine?

Posameznik in družba, 14. januar 2024.

Imela sem to čast, da sem pred petimi desetletji med prvimi spoznala novo zgrajeni Cankarjev dom v prestolnici, Kot vsi, sem bila presenečena nad modernimi, v marsičem celo razkošnimi prostori za vsestransko kulturno delovanje. Toda neka tovarišica iz Štajerske, s katero sva se ob ogledu pogovarjali, je kar naprej ugotavljala, da je sicer res dobro urejen ta dom, da pa bi bilo dobro če bi imel tudi prostore za ljubiteljske dejavnosti, pa več strokovne pomoči, pa manj stopnic in podobno. Na moje izraženo nezadovoljstvo ob njenih opazkah je odgovorila, da je vedno nujno opozoriti še na kaj več kot se nudi, da se »problemi zbezajo na dan in slej kot prej pojavijo v reševanju pristojnih strokovnih telesih ali pred politiki.

Bezanja problemov na dan bi moralo biti čim več, da bi se jih vsaj nekaj dejansko rešilo. Tako razumem modrovanje sociologov o revnih upokojenih kot naj ranljivejši skupini prebivalcev Slovenije. Stopnja revščine je v EU znašala 16,5 %, v Sloveniji pa 12 % ali za upokojene v Sloveniji kar 19 %, od tega pri upokojenkah 22,2 % in pri upokojencih 14, 6% - vse to v letu 2022, žal ni tekočih podatkov. Doktorice in doktorji ugotavljajo, da se država umika iz zagotavljanja kakovosti življenja čeprav se zvišujejo življenjski stroški. Pravice do dostojnega življenja Slovenija ne prepoznava (dr. V. Leskošek). Ukrepi, ki jih danes poznamo za urejanje socialne varnosti so pripravljeni za ljudi v urbanem okolju, kmetje pa si ne zmorejo privoščiti socialno in pokojninsko zavarovanje (dr. M. Černič). V zadnjih desetletjih revščino vse bolj označujejo kot posameznikov problem, ne pa družbeni (dr. B. Lužar). Razrašča se globalni starizem, ki je usmerjen predvsem v starejše ženske pa tudi proti mladim ker delodajalci ne verjamejo v njihovo delovno etiko in stanovitnost (dr. O. Gerdina). Neoliberalna ideologija izključuje v zadnjem desetletju tako stare kot mlade iz dominantnih procesov v družbi in socialnih vlog, ki posameznikom dajejo družbeno moč in veljavo (dr. M: N. Ule). Tako ugotavlja stroka oziroma »beza probleme na dan« in pred pristojne organe oblasti. Kar nekaj oseb in organov vidim, ki bi morali opozorila proučiti in primerno ukrepati.

Pravica do dostojnega življenja v Sloveniji je prav gotovo prednostna naloga Državnega zbora in njegovega vodstva. Ta ima odbor že za vsako aferico, ki jo porodijo ali živali ali posamezniki političnih strank, nima pa odbora za uveljavljanje pravice do dostojnega življenja. Pri svojem delu bi odbor imel brez dvoma kakovostno pomoč kadrovsko bogatega ministrstva za delo in ministrstva za prihodnost. Odbor bi v svoj delokrog lahko zajel tudi odpravljanje zakonodajnih predpisov, ki zdaj forsirajo skrb za urbano prebivalstvo v večji meri kot kmečko podeželsko revščino. Starizem in z njim povezano nezaupanje v sposobnost starih in mladih pri odločanju v državi morajo sistematično odpravljati pristojni organi vseh političnih strank, ki predlagajo svoje kandidate volivcem. Če ne gre drugače je razmisliti o kvotah, ki se pravkar uveljavljajo v EU za članice Uprav podjetji.

Prav bi bilo, da se izvoljena oblast posveti vsebinsko najpomembnejšim problemom in da spravi iz dnevnega reda preiskave o politični odgovornosti. Kaj pa to sploh je? Komu so potrebne in kdo bo z njimi kaj pridobil oziroma izgubil. Smo to mi volivci, družba kot celo ali je to zadovoljen ego svetovalke predsednice? Skregana so z zdravo pametjo ta »nadmudrivanja«, kradejo vam dragoceni čas, ko bi za dostojno življenje večine v naši domovini lahko storili kaj koristnega.

So vaši mladi že soupravljavci na primer občine ali podjetja?

Lavreati, 13. januar 2024.

Odbojka je zelo dinamičen in zahteven šport, ki zahteva dobro fizično pripravljenost, kondicijo, hitrost, moč in taktično razmišljanje. Poznan je po vsem svetu po organiziranih tekmovanjih na amaterski in profesionalni ravni. Glavna organizacija v odbojki je Mednarodna odbojkarska zveza (FIVB), ki nadzira mednarodne odbojkarske dogodke, vključno z olimpijskimi igrami. Kot večina športne dejavnosti tudi odbojka deluje vzgojno, razvedrilno, tekmovalno in zdravstveno-preventivno.

V odbojki se mlajši igralci in igralke, ki sodelujejo v ekipah ali kategoriji imenujejo »mala odbojka« od 11-12 let, »starejši dečki« od 13 do 14 let »kadeti« od 15 do 17 let, »mladinci« od 17 do 18 let in »člani« od 19 let dalje. Kadeti se učijo osnovnih tehnik in taktik da razvijajo svojo odbojkarsko spretnost. Tekmujejo na lokalnih, državnih in mednarodnih prvenstvih, da se v njih spodbuja športni duh in zdrav slog življenja, razvija talent za nadaljnje sodelovanje med mladinci in člani. Kadeti se učijo tudi o fair playu, o spoštovanju nasprotnikov, soigralcev, sodnikov in drugih, razvijajo vrednote, ki so enako pomembne pot telesne veščine.

V Evropi je več regionalnih odbojkarskih zvez, Slovenija se vključuje v Srednjeevropsko odbojkarsko zvezo (MEVZA) skupaj z Avstrijo, Slovaško, Češko, Izrael, Ciper, Madžarsko in Hrvaško. Vse regionalne odbojkarske zveze v Evropi se združujejo v Evropsko odbojkarsko zvezo (CEV), ki organizira evropsko prvenstvo na katerem se pomerijo zmagovalci njenih regij.

V Sloveniji lokalni selektorji po odbojkarskih klubih mest in vasi izberejo pokrajinske reprezentance, ki se pomerijo enkrat letno na turnirju. Na tem turnirju je običajno tudi selektor, ki bo oblikoval državno reprezentanco po starostnih grupah odbojkarjev. Izbor reprezentantov nenehno preverjajo, še posebno pred MEVZA in pred evropskim prvenstvom.

Tale kratek pregled sem morala pripraviti zato, da sem ugotovila kakšno je mesto mojih vnukov v tem široko zasnovanem odbojkarskem vesolju. Starejši vnuk je že drugo leto reprezentant. Lansko leto je še kot »deček« sodeloval na Evropskem prvenstvu v Podgorici, letos pa že kot kadet v Zadru, kjer je njegova ekipa premagala vse ekipe in postali zlati lavreati MEVZA. Mlajši vnuk je še »deček«, tesno sledi za petami bratu in ni dvakrat za reči, da bo v svoji kategoriji izbran za reprezentanta. Seveda je pri obeh vse odvisno od njune volje, ki je trenutno izjemno naklonjena odbojki. Pred odbojkarsko karierno potjo morata zagotoviti uspeh v šoli, kar je ob številnih treningih in tekmah lahko veliko fizično in psihično breme.

Je pa odbojka dobra terapija za vso družino. Ko fantje vadijo ali tekmujejo, jih spremljajo starši, ki so se že spoprijateljili in na tekme navadili. Eni vozijo fante na trening, drugi jih vozijo iz treninga. Vse je nasmejano, dolge poti niso problem, sredi noči se vračajo iz oddaljenih športnih dvoran ali stadionov in, ko se naspijo, nasmejani razlagajo podrobnosti. »Srce za odbojko« je vodilo in odbojkarjev in njihovih staršev. Danes so se pripeljali iz Dalmacije kje so ati, mami in mlajši brat spremljali starejšega sina in bratca - reprezentanta na tekmovanju. Reprezentant se je seveda vračal s svojo tekmovalno klapo. Vsak dan doživijo kaj novega, vendar več prijetnega kot slabega in upajmo, da bosta vnuka dosegla svoje cilje v odbojki.

Imate tudi vi športne zanesenjake?

Pomembne meščanke, 12. januar 2024.

Vračam se k pomembni in večni temi – odnosom moških do žensk in obratno, čeprav za to nimam posebnega razloga. Pogovarjali smo se že o enakopravnosti, feminizmu, enakosti, o zaslužkih enih in drugih pa tudi o nenehnem prizadevanju tako enih in drugih po nadvladju. Po svetu se bijejo bitke med spoloma, EU uvaja kvote zastopanosti žensk v Upravah podjetji, med politiki in v znanosti, v družinah je marsikje nasilje močnejšega in še bi lahko naštevala. Ostaja nedvoumno dejstvo, da spola potrebujeta drug drugega in zato se odpirajo fronte bojevanja na vseh področjih človekovega življenja. V našem mestu sem že pisala o Pozabljenih polovicah, aktivnostih, ki jih razvija Lokalno partnerstvo Pozabljena polovica v sodelovanju z lokalnimi enotami Društva za razvijanje prostovoljnega dela, Založbo in knjigarno Goga, Društvom Est=etika, Slavističnim društvom, Javnim sklad RS za kulturne dejavnosti in občino. Danes želim poudariti učinke, ki jih v našem kraju prinašajo omenjena partnerstva.

Kot najvidnejši rezultat dosedanjih prizadevanja je izbor pomembnih meščank, obujanje spominov na njihov doprinos k image mesta in naroda ter iskanje prostora za obeležje, ki bi si ga zaslužile. Mesto naj bi po ženskih ustvarjalkah poimenovalo več ulic, izobraževalnih in kulturnih institucij ter spominskih obeleži.

Prizadevne organizatorice v partnerstvu so že pripravile šesti posvet o ustvarjenju žensk danes. Tokrat bo poudarek na literarnem ustvarjenju, kritičnosti, dramaturgiji in zgodovini. Za intelektualen razvoj osebnosti so zelo pomembni neposredni odnosi med različnimi pogledi na isti svet v različnih delih sveta zato ni sprejemljiva enostranskost tako v branju kot v pisanju in prevajanju. Sodelujoči v razpravi Ženska pisava?, literarni glas in čas, bo izpostavil v razmislek, kako so zgodovinski čas in prostor zaznamovale ženske, poetinje, pisateljice in druge. Ni dvoma, da bo 18. januarja 2024 Art caffe polno zaseden.

Sprehajalna tematska pot po mestu je pomemben uspeh Partnerstva. Predstavi nam okolje v katerem so pomembne meščanke živele in ustvarjale, pripoveduje o njihovih presežkih, ki so zanimivi tudi za lokalno turistično gospodarstvo, končno je tematska pot pomemben »učbenik«, ki nam pomaga mesto predstavljati svojim gostom.

Povezovanje organizacij in posameznic ter njihovo raziskovanje je v naslednjih letih prineslo prve rezultate na poti vzpostavitve kolektivnega spomina in vpogleda v življenja izjemnih posameznic, pionirk na svojih področjih, ki so živele in delovale konec 19. in v začetku 20. stoletja, ter bile spregledane in pozabljene.

Menim, da so bile pomembne meščanke pozabljene le v mojem mestu ne pa tudi v narodu, v svetu. Dela Vaštetove pozna vsak osnovnošolec, prebira staro in mlado, literatka pa je tudi v slovenskem Kanonu. Slaparjeva je sodelovala z vsemi proizvajalci zdravil v Evropi, Pirkovičeva je storila prva pomembne korake za ustanovitev Forma vive na vseh treh lokacijah in za obnovo samostana. Tudi Albrehtovo poznajo otroci in šolarji. Žal ne poznam dovolj drugih izbrank in zato njihove priljubljenosti med bralci ne morem komentirati.

Se boste udeležili pogovornega večera?

Koline, 11. januar. 2024

Najbrž ste debelo pogledali ta naslov saj v sodobnem času kolin več ni kaj dosti. Razlogov je več, med prvimi so prizadevanja za posodabljanje kmetijstva, se pravi zmanjševanje živinoreje, pomemben razlog je občutek, da so koline izdatna hrana in da takoj pridobiš kakšno kilo, ni pa pozabiti dejstva, da današnje kmetije nimajo več znanja o tem, kaj koline so, kaj vse je potrebno storiti za obstojnost posameznih izdelkov in kakšno orodje potrebuješ, da so koline vredne svojega imena.

Moja nekdanja velika družina je znala zagotoviti res dobre mesne izdelke in je tudi razpolagala z vsem potrebnim znanjem. Imela je svojega mesarja, ki je pri treh ali večjem številu kolin vodil potrebne postopke in otroci smo mu nenehno gledali pod prste. Imeli pa smo tudi svojo nalogo nalupiti dovolj česna in čebule, da so se postopki lahko nemoteno odvijali. Na dan kolin smo bili vsi člani družine vključeni v posamezna dela in vsa druga kmečka opravila so se opravila le v najnujnejšem. Moški so se ukvarjali s kožo, mesom in izdelki iz mesa. Ženske so skrbele za čistočo, za vedno razpoložljivo vročo vodo, za očiščena čreva in začimbe. Stara mama s svojo ekipo je kuhala jetrca vse potrebno za krvavice in ko smo narezali ocvirke za pripravo masti. Na dan kolin smo izjemno dobro jedli kar je bilo na kmetiji le malokdaj. Ni tukaj mesto, da bi opisala ta, za domačijo zanimiv praznik kolin, ostalo mi je v spominu vse kar smo počeli, seveda le tisto, kar opazi otrok in ga potem spominja vse življenje.

Zadnjega decembra sem bila bolj betežna, v bolnici in v ambulantah. Priznam, da sem se malo sama sebi smilila kar mi sicer ni običajno, sem pa bila srečna, da sem po novem letu spet doma. Moje bolečine so seveda spremljali moji številni sorodniki in sorodnice, mi nosili dobrote, tako, da nas je moja betežnost še bolj povezala. Imam sorodnico, ki ima vsako leto koline in vedno prihrani nekaj tudi zame. Letos so to bile krvavice, mesnata klobasa in rebro v mreni, vse pazljivo pripravljeno za peko. Je prava gospodinja na veliki domačiji, ukvarja se z mlekarstvom, peko kruha, pridelavo zelenjave in žganjem, ima pa tudi muzej starega kmetijskega orodja, izdeluje spominke iz ostaline školjk Panonskega morja in pridno trguje vsaj na treh tržnicah. Uspešna kmetija je dva otroka izšolala v tradicionalni Biotehnični višji šoli in tretjega v obrtnem poklicu. V tem ustvarjalnem okolju seveda skrbijo tudi za živinorejo, da družina vse pridela doma in kupuje le najnujnejše kot so olje, sladkor in podobno. Svoji naravnanosti primerni so njihovi napori, predvsem delavnik ves dan, podaljšan v večerih zaradi dodatnih naročil. Urejena domačija je sposobna zagotavljati ustrezno okolje za koline, ki je tehnološko in sanitarno zelo zahteven, da se prepreči vsaka okužba ter doseže ustrezna kakovost jedi, ki jih lahko ponudiš še tako zahtevnemu gostu.

Na kmetijah se ni pojedlo veliko mesa, družine so kuhale žgance, močnik, krompir v različnih oblikah, predvsem pa fižol, zelje, repica in mnoge druge zelenjavne jedi. Meso je morda bilo v nedeljo, ko se je kuhala juha, vsak je dobil zelo majhen kos, bolje košček. Kar je družina ustvarila s kolinam je služilo tistim, ki so opravljali najtežja kmečka in gozdna opravila kot so košnja, vinogradništvo, oranje ali pospravljanje velikih količin pridelkov, priprava drv. Suho meso od kolin je šlo v prodajo saj je kmetija potrebovala gotovino za novosti in vzdrževanje naprav. Velikokrat se je suho mesto uporabilo kot plačilo storitve, na primer zdravniku, cerkvi ali sosedu. Za poletna opravila kot so žetev, čiščenje zeli in podobno koline niso prišle v poštev in je ob obsežnejših delih prevladovalo kokošje mesto.

Današnje prehranske navade so se začele uveljavljati z razvojem industrije za predelavo kmetijskih pridelkov, ki je nekako sovpadal z množičnimi samopostrežnimi trgovinami in obrati družbene prehrane po podjetjih. Res je pravo razkošje v današnji prehrani ponudba trgovin, toda vsak od nas sam bi moral biti dovolj pameten, da se v uživanju hrane omeji ne pa da hrano golta in čaka, da ga bo na nezdravo prehrano opozorila država.

Kako pa vaša družina obvladuje zdravo prehrano?

Sonček, 10. januar 2024

Moja prijateljica Tanja je invalidka in aktivistka Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije. Ni samo moja prijateljica, poznamo jo vsi v mestu, je vzorna informatičarka o storitvah zdravstvenega doma , medicinska sestra in strašno ljubeznivo bitje, da se ti mora vtisnili v srce. Tanja me je pred mnogimi leti pridobila za neke nepomembne donacije, ki pa so bile za njeno Zvezo pomembne in takrat sem bolje spoznala to humano organizacijo. Prijateljevali smo vse do moje upokojitve, s Tanjo pa se to prijateljstvo še ni zaključilo tudi zato, ker sva bila sodelavca z njenim pokojnim očetom Janezom. Kot spomin na skupno delo, še vedno dobivam njihov časopis Sončnik in ga preberem od A do Ž. Letos so ob dnevu invalidnosti 3. december izdali še posebno zanimiv časopis ali bolje rečeno, nek povzetek njihovega dela ob 40 letnici obstoja, njihove želje in pričakovanja kot tudi informacija o novostih in posodabljanju prizadevanj za ustreznejšo obravnavo cerebralno paralizirane v naši družbi.

Sonček izvaja socialnovarstvene storitve in programe namenjene družinam s predšolskimi otroki, šolarjem in odraslim ljudem z različnimi ovirami. Kot pravi predsednica Zveze si najbolj želijo, da bi se njihovi varovanci izobraževali v okolju običajnih življenjskih razmer skupaj z generacijami svojih vrstnikov – Ena šola za vse. Med cilji je tudi želja, da se invalidi vključujejo v politiko in v javno življenje in proti odvzemu volilne pravice osebam z invalidnostjo.

Visoki jubilej je Sonček proslavil na Brdu v prisotnosti predsednika Državnega sveta in z nastopom znanih umetnikov kot tudi kulturnikov iz vrst članstva. Prireditve in proslave so bile po vsej državi v obliki pohodov, piknikov in drugih oblik druženja. Predstavniki Sončka so se odpravili tudi v Bruselj kjer ima sedež Evropsko združenje hendikepiranih.

Sonček spremlja slovensko zakonodajo o invalidih in invalidnosti in nenehno opozarja na njeno neprimernost ali na problematiko izvajanja v praksi. Podali so vrsto predlogov tako pristojnim organom EU kot zakonodajalcu države. Nasprotujejo na primer noveli ZInvO kar so utemeljili na posebni novinarski konferenci. Trenutno so v akciji za večjo zaposljivost invalidov in dostopnosti do proizvodov in storitev

Sončnik prinaša številne zgodbe o usodi invalidov, o njihovih naporih, da bi dosegli kar si želijo, o ustvarjenju družine, Zanimive so tudi priloge Sončnika, ki pojasnjujejo kaj cerebralna paraliza je in kako naj jo sprejemamo, predstavlja računalniške programe za delo invalidov, navodila kako brati, o zagovorništvu in njegovi pomoči in še mnogo drugega, kar invalid mora vedeti ali prepoznavati iz sodobne tehnike.

Posebno zanimiva pa so dogajanja v lokalnih društvih na Ptuju, v Mariboru, Izoli, na Bledu, na poplavljenih območjih, povsod, kjer invalidi najdejo skupno zatočišče in možnosti za razvoj. Invalidi so športniki, pesniki, popotniki, obrtniki, obiskovalci prireditev, koncertov in lokalnih dogodkov. Srečujemo se povsod, živimo v istem okolju in pozorni smo na ustrezno komunikacijo med nami. Ne poznam nikogar, ki bi invalide izključeval iz mojega okolja ali kakorkoli sporočal kar ni v skladu s sodobno etiko.

Sonček nas tudi nagovarja, da mu namenimo 1% svoje dohodnine in mu tako pomagamo graditi lepši jutri za vse!

Boste prisluhnili Sončku?

Kultura in mi, 9. januar 2024.

Ko sem pred kakšnim mesecem prebirala intervju z oblikovalcem izhodišč za posodobitev zakonodaje na področju kulture, sem pozabila »zapreti usta« od presenečenja. Razlagal je nove vsebine, ki jih odkrivajo na pristojnem ministrstvu in ukrepe, ki jih nameravajo posredovati zakonodajalcu z namenom, da ta presodi bodočo zasnovo kulturnega delovanja v državi in sprejeti vsebini primerno prilagodi sedaj zastarelo zakonodajo o kulturi.

Res me je močno razveselilo, da bo ministrstvo bolje poskrbelo za samozaposlene v kulturi, ki jih je v Sloveniji kar nad 26 tisoč. Med njimi so taki, ki jih je trg že davno sprejel in jim gre dobro, toda predvsem mladih umetnikov trg ne prepozna tako hitro, pa še covid je preprečeval njihovo prepoznavnost, siromaštvo in revščina med njimi sta bila huda posledica. Ministrstvo je z reformo zakonsko uredilo samozaposlenost v kulturi s spodbudnim sodelovanjem in koprodukcijami z različnimi ustanovami, zavodi in drugimi organizacijami, kjer se bo zagotavljala tudi socialna varnost samozaposlenega. Bravo ministrstvo, prav je, da kakovosten umetnik vstopa na trg organizirano in si zagotovi življenjsko asistenco. Tudi naša Neži je med tržno še neprepoznavna, odpirate ji bolj optimistično prihodnost.

Človek si kar težko predstavlja kaj vse se da narediti v okviru pametnega kulturnega gibanja in z znanjem, ki ga kulturni strokovnjak mora imeti. Naše ministrstvo kuje nov nacionalni program kulture, ki ga bo spremljal tudi akcijski načrt. V njem bodo časovno in prostorsko opredeljeni ter finančno ovrednoteni pogoji za uresničevanje programa v državi, da nova zakonodaja o kulturi ne bo nova samo na papirju temveč se bo resnično udejanjala po vsej državi. Načeloma bodo po novi zakonodaji imeli prednost v financiranju kakovostni projekti, ki so dalj časa dosegljivi občinstvu po vsej državi. Podpore bodo deležni predvsem kulturni dogodki nastali s sodelovanjem različnih organizatorjev ali kooperantov. Pri uresničevanja nacionalnega programa kulture bodo sodelovala vsa ministrstva, gospodarsko ministrstvo na primer bo sodelovalo pri filmski produkciji in pri razvoju trajnostnega turizma, šolsko ministrstvo trdi, da bo razvijalo bralno kulturo in skrbelo za spoštovanje slovenščine tudi tam, kjer sedaj sega po anglo saksonskem izražanju, celo zdravstvo bo uresničevalo projekt »Kultura na recept«. Sicer smo vse do devetdesetih let smatrali zdravstvo kot pomembno kulturnico, njihovi koncerti klasične glasbe, slavnostne prireditve, bonton v zdravstvenih ustanovah predvsem pa, nam vsem v zgled, kulturno ponašanje zdravnikov – njihov kulturni image. Pogrešamo te vzornike.

Nacionalni program kulture predvideva okrepitev kulturnih dogodkov po vsej državi kar bo novost za občane, do sedaj predane predvsem lokalni kulturni produkciji. V ta namen se bo posodobila lokalna infrastruktura, obnavljala kulturna dediščina in sistem karierne dinamike. Ja prav ste prebrali, investicije in kadri so agens tudi v kulturi in če tega ni se narod spreminja v častihlepneže, egoiste in nekompetentne skupnosti. V nacionalnem programu je tudi obnova Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici, ni pa obnove nobenega gradu, čeprav se je vedno omenjalo Hmeljnik, Sotesko in Žužemberk, ki pa ga je že obnovila občina.

Še mnogo zanimivosti, tudi iz področja dediščine kot so arhivi in nesnovna gradiva ima v predlogu nacionalnega programa začrtano svojo razvojno perspektivo in to je dobro. Če bo delo v rokah pametnih in razumnih strokovnjakov bo to dobro za našo družbo, za znanje in za vedenje tako gospodarstva kot kulture.

Se boste seznanili s nacionalnim programom kulture v naši državi?

Državne finance, 8. januar 2024.

Vsaka družina je dobila kratek in enostaven pregled o financah države v letošnjem letu. Pametni družinski »poglavarji« bodo verjetno po tem vzorcu oblikovali družinski proračun in tako svojim članom dali vedeti kaj je realno uresničljivo. Prav za prav smatran, da smo družine dovolj razumne in iz omenjene informacije lahko same sklepamo kako bo država podpirala ali onemogočala sofinanciranje naših potreb, vseeno pa bom opozorila na nekatere prihodke in odhodke, ki naš družinski proračun lahko povečajo ali znižajo. Pregled smo dobili od države, ki je naš največji sofinancer. Dobro bi bilo dobiti take preglede tudi od proračunov občin, kamor se denar iz naših denarnic premika v občinske.

Najbolj bode v oči podatek, da potrebe presegajo davčne in druge prihodke naše države za 14% in iz leta v leto se ponavlja primanjkljaj, ki ga proračun pokriva bodi si z najetjem posojila v tujini ali pa so dejanski prihodni višji od načrtovanih. Tako smo vedno nekomu nekaj dolžni in pravila, da izdatki ne smejo presegati prihodkov še ne moremo uresničevati kljub temu, da smo to obvezo sprejeli do predpisne možne meje. Brskam po napovedih in načrtih podjetnikov, po borznih prognozah in analizah finančnih analitikov in ugotavljam, da se gospodarska gibanja ne bodo poslabševala, če bo na svetu prevladoval mir, da bodo dobavne verige delovale neprekinjeno in da bodo ljudje imeli delo. Rahlo se celo da zaključiti, da bodo lastniki podjetji namenili polovico dodane vrednosti delu kar bi znalo pozitivno vplivati na kupno moč potrošnikov. Seveda ne bo »raj na zemlji«, uresničevati bomo morali zeleni in trajnostni prehod in tej nalogi primerno investirati v novosti doma kot tudi pri delodajalcu. Sodeč po praksi preteklih let bo finančni minister vztrajal na kakovostnejšem sporazumevanju o porabi proračunskih sredstev in ustreznejšem nadzoru, dodatne vire pa bo iskal na trgu denarja, tudi naših prihrankov za katere nam bo kmalu ponudil obveznice.

Intervencijski program bo potreboval 9% proračuna kar je najbrž le najnujnejše. Med izdatki prevladujejo izobraževanje in šport za kar se namenja 15% proračuna. Kar 24% proračuna bo šlo za zdravje, pokojnine in drugo socialno varnost kar je verjetno največ odkar živino v Republiki Sloveniji. Ne navdušujem se nad izdatki javne uprave, varnost in plače v EU (24%) saj nam ni pojasnjena programska zasnova delovanja v diplomaciji, niti nam ni vsebinsko jasna nabava bojnih sredstev, še manj pa koristi, ki jih državi zagotavljajo naši poslanci v parlamentu EU. Za znanost in informacijsko družbo je namenjenih le 3% za kar verjetno ne potrebujemo posebnega ministrstva saj si za te izdatke ne moremo obetati praktičnih izdelkov ali storitev za nastop na trgu.

Naj omenim še investicije, ki bodo predvsem pomembe za prestolnico, neglede na to pa zgleda, da se je razvojni ciklus le začel, saj gradbeništvo v veliki meri spodbuja druge gospodarske dejavnosti. In prav gradbeniki bodo v letošnjem letu verjetno pripomogli, da bo zaposlenost naraščala saj bodo poleg intervencijskega programa uresničevali še stanovanjskega in investicije v prestolnici. Vprašanje seveda pa je ali še imamo gradbene strokovnjake, ki so nekoč bili iskani po vsem svetu ali pa bodo delo dobili državljani tujih držav. Vsekakor bi bilo dobro, da se načrtovanim investicijam v višini skoraj dveh milijard EUR posveti potrebna pozornost ter poskuša doseči kar se da ugodna dodano vrednost, da bi prihodki od Davka na dodano vrednost (38%) naraščali hitreje in znašali vsaj 43%.

Moramo se zavedati, da je načrtovanje financ možno le, če dobro poznaš razmere, moč ustvarjenja znotraj družbe ter trge, kjer potrebujejo naše izdelke in storitve. Finančno načrtovanje je običajno odvisno od sporazumevanja delodajalcev in zaposlenih zato se pripravi v več variantah kot alternativ na spremembe, ki jih v poslovnem svetu nikoli ne manjka. Spoznajmo jih kot aktivni državljani!

Boste razmislili o svojem družinskem finančnem načrtu za letos?

Evropska prestolnica kulture 2024, 7. januar 2024

Zaverovani v svoj narod in kulturo, se že kar dolgo pogovarjamo o Evropski prestolnici kulture 2025, ko bosta to italijanska in slovenska Gorica pa nemški Chemnitz. Prav pa je spoznati tudi program prestolnice za letošnje leto, ki bo velika lokacijska izjema in bo segala prav v polarni krog na severu EU.

Na sejmu Skandinavskih Laponcev, avtohtonskih prebivalcev arktičnih in subarktičnih regij, bodo predstavili njihovo zgodovino. Laponci ali Samiji so pastirji, lovci, nabiralci, ki živijo v težkih podnebnih razmerah. Svoje območje imenujejo Sapmi in sega v dele Švedske, Norveške, Finske in Rusije in imajo svoj jezik. Danes redijo jelene, gojijo ribolov, se ukvarjajo s tradicionalno umetnostjo kot so noša, glasba, mitologija.

Na otoku Kjerringoy, poznanem po zanimivi zgodovini trgovske postaje bodo razširili muzejsko območje in prikazovanje land arta ter festivala luči. Izvedli bodo tudi opero o kapitanu Queriniu

V Tartuju, ki je drugo največje mesto v Estoniji in ima bogato zgodovino ter kulturno dediščino, bodo postavili veliki performans z naslovom Vse postane eno! Povezan bo z vsesplošno zabavo s tradicionalno in sodobno vsebino od folklore do rave. V mestu bo ustanovljen filmski festival, poudarek bo na promociji domače kulture in umetnosti ter na ekološkem osveščanju

Bad Ischl je znan po zdraviliški tradiciji s poletno rezidenco Franca Jožefa in Sisi, domačijo skladatelja Franca Leharja, z številnimi festivali, gledališkimi predstavami in umetniškimi razstavami. Pripravili bodo nastop Jodlarjev, multimedijski šov in razstavo povezano z halštatsko kulturo. Na prostem bo izvede jazz festival, po hotelih in drugih stavbah pa bodo izvajali Mahlerja, Schonberga in Guldo.

V tem kraju bo sodelovala tudi slovenka umetnica Maruša Sagadin, ki jo zanima zlasti osnovna namenskost javnih površin, ki so bile prvotno namenjene srečevanju in druženju. Umetnica želi pozornost obiskovalca razstave usmeriti v razmislek o nujnosti sodelovanja, komunikacije in dialoga v skupnosti. Svoje kipe umešča med pešce, ob rekah, na notranjih dvoriščih, tam, kjer bi na najenostavnejši način ljudi opozorila na misli o javnem prostoru.

Ljudje na severu Evrope bodo evropski javnosti v prvi vrsti poskusili predstaviti svojo nacionalno posebnost v kulturi in življenju. Poudarek bodo namenili množičnemu obisku prireditev v Evropski prestolnici kulture 2024, zato dodajajo k umetniškim programom tudi zabave sodobnega sveta. Izjemno je njihovo prizadevanje za raziskave zgodovine ljudstev, ki danes poseljujejo sever Evrope. Lokacije so izbrali atraktivne vendar s poudarkom na zgodovinskem pomenu kraja za narod. Upamo, da bodo razmišljali tudi o idejah na katere opozarja edina sodelujoča Slovenka kiparka Sagadin.

Dobro bi bilo, da bi obe Gorici analizirali uspešnost Skandinavcev in v svojem programu za leto 2025 ponudili program o življenju in delu obmejnega sodelovanja. Radi imamo prikazano naše življenje skozi oči umetnikov, pa tudi kritična opozorila umetnikov ne preslišimo. Bivanje umetnosti med nami pogojuje simbiozo teorije s prakso, ohranja pri življenju dobre umetnine.

Boste obiskali katero od prireditev Evropske prestolnice kulture?

Janez praznuje, 6. januar 2024

Mnogo bolj kot danes, smo bili nekoč pozorni na rojstne dneve svojih kolegic in kolegov ter sodelavcev. Na delu smo vedeli za rojstne dneve vseh, s katerimi smo se pretežno dogovarjali, zaupali in spoštovali. Dobil je vsak rožico ali dve, stisnili smo mu roko ob jutranji kavici in mu zaželeli še mnogo srečnih let. Nekaj trenutkov nam je polepšalo vsako leta kar smo občutili posebno takrat ko ni šlo vse dobro. Morali smo naravnost povedati, kaj ni prav in to ni bilo lahko saj vsak težko sprejema kritiko. Potem ko smo se »izkašljali« smo bili dovolj enotni, da smo napako odpravili, če je bilo možno ali pa enostavno pozabili nanjo in složno nadaljevali sodelovanje. Toda vsak je svoje napake nosil v svojem prtljažniku in se včasih pokesal šele po več rojstnih dnevih.

Rojstne dneve posebnih ljudi smo znali počastiti tudi bolj slovesno. Posebni so bili za nas tisti sodelavci in sodelavke, ki so s svojim delom naredili več, kot se je od njih pričakovalo. Tako je na primer kot poseben mož v mojem mestu deloval kolega Janez. Najprej ni nakazoval kakšnih posebnih ambicij v naši tovarni, potem je odšel v gradbeno stroko in tam razvil inovacijo Rastoča hiša, jo celo uspešno patentiral in njegovo podjetje je prvo Rastočo hišo tudi zgradilo. Janez se je ob tem dobro počutil, pol našega mesta si je hiško ogledalo, pozneje se je vanjo vselila družina nogometaša, nič več ni bila na ogled, podjetje se je umestilo na tuje trge in pozabilo nanjo. V času osamosvajanja Slovenije Janez patenta ni podaljševal in ga tako izgubil, v stečajnem postopku je bila projektna dokumentacija prodana.

Po desetletnem mandatu sodnika se je Janez upokojil, si zamislil projekt Rastoča knjiga in zanj začel iskati somišljenike. Najbolj množičen podpornik njegovi ideji je bil Forum mojstrstva in odličnosti, ki se je na Otočcu oblikoval že desetletje pred osamosvojitvijo Slovenije. Janez se je povezal s predsednikom Državnega sveta in pridobila sta naklonjenost SAZU, Sklada za kulturno dejavnost, NUK, Agencijo za knjigo in Mestno občino Ljubljana. Vse sta prepričala, da moramo Slovenci ob prehodu v novo tisočletje, pokazati svetu svojo kulturno naravnanost saj nismo narod orožja in vojn, naša moč je kultura in z njeno pomočjo povezujemo svet ter varujemo mir na zemlji. Zdelo se mi je veličastno in poskrbela sem, da se je registriralo Društvo Rastoča knjiga. Janez je bil neutruden idejni snovalec, direktorica trebanjskega industrijskega velikana pa je njegove ideje spravljala v življenje. MOL je dala na razpolago zemljišče v Severnem parku za postavitev kipa Deklica z Rastočo knjigo in za ustrezne panoje za predstavitev Rastočih knjig posameznih držav kot Rastočo knjigo sveta. Pa to še daleč ni vse. Za prvo Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline je poskrbela predsednica in dobri Jože iz Šentruperta. Mislim, da je bila prva šola z Rastočo knjigo tudi v Šentrupertu. Danes je Rastočih knjig v državi in tujini že preko osemdeset in še vedno narašča. Rastoče knjige se vsako leto dopolnjujejo in dan postaja pomemben za srečanje krajanov s šolo. Vsaka Rastoča knjiga je unikum. Murska Sobota ima skulpturo, Novo mesto pobratena mesta, Veliki Gaber korenček, Gimnazija Gimnazijko in tako dalje.

Društvo Rastoča knjiga deluje pod pokroviteljstvom Državnega sveta, njegov program oblikujejo eminentne strokovne organizacije, ki sem jih uvodoma navedla, idejni vodja razvoja Rastoče knjige pa je še vedno poseben človek, ki ima danes rojstni dan in mu želimo še mnogo zdravil, ustvarjalnih let!

Poznate tudi vi kakšnega posebnega človeka?

Borzne prognoze, 5.januar 2024.

Delniški tg v naši državi je skromen saj se na njem trguje le z delnicami devet gospodarskih družb. Vse so za naš obstoj pomembne in prav je da jih poznamo tudi po imenih; Petrol (naftna industrija), NLB (bančništvo), Krka (farmacija), zavarovalnica Sava Re in zavarovalnica Triglav, Telekomom (telekomunikacije), Luka Koper (storitve), Interevropa (Transport) in Cinkarna (kovinska industrija). Če bi uspeli še v računalništvu, trgovini, kozmetiki, avtomobilski industriji in medijih bi se po strukturi približali svetovni ponudbi delnic. Ob vsesplošnem krčenju industrijske produkcije bi morali biti v naši državi kar zadovoljni s ponudbo delnic in bolje poskrbeti, da bi ti gospodarski velikani poslovali stabilno, donosno in v skladu s trendi zelenega ter trajnostnega prehoda.

V letošnjem letu naše delniške družbe predvidevajo skromno rast obsega poslovanja. Galopirala bosta Luka Koper in Telekom, za njima Krka in za njo ostali, v povprečju pričakujejo povečan letni obseg okoli 4%. njihova donosnost pa bo v marsičem odvisna od posegov države v marže in prodajne cene. Raziskujejo svoje trge in se širijo na nove. Petrolu se bo verjetno kot dobro izkazalo poslovanje v tujini sicer napoveduje krčenje investicij v energetiko. Posebno si za nove trge prizadeva NLB, ki si želi postali vodilna banka Balkana, zopet pridobiti hrvaški trg, bo pa tudi kupovala nove banke, če bodo pričakovali pozitivne učinke. Pogumna Krka je že oblikovala svoje naloge za letošnje leto, ostaja vodilna dobaviteljica Vzhodne Evrope in si prizadeva uspešno premagovati problematiko valutnih tečajev. Večino mučijo visoke cene električne energije, zlasti je to problem industrije. Transport in luške storitve seveda pogrešajo še nezgrajeni drugi tir, zavarovalnice pa mučijo izdatki za odpravo posledic naravnih nesreč pa tudi ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kot prognozirajo finančni analitiki bodo delnice izplačevali tudi za to leto vse delniške družbe.

Berem pomisleke vodilnih funkcionarjev v združenjih podjetnikov in zbornici. Samo o recesiji in visokih davkih govorijo in to v času, ko v Nemčiji občudujejo prilagodljivost slovenske industrije tržnim sprememba kar okorela nemška industrija ne zmore. Govorijo o vlaganjih v razvoj, tiho pa so o skromnih učinkih ker za evaluacijo dosežkov raziskav do tržnega izdelka ali storitve, nimajo organiziranih izvedbenih del.

Ta razkorak v ocenjevanju med kotirajočimi na borzi in finančnimi analitiki na eni strani ter mnenji predstavniških teles združenj podjetnikov je vedno prisoten vendar se danes potencira do take mere, da ni več verjeten. Očitno se sprevrača v politično dejanje oziroma dejanje »kdo bo koga«. Ko sem še delala v tovarni smo jadikovanje proti visokim davkom, sociali in solidarnosti ocenjevali kot nerazumevanje naših skupnih prizadevanj. Bilo nam je v čast na primer na obisku predsednika skupščine RS poudariti, da redno plačujemo vse davke in dajatve, da se zavedamo svojih dolžnosti v razvoju Slovenije, da smo finančno podrli na primer gradnjo Cankarjevega doma in podobo. To je bila naša referenca, dobra boniteta, celo Josip Vidmar jo je prepoznal. Danes pa na primer predsednik uprave največje železarne z zelo lepo plačo in visokimi dividendami jamra nad davki, nad socialo in solidarnostjo. Zanesljivo ve, da majhna države ne more drugače kot da ima visoke davke, bolje bi bilo, da predlaga kako bi več in ceneje proizvajali, kako bi modernizirali svoje zmogljivosti in več ustvarili s storitvami.

Kako pa vi ukrepate, ko vam zmanjkuje v družinski blagajna?

Podjetništvo profesorjev, 4. januar 2024.

Pogosto se v družbi na javnih mestih govori in poudarja pomen kakovosti izdelkov in storitev, ki jih ponujamo na trgu. Kakovost naj bi bila tako negovana in idealizirana, da ponudnika spreminja v odličnika, da delojemalcu odpira vrata v karierno napredovanje in da znanosti nalaga raziskovalne tematske raziskave. Imamo profesionalne institucije, ki določajo minimalne standarde kakovosti izdelkov ali storitev in urejen nadzor nad kakovostjo. Kakovost je prestiž za institucijo, ki jo zagotavlja. Skratka, najeminentnejši poslovni ali izobraževalni shodi se zavzemajo za vedno boljšo kakovost vsega, kar v življenju pač počnemo.

Kot v nek posmeh opisanim prizadevanjem se v naši državi razvija podjetništvo enega, ki morda ima kakovosten izdelek ali storitev vendar nima pogojev, da bi razvil potrebno infrastrukturo za nastopanje na trgu. To so na primer podjetniki v kulturi, kar več kot 25 tisoč naj bi jih bilo, Potrebujejo delovni prostor, logistiko in vse kar pač njihov posel zahteva. Samostojnih podjetnikov je v registru vpisanih preko 115 tisoč, med njimi so snažilke, delavci agencij, prekarski delavci in podobni spejevci, ki so podjetniki samo zato, da gospodarske družbe ne plačujejo prispevkov od njihovih plač ali pa zato, da služijo »obvozu« nekega drugega prejemka ali izdatka. Gospodarski zbornici Slovenije je to popolnoma znano, prav tako za obvozne poti prihodkov ali odhodkov ve vsak podjetnik. Na tem nivoju je kakovost izdelka ali storitev tretjerazredna skrb.

Je pa zanimivo, da se v opisani skupini s. p. in institut vključujejo tudi univerzitetni učitelji s svojimi storitvami kot so svetovanja, pravna mnenja, pripravo zakonskih podlag, ekspertize za sodišča, anketiranje, analize, investicijski elaborati, laboratorijske storitve in še mnogo drugega. Če je verjeti nedavno intervjuvanega upokojenega profesorja strojne fakultete ima pretežni del univerzitetnih profesorjev svoje podjetje. Kaj to pomeni za državo in za družbo? Rekla bi lahko, da ne opravljajo dobro niti svoje osnovno poslanstvo niti podjetništvo. Sedenje na več stolčkih ne prinaša učinkov, je samo hlastanje po hitrem in kar se da lahkem zaslužku pa naj Klub podjetnikov reče kar hoče.

Najhujša posledica profesorskega podjetništva pa se zagotovo odraža na pomanjkljivem znanju študentov. V sodobnem svetu je toliko novosti, zlasti v tehnološkem in digitalnem področju, da je dopolnilno izobraževanje profesorjev več kot potrebno. Če bo človeštvo vztrajalo na trajnostnem in zelenem prehodu, bodo potrebne obsežne inovacije v vseh do sedaj znanih gospodarskih dejavnostih. Generacije, ki so danes na fakultetah, morajo pridobiti vsaj uvodna znanja o tem, kako se naj lotevajo problemov prihodnosti, kje naj iščejo podporo in kakšne poti naj ubirajo za kakovostne rešitve. Če se bodo potikali kot strežniki po gostinskih lokalih in sprejemali prekarska dela je malo verjetno, da bodo inovativni v svojem poklicnem delu, seveda, če bodo študij sploh zaključili. Generacije, ki prihajajo resnično potrebujejo kakovostno študijsko podporo svojih profesorjev v fakultetnih predavalnicah in doma, ko bi morali sami preštudirati predpisano literaturo v določenem roku. Ni malo profesorjev, ki ugotavljajo, da to zadnje študentje ne opravljajo in na izpise prihajajo s srednješolskim znanjem. Pomagajte jim vzljubiti študij saj ste njihovi vzgojitelji in učitelji, ne pa kvazi podjetniki za storitve nekemu tujcu, ki mu pri nas ni dovoljeno prodajati njegovih izdelkov.

Kako pa vaša družina pomaga vašemu študentu?

Dileme o postaji, 3. januarja 2024.

Na prvi delovni dan v letošnjem letu moji niso vedeli, kako bodo prišli do svojega podjetja in gimnazije. Mediji so poročali o totalni zapori Dunajske ter drugih ulic ob Železniški postaji v kateri se začne prenova oziroma novogradnja nekega novega steklenega orjaka, ki bo zbrisal iz prostora stoletno železniško stavbo in avtobusno postajo. Na pot so se odpravili vsaj petnajst minut prej kot sicer in brez težav prišli na svoja mesta po normalnih poteh. Napovedana zapora se še ni začela.

Spet brskam po informacijah, da bi kaj več izvedela o dejanskem stanju nove pozidave a ni dosegljivo kaj konkretnega oziroma uporabnega za tiste, ki jih bo zapora omejevala kar nekaj let. Je pa cela paleta debat o tem, kaj novogradnja pomeni za mesto, kakšne težave prinaša in kakšne nove pasti čakajo potnike. Najglasnejši so arhitekti in prometni strokovnjaki, neusmiljena je zlasti revija Outsider.

Da projekt ne zajema poglobitve železnice skozi mestno središče je njegov naglavni greh za katerega strokovnjaki pravijo, da bi ga milijardni proračun projekta mora zajemati ne da bi predračun povečevali. Ni izkazanih dilem, da je nova železniška postaja v Ljubljani nujna, ker je postaja vedno obraz mesta, ki ga potnik prvo vidi in si ga zapomni. Eden od arhitektov je navedel, da »vrhunec zanemarjenosti je prav ljubljanska postaja z okolico« (M.Granda). Novogradnja je projektirana tako, da nakazuje težnjo sodobne družbe po rešitvah javnega prometa v povezavi s poslovno trgovsko ponudbo.

Druga slabost zahtevnega in dragega projekta pa je, da ne prispeva k zaščiti mestnega ozračja in mesta ne varuje pred nevarnostmi tovornega prometa, ki se bo tudi po končani gradnji odvijal po železniški postaji in se še krepil s tovornim prometom, ki naj bi iz cest prehajal na tire.

Med naslednjimi težavami se omenjajo številna parkirišča v podzemlju novogradnje, ki po mnenju sodelujočih v razpravah ne krepijo trajnostne mobilnosti, res pa je, da Ljubljani primanjkuje parkirišč in bodo zato prav gotovo tržno zanimiva. Trajnostne rešitve za javni potniški promet pa bo Ljubljana morala šele poiskati v skladu z deklarirano zeleno mobilnostjo.

Je torej nova železniška postaja dober projekt v realizaciji, naj se veselimo nekaj dobrega v naši prestolnici kot se je zapisalo dr. Koželju? Ja, nekaj se le premika na bolje, Ljubljana bo dobila nov obraz in izboljšala pogoje potovanja. Še bolje bi bilo, če projekt ne bi imel grehov, pa dobro, vsak projekt ima kakšnega. Toda povečevanje trgovske ponudbe – poslovne ponudbe je verjetno po vsebini pretiran. Pojdite po obstoječih trgovinah od sedanje postaje do Drame in tromostovja. Nikjer se kupci ne drenjajo, pojdite v BTC – prazne dvorane, Alejo – razen Spara vse kapacitete nezasedene, še Center Rudnik pogosto sameva razen v prehrani. Ali pa poslovni prostori. So po Dunajski še prazna cela nadstropja na primer v Imosovem kompleksu, kako bi poslovni prostori funkcionirali brez gostinstva, ki služi zaposlitvam in v manjši meri profitabilnosti. Še več poslovnih prostorov pomeni namestiti dobičkonosne dejavnosti z visoko stopnjo produktivnosti, inovativnosti in dodane vrednosti. Če tega ni, mesto nima prihodkov, še huje, zabava se in gladuje. Res ne vem komu se nenehno smeji simpatični in prizadevni župan?

Ljubljančani, sodelujete pri upravljanju mesta?

Dan pozneje, 2. januar 2024.

Grem na jutranji sprehod, mimo mene hitijo ljudje v vse smeri. Nikjer več ne gori zunanje novoletno okrasje, skozi balkonske steklene površine je možno opaziti tam pa tam kakšno silhueto božičnega drevesa. Pekarna dela in kupim sveže žemljice. Čisto navaden dan je, kot da nismo prav kar praznovali vstop v leto 2024. Mislim si, slavja je konec, gremo pogumno naprej, piši s pogledom v prihodnje dneve in mesece.

Malo se bom še pomudila pri novem letu saj še nisem nič rekla kako ga vidijo šamani vseh sort. Rumeni tisk, pa tudi drugi mediji ugotavljajo, da se po deželi Kranjski in po svetu širi vražje verstvo ne glede na vero, ki prevladuje. Tako visoki politiki kot pomembi podjetniki , tisti torej, ki imajo veliko »pod palcem« se najpogosteje zatekajo po nasvete k ljudem, ki posledice odločitvah prepoznajo v kristalih, astrologiji, čakrah in podobnih zadevah. Ne morem trditi, da je naš položaj pri delodajalcu ali poraba davkoplačevalskega denarja v rokah magije, nekaj pa le mora biti na tem, če se na to področje zanaša vedno več odločujočih ljudi. Nasvete iščejo pri šamanih, v meditaciji in gurujih. Pri nas jih najdemo v podjetništvu, politiki in celo v športu, temu primerno pa se krepi tudi ponudba svetovanja. Imamo že skrbnico za sijaj in zdravje, upravljalce kozmičnih energij, čarobne zdravilce in druge, ponudba je velika, konkurenčna in se še vedno krepi, zaslužki pa zelo veliki, da ne rečem največkrat oderuški. Čeprav se ponudniki sklicujejo običajno na tisočletne modrosti starih ljudstev, so analize pokazale, da z njimi sodobna ponudba nima kaj dosti.

Ezoterična preobrazba Janeza .Drnovška je zapustila kar veliko sledi v politiki na Slovenskem predvsem v uveljavljanju duhovnosti pri državnih odločitvah. Dolgoletnemu predsedniku sledijo v ezoteričnih preobrazbah predstavniki Slovenije v organih upravljanja EU, pa nekdanja ministrica za finance z članstvom Civilne duhovne šole morale ali najbogatejša Slovenka, ki posle sprejema in sklepa le, kadar so planeti in zvezde naklonjeni njenim ugodnostim. Duhovnost postaja sestavni del gradnje umetne inteligence in pospešenih aktivnosti za odpravo blokad v ljudeh, ki odločajo ter usmerjanje njihovih dejanj v poslovne koristi.

Po pomembnih učinkih ezoterike pa ne hrepeni samo poslovni svet temveč tudi mi vsi in prav ob novem letu prinašajo mediji napovedi vedeževalcev o tem kaj nas čaka in nasvete kako naj delujemo. Vse to prebiramo, se nasmehnemo in ukrepamo po svoje naprej. Toda priznajmo si, da ob pomembnih odločitvah le zaslutimo tudi to, kar nam je namignil šaman, prikazala Mlakarjeva ali povedala Droletova. Za letos napovedujejo, da bo močan vpliv na naše odločitve imela naša družinska preteklost v dobre in slabem. Skrb za duševno in telesno zdravje, želja po napredku in podpora državi bodo v Sloveniji med prioritetami posameznikov. Ponovno bomo razmislili o primernem ravnanju s premoženjem ter popravljali morebitne napake iz preteklosti. Davki in inflacija bodo še višji, tudi epidemije se niso poslovile, obetajo se potresi. Da ne bo težjih posledic moramo čustva usklajevati z razumom in se otresti slabosti iz preteklosti.

Lahko rečemo, da kaj posebno novega to leto ne prinaša niti po mnenju poganstva, ezoterike ali vedeževalcev. Za reševanje svojih problemov in za uresničevanje svojih želja moramo razviti svoje strategije in zaščitne ukrepe. Moč in pogum za dobre rešitve pa bodo odvisne predvsem od našega znanja in odločnosti.

Verjamete napovedovalcem prihodnosti?

Dobrodošli v letu 2024, 1. januar 2024.

Pozdravljeni v Novem letu, ki bo za dan daljši od lanskega. Naše številne želje bodo tako imele več časa, da se izpolnijo, samo pazimo, da naše težave ne bi prehitele želja.

Kako ste se poslovili od preteklega leta? Ste bili veseli, da ga je pobralo, ste pljunili za njim, da se ne bi zablode iz njega prenašale v naslednje leto. Najbrž ni nikogar, ki je pozabil, da smo v novi vojni, zgleda strašnejši od Ukrajinske, saj mori otroke, ženske in za vojsko nesposobne. Protesti, peticije, VS in njihovi ukrepi se ne slišijo, odnaša jih vsaka najrahlejša sapica in so brez moči pred uničujočimi bombami. Ob slovesu od preteklega leta mi je po glavi rojila misel, da bi bilo čudovito, če bi s seboj odnesel protagoniste tega in podobnega zla povsod po svetu. Dobra misel ni padla na plodna tla, morda je bila za trenutek utišana, ker sem pač odštevala minute do usodnega skoka v letošnje leto in nazdravljala moji družini z željo, da ne bi nikoli skusili vojnih dejstev. Toda moja družina je mlada in bojim se, da vojno bolj jemljejo kot avantura ne pa kot smrtno nevarnost.

Moreče misli in strahove je odgnalo razmišljanje prisotnih o tem, kako sprejeli dejstvo, da smo za leto starejši? Ob udarcu na gong uri se je v sekundi postaralo za eno leto vse od otrok, domačije, kužka in papagaja do avtomobila, ki smo ga že lansko leto prodajali. Nič hudega, bi lahko rekli, če ne bi bilo teh vojnih strahov, kriznih obdobij, naraščanja individualizma in naporov za zaščito svojih, od družbe odtujenih interesov. Ko smo ugotovili, že malo v »rožcah«, da vse pa ja ne moremo gledati samo s slabe strani, da smo poleg težav tudi v preteklem letu osebno napredovali saj smo pridobili reprezentanta v odbojki in pianista, absolventa osnovne šole, preselili dedka in babi, kar primerno zaslužili, se izognili posojilom in celo nekaj privarčevali. Predvsem pa smo se imeli radi, rojstne in druge pomembne dneve nadgradili z izleti in priboljški, pojedli nič koliko piškotov tetke Marjete in razen babi ostali zdravi, razpoloženi in sprejemljivi za okolice, kjer živimo.

Če slabše ne bo letos, bomo kar z zadovoljstvom sprejemali družinske navade, ki smo jih dorekli v preteklem letu in jih morda tudi nadgradili z novimi znanji, ki jih ne pridobivamo samo od umetne inteligence ampak jih ustvarjamo tudi sami. S tem ko pišemo bloge, se učimo, gimnazijsko snov absolvira vnuk iz daljave, oči, mami in mlajši vnuk bodo kmalu poznali vsako športno dvorano na Balkanu in v lastni državi, vsa notranja in zunanja odbojkarska igrišča, da o poznavanju cest, poti in stezic, ki vodijo do igrišč sploh ne govorim.

Že nenehno sledenje dogajanju v družini je velik napor tako, da razmišljanje o državi in v svetu marsikdo ne prenaša dobro ali pa sploh odklanja misli nanje. Dokler ni hujših posledic za družino kar gre, ko pa se nabirajo študentska leta brez diplome ali suha leta minimalni plač, ali še huje, ko ni videti strehe nad glavo, seveda mora iskati pomoč, največkrat pri državi. Nekdo jo je v pismih bralcev imenoval »molzno kravo«, stric Jože bi jo rad pocenil, sama mislim da država ni predsednik Vlade ali gospa Urška temveč smo to mi, državljani. Prav bi bilo, da ji pomagamo povečati prihodke in z primernim nadzorom znižati porabo. Samo stavke napovedane že na novoletni dan ne bodo prinesle novih prihodkov, prav tako ne zagrizene borbe za višje plače tistih, ki imajo že sedaj najvišje. Dvomim v njihove poštene namene, strah me je njihovih ozkih interesov in bolje bi nam bilo brez njih v letošnjem letu!

Kako ste pa vi razmišljali na Silvestra in pri dan v letošnjem letu?

Morebitnim mojim sledilcem, 31.12. 2023

Najprej lepo pozdravljeni in vse dobro v prihodnjem letu. Naj vam najprej ponovno poudarim, da sva tele bloge zasnovala skupaj z vnukom v njegovem sedmer razredu osnovne šole, ko se je že nekoliko izpopolnil v programiranju na računalniškem tečaju. Danes je član slovenske odbojkarske reprezentance in dijak gimnazije. Zmanjkuje mu časa in pogosto zamuja z objavo blogov. Predlagala sem mu, da projekt zaključiva, pa se z menoj ni strinjal. Tako se pisanje blogov upočasni, ko boleham za razne starostne bolezni, potem pa čakajo na vnukove zmogljivosti in končno skoraj redno kasnijo.

Če mi sledite na spletu ste verjetno pripadniki izobraževanja, široke razgledanosti, intelektualne miselnosti in polni radovednosti. Ljudi, ki ne hodijo v službo ampak na delo, mikajo prav te lastnosti, ki jim pomagajo razumeti in razreševati tudi najzahtevnejše probleme. Srčno si želim, da bi nas bilo vedno več, da bi mladi pravočasno odkrivali lepoto in koristnost znanja, vedenje o njem in njegovo uporabnost. Z znanjem imam v mislih tudi slovenščino in slovensko zavest, ki se z angleščino sedaj enostransko potujčuje. V Sloveniji živeči si želimo spoznati literarna sporočila vseh narodov in si na tej podlagi oblikovati svojo lastno presojo.

V naši državi smo v dokajšnji meri ujetniki starih predsodkov, času neprilagojene zakonodaje in posledic sprotnega neposodabljanja razvoja skupnega dobra. Ne uporabljamo moderne načine upravljanja z državnim proračunom kot največjim dobaviteljem, kupcem in investitorjem. Nekatere pesti revščin, ne ukrepamo. Podjetja se upirajo davkom, država je s svojimi funkcijami organizirana kot največje države na svetu in ob plebiscitu smo vedeli kaj nas čaka in kako je potrebno vladati, da krepimo svojo poslanstvo. Na tem področju se morajo kresati velike iskre zlasti v strokovnih vrstah in upajmo, da jih bo politika zaznala ter ukrepala.

Po naših domovih skrbi naraščajo tako zaradi zaposlitve kot zaradi zaslužka, razvrednotenja valute in nemalo kdaj tudi zaradi prevelikega trošenja glede na produktivnost svojega dela. Trpi najbolj prav izobraževanje saj se študenti zaposlujejo kot prekarci namesto da bi sami doma predelali obvezno študijsko literaturo v določenem času kot naroča bolonjska reforma. Vsekakor ni dobro, da mladi počasi ali sploh ne diplomirajo in si pridobijo formalni dokument za poklic. Dobro tudi ni, da pričakujejo stanovanje od države, verjetno je prav, da si ga prislužijo sami, tako kot se to ponavlja v vsaki družini iz roda v rod.

Še poglejmo kako pomemben ali nepomemben je v naši državi posameznik danes. Lahko voli in je izvoljen, če ga predlaga politična stranka. Poslanec ali poslanka deluje kot ji nalaga stranka in se ji na volivce ni treba ozirati, še celo več, če hoče delovati po svoji vesti, jo stranka lahko izključi in mora povrniti stroške vložka v njeno izvolite. Koliko ljudi je vključenih v posamezno politično stranko uradno ne vemo. Mediji posameznika težko najdejo razen za posebne rubrike kot so Ah, ta leta li Generacije. Prav tako mediji težko zabeležijo dogodke na katerih ni političnih in strankarskih prvakov. Neverjetno toda resnično. Glasovi in predlogi za nujne spremembe se ne slišijo in ne vidijo. Razpoloženje do posameznikov je razvidno v anketah.

Ocenjujem, da je dobro, če se o tem piše, govori, razmišlja. Našel se bo kdo, ki bo ukrepal.

Veselilo me bo, če mi boste sledili tudi v prihodnje!

Pišem čestitke! 30. december 2023

Od kar se spomnim smo vedno ob praznikih pisali čestitke ali voščilnice in jih tudi dobivali. Bil je to znak pozornosti ob Veliki noči in Božiču z dodatkom Novo leto. Pozneje se je ta pozornost zanemarjala, sem pa že ob prihodu na delo v tovarno dobila čestitke od računovodskih kolegov in iz leta v leto jih je bilo več, ker se je krog mojega sodelovanja širil na kupce, dobavitelje, investitorje in podobne sodelavce. Neko leto jih je priromalo kar 272 in prav toliko jih je bilo potrebno oddali pravočasno, da se kdo ne bi čutil zapostavljenega. Čestitka je postala stvar poslovnega prestiža. Kot mnoge druge stvari se je tudi čestitka izpela, se pa med najtesnejšimi prijatelji in prijateljicami še vedno ohranja lastnoročna napisana voščilnica, najlepšo napiše Jože Zupan, profesor iz Šentruperta. Letos se je novoletno obdobje že skoraj zaključevalo, ko sem se vračala iz bolnišnice in le malo časa mi je ostalo da napiišem čestitko, ki bi večini mojim odgovarja. Takole je zgledala:

Dragim prijateljem in prijateljicam za Novo leto 2024. Večnost sestoji iz lepih trenutkov med katere spada tudi naše druženje, razpravljanje, ocenjevanj in kritiziranje ter podobne fabule neizbežne in blagodejne na naši skupni življenjski poti. Možno se je strinjati z Bakovićevo, da potrebujemo vsako leto neko polnoč, trenutek, ko se pobotamo s preteklostjo in spodbudimo nastajanje nečesa novega, želeno boljšega ali koristnejšega. Skupno smo doživeli že veliko teh prelomnih trenutkov, pa še vedno ne dovolj, da bi se nam večnost pokazala v vsem svojem sijaju, kot so nam jo opisovali stari starši in kot nam jo danes prognozirajo ustvarjalci novih tehnologij. Iščimo in pričakujemo čudeže tudi v prihodnje, morda jih bo nekoč prepoznal lasten miselni sistem, ki ga nenehno pomnimo, čeprav nismo prepričani v njegovo storilnost. Nam je pa o tem lepo in prijetno, zato veselo ponavljajmo napake in sprejemajmo obljube Vam ob Novem letu 2024 želi vaša Joža

Odziv je bil velik in prejemniki so v njem sporočali zadovoljstvo, da sem se jih spomnila, jim posvetila pozornost. Prejela sem celo zanimivo knjigo poetinje Rezke. Ob Novem letu se mi je zapisalo tudi tole:

Vse leto 2023 smo prijateljevali, si menjali smešnice, koristne predloge in svoje osebne občutke po e-mailih, se skupno veselili ali žalostili uspehov in neuspehov svojih otrok, premagovali težave z zdravjem in zdravniki in idealizirali marsikaj, kar imamo lahko le v mislih, saj sveta ne moremo spreminjati sami, lahko pa smo dobri sogovornici ali hvaležni poslušalci. Zahvaljujem se ti za vsako dobro misel, ki si mi jo namenil/a v upanju, da bomo kljub letom, ki nas bremenijo, zmogli nadaljevati druženje in se veseliti še kakšnega srečanj

Marjana me je razveselila s čestitko spletne šole Peti element, ki jo je naučila mnogih pomembnih življenjskih uvidov in jo na zadnji dan leta 2023 navdihnila z vzpodbudami za naprej:

Naj bosta potrpežljivost in sprejemanje tvoja super moč,

Uživaj v tistem, kar imaš, in ne išči tistega, česar nimaš.

Privoščim ti odlično medsebojno povezanost v skupnosti, ki ji pripadaš, kajti odnosi so jedro življenja.

Napreduj, raziskuj in razvijaj se brez omejitev,

Želim ti veliko nasmehov, saj je dobra volja najlepše ličilo."

Ste se tudi vi spomnili ob koncu leta svojih prijateljev in prijateljic?

Hrastač, 29. december 2023

Kot vsako leto je ženski in otroški del naše družine ob koncu leta obiskal opero, moški del pa je počival ob televizorju, za računalnikom in vodoravno na kavču.

Letos smo morali izjemno paziti, da smo že koncem poletja, takoj po objavi kupili vstopnice. Iskali smo svojo ložo a žal so bile že prvi dan prodaje razprodane. Za konec leta smo si želeli ogledati nekaj optimističnega, lepega in veselega kar vse smo odkrili v baletu Hrastač, Božični pravljici, ki je uglasbil Peter Iljič Čajkovski. Zbrala se je zelo zanimiva publika, največ mamic z otroci vseh starosti, stare mame z vnuki in tam pa tam kakšen ati ali dedi. V ložah so bile družine, prav tako v parterju in balkonu, na galerijo pa nismo videli.

Zgodba Hrastač je preprosta pripoved o skopuhu Scrooge, ki celo na božični večer terja vračilo dolgov in raje uniči igračo Hrastač kot bi jo podaril Klari, ki ga je zanj prosila. V sanjah na božično noč se mu prikazujejo prikazni iz hudičeve grobnice in duh smrti ter ga potegniti vanjo. V sanjah ga reši dobri duh, ki mu pravi, da mora popraviti vse krivice, ki jih je stori ljudem. Ko se prebudi se Scrooge res odpravi med ljudi in popravlja krivice, ki jih je storil, popravi tudi Hrastača in ga podari Klari.

Koreograf in režiser Youri Vamos je več stoletji staro zgodbo posodobil na podlagi svojih uspešnih predstav tega baleta v Nemčiji. Skupaj z baletnim ansamblom, ženskim opernim zborom, orkestrom SNG Opera in balet ter učenci in študentkami Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, je Vamos ustvaril razgibane baletne prizore do take kakovosti, da smo nekaterim samodejno zaploskali kar pri odprti sceni. Zborovski balet meščank in meščanov ter vojakov je bil živahen, vsak je zaplesal svoj ples kot solist in hkrati kot delček razpoloženja v mestu na božično noč. Celo božičnega purana so imeli na odru, ki ga pa odpuščeni skopuhov računovodja ni mogel plačati.

V nočni mori je najprej nastopal Duh smrti s svojimi pomočniki. Za njihov ples je glasba Čajkovskega zvenela kot najžlahtnejši jazz za kar je verjetno poskrbel dirigent. Prizori baleta so bili rdeče osvetljeni, duh smrti pa je v solo baletu izvedel neverjetno visoke odskoke. Ko je Dobri duh z baklo prekinil in odgnal satane in ponudil skopuhu pomoč pri popravi krivic, so se kar s posteljo na oder pripeljali snežni dečki in deklice ter skupaj s skopuhom in nami v dvorani ploskali ob vsaki predlagani rešitvi.

Zadnja scena je bila tako kot uvodna, izvedena na trgu, tam kjer se začela. Liki iz skopuhovih blodenj so bili spet navadni ljudje s svojimi problemi a tokrat srečni, ker se je vse srečno končalo. Balet srečnega konca je bil živahen.

Neverjetna, mistična, zabavna živahna in ne vem kako bi še bolj poudarila glasbo, njeno pronicljivost, popolnost ter lepoto. Ne enkrat sem kar zamižala tako prijetno se me je dotaknila in pobožala. Vnuka sta jo tudi občutila kljub res zanimivih baletnih scen in skupno smo si obljubili, da Čajkovskemu posvetimo pozornost tudi doma. Zadovoljni in ganjeni od umetnine, ki smo si jo ogledali, je še dolgo trajala debata. Ker starejši vnuk vadi klavir bo naš naslednji skupni glasbeni večer verjetno Koncert za klavir in orkester Čajkovskega.

V kakšnem ambientu ste pa vi zapustili preteklo leto?

,

Mladost in vere, 28. december 2023.

Ko je televizija sporočila, da so slovensko prestolnico napolnili mladi katoliki iz drugih držav Evrope, sem se najprej spomnila na številna mladinska povojna srečanja na katerih smo kurili kresove, gradili ceste in druge komunalne objekte ali pa se preprosto zabavali. Mediji so takim dejanjem posvečali ustrezno pozornost, pokazali so se mladim politiki in pomembneži, tudi predsedniki države in udeležba na teh seansah je bila vedno visoka. Spomnila pa sem se tudi na srečanja mladih v samostanu v Stični, kjer se enkrat na leto v mojih gimnazijskih prostorih zbere tudi dvajset tisoč udeležencev, imenovanih vernikov, ki se zabavajo, udeležijo maše, lahko se spovejo grehov, skratka na razpolago so jim obredi in šege, ki jih drugje ne morejo videti oziroma doživeti. O Evropskem verskem srečevanju mladih kristjanov pa zdaj, ko je to v naši prestolnici, prvič slišim. Pozanimala sem se, da ne bi bila nepoučena in zdi se mi, da le moramo s časom v korak.

V kraju Taize v Borgundiji se nahaja ekumenska Skupnost Taize že od 1940 leta dalje. Želeli so ustvariti prostor miru, sprave in bratstva med mladimi kristjani, ki so bili prizadeti v vojni. Danes privabljajo mlade kristjane iz vsega sveta z namenom, da bi njihove molitve, petje in tišino prenašali v svet. Na srečanjih kot poteka v Ljubljani, se mladi kristjani zbirajo, da skupaj molijo, prepevajo in delijo svojo vero, je dogodek za medversko in medkulturno sodelovanje ter spodbujanje bratstva med mladimi. 0srednji del srečanj je molitev, petje preprostih pesmi ter trenutki tišine za osebne molitve. Poslušajo prebrane odlomke iz Svetega pisma in v tišini razmišljajo o njihovi vsebini. Poslušajo predavanja, sodelujejo na skupinskih pogovorih o veri, miru, medkulturnem dialogu in družbenih vprašanjih, spodbujajo medsebojno razumevanje raznolikosti in imajo priložnost deliti svoje izkušnje o svoji veri, življenju ter pogledih na svet. Tako bratje iz Taizeja ohranjajo duhovno ozračje za katerega je značilna preprostost in bratstvo.

Slovenski organizatorji so mlade katolike, ki jih je bilo okoli 5000, pričakali pred zavodom sv. Stanislava. Njihovo letošnje srečanje nosi naziv Skupaj na poti kar se navezuje na prizadevanja udeležencev za mir, spravo in solidarnost. Po skupnem nagovoru so jih namestili po župnijah kjer so spoznavali duhovni utrip družin v naši državi. Maše z udeleženci so bile številne, končno so se zbrali v Stožicah kjer jih je nagovorila predsednica države.

Prijazna in dobronamerna srečanja mladih so verjetno vedno želena neglede na to kdo jih organizira. Treba pa je priznati, da so pri tem naj aktivnejše verske skupnosti in politične stranke, kar nakazuje, da so mladi povabljenci pod ideološkim pritiskom. Programi teh srečanj so praviloma nedodelani, mladina se zbere, voditelji, prešerno razpoloženi, se najbolj veselijo množice, kaj ta množica počne, je pa bolj postransko vprašanje. Obvezna je prisotnost medijev, njihovi poročevalci so v zagati glede vsebine, zatečejo se na splet po osnovne podatke. Le malo je shodov, ki zapustijo vsebinske sledi v družbi. Najmanj kar bi od shoda v Stožicah pričakovala je kakršna koli misel na pokole otrok, trpljenje ljudi na vojnih območjih in upornost mladih proti uničevanju narave. Glas 5000 mladih bi se daleč slišal!

Tudi shodi mladih v Stični so brez vsebinskih sporočil, čeprav mladi po vsem svetu protestno sporočajo, da jim ravnanje kapitala uničuje naravne pogoje za ustvarjanje in življenje njihovih generacij. Želje in zahteve mladih mora družba poznati in jim praviloma pomagati, da se uresničujejo saj sicer nastopijo pogoji za spreminjanje medgeneracijskega dogovarjanja.

Kako pa vi ocenjujete shode mladih?

Uspešnice oblikovalcev 27. december 2023.

V petdesetih letih preteklega stoletja je razvojno službo podjetja Stol vodil arhitekt in oblikovalec Niko Kralj, ki je oblikoval enega od najbolj znanih izdelkov slovenskega industrijskega oblikovanja, stol Rex. Danes je prof. Kralj uvrščen med svetovne industrijske oblikovalske legende ob Alvar Aaltu in drugih. Stol Rex je bil prvi stol v , oblikovan za množično proizvodnjo, izdelan v tehnologiji stiskane, luknjane . Postal je zgled funkcionalno brezhibnega izdelka, ter kultni predmet dizajnersko osveščenih posameznikov po vsem svetu. Do danes so izdelali več kot 2 milijona stolov. Hrani ga muzej MOMA, muzej oblikovanja na Danskem in muzej Dunaja. Še vedno ima lastnika zaščitene ekskluzivne pravice za celotno kolekcijo stol, fotelj, gugalnik, ležalnik in mizo. Poleg osnovnega modela stola je bilo dodanih še 6 bolj dodelanih. Nika Kralja sem v Ljubljani srečevala kot študentka, bil je nekoliko nizek in izjemno živahen možakar dopadljivega obraza in skodranih las. Podjetje Stol je imelo izjemen program izdelkov iz lesa, kdor je kaj dal na sebe je kupoval v Stolu. Stoli rex so krasili lokale, avle, pisarne, klube, težko bi rekla kje jih ni bilo, imela sem dva v svoji prvi pisarni, ko sem se zaposlila.

Saša J. Mächtig je bil večkrat eminentni gost in predavatelj Foruma odličnosti in mojstrstva Otočec na katerem smo se zbirali pokrajinski gospodarstveniki. Tu sem ga tudi osebno spoznala. Dokler ga ni bilo na Forum nismo zanj vedeli čeprav smo vsi poznali kioske vseh barv, ki so se nameščali po večjih krajih Slovenije in države. Bili smo počaščeni, da je sprejel naše povabilo in mu izkazali kar se da veliko pozornost, da se mu nekako zahvalimo za industrijsko oblikovalske dosežke. Arhitekt in prof. Saša J. Mächtig je zasnoval v drugi polovici 20. stoletja kiosk, ki je zaznamoval podobo ne le slovenskih, temveč tudi drugih mest po svetu. Mächtig je bil leta 1984 eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Kot član izvršnih odborov strokovnih organizacij za industrijsko oblikovanje je bil med pobudniki in organizatorji 17. svetovnega kongresa ICSID leta 1992 v Ljubljani. Spodbujal je razprave in poudarjal pomembnost povezovanja znanja univerze z gospodarstvom in industrijo. Za Mächtigovo ustvarjanje je značilen sistemski pristop, saj so posamezni objekti pa tudi strategije vedno oblikovani kot del širšega sistema, ki se lahko razvija, raste in spreminja. Kiosk je v zbirki muzeja MOMA, v Berlinu je v njem ulična hitra ponudba hrane, v Hongkongu je kofehaus, krasi prostor pred uredništvom Dela, ker pa obstaja možnost obnove dotrajanih kioskov, se zanj povprašuje po širnem svetu in je dobil tudi svojega managerja. Lepše življenjske poti si izdelek in njegov avtor ne moreta zamisliti.

Tako stol Rex kot kiosk sta nastala v času, ko znanje pri nas še ni bila ne vem kako cenjeno in vendar so bile dane možnosti, da se uveljavljajo doma in v svetu dragotine oblikovanja posameznih mojstrov brez primere. Prav bi bilo, da takratnemu času vrnemo namerno zanemarjeno čast, še bolj prav pa bi bilo, da od današnje oblikovalske stroke in strokovnjakov pridobimo v industriji nove presežke, še posebno, če gre za predelavo ali dodelavo domačih materialov. Veliko se govori o rabi gozdne mase, o lepoti krajev, o masovnem šolanju mladih in kulturni produkciji in izjemno malo tega se na trgu proda. Še smo zadovoljni z dodelavo tistega, kar bodo drugi dobro vnovčili. Tu smo res strokovno kratki, prekratki in preveč zadovoljni z vsem kar se pač ponudi, možno pa je tudi, da se mladi premalo naučijo v šolah in se zato zadovoljujejo s prekarskimi posli.

Imate v družini kakšen poseben talent?

Božični čas, 26. december 2023

Sinoči se je družina zbrala v mojem domu, da bi obudila spomine na stare čase preživete na domačijah na Dolenjskem in v Prekmurju, da bi si razjasnila povojne dileme glede praznovanja božiča, se nasmehnila ob prizoru, ko je Smole razglasil vračanje božiča med nacionalne praznike pa tudi ocenila kaj smo pravzaprav pridobili s tem praznikom. Modrovali smo ob dobri hrani in zdravi pijači stari in mladi. Stari smo izhajali in verskih dogem, ki so kot vrednoto za vstop v mistična nebesa pogojevali z zaupanjem v poštenost božjih bitij, njihovo dobroto in vsevidnost. V želji, da bi si jih Bog zapomnil po molitvah, delu, družini in dobrih dejanjih so ob Božiču, rojstnem dnevu božjega sina, obdarovali drug drugega, se izpovedali grehov, obljubljali poboljšanje in delovali spravljivo ter miroljubno tako doma, kot s sosedi, vaščani, vsemi, s katerimi so v letu, ki odhaja, kar koli dobrega ali hudega doživeli. V navado je prišlo, da je božični čas pravi za sprave, mir in blagohotnost.

Vojna je povzročila neštete spremembe tako v osebna življenja kot v skupne zadeve. Ker je bilo materialno premoženje uničeno se je krepila kolektivna zavest, da z medsebojnim sodelovanjem lahko kmalu vse na novo zagotovimo. S skupnimi prizadevanji so nastale tovarne kamor so se namenili kmečki fantje in dekleta, v šole so odšli otroci, doma so ostali stari starši, še vedno naklonjeni navadam Božiča, vsi drugi pa so se učili ali delali, da bi se življenje kmalu obogatilo, da bi si zgradili svojo hiško, da bi dobro zaslužili, poskrbeli za znosno urejeno komunalo, kino in tako naprej, želja vedno mnogo več kot možnosti za njihovo uresničitev. Kmalu smo dobili avtomobile, televizorje, smučišča, počitniške namestitve, nikoli zadovoljni smo grebli naprej in na Božič kot tradicijo v mislih naših starih staršev, se je skoraj pozabila, negovali so jo le verni, teh pa je bilo vedno manj.

Kot v razvitem svetu so se tudi k nam s časoma prikradle razne krize. Enkrat premalo delo, draginja zaradi prevelikega trošenja, slabosti vodenja zaradi pomanjkljivega znanja in tako naprej, da je jamranje in stokanje zatrlo smeh in optimizem. In v enem od takih trenutkov je predsednik SZDL Slovenije na tv ocenil, da so te tegobe tudi zaradi tega, ker smo se odtujili od preskušenih tradicij skromnosti in poštenosti ter pozabili na pomen Božiča kot časa v katerem se družine v miru zamislijo kaj opravljajo dobro, kaj pa morajo izboljšati. Renesansa Božiča na Slovenskem je bila evforična nekaj let, potem so jo zapackali proizvajalci kiča in nepotrebnih izdelkov ter pretirana ponudba hrane. Opažamo, da se je letos Božič že nekoliko približal skrbi za mir in prazniku družine. Smo na pravi poti?

Kdo bi vedel? Dejstvo je, da se je tudi ob Božiču na tem svetu pobijalo otroke v Gazi, da je vedno več družin razseljenih, ločenih, v velikih materialnih težavah, narašča moč gibanj, da se ženske ponovno podredijo moškemu, idealizira se meščanski družinski red in feminizem izgublja moč skoraj po vsem svetu. Imamo samo papeža, ki govori in moli, da bi možje ženske ščitili, jim pomagali in jih ljubili. Ni podatkov, da bi ga kdo slišal. Kdo bo razsodil za letošnji Božič, kaj je danes na svetu za družino in njen mir dobro in kako to doseči? Pravičnost je daleč od stvarnosti in nikogar to preveč ne skrbi.

Kaj nam je torej prinesla renesansa Božiča? Dva dela prosta dneva, razlog, da si privoščimo priboljške, povečano skrb, da bi na svetu vladal mir.

Kaj ste pa v vaši družini razmišljali o letošnjem Božiču?

Trgovine kamor pogledaš, 25. december 2023

Mnenja predsednice trgovinske zbornice Slovenije cenim saj so navadno zanimiva in spodbudna ali vsaj realna. Nemalo pa sem se načudila njeni novoletni poslanici v kateri je, seveda samo po moji osebni oceni, pozabila na slabosti trgovin in celo sookrivila upravljalce državnega proračuna ter sindikate za zmanjševanje realnega prihodka v Sloveniji za 15%.

V trgovinah območja kjer živim se kupci ne drenjajo, ne segajo po eksotih, ki jih ponuja cela vrsta polic, njihovi vozički so malokdaj polni, v trgovine zahajajo na nakupovalni dan in si izjemne dobrote nabavljajo le ob praznikih.

Nisem dovolj poučena o trgovinski stroki zato težko kaj predlagam, to kar pa sem sposobna oceni nakazuje, da so trgovinski standardi glede obveznih izdelkov na policah pretirani ali pa bi morale trgovine poskrbeti za svojo specializacijo. Trgovinski prostori v nakupovalnih središčih so preobsežni in še nisem doživela, da bi se v njih gnetlo kupcev. Določene ponudbe iste vrste izdelka so tudi pretirane kot na primer v ponudbi kruha, mlečnih izdelkov in v največji meri čudnih pijač. K trajnosti ni zavezana samo trgovina ampak tudi kupec in kolikor bolj se kupec zaveda svojih dolžnosti do trajnostne rabe toliko manj bo vlagal v izdelke z nepotrebno ali obsežno embalažo in podobnimi dodatki, ki nimajo kakovostnega učinka. Trgovci bi se lahko bolje poglobili v trende, ki jim kupci sledimo zaradi kakršnega koli razloga in se sproti prilagajali tako po ponudbi kot po prostoru, ne da bi po nepotrebnem noč in dan zasedali prostor raznih medijev s svojimi res pretirano vsiljivimi reklamami in nenehnim zniževanjem cen.

Trgovina bi realne prihodke lahko povečevala predvsem tako, da bi spodbujala varčnost in trajno naravnanost kupcev ter se odpovedala ponujati svoje prodajne police in druge kapacitete na primer prehranskim dodatkom, nesprejemljivemu kiču in podobni dvomljivi ponudbi podjetnikov. Še veliko rezerv imajo trgovine v zmanjševanju stroškov, med drugim tudi to, da na nekem nepomembne križišču ponuja trgovske storitve kaj pet trgovskih velikanov. Kot kažejo nove trgovine v Zagrebu pa bo digitalizacija itak nadomestila trgovinsko osebje.

Predsednica ima veliko delovnih izkušenj in zato nedvoumno ve da Slovenija ni optimalna država, ki bi si lahko privoščila vse državno tvorne dejavnosti kot si to lahko privoščijo tradicionalno samostojne članice EU. Eno je zagotavljati vojaško obrambo v Nemčiji in mnogo, mnogo dražje je to storiti v Sloveniji. Nekdanji predsednik Slovenije je poudaril, da je za delo v VS pred desetletji skrbelo 7 sodelavcev, letos je predvidenih 30. Dejstvo je, da je našo ustavno zakonodajno ureditev potrebno prenoviti in poiskati načine za pocenitev solidarnostnih dejavnosti. Iz meni neznanih razlogov o tem ni aktivnosti, ni prioritet, ni zadovoljstva čeprav trajnostna naravnanost že nastaja in je zeleni prehod lahko ustreznejša rešitev tudi za trgovino, zagotovo pa za obremenitve proti katerim se predsednica izreka v poslanici.

Tridesetletni razvojni zaostanek postaja naše največje breme in danes že terja od nas pretirane napore. Največ opozoril prihaja iz strokovnih krogov in čas je, da ti okrepijo tudi pogum pristojnih oblasti za odločno in kakovostno odločanje. Sistematične časovno opredeljene rešitve s prioritetami naj se vendar že začnejo sicer bo vsak dan težje nadoknaditi zamujeno.

Kaj pa vi menite o naših trgovinah?

Nacionalni projekti, 24. december 2023

Bravo spoštovani dr. Janez Koželj, da ste rekli »bobu bob« o večjih naložba, ki bi jih država morala uresničiti, pa si o tem njeni voditelji niso upali ali znali odločati. Bravo tudi Delu in novinarki Mileni Zupančič, ki sta poskrbela, da besede teoretičnega in praktičnega strokovnjaka dosega javnost. Dodala pa bi le, da večji javni projekti državnega pomena čakajo na boljše čase tudi po drugih mestih in krajih naše države in ne samo v prestolnici.

Pobrskajte po objavah na spletu, po pismih bralcev, po komentarjih strokovnjakov, po na kakršnem koli javno objavljenem prispevku kogar koli v Sloveniji, povsod se najprej zazna šibkost in škodljivost slovenske države v njenem političnem nepotrebnem zdraharstvu o katerem se v medijih največ piše ali govori ne da bi javnost to sploh še poslušala ali uporabljala pri svojem življenju in delu. Uravnoteženost nam je pogoltnila potreben čas za uresničevanje državnih projektov in sleditvi modernim razvojnim tokovom, slabosti volilnega sistema pa tudi zmanjšala vpliv volivcev in volivk na rast naložb. Res je skrajni čas, da se iz političnih vrst odstranijo zaviralci razvoja, ki jih poznamo tudi po imenih in priimkih. Dolgoročno obvezujočo vizijo razvoja države bo možno oblikovati takoj za tem in bo tudi nakazovala, kakšno organiziranost zahteva njeno uresničevanje, kakšnim ljudem lahko zaupamo vodenje države.

Pa vendar predvidevam, da bo odločanje državnikov še dolgo, dolgo bolehalo. Da bi odpravili sedanje strahove in neodločnost bi se morali na novo prešteti in ugotoviti, koliko nas je za slovenki New Deal, ki ga predlaga dr. Koželj. Vprašati se moramo koliko znanja še imamo doma, da bi omenjene državno tvorne objekte zgradili. Financiranje objektov ni reševati pred sprejetjem časovnice za gradnje v več letih. Kot primer vzemimo predlagani terciarni UKC, ki bi se gradil 7 let in ob spoštovanju pogodbenih obveznosti verjetno terjal vsako leto le 1/7. Tudi vse to še ne bo dovolj. Enako misleči bi morali najti novinarja ali novinarje, ki bi znali objektivizirati poročanje o nastajanju državno tvornih objektov Slovenije v vseh medijih, tudi cerkvenih, v rumenem tisku, na vseh tv postajah, občinskih glasilih in glasilih strank.

Sicer pa izhodišča za premagovanje nenehnega krča v odločanju države ne moremo omejevati le z gradnjami državno tvornih objektov. Zastoji v sprotnem posodabljanju poslovanja zdravstva in šolstva kot tudi šibka vlaganja v znanstveno raziskovalno delo izhajajo iz istega krča. O reformah vsebine in delovanja omenjenih dejavnosti se veliko govori, dejansko pa se malo ali nič ne uveljavi. Tako vsaj kažejo strokovne analize, opozorila zdravnikov in učiteljev na vseh nivojih, pa tudi pacientov, staršev in drugih s temi deli povezanih uporabnikov.

Nič novega ne ugotavljam o nemoči državnih organov in o njihovih slabih odločitvah, se pa že desetletja čudim, da ti organi ne spremenijo sedanjih pravil, ko je vendar očitno, da povzročajo katastrofo. Zakaj se bojijo naporov, ki so potrebni za uveljavljanje sprememb na primer volilnega sistema, zakaj se ne počutijo dolžne nenehno zagotavljati ustrezne razvojne možnosti? Častili bi jih po božje že, če bi naredili prve korake in ti naj bodo storjeni po predlogu dr. Koželja, naslednji koraki pa bodo že lažji, bolj jasno se bodo profilirale naloge države, večji delež znanja bodo prispevali strokovnjaki in se zmanjševal prostor za delitev bonitet in podpiranje individualnih interesov upravljalcev proračunov v državi in lokalnih skupnostih. Svet se nenehno spreminja, moramo se prilagajati pravočasno in razumno!

Kako se pa vaša družina prilagaja spremembam v državi?

Je OZN še varuh miru? 23. december 2023

Dr. Plut Dušan, Belokranjec in okolje varstvenik, v enem mandatu član predsedstva Republike Slovenije, je rad zahajal na naše območje in nas opozarjal na propadanje narave zaradi napačnih delovanj človeštva. V včasih tudi vročih debatah sem običajno razpravljala tudi sama in uglednega gosta spraševala, kaj lahko naredi mala Slovenija, če Kitajci šele dobivajo možnost nabave avtomobila, če se v Afriki ne morejo sporazumevati, če naftarjem v svetu na kraj pameti ne pride, da bi zaprli pipice in tako naprej. Modro je na to vprašanje pripomnil, da že leta potekajo prizadevanja za ustanovitev novega organa OZN to je Varnostnega sveta za okolje, ki bi skrbel za preprečevanje uničevanja narave in njeno revitalizacijo. Da ne bi izpadala kot nepoučena, še vedno brskam po informacijah a žal o tem novem organu nihče nič ne ve. So pa glasni ljudje in njihova predstavniška telesa kadar ocenijo, da OZD popušča kjer ne bi smel, da je brez moči v vojnah in podobnih krizah, da ne zaščiti dovolj človekovih pravic kjer bi jih moral in še marsikaj drugega kot na primer izražanje samo v angleščini, pravica veta privilegiranih držav ali koruptivnost posameznikov.

Kljub kritikam je OZN še vedno edini organ z ustreznimi pooblastili, ki ščiti mir in skrbi za uveljavljanje človekovih pravic v svetu. To je večkrat poudarila na primer Elizabeta II. In vladarji drugih držav, predvsem pa filozofi sveta že kar nekaj časa nagovarjajo svetovno javnost, da so sedanje organizacije svetovnega pomena opravile svojo vlogo v svojem času, danes pa potrebujemo nove, v novih razmerah z učinkovitimi pooblastili.

Mednarodni organi za ohranjanje miru in uveljavljanje človekovih pravic bi morali odpravljati razloge za nastajanje vojn, se posvetiti zaščiti okolja, odpravljanju revščine in reorganiziranju Varnostnega sveta brez privilegijev. Spodbujati bi morali mednarodno sodelovanje, humanitarna prizadevanja in reševanje konfliktov. Odpira se pomembno vprašanje komu podeliti mandat, da oblikuje organizacijsko shemo sveta za zaščito pred ustvarjanjem ali nastajanjem kakršnih koli konfliktov. Ni videti, da to koga posebej zanima. Celo Alma mater Evropa deluje, kot da te dileme ni in kot, da smo se tretje svetovne vojne že navadili. Naša ministrica prepoznava moč feminizma pri reševanju problematike, dr. Pluta ne poslušamo več, gospa Lučka pa je že tolikokrat ponovila svoje napotke za akcijo, da verjetno že obupuje. Družine se grejemo s premogom, nafto in plinom, zaslužki podjetnikov za energente naraščajo, konference ničesar ne spremenijo in se ocenjujejo kot uspešne, Izraelci z ameriškim orožjem veselo pobijajo otroke, Ukrajinski vodža pa vidi potrebo le po orožju ne pa po hrani, šolanju, inovacijah in podobnem, veliko ruski narod Evropa pribija na križ. Opažate kje »lučko na koncu predora«, ki bi nam dvigovala moralo? Se moramo pripraviti na kaj še hujšega? So drobni prispevki družin k reševanju katerega koli problema pomembni, potrebni ali celo nujni?

Naši sodobni voditelji po svetu so veliki gospodje in gospe s kraljevskimi komoditetami, nimajo pa znanja in sposobnosti, da bi odločali na podlagi predlogov strokovnjakov, iščejo hitre rešitve in povzročajo dolgotrajne škodljive posledice. Mediji jim ustvarjajo image in prezrejo slabosti njihovih odločitev. Ljudje sveta ne molčimo, smo kar dovolj glasni a nas mediji nočejo slišati, še manj citirati, dogodka in dejanja pa ni, če ga mediji ne zabeležijo. Paradoks je žal dejstvo! Vsi ljudje sveta skupaj poznamo tudi rešitve, smo pa prizanesljivi in se izogibamo dejanjem, kjer bi bili tretirani kot tretje razredniki. To pa je naš oportunizem.

Kakšen odločitev bi za preprečevanje konfliktov sprejeli vi?

Obisk Štefke Drolc, 22. december 2023.

Par let smo potrebovali tam sredi osemdesetih let, da smo v mojem mestu zgradili novo stavbo za delovanje SDK na Dolenjskem in v Beli krajini. Predstaviti smo jo hoteli Meščanom in Meščankam, ki so nas pri gradnji spremljali, se čudili novim materialom in njeni velikosti ter zadovoljno prikimavali njeni umestitvi v okolje. Priredili smo kulturni dogodek in Marinka je zanj pridobila sodelovanje eminentne igralke Štefke Drolc. Še vedno jo vidim kako, skromno urejena, vstopa v našo avlo. Kot direktorica sem jo bila dolžna sprejeti. Podali sva si roki in ona mi je po tihem povedala, da »v banko pa še nisem bila povabljena«. Seveda sem ji najpreje čestitala za prejeto zadnje priznanje pred prihodom v našo ustanovo in posebej naglasila, da nam je njen obisk v veliko čast in priznanje. V naši veliki avli s pomembno umetnino Tomaža, mojstra keramike smo jo pričakali vsi zaposleni in drugi Novomeščani, razveselila se je, namenili smo ji sedež v prvi vrsti in z zanimanjem ji je pogled begal od ljudi k monumentalni keramiki in dvonadstropnim stropu z moderno razsvetljavo. Na zaprosilo vodje protokola je umetnica spregovorila o svojem poklicu, nastopanju v teatru, v filmih in na televiziji, poudarila pomen gledališča za družbo in vlogo, ki jo ima v vzgoji. Navajena gledališke publike je bila tudi pri nas presenečena nad pozornim molkom v času njenega nagovora in občudujoče glasnim ploskanjem ob njegovem zaključku.

Na prireditev sem pripeljala svojo mamo, ki je kar 40 let organizirano delovala s predstavami na ljubljanskem Barju, spremljala življenjsko pot umetnice Drolčeve in o njenih vlogah vedela vse. Po slavnostnem delu kulturne prireditve smo pripravili zakusko, Štefka je vabilo nanjo takoj sprejela in moja mama je poskrbela, da je Štefka tudi tu dominirala. Obema damama je bilo lepo saj sta si imeli veliko povedati.

Dogodek je prijetno odmeval še nekaj časa v javnosti, ljudje so bili zadovoljni tudi s tem, da je naša institucija predstavila svojo sicer nekoliko posebno nalogo v družbi in pogoje pod katerimi svoje delo opravlja, toda nagovor in prisotnost velike slovenske igralke jim je ostajal najbolj v spominu. Večkrat so me pozvali, da podobna srečanja še organiziramo in smo tudi jih. Imeli smo na primer razstavo projektov študentov arhitekture o urejanju mestnega prostora in gradnjah, na našem razstavišču v malem smo imeli predstavljene nekatere slikarje in oblikovalce, javnosti smo pa tudi pokazali numizmatične dragocenosti in umetniške fotografije Bojana Radoviča. Bili so to časi, ko so delovne sredine svoje uspehe rade izkazovale tudi v povezanosti s kulturnimi prizadevanji tako umetnikov kot umetniških ustanov. Krepile so se vezi sodelovanja, širilo se je vedenje o kulturnih zakladih, v poklicnih šolah so se usposabljali kadri za kulturološke vede, vse se je razvijalo, širilo in izpopolnjevalo. Čas nam je ostal v lepem spominu, ki še vedno živi.

Kot piše Delo bi bila na današnji dan Štefka Drolc stara sto let. Lep jubilej bi torej imele tudi Tildka, Viola, Julija,… do Francke, številne dramaturške dame, ki jih je Štefka nepozabno interpretirala, se vtisnila v kolektivni spomin svoje publike in navduševala javnost, ki ji je v zahvalo podelila svoje najprestižnejše nagrade.

Kulturna doživetja so tista, ki bogatijo našo samozavest, krepijo občutek zaupanja v svoje sposobnosti in nakazujejo nova pota za ravnanje z dobrinami v prihodnje!

Katera umetniška ustvarjalka pa je osvojila vašo dušo?

Smuka na Rogli, 21. december 2023

Ko je sin postal osnovnošolec sva se opremila s smučarsko opremo in se prijavila v smučarsko šolo, ki so jo vodili že znani smučarji v naši tovarni. Pri nas smučišča niso bila še organizirana, izjema je morda bil Krvavec kjer pa se je seveda trlo smučarjev. To je bil razlog, da smo se namestili pri Gregoriču na Koroškem in začetni tečaj opravljali pod Peco na avstrijski strani. Prvi dnevi so bili obremenjujoči predvsem zame, sin se je hitreje izpopolnjeval. Od vadbe smo bili paralizirani zdaj v enem delu telesa potem v drugem, najbolj v nogah. A šola je šola, v vrsti nisi mogel manjkati ali postopati, vadili smo od zore do večera in se že naslednji dan povzpeli na vrh Pece od tam pa s strahom in trepetom počasi drseli v dolino. Sinova skupina me je že drugič prehitela predno sem končno in srečno pristala na izhodišču. Bila je to silna zmaga, osebno zadovoljstvo in premagan strah. Znamenito Peco z 12 km dolgim smučiščem smo vzljubili in jo obiskali še večkrat.

Smučarija nas je pritegovala tako močno, da smo zimske sobote in nedelje redno prebivali na smučiščih vse do odhoda sina v vojsko. Ni bilo pomembno vreme, smučišče ali ali oddaljenost od doma, na pot smo z veseljem odhajali in se vračali zadovoljni in utrujeni. Naša so bila vsa smučišča od Črmošnjiških Gač do Pohorja, Kranjske gore, Vogla do Kanina. V vrsti smo bili pred žitnico vedno prvi in jo že v mraku tudi zadnji zapustili. Seveda so bile tudi težave, neko nedeljo sva si oba s sinom zlomila roko, sama sem morala na urgenco zaradi zloma noge toda v vsaj desetih sezonah to ni predstavljalo posebnih težav. Je pa postajalo drago smučanje zaradi nenehnega izpopolnjevanja varnosti opreme, ki smo jo na smučarskih sejmih nabavljali vsako sezono. Neverjetno so se dražile karte, da ne omenjam prehrano in namestitev.

Na Rogli smo smučali velikokrat in bilo je običajno zelo prijetno zaradi primernega smučišča in pogosto lepega, sončnega vremena kar nam je izjemno prijalo. Ko so usposobili hotel Planjo smo tam smučali čez celoten vikend, otroci so imeli organizirana tekmovanja, mame pa smo se lahko kopale v bazenu. Edini problem je bil makadam od Zreč do Rogle bolj takrat, ko smo se vračali v dolino kot takrat ko smo lezli na Roglo. Led in snega na vijugasti cesti je bil nevaren, bilo nas je strah, da zdrsimo, sin me je tolažil »ti se kar posveti vožnji sam pa ti bom prepeval in ti tako odganjal strah«. Ja Rogla je pozimi pravljična in žal mi je, da jo nisem spoznala tudi poleti za kar krivim nenehno razprodan razgledni stolp.

Ko je sin ubral svoje poti, je bilo smučanja vedno manj in končali smo neko lepo sončno nedeljo na Kaninu. Želja po smučanju me ni zapustila še več let potem, ko sem oddala opremo s smučkami vred. Ni pomoči ko pridejo leta! S kolegico smo včasih šle na tekaške smuči, a tekaških prog je bilo v našem kraju malo.

Sin je zelo dobro smučal, celo vaditelj je bil, toda danes mu je smučarija bolj breme kot užitek. Gledam njegovo družino s telefoni v rokah, z nenehnimi treningi, pa tudi z brezciljnimi urami ter dnevi. Samo čudim se, da jih darovi narave, še posebno smučišča ne zvabijo ven iz prostorov. Res se je podnebje spremenilo in blage zime so smučišča oddaljile od smučarjev kar bo slej ko prej vplivalo na pohodništvo, dopustovanje v senci gozdov ter obiskovanje naravnih in ustvarjenih danosti. Veseli me, da Rogla načrtuje tudi kaj drugega kot smučeraj, ji je pa prav ta ustvaril »krila« za nove projekte ob Lovrenških jezerih.

Pogrešate smučišča in zime s snegom?

Preteklost za prihodnost, 20. december 2023.

V Društvu Novo mesto smo si nekaj let prizadevali za uresničevanje projekta Zgodovina za prihodnost. Pobudo je dal pokrajinski arhitekt sodelavec v Zavodu za varovanje dediščine, ki je pri svojem delu kar naprej spremljal odkrivanje velikih in pomembnih artefaktov na območjih, ki jih Zavod pokriva, pa tudi prisluhnil ljudem, ki so vedeli veliko povedati o starih časih. Zamisel, da bi tudi naše mesto postajalo arheološko in zgodovinsko bolj prepoznavno nas je silila, da bi razvijali in pospeševali sodelovanje različnih strok, ki skrbijo za bogato dediščino s turistično ponudbo območnih mest, najdišč in muzejev. V ta namen bi vsebina odkritij, njihovo restavriranje in predstavljanje javnosti lahko obogatilo Narodni dom, Mestne muzeje, gostinsko ponudbo na najdiščih, trgovanje s spominki v turističnih krajih in kot višek omogočilo usposobitev Arheološkega parka na Kapiteljskih in Mestnih njivah. Ne vem ali društvo še dela na te projektu ali ne, dejstvo je, da smo uspeli napisati in izdati manjšo brošuro o metropoli in da je naklada kar hitro pošla. Večji mesto tvorni projekt žal ostajajo kot pobožna želja meščanov, mestni gospodarji pa so popolnoma predani asfaltiranju, mostičkom in podobnim komunalnim potrebam.

Ob teh spominih na zanimive in koristne zamisli v domačem kraju razmišljam o novicah, kako svetovna mesta skrbijo za mesto tvorne dejavnosti, posebno za dediščino. V Gizi so zgradili največji muzej na svetu za milijardo evrov in v njem zaposlili sedem tisoč delavcev. Si predstavljate ne prebogatega Egipta, ki je prepričan, da bo vsak dan privabil vsaj petnajst tisoč obiskovalcev, ki bodo radovedni, lačni, žejni in bodo potrebovali prevoze na vse konce sveta, da ne omenjamo prodanih spominkov, knjig, predavanj in delavnic. Vem, da ta velikan ne more biti vzor nam Dolenjcem in Belokranjcem, lahko pa nam kriči, zbudite se in poglejte malo okoli sveta, kako deluje moderna muzejska stroka. Odpira se muzej grško-rimske kulture v Aleksandriji in obnavlja še muzej stare egipčanske kulture v Torinu. Ljudi navdihuje antika, za muzeje v Atenah moraš imeti časovni razpored, egipčanska odkritja pa preplavljajo svet.

Sicer pa je v današnjih časih posveča muzejem ogromno pozornosti. Kitajci zgradijo vsake dva dni nov muzej, imeli bodo tudi muzej vina. Shakespeare verjetno zadovoljno brunda v svojem zadnjem domu ker mu obnavljajo prvo dvorano v kateri so bile uprizorjene njegove drame še pred ureditvijo gledališča Globe. Na ameriški celini so aktualni naravoslovni muzeji dinozavrov, kamenin. Pridobivajo na pomenu tudi muzeji umetnosti, ki se širijo v zapuščenih industrijskih predelih velikih mest. največji tovrstni muzej bo na Norveškem, vanj pa se bodo preselila umetniška dela iz privatnih zbirk.

Izgradnja i obnova muzejev poteka že od devetdesetih let dalje po vsem svetu in že takrat sem se spraševala kaj povzroča to gibanje in zakaj, kako bodo narodi zmogli visoke stroške, potrebne naložbe, publiciteto in vse kar muzej, galerija ali lapidarij potrebuje. Tudi sama sem veliko potovala in pravzaprav doživljala vzpon nacionalnih interesov za arheologijo ter zgodovino. Šolali so se po eminentnih univerzah kadri potrebni za odkrivanje preteklosti in njihovo delo je po mojem mnenju pomagalo svetovnemu turizmu, da je razvil in oblikoval znamenite turistične destinacije.

Zgodovina za prihodnost naroda, območja, mesta ali družine je koristna pobuda in stimulans za mlade občinske svetnike, območne gospodarske veljake, mestne oblasti ali ministrstva.

Kako pa vi ohranjate zgodovino svoje rodovine?

Televizijske dame, 19. decembra 2023

Marsikatera televizijska osebnost je vredna občudovanja bodi si zaradi primernega nastopa, včasih zaradi pravih besed in tudi zaradi osebne urejenosti. Praviloma jih imam rada, zdijo se mi kot stara znanke in prijateljice, kljub temu pa moram napisati tale dobrohotni blog kot morebitni premislek o tem, kje so še rezerve, da se nenehno izboljšuje kakovost dela in ugleda.

Tarča je oddaja, ki si jo želi večina gledalcev. Aktualne teme se običajno glasno sprejemajo ali odklanjajo in prav je, da jih odpiramo na naj priljubljenejšem mediju. Osebno menim, da so po vsebini pripravljene preveč drobnjakarsko in se zato izgubi bistvo aktualne kritične presoje teme, ki je obravnavana. Problem z razumevanjem imajo ljudje, ki strokovno niso poučeni, problematično pa je tudi nastopanje gostov, saj obravnavanih tem ne morejo poznati v podrobnostih. Močno moti, da se odgovornost pripisuje na primer ministru za neodgovorno ravnanje nekega mladega bitja v Trebnjem. Preskakovanje odgovornosti vmesnih vodij je zanje ponižujoče, saj so plačani za odgovorno in pametno vodstveno ali vodilno delo. Vedeti moramo, da je med ministrom in vodjo operative vsaj sedem nivojev vodenja. Na mestu gospe Žnidaršič ne bi delovala zasliševalno in pravniško, ker je Tarča forum in ne pripada sodni dvorani. Dobro analizirane podatke in dokumente Tarče pa bi uporabila samo kot primere neustrezne presoje.

Informativne oddaje bi bilo dobro obogatiti z obravnavo in pregledi na več dogodkov, slovensko kroniko pa na več območji. Najbrž je poročanje o dogodkih vezano na poznavanje kakovostnih virov v večjem obsegu kot jih RTV ima danes. Odprava nepotrebnega ponavljanja pa bi morda zagotovilo prostor za nove teme.

V novem vodstvu RTV-ja vidimo upanje, da bomo zopet imeli več in boljših oddaj, vendar pričakujemo v prvi vrsti od njega, da uredi financiranje. Zaradi inflacije smo dobili razne dodatke, popuste pri ceni in podobne bonitete, verjetno ne zato, da bomo več trošili ampak zato, da bomo pošteno sanirali tudi javne storitve, ki jih nenehno oziroma dnevno koristimo. Javna uprava, solarji, šolniki, zdravniki, sodniki in celo upokojenci smo nekaj dobili zaradi inflacije in ni razumljivo, da RTV do tega ni upravičena. Prebrala se pazljivo intervjuje z finančnim ministrom in popolnoma jasna mi je problematika upravljanja proračuna pa tudi minister je bil jasen – če bi se bolje sporazumevali in če bi sprejemali bolj preudarne odločitve, bi se dalo še marsikaj financirati – zagotovo tudi javni medij RTV z milijonom na mesec. Direktor, potrudite se, hvaležni vam bomo za boljšo programsko shemo ustanove, ki jo vodite. Lepe govornice in dame v politiko kot v samem vrhu države pa naj najprej uveljavijo feminizem doma in ga šele nato forsirajo v svetu.

Naj samo še pojasnim zakaj tak naslov tega bloga. Prisrčne, inteligentne in ljudem dopadljive napovedovalke in voditeljice nam medij prikazuje skoraj kot strašila. Vse imajo enake oči, črne kot oglje, z dodatki, ki jih delajo nenaravne. Moderno oblikovane ustnice jim štrlijo iz obrazov, zlikani lasje pa visijo na vse strani s tam pa tam kakšnim kodrom. O oblekah najraje ne bi govorila saj še nisem videla v realnem svetu, tudi po naj uglednejših hotelih sveta, jutranje postrežbe v večernih oblekah, razparanih do bokov in polnih bleščic, obute v špičake. Kaj nam hočete povedati s temi kičastimi oblekami najstnic, ki se zgledujejo po Hollywoodu in še nimajo razvitega čuta za oblačenje. Eleganco TV dam pa lahko uredite tudi brez proračuna ali naših predlogov za več kulture.

Ste tudi vi zaskrbljeni za našo RTV?

Raziskovanje kemije, 18. december 2023.

Študenti ekonomije koncem petdesetih let smo imeli učilnice po vsej Ljubljani, največ na stavbi kjer danes uraduje slovenska Vlada. Na predevanje matematike, politične ekonomije in podobnih, najzahtevnejših predmetov smo hodili prek Mirja na Vič, kjer so se locirale velike in svojevrstne zgradbe za potrebe Institutov. Samo domnevali smo lahko kaj se v njih dogaja, ker so že po nazivu predstavljale izjemnost kot na primer Institut Jožefa Štefana, Kemijski institut in tako naprej. V njih so bile učilnice v obliki amfiteatra in ko je prof. Vadnal pisal formule na tablo, smo vsi dobro videli. Res smo imeli privilegij, da smo delček spoznanj pridobili v teh modernih dvoranah.

Tovarna v kateri sem delala, je potrebovala kemike in bila živo zainteresirana, da se razvoj kemije pospešuje tudi s sodelovanjem Institutov. Ne vem več razloga zakaj je sredi šestdesetih let Institut za kemijo doživljal svojo poslovno krizo saj je deloval kot pomembna kemijska avtoriteta Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V tem času je bila naša tovarna na najboljši poti, da postane nosilka pomembnih kemijskih programov in nastajal je obojestranski interes, da bi se Kemijski institut združil s tovarno. Najbrž je to močno presenetilo pomembnega člana SAZU dr. Josipa Vidmarja, javno je izrazil nezadovoljstvo in spoštovali smo njegovo mnenje. Sodelovanja se je nadaljevalo z iskanjem tržno zanimive produkcije iz področja kemije, pomembnejših uspehov pa ni bilo doseženih. Akademik Vidmar je po kakšnem letu sam obiskal našo tovarno, si ogledal njeno proizvodnjo in raziskovalno delo in izrazil zadovoljstvo.

Moja poznejša srečanja z Kemijskim institutov so bila povezana bolj osebno s posamezniki, ki so bili moji znanci že v tovarni pa so se odločili za karierno pot v profesure ali raziskovalce. Verjetno danes skoraj štiristo zaposlenih pridobiva posle po domačih in tujih razpisih, ki jih ni malo in jim ti razpisi tudi pomagajo pridobiti akademske naslove, objave v tujini. Mi v tovarni smo iskali kemijsko surovino, ki bi jo uporabili pri izdelavi končnega izdelka in nam jo ne bi bilo potrebno uvažati. Devize so bile dragocene in drage. Razvojna pot tovarne je zato pogojevala ustanovitev lastnega instituta.

Kot je videti danes dobro gre in Kemijskemu institutu in tovarni. Institut ustvarja bistveno višji BDP kot je povprečje v EU na zaposlenega in srčno upam, da dosega tudi ustrezno dodano vrednost. Tudi tovarna presega vsa povprečja in visoko kotira na domači in kar dveh svetovnih borzah. Kot nas obveščajo mediji, bo institut z gradnjo bistveno razširil obseg eksperimentalnega dela in ga posodobil kar je dobro za našo družbo, tovarne in raziskovalce. Verjetno je, da bomo v iskanju zelenega prehoda potrebovali vedno več zamisli, eksperimentov in inovacij kar vse se tudi da prodajati kot znanje na svetovnih trgih.

Milo se mi je storilo, ko je SAZU izrazil pohvalo tovarni, ker materialno podpira njihova znanstvena prizadevanja. Sama bi dodala tudi pohvalo, da tovarna od nekdaj razvija vsestransko sodelovanje ljudi z istimi interesi, s tem povečuje pozitivno znanstveno okolje in izboljšuje organizacijsko kulturo žlahtne znanosti.

Danes skoraj ni družine, ki ne bi bila povezna s profesionalnim raziskovanjem, širi se že po osnovnih šolah, krepi s statusom mladih raziskovalcev in omogoča karierno rast na delu.

Imate tudi vi poklicnega raziskovalca v družini?

Kako gre Evropski uniji? 17. december 2023.

Sicer ne vem zakaj naj bi bil gospodarski uspeh nekoga izkazan z BDP, podatek je gotovo pomemben, toda gospodarska moč podjetja ali države je odvisna od dodane vrednosti, ki kot dobiček bogati narod. Zgleda, da metode statistike svetovnega gospodarstva niso dodelane. Neglede na to si z bruto domačim proizvodom lahko nekoliko osvetlimo naš gospodarski položaj v primerjavi z največjimi ekonomskimi sistemi v svetu.

Slovensko gospodarstvo je sestavni del gospodarstva Evropske unije, ki po BDP leta 2022 predstavlja 16, 8 % svetovnega gospodarstva po tekočih cenah ali 15,1 % po kupni moči sveta ali v dolarjih po kupni moči 54.015 dolarjev na prebivalca. Presegajo jo po kupni moči v dolarjih na prebivalca le ZDA s 77.530 dolarji. EU si seveda kar se da prizadeva, da bi ohranila primat na tem področju sveta, toda njeno današnjo konkurenčnost ogrožajo ameriške informacijske tehnologije, širitev kitajskega gospodarstva po svetu pa tudi zaostajanje nekaterih panog v EU kot na primer upočasnjena rast inovacij in znanja, rast surovinske odvisnosti in stanje v avtomobilski produkciji. Analitiki vidijo razloge za zaostajanje EU gospodarstva v nizkih naložbah v razvoj, slabo razvitih finančnih trgih zlasti trga tveganega kapitala in v neracionalnem trošenju delovnega časa ob istočasnem povečevanju aktivnosti v prostem času.

Kreatorji razvojne politike v EU poskušajo razviti projekt zeleni prehod, da bi zavrli trende upadanja konkurenčnosti in jo želijo povečevati. Stroke v EU pa predlagajo razmislek o tem ali je pametno tekmovati naprej ali pa bi bilo bolje ubrati svoja pota in si s pomočjo zelenega prehoda zagotoviti nova znanja, koristna in tržno zanimiva za celotno svetovno gospodarstvo. Na ta način bi EU razrešila problematiko z energenti in ohranila sedanji prosti čas, reforma trga dela pa ne bi bila potrebna. Odpovedali bi se lahko uvozu železa in aluminija, industriji z visoko energetsko porabo, zmanjševali bi se pritiski na zaposlene. Ker pa se na globalnem trgu vedno tekmuje, mora EU nenehno vlagati v inovacije, spremeniti delitev dobičkov in nova znanja plasirati na svetovne trge.

Gospodarski razvoj v EU je za naše blagostanje zelo pomemben. Kakšem in kolikšnem obsegu naj bo, pa odpira številne pomisleke. Vsekakor moramo ohranjati kupno moč prebivalstva in oblikovati politike, ki jo bodo pospeševale. Pri tem moramo upoštevati demografska gibanja, temu primerno zagotavljati zaposlitvene možnosti predvsem v tržno interesantnem zelenem prehodu in drugih inovacijah. Zmanjšanje prostega delovnega časa bi prinašala več težav kot prednosti in zaradi tekmovalnosti na svetovnih trgih, ne pride v poštev. Močno si je prizadevati, da ohranjamo in izboljšujemo blagostanje evropskih narodov v EU.

Problematika svetovne statistike zahteva posebno pozornost in v ta namen je verjetno razviti ustrezno strokovno in diplomatsko aktivnost v institucijah, ki se z njo ukvarjajo, jo uporabljajo pri svojih presojah in oblikujejo načine zbiranja kakovostnih podatkov. Kar pogosto specialisti statistiki ugotavljajo podobne dileme kot jih niza Bine Kordež v Delu 16. 12. 2023. pa tudi drugi pisci, ekonomski analitiki ali načrtovalci. Bližajo se volitve poslancev v EU parlament in njegove organe, stranka župan naše občine je že začela predvolilne aktivnosti. Če nočemo postati kot tekmovalna kitajska ali orožarske ZDA, pazimo, komu bomo podarili mandat, da se ne bo dosti več delalo in mnogo manj zaslužilo.

Kako pa vi gledate na oblikovanje EU gospodarstva v prihodnje?

Pred tri tisoč leti, 16. december 2023

Novo mesto je polno ostankov starodavnih ljudstev, ki so tu živela še pred prihodom Rimljanov. Arheologi pravijo, da kamor zasadiš lopato v zemljo odkopaš nekaj izjemno starega. Še posebno pomembni so ostanki ljudstev v Bršljinu, na Kapiteljskih in Mestnih njivah ter v Kandiji. V današnjem času si meščani in meščanke želijo ustanoviti Arheološki park na največjem najdišču Mestnih njivah, tam urediti prezentacijo svetovno zanimivih izkopanin in zagotoviti novi ustanovi dostop iz avtocestne obvoznice v Ločni. Izjemen arheolog dr. Borut Križ, poznan po raziskovanju grobišč pozne bronaste in železne dobe, je idejni avtor tega projekta in njegova strokovna avtoriteta. Z izjemnim posluhom za ohranjanje zgodovinskih raritet mesta mu je vso podporo že pred več desetletji zagotavljalo Društvo Novo mesto. Trenutnega stanja tega pomembnega projekta za mesto žal ne poznam.

Ko pogovor nanese na starodavno, antično dokaj pozidano mesto, kjer danes živim tudi sama, se spomnim direktorja Dolenjskega muzeja Janka Jarca in arheologa Toneta Kneza, ki sta o starodavnih časih mesta napisala več izjemno zanimivih knjig v katerih opisujeta razvitost železarstva v naših krajih, dodala pa sta tudi svoja osebna sklepanja kaj vse se je že tu dogajalo. Med drugim sporočata, o ljudskem izročilu, da je območje pozidave današnjega Novega mesta segalo vse do Hmeljnika. Toplo priporočam branje njunih knjig.

Dolenjski muzej nam je bil vedno blizu in je s svojimi aktivnostmi, predvsem pa je z odkrivanjem gospodarsko uspešne starodavnosti krepil našo samozavest, da moramo tudi danes postoriti kaj dobrega. Ne malo samozavesti v šestdesetih letih preteklega stoletja je Dolenjski muzej zagotavljal skupaj z znanimi borci NOB, ko je pričel oblikovati projekt izgradnje Muzeja NOB. Nova muzejska pridobitev je bila pomembna mesto tvorna institucija v kateri se je zagotavljalo ohranjanje vrednot v prelomnem obdobju Slovenije. Pozneje je direktor Jarc poskrbel za zaposlitev muzejskih profesionalcev, ki so se zavedali pomena svojega dela in so razvili galerijsko delavnost, razstavišče za zbirke posameznih najdišč, pisali so knjige o svojih spoznanjih in bili pobudniki širjenja raziskav tako v mestu kot po Dolenjski in Beli krajini. Njihova objavljena dela so vplivala na širitev in mednarodno povezovanje strok, brez katerih muzej ne more kot je na primer restavratorstvo. Organiziral je muzej zelo pogosto tudi predavanja in predstavitve etnografskega gradiva, sodobne keramike in svečarstva in drugih mestnih obrti. Posebno je ostala v spominu mesta knjiga o novomeških gostilnah

Pred nedavnim je Dolenjski muzej postavil razstavo, »ki ponazarja življenje skozi vsakdanje dejavnosti in grobne rituale prebivalcev Novega mesta med 10. in 8. stoletjem pred našim štetjem« so zapisali v promocijskem gradivu. Da so lahko razstavo pripravili so morali razširiti raziskave, opraviti restavriranje razstavljenih predmetov in se nekako v splošnem opredeliti do tako oddaljenega obdobja. Vse, kar je bilo za razstavo potrebno storiti, bodo javnosti predstavili na predavanjih, v delavnicah in katalogu.

Na primerih, kot je omenjena razstava se še posebno potrdi dejstvo, da je za doseganje ustrezne kakovosti kakršnega koli dela ali odločitve najpomembnejša profesionalnost. Strokovnjaki našega muzeja jo zagotavljajo svoji javnosti in svoji stroki v širše kontekstu. Čestitamo jim in zahvaljujemo za dogodek, ki je v čast Meščanom in Meščankam kot tudi Novemu mestu.

Si boste ogledali opisano razstavo?

Spoznavanje družbe, 15. december 2023.

Moje mesto je že desetletje prepoznano kot gledališkemu in filmskemu svetu naklonjeno. Od nekdaj je imelo gledališče, res da amatersko oziroma ljubiteljsko, vendar je bilo ustvarjalno, zanimivo in z velikim številom obiskovalcev. Prireditev in manjkalo. Danes se publika zgrinja v Anton Podbevšek teater, ki ga vzorno vodi režiser in poklicni gledališčnik Matjaž Berger s številnimi gosti in gostovanji. Sodeluje na gledaliških festivalih in tekmovanjih kjer žanje zavidljiva priznanja, gostuje na elitnem odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu in na prireditvenih prostorih mesta Korčule, žal tu ne morem naprej naštevati.

Filmske ambicije in težnje so se krepile od Božidarja Jakca dalje, pa vse do današnjih dni. Stare so skoraj stoletje in so se najprej izkazovale v dokumentarcih gimnazijcev, v lokalni TV produkciji ter v delu Filip Robar Dorina. Sledili so danes že zelo znani Žiga Virc, Klemen Dvornik, Nejc Gazvoda, Rok Biček in drugi. Meni osebno je najbolj zanimiv Gazvoda, ker poznam njegovo družino in ker se do skrajnosti premišljeno loti bodi si romana, scenarija režiranja filma ali pa podajanja mnenja na Knjižnem sejmu. Njegovi junaki so prav za prav ne junaki, polni dilem o svojem delovanju in obnašanju in v iskanju nečesa, kar bi potrdilo njihovo pravilno držo ob določeni problematiki. Ustvarja take like, kakršen bi hotel biti tudi sam.

Gazvoda spada med najmlajše predstavnike sodobnega slovenskega pripovedništva. Piše o vsakdanji problematiki mladih. Njegovo ustvarjalnost sem začela spoznavati z njegovimi knjižnimi deli Veverici nič ne uide, Sanjajo tisti, ki preveč spijo in V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta. Živim v prepričanju, da se bo vrnil k prozi. Dramskih del nisem imela priliko spoznati na gledaliških odrih, me je pa navdušil njegov filmski Izlet in z veseljem si bom ogledala Vzornika.

Kot filmski ustvarjalec si Gazvoda izbira teme, ki so specifične za ljudi ali okolje. V ta namen prisluhne izjavam, ki jih meščani ali vaščani povedo o isti stvari, išče razloge za raznolikost izjav in te povezuje z značaji svojih filmskih likov. Teme, ki jih izbira za svoje filme izhajajo iz opazovanja dejanskih prizorov v vsakdanjosti kot na primer obnašanje otroka, ki se zaveda materine pomoči iz ljubezni in ne zaradi dolžnosti, kar je pri odraslem človeku dokaj ne navadno. Posebno pozoren je do različnih generacij in njihovih uspehih ter neuspehih še posebno, če gre za človeške zablode katerih se po premisleku ljudje pogosto sramujejo, brez potrebe obsojajo ali so njihove sodbe samo odraz trenutnega razpoloženja. Zanima ga težko določljivo dostojanstvo in posledice njegovega izgubljanja pa tudi nasilje, če nekdo ne ve zakaj ga mora doživljati in zanj celo krivi samega sebe. Navedene in podobne težke teme iz življenja mladih pa tudi drugih generacij so Gazvodi najbližje in jih želi posredovati družbi v razumljivi vsakdanji formi. Pri kreiranju filma se poslužuje spoznanj o obnašanju mladih, njihovih interesih in željah. Svojo filmsko ustvaritev uporabi kot še neodkrito zanimivost za mlade, da spodbudi njihovo radovednost in pozornost, saj v realnem življenju danes mlad človek težko pridobi pozitiven odnos do družbe, ki se napaja z vojnami in vedno večjim nasiljem. Gazvodi so popolnoma evidentne sodobne zablode družbe kot celote in se zato izogiba floskulam, politiki, denarnim tokovom in podobnim »bogovom« sodobnosti, z veliko mera potrpežljivosti in previdnosti pa odpira vrata spremembam, ki jih kulturniki čutijo in znajo nakazati.

Poznate delo in misli ustvarjalca v soseščini Nejca Gazvode?

Univerza in podjetja, 14. december 2023.

Bolje bi bilo, če bi naslovu dodala še sodelovanje univerzitetnih profesorjev in vodij podjetji, to je ljudi, ki so po gospodarskih družbah najodgovornejši za produktivno in koristno delovanje.

Produktivnost je treba razumeti v najširšem pomenu besede to je kot optimalna možnost povezovanja znanja, premoženja in tehnične, tehnološke ter organizacijske sposobnosti delojemalcev. Vedenje o izdelkih in storitvah za prihodnje potrebe kupcev ali nerešenih problemih obstoječe produkcije je za produktivno delo podjetja nujno, vendar težko dostopno spoznavanje in še težje evidentiranje. Razviti se morajo posebne delovne enote, ki eksperimentirajo, raziskujejo, primerjajo in razvijajo pilotne poskuse, da končno uspejo ali tudi ne, odpraviti probleme oziroma oblikovati nov izdelek ali storitev. Sistematični razvojni ciklus je zahteven in drag – njegova storitev pa običajno patentirana kot izum. V naši državi je izjemno malo gospodarskih družb, ki ta proces obvladujejo za svojo stroko.

So pa izumljanju in procesiranju novosti namenjeni učni laboratoriji visokošolskih zavodov, specializirani znanstveni instituti in druge organizacije znanosti, ki jih v ta namen pretežno financira državni proračun, donatorji in v majhnem obsegu tudi podjetja. Z namenom, da bi povečali produktivnost dela podjetji z izumi in drugimi spoznanji teh znanstvenikov in raziskovalcev, se v naši državi kar vrstijo številni posveti in simpoziji, ki pa v glavnem ugotavljajo, da so težne po doktoratih in objavljanju člankov v tujini močnejše od potreb podjetji. Že tam od šestdesetih let preteklega stoletja se to ugotavlja kot nesmisel, žal pa še vedno ni med znanstveniki poguma, da bi prevzeli odgovornost za uspeh svojega izuma, izboljšave, tehnološke novosti in podobnih koristi in s tem bistveno povečali produktivnost gospodarstva. Morda bi bilo koristno spremeniti način financiranja znanstvenikov in raziskovalcev v sistem tveganega kapitala. So pa tudi znanstveniki, ki menijo, da bi morali ustanoviti »institut, ki bi lahko teoretično znanje pretvoril v produkt«. Najbrž bi upoštevaje tega predloga, morala tak institut ustanoviti vsaka panoga za sebe saj na primer teksti in elektronika nimata istih raziskovalcev in znanstvenikov. Dejstvo je tudi, da so tak institut razvile že mnoge panoge, novih izdelkov z visoko dodano vrednostjo pa še vedno močno, močno primanjkuje v naši lepi državi in jo sili v lon posle s katerimi se zagotavlja le zaposlitev delojemalcev.

Skladi tveganega kapitala naj bi nastajali pri nas na podlagi načrtovanja skupnega dela znanstvenikov in raziskovalcev s podjetniki. Prvo navedenih naj bi zagotovili tako tehnično in tehnološko izdelavo na primer sodobnega mopeda, da bi podjetje, ki bo tržilo moped zanj lahko oblikovalo za kupce primerno tržno ceno in ustvarjalo vsaj povprečno donosnost vloženega kapitala. Zainteresirani podjetniki ali podjetnik ustanovijo sklad tveganega kapitala, ki financira naložbo v izvedbene zmogljivosti mopeda kot novost za povečanje produktivnosti gospodarstva. Če se bo moped tržno uveljavil si vsi deležniki lahko medsebojno razdelijo dobiček potem, ko so poravnane obveznosti do države in že izplačane vse obveznosti zaposlenim po kolektivni pogodbi.

Udejanjanje dolgoletnih želja tako podjetnikov kot znanstvenikov in raziskovalcev je velik zalogaj pri spreminjanju utečenega sistema razpisov. Tvegani kapital ne bo nikoli »molzna krava« pač pa nemilostni lastnik osebnega premoženja, ki vlaga zato, da bo svoje premoženje povečeval. S tem se mora računati!

Bi vi vlagali svoje prihranke v sklad tveganega kapitala?

Šumijo gozdovi domači…, 13. december 2023

Nekje pod Pohorjem je živela moja prijateljica Anka. Spoprijateljile sva se v Ljubljani kot študentke in si skupaj prizadevali kar najbolje delovati v kolonijah otrok, ki jih je organizirala Zveza prijateljev mladine. Najbolj sem si zapomnila, kako zelo je pogrešala domače gozdove in z največjim veseljem je prepevala pesem Šumijo gozdovi domači nekega narodno zabavnega benda. Po študiju sva se razšle in spomin nanjo ohranjam prav s to pesmico in lepo melodijo.

Gozdarji so bili včasih zelo dobro organizirani tako v svojih Gozdnih gospodarstvih kot v stanovski organizaciji in so skrbno sledili gospodarskim trendom, ki bi lahko zavrli ali pospešili gospodarsko uspešnost njihove dejavnosti. Kar nekaj let me je lokalna organizacija povabila, da sem jim pojasnila katero novost v praksi iz področja načrtovanja, računovodstva ali ekonomije na sploh saj gozdarskim inženirjem ni bilo poznano predpisano zajemanje določenih podatkov za sestavo letnih zaključnih računov. Prav za prav smo se učili skupaj, ker je moje praktično delo potekalo v tovarni, njihovo pav živo po gozdovih. Pozneje več ni nisem mogla sodelovati kot predavateljica Zavoda za izobraževanje, gozdarji pa so zaposlili kar nekaj ekonomistov in res uspešno obvladovali svojo stroko in imovino, ki so jo upravljali. Govorilo in ocenjevalo se je, da ima naša država najustreznejši sistem gospodarjenja z gozdovi, da je ta sistem potrebno ohranjati kot dolgoročno najprimernejši.

Zgleda, da nova država ni s posebnim zadovoljstvom sprejemala doseženo v gospodarjenju z gozdovi. Gozdove je privatizirala z denacionalizacijo in prodajo, kar pa je ostalo se je spremenilo v državno last. O tem veliko ve in piše tudi naš rojak gozdar, slikar in publicist Černač iz območja kočevskih gozdov, ki je vpisan v Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline. Sicer pa sem z gozdarstvom kar na tekočem tudi zato, ker je med njimi delovala več let dr. Kavčičeva, moja gimnazijska sotrpinka.

Danes si tako EU ko Slovenija prizadevat, da bi drugače gospodarili z lesom in posledično z gozdovi. Iz lesa naj bi več gradili, les naj bi predelovali v izdelke trajnostnega značaja, v njih naj bi nabirali naravna zdravila, se prehranjevali z gozdnimi sadeži in koristili gozdove oziroma les slovenskih gozdov za številne druge potrebe ljudi ob tem pa v njih ohranjali ogljik, , vse kar je zaščitila Natura 2000 zlasti pa ptice in divjad. Gozd naj bi polnil tudi naše grelne naprave. Bo zmogel vse to? Bodo gozdarji pametno gospodarili z gozdovi, brez golosekov, z visokim naravnim prirastom, brez kraje, koncesij, dodatnih posekih predvsem pa brez dejanskega sistematičnega nadzora na terenu? Kako bodo sprejeli novo rabo lesa privatni lastniki gozdov?

Glede na obširnost gozdov v naši državi, ločeni politiki države in privatnih lastnikov do njih in glede na vse splošna prizadevanja za sonaravni obstoj je pričakovati, da bo gozdarska stroka predlagala državi spremembo načina gospodarjenja z gozdovi, prioritete vlaganj in nacionalni načrt rabe lesa. Verjetno bo gozdarska stroka morala tudi povedati bodočim koristnikom lesa kaj o kakovosti lesa slovenskih gozdov, saj se dobro spominjam, da je firma Novoles kupovala afriške gozdova in nabavljala les na drugih kontinentih, da je zagotavljala zahtevano kakovost kupcev pohištva.

Premoženje ponuja prednosti in nakazuje priložnosti, vedno pa povzroča tudi skrbi in kakovostne odločitve in z gozdovi ni nič drugače.

Kako pa vi upravljate svoje gozdove?

Odšel je še en sošolec, 12 december 2023

V mojih dijaških letih je sicer bilo veliko druženja vendar pravilo z tistimi, ki so bili pred nami. Da so tisti za nami nekoliko manj zanimivi se je razumelo samo po sebi, saj še ne poslušajo na primer moralke, ne psihologije predvsem pa so po letih za spoznanje mlajši. To v stiški gimnaziji ni bilo čisto res, ker so se povojne generacije otrok postopoma pobrale iz posledic vojne in smo tako imeli v istem razredu dijake tudi 5 let starostne razlike. Lojze Muhič je bil moj letnik vendar je obiskoval razred za menoj in, iz opisanih razlogov ni bilo med razredoma kakšnega pomembnega sodelovanja. Si je pa Lojze izbral svoje dekle Geli v našem razredu in si z njo ustvaril družino. Naš razred se vsako zadnjo soboto v maju dobiva na obletnici mature na katero vsa leta Lojze vozi svojo Geli in tudi sam prisostvuje kot naš nepogrešljivi razredni prijatelj. Dijaška leta nas povezujejo vse življenje.

Po maturi je moj sin postal študent Fakultete za arhitekturo v Ljubljani kjer je poučeval dr. Alojz Muhič Opisno geometrijo, Splošno varnost, Gradbeno prefabrikacijo, Mersko standardizacija, Projektiranje in kompozicijo – usmerjeno področje. Razveselila sem se, da je njegov vzgojitelj in profesor človek, ki ga dobro poznam. Naneslo pa je tako, da sem se o študiju arhitekture z njim lahko le pogovarjala na naših srečanji, sicer pa je sin magisterij na fakulteti zaključil brez poznavanja in sodelovanja z njim. Nisem poznala dovolj delovanje Fakultete, da bi lahko napisa kaj o strokovnem delu dr. Muhiča, njegova bibliografija je na spletu, zgleda pa, da je njegovo pomembno avtorstvo delo , ki ga je pripravil skupaj z avtorjem Drusany, Vladimirom.

Že nekaj let je bil Lojze v pokoju, nekoliko postaran vendar še vedno prijeten sogovornik. Zadnjo soboto letošnjega leta svoje Geli ni pripeljal na obletnico mature k Obrščaku. Najbrž se več ni počutil kot varen voznik.

Da je Lojze odšel v večnost me je obvestil sošolec ker je običajno, da se udeležujemo slovesa svojih sošolcev. Bila sem v bolnišnici, nepokretna in zavedala sem se, da me Geli pričakuje. Udeležba ni bila mogoča, napisala sem ji pismo.

Draga naša Geli! Živeli smo v prepričanju, da sta neločljiva in trajno zavezana drug drugemu. Naneslo je drugače, poslovil se je tvoj dragi, vzgojitelj in profesor mojemu sinu, moj prijatelj in član naše razredne skupnosti. S spoštovanjem do njegovih in naših skupnih vrednot, se v bolnišnici Novo mesto v mislih poslavljam od njega dne 12.12. ob 12. uri, žalujem s teboj in z bolečino sprejemam, da ga ni več ob tebi in med nami. Prav tako žaluje s teboj Joško, ki žal, te ni mogel spremljati, ko si z Lojzetom hodila na njegovi zadnji skupni poti. Geli, živeti je potrebno s svojo bolečino, vendar si je tvoj mož zagotovo želel, da bi ti bilo na stara leta dobro v vajini družini in med nami, ki smo z vama preživljali vajino skupno pot. Še naprej v imenu obeh bogati vajino družino in rodovino.

Tako kot Lojze, spokojno in mirno je odšlo že večina naših sošolcev in kot izgleda bomo ali bodo na obletnico prišli kmalu samo še trije. Ta obletnica bo zadnja. Za starega človeka je prav za prav najhujše, da izgublja sopotnike svoje generacije.

Tudi vi ohranjate srečanja s nekdanjimi sošolci?

Dobri možje in njihova podoba, 11. december 2023.

V teh prazničnih dneh je tako po ulicah in vaseh kot po medijih, polno barvitih instalacij, že poznanih okraskov, zlate barve in vedno prisotnega kiča. Kdor si je izmislit tisoč lučk v neki prijazni vasici na Dolenjskem ali razne Božičke in Dedke mraze v letu 2023. nima kaj prida navdiha, niso nas navdušile te neštetokrat predstavljene božično novoletne novitete in pri množici kulturologov s specializacijo avdiovizualnih predstavitev smo pričakovali modernizacijo tudi na tem področju.

Zakaj me moti 1000 lučk v vaškem okolju? Vas je običajno skupnost, ki se mora medsebojno sporazumevati, si v sili pomagati in tudi materialno kaj prispevati za skupno veselje in lepšanje kraja, če se le da z dolgoročnimi učinki in kraju primerno. Če ima vas turistične ambicije ali razvito gostinsko ponudbo je še do nekje sprejemljivo okrašeno drevje z lučkami, ki vabijo vaščane v skupni prostor, na klepet in popevanje, tisoč lučk pa to vaško intimo popolnoma zanemari in lučke so kot zlo kričeče vešče v njej. Podobno bi lahko rekli za dobre dedke, ki obdarjajo otroke. Pokazati bi morali, da je danes družba že razvila množico svojih sposobnosti in se v stare, srednjeveške čase ne more niti ne misli vračati. V dobi pametnih telefonov otroci sprejemajo letos prikazane dobre može morda tam do največ tretjega leta. Ti možje in njihova darila bi morali biti povezana s prihodnostjo naraščaja, spodbujati bi morala njihovo radovednost, jih usmerjati v raziskovanje ali pa vsaj v širjenje znanja. O tem bi verjetno kaj bolj pametnega povedali sociologi in strokovnjaki iz področja vzgoje. Ikonografijo teh dobrih mož, povezanih s tako ali drugačno versko ali posvetno ideologijo, naj posodabljajo kulturologi in specialisti, ki poznajo in razumejo simbole preteklosti in jih znajo povezovati s pripravami za sprejemanje izzivov prihodnosti.

V družini naj prevladuje razumevanje za vse dobro in odklanjanje vsega zla v kar se vključuje tudi neumnosti in nesmiselna potrošnja. Cerkveni prazniki so se praznovali z molitvijo, darovi duhovščini. Družine so obdarile uboge, ki so se najpogosteje k njej obračale. Otroci smo bili obdarovani do vstopa v šolo, seveda le z domačimi pridelki in končno, odrasli so potem ko do nakrmili živino odšli v vaško gostilno na skupno čakanje novega leta. Tam so se tudi dogovarjali kako bodo v novem letu izboljšali vaško okolje, skupaj opravili košnjo in žetev, očistili potok in še mnogo drugega. Potem se je pelo in plesalo, da se je razlegalo po vsej vasi, sledil pa je odhod k polnočnici, največkrat celo z baklami med zameti snega in mrazom, da je vse škripalo pod čevlji. Silvester je bil pomemben vaški dogodek.

Lahko bi rekli, da je gostilna še vedno na vasi spoštovana in potrebna, vendar ima danes drugačno vlogo. V Šentrupertu na primer, gostilna služi družinam od krsta do smrti, je pa tudi prostor za razpravljanje o kraju, o politiki, o gospodarjenju. Ima kavarno saj v oklici kraja živijo številne družine, ki so po službah v sosednjih večjih krajih in tovarnah. Kavarna postaja razstavišče umetnin, zabava mladih, prostor za razgovor z gostujočimi politiki in prostor za pogostitev strank sosednjih podjetji. Ob praznikih se tam zbirajo gospodarji iz bolj oddaljenih krajev, vsak dan se kuhajo malice za ljudi po službah v kraju, gostilna je vaško središče, ki pokupi pridelke v soseščini, proda njihova vina in je ena od nosilcev splošnega napredka. Ni se čuditi pozitivnemu vplivu oštarije in oštirja s posluhom za ljudi na razvoj kraja. Res pa je, da se v gostilni obnašamo kot gostje, ne prepevamo več in vprašanje je, če kdo od gostov še pozna bogastvo slovenske ljudske pesmi?

Vam je vaška gostilna dobrodošla in koristna v vašem okolju?

Slovenija v Varnostnem svetu, 10. december 2023

Pristojni organ je določil splošna prednostna področja delovanja Slovenije v Varnostnem svetu (VS) in to so preprečevanje konfliktov, zaščito prebivalstva v oboroženih spopadih, vključevanje žensk v procese preprečevanja in razreševanja spopadov ter podnebne spremembe. Pa to so floskule o katerih čivkajo že vrabci na strehi, javnost pa zanimajo konkretni predlogi slovenske diplomacije za spreminjanje besed v dejanja na omenjenih področjih. So kakšni posebni razlogi, da nam mediji o tem ne povedo ničesar, želi pristojna ministrica delovati brez javnosti, je vpletena kakšna tajnost v interesu države ali pa preprosto diplomacija ni prepoznala svojih nalog v množici deklarativnih besed. Seveda je možno vse to in še mnogo drugega zato menim, da je skrajni čas za javno razpravo o našem delovanju v VS, vojni v Ukrajini , vojni v Palestini in na vseh bojiščih, ki jih je baje trenutno okoli 50. Polna dvorana diplomatov in kar veliko diplomatk ter dve posebni enoti za delo Slovenije v VS pa menda bo že sposobno ljudem povedati kakšnim ciljem bodo sledili v prihodnje, kaj so dejansko naredili do sedaj za udejanjanje prednostnih področji in kaj bodo počeli v prihodnje. Če vsaj tega minimuma javnost ne sme vedeti je veliko vprašanje ali je še dolžno zagotavljati sredstva za vso to diplomatsko neznanje in nesposobnost.

Pomembno je, da se popolnoma konkretno izjasni tudi zunanja ministrica še posebno o vključevanju ženski v preprečevanja in razreševanja sporov, zakaj je to prednostno splošno področje delovanja slovenske diplomacije in učinki, ki se pričakujejo od žensk na primer v Ukrajini, Ruandi ali v Gazi. Prav zunanja ministrica, ženska, je obiskala Gazo v najhujših dneh in v skladu s sprejetimi splošno prednostnimi področji delovanja Slovenije bi bilo prav, da nam pove konkretne učinke svojega obiska, ki so boljši ali slabši od moškega ministra pred njo. Javnost bi ji bolj zaupala, imela bi njeno podporo.

V diplomaciji, razen obiskov diplomatov, nimam praktičnih izkušenj, zato se ne morem spuščati v organizacijske strukture. Sem pa imela priliko skoraj 10 let delovati z našim nekdanjim atašejem v Parizu in poznejšim diplomatom na Bližnjem vzhodu, prav tako sem mnogo let sodelovala z našim nekdanjim diplomatom in diplomatko v Moskvi in v Avstriji moj someščan diplomat v sosedni Hrvaški pa je še vedno v svojem službenem okolju. Vrsto let sem za potrebe tovarne proučevala tekoča poročila nekdanje državne diplomacije o razvoju tržnih potreb v Evropi vse do Urala, v Afriki ni iz Bližnjega vzhoda. Vse to mi ob sodobnih javno dostopnih poročilih slovenskih diplomatov, da slutiti, da se od svoje javnosti oddaljujejo. Lahko tudi, da imajo neurejeno poročanje o svojem delu in da neodvisni ter raziskovalni novinarji ne pridejo do virov informacij. To pa še ne opravičuje diplomacije, da javnosti ne poroča.

Verjetno je tudi zunanjepolitična zakonodaja že zastarela in jo je kot eno o temeljnih zakonov v državi potrebno posodobiti. Na primeru vojne v Ukrajini je razvidno, da beležimo diametralno nasprotno mnenje javnosti kot ga po javnih informacijah zavzemajo naši diplomati in druge pristojne osebe na svetovnih in evropskih zunanje političnih scenah. Enako velja za Izrael ki mora po mnenju javnosti takoj prenehati s sramotnim ubijanjem otrok in priznati državo Palestino. Iz teh in podobnih primerov je jasno viden razkorak med slovensko diplomacijo in javnostjo in zato je upravičena zahteva javnosti po objektivnem obveščanju.

Kaj veste o uspehih slovenske diplomacije?

Reke in studenci, 9. december 2023.

Vode in njihovo okolje so za človeka nenadomestljivo okolje. Nudijo mu potrebno oskrbo za telo, za dom, za zaslužek in razvedrilo. Prav rečni tokovi omogočajo pridelavo hrane, gradnje domov v naseljih, splavarstvo, energetiko, vse, kar je nujno za človeka ali pa mu življenje olajšuje. Vsa pomembna mesta so ob vodah ali ob morju. Človek brez vode ne more, zdi pa se, da tudi noče biti, najbolj pa jo pogrešaš, ko si omejen v njeni rabi.

Za otroke je voda raziskovalno področje saj je v rečnih strugah nešteto skrivnosti zlasti iz živalskega in rastlinskega sveta, v njej se neomejeno gibljejo. Ko pridobijo prva znanja o naravi postajajo vode zanimive za raziskovanje in iskanje izzivov z navtiko. V poklicni opredelitvi pa si je človeštvo že zagotovilo vodne strokovnjake, ki delujejo v zaščito vodnih strug, opozarjajo na nevarnosti voda in predlagajo ukrepe za zaščito predvsem stoletnih voda ali preobremenjenih rečnih korit. Ob vodah si ljudje naj raje postavijo svoj dom ne da bi razmišljali o poplavni nevarnosti in zato vodni strokovnjaki nenehno opozarjajo na varnostno zaščito pred naraščanjem voda iz kakršnih koli razlogov, na možnosti intervencij v primerih nesreče, o načrtnem vzdrževanju vodnega okoliša in na potrebno sistematično proučevanje zemljišč za gradnje, ki naj bi zagotavljalo ustreznejšo presojo, kje naj se v prihodnje gradijo objekti. Prepričujejo nas, da je samo v sodelovanju z naravo možno zagotoviti sonaravne in trajnostne ureditve. Pomembo je, da se mi umaknemo vodi!

Sodeč po ravnanju rek avgusta 23 v Sloveniji pa zelo malo ljudi sliši te strokovne predloge in napotila, še manj pa upošteva v svoji povezavi z vodami. Če želijo hiško ob vodi bodo storili vse, da pridobijo gradbeno dokumentacijo v prepričanju, da so s tem pridobili tudi varnost pred vodami. Še pomislijo ne, da jih nekdo materialno obira s prodajo parcele, ki jo občasno potrebuje voda. Mešetarjenja je tu zelo veliko, težav pa tudi, če pride več vode kot jo sicer poznamo. Naš travnik ob vodi pod hišo imamo zelo radi, ga kosimo, varujemo pred bobri, čistimo za ribiči in odstranjujemo podrast, ki bi ga lahko pogoltnila. Toda ko naša Težka voda pridobi vode iz Gorjancev in jih ne more odvajati enako hitro v lepo Krko, se najprej razlije po našem travniku, ki ga torej ne moremo uporabiti za kakršno koli kmetovanje. Sadje ne potrebuje toliko vode, orehi so imeli premalo zemlje, obrečno grmičevje pospravljajo bobri, obrežje se ruši. To je delo vode in mi ji to priznavamo, za nič na svetu se ji ne bi odpovedali. Žal pa nam ni znano, kdo mora strugo Težke vode vzdrževati, še posebno čistiti, baje da je to neki javni državni zavod, ki pa ga v 54 letih nismo še spoznali.

Prijateljevali smo kar nekaj let z gradbenim inženirjem, ki je bil specialist za obvodne gradnje. Večkrat sem z njim razpravljala o rekah, ki obkrožajo naše območje. Bil je mnenja, da je spet oživiti lokalne vodne skupnosti, ki skrbijo za lokalne vode. In res se spomnim iz otroštva, da smo se vaščani enkrat letno zbrali ob perišču in napajalnikih potoka pod vasjo. Odrasli so čistili potok, otroci pa smo morali s seboj prinesti velike lonce v katere smo odlagali rake. Doma smo lonec z vodo in raki porinili v peč in kmalu so bili rakci rdeči, pripravljeni za gala pojedino.

Nam priljubljena voda zahteva našo pozornost, naklonjenost in vlaganja. Brez tega se razlivajo in zamočvirjajo ali izginjajo. Veste, da je bil včasih studenček pogost ponudnih čiste hladne vode tako po poljih kot gozdovih. Zdaj pa ga ne boste našli nikjer več. Zakaj ne? Pod Lanšprežom, kjer je včasih stala mitnica pa studenčnica še vedno priteka in upam, da pitna.

Kaj pa v vašem kraju ste ohranili kakšen simpatičen studenček?

Finančni minister, 8. december 2023.

Ne mine dan, da se ne bi v tej ali oni sredini srečevali z novimi malimi in velikimi potrebami, ki jih ne moremo uresničiti zaradi pomanjkanja denarja. Še posebno zanimive postajajo te razprave v času priprav in sprejemanja državnega proračuna iz katerega se napaja največ institucij in je zanimiv za slehernika, ki pridobiva posle na javnih razpisih. V spominu mi je ostala debata nekdanjega ministrstva za šolstvo, ki so mu očitali, da dodeljena sredstva namenja v druge namene kot je to določil Državni zbor. Smiselno je na očitke odgovoril, da on v svoji pisarni nima vreče z gotovino iz katere bi razdeljeval denar pač pa ima vsaka proračunska postavka svojega skrbnika, ki mora najprej ugotoviti, če se načrt dela uresničuje oziroma je uresničen in šele potem sledi izvajalcu tudi nakazilo.

Za upravljanje s proračunom je pri nas pooblaščena Vlada in ta odloča, kaj vse bo država postorila in komu bo zagotavljala obstoj v nekem poslovno-koledarskem letu. Gaspari je na primer menil, da je za odhodkovni del proračuna potreben proračunski memorandum v katere se določijo nameni in obrazloži način uresničevanja in na tako opredeljeno vsebino se opredelijo časovnice ter zagotovijo odhodki v letni višini na virih financiranja. Nekako v tem smislu sem razumela pojasnila ministra za finance zakaj za nekatere postavke lahko zagotovi vire financiranja, za tiste s pomanjkljivimi opredelitvami pa ne.

Je pa naš aktualni finančni minister v svojih intervjujih kar dobro pojasnil svoje poglede na aktualni proračun in odločanje v državi. Ponovil je dejstvo, da ni »visoka ovira, ki ne razveže mošnje«, bi se pa dalo za marsikaj dodatno zagotoviti sredstva, če bi se določile prednostne naloge in želeni cilji ter dosegalo kakovostnejše sporazumevanje interesnih skupin. Njegova prizadevanja so usmerjena predvsem v znižanje strukturnega primanjkljaja, v stabilizacijo javnih financ in v ohranjanje ugleda na mednarodnih kapitalskih trgih. Ustvarjanje višjih prihodkov bo odvisno od zdravja, mladih in znanja in zato je vlaganje v te kategorije prioritetno. Temu primerno bodo potekala prizadevanja za posodobitev davčnega sistema, pripravo novih ključnih zakonov in gradnja stanovanj po sistemu organizacij z omejenim dobičkom.

Bravo minister, delati dobro pomeni skrbeti za temelje na katerih se oblikuje proračun in med temi je prav gotovo prilagajanje proračunskih izdatkov dosežkom produktivno uspešnemu gospodarstvu. Težko bo zmanjševati proračunski primanjkljaj, če je kar 90% izdatkov fiksnega značaja, me pa veseli, da imate podpornike na mednarodnih kapitalskih trgih, čeprav bi bilo dobro, da razmišljate tudi o rabi prihrankov državljanov in financerjih naložb v osvajane novih trgov kot na primer širitev finančnega poslovanja Hrvaškem, uspehih madžarskih bank in energetikov na Slovenskem in morda tudi o odlivu visokih dividend v tujino.

Ne vem kolikokrat sem že napisala, da mora Državni zbor imeti načrt obnavljanja temeljne zakonodaje, ki jo ni več možno uporabljati zaradi zastaranja bodi si zaradi tehnično tehnoloških novosti ali sprememb v družbenih razmerij. Odgovornost zbora je na tem področju izjemno velika in nikakor ne bi smela biti vezana v pretežnem delu samo na Vlado. Najpomembnejši bi morali biti predlogi strokovnih, profesionalnih organizacij, ki bi se nadgradili s pravno stroko ter ekonomijo. Pogumno se lotimo te pomembne problematike z vključno novim volilnim sistemom, ki bo zagotavljal, »da oblast in z njo čast« zopet pridobi ljudstvo.

Menite, da naš finančni minister podaja dobre rešitve?

Kaj vse je že pametno? 7. december 2023.

Ja, potrebno si je zastavljati to vprašanje, še posebno ko se pri hiši kaj pokvari, ne najdemo servisa, nazadnje pa se damo prepričati, da je smotrnejši nakup novosti. Že v samopostrežni trgovini lahko kupimo vse izdelke, ki so sestavni del naše hiše, seveda tehnično dopolnjene do take mere, da jih težko prepoznamo kot že dolgoletne »znance«. Televizor naj bi se kar sam naravnaval po naših željah, sesalec naj bi varoval dom, v prani stroj samo vlagaš umazanijo in ko jo ima dovolj se vključuje, dozira pralni prašek in kaj ti jaz vem kaj še vse počne, skratka ven leti suho perilo, ki ga samo še pospraviš. Štedilniki, pečice, hladilniki in nape se med seboj samodejno sporazumevajo, predlagajo prehranski meni in zanj bruhajo recepte. Ko se končno napotiš po novi mikser, ker je sedanji 50-letnik odpovedal, se iz trgovine lahko vrneš tudi s pametno hišo, če jo imaš kam postaviti. Baje so to neslutene tržne možnosti in za podpiranje lenobe vsemogočni pripomočki mojih vnukov, najpozneje pa njihovih otrok.

Ob tako »optimalnih« izdelkih nihče več ne računa na starejše in stare kupce, recimo od 50 letnikov naprej. Ti pač niso del informacijske družbe ali sposobni sprejemati novosti na primer pri napravici za zapiranje polivinil vrečk. Nihče tudi ne napiše, pove ali vsaj nakaže, da bo za nove pametne hiše potrebno odstraniti obstoječe, saj v naših sedanjih kuhinjah ja ne bomo imeli skladišč pripomočkov, ki jih uporabljajo samo mlajši od 50 let in tistih s katerimi rokujejo le še starejšo od 50 let. Če bodo delodajalci tako razporejali delavnike kot to počno danes je pa sploh vprašanje, kdaj si bodo delojemalci sesali prah iz ne vem česa v pametnih hišah ali zmogli kuhati obrok, ki jim ga bo ponujala avtomatika, kdaj in kako bodo nabavljali, da se ohrani neokrnjena narava in razvija trajnostni »kuharsko domačinski« način bivanja in prehranjevanja.

Zdaj pa poglejmo že nenehna dopolnila tehnologij (programov), ki jih dnevno sprejema pametni telefon ali osebni računalnik. Komaj se navadimo na uporabo nekega programa, pa že prileti nekaj o izboljšavi Googla, elektronske pošte, shranjevanja v oblake in še in še. Vsaka pametna mašina ali hiša za tiste izpod 50 let, bo dopolnila dobivala na isti način ali pa bo njihov pametni pripomoček čez noč zastaral in bodo morali kupiti novega, še pametnejšega. Zdaj ljudje bulijo v pametni telefon, potem bodo morali buliti v pametno hišo, pametni štedilnik in v vse kar je »pametno«. Tisti nad 50 bodo postopoma ostali brez svojih priljubljenih pripomočkov, ker se bodo zastarane tehnologije umikale iz trga.

Žal ni objavljenih prognoz kako se bodo o vsem tem pametnem direndaju počutili ljudje, kaj v njih se bo vedno bolj razvijalo in kaj bo zakrnelo, ker jim več ne bo potrebno. Mislite, da bomo imeli tudi pametno gledališče, pametne koncerte, pametno mobilnost in podobne pametne zadeve, da se bo človek duhovno osveščal, se znal pobrigati za svojo skupnost, skupni prostor, naravne dobrine ali pa bodo vsa ta blagodejna dejstva pristala na smetišču zgodovine? Vprašanje je o čem bodo peli pesniki in kako bodo »pametne« knjige, tiskane ali elektronske prišle do ljudi, kako bodo nanje reagirali?

Predno vsestransko požiramo vse kar se nam predoči kot »pametno« bi morale posamezne stroke povzdigniti svoj glas, oceniti vpliv teh tehničnih novosti na razvoj in delovanje ljudi. Družba kot celota bi se morala upreti težnjam, da se opuščanju nafte in plina povečuje s poneumljeno informacijsko tehniko ter tehnologijo.

Kako se pa vi opremljate z novostmi v svojem domu?

Razstave na Dunaju, 6. december 2023.

Upokojena profesorica likovnega pouka v našem kraju je kar nekaj let poskrbela, da smo si ogledali znamenite vele razstave tako v slavni Albertini, kot na drugih dunajskih razstaviščih. Skupaj z agencijo Ars Longa je ta spoštljiva gospa zagotovila vedno ustrezno seznanjenje o tem, kam nas vodi, kaj bomo videli in kakšen pomen narodi pripisujejo umetnikom, ki jih bomo občudovali.

Albertina razpolaga z grafično zbirko, ki je ena najpomembnejših na svetu in vsebuje grafike, stare odtise grafičnih del, arhitekturnih skic in fotografij. Nedavno je prevzela v stalno izposojo obsežno zbirko impresionistov 20 stoletja, v njej je filmski muzej in obsežno razstavišče za občasne razstave. Slavna je po umetninah Alberta Durer, Klimta, Menzela, da Vincija, Rafaela, nizozemsko-flamskih slikarjev – rudi Rembrandta, francoskih mojstrov Poussina, Matisse, Chagalla in še mnogo drugih različnih narodnosti. Pod omenjenim vodstvom smo si ogledali Van Gogha, Moneta in Picassa.

Kot grafično pomembna svetovna institucija je bila Albertina kar nekaj let strokovna podpornica Grafičnega bienala našega mesta, ki ga je ustanovil in vodil domači umetnik Suhy.

Ko je Dunaj gostil razstavo del znamenite Fride Kahlo, smo seveda morali v Kunstforum tudi mi, ljubitelji likovnih del iz mojega kraja. Znamenita mehiška slikarka nas je očarala in precej časa smo porabili za njeno občudovanje. Kahlo je ustvarila vsaj 140 slik, veliko risb in študij. Med njimi je največ avtoportretov, ki vsebujejo simbolne upodobitve telesnih in duševnih ran Fride. Sama se je proglašala za slikarko resničnosti.

Odpravili smo se v Albertino, kjer smo si ogledali občasni razstavi znamenitih zbirk grafik in risb Picassa in pa skice velikana in genija Michelangela. Veliko kulturno doživetje smo končali v prijetnem gostišču z lustri okrašene ulice Graben. Dunaj je v decembru pol dogodkov, praznična ponudba je nepredstavljiva in zato je v decembru »doživetje mesta« res nekaj posebnega.

Sicer pa je Dunaj kot mesto pravi muzejski zaklad in prav te dni na primer v njem odpirajo moderniziran, za vse artefakte primeren Mestni muzej z brez plačnim ogledom stalnih zbirk kar naj bi demokratiziralo mestne kulturne dediščine. V muzejski restavraciji bodo postregli z zgodovinskimi jedmi, v kavarni bo prireditveni prostor in muzej bo postajal tudi Izobraževalni center. Veličastna zgodovina mesta je sredi sodobnega sveta našla svoje mesto in ni dvoma, da bo tržno zanimiva za rast mesta. Samo pomislite na občasne razstave o arhitektu Erlachu, ki je zasnoval Karlovo cerkev ali pa razstavo o secesiji v Nemčiji in Avstriji, da o gostujočih velikih razstavah sploh ne govorim.

Ars Longa agencija nas je popeljala večkrat tudi na razstavišča v sosedni Italiji pa na ogled fresk in umetnin Ogleja. Ko vidiš koliko ljudi danes služi »dober kruh« s kakovostno umetnino, zgodovinsko posebnostjo ali naravno danostjo, nehote pomisliš zakaj mi v naši domovini ta kruh ne ponudimo trgu. Vsi naši sosedi uspešno tržijo kulturo, obnavljajo graščine, palače, gledališča in res je prišel čas, da tudi moja srenja najde modus vivendi za obnovo graščin,

Kaj menite, se naj za vedno poslovimo od Hmeljnika, Soteske, Grma, …?

Vino in prazniki, 5. december 2023.

Slovenija je vinorodna dežela z mnogimi vinorodnimi območji. Spadamo v Posavsko vinorodno skupnost, znotraj nje pa poznamo številne gorice s svojo pravo ali namišljeno blagovno znamko. Priznati moramo, da so Belokranjci razvili več kot ugledno pridelavo vina, zgledno vinsko klet in visoko strokovno znanje o vinu in o kulturi pitja vina. Njihova blagovna znamka je Metliška črnina. Poleg njih je, kot sem že omenila, niz goric, ki so si pridobile zavidljiv sloves med ljubitelji dobre kapljive. Govorim o cvičku, Skrovničanu, Lipenčanu in mnogih drugih vse tja do ljubljanskih mejnih vzpetin.

Med drugimi vinorodnimi območij seveda pripada vsa čast in pozornost rojakom vinarjem iz Brd in Štajerske. Zlata rebula in Malvazija sta kraljevski, za slavja Sivi pinot in radgonske penine. Ker nisem najbolj poučena v teh pridelkih, se pač ravnam po svojem okusu.

Vinar, kletar in žganjar je bil tudi moj stari oče. Vsak da je obiskal družinski vinograd in stara mama mu je vedno zagotovila pol klobase ali drugega mesa, da je lahko delal in popil svoj kozarček Rdečega. Vino je prinašalo družini znatne prihodke vendar takrat ni bilo avtomobilov in današnjih številnih omejitev glede pitja alkohola. Številna gostišča ob cestah, po katerih so še vozili furmani, so si vino zagotovili po dogovoru z vinogradniki. Da je ded ohranjal vstop v dobavno verigo vina, je storil vse za doseganje ustrezne njegove kakovosti pridelave in kletarjenja. Najboljše vino se je doma ohranilo le v količini za slavje Jožefovega, sicer so odrasli pili delanec.

Kakšnega posebno velikega sli slavnostnega popivanja prav za prav nisem doživela. Pilo se je zmerno, da je družba ob tem zapela, bila vesela in se rada spomnila takega srečanja. Se je pa že tam okoli leta 1980 nasadilo veliko novih trt kot pridobitna dejavnost kmetij in kot zaposlitvena možnost za mlade. Pridelovalci vina so ustanavljali svoja društva, začeli promovirati svoj pridelek, odpiralo pa se je vprašanje kako organizirati obdelavo trga in oblikovati tržno ponudbo, ko pa ima vsaka klet svojo kakovost vina. Nekateri, zlasti iz Brdov in Štajerske so se usmerjali v tujino tudi v oddaljene dežele vse do Kitajske, ki baje naša vina izjemno ceni. Posebno sodelovanje se je razvilo med vinogradniško stroko Gruzije in Slovenije, pa tudi v EU se je povečevala prodaja, še posebno takrat, ko so vinogradniki prevzeli tudi gostinske dejavnosti v mestih po tujini. Vinarji so nenehno izpopolnjevali obdelavo vinogradov in pri tem pazili, da niso spreminjali naravnih pogojev in procesov posamezne zvrsti trt. Pri tem so prednjačili Istrani in Primorci, kjer je narava še manj uničena in danes nastajajo tam najboljša vina, ki niso samo izvozna, so tudi reprezentančni predstavniki vinske ponudbe gostilničarjem, hotelirjem, gospodarstvu, okuševalcem in drugim. Prirejajo znamenite dražbe svojih dragotin in pri tem bogatijo donacijo zdravstva, skrbijo za izpopolnjevanje enološke vede in se zavzemajo za rast kulture pitja. Imajo tudi viteze vina s poznavanjem vinskih skrivnosti, ki so vključeni v svetovne viteške vinske elite.

V prazničnih dneh bomo verjetno vsi kaj dobrega pojedli in popili. Vinski mojstri ne želijo izbirati namesto nas, saj so dobra vina tudi draga. Izbrali bomo tisto pijačo, ki večini v naši družini najbolj ustreza. Eni Malvazijo, drugi Cviček, tudi Penina je neizogibna. Omejili bomo svoje gibanje na dosegljivo brez avtomobila in si lahko privoščili vinsko dobroto, da bo družba vesela, kaj tudi zapela in si nazdravila za zdravo in optimistično novo leto.

Kakšno dobro vino bo razveselilo vašo družino?

Logistika v vzponu, 4. december 2023

Z logistiko sem se morala dobro seznaniti tam v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo v tovarni morali zgraditi prvo lastno skladišče velikega obsega. Tovarna se je odločila za paletni sistem skladiščenja, ki je bil takrat šele v razvoju in pomembna tehnična novost s popolno izrabo prostora, nakladalci in drugo opremo. Dolžnost sektorja, ki sem ga vodila je bila, da izdela organizacijski koncept vgraditve novega skladišča v medsektorsko poslovanje in pripravi ustrezna pravila. Poslali smo enega izmed mojih organizatorjev v Knorr kjer je regalno skladišče že delovalo in ta je potem poskrbel, da tudi pri nas ni bilo večjih težav. Je pa bil to strokovni izziv in predvsem nas je usmeril v način nenehnega dopolnjevanju logistike, ki se vključuje v vse tovarniške sektorje.

Rada se spomnim zanimivih mnenj dr. Jožeta Mencingerja o prevozih, med drugim njegovo ugotovitev o prevažanju po avtocesti. Med drugim je poudaril, da ne vidi nobene potrebe, da nemški kamioni prevažajo krompir v pranje nekam na jug Italije, da pač krompir pa ja lahko operejo tudi doma in tako ne obremenjujejo cest. Ponazoritev ne znam ponoviti bolje, bila pa je pravi dokaz, da bi pri transportu morali biti racionalnejši in da vsaka logistična neumnost res ne sme povzročiti novih naložb.

Kmalu po otvoritvi razvojne osi so praktični univerzitetni učitelji ustanovili Fakulteto za logistiko in jo umestili v Brežice. V njo se je vpisala tudi moja nečakinja, žal ob delu in ob družini zato študij ni uspela še zaključiti.

Vse navedeno, stalni prevozni problemi tovarne po celi Evropi in končno tudi moja prizadevanja za ustanovitev Univerze v našem okolju, me navdihuje, da od časa do časa še malo pokukam v logistične novosti in na ta način tudi preverjam ali so bile naše nekdanje odločitve primerne, dobre ali pa se zadev nismo pravilno lotili.

Na področju logistike je vsak dan kaj bistveno novega. Danes je v svetu že izpopolnjen sistem nameščanja različnih predmetov v tovornjake. Bin-PACKER na primer določi najpametnejši način zlaganja različnih predmetov, da se prostor najbolje izkoristi, lahko definira ceno na primer 1m2 površine na tovornjaku in je način doseganja okolju prijaznejše logistike. Prihaja letalnik FB3, ki naj bi prevažal do 100 kg tovora več kot10 km daleč in je preskušeno varen. Svet že razpolaga s pametnimi zabojniki, ki so opremljeni s senzorji in komunikacijskimi napravami s čimer nepretrgoma sledijo lokaciji zabojnikov in stanju njegove notranjosti, omogočajo spremljanje temperature, vlage, vibracij in drugimi stanji pomembnimi zlasti za prevoze hrane in zdravil. Logistiki lahko optimizirajo načrtovanje poti. Traxens-Box3 pameten zabojnik je že prilagojen zelenim plovilom (pogon na metanol), usklajen s strogimi varnostnimi standardi, zaznava odpiranje vrat in optimizira stroške.

Ni slabo če oblast nagovarja pomembne onesnaževalce okolja, zlasti velike potrošnike energentov, da poiščejo ustreznejše rešitve. Izjemno pomembno je, da informacijske tehnologije posegajo v povezovalne sisteme med dobavnimi verigami in proizvodnimi procesi. Evropska unija prednjači v tem nagovarjanju, ki včasih izpade tudi kot neizvedljiva fantazma. Praksa le dokazuje, da jo ljudje slišimo.

Je logistika problem vaše družine?

Bolnišnica kot pridobitniški izziv, 3. december 2023.

Moje delo v tovarni je bilo močno povezano z zdravstvom in več let sem aktivno sodelovala v lokalnih Zdravstvenih skupnostih, pa tudi v enakih organih republike. Morala sem se podrobneje poučiti o delovanju te obsežne storitvene dejavnosti, o njeni organizacijski strukturi in o drugih pogojih, ki omogočajo racionalnost njenega dela. Proučila sem predvsem literaturo specializiranih ekonomistov za zdravstvo v Angliji, pa tudi odlično domačo literaturo organizacijskih strok. V tem blogu seveda ne morem opisovati kaj vse sem ob študiju omenjene stroke ugotavljala, nedvoumno pa sem spoznala, da je zdravstvo kot storitveno dejavnost iz vidika ekonomske stroke izjemno težko, da ne rečem nemogoče, narediti dobičkonosno. Razlogov je več, daleč naj pomembnejši je več kot 82% strošek dela, ki se kot socialna kategorija mora v ceni dela uravnavati po družbenih dogovorih neglede na obseg opravljenega dela, saj se le-to dejansko ne more načrtovati po tržnih kriterijih. Bila sem že upokojena, ko se je o tem dobro razpisala kolegica, ki je bila v enem mandatu direktorica največje zdravstvene ustanove v državi.

Naneslo je, da sem kot pacientka preživela v bolnišnici dalj časa in sem imela priliko spoznati današnje sisteme dela v tej razvejani storitveni dejavnosti. Storitev in ne izdelek, je še vedno prevladujoča, dokaj težaško delo za vsaj polovico zaposlenih v strežbi, nešteto nepredvidenih zdravstvenih postopkov enkratnega značaja, veliko komunikacijskih poti in podatkov, odvisnost delovnih postopkov od obnašanja pacienta, oskrba vsakega pacienta posebej z zdravili, ki jih mora goltati redno, zaradi bolezni, ki ga trenutno muči ali zaradi rednega odvajanja. Sestavni del zdravljenja v bolnišnici je prehrana, določena po pacientih, si predstavljate kakšno kuhinjo potrebujejo? Gremo na higieno, v bolnišnični infrastrukturi je nepogrešljiva sterilizacija od prostora, postelje in obleke do predmetov, ki si jih nadeva zdravniško in oskrbovalno osebje kot so oblačila, orodja, delovni pripomočki in še mnogo drugega. Še zdaleč nisem na koncu naštevanja toda vsega tu pač ne morem navajali. Ostaja neizpodbitno dejstvo, da je proces zdravljenja obsežen, da ima svoje tehnološke zakonitosti in da se mora nenehno prilagajati posamezni bolezni neglede na plačilno sposobnost pacienta.

Proučujem bolnišnični sistem dela v bolnišnici kot pacientka in ga nehote nenehno primerjam z razpravami v naši politiki, pogajanjih o plačah zdravnikov, izjav ministrov in strokovnih svetov, mnenji zainteresiranih zdravnikov za bolnišnične koncesije in podobne. Bolnišnica kot jo poznamo danes, je pridobitev socialno solidarne družbe zato se zdravniki pogajajo o plačah z upravljalci države in to neglede na obseg svojega dela, ki so ga opravili v nekem obdobju. Zahtevajo povišico tako za tistega zdravnika, ki je noč in dan na delu kot za tistega, ki mora biti v pripravljenosti. Plače tistih, brez katerih bolnišnica ne more funkcionirati, jih ne zanima. Grozotno! Kakšnemu cilju naj bi torej sledila reforma? Plači zdravnikov po obsegu opravljenega dela, delitvi bolnišničnih storitev na solidarne in ne solidarne, dodeljevanje koncesij za ne solidarne bolnišnične storitve, sprotne naložbe v posodabljanje bolnišničnih solidarnih storitev. je kje kakšna objektivna analiza, ki bi javnosti pojasnila namene reformatorjev? Človek se tudi sprašuje kje oblikovalci privatnega zdravstvenega sistema vidijo dobiček v koncesijski bolnišnici? Morda je to lepotna kirurgija, mogoče kakšna izjemna faza dela v bolnišničnem zdravljenju, morda v možnosti izbire le pacientov z manj zahtevnim potrebami in plačilno sposobnih. Bo to dovolj za posodabljanje njihovih bolnišnic in njihovo blagostanje brez pritiskov na javno blagajno?

Si predstavljate, kdaj se boste po pomoč lahko zatekli v solidarne bolnišnice?

Porcelan kot spomin, 2. december 2023.

Leto, ko je razpadla naša družina, ni možno pozabiti. Gospodar je umrl, njegova vdova je morala v hišo za njen preužitek in s seboj vzeti mene, stric je podedoval grunt, vsi drugi so že imeli svoje domove in družine. Vse kar je bilo na domačiji je moralo dobiti novega lastnika in, ne vem po čigavi zaslugi, je meni pripadal eden najlepših porcelanastih krožnikov za večji narezek. Kot mačka mlade sem ga prenašala po številnih mojih domovih in še vedno ga imam v stanju kakršnem sem ga prejela. Za nič na svetu se mu nebi mogla odpovedati.

Kar sem napisala je bila moja prva misel ko sem prebrala, da v Ribnici zbiralec Peter Lesar razstavlja svoje zbirke stekla, keramike in porcelana naših mam. Ko smo še bili 13 članska družina in smo skupaj praznovali pomembne družinske dogodke, je stara mama odprla kredenco in na družinskem porcelanu postregla hrano. Imela ga je dovolj za vsakega družinskega člana. Seveda je to bilo redko kdaj, na Jožefovo in ob zapovedanih praznikih. Porcelan je krasil tudi gostitve ob pomembnih vaških dogodkih na primer ko je zasvetila prva električna žarnica na domačiji in v vasi, ob končanju žetve ali košnje, za kar so vaščani zagotovili medsebojno pomoč in podobno. Poudariti hočem, da je postrežba hrane na porcelanu dajala poudarek prestižnosti gostitelja in pomembnosti dogodka skupne pojedine.

Na popotovanjih po svetu sem spoznala mnogo razstavišč s porcelanom in običajno ostrmela nad dejstvom, da je bil porcelan stare mame skoraj nepomemben omembe. S kakšnim porcelanom so razpolagali sultani, evropski dvori, bogati južnoameriški posestniki zemljišč si skoraj ne moremo zamisliti. Kompleti porcelana za vseh vrst hrane v današnjih muzejih zavzemajo cele sobe, so tenki in krhki skoraj kot steklo. Perzijci imajo porcelan s posebnimi poslikavami, da o Kitajskih in japonskih porcelanastih umetninah sploh ne govorim. Ampak moja stara mama si je svojim delom zagotovila svoj obseg porcelana in ne z dajatvami podrejenih in prav zato je bil moj krožnik vedno nad temi muzejskimi zakladi.

Želim se ogledati Lesarjevo razstavo v starodavni Ribnici, ki vedno prijazno sprejema svoje obiskovalce, še posebno pa v času tradicionalnega Ribniškega sejma suhe robe. Sodeč po promocijskem gradivu je zbirka zbiratelja obilna in vredna pozornosti. Prepričana pa sem tudi, da bi mi razstava spodbudila še kakšen spomin na moje zanimivo otroštvo, saj Lesar zagotovo s porcelanom zbira tudi zgodbe eksponatov.

Nedavno sem se pogovarjala s študentko ljubljanske umetniške akademije in jo povpraševala za njeno profesionalno usmeritev ali v slikarstvo, ustvarjanje v kamnu, marmorju, lesu, glini, ali pa bo morda proučevala in raziskovala materiale, ki so starim narodom služili za umetniška dela in jih danes občudujemo po vsem svetu. Mnenja sem, da mora preko rednega šolskega izobraževanja spoznati tehnologije obdelave materialov saj bo od tega odvisno, kakšen atelje in njegovo opremo bo potrebovala. Prav za prav bi bilo dobro kaj več vedeti tudi o materialih, ki navdušujejo domače ustvarjalce in si jih lahko ogledamo na vseh treh Forma Vive, na razstavah na primer nakita iz premoga, po muzejih in osebnih zbirkah. V Libojah so nastajale tudi umetnine kljub temu, da je bila to tovarna odvisna od trga. Kar nekaj slovenskih umetnikov ustvarja v glini. Na katerem področju se je razbohotila kakovost umetniške obdelave materiala verjetno zanima vse Slovence. In kakšne možnosti ima izdelava porcelana pri nas v teh modernih časih?

Mami, imaš tudi ti kakšen porcelanski krožnik?

Baldur's Gate 3, 1. december 2023.

Med mladimi je močno razvita posebna računalniška dejavnost, ki vsebuje neštete računalniške igrice in srečala sem se s problematiko sestavljavcev, snemalcev in programerji te izjemno razvite gospodarske dejavnosti zlasti v Nemčiji in seveda v Ameriki. Vsebina igrice mora biti domišljena z velikim številom zapletov, problemov in zanimivimi dogodki. Čim več domišljije, čim več nepredvidljivega, nevarnosti, orožja in tako naprej do skrajnosti, ki jih je še možno sprogramirati ter ponuditi na spletu. Čeprav kar nekaj igric poznam preko svojih vnukov me je tovrstna problematika presenetila zaradi naporov, ki jih kreatorji vlagajo preko svojih podjetji v kadre, ki so iznajdljivi, imajo razvito fantazijo in dovolj potrpežljivosti, da ustvarijo igrico, ki zanima predvsem najstnike, je pa tudi kar veliko odraslih, ki se jim priključujejo. Tudi nisem vedela, da že obstajajo posebne velike dvorane v katerih se zbirajo ljubitelji igric, se seznanjajo z najnovejšimi igricami in imajo velik izbor saj z vstopnino praviloma poravnajo materialno obveznost za občasno igranje. Še bolj pa me je presenetilo, da organizatorji zelo težko najdejo ljudi, ki so sposobni fantazijsko ustvarjati, torej pripraviti scenarij, ki vedno bolj priteguje in širi krog igralcev. Z »lučjo ob belem dnevu« jih iščejo po vsem svetu in dobro plačujejo, da zanje pripravljajo nenehne novosti.

Teror, orožje, maltretiranje, nevarnosti in podobni elementi brez vsebine prevladujejo v igricah in nikakor se ne morem sprijazniti, da so privlačni za mladež. Zakaj jim je to všeč? Dokopala sem se samo do odgovora, da pač nekaj počneš, preskušaš svoje osebne sposobnosti, si zadovoljen če zmagaš in čas mine. Pred dnevi pa sem ugotovila, da nisem edina, ki igralcev igric ne razumem. Pojavilo se je z novo računalniško igrico podjetje, ki hoče preko igric pozitivno vplivati na igralce, jih kaj naučiti, jim dati misliti in po šestih letih trdega dela so na trg plasirali Baldur's Gate 3, ki je trenutno tudi največja tržna uspešnica in je njena prodaja presegla dosedanje rekorde. Uspešnost ji predpisujejo predvsem zaradi inovativne združitve elementov fantazijskih iger devetdesetih let, ko so prevladovale kakovostno pisane zgodbe z izjemnimi dialogi in kompleksne igralske mehanike s sodobnim pristopom, polnim izpiljenih filmskih scen, pa tudi dejstvu, da igralcu dopušča kar največjo možno svobodo, obenem pa je izjemno pozorna na vsako malenkost. V igri je edinstven način potek zgodbe, ki igralca ne pelje po v naprej zarisani poti temveč mu dopušča vso svobodo, da se prepusti igri v kakršni koli vlogi želi in si mora z lastnimi neštetimi odločitvami ustvarjati lastno zgodbo. Menda lahko na ta način ustvari tudi 17.000 zgodb. Igra dopušča svobodo tudi pri spopadih kar igralca spodbuja k inovativnosti ali se bo z nasprotnikom pogajal, ga uničil s steklenico olja, ki mu ga vrže pod nogo da zdrsne in podobno. Posebno vlogo imajo vse zvrsti coprnije, s katerimi se igralec poigrava skoraj v neskončnost. Obstoječi igralski studiji so skoraj onemeli pred tem novim trendom, ki ga nakazuje Baldur's Gate 3 in njegovimi dosežki na trgu. Igralska stroka bo seveda iskala svoj prostor tudi v prihodnje, saj je ta skoraj neizčrpen.

Ne moremo pričakovati, da bodo igralci izgubili interes za igrice, se pa v vsakdanjem življenju že nakazuje, da so igrice pri mladostnikih aktualne leto ali dve, potem jih nadomesti šport, strokovni interesi in iskanje lastnega jaza med vrstniki. Vsaka generacija si pač poišče aktivnost, ki je v trendu, stvar prihodnosti ali popolna novost in prav je tako, Mladost je bodočnost!

Ste zaskrbljeni, ker vaši ne morejo brez računalniških igrc?

Naložbe v novinarstvo, 30. november 2023.

So v naši lepi domovini stvari, ki me razveseljujejo, ker nastajajo na inovativnem področju družbe in imajo v sebi razvojni naboj. Ker večkrat uporabljam kakšno pikro na račun prispevkov novinarjev imam slab občutek, da komu ne bi storila krivice, če nekaj napišem, pa ni resnično. Ampak res so novinarji naklonjeni ali nenaklonjeni marsikomu in tudi tendenciozni. Spomnimo se samo prispevkov osrednjem slovenskem tiskanem mediju o črnem princu. Vsak dan ista novinarka o istih stvareh objavlja vsaj dva prispevka. Nepotrebno za moje razmišljanje toda zelo koristno za konkretno osebo in institucijo, ki jo predstavlja ter kar precejšnja ovira za rast priljubljenosti aktualne Vlade.

Toda priča smo pripravi novega zakona o medijih in objavljenih je kar nekaj mnenj stroke, kakšno novinarstvo potrebujemo, da bo sposobno opravljati svoj posel odgovorno. Ministrstvo za kulturo začenja akcijo za vlaganja v novinarstvo in infrastrukturo, ki jo novinarstvo potrebuje, da bi Slovenija odgovornost lahko uveljavljala kljub zavarovanju delavcev za primer oškodovanja na primer RTV SLO. Pa ne samo za novinarske prispevka temveč tudi za oglaševanje, če to ni pogojeno z javnim interesom. Z novim zakonom želijo doseči, da bi se tudi novinarji lahko vključili v umetniške štipendije ali rezidenčne programe, da bi bili lahko upravičenci v že obstoječi infrastrukturi. Snuje se konkretna podpora za vse medije z načrtom kaj bo Slovenija podpirala v javnem interesu. Mediji bodo v prihodnje tudi preverjali informacije za katere se ne ve od kod prihajajo in od kot se napajajo oziroma kakšen je njihov namen. Mogoč bo umik vsebin, državne oglaševalne kampanje morajo temeljiti na zakonitosti, resničnostni in preglednosti, da se bo vedelo, da je oglas v javnem interesu. Nov zakon bo eden od skrbnikov za ohranjanje in razvoj slovenščine zato bo obveza radijsih posta, da bodo poročale in predvajale svoje vseh vrst programe v domačem jeziku. Zanimiv pa je zaključni del opisa teh novosti v novinarstvu in v medijih, ki pravi, da bo pristojno Ministrstvo po javni razpravi pripravilo rešitve, ki bodo učinkovale saj nočejo zakona s figo v žepu. Bravo snovalci novega ustvarjenja medijske in novinarske stroke, z vami smo!

Zanimivo je še posebno razmišljanje novinarske stroke o medijih kot gospodarski panogi, ki pa ne sme biti samo to. Njihove specifične funkcije so vzpostavitev infrastrukture, ki je novinarstvu nujno potrebna. Prodajnih mest medijev skoraj ni več saj tudi manjših trgovin ni več, ukinjajo se pošte in zmanjšuje komunikacijska infrastruktura, da o kioskih in trafikah na najvidnejših mestih naselij in mest sploh ne govorimo. Pomanjkljiv nadzor nam je nakopal težave na primer pri povodnji, opažamo ga pri koncesionarjih in morali bi ga okrepiti tudi na področju zaščite javnega interesa. Prisluhnimo tistemu delu novinarske stroke, ki si prizadeva za dobro novinarstvo z močnimi dopisniškimi mrežami po svetu in za poročanje o vse vsebinah od otroških do znanstvenih.

Presenečajo me, da so urejanje razmer za dobro delovanje novinarjev in medijev prevzeli iniciativo strokovnjaki, odločno ministrstvo in ljudje z dolgoletnimi izkušnjami. Vsega spoštovanja vreden je zapis prof. dr. Milosavljevića, ki brez predsodkov oceni, da je od osamosvojitve dalje slovensko novinarstvo in medijska srenja urejena kot divji zahod in ni mogla opravljati svoje vloge pri uveljavljanju naše demokracije. Mislim, da se tu ne bi smeli ustaviti. Oblikovalci v tem času uveljavljene zakonodaje so bile politične stranke, številne Vlade in še številnejši ministri za kulturo in gospodarstvo. Vsi so znane osebnosti z imeni in priimki. Nisem za »lov na čarovnice« toda omenjenim naša družba res ne bi smela dovoljevati sodelovanja pri upravljanju države v prihodnje. Oblikovati pa je nujno tudi mnenje do odgovornosti institucij ali posameznikov, ki so pripravljale strokovne osnove za sprejemanje zakonov in so tako preprečevali razvoj demokracije v naši družbi. Ti so bili seveda dobro plačani zato bi bilo dobro, da jih naše sodstvo da vedeti, da neupravičeno bogateli na račun davkoplačevalcev. Lahko pa bi to kruto nalogo prevzela tudi njihova stanovska društva.

Menite, da je uveljavljanje odgovornosti nepotrebno?

Umanotera Slovenije, 29. november 2023.

Svet je vedno bolj organiziran z namenom, da se zagotovi njegov trajnostni razvoj. Tudi v naši državi imamo strokovno organizacijo Umanotero, ki s spremljanjem novih trendov želi uveljavljati trajnostni razvoj v nacionalni politiki, da se zagotovi ravnotežje med človekom in okoljem. Ukvarja se z okoljskimi politikami, trajnostno rabo virov, podnebnimi spremembami, ekološkim kmetijstvom, energetsko učinkovitostjo, varstvom narave in podobnimi področji, zlasti pa spodbuja aktivno sodelovanje državljanov pri reševanju okoljskih izzivov.

Slišimo njen poziv? Se nanj odzivamo? Ja, postali smo občutljivejši za okolje, ni nam vseeno kako se uporablja in to je dobro. Nismo pa zadovoljni, če se na primer zaradi problematike trajnostnega razvoja ukine podjetje, kjer delamo, če se od nas zahteva zmanjšanje porabe mesa in na splošno zahtevajo bistvene spremembe v naših prehranskih navadah, tudi nenehne težave z pomanjkanjem elektrike, prepoved vgradnje plinskih peči ali odpravo premoga. Da bo prepoved rabe posebnih zemelj vplivalo na razvoj informacijskih tehnologih sploh še ne debatiramo. Načeloma torej smo za varovanje okolja, ne vemo pa kako se bomo preživljali, če opustimo vse tisto kar trenutno naj bolj masovno uporabljamo ne da bi vedeli s čim opuščeno lahko nadomestimo.

Kako besede spreminjati v dejanja? Nešteto mednarodnih konferenc politikov direktorjev, predsednikov se je že zvrstilo, vsi so za varovanje okolja toda nafti se ne odpove nihče saj nimamo še nadomestila za pogon avtomobilov. Tudi plinu se poraba še vedno povečuje kljub več kot 20 letnem prepričevanju prepričanih, da se mu moramo odpovedati. Zgleda, da se ustavlja le poraba premoga. Še v tem desetletju moramo v Sloveniji drastično zmanjšati porabo fosilnih goriv.

Na podnebnem vrhu Združenih narodov v Dubaju smo na TV gledali, kako orjaški lastniki fosilnih goriv ploskajo drug drugemu zaradi uspešno izvedenega še enega sumita za katerega slovenska Umanotera pravi, da gre za ne zavezujoči poziv brez potrebne časovnice opuščanja fosilnih goriv. Ostajajo odprto vprašanje globalne podnebne pravičnosti, ki naj bi zagotavljalo sredstva za odpravljanje posledic podnebnih sprememb na planetu. Umanotera Slovenije še meni, da tudi prvi sporazum o oskrbi s hrano pravno ni zavezujoč kar naj bi v vsako dnevnem življenju pomenilo, da ni nič določenega glede naših prehranskih navad in zmanjševanju živinoreje kot največjega onesnaževalca okolja.

Zakaj vam vse to naštevam ali bolje ponavljam kar ste neštetokrat že slišali. Spadam med tiste ljudi, ki se morajo znajti sami neglede na težo problema. Če bi stroka in politika zmogla kaj narediti sem prepričana, da bi to že naredili. Nekaj že krpajo kot je na primer prispevek za izolacijo hiše in podobne drobtinice, ki jih imamo radi, vendar bo glavno izvedbeno nalogo morala prevzeti družina. Namesto 3 ali celo več avtomobilov naj bo pri hiši le eden, meso naj bo na mizi samo enkrat tedensko in ne podlegajmo več kot razkošni praznični ponudbi mesnin. Obnovimo vrtičke, sadovnjake in druge nasade, kot lahko v tem času vidite v oddajah prehrane posameznih narodov ob 18 uri, na strehe in nerabne površine nameščajmo sončne elektrarne in naj si mogotci nafto in plin nekam zataknejo. Spodbujajmo inovacije svojih šolanih otrok in dovolimo jim, da nam polepšajo življenje s kakšno boljšo rešitvijo, kot jih tu omenjam. Moj vnuk na primer razmišlja o vodiku kot avtomobilskem gorivu. »Uzdaj se kljuse u svoje uzde!«

Se vam zdi, da bi morda zmogli opisane napore?

Frakcije v podjetništvu, 28. novembra 2023.

Predsedniki Uprav, generalni direktorji, ravnatelji in ljudje s podobnimi nazivi v podjetjih naše države, ki jih smatramo predvsem za predstavnike kapitala, so organizirani po svojem osebnem prepričanju v nekaj lobističnih skupin. Tako se že vrsta let razvija odnos teh ljudi do trgovanja z Združenimi državami Amerike pod nazivom Ameriški zajtrki, večja koncentracija direktorjev se še vedno srečuje na Gospodarski zbornici ali njihovih Združenjih, nastajajo novi lobiji kot na primer Klub podjetnikov, ki ga obvladujejo predstavniki manjših ali srednje velikih podjetnikov in še še marsikaj bi se našlo. Zanimivo pri tem je, da je njihovo prvotno združenje Društvo Manager v zatonu, v javnosti vsaj zgleda tako.

Vsako omenjeno združenje ima svoje zamisli o tem kako urejati odnose z državo in z delavci oziroma njihovimi sindikati tako, da dobivajo upravljalci države dvoumno predstavo, kaj naša podjetja zmorejo, kakšen je njihov dejanski odnos do socialni in skupnih potreb, pa tudi bledi predstava, kam je dejansko potrebno usmerjati naložbe, da bodo skupne zadeve v državi zagotavljale podjetjem ustrezne storitve danes in v prihodnje.

Čudim se tej neenotnosti pa tudi posameznim direktorjem, ki jo podpirajo. Samo poglejmo lobi okoli Ameriškega zajtrka in človeka na vrhu pomembne institucije, ki je pred leti razlastila delničarje in lastnike podrejenih obveznic ter prejela pomoč države. Danes ima tolikšen dobiček, da preprosto ne ve kaj naj z njim počne in je njegova dilema le ali naj ta dobiček porabi za nakup novih podobnih institucij nekje po Balkanu ali naj ga izplača kot druga runda delničarjem, ki so bili že z prvim izplačilom več kot zadovoljni. Kako to, da ta institucija ne prepozna svoje obveznosti do tistih, ki so ji v stiski stali ob strani, ji materialno pomagali, verjeli v njeno prihodnost? Ali pa primer dveh podjetnikov v Klubu podjetnikov, ki kotirata izjemno visoko ne samo v politiki temveč tudi v javnosti. Prodaja njunih podjetji jima je prinesla okoli pol milijarda, porabila jo bosta za socialne naložbe in naložbe v super center s Plečnikovo umetnino kot »jagoda na torti« sredi centra. Za enega od obeh vem, da je za delovanje svojega podjetja dobil znatno državno pomoč, za drugega bi pa lahko mirno rekla, da je kapital znal plemenititi, da pa mu je prav ta dal krila s katerimi bi lahko dobil najboljše projekte v državi v realizacijo. Protestira stroka, prebivalci, upirajo se umetniki – karavana gre naprej, še več postaja celo zgled saj sta v javnosti odlično promovirana medtem ko je delo tistih v Gospodarski zbornici Slovenije skoraj pozabljeno in reprezentančno brisano v odnosu do države. Recimo samo še, da je skoraj smrtno nevarno za direktorja, da izgubi svoj položaj, če prejme nagrado Društva Manager. Koliko dobička omenjeni voditelji namenjajo zaposlenim, zaščitam, ki jih poskušajo uveljavljati sindikati, osebnemu razvoju zaposlenim in bogatitvi njihove duhovne rasti, skoraj nima smisla povpraševati, vsekakor manj kot prejmejo delničarji ali oni sami.

Se pa kljub izogibanju medijev zaveda tako država kot javnost, da opisana managerska zagnanost ni tisto, kar družba potrebuje za svoj stabilen razvoj in rast blagostanja. Vse pogosteje se z velikim spoštovanjem omenjajo tisti direktorji, ki se dobro zavedajo, da mora poleg njih rasti in se razvijati tudi njihova infrastruktura v upravljanju države, ki se zavedajo, da je premoženje brez odličnih delavcev nedonosno in zato vlagajo v kariere pri njih zaposlenih. Dobili smo prvo proizvodno organizacijo, ki se je z dokumentom obvezala, da bo 50% dobička vlagala v krepitev delovne sposobnosti in s tem v krepitev osveščenosti, da samo primeren odnos med kapitalom in delom lahko vodi v boljše življenje. Odlično!

Kako pa vi ocenjujete ravnanje svojega direktorja?

Mladost in družba, 27. november 2023.

Svet, ki se odpira mlademu človeku tam okoli 17. leta starosti je nekaj izjemno zanimivega in prijetnega za vsakega najstnika, ki je imela to srečo, da so njegovi starši realni in razumni ljudje, ki odgovorno skrbijo za svojo družino. Ja prav ste prebrali, radovednost, prijetno počutje in zadovoljstvo mladega človeka s spoznanji odraslosti so v prvi vrsti odvisni od pogovorov, razmišljanja in obnašanja družine. Če doma spoštujejo slovenščino, berejo knjige ali celo razpolagajo s knjižnico, bo ta navada prehaja na mlajše že zato, ker je sicer prisotna želja biti enak odraslim. V domačem okolju je oblikovan tudi odnos družine do razmer v širšem smislu, predvsem pravilni odločitvi o varnosti, preskrbi, možnosti zaposlitve in drugih skupnih zadevah v državi. Prisotno je vsaj v nujnem obsegu sodelovanje družine v ožjem lokalnem pa tudi državnem okolju. Ni potrebna posebna znanost ali kakšno izjemno poučevanje, mladi od starejših posrkajo, kar jih zanima in to razvijajo dalje na svoji izobraževalni poti.

Danes se položaju mladih v Sloveniji posveča neverjetna strokovna pozornost. Ne mislim, da je to slabo, še posebno, če se besede na posvetih, predavanjih, simpozijih, organih upravljanja in drugih dejansko spreminjajo v dejanja. Opažam pa, da iz besed ne nastajajo dejanja, vsaj ne tako pogosta kot teče beseda. Individualizacija, ki naj bi danes prevladovala med mladimi zanje ni poseben problem, saj drugačnega okolja ne poznajo. Pa tudi če bi ga poznali ostaja boss, manager, politik, predsednik ta ali oni le bel možki med 40 in 60. letom starosti, tam pa tam kakšna ženska. Mlad človek si mora tak položaj ustvariti z vrednotami, ki jih obvladuje in mu s kvotami ne more biti podeljeno, darovano. Zakaj bi bilo na primer mladega človeka strah prihodnosti je težko razumeti, saj mladi vedo, da bo slej ko prej veljalo to kar bodo oni odločili. Umetna inteligenca ja ali ne, vojna ja ali ne, mamila že izločujejo, alkohol tudi, so pa malo zahtevni informatiki, ki v tem vidijo svojo razvojno moč. Kar naj jo preskusijo, že učenci osnovnih šol vedo, da bo treba nazaj k knjigami.

Večkrat se zapletem v razgovore s svojima vnukoma, kar ostri smo, je pa zelo malo mojih spominov, ki bi jih navdušilo, da bi izkušnjo uporabljali danes sami. Ne samo spremembe politik, predvsem tehnološko tehnični razvoj je tisti, ki spodbudi mlade k dejanjem, da se tudi sami izkažejo kot inovatorji, približajo znanju starejših, jim vzamejo celo za zgled. Prav pri ustvarjanju novosti se oblikuje skupna praksa z zelo malo ali nič besed pa velikimi napori skupnega dela na primer pri ustvarjanju družinskega podjetja, pri kariernih poklicih in podobnih zahtevnejših poslih.

Mladi prav za prav nimajo prostega časa, šola ali posel, treningi, tekme, poklicno izpopolnjevanje, pomoč svojim starim staršem, kakšna kulturna prireditev, glasbena šola, smučarija in tako naprej. Moramo se prav potruditi, da najdemo čas za razmislek kar zagotovo ni najbolje saj na pomankanju časa za razmislek nastajajo največkrat nekakovostne odločitve. Prav na tej točki se izkaže zaupanje mladih v svojo družino in družbo v kateri družina živi. Ko zaupanje mlad človek izkaže starejšemu, svoji družini ali družbi je pa izjemno pomembno, da ne ostane brez konkretne pomoči, ki se običajno izkaže v obliki materialne obveznosti.

Politika države po posameznih starostnih skupinah njenih državljanov bi se morala oblikovati na podlagi izkušenj v delovnih procesih, ki jih generacijske pogodbe vsebujejo. Poglejmo samo dejanski delovni odnos mladi – stari. Po domovih ostarelih, bolnišnicah in drugih podobnih ustanovah za stare mrgoli učenk zdravstvene srednje šole, le tam pa tam je kakšna recimo medicinska sestra srednih let. Podobno je v vseh storitvah za stare, generaciji se v praksi zaposlovanja medsebojno dopolnjujeta, morda malo manj v odnosu starejši za starejše, vsekakor pa danes največ storitev za onemogle opravlja dejansko mladina.

Kaj menite, potrebujemo mladinsko politiko v državi?

Dunja, 26 november 2023.

So ljudje, ki so mi dragi vse življenje ker so me spremljali ob veselih dogodkih ali pa zato, ker so preprosto prijazni, optimistični ali kot rečemo zdrav duh v zdravem telesu. V mojem primeru je tako bitje Dunja, hči bratranca, katerega družina mi je storila mnogo dobrega.

Dunja je učiteljica pred upokojitvijo in danes praznuje svoj 58. rojstni dan. Da se je rodila sem vedela pred njenim očetom, potem smo se v njenem otroštvu crkljale, igrale, kadar sem pri njih prenočevala se je priplazila k meni v posteljo, z avtom sva pogosto kam odšle, skratka bile sva najboljši prijateljici. V vrtcu je dobila prve prijateljice, moe delo pa tudi ni dovoljevalo večjih odsotnosti. Druženje je bilo v počitnicah, obiskih na Korčuli kjer so živeli njeni stari starši in na smučariji po raznih smučiščih, še posebno mi je v spominu ostal Kanin in Kobla. V dekliških letih je Dunja lahko izbirala med fanti in ohcet smo imeli na Bogenšperku. Res nepozabno.

Dunja z možem mi je prinesla na dom svojega prvorojenca takoj po rojstvu in neverjetno, nasmejal se mi je. Maruško je dobila bolj po tiho vendar smo lepo praznovali tudi njen prihod. V šoli je poučevala tudi male romčke, le malokdaj se je lahko pohvalila, da napredujejo in le enkrat, da je neka deklica šolo končala. Sicer pa je svoje učenca jemala skrajno resno. Enkrat so se morali prikotalkati v šolo in na šolskem stadionu so imeli kotalkarski festival. Drugič je svojim učencem naročila, da napišejo ali narišejo kako bi uredili okolico svoje šole. Tudi predavanje o našem potovanju v Peru je organizirala za vso šolo. Kot v šoli je bilo živahno pri Dunji tudi doma. Z možen sta zgradila sijajno hiško, vsak je imel svoj avto, Dunja s premakljivo frajersko streho. Smučali so, prirejali lepa srečanja ob rojstnih dnevih, od časa do časa smo se obiskovali, se srečevali na Krku in pri nas na vrtu, pekli hrenovke in kostanj in prijetno kramljali. Zdaj se srečujemo le še v mislih, sama sem se nekoliko zaprla, Dunja pa ne more iz svojega apartmaja v Solinah. Krožijo e-maili, srečujemo se pri njenih starših. Naša družina ji je letos poslala naslednjo čestitko:

Draga naša Dunja! Zbrani Nad mlini ti čestitamo ob tvojem rojstnem dnevu ter želimo veliko ljubezni in sreče! Spominjamo se tvojega prihajanja na svet, skupnih doživetij v šolskih in po drugih klopeh, na Korčuli prijetnih dni in veselic Nad mlini. Skupaj smo se veselili na smučiščih, se potepali po gozdičkih, našli družbo in si iskali službo. Neverjetno hitro, dobila si Borisa, Luciana in Marušo, da ne omenjam hišo in brez strešno vozilo. Kot mignil bi sta starša se postarala in ti postati moraš njuna varuška Življenje se rodi in razbohoti, spoznamo pa najbolje ga na poti, čim težja je tem več nam pove! Tako kot vedno, držite čvrsto se za roke, Gregor, Jožek, Dunja, Romi pa vsi, ki so z vami!

Kako pa vi čestitate svojim dragim!

Rožni venec na Kongresnem trgu, 25. november 2023.

Dogodek se mi ni zdel pomemben dokler so o njem niso razpisali pravniki naše domovine, ki dogodek tolmačilo po zakonih EU in Slovenije. So stvari, ki jih iz njihovega pisanja ne poznam dovolj dobro, da bi jih komentirala, se pa marsičemu čudim, predvsem temu, da noben ni omenil kaj o dogodku menimo občani in občanke, čeprav menim, da je to dosti pomembnejše od paragrafov o tem ali se mora predstavnik sodne veje oblasti tudi klanjati kot verski poglavar.

Spet bom odtavala v svoje otroštvo, k stari mami, ki je bila res verna ženska v pravem pomenu besede. Ko je molila je pozabila na vse nas okoli sebe. Nenehno nas je opozarjala, da je molitev uslišana le, če je iskrena, če verjameš v to za kar moliš, če se poglobiš v svojo dušo, to pa lahko storiš le, da se umakneš od ljudi, da greš v cerkev ali v drugo samoto, da ne zaznavaš motenj. Tako je molila in delovala. Otroci smo našli na tisoče razlogov, da ji nismo sledili, kot najstniki smo veliko brali, kot dijaki učili in spoznavali različne plati življenja, tudi tišino in mir vendar ne za molitev temveč za premislek kaj narediti ko se je od nas pričakovala pomembna odločitev.

Molitev Rožnega venca na javnem prostoru, pred publiko, ki presoja, pred ljudmi, ki molitev ne poznajo, pred sovražniki in vseh vrst prijateljev je, milo rečeno, žalitev čustev res verujočih, je promocija moči institucije, ki jih organizira, je žalitev za ljudi kot je bila moja stara mama. Spoštujem vernike vseh ver in na misel mi ne pride, da bi koga zaradi verovanja odklanjala, toda vernik bo molil, da se mu bo izpolnila neka pomembna želja ne pa zato, da bo zmagal kreacionizem nad empirizmom ali krščanstvo nad islamom in podobno. Kot nas je učila verna ženska, moli vsak za uresničitev svoje želje, skupne želje kot so prošnje za dež ali nabirka za novo cerkev, pa potekajo po posebnih protokolih in na posebnih mestih.

Podobno menim tudi za maše in druga verska javna dejanja na katerih naj bi bili prisotni tudi neverujoči, obvezno pa najvišji državni predstavniki. Res je vprašanje, če je to še vera, da bo domovini bolje, kadar morajo neverujoči početi stvari po protokolu v katerega ne verujejo. Kako, da krščanski verniki ne prepoznajo, da iz teh cerkvenih prireditev ne vidimo drugega kot državne funkcionarje v nezavidljivi zadregi – če so povabljeni se čutijo dolžni udeležiti, če se udeležijo jim je nelagodno pred javnostjo. Res je tudi, da na primer vabilo muslimanske skupnosti lahko povzroči tudi zagato, če kdo pričakuje, da bo predsednica države pokleknila proti Meki in se priklanjala po protokolu muslimanske skupnosti.

Vse te promocije predvsem kristjanov res niso za današnji način upravljanja države in življenja ljudi. Ne mučimo se še z verskimi problemi, saj je še nešteto stvari bolj v nebo vpijočih, ki jih je prioritetno reševati. Zakaj bi zamerili predsedniku Vlade, če se ne odzove vabilu na mašo za domovino? Zakaj je drugi dan v vseh javnih sporočilih to povedano kot Golobova pomanjkljivost ne da bi kdo sploh pomislil kaj vse je tega dne moral pod nujno narediti.

Končno je potrebno kakšno reči tudi o učinkih teh verskih promocijskih aktivnosti kot je bila na primer razglasitev, da se je v Stični zbralo 28000 mladih na verski prireditvi. Posledice tega rekordnega obiska pa žal nikoli nismo zaznali ali spoznali; je zato več duhovnikov, teologinj pri verskih opravilih, več delovnih mest, manj nasilja med mladimi, manj drogiranih ali še kaj boljšega.

Kako pa vi razmišljate o prireditvah kot je bil Rožni venec?

Veter v mreži, 24. novembra 2023.

Po prvi svetovni vojni se je zgodilo veliko zgodovinskih sprememb za Slovenijo tako v politiki kot v kulturi. Ozemlje Slovenije je bilo vključeno v novo nastalo Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Narodi so iskali svojo narodnostno identiteto in si prizadevali pridobiti čim več politične neodvisnosti. Pomembno vlogo je imelo gibanje moderne v katerem so sodelovali Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Aleksander Murn, Rihard Jakopič ter Slovensko narodno gledališče in film. Pozornost je bila usmerjena v zaščito slovenščine in boju za nacionalno suverenost. Nastala so mnenja, ki so vplivale na razvoj identitete Slovenije.

V našem mestu razmere niso bile naklonjene ljudem. Ker ni bilo dela in razvoja tudi ni bilo razvitega kulturnega življenja. V letu 1920 so novomeški umetniki organizirali posebno manifestacijo, ki jo poznamo pod imenom Novomeška pomlad. Pobudniki so bili pesnika Anton Podbevšek in Miran Jarc ter slikar Božidar Jakac, pridružili pa so se jim še I:Čargo, Z. Skalicicky in M. Mušič. Pokroviteljstvo je sprejel Rihard Jakopič. Pripravili so pokrajinsko umetniško razstavo v hotelu Kandija z namenom popularizacije preporoda slovenske umetnosti, z željo, da se umetnost približa preprostemu ljudstvu in s poudarkom na nujen preporod novomeške umetnostni kot sestavnega dela ustreznejših lokalnih razmer.

Na dan otvoritve razstave je bil slavnostni koncert M. Kogoja s solistko Z. Zikove in literarni večer v Narodnem domu. Sledilo je še več kulturnih dogodkov umetnikov iz drugih delov Slovenije in celotna manifestacija je zato pridobila oznako budnice narodne zavesti. Močno je vplivala Novomeška pomlad na delovanje mladih umetnikov saj so za njihova dela začeli leta 1921 izdajati revijo Trije labodje. Sledila je ponovitev osrednjih dogodkov v prestolnici; koncert v Unionu, razstava v Jakopičevem paviljonu in recital v Narodnem gledališču.

O pomenu Novomeške pomladi je M. Mušič napisal knjigo in v njej poudaril: »Ta kulturni preporod, revolucija duha po prvi svetovni vojni je Novo mesto močno in za vedno zaznamovala kot mesto, ki je takrat uspelo preseči okvire svoje provincialne majhnosti in najti stik s svetom«..

Nedvoumno je Novomeška pomlad v svojem času odigrala pomembno zgodovinsko vlogo in prebudila ustvarjalno moč slovenskega kulturno-umetniškega delovanja. Iz teh razlogov se ni čuditi, da je Novomeščan Filip Robar Dorin želel posneti celovečerni film o Novomeški pomladi z naslovom Veter v mreži in to mu je tudi uspelo kljub velikim težavam s financerjem. Pa to ni bila samo Dorinova želja pač pa želja vseh, ki smo razumeli pomen novomeške manifestacije v Slovenskem prostoru. Ni Novomeščana, ki mu učinki Novomeške pomladi ne bili v čast. Mesto ima Anton Podbevšek teater, na stavbi, kjer so se zbirali intelektualci Novega mesta po prvi svetovni vojni, je vgrajeno spominsko obeležje, napisanih je kar nekaj literarnih prispevkov in knjig o njej, pogovarjali smo se dolgo o prostoru med Stari mostom, stavbo SDK in Hotelom Kandija, ki bi ga lahko imenovali Trg Novomeške pomladi. Mesto organizira tudi jubilejne proslave o njej, saj je nastala po manifestaciji vrsta novih kulturnih institucij. Najpomembnejše pa je zagotovo dejstvo, da so udeleženci Novomeške pomladi živeli in delovali tako doma kot v tujini kot izjemni strokovnjaki, mojstri in umetniki. In Dorin je vse to doživljal že kot gimnazijec, še posebno po končane študiju, ko je v domačem okolju snoval svoje Opre Roma in druge filmske umetnine. Mesto je film o Novomeški pomladi od njega pričakovalo in dočakalo, stroka pa ga je v Pulju nagradila z Zlato areno za režijo. Hvala Dorin!

Ima vaša družina rada svojemu mestu?

Dorin, 23. november 2023.

V naši soseski je doma družina Filipa Robarja Dorina, poznanega po filmih, ki jih je ustvarjal ali soustvarjal Filip potem, ko je zaključil študij na filozofski fakulteti v Ljubljani in se vrnil iz študija Columbia College v Chicagu. V mojem mestu ga je vse občudovalo, saj je bil režiser filmov, scenarist in filmski scenarist. Normalno je bilo, da si njegove filme videl med prvimi, prebiral ocene njegovih del in se čudil njegovi nadarjenosti.

Sama nisem bila med tistimi, ki bi prijateljevali s poznanim filmskim ustvarjalcem ker pač moje delo ni bilo povezano z njim. Srečevali smo se zjutraj na sprehodu, on s psičkom, se pozdravljali in od časa do časa kaj pomodrovali o kulturnem življenju mesta. Tudi na prireditvah našega mesta je bila prilika za pozdrav, pohvalo novega njegovega filma ali kaj podobnega. Je pa moj sin skupaj z ansamblom Metro zaprosim Dorina, da jim pomaga posneti spot in kot je poročal sin, je to storil z veseljen. Sin se je rad tega spomnil in večkrat.

Že dolgo ga nisem več srečevala ob jutranjih urah in bila ne malo presenečena, ko je Prešernovo nagrado namesto njega prevzela njegova soproga. Možno se mi je zazdelo, da nagrado želi bojkotirati, ker je včasih tudi javno kritiziral filmsko produkcijo v naši domovini in kot drugo, da mu zdravje ne dopušča javnega nastopanja. Hudo mi je bilo za soseda, ki je očitno zaključil svojo ustvarjalno filmsko življenje. In res je pred tremi dnevi odšel za vedno. V mislih se poslavljam od njega!

Kot je razvidno iz njegovih javno objavljenih podatkov je bil Dorin pomemben filmski ustvarjalec in dober, čuteč človek. »Filmu je posvetil svoje življenje; film je živel, s filmom je protestiral, s filmom se je boril za pravice šibkejših družbenih skupin« so zapisali v Društvu slovenskih režiserjev in režiserk in Zvezi DSFU. Mojster je posnel trideset filmov kar šest celovečernih, ostali so posneti kot dokumentarci. Kdo ne pozna Opre Roma, Vetra v mreži, Ovne in mamute ali Jonovega leta naj si jih ogleda zdaj v spomin na odhajajočega. Slovenska javnost se je delu Dorina poklonila s Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2019 pa tudi z nagrado Prešernovega sklada 1990, Badjurovo nagrado 2010 in Nagrado Franceta Štiglica leta 2017. Nekdanja država mu je podelila Zlato areno na Puljskem filmskem festivalu za režijo filma Veter v mreži, film Ovni in mamuti je leta 1985 prejel nagrado Grand Prix Mednarodnega filmskega festivala Mannheim-Hiedelberg.

Vsebina njegovih filmov je povezana z njegovim socialnim čutom. Opre Roma je celovečerni dokumentarec o prekmurskih in dolenjskih Romih. Film Veter v mreži je prikaz Novomeške pomladi, prikaz prizadevanj slovenskih intelektualcev, da se razmere v Sloveniji modernizirajo. Film Ovni in mamuti govori o težavah priseljenih delavcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, film Jonov let pa odpira probleme mladih, ki ne sprejemajo vrednot svojih staršev.

V odnosih z filmskimi kritiki in odločujočimi ljudmi je bil Dorin mnogokrat »potisnjen v kot« in je moral vlagati izjemne napore, da je pridobil njihovo soglasje in sredstva. Nezadovoljstvo mu je zmanjševalo voljo po ustvarjenju kljub lepim nagradam, ki so mu bile podeljene. Kakor koli, prebivalci mojega mesta smo spoštovali njegovo delo in vedeli, kaj nam sporoča.

Ste si ogledali katere film režiserja Dorina?

Dobri sosedski odnosi, 22. november 2023.

Z južno sosedo smo v čisto posebnem odnosu. Poleti jo smatramo za del naše domovine, v drugih mesecih je bolj zaveznica v energetiki ali nerazumevajoča v določitvi meje, da o problematiki deviznih hranilnih vlog sploh ne govorim. So pa tudi podjetniki, ki menijo, da bi s sodelovanjem lahko uspešnejše gospodarili in si hitreje izboljševali blaginjo. Potem, ko so sosedi pokupili kar velik del naše industrije in naši investitorji razširili svoje naložbe v propadajoča podjetja južne sosede, so poslovni moharji naredili tudi prvi skupni korak s tem, da so tako nam kot sosedom sporočili, kaj vse bodo počeli v prihodnje skupaj in kaj si od sodelovanja lahko obetamo. Vse so lepo popisali novinarji Slovenije in Hrvaške v prvem magazinu Next business. Po mojem mnenju je ta pomemben dokument gospodarjenja obeh držav, da ne rečem obvezujoči dokument podjetnikov, da uresničijo obljube vsak do take mere, kot so jih predstavili v omenjenem magazinu.

Statistični podatki kažejo, da od nas enkrat večja Hrvaška dosega približno enako uspešnost kot mi. Zgleda pa, da ima ustreznejše urejene obdavčitve, nekoliko nižjo kupno moč in več mladih, ki ne študirajo niti niso zaposleni. Statistični podatki so standardni in zato bodo primerljivi s prihodnjimi. Državni ekonomiji v prerokbah in željah magazina žal ne nastopata tako, da bomo spremljali le pridobitniške organizacije in gospodarske družbe. Naša nekdanja paradna banka vidi na Hrvaškem pomembne poslovne možnosti z vključno finančno shemo za dograditev Nuklearke. Trgovci se zavedajo, da vsakodnevni obisk kar en in pol milijona potrošnikov zahteva odlično strategijo v preskrbi kot v izurjenosti osebja in na tem gradijo svojo bodočnost. Podravka bo razvija Žito kot je napovedovala ob nakupu medtem ko bo Gorenjka verjetno dobila nov internacionalni program. Naš Triglav pravi, da je trajnostno usmerjen in zato zanimiv za vlagatelje in delničarje. Približno tako razmišljajo v Coca-Cola za regijo Adria. Oboje stransko se povečujejo naložbe podjetnikov obeh držav zlasti v finančne in zavarovalniške dejavnosti. Zgledno uspevajo firme kot je z informacijskimi tehnologijami. V trgovinah se širijo nakupi po spletu, zato nastajajo novi logistični centri. Atlantik je vedno bolj zadovoljen s Kolinsko. Energetiki razvijajo nizkoogljične energije po konkurenčnih cenah, Bat Adria pa razvija neškodljive tobačne izdelke. Orbic bo razširjal prodajno mrežo, prav tako ENNA, ki je močna podpornica domačih kmetov. Veliko priložnosti je v turizmu, ki se bo vedno bolj posodabljal. Pomembno mesto pridobivajo na Hrvaškem Petrol, Krka in Medex. Dobro se v obeh državah razvijajo mala inovativna podjetja, tak vzpon doživlja tudi »vodikova dolina» v severnem Jadranu. Nove priložnosti za sodelovanje so v luškem prometu, krepijo se transportne poti, zlasti železniške. Zasnovan je novi koncept gradbeništva, pripravljajo se skupni raziskovalni projekti aplikativnega in mednarodnega značaja, ne malo obetov kažejo vinogradniki, gastronomi in drugi mali, a pomembni ponudniki dobrot in živahnega razpoloženja na številnih destinacijah ene in druge države.

Pričakujemo torej lahko, da se bo dopolnjevala slovenska ponudba na Hrvaškem in njihova pri nas, da ne bo vsaka država v celoti oskrbovala vse potrebe z lastnimi podjetji. V tem vidim največjo prednost medsebojne povezanosti. Potrošniki smo lahko zadovoljni, vendar je v preteklosti tako sodelovanje žal obrodilo rezultate, ki si jih nismo želeli. Prav izkušnje iz preteklosti narekujejo določeno previdnost pred namerami političnih strank, ki so si v obeh državah zagotovile oblast. Spet smo pri dolgoročnih projektih, ki jih morajo spoštovati aktualne oblasti obeh držav in tudi o tem morajo voditi račune pri Next Business-u!

Veliko besed, kaj pa dejanj? 21. november 2023.

Za vodenje industrijskih procesov smo morali poleg kupcev, s katerimi smo se srečevali na svetovnih trgih, dobro poznati tudi gospodarske in kulturne povezave njihovih držav, njihove težnje in sposobnosti urejene trgovinske menjave. V podjetju kjer sem delala, smo v ta namen organizirali klipling in poskušali izpostaviti evidenco o pogojih poslovanja v določeni državi. Bilo je preveč sprememb in dokler ni bilo računalnikov, smo imeli dokaj skromne učinke zato smo informacije uvažali v največji meri iz sosednje zahodne države. Danes je informacij dovolj, nastaja pa problematika njihove verodostojnosti in urejenosti za potrebe svoje dejavnosti. Trg informacij, ki so ga včasih nadzirale institucije Združenih narodov in regulirale posamezne države, je danes v lasti orjaškega informacijsko-računalniškega kapitala kljub temu, da se nenehno množijo trgovske povezave držav z istimi ali podobnimi interesi.

Liga arabskih držav je nastala že leta 1945 in ima 20 članic. Povezuje politično, gospodarsko, kulturno in socialno okolje večino arabskih držav, spodbuja medsebojno sodelovanje in rešuje regionalna vprašanja. Pariški klub, ki je bil ustanovljen 1956 leta je mednarodni posojilodajalec, specializiran za reševanje dolžniških težav v razvoju. Deluje po načelu dogovora in sodelovanja med državami upnicami in dolžnicami. Leta1968 je bil ustanovljen Rimski klub za raziskovanje globalnih izzivov kot so omejenost naravnih virov, problemi okolja in družbene spremembe. Afriko povezuje Afriška unija, ki si prizadeva za politično in gospodarsko sodelovanje med afriškimi državami kot tudi za ohranjanje miru in varnosti ter za razvoj kontinenta. Obstajajo združenja za razvoj medsebojne trgovine in gospodarstva, za zgradnjo infrastrukturnih objektov, preprečevanja konfliktov, širjenje kulturne izmenjave znotraj Afrike ter za krepitev in razvoj znanosti. Leta 1989 je bila ustanovljena Azijsko-pacifiška gospodarska skupnost (APEC) v kateri sodeluje 21 držav. Njeni cilji so gospodarska rast, trgovinsko sodelovanje, naložbe med članicami. Države z hitro rastočim gospodarstvom so ustanovile združenje BRICS že leta 2006 – vlagatelji v investicijske sklade vemo, da so to Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južno afriška unija. Namen povezovanja je povečanje svojega vpliva na svetovno politiko in gospodarstvo, zlasti pa na reformo mednarodnih finančnih institucij. Še mnogo je različnih povezav in lobijev za zagotavljanje sodelovanja na svetovnem trgu. Tu so še Soros, Davos, Greenpeace, WTO in nešteto drugih, ki si prizadevajo vplivati na globalno politiko in družbo. Mnoge mednarodne združbe še posebno pa Združeni narodi, imajo posebne agencije in programe za spodbujanje miru in varnosti.

Svet je prepreden z vseh vrst organizacij, ki si prizadevajo, da bi na svetovnem trgu prevladovalo njihovo mnenje za vsako ceno. In v tem je glavni problem trenutnega stanja miru. Ponudba strateškega gospodarstva kot je prehrana, energija, mobilnost, zdravje in podobne dobrine z vključno vseh vrst orožja s pomočjo izvažanja demokracije, ščitenja verskih čustev ali ponovnega uveljavljanja nekih preživelih tradicij, onemogoča mladi rod, da bi si ustvaril življenje po svoji podobi. Škoda, konflikti so neizbežni, od naše kulture pa je odvisno njihovo reševanje.

Verujete v mirno reševanje konfliktov?

Žigosanje prihoda na delo, 20. november 2023.

Neverjetno, že tretjič poslušam iste besede, iste kritike in iste ugovore na uvedbo žigosanja prebitega časa na delu. Vsi, ki se trenutno oglašajo v državi zaradi sprejetega predpisa o evidentiranju prisotnosti na delu, tolmačijo med besedami ta predpis kot nepotreben, ker odpravlja zaupanje delodajalca v poštenje delavca, da je odvečna in draga kontrola. Obstajajo kakšni razumni razlogi za take razlage v katere se vključuje celo urednik SP Dela Ali Žerdin.

Minilo je že več kot pol stoletja, ko sem se prvič srečala z žigosno uro o prisotnosti na delu v tovarni kjer sem vodila Ekonomski sektor. Imeli smo nenehne težave pri obračunu plač, ker so bile ročne evidence po posameznih sektorjih, podatke o prisotnosti na delu so vodile za to zaposlene referentke, ker so znale delovni čas evidentirati po sprejetih kriterijih tako, da je zaposlen dobil plačilo, ki je ustrezalo izmenskemu delu, dopustom, bolniški, nadure, čas prebit na službenem potovanju, izredni dopust, redni dopust in tako naprej vse, kar je bilo potrebno vsakemu zaposlenemu plačati po določbah veljavnih v podjetju in po določbah države in njenih za dajatve od plač pooblaščenih organov. Predpisi so se seveda pogosto spreminjali na vseh nivojih, celo v bankah kamor smo nakazovali anuitete dolžnikov. Najbrž si težko predstavljate kako je to izgledalo pri 1000 ali več zaposlenih na številnih lokacijah. Napak je bilo veliko, reklamacij tudi, nezadovoljstvo je naraščalo in prvega agenta, ki je razpolagal z žigosno uro smo z zanimanjem sprejeli, njegovo ponudbo pa skrbno proučili z vsemi, ki so nas oskrbovali s podatki komu kaj obračunati, s personalno službo, celo z vratarji kot smo takrat imenovali receptorje in ki naj bi opozarjali prihajajoče in odhajajoče. Trajalo je več mesecev, da smo pripravili pravilnik, v teh mesecih pa poslušali debate iste vsebine, ki jih zdaj objavljajo javni mediji. Imeli smo podporo generalnega in centra za avtomatsko obdelavo podatkov na mašini IBM 360/25, poskusna doba je trajala kar nekaj mesecev in končno smo za obračun plač imeli stvarne dokumente. Prehod na računalniški obračun plač je bil enostaven.

Mineva že tudi več kot štiri desetletja od kar smo podobno proceduro uspešno izpeljali v SDK in tudi takrat smo poslušali številne kritike, izražene dvome. Toda žigosna ura je bila zdaj že izpopolnjena in tudi računalniški center usposobljen. Porabili smo mnogo manj časa za pripravo navodil, poskusna doba je bila krajša in prehod na računalniški obračun plač enostavnejši. V spominu takrat zaposlenih je ostala velika ljubezen in poroka pri nas za uvedbo ure zadolžene organizatorke z predstavnikom firme, ki je urico dobavila. Postopek uvajanja je popestrila pesnitev »Urica vaju je združila,…«

Kolikor mi je znano ni delavne skupnosti, ki bi imela težave z žigosanjem prisotnosti na delu. Opažam, da imajo zdaj že skoraj vsi poslovni prostori žigosne ure, zaposleni pa kartice kar v žepu in ure jih zaznajo, ko gre imetnik mimo njih.

Vsi, ki se po pol stoletju uspešnega uvajanja žigosnih ur bojite danes težav z njo iz kakršnih koli razlogov, razmislite ponovno kaj vse boste določili s pravilnikom o evidentiranju prisotnosti na delu. V vašem interesu je, da dobite pravilno in v skladu z dogovorom izračunano mesečno plačo. Avtomatizaciji in digitalizacije se ne moremo izogibati, pa tudi ne smemo, ker sicer ne bomo prepoznavni v vesolju podatkov, ki jih potrebujemo za uveljavljanje svojih pravic in dolžnosti. Ne gre za nezaupanje, še manj za Levico ali za kakšno zaprašeno staromodnost, pač pa za verodostojen dokument o plači, ki zaposlenemu pripada.

Imate dobre ali slabe izkušnje z žigosno uro?

Sodobni rasizem, 19. november 2023.

Rasni predsodki povzročajo veliko težav ljudem po vsem svetu kljub temu, da kar naprej drug drugemu dopovedujemo, kako nepotreben je in dokazujemo, da mi pa res nismo rasisti. Ta dvoličnost mi je dala misliti na primer zakaj so nenehna nasprotja med verami, med narodi, moškimi in ženskami.

Strokovnjaki pravijo, da se sodobni rasizem opira na predsodke, diskriminacije in sovraštvo, kar je povezano z rasno ali etično pripadnostjo. Njegove ključne značilnosti so nepravične prakse in politike institucij, neenakosti v družbi, stereotipi, marginalizaciji etičnih skupin nehotnih vsakodnevnih komentarjih, dajanj ali situacij, sovražni govor na družbenih omrežjih, širjenje sovražnega materiala, spletno nasilje in podobno. Sodobni rasizem je institucionalen, strukturalen, kulturen in digitalen ter mikroagresija.

Boj proti vseh vrst rasizma je kompleksen, zahteva sodelovanje družbe na več ravneh, vključuje izobraževanje, ozaveščanje, pravične politike in dialog. Rasist je lahko posameznik, globoko pa je zakoreninjen v družb in zahteva sistemske rešitve.

Sodobni rasizem, še posebno njegov sovražni govor je nevaren za pravice manjšin ker mu praviloma sledijo dejanja. So raziskovalci, ki pravijo, da sta govorica sovraštva in govorica ljubezni dve plati istega problema, saj v vsakdanjih izrazih lahko nakazujemo tudi odpor na primer do naših zahodnih vrednot, v izrazih ljubezni pa se skrivajo potencialne sovražnosti. V običajnih geslih se največkrat skriva zahteva po omejevanju pravic žensk. Nobena od pridobljenih pravic ni trajna, za vsako se moramo prizadevati, da se ohranja. Vedno obstajajo ljudje, ki nasprotujejo enakosti spolov in želijo ponovno uvajati razlike v delu žensk in moških oziroma s povečano vlogo moških v čemer prepoznavajo možnosti za izboljševanje razmer na svetu. Migrante sprejemamo s strahom, da bi nas okradli, da bodo posiljevali in da bodo kulturo njihove družbe uveljavljali pri nas. Dejstva pripovedujejo da večina nasilja nad ženskami nastane v družinah, pod domačo streho.

Zlo, ki ga povzroča sodobni rasizem, razkraja družbo in na široko odpira vrata prepirom samovolji in hudobiji, v njem se kotijo vojne. Voditelji največjih držav zgubljajo samorefleksijo in sposobnost za etično presojo, postajajo absolutistični vladarji, ki jim zvesto služijo njihovi piarovci. Za svoja dejanja ne odgovarjajo. Posledice njihovih odločitev se izkazujejo v slabem upravljanju držav, v zaostajanju naložb v izobraževanje in tehnično-tehnološko posodabljanje in v negovanju in uveljavljanju etičnih vrednot.

Vse to dobro poznamo, nočemo pa spoznati vzrokov zakaj smo tako zabredli, zakaj se razširja sodobni rasizem, predvsem pa kakšna je naloga volivcev in volivk, da bo med nami vedno manj duhovnega siromaštva. Prepričana sem, da moramo več vlagati v kakovost izobraževanja v šolah in doma, da bodo mladi uspeli zaščititi naravo pred bogatimi naftarji, uporabniki posebnih zemelj, vode in drugih naravnih dobrin in kar je najvažnejše, za drugačno upravljanje s skupnim premoženjem moramo izvoliti odgovornejše ljudi z etičnimi vrednotami.

Kaj pa vi menite o vzrokih sedanjih vojn?

Vukovar nekoč, 18. november 2023

Vojaška obveznost je nekoč veljala za vse fante, fizično sposobne za vojskovanje. Moj sin je služil vojsko v Koprivnici, zanimivem hrvaškem mestu z ostanki antičnih objektov, s tovarno Podravko in z belimi lilijami posajenimi vrtovi. Obiskovali smo ga pogosto, si skupaj ogledovali mestne posebnosti, razpravljali o prijateljih iz orkestra v katerem je sin igral bobne in debatirali o njihovi vojaški knjižnici kjer je bil sin knjižničar. Včasih smo, seveda brez vojaka, postopali tudi po Madžarski in ogledovali njegov Balatonu.

Sinovi vojni prijatelji so se tudi po poteku služenja javljali, vendar ne pogosto in tudi ne vsi. V spominu nam je ostal med zadnjimi telefonski klic iz neke kleti v Vukovarju, kamor se je verjetno zatekel sinov prijatelj iz orkestra. Povezava je bila slaba, dalo se je le razumeti, da je fant v stiski. Nič, prav nič se ni dalo storiti, kljub nenehnemu ponavljanju, da si prizadevamo za mir, za sožitje,…

Vukovarčani so bili takrat v enakem brez izhodnem položaju kot so danes Palestinci. Kot je razbrati iz spletnih informacij tudi danes, po dvaintridesetih letih, še vedno ni enotnosti o tem čemu so bile potrebne vukovarske žrtve.

Uničenje Vukovarja je bila prva usodna vojaška odločitev o odpravi bratstva in enotnosti v večnacionalni državi. Iz tega razloga je bila vojna za Vukovar boleča za vse državljane saj je simbolno nakazovala način prihodnjega obračunavanja med različnimi narodi in verami na ozemlju države. Sledili so vojni spopadi v Bosni in Hercegovini, vsega hudega vajeni ljudje na Kosovu pa jo še vedno doživljajo. Vsak dan prihajajo novice kdo vse si želi kot svoje interesno področje razglasiti zahodni Balkan kot da na tem področju živijo ljudje, ki si sami ne bi znali krojiti lastno usodo. Od kot ta pohlep kogar koli po ozemlju Balkana, ki slabi našo varnost? Zelo dobro se spominjam vprašanja pisateljice Tite Kovač, ki je živela v Grčiji ob osamosvojitvi Slovenije: »A so vam Američani dovolili oditi iz sedanje države?« ker sem samo debelo gledala je še dodala: »no, ali pa kdo drug?«

Tako kot celotno ozemlje zahodnega Balkana je tudi mesto Vukovar, pristaniško mesto ob Donavi, pomembna zapuščina Ilirov, Keltov in Rimljanov, ki so nekoč obvladovali prostor med Savo in Donavo. Poznani in zanimivi so zato poleg arheološkega parka še muzeji in izkopanine. Novejšo zgodovino Vukovarja so pisale predvsem tovarna obutve Borovo, tekstilna in živilska industrija ter vinogradništvo. V sodobnem času bogati njihovo življenje mednarodni turizem zlasti razvit v območju Donave pa tudi vino izjemne kakovosti. Naložbe v razvoj mesta zagotavlja Hrvaška s pomočjo namenskih skladov Evropske unije pa tudi mesto samo, ki ima konkretne načrte zlasti za širitev pristaniške dejavnosti. Iz popolnih ruševin se je tako mesto opomoglo, se moderniziralo in usmerilo svoja prizadevanja v prihodnost.

Veseli me, da se rane celijo in ostajajo ljudje ustvarjalni, optimistično razpoloženi tudi po tem, ko se jim zgodi očitna krivica. Ni brez razloga Vukovar mesto herojev in srčno upam, da je med njegovimi prebivalci še vedno tudi sinov soigralec iz vojnega orkestra.

Ste pozabili na Vukovar?

Na obisku v Trebnjem, 17. november 2023

V mojem otroštvu je bilo Trebnje oddaljen kraj kjer sta se cedila med in mleko. Kdor je šel v Trebnje mi je prinesel liziko ali kakšno drugo darilce. Sama sem Trebnje videla samo v spremstvu starih staršev, ko smo se ob nedeljah vozili k maši v farno cerkev. Ko sem zaključevala osnovno šolo, so se razdalje zmanjševale, kmalu pa sva se s staro mamo preselile v neposredno bližino Trebnjega in lahko sem hodila v knjižnico, na prireditve v dvorano, k telovadbi in se vključevala v prostovoljne organizacije, povsod, kamor je smel tudi bratranec Jožko. Te omejitve so se zmanjševale in ko smo se začeli voziti z vlakom v gimnazijo, so popolnoma prenehale. Kot študentka in pozneje zaposlena v industriji sem Trebnje obiskovala le ob jubilejih in praznikih, po smrti stare mame pa še to ne. Zgodilo se je sicer kdaj, da smo kaj nabavljali v Trebnjem ali se udeležili regionalnih razgovorov, tam smo tudi iskali prostor za proizvodnjo nitke potrebne pri operacijah. Pravi razcvet pa je mesta Trebnje pa se je začel s podjetjem Trimo in industrijskih enot, ki jih je Trimo potreboval. Industriji je sledil infrastrukturni preboj, razvoj lokalnega izobraževanja in tradicionalni kulturni projekti. Danes je Kraj Trebnje že mesto, mlado in dinamično, polno novih zamisli.

Razvoju v Trebnjem smo morali slediti tudi zaposleni v SDK. Prostore za svoje dejavnosti smo najeli v šolskem centru , kjer je bila sicer predvidena knjižnica. Iz tega razloga smo se takoj, ko je bilo možno kot investitor vključili v izgradnjo nove poslovne soseske in si zagotovili svoji dejavnosti primerne prostore. Projekt Knjižnice Pavla Golije se je začel uresničevati.

Z leti se je moje sodelovanje s Trebnjem močno okrepilo. Sodelovala sem pri obeh Forumih o razvojnih potencialih mesta, pri nastajanju Rastoče knjige Temeniške in Mirenske doline v katero se tudi sama vpisana, prijetna so bila nekatera kulturna srečanja v Galeriji likovnih umetnikov v Trebnjem zlasti pri veliki donaciji družine Špringer-Bernik. Bila sem tudi gost Univerze za tretje življenjsko obdobje v Trebnjem kjer sem skušala predstaviti, kakšna je bila pot nas kmečkih otrok do izobrazbe in blagostanja. Jože Zupan je ocenil moje delovanje tipični primer uveljavljanja znanja in odgovornosti v pogojih družbene lastnine in novodobnih gospodarskih trendov.

Trebnje preseneča na mnogih področjih tako v gospodarstvu kot v družbeni nadgradnji. Trimo, TEM Čatež, TPV in druga podjetja so tranzicijska dejstva preživeli in ostajajo močna gospodarska opora mesta. Nastajajo številna mala podjetja tako v kmetovanju in vinogradništvu, kot v kooperantskih poslih, njihovi nosilci pa so mladi strokovnjaki, marsikje tudi inovatorji. Močna je trgovska dejavnost in obrtništvo kar vse povečuje stanovanjsko gradnjo in širjenje mestnega prostora. Neverjeten je razvoj glasbenega delovanja. Glasbena šola ima več orkestrov, spodbuja študij vokalov in instrumentov, prireja operne in druge koncerte in je poznana po ustvarjalnosti že tudi v tujini.

Trebnje je opredelilo svoj prostorski načrt kot je možno razbrati iz pogovorov z občani, tudi za oddaljene kraje od mesta. Pripovedujejo, da iz Lipnika vozita šolarje kar dva avtobusa. Če bo šlo tako naprej, bomo kmalu brali o arheoloških raziskavah v Trebnjem, novem Kulturnem domu in vsem naložbam, ki so meščanom potrebna.

Spoznajte, kako nastaja iz malega veliko in pomembno mesto!

Večne Lamutove umetnine, 16. november 2023

V mojem mestu je živel in ustvarjal likovni umetnik Vladimir Lamut, ki je pred drugo svetovno vojno pridobival znanje o likovni umetnosti v Zagrebu kjer se je srečeval s slikarjem Ljubom Babičem, grafikom Tomislavom Krizmanom in svetovljanov Krstom Hegedušićem. Kot meni Goran Milovanović, poznavalec takratnih umetniških razmer, so omenjeni bistveno vplivali na Lamutov izbor tematike mestnih vedut naslikanih v duhu realizma in z dokumentarnim značajem. Nekatera Lamutova dela se vključujejo v krajinsko slikarstvo, ki simbolično konstituira mestni prostor ter postopoma postaja identiteta mesta in njegovih prebivalcev. Povojno obdobje Lamutovega ustvarjanja je v duhu ekspresionizma, vsebinsko brez slavljenja socrealizma in temelji na izhodiščih francoskega modernizma. Lamut si je pridobil vzdevek Dolenjski Van Gogh. Lamutove slike mesta so impresionirale odličnega fotografa Boštjana Puclja, da jih je dopolnil z fotografijami današnje podobe.

Vse opisano je razvidno na razstavi v Galerija Krka, ki smo jo danes odprli z izvrstnim intimno izvedenim glasbenim nastopom in strokovno predstavitvijo razstavljenih del ob prisotnosti sina pokojnega Vladimirja Lamuta in fotografskega mojstra Boštjana Puclja. Galerijski prostor smo napolnili do zadnjega kotička in tudi tako ponovno izrazili zahvalo umetniku za izjemno obeleženje mesta v svojih umetniških delih.

Zanimiva razstava kar sama kliče galeriste mojega mesta, da v svojih razstavnih prostorih več pozornosti posvetijo nekdanjim in sedanjim umetniških ustvarjalcem mesta ter njegovega gravitacijskega okolja.

Še posebno pozornost zaslužijo študije in pobude povezovanja preteklosti s sedanjostjo na vse možne načine po vzgledu Lamut-Pucelj. Na ta način se promovirajo zamisli sodobnih, še ne afirmiranih umetnikov, ki so verjetno skriti ustvarjalni talenti, pomembni za uresničevanje vizije mesta v prihodnje. O tem sem že večkrat pisala tudi v javne medije ker menim, da je mladim potrebno nuditi konkretno pomoč pri prvih korakih v svet kulturnega podjetništva. Gre za njihovo umestitev v naše mesto, za zagotovitev potrebnih delavnic, za razumevanje lokalnih galerij in zadovoljitev drugih pogojev z vključno avkcijsko hišo za trgovanje z umetninami.

Upoštevati je nujno nove šolske umetniške programe , ki na trg pošilja strokovnjake za sodobne interese prebivalstva. Pri tem ne mislim samo na slikarstvo in kulturo, enako prilagoditev zahtevajo pravzaprav vse stroke. Je pa pričakovati, da bo prav podjetništvo v kulturi naraščalo z obstoječim trendom, ki že zaznava okoli 25000 s. p. in na pristojnem ministrstvu že pripravljajo strategijo za to področje, ki bo verjetno obvezujoča tudi za lokalne oblasti.

V naši lokalni metropoli kot univerzitetnem mestu bi bilo dobro povečevati aktivnosti na področju kulturnega podjetništva ali v kakšni še primernejši obliki sodelovanja mesta in visokošolskih zavodov. Upamo da bodo aktivnosti Razvojnega centra v Podbrežniku sledile novih potrebam družbe in potrebam novih poklicev.

Kulturni dogodek z Vladimirjem Lamutom da misliti in zahteva razmislek o konkretnih dejanjih, ki jih potrebujejo ljudje v sodobnem času.

Si boste ogledali svoje mesto na slikah Vladimirja Lamuta v dialogu s slikami Puclja?

Srečanje upokojenih, 15. november 2023

Ko sem leta 1980 prišla na novo delovno mesto, sem med drugim predlagala, da bi se enkrat letno srečevali zaposleni s svojimi nekdanjimi sodelavci, ki so upokojeni. Z nekoliko skepse smo pripravili prvo srečanje, ki je bilo dobro sprejeto tako med upokojenimi kot pri zaposlenih, smo srečanje organizirali vsako leto in ga organiziramo še po 35 letih odkar je država ugotovila, da našega dela več ne potrebuje. Eno od teh srečanj je bilo naravnost znamenito. V sicer novi stavbi ni bilo dovolj prostora, najeti smo morali gostilno na Prepihu, udeleženci smo bili vsi, tisti na delu in upokojeni, posebna skupina pa je pripravila program tako za slovesni spominski dan kot za zabavo. Res veličastno in samoplačniško, da se razumemo!

Ko sem danes odhajala na silvestrovanje, je na oglasni deski visel parte, da je za vedno odšla naša upokojenka Anka. Res sem morala močno pogoltniti slino, da ni bilo solza in nehote sem se spomnila, da je ob letošnjem srečanju naše generacije iz Ekonomske fakultete prav tako spremljal parte za kolegom Markom Pereničem. Ta žalostna obvestila nas dnevno spremljajo in z njimi moramo upokojeni živeti.

Današnjega silvestrovanja se nas je udeležilo okoli petdeset, med temi sem druga po starosti, prehiteva me le ena nekdanja sodelavka. Med upokojenimi so tudi tisti, ki so k nam prišli kot pripravniki in se skupaj z nami postarali. Ob pozdravljenju smo nasmejano obujali samo lepe in prijetne spomine, vse hudo in težavno je pozabljeno. V pogovorih so aktualni vnuki in vnukinje, preštevali smo vdove in vdovce, v Gostišču na trgu so nas dobro postregli in Smilja je imela prijeten, da ne rečem realistični nagovor kot po navadi. Je pa bilo letos prvič, da je srečanje potekalo brez srečelova kar sem pripisovala oslabelosti naše nekdanje šefice gotovinskega poslovanja, ki je že gostja dnevnega centra za starejše.

Seveda ni šlo brez fotografiranja. Komaj smo pospravili juho in se hoteli lotiti zrezkov, je fotograf iz soseščine že pripravljal sceno za lepo fotko; izbral je prostor, ga opremil s stoli in nas nato razporedil nanje in okoli njih. Slika je uspela in galerija esdekajevcev se je spet izpopolnila. Ne gre iz glave obešen parte Anke, zanimive žene večnega avtomobilskega tekmovalca, ki ga je občudovala in storila vse, da mu je bilo lepo. Ne samo ona, tudi druge prizadevne delavke in izjemni možje iz inšpekcije , ki so odšle v večnost, se mi vračajo v misli. Oba Toneta, Slavo, Ida,… Pogrešala sem kljub živahnosti srečanja tudi še živeče, ki verjetno ne morejo od doma kot na primer Darinka, Marica, … Institucija, ki sem jo vodila, je bila izjemno usposobljena, delo je bilo vedno prva in popolna dolžnost, strokovnih rešitev veliko in pomoč pri uresničevanju samoupravne zakonodaji nujna. Nihče ni odpovedoval, godrnjal ali bil zdrahar in med nami je bilo veliko spoštovanja. Žal ima vsaka stvar svoj začetek in konec, vzdihnem, in se nasmejim fotografu, da bo tudi letošnja fotka lep spomin ker iz oči, ki se mi naklonjeno nasmihajo lahko prepoznam, da se imamo še vedno radi.

Premišljujem o tem svojem življenju in množici ljudi, ki so ga bogatili in krasili. Čeprav se množica zmanjšuje mi je prijetno, če ugotovim, da ji sledijo potomci. Pozdravljamo se in nekoliko pokramljamo. Prekrasno drage mladenke in mladeniči, da ste pozorni do starih, tudi mi smo bili pozorni do vas ko ste lezli iz plenic, iskali pravo šolo, službo, ,,, Življenje je večno!

Boste tudi vi silvestrovali s sodelavci?

Branje o morjeplovstvu, 14. november 2023

Kar nekaj dni me je okupiralo izjemno zanimivo prebiranje literature o dogodkih raziskovalcev koncem devetnajstega stoletja. Branje o raziskovalcu Alexandru von Humboldt in njegovih znamenitih raziskovalnih podvigih v Latinski Ameriki me je navdušilo za prebiranje kar osemsto strani obsežne knjige pisatelja Hary Thompsona z naslovom Ta stvor teme. V knjigi avtor opisuje pomorska raziskovanja Ognjene zemlje po naročilu angleške admiralitete, ki jih je med drugim spodbudilo tudi uspešno Humboldtovo potovanje.

Ognjena zemlja ali Tierra del Fuego je skupina otokov enake geološke zgradbe ali nastanka na skrajnem koncu Južne Amerike, ki jo je bilo možno raziskovati šele koncem 19. stoletja, ko so iznašli orodja in naprave za raziskovalno delo in seveda znali graditi tem nalogam primerne ladje. Ena izmed njih, imenovala Beagle, je pod vodstvom kapetana FitzRoya kar pet let pilotirala med otoki arhipelaga da bi ladijsko osebje zagotovilo dovolj podatkov za izdelavo potrebnih zemljevidov, za morebitno gradnjo pristanišč in za prepoznavanje vremenskih pogojev za življenje in delo. Seveda pa je bila glavna pozornost raziskav usmerjena v iskanje naravnega bogastva tega predela sveta, spoznavanje avtohtonega prebivalstva in možnosti oziroma smotrnosti ustanavljanja kolonij.

Kapitan Beagle je imel ustrezno geodetsko znanje in vsakega člana posadke je izbral tako, da je poleg svojega mornariškega dela lahko raziskoval določeno ožje interesno področje ali pa vsaj pomagal raziskovalcem pri zbiranju rastlin, kamenin, živali, hroščev, vsega pač, kaj znanstveniki proučujejo. Poskrbel je tudi za ustrezno usposobljenost svoje posadke. Sam je bil zapriseženi Torijec, ki si je nenehno prizadeval za spoštovanje v tistih časih močno uveljavljenih verski naukov in tradicij. Thompson ga opisuje kot izjemnega poštenjaka, ki sta mu ugled in čast največji vrednoti, ki je dosledno izpolnjeval dogovorjeno vendar blagodejno vplival na okolico in podrejene. Indijance je jemal kot sebi enake, dva moška in eno dekle je celo odpeljal v Anglijo na izobraževanje, da bi pozneje v svoji indijanski srenji poučevali druge. Kapitan Robert FitzRoy je bil britanski pomorski častnik in geodet, ki je bil izjemno sposoben pomorski časomerilec in strokovnjak za meteorologijo.

Žal tu ne morem ponoviti pomorskih doživetij, ki jih je doživljala posadka. Zagotovo so najzanimivejši izbruhi morskih vulkanov in potresi, srečanja z domorodci v izjemno slabih življenjskih pogojih, soočenja z lopovskimi piratskimi ladjami, hudimi nevihtami in nepremagljivimi vetrovi, premajhnimi prostori, ki so ovirali prevoz večjega obsega, boleznimi in mnogo res zanimivih zgodb o intrigah v londonskih krogih, mornarskih družinah in še in še. Bralcu ni sekundo dolgčas. Ne smem pa prezreti, da je na Beagli potoval tudi Charles Darwin, naravoslovec in znanstvenik znan po teoriji evolucije s pomočjo naravne selekcije. Našel je na tem potovanju ključne podatke in vzorce za svoje znanstvene dosežke, ki jih je zbral in objavil v knjigi »O izvoru vrst«. FitzRoy in Darwin sta bila velika prijatelja in sta skupno ustvarjala vendar je FitzRoy ostal kreacionist in se z Darwinovo teorijo ni mogel sprijazniti.

Ko smo potovali v Peru, smo se odpeljali do Horma na Ognjeni zemlji, ki je že dokaj blizu južnega tečaja, mrzla tudi poleti. Na mestu, kjer je bil postavljen prvi misijon je danes mesto Ushuala kjer smo spali v pernicah v lesenih hiškah na glavni ulici polni trgovinic. Počutila sem se izjemno lepo v tem spominov polnem območju ob Magellanovem prelivu.

Ste tudi vi obiskali Ognjeno zemljo?

Latovščina v galerijah, 13. november 2023

Galerije umetniških del so prijetno zatočišče ljubiteljev kulture predvsem tistih, ki želijo v miru in zbrano spoznati določenega umetnika, pomen umetnine, pa tudi trende likovnega ustvarjanja. Galerija je bila v mojem ljubiteljskem kulturnem delovanju med prvimi vejami umetnosti, saj so umetnine obiskovali zaposleni kar pogosto in dokaj številčno. Mineva že več kot pet desetletij odkar je galerijska dejavnost naš vsakdan, vedno z novimi umetniškimi presežki, v spodbudo mladim umetnikom in v zadovoljstvo tudi lokalnemu prebivalstvu.

Prve bolj množične galerijske korake v lokalnih skupnostih, podjetjih in institucijah države je organizirala civilna družba, v okoljih kjer sem živela tam od petdesetih let preteklega stoletja dalje, marsikje pa ta proces še vedno uspešno nastaja. Naj kot primer navedem Rastoče knjige po naših šolah in lokalnih skupnostih. Te, na osnovi ljubiteljske kulture delujoče galerije, so po večini že tudi opremljene z zloženko v kateri se običajno podajo podatki o razstavljenih eksponatih in avtorju. Strokovno oceno poda kustos, organizator galerije pa poskrbi za otvoritveno slovesnost, varnost razstavljenih del ter predstavi svoj interes.

Čisto nekaj drugega so profesionalne galerije, največkrat kot nacionalne institucije pa tudi kot neprofitne in profitne ustanove. Primerjave med zgoraj opisanimi amaterskimi galerijami in profesionalnimi ni možna pa tudi ne smiselna. Narodna galerija, Galerija sodobne umetnosti in podobne imajo namen varovati in skrbeti za likovne umetnostne zaklade Slovenije ter za njihovo predstavljanje svetu in prebivalcem Slovenije. Njihovo delo mora biti organizirano v skladu z mednarodnimi predpisi in strokovno neoporečno. Dolžni so narodove zaklade predstavljati na predavanjih, o njih objavljati spoznanja in dosežke v medijih in najzahtevnejši strokovni literaturi in še mnogo drugega kar obvezuje nacionalne likovne institucije, da upoštevajo svetovne standarde. Od nekdaj me zanima delovanje Narodne galerije, še posebno od kar jo vodi Novomeščanka, pred njo pa jo je vodil Kostanjevčan. Preberem vse kar ta pomembna galerija objavi in spremljam kaj posreduje v eter, če sem le pri moči pa tudi obiskujem njene razstave, da o kofetkanju v njenem prijaznem lokalu strežbe v pritličju sploh ne govorim. Zadnje čase na primer nam je sporočila kako si prizadevajo, da bi umetnine lahko predstavili tudi hendikepiranim obiskovalcev kot so na primer slepi, dementni, ljudje z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi ali vzgojno problematično mladino. V takih galerijah že odpirajo oddelke za učenje in vključevanje občinstva z bolj razlagalnim in neposrednim pristopom in uporabo prilagojenih informacijskih orodij. Nastaja program usposabljanja za manj konvencionalne tehnike komuniciranja z občinstvom kot so možnosti spoznavanja umetnine s pomočjo gibov, z vsakdanjimi zadevami, ki obiskovalca nagovarjajo z vprašanji kot posredniki med sliko in njim. Tak posrednik je lahko tudi hrana. Predvsem se pa apelira na strokovnjake, da obiskovalcem predstavijo umetnino razumljivo in celovito brez uporabe nepotrebne »latovščine«.

Še in še bi lahko naštevala spoznanja, ki bi pripomogli, da bi v galerije prišli tudi tisti, ki zdaj ne pridejo ker zanje nimamo prilagojene tehnike in razumljive predstavitve vsebine umetnine. Ja, tudi kustosi oziroma strokovnjaki likovne umetnosti, se morajo potruditi, da bodo ocene in predstavitve umetnin podali razumljivo za obiskovalce teh naših dragocenih hramov kulture v prestolnici in po regionalnih mestih države.

Se udeležujete prireditve galerij v vašem okolju in v državi?

Na vrsti smo volivci! 12. november 2023

Na zadnjih volitvah smo z zaupanjem v pravičnejšo družbo, podelili mandat za upravljanje s proračunom in vladanje večinski stranki ter njenim kandidatom. Kar huda, skoraj nepremagljiva je bila blokada njenega dela že ob prevzemu oblasti in ta se še vedno krepi po znanih tridesetletnih »receptih« o rušenju legalne vlade. Začne se z afericami in kakšnimi tretjerazrednimi slabostmi posameznika na oblasti, okrepijo te nerodnosti »neodvisni« novinarji, sledijo anketni padci, ugotovljeni na podlagi javnih objav »neodvisnih novinarjev in končno nagovor, da ne rečem pritisk na predsednika države, da imenuje novega »starega« mandatarja. Tako smo volivci ostali brez svojih mandatarjev skoraj pri vseh dosedanjih vladah, krivi pa naj bi bili »novi obrazi«, spodrsljaji brez posledic usodnih posledic in

podobnih za lase privlečenih sodb za Cerarja, Šarca, Pahorja, … Dragi volivci, čas je, da se upremo tej nekorektni in škodljivi kraji naših pooblastil, da nadaljujemo prizadevanja za normalno delo naših pooblaščencev in da ne sprejemamo metod s katerimi se diskreditira naše izvoljene mandatarje.

Najprej razmislimo ali imajo nekatere neprimerne izjave sedanjega predsednika vlade kakšne usodne posledice razen tega, da so nepotrebne. Se lahko sprijaznimo z njimi po reku saj je tudi predsednik vlade le človek in mu še naprej poklanjamo svoje zaupanje tudi potem, ko je bil javno medijsko linčan. Prav tu je srž naše presoje, naših prihodnjih pričakovanj o njegovem delu. Dobro, javnost ga je za napake okarala, volivci pa se moramo prizadevati, da bo delo premiera v prihodnje natančneje ocenjevano in javnost objektivnejše informirana.

Odklanjati moramo nadaljnje zdraharstvo kot so nutrije, pritiski zdaj na tega zdaj na drugega, zasliševanja in podobno. Premier se mora razbremeniti operativnih nalog kot so promocijske in informativne aktivnosti, spopadov s stroko in občinami, projektnih del in podobno.

Svojo korist za družbo mora premier prepoznati v oblikovanju dolgoročnega duhovnega in materialnega razvoja države tako znotraj države kot tudi njen odnos do drugih narodov. Poskrbeti mora za dokument dolgoročne stategije države, ki mora biti obvezujoč za prihodnje vlade, da se bodo uresničevali, dograjevali in novim razmeram prilagajali interesi volivcev in ne interesi političnih strank. Poskrbeti mora, da ministrstva pripravijo obnavljanje in dolgoročnim ciljen primerno zakonodajo na vseh področjih dela kar bo spodbudilo posamezne stroke, da bodo sproti skrbele za naložbe v modernizacijo ter racionalizacijo poslovanja v pogojih zelenih tehnologih in zaščito okolja.

Da bi svoje naloge kot naš pooblaščenec mojstrsko opravljal mora biti do razumne meje zaščiten pred ustvarjalci afer vseh vrst, predvsem pa predmet strokovnega ocenjevanja in ne mnenja »nepristranskih« posameznih novinarjev. Dosedanjemu anketiranju je obvezno dodati mnenje anketiranih o vzrokih za neuspeh dela premiera in vlade ter predloge za odpravo teh vzrokov. Volivci moramo najti poti, po kateri naj hodijo naši mandatarji, da bodo izboljševali našo blaginjo in bodo »stali in obstali« na oblasti dokler bomo to hoteli mi in nihče drug.

Naivno smo volivci ocenjevali, da bo peščica izvoljeni v katerem koli mandatu idealno reševala naše zamisli, ne da bi te zamisli zbrali, se o njih sporazumeli in nato skupno uresničevali. »Novi obrazi« vedno bolj izobraženih in v prihodnost zazrtih mandatarjev so naša rešitev, seveda, pa si moramo skupaj z njimi nenehno prizadevati, da uveljavimo položaj ki nam kot volivcem pripada. Zato srčno upamo, da predsednica države ne bo podeljevala mandata za premiera brez volivcev.

Večno je vabljiva oblast in z njo predvsem proračun največjega dobavitelja in največjega kupca – države

Kaj pa vi menite o imenovanju premiera, pri izvolitvi katerega nismo sodelovali volivci?

Dan prijateljstva, 11. november 2023

Že nekaj let je druženje prijateljev 11.11. ob 11 uri dogodek v pozabi, ker ni več potreben, saj je njegov organizator že uspešna multinacionalka, oblikovana po zamisli stroke in njenih lastnikov. Je pa tridesetletno druženje enako mislečih prijateljev multinacionalke ostalo v lepem spominu vseh udeležencev, ki so še na tem svetu. Predvsem je živ spomin na prizadevanja za usposobitev proizvodnih zmogljivosti, katerih zaključek je običajno spremljala otvoritvena svečanost z uglednimi gosti in izjemno široka zainteresirana javnost od lokalnega prebivalstva do predsednika republike. Potrebna so bila mnoga leta, da so bili usposobljeni sistemi kakovosti, dobre poslovne prakse, nadzor nad materialnimi sredstvi in tehnološkimi postopki, logistika, informatika in še mnogo drugega kar zahteva urejeno poslovanje. V teh mnogih preteklih letih se je postopoma razvijala strokovno informativna mreža po vedno večjem številu držav, ki so potrebovale izdelke današnje multinacionalke, sledila jim je kupo prodajna dejavnost, nešteti raziskovalci in komercialisti, da o novejših komunikacijah sploh ne govorim. Ni se čuditi, da so se ključni ljudje spoprijateljili ob tem delu in si oblikovali svoj praznik prijateljev ter ga praznovali v eni od svojih turističnih destinacij med vinogradi ob Martinovanju ob pečeni goski, rdečem zelju, pečenem kostanju in prepevanju. Naslednje dneve je sledilo običajno naporno in strokovno delo z več dobre volje in zaupanja v nove uspehe.

Ker na tem svetu ni nič trajnega razen nenehno spreminjanje vsega, je logično, da smo na neki točki ugotovili preživelost tega dneva, da nekdanji udeleženci radi praznujemo Martina tudi s svojo družino in osebnimi znanci tudi kot gostitelji v svojih vinogradniških vikendih. Sama na primer sem se vedno spomnila kako je bilo za Martina pri mojih starih starših, še posebno pa svojega očeta, ki sem ga običajno samo na ta dan v letu videla, se z njim družila in ga spoznavala. Se zgodi, da kakšno leto združimo sinov rojstni dan z Martinom in na vrtu gostimo svoje sorodnike in potomce z dobrotami in pijačo, tudi z vinom sestrične Jožice in brata Zvonka, saj so avtomobili lepo v garažah ker smo peš dostopni večini povabljenih.

Martinovo je v moji rodovini pomemben praznik ker so bili močni vinogradniki naši predniki, nekateri sodobniki, pa tudi potomci. Nekaj sorodnikov se je potem ko so se postarali, moralo odpovedati vinogradništvu, ker niso imeli zainteresiranega naslednika, marsikdo več ne sme uživati alkohola zaradi zdravja, imamo pa tudi sorodnice, ki so zaradi starosti sključene in obolele za revmo pa vseeno lezejo ob trtah v goricah, uživajo v naravi in ljubijo svojo trto kot da je neločljivi del njihovega življenja. Občudujem jih, posebno tiste, ki so vse življenje kmetovali, kako pomemben del kmetije je vinograd, trgatev, kletarjenje, vinska klet in oprema. Ko pridejo skupaj taki ljudje se razvije razgovor, ki ga je težko razumeti, o škropivih, vrstah grozdja, pripravi zemlje, čiščenju, opremi, kaj jaz vem o čem še, kot da si na vinogradniškem tečaju, ki so ga včasih organizirali vaški veljaki. Toda čas ni več naklonjen vinogradnikom, konj na kmetijah ni več, da bi se z vozom odpeljali v vinograd, avto in vino pa ne gresta skupaj, zmaguje avto!

So pa v območju moje nekdanje delovne pristojnosti nastala nekatera res kakovostno izjemna vina z blagovno znamko, lastnimi lokali po glavnih mestih doma in v tujini in s strokovno usposobljenimi enologi. Imamo vse več mladih vinarjev in sumim, da jih spodbuja tudi Vitez vin, ki so mu ta naslov podelili Francozi. Svet gre naprej, kultura pitja se že uveljavlja v protokolih, pri kosilih, slovesnostih,…

Praznujete Martina?

Sence nad dobrimi dejanji? 10 november 2023.

Zaradi ostrih besed, ki jih v blogih namenjam najodgovornejšim ljudem v moji državi in v svetu, imam večkrat slabo vest, da ne opazim in ne pišem tudi o njihovih dobrih in koristnih dejanjih, ki nedvoumno tudi so. Na svetu ni človeka, ki bi bil samo dober ali samo slab, tudi ni brezmadežnih, življenje nas pelje po dobrih in slabih poteh, pri ocenjevanju uspehov ali zablod svojih ali drugih pa moramo biti kar se da nepristranski. Zavedam se dobro, da se pri delu običajni ljudje potrudimo po svojih najboljših močeh in znanju, da pa nam dostikrat spodleti uspešnost bodi si zaradi prevelikih pričakovanj ali pa pogojev življenja in dela, ki so zlasti v modernih časih vsak dan drugačni. To je možno opazovati pri upravljanju sveta, držav, občin, pri vseh delavnih skupnostih pa tudi doma v družinah. Mnenje o uresničevanju pričakovanega pa lahko oblikuješ le, če si sposoben objektivne presoje in se ob vsakem uspehu ali neuspehu vprašaš, kako bi ravnal sam v takem primeru.

Naj se najprej zamislimo na delo naših predstavnikov v organih upravljanja. Združeni narodi že desetletja slavijo kot preživela povojna organizacija, ki je svoje delo že opravila. Pa ni tako saj je na primer po mnenju dr. Plut Dušana potrebno pri njej ustanoviti Varnostni svet za okoljevarstveno ukrepanje, ki v lokalnem okolju ne more bistveno izboljševati razmer. EU je bila vedno predstavljena kot nekaj nedosegljivo dobrega in navdušeno sem celo sodelovala s predlogi za načrtovanje življenja in dela v njeni prihodnosti. Za našo državo niti ne vem, če ima obvezujoči razvojni program za Slovenijo kot celoto, torej je malo verjetno, da bi oblikovala cilje skupnega dobra, jih časovno opredelila in izvajala. O obvezujočih dolgoročnih ciljih moje občine nisem zasledila informacij.

Brez zlonamernosti poudarjam, da se na vseh koncih in krajih izrazito izkazujejo potrebe po sporazumu, kaj je dolgoročno najbolje za skupnost, kaj od tega spada v časovno prioriteto in kaj je vsakodnevni posel profesionalcev vseh poklicev. Svetovne, evropske in slovenske elite so danes vodje nekih strank za katere niti ne vemo koliko članov ima, logično je, da delujejo kratkoročno saj je bolj malo upanja, da bodo obstale na oblasti več mandatov. V naši državi je bilo že večkrat poudarjeno in javno objavljena potreba po dopolnitvi ustave, zakonov, programov in projektov toda vojne med strankami na oblasti in opozicijo so nepremagljiva ovira za modernizacijo in prilagajanje upravljanja sodobnim in prihodnjim potrebam. Novinarji omenjenim elitam pripisujejo monarhične pristojnosti o katerih volivci nič ne vedo, profesionalne stroke pa molčijo. Zakaj danes ne vidimo dobrih stvari, ki jih morebiti ustvarja današnja elita, strokovnjaki ali posamezniki? Recimo uvedba EUR, znatna sredstva, tudi nepovratna, ki se nam vračajo iz EU, standardizacija, zelene tehnologije, novi Bauhaus, humanitarne pomoči in še in še. Pri nas dolgotrajna oskrba, solidarnost v materialni stiski, šolanje, komunalna infrastruktura, ponudba na trgu, znanstveni podvigi, kulturna produkcija, vključevanje v mednarodno menjavo in podobo

Vsekakor so v teh tridesetih letih naše državnosti elite poskrbele za marsikaj dobrega, dejstvo pa je, da dobra dejanja zbledijo pri polomih kot je orožje za brezupne vojne in pobijanje ljudi, tradicije, ki uničujejo svoboščine predvsem žensk, prekomerna odvisnost države od tujine ne samo v bančništvu in lom poslih, slabosti dolgoročnih obvezujočih posegih v prostor in podobnih, bistvenih zadev za našo prihodnost.

Kaj pa vi sprejemate kot dobro opravljeno delo elit?

Zelene obveznice, 9. november 2023

Pred letom sem se nekoliko pozanimala o načrtih in projektih Moja elektrarna Enertec d. o. o, Maribor, ki se ukvarja s sončnimi elektrarnami, solarnimi nad strešniki, toplotnimi črpalkami in hranilniki. Spoznati sem želela realizatorja hišnih sončnih elektrarn, ki bi mi svetoval, kako bi svojo hiško ogrevala z lastno energijo. Bila sem premajhna potrošnica in za sedaj sem odložila ta projekt. Ob tej priliki pa sem se seznanila s tistim delom omenjene firme, ki zbira sredstva za njihove naložbe v nove sončne elektrarne. Prav takrat so zbirali sredstva za elektrarno Logatec in kupila sem 10 njihovih sončnih modulov. Do sedaj so izpolnjevali vse sprejete obveznosti kot smo napisali in so si pridobili moje zaupanje.

Moja elektrarna še vedno prodaja od 1 do 50 sončnih modulov po ceni 1.500.- EUR za kos in zagotovljeno obrestno mero 3%. na spletu imajo objavljene pogoje za nakup in predpisano proceduro za prevzem obojestranskih obveznosti. Dokler banke ne bodo dosegle vsaj približno tako obrestno mero, bo verjetno nakup sončnega modula zanimiv za vsakogar, ki se izogiba slabemu vplivu inflacije na svoje prihranke v bankah. Imajo zgrajenih že 30 elektrarn, 14280 MWh proizvedene elektrike na let in 9563ton zmanjšanja izpustov na leto.

Očiten je njihov letošnji napredek na področju oskrbe s sredstvi za naložbe. Izdali bodo dve vrsti zelenih obveznic, to je vrednostni papir s predvidenim izplačilom obresti, ki se uporabljala za financiranje okoljskih in podnebnih sprememb. Pri prvi obveznici s spremenljivo obrestno mero vlagatelji poleg obresti vsako leto že pred Božičem prejmejo božičnico v vrednosti 10 % vloženih sredstev. Prvo izplačilo že leta 2024. Pri drugi obveznici je fiksna obrestna mera, ki v prvem letu doseže 5% in sestoji s trimesečnim EURIBOR+1%. imeti morate trgovalni račun pri banki ali borznoposredniški hiši. Seveda pa morate pred kakršnokoli odločitvijo pregledati pogoje za nakup, ki so na razpolago na njihovi spletni strani in jih tu ne morem ponoviti zaradi obširnosti in podrobnosti.

Namen tega bloga je predvsem opozoriti varčevalce, da se moramo seznanjati z novicami, ki jih nam podajajo posredniške hiše ali izdajatelji vrednostnih papirjev, saj banke niso več zainteresirane za posle predvsem malih varčevalcev. Odpira se niz problemov kako presojati posamezno ponudbo, po kakšnih kriterijih oceniti njen resen namen kamor nameravajo naše prihranke vložiti. Večina nas se zadovolji z informacijo o doseženem dobičku, letni dividendi oziroma obrestni meri. Pa ni tako, saj ste pred kratkim lahko zasledili novico, da sta na primer priznana ameriška proizvajalca zdravil pošiljala na trg tudi opioide kot protibolečinska zdravila in povzročila s tem množico odvisnih od drog. Zagotovo torej solastništvo ali dobiček teh firm ne more biti za nas sprejemljiv in dober vlagatelj. Vsebina naložbe v katero vlagamo je zelo pomembna za »naše mirno spanje« kljub visokim dobičkom. Pomembno je naše zaupanje v upravo firme katere solastniki ali posojilodajalci smo pripravljeni biti. Na misel mi ni prišlo, da bi na primer vlagala ali posodila prihranke podjetnikom, ki imajo veliko premoženje kot so nekdanje tovarne, toplice, gradovi, infrastrukturni objekti, domovi za starejše in podobno, pa s tem premoženjem niso sposobni drugega kot izcuzati čim višjo najemnino brez dodatnih vlaganj, modernizacije, dviga bivalne kulture, da nova delovna mesta sploh ne omenjam. Pri koncesionarjih je seveda potrebna še posebna pozornost glede na rok trajanja koncesije in vprašljivost podaljševanja.

Kako se boste pa vi odločali o svojih prihrankih?

Osveščenost množic, 8. november 2023

Na ekranih se vsak dan, pred našimi očmi, mori ljudi, strelja, ruši in uničuje cele družine, brez predsodkov zravnavajo z zemljo bivališča, šole, bolnišnice, trgovine, tovarne, tisočletna dediščina,.. vse kar ljudje smatramo za javno dobro, za vrednoto, za vez med generacijami. Tako rekoč pred našim pragom se v vojni koti zlo med Rusijo in Ukrajino, nekoliko proti vzhodu umirajo ljudje, ker so Palestinci. V njihovi neposredni bližini umirajo ženske, ker želijo biti svobodne, se šolati, slediti napredku, odložiti v pozabo zakrivanje obraza in las. Še nekoliko prosi vzhodu se ženske ne smejo izobraževati, ne pomaga niti svetovni protest s pomočjo Nobelove nagrade. Greta v EU le z hudimi in številnimi težavami stopinjo za stopinjo še ščiti naravo, stroka že obupuje. Ljudi na zemlji uničujejo mamila v vseh mogočih oblikah, vojaške diktature skorumpiranih državnikov, pa tudi ležernost in pišmeuharstvo mnogih političnih povspetnežev, ki se vključujejo v »kvalificirano večino«. Še bi lahko naštevala in tudi povzetek je možen, verjetno najvažnejši – če ni jasnih skupno dogovorjenih in časovno opredeljenih ciljev, si pač upa vsak po svoje posegati v življenje in delo večine.

V teh značilnostih današnjih dni so kot lučke v temi dejanja velikega upanja neopaznih ljudi. Verjetno je tudi vas »osvetlila« izjava neke starejše Angležinje v nepregledni množici demonstrantov, ko je rekla, da ne ve kdo ima prav toda zahteva, da se ubijanje ljudi ustavi takoj in sprte prisili k pogajanju. Bravo, draga moja, ne moremo kot posamezniki narediti konec ubijanju, lahko pa zabrusimo svojim vodjem, da je njihova odločitev sprevržena in nesprejemljiva. Podobno so se mi vtisnili v spomin pristaniški in letalski nakladalci tovorov, ki svoje nestrinjanje s svojimi državniškimi vodji nakazujejo z odklanjanjem orožarskega tovora na ladje ali avione neglede na to ali gre za Bližnji vzhod, Ukrajino ali katerokoli destinacijo na zemlji. Stokrat bravo nakladalci, posnemali vas bomo, kjer bomo v svojem obnašanju do ubijanja našli priliko. Demonstranti, usmerite svoje programe v bojkot vsega svojega dela na delovnem mestu, kar omogoča ubijanje. Našli so se tudi pogumni akademiki naše države in Združenim narodom predlagali aretacijo glavnega poveljnika pomorov Palestincev zaradi umorov otrok v Gazi. Tisočkrat bravo, dragi Akademiki v upanju, da bo sprejet vaš predlog/protest in protagonist umorov aretiran čim preje. Je pa nujno ohranjati pri življenju vse prebivalce Gaze, kdo bo sicer poskrbel za otroke.

In kakšna je naša skupna slovenska misel o opisanih morijah? Ne morem verjeti vestem, da se v EU nismo pridružili Španiji in Irski. Slišala in videla sem na ekranu našega premiera, ki je jasno povedal, da umore v Gazi obsoja, zakaj je potem Slovenija soglašala, da EU deli mnenje z ZDA in podpira Izrael. Vprašujem se, kje je naša številna in draga diplomacija, kje so izvoljeni predstavniki slovenskih političnih strank skupaj s svojimi svetovalci v evropskem parlamentu, ki tudi ni poceni, kaj na to porečejo slovenske neparlamentarne stranke, kaj socialni demokrati s svojo ministrico? Pa še v Varnostnem svetu združenih narodov se želimo vključiti s tem norim pristankom, da skupaj z ZDA podpiramo vojne morije nič krivih ljudi. Vsi, ki ste kakorkoli povezani z odločitvijo EU, da podpira Izrael skupaj z ZDA, ste nam resnično dolžni obrazložitev svojega dejanja sicer je res potrebno odpraviti financiranje vseh v tem odstavku navedenih institutov in v ta namen zmanjšati davčne obveznosti obrtnikov, Podjetniškim zvezdam in vsem gospodarskih družbam, da bodo lažje ohranjali svojo stabilnost.

Kako pa vi ocenjujete mnenje EU o pridružitvi stališčem ZDA?

Duševne stiske, 7. november 2023

V Sloveniji je evidentno, da se nadpovprečno hitro povečuje ponudba pomoči ob duševnih stiskah ljudi. Tematiko sem podrobneje spoznala pred leti, ko sem pregledovala odobrene subvencije organizatorjem raznih pomoči ljudem na položajih, mladim, žrtvam nasilja, žensk v stiski, prebivalkam varnih hiš, načrtovanju kariere in podobnim porabnikom proračunskih sredstev za katere se ni vedelo ali učinkujejo ali pa je njihovo prizadevanje nepotrebno. Od takrat je preteklo že vsaj deset let, berem pa v medijih, da se te »pomoči ljudem« neverjetno hitro množijo in že preraščajo v industrijo. Razvija se ta industrija v različnih oblikah, največkrat s priročniki v knjižni izdaji, s predavanji in po spletu.

Ljudje bi radi poslovno in duhovno rastli, iščejo nasvete za gradnjo svoje kariere, želijo krepiti svojo samozavest, hitro pozdraviti svojo stisko, potrebujejo modre nasvete, želijo si sreče, prepoznati karme, čaker, nevidne sile, enostavne in hitre rešitve problemov duševnih stis. Dostikrat ne želijo sodelovati s profesionalnih strokovnjakom, ker se bojijo zamudnih postopkov ali pa menijo, da bodo sami kos svojim duševnim stiskam. Trg tako imenovane industrije samopomoči ponujajo laiki in strokovnjaki z dvomljivimi diplomami, licencami in certifikati. Knjižna dela pripravljajo priložnostni poslovneži samo zaradi dobička in so zato nekoristni za iskalce sreče. Storitve industrije samopomoči so zelo drage tudi do 10.000 EUR, če gre za večstopenjsko izobraževanje z ciljem, da učitelj spodbudi velikana v sodelujočem človeku. Narašča tudi število tistih, ki se spopadajo z duševnimi težavami, izgorelostjo in razpoloženjskimi motnjami.

Nadalje se ugotavlja, da je meja med šarlatan0i in komplementarno medicino zelo tanka, da pa je poklicne medicinske pomoči premalo in ne dovolj razvito, da pa so težave tudi v zakonodaji, ki ne odreja delovanje gurujev sreče, motivacijskih govorcev in podobnih profilov. Skratka, ljudje v stiski vedno pogosteje iščejo pomoč pri ljudeh dvomljive kakovosti, ki pretirano zaračunavajo svoje storitve in ljudem niso v pomoč. Tudi sintagma ljudi, da njihovo delo ni dobro in da zato ne dosegamo želenih učinkov, povečuje udeležbo na shodih na primer na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer se zbere tudi do 2000 udeležencev, ki upajo, da jim bo predavatelj nakazal zanesljivo pot po kateri bodo hodili v prihodnje bolj zadovoljni in srečni.

Spominjam se take ponudbe prva leta po privatizaciji premoženja pri nas. Guruji, ki jih omenjam v tem blogu so masovno prihajali iz tujine in z svojimi knjigami ter predavanji masovno poučevali staro in mlado. Morali smo jih spoznati, da smo se prepričali, kako plehko je njihovo znanje in kako brez potrebe ga uvažamo. Nisem pa vedela, da je danes že iz tega nastala prava industrija, ki lahko iz vsakega človeka naredi velikana. Velikane potrebujemo, toda ni jih videti, želeli bi si jih v razvojnih poslih, v uvajanju trajnostnega poslovanja, v upravljanju s proračuni pa tudi na prireditvah mednarodnega značaja in gospodarstva. Tu jih ni, čeprav bi jih najbolj potrebovali, da bi se zmanjšale duševne stiske ljudi z rastjo blagostanja. Komu torej služi industrija samopomoči v Sloveniji?

Zdravstvo morajo urediti zdravniki tako, da bo narod ostal zdrav, naša dolžnost pa je, da jim zagotovimo ustrezne pogoje za delo. Tisto, kar nam bolj škoduje kot koristi pa pustimo brez naše finančne podpore.

Hodite tudi vi k pouku v industrije samopomoči?

Ljudske obveznice, 6. novembra 2023

Pri svojih letih in bogatih izkušnjah danes ne morem svetovati varčevalcem kam naj naložijo denarne prihranke, da bodo na varnem in, če se le da, prinašali tudi kakšen učinek. Morda sem postala strahopetna ali pa že doživela toliko prevar, da se že nagibam k »nogavici«. Od kot ta skrajna previdnost ne samo mene, skoraj vsakogar, ko pride do razgovora kam s prihranki.

Denarni prihranki na banki so bili desetletja varni. Banke so oblikovale potrebne rezerve glede na obseg svojega poslovanja, ostale prihranke varno posojale za naložbe ali kratkoročno kreditiranje, se veselile različnih oblik depozitov. Vsi skupaj banke, posojilojemalci in varčevalci, smo bistveno pospeševali razvoj in naložbe in pri tem vsi tudi nekaj pridobili zase. Moč banke je bila v tem, da je vsakega posojilojemalca obvezala realizirati napovedan projekt v dogovorjenem roku in za načrtovano trženje. Bili so verjetno tudi prepusti, ki so jih največkrat povzročali »višji interesi«, toda ti so bili skrajno previdni v varovanju svoje integritete. Sledila je privatizacija bank, prišli so predvsem tuji pa tudi domači kupci, nove stare banke so potrebovali za uresničevanje svojih sanj, ki pa so bile absolutno drugačne kot sanje večine prebivalstva, ki je najprej pokupilo delnice bank in jih v naslednjem koraku že izgubilo z razlastitvijo bank v izgubi. Premoženje, ki ustvarja izgube so »višji interesi« poslali na svetovni trg, ki so mu pomembne samo dividende, posli, ki prinašajo visoke tržne presežke z malo ali nič vlaganji. V taki situaciji so seveda prihranki varčevalcev izgubili svojo funkcijo in obtičali kot neizkoriščena sredstva na kontih bank. Iz procesa dela bank so izginile razvojne ambicije, nadomestilo jih je vsaj šestnajst digitalnih možnosti za opravljanje plačilnega prometa.

Varčevalci smo se zatekli k gospodarskim družbam in kupovali delnice, toda tudi tukaj je cel kup tujih kupcev pokupilo razvrednoteno premoženje iz katerega niso sposobni iztržiti niti centa. Seveda so tudi izjeme, toda delnice teh izjem postajajo izjemno iskane in zato vedno dražje. Lep začetek poslovanja Ljubljanske borze so uničili požrešni borzni strokovnjaki vseh vrst, da jih je morala policija iskati po celem svetu, bilo bi vseeno, če jih tudi ne bi našla, saj ni do sedaj še nihče terjal njihovo odgovornost, celo več, eden »največjih borznih strokovnjakov« je danes lastnik pol Slovenije, diktira usodo slovenske naftne družbe in še marsikoga, čez noč se pozabljajo njegove zblode.

Skladi zavarovalnic in njim podobnih organizacij so lepo cveteli in bi se verjetno obdržali, če se ne bi hlastalo po premoženju Kapitalskega sklada in če bi znali ohraniti skupnosti naklonjeno borzo. Ne eno ne druge ni ratalo in naši v sklade vloženi prihranki so končali v rokah lastnikov teh skladov ter borznih mešetarjev. Za Galileja mi je še vedno žal.

Zdaj nam sporočajo v Delu, da lahko pričakujemo izdajo ljudskih obveznic za kar se v javnosti izkazuje interes. Posoditi državi je le nekaj drugega kot imeti denar pri madžarski banki ali ameriških skladih. Lahko bi s tem kaj pametnega ratalo, če ne bodo spet prevladovali »višji interesi« med katerimi bi lahko bile tudi naravne katastrofe sodeč po cenitvah županov.

Pri udeležbi naših prihrankov v državnih projektih bo odločilno naše zaupanje v ljudi, ki jih volimo v organe upravljanja s proračuni. Ostajam zaskrbljena!

Boste vlagali v ljudske obveznice?

Srčnost mesta, 5. november 2023

V naši prestolnici divja vojna za Rog. Lastniki v prenovljenem Rogu slavijo obnovo tovarne Rog kot uspeh in novo pridobitev mesta, ki bo pridobilo na ugledu, najemninah in nakupih stanovanj okoli njega. Nekdanji avtonomni prebivalci Roga pa pred praznično razsvetljenimi oknih objekta protestirajo, ker so jim uničili prejšnji ambient in ker obnovljeni prostori ne ustrezajo njihovim potrebam in možnostim pred obnovo. Glavna stratega boja sta župan prestolnice in predstavnik avtonomne nekdanje skupnosti. Vsi, ki to vojno spremljamo, smo v dilemi pa tudi zagati, saj ne moremo reči, da obnova ni bila potrebna pa tudi ne, da avtonomna nekdanja skupnost ni ostala brez pribežališča. In pravo besedo ob pravem času je spet našel odgovorni urednik Mladine ko pravi, da mesto ni samo turizem in biznis, pokazati mora s svojimi dejanji tudi srčnost in empatijo do tistih, ki še niso našli svoje prihodnosti, ki so jim potrebni trenutki naklonjenosti neglede na ceno, primeren delavni prostor kljub vprašljivemu ustvarjanju, nekoliko upanja če bežijo pred vojno ali drugimi strahotami tega sveta, in jim je v prestolnici nad vse dobrodošla prijaznost, sendvič in postelja. Res je, vsako mesto mora biti tudi srčno!

Ob takih prilikah kot je Rog, se stari nehote spominjamo pomanjkanja stanovanj in stanovanjskih prostorov po vojni v mestih kjer je nastajala industrija. Ljudje so se namestili v vsak kotiček, stiske so bile strašne. V stanovanjski komisiji smo imeli vedno mnogo več prošenj kot smo jih bili sposobni rešiti toda tako vodstvo kot organi upravljanja so smatrali za svojo dolžnost, da za svoje delavce poskrbijo kar se da dobro. Kakšno podjetje pa smo, če ne moremo poskrbeti za svoje ljudi, pa smo stisnili »zadnji sold« za pet člansko družino, da se je rešila kleti. Podobno je bilo naše obnašanje do vrtcev, socialnih ustanov, razvijanja socialne in zdravstvene dejavnosti znotraj podjetja da o prizadevanjih za razvoj šolstva sploh ne govorim.

Potrebno je bilo samo nekaj obljub in sistem srčnosti se je porušil. Že v prvem sklicu občinskih svetnikov se je govorilo o materinskem domu in varni hiši. Super, da nisem več otrok, sicer bi zagotovo pristala v eni od na novo ustanovljenih verskih institucij. Ogledala sem si kot svetnica tako materinski dom kot varno hiši, pri ustanovitvi te zadnje celo sodelovala kot prostovoljka, takoj po ustanovitvi so bile zasedene, pozneje o njihovi usodi ne vem ničesar. Izučilo me je kako praktično deluje privatna lastnina ker sem sicer pred tem poznala le iz knjig. Pozneje me je še veliko stvari presenečalo, predvsem lahkotnost s katero so ljudje sprejemali brezposelnost, vsak dan bolj čudno obnašanje funkcionarjev do upravljanja proračuna, še vedno se nisem sprijaznila, da nimamo več bank, ki bi bogatile prihranke in nikakor ne razumem zakaj privatna lastnina ne bi mogla sodelovati pri zadovoljevanju skupnih potreb naše družbe pri čemer mislimo le na lastnika neke graščine ali obrtnika medtem ko je delniška družba spet tista, ki deli dobrote nekdanje družbene ureditve. Gledamo seveda vsak po svoje na nove lastniške odnose, sama sem prepričana, da tisti z veliko premoženja morajo ustvarjati mnogo več kot to počno danes sicer jim je premoženje pobrati, ker iz njega nič ne ustvarijo in ne prispevajo premoženju primeren delež davkov za skupne potrebe, čeprav jih koristijo.

Danes je srčnost bolj stvar civilne družbe kot pa političnih institucij in njihovih mest. Vsak župan ima svoje načrte, lotevajo se primarno projektov za katere so ocenili, da jim bodo prav prišli pri volitvah in zadnje, kar bi od njih pričakovali je prav srčnost, torej skrb, da bi imeli delovne pogoje vsi tudi tisti, ki se delati šele učijo, skrb, da bi ljudje v stiski našli prostor za počitek, če so od nekod pribežali in jim zdaj pogoje določajo kriminalne organizacije.

Ne vem, kako moje mesto skrbi za srčnost, bi pa rada vedela, po potrebi tudi pomagala po svojih možnostih. Vem pa, da smo imeli priliko pokazati svojo srčnost pri izselitvi skvoterjev iz Narodnega doma. Čudi me, da kljub množici emigrantov, ki baje potujejo preko mesta, o tem ni nič znanega.

Kaj pa vi menite o srčnosti svojega mesta?

Bralna značka – ne pozabite, 4. novembra 2023

Drage bralke in spoštovani bralci, spet smo povabljeni k branju čudovitih knjig za Bralno značko za odrasle. K branju nas vabi naša Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu (SIKNM).

Letošnja tema je Okolje. Tema je podprta z izjavo Grete Thunberg: »vsi imamo izbiro. Ustvarimo lahko preobrazbo, ki bo obvarovala življenjske pogoje in jih ohranila za prihodnje rodove, ali pa nadaljujemo tako kot zdaj in nam spodleti. Moramo se odločiti«. Izbrali so 70 knjig na to temo v pretežnem delu iz tuje literature, med domačo pa je knjiga Jožeta Dularja Krka umira, Bogatajeve knjigo Planet, ki ne raste, delo Dolenjca Kako dolg je čas, Vrščajeva Na klancu in druge.

Izbor knjig je zelo pester, zajema naravoslovna dela, fantazijo, politiko okolja, problematiko svetovnega dogovarjanja, brez izhodnega stanja nekaterih narodov pa tudi osebna doživetja v naravi, poezijo in druge zanimive teme. Osebno sem se nameni spoznati Alexandra von Humboldta, naravoslovca in raziskovalca, ki je že v 17 stoletju povezoval vedo o rastlinju z geografijo, spremenil takratno razumevanje narave, znanosti in evolucijske teorije predvsem z idejo o naravi kot kompleksnem ter medsebojno urejenem in povezanem sistemu. Če bom zmogla se bom lotila še spoznanj indijskih ekologov, predvsem Vandane Shiva, ki se poglablja v probleme krepitve moči velikih korporacij in njihovega obvladovanja svetovnega trga semen, kar tudi naši domači strokovnjaki odpirajo kot nesprejemljiv trend.

Poglejte na splet in izberite vsaj 5 knjig. Če se jih boste uspeli izposoditi v knjižnici boste dobili tudi vprašanja, na katera je potrebno po prebrani knjigi napisati odgovor in ga do 5. januarja posredovati knjižnici. Če pa boste knjigo iskali v drugih knjižnicah zaprosite omenjeno za vprašanja, ki vam jih bodo posredovali po elektronski pošti.

Bralna značka za odrasle ni samo branje odraslih pač pa je tudi zgled mladim, kako se je potrebno in nujno poglobiti v resno banje, spoznati pravo težavo o okolju in se odločiti za nadaljnjo pot, po kateri bo vsak od nas kot posameznik hodil v prihodnje in s tem ohranjal zdravo, ustvarjalno in optimistično realnost. Ko bo vaš mladenič ali mladenka povedala, da vse to že ve iz pametnega telefona in zato knjig ne bo brala zaprosite, da vam pove kako konkretno bo ustvarjala razmere za sicer njeno dobro razmišljanje; se bo odpovedala tržni ponudbi svojega znanja, se zadovoljila z mesom na krožniku le v nedeljo, bo odklanjala prijatelje, ki uničevanjem narave veliko zaslužijo,… komur bo zmanjkalo konkretnosti, ga napotite na dobro knjigo, se z njim pogovarjajte in ga prijazno vabite v vrste varuhov narave. Nobene prisile, mladi morajo sami spoznati, čemu se bodo odpovedovali kot Greta, kaj pa hočejo v svojem življenju uporabljati neglede na okolje.

Odnos do okolja se ne da ukazati, nastajati mora postopoma in na podlagi zanesljivih spoznanj. Dileme se odpravljajo s pomočjo spoznaj, odločitve pa na podlagi znanja in vedenja o svojem poslanstvu, poklicu in pripravljenosti odpovedovanju v korist skupnosti. Narava je skupno dobro in ga posameznik ne more prikrojevati svojim željam ali potrebam.

Poznate bralno značko za odrasle?

Kritika in kritiziranje, 3. november 2023.

Pogosto sem zaskrbljena nad temi blogi predvsem zato, ker kritiziram razmere, dejanja ali ljudi na podlagi parcialnih dejstev in ne da bi studiozno obdelovala problematiko ali posamezen problem. Ko prebiram ali poslušam zapise v medijih dobivam občutek, da me morebitni bralci mojih blogov uvrščajo med kritizerje kar pa v nobenem primeru ne bi želela pristati. Sem pristaš dejstev in če ta spregovorijo je prostor samo za kritiko. O tem se sicer vedno manj piše, če pa se že, je običajno dan poudarek kriterijem po katerih je strokovno možna kar se da objektivna ocena ali celo osebna ali družbena vrednost nekega pojava. Kar sem lahko razbrala iz meni dostopne in razumljive literature pa so za oblikovanje kritičnega mnenja potrebna posebna akademsko pridobljena znanja, dopolnjena s specifičnimi izkušnjami saj verjetno kritik neke umetniške stvaritve težko ali pa sploh ne zmore kritičnega mnenja na primer o etičnosti ravnanja neke gospodarske tvorbe.

Kadar pišem o morebitnih slabostih ali zli dejanjih v naši družbi se običajno zatečem k analizi stanja, ki je privedlo do nekega negativnega pojava. Analitični pogled iz različnih zornih kotov na problem mnogokrat zadostuje, da nakažem njegovo škodljivost ali jo celo primerjam z poznavanjem variante, ki bi omogočila primernejše odločanje. Menim pa, da je za družbo in posameznike škodljivo, če se njihovim prednostim in slabostim samo prikimava ali hvalisa, saj v tem primeru ne pridobivajo objektivne, iz vseh zornih kotov osvetljene pohvale ali kritike. Misel me navdaja na nujo, da o slabostih pojavov v družbi ali posamezne osebe izrekamo mnenje tako laiki kot kompetentni kritiki in na ta način sporočamo povzročitelju slabosti kje in v čem mora izboljšati kakovost svojega odločanja in delovanja.

Zakaj je strokovna kritika in ocenjevanje sploh potrebno, saj po reklamnih in promocijskih poročilih vzgajamo zadovoljnega potrošnika, ki v družbi lahko dobi za denar vse in samo najboljše. Najboljše izdelke, najboljše glasbene predstave, najboljše športne prireditve, … gre torej v vsakdanjem življenju za ocenjevanje kakovosti vsega, kar lahko kupimo na trgu po ceni, ki smo jo pripravljeni plačati. Vpogled v tržno ponudbo pa ni najlepši. Poglejmo samo grobo filmsko ponudbo polno samega streljanja, kriminala in seksa. Verjetno smo si enotni, da je tako stanje nujno kritično oceniti tako na vsebinskem kot na kupoprodajnem področju in na podlagi ocene škodljivosti preprečiti nadaljevanje sedanjega stanja v prihodnje. Kritična presoja katere koli tržne ponudbe je več kot potrebna, če dobivamo škodljivi korenček že v šolsko prehrano, škodljive slive na stojnicah, obleke za enkratno uporabo, ki pretirano obremenjujejo odpadke, lepo embalirane pijače, sladkarije, prehranske dodatke,… ne bom več naštevala, poudarjam le, da se brez kritične obravnave ne moremo izogibati zdravstvenim in družbenim problemom časa na nobenem področju našega življenja. Kritična presoja je tudi gradnik ugleda tržne ponudbe podjetnika, pridelovalca, kulturnika, športnika, zdravnika, vsakega od nas. Ugledni kmet ne bo ponujal strupenega korenčka ali problematičnih sliv, kulturna institucija, ki skrbno in dolgoročno varuje svoj ugled, bo občinstvu ponujala le umetnike in predstave po presoji kompetentne strokovne kritike in v knjižni založbi ne bo knjig z osemsto ali več strani med katerimi je kar tretjina namenjena popisu uporabljene literature ter zahvalam.

Ja, kritična misel in kritična presoja nam bosta čvrsta opora pri nastajanju prijaznega sožitja človeka z naravo.

Kako pa boste vi doma poskrbeli za kakovost presoje svojih odločitev?

Zdravje gospodarskih družb, 2. november 2023

Ni državljana, ki ga ne bi zanimalo »zdravje« naših gospodarskih družb z vključno samostojnimi podjetniki, mini podjetji, obrtniki in vsemi zavodi, ki nastopajo na trgu neglede na njihovo lastništvo. Včasih smo to zanimivo zdravje ugotavljali po periodičnih in zaključnih računih katerih kakovost je bila vedno predhodno strokovno preverjena. Merilo uspešnosti je bila dodana vrednost, to je tista, ki pred vložitvijo dela še ni obstajala.

Danes je merilo uspešnosti gospodarstva bruto domači proizvod (BDP), ki ga povečujejo ustvarjene in zmanjšujejo porabljene zaloge. Pooblaščena institucija za interpretiranje pokazatelja gibanja BDP je uradno opozorila, da bo letos v primerjavi s preteklim letom DBP narastel samo za 2,5% kar bi nas uvrstilo med najslabša gospodarstva držav EU. Pa to ne bi bilo najhuje, predvideni rasti bi se morala prilagoditi fiskalna politika države in za skupne potrebe naroda zmanjšati sredstva kar za 2 milijardi EUR. Ni se torej čuditi, da tako podjetniki kot porabniki proračunov preverjajo uradne napovedi in si vsak v svoji dejavnosti iščejo ustreznejše prodajne pogoje. Končno smo vsi zainteresirani za objektivno informacijo o gospodarskem položaju, saj nenehno poslušamo pritožbe zlasti podjetnikov in njihove zbornice o visokih davkih in dajatvah, pa o krčenju izmenjave z nemškim gospodarstvom, pa o zastojih v razvoju, da o baje že uničenem zdravstvu sploh ne govorim. Istočasno pa se vztrajno ponavljajo informacije o polni zaposlenosti in deficitu ponudbe delojemalcev, bogati se ponudba samooskrbe, naraščajo dobički gospodarstva, bank, naložbenikov, rastejo tržne cene in še bi lahko naštevala.

Kaj se torej v resnici dogaja nam mediji ne poročajo ali pa poročajo tako, da jih slabo razumemo. Eden od priznanih analitikov slovenskih gospodarskih razmer, tudi sam podjetnik na primer ugotavlja, da zaradi znižanosti BDP še vedno ostajamo v EU med uspešnejšimi članicami ker letošnja potrošnja in izvoz z doma vloženim delom, rasteta hitreje kot lansko leto, ljudje pa smo potrošili manj uvoženega blaga.

Pozitivni trendi v potrošnji izdelkov in storitev z vloženim domačim delom povečuje optimizem in spodbuja ljudi da varčujejo, oblikujejo rezerve in se prilagajajo ustreznejšemu življenju z naravo ali kot se je zapisalo Repovžu: »danes ta problem prebivalce zanima, zanima jih tudi razvoj. In zato lahko zapišemo – prelom v javnosti se je zgodil«

Kar prelepo se sliši, da bi bilo res, da bi ustvarjalno in z veliko dobre volje sprejemali kritiko in poskušali vračati naravi kar smo ji preveč odvzeli v preteklosti. Veselimo se porasta doma proizvedeni izdelkov in opravljenih storitev ne samo hrane tudi vsega drugega kar človek potrebuje za ustvarjalno delo in blagostanje. »Reševanj sveta se je začelo že zdavnaj in razlogov za upanje je veliko več, kot večina misli« nam sporoča Ullrich Fichtner, ki vidi v ukrepih Združenih narodov močno oporo za zaščito zemlje, ker se krepijo raziskovalne dejavnosti, nastajajo nove možnosti zaposlovanja in dobivamo vedno boljša digitalna orodja.

Ne rečem, da je to zasluga posameznikov ali organov, godi pa mi, da je sprememba našega ravnanja spoznanje nas vseh brez kakršne koli represije. In v tem vidim uspeh tudi naših elit kljub temu, da so v stalnem bojnem stanju.

Kako pa vi ocenjujete uspešnost našega gospodarstva?

Ostajajo z nami, 1. november 2023

Dolgo že obiskujem svoje drage, s katerimi ne morem več klepetati, kateri me ne morejo več karati in katerim dolgujem zahvalo za svojo ne pretežko življenjsko pot. Med njimi je veliko brez kompromisnih pobudnikov in varuhov mojih zamisli in dejanj, kritikov razmer v katerih so se naša dejanja udejanjala in iskalcev ustreznejših rešitev pa tudi manj ustreznejših posegov v usodo drugih z dolgoročnimi posledicami.

Močan pečat mojemu razmišljanju so podali očetovi starši in njihova družina – moje tetke in strici. Stari starši so otroke vzgajali ob delu, delati smo morali vse kar so počeli odrasli s to razliko, da smo imeli otrokom prilagojena orodja in da smo sodelovali le pri odločitvah kako bomo opravili naloženo delo. Štiri tetke so bile štiri šole pobožnosti, ljubezni, iskanja in gospodarjenja. Strici so bili vzor v obdelavi lesa, čevljarstvu, krojaštvu, kmetovanju, vinogradništvu, prekupčevanju in politiki. Ko se sprehodim ob njihovih grobovih se pred menoj prikazujejo prizori iz našega življenja, slišim besede in cele stavke njihovih priporočil, opozoril, graje in hvale. Glasovi se spreminjajo v ubrano petje ljudskih pesmi ob slavnostnih dogodkih. Seveda, tudi jok tetke, ki je postala vdova je še vedno slišen, da ne omenjam družinske tuge ob odhodu v večnost najljubše tetke in staršev. Sama se moram podati mednje, da jim zmorem dopovedati, kaj smo lahko ohranili od njihovih vrednot in katere je nemilostno povozil čas.

Moji starši so tudi zdaj, ko so v grobu, bolj tihi, ne udarjajo kot zvon v moji glavi in zdi se mi, da še naprej razmišljajo o svojih nikoli izpolnjenih željah. Vlečem za seboj pregrado med njimi in menoj, katere nismo nikoli prestopili, morda se je odprlo malo več prizadevanja nas ob poslušanju koncerta pevskega zbora v katerem je oče pel, zbližanje z mamo je uspelo le pri gledaliških predstavah in knjigah, moj očim Milan je živel v svetu elektrike in očetova nova družina ne pozna vrednot, ki so mi svete.

Grobovi mojih sopotnikov so zgovornejši. Večini se nasmehnem ob spominu na vragolije, ki smo jih počeli skupaj, predvsem pa ob spominu kako smo iz nič gradili multinacionalko, oskrbovali zaposlene s stanovanji, se nenehno učili ter razvijali bratstvo in edinstvo. Ko zapuščam njihovo zadnje počivališče običajno zdrkne ogromna solza po mojem licu in zaslišim njihovo vabilo da se jim pridružim. Ko malo poklepetam s tistimi iz gimnazijskih in fakultetnih let, se skotali obvezno več solza, ne zadržim jih, ker je bilo naše skupno delo res prijetno, uspešno, polno doživetij, … omogočili pa so ga nekdanji raztrganci, pošteni povojni humanisti in komunisti, starejši ljudje z ideali in smislom za pridobitev naše naklonjenosti. Polagam kamenčke »Mislim na vas«, tam pa tam prižgem kakšno svečko, predvsem pa razmišljam kaj bi priporočili današnjim elitam kot zdravilo za preprečevanje nenehnih sporov, nelagodij, hudobij in podobnih sitnosti.

Čustva, spomini, želje, žalovanje, … vse se ob Dnevu mrtvih povezuje in dela dan zanimiv ter poučen kljub trenutkom, ko prevladuje žalost. Ob grobovih srečujem svoje sestrične in bratrance, njihove otroke in vnuke, cele rodove, ki danes upravljajo svet po svojih merilih in vrednotah. Vsakemu posebej se posvetim, ne motijo me njihove različnosti, ocenjujem svojo rodovno skupnost kot tipično predstavnico moderne dobe – se pravi šport, glasba, tablica/pametni telefon, delo, umetna inteligenca, morje in tako naprej. Grobovi kot meje izginjajo, tisti po grobovih ostajajo z nami!

Kako pa vi doživljate Dan mrtvih?

Misel, zaupanje, veroizpoved, 31. oktobra 2023

Na današnji dan ohranjamo spomin na Protestantizem, ki je nam Slovencem podaril pisavo, knjigo in svobodomiselnost. Njegov pripadnik Primož Trubar je s pomočjo Turjaške gospode študiral na Nemškem in tam razvil osnove knjižne slovenščine. Lepšega darila Slovenci še nismo prejeli.

Leta 1994 je bilo ustanovljeno Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar iz spoznanj o pomenu protestantov za oblikovanje, obstoj in obstanek slovenskega naroda. Združuje somišljenike, ne glede na njihova verska, svetovnonazorska ali politična prepričanja, in ima podružnice na Rašici, v Murski Soboti, Krškem in Mariboru. Prizadeva si za kar najtemeljitejše in vsestransko seznanjanje slovenske družbe z vsebino in pomenom protestantskih dosežkov ter za ohranjanje tega pomembnega dela zgodovinskega spomina. Sodeluje pri javnih manifestacijah, zlasti ob dnevu reformacije in spodbuja znanstveno preučevanje slovenskega protestantizma. V Trubarjevi hiši literature v Ljubljani prireja redna mesečna predavanja, v Murski Soboti pa organizira vsakoletno likovno kolonijo. V sodelovanju z Univerzo na Primorskem izdaja znanstveno revijo z naslovom Stati inu obstati ter društveno glasilo Lubi Slovenci. Daje predloge za poimenovanje javnih ustanov, ulic in podobnega po uglednih slovenskih protestantih ter navezuje stike s sorodnimi organizacijami in prizadevanji doma in v tujini. Predvsem po zaslugi tega društva je danes jasno, da slovenski protestantizem ni imel večjih cerkvenih ambicij temveč željo, da pride do ljudi prava krščanska vera. Ustvarjanje knjižnega jezika in pisanje v jeziku svojega ljudstva je bila skrb protestantov za ljudi a tudi zavesti, pripadnosti in rodoljubnega ponosa. Trubar in njegovi protestanti so bili duhovni vodje slovenskega naroda, ki so poskrbeli za 56 knjig v slovenščini, opozarjali vladajoče na njihove obveznosti pri širjenju uporabne knjižne slovenščine kar je pomembno za človekovo pokončnost in neomajnost.

Primož Trubar z Abecednikom in Katekizmom, Adam Bohorič s slovnico Zimske urice in Jurij Dalmatin s prevodom Svetega pisma so naše prednike pred 500 leto oborožili z vedenjem o pravi veri in z osnovnim znanjem, za katerega naj vladajoči poskrbijo, da se bo poučeval po vsej deželi in bo pripomogel k pokončnosti ter neomajnosti Slovencev.

Trubarjeva domačija ima več objektov, ki so danes obnovljeni in na ogled; hiša, mlin, žaga, skedenj in kozolec. V Trubarjevi čitalnici so njegova dela in dela sodelavcev. Domačija je odprta za kulturne dogodke z vključno aktualnimi razgovori in knjižnimi predstavitvami. Na eni od teh je bila Zdravljica neformalno proglašena za himno Slovenije (M: Kmecl). Sicer pa je domačija vpisan v nesnovno dediščino Unesca.

Na današnji praznik Dan reformacije 31. oktobra ohranjamo pomemben zgodovinski spomin na začetek naše sodobne kulturne in druge zgodovine in kot začetek našega tiskanega slovstva je v svojem slavnostnem govoru na slovesnosti v Lendavi poudarila tudi predsednica države. V svojem spodbudnem govoru je lepo opisala vlogo in pomen kulture nekoč in danes za prepoznavnost slovenskega naroda v svetu, ki nas je z začudenjem in zanimanjem sprejel tudi na svetovnem knjižnem sejmu letos v Frankfurtu. Moč kulture je neomajna in večna, večna borka za narodov blagor v prvih bojnih vrstah!

Ste poslušali predsednico?

Obisk pri očetu, 30. oktober 2023

Oče mojega sina je pokojni že štiri desetletja in vendar v vseh teh letih romamo na njegov oddaljeni grob na lepo urejenem pokopališču. Prva leta po njegovem odhodu, ko sva bila s sinom še sama, sva odšla na očetov grob kadar so se dogodili izjemni dogodki kot so matura, fakultetna diploma, očetov rojstni dan. Ko je sin ustvaril svojo družin mu je ob grobu predstavil svojo izvoljenko, ob rojstvu otrok pa njegova vnučka. Zdaj gre sin k očetu okoli Dneva mrtvih, vsako leto in izjemno spoštujem to njegovo dejanje. Včasih ga spremlja vsa družina, največkrat pa vnuka, ki sta zdaj že kot odrasla človeka.

Sinovo otroštvo je bilo močno navezano na očeta, ki je imel rad otroke. Večkrat je sina skupaj s prijatelji odpeljal v kakšen lokal z izjemno hrano ali pa samo na vožnjo z njegovim, običajno velikim avtomobilom. V avtu se je običajno pelo ali vsak smejalo, včasih pa tudi jokalo saj so bile nekatere vožnje vse prej kot primerne za majhne otroke. Kamor se je oče pripeljal, sam, z nama ali v družbi mojih, je postalo živahno in očitno je to sinu imponiralo, zapomnil si je te obiske do današnjega dne.

Oče je bil borec Gubčeve brigade, rad se je spominjal partizanskih časov vendar vedno samo iz vesele strani kot na primer kako so peli pri polnočnici na koru ene od vaških cerkva, kako so bežali če ni bilo šans da bi bitko dobili, kako je koga pretental in podobne dogodivščine, ki nam jih je večkrat povedal in so se nam zapisale v spomin. Soborce in druge znance je rad obiskoval, se z njimi šalil in od njih zadovoljen odhajal. Tudi številne sorodnike je obiskoval, še posebno tiste na Štajerskem, vedno je komu urejal zaposlitev, včasih za šalo, največkrat pa zares. Tudi napil se je in z avtomobilom pristal v kakšnem jarku. Res nam ni bilo dolgčas nikoli, res pa je tudi, da so nam njegove vragolije pobrale veliko časa potrebnega pri mojem delu in v sinovi šoli. Včasih se nismo uskladili pa je bilo zato tudi kdaj kaj narobe , kar pa smo običajno pozabili. Ko je oče zbolel ga je sin redno obiskoval in najbrž mu pri tem ni bilo lahko. Skratka ne najdem razlike med nami in drugimi družinami.

Žal pa sinov oče ni prenašal sina iz prvega zakona, ki je bil že odrastel, študiral je na Akademiji za gledališče, bil poročen in oče dveh hčera. Zakaj ni zmogel potrebne empatije se ni dalo odkriti, po moji oceni pa sta si bila po značaju zelo blizu kar je lahko povzročalo nervozo. S sinom sva njega in njegovo družino z veseljem sprejemala in smo še vedno veseli medsebojnega druženja.

Kakor koli že, očeta že dolgo ni, sinova sta prijatelja neglede, da eden ne obiskuje njegovega groba, oba imata otroke, moj sin dva fanta in njegov brat dve hčerki, obe živita v Ameriki in se le z eno srečujemo vsako leto. Če bi oče živel, bi bil obeh družin izjemno vesel, kitil bi se pred ljudmi z njima in vsakega posebej večkrat obiskal. Po značaju mu ni podoben nihče razen njegovega prvega sina.

Preteklo nedeljo smo spet romali k očetu. V lepem sončnem dnevu smo prižgali svečko, položili leseno svečko in »z njim« malo pokramljali. Kot da med nami ni groba.

Obiskujete svoje pokojne?

Arhitekturni presežki mesta, 29. oktober 2023

Mojo pozornost je spodbudila novica v Novem mediju, da je stroka letos nagradila kar štiri projekte v okolici našega mesta kot arhitekturne presežke. Kako lepo se to sliši in kakšno veliko priznanje v času, ko se po božje častijo gradnje betonskih in steklenih »elitnih« palač po 10.000 EUR za 1 m2. Obiščem Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije, ki presežke beleži, jih ocenjuje in vsako leto izbira ter nagrajuje najboljše. Namen podelitve priznanj je promovirati kakovostno arhitekturo in ureditve odprtega prostora v širši javnosti ter dvigati zavest o kulturni in ustvarjalni razsežnosti projektiranja in prostorskega načrtovanja. Priznanja prejmejo projekti, ki ustvarjajo kvalitetni prispevek h grajenju lokalnega okolja.

Kakovostne arhitekturne zamisli, ki se izrazijo že v prostorskih načrtih kot tudi ustrezna izvedba objektov ustvarjajo nov potencial kulturnega ustvarjanja v okolici mojega mesta. Nagrade in celo nominacije za nagrado Mies van der Rohe, so osnova za promocijo nagrajenih rešitev na svetovnem trgu, ki posledično povečuje naročila po arhitekturnih storitvah in gradbenih posebnostih. Pričakovati torej je, da se s predajo projektov v uporabo pričnejo promocije njihovih kakovosti v strokovni in podjetniški publicistiki z namenom pridobivanja novih naročil za projektiranje in načrtovanje kot tudi za izvedbo del na zahtevnejših trgih. Pričakovati je tudi, da bomo dobili kakovostno strokovno in turistično literaturo o nagrajenih arhitekturnih presežkih z namenom, da spodbudimo strokovna srečanja in z njimi vplivamo na vedno ustreznejše zamisli o urejanju prostora vsaj v državi in v EU. Turistična promocija bo šla svojo pot glede na razmere v katerih deluje med tem ko je strokovna obravnava in promocija od nje neodvisna in jo je, sodeč po prispevkih arhitektov v javnih publikacijah, nujno spodbujati k izboljševanju tako rabe prostora kot posegov v prostor. Pri tem gre za ohranjanje pozitivnega ustvarjalnega vzdušja med načrtovalci urejanja prostora, arhitekturnimi in krajinskimi rešitvami posegov v prostor kot tudi za dolgoročne pravice in obveznosti sodelujočih pri promoviranju in izvajanju storitev avtorjev in izvajalcev. Je še kaj boljšega kot nenehno nadaljevanje vezanih poslov med avtorji in izvajalci kar povečuje kakovostne zaposlitvene možnosti in na široko odpira vrata inovativnim novostim.

Poleg profesionalnih institucij in turističnih dejavnosti pa je arhitekturne presežke mesta možno uporabiti kot prebivalstvu naklonjeno okolje v katerem si je dobro urediti svoj dom. Mesta z optimalnim obsegom prebivalstva imajo večje možnosti racionalno organizirati mesto tvorne dejavnosti kot so komunalne storitve, prevozi in podobna infrastruktura. Optimalno organizirana mesta se bogatijo z visokošolskimi zavodi in njihovimi raziskavami, širijo mestni javni prostor, si zagotavljajo enakopraven položaj znanja in kulture s prestolnicami in se intenzivno vključujejo v reševanje problematike mest. Položaj lokalnih metropol v državi kot v družbi ne nastaja sam po sebi pač pa ga je nujno ščititi, vzdrževati in dolgoročno načrtovati na vseh področjih življenja in dela, še zlasti na področju financ, analitike in načrtovanja. Za nastajanje mestnega prestiža pa so potrebni presežki, ki jih je v našem mestu kar precej in prav bi bilo, da jim namenimo več pozornosti kot so jih bili deležni doslej. Mesto s svojim zaledjem je živ organizem, ki potrebuje nenehno nego in pozornost, da se ne spreminja v zapuščeno dvorišče temveč zagotavlja živahno prilagajanje razmeram časa ter tako ostaja večno mlado!

Poznate arhitekturne presežke svojega mesta?

Poezija in mi, 28. marec 2023

Prvi pomladanski dan je tudi Svetovni dan poezije o čemer sem pisala blog že lansko leto, zdi se mi pa prav, da se o poeziji večkrat pogovarjamo, ker blagodejno vpliva na naše razpoloženje in nas iz vsakdanjih razmer usmerja v drugačno, čustveno doživljanje sveta, dela in družine.



Že vsaj pred pol stoletja so prišle na trg prve knjige raziskovalcev o čustvih in njihovih vplivih na naše odločitve na delu in doma. Spomnim se dveh piscev, ki sta mi dala misliti prav iz reka »če imaš nekaj rad, boš to razvijal, obnavljal, širil med ljudmi«. Dokazovala sta, da je izhodišče dobrega gospodarjenja ljubezen, to je tisto čustvo, ki ga zaznamo ob prvem poljubu drage osebe in ki je usodna za naše življenje ter prihodnost. V različno sestavljenih skupinah kot so bili Kolegiji direktorjev, Forum odličnosti in mojstrstva, Društvo ekonomistov, organizacije raziskovalcev in druge, smo iskali načine, kako bi morali delovati in poslovati, da bi najplemenitejša čustva zaposlenih prevladovala pri pripravah naložbenih projektov, pri vzdrževanju kakovosti vsakodnevnih opravil in pri zagotavljanju ugleda svojega dela v poslovnih povezavah z sodelujočimi institucijami. Pozneje smo imeli priliko prebirati še veliko objavljenih spoznanj o vplivu čustev na poslovanje in zato nenehno dopolnjevali metode za spodbujanje kakovosti dela ter odličnosti.



Poezija kot sestavni del kulture naroda, je bila vedno pokazatelj težav in radosti v našem življenju. Ni bilo gibanja naroda ne da bi ga spremljala poezija, pesem in glasba. Ko še nismo bili organizirani kot narod, se je naša kultura ohranjala s pesmijo, pesniki in drugi literati so svet 1848 opozorili na Slovence, stoletna prizadevanja za priznanje naroda je zaključila partizanska vojska s poezijo ob kateri ti zastaja dih pripoveduje Miklavž Komelj, pojejo v Kombinatu in poudarjajo strokovnjaki v letu Kajuha. Pomembni gospodarski podvigi se imajo zahvaliti navdihu poetov, vizionarjev prihodnosti, ki jo neumorno in večno iščejo, včeraj Lainšček, Pavček, Lili, danes udeleženci Ljubljanskega pesniškega maratona. In pesnik oblikuje svoj pogled na prihodnost samo s svojimi čustvi, brez premoženja in kreditov. In njihova poezija nas razneži, naredi dobre, uporne, bojevite, pač prilagojene ideji prihodnosti v duši poeta.



Možno pa je poezijo smatrati za sokrivo, če narod kot celota nima skupnega cilja ali ga ne uresničuje tako kot je zapisal v svoj temeljni akt. Nekoč je bil skupni cilj ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo, danes pa so to temeljne človekove pravice in svoboščine. Poeti so eni od tistih ustvarjalcev, ki narodu nakazujejo vizijo prihodnosti, opozarjajo na skrb za njeno uresničevanje in kot »Apel podobo na ogled postavi«*, postavijo oni ogledalo narodu, da svojo dejanja prilagaja ciljem.



»Veš, poet, svoj dolg!/ Nimaš nič besed?/ Kaj zagrinjaš se v molk!/ Vrzi pesem v svet,/pesem za današnjo rabo;/ vsi jo bomo povzeli za tabo.**



*France Prešeren

** Oton Župančič

Ste ljubitelj poezije?}

Tarča, 27. oktober 2023

Tale blog pišem po intuicije sinočnje oddaje Tarča, ki jo nisem mogla gledati in poslušati do konca. Tako po vsebini kot po vprašanjih voditeljice in odgovorih vedno istih govorcev iz istih strank je bila popolnoma nepotrebna, ni nam povedala nič, kar ne bi že neštetokrat slišali, pa če tudi bi kaj novega podali, bi bilo zaradi deplasiranosti izbranih tem nekoristno za državo oziroma državljane Slovenije. Najbolj pa me je razžalostilo, da naša elitna oddaja o družbenih vprašanjih kot je Tarča, ni slišala in bila pozorna na »budnico«, ki jo je Slovenija posredovala intelektualcem sveta in Evropi, na » najboljše ambasadorje Slovenije« po katerih se oblikuje odnos sveta do Slovenije, na nestrinjanje z zunanjo politiko EU, ki se je skupaj z nami pridružila ZDA in podprla izraelsko početje, da ne omenjam odhoda od pogajanj enostranskih pogajalcev o spremembi zakona o delovnih razmerij in še mnogo, za nas pomembnih stvari.

Nad vse koristno je, da je kljub nemogočim razmeram v katerih je kar nekaj let delovala, RTV SLO oblikovala profesionalno raziskovalno novinarsko srenjo in usposobila sistem njenega delovanja. Kar nekaj oddaj je bilo izjemnih in se zanje lahko samo zahvalimo ekipam ki so jih oblikovale in podale. Vendar se v mojem okolju vse pogosteje pojavljajo ocene, da Tarča ne izbira več pravih tem, vsebin, ki so za ljudi in državo bistvenega pomena in prav gotovo je na primer knjižni sejem ne samo kulturni dogodek, pač pa sporočilo Slovenije, da s poezijo in filozofijo sledimo svetovnim trendom duhovnega napredka, ki pozitivno vpliva na celotno produkcijo in vstopa na svetovne trge z kakovostnimi izdelki izdelanimi s spoštovanjem do dela vseh, ki so omogočili njegov nastanek. Bilo bi spodbudno, da ne rečem prijetno, za naš narod, da se v Tarči o tem pogovarjamo, ne pa v času, ko ves intelektualni svet govori o nas aktualna oblast podpre samo Izrael, čeprav je bil prostor za prikaz filozofskega pogleda slovenskega filozofa premajhen za več kot 600 ljudi na sejmu v Frankfurtu. Naglasiti želim medsebojno dopolnjevanje dosežkov v Sloveniji, pri čemer ne gre samo za filozofski, kulturni, športni, lokalni, solidarnosti in drugi ozko opredeljeni dogodek, pač pa za nenehno dograjevanje duhovnega in materialnega ustvarjanja v državi kot celoti ali bolje rečeno Roglič ni samo uspešen kolesar, z njegovim sodelovanjem na mednarodnih trgih se krepi kakovost naših storitev, ki njegovo delo omogočajo, krepi se proizvodnja kolesarske opreme, raznolikost prehrane, metode financiranja in še mnogo drugega kar bi raziskovalci v ekipi Tarča lahko podali ljudem kot napotek, kako je razumeti svojo vlogo ali vlogo gospodarske družbe na globalnem trgu.

Naj še spregovorim o zdrahah, ki se med elitami dnevno rojevajo in umirajo. Vsakemu od nas je jasno, da brezmadežnih ljudi ni, da so elite nenehno v fokusu predvsem tistih medijskih novinarjev, ki delujejo po naročilu. Tako je bilo, je in bo. Kadar gre za potratno rabo proračunskega denarja kogarkoli od te elite, je nujna prijava na pristojni organ države. Lahko se o tem tudi kdaj kaj napiše v medije, vendar ne tako, kod da naj mi volivci razsojamo pri vsakem primeru ali bomo še ostali zvesti svoji morebitni stranki ali pa bomo takoj zahtevali odstop, interpelacijo, ulični linč,… od pristojnega organa pa seveda pričakujemo verodostojno javno poročilo v vseh medijih, tudi v Tarči v razumnem roku.

Neki možakar je v pismih bralcem opozoril, da potrebujemo dobre in slabe novice, vesela in

žalostna sporočila, predvsem pa več spodbud, da bo vsak dan bolje vsem. Imejmo to pred očmi!

Je Tarča vaša priljubljena oddaja?

Hladno postaja, 26.oktober 2023

Včasih se težko prilagodim oziroma prilagajam spremembi vremena in vsemu, kar je temu lahko posledica. Ko sem še hodila k svoji zdravnici, sem ji tudi potarnala, da me od časa do časa mučijo sklepi in se neka bolečina plazi iz boka na bok, v noge pa tudi na ramena. Potolažila me je, da sklepi zaznajo vlago in mi naložila, da se temu privadim. Nekaj let je bilo potrebnih, da sem bolečino sprejela, toda zadaj jo že izjemno težko obvladujem. Kaj storiti, da me v zimskem času ne bo zeblo za računalnikom ali kjer koli v hiši?

Strokovnjaki za to področje pravijo, da je za ohranjanje toplote telesa pomembno spodnje perilo, ki mora biti izdelano iz primernih materialov, da so udobni. Najbolj pogosti materiali so volna, filc, termo perilo, svila ter termo nogavice in hlače iz toplo izolacijskih materialov. Volna je najdražja, filc se hitro suši. Termo perilo je primerno za delo v naravi, če želite naravni material pride v poštev svila, za nogavice in hlače pa toplotni izolacijski materiali. Dobra stara flanela je še vedno največkrat izbran material za spodnje perilo ker je mehka volnena ali bombažna tkanina, običajno brušena na eni strani, da ustvarja prijetno teksturo. Priljubljena je zaradi svoje tople izolacije in je odlična izbira za zimo, posebno za spanje in nošenje doma. Na dotik je prijetja, njena prednost pa je, da ohranja toploto in obenem omogoča koži dihanje, kar pomaga ohranjati udobje ves čas nošenja. Otroških oblačil skoraj ni brez nje. Flanelasto spodje perilo je možno kupiti v spletnih trgovinah, specializiranih trgovinah za spodnje perilo in v trgovskih verigah H&M, C&A, ZARA,…

Seveda pa je pri nakupu nujno paziti na pravo velikost perila in na kroj, ki ustreza uporabniku. Perilo je prilagoditi delu, ki ga opravljamo saj je športniku na primer potrebno drugačne vrste perila kot samo za zaščito pred mrazom.

Tako strokovnjaki, ki jim je dobro prisluhniti saj oblačila za enkratno uporabo v mrazu povzročajo velike težave predvsem občutljivim skupinam kot so otroci in stari. Približno enaki kot za spodnje perilo so napotki stroke za vrhnja oblačila s tem, da mora biti zaščita telesa vsakodnevna oziroma prilagojena vremenskim razmeram v posameznih krajih.

V zaščito pred mrazom sodi tudi prehrana, ki naj bo vitaminska, kuhana, dovolj obilna in v vseh ozirih zdrava ter redna. Za notranjo toploto telesa je piti čaj, kavo ali vročo čokolado. Redna telovadba ali hoja po hiši spodbuja krvni obtok. Neglede na mraz je nujno prezračevanje za ohranjanje toplote in udobja. Prezračevanje je nujno, da odstranimo vlago, treba je prezračevati hitro in temeljito, odpiramo od 5 do 10 minut vsa okna. Preveriti moramo tesnitev oken in vrat in poskrbimo za obloge, če so težave.

V prostorih lahko namestimo grelnike in tako segrevamo omejene površine z napravami, ki hitro ogrevajo. Pri tem je seveda nuna upoštevati vse varnostne predpise, da ne puščamo grelnike prižgane, če nismo v prostoru, pazimo na zavese … Oblačila naj bodo iz toplih materialov. prav tako posteljnina in pregrinjala, doma se nosijo puloverji, jakne, šali in podobna oblačila iz toplih materialov. Ko se usedemo na kavč ali stol se zavije v odejo ali termo odejo. Če je sonce odgrnemo zavese in rolete, da omogočimo naravno ogrevanje. Priporočljivo je reguliranje ogrevanja na daljavo. Dobro je tudi kaj prebrati o boju z mrazom!

Kakšen pa je vaš boj z mrazom?

Tjaša, 25. oktober 2023

So ljudje, ki s svojo milino in smislom za prikaz razmer v določenem časovnem obdobju, širijo vedenje o nekdanjem načinu življenja, o usodah družin ter posameznih osebah in nam tako nakazujejo pota v prihodnost. Ni jih veliko, so dragoceni in njihova sporočilna moč nam je v pomoč pri izboljševanju blagostanja družbe. Sama med temi ustvarjalci prepoznavam tudi doktorico površinskih karakteristik papirniških vlaken Tjašo Drnovšek, ki se po upokojitvi posveča rodoslovju in genealoškemu raziskovanju svoje obširne rodovine.

Tjaša je kemičarka in zato z natančnostjo in doslednostjo raziskuje rod za rodom svojo obširno rodovino ter posamezne prednike in razmere v katerih so živeli. Kot rodoslovka se je oprla na zanesljive pisne vire, ki se nahajajo v arhivih slovenskih cerkvenih farovžih, nekoč pooblaščenih za vodenje matičnih knjig in arhivih držav v katerih smo in še živimo po drugi svetovni vojni, uspelo pa ji je zbrati tudi zanimive zgodbe časa in oseb. Svoje ugotovitve je popisala v dveh knjigah, ki se berejo kot pravljica kljub temu, da vseskozi navaja verodostojne vire opisa. Bogato slikovno gradivo popestri prikaz sicer izjemno resne vsebine predstavitve obdobij in ljudi v njih.

Tako na primer izvemo, kod so potekale antične poti ob reki Krki od njenega izvira naprej saj je prvi identificirani njen prednik iz neznanih krajev in ob neznanem času prišel v Videm, kot se je nekoč imenovala današnja vas Krka. Njegovi potomci so poskrbeli za ustanovitev terezijanske osnovne šole v vasi in pozneje za izgradnjo ustreznega šolskega poslopja. Bila so obdobja njihovega uspeha ko so s hlevom za 200 goved zadovoljevali potrebe gonjačev govedi za Trst, takrat so vasi dajali, prišli pa so tudi časi slabosti, ostali so goli in bosi in se zato ustalili na Ljubljanskem barju. Ker je vladavina predvidevala, da bo to barje nekoč njena žitnica, je naseljevala ljudi pod ugodnimi pogoji in pomoči potrebni Tjašini predniku so pred 150 leti postali Barjani, njihova potomka Tjaša pa je še vedno gospodarica na Barju kljub temu, da je že drugi rod v njeni družini, ki si je služil kruh v Papirnici Vevče.

Zanimivo Tjaša popisuje kovačijo iz katere je izhajala njena mama. Ni bilo moškega potomstva in hči, ki je kovačijo podedovala, je morala najti moža kovača. Našla ga je in bil je izjemno iznajdljiv kljub temu, da ni znal pisati in brati. Njuno potomstvo se je tudi srečalo s problematiko nezakonske matere in rojstvom nezakonskega otroka, ki je moral v rejo. Včasih je bil tak dogodek usoden za družino. Kovačija v Šmartnem pri Litiji je bila opuščena leta 1951 in Tjašini predniki so se znašli v Papirnici Vevče, kamor je tudi Tjaša vlagala svoje kemično znanje, se kot raziskovalka Instituta udeleževala dodatnega izobraževanja v tujini in iz tega področja pisala priročnike za strokovno delo.

V poglavju o sebi je skromna, potencira veselje do potovanj, smučanja, družabnega življenja, življenja s hčerko in po upokojitvi skrb za promoviranje poeta Martina Škafarja – Barjanskega. Presenetila nas bo z izidom njegove zbrane poezijo. Seveda s tem še ni konec ustvarjanja te zanimive, radovedne in delavne Barjanke. Prepričana sem, da nas bo tudi v prihodnje prijetno presenečala in navduševala za ustvarjalnost. Se že veselimo novih sporočil!

Kako pa v vaši družini spoznavate svoje prednike?

Plakati sredi prestolnice, 24. oktobra 2023

Zdaj velikokrat prespim v Ljubljani pri sinovi družini in tako vedno bolj spoznavam to našo Ljubljano, ki me le izjemoma prepriča, da zmore več kot običajna mesta v naši domovini. Saj ji nočem nič slabega, toda nekatere njene rešitve res ne spadajo v mesto tvorne posebnosti. V Šiški se ogromno gradi tako, kot da za Novi Bauhaus še niso nič slišali, dve ogromni stolpnici so pobarvali z umazano rumenim ometom, ogromni sosednji trgovski objekt z pestro ponudbo je totalno prazen razen Spara ki pa je seveda nabit s potrošniki hrane. V Šiški podirajo stare hiše in na njihovih temeljih gradijo nove, brez duše, steklo, jeklo kot da nimamo arhitektov, kot da ni ustreznih podatkov o sodobnih trendih, kot da Spirit Slovenije ne daje primernih strokovnih usmeritev, da se ne prebira opozorila Outsiderja in tako naprej, ja, kot večina nenehno ponavlja, eno se dogovarjamo, drugo pa delamo. Ker se v Ljubljano vozim z vlakom se vsakokrat zgrozim ob plakatu, ki naznanja kakšen kolodvor bo imela prestolnica. Seveda so to samo moje misli in ni rečeno, da so dobre, jasno pa nakazujejo, da ob takih gradnjah potrebno več energije in ne manj.

Vstajam ob petih in se zjutraj sprehodim po Ljubljani v miru in tišini. Tam pa tam kdo na biciklu hiti v službo, mamice se gnetejo ob vrtcih, tudi eden od bifejev že gosti stranke predno grem mimo njega, pa še iz pekarn prihajajo mamljivi vonji. Pred Kino Šiška ni nikogar zato si grem ogledati plakate in tako spoznavati njihove prireditve. Pred omenjeno stavbo je nastal prijeten mestni trg s skiroji in kolesi, nešteto raznovrstnih malih lokalov po nekaj kvadratnih metrov ter veliko panojev za kulturno ponudbo. Običajno vse skrbno preberem, se zazrem v plakat Nine Pušljar, ki bo napolnila Stožice, vabi Opera že z novoletnim programom, ne prepoznam sodobnih modernih glasbenikov, ki množično zasedajo Kino Šiška in med to bogato javno ponudbo kulture zagledam tudi Galerijo Božidarja Jakca, ki vabi na ogled zbirke Damjana Kracina Napačna ladja. Že sam lični plakat mi je spodbudil asociacijo na estetsko brezhibno urejena razstavišča galerije z Formo vivo vred, vedno vse zeleno, pokošeno, daleč od trgovin s sadjem in prehrano. K kulturni ponudbi spada kulturno okolje, da se lahko odmakneš od vsakdanjih potreb in kulturo živiš. Hvala naša Kostanjevica, da nas s svojimi res enkratnimi razstavami nenehno vabiš v svoje okrilje, da vabiš tudi prebivalce iz prestolnice, ki morda še ne vedo kje si, da o predstavitvi tvoje razstave Upor sploh ne govorim.

Lepo je v jutranji zori v glavnem mestu države zaznati odlično kulturno ponudbo domačega kraja in veseliš se dobro ter strokovno opravljenega dela. Prav kakovostna kulturna ponudba bo orala ledino pri spreminjanju gospodarske ponudbe v bolj racionalno in naravi naklonjeno tako v proizvodnji kot v storitveno dejavnost. V nas potrošnikih je potrebno spremeniti zavedanje, da je za zdravo in varno življenje potrebno razvijati pozitivni odnos do materialnih dobrin v naravi in da zato ne bomo kupovali obleke za enkratno rabo, dragih uvoženih izdelkov z obilno embalažo in se ne bomo eden po eden vozili z avtomobilom vsak dan iz takih krajev kot je Kostanjevica, Mokronog ali celo Metlika v Ljubljano. Da se človek odpove določeni materialni koristi mora imeti močno voljo, vzdržati mora spremenjene pogoje in sam premisliti ali je kot delojemalec na trgu dela res ustvarjalen tako za lastnika pri katerem je zaposlen kot za sebe ali pa bi morda bolje živel, če bi se naučil trženja tistega kar lahko sam naredi s svojo družino doma. Taki pokončni ljudje ne nastajajo sami po sebi, spodbuda je za njih pomemba, še bolj pa realen razmislek, ki ga z branjem knjig sčasoma pridobiš. S tem imam v mislih zlasti diplomante številnih fakultet, ki bi morali postajati delodajalci, da bi jim potem sledili delojemalci.

Ste že kdaj izbirali stvari, ki so odveč pri hiši?

Najboljši ambasadorji, 23. oktober 2023

Ste že doživeli, da se nogometna in knjižna elita izmenjujeta mnenje o sodelovanju in vplivih, ki jih imata druga nad drugo in to v dobi informacijske tehnologije s številnimi pripomočki za pridobivanje podatkov. Predsednik največje nogometne organizacije na svetu Aleksander Čeferin in direktor Frankfurtskega knjižnega sejma sta pred kamerami malo pokramljala o povezavah knjižnih zakladov s športom v veliko veselje prisotne publike, ki je ugotovitvam omenjenih pritrjevala in jih odobravala.

Občudujem predsednika UEF kako sistematično gradi image organizacije, ki jo vodi, kako si prizadeva idealno urediti odnose z vsemi, ki so vodilni v duhovnem in materialnem razvoju sveta, kako skrbno izbira medijske prilike, da v njih predstavlja svoje poglede tako na dogodke kot na organizatorje vele dogodkov, ki zahtevajo tako strokovna kot politična znanja. Če samo pomislim kdo vse danes pri nas spada v državno elito se mi zdi, da ta človek nikakor ne spada mednje. Občudujem tudi direktorja sejma, pogumnega poslovneža, ki si upa prevzeti tveganje, da bo materialno in kadrovsko podhranjena Slovenija upravičila njegovo zaupanje, še več, dvomim, da je slutil kako bo razburkala politikante sveta, še manj pa, da bo vzorno izvedla načrtovane zamisli. Bravo kurator in tvoja ekipa, poznaš ljudi in veš kaj jim moraš ponuditi, prodati, podariti!

Tale blog seveda ne pišem v čast omenjenim, čeprav si pohvalo zaslužita. Nedvoumno sta v razgovoru potencirala problematiko nenehnega komuniciranja preko informacijski medijev, zlasti preko pametnega telefona, ugotavljala, da ju to enostransko usmerja , duševno hromi in po malem spravlja v depresijo. Enako velja za elektronsko branje zvečer, ki ne pomirja temveč posledično celo vznemirja nočno spanje. Vračata se v vedno več branja knjig, da ulovita duševno ravnovesje in pomiritev od dnevne dinamike. Celo k tiskanim medijem se vračata tako sama kot njune družine. Tako šport kot knjige in jezik so nacionalna identiteta in najboljši ambasadorji Slovenije v svetu, sta še ugotovila, in slovenski sogovorec je za zaključek tega zanimivega in odličnega dialoga še dodal: »svoboda govora te v diktaturi pripelje v zapor, v demokratičnih državah pa lahko tudi do uničenja v medijih, a če nimaš svobode razmišljanja, ki pride iz knjig, ti svoboda govora ne pomaga! Pridružujem se bučnemu aplavzu publike!

Razmišljanja tega srečanja bom prenesla na vnuka, ker je v par besedah združena srž nevarnosti sodobne družbe. Tisti, ki, dnevno prejme okoli 80 mailov, mu ti že krepko presegajo naravne danosti njegove duševnosti. Ne odpira jih iz radovednosti, prebira površno in ukrepa takoj ne da bi premišljeval kaj dosti. Dobro, če gre za rutinska dela in slabo če gre za dalekosežne posledice. To pomeni, da pametni telefon za to vrstno komunikacijo ni primeren. Če tak človek ni sposoben umiriti svojo duševnost z željami da bi svobodno odgovoril na prejeto obvestilo pomeni, da ne bere, da svobodno ne razmišlja kaj o tem pišejo avtorji knjig, ne črpa vsebinske rešitve in zato sicer odgovarja rutinsko. Somrak svobodnega razmišljanja, ki pelje v odločitve brez ali premalo razmisleka. Za študij na univerzi je opuščanje branja zelo slabo, ker rutina ne oblikuje strokovnjaka, da o inoviranju sploh ne govorim. In prav nova znanja naj bi izboljševala blaginjo ljudi po vsem svetu.

Ste pri vas doma bolj razumski ali rutinski v razmišljanju?

Razmislek! 22. oktober 2023

Ko je najina družinica štela le dva člana, sem v skrbeh, če se mi kaj zgodi, razmišljala o sreči tistih, ki imajo veliko familijo, na primer tako, dot sem jo doživljala pri starih starših. Bilo nas je veliko, vsak svet zase, sporazumevanje in razumevanje je bilo nujno. Iskala sem ta recept v svojih razmerah kot zaposlena ženska na dokaj zahtevnih opravilih, z malo prostega časa in brez »baka-servisa«. Najbližja je bila familija mojega bratranca s tremi majhnimi otroki, ki je razumela res vse kar se je nama dogajalo in spletli smo med otroci veliko prijateljstvo, ki še vedno traja. Zanimivo vlogo je najinem življenju imela tudi neka moja sestrična, tudi s tremi otroci, še vedno se družimo in vedno je prijetno. Dokler je bila živa tetka Ančka, smo se veliko družila z njenimi štirimi otroci, krasno je bilo in najinih gostov na rojstnem dnevu sina je bilo vedno več. Neverjetno je naše druženje sprejel sinov brat iz prvega zakona njegovega očeta. Za otroke je bil magnet, poznali so ga vsi iz televizije kjer je vodil Periskop. Imel je krasno družino dve punčki in tako kot sin sta ga tudi oni dve z veseljem sprejemali. Ob sinovem rojstnem dnevu smo se morali zdaj preseljevati na vrt, hrenovke so se kupovale na kile, kostanj prav tako, torta pa je morala biti narejena v slaščičarni.

Sin je nekoliko mečkal, vendar si je ustvaril prijetno družino. Prišla sta dva vnuka, pridružili so se nam prekmurski gostje, mi smo odšli kdaj k njim, oblikovala se je nova družba in zdaj nas je sedem, če praznujemo pa zasedemo vrt in nas je okoli 35, vedno nam je lepo.

Toda ljudje imamo svoje omejitve in sprejeti jih moramo. Danes je moj sin štiriinpetdeset letnik, njegova ženka petdesetletnica, vnuka odrasla človeka in sama sem starka z vsemi značilnostmi. Če bomo hoteli še praznovati na našem vrtu, bodo to morali zagotoviti vnuki in vnukinje mojih še živečih 25 sestričen in bratrancev. Lahko pa tudi, da se bo na rojstnih dnevih mladih pojavila drugačna družba, družba modernih ljudi s pametnimi telefoni, tablicami in drugimi pripomočki informacijske družbe. Z veseljem jih bomo sprejemali tudi tisti, ki smo bili do sedaj agens druženja. Predstavljam si, da bodo klepetali o svojih mišljenjih, se pozabavali s tekmovanjem v računalniških igricah, se malo ogledali po nas starih, ki se smehljamo lepemu vremenu ter veliki familiji, zbrani na vrtu, ki ga nenehno kosi robot. Prepričana sem, da brez žoge slavja ne bo, nisem pa prepričana, da bodo postavili mrežo za odbojko, ker jih bo verjetno kmalu potegnila mivka na Loki z bogato pico v sosednjem lokalu. In to bo tisto pravo slavje mladih!

Čas v katerem kdo praznuje je potrebno razumeti in slavljencu omogočiti, da ga praznuje po svojem okusu oziroma volji. Nič hudega, če bodo praznovanje nadaljevali na drugi lokaciji, tisti, ki bomo ostali na vrtu, se bomo malo pogovorili o svojem zdravju, obujali spomine na svoja praznovanja, spoštljivo spregovorili o pokojnikih in se razveselili dobre hrane in pijače. Veliko časa smo sami, zato nam je druženje prilika, da se spet pogovarjamo, izražamo svoje misli, politiziramo in obnavljamo lepa doživetja. Spet oživi sposobnost poslušanja, da družba sprejema tudi slabosti, se še vedno nad njimi zamisli in išče svoj modus vivendi v njih. Ni prav, da se proti koncu življenja srečujemo le na pogrebih, vztrajati moramo v razmerah kakršne so ne pa prepustiti Hospicom, domovom ostarelih in drugim varuhom, da nas kot nekoristne potiskali v duhovno podrejeni položaj. Sama se veselim vsakega srečanja s sinovo družino, pripravljam teme o katerih se moram z njimi posvetovati in uživam ob spremljanju napredovanja obeh vnukov. Dedi in obe babici smo solidna opora, če je ta potrebna.

Kako pa vi zagotavljate dobre odnose s svojimi mladimi družinami?

Palestina, 21. oktober 2023

Moja stara mama, ki me je vzgajala od dojenčka pa do odhoda na univerzo, je sanjala o Palestini. Poznala jo je iz pobožne literature in knjig Slovenske večernice. V Palestini je videla žareči grm v katerem je nastajalo deset božjih zapovedi, kraje kjer se rodil božji sin, tam se je videla kot mati, ki hodi po Marijinih stopinjah. Še mnogo drugega je pošteni ženski rojilo po glavi, ji bilo vzgled, ki ga mora prenašati na svoje otroke, tudi na mene. Stroga gospodarica je ob dolgih zimskih večerih ob krušni peči razlagala trinajstčlanski družini prebrane zgodbe o Palestini, mi pa smo jo poslušali, sama z odprtimi usti. Še vedno jo vidim in slišim pripovedovati čeprav ni prestopila mej vasi v kateri je živela.

V sedemdesetih letih preteklega stoletja sem se odpravila na prvo potovanje v Palestrino ter njen Jeruzalem in z menoj je v mislih ves čas potovala tudi moja stara mama, ki je takrat že zakorakala v osemdeseta leta. Kolikor se je dalo sem v Palestini pazljivo sledila njenim razlagam, obiskala Oljčno goro, Getzamen, templjev zid objokovanja, cerkev svetega groba, Golgoto, al-Akso, Deloroso in naprej v Betlehemu, pri Jordanu, na Kafenavru, Gori blagrov, v Jerihi, na Masadi, gori Nebo in še mnogo drugega z vključno Davidovim domom. Na tem prvem potovanju sem bila v hotelu nasproti Damaščanskih vrat tako, da se skozi nje prišla do Palestincev in po moderni ulici mimo omenjenih vrat v območje Izraela in njegovega enkratnega muzeja holokavstu. Bilo je mirno, ljudje so trgovali, izbirala sem spominke. Doma sem vse podrobnosti obrazložila moji stari mami, ki od zadovoljstva ni mogla reči drugega kot »jejhata, jejhata«. Pozneje me je pot še dvakrat zanesla v Palestino, kot pravi Gabrijelčič, izvor misli, nastanek duše, vedno manj svobode sem si tam lahko privoščila, nazadnje smo že prejemali informacije kje naj se gibljemo.

Danes so mediji polni poročil, kako je naš filozof Žižek v Frankfurtu povedal resnico, da Palestinci morajo dobiti svoje ozemlje. Žižek je dobil avreolo poštenja in odkritosrčnosti v mednarodnem avditoriju, toda mi popotniki, ki smo na terenu opazovali uresničevanje ambicij Izraela o tem nismo nikoli dvomili in smo tudi na glas ponavljali desetletja. Tudi v nekdanji državi je bilo naše mnenje popolnoma nedvoumno. Danes nam je težko razumeti naše elite zakaj Palestine ne priznavamo in prepričana sem, da ni državljana ali državljanke, ki bi soglašal s tem kar je naša Uršula sporočila, da smo poenoteni z ZDA in torej soodgovorni za klanje, lakoto, umazanijo in kaj vem česa še v neki Gazi na katero se je spravila mašinerije za proizvodnjo svetovnih vojn in izvoz demokracije. Postavljanje ob bok ZDA v tem primeru je skrajno sprevrženo dejanje in skrajni čas je, da naša politična elita to zanika. Pa dajte no, kako naj živijo Palestinci brez ozemlja in brez naše pripravljenosti, da se razselijo med nas. Pa je ta predlog za oboroževanje državljanov Slovenije legalen, legitimen za Slovenijo, ki se utaplja v izgubah zdravstva, kjer gospodarske elite ukinjajo celo prevoz na delo in brezkompromisno odklanjajo ustavno deklarirano socialno državo. Žive naj vsi narodi, navajamo v svoji ustavi, torej na koga bomo streljali, če se oborožimo? na pol žive migrante, ki na vsaki meji doživljajo travno, na Uršulo in ZDA, ki nas v trenutku pohrustajo za priboljšek, na Putina, ki niti do njega ne moremo priti ali pa morda kar na demokratično izvoljeno aktualno politično elito, ki preprečuje aktivistom oboroževanja,, da bi prišli na oblast. Joj fantje, res vam je vseeno za Slovenijo. Zakaj?

Kako pa vi sprejemate predlog, da se državljani in državljanke oborožimo?

Odnosi v gospodarskih družbah, 20. oktober 2023

Kot da niso dovolj za naše kraje nevarne vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, se odpirajo v Sloveniji še nevarnejše «vojne fronte« med delodajalci in sindikati. Razlogi napovedi novega bojišča so zahteve delavcev po ustreznejših pogojih dela, ki jih želijo uzakoniti s spremembo zakona o delavnih razmerjih s čimer se pa delodajalci ne strinjajo. Samo upamo lahko, da to niso zdrahe na domačem dvorišču, ki bi jih spodbujale zainteresirane politične stranke z željo po prevzemu oblasti od demokratično izvoljene aktualne ekipe. Vsi vemo, da so tudi vodilni delavci raztreseni po različnih političnih strankah in najbrž tudi edini, ki dejansko lahko ohromijo posle skupnih dejavnosti.

Če prav razumem vodilno garnituro slovenskih podjetnikov bi želeli ukiniti stroške prevoza na delo in iz dela, nižati regres za porodniški dopust in nosečnost, določiti ustreznejše odpovedne pogoje, znižati odpravnine, uveljaviti možnost negativne delovne uspešnosti, ukinitev nadomestila za prve tri dni odsotnosti, ukinitev dodatka na delovno dobo, dodatki za delo naj bodo vključeni v plačo, iz delovnega časa se izključi odmor in priprava na delo, predvsem pa želijo na novo oblikovati vseh vrst odpovedi z vključno upokojitvijo. Če gre za storitveno dejavnost, kjer je večinski izdatek plača, je njihov zahtevek prava revolucija, če pa gre za proizvodnje dejavnosti bi znale nastati dokaj močne organizacijske težave medtem ko prihranki na stroških, tudi na stroških postopkov ne bi prinesli večjih zneskov.

Kot prekaljeni proizvodni in storitveni delavki se ob teh zahtevah odpira vrsta dilem, med njimi daleč največja ali se z zahtevami strinjajo kadroviki, strokovni profesionalci in organizatorji procesov. Svoje predpostavljene in tudi sama kot vodilna delavka v obeh branžah, sem velikokrat poslušala take predloge, nekatere smo celo poskusno uvajali, toda večina tistih, ki so demotivirali zagnanost posameznika pri delu je slej kot prej odpadlo, zamrlo samo po sebi ali se izkazalo kot ceneni populizem.

Nič manj pomembno je tako čudno razmišljanje o zniževanju stroškov na račun zaposlenih, ki naj bi po intencijah naše državne ureditve postali soupravljavci družb v katerih delajo. Dosedanji zakonodajalci so presodili, da so za uspeh kapitala, gospodarske družbe ali katerekoli delovne organizacije v prvi vrsti zaslužni zaposleni kot na primer raziskovalci, inovatorji, managerji, finančniki, analitiki, informacijske enote, vsi, ki obvladujejo moderne tehnološke in tehnične naprave. Upoštevati je treba da smo v informacijski dobi, ko vse mašine delujejo računalniško in skoraj ni več potrebnih zaposlenih brez poklica in izobrazbe. Nisem prepričana, da se predlagatelji prej navedenih zahtev tega zavedajo, sicer bolj zakotno ne bi mogli posegati v moderne proizvodno storitvene procese, ki nam jih predstavlja celo Edita, da ne govorim o Podjetniškem centru Dela in njegovih Zvezdah.

Naredila sem skromni vpogled v razmerja med vlaganji v zaposlene in v dobičke kar se pač s javnimi podatki zmore ugotoviti. Skoraj na prste ene roke lahko preštejemo tiste, ki so v preteklih letih zagotavljali približno enake vložke v zaposlene kot v kapital, pretežna večina, pa je bogatila le svoje podjetniške lastnike iz tujine. To je razlog, da predlagam izjemno pozorno in celovito obravnavo zahtev delodajalcev!

Kako pa v vaši delovni sredini ocenjujete te predloge?

Objem, 19. oktober 2023

Ko sta se pred celim svetom in sredi vojnega razdejanja objela Natanjahu in Biden me je vse zabolelo, morala sem se usesti, da sem prenesla ta grozni cinizem dveh na demokratičnih volitvah izvoljenih politikov, ki svoja pooblastila volivcev uresničujeta kot naj nerazumni srednjeveški monarh. Da ne bi bila do koga krivična sem preverila, kaj o objemih, še posebno politikov, menijo informativni viri sveta, ki jih vsak lahko prouči kadarkoli kar v svoji kuhinji. Približno vsebinsko podoben odgovor vseh vprašanih je, da so objemi izraz empatije, podpore in povezanosti, so lahko tudi predmet kontroverze in kritike, odvisno od konteksta in političnega okolja. Objem med omenjenima simbolizira močno partnerstvo in zavezništvo med državama, ki je že dolgo pomembno v svetovni politiki in bo še trajalo ter pritiskalo na urejanje regionalnih zadev. Njun objem je v okoliščinah, ki si jih v živo ogledujemo na ekranih in v kontekstu današnjega časa dokaz, da sta in da bosta tudi v prihodnje uporabljala vojaška sredstva za uveljavitev njune volje pri urejanju zadev ljudi na Bližnjem vzhodu neglede na to kaj si tamkajšnje prebivalstvo želi in potrebuje. Videli smo torej objem dokončne odločitve, obljub dovolj velikih količin orožja in hvaležnosti ali zahtev naroda, ki je razsut po vsem svetu in ima namen osvojiti dovolj veliko ozemlje last kogarkoli, da bo uveljavil svoje ambicije. Kar 100 milijard dolarjev ponuja predsednik ZDA Ukrajini in Izraelu vojaške pomoči in prebivalstvo ZDA ne črhne besede!

Naša Uršula je skrajno zaskrbljena in ugotavlja, da v Evropi popušča enotnost, da cena energetskega sodelovanja z ZDA slabi tržne razmere, da v Evropi spet kontroliramo in varujemo državne meje, da pričakujemo naval migrantov in da materialna bremena že zmanjšujejo kupno moč prebivalcev. Med nami rečeno, prižigajo se drug za drugim opozorilni alarmi, pred sinagogami so straže, boj med Palestinci In Judi se krepi povsod po svetu, kjer razseljenci prebivajo. Nekdo je že spraševal, če bodo spet aktualne rumene zvezde in druge insignije iz 30. let preteklega stoletja. Kako vidi svoje delo svetovna diplomacija žal ni objavljeno, formalno gledano, pa se svetovne velikanke sestajajo za trasiranje nove svilne poti, za transportne koridorje, za posredovanja med bojevniki v Afriki, Južni Ameriki, in tako naprej.

Ja, tudi naša država ponovno odpira vprašanje priznanja Palestinske države, uglajena ministrica »treplja po rami« zdaj tega zdaj onega, nobenemu ne pade na misel, da bi prenehal obiskovati »poslovne zajtrke« v režiji ameriške ambasadorke, nihče se tudi kaj posebno ne prizadeva za uveljavljanje slovenščine, celo knjižne založbe že dosegajo 20% izdaj v angleščini. Če bi bil še na oblasti nekdanji predsednik države verjetno ne bi bili obveščeni, da državljani Slovenije obsojamo napade na Gazo kjer živijo Palestinci. No ja, vsaj predsednica in filozof sta konkretna.

Po zaslugi Švegljeve lahko spoznavamo vojno v Gazi in se nenehno sprašujemo, kaj so slabega naredili ameriškemu prebivalstvu ti ubogi otroci, zaskrbljene žene, ustrahovani moški, vsi drugi, ki nimajo niti vode, še manj hrane ali kakršne koli zaščite življenja.

Je krvoločni Hamas dobra rešitev za zavarovanje palestinskih ozemelj pred izraelsko okupacijo? Se zna in hoče sporazumevati? Če to ne zmore, morate Palestinci poiskati bolj modrega vodjo. Zdaj je čas, da to storite!

Tudi vi vidite vojno pred svojimi vrati?

Slovenija v središču kulturnega sveta, 18. oktober 2023

Te dni je moja domovina v središču pozornosti svetovne kulture saj je častna gostja največjega knjižnega velesejma na svetu v Frankfurtu kjer se zberejo vsako leto literarni ustvarjalci, založniki, tiskarji, knjigarnarji, knjigotržci, prevajalci in drugi mojstri, ki so potrebni, da se ustvari knjiga. Na velesejmu so razstavljene knjige, ki ko zanimive za obiskovalce, organizirana so strokovna srečanja, sklepajo se poslovni dogovori, prodajajo licence, predstavijo se kulturni programi in častni gostje velesejma. Na tem prestižnem in strokovnem predstavljanju kulture narodov je letos častna gostja Slovenija.

Priprave v Sloveniji so trajale več let in so zajemale tako vsebinski izbor tematike, ki jo želimo predstaviti kot našo značilnost, razpise in izbor literatov ter piscev predstavljenih del, izbor kulturnih dogodkov, ki bodo potekali v času velesejma ali pozneje pa končno tudi oblikovanje in ureditev prostora ter izbor gostov ob otvoritvi. Bilo je v času priprav veliko težav, kot se je menjala politična elita, so se prilagajali tudi programi Slovenije za Frankfurt, menjali direktorji pristojne Agencije in celo nastajali konstrukti kot je bil tisti z večerjo pri naši svetovno najuspešnejši kuharici. Končno se je le našel pravi team, ki je postoril res vse, da bi častna gostja Slovenije s spoštovanjem ostajala v spominu kulture sveta. Vsebinsko je kot svoje prispevke v zakladnico kulture človeštva poudarila slovensko poezijo in filozofijo, na sejmu jo zastopa preko šestdeset avtorjev knjižnih del, obiskovalcem sejma in organizatorjem bo skupno v času sejma in po njem predstavila preko dvesto kulturnih dogodkov o kulturi naroda v različnih dejavnostih, od ustvarjalcev knjig preko različnih posebnosti do pomena športa pri zagotavljanji solidarnosti v svetu. Otvoritvena slovesnost je potekala v duhu sedanjih kulturnih razmer med narodi, ki kar v trenutnih 55 vojnah žal ne izkazujejo civilizacijskega kulturnega odnosa med narodi.

Obiskovalce velesejma še posebno navdušuje urejenost našega prostora, ki je zasnovan na idejah trajnostne, zelene destinacije z uporabo kartona, lesa in tekstila ter s skrbno izbrano domačo opremo domačih sodobnih obiskovalcev. Posebna pozornost je bila posvečena sloganu Satovje besed ter celostni grafični podobi z logotipom Slovenije. Logotip v zlati barvi in v obliki šesterokotnika povzema obliko satovja, v njem pa, kot čebele, mrgolijo črke in letijo v satovje oziroma iz njega.

Žal so neodvisni, profesionalni poročevalci poročali več o dvakratni prekinitvi govora filozofa Žižka, ne da bi povedali karkoli o osebi ali vsebini prekinitve. Tega smo se že navadili.

Odlično opravljeno delo, ki je v čast kulturi slovenskega naroda, je zagotovila ekipa projekta pod vodstvom Mike Cimolini in kurator Miha Kovač. Z ekipo so sodelovali arhitekti Sadar, že večkrat prepoznavni po kakovosti svojih zamisli in grafična oblikovalka Tonja Gašperlin. Hvala vam, ker ste nas spoštljivo predstavili svetu.

Prav bi bilo, da se vsi zavedamo vpliva, ki ga sejem ima na naše navade branja zahtevnejših vsebin, na bogatenje našega besednega zaklada, na širitev naše presoje in na našo nacionalno zavest. Lažje bomo živeli, če nas bodo spoštovali narodi sveta, zaupali nam bodo in marsikaj bomo lažje storili tudi za njihovo dobro.

Ste že bili na knjižnem sejmu v Sloveniji?

Stari ljudje in računalnik, 17. oktobra 2023

Marsikaj je potrebno razmisliti predno starim ljudem ponudimo storitve informacijske tehnologije, ki iz dneva v dan vstopajo v naše življenje, kot fiksno dejstvo proti kateremu ni koristna ignoranca. Že včeraj sem opisala svoje težave pri vzdrževanju reda in preglednosti samo malega deleža svojih podatkov, ki se nenehno bolj in bolj vključujejo v velike informacijske sisteme kot so trgovine, pošte, javna uprava, zdravstvo, mediji, vse kar v življenju nujno potrebujemo. Naša Uršula grozi z novimi oblikami digitalizacije in marsikateri starostnik tega ne bo zmogel. Seveda se je potrebno zamisliti o ljudeh, ki imajo 80+, ti se niso imeli možnost kaj dosti naučiti o računalništvu, tisti nad 55+ pa so z digitalizacijo že živeli in delali, imajo izkušnje, se znajo izpopolnjevati. Ločiti torej moramo med starejšimi – meja 55+ in starimi – meja 80+. Žal so v teh digitalnih časih največ pomoči potrebni 80+, ki so prisiljeni v nove oblike informiranja brez fundamentalnega znanja o njem.

Ne vem sicer kdo sistematično priučuje stare ljudi o digitalni tehniki pa tudi ne poznam metod poučevanja, ki jih uporablja, vsaj opazila nisem, da bi bile kje objavljene. So pa bistvenega pomena prav metode poučevanja te populacije, ki bi morale biti zelo humane, povezane z dobro voljo in zanimivimi igricami, enostavni, polni prijaznih pojasnil zlasti v novostih in prvih korakih. Seveda bi bilo res koristno, če se računalniške naprave prilagajajo starim s dobro vidnimi črkami, ikonami, glasovnimi ukazi in podobnimi prilagoditvami. Učiti se jih mora počasi, da doumejo kako naprave delujejo, da spoznajo sistemske rešitve, se ne bojijo eksperimentirati in znajo popravljati svoje napake. Žal pa jim je obvezno predočiti, da na primer pokojnine ne bodo mogli dvigniti, če ne bodo v svojem računalniku predhodno preverili stanje svojega računa in ugotovili, da imajo kritje. Ali pa, da pri svojem zdravniku lahko dobijo recept tudi po e-pošti in jim ni potrebno čakati v čakalnici. Stari ljudje morajo vedeti, da se temu znanju ne morejo odpovedati ker sicer ne bodo mogli koristiti storitev javnega značaja. Treba se je izogibati učenju postopkov na pamet in ali tolmačenjem, kaj vse zmore računalnik, pameten telefon, tablica in drugo.

Že več kot pol stoletja se ukvarjam z računalniki in njihovimi novejšimi izpopolnitvami vse do super računalnikov po naših fakultetah, šolskih tablicah, ki so izpodrinile zvezke v šolah pa do čudežev procesne tehnike, ki se kopičijo po gospodarskih družbah in velikih infrastrukturnih objektih. Dolgo sem se navduševala nad dosežni, zadnja leta po že ugotavljam, da imamo opraviti z dejavnostjo, ki bo neobvladljiva v prihodnosti, če jo družba ne bo omejila s predpisi. Že so se pokazale nekatere slabosti, ki jih bomo težko popravili, med njimi na primer opuščanje branja knjig kar omejuje besedni zaklad prebivalstva in dolgoročno negativno vpliva na oženje razumevanja narave, ljudi, odnosov in drugih med ljudmi uveljavljenih vrednot. Poglejte samo kako se razviti svet bogati s pomočjo digitalizacije tudi pri nas in kako zagrizeno se bori, da dobičke ohranja le za svoje koristi. Da kapital pride do posebnih zemelj, ki jih potrebuje za nove digitalne posege v materialni in družbeni položaj ljudi, je pripravljen uničevati naravo in ta se že brani. Stari bomo odšli, naši potomci pa se mnogim digitalnim pastem ne bodo mogli izogibati v nedogled. Kje bodo pridobili razum za presojo, v strojih zagotovo ne bi rekla, toda Uršula v EU meni drugače in lokalne elite tudi, vpijoči glas v puščavi je zdaj še odveč!

Kako boste pri vas doma poskrbeli za digitalno poslovanje?

Pospravljanje računalnika, 16. oktober 2023

Tisti, ki nismo računalničarji uporabljamo svoj laptop za vse vrste opravil od najbolj dragocenih rodbinskih dokumentov in dogodkov, skrivnostne šifre trgovcev, bank, medijev, preverjanje kuharskih zamisli, pisanje knjig, beleženja sprememb v premoženju, prihodkih, odhodkih, rojstnih dnevih, tračih in tako naprej, naštevala bi lahko v nedogled in prej bi popisala tisto kar ni v računalniku kot tisto kar se je tam udomačilo. Zaradi petdeset letnega nalaganja v to prijazno skrinjico je v njej vse od bab'ce do štrika. Seveda urediš direktorije, datoteke, kazala in podobne zadeve za lažje in hitrejše dostope, toda mnogokrat zmanjka časa prav pri arhiviranju in se pozneje ne da popravljati ali pa nimaš volje, da bi stanje v računalniku uresničil kot je treba. In tako nastaja nered, ki te moti kot gospodinjo, kot delavko, kot človeka, vsega imaš dovolj in kupil ter notranjost uredil bi kar novega. Včeraj sem imela na obisku računalniškega mojstra, delal sva kot črna živina in z veliko potrpežljivosti dopovedala novem računalniku kakšno mesto mu pripada v našem domu.

Računalniških programov ni bilo potrebno spreminjati, imam standardne in te tekoče dograjuje avtor sam tako, da niti ne vem, katere dopolnitve me čakajo. Čisto nova je bila le programska oprema za Chat GPT, brisala pa nekaj starih programskih rešite. Tiste vstope skozi več vrat kot je hiter dostop, oblački in podobno niti ne potrebujem a je mojster menil, da jih lahko zbrišem kadar koli zato so ostali pri življenju.

Mojemu direktoriju je ime Mama in mi ga je zasnoval sin ko je opravljal obvezno prakso kot dijak gradbene šole. Razdeljen je na 15 direktorijev, ki jih dnevno polnim s pošto, položnicami, arhivskimi dokumenti, teksti, vsem kar počnem sama, kar v hišo pošljejo drugi in kar moram iz hiše pošiljati sama. Če pišem svoje tekste, moram brskati po različnih brskalnikih, da preverim navedbe zato imam včasih naenkrat odprtih več portalov, tudi motim se in seveda, po ugotovitvi o zmoti tudi popravljam. Nekaj svojih potreb rešuje z mojimi pod direktoriji in file tudi družina sina, zato pa imam njihovo pomoč v primeru, če piknem nepravo ikono in podrem kakšen sistem. Iz strahu, da bi kaj zgubila dokazila in razpoložljive možnosti, si nekajkrat na leto prenesem vse kar je v računalniku na rezervni disk brez. Ko prenašam in razpošiljam datoteke moram vključevati ključke, dodajati e pošti priloge, skenirati dokumente in pač uporabljati tisto orodje, ki ga prejemnik razume zato tudi veliko tiskam s printerjem.

Problem pri tem pripomočku je dejansko v nenehnem odlaganju nepotrebnega in dodajanju živih podatkov. Nemalo skrbi nastaja z arhivom. Najprej smo uporabljali magnetne trakove, jih zamenjali za diskete te pa za CD. Za prenos fotografij smo nekaj časa potrebovali specialni kabel, danes pa moramo povezovati pametni telefon z računalnikom. Redno se mora izpopolnjevati imenik oseb, s katerimi komuniciramo po e-pošti kar ni preprosto saj je vsak dan kakšna nova povezava, ljudje mojih let odhajajo in veliko je tudi sprememb naslovov.

Vse skupaj postaja zelo kaotično, obvladovanje pa težko izvedljivo. Tako se dogaja, da odkrivam stvari katere sem imela za zgubljene, pa zopet iščem simbole za nove file in tako se moram kar naprej učiti. Če ima kdo dober nasvet za urejeno računalniško bazo podatkov naj nam ga razkrije, hvaležni mu bomo.

Kakšni so pa vaši napori z računalnikom?

Univerza za prihodnost, 15.oktober 2023

Študij na naših oziroma evropskih univerzah se zopet spreminja in prilagodil naj bi se Mehanizmu za okrevanje in odpornost Evrope kot prispevek k blaženju negativnih gospodarskih in socialnih učinkov epidemije covid-19 ter priprave države na izzive, ki jih predstavljata zeleni in digitalni prehod. Slovenija je iz tega mehanizma pridobila 5,7 milijonov EUR od tega 1,2 milijarde nepovratno.

Vlada je sprejela načrt razvojnih področji v katere bo investirala te strašne milijarde, te pa so zeleni prehod (energija, prenova stavb, okolje, trajnostna mobilnost in krožno gospodarstvo), digitalna preobrazba ( gospodarstvo, javni sektor in javna uprava), pametna, trajnostna in vključujoča rast (raziskave, produktivnost, trg dela, turizem, kulturna dediščina, krepite kompetenc in učinkovite javne institucije), zdravstvo in socialna varnost, dolgotrajna oskrba in stanovanjska politika.

Kdo vse bo udeležen pri delitvi pogače omenjenih milijard in kaj bo za to moral narediti, nisem zasledila, zasledila pa sem, da je naša Fakulteta za informacijske študije bila pozvana, da predloži vlogo in da je bila pri tem uspešna med tem ko tudi pozvana Visoka šola za upravljanje podeželja Grm ni bila uspešna. Seveda sem pozabila zapreti usta, saj je šola Grm naš lokalni uspeh že od nekdaj in se samo še krepi.

Prejemniki sredstev so torej izbrani, med njimi javne univerze in visokošolski zavodi. Njihova naloga so pilotni projekti za zelen, odporen, trajnosten in digitalen nov kurikulum, novi predmeti, ki jih ne utemeljuje pristojna stroka temveč dejstvo, da bo visokošolski zavod zanje prejel dodatna sredstva. Pristojni strokovnjaki jemljejo to kot degradacijo stroke ker ni v skladu s temeljnimi načeli kurikuluma saj vsebino poučevanja ni možno podrejati samo tržnim interesom. Posledice takega odločanja so dolgoročno neuporabne, zmanjšujejo kakovost izobraževanja in ustvarjajo nezaupanje v diplomantovo sposobnost opravljanja poklica.

Pristojnim za določanje učnega programa ne gre oporekati vendar njihovo odločanje mora bili v skladu z razvojem stroke in družbe kot celote. Kako naj sicer uveljavljamo ukrepe, ki so potrebni, ds se družba in njeno blagostanje izboljšuje, da zagotovimo ohranjanje narave, da smo zdravi, siti in živi. Življenje se vsak dan spreminja, nekatere potrebe ugašajo, druge se rojevajo. Univerza mora ponujati znanja, ki so za obvladovanje sedanje in bodoče problematike potrebne, kje naj sicer dobimo potrebno vedenje?

V svoji delovni dobi sem bila mentorica številnim diplomantom, ki so prihajali v tovarno in pozneje v strokovno institucijo države. Ob njih sem spoznavala izbor predmetov in kakovost poučevanja, zato sem vedela kaj so pogrešali diplomanti in kaj smo pogrešali delodajalci. Pričakovali smo razgledane mlade svetovljane, vsem diplomantom pa je manjkal vpogled v razvoj in delovanje države. Razvojnih trendov niso poznali v poklicu, ki so ga z diplomo pridobili, torej jim ni sledil njihov univerzitetni profesor. Organiziranost upravljanja države ali tovarne je bila zanje nezanimiva politika in niso razumeli, kako se njihovo delo vključuje v skupna prizadevanja. Res pa je, da so se hitreje prilagajali dobrim praksam. Učni programi morajo biti dolgoročno naravnani v spodbujanje novih znanj in spoznanj, ki bi lahko pripomogla k uspešnejšemu reševanje vseh vrst kriz na svetu in v blagostanju narodov.

Kako se pa vi zamišljate univerzitetni študij?

Digitalizacija v kmetijstvu, 14. oktober 2023

Ne spominjam se, da bi bili kmetje kdaj zadovoljni ali vsaj ne nezaupljivi in da bi bil zadovoljivo urejen njihov družbeni in socialni položaj. Po vojni je vse iz kmetij odhajalo v tovarne, mehanizacije ni bilo, grozil je strah za podržavljanje zemljišč, kar so pridelali so morali deliti s tistimi, ki so hodili v službo, hrana se ni uvažala. Dejavnost je proučeval tudi ideolog socializma in ocenil, da bi morali zaradi prihajajoče mehanizacije organizirati kmetijstvo v kmetijske zadruge, ki bi kmete povezovale z nakupom in prodajo. Kritik je bilo ogromno, uzakonilo se je nekaj od predlaganega, toda dejansko je ostalo kmetovanje na malih kmetijah v privatni lasti. Socialni položaj kmetov se je nekoliko izboljšal, ko se je njihovo pokojninsko in zdravstveno zavarovanje združilo z delavskim. V vseh neštetih razpravah o tem, kakšen delež samooskrbe lahko zagotovijo kmetje in na kakšen delež pridelka za predelavo v industrije je možno pričakovati od njih, je več ali manj ostajalo v besedah. Približno tako stanje smo zapustili potomcem, ki ga žal, tudi oni samo podaljšujejo.

Se pa čudim, da vsa sedemdeset letna vlaganja v kmetijsko znanost, izobraževanje in aplikacije presežkov iz tujine, nimajo večjih učinkov v slovenskem kmetijstvu in posledično v prehrani. Zasledila sem že oblikovan profil agrarni ekonomist, preberem vse na kar opozarja Uroš Macerl, da ne omenjam navedb Antona Komata, ki je kot praktik poznan povsod. Da bi bila kmetijska dejavnost kdaj prioriteta v vladnih načrtih ali proračunu mi iz javnih podatkov ni znano, čeprav je bil minister tudi pedagog iz našega izobraževalnega zavoda, zavoda, ki uživa v kmetijstvu velik ugled.

Je pa vedno več poročil o uspehih mladih kmetovalcev, prav za prav podjetnikov, ki poleg zelenjave ali sira nudijo še izdelke ali storitve iz dopolnilne dejavnosti. Tržijo naravno in kulturno dediščino, oživljajo nematerialno dediščino, prirejajo razstave, zalagajo birte, opuščajo kar na trgu ne gre in uvajajo novo. Iznajdljivost nima meja še posebno ne v vinogradništvu. V nasprotju s temi »kmeti« pa je marsikateri mladi kmet postal že pravi biznismen z letno rejo po 3000 prašičev, s specialnimi kmetijskimi pridelki ali kot pridelovalec pridelkov za industrijsko predelavo. Občudujem njihov pogum pri sprejemanju tveganj in privoščim jim tisti »nobel avtomobil«.

Tako kot vsi ustvarjalci tudi kmetovalci kar uspešno iščejo svoj prostor pod soncem in kar se da primeren zaslužek. Kaj jih je torej pognalo na cesto pred Državni zbor? Po transparentih sodeč zmanjševanje kmetijskih površin, premajhno zanimanje države za samopreskrbo, želene naložbe v kmetijstvo? Kot pravi Macerl država nima opredeljene strategije za kmetijstvo in določenih dolgoročnih ciljev. Kakšno reakcijo je realno pričakovati od pristojnega ministrstva?

Ob vsem tem se sliši nekoliko čudno, da se bo slovensko kmetijstvo vključilo v programe digitalizacije za katere EU namenja sredstva Sloveniji. »Umetna inteligenca naj bi namesto kmeta pregledovala polja, na podlagi vremenskih napovedi ukrepala, z droni škropila in gnojila točno tiste rastline, ki to potrebujejo, namakanje pa bi določala po individualnih potrebah. Identificirala bi vsako žival, ji nenehno merila temperaturo, sledila njenemu gibanju, tehtala pojedeno hrano in popito tekočino, takoj obveščala, če bi zaznala bolezni«(zazdravje.net 10- 11/23). Kot je videti pa naši kmetovalci že pripravljajo upor proti digitalizaciji ker v njej kot mali kmetje ne vidijo drugega kot okrepljen nadzor.

Ste tudi vi proti digitalizaciji svoje kmetijske dejavnosti?

Koliko nas mora še umreti? 13. oktober 2023

Nova vojna v naši bližini, teror, posiljevanje, pobijanje otrok na eni strani in veliki minister ZDA, NATO, Iran, Kitajska v vsem svojem sijaju na televiziji kot barantači z orožjem. Kaj smo storili narobe, da v 21. stoletju doživljamo ta masaker, gledamo to razčlovečenje in kot sami gluhi in slepi še čepimo doma ter rešujemo probleme Peteršiljčkove mame. Ustvarjamo neučinkoviti svet, pooblastila dajemo ljudem, ki jih niso sposobni udejanjati, trgovci nimajo več omejitev, duhovna rast zgublja podkast, napaja se iz pametnih telefonov in digitalnih pripomočkov brez možnosti presoje o posledicah svojih dejanj. Sijajno mesto Jeruzalem, mesto najzgodnejših spominov vsega človeštva, si lasti peščica ljudi, ki se kiti s sposobnostjo ubijanja in uničevanja. Kot da gledam Ukrajino in se zaskrbljeno oziram v Zahodni Balkan, v Libanon.

Saj že od nekdaj vem, da so ozemlja Palestincev vabljiva, da ne rečem potrebna Izraelcem. Bi bilo temu strašnemu Hamasu in vsemogočnemu Netanjahu tako izpod časti, da bi skupaj pripravila dokončni sporazum delitve Palestinskega ozemlja med obe državi in poskrbeti za njegovo varno uveljavitev. Ja, kaj sta pa dosegla do sedaj s temi večnimi napadi drug na drugega? Kje so učinki vajinih odločitev, da ljudstvu, ki mu vladata, zagotovita normalne pogoje za življenje in delo. Kaj je to tako težko razumeti, narediti, se sporazumevati in ne pobijati. Kaj pa so enim ali drugim naredili otroci, da ste jih pomorili, jim ne omogočate šolanje. Kaj vam je hudega naredila kulturna dediščina, da jo razgrajujete in predvsem, kaj je dobrega za vaše ljudstvo k vam prišlo od Američanov ali Kitajcev? Prisluhnita svojem ljudem, ki ste jih že prisilili, da so zapustili svojo domovino in se sedaj potepajo kot begunci po svetu. Je vam to v čast ali pa ste se že zamerili tako, da morate zlesti v mišje luknje. Trume svetovnih popotnikov v vaše kraje vam iz Masade, Jerihe, Kafernauma in drugod sporoča, da ste njihovi želeni prijatelji, še bistveno več jih bo prihajalo, če bodo vaši kraji zanje varni, obogateli boste bolj in hitreje kot da čakate na ameriško miloščino. Vsaka vojna je umazana je menil naš pomembni poveljnik Ambrožič, tudi vaša, zato naj bodo vaše odločitve modre in v korist vašemu ljudstvu.

Pred svojim ljudstvom in pred ljudstvi Palestine in Izraela, ne pa pred Hamasom in Netanjahu, povejte nosilci oblasti v ZDA, v kakšnem interesu spodbujate vojno na Bližjem vzhodu, kaj hočete doseči v Ukrajini in zakaj problematizirate potencialne nevarnosti vojnih spopadov po svetu. Zakaj raje ne izboljšujete blaginjo svojih narodov v svoji veliki državi, ki je »šibkega zdravja« tako zaradi zadolženosti kot zaradi hiperprodukcije orožja, še posebno pa zaradi migracij. Vaše orožje je utrnilo nepredstavljivo število nič krivih ljudi, otrok, starcev in poslalo v begunstvo mlado in staro iz vseh koncev sveta. Ni vas možno razumeti, da lepo polikani, s kravato, oblečeni po najnovejši modi, nenehno trosite s svojim orožjem smrt pretežno nad golimi, bosimi in lačnimi ljudmi povsod po svetu. Je to dostojanstvo, čast, potreba, kaj boljšega? Ne, temu starodavni Evropejci rečemo napuh, ki je tako nevaren, da se ga, po Bibliji, preganjamo že od stvarjenja sveta in srčno upam, da ga od vas ne bodo povzeli vaši potomci.

Vsi si želimo na svetu dobre medsebojne odnose, pomoči, potrpljenja in blaginje. Snovalci pobijanja otrok, revnih in nemočnih, razmišljati tako kot razmišljajo vaši narodi. Pred nedavnim so v ZDA postavili vprašanja (1) za kaj je bil porabljen denar podarjen Ukrajini in (2) kakšen načrt ima Ukrajina, da bo dosegla zmago? Enaka vprašanja boste slej ko prej prejemali od povsod, kjer bo vaše orožje morilo otroke in nemočne. Čakali bomo na vaš moder odgovor seveda brez rožljanja z orožjem!

Se tudi vi zgrozite ob novi vojni kjerkoli po svetu?

Mesec varčevanja, 12. oktober 2023

V EU smo poznani kot varčni narod saj na vsakih 100 privarčujemo kar nekaj čez 18 EUR. Prihranke namenjamo stanovanjski problematiki, varni starosti in raznim oblikam zavarovanja, se pa povečujejo tudi nakupi delnic, vložki v donosnih skladih in nakupi državnih obveznic. Teh treh zadnjih bi bilo še več, če ne bi naši organi odločanja odobrili bajne zaslužke vsem, ki se ukvarjajo s trgovalnimi računi.

V preteklosti smo varčevalci mnogo bolj zaupali bankam, ker so z našimi prihranki pametno trgovale in plemenitile tudi hranilne vloge. Zakaj so to dobro prakso opustile in nekajkrat celo ogrozile varnost hranilnih vlog, nam ni bilo nikoli pojasnjeno ne iz strani Banke Slovenije, ne od poslovnih bank in ne od demokratično izvoljenih vlad Republike Slovenije. Zdaj je pravzaprav vseeno saj svojih bank več nimamo, sedanji lastniki bank kujejo tako visoke dobičke, da jih morajo pristojni organi dodatno obdavčiti.

V tej novi ureditvi gospodarjenja s prihranki je presoja kam jih nalagati, dejansko v glavah varčevalcev in raznih svetovalnih podjetnikov. Priporočila tujih bank pri nas kot so na primer Oskarjeva, smatrajo za enostavno in učinkovito varčevanje redno beleženje izdatkov, v začetku leta predvideti večje izdatke, ki se ponavljajo, izdatke primerjati s prihodki, postavljati cilje varčevanja, varčevanje tudi manjših zneskov, razporeditev denarja za različne varčevalne namene ob prejemu plače, redno varčevanje in spremljanje ciljev, finančno izobražujte svoje otroke! Kljub temu, da je varčevanje v denarju visoko in v porastu pa od poslovnih bank v naši državi ni spodbud, ki bi bile v korist tudi varčevalcem in ciljem, ki jim je bilo skupno varčevanje namenjeno kot na primer manjše zadolževanje v tujini, naložbe v infrastrukturo in podobno. V tej situaciji nekoliko ironično izpadajo nagrade, ki jih nekatere banke dobivajo zato, ker »našo uspešnost gradimo na zaupanju, ki ga stranke čutijo do nas, na izjemnih finančnih rezultatih in preudarnemu sprejemanju pravih odločitev.«

Predvidevam, da je osnovni razlog za zbiranje podpisov za vpis pravice uporabe gotovine v ustavo prav v do sedaj navedeni problematiki, saj je cilj iniciatorjev preprečiti »digitalno suženjstvo«, zagotoviti »monetarno suverenost« kot element državnosti ter zagotavljanje anonimnih nakupov in donacij. V ustavi naj se zapiše, da je v Sloveniji gotovina zakonito plačilno sredstvo. Pobudniki tudi menijo da bi tako morale ravnati vse države, da preprečimo nastanek ene svetovne vlade, ene centralne banke z eno digitalno valuto ter popolni vladni prevzem celotnega bančnega sistema.

Je ta problematika bolna fantazija ali realna skrb za zaščito donosnega varčevanja? Ima digitalizacija humane, blaginji vsem ljudem naklonjene cilje s plemeniti cilji? Po polstoletnem sodelovanju v digitalizaciji postajam zaskrbljena tako z digitalnim poslovanjem z gotovino, še posebno pa s sledenjem naših nakupov in donacij. Upravljanje z denarjem sem spoznavala petnajst let, danes mi vse nakazuje, da bo moral moj pametni telefon delovati bolj v korist zbirateljem informacij in upravljalcem z denarjem, kot meni.

Dobro bi bilo poznati spoznanja Ministrstva za digitalno preobrazbo Republike Slovenije, predvsem pa cilje, ki jih načrtujejo in se nanašajo na zaščito vseh vrst premoženja ter varnosti državljank in državljanov Slovenije.

Kaj pa vi pričakujete od digitalizacije?

Evropska širitev, 11. oktober 2023

Kot maturanta sem nekje slišala, da nastaja Evropska gospodarska skupnost. Moja takratna država nad tem ni bila navdušena, celo ostro je kritizirala ne pooblaščence ljudstva, da hočejo svoje prihodke obogatiti na račun tistih, ki jih ustvarjajo. Mama me je malo pozneje opozorila, da ni dobro kaj preveč brskati po informacijah o EGS ker za nas itak ni dosegljiva, smo bolj revna država, v EGS pa so vključeni bogatejši.

Naša država si je izjemno prizadevala, da bi se uvoz pokrival z izvozom, kateri naj bi tudi zagotavljal dovolj deviz za skupne potrebe. V teh prizadevanjih so komercialisti delovnih organizacij potovali po Evropi že koncem petdesetih let preteklega stoletja in prinašali informacije o širitvi gospodarskih združb. V našem podjetju smo nenehno krepili odnose z zapadnoevropskimi proizvajalci in iskali možnosti za vezane posle kot so na primer bila izvozno interesantna zdravilna zelišča, izdelki bazične proizvodnje in podobne dobrine. V trgovanju se preprosto ni dalo izogniti vedno močnejšemu sodelovanju z zapadnoevropskimi državami in regulativo, ki so jo te države sprejemale. Minila so sicer desetletja predno je Gospodarska zbornica Slovenije poskrbela za objavo te regulative v slovenščini in spodbudila zagotovitev infrastrukture, potrebne v vsakodnevnem trgovanju. Uveljavljeni so že bili vsi nastavki tudi za politično sodelovanje držav, ki so se pri nas uresničili z osamosvojitvijo.

Ljudje smo ves povojni čas zaupali v uspešno sodelovanje z zahodno evropskimi državami in dejstvo je, da so nas ti narodi dobro sprejemali, res pa je, da so imeli za nas drugačne, slabše pogoje trgovanja, kar smo razumeli kot posledica nesodelovanja držav. V času zaostajanja zaposlovanja v naši državi in tržne rasti pri njih, je bilo organizirano zaposlovanja naših državljanov v zahodnem svetu, zlasti v Nemčiji. Vztrajno so se izboljševali medsebojni odnosi in ko smo se osamosvojili je nastajala celo evforija o tem, da nas bo razvita Evropa sprejela v svoje varno okolje. Vprašanje menjave tolarjev v EUR je bilo rešeno mimogrede in to je res nekaj dobrega, ker nas je obvarovalo pred pogoltnostjo vseh vrst elit.

Evropska unija je danes kar dobro organizirana in zaupajo v njeno moč skoraj vsi narodi tega ozemlja. Sprejela je vrsto ukrepov, ki so pripomogli k rasti blaginje, med drugimi skupno investicijsko politiko, vladavino prava, enotnost visokošolskega izobraževanja, standardizacijo in številne druge ukrepe. S tem pa ne trdim, da je vse v redu, vsaj tisto na kar vplivajo parlamentarne stranke Evrope kot na primer nesposobnost zagotoviti mir na svojem ozemlju, je izpod kritike. Toda ostaja dejstvo, da večina evropskih narodov hoče živeti v simbiozi v Evropski uniji, si zato prizadeva pogojem EU prilagoditi svoje ambicije in sprejema skupne rizike. V tem kontekstu EU že razmišlja o svoji bodoči organiziranosti in oblikah sodelovanja njenih članic v 21. stoletju*. Povabilo za integracijo velja za vse države razen tistih z vojaškimi in ozemeljskimi konflikti. Države, ki že imajo EUR tvorijo jedro EU okoli katerega so zbrane sedanje in bodoče države članice vezane na iste politične cilje in vrednote ter tvorijo skupno z jedrom Evropsko unijo. Sledijo pridružene članice, osredotočene na enotni trg, brez vezanosti na cilj vse tesnejše unije, ki skupno oblikujejo Mejo vladavine prava. V Evropsko politično skupnost pa je pričakovati države brez integracije, osredotočene na enotni trg, na geopolitično zbliževanje in strukturiranje z dvostranskimi sporazumi z EU. Ni pojasnjeno zakaj povabilo ni prejela Belorusija in Rusija.

Delo, 22.9.2023.

Poznate svojo širšo domovino Evropsko unijo?

Branje na višji ravni, 10. oktober 2023

Kurator programa slovenskega gostovanja na frankfurtskem knjižnem sejmu dr. Miha Kovač nam sporoča, da je Slovenija izpostavila poezijo in filozofijo kot zvrsti, ki zahtevata branje na višji ravni. Odlično, spoštovani kurator, to je nedvoumno vaš osebni prispevek k ugledu naše literarno poetične ustvarjalnosti in dediščine.

Raziskovalci branja in založništva iz štirih svetovnih univerz so pripravili povzetek številnih študij in raziskav, ki dokazujejo zakaj moramo tudi v digitalni dobi ohraniti sposobnost branja daljših in kompleksnejših knjižnih besedil. Samo z njihovim poznavanjem lahko razumemo kompleksne probleme in rešujemo kompleksne težave. Zbrane rezultate raziskav so štirje raziskovalci strnili v Ljubljanski manifest in ga bodo predstavili na knjižnem sejmu Frankfurta kot zvrsti, ki jih Slovenija kot častna gostja letošnjega sejma sporoča javnosti. Manifest je pomemben dokument časa in so ga podprli znanstveniki, založniki, PEN, mladinska združenja, promotorji branja, knjižničarji ter ministrstva za kulturo Nemčije in Slovenije.

Zakaj ga tako množično podpirajo stroke, ki danes oblikujejo kulturno javno mnenje. Doktorju so do podrobnosti in fines poznane danes razpoložljive digitalne naprave, njihove sposobnosti nenehno uporablja in obrazloži, da so v pametni telefon zlezle tudi knjige. Doktor ve, da je pametni telefon preuredil razmerja moči na medijskem področju in da naš odnos do branja spreminja v hitro preletavanje informacij kar pa je za razumevanje sporočil v knjigah vezano na osredotočenost na branje in globlji pa tudi širši besedni zaklad bralca. Zamisliti se moramo nad njegovim sporočilom, »da orodja, kot so pametni telefon in umetna inteligenca krepijo to kar imamo v glavi - tisto , kar nam omogoča, da znamo kritično in analitično misliti, pa pride v glave predvsem s knjižnim branjem zahtevnejših vsebin«.

Spoznanja, ki jih Slovenija kot častna gostja knjižnega sejma pošilja v svet, me navdušujejo, ker zahtevajo razmislek posameznika in družbe, nakazujejo prihodnost in blažijo bolečino trpečih duš. Ljubljanski manifest je zazrt v prihodnost in preroško navaja, da »z uporabo zaslonskih medijev in umetne inteligence bodo neumne osebe počele še več neumnosti, med tem ko lahko inteligentne osebe s knjižnim umom z njihovo pomočjo ustvarijo ogromno novih in neverjetnih reči«.

Poleg opredelitve odnosa med zaslonskimi mediji ter umetno inteligenco in knjigami mi je v čast, da se s filozofijo sodobnosti umeščamo na zemljevid sveta najresnejših človeških spoznanj. Smo narod bralcev zahtevnih vsebin, ki želi s pomočjo knjig spoznati vse narode sveta, se z njimi družiti in skupno ustvarjati boljši svet. Lepšega in koristnejšega sporočila ne bi mogli poslati ljudem na zemlji. Zapisali smo ga tudi v Rastočo knjigo sveta, ki smo jo postavi in jo negujemo v Severnem parku naše prestolnice. Naša filozofija nista samo Žižek in Dolar, je množičnejša, vsakdanja in praktična, vedno usmerjena v iskanje boljšega za vse.

Najlepše v sporočilu Slovenije pa je opominjanje na pomen poezije za zagotavljanje ravnovesja med tankočutno, včasih pa tudi grobo filozofijo in poetičnostjo naroda, ki se izraža v njegovi poeziji in jo je zapisal poet France »Iz srca svoje so kali pognale mokrócveteče rož'ce poezíje.«.

Se strinjate s sporočilom?

V službi javnosti, 9. oktober 2023

Kar dvakrat sem morala prebrati intervju z odgovorno urednico informativnega programa TV Slovenija, da sem doumela kako nastaja informativni program, kdo je pri tem nepogrešljiv, kdo ga mora voditi in kako razume svojo odgovornost novinarka Polona Fijavž. Naj najprej naglasim, da že dolgo nisem prebrala tako mojstrskega intervjuja in predstavitev tako odlične osebe kot je Fijavževa. Prava poslastica za ljudi mojega kova.

Polona Fijavž dobro poznamo po njenem poročanju iz tujine predvsem iz Nemčije in iz drugih držav v tej regiji. Na sceni je bila tudi zadnje dve leti, ko je na TV prevladovalo njenim načelom nasprotno prepričanje o katerem danes ugotavlja, da je zapustilo hudo zapuščeno TV hišo tako v pomanjkanju sredstev kot v vsebini delovanja posameznih oddaj predvsem pa neustrezno delo zaposlenih v informativnem programu, ki ga javnost ni sprejemala.

Svoje poslanstvo vidi Fijavževa v strokovno profesionalnem delu novinarjev TV, ki mora biti opravljeno v skladu z novinarskimi standardi, neoporečno in v imenu javnosti. Javnost se odziva na ukrepe elit, te odzive morajo novinarji prepoznavati in jih objavljati v informativnem programu javne TV. Novinarji imajo vso pravico do svojega osebnega ideološkega prepričanja vendar v poročanju morajo zagotoviti objektivnost, ki jo nakazuje javnost ne pa politična stranka. V njihovih poročilih mora biti sporočilo javnosti osvetljeno iz vseh strani in po možnostih opremljeno z dokazili. Trdno je prepričana, da javnost potrebuje poglobljene in kritične oddaje ko na primer Studio Citi ali Politično in podobne. Prizadeva si, da bodo dobre oddaje ponovno na sporedu ali pa se bodo v ta namen prenovile sedanje oddaje kot je na primer Arena – pogled naprej.

Nova, trenutno še v. d. urednica Fijavževa, ne skriva svojih strokovnih ambicij in nedvoumno tudi pove, kdo od dosedanjih sodelavcev informativnega programa TV ni več željen zaradi nestrokovnosti ali neizpolnjevanja standardov novinarskega dela. Očitke političnih strank sprejema z razumevanjem, da politika želi biti pred javnostjo čim lepša, uspešnejša kar pa javno mnenje ne sprejema, prav tako kot ne sprejema zlorabo ljudi v strankarske namene. O tem nasprotju mnenj morajo novinarji poročati in se zavedati, da so v službi javnosti. Po njenem mnenju to velja tudi v primeru zahtev po uravnovešenem poročanju, ki ga novinarska stroka ne sprejema. »Kot novinar moraš neko temo, zgodbo postaviti v kontekst, jo osvetliti z različnih zornih kotov, a ne tako, da se po odgovor odpravljaš k tej ali oni politiki« poudari intervjuvanka in ni razloga, da ji ne bi pritrdili.

Fijavževa se v intervjuju zgraža tudi nad sedanjim stanjem slovenskih sporočil na spletu in ga ocenjuje kot neprimerljivega s tujino v kateri je kot novinarka poročevalka delovala desetletje. Možno jo je razumeti, da je izpod kritike, škodljiv in nevreden pozornosti informativnega programa TV Slovenija. Ni edina, ki je v to prepričana in ni dvoma, da jo bo javnost v tem masovno podpirala. Pričakovati pa je tudi, da se bo neprimerna publiciteta na omrežjih skrčila, če ji bo posvečena vedno manjša pozornost.

»A kakovosten javni medij je osnovna sestavina demokracije, naša dolžnost je da ga ohranimo« zaključuje intervjuvanka. Hvala v imenu javnosti za dober program, uresničujte ga!

Kakšno informativno oddajo pa vi poslušate in gledate?

Sodobna knjižnica, 8. oktober 2023

V posebno zadovoljstvo mi je, da smo bralci dobili tako razvito in hvalevredno mrežo izobraževalne institucije kot so sodobne knjižnice z Cobissom, Bilbosom, 24 urno možnostjo izposoje in digitalno knjižnico vred. Največjo vrednost vseh knjižnic pa je knjižni sklad in izbor dokumentarnega gradiva, da praktično ni gradiva, ki nam ne bi bilo dosegljivo brezplačno, ob vsakem času in povsod po Sloveniji., ne smem pozabiti na prostore, ki so skoraj za vse knjižnice posodobljeni in elektronsko opremljeni.

Naj takoj dodam, da je še veliko naselij, ki se intenzivno širijo kot spalna naselja knjižnic še nimajo in da vlaganja v knjižnice zato ni zaključeno, je pa dobro zastavljeno in ima potencial za širjenje. Da bi knjižnice uresničevale svoje poslanstvo pa bi morale razne stroke, posebno sociološke, urbanistične in arhitekturne skupaj z lokalno upravo zagotoviti v vseh stanovanjskih naseljih tudi družbene domove in knjižnice tako, kot brez opozorila načrtujejo trgovine, asfalt in drugo infrastrukturo.

V Mestno knjižnico Ljubljana sem se vpisala kot študentka in je bila locirana v stavbi zraven pravne fakultete. Pozneje sem nekajkrat obnovila članstvo, ker v mojem okolju ni bilo to kar sem potrebovala. Ta knjižnica ima zdaj 35 enot v okolju Ljubljane, še vedno jo obiskujem zdaj kot pomočnica vnukoma, da prideta pravočasno do knjig, ki jih potrebujeta za šolsko obravnavo. Kar v štirih knjižnicah sem članica in v vse štiri prav rada zahajam, ker vedno doživim kaj lepega. Prizadevam si tudi, da bi mestna knjižnica ustanovila enoto na Barju kjer hiše rastejo kot gobe po dežju, ljudje pa nimajo niti mesta, kjer bi se lahko sestali in se kaj pogovorili o svojih skupnih problemih. Knjižnica ima bogat program predstavite, bralnih skupin, pogovorov, predavanj, delavnic, nastopov, tekmovanj in podobnih dogodkov za otroke, razstave in napovedi., ki jih usklajuje vodja centra za koordinacijo storitev.

Imela sem to čast, da sem sodelovala kot članica sveta lokalne knjižnice pri načrtovanju njenih novih prostorov, ki so danes verjetno med najustreznejšimi za izposojevalce gradiva. Srečo imamo z osebjem, ki knjižnično dejavnost dopolnjuje z razstavami, predavanji, predstavitvami novosti in avtorjev kot tudi z stalnim dopolnjevanjem svojega poslanstva na knjižnico semen, izposojo vsega, domoznanstvom in še mnogim drugim, kar ljudje z veseljem obiskujemo in komentiramo.

Knjižnice so del našega življenja, če kaj ne vemo, želimo spoznati, izpopolniti svoje znanje ali se pripraviti za dobro opravljeno delo, se zatečemo k knjigam. Mnogo jih je in preberemo jih le delček iz bogate zaloge pa nas že to nauči bolje presojati dane razmere, se seznaniti z drugimi narodi in nam pomaga pri obisku pomembnih krajev sveta. Spodbuja nas tudi k ustvarjenju. Znani Novomeščan Marjan je rad povedal, da je v knjižnici odkril knjigo Propadle civilizacije, jo prebral in dobil idejo, da bi lahko raziskal Venete ter se prepričal ali smo Slovenci njihovi potomci ali Slovani, kot pravi uradna zgodovina, celo knjigo je o tem napisal. Mene je na primer prevzela izposoja semen. Izposodila sem si ajdo in pajčolan rožo in oboje kot darilo in nalogo posredovala moji dragi Amrak, ki živi v Kaliforniji. Čakam, da mi bo vrnila pridelek teh domačih rastlin in ga bom lahko vrnila knjižnici. Tudi mojo zadnjo knjigo o Barjanih je knjižnica predstavila javnosti, izpolnila pa sem tudi njihov vprašalnih o svojem delu za potrebe njihove bibliografije.

Brez knjižnic smo ob vir izpopolnjevanja svojega vse življenjskega učenja, brez knjig ne bi mogli vedeti, kako razmišljajo in živijo drugi narodi. Duhovno siromašni ljudje nimajo razvoja.

Si izposojate knjige v vaši Knjižnici?

»Očetje« zakaj tako? 6. oktober 2023

V mojo domovino se je iz Poljske, Teksasa in drugih krščanskih držav priplazila ženskam nenaklonjena miselnost, da so morilke vse tiste, ki se odločajo za splav. Stranka, ki se kiti z nazivom največja opozicijska, sklicuje zborovanja, »krasi« javni prostor z morilskimi simboli, organizira straže pred porodnišnicami, še malo, pa bodo prižgali prvo grmado na nekem pomembnem javnem prostoru v prestolnici, da bo ja cel svet prepoznal Slovenijo kot krščansko deželo. Z ustavo določena pravica žensk je za podpornike in izvajalce akcij proti splavu tista tarča, ki jo želijo diskreditirati in odpraviti.

Prepričana sem, da se ta trenutek vse državljanke Republike Slovenije sprašujejo, zakaj so vse opisane akcije usmerjene v ženske ne pa tudi v »očete«, saj nosečnica ne postaneš brez moškega. Tudi ustavna pravica državljank Slovenije ni bila ženskam poklonjena, izboriti so si jo morale zato, ker so vedno in samo izgubljale pri reševanju neželenega potomstva bodi si kot »grešnice« bodi si kot matere. Tisti, ki stojijo za današnjimi gibanji proti splavu so v veliki večini moški, ki jih kanonska zakonodaja omejuje z celibatom, tisti moški, ki pa so žensko potisnili v položaj »morilke« so se in se še vedno zavijajo v molk. Zakaj tako? Zakaj ne prevzamejo svoj del odgovornosti, da bi se otrok lahko rodil. In zakaj vsa ta množica moških tako neusmiljeno pritiska na izjemno manjšino žensk, ki nimajo možnosti za rojstvo svojega otroka in se zato zatečejo k splavu. Ne pišem o ekstremih, ki so povsod, pišem o vsakdanjih problemih ženskah in moških v naši družbi.

Se pa s tem problematika splava šele začne, odrazi pa se na otroku, ki ima samo mamo in ga v puritanski družbi kot je naša, zaznamuje za vse življenje. Ne bom pisala kako in zakaj, ker so o tem znana zgodovinska dejstva in bogata literarna dela. Zdravstvena problematika družin, uboštvo in revščina, razslojevanje družbe v Sloveniji in podobni problemi so kot voda na mlin tistim, ki ostajajo brez podmladka, ki bi spet radi razvili sirotišnice, dedovali premoženje družin, s svojim prepričanjem usmerjali državo. Tudi pri nas obstaja pozitivna opozicija znotraj pobudnikov akcij proti splavu, proti takemu žaljivemu poseganju v družbo in v korist sistematičnemu slabšanju odnosov med moškimi in ženskami. Naj bo ta opozicija čim uspešnejša, da bo vera ljudem v korist.

Imamo pa to srečo, da so naši potomci že našli rešitev za marsikateri problem svoje družine. Če je verjeti statistiki se že več kot polovico otrok rodi neporočenim staršem ne da bi bila potrebna kakršna koli posebna razprava o tem. Med njimi so tako pripadniki različnih ver kot različnih političnih strank. Ni zaznati, da bi se na tem področju dogajalo kaj neobičajnega.

Grobe, da ne rečem hudobne aktivnosti, kot jih uprizarjajo organizatorji zborovanj proti splavu, nam niso v čast, še manj v pomoč družinam in neželenim otrokom. Spoznavajte to problematiko in prisluhnite ljudem!

Kakšno pa je vaše mnenje o splavu?

Zgradbe večne lepote, 5. oktober 2023

Otroci imajo vedno bujno fantazijo, so radovedni in verjamejo pravljicam. Nisem bila nobena izjema in starejši so se me zapomnili po odprtih ustih ko sem jih poslušala pripovedovati o tem, kaj vse so videli in slišali na furmanskih poteh, prebrali v Slovenskih večernicah ali slišali pripovedovati popotnike. Še vedno ne vem, kako je moja stara mama vedela za Samarkand, Damasku, španske gradove, italijanske cerkve in mi o tem pripovedovala ob dolgih zimskih večerih. Minevala so leta, zasvojilo nas je delo, toda dopuste smo imeli izjemne, večinoma preživete na kateri od številnih svetovnih znamenitostih.

V času naših potovanj je bil Pariz želeno mesto, celo uglednejše in privlačnejše kot smo si ga doma zamišljali. Pariške palače, opera, cerkve, tržnice, pariške gospe, filmi, vse, res vse nas je navduševalo. Okoliše v katerih smo se gibali smo poznali po pesmih, slikarjih, igralcih, filozofih in muzejih. Ja, Louvre je bil prestiž, obiskali ta bogati muzej pa izjemen kulturni dogodek. Potem ko smo se navadili na podzemsko pariško železnico smo seveda drveli v Versailles, nepredstavljivi kompleks palač, kipov, parkov, vodometov, vsega najlepšega s spominom na Sončnega kralja vred.

Na vseh potovanjih smo se srečevali z ostanki antike in jo seveda že sredi 60 let ubrali v Grčijo. Patras, Kreta, Korint, Pirej in za poslastico Atene z Akropolo. Nepopisno je doživetje Partenona, posvečeni boginji Ateni, zaščitnici Aten, ki je Atencem podarila oljko. Neizmerno majhen se počutiš pred ogromnimi Propilejami iz 5. stoletja pr.n.št., ko občuduješ Karietide, tempelj boginje zmage in drugo zgodovinske artefakte graditelja Perikleja. Akropola je ključno mesto v zgodovini antične Grčije in je simbol grške kulture, umetnosti in civilizacije.

Čisto na drugem koncu Evrope pa smo se seznanili s pravljično Alhambro v Granadi, ki so jo zgradili španski Mavri. Obdaja jo nasad Generalife, v notranjosti so stene okrašene z islamskimi okraski, citati, arabeskami in alabastrom, stropi so stalaktitni, v prostorih so številni stebri, vodotoki in pisane keramične obloge. Osrednji dvor ima ogromno iz kamna izklesano skledo, ki jo podpirajo levi. Alhambra združuje mavrsko, kastiljsko in katoliško arhitekturo, kar ustvarja edinstveno in čarobno vzdušje.

Pred nedavnim nam je nastajanje teh arhitekturnih presežkov predstavila RTVSLO in dodala bogata zgodovinska dejstva o graditeljih, družbi v času gradenj in vzrokih za gradnjo tako izjemnih objektov. Z vsemi temi presežki so graditelji želeli dokazati svoj prestižni pomen v času vladanja tako v materialnem kot v duhovnem smislu. Ljudstvo kateremu so vladali, predvsem pa narodom in vladarjem s katerimi so se nenehno vojskovali, so z umetnostjo in obsegom zgradb dokazovali, da so sposobni vladati ter pričakovali, da jih bodo zato cenili, podpirali in poslušali njihove ukaze. Še posebno so se v tem smislu prizadevali francoski kralji, medtem ko je Periklej bolj užival v uresničevanju svojih osebnih želja in so mavrski vladarji z razkošno Alhambro skrivali svojo ozemeljsko majhnost. Kakor koli, danes so opisane zgradbe tako po reprezentativnosti kot po strokovnosti še vedno nadpovprečne veličine, vzor današnjim arhitektom, gradbincem, tistim, ki gradijo. So pa tudi spodbujevalci turističnega gospodarstva saj so najbolj obiskane turistične točke. Na Akropolo je, zdaj že sinova družina, čakala kar več ur.

Ste tudi vi obiskali te »zgradbe večne lepote«?

Dan varstva živali, 4. oktober 2023

Svetovni dan varstva živali se je razvil kot mednarodni dogodek, ki ga priznava več organizaciji za zaščito živali. Kot kaže splet poznamo na zemlji okrog 1,7 milijona živalskih vrst, vseh pa naj bi bilo veliko več kot 12 milijonov. Ocenjeno je, da v Sloveniji živi okrog 19.000 različnih živalskih vrst, kopenske živali so najbolj prepoznavne, naše jamske živali, pa se uvrščajo v sam svetovni vrh. Med nami rečeno pa se največ pozornosti namenja hišnim ljubljenčkom, zlasti muckam in kužkom.

Ljudje vedno ne poskrbijo za svoje živali in Veterinarska uprava vsako leto sankcionira okoli 1200 lastnikov živali zaradi neprimernega ravnanja z njimi. Že pred leti so pričeli akcijo Moja žival, moja odgovornost pod geslom "Od nekdaj sobivamo in od nekdaj se učimo, kako lahko izboljšamo sožitje z živalmi. To je neprekinjen postopek, ki ga moramo prenesti tudi na naše otroke." Dan ima za simbol oranžno pentljo.

Sodeč po prispevkih v medijih so dan varstva živali najlepše in najmnožičnejše praznovali po vrtcih in osnovnih šolah. Poleg risb in zapisov predvsem o živalih, ki otroci z njimi živijo doma, so po šolah organizirali zbiranje hrane in opreme zanje, obiskovali živali v zooloških vrtovih in zavetiščih, tudi nekaj protestov so omenili o ogroženosti in izumiranju živalskih vrst. Spodbujajo zavest, da zaščita živali ni samo pravilna skrb in human odnos do njih, temveč tudi previdnost pri kupovanju izdelkov. Opozarjajo nas naj se izogibamo krznu, nasploh vseh izdelkov iz živalske kože ali telesnih delov živali (usnjen pas, čevlji in torbica iz kačje kože, tigrova mast, kipec iz slonovega okla ali nosorogovega roga so le nekateri od številnih izdelkov) pa tudi deodorantov in parfumov, ki vsebujejo živalske sestavine.

V Sloveniji je uveljavljeno z zakonom predpisano ravnanje z živalmi, še pomembnejše pa je, da se izboljšuje kultura ravnanja z živalmi, torej vse navade, ki se z vzgojo prenašajo iz roda v rod. Nadvse pomembna je tudi sočutna misel mladih, kar dosegamo z učenjem odnosa do živali že v otroštvu, v okviru družine, vrtca, šole, znotraj lokalnih skupnosti in z lastnim zgledom. Vsak posameznik mora razumeti, kaj pomeni trpljenje živali in si prizadevati, da ga ne povzroča. Prav tako mora vsak od nas vedeti, kdaj je življenje živali dovolj dobro.

Spet pa ugotavljam velik razkorak med besedami in dejanji v prid živalskemu svetu. Ja, res imamo radi mucke in kužke, nudimo jim več kot je potrebno, meni se celo smilijo, ker jim ne moremo zagotoviti njihovega naravnega okolja in ker z njimi trgujemo. Toda že pri vsakodnevni nabavi gospodinjskih potrebščin, gledamo skladovnice mesa neštetih živali – teletina, mlada govedina, govedina, svinjina, divjačina, zajček, piščanci, ribe kakršne hočeš, tudi ličinke se že dobijo. Kaj pa doma, komarniki so že nenadomestljivi, ne prenašamo več, kar se plazi po vrtu, podstrehi ali leži v okenskih okvirih. Ko sem še potovala po svetu sem z veseljem sledila tudi divjadi, dokler mi z okoljem usklajen krokodil ni pokazal svoje zobe. Zgrozila sem se v Afriki, ko je otrok, očitno lačen, pojedel živega martinčka. Kdo bo v tem živalskem svetu postavil realne meje, družbene cilje in strategijo sobivanja človeka z živalmi in kako bo človek blažil izumiranje v celotnem živalskem svetu.

Zasledila sem poklic agrarni ekonomist in če se ne motim, nas bo znanje te stroke skupaj z vedenjem strok, ki se že ukvarjajo z živalmi, usmerjalo v racionalno realnost, ki bo krepila našo zavest o živalih kot terapevtih za ljudi.

Kako pa vi razmišljate ob dnevu varstva živali?

Obvoznice in mi, 3. Oktober 2023

Saj ne vem ali bi pisala o obvoznici ali pa je to spet nekaj v kar se mi državljani in volivci nimamo kaj vtikati. Ker pa sem nepoboljšljiva naivka, bom le povedala mnenje mojega okolja in mene same o tem kako je prav ljubljanska obvoznica tipičen primer za slovensko družbo, ki običajno nekaj govori, drugo pa stori.

Objavljeni rezultati ankete o obremenitvi obvoznice Ljubljane kažejo, da prometne gneče nastajajo ob prihodu in odhodu iz služb in da je po en človek, torej šifer, v avtomobilu. To potrjuje mnenje nekaterih kolumnistov, da si Ljubljana želi vedno več poslovnih dejavnosti in ne stanovanjskih površin. Potrjuje tudi objavljena mnenja strokovnjakov, da so državni posli v vedno večji meri skoncentrirani v Ljubljani, narod zato zjutraj drvi v mesto in popoldne iz njega, gneča se povečuje in DARS baje išče gradbeno dovoljenje za širitev obvoznice. Gre torej za več betona, manjšanje površin za samooskrbo, več izpustov, manj zelene proizvodnje, manj vsega kar okoljevarstveniki z dr. Bogatajevo na čelu, nenehno priporočajo. Kaj torej lahko pričakujemo? Vaške straže tistih, ki ne verujejo v maščevanje narave, na gradbiščih DARS-a ali večji obseg dela na domu po vzoru tistih, ki že danes pošiljajo po spletu podatke za izdelavo bilanc, statičnih izračunov in podobnih del zvečer v Indijo in dobijo zjutraj izdelane dokumente na svoj portal. Mislite, da se zna ali hoče država ustreznejše organizirati?

Je možno, da se tisti, ki so za obvoznico uskladijo z nami, ki smo proti?

Vedno bolj občudujem odločnost mladih v svetu kaj vse so pripravljeni storiti, da bi zagotovili sožitje človeka z naravo, da bi svet nehal izkoriščati človeku nevarne zemlje. So dokaj realni v svojem ravnanju, krepijo svoj osebni odpor in strah pred tem, kaj se bo zgodilo, če ne bo več delovnih mesto najbogatejših delodajalcev. Temu sledi priprava ljudi, da se omejujejo v svoji porabi in izučijo za nove poklice v zelenih tehnologijah, trajnostnem razvoju, življenju brez nafte in plina in v lesenih hišah – torej novi Bauhaus brez betona, jeklenih konstrukcij,… Prepričani so, da bodo pridobili zaupanje množic, da nimamo izbire in jim naj zato pomagamo starejši in stari.

Vedno bolj se čudim poslovnim elitam da ostajajo z dejanji daleč od besed, ki jih na raznih konferencah zagovarjajo kot načela. Seveda vem, da je slovo od tradicije in dobička izjemno pogumno dejanje, da še ni praktičnih izkušenj, da ljudje letimo oblegati trgovine v Avstriji ali Italiji, če Mercator ne zagotovi želenega, da želimo izjemno kakovost za vsako ceno in vsi. Marsikdaj naletim na družino, ki je prepoznana kot tista «ki živi pod pragom revščine« a vidim, da si privošči več od mene, ki sem proglašena za srednji sloj. Neizmerno sem žalostna, ko vsak dan vidim dekleta in fante z univerzitetnim indeksom v gostinski postrežbi namesto, da bi po predpisani literaturi in predpisanem roku študirali doma. Iz tega ne moremo pričakovati razsodne strokovnjake, ki naj bi razvijali boljšo družbo in ščitili naravne danosti.

Pa pustimo času čas, dobro je že to, da se bomo zdaj delili po obvoznici na tiste, ki jo hočejo in nas ostale, ki menimo, da je besede o sožitju z naravo potrebno udejanjati. Opustili pa bomo delitve na bele in rdeče, na domobrance in partizane, na verne in neverne in tako naprej ne da bi se vprašali zakaj tako? Čas je za resen razmislek o zaščiti slovenske zemlje, izjemno malo jo je še ostalo.

Kaj pa vi mislite o rabi zemljišč?

Izvozni načrti Slovenije, 2. oktober 2023

Slovenske gospodarske družbe in podjetniki, ki prodajajo izdelke in storitve izven Slovenije, združujejo svojo problematiko v Gospodarski zbornici Slovenije in jo javnosti sporočajo preko medijev. Ocenjujem, da je njihovo delo izjemnega pomena tako za materialno blagostanje prebivalstva kot za upravljanje države. Iz tega razloga je potrebno, da vsaj v grobem poznamo izvozno uvozno problematiko in zato bolje razumemo priložnosti in nevarnosti, ki nam grozijo kot delojemalcu, potrošniku in vlagatelju. Ne morem poučevati v tem blogu, ker zato nisem kompetentna, lahko samo nakažem svoje ugotovitve o zunanjetrgovinskem poslovanju na podlagi javno objavljenih podatkov.

Od kar smo v EU in imamo EUR smo dolžni upoštevati predpise unije o svobodnem delovanju trga, ki so obsežni, zahtevni in za podjetniške komercialiste verjetno tudi strokovno težko razumljivi. Direktive EU Slovenija vgrajuje v svojo zakonodajo kar povečuje obseg regulacije za nabavo ali prodajo izven meja. Izvozne izkušnje, ki smo jih prinesli z osamosvojitvijo v Slovenijo in smo jih pridobivali vsaj 30 let, so bile za izvoz v zahodne države dokaj skromne, bili so to vezani posli, nekaj komercialnih zastopstev, lon posli in podobno. Prodajne cene izvoznih izdelkov in storitev izjemno nizke, pogoji za kakovost idealni, roki dosledni, plačila v valuti in podobno. Razviti zahod je bil neusmiljen vendar so slovenska podjetja vztrajala in počasi ter sistemsko gradila izvozno infrastrukturo tudi s pomočjo GZS. Proizvodne kapacitete podjetji so bile v večji meri prilagojene tehničnemu obsegu, kar ni vsrkal domači trg, se je ponujalo neuvrščenim, Afriki in vzhodni Evropi.

Ob osamosvojitvi smo računali na ohranjanje in normalno rast izvoza v že vpeljane izvozne posle in nove, ki jih bomo sklepali z zahodniki državami. Iz tega razloga je bil vstop v EU in prevzem EUR obetaven, potreben pa je bil temeljit premislek o slovenski ponudbi izdelkov in storitev saj je slovensko ozemlje majhno, surovinska osnova skrajno skromna in inovativnost v razvoju. Takratna GZS je nenehno zbirala podatke podjetji o ugotovljenih izvoznih možnosti in usmerjala naložbe v izvoz čim bolj predelanih surovin, izdelkov proizvedenih iz malo energije, storitve naravnih danosti in še mnogo drugega.

Ko prebiram prizadevanja današnjih izvoznikov ugotavljam, da izhajajo iz paradigme, da naj za njihovo ustrezno konkurenčnost na svetovnih trgih, v veliki poskrbi država z nižjimi davki, nižjo inflacijo, nižjimi prispevki od plač in višanjem vlaganj v raziskovalno inovacijsko delo. Ker so te zahteve objavljene bolj verbalno kot utemeljene s podatki, je težko reči ali imajo prav ali ne. Ostaja pa dejstvo, da si Slovenija ne more privoščiti tako infrastrukturo kot jo imajo na primer Nemčija, Rusija, Vietnam in druge, bistveno večje in gospodarsko močnejše države. Da bi ugodila izvoznikom bi moral obstajati načrt izvozne strategije izdelkov in storitev, dogovor o izvoznih prioritetah in naložbah ter memorandum o ciljih, ki jih kot država želimo doseči na mednarodnih trgih. Prav v dogovoru kam bomo usmerjali proračunska sredstva bi moralo biti dokaj jasno dogovorjeno o vlaganjih v zelene tehnologije, novi Bauhaus, energetiko, polprevodnike, kulturno produkcijo, športno podjetništvo in tako dalje, predvsem pa kar se da dobro oceniti pričakovane prihodke tako za podjetnike kot za državo.

kdaj razmišljate kako gre izvoznikom?

Dan starih, 1. oktober 2023

Prišli so časi, ko opazim vsako zaznavanje bremena starosti tako posameznikov kot sebe ali družbe. Posameznike praviloma bremenijo zdravstvene tegobe, med njimi posebno novejše bolezni, ki so po mojem mnenju posledica naporov pri delu v času pred digitalizacijo. Vsakodnevna pot do zdravnika utruja vsakogar, nastaja vtis, da se ne da nič pozdraviti, iz slabe volje nastaja apatija in predvsem duševno nezadovoljstvo. Seveda imam tudi sama težave s sklepi, nogami, pozabljivostjo in podobnim, tolažim se pač s tem, da intenzivno opravljam tisto kar nog in sklepov ne bremeni. Vse to in še mnogo drugega nas stare močno skrbi in nenehno iščemo opore za uživanje lepote dneva. Eni ustvarjajo naložbe za bivanje pred odhodom, drugi plačujejo pomoč za vzdrževanje domačega okolja, tudi taki smo, ki si pomagamo z roboti za košnjo, pobiranje prahu,… Prizadevamo si kljub letom obdržati dobre navade in kondicijo kot so sprehodi, vrtnarjenje, obiski vnukov, prebiranje dobrih knjig, ki jih priporoča gospa Štaudohar ali založba UNko, pišemo bloge, obiskujemo prireditve v bližini doma, če so podnevi, saj so noči za nas že nevarne. Sicer pa nisem prepričana, da je vse to dobro, saj skoraj ni več mojih dolgoletnih sodelavcev, prijateljev in obiskovalk, vse je že v večnosti in vprašujem se, kaj še čakam. Odhodi tistih, ki so ti res lepšali življenje je prav za prav največje duševno breme v mojih letih.

Tako kot posamezniki se seveda stara tudi družba kot celota in medijska srenja dan za dnem objavlja tarnanje zdaj tega zdaj onega organa, kako nemogoče je poskrbeti za stare. Od kar vem obstaja strah, da pokojninski in zdravstveni sklad ne bosta zmogla pritiske starih. Upravljavci državnega premoženja in skupnega dobra s prstom kažejo na premoženje starih in na njihove otroke. Dobiš občutek, da te silijo v prodajo vsega kar imaš in v dogovor z otroci, da te vzdržujejo, zate skrbijo, kot da otroci nimajo svojih otrok, obveznosti delodajalca ali odgovornosti delojemalca. Prosim sprejmite zakon o evtanaziji, da zaradi mene ne bodo prikrajšani moji potomci. O mnenju »realnega sektorja« sem že pisala – odločno proti so, da bi sofinancirali dolgotrajno oskrbo. Potem so tu številna mnenja strokovnjakov kaj vse je nujno potrebno starejšim, kako odpravljati starizem, krepiti samozavest starih in podobno, priznam ta vsem tem nasvetom ne sledim in prizadevni Mesec se mi v dno duše smili, ko zaradi socializacije nas starih dobiva »negativno« konotacijo. Stare že izrivajo iz vrst delničarjev tudi gospodarske družbe, ki bi si želele imeti za delničarje pri njih zaposlene vsaj do 50% vrednosti podjetja. Ugotavljajo namreč, da današnji upokojenci kot delničarji ne srbijo za razvoj in naložbe tako, kot so skrbeli ob nakupu delnic, danes hočejo le čim višje dividende. Ja, težave povzročamo na vseh koncih in krajih in spet pomislim na evtanazijo.

Ali se stara tudi narava sicer ne vem, zgleda pa, da svojim starim ni naklonjena. Kako naj sicer razumemo njeno odlaganje našega odhoda za vedno, kako naj sprejemamo njene pritiske na naše sklepe pred dežjem, zakaj nam jemlje ustvarjalno moč in muči naše telo, da ne moremo v njene gozdove, na polja ajde ali na njene vršace. Sanje sožitja starih z naravo se ne morejo uresničevati zaradi naše vse večje šibkosti in njene izjemne moči.

Na dan starih bi po temeljitem razmisleku lahko sklenili, da bodo za naš primeren vsak dan poskrbeli starejši, mi pa bomo njim dali pravično nadomestilo. Nobena koncesija ni potrebna, tudi ne prekvalifikacija in študij, samo malo ljubezni in razumevanja.

Ste razmišljali kako bo, ko boste stari?

Sonja, 30. september 2023

Že dolgo sledim zapisom medijev o Sonji, znani slovenski političarki v času nastajanja samostojne Slovenije. Ne vedo, ali naj jo obsojajo ali hvalijo, nikoli ne pozabijo omenjati njenih solza, in vedno mora odgovarjati na vprašanje lastništva kapitala. Sonja odgovarja konkretno, nedvoumno, avtonomno in argumentirano in prav zato novinarji ne vedo, kako bi jo obsodili ali pohvalili.

Po postavi malo in po duhu veliko Sonjo sem spoznala, ko je bila izvoljena za vodjo slovenski komunistov, komunistov po duhu in dejanjih, ne po besedah in z figo v žepu. Prizadevanja članov je poskušala usmerjati predvsem v novo nastajajoče družbene probleme, ki so se pojavljali v gospodarstvu in so bili odraz delovanja trga. Prihajali so v tujini izšolani strokovnjaki, razvijal se je menedžment, menedžerji so širili poslovanje na nova tržišča, dobavne verige so se množile, srečevali smo se nenehno z novimi zamislimi, novimi ljudmi, številnimi poslovneži in politiki. Poslovni svet Slovenije je dobival krila. Politična organiziranost Slovenije ni zmogla več slediti poslovnemu sveti, niti ga usmerjati, iskala je nove oblike svojega dela in mlada Sonja je bila prepričana, da jih bomo našli. Veliko pozornost je namenjala lokalni mreži in veliko pričakovala od enotnosti delovanja političnih organizacij, vendar so se te vezi rahljale. Uveljavljale so se določbe Zakona o združenem delu, skoraj vsak državljan je imel kakšno funkcijo, ki ji včasih ni bil kos zaradi pomanjkanja znanja. Razumeti njegove določbe in jih v praksi uresničevati, je bil trd oreh.

Sonja je storila vse kar se je dalo, da bi sistem političnega delovanja prilagodila novim razmeram. Je poučevala, vključevala strokovnjake, prilagajala organizacijo in vključevala mlade. Občudovala sem jo saj je zmogla mnogo več kot njeni predhodniki, predvsem pa je bila dostopna, razumevajoča in če se je le dalo tudi strokovna, po poklicu sociologinja.

Ko se je začela krhati enotnost v državi je Sonja iskala rešitve za konkretne primere kot na primer za ohranjanje enotnega trga, za vlaganja v nerazvita območja tudi v Sloveniji, za racionalnejše poslovanje, za mirno razreševanje prask, ki so se je pojavljale tudi v partiji. Ko smo odhajali na zadnji kongres je bila optimistična, prepričana v zdrav razum in zato pametno odločanje delegatov. Vsi smo upali, da se bomo v odkritem partijskem dialogu dogovorili za rešitev ekscesov, ki so se pojavljali po državi.

Kot najvidnejša partijska funkcionarka Slovenije, je bila Sonja vseskozi v vodstvu kongresa, se vključevala v najzahtevnejše razprave in si do skrajnosti prizadevala za uveljavitev dobrih predlogov Slovenije. Ni bila slišana, tudi drugi slovenski govorci ne, nimam dovolj znanja, da bi opisala dejansko stanje v ogromni dvorani Sava, ko se je razgrajevalo državo.

Sonjine solze, ki niso bile edine, so povedale vse. Če jih ne bi bilo, bi to pomenilo, da je Slovenija v državi delovala z figo v žepu. Pa ni, saj smo vsi vedeli, da smo obogateli, ker je 26 milijonov ljudi kupovalo naše izdelke in zato tudi ni bilo našega eksplicitnega upiranja visokim dajatvam za hitrejši razvoj ne dovolj razvitih v državi.

Sonjo šikanije niso utišale. Za enakopravno obravnavo ljudi, še posebno žensk, si nenehno prizadeva kot strokovnjakinja. Včasih se nam pridruži v Dobrniču.

Ste zaznali tesnobo Sonje ob usodni odločitvi?

Galerije za učenje, 29. september 2023

Po Sloveniji je vedno več razstavišč za slikarska in druga likovna dela v katerih se poskuša doseči prepoznavnost mojstrov slikarstva in kiparstva ali pa oblikovalcev, arhitektov, urbanistov in podobnih strok. Zgleda na prvi pogled, da ni nič lažjega kot ustanoviti galerijo, kar pa praktična izvedba ne potrjuje.

V podjetju kjer sem nekoč delala smo dve galeriji ustanovili pred 50 leti a ju šele zadnjih deset, dvanajst let lahko tako imenujemo. Obe imata danes umetniškim dosežkom primerne prostore, pomeni prazne stene, panoje, ekrane, osvetlitve, vzdrževan reprezentančni prostor z pultom za knjigo vtisov, publikacije, spremljajoča pojasnila in predstavitvijo umetnika ter njegovih del. vsako razstavo spremlja zloženka s potrebno predstavitvijo umetniških del in njihovega avtorja oz. avtorico, zadnje čase se že pojavlja tudi potreba po vizualni ureditvi prostora, da je možno predvajati filme o nastanku del in priznanj v svetu. Otvoritvena slovesnost mora biti prilagojena tematiki razstavljenih eksponatov, intimna, v prijaznem pristopu do udeležencev kot do umetnika. Vodenje protokola zahteva usposobljeno osebo, primerno urejeno, umetniku, ki razstavlja je potrebno podeliti primerno priznanje, prisostvovati morajo tudi poslovne elite, meceni, sponzorji, donatorji, sorodniki, prijatelji,…zadnje čase vedno več mladine. Dogodek obelodani fotograf, kamera lokalne TV, zainteresirani prisotni. Za zaključek je običajno kanape in pijača. Družabnost, ogledi in ocene potrebujejo nekaj časa. Vse se običajno zaključi v dveh urah. Protokol mora še pripraviti notico za medije. Ste mi sledili, bi znali ali hoteli sodelovati v predstavitvi organizatorja, umetnika, umetniških del in dogodka? V sezoni se tako zvrsti vsako leto deset predstavitev v vsaki galeriji. Vse te razstave so javne, brezplačne za vsakogar, ki si jih želi ogledati, večina dostopnih ves dan. Podarjeno javnemu dobru. Pa je morda upravljavec javnega dobra zaznal ta prizadevanja anonimnih darovalcev, jih je vrednotil in vknjižil med svoje prihodke ali odhodke, so se mediji razpisali o njih, so vključeni v programe Javnega sklada za kulturno dejavnost, jih je kakšen kulturni sklad vsaj nagradil. Ne, nič od tega se ne zgodi, za nekdaj mojega delodajalca že 50 let nič.

Javnost se je omenjenih razstav navadila, jih obiskuje, komentira, hvali ali graja, živi z njimi, če jih ni povprašujejo po njih, torej so želene, potrebne tako za spoznavanje mojstrov slikarstva ali kiparstva kot za druženje.

Sinoči se nam je predstavila Silva Karim iz Ajdovščine. Kustosinja razstave je poudarila, da njene »slikarsko asociativni abstraktni elementi gledalca nagovarjajo k intimnemu branju vsebine. Umetniške slike so dokaz njenega jasnega zavedanja o krhkosti naravnega stanja Zemlje in lahko služijo kot sredstvo za lažje razumevanje čustveno še impresivnejše vsebine, kot sta čas in minevanje«. Isti organizator je v svoji drugi Galeriji predstavil akademskega kiparja Staneta Jarma iz Kočevja, ki seznanja javnost s svojimi Pevkami, Rudarjem, Nevesto, Deklico, Ostrškom, Razpelom in še mnogimi drugimi umetninami. Ustvarja v lesu in ga motivira neposredno okolje v katerem živi. Čudovita forma viva. Ima svoj prepoznavni izraz, ki ga je oblikoval iz izkušenj, v katerih je močno izraženo trpljenje.

Umetnost je lepa, dobra in zanimiva. Bodimo hvaležni, da jo lahko doživljamo!

Se udeležujete razstav?

Rastoča knjiga in mir, 28. september 2023

Če je verjeti medijem je trenutno na svetu okoli 57 vojn, ena, največja tik pred našimi vrati. Ohranili so se mi zelo živi spomini na dogodke druge svetovne vojne in morda prav zaradi tega z velikim upanjem spremljam vsakršna prizadevanja za ohranjanje miru. Kar raznežila sem se, ko sem pred dnevi prejela Pismo deklice z rastočo knjigo, ki poziva prebivalce sveta naj si prizadevajo ohranjati mir, razvijati sožitje med narodi in bodrijo voditelje k sklepanju miru. No, mojega veselja je bilo kmalu konec, saj zgleda, da so tudi v našem društvu nastale populistične in enostranske zamisli bolj kot konkretno uresničevanje poslanstva Rastoče knjige sveta. Pismo Deklice je napisala aktualna predsednica društva ne pa tudi z društvom vedno sodelujoče institucije in častni pokrovitelj.

Samo omenjeno pismo ni dovolj saj ima tako Društvo Rastoča knjiga kot Deklica z rastočo knjigo večji potencial, intelektualen naboj ter moč vpliva na množice kot tudi na omenjeno elito. Deklica z rastočo knjigo je varuhinja napotkov najvplivnejših literatov sveta, ki jih danes Društvo Rastoča knjiga vgrajuje v poslanstvo Rastoče knjige sveta. Vprašati se moramo, kakšno strategijo bomo oblikovali v prihodnje za poslanstvo in vizijo Rastoče knjige sveta, da bomo dosegli cilj »edino ljubezen bo rešila človeštvo*«.

Društvo Rastoča knjiga in Deklica z rastočo knjigo potrebujeta pri tako, za ljudi in svet pomembnem vprašanju kot je mir, nedvoumno in popolno sodelovanje tistih, ki z društvom sodelujejo od začetka in častnega pokrovitelja. Dosežki Društva Rastoča knjiga v preteklosti so bili rezultat skupnega dela vseh omenjenih in ne vidim razloga, da bi se razhajali v prizadevanjih za mir na svetu. Predlagam zato, da Društvo uskladi in razširi obstoječe pismo Deklice z rastočo knjigo s platformo sodelujočih institucij in častnega pokrovitelja. Predlagatelji želja in zahtev po miru na svetu naj bodo v dopolnjenem pismu Deklice z rastočo knjigo sopredlagatelji, kot je bilo to že običajno dobra praksa Društva. Poslanstvo Rastoče knjige v prizadevanjih za mir naj bo skupna skrb in naloga tako društva kot Slovenske akademija znanosti in umetnosti, Mestne občine Ljubljana, Javnega sklad RS za kulturne dejavnosti, Narodne in univerzitetne knjižnice in Agencija RS za knjigo.

Kot je razvidno iz spletne strani društva se je predsednica Društva Rastoča knjiga srečala s predsednico Državnega zbora, žal pa ni objav beleženja o dogovorjenem. Sama razumem to srečanje kot naklonjenost Državnega zbora poslanstvu Društva Rastoča knjiga in vidim v tem zato tudi možnost, da predsednica Državnega zbora uvrsti dopolnjeno pismo Deklice z rastočo knjigo v načrt dela zbora kar bi vsekakor pripomoglo k uspešnejšemu prizadevanju za mir Republike Slovenije.

Predsednici društva svetujem, da po pridobitvi morebitnih dopolnil omenjenih v tem zapisu, oblikuje memorandum ali poslanico in jo predloži predsednici Republike Slovenije z namenom, da jo ta in vsi pooblaščenci za zunanjo politiko naše države, upoštevajo pri opravljanju svojih nalog v kreiranju naše zunanje politike.

Za mir smo zainteresirani vsi zato predvidevam, da bo društvo prejelo številne predloge članstva in jih bomo lahko spoznali na spletni strani društva ali častnega pokrovitelje.

*Boris Pahor

Nečastni jubilej, 27. septembra 2023

V študentskih letih sem živela na Barju in si tam pridobila prijateljstva, ki jih negujem že vse življenje. Na Barju je bilo vedno ustvarjalno razpoloženje čeprav je območje poseljeno samo nekoliko več kot 200 let. Iz tistih časov se je ohranila do danes samo ena stavba Tomaževa hiša, ki pa se je sama v sebe zrušila pred kratkim ker jo kot spomenik ni nihče vzdrževal. Zgodovinska dejstva in status območja Barje je v svoji raziskavi opredelil akademik Anton Melik . V vojnem obdobju je Barje utrpelo neštete uboje, mučenja in izseljevanja v taborišča, obdobje ima na te čase spominsko obeležje pri katerem se opravljajo komemoracije vsako leto za kar skrbijo društva in druge organizacije civilne družbe Barja, ki imajo vse po vrsti dolgoletno, tudi še predvojno tradicijo. Ta zgodovinsko utemeljena ugotovitev dokaj samorastniškega razvoja Barja pozitivno vpliva na njegove prebivalce, da so dokaj poenoteni za kar potrebujejo poleg enotnosti mišljenja tudi skupni prostor pod barjanskim soncem. Zgradili so si zadružni dom z veliko dvorano kjer so se družili od 1948 leta pa vse do ustanovitve MOL-a, ko so zgubili status krajevne skupnosti in bili vključeni v četrtno skupnost Rudnik. Kljub temu, da MOL nenehno izdaja nova gradbena dovoljenja za gradnjo individualnih hiš in stanovanjskih površin ter s tem bistveno povečuje število občanov na Barju, v ničemer pa ni pripravljen uresničevati kar koli kar bi omogočalo duhovno rast prebivalcev Barja. Nasprotno, brez njihovega soglasja so izgubili lastništvo zadružnega doma, ki ga je »lastnik« podrli in na izpraznjenem prostoru zgradili 3 stanovanjske bloke. Na enak način so ukinili osnovno šolo na Barju, stavba propada, ker jo nihče ne vzdržuje, v njej pa so se stisnile še delujoče organizacije civilne družbe. MOL že najavlja, da je stavba nevarna za ljudi in občani Barja že slutijo, da se bo ponovila usoda zadružnega doma. Pravi uporniški kres po Sloveniji pa so krajani prižgali zaradi preimenovanja Barjanskega središča v Središče Rudnik. Tudi to jim niso povedali, kdo je podal tak predlog preimenovanja in zakaj. Izgube identitete nikakor ne sprejemajo kot je v »pismu ogorčenja« zapisala potomka barjanske družine iz leta 1880, še naprej si bodo prizadevali, da tisti, ki si je prilastil njihov zadružni dom, izpolni svoje obljube in v šoli ter njenem zemljišču zgradi Društveni dom Barje za Rastočo knjigo, Knjižnico, dvorano in prostori za druženje.

Letos mineva 22 let od kar »hlapci Jerneji iz Barja terjajo svojo pravico« od lastnikov kapitala na svojem zgodovinsko utemeljenem območju in zemljišču. Kopičijo se dokumenti, ki dokazujejo, kako neusmiljen je kapital, kako hitro se pozabijo obljube, kako nepomembne so potrebe meščanov in meščank pa tudi kakšne lapsuse proizvajajo danes profesionalne stroke s tem, da dovoljujejo priseljevanje in pospešujejo gradnjo stanovanjskih površin ne da bi pomislili na ustvarjanje pogojev za sožitje prebivalstva, za njihov kulturni napredek, na možnosti sporazumevanja, vzgojo za zagotavljanja dobrih sosedskih odnosov, pospeševanje branja in podobnih dejavnosti o katerih nenehno pišejo in govorijo vsi mediji, udeleženci vseh sestankov in stanovske organizacije. Gradi pa kapital odlično cesto na Barju, ki bo privlačevala nove graditelje in povečevala število občanov.

Kar opisujem ni osamljen primer, podobne situacije je možno zaznati na vseh koncih naše domovine. Veliko hlastanje po zemljiščih uničuje naravo in ljudi, onemogoča blaginjo in ustvarja nezadovoljstvo. Slovenija mora modernizirati svojo organiziranost sicer bo poleg naravnih doživljaja vse večje sociološke in družbene katastrofe.

Kako pa vi sledite pozidavam vašega območja?

Zelene ambicije mesta, 26. september 2023

Vsako srečanje poslovnih ljudi rodi kakšno novo idejo, take, ki se postopoma razvijajo v projekte pa tudi take, ki postopoma ali takoj odmrejo. Imeli smo kar tri desetletja na Forumu odličnosti in mojstrstva spremljati ta zanimiv proces podjetniškega sveta in se dodobra seznaniti z ustvarjalnimi silnicami naše regije. Srečanja z akademiki, univerzitetnimi učitelji, gospodarskimi združenji in politiki so pomagala odpreti marsikatera vrata institucij inovacij, študija prihodnosti in ugotavljanja tržnih možnosti.

Seveda so bili vedno pred našimi očmi strategije in cilji, ki jih želimo uresničevati tudi v metropoli regije. Iz tega razloga smo razmišljali več ali manj o krepitvi obstoječih dejavnosti, ki naj bi bile temelj in materialna osnova prihajajočemu tehnološkemu napredku. Prihodnost se danes vidi bistveno drugačna, kot smo jo zaznavali prva tri desetletja samostojnosti. Evropska unija je vplivala na spremembo našega programa izobraževanja, vojna na evropskih tleh je ogrozila energetsko oskrbo, podnebne spremembe so vsak dan drastičnejše. Ti in še mnogi drugi razlogi nakazujejo, da bo tudi naša metropola morala razmišljati o razvoju zelenih tehnologij, storitvenih dejavnostih in celo regionalnim čez mejnim povezovanjem vsaj v tem, kar se nanaša na trženje.

Preteklo gospodarstvo, ki je v glavnem živelo od tekstila, avtomobilov, kemikalij, zdravil,

Kovinskih konstrukcij, gradbeništva in izdelkov elektroindustrije, si je zamišljalo, da bodo njihovi prihodki ob nakazanih splošnih naravnih in ustvarjenih danosti odvisni od povsem novih projektov kot na primer od pridobitve katere od želenih mednarodnih institucij, da v našem mestu umesti svoj sedež, raziskovalne laboratorije ali predstavništvo. Spogledovali smo se tudi z državnimi ustanovami,, ki bi lahko katero od svojih številnih poslovnih dejavnosti organizacijsko razvijala v svojih prostorih v naši metropoli, na primer ministrstvo za infrastrukturo, katero od fakultet ali vsaj katero od svojih dejavnosti, ki se povezuje s razvojem podeželja. Nakazovale so se možnosti za rabo obnovljenih graščin na primer na Hmeljniku šola klesanja marmorja, v Soteski prodajni butični salom izjemnega pohištva, na Prežeku avtomobilske moderne novosti in v metropoli Modne novosti. Muzejski arheološki park je bil sam po sebi razumljiv saj v metropoli odkrivajo arheologi »vedno kaj halštata ali antike, če le porinejo lopato v zemljo«. Tu so še neizkoriščene danosti mestnih gozdov, zdravstvenega turizma, medicinske dejavnosti in zelene lepotice reke Krke. Prepričani smo bili tudi v izjemne možnosti vključitve v mednarodne kulturne festivale, ko bo obnovljen Glavni trg tako kot je na primer Verona vključena v svetovno operno krajino. Tradicija založništva, ki jo mesto že razvija je bila videna kot razvojni potencial predvojne tiskarne kar je danes razdrobljeno po številnih d. o. o. in s. p. Veliko naporov so vložili visokošolski zavodi, da bi v Novem mestu le ustanovili javno Univerzo in razvili njeno mednarodno sodelovanje z najnaprednejšimi tehnološkimi univerzami v svetu, tudi z ruskimi, nizozemskimi in izraelskimi. Mesto bi s svojim prostorom pridobila marsikateri projekt tako državnega kot mednarodnega delovanja saj je umeščeno med Ljubljano-Zagrebom in Reko, Slovenija pa mu gradi tudi pomembno prometno pot Tretjo razvojno os. O prihodnosti metropole se danes v javnosti premalo sliši.

Pogrešate informacije o dejavnostih prihodnosti?

Kaj manjka mojemu mestu, 25. september 2023

Od časa do časa se v mojem mestu razburjamo, ker nimamo tega in tega, rojevajo se ideje kje naj bi se to lociralo in kaj bi vse od tega imeli. Najtrdovratnejša je zamisel o Mestnem parku, sledijo pa o parku Julije, o zabaviščnem parku, gospodarskem razstavišču, servisnih dejavnostih, pokrajinskem središču, šole, gastronomski ter vinski ponudbi, hotelu, dvoranah za mednarodna srečanja in podobno. O vsem tem je vsaj zadnjih deset let vse tiho ali pa sem kaj prezrla. V času, ko je Društvo imelo svetnike v občinskem svetu in so v upravnem odboru društva sodelovali projektanti, podjetniki, ekonomisti sociologi in drugi profili je bila debata prav o teh stvareh izjemna, vprašanje, kaj mestu manjka, da bi imelo razvite mesta tvorne dejavnosti, je bila najvišja prioriteta v javnih debatah.

Zakaj pišem o tem? Vsako jutro se sprehodim po Kandijskem delu mesta in grem mimo obsežnega kompleksa že pred letom izpraznjenih objektov Tovarne posebnih vozil (TPV). Desna stran Zagrebške ceste na katerem se nahajajo izpraznjeni prostori ni tako majhen pa tudi obsežen ni. Sredi njega je servisna delavnica in prodajalne atomobilov, nekaj je že dano v najem, iz zadnje Grmske strani pa je Ardent. Ko povprašujem stare znance kaj bi tja umestili mi vsak odgovarja da bodo prostor zagotovo dobili trgovci kot so Lidl, Spar ali Konzum.

Verjamem, da je raba tega prostor v presoji pri neki strokovno kompetentni instituciji in da bomo meščani obveščeni o njihovih predlogih. Dobro bi bilo pripraviti tudi ustrezne analize kaj mesto s trendom naraščanja števila meščanov, potrebuje za duhovni in materialni razvoj, da se izogiba dnevnim migracijam, da ne potrebuje preveč prostora za širjenje avtomobilskega prometa, da ohranja zelene površine in prevzema zelene tehnologije. Za vse to je seveda potrebno veliko časa, veliko upanja in veliko prizadevanj internacionalnega značaja. Morda bi v prehodnem času na območju Zagrebške ceste razvijali športno rekreacijski in zabavni park za vse generacije, s spominskimi obeležji iz novejše zgodovine mesta in s hitro prehrano. Varianta bi prišla v poštev, če se bo res pozidal sedanji mestni park pred kulturnim centrom Janez Trdina. Ponudba dogodkov je danes v mojem mestu že dokaj velika. Od kar imamo zavod, teater, predstave v Knjižnici, program na Glavnem trgu, kino na Grmu, razstave v muzeju in podobno, bi verjetno morali v mesto pripeljati več udeležencev in tudi v ta namen razširiti ponudbo javnega prevoza, prireditve usklajevati s Kostanjevico in s Trebnjem ter razvijati otroško in mladinsko vzgojno-kulturno dejavnosti kot je na primer Pionirski dom v Ljubljani ali podobne institucije na Dunaju. Ne bi smeli pozabljati, da se bo nekoč realiziral univerzitetni kampu, ki bo v času njegove gradnje in nastajanja javne univerze, tudi potreboval prostor. Morali bi se posvetovati z gospodarskimi družbami med Grosupljem in hrvaško mejo, kakšen javni prostor potrebujejo oni, da bi bili na trgu uspešnejši. Ljubljanski sejmi kot so obrtni, knjižni, modni, karierni,…, Celjski sejem, Agra,… so kar uspešne, da ne rečem že nepogrešljive v gospodarstvu. Naj pri tem naštevanju še naglasim, da bi bilo dobro imeti institucijo za načrtovanje rabe prostora, pokrajinske arhitekture, razvoja dejavnosti, obnavljanja in modernizacijo obstoječih danosti, širitev arheoloških in sorodnih dejavnosti, kot tudi časovno usklajevanje prioritet s dosegljivimi sredstvi za naložbe.

Mesto je živ organizem, vzpon ene dejavnosti, pospeši začetek druge ali pa onemogoči tretjo.

Zakaj pa bi vi uporabili prostor ob Zagrebški cesti?

Energetska oskrba, 24. september 2023

O energetiki bolj malo vem čeprav ni leta, da ne bi imela kakšen pomemben opravek z njo. Trenutno je to iskanje serviserja za peč centralne kurjave bolj dolgoročno pa izbor drugega vira napajanja, če bo plin tako negotov kot se o njem govori danes. No, po energente moram tudi za avto, ki pa zdaj v mojem domu ni več med prioritetami. Vse moje potrebe po energiji prav za prav pokriva en sam kompleksen dobavitelj, ki vse, ki jih poznam, oskrbuje od kar pomnim oziroma skrbim za dom. Petrol je z nami v dobrem in slabem energetskem oskrbovanju doma, na delovnih mestih, vsega in povsod. Njegovo umeščenost v našo oskrbo je že trajnostna, ne čudi, da se je izkazala na primer tudi na čisto človeškem sočustvovanju z njim, ko je v prometni nesreči preminul njegov direktor.

Eden od oblikovalcev Petrolovih črpalk me je nekoč vprašal, kaj čutim ko zagledam njihovo črpalko in takoj sem odgovorila »civilizacijo«. Ko smo se potikali po avstralskih puščavah ni bilo nikjer ničesar, kakšno drevo, oddaljeni hribi ali gorovje, vročina, morda žival, običajno nevarna. In ko po več urah zagledaš skromno črpalko lokalnega dobavitelja se oddahneš ker veš, da bodo poskrbeli zate, tvoje vozilo, za vse, tudi za predstavitev njihovega Emu-ja. Občutiš kaj vse je civilizacija, kako jo potrebujemo in želimo povsod, vedno, v moderni in razviti Sloveniji, v puščavi in samoti, ob pustih kontinentalnih cestah severne Amerike ali pacifiški obali Južne Amerike enako kot v asfaltni džungli največjih mest vseh celin.

Kot zgleda pa smo kljub poenotenju potrošnikov z dobaviteljem nekaj bistvenega prezrli. Kako naj sicer razumemo odločitev upravljavcev države in državnih služb, da njihove potrebe po energentih zadovoljuje dobavitelj Madžarske in mu Slovenija zato dovoljuje tudi nakup premoženja propadlega slovenskega konkurenta Petrolu. Pa to še ni vse saj pristojni regulator menda še vedno ugotavlja, da konkurenca v Sloveniji ni zagotovljena in zato dobiva Shell ustrezna dovoljenja pristojnih državnih organov, da razvije svojo mrežo in ponudbo na malem slovenskem trgu. Država si prizadeva za uveljavljanje konkurenčnosti in jaz ter meni podobni imamo zdaj široko paleto domačih ponudnikov kot tudi ponudnikov iz tujine, vsi pa so vedno dražji in zahtevnejši. Vsak do nas potrošnikov kot posameznik, gospodarska družba ali druga oblika poslovanja in delovanja bo lahko prepoznaval sam, kdo od ponudnikov je zanj najugodnejši, naš stari, dobri Petrol pa bo svoj »dober bel kruh za preživetje« iskal v vedno večji meri v tujini.

Opisana politika naše države in pogojena konkurenca na našem trgu sta mojo pozornost usmerile v pozorno branje intervjuja s predsednico uprave Petrola, ki ga je objavil Delov poslovni center Energetika 2023 dne 9. 9. 2023. Nedvoumno in popolnoma konkretno je povedala, da si bo Petrol prizadeval ostali prvi kot najzanesljivejši, najugodnejši in konkurenčni dobavitelj energetike tako v Sloveniji kot v državah v katerih bo širil svojo dejavnost. Nedvoumno je tudi poročala, kako bodo temu cilju sledili, kaj bodo ponudbi dodajali, kdaj in kako. Bravo šefica! Če boste petrolovci »mož beseda« bomo še dolgo ali pa večno plačevali račune vam, vas hvalili ali grajali in vam pomagali, da uresničite svoje zamisli, kar bo pozitivno vplivalo na blagostanje nas – vaših kupcev. Z doseganjem želenih in načrtovanih ciljev pa bo Slovenija bogatejša za nova ustvarjalna in inovativna delovna mesta za naš mladež.

Boste podpirali in zaupali domačemu energetskemu podjetju?

Vino in mi, 23. september 2023

Na Slovenskem ni bilo domačije, ki ne bi poskrbela tudi za dobro pijačo za naporno delo po njivah, gozdovih, travnikih pa tudi za povabljene na praznične dni in na družinske praznike. Potreben je bil vinograd, da so poleg potreb domačije lahko vino tudi prodajali in s tem zagotavljali danes imenovani denarni tok, saj so za nabavo sladkorja, olja in podobnih nepogrešljivih dobrin potrebovali gotovino. Grunt je moral delovati uravnoteženo z vsemi potrebami in možnostmi da je zmogel zagotovi družinske sprotne in naložbene potrebe.

Dela v vinogradih so in še vedno spadajo med naj zahtevnejša. Regolanje, par krat na leto okopavanje s kopačo, vmes muljenje zelenja, škropljenje proti peronospori, pa tudi trgatev, prešanje in kletarjenje ne poteka brez dodatnih naporov in brez ustreznega praktičnega znanja. Urejen in lep vinograd je ponos za vsako domačijo in za vikendaše, preverjanje kakovosti pridelka pa je prava znanost. Sod vina za prodajo je vedno deležen posebne pozornosti, saj gre z njim v svet tudi ime pridelovalca po blagovno znamko ali v primeru neustreznosti, v blamažo. Upam si trditi, da naši vinogradniki storijo res vse, da je njihovo vino hvale vredno, da ga iztisnejo in negujejo najmanj nekoliko pozorneje kot najboljše podzemne vinske kleti v francoski Šampanji. Iz teh razlogov je cena pridelave vina draga povsod po svetu in prodajna seveda še mnogo višja.

Vino ni samo alkohol pravi dr. Nemanič, vitez vina in v praksi potrjeni enolog. Tudi ne vem kako se je končala pred desetletji začeta akcija, da bi se vino deklariralo kot hrana. Vem pa na primer, da zdravnik v določenih primerih nakaže koristnost omejene količine belega ali rdečega vina, tudi cvička. Vem tudi, da je kosilo boljše, če ga spremlja čaša vina, ki k postreženi jedi najbolj paše. Močno pa dvomim, da imajo pivci, ki ne poznajo vinske kulture dovolj denarja, da se z vinom opijanijo. Prej kot vino, bi za morebitne krivce razglasila zvarke vseh barv in narodov, ki zasedajo že skoraj pol vsake trgovine s prehrano.

Pri društvih civilne družbe se srečujem z omenjenim doktorjem, ki ga krasi tudi naziv vitez vina. Prosim preberite si njegov krasen in koristen članek o vinu v današnji Sobotni prilogi Dela, da boste spoznali pomen vina za ljudi, pridobili napotke za negovanje vinske kulture in spoznali, da mora družba zagotavljati primernejši odnos do preprečevanja zasvojenosti. Vino nas spremlja od rojstva do smrti. Ljudje, ki vemo kdaj se je potrebno "ustaviti, poslušati se in sprejeti lastno odgovornost" bomo vino kot kakovostno dobrino vedno uživali za doseganje svojega "fizičnega, psihičnega in socialnega dobrega počutja". Prav bi bilo, da svoje vedenje o vinu in napotke za njegovo uživanje še naprej širimo med ljudmi tudi z objavo člankov kot je omenjeni. Enostranskih sodb, da je za morebitne nesreče in nasilnosti kriv samo alkohol ali celo vino, se izogibajmo in v konkretnih nesrečnih primerih usmerimo pogled na celotno sliko tragičnega dogodka, da ne bomo z morebitno pristranskostjo ranili nič krive.

Dobro bi bilo, da se vsak od nas zaveda potrebe po brzdanju svojih morebitnih želja ali potreb po pijači, se nauči prepoznavati svoje pivske meje in se v jih omejuje.

Kako pa pri vas ocenjujete odnos širše skupnosti do vina?

Zdravje, 16. september 2023

Delov poslovni center spremljam od ustanovitve dalje in ocenjujem, da odpira pomembna in prava vprašanja za našo družbo. Energetika, Izvoz, Podjetniške zvezde in zdaj Zdravje so res življenjsko pomembna vprašanja blaginje in dobro bi bilo, da državljani in državljanke centru pomagamo izboljševati kakovost delovanja pač v skladu z znanjem in vedenjem, ki ga premoremo.

Zopet smo seznanjeni, da nam je Strateški svet za zdravstvo začrtal petinpetdeset smernic za pripravo Splošnega dogovora, ki ga mora pripraviti Zavod za zdravstveno zavarovanje. Kakšen akt je splošni dogovor in kakšne so smernice žal še nismo imeli priliko spoznati, kaže pa, da bo tokrat poanta na zagotavljanju razvoja in optimizacije organizacije dela in procesov. Tako Strateški svet in Zavod, če ne bo šlo z leta bo pač sprejeta uredba za poslovanje.

Udeleženci foruma Zdravje 2023 so o zdravju odpirali popolnoma drugačne probleme kot so digitalna transformacija, demografski in kadrovski izzivi v zdravstvu, fleksibilnost zdravstvenega sistema, zdravstvene storitve, ki so pomembne za preživetje družbe, kakšno digitalizacijo potrebujemo, spodbujanje inovacij v zdravstvu, zdravje bolnika kot primarni cilj zdravstva, bolezni gibalne neaktivnost prebivalstva in podobno.

Kakšni so torej vidiki zdravstva prihodnosti? Odgovora podajalcev strokovnega mnenja je ostalo nedorečeno. Ob tem se vedno pogosteje spomnim na izjavo nekega dobrega zdravnika, pa tudi nekdanje direktorice UKC, da moramo več pozornosti posvetiti dobrim stvarem, ki se dnevno dogajajo v zdravstvu pa zanje niti ne vemo. Pozorni moramo biti tudi do težav dobrega in požrtvovalnega zdravstvenemu osebju.

Kar samo po sebi pa se odpira osnovno vprašanje kako spodbuditi zdravniško stroko, da se aktivira pri iskanju rešitev za bolnike in njihove potrebe. Vsa ta modrovanja o zdravstvu nas ne bodo pozdravila, niti ne bodo naredila reda, če ta res obstaja v zdravstvenih organizacijah. Dobro bi bilo zato na Delov poslovni center povabiti vodje zdravstvenih zavodov, da povedo, kaj Zavodi sami na podlagi obstoječih reprodukcijskih, finančnih in kadrovskih možnosti Slovenije zagotavljajo bolnikom danes in kako si zamišljajo svojo prihodnost brez izgovorov na pristojno ministrstvo ali političnega soglasja te ali one politične stranke. To hlapčevanje uničuje stroko in je priročen razlog za izogibanje osebne odgovornost vodstev. V resnici dobro vedo, da vse dogovori politični ali parlamentarni brez njihovega kreativnega sodelovanja ne more biti učinkovito.

Slovenija je razvila večina državno tvornih dejavnosti kljub temu, da nima pogojev za njihovo financiranje. Potrebno je zato slišati in upoštevati mnenje tistih, ki opozarjajo na bodoče zagotavljanje zdravja delojemalcev in se odločati o prioritetah tudi v zdravstvenih institucijah. Skrajni čas je, da več naredimo za dobro oskrbo pacientov in manj govorimo o težavah, ki jih nikjer in nikoli ne manjka, pa gre življenje vseeno na bolje.

Kaj menite, bomo dobili nujno medicinsko pomoč tudi v prihodnje?

Stisk rok, 16. septembra 2023

Med nami je navada, da si podajamo roke ob srečanjih, ki jih ne doživljamo vsak dan. S stiskom rok nakazujemo dobro voljo, da bomo v pomoč drug drugemu, če nanese, da bo to potrebno. In ob zadnji hudi naravni ihti na Koroškem in ob Savinji sta si roko podala premier z mandatom in premier brez mandata kar je bilo prava poslastica za neodvisne novinarje, ki so sliko rokovanja objavljali v nedogled in povsod. Celo neki pomembni Institut iz tujine je komentiral kaj je nakazoval stisk rok omenjenih in razvijal zamisel, kdo bo od tega stiska rok več pridobil. Naravna katastrofa je torej botrovala po mnenju novinarjev tudi nov odnos med politično elito, kar je povprečnemu državljanu težko razumljivo in zato je delovalo kot »figa v žepu«. Iz tega razloga tudi pišem premier brez mandata saj danes mediji najprej prikažejo in opišejo kaj je postoril premier z mandatom, takoj za tem pa kaj o tem meni premier brez mandata. TV je celo nek večer v informativni oddaji prikazala njun nastop en za drugim z ozadjem Vlada Republike Slovenije.

Dobro, če celotna medijska srenja ugotavlja, da je tako prav, potrebno in koristno sem zadnja, ki to ne bi sprejela. Če pa poslušam in berem odzive na tako medijsko mnenje med ljudmi lahko rečem, da je ustvarjanje take medijske podobe vse prej, kot upoštevanja vredno saj nenehno ustvarja dvom in zmanjšuje zaupanje v rešitve upravljavcev države z mandatom. Smo v letu velikih težav, ki jih ni zagrešila oblast z mandatom in res moramo združiti vse moči, da bomo enotni v osnovnih postulatih kot so zaščita reprodukcijske sposobnosti gospodarskih družb, ohranjanje kupoprodajnih povezav, varčevanje in smotrne naložbe v naravni nesreči oškodovanim. Stik omenjenih rok upravljavcev in opozicije bi bil res koristen, če bi služil omenjenim in podobnim namenom oziroma bi ga niti ne potrebovali, če bi politična elita imela za cilj blaginjo državljanov in državljank ter negovanje nenehne medsebojne pomoči v stiski.

Je pa seveda ta stisk rok nam volivcem in volivkam povedal nekaj drugega, pomembnejšega od materialnih potreb poplavljencem in državi. Sporoča nam, da se bije neka vojna na področju duhovnega življenja naroda. Sicer Gibanje Svoboda še ni razglasila sebi lastne ideologije, očitno pa je, da je »premier brez mandata« trdno prepričan, da ni sprejemljiva za Slovenijo in da jo pri upravljanju države ne moremo niti ne smemo sprejemati. Čakamo seveda pojasnila, zakaj ne in tudi odgovornost protagonistov tega mišljenja za posledice uvajanja njihovega ideološkega koncepta. Sicer pa je za nas volivce irelevantno kakšno ideologijo si je kdo izbral, kot piše na primer Ašič za te dogodke danes: »mahanje s partijskimi izkaznicami levičarjev in svetim pismom desničarjev ne bo nič pomagalo, ampak samo protipoplavni nasipi«.

Vedno več nas je, ki bi želeli, da politične in druge elite sprejemajo svoje odločitve na podlagi strokovnih mnenj o katerih naj se razpisujejo tudi naši mediji. Res ni pomembno kako živi in deluje »Golob na strehi« ali »Svoboda«, maksimalno pomembno in nujno pa je, da imamo dobrega predsednika Vlade in ideologa, ki deluje za blaginjo ljudi kot naš Pater Noster.

Stisk rok v času velike naravne nesreče, nam žal ni nakazal ničesar, niti tega, zakaj je bil potreben obema gospodoma, povedal pa nam je, da ostaja simbol dobre namere medsebojne pomoči, če bi ta bila morebiti potrebna – žal se je zaznala »figa v žepu«

Vas motijo nenehni sporni odnosi med našimi elitami?

Mladi in stari, 15. september 2023

Pregovor pravi, da »mladi in stari ne spadajo skupaj« za kar obstaja veliko dokazov, tudi muzeji, zlasti , ki je spremenjena v etnografski muzej s freskami in avtentično notranjo opremo v Dolini Radovne. V tej najstarejši domačiji si lahko ogledate kako so naši predniki prilagodili svoj dom za stare in mlade in po premisleku pridete do prepričanja, da so dobro vedeli kaj delajo. Domačija ima sobo, ki so jo imenovali hišo, tam so imeli ob peči otroci svoje veselje, za veliko mizo s klopjo, pa je gospodar odrejal delo, sklepal dogovore in odločal o varčevanju. V kuhinji je vladala gospodarica, tudi tesna vez med igrivimi otroci in skrajno resnimi zadevami domačije. Spalnica je bila svetišče očeta in matere, njuna posvetovalnica. Najmanjša soba je služila starim staršem, ki jih je praviloma oskrbovala gospodarica kmetije. Stari starši so se torej iz roda v rod, umikali mladim družinam, da je ta lahko odločala o svoji življenjski poti samostojno in odgovorno. Družine so se zavestno odločale o svojih vlogah v mladosti in starosti ter se s tem izogibale najpomembnejšemu vzroku družinski prepirov, to je vmešavanju v samostojnost mladega gospodarja. Ko on prevzame krmilo prevzame odgovornost in se ga mora zato poslušati. Seveda so bile tudi izjeme in ekscesi kljub dogovarjanju, se je pa zagotovo bolj potrpežljivo reševalo tisto čemur danes pravimo »notranje nasilje v družini«.

Starejši, bolni in upokojeni ljudje večkrat pozabljamo, da nismo več profesorji, direktorji, inšpektorji, manekenke, gospodarice kmetij in tako naprej, da je naše izkušnje »povozil čas« v obliki novih tehnologij in tehničnih pripomočkov. Ker več ne beremo zakonov in drugih odločitev pooblaščencev z mandatom vedno manj vemo kaj nas čaka v prihodnje, obnemimo, ker so naša druženja vedno skromnejša, nimamo več teme za pogovor, pozabljamo na svojo urejenost in še in še, kaj bi naštevala. Popustijo nam zavore, nervozni smo že zaradi malenkosti. Dobro bi bilo, da se tudi mi izogibamo nasilnostim in brzdamo svoje ravnanje.

Mladi v nasprotju z nami, doživljajo vsak dan kaj novega, so ptice, ki v prihodnosti vidijo sebe kot rešitelje skoraj vseh čustvenih in materialnih problemov. Starejši po njihovem prepričanju naj bi imeli predvsem čustvene probleme z obujanjem spominov, usodnih ljubezni, lepih oblek, … Ko zagledajo plenico jim verjetno postane slabo in res si težko predstavljam, da bi mi stregla kakšna najstnica, ki verjetno golega telesa še ni videla. Verjamem, da ob telesni oskrbi starejše osebe spozna, da je zgrešila poklic.

Od kar so z računalniki opremljene delovne mize se izgublja občutek odgovornosti strok do nastajajočih problemov v sodobnosti. Profesionalci gledajo v računalnike in skrbijo, da vse lepo zapišejo, povedo novinarjem ali sami objavijo v svojih medijih. Da pa bi doktrino svojega poklica obogatili s prepoznavanjem nove problematike, našli rešitev in jo uveljavili se zgodi izjemno malokrat. Vsak profesionalec si leta prizadeva, da bi njegovo odkritje ali rešitev »požegnal« neki politični organ ali organ upravljanja države, šele nato jo bo izvajal v praksi. Res mi ni razumljivo, da v nego starejših nameščajo najstnike ko imamo od EU priznan uspešen projekt upokojencev Starejši za starejše in pri projektu aktivno sodelujejo številni prostovoljci. Je Centrom za socialno delo potrebno pridobiti politično podpora za uvajanje sodobnosti prilagojenih strokovnih metod dela? Stroka naj metode dela dopolnjuje z neposrednim sodelovanjem z oskrbovanci in odločujočimi v Domovih. Lahko pa tudi, da se to hlapčevstvo koti v pravilih koncesij. Pot do pekla je vedno posuta z rožicami!

Kako bi pa vi reševali nasilje nad starejšimi?

Ibrahim Mahama, 14. september 2023

V zahodni Afriki že desetletja nastaja moderna država Gana, ki svojim razmeram primerno izobražuje svoje talente in jim omogoča ustvarjenje v najzahtevnejših strokah. Že večkrat je svetovni tisk poročal o izjemnih dosežkih ganskih umetnikov, med njimi je kot najuspešnejši umetnik prepoznan Ibrahim Mahama. Njegov umetniški opus je prepoznan po monumentalnih instalacijah, sestavljenih iz krpank, zašitih iz vreč jutovine, ki jih v Gani uporabljajo za hranjenje kakavovih zrn. Kot meni avtor gre pri teh instalacijah za »ponovno vstajenje tako starih materialov kot celotnih zgradb«, ki nosijo ogromno spominov in zgodovine. Mahama vlaga velike napore za preobrazbo objektov. V velikem zapuščenem silosu je ustanovil kulturno izobraževalni center in razstavišče, v šestih zapuščenih potniških letalih pa je ustanovil brezplačno šolo za umetnost in znanost. Njegovo umetniško in družbeno koristno delo je poznano po vsem svetu, prikazano je bilo na mnogih najbolj znanih mednarodnih razstaviščih, naša javnost pa ga je lahko spoznala tudi na Beneškem bienalu.

Ta moderni umetnik, vlagatelj in donator umetnosti je umetniški vodja letošnjega Grafičnega bienala Ljubljana, ki bo jutri odprt na šestih lokacijah v Ljubljani pod naslovom Iz praznine pridejo darovi kozmosa. Kot umetniški vodja je Mahama izbral mednarodno ekipo kuratorjev, muzealcev in umetnikov ne da bi se osredotočil le na tradicionalno grafično ustvarjanje.

Mednarodni grafični bienale v Ljubljani je zasnoval in vodil prizadevni Zoran Kržišnik. Pod njegovim vodstvom je Bienale postal najbolj znana likovna prireditev v nekdanji državi. Ustanovil je tudi Mednarodni grafični likovni center. Bil je odličen poznavalec , pisec monografij o sodobnih ustvarjalcih, podpornik , menedžer. Njegova zasluga je bila, da je svet spoznaval jugoslovansko umetnost. Večkrat je bil organizator ali sodelavec pri predstavitvah jugoslovanske ustvarjalnosti na . Od ustanovitve Tabora leta 1968 do smrti leta 2008 je bil predsednik umetniškega sveta zavoda in pozneje . Tu smo se srečevali, z njim modrovali in kovali nove načrte za razvoj tako bienala kot tabora. Predno je zapustil svoje poslanstvo v Moderni galeriji je pristojnim organom v državi predlagal kot svojo naslednico Zdenko Badovinec, mednarodno priznano muzealko, ki je dosledno uresničevala poslanstvo bienala in skrbno skrbela za njegov razvoj. Zoran Kržišnik ji je neomajno zaupal, niso pa ji zaupale stranke na oblasti oziroma pristojno ministrstvo. Kljub odličnim učinkovitim in mednarodno priznanimi dosežki je morala zapustiti svoje delo. Se je pa dobro umestila v Muzej sodobne umetnosti v sosednji državi . Muzej, bogat z zbirkami, v njem so tudi dela Grupe 69, je pravo kulturno doživetje. Zdaj se nekaj šušlja, da z vodenjem Badovinčeve niso najbolj zadovoljni kar ne čudi, saj stranke preko kulturnih organizacij rade izkazujejo svojo naklonjenost volivcem.

Od 15. septembra dalje bo Ljubljanski grafični bienale res edinstven kulturen dogodek mednarodnega značaja in morali si bomo ogledati vsaj nekaj lokacij. Za njegovo uspešnost in edinstvenost skrbi toliko svetovno priznanih strokovnjakov, da so pričakovanja izjemno velika in srčno upajmo, da ne bomo razočarani.

Boste obiskali 35. Grafični bienale Ljubljana?

La commedia e finita, 13. september 2023

Slovenija je izgubila še enega sina, ki ji je nastavljal ogledalo, da je spoznavala svoje napake in jih sprejemala kot opozorilo ljudstva. Izgubila je zanimivega fanta, ki ga je poznal vsak državljan in državljanka, ker je znal pogledati v dušo države, ločevati »zrno od plevela« in bil dovolj pogumen, da je brez pristranskosti »nastopajočim« v njegovi oddaji gledal naravnost v oči. Saša Hribar nas je kot družbo dobro poznal in zato lahko ustvarjal dobre satirične oddaje, ki jih bomo še dolgo pogrešali. V petek je Sašo Hribar odšel v večnost in Slovenija žaluje!

Kot ugotavljajo njegovi sodelavci in prijatelji ni Saša v svoji satiri prizanašal nikomur, niti sebi ne. Odkrival in poročal je o sprenevedanju, zavajanju in potikanju gospodarskih in političnih elit in se pozabaval tudi ob slabostih svojih kolegic in kolegov. Če ne bi bil trdoživ se njegov Radio Ga-ga ne bi obdržal toliko let v programu, televizijska oddaja Hri-bar pa bi bila že pozabljena. Seveda so prišli trenutki, ko mu je bilo vsega dovolj, pa je le spoznal, da je njegovo delo potrebno in koristno za državo in RTV, da ga mora nadaljevati, čeprav so mu šli na živce nekateri voditelji, ki v kritičnih trenutkih zavoda RTV niso znali ukrepati. Nemalo težav je imel Saša s ministrom za kulturo in z vmešavanjem poslancev v njegovo delo in delo Zavoda. Ko so prevladovali postulati največje stranke zaposleni niso več vedeli, kaj se od njih pričakuje, zakaj jim politika ni naklonjena in kakšna prihodnost se jim obeta. Tako Saša kot drugi v Zavodu niso mogli normalizirati stanja RTV, pomoči zadnja štiri leta pa niso dobivali od nikogar, niti od intelektualcev, akademskih krogov ali profesorjev. Kljub težavam v Zavodu je Radio Ga-Ga deloval bolj naklonjeno ekstremističnim gostom, ki jih poslušalci radi slišijo in prav zaradi značilnosti nastopa tudi ocenijo kot pozitivne dejavnike. Imeli so možnost program Radia Ga-Ga tudi širiti pa za predvidene osebe niso našli imitatorja.

Za Jelinčiča je Sašo v intervjuju povedal takole: «Jelinčiča smo poskušali narediti na vse načine, imeli smo celo razpis, potem pa sem bil enkrat za mizo z Josom Zalokarjem. Ko sem nekaj naročal, sem se obrnil in za seboj slišim nekoga govoriti. Najprej sem mislil, da je Jelinčič, potem pa sem videl, da je Jos. Evo, sem si rekel, ti boš Jelinčič! Samo normalno govori, pa bo« Ne morem verjeti, da je naš Jos omogočil nastop »Jelinčiča« v Ga-Ga.

Hribarju se je zaradi »Jelinčiča« marsikaj očitalo, pa ne samo za njega, tudi za Jonasa, Radovića in nekatere druge vodilne osebe. Saša se je dobro zavedal tveganj, ki jih za vsak nastop mora sprejeti tako v odnosu do svojih predpostavljenih kot do plačnikov RTV naročnine. Neštetokrat je poudari, da proti tem ljudem, ki jih kritizira, nima nič, nemalokrat pa se mu zgodi, da prekorači meje na primer govora o internih zadevah Zavoda ali kakšno drugo mejo javnosti z Zavodom.

Saša je sam večkrat poudaril, da je levici naklonjen, ker je tam bil vedno sprejet s spoštovanjem in cenjen za svoje opravljeno delo kljub temu, da je bilo za njih kompromitirano. Ni se opredeljeval kot politični človek in se je umeščal med ljudi, ki ne trpijo avtoritet in ne marajo za seboj množice, ki jim sledi ter prikimava.

Saša Hribar, ljudje tvoje domovine se ti zahvaljujemo za opravljeno delo, za tvojo poštenje in profesionalnost, za tvojo srčno željo po ustvarjanju poštene družbe!

Ste poslušali Radio Ga-Ga?

Ljudje in živali, 12. september 2023

Rada prebiram kakšen star zapis o eksotah bodi si rastlin, živali ali ljudi. Stari zapisi so največkrat nekoliko romantični vendar dajo misliti predvsem o stvareh, ki jih danes že slabo poznamo, nikakor pa jih nismo več sposobni uporabljati.

So pa v nekaterih stvareh tudi zgodovinska dokazila kot na primer zapisi o Bogomilih, ki naj bi bili prvi vegani na Balkanu. Po mnogih stoletjih se je na območju antične Trakije, pozneje imenovane Bolgarije pojavilo gibanje Bogomilov imenovanih tudi Dobri ljudje. Bili so kristjani, ki so verjeli v enost človeka in živali kot božjega stvarstva, zavračali vsako ubijanje in se zato dosledno izogibali živalski hrani. Njihov nauk je učil, da je bilo nekdanje ubijanje in meso namenjeno žrtvovanju in malikovanju starodavnim bogovom, v katere Bogomili ne verujejo in priznavajo le enega Boga. Povezanost med človekom, naravo in vesoljem so Bogomili izražali tudi v svojih nagrobnikih poznanih kot stećci. Gibanje Dobrih ljudi se je iz Bolgarije širilo od 9. do 15. stoletja po Makedoniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini v Dalmacijo in od tu po Italiji in Franciji do francoskih Katarov.

Sicer pa obstajajo zapisi, ki pripovedujejo o prepričanju ljudi v enost celotnega stvarstva, da so živali del te celote in zato jih nikakor ne bi smeli ubijati za našo prehrano ali izkoriščati za znanstvene poskuse. Leonardo da Vinci je na primer trdil, da »resnično je človek kralj vseh živali, ker njegova okrutnost presega njihovo. Mi živimo od smrti drugih. Smo potujoči grobovi«. Mahatma Gandhi je »verjel, da bo duhovni napredek na določeni točki od nas zahteval, da prenehamo ubijati naše sostvaritve zaradi zadovoljevanja telesnih želja«. In še pesnik W. Busch »Resnična človeška kultura bo obstajala šele takrat, ko se za kanibalizem ne bo razumelo samo ljudožerstvo, temveč vsako uživanje mesa«

Podobno kot naš dr. Kozina so razmišljali še mnogi drugi o trpljenju živali, njihovi revščini, pomanjkanju svobode, prekupčevanju in trgovanju z njimi, problemu njihovega življenjskega prostora, o okrutnem zapiranju domačih živali v hleve. Živali potrebujejo življenjski prostor, ki odgovarja njihovi vrsti, hrano, vodo in zrak. Vse to najnujnejše jim jemljemo s pretiranim izkoriščanjem zemlje z modernim in uničujočim kmetijstvom, s krčenjem in sečnjo gozdov in to vse za pridobivanje dobička.

Ljudje se vedno bolj oddaljujemo od narave, ne poznamo več dobro naravne cikle, obremenjujemo se s podaljševanjem življenja. Morali bi se vračati k naravi s pomočjo rastlinske prehrane, več časa prebitega v naravnem okolju in se večkrat na dan umiriti ter razmisliti o svojem odnosu do celotnega stvarstva. Znanost bi bilo potrebno usmerjati v raziskovanje duševnosti in iz proučevanja materialnega preiti na raziskovanje etike, morale, pravičnosti in vesti. P. Komel trdi, da »znanost, ki temelji na materializmu ter odsotnosti etike, morale, pravičnosti, višje zavesti in srčnosti, ne more prinesti resničnega napredka, temveč povzroča le še več trpljenja vsem čutečim bitjem«

Razmišljajmo o vsem napisanem saj se do sedaj še ni zaznalo ali se mora naš odnos spremeniti tudi do žuželk, pajkov, komarjev,… Živalsko vesolje je verjetno večje od človekovega.

Razmišljate kdaj o svojem odnosu do živalskega vesolja?

Dileme, dvomi, 11. september 2023

Od kar imamo svojo državo se nenehno širijo vesti o ljudeh na najvidnejših položajih tako v upravljanju države kot gospodarskih družb. Skoraj ne poznamo oziroma nič ne vemo o vrednotah množice, ki tistim petim, šestim najvidnejšim pripravlja konkretne predloge ali izvaja tisto, za kar so se odločile elite. Neverjetno, da ne rečem nerazumljivo je pri tem mnenje novinarjev, da so nepristranski, avtonomni in kaj ti vem kaj še. Zgleda kot da volivci uživamo ob izjavah tistih, ki se nenehno pojavljajo na ekranih zdaj te zdaj druge Tv, katerih slike krasijo vsakodnevne medije in brez katerih ni dogodka. Ob tem imam neprestano pred seboj svojega direktorja, ki mu na kraj pameti ni padlo, da bi prvi odgovarjal javno na novinarsko vprašanje in da bi zato »da se ve kdo je glavni« popravljal izjavo, če se izkaže, da je bil v zmoti. Najprej smo morali nakazati rešitve tudi pred javnostjo mi – operativci, direktor sam si je vzel dovolj časa za razmislek tudi o tem, kdo bo mnenje podjetja predstavil javnosti. Ostalo mu je dovolj manevrskega prostora, da je svojo končno odločitev sprejel potem, ko se je javnost že odzvala.

Sem pa zadnje čase le zasledila pogumne novinarje, ki so pod vprašaj postavili kar nekaj nastopov naših elit kot na primer ali najglasnejši zdravnik v organu Vlade res pozna zdravstvo, ve za rešitve in če ve, zakaj jih ne predstavi stroki in nato vztraja pri njihovi uveljavitvi? Našla sem že zapis predstavnikov strokovnih delovnih teles Vlade, da do sedaj na primer stroka za vode še ni oblikovala svojega mnenja niti se ni poenotila o problemih, ki zahtevajo takojšno rešitev in zato ni možno govoriti o sodelovanju stroke pri odločitvah. Pomembni popravki statističnih podatkov, ocene doprinosa turizma, odnos podjetnikov in njihovih združenj do problemov družbe v kateri ustvarjajo in še veliko drugih primerov zapiranja v nepotrebne klane, ki ščitijo le svoje podjetniške interese ne pa tudi interese svoje družine in družbe, je za vsako družbo škodljivo, še posebno pa je to škodljivo za Slovenijo, ki je svoja podjetja, banke in koncesije prodala tujcem, torej tudi visoki donosi odhajajo iz države in se le v izjemnih primerih vračajo skozi naložbe.

Naša državljanska dolžnost je spoznavanje slabosti v razumevanju z ustavo določenih načel delovanja in poslovanja kar, kot poudarja Iztok Simonitti, je predpogoj, da neko funkcijo sploh opravljaš. Ljudje, ki jim je dana najvišja stopnja zaupanja, morajo svoje strategije naravnavati v skladu z vizijo, ki jo nakazuje ustava in svoje cilje nedvoumno določiti s svojim delovnim načrtom z vključno prioritetami v razmerah, ki nastajajo. To pa zahteva veliko spretnosti, dobro organiziranost in strokovno asistenco, da ne omenjam odlične kadre, ki so sposobni dejanj in zato elite nimajo časa opravljati delo promocijskih strokovnjakov.

Kakšno zdravstvo potrebujejo bolniki v Sloveniji je dobro proučilo podjetje La Roche, kako posodobiti gradnje nas s številnimi prispevki sistematično zasipajo arhitekti, mnenja o tem kako ohranjati plodna zemljišča in zdrave gozdove prihajajo iz vseh koncev in krajev države in kako bomo zagotavljali potrebno energijo nas zelo konkretno in razumljivo seznanja direktorica Petrola. Kdo sliši njihov glas? ga bo pristojni organ upošteval? Dileme, dvomi se plazijo skozi medije v družbo, v srca mladih ljudi in prav bi bilo, da bi po naših pokrajinah slišali glas predsednice države, ki skrb za naravo in mlade uvršča med svoje najvišje prioritete.

Menite, da je preveč dvomov in dilem o smotrnem upravljanju naše države?

Domači kraj, 10. september 2023

Kot zgleda so krajanke in krajani vedno bolj povezani s krajem svojega bivanja. Pred desetletji se je dediščina zbirala, hranila in prikazovala le v centrih kulture, nacionalnih muzejih, samo v večjih mestih. Dolenjska metropola je na primer imela zelo skromno knjižnico, še skromnejši muzej in le ljubiteljsko gledališče, kino pa kar pri vojaškem garnizjonu. Dvorana je bila samo ena, vsa kulturna ponudba je bila v slabo vzdrževanih starih zgradbah, za kulturo so skrbela kulturna društva. Danes ima metropola vse mesto tvorne dejavnosti na lokalni ravni od gledaliških abonmajev do koncertov, razstavišč, zabavišč in drugo kulturno ponudbo, gostujejo eminentni umetniki, razvijajo se gibanja za bogatenje ponudbe, mesto tvorne dejavnosti prevzemajo, vsebinsko oblikujejo in organizirajo strokovno usposobljeni mladi managerji.

Razmišljanje o tem, kaj vse ljudje potrebujejo, da se v kraju bivanja dobro počutijo, me spominja na uresničevanje idejne zamisli o Rastoči knjigi šole, vasi, ulice, mesta, pokrajine, države, sveta. Vedno je bila prisotna misel, da bo kraj tak kakršnega bomo znali oblikovati in da nam kraj ne bodo urejali drugi. V marsikaterem kraju se že zbira gradivo o naravnih in ustvarjenih posebnosti kraja, načrtujejo nastopi gostujočih, zbira zgodovinsko pomembna dokumentacija in podobno, kar vse bogati izobraževalne in kulturne institucije, ustvarja muzeje tehnične dediščine in krepi pripadnost ljudi.

Že en sam pogled na primer iz včerajšnjega obiska Starega malna mi ponudi nešteto dokazov, da na primer ljudje na Vrhniki še kako dobro vedo pomen svojega kraj v zgodovini države, sveta. Kaj nam bo povedal Škrateljc, ki nas vabi s kolesom po arheoloških točkah Vrhnike? Zemljevid ostankov Rimljanov in prebivalcev pred njimi od 40.000 pred našim štetjem in 300 let našega štetja, kaj skrivajo Močilnik, Stare gmajne in Verd, kdo je ustanovil Nauportus in gradil stare ceste. Pa poglejmo kaj vse lahko doživijo Vrhničani v septembru; odlične kino predstave, športne turnirje, delavnice Festival kave, literarne večere, dokumentarne razstave in pogovorne večere. Kaj jim ponuja program Ljubljanskega barja? Učno pot Bevke, Bobrova pot in nešteto kolesarskih poti. Kaj vse si lahko privoščijo iz kulinarike najbrž vedo na pamet saj to v njihovi turistični ponudbi niti ne izpostavljajo, prav tako ne ponudbe čudovitih naravnih postojank po Planini in drugem hribovju, ki obkroža mesto.

Marsikdo bo najbrž podvomil, da je razdrobljenost dediščine lahko veliko finančno breme za male občine. Ne samo vzdrževanje, največji strošek je verjetno promocija, saj so vsa prizadevanja okoli dediščine namenjena izobraževanju. Vsaj jaz jih tako razumem. Zakaj je Plečnikova cerkev na Barju vpisana v UNESCOV seznam – ker je umetniško projektirana, mojstrsko izvedena in prihodnjim rodovom vzgled. V čast nam bi bilo, če si jo ogledujejo ljudje vsega sveta, toda zagotoviti jim moramo ustrezno strokovno literaturo o spomeniku in vsaj osnovne higienske in prehranske pogoje. Če tega ne bomo zagotovili mi, bodo pri nas samo obhodili spomenik, poslikali in odšli tja, kje se bodo lahko odpočili in pripravili za naslednji obisk. Slej ko prej bodo krajani našli svoj optimum v turistični in drugi ponudbi in se odločili, kaj bodo promovirali sami, kaj pa je bolje za njih in za artefakt, daje v oskrbi države.

Spoznavate dediščino svojega okolja?

Stari maln, 9. september 2023

V še vedno temni goščavi pod Planino ob gorskem potoku je temno brezno s tesnim vhodom v katerem je v davnini živel zmaj. Ljudje okoli leta 1687 so bili mnenja, da je luknja iz brezna premajhna, da bi zmaj prišel na plano. Z drogom so suvali v luknjo zato se je zmaj razkačil in bruhal peno. Verjeli so celo, da je imel mlade. Danes se ta izvir imenuje Lintvern, ki je v resnici »zaganjalka«. V času nizkega toka skozi izvir teče le nekaj litrov vode na sekundo. V deževnem obdobju lahko izvir bruha tudi večkrat na dan, v sušnem pa med izbruhom mineta tudi dva tedna. Potok, ki izvira v Lintverju teče s polnim tokom štiri ali 5 dni nato pa za ravno toliko časa izgine pod zemljo in se mu struga posuši. V globeli kakšne pol ure hoda od Lintvarja v dolino je že 1663 leta deloval eden najstarejših mlinov, ki je danes lepo urejen kot planinska koča z naravnim kopališčem, prostorom za družinska srečanja, piknike, poroke in osvežitve v vročih poletnih dneh. Ponuja odlično hrano lokalnega in klasičnega značaja s vrhniško kavo vred. Vrhničarji so veliki ljubitelji kave in vsako leto organizirajo celo Festival kave. Otrokom je na razpolago tudi poučno in zanimivo igrišče, kopanje v naravnem bazenu in raziskovanje gozdnatega sveta. Stari maln, ki ga upravlja Blagajana, ima namen obstoječe in nove objekte urediti kot »oazo miru«. Rekonstruirali bodo mlin za izobraževalne in kulturne namene, v novi koči pa bo celostno prenovljen ambient starega malna kar bo posebna turistična atrakcija.

V tem prijetnem okolju smo danes še vedno slavili našo petdeset letnico, ki jo je nekdo okronal s diademom 50, drugi pa z prav tako broško. Na naši levi strani je deloval žar, zraven njega pa velike količine zelenjave z dišečimi gozdnimi zelišči vred. Okusna obara je lepo dišala po planinskih rožcah, ki sem jih nekaj tudi pobrala iz servietov na mizi in so že podtaknjeni v lonček z zemljo. Po obilnih glavnih jedeh je sledila obsežna torta in vrhniška kava, ki se je lepo prilegla ob klepetu sorodstva.

Idilično gozdnato okolje nas je očaralo in kar težko smo se razhajali. Prihajale in odhajale so številne družine z otroci in psički, okoli Bele je bilo res živahno vse do parkirišča ob robu Vrhnike. Zadovoljstvo je nakazovalo tudi osebje, ki nam je naklonilo veliko pozornosti ob praznovanju pomembnega jubileja. Nam je to veliko pomenilo saj so bili naši gostje sorodniki s katerimi se le malokdaj srečujemo. Živimo v različnih krajih, oddaljeni drug od drugega in slavja so dobrodošla prav zato, da se bolje spoznamo.

Ko smo prišli na Vrhniko je bilo idile konec. Neskončne kolone avtomobilov so nas kar posrkale, da si niti požmigati nismo mogli ko smo zavijali vsak v svojo smer.

Mene je dobri tast sina odpeljal kar na vlak in v mirni vožnji sem v mislih ponovila celotno doživetje tega lepega jesenskega dneva pri Vrhniki, kjer je zdaj doma tudi moja prijateljica Marjeta. Žal jo nisem mogla obiskati niti ji napovedati, da bom v njeni bližini, saj je slavljenka hotela nas vse presenetiti in res ji je uspelo. Misli so se mi vračale v Stari maln in k ljudem, ki jim ta dediščina odpira možnosti za uresničitev njihovih sanj. Srčno želim, da se njihove zamisli udejanijo, da se razvijejo v moderno planinsko postojanko s svojim zmajem vred in da postanejo naravno zatočišče družinam, pohodnikom, kolesarjem, vsem ljubiteljem narave.

Kje pa vi preživljate sobotne popoldneve?

Srečanje Abrahama, 8. september 2023

Danes se je moja snaha srečala z Abrahamom kar je verjetno sprejela z veseljem saj je pripravila kar nekaj veselih srečanj v ožjem in širšem družinskem okolju. Morala sem sodelovati, pa tudi želela sem si, ker je kar v redu snaha in ne bi hotela imeti drugačne. Da ne bi kaj bistvenega izpustila sem se napotila v Ljubljano že dopoldne, si malo ogledala kaj je v mestu novega in se sprehodila okoli njihove hiške, ki zdaj kar sije od vsega novega. Za prvo slovesnost je poskrbela sinova tašča z dobrim kosilom, celo psička Pikica je dobila svojo solato.

Ob petih sta sin in snaha prišla domov obložena z šopki rož in darili, ki jih je slavljenka prejela od službenih kolegic. Tudi starši so jo nagradili s prekrasno tegelno rožo, ki je še polepšala prostor. Darilo zanjo sem prinesla tudi sama, starejši vnuk pa ji je prebral čestitko

Mineva 16 let od kar imaš svojo družino, od kar skupno drug drugemu bogatimo življenje in se veselimo dobrih rešitev. Leta minevajo v slogi in prijaznem okolju zato srčno upam, da si s preživetim v našem skupnem »vesolju« zadovoljna in da nas želiš imeti pri sebi tudi v prihodnje.

Ob pomembnem jubileju tvojega življenja ti želim kar se da prijetna, ustvarjalna in zanimiva leta, ki jih preživi s skrbjo za dobro počutje tvoje družine. Naj te tvoji »trije fantje zlati« navdihujejo, nenehno razveseljujejo in pomagajo živeti dobro, naj ti za tvojo nenehno skrb zanje vsak dan poklonijo množico nasmehov, pokažejo iskre v očeh in podelijo veliko poljubčkov. Sprejemaj njihova razkošna darila z zavestjo, da se dobro vrača z dobrim in tudi v prihodnje ne dovoli človeškim pomanjkljivostim, da bi vstopale v vaš dom! Ostajam tu, z vami, vedno in še posebno v stiskah, ki ne obidejo nikogar. Drugih želja in nalog nimam in vaše dobro življenje je zame najlepša zahvala za vse, kar sem ali še bom postorila tebi in tvoji družini.

Okoli petdesetih se človek prav za prav spravi sam s seboj, uskladi misli in telesne potrebe, želje in možnosti. Zave se kaj zmore, kaj je smiselno in kakšna bo njegova prihodnost. Pridobiva si mir v duši in s tem sposobnosti treznejše presoje. Postaja osebnost, vzornik, človek, ki ti da dober nasvet. Uspešna in prijetna ostani tudi po srečanju z Abrahamom!

Seveda veliko lepih želja se tudi prezre. Dva sta morala na telovadbo, eden na tekmo, eden si zdravi zobe, skratka slavje družine je bilo hitro zaključeno, slavljenka pa je postorila še zadnje priprave za slovesnost prihodnjega dne, ko je ima povabljeno na kosilo svoje sorodstvo.

Pozno zvečer smo bili zopet zbrani, gledali smo kriminalko, tolažili lakoto z obloženimi kruhki in se lotili nepravilnih nemških glagolov, ki jih naš gimnazijec mora obvladovati. Njihovo število je neskončno, njihove spregatve pa kar komplicirane. Ko nismo več zmogli, smo se porazgubili po hiši. Nisem zaspala saj mi ti glagoli ne dajo miru. Ni pravila ni standarda, vsakega posebej je treba spoznati od nedoločnika, da vseh oblik v katerih se lahko pojavi v stavku. Ni pomoči, prihodnjega dne se bomo na veselico peljali skupaj z njimi in v avtomobili ponavljali njihove do onemoglosti.

Kako pa vi počastite osebni praznik svoje snahe?

Mrena v očeh, 7. september 2023.

Poskušam živeti zdravo že vsa leta v pokoju, vendar mi ugaša vera, da je to možno. Težave z notranjimi organi smo nekako rešili, sledile so težave z očmi in verjetno bodo v prihodnje vprašljive noge. Minilo mi je upanje, da se z leti da kaj pametnega postoriti v korist svojemu zdravju.

Že nekaj let imam kapljice za oči in moj zdravnik je ugotovil, da moram na odstranitev sive mrene. Večina mojih prijateljic in prijateljev je to že zdavnaj storilo, torej nisem nikakršna izjema in korajžno se pripravim na operacijo. Vrstomat, ambulanta, pregled kot običajno, ljubezniva medicinska sestra se ne more načuditi, da nimam zdravil in pospremi me v očesni oddelek. Tam še prijaznejša sestra mi nadene zapestnico, oblečem njihov jopič, začne meriti pritisk in nikakor ne neha. Končno le vpraša, če se zdravim proti pritisku in zatrdim ji da ne, da ga nikoli nisem imela več ko je potrebno. Da mi tri vrste tablet, pritisk je še vedno nedopustno visok. Pride zdravnik in jasno pove, da ob takem pritisku operacijo ne more izvesti in da moram k svojemu zdravniku po zdravniško pomoč.

Uf, me je prizadejalo in že se vidim znotraj medicinskega procesa, ki je za moja leta kar zahteven. Pomoč dobivam od mojega kritika Joškota. Takoj mi je s svojim aparatom izmeri pritisk in ugotovil, da je popolnoma normalen. Naredim scan izvida zdravnika, ki bi me moral operirati, pošljem osebni zdravnici, prosim za termin, se bojim, da sem kaj pozabila sporočiti a tokrat dobim takoj termin čez 5 dni.

Malo duševno razbremenjena grem na veselico ob 50 letnici moje snahe in njen oče mi takoj, ko povem, kaj se mi dogaja, zmeri pritisk – tudi tokrat točno 149 zgornji kot je izmeril stric Jože. Jutri grem v nabavo svojega aparata in do obiska zdravnice bom dvakrat na dan merila stanje. Sicer pa res ne vem, kaj še lahko storim.

Razvedelo se je za moj problem in kar naprej kdo sprašuje kako je z mojim pritiskom in jaz, popolni laik na tem področju, lahko samo pojasnjujem stanje s temi meritvami, kaj se pa v mojem telesu in glavi dogaja pa žal ni znakom, ki bi me opozarjali na slabo ali dobro stanje. Vse skozi imam pred očmi obupano medicinsko sestro in me plašijo mene besede »gospa, za vas je to nevarno, takoj pojdite k svoji zdravnici!« Kot družba in osebno nismo vedno pravični do zdravnikov in njihovega osebja. Še in še si prizadevajo za svoje bolnike, toda čakalnica pred njihovo operacijsko dvorano je nenehno polna, eni odidejo, dva druga prideta in vsak od nas ima drugačne težave. V naših medijih pa so zdravniki obravnavani bolj kot težava in ni dovolj poudarjen njihov blagor za bolnika. Pa ne trdim to zaradi tega mojega pritiska, imela sem priliko dobro spoznati njihovo delo pa tudi organizacijo in težave z kadri.

Se mi morda maščuje kava. Že tri dni jo ne pijem in spanca ne morem premagati. Zgleda, da je na tem neka povezava zato sem danes skuhala neko vodko podobno kavi in res je spanec vsaj za nekaj časa prešel. Kave sem zagotovo v življenju popila preveč, posebno ko sem še delala smo se iz vljudnosti do gostov tudi sami zasvojili z njo. Ampak zdaj sem že dolgo doma in dvomim, da bi posledice še delovale. Na dan ne popijem več kot skodelico zjutraj in še to pod nadzorom veterinarja, ki se sam nič manj ne zastruplja.

Poznate svoje zdravstveno stanje?

Dobri ljudje, 6. september 2023.

Ambasador Delovega dolgoročnega projekta Obnavljamo Slovenijo in predsednik UEF gospod Aleksander Čeferin je pobudnik in organizator Dobrodelnega spektakla v Stožicah na katerem bodo sodelovale najsvetlejše nogometne zvezde sveta in Slovenije. Poudaril je, da je spektakel njegov osebni prispevek za poplavljence in ga organizira kot dober človek, ne da bi pri tem karkoli pričakoval od države. Vsi prihodki spektakla se bodo namenili poplavljencem. Milo se mi je storilo, da je premožni Aleksander, »naše gore list« tudi dober človek pa ne samo za poplavljence, tudi za otroke in šolarje, Igre mladih in podobnih aktivnosti. Dobro poznavanje delovanja in poslovanja nogometa, njegovih organizacij in neštetih bogatih ljubiteljev nogometa bo izkoristil za pridobitev donacij, ki jih sicer Slovenija ne bi mogla pridobiti. Hvala predsednik UEF, verjamemo, da bo spektakel v Stožicah koristen tako za Slovenijo in poplavljence kot tudi za krepitev gledanosti nogometa po svetu in doma. Želimo, da bi vašo oglaševalsko politiko prevzeli tudi trgovci, ponudniki kulturne produkcije, vsi, ki potrebujejo veliko povpraševalcev na trgu dobrin, storitev in delovne sile.

Še bolj kot Stožice koristite narodu kot dober človek s prizadevanji, da bi bil šport dostopen vsem ne glede na njihov materialni, politični ali rasni položaj. Poskrbite, da bodo stadioni krasili šole in vaške skupnosti izven centrov kulture in gospodarstva, da bodo tudi deklice spoznale svoje športne sposobnosti in da bo država razvija rekreacijski športni duh v vseh mladih dušah. Premalo poznam šport, da bi lahko sodila o njem, vendar vem, da nisem edina, ki odklanjam sedanji profesionalizem v športnem podjetništvu. Samo poglejte, kaj je ostalo od kolesarskih zmagovalcev zadnjih let?

Dobre ljudi, Aleksandre, potrebujemo na neštetih področjih. Poglejte kako se prebijajo dejavnosti, ki jim pristojni državni resursi niso zagotavljali razvoja kot na primer zdravstvo. Pozanimajte se kje vse je manjkalo znanja in nadzora, da imamo danes obupane poplavljence. Je res dobiček posameznikov vreden več kot zimska smučarska sezona za mladino na naših smučiščih? Bom kar nehala naštevati, ker ne vidim dovolj dobrih ljudi, ki bi jih te in podobne stvari bolele in bi se aktivirali, da bi napake popravljali in odpravljali.

In vendar srečujemo dobre namene ljudi kamor koli se obrnemo. Poglejte samo koliko pozornosti danes prejemajo otroci od staršev, kako številni so dobrodelni projekti kulturnikov, koliko espejevcev imamo, kako se krepi zaščita načela poštenosti. Zakaj se potem znižuje obseg znanja, popolna odtujenost otrok od knjig, revščina ustvarjalcev v kulturi, neustrezna kakovost podjetniških storitev in naraščanje prijavljenih sumljivih oziroma korupcijskih dejanj. Dobrih, v svojem poklicu kakovostnih in v vzgojnem smislu vrednotam zavezanih ljudi primanjkuje, skoraj jih že iščemo »z lučjo pri belem dnevu«.

Če se nekoliko potožim še ne mislim kot pesimist. Domnevam pa, da imamo premalo vedenja o dobrih ljudeh. O njih se piše le, če govorijo o milijardah, naši mediji pa ljubijo težave, hudobije, šikanije in črnega princa, obiskujejo sodišča, policijo, korupcijsko komisijo, … vse kar navadnim ljudem ni prioriteta. Hudobe so zato postale junaki, dobri ljudje pa neopazni. Iščemo vzornike, radi bi se približevali idealom!

Ste dober človek, ste kot družina dobri ljudje?

Forum, 5. september 2023.

Po današnji definiciji je Forum razgovor zainteresiranih ljudi in institucij o njihovi skupni problematiki. Tako smo na primer ekonomisti in gospodarstveniki Dolenjske in Bele krajine razvili Forum odličnosti in mojstrstva kot prizadevanje za odlično kakovost našega poslovanja in delovanja na vseh ravneh ter prizadevanje za doseganje mojstrskih učinkov svojega dela. Kar 30 let je združeval okoli 120 predstavnikov vseh dejavnosti od Grosuplja do Hrvaške meje, jim omogočal predstaviti svoje poglede na kakovost življenja in dela ter jih povezoval s politično in kulturno elito v republiki oziroma državi. Takih Forumov je v preteklosti delovalo kar veliko, še posebno po zaslugi stanovskih združenj. V svetu deluje mnogo Forumov po vseh celinah. Najodmevnejši je Svetovni gospodarski forum Davos, ki je nastajal med leti 1971 in 1984, njegovi cilji pa so predvsem trajnostni razvoj, nenehno izboljševanje organizacij, spodbujanje etike in vrednot v razvoju ter napredku družbe in podobno.

Slovenija je leta 2006 ustanovila Strateški Forum Bled, ki je danes največja mednarodna prireditev srednje in jugovzhodne Evrope. Ustanovila ga je z namenom dvigovanja svoje kredibilnosti na zahodnem Balkanu in omogočanja političnega dialoga s številnimi državami. V prihodnje na bi bil Forum tesno povezan z zunanjepolitičnimi temami, pomembnimi za slovensko družbo ter krepitev prispevka Foruma k uresničevanju naših interesov.

Tri tisoč udeležencev na letošnjem Strateškem forumu Bled dokazuje interes srednje Evrope in zahodnega Balkana, da se razrešijo dileme in spori ter poenotijo mnenja o integriranju držav zahodnega Balkana do leta 2030, ko naj bi te države postale člani EU. Kot smo lahko slišali, potekajo priprave po teh državah že več kot 10 let, zato zahodni Balkan nekako ne sprejemajo brezpogojno vključitev Ukrajine v EU. Načrt s časovnico je sedaj sprejet, želje izrečene in preverjene, pomoč sosedov zagotovljena in samo upamo lahko, da ga bo politična elita uresničila kljub nenehnim napetostim na Kosovu, očitkov glede imena Makedonija, naklonjenosti Srbov vzhodu in načetemu zaupanju do Hrvaške. Strinjam pa se z mnenji, da je negovati in razvijati naše sodelovanje tudi s Sredozemljem.

Imamo obširno problematiko sodelovanja naše države z državami v soseščini. Prav SFB je lahko realno upanje, da jo bomo reševali v prid večine sodelujočih, na dostojen način, brez novih vojn. Tri tisoč udeležencev ne more biti ustvarjalna ali informativna skupina, je pa to pomembne znak, da je dialog različno mislečih nujen.

Vsak Forum je organizacijsko in turistično zahteven projekt in uspeh je običajno odvisen tudi od zadovoljstva udeležencev. Če je dovolj prostora nastajajo debatne sredine ožjih interesnih skupin, ki imajo za posledico širitev poslovnih omrežij posameznih artiklov ali naložb. Kadrovske zagate pogosto povzročajo izvedbo dogovorjenega in na Forumu spoznavaš večinoma dobre bodoče sodelavce. Specializirane strokovnjake najlažje spoznaš na Forumu in »odpreš njihova vrata« za prihodnje posvete, da o strokovni literaturi, digitalizacijskih nasvetih in podobnih informacijah sploh ne govorim. Ne nazadnje, udeleženci so kar dobri potrošniki, zasedejo najboljše lokale, nabavljajo drage spominke, zlasti naša dragocena vina in se radi zapeljejo na ogled naravne in ustvarjene dediščine. Najbistvenejše pa je, da Forum izgrajuje center ustvarjanja v katerem so praviloma vključeni najboljši domači in tuji strokovnjaki. Dogaja se vedno nekaj novega!

Se udeležujete Forumov?

Želje in napotki, 1. september 2023.

Danes je prvi dan novega šolskega leta 2023/24. Z lepimi spomini na svoja šolska leta v mislih opazujem današnje šolarje in dijake, tudi svoja vnuka. Povabila sem jih na kosilo pa žal ne morejo priti zaradi treningov. Treba je sprejeti realnost, upoštevati interese ter spoštovati njihove odločitve pa sem jima napisala kar želje in napotke, ki jih lahko tudi zavržeta, še posebno, če se jima ne bodo zdela primerna. V tem primeru pa bo na spletu še vedno tale blog, če kdaj mnenje spremenita.

Devetošolcu v osnovni šoli: Začelo se je zadnje šolsko leto v tvoji osnovni šoli, ki bo za tebe lepo, srčno upam, da zelo uspešno in ti bo ostalo v spominu za vse življenje. Oči učencev vseh razredov bodo v vsem letu uprte v razred najstarejših učencev na šoli, če boste dobro delali vas bodo jemali za vzgled in vaš ugled bo rastel. Da se kaj ne zalomi, se pridno uči, sodeluj s sošolkami in sošolci, z dobro voljo sprejemaj morebitne naloge, ki ti jih bo naložil razred. Ker imaš darove, ki mnogim manjkajo, bodi uvideven in naredi čim več za ugled razreda tako pri učenju kot pri obšolskih dejavnostih. Do sedaj so bile nekatere tvoje odločitve vse pohvale vredne, zlasti dodatno učenje računalništva, angleščine, šaha in odbojke. Vzbujaš zaupanje, da zmoreš tudi težje naloge devetega razreda. Življenjsko pomembna odločitev ti letos ne uide. Najpomembnejši je tvoj razmislek o šoli, ki bi jo obiskoval z veseljem, o zagotovitvi pogojev za vpis na izbrano šolo in seveda tvojo pripravljenost, da šolanje nadaljuješ. Toplo ti bo pri srcu, ko boš šolo dokončno izbral in pričakujem o tem dolg, prijeten razgovor s teboj. Ob slovesu od sošolk in sošolcev te čaka čudoviti družabni dogodek na katerem prosim sodeluj z radostjo. Nauči se angleškega valčka in spoznaj lepoto plesa. Dobri plesalci so želeni v vsaki družbi, ker ples navdihuje veselost, zadovoljstvo in sporazumevanje, odpira vrata v svetovljanstvo! Tako kot bratcu tudi tebi polagam na srce, da se v stiski posvetuješ z njim in da po potrebi drug drugemu pomagata.

Drugi razred gimnazije: Začenja se novo šolsko leto na vaši gimnaziji, kjer je v preteklem šolskem letu bilo od 227 maturantov in maturantk mednarodne mature kar 54 zlatih in 5 diamantnih. Vaš sošolec Peter Andolšek je absolutni zmagovalec 16. mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike 2023! Verjetno je presežkov še več, ob priliki mi jih boš predstavil sam. Tako, tiho rečeno med nama, malo poglej, kaj počnejo drugi, v čem vidijo svojo perspektivo in kaj zanimivega odkrivajo. Morda boš v komuniciranju z njimi spoznal kaj popolnoma novega za sebe, kar te bo napotilo na nove spletne strani in k knjigam, ti popestrilo sedanje življenje in odprlo nova obzorja tudi nam, tvojim zvestim spremljevalcem. Z zaupanjem gledam v tvoje gimnazijsko šolanje, ker vem, da ga jemlješ resno, da se ne bojiš naporov in da te privlači nadaljnji študij. Dobra je bila tvoja odločitev za dodatno učenje digitalizacije in angleščine, dobra je tudi tvoja odločitev za odbojko. Ne pozabi jemati s seboj brata, če se boš učil ti, ti bo sledil. Skupaj sta prava heroja, zmoreta vse!

Obema pa tole: Vse dobro v šoli nas bo spodbudilo za potovanja, želene nakupe in poležavanja na morju ali pa še kaj boljšega!

Ne samo mojim, vse učečim se na vseh stopnjah šolanja zaželimo vsi kar največ zadovoljstva in dobre učne uspehe!

Kako ste pa vi pospremili danes svoje šolarje?

Zadnji dan počitnic, 31. avgust 2023.

Če se ne motim je eden od ministrov za šolstvo v Državnem zboru poudaril, da začetek šole tako ali drugače spremeni utrip okoli 270000 ljudem v mali Sloveniji in da je zato njen pomemben dogodek. Z njim se je možno strinjati, celo več, prvi šolski dan je začetek nekega procesa, ki v celoti traja vse življenje, njegovi posamezni deli pa so devetletka za učence, srednja šola za dijake in visokošolske ustanove za študente. Vzporedno z rednim šolanjem potekajo obšolske in izven šolske dejavnosti, kot so tečaji računalništva, angleščine, glasbena šola, športne in kulturne dejavnosti, včasih Erazmus+ in tako naprej. Ko pridobiš dokument o doseženi stopnji usposobljenosti v izbranem poklicu, postaneš praktikant in opraviš staš, se začne funkcionalno izobraževanje do konca delovne dobe nato pa Univerza za tretje življenjsko obdobje. Sem kaj pozabila? Zagnati, zagotavljati delovanje ali jo zaustavljati pred počitnicami je najbrž »trd oreh« za strokovnjake, ki oblikujejo vsebino poučevanja kot tudi za učitelje in vzgojitelje, ki vsebino prenašajo v praktične učne načrte. Težko si predstavljam kako to gre, čeprav sem tudi sama nekaj let poučevala, seveda v popolnoma drugačnih razmerah. Zagotovo je nič koliko zagat in samo upamo lahko, da se prav nam ne bo pripetila.

Da lahko učeči se sedi pri pouku v svojem razredu in pridobiva koristno znanje so potrebni veliki vložki družbe. Šolajoči bi se morali tega zavedati in si prizadevati za uspeh. Nasprotovanje ali celo ugovarjanje učitelju ne pride v poštev.

Starši in vsi, ki spadajo v njegovo družino naj razmišljajo o vsakodnevni pomoči šolajočemu, če njegovi rezultati niso ustrezni. In res se ne spodobi kršiti učiteljevo integriteto s prepiri ali najavami sporov in podobno. Te postulate spoštujmo!

Organizatorji izven šolskih dejavnosti, predvsem športni vaditelji in organizatorji tekmovanj naj se pogosteje spomnijo svojega šolanja in v kriznih šolskih obdobjih prilagodijo obsega vadbe in tekem učečim se. Tudi učitelji na tečajih, seminarjih, glasbenih šolah in drugi naj razumejo učečega se in usklajujejo urnike. Za družbo in posameznika je najbolje, če se spoštujejo prioritete med katerimi je na prvem mestu pridobitev poklica.

Verjetno vsi želimo šolarjem prijetno in uspešno delo in ne bodo nas razočarali. Vsak dan posvetimo nekaj trenutkov pogovoru, kako je bilo danes v šoli in kaj mora biti pripravljeno za jutri. Dobro bi bilo, da jim zagotovimo opremo, tablice in druge pripomočke, ki jim bodo olajševali delo. Prehrana in spanje mora biti urejena na kar moramo biti doma še posebno. Kadar gredo v naravo je treba preveriti primernost oblačil.

Še na mnoge stvari bi morala opozoriti kot na primer na samostojen študij študentov doma po predpisani strokovni literaturi. Če je študent doma še ni rečeno, da lahko dela kot prekarc v kakšnem bifeju, pred seboj naj ima poklic, ki ga želi doseči in z individualni študijem naj opravlja svoje delo, v bifeju pa naj dela potem, ko ima za seboj predpisane izpite.

V svetu je vsak dan kaj novega in šolarji se morajo naučiti vsak dan več. Morajo se naučiti brati strokovno literaturo in spoznanja uporabljati v praksi. Marsikdaj jim zmanjkuje časa in jih zato skrbi ali bodo zmogli ali ne. Pri dilemah pa lahko pomagamo mi!

Kako ste se pa pri vas pripravili za šolo?

Spomenik, 30. avgust 2023.

Prebiram zelo zanimivo knjigo Keith Lowe »Ujetniki zgodovine« ali kaj nam spomeniki druge svetovne vojne povedo o zgodovini in o nas. Mojster uspešnic, še posebno knjige »Podivjana celina« pronicljivo in nepristransko predstavlja in komentira spomenike herojem, mučenikom in pošastim, predstavi spomenike apokalipse in skozi umetnost nakazuje ponovno rojstvo upanja in miru. Privoščite si obisk najbližje knjižnice, ne bo vam žal, če boste knjigo prebirali ali celo prebrali.

Za branje knjige sem se odločila takoj, ko sem ugotovila, da je v njej opisan tudi naš spomenik vojakom vseh vojn, ki je umeščen ob rob Kongresnega trga v Ljubljani. Pred mojimi očmi so se prikazali članki, sestanki, komentarji, kritike,… ki so nastajale ob snovanju spomenika, njegovi končni izbiri in otvoritvi. Ogledala sva si ga s sinom arhitektom in žalostna odhajala. Še vedno ga ne razumem in prav zato sem skrbno prebrala mnenje Lowe, ki je celo sodeloval na predstavitvi izbranega predloga, prispelega na podlagi javnega razpisa.

Lowe ugotavlja, da sta kamniti plošči različnih oblik »kot brata, ki sta nenehno v sporu, vedno neodvisna,vedno nasprotujoča si, pa vendar neločljivo povezana drug z drugim«. Spomenik je neopazen, ljudje ga ne opazijo niti ne obiskujejo zato je »politično rečeno, nevidnost ena izmed najmočnejših potez tega spomenika«. Na predstavitveni slovesnosti polni politikov pri predsedniku države, je prevladovalo nelagodje in apatija, za kar pisec pravi, da je razumel šele po ogledu Hude jame. Meni, da so bili povojni poboji cinični in politični ne pa maščevalni za kar obstajajo dokazi. Nastajali so tudi iz čisto praktičnih razlogov, v vojni razsuta držav, brez administracije, sodnikov in sodišč, pomanjkanje hrane.

Lowe tudi pravi, da je bil spomenik zamišljen »najprej kot pomoč na poti do sprave med skupinami različnih političnih prepričanj, katerih spomini na preteklost so tako boleče trčili med seboj«. Na eni strani okupatorji in domači kolaboranti, na drugi strani pa komunistični partizani sta dva ekstrema prikazana z belima kamnitima blokoma in ne predstavljata večine Slovencev. »Da bi spomenik resnično predstavljal slovensko ljudstvo v vojni, bi med ploščama morala biti upodobljena žrtev mogočne in neusmiljene ideologije fašizma in komunizma, to pa je slovensko ljudstvo. Dokler žrtvi ni dan prostor med ploščama je to spomenik krivcem.

Namen spomenika je zdraviti rane in ne jih samo prepoznati. Najpomembnejše od vsega pa je najti načina, kako »bi se Slovenija lahko osvobodila najtemnejših poglavij svoje zgodovine? Taka vprašanja so se izgubila v megli čustev in zanikanja, kalkuliranja in kompromisov, ki sestavljajo slovensko politiko«.

V svetovnem merilu prepoznani odlični poznavalec zgodovinskih dejstev pisatelj Keith Lowe nam je nastavil ogledalo in v njem ne vidimo lepe podobe, vidimo le tridesetletno ločenost političnih elit od ljudstva in gospodarskih elit od delavcev. Posledice so danes popolnoma jasne. Kot država ne sledimo razvoju, niti obnovi, zgubljamo znanje in poslovno sposobnost, živimo od prodaje nekdaj pridobljenega premoženja in dovoljujemo, da javno dobro v vedno večji meri koristi le povzpetnikom. Spomenik na Kongresnem trgu opozarja!

Ste si ogledali opisani spomenik, kaj menite?

Mineva mesec spominov, 29. avgust 2023.

Še malo pa bo konec vročega avgusta v katerem se »je zgodilo vse samo babica ne«. Res je bil skrajno naporen za moja leta vendar sem res zadovoljna, da se mi je zgodil. Kopanje v morju so koristile moji nogi, družila sem se z vnukoma in njuno psičko, imela težave z izlivom vode v kopalnici, morala sem napisati več kot 40 blogov. Organizirali smo praznik ob rojstnem dnevu starejšega vnuka, se družili v Mercatorju, v novem stanovanju prijateljice in še mnogo drugega. Ni bilo dovolj časa, da bi se posvetila mailom in lepim željam, ki mi jih pošilja moje okolje. Ja, tudi težav ni manjkalo, neki dan so bile tako obsežne, da sem se napotila v posteljo ob 7 zvečer, spet drugič je bilo v pranju toliko perila, da sem se s tem morala ukvarjati cel dan, sicer je pa je bil poseben dan potreben za peko domačih piškotov in še eden za rezance vseh sort in različnih kuhinj mojih sorodnikov in dobrotnikov. Po šesti uri proti večeru moram opraviti nekaj telefonskih rednih pogovorov; če jih ne, nastane preplah, da se mi je gotovo zlomil kakšen ud ali pa me je povozil avto. Ja, ko je bila še živa mora mama v Ljubljani je uvedla telefonsko preverjanje stanja in zdravja, zdaj to nadaljuje sin ali njegova družina in, priznam, z zadovoljstvom sprejemam to nekaj minutno klepetanje. Zdaj se že tudi pripravljam na odstranitev sive mrene in me skrbi še pa še.

Po dolgih letih je moje življenje postalo zelo enostavno vendar zanimivo. Kot vsa leta spremljam knjižne novosti in si izposojam najmanj po dve zahtevni knjigi na mesec. Če se le da obiščem Kostanjeviško galerijo, ki je vedno polna izjemnih kulturnih dogodkov. Sledijo ji Trebanjski naivci za presežek pa poskrbi Glasbena šola. Rada obiščem podjetnico Medejko, njeno mamo in brata na Mirni, veselim se obiska mojega brata, ki je na stara leta obiskal skupščino delničarjev ene največjih firm v državi in pred nedavnim obiskal svojo hči na Siciliji. Razvaja me s svojim dobrim vincem iz Skrovnice. Tu sta še dva Jožeta iz moje žlahte, prvi je sosed, ki se res spozna na vsa hišna opravila, drugi pa je iz kilometer oddaljene ulice in je moj večni svetovalec, kritik in v sili tudi mojster vzdrževanja. Nikoli ne pozabi skuhati dobre kavice, ki je zjutraj ob branju časopisa nepogrešljiva. Večeri so posvečeni, kriminalki ali nadaljevankam, nič zahtevnemu, da imam mirno branje v postelji in še boljši spanec do jutranjega sprehoda.

V avgustu pred davnimi desetletji, sta me mama in očim pripeljala v moje sedanje mesto in zato je avgust tudi moj spomin na vse lepo in koristno kar sem tu doživljala in se naučila. Nizale so se velike naloge, zahtevne dolžnosti in obsežni projekti pri katerih sem sodelovala, jih včasih tudi vodila, predvsem pa razreševala s sodelavci. Po dobro opravljenem delu smo se znali tudi dobro zabavati in organizirati prijetne dogodke. Ni bilo koncerta, prireditve ali gostovanja, da se ga ne bi udeležili v kraju bivanja, v državi pa mnogokrat tudi v tujini. Bilo bi dobro spoznavati naša potepanja po svetu na katerih spoznavaš, kako skromen delček sveta je vsak posameznik od nas.

Pridejo trenutki, ko moram povedati, kdo sem in v kakšnem okolju nastaja vsebina, ki jo opisujem v blogih vsak dan. Ne izmišljujem se, samo računalniku nalagam, kar doživljam, spoznavam, cenim in sovražim. Tudi sodb ne maram, spodbujam pa vsakega, da pove o svojih radostih in izkašlja težave, ki hromijo njegovo zdravo pamet, sodbo pripetljaja pa bo zaznal sam po premisleku lahko tudi šele čez leta. Najslabše bi bilo, da svoje izkušnje ne bi prenašali drug drugemu in da bi nekoristno zamrle.

Kako pa vi gledate na svetle in temne trenutke vašega življenja?

Svet in mi, 28. avgust 2023.

Strah pred vojnim nasiljem usmeri ljudi in njihova vodstva v iskanje odločitev, ki bi zagotavljale mirno reševanje sporov med narodi in njihovo sožitje. Nekaj uspešnih dolgoročnih ukrepov v tej smeri, so sprejeli narodi po drugi svetovni vojni, ko so bili ustanovljeni Združeni narodi z Varnostnim sveto, svetovna banka in nekateri obrambni vojaški pakti. Vsi še vedno delujejo vendar nas vse manj varujejo. Boj za redke kovine in zemlje, za nadvlado nad nafto, pa tudi prehrana vsega svetovnega prebivalstva sproža nenehne vojaške spopade in nastajajo razne združevalne skupnosti narodov, ki naj bi poleg Združenih narodov pomagale ohranjati mir. Nastalo je združenje G20, iz njega je izšel G8, vedno pomembnejši je BRICS, ki se nenehno širi, pa arabske povezave, EU in še mnogo drugega medtem ko same Združene narode nenehno blokirajo pri delu prav posebne pravice, ki so si jih pridobili ekonomsko močnejši narodi zlasti ZDA in Rusija.

Evropa je zopet v vojni in Ukrajinsko-Ruskemu sporu ni videti konca. Vojn se je naveličal tudi Bližnji vhod ter Afriške države, G20 je sprožil postopek za novo svetovno ureditev. Tale blog ima namen vas samo spomniti, da se je začel pomemben proces, v katerem bo morala sodelovati tudi naša država in dobro bi bilo, če bi kot zaprisežena socialna država oblikovala kar se da dobre predloge za ohranjanje in razvoj blaginje po svetu.

Kaj vse kliče po reformah? V prvi vrsti nujnost, da so v odločanje o svoji usodi vključeni vsi narodi in ne samo ekonomsko močnejši. Varnostni svet ZN mora vključiti več članic iz držav v razvoju in poleg mednarodnega miru in varnosti skrbeti tudi za socialno ekonomska in okoljska vprašanja. Mednarodni denarni sklad in mednarodne banke morajo postati bolj odprte za vse države in za reševanje globalnih problemov. Močnejše države danes uporabljajo za vojno vsa sredstva, njihovo orožje so tudi hrana, enostranske sankcije, delež lastne valute v rezervah tujih držav in drugo. Potrebne so soglasne odločitve, ki hitro veljajo o vsem tem, da se izravnavajo izgube v času izrednih razmer, uveljavljajo podnebni ukrepi in dosegajo cilji trajnostnega razvoja.

Predlagane spremembe v odločanju o usodi sveta je verjetno nujno sprejeti tudi zato ker se je tehnični in tehnološki razvoj v svetu popolnoma spremenil od konca vojne pa do danes. Temu razvoju je nujno potrebno prilagajati organizacijo in iz nje izhajajoče zadolžitve oziroma pravila obnašanja ne glede na to ali predstavljaš v svetu močan kapital ali pa ponujaš svoje znanje na trgu dela. Narava bo zahtevala svoje in ne bo povpraševala kdo je kaj povzročil. Trajnostne rešitve si mora človeštvo deliti in iz njih nastajajoči avtorski profiti ne smejo biti razlog ekonomskega razslojevanja prebivalstva.

Našo državo je za opisane in še druge njihove predloge nagovoril Indijski predsednik. Indija je vključena v mednarodno skupnost Brics, ki razpolaga z 42% svetovne proizvodnje nafte in si nenehno prizadeva, da bi iz denarnega trga izrinila dolar kot plačilno sredstvo in najbolj zanesljive valute denarnih rezerv. Brics je že ustanovil svojo razvojno banko, sprejel sporazum o rezervah za nepredvidljive stroške in sprejema novo brics valuto. Nedvoumno se bo organiziranost sveta spremenila in srčno upamo, da na bolje, predvsem pa tako, da na svetu ne bo več gorja nad civilnim prebivalstvom in otroci.

Verjamete, da je svet lahko brez vojn?

Neznanje ali zavajanje, 27. avgusta 2023

Nikakor se ne morem znebiti občutka, da je v naši domovini vedno manj znanja na profesionalnem področju, se pravi na področju poklicev za katere so pooblaščene izobraževalna institucije podelile uradne diplome, magisterije in doktorate. To opažam na tehničnem področju na primer izdajanje gradbenih dovoljenj, projektiranja in podobno, še bolj pa na področju družbenih ved, zgodovine in slovenistike kot na primer objave profesionalcev v medijih o povojnih dogajanjih. Sprašujem se, kako lahko politika pridobiva rešitve za katere sama ne more imeti dovolj znanja od profesionalnih strokovnjakov, če ti niso vpeti v konkretne strokovne odločitve pač pa podlegajo »starim mačkom«, »kvazi« pričam in lastnikom pomembnega kapitala. Občudujem pogum na primer aktualnega premiera, ki se loteva prenove poplavljenih območij in vleče kadre ter njihove predloge iz njih z največjo muko, namesto, da bi bilo obratno. Tu omenjam dva primera za mojo zaskrbljenost, lahko bi jih pa naštela ogromno saj se vsak dan že vrsto let ponavljajo v naših medijih.

Za nedavno poplavljena območja se že ugotavlja, da solidarnost ni namenjena samo »mladim družinicam brez premoženja in domorodcem, pač pa tudi vikendašem, lokalnim oblastem, ki so baje prejele sredstva za ureditev poplavljenih območij pa ga namensko niso porabile, lokalnim strokovnim službam, ki so se baje celo nezakonito okoriščale v postopkih določanja zazidalnih površin in še mnoge druge slične zadeve, ki jih mi navadni ljudje slišimo in vidimo pa smo popolnoma tiho. Dobro, pa mi niti nismo pri tem pomembni, vprašati, po moje pa se moramo, kako so do sedaj opravljale svoje dolžnosti številne nadzorne službe in nadzorni organi in nujna je tudi uveljavitev sankcij, če so spregledale hlode ob vodotoku, ki so zadržali vodo, ki je nato z vso vodno močjo odnašala hiše, ceste, … na Tv je neki gospod izrecno poudaril, da so pred poplavami celo opozorili lastnike premoženja ob vodah. Vse kar sem napisala seveda ne spremeni mojega prepričanja, da je upravičenim oškodovancem nujno zagotoviti pomoč »komunistične katastrofe« kot se je zapisalo Mojci Pišek.

Primer iz povojnih dogajanjih skoraj ne zasluži pozornosti zato, ker je tako laično obravnavan in brez vzroka žaljiv za našo domovino. Da so od leta 1941 do januarja 1946 slovenski komunisti opravljali najhujšo obliko revolucionarnega nasilja in povzročili zločin za človeštvo je trditev, ki zahteva ukrepanje pristojnega državnega organa. Koliko Slovencev pa je bilo komunistov v omenjenem času? So se samo oni borili in bili krivi za padle okupatorjeve vojake v bitkah? Kako je možno za padle okupatorjeve vojake v bitkah pridobiti sodni sklep? In tako naprej vse do prikritih grobišč. Pojdite na Geopedijo. Prikazuje popoln zemljevid Slovenije tudi po namenski rabi zemljišč, specifikacija 592 grobišč na slovenskem ozemlju, nekatera so še iz prazgodovine, tri četrtine podatkov neznanih, viri kdo je v njih označeni »domnevno«, »po mnenju«, nekaj že praznih – pokojniki odpeljani, žrtev vojak, civilist,…, in tako naprej. Geopedija opozarja pri vsakem grobišču, da je za ugotovitev dejanskega stanja potrebna raziskava. Tu je vsaka beseda odveč tako o temi, kot o profesionalnih strokah.*

Boljši svet se ne gradi na goljufijah, zanemarjanju delovnih dolžnosti ali pravic, pa tudi ne na populizmu. Za boljši svet so potrebni napori, samo odpovedovanje, pogum in odločna volja, da z dobrimi dejanji premagamo zlo.

Kako pa vi premagujete zlo s katerim se soočate?

Zakaj brati, 20. avgust 2023

Ko prebiram analize učinkov naši izobraževalnih zavodov, zlasti Univerz, me spet grabi panika o tem, kako bosta moja vnuka zaključila študij za svoj poklic, ne da bi imela veselje in željo po prebiranju literature, pa tudi knjig na sploh. Spominjam se svojega zadnjega izpita za opravljanje inosolvenčnih postopkov. Imela sem predpisano poznavanje 83 študijskih knjig. Današnji študentje imajo polovico manj predavanj, kot smo jih imeli mi in »radikalno« povečanje ur za individualni študij doma po predpisani obvezni literaturi. Kako bo to potekalo, če nimajo bralnih navad?

Moč objektivne presoje ni možna na podlagi dosedanjega razvoja informacijske tehnologije in njenih baz podatkov in, kot ugotavljajo informacijski strokovnjaki, tudi umetna inteligenca ne zmore nadomestiti klasične literature in zapisov vsega, kar potrebuješ ali pričakuješ na življenjski poti. V šolah že ugotavljajo v zvezi z uporabo Chat GPT, da se morajo »na novo osredotočiti predvsem na kritično in kreativno analizo in uporabo informacij, ne pa na podajanje in polnjenje informacij«(M. Andrič). Pozitivno naj bi bilo pred vsem to, »če bodo učeči se uporabili UI za dodatno razlago izobraževalni vsebin, ki bodo preverili učečega se in njegov raziskovalni duh spodbudili z dodatnimi informacijami in viri, ki bodo učečemu se pomagali, da si ustvari poglobljeno znanje in kritično presojo do učečih vsebin« (M. Krašna). Brez bralnih navad torej še ne vemo, kako do osnove za kreativnost in kritičnost kar pa je za zadovoljivo življenje nujno poznati in uporabljati. Kdo je zdaj tisti, ki bo kaj storil za razvoj bralnih navad naše mladine?

Glede na splošno mnenje, pa tudi nekatere komentarje, so mladi izgubili interes za branje zaradi opuščanja aktivnosti, ki so bralne navade krepile (domače čtivo, bralne značke, obvezno branje, …). Najprej prosimo, da te nepogrešljive bralne navade zopet dobijo svoje mesto v učnih programih vseh šol v nekoliko večjem obsegu kot ga poznamo iz preteklosti prav zato, da bo njegova rast pospešena.

Da bodo šolski sistemi nadoknadili zamujeno, jim moramo starši pomagati, podpirati šolske bralne programe, poskrbeti za širjenje domačih knjižnic z izbranimi knjigami, se z otroci pogovarjati o prebranih knjigah in sami prebirati knjige, da nas bodo otroci posnemali.

Družba kot celota ima v svojih knjižnicah izjemne knjižne zaklade in prav bi bilo, da jih promovira v medijih na način, ki bo prilagojen mladim. Če imamo denar za neskončne reklame mesa, mleka in drugih predvsem mastnih in gurmanskih pridelkov, večkrat zdravju škodljivih, bomo zmogli tudi še kakšno knjižno ikono kot sta I. Štaudohar in Delo ter aktivnejšo kulturno redakcijo RTVSLO.

Pričakujem tudi priporočila fakultet naših številnih Univerz, da bodo z rednimi oddajami v medijih prispevali svoj delež k prebiranju in širjenju dobre, tudi strokovne literature in klasikov.

Vsi, ki nam ni vseeno kako duhovno bogato je življenje naše mladine, si po svojih močeh prizadevajmo, da bodo spoznavali izkušnje in ravnanja drugih ter krepili svojo kreativnost in kritičnost do vsega, kar srečujejo na svoji življenjski poti.

Kaj boste storili, da bo knjiga v vaši družini nepogrešljiva?

Dobra univerza, 19. avgust 2023

Visokošolski študij je mnogokrat predmet razprave posebno takrat, ko je nujno najti dobro izobražene in zato perspektivne kandidate za visoke položaje v gospodarstvu oziroma v upravljanju s premoženjem kjer koli. Države, združene v EU so ,zaradi velikih razlik med kakovostjo študija na njihovih univerzah, sprejele Deklaracijo o vzpostavitvi enotnega evropskega visokošolskega prostora, ki bo zagotavljal primerljivost in povezljivost nacionalnih visokošolskih sistemov.

Od leta 2005 je tako slovenski visokošolski študij primerljiv z istim v članicah EU kar je zmanjšalo obseg predavanj in bistveno povečalo število ur za individualno delo študentov na domu iz predpisane obvezne literature. Univerzitetni učitelji ugotavljajo, da študija doma iz predpisane literature praktično ni da je zaradi tega v upadanju raven znanja, tudi tistega, ki naj bi ga študenti prinesli iz srednje šole. Trdijo celo, da je študij po Deklaraciji EU spremenil v podaljšek srednjih šol. Seveda za posledice krivijo politiko, ki je povzročila, da je namen univerze samo še produkcija delovne sile, ki služi kapitalu ne pa prostor na katerem si profesorji in študenti izmenjujejo znanje, torej ne znanje, ki bi bilo nujno uporabno v praksi pač pa inovativna in nova znanja. Kot nakazujejo informacije sicer niso univerzitetni učitelji enotni pri ocenah posledic poenotenja visokošolskega študija. Nekateri menijo, da so študijski programi naših univerz preveč razdrobljeni in zato pomanjkljivi v prinašanju kreditnih točk in s poudarkom na doseganju skupnih standardov kakovosti. Kot pozitivno delovanje v duhu deklaracije pa se v naši domovini poudarja pomen Univerz za gospodarstvo, možnosti izmenjave mnenj izkušenj in znanja z drugimi državami, večja transparentnost podatkov o visokem šolstvu, odpravljanje posledic naših pomanjkljivosti, številne skupne študijske programe, vzpostavitev doktorskih šol (EUTOPIA) in olajšano priznavanje diplom.

Pomembno pa je za družinskega študenta tudi to, da naši univerzitetni učitelji vidijo potrebo po modernizaciji in obnovi organiziranja visokošolskega izobraževanje, ki se v zadnjih tridesetih letih ni dograjeval in ima zato že velike težav pri funcioniranju.

Kaj lahko le zaključimo na podlagi objavljeni ocen o stanju duha in kakovosti v našem visokošolskem sistemu? Še vedno je med boljšimi v primerjavi z drugimi v EU in za naše potomce priporočljiv. Družina mora vedeti ali njihov študent doma študira po predpisani obvezni literaturi ali ne. Družina ne sme študentu ali študentki dovoliti prekarskega in sličnega dela, če ni opravil individualnega študija po določeni obvezni literaturi. Družina tudi mora v okviru svojih materialnih možnosti, omogočati študirajočemu udeležbo v ERASMUS+ in šolah v konzorciju EUTOPIJA.

Kot vedno je tudi za uspeh svojega študenta soodgovorna družina pa čeprav naj bi bil študent že samostojna osebnost sposobna odločati po svojih zamislih. Ja, toda to je potrebno pogojevati s sredstvi za preživetje. Biti študent je posebna čast in iz pod časti mora biti vsakomur, če študij izkorišča za mizerno zaslužkarstvo namesto, da bi znal in hotel individualno študirati doma s pomočjo predpisane obvezne literature.

Ali vaš študent opravlja svoje študijsko delo?

Podstat za prihodnost, 18. avgust 2023

V času, ko nam narava »kaže roge« se krepijo nekatera načela in dejanja, ki jih sicer le težko zasledimo v vsakodnevnem življenju. Komentatorji nastalih razmer ob Covidu 19 in poplavah razpravljajo o res pomembnih zadevah v odnosu narava-človek, ki pa so morda nekoliko pretežke teme, ki vsekakor ne sežejo še globoko v civilno družbo.

V medijih na primer, se lahko že zelo dobro poučimo, kako poteka sanacijsko obdobje po naravni katastrofi kot so požari in poplave. Praviloma (1) je sanacija dolgoročni proces odpravljanja bistvenih problemov. Najti se mora (2) dolgotrajna rešitev za preprečevanje morebitnih ponovnih katastrof, preprečiti (3) naraščanje cen materialov in nastajanje vojnih dobičkarjev, modernizirati se mora (4) krizni sistem in posledično se odpre natančen vpogled v obstoječo politiko ter še močnejša težnja, (5) da se sedanja politika socializira vse bolj v smislu pozitivnih dosežkov socializma.

Tako zgleda razmišlja družba kar pa je zagotovo nova težava za žrtve, ki bi si želele čez noč poleg očiščenja tudi obnovo lastnega doma, normalno proizvodnjo v podjetjih in javnih institucijah ter materialno pomoč vseh vrst od dobrote, kredita pa do denarja EU. Ntoko je v svojem komentarju neurja pri nas opozoril na ravnanja iz ZDA, ko se v času poteka sanacije po požaru »žrtve začnejo spreminjati v nadlogo«.

Kakor koli pogledaš neodložljive zadeve sanacije, so te dolgoročne, strokovno zahtevne in politično občutljive. Kako naj se zagotovi vodam dovolj prostora tudi za čas preobilnih padavin, če so nad njimi mostovi s temelji sredi struge, ob bregovih hiše, mlini, betonske pregrade, hlodi,…, ali pa, če struga pol stoletja ni niti pregledana kaj šele sanirana. Nujne so študije strokovnjakov/profesionalcev, razprave, postopki,… in kako bo to možno, če je pristojni minister zainteresiran samo za izgradnjo nove hidroelektrarne na domačem dvorišču?

Za odločitev o strokovnih predlogih je potrebno sodelovanje lokalnih oblasti/občin, ki je v naši državi organizacijski fenomen o čemer je govoril minister Šarec, poleg tega pa najprej potrebno posodobiti krizni sistem države, da bo ta pripravljena za morebitno ponovno ujmo. Za kakršno koli kratkoročno ali dolgoročno ravnanje pa je v prvi vrsti potrebna ustrezna politična klima, ki pa, po komentarjih sodeč, zahteva novo politično ekonomsko ureditev, v kateri bodo ljudje zaščiteni pred vojnimi dobičkarji in dvigovanju cen materialov zaradi njihove velike porabe iz solidarnostnih in podobnih namenskih sredstev. Manj dobička torej v gospodarstvu, zato pa manj naložb, investicij, delovnih mest. V svetu prevladujoče mnenje desnice, da narava ne »kaže zobe« ocenjujejo komentatorji za glavni razlog, da se politična obljube o razbremenitvi narave ne udejanjajo in civilna družba zato razvija gibanje proti zasvojenosti z gospodarsko rastjo ter odpravljanje miselnosti, da smo ljudje breme gospodarstva.

Najbrž bo preteklo še veliko voda, da bo moja uboga domovina na podlagi mnenja strokovnjakov/profesionalcev prepoznala, kaj je zanjo najbolje. Dileme ne tarejo samo nas, prisotne so v EU in vseh celinah saj s premoženjem pridobivajo lastniki tudi oblast nad razpolaganjem z njim. Pametno bi bilo prevzemati dobre rešitve preteklosti za rešitve zadev v prihodnosti.

Kako pa vi gledate na opisane probleme v tem blogu?

Sezona koruze, 17. avgust 2023

V ulici nas je kar nekaj, ki živimo v prostornih, da ne rečem prevelikih hišah in seveda plačujemo vse dajatve kot, da nas je »cel bataljon«. Zaradi nabranih let težko opravljamo tekoče vzdrževanje domov, da večjih del sploh ne omenjam. Odvisne smo od ponudnikov storitev na trgu kar nas povezuje in zagotavlja tudi primeren izbor izvajalca. Na ta način pletemo prijateljevanja, posvetovanja in zaupanja.

Ena od nas je za darilo prejela mlado koruzo, zakurila mali kamin na vrtu in skoraj po celi ulici je zadišalo po njej. Ljubeznivo nas je vabila pa pokušino in pijačo, veselo smo uživale koruzo, kramljale o službah, upokojitvah in na sploh o našem življenju ob vodi, ki bi sicer težko prišla do naših hiš, pa vendar se jezimo, ker že več kot pet desetletij nihče ne skrbi za vodni tok pod nami. Kaj vse je v vodi niti ne vemo, okoli nje so se žal zaredili bobri, o čemer sem že pisala v blogu. Prav nejevoljna sem bila, ker sem morala druščino zapustiti, da sem rešila rezance pred preveliko osušitvijo in posledično drobljenje.

Takih druženj, kot je to današnje, se nam ne dogaja vsak dan, saj so moje drage sosede še po službah, nekatere pa se to sezono šele upokojujejo. Vsako posebej cenim in jo imam rada. Ivanka mi je najbližja, žal pa ne more več po stopnicah in morala je v dom. Mejiva z vrtovi, ona je za svojega vzorno skrbela tako, da je bil moj vrt običajno ves rdeč od sramu. Andreja je najmanj pol mlajša od mene. Vedno je bila prisrčna punčka, odraščala mi je pred očmi in še vedno jo tikam, čeprav je danes »prva dama« v računalniškem programiranju plač med Ljubljano in Hrvaško. Nina je resna meščanka, potomka mestne družine, ki je še vedno lastnica ene najlepših hiš na Glavnem trgu. Nina je verjetno tudi najbolj umirjena med nami, nekdanja terapevtka pa tudi pogosto pomaga vsem, ki smo si kakor koli otežili gibanje. Meni je pomagala, da sem shodila po trdem padcu na bok. Hvala draga Nina. In zdaj Lili, pridna kot čebelica, skrbna do svojega doma in okolja, gradbena inženirka in profesorica. Tudi njo sem spremljala pri odraščanju, pa tudi odraščanje njenega sina in hčerke. Pri njej se vedno kaj novega dogaja. Ne enkrat so jo obiskali njeni maturantje v povorki, pogosto se pri njej seznanim z obrtniki, ki jih potrebujem na domu, vrtu, upravljanju z gozdičkom. Prijateljujemo skupaj z mojim bratrancem Jožetom, ki je najin prvi sosed. Pomagala sta ni, da sem po padcu na kolk prebila prve najhujše ure. In prav Lili je tista soseda, ki največ komunicira z nami vsemi, vključuje sosede v našo skupnost in večkrat poskrbi za kakšno presenečenje. Bravo Lili!

Dragi moji morebitni bralci. Lažje se živi ob spoznanju, da smo sosedi naklonjeni sožitju, v prijateljskem odnosu in pripravljeni pomagati v sili. Če je sodelovanje korektno, v dobrem in slabem, je primeren odnos sosedov blagodejen in dragocen. Prav tej ugotovitvi je namenjen tale blog, da bi pomagal tistim, ki sožitja še niso dosegli. S tem pa ne mislim, da je opisano naše razmerje nekaj idealnega, je pa normalno in zaradi tega prijetno. Razvijamo skupnost in poleg druženja že razpolagamo s skupno knjižnico, v prihodnje pa morda tudi kakšno rekli o upravljanju ulice, njenem kulturnem življenju in povezavi s krajevno skupnostjo, kjer nas že zastopa ena od naših sosed.

V kakšnem odnosu pa vi živite s sosedi?

Kirgizija, 16. avgust 2023

Sredi Azije je država s pet milijoni prebivalcev v kateri živijo poleg Kirgizov še Rusi,Uzbeki, Ujguri, Tadžiki, Tatari in Nemci. So pastirji, konjerejci in poljedelci. Njihov jezik izhaja iz turščine. Je celinska, gorata država več tisoč kilometrov oddaljena od morja in z enim najlepših vrhov na svetu v obliki pravilne piramide iz roza marmorja in granita. Kirgizija ima kovine z zlatom in redkimi kovinami vred. Prestolnica in največje mesto je Biškek, sledi pa mu starodavno mesto Oš. V zahodnem delu države je Nebeško gorovje in gorovje Pamir z ledeniki in gorskimi jezeri. Podnebje je celinsko.

Država ima bogato in razburljivo preteklost, poseljena je bila s Skiti že od 6. stoletja pred našim štetjem, pozneje so jo zasedli Kirgizi, ki so prišli iz Sibirije, nje pa so podjarmili razni narodi, tudi Mongoli od katerih so jo pridobili Rusi. Osamosvojili so se leta 1991 po razpadu Sovjetske zveze, pridružili so se Združenim narodom in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. Pod Unescovo zaščito je Sulejmanova sveta gora po kateri poteka Svilna cesta, je romarski kraj in najdišče petroglifov.

Njihova kultura pozna Komuz, tri strunsko lutnjo, Tiš kijz vezenine, Širdak- izdelane preproge v tridimenzionalne tehniki, izdelujejo predmete iz klobučevine, gojijo sokolarstvo in tradicionalne športe s konji.

Lepote Kirgizije so opevali že trgovci Svilne ceste. Opevali so tudi prijaznost ljudi, spanje v jurtah in igre s konji. Današnji turisti in popotniki se napotijo čez visoke prelaze do ledeniških jezer, obiščejo karavanseraj v Tash Rabatu, doživijo Nebeško gorovje in se udeležijo katerega od številnih festivalov s konji ali lovom na ptice.

V to zanimivo okolje sta odpotovali Dunja in njena hči Maruška. Nekaj časa sta bili na območjih brez signala in od njih ni bilo glasu. Po komentarjih sodeč sta bili v Nebeškem gorovju ali Pamirju. Ko sta se vrnili v Biškek sta poslali prve slike, Maruša radostna, Dunja nasmejana med klapo ljudi za katere ni znano ali so Kirgizijci ali Kranjci. Spita v jurtah, Maruša je poslala sliko o ježi na konju, upam, da se Dunja ni izogibala taki priliki. Vsa sporočila dajo vedeti, da sta zadovoljni, da doživljata nekaj novega, dobrega, pravita tudi, da so cene bagatelne tako v trgovini kot pri plačevanju storitev. Komaj čakam, da se vrneta in podrobno poročata kje sta bili, kako sta se imeli in kaj je tisto nepozabno kar na vsakem potovanju razburi možgane.

V Kirgiziji nisem bila, sem pa bila pri njeni sosedi Uzbekistanu, ki je podoba država kot Kirgizija. Spoznali smo na primer njihove univerze iz časov, ko so po Evropi ljudje živeli po močvirjih in gozdovih. imenujejo jih Madrese. Navdušil nas je Samarkand in seveda njihovi neskončni pašniki polni prekrasnih konj. Če sta nekaj podobnega doživeli moji popotnici bosta imeli veliko povedati, ko se vrneta. Azija, njeni narodi in njihova zgodovina so izjemni dosežki človeštva in nenehno pogrešam prevode njihove poezije, zgodb, romanov, filozofskih del. Tudi zaradi trpljenja v lokalnih in mednarodnih vojnah na njihovih tleh so Azijci krepili svojo odporniško in ustvarjalno moč, ne lenarijo in so zato verjetno narodi prihodnosti.

Kaj pa pri vas cenite v Aziji?

Amrak, 15. avgust 2023

Kot ptice selivke se tudi naša Amrak vsako leto vrača iz daljne Kalifornije v svoje rojstno mesto, k očetu, sorodnikom, prijateljem. Iz Amerike nam je že v prvih letih bivanja pripeljala moža, potem sta nam pripeljala moževo mamo, prijetno gospo, ki se je v naši družbi hitro udomačila. Neverjetno ljubko hčerko Amelijo sta nam predstavila v Tivoliju kjer se nas je zbralo veliko, tudi starejših, ki jih zdaj ni več. Ko se je Amelija pripravljala za šolo je dobila bratca, prav tako ljubkega fantka, ki nam je že ob prvem srečanju pogumno gledal v oči in z nasmehom sporočal, da mu po slovensko še ne gre. Pri Obrščaku smo bili naslednje leto skupaj na kosilu. Amelija je imela za seboj že leto učenja klavirja, Ben pa se je pripravljal, da sestri sledi. Lepa družinica pride domov v Slovenijo vsako leto, tudi ko je razsajal Covid, in ko več ni bilo tistih sorodnikov s katerimi je Amrak preživela svoje otroštvo.

Amrak je nečakinja mojega sina. Rodila se je Jos-u in njegovi Lidiji. V svoji krajevni skupnosti je bila aktivistka tudi članica organa upravljanja. Diplomirala je na agronomiji in pridobila akademski naslov univ. dipl. agr. Še pred zaključkom študija je izgubila mamo in s sestro Nike sta bili več ali manj prepuščeni sami sebi, saj je oče veliko časa prebil na terenih, snemanju in montaži, razvil pa je tudi oglaševalno dejavnost.

Prva je dom zapustila Nike in se z možem odselila v Ameriko. Ima dva sinova in ne vem, da bi se kdaj vrnila v Slovenijo, vem pa, da jo je oče večkrat obiskal. Verjetno jo je obiskovala tudi Amrak. Kako se je spoznala z Timom ne vem, zgleda, da se dobro ujemata, da imata veliko skupnih misli. Zaposlen je le Tim, Amrak pa skrbi za družino saj jima Amelija in Ben pomenita vse. Pogovarjala sem se z njo o možnostih obnavljanja njenega znanja in predvsem njegove praktične uporabe. Zdi se mi, da bi s publicistiko lahko krepila svoje agronomsko znanje kar od doma. Čeprav se je z menoj strinjala pa mi ni znano kako uspešna je pri tem. Dejstvo je, da ajde in pajčolana ni pridelala iz semen Semenske knjižnice, vsaj vrnila mi ni ne izposojena ne pridelana semena in imam še vedno dolg do knjižnice

Amrak svoje letne obiske domovini povezuje z potovanji po krajih antike, turističnih destinacijah in po državah EU. Za potovanja si najemajo lokalne taksije, za daljše razdalje pa se poslužujejo letalskih prevozov. Ne glede na njihovo skromnost, je potovanje drago pa tudi zahtevno, saj imajo otroci specifične potrebe.

Za danes mi je Amrak poslala prijazno vabilo, da pridem na skupno kosilo na Ljubljanski grad. Zahvalila sem se za njeno pozornost, nisem se pa mogla udeležiti. Malo pred sem sem se vrnila po dveh tednih iz morja, doma sem imela še isti dan težave z vodo, malo sem bila tudi utrujena in ni bilo časa za frizerko. Lahko da sem zamudila zadnje srečanje z njo in njeno družino zato pišem tale blog, da bo zaznala mojo emocijo do nje in njene družine. Družim se z njo od njenega rojstva, pred mojimi očmi je postala mladenka, diplomantka, žena in mati. Veseli me, da uspeva njeno okolje, njena družina in srčno upam, da je in da bo vedno srečna.

Imate tudi vi prijateljski odnos do otrok, ki z vami niso v sorodstvu?

Matea Benedetti, 14. Avgust 2023

Poznala in prijateljevala sem z nekaterimi njenimi študentskimi kolegicami iz našega mesta, ko so te razmišljale o svojem bodočem poklicu. Krojile in šivale so ter se navduševale prav za prav nad šiviljstvom. Da v njihovi generaciji usposobljena slovenska modna oblikovalka zdaj oblači svetovno filmsko elito za njene najprestižnejše prireditve, me res preseneča in daje misliti. Najprej se navdušujem nad njenim znanjem in prizadevanjem za uporabo ne živalskih surovin pri izdelavi oblačil in takoj za tem nad njenim oblikovanjem kolekcij v skladu z značajem posebno izjemnih živali kot so papagaji in hobotnice. Vsekakor je njena ustvarjalnost edinstvena in vredna vse naše pozornosti, če se ji je posvetila celo Vogue in jo častijo tudi izbirčni Britanski modni mojstri.

Benedettijeva gradi svojo kariero na trajnosti, ki pomeni predvsem izdelovanje oblačil, pri katerih najmanj obremeniš okolje, zlasti vodo, zemljo in zrak. Ustvarja ekološko modo, ki presega običajno po dizajnu, barvah in zgodbah. Vsaka kolekcija je inspirirana po neki živalski vrsti. Ko zazna karakter kolekcije temu primerno izbere žival. Kolekcija posvečena papagajem opozarja na njihovo ogroženost zaradi trgovine z njimi in krčenje habitata. Kolekcija posvečena hobotnici pa daje občutek svobode in je poklon morju, oceanom in vodam. Surovine za njene izdelke slonijo na ekološkem certifikatu, biorazgradljivih in rastlinskih materialih. Rastlinski tekstil je obarvan z okolju prijaznimi barvili na vodni osnovi, je razgradljiv, priročen za nošenje, enostavno ga je vzdrževati in je zdrav za človeka.

Oblikovalka meni, da bi že lahko vse materiale živalskega izvora za oblačila, modne dodatke in notranjo opremo nadomestili z rastlinskimi kot sta Tencel ali Enka. Meni tudi, da je današnja tekstilna industrija po škodljivosti okolju na tretjem mestu, zato je potrošnike potrebno usmerjati v nabavo trajnostnih oblačil iz konoplje, ekološkega bombaža ali lanu ter ananasovo usnje in se izogibati sintetičnih tekstilom. Danes je te trende in vegansko modo že zaznavati tam, kjer je močan aktivizem in kjer obstaja podpora svetovnih zvezd.

Mojstrica trajnostne, luksuzne, veganske mode bi želela svoja oblačila približati ljudem z manjšo kupno močjo in tistim, ki jih želijo imeti za enkratno uporabo. Nastaja ekološka izposojevalnica in širše informacijsko središče. Pripravlja se že za nastop v Milanu v skladu s svojimi postulati. Zavzema se za širjenje ljubezni do živali in planeta kar nas ohranja kot človeka. S takšnim odnosom bo še veliko generacij deležnih čiste vode in zraka. Prehajamo v Eko, ki je dobra pot za vse, da se ohrani človeška vrsta je prepričana Matea.

Spoštovana mojstrica, občudujemo vaše delo, vaš pogum in vašo vero v preobrazbo tekstilne dejavnosti. Ne samo vam, tudi nam kot potrošnikom so presedala nekakovostna oblačila, ki so jih na obale metale ladje vzhoda. Še bolj kot to pa nam preseda hlapčevstvo trgovine, ki s temi krpicami polni kakovostne lokale, tržnice in kramarije. Elegantnega moškega skoraj ne vidiš več, ženske pa so se naveličale razgaljenosti in neštetih naramnic. Koristno in estetsko bi bilo, da bi s svojimi kolegicami spet po človeško oblekli ljudi, tem bolje, če bi šlo brez živali.

Sledili vam bomo v okviru možnosti, ki jih imamo saj »obleka dela človeka«

Kako se pa oblači vaša družina?

Pozabljeno, 13. avgust 2023

Mnogim svojim dobrim sodelavcem, prijateljem, tovarišem sem še napisala nekrolog ali njihovim potomcem posvetila tolažilno besedo in prav bi bilo, da sem že med njimi. Vsaka beseda, ki jo zapišem ali povem o odhajajočim za mene ni nikoli bila formalnost ali obveznost, vsaka je nastala kot posledica spomina na nekaj dobrega, spoštljivega in nepozabnega. V življenju srečuješ veliko ljudi, če imaš kanček sreče, so to lahko prijetni spomini na dogodke in ljudi, ki jih ne želiš pozabiti.

Kar nekaj let sem razmišljala o tem, da bi o ljudeh, ki so me obkrožali, napisala knjigo, ki naj ne bi bila zgodovinska, poudarjala pa bi njihov prispevek k razvoju stroke, družbe, kulture, okolja in podobnih dejavnosti. Namen knjige naj bi bil opomniti bralca, da en sam človek lahko zelo malo pripomore k blagostanju ljudi, združevanje volje in dejanj pa lahko rojeva čudeže. Da bi knjiga lahko nastala ali nastajala sem organizirala zbiranje gradiva s pomočjo računalnika v številnih direktorijih, ki so se razrasli skoraj do nepreglednosti. Da ne govorim o obsegu fotografij, ki bi z obdelavo tekstov res ohranjali zanimiv vpogled v življenje in delo koncem 20. in prvi četrtini 21. stoletja. Vizija je bila jasna, rabila bi le več rok, da misli in dejanja hitreje spreminjala v knjižno obliko. Nekaj posameznih poglavij pa sem že napisala kot na primer opis gospodarstva na gruntu, organiziranost vasi, jubileje Foruma, srednješolsko življenje, študentsko razpoloženje in tako naprej. Dosti zametkov sem oblikovala s svojo publicistično dejavnostjo tako v zbornikih kot v strokovnih in kulturnih publikacijah.

Smešno a resnično sem se ideji o knjigi odpovedala ob upokojitvi, čeprav je bilo pričakovali, da bo dovolj časa za njeno udejanjenje. Bolj kot ta projekt me je zanimalo, zakaj so podjetja propadala ob osamosvojitvi, zakaj osamosvojena Slovenija ne nadaljuje dobrih projektov, kako se krepi lokalno okolje in podobno področja, ki so obetala zanimive razvojne trende. Tako sem ostala pri operativnem delu, moji direktoriji pa se nenehno polnijo z novimi informacijami. Nimam moči, da bi jih izbrisala in ušla mi je volja, da bi knjigo ali članke pisala sedaj. Verjetno jo tudi ne bi mogla zaključiti saj me telesno in duševno obremenjujejo leta. Po vsej verjetnosti, bo odločitev sprejel moj sin.

Predvidevam, da nimam opisanega problema samo jaz, zato brskam po literaturi in medijih, kako ljudje mojega kova zaključilo svoje neuresničene projekte. Ne najdem kaj pametnega pa razmišljam, da bi morda obogatila svoje bloge z zgodbami iz mojih direktorijev. Za marsikaterega bralca bloga bi morda bila zanimiva zabeležena podkast na primer za nastanek danes pomembne slovenske multinacionalke, objekta na enem od večjih vpadnic v naše mesto, letnih srečanj gospodarstvenikov, nastajanje visokošolskih zavodov pa tudi popotovanj po svetu, kulturnih projektov, smučanja, …

Pisanje blogov je prostovoljno in po vsebini odvisno od pisca, ki pa si želi, da bi bil bran, kritiziran ali pohvaljen saj samo tako lahko zazna ali je na pravi poti ali pa samo krade čas bralcem. Sama si želim komunikacije z bralci kar bi me spodbujalo, da so moji blogi vsebinsko želeni.

Pišete tudi vi bloge?

Eva, 12. avgust 2023

V petdesetih letih preteklega stoletja je bilo mesto, v katerem sem se zaposlila, še zelo meščansko. Ponekod so še govorili nemško. Meščani in meščanke so hodili k mašam lepo nališpani, pač koliko jim je lišpa ostalo od predvojnih razmer. Nemalo kdaj se je slišalo, da je mesto zanimivo vendar zvesto konservativnim razmeram. Nastajali so šele zametki industrije in upravljanja po načelih socializma. Je pa v teh razmerah slovela njihova gimnazija, ena od najstarejših v nekdanji Avstro Ogrski. Bila je prestižna v Sloveniji in le najboljši šolarji so bili njeni dijaki. V tej izjemni gimnaziji je angleščino poučevala Eva, profesorica angleščine. Slovela je po strogosti in doslednosti pa tudi nepristranskosti in prav zato so se jo dijaki najbolj bali. Poleg opisanih vrlin je bila tudi zelo glasna in ni skrivala zadev pod mizo. Tako kot sem opisala, je bilo o Evi slišati in upam, da ne zlonamerno.

Kmalu je postala žena znanega mestnega odbojkarja in se družila z z fanti in njihovimi izbrankami v odbojkarski ekipi. Bilo je to kar pomembno žarišče športa in soudeleženi so bili v tekmovalnem programu države. V mestu so predstavljali napredno mladino, ki spreminja razmere in ustvarja nov svet. Sledilo jim je veliko mladih. Da je bil njihov šport napredno gibanje se je izkazovalo še desetletja po razpustu skupnega dela, ko smo člane te skupine in njihove izvoljenke spoznavali po uradih, v podjetjih in pri projektih prostovoljstva in Eva je bila ena izmed njih. Ugledna, urejena, lepa ženska s prav takim možem.

Čas je prinašal v mesto vedno več izobražencev, množile so se športne, kulturne, družabne in drugih vrst dejavnosti, mestna industrija kot tudi mesto samo je postajalo vedno stabilnejši temelj za modernizacijo mestnih aktivnosti in meščanstva. Eva je bila udeleženka tega procesa in njegove pozitivnosti je prenašala tudi na gimnazijce. Sodelovala je v lokalnem gledališču in pri tem uživala kar je pozneje sama večkrat poudarila. Gledališče je bilo kvalitetno in se je vključevalo v gostovanja po vsej državi, tudi v tekmovalne programe. Ob njegovi ukinitvi je kazalo na posledice prave lokalne tragedije.

z Evo sem se osebno spoznala ob ustanovitvi Društva Novo mesto. Prišla je v mojo pisarno s predlogom, da postanem član Upravnega odbora društva. Ker sem o njej vedela, kar sem tu zapisala, ona pa o meni ni vedela nič, sva to prvo srečanje popestrile s prijaznim klepetom o mestu, družbi, razmerah, prijateljih, vsem aktualnem, poklonila mi je celo broško za spomin na to srečanje in priznam, da se ga še vedno rada spomnim. Kar 20 let sva nato sodelovali v Društvu in marsikdaj tudi pokazali rešitve za pereče probleme mesta. Eva je sanjalo o obnovi amaterskega gledališča v Narodnem domu, pogosto je opozarjala na potrebo po obnovi in si na sploh prizadevala, da bi z mestom bolj skrbno ravnali. Društvo ji je dodelilo priznanje častne članice.

Najin odnos je bil od njenega obiska pa do najinega prenehanja funkcije v Društvu izjemen, korekten, prijateljski, posvetovalni in ustrežljiv – lahko rečem tovariško ustvarjalen in idealen. Eva draga, vsako jutro grem mimo tvojega nekdanjega doma, vidim okno tvoje kuhinje, kjer se je rojevalo upanje, da se v mestu lahko obrne na bolje, vsako jutro se spomnim, da sva se dobro razumeli in drug drugi pomagali. Hvala za lepo sožitje in mirno počivaj!

Kako se pa vi poslovite od drage prijateljice ali prijatelja?

Kmalu šofer, 11. avgust 2023

Življenje hitro teče in pri nas se starejši vnuk že pripravlja na šofersko kariero. Oči mu je enkrat že zaupal vožnjo na varnem, modernem parkirišču, morali pa se bomo vključiti tudi drugi, da bo poleg šolskih in športnih obveznosti prevzel še šoferske. Zgleda lepo in koristno, toda prevozi so tudi nevarni, posebno za prvih 10000 km, če bo sam z avtom odhajal na vaje in tekme ponoči in utrujen bo zaskrbljenost v družini presegla vse meje, babi pa bo ob avto. A treba bo slej ko prej sprejeti ta dejstva za oba fanta.

Na zadnji dan našega namakanja v morju smo se še zadnjič kopali, se slikali in, po velikem in zahtevnem čiščenju garsonjere, usedli v Megana oči in mlajši vnuk, v Clia pa sama s starejšim vnukom. Verjetno je ta razpored odredil oči, da bi vozila lažje, ker bom imela druščino. Namestila sva ključek z moderno a prijetno glasbo in imela lepo vožnjo vse do doma.

Na poti je bil gost promet, zastoji, druge ovire in moj sopotnik me je nenehno opozarjal nanje. Namestil je delovanje klime, glasnost glasbe, naravnanost stolov, ohladitev na parkirišču in poskrbel sam, da je bil avto pripravljen na dolgo vožnjo. Stekel je pogovor o vožnji in času vožnje, kot se bomo vozili in kje ustavili. Ves čas je bi telefonsko povezan z očetom. Meni je razlagal situacijo na cesti, me spraševal kaj o prestavah in zavorah ter krajih mimo katerih smo vozili. Naš prvi postanek je bil v Fužinah kjer smo si privoščili razkošne pice in se ohladili pod pergolo. V Delnice smo kar padli in seveda na črpalki natočili gorivo, kupili sladolede za fante in kavo na poti za mene. Pikica je dotočila in odtočila.

Kar naprej opozarjam sopotnika naj gleda obilno zelenje pred in po prehodu čez Kolpo, naj si spočije oči. Narava ob tej poti je res edinstveno, nič pretiranega, nič vznemirljivega, vse samo pomirjajoče. Toda vnuk je vso pozornost namenjal moji vožnji. Vedel je, kdaj naj prestavim v višjo ali nižjo prestavo, me opozoril, če sem preveč zaletavo zapeljala do stoječe kolone, če vozim prehitro, če imam v tunelu prižgane luči, če je na cesti kaj kar sama nisem opazila. Imela sem občutek, da vozi tudi on, pogovarjala sva se o tem, da ima vsak šofer svoj stil vožnje, ki pa ni dopadljiv vsakemu sopotniku in zato ta daje pripombe na vožnjo voznika. Bil je tudi miren in ne preplašen, čeprav nismo tako počasi vozili.

V Kočevju smo se ustavili, da se poslovimo saj je moja pot krenila desno, oni pa so odhajali naravnost. Ko sem ostala sama v avtu, sem razmišljala kakšen šofer bo. In prišla do zaključka, da bo uspešen, predvsem pa previden. Njegova vožnja bo verjetno podobna vožnji očeta.

Ostanek poli domov sem prepeljala ob klasični glasbi, ki jo imam na ključku in mi jo je zbral sin. Nebeško sem se počutila med gozdovi, pašniki, hribovskimi naselji in drugimi naravnimi lepotami. Na Lopati sem se spomnila svojih vojaških obveznosti na vajah, pred Laščami pa sem pogledovala proti Gradecu kjer prebivata Stanka in Milam. Kmalu sem bila doma, polna energije in dobre volje, da sem skoraj 14 dnevno potepanje mirno zaključila.

Kako pa se vi počutite ko pridete po daljšem času domov?

Moroš, 10. avgust 2023

Že v otroštvu sem se veliko navezovala na prijateljice in prijatelje, jih obiskovala na domu, se z njimi družila na poti v šolo in iz nje, ob nedeljah pri maši in pozneje na kulturnih prireditvah. Iz tega razloga mi je danes zanimivo, kakšno prijateljevanje razvijajo moji nasledniki v letih odraščanja in kaj jih pri tem razveseljuje ali omejuje.

Mlajši vnuk je nekoliko skrivnosten, prijatelji, sošolci in znanci, ni čisto jasno, ga obiskujejo na domu, zjutraj zvonijo na vratih, da bi skupaj odšli v šolo, nekajkrat sem že videla njegove soigralce z žogo na domačem dvorišču, spoznala sem tudi njegove partnerje v odbojki. Vse je za njega bolj slučajnost in samo po sebi razumljivo, o tem ne debatira.

Starejši vnuk pa je bolj odločen, pove v kakšni družbi mu je všeč in zakaj. Dobivajo se na igriščih, zadnje čase na odbojki, tekmovanjih in treningih. Posrečeno razlaga, kako se je imel pri družini svojega partnerja pri odbojki na mivki nekje na Štajerskem kjer je prebil skoraj cel teden. Ne motijo ga novinci in ni imel problemov z hotelsko namestitvijo v dvoposteljnih sobah v času tekem.

Že več let prijateljujeta oba vnuka z Morošem iz Bežigrada. Zgleda, da so se »ujeli« v isti osnovni šoli in da se od časa do časa obiskujejo. Moroš je edinec in njegova družina ima lično počitniško hišico v Malinski, kje preživlja poletje. Njegov oče je pravi pomorščak, vešč v ravnanju s plovili in dodatki, odličen ribič in še boljši pripravljavec jedi na žaru. Mama je moderna družabna ženska, ustrežljiva do svojih dveh moških in izjemno iznajdljiva v ravnanju z gosti. Sin Moroš praznuje svoj rojstni dan v avgustu in vedno v ten prijaznem obmorskem kraju. Že več let smo vabljeni na slovesnost, ki se vsako leto drugače obelodani in prilagaja željam vseh otrok. Imela sem to čast, da sem bila enkrat tudi sama njihova gostja. Bilo nas je okoli 15, lepo smo klepetali starejši s starejšimi, otroci pa posebej na vrtu. Jedli smo same specialitete krajev od koder družina izvira. Torto je naredila Moroševa mami, na nje je bil avtomobilček, cesta, prometni znaki-prava posebnost. Lansko leto so fantje osvajali morje z izjemnimi skoki, prevozi s čolnom in kaj vem kaj še. Mlajši vnuk mi je razlagal, da so se izkrcali na samotni obali, kjer je Morošev oči pekel ribe, vsak jih je lahko pojedel kolikor je hotel in bila je že noč, ko so se vračali v pristan. Letos je oba vnuka odpeljal na praznovanje oči, vrnili so se po deseti uri zvečer zadovoljni in utrujeni. Poročali so drugi dan, da jih je na blazinah vlekel čoln, da so padali v morje, ker jih je treslo, da so od zadovoljstva na ves glas kričali in da so na samotni plaži spet uživali najboljše ribe. Tudi torto so pojedli.

Zdi se mi je krasno, da so v družinskem krogu in s prijatelji doživeli lep dan in večer. Predlagala sem, da Moroša ali pa njegovo družino pripeljejo na naš dom, ko bo starejši vnuk praznoval svoj rojstni dan. Predlog sicer ni bil sprejet, sta pa družini našli način, da sta se zbližali in da so se naši zahvalili za prijetno doživetje.

Vesela sem, da fantje spoznavajo lepoto prijateljstva, da se družijo in od starejših učijo zabavnih veščin, da bo morda tudi njih sem pa tja zamikalo kaj organizirati, kar je ljudem pri srcu in radi sodelujejo.

So vaše zabave tudi živahne in prijetne?

Smo prezrli? 9. avgust 2023

Iztok Simoniti, slovenski pravnik, karierni diplomat, mednarodni politolog, profesor za področje diplomacije in publicist je v sodelovanju z U. Hočevar in B. Samcem objavil v Sobotni prilogi Dela 5. avgusta prispevek Ustavno sodišče in zadeva RTV. Zahtevno vsebino sem prebirala počasi in zelo pozorno ter pri tem ugotavljala, da avtorji razmišljajo o naši demokraciji podobno kot sem sama že nekajkrat zapisala v svojih blogih. Prispevek me je presenetil iz več razlogov. Za najpomembnejše v njem ocenjujem mnenje o zaščiti državljanov in države pred pobudniki državljanske vojne. Če spremljaš, kako so se in se še odvijajo politični dogodki strank in analiziraš učinke teh dogodkov, ne moreš pozive k državljanski vojni sprejeti kot blef pač pa ti to narekuje dolžnost, da krepiš voljo ljudstva za ustvarjenje takih razmer, da ne bo razlogov zanjo. In prav to kar dejansko onemogoča državljansko vojno predlagajo avtorji v omenjenem prispevku. Kolikor sama poznam razpoloženje ljudi v mojih okoljih menim, da so sprejemljivi vsi njihovi predlogi, sama pa sem že dolgo prepričana, da bi naša družba morala najti v sebi dovolj moči,

- da zaščiti v celoti premoženje države pred grabežljivostjo strank,

- da Državni zbor in Vlada delujeta po predlogih stroke in ne po predlogih strank,

- da se sodelovanje Slovenije v EU in s svetom ne oblikuje po programih strank temveč po enotnosti državljanov in državljank Slovenije in ne nazadnje,

- da dogradimo ustavo ter zakone tako, da bodo omogočali večje blagostanje v prihodnosti prebivalcem Slovenije ne pa krepili interese posameznih strank.

S potrebno preobrazbo pravil zastarele in tendenciozno zasnovane slovenske demokracije bi ustvarili razmere, ki bi odpravljale razloge za državljansko vojskovanje. Če res dr. Spomenka Hribar in dr. Tine Hribar raziskujeta in pišeta o zgodovinsko socioloških dejstvih nenehne polarizacije Slovencev in Slovenk, bomo končno dobili tudi vpogled, kje in kako jo je možno odpravljati, da prihodnji rodovi ne bodo njeni ujetniki.

Omenjeni prispevek v SP Dela je zagotovo opozoril nas vse na nujnost konkretnega ukrepanja takoj tako Ustavnega sodišča, Predsednice države, Državnega zbora, Stanovskih strokovni združenj in Vlade.

Pričakovati je bilo, da bo prispevek «vrgel v zrak« vse kreativne sile v državi in da bo vzcvetelo nešteto novih predlogov kako lažje do sprememb temeljnih aktov. Pa ni opaziti nikakršnega vznemirjenja in želje niti v strokah ne. Komentirali ga niso niti mediji, še manj politiki in upravljavci državnega premoženja. Nič! Edini se je oglasih dr. Krivic, ki pa je predlogom nasprotoval in pritrjeval. Menim, da se z njimi strinja. Vprašujem se zakaj dobre predloge glasno ne podpirajo »ljudje, ki imajo največ znanj« - profesionalci za katere velja drugačna logika kot za politična znanja in ki niso odvisni od ukazov strank ali oblasti.

»Svobodno preučevanje vsega profesionalce pooblašča, da v javnosti govorijo resnico (poklica) in razgaljajo laži. To je naloga intelektualcev vseh poklicev« Ni kaj dodati.

Kako pa pri vas razmišljate o odpravi težav v državi?

Evtanazija, 8. avgust 2023

Slovenija razmišlja o uzakonitvi evtanazije, povzročiteljici smrti, da bi se trpečemu in neozdravljivemu bolniku odpravilo trpljenje. Biserka Marolt, ki se ji ima Slovenija zahvaliti za novo Pediatrično kliniko in uspešnost še več njenih drugih projektov, je kot predsednica Društva Srebrna nit skupaj s pobudnikom Pleterski Andrejem začela akcijo zbiranja podpisov v podporo predlogu. Hitro so bili podpisi zbrani in kazalo je, da se narod strinja.

Ni minilo kaj več časa, ko so »Ruparjevi upokojenci« na shodu pred parlamentom grobo napadli svetovalko predsednice države, njeno pobudo kot tudi samo misel, da bi v Sloveniji kaj takega uzakonili. Na transparentih in govorih so poudarjali, da je tak zakon fašistoidno dejanje s pričakovanimi posledicami, ki jih je imelo rasistično delovanje Hitlerjeve Nemčije v 30-tih letih preteklega stoletja. Napad tako na Srebro nit in njeno predsednico kot na politično strukturo, ki je dovolila začetek postopka je še vedno izjemno brutalen in za večino neumesten.

V zvez z evtanazijo so se organizirali v protinapad tudi zdravniki z Zdravniško zbornico na čelu in s prisotnim predsednikom za etiko v zdravstvu. Javnost so obvestili, da je njihova dolžnost varovanje življenja in ne opravljanje dela rabljev. Kaj kmalu jih je zavrnil njihov kolega z obrazložitvijo, da med doktrino zdravljenje spada tudi počutje bolnika in da je zdravnik poklican ravnati vedno v korist pacienta.

Zdaj se v medijih pojavljajo različna mnenja, zgleda, da se javno mnenje nagiba k nadaljevanju razprave, osvetlitvi iz vseh poznanih strani in pozitivni predlog za potrditev v parlamentu. Končno je znano, da je pobuda nastala zaradi odhoda neozdravljivih v tujino, kjer je evtanazija uzakonjena, pa tudi zaradi neozdravljivih po naših zdravstvenih ustanovah, ki sami nenehno prosijo za pomoč pri končanju življenja.

Kakorkoli, težko nas bo poenotiti čeprav to v Sloveniji ni prva razprava o evtanaziji. Osebno sem bila do nedavnega mnenja, da bi morala biti evtanazija dovoljena vendar jo mora bolnik opraviti sam. Pozneje sem spoznala, da so katera koli etična pravila v zdravstvu vselej in povsod prvenstveno namenjena tistemu, ki ga je potrebno zavarovati pred moralno neželenimi posledicami kršenja teh pravil – to pa je pacient. Poslednji namen zdravniške etike torej ni dobrobit zdravnika, temveč pacienta (Pribac).

Da bi odhajali častno usposabljamo paliativne institucije, hospice in zdaj tudi evtanazijo kar vse izboljšuje kulturo umiranja.

Kako pa vi sprejemate evtanazijo?

Digitalna pot, 7. avgust 2023

Vsak dan se že srečujem z novostmi v digitalizaciji, ki mi da misliti po kakšni poti hodimo in bomo vedno hitreje hodili v prihodnost. Naj najprej naštejem nekaj«strahov«, ki se jih bojim že danes.

Brez pametnega telefon ne morem iz hiše, saj je v njem vse, kar mi zagotavlja pomoč ob morebitnih težavah. Brez računalnika ne morem več napisati niti osmrtnice, ker s svinčnikom samo še kracam nerazločnosti, brez teh pripomočkov nisem nenehno povezana s sinom in njegovo družino, sem odtujena od okolja, novic, opozoril, skupnih sistemov v državi, zdravstvu in tako dalje. Vnuka nimata več zvezkov v šoli, samo še tablice, sin in njegova družina več ne berejo, ker menijo, da vse kar potrebujejo zagotavlja splet, priporočila strokovnjakov o zasvojenosti z digitalnimi napravami delujejo v prazno. Sestanki v poslovnem svetu in z njimi povezana potovanja so postali preteklost, pripravljamo se na delo na domu. Ne bom nadaljevala, nakazuje pa se mi slika sebe, zaprte v nekem malem prostoru morda s fikusom in obdana s kabli ter tipkovnicami. Brez srečanja s komur koli bom slej ko prej pozabila na pravila obnašanja, druženje v živo, vse kar mi je drago.

Povedati želim svoje mnenj o neki za mene pomembni temi. Zaprosim umetno inteligenco da mi pripravi primeren tekst, danes si še prizadevam kaj popraviti, v prihodnje bo le še obrazec z vprašanji, elektronski odgovor, pa spet obrazec,… Dobili bomo umetno inteligenco z jezikovnimi modeli, vedno večja bo ponudba tako podjetji kot njihovih digitalnih storitev, ki se dnevno obnavljajo, dograjujejo, izboljšujejo, da zjutraj več ne prepoznaš programa, ki si ga uporabila zvečer. Kakšne bodo naše datoteke, fili, arhivi.

Kaj pa procesiranje in nadomeščanje ključev, čistilnih pripomočkov, proizvodnih naprav, komunikacij, bančnih storitev in podobnih zadev z šiframi. Že danes imam kar zajetno zbirko šifer od robotske kosilnice do banke. Veste, kaj vse se nahaja nad nami od delujočih do propadlih satelitov, kam gredo podatki iz meteoroloških postaj, kdo vse že ve za vaše »konjičke«,

Kam nas vodijo vsa digitalna pota, v boljšo ali slabšo družbo ali rečeno drugače, bo v tej novi družbi dovolj prostora tudi za druženje ljudi, dobro zdravje človeka in družbe, bogatitev znanja, prijetne zabave, umetnost, ljubezen, …?

Kot zgleda poti nazaj ni. Morda bodo poti prijetnejše, če se bo družba vrnila v skromnejše življenje v sožitju z naravo in se bo odpovedovala potrošnji energije in energentov, zmanjšala odpadke, skratka udejanila to o čemer že predolgo govori. Bo človek z več prostega časa srečnejši? Kot, da smo v letu 1936 in gledamo Chaplina v filmu Moderni časi.

Kako naj si najdemo odgovore na te in podobne dileme večine ljudi v sodobnem času? Kako umirimo svojo duhovnost in preženemo strah, da ne bomo zmogli slediti tem procesom in bomo zato bolj ogroženi?

Kako se pa pri vas pripravljate na digitalno komando?

Žeja po informacijah, 6. avgust 2023

Uspeh vsakega podjetja je odvisen od obsega prodaje izdelka ali storitve, zato je za podjetnike izjemno pomembna informacija o tem, koliko ponudnikov enakega ali sličnega izdelka ali storitve je že v prodaji, koliko prodajo, po kakšni ceni, v kakšnem poslovnem okolju in s kakšnim so razvojni trendi. Za poslovne odločitve so jim nenehno potrebni verodostojni podatki, ki jih potem v analitskih službah njihovi specialisti oblikujejo v informacije. Včasih smo podatke na primer o obsegu prodaje določenega izdelka uvažali iz Italije ali iz ZDA, ker doma nismo imeli dovolj razvitih ustreznih služb. Prve zametke zanje je ustvaril Statistični urad in pozneje nekdanja SDK s svojo analitsko službo, ki pa je zbirala, obdelovala in predstavila finančne podatke, ne pa tudi količinske in tudi ne po posameznih izdelkih ali storitvah. Podatki Statističnega urada se bili prilagojeni potrebam državnih in republiških organov oblasti medtem ko je podjetniško aktivnost zajemal le po dejavnostih. Podjetniške baze podatkov je razvijala Gospodarska zbornica Slovenije, ki je po svojih združenjih oblikovala ustrezne baze podatkov. Sistem se širil in izpopolnjeval v Sloveniji kjer SDK pridobivala nova pooblastila za izdajanje bonitetnih ocen in javno objavljanje določenih informacij na tiskovnih konferencah.

Razpoložljivost podjetniških podatkov se je bistveno povečala z digitalizacijo poslov podjetniške administracije in republiških sistemov zajemanja podatkov. Toda slovenska informatika o obsegu trženja je bila za večja in v prihodnost zazrta podjetja preskromna. Kot gobe po dežju so nastajala mala in mikro podjetja, ki so s manjšimi digitalnimi sistemi sodelovala z velikimi zbiralci podatkov in razvijala svojo parcialno ponudbo informacij. Marsikatero od teh je danes uveljavljen posrednik dobrih podatkov predvsem o obsegu poslov na izvoznih trgih. Pomembno vlogo pri tem so opravili in jo še opravljajo uredništva specializiranih revij in časopisov, ki so največkrat tudi dobri komentatorji in pobudniki v razvoju izdelkov oziroma storitev.

Ob ukinitvi SDK se je njegov analitični oddelek organiziral v samostojno delovno enoto, ki na podlagi zaključnih računov in drugih podjetniških listin ter posebnih pooblastil države nadaljuje z ustvarjanjem registrov podatkov za zagotavljanje varnejšega in bolj preglednega poslovnega okolja in učinkovitega obvladanja poslovnega tveganja. Veseli me in sem ponosna, ker se uspešno nadaljuje in razvija sistem pri ustanovitvi katerega sem tudi sama sodelovala. Kar družba potrebuje se razvija ne glede na politične opcije, ki trenutno prevladujejo.

In zakaj pišem ta, nekoliko klišejski blog? Družba, ki jo opisujem je uvrščena med Delove podjetniške zvezde 2023 kar je v čast tudi tistim, ki smo sodelovali pri njegovi zasnovi. Hvala Delovemu poslovnemu centru za izkazano pozornost, predvsem pa za razmislek o tem, kaj vse podjetništvo potrebuje, da ohranja svoj položaj na trgu in obvladuje tveganja. Ne samo tehnologije, stroje in ljudi, potrebuje lokalno prilagajanje, institucije širšega pomena, šole in še mnogo drugega mora biti zagotovljeno, da se gradi temelje podjetništva. Današnji v javnosti propagirani podjetniki pozabljajo, kaj vse prejemajo iz okolja in dolžni so mu zato izkazovati spoštljivost.

Kako pa vi pridete do sebi potrebnih podatkov?

Herojstvo naroda, 5. avgust 2023

V tako hudi in obsežni naravni katastrofi, kot so te poplave, moj narod še ni bil in misli se mi vračajo v poznane kraje, k nekoč mirnim rekam, ki jih večina poznam, tako reke kot naselja ob njih. Poročila so vedno bolj natančna, ljudje si z delom poskušajo bistriti razsodnost, z njimi sem. Veseli me, da je pomoči vedno več in dobivamo prave nacionalne heroje pri zaščiti ljudi in njihovega premoženja. Umetniki pripravljajo svoje dobrodelne programe. V ljudeh prepoznavam junaštvo pri reševalcih pa herojstvo.

Ko takole razmišljam sem vedno bolj prepričana, da je človek družbeno bitje in da v današnjih časih ne more preživeti sam pa če je še tako pogumen in delaven. Junaki so vidni v množici ne po svojih zamislih ampak z dejanjem, ki ga opravijo. Junak zato ni nujno posameznik, lahko je to družina, skupina, cela vas, če s stiski najde najustreznejšo rešitev. Prav bi bilo, da jih nagradimo pa če tudi samo simbolno. Kot pravi Lowe se spomeniki postavljajo praviloma pogumnim belim možem, ženske so izjeme in narodi, ki so postavljali svoje spomenike v čast svojemu pogumu, tudi če je ta povzročil katastrofo drugim narodov, izgubljajo danes ugled, priznanja njim pa postajajo sramoto za narode.

V naravni katastrofi, ki danes muči Slovenijo pa bi namesto osamosvajanju lahko obeležili junaštvo tistim, ki največ doprinesejo k trajni rešitvi pred vodnimi ujmami. To pa ni denar ali solidarnost, je sistem odmika gradenj in poslov od vodnih tokov, je zmanjševanje porabe energije, je opustitev proizvodnje, ki razburja naravo, da besni in uničuje človeka in še marsikaj, kar so strokovnjaki že davno prepoznali kot škodljivo naravi.

Če nam Urška Lah prikazuje dejansko stanje čiščenja poplavljenih območij, so junaki in heroji mladi prostovoljci, organizirani v brigade in izjemno poslušni organizatorjem pomoči poplavljencem. Za mene je to ponovni dokaz, da mladina in njen aktivizem lahko spremeni naš odnos do narave, oblikuje nove poglede na zahteve kapitala in spodbudi herojska dejanja pri premagovanju težav ob prehodu na trajne rešitve. Srčno upam, da bosta moja vnuka z njimi in da bosta v na novo oblikovanem svetu bolj srečna kot sta danes pri pametnem telefonu ali tablici,

Z optimizmom me navdaja tudi naklonjenost mednarodne skupnosti do težav poplavljencev in mladina iz drugih držav, kot tudi vodstvo EU, ki je z obiskom in hitro pomočjo nakazalo, da Evropa ne prepušča reševanje stiske posameznikom. Vodstvo naše države zagotovo lažje in kakovostnejše deluje ob sodelovanju Evrope saj dragocene izkušnje in finančna pomoč nakazujejo še nepoznane možnosti ukrepanja v tako težkih razmerah kot so se znašli naši poplavljenci.

Marsikaj bi v tem blogu lahko prezrla, toda težko je sprejeti tako grobo poseganje narave v naše življenje. Vsak trenutek smo lahko v enakem položaju kot so današnji poplavljenci mi vsi, naši kulturni spomeniki, knjige, šole, zdravniki, komunikacijske poti,… ne predstavljam si, kako naj se na to pripravljamo, ne verjamem, da zavarovalnice zmorejo pokrivati škodo in pričakujem, da bo ta izkušnja zapustila dolgotrajne posledice v naši duši in zavesti.

Pričakujete koristne spremembe po tej katastrofi?

Narava in mi, 4. avgust 2023

»Mama, Slovenija je pod vodo« pove mami potem, ko smo se vrnili iz jutranjega kopanja. Poslušamo poročila o obilnih padavinah in zastrašujoče posnetke ob Dravi, Meži, Gradaščici, Sori, Savinji, v Ljubljani, Kamniški Bistrici in drugih rekah. Plazovi ogrožajo naselja, predvsem ceste, železnico. Vodja Civilne zaščite Slovenije že rešuje ljudi s pomočjo gasilcev, slovenske policije in slovenske vojske. Razglašeno je izredno stanje. Kot da smo nekje v zahodni Ameriki od koder poznamo tornade in druge obrambne mehanizme narave. Slabo vreme se napoveduje tudi v naslednjih dneh.

Prizadevanja tako prebivalcev kot reševalcev je, sodeč po poročilih RTVSLO, več kot občudovanja vredno. Rešujejo življenja in opozarjajo ljudi kako naj se varujejo pred še hujšo nesrečo oziroma pred smrtno nevarnostjo, ki jo s seboj prinašajo obilne vode. Prizadeti bi seveda radi reševali svoje premoženje kar pa bi lahko ogrozilo njihovo življenje. Po ne poplavljenih območjih pripravljajo začasna bivališča po dvoranah, prinašajo hrano in pijačo za poplavljence, orodja za čiščenje in vzdrževanje higiene med čiščenjem. Gledamo kako s helikopterjem rešujejo najbolj ogrožene in počasi spoznavamo, kaj vse je Civilna zaščita, kakšne so nevarnosti za ljudi, kaj vse jim preti, celo zlonamerna dejanja posameznikov. Ceste so neprevozne, zaprti sta celo avtocesti na Gorenjskem in Štajerskem, tudi vlak ne vozi povsod. Novinarji, reporterji, snemalci in fotografi so izjemni, prisotni povsod.

Pristojni organi države pripravljajo organizacijo čiščenja in obnove podrtega, obiskal je svojo z vodo prepojeno domovino tudi komisar za izredne razmere EU Janez Lenarčič. Ljudje po vsej državi povprašujejo kako lahko pomagajo poplavljencem in reševalcem. Solidarnost je izkazuje na vsakem koraku – poroča televizija, celo levi in desni politični protagonisti so združili sile za pomoč.

Pišem prijateljici in kolegici v Mežico, kako ji gre in sporoči mi naslednje: zelo prijazno je, da si se oglasila. Mene ta huda ujma ni prizadela, ta stoletna hiša, v kateri prebivam, je (bila do sedaj?) varna. Je pa nekaj hiš ob desni strani Meže bilo poplavljenih v kleteh in dve tovarni sta bili poplavljeni, ampak mislim, da voda ni segala visoko. Pa mostove nam je odneslo. Mostove nam sedaj že delajo nove, vodo - blato iz hiš pa tudi že odstranjujejo. Za štiri družine - osebe bo treba najti nova stanovanja, kar tudi že urejajo na naši občini in s pomočjo nekaterih donatorjev. V primerjavi s tem, kar se je zgodilo v Črni, moram reči, da nam je bilo v Mežici prizaneseno, pa tudi na Prevaljah je škoda veliko večja: zrušili sta se ena ali dve hiši, odneslo je mostove, zemljišča ob reki so zasuta z blatom in vsem mogočim grmovjem. Tudi moj nečak Jure ima poplavljeno klet, kjer so bili tudi stanovanjski prostori in vrt. Zelo mi je žal zanj, veliko dela in stroškov bo, da bodo škodo sanirali. Veliko ljudi pomaga, tukaj v Mežici na šolskem parkirišču imamo vojake in vojaška vozila,, tudi bolnico, in tanke. Hvala za prijazno skrb in lepo pozdravljam. Vida. Srečno tudi v prihodnje!

Kako ste pa vi sprejeli to nenadno nesrečo?

Morje za zdravje, 3. avgust 2023

Se zgodi, da doma prevladuje utrujenost, največkrat nalezljivo pri vseh članih družine istočasno. Pri nas se je to zgodilo po napornih treningih in tekmah obeh fantov, njune dolgotrajnejše odsotnosti od doma in nahajanja na neznanih krajih v tujini, po hotelih različnih mest. Skrbno spremljanje teh dogodkov je povzročala napetost pri vseh domačih. Ko so nastopile še težave z odobritvijo dopusti smo se odločili, da pač gre na morje tisti, ki nima delovnih ali drugih obveznosti, drugi pa se vključujejo ali izključujejo iz počitniškega razpoloženja. Naš prijazen apartma in toplo, čisto morje sta nam zagotavljala pravi oddih. Celo psička Pikica je zadovoljno dremuckala na svoji preprogi.

Že po nekaj dneh je zbolela mami, kuhali smo kamilice, zagotovili potrebna zdravila in si prizadevali premagati težave, žal neuspešno. Morala je domov, obiskati zdravnika in se vrniti na delo. Pridružil se nam je oči, prav tako utrujen od številnih koordinacij, ki jih mora dnevno opraviti s svojimi službenimi sodelavci. Vsi trije moški so se nekajkrat na dan namakali v morju, plavali do svetilnika in krmarili SUP, Pikico smo zjutraj peljali na njeno – pasjo plažo. Nekaj dni se je upirala, potem pa je le splezala v morje, plavala nekaj metrov in se vozila na SUP-u. Stuširana po kopanju in z umitimi tačkami je potem ves dan počivala, se malo sprehodila po sobi in spet zaspala v svojem kotu. Sama sem kuhala, da smo dobro jedli in namakala svojo bolno nogo v morje, da bi jo bolje prekrvavila. Osnovna zabava je bil večerni ribolov z fanti iz pritličja, žoga in odbojka v morju ter na mivki, potepanje po »rivi« in neprebavljive igrice na ploščici, telefonu ali računalniku.

Smo si pa prizadevali tudi za kulturno razpoloženje. Prebrali smo na glas Pištalovo Aleksandrido in se seznanili kaj je človek do sedaj pustil na luni. Fantje so tudi v angleščini zapisovali besedilo pesmic, ki jih je predvajal oči in tako poskušali razumeti angleški tekst v hrupnem okolju. Poskušamo uresničevati opozorila strokovnjakov, da morajo mladi več brati, da ne bodo samo sužnji digitalnih naprav in njihovih programerjev. Če bi prišli v naš apartma skoraj ne bi imeli kam stopiti saj je bi prepreden s kabli, povsod so bili pametni telefoni in tablice, razne slušalke pa še trije računalniki. Kot Pik panter sem hodila po prostoru pa sem še zadevala ob opremo in s tem motila fante pri delu – igricah seveda.

Bili smo nemalo začudeni, kako naše počitniško okolje širi angleščino na vsa področja. V hrvaščini ni napisnih tabel, vse prodajalne ponujajo svoje izdelke v angleščini čeprav nismo spoznali nobenega Angleža oziroma je teh na Krku izjemno malo. Res žalostno, da gospodarstvo pomembnega balkanskega naroda pozablja na svoj jezik, svojo narodno zavest in identiteto.

Dnevi so minevali kot bi mignil. Že tretji dan smo s strahom spremljali poročila o poplavah, ki se širijo po Koroški Sloveniji, na Gorenjskem in ob Savinji. Pokličem soseda moje hiše in se vsaj malo oddahnem, ker v naših krajih vreme ni pokazalo vseh svojih ostrih zob. Res moramo bolje prisluhniti naravi, narediti usodne spremembe in se spet povrniti k skromnosti. Več ne moremo biti srečni na počitnicah, če je velik del naše družbe v nevarnosti.

Domov gremo zadovoljni in spočiti, morje je delno pozdravilo celo mojo nogo, fantje pa že razpravljajo o novih treningih, tekmah,…

Kakšne pa so bile vaše počitnice?

Ob gozdnih poteh, 2. avgust 2023

Pri nas imamo skoraj do vsakega zaselka asfaltirane ceste in rada se po njih od časa do časa zapeljem v kakšno gozdno zakotje, malo višji hribček ali celo na Gorjance. Največkrat obiščem katerega od številnih vikendašev, ki so raztreseni po Podgorju, pri njih dobim namige kako je z gobami in nato se podam tudi sama na njihovo iskanje.

Nabiranje gob je bila naša dolgoletna tradicija, ki jo je k hiši prinesla Nežka iz Posavja. Gospa je bila kar nekaj časa najemnica garsonjere v naši hiši in postopoma postajala članica naše družine. Gobe smo nabirali skozi vse leto, bolj intenzivno seveda v pomladanski in jesenski sezoni. Poleg vseh vrst golobičk smo imeli radi jurčke, lisičke, turke in seveda marele. Več let smo jih nabirali v soseščini vojašnice in tudi doživeli, da nas je stražar usmeril na druga področja. Dokler je z menoj hodil sin, sva se podala globlje v gozd in vedno našla kar sva iskala. Gobe smo pekli, vlagali, jih pripravljali v omaki in z jajci. Sama se ne oddaljujem dosti od ceste in zato je sedaj moje nabiranje gob komaj omembe vredno. Poskusila sem vnukoma približati užitek nabiranja gob in bivanja v gozdu. Nekajkrat smo pohajkovali po znanih gozdnih poteh, se pogovarjali o gobah, ki sta jih našla, presojali ali so užitne ali ne, toda gozd je bi zanju zanimiv tudi po živalih, rastlinah, globelih in podobnih posebnostih. Ko sta zagledala močerada in živelj v gozdnem potočku, je bilo konec z gobami. Vnuka imata zdaj šolske in klubske dolžnosti in za gozd zmanjkuje časa. Tradicija nabiranja gob žal izginja z mojimi leti. Ko pa na svojih sedanjih poteh zagledam ob gozdni cesti parkiran avto sem prepričana, da je v bližini gobar in najraje bi se mu pridružila. Če se boste na primer te dni vozili po kočevskih gozdnih cestah boste lahko ugotovili, da imamo kar veliko ljubiteljev in nabiralcev gob.

Gobe pa v mojem življenju niso bile le rekreacija in kuharski eksperiment pač pa tudi pomembna dobrina za prve zaslužke. V otroštvu smo organizirano nabirali gobe, jih posušili in prodajali prekupčevalcem iz takratnih mest. še posebno mi je ostalo v spominu neko poletno jutro, ko sva z bratrancem Lojzkom tavala po lepem gozdu ob našem vinogradu. Lojzek je nosil ogromen koš in sama sem imela večjo košaro. Oboje sva napolnila, toliko jurčkov sva nabrala in najina stara mama naju je nagradila z šmornom (pražencem). Ko smo hodili na Trško goro na vikend k moji mami, smo mimogrede v gozdu pod Pugljevko našli dovolj gob, da smo razveselili gostjo in ji pripravili posebno gobjo pojedino. Lep spomin imam na nabiranje gob z Frenkom in njegovo Mileno po gozdovih okoli Stopič. Neverjetno prijazni gozdovi za sprehod in za gobe. Pokojni Frenk nam je izrezal pohodne palice in po gozdnih poteh smo tavali cele popoldneve. Njegova Milena, izvrstna kuharica, nam je za nagrado pripravila ajdove žgance posute z pečenimi lisičkami. Za prste oblizniti!

Je pa res, da so bili gozdovi včasih bolj skrbno negovani. Kmetija mojega deda je v zimskem času čistila svoje gozdove tako, da je dotrajana debla odstranjevala za kurjavo in s tem omogočala rast mladikam. Jeseni so gozdove pograbili in listje porabili za nastiljanje živalim v hlevih. Pogozdovanje je bilo obvezno, če so nastajale goličave, gozdne poti pa so se obnavljale. Čisti gozdovi so dajali občutek varnosti. Najbrž nam je to ostalo iz vojnih časov, ko se je po gozdovih rojevala obrambna prebivalstva.

Ste tudi vi gobar ali gobarka?

Visokošolsko izobraževanje, 1. avgust 2023

Nenehno ponavljamo kako primanjkuje medicinskega osebja in zaradi lastnih potreb je bila

ustanovljena v našem mestu Fakulteta za zdravstvene vede, ki poučuje na prvi stopnji zdravstveno nego, Fizioterapijo in Fitoterapijo, na drugi stopnji Vzgojo in menedžment v zdravstvu, Integrirano zdravstveno in socialno oskrbo, Zdravstveno nego in Fizioterapijo ter doktorski študij Zdravstvene nege, Fizioterapije, Preventivo v zdravstvu, Edukacijo v zdravstvu in Menedžment v zdravstvu.

Bogata ponudba in petnajstletna praksa, v kateri se je usposobilo že tisoč diplomantov je najbrž kar solidna osnova za pogajanja in prizadevanja o ustanovitvi medicinske fakultete v našem mestu za kar je bila podana javna pobuda pristojnim organom države.

Ta pobuda sovpada s tridesetletnim prizadevanjem društva »Akademska pobuda – Univerza v Novem mestu«, danes Društvo Dolenjska akademska pobuda. Društvo je bilo ustanovljeno na pobudo občine in intelektualcev, ki so se zbirali več let okoli Foruma odličnosti in mojstrstva Otočec. Njegov namen je bil predvsem pridobiti državo, da ustanovi svojo četrto Univerzo v našem mestu potem, ko je poleg Ljubljanske in Mariborske Univerze država ustanovila še Primorsko koprsko Univerzo. Obeti so bili spodbudni in lokalno okolje je začelo iskati prostor za Univerzitetni kampus, ki bi se moral zgraditi za delovanje četrte slovenske univerze. Napredni župan je objavil javni razpis za idejni načrt in sprejeta je bila zamisel dr. Vojteha Ravnikar, ki je kampus umestil v gozdni log na levi strani proti Cikavi ob nekoč glavni cesti Ljubljana – Beograd.

Pozneje je bilo ustanovljenih dovolj visokošolskih zavodov, da bi bilo možno ustanoviti Javno univerzo. O tem zakaj se to ni zgodilo, je več mnenj, zagotovo pa ni bilo dovolj iniciative tako za organiziran pristop kot za menedžment, ki bi bil potreben, verjetno pa je bila prisotna tudi določena mera skeptičnosti, da je mesto sploh sposobno izvajati priprave in uresničiti univerzitetni projekt.

Kakšno je sedanje stanje pri ustanavljanju Javne univerze v našem mestu mi ni znano. Pred meseci je bilo na Akademskem večeru rečeno, da je pooblaščenec države in občine za ustanovitev univerze dekan Fakultete za informacijske študije. O kampusu je znano samo, da je zemljišče rezervirano do leta 2026.

Da ne bi ugibali kako in kaj se dogaja z javno univerzo bi bilo najbolje, da se na primeren način informira domačo javnost, saj je univerzitetni projekt izjemnega pomena za posodobitev in prihodnje izzive mesta. Zmanjševali naj bi zaposlitvene možnosti fizičnega, naravi škodljivega in slabše plačanega dela in povečevali strokovno, raziskovalno in inovativno naravnano proizvodnjo ter intelektualne storitve. Kakšno bo naše mesto kot Univerzitetno mesto in kdaj si bo lahko nadelo ta naziv kot identiteto namesto Rudolfovega pa bodo verjetno odločali mladi diplomanti povsem novih visokošolskih programov med katerimi bi lahko prevladovali medicinski.

Kako pa vi razmišljujete o prihodnosti svojega mesta?

Izjave , 31. julija 2023

Marsikdaj ljudje, ki jih predvsem mediji označijo za pomembne, podajajo na kratko mnenje o določenih stvareh, dogodkih, osebah, poklicih in še bi lahko naštevala. Dolga leta že prebiram take izjave, z večino se lahko strinjam, so pa tudi poudarki, ki mednje ne sodijo. Običajno je to izjava koga izmed političnih ali gospodarskih elit in ni novinarja, ki bi izjavo prezrl. Marsikatera izjava je »ponarodela« kot na primer Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan! izjava prvega predsednika Republike Slovenije. Če izjavo spremlja karikatura, je mnogo zanimivejša kot če jo spremlja fotografija njenega avtorja. Tu prednjači Mladina ali bolje rečeno njen karikaturist, zadnje čase pa so vir izjav tudi pogovori iz podkastov in drugih obeležji javnih dogodkov.

Sijajna profesorica slavistike, učiteljica veščin sporazumevanja, pesnica, raziskovalka in pevka ljudskih pesmi, ki je bila na RTV Slovenija tudi pomočnic direktorja TV programov Bogdana Herman je podala imenitno izjavo o mladosti in starosti: »Obstajajo dvajsetletni ali tridesetletni starci, ki ne vedo, zakaj živijo. Nekje ždijo in strmijo v prazno. Ne berejo in se ne pogovarjajo. Starost je možna kadarkoli in tudi mladost je možna kadarkoli.« Ko to preberete poglejte svojo družino, po možnosti zbrani vsi udje; v rokah imajo pametni telefon, tablico ali računalnik ali vse skupaj. Vse je tiho, moti le bevsk psičke, prisotni pritiskajo na gumbe, se nasmihajo ali zvedavo in nervozno premikajo roke po tipkah, mineva ura, dve, od besa zakričiš, ker noče nihče vedeti, da si z njimi v sobi, da bi se rad kaj pogovoril, kaj dobrega storil, opozoril na novico… Točno to, kar je rekla prof. Herman, pred sabo imaš starce. In nimamo orodji, moči, volje,… da bi stanje spremenili. Nastajajo pa številni dobri vici, da se lahko kislo nasmehneš. In kje je mladost? V delavnicah za mlade pri Društvih upokojencev, morda res v kakšnem delovnem okolju, kjer dinamika dela ne zahteva posebno zahtevne digitalizacije temveč bolj sodelovanje z ljudmi na terenu, tudi obujanje spominov v kinotekah poživi dušo, dobra knjiga te zna spraviti tisočletja nazaj in stoletja naprej, koga pritegne v mlada leta nova ljubezen, seks, druge priprava izjemne prehrane, karkoli je po moje boljše kot da uničuješ oči in svojo ustvarjalno moč za tipkanje.

In s čim se ni možno strinjati? Da so vsi, ki so bili kdaj športniki dobri ljudje. Primeri ruskih športnikov, ki jih je zabeležila javnost dokazujejo, da se le ti lahko prelevijo v prave hudobe, odvisno od razmer v katerih se znajdejo in prilik, ki jih želijo izkoristiti. Tudi pri nas bi se našlo marsikaj, kar zanika citirano izjavo. Prav tako ni možno sprejeti misel, da poklic ni tisto za kar si izšolan. To velja morda za izjeme, večina nas pa imamo v izšolanem poklicu svoje dolžnosti in obveznosti. Poleg tega, da ga ustrezno operativno izvajamo, ga moramo tudi razvijati, posodabljati, izboljševati njegovo doktrino in ga uveljavljati kot novost v praksi. Vsako delo je častno in zahteva usposobljenost, ta pa ni poceni niti za starše niti za družbo, pa to je manjši problem, glavna zagata družine ali družbe se zgodi, ko iz poklica za katerega si usposobljen ničesar novega ne ustvariš, se zadovoljiš z zahtevami trga dela in prodajaš svoje sposobnosti delodajalcu, ki na tvoj račun bogati. Človek je mlad, dokler ustvarja, s svojim delom bogati sebe in družbo ter svoje znanje nenehno prenaša na tiste, ki vstopajo v delovne procese. Temu se reče življenje in samo tako lahko spoznavaš družbo, pridobivaš izkušnje in gradiš boljši svet. Vemo starši za svoje dolgove?

Kako pa pri vas razvijate ustvarjalnost?

Živeti odbojko, 30. julija 2023

S tem blogom posegam na področje delovanja mladih, ki mi je pred nedavnim predstavljajo »špansko vas«. Odbojke se spominjam le kot prijetne igre z žogo, ki je prevladovala v povojni osnovni šoli kot sestavni del fizkulture, ure torej posvečene zdravju učencev, žal pa brez učiteljev, saj ti takrat še niso imeli poklicnega usposabljanja. Danes je ta športna panoga še vedno med učenci, vodijo in za njen razvoj pa skrbijo profesionalci. Med »odbojkarskimi verniki« sta tudi moja vnuka in prav to je bil razlog, da sem se bolje seznanila s tem, kako živijo odbojko današnji mladi.

V naši državi imamo Odbojkarsko zvezo Slovenije, ki ima sprejeto strategijo 2021-2025 in v njej opredeljeno svoje poslanstvo, vrednote in vizijo. Skrb za nenehni razvoj odbojke, njeno priljubljenost, njeno uveljavljanje v svetu, vse z ciljem spodbujanja zdravega življenjskega sloga mladih je najpomembnejša naloga Zveze, ki je razglasila za svoje najvišje vrednote Zdravje, Lojalnost, Fair-Play, Vključevalno, Transparentnost in Odličnost na športnem, poslovnem in organizacijskem področju. V skladu s Šolskim projektom Evrope (CEV) tudi naša Zveza sistematično razvija odbojkarsko kulturo mladih po šolah tako žensk kot moških po vsej državi. Moški so na primer organizirani glede na svojo starost kot Mini odbojka, Mala odbojka, Starejši dečki, Kadeti, Mladinci in Člani. Promocija odbojke na množični ravni je ena izmed glavnih prioritet, ki si jih je zadalo vodstvo CEV. Razvijali bodo nove koncepte ter hkrati izpostavljali socialno vključenost in enake možnosti v športu za kar je Evropska komisija zagotovila financiranje prek programa Erasmus+.

Navdušena sem in srčno želim, da bi odbojkarskih zanesenjakom uspelo uresničiti alternativno tistim športnim panogam, ki samo izmozgajo športnika do onemoglosti, ko pa ta ne prinaša več dobička, ga pač odvržejo na smetišče. Tudi do vnukov bom bolj razumevajoča, če bosta še naprej na odbojkarskih igriščih igrala v naprednem duhu odbojkarske strategije Slovenije.

Vse tole učenje in modrovanje sem z vnukoma opravila v sončnih dneh ob morju kamor smo se zatekli po skoraj štirinajstdnevnem mojega Kadeta na Evropskem odbojkarskem tekmovanju v Črni gori kamor ga je poleg staršev pospremil tudi moj Starejši deček. Živeli so sicer odbojko, pomeni, da so vse, od prehrane in namestitve pa do navijaške strasti, prilagodili tekmovalcu Kadetu. Šele potem, ko je bilo vseh sedem tekem za njimi so se ozrli okoli sebe in poskusili doživeti tudi Črno goro, njeno prestolnico, Njegoša na Lovčenu, muzeja črnogorskih kraljev in seveda zanimive tržnice, kjer so barantali za ceno raznih sodobnih enodnevnih modnih novosti predvsem za moške. Da je moj Starejši deček v morju pri svetilniku sem lahko takoj ugotovila po živo oranžnih kopalkah in da je Kadet prišel iz vode po brisači strupeno zelene barve.

Konec letošnjega julija sem tudi sama, čeprav odbojkarski laik, živela odbojko. Peli so telefoni, dobivala sem file za ogled tekem, maile s slikami iz Črne gore in iz njihove poti domov. Z njimi sem podoživljala Dubrovnik, Ston, Pelješac, žal pa ne znamenitega mostu, ki povezuje Pelješac z Pločami. Spominov sto, za stare dni!

Ste tudi pri vas »športna« družina?

Krešejo se mnenja. 29. julija 2023

Omenila sem že, da so predstavniki podjetnikov izstopili iz Ekonomsko socialnega sveta zaradi sprejetega načina financiranja dolgotrajne oskrbe in ne sprejemajo dodatnih obremenitev svojih prihodkov. Mislila sem že, da sem edina, ki takemu mnenju nasprotujem, zdaj pa kar pogostokrat preberem bolj kot novico in ne kot mnenje, da se našim podjetnikom ne godijo le krivice. Vedno več je objavljenih analiz, ki nakazujejo, kako se podjetniki izognejo plačevanju davkov, ker svoje nakupe nabavljajo preko podjetja, ki so manj obdavčena. Za podjetje kupujejo draga stanovanja, avtomobile, celo hrano za družino kupujejo kot reprezentanco svojega podjetja. V naši državi je kar 23,21% premoženja v lasti najbogatejših kar je visok odstotek med državami EU. Polovico državljanov Slovenije ima v lasti 5,79% premoženja kar je tretje mesto med državami EU. Stoterica najbogatejših Slovencev je letos za nekaj več kot 8 milijard EUR bogatejša tudi zaradi neprimerno obdavčenega premoženja in neobdavčenih nepremičnin, ki postajajo najbolj priljubljena oblika varčevanja. Se pa že razmišlja, da bi potrebe pokojninskega sistema delno prenesli tudi na prihodke od kapitala.

V nasprotju z ugodnim stanjem bogatejših pa tudi srednjega sloja prebivalstva, se povečuje dolgotrajna revščina enočlanskih družin in nizko izobraženih odraslih. Za osem tisoč ljudi se je v enem letu povečalo število tistih, ki živijo pod pragom revščine, zdaj jih je že 251 tisoč. Problem je zlasti ogrevanje, ki znaša že 5,2% izdatkov. Število prosilcev za humanitarno pomoč se je podvojilo, več kot 70% prosilcev je zaposlenih staršev kar pomeni, da občutno hitreje raste cena oskrbe družin kot plače.

Ni malo ljudi, ki so v dilemi, kdo je za tako stanje odgovoren, koga je treba poklicati na odgovornost. So to tisti, ki smo jim na volitvah podali mandat in zdaj niso več pripravljeni odgovarjati civilni družbi. Pravzaprav je vseeno kakšne razloge ima koalicija, da se izogiba odgovornostim. Dejstvo ostaja, da se povečujejo vojaški izdatki, javno zdravstvo hira, sociale je vedno manj, prepad med revnimi in bogatimi se povečuje, oblast pa nam ne odgovarja na vprašanja ter zahteve. Nadaljujejo se tudi težave z migranti in drugimi notranjimi zadevami. Uveljavljanje odgovornosti je nujno, da se pravni okvir države posodobi in omogoči uveljavljanje predvolilnih obljub.

O volilnih obljubah in njihovem neizpolnjevanju so vedno pogostejše debate, vedno več člankov, oddaj in političnih srečanj. Očitno je, da se nekaj pri naših upravljavcih države hudo zapleta poleg težav, ki jih nenehno generirajo ne koalicijske stranke. Spoštovana vlada, na dan s temi težavami, posvetujte se s predsednico države pa tudi s tistimi, ki so vaše predvolilne obljube sprejeli. Socialno razslojevanje morate ustaviti takoj in brezpogojno, ker zanj imate popolno soglasje javnosti. Tako kot imate strateške svete za pripravo predlogov oblikujte še delavne skupine za izvajanje in uveljavljanje dogovorjenega.

Neverjetno, kako potreben je pogum pri odločanju, kako pomembno je znanje pri evaluaciji in kako škodljivo je cincanje pri določevanju prioritet.

Kako bi pa vi uresničevali svoje obljube?

Sovražni govor. 28. julij 2023

Pred nedavnim je Slovenija dobila pomembna Priporočila za preprečevanje sovražnega govora, ki so jih pripravi člani Strateškega sveta Vlade. Sodelovali so kompetentni strokovnjaki, ki se vključujejo tudi kot nosilci nalog izvedbe. Lahko bi rekla, da so svoje znanje in izkušnje združili vsi, ki kakorkoli strokovno obravnavajo to tegobo novejšega časa imenovano sovražni govor. Moj prvi vtis ob prebiranju Priporočil je, da so kompleksna, izvedljiva in bi jih že zdavnaj lahko uveljavili, če bi obstajal ustrezni interes elit.

Priporočila nas opozarjajo, da se problematika sovražnega govora začne razreševali v vzgojnem in izobraževalnem procesu ter v organizacijah mladine, z drugimi besedami bi to pomenilo, da sovražnega govora ne uporabljamo v družini in pričakujemo, da ga tudi ne bo tam, kjer nastaja družba to je v vrtcih, šolah, univerzah, delovnih sredinah vseh vrst in v organizacijah civilne družbe. V celoti se je možno strinjati s predlagatelji, da so nujni preventivni ukrepi za preprečevanje nastanka sovražnega govora na vseh nivojih delovanja in poslovanja družbe in krepiti je nujno zavest, da tudi sporazumevanje ter dialog zahtevata napor, negovanje in varovanje. Če se družba tega zla ne more izogniti z vzgojo in preventivo pa so nujne tudi sankcije trenutno še posebno na področju medijev in spleta.

V njihovem Priporočilu »sovražni govor pomeni vse vrste izražanja, ki spodbujajo, podpihujejo, širijo ali opravičujejo nasilje nad osebami ali skupino oseb, sovraštvo do njih ali diskriminacijo proti njim ali jih zaničujejo na podlagi njihovih resničnih ali pripisanih osebnih lastnosti ali okoliščin, kot so "rasa", barva kože, vera, narodnost, narodno ali etnično poreklo, starost, invalidnost, spol, spolna identiteta in spolna usmerjenost.«

Kot da se predlagatelji zavedajo številnih nevarnosti, ki so razlog za krepitev sovražnega govora in razpoloženja družbe, so posebej naglasili, da je Priporočila smotrno sprejeli le, če na sistemski ravni Vlada ne bo reproducirala sovražnih dejanj, če bo poskrbela, da se bodo sprejeti ukrepi izvajali koordinirano in zagotovila kadrovsko ter finančno podporo za njihovo evaluacijo. Dosledno, hitro in nedvoumno je obsojati sovražna dejanja in zagotavljati spoštljivo komuniciranje v družbi.

Največ priporočil se nanaša na vzgojo, izobraževanje in mladino kjer na bi bilo močno okrepljena pomoč. Dopolnjevala naj bi se pravila, organizirale nove svetovalnice, razvilo spremljanje trendov razmer med mladino in še mnogo drugega, da bi odpravljali sovražni govor ter psihično, fizično in drugo nasilje. Predlogi preventivnega ukrepanja v gospodarskih družbah in dopolnjevanje pravil ravnanja v tem smislu, je dobro za vse in zdi se mi, da to spoznanje marsikje že ustrezno deluje. V medijih naj ne bi bilo več oglasov katerih vir financiranja je proračun, možno pa naj bi bilo tudi odstranjevanje sovražne vsebine in ukrepanje pravosodnih in inšpekcijskih organov. Pravila medijev naj bi se vsebinsko uveljavljala tudi za splet, kjer predlagajo večjo mednarodno aktivnost.

Bilo bi dobro, če se seznanite s vsemi predlogi Strateškega sveta, da bi bolje varovali pred nepotrebnim sovraštvom tako doma kot v družbi, predvsem pa, da preprečujemo posledice, ki jih prinaša.

Kako pa vi gledate na sovražni govor?

Gospa Gaber. 27. julija 2023

Kar mučno mi je priznati, da omenjene gospe ne poznam niti jo ne prepoznam v slovenski družbi kot izstopajočo, ki bi na primer naredila nekaj izjemnega, kar drugi ne zmoremo. Nenadoma v nekem trenutku, so mediji začeli pisati o njej kot partnerki aktualnega predsednika Vlade, pisali so dobrohotno, človek bi si mislil, da so vsi zadovoljni, ker je osrečila najodgovornejšega človeka naše politične elite. Potem se je začelo šušljanje o njenih aktivnostih v odnosu do živali, sledile so nutrije in zdaj več ni dneva, da jo kdo ne bi omenil predvsem kot nekaj slabega.

Ob koncu tega tedna je o njej zapisal dr. Vlado Miheljak, da je vplivnica in starleta, ki ji kot partnerki premiera niso odredili mej. Dr. Miheljak, kdo pa je tisti, ki je kompetenten postavljati posameznikom meje, tudi partnerki predsednika vlade, zakaj pa bi jih postavljal? Je skrb Gabrove za nutrije upravičena ali ne oziroma zakaj je sporna, samo zato, ker jo je javnosti predstavila partnerka premiera? Bi bilo kaj drugače, če bi se za nutrije zavzel na primer mož predsednice države ali pa kakšna državljanka Slovenije?

Novica Mihajlović je v svojem mnenju poudaril, da prinašalec več kot 24000 podpisov za rešitev nutrij pred pristojno ministrico »ni bil kdor koli. Spletna vplivnica Tina Gaber ni le ozaveščena članica civilne družbe, ki strastno nasprotuje pobijanju simpatičnih vodnih glodavcev, ampak je v prostem času partnerka predsednika Vlade«. Gospod Mihajlović, zakaj ste čutili za potrebno, da poudarite partnerstvo Gabrove s predsednikom Vlade? Zakaj naj bi bil komurkoli načet ugled zaradi njenega protesta, podprtega s 24000 podpisi? Drugo je obtožba za sistemsko korupcijo dr. Potočnika in njena obsodba omenjenega strokovnjaka res ni na mestu ne gleda na to ali jo je izrekla kot vplivnica ali kot partnerica predsednika Vlade.

Toda vsi niso enakega mnenja, Stanka Prodnik na primer pravi, da v obravnavi Tine Gaber na 24 ur so hoteli osmešiti gospo Gaber in da so to »počeli le zato, ker želijo Tini Gaber odrediti njeno mesto. Saj veste partnerice premierov in predsednikov naj molčijo, ko pa govorijo, naj govorijo o družini in o tem, kako gara njihov partner - takrat je svet v ravnovesju.«.

Ne bom več navajala tekste piscev vseh vrst, posebno tistih, ki hočejo na vsak način partnerico predsednika vlade spraviti na slab glas. Ne poznam jo in dopuščam možnost, da se motim. Toda današnja slovenska družba naj bi spoštovala celovitost posamezne osebnosti, ki živi in deluje po svoji vesti na podlagi svojega znanja ter sposobnosti in za svoja dejanja odgovarja ne glede na to ali ima partnerja ali ne.

Prebrala sem prispevek gospe Gaber o tem, kaj vse ona doživlja na družbenih omrežjih. Če je pol tega res kar je napisala bi rekla, da ji ni ne vem kako lepo kot partnerki premiera, morda ji marsikdo zavida naklonjenost premiera. Najbrž pa ta zloba iz omrežja ni namenjena samo Tini Gaber, bolj verjetno je, da je namenjena vsem ženskam, ki so partnerke pomembnih moških elit, možno pa je tudi to, da bi bili naši moški kolegi bolj zadovoljni, če bi se ženske posvetile samo reševanju njihovih problemov.

Kako pa vi sprejemate to poveličevanje partnerstva premierja?

Barantanje s plačami, 26. julij 2023

Prispevki prof. dr. Mirana Mihelčiča so vedno nekaj posebnega čeprav se nanašajo na stvari, ki jih počnemo vsak dan. Preberem vse, kar možakar objavi in navdušuje me predvsem njegovo poenostavljanje v želji, da bi bil, v sicer zahtevni vsebini, dobro razumljen. Lepo se izraža, upošteva pravila pisanja in izumlja celo nove besede, ki pa praviloma odgovarjajo opisovanju problematike. Njegov opus je verjetno bogat in neizčrpen, žal ga v celoti tudi ne poznam, dobro pa sem si zapomnila njegove napotke za spremembo volilnega sistema in skrbno spremljam priprave na spremembo volilne zakonodaje ki naj bi upoštevala tudi prispevke Mihelčiča.

Pred dnevi je doktor kritično opisal prizadevanja na slovenski politični sceni za izboljšanje plač. Kot vsem nam tudi njemu preseda, da za okroglimi in podolgovatimi praviloma velikimi mizami o plačah samo barantajo. Ker sem v veliki tovarni neposredno sodelovala pri oblikovanju plač zaposlenih me je zanimalo, kako se je dr. Mihelčič spoprijel s tem problemom na nivoju države. Po krajšem ironičnem ocenjevanju televizijske oddaje o plačah je najprej kritično ocenil delo pogajalcev ker se pri delu niso mogli nasloniti na objektivna merila o koristnosti višjih plač za uporabnike njihovih storitev. Razumeti je možno njegovo vprašanje kot poizvedovanje kakšne nove programe, projekte, metode dela in podobne novosti bodo bolje plačani delavci uvajali v prihodnje in s tem skrajševali čakalne dobe na okulistiki, prekvalificirali kadre za dolgotrajno nego, digitalizirali zamudne postopke pri razpisih in podobno. Ja, možno se je z njim strinjati, to bi bil pravi smoter dogovarjanja in dobra motivacija za izvajalce.

Ker se vsak ob svojem delu počuti najboljši in zato pričakuje tudi primerno plačo pa je za ugotavljanje deleža posameznika v ustvarjenem prihodku potrebno uveljaviti merila in standarde ter ocenjevati kakovost opravljenega dela posameznika. To pa je izjemno zahtevno strokovno delo, povezano z organizacijo dela organizacijske enote in ustvarjalno sposobnostjo posameznika. Poleg standarda za delovno mesto morajo vodje in ravnateljstva prevzemati tudi odgovornost za objektivno ocenjevanje normativov časa in kazalcev kakovosti ob upoštevanju pogojev za delo, še zlasti digitalizacije in avtomatizacije tehnologije in tehnike dela. O tem je veliko razmišljal tudi prof. dr. Tajnikar pred leti, ni bilo zaznati, da to koga zanima, ki sodeluje pri »barantanju« o plačah. Človek se upravičeno čudi in sprašuje zakaj tako veliki sistemi kot so šole, klinični centri, državni uradi z velikim številom zaposlenih in drugi ne pristopajo k oblikovanju plač profesionalno oziroma si ne zagotovijo strokovnih rešitev ustreznih znanosti. Standarde in merila ima danes že vsak grajzleraj med gospodarskimi družbami saj sicer učinke dela posameznika ne more izkazovati in priznavati v svojih donosih.

Prof. dr. Miran Mihelčič pravilno opozarja današnje pogajalce, da dobrih plač ne more biti, če ni kakovostno opravljeno delo od katerega imajo koristi uporabniki, naročniki, bolniki, šolarji, vsi, ki na trgu dela in javnemu dobru ponujajo svoje umske in fizične sposobnosti. Oblikovanje razmerij med plačami in vpliv prispevka posameznika na povečanje prihodkov od storitev ali izdelkov je strokovno delo, ki ga ne morejo opravljati nestrokovnjaki, gospodarske in politične elite ali o stroki nepoučeni pogajalci, vulgo barantači.

Kako pa vi pristopate k oblikovanju plač pri vas zaposlenim?

Charles Darwin.25. julija 2023

Najbrž bo kdo takoj pomislil, da poskušam presegati svoje skromno znanje, ker bom pisala o Darwini. Pa ni tako saj mi na kraj pameti ne pride, da bi karkoli rekla o tem, kar je ta veliki um ugotovil, dokazal in opisal. S tem zapisom bi želela morebitne bralce mojih umotvorov opozoriti na dileme današnje družbe o Darwinizmu in se zahvaliti tistim, ki so poskrbeli za prevod knjige Poreklo človeka in spolni izbor v slovenščino.

Dosežki znanosti v današnji družbi so izjemni in skoraj neverjetni na vseh področjih delovanja človeka. Znanstveniki pravijo in pišejo, da največji vzpon doživljajo fizika, matematika, informacijske tehnologije in družboslovje - zlasti sociologija in filozofija. Kot na vseh področjih delovanja pa se tudi raziskovalno delo razvija v številnih smereh in iste raziskovalne projekte skozi »svoje oči« proučujejo ideološko opredeljeni znanstveniki. V današnjem času sta se izoblikovala zlasti dva svetovna nazora o vesolju in življenju v različnih oblikah organizmov.

Svetovni nazor, ki zagovarja prepričanje da je tako vesolje, kot življenje na zemlji ustvarila višja ustvarjalna entiteta ali božanska entiteta imenujejo kreacionizem. Znanstveniki trdijo, da se ga ne more upoštevati kot znanost, saj je znanost sistem, utemeljen na opazovanju izkustvenih in preverljivih dokazov, medtem ko kreacionizem temelji na interpretaciji verskih besedil. Biblični kreacionizem, ki je najbolj razširjen v svetu, zavrača možnost spontanega nastanka vesolja in verjame, da je vsaj nekatere elemente vesolja ustvaril Bog s svojim inteligentnim načrtom.

V nasprotju bibličnim kreacionistom trdijo znanstveniki, da je evolucija temeljna znanstvena teorija, ki dokazuje postopno spreminjanje živih organizmov skozi čas in nastanek različnih življenjskih oblik na zemlji. Teorija temelji na obsežnem zbiranju znanstvenih dokazov iz področji geologije, paleontologije, genetike in biokemije. Ključni element evolucijske teorije je, da imajo vsi organizmi na zemlji skupnega prednika, ki ima svoj naravni razvoj (verjetnost preživetja in razmnoževanja) in doživlja genski zdrs (naključne spremembe). Teorijo so poimenovali evolucijo, njene zagovornike pa evolucioniste.

Evolucijsko teorijo je zasnoval eden največjih naravoslovcev vseh časov Charles Darwin in jo opisal v svoji knjigi O nastanku vrst. Njegovo zadnje delo Poreklo človeka in spolni izbor smo v slovenščini dobili ob 150 letnici prvega izida. Za mene in meni podobne bralce, je to velik in pomemben dogodek, prepričana pa sem tudi, da bi dela Darwina moral imeti vsak narod v svojem jeziku. Ne gre toliko za knjigo kot za dejstvo, da je avtor ugotavljal dejstva na podlagi dokazov in jih opisoval na dojemljiv način, ki ga je možno razumevati tudi ne znanstvenikov.

Vsak od nas razmišlja o nastanku vsega kar nas obdaja, o nas samih in o našem namenu obstoja. Vsak od nas se tudi slej ko prej sreča z verami, ki prevladujejo v njegovi sredini in mi, katoliki, naj bi svoje vedenje in razumevanje sveta razumeli kot kreacionisti. Žal se z novimi spoznanji ni možno zadovoljiti z svetopisemskimi iluzijami. Posledica je zaupanje večine ljudi v sedanje dokaze ter pridobivanje osnovnega znanja o evoluciji že v osnovnih šolah. Stvarjenje sveta pa ostaja še naprej uganka.

Kako pa vi razmišljate o stvarjenju sveta?

Nasveti državljanov. 24. julij 2023

Vsak dan je objavljenih v medijih več predlogov za izboljšanje gospodarskega položaja Slovenije in posodabljanje strukture njene vodilne elite. Z veseljem jih prebiram ker mi pripovedujejo, da imamo radi svojo domovino in nam ni vseeno kaj se ji dogaja, predvsem pa skozi predloge spoznavam, da ima izvoljena oblast še vedno veliko moralno podporo svojih državljanov. Če jo ne bi spoštovali, ji predlogov ne bi podajali.

Poglejmo nekaj zanimivih predlogov zadnjih dni; osredotočimo se na skupne cilje nas nagovarja direktorica Združenja Manager, s pomočjo Spirita iščimo priložnosti na oddaljenih trgih spodbuja izvoznike Marko Jaklič, živimo trajnostno vabi etnološka razstava v Kostelu, NUK2 zgradimo po sodobnih knjižničarskih standardih pravijo ljubitelji znanja, plače v javnem sektorju ne morejo biti rezultat barantanja piše Miran, prihaja v Slovenijo tvegani kapital opozarja Tomažič, potrebujemo preporod kulturnih domov kliče Ljubiteljska kultura, ustvarjajmo nova središča in stičišča v mestih pravijo arhitekti in tako naprej, vsak dan več in boljših predlogov. Sprašujem se, kakšna je njihova usoda?

Je kje in kdo, ki vse te predloge zbira, analizira in posreduje pristojnemu organu? Je morda kakšen pristojen organ upošteval katerega od predlogov državljanov in poskrbel za njegovo udejanjenje? So posledice udejanjanja dobre, koristne?...kdo pozna odgovore na ta in podobna vprašanja? Verjetno nisem dovolj poučena ali pa pozorna, da bi zaznala koristi, ki nastajajo ali bi lahko nastajale s pomočjo nastavka predlagatelja.

Ko sem še delala v tovarni sem med drugimi nalogami imela tudi to, da sem zbirala informacije o naši dejavnosti in kar nekaj let je bil klipling zanimivejše branje. Z pomočjo informacijske tehnologije smo pozneje množico informacij dobivali iz Italije in jo postopoma tudi sami razvijali. Bila je nenadomestljiva pri odločanju o novih proizvodih. Za opravljanje poslov moje poznejše službe sem redno spremljala prispevke v 26 časopisih, revijah in strokovni literaturi in bila šele tako oborožena pripravljena za javni nastop pred organi upravljanja. Vsak je vedel, da sledim virom informacij in zato z zaupanjem sprejemal moje morebitne predloge. Kako to poteka danes žal ne vem, vidim in slišim pa, da so oblikovalci zakonskih tekstov v glavnem odvetniške pisarne ali posamezniki, da je kar sto in več amandmajev na zakonski predlog in da so problem celo formalne napake. Kje se kaj dograjuje ali vključuje v morebitno celoto, da ne prihaja do kolizije, ni vedno jasno. Vse to in še mnogo drugega dokazuje, da pri nas predlagatelji sklepov pristojnih organov ne delujejo dovolj premišljeno, pristojni organi pa temu posvečajo premalo ali nič pozornosti.

Bilo bi dobro, da se raziskovalno novinarstvo posveti tudi problematiki strukture državne uprave, zlasti strokovnosti njenega dela. Sem prepričana, da tako kot tovarna ali samostojna institucija tudi državna upravo potrebuje svoje raziskovalce, ki pravočasno zaznajo strokovno nujo po spremembi tehnologije dela in imajo pripravljeno boljšo ter sodobnejšo.

Pred dogovarjanjem o plačah je potrebno rešiti še mnogo težjih problemov. Zaostanki v razvoju se odpravljajo praviloma dolgoročno.

Boste tudi vi predlagali kaj ustreznejšega za povečanje učinkov dela?

Kje bom jemal? 23. julij 2023

V času kislih kumaric se sklicujejo skupščine delniških in drugih družb, razvijajo razprave o gospodarski rasti, razširjajo mnenja o posameznih trgih in se krepijo pomisleki glede prihodnosti dejanskega stanja. Vse to je seveda normalno za skupščinsko razpoloženje o nečem, kar več ni možno spreminjati saj je minilo in bo aktualno le kot šolsko gradivo in primer dobre prakse v prihodnosti. Razpoloženi pooblaščenci delničarjev ali deležev se z upravljavci premoženja podajo na kosilo ali prigrizek kjer tisti, ki z družbo dejansko živijo, posesajo še zadnja mnenja od udeležencev za preveritev svojih zamisli.

Prebiram poročila o delovanju in poslovanju gospodarskih družb, ki jih nudijo družbe same ali izdaja AJPES oziroma komentirajo razna združenja civilne družbe, časopisne akademije ali privatni analitiki. Najprej me neizmerno moti, da se praviloma v njih nahaja nedopustno veliko tekstov, podatkov formalnega značaja in metodološka neprimerljivost med družbami. Brez potrebe podatke ponavljajo posamezni organi upravljavca premoženja. Vidi se, da to moti večino uporabnikov poslovnih poročil in zato so se na prvih straneh deloma že uveljavili povzetki. Verjetno bo Institut za revizijo nadaljeval z standardizacijo tako računovodstva kot računovodskih informacij. Moj brat tehničnega poklica, se je kot delničar odločil, da bo letos sam obiskal skupščino in tako spoznal ravnanje upravljavca z njegovimi delnicami. Vprašala sem ga, kako je bil zadovoljen in kaj je koristnega prepoznal na zasedanju. Potožil mi je, da razen formalnosti, lepega okolja in skupnega kosila drugo ni razumel.

Bolj kot v do sedaj opisanem pa me muči iskanje odgovora na vprašanje kako bodo družbe oblikovale svojo prihodnost, da bodo zagotovile potrebe male Slovenije, ki ima vse organizme kot jih imajo velike države. To nesorazmerje med velikostjo državnih potreb in številom donosnih gospodarskih družb bi morali ekonomska in organizacijska stroka proučiti in oblikovati ustrezne obvezne standarde. Vprašati se je potrebno kakšna lokalna samouprava bi lahko ustvarjala dovolj prihodkov za pokrivanje svojih stroški. Potrebne so skupne velike naložbe v okolja, ki bi poleg turizma dosegalo dovolj velik obseg pridelkov za samooskrbo in predelavo pridelkov, spoznavati bi morali rabo svojih naravnih danosti, ki jim arhitekti rečejo materiali prihodnosti, nikakor pa ni sprejemljivo, da se velike naložbe usmerjajo v podjetja v tuji lasti in v lasti posameznikov. Vodenje države in lokalnih skupnosti je usmeriti v zagotavljanje večjih prihodkov premoženja v državni lasti. Še mnogo prihrankov države je možnih ne da bi bil okrnjen priliv davkov iz gospodarskih družb. Toda v tem procesu vodenja se morajo izkazati strokovnjaki, posamezni specialisti nikakor pa ne smejo prevladovati trenutne odločitve politikov.

Slovenija bi svojo ekonomijo morala graditi na novo ustvarjeni vrednosti gospodarskih družb v privatni ali državni lasti in ne na obsegu poslovanja. Predvsem pri oblikovanju UTD in obsegu naložb je pomembno, da so tveganja minimalna in nikakor ne gre poslušati pritiske manjših ekonomij, ki že 80 let le godrnjajo zaradi davkov in še niso prepoznali svoje družbene odgovornosti niti do svojih starih staršev kako naj bi jo prepoznali do sodobnega življenja.

Slovenija ima veliko znanja, opogumimo strokovnjake, da bodo v prvih vrstah napredka in razvoja sodobne družbe.

Kako pa vi ocenjujete možnosti za zmanjšanje državne porabe?

Kulturni večer Krke, 22. julij 2023

V petek nas je zopet počastila novomeška Krka d.d. kar z dvema dogodkoma. Prvi je poskrbel za naše materialno blagostanje drugi pa za naše srce in dušo. Bili so mož beseda in na napovedani dan so delničarjem nakazali za te čase zanimivo, da ne rečem bogato dividendo. Zakaj ta moja previdnost? Že lep čas poskušam ugotoviti kako upravljavci kapitala gledajo na primerljivost svojih osebnih prihodkov z izplačanimi plačami svojim delavcem in izplačanimi dividendami. Teoretično, z upoštevanje etičnih načel bi bila možna hipoteza, da se vse tri kategorije omenjenih izplačil gibljejo v skladu z rastjo EBIT-a s tem, da se razmerje med prejemki zaposlenih in izplačanimi dividendami približuje odnosu 1: 1 . Večina podjetji se s tem razmišljanjem ne ukvarja ali kot ugotavlja prof. Damjan, rast plač bistveno zaostaja za rastjo dobička, ki ostaja sicer lastnikom, ne povečuje pa njihove dividende. Poslovna poročila Krke d.d. nakazujejo trend izenačevanja rasti dividende usklajeno z rastjo plač zaposlenih, če v njih zajamemo tudi vlaganja v izobraževanja. Lahko bi rekli, da upravljavci kapitala v Krki d.d. sledijo pričakovanjem vsem deležnikom v njihovi materialni osnovi in jim priznavajo njihov del zaslug za donosnost poslovanje. Na kulturnem večeru ob svečah in baklah sem se predsedniku in njegovemu namestniku zahvalila za poštenje.

S sinovo taščo sva si pred Kulturnim večerom ogledali obširno razstavo o Matiji Gubcu - Upor. Razstavljena so ikonična umetniška dela na temo velikega kmečkega upora 1573 leta, ko so se ljudje uprli proti terorju, vojnam, izkoriščanju in z željo po izboljšanju življenjskih razmer. Svojo staro pravdo so branili na Krškem polju, ki sega do Kostanjevice. S krvjo prepojena zemlja tega območja še po 450. letih navdihuje številne umetnike, ki so se v različnih časovnih obdobjih in drugih okoliščinah odzvali na zgodovinski dogodek in s tem vedno znova ustvarjali nove pomene. Veličasten opomin razstave je tudi dejstvo, da se na Gubca spomnimo samo v stiski, ko potrebujemo v sebi moč, da stisko premagamo, drugače pa se pozablja na simbolni pomen tega puntarskega velikana in smiselnost njegovega upora. Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki nam je zopet pokazala svojo družbeno odgovorno ravnanje na področju umetnosti in nastavlja ogledalo družbi, da bi ta v njem prepoznavala svoje ekscese in slabosti.

Potem, ko nas je krkina protokolarna služba razporedila po samostanski cerkvi Galerije je Ensemble Dissonance pričel nastop. Z godali so pod starodavni oboki avditorija interpretirali Sarabande, Gigue in Badinerie skladatelja Corellia, Bahove skladbe Koncert za dve violini in godala v d-molu, Air iz Orkestrske suite št. 3 v d-duru in Sarabande, Bouree, Polonaise in Badinerie iz Orkestrske suite št. 2 v h-molu. Skladatelja Vivaldia so predstavili s koncertom za godala. Uveljavljeni glasbeniki so si za svoje poslanstvo izbrali razvoj in promocijo komorne glasbe v domačem glasbenem prostoru. Za čudovito izvedbo izjemnih glasbenih del na Krkinem kulturnem večeru smo jih nagradili z dolgotrajnim aplavzom.

Promocijsko osvetljene arkade kostanjeviškega samostana so nam spodbudile željo po druženju. Za izjem koncert sem se že v drugo zahvalila predsedniku Uprave. Pozneje sem se spomnila, da bi ga morala spomniti tudi na nekaj slabšega v tem petku. Časopisi so zabeležili, da bo v tem letu Lek realiziral za 411 milijonov EUR naložb, Krka pa le nekaj nad 100 milijonov EUR. Verjamem, da ne bomo zgubljali primata?

Kako pa vi ocenjujete poslovnost in kulturo Krke d.d.?

Srečno RTVSLO! 21. julij 2023

Spominjam se varuhinje pravic gledalcev, ki je RTV predstavila približno takole: televizija nas informira, izobražuje, pripoveduje nam kako živijo drugi narodi, kje so težave, kako se jih da reševati, kje so lopovi in kakšne dolžnosti imamo do družbe, omogoča nam vpogled v preteklost, nas zabava, nam varuje identiteto in zgodovinske dokaze, ustvarja umetniška dela, nas opozarja na napake kaže nam zrcalo, kakšna družba smo! Ne glede na pravilnost tega njenega poskusa, da opredeli vsebinski pomen RTV za narod, je povedala pravzaprav vse, kar je in kar naj bi bila v prihodnje naša hiša RTVSLO. Nekdo, ki je kompetenten, je še sporočil javnosti, da je zdaj RTV SLO res razbremenjena političnih strank in prvič v Sloveniji poklicana, da na izkušnjah iz preteklosti in predvidenih trendih razvoja oblikuje svoje poslanstvo, opredeli strategijo in določi cilje s prioritetami, ki jim bo sledila v prihodnje. Vzemite si čas za razmislek, posvetujte se z ljudmi, ki jim zaupate in poslušajte tudi strokovnjake vendar ne samo iz fakultete za družbene vede.

Ne spadam med tiste, ki bi vam lahko pomagali na novo oblikovati poslanstvo institucije, ki jo vodite, se pa poskušam vživeti v potrebe slovenske družbe v teh časih in na tej podlagi podati nekaj pobud. Tako kot dolžnost nas vseh je tudi vaša, da prispevate svoj delež k odpravi umetno ustvarjenih sovražnih odnosov med Slovenci zaradi dogodkov izpred 80 let. Osebno bi to konkretizirala tako, da RTV SLO v svojih programih izločuje prepoznane govorce o teh odnosih in dejanjih in morebitno njihove nezadovoljstvo usmerja v obravnavo poklicnim institucijam ki soupravljajo z RTV. V nobenem primeru pa s te tematike ne bi ustvarjala junakov. Vsi se tudi moramo zavedati, da družbo bogati in njeno tolerantnost ter ustvarjalnost spodbuja nenehno izobraževanje v vseh oblikah in vsebinah. Še posebno pomembno za naš razvoj je izobraževanje iz področja humanističnih ved, znanje, ki bi ga morale obvladati gospodarske, politične in podobne elite in vključuje tudi etiko v poklicnem delu. Kot tretja sestavina poslanstva bi naglasila ustvarjanje v kulturi, zlasti v literarnem delu in njegovih povezavah s svetovno literaturo ker bomo sicer vsak čas postali anglosaksonci po miselnosti in delovanje kar nas bo izoliralo od naprednih narodov v svetu. Imam sicer še veliko pobožnih želja, da bi jih RTV SLO upoštevala pri oblikovanju svojega poslanstva, bom pa opozorila le še na »novinarsko avtonomijo«. Izjemni ugled bi si pridobila, če bi v svoji hiši dovolila poročati le tistim novinarjem, ki neodvisnost novinarskega poklica tudi dokazujejo s svojimi poročili, pomeni najmanj to, da dogodek znajo enakovredno pogledati in oceniti iz vseh zornih kotov, iz različnih prepričan in šepetalcev.

Lepo in koristno bi bilo, da ostajate in v praksi uveljavljate način dela, ki ste ga opisovali v intervjuju v Delu. Predvsem zaposlenim, ki v vsaki situaciji stojijo RTV hiši ob strani zaupajte in jih primerno počastite, da bodo vzorniki tistim, ki bodo prihajali in krojili usodo RTV v prihodnje. Ne pozabite, da Slovenija ni samo Ljubljana, Slovenija smo vsi, ki ustvarjamo od Triglava do Kolpe in od morja do Goričkega. Pozabiti tudi ne smete, da je javnost tista, ki uresničuje vsako odločitev političnih, gospodarskih in drugih elit zato je nujno, da vašo hišo bolj zanima večina, le-ta pa mora biti obveščena pred sprejetjem odločitve - pravočasno, verodostojno, njeno mnenje mora elita poznati, predno se v parlamentu pritiska na zelene gumbe. Sicer pa ste inženirskega stanu in zato sistematik kot sem imela priliko spoznati z vašo inovacijo pred desetletji na razstavi v Bruslju. Najbrž je malo predsednikov uprav s tako obsežno načelno podporo kot je trenutno dana vam. Srečno!

Spremljate spremembe v naši RTV hiši?

Pleterje. 20. julij 2023

V našem kraju je Kartuzija Pleterje izjemno pomembna institucija, spoštovana tudi od različno mislečih oblasti že od leta 1403 pa vse do današnjih dni. Status uglednega samostana si je pridobila predvsem z svojimi gospodarskimi dosežki in s svojo vključenostjo v lokalno okolje kar je osnovna značilnost kartuzijanskega reda. Tega pa je ustanovil sveti Bruno leta 1084. v Chartreuse.

Na Slovenskem je Kartuzijo Pleterje ustanovil 14. julija 1043 celjski grof Herman II. in v treh letih dokončal tudi samostan z čudovito gotsko cerkvijo, ki je danes reprezentativni turistični objekt. Kartuzijanci obdelujejo 30 hektarov plodne zemlje. Od tega se sadovnjaki, vrtnarije in pašniki nahajajo znotraj samostanskega obzidja, vinogradi, njive in travniki pa izven obzidja. Pridelujejo po naravni poti in ponujajo na trgu sadje, grozdje, sadike jabolk in hrušk, gojijo ovce, čebele in ribe ter predelujejo grozdje v vino, sadje pa v sokove ter žganje. Stoletja že Kartuzijanci uspešno sodelujejo z okoliškimi kmetijskimi pridelovalci, spoznanja njihovih raziskav na področju kakovosti kmetijske produkcije s pridom uporabljajo pri obdelavah obširnih polj, vinogradov in sadovnjakov ne samo na šentjernejsko krških poljih in goricah pač pa tudi v drugih kartuzijah in v evropskem kmetovanju. Zadnja desetletja so zaposlili ekonoma-agronoma in tako načrtno obogatili povezave s svojimi kupci kot tudi z agronomsko stroko, da ne omenjam njihovih prizadevanj za ohranjanje naravnega načina pridelane hrane, ki je pri njih tradicionalna in zato vzgled konkretne skrbi za varovanje narave. Prav s tem so razširili svojo ponudbo na poučevanje dediščine, ki ne ogroža narave tako v bivalnem okolju (muzej bivalnih enot z dodatkom domače obrti) kot v degustaciji pridelkov in s tem razvili posebno turistično ponudbo in promocijo celovitih prizadevanj sožitja z naravo.

Nekaj njihovih pridelkov je enkratnih, vrhunskih v svetovnem merilu. Najpogosteje je omenjena steklenica z hruško in žganjem - Pleterska hruška, ki je verjetno še vedno prisotna v vsaki hiši, vsaj na Dolenjskem zagotovo. Poleg kakovostne vsebine je hruška tudi dizajnerski presežek iz razgradljivega materiala, estetsko oblikovana svetilka menihov, ki se sredi noči podajajo iz svojih celic k skupni molitvi. Eden od odgovornih menihov za Pletersko hruško nam je v samostanskem sadovnjaku pokazal obešene steklenice z zametkom hruške, ki v steklenici raste, dozoreva in dozori.

Pleterska vina so seveda butična, ne samo zato ker jih je malo, so izjemne pijače, narejene po stoletnih postopkih, s pomočjo katerih pridobijo posebno aromo in okus. So močna zato se jih ne žlampa ampak jih mora pivec uživati po pravili pivske kulture. Mi smo se jih privoščili ob slovesnostih, morda še ob praznikih, za mene je najboljše njihovo belo vino, nisem pa strokovnjakinja in ocenjujem le subjektivno.

Jeseni se založimo z pleterskim sadjem, moja družina z jabolki. Sorte, ki jih na trgu težko najdeš, pojemo običajno že pred novim letom. Vsekakor pa moram še povedati, da brez nakupa sira iz Pleterjev ne odhajamo. Je okusen in nekaj posebnega za samostojno dopolnitev pri pogrinkih. Še bi lahko naštevalo, toda bolje bo da greste sami k prijaznim menihom in njihovemu ekonomu in se pustite poučiti kaj je dobro in zakaj.

Ste kdaj obiskali trgovinico Kartuzije Pleterje?

Kostel, 19. julij 2023

Naša najbližja pot na Jadran pelje tudi mimo graščine Kostel, lepo obnovljenega gradu z namenom, da bi tem oddaljenim ljudem od centrov oblasti in kulture, omogočil kar se da dobre zaslužke in jim vlil upanje v možni razvoj njihovega prvinskega domovanja. Že vrsto let opazujem to graščino na izzivalni vzpetini nad Kolpo, z veseljem bi napisala o čem novem na njej. Zgodila se jim je pri slapu čiste studenčnice polnilnica manjše kapacitete in v potrošniki smo lepo sprejeli njihovo ponudbo. Zdaj je polnilnica že nekaj let prepuščena naravi. Neposredno ob njej je lepo urejeno počivališče, vedno kdo tam počiva v hladu, na prijazni klopci z malico na mizi in kostelsko studenčnico v kozarcu. Le idila.

Kostel je občina, s povprečno starostjo prebivalstva nekaj čez 50 let, redko poseljena. Živi v iluziji, da bo država oblikovala svoj interes do tega okolja in zagotovila nepovratna in kohezijska sredstva za udejanjanje njenih potreb. Če je verjeti javno objavljenim informacijam Kostel nima lastnih finančnih in kadrovskih možnosti, da bi sam razvijal donosne projekte. Nisem prepričana, da organi države razmišljajo enako oziroma, da sploh vedo za pričakovanja te male občine in njenih vedno starejših prebivalcev. Obnovljeni grad Kostel sameva, podjetniški inkubator je postal skladišče in ni organizatorja za prodajo studenčnice, znano tudi ni kako razmišlja država.

Pobrskam po turističnih načrtih Slovenije in ugotovim, da je občina Kostel sprejela Strategijo razvoja svojega turizma že v letu 2010 in zaupala njegovo izvajanje Zavodu za kulturo in turizem/TIC Kostel. Strategijo so oblikovali turistični profesionalci in nakazuje tudi koristi nacionalnega turizma, če bi se ponudba Kostela vključila vanj. Dobro bi bilo, da se nad tem zamisli Martin Južnič, ki je naredil prvi odločnejši korak v turizem Kostela.

Zakaj pišem o Kostelu? Predvsem zato, ker je Kostel »Trnjulčica«, njeno prebujenje in s tem koristi za Kostel in nacionalni turizem, pa je odvisno od vlaganj, ki jih bo država namenila turizmu. Če bo turizem še naprej vlagal le v Bled, Postojnsko jamo, Lipico, Portorož in podobne nenasitne turistične centre, svetovnim turistom in popotnikom ne bo mogel ponudil nekaj posebnega, poučnega, trajnostnega in prijetnega pokrajine Kostel. Vlaganja v Kostel bi bila več namenska, poleg turizma bi se krepilo lokalna pridelava in predelava, obnavljala kulturna dediščina kot šola za mlade, ki bodo morali spremeniti nabavne navade zaradi zelene proizvodnje in nastajali bi zagotovo čezmejni in regionalni projekti, se širilo znanstveno raziskovalno delo, celo delovne brigade bi bilo smiselno ponuditi za pospešitev uresničevanja nekaj dobrega, Pristojno ministrstvo naj si ogleda Swot analizo omenjene strategije in naj z turističnim združenjem zasnuje skupne turistične naložbe v državi z več pomeni kot je hotelska ponudba ali donosni projekt posameznega lastnika kapitala. Naša država je premajhna, da bi razvila profesionalne institucije za zaščito interesov večine svojih državljanov, zato pa mora voditi specifično naložbeno politiko, ki ne bo omogočala razslojevanje prebivalstva glede na premožnost.

Minister za gospodarstvo je že opozoril javnost, da slovenski šport pokonci držijo starši športnikov in športniki, ki za sendvič ali še to ne neumorno trenirajo, športna infrastruktura pa je vprašljiva. Upam, da mu to ne bo potrebno izjaviti za turizem.

Kaj menite, bi imeli več od turizma, če bi razvili nove turistične ponudbe?

Razumeti Bardot. 18. julij 2023

Na naši TV si ob nedeljah lahko ogledujemo nadaljevanko Bardot, zgodbo znamenite francoske igralke, pevke in oblikovalke neštetih novih zamisli v modi, bivanju, pravzaprav na vseh področjih, ki so delovanje ljudi. Ne vem kaj bo nadaljevanka še povedala v prihodnje, vem pa, da tisti, ki smo živeli v istem času kot Bardot, nismo podoživljali njenih doživetjih z moškimi pač pa občudovali mladenko, ki si je brezkompromisno prizadevala za uspeh spolne revolucije kot enega od predpogojev za izboljšanje položaja žensk.

Zgodovina pripoveduje, da je bilo v preteklosti že več spolnih revolucij. Nastajale so predvsem z namenom, da se odpravljajo razni neutemeljeni pritiski na ženske, ki so se kot ekstremi pojavljali v družinah, v cerkvenih ali gospodarskih okoljih. Tudi proti leta 1960 so nastajala nova družbena razmerja. Tradicionalno spolno vedenje je odmiralo zaradi naraščanja predporočnih spolnosti, spolnih bolezni, rojstev zunaj zakonskih zvez, mladoletnih staršev in podobnih pojavov. Psihologi, znanstveniki, kulturniki ter družbena gibanja so pod nazivom Kontrakultura sprožili spolno revolucijo zaradi škodljivosti takratne spolne represije. Želeli so raziskati telo in um ter osebni jaz osvoboditi moralnih in zakonskih spolnih omejitev, pa tudi morale na splošno. Širilo se je prepričanje,da je erotika normalen del življenja, ki jo ni smiselno zatirati v družini, veri ali državi. Razvoj gibanja se je pospeševal z razvojem kontracepcije, porodništva, antibiotikov. Rodila se je generacija »baby boom« predhodnica srednjega sloja na trgu.

V tovarne in institucije smo prihajali prvi diplomanti fakultet, ki razen veliko dobre volje in pripravljenosti na delo, nismo imeli konkretne predstave o razmerjih, ki v kolektivih, ob delu in na trgu nastajajo. Naši vzgojitelji o tem niso vedeli kaj več od nas, moja babi je samo govorila bodi pridna, ubogaj in ne pozabi na boga. Na kraj pameti ji ni padlo, da bi jaz sama lahko postala oseba, ki ji zaupa veliko ljudi, ki mora najti rešitev kadar drugi odpovedo, ki je plačana zato, da je vedno na razpolago ljudem, podjetju, družbi. Priznati smo si morali tudi, da nismo brezmadežni in da dobrih naukov iz preteklosti ne moremo ohranjati ne da bi jih posodobili pa naj gre za kolektivno odgovornost, odnosi med verujočimi, sodelovanje z različno mislečimi ali različno spolno usmerjenimi.

Igralka Brigitte Bardot je upodabljala spolno osvobojene like. V svojih filmih je do življenja nakazovala strast in zato bila ena najbolj znanih seks simbolov v času zadnje seksualne revolucije. Ostaja velika ikona sprememb, ki jih je prinašal čas pred petdesetimi leti in so vidne zlasti v njenem filmu In Bog je ustvaril žensko, posnet po eseju Simone de Beauvoir. Njeni filmi so se z velikim uspehom predvajali po vsem svetu, Francija je od njih imela večjo materialno korist kot od svoje avtomobilske industrije. Bardot je prejela državno odlikovanje Legije časti.

Bardot je bila močna osebnost, slovela je po svoji odkritosti, zavzemala se je za pravice živali in ni ji bilo vseeno kaj se dogaja z njeno domovino. Stroške svoje angažiranosti pokrivala s kapitalom Fundacije Bardot. Zaradi svoje pronicljive odkritosti se večkrat znajde na sodišču in plačuje kazni. Želim si, da bi se nadaljevanka o njej usmerila v njen bistveni prispevek k emancipaciji žensk.

Kako pa vi gledate na pomen njene erotike?

Blagodejno morje. 17. julij 2023

Jadran je sicer naš v zelo, zelo omejenem obsegu na svojem severu, večina krajev, tista, ki smo ga vedno imeli najrajši kot so Pašman, Rab, Makarska, Korčula in mnogi drugi so zdaj za nas politično občutljiva tujina. Iz tega razloga me Jadransko morje najprej spomni na mamo, ki ga je neizmerno imela rada, posebno kadar je valovilo. Ulegla se je na valove in pesnila pesmi, se smejala in brezskrbno uživala.

Letos sva bila z mlajšim vnukom sama. Zjutraj sva poležavala, se zgodaj odpravljala na kopanje, uživala v prijetnem morju in se pred vročino skrivala v garsonjeri. Sobote in nedelje že ne omogočajo uživanja, ker je preveč kopalcev in vse naprav zasedene. Tudi čez teden sva srečevala znance in prijatelje, vendar posebna družba tudi ni bila posebno želena prav zaradi izogibanja vročini. Hranili sva se slabo, v pretežni meri tortila, pica , lignje, sadje in pijača. Po večernem kopanju je bil na vrsti ribolov, karte,TV in seveda igrice na tablici, pametni telefoni in podobna ropotija. Mojim nogam je morska terapija prijala, bolje se počutim, lepo bi bilo, če bi vsaj nekaj časa blažila mojo pohodno okorelost. Sina, ki je prihajal po naju, sva pričakovala že okoli devete ure a sva se motila, kar celo uro je porabil, da je prečkal krožišče pred Krkčkim mostom in še nekoliko več smo ga porabili ob vračanju domov sredi dneva. Prometni kolaps bo za primorje usoden in vlaganja v ceste bodo kreirala donosnost turizma v tem delu Jadrana.

Pri meni doma je bilo poleg časopisov in revij tudi polno obvestil, povabil in neizogibnih prospektov. Nakopičilo se je polno stvari za pranje in likanje, moje rože so bile žejne, robot na vrtu je moral nadaljevati s košnjo, tudi za prehrano je bilo potrebno poskrbeti, uf, bilo je bolj vroče kot na morju, zlezla pa sem lahko le pod tuš. Kar lepo sem napredovala od ene do druge problematike in po dveh dneh sem že pri blogu. Ta prvi je pisan že vedno pod vtisom morskega ozračja in prijetne skrbi vnuka za moje dobro počutje. Ne morete si misliti kako se prileže, če kdo poskrbi za vas ne da bi ga morali prositi za usluge.

Na morju nisem imela računalnika in nisem mislila na blog, bom pa poskusila kaj zanimivega povedati v prihodnjih dneh. Med tem ko sem sama uživala, se je v Sloveniji marsikaj dogajalo, kar bi bilo vredno po komentirati. No, moje mnenje najbrž danes ni opazno, kot pa vidim po komentarjih, se ljudje le zanimajo za pomirjanje duhov, za sklepanje pomembnejših poslov, za uspehe ali neuspehe posameznikov iz vrst elit in podobnih dogodivščin na javni sceni. Aktualne so postale naložbe v sklade, celo tvegane pa tudi v obveznice saj ljudje varčujejo kar se da v prepričanju, da si bodo olajšali življenje v novih krizah - tokrat predvsem podnebnih in digitalnih, večina je tudi obupala, da bomo na svetu ohranili mir, žal upada vera, da bi se vsi skupaj poboljšali.

Sicer pa v žgočem juliju in verjetno tudi avgustu ne moremo pričakovati ne vem kakšne aktivnosti posameznikov ali institucij, kot kaže pa se bo nadaljevalo šikaniranje posameznikov, ki jim ljudje še zaupajo kot je na primer naš napredni škof ali vizionarski kulturniki. Upam tudi, da starši berejo opozorila zdravnikov in analitikov o tem, kako slabe posledice povzroča upadanje bralne kulture med našim potomstvom in da se bodo začela resna prizadevanja za zmanjševanje interesa otrok za digitalne igrice. Poskusite se na dopusti o tem pogovoriti s svojo družino.

Kako boste preživeli poletje?

Forma viva Kostanjevica, 16. julij 2023

Kdo od nas bi si leta 1961 mislil, da bo projekt za katerega smo pod vodstvom Vilme Pirkovič zbirali začetni kapital, živel in deloval še v letu 2023 oziroma, da mu ni videti konca. Leto 1961 je bilo v Kostanjevici več kot živahno. Umetnostna zgodovinarka Špelka Valentinčič je snovala konservatorski načrt obnove samostana, šolski upravitelj Smrekar je bil agens gibanja za ustanovitev Galerije in Forma vive, že omenjena Vilma je iskala investitorje, med njimi je nagovarjala tudi direktorja Krke mr. farm. Borisa Andrijaniča, ki nas je potem zadolževal za izvedbo. Kje so se Jakob Savinšek in Janez Lenassi našli z omenjenimi izvajalci priprav mi ni ostalo v spominu, vem le, da je sodelovala tudi igralka Mila Kačič in bilo nam je v čast, da smo se lahko družili. Mi smo se ukvarjali s Formo vivo Kostanjevica, kako je bilo s Sečo in Ravnami pa mi ni znano. Na prvem simpoziju je bilo kar veliko kiparjev, ki so iz hrastovega lesa, značilnega za Krakov gozd, ustvarili skulpture razstavljene po samostanskem travniku. Otvoritev razstave je bila velika slovesnost z številnimi kulturnimi in državnimi gosti. Naslednja leta je bil simpozij vsako leto, od 1966 dalje pa je bil bienalni vse do 1988 ko je prenehal delovati in se je obnovil šele čez 10 let. V Kostanjevico so bili vabljeni kiparji iz celega sveta z razpisom in tako je še vedno, Postal je ena največjih likovnih manifestacij na Slovenskem in je najstarejši še vedno delujoči kiparski simpozij na svetu. Na ogled je že več kot sto skulptur razstavljenih v parku v celoti obnovljenega samostana v katerem s prostori razpolaga Galerije Božidarja Jakca, samostanska cerkev pa služi koncertni dejavnosti Galerije.

udovito naravno okolje nekdanjega samostana in še posebno arkadno veliko dvorišče v notranjosti, so kot naročeni za velike kulturne prireditve. Po obnovi prvih prostorov v šestdesetih letih preteklega stoletja smo na tem dvorišču občudovali ljubljanski operni ansambel, Vilmo Bukovec in Ladka Korošca v operi prodana nevesta. Pozneje so bila gostovanja gledališč bolj v drugem planu, vodstvo Galerije pa se je posvečalo stalnim in občasnim razstavam, umetniškemu opusu Božidarja Jakca, Pletarskega samostana, Toneta Kralja in drugim, Prirejal je kulturna srečanja, poskrbel za izdajo knjig o samostanu, umetnikih, razstavah ter tako oblikoval pomemben kulturni center države in Kostanjevice. Trenutno ima Galerija odlično in strokovno usposobljeno vodstvo, ki skrbi za prestižni nivo tako razstav likovnih del kot prireditev in založništva. Pisala sem že o zgodovinsko pogojeni razstavi Upor, o prireditvah na Krkinih kulturnih večerih, zdaj že pripravljajo sobotno slovesnost v čast Mednarodnega simpozija kiparjev. Galerija ima odprte številne delavnice po vsebini vezane na kulturno vzgojo in ustvarjanje v kulturni sferi. Zanimivi so njihov ogledi razstav pred otvoritvijo ali po njej, kje si je možno bolj počasi ogledati tisto kar te najbolj zanima. Galerija tudi skrbi za delovanje Lamutovega salona kjer so manjše vendar odlične razstave gostujočih likovnih umetnikov v manjšem ali tematskem izboru. Redni gost v prostorih Galerije je tudi Anton Podbevšek teater, ki deluje pod vodstvo znanega Matjaža Bergerja. Težko bi našla kulturno ponudbo, ki jo Galerija še ni ponudila in prav v tem je ustvarjalna moč njenega managementa. Direktor Milovanovič je redni obiskovalec razstav v širšem okolju in na državnem nivoju. Strokovni svetnik Narodne galerije Ljubljana ima pogosto predavanje o likovni umetnosti v Galeriji ali pa predstavi neki kulturni program, ki nas razveseljuje. Hvala, da nam pomagate čim bolje razumeti umetnost.

Bi sprejeli vabilo na prijeten sobotni izlet v Kostanjevico?

Okoljska kriza in mladi. 15. julij 2023

Kot nekdanja urednica ene od rubrik revije Rast, se čutim še vedno povezana s to zanimivo publikacijo in jo z veseljem prebiram od začetka do konca. Revija je sedaj tematska, uredniški odbor popolnoma pomlajen s kompetentnimi dopisniki, užitek jo je prebirati in tale blog ima namen, da vas usmeri na to branje pa tudi da si ogledate enkratne fotografije mestnih dreves, s katerimi so opremljeni teksti.

Zadnja številka Rasta je posvečena okoljski krizi in ukrepom, ki jih kompetentni ljudje predlagajo za upočasnitev ali celo odpravo te krize. Najprej nam arheologa pojasnita sušne razmere na ozemlju germanskih in slovanskih plemen ter ugodnosti za kmetovanje na ravnicah Dolenjske in v Posavja koncem antike kar pojasnjuje prodor omenjenih plemen na ozemlje Rimskega cesarstva. Sledi intervju z direktorjem Ceroda, ki nam nazorno pojasnjuje prizadevanja te institucije, da bi odpadke reciklirali in kot neuporabne zmanjšali na 20%. Kmetijsko gozdarski zavod Novo mesto nas seznanja z bistvenimi spremembami v naši družbi glede prehrane in s tem kako kmetijstvo te spremembe upošteva v ekološki pridelavi, pri vzdrževanju okolja in pri sodelovanju z drugimi gospodarskimi panogami. Za kakovostno življenje v mestih so pomembne ozelenitve, posebno mestna drevesa ugotavlja Peter Železnik, izraža zadovoljstvo, da v našem okolju zgledno poskrbimo za mestno drevje in smo celo sprejeli v ta namen pravila ravnanje z njimi. Zanimivo je opisan odnos mladih do varčevanja z energijo in snovmi znotraj planetarne omejitve. Zagovarjajo smotrnost lokalnih električnih omreži med elektrarnami različnih vrst. Mag. Tisov opozarja na pretiravanje pri gradnjah bivališč in s tem na vedno večje onesnaženje. Poudarja pomen trajnostne gradnje z domačimi materiali kot so les, slama in zemlja. Natalija Zanoški je proučila nekaj primerov nedovoljene gradnje in opozarja na previdnost pri nakupu vikendov in zidanic. Rast nam predstavlja uglednega novomeškega likovnega umetnika slikarja Jožeta Kotarja, ki ima retrospektivno razstavo v Dolenjskem muzeju. V počastitev Dneva zemlje je Ivana Milinkovič nanizala primere dobre prakse vlaganj v naš planet - res nekaj dobrega. O prilagajanju na podnebne spremembe podaja svoje ugotovitve tudi krajinska arhitektka Urška Didovič. Opredeljevanje do okoljske problematike zaključuje seznam knjig tega žarna, revijo pa Zapisi o Karolu Novaku, množični potrošnji v Brežicah in romanu Svet je senca.

Zgodi se, da sem v zadregi pred resnim pristopom mladik k reševanju okoljskih problemov v nasprotju s podjetniki, ki se nikakor ne odpovedujejo nafti in strupenim snovem. Kot nam pripovedujejo mediji prav podjetniki akumulirajo največ dobička tudi iz naslova inflacije. Da je ironija še večja prevzemajo mladi nasledniki dobičkonosnih podjetji navade in izkušnje prednikov. Vendar stvari niso tako enostavne, prenehanje črpanja nafte bo možna šele, ko bo izumljeno drugo gorivo, ki ne uničuje narave, strupene snovi in zemlje poganjajo digitalizacijo, ki je več ni možno nadomestiti z drugimi rešitvami in ki še ne pozna nestrupenih snovi za izdelavo računalnika in njegovega vezja. Kaj naj nadomesti energetsko pregrešno zahtevno produkcijo jekla in aluminija ali pa vprašanje, kaj naj nadomesti ta dva gradbena elementa? Evropa namenja milijarde za inovacije na teh in sorodnih raziskavah, učinki bodo čez čas! Človeštvo je v neverjetni zagati in potrebuje veleume, da si bo našlo rešitve! Skupni um človeštva pa bo svoj del dodajalo tako, kot so prikazali mladi v tej številki Rasta.

Kakšen je vaš doprinos k varovanju okolja?

Naša Vzajemnost. 14. julij 2023

Sredi poletja smo, vse govori o počitnicah, dopustih, še malo pa se bodo začeli kolektivni dopusti, toda naš zavod Vzajemnost na čelu z Jožico neumorno ustvarja. Tokrat smo prejeli upokojenski časopis kar na 140 straneh, zaradi zanimivih prispevkov in mojih obveznosti ga bom prebirala kar cel mesec.

Da imam pred seboj poletno številko je razvidno že iz naslovne strani in seveda iz zanimivega uvodnika odgovorne urednice, ki nam naroča naj si polepšamo počitnice pač na način, ki nam najbolj ustreza. Dobili smo navodila kam klicati, če so težave z našim računalnikom kar je super saj kar na prej posodabljajo programsko opremo, moram se prilagajati njihovim novostim in prav hitro se zgodi, da piknem kaj napačnega. Hvala predsednici države za priznanja prostovoljcem iz vrst upokojenih in čestitke dobitnicam in dobitnikom. Da je sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi že vemo, da pa mladi podjetniki odklanjajo materialno obveznost do starih staršev jim pa ni prav v čast, pa še zastopnica trgovcev je zraven. Paliativna oskrba bo nujna, moram razmišljati o njej, čeprav mi ne gre. Vodovnik pravilno ugotavlja, selitev na stara leta v drugačne svetove ne pride v poštev. Pitju vode nisem naklonjena, se bom pa potrudila, če mag. Bavčar priporoča, bom pa nadomestila tekočino s paradižnikom in papriko. Mateja Kožuh, ne verjamem, da spolno življenje kar traja. Likerje smo občudovali kot študenti, zdaj smo naklonjeni kozarcu dobrega vina, se vam ne zdi Mojca Koman. Neutrudna Lidija, ki opisuje čudovite družine, je tokrat predstavila Vezenje Ercigoj in ljubiteljsko dejavnost dr. Praperja. Hribarjeva, Glavinova in Železnikova nizajo poučna spoznanja o katerih se lahko kaj pametnega naučimo. Zgodbe muzikantov preberem najprej, hvala Vovko zanje, tokrat teče beseda tudi o naši Beltinški bandi, ki jo je opisala Neva Brun. Dobili smo predsednico Zdusa, srečno Zdenka Jan. Ljudje so zadovoljni na počitnicah, njihove zgodbe pa prijetne in tudi zgodovinske tako kot so zgodovinske objavljene legende, zgodbe nekdanjih podjetji in zgodbe neznanih naselij v Sloveniji, ki nam jih niza Boris Dolničar. Kar žal mi je, da nisem bila z vami na Braču, moralo je biti enkratno sodeč po reportaži. Vse ne morem našteti zanimivega v Vzajemnosti, ki jo ne morete kupiti, lahko pa se nanjo naročite in ne bo vam žal za tistih 20 in še nekaj evrov.

Res je veliko zanimivih medijev in mi v svojih letih jim ne moremo v celoti slediti. Odločati se moramo, kaj je naša interesna prioriteta in temu primerno izbrati spremljanje medijev. Sama se rada zatekam k zahtevnejši literaturi, težko izločujem zanimivosti iz različnih področji in vzamem si dovolj časa za pregled kaj je novega oziroma, kaj danes poudarjajo novinarske srenje. Radovednost nam kaže poti do informacij, ki nas zanimajo.

Bolj kot prebiranje pa bi bilo koristno, če bi starejši pisali zgodbe svojega življenja ter življenja okolja v katerem so živeli in ustvarjali. Manj bi bilo spornega o preteklosti, če bi starejši današnjim piscem nalivali čistega vina, kaj smo delali po vojni, zakaj smo bili politično korektni in kako smo skrbeli za blaginjo vseh ali vsaj večine. Potem ne bi prišli do besede razni Omerze, Puharjeva, Petrovčičeve in podobne mrhe, ki danes poudarjajo svoj prav o stvareh časa v katerem se še niso rodili. Ni nujno, da se zgodbe starejših tiskajo, izdajajo v obliki dragocenih knjig, samo zbirajo naj se in varujejo v hramih kulture, kjer ne bo nevarnosti, da jih kdo obravnava samo skozi svoje oči in pamet.

Ste že naročnik Vzajemnosti?

Moj kulturni dom. 13. julij 2023

Res vesela ter hvalevredna novica se je pojavila v medijih in zasluži kar se da primerno pozornost. V naši domovini je pristojno ministrstvo pričelo aktivnosti za obnovo delovanja nekdanjih kulturnih domov. Saj mi je kar nerodno imenovati nekdanjih, v mestu Trebnje kulturni dom deluje od konca vojne do današnjih dni, programe izvajajo številne organizacije civilne družbe, lokalna Glasbena šola, gostovanja in drugi. Poznam pa tudi primer Barja, kjer so občinski bosi podrli zadružni dom s kulturnim domom vred, obljubili 2007 leta Družbeni dom za vsakdan večje število prebivalcev. Prostor zadružnega doma je pozidan, stanovanja in lokali prodani, o društvenem domu pa še vedno ni ne duha ne sluha.

Imela sem to srečo, da sem bila vsa leta študija aktivna članica tako Kulturnega društva v Trebnjem kot na Barju. Sodelovala sem pri organiziranju prireditev, pri nastopih, pri izobraževalnih akcijah, v amaterskem gledališču, tamburaškem ansamblu in drugih dejavnostih zelo delavnih obeh društvih. Zadovoljstvo ljudi so nakazovale polne dvorane obiskovalcev prireditev. Rojevala so se mnoga dolgotrajna prijateljstva, duhovna rast sodelujočih in končno tudi dokončan študij večina v društvih delujočih članov. Pri svojem delu sem se ves čas delovne dobe srečevali z ljudmi, ki so delovali v omenjenih društvih, med seboj smo ohranjali prijateljstva in razvijali uspešne skupne programe. Zakaj so tako priljubljene in koristne dejavnosti po devetdesetih letih prejšnjega stoletja zamrle nisem razumela, še vedno ocenjujem to za slabost zlasti Zveze kulturnih organizacij in pozneje Sklada za kulturno dejavnost. Skrb za delovanje mreže kulturnih društev je bila prepuščena lokalnim elitam, ki ji niso posvečale potrebne pozornosti.

asopis Delo nas je pred dnevi seznanilo, da Art kino mreža in Nacionalna mreža KUDUS skupaj z pristojnim ministrstvom pripravljajo obnovo delovanja Kulturnih domov s programi izobraževanja, kulture, dopolnjevanjem šolskih aktivnosti, gostovanja osrednjih poklicnih kulturnih ustanov in podobnimi drugimi programi, ki bodo poživili sodelovanje krajanov in z ustrezno standardno infrastrukturo omogočili enake pogoje kulturnega ustvarjanja po državi. Ministrstvo razmišlja o stabilnih virih financiranja delovanja kulturnih domov, ki bodo zagotavljali kontinuiteto ustvarjanja tudi ljubiteljski kulturi.

V razpravi o kulturnih domovih, ki jo je organiziral Kulturni dom Kamnik, je neka dobra duša ocenila da kulturni domovi »ključno prispevajo k izgradnji in obstoju kulturnih scen raznolikih zvrsti in žanrov po državi ter krepitvi omikane, povezane, čuteče, strpne, razgledane, ustvarjalne in srčne skupnosti«*

V mojem mestu je bila ena od številk revije Rast posvečena ustvarjalnosti mladih. Njihova ustvarjalnost narašča ker vsako leto več mladih zaključuje študij programov sodobnih potreb družbe, želijo svoje znanje prenašati v dejanja za kar potrebujejo vsaj minimalne pogoje. Ugotovljeno je bilo, da ljubiteljska scena nima svoje infrastrukture, zato je obnova Narodnega doma z dvorano potrebna, nujna. Mladi umetniki, kmalu bo zapihal svež veter in morda bo Narodni dom res kdaj vaš!

*Delo 8.7.23.

Menite, da vaš kraj potrebuje kulturni dom?

Mestna središča. 12. julij 2023

V društvu Novo mesto je bil arhitekt Marjan tisti agens, ki je običajno sprožil razmišljanje o posodobitvah mesta iz različnih razlogov. Včasih se je njegova ideja rodila v razgovoru z gospodarstveniki, velikokrat v razgovoru s stanovskimi kolegi ali pri prebiranju arhitekturnih publikacij. Marjan je na naših srečanjih idejo prikazal, spodbujal razpravo in največkrat smo se po debati strinjali, da podamo predlog strokovnim službam občine v razmislek. Tako nas je postopoma navajal na čim širši pogled meščana na dolgoročni razvoj svojega mesta, na iskanje kakovostne rešitve, predvsem pa na aktivno občansko prisotnost pri urejanju mestnega prostora. O Marjanovih in naših predlogih so razpravljali organi odločanja in v društvu smo večkrat z zadovoljstvom ugotavljali, da so bili naši predlogi umestni.

V moji zavesti je Marjanov način posredovanja zamisli ostal kot primer dobre prakse in se še vedno izkazuje kot moje zanimanje, kaj v mestu se spreminja, kaj je dobro rešeno, kaj pa še čaka na pravi trenutek. Z namenom, da bi bolje razumela urejanje mesta pa tudi lažje sprejemala arhitekturne predloge sina, spremljam tudi literaturo o mestnih problemih in o upravljanju mest, da so do ljudi prijazna in njihovim potrebam prilagojena.

Naše mesto se času primerno razvija, na določenih področjih nekoliko počasneje na primer pri uslužnostnih dejavnostih, na drugih pa v skladu s potrebami kot na primer pri zagotavljanju prostora podjetniških dejavnosti ali stanovanj. Mesto je zasnovalo svoj zazidalni razvoj v vse smeri in ne manjka veliko, da bodo Stopče, Mrzla dolina, Podbreznik, Prečna, Ždinja vas, Trška gora in Otočec njegove soseske. Nehote se poraja vprašanje, kako bodo te soseske organizirane, da bodo prostorsko in vsebinsko zadovoljevale potrebe meščanov. Bodo imele svoje kulturne hrame, športno rekreacijske površine, šole, zdravstvene postaje, pridobitniške dejavnosti, trge, spomenike, tržnice, turistične objekte in podobno mestno infrastrukturo ali pa bodo spalna naselja, morda z vrtički in parkirišči. Bo njihove potrebe zadovoljeval le Glavni trg ali pa bo potreben osrednji zborni prostor tudi v teh soseskah vsaj z minimalno opremo kot je na primer društveni prostor za dogovarjanje meščanov v soseski, park za druženje, igrišče in druge minimalne prostore za obseg populacije, ki je tu doma.

EU uresničuje projekt Novi evropski Bauhaus, ki naj bi temeljil na zeleni proizvodnji tako v materialih, gradnjah in bivalnih pogojih z minimalnimi odpadki in drugimi bremeni onesnaževanja. Naše mesto se bo pri svojem razvoju moralo prilagajati omenjenim tehnološkim novostim, prepoznati bo moralo svoj lokalni značaj in ga uveljavljati v praksi. Pri bodoči gradnji bo moralo v mestno strukturo vključiti novo rabo nekdanjih industrijskih objektov in opuščenih poslovnih prostorov, se odločati za optimalno višino objektov in skrbno odmerjati prostor za individualne gradnje. Ozelenitvam bo moralo biti namenjeno več pozornosti in več prostora, zlasti ulice mesta bo v bodoče moralo zaznamovati tudi drevje saj se bo treba izogibati betonu in asfaltu. Elektrarne se bodo širile po strehah, prav tako ozelenitve, čebelarstvo, vrtičkarstvo in morda še kaj, kar varuje vodo in čisti zrak. Gradnje po merilih novega Bauhausa bodo pripomogle k uveljavitvi javno zasebnega partnerstva, ki ga je snovati skrbno in brez špekulacij. Poseben problem mojega mesta bo zagotovo avtomobilski promet, ki ga bo moralo nadomestiti z ustreznejšim in zdravju bolj naklonjenim prevozom. Bo naše mesto zmoglo tako obsežno prenovo?

Ste pri gradnji svojega doma upoštevali opisane novosti?

Ivo Šprajc. 11. julij 2023

Po blogih o najtrših »orehih« naše sodobne družbe je res blagodejno pisati o Ivu Šprajc, slovenskemu Indiana Jones, ki po mehiških hostah išče zgubljena mesta ljudstev danes imenovanih Maji. Njihove današnje potomce sem obiskala in to je bilo med mojimi številnimi potovanji med najzanimivejšimi. Kar ostala bi pri njih, zdeli so se mi ljubeznivi in razumevajoči in res so se potrudili, da nam bi predstavili svojo zgodovino kar se da verodostojno.

Občudujem Iva Šprajca kot arheologa, arheastronoma, še posebej pa kot človeka z veliko mero poguma, ki si upa s svojo ekipo med divjad, neprehodno zaraščene gozdove in med ruševine, kjer bi se mu lahko zgodila kar koli, saj so že odkrita majevska mest polna presenečenj, naravnih lukenj in brezen, da ne govorim o verskih objektih z raznimi groznimi obrazi, mrtvaki in kaj ti jaz vem čem še. V Tikalu sem imela priliko videti marsikaj in zato si delo odličnega Ivana Šprajca lahko predstavljam.

Zgodovina, še posebno prazgodovina je moja slabost še iz gimnazijskih let in pozneje je samo naraščalo zanimanje zanjo. Do mojih današnjih dni so se omare napolnile z zgodovinsko literaturo vseh vrst, povezano tudi z verstvi, arheologijo in arhitekturo. Nisem se mogla posloviti od Kapadokije, Iliona, Rima, Grand kanjona, piramid, Palenque in še mnogih drugih. Muzeje sem zapuščala med zadnjimi in v Berlinu zaradi Pergamosa skoraj zamudila znameniti koncert. V Pumi sem se nekajkrat vrnila v razdejano zvezdarno ljudstev, ki jih je uničila Španija. Starine so bile žal predrage, da bi jih kupovala, imam pa omaro spominčkov, ki bodo morda v prihodnosti razveselile katerega od mojih naslednikov.

Razveselila sem se dejstva, da je SAZU Slovenije gospoda Šprajca imenoval za predstojnika Instituta za prostorske in antropološke študije. Ko ne bo več mogel na teren, bo v okolju SAZU-ja opisoval svoje poti in mladim ponudil spodbudne knjige v premislek.

Morda se pa motim in se bo na starost Ivo Šprajc usmeril v arheološke zanimivosti svoje domovine. Ni jih malo in niso nepomembne. Pri Trebnjem je še vedno pod koruznimi njivami Lotobicum, naselje Keltov, če nisem napačno obveščena v velikosti prvotnega Korinta kamor gre vsak v Grčijo namenjen turist. Kaj se ve, kako bi mojster pogledal na Mirnopeško Zijalo, kraške jame okoli Dobrniča in na ostaline Rimljanov raztresene po Dolenjski kamor zapičiš lopato. Res bi nas razveselil in bogato obdaril. Bosanskih piramid pri nas verjetno ni, res pa je, da malo vemo o življu na naši zemlji in presenečanj ne bi manjkalo.

Tole ponudbo seveda ni jemati resno saj ni v navadi, da bi se odlična strokovna moč ukvarjala z majhnimi zadevami, je pa vprašljivo, kdo naj zasadi lopato, da se arheološki ostanki lahko vključijo kot presežek v ponudbo kraja, pokrajine ali celo države. Seveda šteje tudi spoznavanje zgodovine območja, naših korenin in dejstev, ki nas navdušujejo za novosti. Mojster Šprajc je s svojim delo tudi spodbuda in nam zgled, da ostajamo vpeti v življenje in delo svoje sredine.

Ste že spoznali pomen arheologije?

Krepimo zaupanje! 10. julij 2023

Iz vseh koncev sveta prihajajo opozorila, da ljudje obupujejo nad stanjem duha dežele, da še tisto kar je dobro, uničujejo ujme in vročina, da so oblasti nespametne in ljudstvo zavajajo. Naštevala bi še lahko, kaj vse slišimo in vidimo ne da bi se nam skrivil las na glavi, izpraznila »Mizica pogrni se«, okrnila kakšna koli pravica ali onemogočila vožnja z avtomobilom na bencin. Res je, preveč je vsega tega tarnanja, borbe za oblast in poslabševanja razmer, toda sprašujem se, kako si zagotoviti normalnost v odprti družbi?

Najprej Ukrajina-Rusija, po poldrugem letu samo huje, še več nepripravljenosti za sporazumevanje, v Aziji nenehne vojaške vaje tako ob Kitajskem zidu kot okoli Vietnama, Tajvana. Afrika lačna zaradi zaprtih pristanišč na Krimu in pritiskov ZDA, Južna Amerika trpinčena od diktatorjev in mi v EU pod vedno večjim pritiskom militantnih skrajnežev, ki se vzpenjajo najbolj v Franciji, Nemčiji in Italiji, da ne govorim o naši domovini kjer so govorci, ki poleg vseh tegob sveta napovedujejo pri nas državljansko vojno in iščejo zdravo pamet. Analitiki poudarjajo, da se povečuje število skrajno desničarskih skupin na podlagi ver, antisemitizma in nasprotovanju Republiki. Povezujejo jih proti migrantski semitizem, obcesija za lastno nacijo, proti istospolnim porokam in fašistična ideologija. Omenjene skupine postajajo nasilne, izvajajo celo teroristične akcije, gojijo kult junaka iz zločincev, napadajo človekoljube organizacije , skupnost LGBT, povzročajo nered v mestih , se pretepajo in širijo nasilje. Vedno več orožja je med ljudmi, pripadniki skrajnih desnic pa organizirajo vadbe za ravnanje z njim. Vse manj je obsojanja takih dejanj in vse pogostejši pozivi, da se udari nazaj. Desničarske skupine že imajo svoje klube po večjih mestih, nastopajo po ulicah, opravljali bi delo policije in so aktivni zlasti na Twitteriu. Govori se, da so marsikje skrajne desnice že na oblasti ali pa tako delujejo in si na ta način utrjujejo svoj položaj med ljudmi za zmago na naslednjih volitvah. Mediji se že nagibajo k skrajnim desničarjem odvisno od svojih financerjev. V Franciji trdijo, da se je na dolgi rok gotovo bati režima, ki bi ga podpirali desni mediji, ker ima skrajna desnica denar in ideološko usposablja mladino. Skrajna desnica hoče ustaviti imigracije, vrniti priseljence in njihove otroke nazaj v svoje države, odpraviti posledice globalizacije in uveljavljati tradicije v novih časih.

Slovenski strokovnjaki družbenih ved so si enotni v ocenah, da desni politični pol pri nas ustvarja moralno paniko s tem, da kopira ameriške desničarske vzorce, odklanja gibanje LGBT, prikazuje nasprotnike kot necivilizirane barbare in podobno. Tako kot ameriška desnica tudi naša demonizira preteklost in želi zgodovino spreminjati po svojih zamislih in ocenah. Tako ali drugače se razpoloženje družb spreminja, v marsičem bistveno poslabšuje zato je opozorila zgodovinarjev, sociologov in filozofov na nevarnost skrajnih desničarjev potrebno jemati resno in pravočasno poskrbeti za obrambne mehanizme države in zaščito ljudi pred hujskanjem. Krepimo zaupanje ljudi v izvoljeno oblast.

Dobro oziroma nujno bi bilo, da se v Sloveniji bolje seznanimo z občansko znanostjo. Vključujoča družba je sestavni del trajnostnega razvoja zapisana v Agendi 2030, ki je krovni dokument trajnostnega razvoja sveta in izhodišče Evropske digitalne agende. Določa pa aktivno vključevanje in opolnomočenje splošne javnosti to je prebivalcev, strokovnjakov in raziskovalcev, ki niso znanstveniki v strogem pomenu - pri neposrednem razvoju rešitev, projektov, političnih strategij ter procesov skupnega pomena.

Vas zanima skrajnost v politiki?

Pospeševanja podjetnosti. 9. Julij 2023

Podkast, ki je trenutno najhitrejše rastoč medij, se s pridom uporablja tudi v spodbujanju podjetnosti posameznikov. Med uspešnejšimi podkasti je bil primer, ki je javnosti pojasnil izvor precejšnjega premoženja osebe povezane s politiko, njegov kapital pa naj bi bil spornega izvora, izkazalo se je, da so to dolgoročni prihranki za postopno nastajanje gospodarske družbe potem, ko oseba ne bo več sposobna terenskih naporov. Meni je ta podkast dal misliti zato, ker opozarja na sistematičnost varčevanja, dolgoročno osebno načrtovanje in jasno opredeljen cilj - ustvarjanje v drugačnih razmerah, kot se je oblikovala karierna pot govorca. Podjetnost ni trenutno razpoloženje, potrebno je vsaj šest let, da dostojno zaživiš z njo.

Novice o tem kaj počnejo ustvarjalni ljudje, posebno tehnični strokovnjaki in inovatorji, se hitro širijo po svetu in postajajo zanimivi predvsem za tvegani kapital, to je za naložbeno strategijo v hitro rastoča mala podjetja, ki nosijo višja tveganja a imajo potencial za višje prihodke. Slovenija do sedaj ni bila posebno zanimiva za tvegan kapital prav zaradi slabo razvite podjetnosti posameznikov ali gospodarskih družb v njihovi lasti. Večje možnosti za vstop tveganega kapitala se je nakazovala po sprejetju zakona o gospodarskih družbah in dopolnjena zakonodaja o zaščiti izumiteljskih pravic. Rast vložkov tega kapitala se povečuje šele zadnja leta, opazno hitreje pa narašča letos in to v podjetja, ki so specializirana za rešitve na področju genskega testiranja, ki se ukvarjajo z razvojem katalizatorjev naslednje generacije za gorivne celice ter za celovito prehransko rešitev z hladno stisnjenimi sokovi in obroki. Tvegani kapital zaznava predvsem možnosti izjemnih donosov na širjenju izvoznih trgov, krepitvi vseh vrst inovacij in naraščanja zanimanja kupcev.

Poleg donosa kapitala je tvegan kapital zainteresiran za pospeševanje poslovnosti in podjetnosti pri reševanju splošnih družbenih problemov zlasti za investicije z vplivom na trajnost poslovanja ter trajnost izdelkov in storitev. Tvegani kapital išče svoje bodoče izjemne prihodke in vplivne mreže tudi na področju upravljanja kapitala, ki vključuje izbor podjetji, njihovo prodajo in ustanavljanje, logistiko s programsko opremo za upravljanje dobavne verige, izkoriščanje obnovljenih virov energije in izravnava emisij. Tvegani kapital odpre svojo denarnico za ekipo, tehnologijo in trg, za vse drugo mora poskrbeti podjetnik.

Tvegani kapital ima svoja pravila in zakonitosti, ki jih mora podjetnik sprejeti in je njihovo izvajanje nadzorovano. Ne glede na to, pa je za podjetnika v finančnem smislu najboljša rešitev. V kolikor je dejanski donos dosežen na trgu in izražen v vrednosti dogovorjene valute dober, bo vlagatelj prejel dogovorjeni delež, če pa se pri donosu zapleta, časovno, tržno ali kadrovsko, lahko nastopi uveljavljanje nadzora, če donosa ni sta izgubila tako podjetnik kot tvegani kapital. Običajno je s tem zapečatena tudi usoda podjetja. V primerjavi s kreditnim ali delniškim odnosom je podjetniku v stiski lažje prebroditi »suha leta«

Za pridobitev tveganega kapitala ni nujno, da si registriran raziskovalec z množico objav v strokovnem časopisju, lahko si tudi občanski znanstvenih iz vsakdanjega življenja, ki pa ima podjetniško žilico in ustvarjalno moč v sebi, njegov projekt mora nakazovati donosnost ali vpliv na trajnost poslovanja oziroma na reševanje pomembnih družbenih izzivov.

Ste podjetni, bi sprejeli tvegan kapital?

Gremo na morje. 8. julij 2023

eprav nisem prepričana, da je pametno v tej vročini prebivati ob morju, me tja vleče, vleče tudi vnuk, ki ima v juliju en teden brez treninga in obveznosti. Pričakujem, da bo z njim zanimivo in prijetno, ker je nekoliko komika v njem. Zjutraj in zvečer ve bova kopala, sicer pa posedala na terasi, kaj dobrega pojedla in spala dokler bova hotela. Za vse to pa je se splača tudi na vroče sonce.

Krk je naše dolgoletno morsko zatočišče. Ko sem še delala mi je veliko pomenilo, da sem dopustovala pozimi in poleti. Smučali smo najpogosteje po avstrijski Koroški, poleti pa smo se zadrževali v Kvarnerju ali Dalmaciji dokler nisva s sinom zagotovila stalni kraj za letovanje. Večkrat sem bila tam sama, še večkrat s sinom, potem smo z njegovo taščo hodile z vnukoma za kar cel mesec, navadili smo se in morje je bilo vedno čisto.

Zadnja leta postaja Krk že preobremenjen z množičnim turizmom. Ima veliko plaž pa so vsa zasedena vse dni. Mir je zjutraj tam do devete ure, potem pa pripeljejo avtobusi, kopalci se razpršijo po plažah, polni so bifeji, prodajalne in vse, kar je kopalcu namenjenega. Krk zaživi proti večeru ko se iz ogromnega kampa družine usmerijo na sprehod po Rivi. Polno nas je in tja do 10 ure zvečer so tam klovni, ponudnik oslička za ježo, nešteti ponudniki domače lokalne pridelave in izdelave. Lahko greš v podmornico, na nočno vožnjo, ribolov, v muzej, akvarij, umetniške delavnice ali v dobro oštarijo. Družine v tem času tudi nabavijo kar potrebujejo saj so trgovine odprte pozno v noč. Krk ima zanimivo Galerijo, ulično gledališče, folkloro na starem mestnem trgu in seveda ogromno cerkev ter še večjo arhitekturno zapuščino Frankopanov. Vse, kar se je dalo v mestu, so prilagodili turistom in dobili zato številne uradne pohvale ter priznanja.

Moj mlajši vnuk je ribič in sama njegova pomočnica. Iz namočenega kruha mu delam kepice za na trnek in on jih nato ponuja ribicam. Če ima srečo ujame nekaj komadov, pazljivo jih očistim v morski vodi in zjutraj jih pripravim za zajtrk. Ko namaka trnek si ogledujem živahno pristanišče, turiste, navade in tradicije ob obali in novosti, ki jih vsak dan prinesejo novi turisti. Sva kot dva nebogljenca, če se nitka zaplete moram pomagati, če riba prime moram hvaliti in tako naprej, ribiško.

Kopališča na Krku so urejena, čista, simpatična in globoka. Od kar fanta plavata ju odnese do kopališke meje, manjši vnuk je večji del pod vodo in tako bo verjetno tudi v času najinega letošnjega bivanja.

V kampu Ježevac ima domovanje več najinih prijateljev in znancev, vem, da je tam Celjanka Silva in poiskal jo bom ter povabila, da gre z nama na male pečene ribice. Silva je nekdanja SDK-jevka, tudi ona pripelje na Krk vnuka.

Tokrat ne bova imela avtomobila zato se bova držala bolj doma, poklepetala z Jano, vnukinjo strica Jožeta, na njihovem vrtu morda obrala kakšno smokvo in natrgala peteršilja za juho. Teden bo minil kot bi mignil ne da bi se kaj dogajalo in to je pravi dopust!

Kje pa boste vi doživljali morje?

Naše nenehne dileme. 7. julij 2023

Po definiciji je dilema težaven problem, ki ga ni mogoče vedno zadovoljivo rešiti. Velik, da ne rečem temeljni problem je etična dilema, ki nastopi, kadar so naše profesionalne vrednote združene v konfliktu z moralnimi zahtevami. Današnje čase zaznamujejo številne dileme, ki državljanom povzročajo zaskrbljenost predvsem zaradi nepoznavanja pričakovanih učinkov. Ne vemo ali bo odločitev o dilemi koristna za večino ali manjšino ali celo za posameznika kar smo v naši državi že doživeli. Poglejmo samo naše zagate ob odločitvi kam z otrokom po končani devetletki? Več kot 200 otrok ni našlo šole, ki bi jih sprejela v srednješolsko izobraževanje. Veliko dilem je v prehrani, nismo samooskrbno preskrbljeni, radi bi zmanjševali rabo mesa in se bolj zdravo prehranjevali. Dilema dnevnega značaja je ali več športa ali kulture. Naj porabimo več časa za skrbno nabavo ali še skrbnejšo pripravo hrane, prati s praški ali kako drugače, polivinil je postal sovražnik, in tako dalje, vsak dan, vsa leta. Kaj vse je potrebno vedeti, da razumeš dečka, ki ne bere knjig, mu je sveti gral pameten telefon, kopičijo se mu dileme.

Še pomembnejše so dileme človeštva. Prav zdaj potekajo najpomembnejše skupščine delničarjev, ki jih spremlja dilema neravnovesja med delom, življenjem in kapitalom. Okoljevarstvene dileme prihajajo z vremenskimi spremembami, izčrpavanjem zemlje, odpadki kar vse se navezuje na delo, življenje, zdravje in varnost. Tu so dileme, ki nastajajo zaradi napredka tehnologij, delovnih orodji, spreminjanja informacij v tržno blago, dileme globalizacije, družbene pravičnosti. Z razvojem znanosti nastajajo etične dileme povezane z geni, orožjem, umetno inteligenco in varnostjo. Tehnologija in družba se nenehno razvijata kar rojeva nove dileme in tako se nam prikazuje tudi prihodnost, polna novih izzivov. Strokovnjaki menijo, da je pomembno se zavedati teh novih dilem in si prizadevati za njihovo mirno reševanje, da bo prihodnost vedno boljša.

Svet postaja zahtevnejši prav v času, ko neusmiljeno upada prebiranje literarnih del in drugega tiska, ko se nekontrolirano širijo za človeka in naravo škodljivi izdelki, energenti, ko zmanjkuje vpisnih mest za šolanje mladih , se kotijo vojne v vzhodni Evropi, ki jim ni videti konca in še mnogo drugega škodljivega početja človeka proti človeku. Neka mlada raziskovalka je danes zapisala in objavila »niso dovolj kritike, potrebna so dejanja«.

Informirani smo samo o najvišji eliti politike, ne vidimo številnih dejanj , ki so odraz vsak dan večjega zavedanja, da moramo varčevati, da izločujemo plastiko, da zmanjšujemo porabo energije. Bilo bi spodbudno, če ne bi Samo Lubej trdil, da v bankah ne vedo kam z našimi prihranki, če ne bi Kutinova svarila naj država že vendar kaj dobrega stori tudi za potrošnike, če ne bi stranka Vesna zahtevala novih pristopov v kmetovanju, železničarji v prometu, turisti o letalskih povezavah in tako dalje. Premalo vem, da bi oblikovala predlog toda eno je jasno, država se mora posodobiti, državni organi morajo operacionalizirati svoje delo in dosegati pozitivne vidne učinke, državni funkcionarji morajo voditi narod in ga usmerjati v uresničevanje prioritet, Slovenija potrebuje načrt modernizacije s prioritetami. Vse drugo so čenče za neodvisne novinarje, estrado Urškinega kova in blefa prodajalcev svojih podjetji.

Ste že razmislili, kako bi živeli v razmerah, ki jih narekuje varstvo narave?

Knjige poučujejo. 6. julij 2023

Mojemu sinu je nekoliko navdušenja za arhitekturno literaturo spodbudil prof. dr. Košir, kar nekajkrat sta o tem razpravljala, si celo izmenjala nekaj knjig, toda po odhodu iz fakultete so se sinu odtujile tudi te knjige. Njegova dva krasna sinova mu sledita, ker sam ne bere, tudi ne bereta sinova. Ne pomaga, da bere knjige njuna mami, izgovarjata se na očeta. Pametni telefon, vse je na njem, je njihova edina utemeljitev.

Pojasnjujem, da bodo v knjigah našli vse stvari, ki se jim bodo v življenju pripetile in bodo zanje morali najti rešitve sami. Opozarjam, da morajo spoznati kako se ohranja mir, kako pomembna je solidarnost, kako težko se uresničujejo želje in kje bodo spoznavali preteklost oziroma zaslutili prihodnost. Dostikrat poudarim, da so preveč enostransko informirani, vedo vse o odbojki pa nič o problematiki gospodarjenja v naši državi ali o poklicih, ki nam morajo biti dostopni, pa o delu na primer kmetov, tovarnarjev, umetnikov in drugih.
Iščem način, da bi vnuka seznanila z dejstvom, da šola ni edina njihova učiteljica, tudi starši ne morejo šolsko znanje dograjevati, ker se vnuka učita druge stvari ko so se jih učili starši. Naučiti se morata dograjevati znanja sama. Nisem bila do sedaj prepričljiva. Nisem ju prepričala, da znanje v telefonu še ni njuno znanje, še posebno ne, če se v telefon gleda samo na odbojko in res poneumljene igrice. Ker sama nikoli ne zaspim brez prebiranja knjige, sem neizmerno zaskrbljena in hudo mi je.

Vsak razgledan človek ve, da branje vpliva na naš značaj in izobrazbo, da preko branja spoznavamo razvoj jezikovnih veščin, bistrimo duha in pridobivamo znanje. Z branjem spoznavamo sloge pisanja kar bogati naš besedni sklad in omogoča kakovostnejšo komunikacijo. Če beremo različne knjige, dnevno časopisje, eseje in druga literarna dela, spoznavamo različne vrste besedil in različne sloge, kar nam omogoča, da razvijamo sebi lasten slog pisanja. Med branjem se zaposlujejo naši možgani, razvijajo osredotočenje, logiko, razmišljanja in domišljijo kar krepi našo kreativnost. Razne vsebine branja omogočajo raziskovanje posameznih tem kot so znanost, umetnost, zgodovina, spoznavamo različne kulture, njihove razvojne potenciale, raznolikosti ljudi kar vse nam pomaga, da odpravljamo rasne, spolne in druge predsodke. Literarna dela nam pomagajo razvijati empatijo do drugih likov, da se vanje vživimo, spoznamo njihovo razumevanje drugih ljudi, kar je pozitivno za razvoj našega značaja, medsebojni odnosov, zaupanja. Vse našteto in še mnogo dobrega nam prinašajo dobre knjige. Pomembno je spodbujani otroke, mlade in odrasle k branju in poskrbeti je za ustvarjalno okolje, kjer je branje cenjeno in spodbujeno. Z branjem bo otrokom in mladim omogočena osebna rast, ustrezno bo njihovo komuniciranje in bogatili bodo našo družbo.

Tako dobrih knjig kot jih založniki nudijo danes v mojem življenju še ni bilo. V Sobotni prilogi Dela nam knjige nenehno predstavlja poznavalka gospa Štaudohar, knjižnice ponujajo revijo Bukla, literaturo navajajo mladi raziskovalci, ki so v njej našli spodbudo do svojega ustvarjanja, tu so tudi knjige »starih raziskovalnih mačkov« in res zamujate skoraj vse, če ne berete veliko!

Kakšen odnos pa ima vaša družina do branja knjig, revij, strokovne literature,...?

Dobro je vedeti! 5. julij 2023

Eden od sektorjev v instituciji, ki sem jo vodila, je vsake tri mesece pripravljal poročila za organe upravljanja in družbeno politične organizacije vsake občine in regije. Poročila so morala biti izjemno pravilno sestavljena sicer se je po novinarski konferenci usul plaz kritik vodstev podjetji, ustanov, vseh zajetih v poročilih. V Republiki Sloveniji smo imeli skupno službo za analize, ki je pripravljala metodološke osnove tako, da so smo lahko vsi na enak način sledili gospodarskim gibanjem v svojem okolju in je ta služba lahko pripravila seštevek za upravljavce republike. Danes to delo opravlja samostojna državna agencija AJPES, njene ugotovitve pa se objavljajo tudi v medijih.

Namen poročil je bil in je še vedno ugotavljati stabilnost najpomembnejših gospodarskih družb, položaj posameznega podjetja v lokalni skupnosti in v državi ter njegov prispevek v proračune. Posebno pomembni so ti podatki za ugotavljanje kupne moči prebivalstva saj so sestavni deli poročila tudi število zaposlenih, stroški dela in prispevkih vplačanih v posebne blagajne kot so zdravstvena, pokojninska, stanovanjska in podobne. Ajpes je v preteklem tednu objavil poročilo za leto 2022.

Po skupnih prihodkih je prvi v Sloveniji Petrol s 1962 zaposlenimi, skoraj 8 milijard EUR vendar mu je ostalo le 19 milijonov EUR čistega dobička. Sledi mu HSE s 5,5 milijarde EUR. Skupina HSE, največji slovenski proizvajalec in prodajalec električne energije iz domačih virov je največji zgubaš - kar 318 milijonov EUR. V jugovzhodni regiji je največ skupnih prihodkov ustvarila Krka d.d. 1,6 milijarde EUR, po velikosti slovenskih podjetji je na 6. mestu s 368 milijoni EUR dobička. Na 12. mestu najdemo Revoz, na 15. mestu Adria Mobil, na 52. mestu CGP, na 173. mestu Bartog in na 207. Avto Slak oba iz Trebnjega, 229. Adria dom Črnomelj, 231. Rem Trebnje, 241 Podgorje Šentjernej, 256 Tomplast Mirna, 265 Kolpa Metlika in 300. Terme Krka. Dvanajst podjetji iz naše regije se je uvrstilo med 300 največjih po skupnih prihodkih, ki jih je ustvarilo 11697 zaposlenih.

V Sloveniji je največ dobička ustvarila Krka d. d, med 25. najdonosnejših pa se je uvrstila na 10. mesto Adria Mobil. Med največjimi petindvajsetimi izgubarji ni podjetja iz naše regije. po številu delavcev je na prvem mestu Mercator, sledi mu Krka, na 21. mestu je Revoz in na 25 Adria Mobil.

Naložbeni venček« domačih delnic ostaja Krka, Luka Koper, Petrol, NLB, Sava Re. Strokovnjaki pravijo, da je slovensko gospodarstvo stabilno, obetavno in varno. Z drugimi besedami tudi lahko rečemo, da so zaposlitve stabilne, da ne bo nižjih plač in da bo kakšen EUR ostal za nakup delnic in nepremičnine ali pa za ustanovitev mikro podjetja za izumljanje novih zelenih tehnologij.

Opisano stanje doživlja letos številne spremembe tako v obrestnih merah kot v varovanju zdravja in povečanja tveganj. Iz tega razloga je dobro oblikovati tudi ustrezne rezerve v kakršni koli obliki.

V kaj boste naložili svoje denarne prihranke, da se bodo bogatili?

Mesto Trebnje. 4. julij 2023

Ko se po sedanji avtocesti pelješ iz Ljubljana proti jugu in zapustiš tunel na Pluski se ti na levi strani odpre neverjetno lep razgled na številne vasice, vasi, zidanice, vinograde, rečico Temenico in seveda na mesto Trebnje. Kot rojeni v tem romantičnem okolju, me najprej razjezi, da na tej lepi razgledni točki ni prostora za razgledno ploščad in ker moraš slediti prometu, doživljaš lepoto kraja dejansko samo bežno. Žal je postajališče Dul že za Trebnjem, vedno je tudi polno, razgled podoživljaš s pomočjo svoje fantazije.

V tem končku sveta, ki je križišče Mirenske doline s Temeniško, so ljudje živeli od nekdaj, najprej Kelti katerih mesto je še vedno zakopano pod njivami kmetov iz Benečije, nato Rimljani, ki so mu podelili status mesta in njihove ostanke danes Trebanjci skrbno varujejo saj so kot Slovani prav za prav njihovi neposredni dediči. Namesto oskrbovalne baze rimske cesto, so v srednjem veku Trebanjci skrbeli za pošto med Karlovcem in Ljubljano že okoli leta 1000, 100 let pozneje je dobil prafaro in 1351 status trga. Elito srednjega veka je Trebnje navduševalo, Ortenburžani so mu zgradili grad, ki pa žal danes propada, čeprav je nekoč služil celo Baragi.

ez Trebnje poteka 15. Poldnevnik, ki ga obeležuje spomenik na Vrhtrebnjem in točna ura srednjeevropskega časa pred vstopom v mesto Trebnje. Poznogotska cerkev je značilna veduta kraja. V svetu je Trebnje dobro poznano po Galeriji likovnih samorastnikov in njihovemu Taboru, ki deluje že od leta 1968. Najlepša in najbrž najobsežnejša svetovna naiva je doma v Trebnjem.

Omenila sem samo nekaj čudovitih biserov v kroni mesta Trebnjega, ki pa ni pomemben samo zaradi njih. Že v šestdesetih letih preteklega stoletja se je začela razvijati trebanjska industrija s še vedno pomembnim podjetja Trimo s ponudbo modernih strešnih rešitev, železnih konstrukcij in sorodnih arhitekturno gradbenih rešitev. V času, ko so strojne rešitve pospeševale obseg poslovanja je Trimo opremljal nastajajočo proizvodnjo z enostavnejšimi stroji, v tej tržni niši je akumuliral dovolj kapitala, da je z izdelki osvojil pomembno gradbeno področje večine razvitih držav v svetu. pozitivna je bila njegova vloga v širitvi podjetništva, saj je Trimo ustanavljal in posloval s številnimi kooperanti , ki so danes nosilci razvoja in napredka v mestu Trebnjem in širši lokalni skupnosti. In prav razvijanje podjetništva je vplivala na gradnjo industrijske infrastrukture, skupni gospodarski učinki pa so omogočili rast in širitev kulturne, športne, vzgojno izobraževalne in socialne dejavnosti.

Trebnje je lep primer usklajenega delovanja lokalnih elit s skupnim ciljem - izboljševanje lokalne blaginje. Mnogo še manjka, a obstajajo nastavki, da bo nekoč Trebnje spet razvijalo velike projekte kot so obnavljanje uspešnejših metod pri samooskrbi prebivalstva, angažiranje raziskovalcev in ljubiteljev arheologije pri ustvarjanju osnov za turizem, širitvi bivalno privlačni stanovanjski gradnji, tradicionalne kulturne prireditve in podobne dejavnosti, ki bodo nudile dodatne možnosti zaposlovanja strokovnjakov in s pridom uporabo digitalizacije mesta. Že danes je v Trebnjem živahno med mladimi, pospešila bodo nova spoznanja tudi njihovo ustvarjalno moč. Pogumno naprej moji rojak, veselimo se vaših uspehov!

Ste tudi vi povezani s svojim rojstnim okoljem?

Kuhinjske posebnosti. 3. julij 2023

Kuhinja je odprta dan in noč saj ne vemo kdaj bo kdo lačen prišel domov ali si zaželel kar koli, da bi svoje delo lažje opravljal. Seveda so v vsakem domu tudi taki, ki brez razloga in cilja lomastijo po hladilniku, da pred njimi ni možno zaščititi stvari, ki smo jih namenili kakšni posebnosti.

Prizadevam si, da je kuhinja vedno primerno pripravljena in čista za nove jedi, da lahko jedi ponudim v estetskem okolju in da poleg jedi krasijo mizo tudi serveti, primerna pijača, posodje. To mi je ostalo od protokolarnih kosil, ki sem se jih udeleževala ali pa sem jih prirejala za poslovni svet in so spadala med moje delovne dolžnosti. Nekoliko upam, da bo te navade ohranila tudi sinova družina in zato se toliko bolj prizadevam za pogled lepo urejene mize zajtrka, kosila ali popoldanske malice.

Vzemimo na primer priljubljene pečene jajčke. Kako se spečejo sta nas pred nedavnim opozorili Maša in Petra ki menita, da beljak ne sme biti kot podplat in da mora biti rumenjak vedno tekoč, ko se pečena jajčka ponudijo. In še, da je na pečena jajčka dodati razne priboljške in jih tako oplemeniti kot jed, ki jo jemo tudi z očmi. Maša je zaokrožila svoja priporočila s praktičnim prikazom pečenih jajčk in mimo grede pripravila nadev iz zmletih praženih bučnih semen, olja in soli. Opekla je mesnato slanino, nanjo namestila jajčke in pazila, da so z dodatkom žlice vode zakrknili ne da bi se razlili. Potem je samo še krasila pečena jajčka na krožniku; najprej jih je posipala s peteršiljem, s poprom in posolila, potem je dodajala okoli rumenjakov bučni namaz, po jajčkih nasipala razna semena, ki jih uporabljajo vegani, končno je lepo pisan krožnik pečenih jajčk položila pred kamero. Škoda, da smo lahko »jedli samo z očmi«. Naslednje jutro sem poskusila posnemati mojstrico, dobro je bilo, zgled pa ni bil nikomur podoben. Nič bolje se nisem izkazala pri pripravi pečenih jajčk v francoski štruci, bom pa še vadila v upanju, da se mi nekoč posreči pripraviti pravilno najpreprostejši zajtrk s pečenimi jajci na oko.

Eksperimentiranje v kuhinji pa pri nas ni samo moj hobi, z veseljem sega lotevata tudi oba vnuka. Bolje od mene pripravita nadevano tortilo, tudi piškote oblikujeta lepše od mojih, Počasi se učimo skuhati močnik, krompirjevo juho in pripraviti lazanjo. Dopolnjujemo solatni bife in sadne predjedi. Radi bi obogatili obroke brez mesa s čim posebnim ampak imamo pri tem samo dobro voljo, nismo pa še našli in preskusili konkretnih jedi.

Tako kot mi imajo težave tudi naši znanci in ljudje s katerimi sobivamo. Živali naj ne bi pobijali, tudi rib ne lovili, delo nam vsiljuje na hitro pripravljene obroke, rastlinske prehrane ne poznamo dovolj in vegetarijanstva nas je nekoliko strah. Pesem Tomaža Domicelja Kaj naj kuham? postaja v vsakem gospodinjstvu vedno bolj aktualna.

V tem blogu opozarjam na zagate družin pri bistvenem spreminjanju našega tradicionalnega načina prehranjevanja. Manj mesa v prehrani je teoretično obvladljiv, v praksi pa bo zahteval izjemne napore.

Kako pa se vaša družina pripravlja na zmanjševanje mestnih obrokov?

Grobovi v Rogu. 2. julij 2023

Prva nedelja v juliju je posvečena grobovom partizanov in njihovih svojcev v Rogu okoli Baze 20 na Dolenjskem. Tradicijo na tem področju varuje in dopolnjuje Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu s sedežem v Kočevskih poljanah. Na omenjeno nedeljo se zberemo na Zboru članov kje društvo oblikuje svoj program dela primerno potrebam grobišč in ohranjanju spominov.

Težko pišem ta blog saj moram nazaj v vojna leta, pa v razmislek o sedanjih pogledih na tisto obdobje in zamisliti se tudi moram, kako bodo moji vnuki gledali na nas udeležence hudih tegob in slavnih zmag. Za ljudi na podeželju, kjer sem med vojno prebivala, so bili partizani rešitelji, pogumni in pravični, polni idej o ustvarjalnem povojnem življenju. Njihove ideje so se kar hitro uresničevale, odšli smo v brezplačno šolanje vse do poklica, gradili tovarne, širili prijateljstva s poslovnimi partnerji v tujini, se naučili upravljati premoženje in izgrajevati socialno državo. Iz meni nerazumljivih in neznanih vzrokov smo zadnja tri desetletja doživljali za svoje življenje in delo le krivične kritike, očitke revolucionarne preobrazbe in demokracijo po meri kapitala. Glavni naslov tega sedanjega pogleda nazaj pa so Poboji v Kočevskem Rogu kjer se ponavljajo spravna dejanja organizacij, ki jih pri obrambi domovine in njeni povojni izgradnji ter modernizaciji ni bilo. Da so po kočevskih hostah raztreseni nešteti grobovi in grobišča osvoboditeljev, revolucionarjev in njihovih svojcev ti sodobni presojevalci zgodovine niti ne razmišljajo kaj šele, da bi vedeli kje so, koliko jih je in kako jih bodo njihove matere pokopale v družinske grobnice. Vemo pa marsikaj o tem člani uvodoma omenjenega društva. Zgodbe grobov in njihovo lokacijo so nam posredovale nekdanje osvoboditeljice, ki so vsa leta po vojni prihajale v Rog, po globelih, kjer grobišča so, so odstranjevale zaraščajoče zeli, čistile poti in prižigale svečke. Tudi sama sem jih nekaj krat spremljala, ker so potrebovale prevoze. Skoraj vse so že odšle za vedno, grobovi in grobišča pa smo prevzeli člani društva idejno in materialno, saj ni potrebno veliko, da spomin ohranjamo in ga prenesemo na mlajše.

Kot pravi ChatGPT, je namen društva varovanje spomina na pogumne moške in ženske, ki so se borili za svobodo, demokracijo in pravičnost med vojno, opozarjati, da mir, svoboda in strpnost niso samoumevni ampak so plod pogumnih dejanj in žrtvovanj. Člani društva skrbimo za čiščenje in urejanje grobišč v Rogu, za organiziranje spominskih slovesnosti s kulturnimi programi in za izobraževanje generacij o zgodovini partizanskega gibanja, njegovega vpliva na Slovenijo ter pomenu boja za svobodo in človekove pravice. Skrbimo tudi za zbiranje dokumentarnega gradiva za informiranje raziskovalcev in javnosti.

Pred nekaj leti smo člani gibanja prisostvovali ustanovitvi Rastoče knjige Dolenjskih Toplic in nekoliko pozneje Rastoče knjige Podturna od koder je dostop do muzeja Baze 20 in od tuna na razne konce čudovitih kočevskih gozdov v katerih so raztresena grobišča.

Tale blog ne prebirajte kot še en prispevek za izzivanje vseh čudnih debat o naši preteklosti. Je samo poskus dokumentiranja dogodkov iz preteklosti in iskanje poti v čas brez strahu, očitkov in slabe vesti zdaj enega zdaj drugega.

Veste za opisana grobišča po Rogu?

Dame današnjega časa. 1. julij 2023

Navdaja me svojevrstno zadovoljstvo, da vam bom danes predstavila dve dami, ki si ta naziv tudi dejansko zaslužita. V podjetju, ki je najdonosnejše v državi in po prihodkih na 6 mestu med podjetniki sta na dveh ključnih mestih direktorici ženski. Delo po mnenju tega podjetniškega velika opravljata tako dobro, da sta dobitnici njegove najvišje nagrade. Najprej omenim direktorico Marketinga in istočasno direktorico Upravljanja kakovosti.

Direktorica Marketinga vodi prodajno mrežo podjetja, ki deluje po celem svetu in šteje že okoli 3500 zaposlenih. Izbira pravo izdelčno strategijo s katero se izdelek postavi na svetovni trg in ga umesti med najboljše. V ta namen organizira mednarodne simpozije preko katerih se uveljavljajo ključne blagovne znamke in terapevtska področja ter gradi visok ugled podjetja v strokovni javnosti. Sama pravi, da je rada konkretna, da spodbuja sodelavce in motivira izboljšave. Biti zaposlena ni samo delo, postalo je njen način življenja, nagrajuje jo uspeh, navdihujejo pa strokovni, zanesljivi, pozitivni in energični sodelavci, taki, ki problemov ne delajo ampak jih rešujejo.

Direktorica Upravljanja kakovosti je nadgradila vodenje presoj s tistimi elementi kakovosti po katerih se najboljša podjetja razlikuje od dobrih. Pod njenim vodstvom so bile v poslovanju uveljavljene najnovejše poslovne prakse, ključni inšpekcijski nasveti in nenehno vrednotenje tveganj, pomembnosti in vplivov na kakovost izdelkov, dobaviteljev in pogodbenikov. Direktorica si je s sistematičnim pristopom , povezovanjem delovnih sredin in s posluhom za sodelavce zgradila zaupanje in osebno integriteto kot visoko cenjena strokovnjakinja. Na področju upravljanja kakovosti vodi 700 strokovnjakov, ki spremljajo izdelek od dobaviteljev in pogodbenikov preko proizvodnje in trgovanja do bolnika ves čas njegovega obstoja.

Obe mojstrici sta čedni, primerno urejeni, ženstveno privlačni in v svojem okolju priljubljeni. Nenehno izpopolnjujeta svoje znanje, izboljšujeta delovne procese in pogumno rešujeta vsakodnevno in razvojno problematiko. Verjetno ni dekleta, ki si podobnega položaja ne bi želelo. Verjetno pa tudi ni predsednika uprave ali generalnega direktorja, ki ženski zaupa vodenje marketing sektorja s 3500 zaposlenimi v 77-tih državah ali pa vodenje kar 700 specialistov za upravljanje kakovosti. Podjetju, ki ima na dveh ključnih položajih izjemne strokovnjakinje in intelektualke, se taka zasedba dokazano bogato obrestuje, saj ustvarja največ dobička v državi. Spoštovani dami hvala in pogumno tudi v prihodnje!

V današnjem času, ko se ženskam spet namenjajo kuhinje, cerkve in otroci, njihovo življenje pa olepšuje z zgodbami o doživetij z ljubljenim moškim, postajajo dame čudne ženske spake za katere je značilna nagota večina telesa, eksotična kozmetika in reševanje problemov »Peteršilčkove mama«. Mediji tem gospem, namenjajo ves razpoložljivi prostor, neokusne fotografije in še slabše komentarje, toda vsaka kaže srečen obraz, če jo ujamejo z razkazovanjem dojk, popka ali ene cele spodnje okončine. V takem času je za vsakdanji svet pravo razkošje spoznati žensko, ki s svojim delom živi, dosega vrhunske uspehe zaradi svoje sposobnosti in je zgled tisočim.

Kaj pa vi živite svoje delo ali samo hodite na delo?

Festival je odprt,30. junij 2023

Ne zgodi se vsak dan ali vsakemu pevcu/glasbeniku, da bi bil ob visokem jubileju tako počaščen, kot je bil Tomaž Domicelj. Ljubljanski festival so letos odprli s koncertom njegovih pesmi ob Tomaževi 75 letnici. Kongresni trg je bil poln, Big Band RTV Slovenija, radijske simfonike ter radijski mladinski pevski zbor je vodil nenadomestljivi Patrik Greblo, pevci in pevke odlični in enkratna gostiteljica Miša Molk. Navdušilo me je ozračje, režija, interpreti, Tomaž, a najbolj njegove zimzelene, nekoliko ironične pesmi.

Popevke so danes večinoma namenjene poveličevanju ljubezni, odnosa me moškim in žensko s srečnim ali nesrečnim koncem. Tiste, ki se ne navezujejo na ta odnos, so posvečene naravi, pticam in rožicam. Zelo malo poetov in glasbenikov se posveča socialni noti življenja. Iz tega razloga so Tomaževe pesmi nekaj svežega, opozorilnega, vrednega pozornosti, če so še dobro uglasbene je seveda poslušalčeva empatija edinstvena.

Stare mame vsega sveta smo srečne, če lahko peremo, kuhamo, kaj postorimo za svoje vnuke. To niso hrabra dejanja, zanje se nihče ne zanima, dokler so tu, na razpolago, ko pa stara mama odide v večnost se Tomaževa pesem sama po sebi prikrade najprej v misli, nato še v pesem v družinskem okolju kar pa za medije novih vesti ni zanimivo.

Za vsebino pesmi je včasih pomembno obdobje v katerem je nastala. Avtomat je danes skoraj v človeški funkciji, toda prvi avtomati so nam bili pokazatelji napredka, znanstveni dosežki in Tomaža so navdihnili, da umetnico Neisho sploh ne omenim. Tistih nekaj minut, ko je odigrala na klavir in ob tem zapela, je bila Avtomat Tomaževe pesmi.

Pesem Ker te nima rad je Jan vzdihnil profesionalno in natančno - res jo je imel pred seboj ko jo je nagovoril. Banana, banana, Kamionar, Ko se zjutraj zbudiš in še in še zanimiva besedila še boljša muzika. Vem, da bo danes srečen dan je najbrž najbolj priljubljena pesem zaradi melodije, ki poživlja, te pripravi, da tudi sam verjameš. Naj omenim še Jamajko, pretresljiva, uporna, Življenje je lepo, navdušila je tudi Nina, res vrhunsko in Zbogom sin - polna želja, dvomov in spoznanj.

Slovenskega naroda sin je zapel Tomaž kar sam v avditoriju in še od tam pomaknil na oder. Malo grozeče se je slišalo tisto ne čutenje bolečin, prestrašeno so se ozirali poslušalci in čakali, da zagledajo očeta, mater ali oba. Oddahnili smo se šele, ko smo bili skupaj z nastopajočimi povabljeni tudi poslušalci k prepevanju, vsak po svoje smo se vključevali in nazadnje vsi verjeli, da je Tomaž pesem pripravil prav za vsakega od nas, da smo Slovenskega naroda sinovi in hčere mi vsi in da imamo zato prav posebno dolžnost - ljubiti svojo domovino. Tomaž je potrkal ob pravem času na zavest živečih v Republiki Sloveniji.

Tomaž Domicelj s svojo dobrotnostjo in pesmijo ruši bariere med različno mislečimi, med bogatimi in tistimi, ki imajo več potreb kot jih zmorejo obvladovati. Lahko bi se mu tudi zahvalili za optimizem, humor in šegavost vsakdanjega življenja. Hvala umetnik!

Poznate pesmi Tomaža Domicelja?

Upokojenci v Bruslju.29. junija 2023

Moja prijateljica in soseda je izumila in razvija posebno zanimiv projekt prostovoljstva imenovan Starejši za starejše in zanj prejela nagrado ustreznega organa v EU. S spremstvom Zveze upokojenih ga je sprejela v Bruslju kar nam je bilo v veliko veselje, čestitali smo ji, jo obelodanili v vseh medijih in ji dali priložnost, da projekt celo digitalizira. Skrb, ki jo posvetila upokojencem je koristna, razumna in pravična.

Vse kaj drugega pa je projekt Društva Institut 1. oktober, ki je v Novem mestu že ustanovil svoj regijski center tako kot na Obali in Goriškem. V Bruselj nameravajo napotiti dva avtobusa upokojencev, da bi predsednici Usula zagotovila društvu medijsko enakopravnost in društvo zaščitila pred sovražnostjo v Sloveniji. O tem smo poslušali v informativni oddaji RTVS, vse pa imajo zabeleženo tudi na spletu.

Omenjeno društvo je nagovorilo upokojenke in upokojence, mlade in vse simpatizerje in borce za pravice nas vseh. V statutu je poudarilo svoje poslanstvo: Skrb za starejše, njihovo družabno in kulturno življenje ter vključuje tako mlade, kot starejše k medgeneracijskemu sodelovanju. Pristopna izjava vsebuje povabilo »postanite član edine organizacije upokojencev, ki se pošteno bori za zaslužene pokojnine in pravice upokojencev. Borili se bomo za vsakega, ki nas podpira tako ali drugače. Novo društvo je rojeno! Zdaj smo uradni sogovorniki, partnerji, prijavili se bomo na razpise, lahko bomo krili stroške, pomagali najrevnejšim.« Začenjajo tudi akcijo »mladi urejamo vrtove starejših«.

Odpira se nam veliko vprašanj in dilem. Upokojenci smo organizirani v društvih upokojencev in imamo tudi svojo Zvezo. Kako se Zveza upokojencev Republike Slovenije opredeljuje do vsebinskega delovanja in ukrepanja novo nastalega društva Institut 1. oktober kot dela civilne ne pa politične družbe? Ali društva upokojencev na primer Novo mesto ve, da je Institut 1. oktober ustanovil svoj regionalni center tu in na kakšno koristno sodelovanje lahko upokojeni računamo? V našem okolju uspešno deluje politična organizacija DeSUS z izvrstno opredeljenim javno objavljenim programom podprtim s svetnikom v občinskem svetu Mestne občine Novo mesto. Na kakšne ustvarjalne medsebojne odnose med stranko DeSUS in regionalnim centrom društva Institut 1. oktober moramo računati? Gre tudi kdo iz našega okolja v Bruselj prosit pomoč Uršuli?

Včlanjena sem v Društvo upokojencev Novo mesto in v Društvo upokojencev Krka. Oba društva imata soliden program delovanja in poslovanja v katerem sodelujejo številni upokojenci, razvijata sodelovanje z lokalnimi upravljavskimi strukturami, projekt Starejši za starejše pa je že dosegel Bruselj. Programi DU so že tradicionalni, organizacija izpeljana programom primerno in kadrovsko pokrita. Člani nimamo razloga za dvome v poštenost programske zasnove in funkcionarjev v DU. Kje je tu zdaj vloga, pomen in koristnost novega regionalnega centra Društva Institut 1. Oktober, ki ga skoraj ne poznamo pa v našem imenu že išče pomoč izven države in izven naših, v Bruslju že nagrajenih upokojenskih programov?

Kako pa vi gledate drenjanje okoli upokojenih?

Sama doma. 28. junij 2023

V naši družini je vedno kaj novega za kar poskrbita običajno naša dva najstnika in odbojkarja. Ta teden je večji na treningu v Mariboru, vsak dan 5 ur nabija žogo na mivki in se resno pripravlja na ne vem kakšno prvenstvo v mednarodni odbojkarski srenji. Zadovoljen je, pohvalil je kuhinjo, trenerje, klub, namestitev pod Pohorjem, ne pogreša staršev niti starih staršev, njegov cilj je žoga, žoga, žoga, Spominja me na nekdanjega slavnega košarkarja Igorja, ki je pozneje vodil kozmetično proizvodnjo v prepričanju, da samo ta zasluži vso pozornost nadrejenih in podrejenih pa smo mu zato dodali naziv »Igor, ki vidi le žogo/kozmetiko, žogo,«. Zdaj Igorja nekoliko bolje razumem, saj tudi moj vnuk ta čas misli le na žogo. Z mlajšim vnukom ni nič drugače, zagret je še pa še in je trenutno na odbojkarskem taboru na Kozjem. Spi pod šotorom, trenira vsak dan, urnik je poln dogodkov, vključuje pa tudi taborni ogenj na večer pred odhodom. Gledam ga na spletu, ko trenira in vidim, da je zadovoljen, kaj bi bilo lahko še bolje?

Sama sta doma njuna starša že v štirinajstem letu po rojstvu sinov. Čas skrbi za otroke se krajša in starša se zamotita brez sinov tako, da urejala okolico njihove hiške. Ureditev dostopa, napušča, ligustra, rož, postavitev visokih gred, žal tudi ograja, vsi so se v soseščini že ogradili, morajo se tudi naši sicer bo vrt postal parkirišče. Več tednov bo trajalo to drobnjakarsko delo, upam, da bo uspešno! Malo za šalo, malo zares ju pobaram kako se sama počutita na ponovnih medenih dnevih, pa le skrivnostno molčita, od časa do časa dasta vedeti, da poskušata postoriti čim več tudi v zadovoljstvo sinov.

Vedno se nekako razžalostim ko vidim, da »ptički iz vseh družin« v najstniških letih frčijo in odfrčijo. Tudi pri meni je bilo tako in najbrž je to prava pot, da otroci odrastejo. To se dobro sliši, poraja pa v starših občutek, da so opravili svojo dolžnost do otrok zato jih kar nekaj časa boli duša in srce. Te bolesti se morajo z nečem zdraviti in običajno je to delo. Oče, ki ni bil na porodniški in nenehno pri zdravniku zdaj z enim zdaj z drugim otrokom, lahko to svojo bol hitreje ozdravi; na delu je spremljal razvoj svoje stroke, delovnega procesa ni prekinil, karierni načrt uresničuje sistematično. Mama pa doživlja na delu marsikaj, če je bila v času nosečnosti na vodilnem mestu na katerem mora vsak čas vse funkcionirati, se mora karieri na tem delu žal odpovedati in razmisliti o novi. Prednost ima delodajalec zato strahu pred novim začetkom ni tako hudo sprejeti, si pa čustveno v zagati, se pač ne bo uresničevala tvoja zamisel, bo pa nova morda celo boljša. Prednost usposobljenosti v svojem poklicu je prav v tem, da začneš večkrat znova in tako bogatiš svoje vedenje o svoji sredini, stroki in položaju svoje družine.

Osamosvojitev otrok odpre staršem lepe priložnosti ne samo na delu, tudi v izobraževanju, bogatenju svojega znanja z različnimi področji človekovega delovanja. Ni samo odbojka in šport, razlagam moji družini, imamo zanimiva odkritja, čudovita popotovanja, prelepo glasbo in res enkratne knjige. Pravo razkošje za zvedavega in v prihodnost zazrtega človeka, škoda je nepopisna, če ne pokukate v to vesolje zanimivosti naših prednikov in futuristov. Upam, da ni moje ravnanje »glas v puščavi«.,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,

Na kaj pa vi opozarjate svoje drage?

Dame današnjega časa. 27. junij 2023

Navdaja me svojevrstno zadovoljstvo, da vam bom danes predstavila dve dami, ki si ta naziv tudi dejansko zaslužita. V podjetju, ki je najdonosnejše v državi in po prihodkih na 6 mestu med podjetniki sta na dveh ključnih mestih direktorici ženski. Delo po mnenju tega podjetniškega velika opravljata tako dobro, da sta dobitnici njegove najvišje nagrade. Najprej omenim direktorico Marketinga in istočasno direktorico Upravljanja kakovosti.

Beti, direktorica Marketinga vodi prodajno mrežo podjetja, ki deluje po celem svetu in šteje že okoli 3500 zaposlenih. Izbira pravo izdelčno strategijo s katero se izdelek postavi na svetovni trg in ga umesti med najboljše. V ta namen organizira mednarodne simpozije preko katerih se uveljavljajo ključne blagovne znamke in terapevtska področja ter gradi visok ugled podjetja v strokovni javnosti. Sama pravi, da je rada konkretna, da spodbuja sodelavce in motivira izboljšave. Biti zaposlena ni samo delo, postalo je njen način življenja, nagrajuje jo uspeh, navdihujejo pa strokovni, zanesljivi, pozitivni in energični sodelavci, taki, ki problemov ne delajo ampak jih rešujejo.

Mateja, direktorica Upravljanja kakovosti je nadgradila vodenje presoj s tistimi elementi kakovosti po katerih se najboljša podjetja razlikuje od dobrih. Pod njenim vodstvom so bile v poslovanju uveljavljene najnovejše poslovne prakse, ključni inšpekcijski nasveti in nenehno vrednotenje tveganj, pomembnosti in vplivov na kakovost izdelkov, dobaviteljev in pogodbenikov. Direktorica si je s sistematičnim pristopom , povezovanjem delovnih sredin in s posluhom za sodelavce zgradila zaupanje in osebno integriteto kot visoko cenjena strokovnjakinja. Na področju upravljanja kakovosti vodi 700 strokovnjakov, ki spremljajo izdelek od dobaviteljev in pogodbenikov preko proizvodnje in trgovanja do bolnika ves čas njegovega obstoja.

Obe mojstrici sta čedni, primerno urejeni, ženstveno privlačni in v svojem okolju priljubljeni. Nenehno izpopolnjujeta svoje znanje, izboljšujeta delovne procese in pogumno rešujeta vsakodnevno in razvojno problematiko. Verjetno ni dekleta, ki si podobnega položaja ne bi želelo. Verjetno pa tudi ni predsednika uprave ali generalnega direktorja, ki ženski zaupa vodenje marketing sektorja s 3500 zaposlenimi v 77-tih državah ali pa vodenje kar 700 specialistov za upravljanje kakovosti. Podjetju, ki ima na dveh ključnih položajih izjemne strokovnjakinje in intelektualke, se taka zasedba dokazano bogato obrestuje, saj ustvarja največ dobička v državi. Spoštovani dami hvala in pogumno tudi v prihodnje!

V današnjem času, ko se ženskam spet namenjajo kuhinje, cerkve in otroci, njihovo življenje pa olepšuje z zgodbami o doživetij z ljubljenim moškim, postajajo dame čudne ženske spake za katere je značilna nagota večina telesa, eksotična kozmetika in reševanje problemov »Peteršilčkove mama«. Mediji tem gospem, namenjajo ves razpoložljivi prostor, neokusne fotografije in še slabše komentarje, toda vsaka kaže srečen obraz, če jo ujamejo z razkazovanjem dojk, popka ali ene cele spodnje okončine. V takem času je za vsakdanji svet pravo razkošje spoznati žensko, ki s svojim delom živi, dosega vrhunske uspehe zaradi svoje sposobnosti in je zgled tisočim.

Kaj pa vi živite svoje delo ali samo hodite na delo?

Rusija, Wagner,26. junija 2023

Kako naj začnem to veselo-žalostno rusko zgodbo, ki je obetala a se v hipu zrušila? Kako naj pišem realno o sedanjih dogodkih v tej deželi, ko pa me nanjo spominjajo čudovita potovanja po Volgi, v Moskvo, v Lomonosovo, ogledi v Ermitažu, Park s posedanjem Puškina na eni izmet klopi v Carskem selu in še mnogo drugega, da o Čajkovskem, Tolstoju, sploh ne govorim. Toda zgodovina ruskih narodov me jasno nagovarja, da je tudi trpljenje večine lastnost te države dobrohotnih ljudi, njihovih umetnikov, znanstvenikov, filozofov, politikov. V tem času je žal nujno brez zlonamerne sodbe povedati kaj je zavrženo in nevredno ruskega naroda. Vem, da moje razmišljanje ne prinaša nikomur koristi, če pa bi mi vsi združili prizadevanja za mir v vzhodni Evropi tam danes ne bi umiralo toliko ljudi.

V letu in pol razseljevanja ljudi, uničevanja otroštva, paberkovanja orožja, referendumov in strahu pred atomskim orožjem je danes jasno, da sankcije ne ustavljajo vojne zlobe, da je Ukrajinskemu predsedniku vseeno, če je Afrika lačna, da predsednik Rusije za oborožene napade na Ukrajino najema vojake privatne vojske - plačance, da proti Putinu ni organiziranega odpora med Rusi, da mu je več svetovnih držav naklonjenih kot sovražnih in tudi to, da so mediji pod vplivom vojskujoče Amerike, Nata, EU, Ukrajine ali Rusije zaradi česar ni zaupati v njihovo objektivnost. Častijo zdaj Zelenskija, Putin je vse in samo najslabše na celem svetu, ruske duhovne, športne, kulturne in materialne storitve, umetnine in izdelki pa nevredni omembe. Vse te karakteristike poslušamo vsak dan večkrat, mnenje Evropejcev, Rusov, Američanov, Nemcev, Francozov , ne zanima nikogar, dobrodošle so samo bombe, orožje in najgrše besede vojskujočih se držav. Ob vsem tem se vprašajmo kdo ima od tega stanja koristi? Mirno lahko navedemo vojaško industrijo in energente. In komu to stanje ne koristi? Lačnim po svetu, družinam, otrokom, razvoju blagostanja za večino. Ti in njim podobni financerji vojne v Ukrajini polnijo puške, topove in kaj ti jaz vem kaj še, zagotovo tudi dobre prihodke tistega procenta zemljanov, ki razpolaga z 99% svetovnega kapitala in v resnici vlada.

In zakaj je bil potreben ta prispevek? Zato, da bi ljudje premislili in premišljevali, kdo je vreden njihovega zaupanja. Poglejte, kaj vse so bili sposobni postoriti dobri voditelji velikih narodov. Spet jih potrebujemo in nikogar ni, razen nas, da jih najde. Pišem ta prispevek kot opomin voljenim in imenovanim državnim organom, zlasti zakonodajnim in nadzornim, da opravljajo svoje naloge vsebinsko odgovorno, pravočasno in brez predsodkov ter popuščanja zdaj temu zdaj drugemu pooblaščencu. Oportunizem v teh organih nosi vsaj polovice krivde za zablode tako Putina kot Zelenskija, se širi po svetu in lepo uspeva tudi v naši domovini. Gospe in gospodje, ki imate mandat volivcev in volivk, opravljajte svoje delo in dolžnosti s skrbnostjo dobrega gospodarjenja ter vodenja v korist večini prebivalstva. Če to ne zmorete, nočete ali ne znate raje odstopite in s tem zavarujte svoj ugled ter avtoriteto.

Državljani marsikdaj pozabljamo na posledice, ki nastajajo zato, ker smo pri podeljevanju mandata premalo pazljivi ali preudarni, Zavede nas že videz kandidata, ki nas kaj kmalu razočara, ker v njem »ni gajsta« ali pa ga ne uporablja v dobro večine.

Ste tudi vi v soboto upali, da bo vojna v Ukrajini končana?

Ljudje, ki v srcu dobro mislimo. 25. junij 2023

Hvala predsednica Republike Slovenije za spodbudne misli, ki ste jih podala v svojem nocojšnjem slavnostnem govoru ob Dnevu državnosti. Hvala za vaš pogum, da ste bobu rekla bob, prepustila sodbe o preteklih dejanjih zgodovini in nas nagovarjala, da skupaj s svojim potomstvom gledamo v izzive prihodnosti. Hvala za vašo srčnost in iskrenost, da ste opredelila lik »ljudi, ki v srcu dobro mislimo« ter s tem potrkala na do sedaj trdno zaklenjena naša srca, da vanje ne bi pronicale ideje ljudi-robotov, poniglavih in tatinskih elite, princev teme in Instagrama, populistov in fašistov. Ostanite Nataša kot ste se nam nocoj predstavila in sledili vam bomo na poteh, po katerih bo država uresničevala svoje poslanstvo opredeljeno s cilji ljudi, ki v srcu dobro mislijo.

Dan državnosti bi lahko označila tudi kot ljudski praznik, spomin na složnost, sodelovanje in prijateljsko prepričevanje vseh prebivalcev območja današnje države. Ob takih dnevih se ljudje radi zbiramo po spominskih krajih, v krajevnih skupnostih, pri novih naložbah ali na gasilski veselici. Morda je bilo v preteklosti teka premalo pa so zato ostale vidne samo dve, njene vidnosti pa so pogojevali ljudje na RTV-jih in tiskanih medijih. V prihodnje bi bilo morda smotrno spodbuditi lokalne skupnosti, da se temu dnevu posvetijo tako vsebinsko kot organizacijsko, v nobenem primeru pa ne strankarsko. Če bo naša krajevna skupnost tega dne organizirala srečanje krajanov, se bomo z veseljem družili, morda celo zaplesali, v vsakem primeru pa se bomo izognili dolgim potem do Kongresnega trga ali drugih lokacij.

Organizatorjem slovesnosti je treba priznati visoko mero iznajdljivosti, da so na odru uredili prostor za interprete. Navdušili so nas s blagimi napevi, dali so nam misliti s svojimi ocenami ogroženosti narave in prav je storila tudi predsednica Državnega zbora, da je z večnim Magnificom zapela v duetu tako kot smo mi zapeli ob televizorju doma.

e resno obravnavamo naš letošnji Dan državnosti bi bil nujen tudi trdnejši, proračunsko podprti in časovno opredeljeni dogovor za uresničevanje dobrih namenov in ciljev tako za duhovno preobrazbo v »Ljudi, ki v srcu dobro mislijo« še posebno pa za varovanje naravnih danosti. Upam, da so zlasti častni gostje, ki so po rdeči preprogi prišli na slavnostni prostor, razumeli, kakšne naloge in dolžnosti jim prinaša nagovor predsednice Republike Slovenije. Gre za močan poseg v obstoječo zakonodajo, v prakso političnih stran, v kadrovanje in v sociološko stanje naše države. Še posebno pomembno je, da so jo dobro razumeli upravljavci proračunov države in lokalnih skupnosti. Prehod na zeleno proizvodnjo se mora iz besed spremeniti v dejanja kar brez naložb ne bo šlo. Glede na aktivnosti obstoječe duhovno prepričanosti manjšine je velika verjetnost, da se želje in priporočila predsednice Republike ne bodo uresničevala kot program naroda ali pa ne bodo zanje razpoložljiva sredstva v proračunih in pri investitorjih. Da bi se temu izognili mora procese začeti Državni zbor in sprejeti tak zakonski okvir, da bodo v potrebnem ravnovesju pravice in dolžnosti zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti seveda ob objektivni asistenci medijev. Ta proces je neizbežen, podpira ga tudi večina civilne družbe, da drugih niti ne omenjam. Pogumno gremo s predsednico na nova pota delovanja in poslovanja.

Kako ste pa vi razumeli predsednico Republike na Dan državnosti?

Univerzitetno mesto. 24. junija 2023

Kar nekaj mest po svetu se v svojih logotipih okiti z nazivom univerzitetno mesto, v naši domovini je to Maribor. Sama sem že nekajkrat v javnosti poudarila, da bi tudi moje mesto moralo v svojo promocijo vgrajevati značilnosti univerzitetnega mesta, saj imamo Univerzo, imamo samostojne visokošolske zavode brez vključenosti v odločanje o univerzitetnem sistemu in že 30 let gojimo ambicijo, da bi pridobili univerzo, ki bi se napajala iz državnega proračuna in delovala v javnem interesu. Zadnje čase je mestna občina celo oblikovala predlog, da se v našem mestu razvija medicinska fakulteta. Imamo rezervirano lokacijo za gradnjo Univerzitetnega kampusa, idejno zamisel zanj pridobljeno z javnim razpisom in imamo že preko 200 univerzitetnih pedagogov, ki poučujejo študente. Vse to, da ne govorim o željah in potrebah posameznih fakultet in že obstoječe univerze, nam v dolenjski metropoli narekuje oblikovanje novega, univerzitetnemu študiju bolj naklonjenega odnosa.

Poglejmo kaj je zabeležil ChatGPT o univerzitetnem mestu. Običajno so ta mesta polna živahnosti, kulture in akademskega duha ker izobraževalne ustanove ponujajo številne študijske programe na različnih področjih znanosti, umetnosti in tehnologije. Študentje so žarišče živahnega življenja v športu, klubih, glasbenih prireditvah in festivalih kar vse ustvarja energično in dinamično vzdušje. V univerzitetnih mestih pogosto nudijo bogat kulturni in umetniški program v galerijah, muzejih knjižnicah in kulturnih centrih. Odpirajo se nove možnosti za oddajo prostorov v najem, v študentskih domovih, stanovanjih in sobah ali v skupnem gospodinjstvu. V mestu se ustvarja raznolikost in mednarodno okolje, kjer se izmenjujejo različne kulture, ideje in jeziki, vzpostavljajo se mednarodna prijateljstva in pridobi izkušnje iz različnih koncev sveta. Mesto lahko ponudi univerzi ali fakulteti raziskovalne možnosti, laboratorije, raziskovalne centre, ki spodbujajo in omogočajo izvajanje inovativnih raziskav v različnih disciplinah. Mesta so dobro oskrbljena s storitvami pomembnimi za študente; restavracije, knjigarne, fotokopirnice, trgovine, zdravstveni center in drugo podobne potrebe študentov. Vsako univerzitetno mesto ima svoje posebnosti, njihova skupna značilnost pa je ustvarjanje stimulativnega in izobraževalnega okolja za študente ter spodbujanje akademskega napredka in intelektualne izmenjave. Super, prav to bi mojemu mestu prav prišlo.

Univerza in Mestna občina Ljubljana sta pred nedavnim podpisala pogodbo o partnerstvu s Centrom Rog. Ob tem so poudarili, »da se s tovrstnimi partnerstvi akademsko okolje prepleta z mestom, približuje meščankam in meščanom, predvsem pa ustvarja priložnosti za prenos znanj pri inoviranju, prototipiranju in izdelovanju izdelkov, ki odgovarjajo na pereče izzive današnje družbe in okolja«. Rektor Univerze v Ljubljani je še dodal, da odpirajo nove priložnosti za razvoj novih kreativnih modelov izobraževanja in razvoja laboratorijev praktičnega znanja kar koristi razvoju mest in državi. Partnerja sta podrla program Mladi Rog, ki bo 10 mladim nudil enoletno uporabo co-working prostora v delavnicah z mentorsko podporo za razvoj njihovih kreativnih idej v prototipe in izdelke. Mesto bo partnerstva sklepalo tudi z drugimi izobraževalnimi ustanovami in tako oblikovalo kreativno središče mladih. Bo moje mesto sledilo dobremu vzgledu?

Je prav, da se investira v spodbujanje kreativnosti mladih?

Nenehno iskanje. 23. junij 2023

Kamor pogledamo bodi si v tehnološko gospodarstvo, velike tovarne, državne službe, kulturo, šport ali zabavo, povsod je opaziti vedno večno negotovost. Tako vsaj trdijo naši mediji, vsaj tisti, ki so meni dostopni in običajno bolj uganejo kot vedo zakaj. Pisci se opirajo na univerzitetne profesorje, ti pa seveda gledajo skozi svoje akademske oči na poslovnost, se pravi na primer država bi morala usmerjati prizadevanja za prehod v višjo stopnjo digitalizacije ali država bi morala poskrbeti, da Parada ponosa ne bi bila motena, država bi morala koordinirati prehod na zeleno proizvodnjo itd. Razumeti je možno vso to negotovost kot da je »vladar države« neke vrste »deus ex machina«, ki bo s prtom pokazal kje koga čaka dober posel, visoka donosnost in vse drugo v proizvodnji prihodnosti.

Tisti, ki smo živeli z delovnimi organizacijami smo se na tehnološke, tehnične, finančne in druge novosti pripravljali vedno vsaj dvajset let prej, predno je državna politika regulirala nova tržna dejstva. Tako smo na primer izvozne priložnosti spoznavali od leta 1956 dalje, digitalizacijo od leta 1965, varovanje narave od leta 1954, organizacijsko kulturo od 1970 leta naprej in še in še bi lahko naštevala. Spoznanja smo morali pridobivati, ker sicer nismo bili sposobni obvladati stroške, zagotavljati zapiranje denarnega toka, prevzemati mednarodnih standardov kakovosti in nešteto drugih stvari, ki so morale v korak s časom, sicer smo zgubili zanimivega dolgoročnega kupca.

Strokovnjaki, katerih zaslužek ni bil nikoli odvisen od te strahotne zahtevne izvedbe so nam stali ob strani s svojim strogo specialističnim znanjem, ki je bilo običajno vgrajeno v detajle celotnega podjetniškega sistema. Na državo smo se obračali velikokrat, ker ji je bilo nujno sporočati anomalije na primer v deviznem poslovanju, ker smo zaradi novih tehnologih potrebovali novo zakonodajo, nadzor, urade, banke poslovnega značaja in podobno. Daleč od tega, da bi med podjetji in državo vladale razprtije, nasprotno, z roko v roki je nekako šlo. Res pa se je dalo marsikaj dobro postoriti s pomočjo gospodarske zbornice, ki je vedno predstavljala neko gibanje med prakso, politiko, znanostjo in realnostjo.

Danes prebiram v Delu, da bo do septembra delovala izvozna platforma na kateri bodo izvozniki proučili tveganja, ki jih čakajo v izvozu ob prehodu na zeleno proizvodnjo. Hm, če še vedno ne vedo kaj in kako bodo prodajali na tako velikem trgu, kot je EU, Afrika. pomeni, da so se odločili za zapiranje ali prodajo svoje podjetniške dejavnosti, kar pa ankete, statistika, bilance sredstev in izkazi uspeha ne potrjujejo. Nasprotno, dosedanjim uspešnim izvoznikom se pridružujejo ponudniki informacijskih tehnologij, predelava pridelkov, storitvene dejavnosti še posebno bančne storitve, kultura in šport. Menda se bo vse to poznalo tudi v kupni moči potrošnikov, v proračunih, povsod kjer hodijo drug ob druge v koraku znanost, sposobnost udejanjenja in marketing. Po moje je treba prepustiti stroki usodo izdelkov in storitve z njim potrebno infrastrukturo vred. Aktuarski matematiki so verjetno že ocenili zavarovanja tveganj posodobljenja poslov posameznih tržnih ponudnikov, agende EU v zvezi z zeleno proizvodnjo tudi niso od včeraj in že skoraj nosijo brado, vlaganja v raziskave in iskanje ustreznejše tehnologije trajajo že desetletja in se nenehno povečujejo v strukturi stroškov. Ni vrag, da vsi ti napori ne bi rojevali večje donose in gradili temelje zelenim tehnologijam.

Ste zaznali pri svojem delu večje tehnološke izboljšave?

Moja krajevna skupnost. 22. Junij 2023

Danes me je razveselila prva številka glasila moje krajevne skupnosti, ki jo je izdal novo izvoljena Svet pod vodstvom izjemne krajanke Sonje. Navdušila me je tako vsebina kot oblika glasila, še posebno pa sveža in mladostna sestava izvoljenega Sveta, kot da je zapihal osvežujoč veter v sicer vroče poletje. Predsednica je predstavila krajevno skupnost in informacijske komunikacije v njej, posodobitev prostorov za skupno delo in konkreten program dela. Mene vedno pritegnejo ljudje in njihove zamisli, zato uvodoma pozdrav ekipi, ki nas bo vodila v tem mandatu, čestitke za priznanje zaupanja volivcev in vso srečo pri uresničevanju zamisli katerih realizacija bo povečevala naše blagostanje.

S programom dela se lahko samo strinjamo, ker nakazuje, da nas bo združevala volja za skupno delo tako malih in mladih kot delovno aktivnih in starejših. Samo v razmislek; bi morda dodali programu dela tudi oblikovanje mnenja občanov KS in njenih svetnikov v občinskem svetu, do razvoja občine in njenih KS. Mejno območje naše KS se zaradi tehnološko tehničnega napredka prostorsko že spreminja in prav je, da je Svet naše KS pri tem vključen.

Veseli me, da je svet KS dosegljiv preko spleta, je pa čisto nekaj drugega prijeti v roko tiskani medij Pod gradom. Večkrat ga lahko pogledaš, opozoriš nanj soseda, vložiš v Knjižnico pri rožcah in si nasmehneš če si morebiti na kateri od fotografij. Moj izvod se na primer že bere v ljubljanski Šiški. Hvaležni smo vam za sodobno oblikovan logotip KS, še posebno za njegove zelene barve, Krko in grad. Boštjanu iskrene čestitke v upanju, da bo nadaljeval z oblikovanjem celostne podobe KS. Se pa v vseh medijih postopoma uveljavlja komuniciranje v obe smeri torej poročilo o delovanju in poslovanju Sveta KS na eni strani in odzivi in pobude krajanov na drugi. Tako se nenehno informacijsko dopolnjujemo.

Druženje krajanov ali bolje rečeno skrb vsakega posameznika, da so naši soseski odnosi čim boljši, spoštljivi in ustvarjalni, naj bo tudi v prihodnje osnovna dolžnost vsakega od nas. To se ne da ukazati ali predpisati, je vzgoja in kultura posameznika, ki v tej skrbi zazna kot svoje poslanstvo. V dobrih sosedskih odnosih se praviloma rojevajo človekoljubna dejanja, skrb za urejeno okolje, želje po razvoju materialnih dobrin, solidarnost in humanizem, kar vse povečuje blaginjo ljudi. Naj nam ne bo žal časa, ki ga bomo namenjali tem temam.

Kot ekonomistka pa seveda ne morem mimo gospodarskega napredka naše krajevne skupnosti v prihodnje. Vedeti moramo kdo ga oblikuje, v kakšne namene in kdaj je na neko bistveno gospodarsko novost potrebno računati. Kot se da razbrati iz dosedanjih pogledov raznih razpravljavcev imamo v KS še nekaj zazidljivih parcel za blokovska stanovanja in individualne gradnje. Kot turistični potencial se nakazuje grad Grm s svojo dvorano iz »dobe obilja« in ohranjeno edinstveno kletjo. Arhiv je objavil v grajskem kompleksu modernizacijo svoje dejavnosti. V obnovljenem evangelijskem kompleksu se bo verjetno širil duhovni del programa kot se to že uveljavlja po drugih delih Evrope. Nisem pa zaznala informacije, da bi kdorkoli načrtoval obnovo grajskega kompleksa in gradu v dejavnost z dolgoročnim programom po sistemu, ki ga uveljavljajo visokošolski zavodi v Piranu in Novi Gorici oziroma muzealci na Raki ali Rajhenburgu.

Druženje v Parku Rastoče knjige.21. junij 2023

Pritiskala je vročila in kar z avtom sem se odpeljala do parkirne hiše, čeprav bi peš od svoje doma do parka lahko prehodila v petnajstih minutah. Pred seboj zagledam Andreja, prav tako parkira avto in že je v najbližjem bifeju s pijačo v rokah. Vabi, da se pridružim ampak imam še opravek v Knjižnici in s težavo se tja tudi odpravil.

Park Rastoče knjige Novo mesto je za bivšim mestnim obzidjem ob Knjižnici Mirana Jarca, na strehi zaklonišča pod lipo in drugim drevjem so po travniku namestili nekaj stolov, prostor ozvočili in za stoli namestili mali bife. Že ko smo prihajali iz različnih strani na prireditveni prostor so nosili dodatne stole, obisk je presegel pričakovanja. Pozdravila me je prirediteljica, ki je slovesnost organizirala, takoj za njo Miha, ki je nadomestil bolnega Janeza in nato Marjana, Jožica in Rudi. Prisedla sem k pesnici Rezki, ki jo je takoj iskalo kukalo Francijevega fotoaparata. Kakšnih petdeset se nas je zbralo in v romantiki prireditvenega prostora smo se ohladili, spoštljivo spremljali program in navdušeno ploskali tako povezovalki, kot govorcem, še posebno pa flavtistki, klarinetistu in vokalistu s kitaro. Res so nas navdušili tudi z govorancami. Miha je slavnostni govor spremenil v svoj igralski nastop, vsi vemo, da je kot dijak imel igralske ambicije, ki jih ni nikoli pozabil. Slavnostni govornik je bil meni znan in priljubljen analitik partizanske lirike Miklavž Komel. Obudil je spomine na svojega deda, prvega direktorja Knjižnice Mirana Jarca in mojega prijatelja, saj sem bila v času njegovega vodenja kar nekajkrat imenovana v Svet Knjižnice. Drugi mož, ki ga je Miklavž opisal in predstavil njegovo delo pa je bil Janez Krajc, ki je Novomeščanom ostal v najlepšem spominu kot založnik in tiskar. Miklavž se je predstavil popolnoma drugače kot smo ga imeli priliko spoznati v intervjuju v Sobotni prilogi Dela. Bil je popolnoma razumljiv, spodbuden k dejanjem in z veliko afiniteto do svojega rojstnega kraja.

V času prireditve smo doživeli pohod mravelj. V obsežni koloni so se spustile ned našimi stoli do konca prireditvenega prostora, za nekaj minut izginile in se nato vračale zopet v urejeni koloni pod našimi stoli z nekimi belimi pikicami na sebi. Tega nobeden od prisotnih ni še videl in tako so mravlje postale sestavni del nastopa.

In še ena iz prijaznih živalskih vrst. Sestavni del programa je bil spust jate golobov pismonoš. Zaplahutali so nad nami in izginili v daljavo. Lastnik je pozneje pojasnil, kako se bodo vrnili.

Slavnostni del prireditve je verz Miklavža na novi plošči novomeške Rastoče knjige in posaditev mestu naklonjenega grmičevja pod obzidjem.
Kar nismo mogli vsak k sebi. Klepetala sem z Natašo, spoznala zdravstvene težave Irene, se pogovarjala s Škofi o novosti pri Povodnem možu, se zamislila nad priporočilom o novih knjigah, ki mi ga je posredovala Marjana in slišala še veliko novic, tudi tračev. Naša knjižnica postaja pribežališče kulturnih ustvarjalcev in njihovih občudovalcev, mestna ustanova z programov prireditev za vsakogar nekaj od petja, do predstavitev knjižnih novosti, pa vse do knjižnice semen, izposojevalnice vsega in razstavišča. Meščanke in Meščani smo vam hvaležni za zanimive priložnosti.

Kdaj pa vi obiščete Knjižnico?

Deklica z Rastočo knjigo. 20. junij 2023

V prestolnici Slovenije smo danes člani Društva Rastoča knjiga skupaj z gosti za dva centimetra dvignili kip Deklice z Rastočo knjigo in s tem simbolnim dejanjem ponovno poudarili pomen branja knjig v svetu in v naši domovini.

Poslanstvo Društva Rastoča knjiga je spodbujanje vsesplošnega prizadevanja državljanov in državljank Slovenije, da ohranimo in razvijamo dobre odnose med ljudmi in narodi v svetu s pomočjo znanja in vedenja o jeziku in kulturi prebivalcev sveta. Strategijo in cilje gibanju določajo pokrovitelji z častnim pokroviteljem Državnim svetom na čelu, uresničujemo pa jih po vsej domovini tako v izobraževalnih institucijah kot v lokalnih skupnosti, v državi in v odnosu do mednarodnih povezav oziroma združenj.

Vsak od nas lahko sam izbere vsebino svoje Rastoče knjige po kriterijih miru in sožitja, ob upoštevanju različnosti in z možnostjo vključevanja v miroljubna gibanja kot identiteta Slovenije. Trenutno je v Sloveniji organiziranih z izbranimi simboli okoli 85 Rastočih knjig največ po osnovnih šolah in lokalnih skupnostih, gibanju še ni uspelo spodbuditi sodelovanja med dijaki in študenti, po Primorski in Gorenjski smo še šibki, tudi prestolnica še nima dovolj spodbud, da bi ustvarila tradicijo na tem področju. Največ Rastočih knjig je posvečenih zgodovini šol in krajev kjer se nahajajo, zbiranju dokumentacije in predmetov o pomembnih krajanih in občanih ter o izjemnih pridelkih, ki zadovoljujejo potrebe ljudi preko lokalnih mej. Prizadevanja Rastočih knjig so usmerjena v priložnosti, ki jih kraji imajo na trgu, zlasti so dobra osnova za razvoj turizma v okoljih in priprav za muzejsko arhivske institucije lokalnega značaja. Rastoče knjige se praviloma enkrat letno obogatijo, dan obogatitve pa se povezuje s sodelovanjem krajanov, staršev in političnih oziroma gospodarskih elit. Nekatere Rastoče knjige so že postale duhovno središče svojega okolja, podpirajo projekte urejanja krajevnih središč, oblikujejo skupna mnenja o posegih v prostor in postavljajo spominska obeležja lokalnim naravnim in danim posebnostim. Nekatere Rastoče knjige so izjemne kot na primer Rastoče knjiga sveta, v Murski Soboti imajo kulturno dovršen spomenik, v Trebnjem je Galerija osebnosti Rastoče knjige, v Krki d.d. je Farmacevtka in tako naprej.

Vedno sem se zavzemala, da bi bilo Rastočih knjig čim več, da bi se ljudje v delovnem okolju in kot krajani s pomočjo kulture uredili prijetna, zanimiva in spodbudna okolja, duhovne skupnosti enako mislečih, napredna gibanja, humanizem, Počasi in vztrajno omrežje rastočih knjig raste in izjemno pomembna postaja strategija pokroviteljev za oblikovanje omrežja v prihodnje. Pomemben korak je storil Državni svet že s tem, da je pri sebi organiziral urad za Rastoče knjige in odprl možnosti objave mnenj o projektu.

Rast« deklice z Rastočo knjigo in vsako leto izbrani opozorilni verz slovenskega pesnika spodbudi marsikoga, da se vključi v prostovoljstvo Rastoče knjige. Danes se nam je pridružila dr. Nataša Pirc Musar, predsednica Republike Slovenije. S svojim optimističnim nagovorom je pobožala dušo vsem, ki smo do sedaj gradili gibanje in v razmislek posredovala mladim ideje, ki čakajo, da jih bodo oni uresničevali v gibanju Rastoča knjiga.

Kako pa vaša družina spoznava Rastočo knjigo svojega okolja?

Knjige za poletje.19. junij 2023

Sem v veliki zagati kadar moram kakšno reči o knjigah. Danes jih je toliko, da večino ne moremo spoznati, poleg tega dobivamo vedno vsebinsko boljše, bogatejše knjige, odpira se doba spoznanj o življenju in delu ljudi v preteklosti, sedanjosti in prihodnostjo. Kako naj rečem, kaj brati nujno, kaj pod obvezno in kaj za zabavo? Sprejemam priporočila zagrizenih bralcev in poznavalcev knjig ter javne informatike.

Gospa Štaudohar ugotavlja, da njeni sogovorniki o poletnem branju večinoma ostajajo pri piscih Murakami, Kafka, Hemingway, Austenova, Houellebecq in Shakespeare. Novost je na primer rastlinsko leposlovje kot iskanje odgovora na vprašanje ali rastline vplivajo na politične dogodke kot so o tem razmišljali v preteklih stoletjih. V znanstveni fantastiki bo Prodajalna svetov verjetno pritegnila mlade. Sama bom gotovo posegla po Kuhrtovi knjigi Perzijski imperij in Skrivni zgodovini Donne Tartt. Ljubitelje vohunstva in kriminalk bosta pritegnila Carre ali Pavičić, mlade pa Hesseja Siddharta ali dela Jureta Detele, Jaše Zlobca in Uroša Kalčiča. Predvsem zaljubljenim bo dobrodošla knjiga Vsega tega nočem vedeti Levyeve in Transilvanska trilogija Banffya. Dobri Proust s svojim Iskanjem izgubljenega časa naj bi bil prav primeren za vroče dni in celo spodbuja bralca, da tudi sam razmisli o svojem zgubljenem času. Če bo sin za to, bova na morju prebirala Calderjevo Arhitekturo od prazgodovine do podnebne krize. Morda bomo tudi razmišljali s kom od teh piscev bi šli na dekadentni večer in kako bi to prireditev izpeljali, da bi o njej kaj slišala bralna srenja našega okolja in seveda gospa Štaudohar.

Izbor poletnega branja podajajo tudi naše založbe in priporočajo kar 18 knjig. od domačih piscev priporočajo Koraki dvojne pisateljice Janje Vidmar, Soncu nasproti Sama Ruglja, Dirka od bloka do drevesa Lucijana Zalokarja, Vojni dnevnik Boštjana Videmška in Kaj hoče ženska Irene Štaudohar. Bralci naj bi več brali o ohranjanju zdravja, o »dregljajih«, ki bi hitreje spreminjali svet na bolje in o vsem, kar se zanimivega spreminja v naravi.

ChatGPT je za poletno branje priporočil Marqueza (Ljubezen v času kolere), nobelovca JMCoetzee (Poletje) in Gaimana (Gospodarica začaranega gozda). Avorica Isabel Allende v svoji knjigi Japonska ljubica pripoveduje o ljubezni skozi stoletja in popelje nas skozi čas. Priporoča še branje Murakamijevega Norveškega gozda, trilerja Plaža pisca Garlanda in knjigo Čudežno leto pisateljice Geraldine Brooks. Spoznavanje nobelovca Kazue Ishiguro bo zanimivo branje zahtevnejših bralcev.

V naši domovini imamo na zadnji najdaljši dan v letu slovesnost v čast romana domačih avtorjev. Na Rožniku podeljuje Delo, tudi v imenu slovenske srenje bralcev Kresnikovo nagrado za najboljši slovenski roman preteklega leta. Vsekakor ga preberimo!

Lepo in koristno je živeti med ljudmi, ki si prizadevajo, da bi bralci Slovenije brali dobre knjige, tiste, ki jim lahko pomagajo pri delu in druge, ki jim polepšujejo življenje. Zmagujemo s knjigo, humanizmom in solidarnostjo in ne z orožjem in metodami zla, ki se ne pusti ustavljati pred nobeno svetinjo miru.

Ste nepoboljšljivi bralec dobrih knjig tudi vi?

Svet je poln elit. 18. junij 2023

O tem, da med elitami in volivci ni obojestranske komunikacije, ugotavljajo povsod po svetu, vendar v svetu prihaja v večji meri kot v naši domovini do konfliktov na finančnem trgovanju, kjer se trenutno ustvarjajo najvišji donosi. Razmišljanja o novih odnosih med elito in zaposlenimi, ki jih nakazujejo filozofi, izhajajo iz domene, da danes predvsem gospodarski velikani kreirajo življenje in delo množic kar kvarno vpliva na nepravične plače in slabi učinkovitost obdavčitve kapitala. Sandel celo meni, »da potrebujemo politično ekonomijo, ki gospodarske politike ne snuje le z mislijo na rast, temveč želi zagotoviti tudi demokratično soodločanje in samoupravljanje«.

Predvidevam, da za obojestransko komuniciranje potrebujemo poleg pripravljenosti elite za spoznavanje opozoril in predlogov volivcev, tudi medije v vseh sedanjih oblikah vendar drugačno strukturo prispevkov in standardov izražanja. Sodelovanje pri odločanju ali bolje izbiri najustreznejše rešitve katerega koli problema naše družbe, je najprej nujno organizirati državo tako, da bodo ljudje v lokalnih skupnosti povezani tako politično preko strank kot upravljavsko preko občinski in regionalnih organov predlaganja in odločanja.

Nikamor ne vodi pot po kateri danes nepoučeno članstvo posamezne politične stranke oblikuje kakršno koli skupno mnenje. Dokaz, da je to dejstvo, so politična gibanja v civilni družbi in njenih institucijah. Tako kot danes vsi zaznavamo, da je v šolah potrebno brezplačno kosilo za tiste, ki plačila ne zmorejo, bi morali že danes urediti RTVSLO po referendumskih zahtevah in najpozneje jutri dolgotrajno oskrbo brez kakršne koli pravne ali politične debate elit pod kakršnem koli nazivu njihovega delovnega mesta. Če bi državno politiko in njeno upravljanje gradili na spoznanjih ljudi in elit skupaj pa bi mediji morali temu primerno strukturno urediti svoj medij, ki bi prinašal novice o dogovorjenem, o uveljavljenem in o zavrnjenem v vseh delih države in ne samo v prestolnici države. Mimogrede še tole - veliko strokovnjakov in politikov ima svoj dom na podeželju kamor pa sedaj prihaja zelo malo ali nič medijskih poročevalcev, če pa že pridejo so pokroviteljsko prizanesljivi do domorodcev z vsebinsko zahtevnejšimi vprašanji iz področja politike in upravljanja.

Enako kot velja za stranke, bi morale tudi upravljavske elite krepiti vedenje svojih krajanov in občanov o odločitvah države, ki bodo bistveno vplivale na njihovo življenje in delo. Nepojmljivo je, da občine ne sodelujejo v imenu krajanov in občanov z državnimi upravljavskimi elitami kot je primer razvoja visoko šolstva, lociranja državnih podjetji, regionalno povezovanje z regijami vsaj v Evropi, oblikovanje davčne zakonodaje, romska problematika in še bi lahko naštevala kot na primer trg dela, ki je bodi si trajni razpis in izbira gospodarske družbe, agencijska delovna sila in prekarska s postopki, ki jih občan skoraj ne zmore.

Ni rečeno, da imam sama najprimernejši predlog, lahko, da o isti zadevi obstajajo popolnoma različni boljši ali slabši pogledi kar pa zahteva razpravo, da se »krešejo mnenja« in se izbere po splošnem mnenju najboljša rešitev.

Se tudi vi nagibate k iskanju ustreznejše povezanosti države z državljani/volivci?

Odnosi med elito in družbo, 17. junij 2023

Pišem bloge, vsak dan poskušam pisati o katerem od naših sedanjih problemov, radosti ali dejstvu. Prizadevam si biti jasna v svojih pogledih, da bi spodbudila razmišljanja in iskanja novih poti v teh vsestransko spremenjenih odnosih med nami, našimi elitami in v svetu, kajti prepričana sem, da velike spremembe v materialnem svetu kličejo tudi po vsestranski spremembi odnosov med ljudmi.

Ko še nismo imeli avtomatiziranih del in informacijskih pripomočkov nas je v vsakem rednem ali projektnem delu sodelovalo veliko. Vodenje je bilo porazdeljeno tudi v osem stopenj in »elite« so morale varovati svojo avtoriteto ter z njo zagotoviti pravočasno in pravilno delovanje. Avtomatizacija je že spreminjala oblike vodenja tako, da so med elito vstopali tehnični profili, ki so zagotavljali zanesljivost delovanja pripomočkov, doma pa smo v teh časih ženske že predale del poslov moškim, otroke vrtcem in se same posvetile nalogam v delovni organizaciji, upravljanju ali politiki. Obseg elit se je širil in bil po vsebini vsak dan kakovostnejši. Ko smo osvojili tržno retoriko si je elita zagotovila managerske plače in v medsebojne odnose vgradila kot kriterij sposobnost si zagotoviti boljši, najboljši materialni položaj. Vračanje v razslojeno družbo je krepilo »tiste, ki zmorejo« in slabilo »tiste, ki niso sposobni«. Toda ta proces se ustavlja, počasi, vendar zagotovo. Velika večina državljanov se je do sedaj času primerno izobrazila bolj po zaslugi samoizobraževanja, ki ga je vsak dan več izven šoloobveznega. Ta žlahtna večina je imela priliko spoznavati humanistične vrednote, tehnologije, obvlada moderne informacijske pripomočke, spremlja medije in oblikuje lastno mnenje. Zamajalo se je brezpogojno zaupanje v »tiste, ki zmorejo«, elite sicer živijo in se množijo, toda te niso več ideali množic, so precej povprečni v osnovnih znanjih, niso razgledani, ne stojijo za ljudmi, kadar ljudje to pričakujejo, nekateri so celo lumpi, družba je morala imenovati preiskovalne odbore, Komisijo za korupcijo, preprečevanje pranja denarja, državne regulatorje in še mnogo drugega. Volivci so spoznali, da se morajo sami pobrigati za svoj blagor ter blagor svojih otrok in organizirala se je civilna družba. Zaščita zemlje, lačni otroci v šoli, voda, azbest, gozdovi, skupno premoženje, prostovoljstvo, gasilci in še in še. Žal vsa energija teh številnih organizacij nima takega položaja v medijih kot ga ima gospodarska, intelektualna in politična elita. Ima le skromno odmerjene prostorčke Pisma bralcev, Prejeli smo, kolesarje, Glas ljudstva, Upor. Elite ta mnenja ne jemljejo kot sebi enakovredna mnenja, domnevam da predvsem zato, ker ni nikjer napisano, da jih morajo upoštevati oziroma ker ta mnenja niso oblikovali strokovnjaki, ki so zanje usposobljeni. Pri nas je med prvimi to tendenco nakaz Občinski svet Maribora, ki se je začel pogajati z elito o uvedbi participativnega proračuna. Naslednji je bil Institut 8. marec, ki je poskrbel za profesionalno utemeljitev predlogov o potrebnih spremembah v družbi, ki jih elite ne vidijo ali nočejo reševati. Množično prostovoljstvo se bo prav gotovo slej ko prej tudi profesionaliziralo in elito postavilo pred dejstva na socialnem področju tako kot se je že organiziral sindikat za zaščito delavskih pravic.

Smo daleč od nagajanja drug drugemu, tvitanja, uveljavljanja volje manjšine in podobnih otročarij, organizirano nastaja »Volja volivcev«, da elite sodelujejo z njo, jo poslušajo in upoštevajo pri upravljanju naših skupnih zadev.

Se vam zdi prav, da elite ne poslušajo potreb in želja volivcev?

Mostovi mojega mesta. 16. junija 2023

Kakšnih sto metrov zračne linije od mojega doma je zgrajen nov most čez reko, po katerem bomo lahko obiskovali staro mestno jedro le pešci. To je četrti prehod iz desnega brega reke na katerem se nahaja kompleks zdravstva in kjer se gradi novo stanovanjsko naselje, v mesto. Istočasno s tem mostom pa smo kilometer in pol od njega proti jugu dobili tudi novi most za pešce v Irči vasi, ki pa bo bolj, kot pravijo ljudje, sprehajalnega značaja po prijazni gozdni poti ob obrežju največje Dolenjske reke.

Most tako rekoč pred mojim oknom je od otvoritve dalje kar močno obiskovan. Nenehno so na njem večje skupine ali otrok iz vrtca, osnovnošolcev in dijakov ali pa turistov, ki se po krožni poti vračajo v Župančičevo sprehajališče in se nato po strmih stopnicah namenijo na Kapitelj. Družin je videti manj, proti večeru se tam pa tam pojavi kakšna gručica, če je Glavnem trgu prireditev, ki si jo želijo ogledati. Mora priti v našo zavest, da imamo novo pot, ki je za marsikoga dosti boljša kot na Stari ali Šmihelski most. Da imamo most že radi, čeprav je med nami šele teden dni je dokaz tudi to, da mesto išče ime zanj, Kulturno društvo Severin Šali je predlagalo ime Julijin most. Podprla sem idejo saj je Dom Primčeve Julije najbližji sosed novega mostu in vsaj en pomemben objekt mesta bo krasilo žensko ime. Ne vem še ali je predlog sprejet. Mojstri za gradnje mostov in voditelji našega mesta, hvala vam.

Je pa treba kar takoj povedati, da je na sosednjem Šmihelskem mostu že nepopisna gneča skoraj ves dan in da tudi most v Ločni ni nikoli prazen. Do izgradnje napovedanih štirih novih mostov je še kar daleč, promet pa vsak dan večji, celo tako obsežen, da na primer največja podjetja sistemsko urejajo v svojem okolju parkirišča, za parkiranja pa celo znotraj tovarniškega kompleksa načrtujejo parkirnino. Bilo bi dobro, da izgradnjo mostov za avtomobilski promet pospešite. Kar nekaj nas je, ki se raje zapeljemo pol kilometra dlje, potem po mestnih ulicah na Stari most in smo dosti preje doma kot če se drenjamo preko sedanjih avtomobilov na križiščih.

Kakšno razkošje mostov smo že doživeli in ga še bomo v prihodnje z še štirimi mostovi. Predvidevam, da se bodo ob njih začela razvijati nova naselja, nove proizvodne dejavnosti, inštituti, državna podjetja in vse druge mestne funkcije, tudi kulturne ter športne. Pričakujemo krajani nove zamisli vizionarjev mestne prihodnosti, inovativne urbanistično arhitekturne objekte, ki bodo privabljali mednarodne prireditve, mednarodni blagovni promet z logistiko kot tudi vključevanje regije v evropske tokove. Srčno upamo, da bo v tej zanimivi prihodnosti našel svoj zagon tudi Univerzitetni kampus, Gledališče in športni objekti o katerih sanjajo novomeški športniki že desetletja. Mostovi bodo velika gospodarska spodbuda mesta, seveda le, če bo mesto gradilo svoj razvoj z zelenimi tehnologijami, šibkimi potrošniki energentov in malo ali nič industrijskih odpadkov.

Oblikovalci mestne prihodnosti, poleg velikih, za materialno blaginjo meščanov potrebnih projektov ne pozabite na nujnost duhovne rasti naše srenje. Zagotovite blaginjo večini, ne spuščajte se v pritlehne kupčije, naj vam ne bo težko namenjati donos v korist večine, v izobraževanje vseh nivojev in vrst, v širitev humanizma in vse splošnega napredka.

Kako pa vi vidite prihodnost svojega mesta?

Glasila občin. 15. junij 2023

Ker želim moj občini vse in samo dobro, si nenehno izpopolnjujem informacije o delovanju in poslovanju drugih občin, da bi njihove, za občane dobre odločitve, spoznali in o njih odločali tudi pri nas. Najbolj me zanima delo Mestne občine Ljubljana ker je najbolj pestro, odpira vpogled v sodelovanje z državo in občani. Celjani nimajo kaj posebnega za primerjavo z nami kot na primer je imel Maribor pred leti s participativnim proračunom, ki se je razširil na vso Slovenijo. Mi je pa všeč, da se Maribor promovira kot Univerzitetno mesto kar bi godilo tudi nam in da vabi občane k sodelovanju pri vsebini njihovega glasila.

Glasilo Mestne občine Ljubljana je poučno in zanimivo, njegove junakinje so mlajše, strokovno podkovane ženske, njihova senzibilnost pa razbija enoličnost podajanja informacij. Izbirajo teme, ki ljudi najbolj zanimajo kot so razpisi vseh vrst, prodaja nepremičnin, načrti o prenovi in uporabi objektov kulturne dediščine, novostim po ljubljanskih lokalih in v kulturnih hramih, obrazložitve medijsko spodbujenih problemov, o prišlekih v glavno mesto in o delovanju četrtnih skupnosti, bolj malo ali nič pa o povezovanju z državo, državnimi naložbami v glavnem mestu in usodi objektov, ki naj bi se zgradili v partnerstvu zasebnega kapitala s proračunom.

Glasilo moje občine prinaša predvsem izjemne fotografske dosežke in ima že ustaljene rubrike. Razumem ga kot poročilo o uspehih in napoved novih dejavnosti v občinski upravi kot je na primer Pisarna lokalne blaginje. Izjemne so objave programa počitniških dejavnosti za otroke, šolarje in mlade. Prebiranje Kronike občinskega sveta je seveda obvezno čtivo o katerem pa bi bilo koristno razviti dialog z občani bodi si tako kot je to uredila občina Maribor, z anketami ali pismi bralcev, morda je še kakšen ustreznejši način. Najbrž veseli vsakega občana, da je naša občina med pobudniki spremembe zakonodaje o sobivanju z Romi. Ta in podobni primeri so pomembni za kakovost življenja pri nas zanima nas kako potekajo in kakšen je pričakovati njihov učinek.

Občina Trebnje ima zanimivejši informacijski sistem in sicer izdaja Glasilo občanov občine Trebnje in ima odprte roke za izdajo prispevkov zainteresiranih avtorjev oziroma tistih, ki želijo v skladu s sprejetimi pravili podati svoje mnenje. Ta posebnost Trebnjega je le malo kje prisotna zato sem jo posebej izpostavila s predlogom, da jo povzame tudi glasilo moje občine. Glasilo bo mnogo bolje sprejeto in sedanje rubrike bodo zanimale več ljudi, če bodo imeli možnost izraziti svoje mnenje o njih. Vidim pa na tem področju tudi težavo, ki se pojavlja v odnosu občinski svet - politična stranka - članstvo. Če se v kakršni koli obliki razvije dodatno informacijsko sodelovanje od sedanjega bodo seveda lahko posamezni člani stranke opozorili na problematiko, ki jo izvoljeni v občinski svet iz njihove stranke niso kompetentno uresničevali ali podali. Bi pa tak dialog lahko izboljšal kakovost delovanja strank v občinskem svetu.

Kakor koli pogledamo so današnja glasila občin več ali manj vsebina, ki jo občinska elita želi podati občanom kar ni slabo, še bolje pa bi bilo, če bi obstajala podobna komunikacija tudi v obratni smeri, kar občani želijo povedati svojim zastopnikom in vodjem.

Bi radi podali predlog občini, kaj od nje pričakujete?

Donosno kmetovanje, 14. junij 2023

V mojem okolju izjemno uspešno deluje Visoka šola za upravljanje podeželja GRM. Ni samo pedagoško izobraževalna ustanova, delovanje širi z raziskavami na šolsko zaledje, spodbuja razvojna prizadevanja in pozitivno vpliva na mladino kot prihodnjo nosilko odgovornosti za zdravo prehranjevanje ljudi v naši domovini. Kmetovanje po vsej Evropski uniji preživlja trenutek zatona klasičnega načina dela in rojstvo novosti razpolaganja z zemljišči, ki jih uveljavlja njen projekt Natura 2000. Kmetijske površine se zmanjšujejo zaradi zaščite vodnih virov, zmanjšanja rabe gnojil, nevarnih za zdravje in uveljavljanja zelenih tehnologij z vse manjšo porabo energentov. Kot poročajo mediji, je največ težav v zvezi z novimi cilji na Nizozemskem in v državah, kjer so nastala v preteklosti obsežna polja in kjer se je s pomočjo kmetijske mehanizacije že dosegalo optimalne donose. Nezadovoljstvo kmetovalcev zaradi Nature 2000 je močno prisotno tudi pri nas, žal pa tu ne moremo stvari bistveno spremeniti ne da bi ogrožali zdravja naroda. Kot nas poučujejo agronomski strokovnjaki se bo moralo kmetovanje pri nas prestrukturirati tako, da zdravje naroda ne bo ogrožalo.

Kje so prilike in priložnosti, trgi in raziskave o tem kakšno prestrukturiranje kmetij je pri nas tehnološko možno in tržno želeno? Raziskovalci in analitiki Grma intenzivno iščejo odgovore na ta in še mnoga druga vprašanja, skupaj s podeželskimi občinami Kmetijskimi zadrugami, gozdnimi ustanovami in najprizadevnejšimi kmetijami. Na Okrogli mizi, ki jo bo moderiral docent dr. Jože Podgoršek bodo v prihodnjih dneh spregovorili o priložnostih, ki jih je možno uresničevati kot dopolnilne dejavnosti kmetij in o povezanem sodelovanju na nabavnem in prodajnem trženju. Izjemno zanimivo in aktualno problematiko, ki se jo žal ne bom uspela udeležiti, bodo kmetije lahko uporabile pri načrtovanju svojih naložb, ki jih bo zahteval prehod iz dosedanjega v zeleno kmetovanje.

Najobičajnejše dopolnilne dejavnosti na kmetijah se razvijajo glede na geografsko področje, velikost kmetije, lokalne zakonodaje in seveda interesov kmetov, čeprav nekatere dopolnilne dejavnosti že pozna ves svet. Najpogosteje kmetje ponujajo turistične storitve kot so ogledi kmetije, izobraževalne ture, sprehodi, konjeništvo, učenje kmetijskih opravil in tradicij, nastanitve. Sledijo Kmečka trgovina in prodaja na kmetiji, Pridelava in prodaja vrtnin in sadik, Ekološko kmetovanje, Agro turizem in druge dopolnilne dejavnosti.

In kakšno bo naše moderno podeželje, ki ga sedaj krasijo polja žitaric, travniki živinorejcev, gozdovi z delovišči, vinogradi, ? Kakšen »davek« bodo terjale dopolnilne dejavnosti; ceste, parkirišča, bazen pri vsaki hiši, sočna elektrarna, urbanistične inovacije, mestne arhitekture, športni objekti,? Kakšno hrano bomo imeli, če nas ne bodo prehranjevale domače kmetije? Meso iz Madžarske, piščance iz Brazilije, povrtnine iz Španije,

Modro in preudarno sporazumevanje o rabi zemljišč je nujno res z vsemi deležniki saj primata nad potrebami ljudi ne bi smel imeti nihče, najmanj pa samo lokalne skupnosti. Slovenske zemlje je tako malo, da jo moramo varovati vsi kot nacionalno identiteto, sicer jo z raznimi Magmami lahko hitro zgubimo z državo vred.

Bomo še razumeli Župančiča »Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš;«

Ste tudi vi polni dilem o tem kako gospodariti z zemljo v Sloveniji?

Spoštljivo z zastavo. 13 junij 2023

Državna zastava je identiteta države, simbol nacionalnega ponosa in pripadnosti, predstavljanja državo, vzbuja ponos, povezanost in zvestobo državljanov do svoje države. Z zastavo se mora ravnati spoštljivo in v skladu z državnimi protokoli ter pravili, ki so določeni za uporabo zastave. So pa tudi splošna načela ravnanja z zastavo med katerimi je jasno opredeljeno, da zastava ne sme biti umazana, vedno naj bo v dobrem stanju, brez poškodb ali raztrganin. Če je izobešenih več zastav mora biti državna zastava postavljena nad druge zastave, razen v primeru zastave Združenih narodov, ki je v isti višini kot državna zastava. Pomembno je, da se pri uporabi zastave spoštujejo lokalni običaji in tradicije ter se zastava obravnava kot svetinja, ki predstavlja državno enotnost in ponos.

Na vse to me je opozoril ChatGPT in s tem potrdil moje prepričanje, da v naši državi ne ravnamo dovolj spoštljivo s svojo zastavo, da pa tudi naša nacionalna pravila niso prav usklajena z lokalnimi običaji in tradicijami.

Gremo mimo šole, občinske uprave, kampa, davkarije, povsod, kjer je proračun financer so izobešene državne zastave skupaj v šopku z drugimi zastavami ali praporskimi znamenji ustanov, krajevnih skupnosti. Nisem opazila, da bi bila zastava naše domovine izobešena nad drugimi, lepo so prapori z enako dolžino droga običajno pritrjeni na nosilcu tako, da so vse zastave v isti višini. Ni to najhujše, hudo pa kršijo obvezniki splošno pravilo, da zastava ne sme biti umazana. Vsako svežo zastavo opazim, tako malo je svežih, običajno so sprane od dežja, obledele od sonca in njihov videz je cunjast. Pogosto jih vreme ovije okoli sosednjih zastav kjer čakajo, da jih ugodni veter poravna. Vse prej kot spoštljivo ali v ponos instituciji, državi in nam krajanom. Če praksa nakazuje, da institucije ne skrbijo za zastavo kot svetinjo bi bilo dobro oziroma nujno, da se določi rok trajanja zastave in sankcije za tiste, ki niso dovolj spoštljivi do njenega videza.

Kako pa se pri nas ravna po splošnih pravilih z državno zastavo, ki predstavlja »državno enotnost in ponos«? So politične stranke, ki dokazljivo delujejo proti enotnosti države, upravičene pri svojih aktivnostih uporabljati državno zastavo - simbol pripadnosti, zvestobe državljanov državi? se bo to toleriralo tako, kot se tolerirajo grožnje o državljanski vojni, poveličevanje fašizma in njihovih somišljenikov, solzivce, precizno organiziranjem paralelne države in še veliko bi lahko naštevala. Vse tole ni zraslo samo na mojem zelniku, saj ne mine dan, da o tem ne bi tekla beseda v medijih, da na spletu ne bi prebirali kakšnih neumestnih in žaljivih čivkov, uličnih sodb ali groženj.

Na videz zgleda vse to malenkost, pa naj poudarim, da nisem edina, ki bi zlorabo zastave opazila in začutila kot škodljivo. Že kar nekaj prispevkov je bilo objavljenih, da ne omenjam krajane, ki o tem že dolgo javno govorijo in jih zlasti moti nenehno toleriranje zlorab nekaterim strankam ali njihovim posameznikom.

Pomembno je, da smo načelni in občutljivi na navidezne »malenkosti« iz katerih se skotijo največji problemi krajanov in države, če se nanje pravočasno in pravilno ne odzovemo.

Kaj vam pomeni državna zastava?

Poletne muzejske noči. 12. junij 2023

udovita ideja o polnočnem odprtju muzejev in galerij generira nenehno nove zamisli, nova spoznanja in tudi nove vloge naših kulturnih ustanov. Skoraj ni več krajana, ki se ne bi udeležil vsaj enega dogodka, morda samo ogleda, praviloma pa obišče vse, kar je na dani večer dostopno. Muzejem in galerijam je to jasno in kar tekmujejo med seboj s programom. V mojem mestu in okolici je nekaj novih biserov, pri katerih obisk na Poletni muzejski noči močno priporočam.

Strokovnjakinje trebanjskega Kulturno izobraževalnega centra in Galerije likovnih samorastnikov so neutrudne tako po kakovosti kot po obsegu prireditev. Imajo veliko pokazati ne samo v stalni zbirki, pri njih so nova umetniška dela 56. Mednarodnega tabora likovnih umetnikov, obiskovalcem ponujajo letos AR vodiča po stalni zbirki, predstavljajo pa tudi začasno razstavo Bitja: podobe podzavesti. Same izjemne stvaritve likovnih samorastnikov, ki že 56 let iz celega sveta romajo v svoje zatočišče v Trebnje. Je pa trebanjska kulturna srenja tudi možno med seboj povezana in zato še ustvarjalnejša. Ni likovne ali druge prireditve, da ne bi sodelovala njihova Glasbena šola s svojimi orkestri, vokalnimi in instrumentalnimi solisti ter interpreti, ki so jih že opazili Dunajčani, v Parizu, v Los Angelesu in drugod. Kulturna ponudba v tem delu naše domovine je vsega spoštovanja vredna, lahko ob njej samo zaželimo, da bi se razširila po vse krajih.

Drugi naš velikan na področju kulture je Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici. Zamisli in dejanja Lada Smrekarja in Vilme Pirkovič danes že prehajajo v nacionalno identiteto tako po spodbujanju umetniškega dela v Forma Vivi kot v Lamutovem razstavišču in seveda v razstaviščih Galerije. Gostovanja razstav mednarodnih likovnih umetnikov, kulturni večeri velikih podjetji, ustvarjalne delavnice za mlade, gledališka gostovanja še posebno Podbevšek teatra privabljajo ljubitelje kulture. Galerijsko osebje je vrhunsko usposobljeno, širi sodelovanje Galerije z galerijami v tujini, razvija promocijo umetnikov in njihovih del, vpliva na šolanje novih profilov, ki bodo zopet ustvarjali dodano vrednost sedanjim dosežkom Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici. Njihova izvirnost je zanimiva tudi kot ponudba Poletne muzejske noči. Priredili bodo Družinski dan na različnih lokacijah z zelo pestrim programom. Raziskovalni sprehod po Galeriji in Forma Vivi, Koloriranje riževega papirja z barvno paleto Nadežde Petrović, ustvarjalnici ob razstavi Krhel svet in Šablonski tisk. Valvazorjeva knjižnica bo prikazala Kostanjevega škrata, čebelarji mesni čebelnjak, turistično društvo pa bo priredilo Lutkovno gledališče. Kot višek dogajanja bo Galerija ta večer slavnostno odprla prenovljeno stalno razstavo Božidarja Jakca. Pravo razkošje lepote, kakovosti in kulture.!

V mojem mestu bo Poletna muzejska noč 18. junija, potekal bo Praznik situl - deveti festival železnodobnega življenja in kulinarike, omogočili bodo ogled Baze 20 ponoči.

Kultura je dobila krila, ko so se izšolali kulturologi, kustosi, galeristi,, ki udejanjajo prvotne zamisli in dodajajo inovacije. Oglejmo si »bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo«

Boste obiskali muzej ali galerijo, še bolje, oboje?

Razklanost naroda. 11. junij 2023

Kadar si naša politična elita mora zagotoviti kvorum za ohranjanje svojega statusa, oživijo in se močno okrepijo izjave ter publiciteta o razkolu slovenskega naroda. Vpogled v javne objave kaže, da tem tendencam praviloma sledijo desno usmerjeni mediji, medtem ko vpogled v objave ostalih medijev vsebuje le dokazila, da tega razkola ni. Vse skupaj deluje starokopitno, vsiljeno in za državljane Slovenije nesprejemljivo, celo sramotno za novinarsko srenjo, ki v resnici dobro ve, da gre le za politično preigravanje posameznih ekstremistov brez katerih žal ni naroda v svetu. Se pa zagotovo vsak od nas zamisli, kje ti bedni politikantje-ekstremisti vidijo razkol naroda in zakaj sploh govorijo o razkolu v našem imenu brez potrebnih strokovnih analiz in ne da bi nas prej vprašali za dovoljenje.

V slovarju slovenskega jezika preberem, da je razkol neskladje med resničnostjo in ideali. Smiselno se izraža še z 40 drugimi izrazi, tudi z izrazi konservativnost, neenakopravnost, totalitarnost, izgubljenost, dvoličnost, Poznani so zlasti razkol cerkve, razkol v stranki, duševni razkol, razkol med teorijo in prakso, moralna razklanost in podobno. Gledano zgodovinsko je bila vsaka razklanost države za narod usodna.

Tisti, ki govorite, pišete ali prikazujete razkol naroda v Sloveniji v 21. stoletju morate zaradi verodostojnosti svojih izjav navajati kakšno vrsto razkola ugotavljate, na podlagi česa ga ugotavljate, s kakšnim ciljem in s kakšnim dokazljivim deležem je v vaši ugotovitvi zastopan narod. Državljani Slovenije moramo vedeti od kod in v čem nam grozi nevarnost usodnosti, da bomo svojo državo, kakršno smo si izbrali, ohranili ali izgubili. Razkol naroda ne more in ne sme biti stvar manjšine saj razkol naroda posledično zahteva delitev ozemlja na katerem pretežna, z manjšino neprimerljiva večina živi in ustvarja. Nikogar še nisem slišala karkoli reči o tej nevarnosti, tej usodnosti s katero se danes igrajo politiki manjšine in spravljajo narod v konfliktno situacijo.

Moje življenje in delo je bilo vedno povezano z široko javnostjo, moje okolje je moje delo sprejemalo ali odklanjalo, ni sem pa zasledila niti namiga nikoli, da bi me kdo oviral pri delu ali grozil s čimer koli zaradi razklanosti naroda. Živim v regiji, kjer prevladuje konservatizem pa tega pri našem skupnem delu nismo uporabljali za razkol ampak za sporazumevanje katere rešitev bi bila za večino ljudi najboljša. To opravičuje moje dvome in dvome večine, da so politični in cerkveni liderji, ki govorijo o razkolu naroda, usklajeni z mnenjem svojih strank, z mnenjem večine v svoji organizirani stranki, da o tistih, ki jih samo poslušajo sploh ne govorim. Filozofsko, ideološko in tudi zgodovinsko še zdaleč nismo tako poučeni, da bi večina naroda prepoznala v floskulah o razklanosti naroda nevarnost za razdelitev ozemlja na katerem živi večina. Gre torej lahko le za manipuliranje z naivnostjo ljudi in s tem poniževanje zaupanja, ki ga danes še ima manjšina naroda do konservativnih vrednot. Prav bi bilo, da se o tem razmisli civilna družba, da pristojna organizacija večine pripravi strokovne podlage za oceno usodnosti stanja razkola danes v Sloveniji in razvije potrebno delovanje za odpravo te nevarnosti, če seveda je, če pa jo ni, srčno upam, pa naj poda predlog sankcij za utišanje zlonamernih izjav o razkolu naroda. Vsekakor pa ne moremo in ne smemo biti tiho, če nam grozi usodnost delitve ozemlja, ki je naša domovina.

Sodelujete tudi vi v čudnem govorjenju o razkolu naroda?

Plaketa za Slavko. 10. junij 2023

Nekje v nižji gimnaziji sem spoznala Slavko, živahno deklico iz okolice Trebnjega. Šlo ji je dobro, imela je petice, nekaj samozavesti in prisrčnosti. Moja otroškost in radovednost me je pripeljala do nje, žal pa sva izbrali vsaka svojo pot, najine poti pa se niso srečevale. Po končani gimnaziji sva se spet včasih srečali kot študentki iste fakultete, toda v študentskih letih se je toliko dogajalo, da se nobeno prijateljevanje prav za prav ni posebej obogatilo. Po diplomi sem se zaposlila in glej ga zlomka, Slavko najdem med tukajšnjimi gozdarji, razpoloženo, kot iz škatlice urejeno, delavno, priljubljeno. Prijateljujeva, toda Slavka se kmalu seli v gozdno upravo Slovenije, ki je opazila njene strokovne ambicije in jo ocenila za perspektivno sodelavko. Tako vsaj je bilo meni preneseno iz gozdne uprave kraja kjer sem živela in se vedno raje tudi družila z naprednimi ljudmi v tej delovni sredini, kjer sem občasno predavala o kakšnem aktualnem gospodarskem ukrepu.

Slavko po več letih srečam v Zvezi ekonomistov Slovenije kjer je imela določene funkcije. Ko smo šli na strokovno izpopolnjevanje, mislim da v Španijo sva si delili hotelsko sobo, se do dobra razgovorili o naši mladosti v Trebnjem in o najinem delu ter dotedanjem življenju. Prvo kar mi je povedala je bilo, da je doktorirala in da poučuje na svoji nekdanji fakulteti računovodstvo. V tem času je bilo to opravilo polno predpisov, mnogokrat nejasnih, morali smo na seminarje, da smo jih kolikor toliko pravilno uporabljali. Na različnih srečanjih v okviru stanovske organizacije se je najino razumevanje ekonomije in pomembnosti računovodstva vedno bolj enačilo. Povabili smo jo vsako leto na Forum odličnosti in mojstrstva na Otočec, prevzela je na tem Forumu tudi priznanje Foruma za njenega brata Alojza. Prišla je Rastoča knjiga, tudi tu sva se obe potrudili po svojih močeh, da je projekt uspel. Zanimivo, da je prva Rastoča knjiga zagledala luč sveta v najini rojstni občini. Najprej so vanjo vključili Slavko in nekaj let pozneje tudi mene. Dobivava vabila na slovesnosti v Trebnjem, običajno se udeležujeva, malo poklepetava in krepiva prijateljstvo. Pa ne samo Trebnje, tudi v Šentrupertu sva večkrat, pa v Državnem svetu na sejah društva Rastoče knjige. Tako se širi najino razumevanje sveta na razne projekte, strokovnjake, kulturnike, dobre ljudi. Se že pripravljava na Vilmin koncert v Trebnjem, ki ga bo v počastitev domačinke primadone Vilme Bukovec izvedla Glasbena šola Trebnje in pri njih vzgojenih solistih.

Sin mi prinaša časopis Ljubljana, ki ga z veseljem prebiram tako zaradi Barja, kjer sem živa 3 leta kot zaradi seznanjanja, kako se upravlja mesto. V zadnji številki je moja prijateljica Slavka predstavljena kot dobitnica plakete glavnega mesta Ljubljane. Razveselila sem se njene nagrade, ki jo je prejela kot računovodkinja, pooblaščena revizorka Računskega sodišča, strokovnjakinja Nacionalnega institut za kakovost v visokem šolstvu, univerzitetna profesorica, prejemnica zlate plakete in naziva zaslužne profesorice Univerze v Ljubljani in posebno priznanje za izjemen prispevek k razvoju Inštituta za revizijo. Seveda sem ji poslala kar se je dalo prijazno čestitko.

Imam veliko prijateljic in prijateljev, znancev, prijaznih sogovornikov in ljubeznivih ljudi okoli sebe s katerimi prav rada poklepetam o stroki ali problemih vsakdana. Če kdo uspeva me še dodatno razveseli, kot Slavka.

Spremljate uspehe svojih prijateljev?

Kapitalski trg Slovenije. 9. Junij 2023

Ker sem skoraj polovico delovne dobe preživela z financami me večkrat kdo vpraša zakaj se Slovenija zadolžuje v tujini, tudi na izjemno tveganih trgih, ko bi to lahko storila pri domačih podjetjih in pri prebivalcih? Naštejem ljudi, ki se o tem tudi javno vprašujejo, pa plačilne instrumente, ki odigrajo svojo vlogo, pa o osnovah za zadolženost bank in podobno. Običajno me gledajo z nezaupanjem saj pri nas žal ni dovolj znanja in vedenja o kapitalskih trgih, ki so v svetu izjemno močan steber financiranja. Po svetu se denar kupuje in prodaja, pogoje pa določa država kot običajno največji investitor in kot garant za prevzeta tveganja. Naša Vlada kot zgleda, se je resno namenila organizirati kapitalski trg in je že sprejela Strategijo razvoja trga kapitala (TK) v Sloveniji do leta 2030.

Strokovnjaki iz področja poslovanja z denarjem so si edini, da je predpogoj za usposobitev TK raven regulativnih in davčnih spodbud, da se bo povečalo število podjetji, ki izdajajo delnice ter obveznice in da se bodo visoki prihranki prebivalstva na nedonosnih bančnih računih vključili v TK. Predvsem gre za razširitev trgovanj z delnicami in obveznicami na menice in komercialne zapise, ki naj bi bili za prebivalce varno dolgoročno varčevanje s solidnimi donosi, sprejemljivimi stroški in davčnimi ugodnostmi na donose. Vlaganja v TK so za vlagatelje dolgoročno plemenitenje premoženja, možnost porazdelitve tveganj z razpršitvijo naložb in višji donosi kot so obresti od depozitov.

Z ureditvijo TK se bo začela uresničevati tudi uredba o vseevropskem osebnem pokojninskem produktu, ki naj bi pomagala usmerjati prihranke na TK v korist naložbam in rasti v EU, ki pomenijo njene zelene zaveze, le te pa morajo biti donosne. Predvsem morajo posamezni projekti trajnostnega razvoja nuditi višje donose s sprejemljivimi tveganji, delovati pa mora tudi temeljni nadzor nad porabo in dosežki zelenih sredstev. Prihodnost bodo oblikovale javne investicije in donosi TK s približevanjem donosom delnic. Priložnosti bodo nastajale v Afriki in Aziji. V Sloveniji bomo verjetno dobili ponudnika investicijskih storitev Modrega varčevanja.

Vas je ta zapis dovolj jasno opozoril, da bodo naši prihranki v prihodnje želeni na državni ravni z solidnimi donosi vendar se moramo sami odločiti ali bomo kupovali delnice, obveznice, menice in komercialne zapise. Presoditi moramo sami ali bomo za pomoč pri presoji nakupa zaprosili Triglav, Iliriko, Ljubljansko banko, Prebrati bomo morali njihove ponudbe, se odločiti za sklad, ki največ obeta, brali bomo vsak dan borzna poročila in še veliko drugih, do sedaj prezrtih možnosti bomo morali spoznavati v daljšem časovnem obdobju.

Naj vas spomnim, da smo prvo učno dobo na opisanem področju že imeli in se kar dobro poučili o trgovanju vrednostih papirjev, donosih in podobnem. Zakaj je Ljubljanska borza tako neodgovorno trgovala z našimi vrednostnimi papirji, da smo zgubili vse prihranke in da so policisti lovili njene brokerje celo po Ameriki, nam žal ni nihče nič pojasnil. Nekateri sodelavci Ljubljanske borze so danes pretežni lastniki največjih delniških družb v domovini. Bo v prihodnje drugače?

ivljenje se nam iz dneva v dan draži, zmanjšuje se socialna država, dajatve so v mali državi vedno večje, kakšnih posebnih kadrovskih talentov za upravljanje s proračunom države nimamo. Otrokom bo vedno težje zagotoviti donosen poklic. Starši, morali bomo na TK, da vsaj ohranjamo, kar nam je bilo dano ustvariti.

Boste poskusili trgovanje z vrednostnimi papirji?

Kaj nam pripovedujejo gledališča? 8. junij 2023

Počasi spoznavamo stvarne težave, ki so jih povzročili ukrepi za zajezitev covid 19 v naši državi. Dokaj drastično so se izkazovali predvsem v storitvenih dejavnostih, najbolj v zdravstvu in njihovih ustanovah in takoj za tem na področju kulture, posebno v gledališčih in drugih podobnih dejavnosti, kjer je bila ogrožena celo njihova življenjska eksistenca. Pred morebitno ponovno pandemijo je zato potrebno o ukrepih mnogo bolj razmisliti, kot smo to storili v tej prvi pandemiji.

Strokovnjaki in analitiki ugotavljajo, da je za naše življenje po pandemiji značilen občutek tesnobe in negotovosti kar se vsak dan izkazuje v obliki raznih ekonomskih pritiskov, iskanju idealov s primerjavo lastnih razmer z razmerami drugih, izzivi politike in globalizacije, socialne izključenosti in informacijske preobremenjenosti. Vse več je dejanj in procesov, ki zavestno izpodbijajo, rušijo ali preoblikujejo obstoječe družbene norme, vrednote, institucije ali hierarhično odgovornost. To izkazujejo predvsem umetniki v svojih delih kot svoj pogled na delovanje družbe, politike, kulture in etično delovanje vseh dejavnosti. Nastajajo družbena gibanja kot na primer Upor, Glas ljudstva, Pirati, da bi pritegnili javnost in spodbudili spremembe. Informacijske tehnologije in mediji širijo prostor tem in mnogim drugim gibanjem za sodelovanje z javnostjo. Krepijo pa se podpore ukrepom za zaščito narave, proti nasilju in proti ekscesom tako v družbi kot v kulturi.

Zaradi tesnobe posameznika in družbe, so se na novo oblikovali kriteriji na primer za postavitev gledaliških predstav v katerih je vse več tesnobe in manj občutka vsemogočnosti, manjkajo komedije, projekti pa so zastavljeni vedno bolj resno. Zmanjšujejo se gostovanja v tujini in gostujoči umetniki. Prihajajo nove generacije režiserjev, na vrednosti pridobiva kakovost, predstave so bolj kompleksne in do izraza prihaja tudi odgovornost za sceno. Zanimivo je, da drastično upadajo dramski teksti in pisave in da mlajšim v umetnosti niti ni so več potrebni. Nekateri vidijo izhod iz te turobnosti družbe in kulture prav v novih oblikah klasičnih del.

Pa je upravičen ta današnji strah ali bolje rečeno previdnost večine? Se bojimo novih zdravstvenih težav, njihovih posledic, se bojimo nepoznanih politik najpomembnejših dejavnosti kot so energetika, prehrana, mir ali pa že vemo, da bomo morali spremeniti svoje vsakdanje navade in tradicije pa ne vemo v kaj, kako? Zopet sama vprašanja brez pomembnih odgovorov. Pogumno ugriznimo v to kislo jabolko in lotimo se že enkrat na konkreten način razreševati svojo morečo tesnobo tako, da enako kot pri družinskih zadevah ukrepamo tudi pri skupnih nalogah in skrbeh. Odvisni smo drug od drugega in le v sodelovanju se bomo postopoma zopet nalezli optimizma v boljšo prihodnost.

Na svetu je samo ena stalnica in to je nenehna sprememba. Ne moremo se jim izogniti, jih naprtiti drugim.

Imate tudi vi težave s tesnobo?

Prihajajo časi digitalizacije vsega. 7. junij 2023

Moj kolega Slavko Zierkelbach, direktor načrtovanja je tam okoli leta 1970 prebiral Junga, Tagoro, futuristično in računalniško literatu, da bi odkril, kakšno življenje nam je namenjeno potem, ko bodo računalniki ne samo v našem podjetju ampak povsod, pri vseh delih, postopkih v vseh dejavnostih. Debate z njim so bile enkratne in zanimive saj nam je svoje ugotovitve posredoval zelo preprosto: »beri knjige in pripravljaj se na čase, ko bodo med nami vzhodni narodi s svojo praktično življenjsko filozofijo in nabiti z znanjem, ko bo zaradi digitalizacije potrebna skrajna disciplina in te bo računalnik brcnil v r.., če boš hotel po svoje«. Slavko je že v večnosti, sama pa še vedno slišim njegova opozorila in žal ugotavljam z vami vred, da so napovedani časi že tu. Ni res, tisto kar prihaja bo očitno težje, zahtevnejše in nenadomestljivo s čemer koli.

Danes naj bi vse delovne sredine imele sprejeto Strategijo digitalizacije to je načrtovani pristop kako bodo s pomočjo digitalne tehnologije izboljšale učinkovitost dela in dosegle zato večji obseg. Strategija vključuje celovito preoblikovanje delovnih postopkov tako, da bodo v postopkih uporabna digitalna orodja in da se bodo zbirali podatki, ki bodo služili za odločanje. Poudarjam, da bodo vse delovne sredine tako proizvodne kot administrativne, raziskovalne itd. pripravile temeljit pregled obstoječe organizacije del s pomanjkljivostmi vred in izboljšavami. Sledilo bo določitev del in nalog, ki se bodo digitalizirale in postale po obsegu in kakovosti racionalnejše, da bodo stranke z njimi bolj zadovoljne. Prišli bodo digitalni strokovnjaki in izbrali primerna orodja za digitalizacijo našega dela tako, da bodo zagotovili želene informacije, njihovo analizo, uporabo umetne inteligence in druge tehnologije za ustreznejšo organiziranost delovne sredine ter za njeno prilagoditev novim tehnologijam. Poučiti se bomo morali o postopkih dostopa do želenega dejanja ali informacije ter o posledicah morebitnega napačnega pristopa na primer pri pridobitvi prometnega dovoljenja ali zdravniškega izvida in drugih. Spremljalo se bo prihranke in učinke in nenehno dopolnjevalo potrebna digitalna orodja.

Znanje o uporabi digitalnih naprav bomo morali pridobiti stari in mladi saj sicer ne bomo mogli zadovoljivo opraviti vsakdanje potrebe kot so nakupi, podaljšanje vozniških dovoljenj, bančnih poslov itd. Veliko več znanja bodo potrebovali ljudje v poklicih kot so zdravniki, analitiki tehnologi, nadzorniki in mnogi drugi. Nikamor ne boš mogel, če ne boš znal ustreči digitalnemu orodju, ki upravlja s tvojim poslom oziroma služi zadovoljitvi tvoje potrebe. Priznam, da me je strah in zavidam Slavku, da mu to ne bo potrebno doživljati.

Se pa pogosto sprašujem, kakšni ljudje bomo med temi roboti, umetnimi inteligencami in v mrežah informacijskih sistemov. Bomo ohranjali svoja čustva, sposobnost se vživeti v situacijo okoli sebe, razumeti skupnost, njene prednosti in slabosti? Bomo še razmišljali o solidarnosti, prostovoljstvu, humanosti ali pa bo svet poganjal čip vgrajen morda v srca novorojencev ali pa ga bo treba kupiti v lekarno kot danes kupujejo diabetiki merilec sladkorja v krvi. Več je vprašanj kot odgovorov še posebno o tem kako bo digitalizacija vplivala na podnebne razmere, če se bodo redke rudnine in zemlje, uporabljene v digitalnih napravah, količinsko povečevale v neposredni dnevni uporabi. Kaj na to poreče znanost, zlasti humanistika? Tole z digitalizacijo bi bilo potrebno dobro pretehtati!

Ste pripravljeni na vedno večjo uporabo računalnikov povsod in vedno?

Naša RTV SLO. 6. Junij 2023

Do dobra smo izmučili ljudi, ki delajo v RTV Sloveniji in so življenje posveti njenemu razvoju. Vsak dan je ta ustanova kar dva vladna mandata iskala svoje poti za boljše delovanje, mi pa smo jo postopoma zapuščali predvsem zaradi informativnega programa in oddaj, ki prikazujejo našo zgodovino enostransko. Zamerili smo ji enostranske poglede v oddajah o boju proti okupatorju v II. svetovni vojni, poveličevanje belogardizma in drugih organizacij povezanih z okupatorjem, zamerili pristranske ugotovitve o prikritih grobiščih kar vse je v ljudeh porajala dvome, travme, iskanje resnice, predvsem pa nenehno oziranje v preteklost brez optimizma in zaupanja v prihodnost. Bilo je še več slabosti v posameznih oddajah, ki so večino v naši domovini motile, žalile in spodbujale k bojkotu oddaj. Strokovnjaki so opozarjali tudi na nestrokovnost pri delu RTV in upadanje kakovosti dela. Poslušala sem intervju z aktualnim generalnim direktorjem 4. junija, možakar je marsikaj pojasnil, kar prej ni bilo izpostavljeno kot na primer težave pri uvajanju hitrih sprememb v velikem sistemu kot RTV je ali pa izpostavljanja samo informativnega programa brez mnenja o drugih oddajah v programski shemi in dosežkih v drugih dejavnostih.

Nikakor ni možno reči, da je večina v Sloveniji ravnala samo prav do RTV in da so mnenja večine verodostojno prihajala v medije. Recimo problematika kmetijstva in prehrane gotovo ni rešljiva z laičnimi kontrolami ali kakršno koli prisilo. Tudi dokončanje Stožic ne bi smelo predstavljati politični problem saj iz dneva v dan poslušamo o neporabljenih investicijskih sredstvih po bankah. Zakaj gospodarstvo ne bi ob visokih inflacijskih dobičkih uravnotežilo plač ali pa zniževalo cene in še veliko bi lahko naštevala, za kar bi večina v Sloveniji morala na RTV povedati svoje mnenje nedvoumno. Zgleda, da so kompetentni predstavniki večine v Sloveniji izjemno previdni, organizirani za operativno, ki bi jo morali opravljati direktorji v javnih institucijah in zavodih, trajno jim zmanjkuje časa, sprememb je malo, niti referendumske volje niso izpeljane.

Stanje duha v Sloveniji je čudno. Na RTV SLO o dobrem in slabem manjšine ali večine presojajo kot da gre za oblast in posledično upravljanje s proračunom Republike Slovenije. Državljane skozi RTV nagovarja pretežno manjšina, ki ji je vedno premalo oblasti. Ta manjšina hoče iz dneva v dan preko svojih članov zaposlenih v RTV za vsako ceno prepričati večino, da živi po njenih merilih ker se samo z vedno več oblasti lahko ugnezdi v državni proračun in prisili predsednico države, da njej dodeli mandat vodenja Vlade. To nepotešeno hrepenenje manjšine po nadoblasti in ekstremna dejanja manjšine, ki naj bi ji utrjevalo poti do nadoblasti, večina ne sprejema, izjemno težko prenaša in nikakor ne najde načina, da bi se razbremenila te abnormalnosti, ki jo žal sprejema tudi kar precej novinarske srenje. Naj za primer navedem samo navajanje čestitke manjšini Fajonovi

Po vsem tem kar sem zaznala kot slabost večine in manjšine v naši majhni in potratni domovini je možno reči, da miru v njej ne more biti saj nikjer v svetu ljudje že dolgo ne sprejemajo več manjšinskega absolutizma in njegove nadoblasti tako kot tudi ne sprejemajo več uvoza demokracije iz ZDA ali Rusije ali RTV SLO mora zato svojo politiko vsebinsko prilagoditi večini in njen Svet je dolžan odpravljati kakršne koli delitve mnenj med manjšino in večino, večina pa naj bo pravična, samozavestna in pogumna.

Ste zvesti oddajam na RTV SLO?

Tiskani mediji in umetna inteligenca. 5. junij 2023

Danes vse dejavnosti intenzivno razmišljajo, kako bo umetna inteligenca UI) vplivala na njihovo življenje in razvoj. Prav za prav je skrb več stanska. Oblikovalci UI se zavedajo svojih trenutnih pomanjkljivosti in si prizadeva programe kakovostno dopolnjevati. Kaj vse je še potrebno dograditi pa jim narekujejo prav mnenja konferenc, sejmov in drugih srečanj, kjer se podajajo vprašanja in zbirajo predlogi. Nedavno so na Dunaju postavljali vprašanja predstavniki tiska.

Mednarodnega institut za tisk ugotavlja, da množico informacij z obstoječo mehanizacijo in organizacijo ne obvladujejo več dobro, obetajo si rešitev UI. Bolj slutijo kot vedo, da jim UI lahko pomaga ali celo bistveno spremeni delovne postopke in jo zato morajo sprejeti in s pridom uporabljati.

Pričakujejo, da bo EU sprejela priporočila vladam glede uporabe UI v tiskanih medijih. Ni še dorečeno kakšno naj bi bila ta priporočila in na njej oprta državna zakonodaja. Nepoznana so tveganja, morebitne škode in zanesljivosti UI. Potrebna so proaktivna raziskovanja njene rabe. Pojavljajo se zametki novih dejavnosti v tisku kot na primer urednik alogaritmov. UI ne bo pisala reportaž o občutjih ljudi, avtentična pričevanja iz kraja dogodkov. Danes so novinarji že močno fizično in psihično utrujeni in zato tudi težko objektivno poročajo na primer iz Ukrajine, Madžarske in drugih zahtevnejših področji. Bilo bi jim prav, če bi na tako zahtevnih področji v večji meri koristili UI.

Preusmeritve tiskanih medijev so nujne in ti že iščejo nove poti. Indija se preusmerja v daljše literarne članke o politiki, kulturi in umetnosti. Švedi pa so zaznali celo probleme, da se povečuje število tistih, ki se izogibajo novicam, kar 38 % jih je že. Raziskovalni novinarji se preusmerjajo v športno poročanje. Je pa marsikaj že doreklo nemško novinarstvo, ki predlaga, da bi mediji morali imeti jasno strategijo, strmeti bi morali k tehnološkemu mojstrstvu, diktirati bi morali dnevni red, delati bi morali za izkušeno občinstvo in z njim razvijati sodelovanje. Perspektivnejši bodo manjši projekti, strategije trajnostnega razvoja in poročanje o dnevnih zanimivostih. Novinarstvo se bo izogibalo vrednostnim sodbam in temeljilo na dejstvih. Poročanje o vojnah zahteva od novinarja opredelitev zato je poročanje o resnici posebno zahtevno. Prav tako je opredelitev problematična ko novinar piše o osebah, ki so koga prizadejali. Vsekakor je spremembe pričakovati in dokler ni konceptov lahko le upamo, da bodo v prihodnje vsebinsko še boljši.

To kar danes nudi UI je koristno in prihraniti je možno veliko časa, ker UI zbere podatke, je pa odvisen odgovor od vprašanja, ki si ga postavil. Snov moraš vsaj nekoliko poznati, da presodiš odgovor UI in da veš kaj od njegovega poročila bos uporabil, kaj pa preveril. Je pa prav, da sprejemamo UI postopoma in se tako pripravljamo na uporabo neke višje oblike informacijske tehnologije. Sicer pa pristopajmo optimistično, saj imamo vnuke, ki nas bodo pravočasno poučili kateri in kakšen klik je potreben za najprimernejšo sodelovanje z UI.

Ste že poskusili uporabo UI?

Zelenice in gredice. 4. junij 2023

Kamor se človek obrne, povsod se srečuje z intenzivno željo po zelenih tehnologijah, zeleni ekonomiji, stop onesnaževanju, z željo po vrnitvi v naravo in k naravi. Naša država svoja zelenila, naravo in vse te velike besede o naravi uporablja kot promocijsko gradivo v turizmu. Skoraj sem prepričana, da za vsemi temi lepimi besedami ni vsebine, da ljudje le čakamo kaj se bo zgodilo in nam na kraj pameti ne pride, da bi to morali storiti sami. Danes bom kot primer za svojo trditev, uporabila lastništvo zelenic in gredic okoli večstanovanjskih stavb kar po navedbah medijev, še dolgo ne bo rešeno.

Ko smo v mojem mestu zaprli vrata industrijsko gradbenemu podjetju Pionir, sem se kot stečajna upraviteljica prvič srečala z množico problemov, ki jih je prinesla privatizacija družbenega premoženja tako rekoč vsakemu državljanu naše sedanje domovine. Že za dokazovanje etažnega lastništva je moral skozi zahtevne postopke, pripadajoča funkcionalna zemljišča pa je poleg postopkov moral še odkupiti, plačati tistemu, ki ga je sodišče imelo evidentiranega kot upravljavca.

Etažni lastniki preprosto niso bili poučeni, večina je bila celo nezainteresirana za vse drugo premoženje razen za stanovanje. Na upravitelje vseh zgradb, ki so bile v stečajni masi smo pripravili ponudbe, da odkupijo funkcionalna zemljišča po zelo ugodni ceni. Popolna nezainteresiranost, na prste ene roke sem lahko preštela odgovore. Naselja so bila marsikje zaraščena, ker se ni kosilo, smetnjaki med visoko travo skoraj do vhoda, drevesa ne vzdrževana, nikjer rož, uničeni tlaki in še bi lahko naštevala. Stanovalcem so bile zelene površine v breme in ne v veselje in počitek, še vedno, po petnajstih letih se je malo spremenilo. Zdi se mi, da stanovalci enostavne ne zmorejo naporov, ki jih zahtevajo postopki na pristojnih uradih.

Neka zasilna sprememba se je v naseljih, ki jim še vedno sledim, zgodila pred par leti tam, kje imajo probleme s parkirišči. Zelenice v naselju se posujejo s peskom, ponekod organizirano, drugje kakšen agresiven posameznik, po pesku narišejo parkirišča in jih razdelijo med pripadajoče etažne lastnike. Vidim tudi, da med nekaterimi bloki opravlja košnjo Komunala, spet drugje, če gre za majhno površini opazim stanovalce s kosilnicami. Vse te oblike za zelenice, drevje, okrasno grmičevje, rože in drugo oskrbo so v večina primerov odvisne od interesa kakšnega posameznika v bloku, nisem pa še opazila nekega organiziranega in trajnostno naravnanega skrbnika. Stanje je enako tudi tam, kjer je občina umestila klopi za počitek, samevajo žal.

Kar pač gledamo vsak dan ne kaže, da bi stanovalci povprečne soseske zelenice potrebovali, želeli ali zanje celo skrbeli. Postajajo parkirišča in smetišča. Eno so videnja družbe kako naj poteka počivanje, sprostitev in duhovna rast, drugo pa so vsakdanje skrbi kako je s starši, otroki, službo, pomoči potrebnimi in še mnogo drugega kar preprečuje doživetja na klopci. Nismo se še dejansko sporazumeli z naravo o sožitju.

Skrbite za zeleno okolje okoli vašega doma?

Svet v Cankarjevem domu. 3. junij 2023

ez poletje bo v Cankarjevem domu in okoli njega veselo zlasti v plesu, jazzu in orkestralni glasbi. Če sem prav povzela bodo poskrbeli samo v juniju za preko 60 nastopov od katerih bo približno polovico pripravila slovenska kulturna in znanstvena sfera, ostalo pa institucije iz vseh koncev sveta. V obilica prireditev dobivajo vedno večji obseg brezplačne vstopnice kar verjetno odpira dostopnost širšemu krogu gledalcev in poslušalcev. Žal pa se po drugi strani najelitnejše prireditve umikajo v abonmajske, postajajo vedno dražje in tudi po obsegu obsežnejše. Ta selektivna politika Cankarjevega doma ni najboljša pogruntavščina, saj smo dom zgradili za vse ljudi, nikakor pa ne za elito.

Abonma Glasba sveta prinaša izjemne glasove pevcev in pevk celega sveta, v prihodni sezoni pa izjemne pevke iz Portugalske, glasbenice iz Mehike, Portorika, Alžirije in ZDA. Cena abonmaja je 100 EUR za I. kategorijo popustom za mlad in upokojene, kar velja tudi za naprej omenjene abonmaje.

Abonma Veličastni sponzorira Petrol. »Združuje gledališke in plesne bisere z različnih delov sveta« kot poudarja direktorica v oseminštiridesetih doživetjih iz šestindvajsetih držav. Prišel bo tudi gledališki velikan 20. Stoletja Robert Wilson. Cena abonmaja 165 EUR za I. kategorijo.

Srebrni abonma bo predstavil soliste na harfi, Godalni kvartet Tartini, slovenske skladatelje v izvedbi Ensembla Modern, ansambel The King*s Singers s Dediščino, klavirskega virtuoza Jefim Bronfman, organista Martina Sturm ter duet klavir Eric Le Sage in violina Daishin Kashimoto. Cena abonmaja je 112 EUR za I. kategorijo.

Zlati abonma predstavlja nacionalno poudarjene poustvaritve eminentnih mednarodnih orkestrov v klasično zasnovanih sporedih. Sodelovali bodo Dunajski simfoniki z dirigentom Jaap van Zwedenom. Madžarski narodni filharmonični orkester z deli Prokofijeva, Liszta, Chopina in Bartoka. Angleški komorni orkester se bo predstavil z violinistom in dirigentom Julianom Rachlinom. Simfonični orkester mesta Birmingham bo s klavirsko solistko predvajal dela Waltona, Beethovna in Elgarja, sledil bo Beethovnov orkester iz Bona, ki bo izvedel tudi sedmo simfonijo Beethovna, abonma pa se bo zaključil z gostovanjem Praške filharmonije PKF, ki praznuje tridesetletnic. Kraljevsko in enkratno, ni kaj dodati. Cena abonmaja je 270 EUR za I. kategorijo.

udovito glasbo lahko v Cankarju poslušamo vsi, posamezno tudi zastonj. Cena za kakovostnejšo glasbo oziroma njeno izvedbo pa se podvoji. Dobiti vstopnico za te elitne abonmaje je prava umetnost, vsi, ki abonma imajo se ga zvesto udeležujejo desetletja, še bolje, dokler zmorejo pot v Cankarja. Cankarjev dom bi moral razmisliti, če je ta zaprti abonmajski krog za najdragocenejše glasbene dogodke res potreben in nujen ali pa bi bilo dobro imeli več predstav istega abonmaja. V premislek pa je vzeti tudi potrebe in interese mladih, ki bi te elitne abonmaje morali obiskovati, se seznanjati z vrhunskimi glasbenimi dosežki človeštva, pa jim najbrž to onemogoča tako abonmajski značaj predstav kot tudi cena posamezne vstopnice. Tudi sponzorstvo bi morda potrebovalo novo formo.

Imate katerega od omenjenih abonmajev?

Od besede do besede od verza do verza. 2. junij 2023

Da je k nam prišlo kar dvesto članov Nemške akademije za jezik in slovstvo na svojo spomladansko konferenco je strokovni slavistični dogodek, ki ga ne more prezreti nobeden državljan Slovenije. Najprej zato, ker se bomo seznanili, kako je potrebno za jezik skrbeti, ga dopolnjevati in razvijati. Imamo priliko sodelovati na posameznih predavanjih in prireditvah brezplačno in ne nazadnje predstavila se bo dvojezična antologija slovenske lirike. Pomembno strokovno srečanje se je začelo v Cankarjevem domu v četrtek s pogovorom Gregorja Modra in nemškim filozofom in pisateljem Safranskim.

Srečanje Nemške akademije za jezik in slovstvo s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti je bilo v petek v veliki čitalnici NUK. Udeleženci so naglasili, da sta jezik in identiteta neločljivo povezana od skupine do države in naroda in da razkroj ustaljenih identitet literaturo in jezik postavlja pred nove izzive. Danes so se seznanili z dvojezično antologijo slovenske lirike 20. In 21 stoletja Moj sosed ns oblaku, ki vsebuje kar 80 slovenskih lirikov in je nastala na željo Nemške akademije jezika in slovstva. Zvečer bodo udeleženci konference imeli Pesniško zabavo v klubu slovenskih pisateljev in pesnikov zadnjega dne v nedeljo bodo podelili v Švicariji letne nagrade in zaključili konferenco z izbirnimi temami.

Konferenca, ki poteka v slovenščini in nemščini nam narekuje nalogo, da se bolj jasno in konkretno pogovorimo o slovenščini, njenih težavah na področju novih tehnologij, njeni uporabi v gospodarstvu in v izobraževanju kot tudi o njeni dejanski enakopravnosti v odnosu do drugih jezikov v EU in v svetu. Slovenija ima Institut za slovenski jezik Frana Ramovša, ki je osrednja ustanova, ki se ukvarja s sistematičnim spremljanjem in raziskovanjem slovenskega jezika v vseh pojavnih različicah in obdobjih. Na inštitutu nastajajo številne raziskave, hkrati pa se na njem izdelujejo temeljna slovaropisna dela slovenskega jezika.

Opozorila glede uporabe slovenščine se nenehno pojavljajo v vseh medijih naše domovine vendar ni opaziti, da bi pristojni strokovni organi sprejemali pobude ali zanje pripravljali morebitne zakonske podlage kot da slovenščina ni pogoj za našo identiteto. Nemški kolegi jim kažejo ogledalo in prav bi bilo, da v večji meri kot do sedaj poskrbijo, da narod svoje identitete ne bo izgubil.

Kar razneži pa se človek ob takem dejanju kot je izdaja dvojezične antologije slovenske lirike 20. in 21. stoletja. Predstavilo se bo kar osemdeset lirikov pod naslovom Moj sosed na oblaku. Srčno upam, da bo to tudi prisrčna in komercialno uspešna knjiga na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer bo letos dominirala naša slovenska knjiga.

Bodimo ponosni, da imamo svoj jezik in upira se mi poveličevanje oziroma uporaba angleščine če to res ni nujno potrebno. V EU ni naroda, ki bi svojo identiteto dokazoval z angleščino in prav bi bilo, da se EU odloči za jezik Evrope. Večno ne more biti brez identitete niti Evropa. Zadnji skupni jezik, ki ga v Evropi marsikje še vedno uporabljamo je latinščina, modernizirajmo jo, pa iz nas ne bo delala anglosaksoncev.

Se veselite, če govornik govori lepo slovenščini?

Vilmin večer. 1. junij 2023

Primadona Vilma Bukovec je bila Trebanjka, ki je v ljubljanski Operi interpretirala najzahtevnejše glasbene vloge opernih junakinj. Njena znamenita vloga Mimi v la Bohem je znana po vsem svetu, odpela jo je neštetokrat in bila vedno najboljša. Slavna pevka je častna občanka občine Trebnje in njen ponos, idol marsikaterega dekleta in fanta v tem delu Slovenije, ki spodbudi v mladi duši zahteven a izjemno lep cilj - glasba, petje, negovanje glasbene tradicije in sporočanje množicam to izjemno lepoto človekovega ustvarjanja. Samo stvar časa je bilo, kdaj bo trebanjska ikona dobila glasbeno umetniško obeležje.

Letos organizirajo Trebanjci Vilmin večer, enkraten glasbeni dogodek posvečen primadoni Vilmi Bukovec. Pobudo, za to praznično prireditev je podala klekljarska skupina Žnurca, izvedla pa ga bosta društvo Praetorium Lotobicorum in Glasbena šola Trebnje.

V Trebnjem že desetletja ohranjajo in razvijajo klekljanje iz preje ali tankega konca. To je zelo natančna in umetniška tehnika, pri kateri se uporabljajo kleklje in blazina, da se ustvarijo čudoviti vzorci in čipke. V Trebnjem ima klekljanje dolgo zgodovino in se je prakticiralo že v 16. stoletju, posebno pa se je razvila v 19. stoletju in postala vir dohodkov žensk po vaseh. V letu 1972 je bil ustanovljen Center klekljanja, ki vključuje muzej klekljanja z razstavo čipk, tam potekajo delavnice in tečaji. Center organizira razstave, prireditve festivale in je postal tudi turistična atrakcija. Razvijajo umetniško smer z unikatnimi čipkami in inovativnimi vzorci. Njihovo delo predstavlja pomemben del identitete kraja.

Pobudo Žnurce je sprejela Glasbena šola Trebnje, ki ustvarja čudeže s svojimi učenci, varovanci in pedagogi. Za Vilmin večer bodo pripravili glasbeno- gledališki dogodek v režiji Marka Plantana, vodila pa ga bo dramska igralka Ana Pavlin. Prepevali bosta trebanjski sopranistki Jerica Steklasa in Iris Bečaj, s tenorjem se bo pridružil Rok Ferenčak, za klavirjem bo Tadej Horvat, orkestralni del pa bo izvedel Komorni ansambel učiteljev glasbene šole Trebnje. Poznate kraj v naši domovini, ki bi zmogel z lastnimi umetniki, preverjenimi v tujini na najzahtevnejših odrih, izvesti kaj lepšega kot je izvajala njihova rojakinja Vilma Bukovec. Nastopajoči so zvesti opernemu ustvarjanju, zato ni dvoma, da bo prireditev izjemna. Po moji oceni bodo tudi dali vse od sebe, da se bodo javnosti pokazali kot vredni nasledniki primadone, ki ji posvečajo spominski večer.

Eno najstarejših Dolenjskih in Slovenskim mest doživlja svojo kulturno renesanso. V svetu so že poznani po likovnih samorastnikih in njihovi galeriji, zdaj spoznavajo trebanjske sopranistke na Dunaju in v Los Angelesu, pa instrumentaliste po glasbenih festivalih, prejemnikih prestižnih nagrad kot tudi kakovost osnovne glasbene izobrazbe v Glasbeni šoli Trebnje.

In kje naj vsa ta nastajajoča glasbena elita v rodnem kraju prepeva, saj Trebnje še vedno nima kulturnega doma, niti več namenskega doma. Spoštovani Trebanjci, slej ko prej ga boste morali zgraditi ker bo sicer vaša mladina iz Trebnjega odhajala.

Se boste udeležili Vilminega večera?

Domoznanski literarni večer. 31. maj 2023

Sem dolgoletna spremljevalka ustvarjanja Jožeta Zupana ter rojakinja Šentruperta iz druge strani Kraljevca ter zato dovolj kompetentna, da vas spomnim kako pomembno je življenje in delo današnjega slavljenca za Dolenjsko in za našo domovino. Zavedam se, da je Jože sistematično razvijal svojo osnovno usposobljenost slavista, pedagoga in vzgojitelja, poudariti pa želim v njegovi strokovni karieri doseženo spoznanje, da šola mora ustvarjati intelektualce širokega obzorja in pogumnega duha kar pa je možno le, če šolarji berejo dobre knjige, spoznavajo umetnost in bogatijo znanje z družbeno odgovornimi dejanji. S temi plemenitimi nameni je Jože spreminjal šolski prostor v likovni tempelj, si prizadeva že pol stoletja za razmah bralne značke med šolarji v domovini in v tujini in res ustvarjalno sodeluje pri vse slovenskem, celo svetovnem projektu Rastoča knjiga.

Dragi krajani, učinki tega napornega dela se kažejo v ravnanju mladih, njihovih vrednotah in njihovi pripravljenosti na izzive prihodnosti. Vsak dan lahko sledimo strahotno žalostnim poročilom o trpljenju mladih v Ukrajini sredi moderne Evrope, kako strah zbujajoče je umiranje učencev in učiteljev v okoljih, kjer se vzgoji mladine napačno pristopa, kakšne so posledice brezžičnih komunikacij in še mnogo drugega kar na ekranu ogroža staro in mlado. Če bi naša domovina imela več mož kot je Jože, se ne bi prepirali okoli nekih čudnih praznikov in muzejev, več bi sodelovali z mladimi in verjetno ohranili temeljne človekove vrednote.

Današnji slavljenec je oblikoval Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline tako, da je najprej izbral podatke o tu rojenih Slovencih in Slovenkah nato pa sledil njihovim dosežkom. Dobili smo prvi v domovini konkretne informacije o učinkih rojenih ob obeh omenjenih rekah tako v gospodarstvu, znanosti in kulturi kot tudi v skupnih dejavnostih, brez katerih družba ne more delovati. Dragi Jože, hvala ti, da si naše učinke prepoznal in pravilno razumel. Vpisani v omenjeno Rastočo knjigo-identiteto obsežnega dela Dolenjske, smo s srcem in najboljšimi željami ustvarjali blagostanje ljudi in delali zato, da dosežemo bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo.

Šentrupert je za nas Dolenjce eno od zgodovinskih duhovnih in materialnih žarišče naše domovine pa tudi ponos v spominu tako na Hemo in njeno prelepo baziliko kot na pomembne gospodarstvenike ter kulturnike, o katerih piše Jože v svojih knjigah. Za našo domovino, še posebno za Dolenjsko pa je pomembno, da se kraji z dolgoletno tradicijo razvijajo še naprej, da Ljudje »ob cestah ostajajo in ne po stezah odhajajo« kot je poudarjal eden od novomeških županov. Vaš napredek sem žal spremljala v času, ki vam ni bil najbolje naklonjen, zato sem se razveselila muzejskih kozolcev pri vas, posebno pa tržnice pod njimi, ki dokazuje tudi to, da imate dobre kmetovalke in poslovne ženske, ki jim je morda vzornica moja prijateljica iz otroštva, pokojna Justa Ratajc, poročena Frelih.

Spoštovani slavljenec, hvala za opravljeno delo z velikim upanjem, da se bomo še srečevali ob tvojih najpomembnejših prihodnjih uspehih. Hvala avditoriju za pozornost!

Spoštujemo dovolj ustvarjalce duhovnih dobrin?

Klopce Rezke Povše. 30. maj 2023

Na mestnih klopcah poseda vsak od nas iz različnih razlogov in v Društvu Novo mesto smo se pred desetletjem razveselili ideje mestnega arhitekta, ki je za nove, dodatne klopce našel številne lokacije v najprijetnejših kotičkih mesta. Poleg že legendarnih klopi na Marofu imamo zdaj možnosti posedati na klopcah v drevoredu Gradu Grm, na Glavnem trgu in ob mestnih zelenicah, lahko se umaknemo v miren Šmihel ali vedno glasnejši Brod, posebno privlačne so klopce ob Krki, Težki vodi, na razglednih mestnih točkah in tako naprej, vseh žal niti ne poznam.

Do nedavnega sem bila prepričana, da so dopadljive klopce namenjene predvsem počitku, prijateljskem klepetu in zaljubljencem. Ko pa prebiram pesniško zbirko poetinje Rezke Povše »Klopce mojega mesta» se samo čudim svojim čustvenim pomanjkljivostim. Nam vsem dobro poznana pesnica, ki je izdala že več zbirk svoje poezije, pa je v po mestu razsutih klopcah, prepoznala pravo razkošje človeških doživetij, prostor za srečanje človeka z favno in floro, nebesnimi danostmi in lastnimi pomisleki ob opazovanju dogodkov, predvsem pa mir in tišino, ki ozdravljata dušo. Poetinja je sama zapisala: »Velikokrat opazujem ljudi, ki počivajo na klopcah, začutim njihove misli, čustva, jih občutene vtisnem v sebe in kasneje nastane morda nekaj podobnega pesmi«. Kiti jo lepota skromnosti in izkazuje njena velika želja po odličnosti njene poezije kot tudi osebnega ravnanja ter odnosa do okolja v katerem ustvarja.

Klopca je počivališče pod pahljačo kostanja, preproga obljub, zid objokovanja, zatočišče, sočutnica, usmiljenka, prisluškovalka otrok, ptic, oblakov in ječanju odžaganih vej ugotavlja Rezka v svoji prvi pesmici Klopca. V nadaljevanju namenja pesem vsaki uvodni trditvi. Počitek z angelskim krilatcem, s spomini, s sanjami, s samoto, temo in minevanjem. Pa vendar Dolgo vroče poletje spodbuja upanje, Kalejdoskop obuja spomine na sanje otroka v poetinji in Večeri se na njene nedosežene želje. Zasnežena klopca »piše črke nekega želenega imena«, ki ga »ponavlja kostanj in mrmra mesto«, ko poetka Zajtrkuje na klopci in ko Brezveterje zagotavlja le tišino. Že Plamenišče mladosti in Meditacija spet oživita upanje in Poletje zadovoljstvo, zato v Razkošju v travi »pesmi v njej zacveto«, da Jutro na Morofu »seje srečo na točilno mizo lepote« in da v Prisluškujem »zdrsi s korakom, lažjim od metuljeve pahljače, na poljane svetlobe in se razlijem v pesem«. Žejne dlani, Mladost na obisku, Ljubezen v nogavici so izraz hrepenenja ženske po ljubezni po kateri v Klopci otožnosti »Klopca zaihti. Pogreša naju. Obrišem ji solze«. Avtorica niza nekoliko epske pripovedi o rojstvu in umiranju ljubezni vse do pesmi Klopca spominov ko se staro drevo zruši na dotrajano klopco in se zjoka nad grafitom: »Draga, zakaj te ni? Za teboj moj vzdih ječi. Svinčeni molk me noč in dan teži.« Zdijo se mi pripovedne tudi pesmi Ljubezen na stare dni, Zapuščena klopca, Ljubezenvzetje, Klopca za obrekovanje, Razmajana klopca, Blagoslovljena klopca, Klopca na vrtu mrtvih in Rekviem. Zadnja pesem je Slovo dotrajane klopce, ki se poslovi z verzi: »izmučena odhajam na zadnje potovanje, v ognjeno izničenje. Ob nedoraslem kostanju že čaka nova klopca«.

Klopce življenja, človekovih čustev in mestnega vzdušja, Rezka Povše vam je zagotovila res prisrčen spomenik in identiteto s svojo zbirko poezije Klopce mojega mesta.

Preberite to prisrčno poezijo!

Dolenjski knjižni sejem, 29. Maj 2023

Skoraj neverjetno je, da imamo letos že 44. Knjižni sejem na Dolenjskem, neverjetno zato, ker imam živo pred očmi, kako smo pripravljali prvega v novi upravni stavbi Krke tovarne zdravil v Ločni. No to je samo moja nostalgija, za Krko d.d. pa je danes knjižni sejem reden program bogate kulturne dejavnosti delniške družbe, ki je že pred skoraj pol stoletja ugotovila, da sta organizacijska kultura podjetja in kulturno ustvarjanje umetnikov tesno povezana, da živita v simbiozi in da pomagata zaposlenim razvijati intelektualnost ter ustvarjalnost.

Vhodna avla upravne zgradbe Krka je po številnih obnovah danes res reprezentativni prostor za knjigo. Enota Mladinske knjige v Novem mestu je v tej avli namestila vse knjige, ki so v slovenščini napisane ali prevedene od lanskega do letošnjega 25. maja. Razporedila jih je po starosti bralcev, po vsebini in po praktičnosti. Priročniki so pokrili večjo steno razstavišča, največ je razstavljenih knjig za otroke s čudovitimi poslikavami,ki vabljivo delujejo. Turistična in promocijska literatura je polna klasičnih potovanj v antiko, eksotiko Daljnega vzhoda in seveda v Južno Ameriko. Manj kot običajno je romanov, med njimi pa več del slovenskih romanopiscev. Iz sveta je k nam zašlo manj novega, sploh v družboslovju in filozofiji, bogat pa je nabor knjig o arhitekturi in našemu Plečniku. Sejem je impozantna prireditev v lepem prostoru z veliko teraso nad reko Krko. Z malo fantazije v osvetlitvi lahko konkurira kateremu koli razstavišču.

Množica obiskovalcev je v dvorani poleg razstavišča prisluhnila najprej romantičnemu napevu pevke in pevca moderne dobe, Irena Tiran v čudoviti večerni obleki in pevec v kavbojkah. Dopadljivo in sprejeto z dolgim aplavzom.

Sledili smo enournemu razpravljanju umetnikov Nejcu Gazvodi, Maji Kastelic in Davidu Zupančič o dvojini področji. Gazvoda je napisal nekaj sijajnih literarnih del nato pa kot režiser zaznamoval slovensko filmsko produkcijo v slogu , ki združuje subtilnost in vizualno moč. Njegovi filmi so poetični in imajo izrazito umetniško vrednost. Maja Kastelic je slikarka z izjemnim talentom in izrazitim umetniškim slogom, posveča pa se tudi raziskovanju človeške psihologije in duhovnosti ter poučevanju naslednje generacije. David Zupančič je zdravnik in uveljavljen igralec v gledališki in filmski produkciji. Napisal je knjigo zgodb v času covida Življenje v sivi coni. Bili so si enotnega mnenja, da se njihove dejavnosti medsebojno dopolnjujejo, bogatijo njihova življenja in spodbujajo ustvarjalnost.

Dolenjski knjižni sejem predstavlja preko 1.600 knjižnih del in bo zaključen prvega junija s srečanjem najmlajših literatov osnovnih šol pod vodstvom Davorke Štefanec. V sredo bo pogovor o ilustracijah Hinka Smrekarja, v četrtek pa se bodo predstavile knjižne POPslastice.

Dolenjski knjižni sejem oblikujejo in vsebinsko opredelijo organizatorji Krka d.d., Mladinska knjiga in Knjižnica Mirana Jarca. Hvala utečena ekipa za vaš vsakoletni plemeniti prispevek k duhovnemu in kulturnemu življenju Dolenjske.

Boste obiskali Dolenjski knjižni sejem?

Kaj početi z državo? 28. maj 2023

Pitje jutranje kavice v moji jedilnici je po malem preraslo v ocenjevanje dnevnih razmer in v laično presojo političnih ukrepov obeh oblasti v naši državi, to je dejanske oblasti vodje ene od parlamentarnih strank v manjšini in druge legalno izvoljene oblasti, ki upravlja s proračunom. Obseg debate je odvisen od števila pivcev kavice, v vsakem primeru pa rojeva vrsto predlogov, kako živeti in delovati v državi, ki nakazuje, da je v lastnih odločitvah izjemno skromna in iz tega razloga tudi v veliki meri odloča le o resolucijah, priporočilih EU, zahtevah podpihovalcev iz tujine in sličnih zadevah. Kadar obravnavamo medijske odzive na tako vladanje, se pogosto predlaga, da tistega, ki oddajo pripravi vprašamo zakaj je z gostom obravnaval samo eno stran naše zgodovine in ne istočasno obeh, kakšen interes ščiti in zakaj. Takoj pa se ugotovi, da odločujoči ne berejo predlogov ljudstva, še manj upoštevajo in da je zato bolje biti kar tiho. Oportunizem!

Berem komentarje novinarja Raka, pa dobronamerne predloge drugih in poročanja o praktičnih rešitvah v tujini. Nehote pomislim zakaj v drugih državah nimajo dve vladi, zakaj je nemško ustavno sodišče prišlo do resnice, ki jo pri nas ne more prepoznati in rešiti nihče, zakaj kljub zaostrenim razmeram Francozi uspešno ohranjajo tisto kar je dobro za državo kot celoto, kako skrbno varujejo identiteto Kitajci in jo širijo po svetu, kako ostro so reagirali Brazilci na svojo neustrezno oblast. Naštevali bi še lahko pa raje povejmo, da omenjeni in drugi narodi razvijajo državo za ohranjanje in razvoj blagostanja, imajo opredeljene načelne strategije in skrbno načrtovane konkretne cilje, državni organi pa tudi konkretizirane naloge. Državljane združujejo s skupnimi, večini želenimi cilji, vseeno ali se združevanje imenuje kapitalizem ali kakšen drugačen -izem. V moji jedilnici smo si enotni, da v naši državici ne vemo kaj nam bo prinesel jutri, kaj šele naslednje desetletje in je torej Rakova ugotovitev pravilna, da ne vemo kaj bi z državo počeli. Posledice, ki jih čutimo v svoji denarnici pa so grozne in prav bi bilo, da nam kdo pojasni, zakaj plačujemo dve oblasti, katera oblast sprejema naše obveznosti do ameriških šepetalcev in zakaj Sloveniji to koristi, je srbski predsednik res naš tako dober prijatelj, da ga spustimo med transakcijske račune državljanov na bankah in kaj išče naša oblast med istimi računi v Srbiji? Predsednica Državnega zbora, zakaj nimate vsebinsko rešenega nadzora nad obema oblastema, standardizirano opredeljene politične odgovornosti, zakonodaje, ki bi preprečevala dve oblasti in zato trošila proračunska sredstva preteklih in sedanjih mandatov. Za nas državljane so to res pomembna dejanja. Ali ni noro, da narod na referendumu eksplicitno odloči kakšen RTVSLO hoče imeti, Državni zbor pa tega ne uresniči s pravno sprejemljivo zakonsko podlago, odgovornost pa prenašate na izvršilno oblast. Kako naj ta dela, če mora upoštevati tisto dejansko oblast ene osebe, kako, če ne ukrepajo niti poslanci, ne Državni svet in ne tretja veja oblasti, da o drugih strankah sploh ne govorim? da Državnemu zboru ni potrebno ukrepati se skriva za tistimi dvanajstimi poročili, ki so jih porodili parlamentarni preiskovalni odbori. Oportunizem!

Radi bi živeli v dobri državi v kateri se sporazumevamo tudi o najzahtevnejših zadevah, ki se nanašajo na naš razvoj blagostanje in srečo. Da bi tako državo ustvarili poslušajte ljudi, ki vas volimo, zagotovite si nesebično pomoč strok zlasti tehnoloških in okoljevarstvenih, spoštujte in vključujte v izobraževanje in vzgojo tiste programe, ki bodo mladim spodbujali afiniteto do prihodnosti in enkrat že pometite z okostenelimi ideološkimi fosili preteklosti. Za narodov blagor naprej!

elite tudi vi živeti v miru in sožitju?

Zadnja sobota v maju. 27. maj 2023

e 67 let je zadnja sobota v maju namenjena srečanju s sošolci in sošolkami Osme*56 Stiške gimnazije. Nekdo je na nekem veselem dogodku po maturi bleknil, da se bomo sestajali vsako leto dokler bodo prišli vsaj trije. Iz tega, mimogrede izrečenega predloga se je razvil mit našega razdela, da se v zadnji soboti maja dobimo. V svoj mali Clio povabim Jožka in Drago in mahnemo jo k Obrščaku na Muljavo, kjer se zbiramo zadnjih deset let. Janez je pripeljal Rezi, Milan Roberta, France pa jo je sam primahal iz Lipnika. Zbralo se nas je osem in v Jurčičevi sobi smo se počutili kot doma.

Težko je reči, da se na naših srečanjih da kaj pametnega pogovoriti. Tako kot vsako leto smo tudi letos prešteli umrle, tako bolne, da ne morejo priti na srečanje in vdove, ki praviloma ne vozijo avtomobilov. Slavka se iz Avstralije ne javlja več, Rezi v Argentini je tudi utihnila, Vida, Lenka in Geli bi najbrž rade prišle problem pa je prevoz. Nada ne kaže več zanimanja za srečanje, rada pa po telefonu z nami poklepeta. Zakaj ni Rebolja in Goloba ne vemo, Podržaj, pa nas je počastil samo enkrat. Zagotovo nas je še na tem svetu 15, če pa so še oni dve iz tujine nas je sedemnajst, enajst pa jih je žal že v večnosti. Nisem bila na zadnjem počivališču Nade Kadunc in še vedno ne vem kje počiva Jože Čandek, njegova Breda in Mojca. Na preteklih obletnicah je bilo razglašeno, da se iz našega srečanja napotimo k Lovru na Krko. Kupila sem nagrobni kamenček z zapisom »Med nami si«, Janez pa je obljubil, da ga bo položil Lovru. Sem pa bila pri Evi, pa pri tistih, ki so v Trebnjem.

Kako bo v prihodnje? Obrščak želi, da prihodnjič prihajamo na kakšen drug dan, ker ima soboto vodeno polno. Kako rešiti prevoze, da pridejo vsi, ki si to želijo? Razmislili bomo in se posvetovali pred prihodnjim srečanjem, če to sploh še bo saj bo najmlajša med nami septembra stara 85 let. Velika verjetnost je, da vozniških dovoljenj ne bomo več podaljševali. Nekdo je dal v razmislek idejo, da se Ljubljančani dobijo v Ljubljani, ostali pa na Dolenjskem. Ideja je bila preslišana.

Kot upokojenci živimo prilično urejeno. Rezi je že pra pra babica, drugi smo šele z vnuki in vnukinjami. Janez ima zaflajštran nos, vsi smo postali počasni, nekoliko zgrbljeni. Eni se še spomnimo, kako je bilo na prvih obletnicah, v splošno zadovoljstvo pa je vse to popisano v Jurčičevih potomcih. Bralnih navad večina ni opustila pa tudi kakšnega pretiranega branja ni bi rekel Strojan in še kdo. Politika ni bila predmet pogovora, eden je sicer zaznal, da Ukrajina ne vznemirja vseh.

ez tri leta, smo ugotovili, bo 70 let naših srečanj. Bomo še prišli? Mati narava ve, kaj bo z nami, zato je vsaka priprava obletnice nemogoča. Če pa se zgodi, da nas bo še vedno petnajst, bo treba improvizirati obeleženje.

Okoli štirih popoldne smo srečanje končali po stari navadi s pesmijo Ne grem domov, kot vedno je tudi tokrat slovo nekoliko nostalgično, še bi kakšno rekli. Tudi na letošnjem srečanju se ni zgodilo nič posebnega, iz vsakdanjih skrbi pa smo za nekaj ur le ušli. Še nas čakajo skupna srečanja, dokler ne bodo prišli le trije.

Kako pa vi praznujete obletnico mature?

Bajke in Tomaž. 26 maja 2023

V svojih najboljših letih je novomeški podjetniški velikan Pionir razvil projekt Keramike in ponudil na trgu keramične izdelke po naročilu največkrat je bil to kamin. Povezoval se je tudi z umetniki, ki so za kamine ponudili unikatne ploščice. Pionir je sprejemal naročila, vabil umetnike, oblikoval skupaj z bodočim lastnikom smernice za dogovorjeni keramični izdelek in standardiziral določene elemente oziroma avtorsko zaščitil umetnikov prispevek.

Na enem izmed najlepših križišč Novega mesta, sem ob nastopu direktorske funkcije sprejela tudi obvezo, da zagotovim izgradnjo nove stavbe SDK Novo mesto. Lotili smo se gradnje na Kandijski ulici. Pionir je bil dobro opremljen z mehanizacijo in stavba je bila po dobrem letu in pol primerno urejena za preselitev. Projektant je imel nekoč v SDK zaposlenega svojega očeta in najbrž je tudi to pripomoglo, da je bil njegov predlog načrta moderen, uporaben, v marsičem enkraten in javnost je novo stavbo celo imenovala »Novomeški Smelt« Imela je sredi stavbe veliko in v dva nadstropja segajočo avlo, ki pa je delovala nekoliko togo, kot da nima duše. Organizirali smo ogled in predstavitev stavbe takrat pomembnih funkcionarjev republike, regije, občine in gospodarstva pa sem ob tej priliki skupaj z direktorjem Pionirja nekako dala vedeti, da bomo poskusili avlo počlovečiti tako, da bi na steni proti vhodu oblikovali umetniško stvaritev v keramiki. Množica gostov je bila navdušena, da bo umetnina v javnem prostoru, začeli so s predlogi, kaj naj bi to bilo, da bi bilo pomembno tudi za Novo mesto in končno smo bili soglasni, da zato vprašamo Tomaža Kržišnika, umetnika, ki je v Pionirju sodeloval pri najpomembnejših odločitvah o proizvodnji keramike.

Še vedno ga vidim, kako so se mu iskrile oči, ko je gledal prazno steno in ne vem, če me je sploh slišal kaj mu razlagam. Lahko bomo naredili nekaj res lepega v ponos lastnika in mesta. Potem je postavil gradbeni oder, prinašal in odnašal različne materiale, v halji se je plazil po odru, primerjal,.. nekega dne je samo sporočil, da bo danes pa končal. Opazovala sem ga kaj počne, spodaj vse črto, potem nekoliko zarji podobnega in končno žive naravne barve modernih likov v formi razcveta. Že veliko nas je opazovalo umetnika pri delu, nikomur ni padlo na pamet, kaj nam dela, podiral so že oder in Kržišnik nam predstavi svoje videnje Bajke in povesti o Gorjancih: najprej je pod Gorjanci vladala tema, ni bilo znanja, ni bilo ljudi in ne dobrote. Stoletja pozneje so nastajali otoki stvarjenja, ki so zasnovali napredne in zahtevne dejavnosti kot je poslovanje z denarjem v tej stavbi. Spoznanja v vojnah, delovna vnema in domoljubje so kot jutranja zarja bodrili ljudi, da so razvijali svojo ustvarjalno moč in se materialno ter duhovno razvijali v cvetje, ki je vedno bogatejše in bo nenehno Podgurje krasilo s pridelkom iz njegovih semen.

Študent fotografije v Londonu Bojan Radovič je umetnikovo delo predstavil javnosti z 14 umetniškimi fotografijami. Po mnogih letih je Kržišnik imel res dobro razstavo v Dolenjskem muzeju. Objela sva se na otvoritvi in Bajke so na blestele. Odšel je pretekli teden naš dragi sanjavi Tomaž Kržišnik v večnost. Hvala ti za lepe sanje, ki postajajo stvarnost.

Imela sem opečnico z njegovo poslikavo in podarila sem jo arhitektu Primožu Pislaku, ki je oblikoval moje knjige.

Kakšen pa je vaš odnos do umetnikov?

e se zatakne doma. 25. maj 2023

Verjetno nisem daleč od resnice, če trdim, da je ravnanje z denarjem med zadnjimi stvarmi, ki jo starši prenesemo na svoje otroke. Na to se celo zelo rado pozabi in tako nastajajo družine, ki o svojem gospodarjenju zelo malo ali nič ne vedo, kupujejo s karticami in če te nimajo kritja so rešitev samo starši. Da bi pomislili na zmanjševanje stroškov, večjo uporabnost premoženja in podobne možnosti povečanja prihodkov žal ne poznajo. Ni družine v kateri se ne bi kopičili tudi problemi kljub ljubezni, ki prevladuje. Starši pa smo samo del življenja svojih otrok, ki vzdihujejo po popularnosti, upoštevanju njihovih mišljenj, prijetni družbi, vedenju, tako je življenje. Človek načrtuje in si obljublja vse mogoče kar pa z enim samim ljubeznivim pogledom lahko na glavo postavi oseba, ki ji zaupaš.

Poznavanje najosnovnejših finančnih poslov je danes nujno, ker zagotavlja materialno varnost tako staršev kot otrok. Za starejše je pomembno, da znajo poskrbeli za svojo materialno varnost in da s tem ne obremenjujejo svoje potomce. Pokojnina je torej nujna, imeti pa moramo tudi rezervo vsaj desettisočakov, če nastopijo izredne razmere. Če smo si ta minimum zagotovili in ga naši prejemki morda prekoračujejo, lahko pomagamo tudi svojim otrokom, nikakor pa ne vnukom in vnukinjam. Za finančno pomoč, ki jo kateremu od otrok namenimo, morajo vedeti vsi naši otroci saj se sicer med njimi ustvarja nezaupanje in dvom, sledijo prepiri in očitki. Če je pri hiši več otrok je pomembno imeti zabeleženo koliko je kdo od otrok prejel podpore staršev, kdaj in zakaj, da ne pride do sporov pri delitve družinskega premoženja in določitvi dote posameznemu upravičencu. Zlato pravilo pri določitvi deleža posameznega otroka je, da dedujejo vsi otroci približno enak delež, ta pa je lahko odvisen tudi od prispevka posameznega dediča k finančnemu uspeh družine. Samo tako je možno preprečiti spore po odhodu staršev.

Pravice in dolžnosti staršev segajo samo do svoji otrok. Dolžni smo jih pripeljati do poklica z diplomo pooblaščene javne šole in dolžni smo jih poučiti o finančnem poslovanju družine tako, da ne trošijo več kot imajo prihodkov. Ob tem pa se moramo zavedati pomena tveganj, ki družine na življenjski poti spremljajo, predvsem zdravja, nesreč in starosti. Vsaka družina se mora zavedati, da je finančna varnost pogoj za normalno življenje, da si jo vsak sam ne more zagotoviti in da je zato sodelovanje v skupnem dobru potrebno. Poglejte okoli sebe, koliko mladih ljudi je brez pokojninskega zavarovanja ali pa na njegovem minimumu, kako bo z njimi v starosti, ki se bistveno podaljšuje. Ni videti drugega kot da bodo družinsko premoženje uporabljali bolj racionalno in ga tudi tržili za kar pa morajo imeti dovolj finančnega znanja. Odpirajo se številne nove dejavnosti povezane z zeleno industrijo, kulturo in zabavo, toda vse to najprej zahteva investicijske vložke v znanje, nenehno izobraževanje in sprejemanje novih tveganj. Vlagatelji ščitijo svoje dobičke in iščejo na trgu dela poceni delovno silo, bremena za usposobljenost otrok pa se povečuje v družinah. S tem je nujno računati v finančnem poslovanju družin, ki bodo v prihodnje morale postajati tudi delodajalke, da bodo zmogle doseči pravično in tržno priznano ceno za svoje vloženo delo. Vse te novosti se bodo odrazile še v duhovnem življenju družin, da bodo bolj cenile znanje in spoštovale delo ter živele racionalnejše kot nam kaže sliko današnja televizija.

Kako pa se vaša družina pripravlja na vstop v zeleno industrijo?

Srečanje študentske druščine. 24. maj 2023.

Na Livadi pred območjem Ljubljanskega barja, smo se včeraj zopet srečali nekateri študentje 12. generacije Ekonomske fakultete v Ljubljani. Zdaj smo seveda močno v letih in srečanje od nas zahteva kar velike napore. Živimo na različnih koncih naše domovine, posamezniki so si zgradili domove tudi izven mest, sicer pa je večja skupila le v Ljubljani. Ne vozimo se več z avtomobili, naši prevozniki morajo biti razumevajoči potomci, ki pa so v času našega snidenja na delovnih mestih ob vikendih pa komaj čakajo da se naspijo, kaj pogovorijo in dogovorijo. Ne glede na te in še mnoge druge težave smo prišli na srečanje iz Mežice, Kranja, Novega mesta, Maribora, Kamnika in Ljubljane. Jana nam je rezervirala prijeten kotiček v gostilni, klepetali smo in bili v duši spet študenti.

Vida je prinesla albun srečanj, ki smo jih mnoga leta organizirali tudi za zelo velike skupine. Prvo druženje je bilo že na Absolventskem večeru 10. junija 1960. V Študentskem naselju, potem nas je za nekaj dni peljal na Koroško prof. dr. Dular, po diplomi smo srečanja imeli po ljubljanskih gostilnah, pa tudi na Skaručni, Trški gori in Mežici. V novem tisočletju so srečanja postala bolj organizirana, potovali smo po Sloveniji, spoznavali posebnosti krajev, obeležili kulturne pomembne dogodke in se naklepetali na vožnjah in pri skupnih kosilih. Leta 2005 smo bili v Novi gorici, Kostanjevici na Krasu in Cerju, naslednje leto Pri Obrščaku na Muljavi, 2009 smo na Ptuju občudovali izjemne obnove starodavnih objektov, v Kopru smo 2010 strmeli od začudenja nad velikostjo pristanišča in spoznavali Soline. Kosilo leta 2011 na Padni je bil tudi interni kulturni dogodek, ki sta ga v duetu obelodanila Marjan in Metka. Naslednje leto smo se dobili kar dvakrat, spomladi v obnovljenem in za Mesto evropske kulture pripravljenem Mariboru, jeseni pa še v Kostanjevici na Krki in v Pletarjih. V letu 2013 smo se gibali okoli Bogonje, naslednje leto pa se res lepo imeli na Radovni, Muzeju planinstva v Mojstrani in na gorenjskem kosilu v Kranjski gori. Sledil je leta 2015 ogled Celjskega muzej in Celja pod Celjem - ne moreš verjeti, če tega muzeja ne vidiš, kako bogato dediščino imamo Slovenci. Ob 60 letnici vpisa na fakulteto smo izdali zbornik zvestoba študentski druščini in obletnico proslavili z ogledom prenovljenega ljubljanskega gradu z vodnjakom vred. V Ormožu smo leta 2017 spoznali zbirko bidermajerskega pohištva, ki ga je tamkajšnjemu muzeju poklonil naš kolega Marko. V letu Cankarja 2018 smo obiskali Vrhniko, tamkajšnja obeležja Cankarju in muzej o ostalinah rimskega pristanišča. Naše zadnje večje srečanje je bilo v Mestnem muzeju Ljubljana leta 2019, potem pa se je »šopek kolegic in kolegov že tako osul«, da zmoremo le še klepet na Livadi.

Ne vem, kako naj pojasnim to našo skupno pot prijateljevanja in spominjanja. Morda so jo začrtali tisti člani naše druščine, ki so prvi spoznali brezplačne izobraževalne možnosti po drugi svetovni vojni in sanjali prvi o razmahu industrije, podjetništva in povezovanja s svetom. Vsekakor se moramo zahvaliti Vladu, Katarini, Marjanu in Metki za prve skupne korake. Morali so iz spiska skoraj 1300 vpisanih ugotoviti kdo je v običajnem roku diplomiral kar so storili tudi s pomočjo Almanaha, ki ga je izdala Zveza ekonomistov Slovenije. Našteli so nas 73. Ta »šopek« se vsako leto osuje za kakšen list in letos nas je še 39. Mladost je bila ustvarjalna in zato lepa, postala je naš smisel življenja.

Se tudi vi družite s sošolci in sošolkami?

Mladost v podjetništvu. 23. maj 2023.

Nujna je bila frizura a frizerka žal ni utegnila, v njenem salonu je bila predolga vrsta. Ker imam svežo trajno se ne upam sama umiti lase, vsak bi še svojo pot. Ja, ni pomoči, poskusiti moram najti drug salon, v moji bližini jih je kar pet. Najbližji je zelo lepo urejen, skoraj razkošen, v obdelavi sta dve stranki, pridejo nove pravi in me napoti naprej. Verjamem, čeprav zgleda drugače, moram si zagotoviti urejene lase, grem v naslednji salon. Še boljši zgleda od prejšnjega, ločeno od moških je oddelek za ženske, dve mladi nasmejani dekleti - frizerski mojstrici- seveda vas bomo uredile. Res sem se oddahnila, bil je soparen popoldne in temu primerno razpoloženje vseh nas - razen omenjenih mojstric, ki sta samo v času, ko so mene frizirale sprejele kar 11 naročil. Odlično so opravile svoje delo, počutila sem se 10 let mlajša.

Košnja je za starejše kar naporen posel, za mene pa tuni nekoliko nevaren zaradi težav z desno nogo. Pride mlajši možakar, ocenjujem da ima le nekaj mesecev čez 20 let, čudi se, da nakazujemo strah pred kosilnim robotom in nas optimistično pouči: deloval bo dobro, vsak dan ga boste imeli rajši. Na naši trati je zdaj štirinajst dni in postajamo »prijatelji«

Medejka sicer ni več rosno mlada, zgleda pa kot dekle. Dela za tri, razvila je zanimivo kmetijsko-obrtno-muzejsko dejavnost, ki jo popestri od časa do časa s kulturnim dogodkom, obiskom znane osebnosti ali pa z igrami pod lipo, ob kresovanju, pomembno je, da ji uspeva prispevati znaten delež za preživljanje družine, da je dobaviteljica na tržnici, da je izšolala otroke, da je zadovoljna v društvu kmečkih žena,

Lahko bi kot vzor še naštevala mlade gradbince, raziskovalce v Podbrezniku, računalništvu in drugih strokah nad katerimi se navdušujem in veselim njihovega uspeha, seveda pa tudi podjetništvo mladih ni samo dobro, poskusite dobiti serviserja sodobne hišne tehnike, mladega pooblaščenca za servis centralne peči, vsaj desetkrat mi je že obljubil da pride, drugi, ki sem ga prosila pa sploh odgovoril ni. Žal ni drugega orožja kot mila prošnja. Priznam pa, da so v večini tistih, ki so mož-beseda.

Kar več kot 60 tisoč mladih ljudi na območju jugovzhodne Slovenije je podjetnikov, največ mini podjetij in s.p., iz njihovih vrst pa je že nastajajo gospodarske družbe vredne vsega spoštovanja. Izbrali so posel, ki ga poznajo, skrbijo za njegov razvoj in se prilagajajo sodobnim modernim časom. Preskok med velike pa ni enkratno dejanje, terja svoj čas, svoje znanje, pogum in vztrajnost. Približno po šestih letih se uveljavi podjetnik ali pa svoj posel opusti. Preživetje v teh šestih letih je za podjetnika naporno zato mu morajo stati ob strani tako domači kot družba s svojimi dobaviteljskimi verigami in denarnim tokom.

V družbi kakršna je naša, ki ne zahteva vračanje prihrankov tistih z visokimi managerskimi plačami nazaj v podjetništvo, je razvoj podjetništva marsikdaj življenjsko ogrožen. Posamezniki, ki prejemajo plače nad povprečnimi življenjskimi stroški pa bi se morali zavedati, da odtujitev denarnega toka iz podjetja slabi njegovo razvojno in tržno strategijo, ne pomaga pa mladim generacijam ustvarjati podstat za nove tržne subjekte.

Kako pa vaša družina dopolnjuje družinsko podjetništvo?

Chat gpt. 22. maj 2023.

Danes je pomemben dan, ker smo se v moji družini prvič srečali z Chat gpt. Fantje so se oborožili z ustreznimi programskimi rešitvami, oči je z računalnikom na kolenih sedel na sredini kavča, snaha, vnuka in moja malenkost pa smo buljili v očita oziroma ekran na katerem je nastajal pisni tekst kot odgovor na naša zastavljena vprašanja. Na vsako vtipkano vprašanje je odgovoril, jasno in nedvoumno. Na primer za vprašanje o aktualnem stanju poplav pri nas je odgovoril, da ima podatke samo do vključno 2021 leta. Da bi spoznali njegovo kakovost oblikovanja tekstov smo torej postavili zahtevnejše vprašanje, ki se je glasilo: kaj meniš o uporabi latinščine kot uradnega jezika EU? Njegov odgovor pa se glasi:

Latinščina je bila v preteklosti jezik, ki se je uporabljal v rimskem cesarstvu in je imel pomembno vlogo v znanstvenih, verskih in akademskih krogih. Vendar pa se je v sodobnem času njena uporaba kot živega jezika močno zmanjšala.

Danes latinščina ni več uporabljen kot splošno sredstvo za sporazumevanje v sodobni Evropi. Kljub temu pa je latinščina še vedno prisotna v določenih kontekstih, kot so znanstveni izrazi, pravni izrazi, medicinska terminologija, gesla na grbih in motoji ter verski obredi v katoliški cerkvi.

eprav se v določenih akademskih okoljih in institucijah še vedno študira in poučuje latinščina, ni jezik, ki bi ga večina ljudi uporabljala za vsakodnevno komunikacijo v moderni Evropi. Za splošno sporazumevanje se v moderni Evropi uporabljajo nacionalni jeziki držav članic EU ter angleščina kot mednarodni jezik.

Poudariti je treba, da jezikovna raznolikost v Evropi bogata in pomembna, saj odraža kulturno identiteto in je del bogate kulturne dediščine posameznih držav. Zato je pomembno spoštovati in ohranjati jezikovno raznolikost v EU.

Kako se vam dozdeva, je stroj dovolj natančno opredelil vsebino in jo izrazil v sprejemljivi slovenščini? Zgodovinska dejstva o latinščini so točna in tudi stroj jih pozna tako kot človek. Vsebina je torej nedvoumna. Povprašujem lektorje je slovnična pravila pravilno uporabil? Meni se zdi primerno, čisto točno pa žal ne morem trditi. Imam vso možnost, da uporabim samo del teksta, ki ga lahko preverim.

Priznam, da smo bili vsi okoli računalnika navdušeni saj smo se praktično z njim pogovarjali. Vprašali smo ga, kako bi napisali ljubezensko pismo in poslal nam je pesmico z več kiticami. Sin je z njim komuniciral o tem ali ima pesem avtorja in ali so zanjo avtorske pravice. Odgovoril je, da je pesem spesnil sam, da še ni bila objavljena in da jo avtorske pravice ne ščitijo. Sin je vztrajal naprej, če zanjo lahko napiše notni zapis, kar ni mogel, ker ni tekst. In tako smo doživljali prijetno konkretno srečanje z umetno inteligenco ter se odločili, da jo bomo s pridom uporabljali, vendar bomo pri tem morali vprašanja postavljati korektno, da bomo lahko pridobili kakovostni oziroma uporabni tekst za odgovor.

Boste uporabljali Chat gpt?

Otroci in zloba. 21. maj 2023.

Zloba je želja, da se komu namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave. Te želje prepoznamo v ljudeh, ki uživajo v nesreči drugih, jim je laganje popolnoma naravno, pogosto zavajajo, ničesar ne obžalujejo, nikoli se ne kesajo, ne razumejo odgovornosti, so slabi prijatelji in živijo dvojna življenja. Ta najslabša lastnost malo katerih ljudi žal postaja vedno v večji meri značilna za družbo kot celoto tudi v naši domovini in je temeljni razlog za nasilje med otroci. To je ugotovitev politikov, sodišč, strokovnjakov, novinarjev vseh vrst in so vsak dan vsaj enkrat objavljena v medijih. Narašča število raziskav o konkretnih vzrokih pa tudi predlogov kako naj bi se družba razbremenila zla, ki jo uničuje.

Danes se nikjer ne počutimo doma, ker privatizacija vsega, prosti trg, zmanjševanje socialnih pravic od družin zahteva, da sprejmejo delo tam kjer je, največkrat v tujini, daleč od doma. Nastajajo različne migracije, ki pa vse povzročajo ekonomsko negotovost, zlorabe, jeze in prepričanje, da propadeš, če svojo korist ne dosežeš, ker se ti nekdo smili. Predvsem moški se zgubljajo v nacionalizmu in jezi, ker se njihov vpliv na družbene razmere zmanjšuje, iščejo svoj položaj v ekstremih kot je ravnanje z orožjem, poučevanjem otrok v streljanju, ubijanje živali, širjenje odpora do migrantov. Družba postaja problematična, razpada zaradi ekonomske neenakosti, ki postaja vedno večja. Krepi se prepričanje, da se bo zgodilo nekaj najhujšega pravi Štefančič jr. Dr. Metka Kuhar opozarja na pomanjkanje empatije pri mladih kar je posledica vzgoje, nenehnega povečevanja storilnosti in tekmovalnost, poveličevanje nasilja v medijih. V mladih se vse pogosteje opaža stresno stanje, ki ga lahko družba ublaži s svojimi vrednotami, vzgojnimi vzorci, medijskimi vplivi pa tudi z ustavitvijo vojn. Nastajati bi moralo bolj sočutno človeško okolje saj zgodnje slabe bremenilne izkušnje v otrocih zbujajo, v njihovi poznejši dobi, v pomanjkanje empatije.

Jasno je, da družba pomemben del svoje naloge ne opravlja ustrezno in da se širi zlo namesto empatije. Vsa ta opozorila nakazujejo, da so dolžni starši, vzgojitelji in pedagogi ter drugi udeleženci v vzgojnem procesu, spodbujati razvoj empatije z dialogom, da se v otroku razvija odpor do nasilja in empatija do vsega dobrega.

Tako kot za vsako stvar na tem svetu, je potrebno skrbeti tudi za zdravje družbe, da se preprečuje njeno razpadanje, da ne povzroča na primer takih razlik v plači, da mora pretežni del družbe živeti letno z nekaj deset tisoč EUR medtem ko drugi dobivajo kar po pol milijona EUR in jih ne vlagajo v razvoj družbe, podjetništva ali raziskave. Manj krivic pomeni praviloma več kulture, sožitja in sporazumevanj, posledično pa manj ali nič zla in terorja v mladih dušah, za katere je največje razočaranje uničenje njihovega idealizma.

Saj menda nismo pozabili na vse svoje prijetne sanje v mladosti o samo dobrem, idealnem svetu za katerega bomo poskrbeli.

Kako pa vi skrbite za razvoj empatije družine?

Zemljevid težav. 20. maj 2023

Ni mi bilo znano, da imamo Nacionalni dan žrtev komunističnega režima čeprav vsak dan pazljivo spremljam javne informacije. Baje je bil določen brez razprave in sem nekako menila, da ni nič narobe, če se je na enak način tudi ukinil. Na RTV SLO so nam spet pokazali gospode, ki odkrivajo grobišča in sporočili koliko so jih že našli. Za njimi na steni pa je TV pokazala, nerazločno kot vedno, zemljevid Slovenije posut z rdečimi pikicami brez obrazložitve ali gre za grobišča žrtev komunističnega režima ali pa za prikrita grobišča vseh žrtev, komunističnih, belogardističnih, črne roke, ustašev, okupatorjev in drugih v drugi svetovni vojni in po njej. In, razumljivo je, da se rojeva dvom v ta zemljevid, saj smo še žive priče o dogodkih zato za dvomom prihaja jeza in potem upor.

Neke noči smo v naši vasi poslušali kričanje in jok mladega partizanskega kurirja, ki so ga celo noč belogardisti mučili in ga zjutraj obesili na hruško. Povejte nam oblikovalci zemljevida, ki danes krasi oddaje RTV Slovenije, je ta kurir tudi rdeča pikica na vašem zemljevidu ali pa menite, da bi drugače misleči od vas morali imeti podoben zemljevid, kot ste ga ustvarili vi? kje moram iskati rdečo pikico za učitelja in učiteljico moje osnovne šole, ki so ju ponoči belogardisti odpeljali v Jagodnik in ju po mučenju in rezanju dojk ustrelili in prepustili lisicam. Naj naštevam naprej, na primer, kaj se je zgodilo z hišo in njenimi prebivalci na kateri so zjutraj našli odtis črne roke? Ali kaj vse je moral zjutraj storiti gospodar, če je ponoči lajal pes. Gospodje, v primerjavi z vojnim stanjem živite vi v nebesih in prilivate strup na naše v spominu ohranjene nevarnosti.

S komerkoli se pogovarjam o tem zemljevidu, ki praznični dan drugače mislečih od nas krasi TV ekran, se samo čudi nad mnenjem njegovih avtorjev, ki krivijo komunistični režim za nepokope padlih v drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Kaj pa bi po vaše lahko naredil takrat še v povoju komunistični režim z nekaj procentom komunistov, da se je vse kar je na Balkanu ostalo od Raiha in z njim delovalo, valilo preko ozkega Zasavja na Koroško in streljalo na vse strani. Ste v treh desetletjih morda postorili vi te pokope, ki po mojem mnenju spadajo v prvi vrsti med pravice in dolžnosti sorodnikov, vsaj sama tako razumem svojo nalogo. Iskanje neodkritih grobišč samo tistih, ki so se borili skupaj z okupatorjem, je verjetno vaš unikum, ki ga ne morete s sodobno tehnologijo in tehniko objektivizirati. Vprašanje je verjetno tudi etično, če odpirate grobišča brez soglasja sorodnikov, ti so verjetno imeli utemeljen razlog, da grobišč niso odpirali. Umrli so skupaj s svojimi tovariši in naj ostanejo z njimi tudi v grobu so pogoste izjave sorodnikov. In zakaj krivite režim za vsa neodkrita grobišča tako za padle v času pobega iz naše države in pobite v vojaških bitkah kot za tiste, ki jih je povojni režim naše države prevzel od Angležev in pobil v Rogu? Zakaj iz tega režima krivite samo komunistični del saj so vaši predniki in nasledniki živeli tudi uveljavljenem režimu. Uspešno so bili rehabilitirani tisti za katere je bil uveden postopek z vsemi materialnimi obveznostmi vred. Spomnimo se dramaturga Igorja Torkarja.

Spoštovane stranke, Vlade in zgodovinske stroke, ki mislite drugače kot večina, prosimo vas in od vas tudi zahtevamo, da spoštujete pieteto do preminulih, da kot del odgovornosti za vzgojo mladih ne razdvajate narod in si prizadevate za njegovo enotnost!

Ste tudi vi mnenja, da moramo ohranjati enotnost naroda?

Gremo na bienale! 19. maj 2023.

Pametni Benečani tudi letos dokazujejo iznajdljivost in smisel za kulturno ustvarjanje, ki ga svetu nakazujejo vsako drugo leto z Beneškim arhitekturnim bienalom. Svojo elitno prireditev bodo letos popestrili z znanjem in videnjem arhitekture kustosinje in pisateljice Lesley Lokko, ki prihaja iz Afrike in z njo prihajajo v naše območje spremembe arhitekture, nove misli, novi materiali in celo opozorilo investitorjem, kaj si lahko obetajo v demografski najmlajši celini. Kako prefinjeno in s vsebinsko bogato ponudbo, vstopa afriška arhitektura na svetovni trga najpomembnejše stroke v gradbeništvu.

Letošnja 18. Mednarodna arhitekturna razstava je zazrta v prihodnost arhitekturne stroke in pod geslom Laboratorij prihodnosti išče rešitve za doseganje razogličenja, dekolonizacijo in spolno uravnoteženost saj izhajajo iz dejstva, da so spodbude napredka spremembe. Iz Afrike prihaja polovico razstavljavce, polovico je žensk v najbolj produktivnih delovnih letih. Bienale ima ambicijo, da bi razširil definicijo arhitekta kot izvajalca praks kar bi omogočilo dosegati cilje predhodnih pa tudi tega bienala. Nakazuje se drugačna prihodnost afriških držav, ki postajajo enakovredne poslovne partnerice pri gospodarskih sporazumih. Vedno v večji meri se uveljavlja na primer prepričanje, da se načrtuje gradnje doma in da se zanje izbira domače materiale, ker je tudi »z modrostjo in tehnikami afriške ljudske arhitekture možno rešiti sodobne oblikovalske in gradbene probleme.«*

Na bienalu se bodo posebej predstavili projekti, pomembni za prihodnost človeštva kot so na primer raziskave zgodnjih starih mest s presenetljivo majhnim ekološkim odtisom in čilske semenske banke s pomočjo katere arhitekti izboljšujejo ozelenitev.

Slovenija bo seveda sodelovala na letošnjem bienalu s projektom petih arhitektov in zasnovo bivališč, ki bi hkrati ogrevala in hladila in bila energetsko učinkovita. Kot primer dobrih prakse so raziskovali ogrevanje pastirske koče na Veliki planini, stare hiše na Švedskem s tremi volumni, hiše v Nemčiji obdane s shrambami, italijansko hišo z gankom za sušenje pridelkov in Poljsko hišo s spuščanjem stropa s tekstilom. Na spoznanjih raziskav bo Slovenija v svojem paviljonu s prostorskimi instalacijami prikazala, kako bi lahko po petih ugotovljenih principih sestavili novo bivališče.

Bravo mladi ustvarjalci! Hiša, ki bo energetsko ustreznejša od sedanjih, bo razveselila, predvsem pa pocenila življenje družin. Ponosni smo, da verujete v svoj uspeh in ga svetu predstavljate kot inovacijo. Zaupanje v svojo sposobnost uresničevanja nečesa, kar je do sedaj obstajalo samo na papirju vam bo pomagalo premagovati dvome na poti do osebnega uspeha pri novih, koristnih zamisli.

Bienale v Benetkah ni namenjen samo arhitektom, je tudi pomemben kulturni dogodek. Videti Benetke, njihove gondole, muzeje cerkve, palače, kanale in trgovsko ponudbo, je nepozabno doživetje, človek dobi navdih za nov način življenja, željo po izobraževanju in spoštovanje do umetnikov, tudi oblikovalcev mesta in hiš.

*Demasu Nwoko

Gremo skupaj na ogled sveta v prihodnosti?

Ekonomska fakulteta v letu 2022, 18. maj 2023

Več razlogov je, da sem prebrala poročila o poslovanju Ekonomske fakultete v Ljubljani v letu 2022. To je fakulteta, ki mi je pred mnogimi desetletji podelila diplomo zato jo še vedno smatram za svojo. Njena 12. generacija kateri pripadam, je izdala zbornik Zvestoba študentski druščini in njeni »udje« se sestajamo enkrat letno, tudi letos se bomo dobili, čeprav prav te dni pokopavamo enega izmed nas. Ekonomsko fakulteto smo v praksi smatrali za neke vrste arbitra med nami in zakoni, ki jih v praksi ni bilo možno uporabljati. Vedno je bila pomembna znanstveno raziskovalna institucija, internacionalizirana šola, nosilka napredka ekonomske doktrine in še mnogo drugega, zato je to še vedno naš »faks«, kritičen do slabosti v upravljanju skupnega premoženje in skupnega dobra, dojemljiv za znanja prihodnosti, ambiciozen v kakovosti izobraževalnega procesa in sanjsko uvideven do študentarije.

V letu 2022 so sprejeli strategijo Ekonomske fakultete 2023-2027, ki analitično sloni na komentarjih ter priporočilih akreditacijskih PR teamov ter primerjalni analizi visokošolskih ustanov, po katerih se Ekonomska fakulteta zgleduje: Copenhagen Business School, Rotterdam School of Management (Erasmus University Rotterdam), KU Leuven, BI Norwegian Business School, London School of Economics, University of St. Gallen, Nova de Lisboa ter Politecnico di Milano Graduate School of Business. Oblikovalci politik na tej fakulteti so zdravo ambiciozni in so že pridobili res pomembne mednarodne akreditacije, ki jih uvrščajo med najkakovostnejše ekonomske fakultete v svetu in v Evropi, v določenih študijskih programih kot na primer turizem pa se ponašajo z najboljšimi uvrstitvami v strokovnih izobraževalnih ustanovah.

Na treh stopnjah študija nudijo akademsko izobraževanje v številnih študijskih programih. Kar 55 odstotkov študentov je bilo vpisanih na dveh prvostopenjskih bolonjskih študijskih programih: Univerzitetna poslovna in ekonomska šola (UPEŠ) je poučevala bančni in finančni management, Denar in finance, Management, Mednarodno ekonomijo, Mednarodno poslovanje, Podjetništvo, Poslovno ekonomijo, Oskrbovalne verige in logistika, Računovodstvo in revizija, Trženje in Turizem. Visoka poslovna šola (VPŠ) pa je poučevala bančni in finančni management, Management, Podjetništvo, Oskrbovalne verige in logistiko, Računovodstvo, Trženje, Turizem in Poslovno informatiko. Nekoliko manj, 43 odstotkov študentov je v okviru 16 drugostopenjskih bolonjskih študijskih programov poslušalo vse predmete iz prve stopnje, dodatno pa še Ekonomija, Kvantitativne finance in aktuarstvo, Management in ekonomika v zdravstvenem varstvu, Management v športu, Turistični management ter Poslovodenje in organizacija. Pripravljajo nove programe Management v kulturi in Bioekonomika . Le dva odstotka je bilo študentov na doktorskem programu Ekonomske in poslovne vede. Doktorski študij pa širijo na Statistiko in na Varstvo okolja

Fakulteta je upravljal s premoženjem v vrednosti 17, 3 milijona EUR, ustvarila je celotne prihodke v višini 19,7 milijona EUR, stroški dela so znašali 13,5 milijona EUR, število zaposlenih na podlagi ur je bilo 281, število študentov je bilo 4906 in v letu 2022 je diplomiralo in doktoriralo skupaj 927 študentov.

Je napredna fakulteta zanimiva za študij vaših otrok?

Medicinska fakulteta Slovenije. 17. maj 2023.

Da ob vsej zdravstveni problematiki, ki že desetletja nažira zdravo tkivo slovenskega zdravstva, ob koncu priprav za gradnjo ni jasno financiranje gradnje medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, je pa res popolnoma skregano z zdravo pametjo, ki naj bi jo imeli za gradnjo pooblaščeni strokovnjaki in trenutno aktualni minister. Vse to okoli pomanjkanja zdravnikov, novega zdravstvenega sistema, povečanja študijskih mest, delitve koncesij in drugo, o čemer je dan na dan na javnih mestih poudarjeno kot problem za državo zgubi smisel tisti trenutek, ko se ustavi razvoj bodisi posameznika ali dejavnosti. Zgrozila sem se ob današnjem poročanju Dela že ob problematiki Stožic, ko pa preberem, da se igrajo tudi z Medicinsko fakulteto mi je zmanjkalo besed in zatekla sem se v tale blog.

Poznam temelje poslovanja in delovanja velikih sistemov in bila sem desetletja njihov sestavni del. To vedenje mi nalaga dolžnost, da glasno opozorim sedaj pristojne ljudi za izgradnjo Medicinske fakultete, da delajo nepopravljive napake, če gradnjo pripravijo sami, skrb za financiranje gradnje pa prenašajo na Vlado. Napaka je tudi vaša zahteva, da Vlada pove od kot bo zagotovil sredstva, ki vam manjkajo. Je Vlada vaša finančna služba? Že te dve napaki nakazujejo, da ne veste, kdaj boste likvidna finančna sredstva potrebovali, kje lahko dobite premostitvene in komercialne kredite in kje brezplačne finančne pomoči. Ni vam poznano, da se da s pridom uporabiti državne garancije, najbrž celo rezerve glede na aktualno problematiko pomanjkanja zdravnikov. Ko je prof. dr. Dular gradil Ekonomsko fakulteto, je nas diplomante obiskoval na delovnih mestih, nakazoval problematiko in skupaj z nami pridobival donacije. (Oglejte si zapis v avli). Vaš prispevek v današnjem Delu nam tudi govori, da niste spoznali načine financiranja, ki so v praksi bogatih investitorjev zdravnikov pri uresničevanju njihovih naložb v klinike, bolnišnice in koncesijske ambulante. Ti bogati zdravniki investitorji dodajo prav malo svojih zaslužkov in to samo na dan, ko je potrebno plačati račun izvajalcem. O tem dnevu pa seveda teče močna pogajalska debata. Vse navedeno in še mnogo drugih problemov pri izvajanju investicije zahtevajo prisotnost ustreznih strok, ljudi, ki so tudi praktično usposobljeni bodi si v gradnji, nabavi ali financah. Če to delo za vas opravlja kdo iz pristojnega ministrstva pa ste dolžni poskrbeti za nadzor njegovega dela. Odgovornost investitorja je konkretna in nedvoumna zato pa mu pripadajo pomembne pravice.

Nič manj čudenja občutimo ob branju dokončanja kompleksa Stožic. Res se veliki kompleksi zidajo dolgo, cerkve na primer celo več stoletij. Stožice so velik kompleks toda obetaven s programom svoje ponudbe. Vsi poročevalci tega ne pojasnjujejo, pač pa le kritizirajo vse aktivnosti, ki se tam dogajajo in seveda delo Jankoviča ne pa njega kot župana. Ob tako očitnem sovraštvu medijev do Stožic je malo verjetno, da bi spodbudil katerega koli investitorja. Že sama investicija in njen program so ogromen zalogaj za investitorja in če mu kar naprej televizija in drugi mediji še razlagajo kako narobe dela, je gradnjo nemogoče ustrezno voditi. Tu dragi novinarji, si neizgrajene Stožice zapišite kot svoj poraz. Investitorjem in s tem mestu Ljubljana ste uničili pogum in elan ter empatijo za to investicijo in slej kot prej boste morali javnosti pojasniti zakaj to počnete!

Kako pa vi gledate na ustavljanje skupnih in pomembnih investicij?

Prišlo je deževje, 16. maj 2023.

Skoraj ves maj imamo vsak dan dež, pohlevne padavine, nalive, nevihte pa tudi neurja. Po hribovitih predelih se udirajo plazovi, po dolinskih krajih so se razlili potoki in reke. Vse je mokro in hladno, morali smo zakuriti, da nas v hiši ne zebe.

Na vrtovih se je razbohotil plevel. Naš robot za košnjo se je ustavil v blatu, pomagala sem mu k priključku in ga pokrila. Travnik v dolini je poplavila Težka voda, Krka je visoka, umazana in počasna, ne sprejema dotokov in zato se ti razlivajo po travnikih in njivah. Na cestah se povečujejo gneča, slaba vidnost in nervozni vozniki. Dežniki zmanjšujejo pretočnost na pločnikih. Sprehajalcev ni, obiskov je malo, najbrž vsi le kuhamo in jemo vsak v svojem domu in komaj čakamo sonca.

Morali smo spremeniti svoje dnevne obveznosti tako, da se večina dela opravi takrat, ko ni nalivov kar je na primer za obisk ambulante ali zdravnika skoraj nemogoče. Kar nekaj obiskov smo morali odpovedati zaradi neprevoznih dostopnih cest na kater se je razlila voda. Na obisku sem imela Stanko in njenega Milana, rada imata Gostišče Loka a komaj smo ga dosegli saj je voda že segla čez rob parkirišča.

No, nekoliko strahov so povzročile oči, saj v našem okolju že dogo ni bila voda tako blizu večjega števila domov. Seveda je svoje naredilo tudi zeleno, oranžno, rumeno opozorilo vremenarjev na slovenski televiziji in pa paničarji med nami, saj teh nikoli ne manjka.

Tale neambiciozen uvod v današnji blog pa ne piše brez razloga pač pa z namenom, da bi se vsi, ki ob potokih in rekah s čemer koli ovirajo rečni pretok, oviro odstranijo ali ji onemogočijo negativno delovanje v zvezi z vodnim pretokom. Največ ocen, predlogov in zahtev strokovnjakov v času visokih poplav v preteklosti, se je nanašalo prav na ovire rečnih tokov in najbrž ni bilo kaj dosti storjenega ali vsaj slišanega. Kako je ali pa bo vse to vodovje zadnjih dni na primer vplivalo na Kostanjevici na Krki, ki jo ogroža dodatno zajezitev Save v Brežicah, če nas so mediji pravilno informirali o Smrekarjevem mnenju. Za odpravo škod v dosedanjih poplavah je država močno zmanjševala svojo razvojno moč, se bo to ponavljajo tudi v prihodnje?

ivim ob potoku Težka voda že pol stoletja. Ko sem prišla na to lokacijo ni bilo ob njej poplav, vsaj pomnili jih niso. Sedaj je seveda čisto drugače po mnenju ljudi zato, ker ves ta čas za potok ni nihče skrbel, pomeni, da ni bila očiščena in niti ne vemo kaj v njej leži, nihče ni sistematično skrbel za drevje in grmovja okoli nje, zaredili so se bobri in veliko drevja uničili, izvajalci okoliških gradbenih in komunalnih del so vanjo spuščali kdo bi vedel kaj, nazadnje deske, polomljeno drevje zaradi gradnje jaškov in še kaj. Protestirali smo na Mestni občini, vendar so nam povedali, da za vode skrbi država, nam dali naslov in jih tudi obvestili na nujne intervencije v strugi in pripadajoči nabrežini. Že leto dni potrpežljivo čakamo, upamo,

Ste vi dočakali kakšno pomoč vodam okoli vas?

Rože v pesmi in med prijatelji. 15. maj 2023.

Nisem še našla kakšne posebne zaznave o tem zakaj imamo ženske rade rože, vse ženske ob vsakem času, v pesmi ali dejansko kot šopek. Že v ponarodelih pesmih je roža ali rožni vrt mnogokrat simbol za ljubezen, naklonjenost ženski. Poklon rože kot znak spoštovanja in ljubezni do ženske, je sprejel tudi današnji moderno urejeni svet, sodoben moški, ki v trenutkih intime ostaja kavalir.

V slovenskem narodu je nekaj pesmi o rožah kot simbolu sožitja dekleta in fanta res izjemno. Kdo ne prepeva pesmi Sedem si rož utrgala mi, Dekle daj mi rož rdečih, Rože je na vrtu plela, Fsi so venci vejli, Kje so moje rožice in tako naprej. Moje strice in tete še vedno slišim, kako te in še mnoge druge pesni prepevajo ob veselih pa tudi ob manj veselih dogodkih. Pri hiši je bilo kup pesmaric in številne pesniške zbirke v katerih so tako kot Gregorčič in Kosovel ali Puškin in Lermontov navduševali mladost, da ne omenjam Pesmi upora in Kajuhove Samo en cvet. Vse usodne trenutke v ljubezni so poeti pospremili z rožo in ljubeznijo.

Rekla bi, da kakšnih bistvenih sprememb v poeziji na temo rože in ljubezen ni prinesla niti industrijska niti informacijska družba kljub temu, da nas je dobesedno bombardirala predvsem agresivna ameriška in angleška glasba. Pesmi, kot so jih ustvarili Avseniki, Boris Kovačič Zadovoljni Kranjci, Slak, Henček in še mnogi drugi, so rožam povezanimi z ljubeznijo posvečali posebno empatijo. Najslavnejša je prav gotovo Ko boš prišel, vedno prinesi mi rože, ki jo je zapela in prepevala Stanka Kovačič desetletja, če ne kar pol stoletja in ima tudi spominsko ploščo na družinski hiši umetnice.

Vseh lepih želja in misli, ki jih pesmi o rožah poklanjajo na oltar ljubezni ni možno zapisati, velja pa, da so verjetno najbolj dobronamerne od vseh, ki jih izražamo drug drugemu. Ustvarjajo vzdušje zaupanja med ljubimcema, zbujajo trajni spomin na dogodke iz njunega življenja in ju povezujejo z okoljem. Rože so ljudem v oporo, morda pa tudi v slovo »Rože, rože, tudi takrat, ko boš prišel po slovo«.

enske dobivamo pogosto rože zlasti ob jubilejih, rojstvu otrok, diplomah in podobnih prilikah. To so rože zahvale, priznanja, spoštovanja. Tudi te rože so v življenju žensk porajale veliko sreče, krasile odnose tovarištva in prijateljstva, spodbujale zaupanje v del sveta, ki se mu je vredno pridružiti v mišljenju, ustvarjanju, uporu in hrepenenju pa tudi v veselem rajanju, praznovanju in druženju. Samo pomislimo na rdeči nagelj in njegovo simboliko združevanja. Nosijo ga maturanti in maturantke kot simbol prvega življenjskega uspeha, nosijo ga uporniki - ljudje prihodnosti, z njim sprejemamo drage in želene goste in oprostite mi malo zasebnosti, moja mama bi prišla iz groba, če 1. maja na njenem zadnjem domu ne bi bilo rdečega nageljna.

Prav rože in ženske običajno ustvarijo prijeten in lep dom; ženska z razumnim odnosom do družine in soseščine, z estetiko doma in najlepšim njegovim okrasjem - rožami. Tak dom že na zven kaže, da v njem bivajo prijazni in ustrežljiv ljudje, pripravljeni osrečevati tudi okolje v katerem živijo.

Je vaš dom v cvetju in vi prijazni do sosedov?

Galerija Kocka. 14. maj 2023.

V našem kraju že nekaj časa uspešno deluje Zavod Novo mesto. Kot sam pravi je »vloga Zavoda Novo mesto v promociji aktivnega in zdravega načina življenja ter ustvarjanju pogojev za dejavnosti s področij športa, turizma, kulture in mladine.«. Hvale vredna dejavnost Zavoda, ki ga uspešno vodi Aleš Makovac. V Kulturnem domu Janeza Trdine je vedno neverjetno zanimiva kulturna ponudba predvsem interpretov iz drugih okolij kar verjetno spodbuja in pozitivno vpliva na program lokalnih kulturnih institucij in ljubiteljske kulture. Institucijo smo potrebovali in brez dvoma bo razvila še ustreznejšo programsko shemo naših kulturnih ustanov.

V Kulturnem centru Janeza Trdine že od izgradnje dalje obstaja poseben prostor za galerijsko dejavnost in v njem smo spoznavali predvsem domačo likovno ustvarjanje. V današnjem času je Zavod Novo mesto oblikoval v tem prostoru Galerijo Kocka, ki ima vodjo razstavnega programa Sandro Hrovat. Nenehno nam predstavlja nove fotografske in likovne mojstre. Uspešno se je predstavil že Boštjan Pucelj naš fotografski up in poznan mojster v svoji stroki.

Trenutno v Kocki razstavlja znameniti posebnež, slikar in grafik Leon Zakrajšek svoje Ojige ali kot sam pravi Poklone v spoštljivem odnosu do soljudi na Japonskem kjer je klanjanje sestavni del vsakdana in pozdrava. Mojster Zakrajšek je Ojige ustvaril za opis svojega odnosa do velikega japonskega lesorezca in profesorja Yukia Reia v zahvalo, ker mu je odprl vrata v velike skrivnosti japonske umetnosti ter vodil po poti polni tradicij in veščin. Izjemno lepo, kulturno in estetsko dejanje je ta zahvala japonskemu profesorju in vedno jo ne prepoznajo vsi, ki so jo biti deležni.

Na tej razstavi Leona Zakrajška pa sem se zamislila nad možnostmi in prilikami, ki so danes dane dobrim umetnikom. Znanje, ki ga je pridobil na srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani je dogradil na Akademiji likovne umetnosti v Ljubljani, v Centre Internacional de Recerca Grafica, Celella, Španija in s štipendijo Japonske vlade Japonske Bunka-sho, dela v delavnicah pri mojstrih Harumi Sonoama, Fumio Kitaoka in Yuki Rei. Kaj vse se je lahko naučil, uporabil pri svojem delu in ga prenesel na mlade rodove Slovenije in sveta.

Umetniku Zakrajšek nas je ob razstavi v Kocki seznanil tudi z Galerijami v katerih je predstavljal javnosti svoj ustvarjalni opus. Kar 150 samostojnih razstav je imel v Avstriji, na Hrvaškem, v Kanadi, na Kitajskem, v Franciji, v Nemčiji, na Irskem, v Izraelu, v Italiji, na Japonskem, v Srbiji in v Sloveniji. Mojster je sodeloval na 250 skupinskih razstavah v Aziji, Afriki, Evropi, Severni in Južni Ameriki. Svet je njegova dela sprejel z odprtimi rokami in Novomeščani smo počaščeni, da ga lahko občudujemo kar doma. Dobro bi bilo, da umetnik svoje bogastvo v čim večji meri prenaša na mlade rodove in jih usmerja po svojih uspešnih poteh.

Včasih je dobro, da obiščete kakšno likovno razstavo.

Bolnišnica za živali, 13. maj 2023.

Več razlogov je, da smo se upokojeni pa tudi nekaj mladih, napotili na ogled Bolnišnice za živali v Leskovcu pri Krškem. Najpomembnejši je seveda ta, da ni družine brez malega hišnega ljubljenčka, ki se mu posveča enako pozornost, kot so jo deležni vsi člani familije. Med dodatnimi razlogi pa je bilo naše zanimanje za razvoj okolja, kjer ima naše nekdanje podjetje svoj proizvodni obrat kot tudi zanimanje veterinarske stroke za veterinarski program zdravil, ki ga udejanja ves čas svojega delovanja.

Zasebni veterinarski center Lipej-Šerbec d.o.o., ki je lociran v poslovni coni mesta Krško, je zgradil novo stavbo po projektu za izvajanje veterinarke dejavnosti. V njej je veterinarska lekarna, trgovina z artikli za potrebe živali, prilagojene čakalnice za mucke, psičke in živalske bolnike z nalezljivimi obolenji. Vsaka od omenjenih živali ima svoje ambulante. Laboratorij in operacijske sobe z boksi za živali po operaciji so v prvem nadstropju kjer je tudi nekaj ambulant in študijska soba. V pritličju so poleg že omenjenih prostorov umeščena še ultrazvok in rendgen. Bolnišnica ima najsodobnejšo opremo in je v celoti digitalizirano njeno bolnišnično delo. Njena dejavnost pa je razširjena tudi na teren in na sodelovanje v projektih, ki so na področju živali interesantni za okolje. Za vsa ta dela ima ustrezne kadre.

Oskrba z veterinarskimi zdravili obstoja vendar ne pokriva najnujnejših potreb za bolnišnično oskrbo in rehabilitacijo operiranih. Pomagajo si z nakupom zdravi v tujini in z nadomestki iz humane medicine. Priporočajo hitrejši razvojni program zdravil domačih proizvajalcev saj se število pacientov povečuje v vseh veterinarskih institucijah doma in po svetu.

Obisk ZVC Lipej-Šerbec d.o.o. je bil poučen in zanimiv tako za lastnike malih živali kot za ocenjevanje razmer, ki zahtevajo nove dejavnosti, nova zdravila, nove projekte in nove poglede na nenehno se razvijajoči svet okoli nas.

Po nekaj urnem ogledu smo se prijetno družili v restavraciji hotela Kunst v najnovejši četrti mesta Krško, nadaljevali razpravo o svojih hišnih ljubljenčkih, drug drugemu nudili njihove slike na pametnih telefonih in obujali lastne spomine na svoje in skupno delo pred mnogimi leti.

Od kar je Slovenija samostojna država se je neverjetno izboljšal materialni položaj starodavnega mesta Krško v Posavju, ki ga je prav gradbeno podjetje Pionir adaptiralo pred osamosvojitvijo. Hidroelektrarne, ki jih je država zgradila v spodnjem delu reke Save še z daleč niso samo to, v sklopu teh projektov je bil obnovljen kompleks Valvazorja, graščina Rajhenburg, mostovi pred in za Krškem, komunalno omrežje in še bi lahko naštevala. Razbremenjeno mesto Krško je tako lažje poskrbelo za uresničevanje ambicioznega prostorskega načrta mesta, ki danes že sega do avtoceste in Leskovec je samo eno od vasi, ki je danes že sestavni del mesta. Poslovna cona Krškega je polna proizvodnih in storitvenih dejavnosti, v njej imajo svoje maksimalne ponudbe vsi trgovski velikani, ki jim je Slovenija tako velikodušno ponudila svoj trga. Upam, da bo mesto v bližnji prihodnosti močno razvilo tudi svojo izobraževalno in kulturno ponudbo.

Ste že spoznali fenomenalne dosežke Krškega?

Kadar se napovedo vnuki. 12. maj 2023.

Sodobne družine so razpete med delovnim mestom, šolo, familijo, športom ali kulturo ter drugim delom. Civilna družba se širi na vsa področja življenja in dela, zato se povečuje število interesnih skupin v katerih je največ mladih. Družini zmanjkuje časa za pogovor, smeh in veselje skupnih iger, mladi obremenjeni s sodobnimi tehnologijami pa živijo svoje, kdove kakšno duševno življenje. Svoj čas zahtevajo tudi družinski ljubljenčki. Res nori časi z še ne predvidljivimi posledicami.

Kadar se najde čas za obisk pri babici, je prav zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka pomembno, da se čas zanj pravilno razporedi kot na primer: pomoč na vrtu le za skrajne potrebe, obisk pomembnega dogodka v okolju bivanja babice, ki učencu lahko koristi, dovolj drugačne hrane kot jo mladi dobivajo v svojih menzah in domovih, počitek na blazinjaku z morebitno masažo, samo nekoliko ponavljanja šolske snovi, na koncu dneva pa še krompirček. Tako nekako zgleda pri nas, lahko pa bi nas označili tudi za ne pretirano delavne, radovedne ali zanimive.

Pri nas je drugačna prehrana kot vsak dan skoraj pravo pravilo. Ker so moški v večini se veliko peče, kuha močnik, delajo princeska krofi, popije se nešteto steklenic tee gozdnih sadežev in zaključuje obroke s sladoledom vseh oblik. Babi zbira želje cel teden in v petek pripravi načrt nakupa ter, kot mula, privleče vse v kuhinjo. Kadar se zljubi vnukoma, kuhata one dva, običajno v voku premetavata meso z zelenjavo in dodajata začimbe, da lepo diši po hiši vsaj nekaj ur. Po obvezni juhi kalorično skromna tortila ne nasiti želodčke, dodajamo po željah kanapeje, solate, namaze, čaje,.. če je v kuhinji babi seveda ni kaj dosti zelenjave, je pa dovolj vseh vrst testenin z številnimi mesnimi ali sladkimi dodatki. Priljubljena je lazanja, pečene hrenovke v šunki ali koruznem zdrobu, paniran som ali pečeni losos. Kadar kdo predlaga sladice je na vrsti mami, ki peče torte, dela rolade ali pa kaj kupi kar v trgovini. Njene so tudi solate, ki jih mora biti najmanj pet vrst saj vsak od nas je le svojo. Oči pa ima posebno nalogo, kuha kavo za svojo drago in za babi, stepa smetano, nam postreže kjer želimo in prisede, da se lahko začne razgovor starejših, ki včasih traja tudi uro in več in se nanaša na gospodarjenje v družini, morebitne nabave, debate o investicijah, problematiki doma, Slovenije, sveta, in še kaj. Ja, prihod vnukov povzroči obsedno stanje. V shrambah ne sme nič manjkati na kar mora paziti babi. Ta običajno poskrbi še za večerjo.

Vedeti je potrebno, da pišem o željah dveh najstnikov in petdesetletnika. S snaho sva bolj slabi konkurentki, fantje pa potrebujejo spremembe in z veseljem jih zagotavljava. Poseben čas je ta skrb za njihovo zadovoljstvo, spodbuja ideje o dobri domači kuhinji, porazdeljuje delo v pripravi hrane in kosilo ali drugi obroki so rezultat skupnega oblikovanja in uresničitve. Nagrado nam prinaša zadovoljstvo, včasih presenečenje in vedno hvaležnost naših jedcev.

Kako pa pri vas skrbite za zadovoljstvo skupnih družinskih kosil?

Dekalog .11. maj 2023.

Beograd oziroma Srbija je doživela kar dva pomora otrok, šolarjev, mladih življenj, ki ne bodo nikoli uresničevali svoje sanje in si prizadevali za uspešnejšo prihodnost svoje domovine. V ZDA je morija že vsakodnevni pojav, v Rusiji so pobili na enkrat največ šolarjev. Otroci pobijajo otroke že tako masovno, da se podatki o njih že vodijo v Statistiki in so postali že tržno blago. Vemo vse o dogodkih in nič o tem kako se bomo zavarovali pred morebitnimi prihodnjimi. Vprašam starše svojih vnukov kako poteka njihov razgovor z fantoma, se plazi strah tudi po njunih šolah? Fokusirala sta svoja prizadevanja na to, da njuna sinova ne bi storila kaj hudega komurkoli, kar je dobro.

Iz otroštva se dobro spominjam naukov starih staršev kako je potrebno živeti, da te ljudje spoštujejo, da si delaven in ustvarjalen in da je krepost tvoja vrlina. Neštetokrat so nas otroke poučili o sedmih glavnih grehih in desetih zapovedih človeštva. Ti postulati veljajo odkar obstaja človeštvo in se prenašajo iz roda v rod.

Vrline človeka so zmernost, razumnost, pogum (ali trdnost), pravičnost,vere, upanja in ljubezen. Njegovi poglavitni grehi pa so napuh, pohlep, pohota (nečistost, strast, poželenje), jeza, požrešnost, zavist, lenoba.

Poleg vrlin in poglavitnih slabosti pa so nam davni rodovi zapustili še Dekalog ali zapovedi, ki so plod dolgega zgodovinskega razvoja pri čemer so posamezne stopnje med seboj povezane in jih ni mogoče empirično secirati. Dekalog ni samo niz prepovedi, ampak temelji na vrednotah. Vsebuje vse sestavine, ki so potrebne za utemeljitev uravnovešenega moralnega razmišljanja, primernega tudi za naš čas. Zapovedi so: jaz sem gospod tvoj Bog, ne imej drugih bogov poleg mene, ne delaj si rezane podobe, ne izgovarjaj po nemarnem imena gospoda, svojega Boga, spominjaj se sobotnega dne, spoštuj očeta in mater, ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu in ne želi hiše svojega bližnjega. Vsaka izmed navedenih vrednot odpira »program« za vseživljenjsko rast na moralnem področju. Z analizo desetih vrednot, vsebovanih v dekalogu, lahko opazimo, kako te sledijo sestopajočemu redu, kjer je duhovna rast na prvem mestu, gmotne stvari pa na zadnjem; znotraj človeških odnosov pa najdemo na začetku seznama družino, življenje in trdnost zakona.

Tako grehi kot zapovedi so nastajale tisočletja in ljudje so se po številnih zablodah družbe vračali k njim, da so zopet našli prave poti do želenih vrlin posameznika in občestva. Današnja družba postavlja v prioriteto materialne vrednote in žrtvuje duhovno rast mladih na oltar svojega pohlepa. Mladi ne prepoznavajo vrlin, idealov za katere se splača živeti, vidijo in slutijo grehe, ki nastajajo na poti k bogastvu, ne prepoznajo deleža, ki bi ga sami morali dodajati, da bi bila družba boljša, tudi ne prepoznavajo izkušenj, ki jih vsi pretekli rodovi polagajo v naša srca in možgane. Razvajenosti in lenobe so se nalezli od tehničnih pripomočkov, ki odpravljajo dialog med starši in otroci.

Vrline, grehi in zapovedi so potrebni vsakem domu, v vsaki družini v vsaki skupnosti. Poskrbimo, da se bomo tako mladi kot stari ravnali po njih pa bo manj streljanja, hudobij in lumparij.

Kako pa vi ukrepate, da v družini ne bi imeli mladega morilca otrok?

Tisoč opravil in kratek deževni dan. 10. maj 2023

Pridejo dnevi, ko se samo sprašujem kaj vse sem ali bom pozabila narediti in si s tem zaslužila nekoliko dobrohoten nasmeh tistih, za katere si pač prizadevam ostali pametna starka. Danes je žal eden tekih dni.

e na jutranjem sprehodu si dopovedujem, da ne smem pozabiti na kosilnico, ki je v popravilu na Agroservisu. Kosilnica je popravljena, milo vprašam: mojster mi boste pomagali kosilnico naložiti v avto? Seveda, dva mojstra sta kot bi mignil opravila delo in vprašam: moram dati za pijačo, ker ste mi pomagali? S smehom in dobro voljo odpeljem domov v garažo.

Pride Joško in da ne bi pozabil takoj vpraša če jem jedi s pehtranom. Ko potrdim obljublja okoli 11 ure za kosilo štruklje s pehtranom. Ja super, ne bo mi treba kuhati. Muči me kosilnica v avtu, rožlja ko vozim. Milo prosim Jožeta, ki kuha kavo, da mi pomaga iztovoriti kosilnico. Po kavi je zapel: adijo, pa zdrava ostani in mislila sem, da je kosilnico pozabil. Hišni zvonec grom zadoni in stric Jože se zadere: ja kje pa si, že pol ure te čakam. Spustim kuhinjsko krpo, letim po ključ od avtomobila, obuti moram tenisarke in že odpiram garažo. Kaj hujšega, pod kosilnico ni odeje in v avtu so zdaj smeti od njene vožnje. Deka mora vedno biti v avtu, dobim nauk in pomoč pri njeni umaknitvi iz avta.

Kliče prijateljica, za vas imam kosilo, prinesem ob deseti uri. Jo, hvala, kako pa vam povrnem. Ah nič, sem zdajle kuhala, vse je sveže, boste doma? Pride ob napovedani uri prinese dobre sarmice, klepetava na vratih in ona mi pove tridnevni načrt potovanja v Vojvodino. Je doma tam in jo izjemno razveseli vsak, ki želi v Vojvodino.

Nenehni strah, da kaj ne pozabim me žene naprej. Včeraj sem na razstavi obljubila prijateljici naslov knjige o divjih ženskah, ki govori o tolmačenju mitov in zgodb o arhetipu divje ženske. Naslov knjige mi vedno dela probleme medtem ko vsebino knjige lahko kar podrobno obnovim precej časa potem, ko jo preberem. Pišem mail moji prijateljici in zadovoljno brundam, ker je ena naloga manj.

Moram v knjižnico Golije v Trebnje, ker tam dolgujem vpisnino 5 eur. Če plačam z virmanom bo to 10 EUR, če se zapeljem v Trebnje pa bom vadila zdaj bolj redke šoferske spretnosti. Grem, v Trebnjem plačam, v eni uri sem doma.
,br>Zdaj pa blog za dva dni od tega eden praznični. Prizadevam si pisati čim bolje, upam, da mi je uspelo, vnuk ga bo verjetno še danes vnesel na splet. Porabim več kot uro časa.

Ko sem sredi pisanja pride brat Zvone z vinom iz svojega vinograda. O hvala dragi bratec, boš stopil? Ne, ne, moram hitro naprej, na pij po kosilu, da boš bolj pri moči. Kar takoj sem si pripravila špricar in res me je osvežil.

In tako naprej, ura je šele tri popoldan. Večina mojih dni je podobnih temu.

Kako pa poteka vaš dan?

Trio divjih godal. 9. maj 2023

Veselje, ki ga prinaša pomlad, nas vsekakor navdušuje z upanjem, da bo praznično razpoloženje ob Prazniku dela prevladovalo tudi v naslednjih mesecih leta. Kar neka kontinuiteta poteka med prvomajskimi prazniki in Dnevom osvoboditve.

Praznična prestolnica zvabi v Ljubljano staro in mlado, pohodnike, tekače, sprehajalce, tradicionaliste in seveda vse, ki spoštujemo zgodovinske mejnike v duhovnem in materialnem razvoju naše domovine. Naš simbol je »Pot prijateljstva«, prehodimo jo kolikor zmoremo, Ljubljana pa se je na ta dan zopet spomnila svojih izjemnih ustvarjalcev, med njimi priljubljene pesnice Elze in občudovanega arhitekta Kristla, ki jih letos proglasi za častna občana. Za ustvarjanje potrebujejo ljudje mir in spodbudo, z zmago nad zlom pred skoraj osemdesetimi leti je bil izpolnjen temeljni pogoj tudi za svobodno ustvarjanje.

Dan osvoboditve praznujemo vsak po svoje tudi doma, v družini. Pri nas je bilo kup opravkov, ki so zahtevali običajni delavnik. Smo pa proti večeru obiskali otvoritveno prireditev razstave mladega umetnika Patrika Dvorščaka v Galeriji Krka in uživali ob njegovi »Ecytari za vedno« kot je kustosinja Maša Žekš naslovila skupino predstavljenih umetnin družbeno angažiranega slikarja. Umetnik preko svojih del poudarja, da se želje ljudi po utopični ureditvi, zadovoljivi moralnosti in dobrodejni disciplini izgubljajo v hrepenenju po bogastvu, egoizmu, užitkarstvu, pregrehi, zato postaja svet kaotičen. Njegova poslikana platna vsebujejo v nekem začetnem kotu prepoznavne like, osebe, objekte potem pa v vedno večji meri nastajajo kaotični spleti barv, likov in prizorov, ki se zaključijo kot zmešnjava. Močna sporočila njegovih slik so do neke mere tudi povzetek razmišljanja mladih v sodobnem svetu, zaskrbljeno nanj gledajo pa tudi skoraj vse stroke.

Poučno razstavo je umetniško dopolnjevalo Godalkanje Tria divjih godal - violine, kitare in violončela. Njihovo igranje je paleta čustev in stilov, mešanica balkanskih ritmov, funk riffov, jazz impro, flamenka, kelta ter drugih in sami ustvarjajo epske skladbe. Virtuozno usposobljeni vsi trije umetniki odkrivajo nov svet improvizirane glasbe ter raziskujejo možnosti in tehnike svojih glasbil. Občudujejo ljudsko glasbo Balkana, francoske plese in anatolske balade ter njihovo čustvenost. Delajo na evropski folk sceni, pa tudi v azijskih in ameriških državah. Francoski violončelist Toby Kuhn, slovaška violinistka Petra Onderufova in slovenski kitarist Aleksander Kuzmić živijo v Sloveniji igrajo pa po celem svetu. Nastop Tria divjih godal je imeniten umetniški dogodek, spoštovanja vreden po interpretaciji in izjemnem razumevanju ter doživljanju glasbe.

Prireditev v Galeriji Krka je bila umetniško bogata, bila pa je tudi optimistična, svojstveno opozorilna in navdihajoča z vedrino. Družba prisotnih se je pogovarjala z likovnimi in glasbenimi mojstri, se vračala k posameznim razstavljenim slikam, komentirala dogodke in ovijala avreolo glasbenikom ter organizatorjem. S kozarcem vina smo nazdravili Dnevu osvoboditve in se pred odhodom zahvalili gostitelju. Res lep večer!

Kako ste pa vi obeležili Dan zmage?

Zakaj nas Cerkev ne mara? 8. maj 2023

Rada od časa do časa pogledam Družino in izdaje Katoliške cerkve, ki so nam dostopne po njihovih hramih. Tudi izdana dela Založbe Družina mi niso tuje čeprav je ta ponudba dokaj specifična, bi rekla za današnji čas včasih prav sporna. Nisem prepričana, da sta Peterson in Legutko čtivo za razumevanje današnjih družbenih razmer. Bolj kot to težko čakam izdaj cerkvenih dostojanstvenikov na Slovenskem v katerih bi nam pojasnili svojo vizijo in nas seznanili s strateškimi potmi, po katerih nameravajo hoditi, da bi dosegali svoje cilje. Prepričana sem, da bi prav to odpravilo strahove med ljudmi pred Cerkvijo ter omogočilo normalizacijo razumevanja med verujočimi in neverujočimi.

V tem pogledu sem se seznanila z vizijo dr. Andreja Sajeta, škofa Škofije Novo mesto, ki jo je podal za prihodnih desetih let. Oblikoval jo je ob praznovanju visokega jubileja novomeškega Kapitlja in jo javnosti predstavil na Simpoziju. Nedvoumno izjemni poznavalec razmer v Cerkvi priznava njeno trenutno krizo in vidi tudi rešitve zanjo v vračanju k evangeliju in vpeljevanju dosežke časa v njegove strukture in oblike cerkvenega verovanja. Opuščanje preživelega in umirjeno duhovno življenje duhovnikov bo pripomoglo k iskanju poti za poglobljeno duhovno življenje vsakega vernika. Bolj bogato duhovno življenje vsakega kristjana bo širilo število vernikov in drug od drugega se bodo lahko več naučili. Škof Saje je prepričan, da ko se svet ukvarja z vprašanji ženskega duhovništva, celibata ali istospolnih porok, v resnici izraža hrepenenje po nečem globljem, po prepričljivem odgovoru Cerkve o temeljnem vprašanju človekovega bivanja. Graditi občestvo namesto individualizma temelji na zakramentih, predvsem na krstu in evharistiji. Dialog bo omogočil Cerkvi nova spoznanja. Cerkev prihodnosti bo predvsem Cerkev molivcev, da bi prepoznali nove priložnosti in znamenja časa in se usposobili za poslanstvo, ki nam je pri oznanjevanju evangelija zaupano. Upanje je vrlina srca, ki se ne zapira v temo, se ne ustavlja v preteklosti, ne živi v sedanjosti, ampak zna videti jutri.

Hvala dr. Saje za te napotke kristjanom in srčno upam, da jih bodo z veseljem uveljavljali tudi pri iskanju skupnih poti z neverujočimi. Danes tako ne razmišljajo ali pa o njihovih pogledih na neverujoče nismo prav obveščeni. Kako naj si sicer razlagamo to nenehno poglabljanje nasprotovanj med delovanjem večine in manjšine v naši državi. Je slovenska Cerkev resnično odločena, da na primer podpira zahteve po spremembi Nature 2000 in druge zahteve v zvezi z kmetijskimi zemljišči v Sloveniji, zakaj hoče cerkev prevzeli izobraževanje otrok in mladine, zakaj ima svoj Rdeč križ, ki mu pravi Karitas, zakaj izdaja knjige, ki propagirajo patriarhat, odklanjajo izobraževanje žensk in zanikajo njihove težko pridobljene pravice, zakaj vidi ideale v preteklosti, ko smo odvisni od sedanjosti in tehnološko tehničnih dosežkov prihodnosti. Zakaj menite v Cerkvi, da vam pripada več pravic kot drugi civilni družbi v naši domovini, ne pa tudi več dolžnosti bodi si materialnih ali duhovnih. Kaj nam zamerite, da je škof Šuštar napovedal moralno preobrazbo državljanov in državljank že ob osamosvajanju? Nešteto vprašanj in nič kakovostnih odgovorov, komaj čakamo, da s uveljavi vaša vizija v Cerkvi.

Kako pa vi gledate na vlogo Cerkve pri upravljanju države?

Protesti upokojencev. 7. maj 2023

Presenečena oziroma užaljena ugotavljam, da sem dobila političnega vodjo čeprav me ni nihče niti povedal ali vsaj vprašal, če lahko v mojem imenu zmerja Slovenijo, izvoljene funkcionarje, celo svetovalce in zahteva tako zvišanje naših pokojnin, da bi se proračun države povečal za milijardo. Vsaj mi upokojenci, ljudje z maksimalnimi izkušnjami in modrosti pa res moramo vedeti kje so meje naših dejanj in mnenj.

Prof. dr. Ivanu Turku sem nekoč omenila, da znajo biti pokojnine problem, pa mi je rekel približno takole; imam vse kar v svojih letih potrebujem, moj sim pa je na začetku, vsega mu manjka, prav bi bilo, da tisto kar namenjajo meni, dajo njemu. Profesor je že zdavnaj pokojni, njegove besede pa so vsak dan bolj žive, dajo misliti, opozarjajo, slišim jih posebna takrat, ko RTV SLO prenaša upokojenske proteste izpred Državnega zbora, kjer naj bi vpila v »kozji rog« tudi sama. Sram me je, sramujem se, da pod pragom revščine živi toliko ljudi in srčno upam, da bo ponehal nenehni pritisk najmočnejše stranke na Državni zbor, da bo ta lahko začel reševati revščino, ki jo bolj kot upokojenci čutijo mladi in prekarci. Dokler pa Državni zbor nima miru pri svojem delu, ne moremo pričakovati njegovih vidnih učinkov. To ni potrebno dodatno utemeljevati, ker vsak dan piše in se pove v vsakem mediju, nemogoče, da bi vsi lagali tudi tisti, ki jim kraljuje ta največja stranka.

Spoštovani upokojenci-protestniki, ne pridružujem se vam v vaših zahtevah in če so res vaše, vam polagam na srce, da jih bolj prilagodite potrebam mladih, tudi vašim otrokom in vnukom. Vi dobro veste, da žaljivi transparenti proti izvoljenim upravljavcem države pomenijo upor proti večinski ljudski volji, da ta upor vas, ki hodite pred parlament samo ločuje od večine, ne more pa učinkovati na višino vaše pokojnine dokler legalni in legitimni Vladi ne dovolite delati, kaj pametnega narediti, ji pomagati. Ljudje po šestdesetem letu to vedo, tudi vi, ki hodite pred parlament to zelo dobro veste, zakaj se torej »dajete v zobe« mladim in ljudem brez zaposlitve, brez zaslužka, priseljence in podobnim revežem, ki do pokojnin sploh prišli ne bodo, če bomo odpravljali socialno državo in solidarnost. Dobro bi bilo, da še enkrat presodite svojo odločitev do zahtev, ki jih pred Državnim zborom demonstrirate.

e pa se je v vaših srcih nabralo preveč tegob in trenutno ne zmorete brez demonstracij za večjo pokojnino in izgon izvoljene oblasti, pojdite pred Državni zbor brez naše zastave, zastave državne suverenosti in državnega simbola, ker pač večinskega mnenja ne sprejemate. Vsakokrat ko boste na platoju pred Državnim zborom poslušali svoje voditelje se zavedajte svojih pretiranih zahtev, onemogočanja dela Državnega zbora in nezadovoljstva večina volivcev z vašim nastopom. To so boleča dejstva državljanov in državljank Slovenije, ki seveda koristijo le tistim, ki za preživetje v času nevladanja nabirajo denar za prevzem oblasti.

Za nas vse bi bilo dobro, da smo bolj povezani in da razvijamo prijateljske odnose za kar pa ne potrebujemo demonstracije ampak več prijateljskega prepričevanja ter širjenje zaupanja. Družabnost pogrešamo kot priliko za hitrejše in ustreznejše reševanje morebitnih težav.

Ste demonstranti tudi vi?

Zakaj ne slovensko? 6. maj 2023

Nikoli ne bo dovolj opozoril, da moramo svoj materini jezik spoštovati, ga uporabljati in razvijati za potrebe prihodnosti. O tem sem že velikokrat pisala in celo uradno predlagala, da se v EU začne uvajali skupni evropski jezik,osebno zagovarjam latinščino.

Do sedaj še nihče ni pojasnil, utemeljil ali kako drugače obrazložil zakaj se v Evropi uporablja angleščina kot skupen jezik kljub temu, da v naši uniji ni države, ki bi ji bil materin jezik angleščina. Prav tako angleščina ni zgodovinsko utemeljen izbor evropskega univerzalnega jezika za sporazumevanje, saj se je do nedavnega celo v diplomaciji uporabljala francoščina. Je to učinek obveznega šolanja osnovnošolcev iz angleščine? Je to posledica pomanjkanja prevajalcev ali lenuhov med kapitalisti, da ne vgrajujejo v svoje izdelke slovenščine, ker je to za njih premajhen trg? In mi hlapčevsko kupujemo robota ali kak drug program v angleščini ne da bi pomislili na posledice za slovenščino. Tudi varuhi in raziskovalci slovenščine ne najdejo rešitve, oni seveda opozarjajo, kdo pa je tisti, ki skrbi ali bi moral skrbeti za dejanja? V naši domovini imamo, na vseh področjih, vedno več tistih, ki »ugotavljajo in opozarjajo« ne vem koga in vse manj tistih, ki skrbijo za dejanja. Na primer, kdo mora zavrniti vpis podjetja v sodni register, če se hoče vpisati podjetje s tujko v imenu? Kako naj ta postopek morebitne zavrnitve poteka, kdo je možen razsodnik ali arbiter? Če predavatelj na fakulteti uporablja angleščino namesto slovenščine se najprej vprašamo, kdo je dolžan zagotoviti prevajanje, kakšno prevajanje in koga bremenijo stroški prevoda? Je za to na fakultetah poskrbljeno, praktično urejeno in uporabno? Da ne naštevam oziroma ne težim naprej s postopki, ki so potrebni za uveljavljanje slovenščine kot enakopravnega jezika drugih narodov na svetu, še posebno pa v EU.

e pa bomo te postopke le določili se odpira še vedno cel kup težav z uporabo slovenskega jezika. Slovenski narod dobiva prevoda praviloma samo iz anglosaksonskega območja, se pravi posredno, prevodov na primer izvirnih ruskih, arabskih pa tudi južno ameriških piscev ni oziroma jih je tako malo, da jih mediji ne promovirajo na noben običajen način. Po duhovnih dobrinah smo sužnji ponudbe v angleščini. Drugo, ni malo Slovencev, ki so prepričani, da nacionalni jeziki malih narodov z vključno slovenščino nimajo perspektive, ker mali narodi ne prenesejo stroškov vzdrževanja in razvoja jezika, svet pa postaja globalizirana vas z močno informacijsko infrastrukturo. Ubogi materini jeziki malih narodov, kaj bo z njimi? Napadeni so tako od kapitala kot od izvornih ljudstev. Kje je tu strategija, kdo sprejema poslanstvo ohranjanja aktivnega materinega jezika malega naloga, kje so uporniki? Ja, za slovenščino skrbi močan upornik - Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Od njega pričakujemo, da bo »na Mežaklji stal in rjul«* če bo slovenščini grozila kakršna koli nevarnost bodi si v šolstvu, v prevodih, kapitalu ali cagavih Slovencev. Pokončnost in upornost njegove ustvarjalnosti bo razvila strategijo za ohranjanje in razvoj slovenščine, ki jo bo narod sposoben sprejeti kot tudi uveljavljati. Poslanstvo Inštituta je zagotovo narodova prioriteta.

*Oton Župančič

Kako pa vi razmišljate o slovenščini?

Podjetja v spominih, 5. maj 2023

Ni razgovora v katerem sogovornik ne bi omenil podjetja v katerem je bil zaposlen. Seveda se spominjajo starejši vsak pretežno lepih strani delovanja, mlajši pa so praviloma samozaposleni in zato jim je pri srcu njihov s.p. ali mikro podjetje. Tako eni kot drugi so zame zanimivi sogovorniki saj sem skoraj pol aktivnega dela skrbela za njihov varen in hiter denarni tok in njihovo informiranost. Mladi gredo svojo pot medtem ko so starejši v pretežnem delu morali v pokoj zaradi stečajev njihovih nekoč uspešnih podjetji na katere so bili praviloma ponosni.

V mojem okolju so dolgo dominirali tekstilci, gradbinci, električarji, strojniki, livarji in predelovalci poljskih pridelkov. Žargonsko smo se ogovarjali kar kot pionirjevci, novoteksovci, labodovci, belsadovci, betikovci, krkaši, imvejevci itd. Posla je bilo dovolj, ljudje pogumni, kdor se je vrnil iz potovanja v tujini je prinesel nov izdelek ali vsaj idejo, trg je pokupil vse. Imeli smo vsak svoj interni časopis, svojo kulturno kolonijo in veliko skupnih prireditev, obvezno takrat, ko je katerokoli podjetje doseglo izjemen učinek in ga javno objavilo ob občinskem prazniku. Na prireditvah na primer ob občinskem prazniku se je na prireditvenem prostoru zbral celotni kolektiv, vabilu so se odzvali vsi vodilni delavci drugih podjetij, ravnatelji in direktorji zavodov, predstavniki državnih organov in obvezno najvišji funkcionarji republike ali celo države. Pazljivo so bili oblikovani protokoli, da je prireditev stimulativno delovala na zaposlene in bila občudovana od gostov. Vse to dogajanje je dobilo svoj prostor v medijih kar nas je delalo prepoznavne v državi in tujini. Zadovoljstvo ob prejetih priznanjih in nagradah je spodbujalo storilnost in pozivno energijo tako strokovnjakov kot upravljavcev. Za vedno se je zapisalo ljudem v spomin in ko se danes srečujemo se ta spomin obudi, nekoliko »dopolni«, te nasmeji in razveseli.

Ne čudim se, da se danes omenjeni spomini vse pogosteje pojavljajo tudi v revijah, oddajah in knjigah. Na primer, samo poglejte, kako lepo je opisana življenjska pot Šumija, Saturna, Tekstilne, Pletenine, Narta studia, Pionirja, Novoteksa, pa kaj bi naštevala, skoraj ni firme, ki bi jo ljudje pozabili. Metličani na primer, so pred kratkim nanizali skupne vrednote nekdanjega obrata Novoteks Metlika, o podrtju znaka TAM v Mariboru je nastal še posebno zanimiv zapis kraja, ki je ta znak tovarne posvojil kot lokalni prepoznavni simbol. Poglejte, kako previdno se pristopa k rabi prostora nekdanje Tobačne, da bi se poleg novosti le ohranil tudi delček emocije, ki jo je kolektiv Tobačne zmogel v svojem dolgotrajnem razvoju. Spomini na skupna prizadevanja ocenjujem kot potrditev dejstva, da se učinki dela povečujejo zaradi pripadnosti neki skupni ideji, cilju, strategiji ali poslanstvu. No, iz severnih držav Evrope tudi k nam prihajajo ugotovitve, da brez čustev ni razvoja.

Spomini na razvojno pot pa niso le v ljudeh iz podjetji pač pa tudi iz vseh drugih človekovih dejavnosti. V mojem okolju je zelo živo spominjanje na ljudske godce, ki so z nenehnim prizadevanjem postali simbol kulture naroda, ohranil se je spomin na dolgoletno davčno strokovnjakinjo, ki je korektno delovala med občani več desetletij, da ne govorim o znamenitih bančnikih, izjemnih zdravnikih, spoštovanih profesorjih in učiteljih ter neštetih anonimnih ljudi, ki so gradili na primer splošno bolnišnico, organizirali zavarovalništvo in spodbujali šport, kulturo, socialno politiko in solidarnost. Lepo je biti ustvarjalen!

Kako pa se vi spominjate institucije v kateri ste delali?

Poboji v šolah. 4. maj 2023

Vse, kar nam sporoča v praksi potrjena strokovnjakinja Leonida Zalokar, zelo pazljivo večkrat preberem z namenom, da bi čim bolje spoznala družbene procese, ki povzročajo usodne motnje v obnašanju šolarjev do osnovnošolske ustanove, vzgojiteljev in učiteljev, sošolcev in sošolk ter vsega, kar jih moti v okolju. Po včerajšnjem poboju v Beogradu je omenjena naglasila, da so vse meje v družbi porušene, ni več nobene avtoritete, imamo en do tri odstotke brezčutnih otrok s katerimi se ne ukvarjamo, ne pogledamo vzroke za nasilja brezčutnih otrok, celotno družbo je nujno pogledati bolj globalno in vedeti moramo zakaj družba pada s tečajev.

Dragi starši, vzgojitelji in oblikovalci programov vzgoje, prišel je trenutek resnice, čas za obračun grehov, ki smo jih zagrešili proti svojim otrokom kot tudi čas za drugačno ravnanje v prihodnje, da družbo spet spravimo v dobre tečaje. Najlažje bo odstraniti vseh vrst orožje od doma in zapreti TV, računalniške tablice, pametne telefone,, ko se na njem prikažejo filmi ali oddaje zločinstva, nasilja ter terorja. Vsi v družini se solidarno odpovedujemo tem kvazi dobrinam, ki bi lahko kakorkoli izmaličile misli najmlajših. Nobenih goljufij z drugim sprejemnikom v spalnici ali izjem na dopustu in podobnim odločitvam, odkrito pred otroci se temu odpovedujemo vsi na vseh medijih. Težje bo ob pomanjkanju časa, razvijati prijateljska prepričevanja med najmlajšimi, starši in ostalimi člani družine. Čas bomo sicer prihranili z odpovedovanjem nasilja na raznih medijih, morali pa ga bomo najti tudi z določanjem prioritet in tu morajo imeti najmlajši prvo mesto. Vsak dan se pogovorimo o tem kako je bilo v šoli, kaj je bilo zanimivo, kaj odveč in kaj preveč. Večkrat se bomo pogovarjali o svojem rodu, njegovih uspehih in vrednotah, o živalih, naravi, zgodovini in domovini. Pogovori bodo samo konkretni, odkriti in v primernem tonu brez pristranskih mnenj in v njih sodelujejo enakopravno vsi. Pogovori morajo biti vsak dan, lahko večkrat na dan in ne smejo izostali zaradi službenih projektov, pranja, kuhanja, pohajkovanja, druženja,vse delamo skupaj starši, mladi in najmlajši. Utopija? Pazite, vaš osnovnošolec je morda brezčuten ali ima vedenjske motnje, kako veste, da ne bo ubijal? Družbo si prizadevamo spraviti v tečaje torej mora naše starševsko delo dopolnjevati še stroka vzgojiteljice, psihoterapevti, moderne druge zdravniške vede in seveda zavodi, ki so hudo deviantnim osnovnošolcem v pomoč pri odkrivanju in zagotavljanju potrebnega zdravljenja. Družba mora imeti jasen cilj, da tako starši kot šola spet postanejo stvarna avtoriteta, ki jo učenec upošteva v svojem življenjskem prepričanju. Pričakovati je, da bo naša družba oblikovala vsebinsko bogat in času primeren program vzgoje z nedvoumnimi cilji kot so doktrina vzgoje, naloge vzgoje, nosilci nalog, preventivno odkrivanje nevarnega delovanja mlajših in drugo.

Namenoma sem se razpisala laično o problematiki, ki jo je potrebno reševati v družbi kot celoti, od katere je odvisno življenjsko načelo mladih in delovanje zdrave, napredne družbe v prihodnje. Draga država, posveti več pozornosti zdravju svoje družbe. Prepusti kapitalske materialne posle ljudem, ki so dobri gospodarji, ti pa se posveti duhovni rasti svojih državljanov. Ko bomo vsak večen v Dnevniku izvedeli za nova boljša spoznanja v vzgojnih procesih bomo začeli verjeti, da nam gre na bolje.

Kako pa vaša družina vzgaja mlade?

Izjemna gostinska ponudba. 3. maj 2023

Saj ni primerno, da bi delala reklamo za kogar koli, zato niti nisem usposobljena, me pa zelo razveseli, če iz mojega območja kdo dosega izjemne rezultate in ga zaznajo tudi mediji. Konzum, ki so ga včasih obvladovali Ilovarji, je objavil izjemno gostinsko ponudbo gostilne Rakar, ki je razvila svojo stroko v Višnji Gori in se od tam razširila na Gornje Ponikve v občini Trebnje. Ob reki Temenici in železniški postaji tik za starodavno nekdanjo gostilno Grmovšek, so Rakarjevi pred desetletji zgradili svoj nov gostinski objekt. K njim smo hodili praznovati rojstne dneve, posebne dosežke pri delu in fantovščine oziroma dekliščine, tja vodimo pogrebce od sv. Marjete in na sploh je primerna gostilna za vse vrste veselja in žalovanja. Za mene je še posebno zanimiva zaradi neposredne bližine moje rojstne hiše pa tudi zaradi spominov na opustelo Grmovškovo gostilno, ki je bila v marsičem usodna za mojo rodovino po mamini liniji. Med drugim so leta 1948 tam aretirali mojo staro mamo, ker je bleknila, da komunisti niso nič boljši kot so bili fašisti. No zgodilo se ni nič hudega.

Kaj vse je navdušilo pri Rakarjevih selektorje Konzuma bom sicer poskusila našteti, priznam pa, da večina teh jedi ni v mojem jedilniku in jih slabo poznam. Niz prigriskov, ki so jih prejeli na začetku, naj bi »napovedal filozofijo in smeri razvoja« nadaljnje postrežbe. Prvi prigrizek domača klobasa na črnem kruhu z drobnjakom in špeh z okisanim ptujskim lukom sta dajala »vedeti, da so na Dolenjskem«. Hladno dimljeno postrv z ajdovimi kokicami in v brioš zavita toplo dimljena ter hobotnica s kislim zeljem so označili za kaskadersko kombinacijo. Za tako jed so označili tudi v zelenjavni juhi poširan file postrvi, na eni strani opremljen z nežno pikantnimi drobnimi njokci, na drugi pa rahlo fermentirano, opečeno cvetačo. Še več raznolikih jedi je sledilo v plasti z osnovo domače kozje skute kot so krema iz špargljev, škampov rep, dimljena majoneza, jurčki, sesekljanimi repki kozic, Med bolj domačimi jedmi so bili postreženi z nudli, prelitimi z divjačinskim ragujem, dušeno jagnječjim plečem, grahovim pirejem in še mnogimi drugimi, pehtranovim sladoledom na primer. Konzum meni da imajo Rakarjevi izjemen občutek za kombiniranje klasičnega in odbitega, visoke kuharije in kmetske preprostosti, starega in novega, vode in zemlje, okusov in tekstur ter hrane in vina.

Vso čast ponudniku tega gostinskega presežka in čestitke za naslov IZJEMNO!

Ob tej ponudbi se spomnim, kako skromna je ponudba večine gostincev za razna ljudem pomembna slavja. Ko zagledam pred seboj gobovo in govejo juho, pohan in pečen zrezek, razno zelenjavo, sem takoj sita in enostavne odrinem vse, razen krožnik za govejo juho. Ne vem zakaj, vendar tako je, kamor koli se zateče nekaj več ljudi, da bi skupaj kaj dobrega zaužili. Verjetno je tu tudi razlog, da se zadovoljimo z ulično hrano, s pico in piciči pa morda še z žarom. Vse to lahko v kratkem času pripravimo okusno tudi sami, se pri tem še zabavamo in nekoliko drug drugega poučimo o gurmanski prehrani. Danes se gre v gostilno le v skrajni sili, ko to zahteva protokol na primer poroke ali ko se snidejo maturanti in podobne bolj protokolarne prireditve na katerih je v predviden program, pojedina in razhod.

Dobra in zdrav hrana je vedno in povsod želena, vendar težko dosegljiva tudi danes v dobi množičnega trženja vsega.

Ste vi zadovoljni z običajno ponudbo naših gostincev?

Uboga Francija. 2. maj 2023

Včasih smo preobčutljivi za trenutne težave v naši državi, damo se že z majhno novičko prepričati, da je vse zanič in pri tem nezadovoljno godrnjamo. Že pogled k sosedom in po Evropski uniji pa nam pripoveduje o nezadovoljstvu tamkajšnjih prebivalcev, ki ima dosti globlje razloge od naših problemov »peteršiljčkove mame«.

Poglej samo, kaj doživlja prelepa prestolnica Francije. Zoprne in nevarne volilne kampanje, teroristični napadi, požar Notre-Dame, emigrantsko-rasne težave, zadnje čase odpor proti pokojninski reformi, koliko pa je drugih težav, niti ne vemo, kako bo izpadla Olimpijada v takem okolju, si težko predstavljamo. Ne samo, da je demonstrantov vedno več, vse bolj so agresivni z ciljen zmage za vsako ceno. Parižani niso več varni pred teroristi, begunci, policijo in drugimi represivnimi organi, ulice postajajo zastrašujoče z gorami odpadkov, lokali se zapirajo, dogovorjeni sistem reda in varnosti odmira. Na obzorju ni videti popuščanja ne iz strani predsednika in ne demonstrantov. Kje je iskati rešitev v mestu umetnikov, turistov, največjih bogatašev in najrevnejših slojev mestnega proletariata, polno prekupčevalcev kiča in še bi lahko naštevala. Samo policistov v enem dnevu je bilo ranjenih 400. Le kdo si še upa v Metro ali v parke? In vendar se življenje mesta nadaljuje, verjetno le drugače kot ga poznamo obiskovalci.

Tegobe in problemi puščajo hude in skrajno škodljive posledice za prebivalce in mesto kot celoto. Najhujša posledica je psihološka, saj upada nezaupanje Parižanov drug do drugega, do organov oblasti, do vsega, kar vpliva na mestno razpoloženje. Kako preprečiti ali vsaj omiliti ta proces, še ni nihče bleknil nobene. Materialni položaj prebivalstva se slabi saj je njihovo premoženje izpostavljeno kot orodje demonstracijam na primer avto, lokal, umetnina in druge vrednosti, ki privabljajo stroke in turiste, Parižani pa se z njimi preživljajo, saj je Pariz en sam muzej. Organi varnosti se morajo kadrovsko krepiti, zanje je potrebna dodatna in vse zahtevnejša oprema kar prazni lokalne proračune in preprečuje razvoj socialnih in skupnih zadev. Gradnje se ustavljajo saj je dolgoročno načrtovanje tako finančno kot kadrovsko nezanesljivo. Spreminjajo se prioritete, v prve prioritete prihajajo varnostni ukrepi, zavarovanje tveganj in javne funkcije, ustavljajo se solidarne in socialne aktivnosti, projekti zaščite okolja. Ovire v mobilnosti ljudi in blaga so nepremagljive v krajšem obdobju. Pariz je v vojni tako kot je v vojni Ukrajina s to razliko, da še ni bilo slišati o morebitni kakršni koli pomoči Evropske unije Franciji, čeprav bi bilo morebiti koristno, če bi še kdo razen predsednika Francije, ljudem povedal razloga za pokojninsko reforma ali pa svetoval kako naj ukrepajo, da bo v Franciji prevladovalo znosno sožitje med strankami.

Težave, podobne francoskim, se po mnenju dr. Rizmana, širijo po vsem svetu. V ZDA se vrstijo poboji in strankarski problemi, v Afriki se kotijo nove paravojaške enote, Evropa se izčrpava v oboroževanjem in vlaganji v energetiko, vzhodni Pacifik se pripravlja na oborožen spopad, je kje mir na svetu? je kje kakšen politik, ki bi rjul »dovolj je, od slej naprej se bomo pogajali« in ta pogajanja tudi začel takoj. Ni dopustno, da vsak počne kar se samo njemu zdi.

Veliko se nas je nabralo na svetu in še posebno v Evropi zato je nujno postaviti novo organizacijsko ureditev, ki bo prilagojena potrebam novih prihajajočih obdobij.

Spremljate težave Francozov?

Praznik dela. 1. maj 2023

Kot vedno sem se na predvečer Praznika dela iz balkona in terase razgledala o morebitnih kresovih, ki me vsako leto razveselijo in pospremijo v praznično razpoloženje. Gorijo kot vedno. Obesim zastava in se poglobim v komentatorje Mladine.

V sončnem jutru me zbudijo zvonovi Kapitlja in odmev oddaljene glasbe iz Glavnega trga, oboje me spremlja na jutranjem sprehodu poleg psičkov in njihovih spremljevalk. Iz prijazne hiške na Gubčevi pokuka lastnica, zaželi dobro jutro, malo poklepetava in se dogovoriva za obisk. Neki gospod iz stranske ulice, se s psičkom že vrača v svoj dom, moja počasna hoja ga ne doseže več, zato visoko dvigne desnico in pomaha. Seveda storim enako tudi sama. Evo, ura je malo čez šest, pa je že cel kup ljudi do mene prijaznih, prijetnih, pozornih. To je praznično razpoloženje za Praznik dela, saj smo se večinoma spoznali na delu v tovarni, po socialnih institucijah in kot upravljavci skupnega premoženja. Še vedno praznujemo 1. Maj z lepimi spomini na naš prispevek k blaginji okolja v katerem živimo, pa tudi širše, saj je na primer naša tovarna danes največji davkoplačevalec v državi.

Praznovanje tega lepega sončnega dneva nadaljujem z rdečimi nageljni, ki jih položim na grobove mojih prednikov. Prav se mi zdi obiskati tiste sorodnike, ki živijo danes v moji rojstni domačiji. Razveselila sem jih in neverjetno pozorno so me sprejeli, čeprav se nismo videli že nekaj let. Mladi dograjujejo svoj dom, živijo ustvarjalno in vzorno skrbijo za svojo družino. Nekatere starejše tarejo bolezni, predvsem ženske pa smo v našem rodu prave upornice. Po nekdanji avtocesti se vračam domov polna prijetnih občutkov, da se na Praznik dela tudi praznično ponašamo stari in mladi ne glede na bistveno različne razmere v katerih smo se morali znajti.

Pozno popoldne poslušam reportaže iz praznovanja na Rožniku, budnice iz različnih krajev, mnenje prebivalcev Ruš, čakam tudi na prikaz praznovanja na Dolenjskem - žal ga ni bilo. Povsod opazim neko olajšanje v ljudeh, da spet praznujemo Praznik dela brez predsodkov, da bi nam oblast lahko kaj očitala, z zastavami in mlaji in z velikimi željami, da bi s svojim delom ustvarjali človeku prijaznejšo prihodnost.

Spet sem se pred spanjem poglobila v že omenjene komentarje in poskušala ugotoviti, kje smo bliže resnici; komentatorji, ki so polni kritik izvoljenih voditeljev ali ljudje, ki ob Prazniku dela izražajo zadovoljstvo, razmišljajo o prihodnosti in z optimizmom sprejemajo tudi slabosti, ki se jim nobena družba ne more v celoti izogniti. Nujno je danes poznati delovanje in občutke tako večine državljanov kot tudi tistih, ki se od večine eklatantno oddaljujejo. Da bi ohranili solidarnost in delovanje socialne države, moramo razviti mehanizme obrambe proti nevarnostim, ki se organizirano nenehno plazijo po naši domovini. Ne gre za načela uporabe zemljišč in za višje pokojnine, tudi ne za slabo plačane zdravstvene storitve, saj vsak od nas ve, da je majhna država draga, še posebno, če ne more optimalno izrabljati svojih razvojnih potencialov, ker ji to sistematično preprečuje neizvoljena manjšina. Vsi, ki smo s ponosom in zanosom preživeli Praznik dela, se dobro zavedamo, da od tu izhaja naše večno upanje v uspeh prijateljskega prepričevanja in naš nenehni upor proti pohlepu ter drugim slabostim družbe.

Kako ste pa vi praznovali Praznik dela?

Naša Pikica. 30 april 2023

V praznikih nam je veliko veselja napravila psička Pikica, ki je s papagajem Jakopom tudi članica naše družine. Imela je nekajkrat več prostora, kot je navajena v svojem rednem domu, zato je šla rada na vrt, se trkljala po travi, ga z veliko hitrostjo večkrat premerila in se zadovoljna nato odpočila v svoji posteljici. Tudi v notranjih prostorih si je našla dovolj zabave bodi si z žogicami, iskanjem zdaj enega zdaj drugega stanovalca, veliko se je zadrževala pri meni v kuhinji in še z mnogim drugi nam je mala Pikica potrjevala, da ji je med nami prijetno. Težko razumemo, da tako ni povsod in da mediji kar veliko pišejo celo o potrebni nadgraditvi nadzora nad ravnanjem lastnikov z živalmi.

Podatki kažejo, da imamo v Sloveniji 240.000 psov in po mnenju predlagateljev zakonodaje jih ne bi smeli več privezovati na verige. Temu se močno upirajo kmetje, pristojne zbornice pa tudi veterinarji, saj so mnogi psi lahko tudi nevarni. Celo naša Pikica je hudobno bevsknila, ko sem jo vlekla stran od vnukove postelje. Vse bolj se odpira problematika novega odnosa do živali in utrjuje prepričanje, da se lahko človečnost v osnovni pojavni obliki izrazi le v odnosu do najbolj nebogljenih in ranljivih bitij - to je do živali kar je razlog za človekov bankrot na področju medčloveških odnosov. Tega bo možno sanirati le preko humanih in spoštljivih ravnanj z živalmi saj tako cvetoča trgovina s hišnimi ljubljenčki kot potrošnim blagom kakršni smo priča danes ne vodi nikamor. Tudi lastniki psov se morajo zazreti sami vase in si priznati, da je vzreja psov za hišne ljubljenčke etično sporno. Psi so družabne živali, ki od pradavnine pripadajo tropu in trpijo, če so večino dneve sami, zaprti v stanovanju in morajo zadrževati urin. Lastnik psa preprečuje svoboda svojemu hišnemu ljubljenčku in pri tem res ne more biti srečen. Na to nas opozarja posebno dr. Jože Kozinc, ki je doktoriral na temo človekovega odnosa do živali in ga poznamo kot izjemnega zagovornika ter varuha poštenosti.

Globoko me je zabolelo, da je naša Pikica nesvobodna, res je tudi, da večina dneva preživi sama, zadrževati mora urin, jesti le industrijsko pripravljeno hrano, biti na vrvici na sprehodu in da ne pozna več svojega pratropa, dvomim celo, da bi z njim preživela. Boleče je dejstvo, da je rojena in vzgojena za tržno blago in ne predstavljam si, kako bi ji vrnili svobodo. Vse ji je zagotovljeno, kar naj bi kot tržno blago potrebovala, higiena, hrana, prosti čas gospodarjev, kozmetika, sprehodi, vendar vedno po sposobnostih lastnika in ne njenih želja ali potreb. In najmanj 240.000 prebivalcev v Sloveniji živi v isti dilemi kot mi saj ne vemo kako zagotoviti svobodo sebi in hišnemu ljubljenčku, počutimo se krive za nesvobodo vseh Pikic.

Etika je veda, ki jo premalo poznamo, morala bi se vgraditi v vzgojne programa saj je etični pogled na katero koli človekovo dejanje povezano z tehnološko tehničnim proučevanjem sveta in tudi umetna inteligenca, ki prihaja danes na trg, zahteva etično presojo. Razmišljanje v tej smeri, torej v smeri svobode za vse, še zdaleč nista tehnologija in tehnika dokončna korist, morda je to korist za lastnika in poguba za človeško duhovno rast, poguba za naravo, živa bitja, našo Pikico, Kozinc pravi, da gre za sanacijo odnosov človeka do drugih živih bitij na tem svetu, sama bi rekla kar odnosa do naravnega ravnovesja. Prepričana sem, da o tem premalo vemo, da bi lahko spreminjali obstoječo tržno miselnost in Pikice bodo še dolgo tržni artikel.

Menite, da je odnos ljudi do živali pravičen?

Naša odprta kuhinja. 29. april 2023

Naneslo je, da smo pet dni preživeli skupaj in si privoščili družinsko življenje izpred Francjožefovskega obdobja z dodatkom odpravljanja zaostanka pri nekaterih šolskih predmetih. Za osnovnošolca je skrbela mami, za gimnazijca oči, moja dolžnost pa je bila prehrana, čajčki, priboljški, Nebeško!

Projekt »Odprta kuhinja« seveda poznamo vsi, nekajkrat smo ga tudi obiskali in bili zadovoljni. Tudi projekt Mali šef je seveda znan, gledan in ne enkrat, občudovan. Kaj bi pripravili za zajtrk, kosilo in večerjo, da ne izgubimo čar dobrega razpoloženja ob prilagojeni kuhinjski produkciji doma? Prednost v predlogu pripada fantoma in so se odločila za tortilo, piciče in lazanjo. Kuhinja je bila ves dan v funkciji. Zajtrki žal šele okoli desete ure, privoščili smo si špargle s pršutom in jajci, kuhali močnik z mlekom, pekli vse mogoče z jajci do piškotov.

V teh petih dnevih sem pospremila prijatelja na njegovi zadnji poti in v kuhinji sta v tem času vladala vnuka. V ne vem koliko posodic smo pripravili potrebne sestavine od mesa do soli, da ja ne bi kaj pozabili vmešati v nadev za tortilo. Ko sem odšla je manjkala še rumena paprika, odveč pa je bil narezan korenček. Po treh urah sem bila spet doma, na mizi obilne in lepo pripravljene tortile, za mene je ostala ena. Fanta sta se izkazala in nas vse razveselila, za nagrado pa prejela princeske krofe za večerjo.

Soboto smo želeli nekoliko popestriti kar običajno storimo s kosilom v Kitajski ali na Loki. Piciče ima samo Loka in naročili smo kar štiri, da bo ja dovolj pa še porcijo kalamar s krompirčkom. Postreči sta nam morala dva gostinca, da smo istočasno začeli jesti vsi. Ne vem, če je potrebno, a bom vseeno vprašala, če veste kaj so piciči? Na največjem plitvem krožniku servirajo bolj tenko in na manjše kose narezano pečeno pico z zapečeno sirovo prevleko. Krožnik spremljajo štirje različni namazi (sirov, tatarski, paradižnikov in gorčični). Z roko trgaš narezano vročo pico, pomakaš v eno ali več omak in po tem poješ. Okus je odličen, vroč picič se prileže skoraj ob vsaki priliki, bodi k slovesnosti ali sobotnemu kosilu. Skoraj vsako omizje v večjem lokalu je okrašeno s piciči. Nekateri lokali pa imajo posebna stojala, ki imajo na dnu večjo ovalno posodo za kose piciče, po ročaju po posodice za namaze kar je še večja atrakcija kot obilen krožnik.

Domača neomejena postrežba pred ali po kosilu je pri nas »odprta kuhinja«. Največkrat se v njej pogodim o pripravi kanapejev s pašteto, jajčkom, včasih ali komu s šunko, paradižnikom in malo majoneze. Količine so neomejene oziroma želje po »repete« izpolnjene. Tudi čaj s kandiranim sladkorjem, medom, limono in po želji z dodatkom nekaj kapljic ruma je pogosto željen, posebno ob bolj hladnih dnevih. Kavo za snaho in mene skuha sin, sladke priboljške pa postrežeta vnuka, ki poznata tudi mesta kjer se kaj nahaja.
,br>e gremo v Kitajsko je seveda na vrsti pečena zelenjava, obvezno juha s tremi okusi in hrustljavi piščanec na kalčkih. Tudi sake pospravimo ali pa kaj drugega iz vrtljive mize. Pri nas so ti orientalci odlični gostitelji.

Kako pa se vi prehranjujete?

Razumniki sodobne Slovenije, 28. april 2023

Ne dohajam več vseh razumnikov, ki predsedniku Vlade svetujejo kako naj si spet pridobiva naklonjenost volivcev. Zgleda, da drug za drugim povzemajo oceno predsednikovega dela, ne pa tudi odločnosti, rizikov ali nesodelovanja zakonodajnih organov, predsednice države, strokovnih in poklicnih združenj, da ne govorim o članih Gibanja Svoboda in njihovih organih. Kot se mi je že večkrat zapisalo naj še enkrat ponovim; eno je Golob in njegova osebnost, drugo pa je predsednik Vlade Republike Slovenije, ki smo mu dolžni pomagati vsi, posebno pa najodgovornejši med nami z vključno voditelji lokalnih oblasti. Katerega Goloba torej danes ocenjujejo mediji kot neustreznega s sedaj vodeno politiko in v čem so si enotni, da bi se moralo uveljavljati v prihodnje?

Med kritiki predsednika Vlade je tudi Jože P Damijan, ki pa za svojimi kritikami vedno predlaga tudi ukrepe. Trenutno ocenjuje, da bi »vsaj spodobno nedeljsko kosilo z govejo juho, restanim krompirjem in pečenko« Vlada lahko zagotavljala slovenskemu narodu z (1) zakrpanim zdravstvenim sistemom, (2) pobiranjem davkov za krpanje zdravstvenega sistema, (3) našla formulo za neboleči nov davek za dolgotrajno oskrbo, (4) zakoličila zemljišča za gradnjo vsaj 2000 novih stanovanj za mlade in socialno ogrožene ter (5) zagnala projekt drugega bloka jedrske elektrarne za električno samozadostnost in razogljičenje. Predlagatelj je v svojem razmišljanju in predlaganju zelo konkreten in za vsak od navedenih predlogov nakaže pot, po kateri mora iti, da bo cilj dosežen. Dodatna sredstva za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo je po Damjanu možno zagotoviti z uvedbo davka na nezdrav način življenja (sladkarije, tobak, alkohol), z povišanjem davka na dobiček z nekaterimi izjemami in obdavčenjem praznih nepremičnin. Za gradnjo stanovanj bi bilo primerno izdati stanovanjske obveznice in jih zavarovati z depoziti na bankah, ki so sedaj neizkoriščeni.

Najbrž je Vlada zatrpana s predlogi, kaj vse se da narediti, da bo njeno delo bolj učinkovito, ne predstavljam pa si, kako Vlada na teh ali na svojih inovacijah oblikuje svoje prioritete, najnujnejše ukrepe takoj. O tem mediji, Vlada, STA ali uradi za informiranje ne poročajo. Nastaja informacijska praznota, ki se polni z ugibanji, nesmisli in špekulacijami. Verjetno je tudi, da to komu prav prihaja saj bi sicer že enkrat dobili solidni informacijski dnevnik na RTV SLO ali pa sklep Državnega zbora, da je odpravljen prispevek za RTV SLO ker ta več ne opravlja nalog zaradi katerih je bila ustanovljena.

Res lahko govorimo o zagati, ko smo zašli v slepo ulico. Lepe medijske fotke in nastopi brhkih funkcionark žal ne odpravljajo dilem, strahu in vsega ostalega, ki se plazi po kot zlo po slovenski zemlji. V prazničnih dnevih smo lahko opazili zaskrbljenost večine predstavljenih na televizijskem ekranu. Če bi imela kakršno koli besedo v upravljanju države, bi svetovala, da združijo moči zakonodajni, sodni in izvršilni funkcionarji oblasti in pod vodstvom predsednice države zaključijo obdobje nenehnih dilem ter začrtajo skupna prizadevanja za umiritev strasti, zagotovitev miru v državi in ustvarjanje dobre osnove za oblikovanje stabilne prihodnosti.

Pokažite nam, da ste vredni našega zaupanja, da ste uporniki, ki se brez predsodkov upirajo slabostim in da ste sposobni dobro voditi ter upravljati naše skupno dobro.

Ste tudi vi kritično razpoloženi proti predsedniku Vlade?

Proslava. 27. april 2023

Upor najprej začutiš v sebi, je čustvo, potem pa sama od sebe sledijo dejanja. Neki literat, ki je približno tako definiral upor, mi je s tem podal odgovor na moje večno vprašanje, zakaj se borke in borci niso bali bitk, gozdov, lakote, pomanjkanje higiene in muk v taboriščih. V srcih jim je nastajal vedno večji odpor do okupatorjev, jeza, ker so se potikali po naši domovini in povzročali teror. Nastajal je upor, ki se je večal in širil v ljudeh, da so se pridružili odporniškemu gibanju in v njem vztrajali pa naj se zgodi karkoli.

Pojavljali so se junaki, junaštvo je bilo vrlina, junaška dejanja so se zapisala kot legende v spomin naroda, legende pa so večne. Danes je dan legend slovenskega naroda, ki so se v večnost zapisovale v drugi svetovni vojni na tleh naše domovine, razkosane med štiri sosednje države kot da smo domorodci tržno blago za vojne dobičkarje. Bilo je dovolj razlogov za upor posameznikov in upornost naroda. Naša samostojnost je dejanje večne upornosti Slovencev, da končno lahko govorimo o državi kot svoji domovini.

Proslava v spomin upora Slovencev proti okupatorju, je bila letos v Šoštanju, mestu Karla Destovnika Kajuha ob koncu leta, ki je bilo namenjeno spominu na tega velikega upornika. Njegova poezija je bila na prireditveni sceni vsebinska vez pri obujanju spomina na upor proti okupatorju. Tako kakovostne proslave v slovenski državi še ni bilo.

Seveda pa upor ni samo velik podvig posameznika in skupnosti s političnimi cilji. Največkrat je upornost v človeku tisto kar mu določa poklic, položaj v službi, rojstvo družine in podobne življenjske odločitve. Že za ustrezne učinke učenja potrebuje vsak šolar določeno mero upornosti, da ne govorim o dijaku, ki izbira poklic za celotno življenje in ve, da bo poklic zahteven, pot do njega strokovna in posli morda nedosegljivi. Za egiptologa bo upornost odločujoča, za uporabnika invalidskega vozička tudi, skoraj ni poklica, ki bi bil samo dober zato je prisotnost upora proti težavam nujna osebna vrlina.

Kakršen koli upor v človeku mora imeti močan razlog za svoj nastanek, rast ali izginotje. Uporni ljudje so naša prihodnost, prihodnost solidarnosti, znanja in blaginje z simbolnim znakom rdeči nagelj in rdeča zvezda, kot nam sporočajo iz Ruš. Ljudi privlačijo pogumne in uporne osebe, ki si upajo spregovoriti o škodljivih odločitvah kogar koli tudi maščevalnih funkcionarjev in poslovnežev. Upor v ljudeh se povečuje, če politiki, gospodarstveniki ali delodajalci ne spoštujejo svojih prekarcev, dobrih praks, utemeljenih predlogov stroke ali dobronamernih dejanj solidarnosti. Čas prinaša vedno nove razloge za upor. Kdo bi si mislil, da bo lokalnih vojn vedno več, da bodo pogoltni poslovneži segli po skupni lastnini, da bodo že pridobljene ženske pravice ponovno problem. Vsa ta realnost zahteva uporne in večini naklonjene osebe, ki sprožijo iskre pravičnega puntanja družbe kot celote, sproščajo vzvode nadzora in širijo nezaupanje v nepoštene organe ali osebe. Kolikor bolj je narod osveščen toliko bolj je puntarski, občutljiv za ohranjanje pravic in dolžnosti, ki omogočajo blaginjo večini.

Praznik upora slovenskega naroda proti okupatorju je v bistvu močan naboj upora proti vsem zlorabam oblasti in razslojevanju ljudi. Varujmo ga!

Kako pa vi občutite upor?

Spet me je nekoliko manj. 26. april 2023

e se moram za večno posloviti od koga, ki mi je bil drag, se počutim, kot da je odšel del mene, mojega življenja in spoznanja. In zadnja leta me je zapustilo že veliko, veliko sopotnikov in sopotnic, počutim se vedno bolj okrnjena, prizadeta.

S tem blogom se poslavljam od meni drage rodovine in družin, ki so v mojem prihodu v ta kraj pripomogli, da sem v njem zaživela kulturno in delovno. Mama Erna, zdravnica, družbeno odgovorna aktivistka, vdova pisatelja in borca nam je bila za zgled v delu, v odnosu do življenjsko pomembnih zadev. Njena sinova Marjan in Milan sta si prav času mojega privajanja tem krajem, ustvarjala družini, Marjan z Marjeto in hčerko Darjo ter Milan z Lojzko. Z Marjeto sva skupaj delali v tovarni in se pogosto družili tudi izven nje, nedelje smo z njeno družino preživljali ob Kolpi, napotili smo se skupaj na Korčulo in se lepo imeli vse do Marjanovega odhoda za vedno. Milan in Lojzka sta nekaj let imela dojenčke katerih rast sem opazovala od blizu. Potrebe njunih otrok Otmarja, Andreje in Marka so starše usmerile v obnovo podedovane stare domačije na Zajčem vrhu, ki se je desetletje dograjevala in se zdaj na tej lokaciji še vedno dograjuje z novimi objekti v sadnem vrtu. Za razliko od Marjanove družine, ki je dobila še sina Matjaža, je Milanova družina bolj medsebojno duhovno povezana in zato središče njenega potomstva ostaja na Zajčjem vrhu. Tam so starši, Andrejina in Markova družina, le Otmar je še na Košenicah.

Doba spoznavanja računalništva, je obnorela tudi Milana, ki se je prekvalificiral in zaposlil v Centru za avtomatsko obdelavo podatkov v naši tovarni, najprej kot operater in pozneje kot programer. Možakar širokega srca in preprostih misli, ki je imel rad naš IBM računalnik kot tudi vse njegove novosti, ki jih je bil sposoben sprejemati, se je še osebno opremljal s računalniškimi pripomočki in me vse do odhoda iz tovarne dostikrat spodbujal, da bi še kaj dokupili, izboljšali. Ko smo se s Potrči na kakšnem pikniku lepo imeli, je rad pokazal svojo najnovejšo računalniško opremo za domačo rabo kot so bili hranilniki podatkov, razni priključki za projiciranje fotografij in podobnih naprav, ki si jih nisem zapomnila. Pa tudi svojo pozornost sem bolj usmerjala na delo Lojzke, ki je vodila Dom starejših in je pogosto potrebovala kakšen nasvet, govor ali kaj podobnega. Po končani delovni dobi smo jih obiskovali na Zajčjem vrhu, bili vedno dobrodošli, veliko smo se pogovarjali o vseh novostih naših strok, državi, politiki, o otrocih in še mnogo drugega. Pravi prijatelji na idealnem razglednem območju njunega doma v Podgorju.

Najprej so začeli odpovedovati Lojzkini bočni sklepi, potem je usihala njena voljo za debato, ničesar ni več želela. Da je tudi Milanovo zdravje načeto mi je povedala Marjeta, ko je Milan že bil na strogi dieti. S solzami v očeh je pred tednom potožila, da je svak Milan v bolnišnici pod umetno komo, po tihem tednu je prispel njen mail, da ga ni več. Prevzel me je ta neusmiljeni občutek, da je z Milanom zopet odšel del moje zavesti.

Prijateljevanje je vrednota, nenadomestljiv življenjski agens, lepota iskrenosti in sožitja. Ko gledaš kako rod nastaja, raste, se bogati z znanjem in naravno odmira, začneš razumevati smisel svoje prisotnosti na tem svetu. Da se ustvarja kultura naroda morajo obstajali vezni členi med različno mislečimi ljudmi, čim več ljudi ti zaupa svoje misli tem bogatejši si in lahko bogatiš svet okoli sebe. Hvala, dragi Milan, da si obogatil moja dejanja.

Kako se pa vi poslavljate od svojih prijateljev?

Narobe svet. 25. april 2023

Kako naj sicer imenujemo letošnje koledarske »ide«, ki ob spodbudnem porastu dobičkov, naložb, inovacij in drugih materialnih dobrot povečujejo po vsem svetu nasilje in lakoto, vojne z grožnjo jedrske katastrofe, neverjetne podražitve energentov in nesprejemljiv odnos do narave. Sporazumi med državami se ne spoštujejo v korist trpečih ljudi, oblasti so v rokah ljudi, katerih dejanja v preteklosti so dokaz, da pooblastil volivcev niso vredni.

In spet se vsiljuje vprašanje zakaj ljudstva sveta dovoljujejo, da jim življenje krojijo grabežljivci zemljišč v Ukrajini, najhujši grobijani prostorninsko največjih držav Rusije in ZDA, neustrezni informacijski mogotci »silicijevih dolin« po svetu in presoje samozadostnih lastnikov tehnologij vseh vrst, ki bi ljudem lahko povečevali blaginjo. Kot dodatek se že nekaj časa razmišlja o rojstvu povsem novih, vsebinsko ustreznejših povezav ljudi, držav, tehnologij in narave (npr. Žižek) - žal pa zamisli o novih razmerjih med ljudmi, proizvodnjo in naravo še dolgo ne bo agens za prihajajoče generacij (Kajfež).

Iz zornega kota ljudi, ki se s svojim delom prebijajo skozi življenje in narodov iz periferij, je omenjene anomalije ali vsaj olajšanje pomanjkanja možno rešiti takoj s prerazporeditvijo dobičkov na tiste, ki ga ustvarjajo in tiste, ki jih ustvarjalci potrebujejo. Potrebne ukrepe prerazporeditve sprejmejo svetovne institucije ustanovljene za ohranjanje miru in blagostanja zemljanov kot so Organizacija združenih narodov, specializirana mednarodna združenja, svetovna diplomatska povezanost in številne druge kot na primer EU, Nato, Zgleda enostavno in uresničljivo in tako bi tudi bilo, če ne bi bilo Rimskega kluba, Pariškega kluba, združenj aristokratov, Sorosev in podobnih prekupčevalcev, ki s svojim švercarskim, pardone »tveganim« kapitalom, diktirajo odločanje nacionalnih in lokalnih oblasti po celem svetu. Učinek njihovega delovanja je bil tudi propad naše nekdanje države (Podvršič).

e vsaj stoletje smo ujetniki lastnikov finančnega kapitala, dihamo lahko toliko, kolikor nam oni dovoljujejo, morda včasih nekoliko lažje, če katera od številnih idej osvobajanja na določenem ozemlju začasno premaguje osnovni trend kar bi lahko rekli za državljane malih perifernih držav, tudi Slovenije. V primerjavi z Veliko Britanijo smo trenutno pod manjšim pritiskov upadanja blaginje večine. Pojavljajo se ocene, da bi prav številčno mali narodi lahko s svojimi idejami pripomogli, da bi se svet organiziral bolj racionalno, bolj po željah ljudi - mir, potrebna oskrba, varovanje narave, blaginja. Mali narodi bi se v sklopu združenj kot na primer naše Evropske unije ali Nata, lažje uprli pritiskom kapitala v kakršni koli obliki, še posebno v primeru orožarskih poslov, ko oboroževanja Evrope koristi pretežno ameriški orožarski industriji na račun zniževanja blaginje evropskih narodov.

Da bi svet spet postavili na noge so nam potrebni dolgoročni in dobro premišljeni ukrepi, ki bi jih morale pripraviti in sprejeti današnjemu času prenovljene svetovne organizacije. Začetek vseh še tako nepomembnih akcij je ohranjanje sožitja z naravo, od tu naprej se bo oblikovalo povpraševanje delodajalcev po znanju in delu kar bo osnova za oceno kupne moči potrošnikov in delovanje trga. Tvegani kapital sicer ne bo nikoli izgubil svojega prvotnega namena, bo pa namesto enemu služil večini potrošnikov.

Imate mnenje glede koristnejše ureditve?

Pričakovanja. 24. april 2023

Potem, ko je eden od neodvisnih in avtonomnih novinarjev omenil, da naš premier menja mnenja in obljub ne izpolnjuje, se je na Goloba vsul plaz kritik v vseh medijih in ta plaz se z vsakim dnevom krepi. V teh kritikah iščem vsebino, torej kaj je obljubil in ni naredil ter razlog zakaj obljube ni držal. Seveda kaj konkretnega celo Ali Žerdin ni napisal. Zelo konkretne odgovore pa nam ponujajo shodi upokojencev, kmetov, za otroke gre, programska shema RTVSLO, mnenje Ustavnega sodišča, interpelacija celotne vlade in akcije proti Glasu ljudstva, 8. marec in drugimi. Prepričana sem, da je to šele začetek, ki se bo debelil in krepil s pomočjo ljudi, v ta namen pred leti umeščenih med vojaki, policisti, v državni upravi in še kje.

Kdo v tem stanju onemogoča Goloba pri uresničevanju volje volivcev? Je to njegov značaj, njegovo obnašanje, njegova »nova mami« ali pa so to institucije družbeno neodgovornih akterjev in škodljivo delo namenoma lociranih izvrševalcev? Kamor pridem, s komer koli se pogovarjam, vsak se to sprašuje ter vsak tudi pove ime in priimek krivca. Potem se pogovor nadaljuje v iskanju rešitve, odstranitve omenjene osebe ali pa predajo oblasti njej, če Golob odleti. To zadnje avtonomni novinarji še ne izpostavljajo, za njih je to še malo prezgodaj, pripravljalna dela pa že kar predstavljivo opravljajo.

Kako gledamo na mučenje Goloba volivci in volivke? Smo ga pripravljeni zaščititi, s čim ali kako? Se bolj nagibamo, da bi odšel, mi pa spet na volitve, je vmes možen kakšen kompromis, bi lahko Ustavno sodišče naložilo uveljavitev ljudske volje? Se morda ustanavlja kakšna organizacija za odstranjevanje nameščenih neodgovornih uradnikov in funkcionarjev, za napredno in moderno programsko shemo TRVSLO in njene kakovostne informacije? Nič od tega ali še kaj ustreznejšega ni videti na obzorju. Kako torej naprej, v razvojno fazo z boljšimi zdravstvenimi pogoji, sporazumevanju? O vsem tem naši mediji molčijo, mi pa gledamo v stran. Sramotno! Ne samo, da nič ne ukrenemo, sramotno tudi, da v vsem tem organiziranem onemogočanju oblasti eni potegujejo za svoje osebne koristi, višje plače, višje dobičke in druge bonitete kot so na primer prisesanje na proračunske prihodke.

Razmišljam kaj naj predlagam, da bi bilo delo Goloba bolj vidno, manj odvisno od nekdanje oblasti in ljudem v večjo korist. Vsak v svoji veji oblasti mora opraviti svoje delo v celoti. Predsednica države, predsednica Državnega zbora, predsednik Državnega sveta, najvišji predstavnik sodne oblasti, najvišji predstavnik sindikatov in predsednik izvršilne oblasti so ljudje z maksimalnimi pooblastili, zato naj oblikujejo dogovor o skupnem sprejetju tveganj pri uveljavljanju volje volivcev in ukinjanju škodljive zakonodaje preteklega mandata. V svojem akcijskem načrtu naj oblikujejo prioritete, zlasti dejanski prenos pristojnosti na novo imenovani svet RTVSLO. Vsaj nekaj mesecev naj tedensko organizirajo skupno novinarsko konferenco in javnosti neposredno poročajo o učinkih svojega skupnega dela. Predsednik Vlade naj oblikuje prioritete svojih konkretnih ukrepov kot to že prakticirajo nekatere ministrice. Tudi on naj neposredno nagovarja in poroča volivce preko novinarskih konferenc ali še modernejših oblik sodelovanja z volivci. Oba omenjena sklica naj po potrebi nagovorita volivce za morebitno skupno nastopanje. Imamo svojevrstno stanje dvojne oblasti, ki državi škoduje in ga je zato nujno odpraviti z času primernimi ukrepi.

Imate boljši predlog?

Vloga podjetništva? 23. april 2023

Med pomembnimi mnenji, ki bi jih morali skrajno resno obravnavati in o njih odločati so zagotovo trženje storitev javnega sektorja v vseh oblikah. Dilema je v tem ali je sprejemljivo, da so univerzitetni profesorji, zdravniki, državni in občinski vodilni nameščenci, učitelji, policisti, kriminalisti in drugi v javnem sektorju poleg tega še podjetniki in ponudnik istih storitev po tržni ceni. Potrošnikom deluje ta dvojna vloga kot nek nerealen svet. V principu torej vsak od nas z nakupom storitve spoznava tudi slabosti strokovnih matičnih institucij in ničemernost ali celo pohlep privatnega izvajalca. S tem zgublja zaupanje na primer v profesorja in mu ta ni več vzor pri delu in ponašanju do stroke oziroma odnosa do tržnih subjektov.

Namen proračuna je nemoteno delovanja skupnega dobra, kar je razumeti skozi stroške dela, da so ti vedno pravočasno poravnani in s tem socialna varnost zaposlenih zagotovljena. Zaposleni v storitvah skupnega dobra morajo primarno skrbeti, da je vsakodnevno delo za občane opravljeno, da spoznavajo svojo stroko in novosti, ki jih lahko pričakujejo. Časa za svoje podjetništvo nimajo ali pa jih je preveč zaposlenih in bodo slej ko prej prerazporejeni. Poleg tega, bo na primer vrtnar na Brdu zaračunaval svoje storitve na trgu po ceni, ki jo vrtnarstvo dosega, s popustom in bo tako širil nelojalno konkurenco.

Enako bi lahko razmišljali in ravnali v gospodarskih družbah, javnih zavodih ali kateri koli dejavnosti. Če imaš zaposlitev, si socialno varen, vsaj moral bi biti, ker imaš za seboj profesionalne institucije, ki varujejo tvojo socialno varnost, od tebe se pa zato pričakuje, da boš sto odstotno na razpolago svojemu delodajalcu v dobrem in slabem. Gre za nesebični pogodbeni dogovor, ki te materialno in moralno obvezuje. Če ob splošno priznani socialni varnosti razvijaš paralelno svoje podjetje kot dvoživka, se tvoja pozornost porazdeli in nikjer nisi stoodstotno in je zato za uporabnika tvojih storitev, kupca tvojih izdelkov in primarnega delodajalca povečano tveganje. Izjemno pomembno je vedeti za tveganja dela z dvoživkami, konkretizirati ta tveganja in se proti jim zavarovati.

Podjetništvo dobi svoj smisel le takrat, kadar postane vmesni proizvodni ali storitveni člen med določenimi fazami poslovanja kot na primer dobavitelj luči za avtomobile ali kot ponudnik storitev prodajalec avtomobilov. V zdravstvu bi se podjetništvo smotrno razvijalo v trženju na primer storitve ultrazvoka, psihološkega testa za vozniško dovoljenje in podobne storitve, kjer podjetnik sam zagotovi potrebna orodja in prostore za svoje delo in to delo opravlja kot zaposlen za nedoločen čas v svojem podjetju. Nikakor pa ni možno, smotrno ali dopustno, da zdravnik poučuje na fakulteti, uporablja brezplačno osnovna in obratna sredstva bolnišnice in je pri njej tudi zaposlen za nedoločen čas. Tak koncept dela zahteva od podjetnika, torej zdravnika, zaračunavanje storitev z fakulteto in delodajalcem, najemne plačljive pogodbe, obračun davčnih obveznosti, bilanco stanja in izkaz uspeha z letnim in poslovnim poročilom, od večjih podjetnikov pa tudi poročilo revizije in verjetno še kaj. Kdaj torej opravlja res svoje delo zdravnika v korist pacienta in po kakšni ceni?

Vse kar sem zapisala je bilo res že velikokrat povedano vendar se zloraba vsebine zakona o gospodarskih družbah nadaljuje v vedno v večji meri, da ne govorim o osnovni zamisli omenjenega zakona, ki je med drugim nakazal tudi problematiko evidentiranja dodane vrednosti ter njene obdavčitve. V prizadevanjih, da se odločanje razširi na čim večje število upravljavcev, je nastala zakonska podlaga o gospodarskih družbah kot zaključenih celotah za katere je možno ugotavljati tudi finančne učinke dela. Če zdravnik uporablja tuja sredstva za doseganje rezultatov svojega podjetja ne da bi plačeval zakup ali najemnino, pa je verjetno tudi podlaga za inšpekcijski finančni nadzor, ki pa je bil v naši državi ukinjen z ukinitvijo SDK.

Zakaj moramo vse dobre zamisli sfrižiti?

Bo zgodovina nekoč priznavala dejstva? 22. april 2023

Od kar je Slovenija samostojna država so iz slovenščine, iz zakonodaje, iz življenja in iz zgodovine izginile cele generacije ustvarjalcev, ki so bili združeni v Zvezi komunistov Slovenije. Če danes v tej lepi deželi in državi izustiš besedo komunist v javnosti, boš še dolgo, v medijih okarakteriziran ko nazadnjak vreden prezira, udbaš, jugonostalgik ali še kaj hujšega, odvisno od stranke, ki te vzame v precep. Zaradi histerije največ 10% volivcev si ostali zaradi ljubega miru ne upamo črhniti ničesar iz obdobja druge svetovne vojne in po njej, ko smo gradili tovarne, javno dobro, informacijsko družbo, stanovanja, infrastrukturo itd. in danes prepuščamo kvazi zgodovinarjem, da zastrupljajo osnovnošolce ter dijake z enostransko neresnico iz tega obdobja.

V taki situacije je obisk ministrice za kulturo na proslavi v Čebinah kjer je bil ustanovni kongres Zveze komunistov Slovenije leta 1937 pravo herojsko dejanje. Zanesljivo je pričakovali vseh vrst kanonade, ki se ali pa se bo slej ko prej usula na pogumno članico Levice in ministrico v Vladi naše države. Zgleda, da ji kot razgledani umetnostni zgodovinopiski, ne more vsak kritizer do živega, da pa se še ni našel zgodovinar, ki bi strokovno ovrgel njene utemeljene postulate. Ženska dobro dela, odpira nova vrata kulturnim politikam, ki jih ministrstvo namerava oblikovati tako do zaposlenih v kulturi kot do zgodovinskih gradiv, naložb in vsega, kar je na področju kulture možno sprejemati kot nova orodja za ustvarjanje boljših življenjskih duhovnih in materialnih razmer v Sloveniji. Bi tudi rekla, da dosti prenese, če samo pomislim kako jo mrcvari največja stranka v državi in vseh pet njenih osamosvojiteljev.

Dostikrat nanese beseda na to, zakaj ljudi, njihovo delo in življenje v drugi polovici 20 stoletja izpuščati iz zgodovine naroda. Vse kar zna kritik ali kritizer tega obdobja povedati kot utemeljitev pove z besedo »nedemokratični režim«, ni pa se še našel strokovnjak, ki bi konkretiziral ta edini očitek povojnim generacijam, izdelal kakšno analizo po mednarodnih kriterij, slišal opozorila Žižka, poslušal in priznaval mnenja strokovnjakov, ki so takrat živeli in ustvarjalno sodelovali, da o potrebni študijah za trditev nedemokratičnosti izdelal kakšno strokovno primerjavo med današnjim stanjem in stanjem v drugi polovici 20 stoletja. Ne samo to v »trupu slovenske kokoši«, še manj je razumljivo kritizerstvo bližnje preteklosti, če vemo in poznamo znanja ter zamisli, kakšen bo svet v prihodnje, kakšne ideologije so sprejemljive po kapitalizmu, kdo te ideje rojeva in se zanje zavzema. Govorim o njihovi vsebini in ne o izrazih, ki jih za to vsebino uporabljajo neuki strankarski veljaki ali kritiki, ki se v dokazljivo najnapornejših obdobjih komunistov še rodili niso. Za blaginjo ljudi je vedno pomembna vsebina dogme, vrednote, poslanstva, vizije, strategije, reforme in podobnih ciljev. Če vsebino znaš nedvoumno opisati in ljudem predstaviti, jo bodo uresničevali, če ostajaš na frazah ne morejo vedeti, kaj jim predlagaš in potem poslušaš take kot na primer: če je Golob napovedal reformo naj jo uresniči. Reformo uresničujejo ljudje ne pa en sam človek, ki nosi naziv predsednik vlade. Pa vas sprašujem, dragi sodobni strokovnjaki, brisalci nedemokratičnih komunistov in tiste, ki si ne upate po poti ministrice za kulturo, konkretno kakšna je vsebina vaših reform, ki jih tako neusmiljeno terjate od predsednika Vlade in od njega osebno celo zahtevate, da jih sam uresniči?

Se vam zdi prav, da se zgodovina izogiba dejstvom?

e je ministrica tudi strokovnjakinja! 21. april 2023

Nekdanja ministrica za zdravje Milojka Kolar Celar, se je kalila v revizijskem nadzoru Službe družbenega knjigovodstva in pri svojem delu žela veliko priznanja. SDK je razvila številne specializirane strokovne enote, ki so opravljale nadzor tudi nad poslovanjem tujih podjetji v državi. Pogumno Milojko sem najprej poslušala kot poročevalko na kolegiju, potem sva se tudi spoznali, saj je bila v reviziji v mojem službenem okolju, v podjetju, ki ga je pri nas ustanovil angleški proizvajalec. Mojstrica je bila v svojem poslu. No, država Slovenija ni potrebovala SDK in njenih približno dva tisoč strokovnjakov se je razteplo po javni upravi, Milojkin posel se je organiziral kot gospodarska dejavnost, njo pa zasledim v Davčni službi kot oblikovalko državnega sistema obdavčitve dodane vrednosti. Rešitev, ki jo je podala, se uspešno uporablja v praksi že desetletja.

Iz meni neznanih razlog pa Milojki ni bilo nikoli priznano, da dobro dela in da njene rešitve dobro služijo v praksi. Potovala je iz državne uprave v zavarovalništvo in se na tej poti marsikaj naučila, še posebno pa je spoznala prave probleme zdravstva in opozarjala na anomalije v dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju ter v Vzajemni do take mere, da se je zdelo samo po sebi razumljivo njeno napredovanje v ministrico za zdravje. Na njeno delo in njene predloge izboljšav so lobisti in kritizerji reagirali neprimerno, na pamet in pod vplivom tisti, ki so hoteli za vsako ceno priti na oblast in se krepiti s sredstvi državnega proračuna. Tudi predsednica našega Društva upokojencev mi ni verjela, ko sem ji razlagala, da Milojka deluje v pravo smer.

Danes mediji že ugotavljajo, da je bila Milojka najproduktivnejša ministrica za zdravje. V sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo je pripravila revizijo celotnega sistema zdravstva in pri tem upoštevala priporočila dobrih praks. Opozorila je na problematiko prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ki so preveč odvisno od zaposlenosti in plač, kar v gospodarski krizi zmanjšuje prilive zdravstvu. Zagotovila je stimulacijo družinskim zdravnikom, da s povečanim obsegom dela zagotovijo storitve povečanemu števili pacientov. Zahtevala je, da se o koncesijskem delu poroča o uresničevanju vseh nalog, da se v zavarovalnicah z neodvisnimi aktuarji preverijo dobički zavarovalnic in ti prenesejo Zavod. Vseh odličnih predlogov ministrstva za zdravje pod Milojkinim vodstvom ni možno tu naštevati, bilo jih je veliko, posegali so vsebino problematike, dolgoročnega značaja in primerljivo z zdravstvenimi sistemi v svetu. Milojka jih je pripravljala z vizijo s pogledom v naprej, poglobljenim znanjem in s sodelovanje praktikov.

Zakaj torej ni imela potrebne podpore, da bi kot poznavalka stvarnih razmer smiselno izvajala ukrepe modernizacije zdravstvenega sistem, zakaj se njeno delo ne nadaljuje?

Prvo leto ministrstva pod novim vodstvom mineva brez sistemskih rešitev in v smislu drobnjakarstva, plač, in podobnih zadev, ki po moje niti ne spadajo v pristojnost ministrstva. Poigravajo pa se na ministrstvu pod sedanjim vodstvom tudi z idejo, da bi zdravstvene ustanove postale gospodarske organizacije. Obnašanje do zdravnikov in zdravstvenih ustanov je fakinsko, škodljivo za paciente. Posvetujte se s strokovnjaki Milojkinega kova!

Spremljate novosti v zdravstvu?

Zvonka, 20. april 2023

Moja prijateljica Zvonka je predstavnica današnje tipične žene, matere in delavke. Pridna in prizadevna Zvonka je uživala kot operaterka na IBM sistemu v velikem gradbenem podjetju, se veselila, če je bilo dela veliko in žalostila, če ni bilo novih pogodb. Z bistrim umom je zaznala, da podjetje prehaja v rdeče številke in dočakala njegov stečaj. Kot ženska je bila uspešna športnica in, po pripovedovanju njenih sodelavk, je doživljala eno najlepših oblik ljubezni, kronane s sinom in hčerko. Materi kot podpornici družine, se ni izogibala, ko očeta ni bilo več je skrb za družino okupirala njena dejanja. Je babica Lare, s katero se veliko družita in sta veliki prijateljici.

Zvonko sem spoznala pri prevzemu poslov stečajne upraviteljice. Še vedno je prihajala na delo, čeprav tega ni bilo več. Ker sta z drugim operaterjem pač bila na delu, sem z njima sklenila pogodbo za določen čas, da ažuriramo vknjižbe in pripravimo vse potrebno za narok na sodišču. Ko smo to opravili sta oba operaterja razdrla računalniško konfiguracijo in jo odpeljala na odpad. Zvonka je prevzela skrb za tekočo korespondenco stečaja in arhiv in tako ostala zaposlena do konca stečajnega postopka ko se je lahko že upokojila. Ker stečaja gradbenega podjetja ni nikoli zaključeno zaradi narave dela in zemljiško knjižnih postopkov, se z Zvonko po potrebi, še vedno posvečava nekdanjim kupcem gradbenih enot.

Zvonka ima prijetno hiško na obrežju reke Krke z velikim vrtom, polnim rož drevja in zelenjave. Vlagati mora velike napore, da obvladuje vse vzdrževalne in obdelovalne posle, sama pa se k njej rada zatekam po sadike rož in nasvete, kako ravnati s posamezno sorto. Razmnožile sva že po našem vrtu njene modre in bele dišeče vijolice, neke visoke rjavo rumeno cvetje, ki ni prijetnega vonja, in številne druge rože saj je moj vrt nenasitljiv z hribčkom in površino za rože.

V marsičem je Zvonka nenadomestljiva in do skrajnosti predana svojemu poslanstvu. Več let je skrbela za svojo mamo in storila vse, da ni bila predolgo sama. Zalagala jo je z hrano, negovala in prala pa tudi vzdrževala njen dom, ker mama ni mogla iz postelje. Ni jadikovala ali jokala, če ni mogla sama je k mami poslala sina. Pomagala je hčerki, da se je osamosvojila in celo od nje odselila v Ljubljano. Bilo je to njeno pogumno dejanje potem, ko je hči doživela hud šok zaradi nesreče.

Zvonka je nekako tudi mene posvojila oziroma sprejela kot osebo, ki ji nudi določeno pomoč. Ob praznikih, rojstnih dnevih in drugih v življenju pomembnih dneh mi Zvonka pošlje mesič ali mail, se name spomni in me z nečem razveseli. Namesto mene skrbi za tisti del arhiva stečajnega postopka, ki je dobro, da je še na razpolago upravičencem. Vesela sem jo, kadar se javi, malo poklepetava , nasmejeva pa tudi potarnava in morebitni problem postane znosnejši. Seveda pa so obvezna tema pogovora njena vnukinja in moja vnuka. Tipični babici sva, veseli nadaljevanja najinega rodu in zvesti spremljevalki odraščanja mladih. Trenutno složno razvijamo debato, kam naj bi se osnovnošolec napotil, da bi prišel do čim bolj zaposljivega poklica. Take smo pač babice!

Prepoznavate ljudi s katerimi bi se radi družili?

Mesto in njegov kolegiatni kapitelj, 19. april 2023

Značilno podobo mojemu mestu daje mogočni Kolegiatni kapitelj, umeščen na najvišjo vzpetino mesta. Iz katerekoli strani se boste približali mestu, boste najprej zagledali kapitelj, vedute so zaščitene, nihče ne more zgraditi ničesar, kar bi lahko zakrilo to mestno svetinjo. Ne boste našli slike ali knjige o našem mestu brez kapitlja, za hiše in stanovanja iz katerih se vidi kapitelj je bonitetni prestiž, arhitekti pravijo, da je pogled iz Resljeve na kapitelj kraljevski. Nešteto poti, stopnišč in stezic pelje iz vseh strani k osrednji stavbi kapitlja - cerkvi. Veličastno mesto vredno bogov.

Tako kot so spoštljive stroke do trajne zaščite starodavne vedute kapitlja, je spoštljiv tudi odnos ljudi do ustanove, ki z njim upravlja. V mestu živim več kot 60 let in prizadevala sem si spoznati voljo ter razmišljanja meščanov, njihove sposobnosti za skupno duhovno in materialno rast, njihova hrepenenja po blaginji in seveda, njihove ideale. Druženja je bilo in je še, zelo veliko tako z mlajšimi kot starejšimi generacijami, celo s tistimi, ki so se še pogovarjali v nemščini pa tudi s priseljenimi iz drugih držav, da o spoznavanju ljudi v zaledju mesta sploh ne govorim. Štejem si v čast, da so me sprejeli, z menoj sodelovali in mi zaupali marsikatero zelo odgovorno nalogo v naših skupnostih. Iz teh in še mnogih drugih razlogov ugotavljam, da nisem srečala ali spoznala nikogar, ki se s kapitljem in njegovimi upravljavci ne bi poenotil, sodeloval, bil sovražno nastrojen proti ustanovi kot celoti ali kako drugače odklanjal kakršno koli sodelovanje. Kvečjemu nasprotno, ljudje so s spoštovanjem sprejemali prošta, ki je poleg pastoralnih nalog rad zahajal med ljudi, se udeleževal proslav in kulturnih prireditev, zapel skupaj s pevci in tudi organiziral marsikatero koristno dejavnost. Seveda ostaja dejstvo, da družbeno politični sistem ni bil naklonjen kakršni koli verski dejavnosti, toda v našem kapitlju ni bilo potrebno graditi obrambe saj so se medsebojne zadeve reševale kar se je dalo obojestransko razumno. S proštom sva skupno delovala v Odboru za družbene dejavnosti občine, se v večina zadev dopolnjevala in nikoli prepirala.

Potrebe in želje po visokošolskih ustanovah, so v mojem mestu nastajale spontano kot pogoj za industrijski in družbeni napredek. V že samostojni Sloveniji se je ideja začela uresničevati z ustanovitvijo društva Akademska pobuda-Univerza Novo mesto. Država je menila, da bi lahko bila četrta slovenska univerza pri nas, iz meni neznanega vira pa je prihajala novica, da univerze ne bo brez Škofije. Združeni v Društvu Novo mesto smo pobudo za škofijo takoj sprejeli, celo pisno podali svojo utemeljitev. Smatrali smo za spodobno, da tako kot se osamosvajamo v gospodarstvu, v skupnih in upravnih zadevah, potrebujemo in hočemo tudi osamosvajanje v pastoralnem življenju. Tudi zato hvala škofoma, da se da uresničuje tisti del pastoralne naloge, ki ga je zahteval visokošolski program mesta.

Kolegiatni kapitelj Novo mesto praznuje 530. obletnico, častitljiv jubilej, ki je podeželskemu mestecu zagotovil krajinsko veduto, ki je videl ljudska rajanja po šegah in vrednotah generacij, pa tudi njihove zadrege, bolezni, lakote, vojne, somrak. Kdo ne bi spoštoval to dragotino mesta? Dr. Gril je danes organiziral simpozij v počastitev tega pomembnega jubileja na katerem se nakazujejo Pastoralni izzivi Cerkve nekoč in danes. Gremo skupaj in složno naprej!

Poznate pomen Kolegiatnega kapitlja?

Eleganca kot izziv. 18. april 2023

Med neuresničenimi željami večine ljudi na svetu je tudi eleganca, ki bi jo vsak od nas rad imel kot najžlahtnejšo lastnost. Verjamemo in celo prepričani smo, da nam bi eleganca pomagala dosegati ideale, ki sicer brez nje niso dosegljiv pa naj gre za svet poslovnežev, izbranih skupin ali vseh državljanov in državljank narodov. Od nekdaj sem občudovala eleganco mojih sopotnikov, zdelo se mi je, da sem sama prava osiromašena oseba, ker nisem imela dovolj razvitega čuta za oblačila, se rada družila z vsemi prijaznimi ljudmi, iskala delovne učinke in največkrat z doma oblikovano frizuro hodila po eminentnih institucijah. Seveda sem občudovala tiste osebe, posebno ženske, ki so na delovnem mestu lepo in usklajeno urejene kar je največkrat izrazno pomenilo, da je elegantna.

Z leti postaja človek bolj realen in tudi sama že dolgo ne občudujem ljudi samo po obleki. Da ne bi »ustrelila kakšnega kozla« pri druženju sem se nekoliko poglobila v tematiko elegance in pri tem skoraj ostala brez besed. Že izjava naše Lorellove je opozorilna saj je po njenem »obleka je oklep, sicer čudovit in pomemben, a vsebina je esenca vsega. Tista esenca, ki brez obleke ostane, obratno pa ne. Najbolj elegantna oseba je tista, ki nosi ljubezen«.

Teoretično je danes pojem elegance opredel kar z štiridesetimi lastnostmi, ki naj bi jih imel človek, da mu lahko rečemo eleganten. Biti mora prefinjen, eleganten, mehak, estetik, uglajen, svež, lep, graciozen in šarmantno zapeljiv. Kitijo ga ljubkost, igrivost, športnost, klasičnost, drznost, eleganca, lahkotnost, očarljivost, duhovitost, čutnost rafiniranost, razkošnost, preprostost in praktičnost. Ima občutek za senzualnost, dekorativnost, brezčasnost, ženstvenost, nosljivost, prikupnost, liričnost, karizmo, brezčasnost in pretanjenost. Spoštovati mora romantičnost, sofisticiran, glamurozen, neprekosljiv, umirjen in moder. Pomembnejša je eleganca v smislu stanja duha, eleganca v besedah in ljudeh, ki so del našega življenja, je sinonim za prijetnost in občutek v odnosih, prijaznost ter izbira prave besede in primernega tona glasu. Elegantna oseba je uspešna, pozitivno naravnana in optimistična.

V vsakdanjem življenju te idealne lastnosti bolj težko pridobimo, je pa po moje prav, da jih poznamo. Danes se za elegantne osebe večkrat smatra ekstravagantno oblečeno mladenko ali gospo, možakarja na pomembni funkciji ali človeka, ki je izrazito materialno usmerjen in rad pripoveduje kaj vse ima. Zunanji površni videz spodbuja preveč zaupanja v kvazi elegantne osebe, kot nam poročajo mediji, prihaja zato do zlorab in velikih moralnih ter materialnih težav, velikokrat tudi po spletu in največkrat so žrtve zelo mladi ali zelo stari ljudje. To problematiko se mi zdi pomembno obravnavati tudi zaradi vse bolj čudne, da ne rečem nemogoče konfekcijske ponudbe oblačil.

Prav bi bilo, da vsaka družina stori kar je v njeni moči, da so vsi člani družine elegantni tako po duhovni strani kot po materialni plati. Poskusimo se približati idealom, ki jih odkriva stroka. Bilo bi dobro, da poslanstvo tako družin kot medijev usmerjamo v vsebinsko bogatejše lastnosti kot so lakiranje vsakega nohta z drugačno barvo, raztrgane kavbojke, rdeče lase in podobne tegobe tega časa.

Boste zmogli v vaši družini?

Kriza tiskanih medijev. 17. april 2023

Deklica za vse«, ki se je do sedaj predstavljala javnosti kot Institut 8. marec nam priporoča, da naj se naročimo na tiskane medije in s tem zagotovimo njihov obstoj, ker jih potrebujemo in oni potrebujejo nas. Brez dvoma je to res saj drugače verjetno tudi biti ne more, res pa je tudi, da bi postali bolj želeni in nepogrešljivi, če bi vsebovali kaj več novic o 99,9% državljanov in državljank, ki so zanje danes popolnoma neobstoječi. To je moja osebna ocena, ki izhaja iz dolgoletnega prebiranja petih tiskanih medijev, nisem pa še zasledila, da bi kdo ugotavljal število državljanov, ki so bili, recimo v marcu omenjeni v tiskanih medijih. Ker tiskane medije poznam le po prebiranju, naložbah in finančnih učinkih, ne pa po poslanstvu in viziji oziroma ciljih, ki jim sledijo, se seveda v tem blogu lahko tudi, ne slabo namerno, motim in prosim morebitne bralce, da to upoštevajo.

Najprej, spoštovani tiskani mediji, se preštejte in ugotovite kolikokrat isto stvar objavljate sami ali vsi. Pod pojmom »ista stvar« je razumeti tudi prispevke, ki nastanejo iz enega samega stavka, zapisanega v različnih formah. Dovolj je, da jo objavite enkrat v najkrajši možni obliki. Pri svojih strokovnjakih iz področja dopisništva, produkcije in marketinga naročite strokovno analizo teh v primerjavi z najuspešnejšim tiskanim medijem po svetu. Iz vsega izluščite najuspešnejšo organizacijo dopisništva, produkcije in marketinga ter bremen, ki jih te vaše dejavnosti prenesejo. Utvar pri tem ne sme biti, če je kaj dobro, ohranjajte, slabo povemo in brišemo brez posledic. Slediti mora izbor področji o katerih poročate in odločitev, kaj je za krajane, občane, pokrajine in državo novica, komu jo boste pripisali in kdo so kompetentni posamezniki, ki jo po aktih institucij lahko poda. Zdaj vse pripišete Golobu ali Janši čeprav ima tako eden kot drug množilo pooblaščenih oseb, strokovno in poslovno kompetentnih ter temu primerno plačanih, da stojijo za novico in njeno resnico ne glede za kateri rang vodenja gre in ne glede nato ali je novica iz gospodarske družbe, uprave lokalne in državne oblasti ali za javni zavod. Izbor novic, izbor kompetentni oseb in izbor tiskanega medija so postulati od katerih bo odvisno naročilo na tiskani medij.

Novic se ne sme olepšati ali blatiti, zato mora biti v tiskanih medijih več komentarjev, kritičnih ocen brez kritizersta. Nujno dopolnite vsebine poročanja iz držav izven anglosaksonskega govornega področja zlasti literarne novosti saj res ne gre, da bi nam zgodovino Rusije spisali Angleži.

e sem si prav zapomnila obstaja v Sloveniji preko 80 radijskih in TV postaj. Povežite se z njimi v izmenjavi novic, še bolj vas bomo prebirali.

Sicer pa menim, da bi bilo dobro ohraniti vse kar prinašate danes, razširite se samo na področja, ki jih zdaj zanemarjate in zajemite med novice vsaj 1/3 državljanov in državljan! Nekaj promocijskih naročil bo še vedno. Če smem pa samo še tole - s tiskanim medijem naj upravlja njegovim ciljem primerno usposobljen strokovnjak.

Ste naročeni na časopis?

Praznično v Trebnjem.16. april 2023

Trebnje ima lepo navado, da vsaj enkrat letno razmisli o ustvarjalcih, rojenih v Temeniški in Mirenski dolini, ki so v tej dolini ali širše storili kaj izjemnega v dejavnosti, za katero so usposobljeni ali ljubiteljsko predani. Izbrance imenujejo osebnosti in jih vpišejo v svojo Rastočo knjigo umeščeno v avli Centra za izobraževanje in kulturo v Trebnjem že 20 let. Letos so naredili že dvanajstič razširitev Rastoče knjige, vpisana osebnost ob tej priliki je mag. poslovno-organizacijskih znanosti Ciril Pevec, v nekaj mandatih tudi župan občine Trebnje, predvsem pa podjetnik z izjemno afiniteto za kulturo.

Varuh prve stalne razstave Rastoče knjige Temeniške in Mirenske doline je Center za izobraževanje in kulturo Trebnje, ki kot pooblaščenec občin nastalih iz nekdanje občine Trebnje uživa vso njihovo podporo in zaupanje. Center pripravi ob vsaki širitvi slavnostno prireditev na katero povabi tudi živeče vpisane v Rastočo knjigo, zato je ta slovesnost tudi srečanje simpatizerjev in pripadnikov živečim ob sotočju rek Mirne in Temenice, ki sicer živijo po različnih krajih v domovini in izven nje, vestno pa spremljajo razvoj blagostanja območja v katerem so zagledali luč sveta. Slovesnost ima državno tvorni značaj in prisotne na letošnji širitvi je nagovoril Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta; Državni svet pa je častni pokrovitelj vseslovenskega projekta Rastoča knjiga.

Jubilejno slovesnost je nagovorila tudi direktorica Centra Patricija Pavlič in posebej naglasila, da je Rastoča knjiga,ki jo Center varuje, v ponos ljudem, institucijam in občinam, praznik za Center in spodbuda najodgovornejšim na tem območju. Zahvalno listino je podelila vsem, ki jo Centru pomagajo vzdrževati in širiti, med drugimi so jo prejele sodelujoče izobraževalne ustanove in znamenita Glasbena šola Trebnje, ki udeležencem vsako leto pripravi odličen glasbeni intermezzo, letos celo z godalnim orkestrom.

Varovanje, vzdrževanje in širitev Rastoče knjige v Trebnjem je dokaj zahtevno delo tako po strokovnosti kot po organizaciji pa tudi v dotiku s političnim razpoloženjem. Jože Zupan, ki izbrano osebo za vpis v Rastočo knjigo predlaga, mora dosledno in nedvoumno utemeljiti svoj predlog tako, da iz vseh vidikov vzdrži morebitno oporekanje. Center mora sredi izobraževalnega prostora vsak dan polnega mladeži skrbeti tudi za fizično varovanje tako gradiva kot opreme, za predlagano osebo mora zbrati dokumentacijo, preverjati njeno verodostojnost in voditi ustrezne evidence. Njegove organizacijske naloge posegajo v poslovanje štirih občin in nujno mora svoje aktivnosti usklajevati s celotnim projektom v Sloveniji. Zagotavljati mora potrebna finančna sredstva in še bi lahko naštevala. »Kapo dol« pred vsemi, ki skrbijo za Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline, ki s tem varujejo vrednote krajanov, ustvarjajo ideale osnovnošolcem in dijakom ter ohranjajo plemenita hrepenenja vsakega od nas, da bi ustvarjali boljši svet.

Povabila na tradicionalno priredite v Trebnjem se vedno razveselim. Slovesnost mi omogoča srečanje z ljudmi, ki jih spoštujem, ker so ustvarjalni, delovni, ker verjamejo v skupno dobro. Iz kmetij in vasi smo se podali v svet, si prizadevali, da bi odpravili pomanjkanje in ustvarjali bogato kulturo. Hvala, dragi rojaki, da ste to prepoznali kot dobrino in nas zato vpisali v svojo Rastočo knjigo.

Poznate projekt Rastoča knjiga?

elje po srečanju. 15. april 2023

Na pomlad se povečujejo želje ljudi po druženju, skupnem obujanju spominov in svojih pomislekih na vseh vrst dogodkov v širši in ožji okolici. Do mene že prihajajo vprašanja, če se bomo tudi letos srečali Pri Obrščaku nekdanji dijaki, povabljena sem bila v kratkem na tri rojstne dneve, prihajajo številna vabila za kulturne in druge prireditve. Vsa ta živahnost mi potrjuje želje ljudi po srečanjih kar me v teh spolitiziranih letih, izjemno veseli.

Med lepimi dogodki se je meni javilo tudi nekaj kolegic in kolegov 12. generacije diplomantov Ekonomske fakultete v Ljubljani. Od 72 diplomantov nas je preživelih dobra polovica. Ko smo bili še »pri moči« je Vlado organiziral nekaj sijajnih srečanj, nas popeljal po zanimivih krajih Slovenije in z nami prepeval v dobrih gostilnah ob naših poteh. Opisali smo celo vsak svojo življenjsko in karierno pot ter izdali Zbornik Zvestoba študentski druščini. Zdaj večini nagaja zdravje, nismo mobilni in potovanje iz Mežice v Ljubljano je že prevelik podvig. Kljub temu pa me je Jana zaprosila, da bi pripravila kot neko obvestilo o možnem srečanju na Livadi tudi letošnjo pomlad. Pa sem poskusila takole:

e nekaj časa se v mojem okolju samo praznujejo obletnice; visoki jubileji, spomin na maturo, poroke,.. sama ne vem katere bi se udeležila, da bi bilo lepo tudi meni in ne samo slavljencem. Potem se ojunačim in sama sebe prepričam, da morda med nami, drage kolegice in kolegi, še obstaja empatija, želja po doživetju sodobnega mestnega in življenjskega utripa, prijazen razgovor o družini, domovini, svetu, in spravim na papir tole povabilo.
Zaprosimo Jano, da se pogovori z Ladom in Marjanom o naši zgodnji popoldanski soareji na Livadi. Izberejo naj najugodnejši čas, ki ne bo zahteval velikega napora naših udov. Tudi hrana in pijača naj nikogar ne skrbi, mi bi se samo radi dobili, klepetali, kaj naročili kot vsi slučajni gosti in se malo poveselili.
Morda bi udeležence zaprosili, da nam zaupajo, kaj menijo o današnjih razmerah v svetu in v državi pa tudi o velikih spremembah, ki se dogajajo v naših družinah. Predlagala bi rajši pripoved dobrih vicov, toda teh že dolgo ni več, vsaj ne v okolju kjer živim.
Ne vem, če kdo od nas igra kakšen instrument kajti menim, da bi bilo zelo dobrodošlo za družbo, če bi uspeli zagotoviti glasbeni intermezzo. Verjetno bi bilo zato povabiti katerega od naših vnukov, ki obiskuje glasbeno šolo. Moja sta že končala, zdaj sta v računalništvu, kuhariji in odbojki.
Nikakor na srečanju ne moremo mimo stanja in razvoja naše fakultete kjer je zdaj »bog in batina« ženska vendar, kot zgleda, brez afinitete do feminizma. Pred nedavnim je fakultetni svet imel komemoracijo žal kar za 7 profesorjev naenkrat. Dovolj bi bilo vedeti ali so danes ekonomisti bolj usposobljeni kot smo bili mi ali pa je populizem tudi tam opravil svoje delo. Predvidevam, da imate vsi svoje zamisli, kako naj bi soareja poteka. Povejte jih, da bo naše srečanje nudilo razkošje doživetja, doživetja, ki si ga bomo (ali bodo) naslednja leta spet želeli.

Bi vas tako obvestilo primerno navdušilo za srečanje?

Vzajemna in mi. 14. april 2023

Presenečenje je popolno. Istega dne, ko sem dobila povabilo za udeležbo na volitvah v organ upravljanja Vzajemne, je bilo objavljeno sporočilo, da se dopolnilno zdravstveno zavarovanje umesti v Zavod za zdravstveno zavarovanje republike Slovenije. Desetletja odlaganja želje po pridobitvi tega finančnega vira naj bi Vlada le vložila v postopek Državnemu zboru ustrezen zakonski predlog. Med ljudmi v mojem okolju so se razvile živahne razprave ali je to dobro ali slabo. Nekoliko negotovo je vse skupaj, predvsem gledano dolgoročno, bolj kratkotrajna kot sistemska rešitev in vesela sem, če se motim.

Vzajemna, katere člani smo vsi, je kombinacija zdravstvenega in nezgodnega zavarovanja z asistenco. Pri njej smo zavarovani za specialistične zdravstvene storitve kot posledice nezgode, za nezgodno smrt, za trajno invalidnost zaradi nezgode in za nezgodno rento. Posebej sklepamo ustrezne pogodbe za posamezno zavarovanje in v njih tudi določamo medsebojne pravice in obveznosti. Če prav razumem v proceduro poslan zakonski predlog, bo v prihodnje Vzajemna ukinjena, do sedaj njej plačana premija, pa bo nakazovana na ZZZS. Upam, vem pa ne, da bo zato ZZZS prevzel pogodbene obveznosti do komitentov Vzajemne. Možno pa je tudi, da se bo Vzajemna preoblikovala v specializirano ali navadno zavarovalnico in bo tržila v celoti svojo zavarovalniško dejavnost kar bi pomenilo konkurenco drugim zavarovalnicam, ki si sedaj delijo komitente v državi. Ker to ni v tem trenutku opredeljeno, je verjetno poziv Vzajemne, da naj gremo na volitve brezpredmeten ali pa bo veljal le do uveljavitve novega zakona, če bo ta sploh sprejet.
,br>Gledano dolgoročno in upoštevaje zanemarjenost razvoja javnega zdravstva v preteklih desetletjih pa je vprašljivo ali bomo zavarovanci na boljšem ali na slabšem. Vsekakor bo verjetno nekaj časa primerno povečanje sredstev ZZZS in dodatek iz državnega proračuna zadostoval za ohranjanje javnega zdravstva, z leti in za hitrejšo modernizacijo pa bo potrebno dodajati bistveno več, kot se to kaže danes. Zdravstvene storitve se bodo dražile hitreje kot plače in inflacija, vprašanje bo, kdo bo podražitve zmogel oziroma se bo potrebno po tržnih pogojih zavarovati pred najhujšimi boleznimi. Verjetno bo naraščal tudi pritisk podjetnikov, da se večje breme prispevkov za zdravstveno zavarovanje prenese na zavarovance.

rnogledo se oziram na prihodnost, ki pa jo zaradi svoje starosti ne bom doživljala. Predstavljam pa si, da morajo moji vnuki skrbno spremljati sistemske rešitve za zdravstveno zavarovanje in se aktivno vključevati v iskanju ustreznejših rešitev. Predstavljam si tudi, da bodo določeno vlogo v tej finančni stiski odigrali sindikati oziroma druga delavska združenja, ki jih bo prinašal čas. Predvsem pa menim, da morajo starši računati na usposobljenost svojih otrok v več strokah, z diplomo v različnih poklicih.

Zgleda, da se poslavljamo od zadnje srebrnine skupnega dobra, bogata dota naše generacije je pošla. Tako kot se pripravljamo na življenje brez uničevanja narave, se moramo tudi navaditi na življenje v nevarnosti in brez sistemske solidarnosti.

Kako boste poskrbeli za zdravo družino in sredstva v primeru hudih zdravstvenih težav?

Dedek gre na jug. 13. april 2023

Današnji dan je najbolj zaznamoval ogled filma Dedek gre na jug, delo režiserja Vinci Vogue Anžlovarja, ki nas je pred več kot tremi desetletji razveseljeval z filmom Babica gre na jug. Oba filma sta v primerjavi s tem, kar gledamo na televiziji ali ameriškega v kino dvoranah, neprimerljivo kakovostnejša tako po vsebini kot po sceni in tehnični obdelavi pa naj kritiki še tako protestirajo. To s filmi na TV je res izbor, nevreden besed. Streljanje, zlo, kvazi junaki in podobna podzemeljska golazen prevladuje kot junaštvo, ne čudim se mladostnemu nasilju v Celju ali kje drugje.

Filmski ustvarjalec Anžlovar pristopa do nas dobrohotno s kančkom humorja, včasih tudi satire in sarkazma vendar le toliko, da se moramo zamisliti nad temeljno idejno zasnovo zgodbe, njene umestitve v našo družbo in nauk, ki ga sporoča. Zgodba o dedku, ki gre na jug ni verjetna, tudi ni verjetno iskanje njegove ljubezni iz mladosti, toda srečanja z ljudmi različnih narodnosti in dejanj je realnost, ki gledalca umesti med popotnike, poslušalce lepe Esme, tolovajsko tolpo prekupčevalca pa tudi nekoliko za lase privlečenega ciganskega poglavarja oziroma njegovo zdravilko. V tem je za moje pojme moč filma, da ga ti živiš in ne samo gledaš.

Novomeški upokojenci smo si danes ogledali Anžlovarjevega Dedka, zadovoljno prikimavali, se hihitali pa tudi nekoliko preplašili med rabotami v skladišču oziroma med drznimi cigani in policijskimi kordoni. Zastajal nam je dih ko konjenik z avtodomom za seboj prihaja k splavu. Potovanje v koloni avtodomov, po pravljični pokrajini najprej v dolino in ovinkih v tabor pod Gučo goro, smo plesali v avtobusu in se s smehom ozirali po razigrani koloni pred in za nami. Ko je Cavazza poskušal zaigrati na trobento - zgubljen med čustveno razigrano družbo in je Esma nebeško zapela svoj napev, smo se sopotniki znašli v devetih nebesih, moja soseda je globoko vdihnila. Če ne bi bilo Jorasovega streljanja bi tam tudi ostali. To vam je ratalo mojster!

Morda vse skupaj ne bi tako dobro izpadlo, če ne bi imeli odličnih interpretov. Vlado Novak je dominiral, ni igral, živel je svojo vlogo in gre mu velika zahvala za uspeh filma. Izjemni so bili vsi tudi zaradi enostavnih, vsak dan povsod uporabljenih dialogov in neverjetno prilagojenost množičnih scen trenutno nastopajočemu.

Naj še povem, da sem uživala v dobro izbranih scenah v naravnem okolju. Morali so snemalci res slediti istemu namenu, kot mu je sledil režiser - estetsko, naravi naklonjeno, ljudem dopadljivo, vsebini prilagojeno.
Tole moje mnenje nikakor ne jemljite za suho zlato. Sem nekoliko pristranska, predvsem pa sem si film ogledala kot laik brez strokovnega znanja za ocenjevanje kakovosti filma. Tako kot sem napisala sem se počutila in zdi se mi, da tudi ostali okoli mene. Kaj od tega je res kaj ne pa bodo povedali kritiki.

Pojdite z dedkom, pa tudi z Babico na jug!

Gospodarno z denarjem. 12. april 2023

V današnjem času je skoraj normalno, da imajo mladi, bolje rečeno osnovnošolci in dijaki, dokaj pomembne prihranke v gotovini. Prijemajo primerne denarne nagrade za uspehe v šoli, rojstne dneve, predstavitve raziskovalnih nalog, pa tudi prve štipendije ali prispevke mecenov. Opažam, da jih še zdaleč ne potrošijo, nekoliko zaradi previdnosti, če teh v prihodnje ne bo delno pa tudi zato, ker so današnji starši kar dovzetni za financiranje športnih, kulturnih ali šolskih potreb svojih naslednikov. Prav bi torej bilo, da mlade imetnike prihrankov poučimo o gospodarjenju z denarjem.

Denarne prihranke, ki najbrž niso tako majhni, verjetno sedaj hranijo kje v kakšni denarnici kar doma, kar ni pametno, ker se mora z denarjem ravnati tako, da vsaj ne izgublja na vrednosti zaradi vsakodnevnih podražitev, ki jih imenujemo inflacija. Pa tudi varno ni, da denar doma ni v trezorju, zamika lahko kakšnega prijatelja, lopova ali na primer mene, da si ga sposodim in nato pozabim vrniti. Iz teh razlogov lastnik denarja ravna modro, če ga zavaruje na način, ki mu najbolj odgovarja. To pa je, da imaš odprt transakcijski račun ali hranilno knjižico pri izbrani banki, da varčuješ v tuji valuti ali da kupiš delnice.

Na transakcijski račun ali hranilno knjižico nalagaš vse prihranke takoj ko denar prejmeš. V Sloveniji imamo cca 16 bank in hranilnic, če imaš pri kateri od njih naložene prihranke, garantira za varnost država do 120.000.- položene gotovine. Banka ali Hranilnica ti pripisuje obresti, višina obresti je pri vsaki banki drugačna in v času inflacije narašča.

Prihranke lahko spremeniš v tujo valuto (dolar,švicarski frank, angl. funt) in spremljaš rast tuje valute. Dobiš torej obresti in še razliko v rasti vrednosti na primer dolarja. To ni čisto zanesljiva naložba, ker vrednost tuje valute lahko tudi pada kar je vsak dan od torka do sobote objavljeno v Delu.

Lahko kupiš delnice slovenskih delniških družb kot so Cinkarna Celje, Intereuropa, Krka, Luka Koper, NLB, Petrol, Pozavarovalnica Sava, Zavarovalnica Triglav ali tujih delniških družb (ameriških 25, nemških 10). Vrednost delnice lahko raste ali pada, odvisno od uspeha podjetja kar pomeni, da se v primeru uspeha podjetja vrednost tvoje delnice dviguje in neuspeha pada, prejmeš pa vsako leto za vsako delnico dividendo na primer v Krki za leto 2022 kar 6,60 EUR. Vrednosti delnic objavljajo borze v Delu.

Vrednost svojega denarja lahko povečuješ tudi z vlaganji v Vzajemne sklade, v državne obveznice, v vetrne elektrarne, kriptovalute

Dragi starši, saj sami najbolje veste, da danes mora vsak od nas poznati poslovanje s karticami in bančnimi plačilnimi instrumenti. Poučite čim preje svoje šolarje in dijake o tehniki poslovanja s transakcijskimi računi kot prvim korakom za varno in gospodarno poslovanje z gotovino ne glede na to ali je ta velika ali mala. Dragi učenci in dijaki, žal se v modernem času ne boste mogli izogniti poslovanju brez gotovine, pa tudi smotrno ne bi bilo.

Ste se o tem že pogovorili s svojimi učenci in dijaki?

Neverjetni šolski ustvarjalec, 11. april 2023

Med nami so ljudje, ki jih preprosto moraš občudovati in njihovo mnenje spoštovati. Najdemo jih v vsaki stroki, na vseh koncih sveta, nanje opozarjajo predvsem njihovi dosežki pa tudi literati, mediji, ljudje, ki se jih njihovo delo dotakne.

V starodavnem Šentrupertu na Dolenjskem, ki ga je z mogočno baziliko zaznamovala ustanoviteljica Hema Breško Selških grofov iz Krke na Koroškem v 10 stoletju našega štetja, živi in deluje Jože Zupan, ki je svojo življenjsko moč nesebično daroval polpreteklim mladim rodovom. Ravnateljstvo osnovne šole dr. Pavla Lunačka je razumel kot svojo temeljno dolžnost, da iz nje ustvari kulturni hram, ki bo mladim zagotavljal vpogled v kulturno ustvarjenje in ne samo v vzgojno izobraževalni proces. Jože se je in se še kljub upokojitvi, povezuje z ilustratorji otroške literature. Uspelo mu je pridobiti večina originalov njihovih ilustracij, ki danes krasijo vse prostore te zanimive osnovne šole in spodbudno delujejo na ustvarjalnost osnovnošolcev. V šoli je Jože našel prostor in vsebino za trajno povezanost učencev z okoljem, saj je v njej umeščena Rastoča knjiga Šentruperta, pripravil pa je Jože tudi koncept digitalne zbirke Rastočih knjig Bralne značke. Naj posebej naglasim, da je Jože eden od ustanoviteljev Bralne značke Slovenije, ki je danes vsesplošen osnovno šolski projekt. Na tem mestu žal nimam možnosti pripovedovati vsega, kar je ta kleni Gorenjec zagotovil mladim Dolenjcem.

Jože je svoje najpomembnejše življenjsko delo ustvaril za ljudi v porečju rek Temenica in Mirna s tem, da je zbral in uredil prvo Rastočo knjigo v Sloveniji, za Temeniško-Mirensko dolino. Na tem območju se je rodilo in usposobilo veliko strokovnjakov, kulturnikov, podjetnikov, politikov in dobrih ljudi, ki so s svojimi dosežki ponesli slavo Slovenije po vsem svetu in prispevali bogat delež k današnjemu blagostanju državljanov Slovenije. V sodelovanju z Centrom za izobraževanje in kulturo v Trebnjem ter s pomočjo tamkajšnjega podjetništva, je nastala pregledna galerija ustvarjalcev kot vzgled današnjim rodovom, da samo ustvarjalna moč in znanje omogočata duhovni in materialni napredek. Hvala, Jože, za to tvoje darilo ljudem, ki so predvsem z lastnimi močmi zagotovili pomemben del napredka tudi državam v katerih so živeli.

Nemirni duh v Jožetu spodbuja vedno nove zamisli. Letos je Jože izdal že tretjo knjigo o svojih projektih, srečevanjih z drugimi ustvarjalci, publicistiko in zamislih, ki so bila udejanjena in želena za širše območje. Tako kot je v rani mladosti sodeloval kot knjižničar v lokalni knjižnici Bohinjske Bele, je to svojo afiniteto do knjig gojil in obogatil tudi v Šentrupertu. Tesno se je povezoval z delom društev in bil od nekdaj tudi gledališčnik. Njegovi spomini na sodelovanje z Mileno Zupančič ko ta še ni bila prva dama slovenskega gledališča, so mu potrditev, da je prav kulturna vzgoja v rani mladosti tista, ki pogojuje značaj in ravnanje ljudi v ustvarjalnem obdobju. Z nami ekonomisti, se Jože rad druži in pri tem išče simbiozo med materialnim in duševnim ustvarjanjem. Njegova predstavitev ekonomske stroke v šoli za tretje življenjsko obdobje, je bilo svojevrstno dejanje, saj je njegov izziv ali smo dobili dovolj kakovostno osnovo za ustvarjalnost v svojem rojstnem okolju, zahteval nedvoumen odgovor. Janez, Slavka ter moja malenkost smo nedvoumno pritrdili in dodali, da je za kakovost dela in dosežke potrebno znanje dopolnjevati vsak dan.

Pa srečno pot Jože, tudi v prihodnje!

Kako do kakovostne hrane? 10. april 2023

Poučeni strokovnjaki ugotavljajo, da je za kakovost življenja temeljnega pomena voda, energija in samooskrba s hrano. Za zagotavljanje teh dobrin je nujno oblikovati nacionalno dolgoročno strategijo in organizirano poskrbeti za njeno uresničevanje. O vodi smo svoje rekli ob sprejemanju zakona, za energijo si prizadevamo zgraditi nove zmogljivosti, ki bi bile prijazne do narave, za samooskrbo s hrano pa narod še ni bil vprašan kako se bo nekoč zagotovila njena kakovost in količina, vemo le, da jo brez kmetov ne bo.

Dr. Marjan Ravbar se je že v našem mestu ukvarjal z umno rabo prostora in pozneje prevzel raziskovalno delo iz področji urbane geografije, regionalnega planiranja, regionalnega razvoja ter geografije človeških virov pri ZRC SAZU Geografski institut Antona Melika. Od kar ga poznam in to je več desetletij, je v svojih referatih, pisnih prispevkih, govorih in diskusijah poudarjal, da se je nujno najprej dogovori o rabi zemljišč. Doktor je zdaj v samem znanstvenem vrhu naše države in pričakovati je, da oblasti upoštevajo njegova priporočila pri svojih odločitvah. Toda naš svetovno nagrajeni okoljevarstvenih in kmet nedvoumno ugotavlja, da na najugodnejših kmetijskih površinah rastejo le potrošniški centri v tuji lasti, dolinski kmetje nemoteno uporabljajo fitofarmacevtska sredstva, iz naših cest ne preganjamo tovornjakov, toleriramo ravnanja največjih onesnaževalcev okolja, predsednik Vlade ne uresničuje svojih napovedi, shodi kmetov pa so uperjeni zoper premiera in ne koristijo niti kmetom niti samooskrbi s kakovostno hrano.

im bolj spoznavam to problematiko, tem bolj sem prepričana, da dobro namerna opozorila tako strok kot kmetov ne prepoznajo organi odločanja v Sloveniji. Sprašujem se, zakaj ne? Tudi ministrica za kmetijstvo je že potarnala nad pozidavo za kmetijstvo primernih površin, zdaj baje že po površinah gorskih kmetij, da o infrastrukturnih pozidavah kot so ceste, sončne elektrarne in podobno sploh ne govorim,

Pa vendar bi bilo le dobro zdaj, ko je vojna že skoraj pred vrati pomisliti, kako se bomo varno prehranjevali s kakovostno hrano v samooskrbi. Če je v kmetovanju potrebno upoštevati dolgoročnost nastajanja nasadov, čred, sadja in drugih dobrin, se začnimo navajati na samooskrbo čim preje saj bo to izjemno močan ukrep proti potrošniškim navadam, ki nastajajo že od kar je naša država zagotovila svoboden pretok blaga in ljudi v EU.

Nikakor tudi ni možno razumeti zakaj bi za kmetovanje primerno zemljo namenjali za tranzitne tovornjake. Je morda dodana vrednost pri tranzitnem prometu večja od kmetovanja? O tem nimam informacij, sodeč po praksi odpuščenih industrijskih in bančnih delavcev pa bi rekla, da jim je kmetovanje omogočilo ponovno zaposlenost in da se postopoma uveljavljajo na trgu in tržnicah ter razvijajo dopolnilne dejavnosti z vključno urejanjem krajine. Za tranzit zagotovo to ni možno reči.

Na kratko predstavljena problematika bi morala bolj skrbeti državljane Slovenije, sicer se še dolgo ne bo kaj dosti spremenilo na bolje!

Kmetujete uspešno tudi vi?

Velikonočni zajtrk. 9. april 2023

Družine moje snahe se tradicionalno srečujejo na Velikonočno nedeljo pri zajtrku ob 10 uri. Organizira ga vsako leto druga družina tako, da pride moja snaha na vrsto vsako četrto leto. Od kar je mami mojih vnukov sem na zajtrk vabljena, se ga udeležujem in sem ga enkrat že tudi priredila. Všeč mi je, da se družine srečujejo in negujejo prijateljstvo.

Letos sta zajtrk pripravila stric moje snahe Joško in njegova soproga Marjeta v Šoštanju. Od doma smo morali že ob osmi uri, da smo pravočasno priromali skoraj na drugi konec Slovenije. Po avtocesti se lahko malo pohiti, toda čez območja ob Paki pa do Šoštanja je potrebna previdnost in zato upočasnitev potovanja. Sprejemljivo vreme, prijeten klepet v avtomobilu in zanimivosti ob cesti so potovanje popestrili, spoznali smo ob poti kraje v katerih eden od vnukov tekmuje v odbojki, razpotja po katerih se obišče Mozirski gaj, vhod v Logarsko dolino in podobne krajinske posebnosti.

Marjeta in Jože sta izvrstna gostitelja in izjemna prijatelja sinove tašče in tasta. Stanujeta tik ob Termoelektrarni Šoštanj in ob umetnem jezeru, ki je nastal kot posledica izkopanega rudnika premoga v Velenju. Ponudila sta nam šunko s hrenom in jajci, več vrst kruha in potico, sledilo pa je pecivo in penina Traminca. Marjeta je mojstrica v peki piškotov, rolad in drugih štajerskih dobrot, Joško pa je poznavalec štajerskih pijač. Najboljše kar premore zanimiva Štajerska nam je bilo tokrat dano spoznati in zaužiti. Temu primerno, se je zajtrk zavlekel čez poldan in razšli smo se zadovoljni, da so sodelujoče družine žive in zdrave, da se mladi pridno učijo v šoli, uživajo v glasbi, športu in javnem nastopanju. Nihče ni podvomil, da bomo leto ob sorej spet skupaj, naslednjič v Ljubljani. Ob tej obljubi me je malo stisnilo zaradi let, ki bremenijo mojo dušo.

Marjeta in Joško imata sinova Gorazda in Sebastjana. Gorazd je žal obležal za covitom in ga na zajtrku ni bilo, Sebastjan pa je pripeljal svojo Tjašo, sina Jureta in hčerko Katjo. Moja snaha Valerija je pri Marjeti in Jošku povsem domača in želi, da bi se tako tam počutili tudi njeni fantje oči Romeo ter sinova Nejc in Gal. Veselo druščino sta po koncu držala starša moje snahe Heda in Jože, kakšno pa sem pripomogla tudi jaz.

Prav za prav se na družinskih srečanjih ne dogaja kaj posebnega. Pogovor teče o sorodstvu, ki ga ni več, o otrocih in šoli, o starejših in njihovih zdravstvenih težavah. Na vrsto pride še politika, letos sta na udaru predsednik Vlade in Ukrajina, pa inflacija, kultura, reorganizacija upravnih enot in podobne aktualnosti. Je pa nad vse zanimivo opazovati mlade, ki so vsako leto drugačni po zunanjosti in razmišljanju. Letos se že pogovarjamo o donosnem poslovanju z gotovino, o letovanju na Krku, o tem kako se bo programiral za košnjo robot in podobne praktične zadeve. Mame in babice še vedno razpravljajo o otrocih, ampak teh v naših družinah ni več. Pogovarjamo se kot učenci in dijaki ali o pričakovanjih od študentskih let. Seveda pa se znamo tudi poveseliti skupaj, posebno Gal hitro najde razlog za smeh.

Zanimiv pomladni dan smo zaključili na mojem domu z debato o potrebnih delih v zvezi z robotovo košnjo na mojem vrtu. Skrbi me ta novost in najbrž me razgovor razbremenjuje preganjavic. Dopovedujem si, da bo vse tako kot mora biti!

Kako pa vi poskrbite za družinska srečanja?

Robot kosi. 8. april 2023

Okoli mojega doma je vse v zelenju in samo raste čeprav suša že povzroča težave. Morala sem pokositi prvo travo, kar je pa za moje zdravje in moja leta kar zahteven posel, tako zahteven, da me je prijateljica Marjeta močno ozmerjala, soseda neznansko čudila, sin in njegova družina pa takoj ukrepala. Pripeljali so mi mojstra z robotom za košnjo, ki je nekaj časa gledal moje rastje na trati in videl vse, samo travice zelo, zelo malo.

Mojster je predstavil svojo vizijo uspešnejše košnje na moji ravni zelenici z robotom, ki bo kosil po potrebi, lahko tudi noč in dan, v lepem in slabem vremenu. Robot potrebuje električni priključek neposredno ob travi in dva kvadratna metra površine ob njem. Kje naj kosi, mu bo mojster označil s 5 cm vkopanimi senzorji in enim senzorjem povprek, ki ga bo robot poiskal za vrnitev k priključku. Nad vse pozorno je treba paziti, da kaj ne kopljemo nad temi senzorji in lahko hitro prekinemo robotove poti. Jurja pa četrt bo verjetno plačilo in moje težave s košnjo bodo ostale le na dveh manjših brežinah ob dostopu na zelenjavni vrt. Kolateralna škoda bodo moje narcise, irisi in druge rože trajnice ob sedanjem robu.

Razmišljamo o zaščiti, varnosti, dolgotrajnem nemotenem delovanju robota. Sin išče prezračevalca trave, ki bi pred namestitvijo robota pospešil rast trave in po njej tudi nasul kakovostno dodatno zemljo. Izvajalca je našel za 250 EUR. Bomo videli kaj bo ratalo. Nerešen je še električni priključek kar bo morda rešil naš sorodnik, vse znali Jožek, ki je res mojster tudi za elektriko. V soboto ga bomo pričakali s Princeska krofi.

Ker pri nas vedno vprašamo za mišljenje strica Jožeta, sem danes zjutraj poskusila približati naše mnenje njegovemu ali obratno. Že po nekaj minutah je svetoval, da namesto robota pustimo višjo travo in ne kosimo več kot trikrat letno. Tako dela on na Ljubnu, doma pri sebi in na Marofu in nima ne mahu in ne raznih zeli. Verjetno ima prav, toda oni omenjenih zelenih površin se uporabljajo dnevno, kot to počnemo mi neposredno ob hiši in je zelenica naša raziskovalna površina, nabiranje trobentic, regrada in motovilca, prostor za peko na ražnju, klepet v toplih dnevih, praznovanja rojstnih dni in tako naprej. Joško ni spremenil mnenja in tako bo on proti, ne bo svetoval, ostal bo nezadovoljen, ker meni, da v pol ure lahko pokosimo tudi ročno z kosilnico na bencin.

Ne vem kako ravnajo drugi, me je pa z robotom navdušila Prekmurka, ki trdi, da ji dobro služi, da ga pusti delovati tudi ko gre čez teden v Ljubljano na delo in čeprav ima dosti večjo površino kot je moja zelenica. Ker slej ko prej ne bom mogla več sama kositi ne vidim ustreznejše rešitve od robota. Primerjam ga s sobnim, ki ima svoje pomanjkljivosti, je pa le primerna olajšava za starejše, še posebno če gre za večje površine v isti etaži.

Skrbi z nepremičninskim premoženje so res velike, ne vem kje strokovno društvo nepremičninskih strokovnjakov in davkarji vidijo lastnikove bonitete, da se že več let prizadevajo posrkati iz nas zadnjo kapljo krvi zato, da bo neki kvasi politik imel dovolj denarja za nagajanje legalni oblasti ali pa, da bo že tako dobro stoječi podjetnik povečal svoj profit s pomočjo države na račun korona virusa, dražjih energentov ali ohranjanja krajine. Svet in njegovi ljudje so res konfliktni.

Boste zmogli nov davek na nepremičnine?

Gradovi in vitezi. 7. april 2023

Založba Viharnik d.o.o. se je specializirala za izdajanje knjig o gradovih in vitezih. Njene najbolj znane knjige so Grajske stavbe na Slovenskem, Življenje na srednjeveških gradovih na Slovenskem in Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Gre za poljudno-znanstvene vsebine s področja arhitekture, zgodovine, umetnostne zgodovine, etnologije in arheologije. Poseben del založništva je namenjen otrokom, da spoznavajo zgodovino ali pravljični svet namišljenih junakov. Kot je razvidno iz kanona, sodeluje založba z ZRC SAZU Zgodovinski institut Milka Kosa, ki ima odprtih več raziskovalnih projektov iz tega področja.

Zadnje desetletje je omenjeni Viharnik d. o. o. izdal kar štiri knjige o slovenskih plemiških družinah. Najprej leta 2010 Blagoslovljeni in prekleti v kateri je predstavljenih 40 slovenskih plemiških rodbin, vsaka ima omenjenega zaslužnega člana rodovine za plemiški naslov in nekaj podatkov z rodovnikom. Po preglednem kazalu osebnih imen lahko hitro najdete plemenito osebo in njegovo rodbinsko genealoško predstavitev, tudi še živečih potomcev na Slovenskem. Druga knjiga Blagoslovljeni in prekleti je izšla v letu 2012 in zajema povzdignjene v plemiški stan v habsburški monarhiji. Pojasni pa tudi, kako so posamezni Slovenci prejemali plemiške stopnje, predikate in grbe. Tako v prvi kot v drugi knjigi so navedeni kraji in objekti kjer so živeli naši plemiški rojaki. Leta 2017 smo dobili knjigo Plemiške rodbine na Slovenskem v 18 stoletju in leta 2022 še zadnja o plemenitih v 19 in 20. stoletju. Zaslugo za izid omenjenih knjig ima Miha Preinfalk, ki je vse življenje zbiral podatke o slovenskih plemenitaših in vedel, kje živijo danes njihovi potomci.

Plemstvo je bilo po drugi svetovni vojni pri nas ukinjeno, pa tudi v drugih državah. Marsikje so tudi prepovedali naslovljencu uporabljati naziv, ki je bil sicer trajnostnega pomena tako za prejemnika kot njegovo rodovino, zato potomstvo plemenitih pri nas še vedno obstaja. Spomnimo se poslanca v Državnem zboru, ki je dosledno uveljavljal svoj dokazan plemiški naslov in bil nanj izjemno ponosen sodeč po poročanju javno medijev.

Vse omenjene knjige imajo kazalo osebnih imen in priimkov po katerem hitro najdete svoje rodbinsko ime, seveda, če je kdo od vaše rodovine prejel plemiški naslov in ste ga vi pridobili od njega tako kot celotna vaša rodovina. Za vsakega plemenitega prednika boste v knjigi našli kot na primer Franc Ksaver Zalokar pl. Sallenstein, rojstni datum, kaj je bil po poklicu, v kaj je bil povzdignjen, njegov grb, življenjepis, datum smrti in rodovnik potomstva. Na koncu so navedeni arhivski in objavljeni viri, da lahko sam raziskuješ svoj rodovnik, če si njegov potomec.

V Sloveniji imamo zelo dobro in računalniško podprto rodoslovje, organizirano v Slovenskem rodoslovnem društvu. Imamo tudi svetovno znane rodoslovce, dobro ohranjene arhive, matične knjige in obilno programsko podporo institucij in podjetji, tako da boste imeli bogato strokovno pomoč, če se boste lotili svojega rodovnika. Delo je zelo zanimivo, obdajala vas bo zvedavost poznanih in nepoznanih sorodnikov, nazadnje boste zasuti s podatki, ki zahtevajo računalniško obdelavo. Želim vam srečno pot v vašo preteklost!

Poznate svoje morebitne plemiške korenine?

Verodostojnost poslancev. 6. april 2023

Na današnji dan so se v preteklosti začela težka, boleča vojna leta za ljudi, ki poseljujemo območja Evrope in še posebno Balkana. Posledice vojne so bile neznosne zlasti za otroke in, kot sem že nekajkrat zapisala, ni bilo dijaka v mojem razredu, ki ne bi ostal ali brez staršev in najožjih sorodnikov, bil v rejništvu, skrbel za kmetijo, se sam preživljal, . Sicer pa smo pred nekaj desetletij lahko gledali najhujšo vojno reprizo v Srebrnici in Sarajevu, da ne omenjam podobnih dogodkov z današnjimi begunci na naših mejah. In prav zaradi ravnanja z njimi sem spet neizmerno žalostna ter jezna najprej na pogoltne podjetniške velikane, nato na ljudi, ki pogoltnežem zagotovijo vojno in orožje ter posebno na tiste, ki si prizadevajo s svojimi besedami ali dejanji spodbuditi krivico bežečim pred nasiljem.

Poslanka, ki je v poslanskih klopeh že skoraj od rojstva države Slovenije in je torej nedvoumno pridobila znanja, ki potrebna za zagotavljanje svoje verodostojnosti pri delu v Državnega sveta. Spominjam se prispevka v dnevnem časopisju nekega gospoda, ki je o njej povedal, da je pametna in ustvarjalna gospa in da zato ne more razumeti njene twitterske pustolovščine nekaj let nazaj. Če je verjeti novinarjem, je gospa z namenom, da pri ljudeh spodbudi nezaupanje v emigrante, postavila Vladi vprašanje, če so ti res posilili samo na območju Ljubljane v 57 primerih v prvem tromesečju 2023. Policija je takoj pojasnila, da podatek ni točen ne po številu primerov in ne po narodnosti emigrantov, vendar gospa ponovno zahteva odgovor Vlade. Zakaj?

Gospa se sklicuje na »zanesljive neuradne podatke policije«. Ali se na neuradne informacije lahko sklicujemo vsi? Niso to viri le akreditiranih novinarjev, ki delujejo po doktrini novinarstva in jih nadzira pristojni organ novinarskih institucij? In kdo nadzira tiste, ki postavljajo tendenciozna vprašanja in niso novinarji? Kdo pa je pristojen za neuradne informacije policije, so neuradne informacije policije sploh možne? Bomo kdaj zvedeli, kdo nadzira ta del Policije? Že morda delate na tem, da bi gospe poslanki v skladu s predpisi, ki jih mora poznati, potrdili ali zavrniti izhodišče na njeno vprašanje Vladi, ali so »zanesljivi« in »neuradni« policijski podatki pravnim potom prišli do poslanke? Kakor koli, že večkrat sem poudarila, da morajo nadzorni organi svoje delo opravljati v skladu z doktrino in ne samo »če je pisna prijav«. Nadzor ne potrebuje nobene prijave, potrebuje pa ljudi, ki vedo kaj je njihova državljanska in delovna dolžnost, zato ukrepajo, tem preje, če gre za ohranjanje verodostojnosti poslanke.

Ne jezi me pa samo očitna ne simpatija poslanke do emigrantov, pač pa tudi zgodovinska dejstva preteklega stoletja, ki so prevladovala med Igom in Barjem. V prostrani ravnici med Igom in Barjem stoji danes zanemarjen spomenik padlim krajanom Barja, Matene, Tomišlja, Iga, to je kraj, kjer občutiš umazanost vojn, trpljenje nič krivih, hudobno maščevanje kot načina poprave krivic. Gospa naj se zamisli, kaj ji pripoveduje omenjeni spomenik, pa tudi spominsko obeležje na ižanskem pokopališču tistim, ki so mislili drugače od žrtev drugih barjanskih krajev. Pomisli naj tudi na ukrajinsko razsežnost in se čim preje zave, da se nam zlo približuje. Morda bomo že jutri emigranti mi - državljani in državljanke Slovenije!

Kako pa vi sprejemate emigrante?

Potovanje Jožice Škof. 5. april 2023

e celo večnost poznam Jožico Škof iz nabavne službe tovarne v kateri sva obe delali. Zadolžena je bila za nabavo bolj zahtevnih izdelkov, ki jih je tovarna potrebovala po pisarnah, v propagandi svojih artiklov, za reprezentanco in podobno. Jožica je bila vedno vljudna in prijazna, ker pa je vedela o potrebnih izdelkih običajno več kot naročnik, je poskušala prepričati bodočega uporabnika, da upošteva njen predlog. Prav iz razloga poznavanja nabavnega trga je v nabavi delala do upokojitve. Mene še vedno preganja misel, zakaj takrat, ko smo v tovarniškem kulturnem društvu res potrebovali prostovoljce, nisem našla pravega stika z njo, da nam bi pomagala pri razstavah, slovesnostih v tovarni in drugih nalogah, povezanih z izobraževanjem, kulturo in smislom za ustvarjanje v teh vedah? Žal, se pri obilici zadolžitev kaj tudi prezre.

Potem je Jožica nenadoma zablestela v slikarstvu, predvsem akvarelu. Ne da bi vedeli za njen slikarski talent, smo občudovali njene slikarske umetnine, ki jih je predstavljala na razstavah skupaj z arh. Jelko Kupec. Obe slikarki sta neverjetno hitro zablesteli, imeli res veliko zanimivih razstav, pa žal je njuna ustvarjalna slikarska pot kaj hitro minila. Slike Jožice so se pojavljale še v knjigah poezije, morda v nekaterih praktičnih komercialno promocijskih izdelkih, novih del, razstav ali drugih oblik slikarstva pa vsaj meni, niso znani.

Potem sta Jožica in mož Rudi odprla Galerijo na svojem domu. Spominjam se zanimivih unikatov sobne opreme, predvsem mize in stolov, ki sta jim Škofova kot prodajni salom posodila prostor za dogovorjen čas. Všeč mi je bila njuna iznajdljivost povezave praktičnega oblikovalca pohištva iz lesa in razstava akvarelov Jožice med njimi. Otvoritev te zanimive razstave je bila obogatena z glasbo njunega sina. Lep večer, prijetno srečanje z novomeško likovno publiko in stanovalci soseske Slavka Gruma. Galerija je pozneje priredila še več razstav na različnih razstaviščih tako v našem okolju kot širše na katerih so pogosto nastopali igralec Bitenc, pesnik Smodiš in likovni ocenjevalec Matijevič.

Zadnjih nekaj let srečujemo Jožico kot ljubiteljico kamna in ustvarjalko kiparskih del. Najprej se je nam predstavila kot organizatorka razstav skupine Ustvarjalcev v kamnu po raznih razstaviščih v domačem okolju in se tej skupini kaj kmalu pridružila tudi kot ustvarjalka. Tesno je povezala delo omenjene Skupine s slavnostnimi dnevi naše mestne občine in tako pridobila tudi možnosti za sodelovanje na njenih letnih natečajih. Še pred obnovo Glavnega trga smo nasproti Rotovža dobili okrašeno kamnito mizo, posvečeno 650 letnici mesta. Sledilo je nato več zanimivih akcij v kamnu na različnih krajih; obeležje Jantarskega leta, prestol pod avtobusno postajo, mladinski park v Šmihelu, Povodni mož na Brodu in v Beli krajini spominska kamnita miza. Ves ta čas pa številne razstave, tudi v prostorih Državnega sveta Republike Slovenije, vse z nastopom izvrstnih glasbenih in vokalnih umetnikov, čudovitimi katalogi in prijaznostjo ustvarjalcev v kamnu ali kot pravi Jožica sama »moje potovanje v kamen«. Ja, izšla je tudi njena monografija, v kateri se je predstavila kot kiparka, organizatorica in družbeno odgovorna ustvarjalka.

K svojemu ustvarjenju je pritegnila veliko ljudi, organizacij in sotesk, tudi mene in menim, da bi bil svet mnogo prijetnejši, če bi ga obvladovale ideje ljudi, kot je Jožica.

Poznate ustvarjalno pot svojih sosedov, prijateljev,?

So volitve rešitev? 4. aprila 2023

Imam veliko slabosti in ena od njih prihaja zadnje čase tudi v te bloge. Preveč pišem o upravljanju države čeprav je veliko lažje in bolj zanimivo pisati o ljudeh, njihovih prizadevanjih, uspehih in težavah. Pa tudi to pride na vrsto, danes vsekakor moram reči še kaj o nehvaležnem položaju naše Vlade, izvoljene v velikem upanju, da bo pogumno in državniško ukinjala odločitve s katerimi se nismo strinjali v mandatu pred njo.

Del odgovornosti, da se zadeve v naši domovini ne odvijajo tako, kot smo volivci rekli, je na nas volivcev. Nova Vlada je dobila nov Državni zbor s poslanci prejšnjega sklica. Če bi ti poslanci znali in hoteli, bi že v prejšnjem sklicu Državnega zbora sklepali v prid večine. Jasno, da gre na ta način vse prej kot dobro.

Naš predsednik Vlade bo slej ko prej moral zadeve iz pristojnosti vseh ministrstev prepustiti ministrom vse od zamisli do obravnave v parlamentarnih odborih. V tej skrinjici je odgovor na številne pobude in predloge Vlade pred njim s katerimi danes blokira večino aktivnosti iz pristojnosti sedanje. Nihče ne more brez strokovne presoje v sedanjih ministrstvih ničesar predložiti v obravnavo organom upravljanja. Vlada mora zato ponovno dobiti Službo za usklajevanje zakonodaje in brez njenega pismenega soglasja se ne sme predloge posredovati v sprejem. Ves balast iz parlamentarne procedure naj gre v strokovno presojo.

Ministrstva in predsednik Vlade naj skupaj s svojimi 161 strateškimi sveti določilo prioritete v obravnavi, premislijo in predlagajo prenos pristojnosti za potrebe prebivalstva in lokalnih skupnosti na pokrajine ter pokrajine tudi dejansko ustanovijo (registrirajo na sodišču) ter jim določilo izvirne prihodke kot določa agenda EU.

Pristojna oseba s pooblastili v kabinetu predsednika naj poskrbi, da bo Vlada delovala po svojem sprejetem delovnem načrtu v katerem naj bodo prioritetne naloge, ki ne spadajo v ministrstva oziroma se tičejo vseh ministrstev. Prva skupna prioriteta naj bo sprememba volilnega sistema in sprememba ustave.

Vlada ne sme prepustiti oblikovanje svoje medijske podobe novinarjem in poročevalcem, ker pisci ocen in prispevkov pri nas ne obvladujejo te obrti do take mere. Po moje je manj novinarjev usposobljenih poročati za javnost kot je prstov na rokah, dokaz zato pa je tudi medijska podoba sedanje predsednice države, ki je bila pred volitvami popolnoma drugačna od današnje.

Dokler so ministrstva preobremenjena z operativnimi nalogami ne morejo skrbeti za obnavljanje in razvoj svojega področja dela in tudi ne uvajanje novosti, ki jih prinaša čas. Na ministrskih področjih zato prihaja do zastoja normalnega razvojnega cikla, ki je zdaj po nekod star že 30 let in za uporabnike problematičen. Temeljna naloga sedanje Vlade je zagon usklajenega razvoja vseh skupnih dejavnosti državljanov in državljan Slovenije.

Vlada naj tudi razmisli, kako ji lahko pomagamo volivci, da izvede dogovorjeno. Rekli smo, da jo bomo podpirali in zdaj je čas, da svojo obvezo izpolnimo, Vlada pa naj nedvoumno pove kje in v čem.

Ste pripravljeni pomagati Vladi pri uveljavljanju sprememb sprejetih na referendumih?

Ah, te milijarde. 3. april 2023

Ko prebiram ali poslušam, kaj je novega v Sloveniji se mi zazdi, da iz oči poročevalcev in poslušalcev v eno in drugo uho letijo same številke v milijonih, največkrat v milijardah evrov. Najbolj je to občutno v RTV poročilih, ki večinoma glasijo:« danes so v tem kraju odprli prenovljeno šolo, v prenovo je bilo vloženih slabih 5 milijonov, od tega je dalo pristojno ministrstvo 2 milijona, ostalo pa je zagotovila občina«. Nič o učencih, učiteljih, boljši ali slabši opremi in podobno. Podobna so poročila o učinkih sanacije bank, ki smo jo že večkrat opravili pa še veno ne znamo korporativno upravljati oziroma nas na primer pri prodaji A banke in Nove kreditne banke Maribor zanimajo samo učinki za prodajalca in kupca po 7 letih oddaljene prodaje, pri kateri danes ne moremo prav nič koristnega narediti ali pridobiti. Pa vendar, dragi prodajalci slovenskih bank, taki ali drugačni učinki prodaje ostajajo boleči, opozarjajo in končno tudi žugajo, da v bančnem poslovanju izgubljamo in nismo dovolj umno ukrepali.

Poglejmo na primer v gospodarski pomen dobrega bančništva v drugi polovici preteklega stoletja ko so se slovenska podjetja morala boriti za visoko dodano vrednost svojih izdelkov, ker sicer ponudbe na trgu ni bilo možno povečevati brez nedosegljivo visokega izvoza. Seveda smo ščitili svoje izdelke domače proizvodnje, pridelovalce hrane in mnoge druge dejavnosti, saj so nam povečevale ne samo blagostanje pač pa tudi možnosti zaposlovanja na delovnih mestih z visoko stopnjo nove vrednosti. Brez odlične asistence bank domača proizvodnja ne bi mogla slediti trendom svetovne tehnike in tehnologije in zagotovo ne bi uspeli priti na mednarodna tržišča, da o institucijah družbenega standarda in opreme vojske sploh ne govorim. Kakšnim bančnim manažerjem je samostojna Slovenija zaupala tržno dobro uveljavljene banke, da niso svoje storitve ponujale v tujino kjer je še danes mnogo nacionalnih gospodarstev v situaciji, da morajo pospeševali predvsem zaposlovanje v proizvodnji z visoko stopnjo ustvarjanja nove vrednosti?
Zamislimo si tudi nad tem, da je samo s prodajo dveh bank samostojna Slovenija izgubila več kot tisoč delovnih mest in da so ljudje in podjetja izgubila kar 69 poslovalnic v svojem okolju ob tem, da so tudi ti dve banki prevzeli plačilni promet, ki ga je do osamosvojitve opravljala SDK, kjer pa so bili zaradi prenosa še dodatno odpuščeni za plačilni promet specializirani SDK delavci. Si kdo lahko predstavlja koliko dragocenega bančnega znanja je šlo v nič in kaj vse bi z njim lahko dosegli na trgu dobrih bančnih ponudnikov? Sodeč po mojem opazovanju so najhujše posledice takega ravnanja nastale v gradbeništvu večjega obsega, kot je gradnja mednarodnih energetskih, prometnih in podobnih projektov kjer se je tudi porazgubilo slovensko timsko znanje. Izgube delovnih mest z velikimi tržnimi priložnostmi je lahko samo posledica slabe presoje vodstva tako države kot bančništva in zlasti pomanjkanje poguma in zaupanja v samostojnost države. Seveda je bilo lažje odpreti meje za uvoz trgovinske šare, pridelkov in izdelkov, ki konkurirajo domači pridelavi in izdelavi. In kaj so rekli slovenski regulatorji, varuhi konkurence,?

Nacionalno upravljanje ni enostavno, ko ga usposobiš, ga moraš varovati in negovati kot »punčico v očesu«, da se razvija trgu primerno!

Kako gledate na izgubo praktičnega znanja v Sloveniji?

Se širi zloba? 2. april 2023

V naši državi nas je malo čez dva milijona, med nami pa se širijo in bohotijo ideologije, ki so značilne za velike populacije kot so ZDA, nekatere bogate evropske narode ali narode, ki se odločajo pretežno po verskih dogmah. Kjer je veliko ljudi, se ekstremna razmišljanja porazgubijo, ne dosežejo kritične mase in mnoga prenehajo delovati sama po sebi. V državah z malo prebivalci pa je z njimi ravno obratno; pretežni del prebivalstva jih spozna, se z njimi poistoveti ali pa jih odkloni, zavrže s kritično presojo. V najslabšem primeru ostane v ljudeh priokus nepotrebnega prepiranja dokler se ne plasira nova ideja kakšnega ideološkega norca, ki se mu ni treba prizadevati za »vsakdanji kruhek«.

Trenutno je Slovenija polna opozoril, da je kulturni marksizem njena največja nevarnost. Najprej pomislim kaj sploh to je in okrivila sem svoje neznanje o marksizmu, ki me spremlja že celo življenje, pa me do nedavnega ni dal možnosti občutiti ali vsaj spoznati kulturni marksizem. Po grozečih napisih na stavbah, spletu in v tiskanih medijih končno ugotovim, da ga je »izumil« Tretji raj, povzel morilec Breivik in ga danes negujejo ter razvijajo konservativci po vsem svetu, tudi pri nas v Sloveniji.

e je verjeti medijem sodobni konservativci menijo, da v primeru, ko marksizem ne more nasilno prevzeti oblasti, marksisti uničujejo temelje civilizacije s svojimi institucijami, katere oblikujejo marksistični vrednostni sistem ljudi in razvijejo metode s katerimi povzročajo razpadanje družin, naroda, vere, šolstva in zasebne lastnine. Skupine konservativcev želijo popularizirati odpor proti »kulturnemu marksizmu« in biti vidni v politiki s stališči proti študiju LGBT, žensk in temnopoltih na univerzah, zaščiti belih moških srednjega razreda ter zaščiti temeljev heteroseksualne zakonske zveze. Slovenski konservativci so temu dodali še zaščito pred udbomafijo, Fakulteto za družbene vede ter Murglami pa tudi pred ostalimi družboslovnimi fakultetami, ki širijo marksizem.

Prosim, preberite še enkrat, da boste verjeli, kaj vse se v danes uveljavljeni demokraciji skoti. Razmišljam, kaj se je tem ljudem zgodilo hudega, da v svojih srcih ustvarjajo zlo namesto ljubezni, ki se borijo na primer proti študiju žensk, ki jim je idol moški bele barve, ki zavrača družboslovno znanje in svoje osebne poglede brez mnenja drugih, uveljavljajo kot pravo slovensko tradicijo. Najprej sem bila na te naše konservativce jezna, užaljena ker jim nisem storila nič hudega, zgrešenega ali nepotrebnega. Pa sem začela globlje razmišljati in zdaj se mi zdijo ubogi na duši in telesu. Zlo v njih jih razkraja in uničuje, saj so predaleč od realnosti s svojimi radikalnimi stališči. Odnosi med ljudmi v življenju in delu se ne morejo spreminjati na ukaz, oblikujejo se v skladu s tehnološko tehničnem napredku, z razvojem informacijske družbe, z vzgojo in izobraževanjem. Napredka se ne da ustaviti ker je temelj za večjo blaginjo večine. Pred nosom imajo primere iz katerih lahko vidijo, da življenje ne moreš vračati v preteklost, gradiš ga lahko le skladno s pogoji, ki jih nakazuje prihodnost.

Družba potrebuje več znanj o različnih aktivnostih človeka, narodov, ljudstva. Biti mora vsak dan bolje poučena o naših skupnih problemih, da bo spoznala kaj je preživelo in kaj prihaja. Zavedati pa bi se tudi morala svojih dolžnosti do generacij, ki prihajajo, njihovih želja in potreb.

Kako pa se posodablja vaša družina?

Kako do mirne Ukrajine? 1. april 2023

Kadar pišem o stvareh, ki jih sama nisem opravljala, sem vedno zelo previdna, da se mi ne bi zapisalo kaj neprimernega. Ena od teh stavi je diplomacija in kar nekaj krat sem jih že kritizirala, da niso opravili svojih državljanskih dolžnosti kot dejavnik miru in povezovanja.
Zdaj je dolgoletni in spoštovani diplomat Budimir Lončar na vprašanje Je vojna v Ukrajini tudi poraz diplomacije poudaril: mogoče je poraz pretežka beseda, vsekakor pa gre za kardinalen neuspeh. In nadaljuje: pri prenašanju podatkov, pripravi analiz in srečanjih je lahko kreativna, išče mir in zaupanje. Če ima pozitiven odnos do sveta lahko z optimizmom naredi veliko pri povezovanju narodov in premagovanju problemov, iskati mora sodelovanje in razumevanje za vse države, še toliko bolj za tiste s katerimi je v sporu. To je njena največja umetnost. Prava rešitev je zato vedno v kompromisu, da se nasprotna stran ne čuti ponižano in da ne uničimo njenega dostojanstva, pa čeprav je kriva za vojno.

V skupščinski palači Organizacije združenih narodov je naša predsednica imela spoštovanja vreden nagovor in med drugim smiselno poudarila, da bo Slovenija podpirala vsako uresničljivo agendo za zagotovitev miru v Ukrajini. Lončar, kompetentni diplomat, njej in nam vsem sporoča: prvi pogoj je prekinitev vojaških dejavnosti. Ozemeljska celovitost med pogajanj ne sne biti postavljena pod vprašaj. Izjema je Krim ker zdaj ni pravi čas za reševanje tega problema. Donbas bi moral dobiti avtonomijo kot je predvideno v Mins II. Ukrajina postane nevtralna za kar mora Rusija od Zahoda dobiti varnostno jamstvo. Rusija bi dobila razlog za izstop iz vojne, Ukrajina pa zadoščenje z rusko razveljavitvijo aneksij okupiranih ozemelj. Mednarodna skupnost bi se morala zavezati za obnovo Ukrajine. Putinov položaj v Ruski federaciji lahko oslabi samo mir. Šele v miru se bo moral soočiti z lastnimi državljani in prevzeti odgovornost za vojno, ki mu je ne bo odpustila niti ruska zgodovina. Rusija mora dobiti razlog in možnost, da iz vojne izstopi s čim manj sramote. Zahod ji mora pomagati, da se osvobodi svoje hipoteke in spet postane del varnostnega sistema. Ne glede na to, kakšen bo konec vojne, mora Rusija dobiti pravo mesto v novi svetovni ureditvi. Če je cilj razkosanje Rusije, potem vojne ne bo nikoli konec.

Tako nagovarja stroka, diplomacija, logika, skrb za mir. Politika pa še vedno dobavlja orožje, zaostruje energetsko krizo, gradi vojno industrijo kot pred drugo svetovno vojno, razvija in širi obveščevalne enote, odkupuje ukrajinsko zemljo, zakaj? Lončar pravi, da je treba najti verodostojne ljudi, ki bodo šli v Moskvo in se pogajali za mir. Pravi bi bil papež Frančišek. Če v Ukrajino pošiljajo samo orožje potem vojno samo podaljšujejo.

Mene je groza gledati to tragedijo ljudi, ki kar traja. Ukrajincem želim spoznanja, da so igrača v rokah slabih in nerazsodnih voditeljev, ki se počutijo sposobne vladati svetu, vsak dan pa lahko preštevamo le mrtve in porušena mesta, izboljševanja razmer in blagostanja pa nikjer. Bodo koga izbrali, da bo šel v Moskvo na pogajanja? In Ali jih bo ruski poglavar sprejel? O tem še nismo nič slišali.

Je vam vse eno, če je vojna ali mir?

Dodatek za sodnike. 31. marec 2023

Vedno več nas je, ki ne razumemo več, zakaj se ne izpeljejo rešitve, ki so primerne, potrebne, želene. Nekaj se vrže v eter, sledi plaz slabih in netočnih informacij, nato kritik, zadeva se izseli v rumeni tisk, spremeni v kritiko in obstane. Tipičen primer sem prepoznala v resnični ali neresnični (ne vem katera je prav) izjavi predsednika Vlade, da bodo sodniki prejeli 600.- EUR dodatka. Ja, tudi sama sem se začudila, ker od Vlade ni bilo ne potrjeno ne ovrženo. Stric Jože je na jutranji kavi pokritiziral ravnanje Goloba, ker ni dal javnosti ustreznega pojasnila ali pa ga mediji niso želeli objaviti. In, ob današnjih shodih za višje plače, višje pokojnine, višje donacije kmetijstvu in kar še bo prinesla organizirana »ulica« je kar težko presoditi, katera novica je najbližja resnici.

Zdaj, ko smo Golobu že vse zmetali med očitke, da ravna nepremišljeno, smo končno dobili intervju z generalnim državnim tožilcem in izvedeli, da so Državni tožilci in sodniki bili upravičeni do dodatka za nezdružljivost funkcije, ki pa je bil pred 20 leti odpadel. Tožilci se ne smejo ukvarjati z nobeno dodatno profitno dejavnostjo razen pedagoške ali znanstveno raziskovalno delo. Startna pozicija, preden posameznik začne s tem poklicem, je starostni pogoj najmanj 30 let, do takrat je dve leti pripravnik, potem sledi zahteven pravosodni izpit, potem pa vsaj še tri leta strokovni sodelavec. V najboljšem primeru bo tožilec s tridesetimi leti skrbel za svojo eksistenco kar je pozno v primerjavi z drugimi dejavnostmi. Pri napredovanju so bili tožilci v deficitu za 12%, kar pomeni ob 20% rasti v drugih dejavnostih kar 32% razlike do pravične plače. (D. Šketa,SP Delo). Verjetno je predsednik Vlade to poslušal, predno je izrekel obetavnih 600.- EUR vsakemu sodniku in tožilcu in osebno mislim, da ni govoril na pamet ampak je presodil o dejstvih prej, predno je nagovoril javnost. Zakaj se v tem smislu ni odzvala novinarska srenja je težko reči, je pa pomanjkljiva informacija za nekaj dni obrnila javno mnenje proti Golobu.

Ne vem, kako drugi ocenjujete verodostojnost poročil in novic medijev. Tako kot v tem primeru sem že velikokrat ugotovila, da se nanje ni zanašati iz česar nastaja sum tudi do poročil in novic, ki pa so morda verodostojne. Samo poglejte, kako se poroča o Ukrajini, nič več se ne čudim, da imamo vsak svoje mišljenje o tej vojni. Tudi zadeve v EU se pri nas opisujejo predvsem kot nevarnost za majhne države, nastaja pa celo kompleks zaradi majhnosti, ki se izkazuje v organizaciji političnih strank v vodenju EU.

In kako naj pridem do informacij blizu resnice? Organiziranost naše države mi to preprečuje. Tisti, ki poskušamo biti aktivni državljani smo zato postavljeni pred dejstvo, da preberemo vsak dan grmado tiskovin, tudi rumenih ali poslušamo vse RTV emisije in si tako sami ustvarimo mnenje. Ne gre, izguba časa je prevelika in aktivnih državljanov je predvsem zaradi tega zelo malo.

Namen tegale prispevka je bil predvsem razčistiti ali je Golob res nekaj bleknil nepremišljeno ali pa je pač zmanjkalo časa za pojasnilo. Rekla bi, da mu je treba vrniti točke zaupanja, ki jih je zaradi opisane vsebine izgubil pri volivcih.

Ste med aktivnimi državljani?

Zakaj tako? 30. marec 2023

Zdaj to mučenje našega zdravstva že presega vse meje prijateljskega prepričevanja in postaja grozljivka nevredna demokratične družne. Prišel je čas, ko je treba videti tako slabosti kot prednosti naših zdravstvenih ustanov, naših zdravnikov, sester, laboratorijev in vseh, ki mi nudijo medicinsko pomoč, če mi je ta potrebna.

Od ministra za zdravstvo pričakujemo, da nam v skrbi za dobro delovanje in za razvoj zdravstvene stroke v naši domovini preprosto in nazorno prikaže vsebino zdravstvene reforme, ki jo od prvega dne svojega ministrovanja vsak dan omenjate na RTVS1. Povejte nam, (1) kako nameravate organizirati zdravstvo, (2) utemeljite svoj predlog v skladu s tehnološko tehničnimi in kadrovskimi zmogljivostmi ter v skladu z zdravstveno doktrino, (3) seznanite nas s pooblastili, ki jih nameravate zagotoviti ekipi, ki bo reformo operacionalizirala, (4) kateri del zdravstvene dejavnosti nameravate v prihodnje obravnavati kot gospodarsko in (5) kako boste spoštovali načela, ki jih zagovarjajo združenje Glas ljudstva, ZZZRS, strokovni direktor UKC, Samo Zver, novinarji in poročevalci. Oblikovanje plač posameznim zdravstvenikom prepustite stroki, ker to ni vaša pristojnost in tudi ne odgovornost v primeru stavk, če ste oblikovali v proračunu za zdravstvo primerno vsoto za stroške dela.

Od zaposlenih v zdravstvu pričakujemo jasno in nedvoumno mnenje o predloženem konceptu zdravstvene reforme predvsem o tem ali ustreza sodobni zdravstveni doktrini in zagotavlja sanacijo pogojev za delo (gradnjo stavb ter nabavo opreme) zaradi razvojnega zastoja zadnjih treh desetletij. Prav bi bilo, da kot neposredni izvajalci reforme izdelate ustrezne načrte s prioritetami za posamezne dejavnosti medicine in nas seznanite s svojim strokovnim mnenjem o reformi, če se bo o njej odločalo na referendumu. Ta vaš poduk bomo sprejeli kot vašo obvezo, da boste sledili uresničevanju vsebine zdravstvene reforme, ker menite, da je najboljša kar lahko zagotovite bolnim v državi.

Vsi, tako bolniki kot zaposleni v zdravstvu in organi oblasti, še posebno pa poročevalci in oblikovalci javnega mnenja, smo dolžni spoštovati kulturni dialog v medsebojnem komuniciranje in biti pravilno informirani. V skladu s tem načelom prenehajmo iskati v zdravstvu korupcijska dejanja, slabosti, ki so prisotna pri vseh ljudeh, izražati nezadovoljstvo, če je zdravnik ravnal drugače kot smo pričakovali in podobne »napake«, ki so vedno in povsod in o njih vodi račune rumeni tisk. Vprašajmo se raje zakaj Slovenija ne vzpostavi mehanizme nadzora ali pa kako ukrepajo Računsko sodišče, Komisija za preprečevanje korupcije, Finančna uprava, Urad za preprečevanje pranja denarja, Urad za varstvo konkurence, nadzorni odbori v lokalnih skupnostih in sveti v gospodarstvu. (D.Šketa). Nadzor je tudi stroka, tisti, ki ga izvaja mora poleg pooblastil imeti tudi ustrezno znanje in je smešno, da nadzor nad korupcijo v zdravstvu prevzema osebno minister.

Sedanje kritizerstvo zdravstva je neustrezno in nedostojno »svaštarjenje«, ki bolnikom jemlje upanje in zdravnike dela malodušne torej nikomur ne koristi. Opustimo ga, če nikomur ne koristi in vnaša dvome v najpomembnejši del našega življenja in dela.

Kako pa pri vas gledate na te peripetije okoli zdravstva?

Javni prostor. 29. marec 2023

Od kar je pristojno ministrstvo seznanilo javnost o visokih vlaganjih v nova neprofitna stanovanja, se je pojavilo nešteto mnenj arhitektov in urbanistov o oblikovanju skupnih javnih površin. Večini je zgled Dunaj in njegova nova soseska, so pa že tudi opozorila, zna biti Dunajski koncept za Ljubljano neuporaben, predvsem zaradi različnih dosedanjih konceptov gradnje mesta pa tudi zaradi števila prebivalcev.

Arhitekti danes javni prostor ocenjujejo kot nadaljevanje bivalnega prostora. Ljudje ustvarjamo nova socialna okolja z današnjemu načinu življenja prilagojenimi prostori. Iz tega razloga naj ne bi vse svoje potrebe reševali vsak zase v ograjenem oziroma zamejenem okolju ampak bi iz zasebnosti prešli na dobro urejene in dovolj velike skupne javne površine, kjer bi se rojevalo novo socialno okolje z aktivnostmi, ki ljudi povezujejo in usmerjajo v skupno racionalno upravljanje javnih površin. Idejnih zasnov javnih površin v Ljubljani je obširno podal podžupan vključno z osupljivim načrtom prestolnice in države o ureditvi mesta kot otoka.

Prvo kar se je verjetno vprašal vsak državljan Slovenije je dejstvo, da menda ministrstvo ne bo pozidalo samo Ljubljane in ima ustrezne načrte stanovanjske gradnje s skupnimi površinami javnega dobra vred tudi po drugih slovenskih mestih in krajih. Žal ne poznam kriterijev, ki so vplivali na lokacijo predvidenih novogradenj, vendar poleg Ljubljane in Mariboru potrebujemo nove nastavitvene možnosti tudi mi v Novem mestu, pa kraji, kjer se razvijajo nove zaposlitvene možnosti. O tem niti arhitekti, ni načrtovalci, niti župani še niso ničesar rekli ali pa morebitne dogovore niso predstavili javnosti.

Bi pa priporočila tako ministrstvu kot načrtovalcem, da si ogledajo, kaj se dogaja z javnimi površinami do sedaj zgrajenih sosesk, ki smo jih imenovali funkcionalna zemljišča in so kar 50 ali več let krasila okolico blokov. Po razprodaji blokov so ta zemljišča ostala v lasti graditeljev za trg ali pa prešla z njihovimi stečaji v last občinam. Te jih postopoma prodajajo in na njih v pretežnem delu nastajajo parkirišča in prostori za odlaganje odpadkov. Ena najlepših naših ulic je že ob celotni trasi obložena z posodami za odpadke, celo z posodo za olja. Dobro zamišljena javna površina se degradira. Pa ne samo pri nas, sprehodite se po Šiški v Ljubljani ali za Bežigradom - videli boste isto. Javna površina mora imeti skrbnika, tega je treba plačati, opremo vzdrževati, menjavati, barvati, cena neprofitnih stanovanj bo najbrž zelo visoka. Brez skrbnika pa ne bo šlo. Gospe in gospodje arhitekti in načrtovalci, bodite pozorni na navade stanovalcev, ki jih danes kažejo do javnega dobra!

Je pa dobro, da arhitekti povzdigujejo glas o objektih trgovin, ki postajajo prave packe po naših soseskah, škatlaste ogromne zgradbe, ki v celoti zasedejo vsa križišča pred mestom, so vse prej kot vredne naziva hiša/hala. Zakaj se te gradnje širijo, pohopsajo najlepše lokacije in povzročajo, da se moraš po sveže žemljice podajali z avtomobilom. Brez avtomobila danes ne gre, vendar je verjetno kakšna strokovna rešitev, ki bi z urejanjem javnega dobra le zmanjšala odvisnost ljudi od njega.

Lepo bi bilo imeli urejene javne površine, dobro bi se živelo z njimi, poskušajmo spoznati in povzeti to kulturo socializacije.

Vas obdajajo koristne javne površine?

Poslovanje društev. 28. marec 2023

Smo v mesecu, ko društva polagajo poročila Zborom članov o svojem delovanju in poslovanju v preteklem letu. Poročanje je zakonsko predpisano ne glede na obseg poslovanja ter prihodkov in odhodkov. Je pa to poročanje bolj v interesu članov kot družbe tudi zato, ker gre za financiranje dela društva z članarino, v izjemnih primerih pa poročanje sofinancerju, ki je običajno občinski ali državni proračun.

Danes morajo društva v svojih pravilih ali statutu določiti svojo organiziranost, način vodenja poslovnih knjig in interni nadzor. V ta namen je najvišji organ društva Zbor članov, ki izvoli Upravni odbor kot izvršilno telo ter imenuje člane Nadzornega odbora. Seveda ima lahko še druge organe, če jih potrebuje (komisije, častno sodišče,).

V svoji delovni dobi sem bila članica vsaj osemnajstih društev, če ne več. Najpogosteje je bila moja naloga priprava pisnih prispevkov za objavo, pogosto pa sem bila imenovana tudi kot vodja nadzornega organa, ki je dolžan nadzorovati delovanje in poslovanje društva; (1) delovanje društva smo nadzirali na podlagi poročila predsednika in upravnega odbora o uresničevanju poslanstva društva oziroma o realizaciji vsakoletnega načrta društva, (2) za nadzor poslovanja društva pa je osnova bilanca stanja in izkaz uspeha predpisana od pristojne državne institucije.

Vsako leto in pri vseh društvih ob poročilu nadzornega odbora nastopila neka napetost pri ocenjevanju delovanja društva. Vsak predsednik in organ društva, se počuti ogrožen ob vsakem vprašanju, ki ga na primer nadzorni odbor postavi, oceni kot neustrezen pokazatelj ali opozori na neuresničen letni načrt dela. Namesto razpravljanja se na Zboru članov pojavi dilema kdo ima prav in zakaj sploh gledamo nazaj v preteklo leto, ko pa bomo v prihodnjem delali z večjimi izkušnjami in zato bolje. Običajno se tudi v prihodnjem letu ponovijo skromni uspehi ali pa moramo celo govoriti o neuspehu na primer v mojem območju je to nastajanje univerzitetnega kampusa ali nepobrana članarina ali pridobivanje novih članov in podobno. Potreben bi bil ustvarjalen dogovor a ga prepreči občutek, da nadzorni organ nagaja namesto, da bi pomagal.

Da bi se člani med seboj dopolnjevali in si pomagali, bi nadzorni organ moral svoja opažanja sproti vključevati v delo upravnega odbora in biti tam pobudnik sprotne obravnave. Varianta bi tudi bila, da nadzorni odbor oblikuje svoj načrt dela in se z njim terminsko vključi v seje upravnega odbora.

V naši državi je več tisoč društev, ki v tem mesecu iščejo ustreznejše poti skupnega delovanja svojih članov. Vsa ta mogočna energija bi lahko spreminjala svet, če v njej ne bi bilo tudi karieristov, ki jih žal odkrivajo prav Nadzorni odbori. Včasih ne gre drugače, kot da nadzornik nedvoumno poudari, kaj v društvu je dobro in moramo razvijati naprej, kaj pa ne zasluži društvenega imena in naj se zato ukine.

Sodelujete v katerem od prostovoljnih društev?

Vizionarski urbanizem. 27. marec 2023

Pred nedavnim smo imeli priliko prebirati vizijo strokovnjakov o razvoja mesta Ljubljana tako tistega dela, ki ima lokalni pomen kot tudi državno tvornih objektov, ki utrjujejo samozavest naroda in pripadnost ljudi Sloveniji. Strokovnjaki so že našli celo ideje o skupni viziji države in prestolnice do razvoja mesta Ljubljana. Pregledujem regionalne in občinske objavljene vizije razvoja mest in občudujem na primer Ptuj, ki se proglaša za ustvarjalno zakladnico tisočletij. Prepoznavno bo kot mesto kulture in festivalov ter privlačnih naravnih danosti. Krško na primer se v svoji viziji usmerja v ekstenzivno kmetijstvo - varovanje vode, izboljšanje javnega prometa - varovanje zraka, vzpostavitev dobrega kanalizacijskega sistem, Izkoriščanje naravnih virov za pridobivanje energije - Krško polje, Sava. Novo mesto ima kot vizijo objavljenih nekaj mnenj svetnikov, stroka pa daje le parcialne predloge v dnevnem tisku, zbornikih ali strokovnih združenjih.

Danes strokovnjaki razmišljajo o ustvarjanju idealnega in sonaravnega mesta ter o regionalni prestolnici na primer Jugovzhodne Slovenije. Idealno mesto naj bi imelo 75% odprtega zelenega prostora, za gibanje v njem ni potreben avtomobil, stanovanjska območja imajo v bližini odprte, kakovostno oblikovane javne prostore, prilagojene različnim skupinam uporabnikov povezane z zelenimi površinami. Idealno mesto mora imeti ustrezno infrastrukturo, pozidavo degradiranih območjih mesta, pozitiven odnos do lastništva zemljišč, dolgoročne prioritete v načrtovanju naložb in kontinuiteto v upravljanju.

Nas občane seveda zanimajo predlogi strokovnjakov za urejanje in urbanizacijo na primer Novega mesta, predvsem kje bodo nastajale zaposlitvene zmogljivosti, dejavnosti, ki jih potrebujemo, pa še ne obstajajo kot so na primer medicinske storitve, univerzitetni študij, raziskovalni instituti, skupne površine javnega dobra po mestnih četrtih, hiša TV Novo mesto, graščine in objekti nujni za razvoj regionalne tržne ponudbe. Torej kaj bo zaznamovalo Novo mesto kot metropolo Jugovzhodne Slovenije? je to samo javna uprava, je to lahko dolenjski podzemni kataster, ljubiteljsko gledališče, medicinska fakulteta, skupna turistična destinacija? V časih racionalizacije in skrbi za nižje stroške poslovanja sta Dolenjska in Bela krajina imeli 65 dejavnosti skupnega pomena kar je zaposlovalo na primer gradbince, načrtovalce, omogočalo lokalno visoko raven medicinskih storitev, rast srednješolskega izobraževanja in še mnogo drugega.

Na napakah države in Ljubljane, se lahko veliko naučimo, predvsem to, da je razvoj vseh dejavnosti občine in regije potrebno zagotavljati sproti in da se več desetletnega zaostanka ne da odpraviti čez noč. Sprejeti je dejstvo, da denar ni prva prioritete v naložbah saj moraš najprej imeti strokovno kompetentno ekipo za načrtovanje in izvajanje, rešeno urbanizacijo, izdelan poslovni načrt in šele nato lahko oceniš vrednost naložbe ter kot kompetentni finančnik zagotoviš finančna sredstva. Je pa prav načrtovanje naložb dobra spodbuda občanom, da s pričakovano naložbo uskladijo svoja pričakovanja, bodi si zaposlitve, mesto v dobavni verigi ali storitve za katere še nimajo trga. Ljudje ali bolje rečeno volivci bodo bolj odzivni, če so v pričakovanju nečesa velikega, pomembnega, svetovljanskega.

Kakšna pa je vizija vaše družine?

Marjetka TV. 26. Marec 2023

Prijateljica Marjeta je doma v Šoštanju, v kraju pesnika Karla Destovnika Kajuha in slikarja Napotnika, pa tudi sedežu razvpitega TEŠ, slovenske elektrarne na premog, kar nas zastruplja. Od nekdaj je polna energije in volje za delo v različnih dejavnostih med katerimi blesti njeno igranje saksofona v Mestni godbi Velenja, kjer jo bo vsak čas nadomestila vnukinja Katja. Marjeta je danes praznovala 70 let in povabila nas je na skupno kosilo njenega sorodstva, sorodstva njenega moža ter najožjih mladih in starih prijateljev, znancev, občudovalcev in kulturnih ustvarjalcev.

Nam vsem draga Marjeta se po upokojitvi predaja svojima sinovoma, vnuku in vnukinji ter skupaj z možem varuje dobre medsebojne družinske odnose, ki se vsako leto okrepijo s srečanjem na velikonočnem zajtrku. Vsako leto je to srečanje v drugem kraju in pri drugem gostitelju, vzdržuje tradicionalne jedi in omogoča klepet o skupnih družinskih rečeh, nič izjemnega, vse prijazno in polno ljubezni. Na teh zajtrkih sem spoznala izjemno nadarjenost Marjete za pripravo piškotov in vseh vrst peciva. Pecivo v obliki breskvic in orehov, rulade, nešteto vrst piškotov, orehova potica in še mnogo dobrega pripravi za vsak svoj obisk pri sinovi tašči in tastu. Kljub mojim letom sem običajno povabljena in predvsem vesela, da je v tem sorodstvu sin dobrodošel.

Marjeta je ohranila ljubezen do obdelovanja zemlje v obsegu vrtičkarstva. Kjer le more ustvari zelenjavni vrtiček in vedno na njem pridela dovolj vrtnin zase in za moža, kajti odrasla sinova imata svoje družine. Pogovor o vrtu, vrtninah, semenih, gnojilih, setvi in podobnem je redna tema pogovora, izmenjave mnenj in nasvetov. Se pa ukvarja tudi s kmetovanjem na veliko, vendar to le kot usluga daljnemu sorodniku.

Najraje se Marjeta z možem zadržuje pri svoji svakinji in njenim Jožetu. Zgleda, da je to prijateljevanje že dolgotrajno ker je zelo iskreno in polno spominov. Kadar se ti družini srečata, je povabljena tudi Valerijina družina z mano vred. Skupaj smo šli že v opero, v Cukrarno, na Špico in se srečevali na Krku. Moramo ju povabiti na tradicionalni družinski letni izlet, ki nam ga vsako leto pripravi Valerija.

Na slovesnosti ob njeni 70 letnici je v improviziranim tv okviru televizije MARJETKA- CVETKA doživela premiero komedija »To in ono o Marjeti« avtorice Marjetine snahe. Komedijo so zaigrali prisotni otroci, ki vsak šoka s svojim telefonom. Končno le pokličejo slavljenko in njeno konkurenco, da pred občinstvom pečeta pecivo, na kitaro pa jih spremlja Jure. Prisotni »strokovnjaki« za zmagovalko proglasijo Vlasto, Marjeti pa so televizijci podali metlo, da bo počistila njihov delovni prostor. Glasbeno spremljavo je s saksofonom zagotovila Katja. Ko Marjeta čisti ji mlajši sin zamenja metlo z robotom - darilom ob jubileju. Komedija se je zaključila s kitaro, saksofonom in prepevanjem prisotnih »Vse najboljše za te,). Srečna slavljenka in veseli gostje smo nagradili izvajalce komedije z burnim aplavzom.

Lepo čistih, plemenitih duš, lepota kreposti!

Kako pa vi praznujete jubileje?

Kmetovanje. 25. marca 2023

Baje nastaja »vihar v kozarcu vode« zato, ker je po obsegu zemlje in prašičereje velik kmet kupil porscheja in prejel znatno državno pomoč. Polemika se širi v dve smeri; najprej v smeri državne pomoči in njene namenske porabe in drugič v smeri odnosa javnosti do kmetovanja in spoštovanja kmečkega dela. Malo me moti, da je razlog odpiranja teh pomembnih odnosov prestižni avto, ki je za večino irelevanten že vsaj petdeset let. Kakšen avto ima kdo, je bilo pomembno tam koncem petdesetih let, pozneje je prevladovalo prepričanje, da mora biti avto racionalen zato so nam zadoščali v domovini izdelani avtomobili s servisi.

Večina prebivalcev Slovenije ima kmečke korenine, ni jih malo, ki so na kmetijah tudi odrasli ali se nanje vrnili, večina torej tudi obvlada vsaj v grobem kmečka opravila, zagotovo pa je šibka v ekonomiki kmetijstva. Ves čas po drugi svetovni vojni smo si prizadevali to našo rodovno emocijo do kmetovanja nekako spraviti v sožitje z industrijo kljub temu, da je kmet bil vseskozi lastnik svojega grunta medtem, ko je bila industrija družbena lastnina. Sklepali smo sporazume s kmeti, da bi izgrajevali industriji potrebno infrastrukturo, ščitili vodne vire pa tudi, da bi si vsaj delno zagotovili samooskrbo. Prevladovalo je v sedemdesetih letih, da kmetovanje ureja okolje, krajino in da to ne more delati brez plačila. Državna pomoč je bila nujna in dodeljena vendar včasih dobra, največkrat pa skromna. Da pa bi kmeta kdo šikaniral ali celo poniževal mi ni znano, vsaj v javnosti ni bilo zaznano. Novosti, ki jih je kmetom prinesla EU in tendence bolj zdrave prehrane, so seveda že na videz spremenile naše vasi, izginile so stare hiše, povečevala se je mehanizacija, specializirale so se kmetije za posamezne posevke, urejale vaške poti, trgovine so odprle ponudbo tržnic in podobo. Dobili smo v vsaki trgovini tudi ponudbo izdelkov iz predelanih pridelkov kmetij. Kakšna je bila in je vloga Kmetijskih zadrug danes, je bolj malo znanega, se je pa močno angažiralo pristojno ministrstvo v promociji domače hrane. Kje so torej neustrezni odnosi?

Gremo v jugovzhodno Slovenijo kjer so se odpuščene tekstilke, verjetno prve v državi, pogumno lotile kmetovanja, tudi ekološkega. Bela krajina je s pomočjo Lokalne akcijske skupine (LAS) med prvimi ponudila na tržnicah špargle, zelenjavo, solato,.., danes pa že pripravlja Strategijo 2023 do 2027 z ciljem, da spodbuja zaposlovanje, razvoj, enakost spolov in udeležbo žensk v kmetovanju. Podjetnica je sredi Črnomlja uredila Učni center kulinarike za pripravo tradicionalnih belokranjskih jedi, ki bo oblikoval mrežo lokalnih dobaviteljev in obogatil belokranjsko turistično ponudbo. Druga podjetnica je ustvarila blagovno znamko Dobrote Dolenjske - kolekcija prehranskih izdelkov s 70-odstotno sestavo lokalnih sestavin, ima pa že načrt za nadgradnjo z liofiliziranimi izdelki. Mlade belokranjske kmetice so predelovalke, predelovalke in prodajalke, matere in negovalke. Potrebujejo infrastrukturo, tudi prostočasnih dejavnosti s čemer se ohranja vitalnost območja. Nobenih porschejev, nobenega šikaniranja, pridne in napredne tako doma kot v svoji skupnosti, vedo kaj hočejo in kako bodo to dosegle.

Kmetije so bile in so eden od temeljev narodove samozavesti, ponosni smo na modre in razumne kmete in kmetice, ki ustvarjajo in gospodarijo z zemljo Slovenije in so zgled za dobrega gospodarja, ki upravlja skupno premoženje!

Kakšen pa je vaš odnos do kmetovanja?

Dvajseto stoletje.24. marec 2023

Tistim, ki radi kaj napišemo za javnost, zelo prav pride dober povzetek dogajanj, posebno tistih, ki se nanašajo na narod ali celo svet. Če ne gre za raziskavo, lahko marsikaj preveriš s pomočjo podobnih knjig kot je »20. stoletje v sliki in besedi«, ki jo je izdala Mladinska knjiga.

Omenjena knjiga je povzetek objav v sredstvih javnega obveščanja in najbrž smo več kot polovico v knjigi omenjenega tudi doživeli, pa s prebiranjem te knjige tudi obujamo spomine na svoj lasten odnos do nekega dogodka takrat ko se je zgodil in danes, ko smo že imeli možnost do dobra spoznati njegove posledice.

Kljub nenehnim vojnam so se v dvajsetem stoletju letalski konstruktorji, tudi Edvard Rusijan, uspeli dvigniti v nebo in z letali v kratkem času premagati velike razdalje. Že v prvem desetletju je potres uničil San Francisco, začela so se gibanja za žensko volilno pravico, odkrita je bila Tutankamanova grobnica, posodobila se je Turčija. Nadaljevanje kulturnega razvoja je ustavila najprej gospodarska kriza in nato druga svetovna vojna. Po njej se je razvijalo podjetništvo, kultura, odkritja. Nastopilo je stoletje kinematografije in avtomobilov, izbruhnil je rokenrol, narodi so se osamosvajali in duh svobode je prebujal samozavest. V šestdesetih letih smo veliko plesali in uživali v glasbi. Rusi in Američani so tekmovali, kdo bo prej v vesolju, mi pa smo začeli razmišljati o državljanskih pravicah. Razvilo se je športno življenje, množična tekmovanja so postala občudovana pa tudi igrača v rokah nacionalizmov saj smo doživeli pokol na olimpijskih igrah. Sedemdeseta leta so bila leta vzpona medicine, osemdeseta pa leta mode. Devetdeseta so se obetala kot stoletje tehnologij, pa jih je žal spet zaznamovana vojna. »Ni miru med oljkami« je bil film italijanskega režiserja, ime sem žal pozabila, je pa simbolno nakazal na kaj vse je potrebno misliti predno se predaš svojim političnim strastem.

Dvajseto stoletje je bilo za mojo generacijo več desetletji izjemno napredno, ustvarjalno in socialno z najplemenitejšim ciljem, da se ljudje ne bi deklarirali po premoženju ampak po znanju in sposobnosti, da bi delali za skupno dobro, da bi vsi živeli v blagostanju. Prioritetni so bili skupni projekti, za njihovo uresničevanje pa ni bilo ustrezne vzgoje. Lahko bi tudi rekli, da je proces solidarnosti in socialnosti potekal prehitro. V sedemdesetih letih je bilo tudi premalo storjenega, da bi najodgovornejše naloge opravljali ljudje z vizijo, pogumom in preudarnostjo. Blagostanje večine ni nobena utopija kot se rado poudarja v javnosti, da se tako družbo poštenim potom sistematično graditi z zavarovanimi vsemi človekovimi pravicami. Samo hoteti je potrebno, verjeti vanjo, samo poglejte okoli sebe, kdo je proti solidarnosti, okoli mene nihče, kdo pa je proti špekulacijam pri prodaji težko ustvarjenega nekoč družbenega premoženja, okoli mene vsi? poglejte Facebook, e pošte, Kdo danes še verjame, da so »samozvani osvoboditelji« kdor koli že to je, imeti poštene namene, da so imeli ustrezno znanje o vodenju države, da so ga sploh hoteli imeti? S temi dejstvi se moramo soočiti in vse sile osredotočiti v gradnjo močne države, v izjemno skrb za vse, kar je potrebno narediti, da bomo zmogli UTD in da bomo našli svojo pot v prihodnost. Z vsem drugim naj se ukvarjajo profesionalci in ne novinarji, parlamentarni odbori in podobi.

Kako pa vi delovali, da bi država postala uspešnejša?

Svet za makroekonomska vprašanja. 23. marec 2023

Za pogled v prihodnost sem v praksi srečevala častitljive osebe tam okoli petdesetih let, ki so se bodi si naveličali vsakodnevnih pritiskov trga ali pa so se vračali iz pomembnih funkcij v tujini. Bili so to poznavalci tehnološko tehničnih trendov, tržnih razmer po svetu, razgledani svetovljani in večino vrat na svetu jim je bila odprta. Med zadnjimi, ki sem jo spremljala je bila mag. Darinka Miklavčič, pisala pa je strategijo novomeške Krke d. d.

Razveselila sem se novice, da bo Slovenija oblikovala pogled v svojo prihodnost in predstavljam si, da bo ta pogled usmerjen v globalno slovensko tržno ponudbo dejavnosti izdelkov in storitev, nujno potrebnih za zdravo in kulturno življenje, ustvarjeno z zelenimi tehnologijami in digitaliziranimi tehničnimi zmogljivostmi. Vedeli bomo kje je mesto posameznega podjetja v nabavni verigi, kakšne naložbe potrebujemo in kakšne delovne ekipe moramo sestaviti za udejanjenje svojih obveznosti do potrošnikov. Zdaj dobi te dogovore v roko finančnik, da jih spremeni v številke in nato spremlja učinke in »pravočasno opozarja na pasti, skrite v načrtovanju«.* Čudovito delo dobrega analitika, ki kot fotograf, nenehno snema učinke in če teh ni, kritično pokaže s prstom na vodjo ali vodje, ki učinkov ne dosegajo. Izkušen analitik že pri načrtovanju učinkov ve, katera ekipa jih bo ustvarjala, ve pod kakšnimi pogoji in ve za večina nevarnosti ki v nekaj prihodnjih letih lahko ogrozijo pričakovanja. Ta čudoviti senzor pa ne ve, kaj bi ekipa lahko naredila, da omili grožnjo, tudi ne ve, kdo zna in hoče najti rešitev, lahko le upa, da bodo čustva ekipe premagale kakršne koli slabosti v poslovanju in delovanju. Sarno upam, da je vodja strateškega sveta za makroekonomska vprašanja pri predsedniku Vlade dobra, najboljša analitičarka makroekonomskih gibanj, saj se v Uradu, ki ga vodi zbirajo najžlahtnejše informacije, urad pa ima tudi potrebne strokovne kompetence.

Sestava omenjenega Sveta bi verjetno dobro delala, če bi člane pridobila voditeljica sama, saj je imela dovolj časa in prilik, da je spoznala strokovnjake, ki obvladujejo makroekonomsko situacijo Slovenije in so do sedaj s svojimi opozorili bistveno pripomogli k izboljševanju kakovosti makroekonomskih odločitev države. Gospodje, navedeni v Delu 18.3.2023. so naši stari znanci in njihova stališča dobro poznamo. » Kapo dol« pred večino njihovih konstatacij, nekateri so sicer doma tudi v strankarstvu kar pa ne moti, saj moramo v demokraciji spoštovati različna mišljenja, ni pa življenje, dodana vrednost, pogled v prihodnost, tveganje in pogum njihova osnovna vsakodnevna preokupacija od katere bi bili odvisni njihovi prihodki. Srečevali smo jih kot svetovalce pri dosedanjih vladah, v organih bank, na simpozijih, v usposabljanju za opravljanje funkcij nadzornih organov, v dnevnem in strokovnem časopisju pa tudi v javnih polemikah. In vendar se je treba zamisliti nad dejstvom, da se je v naši državi bistveno zanemarila osnovna naloga vodenja in upravljanja, to je razvoj dejavnosti, ki pogojujejo rast blagostanja. Kam so vse vlade dajale visoke prihodke, da propada osnovni strokovno zdravstveni Klinični center, da nimamo NUK2, da imamo 26.000 podjetnikov v kulturi brez tržnega deleža, da je izginilo znanje proizvodnje blaga, gradnje zahtevnih infrastrukturnih objektov, inovativna dejavnost Isker, moč bančne asistence pri naložbah in še mnogo drugega, kar potrošniki po svetu potrebujemo. Ustvarjalni in pogumni Svet za pogled v prihodnost nujno potrebujemo in dolžni smo mu stati ob strani v dobrem in slabem, da bo »rodil« nekaj odločilnega, prelomnega v našem upravljanju in delovanju, nekaj kar bo mladost potegnilo v ustvarjalni proces z visokimi donosi, ne pa da kot spejevec ali doojevec obupuje.

Seveda pa je lahko kamen spotike tega Sveta tudi želja po preprečevanju kritike, kot češ, če imaš kar naprej nekaj povedati, pridi zraven in reši. Kot razumni ljudje se temu izogibajmo saj gre za stvari, ki so lahko usodne, sprožijo lahko izseljevanje mladih ali vsaj nostalgijo »za starimi dobrimi časi«, ki niso nikoli bili samo dobri.

SP 19.3.2023, Delo.

Kako pa vi razmišljate o lastni prihodnosti?

So to morda naše rezerve? 22. marec 2023

Dr. Damjan je odšel v Inari, da bi svetu sporočil kam se stekajo dobički nastajajoči z inflacijo. Ugotovil je, da inflacijo dejansko spodbujajo podjetja z dvigovanjem svojih marž in posledično dobičkov. Ti rastejo bistveno hitreje kot rastejo plače že celo inflacijsko obdobje 2019-2022. V prvih treh četrtletjih 2022 je bila rast bruto poslovnega presežka 19,7 odstotna, rast bruto plač pa 4,5 odstotna. Meni za nujno, da podjetja in država omejijo svoje apetite in da ni umestno oziroma za kupno moč dobro, da se plače zadržujejo z njihovo počasno rastjo. Nisem zasledila, da bi bilo tem ugotovitvam posvečena kakšna posebna pozornost v javnosti, je pa približno tako razpravljal ob neki priliki na TV minister Luka Mesec.

Preteklo leto sem nekoliko raziskovala razmerja delitve dobička podjetji v mojem okolju na kapital in zaposlene. Proučevanje je bilo posledica takratnega razpravljanja o plačah, stavkah in predvolilnih bonbončkih in ni rodilo nikakršnih rešitev. Za mojo regijo se je izkazalo, da razen redkih izjem, rastejo dobički kapitala dosti hitreje kot plače.

V podjetju in za podjetja sem delala vso delovno dobo in vem kdaj so njihova mnenja kompetentna, tendenciozna ali zavajajoča. V pogovoru smo razčistili pomembne dileme in menim, da se oblasti, delodajalci in delojemalci ne bi smeli pogovarjati le o denarju, še manj pa o financiranju. To pride na vrsto potem, ko so jasne in nedvoumno določene pristojnosti, dolžnosti in odgovornosti posameznikov, delodajalcev in države. Seveda je te procese težko definirati in še težje dobro voditi, so pa neuničljiv temelj dobremu poslovanju. Iz tega razloga bi bilo prav, da se nad ugotovitvami dr. Damjana zamislijo prav najvišji organi oblasti in vodilne ekipe delodajalcev zlasti v storitvenih dejavnostih, javnih zavodih in podjetjih ter državni upravi. Navedla bom le dva primera:

astni konzuli bi pomagali državi« nam je sporočilo Delo. Si predstavljate koliko našo malo državo stane diplomacija kjer mora biti vse na nivoju najrazvitejših in najbogatejših? Bili so časi, ko so nam diplomati vseh vrst in nivojev pošiljali dragocene podatke za proizvodnjo in trženje, za naložbe, za varnost poslovanja. Nismo se vprašali kdo je časten in kdo to ni, vsaka diplomatska oseba nam je prinašala več dobrega kot slabega. Zdaj pa cel roj častnih diplomatov ne sodeluje niti s slovensko diplomacijo kaj šele, da bi razvijali gospodarsko diplomacijo in s tem pozitivno vplivali na tržno ponudbo Slovenije. Gre za ljudi s kompetencami, ki so v podjetniškem svetu dobro poznani. Je to naša rezerva?

Klub podjetnikov ugotavlja, da potrebuje svoje medije, da bodo podjetja vidna in slišana. Prvo kar se človek vpraša je, zakaj podjetniki niso vidni in slišani v številnih slovenskih medijih in to v času, ko naj bi bili javni mediji v materialih zagatah? Nekomu se je celo zapisalo, da to kar hoče Klub podjetnikov povedati javnosti v svojih medijih, ni novinarsko delo. Zakaj pa ne? Zakaj ne bi novinarji mnenj podjetnikov sporočali javnosti v obstoječih medijih? Seveda pri tem ne bi smeli polagati odgovore intervjuvancem na usta, tudi ne gledati iz svojega zornega kota na neko podjetje ali podjetnika, morali bi se poglobiti v tematiko in jo polemično razčistiti v odprti razpravi o pozitivnih in negativnih posledicah mnenja nekega podjetnika ali Kluba. Če so slovenski mediji res materialno ogroženi jih bodo morali, po mnenju novinarjev, materialno reševati proračuni. Je torej v boljšem sodelovanju s Klubom podjetnikov tudi naša rezerva?

Zaznavate tudi vi neizkoriščene možnosti za višje prihodke?

Poezija in mi. 21. marec 2023.

Prvi pomladanski dan je tudi Svetovni dan poezije o čemer sem pisala blog že lansko leto, zdi se mi pa prav, da se o poeziji večkrat pogovarjamo, ker blagodejno vpliva na naše razpoloženje in nas iz vsakdanjih razmer usmerja v drugačno, čustveno doživljanje sveta, dela in družine.

e vsaj pred pol stoletja so prišle na trg prve knjige raziskovalcev o čustvih in njihovih vplivih na naše odločitve na delu in doma. Spomnim se dveh piscev, ki sta mi dala misliti prav iz reka »če imaš nekaj rad, boš to razvijal, obnavljal, širil med ljudmi«. Dokazovala sta, da je izhodišče dobrega gospodarjenja ljubezen, to je tisto čustvo, ki ga zaznamo ob prvem poljubu drage osebe in ki je usodna za naše življenje ter prihodnost. V različno sestavljenih skupinah kot so bili Kolegiji direktorjev, Forum odličnosti in mojstrstva, Društvo ekonomistov, organizacije raziskovalcev in druge, smo iskali načine, kako bi morali delovati in poslovati, da bi najplemenitejša čustva zaposlenih prevladovala pri pripravah naložbenih projektov, pri vzdrževanju kakovosti vsakodnevnih opravil in pri zagotavljanju ugleda svojega dela v poslovnih povezavah z sodelujočimi institucijami. Pozneje smo imeli priliko prebirati še veliko objavljenih spoznanj o vplivu čustev na poslovanje in zato nenehno dopolnjevali metode za spodbujanje kakovosti dela ter odličnosti.

Poezija kot sestavni del kulture naroda, je bila vedno pokazatelj težav in radosti v našem življenju. Ni bilo gibanja naroda ne da bi ga spremljala poezija, pesem in glasba. Ko še nismo bili organizirani kot narod, se je naša kultura ohranjala s pesmijo, pesniki in drugi literati so svet 1848 opozorili na Slovence, stoletna prizadevanja za priznanje naroda je zaključila partizanska vojska s poezijo ob kateri ti zastaja dih pripoveduje Miklavž Komelj, pojejo v Kombinatu in poudarjajo strokovnjaki v letu Kajuha. Pomembni gospodarski podvigi se imajo zahvaliti navdihu poetov, vizionarjev prihodnosti, ki jo neumorno in večno iščejo, včeraj Lainšček, Pavček, Lili, danes udeleženci Ljubljanskega pesniškega maratona. In pesnik oblikuje svoj pogled na prihodnost samo s svojimi čustvi, brez premoženja in kreditov. In njihova poezija nas razneži, naredi dobre, uporne, bojevite, pač prilagojene ideji prihodnosti v duši poeta.

Možno pa je poezijo smatrati za sokrivo, če narod kot celota nima skupnega cilja ali ga ne uresničuje tako kot je zapisal v svoj temeljni akt. Nekoč je bil skupni cilj ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo, danes pa so to temeljne človekove pravice in svoboščine. Poeti so eni od tistih ustvarjalcev, ki narodu nakazujejo vizijo prihodnosti, opozarjajo na skrb za njeno uresničevanje in kot »Apel podobo na ogled postavi«*, postavijo oni ogledalo narodu, da svojo dejanja prilagaja ciljem.

Veš, poet, svoj dolg!/ Nimaš nič besed?/ Kaj zagrinjaš se v molk!/ Vrzi pesem v svet,/pesem za današnjo rabo;/ vsi jo bomo povzeli za tabo.**

*France Prešeren
** Oton Župančič

Ste ljubitelj poezije?

V pričakovanju pomladi. 20. marec 2023.

Narava je največji čudež na poti našega življenja. Včeraj proti večeru je pihal mrzli sever, da sem se skrila v toplo trenerko in nekam žalostno ugotavljala, da bunda še ne gre v omaro. Danes zjutraj pogledam skozi okno, dani se, moj gozdiček ima zelen odtenek - še ni odprl listov, kaže pa mi kje bodo. Neverjetna je ta faza zelenja, trajala bo največ dva dni, potem pa bodo listi v komaj zaznavni nežno zeleni barvi pokrili vse rjavo na drevju. Zeleni se tudi trata po kateri se bohotijo marjetice in trobentice. Letos trobentic ne nabiram za čaj zato so prekrile vse nabrežje. Pomislim na zelenjavni vrt, na nujnost nabave zemlje, gnojil, semen, sadik in pomladanskih rož. Kličem mojstrico za zelenjavne vrtove in mojo veliko dolgoletno prijateljico Nado in jo morim z neštetimi vprašanji. Pred ledenimi možni nič ne sadi, če pa že boš zalij in pokrij s kopreno.

Iz zemlje kjer se že nekaj časa bohotijo cvetovi primole, so pokukale kronice, lepi veliki zvončki so tako skriti in zakoreninjeni, da ne veš kje se bodo pokazali njihovi cvetovi kajti liste naredijo šele potem, ko odcvetijo. Kaže, da jim košnja trate ne škoduje, če okoli njihovega cveta ne brskamo preveč. Narcise se obnašajo drugače, najprej se razbohotijo listi, potem se pojavljajo med njimi cvetovi. So nizke in visoke, lepo bele ali rumene pa tudi nekoliko obarvane, paša za oči. Za njimi ne zaostajajo tulipani kraljički živo rdeče barve - pravi lepotci. Seveda že cveti japonska češnja, beli jorgovan in rumeni grm, še malo pa bom zagledala plavi encijan. Kakšen večji ljubitelj cvetja bi jadikoval v svojem prispevku, da vse te lepe cvetove zebe, bojim se da res, ne znam jih pa zaščititi oziroma sem prepričana, da bo zato poskrbela narava sama. Zaupam ji, da mi ne bo uničila vsakdan večje cvetove na breskvi in marelici ter onemogočila čebelam nabiranje medu.

Naša ulica je vedno bolj živahna in okoli moje knjižnice se že zbirajo mlade družinice, ki se v popoldanskem soncu sprehajajo po zamaknjenih mestnih ulicah. Imamo vedno veliko otrok vseh starosti, ki imajo ulico za svoje igrišče, športni prostor, plezalno šolo, glasbeni oder, slikarsko platno in še bi lahko naštevala saj so res iznajdljivi. Vsi avtomobilisti vemo, da moramo biti skrajno previdni, da so otroci lahko kar se da brezskrbni. Letošnja novost pa je posedanje staršev in drugih po dostopnih stopniščih, na vrtni opremi pred garažami, pa tudi ob robu cestišča. Nekaj debatnih skupin sem že odkrila kar kaže, da se razvija komuniciranje in želja po druženju. Res razveseljivo sožitje in otroško rajanje.

Pomislim na privilegij, ki ga imam ob doživljanju vseh teh sicer malih darov narave, za katere je prikrajšana večina mestnih otrok pa tudi njihovih staršev. Neusmiljeni tekmovalni časi na vseh področjih silijo ljudi, da svoja dejanja opravljajo hitro, hitreje in zato površno, ne da bi zmogli razvijati žlahtne odnose z naravo. Ritem družbi določajo neke čudne želje, da ja ne bi česa zamudili in vsak dah hujše potrebe po stvareh za enkratno uporabo. Kdo bo potegnil zavoro in kdaj, da bo ritem družbe in posameznika preudaren in uravnan z naravnim? Vsi vemo, da način življenja lahko spremenimo le sami, najprej doma, nato pa se bo spreminjal na delu, v skupnih zadevah, na ulici, mestih Ne vlagajmo upanja v Deus ex machina, ne čakajmo ga!

Kako poskrbite, da ostajate povezani z naravo in njenimi zakonitostmi?

Družinska veselica.19. marec 2023.

Skupno nedeljsko kosilo je lepa navada večina družin na Slovenskem. Obvezna je goveja juha z rezanci, kaj od mesa in sladica. Po hiši lepo diši, miza se slavnostno uredi s pogrinki. Nedelja se začne okoli 10 ure in do te ure ne gre klicati po telefonu ali kako drugače zmanjšati blagodejen počitek odbojkarjev in njihovim staršem. Za tiste, ki so se naspali do osme ure, je zajtrk kavica in sadje.

Priprava kosila je bila desetletja skrb gospodinje, tudi sama čem še v sedemdesetih letih kuhala in krasila mizo, vsi okoli mene pa so me opazovali, kaj pripomnili, klepetali. Danes tega ni več. snaha skrbi za juho in solato, sinova tašča pomiva, ker nimam pomivalnega stroja, sin pripravlja pijače in gasi žejo prisotnih, vmes malo zakinka na kavču, se kaj pogovori s sinovoma, ponagaja psici Piki. Sinov tast in njegov svak ne moreta brez smučarskih skokov, na glas komentirata, da vse vemo, komu gre dobro, kdo je padel in podobno. Mlajši vnuk pleza po ograji stopnic v dnevni sobi, takoj z razumevanjem sprejme ad hoc naloge in nas pri tem največkrat nasmeje. Z večjim vnukom pečeva svalke in perutnino v električni ponvi in modrujeva o šoli, odbojki, knjigah, dekletih in podobno. Lazanja bo kmalu orumenela in zanjo ni potreben skrbnik. Kot da smo že v feminizmu kjer vsi v družili opravljajo potrebno za dobro kosilo.

Sem v dilemi, ker gostje delajo namesto, da bi bili postreženi. Po drugi strani pa tudi sama ne morem v miru sedeti, če vidim da vsi delajo. Kaj je torej bolj prav? Pa ne samo pri pripravi kosila, tu gre za dogovor kaj bomo kuhali, kaj nabavili, kje in kdo. To pa je spet nova zgodba v kateri želi sodelovati vsak od nas. Sinov tast in tašča sta nenadomestljiva v francoski solati. Niti besede niso več potrebne, za družinske veselice se ve, da bomo tam jedli odlično francosko solato. Če je med gosti Marjeta ni dvoma, da bomo postreženi z najboljšo domačo peko piškotov ali z marmeladno rolado. Za juho sem sama najboljša kuharica tudi vedno s primerno izbranim mesom in domačimi rezanci. Moj bratranec Joško meni, da so pri juhi pomembne začimbe vendar le toliko, da se ne spremeni okus po mesu. Za tako kuho juhe pa potrebuješ vajo, veliko poskusov, ne premlado in ne prestaro govedino. Najboljšo solato pripravi Valerija, sama samo narežem zelje, očistim kristalko ali narežem paradižnik in čebulo.. Obilno kosilo seveda nismo mogli pojesti v celoti zato je že tradicija, da odhajajoči pri nas prejmejo popotnico. Pripravim jo v času, ko se pije kavica ali razvije debata o smučarjih, politiki, vojni in drugem. Običajno si prizadevam, da vse kar bom namenila kot popotnico gostom pravično razdelim na družine. Vsaj pol ure traja, da to pripravim in goste v vrsti čaka v predsobi.

Tako smo v največji slogi pripravili skupno nedeljsko kosilo in pospravili za seboj, da nisem imela nobenega delo, ko so odšli moji dragi gostje. Zadovoljna sem se usedla za računalnik in vam napisala tole sporočilo, da bi vse gospodinje bile deležno takega sodelovanja svojih gostov na družinskem slavju in s tem ostajale vključene v nedeljske pogovore. Zavedam se, da bi svet preživel tudi brez takega sodelovanja, je pa lep prikaz kako deluje feminizem in kaj sploh to je, da to ni borba proti moškim temveč medsebojna pomoč na osnovi priznavanja enakih pravic in dolžnosti.

Se vam zdi dobro tako skupno delo?

Moj rojstni dan. 18 marec 2023.

Bilo jih je že zelo veliko, eden lepši od drugega, polni lepih želja, slovesnosti in ljubezni pa tudi včasih trpkih, bolečih, usodnih. Kakršno koli ocenjevanje teh mojih rojstnih dni ni možno, zgubila bi se v smehu in solzah, posebno v spominih na tiste rojstne dneve, ki sva jih preživela skupaj s sinom, ko je bil še otrok in šolar. Je pa treba priznati, da so bili moji rojstni dnevi zanimivi, vsak drugačen, vsak poseben, ena sama zgodovina mojih najbližjih, ki so vstopali v moje življenje in iz njega odhajali bodisi na praznovanje rojstnih dni z drugačnimi gosti, bodi v večnost. Trdovratno me prevladuje občutek, da sem kot neuničljiv jekleni steber okoli katerega se sprehaja zvedavo otroštvo, radovedna mladost, doživetja ljudi v okolju, težave odraščanja, moje lastno ustvarjanje, emocije, želje; steber varnosti, zanesljivosti in sreče vse do življenja v visoki starosti, ko se realnost spreminja v ikono in pride prav v zagati, težavah in odločitvah.

Vsi moji rojstni dnevi v otroštvu so povezani z praznovanjem Jožefovega. Po tradiciji je bil to v veliki družini velik praznik in ob tem prazniku so se vsi vedno spomnili, da so dobili mene, dan pred njim. Zadnje Jožefovo smo praznovali že samo bratranci in sestrične ob mojem osemdesetem rojstnem dnevu.

Ko mi je bilo 14 let, me je obiskala moja mama in mi podarila kitaro. Nisem vedela, kaj bi z njo. Moj sin je po prvih dneh glasbene šole segel po kitari in se sam naučil igranja, da sva skupaj prepevala »Siva pot, »

Mladost sem preživljala v času nastajanja nove družbene ureditve. Proslave, obnova, varnost in svoboda so za mlade pomenile šolanje, sodelovanje z organi oblasti, šport, knjižnice in podobne dejavnosti kar vse nam je povečevalo interes za skupnost. Ob 21. rojstnem dnevu sem prejela 21 rdečih nageljnov iz rok starejše plemenite udeleženke NOB.

Moji rojstni dnevi so se praznovali skromno. Obračanje pozornosti na sebe ni bilo dobrodošlo, rojstni dan maršala se je organiziral kot Dan mladosti, direktor naše tovarne pa si je vzel dopust na svoj rojstni dan, da mu ja ni bilo možno čestitati in da ja ne bi kdo poveličeval njegovo osebnost. Gradila sem si hišo, varčevala in ob tem zanemarila skrb za druženje s sorodniki

Proti sedemdesetim letom smo predvsem po tovarnah in izobraževalnih institucijah že povzemali dobre izkušnje v svetu ter razvijali bolj sproščene ustvarjalne odnose. Nekatera tradicionalna slavja so se vračala na primer s turistično ponudbo, med njimi tudi praznovanje okroglih rojstnih obletnic na piknikih, v lokalih z dobro kulinariko ali vsaj s kanapeji po končani službi s sodelavci. Na enem od mojih rojstnih dni smo na primer »odprli« prenovljeno kopalnico in si privoščili pečene hrenovke. Ostalo pa je v veljavi nenapisano pravilo, da se družinska praznovanja ne povezuje s posli.

Rojstne dneve smo praznovali vedno, včasih bolj v družinskem krogu, z najožjimi prijatelji, dostikrat pa smo tudi pomešali osebna slavja s slavjem skupnosti, pač kot je konkretna situacija nakazovala za umestno in času primerno. Vedno pa so bili moji rojstni dnevi opaženi, času primerno počaščeni in vredni spomina.

Se kdaj zamislite, kako so potekali vaši rojstni dnevi?

Hrana in debelost. 17 marec 2023.

V promociji izdelkov zavzema hrana s prehranskimi dodatki zavidanja vredno mesto v vseh meni dosegljivih medijih. Prav čudim se, da ljudje ne slišijo opozoril zdravnikov, da nas bo zaradi debelosti »še močno bolela glava«.

Ni nobene RTV oddaje , ki se ne bi začela, prekinila ali končala z reklamo za hrano, toda ne z hrano ki jo poznamo. Govorijo ali razkazujejo cele gore zelenjave, mlečnih izdelkov, mesa, veganske in vegetarjanske ter ulične prehrane. Ljudje v reklamah se neokusno bašejo in pri tem kislo smehljajo, nasmihajo ali pa hrano samo nosijo do ust, kjer jo kamera zapusti. Prehranske dodatke se celo propagira z intimnimi odnosi v spalnicah ali kot zdravilo za impotenco. Ubogi malčki morajo imeti ob sebi odraslo osebo, da dobijo ustrezno pojasnilo. Prehrano propagira država in pet trgovcev, prehranski dodatki pa bogatijo predvsem spejevce in kakšen d.o.o. Na TV tudi veliko kuhajo, v preteklosti je bilo v sodelovanju z Mojco več kuharjev in njihovih posebnosti, zdaj pa se Maša in Tanja predstavljata z obiljem jedi, vsak dan novimi predpasniki, mikserji in podobno kuhinjsko opremo, ki se od časa do časa uporablja v vsakem gospodinjstvu, da se pa dobro kuhati tudi brez nje. Gledam, kaj povzamem, večino izpustim iz misli.

V pisnih obliki imamo res veliko kuharskih nasvetov, revij, knjig, prospektov, mnenj in kaj ti jaz vem česa še. Stvari iz TV se ponavljajo v pisnih medijih s tem, da se v njih več piše o restavracijah, Michelinijevih zvezdicah in podobno. Tradicionalno ocenjevanje kuharskih poznavalcev iz Muljave ima kar opazen vpliv na marsikaterega ljubitelja dobre hrane in pijače v prijetnem oštarijskem ambientu.

Ljudje v Sloveniji živimo razpeti med družinskimi in službenimi dolžnost ter obveznostmi, ki jih imamo do različnih skupnosti. Način prehrane prilagajamo tem dolžnostim kar pomeni, da je glavni obrok v organizirani prehrani, zajtrk bolj na hitro ali sploh ne, večerja največkrat brez kuhanja - z že pripravljenimi obroki ali kakšen prigrizek. Trgovci so se prvi prilagodili s polnimi policami raznih prehransko predelanih izdelkov za hitro pripravo obrokov, potem so naši pridelovalci hrane, v glavnem ljudje, ki so izgubili službo, pritisnili na oblast, da bi nas lahko oni prehranili in pristojno ministrstvo jim je prisluhnilo, trgovci pa so samo dodali na svoje police njihovo ponudbo. Reklamo za domačo hrano naroča država in povprašujem kaj je z zadružništvom. Tudi prehranski dodatki so izdelki, ki rešujejo nezaposlenost. Lahko torej rečemo, da si ljudje služijo kruh na svojem znanju, ki je seveda lahko odlično, dobro ali slabo in temu primerna je tudi dejanska ponudba obilice mesa, obilica zelenjave, obilica sladkarij kar vse ima za posledico debelost. Zdravniki pravijo, da je pri otrocih največja nevarnost obolenja z debelostjo.

Mame, kako boste ukrepale, da se to ne zgodi vašim otrokom? Očetje, kako bodo vaši otroci potrošili odvečno energijo? Stari starši, boste prenesli recepte za zdravo prehrano na mladi rod? Zdravniki in vzgojitelji, kako boste pomagali premagovati nevarnosti, ki grozi otrokom? Ni dovolj le beseda, računamo na dejanja sodobnejše vzgoje in zdravljenja zato izstopite iz povprečja, tudi vi ste starši!

Kako pa se vaša družina spoprijema z debelostjo?

Suženjstvo.16. marec 2023.

Preprosto ne morem mimo nekaterih trdovratno zakoreninjenih, neetičnih in škodljivih dejanj današnje dobe, ko ima vsak od nas nenehno na jeziku uveljavljanje človekovih pravic, sožitje z naravo in mir - čas brez vojne.

Kaj vse nas danes spravlja v obup? Spolna zloraba otrok v zadnjih letih narašča in to v času, ko se temu družba najbolj upira in so mediji polni obsodb tega. Odnos do žensk in pravici razpolaganja z njihovimi telesi je še vedno sprejemljiva za dokaj velik krog prebivalstva. Kje vse in kako sodobne družbe sprejemajo feminizem je lepo razvidno predvsem iz ameriških filmov o poslovnem svetu, ki s svojimi prihodki pridobi kakršno koli žensko za vsako dejanje, ki si ga je sposoben izmisliti. Donosi, ki se v vedno večjem obsegu stekajo v vedno manjšo skupino premožnih, dosežejo novo kolonizacijo že v Evropi - v Ukrajini, da vsakodnevne pohlepe po zemlji v manj razvitih državah sploh ne omenjam. Če ne gre kolonizacija zlepa, nastane vojna in umiranje ljudi, ki z njo nimajo nobene povezave. Ko se krepijo zahteve po sožitju in se zato nekemu bogatašu obeta manjši dobiček, si izmisli vojno in povzroči energetsko krizo, povečuje ceno energentom in države prisili, da zagotovijo socialno pomoč družinam, ki drugače ne morejo plačevati položnic energetikom. Tudi tu gre za klasično dejanje, če ne zlepa pa z vojno pobirati denar za financiranje vojne ne da bi utrpeli dobičkonosni posli. Popolnoma jasno je že »ptičkom na veji«, da je »tista skupinica premožnih« prevzela oblast na svetu in si podredila nacionalne Vlade, da bo tako ohranjala donosnost svojih rabot.

In kaj je dolžnost volivcev in volivk v boju proti obupu? Morda bi morali mi vsi dobro spoznati zgodovino suženjstva, vzroke za nastanek in posledice izgube svobode. Mednarodna organizacija dela ugotavlja, da je še vedno preko 40 milijonov ljudi sodobnih sužnjev po kmetijah, rudnikih, prostituciji in drugod. Prevladujejo ženske, zlasti emigrantke, mladoletnic, jetnice vojakov, prostitutke. Sledijo otroci od rekrutacije mladoletnikov, obiralcev sadja in poljskih opravilih, veliko sužnjev je v gradbeništvu, v kmetijstvu, ribištvu, tekstilni proizvodnji, v prekarnem delu. Tako imenovani realni sektor, ki mu pri nas rečemo gospodarske organizacije z vključno svojimi sindikati, so prve poklicane, da svojo dobičkonosnost dosegajo z človeku potrebnimi in racionalnimi izdelki ter odpravijo v svoji dobavno prodajni verigi korupcijo ter suženjstvo. Za odpravo prisilne prostitucije mora poskrbeti nacionalna država, prav tako za odpravo otroškega dela in za uveljavitev univerzalnega temeljnega dohodka. Nacionalno Vlado moramo volivci krepiti, da bo postala imuna proti pritiskom »dobrih« investitorjev, ki ne vedo kam naj vložijo ekstra profite, da bi jim nosil »zlata jajca«. Upravljanje in vodenje države ne smejo motiti pritlehni interesi posameznih skupin državljanov, ki hočejo večje plače, dodatke, samosvojo državo in podobne nekoristnosti z čimer se trenutno ukvarja kar nekaj naših ministrstev, še več pa se jih je ukvarjalo v prejšnjem mandatu z raznimi Magmami, tuneli, cestnimi osmi in plačnimi stebri. Še vedno pa sem prepričana, da država potrebuje usposobljene kandidate za državniške funkcije, ki jim je dovoljeno istočasno opravljati samo eno funkcijo. Nekdo, ki je predsednik parlamentarne stranke, podpredsednik Vlade in minister ne more nobenega dela opraviti tako kot je treba, ker vsako delo posebej zahteva celega človeka.

Tudi o načelnosti se moramo dogovarjati, kaj ne?

Se nad mestom res dani? 15. marec 2023.

V Ljubljani, kot zgleda, se zelo prizadevajo, da bi izboljšali upravljanje in vodenje države in to vsi od predsednice države pa do tistih, ki so v šoli brez kosila, ker nimajo dovolj prihodkov. Precej časa smo poslušali le ministrico za kulturo, ki je pogumno načela urejati kulturne politike države, status podjetnikov kulturi, RTV problematiko in druge kulturne probleme ne da bi se pustila motiti na delu za katerega je pristojna. Je tudi prva ministrica, ki se bo podala na večja kulturna središča Slovenije, da sliši njihove predloge. Odlično ministrica, po enakih poteh bi rada srečevala vse vaše kolegice in kolege v Vladi. In, kot kaže, se že podajajo v iskanje svojega prispevka k reformi vodenja in upravljanja države.

Markomentar je pred dnevi pripeljal v Delo polno cizo reform o katerih se je razpravljajo v Vladi. Reformo lahko razumemo kot a) spreminjanje ali spremembo sistema, programa, gospodarstva, šole, lahko pa začnemo reformirati b) vsebino, kot na primer lastništvo zemlje ali kaj podobnega. Najbrž to v vladi še niso določili, vsaj občutek sem imela, da bi želeli pridobiti najprej predloge ministrov. Ker se pa že pogovarjajo o ljudeh, ki naj bi posamezne reforme vsebinsko opredelili menim, da nas bodo kmalu doletele.

Zanimivo je, da Vlada poskuša vključevati čim več ljudi v oblikovanje novega sistema ali nove vsebine obstoječega. Do sedaj še ne vemo točno določene cilje, ki jim Vlada sledi, vemo pa, da poskuša oblikovati cilje s soglasjem civilne družbe in stroke. Imenovala je številne strateške svete po posameznih ministrstvih in njihovih področjih dela, posebno odmevno pa je imenovanje strateških svetov za ustreznejšo družbo kot je na primer strateški svet za preprečevanje sovražnega govora ali zadnjega za makroekonomijo. Strateški sveti so neodvisna posvetovalna telesa, sestavljena iz predstavnikov civilne družbe, institucij in ministrstev. Njihove odločitve so priporočila Vladi, ta pa se odloči, kaj od priporočil bo upoštevala in česa ne. Če se nisem zmotila je trenutno na delu okoli 160 strateških svetov in če vsak šteje le 10 članov smo priča pomembnemu povečanju številu predlagateljev, kar pa je verjetno še bistveno premalo, če gre za resne družbene spremembe.

Sem pa presenečena koliko koristnih pobud je v pismih bralcev in analitičnih novinarjev, ki na podlagi izkušenj drugih narodov ali kulturnih ustvarjalcev sistematično poročajo o svetovnih trendih spreminjanja tako sistemov kot njihove vsebine. Pisci in predlagatelji dostikrat opozarjajo tudi na pasti, ki spremljajo uvajanje neke novosti, na »zakonske luknje«, ki omogočajo razumeti zakon ali predpis po svoje in podobne zadeve, ki nakazujejo nujnost izboljševanja predpisov in zmanjšanja njihovega obsega. V nekaterih primerih smo zagotovo ne dovolj informirani, kot na primer o vojni v Ukrajini, kjer so naša mnenja nasprotna odločitvi Vlade.

utiti pa je, da se nekaj premika na bolje, na bolj dorečeno z več vsebine. Morda pa se nad Ljubljano le dani kot bi zapela Ditka, morda bi še preje posijalo sonce, če bi se poleg ljubljanskih slišali tudi glasovi slovenskih regij organiziranih po predlogah EU.

Zaznavate tudi vi potrebo po spremembah v upravljanju države?

Matematika. 14. marec 2023.

Ni šolarja, dijaka ali študenta, ki mu matematika ne bi bila med najtežjimi učnimi predmeti. Tisti, ki jo najbolj obvladujejo pravijo, da je lepa, drugi menijo, da je zapletena in skrivnostna, vsi pa se slej kot prej zavedajo, da brez znanja o njej ne bo dobrega kruha.

Matematika je ena najstarejših znanstvenih ved in človekova ključna življenjska spremljevalka. Gre za vedo o številih in računanju, ki je poleg bralne pismenosti veščina za vsakega človeka. Težja matematika je nepogrešljiva na področjih znanosti in si brez nje ne moremo predstavljati tehnološkega razvoja saj je nepogrešljivo orodje v fiziki, tehniki, računalništvu, v vedno bolj popularni analizi podatkov, na področju strojnega učenja in umetne inteligence. Uči nas, da je potrebno vsako stvar dobro definirati in zanjo poiskati argumente. Unesco je 14. marec, dan na katerega se je leta 1897 rodil znanstvenik Albert Einstein, leta 2018 pa umrl teoretični fizik Stephen Hawking, proglasil za Mednarodni dan matematike in Dan števila Pi.

V naši domovini se temu dnevu posvetijo vse šole, še posebno se ga veselijo matematični odličnjaki in Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije v katerem se združujejo pedagogi, raziskovalci in študentje že od leta 1949. Društvo s častitljivo zgodovino skrbi za širjenje vedenja omenjenih strok med mladimi in širši javnosti, organizira tekmovanja ter znanstvena srečanja, promovira znanstvene dosežke ter izdaja Obzornik in Presek. Razvija mednarodno sodelovanje. Društvu je v nekem mandatu predsedoval naš rojak in prijatelj Dolenjske dr. Franci Cvelbar.

Moje izkušnje z matematiko so izjemne, mukotrpne pa tudi prijetne. Tja do sredine gimnazijskih let jo žal nisem razumela in šolsko snov komaj dohajala. Zgleda, da je bilo mojemu profesorju matematike, starejšemu gospodu iz Rusije, dovolj moje matematične more in sistematično me je skoraj cel semester vsako matematično uro klical pred tablo. Nekateri so govorili, da me s tem kaznuje, ker sem si dala narediti trajno, drugi so ugibali o kakšni zameri, sama sem si prizadevala, da bi se tega rešila. Pritisk profesorja mi je pomagal, da sem se nehala učiti matematike na pamet in dojela njeno logiko. Zadnje gimnazijsko leto in na maturi je bilo vse dobro, najbolje pa mi je bilo na fakulteti kjer smo matematiko dopolnjevali dve leti in nato še njeno rabo v statistiki tudi dve leti. Največ študentov je študij zapustilo prav zaradi teh dveh predmetov, med njimi so bili tudi gimnazijski odličnjaki v matematiki, sama pa sem predavanja dr. Vadnala in dr. Bešterjeve dokaj dobro razumela. Moja gimnazijska izkušnja mi je prav prišla.

Na delu se je najzahtevnejši del matematičnega znanja kot so odvodi, integrali in fraktali, porazgubil med vsakodnevnimi problemi, dobro nam je služila matematika v analitičnem delu in načrtovanju ter pozneje v pripravah za zagon in delovanje računalniške tehnike. Če bi razvijali verjetnostne račune v matematiki, bi bolje načrtovali denarni tok, tudi pri vrednotenju premoženja in revidiranju poslovanja smo se posluževali matematike, še v večji meri pa statistike, ki je postajala vse pomembnejša zaradi izboljševanja informacijskih prikazov dodane vrednosti. Skratka, ta lepa veda nas je spremljala vsepovsod.

Kako ste pa vi uporabljali matematiko?

Prebirajmo knjige! 13. marec 2023.

e od Ljubljanskega knjižnega sejma naprej opažam, da se množijo dejanja založnikov in civilne družbe, da bi ljudje čim več brali, se razveseljevali ob poeziji in družili na pogovorih z avtorji knjižnih del. Kot da so nas navdihnile zamisli o častnem položaju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu in čutimo dolžnost, da se vključimo s svojim prispevkom v ta izjemno pomemben poklon literarnemu ustvarjenju malega naroda ob velikih v Evropi. Da ne bi doživela očitke naj povem, da so dobrodošla obvestila in poročila Fabule in Mesta žensk, zanimiva so opozorila Cankarjevega doma o literarnih dogodkih, Mladinsko gledališče s svojimi inovativnimi dramaturgijami literarnih del pa je sploh postal legenda. Marsikatero gledališče je prispevalo pomemben del k bralnim navadam živečih v Sloveniji, med njimi Anton Podbevšek teater, ki uspešno predstavlja celo filozofsko in zgodovinsko dela najzahtevnejših svetovnih literatov. O tem se veliko piše v medijih, objavlja kritike, fotografije, zloženke, zbornike in druge javne objave.

Se pa mediji slabo ali sploh ne odzivajo na številne literarne dogodke po državi, ki vključujejo množice bralcev. Tako recimo o bralnih značkah za šolarje in dijake, pa tudi za odrasle, ne slišimo skoraj ničesar, pa vendar gre za širjenje literarnega ustvarjanja med najbolj širokim občinstvom. Naša Goga na primer je ob svetovnem dnevu poezije organizirala delavnico s pesnico Nino Medved, »da bi odkrivali kombinacije besed in pomenov, ki bi se lahko s pomočjo prisotnih zložili v čisto nove pesmi«. Na literarnem večeru s pisateljico Emino Žuna bomo lahko spoznali njene večkrat nagrajene romane kot tudi naklonjenost BIH literarnemu ustvarjenju v tem delu sveta. Knjižnica Mirana Jarca nam je predstavila dela že celo vrsto literatov, piscev pravljic in potopisov. Društvo upokojencev ima tedenske bralne dneve na katerih se seznanijo prisotni z novostmi na knjižnih policah. Med prvimi pa je bila spodbujevalna skupina Berem z Manco Košir, ki je nekaj let delovala kot središče razprav o novejših knjigah.

O novostih na knjižnem področju zelo veliko objavljajo založbe ne samo oglase, tudi dogodke, ki spremljajo izdajo. Me pa čudi, da je zelo malo ponatisov klasikov tako svetovnih kot domačih. Še vedno je mnogo preveč anglosaksonske literature in prevodov in ne izboljšuje se naše vedenje in znanje o kulturah Azije, Afrike in Južne Amerike. Morda bi bilo dobro, da založbe tudi s pomočjo proračunov, usmerjajo svoje edicije v širjenje informacijskega obzorja živečih v Sloveniji.

Z neverjetno naglico naraščajo objave dosežkov raznih raziskovalcev in to ne samo v tehnološkem delu. Lep primer je raziskovanje starih turških arhivov iz katerih je na primer že nastala knjiga o sultanu Selimu. Z odprtjem arhivov se širi njihovo proučevanje in pričakovati je, da bodo na dan prihajale nove resnice in novi pogledi na zgodovino kot jo na primer že nakazujejo Silvia Federici, Pieter M.Judson, Tamara Narat in drugi.

Je knjiga vaša prijateljica?

Spomladanska jutra. 12. marec 2023.

Ljubiteljica sem zgodnjega vstajanja in jutranjega sprehoda, ko je vse sveže, polno ptičjih glasov, ko se noč spreminja v dan in se na vzhodu najprej vse pordeči nato pa pozlati. Sonce se kot mogočna krogla dviguje počasi, lahko mu gledaš v oči in si občudovalec njegove vloge pri prebujanju vsega kar obsije. A ta čas je le kratek imeniten trenutek za sprehajalce, kužke in pse, malčkov, ki morajo v vrtec in starši, ki se že vživljajo v delo, ki jih čaka. Če omenim še raznašalce časopisov sem povedala kako naravno in preprosto nastane dan, dan upanja, razvedrila, dela in skrbi.

Spomladansko jutro prav tako kot vsako drugo, kaj hitro prinaša največkrat velike probleme posameznikom, vsem v soseski pa tudi širše. Kljub premakljivemu delovnemu času je treba bili pravočasno na delu kar pomeni, da ne sme biti zastojev v prometu, da moram dobiti parkirno mesto vsak v okolici 13 minut od njega. To okoli prometa najbolj skrbi večino zaposlenih zaradi že omenjene oddaljenosti parkirišča od delovnega mesta, nič manj težav pa ni na javnih parkiriščih, kjer je omejen čas parkiranja, pa na privatnih ali javnih tratah stanovanjskih sosesk, po ulicah in kaj ti jaz vem kje še. Na sprehodu vidim vsak dan več čakalcev dogovorjenih prevozov in sklepam, da že postaja nevzdržno stanje. Zakaj? Mama običajno vstane prva, najprej pelje psička na nujno, potem pripravi zajtrk, potem zbuja družino, končno le odide od hiše, da je pravočasno na zbirnem mestu za skupinski prevoz. Te, ki jih sama srečujem so kot ujete v matrici, so že neke vrste robotsko prilagojene razmeram, vse deluje do tedenskega zaključka delovnika.

Ko pogledam čez okno ob moji uri vstajanja in ni osvetljeno nobeno okno vem, da je nedelja vendar kljub temu preverim, če sem morda slabo pogledala na uro. Nedeljsko jutro je po zimi, ko je dolgo tema, nekoliko grozljivo; ni avtomobilov, ni psov, ni ljudi, prehodim celo uro ne da bi srečala kogar koli. V moji delovni dobi smo v nedeljo zjutraj vsi greli avtomobile, pakirali za smučarski dan in ta dan tudi obvezno preživeli na enem od največjih smučišč kjer smo morali biti najpozneje ob deveti uri in smo smučanje zaključili, ko so naprave prenehale delovati. Zdaj tu v mojem okolju ni nobenega življenja vsaj do devetih. Škoda, veselja na smučiščih je veliko in zanj so prikrajšani.

Prazna in tiha spomladanska jutra so mi tudi dala misliti. Vse kaže, da se izletništvo, pohodništvo in rekreacijsko življenje opušča oziroma, da ga družine opuščajo, profesionalci pa povečujejo. Tekme in treningi so samo še klubski z visokimi stroški, ozko usmerjeni in fokusirani v tekmovalnost, družabnost pa se opušča ob športnem navijaštvu. Družine v nedeljo spijo - stric Jože pravi, da pred deseto uro ne sme klicati svojih otrok.

Pa vendar je lepo biti ob sončnem vzhodu na visokogorskem smučišču pozimi in ob morski obali poleti!

Kako pa jutro doživljate pri vas?

Zelenjavni vrtovi. 11. marca 2023.

Skrb za naše vrtičke vznikne s prihodom pomladi, ko sonce začne greti in so prisoje polne zvončkov. Skozi okno se zazrem v posušeno listje jagod, razne zeli, ki so pokukale iz poteptane zemlje, vse mogoče popke raznih vrtnih cvetlic in v vse ostalo, kot da me kličejo naj jih malo okopljem in s tem pomagam na svetlo. Seveda sem takoj na vrtu, ko ne piha ali ko ne pritiska hladno. Vrt sem že očistila zimske navlake in zeli, ki so ga hotele prerasti, še posebno agresiven je bil mah, ukrotila sem ga le z namensko raztopino. Po očiščevanju sem najprej posadila času primerno solato in peteršilj, v pripravi imam še redkvico, špinačo in podobne vrtnine za vsakdanjo rabo. Pripravljam še vrsto začimb, morda posejem še listnati peteršilj, potem pa bo od zemlje in dodatkov odvisna bera.

Pogledam po sadovnjaku in gozdičku, vse je še suho, porjavelo listje je napolnilo travnate osojne strani, sproti ga grabim in odstranjujem. Breskev, marelica, magnolija in orehi kličejo po obrezovanju in galici, poiskati moram moško pomoč. In že tarnam nad mojim skromnim znanje o obrezovanju vrtnic. Pri oblikovanju njihove letošnje poti sta mi že pomagala vnuka, ki sta ustrezno namestila in učvrstila kole na katere se bodo vrtnice ovijale in krepile, obrezala sta vrtnice in njihove vodilne veje razpela po ograji ter kolih. Posebno skrb smo družno namenili še parkovnemu boru in nizkemu javorju, ki tudi krasita naš hišni okoliš. Nista zahtevna, odstranili smo suhe vejice bora in od zmrzali uničene veje javorja. Japonska češnja dela že desetletja brez poseganja, razen jesenskega obrezovanja, sta pa letos potrebna večjega posega beli jorgovan in srobot.

Gozdiček obnavljamo po malem vsako leto oziroma takrat, ko ima naš svetovalec navdih in čas. Že v jeseni smo oklestili drevje, ki je z listi polnilo žlebove, zdaj bo potrebno očistiti brežino na kateri se nahaja gozdiček, nasaditi bo potrebno nadomestna drevesca, da bomo odstranili ostarela debla in še mnogo drugega pač vsako leto nekaj.

Trata ob hiši je postala problematična zaradi mahu in vse mogočih rastlin, ki preprečujejo bujnejšo rast travi. Mnenja so različna, eni trdijo, da je treba frezati, drugi pa menijo, da je lepo kar je naravno. Trato bodo morali urejati vnuki, za mene je prezahteven posel. Prav za prav je najhuje prizadeta ob visoki vročini, ko bi potrebovala obilno zalivanje. Ampak tudi voda je vedno dragocenejša, kaj vem kam bomo prišli s temi prizadevanji za ohranjanje narave, brez vode res ne daleč. Zdaj, po mrazu, pa je naša trata polna trobentic in marjetic, naravna lepota za vsakogar, ponuja pa tudi regrat, da ga naredimo s slanino.

Trata ob Težki vodi pa je zaradi bobrov skoraj uničena. Posušili so se že orehi, vzniknilo je čudno rastje in nihče ne skrbi za čiščenje rečnega korita. Soseda je protestirala vendar neuspešno saj odgovorne institucije ne kažejo interesa, da bi tu kaj postorili.

Ja, pomlad ni samo veselje in lepota, je tudi odgovornost da se postori kar narava zahteva in kar je v nekem okolju naravni proces. Prizadevamo si v mestnem okolišu prispevati svoj delež za prijetno sožitje z naravo kar pa od nas zahteva določeno znanje in napor.

Kako pa vi skrbite za pomladanska dela?

astitljiva obletnica. 10. marec 2023.

Mineva 50 let izdaje tovarniškega glasila Krke tovarne zdravil in njegove današnje urednice so ta visoki jubilej v letošnji marčevski številki Utripa počastile s kratkim zgodovinskim pregledom na njegovo prehojeno pot. Navdušena sem, da je mogočna korporacija Krka, ohranila in zagotovila obstoj zanjo majhnega, za sedanje in nekdanje krkaše pa gotovo pomembnega glasila, ki nam vsak mesec sporoča, kaj vse se danes ustvarja v tej znameniti tovarni in spodbuja našo empatijo do nje.

Spominjam se okoliščin in razprav, ki so narekovale ustanovitev tovarniškega glasila. Sedeli smo člani delavskega sveta skupaj z vodstvom v največji sobi, da bi se seznanili z načrtom razvoja proizvodnje, prodaje in investicij. Obrazložitve so bile tako žive, da smo se že vsi videli vsak v svojem novem delovnem okolju. Mislim, da je bil vratar Dušan tisti, ki je opomnil, da bi o načrtu morali poslušati vsi zaposleni in da bi jih to spodbujalo pri delu. Po kratki razpravi je delavski svet sklenil, da bomo ustanovili tovarniški časopis po vzoru velikih podjetji kljub temu, da predhodni poskusi pismenih informacij za vse zaposlene, ni uspevalo tako kot se je pričakovalo. Časopis Krka se je hitro uveljavil po zaslugi družbeno političnih organizacij v tovarni, zlasti sindikata in mladine. V njem so strokovne službe pojasnjevala predloge pravilnikov, objavljale svoje ugotovitve, pisale o novostih, ki so zahtevale dopolnitve organiziranosti, pa tudi gradiva, ki so morala biti potrjena od vseh zaposlenih kot na primer letno poročilo o delovanju in poslovanju tovarne, osebnih dohodkih, stanovanjskih posojil in še mnogo drugega, kar je prinašala zakonodaja izrazito usmerjena v decentralizacijo odgovornosti in pravic države na republike oziroma tovarne. Našlo se je vedno tudi prostor za delovanje močno razvite dejavnosti društev v tovarni, v eni od številk je pevski zbor zavzel celotno prvo stran - impozantna fotka.

V današnjem času se uveljavljajo po svetu zelo različni modeli korporativnega upravljanja, nekateri močno povezani z čustvi najodgovornejših pa tudi zaposlenih. Uveljavlja se teza, da je dobro, če se večina zaposlenih pozitivno odziva na načrte podjetja, v katerem delajo in sprejema delodajalca kot partnerja z namenom doseganja vedno večje donosnosti in njene poštene delitve med kapitalom in delom. Pomembno postaja kako zagotoviti odgovornost posameznikov in organov znotraj korporacije z mehanizmi, ki zmanjšujejo ali odpravljajo problem »principal-agent«. Dobro korporacijsko upravljanje krepi gospodarstvo kot celoto in je orodje za družbenoekonomski razvoj skupnosti. Ali kot pravijo Načela korporativnega upravljanja OECD, delovanje družb in sprejemanje odločitev v njih bo moralo aktivno vključevati prav vse, ker je to edini način za pridobitev njihovega zaupanja. Enostransko pripravljena periodična sporočila že dolgo niso več dovolj

Spremembe v korporativnem upravljanju, ki jih prinašajo znanstveniki, strokovnjaki in svetovna gospodarska združenja bodo zahtevala posodobitve načina informiranja znotraj podjetja kajti interese vseh sodelujočih deležnikov je upoštevati in njihovo zasledovanje artikulirati v enoten sistem korporativnega upravljanja. Razumeti je možno te napotke tako, da bo Krka d.d. v svojem Utripu poročala tudi o učinkih, ki jih na njihovo poslovanje imajo nabavne in prodajne verige, javni zavodi, državna in lokalna uprava, civilna družba, pa tudi čustva ter naklonjenost okolja oziroma naravne danosti.

Prebirate vi tudi glasilo nekdanjega delodajalca?

Dan žena leta 2023. 9. marec 2023.

Sodeč po objavah v medijih in po dogodkih v mestu bi rekla, da se je Dan žena udomačil v srcih, mislih in dejanjih ljudi. Seveda je na ta dan polno besed o še vedno velikih krivicah družbe do žensk, toda cilji opozarjanja so sedaj mnogo višji: direktorska mesta v najpomembnejših institucijah in v najdonosnejših gospodarskih družbah, brezplačna obvezna šola brez visokih izdatkov staršev, brezplačne reprodukcijske storitve za vse, ustavitev vojne, družba ljubezni z vse manj sovraštva in še mnogo drugega, koristnega za posameznika in družbo kot celoto. Nastajajo organizacije, ki profesionalno skrbijo za zaščito vrednot kar je dobro, bi rekla razveseljivo ker vrača upanje. Feminizem ni več v posmeh ali misel na nekaj slabega, ljudje sprejemajo njegovo osnovno načelo, da se po spolu ni smiselno deliti ker je za ustvarjanje blaginje nujen enakopraven položaj žensk in moških. V tem smislu je potekal tudi Pogovorni večer z izjemnimi ženskami v priredbi skupine Pozabljena polovica Novega mesta.

Zamislila sem se o svojih izkušnjah pri uveljavljanju enakopravnosti spolov in znova prišla do prepričanja, da je to odvisno od odnosa, ki ga posamezniki izkazujemo drug do drugega v vsakdanjem komuniciranju in od realnosti ocenjevanja svojih sposobnosti. Najodgovornejše naloge v podjetju bo uspešno opravljal tisti, ki ima do tega veselje in je čustveno samovoljno zavezan zaposlenim in delničarjem. Kvote so morda primerne le za premagovanje točke preloma, bolje rečeno, da na primer poskusimo tudi z moškim v tipično čisto ženskem delu, do izraza pa pride, če imamo več enakovrednih ponudb. Vsak, ki je kdaj vodil veliko ali strokovno zahtevnejšo gospodarsko družbo pa tudi ve, da deluje podjetje optimalno ko je razmerje zaposlenih po spolu uravnoteženo.

Ko se pogovarjamo o vlogi žensk vedno poudarimo, da je nadvlada moških tradicija, ki izhaja iz patriarhata. Kar zaboli me kot mater moškega, ki o patriarhatu ne ve kaj dosti, zagotovo pa tradicije patriarhate ne more prenašati na naslednje rodove. Že je čas, da matere kot sem sama jasno povemo, da sinove nismo vzgajale v patriarhatu pa tudi ne v feminizmu; sodobne družine so se razvijale v tradiciji dela, medsebojne pomoči, solidarnosti, sodelovanja z ciljem, da med nami prevladuje mir, kajti samo v miru je možno dosegati učinke. Da se morda uveljavljajo težnje vračanja vzgoje v 19. stoletje je sicer dejstvo v nekaterih strankah vendar malo verjetno, da bodo še kdaj na piedestalu Slovenije.

V naših srcih in mislih pa 8. marec ni samo poln dilem, neštetih vprašanj in nenehnega opozarjanje na iste želje in potrebe žensk. Je tudi dokaz, da smo se ženske in moški že marsikaj dogovorili kot na primer o otrocih, njihovi vzgoji in šolanju. V sedemdeset letni tradicijo skupnega dela po tovarnah, uradih, zavodih, smo vedno bližje drug drugemu. Ko gledam kdo nas danes zdravi po ambulantah in bolnišnicah, uči po šolah, sodi po sodiščih, zagotavlja uradne dokumente in tako dalje, vidim samo še dekleta in diplomantke fakultet. Ko grem na koncert, v gledališče, na razstavo ali pogovorni večer spet pretežni del ženske. Zagotovo se intelektualni nivo žensk povečuje bistveno hitreje. Moški, razmišljajte o osnovnem cilju feminizma, sicer boste pričeli za osmi marec dobivati »nagelčke« in bo vaš ljubeznivi »flirt« samo še spomin na nekaj lepega.

Imate ustvarjalne odnose s svojimi moškimi v vaši družini?

Ilustracije Daniela Demšarja. 8. marec 2023

Ilustracija je predstavitvena slikovna forma, narejena v risbi, sliki, fotografiji ali kateri drugi umetniški tehniki z namenom, da prikaže in razloži čutne informacije (na primer slikovna razlaga zgodbe, članka v časopisu, pesmi ...) skozi grafično reprezentacijo. (Wikipedija). Knjižna ilustracija je tesno povezana z literaturo, njena pot je odvisna od razvoja drugih strok, kot so grafično oblikovanje, založništvo in periodični tisk, v primeru otroške in mladinske literature pa tudi pedagoške znanosti in mladinske psihologije.

Mariborčan Daniel Demšar, ki živi in dela na Krasu, je v svojem ustvarjalnem obdobju ilustriral številne revije in knjige za otroke predvsem avtorkama Voglar in Žmavc, se posvetil lutkarstvu in skupaj slikovno opremil kar 52 knjig, med njimi tudi Pavčkovo knjigo pesmi o angelih in Lainščkovo Ljubi me kot sonce sije. Kot sam pravi se je vedno strašno bal rutine, ker je po naravi raziskovalec, ki menja pristope z različnimi materiali, s peresom in čopičem. O sebi tudi trdi, da rad dela, da je rasel v mizarski delavnici, in da ga je to zapeljalo na rokodelska področja. Žal mu je, da je premalo časa posveti likovni umetnosti.

V Galeriji Krka v Novem mestu smo sinoči slovesno odprli obsežno razstavo Demšarjevih ilustracij, ki nam jih je zelo nazorno predstavila likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe. Demšarjeve ilustracije ponekod kažejo konkretne predmete, figure in pokrajine, lahko pa delujejo tudi kot abstraktne prispodobe lirične vsebine, tudi s pridihom humorja in poetičnosti. Vsaka literarna podloga je bila zanj poseben izziv in jo je osmislil čisto na novo. Tako je na primer za Arabske ljudske basni stiliziral značilne arabske vzorce orientalskih preprog in stenske arabeske. Literarni podlogi je prilagajal barve ilustracij od pravljično sladko žive, zlatorumene do zemeljsko temne rjave barve. V ilustracije Pavčkovih angelov pa je umetnik tudi z občuteno sivo rjavim barvilom - sepije poudaril svojo izkušnjo bolj temnih plati življenja, minljivost, ljubezen in tišino. Umetnik je pred nedavnim izgubil soprogo, med nami je bil samo v naših mislih, ko smo občudovali veličino njegovih ilustracij.

Po otvoritvi smo si ogledali še film o umetniku in njegovo obrazložitev nastajanja posameznih del. Nazorno pojasnjuje, kje je dobival navdihe, kako je posamezno literarno podlogo spoznaval, zanjo ocenil ustrezni slikarski material in iskal možnosti povezave z naravnimi okolji. Neverjetno, koliko zadev hodi ilustratorju po glavi, ko mu nekdo ponudi zanimivo vsebino. Poučen film nam je prikazal osebnost, ki je sposobna nenehnega iskanja boljšega, najboljšega, najustreznejšega.

Naše druženje po razstavi je minilo v empatiji do umetnika, podoživljanju njegovih jasnih raziskovalnih in umetniških dosežkov ter občudovanju kakovosti razstavljenih del. Našli pa smo tudi priliko, da se kot prijatelji, nekdanji sodelavci, ljubitelji umetnosti in kulturnega sporazumevanja, pogovorimo o naših pričakovanjih v Galeriji Krka v prihodnje, o naših osebnih željah in potrebah kot tudi o razmerah v katerih živimo. Doživeti kulturno srečanje v Galeriji Krka je pravo duševno razkošje v primerjavi z razstavami velikega formata s kustosi in vsemi prostorskimi ter drugimi pritiklinami sodobnih razstavišč, ki jim mediji posvečajo vso svojo pozornost.

Obiskujete Galerije?

Mara Rupena.7. marca 2023.

Naša odlična knjižnica je sinoči priredila spominski večer, posvečen aktivistki, učiteljici, partizanki, urednici,družbeni delavki in humanistki Mari Rupena Osolnik. O »naši mami« je spregovorila hči Katja in o veličini Marinega dela Tanja Rener. Neko mlado ustvarjalno dekle, je v sodobni obliki popevanja, v Marin spomin, zapela priložnostne pesmi.

Minilo je dvajset let odkar Mare več ni, pa tudi pred njenim odhodom že nekaj časa ni zmogla dela, ki jo je povzdignilo iz povprečja, da nam ostaja v kolektivnem spominu. V čast mi je, da sem bila sopotnica marsikaterega njenega podviga. Prvič sem jo videla še kot otrok, ko je na konju s svojo skupino aktivistov obiskala mojega dedka in ga seznanila z uporom proti okupatorju, za svobodo, za boljše življenje. Skupina je imela pridih nadnaravnega tako po zgledu kot po sporočilu in prizor se je ugnezdil v trajni spomin prisotnih.

Minevala so leta, življenje se je po obnovi spreminjalo, kot je napovedovala Mara in drugi aktivisti, tudi moj stric Pavle. Otroci smo odšli v šole, podjetja so potrebovala številna znanja in sama sem bila želena v farmacevtski proizvodnji. Bogdan in njegova Mara sta bila pomembna funkcionarja države in republike, diplomata in idejna pobudnika vedno boljših rešitev v upravljanju nekdanjega skupnega premoženja. Bogdan nam je pojasnjeval kako bogatijo državo drugi narodi, pisal je na primer o računalništvu že v sedemdesetih letih. Mara si je prizadevala za izboljšanje razmer na kmetih, v Trebnjem razvijala programe FAO, spodbujala tudi gojenje in nabiranje zdravilnih zelišč in z nami snovala njihovo predelavo ter trženje. Ob teh poslovnih debatah sem se z njima bolje spoznala in kmalu smo sodelovali tudi v prizadevanjih po ohranjanju spomina na zasedanje Ženske protifašistične zveze v Dobrniču kjer smo ženske pridobile volilno pravico. Zakonca sta bila zelo naklonjena razvoju Novega mesta, udeleževala sta se konferenc in drugih srečanj gospodarstvenikov in politike, kjer se je odločalo o splošni podpori novim projektom kot so bila stanovanjska gradnja, industrija, šolstvo in infrastrukturne potrebe. Pogosto smo se srečevali in iskali poti, ki bi nas pripeljale do želenih ciljev. Iniciativa ter vztrajnost obeh zakoncev je bila pri obnovi in razvoju Novega mesta potrebna, celo nujna, da se je poleg industrije lahko razvila tudi vsa potrebna socialna ter materialna infrastruktura.

Ko se zbirajo informacije o delu in življenju posameznikov, ki so zaznamovali pomen določenega obdobja, dejavnosti ali stroke, se običajno pozabi kaj vse je bilo potrebno, da je nastalo uspešno podjetje, za mladino zanimivo šolanje in za zdravje nujne institucije. Vsi informacijski viri so zasnovani predvsem na funkcijah v tovarnah in lokalnih skupnostih, morda v ustvarjanju na področju kulture, športu ali znanosti. Da bi spoznali moč združevanja prizadevanj pri uresničevanju projektov, bi se bilo dobro spomniti, kdo vse je pomembno pripomogel s svojem delom, da mesto na primer lahko ustvarja moderno turistično ponudbo, se razvija v univerzitetno mesto, ponuja ugodne pogoje investitorjem in širi napredno partnersko sodelovanje v regiji in z regijami. Bogdan in Mara sta kot razgledana svetovljana svarila pred sprejemanjem odločitev brez sodelovanja zainteresirane javnosti, s svojimi predlogi naglasila nevarnosti podleganju provincializmu ter samozadovoljstvu. Za doseganje večjega blagostanja je nujno sodelovanje ne pa zapiranje v ideološke, strankarske in druge nepotrebne meje. To je bila njuna veličina in napotek nam, ki smo poskušali nadaljevati njuno delo.

Ste poznali prizadevanja Mare Rupena?

Literarna pot. 6. marca 2023

V prihodnost zazrte Novomeščanke Dolenjskega muzeja, Goge, Slavističnega društva, novinarke in druge ustvarjalke različnih institucij, so oblikovale projekt Pozabljena polovica Novega mesta (PPNM), kot so zapisale v Vodniku po poti, »ki ozavešča o zgodovinski vlogi žensk, njihovemu delu in doprinosu, ne samo v lokalnem okolju, temveč tudi na nacionalni ravni«. Hvale vredno še posebno zato, ker arhivi hranijo v spominu večinoma funkcionarje najvišjega lokalnega ali državnega ranga, ki pa so praviloma bili in so moški. To je naša tradicija, ki ji pomen ni zmanjšal niti ženskam naklonjen režim.

Pogumne omenjene Novomeščanke svoj trajni projekt namenjajo kot prostor povezovanja organizacij in posameznic ter njihovo raziskovanje. Organizirale so okrogle mize in pogovorne večere, skrbijo za obeležja obletnic, zarisale so pešpoti, poimenovale nekaj učilnic in se zavzemale za poimenovanje mestnih ulic po izjemnih posameznicah. Več kot 70 žena iz naše skupne preteklosti je ustvarjalo vrednote mesta, ki jih mesto želi ohranjati v spominu in prenašati na prihodnje rodove. S PPNM ozaveščamo svoj kolektivni spomin, v javni prostor postavljamo prezrti del zgodovine in z začrtanimi potmi do njihovih bivališč ter točk delovanja, odpiramo Mestni, Vodni in Gozdni pohodni krog kot sestavni del turistične ponudbe mesta.

Včeraj nas je okoli 50 udeležencev prehodilo Mestni pohodni krog in imelo priliko spoznati kar 13 žensk iz zgodovine mesta. Ilko Vašte seveda vsi poznamo, prizadevanja za postavitev njenega obeležja smo izrazili tudi v peticiji. Predstojnica sester Notre Dame Ivana Oblak je bila prva učiteljica gluhih in naglušnih deklic v slovenskem jeziku. Marija Masten, prva slovenska kirurginja, je ustvarjala v Splošni bolnišnici, tu je bila tudi prva predstojnica v ženski bolnišnici sestra Marjeta Gerzin. Marta Slapar je kot farmacevtka najprej razvijala lekarniško dejavnost Dolenjske in pozneje bila odgovorna za celotno proizvodnjo ter njeno kakovost v Krki tovarni zdravil. Marica Strnad učiteljica in pesnica ter Elizabeta Soklič soavtorica prvih slovenskih vadnic za angleški jezik sta orali ledino v svobodomiselne in radikalne nazore o ženskih vprašanjih in v poučevanju uvajala številne novosti. Sestri Zora in Ervina Ropas sta bili glasbeni pedagoginji, skladateljica Ervina in operna pevka Zora. V Partenonu mesta sta uvrščeni do 11.11.2022 še Vilma Pirkovič poznana po družbeno političnem, kulturnem in publicističnem delovanju in literarna zgodovinarka, prevajalka, publicistka in predavateljica Marjeta Vasič.

Namenoma sem v ta blog zapisala podatke iz predstavitve zloženke, ker moramo meščani poznati svoje mesto in si iz njegove zgodovine zapomniti dobro, najboljše, ter to uporabili kot pozitivno izkušnjo, pri sedanjih odločitvah vodenja in upravljanja mesta. Svobodomiselnost odpira nove poti v prihodnost, radovednost in pogum pa odločata ali bomo mesto razvijali za ponudbo na tržnici ali za razvijanje zvedavosti in ustvarjalnosti ljudi.

Z Marto Slapar in Vilmo Pirkovič sem veliko sodelovala in lahko rečem, da sta bili tudi moji prijateljici. Nagovarjali smo jih po akademski tituli ali s tovarišico, bile pa sta obe gospe v najžlahtnejšem pomenu besede, uporne, dosledne, ustvarjalne, poštene in delovne. Po njih se je zgledovalo več generacij mladih.

Kako pa vi spoznavate mesto v katerem živite?

Bojkot. 5. marec 2023.

Dragi naši samostojni, neodvisni, za poročanje in obsodbe v medijih usposobljeni novinarji. Kmalu bo poteklo 40 let od kar nas vsak dan v vseh medijih bombardirate z »izstrelkom z jedrsko konico«, ki jo imenujete Janša ali Janšizem. Učinki vašega nategovanja javnosti na to temo so razdvojili državljane in državljanke Slovenije, ubili vsako upanje za preprečitev vojne, povzročili neizmerljivo materialno škodo in zavrli nastajanje bogate kulture naroda. Neštetokrat ste že ponovili vse kar se je dalo o tej slovenski travmi in, verjemite, vaših poročanj ne moremo več ne brati ne prenašati. Moledujemo, prosimo in zahtevamo, da takoj prenehate gojiti dosedanji kult o tem »Izstrelku« in ga v svojih prispevkih javnosti nikoli več ne omenjate. Odgovorni uredniki, izpolnjujte našo voljo, sicer bomo vaš medij bojkotirali in mu otežili materialni obstoj.

Zelo težko sem to zapisala, toda pred nami je velik skupni projekt, ki ga želimo skupno uresničevati vsi državljani in državljanke Slovenije, imenuje pa se lahko »Kako želimo živeti v Sloveniji od tega trenutka dalje?« kot se sprašuje Irena Štaudohar za življenje po kapitalizmu v svojem prispevku v Sobotni prilogi Dela 4.3.2023.

Predpogoj za dogovor je ohranitev miru v naši državi in v EU, konec vojne mora biti viden in uresničljiv kar je naloga najodgovornejših funkcionarjev Slovenije in diplomacije. Sledi konkretizacija razlik v ideologiji strank, njihovega poslanstva, vizije, strategije in ciljev ter usklajevanja med njimi. Določili se bodo pogoji za imenovanje kandidatov za funkcije in določilo javno dobro v državi. Oblikovale se bodo ob tem prioritete, dobili bomo proračunski memorandum kot osnovo za sestavo proračunov. Gospodarske družbe bodo skupno načrtovale obseg novo ustvarjene vrednosti v pogojih ohranjanja narave in s tem zagotovile redne prihodke za javno dobro. V skupen program vseh strank se nedvoumno zapiše, da smo pred zakonom vsi enaki in da nadzorni organi morajo sami, brez prijave, pravočasno reagirati na nepravilnosti, ekscese in še posebno na postopke, ki hromijo normalno delo v vseh treh vejah oblasti. Stranke in posamezniki, ki obremenjujejo organe odločanja z zadevami in postopki zato, da se nič ne spremeni ali zato, da bi se dokopali do upravljanja s premoženjem javnega dobra, moralno in materialno odgovarjajo, njihovo odgovornost ugotovi pristojni organ nadzora in izločitev iz nadaljnjega upravljanja odredi pristojna veja oblasti. Poročila novinarjev o rabotah fantov in deklet iz prvega odstavka tega zapisa, se objavljajo na straneh in rubrikah »črne kronike«.

Vsakemu je danes jasno, da je izid referenduma za izvajalca moralna in materialna obveza. Zakaj jo ne uresničujete na primeru RTV. Po štirih desetletjih smo se menda že kaj naučili tudi o zaščiti pred laiki, ki lahko preprečijo uveljavitev ljudske volje, predvsem pa o možnostih njihove nadvlade nad izvoljenimi organi upravljanja države. Kako naj uresničujemo aktivno državljanstvo, če ga lahko potepta tudi nekompetentno znanje, interes stranke ali posameznika. To je seveda anarhija v najslabšem pomenu besede, razlog zanjo je morebiti strahopetnost izvoljenih, posledica pa uničuje zaupanje ljudi v kandidate in izvoljene funkcionarje naše ljube domovinice, iz katere v tej anarhiji nastaja »privatni fevd« ljudi iz prvega odstavka tega zapisa. Če samo pomislim, kako prizadevne so bile neštete generacije, da bi Slovenija nastala in obstala kot zgled državam v razvoju, Evropi, svetu, mi gre na jok s pridihom upravičenega upora.

Ste vi tudi ogorčeni ob tej nemoči, da bi naredili državo srečno?

Moja soseska. 4. marec 2023

Po končani fakulteti sem se za naselila v Novem mestu, kjer mi je Anica Smodej kot pooblaščenka podjetja, kjer sem delala, zagotovila najprej sobo pri Strugarjevih v novi hiši, pozneje pa mi je stanovanjska komisija dodelila garsonjero v novogradnji na Znančevih njivah. Kaj bi moglo biti lepšega kot zelena vzpetina malega stanovanjskega bloka na vrhu katerega je arheolog pravkar odkopaval halštatsko grobišče in so Pionirjevi strokovnjaki že pripravljali veliko gradnjo nove mestne soseske Nad mlini s pogledom proti Kapitlju na eni strani ter Grmskim gradom na drugi. Gradnja je kljub oznaki prednostna, trajala nekaj let, izgradili so devet še vedno najvišjih stolpnic v mestu, lepo razporejenih po gričku med cesto in reko Težka voda, krasita jo vrtec, trgovina in prijazen park od stolpnic do hiš četverčkov, v katerih je bilo največ gozdarjev, ki so park dolgo skrbno negovali. Predel nad cesto je že bil pozidan z enodružinskimi hiškami vse do gradu in Nad mlini se je z individualno gradnjo do Težke vode tudi zaključilo. Za občinski praznik nekega, žal pozabljenega leta, smo to sosesko slavnostno odprli s pohodom od Trdinove do konca Nad mlini, v enem stopnišču priredili malo slavje in čestitali graditeljem. Okolje od gradu do ceste Novo mesto - Dolenjske Toplice je tako dobilo svoj prostor pod soncem, pozneje so bili le manjši posegi v prostor, tudi svoj dom imam tu.

Soseska Nad mlini je pridobila različne lastnike kot so bili stanovanjska skupnost, družbene organizacije, občina, podjetja in tudi obrtniki ter občani. Zaradi neposredne bližine Glavnega trga je veljala za prestižno in temu primerno so se tu umestili borci, politiki, zdravniki, profesorji in visokošolski kadri iz podjetji. Dobili smo vso infrastrukturo s telefoni vred, nekateri tudi garaže. Tu je živela Marjetina mama Duša, šef stanovanjskih kreditov na lokalni banki, zdravnici Jasna Janičijević in Erna Primožič, več zdravnikov, obrtnikov kot na primer naša šivilja pa tudi stanovalcev, ki so tu prebivali v neprofitnih stanovanjih. Vedno je bilo tu mirno in varno, prevladovalo je zadovoljstvo, tudi druženja je bilo dosti saj je soseska postala krajevna skupnost s svojimi organi upravljanja, enoto Rdečega križa in političnimi organizacijami. Krajevna skupnost je imelo od izgradnje stolpičev dalje svojo dvorano kjer so bili sestanki vseh gibanj in upravljavcev, proslave, kulturni dogodki, do nedavnega volišče, trenutno pa je verjetno dodeljeno vrtcu.

Vedno se rada vračam v svojo sosesko. Prva leta bivanja sem morda premalo pozornost posvetila čudovitim krajanom, bila sem pač v podjetju in imelo je prednost v moji duši. Do dobra sem jo spoznala preko sveta osnovne šole katero je obiskoval moj sin. Sodelovanje v krajevni skupnosti mi je bilo v čast in prejela sem tudi priznanje SZDL, ki ga skrbno hranim. Z leti se prebivalci soseske menjajo, prihajajo nove generacije, mladi z otroci, ki imajo veliko igrišče in stadion za igre z žogo. Ker grem vsak dan vsaj dvakrat čez to zanimivo sosesko, poznam skoraj vsako hišo, vsakega gospodarja, investitorja, z nasmehom se pozdravljamo. Spomnim se tistih, ki so zdravo vzdušje v soseski ustvarjali kot na primer Nataša Petrov, gozdarji na Gubčevi, Eva Simič, profesorica na gimnaziji, nekoliko oddaljene Ropasove glasbene in vokalne ustvarjalke, pa Frančka Zupana, mr. ph. Marto Slapar in še mnoge bi morala postaviti na piedestal, vsaj Jarc Janka, pisatelja najzanimivejših knjig o mestu in soseski. Veliko srečo imam, da me obkrožajo krasni sosedi. Klopca s knjižnico je moja skromna zahvala za lep odnos med nami.

Se vi dobro počutite v svoji soseski?

Računalniški čudeži. 3. marec 2023.

Jutranja kavica je tokrat spodbudila ostro debato o času, ki ga presedimo ob računalnikih, s telefonom v roki ali ga kako drugače pokurimo z digitalno tehnologijo in tehniko na delu, v domačem okolju, v šolskih klope ali za zabavo. Močnejša stran je menila, da smo gospodarji časa sami, da računalnik poklopimo ali telefon zapremo kadar hočemo. Pa je to res?

Da bi to trditev sprejeli, moramo najprej spoznati nekatere organizacijske rešitve in njihov vpliv na čas uporabnika. Tako na primer moramo vedeti, da je naša digitalna naprava tehnično sestavni del neke zasnove avtorja o tem, kako jo je on trajno povezal s svojim nadaljnjim delom. Če se je avtor odločil, da bo svoj izdelek dogradil na primer z priključkom za daljinsko vžiganje kuhinjske pečice, mora gospodinja imeti ali kupiti ustrezno pečico, avtorjev programer mora dopolnili program in ga brez naše vednosti kot novo možnost vnesti v vse delujoče računalnike, mi pa se sami potem odločamo, kaj uporabljamo. To vedno velja za posodobitve in je brezplačno, lahko pa so tudi dograditve, ki jih moramo plačati, če ocenimo sami, da jih potrebujemo. Posodobitve vsak dan nastajajo na večini aplikacij, ki jih redno uporabljamo, uporabniki jih moramo spoznati in se nanje navaditi. Ne mine dan, da tega ne bi delali tako na računalniku kot telefonu.

Delo na daljavo, izobraževanje, sestankovanje in še mnogo drugega, je danes že vsakdanja stvar, prav tako uporaba digitalizacije v vodenju delovnih procesov v podjetjih, storitvenih postopkov na primer v zdravstvu ali dostop do informacij. Da vse to deluje moramo v prvi vrsti vsi udeleženci opraviti svoje delo na določen način in v določenem času. V obratnem primeru se na neki fazi dela nekaj ustavi in ohromi nadaljnje delo posameznika ali celote. Da svoj del v tej navezavi opravim odgovorno, moramo osvojiti nove posodobitve in disciplinirano spoštovati navodila ker smo soodvisni drug od drugega. In kdo vse je v tem spletu; moj računalnik, kabli moje povezave s sodelavci preko javnih komunikacijskih omrežji T- 2, Telekoma, , računalnik prejemnika, njegovi uporabniki in tako naprej. Organizacijski proces mora delovati brezhibno na vseh nivojih.

as, ki ga prebijemo pred računalniki ali s telefonom v roki, žal ni odvisen od nas samih ne na delu pa tudi ne doma; na delu mora biti na razpolago po protokolu delodajalca, doma pa služi kot poštni nabiralnik. Ko v telefonu prebiraš na primer dnevno pošto pa lahko s premislekom odgovarjaš v miru.

Prihodnost na tem področju bo zahtevala od nas marsikaj težko dosegljivega. Kot nam je prišlo povedati skoraj 5000 Kitajcev v Barcelono, pripravljajo vse mogoče dograditve in novosti za poslovanje z računalniki, mobiteli, logistiki in roboti. Dobili bomo celo očala air, ki popravljajo vid, predvajajo glasbo in besedilo, omogočajo klicanje, za ljudi s težavami s sluhom pa lahko pretvarjajo govor v besedilo. Dograjujejo rešitve tudi drugje po svetu, EU pa prav za večjo digitalizacijo spodbuja tako države kot posameznike z znatnimi materialnimi sredstvi.

Kar človek mora, ni težko narediti, torej »pogumno in podjetniško naprej« kot bi rekla vodja oddaje o podjetništvu gospa Cetinski.

Kako boste zmogli vse te priprave na popolno digitalizacijo?

Planica 2023. 2. marec 2023.

Romanje na smučarska tekmovanje v Planico je bilo včasih tako pomembno dejanje, da je zajelo tudi mladež na kmetijah po raztresenih vaseh Dolenjske. Šole so jo vključile v program pouka v naravi in tako sem tudi sama dobila priliko, da se udeležim prvih tamkajšnjih tekmovanj. Zaradi neprimerne obleke in obutve mi je obisk Planice hudo grenil mraz, pa sem vseeno veselo pripovedovala doma o vseh podrobnostih. Naslednjih nekaj let je bila Planica v gradnji, sama sem bila pestunja pri teti in Planico sem doživela spet po desetletju. V naslednjih letih je bilo samoumevno, da smo se dobivali na prireditvah v Planici in tam razvijali močne prijateljske vezi z ljudmi iz vseh koncev sveta.

Ko danes spremljam Planico po televiziji iščem navijače, navdušene gledalce, razposajene šolarje in seveda številne vihrajoče slovenske zastave. Razen šolarjev je drugo vse preteklost, nastala je ponudba brez popevanja, harmonike in piva, brez razposajene prešernosti in smeha. Elitna priredite zahteva elitno publiko, navijači niso več vir moči, vse je polikano, urejeno, brezhibno, strateško zasnovano. Za vsako malenkost je poskrbljeno samo za gledalce ne. Komentarje bomo slišali zvečer, ne zanimajo me preveč, dejstva pripovedujejo sama, da kadar se vse profesionalizira, tisti ki jim je prireditev namenjena, izginejo in to je letošnja Planica za katero je njen direktor dal izjavo, da vseeno izgube ne bo. Me veseli, komu pa je potem prireditev namenjena? Priče smo novemu marketingu, ki do obisti obere dobronamerne donatorje in od njih zagotovi sredstva za pokrivanje stroškov vrhunske opreme za enkratno uporabo in plač poklicnim športnikom.

e je efekt donacij zato nižji ali ga sploh ni, se ne vpraša nihče saj do delničarjev ne pride obravnava te naložbe, prav tako ne do davkoplačevalcev. Pa to ni najpomembnejše, dejansko je izguba publike ne opravljanje svojega poslanstva za kar je institucija Planica registrirana, ne udejanjanja njene vizije za kar je verjetno Planica dobila Strateški organ in ne doseganje predvidenih ciljev za kar bo kompetentno obrazložitev verjetno podal direktor. To vse troje seveda le če bo kdo od vlagateljev v prireditev zastavil kompetentno vprašanje.

Opisane problematike ne bi podajala, če podobno ravnanje v naši državi ne bi postajalo trend, ki je bil močno opazen že v kolesarstvu, ko se je na enega kolesarja obesilo nič koliko iskalcev lahkega ali hitrega zaslužka, ker se je za tega edinega kolesarskega favorita zbralo veliko nepovratnih sredstev in so njegovi menadžeri zato zagotovili prav vse v obilnih količinah. Omenjeni iskalci zelo dobro vedo, kje se vrti veliko denarja in tam poskušajo uveljavljati svojo upravičeno, elitno ali nepotrebno ponudbo. TV nadomesti publiko, profesionalni športnik s svojim spremstvom primerno služi, morda kdo opazi donatorjev plakat, si ga zapomni ali pa tudi ne.
,br>Je Slovenija zaradi takih dogodkov brez množične prisotnosti, bolj ugledna, vplivna v EU, uživamo državljani Slovenije zato večjo blaginjo, se bolje razumemo, poenotimo mnenja ali dosežemo cilje, ki jih sicer ne bi? Vsako delo naj bi imelo nek smisel, izobraževanje, novitete, inovacije, dobro za vse, kar vsi plačujemo, širjenje javnega dobra in podobno. Če tega ni ali pa je premalo, se naložbe stekajo v korist posameznikom, ki so bili ob pravem času na pravem mestu, ne pa v širitev javnega dobra ali odpravljanja nasprotji.

Se strinjate?

Mesec žensk. 1. marec 2023.

Všeč mi je, ko doživim kot ženska kakšen poklon, še bolj mi je prijetno pri srcu, ko se pogovarjamo o ženskah, naravnost veselim pa se pogovorov o enakopravni odnosih med spoloma, med ljudmi. Danes sem takoj zjutraj zaslišala moški glas, da vstopamo v mesec žensk, v mesec, ko smo tradicionalno bolj naklonjeni ženskam. Polepšal mi je dan.

Res je, dolgo sem že na svetu in ves čas se je v marcu dogajalo kaj boljšega za ženske kot v drugih mesecih leta. Po kmetijah smo se pripravljali na obsežna pomladanska dela in pri tem kje našli zvonček, teloh, mačice in druge, zgodno brsteče rožice. Otroci smo jih poklanjali stari mami in tetam kriče, ker smo bili navdušeni, da smo jih našli na sončni meji ali v zavetju, starejši moški pa so običajno utrgali le kakšen cvet in ga na skrivaj podali sorodnicam ali izvoljenkam. Ni bilo to za 8. marec, ta se pred vojno na kmetih še ni uveljavil, prva rožica pomladi je bila poklon ženskam, ki skrbijo, da je hiša naš dom, da so moški siti, urejeni ter ljubljeni in da je pri hiši slišati otroški živžav.

Ko smo bili dijaki in študenti ter funkcionarji v tem času delujočih društvih, se je Dan žena že dodobra uveljavil. Prirejali smo proslave in skromne zabave, nisem videla zdaj tako obsojanja vrednega popivanja na dan žena. Pozornost do žensk je iz meseca pomladi zdrsnila samo na en dan, iz leta v leto je postajala tudi vedno bolj formalna. Ko smo se raztepli po tovarnah, bankah in drugih institucijah, se je moška pozornost ob osmem marcu počastila s kavico in debato kakšno bi bilo življenje brez dvojne ali celo trojne »zaposlitve« žensk. Vedeti je potrebno, da so socialne in solidarnostne institucije države zahtevale in tudi uresničevale predvsem ženske. Moški so bili zato ponosni na nas, se z nami celo kitili drug pred drugim in z majhnimi pozornostmi vedno pogosteje nakazovali, da postajamo enakovredni partnerji pri delu in doma. Kaj bi lahko bilo še bolje za materialni in duhovni razvoj družine in družbe? Vsaj v mojem okolju je bilo praznovanje Dneva žena le premislek o naših nadaljnjih skupnih projektih. Samo poročam, ne sadim «rožic« in vem, da so bile storjene tudi napake v nastajanju tradicije 8. marca, toda nesporno je, da je v tem simbolnem praznovanju enakopravnosti bilo neprimerljivo več dobrega, spodbudnega in ustvarjalnega.

V Sloveniji smo ženske-matere dodatno počaščene v marcu tudi z Materinskim dnevom, z neformalnim praznikom posvečenim materam, ki je tudi priložnost, da se spregovori o pomenu materinstva, pa tudi o širši družinski politiki. Materinski dan je 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja, kar se je uveljavilo na podlagi katolicizma.

Iz nežnih in sramežljivih čustev mojih starih staršev je marec postal v današnjih časih predvsem dan dodatne ponudbe daril dobrih trgovcev, tako kot to postajajo tudi drugi, predvsem cerkveni prazniki. Nešteti espejevci in mikro podjetniki izdelujejo cenene kičaste izdelke in gojijo vseh vrst rožic, ki dobitnico za hip razveselijo in po kratkem času končajo na smetišču. Z ljubeznivostjo sprejemajmo to moško naklonjenost in ob tem pojasnjujmo in poučujmo, da v marcu naklonjenost ženskam razumemo kot spodbudo tako nam kot našim, moškim, za nadaljnjo uveljavljanje enakopravnosti, solidarnosti in socialnosti v naši domovini, da si ženske in moški prizadevamo poenotiti mišljenja, pa naj za praznik sprejemamo zgodovinski spomin ali katerokoli dogmo.

Kako pa vaša družina skrbi za enotnost moških in žensk?

Smučarija. 28. februar 2023.

Mineva februar, sneg sicer naletava, ni pa pokril naših vrtov, gričkov in hribčkov tako, da bi lahko smučali na Gačah, Gorjancih ali kje še bližje mestu. So pa v naši soseski najmlajši naredili zanimiv iglu in se v njem kar udobno umestili nekaj dni, Še vedno stoji.

Snega pa imajo letos dovolj na gorskih smučiščih kot so Kanin, Krvavec, Peca in druge lokacije, res ne razumen sinove družine, da se kakšen vikend ne poda nanje, posebno pa ne razumem sina s katerim sva na smučiščih preživljala najlepše dneve in to vsa leta, dokler ni odrastel. Celo usposobil se je za smučarskega vaditelja.

Najina smučarija se je začela s smučarskim sejmom na katerem sva menjavala smučarsko opremo in nabavljala oblačila, ki so bila bodi si že premajhna ali pa dotrajana. Potem sva ob sobotah že odhajala z organizirano skupino na smučišča, če te skupine ni bilo, smo se običajno z Marjetino družino odpravili na skupno pot. Ves dan smo prebili bodi si v vrsti z voditeljem ali sami, si našli vsak svojo družbo in z zaskrbljenostjo gledali po smučišču, kje so otroci. Sina sem takoj prepoznala tudi, če je bil daleč, ker je imel svoj značilen smučarski slog. Lakoto smo tešili po smučarskih postojankah in se za povratek zbrali pri avtomobilih za odhod domov. Tudi zimski dopust smo si zagotovili na katerem od smučišč, najpogosteje na Kobli ali Rogli. Bila so zanimiva tekmovanja različnih starosti in različnih usposobljenosti, pa tovarniško ali klubska srečanja in ne vem kaj še, skratka nikoli se nismo dolgočasili. Ko sva se vračala domov po zasneženih cesta me je sin iz zadnjega sedeža bodril: »ti mami kar vozi, jaz pa ti bom prepeval pesmice dokler ne prideva na varni asfalt. Še vedno ga slišim! Ni bilo samo lepo, bile so tudi težava, neko sezono sva oba nosila mavec, sin na desni , sama pa na levi roki. Da smo doživljali lepote smučarije, se moramo zahvaliti očetu Uroša, tistega Uroša, ki je danes veliki guru turizma in je že dvakrat z avtomobilom obkrožil svet.

Ko me sin vabi, da za vikend pridem k njim se ne morem načuditi, da bodo doma in ne na snegu. Pojasnjujejo, da imajo odbojkarske tekme, da nimajo opreme, da morajo nekaj narediti v hiši ali za šolo, škoda, zamudili so še eno priložnost, da bi si v naravi napolnili »baterije«, za lažje delo v službi in šoli.

Moram pa priznati, da so današnja smučišča v primerjavi s preteklimi, mnogo zahtevnejša od nekdanjih in izjemno draga, za mladino, kot glavnega uporabnika najbrž tudi nedosegljiva. Na njih ni več sindikalnih počitniških bivališč, oprema se draži prav tako oskrba. O uporabi smučišč kot rekreativnih površin za naše šolarje ni govora, ker je smučanje zdaj absolutno tržna storitev za pridobivanje čim višjega profita.

Je pa treba iz teh štorij potegniti še drug zaključek. Kot vsaka aktivnost, ki se odvija v naravnem okolju tudi smučanje zahteva znanje, urejen teren, spoštovanje predpisov, ljubezen do narave in soljudi. Je določen napor že v pripravi, v sami smuki, zahteva pa tudi čas in denar. Seveda je tudi bogata nagrada za zdravje telesa in duše.

Se kdaj podaste na smučišče?

Novosti manj znanih virov. 27. Februar 2023.

Naraščanje mikro gospodarskih družb in s.p. ter visokošolskih zavodov in institutov v državi prinaša na trg številne zanimive informacije. Prihajajo v obliki publikacij, poročil na spletu, kot promocijska obvestila ali pa kot objava iz različnih virov zbrane informacije na enem mestu in dano na trg kot nov izdelek. Poskušam slediti trendu razvoja nekaterih perspektivnih dejavnosti, da bi lahko razvijala debato s sinovo družino, predvsem vnukoma, ki vsak dan prihajata z novimi zamislimi.

Računalniške novice, ki jih izdaja Stromboli, marketing d.o.o. so nam nekaj let prišle prav pri računalniškem izobraževanju in opremljanju. Tudi z njihovo pomočjo smo se seznanili z distributerji računalniških naprav in programov, z nenehnimi izboljšavami brskalnikov, androidov, tabličnimi računalniki, sistemskimi polnilniki, zasloni, mehanskimi tipkovnicami in drugimi novostmi. Spremljali smo lahko vzpon aplikacije ChatGPT in priprave EU, da dosedanji TikTok izloči iz evropskega prostora, ker ne ščiti zasebnosti. Uporabne informacije telefonije, fotografije in robotike so zbrane na enem mestu in hišni fotograf jih je s pridom uporabil. Trenutno poteka razgovor o bateriji, ki ji nikoli ne zmanjka moči, ne sodelujem, ker o tem premalo vem. Revije Računalniške novice ne nabavljamo več, ker se množijo tematske informacije tudi po spletu kar je skrajšalo potreben čas do njihovega dostopa.

Meni bližje in zanimivejše so na primer e-novice o delovanju in poslovanju visokošolskega študija. Na našem območju deluje Fakulteta za industrijski inženiring - FINI, ki poroča na spletu o svojem delu in s tem tudi informira javnost o svojih prizadevanjih, da študenti pridobijo »najnovejša znanja in razvijejo kompetence, ki jim bodo pomagale reševati inženirske izzive v gospodarskih družbah«. Fakulteta nenehno posodablja študijske programe tako, da so usklajeni s pričakovanji in spremembami na področju strojništva in v ta namen bogati projektno in raziskovalno delo, organizira delavnice, razvija mednarodno sodelovanje fakultet, izvaja medne znanstvene konference in objavlja njihove zbornike. Študentom zagotavlja ustrezno pomoč pri študiju, jih vključuje v mednarodne programe, razpisuje štipendije in zanje organizira informativne dneve. Javno objavlja sezname diplomantov na vseh stopnjah študija. Razveselim se vsake številke njihovih zanimivih novic in prav bi bilo, da jih prebirajo vsaj starši, ki imajo dijake, saj študij na FINI podpirajo štipenditorji in bodoči zaposlovalci.

Nekatere novice iz manj znanih virov so za nas tudi presenečenje oziroma spodbudijo razmišljanja o nevsakdanjih stvareh. ARA založba na primer izdaja knjige, ki »odkrivajo, kako si kot duša izberete življenje, srečno ustvarjalno in zdravo živite, in kaj je po smrti«. Ne mislimo samo na Pozejdonov talisman ali spektralno masko za pomlajevanje kože, njihove knjige govorijo tudi o pomenu vode, dihanja, sladkorja in telesne teže za naše zdravo življenje. Spet informacija iz manj znanega vira, ki pa lahko obogati naš vsak dan.

Informacije so naša vsakdanja hrana s pomočjo katere lahko razvijamo svojo ustvarjalno moč in ostajamo sposobni, da sami poskrbimo zase. Marsikaj v njih je »za lase privlečeno, šarlatantsko«. Da ne nasedamo goljufom, moramo ostati informirani.

Kako poskrbite za svojo dobro informiranost?

Kako ustvariti nov svet. 26. februar 2023.

Nad kapitalizmom se zgražamo vsi, ker tisti pri koritu ne vedo kam z plačo in bonitetami, tisti z več otroki in brez služb pa ve vedo kako bi preživeli. Posebno se je zimo tisti, ki smo že živeli v pravičnejših ekonomskih razmerah. Vemo, da jeza ne rojeva učinkov in na mestu je vprašanje, kako ustvariti nov, boljši svet, ki bi sledil že odpisanemu kapitalizmu.

Vsi, ki o tem prihajajo s predlogi, so si edini, da gredo spremembe počasi in da se spremembe začnejo doma v družini, ko se ta odloči, da bo opustila dosedanji način življenja in bo začela uporabljati nova pravila za katera meni, da ji bodo zagotavljala večjo blaginjo. Pravila morajo biti nedvoumna in razumljiva vsem, ki so vključeni v družino. Tisti, ki oblikuje pravila mora upoštevati, da nobeden ne bo prikrajšan. Na primer; od danes naprej ne bomo kupovali glaziranih pijač upoštevamo vsi, tudi če drug drugega pri nakupu ali porabi ne opazimo. O pravilih se lahko dogovori skupaj več družin, soteska ali okoliš trgovine.

Lažje bomo sprejeli nov način življenja, če se bomo osvestili, da sedanja pravila niso naravna ampak so od nekoga predpisana in je torej naša volja lahko alternativa tem predpisom vendar taka, da ne more biti sankcionirana. Spremembe moramo uvajati preudarno in iskati načine delovanja po lastnih željah in potrebah. Če nas pri tem ovira predpis države na primer, moramo najti način, da to oviro odpravimo bodisi, da najdemo »luknjo v zakonu«, se vključimo v protestna gibanja ali poiščemo izhod s pomočjo stroke.

Močno se moramo poglobiti v domišljijo, da najdemo boljšo alternativo za ravnanje, kar je težko in zahtevno, predvsem pa moramo odpraviti razmišljanje, da se »nič ne da narediti«. Razmislite samo o našem skupnem nezadovoljstvu z RTV SLO. Celo referendum smo imeli, sedaj pa tiho pristajamo, da nič ne stori Državni zbor (odpoklic članov sedanjega sveta), da US dovoli imenovanje novega sveta brez pristojnosti, da pristojni organ za nadzor uveljavljanja ljudske volje ne ukrepa,. Tiho smo tudi glede neprimerno visokih plač in nagrad s katerimi si koncesionarji gradijo klinike in električarji ne vedo kam bi jih investirali in tako naprej. To ni etično, solidarno in potrebno. Nadzorne funkcije države ne opravljajo vsebinsko nalog in mi samo molčimo zato se nadloga širi in uničuje državo.

O aktivnem državljanstvu sem se že večkrat razpisala in še vedno menim, da ga je nujno razvijati in krepiti ter dosledno usmerjati v osebno odgovornost pristojnih funkcionarjev na vseh nivojih upravljanja od direktorja do nadzornega sveta v gospodarskih družbah pa od najnižjih do najvišjih funkcionarjev v upravljanju države, javnih zavodov in sistematičnega nadzora brez prijave. Kjer ni tožnika ni sodnika, torej v naš način življenja vnesimo novo pravilo opravljanje dolžnosti aktivnega državljanstva.

Naj zaključim z opozorilom, da precej piscev v svetu poudarja nujnost aktivnega državljanstva, ker smo trenutno v izjemnih razmerah kot so vojna, energetska kriza, nezainteresiranost volivcev, ekološke težave in drugo. Tudi naš filozof Žižek in filozof Campagna iz sosednje Italije se jim pridružujeta v iskanju načinov za življenje po kapitalizmu.

Razmišljate o aktivnem državljanstvu?

Prehranjevanje. 25. februar 2023.

Pri jutranji kavici smo se pogovarjali o vzrokih, ki podaljšujejo življenjsko dobo človeštvu in bili za čuda enotni, da so to pridobljene prehranjevalne navade po drugi svetovni vojni. Seveda je ta naša debata laična in sloni na primerjavah lastne prehrane nekoč in danes če ne upoštevam sodelujoča mnenja avtomehanika, veterinarja in ekonomista.

Po vojni smo morali opravljati veliko fizičnega dela tako na kmetijah kot po mestih, ker ni bilo posebnih delovnih pripomočkov in strojev skoraj nismo poznali. Primanjkovalo je delavcev saj je obnova pobrala še tiste zadnje, sposobne za težja dela. Kmetija, ki je bila po velikosti za 1o ali več delavcev, sta obdelovala zakonca, hlapec in še ne poročena dvajsetletnica. Ta si je zvečer s koprivami tepla obe roki do ramen, da je pregnala standardno preutrujenost rok. Prehrana v teh časih je mora bili krepka in vsaj trije obroki, ob težjih delih tudi štirje. Hrane pa je bilo malo, ne toliko kot bi bilo potrebno, otroci smo delali in jedli z odraslimi, morda smo kdaj dobili jajce, malo mleka, če si rastel prepočasi. Ljudje so bili nenehno utrujeni, oboleli ker se nikoli niso dokončno pozdravili, poslavljati so se začeli že okoli petdesetega leta.

Po neštetih reformah se je v šestdesetih letih začelo za večino stanje izboljševati tako za lajšanje fizičnih naporov, kot v obsegu preskrbe s hrano. Organizirala se je prehrana na delu (malice), dobivali smo nenehno nove gospodinjske pripomočke, na delu smo že uporabljali stroje, nakazovala se je avtomatizacija v industriji.

Nekaj letno basanje z hrano je bil kratkoročni pojav, ki so za ustavljale predvsem ženske. Od kar pomnim se vsaka ženska boji odvečnih kilogramov in stori vse kar je v njeni moči, da ostaja s težo telesa v mejah normale. Torej za zmerno prehranjevanje poskrbi tudi doma. Seveda so izjeme, marsikatera ne zmore, toda v običajnih razmerah ženske obvladujejo zdravo prehrano.

Vse ne gre nikoli gladko in tudi v prehranjevanju smo dobili bombo - hitro prehrano. Zadnje kar sem v Angliji kupila je bil hamburger in ga še toplega podala nekaj let staremu sinu, da se mu je vse smejalo. Danes ga niti on niti sama še poskusiva ne. Je pa ta hrana na primer za turista kot naročena, ali pa dobrodošla v domači kuhinji, če nimaš časa za kuhanje. Ja, nekaj let je ta hitra hrana vplivala na našo telesno težo.

Naši fizični napori v nobenem primeru niso primerljivi po vojnim in jasno je, da smo nehali kuhati močne jedi z veliko kalorijami. Res pa je, da smo proti osemdesetimi leti postali vikendaši z obveznim žarom v svoji zidanici, brunarici, apartmaju ali na podedovanem zemljišču. Kar smo pregnali iz kuhinj, smo obnavljali na piknikih. Za ta namen se je razvila skoraj orjaška ponudba žarov, orodja, cekarjev, posode za enkratno uporabo, da o gorah različno pripravljenega mesa sploh ne govorim. Za čuda so upravljanje žara prevzeli moški, družba pa se veselo zabava z igricami, otroci, opravljanjem sosedov, kritiziranjem države in podobnimi zadevami. Da se ob takem delu in jelu redimo, smo skoraj pozabili in je morda prav, da namesto nas za to poskrbi premier. Imamo že novo realnost in žar marsikje že sameva. Na zabavah in prireditvah je vedno več kanapejev, smutijev, narezkov

Kako pa pri vas obvladujete telesno težo?

Zaupanje v znanost. 24. februar 2023.

Kako naj pišem o zaupanju v znanost, ko o znanosti ne vem več kot povprečni državljan Slovenije? Žal nimam miru pred lastno vestjo, če vsaj ne poskusim spodbuditi razmišljanje o pravicah in dolžnostih institucij javnega dobra v kriznih pa tudi mirnodobnih časih.

Prorektorica za študijske in študentske zadeve na Univerzi v Ljubljani je v Sobotni prilogi Dela 18. februarja objavila pomembno opozorilo slovenski znanstveni in izobraževalni srenji, da znanost v Sloveniji nima več zaupanja, ker ne uresničuje načrta krepitve in širjenja evropskih vrednot in ker je prispevala popolnoma zgrešene napovedi zgodovine 21. stoletja. Poudarila je tudi, da bo primarna naloga te srenje v prihodnje, prispevati k ideji trajnostne odrasti za kar morajo nastajati nove metode delovanja, nove didaktike, pa tudi novi pogledi na vlogo in poslanstvo visokošolskega prostora in zato je potrebna nova družbena pogodba. Pričakovala sem burno razpravljanje za ali proti analizam stanja v državi še posebno pa na predloge, ki jih prorektorica podaja za prihodnost. Reakcije javnosti ni. Sama neodzivnost na tako pomembno problematiko doživljam kot tihi pristanek znanstvenih institucij, znanstvenikov in visokošolskega prostora, da »namesto razumnega razpravljanja na oder stopajo razbohotena omrežja alternativnih resnic«, da si ne bodo prizadevali ustavljati vojne, škodljivih nacionalizmov, oblasti avtoritarnih politikov in da bodo z znanstveni dosežki še naprej upravljali znanstveniki in njihove institucije ne da bi bile s tem odgovorne za odmikanje od revščine, konfliktov in svetovnega miru.

Nedvoumno je avtorica nakazala, da je nujno zasnovati intelektualno in znanstveno odpornost visokošolskega prostora in znanosti. Na področju družboslovja mora postmoderno ležernost v upravljanju nadomestiti družbena odgovornost, v naravoslovju potrebujemo razsvetljenstvo tako, da lahko obe področji razvijeta sodelovanje. Za oblikovanje in uresničevanje nove družbene pogodbe potrebujemo mir na svetu, precizne analize in poglobljene zgodovinske študije upoštevanje humanistične misli in zgodovinsko, etično ter filozofsko razpravljanje. Da bi si privzgojili akademsko državljanstvo moramo prednostno opredeliti vizijo dobrega znanstvenika in znanstvene odličnosti pedagoga, zagotoviti njuno etično sodelovanje, sočutje in družbeno odgovornost kot osebnostno celovitost.

Civilna družba v državi deluje tudi v številni stanovskih društvih. Preko 1000 jih je delovalo okoli leta 1995 samo na območju Dolenjske in Bele krajine. Južno od Ljubljane že 20 let delu Dolenjska akademska pobuda v kateri so večinoma doktorji in magistri zaposleni na območju Jugovzhodne Slovenije in jih je samo v visokošolskih zavodih tega območja preko 200. Čudim se, da o problematiki, ki jo je podala prorektorica Univerze v Ljubljani vsaj v tem društvu nikoli ni stekla razprava.

Kaj naj torej rečemo ali storimo mi kot davkoplačevalci o dosežkih znanstvenikov in visokošolskih institucij? Ja, lahko rečemo, da jim ne zaupamo, saj ne vemo za njihove učinke na uspešen razvoj države in družbe. Skrajni čas je, da prevzamejo svoj delež odgovorni za vojne, revščino, iztrošenost zdravstvenih naprav,itd ali pa bodo ostali brez prihodkov.

Kako pa vi razmišljate o slovenski znanosti in visoko šolstvu?

Sodobno potepanje. 23. februar 2023.

Kot je možno ugotoviti na podlagi vabil zelo različnih organizatorjev, društev ali posameznikov, so pohodi postali hit upokojencev, literatov, raziskovalcev, zgodovinarjev, okoljevarstvenikov, potepuhov in še mnogih drugih posameznikov ter družb, ki si poskušajo odpočiti daleč od mest, prometnih poti in zgovornih družb ali pa najti navdih za drugačno življenje in delo. Skoraj ni poti na kateri ne bi srečevala ljudi, ki se sami potepajo po že davno zapuščenih gozdnih poteh, iščejo spoznanja v temnih in skrivnostnih gozdovih, se potikajo po kraških soteskah ali obiskujejo hribovja in ne morejo stran od bregov potokov in rek. Tudi sama sem rada v gozdu ali ob vodi, ne bojim se hoje navkreber in na svojih jutranjih sprehodih običajno izberem temo o kateri bom tega dne pisala blog.

Pravijo, da je Karl May napisal svoje kavbojske knjige o Winnetou in Old Shatterhand ne da bi se premaknil iz Nemčije kar je meni še vedno popolnoma nerazumljivo saj napisati 45 knjig o teh junakih res ni »mačji kašelj«. Predstavljam si, da je Claudio Magris, ko je pisal svojo Donavo, potoval po njenem toku od izvira do izliva lahko peš, z ladjo ali kako drugače, sicer ne bi mogel tako zanimivo opisati ta mogočni veletok. Razumem zato Naccia, ki ni mogel napisati knjige o Trstu dokler ni kot samotni potepuh prehodil ceste, poti in stezice okolja, ki Trst obdaja ter spoznal ljudi, ki zemljo okoli mest obdelujejo, zapuščajo ali kupujejo. Na ta način pridobljena spoznanja, ki jih literati tudi literarno čudovito predstavijo bralcu, so knjižne poslastice, branje za bogove. Dragi pisatelji in pesniki, tako kot Voranc, Kosovel, Kranjc in drugi slovenski velikani proze in poezije pojdite po starodavnih poteh do ljudi, ki imajo bogate življenjske izkušnje, poznajo svoje korenine in se imajo za varuhe vrednot, razuma in spoznanj, daleč stran od ljudi, ki vsak dan manj mislijo in delujejo s svojo glavo.

Rekreativci so druga velika pohodniška potepuška skupina. Radi imajo nekoliko naporne poti, med hojo klepetajo, vsi imajo pohodni palici. Hodijo po urejenih poteh, zadržujejo se na kakšni urejeni jasi, posebnem drevesu, stari zapuščeni domačiji. Stezice in starodavne zapuščene poti jih ne zanimajo ker so lahko nevarne, da se ob kaj spotaknejo, kam zapletejo, srečajo neželeno žival. Diametralno nasprotni so samotni pohodniki, ki utečene poti sploh ne uporabljajo, poznajo pa svoje stezice bolj kot domačini. Samotne popotnike srečaš kjer koli, tam kjer jih najmanj pričakuješ, presenetijo te, najprej se ustrašiš, potem pa klepeta ni konca ne kraja. Tu je bil studenček, tu rimska cesta, tam so predrimske halštatske ostaline, tu so partizanski grobovi in tako naprej. Kot senca mu slediš, podoživljaš kar pripoveduje, si mu hvaležen, da te je sprejel, dragocen sopotnik nekaj kilometrov. Ponovno se spomnim pokojnega ing. Staneta Pavlina, znal nam je pričarati neverjetna doživetja na poteh, znal nas je zainteresirati za posebnosti vodnih virov, rastlinja, hriba ali soteske.

Seveda pa je za potepuhe mojega kova večen izziv El Camino. Ne morem si oprostiti, da se nanjo nisem podala takrat, ko bi jo zanesljivo zmogla. Že sama misel, ki se na tej poti poveže z mislimi številnih pohodnikov različnih narodov, stanu, rase, poklicev in poznavalcev pohodništva, je za vsakega pomemben mejnik, mejnik zaupanja v sebe, sopotnike. Če zmorete udejaniti to veličastno povezanost z drugimi, pojdite na Camino čim preje!

Je v vas in vaši družini kaj potepuškega?

Ljudje in umetna inteligenca. 22. februar 2023.

Barbaro Kramžar sem spoznala v Izraelu, ko je kot dopisnica medijev potovala z nami, da bi poročala o enem od mnogih pomembnih vojnih dejanj, ki so takrat potekala med Izraelom in Palestino. Ni bila prav zgovorna in kar presenetilo me je, ko sem jo zasledila kot dopisnico iz tujine in pozneje Delovo poročevalko iz ZDA. Minilo je več desetletij in v njih se je spremenilo vse, naša država, naši mediji, svetovni pogledi, Kramžarjeva in jaz, ničesar ni ostalo razen mojega interesa, da preberem kar ona napiše.

Iz Amerike se Kramžarjeva praviloma oglaša z zahtevnimi temami in vsebinami. Tudi oblika predstavitve problema ali vsebine je zanjo značilna, predvsem pa ima navado uporabljati dolge stavke. Njena poročila moraš večkrat prebrati, da prav razumeš, kaj je hotela povedati in čemu je dala poudarek. Ostaja pa vedno na »trdih tleh« in njene ugotovitve vzdržijo običajno presojo. Užitek za branje!

V oči mi je padel njen prispevek o novem razsvetljenstvu, ki naj bi ga človeški rod zmogel razviti že v bližnji prihodnosti. Kramžarjeva meni, da je nastajanje vse bolj izpopolnjene umetne inteligence kot je ChatGPT progam potuha za človekov razum. Umetna inteligenca človeku stori, kar mu ta naroči, pomeni, da človekov duh krni in da sam ni več sposoben ustvarjanja, postaja ležeren in se sprašuje zakaj bi sam delal, če namesto njega to lahko naredi stroj. Je pa še druga nevarnost, ko se umetna inteligenca lahko zlorabi, zlorabijo pa jo lahko le tisti, ki imajo dovolj premoženja, da plačajo »zamenjavo srca, pljuč, ledvic in drugih telesnih delov ter s tem večno življenje«*. No, te druge možnosti umetna inteligenca danes še ne nudi, ker je naravnana precej politično, primanjkuje ji samorefleksije in še ne pozna čustvene inteligence, se pa postopamo približuje ambiciji, da nadvlada človeku, če bo ta nedosleden in mu bo zmanjkovalo odločnosti in poguma, da deluje brez tujega vodstva in se poslužuje lastnega razuma. To temeljno načelo razsvetljenstva 18. stoletja naj bi spodbujalo ljudi, da se ne podrejajo strojem in programom umetne inteligence saj na njeno delovanje vplivajo njihovi izdelovalci, mi pa potrebujemo razmišljajoče šole, preverjanje znanja in lastno razumevanje položaja v katerem se znajdemo, torej navdih novega razsvetljenstva po potrebah in zahtevah današnjega časa.

Tako Barbara, sama pa ugotavljam, da ljudem jemljejo pogum za samostojno razmišljanje in odločanje že pametni telefoni, da o računalnikih v vseh dejavnostih sploh ne govorim. Moje prijateljice mi potarnajo, da že tri leta niso niti videle svoje zdravnice, ker morajo vse zdravstvene tegobe reševati z njenim osebjem s pomočjo računalnika. Ni razumljivo, zakaj se ne moremo o svojem zdravju pogovarjati z zdravnikom, tako kot ni razumljivo, da učenec piše referat samo s pomočjo Googla, da vnuka vesta za klasike samo preko babi, raje ne naštevam. So današnje šole res tovarne izobraževanja, samo informacije, brez preverjanje razumevanja, brez čustvene inteligence. Ali pa javne službe, se kdo z vami še pogovarja ko poveste zakaj ste prišli? Ne, vsak gleda v ekran, izjemoma kaj vmes vpraša, če vi kaj vprašate, se izgovori na program. Postajamo tujci drug drugemu že doma in ob delu, kaj šele v ustanovah in zavodih. In kje je naša volja, da ta škodljivi trend ustavimo?

*B. Kramžar, SP Delo 18.2.2023

Kakšen je vaš pogled na pameten telefon?

Ljubljanske novice. 21. februarja 2023

V Ljubljani je vedno kaj novega, zabavnega ali propagandnega, odvisno od tega, kako mesto doživljaš, ceniš ali spoštuješ. Sama se večkrat tudi sprehodim od Šiške proti mestu, območju v katerem izginjajo kmetijska poslopja, konjski hlevi in podrtije, gradijo pa se na njihovih mestih manjši bloki modernih stanovanj. Tudi znane oštarije Keršič ni več in prav žalostna sem se spomnila kako smo iz Morosta hodili na razna slavja vanjo, ker so dobro kuhali in imeli dovolj prostora tudi za družbe naše študentsko proletarske mladine. Predvsem pa me zanima upravljanje Ljubljane, da potem lahko ugotavljam, kje je Dolenjska metropola boljša oziroma siromašnejša tako po dejavnostih kot po novostih v kulturi, znanosti, Živim v iluziji, da je v Novem mestu vse najboljše, ha, ha

Upravljanje Ljubljane je kar zahteven strokovni podvig, ki povzroča nenehne bitke med kulturo in politiko, med arhitekturo in biznisom, med potrebami ljudi in turisti in podobna nasprotja, ki se morajo nenehno usklajevati, da je kolikor toliko miru v glavnem mestu države. Trenutno jih zaposlujejo zdravniki, ki jih ni, šolarji, ki izbirajo bodoči poklic, reklamni panoji, Fabula in ples. Vsaj tako dobiš vtis, ko bereš njihovo lokalno glasbilo. O tem kako poteka komunikacija o skupnih problemih med državo in občino ni v poročilih ne duha ne sluha, prav tako ne o stadionu za Bežigradom, pozidavah okoli železniške postaje ali državno tvornih zgradbah, dodatnih javnih površinah in sličnih posegih v prostor. Še mnenje o gradnjah luksuznih stanovanj ni našlo mesta v lokalnem obveščanju, pav tako ni odgovorov na postavljena vprašanja N'Toka. No, morda bomo o tem zvedeli o ukrepanju kdaj pozneje. Se pa MOL rad pohvali o tem, da je turistično uspešno mesto, veliko pišejo o prireditvah, o mestni komunali in delovanju mestnih četrti, kar je gotovo zanimivo vsaj za mene, ki komaj čakam novic, kako se izboljšujejo razmere na Barju kjer se obnavlja cesta, čaka na gradnjo Družbenega doma že od leta 2007 dalje in pričakuje ureditev okoli Plečnikove cerkve, ki je vpisana v Unescov seznam in se lahko vsak dan pričakuje turiste tudi iz tujine. Barje je veliko gradbišče individualnih hiš, skoraj sta Črna vas in Lipe že ena ulica, kje pa bosta osnovna šola in knjižnica za to novo mesto na Barju?

Je pa ljubljansko glasilo zanimivo po kulinaričnih novicah, odprodaji premoženja, ki ga MOL ne potrebuje več, po predstavitvi pomembnih Ljubljančanov, častnih občanov in umetnikov, veliko ima javnih razpisov ne samo kadrovskih pač pa tudi udeležbe na športnih prireditvah in predlaganje kandidatov za nagrade. Tako kot naša mestna občina pa tudi MOL o delovanju občinskega sveta ne pove kaj dosti. Še najraje se pohvali z novimi gradbišči kot to počno vsi županski časopisi po državi.

Med drugim smo izvedeli, da pred stavbo Dela zopet stoji obnovljen kiosk, ki ga je leta 1966 oblikoval arhitekt in oblikovalec Saša Machtig, ki sem ga osebno spoznala na Forumu Društva ekonomistov Otočec. Tudi predaval nam je o pomenu industrijskega oblikovanja in o konkurenčnih prednostih izdelka z izbrano formo.

Ljubljana je slovenski center kulture in znanosti in zato zanimiva za vse državljane. Prav bi zato bilo, da jo vsi spoznamo, da znamo v njej poiskati rešitev, ki jo lokalna skupnost ne more podati.

Se kdaj sprehodite po Ljubljani?

Dolenjska akademska pobuda. 20. februar 2023

Nikakor se ne morem sprijazniti z dejstvom, da Novo mesto po tridesetih letih še vedno nima Javne univerze, da o Univerzitetnem kampusu sploh ne govorim. Kdor v tem delu sveta nima denarja za kakšno raboto ali pa samo misli, da ga nima, se zateče s prošnjo v sosednjo tovarno, kjer dobi, kar je želel, pa naj gre za malo zadevo ali življenjsko pomembne stvari ne samo za regijo pač pa za prihodnost zaposlovanja na delovnih mestih z visoko stopnjo ustvarjanja dodane vrednosti.

Leta 1994 je nastala organizacija civilne družbe Akademska pobuda - Univerza Novo mesto katere namen in naloga je ustanovitev javne Univerze Novo mesto ter znanstvenih in izobraževalnih organizacij in dejavnosti v regiji. V društvo so se včlanili doktorji in magistri Dolenjske in Bele krajine, pa tudi nekaj diplomantov raznih fakultet. Društvo se je povezovalo z visokošolski zavodi v Novem mestu katerih ustanavljanje so pospešile priprave na ustanovitev univerze Primorske, osebni interes novomeških visokošolskih učiteljev na Univerzah v Ljubljani in v Mariboru, še posebno pa zakon, ki je omogočal privatizacijo visokošolskega študija v Sloveniji. Dr. Peter Novak, dr. Marjan Blažič, dr. Boris Bukovec, pok. dr. Smodejeva in drugi ter njihovi sodelavci so orali akademsko ledino in uspeli vsak svoj visokošolski zavod umestiti v novomeški prostor kot zanimivega za študente. Vsaj dva aktualna župana sta tudi poskušala narediti pomemben korak za ustanovitev Javne univerze Novo mesto v kateri bi se združili obstoječi visokošolski zavodi v privatni lasti kot tudi javni visokošolski zavod za informatiko in javna Visoka biotehnična šola Grm. Eden od obeh županov je še posebno dvignil moralo ustanoviteljem Univerze z natečajem za izgradnjo Univerzitetnega kampusa. Po tridesetih letih imamo v Novem mestu Univerzo v privatni lasti, ki verjetno dovolj uspešno deluje tudi brez države, imamo dr. Rončeviču podeljene kompetence Vlade republike Slovenije, in imamo od Mestne občine Novo mesto določeno osebo z vsemi pooblastili da poskrbi za ustanovitev Univerze Novo mesto. Mestna občina je še izdala soglasje za prenos njenih pristojnosti v visokošolskih zavodih na državo ter omejila odločite za gradnjo Univerzitetnega kampusa na leto 2025. Kaj drugega javno ni bilo zaznati.

Dolenjska akademska pobuda (DAP) je kot naslednica Akademske pobude soodgovorna za dosedanji neuspeh nastajanja javne Univerze Novo mesto in sem nepotešljivo žalostna, da Novo mesto ne more združiti moči in nima dovolj volje za uresničitev projekta Javne Univerze kljub temu, da v akademski sferi Novega mesta že služi svoj kruh preko dvesto univerzitetnih učiteljev. Trdno sem prepričana, da je bil vsa leta po ustanovitvi DAP interes članov društva neustrezen, program dela društva formalističen in naloge društva prezrte. V letu 2022 je članarino še vedno plačevalo 36 članov in prav bi bilo, da se jim poroča o učinkih, ki so bili doseženi s temi vloženimi sredstvi. Težko si predstavljam, da napredovanje v nastajanju Univerze Novo mesto ne zanima univerzitetnih učiteljev, drugih javnih zavodov kot na primer Bolnišnice za ustanovitev klinike ali gradbincev, da bi imeli več let dela doma, pa gospodarstvenike iz tujine, ki polnijo z študenti Univerzo Primorske, pa končno Novomeščane, ki bi kot prebivalci Univerzitetnega mesta poskrbeli za namestitev in preživetje študentarije. Našlo bi se še mnogo dobrega, živahnega kar bi mestu zagotavljala svetovljanska mladina.

Podpirate prizadevanja za javno Univerzo Novo mesto?

La Traviata. 19. februar 2023.

Včeraj je ljubljanska operna hiša uprizorila La Traviato in v družini smo se odločili, da gremo na predstavo. Opera je preprosta, ima prijetne arije, čudoviti uverturi in značilno dekoracijo za čas svojega nastanka. Vse to, pa še vzdušje v dvorani bo navdušilo obe babi, eno tetico, mami in oba vnuka, naša kavalirja v soboto zvečer. Kavalirski pa je bil tudi moški del družine, poskrbel je za prevoz, ni pa znano, kaj so v času predstave počeli doma.

Obiskovalci predstave smo do zadnjega kotička napolnili dvorano, vse od parterja in lož, do galerij, kje so bila nekoč naša študentska stojišča. Večino avditorija je bila enaka zasedbi moje družine; osnovnošolci in gimnazijci obeh spolov so pripeljali starše in svoje najstarejše, se pozorno do njih obnašali, z njimi komentirali posamezne dele predstave, se sem pa tja v pavzi sprehajali po opernem hodniku in obvezno v bifeju popili svoj sok, mi odrasli pa penino. Za naša fanta je bila zanimiva operna hiša z zavitimi hodniki, stopnišči in drugimi zamaknjenimi prostori, sama sta jih raziskovala in potem poročala. Tudi plašče iz garderobe sta prinesla kar v avlo, da se nam, damam, ni bilo treba drenjati.

Traviato so nam predstavili Italijani z enostavno sceno, zanimivim sopranom primadone in čudovitim baritonom očeta njenega Alfreda. Nad vse simpatičen je bil zbor z niansami glasov, ki so se res mojstrsko prilagajali dialogom oziroma trenutni vsebini na sceni. Podnapisi so omogočili spremljanje melodij tako, da smo lahko trpeli z ljubimcema, se najprej jezili nad očitki očeta, nato pa strinjali z njegovo zaščito Violette in na koncu skoraj spustili kakšno solzo ob zadnjem duetu Violette in Alfreda. Plesni vložki pri Flori so bili izvedeni enkratno kot da ti plesalci, pevci in muzikanti skupaj ustvarjajo že vse življenje. Približno tri ure glasbe, petja in plesa smo pazljivo spremljali, odobravali s ploskanjem odpete znane arije in na koncu z obsežnim šopom rdečih rož počastili nastopajoče z dirigentom vred. Predstava je namreč bila v stilu rdečega vsega, kar je na odru bilo od oblek do pohištva.

Komentarji predstave so bili seveda zelo različni. Ženske smo komentirale posamezne scene, oblačila, zgodbo, fanta sem vprašala za mnenje, nista odklanjala, marsikaj sta si zapomnila, o vsebini in ideji, ki jo opera pojasnjuje, pa se bomo morali še pogovoriti oziroma bomo komentirali, ko bomo nekoč, nekje kaj podobnega zasledili v realnem življenju.

V opero se ne gre vsak dan, spomnim se, da sva z mojo mamo vedno šle v opero primerno pražnje oblečene z urejenimi lasmi. Ko sem opazovala avditorij sem primerjala naš današnji obisk s tistim pred petdesetimi in več leti. Ni se kaj dosti spremenilo, moje soudeleženke so bile damsko urejene, vnuka pa po modi današnjega časa. Sama sem se sekirala, ker težko grem po stopnišču in sem v masi ljudi predstavljala manjšo oviro. No, vse skupaj ni omembe vredno, pa vendar je to znak, da podzavestno spoštujemo operno hišo, ansambel nastopajočih, Verdijevo čudovito komponiranje in Dumasovo pripovedno delo Dama s kameljami. Če pride na oder Opere Porgy and Bess skladatelja Georgea Gershwina ali kaj podobnega, se bom potrudila, da bomo spet v parterju in da bom slišala komentar mladih o njim prilagojeni, moderni operi.

Greste kdaj v Opero?

Skrbijo me oči. 17. februarja 2023.

Starejši smo nemočni s svojimi težavami, ki jih povzroča dotrajanost telesa. Kar bojim se napisati tale blok, da ne bi morebitni bralci pomislili, »le kaj še dela na tem svetu?« Včasih tudi sama tako pomislim pa se hitro popravil z ugotovitvijo, da sem dolga leta veliko delala ne da bi bilo treba komu reči hvala. Nekako tako izpadejo primerjave med mladimi in starimi ali bolje med zdravimi in tistimi, ki hodijo zdravniku.

Moje oči po oceni pristojnega zdravnika, potrebujejo dve vrste zdravil, umetne solzice in v letu dni dva pregleda, ki jih naročim kakšne tri mesece pred pregledom. Do lanskega leta je vse dobro potekalo in v dobri veri se postavim v vrstomat. Običajnega odgovora ne dobim, kličem in dobim obljubo, da bom kmalu na vrsti, čakam nič, kar sedem mesecev ni bilo razporeda in končno ga pred štirinajstimi dnevi dobim. Ker se očesa solzita in težje brskam po svojih knjigah, sem obvestila vesela, žal prehitro, odpovedali so ga po telefonu na dan predviden za pregled. Verjamem, da imajo težave, razumeti moram, ni pomoči.

Kot mi je znano imamo v naši bolnišnični okulistični ambulanti že več desetletij iste prostorske zmogljivosti ne glede na povečano prebivalstvo v mestu in okulističnemu okolju. Lahko, da se motim, morda so povečali okulistični oddelek bolnice, to ne vem, vem pa da se v vseh čakalnicah tudi na oddelku, drenjamo pacienti in čakamo na obravnavo. Še posebno v ambulanti nas je vedno dosti več kot jih ambulante v rednem času lahko oskrbijo. Pa se sprašujem, kako bo hudo šele jutri, v prihodnje, saj nikjer ne zasledim podatka, da kdo pripravlja kaj potrebnega za okrepitev okulistike, morda pa nas bo bolnišnica presenetila? Malo verjetno a upanje je, ker imamo napredno in prizadevno direktorico, ki nenehno nakazuje, da se zaveda odgovornosti do pacientov in trenutno ima v začetni fazi kompletno prenovo stavbo nekdanje Interne.

Toda med tem ko čakam na termin, se verjetno v mojih očesih dogaja nekaj, kar bi mi lahko še pa še zagrenilo življenje in verjamem, da se zdravnica, ki me je naročila na pregled tega zelo dobro zaveda. Prepričana sem, da jo moje oči skrbijo. Kako to razrešiti, naj grem brat oglase okulističnih privatnikov in se prijavim pri njih, pa bo to trajnejša rešitev, bo boljša za moje oči, me bo sploh kateri okulist s koncesijo sprejel, obravnaval enakovredno, če sem se do sedaj več desetletji zdravila v bolnišnici? Mi lahko kakšna kompetentna oseba svetuje, kako naprej, varno za moje oči?

V resnici se naše razmere bistveno spreminjajo na dokaj čuden, anarhičen način. Spremembe ne motijo, če so jasne za vse, na kogar se nanašajo. Sprejeli jih bomo, se prilagodili samo predstavite nam jih v konkretni in jasni obliki iz kompetentnega mesta, da bomo lahko ocenili če bo oskrba v prihodnje prilagojena potrebam. Če pa mislite, da se moramo znajti sami, tudi povejte, pa se bomo in v tem primeru za seboj potegnili tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje. In čemu je vse to mučenje ljudi, ki slabo vidimo potrebno?

Razvoja dejavnosti se ne da niti ne sme ustavljati, ovirati, prezirati, kar je osnovno za varnost življenja moramo ljudje imeti. Vsi, ki zadnja desetletja vodite državo se morate tega dobesedno zavedati!

Kako pa vi shajate brez svojega okulista?

Starodavni napitki. 16. februarja 2023.

Današnji dan je bil posvečen moji desni nogi, ki je v stopalu in delno v gležnju otrdela, me ne uboga dobro in jo običajno zebe. Na podlagi ultra zvoka in pregleda na radiološkem oddelku, ni bilo ugotovljeno, da bi bilo kaj posebnega. Ker se stanje ne izboljšuje, moj zdravnik pa ni predvidel pomoči, sem izkoristila priliko in skupaj s stricem Jožetom obiskala eno od ambulant alternative medicine v mestu.

AKU Energija tradicionalne kitajske medicine vodi Rachela Cheng, ki ima svojo spletno stran https://www.google.com/search?q=rachel+cheng&oq=rachel+cheng&aqs=chrome..69i57j69i61l2.19321j0j7&sourceid=chrome&ie=UTF-8 in kar obsežne informacije o svojem študiju, delovanju in storitvah, s katerimi želi pomagati pacientom. Gospa Cheng pravi, da je dodiplomski študij (BA) kitajske medicine in dodiplomski študij (Hons) biomedicine, končala v petih letih na Baptistični univerzi v Honkongu, prav tako magistrski študij (MA) kitajske medicine. Imenovana univerza ima svojo enoto tudi v Ljubljani. Gospa Cheng ima bogato prakso iz področja medicine in biomedicine saj je zdravila celo rakave bolnike ter uporabljala paliativno in komplementarno zdravljenje stranskih učinkov. Poglobila se je v področje akupunkture za zdravljenja in preprečevanja raka in s to temo tudi magistrirala. Leta 2012 je pričela s praktičnim delom v ambulanti in se največkrat srečevala z alergijami, migreno, ekcemi, rinitisom, nespečnostjo, menstrualnimi težavami, nosečniško slabostjo, visokim krvnim tlakom, protinom, obvladovanjem bolečine, obravnavo po možganski kapi in geriatričnimi obolenji. Pri zdravljenju zelo uspešno uporabljam različne metode in pripomočke, kot so zeliščni praški, zelišča, akupunktura, moksibustija.

Gospa deluje v urejeni ambulanti skupaj z asistentko. Najprej izpolniš vprašalnik z osebnimi podatki in mnenjem o alternativni medicini (poučenost, zaupanje,), na koncu vprašalnika s podpisom zagotoviš svoj pristanek za obravnavo. Zanimivo mi je bilo, da tako kot drugi zdravniki pri katerih sem bila zaradi moje noge, ni odvrnila pogleda od računalnika, da bi nogo pogledala. Posredovala sem ji izvide zdravnikov in poročala kako občutim težavo, ki tare nogo. Nekaj rutinskih vprašanj je sledilo in tiskalnik je natisnil navodilo asistentki. Dobila sem čaj za uspešnejšo prekrvavitev telesa in naročilo za ponovni pregled čez 14 dni. Zdaj pijem čaj in upam, da bom stanje izboljšala. Danes še ne čutim razlike, noč pa je bila mirna v primerjavi s preteklimi, ko sem nogo dodatno ogrevala, da me njena mrzlost ni prebujala. Srčno upam, da bo njen napitek koristen.

Bila sem prvič v življenju pred medicinko alternativne medicine. Res veliko stvari sem že slišala o tej stroki, tudi v tovarni kjer sem delala. Tema me zanima in privlači zato, ker so v mojem otroštvu pomembno vlogo imela zdravilna zelišča. Nabirali smo jih, previdno sušili, embalirali in hranili. Praviloma je bilo pitje čajev iz teh zelišč za nas otroke obupno dejanje, grenkoba, barve, vroča pijača in podobne težave, toda dejansko so pomagale, saj zdravil ni bilo oziroma smo se jih bali, ker se je govorilo kar veliko o težavah, ki lahko nastopijo. Bistveno je bilo to, da smo se zdravili in pozdravili doma, sami. Ko sem bila pri gospe Cheng sem se počutila kot, da sem v domači oskrbi moje stare mame.

Poznate zdravilna zelišča, ki vam rastejo okoli hiše?

Simboli in mi. 16. februar 2023.

Nekateri predmeti, znaki ali znamenja se nam razkrivajo kot nosilci globlje vsebine, na primer svastika v Aziji velja za sveti znak povezan z Budo, bela krizantema ponazarja kulturo, rdeča zvezda upor in tako naprej. Tem predmetom, znakom ali znamenjem rečemo simboli. Ljudje imamo radi simbole zato je svet prepleten z njimi na vseh nivojih življenja in so srčika domišljijskega življenja.

V sedemdesetih letih preteklega stoletja je pri nas izšla knjiga Človek in njegovi simboli zdravnika in pisatelja Carl Gustava Junga. Prvi jo je prebral Slavko Zirkelbach, za njim pa vsi, ki nas je zanimala fanatika. Brali smo počasi in se veliko pogovarjali o prebranem, ker je bila snov nova, simboli tudi zgodovinsko pojasnjeni in arhetipi na novo zasnovani. Ne vem, kako se je Freudova literatura širila po branju Jungu, zase vem, da mi je bilo o psihoanalizi dovolj in se s tovrstno literaturo nisem več ukvarjala. Leta 1995 sem pa kupila Slovar simbolov, ki ga še vedno s pridom uporabljam.

Raziskave in študije v zvezi s simboli so bile zadnja desetletja zelo intenzivne in marsikaj bi se je zaradi novih spoznanj moralo spremeniti tudi v mojem Slovarju simbolov. Verjetno je to napeljalo Mladinsko knjigo, da izda nov, izpopolnjen Slovar simbolov, ki so ga pripravili pisatelji, filozofi, teologi, raziskovalci, antropologi, etnologi, psihoterapevti in umetnostni zgodovinarji. Nov Slovar simbolov bo gotovo poslastica za ljudi mojega kova, ki pol življenja v sanjah potujejo po naj oddaljenejših časih in najstarejših človekovih bivališčih na svetu. Se je pa tudi zgodilo, da sem kakšen dan dejansko preživela med egiptovskimi simboli, med ostalinami mest Majev, v rimskih katakombah, srednjeveških gradovih in podobnih krajih, kjer so simboli nastali, se od tam napotili po svetu kjer že tisočletja živijo.

Ko stvarno potuješ po svetu se med drugim srečuješ tudi s spominčki, ki so praviloma simbol dogodka, časa, kraja, naroda, moja zbirka spominčkov je orjaška in polni nekaj omaric, sploh si ne upam odpreti vseh kartonov in najbrž ne bom sposobna pripraviti popis ter obrazložitve brez katerih bo vse romalo verjetno na odpad. Razmišljam, da bi te simbole iz mojih potovanj oddajala kot vljudnostna darilca mlajšim sorodnikom, toda žal ugotavljam, da o simbolih v šoli skoraj nič ne slišijo, zanje ne vedo, darilce bi zaradi tega morala opremiti z razlago po opisu v Slovarju simbolov. Ne vem še, kje je rešitev in če jo je sploh smotrno iskati ali pa naj raje pustim stopnišče okrašeno z simboli galerij in razstav, ki sem jih obiskala in v njih spoznavala simbole umetnikov ter umetnosti.

Mika me, da bi novi Slovar simbolov le kupila. Sin bo zagotovo proti, ker njegova družina vse kar potrebuje dobi na internetu. To on misli, pa žal ni tako, internet tudi sama uporabljam tam kjer je uporaben.

Kakšen pa je vaš pogled na simbole?

Deklica in Valentinovo. 15. 2. 2023.

Deklica z Rastočo knjigo Društva Rastoča knjiga nam je za Valentinovo poslala naslednje sporočilo: Spoštovane podpornice in podporniki Rastoče knjige, ob Valentinovem, mednarodnem prazniku srčnega sodelovanja, sožitja in ljubezni, vam želim vse najlepše in najboljše. Noč in dan razmišljam, kako bi izboljšali medsebojne odnose in odpravljali sovraštvo. Veseli me, da imamo, kljub težavam, čedalje več somišljenikov in pomočnikov. Lepo vas pozdravljam, Deklica z rastočo knjigo.

Za prijazno gesto sem se zahvalila in takole opozorila na nič kaj aktivno preteklo obdobje organov Rastoča knjiga.

Draga Deklica z Rastočo knjigo! Dragocena in spodbudna so tvoja pisemca. Bilo bi dobro, da bi se pogosteje oglasila, da bi razvili bolj čvrste medsebojne odnose vsi, ki skrbimo za povečevanje števila šol z Rastočo knjigo in nastajanje Rastočih knjig po lokalnih skupnostih, ki se z njo še ne ponašajo, predvsem pa, da se nam pridružijo nove države v Rastoči knjigi sveta.

e bi Rastočih knjig bilo vsak dan več zlasti med gimnazijci in na fakultetah bi morda zbrali dovolj moči, da spodbudimo v EU mirovno gibanje, razorožitev in ne vlaganja v orožarsko industrijo, kot si na Valentinovo lahko preberemo v Delu.

Tako močno kot se tvoja kolegica Greta upira rudarjenju strupenih kovin in surovin, se Ti in mi s teboj zavzemajmo za mirno reševanje sporov med narodi, za pravico samoodločbe vseh narodov, o čemer so pisali in kar so svetovali velikani svetovne književnosti, ki jih varuješ v Severnem parku Ljubljane.

Generacija, ki je izšla iz zadnje svetovne vojne, preživela pretežni del 20. stoletja brez vojne in Te rodila draga Deklica z Rastočo knjigo ve, da ideje za preživetje opisane v Rastočih knjigah sveta, lahko uresničujemo le v miru in sožitju vsi narodi sveta ne glede na materialno razslojenost, raso, organiziranost ali državnost, zato pa morajo aktualni politiki in diplomacija zagotoviti mir, da bomo lahko ščitili zdravje, se izobraževali in ustvarjali bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo. Naj ne mine dan, da ne bi naredili kaj dobrega! (dr. Gabrijelčič).

eprav sem dala soglasje za objavo na spletni strani društva dvomim, da ga bodo objavili, Interes društva se postopoma spreminja v individualizem kar v delu vsakega društva povzroča težave. Kolikor lahko razberem iz javno objavljenih podatkov, se naši politiki in diplomacija ukvarjajo z članstvom Slovenije v Varnostnem svetu, morda še z Balkanom, sicer pa soglašajo na vztrajanju Ukrajine kot zmagovalca, čeprav zmagovalca zagotovo ne potrebujemo kar pri nas lepo utemeljuje Cetinski, ki pa ima vedno več somišljenikov sodeč po pismih bralcev.

Bi vi ponudili pravico do samouprave naroda v zameno za mir, dekolonizacijo svojih njiv in povratek domov?

Valentinovo. 14. februar 2023

Lep sončni dan imamo, kot da sta ga je rodila deček in deklica, ki še nista najstnika, ljubita zlato sonce, potrebujeta malo miru in želita posedati drug ob drugem. Že dolgo vem, da se takega dneva poraja med njima zaupanje, ki ostaja večno ne glede kje in kako bosta živela. Ves svet je to iluzijo poimenoval Valentinovo in ji določil praznik 14. februar, ko sveti Valentin odklene ključ do korenin in omogoči, da gre življenje svojo pot naprej.
,br>Po več stoletjih proučevanja mučenika Valentina v Rimu, so ljudje prišli do prepričanja, da je mučenik ustvaril mnogo dobrih del za vsa ljudstva ker jih je imel rad, čemur lahko rečemo ljubezen ali »čustvo, ki motivira naša dejanja in nam daje smisel. Določa naša socialna vedenja, nas spodbuja in hrabri. Toda hkrati nas lahko žene v ljubosumje, sovraštvo in samouničenje« (Richard D. Precht).

Marsikaj je ljubezen in zato upravičeno deležna pozornosti današnjega dne. Želim se spomniti predvsem tiste ljubezni, ki se je muzala okoli moje duše vse življenje, bodi si kot nostalgija ali kot odraz hvaležnosti za dobro odločitev.

Materinsko ljubezen« sta mi je nudila stara starša. Stara mama je skrbela za moje telesno in duševno življenje, da ne bi potonila v kakšni vaški mlaki, grešila in se znašla v peklu in da postanem kar se da pridna. Stari oče je bil zaskrbljen kaj bo z menoj, ker nimam grunta, morala boš v šolo, kdo te bo pa vzel, če nimaš dote. Bilo je to varovanje in iskanje res prava ljubezen, včasih izražena tudi z kakšno dobroto, ki jo drugi niso bili deležni.

Prva ljubezen« je bila kot pravljica Pepelke, možnosti ni imela za preživetje, ker so vladale cerkvene dogme, rodbinske vrednote, pokorščina otrok in podrejenost žensk.

Ljubezen do knjig« je nastajala postopoma ko sem se privajala dijaškemu in študentskemu življenju. Ljubezen do knjig, pozneje do glasbe, estetike, gledališča, arhitekture, je vztrajna, še vedno traja.

Ljubezen do dela«, ki se je razcvetela od zaposlitve dalje, mi je zagotovila materialno neodvisnost, pomagala razviti samozavest in zaupanje v svoje zmogljivosti, spoznati, kaj vse je možno narediti, če imaš stabilne delovne razmere in podlago za varno starost. Pa ne samo jaz, tu se vključi tudi ljubezen do sodelavcev, soborcev, sotrpinov,

Ljubezen do domovine« se je razvila, ko sem spoznavala poslanstvo in vizijo moje širše skupnosti, ko sem vedela, kje lahko kaj prispevam tudi sama in ko sem se poistovetila z cilji, željami in potrebami večine.

Moja materinska ljubezen« se je rodila ob spoznanju, da bom mama in od tega trenutka dalje je to moje sožitje najprej s sinom, zdaj pa z njegovo družino ena sama in najlepša poezija. Za pojasnilo te ugotovitve, bi morala napisati obsežen roman ali študijo.

Kako pa vi sprejemate Valentinovo?

Celjska srenja. 13. februar 2023

V mojih očeh je bilo Celje vedno iskano, izbrano kot dom zaradi prikladne lege, razvojne naravnanosti, sejma, številnih kolegov iz fakultete, naprednih kolegic in še bi lahko naštevala. Novomeščanom so bili dolga leta zgled mestne uspešne politike in nenehnega prizadevanja za uveljavitev tako v državi kot v svetu. Ko se je kot predsednica Občinske skupščine poslovila iz tega okolja Olga Vrabič, je bilo o Celju slišati vedno manj, nekaj časa smo se stanovsko še povezovali, se srečevali na Rogli ali na Pohorju, potem pa do osemdesetih let ni bilo zaznati nič posebnega.

Kako Celjani živijo in delujejo sem spet bolje spoznala potem, ko sem se zaposlila v SDK. Večkrat smo se srečevali z ekipo celjske podružnice še posebno za področje nadzora in uvajanja računalništva v plačilni promet. Imeli so uvidevnega in skupnim nalogam naklonjenega direktorja, ki je po nekaj letih prevzel vodstvo SDK Slovenije. Dušan, ki je za njim prevzel vodenje SDK Celje, se je poglabljal predvsem v bodočnost informacijskih nalog, komercialno trgovskih kreditov in nevtralnih bančnih poslov. Bil je dober sogovornik, marsikdaj sva združila moči in na nivoju republike načenjala problematiko razvoja dejavnosti. Po ukinitvi SDK je Dušan vodil Banko Celje, nad uspehom obupal, na žalni seji sem se poslovilo od njega za večno.

V samostojni Sloveniji so najprej ocenili, da potrebujejo novega generalnega direktorja in dotedanji generalnega direktorja je prevzel vodenje Zbornice v Celju. Zdaj je bilo več možnosti za apliciranje dobrih celjski izkušenj v delo moje regije, srečanja so bila pogostejša, tudi osebno smo se bolje spoznali in se veliko družili še z vodstvom SDK v Murski Soboti ter Ptuju. Večkrat smo se srečali tudi v Novem mestu oziroma Metliki.

Vezi so še žive in se še širijo. Druženju pri Knafelcih, smo dodali srečanja s Silvo, izjemno Celjanko. Po smrti Knafelca z njegovo Darinko nadaljujeva druženje v Murski Soboti, ptujska Jožica pa nas je žal tudi zapustila za vedno.

Zgodilo se je, da smo se kolegi 12 generacije na ekonomski fakulteti dogovorili za pripravo Zbornika kar me je prisililo, da sem se povezala s celjsko-velenjskim območjem, v njem našla pozabljene kolege in z njimi pisala prispevke za Zbornik. In prav to je spet rodilo novo poznanstvo s pevko Stanko Kovačič, napredno in delovno Slovenko, ki jo poznamo po številnih pesmih, tudi po »Vedno prinesi mi rože«.

Moje zadnje doživetje Celja pa je seznanitev z Marijano Kolenko, ki je v osnovni šoli Lavo zasnovala Rastočo knjigo, se z njo vključila v gibanje Rastoča knjiga Slovenije in postala celo njena predsednica. Pred odhodom je predsednik države Borut Pahor podelil Društvu Rastoča knjiga Zlato jabolko navdiha in v imenu društva ga je prevzela Kolenkova. Od tega prijetnega in koristnega projekta se sedaj poslavljam, ne poslavljam pa se od dobrih ljudi v Celju, ki so mi bili vedno naklonjeni in ostajajo moj dragocen spomin.

V mojem življenju je bilo veliko krajev s katerimi sem se poistovetila kot z Celjem, kjer sem srečevala mnoge dobre ljudi, ki so mi kazali varne poti v prihodnost.

Se tudi poistovetite s kakšnim, vam ljubim krajem?

Upravljavci RTVS. 12. februarja 2023

Na RTV SLO so pričeli postopke za prilagoditev upravljanja novim zakonskim predpisom, rojenim z referendumom in požegnani s soglasjem Državnega zbora. Sicer si popolnoma še ne predstavljam, kako bo upravljanje po novem poteka, mi pa je dal misliti že prvi javni razpis za zbiranje kandidatov za člane Finančnega odbora RTVS. Organizacije civilne družbe, ki bodo imele svoje člane v organih te pomembne institucije so morale določiti postopek imenovanja po katerem se imenuje a) pristojen organ organizacije civilne družbe, ki postope vodi, b) merila za ocenjevanje strokovnega znanja, izkušenj in veščin, potrebnih za kakovostno opravljanje funkcije in c) pripravi in objavi javni poziv pridobivanja kandidatov.

Pogoje za opravljanje funkcij v RTVS so predpisani že v zakonu (izobrazba VSŠ, slovenščina, 10 let delovne izkušnje, brez lastniških deležev, brez pravnomočne obsojenosti ali vložene pravnomočne obtožnice). Že zakon tudi določa, kdo ne more biti imenovan na funkcijo (poslanci, člani političnih strank, ministri in njihovi vodilni, zaposleni pri konkurenci in člani sveta radiodifuzije, člani organov vodenja, ki poslujejo s RTVS, ožji družinski člani vodilnih na RTV). Za vsako od zahtev ali prepovedi mora kandidat predložiti dokazila, ki jih določi pristojni organ za izvedbo razpisa (izjave, Europass, utemeljitev kandidature). Ni kaj, iz postopka izhaja želja po strokovnih odločitvah v RTVS, če se bodo na razpise prijavljali kandidati, da bo možen kakovosten izbor, bo dosežen cilj zakonodajalca in referenduma, RTVS pa bo svoje upravljanje bistveno izboljšala in tako pridobila večje možnosti za razvoj programske sheme.

Dr. Novakova je rada poudarila, da mora biti politik brezmadežen, da pa je takih ljudi zelo malo in zato šibko upanje, da ga najdemo. Vsi še tako dobri živimo od časa do časa v dilemi ali delamo prav ali ne, zgodi se nam, da se iz kakršnega koli razloga odločimo napačno, nastanejo težave, ki jih javnost tolerira ali pa zameri. Srčno si želim, da bi RTVS dobila dobre gospodarje, ki bi ustvarjalce programa spodbujali pri delu, jim zagotavljali stabilne vire financiranja, preprečevali intrigantstvo in ustvarjali z racionalnim delom kar se da kakovostne oddaje. Kljub rešetanju njihovih dosedanjih dejanj, bodo samo ljudje, ne vsemogočni, z dobrimi in slabimi lastnostmi, pomembno pa bo ali čutijo do svojega dela emocijo, pripadnost in empatijo, da ne bodo hodili na sestanke ampak bodo tam ustvarjalno delali, gledali daleč v prihodnost in varovali RTVS pred »jastrebi«, ki se tako radi zbirajo prav pri njej.

Tako kot funkcionarji in RTVS ustvarjalci pa tudi mi, poslušalci in gledalci nismo brez napak in pristranskosti. Vedno si bomo želeli več kot nam lahko nudite in razvijati morate svoje obrabne mehanizme tako upravljavci RTVS kot vi ustvarjalci programa. Pomembnost varuha poslušalcev in gledalcev se bo povečevala, prav tako občutljivost za nastope politikov, konkurenčnost in žal, ta vedno večja nadloga, ki ji rečemo korupcija.

Ljudje veliko pričakujemo od RTVS, predvsem na področju vzgoje, izobraževanja in umetnosti. Ne razočarajte nas!

Tudi vi pričakujete novosti v programu RTVS?

Nemoč sporazumevanja.11. februar 2023

Ne da bi hotela, se včasih ujamem v trenutke, ko se zgrozim nad lastnimi mislimi in nemočjo ljudi današnje dobe. Začne se z razmišljanjem o konkretni problematiki, sledi vprašanje zakaj se je nekaj zgodilo, kaj je nastalo, nato dolgotrajno iskanje rešitve in končno priznanje, običajno nemoči, da ljudje kaj spremenimo.

Okoli kulturnega praznika sem razmišljala o naši pesnici in pisateljici Svetlani Makarovič, ki se ji kar naprej dogajajo dejanja proti katerim mora ostro nastopati celo z aroganco. Spomnimo se še enkrat peripetij okoli Prešernovih nagrad, ki jih pogreva tisk, tako rekoč najelitnejša kulturna srenja in pesnica Makarovičeva sama, k čemur jo verjetno spodbuja njena rdeča zvezda na temni podlagi. Zakaj je gospa zavrnila Prešernovo nagrado, če je podelitev patru Rupniku potekala tako kot jo je opisal dr. Milček Komelj v Mladini. Mu ne gre verjeti? Nehote se sprašujem zakaj jo zdaj želi prevzeti brez izvedbe uradnega postopka, ko je dobro poučena o težavah nezakonitega vračila odlikovanj, ki jih ima Muzej novejše zgodovine. Ve tudi, da zakonske določbe o vračanju nagrad ni sprejela sedanja vlada. Razumljivo tudi ni, zakaj žali ljudi kot poročajo Slovenske novice.

Sama se sprašujem predvsem kdo plačuje vse te stroške razčiščevanja, obiska Vatikana, sejnine in potovanja. So ti stroški res opravičeni ob težavah, ki jih danes imajo kulturni ustvarjalci pri nas?

Vprašujem se o zadnjem nastopu pesnice, ki ga komentatorji pojasnjujemo kot njeno vzvišenost nad vsako oblastjo. Je to res? Komu in v čem je potrebna in koristna ta vzvišenost, končno nad katero današnjo oblastjo se oglaša, saj o njeni nagradi niso odločali danes aktualni politiki. Zakaj gospa zahtevala vračilo takoj, na državni proslavi ob kulturnem prazniku kljub pojasnilom? Nam želi sporočiti kaj pomembnega, kar o Prešernovih nagradah še ne vemo pa bi morali vedeti, da ne bi sprejemali napačnih mnenj v prihodnje? Ali pa je morda odločena, da uveljavi svojo voljo in nakaže svojo ustvarjalno moč? Kdo bi vedel, kaj se dogaja v nemirni naravi literarne ustvarjalke. Morala bi nam sama povedati.

Tudi njenega protesta ljudje nismo razumeli. Kar nekaj časa je trajalo, da je nastal aplavz po njenem nastopu. Videlo in čutilo se je, da je nastal zaradi njene poezije in ne zaradi protesta nad vsako oblastjo. Vsaj tako sem ji sama pred televizijo izrazila priznanje, torej kot pesnici in ne kot protestnici proti oblasti. Kam bomo pa prišli, če si vsak od nas sam po svoji presoji izbere status nad vsako oblastjo. Nastala bi anarhija, v njej pa bi potonilo še to spoštovanje, ki ga ohranjamo po vsej sili predvsem s solidarnostjo. Ker vsebina pripovedi Makarovičeve ni bila razumljiva, so se njene besede spremenile v izrek - floskulo.

Svetlana Makarovič nam je ustvarila dragocena literarna dela in z njimi si je pridobila našo trajno naklonjenost, ljubezen - če hočete. Ni potrebno, da se prepira z oblastjo, ker dejstva najlepše in koristnejše izrazi s svojo poezijo. Gospa Makarovič se lahko prepira samo s sebi enakimi, teh je pa, milo rečeno, bolj malo. Novinarji zato komaj čakajo, da izpusti kakšno »močno« in jo spet namočijo v kaj nepotrebnega.

Poznate opus Svetlane Makarovič?

Upokojeni odhajajo.10. februar 2023

Ko je bila danes velikanska tovarna, še v povojih in smo orali v njej ledino tudi v računovodstvu, smo nenehno ugotavljali, da potrebujemo likvidnostno bilanco in si jo predstavljali kot velika tabela, ki bo imela po dnevih zabeležene pričakovane prilive denarja na žiroračun in na enak način spremljanje plačilnih obveznosti. Če je bilo odlivov več kot prilivov, je odgovorna oseba morala določiti prioriteto plačil, se pogovoriti z upnikom, dobiti likvidnostni kredit, terjati kupce ali na kakšen drug način preprečiti morebitno škodo. Pogovarjali smo se takrat z informatorji Metalke, ki so ponujali prve neke samodejne stroje, če imajo kaj primernega za vsakodnevno likvidnostno bilanco pa so odgovorili, da nimajo, da pa so o tem problemu že slišali nekje sredi Avstrije in se bodo pozanimali za sprejeto rešitev. V našem računovodstvu smo videli kot prvo rešitev zaposlitev delavke ustreznega znanja in kadroviki so našli občinsko uslužbenko. Vidim jo še vedno tako, kot je stopila pred mnogimi leti v mojo pisarno, nekoliko v zadregi, tako kot sem bila v zadregi tudi sama, saj je šlo za novost in obe sva vedeli, da iz najinega načrta lahko nekaj nastane ali pa tudi ne. Pripomoček smo uspešno ustvari in pri delu nam je kar dobro služil. Njegovo poznejšo usodo ne pozna, ker sem prevzela druga dela. Z Anico pa sva se začetkov spomnile ob vsakem srečanju tudi pozneje kot izletnice upokojenke, ko sva se z Andrejem potikale po Dolenjski in Belokranjskih krajih, polnih čudes, kulinarike, Bolezni so Anico mučile nekaj let, ji posesale vso življenjsko moč in jo končno pobrale. Likvidnostno bilanco je pobral računalnik, spomin na nekaj koristnega in povezujočega pa se ohranja.

Predsednik Skupščine občine Novo mesto v času, ko so bile na Dolenjskem in v Beli krajini štiri občine, je bil pravnik Franci Kuhar, od mene nekaj let starejši, vendar že prekaljen v vodenju in poslovanju. Nekoliko se je zavedal svoje prednosti in temu primerno sodeloval z menoj, kadar me je občina potrebovala ali pa sem pri njej zastopala tovarno. Povsem drugačne odnose sta razvila z generalnim direktorjem, še posebno pri gradnji infrastrukture, Šentjernejske ceste imenovane Kuharjeva in Škocjanske ceste imenovane Novšakove po direktorju Dolenjske banke. Po prenehanju mandata se je Franci zaposlil v naši tovarni in vodil zahtevno pravno službo, ki je urejala interno tovarniško zakonodajo, premoženjske zadeve, sodne postopke in še mnogo drugega in Franci se je pogosto namučil do onemoglosti. Končno se je odločil za advokaturo in se kot advokat tudi upokojil.

Naneslo pa je, da je njegov stric postal očka mojega sina in da je Francijeva soproga bila njegova razredničarka. V času Francijeve advokature smo se tudi nekoliko bolj spoznali, bili v dobrih odnosih, se tudi obiskovali, vendar nas je vedno kaj žalostilo. Najprej je odšel sinov oče, nato se je ponesrečila Francijeva žena Sonja, sledila je tragedija z teto Tončko in smrt Sonje. Njune hčere Katja in Nataša sta si ustvarili svoje družine, Katja je ostala v domači hiši z obveznostmi zaposlene matere in žene. Natašina družina se je odselila v Ljubljano. Franci je bil veliko, veliko preveč sam, brez knjig in branja, ker je slabo videl, tudi ni vozil avtomobila, pogrešal je ženo in si želel iti za njo. V Srebrničah smo se včeraj poslovili.

Odšla sta iz mojega življenja prijatelj in prijateljica, žal moram to sprejeti in samo zahvalim se jima lahko, da smo skupaj preživeli nekaj ustvarjalnih let.

Kakšne misli vas obdajajo ob slovesu?

Univerzitetni prostor. 9. februar 2023

Te dni se Univerza Primorske pripravlja na praznovanje svoje dvajset letnice obstoja. Ima zaposlenih 480 visokošolskih učiteljev, sodelavcev in raziskovalcev z letnim proračunom 30 milijonov EUR in okoli 10 milijonov EUR letnih naložb. Univerza je lastnik stavb v skupni izmeri 30.231,34 m2 in 386 postelj v Študentskih domovih. Šest fakultet, en raziskovalni inštitut, en zavod in univerzitetna knjižnica so kot osnove poslovanja zagotovili okoli dvajset tisoč diplomantov različnih stopenj študija po Bolonji.

Za novomeško akademsko sfero sicer ni točnih, uradnih, javnih podatkov, se pa da iz spletnih informacij reči, da je pol manjša od Primorske. Primerjava univerzitetnega prostora za študij in raziskave pa žal ni možen. Ljudje, ki skrbi jo za visokošolski študij in Univerzo pa pogosto poudarjajo, da prostora v Novem mestu zmanjkuje in je zato njegovo reševanje v prihodnje pogoj za nadaljnji razvoj študijskih programov. Pričakovati je, da bo pooblaščena oseba za ustanovitev Javne univerze Novo mesto (JUNM) v svojem načrtu ustanavljanja in srednjeročni projekciji strategije ter ciljev JUNM, opredelila tudi prostorske potrebe ali pa spodbudila gradnjo že opredeljenega Univerzitetnega kampusa.

V primerjavi nastajanja in rasti visokošolskega študija Univerze Primorske in Novega mesta se pa odpirajo nekatere pomembne dileme, med najpomembnejšimi je gotovo nastajanje raziskovalnih vsebin in njihovih institucij tako Univerze kot JUNM. Verjetno je največja potreba po raziskavah o prihodnosti dobaviteljskih verig in oskrbe, če bo ustavljeno ali zmanjšano črpanje strupenih surovin brez katerih so vprašljive sodobne tehnologije in pridelava hrane. Gibanje za varovanje okolja se krepi, pospešeno se iščejo novi energenti, zlasti nadomestila za nafto. Teh raziskav je še zelo malo, zlasti v fazi, ki bi omogočila poskusno proizvodnjo in pripravo za trženje.

Omenjene raziskave se praviloma osnovne in zato prepuščene specializiranim raziskovalnim institucijam, njihovo financiranje pa iz rizičnih skladov, ki jih ustanavljajo lokalne skupnosti in država. Univerza Primorske ugotavlja, da je njihov uspeh zlasti na raziskovalnem področju, močno podprt z mednarodnim sodelovanjem in interesi realnega sektorja, da s skupnim raziskovalnim delom čim preje spozna lokalna proizvodnja učinke inovacij in možnosti njihove evaluacije v denarni tok. Rudolfovo bo verjetno moralo mednarodno sodelovanje razvijati kot univerzitetni institut, ki bo v svojih načrtih opredelil poleg raziskav tudi potencialne porabnike. Sicer si ni možno predstavljati izvajanje raziskovalnega dela, za katerega je potrebna poleg prostora tudi zahtevna laboratorijska oprema, morda celo pol pilota. Razvojni center in gospodarska zbornica imata močno afiniteto do uvajanja novosti v proizvodne procese v našem lokalnem območju in se morebiti odpirajo možnosti skupnega načrtovanja učinkov raziskovalcev od zamisli do trženja.

Vsekakor je pri nas potrebno organizaciji in pogojem dela visokošolskega študija zagotoviti več pozornosti, morda tudi pomoči tako v uveljavljanju pravic te dejavnosti na nivoju države kot tudi njenega umeščanja v proizvodne in tržne procese za kar lahko služi Univerza Primorske kot zgled.

Kako gledate in doživljate nujne spremembe v načinu dela?

Kulturni praznik. 8. februar 2023

Prazniki razveseljujejo ljudi sem ugotovila potem, ko je kar zgodaj zjutraj prihajalo in odhajalo lepo število čestitk za kulturni praznik. Vsake posebej sem se razveselila, ker vem, da jih pošiljajo dobronamerni ljudje. Tudi sama sem jih poslala veliko, saj sem kljub lepemu številu let v mislih še kar med njimi.

Nemalo me je zabolelo, da so sporočila jasno nakazovala vse splošno zadrego in nelagodje ljudi ob spremljanju državne proslave na predvečer praznika. Nismo razumeli, kaj nam sporoča vodstvo sklada, kaj naj nam bi sporočal »zajc« pa tudi ne, kaj se je namenila povedati pesnica Makarovičeva. Gotovo je vsaj polovico mojih prejetih mailov spraševalo za moje mnenje, ki ga seveda nisem mogla oblikovati. Pričakujem, da nas bodo poučili Žerdin, Markeš ali Repovž, vsekakor pa prosimo, da se v prihodnje misli namenjene ljudem, povedo in prikažejo bolj razumljivo.

Stric Jože ni praznoval. Meni, da državna proslava mora biti njena vsebina pa mora biti zasnovana tako, da jo ljudje sprejemajo. Makarovičevi bi on brez procedure podelil pred leti zavrnjeno Prešernovo nagrado.

Popoldne smo debate o proslavi pozabili. Z bratom in njegovo ženo smo šli na ogled razstave prof. Susterja - keramika, kolaž, freska in mozaik. Avtor je imel polno razstavišče in je nas dejansko prepričal, da bi morali mi vsi najti v sebi dovolj duhovne moči, da posvojimo vsaj eno od tehnik. Da so skeptiki videli to razstavo in poslušali tega mojstra ne bi vedno dvomili v moč umetniškega ustvarjanja.

Imeli smo dober namen, da si ogledamo dela domačina Lamuta a nam je zmanjkalo časa. Moja gosta sem peljala na pozno kosilo, ob jedi in pijači smo obujali zgodovino naše rodovine, se spominjali svojih staršev in razmišljali o usodi našega potomstva. Kar raznežili smo se a kljub temu pravočasno prišli na otvoritev imarathona Boštjana Puclja v galeriji Kocka. Tudi ta prostor je bil premajhen za številne ljubitelje fotografije, ki so počastili Pucljeve zamisli. Sodobnost v tej umetnosti nam je dala možnost samo spoznati projekcije, ki jih namerava mojster spremeniti v fotografije. Spet zadrega, ker si ni možno predstavljati, kako lahko fotografira Napetost, Odtujenost in Nostalgičnost.

Okoli 19 ure smo bili že kar utrujeni. Svakinja mi je podarila še domač kruh, se z menoj dogovorila, da mi bo pokazala kulturo njegove peke, brat pa me je odpeljal domov prav do praga moje hiške. Naletaval je sneg in čarobnost večera po lepih doživetji dneva, je bila popolna.

V mojem okolju je bil kulturni praznik prijeten, poučen in lep tudi zato, ker smo se na obisku pri umetnikih srečevali prijatelji in znanci, malo poklepetali in si obljubljali, da se prihodnjič srečamo na razstavi v Krki, v Anton Podbevšek teatru, v kinu, kjer koli, kjer lahko oplemenitimo svojo duševnost. Najbrž ima tudi to v mislih vsak umetnik, ki svoje delo na ogled postavi.

Kako ste pa vi preživeli kulturni praznik?

Bojko Jerman. 7. februar 2023

Sem že mislila, da sem zabredla med Jugonostalgike kot danes poimenujejo ideologi sodobne slovenske družbe vsakega, ki kaj dobrega napiše ali pove o naši nekdanji državi, pa v torek odkrijem med pismi bralcev Bojko Jermana, Dolsko. Njegov zapis »O muzeju osamosvojitve s kritično distanco« me resnično poboža, pomiri in da vedeti, da se dobre stvari ne pozabljajo oziroma se ne dajo prikriti, lahko se za nekaj časa zanemarijo, ob prvi priliki pa spet pokukajo na dan in so še bolj dopadljiva, kot takrat, ko smo jih živeli.

Omenjeni gospod je eksplicitno navedel dejstva o pravicah odločanja večine v prejšnji državi, ki pa jih v sedanji domovini nimamo več. Njegove primerjave političnega prejšnjega in sedanjega sistema so jasne, razumljive vsakomur in jih lahko potrdi tudi vsak od nas. Ne gre za zavajanja pač pa za priznanje vsem nam znana dejstva. Samo upamo lahko, da je njegov zapis prebrala sedanja politična elita in da ga bo v okviru možnosti sedanjega političnega sistema tudi uporabljala.

Gospoda Jermana iz Dolske nisem še nikoli videla ali slišala in tudi tega ne vem, če ne bo robantil, če bo tale blog slučajno zašel med njegove interese. Javno objavljeni podatki kažejo, da je kolega mojega sina arhitekta, uspešen podjetnik, specializiran za prezračevanja, hlajenje, za svetovanje in nabavo opreme za nizkoenergijsko in pasivno gradnjo, da pa ga močno zanima razvoj političnega sistema in participativna demokracija o čemer piše članke za naše najpomembnejše časopise. Takoj se mi je priljubil tudi zato, ker je napisal in memoriam Novomeščanu in mojemu prijatelju prof. dr. Petru Novaku.

Ljudje kot je gospod Jerman, so pomembni za oblikovanje dobrih političnih sistemov. Običajno se kot analitiki dobro seznanijo s problemom, ga spravijo pred javnost in šele po proučitvi tudi druge strani, povzamejo zaključke. Te strpnosti naša politična elita skoraj ne prepoznava več, zato dela napake, jih popravlja, maši praznine oziroma pozabljeno in rezultat je običajno zakon, ki se v izvedbi slabo obnese. Ljudje, ki se na pravo spoznajo ali celo v specializirajo za pravne praznine zakonske slabosti s pridom izkoriščajo. Prednost analitskega načina ugotavljanja slabosti v organizaciji dela ali financiranju je tudi dobro poznavanje del in nalog organizacijskega dela ali posameznika kar skrajšuje ali podaljšuje sprejetje boljše rešitve, preprečuje kritizerstvo ali vsaj omili neprimerna ali zlonamerna mnenja.

Dejstvo je, da je v vsakem sistemu nekaj dobrega in slabega. Naravna inovacijska pot vodi iz malih popravkov v reforme ali zakonske spremembe, če zakonitosti naravne poti prezreš, zanemariš ali ne razvijaš pravočasno, ne reagiraš na opozorila, nastajajo zaradi novih tehnik dela praznine, kij jih moraš reševati sproti, sicer ti razvoj uide. In prav to zgleda, se dogaja naši domovini. Preveč vlad je bilo, preveč drobnjakarstva, večino ministrov ni imela možnosti niti ugotoviti, kje gre kaj narobe kaj šele, da bi nakazala načrt rešitve in ga zmogla uveljaviti. Najbolj je to razvidno v zdravstvu in infrastrukturi. Prejšnja država je imela kontinuiteto razvoja in je zato na dolgi rok rodila marsikaj, kar bi bilo vredno proučiti za današnjo rabo.

Kaj menite, so bile tudi dobre stvari v nekdanji državi?

Potres. 6. februar 2023

Ob naravnih nesrečah se najbolje izkaže nemoč človeka v naravi. Ni naravne nesreče v kateri bi lahko bil človek zaščiten in zavarovan, kot živali in rastline je tudi on odvisen od milosti ali nemilosti narave in res je nerazumljivo, da svoje potrebe ne podredi njeni volji.

Danes je tresenje več sto kilometrov obsežnega območja bližnjega vzhoda, pokopalo nešteto beguncev pred vojno, državljanov Turčije in Sirije. Ostalo je malo od družin, ki so spale v stanovanjih v potresno nezaščitenih večnadstropnih blokih, pod ruševinami so otroci, mladi, stari, spremlja jih misel rešenih, ki zdaj potrebujejo vse, ker jim je potres vzel vse!

Cel svet se je aktiviral v vsem kar človeštvo lahko ponudi za lajšanje vseh vrst bolečin preživelih. V bližnji prihodnosti bodo imeli vse kar potrebujejo od reševalcev, zdravnikov, hrane, obleke do kulturnih prireditev, morebiti dobijo preživeli tudi ugodne tehnične in finančne možnosti za naložbe v lasten dom, morda bodo za daljše časovno obdobje razbremenjeni stroškov javne infrastrukture in davkov? Lahko upamo, da jih bodo na miru pustili tudi vojni dobičkarji in da bo s tem nastopil mir v starodavni Siriji.

Kaj je moja dolžnost ob tej tragiki, mene, ki živim v miru, imam delo, redne za življenje primerne, dohodke s katerimi pa nisem nikoli zadovoljna, ki v trgovini za 1 EUR dobim dovolj olja ali moko, ki izobražujem v miru otroke za še večjo blaginjo kot jo živim in sem popolnoma povprečna prebivalka tega sveta? Lahko jim dam vse materialne stvari ki jih imam, pa bo to kaplja v morje za njihov blagor, toda, če bi vsi mi, brez izjeme, brez delitve na Ruse in proti njim, dali recimo 5 EUR bi taka solidarnost zagotovo učinkovala, predvsem pa vračala zaupanje v zavest ljudi, lažje bi bilo njim pa tudi nam, sitim belega kruha in mesa. Pa tudi to bi bilo premajhno nadomestilo za njihovo trpljenje. Da bi ga občutili solidarno vsi bi morala sodobna družba držav ali sveta oblikovati sklade v katere bi se stekale razlike v ceni proizvodov in storitev med deležem do katerega je dejansko upravičen prodajalec in tržno ceno. Temu bi rekli poštena trgovina in ta bi omogočila tudi pošten delež za vsakega od nas za rešitev posledic potresa, naravnih katastrof in, kot trdijo pred dnevi omenjeni strokovnjaki, tudi odpravo revščine.

Ker pa svetu, žal tega ne omogoča Gates in nekaj njemu podobnih oblastnežev, bo rešitev popotresnih težav v Turčiji in Siriji še dolgo, dolgo osnovna skrb tamkajšnjih ljudi. Bi jo lahko skrajšale njim naklonjene politike držav, predvsem razvitih? Ja, lahko. Zaradi Rusko-Ukrajinske tekme za zmago se oborožuje ves svet in troši orjaška sredstva za orožje, denarni tok teh sredstev pa se praviloma zaključi v najbogatejših državah. Podobno materialno razbremenitev držav v korist odprave posledic potresa bi nastala, če se velike države ne bi prizadevale za pridobivanje »interesnih območji v svetu kot so ZDA na bližnjem vzhodu ali Svilna cesta Kitajske. Še bi se našlo marsikaj in denar zagotovo ni osnovna zavora za pomoč ljudem v stiski. Na svetu ga je dovolj, pa uresničimo že enkrat lepe besede politikov o pravičnih odnosih v svetu!

Kako se bo vaša družina vključila v pomoč ljudem?

Šolski cente Novo mesto. 5. Februar 2023

Kot vsako leto je Šolski center Novo mesto, eden največjih v Sloveniji, povabi mladež na dan odprtih vrat, da bi jih seznanil z izobraževalnimi možnosti v njem. Šola sporoča, da ima študij pri njih vrsto prednosti, od tega, da njihovi diplomanti lažje dobivajo zaposlitev in kadrovske štipendije pa do možnosti prakse v tujini in možnosti za nadaljnji študij. Srednja strojna šola ima enajst programov, Tehnična gimnazija štiri, Srednja zdravstvena in kemijska šola sedem, in Srednja gradbena, lesarska in vzgojiteljska šola kar deset programov. To pa še ni vse, saj v Šolskem centru obstaja tudi Višja strokovna šola, ki ponuja inženirska znanja v osmih programih, med njimi tudi Kozmetiko in Logistiko. In ne nazadnje v Centru deluje enota za izobraževanje odraslih v katerih deluje šest programov.

Več kot razveseljivo dejstvo je, da imajo osmošolci res številne možnosti pri izbiri poklica, ki jih veseli in da poklicno usposabljanje sledi novostim v stroki, opremi, avtomatizaciji in dejavnosti. Če imate osmošolca dobro veste, da je odločitev za študij kar zahtevna zadeva za vso družino. Ker večina osmošolcev ne ve zagotovo, kaj bi rado delalo v prihodnosti, nastajajo pritiski na klasično gimnazijo, ki odloži odločanje o poklicu vsaj za štiri leta, družina pa ta leta preživi v upanju, da se bo maturant odločil za poklic, ki ga bo v življenju z veseljem opravljal.

Znanja, ki se v srednji šoli poudarjajo, navdušujejo predvsem v prakso usmerjene dijake, vendar pa starši, le hočejo imeti čim več »odprtih vrat« za nadaljnji študij, za katerega bo njihov otrok morebiti pridobil interes pozneje. Prav v odpravi te dileme je morda potrebno poudariti pomen Tehnične gimnazije, ki kar 83% študijskih ur namenja splošno izobraževalnim predmetom, ostale ure pa elektrotehniki, mehaniki in računalništvu. Zanimiva sodobna znanja pridobivajo tudi tehniki računalništva (multimedijske vsebine na primer ali podatkovne baze, ). V praksi so ta znanj resnično življenjskega pomena, je pa malo višje in visokošolskih diplomantov zainteresirano za ta dela, čeprav jih zdaj opravljajo. Računalništvo je še vedno nekoliko tabu in delodajalci zato iščejo visokošolske diplomante, bolje pa bi jih gotovo opravili tehniki, ker bi bilo to za njih mnogo zanimivejše.

Avtomatizacija, ki se zdaj amortizira že skoraj v dveh letih, je v vseh dejavnostih spremenila potrebe po kadrih. V zdravstvu na primer niso več samo zdravniki, veliko je radiologov, vzdrževalcev specialnih naprav in strokovnjakov za zaščito pri delu in za nadzor kakovosti. Struktura zaposlovanja se bo bistveno spreminjala z povečevanjem digitalizacije velikih sistemov v katere se vključuje nešteto manjših. Danes jih še gledamo v filmih, jutri pa jih lahko že pričakujemo doma, na delu, pri zdravniku, na položnici nekega davka, povsod. Temu se žal ne bomo mogli izogniti.

V prihodnje potrebe zazrti srednješolski izobraževalni programi bodo vedno bolj iskani, ker visokošolske storitve postajajo predrage za delodajalce. Še posebno so pomembni srednješolski programi z možnostjo dograjevanja s funkcionalnim izobraževanjem ob delu, ki je odprta možnost vsakemu.

Kakšno izobraževanje ste izbrali v vaši družini?

Galerija Božidarja Jakca. 4. februar 2023

Kaj tako kakovostnega, estetskega in lepega kot je v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, težko zaslediš v kateri koli galeriji po svetu. Ustanovi se pozna, da ima pestro in strokovno zanimivo zgodovino, tako po tematiki kot po likovnih ustvarjalcih, dobro je organizirana in usmerjena tudi v svet prihodnosti kot ga zaznava umetnost. Njeno nastajanje in ustvarjanje spremljam že desetletja oziroma od ustanovitve dalje, ko je znana ljubiteljica kulture Vilma Pirkovič iskala finančne vire za Formo Vivo, ko je Jakac svojim umetninam dodajal grafiko in ko se je samostansko poslopje v katerem galerija domuje, šele pobiralo iz ruševin pod strokovnim nadzorom spomeniškega varstva oziroma njegove predstavnice Špele Valentinčič. Lepi in dragoceni so mi ti spomini, prepletalo jih je vizionarstvo in veliko upanja, da bo to nekoč pomemben hram kulture našega naroda. Zdaj to tudi je! Ima izjemne zbirke kot stalne razstave, obnovljene dokaj obsežne in galerijski dejavnosti prilagojene površine znotraj in zunaj, ustvaril je svoj image in si zagotovil odlične strokovnjake, ki ga upravljajo. Nekaj edinstvenega za najmanjše in najstarejše mesto Kostanjevice na Krki.

Bliža se letošnji kulturni praznik in Galerija Božidarja Jakca nam je namenila zanimiv program. Ob kulturnem prazniku je vstop v galerijo prost, muzejske publikacije pa so na voljo s popustom. Odpirata se razstavi Bogdana Borčića & Gustav Gnamuš: V dialogu ter razstava moderne in sodobne umetnosti ob 450 obletnici Velikega kmečkega upora :Upor/Buna/Revolt 1573-2023. Organizirana je medgeneracijska ustvarjalnica Monotipija. Poleg stalnih razstav si lahko ogledate še razstavi Transformacija lesa z vodstvom kustosom Miho Colnerjem in razstavo Maše Jazbec: sintetični organizmi.

Galerija je tesno povezana z življenjem in delom v naši domovini. Ne samo to, da nas s sodelovanjem z galerijami povezuje s svetom, seznanja z novostmi in nas izobražuje, s sistematično izbranimi mojstri v lesu je edinstvena v svetu, ki razvija Formo Vivo. Okoli poslopja galerije so obsežni travniki, kjer je možno občudovati dolgoletno delo znamenitega umetniškega projekta svetovnega formata.

Galerija ima generalnega pokrovitelja, ki ji pomaga oblikovati aktualne programe, hkrati pa galerija njemu prireja soareje in kulturne večere, ki jih brez tega sodelovanja ne bi doživeli tako množično kot se to dogaja sedaj. V samostanski cerkvi smo že poslušali dela največjih glasbenih mojstrov sveta v izvedbi eminentnih orkestrov in interpretov. Poslušali smo rajsko petje velikih domačih zborov in pevskih zborov iz tujine, da o solistih vseh vrst sklad sploh ne govorim. Dostopne so obiskovalcem festivalske prireditve vseh vrst, na vrtovih samostana pa smo že poslušali Prodano nevesto, dramske in družabne prireditve.

Razstave, prireditve in kulturni večeri v Galeriji Božidar Jakac imajo informativno-izobraževalni značaj, so šola kulturnega vedenja v estetskem okolju, zgodovinskega pomena za našo krajino in narod kar obiskovalcem večera nalaga dolžnost spoštljivosti tako do opravljenega dela v preteklosti kot do sodobnih dosežkov duha umetnosti, ki kaže poti v prihodnost.

Ste si že ogledali kaj zanimivega tudi vi v Galeriji Božidarja Jakca?

Plače - večno nezadovoljstvo. 3. februar 2023

Kolikor zaposlenih toliko mnenj o tem, kakšno plačo naj bi kdo zaslužil. Zelo dolgo sem se morala ukvarjati s plačami v veliki tovarni in prišla sem do spoznanja, da se plače lahko določilo posamezniku samo na podlagi dobrega poznavanja njegovega dela in s sporazumevanjem o njegovi vključitvi s sprejeti sistem vrednotenje dela. To mukotrpno delo pri velikih organizacijah traja kakšno leto. Da je to delo zdaj naloženo predsedniku vlade in ministrom je pravi lapsus ali v mojem žargonu neprimernost, lahko bi rekla sabotaža, ker bo blokirano njuno pravo delo na področju plač. Po moje je to dogovor med korporacijami in socialno državo o tem, kako bodo delili novo ustvarjeno vrednost na vse deležnike vključene v proizvodni ali storitveni proces in kako bodo ostanek ali čisti dobiček razdelili med delničarje in zaposlene. Ker sem o tem že pisala stvari ne bom ponovno načenjala, ker pa se, še posebno pisci bralcev radi sklicujejo na Krko naj le omenim, da po javno dostopnih podatkih zgleda, da v tem podjetju ta princip delitve že uresničujejo.

Sprašujem se vse pogosteje zakaj si ljudje, pooblaščeni in zadolženi za razvoj zadržujejo izvedbene pravico kot je na primer določanja plač in pravico imenovanja kadrov na vodilna mesta v javni upravi, zavodih in drugih državnih institucijah, ko bi to delo bolj kakovostno in z manj truda opravili Sveti zavodov in drugi organi ali osebe, ki so tudi sicer bliže problemom, jih zato bolj poznajo in lažje rešujejo. Slovenija ima veliko dobrih strokovnjakov, tudi predsednica države in predsednica Državnega zbora sta strokovnjakinje moderne dobe, sodobnosti, čas je, da vsi skupaj posodobijo najprej zakonodajo, opustijo kar ni več uporabno in na novo oblikujejo ne samo predpise, predvsem platformo, ki bo krepila samozavest in zaupanje v narodu.

Pri pregovorih, ki potekajo o plačah, pogrešam mnenje in predloge Svobodnih sindikatov Slovenije zlasti predsednice L. Jerkič, ki odpisa prave probleme vrednotenja in plačevanja dela v naši državi. Tudi avtor dosedanjega sistema plač bi lahko s svojimi izkušnjami znatno pripomogel k popravkom obstoječega in pri gradnji novega plačnega sistema. Grozljivo je že gledati vedno iste sindikalne izsiljevalce, ki z istimi besedami že leta povzročajo plačilno kalvarijo ne da bi spregovorili tudi o drugih možnostih za izboljšanje plač (produktivnost, stroški, izobraževanje,)

Vsi, ki ste kakorkoli povezani z oblikovanjem plač posvetite pozornost tudi roku trajanja nekega plačnega sistema. Več ko tri leta ne bo vzdržal noben plačni sistem predvsem zaradi tehnološko tehničnih novosti, seveda, če ste delovna sredina, ki sledi razvoju v svetu. Zastaranje plačnih sistemov pa zahteva profesionalno strokovno ekipo, ki življenje plačilnega sistema spremlja, dograjuje ali na novo postavlja. Najbrž je to opozorilo odveč, saj je država gigantski zaposlovalec in zato ni dvoma, da strokovno obvladuje tudi plač.

Lahko pa tudi, da je problem plač v Sloveniji bolj populističen kot dejanski kar bi bilo dobro proučiti ob vesteh o nagradah poldrugega milijon, bogatih zdravnikih, ki kupujejo velike nove stavbe podjetji v stečaju ali gradijo luksuzne klinike, verjetno je še vedno kaj v davčnih oazah in tako naprej.

Kako menite da se oblikuje vaša plača?

Revščina v Sloveniji, 2. februarja 2023

Na smrt žalostna sem že večkrat opisovala, da v Sloveniji ne bi smeli tolerirati revščine. O tem sem se pogovarjala neštetokrat tako s političnimi funkcionarji kot z upravljavci države, posebne debate pa potekajo tudi med prijatelji in znanci. Vedno se vse zaključi z nemočjo, da bi karkoli ukrenili za njeno iztrebitev ali vsaj omilite. Z velikim zanimanjem sem zato spremljala priprave na Konferenco Socialna država in revščina, ki je koncem decembra potekala na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, na njej pa so se o socialni državi in z njo povezano revščino izrekali eminentni slovenski strokovnjaki, med njimi tudi moja prijateljica Etelka. Kot razlog za obravnavo so zapisali: »Čeprav se revščina razlikuje od države do države, je njena temeljna skupna značilnost, da prizadeva dostojanstvo človeka, njegov osebni razvoj, ugled v delovnem in življenjskem okolju. Na današnji stopnji razvoja, v 21. stoletju, je družbeni sistemi ne zmorejo odpraviti, pa naj si gre za razviti ali nerazviti del sveta. To velja tudi za Slovenijo.«

Kar trideset strokovnjakov je definiralo vidike Socialne države v Evropski uniji in v Sloveniji, varstvo pred revščino, pomen javnih služb, obveznostih države, pomen univerzalnega temeljnega dohodka, ozaveščanja in vseh pomembnih dejstvih za preprečevanje revščine. Njihov skupen zaključek je bil, da »problem revščine ni stvar civilne družbe in dobrodelnih organizacij, temveč je odgovornost države: država je dolžna in odgovorna, da najde poti, da bodo vsi ljudje živeli človeka vredno življenje.«

Kaj naj na te dobre misli in priporočila rečemo ob dejstvu, da je v naši domovini leta 2021 živelo 243.000 ljudi pod pragom tveganja revščine? Najprej, glede na trkanje po prsih, kako socialni smo, se vprašajmo koliko družbene pravičnosti premoremo? Naj ponovno pomislimo kako se bogatijo posamezniki na primer v elektrogospodarstvu, ki je nedvoumno infrastrukturna dejavnost primarno namenjena potrošnji naroda, ki jo je zgradil. Kje so inovacije nekdanjih slovenskih industrijskih velikanov zlasti v informacijski industriji in prehrani, ki jih je potreboval in jih še potrebuje ves svet? Kaj se dogaja z izčrpanimi privatnimi industrijskimi objekti in tovarnami, s katerimi prekupčujejo znani slovenski špekulanti, da ne ponavljam vprašanj zakaj ne ustvarjamo višjo dodano vrednost in kje se poznajo pozitivni učinki mikro podjetji in espejev. Moram pa le pobarati pristojne organizacijske dele države, kdaj bomo dobili »Nacionalni program korporativne družbene odgovornosti in ga uveljavili kot odgovornost podjetji za vplive na socialno in naravno okolje ter za upoštevanje interesov vseh deležnikov v poslovanju in načrtovanju«. Prav to bo pogojevalo uvedbo Univerzalnega temeljnega dohodka.

V tem žalostnem prizadevanju, da se revščina odpravi ali omili so javno izražena mnenja in predlogi strokovnjakov svetla luč na koncu tunela revščine. Zdaj so na vrsti izvajalci posameznih del in vodje postopkov v državni in lokalnih upravah, da pripravijo operativne načrte in časovnice za pogajanja in usklajevanja, kar bo končno omogočilo konkretno udejanjanje socialne države Slovenije. To delo zahteva veliko naporov in solidarnosti vendar je eno od možnosti za prihodnost brez revščine.

Kako pa vaša družina vidi problematiko revščine v Sloveniji?

Knjižnice in šolarji. 1. februar 2023

Knjižnice so zanimiv družbeni sistem, ki je vpet v življenje in delo vsakogar od nas. Verjetno si to težko predstavljamo, saj je obisk knjižnice praviloma lep dogodek v trenutku potrebe po nekem knjižnem delu, ki se je pojavil v naši družini ali pri delu.

Najprej smo knjižnico obiskovali zato, da smo se izognili zmrzovanju v cerkvi. Morali smo hoditi k maši, v veliki cerkvi pa je bilo hladno, mi pa slabo oblečeni. Otroci smo se zatekali pač na toplo in ob tem do dobra spoznali skromni knjižni sklad malega podeželskega kraja, ki ga je vodil zagreti starejši knjižničar ter nas učil vsega, kar smo potrebovali kot porabniki storitev knjižnice. Navadila sem se na knjige in to navado ohranjam celo življenje. Kot osnovnošolka sem s prijateljico prebrala goro šunt romanov, potem so prišli na vrsto slovenski pisatelji in klasiki. Do fakultete sem v glavnem prebirala literarna dela, potem pa sem v Ljubljani spoznala dragocenosti tamkajšnjih knjižnic, NUK-a in Mestne knjižnice (njeno izkaznico še vedno hranim), super knjige so imeli in res smo veliko brali tudi razne razprave, smernice, zgodovinske knjige, potopise in še mnogo drugega.

Kaj vse je bilo potrebno vedeli pri delu si danes ne morem več predstavljati in tudi ne vem kako bi bilo brez dobre založenosti naše regijske knjižnice. Kaj je GATT, kaj Rimski ali Pariški klub, kaj rusko gospodarstvo, neuvrščenost, priprava dela, javno nastopanje, banka, DDK in še in še. Morali smo se naučiti vsega, kar smo pri delu potrebovali saj na fakulteti ni bilo predmeta ali profesorja, ki bi prestopil prag podjetja, razen seveda prof. Dularja. V tovarni ni nikomur prišlo na pamet, da bi podvomil naša mnenja, predloge, rešitve kar nas je sililo, da ščitimo svojo profesionalnost. Poročila za javnost, nagovori gostov in podobne potrebe smo lahko opravljali le, če smo bili na tekočem o dogajanju na določenem področju. K sreči so naše knjižnice dobivale vsako tiskano gradivo in domačih tiskarn in bile zato dobro založene, deloval je pa tudi sistem izmenjave gradiva.

Knjižnice so imele upravljavski organ Svet knjižnice in nekaj mandatov sem tudi v njem sodelovala ter s tem spoznala njihove pravice in dolžnosti. Sredstva so dobivale iz proračunov in, če so dobili premalo za pokrivanje izdatkov so zmanjševale nabavo knjig kar je imelo za posledico kronični primanjkljaj glede na potrebe recimo šolarjev. Danes je za Branje na domu aktualna knjiga za vse šole Gremo mi v tri krasne. Učenci se zapodijo v knjižnice, te imajo premalo izvodov in večina ostane brez nje. Tako na primer je moj vnuk iz Ljubljane našel knjigo v Trebnjem, ker jo ni možno pričakati niti v moji niti v njegovi knjižnici na sedežu njegove šole. Super pa je to, da imamo Cobiss in pregled zalog po knjižnicah, ampak tudi tega se je treba naučiti.

Večkrat se spomnim knjižničarja v moji prvi knjižnici, njegove ljubezni do knjig, nasvetov. Ob vsem branju ob delu sem se prav po njegovem nasvetu zagrizla tudi v zgodovino vsega kot bi rekel Bill Bryson, porabila desetletje za zgodovino usodnih ljudi v II. svetovni vojni, prebrala večino literature o verstvih in pristala v knjigah filozofije oziroma prihodnosti, ki jih še vedno prebiram vsak dan. Knjige so moje dobre in dolgoletne prijateljice in res mi je hudo, da današnji učenci in dijaki nimajo več obveznega čtiva. Prijazne razgovore po branju skrbno negujeva s prijateljico Marjeto.

So knjige tudi vaše prijateljice?

Zdravstvo. 31. januar 2023

Nemirni letošnji januar, ki je močno obremenjeval naše misli, se izteka in ni nam žal. Kot, da smo si nabrali med prazniki koncem preteklega leta, dovolj energije za kritični ali kritizerki pogled na vse in vsakogar v naši domovini. Nezadovoljstvo s plačami, slabosti naše politične elite, muzeji, pa bitke na vzhodu, medsebojna obtoževanja največjih in še mnogo drugega, nam je v januarju nadzorno nakazovalo, kako pomanjkljiv, ranljiv in nemočen je človek in ljudstvo na tem svetu, tako v domovini kot v Evropski uniji. Morda se nam celo v zdravstvu nakazuje nekaj za današnji čas nesprejemljivega.

To kar nam v državi nalagajo zdravniki in zdravnice, terja temeljit premislek predvsem nas - pacientov. Da nam bodo nesebično pomagali, če zdravljenje potrebujemo, do zdaj ni bilo dvoma. Zaupanje ali bolje upanje, da nam bo njihovo najsodobnejše znanje v pomoč pri ustvarjanju blaginje, je bilo nekaj najplemenitejšega med nami. Da neki medicinski »norec« pod imenom nam vsem naklonjenega Sindikata, uničuje in uniči ta plemeniti odnos med zdravnikom in pacientom zaradi tega ker misli, da ima premajhne prihodke, je škodljivo dejanje, ki bi moralo biti sankcionirano, ne pa da se ta »zdravstvena elita« baha z gradnjami klinik, najsodobnejših bolnišnic na idealnih lokacijah, dvoživkarstvu, mednarodnimi primerjavami in vsem ostalim. Vsakega posebej v armadi zdravnikov prosimo mi, vaši pacienti, za pojasnilo, kakšen odnos bomo ustvarili med seboj potem, ko boste imeli svoje klinike, svoje cene, svoje delovne čase, svoje strojne naprave, digitalizacijo, stavbe vse, kar danes zagotavlja z združenimi sredstvi vseh Slovencev in Slovenk zgrajeni in obnovljeni Klinični center, slovenske bolnišnice, Zavodi in zdravstveni domovi?

Imela sem to srečo, da sem nekaj let sodelovala v upravljanju pomembnih zdravstvenih institucij, se zaradi kakovosti svojega dela poučila o ekonomiki, ekonomiji in organizaciji zdravstva, vem, da o vsem tem še vedno zelo malo vem o dejanskem gospodarjenju zdravstva za dva milijona ljudi, čeprav mi je veliko dilem razjasnila tudi nekdanja direktorica Kliničnega centra. Trdim pa, da bi ministrstvo za zdravje moje domovine to moralo eksplicitno vedeti in obvezno poskrbeti, da se tudi uresničuje v praksi. To ni stvar Supermana operacijske dvorane ali poslanke v parlamentu, to mora rešiti stroka, ministrstvo pa ji mora prisluhniti. Zdravniki že dolgo opozarjajo na potrebne obnove in posodobitve v medicinskem izobraževanju in opremi, o standardih v zdravstvu je veliko pisal prof. Tajnikar, na razvojno problematiko je opozarjala ministrica Kolarjeva, prizadevanja Miklavčiča so še vedno aktualna, končno je o tem pisala dr. med. Kožuhova. Je kakšen poseben razlog, da te dobro namerne ljudi ne slišite?

Zaupanje v zdravstvo samo tržni mehanizem ne more zagotavljati. Za mnoge od nas pomeni nakup tržne storitve zdravnika nedosegljivo zdravljenje in krajša življenjska doba. Ni to problem starejših, pač pa vseh generacij, saj se težje bolezni in zahtevnejše zdravljenje vse pogosteje pojavlja tudi med mlajšimi in mladimi zlasti zaradi okoljski in prehranjevalnih razlogov. Presoditi moramo svoj sedanji odnos do solidarnosti v zdravljenju vseh bolnikov. Kaj ga bo nadomestilo pa bi bilo dobro spoznati čim preje. Predvidevam, da bo privatno zdravstvo pritiskalo na proračune države in lokalnih skupnosti te pa na prebivalstvo saj storitvene dejavnosti izjemno težko ustvarjajo sredstva za razvoj.

Spoznavate trende v delovanju zdravstva?

Drobni prispevki za boljši svet. 30. januar 2023

Najboljši prodajalec leta 2022. je Dean na prodajnem mestu Starine-jug, najbolj gostoljubna prodajalna je PM Metlika, prestolnica je izdala navodila za oddajo odsluženih oblačil, podjetje, ki ima veliko delovnih oblek le-te predeluje v nove izdelke, pristojno ministrstvo nagradilo udeležence projekta Medgeneracijsko sodelovanje v delovnem okolju, institucija bo s prostovoljnim delom sodelovala v akciji sajenja dreves, akcije Ugasni luč, da ne bo šla elektrika v fuč, anketno ugotovljena želja po zmanjševanju tekmovalnosti, manjšem prizadevanju za dobiček, po vključevanju v razvoj, medsebojna pomoč, racionalno kupovanje in upoštevanje načela zmernosti, in tako dalje. Vse to in še neprimerljivo več truda danes že vlagamo posamezniki, da bi se tudi z drobnimi prispevki izboljševal naš svet.

Ob prizadevanjih Grete Thunberg, žensk v Iranu, Ukrajincev in mnogih drugih velikanih sodobnosti, se porazgubijo številni opisani drobni prispevki posameznikov, podjetji in institucij za boljši svet. O njih se ne piše, ni mednarodnih srečanj, ni zapisov za zgodovino, so samo dejanja, ki jih rojeva razum vedno večje osveščenosti potrošnikov. Ne gre pa jih zanemarjati saj nakazujejo trende, da se vseh vrst potrošnje še tako potrebnih stvari pri potrošnikih znižuje. Ker pa se ne znižuje ponudba izdelkov, ni zaznati manjšo porabo surovin in se nekje kopičijo zaloge. Tu morda malo pretiravam, ker pač ni objavljena struktura teh svetovnih zalog proizvajalcev izdelkov iz škodljivih surovin. Če je v zalogi veliko orožja, tekstila, naprav digitalizacije in umetnih gnojil je seveda problem toliko večji in bo slej kot prej bistveno povečal ponudbo na trgu dela. Iz tega razloga se kar naprej sprašujem, kam bodo proizvajalci skušali prodati svoje zaloge, ali jim bo kdo lahko preprečil pritiske, ki jih bodo izvajali na lokalne oblasti kot na primer pred kratkim objavljeno vest, da se ZDA vračajo v politiko bližnjega vzhoda. Kako bo z odpadki, ko bodo zaloge romale v nerazvite dežele, kjer je že sedaj nerešljiv njihov obseg. Kaj bodo pooblaščeni in vsi drugi prekupčevalci spravili v našo domovino, da ne omenjam militarizacije posameznih držav in zato bistveno manj sredstev za blaginjo ljudi. Imamo koga pristojnega na tem božjem svetu, ki mora ukrepati? Razumela sem pok. kraljico Elizabeto II, da so za to pooblaščene institucije za varovanje miru po II. svetovni vojni, torej Združeni narodi, diplomati,množica zaposlenih v teh institucijah kaj še čakate?

Veliko se govori o nadaljnje osveščanju potrošnikov, da bi ti kupovali le tisto kar potrebujejo za zmerno življenje in s tem obrnili hrbet vsakdan večji ponudbi. Presenetila me je direktorica Rimskega kluba z izjavo, da vidi v tem uspešen upor proti onesnaževalcem narave. Gospa ima dostop do podatkov, je sredi poslovnega sveta, lahko ji verjamemo in posvojimo njen napotek. Pa ni edina.

V času Velikega pričakovanja, da bodo pristojni ljudje ukrepali, poskušajmo z drobnimi prispevki storiti čim več za ohranitev zdrave narave. Nešteto knjig je po knjižnicah, ki utemeljujejo nujnost sožitja ljudi z naravo. Namenjene so tistim, ki na Kitajskem vlečejo iz zemlje le najslabše stvari in z njimi kujejo dobičke za razmah svoje Svilne poti. Pa jih berimo tudi mi, potrošniki, starši, prijatelji narave. Ne bomo pridobili samo vpogled v strukturo narave in družbe, naučili se bomo razumeti, kako ta naravni sistem deluje, kje so njegove slabe točke in kako se jim lahko uspešno izogibamo.

Kakšne drobne prispevke k ohranjanju narave daje vaša družina?

Damjan. 29. januar 2023

Ker je bolj malo praznovanj ob 40 letnici sem vprašala daljnega sorodnika Damjana, zakaj nam je ob tem jubileju pripravil to lepo in zanimivo praznovanje. Kot bi ustrelil je povedal, da zato, ker si je zaželel srečanja s svojimi, da vidi kako živijo in da jim tudi sam pokaže svoja pozitivna čustva do njih. Pa Damjan ni nobena mevža ali ne bodi ga treba. Je svetnik v občinskem svetu svoje občine, je aktiven gasilec, šofer gasilskega avtomobila in funkcionar v društvu, je zaposlen v njegovemu domu bližnji proizvodni enoti, gradi si hišo in skrbi za svojo mamo, ki se približuje osemdesetim letom. Je »Fant od fare« bi vsak kleni možakar na podeželju označil Damjana, ki danes praznuje svojo štiridesetletnico.

e kdo povabi mene v goste mora vedeti, da brez sinove družine ne pridem in da nas bo prišlo pet. Damjan je najel dvoranico novega gasilskega doma v Voljčem Polju,njegova sestra in nečakinje so jo okrasile z jubilejnimi znamenji - srčki, zastavicami, trakovi z napisi 40 let in podobnimi predmeti ter s tem spodbudile prihajajoče k prijetnemu razpoloženju v tem pisanem svetu. Ni bila samo naša družina številna, družina Damjanovega brata je imela 6 udeležencev saj so dekleta že našla izvoljence. Damjanova sestra je pripeljala 12 udeležencev med njimi tudi svojo leto in pol staro vnukinjo z dudko. Nekaj jih je pripeljal slavljenec tako da nas je bilo trideset, vsi smo bili na ti, pozdravljali smo se med seboj in tudi predstavljali saj sem sama zgrešila Klemena, ki ga nisem videla od kar ima brado in brke, pa tudi nekaj drugih mi je ušlo iz spomina.

Slavje se je začelo z kronanje slavljenca in odevanje v primerno, za to priliko ozaljšano majico. Sestra ga je posadila na najvidnejše mesto za dolgo mizo, nas seznanila z njegovim življenjepisom in mu čestitala za rojstni dan. Damjan se je zadovoljno muzal, nasmihal, pritrjeval s čemer se je strinjal in ali odkimaval, kadar je govornica povedala kaj posebnega, da smo se vsi zasmejali na njegov račun. Pozornost mu je godila, zahvaljeval se je zanjo, nismo ga pustili čakati z zdravico, ki smo jo zapeli vsi. Dovolj je bilo dobre hrane in kar omamne pijače za ne voznike oziroma sokov zanje. Sledila je zanimiva diaprojekcija slik od Damjana kot dojenčka do danes seveda z vmesnim komentarjem mame, sestre in nečakinje, da o izraženih dovtipih drugih gostov sploh ne govorim. Damjan se je spet kar raznežil. Še malo smo poklepetali ob kavi, se dalj časa medsebojno stoje pozdravljali pred odhodom in se pred nočjo tudi razšli.

Rekli boste nič pomembnega, nedeljsko kosilo pač. Morda ja za koga, za večino od nas pa je bilo srečanje z Damjanom doživetje. Generacije nastajajo, živijo in odhajajo, opazujem že četrto generacijo, iščem povezave med njimi, spremljam njihovo ustvarjalnost in se veselim njihovih uspehov, pa tudi bojim, da jih razmere potisnejo med soustvarjalce nezadovoljstva in prepirov v katerih bodo vsak na svoji strani in zato sovražniki. Kaj morajo vedeti, sprejeti, spoznati, da bodo ustvarjali boljši svet? Med drugim tudi to, da srečanja, kot je današnje, povezuje naše misli, krepi družinsko solidarnost in podzavestno oblikuje vzorce za razumne lastne odločitve v stiski kogar koli od nas.

Vračali smo se mimo pokopališča kjer je leži Damjanov oče, kjer počivajo moji Bulčevi prijatelji.

Kako pa vi skrbite za dobre odnose med sorodniki?

Društvo Novo mesto. 28. januar 2023

Danes ima Zbor članov Društvo Novo mesto v katerem delujem od ustanovitve dalje, v njegovem upravnem odboru pa sem imela mandat do par let nazaj, ko sem se mu sama odpovedala v korist mlajšim in zato uspešnejšim članom. Sem pa še njegova članica in rada kaj postorim, če želijo.

Marsikaj zanimivega in za mesto koristnega, se je porodilo prav v tem društvu, ki sta ga zasnovala odvetnik Tone Škerlj in profesorica Eva Simič ob spremljavi krajinskega arhitekta Mitje Simiča, zaposlenega v Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Eva me je seznanila z namenom društva in me povabila k sodelovanju. Vabilu sem se z veseljem odzvala in že za prvi sestanek pripravila izpis nalog, kaj vse je potrebno, da se mesto in mestne znamenitosti tržijo. Tej problematiki se je prav v tistem času posvečalo veliko pozornosti v slovenskem združenju promotorjev imenovanem Boben, ki v Portorožu vsako leto organizira stanovsko srečanje in je izdajal revijo Marketing. Več let je minilo predno je društvo to gradivo uporabilo pri projektu »Zgodovina za prihodnost«. Imeli smo kar dva svetnika v občinskem svetu mestne občine in pred vsako sejo smo se pogovorili kaj sprejemamo in kaj zavračamo. Kar tri mandate smo imeli članstvo v nadzornem odboru občine. Predlog za organizacijo prvega simpozija o mestu ni bil sprejet z navdušenjem, dokler ni Marjan Lapajne povzdignil glas, da on pa bi lahko organiziral tudi razstavo arhitekturnih rešitev ob simpoziju. Drugi simpozij je šel že lažje, lotili smo se tudi zbornikov simpozijev ter jubilejev in pričeli izdajati časopis Izziv, ki je bil vedno poln zamisli različnih strokovnjakov o izboljšanju razmer v mestu. Razvijalo se je družabno življenje, prijateljevanje vinogradnikov in sodelovanje z institucijami, ki so bile zainteresirane za skupno delo med katerimi je bil vedno v ospredju projekt obnove Glavnega trga. »Ljubezen« društva je bil Narodni dom, uboga stavba, ki počasi še vedno propada. Zanimive so bile povezave z IMV in Krko, v tem sodelovanju je nastala pot ob Težki vodi in naša založniška dejavnost. Nekaj posebnega je bila naša sekcija v Ljubljani, ki je združevala ljubljanske Novomeščane.

Po dvajsetih letih je najprej predala posle Eva in nato še Tone novemu mandatarju dr. Golobu Tomažu. Kot strokovnjak Zavoda za varstvo kulturne dediščine je izdelal konservatorski načrt obnove Glavnega trga in pod njegovim vodstvom je Društvo Novo mesto znatno pripomoglo k izvedbi obnove.

Prostovoljstvo, organizirano v civilni družbi, lahko pod pogumnim in zavzetim vodstvom stori veliko dobrega za okolje v katerem deluje. Ljudje smo dovzetni za sodelovanje, če so nameni združevanja razumljivi in koristni. Društvo Novo mesto je bila in je še vedno želena organizacija, ki pač opozarja odločujoče na potrebe meščanov, postavlja v ospredje njihove interese in vztraja, da se jih upošteva. Žal mi je, da danes nisem bila na zboru članov, imela sem celo stran opozoril o čem vse smo se že dogovorili, pa so še vedno zadeve neurejene kot na primer kampus visokošolskega študija, Mestni muzej, Mestni park, pa tudi oblikovanje regionalne politike in potreb regionalnega središča, Literarna pot po mestu, širjenje glasbenega izobraževanj, gledališče ljubiteljske kulture, poliklinika, potrebe športa, urejanje medsebojnih odnosov in podobne naloge. Še veliko dela čaka oblast in civilno družbo v našem mestu.

Spremljate izboljševanje razmer v našem mestu?

Organiziranost javnih funkcij. 27. januar 2023

Dostikrat je slišati, da vodenje občine ni enako vodenju podjetja, največkrat je kritiziran Jankovič, predvsem arhitekti in gradbinci imajo veliko povedati o njegovih odločitvah, ki bi bile morda dobre v podjetju, za mesto so pa ne sprejemljive. Tudi v moji občini nastajajo te pripombe na župana. Ne da mi miru misel, da mesto Ljubljana ni samo občinsko središče pač pa tudi prestolnica države za katero veljajo določbe Zakona o prestolnici in tudi Novo mesto ni samo sedež občine, je tudi sedež verjetno najobsežnejše pokrajine. Obe mesti bi zato pri svojem razvoju morali upoštevati potrebe države oziroma potrebe regije. Pa jih?

Pred nedavnim je bil objavljen članek v katerem se je slovenskim politikom in oblastem očitalo, da ne verjamejo v trajni obstoj slovenske države ker si ne upajo kupiti ali zgraditi državno tvornih objektov. Prebrali smo tudi lahko kako neambiciozen objekt je novi Šumi, ki ima enkratno zgodovino, zdaj pa bo le ena od običajnih trgovin. Okoli železniške postaje se bitke spreminjajo v vojne, celo slovenski Švedčan Kovač se obrača le na Jankoviča, čeprav živi v prestolnici in ve, kako se lokalne in državne oblasti težko sporazumevajo.

V moji regiji se od časa do časa nam kaj pove, kaj bi bilo storiti v dobro vseh občin v mestu, ki ga krasi neuradni naziv metropola Dolenjske in Bele krajine. Skupna razvojna politika infrastrukture, podzemski kataster, odpadki, turistična destinacija, Televizija Novo mesto, Univerza, o objektih potrebnih za to delo pa ni ne duha ne sluha v javnosti.

Vsaka dejavnost potrebuje dobre in zaupanja vredne ljudi, potrebuje racionalno urejen prostor in potrebna orodja, da ustvari dovolj za preživetje in razvoj. Sporazum o naložbah v skupno dobro širše skupnosti je nujen predpogoj, da se mestna območja prostorsko urejujejo dejavnostim primerno. Osebno pa menim, da bi sporazumevanje o naložbah v skupno dobro moralo zajemati tudi kulturne, znanstvene, vzgojne, izobraževalne, socialne in športe dejavnosti, da se z njimi na vseh območjih krepi intelektualnost prebivalstva, razvija čut odgovornosti za sprejete odločitve in uveljavlja pravica do približno enake oskrbe.

Tako na državni kot na lokalni ravni je organizacija dela pomemben pripomoček za sistemsko urejanje problematike v tem smislu, da se delo porazdeljuje med zaposlene z vsemi pravicami in dolžnostmi ki iz njega izhajajo. Na ta način se vodstvena in vodilna mesta voljenih funkcionarjev razbremenjujejo neposredne izvedbe in se jim zagotovi čas za razmislek ter oblikovanje razvojnih vizij in iz njih nastajajoče strategije. Tako je razumeti tudi objavljene naloge s pravicami in dolžnostmi med sedem podžupanov MOL. Eden od njih ima med svojimi nalogami tudi dogovarjanje z državo o njenih potrebah, željah in zahtevah do prostora v Ljubljani. Na lokalni ravni podobni ukrep še vedno iščem.

Omenjena organizacija dela pa seveda zahteva tudi prilagojen način poročanja medijev. Pričakovati je, da bo v MOL kritiziran ali pohvaljen podžupan, zadolžen za dogovarjanje z državo, če bodo posamezniki in stanovske organizacije kritizirale ali pohvalile posege v mestni prostor. Da se za vsako malenkost in za vse slabosti vedno dolži le enega človeka je absurd, ki ga organizacijska veda označuje kot eksces ker negira porazdelitev dela med zaposlenimi in jim tudi ne priznava upravičenosti do prejemanja neokrnjene plače.

Spremljate predloge posega v prostor v svojem naselju?

Oglaševanje. 26. januarja 2023

Po definiciji je oglaševanje plačana oblika tržnega komuniciranja imenovana tudi promocija. Obstaja od kar je človek na svetu in se nenehno razvija, dopolnjuje in spreminja v skladu s trenutnimi navadami družbe. Pluralizacija medijev in življenjskih slogov, neprestani tehnološki razvoj in vse večja mobilnost ljudi, povzročajo, da je danes zunanje oglaševanje bolj aktualno kot kadarkoli prej in pričakovati je, da se bo njegova aktualnost v bodočnosti le še stopnjevala.

V Ljubljani je že nastalo nezadovoljstvo z zunanjim oglaševanjem in občinski inšpektorati so začeli usmerjati nadzor nad skoraj 10.000 postavljenimi objekti za oglaševanje, ki so jih postavila podjetja registrirana za oglaševanje ali pa označujejo dejavnosti, ki se opravljajo v okolju. Objekti se nahajajo na javnih in privatnih zemljiščih in tiste objekte, ki nimajo ustreznih soglasij bodo razglasili za črne gradnje.

V našem okolju je vsak dan opaziti kakšen nov objekt za oglaševanje zlasti ob cestnih križiščih in opornih zidovih železnice, ulic in cest. Ni videti, da bi kdo posebno pozornost posvečal namestitvi oglaševalnih objektov, bolj je opaziti, da tisti, ki prvi postavi pano odpre možnosti novim oglaševalcem, ki pa so tudi vsiljivi, se vrivajo med postavljene in jih celo prekrivajo. Če so postavljeni v skladu s pravili za enkrat ni bilo zaslediti med objavami za javnost. Navadimo se jih in kot vidim ljudi ne zanimajo prav posebno.

Bolj kot namestitev pada v oči promocijska slika, ki je praviloma oblikovana že tako, da se poudari dobrohotnost poglavarja družine, pohlevne, vedno nasmejane ženske in tam pa tam razigrani otroci, ki se veselijo rdečega korenčka, lizike, marmelade, kakšne preproste igrače,prizori so nam znani in vedno enaki, res pa je, da se vidni novi obrazi v novih barvah, že forma pa se ponavlja v nedogled. Res bi bilo želeno kaj osvežujočega. Oglaševalci bi res lahko dodali še kakšen EUR oglasu, da bi ta potrošniku kaj bolj opazno nakazal kakovost novega avtomobila, bolj učinkovite tablete ali sobno opremo po potrebah sodobnega življenja. Se pa čudim, da se splača na velikem panoju reklamirati nakup zelenjave, mesa, zobne paste ali kaj podobnega, razen seveda, če je nacionalen interes več mesne prehrane ali jejmo samo kruh ali hitro pripravljeno hrano s svežim zeljem in hrenovko. Ker nisem strokovno usposobljena za oglaševanje se s tem pisanjem ne želim uvrstiti med oglaševalne kritike, motijo me samo stokrat prežvečeni prizori na teh velikih panojih, prikazovanje neke družinske želene idile, ki jo ne najdeš nikjer več in spodbujanje pretirane potrošnje v Lidlu, Hoferju, Šparu, Tušu, Merkatorju, vsi z isto ponudbo in z načinom zbijanja cene do onemoglosti. To ni več poštena trgovina, je samo še spodbujevalec potreb, ki mu potrošniki nasedamo zaradi vedno večjih popustov pri ceni.

Želim si pol manjšo a kakovostno boljšo ponudbo kruha, mesa, zelenjave in sadja. Komu je namenjena tolikšna izbira kave, raznega zrnja, neštetega piva, vode in sokov je tudi uganka za potrošnika, le redko opazim, da je s police od tedna do teden kaj izginilo. Ponudniki verjetno vedo kaj delajo, trgovci pa izpadajo kot da so skregani z vrednotenjem svojega težkega dela. Strinjam se z Rimskim klubom, da je nujna vzgoja potrošnikov.

Je za vas redna nabava potrebnih artiklov še v veselje?

Samoodločba. 25. januarja 2023

Mika me spoznati mnenje, ki ga imate o samoodločbi narodov v državah, ki so več nacionalne kot na primer v Ukrajini. Od kar je padla ideja, da bi mir v Ukrajini najbrž dosegli najlažje z uporabo samoodločbe me preganja misel, zakaj voditelje EU in diplomati ne premislijo o tem in se pogovorijo z ukrajinskim predsednikom. Ko sem se o tem pogovarjala s sorodniki so kar obnemeli, strmeli v mene kot deveto čudo in končno zajamrali: ja kakšen pa bo potem svet, če bo vsak narod, ki bo hotel, imel svojo državo? Brez dvoma drugačen, razmišljajmo le ali bo boljši ali slabši in lep primer je kar naša domovina.

V Ustavi, ki naj bi bila totalitaristična, zapisano pravico o samoodločbi smo uveljavili brez predsodkov do drugih narodov države v kateri smo živeli. Približno 25 milijonov državljanov in državljank je končalo v petih državah in nekaj v samostojnih državnih tvorbah ameriškega značaja. Je to lahko potrjena dobra praktična rešitev tudi za Ukrajino? Zakaj bi Slovenci smeli biti organizirani v svoji državi, narodi v Ukrajini pa ne?

Seveda pa s tem pisanjem ne mislim samo na Ukrajino, po svetu so številni narodi še vedno brez pravic do uporabe naravnih dobrin na svojem ozemlju ali brez pravic do gospodarske pomoči, ker ta ostaja skorumpiranih vladarjem, paravojaškim hordam ali roparjem, da ne omenjam težav osrednje azijskih držav kjer sicer ni pomanjkanja materialnih dobrin, so pa neke tradicionalne vrednote, ki zatirajo ljudi kot so Kurdi, do skrajnosti.

Moram vprašati zakaj obstoječe institucije sveta, ki naj bi skrbele za mir na svetu, ne zahtevajo od državnih voditeljev, da v večnacionalnih državah ali v državah kjer odpovedujejo normalni gospodarski ukrepi, s samoodločbo zagotovijo narodov odločanja po svoji volji in svojih možnostih. Tu moramo omeniti zlasti ljudi, ki delujejo v Združenih narodih, v diplomaciji, v strankarskih združenjih in gospodarskih klubih kot sta Davos ali rimski klub.

Razmišljam o priložnostih, ki bi jih novo nastale države pridobile pa tudi o nevarnostih, ki bi jim na novo oteževale življenje in primerjam kje bi pridobile in kaj bi zgubile. Toda moje informiranje in strokovno znanje je premajhno, da bi lahko za to problematiko nakazovala vizijo. Si pa lahko na primeru lastne domovine ustvarim dovolj jasen pogled, da je manjša država dražja predvsem zaradi obrambe, da je bolj dovzetna za povzpetnike, občutljiva v zaupanju in morda šibkejša v vladavini prava. Njene prednosti na trgu so hitrejša prilagodljivost, večja občutljivost za zaščito okolja, kritičnost in spodbujanje inovacij.

Vse tako zgleda, da ne bi več potrebovali varuške kot so ZDA, Kitajske in Rusije, narodi bi se morali znajti sami tudi v povezovanju tako svojega tržnega potenciala s svetom kot tudi ideološkega opredeljevanja. Ne vidim junakov, ki bi se upali prenavljati sedanjo svetovno ureditev ali jo celo spreminjati kljub temu, da smo postali informacijska družba, da je vsak dan naše delo bolj avtomatizirano in kljub temu, da nam tehnologija napoveduje celo »večno življenje« nekje v vesolju. Nam bodo tudi tja sledile jedrske vojne, tanki NATA, Putini, Bidni, Zalenski in podobni hudobci iz katerih mediji delajo junake. Samoodločbe so zato bodočnost, danes pa bolj sanje kot dejstvo.

Ste se vi kar sprijaznili z jedrsko nevarnostjo?

Darila odločujočim. 24. januarja 2023

Neizčrpne so možnosti obdarovanja kogar koli od nas, izbor darila pa zagotovo odvisen od osebnosti in njegovega zanimanja. Za marsikoga je darilo že pohvala, ki jo izreče spoštovana ali kompetentna oseba, marsikdo je dovzeten za umetnine vseh vrst, so pa tudi ljudje, ki še tako primerna darila zavrnejo ali celo omalovažujejo. Sama se razveselim vsakega darila, ki je spoštljivo in mojemu načinu življenja prilagojeno. Ustrašim se daril večje vrednosti saj bi z njihovim sprejemom postajala dolžnica tistim, ki bi me obdarovale, zato daril večjih vrednosti nisem sprejemala. Priznam, da so vabljiva, že pri prvem pretiranem darilu pa sem se odločila za zavrnitev in nikoli mi zato ni bilo žal. Svoje delo sem lahko opravljala po svoji vesti brez odvisnosti do kogar koli kar mi je zagotavljala mojemu poklicu primerno delo.

Prav za prav se ne čudim, da je danes obdarovanje doseglo tako pomembno mesto v poslovnem in političnem okolju skoraj povsod po svetu. Vedno močnejši je med nami strah, da v tekmi za lastništvo materialnega bogastva ne bi omagali, zaostali za drugimi, predvsem pa izgubili delo in zaslužek. Tako smo starši vzgojili generacijo, ki je prevzela naše pravice in dolžnosti ter jih prilagodila svojim pogledom na svet. Sedanja miselnost ne izključuje ničesar, kar bi morebiti izboljšalo materialni položaj posameznika in darila v kakršni koli obliki so na enkrat videti kot dobra in sprejemljiva rešitev. Skrajšujejo vrsto pri zdravniku, pomagajo ohraniti ali izboljšati zaslužek, omogočijo spoznavanje sveta, dopolnjujejo izobraževanje in tako naprej. Obdarovanje neguje tisti, ki ima že vse kot tisti, ki je svoje cilje šele določil. Darila so sestavni del proračunov držav, političnih strank pa vse do družinskih proračunov. Kje naj torej mladina spozna družbo brez pomembnih daril ali podkupovanja? Stvari niso tako preproste, kot jih želijo prikazati pooblaščeni preganjalci, gre za vzgojo v daljšem časovnem obdobju in za spoštovanje dobrih, preskušenih tradicionalnih navad.

Nedvoumno zgledi vlečejo. Če se razglasi, da je visoki državni funkcionar na stroške obiskovalca izpopolnil svoje znanje o kmetovanju, je ta funkcionar dal slab vzgled zlasti tistim, ki se šele uveljavljajo. Skoraj nerazumljivo je, da je bogati Katar potreboval oblikovalce evropske politike in med njimi Grkinjo za izvajanje nadstandardnih športnih prireditev. Samo ugibamo lahko ali je hotel diskreditirati EU ali Grkinjo ali oboje, mogoče je tudi, da je hotel prikriti svoje finančne skrbi. Bližje našim domovom je na primer res vprašljivo dejanje mogočnega lastnika ali solastnika številnih podjetji v naši domovini od kod mu taka zanesljivost, da lahko kot delničar zagrozi celo državnemu proračunu s tožbo ker ogroža njegove delniške donose. Najbolj vidno in zato razvpito pa je seveda plačevanje stroškov izobraževanja na posvetih in simpozijih oziroma v organizaciji stanovskih združenj. Menim, da v tem zadnjem primeru darilo spodbudno vpliva na modernejše oblike raziskovanja, zdravljenja ali dela na splošno. Dosledne meje med ceno darila in njegovim učinkom v korist darovalca ni možno začrtati, pa tudi potrebno ni, saj gre običajno za prikrivanje dejanja in prav to prikrivanje slabi sistemsko odpornost družbe do daril, ki imajo značaj podkupovanja ali iskanja osebne koristi v poslovnem in političnem okolju.

Ne bi pa smeli z opisanimi darili pomešati mala darila iz pozornosti ob jubilejih, praznikih, porokah, Mala darila so izraz naklonjenosti neke dobre osebe do druge, so tradicionalna in nimajo skritih namenov. Prav je, da z njimi polepšamo dan ali dogodek slavljenca.

Kako pa pri vas ravnate z darili?

Muzeji. 23. Januarja 2023

Se vam tudi dozdeva, da v nekaterih stvareh v naši domovini res pretiravamo, celo tako daleč gremo, da je javno napovedana neke vrste »ulična bitka«, če štirje gospodje ne bodo dobili svojega muzeja v prestolnici. Skoraj nerazumljivo postaja da v času, ko govorimo o draginji osnovne preskrbe z energenti, ko skoraj vsi poklici sporočajo, da za sedanjo plačo ne morejo živeti času primerno življenje, ko podjetniki prodajajo svoja podjetja in iščejo nove izzive v storitvah, in tako naprej, da neham z naštevanjem, v Sloveniji širimo muzejsko ponudbo kar z artefakti današnjih dni, ko niti ne vemo ali po merilih stroke kaj pomenijo.

Pa ne pišem tega bloga zaradi mimogrede omenjene ulične bitke, daleč od tega, pišem ga zato ker je nastajala praksa, da le muzejska dejavnost pri nas lahko rešuje nekdanje graščine, ki jih je danes skoraj v celoti možno obnoviti z evropskim denarjem. Nenehno se sprašujem ali je res nekdanja graščina, ki je pol stoletja propadala in za obnovo ruševin zdaj lahko dobimo skoraj zastonj sredstva, primerna le za muzej oziroma, smo postali tako bogata družba, da si muzej lahko privoščimo v vseh teh številnih gradovih, vsaj na Dolenjskem jih je res veliko. In spet brskam po spominu, ko smo v sedemdesetih letih preteklega stoletja v našem mestu iskali možnosti za obnovo zgodovinsko pomembnejših gradov, seveda samo z lastnimi sredstvi, smo načrtovali, da bo lokalno gradbeno podjetje obnovilo Hmeljnik za šolanje v gradbeno zahtevnih obdelavah materiala, da bo lesno podjetje obnovilo romantično graščino Soteska in tam ustanovilo elitni razstavni salon svojih lesnih izdelkov, da bo Prežek obnovilo avtomobilsko podjetje in tam, kjer je dovolj prostora, v naravnem okolju uredilo današnjemu času primeren avtomobilski salon in da bo farmacevtsko podjetje v Starem gradu razvilo svoji stroki primeren projektivni biro, ki bo specializiran za vse vrste projektov zahtevnih tehnoloških postopkov. Ne bom več naštevala, Dolenjci smo prezgodaj »poskušali«. Obnove gradov, kot si jih je zagotovilo Posavje, pa zdaj ni sposobna pričeti nobena politična opcija, čeprav je denarja za obnovo dovolj.

Zapuščenih gradov je predvsem po Evropi zelo veliko, njihova veličina je bila v pridelavi hrane, nastajanju obrti in trgovine ter širjenja transportnih poti, žal pa je to veličino zameglilo tlačanstvo. Če danes obnavljamo ruševine bi bilo prav, da obnavljamo tudi ekološko pridelavo in predelavo hrane v njih ter jih usposobimo za zagotavljanje samopreskrbe s trgovanjem s hrane vred. Študije agroekonomije nakazujejo, da samo storitvena dejavnost ni dovolj za preživetje obnovljenih graščin, nakazujejo tudi, da je v njih težko usposobiti proizvodnjo, ki bi zagotavljala dodano vrednost in graščini zagotavljala sredstva za razvoj. To in še veliko drugega danes dela obnovljene gradove za proračunske porabnike namesto, da bi jih s primerno politiko oskrbe s hrano zadolžili za zagotavljanje samooskrbe s hrano ali dejavnosti, povezane z dejavnostjo razvojnih podjetji. Imeli bi tudi manj porabe prostora za novogradnje škatlastih trgovskih in drugih stavb, ki se nam kopičijo po najdonosnejših njivah, da o zaščiti gozdov in skrbi za krajino sploh ne govorim.

Dobro bi bilo v domovini omogočiti vladam, da res vladajo, ne pa, da se morajo ubadati s tem kot na primer kdo bo direktor muzeja. Pod vladanjem je razumeti predvsem kompleksnost posameznih dejavnosti in nujnost njihovega povezovanja, dograjevanja in razvijanja v skladu z zagotavljanjem blaginje za večino. To pa je seveda zelo težko delo, mnogo težje kot

Kako pa vi gledate na obnovo graščin?

Asopis IZZIV. 19. januarja 2023

Dobili smo novo številko časopisa IZZIV, ki ga izdaja Društvo Novo mesto. Časopis je poln optimizma, ker se mu letos obeta uspešnejše delovanje v korist mesta. Kritičen pogled so funkcionarji društva usmerili v zlorabo javnega prostora za propagando avtomobilov in stavbno dediščino Paučičevo vilo, ki se podira zaradi dotrajanosti. Časopis veliko pozornost posveča svoji založniški vlogi, razgibani mestni glasbeni sceni, predstavi novomeške knjižnice na Dunaju in spominu na preminule ustvarjalce v društvu kot so bili Staša Vovk, Slavko Medle in Albert Račečič. V fokus pa je časopis le postavil pogled društva na »Novo mesto v zadnjih sedmih letih« po izidu Zbornika 650 letnici nastanka mesta in v uresničevanje predlogov, ki so jih nanizali avtorji prispevkov.

Predsednik društva se sprašuje zakaj ni postavljenih kipov, na pripravljenih mestih, društvo pogreša načrt upravljanja z mestnim središčem, prenova ni izboljšala trgovske in gostinske ponudbe narašča pa interes za stanovanja kar lahko vpliva na izgubo socialno pestrosti javnega prostora. Nadalje društvo meni, da v Narodnem domu ne more biti stalna razstava Leona Štuklja ker to spada v muzejsko dejavnost ali v Mestni muzej, ki ga bo nekoč Novo mesto imelo v Mosteku. Predsednik društva ugiba kako bo z garažnimi hišami pri hotelu Kandija in pod Kapitljem, s priključkom Ulice talcev na Rozmanovo, razbremenitvijo Kandijske ceste, gradnjo južne obvoznice in drugih prometnih vozlišč. Še posebno pa opozarja na kronično pomanjkanje zazidljivih stanovanjskih površin.

Zeleni sistem mesta mora biti vpet v načrtovanje in upravljanje mestnega prostora, mesto mora imeti park in zgraditi je Arheološki park Marof po predlogih stroke. V društvu pravijo, da občini ni možno očitati nedelavnosti, »pogrešamo pa večje vključevanje civilne družbe in neodvisne stroke v odločitve, ki v končni fazi zadevajo predvsem nas, meščane«.

Kaže, da so opozorila občini predvsem strokovna in vezana na prostor, v Zborniku pa so izražene tudi druge, nič manj pomembne želje in potrebe meščanov kot so: a) pomen Univerze za Novo mesto in spodbuja mestne oblasti, da se v večji meri posveti njeni realizaciji, b) načrtovanje urbane strukture tistih delov mesta, ki morajo svoje centralne dejavnosti in javne odprte površine šele ustvariti, da ne postajajo »spalna naselja«, c) mesto potrebuje regijski logistični center, d) jasno mora biti začrtana vizija razvoja mesta, e) oblikovana regionalna politika Novega mesta in f) načrtovan razvoj regionalnega središča, g) širitev muzejske dejavnosti v Mestni muzej, h) ustanovitev Literarne poti Novomeških literarnih ustvarjalcev, i) ustanovitev umetnostnega trga, j) Širjenje kakovostnega glasbenega izobraževanja, k) prostori za Gledališče ljubiteljske kulture, l) Investicije v zdravstvo, m) prizadevanja za urejanje medčloveških odnosov in ne nazadnje n) Športni objekti za panoge, ki jih v NM še ni in trajnost pokroviteljstva.

Za ustvarjalne odnose med civilno družbo, strokovnimi organizacijami in oblastjo bi bilo koristno, da jih mestna oblast upoštevala pri svojih odločitvah o sedanjih in bodočih funkcijah mesta, saj bi se na ta način profilirale naloge in cilji Novega mesta ter njegov položaj v slovenski družbi.

Kako pa vi doživljate pravice in dolžnosti mesta v katerem živite?

Odhajanja. 18. januar 2023

Vso mojo delovno dobo me je značaj dela povezoval z številnimi gospodarstveniki, ljudmi na odgovornih položajih, strokovnjaki in kulturniki tako na lokalni ravni kot v republiki in državi. Bili so konflikti, kje jih pa ni, vendar smo se o stvareh znali dogovoriti, jih skupno uresničiti in se učinkom dela primerno tudi skupno poveseliti. Prijateljske vezi smo tkali z veliko tolerantnosti drug do drugega, lahko bi rekla na zaupanju v našo skupno moč. Ko zdaj drug za drugim odhajajo v večnost posamezniki te velike, več desetletja ustvarjalne družine, odhaja z njimi tudi delček mene, mojih spominov, prispevkov k skupnemu delu in prijateljevanju.

TEM Čatež je danes med najuspešnejšimi gospodarskimi družbami v naši domovini. Od 1990 leta dalje ga je vodil Andrej Bajuk, ki je TEM tudi predstavil na 28. Forumu mojstrstva in odličnosti v Trebnjem. Poudaril je, da svojo blagovno znamko instalacijskih stikal ter vtičnic prodajajo specializiranim podjetjem po Evropi kjer je še veliko možnosti za povečanje prodaje zaradi česar TEM nenehno vlaga v izobraževanje strokovnjakov, najmodernejšo opremo ter informacijski sistem. Direktor Bajuk je z vidnim zadovoljstvom poudaril, da se njihovo podjetje zaveda svoje družbene odgovornosti do lokalnega okolja, šol, športa ter skupnih projektov. Veseli uspešnega dela TEM in njega kot direktorja, smo v Galaksiji slišali tudi za realne načrte za prihodnost. Ustvarjalec Bajuk je pred dnevi nepričakovano omagal, podjetje, ki ga je vodil, pa je objavilo njemu na čast tole misel Thomasa Carlyle:«Dober, plemenit človek, ki je z nami živel, nam ne more biti odvzet, kajti v našem srcu je zapustil svetlo sled svoje dobrote in plemenitosti.«

Da živi v Novem mestu gradbeni inženir »vseh muh poln« smo vedeli vsi v mestu, sama še posebno, saj je bila njegova mama moja sodelavka. Kot Pionirjevec je najraje opravljal svoje delo po gradbiščih, daleč od sedeža podjetja ker je tam pač organiziral gradbišče po svojem prepričanju in lokalnih možnostih ter si s tem zagotovil položaj odločujočega. Legendarno se je zaključila njegova emisija v Libiji pa verjetno še kje drugje saj je Pionir vedno gradil v tujini še posebno po razpadu države. Ko Pionirja ni bilo več, se je Jakob Andolšek zaposlil v podjetju, ki je nadaljevalo gradnje v Novem mestu in prvimi objekt z »barvnimi gradbenimi elementi« postavilo za TUŠ. Andolšek je poskušal tudi z dograditvijo Avtobusne postaje, vendar neuspešno zaradi nedorečenosti izvajalca del s projektom. V sredo so znamenitega gradbinca Jakoba pokopali v družinskem krogu. Po mojem mnenju je bil zadnji Pionirjev operativec, ki je ohranil vse značilnosti nekdanjega inženirskega poklica in se v spomin ljudi zapisal kot njihov značilni predstavnik.

Drobna, vedno nasmejana Polonca je bila sonček naše ulice in na njej sva se tudi spoznali ter prijateljevali. Kar dobro sem poznala njene starše, posebno očeta, ki je opravljal neke funkcije in bil zelo spoštovan Novomeščan. Polonca je s sestro Meto živela pri starših, bili so prvi naseljencu ulice in njihova hiša je v njej zgodovinska ikona. Sestri sta bili vedno v središču mestnih dogajanj, planinke, prostovoljke, aktivistke RK kaj vem česa še. Ko se je sestra poslovila je Polonca, še vedno nasmejana, tavala po ulici, kot, da v domu nima več kaj iskati. Naš sonček bomo jutri pospremili na zadnji poti.

Tako minevamo, kaj ne?

Obseg zmanjšuje kakovost. 17. januar 2023

Tokrat moram spregovoriti o svojih slabostih v zvezi s pisanjem in objavljanjem blogov, kajti dnevno obveznost ne moreš opraviti z levo roko. Zahteva načrtovanje tem za katerimi je dovolj dokumentov ali literature, da o jih lahko podaš mnenje, biti morajo kot hiter odgovor na dogodek, mnenje ali predlog, uporabljati ne smeš osebnih podatkov posameznikov iz dnevne teme in izjemno pozornost moraš namenjati načinu pisanja, da koga ne žališ, kriviš za stvari, ki jih ni naredil namenoma ali da kako drugače ne preprečiš razprave. Zamisel nima dovolj časa, da bi dozorela in se čim bolj odlično izkristalizirala, stlačiti jo moraš na eno stran, zmanjka časa za lektoriranje,

Taki in podobni razlogi so največkrat povod, da je v mojih blogih tudi več napak kot bi bilo, z veliko mere tolerance, morda še sprejemljivo. Neznansko mi je neprijetno, da sem virtuozinji Ani Fajdiga dala enkrat priimek Fink in iskreno se ji zato opravičujem. Prav tako se moram opravičiti umetniku Hamu Čavrk ker sem ga omenila v ženski obliki. Ne vem kako se mi je zapisal kot zdravnik gastronomije namesto gastroskopije. Tudi odhod Polonce ni prav umeščen in bom popravila to napako. Da sem dovolj jasno napisala, kaj je feminizem, sem morala poseči tudi na področje filozofije, ker je bil moj cilj spodbuditi razmišljanje žensk in moških o stvareh, ki lahko spremenijo naše življenje na bolje. Ni dvom, da je ustvarjalno sožitje spolov v interesu nas vseh. Nekako sem si po tej zahtevni temi zaželela pisati o vsakdanjih novicah, pogovorih, srečanjih, »obiranju« če hočete. S svakinjo to imenujemo čvek brez slabega prizvoka. Niso bili vsi bralci bloga mojega mišljenja in drugič bom uporabila naslov »vsakdanji klepet« ali »novice«. Verjetno je kdo še kje odkril moje pomanjkljivosti v blogih in vesela bom, če mi to sporoči.

Prizadevam si, da bi moji blogi spodbujali aktivno državljanstvo in tako pomagali odločujočim pravočasno in pravilno zaznati utrip družbe. Sledenje vsebini in njenemu namenu pa lahko povzroči slabosti v izražanju, slovnične napake in neprijetne zamenjave. Dobro je zato imeti koga, ki je občutljiv na napake in obvlada dobro slovenščino.

V želji, da napak ne bi več delala, bom bolj pozorna tudi pri izbiri teme. Zasuta sem s predlogi o tem kaj vse je potrebno komentirati, kako blog približati sledilcem, kako ga pisati, da ga bo spremljajo vsak dan več ljudi, da bo postal delček javne tribune. Prizadevam si stvari pogledati iz drugega zornega kot je bila podana javnosti od stroke, politike ali novinarjev. Ugotavljam namreč, da je poročanje javnosti vse prej kot kompetentno pa praktično ne prepoznaš razlogov. Najbolj pa me moti, da se posamezniku ali družbi vsiljujejo odgovori na poročanje.

Verjetno javnost tudi mnenja iz blogov ne sprejema tako kot bi si blogovci želeli in prav to je vzrok, da moramo večjo pozornost namenjati razvoju dialoga. Morda se kdaj le ujamemo enako misleči in se takrat naše mnenje sprejme v obravnavo pri pristojnem organu. Upanje ugasne nazadnje!

Ste vi bralci blogov?

vek. 16. januar 2023

Po vseh teh feminističnih modrovanjih se prileže malo poklepetati v stilu vsakdanjega čveka kot imenujemo pogovor »Prosto po«. Ta znamenita oblika komuniciranja, ki jo medsebojno uporabljamo zlasti drug do drugega prijazni ljudje, moški in ženske, nas sprošča, poživlja sodelovanje in blaži napetosti. Pa začnimo!

Je mogoče, da ne veš za Polonco, tvoja soseda, pa ne veš, da je umrla. Vidiš to je pa zato ker ne gledaš osmrtnic. Vsak dan pogledam našo oglasno desko, tudi danes sem jo, na njej ni nobenega obvestila. Kdo pa sploh obvešča, saj je Polonca živela sama.

Zadnjič sem šla na pregled oči in sem srečala Jožico, jo je hči peljala v Dnevno varstveni center, zvečer jo gre pa iskat. A res? Kje pa je dnevni center? V domu starejših, baje zelo v redu. Nisem še bila v njem.

Kaj pa Rožco kaj vidiš? Menda jo imajo tam v društvu zelo v čislih, ker kar naprej uvaja kaj novega. Ja, saj to je res značilno zanjo, tudi ko je še delala, je bilo tako.

Spet sem srečala Marico, prepoznala me je, sploh ne zgleda slabo, človek ne bi verjel, da je bila v bolnici.

Pri hoji dostikrat ne vem kod hodim, samo pazim, da se ne spotaknem in da ne padem na bok. Za ženske je to najvažnejše, saj sama vidiš kako je.

Veš, da sem od a do ž prebrala našega kardinala, ja vztrajala sem, ker sem hotela do dobra spoznati njegovo ravnanje.

Naša Sanda je v vrtcu skrbela za fantka, ki je danes škof, ne vem lahko, da tudi kaj višjega v slovenski katoliški cerkvi.

Da bo Edvard zapustil Metko si nikoli ne bi mislila, kako sta skupaj uživala.

Ja Janez je pa šel in Tina ga bo najbrž zelo pogrešala. Meni se je zdel v redu človek, dobro je delal na Cankarju in v kliničnem centru, poglej oboje še vedno kar dobro deluje. Zagotovo pa ni Janez nič kriv, če so s koncesijami usmerjali denar zdravstva v privatne žepe.

Pa kaj je ta Kosova, da se tako paradno distancira od Svobode. Vedno ji je bilo «z rožcam poslano«, sicer ne vem kaj je naredila dobrega za domovino, objav o tem ni bilo. Bolj se mi do pade brat, strokovnjak, ki si upa.

Si videla, kako je Irena razvila funkcije nadzora? Super, približujemo se vsebinsko EU. Meni se to do pade, da ljudje ne hodijo v službo ampak da delajo in kaj dobrega naredijo.

In tako dalje je neškodljivi čvek pravo osvežitev!

Imate koga s komer lahko opravite svoj čvek?

Seksizem. 15. januar 2023

Poleg patriarhata je seksizem najpomembnejši razlog za obstoj nadvlade med spoloma, proti čemur si prizadeva feminizem. Evropska unija ga je opredelila takole: »Seksizem je izraz "zgodovinsko neenakih razmerij moči" med moškimi in ženskami, kar vodi v diskriminacijo in preprečuje polno emancipacijo oziroma napredek žensk v družbi«. Sprejela je Priporočilo kot celovit seznam ukrepov in položajev za njegovo preprečevanje, identifikacijo in razkritje ter poudarja, da seksizem ustvarja ozračje ustrahovanja, strahu, diskriminacije, izključevanja in negotovosti žensk in deklet. Izraža se v oglaševanju, v medijih, prek zaposlovanja, pravosodja, izobraževanja, v jeziku in v športu.

Kaj vse se danes prepoznava za seksizem? Prizadevanju za omejevanje možnosti zanositve in uporaba kontracepcijskih sredstev se upirajo predvsem verske skupnosti in tisti deli civilne družbe, ki so pod njihovim vplivom. Modna industrija razvija oblačila, ki naj bi jih dekleta nosila za spodbujanje moških čustev in ne oblačil, ki bi nakazovala samostojnost in pogum žensk samih. Zahteve in želje do oblikovanja telesa privlačnega za moške mučijo ženske s hujšanjem, jih silijo v lepotne operacije, jih oblačijo v tesna in telesu neprijazna oblačila, čevlje in perilo. V filmih je mnogo seksističnih žensk in preveč nasilja ter junaštva moških do žensk, ki se v pretežnem delu prikazujejo kot drugorazredne pomočnice izjemno sposobnim moškim. Feminizem si prizadeva, da bi ženske svoje navade krojile po svojih zgledih in tako, da tudi z zunanjostjo pokažejo svojo enakopravnost in razumnost. Z delom ženska ne pridobi samo plačo, na delu se krepi njena zavest, svoja prizadevanja za ustreznejše življenje primerja z drugimi na delu in bogati svoje znanje. Postaja soupravljavka in tako vedno bolj enakopravna moškim.

Še mnogo primerov seksizma je možno zaznati na vseh aktivnostih ljudi po celem svetu, tudi pri ženskah, ki so prve pridobile enakopravnost in se s tem vključile v moška gibanja za ohranitev patriarhata, za napredovanje svoje samostojnosti, za ohranjanje imperialističnih teženj njihove države in podobnega zla. Praksa feminističnega gibanja je rodila novo strategijo, ki načrtuje več izobraževanja žensk in moških, skrb za stanovanja in stanovanjske zadruge, razvoj socialne solidarnosti z vključno manj revščine. Program ekonomske stiske žensk izhaja iz dvojnih obremenitev zaposlenih žensk in zato vključuje tudi prizadevanja za širitev njihovih državljanskih pravic.

In kakšnemu cilju sledimo tako ženske kot moški? Srce feminizma je ponovno ljubiti! Bell Hooks pravi, da »v resnici vedno več moških študira feministično misel in se spreobrača v feministično mišljenje. Ko sprejemamo, da prava ljubezen izvira iz prepoznanja in sprejemanja, da ljubezen sprejema priznanje, skrb, odgovornost, predanost in znanje, razumemo, da brez pravičnosti ni ljubezni. S tem zavedanjem pride razumevanje, da ima ljubezen moč, da nas spremeni, da nam daje moč, da se upremo prevladi. Izbrati feministično politiko torej pomeni izbrati ljubezen.«

Srčno upam, da sprejemate tako vi kot naši predsednici spoznanje, da feminizem ne odvrača žensk od moških pač pa ustvarja pogoje za ponovno ljubezen med njima.

Storite kaj za ponovno ljubezen med vama?

Patriarhat, 14. Januarja 2023

Včeraj sem pisala o feminizmu in poudarila, da so pomemben razlog za njegovo delovanje patriarhalne ostaline v odnosih med moškimi in ženskami. Prizadevanje žensk za odpravljanje razlik med spoloma pa ne pomeni, da ženske delujemo proti moških, še manj da smo njihove sovražnice ali še kaj hujšega. Že v osnovni šoli smo se vsi učili, da je patriarhat družbena ureditev, pri kateri imajo moški vso pravica do imena, socialnega in političnega položaja, kakor tudi do imetja in oblasti nad družinskimi člani in da se ta pravica prenaša avtomatično od očeta na prvorojenca ali na najbližjega moškega sorodnika. Uveljavil se je v času, ko je človek postajal poljedelec in je skrb za prehrano prevzel moški.

Ostanki patriarhata so zelo živi med nami čeprav se je že velikokrat spremenila ureditev naše družbe zaradi vedno novejših tehnologij in tehnik, ki so danes pripomočki pri delu tako moških kot žensk. Ti patriarhalni ostanki se prenašajo iz roda v rod kar preprečuje enakopravnost spolov pri opravljanju enakih delovnih dolžnosti in preprečuje vzgojo otrok v duhu sodobne družbene ureditve. Ženske se s svojim feminističnim gibanjem prizadevamo za odpravo patriarhata. Feminizem želi odpraviti te ostanke patriarhalne miselnosti kar pa ne pomeni nenaklonjenosti ali celo sovraštva do moških saj se zaveda, da so tudi ženske lahko podpornice patriarhalne ureditve, zlasti tiste, ki sprejemajo podrejeno vlogo moškemu zaradi materialnih koristi ali seksizma.

Seveda pa v vsakdanjem življenju vsak od nas brani svoje prepričanje na vse možne načine. Tisti moški, ki bi še vedno, kot edini, radi nadvlado v družini in družbi ohranili, sramotijo ženske in feminizem. Pri nas je na primer prisotno moško mnenje, da samohranilke ne morejo poskrbeti za vzgojo sinov. Imamo celo gibanje, ki med drugimi čudnimi in kvarnimi pogledi na materinstvo in ženske, vztraja na protiustavni spremembami Družinskega zakonika, živo pa se tudi spominjamo poslanca v Državnem zboru, ki se je skozi okno škodoželjno nasmihal demonstrantkam za žensko enakopravnost pred parlamentom. Patriarhalno obnašanje moških in žensk je v naši domovini žal še prisotno. Ženske moramo zato pozorno in pametno delovati, da se ne dovolj poučene pouči o nujnosti posodabljanja medsebojnih odnosov med moškim in žensko, da je enakopravnost žensk danes predpogoj za uspešno gospodarsko in duhovno rast prebivalstva in da se za odpravo danes nesprejemljivih patriarhalnih odnosov edino organizirano prizadeva prav feminizem. Poučevati se morajo tako moški kot ženske, vsi ki o tem pišejo in seznanjajo javnost, predvsem pa morajo škodljivosti patriarhalnih navad prepoznavati starši, da ga njihovi otroci ne bodo sprejemali in prenašali na prihodnje rodove.

S patriarhatom imajo probleme povsod po svetu, izjemno nevaren je trenutno v Iranu in Afganistanu, jutri ga lahko pričakujemo kjer koli saj se njegove ostaline ohranjajo iz verskih in vzgojno izobraževalne vzrokov. Poglejte samo, kaj se dogaja na tem področju v ZDA, kaj počnejo vojaki v vojni za Ukrajino, kako so z njim obremenjene matere v državah lakote in še bi lahko naštevala. Feminizem zato ni omejen na državo, na primer slovenski na Slovenijo, nam ženskam ne sme biti vseeno kaj se dogaja z ženskami po svetu. V tem kontekstu ima feminizem tudi zahtevne dolžnosti.

Zakaj nočete, da bi vas imeli za feministko?

Feminizem, 13. januarja 2023

Danes je petek in še 13 dan v mesecu, samo upam lahko, da se mi ne bo zapisala kakšna neumnost ali sprožil nepotreben plaz kritik, kajti namenila sem si pisati o feminizmu. V naši družbi ima ta izraz negativen prizvok, uporabljajo ga ljudje, ki želijo diskreditirati ženske in njihove probleme. Ženske, katerih glas seže do ljudi pa tudi same odklanjajo, da se jih označuje za feministke, ker hočejo biti priljubljene pri obeh spolih. Zaradi tega paradoksa mi hodi po glavi ta kolumna in želim si, da bi kakšen strokovno kompetenten organ povzdignil svoj glas nad tem kar laiki ugotavljamo o dolžnostih feminizma.

Obširno literaturo o feminizmu ponujajo vse knjižnice in srčno vam priporočam branje knjige »Feminizem za vsakogar« avtorice Bell Hooks kot tudi branje »Feministični manifest« avtorice Ljube Ijeawele, da se bomo ženske zavedale ne samo svojih pravic v svojem okolju ampak spoznale tudi svoje dolžnosti, ki jih imamo do žensk v vse rasah, družbenih ureditvah in okoljih po svetu in to od naših še kar veliko pridobljenih pravic do ženskih dojenčkov, ki jih neke družbe na zemlji še vedno morijo.

Ni enostavno razumeti feminizma, ker se v njem srečujejo spoznanja več znanstvenih ved, predvsem pa sociologija, psihologija, ekonomija in politične vede. Za tale blog bo dovolj, če navedem, da pod pojmom feminizem danes s Sloveniji razumemo odpravljanje razlik neenakosti med spoloma tako v domovini kot po svetu ter nenehno spodbujanje družbe, da uveljavlja pridobljene pravice, interese in zadev žensk v praksi. V čast vsake Slovenki bi moralo biti, da smo v naši družbi dosegli visoko stopnjo razumevanja za enakovrednost in enakopravnost spolov in da uspešno premagujemo seksizem. Čudim se zato od kot prihaja negativni prizvok za feminizem in to tako močan, da nočeta biti feministki niti obe naši predsednici, kot ugotavlja Mojca Pišek.

Nespametno bi bilo upati, še bolj pa verjeti, da bo za vedno pravičnejši položaj ženske v naši družbi skrbel kdo drug kot ženske same. Družba je strukturirana po interesnih skupinah in vsaka uveljavlja svoje pravice, bolj redko pa opravlja tudi svoje dolžnosti. Ženske ne ščitimo samo svojih pravic in dolžnosti pač pa v pretežnem delu tudi pravic otrok, da bodo ti vzgojeni brez seksizma in da bodo zato v prihodnje generacije lažje premagovale nerazumevanja med patriarhalnostjo in sodobno moderno miselnostjo.

Imela sem to srečo, da mi ni bilo potrebno svojega feminizma uveljavljati na način, ki bi motil moje okolje in moške v njem. Prav za prav so bili moji kolegi tako pri delu kot v privatnem življenju v večjem številu moški kot ženske. Tako je pač bilo v mojem poklicu. Kljub temu pa se je tudi zgodilo, da sem sama prekoračila mejo tihega dogovora o spoštljivem obnašanju na primer v trenutku jeze, znala sem se opravičiti za take napake ali našla način, da sem zagotovila dolgotrajno zaupanje. Pri delu in v medsebojnih odnosih s komer koli je bistveno zaupanje. Želim poudariti, da cilji feminizma niso samo pravica, so tudi dolžnosti, ki jih je Bell lepo nanizala v omenjeni knjigi.

Nenehno bodimo pozorni na medsebojne odnose, da so ustvarjalni, za družbo in za posameznike sprejemljivi in vzor tistim, ki hrepenijo po miru. Če bi naše diplomacije s tem ciljem delovale po svetu, se nam danes ne bi bilo treba bati jedrske vojne.

Se strinjate?

Zdravnik in pacient. 12. januar 2023

Dan se je začel z rahlim incidentom s sorodnikom, ki se pripravlja na zdravniški pregled. Vprašal me je za mnenj o njegovem pristopu k zdravniku, ki ga je celo skiciral in sem ga lahko prebrala. Oporekala sem mu v tistem delu, ko je napisal, da je »diagnozo določil sam, ker je veterinar po poklicu« Po mojem mnenju zdravnik to ne bo dobro sprejel najprej zato, ker pač greš k njemu, da on opravi svoje delo v skladu z zdravniško etiko in drugič zato, ker je vprašanje, če mu bo všeč, da se v njegovo stroko vtika veterinar. Moj sogovornik je bil užaljen zaradi mojih pripomb, malo je še poklepetal in kmalu odšel. Sama sem se temu njegovemu ravnanju čudila, vprašal me je kaj menim in odgovorila sem po svojem videnju in vesti, ni mi bil dolžan vprašati in tudi sama nisem imela razloga, da bi odgovorila drugače kot sem. Možakar je v letih, včasih res sprejema samo svoje mnenje, vendar razumen in preudaren. Res pa je, da se z zdravniki v principu težje razume kot mi ostali. Do pregleda je še mesec dni, razmislil bo!

Se pa ob tem in podobnih primerih odpira vrsto vprašanj in dilem, ki pacientu onemogočajo odkrit in predvsem razumen pogovor ter dogovor z zdravnikom. Pacient nikoli ni prepričan, kaj ga muči, mu odpoveduje ali kakšno pomoč potrebuje in zdravnik ima tudi običajno pred seboj le nekoga od neštetih pacientov, ki mu bo pripovedoval o svojih težavah in če v tem odnosu nekdo želi uveljaviti svojo diagnozo, ker je v podobnem poklicu kot zdravnik, nastane močan razlog za razhajanje mnenj, ki običajno ovira objektivno obravnavo. Če pa se mnenje o diagnozi morebiti ujema med pacientom in zdravnikom, še vedno ostaja pri zdravniku priokus neprimerne primerjave zdravniškega poklica z veterinarskem. Skratka, bil bi čudež, če bi se razšla neprizadeto.

Za bolnika je zdravnik edina rešilna bilka, ki se jo krčevito oklepa in zelo pazi na vsako besedo ter kretnjo. Od zdravnika je seveda odvisno, kako obnašanje pacienta sprejema, to kar nekemu zdravniku odgovarja, je pri drugem lahko kamen spotike, enemu gre na živce neodločnost pacienta, drugemu pa prav obratno - rad poklepeta in iz klepeta potegne zaključke tudi za diagnozo. Iz teh in podobnih izkušenj nastaja dvom, kako naj se pacient obnaša, da bo zdravnik lahko zadovoljno opravil svoje delo.

Zadnja leta sem na žalost morala obiskovati kirurga, okulista, gastronoma in zdravnika na ultrazvoku. Čeprav so se obiski pri navedenih ponavljali, sem se morala nekaj dni pred pregledom že duševno pripraviti; preverjaš večkrat, če imaš urejene dokumente, če nisi spregledal kaj v razporedu, uro obiska, v kateri ambulanti tokrat dela tvoj zdravnik in tako naprej. V ambulantah se opreš na medicinske sestre, običajno te razrešijo polovico napetosti, še vedno pa jo ostaja dovolj, da se zmedeš pred zdravnikom. Občudujem paciente, ki se znajo postaviti v enak položaj kot zdravnik in jih ne premagujejo ti zoprni občutki, da v trenutku pred zdravnikom ne pozabiš na kaj, kar bi zdravnik moral vedeti.

Vsak človek se po svoje ravna tudi kot pacient zato sem morda res napačno svetovala svojemu jutranjemu obiskovalcu.

Kako pa vi doživljate svoj obisk pri zdravniku?

Sožitje z živalmi, 11. januar 2023

Sem popolni laik na tem področju in, razen javnih deklaracij, ne poznam ničesar kar bi mi pomagalo razumeti kakšen odnos naj bi bil pravilen in kako si ga pridobimo. Da bi nekoliko zmanjšala to svojo nevednost, sem se pozanimala po spletu, kako uresničujemo splošne težnje ljudi do živali.

Najprej sem ugotovila, da imamo dokaj obširno zakonodajo, ki se nenehno dopolnjuje. Kot pravi zakonodajalec z njo določa odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih živih bitij, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; določa pogoje, ki jih je za zaščito živali treba zagotoviti pri reji in vzreji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in postopkov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali; ureja nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali; ureja nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona ter določa kazenske sankcije za kršitelje določb tega zakona. Ureja tudi ravnanje z ribami, divjadjo in lovskimi psi, če ni s predpisi, ki urejajo ribištvo, divjad in lovstvo, urejeno drugače.

V naši domovini je zelo razvito tako strokovno kot ljubiteljsko delovanje v zvezi z živalmi, med njimi je tudi Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, ki je prostovoljna in nepridobitna organizacija in se bori za boljši položaj živali. Od leta 2006 ima status nevladne organizacije RS, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali.

e 20 let izdaja revijo Osvoboditev živali. Omenjam ga zato, ker vidno spodbuja tudi vegan prehrano, temu primerno podjetništvo, recepte, nasvete za prehrano pri zdravstvenih težavah in številna strokovna in laična mnenja. Odločno nasprotujejo gojenju in lovljenju divjih živali. Njihov odnos do zemlje je izjemno spoštljiv, njena raba pa bi morala biti namenjena primarno samopreskrbi. V reviji objavljajo tudi ugotovitve znanstvenikov na primer o ptičjem govoru, o sočutju živali s človekom in o literaturi, ki ljudem omogoča boljše poznavanje živalskih navad. Neverjetno veliko pišejo o živalski boleznih, ki se z mesom prenašajo na ljudi, odločno pa nasprotujejo poskusom na živalih, ker ima znanost na razpolago druge možnosti. Zanimivih informacij v reviji je zelo veliko, so pestre in aktualne.

ivali imajo svoj svetovni dan 4. Oktober že od leta 1931 dalje. Na zemlji živi okoli dva milijona živalskih vrst, pri nas med 15 in 20 tisoč, od katerih pa jih je 850 endemitov, kar pomeni, da so to živalske vrste, ki živijo pretežno na ozemlju naše države.

V teh obširnih revijah sem našla tudi prispevek o meni ljubih ježkih. Motali so se okoli hiše več let, ko pa je bila okolica kultivirana, so se odselili. Srčno želim, da bi se vrnili in iščem njihove rejce. Zagotavljam, da bodo pri nas v naravnem okolju in da jim bo lepo!

Kakšen pa je odnos vaše družine do živali?

Opozorila arhitektov. 10. januarja 2023

Medtem ko večina stanovskih združenj molči ob sprejemanju usodnih odločitev na področju njihovega strokovnega delovanja, pa se arhitekti kar velikokrat oglašajo in predlagajo ustreznejše rešitve, kot jih zasnujejo in podajajo predlagatelji. Kot je zabeležilo Delo, imamo v naši domovini več kot 10 arhitekturnih birojev, ki se uvrščajo po kakovosti v mednarodno arhitekturno elito. Sama prebiram predvsem prispevke arhitektov o urbanističnih ureditvah območij, mest in naselij, opozorila o obnovi dediščine, gospodarnega ravnanja z zemljišči, umeščanju povsem novih dejavnosti v prostor, zlasti pa o investicijah javnega značaja in skupnega dobra, ki so vedno povezane z pogumom aktualne oblasti in njenim zaupanjem v nujnost urejanja prostora za prihodno uspešnejše delovanje.

Mojo delovno dobo so zaznamovale številne nove dejavnosti, naložbe in gradnje. Imeli smo dovolj poguma, da smo v razmerah kakršne so pač bile, urejali urbani prostor in gradili prostore za nove dejavnosti z vedno novimi materiali in prilagajanjem prostorov tehnološkim postopkom pa naj je šlo za tovarno, bolnišnico, naložbo v kulturo ali raziskovalno dejavnost, muzej ali knjižnico. Prišli so tudi časi, ko sem bila sama najbolj odgovorna za zagotovitev ustreznih prostorov za modernizacijo poslovanja plačilnega prometa, razvoj inšpektoratov in širjenje informacijske dejavnosti kar na štirih lokacijah, mi je bilo samo po sebi umevno, da se moram pobrigati za novogradnjo na teh lokacijah. Nad vse zanimivo mi je bilo sodelovanje s projektanti in tehnologi katerim smo razlagali kakšne prostore potrebujemo, dileme, ki nas mučijo, možnosti, ki jih iščemo. Skupaj smo šli na ogled v prostore z dobrimi rešitvami, prebirali smo tujo in domačo literaturo, se dogovarjali z izvajalci opreme in se pač potrudili, da bi zgradili nekaj dobrega, dolgotrajnejšega. Pravega zadovoljstva prav za prav graditelj niti ne doživi, ker ob koncu gradnje ugotoviš tudi to, kaj vse bi bilo lahko bolje, če bi!

e ko se je gradil Cankarjev dom smo poslušali po raznih sestankih upravljavcev, da je ta in ta prostor rezerviran za novo sodišče, kje v prestolnici je rezervat za zdravstvo, da je potrebno določiti lokacijo univerze, da ni prostora za nova ministrstva in tako naprej. Aktualne oblasti so imele dokaj ambiciozne razvojne načrte, dovolj poguma in tudi financiranje naložb se je, sicer vedno z muko, le ustrezno urejalo. Zakaj se je razvojni ciklus tako klavrno zaključil bodo ugotovili raziskovalci preteklosti, ne čudim pa se ugotovitvi arhitekta Miloša Kosec »da se pri nas država vede predvsem kot najemnik in skvoter«. Avtor to obnašanje Vlad Republike Slovenije še ocenjuje kot njihovo nezaupanje v obstoj države, zato ne poskrbijo za lastne državno tvorne objekte s katerimi bi lahko postali tudi vzor trajnostnega in racionalnega upravljanja prostora. Osebno bi dodala, da je ta »virus« močno prisoten tudi v lokalnih skupnostih in ga nadomeščajo mikro naložbe v ceste, poti, steze in stezice.

Po Sloveniji se množijo sončne elektrarne in ta proces pospešuje tehnologija sončnih celic, ki so vsak dan cenejše. EU je pridobivanje sončne energije uvrstila med prioritete. Kam bodo umeščene sončne elektrarne pri nas, da ne bo ogrožena naravna in kulturna krajina? Arhitekt Matevž Granda opozarja, da to ogroženost lahko zmanjšuje ali odpravi sodelovanje arhitekturne stroke pri odločanju o namestitvi sončnih elektrarn na strehe. Upajmo, da se bo tokrat strokovna rešitev ujemala z naložbeniki.

Boste poskrbeli za svojo sončno elektrarno?

Stoletnik. 9. januar 2023

Med mojimi otroškimi spomini ima posebno mesto mogočno podstrešje kar velike kmečke pritlične hiše. Mogočno zato, ker se je raztezalo kot prostor nad celotno stavbo. Na podstrehi so bile same skrivnosti kot na primer knjige Mohorjeve družbe, lajbeljč narodne noše, moške vojaške uniforme, skrinje z posebnimi oblačili, orodja, ki se niso pogosto uporabljal in skladišče nabavljene hrane v velikih količinah kot na primer 50 kg sladkorja, zaboji olja in podobno. Na čelno stran hiše je bila obrnjena fečara s starim pohištvom, shranjenimi fotografijami, šatuljami mojih tetk, žametastimi in plišastimi oblekami, okraski za praznične dni in celo glasbeni instrumenti. Neskončno zanimivo je bilo brskanje po vsem tem »bogastvu«. Tam so bile tudi pesmarice, na paši smo se iz njih naučili pesmi in jih na ves glas prepevali, da jih je lahko slišala cela vas. Prepričana sem bila, da ko bom velika, bo vse to bogastvo iz podstrešja našlo svoj prostor v mojem domu in bogatila ga bom s skrivnostmi drugih vaških podstrešij, ki so jih odkrivali domači otroci. Da to bogastvo imenujemo etnografska dediščina seveda nismo vedeli tudi takrat še ne, ko smo že bili dijaki in se odločali za poklic.

Kot študenti smo bili seveda prisotni povsod, kjer se je kaj dogajalo, torej tudi na prireditvah Slovenskega etnografskega muzeja, ki je pridno praznil naša podstrešna bogastva, oblikoval zbirke in jih predstavljal javnosti. Ne spominjam se otvoritev razstav pač pa samo tišine in posvečenosti muzeju, ki smo jo morala obiskovalci strogo spoštovati. Sama sem tudi po študentskih letih, kot funkcionarka Kulturne skupnosti spremljala razvoj naše etnografije tako na lokalni kot na republiški ravni, seveda bolj s finančnega in gospodarskega vidika, ko so pridobivali svoje prostore, ustanavljali muzeju potrebne strokovne oddelke, prehajali v raziskave in se lotili založništva.

Okoli osemdesetih let preteklega stoletja je Slovenski etnografski muzej že predstavljal na televiziji svoja spoznanje ne samo kot galerist za predmete, ampak tudi kot vse pomembnejši poznavalec uporabe predmetov, pozitivne strani njihovega delovanj, kot praktična izkušnja za lajšanje delovnih procesov v času, ko so jih ljudje uporabljali. V naših lokalnih območjih smo dobili prve privatne zbirke na primer bogate etnografske dediščine svečarjev, kolarjev, kovačev in drugih obrtnikov, pa tudi nastajanje etnografskega oddelek v lokalnem muzeju kar je omogočilo dragoceno strokovno pomoč gospe Križeve zbirateljem gradiva in privatnim zbirkam.

Ta zanimivi razvoj slovenske etnografije in njene osnovne institucije Slovenskega etnografskega muzeja bo letos praznoval stoletnico. V počastitev jubileja bomo lahko videli razstave, kot prvo Belo zlato, zgodba o bombažu organizirano v mednarodnem duhu sodelovanja in spoznavanja, v juniju pa bodo priredili dan odprtih vrat in potrudimo se vsi, da si ogledamo današnjo, modernizirano delovanje Slovenskega etnografskega muzeja.

estitamo ustvarjalcem tega stoletnika v prepričanju, da nam bo zagotovil že veliko kakovostnih vpogledov v razvoj in sposobnosti slovenske etnografije.

Si boste vzeli čas in stoletnika počastili?

Verniki katoliške cerkve. 8. januar 2023

Verniki katoliške cerkve pri nas so res nenehno pred dilemo, kako naj razumejo, sprejmejo in ravnajo v primerih, ko se v njihovem, tudi najvišjem vodstvu, kar naprej rojevajo ekscesi. Ne bi rada kogar koli žalila, najmanj pa vodstvo tako pomembnega gibanja kot je Rimsko katoliška skupnost sveta, toda neumno je, da vemo vse kar o teh ekscesih reče papež, kakšen kardinal, morda se škof, nikjer pa nisem zasledila, kako nanje gledajo verniki, tisti pošteni verniki, ki resnično verujejo v kreacionizem, ki jim vera lajša vsakdanje probleme in, po tradiciji, od nje pričakujejo zveličanje po odhodu v večnost. O čem govorim?

Vatikanska banka se je, če je verjeti poročilom in literaturi, ukvarjala s posli, ki jih poslovna etika ne dovoljuje. Ne samo, da je pomagala kriminalnim združbam do čistega denarja, v njej so izginjala mnoga nakazila verujočih bodi si kot dar ali pa kot naložba. Pa vendar bi ta banka bila prva poklicana, da se posveti obnovi cerkvenih kulturnih spomenikov, da ustvarja nove cerkvene umetnine vrhunskega pomena za svet, ki jih posamezni narodi ne zmorejo financirati, da podpira nadpovprečno likovno ustvarjanje, raziskave preteklosti, vlaga v načrtovanje prihodnosti, razvija dobrodelnost in povezuje narode s skupnimi razvojnimi projekti. Nič od tega se ne zgodi, škofije, tudi slovenske, ugotavljajo, da ni potrebne finančne pomoči od nikoder. Naš škof Saje vztraja, da se razmere v financiranju izboljšajo, kaj pa menijo in zahtevajo slovenski verniki?

Pedofilija je zagotovo nerešljiv problem normalne človeške nezadovoljene strasti. Sami duhovniki se združujejo v gibanje za odpravo tega problema, žal ostajajo neučinkoviti. Temna senca nezaupanja v cerkvene vzgojitelje in učitelje, se povečuje, moti verujoče, prepričana sem, da neznosno skrbi verujoče starše. Ali ne bi bilo dobro, da združijo svoje skrbi in se organizirano povežejo z duhovniki, ki jim odprava pedofilije pomeni novo upanje in zaupanje v urejenost medsebojnih odnosov znotraj cerkve.

Grabežljivost in vzvišenost cerkvenih funkcionarjev nad verniki je tudi pogost pojav, ki je boleč, nepotreben in škodljiv za vse. Samo pomislimo na lastništvo Blejskega otoka, Štajerski in gorenjskih gozdov, 400 m2 velikih stanovanj posameznika, terjatve odškodnin in podobne pretirane zahteve, ki zamegljujejo dobre prispevke cerkve skupnosti kot so na primer manjkajoče institucije civilne družbe ali krepitev duhovne rasti vernikov in podobno. Tudi neprimerna mnenja, poseganje v stvari, ki so ločene od cerkve in izkazovanja pripadnosti cerkve ob volitvah niso v čast predvsem vernikom, povzročajo težave v medsebojnih odnosih z drugimi skupnostmi v državi.

Zavedam se, da slabosti, ki ji naštevam, nastajajo tudi na drugih področjih življenja in dela Slovenije, toda skupaj bomo lažje živeli, če smo aktivni vsi, vsak do svojega vrha oblasti ne glede na to ali je to v tujini ali v lastni državi. V tem smislu je na primer dobrodošla verska oddaja, ki jo vodi Romana, bilo pa bi lahko še ustvarjalnejše, če bi se znali dogovoriti verniki in ostala družba vsaj za odpravo tistega, ki nas morebiti razdvaja.

Ste verni? Zaznavate morda potrebo po modernizaciji vere?

Euro na Hrvaškem. 7. januar 2023

Ne slepomišimo, da nam Slovencem super prav pride, da je Hrvaška pogumno vstopila v EUR območje in to mnenje ne zahteva niti kakšnega posebnega utemeljevanja. Poleti smo najprej otroci in starejši gostje obmorskih krajev na Hrvaškem, potem vdrejo turisti od vse povsod, starejše nadomestijo starši vse do septembra, potem pa se stari spet vračamo in v miru letujemo na skoraj praznih, čudovitih plažah. Res sem vesela, da mi je dano tako življenje, čeprav prinaša z leti tudi težave, ne samo užitke.

Bi pa ob tem rada potožila in pokritizirala nepotrebne težave, ki smo jih Slovenci imeli do sedaj pri plačevanju računov na Hrvaškem. Prvi problem je bil že dostava računa. Pošta je dolžna račun dostaviti na naslov, izdajatelj računa pa naslovnika, na primer energentov, napiše na nepremičnino na Hrvaškem kamor lastnik od oktobra do maja skoraj ne zahaja. Zaprosila sem, da nam račun za elektriko pošiljajo v Slovenijo pa so me zavrnili, da so dolžni nasloviti računa lastnika objekta na Hrvaškem. Dobro, ker elektrike nikoli ni zmanjkalo, smo našli načina, da smo svoje obveznosti poravnavali pravočasno in s tem že trčili v drugi birokratski in zelo drag problem v zvezi z plačevanjem računov v kunah.

Račun v kunah je bilo iz Slovenije na Hrvaško možno plačevati nekaj časa samo preko izbrane slovenske komercialne banke. Moral si kupiti kune pri prodajalcu ali pri izbrani banki, kune položiti na svoj račun in iz njega plačati račun v kunah na Hrvaško s doplačilom bančne provizije najprej za nakup in prodajo deviz po dnevni ceni in nato še najmanj 2,50 EUR po posameznem nakazilu. Po določenem času je Pošta Hrvaške omilila to Kalvarijo s računalniško aplikacijo, da si pri njej vplačal v EUR račun, oni pa so na neven kakšen način plačali to izdajatelju računa v kunah in za ves postopek plačniku zaračunali provizijo 2.- (dve) kune. Vprašala sem Mercatorjevo blagajno, če bo plačala račun v EUR za Hrvaško, pa je odklonila. No, dalo se je tudi urediti s predplačili dobaviteljem, nekateri dobavitelji so sprejemali plačila kar v EUR na svoj verjetno žiroračun, občine na Hrvaškem pa so zavračale plačila v EUR in tako je neko moje plačilo 10 EUR najprej potovalo na Hrvaško občino, ta ga je vrnila na po svoji volji izbrano poslovno banko v Slovenija, ta banka pa me je našla in za vračilo zahtevala skoraj 6 (šest) EUR, 4 pa bi mi vrnila.

Zakaj zdaj post festum to opisujem tako podrobno? Slovenija je imela v praksi preskušen, računalniško podprt in uveljavljen sistem plačevanja tako v državi kot s tujino. Plačilni promet je bil dnevno ažuren in delavci, ki so ga opravljali so delali tudi ponoči, na Silvestra in podobne dneve, da so plačnikom in prejemnikom zagotovili dnevno likvidnost za provizijo, ki je predstavljala znatno manjši znesek od povprečne provizije današnjih slovenski komercialnih bank. Zakaj je pristojen organ države ukinil uporabo tega, tudi po merilih razvitih držav, dovršenega plačilnega prometa in ustvaril zmedo, ki je opisana v prejšnjem odstavku.

Dobrodošla Republika Hrvaška v EUR območju, pomagaš nam na področju, ki ga malokdo pozna pa vendar vsak dan uporablja.

Kako ste pa vi plačevali v tujino?

Pismo zdravnice zdravnikom. 6. januar 2023

Dr. Mateja Kožuh je pustila viden pečat v slovenski politiki saj je bila kot poslanka prvega sklica zakonodajnega organa samostojne Slovenije tesno povezana z vsemi, ki smo iskali nove rešitve namesto prakse, ki se je postopoma ukinjala ne da bi se določila nadomestna pravila obnašanja. V tistih časih sva se tudi osebno spoznali tako na lokalnih shodih kot tudi v postopku denacionalizacije, v katerem je moral stečajni dolžnik urediti nekatere premoženjske zadeve, da je na njeni nepremičnini lahko zaživel McDonadl'.

Razumna in do ljudi skrbna zdravnica, ki je bila v enem mandatu tudi predsednica upokojencev Slovenije, je prve dni v letu 2023 objavila javno pismo svojim kolegom in kolegicam zdravnikom in zdravnicam in v njem povprašala »ali res niso nič krivi« za slabo stanje v našem javnem zdravstvu? Lahko bi rekli, da je pritisnila na njihovo zavest. Naši zdravniki in zdravnice prepuščajo upravljanje zdravstva politikom namesto, da bi ga upravljali sami, odgovorno in v skladu s potrebami pacientov. S tem se verjetno vsi strinjamo, z blogom pa želim dograditi »javno pismo« z vrsto vprašanj, ki zahtevajo odgovore stroke, zakonodajne oblasti in politikov.

Temeljna in primarna naloga vsakega vodja je, da si zagotovi v vsaki situaciji primerne strokovnjake za opravljanje dela institucije, ki jo vodi. Zdravstveni domovi imajo od nekdaj dobro ali vsaj primerno plačane direktorje, ki jim ustanovitelj zaupa, da imajo dovolj znanja in so sposobni zagotoviti vse potrebno za opravljanje dela zdravstvenih domov. Kateri direktorji zdravstvenih domov v naši domovini niso zagotovili kadrov za opravljanje svoje primarne naloge družinskih zdravnikov pravočasno, v skladu z statutom zdravstvenega doma in v skladu z zdravniško etiko? Jim je to preprečil ustanovitelj s podelitvijo koncesij brez njihovega soglasja? Jim je to s čim konkretnim preprečilo pristojno ministrstvo? Jim je to preprečil Zavod za zdravstveno zavarovanje z daljšimi zaostanki z roki plačevanja? Nujno je najti odgovore na ta vprašanja ne samo za ugotavljanje odgovornosti pač pa predvsem za zagotovitev pacientom z zakonom zagotovljenih pravic v prihodnje.

Enaka vprašanja naslavljamo pacienti na direktorje bolnišnic in vodje oddelkov kot zaključenih enot strokovne medicinske oskrbe.

Sicer pa zgleda, da se vsa zdravstvena problematika pacientov naroda gleda in ocenjuje po poslovanju Univerzitetnega kliničnega centra za vodenje katerega Slovenija ne najde ali noče najti ustreznega intelektualca. Tega velikana je treba najprej modernizirati in sodobni medicinski stroki primerno organizirati kar je predvsem stvar zdravnikov. Vsi, ki dvignete roko ali oddate svoj glas kandidatu za direktorja se zavedajte potreb pacientov in vaše osebne odgovornosti do potrditve kandidature le, če ste se prepričali, da je kompetentna oseba. Izogibajte se formalnostim. Slej ko prej bo odprtih še mnogo, mnogo podobnih vprašanj, kot so ta v javnem pismu in v tem blogu.

Je vaša družina zadovoljna z medicinsko obravnavo?

Meso in mi. 5. januar 2023

O prehrani živalskega izvora smo zadnje čase veliko slišali. Še posebno odmevno je bilo opozorilo našega predsednika Vlade v evropskem parlamentu da pojemo preveč mesa kar ni dobro za naše zdravje in kar nenehno povečuje onesnaževanje okolja. Opozorila nehote dajo misliti ljudem in tudi sama sem se začela spraševati ali ravnamo pri nas razumno z njim ali pa morda pretiravamo bodi si pri hrani, pri reji ali drugih oblikah sobivanja ljudi z živalmi. Večina mojih sorodnikov pa se preživlja z rejo živali za prehrano ljudi, mladi se celo sistematično izobražujejo v tej stroki, da bi v omejenih prostorskih in naravnih površin dosegali kar najboljše učinke. Jajčkov na oko, ki jih je samo zame pekla moja stara mama, se spomnim kot nekaj najboljšega v moji otroški prehrani. Z prodajo jajc je stara mama bogatila svoj »fond« in razbremenjevala družinski proračun. Z mlekom je zagotavljala zdravje otrokom in, kot je sama poudarjala, krepila moč odraslim za fizično delo. Kadar so bila najnapornejša dela na kmetiji, se je peklo in pohalo meso, da so ljudje lažje opravili fizično delo. Poskrbelo se je tudi za živali pri težkih opravilih tako, da so dobivala mrvo, oves in dodatke, da so lažje »pomagale« delavcem. Res pa je, da so bile pozimi koline, v praznikih pečene piške in ob veliki noči veliko hrane z jajci. Lahko bi napisali študijo ali roman o odvisnosti uspeha na pridelavi hrane od povezanosti ljudi in živali.

V današnjih modernih časih nastaja nov gibanje veganstvo, ki v celoti izključuje živalske sestavine iz prehrane, oblačil, kozmetike, zdravil, itd. Veganstvo navdihuje želja, da se na sveta odpravi nepravično ravnanje z živalmi, zlasti z njihovim zakolom. Ljudje so se že začeli izogibati jedem iz mesa, ker imajo slabo vest, da je morala neka žival umreti pred njihovim mesnim kosilom. Vegani ustvarjajo v ljudeh občutek krivde, da so dvoživke, ker se s pobijanjem živali ne strinjajo vendar zaradi živalskih sestavin v sedanji običajni prehrani še ne vidijo nadomestila za meso. Živeti vegansko je prehranjevanje samo z rastlinsko prehrano brez kakršnihkoli živalskih produktov, kot so meso, ribe, mleko in mlečni izdelki, jajca in med, ter brez ostalih sestavin živalskega izvora. Vegani tudi na drugih področjih življenja uporabljajo izdelke, katerih pridobivanje ne povzroča trpljenja živalim.

Kaj menite, so predlogi Veganov prava pot za pospešeno izboljševanje naravnih razmer, bomo bolj zdrava populacija, če se bomo hranili samo z rastlinami, smo sploh sposobni dojeti posledice množičnega uveljavljanja veganstva z vključno zakonodajnimi osnovami, ki bi nujno sledile? Kakšna bo na primer proizvodnja vakcin brez jajc? Kako se bo temu prilagodilo naše kmetijstvo? Odpira se nešteto vprašanj brez odgovora.

eprav na prvi pogled zgleda utopično bi morda le odprli širšo debato o tem gibanju, če drugega ne, da se vsaj seznanimo s tendenco, ki bi znala spremeniti naš način življenja do temeljev. Kot vedno in povsod pa je tudi na tem področju prva poklicana znanost in v okviru nje zdravstvo, da proučijo dolgoročne posledice morebitne uspešne veganske promocije. Osebno menim, da širjenje tega gibanja ne more biti samo stvar aktivistov pač pa resen projekt neke družbe, ki hoče ustvarjati bistveno drugačen svet, kot ga trenutno živimo.

Poznate veganstvo, razmišljate v to smer prehranjevanja?

Optimizem Veličastnih. 4. januar 2023

Novo leto je neka točka v poslovanju, ko najodgovornejši v tem procesu mora vsem javno oceniti preteklo delo in nakazati smeri delovanja za naprej. Ja, prav ste prebrali, naj odgovornejši osebno mora to storiti in nihče drug. Zamislite si, ko imaš preko enajst tisoč zaposlenih, ki čakajo na tvojo oceno in tvoj namig, kaj jih čaka v prihodnje. Za vrhunskega poslovneža je to tudi zahvala za nazaj in načrt za naprej.

V novoletni številki svojega glasila Utrip, je ta trenutek popisala novomeška Krka d.d. pa poglejmo kaj je poudarila. Fleksibilnost, odzivanje na izzive, predanost uresničevanja zaveze, usmeritev v prihodnost, trajnostne strategije, prisluhniti potrebam okolja, izvrstni strokovnjaki na vseh področjih, zanesljivost poslovnih odnosov, spoštljivost do sodelujočih, stremljenje k najvišjim standardom kakovosti, poštenim poslovnim praksam, enakim možnostim za vse, sprejemanje sprememb kot odpiranje novih poti, delati z roko v roki povezanih timov z jasno vizijo in tako dalje. Ste začutili vrednote in s te moč ter odločnost zaposlenih, da vedno poiščejo rešitve ne da bi kar naprej jadikovali nad razmerami brez subvencij in drugih stimulacij. Članica uprave in delavska direktorica Krke d.d. je še dodala »k urejenemu in prijetnemu delovnemu okolju pa lahko največ prispevamo zaposleni s svojim ravnanje, v katerem sta ob jasni osredotočenosti k vrhunskim rezultatom tudi razumevanje za sočloveka in težnja k medsebojni povezanosti.«

Slovenija bi resnično potrebovala tako prepričanje še posebno tistih, ki razpolagajo z velikim premoženjem ne da bi ga znali ali zmogli aktivirati v donosnost.

Tudi v željah za prihodnost je Krka d.d. ostala trdno na tleh in svojo vizijo razvija na S-srčnosti, R- resnicoljubnosti, E-energičnosti, Č-čuječnosti, N-nesebičnosti, O-optimizmu. Velike črke v tej čestitki poudarjajo besedo SREČNO, ki jo pošiljajo v svoj veličastno velik poslovni svet.

In kaj je Krka d.d. ocenila kot najboljše v minulem letu: inovacije zaposlenih, ugled predsednika uprave, zadovoljstvo zaposlenih, prepoznavna podoba zdravil na recept, najvišjo prodajo in dobiček v zgodovini podjetja, vztrajna rast Krkinih največjih izdelkov, Krkini talenti v klubih, društvih in ustanovah, uspešnost prenosa tehnologij na daljavo, ohranitev skupine strokovnjakov za pred klinično področje, izvoz izdelkov za pomoč živalim, Krkina priznanja za izstopajoče delovne dosežke, uspešno delo zborov delavcev, Krkin teden humanosti, funkcionalno izobraževanje, značka odličnosti, mednarodne konference o izdelkih strategiji, kakovosti, ustanovitev službe Biotehnologije, šport in kultura zaposlenih, marketinške nagrade za delavce v tujini, digitalno zdravljenje, Krkine nagrade, prepoznavnost Krke kot najuglednejši delodajalec pa tudi priznanje za najboljše poslovno poročilo za zadnje leto.

Ker ni nič tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše smo prepričani, da nas bodo krkaši in krkašice presenečali z dobrimi odločitvami tudi v prihodnje.

Je v vaši družini dovolj poguma za spremembe?

Pričakovanja v letu 2023, 3. januar 2023

Nad vse prijetno je upati in pričakovati kaj pomembnega za sebe ali svojo družino ali skupnost v kateri živiš. Seveda sledijo mala in velika razočaranja, toda brez iluzije je življenje okrnjeno, preskromno in vodi v obžalovanje.

Malo za šalo malo za res sem pobrskala po izjavah poklicnih napovedovalcev prihodnosti. Zlasti me je zanimalo mnenje moje stroke, pogledi karmičnih osebnosti pa tudi horoskopi in drugi namigi po sredstvih javnega obveščanja.

Gospodarstveniki so si dokaj enotni, da bodo energenti povzročali največ težav predvsem zaradi vojne v Ukrajini. Druge vire kot so Alžirija, Katar, vidijo bolj kot problem in manj ko rešitev predvsem zaradi pogojev v daljšem časovnem obdobju. Omenjene in njim podobne države vedo, da bodo energetski trgovci tudi v prihodnje iskali dobre ponudbe pri katerih bo cena bistveni pogodbeni element. Novi energetski dobavitelji imajo tudi velike potrebe po naložbah kar kupce spet dolgoročno povezuje z dobaviteljem ne glede na dosežen energetski razvoj. Predvsem finančniki pričakujejo težave z inflacijo, dvigom obrestnih mer, premajhnim deležem investicijskih skladov v financiranju naložb in podobnem. Direktorji so bolj optimistični saj so jih izkušnje v preteklosti marsikaj naučile pa tudi njihova zavest se ne opira na diplomacijo ampak na zaščito in ohranjanje dobavne verige v vsaki situaciji. So pa tudi bistveno večji riziki poslovanja za marsikatero podjetje usodni. Države namreč iščejo vseh vrst rešitve z vključno ponovnim podržavljenjem delniških družb, da bi ohranili obseg poslovanja in s tem zaslužek zaposlenim.

So ljudje, ki občutijo povezavo med seboj in z vesoljem, ki ga tvori energija in ne materija. Prostor vesolja je izpolnjen z virtualnimi energijami in informacijami in se z njim lahko povežemo vsi. To je področje akaških zapisov, zbranih v več knjigah in na podlagi teh zapisom nekateri napovedujejo dogodke po svojem videnju. Karmični diagnostiki povezujejo najdaljšo noč z našim notranjim razpoloženjem, ki ima vpliv tudi na obnašanje našega okolja. Priporočajo dobro in realno osebno doživljanje sveta, ohranjanje tradicionalnih vrednost, rušenje preživetih sistemov. Baje bomo v Sloveniji odkrili možnosti za ohranjanje imunskega sistema v dobri kondiciji. Imeli naj bi dobro letino, povečevali svojo samozavest in v odločanju sledili ženskim nagnjenjem. Grozi nam nevarnost iz zraka, začetek vojn na drugem koncu sveta, slabo se piše gospodarstvu in zdravstvu. Ne smemo se predati vplivu slabih ljudi. Očiščevanje naši duš letos in drugo leto naj bi nam odpiralo začeten nove zlate dobe, ki bo nastopila po premagovanju težkih preizkušenj v letošnjem in prihodnjem letu.

Kaj naj rečemo? Še vedno velja, da ohranjamo pogumno in ustvarjalno svojo emocijo in jo poskušamo spodbujati v skupnosti. Receptov za življenje ni, ustvarjamo jih posamezniki na podlagi svojih izkušenj in svojega videnja problemov.

Kaj pričakujete od letošnjega leta?

Monikin dom, 2. januar 2023

Nekoliko me daje slaba vest, da sem uresničevanje novoletnih želja svetovnega prebivalstva izpostavila na prvi dan v novem letu. Najbrž ste pričakovali, da bom najprej pisala o željah družin, posameznikih, svojih, toda premagala me je skrb, da svojih želja ne bom mogla uresničevati, če bo vojna, pomanjkanje, težava s podnebjem in podobno. Sem pa danes doživela lep dan družine z mladostniki, ki si ustvarjajo osnovne materialne pogoje za življenje in delo. Monika in njen mož sta me povabila na ogled hiše, ki jo gradita v prijetnem okolju novega naselja na podeželju.

Monika in njen soprog se že nekaj let zaposlujeta v tujini, pridno varčujeta in zagotavljata materialne pogoje svojim trem delno zaposlenim študentom. Domnevam, da ju je za gradnjo navdušila sestrina družina, ki se je pred nekaj leti vselila v prijazno, kot pravljično krojeno novo hiško. Kot zgleda, bo taka tudi hiška Monike; v kleti hišne naprave in tehnike, v pritličju dnevna soba s kaminom in kuhinjskimi potrebami, v nadstropju spalnice za vsakega od njih, okoli hiše ozelenela terasa , deloma prekrita za peko in posedanje na njej v vsakem vremenu. Še manjši dvoriščni prostor in domek je kompleten, racionalen, prilagojen družinskim članom. Čestitala sem jim za pogum, ki je bil potreben ob odločitvi o gradnji in želela veliko veselja in radosti tudi v hiški od vselitve naprej.

Potrebujeta spodbudo in vizijo, hiška se gradi brez njune prisotnosti in brez izkušenj njunih delno zaposlenih študentov. Poleg zaupanja nadzorniku bosta morda za kaj poskrbela Monikina starša, pa bodoči sosed, pa ta ali oni prijatelj. Sprejeti sta morala ta način gradnje doma, da bosta dovolj zaslužila za njegovo plačilo. Heroja, sem rekla, ob spominjanju, kako me je izmučila gradnjo mojega doma ne samo finančno tudi s tem kje naj bo kaj in kako naj se izvede stopnišče, dimniki, okna, raje se ne vračam v tiste čase. Nasmejmo se novi tehniki, ki jo Monika s pridom uporablja, saj jo še nisem videla brez telefona v roki s katerim poslika problematično mesto in sliko deli od Poncija do Pilata toliko časa, da najde rešitev in jo telefonsko v sliki in besedi prenese izvajalcu. Bravo Monika.

Ne samo Monika, nešteto družin ali družin z mladimi, si danes gradi na opisan način svoj dom. Pa vprašam še, kdaj prideta domov in ali je vrnitev vezana na vselitev. Odgovor je času primeren: »ko zlezeva iz finančnih rizikov, ko se bova upokojila, ko.« do takrat sta starša v tujini, študenti pa bodo verjetno že iskali lastne rešitve. Tako je z mladimi bilo in še vedno je, postaja tako stanje samoumevno in ni junaka, ki bi zagotovil olajševalne okoliščine. Tudi Monika in njen soprog verjetno gradita svoj dom bolj zase kot za svojo družino. Ampak tudi to je dobro in lepo. Potrjujeta svoje sposobnosti za ustvarjalno in koristno delo, se ob tem duhovno krepita in nikomur njihovi prihranki ne bodo odveč.

Ljubo doma, kdor ga ima, imeti pa ga mora vsak. Ko pridejo leta moraš imeti dom, ki te po potrebi povezuje ali ločuje od dnevnih skrbi, slabih ali dobrih obiskovalcev in ti zagotavlja želeni mir.

Ste si že zgradilo svoj dom?

Uresničevanje želja. 1. januar 2023

Dobri ljudje, pomagajte mi razumeti te politike. Ne maram jih napadati, jim soditi ali kako nagajati, toda naj mi povedo prosim, zakaj proizvajajo orožje, oborožujejo svoje države, trosijo za orožje sredstva, ki so nam nujno potrebna za zdravje, naravo, izobraževanje. Vojskujejo se, ko na svetu ni človeka, ki bi se z njimi strinjal. Popolnoma enotni smo si, da hočemo na zemlji mir, sožitje z naravo ter razmere za dobro počutje družin. Se 27 predsednikov držav v EU zaveda, da EU deluje proti volji svojega ljudstva s tem, da krepi militaristično miselnost in etiko. Kakšne posledice teh dejanj nas čakajo?

Ocenjujem, da je stanje s to vojno potrebno vsestransko in strokovno analizirati ter po proučitvi vzrokov pripraviti načrt zagotavljanja miru v prihodnosti. Moj zorni kot je preozek, da bi mogla zanj predlagati ukrepe, toda pogled v zgodovino mi pa le odkriva neke konkretne možnosti kot so (1) razumevanja Evrope in njene organiziranosti, (2) iskanje in ustrezno usposabljanje ljudi s kompetencami za vodenje in upravljanje s skupnim dobrom, (3) sprememba dogovorov o mejah znotraj EU in (4) razsodno, strokovno in smotrno obveščanje prebivalstva.

Kako danes posamezne gospodarske in družbene dejavnosti evropskih držav gledajo na narode in narodnosti, ki živijo na območju Evrope. So to vsi Evropejci, tudi Rusi, ki zasedajo 1 njenega prostora ? Zakaj torej govorimo o Ukrajincih, Francozih, Skandinavcih, ne pa tudi Rusih, Belorusih, Gruzijcih, članice EU smo organizirane kot da EU in NATO ne obstajata ali blažje rečeno Poljaki svojo zakonodajo dajejo pred evropsko, Madžari se naravnost smejijo protestom organom EU, mi smo lepo tiho, če dobimo dovolj sredstev iz skupne emisije, Ukrajinci oblikujejo svoje območje drugače kot njihovi sosedi, zahodni Balkan naj čaka ne vem česa, Turčija je obupala, itd. Kakšna je skupna strategija narodov na območju Evrope, kakšna časovnica za dosego ciljev, kakšni sploh so cilji in kako na njih vpliva tehnično tehnološki razvoj posameznih dejavnosti od preskrbovalnih verig do potrošnje oziroma porabe ? Strokovnjake je treba vprašati, kako se moramo organizirati, da bo naša blaginja optimalna. Če bo skupna strategija jasna bodo jasne tudi kompetence, ki jih morajo imeti vodje držav, EU in razvojnih usmeritev in če dogovorjenih lastnosti nek kandidat nima, mu niti pod razno ni možno zaupati vodenja. Torej se funkcije naših meja, ki so sedaj zaplankane z bodečo žico, vsebinsko spreminjajo in iz fizičnega srednjeveškega varovanja prehajajo v krepitev duhovno ustvarjalne moči narodov brez ovir za oskrbovalne verige s tem pa tudi odpravo vzrokov za militarizacijo Evrope in posledično vojnih nevarnosti.

Novinarji se radi sklicujejo na svoje pravice, zlasti tiste, ki naj bi jih dajala pristojnosti za poročanje resnice. Članki in prispevki današnjih poročevalcev za informiranje prebivalstva vsebujejo le resnico, ki jo vidi novinar in je daleč od resnice, ki jo vidimo prebivalci. Dejstvo je, da poročevalci spreminjajo izvoljene vodje v vladarje s srednjeveškimi pristojnostmi, saj poročajo samo o Macronu in ne o Francozih, Putinu in ne o Rusih, Bidenu in ne o Severni Ameriki, Ši Džinpingu in ne o Kitajcih Banalno je, vendar dejstvo, da svoje pravice novinarji ščitijo le z angleščino, tudi v EU, čeprav ni v njej naroda s tem jezikom. Danes bi morali biti novinarji v prvih vrstah, da se svet modernizira in da s tem novinaji dobijo dejansko možnost nespornega poročanja.

Kaj menite, kako naj se uresničujejo naše sanje Mir na zemlji?

Odhaja leto 2022, 31. december 2022

Nemalokrat se sprašujem, kdaj bo prišel res moj zadnji dan in mi ne bo več potrebno razmišljati, kaj vse sem storila narobe, kaj vse bi lahko rešila bolje in kaj me čaka. No, današnji dan to zagotovo ni, tu sem, napovedal se mi je Dedek Mraz, sporočila prihajajo od sošolcev, kolegov in kolegic, prijateljev, znancev, biti moram res zadovoljna, da smo ohranili po mnogih letih spoštljiv odnos drug do drugega, pa tudi občutek pripadnosti neki skupnosti, ideji, stroki, dolžnostim,

Staknila sem prehlad, agresiven in neprizanesljiv zato ne morem na Silvestrovanje družine. Ko sem to oznanila, se je tako odzval Dedek Mraz, da me bo obiskal kar danes. In res sta prišla sinova tašča in tast, moj sin pa z njima, vendar ne k meni pač pa k svojemu bratrancu, ki je žal ostal sam. Sine, res srčno in lepo od tebe, da ne pozabljaš čigav si.

Tast in tašča sta moja prijatelja in veliko se imamo pogovoriti. O Prekmurju zelo malo vem zato ju z veseljem poslušam, ko opisujeta svoje sorodstvo, predvsem starše, kraje svoje mladosti, naravne posebnosti, šege in navade, hrano in še mnogo drugega. Glavna tema nas treh modrijanov je seveda družina naših vnukov o kateri je vedno možno debatirati o čem novem ali v služni in šoli, o športu, druženju, psički Piki ali papagaju Jakobu. Pri njih je prioriteta šola, ocene, ki jih današnje razmere ocenjujejo za sprejemljive za vstop v srednje šole, kreativnost tako z raziskavami, v računalništvu kot tudi v minimalnem spremljanju dnevnih dogodkov. Sledijo druge dejavnosti po želji šolarjev in ob močni asistenci staršev ter dedija in babi. Pridem na vrsto bolj redko, vendar je takrat toliko lepše. Zdaj sta vnuka že skoraj odrasla, ne potrebujeta varstva temveč varujeta mene. S kompromisom vzamemo kakšno urico računalniškim igricam in se pogovorimo o željah in potrebah. Ta del življenja je lep in dragocen.

Zame je bilo leto 2022 bolj klavrno po padcu na desni kolk in bolečin, zaradi katerih sem preživela mesec dni v toplicah, nisem obdelovala zelenjavnega vrta in nisem mogla poskrbeti za vzdrževanje okolice hiše. Učiti sem se morala hoditi, počasi, korak za korakom pri čemer so me spodbude sosedov in prijateljev zelo pomagale, držale pokonci in bodrile. Druga težava je bila zdravniški pregled oči, padla sem v napačno čakalno vrsto in čakam na razpored že od 5.7. dalje. Redno sem pisala blog, obiskovala kulturne prireditve Krke in Kostanjevice, včasih tudi Ljubljane, opravila sem vse naloge, ki sem jih imela v društvu Rastoča knjiga in v KUD Krka in se udeležila srečanja svoje stanovske organizacije. Imeli smo nekaj prijetnih rojstnih dni, delno povezanih z Cukrarno, delno s kostanjem in sorodstvom, včasih pa s prijatelji ali sošolci. Včasih sem družbo razveselila z domačimi piškoti, princeska krofi ali miškami. Naj omenim še knjige, kot po navadi, vsakih 14 dni druga v branju.

e ne štejem odsotnosti od vnukov, snahe in sina lahko rečem, da je bilo leto, ki mineva, kar opazno in delavno, saj smo postorili večino svojih dolžnosti.

Kako ste pa vi delovali v letu, ki mineva?

Hišno vzdrževanje. 30. december 2022

Hiša je nam dragocena dobrina, zanesljivo nas čaka od koder se vračamo, pribežališče za premagovanje naših telesnih in duševnih težav, včasih pa tudi nadloga, ki zahteva določena znanja in potrpljenje pri iskanju pomoči. Če se stara s teboj vred, postaja tudi »bolna«, nadležna in usmiljenja vredna.

Zadnja leta smo naši hiški in domu morali posvetiti kar veliko pozornosti. Ne samo izolacija, nov parket, okna in vrata, tudi strojni del hiše smo obnovili, letos pa dodali še komarnike in obnovili kanalizacijo. Trdno prepričani da vse deluje, smo poklicali par krat vzdrževalca centralne peči, po urgencah je njegova žena sporočila, da se je upokojil. Iščem novega serviserja, pride iz Gorenjske, odpre peč in že najavi, da jo ne bo mogel servisirati, ker prejšnji serviser ni dobro opravljal svojega dela. Kot da sem jaz kriva zato. Novi serviser je naročil nove rezervne dele za katere sem plačala toliko kot za peč pa še črpalka za toplo vodo ne deluje. Danes sem hotela gredi spodnje prostore, vse lučke nakazujejo, da je vse v redu, radiatorji pa mrzli. Če ne bi bilo strica Jožeta, bi kar obupala. Takoj pokličem novega serviserja, pride, pogleda, kaj pa je narobe? Ponovim kalvarijo s prejšnjima serviserjema in zatrdi mi, da bo zdaj drugače. Bomo videli.

Neverjetno, komunizem, socializem ali kapitalizem, družbena ali privatna lastnina, vedno eno in isto - vzdrževalcev ni ali pa so slabi. Pomislim, zakaj je s temi fanti problem od kar sem njihova uporabnica? Malo za šalo in malo za res sem ugotovila, da bi se tudi vzdrževanje moralo opraviti samo z računalnikom in da bi sam računalnik odvijal vijake, čistil kanale in podobno v peči. Kamor danes prideš te odgovorna oseba samo poišče v računalniku, nekaj vpraša in to spet zabeleži, če ni sigurno te pošlje k specialistu, spet beleži v računalnik toda problem se vleče naprej.

Pri nas se o problemih hiše izrekajo najmanj trije možaki v letih polnih izkušenj. Potem, ko vsak pove svoje mnenje o problemu, se začnejo pogajati kdo ima bolj prav in končno meni naročijo naj izvedem tako da bo delovalo. Stručkota moram najti sama, na njegova vprašanja tudi odgovarjati, mu zagotoviti vse, kar pri delu potrebuje in, če gre za dolgotrajnejša dela tudi najti rešitev za vmesni čas. Za popravilo kanalizacije, ki je trajalo 2 uri, sem urejala zadeve z mojstrom eno leto, za preprečitev plinskega odtoka iz plinske omarice zunaj 3 mesece. Drva za kamin, če ne bo plina so še v teku in tako naprej. Do kdaj bom to zmogla pa žal ne vem.

Zdaj ko sem malo potožila, se mi zdi vse malo lepše. Tolaži me tudi to, da nimam take probleme samo jaz ampak večina lastnikov hiš. Nekateri so bolj pragmatični in hiš ne vzdržujejo, tega sama ne bi zmogla ker mi gre na živce, če kaj ne deluje. Upam samo, da bo popravil čim manj in da bo iskanje rešitev lažje kot letos.

Kako ste vi organizirali vzdrževanje svojih nepremičnin?

Tepežkanje. 29. december 2022

e več let prihaja pred Božičem na naš dom Romka s skrito brezovo vejico in ko ji odprem, me s to vejico potepe po nogah in, če nisem previdna, tudi višje. Letos sem hotela biti previdna in zato spraševala ljudi okoli sebe, kdaj je tepežni dan; da je to enkrat pred veliko nočjo, pa v februarju, da ne vedo,, skratka pozabljen še en tradicionalni običaj iz naše mladosti. Včeraj odprem vrat in že je šiba zaplesala po moji nekoliko oboleti nogi »da bi te nehala boleti, da bi spet normalno hodila, nam kaj dala, kakšen everček,« iznajdljiva Romka je dobila vse kar je pričakovala, saj je vedela, da tepežkarju nihče ne zapre vrat.

V moji mladosti smo se tepežnega dne najbolj veselili prav otroci, ki smo začeli tepežkati že zgodaj zjutraj in nadaljevali do poldneva. Tepežni dan, ki ga praznujemo 28. decembra, je bil namreč edini dan v letu, ko smo otroci lahko tepežkali s šibo, vejami ali palico odrasle. Oboroženi s šibami smo najprej tepežkali staro mamo in starega očeta, nato smo se odpravili po vasi, od hiše do hiše. Pri vsaki hiši smo namreč dobili tudi darilo. Skromne dobrote, kot so jabolka, suhe hruške ali pest orehov, včasih pa kos potice, peciva ali kruha. Za nas je bil to pomemben dan, dan samostojnega nastopanja na sproti odraslim in dan dobre prehrane.

Dan nedolžnih otročičev kot so temu dnevu tudi rekli, je nekakšen skupek poganskih, krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških običajev. Moji stari starši so menili, da je tepežkanje blagoslov, ki naj bi z narave, to ponazarja šiba, prehajal na ljudi. Starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Gorje pa, če pri hiši tepežkarjem niso odprli vrat - udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče - celo leto jih je namreč čakala nesreča. Ponekod so verjeli, da je to nesrečen dan, zato se niso lotili nobenega nevarnega dela, na Gorenjskem tudi v gore niso šli. Smo si pa na ta dan zaželeli srečo drug drugemu in sosedom. Tepežkanje odraslih naj bi spodbujalo rodnost, so menili v cerkvenih krogih in zato je šiba pela v glavnem po ženskah. Ta ljudski običaj oziroma šega je še vedno ohranjena v naših krajih, res pa je, da jo pozna vedno manj ljudi.

Ko sem delala v tovarni se je moj direktor na dan tepežkanja vsako leto oborožil s šibo in tiste, ki jih je izbral z njo tudi tepežkal. V smehu smo šalo z veseljem sprejemali in ga obdarovali z nepomembnimi malenkostmi ter tudi na ta način krepili naše medsebojno zaupanje.

S temi običaji in mojo Romkinjo ni nič slabega in zdi se mi prav, da smo drug do drugega pozorni tudi na tu predstavljen način. Celo Ivan Cankar je rekel; »dobra misel pride, kamor je namenjena« in prav to so spodbujali stari običaji povezani z naravo, načinom življenja in dela. Meni kot nekdanji tepežkarici, je to lep spomin na otroštvo pri starih starših, stricih in tetah v mali slovenski vasici polni dobrih ljudi in prelepe narave. Prav tako mi je to lep spomin na mojega nekdanjega direktorja, velikega humanista, učitelja cele generacije poslovnežev ter realizatorja velikih gospodarskih podvigov.

ali v vaši družini tudi negujete starodavne šege in običaje?

umberčan. 28. december 2022

Prijateljica Smilja mi je neko zgodnjo pomlad pred desetletji opozorila da bo KUD Žumberčan v Novem mestu organiziral v Narodnem domu prireditev s petjem, plesom in z zabavo. Kot poznano kudovko me je pritegnila prireditev in ni mi žal. Imajo odličen glasbeni orkester, recitatorje, izvirno poezijo in se znajo kakovostno zabavati. Napisala sem tudi prispevek za eno od števil njihovega glasila.

Kdo so Žumberčani na Dolenjskem sem se najprej vprašala, da bi bolje razumela njihova sporočila. Iz prispevka Marka Zajc Zgodovinarji o meji med Kranjsko in Hrvaško 1881-1916 je možno razbrati in v tem blogu samo na kratko zabeležiti, da je bila meja med Kranjsko in Hrvaško sporna že po ukinitvi Vojne krajine. Osamljeni enklavi Vojne krajine Žumberak in Marindol, ki sta bili osnovani na kranjskih tleh in naseljeni z uskoškim prebivalstvom je Kranjska želela priključiti nazaj k sebi kot »zgodovinski dolg« Avstro-Ogrske monarhije. Sledilo je neverjetno veliko peripetij predno je bilo določeno, da del Žumberaka v območju danes Bele krajine, ki jo poseljujejo Žumberčani, spada v Slovenijo.

umberačani danes živijo v občinah Črnomelj, Metlika in Novo mesto in se povezujejo v Kulturno umetniškem društvu Žumberčan. Srž njihovega prizadevanja je ohranjanje uskoške kulture in dediščine ter zaščita njihovih vasi pred pozabo. Želo aktivni so in jih vodi Milan Car. Svoje delo, želje in težave so objavili v letni številki glasila Žumberčan, ki izšel v decembru 2022. In prinaša zanimivosti iz življenja te hrvaške manjšine v Sloveniji.

V Sloveniji živi kar precej Hrvatov, ki so organizirani v devetih kulturnih društvih in vsako društvo izdaja svoje glasilo. Ta društva so povezana v Zvezo hrvaških društev v Sloveniji, ki ga vodi Đanilo Kutnjak, izdaja pa Zveza tudi časopis Korijeni. Asistenco jim nudi Veleposlaništvo republike Hrvaške v Sloveniji. Naši Žumberčan se jim je v Zvezo vključil letos.

Glavni in odgovorni urednik glasila Žumberčan je Josip Fabina. Preberemo lahko kako uspešno je društvo delovalo letos in katerim ciljem je sledila. Posnet je bil film ˇ«Vodenice na Žumberku«, niz uspehov je dosegla njihova glasbena skupina Klasje, založili so knjigo pesmi Josipa Fabine »Poezija iskrene duše« in knjigo pesmi »Tebi«, organizirali so več slovesnosti ob jubilejih in njihovih praznikih, promovirali so počitnikovanje v Žumberaku in v ta namen dogradili njihovo počitniško naselje. V študijski knjižnici Novo mesto so imeli predstavitev društva javnosti. Marija Car je napisala knjigo starih receptov, Slavka Popovič pa v glasilu opisuje priprave in peko kruha v starih časih. Zanimivi so opisi družabnih prireditev in opisi obiskov pri sorodnih društvih. Predstavljene so vasi Malinca, Kordiči in Kašt. Dolga in natančna sta prispevka Sošički bazilijanski samostan ter Mrzlo polje Žumberačko. V glasilu pojasnjujejo zgodovino Uskokov in njihovih dokumentov od 1762 leta dalje, prinašajo pa tudi problematiko sodobne proizvodnje, uspehe gospodarskih družb in zasluge posameznikov. Novo mesto je za Žumberak zanimiv zaposlovalec, pa tudi vlagatelj. Branko Grubaćević razvija v Češči vasi Konjeniški šolski športni center. Hvala Branku zanj!

Sodelujete dobro z ljudmi drugih narodnosti?

Privatna lastnina. 27. december 2022

Slovenska družba se je hudo namučila, da je ukinila družbeno lastnino in privatizirala vse, za kar je našla interesenta. No, postopki denacionalizacije so pretežno zaključeni, velike tovarne so v lasti delničarjev, za nekatere zadeve javnega značaja se še krešejo iskre ali privatizirati ali ne kot na primer zdravljenje, šolanje in podobne dejavnosti. Se vztrajno povečuje privatizacija in kaj dobrega je skoraj nemogoče pričakovati.

lovek bi rekel, da je privatizacija zaščitila delničarje in lastnino družin do take mere, da privatni kapital iz tujine pri nas ne more biti ogrožen in zato pričakujemo množično investiranje tujci v razvoj in napredek Slovenije. Vsi gledamo na privatno lastnino kot nekaj, kjer država nima kaj iskati. Privatne hiše, parkirišča, vrtovi, imajo meje, zanimivo je na primer pri trebanjskem gradu. Če vprašate kaj bo z njim vsak pravi: «to je pa privat, nič ne moremo«. Tabel »privat« je polno po Sloveniji. Pa je to pri nas res pravično urejeno?

Gospa Žnidaršič je prva povzdignila glas pri razlastitvi delničarjev Nove ljubljanske banke, sledila je razlastitev lastnikov podrejenih obveznic in zdaj je na vidiku, po mnenju največjega delničarja, prenos subvencioniranja cene energentov iz proračuna države na delničarje Petrola.

Po drugi strani, pa finančni strokovnjaki vabijo vlagatelje in utemeljujejo naložbe v investicijske sklade, kot da so pozabili, kaj vse so z investicijskimi skladi počeli v aferi pidov na Ljubljanski borzi. Pidovska izkušnja je v privatne žepe brokerjev posesala vse naložbe Slovencev in ustvarila brezno nezaupanja naložbenikov v investicijske sklade v prihodnjem obdobju.

Trenutno je najbolj aktualen interes države, da delničarjem Petrola podržavi dobiček namensko, da se omogoči energente tudi tistim, ki jih ne morejo kupiti po tržni ceni in da pomagajo gospodarstvu. Misel je plemenita, solidarnost brez primere, uveljavljeno geslo »plača naj tisti, ki ima«. Ne bi smeli zanemariti posledic tako Petrolovih delničarjev kot tudi delničarjev v drugih družbah oziroma o delnici kot varni naložbi. Dovolite mi, da se razbremenim s kletvico »ja, pr mej duš« se res mora vse sfrižiti.

Varčevanje prebivalstva postaja tehnični problem. Vse kaže, da prihranke Slovenija ne potrebuje. Kam torej z njimi, da se izgubljajo na vrednosti. Obresti skromne, grozijo celo ležarine v bankah. Investicijski skladi so zasejali nezaupanje, javna posojila niso možna, pravice, ki izhajajo iz delnic vprašljive, tujina varčevalcem nepoznana i nezanesljiva (posojila v šv. Frankih), itd.

Strokovnjaki, ki ste postavili obstoječi finančni sistem, kje so pozitivni učinki vaših uzakonjenih predlogov?

Kako ste svoje finančno poslovanje prilagodili sedanjim razmeram?

Bralna značka za odrasle. 26. decembra 2022

Imamo kreativno knjižnico, ki nas naravnost razvaja s svojimi projekti. Med številnimi, ki jih ponujajo so zanimivi razgovori s pisatelji, pesniki in popotniki. Meni je najljubši Bralna značka za odrasle v katerem sodelujem od začetka dalje. Vsako leto je neka tema okoli katere se naniza seznam knjig in sodelujoči pri bralni znački mora prebrati najmanj 5 knjig ter odgovoriti na zastavljena vprašanja do 20. januarja vsako leto.

Letošnja tema Bralne značke so ženske kot avtorice pripovedi in poezije, ki s svojimi deli bodrijo svet naj bo ženskam bolj naklonjen. Ugotavljajo, da bi svet rad imel »močne, modre ženske, ob enem pa naj bi še naprej tiho prenašale vsakovrstna ponižanja, tako v ekonomskem smislu kot za štirimi stenami.« Večina avtoric je iz tujine, med njimi tudi Erika Jong s Strahom pred letenjem, Lessing Doris z Zlato beležnico in Mitchel Margaret s knjigo V vrtincu. Slovenske avtorice so kar številne, vseh niti ne poznam, nekatere pa sem prebirala že pred mnogimi leti in na njihove dela skoraj pozabila. In to je bil tudi razlog, da sem izbrala pesnici Milo Kalil in Nežo Maurer, zbornik Nepozabne: Ženske, ki so premikale meje našega sveta, Ireno Štaudohar: Kaj hoče ženska in seveda še vedno čudovito V vrtincu.

Milo Kačič, pesnico in igralko poznamo vsi iz filmov in gledaliških predstav, sama sem se z njo spoznala, ko je na otvoritvi Dolenjskega knjižnega sejma recitirala svoj poezijo. Za bralno značko sem prebrala njeno zbirko pesmi Skozi pomladni dež bom šla. Branje so spremljale solze, nasmehi, odkimavanja in prikimavanja. Kot naj všečno pesem sem izbrala njeno pesem Radost, ki izvablja iz nas najboljše stvaritve, radost pa v nas spodbudi nekaj ali nekdo, ki zna » najti pot« do naših sanj«.

Nežo Maurer sem spoznala na enak način kot Kačičevo. Prebrala sem ponovno njeno Zbirko pesmi Sama sva na svetu. Njena doživetja sveta, ljubezni, dela in družine je stvarnejše, včasih tudi grobo, tako kot so grobi času vojn, vseh vrst trpljenja, ki ga doživlja vsak od nas in ona sama. Izbrala sem pesem Smrtna obsodba ker kaže s prstom na dvoličnost družbe. Odpravljamo smrtno kazen za posamezne zločince, med tem, ko » izrekamo in podpisujemo smrtne obsodbe za cele narode. Nedolžnih.«

Med Nepozabnimi Slovenkami sem izbrala prof. dr. Maro Bešter, našo študentsko vzornico, ki nas je vpeljala v svet gospodarstva, statistike ter ekonomske družbene presoje o zadevah skupnega premoženja in skupnega dobra. Ob kavi bi poklepetali o uporabnosti njenih napotkov v praksi ter o učinkih naše generacije ekonomistov na razvoj blaginje večine prebivalstva v državi.

O Scarlet v Vrtincu še tuhtam in o izbrani ženski v knjigi Kaj hoče ženska se še nisem dokončno opredelila.

Kako do bralne značke nastopajo vaši šolarji in vi?

V preteklost zazrta televizija in Nuša Derende. 25. Decembra 2022

Danes so bile televizije zopet posladkane z zvezdicami, jaslicami, ovcami, smrekicami, razbitimi,okraski in blaženimi nasmehi otrok, tokrat nekoliko mesecev starejšimi kot sem si jih zapomnila iz lanskega leta. Bili so povsod prisotni Božički, podobno oblečeni kot konkurent Dedek Mraz. Še nekaj reklam v stilu Božiča je iz lanskega programa ponovno prekrilo ekran in to je bilo vse, kar sem opazila, da obeležuje Božične praznike. O pomenu Božiča v življenju in delu ljudi v zadnjih dva tisoč letih ni bilo nič dodanega, o prazniku družin tudi ne, o teoretičnih spoznanjih stroke na podlagi novih odkritij pa tudi ne, čeprav se na filozofskem področju »lomijo kopja« med evolucionisti, kreacionisti in drugimi drugačnimi pogledi moderne družbe.

Da ne bi bila pristranska ali da ne bi koga užalila moram poudariti, da sem poslušala papeža in se z njegovimi napotki strinjam. Bi pa vsem, ki po naših cerkvah mašujejo in nagovarjajo vernike priporočila posodobitev protokola in okolja. O tem naj kaj več pove stroka, ki se ukvarja s protokoli in oblikovanji, sama drezam v to predvsem zaradi tega, ker bi bilo dobro, da cerkev sledi napredku in razvoju ne samo z ozvočenji in videi pač pa tudi po vsem drugem kar ustvarja modern svet z vključno izstopa iz piedestala, ki je pri maševanju še posebej opazen in, oprostite, nekoliko neprimeren. Žal nisem gledala oddaje Romane pa ne vem, če je morda ona v svoji oddaji kaj bolj posegla v vsebino tolmačenja pomena Božič.

Ker je Cerkev polna filozofije, zgodovine, vrhunske umetnosti in neponovljive glasbe, sem seveda uživala v predstavitvi Vatikana. Dvakrat sem ga obiskala ter brez besed in sape, podobno kot naš premier pred dnevi, strmela nad bogastvom, ki ga je človeštvo tam nakopičilo. Arhitekturo Vatikana poznamo že iz knjig prof. dr. Marjana Mušiča, Novomeščana, ki nam je prevedel Velike arhitekte. Vemo tudi za apostola Petra in druge mite okoli Vatikana, toda obiskovalca najbolj preseneti njihov arhiv, pinoteka, kiparstvo, zlato okrasje, poslikave in dediščina, ki so jo narodi zavarovali pred krajo, razbitjem ali drugimi vandalizmi tako, da so jo oddali papežu. Prav začudena sem bila ker tam nisem našla razvpitega Pavjega prestola.

Cerkvena glasba je že zdavnaj postala last človeštva ne glede na mnenje Cerkve kjer je nastala. Glasbene šole in orkestri jo promovirajo po celem svetu in ljubitelji glasbe uživamo. Koncert Nuše Derende na dan Božiča je bil za nas nagrada. Z občudovanjem sem poslušala Posavko Derendejo, odpela je pesmi doživeto pa vendar tako kot jih poznamo od otroštva dalje. Hvala Nuška! V spominu nam bodo ostali tudi glasbena matineja Slovenskih filharmonikov Hrastač Čajkovskega in Vivaldijevi Štirje letni časi.

Dobro, Božič je za nami, morda bo televizija bolje poskrbela za primerne vsebine ob Novem letu in Dedku Mrazu.

Kako pa je vaša družina sprejemala božični program?

Praznovanje in prehrana. 23. december 2022

Odločitev je prinesla moja snaha, ki mora v naši družini poskrbeti tudi za praznične dni, saj smo stari starši postali dokaj počasni, sin pa bolj uživa v družbi svojih sinov in ga praznovanja kaj dosti ne zanimajo.

Božič praznujemo pri meni, Novo leto pa pri njih, pomeni, da zagotovim pravočasno želeno jedačo in pijačo, s skupnimi močmi pa potem uredimo slavnostno še prostor. Razmišljam in sprašujem, kaj si posamezniki želijo jesti ta večer. Odgovori so skrajno skopi in kažejo, da se s tem ne želijo dosti obremenjevati. Prešine me, da bo še najlažje priti do želja, če jih malo spodbudim s predlogi in kaj hitro ugotovim, da to ni najenostavnejši posel. Lotila sem se ga sistemsko, da ja ne bi kaj bistvenega pozabila.

Najprej sem sestavila jedilnik za pet obrokov oziroma dva dneva, opredeljena za druženje. Meni sem sestavila za 5 obrokov to je dvoje kosil, slavnostno večerjo in zajtrk ter vmesne prigrizke namesto malic. Dominirajo za kosilo goveja juha z rezanci, ribe s prilogami, vsaj tri vrste solate, sarma, in princeska krofi. Za zajtrk se pokorimo fantom, ki jim je všeč močnik. Večerja pa bo grajena na motu »Hrenovke za zabavo« na kar so me napotile televizijske kuharice vsak delavnik ob šestih zvečer. Po e-pošti smo se še pravočasno uskladili, da sem ujela Mercatorjev nabavni četrtek s popusti. A prej, ko sem lahko šla v nabavo, sem morala sestaviti seznam nakupov. Vnuk mi je na telefon montiral program in porabila sem nekaj ur, da sem vanj vnesla vse potrebno artikle. Prej ko sem se odločila za vnos v seznam nabave, sem morala preveriti kaj že imam doma na zalogi, seznam nabave pa sestaviti po trgovinah in njihovih oddelkih, sicer bi romala sem in tja in bi se prej utrudila, predno bi vse nabavila. Imela sem dosti časa in uživala sem ob pripravah, si iz Googla izpisala recepte za posamezno hrano in se že veselila eksperimentiranja.

Zataknilo se je že v petek, saj je samo polovico sinove družine kosilo, druga polovica je prišla direktno iz službe. Nič niso sporočili in kosilo smo improvizirali, da lakoti ni nihče podlegel. Ko smo začeli klepetati sem prvič kihnila in zakašljala. Potem sem na to pozabila, ker smo morali rešiti ogrevanje spodnjih prostorov, toda pri večerji je bilo kašljanja že več in pridružilo se je smrkanje tako, da sem se kmalu podala v posteljo v upanju, da bo zjutraj vse v redu. Ni bilo in sinova družina je začutila, da bi bila lahko nevarna za njuna šolarja. Spokali smo vse pripravljeno in nabavljeno za slavnostni večer in zjutraj so odšli.

Moja dihala so zbolela, kuhala sem čajčke, pila limono, se oskrbela z Trpotcem in vitamini ter počasi spravljala iz sebe strupe, a zdrava še nisem, prej bi rekla izmučena od pokašljevanja čeprav veliko počivam. Tudi to ni slabo.

Kaj bi pa vi storili v takem primeru?

Gospodinjstvo države, 22. december 2022

Pred kakšnim tednom smo prejeli obvestilo z nazivom Državni proračun za leto 2023. Na dveh straneh so pojasnjeni prihodki in odhodki gospodinjstva države ter njene investicije. K tem podatkom je prišteti še prihodke in izdatke Pokojninsko invalidske in Zdravstvene blagajne ter proračunov 212 občin. Na ta način bi zvedeli približne davčne obveznosti, ki nas čakajo v prihajajočem letu in ji bi jih lahko porabili za stroške in naložbe.

Proračun je letni načrt za zagotavljanje prihodkov za stroške in naložbe državnega gospodinjstva za eno leto in ga kot pravni akt sprejme Državni zbor. Če smo aktivni državljani in volivci in še posebno, če radi kakšno pikro spustimo v javnost o delu ljudi, ki s proračunom upravljajo, moramo tega pravilno razumeti. Razmišljati se mora v smeri izboljšanja in pocenitve potrebnega dela, ki ima v pretežni meri storitveni značaj in torej visoke stroške zaradi plač kar zahteva zlasti dobro izkoriščanje delovnega časa.

Finančni strokovnjaki predvidevajo, da smo sposobni dosegati tako visoko dodano (novo) vrednost, ki bo zagotavljala 30,2 % prihodkov državnega proračuna. Z dohodnino bomo zagotovili 10,3 % sredstev za proračun in z davkom od dohodkov pravnih oseb (9,1 %). Trošarine bodo pokrile 8,7% potreb proračuna, drugi prihodki 8% in nedavčni prihodki 4,1%. Mati EU bo za krepitev odpornosti gospodarstva - namensko za digitalizacijo in varovanje okolja - podarila proračunu Slovenije 10,6% potreb proračuna. Če bomo dobro delali in ustvarjali novo vrednost po sklepu Državnega zbora, bodo naši prihodki zadostovali za približno 80,1% proračunskih potreb.

Pa poglejmo še sklep Državnega zbora o potrebah Slovenije v letu 2023. Proračun bo zagotavljal sredstva za 16 podsistemov, ki jih bodo verjetno vodili ministri ali prokuratorji. Največji kos »pogače« je namenjen Izobraževanju in športu (14,4%) sledijo Intervencijski programi (13,3%), Varnost (11,6%), Socialna varnost (10,5%), Ekonomska in zunanja politika, javna uprava (7,8 %), Promet (7,7 %), Pokojninsko varstvo (7,4%), Zdravje (4,1%), Okolje, prostor in energija (4,1 %), Servisiranje javnega dolga (3,9%), Plačila v EU (3,9%), Kmetijstvo (3,5%), Znanost (2,9 %), Kultura (1.8 %), Trg dela (1,5 %) in Podjetništvo in konkurenčnost (1,4%).

Proračun je med najzahtevnejšimi deli družine, podjetja, zavoda ali države. Običajno ostajajo želje ali potrebe nepokrite, so pa tu, evidentirane, nanje se sklicujemo, zahtevamo, v naši Sloveniji je takih cca 20%.

Proračunske debate doma in v državi, se običajno končajo z zaključkom »kar bo pa bo«! Morda bodo velike potrebe države spodbudile nove projekte, ki bodo prinašali več dodane vrednosti, morda se bomo vsi omejili v porabi, morda se bodo zniževale cene, morda Upanje ugasne zadnje! Poskusimo ustvariti več in potrošiti manj.

Ste že premislili, kako se bo vaša družina uresničevala svoje želje v letu 2023?

Likovni umetniki. 21. december 2022

V Društvu likovnih umetnikov Dolenjske se že petnajst let povezujejo likovniki Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Prirejajo razstave, vodijo slikarske kolonije in si medsebojno pomagajo. Umeščeni so v Kulturnem centru Janeza Trdine kjer se nahaja galerija Kocka, tudi sicer razstavišče za vse organizatorje razstav. Društvo predstavlja svoje dosežke po galerijah države in v tujini.

Letošnjo razstavo »Novoletno« je Društvo zasnovalo s sedemnajstimi avtorji. Kot sami pravijo jo »odlikuje svežina del s katerimi strmijo k nekim lastnim presežkom«. Razstava je revialna, nekurirana in nežirirana«. Avtorji so stilno prepoznavni, karakteristični brez vsebinskih in oblikovnih okvirov. Vsak avtor razstavlja eno delo v katerem izkazuje svojo ustvarjalno živost in jo ponuja novomeškemu kulturnemu telesu, ki mu po svojih močeh poskuša pomagati k rasti. Umetnikom je novomeška kulturna scena poznana iz bogate zgodovine, »ki jo želijo nadaljevati tudi v vplivno recentnost« pravi umetnik Alojz Konec, ki Društvo tudi zastopa. Za drugo leto 2023 obljubljajo širše bienalno in močnejše likovno utripajočo ustvarjalnost tako samih umetnikov kot okolja v katerem bodo razstavljali ali ustvarjali.

V Kocki si lahko ogledamo čudovite barve slikarja Marinča Bik v megli, Janka Orača Dotik pomladi in Martine Hegediš Homage Mona Liza. Nekaj posebnega so barve in liki Veselja z vetrom Jožeta Kumerja in The Dome Uroša Weinbergerja. Jožica Medle je ustvarila spet nekaj novega s suho iglo, akvatinto, jedkanico in visokim tiskom kar je imenovala Nema pomlad. Mešano tehniko je uporabila tudi Andreja Schwenner in svoje delo imenovala Tam. Svoj akvarel je Alojz Konec podal v prijetnih barvah in ga imenoval Naravni retrovizor. Mojca Lampe Kajtna je svoj Miš zasnovala s flumastri, akril na platnu pa sta uporabila Marija Rus za umetnino Oseka in Igor Papež za Narcis in žafran. Hama Čavrk je za svojo Carta Incognito uporabila akvatinto, Robert Lozar pa je svojega Herr Kapitana ustvaril v olju na platnu. V marmorju je Boštjan Kavčič oblikoval Biser, Mateja Kavcic je z ogljem na platnu pričarala detajl iz cikla Sanje in Jasmina Nedanovski je svoj Žafran v travi II zasnova v mešani tehniki. In kaj je na ogled postavila naša grafična mojstrica Nataša Mirtič? Ne poznam njenega cikla Dve v vrsti, iz tega cikla pa je v Kocki pokazala grafiko s tremi stvarmi v vrsti. Dopadljivo brez dvoma.

Zavod Novo mesto je s svojo infrastrukturo stal ob strani umetnikom in razstavi kar je dobro za sodelovanje v prihodnje tako Zavoda kot Društva. Ljubitelji umetnosti lahko pričakujemo še marsikateri kakovostni galerijski dogodek obeh organizatorjev, predvsem pa vključevanje mlajših umetnikov, ki brez izkušen vstopajo na trg umetnin. Poslanstvo Zavoda in Društva je pomembno tako za Novo mesto kot tudi za kulturno produkcijo v njem.

Poznate programe tu opisanih organizatorjev kulture Zavod Novo mesto, Društvo likovnih umetnikov, galerijo Kocka, ?

Folkloristika, 20. decembra 2022

Nisem vedela, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti proučuje folklorne obrazce med katerimi so najkrajše folklorne forme, pregovori, pozdravi, molitve, uganke, kletvice in podobo. Na trg je prišla zanimiva knjiga Beseda ni konj avtorice Saše Babič, folkloristke na Institutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, ki pojasnjuje posamezne folklorne obrazce in nas tako opozarja na njihovo pravilno uporabo. In prav to je smisel in koristno za vse ljudi, še posebno pa za tiste, ki javno nastopajo.

Raziskavo o sodobni folkloristiki otrok in mladine na Slovenskem nakazuje, da učenci in dijaki pregovorov ne uporabljajo čeprav jih poznajo, saj primerjave in simbolike še ne razumejo v taki meri kot odrasli. Uporaba pregovorov je bolj stvar odraslih, ki želijo poudariti pomembnost svojih besed oziroma vsebine, ki jo sporočajo.

Ko se pozdravljamo bi morali pomisliti kaj je pozdrav? poudari naj dober namen, željo, da bi ta dan uspešno opravljali svoje dolžnosti. Izogibati bi se morali pozdravom, kot je na primer vsesplošno uporaben živijo, ker ta pač ne izraža eksplicitno dobrih namenov.

Nisem še zasledila kaj pomenijo kletvice, ki nas spremljajo na vseh krajih in koncih. Folkloristika ugotavlja, da je to izražena želja, da osebo pošlješ nazaj k njenemu izvoru, nazaj v telo, v zemljo, da ne bo mogla delati težav. V družbi so zato kletvice nekaj slabega in nekatere se ne sme uporabljati. Lahko pa je kletvica tudi pomoč človeku pri stresu, hudih težavah in podobnem, da se na primer kot povzročitelj sprosti in začne reševati nastalo težavo. V različnih obdobjih se kletvice spreminjajo in to kar je včasih pomenilo zlo postaja v današnjem času celo smešnica ali pa dobi popolnoma nov pomen.

Uganke so prav tako zanimiv folklorni obrazec, ki je nastajal na zgodovinskih in verskih izročilih, v poeziji pa tudi v karikaturi in v izvoru človeka. Postopoma postajajo uganke humor, sodobne uganke pa deklariramo že kot vice saj močno posegajo na področje politike, so kratkoročnega značaja, včasih celo rasistična in žaljiva.

Od kar človek pomni ga spremljajo folklorni obrazci, danes najpogostejše vici. Ni družbe v kateri se ne bi sprostili s pripovedovanjem vicev, namuznili ob redko uporabni besedi ali pri navedbi osebe na katero se vic nanaša. Ni pa tudi javnega dogodka na katerem bi sproščeno smeli uporabljati folkloristiko, čeprav je ta med nami nenehno prisotna, živa in aktualna. Naši družbi zato lahko pripišemo dvoličen odnos do ugank, kletvic, vicev in podobnih pojavov. S to dvoličnostjo živimo, sposobni smo se samo obvladovati, varujemo otroke pred pretirano uporabo kletvic in nenehno dodajamo nove dovtipe »lepi in bogati paleti vicev« v naši družbi. Dvomi o pravilnosti takega ravnanja niso zanemarljivi, nas včasih tudi spravljajo ob živce, še posebno, če smo »žrtev« sami. Neko tolažbo iščemo v tem, da so vici praviloma smešni in da se s humorjem stvari najlažje rešujejo. Med tolažilne okoliščine bi lahko prišteli tudi kratko življenjsko dobo sodobnih folklorističnih obrazcev, ki se v vedno večji meri napajajo v politiki, pohlepnem delu družbe in neumnostih sodobnega sveta.

Obstaja tudi o vaši družini kakšen dober vic?

Drugi o Novem mestu. 19. december 2022

Prebiram sinov Gradbeni vestnik in zagledam zanimivo fotoreportažo o gradnji brvi Loka-Kandija. Gradnja poteka v neposredni bližini mojega doma in opazujem jo od začetnega ogleda terena vsak dan. Nisem edina saj pri tej gradnji sodeluje tudi slavni projektant mosta na Pelješču gospod Pipenbaher. Gradnjo si ogledujejo meščani, šolarji in študenti novomeških fakultet in Univerze Novo mesto, izletniki upokojenci in drugi, vedno kdo opazuje in z zanimanjem prikimava ali odkimava. Laični opazovalci gradnje so si enotni, da je ta strokovno zahtevna, gradbeni strokovnjaki pa polagajo pozornost čisto drugim zadevam kot so notranjost jeklenega škatlastega nosilca, izvedba geotehničnih preiskav srednje podpore, pilotiranje, izvedba srednjega stebra, rečni promet med gradnjo, montaža segmentov in podobni sodobni podvigi pri gradnji, tudi prevozi velikih kosov. Strokovnjaki ocenjujejo, da je jeklena škatlasta konstrukcija velik izziv za izvajalca jeklenih konstrukcij, ker je veliko varjenja v proizvodnji z razmeroma tankimi pločevinami. (GV,november 2022). Veseli me, da bo ta naša brv nekaj novega in sodobnega tudi v gradbeni stroki.

e nekaj časa dobivamo med prospekti trgovin brez plačnik Mestnik. V decembru je objavil intervju z Alfi Nipičem, prispevek o keramičarki Sandi Zakrajšek in digitalni nomadki Klavdiji Jarc, nas seznanil z zavetiščem budističnih menihov v naših gozdovih in predstavil znamenito Berryshko. Pridem do 26 strani in zagledam Uroša Ravbarja iz naše Krajevne skupnosti na nekih razvalinah v letnih oblačilih. Živo se spomnim vaditelja smučanja Jožeta Ravbarja, ki nas je na Peci postavljal v vrsto, posebej ženske, njihove otroke in že znane smukače posebej. Vaditelj je imel s seboj sina, milo moško dete štirih let, ki je pogumno smučalo po veliki Peci in se postavljajo ob bok samo boljšim v vrsti. To dete je danes pomemben turistični strokovnjak, ki je že dvakrat obkrožil svet z avtomobilom, ki sodeluje s fotografsko agencijo Lonely Planet Images in o svojih potovanjih prireja zanimiva predavanja. Seveda smo krajani veseli, da je Uroš tako uspešen popotnik in želimo mu kar se da prijetna potepanja po najlepših kotičkih sveta.

V decembru smo dobili tudi glasilo Mestne občine Novo mesto, ki je poleg programa Adventa posebno pozornost posvetil tridesetletnici pevskega zbora Pomlad, gradnjam brvi v Ločni, Novem mestu in na Brodu, dvajsetletnici osnovne šole Drska in opereti Netopir. Pomembna je kronika občinskega sveta, saj so svetniki potrdili višje cene komunalnih storitev, podrobne prostorske načrte za več lokacij, akcijski načrt za spodbujanje trajnostnega razvoja turizma kot tudi akcijski načrt za trajnostno energijo in podnebne spremembe. Vsekakor pa morate v tem glasniku prebrati konkreten program stranke Konkretno in vse druge zanimive informacije o digitalizaciji, novi tržnici,

Naj opozorim še na pomembna mnenja, ki jih je zbral uredniški odbor revije Rast in objavil kar v dveh decembrskih številkah. Predstavljen je tudi projekt Pozabljena polovica Novega mesta. Morda bi pogledali še na splet in razmislili o podpisu peticije za postavitev spominskega obeležja pisateljici Ilki Vašte.

Ste informirani, kaj se dogaja neposredno okoli vas?

Moj brat praznuje. 18. december 2022

Ko sem opravljala obvezno podjetniško prakso kot študentka ekonomije, sem živela pri očetovi družini, ki se je prav takrat povečala za dojenčka Tončka/Zvonka. Vse je bilo prilagojeno temu malčku, ki je danes sedemdesetletnik. Najinega očeta in Zvonetove mame že davno ni več, brat Marjan je odšel v večnost pri petdesetih letih in brat Jože izgoreva na svojem domu ne da bi se želel družiti s Tončkom. Zapustili so tudi svoj dom v Zasavju ter se namestili v Nemški vasi in v Novem mestu. Tonček ima od svojih sorodnikov samo še mene in verjetno je to razlog, da me je povabil na pogostitev ob svojem jubileju. Z ženo Sandro, sta me prišla iskat z avtom, zapeljali smo se v Podgorje in se namestili v prijetni gostilni pod Javorico. Poleg nas treh sta bili tu njegovi hčerki s svojimi družinami.

Vstala je mlajša hči in očetu v svojem nagovoru obnovila njegov življenjepis ter mu podala darilni bon za toplice. Zvone je vstal, se nekoliko namuznil kot da mu je nerodno in kimal na vse strani, zinil pa ni nobene. Pa sem se oglasila še sama z naslednjim posvetilom:

Pozdravljen v letih modrosti, dragi Zvone! Tvoji sorodniki, prijatelji in znanci smo zbrani danes okoli tebe v slavnostnem dnevu, ko praznuješ kar visok jubilej v svojem življenju. Taki trenutki kot je danes, so pomembni mejniki vsakega človeka, saj oznanjajo slavljencu vstop v dobo modrosti in nam ostalim, da je slavljenec od zdaj dalje razsodnik in arbiter v zadevah, ki jih mlajši rodovi še ne morejo razsojati.

Zvone ali Tone, prihaja tvoja bogata jesen, polna prijetnih druženj, prebiranja zanimivih knjig in novic, čas obiskov svojih dragih zdaj tu zdaj tam, mirnih večerov ob televizorjih, v pričakovanju pravnukov in v družbi razumevajoče ženke Sandre. S srcem in zadovoljstvom sprejemat darove svoje jeseni in ne dovoli, da jo zagrenijo malenkosti ali trenutki slabosti.

V naši družini smo vedno pomembno dogodke pospremili s pesmijo, pel je veliko tudi naš oče in pesem je preganjala strahove, če so bili preveč vsiljivi. Dragi Zvone, pouči svoje naslednike o pomenu pesmi, zapojmo kdaj skupaj in s tem ustvarjajmo čvrste vezi veselja in radosti, ki v jesenskih dnevih prinašajo še posebno veliko veselja!

V upanju, da boš tudi v prihodnje živel delovno, napredno in ustvarjalno, ti nazdravljamo in želimo mnogo zdravih, zadovoljnih in kar se da srečnih let!

Upravljavec ozvočenja je navil muziko, Zvone je povabil ženo na ples, zaplesali smo vsi udeleženci, zraven vsi peli znane popevke, včasih je prepevala solistka. Gostje v drugih prostorih gostilne so zaplesali kar tam, pozneje pa se je vse skupaj povešalo. Neverjetno. V nekem trenutku se je razživel tudi Zvone in celo vodil kolo po gostilni.

Muzika in pesem naredijo dogodek slovesen, navdušijo ljudi za sodelovanje v dogodku, rojevajo se nova prijateljstva, ki se ob slovesu vtisnejo v spomin in dogodek polepšajo.

Kako pa vaša družina počasti jubilante?

Revija »Brat Frančišek«, 17. december 2022

Na slovesnosti ob otvoritvi kipa Frančiškan z Rastočo knjigo, je lilo kot iz škafa in naši dežniki so ovirali preglednost prizorišča. K meni pod dežnik je pristopil pater in me vprašal, če on lahko drži dežnik in se pod njih zavaruje pred dežjem. Seveda sem bila zato in po prvih pozdravih ga vprašam, s čim se on v samostanu ukvarja. Povedal je, da urejuje Brata Frančiška in ni se čudil, ker o reviji nič ne vem. Napotil me je v oddelek z knjigami in tam sem dobila kar dve zanimivi številki.

V kolofonu ugotovim, da je to glasilo Frančiškanovega svetega reda v Sloveniji in da v njej objavljajo prispevke tudi ženske. V verskih časopisih nisem preveč doma. Včasih naletim na Družin, poznam krščanske dogme, obiskala sem tudi »svete kraje« namesto svoje stare mame in seveda prebrala nešteto laičnih in strokovnih knjig o verstvih na svetu. Revija Brat Frančišek prinaša pisano množico vsebin o Frančišku Asiškem, njegovem delu pri obnovi takratne katoliške cerkve v krizi. Veliko piše o organiziranju tega svetega reda, o delu, ki ga opravljajo, o njihovih pogledih na svetost življenja pa tudi o doživetjih ob molitvah, na romanjih in na prireditvah. Njihove želje so predvsem varovati dediščino Frančiška, z njo seznanjati članstvo in družbo kot celoto. Zgleda, da si Frančiškanski red prizadeva zlasti za ohranitev edinosti Cerkve, nove duhovne poklice in stanovitnost poklicanih. Revija nadalje poroča o delu in življenju frančiškanskih družin v Sloveniji, o nagrajenih članih reda kot na primer o izročitvi državnega odlikovanja medalje za zasluge pri ohranjanju slovenstva Patru Krizologu v ZDA. Veliko je zgodovinskih prispevkov o Cerkvi, svetnikih in praznikih. Nisem še do zdaj vedela, da je adventnemu venčku potrebno dodajati svečke vsako nedeljo vse do rojstnega dneva Jezus. Venček mora biti zelen, barva, ki nam vzbuja upanje sredi zime, da bo narava kmalu ozelenela. Kot bi brala Junga. Veliko vsebin odpira njihov tisk, v ospredju pa je vedno poudarek na Frančiškovi duhovnosti in evangelizacija.

Iskala sem v teh številkah predvsem to, kar Frančiškani danes ponujajo družbi pri svoji evangelizaciji in kako svoje ravnanje prilagajajo družbenim potrebam oziroma zamislim. Zanimivo je, da so se zelo konkretno opredelili za reševanje okoljskih problemov in napisali so, da mora dogovore o tej problematiki spoštovati vsak vernih kot tudi verske skupnosti. Za družinsko problematiko se opredeljujejo bolj na stran Iskrenih in to utemeljujejo z dogmo, da samo Bog lahko prekine življenje. Za osebni premislek sprašujejo na primer vernike z vprašanji; Kakšno je moje doživljanje Cerkve v današnjem času? Kje vidim pozitivne in negativne spremembe v Cerkvi skozi čas? Kje so naše rezerve za izboljšave?...
br>Kakor koli, tudi skupnost Frančiškanov ima svoje življenje, svoja vodila, svoj prostor pod soncem in med nami svoje korenine. Vsako nespoštovanje njihove tradicije ali sodobnosti bi pomenilo kot bi razvijali rasizem ali odpor proti istospolnim. Živeti moramo v sožitju z njimi in ter sprejemati z vsem dobrim in slabim. Zato je prav, da se spoznamo, da drug drugemu tudi kaj povemo o sebi in da na ta način dosežemo optimalno sodelovanje. In prav to vam sporočam po prebiranju njihove revije, ki jo ureja moj »kavalir pod dežnikom na dan odkritja kipa Frančiškan z Rastočo knjigo.

Kako pa vaša družina skrbi za sobivanje z verskimi skupnostmi?

Rastoča knjiga Frančiškanov, 16. December 2022.

Rimsko katoliška cerkev je razvila nekatere institucije, ki so ljudem prinesle mnogo dobrega v kraju kjer so delovale. V našem mestu se je namestil frančiškanski red, si zgradil cerkev, razvilo lokalno samooskrbo in se posvetil izobraževanju. Mesto je pridobilo koncesijo Marije Terezije za ustanovitev Gimnazije in Frančiškani, ki so že razpolagali z bogato knjižnico, so bili zadolženi za njeno udejanjanje. Kot je izkazano v zgodovinskih dokumentih, je gimnazija pripomogla k nastanku novih dejavnosti v mestu in njegovi okolici in se tako gospodarsko rešilo pred propadom.

Po skoraj pet in pol stoletjih je nekaj častnih občanov mesta ob sodelovanju aktualne mestne oblasti, ustanovilo Komisijo za promocijo kulturne dediščine in njej je idejni oče Rastoče knjige dr. Janez Gabrijelčič dal pobudo, da se zasnuje Rastoča knjiga Frančiškanov in kot prva akcija postavi »kip Frančiškana z Rastočo knjigo« za kar se zbirajo prostovoljni prispevki. Kip je izdelal akademski kipar Jernej Mali v obliki nepremagljivega, pokončnega moža z naročjem knjig in posvetilom, da okolju prinaša delo, znanje in vse drugo kar je potrebno za umno gospodarjenje. Dopadljiv lik Frančiškan z rastočo knjigo je postavljen pred frančiškansko cerkvijo.

Danes je bila otvoritvena slovesnost, ki so se jo udeležili tudi gostje novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje ljubljanski nadškof in metropolit p. msgr. Stanislav Zore, podpredsednik SAZU Milček Komelj in župan Mestne občine Novo mesto mag. Gregor Macedoni. Slovesnost sta zasnovala in vodila predsednik komisije za promocijo kulturne dediščine prof. dr. Miha Japelj in idejni oče Rastoče knjige dr. Janez Gabrijelčič.

Podpredsednik SAZU je kot glavni govornik poudaril spomnil na pomen tistih frančiškanov, ki so s knjigo v roki širili slovenski jezik in sloves Novega mesta. Številni frančiškani v Novem mestu so bili glasbeniki, kulturniki in šolniki, ki so še posebej po letu 1848 skrbno negovali slovenski jezik in narodno zavest. Pobudnikom in uresničevalcem spomenika Frančiškan z rastočo knjigo gre zahvala, da se bo Novo mesto, mesto situl, pa tudi učenosti in literature, še bolj zavedalo svoje bogate preteklosti, se ob njej navdihovalo in opogumljalo tudi za srečno, ustvarjalno in duhovno bogatejšo prihodnost.

Veliko lepih misli in želja je v Novem mestu povezano tako z Frančiškani kot z Rastočo knjigo. Žal pa je danes v frančiškanskih prostorih malo Frančiškanov in ne gre jim nič bolje kot v drugih, še živečih samostanih v državi. Tudi Rastoča knjiga Novega mesta, ki je nekaj posebnega s prikazom sodelovanja z pobratenimi mesti, bi bila lahko bogatejša in promocijsko bolje uveljavljena. Ženske, ki so v Novem mestu v preteklosti veliko postorile, ne uživajo potrebnega priznanja ugotavlja zadnja številka revije Rast, po spletu pa celo podpisujemo peticijo za kip Ilke Vaštetove. Je pa hvale vredna informatika o kulturni dediščini Novega mesta na spletnem portalu, ki ga snuje dr. Jože Gričar, v njem so celo spomeniki določenim institucijam in posameznikom, skratka prava knjiga o Novem mestu in njegovih ljudeh, ki nastaja že nekaj let in bi bilo dobro, da jo pristojen občinski ali državni zavod tudi arhivira.

Ste si ogledali Rastočo knjigo Novega mesta na obeh lokacijah?

Klavirski koncert, 15. december 2022

Krka d.d. je pred leti zasnovala nov kulturni projekt, ko je kupila najboljši klavir na svetu in ga umestila v svoji na novi dvorani v Ločni. Na klavirju je prva zaigrala naša svetovno znana pianistka Dubravka Tomšič. Ob tej priliki je Krka napovedala klavirske koncerte v času kulturne sezone. Gostila je že pianista Iva Pogorelića, danes pa je na klavir zaigrala pianistka domačega kraja Meta Fajdiga.

Umetnica Meta Fajdiga se nam je predstavila s Chopinovimi skladbami in s Slikami z razstave M. Musorgskija. Čeprav so Chopinove fantazije, valčki in poloneze zelo poznane skladbe pa jih je Finkova podala v popolnoma svojstveni izvedbi, za moje skromno razumevanje visoke glasbene interpretacije, nekoliko ostro vendar dopadljivo. Slike iz razstave poznamo bolj kot orkestralno izvedbo zato je bila Finkova presenečenje, saj je na klavirju pričarala skoraj vse glasove orkestra. Zaigrala je tako vživeto, da je na koncu koncerta utrujeno odhajala iz pred poslušalcev, ki smo ji namenili dolg aplavz in dosegli s tem tudi dva podaljška.

Pianistka Meta Fink je končala dva magisterija in specializacijo iz klavirja v Švici na kar je postala solistka fundacije Orpheum Stiftung, ki mlade glasbenike povezuje z mednarodno priznanimi umetniki in orkestri in jih tako pomaga k večji mednarodni uveljavitvi. Koncertirala je v Švici, Franciji, Sloveniji, Italiji in Slovaški. Je prejemnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani, zmagala je večkrat na tekmovanjih mladih slovenskih glasbenikov v Sloveniji in na mednarodnih tekmovanjih. Bila je štipedistka Yamaha Music Foundation of Europe, pomoč pri študiju nastopih pa ji je nudilo tudi Ministrstvo za kulturo RS in Krka d.d.

e je talentirana oseba danes pripravljena trdo delati, se ji ponudijo številne priložnosti, da uspe v umetniškem ustvarjenju. Glasbeni svet je dobro povezan in organiziran ne samo v državi tudi v svetu. Mlade talente poučujejo priznani umetniki in pedagogi, pomagajo jim organizacije za uveljavljanje mladih kot solistov v orkestrih, za njihov materialni položaj delujejo ustanove ali fundacije, ki jih ustavljajo umetniki, ki so si z nadpovprečnimi umetniškimi dosežki zagotovili solidno materialno osnovo. Na pomenu pridobiva mecenstvo in sponzorstvo. Umetnik se lahko posveča res samo kakovosti svoje stroke kar vsekakor pripomore k visoki umetniški vrednosti kulturne produkcije.

Opažam tudi, da se omenjena produkcija ne razvija več samo v glavnem mestu pač pa se vedno bolj pospešuje in po kakovosti plemeniti tudi po drugih mestih in ne samo v mestnih občinah. Galerijska dejavnost je se je najprej razširila iz glavnega mesta v obnovljene graščine in samostane, ob njej so nastajale etnografske in muzejske zbirke, sledila ji je celo arheologija. Danes skoraj ni kraja brez večnamenskega kulturnega doma kjer se bohoti literarno ustvarjanje in poezija, da o glasbeni ustvarjalnosti sploh ne govorim. Vse to in še mnogo neomenjenega z vključno Rastočimi knjigami je ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo!

Pridite tudi vi kdaj na klavirski koncert!

Jabolko navdiha za Rastočo knjigo, 14. december 2022.

Jabolko navdiha je priznanje, ki ga posameznikom, skupinam ali projektom od leta 2013 podeljuje Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije. Danes ga je podelil tudi Društvu Rastoča knjiga katerega častni pokrovitelj je Državni svet, za njegovo pomembno vlogo pri spodbujanju bralne kulture na Slovenskem.

Kot je zapisala Marjeta Volasko je to velika čast za društvo, ki iz proračunov še ni prejelo eura, deluje pa konkretno in aktivno že več kot trideset let. Idejno zamisel dr. Janeza Gabrijelčiča je Društvo ekonomistov Dolenjske in Bele krajine ocenilo kot koristno in potrebno gibanje za nenehno učečo se družbo. V ta namen smo ekonomisti in gospodarstveniki regije spodbujali avtorja zamisli, da je lažje poskrbel za njeno izvajanje. Najprej je smo uredili ustanovne dokumente in izvedli registracijo Društva Rastoča knjiga. V času, ko je Društvo iskalo častnega pokrovitelja, je Državni svet vodil Tone Hrovat, poznavalec zamisli in njen podpornik. Idejo gibanja je predstavil Državnemu svetu, ki se je odločil, da prevzame častno pokroviteljstvo nad njim in s tem so živeli vsi sklici Državnega sveta do danes.

Avtor ideje je neumorno sam ali s pomočjo pridobljenih novih članov Društva Rastoča knjiga dosegel sodelovanje Akademije znanosti in umetnosti, Narodne in univerzitetne knjižnice, Agencije RS za knjige, Javnega sklada RS za kulturno dejavnost in Mestne občine Ljubljana. S skupnimi napori so se postopno uresničevali projekti društva kot so ustanovitev Rastoče knjige sveta v katero je že vključenih 12 držav, obeležje Deklica z rastočo knjigo v severnem parku Ljubljana, več kot osemdeset Rastočih knjig po šolah in lokalnih skupnosti po vsej domovini, ki se običajno letno dopolnjujejo,k bogatijo ali na kakšen drug način nakazujejo identiteto njenega ustanovitelja.

Kaj je gibanje Rastoča knjiga prineslo novega v naše življenje, da že tri desetletja obstaja, se širi doma in po svetu, predvsem pa nenehno opozarja na kulturni dialog med ljudmi v katerem ni vojn, sporov ali rasnega in podobnega razlikovanja. Kot se nenehno poudarja je Slovenija miroljubna in ustvarjalna dežela, ki se še ni nikoli z nikomur vojskovala, kjer se dela zato, da se ustvari bogata kultura naroda, gradi svojo identiteto na knjigi in kulturi ter sporoča svetu, da se vse težave sveta da reševali z miroljubnim sodelovanjem. O tem spoznanju želi Društvo Rastoča knjiga prepričati Slovence in Slovenke, njihove najmlajše, znanstvenike, vzgojitelje, voditelje in politike. Deklica z rastočo knjigo simbolizira tega naprednega duha, ki kliče po nenehnem dograjevanju znanja, branja in razumevanja kar vse zagotavlja temelje materialne solidarnosti doma in v svetu.br>
Predsednik Borut Pahor je prijateljeval z Društvom Rastoča knjiga kolikor mu je čas dopuščal. Da v celoti podpira idejo je dokazal z dodelitvijo državnega odlikovanja idejnemu vodji Rastoče knjige in zdaj s podelitvijo Jabolka navdiha Društvu. Hvala predsednik, v čast nam je, da tako kot vidi Slovenijo Društvo Rastoča knjiga vidite tudi vi. Ne glede kje in kdaj bomo pozvani, da naredimo nekaj dobrega za domovino in ljudi, se bomo srečevali tudi v prihodnje z Deklico z rastočo knjigo!

Ima vaša šola ali lokalna skupnost svojo Rastočo knjigo?

Mesec dobrih želja.13. december 2022

December seveda ni samo mesec visokih stroškov, je tudi mesec v katerem se zagotovo izreče največ dobrih želja posredno ali neposredno. Kot se mi je že zapisalo pa vseeno še enkrat poudarim, da prazniki vplivajo na naše razpoloženje, pozabi se za zmerom ali saj za čas praznovanja na morebitne hudobije med nami, celo si upam trditi, da se nam duša poboljša, optimizem okrepi in dobra volja izkazuje na vsakem koraku.

Najpogostejša želja je Srečno Novo leto. Izreka se vsem in povsod: namesto dojenčkov jo sprejemajo njegovi starši, šolarji običajno ne vedo kaj konkretno na bi to bilo, mladi jo sprejemajo kot uvod resen flirt in poroko, poslovneži kot visok moralni ali materialni profit, upokojeni s kančkom grenkobe kot slovo od vsakodnevnih obveznosti in stari kot ponoven približek k zadnji uri. Vsi pa dejansko to najpogostejšo željo najprej umestimo v našo družino, ki naj bo zdrava, sita in živa vse ostalo pa bomo že kako uredili.

Vesele in zadovoljne praznike kot željo sprejemamo kot vedno bolj obremenjeni ljudje z raznimi obveznostmi, ki jih včasih ni bilo ali pa so obveznosti danes drugačne od tistih v preteklosti, ko je veselje in zadovoljstvo nastajalo zaradi boljše prehrane v praznikih in zaradi počitka od fizično težkega dela. Če smo lahko malo poležali ob praznikih, srkali dobro kokošjo juhico, se posladkali s potico in na peči tudi kakšno zapeli, so to res bili veseli in zadovoljni prazniki. Danes je že nakupovanje hrane za praznike kar obsežna družinska logistika. Priprava hrane je spet čisto drugačen posel, ki mora biti prilagojen posameznim članom družine ali gostom, pri tem še pomembno vlogo odigrajo občasni kuharji, ki v praznikih uživajo v kuhinji. Eden se hoče izkazati z ribjimi dobrotami, drugi s pico ali tortilo, tretji z pecivi in tako naprej, da je v kuhinji običajno premalo prostora, hrane pa toliko, da je ni moč pojesti. Od kar imamo televizijo in pametne telefone, je veliko poležavanja vsak dan in v njem nihče več ne uživa, izkazuje se celo kot dolgčas za družino.

Uspešno novo leto je tudi ena od priljubljenih čestitke, ki nas še najdlje spremlja po praznikih še posebej, če je v dodatku čestitke »Naj se uresničijo vaše želje«. Tudi dva nimata istih želja in tako si ob omenjeni čestitki vidi kot nekaj posebnega kot na primer; diplomiral bom, preselil se bom v svojo hišo, osvojili bomo japonske trge odpotoval na Kitajsko , si ogledali piramide, poslušali Verdija v Veroni,

estitke so dobre želje, spodbujajo nas k dejanjem, iskanju svojega prostora pod soncem in tako krepijo našo samozavest. Upajmo, da se bodo ohranile tudi v prihodnje, šaj ima človek vedno želje in zato potrebuje spodbude.

Boste kaj posebnega zaželeli članom svoje družine ob Novem letu?

Mesec visokih stroškov, 12. december 2022

Kar se financ tiče, je mesec december poguben celo za mene in moje malo gospodinjstvo, ki ima samo še tisto, kar nujno potrebuje za obstoj in normalno preživetje. Vsako leto isto: registracija avtomobila, servisiranje peči, pred naročnine, kakšna pozornost do sinove družine in prijatelje, čestitke, pogostitve, darovi iz sočutja

V avtomobilu gori rumena ikona - znak za servis. Malo sem vozila zaradi težav z desno nogo in zaprosila bom za samo nujne zadeve pri servisu. Bili so prijazni, naročili so me ob primerni uri, hitri so bili in upam, da korektni, torej, da so opravili vse za zagotavljanje varne vožnje. Vprašam, je avto v stanju za tehnični pregled in dobim potrditev. Pričakujem razbremenitev mojega računa za najmanj od 300 EUR dalje in zadovoljna prikimavam, ko vidim, da me stane njihov pogled le osemdeset stotakov, saj je avto brezhibno deloval in ni z ničemer pokazal, da kaj pogreša - razen rumene ikone. Servisu se hvaležno zahvalim, serviser pa gre z menoj do avto in mi celo odpre vrata. Bravo fantje, hvala.

Grem na kasko, v letih sem, varna moram biti kar se pač da. Moj agent z veseljem takoj odgovori na moj klic, da bo jutri prinesel polico in me oborožil z vsem potrebnim za registracijo. In res, Matjaž je bil ob osmih zjutraj pred hišo, podpiševa polico, dobim dokumente in moj račun se razbremeni za 4 in še nekaj stotakov. Šlo je kot po maslu, nikamor mi ni bilo treba iti, se preoblačiti in frizirati - to tudi šteje danes, ko se vse plačuje in narašča draginja. Nadaljnja pot vodi samo še do tehničnega servisa Krka d.o.o. kjer bom plačala tudi cestnine. Skupni znesek bo ta mesec za avto okoli sedem stotakov. Ugotavljam, da sem verjetno edina v ulici, ki imam samo en avto, najpogostejši so tisti s tremi, nekateri tudi več, opažam, da se moja Romka ne potepa več peš, pripelje se z velikim avtom v katerem ima pomočnike, ki se pri meni potešijo s kavico, s hrano in priboljški za otroke. Kako vsi ti in še drugi pokrijejo stroške, ki sem jih naštela za vsako leto samo za registracijo avta, da o gorivu zanj sploh ne govorim.

Ja, kot angažirana državljanka potrebujem več virov informiranja, da lahko vsaj približno ocenim, kaj se v resnici dogaja doma in po svetu. Informacije pa stanejo, dnevne letno najmanj pet stotakov, tiste, ki naj bi dokazovale mojo solidarnost pa še stotaka, pa poglobljene analize v revijah kar tri stotake. Nekaj pa mora človek imeti tudi za sebe in zadovoljitev svojih želja, zato bom pač plačala letos okoli 8 stotakov.

Gremo naprej! S plačili naj izkažem svoje sočutje Rdečim noskom, UNICEF-u, Ptičkom brez gnezda, Društvu upokojencev, Sožitju, slovenski filantropiji in še drugim, skupno osemnajstim prosilcem, me njimi tudi poziv Glas dobrote, Miklavžev dobrodelni koncert, Društvo prijateljev mladine, Rdeč križ, Karitas in Teden dobrodelnosti. Ja, vso čast organizatorjem in zahvala, toda zmanjkuje nam diha, kaj pa dolžnosti države. V meni vzbujate občutek krivde, ker vseh vaših klicev na pomoč enostavno ne zmorem in res ima Renata prav, ko to problematiko odpira kot problem države. Še veliko moramo postoriti, da bomo uresničevali mi in vsi sistemi pravila vladavina prava - namesto sočutja potrebujemo sistemske rešitve kot jih nakazuje projekt Univerzalni temelji dohodek.

Kako se pa vi odzivate na klice po sočutju?

Zoran Didek, 11. December 2022

Galerija Krka v Novem mestu nam je v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca Kostanjevica na Krki osvežila spomin na slikarja dolenjske pokrajine Zorana Dideka. Nisem mogla na otvoritev razstave, sem pa si počasi pozneje ogledala razstavljena dela tega slikarskega velika barvnega realizma in poznejših letih geometrijskega slikarstva.

Po skoraj pretiranem predstavljanju sodobne likovne umetnosti po programih naših galerij, je vpogled v slikarjevo poslanstvo v času realizma prava poslastica. Mojster Didek iz Podbočja, diplomant Zagrebške Akademije za likovno umetnost, nas skozi razstavljene slike iz zgodnjega obdobja seznanja z neverjetnimi rdeče rjavimi barvnim odtenki, zlasti pri portretih in Vrbah. Pozneje pri krajinski motiviki so njegove razstavljene slike zelene v zelenem in še poznejše kot da so geometrijsko izražanje slikarjevih občutkov v povezavi z njegovim udejstvovanjem v pedagoškem delu in projektiranju. Zoran je bil izjemni risar kar je Goran Milovanović predstavil takole: » ki je skoraj ves čas risal po katerikoli podlagi, z vsem, kar mu je prišlo v roko. V družinski zapuščini denimo hranijo tudi jušni krožnik, ki ga je porisal, medtem ko je čakal na nedeljsko kosilo.« Nisem likovno dovolj poučena, da bi kaj več povedla o razstavljenih slikah kot to, da so za oko dopadljive, da ti ostanejo v spominu in se razveseliš zlasti ob pogledu na dolenjske pejsaže ter pomisliš, »tole je pa res, tudi sama sem opazila to lepoto«.

Zoran Didek pa je veliko pozornost posvečal zlasti pedagoškemu delu z mladimi kot njihov profesor, še posebno pa kot avtor strokovnih knjig iz področja likovne umetnosti in praktične uporabe te v vsakdanjem življenju. Sodeloval je s kiparji, filmarji, založniki in drugimi organizacijami oziroma posamezniki, ki so v njegovem času predstavljali kritično in javno mnenje o likovni umetnosti v državi. Didek je bil vsestranski umetnik, ki je povezoval likovne velikane v stanovske in druge organizacije in preko njih bodisi zagotovil možnosti za razstave, bodisi sposobnost za doseganje ciljev, ki so likovnikom odpirali vedno boljše možnosti za njihov razvoj.

Ni se torej čuditi, da mu je Novo mesto podelilo Trdinovo nagrado za razstavo o zgodovini Novega mesta in da mu je Slovenija podelila Prešernovo nagrado za njegove njej podarjene darove.

Po pripovedovanju potomcev kraja, kjer je Didek rad ustvarjal in po zgodovinskih virih, je bil umetnik prepoznaven po svoji značilni slikarski kapi. Delo mu je šlo najbolje od rok v bohemskem okolju Kerinove gostilne Gadova peč in sosednjih zidanic ali v njegovi sobici, ki je zanj predstavljala tudi atelje. Mojster je v Podbočje zahajal le na počitnice, kadar je iskal navdih za nov delovni podvig ali pa je utrujen od obveznosti, iskal sprostitev.

KUD Krka s svojim galerijskim programom nas nenehno preseneča s predstavitvijo pomembnih umetnikov, ki s svojimi deli spodbujajo v nas ustvarjalnost na vseh področjih življenja in dela. Hvala vam!

Si vaša družina ogleda razstave v kateri od galerij?

Nemčija v 21. stoletju. 10. december 2022.

Skoraj neverjetna novica o aretacijah v Nemčiji je presenetila marsikoga, meni pa je zaledenela kri v žilah, ko sem poslušala o sodobnem fašističnem gibanju in njegovih namenih. Dragi moji, tole v Nemčiji, ki ima verjetno svoje lovke tudi pri nas, je jasen in nedvoumen opomin vsem nam, da se nam lahko zgodi Gestapo, izdajalstvo in pobijanje, kar vse bodo plačeval veliki podjetniki z namenom, da si zagotovijo surovine ob zaostrenih naravo varstvenih ukrepih sveta. Ko si končno kot podjetnik priboriš primerno mesto na trgu, se zelo težko zadovoljiš z »manjšim kosom kruha«, hočeš vedno več in, če nisi humanist, tudi za vsako ceno. Med ukrepi, kijih sprejemaš, je na prvem mestu spodbujanje ugodnih razmer za prodajo in vojna je običajno največja potrošnica vojne industrije, ki zaposluje največ delavcev na svetu. Če ne bo vojen na svetu, bo nastopila brezposelnost, največja v ZDA in da Amerika lahko preživi morajo biti v revnih državah vojne, v bogatih državah civilne žrtve in v Nemčiji fašizem, ki potrebuje orožje, da se obdrži na oblasti za vsako ceno.

Kaj danes manjka gospodarsko najuspešnejši evropski državi, ki je Eldorado za vsak dan povečano število beguncev iz Afrike, Azije, Balkana in drugih? Biti zaposlen v urejeni industriji Nemčije je v čast vsakemu Slovencu, Evropejcu, znanstveniku ali strokovnjaku. Biti kooperant Nemški industrije pomeni stabilen zaslužek v vsaki državi, kjer se sodelovanje razvije. Zakaj torej fašizem, neka ideologija, ki je doživela najhujši poraz na svetu in se zapisala s krvjo povsod, kjer je prevladala. Očitno vojna industrija umetno spodbuja to gibanje s pomočjo ostankov pripadnikov stranke v Nemčiji iz druge svetovne vojne.

Tiščimo pesti, fajtajmo in kričimo kot zveri, da preprečimo širjenje te fantomske ideologije. Iščimo vsi možnosti za ustavitev obstoječih vojn in za izgon prodajalcev orožja iz vseh trgov, brez izjeme, tudi če se deklarira kupec kot »branitelj domovine«. Evropa izkaži se! S tvojo kulturo se kiti ves svet in nikar ne žrtvuj svojega ugleda z nakupovanjem orožja v Nemčiji, Sloveniji, NAT-u, . da o Ukrajini sploh ne govorim. Posledice oboroževanja so begunci, ranjenci, razpadle družine, pomanjkanje, vse to in še mnogo drugega gorja ljudi, ki niso ničesar zakrivili. Ustanovimo in omogočimo delo institucijam, ki bodo odpravljala žarišča vojn, kriz, pogubne odločitve in podobne tegobe, ki rastejo po vsem svetu kot gobe po dežju.

V Sloveniji smo v živo čutili vladavino fašizma več kot štiri leta. Najprej si je za malo denarja pridobil veliko šepetalcev, ki so nastopali samostojno ali pa so bili organizirani v posebne vaške in vojaške organizacije. Njegov Gestapo je bil mučitelj zlasti ujetnikov predno jih je odrešila smrt. Izdajstva, špijonstvo in fizično ustrahovanje Slovenk in Slovencev je marsikaterega domoljuba prisililo, da je izdajal podatke o posameznikih in družinah s čimer so zakrivili najhujši teror. Enotni smo bili, da fašizma nikoli več ne sme biti.

Ustvarjamo lahko boljše življenjske razmere za vse samo takrat, ko prevladuje zaupanje v sodelavce, poslovne partnerje, državo, Če kdo hoče zase več in to ponavlja dan na dan, mu moramo »zlepa ali z grda« dopovedati in dokazati, da gradimo družbo solidarnosti in blaginje in se z njim dogovoriti za sodelovanje!

Prepoznate zlonamerne posameznike ali stranke?

Kaj se bo zgodilo? 9. december 2022.

Tale blog bo nekoliko čudaški vendar ga bom kljub temu napisala, ker ocenjujem za pomembno, da smo na tekočem s prizadevanji držav, da bi v prihodnje živeli bolj varno, pripravljeni na vse kar se človeku lahko pripeti. Ko berem mnenja vodji držav Evropske unije imam občutek, da se nam bližajo katastrofe brez primere; nove pandemije, širitev vojne, omejitev elektrike ali življenje brez nje, pomanjkanje drugih energentov, je samo nekaj strahov, ki nam jih nizajo znanstveniki, strokovnjaki, politiki in vsevedi in se z njimi lahko seznanjamo preko katerega koli medija tudi v naši državi.

Za dodatek pa še, da bodo največ težav imela gospodinjstva brez agregatov in brez sončnih elektrarn. O ukrepih, da se to ne zgodi in rešitvah če se zgodi seveda nikjer nič ne piše. Gospe v Bruslju ugotavljajo, da EU lahko reši omenjene probleme, mora pa biti enotna. Kdo sedaj ni enoten ali kdo enotnost preprečuje niso povedale. Samo upam lahko, da to ni moja domovina. Pravijo, da naš premier proevropski, potem menda bo že vse v redu z nami. S »kapicami« in »kučmicami« tudi napredujejo, vsaj prebiram tako, račun za potrošene energente pa je ta mesec res obupen.

In vojna? Še kar traja, vsakdan hujša, Ukrajinci so že brez elektrike, bo tako tudi pri nas? kdo pa bo naš sovražnik in kdo prijatelj? Še kdo danes išče kompromise za ustavitev vojne, mu diplomacija pomaga, mu pomaga Slovenija? Sama vprašanja, dileme,

In še oskrba, da v hudih časih ne bo lakote. V okoljevarstveni in energetski krizi je uvoz in izvoz hrane ter vsa logistika v zvezi z njo maksimalno vprašljiva. Evropska mesta se spet dogovarjalo s pridelovalci hrane na podeželju o pogojih za zagotovljeno prehrano v mestih. Pred več desetletji smo že imeli take pogodbe. Gre zato, da mestne občine izpolnjujejo pogoje po katerih zagotavljajo dovolj velike količine raznovrstne hrane ob vsakem času. To zahteva dolgoročne skupne projekte in naložbe. V predvolilnem času nisem zasledila, da ki katera stranka, predsednik, župan, poslanec ali svetnik kaj omenjal o dolgoročnih pogodbah ali o njihovi potrebi za nemoteno preskrbo mest v miru ali v krizi. Tudi o potrebah podeželja do mesta ni bilo nikjer govora. Če kriza, vojna ali narava v tem trenutku »pokažeta roge« je vprašanje, kako se bomo prehranjevali naslednji mesec.

Poznam dobro predpise in priporočila gospodinjstvo o zalogah hrane, ki naj jo imajo doma, celo prizadevala sem si, da bi v mojem nezahtevnem gospodinjstvu to zagotovila, pa nisem bila uspešna. Pri zalogah hrane moraš imeti ustrezne prostore, paziti moraš na rok uporabe in zaloge obnavljati, za zaloge moraš založiti kar nekaj denarja, nabaviti opremo in še kaj bi se našlo. Zemljanka bo spet pomembna. Bomo pa morali v gospodinjstvih res marsikaj spremeniti, da bomo na varnem, če se nam res zgodi katera od katastrof, ki jih omenjajo naši mediji.

e povzamem, takoj kupimo sončne celice, zagotovimo si ogrevanje na drva, najti prostor za zaloge hrane in za drva, obnoviti vrtnarjenje okoli hiš, najti nadomestilo hladilnikom, kupiti generator in še in še.

Boste zmogli v vašem gospodinjstvu preživeti brez elektrike?

Za Novo leto.8. december 2022

Neverjetno hitro je prišlo Novo leto s prazniki in čestitkami, z njimi pa lepi spomini na silvestrovanja, na novoletna potovanja, vesela srečanja pa tudi prespane slovesne noči zaradi utrujenosti in želje po mirnem družinskem življenju. Porajala so se številna prijateljstva, nekatera so bila bežna in so že pozabljena, so pa tudi trajna, nepozabna in družinska. Ko vse to premisliš začneš pripravljati seznam novoletnih čestitk, s katerimi jim sporočaš, da si živ, zdrav in sit, da misliš nanje in da želiš ohranjati njihovo naklonjenost tudi v prihodnje. Besede na čestitkah so seveda popolnoma drugačne, največkrat želim vam Vesele praznike in Srečno Novo leto.

Sama ne obvladujem več celotnega spiska ljudi, s katerimi sem v teh številnih letih sodelovala, si dopisovala, iskala pri njih pomoč za odpravljanje vsakodnevnih težav ali pa so bili moji nepogrešljivi sorodniki, ki sem jim dolžna veliko zahvalo. Spisek sem dopolnjevala z namenom, da bi morda kdaj pisala podobno knjigo kot je Vidmarjeva Obrazi. Idejo sem opustila spisek pa se že vedno širi in trenutno vsebuje kar 567 ljudi. iz njega sem povzela 76 meni dragih oseb, ki so še med živimi in predvidevam, da se bodo razveselili moje novoletne pozornosti.

Na prvem mestu je sinova družina z vključno menoj nas je 7. Ti ne dobijo čestitko pač pa zahvalo in graje za preteklo leto in spodbude za prihodnje. Potem je tu Jos s svojimi, sorodniki pok. očima in moje mame, moja dva brata. Želim si, da bi občutili pripadnost sinovi družini in ji morda pomagali, če drugače ne bi šlo. Iz istega vzroka se je oblikovala tretja skupina to je moj bratranec Jože s svojo ženko in tremi otroci ter petimi vnuki. Jože in njegova žena sta sinu stala ob strani takrat, ko sem sama morala po službenih opravkih, povezuje nas ta medsebojna naklonjenost tako močno, da se rojstni dnevi praviloma praznujejo še vedno skupaj.

V mojem srcu in seznamu so takoj za sorodniki moje sošolke in sošolci iz gimnazije, osemnajst nas je še, pripravila sem jim pismo in upam, da se ga bodo razveselili. Pogosto se na kakršen koli način povezujemo, največkrat po mailu ali telefonu. Bom pa čestitko poslala tudi nekaterim kolegicam in kolegom iz faksa s katerimi se še slišimo ob priliki.

Imam nekaj čudovitih ljudi, ki jim ni vseeno kako živim in z menoj tudi radi poklepetajo. V novoletnem času jih bom skušala obiskati, tisti iz drugih krajev pa bodo dobili lepo razglednico Novega mesta. Razglednice bodo potovale v Mursko Soboto, Celje, na Primorsko ter Gorenjsko in seveda v Ljubljano, Vrhniko, na Barje, na Hrvaško in v Beograd.

Najbrž sem srečen človek, da me obdaja toliko dobrih ljudi. Vsakemu posebej bom napisala njemu primeren mail in mu tudi s tem dala vedeti, da ga cenim. Sama sem prvo letošnjo čestitko prejela prvega decembra, vsak dan pride kakšna in vidim, da moja »druščina« obstaja, ima podobno mišljenje in složno ukrepa. Naj živijo prazniki in Novo leto!

Ste vi že poskrbeli za čestitke tistim, ki jih imate radi?

Družinsko računovodstvo. 4. december 2022.

Lahko bi rekli, da danes skoraj vsako družina potrebuje pregleden način evidentiranja svojega premoženja, prihodkov in odhodkov, vse to iz razlogov, ker poslujemo preko transakcijskih računov in plačilnih kartic. Transakcijskih računov imamo lahko več in pri različnih bankah, prav tako imamo lahko varčevalne in depozitne račune v večjem številu in pri več bankah. Za vsak račun dobivamo bančne izpiske prihodkov in odhodkov ter stanja običajno koncem meseca ali pri depozitih koncem leta. Na transakcijskih računih imamo določene limite v minus čemur je potrebno posvečati posebno skrb, sicer lahko ugodnost izgubimo. Vedeti moramo, katere prihodke imamo načrtovane in kdaj bodo razpoložljivi, da jim lahko prilagodimo odhodke. Isto velja tudi za plačilne kartice posameznih trgovcev in večina družin ima plačilne kartice vsaj treh trgovin.

Naše družinsko premoženje sestavljajo nepremičnine, zemljišča, dolgoletni nasadi, črede, stroji in druge naprave za katere v določenem času potrebujemo tekoče in investicijsko vzdrževanje, servisiranje, registracija, zavarovalnina, razen za umetnine in zlato. Premoženje je tudi stanje denarnih sredstev na določen dan, pa izterljive terjatve in vrednostni papirji, morebitne patentne pravice ali tantieme ter podobni izterljivi prihodki. Za vrednostnih papirjev na trgovalnih računih moramo plačevati ležarine. Premoženje je obdavčeno, državi plačujemo najmanj tri različne davke.

Prihodki družine nam morajo biti kristalno jasni po določenih datumih, da temu prilagodimo plačilo položnic. Poleg plače in drugih rednih prihodkov je pomembno vedeti za prihodke od premoženja, zlasti najemnine, preživnine in druge večje vsote. V morebitni krizi je dobro vedeti tudi za izredne prihodke kot so možnosti prekoračitve limitov, nova plačilna kartica novega trgovca, kratkoročno bančno posojilo pa tudi kupnina od prodaje domačih pridelkov in kaj podobnega.

Pri odhodkih moramo upoštevati, da država vzame na določen dan kaj ji pripada ne glede na naše mnenj ali potrebe. Enako velja za banke in trgovce po plačilnih karticah. Torej moramo na določene dneve za plačilo obveznosti zagotoviti dovolj denarja na transakcijskem računu za katerega smo obveznost sprejeli.

Vse to danes ne more nositi v glavi poglavarka ali poglavar družine in je nujno, da si zagotovimo ustrezni računalniški program, ki bo opozarjal na roke v kateri bomo imeli prihodke in kričal na dneve, ko je potrebno poravnati obveznosti. Odgovoren v družini za finance mora zagotoviti predvsem dokumente, jih preveriti, če so točni in prepustiti za vnos tisti osebi v družini, ki najbolje obvlada računalnik. Ni potrebna velika znanost, potreben pa je red in dosleden nadzor.

Bliža se začetek novega leta in najbolje je, če že nismo, da finance uredite po svoji zamisli ob začetku leta. Za preteklo leto uredimo arhiv, uničimo stare dokumente o prihodkih in odhodkih, in skrbno shranimo dokumente o lastništvu premoženja. Mirneje bomo spali in naši živci bodo nekoliko razbremenjeni.

Vsaka druživa je podjetje s premoženjem, prihodki in odhodki. Kako zanje skrbimo?

Vesela sobota. 3. december 2022.

Za mene seveda ni lepšega dneva kot je obisk sinove družine in včeraj so napovedali obisk vseh razen psičke Pike in papagaja Jakoba. Takoj sem pristavila govejo juho, zamesila rezance in razmišljala o priboljških. Za glavno jed so povedali želje - krompirjevi pečeni svaljki, panirane in pečene male hrenovke ter piščančji čevapčiči, zelena in zelnata solata. In kot pijanec plota sem se držala njihovih naročil, da smo pri kosilu vsi zadovoljno prikimavali, oni ker je bilo vsega želenega dovolj, sama pa ko sem gledala zadovoljne jedce.

Tudi ta sobota je bila, klub obisku pri meni, za njih naporna oziroma delavna. Odbojkarski reprezentant bo imel ob 19 uri v Kočevju tekmo. Po kosilu je počival in nabiral moči na kavču. Oče, snemalec in fotograf tekem in treningov svojih sinov, je sicer prebiral Delo in obširno Sobotno prilogo Dela, vendar je vmes večkrat malo zakinkal vse dotlej, dokler ga nisva z mlajšim sinom pritegnila v debato o treh vejah oblasti v naši domovini. Z mami sva bili postreženi s kavico, ob njenem pitju smo se ukvarjali s programom Adventa v mestu, politizirali in razpravljali o svojih pričakovanjih. Mami je potem odšla po svojih opravkih, mlajši vnuk je sestavljal hiške iz Mercatorjevih nagradnih temnih kuvert. Spokojnost sobotnega popoldneva je bila popolna vse do 17 uro, ko so moji natovorili svoje stvar in se podali preko Smuke v Kočevje po cesti, ki je vsa okrašena s svetlobnimi količki in deluje na voznika kot da vozi po gozdni pravljični deželi.

Ko sem ostala sama sem se zamislila nad dejanji in pogovori te lepe sobote. Niso svetili telefoni, da bi nas motili z norimi in militarističnimi igricami, ni bil vključen televizor, tudi sicer prijazne živalce nas niso okupirale. Nobeno opozorilo ni bilo potrebno naj se pogovorimo o dogajanjih, ki nas spremljajo, kar samo po sebi so prihajale v razgovor zanimive teme o odbojki, šoli in dogodkih na tem lepem svetu.

Pomeni zasvojenost mladih s pametnim telefonom, da starši nimajo časa za razgovore s svojim naraščajem? postajajo domače živali nadomestilo za otroška dela, ki jih mnogi starši otrokom ne znajo ali nočejo dodeliti kljub temu, da obsojajo poležavanje otrok po kavčih? Gre verjetno za negativne vplive brezdelnežev iz televizijskih ekranov tako na starše kot na njihove potomce. In sobota je prav nevarna za poležavanje. Uprimo se temu, pojdimo na obiske, na juho k babici, na tekmo kljub dolgi nočni vožnji, na ogled okrašenega mesta, v muzej v noči Te vesele kulture, na odprto kuhinjo ali kam drugam, kjer bomo širili obzorje svojega duha, prijetno pokramljali in se dobro počutili, živalce pa naj uživajo v svojem okolju, telefoni naj sporočajo samo nujne zadeve, ki so neodložljive.

Delo ni samo napor, je tudi zadovoljstvo, da nam uspe nekaj dobrega, je učenje, da pridobimo delavne navade in se spoznamo z timskim sodelovanjem, je osnova za nagrajevanje in še veliko bi lahko naštevala. Pa saj to vsi vemo, vemo pa tudi iz izkušenj življenja in dela v Sloveniji kje se rojevajo težave in nevarne zadeve, kakšne posledice puščajo želje po hitrem bogatenju in kaj vse prinaša zasvojenost s čimer koli. Rešitve morajo poiskati le družine.

Se veliko pogovarjate v svoji družini?

Partizanka.2. december 2022

Med mojimi nalogami je bila tudi skrb za vzorno sodelovanje podjetja v katerem sem bila zaposlena, z lokalno borčevsko organizacijo, ki je bila zelo delavna, prizadevna in vedno pripravljena pomagati. Med njenimi prizadevanji je bilo ohranjanje spomina na upor in partizanstvo na prvem mestu. Borci in borke so ostali organizirani v partizanskih sekcijah in te so imele svoje vodje.

enske borke v Novem mestu so ohranjale spomin na Dekliško partizansko četo in poskrbele, da se je vsako leto v Dobrniču praznovala obletnica 1. Kongresa slovenske proti fašistične ženske zveze 16. oktobra 1043. Novomeško organizacijo bork in delegatk je vodila Dragica, izjemno prizadevna aktivistka in v njeni skupini je bila vedno pripravljena za vsako delo tudi Marija - partizanka, ki smo jo danes pospremili na zadnji poti.

Marija je bila med osrednjimi osebnostmi ob slovesnostih posvečenih boju, enakopravnosti in solidarnosti. Sodelovala je v vseh humanitarnih društvih, v organih upravljanja s skupnim premoženjem in v družbeno političnih organizacijah, zlasti v organizaciji borcev in to v dolgem obdobju od osvoboditve pa vse dokler ji je zdravje to omogočalo, več kot petdeset let.

Mož ji je umrl, hči Katjuša si je kmalu uredila svoj dom, sin Branko pa je skupaj s svojo družino ostal z Marijo na domu k kateremu je prizidal atelje in v njem ustvarja kot akademski slikar. Ustvarjalne družine so v marsičem zaznamovale življenje Novega mesta in postale prepoznavne tudi izven mestnih mej. Posebno Marija je vzorno opravljala svoje so organizatorsko delo pri vsakoletnih srečanjih v Dobrniču, ki ni bilo enostavno. V Dobrniču se vedno srečajo vse organizacije povezane z NOB in zadnja leta tudi organizacije, ki se zavzemajo za mir, solidarnost in pravično družbo.

Vsebinsko sporočilo Dobrniča se prenaša na mlajše in udeleženci NOB so za obiskovalce Dobrniča spoštovani junaki, požrtvovalni in domoljubni, ki odgovorno ohranjajo dragoceno zavest, da je domovino potrebno ubraniti pred zlom za vsako ceno.

Borke in borci NOB, ki so nas navduševali veliko desetletij, so večinoma odšli. Nam ženskam je Marija skupaj s svojimi kolegi in kolegicami zagotovila volilno pravico in nas navduševala za plemenita dejanja enakopravnosti ter solidarnosti. Tem ljudem se bomo najprimerneje zahvalili tako, da živimo ustvarjalno in čim več pripomoremo k solidnemu življenju večine oziroma vseh ljudi in narodov na svetu.

Kako pa vaša družina sprejema odhode zadnjih udeležencev NOB?

National Geographic Slovenija. 1. december 2022

Ko je bil sin srednješolec sva bila naročnika te čudovite revije, ki jo izdaja nepridobitna organizacija National Geographic Society. Ta širi meje raziskovanja in razumevanja sveta, da bi nam pomagala najti rešitve za bolj zdravo in trajnostno prihodnost. Ko sem revijo ugledala na knjižnem sejmu, sem se takoj spomnila radovednosti, ki naju je prevzela pri vsaki novi številki. Potem je sin odšel na faks in so se spremenile najine navade, tudi omenjeno revijo sva odpovedala, občasno sem se kdaj v Čitalnici Knjižnice pozanimala, kaj novega prinaša.

Po mnogih letih sem eno od številk revije zopet temeljito prebrala in ugotovila, da je še vedno edinstvena. Poroča o dimnih savnah v Estoniji, zgrajenih po stari tradiciji iz lesa. V njih se ljudje duhovno in telesno prečiščujejo z dimom, ki ogreva kamne in pari, ki nastane z polivanjem vročih kamnov z vodo. Po savni se udeleženci še umijejo v mrzli vodi.

V Blejskem jezeru so našli dva deblaka iz devetega stoletja. Skoraj neverjetno saj je Blejsko jezero izjemno proučeno in raziskano zaradi turizma.

Neverjetne Mizaste gore visoko nad amazonskim deževnim gozdom z 400 m visokimi slapovi in avtohtonimi rastlinskimi in živalskimi življem, so kljub potrebnim izjemnim naporom raziskovalcev, magnet zanje. Tepuiji kot jim rečejo, so kot otočje Galapagos, obdajajo jih legende o ogromnih diamantih pod slapovi.

udežni morski konjički, živalska vrsta v kateri samci nosijo breme brejosti in kotitve. Največ jih porabijo v Aziji za rabo v medicini. Kako preprečiti izumrtje?

Raziskovalci proučujejo odpadno plastiko, ki po rekah priteka v oceane. Odkrivajo katere reke jo prinašajo največ in zakaj. Države z najbolj onesnaženimi rekami, nimajo organiziranega zbiranja odpadkov. Med močnejšimi onesnaževalci so podjetja, ki za svoje izdelke porabijo veliko embalaže. Posebno indijske reke postajajo izjemno nevarne za zdravje prav zaradi plastike. Raziskovalci ugotavljajo, da bi z omejitvijo proizvodnje plastike omilili tudi podnebno krizo.

Kubanci se navdušujejo nad pticami pevkami in zato so ogroženi ptičji glasbeniki. Spoštljiv odnos obalnih skupnosti do narave v Zahodni Afriki so raziskovalci uvrstili v posebna raziskovanja obnašanja ljudi po tradiciji. V obeh primerih je potrebna presojo o zmernosti in nujnosti.
,br>Modrost slovenskih sov je spodbudila raziskovalce, da so raziskali o tem, kako smo se otresli vraževernosti. Vse o antike dalje se sove povezujejo z modrostjo kljub temu, da je v srednjem veku bila povezana s temo in nečistostjo, oglašanje sove okoli doma je pomenilo smrt koga v družini.

Vse te zgodbe so ponazorjene s čudovitimi in številnimi fotografijami, da bralec pridobi res pravo predstavo opisanega. Vsekakor bo ta revija pogosteje zadrževala v našem domu kot do sedaj.

Ste dovzetni za izjemno naravo, jo tudi vi želite bolje spoznati?

Novoletna srečanja. 30. novembra 2022

Ko se približuje Novo leto, se v ljudeh zbuja neko posebno razpoloženje v katerem imajo pomembno vlogo spomini, posebno prijetni. Posledica tega stanja so številna srečanja katerih organizatorji so praviloma »ljudje dobre volje«, prostovoljci, ki jih osrečuje in »plačuje« predvsem uspeh srečanja.

Sama običajno grem vsaj na štiri srečanja, zgodi se jih lahko pa tudi več. Začnemo upokojenci SDK še pred decembrom, da se ne bi drenjali po izjemno zasedenih gostiščih. Imamo Smiljo, ki nas ima v evidenci, ona vse premisli, preračuna in skrbno pazi, da komu ne prizadene kakšne krivice. Dobimo se na skupnem kosilu, ki traja od 3 do 4 ure, običajno mlajše upokojenke organizirajo srečelov in zato vsak udeležene prinese darilo vredno do 5 EUR. Jure, ki piše pesmi in aforizme, pripravi kaj aktualnega in nas nasmeji. Vsako leto nas obišče fotograf in poskrbi za skupinsko fotografijo. Sicer pa klepetamo še in še, od tega kdo se je od nas poslovil pa do vnukov in pravnukov, ki jih imamo vsi po vrsti vedno v mislih. Naši kolegi iz Bele krajine in Trebnjega se zadnja leta hitreje umikajo, tam je bilo tudi največ dolgoletnih SDK-jevcev zato so se preje upokojili in tudi odšli. Nasmejanih obrazov ne manjka, tudi zadovoljstva, da smo spet skupaj ne. Med obnovljenimi spomini so običajno dogodki v katerih so bili potrebni veliki napori kot na primer nočno delo na Silvestra, težave uporabnikov z inšpektorji, podajanje informacij na velikih shodih, delo na štirih lokacijah, gradnja nove stavbe in še mnogo drugega. Iz oddaljenosti so ti dogodki postali nekako legendarni, kot primer naše uspešnosti, ker zaradi njih ni nastajala škoda ali kaj podobnega. Na srečanju so bili že prisotni skoraj vsi upokojeni, na letošnjem pa nas je bilo trideset. Minilo je že 30 let od kar SDK-ja ni več in pravi čudež je, da se še vedno veselo družimo.

V decembru smo se običajno dobili tudi člani Društva Novo mesto, ki smo kar nekaj desetletij vznemirjali lokalne oblasti s svojimi predlogi v občinskem svetu, svojim časopisom IZZIV in s prispevki v medijih. Marsikaterega decembra nismo bili zadovoljni z učinki svojih prizadevanj, nič ne si zgodilo z Narodnim domom, tudi programa aktivnosti za obnovljeni Glavni trg še ni kot berem v Rastu, tudi s parkom je vprašanje, če bo kaj in še bi lahko naštevala. Marsičesa pa smo se veselili kot na primer obnove Glavnega trga in odprave prometa v njem, zbornikov iz življenja in dela Novomeščanov, arhitekturnih razstav člana Marjana, sprehajalcev na pešpoti, ki smo jo zagotovili ob Težki vodi in podobnih akcijah. Letošnjega srečanja ne pričakujem saj ubira društvo zdaj svojo pot.

Veselih uric ob praznovanju ne gre jemati samo kot zabava. Ko se srečajo ljudje z istimi cilji se običajno razvijajo zanimive debate o tem, kaj vse bi se še dalo narediti, da bi nam bilo bolje. Prav na praznovanjih so že začeli oblikovati obrisi mnogih obnov, kulturnih novosti, podjetniški podvigi in skupna prizadevanja.

Imate v vaši družini koga v kulturnem društvu - kako bodo tam praznovali Novo leto?

Zaostanek. 29. november 2022.

Knjižni sejem me je opozoril, da sem s prebiranjem knjižnih novosti v velikem zaostanku. Ni čudno, zadnje mesece sem se bolj posvečala nekaterim dobro poznanim avtorjem kot je na primer Umberto Ecco in prezrla zanimive novosti v Studia humanitatis, pa UMco in seveda Beletrina.

Lotila se bom najprej nove zgodovine človeštva, ki sta jo napisala Dadvid Graeber in David Wengrow z naslovom Pričetek vsega. Nova odkritja so tako številna in obsežna, da to kar smo imeli do sedaj možnost prebrati o zgodovini v mnogih primerih ne velja več. Dopolnila bom to branje z knjigo Premisli še enkrat Adama Grant in zaključila ciklus z znanstveno knjigo leta po izboru medijev z naslovom Konec vsega Katie Mack.

Za obogatitev vedenja o mojem poklicu bom prebrala brezčasni nauk o premoženju, pohlepu in sreči z naslovom Psihologija denarja Morgan Housela. Zdi se mi, da bom morala po tej knjigi poseči še po knjigah Zakaj narodi propadajo J. A. Robinsona in Beg pred svobodo Erich Fromma, končala pa bom cikel s knjigo o propadu Hollywooda.

Večeri so sedaj dolgi, ponoči nerada pohajkujem po mestu in knjige mi bodo nadomestile delo na vrtu kjer sem se rada zadrževala popoldan do noči.

V zimskih mesecih bom skušala poseči tudi po zahtevnejšem čtivu kot so Prihodnost ekonomije, Objekt stoletja, Zakaj se splača živeti , Umetnost opisovanj ter Romantična etika in duh sodobnega porabništva. Zanimata me tudi Ideja socializma pisca Honnetha in Vzpon Kitajske pisca Li Minqi pa nisem prepričana, da bom zmogla.

Vsekakor bo zima posvečena odpravi zaostankov v branju, poživili jo bodo sprehodi, kramljanje o vsebini teh knjig z Jožetom in po spletu z meni sorodnimi dušami, o njih pa bom tudi kaj napisala v moje bloge, da se boste tudi vi, morebitni bralci blogov, nalezli moje radovednosti.

Treba pa je računati še na knjige, ki jih bo predstavila spoštovana Irena Štaudohar. Samo dobrih se loti in tudi predstavi jih tako, da moraš seči po njih. Na sploh se kar nekaj pozornosti že posveča branju predvsem zaradi prizadevanja, da se mladina ne bi opirala na površne predstavitve avtorjev in njihovih del v Googlu pa tudi zato, da bolj skrbimo za izražanje v lepem slovenskem jeziku. Zgleda, da je tako politiko zasnovalo ministrstvo za kulturo kot svojo dolgoročno nalogo. Pomemben prispevek k širitvi branja bo prinesla naša častna predstavitev v Frankfurtu kot tudi sodelovanje Nove Gorice v Evropskem mestu kulture.

Množica založnikov v naši državi bo lahko bistveno povečala svojo produkcijo in njeno kakovost uskladila s svetovno.

Kaj pa boste vi prebirali v zimskih mesecih?

Prebiranje Reporterja. 28. novembra 2022

Gradivo, ki sem ga prinesla iz knjižnega sejma me bo zaposlovalo ves teden. Pridobila sem publikacije, ki jih običajno ne berem, so pa v javnosti poznane in seveda tudi po svoje zanimive.

Reporter je revija, ki izhaja ob ponedeljkih in jo izdaja firma Reporter Media d. o. o. časopisno založniško podjetje d. o. o. že od leta 2012 dalje. Prinaša zgodbe in imena tedna iz sveta in Slovenije, eseje, piše o fenomenih, kulturi, razvedrilu in njeni kolumnisti komentirajo aktualne dogodke. Uvodničar in odgovorni urednik je naš rojak Silvester Šurla, ki je javnosti že davno nazaj predstavil tudi mene kot stečajno upraviteljico Pionirja.

Vsebina prispevkov je kritična zlasti do politikov in elite kapitala. Na slovenskem knjižnem sejmu je obiskovalcem ponujal izvode zadnjih dveh mesecev letošnjega leta, v njih je veliko napisana o predvolilnih dilemah povezanih z izvolitvijo nove vlade v sosednji Italiji, o kandidatih za predsednika naše države, o energetskih težavah Evrope, zdravstvu, večnih županih, delovanju tajnih služb, pa tudi trači iz kulturne in športne srenje.

Meni je najbolj zanimivo razmišljanje dr. Ljerke Bizilj, ki nas že desetletja seznanja predvsem s svojimi pogledi na problematiko oblikovanja politike in vodenja države, saj meni, da mora novinar izražati tudi svoje subjektivno mnenje do določenega družbenega problema. Dobro si bomo njene kolumne zapomnili tudi po njenem mnenj o družinskem zakoniku in o težavah, ki uničujejo RTV SLO.

Reporterju je treba priznati, da bralcem nudi odlične intervjuje o problematiki, ki zagotovo zanima vse državljane. O razmerah v zdravstvu je intervjuval dr. Kebra, ta pa je dokaj jasno opozoril na paleto posledic zaradi neodgovornega vodenja zdravstvene politike države pa tu nakazal kje je iskati rešitve. Ob tej za nas vse pomembni temi nekam ironično izpadejo pogledi Pečečnika na problematiko njegovih načrtovanih naložb. Zagotovo mu je ustvarjanje novosti in inovativno delo pomembno, če bi oblikoval tim za izvedbo izbranih naložb z vključno tovarno vodika v Kočevju, bi svoje poslovne interes uresničeval hitreje in z manj slabe volje.

Še marsikaj zanimivega v Reporterju bi bilo dobro upoštevati pri odločitvah v državi. Nakazali so problematiko uporabe slovenščine, podali mnenje o izjemnih zaslužkih v času pandemije, razkrili težave stranke Povežimo Sloveniji, predstavili novosti montažnih skladiščnih prostorov, pa opisali priprave Nove Gorice na Evropsko mesto kulture, da o knjigah in filmih, ki jih predstavljajo sploh ne govorim. Potrebno bo v prihodnje večkrat pogledati v Reporter.

Ta zapis ni promocija Reporterja, je samo zabeležka zanimive preobrazbe nekoč drugačno usmerjene revije v problematiko sodobne družbe. To se mi zdi dobro in koristno.

Berete Reporter?

Prihaja december. 25. november 2022

Tako živahnega petka pa še ni bilo. Že z jutranjo pošto so prišla številna opozorila, da je v nedeljo referendum, da naj se zavedamo svojih dolžnosti, itd. Morala bi dobro premisliti, kdo nas je pustil pri miru. Odprem e-pošto, zbrišem najprej pozive na referendum in razveselilo me je, kar je ostalo: prva praznična čestitka namestnika predsednika Kulturnega društva Severin Šalija, praznični december in Slovenski knjižni sejem.

Od današnjega dne dalje deluje na Glavnem trgu drsališče in do 8. januarja poteka tudi na Glavnem trgu program Advent v katerem je veliko prireditev posvečenih otrokom, prihodi Miklavža, Božička, trenutek razsvetlitve, voden ogled kapiteljske ploščadi, delavnice in celo večerja v zidanici. Turistično informacijski center posebej vabi na številne kulturne prireditve kot so opera Netopir, koncert Maje Keuc, svetovni dan kulture, razstavo Lamutovih del in del ustvarjalcev v kamnu. Knjižnica Mirana Jarca nas bo razveseljevala s poezijo in opozorila na ustvarjanje dobre kulinarike, otrokom pa je pripravila program s še posebno pozornostjo. Bogata ponudba bo zagotovo zadovoljila večino obiskovalcev. Pregledati moram podrobneje priprave na proslavitev svetovnega dneva kulture in pripraviti izbor za morebitni obisk mojih dveh vnukov. Rada se tudi zadržujem na soareji Anton Podbevšek teatra, ki v novoletnem programu zagotovo ne bo manjkal. Bomo videli!

Kulturno društvo Severin Šali bo verjetno sodelovalo v novoletnem programu Knjižnice Mirana Jarca saj je Šali pesnik lepe in dopadljive poezije, ki jo je navdihnila vas in njeni vaščani, v kateri sem preživela otroštvo. Cugljevi teti, ki je malega Severina varovala pa naš Joško ob dnevu mrtvih še vedno prižge svečko. Za kulturno društvo vzorno skrbi Franci Koncilija, oče pisatelja in čudovitega slavista, ki poučuje na Klasični gimnaziji našega mesta. Njegova čestitka za praznike me je razveselila kljub temu, da se v marsičem bistveno razhajava.

Najbolj me je ta petek razveselilo povabilo na Slovenski knjižni sejem na Razstavišče v prestolnici. Če se je le dalo sem vsako leto obiskala to častitljivo tradicionalno prireditev knjig, po njihovem vzorcu smo v Kulturnem društvu Krka pred petdesetimi leti organizirali Knjižni sejem Dolenjske in še vedno vzorno deluje. Neko leto sem obiskala tudi Frankfurtski knjižni sejem v času, ko je še temeljil na strokovni literaturi. Že takrat je bi prevelik za en dan, več pa žal sama nisem imela na razpolago. Potrudila se bom kljub počasnosti, pregledati kaj vse lahko preberemo v naši lepi slovenščini, kako se razvija založniška dejavnost in kakšno konkurenco dobiva, kako se je umestila naša Goga in še mnogo drugega.

Zadnji novembrski petek je bil poln spodbud, dobre volje in želja po ustvarjenju človeku bolj naklonjene družbe. Ugotavljam, da so ljudje že ob pričakovanju prazničnih dni prijaznejši, bolj dovzetni za skupno dobro in manj samozadostni. Praznike torej potrebujemo kljub obilnemu kiču po naših najlepših skupnih prostorih, kljub temu, da nas trgovci zasipajo z obilno ponudbo in kljub temu, da si je del prebivalcev izbralo druge praznike kot jih praznuje večina. To je življenje!

Vas bodo prazniki navdušili za nove družinske podvige?

Drevo, 24. november 2022.

S sosedo že nekaj tednov gledava drevo, ki je zajezilo reko Težka voda pod njeno in mojo hišo. V dobri veri, da je bilo drevo podrto ob javnih delih na drugi strani reke sva pričakovali, da ga bodo izvajalci del odstranili. Vremenske napovedi so napovedovale dež, v strahu, da bosta najina travnika ob vodi zaradi ovire poplavljena je soseda poslala naslednji apel:

poziv za odstranitev podrtega drevesa v strugo Težke vode po pri gradnji pešpoti

Pozdravljeni, živim nad mlini 12A, moja parcela je ob Težki vodi, nasproti na novo narejene kolesarske poti pod bolnišnicami (ki bo povezovala Loko čez novi most čez reko Krko z desnim bregom). Ko so nedavno gradili to kolesarsko stezo, so ob Kandijski cesti podrli mogočno drevo, obraslo z bršljanom. Drevo je padlo v strugo Težke vode. In je tam še sedaj!? Seveda sem pričakovala, da bodo gasilci takoj drevo odstranili, ker ovira pretok vode v strugi. Že tako potok zelo pogosto poplavlja, ker občina tako slabo skrbi za vodotoke. Struga še nikoli ni bila očiščena ali poglobljena. Kar opažam že desetletja. Pa taka "Natura 2000"! Kdaj boste upravljavci doumeli, da je to samo črka na papirju!? Prosim, da čim prej obvestite pristojne službe in deblo odstranite. V dobro narave, do katere se obnašate tako mačehovsko. Lep pozdrav

PS.: prilagam fotografijo lokacije. V vednost: kabinet župana Novega mesta, soseda

Kar dva odgovora sta hitro prišla iz Mestne občine Novo mesto. Oba zanikata kakršno koli povezavo z podrtim drevesom, ki ovira pretok Težke vode in s podukom, da za obvodne površine skrbi državni organ Direkcija RS za vode in ne lokalna skupnost. Dodali so tudi, da so že opozorili pristojni državni organ o tej vodni oviri.

as mineva, napovedane so padavine v sredo in četrtek drevo pa je še vedno v Težki vodi in ni opaziti, da bi koga zanimalo. Ne krivi ne dolžni nosiva posledice nekoga, ki ne opravlja svoje delavne dolžnosti in povzroča nam skrbi.

Potrebujeva nasvet, kako ravnati, da se ovira odstrani. Na tisti strani, kjer je padlo drevo potekajo različna javna dela že vse leto. Gradi se most čez reko Krko, ureja se tik ob Težki vodi široka, asfaltirana pešpot, po njej vozijo v smeri mest tudi avtomobil. Ureja in izgrajuje se javna kanalizacija in morda še kaj, saj je teren poln gradbenih strojev in delavcev.

Kako ste pa vi ravnali v morebitnem podobnem primeru?

rni petek, 23. november 2022

iveti od trgovine ni enostavna stvar. Ko smo se osamosvojili je po Sloveniji vzniknilo nešteto trgovin z vse mogočimi izdelki povsod kjer se je le dalo postaviti pult. Trgovine niso odpirali samo tisti, ki so izgubili delovno mesto, največ trgovcev je nastalo iz prepričanja, da se v trgovini da dobro zaslužiti. Naj navedem nekaj tipičnih pristopov. Neka vodička nas je spremljala v ZDA, tam nakupila za tri vreče njej dopadljivih izdelkov, v glavnem tekstil, ter to prodajala doma v Sloveniji. Vedno kadar je vodila turistično ali poslovno skupino v kakšno zahodno državo, ji je na ta način uspelo z razliko v ceni pridobiti znatne prihodke. Prej kot v enem letu ji je vir usahnil, saj smo v Sloveniji prenehali omejevati uvoz, tuja trgovska podjetja so vdrla na naš trg in amaterski trgovci so zgubili stranke. Zanimivo je bilo opazovali likvidnost teh amaterjev v trgovini. Po prvih dneh odprte trgovine so ugotovili, da morajo vsak dan zagotoviti vsaj minimum gotovine, da lahko poplačajo dobavitelje, ki niso bili iz kakršnega koli razloga pripravljeni sprejeti drugačnega plačila. Morali so imeti v trgovini gotovino za tekoče stroške, izplačilo plač in podobnih obveznosti. Za pridobitev likvidnostnega kredita niso imeli ustreznih garancij. Da so prišli do gotovine, so morali na primer v trgovini z orodjem prodajati tudi kruh - s tem so morali zadovoljiti higienskim pogojem prehrane, problem je sprožil nov izdatek, trgovec pa kmalu obupal in trgovino zaprl. Kmetijski pridelki, ki so jih ponujali trgovci običajno na tržnici, so bili slabo donosni, zahtevali so opremo za shranjevanje, trgovci pa vsaj nekaj let niso imeli investicijskih sredstev. Dokončno so amaterje premagali profesionalci iz tujine, ki zasedajo križišča cest po vseh, nekdaj z omejitvijo deviz zaščitenih držav pred uvozom.

Veliki trgovci se imajo za svoj uspeh zahvaliti do podrobnosti preštudirani promociji lokacije, firme, trgovine in izdelkov. Svoje kupce privabijo v posamezne trgovine z akcijami kot so »prodaja izdelkov v akciji«, popusti z »njihovo plačilno kartico«, »sezonski popusti« . In »Črnim petkom«, modelom, ki je iz Amerike pripotoval k nam s študenti, ki smo jih poslali na študij tja in, kot zgleda, se ne morejo osvoboditi ameriških navad.

rni petek je vsakoletna predpraznična akcija trgovin v samih prostorih trgovine in po spletu. Kupci v akciji Črni petek lahko kupujejo z visokimi popusti, tudi preko 70% o čemer odloča trgovina. Ni nujno, da se popusti samo na petek, lahko trajajo cel vikend, več dni ali večkrat v predprazničnem času. Črni petek ima aktivne neštete spletne aplikacije, ki vam pomagajo pri nakupu. Za vaš nakup na primer izberejo najboljšega ponudnika, seveda ne zastonj, vendar se tudi storitev opravlja s popustom. Akcija se lahko tudi zavleče iz zahvalnega dneva do Miklavža od tu pa do Božiča in Novega leta. Menda v Ameriki na Črni petek izpraznijo kupci trgovine, prometna policija ima številne dodatne probleme tako s prevozi ljudi kot izdelkov nakupa, trgovci se baje skrbno in dolgo pripravljajo na prodajo v teh dneh. To je vse kar se da povedati o vsakodnevnih reklamah nakupov na Črni petek.

e točno veste, kaj morate nabaviti in zakaj, potem je koristno počakati na popuste Črnega petka, morda celo koristiti nasvet s popustom!

Se boste pridružili letošnjemu Črnemu petku?

Fajtanje. 22. november.2022.

Z 8. marcem se je v politiki uveljavil izraz fajtanje in, če je verjeti Googlu bi se temu po domače reklo pretepanje in bojevanje za doseganje želenega cilja, ki pa je lahko vse sorte. Lahko se bojujemo v družini na primer zaradi športa ali kulture, lahko se pretepamo s tolovaji, če se smatramo za to usposobljeni, najpogosteje se bojujemo in pretepamo verbalno, dostikrat niti ne vemo, da opravljamo to rizično dejavnost. Organizacijske enote naše civilne družbe kot so poleg že omenjene še izjemno vidne Pravna mreža za varstvo demokracije, društvo novinarjev, društvo Srebrna nit in še mnoge druge. Ne glede na Googla pa iz meni dostopnega zornega kota zgleda, da so te institucije izjemno miroljubne in da je njihovo pretepanje in bojevanje zgolj v pogumnih besedah, v dejanjih pa, kot sami pravijo, se bojijo groženj, napadov in fizičnih pritiskov že ene same politične stranke, ki pa se vsega tega tudi sama boji kot smo razumeli poslanko Alenko v parlamentu.

Namesto bojevanja in pretepanja bom raje uporabljala kar fajtanje, sicer zgleda to naše prerivanje med politiki, pa tudi med upravljavci skupnega dobra preveč podobno situaciji v Ukrajini, kjer se tudi delijo enkrat na Ruse in po referendumu na Ukrajince. Uravnoteženosti med našimi bitkami, trenutno še brez orožja, ni možno razumeti drugače kot vojna med Slovenijo, ki jo na volitvah izkazujemo volivke in volivci in tistimi Slovenci in Slovenkami, ki se s tem ne strinjajo, ne vedo pa na ljudem razumljiv način povedati, zakaj bo njihova Slovenijo boljša. Fajtanje se torej nadaljuje za zavrnitev treh referendumskih vprašanj, na katere bomo odgovarjali v nedeljo. Če bomo izglasovali ZA bo od tega dne dalje možno ugotavljati tudi materialno odgovornost predlagateljev referendumov za škodo, ki jo povzroča deset državi škodljivih zakonov, založenih in pozabljenih nekje v državno zborovski birokraciji. Fajtanje je zato nujno.

O fajtanju pa ne pišem samo zaradi akcij ali omenjenih institucij, bolj kot ta me zanima fajtanje upravljavcev javnega dobra za večjo produktivnost in ekonomičnost poslovanja na vseh ravneh dela in življenja, predvsem pa tistih institucij, ki lahko temu največ pripomorejo. Samo povprašujem ali kakovost dela naših znanstvenih institucij narašča ali ne, imamo poleg objav znanstvenih dosežkov tudi učinke v merjenju dodane vrednosti v gospodarstvu? Število šolanih ljudi z doktorati je vedno več. Zaznavamo zato morda večje učinke v zaščiti narave, v izobraževalnem procesu, v kakovosti poslovanja? Smo morda kaj bistvenega dogradili v naših diplomatskih odnosih, oblikovali okvirje zunanje trgovinske politike na primer do uvoza izdelkov z škodljivo embalažo, poiskali rešitve za območja kjer vdira tuj kapital v gospodarstvo manjšin? Smo morda razširili možnosti zaposlovanja prekarcev, kaj storili za odpravo revščine, se na novo dogovorili z zdravniki in medicinskimi sestrami o bolniku bolj naklonjenem zdravstvu? Kaj konkretnega slišimo o energetskih rešitvah in o upravljanju v kulturi, drugo pa domnevamo, morda proučimo skozi proračunske postavke kar nikakor ni enostavno, ljudje pa bi bolje sodelovali, če bi se bolje razvijal objektivni informacijski sistem z pričakovanimi učinki. Tu bi fajtanje zajelo veliko ljudi, pomembne dejavnike in varčevalna prizadevanja!

Kaj menite, kje naj fajtanje še zaživi in kje se mu pridružimo?

upani in njihovi svetniki, 21. november 2022

Lokalne skupnosti so po volitvah zopet zaživele. Velika večina občin je samo podelila nov mandat do sedanjim županom in svetnikov, stranke so ohranile svoje primate, že v ponedeljek po volilni nedelji, so spet zabrneli stroji na lokalnih cestah, se podeljevala sredstva za projekte in se načrtovalo na tisoče malih naložb, da vsak dobi nekaj, toliko, da je zadovoljen in bo jutri spet glasoval za istega župana. To je običajen učinek volitev v vseh mandatih in vseh organih upravljanja s skupnim dobrim in z državo.

Kontinuiteta izvoljenca v funkciji upravljavca skupnega premoženja je praviloma dobra saj si funkcionar po prvih letih privajanja, oblikuje svoje time in pripadnike, se dobro pouči o prilikah in priložnostih institucije, ki jo vodi in iz mandata v mandat dograjuje naložbe. Težava se običajno pojavi zaradi kakšne drobnarije, ki poseje dvom v volivcih ali je funkcionar zlorabil svoja pooblastila. Ni dvoma, da so med župani in njihovimi svetniki tudi taki, ki nehote ali hote, večjo pozornost posvečajo svoji stranki ali svojemu ideološkemu prepričanju, ljudje to vidimo in ogenj je v strehi. So pa taki primeri pogostejši tam, kjer ne delujejo nadzorni organi lokalne skupnosti. To ni samo nadzorni odbor občine, v vlogi nadzora so vsi svetniki občinskega sveta, to so stranke v opoziciji in ne nazadnje so to krajani. Ves ta notranji nadzor lokalne skupno pa je tudi pod nadzorom računskega sodišča, inšpekcijskih služb, varuhov in regulatorjev in še bi se kaj našlo. Ves ta nadzor je izjemno drag in moral bi »igrati kot violina« predvsem pa bi moral odkrivati vsaj tak obseg nepravilnosti kot je bila cena odkrivanja teh nepravilnosti. Nisem še zasledila, da bi nadzor o tem dajal kakršne koli ocene.

Da je slabo, če se mandatarji ne menjajo je, kot zgleda, najbolj razširjeno mnenje v javnosti. Izhodišče take miselnosti vidim predvsem v volivcih, ki sami sebe precenjujejo in tistih, ki so v zapadlem mandatu kaj potrebovali, pa niso dobili. Kandidatne liste to v veliko primerih potrjujejo ne potrjujejo pa vedno tega izida volitve. Meni dosegljivo okolje na razne načine da vedeti, da je dobro pri volitvah zagotavljati neko primerno mandatno obdobje. Zgleda da v današnjih časih ni več primerno 4 letno obdobje za večino funkcij. Preveč je novosti, spremembe so pogostejše, tudi ocenjevanje dela funkcionarjev dobiva nova merila. Sama na primer nikakor ne sprejemam drobljenja javnih prihodkov na več sto investicij ker vidim, da s tem zmanjkuje volje, navdušenosti in pripravljenosti za uresničevanje dolgoročnih projektov, ki služijo kot stabilizator morebitnim spremembam na trgih obstoječih ponudnikov. Premalo upoštevamo spremembe, ki jih od nas zahtevajo naravoslovne vede, premalo se namenja v občinah pomen skladov s pomočjo katerih bi pospeševali malo in mikro podjetništvo z visoko stopnjo dodane vrednosti. Storitve žal ne morejo ustvarjati visokih donosov, ker se nenehno dražijo usluge in ne samo v naši državi.

Kdaj torej naj volivec razmišlja o podelitvi mandata novim obrazom, svežim politikom, mladim entuziastom,? Prvi znaki, da z občinskim svetom in županom ni tako kot si želimo, so zagotovo dolgoročne, za ambicije mladih v občini pomembne naložbe. Tisti funkcionarji, ki uspejo zadržati ustvarjalne mlade ljudi v svojem okolju in podpirajo njihovo ustvarjanje dodane vrednosti, naj imajo več podeljenih mandatov. Tisti funkcionarji, ki pa podeljujejo sicer sladke bonbone v obliki popravil pešpoti, škarp in podobnih drobnarij pa bolje, da ostanejo na poslih, ki jih bolje opravljajo kot ne funkcionarji.

Ste bili pri včerajšnjih volitvah občinskih funkcionarjev v dilemi?

Neom. 20. november 2022

Svet je dobil novo svetovno čudo, ki nastaja v šestih zalivski državah bogatih z nafto in zemeljskim plinom. Tamkajšnja politična in gospodarska elita se je odločila, da bo za obe naravni dobrini sklepala le dolgoročne prodajne pogodbe, s tem dosegale najvišje možne prihodke za naložbe in z njimi zgradila v puščavi območje tehnoloških parkov, industrijskih obratov in mest brez energetskega onesnaževanja.

Projekt že uresničuje več tisoč projektnih načrtovalcev zbranih iz vseh celin za katere so tudi že zgrajena naselja s šolami, kulturnimi ustanovami, trgovinami in druge preskrbe. Znotraj projekta se posebna pozornost usmerja v izgradnjo industrije utekočinjenega zelenega vodika proizvedenega s sončno in vetrno energijo. Vlagatelji so prepričani, da bodo zadovoljevali 1 potreb svetovnega trga po tem produktu seveda pa morajo najprej zgraditi poleg tovarn tudi prodaji vodika potrebno infrastrukturo. Nenehno povečujejo že sedaj največja solarna polja v Dubaju kjer so za to ugodni naravni pogoji.

Kaj vse se bo spremenilo, ko bo Neom polno zaživel še ni možno reči, vse kakor je dobrodošlo, da vlagatelji ustvarjajo sončno in vetrno energijo ter zeleni vodik in zmanjšujejo ali vsaj omejujejo širjenje puščave. Dobro je tudi dejstvo, da v času, ko svet pričakuje gospodarsko recesijo, v emiratih ustvarjajo, koristijo inovacije sveta, posebno nemških strokovnjakov, izboljšujejo življenjske pogoje svojega ljudstva in bodrijo v svetu optimizem.

Naložbe uresničujejo mladi ljudje, ki v projektu vidijo predvsem večje možnosti za uveljavljanje človekovih pravic v tem delu sveta in enakopravno vključenost zalivskih držav v svetovno menjavo.

Kako bodo to prebujenje sprejeli ZDA, Rusija in Kitajska je seveda odprto vprašanje. Mi v EU, ki se zaklinjamo na človekove pravice, bi verjetno morali razumeti narode, ki hrepenijo po napredku in jih sprejemati kot poslovne partnerje Ne gre prezreti mnenja analitikov, da bi sončno energijo v emiratih lahko pridobivali po ceni cent za kilovatno uro.

Priča smo nastajanju velikih sprememb v svetovni ureditvi, ki običajno nastanejo po vojnah, velikih krizah ali naravnih katastrofah. Vse to se nam trenutno dogaja, nas skrbi in nalaga nove dolžnosti. Energenti so nam življenjsko pomembni in jih moramo imeti ne glede na to ali politične elite sodelujejo ali se vojskujejo. Seveda je bolje, da sodelujejo in če so ene od njih celo zgradile skupni plinovod preko celine bi bilo prav, da to »prijateljevanje« nadaljujejo tudi prihodnje, če pa tega ne zmorejo, pa pač moramo na neznane poti, ki so lahko tudi obetavnejše kot dosedanje. To pa velja le, če elite ne žrtvujejo ljudi na oltarju »boga kapitala«. Novinarji analitiki opozarjajo, da je obetavna pot zalivskih držav v sodobnost lahko za EU tudi pogubna, če bodo hlepele le po visokih donosih in izsiljevala svetovni trg.

Ste zadovoljni, da EU išče nove energetske vire v Emiratih?

Velika pričakovanja.19. november 2022.

Zadnje čase se v javnosti pojavljajo vprašanja, kdaj bodo nastopile velike vsebinske spremembe v vodenju države, spremembe za katere smo se izrekli na aprilskih volitvah. Saj se še spomnite; svoboda, demokracija, policija v službi državljanov in državljank, manj orožja, odprava uravnoteženosti, dvojnih proslav, dvojnega polaganja vencev, kadrovskega vrtiljaka, predvsem pa hočemo eno, enotno in pametno vodeno Slovenijo. Želimo Slovenijo, državo prijaznih ljudi, premožni srednji sloj, predano državo ideji miru in sodelovanju tako v materialnem kot kulturnem smislu. Približno s temi mislimi smo drli na volišča potem, ko nas je še »8. Marec« nagovoril kot edine, ki lahko z množično udeležbo na volitvah ustvarimo pogoje za boljšo Slovenijo. So to prevelika pričakovanja?

Kolikor je možno razbrati iz objavljenih analiz in komentarjev pogojujejo status quo zakonski predpisi, ki onemogočajo uzakonitev prepotrebnih sprememb ne glede na negativne materialne in kulturne posledice države, državljank in državljanov. Tega skoraj ni možno razumeti in še težje sprejeti. Če obstoječi zakon povzroča materialno ali duhovno škodo, seveda na dokaznih dokumentih, se mora takoj odpraviti, ovrednotiti nastalo škodo in izstaviti račun tistemu ki na primer za odpravo škodljivega zakona vloži zahtevo za referendum in tako podaljšuje in povečuje škodo davkoplačevalcem. Vsak od nas se zaveda, da mora zakonodajno telo svoj vsebinski načrt dela oblikovati po prioritetah, ki izhajajo iz obsega nastajajoče materialne ali duhovne škode zaradi škodljivega zakona kar pomeni, da mora imeti sposobne analitike, ocenjevalce škode in poznavalce kompleksne zakonodaje. Sprejeti ni možno na primer ocene, da je zakonodajno telo uspešno opravilo svoje delo, ker je sprejelo 273 zakonov ali njihovih sprememb, davkoplačevalci moramo vedeti, da je odpravljena možnost nastajanja škode zaradi neustreznega zakona ali njegovih sprememb. Najbrž oba domova našega parlamenta obvladujeta strokovne postopke in tehnologije ocenjevanja škod kot tudi vsebinskega načrtovanja preprečevanja škodnih posledic. Dobro bi bilo, da bi volivce o tem obveščal.

Med razlogi malodušja, ki nastaja po velikih pričakovanjih, se pogosto omenjajo ne dovolj jasne predstave o tem, kakšne cilje želi Slovenija doseči na primer na področju digitalizacije, zadolževanja, zaposlovanja, v kulturi, znanosti, izobraževanju, lastništvu, političnem sistemu itd. Brez dvoma so koncepti nedorečeni ali pa niso javno objavljeni, je pa nujno, da jih volivci poznamo in sprejemamo. Nakazuje se potreba po proračunskem memorandumu s pomočjo katerega bi se pred izdelavo proračuna določalo kratkoročne in srednjeročne cilje ter cilje v preverjanju za dolgoročna obdobja. Vsekakor bi to pospešilo razvojno naravnanost države, ker bi se tako Vlada razbremenila izvedbenih nalog in se lahko posvetila energentom, varovanju okolja, spodbujanju rasti dodane vrednosti, dolgoročnim naložbam, izobraževanju in kulturi. Možno je, da tako že delajo kar pa iz javnega poročanja ni razvidno.

Sedanja politična in upravljavska elita se verjetno zavedata, da bo potrebno vsaj kakšno predvolilno obljubo izpolniti, da ohrani svoj ugled in zaupanje družbe.

Menite, da sedanja oblast uresničuje svoje predvolilne obljube?

Draga naša Vida! 18. novembra 2022

Najprej lep in prisrčen pozdrav, razveselila si me s pisemcem in mi polepšala te vremensko turobne dneve. Hvala zanj v upanju, da ni zadnje.

Dobro je, da si se po nenadomestljivi izgubi vsaj nekoliko potolažila. Ko berem, da ti je pri tem pomagala drobna knjižica o naši skupni gimnazijski mladosti, ponovno ugotavljam, da je prav, da smo jo napisali. Naj ti povem, da me je nekega dne v času covid-a poklical Janez in mi najprej povedal, da zdaj bere našo knjigo, ki mu je marsikaj pojasnila. Lej Vida, ti veš, da ta knjižica ni samo moje delo. Janez, Tone in Lovro so bili nekajkrat moji gosti, skupaj smo pilili koncept, dokler se nismo vsi strinjali z vsebino. Predvsem oba Toneta pa tudi Janez so se bali, da bo Lovro zaradi kakšne napačno napisane besede, obrnil hrbet razredu za vedno. Vidno olajšali so se, ko je Lovro izrazil svoje zadovoljstvo. Pazila sem, da koga ne užalim. Smola, da sem užalila prav Janeza, ker sem nehote preveč poudarila njegov spor z Rezko. No tudi o tem smo se končno pogovorili in tu vključili tebe, ki ti nikoli ni bilo vseeno kaj se med nami dogaja. Naredila si pomembne korekture, v celoti sem jih upoštevala. Bila je moja prva knjiga, bila je pod nadzorom omenjenih sošolcev in zaradi strahu, da bo kaj narobe sem pozabila na potrebna pojasnila in navedbo soavtorjev, tudi tebe, opravičujem se. Bili smo dober razred, tovariši in prijatelji, to se je potrdilo tudi na fakulteti kjer nas je bilo kar pet in naši kolegi nas še vedno pomnijo prav po skupne nastopanju in delovanju. Žal te ni bilo z nami v rednem študiju, verjetno si imela utemeljene razloge, meni je le žal, da nisi užila svobode in neodvisnosti, ki nam je tako godila po strogi gimnaziji.

Mojih pisanj je cel kup. Vedno kaj pišem. Ko sem bila v tovarni sem sestavljala govore, polnila tovarniški časopis in se ukvarjala s pesniki in pisatelji med delavci tovarne. Pozneje v Službi sem se morala izpopolniti, da sem v določenem času povedala vse kar sem smatrala za potrebno na pristojnem organu ali pred raznimi zasedanji. Pripravljala sem tudi veliko elaboratov, organizacijskih predlogov in analiz. Po osamosvojitvi sem veliko pisala v časopis Profit, po upokojitvi pa me je pritegnila moja milo rečeno, čudna družina. Sestavljala sem rodovnike, intervjuvala še živeče strice in tete, ob moji osemdesetletnici pa sem jih celo povabila na fešto in prišlo jih je 64. Nadaljevala sem z zapisi o delu, o mojih kolegicah in kolegih na faksu, zadnji dve leti pišem blog, ker mi je vnuk oblikoval spletno stran. V njih so pogosto v mojih mislih tudi najini sošolci.

Hvala za prave in prijetne želje. Prizadevam si, da ne bi bila komu v breme, skrbim za urejeno prehrano in negujem desno nogo, na kateri čutim posledice padca na kolk.. Ne zameri, da ti ne pišem na roko, lažje ti bo brati to pisemce in upam, da te bo razveselilo. Naše srednješolske zgodbe še ni konec, pisali jo bomo še naprej, da nam je topleje pri srcu, ker vemo, da smo še drug drugemu dobrodošli, morda tudi potrebni.

e boš utegnila se še kaj oglasi. Večkrat pokliče Nada, včasih tudi Tončkova Jožica, pa Golob in njegova Nada, vedno sem vesela sporočila, da smo še tu! Lep pozdrav in vse dobro tudi v prihodnje!

Kdaj pišete svojim srednješolskim prijateljem?

Zapihal je severni veter. 17. november 2022.

Ne gre se pritoževati nad dežjem, meglo in mrazom, ki te dni prevladuje okoli naših domov. Imeli smo dolgo in lepo jesen, polno sončnih dni v katerih smo neposredno iz sonca črpali vitamin D3, razvijali pohodništvo, nabirali gobe in se posvečali pripravi vrtov na zimske dni. Celo na 1. novembra nisem potrebovala plašča kar je res prava vremenska posebnost teh, na pol že zimskih dni. O vremenu sploh ne bi pisala, če se ne bi v mene vsiljeval strah, da bo letošnja zima od nas zahtevala spremembe, ki jih morda ne bom več zmogla. Na prvem mestu se bojim mraza. Ne predstavljam si kako bom delovala, če bom morala omejiti porabo plina. Imam sicer kamin pa tudi možnost nabave drv, je pa to seveda napornejše. Žal je danes zapihal severni veter, jutri pa bo sneg.

Naš dan se je neverjetno skrajšal. Predno postorim dnevne zadeve je že konec dopoldneva,še daljši sprehod in popoldneva ni več, večerji so vsakdan daljši. Nekako jim sledim na primer z obiskom zanimivih razstavah, prebiranjem spletnih obvestil, novo knjigo pa tudi s kakšnim obiskom pri meni dragi osebi.

Jožica Škof s soprogom nam je zopet polepšala dan s postavitvijo razstave Kiparski poklon čudežu narave - vinski trti z naslovom Zgodbe vina v kamnu. Enajst članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu SKULPTE Novo mesto je v Galeriji Kocka predstavilo svoje kipe v kamnu, ki z oblikovno in sporočilno platjo kiparske likovne govorice predstavljajo povezanost naravnih materialov in sadov narave. Kot gosta sta z njimi sodelovala akademski kipar Jurij Smole in geologinja Andreja Škedelj Petrič. Izjemni dogodek.

Prijetno zanimivost je v tem tednu zagotovila Galerija Krka, ki je predstavila portrete in krajine Zorana Didek iz arhiva Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

TIC Novo mesto že vabi na adventne prireditve, otvoritev drsališča, koncerte, opereto Netopir in še mnogo zanimivega, spodbudnega za staro in mlado.

Ker je dan vedno krajši, tema pa daljša so prireditve že ob 19 uri skoraj sredi noči. Marsikatero prireditev bi si želela ogledati vendar je v temi preveč nevarnosti za mojo nezdravo desno nogo, če je še mrzlo na prireditvenem prostoru pa žal ne pomislim več na obisk. Ugotovila sem, da je to problem večine upokojencev.

Moje večere velikokrat popestri zanimivo branje, ki ga običajno javno predstavi v Delu komentatorka Štaudohar. Knjige založb UNKO in Rugelj je skoraj nujno prebirati zaradi poučne vsebine, prebrati je treba tudi vse kar napiše Ali Žerdin in tako naprej, da ni ne konca ne kraja. Danes so res dostopne izjemne literarne in poljudnoznanstvene edicije, ki zahtevajo sicer veliko pozornost bralca, nudijo pa vpogled v odkritja človeštva, spoznanja o naravi in vedenje o človeških dosežkih. Knjige, ki jih prebiram, dopolnjujejo moje znanje, mi dajo misliti in mi omogočajo debate z ljudmi, ki o prebrani materiji vedo mnogo več od mene. Marsikdaj o tem razpravljamo tudi s sinovo družino, še posebno kadar gre za zgodovino, literaturo in odkritja.

Kako pa vi poskrbite za zanimive zimske večere?

Predvolilne obljube. 16. november 2022

Predno zaključimo predvolilni čas je najbrž prav, da kakšno rečemo tudi o volilnih obljubah, ki tako na državni kot lokalni ravni kar dežujejo. S polno mero razumevanja sprejemamo ta »blagodejni dež«, saj je vsem jasno, da odgovornosti za napake v upravljanju javnega dobra ne uveljavljamo, da se obljub bolj slabo zapomnimo in da strokovnih analiz teh razmerij sploh ne opravljamo. O obljubah voljenih državnih funkcionarjev sem se že razpisala pred njihovimi volitvami, zdaj pa bom poskusila, seveda laično, ugotoviti, koliko se obljube voljenih lokalnih funkcionarjem pokrivajo splošnimi težnjami družbe.

Kot največji problem sveta vidijo Združeni narodi premog, nafto in plin ter s tem povezano uničevanje narave. V moji občini po javno dostopnih podatkih ni videti, da bi se župan in svetniki občinskega sveta posebno zanimali za to problematiko, imeli kakšen resen načrt, vanj vključevali regijo in pritiskali na državo, da zagotovi potrebno infrastrukturo.

Izobraževanje je v EU na prvem prioritetnem mestu, saj ni napredka brez naraščanja dodane vrednosti, tega pa omogočajo novi izdelki z visoko stopnjo donosnosti. Kandidati v svojih obljubah nimajo na primer širitev prostorov za izobraževanje in znanost, za inkubatorje, za potrebne kadre in trženje. Če je verjeti prof. Jožetu Vižintinu »nimamo podpornega mehanizma za prenos znanstvenega dosežka v prakso«. Potrebni so skladi tveganega kapitala s pomočjo katerih bi udejanjali znanstvene zamisli in uspešnejše razvijali mikro in mala podjetja na našem terenu. Strah pred zadolževanjem najmanj zadolžene občine ne more biti razlog, da se odpovemo naložbam v sklade, kadre in izobraževalne prostore v bistveno večjem obsegu kot smo to storili do sedaj.

Sodelovanje z državo in regijami ni predmet predvolilnih obljub pa bi bilo zelo racionalno in vse splošno koristno, če bi ga razvijali v bistveno večjem obsegu. Dobro je, da so ljudje iz naše občine vključeni v evropske, državne in regionalne institucije, treba pa se je vprašati kakšne cilje in smotre želimo s sodelovanjem doseči, kdaj in kako ter od sodelujočih pridobivati poročila, če se ciljem približujemo ali ne. To so zahtevne naloge, ki prinašajo številne prednosti in sredstva, če jih pametno načrtujemo in sledimo izvajanju. V okvir sodelovanja spadata še nalogi digitalizacija procesov in poslovanja ter prispevek naše občine k samooskrbi s hrano. V predvolilnih obljubah sta se porazgubili tudi ti potrebi.

Morda bi že lahko rekli, da je naša občina dovolj razvita, da bi mnogo bolj kot doslej poskrbela za razvoj javnih zavodov za katere se izobražujejo mlajše generacije. Gre za nove programske zasnove in naložbe v obnovo kulturne dediščine po vzoru Krškega.

Predvolilne obljube žal ne segajo do časov, ki bi lahko nastopili zaradi težav velikih delodajalcev. Pa bi tako mestu kot občanom morale nakazovati dolgoročnejšo stabilnost!

Ta zapis ni zanikanje številnih uspehov mandatarjev, je samo pobuda za razmislek o bistvenih problemih prihodnosti.

Kaj pa vi menite o predvolilnih obljubah?

Medejka gre med politike.15. november 2022.

Priznam, vesela sem, da je za urejanje lokalnih zadev zainteresiranih tako veliko število krajanov kot kažejo plakati po vseh mogočih in nemogočih mestih po celotni Sloveniji. Srčno upam, da bodo pristojni organi naše države povečali število svetnikov in svetnic v občinskih svetih, poskrbeli za širjenje in uveljavljanje soupravljanja in na ta način uslišali želje ljudi pri upravljanju s skupnim dobrim. Povečujejo se zahteve po participativnem proračunu v večini občin kar tudi nakazuje, da ljudje razumemo demokracijo predvsem kot možnost, da k njej kaj pripomoremo ali, da vsaj od nje nismo odrinjeni. Osebno pa vidim hitrejši napredek demokratičnega odločanja v lokalnih skupnostih kot v državi, saj so v volilni dokumentaciji objavljeni tudi predlagatelji kandidatov za občinske svetnike, kar je možno razumeti, da ti osebno prevzemajo svoj del odgovornosti za njihovo ustrezno delo in obnašanje. Na naslednjih volitvah bo morda spet kakšno vsebinsko dopolnilo kot na primer odpoklic svetnika, če ne zna, noče ali ne more opravljati svoje dolžnosti.

V našem okolju so vse državno in lokalno organizirane stranke oblikovale večinoma polne kandidatne liste in vse so tudi omogočile volivcem, da se s preferenčnim glasom opredelijo za svojega izbranca. Naenkrat smo dobili v vseh klasičnih in virtualnih medijih oglase posameznih kandidatov s pojasnili zakaj kandidirajo in z navedbo problematike, ki se ji bodo posvetili. Kakšnih posebnih novosti sicer nisem zasledila, mi je zanimivo, da smo na primer novomeški upokojenci resno vzeli županovo obljubo po sprejetju Strategije do starejših in podpiramo DeSUS, katerega svetniki naj bi poskrbeli, da bi dobili kar se da kakovosten načrt za starejše v prihodnje. Verjetno so podobno reagirale tudi druge organizacije civilne družbe kar bi znalo izboljšati kakovost dela občinskih svetov in jim omogočiti večjo suverenost odločanja. Vse je vedno odvisno od ljudi, ki se problemov lotijo, pustimo se prijetno presenetiti.

Medejka je bila med prvimi, ki je po osamosvojitvi izgubila delo v tovarni in se z družino znašla v finančnih težavah. Imeli so to srečo, da neki sorodniki niso imeli dedičev za svojo domačijo in so jo tej mladi družini podarili, seveda pod določenimi pogoji. Medejka je že imela izkušnje z oddajo mleka, poskusila je še s peko kruha, pridelavo zelenjave in z dopolnilno dejavnostjo - muzejem starega orodja za kmetovanje. Otroci so rasli, obiskovali kmetijsko in visoko biotehnično šolo, pomagali staršem, se ob tem praktično usposabljali in soustvarjali prijetno domačijo na kateri prirejajo kresovanje, igre starih kmetij, gostijo obiskovalce in seveda trgujejo s svojimi pridelki in izdelki, ki se jim pogosto dodajajo novi. So strateški dobavitelji nekaterim gostinskim dejavnostim, prodajajo na tržnici, so aktivni v Društvu kmečkih žena, so zmerni v svojih željah in potrebah, rekla bi, da so pravi gospodarji, ki gradijo tudi svojo blagovno znamko. Kot večina kmetov je tudi Medejka v SLS in se po pridobljenih izkušnjah, na letošnjih volitvah prvič poteguje za svetnico v občinskem svetu svoje občine. Ne dvomim v njeno izvolitev, saj so sadovi njenega dela vidni vse povsod. Morala bo izpopolniti svoje znanje o upravljanju javnega dobra in se odpovedati morebitnim svojim specifičnim zahtevam. Predvidevam, da si bo prizadevala za pametne odločitve in s tem utrjevala svoj osebni ugled. Medejka je tipični primer neštetih Dolenjk in Belokranjk, ki so zgubile zaslužek in jih je to prisililo, da so postale gospodarski subjekt s samostojnim nastopom na trgu. Srečno Medejka kot svetnica ali gospodarstvenica tudi v prihodnje!

Kako pa bi vi poskrbeli za družino, če bi izgubili plačo?

Vinogradnik.14. november 2022

Lipnik je od nekdaj vinogradniški okoliš nad Lukovkom in Češnjevkom. V tej gorici so premožnejši Trebanjci pred drugo svetovno vojno, imeli svoje vinograde, tudi moj ded in njegovi prijatelji. Pogosto so se lastniki dobivali zdaj v tej zdaj v drugi zidanici, pokušali dobro vino, se tudi zapili in, če je verjet zapisom moje mame, tudi na veliko politizirali, se pri tem kregali in hvalili vsak svojo stranko.

Med omenjeno vojno je bil Lipnik varno zatočišče ilegalcev, partizanov in terencev. Kako tudi ne, saj se iz Lipnika lepo vidi vse kar se je takrat dogajalo na cesti med okoliškimi vasmi. Na sosednjem hribčku Ažental je v kleti porušenega starega gradu Lanšprež delovala partizanska tiskarna. Povojni je bil Lipnik vsakdan bolj prazen, ljudje so se zaposlili v obnovah in nastajajoči industriji, zidanice so samevale, vinogradi neobdelani. Ko smo s sošolci praznovali eno od obletnic mature, smo se napotili iz Lukovka v Skrovnico, od tam na Debenc in nazaj po Lipniku. Pustost in zanemarjenost je trajala vse do prebujenja trebanjske gospodarske aktivnosti, predvsem nastanek Trima in v kulturi ustanovitev Tabora likovnih samorastnikov. V Temeniški dolini so po šestdesetih letih preteklega stoletja, ljudje začeli ostajati doma, prihajali so novi naseljenci, vasi so se posodabljale in sonce je topleje posijalo tudi gorici Lipnik. Iz zapuščenih zidanic so nastajale vikend hišice z ali brez vinograda, za njimi se je urejala infrastruktura. Danes je gorica pravo naselje, ki premore dva avtobusa šoloobveznih otrok in ima po zaslugi vaške skupnosti urejene dostope, zagotovljeno energijo in čisto studenčnico, pa še mnogo drugega kar krepi zdravje, blaži psihične pritiske in spodbuja krajane, da vsak dan kaj izboljšajo.

V tem okolju je naš sošolec France iz Osme'56 Stična, obnovil zidanico svojih prednikov v pravi vaški dvor. Vse, kar se je dalo je v lesu, blesti skozi dolžino celotne stavbe leseni gang iz katerega je enkratni pogled na vasi, polja, gozdove in potoke tega območja. Pod hišo je velbana klet s predprostorom, taka kot zahteva vinogradništvo in kletarjenje. France je namreč klasični vinogradnik s kar velikim vinogradom, pridela okoli 1000 litrov kakovostne modre frankinje in belega dolenjskega vina. Kletni del s poimenovanjem Hram je poln predmetov dediščine Francetovega dedka in staršev. V verandi pred kletnim predprostorom so stare preše, neuporabni sodčki in sodi, velike kadi in razna orodja, ki potrebujejo veliko prostora. Kletni predprostor potrebuje vinogradnik za mletje grozdja in prešanje tako, da je klet čista kot solza, v njen so samo moderni sodi, kozarci in številni predmeti in starih časov. Ne znam popisati, treba je to doživeti.

Z bratrancem, ki je tudi vinogradnikov in moj sošolec, sva pred kratkim obiskala Franceta in njegovo idilično pribežališče. Ko so se naše oči in srca napasla lepega pogleda iz ganka, smo v kleti pokušali letošnje, pred nekaj dnevi krščeno vino. Ker kot voznica nisem pila, mi je France podaril kar polno steklenico in počasi ga srkam doma. Pokušino smo zaključili v sobi imenovani »hiša« ob topli lončeni krušni peči, s prigrizkom in klepetom, ki ga ni bilo možno končati. Obnovili smo sorodstvene vezi, zgodovino Lipnika, vasi in vinogradov, se spomnili obiska Marjete v Lipniku in skoraj je že bila tema, ko smo končno sklenili, da se kmalu spet sestanemo. Doživeli smo res prijeten in poučen dan.

Se kdaj posvetite svojim sošolcem in sošolkam?

Pozdrav predsednici. 13. november 2022

Da smo dobili žensko za predsednico države je svojevrsten čudež, ne toliko zaradi morebitnega odnosa med moškimi in ženskami v naši državi kot zaradi dejstva, da državljanke Slovenije ne uničuje niti domači niti uvoženi predsodek, da spadajo v kuhinje in porodnišnice. To ne pomeni, da smo dobile vojno, pač pa le, da nam naši moški stojijo ob strani, da so z nami zadovoljni in da nas včasih tudi občudujejo. Hvala vam!

Predsednica se bo verjetno pogosto srečevala s problematiko državljank saj imajo te, tako kot vsi ljudje tudi svoje slabosti. Ugodne študijske razmere in nastanek srednje dobrega potrošnika nam je omogočil, da smo osvojile večino delovnih mesto v kulturi, izobraževanju in vzgoji, zdravstvu, sodstvu, verjetno v upravah javnih služb in gospodarstva. Že res da imamo za otroke podporo v vrtcih in šolah, toda ne slepimo se, še vedno smo mame in če je naš otrok v nevarnosti nam ide vse iz rok, vemo, da moramo biti ob njem. Lahko se zgodi, da nas naenkrat nekje preveč manjka in posel zastane. Zgodi se tudi, da manager obupa in na primer njegove tekstilke zgubijo delo. Zgrozim se ob misli kako preprosto se to zgodi in kako neobčutljivi smo postali do neizpolnjevanja dolžnosti najodgovornejših. Je že res, da trenutno na trgu dela ni ponudbe, strokovnjaki pa to povezujejo z upadanjem dodane vrednosti. S storitvami ne moremo doseči akumulacije polprevodnikov ali najučinkovitejših zdravil. V tem kontekstu se v naši državi ne načrtuje, slabo poznamo kje se začne in kje konča naša dobavna veriga, kakšni dolgoročni ukrepi so potrebni in podobno. Vem, da se predsednica s tem ne sme ukvarjati, lahko pa nas na tisoč načinov spodbuja in navdušuje za ustreznejše gospodarjenje celotne družbe.

Da bomo spravljivejši, enotnejši, večji prijatelji in kulturna civilizacija potrebujemo večjo skrb za svoj duhovni razvoj. Ker so to zadeve, ki se ne dajo ukazati ali z zakonom rešiti je potrebna večja skrb za kakovost vzgoje doma in v javnih institucijah, poznavanje naše preteklosti, več druženja ob pomembnih dogodkih, vztrajanja na tem, da zakoni veljajo za vse enako in še nešteto drugega kar vse lahko pripomore k rasti naše organizacijske kulture. Vsi vemo, da delamo zato, da bi ustvarili bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo. Bodite buditeljica ljudskih množic, da se z njimi poistovetijo želje in potrebe tistih, ki razpolagajo z več kot jim je potrebno.

Zelo vam bomo hvaležni in vas bomo zopet volili, če boste zagovornica sporazumevanja med narodi v dobrem in slabem, če boste vztrajno delovali tako, da bo v soseščini, v EU in po svetu prevladoval mir in se vztrajno odpravljala revščina. Nagovarjajte svetovno elito, da preneha prekomerno izkoriščati naravna bogastva, še posebno tista, ki so bistvena za obstoj življenja. Podpirajte ustanavljanje svetovnih in lokalnih institucij, ki pospešujejo pozitivna gibanja in ovirajo negativna.

Veliko dela vas čaka in lepo od vas, da se nameravate potruditi v korist večine. Nič slabega ne boste storili, če od časa do časa, odvisno od problematike, pokličete na pomoč volivce in volivke.

Srečno pot predsednica Slovenije!

Kaj pa vi želite predsednici?

Volitve.12. novembra 2022

V petek je bilo veliko pošte, ne samo o ponudbi naših petih trgovcev hrane pač pa smo prejeli veliko količino plakatov političnih strank, ki so ob uradni objavi lokalnih volitev pohitele nagovarjati volivce. V naši občini so tri stranke izdale vsaka svojo publikacijo med tem ko so tiste skromnejša poskrbele le za prospekte. Opazim velike plakate ob cestah, predvsem sedanjega in predlaganega novega župana ter Krščanskih demokratov. Doma smo v zadregi saj smo razseljeni po različnih občinah in mestnih četrtih ter krajevnih skupnostih. Kandidatov le malo poznamo, so pa seznamu dodani tudi predlagatelji tako, da je za resen pregled potrebno kar nekaj časa..

Vsebina ponudbe posameznih strank je standardna; stanovanja , ceste, starejši, sicer pa kaj bi lahko bilo kaj bistveno novega. Največja novost so težave z energetsko krizo, z inflacijo, z zmanjševanjem novo ustvarjanje dodane vrednosti, vojna, podnebne spremembe. Na te bistvene probleme se niso ne vem kako ozirali celo kandidati za predsednika države, vemo da ni možno pričakovali ustreznejši efekt debate v naši krajevni skupnosti ali v naši občini. Jasna tudi ni ločnica med zaslugami za uspešnost upravljanja v občini ali krajevni skupnosti, med gospodarskimi organizacijami in voljenimi člani raznih organov. Tako se na primer občini pripisuje najvišje plače kot uspeh, čeprav je temu izključna zasluga subjektov na trgu. Dobro bi bilo vedeti, kaj voljeni funkcionarji opravljajo po opisu delavnega mesta kot redno delo, kaj pa je funkcionar uspešno opravil izven dolžnosti, ki izhajajo iz delovnega mesta. Kako je s finančnim pokritjem programov in projektov, saj zna biti problematična izvedba programov strank če niso sprejete in uveljavljene prioritet. Na nivoju države se politične stranke združujejo, ni pa tega zaznavati na lokalni ravni, tudi ne o programu morebitnih novih koalicij. Kakšen bo odnos države do občine in obratno je tudi pomemben vsebinski poseg v upravljanje z lokalnimi skupnimi zadevami. Vsekakor pa bi bilo nujno vedeti ali bodo vsi delodajalci obstali na trgu in povečevali dodano vrednost ali pa bodo strankarski programi zaradi morebitne recesije okrnjeni. Nastajajo dileme med volivci, tako voljeni funkcionarji kot civilna družba bi se morali bolj posvetiti sodelovanju z volivci in lažje bi jim bilo oblikovati realnejše programe in projekte in večjo pravičnost države pri odločitvah za naložbe.

O referendumih na katere se bomo odpravili po lokalnih volitvah, je bilo vse že večkrat povedano, vendar je treba nekatere stvari ponavljati, dokler ne postanejo mnenje večine. Vodja mora imeti pravico organizirati svoje delo tako, da bo uresničil sprejete naloge in dosegel želene cilje. Zakaj bi vodjo sicer izvolili. Torej, če smo aprila rekli »a« moramo zdaj glasovati, da v Državnem zboru sprejeti zakon o vladi obvelja in glasujemo ZA. Obveščanje javnosti resnično ne moremo zaupati samo eni stranki, še posebno ne, če dobro poznamo vsebine njenih medijev. Poslušati in ravnati se moramo po dosežkih stroke in medijske znanosti, kam bomo pa prišli, če bo neuki poslanec pisal zakon o javni televiziji in kako bi mu lahko verjeli, če je v praksi dokazano, da »uravnovešeni programi« krepijo razkol naroda. Moramo doseči sporazumevanje in združevanje državljanov zato tudi glasovati ZA. Za dolgoročno oskrbo je pa tako, če smo čakali 30 let bomo še eno leto, potem bomo tistim, ki upravljajo proračun zagrenili življenje do skrajnosti! Se že pripravljamo. Torej glasujmo ZA.

Ste zato, da gremo na vse volitve?

Martinovanje. 11. novembra 2022.

Na Slovenskem je od nekdaj veliko vinogradnikov in ne gre se čuditi, da je njih praznik na dan krščanskega svetnika Martina in da ta praznik, tudi od nekdaj praznuje staro in mlado. Celo en spomin iz mojih res rosnih otroških let seže v Martinovanje, ko me je moj oče namestil za svoj vrat in po globokem snegu odnesel v zidanico starih staršev. Vem, da je bilo veliko prisotnih, kurili so pred zidanico v velikem železnem loncu in ga obkrožili vsak s svojim kozarcem vina.

V šolskih letih se nismo ne vem kako posvečali vinu, vinogradom in praznikom. Bolj pomembna je bila obnova, tovarne, izobraževanje, šele proti koncu petdesetih let se spomnim, da smo ob kipu Povodnega moža na Gospodarskem razstavišču študenti malo popivali, ker je Jošt, takrat predsednik Gospodarske zbornice obujal pozornost pridelave vina in organiziral tudi vinski sejem.

Kar dobro nam je šlo že v začetku sedemdesetih let in v tovarni kjer sem delala smo 11. 11. ob 11 uri organizirali razgovor s političnimi vrhovi republike, da bi pridobili naklonjenost javnosti za nadaljnje gradnje. Po sestanku smo se prvič napotili na Trško goro na Martinovanje. Prišlo nam je v navado in sestanek o tovarniškem razvoju se je ponavljal, vsako leto smo romali na martinovanje, po trideseti obletnici smo se skoraj spremenili v legendo trškogorske vinogradniške produkcije. Marsičesa ne bi bilo v tovarni in na Dolenjskem brez teh Martinovanj.

Vsaka pesem se izpoje in nove oblike martinovanja so se lepo umestile v tradicionalne gostilne, vinarske zidanice, stare graščinske kleti in v družinska srečanja. Naša družina si je privoščila letošnje veselje kar sredi Šiške, naša najboljša gostiteljica Heda je poskrbela za tradicionalno postrežbo od mlincev, račke in zelja, do zlatega vinčka iz Prekmurja. Kraljevsko in ker nihče ni vozil avto, smo pač izpraznili pripravljeno količino, celo zabrundali »Iz jame Martin« in se veselo razšli.

Ampak mene je čakalo še eno izjemno veselje na Martinovo nedeljo. Družina moje nečakinje si je zgradila prijetno hiško in to nedeljo smo si jo sorodniki ogledali. Kot v pravljici je mlada družina svojo hiško uredila, okrasila in kar se da polepšala. Pravi in največji okras te hiške sta seveda njuna dva sinova, otroško ustvarjalna v igri, glasbi in petju. Njuna mami in babi sta nas, spret kraljevsko pogostili po običajih martinovanja. Pa naj kdo reče, da mladi ne gredo po pravi poti, ti okoli mene so pridni, pametni in delavni. Že druga nečakinja je najavila, da tudi njena hiška pričakuje naš obisk, čeprav še ni podstreho a bo kmalu. Seveda bomo kmalu uresničili njeno željo in potešili naše zanimanje.

Lepo in prijetno je spremljati ustvarjalnost družin, zlasti mladih, občudujem dobro pripravljeno hrano, čeprav jo lahko jem le v malih količinah, navdušena sem, da se kar tri generacije med seboj razumemo, srečujemo ter se skupno žalostimo in veselimo.

Kako ste pa vi »počastili« Martina?

Predčasne volitve. 10. november 2022

e tretjič sem šla predčasno na volitve na dobro urejeno volišče na Upravni enoti. So pa bili različni razlogi, da sem svojo državljansko dolžnost opravila izven rednega roka to je volilne nedelje. Najpomembnejši razlog je pravzaprav zdravstveno stanje moje noge zaradi katere sem bolj počasna in se ne upam v gnečo, ki je na našem rednem volišču vedno velika. Potem sta tu moja vnuka za katera prav rada rezerviram vikend tako zanju kot za njuna starša. Ker pa so doma v Ljubljani in imajo tam kup obveznosti za šole, za šport, za tekme, psičko, papigo, in večkrat ne morejo priti k meni, grem sama k njim in v dveh dneh že najdemo čas za skupen klepet, pogovor o šoli, novice, praznovanja in podobne prijetnosti.
br>Ker kar naprej razlagajo po vseh informacijskih poteh naj gremo volit predsednika ali predsednico, se človek pač prilagodi skupni želji. Obisk volišča v nedeljo bi mi vzelo dan z vnukoma ali pa bi zanemarila svojo državljansko dolžnost in razočarala mlade, ki si želijo dobro udeležbo. Iz tega razloga sem res vesela, da je volilna komisija države poskrbela zame in meni podobne s tem, da nam je omogočila predčasno voliti. V znak hvaležnosti sem volilno komisijo častila z bombonjero in jih razveselila ne toliko z bomboni kot s pozornostjo do njihovega dela. In tako smo bili vsi za trenutek srečnejši, tovariški. Zvečer pa že slišim po televiziji, da nas je vedno več na predčasnih volitvah kar je še en dokaz, da se je volilna komisija lepo prilagodila novih življenjskim navadam volivcev. Hvala vam!

Kot zgleda bomo zadnje mesece tega leta imeli zasedene vse nedelje z volitvami in referendumi. Nisem prepričana, da je taka koncentracija zahtev do volivcev v korist dobrim odločitvam. Milijonsko maso volivcev ni primerno obremenjevati z roki, to morda še zmore Državni zbor z manj kot sto odločujočimi. Verjetno pa ima Državni zbor svoje strokovnjake, ki so dolžni opozarjati na tehnološke in tehnične izvedbene postopke, ki zagotavljajo premišljeno in kakovostno odločanje zaprošenih. Dvomim, da je pristojni organ pri sestavi urnika volitev in referendumov upošteval njihova priporočila. Če je Državni zbor hotel pohiteti mora zdaj tudi poskrbeti, da bodo doseženi kvorumi udeležbe volivcev tako na volitvah organov oblasti kot referendumih.

Dobro, kar je, je. Posvetili bomo svoji domovini te nedelje, ki jih od nas želi. Poskusili bomo dobro razmisliti kako bomo izbirali župane in kandidate ter referendumske predloge. Kot pa kažejo že objavljene liste za župane in občinske svete, so kandidati večinoma tisti, ki so že sedaj na teh funkcijah, sprememb torej ni možno pričakovati in volivci se upravičeno sprašujemo zakaj nas država poziva na volitve, če ni sposobna posodobiti kandidatne liste ne za Državni zbor, ne za občinske svete.

Je pa v nedeljo, ko bodo redne volitve predsednika ali predsednice države, tudi Martinova nedelja, a naj vseeno prevladuje na volitvah zdrava pamet!

e veste katere nedelje gremo na volišča in ne načrtujemo ničesar drugega?

Predčasne volitve. 10. november 2022

e tretjič sem šla predčasno na volitve na dobro urejeno volišče na Upravni enoti. So pa bili različni razlogi, da sem svojo državljansko dolžnost opravila izven rednega roka to je volilne nedelje. Najpomembnejši razlog je pravzaprav zdravstveno stanje moje noge zaradi katere sem bolj počasna in se ne upam v gnečo, ki je na našem rednem volišču vedno velika. Potem sta tu moja vnuka za katera prav rada rezerviram vikend tako zanju kot za njuna starša. Ker pa so doma v Ljubljani in imajo tam kup obveznosti za šole, za šport, za tekme, psičko, papigo, in večkrat ne morejo priti k meni, grem sama k njim in v dveh dneh že najdemo čas za skupen klepet, pogovor o šoli, novice, praznovanja in podobne prijetnosti.
br>Ker kar naprej razlagajo po vseh informacijskih poteh naj gremo volit predsednika ali predsednico, se človek pač prilagodi skupni želji. Obisk volišča v nedeljo bi mi vzelo dan z vnukoma ali pa bi zanemarila svojo državljansko dolžnost in razočarala mlade, ki si želijo dobro udeležbo. Iz tega razloga sem res vesela, da je volilna komisija države poskrbela zame in meni podobne s tem, da nam je omogočila predčasno voliti. V znak hvaležnosti sem volilno komisijo častila z bombonjero in jih razveselila ne toliko z bomboni kot s pozornostjo do njihovega dela. In tako smo bili vsi za trenutek srečnejši, tovariški. Zvečer pa že slišim po televiziji, da nas je vedno več na predčasnih volitvah kar je še en dokaz, da se je volilna komisija lepo prilagodila novih življenjskim navadam volivcev. Hvala vam!

Kot zgleda bomo zadnje mesece tega leta imeli zasedene vse nedelje z volitvami in referendumi. Nisem prepričana, da je taka koncentracija zahtev do volivcev v korist dobrim odločitvam. Milijonsko maso volivcev ni primerno obremenjevati z roki, to morda še zmore Državni zbor z manj kot sto odločujočimi. Verjetno pa ima Državni zbor svoje strokovnjake, ki so dolžni opozarjati na tehnološke in tehnične izvedbene postopke, ki zagotavljajo premišljeno in kakovostno odločanje zaprošenih. Dvomim, da je pristojni organ pri sestavi urnika volitev in referendumov upošteval njihova priporočila. Če je Državni zbor hotel pohiteti mora zdaj tudi poskrbeti, da bodo doseženi kvorumi udeležbe volivcev tako na volitvah organov oblasti kot referendumih.

Dobro, kar je, je. Posvetili bomo svoji domovini te nedelje, ki jih od nas želi. Poskusili bomo dobro razmisliti kako bomo izbirali župane in kandidate ter referendumske predloge. Kot pa kažejo že objavljene liste za župane in občinske svete, so kandidati večinoma tisti, ki so že sedaj na teh funkcijah, sprememb torej ni možno pričakovati in volivci se upravičeno sprašujemo zakaj nas država poziva na volitve, če ni sposobna posodobiti kandidatne liste ne za Državni zbor, ne za občinske svete.

Je pa v nedeljo, ko bodo redne volitve predsednika ali predsednice države, tudi Martinova nedelja, a naj vseeno prevladuje na volitvah zdrava pamet!

e veste katere nedelje gremo na volišča in ne načrtujemo ničesar drugega?

Akademski večer. 9. november 2022.

V začetku devetdesetih let, kmalu po osamosvojitvi, je v Novem mestu nastalo društvo Akademska pobuda - Univerza v Novem mestu, ki se je pozneje preimenovala v Dolenjsko akademsko pobudo. Društvo ima od ustanovitve dalje edini cilj, udejanjenje četrte univerze v Sloveniji, ki jo je država namenila Novemu mestu. V ta namen se organizirajo akademski večeri na katerih potekajo predvsem razprave o tem kako se približujemo zastavljenemu cilju in kaj bo storjeno v tem letu za ustanovitev te težko pričakovane organizacije.

Do sedaj smo na Akademskih večerih predvsem ugotavljali, da je izpolnjen osnovni pogoj za ustanovitev univerze s tem, da v Novem mestu že uspešno posluje zakonsko predpisan obseg fakultet, da je eno izmed njih ustanovila država, da je država to fakulteto pod vodstvom dekana prof. dr. Mateja Makarovič pooblastila za izvedbo ustanavljanja javne univerze v Novem mestu. Država je tudi ustanovila Javni raziskovalni zavod Rudolfovo kot prvo javno raziskovalno organizacijo na Dolenjskem, ki jo vodi prof. dr. Janez Povh. V fazi izvajanja naj bi bili tudi potrebni postopki o prenosu pravic in dolžnosti Mestne občine Novo mesto do fakultet v privatni lasti, ki se bodo vključevale v javno univerzo, na državo.

Zanimive so bile informacije predvsem obeh omenjenih pooblaščencev o poteku postopkov ustanavljanja novih visokošolskih zavodov v Novem mestu. Iz njih je bilo možno razbrati, da potekajo predvsem tiste priprave za ustanovitev univerze, ki jih opravljajo posamezne fakultete v sklopu svojih opravil medtem, ko je umeščanje univerze pa tudi Rudolfova v okolje Dolenjske in Bele krajine še v marsičem nedorečeno. Od vizije in načrtov dolenjskih občin ter gospodarstva so odvisni tudi programi javne univerze ter Rudolfova, njihova oskrbljenost z dobrimi pedagoškimi znanji in ustrezna prostorska oskrba tako zavodov kot študentov.

Osebo sem seveda pričakovala več od tega večera, predvsem glede študijskih programov, ki naj bi se razvili z javno univerzo, pa o profesorskem kadru, ki bi se vključeval tudi v razreševanje dolenjskih gospodarskih in pokrajinskih problemov, o izgradnji univerzitetnega kampusa, laboratorijih in še mnogih drugih možnostih, ki jih nudi javna univerza. Pričakovala sem tudi kaj o financiranju tako dela javne univerze in Rudolfova kot tudi naložb v raziskovalne laboratorije, kadre in sodelovanje s sorodnimi dejavnostmi po svetu. Verjetno bomo kaj od tega izvedeli na prihodnjem Akademskem večeru ali prebrali na spletu. Enako velja za povezovanje in sodelovanje z že delujočo Univerzo Novo mesto ter vanjo vključenih fakultet.

Za izjemen dogodek Akademskega večera pa je tenkočutno poskrbel izr. prof. dr. Blaž Rodič, ki je predstavil dobitnico Nahtigalovega priznanja za letošnje leto.

Večer smo prijetno zaključili z gosko in čašo vina kot se po tradiciji Dolenjcev za Martinovo praznovanje spodobi.

Kako pa vi gledate na nastajanje javne univerze v Novem mestu?

Povodni mož. 8. November 2022.

Domišljijska pripoved, pravljica, mit ali legenda kot motivno izhodišče simbolizirajo in predstavljajo časovni preskok in našo povezanost z davno preteklostjo, ki smo jo dolžni skrbno varovati in jo kar se da neokrnjeno prepustiti zanamcem.« nam naroča umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič iz Dolenjskega muzeja, ki spremlja, kritično presoja in spoštljivo ocenjuje stvaritve članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu SKULPTE. Člani tega društva so v svoji letošnji likovni kiparski koloniji iz davnine oživili zgodbo povodnega moža z žabjim in ribjim spremstvom ter jih upodobili v plemenitem kamnu - dolenjskem apnencu. Več tonsko kamnito druščino so postavili na breg reke Krke ob sprehajalni poti Portoval, nad nekdanjem periščem in nasproti globokega tolmuna, kjer v svojem steklenem gradu prebiva Povodni mož.

Vrnitev prijetne misli o dobrih pravljičnih osebah iz davnine v današnje čase, smo pospremili številni krajani in kot sem presodila po obrazih, smo bili prepričani, da gledamo žive osebnosti, sanjavo deklico Minko iz krvi in mesa ter živahen ribji ter žabji zarod, ki v tem okljuku reke Krke vabi ribiče, sprehajalce, čolnarje, ljubitelje vod, tolmunov. V skupnem življenju so drug do drugega prijazni, sodelujejo ter sanjajo in nam naročajo naj jih posnemamo, ker to potrebujemo tudi v modenri dobi.

Lepota skulptur umeščenih v naravni in zgodovinski prostor ob reki Krki je res presežek, ki novomeški infrastrukturi dodaja nov obraz. V Portoval se vračajo sprehajalci, kolesarji, otroci in njihovi pravljičarji, zimski tekači na smučeh in številni drugi rekreativci. Novo mesto je že razširjeno na Brod in južni del območja, na zahodnem delu pa bo z varovanjem in opremljanjem Portovala nastajala zelena oaza mesta z arheološkimi in naravnimi znamenitostmi ter učnimi potmi najmanj v dveh smereh; prva se na severni strani zaključuje z športnimi objekti mesta in mestnim kopališčem, druga pa bo preko nove povezave z Češčo vasjo vplivala na razvoj tega območja, vrhunskega novomeškega športa in njegovih posebnosti kot na primer konjski športi, pa tudi z možnostjo ustvarjenja dodatne ponudbe nekdanjega letališča, grajskega območja Luknje ter tržne ponudbe, ki jo omogočajo gozdovi. Dobro bi bilo imeti dolgoročni načrt uresničevanja donosne turistično-rekreacijske ponudbe Novega mesta usklajenega s tržno ponudbo kmetijstva in gozdarstva. Naši Prečni se obetajo zanimivi razvojni programi tako v industriji kot v storitvah, čim več zanimanja bo pokazala do svojega razvoja tem preje in tem kakovostnejše bodo naložbe investitorjev.

Vračam se v stečajni postopek velikega Pionirja, ki na območju, kjer se novi most čez reko Krko vključi v Češčo vas, razpolagal z dovolj velikim zemljiščem za nastanek novega, ne majhnega mesta. Ko sem ga kot stečajna upraviteljica ponudila v odkup, je tu videl možnost za naložbe znani IMOS, ki mu je uspelo prebroditi tržno krizo ob osamosvojitvi. Ni mu pa uspelo v celoti, rešitev je iskal tudi v prodaji zazidljivih površin kot je Podbrežnik. Toda življenje gre naprej, eni ne zmorejo več, pojavijo pa se novi vizionarji, ki s sodobnejšimi pristopi pripomorejo razvijati in bogatiti mesto.

Vas zanima širitev in rast Novega mesta?

Prazniki. 7. november 2022

Strica Jožeta je raztogotilo neznanje, zakaj imamo Dan suverenosti, kdaj samo praznujemo in kdaj poleg praznovanja lahko zjutraj malo dlje poležimo. Vpogled v zakonske določbe in priprava bolj šušmarske analize sta pokazala, da smo poleg 52 sobot in 52 nedelj doma še 15 praznikov, če se ti ne pokrivajo s sobotami ali nedelji. In kaj kdo praznuje?

Prvega in drugega januarja praznujemo novo leto

8. februar je slovenski kulturni praznik, obletnica smrti največjega slovenskega pesnik Franceta Prešerna. Vsako leto se podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada.

27. april je dan upora proti okupatorju v spomin na 26. aprila 1941 ustanovljene Protiimperialistične fronte Slovenije, pozneje preimenovane v Osvobodilno fronto Slovenije.

Prvi in drugi maj sta mednarodni praznik dela ustanovljen 1886 leta v ZDA, ko so delavci dosegli pravico do osem urnega delavnika. Ne praznujejo ga ZDA.

8. junij je dan Primoža Trubarja in ni dela prost dan. Praznik je obeleženje osrednje osebnosti slovenskega protestantizma v 16. stoletju in hkrati najpomembnejše osebnosti v razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega jezika.

25. junij je dan državnosti. Obeležuje spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna država.

17. avgust združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom ni dela prost praznični dan. Prekmurje je po določilih Pariške mirovne konference 1919 leta pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti znova združeni z matičnim narodom 17. avgusta 1919.

15. september je praznik vrnitve Primorske k matični domovini in ni dela prost dan. Praznik obeležuje 15. september 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem Sloveniji dodelila velik del Primorske.

23. september: dan slovenskega športa ni dela prost dan. Datum je izbran kot obletnica 23. septembra 2000, ko je ob zmagi veslačev Iztoka Čopa in Luke Špika ter strelca Rajmonda Debevca na poletnih olimpijskih igrah v Sydneyju prvič zaigrala slovenska himna Zdravljica.

25. oktober: dan suverenosti ni dela prost praznik. Praznik je spomin na odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije 26. Oktobra 1991.

1. november: dan spomina na mrtve.

23. november: dan Rudolfa Maistra in ni dela prost praznik. Na ta dan je Rudolf Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške.

26. december: dan samostojnosti in enotnosti. Ta dan obeležuje razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti 26. decembra 1990. Enotnosti je bila dodana pozneje saj naj bi ta dan namreč Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini.

Drugi dela prosti dnevi: velikonočna nedelja, velikonočni ponedeljek, binkoštna nedelja - binkošti, 15. avgust - Marijino vnebovzetje, 31. oktober - dan reformacije, 25. december - božič.

Izobesite zastave Republike Slovenije ob praznikih?

Zdrava pamet. 6. november 2022

Baje je 4. november Dan zdrave pameti pa me je zamikalo, da bi o tem kaj več vedela, saj se ta zdrava pamet pojavlja v vseh porah naših življenjskih poti. Najprej sem ugotovila, da o zdravi pameti največ vedo humoristi in interpreti humoristične produkcije, ki trdijo, tako kot filozofi, da se k njej zateka vsak, kadar ne ve kaj bi bilo bolje storiti. Lepo o zdravi pameti govori znanost, na primer Descartes, ki pravi: Zdrava pamet je od vseh reči na svetu porazdeljena najbolj enakomerno: vsak namreč meni, da jo ima v tolikšnem obilju, da si je celo tisti, ki jih je v vsaki drugi stvari težko zadovoljiti, ne žele več, nego je premorejo.

Sodobne družbe imajo mnogo pravil in ugotavljajo, da je namesto slepega sledenja pravilom včasih primerno uporabiti pravilo zdrave pameti. Wikipedia pa meni, da zdrava pamet nima pravil ker je temeljni princip, ki je nad pravili.

Kje vse danes opažamo ravnanje brez pravil, po zdravi pameti posameznika ali skupnosti? Že v pozdravljanju marsikoga motijo različne kretnje ali besede in bi želel, da si vedno rečemo le na primer dober dan. Marsikoga motijo cene in uporaba pametnega telefona da diskutira iz katerega zornega kota je treba njegovo nabavo ocenjevati kot usklajeno z zdravo pametjo. ljudem pač sporoča, da gre za več kot telefon, gre za izkušnjo in prestiž, za ekskluzivnost. So tudi taki, ki iz prestižnih razlogov potujejo na zdravju nevarna območja in je njihovo ravnanje lahko samo skregano z zdravo pametjo. To bi lahko trdili tudi za marsikatero otroško ustanovo, ki otrokom zagotavlja njihovim letom primerno hrano, pa jo ne pojedo, istočasno pa mnogi otroci na svetu umirajo zaradi lakote, da ne omenjam debelosti otrok kot bolezni preobilja. Kar naprej govorimo o sočutju, občutku krivde ker se prepočasi spreminja na bolje. Ali pa nelagodje v uravnoteženju dveh Slovenji, kar vodi v vojno med njima in še mnogo drugega bi lahko smatrali kot skregano z zdravo pametjo. Toda paziti moramo saj zdrava pamet pravi, da obsojanje ni dobro, se hitro obrne proti tebi, čeprav je vse relativno in ljudje lahko s svojim denarjem počnejo, kar pač hočejo - »če je res njihov, seveda. Dandanes človek nikoli ne ve«.

Ravnanje po zdravi pameti je bolj prestižno dejanje, upornost posameznikov, da za vsako ceno uresničujejo svoj prav. Zdi se tudi, da bolj patološkega značaja kot pa izraz svobodne osebe. Prav na primeru uveljavljanja zdrave pameti v Sloveniji ali pa v Ukrajinsko-Ruski vojni se lepo izkazuje samovolja oseb, ki jim je rumeni tisk ustvaril »Pavji prestol« iz katerega jih ne moreš vreči po sprejetih pravilih prizadetih skupnosti, morda pa to lahko stori po svojih pravilih zdravstvo ali oblast ali višja strokovna avtoriteta.

Reševati probleme po zdravi pameti je velik riziko za vsak gospodarski, politični ali družbeni sistem. Morda je trenutna rešitev obetajoča, zagotovo pa zahteva vgrajevanje v dolgoročno organizacijsko zasnovo vsake družbe. Nevarna je lahko ta zdrava pamet tudi za družine kjer je z vzgojo in nenehnim izobraževanjem nujna dolgoročna stabilnost družinskih proračunov, predvsem pa nenehna zaposlitev in ustvarjanje dodane vrednosti. Družina mora zagotoviti redno delo vsem svojim članom, iz tega razloga mora poskrbeli za primerno izobrazbo in primerno obnašanje članov družine do okolja ter zagotoviti dovolj materialnih rezerv, da lahko premaguje krize in druge sistemske slabosti. Odgovornost staršev je na tem segmentu brezmejna.

Kdaj se zatečete po pomoč k zdravi pameti?

Kultura v mednarodnih odnosih. 5. november 2022

Marsikaj na tem svetu je dobro, občudovanja vredno tudi v osebnih stiskih, sporih ali celo vojnah v družbah. Kadar se oceni, da smo delali narobe, povzročili težave ali dobili novo, nepoznano nalogo, me vedno preleti najprej misel kaj in kako je potrebno ukrepati, da se stvari ne poslabšujejo. Rusi so že tolkli po Ukrajincih, pa še nisem bila prepričana, da so res v vojni. Še vedno mi ne gre v glavo, da se v moderni dobi vojskujeta dva naroda, ki jih povezuje skupna preteklost, oba sta bogata in se lahko preživita, oba Evropejca, da ne naštevam še vse ostalo, kar bi jih moralo samo povezovati in ne razdvajati. Zakaj se ta naroda ne pogovarjata, dopolnjujeta, medsebojno pomagata? Zakaj Ukrajinci in Rusi ne razvijajo svojem medsebojnem sporu kulturi dialog, razvijejo kulturno diplomacijo?

Gledan na Tv uboga dekleta, žene in matere v Iranu, samo tako bi se rade oblačile kot jim prija in imele želeno pričesko pa jim to preprečuje dogma njihovih življenjskih sopotnikov. Kdo in kako lahko naredi konec tem mukam? Zakaj verski voditelji ne razvijajo dialoga s svojimi verniki, zakaj ne prepoznajo dobrih stvari v sodobnem svetu? kaj imajo od tega, da se prepirajo moški in ženske doma, v družini? Zopet je tu vprašanje vzgoje, izobraževanja, kulture, blagodejni učinki umetnosti. Potrebujete kulturno domačo diplomacijo!

Neštetokrat sem se že vprašala kako se počuti tisti 1% ljudi, ki ima vedno več javnega dobra sveta v svoji lasti in jih zato bremenijo še prevzete dolžnosti odločanja namesto lokalnih oblasti ob tem, da jim pred nosom zaradi lakote izumirajo celi narodi. In kako se obnašamo do drugih življenj na svetu? zagotovo več kot mačehovsko, prezirali naj bi težave velikih družin, da bo nekdo ohranil svoj dobiček mu dovolimo posekati celo gozd ob Amaconki. Kje so ti posebneži, ki si upajo v brk ljudstvu sveta prisvajati presežke ustvarjene vrednosti? Prepoznani so po tem, da poznajo slabosti pravne ureditve držav in najdejo »luknje v zakonih« s pomočjo katerih pridobivajo premoženje. Najprej poskusijo na primer zamenjati vodjo inšpektorskih služb. Če to uspe, se lotijo vodje policije ali sodišč ali koga drugega, ki jim lahko preprečuje delati kar hočejo. Ljudje godrnjajo, pred volitvami kritizirajo, tudi protestirajo vendar običajno takrat, ko je že prepozno. Psi lajajo, karavana gre naprej! Kaj lahko naredi narod za poštenost poslovanja, če sodstvo odpove? Izboljšuje vzgojo in zaostruje pogoje za pridobitev visokega položaja v družbi, javno kritično opozarja, kliče na odgovornost in odstavlja voditelje brez kulturno ustreznega obnašanja.

In še to. V današnjih časih narašča skrb za širjenje gibanja proti zlu na svetu in delež Slovenije ni majhen. V svet pošilja Jančarja, Dolarja, Žižka, Laibach, Plečnika, Fabianija, vedno v večji meri sodeluje v mednarodni mreži kulturne diplomacije, opozarja na dobre učinke te mreže kot orodja spodbujanja sodelovanje ned narodi, verami in gospodarstvom, zlasti turizmom in industrijskim oblikovanjem. Še posebno pa dialog pripomore k nastajanju napredne miselnosti, da je zlo nesprejemljivo in da imamo dovolj moči in volje, da ga spravimo iz sveta s pomočjo orodij kulture in umetnosti.

Se tudi vi čudite, da se ljudje vojskujejo namesto, da bi iskali rešitve za premagovanje sporov?

Stvarjenje Skupnosti. 4. november 2022

Opažam, da smo v Sloveniji prebivajoči dokaj uporna in iznajdljiva skupnost, ki je dovolj inovativna, da najde nove poti do krepitve lastne sposobnosti za uveljavljanje človekovih pravic in s tem zaščito družbene in osebne svobode. Občutek je dober ko ugotoviš, da vsemogočne stranke samo z imenovanjem svojih ljudi na najodgovornejše funkcije v upravljanju s skupnimi dobrinami, nikakor ne morejo uresničevati obljub, seveda pa se zgroziš ob dejstvu, da stranke prav za prav predstavljajo določene klike, ki se materialno napajajo in preživljajo z davkoplačevalskim denarjem. V Sloveniji se zaradi te ugotovitve, razvijajo številna nova gibanja za stvarjenje Skupnosti za boljšo, pravičnejšo, strpnejšo in predvsem solidarnostno družbo. Nekatere stranke so se teh gibanj ustrašile in že sprejemajo ter uresničujejo nove strategije proti takim gibanjem. Stranke, ki so bolj tradicionalno organizirane ali pa sploh organizacijsko šepajo, pa s temi gibanji že sodelujejo verjetno v prepričanju, da se bodo ideološko poenotile bodi si v ciljih ali v politiki. Skratka, pričakovati je, da nas bodo »gibanja za boljšo družbo« vedno pogosteje spraševale kaj o določenih predlogih strank menimo in kaj naj naredimo, da Skupnost, Društvo ali kaj drugače imenovano združenje za boljšo družbo pritegne našo pozornost, sodelovanje,

Zgodovina nam govori, da so take Skupnosti največkrat našle v narodov dovolj podpore za izvedbo bistveno pomembnih zadev v družbi, še posebno, če so njeni vladarji ravnali drugače kot je menila večina. Pogled v čase po drugi svetovni vojni nam razkrije številne pozitivne lastnosti raznih Skupnosti za ohranitev miru, za pravično upravljanje sveta, za večjo varnost in podobno, kar vse je koristilo tudi prebivajočim v Sloveniji. Prav v ustanavljanju Skupnosti za boljšo družbo je Slovenija prednjačila, saj je že takoj po vojni ustanavljala Skupnosti za varstvo otrok, za gradnjo stanovanj, za socialno varstvo,. pač za vsako dejavnost, ki naj bi bila v pomoč zaposlenim, izobraževanju, solidarnosti. Iz zametkov teh skupnosti so se do konca stoletja razvile za razvoj v Sloveniji najpomembnejše institucije kot so bile Raziskovalna skupnost, Združenje bank in združenja po panogah v okviru zbornice, Skupnost zdravstva, skupnost vzgoje in izobraževanja in še mnogo drugega potrebnega razvijajoči se družbi v razmerah, kakršne so takrat bile. Kresala so se mnenja okoli proračunov, marsikaj se ni dalo dogovoriti, veliko dobrega za večino pa je zgodovinsko dejstvo dobrega dela in ravnanja Skupnosti civilne družbe z omenjenimi proračuni. Tisti, ki danes trdijo, da je vse to naredil en človek ali ena stranka žal ne poznajo tehnologij, potrebnih za nastanek Skupnosti, še manj pa vedo o zgodovini Slovenije.

Današnje razmere so seveda popolnoma drugačne od tehnoloških in tehničnih možnosti, ki jih je pred osamosvojitvijo imela Slovenija, prav tako so spremenjene njene potrebe, zato se tudi današnje Skupnosti urejajo na drugačne načine. Zagotovo pa so jim skupna dejstva, da brez organiziranja ljudi v Skupnost ni učinkov, da bodo ljudje sodelovali, če gre za koristno stvar večine, da bodo sledili vodstvu, ki mu zaupajo, in če ne bo Skupnost prepletena s finančnimi transakcijami!

Ste vključeni v kakšno Skupnost, raziskovalno, kulturno, športno,?

Naša Eva Haubrich. 3. november 2022

V zborniku Potomci Jurčičevih junakov »Osma*56« smo njeni sošolci zapisali:

Bila je vedno nekaj posebnega v razredu Osme*56. Ni imela ne staršev ne sorodnikov, vse dneve in praznike je preživela v internatu in to je bilo za nas nekaj najhujšega. Naši domovi niso bili nič posebnega, toda vsak dan so nam nudili varstvo, zatočišče, obrok hrane ne ni si bilo možno predstavljati, da ga ne bi imeli. In vendar Eva tega ni imela. Čutili smo, da je krivično, ker mi lahko gremo domov, ona pa ne.

Posledice vojne so bile za mlade še posebno krute. Izgube domačih in s tem še tako skromne varnosti preprosto ni bilo možno nadomestiti z drugimi dobrinami. Potrebovali smo veliko let, da smo preboleli, kako je vojna zaznamovala posameznike.

Za nas je bila Eva nekaj posebnega tudi zaradi učnih uspehov in ocen. Vedno je znala učno snov, večkrat je bila pohvaljena, nagrajena. S profesorji se je pogovarjala kot z nami, nič strahu ni imela pred njimi. Če je razred zašel v težave, se je spomnila rešitve in jo tudi izpeljala, brez treme, seveda.

Eva je bila pomembna gimnazijska osebnost in v dijaških organizacijah so ji bile zaupane najodgovornejše naloge. Znala je javno nastopati, njene govore je poslušala na dvorišču vsa gimnazija in tudi to ji je dalo pečat posebnosti.

Eva je bila na vpogled podobna znani filmski igralki Betty Davis, ki je v naših gimnazijskih letih kraljevala na filmskih platnih in po kateri smo se dekleta zgledovala. Lepo je pela in plesala, se elegantno nosila in okoli nje so bile vedno najpomembnejše osebnosti razreda, gimnazije in okolja. Prodoren je bil njen pogled, da ti je postalo nerodno, če se je usmeril k tebi. Več let je trajalo, da se je zmanjšala oziroma odpravila razlika med njo in večino v razredu, malo tudi zaradi razlik v letih, saj je bila Eva nekaj let starejša od povprečja razreda. Seveda pa so bili tudi taki, ki jih razlika ni obremenjevala kot na primer Nada. Evo je občudovala, toda bila je tudi sama močna osebnost, ki ni priznavala avtoritet. Ogovarjala jo je ne glede na to, ali ji je bilo prav ali ne.. Vedno bolje sta se razumeli, v soseščini sta si zgradili dom in njuno prijateljstvo je postalo trajno.

Po gimnaziji je tudi Eva odšla v Ljubljano. Med prvimi, če ne prva se je poročila in rodila hčerko. Na obletnico mature pogosto prihaja in je seveda še vedno v središču pozornosti. Zdaj se več pogovarjamo in postali smo še boljši prijatelji.

Pred leti, ko jo ni bilo na obletnice mature, sem ji poslala sliko in odgovorila mi je: »Šopek se osipa a je še vedno lep«. Draga Evica, počivaj v miru!

Varčevanje. 2. november 2022.

Slovenski dan Reformacije je tudi Svetovni dan varčevanja. Še posebno letos je pomembno, da se temu dnevu posebej posvetimo predvsem zaradi kriz, ki so že pri nas ali pa se nam približujejo. Samo brez panike, ne gre nam slabo, pri denarnih prihrankih smo se do sedaj kar dobro izkazali, tudi pri nabavi raznih pripomočkov za izjemne situacije smo se potegnili nazaj, zdaj je na vrsti ignoriranje izdelkov v nepotrebni embalaži, da zmanjšamo odpadke in po tej poti naprej, do ogrevanja prebivališč na 19 stopinj C in do izobraževanja o tem kje vse lahko varčujemo.

Družinsko varčevanje poskusimo načrtovati in preverjati odnos družinskih članov do varčevanja. Starejši se boste spomnili, kako nas je o tem poučeval igralec Zlatko Šugman: »ženi in hčerki sem naročil, da moramo varčevati, zdaj pa čakam, koliko bosta prihranili«. Res je nujno, da tudi težje situacije sprejemamo in premagujemo s kančkom humorja.

V prihodnje bo pomembno pridobivanje dodatnih prihodkov z različnimi oblikami dela, po možnosti takimi, ki prinašajo dodano vrednost. Še vedno je to proizvodnja po možnosti izdelovanje novih produktov iz domačih surovin in prodaja »na vseh koncih sveta«. Če zdajle začnete, boste po šestih letih »na konju«. Potem so tu storitve vseh vrst. Na primer medicinskih sester primanjkuje po vsem svetu, če jo imate v družini bi bilo dobro, da se zaposli v pridobljenem poklicu, če ji izobrazba manjka naj se pozanima o najhitrejšem izpopolnjevanju znanj in ji to plačajte. Lesnim strokovnjakom in obrtnikom se obetajo boljši časi, prav tako vzdrževalcem kot so popravila naprav, šivanje, skratka, čas je za temeljit razmislek o tem, da hitrih zaslužkov ni in da moramo prihranke povečevati z izdelki in storitvami, ki prinašajo dodano vrednost. Povečujmo svoje rezerve, po možnosti z vlaganji v investicijske sklade, v zemljišča,

Omejevanje stroškov bo težje. Ko se navadimo na določeno dobrino, se ji težko odpovemo, potrebna je pomoč drug drugemu z razgovorom, prijaznostjo in potrpljenjem. Še posebno pomembno je, da z mladoletnimi uveljavimo skupna mnenja o stroških, ki se jih najprej zmoremo znebiti. Postopno zmanjšujemo krajše vožnje z avtomobili, nakupe gaziranih napitkov, pretirano povečevanje računalniških in telefonskih zmogljivosti, pretiravanju z zmrzovanjem hrane in podobno. Ko boste ugotovili, kaj vsa družina najlažje pogreša, bo pol poti do varčevanja že prehojene. Vi boste samo še poskrbeli, da bo pri hiši tisto kar nihče ne more ali noče pogrešiti, za to pa iščite najkakovostnejšega in najcenejšega ponudnika. Neka pametna družina se je že odpovedala trgovskim karticam in poskuša kupiti vse z gotovino. Njihova mama trdi, da v življenju še ni več privarčevala kot na ta način, ker, ko v trgovini nekaj zagleda, bi to želela imeti, ker nima kartice in dovolj gotovine ne kupi, Po premisleku doma uvidi, da bo želeni izdelek po vsej verjetnosti obležal v kakšnem kotu.

Spodbujajmo drug drugega predvsem v pridobivanju prihodkov kot pri zmanjševanju stroškov. Lažje nam bo, če bo pametno in preudarno ravnala večina.

Seznanite nas s svojimi uspešnimi poskusi varčevanja!

Ni jih več! 1. november 2022.

Od mojih najbližjih je večina že odšla, Teta Mici je imela slabo srce, nekega dne je močno grmelo, v bližini treščilo in Mici je zgrmela na tla. Prvo smrt v družini preprosto nismo mogli pozabiti. Samo par let za njo je podlegel raku poglavar družine, panika je dokazovala, da bo konec našega dragocenega sožitja, po spoznanju oporoke, smo se raztepi po svetu. Sledili so kratki obiski, redka srečanja, čestitke ob porokah, rojstvih, Novem letu. Da je odšel stric France sem izvedela več dni pozneje po vrnitvi iz Rusije. Ko je bil moj sin star tri leta je odšla moja stara mama. Teto Pepco- mojo botrico in dobrotnico sem spremljala na zadnji poti od njenega doma do groba. Teta Vera in stric Anton sta mirno zaspala, ne vem kje sem se nahajala, da ju nisem spremljala v zadnje zatočišče. Stric Lojze in Stanko sta hirala počasi, stric Janez je bil do konca življenja zastavonoša, stric Pavle je bolehal več let. Teta Anica je odšla ko je potrošila vse življenjske vire za svoje otroke in domačijo. Vmes so umirali zakonci in njihovi sorodniki, ki smo jim rekli domači. Moje zadnje slovo je bilo od mame. Čakam, da se jim pridružim.

Prvega novembra sem z družino vedno med preminulimi pri sv. Marjeti, v Trebnjem, Hrastniku in Črnomlju. S torbo svečk, zdaj že lesenih, se potikamo od grobov omenjenih pokojnikov do pokopališča in do partizanskih spomenikov.

Dan je posvečen spominom, pol čustev, tudi poučevanja zakaj to počnemo, opominjanja na pomen sorodstva, spoznavanja današnjih sorodstvenih vezi in spodbujanje raziskovanja o naših koreninah. Skoraj ni groba kjer se ne bi srečali s katerim od sorodnikov. Čeprav se ne videvamo pogosto, z nekaterimi se niti ne poznamo, se radi razgovorimo o svoji družinski veji in na ta način izboljšujemo medsebojno informiranje.

V ožji družini poskušamo v dialogu poudariti spomine na medsebojne pomoči in zasluge sorodnikov, da so nam določene zadeve uspele. Ne gre za gojenje hvaležnosti, želimo pa si razjasniti, kdo je za naš blagor deloval kot vzgojitelj, čuvar vrednot in kritik oziroma pohval naših dejanj. Ljudje se vse življenje prizadevamo biti ustvarjalni, solidarni in dobri zato je pomembno vedeti, od kot smo taka ravnanja povzeli in tudi komu jih bomo predali, obogatene z lastnimi izkušnjami.

Obisk pokopališč je tudi naš turistični dogodek, ki ga je na novo uvedla moja mama. Razgledamo se o novostih v krajih, gremo na krvavice, pice ali oboje, se pogovarjamo o načrtih in prioritetah v prihodnje, o šolskih dolžnostih, pokritiziramo ali pohvalimo oblast, se razgovorimo o problemih, ki jih odpirajo sredstva javnega obveščanja in podobno. Poskušamo nadoknaditi razgovore, ki jih nimamo zaradi vsakodnevnih obveznosti.

Verjamemo, da se bo nekaj od teh naših dejanjih ohranilo, da bodo naši nasledniki enkrat letno prihajali na obiske in se tam z zadovoljstvo spominjali kaj vse smo počeli.

Kako pa vi doživljate Dan mrtvih?

Reformacija, 31. oktober 2022

Na nekem prekmurskem pokopališču je našel poslednji dom dr. Oto Norčič, moj kolega in prijatelj, v enem mandatu tudi dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani. Slovenija si ga je najbrž zapomnila po prizadevanjih, da bi v samostojni državi priznali dostojno »mesto pod soncem« slovenskemu deležu v uspehih Reformacije v 15 in 16 stoletju. Pobude Otija in njegovih protestantov je bila uspešna, dobili smo spominska obeležja, dopolnili zgodovino slovenskega naroda z zgodovinskimi raziskavami in celo določili državni praznik - dela prost dan.

asovno oddaljeno versko, kulturno in politično gibanje v 16. stoletju je imelo izjemno dolgoročne posledice predvsem v uveljavljanju volje ljudi, novega pogleda na delo, interes in izobraževanje, vlogo katoliške vere, nastanek kultur in socialnih ustanov narodov, blažitev sporov med njimi in upor proti korupciji. O tem je veliko znanega, manj znano ali vsaj manj popularno pa je poslanstvo in vizija protestantov v svetu do problemov današnjega časa. Pa to gibanje ni tako oddaljeno od problemov, ki nam danes grenijo življenje. Andrej Cetinski v svojih prispevkih nikoli ne pozabi naglasiti, da družbe s protestantsko filozofijo dosegajo boljše gospodarske rezultate.

Protestantski svetovni shodi danes poudarjajo nujnost varčevanja, dobro opravljanje dela, pomen osvobajanja ljudi od pokorščine institucionalni cerkvi, aktivno sodelovanje ljudi pri kreiranju sveta, spoštovanje etičnih obveznosti, uveljavljanje državnega realnega koncepta ekonomske reprodukcije z vključno skrbjo za ustrezno socialno politiko, ustrezne pravne odnose in še mnogo drugega kar vse danes pripisujemo značilnostim demokratičnih družb. Protestanti v Braziliji zavračajo nemoralo in korupcijo v upravi in v izobraževanju, v latinski Ameriki se borijo proti klienteli, v ZDA si prizadevajo za spoštovanje predpisov, za razvoj konkurenčnosti in napredovanjem na socialni lestvici in niso proti kapitalizmu in med evropskimi narodi opozarjajo na potrebne dogovore za ohranjanje miru.

Luther je med drugim zahteval da se cerkev ne sme postavljati nad državo in vendar smo priča tako v lastni državi pa tudi trenutno največji okupatorki Rusiji, da se verske institucije nikakor ne odrekajo svojim vladarskim ambicijam. Škofje v Sloveniji, kot nam dokazuje ustanavljanje verski izobraževalnih institucij, želijo ideološko obvladovati miselnost mladih, še vedno verjamejo v svojo protireformacijsko aktivnost iz 16. stoletja, neka poslanka v Državnem zboru nas je opozorila, da moramo bolj kot lastno ustavo, upoštevati Sveto pismo, za premagovanje korupcije moramo plačevati posebne organe, ki jo skušajo preganjati oziroma odgnati. Še veliko zadev urejujejo protestanti bolje.

In kaj pravi KIril v Rusiji? Če se je cenjenemu Marijanu Smrke prav zapisalo ocenjuje Kiril, da je liberalni zahod pozabil na tradicionalne vrednote kot so »družinske vrednote, prednost duhovnega pred materialnim, moralne norme, zaščita življenja, humanost, solidarnost, patriotizem in enotnost ljudstev Rusije«. V pomoč zahodni demokraciji podpira vojno proti modernemu svetu, da se le ta vrne k tradicionalnim vrednotam. Groza me je, ko to berem in srčno upam, da Kiril ni »človek s pogumom, bistrostjo in odločnostjo«, da nas vrne v srednji vek!

Tudi spoznavanje drugačno mislečih je ena od poti do resnice, mar ne?

Svoboda. 30. oktobra 2022

V današnjih časih nenehno poudarjamo svobodo kot osnovno človekovo pravico in tako jo sprejemajo tudi moji možgani. Ko pa sem hotela na primer več vedeti o svobodi ljudi na Kitajskem ali v ZDA, sem naletela na dileme, ki morda mučijo tudi vas.

Vprašala sem se najprej kdaj lahko rečemo, da je človek svoboden? Med neštetimi mnenji mi je najbolj ustrezna ugotovitev, da je človek svoboden, če ima »sposobnost vesti, da deluje in razmišlja v skladu z voljo posameznika.«. Svobodo ne more nihče podeliti, zagotavljaš si jo sam tako, da se usposobiš oblikovati svoje mnenje o skupnih zadevah, to mnenje zagovarjaš in pri njem vztrajaš. Svojo svobodo lahko živiš v družbi in v politiki. Ljudje v družbi živimo svobodno, če imamo pravico do življenja in temeljnih človekovih pravic, izbiranja svojih vodij, če se smemo svobodno izražati, imamo pravico do poštenega sojenja in podobno. Družbe, ki svojim posameznikom to zagotavljajo se po današnjih družbenih kriterijih imenujejo demokratične. Svobodo v politiki živimo če smo dovolj spretni in sposobni svobodnega izražanja in odločnosti pri izbiri družbene ureditve.

Pomembne so predvsem svobode izražanja, združevanja, gibanja in čaščenja, pa tudi spolna svoboda.

Svoboda izražanja je pogojena s človekovo sposobnostjo prostega širjenja idej in informacij preko sredstev javnega obveščanja. Ta svoboda je lahko omejena z zakoni.

Svoboda združevanja vključuje sposobnost ustanavljanja skupin in organizacij z ciljem drugačnosti od drugih.

Svoboda gibanja je pravica, da se ljudje prosto gibljejo v državi in med državami.

Svoboda čaščenja je sposobnost človeka izbirati in biti del katerekoli vere ali biti ateist ne da bi bil zaradi tega kakorkoli prizadet.

Spolna svoboda je zagovarjanje enakosti spolov v družbi in politiki.

Ljudje smo sposobni delovati brez omejitev, če spoštuje lastno vest in se zaveda dolžnosti. Svobodni so tisti ljudje, ki med različnimi možnostmi znajo izbrati najboljše zanje in za dobro počutje drugih.

Toliko o svobodi ljudi iz bogate literature. Kako pa svobodo resnično uresničujemo v vsakdanjem življenju? Imamo sposobnosti in znanja, ki jih potrebujemo za lastno svobodo? Predvsem pa kako svobodni ljudje pridejo na tem božjem svetu sploh do besede, kako doseči, da jih kdo posluša in sliši, da ne rečem upošteva.

Odgovore na ta vprašanja iščemo večno vsi ljudje, vse naše države in institucije, ki naj bi skrbele za naše skupno dobro.

Tudi vas prosim, da se vprašate, ste svoboden človek?

Ura podarjenega spanca. 29. oktober 2022

V noči med soboto in zadnjo nedeljo v oktobru vsako leto uravnavamo naše ure z dnevom in nočjo. Prvič smo to uskladitev opravili nekje v sedemdesetih letih preteklega stoletja z namenom, da se naš delovni čas uskladi z delovnimi časi držav v katere se je povečeval naš izvoz. Spominjam se našega glavnega managerja, ki je zadovoljno brundal, da bo vsaj en problem manj s poslovnimi obiski v tujini.

Kot vse takratne odločitve, se je tudi odločitev o premikanju ure sprejela na hitro, brez priprav z mislijo, da se bodo ljudje in tovarne že znašle in ukrep izvedle brez težav. In tako bi tudi bilo, če ne bi prav od oblasti prihajale dopolnilne smernice kot na primer, da se prestavi tudi čas začetka in zaključka delovnega časa. Če bi to izvedli ne bi sledili cilju, da se s premikom ure zagotovi prihranek v osvetljevanju.br>
Kot težava se je pri nekaterih zaposlenih pojavila nezmožnost prilagajanja osebnega bioritma spremenjenemu merjenju urnega časa. Nekaj dni so nekateri prihajali na delo z zamudami in so zgubili dodatek za točen prihod na delo. Na gibljiv delovni čas takrat še nismo bili pripravljeni, ko pa smo določili, da moramo biti med 7 in 13 uro vedno vsi na delu, je tudi problematika zamud odmrla.

In kako je bilo s spreminjanjem ure doma? Predno smo šli spat v soboto zvečer smo vse ure naravnali na tako, kot so morale biti v nedeljo zjutraj. Nič posebnega, potrebna je bila samo skrb in pazljivost v soboto. Se je pa kljub temu zgodilo, da nas je stric Jožko obiskal po pravi uri, mi pa smo spali po tisti, ki ni bila v veljavi. Neko leto se je zgodila tudi zamuda izletniškega avtobusa in ostali smo doma namesto da bi se potepali po Gorenjski.

Ko smo že bili v EU so se pojavila uradna obvestila, da ure ne bomo več prestavljali, ker so učinki te operacije zanemarljivi. Tudi sami jih ne prepoznavamo in smo z zadovoljstvom sprejeli predlog EU. No, potem je prišla s problematiko urnika v transportu evropska komisarka, povedala, da stvari ne gre poenostavljati in prestavljanje ure je ostalo, o ukinitvi pa vse tiho je. No, danes je neko simpatično lice EU na ekranu poročalo, da so vse raziskali pa ne najdejo učinkov prestavljanja ure. Ali se bo kaj spremenilo ali ne pa ni povedal. Pa počakajmo na predlog EU!

Jutri ob treh zjutraj vstanite, prestavite uro za eno uro nazaj in mirno zaspite nazaj. Ko se boste zbudili ob navajeni uri boste ugotovili, da lahko še enkrat zaspite za eno uro.

Malo zmedeno a resnično je, da če boste šli danes spat ob običajni uri boste jutri zjutraj spali eno uro več. Prileglo se bo!

Imate usklajen svoj bioritem z urnimi kazalci?

Spet Xi? 28. oktober 2022

Nam vsem poznana Zorana Baković nas je s svojimi zanimivi prispevki zainteresirala za spoznavanje njej drage Kitajske. Priznam, da sem s Kitajsko tudi sama zasvojena od takrat, ko sem tam preživela slabih deset dni. Prizadevam si predvsem spoznavati njihove ekonomske odločitve, načrte in sanje, jih primerjati z nazori zahodne demokratične družbe in slediti posledicam »absolutizma partijskega voditelja« kot rada poudarja gospa Baković. Ob prebiranju ocen in mnenj v sredstvih javnega obveščanja o Kitajski pa me spremljajo neštete dileme, za katere ne najdem logičnega odgovora in jih tudi učinki gospodarskih ukrepov ne potrjujejo.

Ena od osnovnih dilem, ki izhaja iz naših medijev je nedefinirana kitajska partija. Kaj je za kitajsko ljudstvo ( za 1,7 milijardo ljudi) partija? Je ta organizirana kot stranka s svojimi organi, jo sestavljajo izvoljeni lokalni in državni funkcionarji ali pa je samozvana skupina brez jasnih obveznosti do ljudstva. Zgodovina partije je znana, podrobno popisana v kitajskih virih, večkrat tudi obsojena in končno zavržena. Kakšna pa je danes zaveza kitajske partije do ljudstva, če ta dejansko obstaja in jo je možno konkretizirati z večino Kitajcev.

Kako je nastalo poročilo »absolutističnega partijskega voditelja«, čigavi so predlogi za sklepe in kaj nam pripoveduje to poročilo? Glede na to koga kitajska partija predstavlja in upoštevaje njeno organizacijsko strukturo se bralec javnih informacij najprej vpraša koliko Kitajcev je pri njegovi sestavi sodelovalo, kakšne strokovne podlage so ga narekovale in kako ga je sprejela kitajska večina. Predno bi ga pripisala enemu človeku bi na primer iskala odgovor na vprašanje zakaj Kitajska gospodarsko in znanstvenoraziskovalno uspeva do take mere, da jo zahodna demokratična družba poskuša ustavljati celo z vojaškimi prijemi. Kitajska tudi postaja duhovno vse sposobnejša in vrednotam sveta naklonjena. Je vse to lahko delo samo voditelja partije ali je morda to dokazilo, da je na svetu dovolj dela za vse ljudi in da bo delo pač dobil tisti, ki ima boljše vodstvo. Ne vem, domnevam pa to na podlagi objav gospodarstvenikov, držav, analitikov, raziskovalcev, Nobelovcev,

Razvajena zahodna demokratična družba svoje izvoljene voditelje praviloma s pomočjo medijev postavlja na prestol, v tron! Zaslužni so za vse dobro in krivi za vse kar je narobe. Iz mojega okolja na RTV SLO sploh ne vidim drugega kot župana pa naj gre za 50 metrov obnovljene ceste, nov predpis ali Rome. Priča smo številnim linčanjem svojih voditeljev, tudi interpelacij zaradi tako imenovane objektivne odgovornosti na primer ministra, čeprav je med njim in neposrednim vodjem kjer je konflikt, vsaj sedem dobro plačanih vodji, ki jih nihče ne vpraša po odgovornosti. Kar lahko zaznam iz javnih informacij in filozofije Konfucija, je na Kitajskem več premisleka o predlaganih ukrepih, morda tudi več zaupanja v vodje, zagotovo pa je močno prisotna želja, da si večina ljudi zagotovi boljše materialne pogoje za življenje. Zahodna demokratična družba bi morala z večjim premislekom in treznejšimi presojami slediti razvoju drugih narodov, tudi Kitajske, se izogibati konfliktov in tendencioznemu poročanju, preverjati dejstva, Pok. Slavko Zirkelbach nas je vedno opozarjal naj proučujemo narode v vzponu, jutri so lahko že pri nas!

Spoznavajte kitajska ljudstva in jih obiskujte!

Dve desetletji AJPES.27. oktober 2022

Neverjetno hitro sta minili desetletji danes pomembne informacijske institucije AJPES, Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. Občutek imam, da je slovenska država šele včeraj ukinila Službo družbenega knjigovodstva in za odpravo nastale informacijske praznine ustanovila nekaj novih agencij, med drugimi tudi AJPES, ki je iz ukinjene SDK povzela poslovni register Slovenije ter letna in zaključna poročila, organizirala pa je novo dejavnost e-uradne objave po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o finančnih zavarovanjih.

Ob dvajsetletnici sem imenovani agenciji poslala naslednjo čestitko:

Veseli me, da je AJPES uspel usposobiti informacijsko operativno institucijo, potrebno upravljavcem skupnega dobra, gospodarskim organizacijam in civilni družbi. V posebno zadovoljstvo nas uporabnikov pa je dejstvo, da ste vedno dostopni osebno ali virtualno, da uporabljate orodja, ki jih sprejemajo tudi naši informacijski pripomočki in da ste z informacijsko tehnologijo že pripravljena na digitalizacijske programe EU. Če boste ostali "korak pred drugimi" vam ne uide lepa in zanimiva prihodnost! Ob jubileju sprejmite moje čestitke in najlepše želje za bodočnost!

Kaj hočem povedati s tem blogom in čestitko? Razveseljuje me dejstvo, da tudi današnji družbi koristijo informacijski sistemi, ki jih je dolga leta ustvarjala, negovala in dograjevala SDK. Kar 15 let sem bila tesno vpeta v nastajanje teh sistemov, zagotavljala pogoje za njihove delovanje in jih povezovala z ostalimi delovnimi področji nekdanje SDK. Danes ugotavljam, da vse dejavnosti SDK delujejo še naprej seveda z določenimi novostmi. Inšpekcijsko delo so prevzele notranje in zunanje revizijske službe, ki jih plačujejo tisti, ki jih inšpektorji kontrolirajo. Posle plačilnega prometa sedaj opravljajo banke, vsaka seveda po svojem sistemu, posle v zvezi z javnimi prihodki ureja posebna na novo ustanovljena Agencija, Informator, ki ga je SDK vsake tri mesece posredovala pristojnim organom, izdaja AJPES, koristno mi služi pri razumevanju današnjih razvojnih trendov. AJPES nadaljuje tudi z bonitetnimi poročili in statistiko iz svojega področja dela.

Dela in naloge nekdanje SDK so se torej ohranile, pogledati pa moramo za kakšno ceno. Zagotovo ni dobro rešen inšpekcijski nadzor, ker ga plačujejo gospodarske organizacije pri katerih se nadzor opravlja. Racionalno ni rešen plačilni promet saj namesto enega deluje 16 plačilnih sistemov in je to predrago za našo državo. Je pa mnogo uspešnejši davčni nadzor z uvedbo davčnih blaganj.

Ljudje smo skeptični, radi podvomimo v kakovost sistema, včasih se prav zaradi tega napačno odločimo. Napake neradi priznamo in nekatere ne moremo odpraviti.

Ste tudi vi uporabnik družbenih informacij?

Grad Grm. 26. Oktober 2022

e desetletja je grajska cesta na Grmu sprehajalna pot Novomeščanov. Malo po ravnem in tam pa tam v hrib ali rahlo dolino, je primerna tudi za ne čisto zdrave sprehajalce, ne utruja dodatno in kroži okoli soseske Kandija Grm, da se ne vračaš po isti strani domov.

Starodavna pot in obsežno grajsko območje na vrhu mestne vzpetin Grm je kljub gosti poselitvi polno visokega zelenja in prijaznih vrtičkov. Ohranjen je drevoreda divjega kostanja, ki vodi do romantičnega gradu, znamenite starodavne vile literata ter zgodovinarja Janka Jarca in do popolnoma obnovljene Evangelijske cerkve imenovane Božji grob. Vsaka od omenjenih stavb ima bogato in zanimivo zgodovino, spletene neštete zgodbe, ki jih pozna večina Novomeščanov. Meni sta najzanimivejši Grad Grm zaradi še neizkoriščenih priložnosti in vila Janka Jarca ob spominu na čudovitega človeka, ustvarjalca Dolenjskega muzeja in pisatelja knjig o pradavnini Novega mesta.

Grad Grm je ohranjen v svoji prvotni obliki z dvorano štukatur, številnimi sobami, uporabnim pritličjem in ograjenim dvoriščem. Očem skrita in zato malo poznana je ogromna zapuščena vinska klet pod južnim trakom grajskega poslopja. Ko smo se v gradu sestajali člani Društva Novo mesto, nam je tam delujoči Zavod za kulturno dediščino klet razkazal in v nekem obdobju smo celo sanjali, da bi jo prenovili za prvotne namene. Mesto je takrat imelo predstavnika za turizem, ki je sredi Glavnega trga našel ustreznejšo rešitev za novomeško vinsko klet in klet gradu Grm je šla ponovno v pozabo. Grad Grm je prodan in od kar je privatna last upravljavci skupnega premoženja ocenjujejo, da ni možnosti zahtevati ali pričakovati družbeno odgovorno ravnanje lastnika. S podobno miselnostjo sem se že srečala v Trebnjem, pa tudi v Ljubljani in po sosednjih gradovih, ki pa so po zaslugi lokalnih politikov postali skupno premoženje in se na ta način tudi obnovili. Nobeden od naših gradov ni imel te sreče, tudi grad Grm ne. Romantični grad na prestižni mestni lokaciji ostaja delovni prostor omenjenega Zavoda in Zgodovinskega arhiva, od časa do časa so v njem kinotečne projekcije Anton Podbevšek teatra, nekajkrat so se predstavili viničarji pa tudi gostujoči folkloristi, za kaj več pa ne vem. Prav zaradi tega gradu sem sledila programom obnove na primer gradov v Posavju in Zasavju, po Gorenjskem, Goričkem in še kje. Stroškovno njihove dejavnosti večinoma bremenijo skupno dobro (muzeji, galerije, dvorane lokalnih skupnosti, tudi turistična lokalna društva jih s pridom predstavljajo javnosti. Nekateri gradovi so omenjene dejavnosti dopolnili z protokolarnimi uslugami. Kdo išče ekonomsko ustrezno dejavnost za grad Grm šal ne vem?

Spomini na sodelovanje z Jankom Jarcem so povezani z gradnjo muzeja novejše zgodovine v Novem mestu, z izkopavanji v mestu in okolici, odkrivanjem zapuščine Keltov, Antike in srednjega veka, neštetimi objavami in knjigami muzejskih strokovnjakov pod vodstvom direktorja Jarca. Svetovljan Janko Jarc je gostil v svoji vili najpomembnejše umetnike, raziskovalce in gospodarstvenike, pri njem so se utrinjale ideje za nove projekte in nove kulturne raziskave, za iskanje korenin Novega mesta. Njegova prostorna vila zato ostaja simbol intelektualne miselnosti mesta.

Radi zahajate v grajska območja?

Kitajska in mi. 25. oktober 2022

Ojej, ne vem če bom zmogla razumljivo pojasniti zakaj pišem tale blog o veliki Kitajski, ki je pred kratkim pregledovala učinke dela države kot celote, njenih 1,7 milijarde prebivalcev, svojih organov upravljanja skupnega premoženja in njenega predsednika Xi Jinpinga. V Sloveniji smo bili preko medijev seznanjeni le z dilemami zahodnih demokratičnih držav o ponovni, že tretji izvolitvi Xi Jinpinga za predsednika in z ugibanji novinarjev ali je to dobro za demokratični svet. Omenjeno je bilo še mnenje nekega disidenta Kitajske, da bi se kdo razpisal o mnenju tistih 1,7 milijarde Kitajcev pa žal nisem zasledila.

Poraja se mi nešteto vprašanj o odnosu demokratičnega sveta do Kitajske. V Sloveniji se še vedno nismo sporazumeli o kakšni demokraciji želimo živeti, smo pa do Kitajskega režima kritični, ker ni demokratičen. Demokratična Amerika je glavni vir za poročanje o Kitajski a vsi vemo, kako tendenciozni, celo lažnivi so ti viri bili in so za Irak, severno afriške in južno ameriške države. Zgodovina Kitajske nam lepo pripoveduje, kaj vse so počele demokratične evropske države na Kitajskem, od vojaških napadov do opijske vojne. In vse te demokratične države izražajo danes nedvoumno željo, da se jim Kitajska pusti mučiti tudi v prihodnje. Še posebno Američanom gre v nos njihov napredek, ki je, sodeč po znanstveno raziskovalnih virih, res impozanten. Iščejo uporabnost ozemlja Severnega tečaja, afriških puščav, največjih morskih globin in vesolja, da ne govorim o digitalnih in virtualnih tehnologijah. Živijo in ustvarjajo po naukih svoje tisočletne filozofije, ki od posameznika zahteva velike napore in znanja ter nudi le najnujnejše. Osebno skromni in varčni Kitajci prevzemajo vsako delo, ker jih je tako veliko, morajo opravljati tudi dela, ki so drugje po svetu že zdavnaj mehanizirana, prevzemajo pa tudi gigantske strokovne posle, ki se jih mnogi nacionalni gospodarstveniki na široko izogibajo. Lep primer je tudi most na Pelješac. Če so ti ljudje v svojem delu pripravljeni na vse, na stroko, na nizko plačo, na nemogoče delavne pogoje, zakaj bi potem ne znali ali zmogli sami poskrbeti za demokracijo, ki jim odgovarja? Zakaj naj bi povzemali na primer Slovensko demokracijo dva milijona ljudi, ki ima v veljavi kar dve različni demokraciji?

Zahodne demokracije očitajo Kitajski zapiranje pred svetom. Čudim se temu očitku saj že v Sloveniji ni malo večjega kraja kjer ne bi imeli Kitajske restavracije z zaposlenimi Kitajci, ki so naši državljani. Kitajska je po moji informiranosti prva država, ki je popolnoma konkretno obrazložila celotnemu planetu, kakšna bo njihova trgovska mreža po svetu, imenovali so jo Svilna pot. Ni potrebno posebej spomniti, da so univerze polne Kitajskih študentov, da v turističnem gospodarstvu spadajo popotniki Kitajske med najbolj želene tako po količini potujočih kot po njihovi potrošnji. Bila sem na Kitajski in videla kaj vse imajo, kako to nudijo in kaj od gosta pričakujejo. Več tisočletna tradicija in kultura so oblikovala njihov krasni značaj. Zakaj bi torej 2000 delegatov po tribunah volilnega organa smatrala za neumne, ker dodeljujejo že tretji mandat človeku, ki jih brez dvoma vodi v višje blagostanje.

Kako pa vi razmišljate o teh očitkih na razmere v Kitajski?

Krkine nagrade. 24. oktober 2022

Nasmejani, mladi znanstveniki in znanstvenice se nam smejijo iz promocijskega poročila Krke d.d. ob podelitvi 52. Krkinih nagrad in nam sporočajo, da pri svojem delu dosegajo rezultate, ki bi farmacevtski stroki lahko pomagalo še izboljšati ponudbo zdravil bolnim in obolelim.

Najbolj izstopajo prejemniki velike Krkine nagrade, pet jih je, dva kemika in tri farmacevtke, njihovo znanstveno delo je usmerjeno v razvoj in vrednotenje formulacij z biološkimi zdravilnimi učinkovinami, v spojine, ki so sposobne uravnavati delovanje imunskega sistema, v nov način združevanja makromolekul na različnih kolonah s pomočjo sprememb tlaka, na področje fotokemije in pedagoškega dela.

Za dodiplomske in podiplomske raziskovalne naloge je prejelo nagrado 26 diplomantov Univerze v Ljubljani in Lilla ter Instituta Jožef Štefan. Prejemnikov Krkinega priznanja s posebno pohvalo je 35 iz Univerz v Ljubljani in Mariboru ter Šolskega centra Novo mesto. Sledijo prejemniki priznanj za raziskovalne naloge, ki jo je prejelo tudi 35 študentov Univerz v Ljubljani in Mariboru.

Devetnajst srednješolcev je prejemnikov Krkinih nagrad za srednješolske raziskovalne naloge iz gimnazij Vič, Ljutomer, Kranj, Maribor, Novo mesto, Bežigrad, Kamnik, Varaždin, Idrija in Šolski center Novo mesto. Priznanja za srednje šolsko raziskovanje pa je prejelo še 23 srednješolcev iz istih krajev.

Slovesna podelitev je bila v Krki d.d. Novo mesto 21. oktobra 2022 žal nas letos organizatorji niso povabili, da bi zaploskali uspehom tem mladim radovednežem, študentom in diplomantom. Nič hudega, zaploskala sem jim doma in spet z veseljem pomislila, da imata tudi moja vnuka odprta vrata do te prestižne Krkine nagrade.

Ideja o Krkini nagradi se je porodila med raziskovalci v razvojno Raziskovalnem institutu Krke in v prihodnost zazrti generalni direktor jo je takoj osvojil, imenoval iniciativni odbor in v naslednjem letu smo imeli prvi razpis. Vsako leto je bila slavnostna podelitev Krkinih nagrad, ki so se jo udeleževali najpomembnejši znanstveniki Slovenije, univerzitetni profesorji in politiki iz področja znanosti, šolstva in izobraževanja. Praznik znanosti je bil organizacijsko zahteven projekt; sektorji smo morali predlagati naslove razpisnih tem in pridobiti mentorje, delovali so morale ocenjevalne komisije, pripraviti smo morali pravila delovanja in poslovanja Krkinih nagrad, pripraviti zaključno slovesnost in zbornik predanih prispevkov. Deloval je poseben strokovni odbor, ki ga je vodil prof. dr. Miha Japelj, izvedbo pa je organiziral oddelek za izobraževanje v Kadrovsko splošnem sektorju.

Sama sem se močno zavzemala, da bi razpise razširili na vsa področja delovanja Krke posebno pa na ekonomijo, računalništvo, organizacijo, sociologijo in podobne družboslovne vede, za katere sem ocenjevala, da bi bile za Krko koristne. Nekaj se je sicer premikalo vendar sta farmacija in kemija vedno v pretežni meri prevladovala. Morda se bo prihodnost Krkinih nagrad bolje prilagajala razvojnim trendom tako v favorizirani farmaciji in kemiji kot v modernih temah, ki dobivajo vedno pomembnejše mesto v podjetništvu.

Se vaši otroci vključujejo v razpise raziskovalnih nalog?

Praznik demokracije. 23. oktober 2022

Letošnja jesen bo zaznamovana z volitvami in referendumi ali z drugimi besedami, parlamentarci od nas pričakujejo, da bomo odšli na volišče še najmanj štirikrat v nekoliko več kot dveh mesecih. Dvomim, da bodo njihova pričakovanja uresničena, čeprav se je vključil tudi Zavod 8. Marec. Sama sem že predsednika volila predčasno, verjetno ne bo nič drugače s županom in občinskim svetom ter drugim krogom predsednika.

Za referendume pa ne vem, kaj bi rekla. Obširne in strokovno zahtevne zakonodaje iz teh področji ne poznam v detajle, dobro bi bilo imeti veljavne predpise za dolgotrajno oskrbo, prav tako dobro organizirano Vlado, toda za referendumska presoja bi zahtevala kakšno strokovno analizo ali kalkulacijo, ki bi bila primerljiva z enakim dokumentom pretekle Vlade. Strokovne utemeljitve bi vsekakor morale obstajati in nam biti dostopne.

Me je pa pri letošnjih volitvah presenetilo preimenovanje dneva volitev v praznik demokracije. Ni jasno za kakšno demokracijo smo se v Sloveniji odločili, najprej zato ker javno nastopata dve Sloveniji, dve Vladi in dva premierja. Kot drugo, neopredeljeno v pojmu demokracije Slovenije naj navedem bistvene spremembe svetovnega trga energentov, prehrane in denarja, namenjenega v EU za razvoj, proti krizni situaciji in odpravi posledic vojnega stanja med Rusijo in Ukrajino. Tej novi situaciji je nujna prilagoditev organiziranost Vlade in koalicije, kot zgleda pa tudi Vlade, ki je bila ukinjena z letošnjimi parlamentarnimi volitvami. In ne nazadnje, dolgotrajna oskrba mora dobiti potrebna sredstva za delovanje in poslovanje saj gre tu za solidarnost, zahtevano v Ustavi kar bi po moje morali upoštevati obe Vladi. Težko razumeti in presojati te čudne slovenske demokracije, ki se izven Slovenije niti ne izkazujejo kot sooblikovalec demokratičnih vrednost širše skupnosti.

Sicer manjši problem, ne pa zanemarljiv, so istospolni državljani, ki naj bi celo izgubili ustavne pravice kar zagotovo ni demokratično. Podobna ne demokracija se kroji za nas ženske z grožnjo po referendumu o družinskem zakoniku in to po polstoletnem delu doma in v službi, ko smo skupaj z moškimi gradile svoje domove, vrtce, šole, Drage moji, kaj je narobe z nami, da se vrača mračnjaška srednjeveška demokracija in to v 21. stoletje, ki z napredkom znanosti pridobiva čudovita orodja za lažje opravljanje del in nalog, ko z novimi zdravili bolni dobivajo spet svojo moč in ko z malo prizadevanja lahko spoznavamo kaj je za prihodnost najbolje. Volitve zdaj niso praznik demokracije, so le akcije za promocijo posameznih demokracij in kvasi demokracij, praznik pa bodo, če bodo kdaj kandidate izbirali v civilni družbi in lokalnih skupnosti, če bodo izvoljeni moralno in politično odgovarjali za namerno povzročene napake pri svojem delu in . pa kaj bi naštevala, dokler nas obvladujejo stranke bo tako brez možnosti priziva.

Naj vas ta blog ne zamori, je samo opozorilo tistim, ki imajo polna usta demokracije, naj bolj razmislijo, kaj ljudem dejansko ponujajo. Smo pa vsi ljudje, enako krvavi pod kožo, napake delamo vsi zato bo morala naša demokracija upoštevati ne samo želje in potrebe temveč tudi možnosti in pripravljenosti večina ljudi, da dogovorjeno spoštujejo.

Kaj menite o demokraciji v Sloveniji pri vas?

Dan za zabavo. 22. oktober 2022

Prav ste prebrali, dobro in zdravo življenje potrebuje zabavo, ker pa je danes vse posvečeno samo biznisu je vsaj enkrat na leto potrebno nanj pozabiti in se telesno ter duševno sprostiti - temu dnevu pri nas pravimo dan zabave.

Je kar zahteven projekt, udeležujejo se ga razni slavljenci in prijatelji, pridemo stari starši, otroci in vnuki. Večina udeležencev prinese kakšen svoj izdelek; potico, šarkelj, zavitek, pito, piškote, vino iz domačega vinograda in podobne dobrote. Kot gostitelji z običajnim slavljencem, imamo dolžnost pripraviti prireditveni prostor za približno 30 udeležencev in peko kostanja ob zaključku slavja, ki se običajno zaključi pred mrakom s skupinsko fotografijo. Vsako leto se posebej sekiram, ker zaradi prostorske omejitve ne moremo povabiti vseh, s katerimi želimo preživeti naš dan zabave.

Naj z nekaj stavki predstavim običajne udeležence. Najpomembnejša in najštevilčnejša grupa so naši otroci stari me 40 in 60 let s svojimi življenjskimi sopotniki. Debate se praviloma nanašajo na posle institucij kjer delajo, na vlaganje ter varčevanje in na družinske zadeve. Kdor trenutno ne debatira postreže ostale goste, prinese, če kdo kaj potrebuje, pospravi iz mize, kar ni potrebno, da je tam.

Sledi grupa naših vnukov starih med 12 in 28 let. Ti običajno ne potrebujejo miz in stolov, njihovi so vsi hišni prostori, stopnišča in vrt, zbirajo se po grupah, o čem teče beseda zanesljivo ne vem, vem pa da tisti, ki so šolo končali, sledijo v pogovoru svojim staršem, športu in biznisu.

Grupa mirnega uživanja, pogovora in občudovanja omenjenih dveh grup, smo stari starši, vsi nad 85 let in vsi bratranci ali sestrične. Ker še nobeden ni bolezensko preveč prizadet je druženje skupin idealno, poslušamo, komentiramo, pripovedujemo zgodbe, obujamo spomine, »spominov sto za stare dni«. Toplo nam je pri srcu, ko vidimo, da gre življenje normalno naprej, da naši fantje in dekleta delajo, se primerno preživljajo, skrbijo za svoje otroke, jim stojijo ob strani in po potrebi nudijo pomoč. Normalno življenje družin brez najslabših ali najboljših je dobro izhodišče za njihovo telesno in duševno stabilnost.

Poleg starih staršev in njunih 11 otrok sem imela še 28 bratrancev ter sestričen. Vse življenje sem se z večino srečevala, družila, jih obiskovala in jim na številne načine nakazovala zadovoljstvo, da ostajamo velika, prijetna rodovina. Lepo bi bilo preživeti dan z vsemi, žal smo raztreseni po svetu in to ni več mogoče rasem virtualno. Me pa veseli, da je sin, rojen 22. oktobra, ta dan izbral za zabavo in srečevanje s svojimi sorodniki, ne da bi ga kdo zato prosil ali od njega zahteval. Ko so bili majhni so se naši otroci veliko družili, preživljali smo skupne piknike, praznovali rojstne dneve in se skupno veselili. Razvili so medsebojna trajna prijateljska razmerja, so prijetni sogovorniki in radi se družijo tudi sedaj, ko so v letih. Morda bo ta prijeten odnos prešel tudi na naš tretji rod!

Upam, da si je svoj dan zabave organizirala tudi vaša družina. Kako ste ga preživeli?

Robert Hlavaty. 21. oktobra 2022

Pred pol stoletja smo v podjetju ustanovili slikarsko kolonijo in prvo galerijo likovnih del, odločili pa smo se za mecena umetnikom akvarelov. Čoro Škodler nam je pomagal vsebinsko oblikovati nastalo institucijo, pri njem smo dobili seznam umetnikov akvarela v Sloveniji in z njegovo pomočjo smo organizirali tako kolonijo kot galerijo. Bil je to teden kulture, slikarje smo obiskovali in občudovali pri ustvarjanju v naravi, moj takrat triletni sin se je kot klop držal vedno v bližini Dore Plestenjak. Vsak slikar je razstavil po eno svoje delo v naši galeriji, ki je poskrbela za res kakovosten likovni dogodek. Na razstavo je prinesel svojo sliko tudi zdravnik, slikar in karikaturist Robert Hlavaty, ki se kolonije ni mogel udeležiti, želel pa je sodelovati pri skupnem nastopanju akvarelistov. Na zaključni pogostitvi je ta postavni in znameniti Tržačan, prijetno zabaval prisotne, precej podobno kot je njegov sin Zdenko Hlavaty rad razveseljeval svoje sodelavce v našem podjetju...

Prijeten spomin na uglajenega gospoda in ustvarjalnega likovnega umetnika mi je ostal vse do današnjih dni, nanj me spominjata tudi dve njegovi sliki na mojem domu in prijateljevanje z družino njegovega sina Zdenka, ki je poskušal slediti očetu s svojimi akvareli. Razveselilo me je zato vabilo Galerije likovnih samorastnikov v Trebnjem na razstavo akvarelov Roberta Hlavatya., ki bo odprta do 12. februarja prihodnjega leta.

Galerija likovnih samorastnikov Trebnje je bila ustanovljena leta 1971 z nalogo, da zbira, razstavlja, proučuje, dokumentira in promovira domačo in mednarodno naivno in samorastniško likovno umetnost. V petih desetletjih je pridobila obsežno mednarodno zbirko slik, kipov in reliefov, naivne in samorasle likovne umetnosti vseh kontinentov sveta s pomembnim delom slovenskih umetnikov in velik ugled v mednarodni javnosti. Zbirka je rezultat Taborov likovnih samorastnikov, ki potekajo od 1968 leta dalje. Gostovala je na Poljskem, v Italiji, v Franciji in na svetovni razstavi naivne umetnosti INSITA v Bratislavi prejela priznanje za nacionalno zbirko naivne umetnosti.

Robert Hlavaty, zdravnik, slikar, karikaturist je o sebi in svojih slikah povedal: "Zavedam se, da nisem ne Goya, ne Rembrandt. Sodim, da sem s svojimi skromnimi slikami govoril svojim ljudem o lepoti naše zemlje in mojega Krasa. Jaz sem še romantik in cenim čustva do svoje zemlje. Hotel sem to povedati tudi drugim. To je moje veliko zadoščenje".

Ustvarjalen in prijazen akvarelist je izpopolnil zbirko akvarelov Krke d.d. in s tem obogatil Zbirko slovenskega akvarela. Njegov Zdenko mu v slikarstvu ni sledil, bil pa mu je izjemno podoben v načinu življenja in dela v arhitekturi. Urbaniziral in arhitekturno je zasnoval industrijski kompleks Krka v Ločni, z načrti za stanovanja je ne malo prispeval h kulturi bivanja in s svojo kritično mislijo preprečeval slabe rešitve v svoji stroki.

Spoštovane družine, pojdite na ogled razstave v Galerijo Trebnje in s tem počastite spomin obeh velikanov umetnosti!

Osnovna šola Drska. 20. oktober 2022

Novo mesto že desetletja gradi svojo novo sosesko na poljih in travnikih proti Srebrničem na jugu in Šmihelu na vzhodu. Soseska je organizirana krajevna skupnost s trgovskimi centri, v njej se nahaja sedež Dolenjskega Rdečega križa, več tradicionalnih in odličnih gostilen, v njej so našli pribežališče ustvarjalci v kamnu in tam je v devetdesetih letih začelo GIP Pionir graditi novo osnovno šolo. V stečajnem postopku tega velikega gradbinca sem si ogledala to gradbišče za katerega je bilo nabavljeno že vse potrebno, vgrajeno pa malo nad prvim nadstropjem. Znašlo se je v stečajni masi, gradnja je bila ustavljena. Iskali smo skupaj s pristojnim sodiščem možnosti, da bi lahko investitor gradnjo čim preje nadaljeval in jo končno tudi našli. Dogajalo se je to med leti 1996/97, šola se je v njej začela leta 2002 in včeraj je že praznovala svojo dvajset letnico.

Že prva ravnateljica je poskrbela za delovanje šole po sodobnih, modernih metodah vzgoje in izobraževanja. Med prvimi je v šoli sprejela in razvila gibanje Rastoča knjiga. Osredotočila se je na Abecedo Rastoče knjige in s tem odprla možnosti skoraj vsakemu učencu na šoli, da v Rastoči knjige predstavi svojo ustvarjalno moč. Nastajajo pripovedi, potopisi, pesmi, kuharski recepti, glasbeni utrinki, zgodovinske raziskave, proučevanje fotografske in filmske produkcije, ni možno vsega našteti kaj šele predstaviti - in kaj stori šola, Rastočo knjigo odpre v vsakem razredu samo da ustvarjalci lahko predstavljajo v njej vsebine, ki jih zanimajo. Šola »piše« že sedmo Rastočo knjigo, letošnja je namenjena črki Z - zgodovina, zanimanje, zdravje, zahvala, zmernost, zaupanje, zavzetost, zadovoljstvo, znanje, zvestoba, zanos, zaljubljenost, zbranost, Zemlja! Svoje videnje Z -ja so popisali v lični brošuri skoraj na 60 straneh. Ob dvajsetletnici so izdali zanimiv Zbornik. Z njimi sem se veselila ko so zasnovali svojo Rastočo knjigo, z njimi sem bila tudi ob njihovem praznovanju visokega jubileja in z njimi bom vedno kadar bom želena.

ivahna, v eksperimentiranje usmerjena šola, z možnosti za uresničevanje izzivov je najbrž želja vsakega učenca in njegovih staršev. Za tako šolo so potrebni učencem naklonjeni učitelji, ki se z njimi poistovetijo in jih nehote usmerjajo na zaznana interesna področja. Seveda je lepo gledati mlade folkloriste v narodnih nošah ali poslušati ansambel kitar ali pa strmeti v žogo na nogometu, odbojki ali košarki, toda vse to je že pogojeno s klubskimi prizadevanji ali preneseno iz staršev na šolarje, praktično in konkretno ustvarjanje pa šoli določi identiteto. OŠ Drska omogoča učencem spoznavati proizvodni proces na primer čajnih mešanic in bučkinih marmelad z vsemi predpisanimi identifikacijskimi znaki o izdelku in proizvajalcu. Dejavnost prinaša prihodke, lahko omogoči učencu-podjetniku preživetje, nauči ga obvladovati trg in ga opozarja na poznavanje predpisov. Spoštovanja vreden pristop pedagogov do učencev in okolja.

Spoznavanje napredne in ustvarjalne šole je pravo doživetje, Pomaga mi razumeti današnjo mladino, ki jo je polno tudi v naši ulici. Večkrat katerega od šolarjev vprašam, kako mu gre, tudi z vnuki je ta komunikacija neizogibna toda odgovori mojih sogovornikov so zelo skopi; ja, smo nekaj brali, dobro je bilo danes v šoli, nič se ni dogajaloneham spraševati in srčno upam, da so učenci OŠ Drska boljši sogovorniki.

Kako ocenjujete delo šole, ki jo obiskujejo vaši potomci?

Novinarski članki. 19. oktober 2022

Najbrž je težko vsak dan napolniti časopis z članki, da ne rečem zanimivimi in z še neobjavljeno vsebino. Če novinarji v svojih knjigah opisujejo dejanske težave s katerimi se srečujejo pri pridobivanju podatkov, potem razumem, da je tudi za novinarje stresno vsak dan oskrbeti naročnika z najboljšim komentarjem, novico ali resnico. N*toko, ki posveča posebno pozornost strukturiranju svojih prispevkov, nas s tem tudi poučuje, kako naj pišemo, da se ne bomo ponavljali, pisali neumnosti ali pozabili na zgodovinska dejstva. Skratka, ustvarjanje dnevnika, revije in drugih sporočilnih medijev je težaško in umsko zahtevno delo. Spoštujem ljudi, ki to produkcijo obvladujejo in hvaležna sem jim, ker me marsikdaj opozorijo, česa vse še ne vem, ne znam, ne poznam.

Presoja vsebine prispevka je verjetno še težje objektivizirati za kar obstajajo ali ne tako objektivni kot subjektivni razlogi. So ali pa niso izdelani kriteriji in merila za presojo, vlogo pri tem pa ima lahko tudi namen objave ali želja naročnika. Najpomembnejše pa je ali ima presojevalec ustrezno znanje in je dovolj razgledan, da oblikuje objektivno mnenje o stvari, še posebno, če presoja zgodovinska dejanja.

A najtežje je verjetno uresničevati verodostojno informiranje javnosti čemur so članki namenjeni. Tudi novinarji in uredniki so ljudje, nekateri od njih se hočejo uveljavljati s predrznostjo, drugi so ideološko prevzeti, ni jih malo, ki so popolnoma prepričani v svoj prav. Popolnoma človeško in sprejemljivo je, da se tudi motijo in mnogokrat se. Marsikaj mora bralec, ki išče verodostojnost novice ali presojo, preveriti novinarjevo podajanje da se približa resnici.

Z vsem tem naštevanjem želim povedati, da razumem težave tako novinarjev kot urednikov, da pa mora od časa do časa tudi javnost povedati omenjenim, kje so delo dobro opravili, kje morajo biti pozornejši in s kakšnimi prispevki ni pametno nadaljevati. Od tega, kar sama prebiram ali gledam na TV večino sprejemam kot koristno, da je objavljeno. Seveda si želim več podajanja v stilu Alija Žerdina, Irene Štaudohar, Petrovca, Širokove in njim slične po vsebini podajanja. Nikakor pa ni možno sprejemati novinarjev, ki potvarjajo tista dejstva, ki smo jih nekateri doživeli in vemo kako so se dejansko odvijala. Tudi ni sprejemljivo vsiljevanje mnenja vodje TV oddaje gostu, ki so ga povabili. Sprejemati ne moremo in nočemo neumnosti podobne tistim, ki so nanizane v tretjem odstavku ocene TV programov v Mladini z dne 14.10.2022 saj nakazujejo, da tako urednik kot avtor ne vesta popolnoma nič o tematiki, ki jo obravnavata in torej njuno sodbo lahko smatramo za nepotrebno in namerno žalitev bralcev in bralk. S tem primerom samo poskušam nazorno prikazati neko stanje, ki se že desetletja ponavlja v našem novinarstvu ne da bi bilo potrebno, želeno ali zahtevano. Če iz kakršni koli razlogov ni novic, kakovostnih mnenj o problematiki življenja in dela, se pogrevajo in v nedogled ponavljajo prispevki, ki piscem niso v čast in jih bralci ne sprejemamo niti ne beremo.

Ste zadovoljni z prispevki v medijih?

Slovanstvo. 18. oktober 2022

Slovenija je leta 1946 ustanovila slovansko študijsko knjižnico, ki danes deluje v okviru Mestne knjižnice Ljubljana in je namenjena za študije ter raziskave slavistike, slovenistike, literarnih ved, zgodovine, filozofije, umetnosti, zgodovine, etnologije, religiologije in sociologije. Kadar iščem sodobno literaturo narodov, ki niso anglofilski pogledam, če mi ta knjižnica lahko nudi pomoč. Malo mi tudi godi, da smo Slovenci del neke ogromne populacije, ki se ji reče slovanstvo, čeprav o tem niti ne pišemo še manj pa govorimo, tako da pravzaprav ne vem ali naj se kot Slovanka kitim ali skrivam. Potolažila me je mati naroda iz Tomišlja, ko je na kratko pisala tudi o varovanju slovanstva.

Nemalo presenečena pa sem pred nedavnim spoznala, da imamo v Sloveniji tudi Mednarodni Forum slovanskih kultur* in da je uresničen njegov uspešen projekt Sto slovanskih romanov. Upam, da so med njimi tudi slovanski sodobni pisci, ki jih na našem knjižnem trgu ni. Moj sosed je bil Poljak in pogosto sva se pogovarjala o sodobni poljski kot tudi slovenski literaturi. Razhajala sva se največkrat nezadovoljna da sama ne znam poljsko in on slabo slovensko. Omenjeni Forum je že ustvaril zbirko 108 slovanskih romanov, pridobil prevajalce in založnike ter izdaj že preko 80 knjig. Hvala vam v Forumu.

Bolj kot izdaja knjig pa me je pritegnilo pojasnilo oziroma utemeljitev Foruma zakaj povezovati kulturno ustvarjanje Slovanov. Ugotavljajo, da imamo slovanski narodi skupno mitologijo, sorodnosti v glasoslovju, besedoslovju in oblikoslovju, kar vse spodbuja civilizacijsko težnjo v kulturno povezanost in vzajemnost, ki tudi v najhujših časih ne zamre. Kar bi lahko poimenovali slovanski čudež je na primer to, da so kljub zelo krvavi vzajemnost Slovani obstali na največjem območju Evrope, da se niso asimilirali in niti pustili izgnati in da so tako v miru kot v konfliktih ohranili kulturno sodelovanje.

Forum je v sedanjem času okrnjen pri uresničevanju svojega poslanstva, ne sodeluje z vojskujočo se Rusijo, v Forumu deluje le devet držav, premagovati mora panslavizem in z kulturnim sodelovanjem odpirati mladim pot v kultivirano človečnost na kateri temelji tudi slovanska človeška vzajemnost.

Je na tem svetu še kaj lepšega prebrati kot je to plemenito misel o miru med narodi, vzajemnosti, sodelovanju, načrtih mladih, za tristo milijonov Slovanov, za njihovo ozemlje, sosede, združenja in prebivalstvo.

Kakšen vpliv ima lahko Forum na odpravo konfliktov Ukrajinske vojne, v katere nam grozi celo izumrtje zaradi »potisnjenosti v kot« enega človeka? Ne recimo nobenega, pač pa pridružujemo se mnenju Foruma, mnenju zagovornikov miru, težnjam mladih, da izboljšajo svet in naši skupni želji po vzajemnosti in prijateljstvu. Naj diplomacija opravlja svoje delo za katero je bogato nagrajena, naj odgovorni za naše skupne zadeve v imenu slovenskega naroda noč in dan protestirajo proti ukrepom, ki ogrožajo mir, izumrtje človeštva,

Delo, 17.10.2022

Se vi kot Slovenci počutite tudi kot Slovani?

Minister in »prašiček«. 17. oktober 2022

Najprej mi je v oči padal glinasti, lepo oblikovani prašiček, ki je verjetno hranilnik in šele nato zagledam, da je lociran na mizi pred podobo aktualnega finančnega ministra. Všeč so mi simboli od kar poznam njihov pomen po Jungu iz njegove knjige Ljudje in njihovi simboli. Zanimivo je njihovo povezovanje z vsakdanjim življenjem in ker o finančnem ministru nič ne vem grem brat intervju z njim, da bi ugotovila kaj nam pripravljajo njegovi ljudje.

Na splošno se financiranje povezuje z analizami in načrtovanji, to dvoje pa je odvisno od kakovosti vodenja državnih resursov oziroma sposobnosti ljudi s katerimi ministrstvo razpolaga. Denarni tok, ki se prične s porabo ter zaključi s proračunskimi prihodki obsega številne strokovne finese, ki zahtevajo časovne uskladitve dejanj tako v preskrbovalni verigi kot pri zagotavljanju v določenem času potrebnih finančnih sredstev. Ta dejstva nakazujejo tveganja in odgovornosti zato je v financah potrebna visoka stopnja previdnosti ali kakor je rad poudarjal dr. Kranjc - bolje je za državo, da so finance nekoliko konservativne iz previdnosti do tveganj ki spremljajo uresničevanje proračun. Tako gledam tudi na izjave, ki jih je novinarjem nakazal minister Klemen Boštjančič za leta 2022 d0 2024.

Simbolno rečeno bo v prašičku največ sredstev za (1) investicije v točno določene dejavnosti v EU, (2) kar znatno povečana sredstva bo prejelo zdravstvo, čeprav tudi v preteklosti ni dobilo malo a ni najbolje gospodarilo, tudi (3) za pomoč gospodarstvu bodo sredstva razpoložljiva in (4) za pomoč ranljivim skupinam prebivalstva med katerimi upokojeni nismo omenjeni. V prašička bodo sredstva pritekala v večjem obsegu kot do sedaj zaradi davčne reforme, ki bo zajela tudi davke na nepremičnine in premoženje ter večji davčni prilivi od višjih plač zaradi inflacije (pokojnine niso nikjer omenjene). Ukrepi za večje dotoke v prašička bodo podobni drugim državam v EU in jih bo Slovenije zaostrovala ali blažila na enake načine kot bo to v EU državah za kar obstajajo razni scenariji.

Zgleda, da smo dobili finančnega ministra, ki ima voljo delati dobro, jemati tistim, ki imajo in dodeljevati tistim, ki sami ne zmorejo. Sklepi Vlade bi naj bili zato ciljani in po obsegu usklajeni s potrebami za katere v prašičku ne bo dovolj cvenka.

Minister se je tudi odločil, da ne bo kadroval politično ampak bodo njegovi sodelavci izključno strokovnjaki. Ta njegova odločitev bi nas morala prepričati, da bo ministrstvo ravnalo strokovno in razsodno v korist večine, da bo v prašičku vedno dovolj dotoka denarja za potrebe vseh tako otrok kot pomoči potrebnim in celo srednjemu sloju potrošnikom, samo upokojenci nismo omenjeni. Upajmo, da je to pomota in da ima minister v prašičku kaj tudi za nas.

e pa se izkaže, da v prašičku ni in ne bo nič za nas upokojene, ja potem pa bomo morali najprej zamenjati njegov simbolni znak iz simpatičnega prašička v bodečega ježa-Desus, v dobrohotno lisičko-Srebrna nit ali v kamnito kocko-Srebrno ekonomijo.

Kaj menite, kaj lahko pričakujemo v prihodnih dveh letih od države?

V nedeljo. 16. oktober 2022

Nedelja se pri nas začne ob 10 uri ali pozneje kar zahteva od psičke dolgo čakanje na izpust iz njene košare in diskretno pripravljanje jutranjega sadja in zajtrka. Za zajtrk starejših je sadje, za fanta pa močnik, ja prav ste prebrali, kmečki močnik.

Še pred kosilom se pogovorimo o šoli, običajno pregledamo zvezke, če sta jih vnuka dala na ogled. Strogim a uvidevnim staršem je jasno, kaj morata vnuka ponoviti, se naučiti, kdaj bodo vaje, kdaj testi in podobno, pred kosilom se učimo vsi, tudi babi.

Dolgi sprehodi so ob nedeljah že v navadi, zdaj pa, ko je pri hiši Pikica je to skoraj obveza. Prijazna živalca uživa na vrtu, skače po zadnjih tačkah in na sto načinov dopoveduje, da je zadovoljna. Fantje imajo koš, najmanj vsak dve žogi, pred njimi so v nevarnosti tudi sosedi in njihovi vrtovi. Moja želja, da gremo v gozd naleti na gluha ušesa, pomembna je žoga. Seveda odneham in grem kuhati potem, ko se pač sporazumemo, kaj bi kdo jedel. Razen juhe, ki je skupna želja, so ostale jedi stvar osebne izbire posameznika. Najlepše mi je, če so s kosilom zadovoljni. Če so, se običajno razvije pogovor o delu v preteklem tednu, kaj se bo dogajalo naslednje dneve, kako se moramo pripraviti in podobno. Gospodarske in politične novice so sicer tudi na dnevnem redu vendar so druge novosti običajno pomembnejše.

Zapustijo me najpozneje po tretji uri. Poslavljamo se vsaj pol ure pred hišo, ko odpeljejo gledam za njimi, dokler jih vidim in mi posvetijo z zadnjimi lučmi. Sicer pa sem v mislih vedno z njimi, tu so še telefoni in fotke,

Posebno veliko časa nimam, da bi se nostalgično izživljala, poprimem po nalogah, ki jih opravljam in so zelo različne, koristne, včasih tudi zabavne. Za silo vzdržujem dom, zjutraj stric Jože postreže s kavo, pišem bloge, prebiram Delo in Mladino, obiskujem knjižnico, trgovine, upokojene prijateljice in prijatelje in oni mene. Še vedno kar veliko mislim na Rastočo knjigo, tudi za stanovske organizacije bi še kaj postorila, da o raznih hišnih gospodarskih programih sploh ne govorim. vsako dnevni dolg sprehod blagodejno deluje na moje zdravje in razpoloženje.,

Nedelja je tudi sicer zanimiv dan. V nedeljo dopoldan rada gledam oddajo Romane na TVSLO, grem na Glavni trg kjer se vedno kaj posebnega dogaja in če mojih ni, imam mir in lahko berem tudi na vrtu, na prijetnem soncu. Vrt ima tudi svoje potrebe. Poleg košnje je treba čistiti in zasajati zelenjavni vrt, pograbiti jesensko listje , pospraviti Knjižnico ob rožah in se pripraviti na vremenske spremembe.

Marsikaj v nedeljskem življenju se je spremenilo od mojega otroštva. Ni obveznih maš, ni obveznih obiskov in ni družabnih zabav na Gomili, tudi posebnih oblačil za nedelje nimamo več. Časi se spreminjajo in mi z njimi, so ugotovili že v antiki,

Kako doživlja nedelje vaša družina?

Odbojka in odbojkarji. 15. oktober 2022

Sobota je dan počitka, sprostitve, veselja, druženja. Ko sem sredi dopoldneva prispela v telovadnico Osnovne šole Žužemberk je bilo, kot da sem v čebelnjaku. Na tribuni starši, navijači, predšolski otroci, v kabinah ljubiteljski fotografi s foto-telefoni in kamerami, za sodniško mizo kar trije sodniki v modrem od tega kar 2 ženski in na obeh straneh odbojkarske mreže nešteto dresov na telesih suhih šolarjev in še več odbojkarskih žog. Počutila sem se kot sredi krožka na katerem drug drugega prepričujejo o svojih sposobnostih - torej uspešnem odbijanju žoge v neizmernem drenjanju v telovadnici z nizkim stropom in semaforjem, ki je kazal večinoma najuspešnejše domačine.

Odbojkarski direndaj deluje po zelo natančnih navodilih. Ogrevanju je namenjenih petnajst minut pred tekmo, tekmovalci si v parih podajajo žogo tako, kot mislijo, da bi jo morali v tekmi. Ker to počne pred vsako tekmo najmanj šestnajst odbojkarjev je istočasno v zraku vsaj 10 žog. Opazovalec in gledalci morajo paziti, da jih katera ne oplazi. Mlajšega vnuka, ki je bolj nizke rasti, komaj sledim. Ko sodnica spleza na sodniški stolp, se v hipu igralci umirijo in čakajo na žvižg piščali sodnice. Boj je nemilosten, žoge se zabijajo, zadevajo ob strop, mrežo ali ogrodje, zgodi se, da je včasih žoga na rokah tudi po desetkrat, a ni vrag, da se potem nekdo najde, udari s tako silo žogo, da ta lahko konča samo pod mrežo, v kakšnem kotu. Je pa užitek gledati igro, ko je žoga dolgo v zraku, podajajo jo počasi drug drugemu, kot da bi se bali za njen obstoj. Zmagovalec je tisti, ki bere najprej 25 pik, igra je večkrat prekinjena na zahtevo trenerjev, le-ti pa so zelo različni. Domžalski na primer se je samo sprehajal vsakokrat ko igra njegova ekipa, trener ljubljanske ekipe je nekoliko pretiraval s prikazom slabosti v igri njegovih fantov, domačin je na vse kriplje navijal za svojo ekipo in imel tudi organizirane navijače. Šel mi je na živce.

Nisem vedela, da so bile vse tri ekipe v borbi za plasma v državnem prvenstvu najmlajših ekip. Moj vnuk je igral v Ljubljanski ekipi, bil požrtvovalen, gibčen, uspešno je odbijal in žogo čez mrežo in servise. Prvo tekmo so izgubili, v drugi so zmagali. Tretjo so igrali z domačini in ni in ni šlo - izgubili so, sledila je nepopisna žalost, kritika do navijačev in sodnikov, problemi igralcev in še mnogo drugega. debata po zmagi z očijem je vse postavila na pravo mesto. Lahko smo se začeli sobotno sproščati.

Najprej smo se poklonili padlemu partizanu, očijevemu stricu Tonetu, ki je med 900 žrtvami vpisan v spomeniku nad Žužemberkom. Zgodba o Tonetu je nekoliko pripomogla k pozabi poraza v odbojki.

Na vrsti so bili Piciči in lignji na Loki, doma pa še Princeska krofi. Mami je pripeljala iz Kranja še starejšega vnuka in družina je odšla na jubilejni Koncert pevskega zbora Pomlad v Kulturnem centru Janeza Trdine. Babi je s psičko Pikico ostala pred televizorjem.

Sobota je bila prijetna in polna čustvenih doživetij.

Se vaša družina tudi udejstvuje v športu in kulturi?

Vprašanja za predsedniškega kandidata. 14. oktober 2022

Tudi v naše mesto prihaja eden od kandidatov za predsednika države in dobili smo prijazno vabilo naj ga vprašamo karkoli nas že zanima z obljubo, da nam bo na vsako vprašanje odgovoril. Prvi hip mi je godilo, da nekdo želi slišati tudi nas, začela sem razmišljati, kaj bi ga vprašal, da bi bil njegov odgovor aktualen in vsebinsko pomemben za javnost, ki bo kandidata brez dvoma pričakala. Prizadevala sem si, žal pa nazadnje le ugotovila, da ne vem kaj bi ga vprašala, ker že v naprej vem kaj mi bo odgovoril oziroma nam lahko odgovori le to, kar tudi sami sprejemamo po javno objavljenih informacijah.

Moje vprašanje kandidatu bi lahko bilo povezano z njegovim dosedanjim delovanjem v organih odločanja EU. Prepričana sem, da se vsak državljan naše domovine sprašuje zakaj se je EU tako izrazito izpostavila med vojskujočo se ZDA in Rusijo s tem, da je hitela z sankcijami, da je bolj zaupala delovanju ZDA, da je nudila podporo ukrepom NATO namesto, da bi nadaljevala s pogajanji, na njih vztrajala, se pridružila Združenim narodom, proučila predloge francoskega predsednika, Zakaj so euro poslanci vse to sprejemali in potrditi kljub opozorilom, ki so jih nakazovali Združeni narodi (lakota, energetska kriza). In kaj bi lahko euro poslanci naredili, da EU ne bi bila v primežu med obema velesilama? Najmanj kar je, bi lahko zahtevali objektivno analizo stanja v Ukrajini, ki je problematično že od 2014 leta in presojo posledic vojnega spopada s projekcijo njihove sanacije. Saj EU vendar ni Marijina družba, ima na razpolago najboljše strateške strokovnjake in dovolj kapitala, ki ga zdaj vlaga v nabavo orožja in nove kapacitete za energente. Ampak tega vprašanja ne morem postavljati jaz, ki sem izraziti pacifist, brez poznavanja vojaške strategije in informirana samo preko javno dostopnih podatkov. Nisem strokovno kompetentna, torej je odgovor lahko samo temu primeren, kvečjemu prilagojen podobnim vprašanjem drugih prisotnih.

Kaj pa vprašanje kandidatu o tem, da je Slovenija kot piše Delo »revna z energenti« ali kot pravi GZS bo zaradi pomanjkanja energentov bolj trpela njena industrija, ker je Slovenija tretja industrijsko razvita država v EU. Če je res, da nas je tudi Rusija uvrstila med njej sovražne države, bi se znalo kaj zgoditi tu ribniškemu inženiringu, dolenjskemu farmacevtu in vsem slovenskim industrialcem, ki že skoraj 80 let vlagajo v proizvodnjo v vzhodnih državah z največjim tržnim potencialom na svetu. Pa ne le Slovenija in njeni gospodarstveniki, tudi vse države v EU imajo ali so vsaj imele te ogromne tržne možnosti vzhodnih držav na razpolago. Zakaj se tem možnosti sistematično odpovedujejo v korist nikoli stabilnih trgov razvitega sveta? To moje vprašanje bi bilo spet laično, saj ne vem dovolj o dolžnostih diplomatov, ki bi morali skrbeti za mir v svetu, pa tudi ne vem, kako razmišljajo gospodarstveniki po EU, pa verjetno o tem tudi kandidat za predsednika ne ve, saj ni nobenih strokovnih ugotovitev, ki bi nas pomirjali.

Najbolje, da obsedim na svojem kavču in se ne vtikam v odločitve, ki mi jih nihče ne more ali noče vsebinsko tolmačiti.

So to tudi vaše dileme?

Jesensko cvetje, 13. oktober 2022

Naši vrtovi so vsak dan skromnejši. Večina družin se je že odpovedala zelenjavnemu vrtu, posijala angleško travo in goji livado s kakšnim skromnim rondojem ali mejno rožno obrobo. Dobivam občutek, da so ljudje zgubili voljo do vrtnarjenja in postali prepričani, da je estetski videz bistvenejši.

Osebno se prav za prav čudim, da se vrtnarjenje opušča tako množično prav v času, ko celo država spodbuja samooskrbo, zmanjšanje uvoza zelenjave in ekološko pridelavo hrane. Kot da ne slišimo drug drugega. Vrt seveda zahteva svoj čas in obdelovati ga moramo takrat, ko narava sprejema sadike in semena. Pridelek je skromen še ob pazljivi negi, če se zamuja pri negi pridelka ga tudi ni. Je pa tudi dober in koristen način rekreacije naših telesnih moči kot tudi odličen za sprostitev in poživitev naših možganov. Zato je še bolj čudno to, da smo na vrtovih predvsem upokojeni in da mladih vrtnarjev ni niti za vzorec. Sumim, da so mladi v prostem času raje na športnih igriščih, s svojimi psički na sprehodu ali pa poležavajo doma na kavču s pametnim telefonom v roki. Kakšni ljudje bodo to, ko odrastejo? Bodo sploh vedeli kaj vse jim lahko zagotavlja narava, njiva, vrt? Se bodo znašli, če bo kriza, brezposelnost, vojna, pomanjkanje, ?

Imam priliko opazovati zakonca, ki sta delovno dobo preživela v Beogradu in po upokojitvi postala Ljubljančana. Kmetovala nista nikoli, je pa naneslo, da njuno domovanje obkroža prijetna terasa s šestimi visokimi gredami. Brez predsodkov obdelujeta te grede in se nam hvalita, da ne kupujeta kumaric, paradižnika, solate, peteršilja, korenčka in vse drugo kar potrebujeta v kuhinji. Prijetno cvetje poživlja to njuno uspešno kmetijsko-vrtnarsko proizvodnjo in uživata, ko opazujeta rast ekološke in zdrave zelenjave skozi vse leto; najprej jagode in berivke pa vse do ledenke, ki prezimi kar na prostem.

Včasih se tudi zamislim kako skrbno smo negovali zelenjavni vrt za hišo mojega otroštva. Moški v družini so poskrbeli za vzdrževanje ograje, količke, brajde in druge potrebne pripomočke, ženske smo regulale, sijale, sadile, okopavale, oblikovale gredice in skrbele, da je bil vrt vedno poln. Posebno mesto so imele kamilice in še nekatere zdravilne rastline, na vrtu je bilo v vseh sezonah polno rož, kako tudi ne, bilo nas je kar šest žensk. Otroci smo morali paziti, da na vrtu ni bilo vrtnih škodljivcev ali zeli. Seveda se je vrt vedno razkazal obiskovalcem, bil je naš ponos, čeprav smo imeli zelnik in njive tudi vedno kar se je dalo dobro obdelane.

Ko je bila RTV še ustanova za poučevanje, nas je nekajkrat razveselila s prikazom vrtnarjenja v ameriških šolah. No, sem si mislila, morda bo pa to vplivalo tudi na naše šole, saj si Ameriko radi vzamemo za vzor. Pa ni videti, da je to, razen mene opazil še kdo, zagotovo pa ne oblikovalci korikuluma za naše šole. Izgubili smo že ogromno znanja, ne znamo več skrojiti obleko, izdelovati lesnih izdelkov, smučk, kuhinjskih priboljškov, izgubljamo torej še znanje o vrtnarjenju, pa to nikogar ne skrbi in to v času, ko se približuje pomanjkanje hrane. In vendar so tekstilne delavke po naših krajih, ki so izgubile delo, našle nov vir prihodkov prav vrtnarjenju in kmetovanju!

Kje bi vi iskali zaslužek, če bi izgubili zaposlitev?

Južni plinski tok, 12. oktober 2022

Zdaj pa že večina poudarja za nujno, da se morajo začeti pogajanja med Rusijo, Ukrajino, Natom in ZDA. Turčija je takoj pristavila svoj lonček, Putin je pripravljen graditi južni tok in naš generalni direktor Plinovodov je zagotovo zadovoljen. Tudi kandidatka za predsednico države je menila, da bo Bidena odneslo na Tajvan od koder bo izzival Kitajce, ti pa ga bodo nagnali domov. Upam le, da ne bo civilnih žrtev, oziroma pričakujem, da so ZN pripravljeni tudi tam razviti pogajanja.

V teh vojnih časih se ne morem izogniti razmišljanju o poslanstvu in viziji dela diplomatov po svetu. Vsaka država ima svojo diplomatsko mrežo, ki ji davkoplačevalci zagotavljajo delavne in bivalne prostore v državi, kjer opravlja svoje delo. Na številnih potovanjih po tujih deželah smo se srečevali s temi predstavniki Slovenije v tujini. Običajno nismo zaznali kakšnega posebnega delovnega vzdušja, večkrat so se z nami podali na ogled znamenitosti zaradi katerih smo v to deželo pripotovali. Poskrbeli so na primer na sedežu EU za začasni potni list, če je bil komu ukraden ali je bil zgubljen, O tistih, ki so nas zastopali pred napadom Putina ne vemo nič ne kdo so, se kaj v času priprav na vojno delali, kako so ukrepali, zakaj niso bili uspešni in odpira se še na tisoče drugih vprašanj. Tudi o zunanjih ministrih in njihovih aktivnosti ne vemo kaj dosti, zgleda pa, da so se bolj ukvarjali s sosedi, ki jih zdaj celo nagrajujejo z državnimi odlikovanji (Pahor nemškega predsednika, Italija nagradila Logarja). Zakaj so ta odličja podeljena ne vemo.

Ni se čuditi samo ravnanju diplomatov in odlikovancev, na pogovoru ob predstavitvi knjige Budimira Lončarja smo lahko slišali, da je Slovenija »brez jasnega mednarodnega pozicioniranja, vsebine, širine duha in obzorja« in da je za njeno diplomacija edino merilo strankarska pripadnost. Kaj bi pa morala narediti diplomacija? V mednarodnih odnosih bi se morala boriti za mir in splošni napredek ker se je »bolje eno leto pogajali kot en dan bojevati«. Lončar ocenjuje, da v vojni v Ukrajini ne more biti zmagovalca - kompromis pa je edina rešitev.

Kaj pričakujemo od diplomatov naše države v prihodnje? Nedvoumno sodelovanje z diplomati sveta, da se pogajanje držav v vojni takoj začnejo. Nudenje vsestransko podporo ter razumevanje obema vojskujočima se strankama pri iskanju kompromisa. Ne potrebujemo orožja, zmagovalca, novinarskih zastrašujočih poročil in medijskih napadov ene ali druge oblasti, stranke, države, vodje. Pred nami je samo konkreten cilj - ustavljeno vojskovanje, obnova porušenega in zopet delujoče trgovske povezave.

Je naivno tako razmišljati? Morda! Sem pa prepričana, da večina ljudi na svetu misli takole kot sem napisala. Dokazil je vsak dan več. Zato diplomati in zunanji ministri opravite dobro svoje delo. Mi vsi, zlasti pa mediji, si prizadevajmo ustvariti primerno vzdušje za uspešna pogajanja!

Mislite tudi vi, da vojno moramo ustaviti?

Razpis ministrice za kulturo. 11. oktober 2022

Ne vem kako bi brez medijev pa čeprav jih večkrat kritiziram kot hvalim. Če dalj časa spremljaš avtorje prispevkov kmalu ugotoviš, kdaj podajajo svoje mnenje, kdaj pa poročajo o mnenju drugih. Ker so včasih res strupeni in pristranski je prav, da imajo svoje standarde, ki jih morajo upoštevati pri poročanju, prav pa je tudi, da imajo skupni evropski okvir, pokrit s sredstvi za delo. Ministrica nas vabi naj podamo mnenje na predlog, ki ga je EU posredovala za medijske storitve in njihove ponudnike. Ko bo izšel prevod uredbe o slovenščini bi bilo prav, da se na prijazno vabilo ustrezno odzovemo.

Bolj aktualno kot evro uredba pa je vabilo Ministrstva za kulturo o stalnih strokovnih komisijah in možnost, da se za člana prijavi vsak, ki izpolnjuje določene pogoje. Kar sedemnajst stalnih komisij je ustanovilo, med njimi tudi za slovenščino, področje knjige in arhivsko dejavnost. Pogosto razmišljam, da so te kulturne dejavnosti vsebinsko prepuščene sami sebi čeprav so pomembne za vse državljane.

O varovanju in negovanju slovenščine smo ukrepali že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in z resolucijo ustavili njeno nazadovanje. Potem so bile ustanovljeni institucije, ki profesionalno skrbijo za slovenščino vendar o njihovih dosežkih vemo kaj malo. Še vedno se zatekamo k angleščini čeprav v EU ni naroda, ki bi mu bila angleščina avtohtoni jezik. Upam, da bo ta komisija ustrezno nadzirala uporabo slovenščine v javnosti in o učinkih delovanja njenih profesionalnih organizacij.

Področje knjige je zame kot bralca, problematično saj v Sloveniji skoraj ni drugih izdaj in prevodov kot iz angleščine. Trg je preplavljen z angleško literaturo, nima pa sodobnih poljskih knjig, nič ne poznamo srednjeazijskih avtorjev, včasih ujamemo kakšno delo Afrike, sodobnih literatov Rusije nikoli. Malo se popravlja produkcija v španščini.

Arhivi gospodarskih družb in civilne družbe zahtevajo nova navodila ne samo zaradi zdaj slabo urejenega in neprimerljivega gradiva na papirju, predvsem zaradi novih podatkovnih baz in tehničnih pripomočkov za njihovo arhiviranje oziroma poznejšo dostopnost na vseh načinih arhiviranja. Najprej smo dajali podatke na magnetne trakove, potem na diskete, sledili so DVD, ključi, neki novi spominski trdi diski ločeni po tekstih in slikah, zdaj smo v oblačkih, kaj bo jutri je veliko vprašanje. Kako naj iz vseh teh hranilnikov povzamem tisto kar potrebujem, če pa moj računalnik sprejema le še enote od ključa naprej. Poleg teh tehničnih pripomočkov pa so arhivi tudi vsebinsko ubogi. Najbrž arhivov civilne družbe sploh nima (društva, gibanja, Rastoče knjige, stanovske organizacije, ).

Naj omenim še komisijo za podporne programe v kulturi, ki bo verjetno morala kaj ukreniti tudi na prekarstvo v kulturi in espejevstvo. Težko je verjeti, da je kar 26000 podjetnikov v kulturi, če pa so, bi človek najprej pomislil na institucijo, ki zanje trži ali vsaj na organizirano skupno skrb za njihovo promocijo.

Ministrstvo za kulturo ima veliko zahtevnih nalog, zaželimo jim uspešno delo!

Se kdaj vprašate kaj vse je potrebno za naše vsakdanje življenje?

Ko popusti zdravje, 10. oktober 2022

Moji dolgoletni prijateljici, recimo ji socialna delavka, popušča zdravje. Ne samo, da jo zapušča spomin, boli jo glava, ne bere, ker ne vidi dobro, ne ukvarja se več z gospodinjskimi opravili, ker težko hodi in še težje prenaša tudi normalna bremena kot so metla, perilo in podobne vsakdanje stvari. Včasih kaj skuha, kuhinjo v redni oskrbi pa je moral prevzeti mož. Opustila je tudi skrbi za osebno urejenost tako, da zgleda stara, čeprav je več let mlajša od mene. Nekoč pronicljiv pogovor in vedno nasmejan obraz so stvarno preteklost, moja prijateljica potrebuje skrbno, strokovno in stalno nego ter duševnega terapevta. Njena številna družina se je vdala v usodo. Žal ne vem kaj zmorejo njihovi prihodki.

Bila pa je v svoji delovni dobi naša socialna delavka polna idej, pripravljena delati dobro, garačka, graditeljica in v prvih vrstah, ko je šlo uvajanje novosti. Najprej je v bolnišnici kot dobra vila, poskušala pomagati ljudem s podeželskimi ali družinskimi težavami. Naučila se je zbirati prispevke za reševanje materialnega pomanjkanja nezaposlenih, bolnih in drugih pomoči potrebnih. Spoznavalo je njeno delo in njeno pomoč vedno več ljudi in v volilnem času je bila nenehno pozvana naj stopi v politiko, da bo njeno delo v korist vedno več ljudem. Sledila je poslanstvu svojega poklica in se osredotočila na problematiko vrtcev, pozneje na kadrovsko problematiko delavk v tekstilni industriji in nato na problematiko starejših občanov. Neverjetno priljubljena je bila v vseh institucijah, ki jih je vzorno vodila in dosegala izjemne učinke. Njena strokovna pomoč je bila dobrodošla pri razvijanju omenjenih dejavnosti po vsej Dolenjski in v Beli krajini. Izkušnje je s pridom uporabila kot delegatka in funkcionarja v interesnih skupnostih republike pa tudi v delu civilne družbe. V reševanju socialne problematike je bila desetletja med najuspešnejšimi voditelji.

Kmalu po zaposlitve si je z možem ustvarila družino s sinovoma in hčerko. Njihov dom je imel vedno odprta vrata za razprave in pogovore o gospodarskih, socialnih in političnih problemih. V času njene mladosti je v mesto prihajalo veliko mladih diplomantov vseh strok in njeno socialno emocijo je prepoznavalo veliko prišlecev kot vstop v družbeno angažiranih državljanov in državljank. Srečevali smo se ekonomisti, arhitekti, farmacevti in drugi profili, oblikovali mnenja o mnogih stvareh in drug drugemu pomagali premagati težave. Njena družina se je vključevala v vse debate in tako sooblikovala naše poglede na življenje in delo v mestu in širše.

Ne grem velikokrat k njej ker imam tudi sama starostne težave, sicer drugačne kot ona, toda vezane na leta. Čutim pa se dolžna, da bi jo prepričala v dejanja, ki so zaznamovala njeno osebnost v preteklosti. Rada bi jo nagovorila, da si kupi novo majico, se lepo obleče in gre z menoj na razstavo, v trgovino ali tja kamor ona želi. Tega seveda ne smem storiti saj je to stvar njene družine, ki ji je posvetila vso svojo ljubezen in ji skupaj z možem omogočila primerne materialne razmere. Morda bi bila uspešna terapija zanjo gradnja kakšnega prizidka, drvarnice ali kaj podobnega, da mi morala zopet misliti, da bi videla morebitne uspehe svoje zamisli. Verjetno bi bilo zanjo dobro, če bi prepoznala svoje nekdanje veselje do vrtnarjenja, nabiranja zelišč, kostanja in še mnogo drugega kar jo je veselilo vse življenje. Sem samo njena prijateljica in nimam negovalnega znanja, žal.

Kako pomagate vi nege potrebnim?

Vzgledi vlečejo. 9. oktober 2022

Zgleda, da nameravata ministrica za pravosodje in Komisija za preprečevanje korupcije »stopiti na rep« osebam dovzetnim za korupcijska dejanja. Načrtujeta sprejem zakona po katerem bi morale osebe, ki upravljajo države in javne zadeve, upoštevati javno etiko, pozitivne vrednote in družbeno moralo. A najpomembnejša pa naj bi bila zakonska ureditev prepovedi pasivne volilne pravice, da bi se storilcem najhujših kaznivih dejanj preprečilo opravljanje javnih funkcij v državi, upajmo pa da tudi v lokalnih skupnostih in javnih zavodih.

Še več; Slovenski institut za standardizacijo je ugotovil, da je integriteta pričakovano delovanje in odgovornost za obvladovanje tveganj, kar je opredeljeno v standardu ISO 31000 tako, da je v vsakdanjem življenju možno razločevati želeno in neželeno ravnanje posameznika do soljudi in skupnosti. Zakonske podlage o integriteti se zato pripravljajo tudi za širši okvir sistema družbene skupnosti, institucij javnega in zasebnega sektorja ali katerekoli socialne skupine, zlasti učinkovito obvladovanje tveganj v notranjem in zunanjem okolju. Poudarki so na usklajenem delovanju javnih in zasebnih institucij do živih organizmov. Vizija pa je, da se z obvladovanjem tveganj obvarujemo pred neželenimi učinki korupcije. Možno je reči, da vse te priprave nakazujejo novo obdobje zakonskega in političnega preprečevanja korupcije v Sloveniji.

Samo zadovoljni smo lahko, če bodo pripravljavci zakonskih podlag vztrajali na sprejetih principih, ki so jih oblikovali na posvetu »Integriteta v odnosu do legalnosti in legitimnosti« koncem septembra letos. Skrajno občutljivi in kritični smo do vsakega podkupovanja in neskončno jezni, ko poslušamo kaj vse prihaja pred sodnike iz politike, zdravstva, Od nekdaj velja, da morajo biti funkcionarji, in vsi z javnimi pooblastili nam v zgled. Zaupanje so rojeva počasi, sledi dejanjem, ki so dobra za večino. Politik ali katerikoli več ljudem nadrejena oseba si mora svojo integriteto najprej ustvariti, jo v vsej svoji nadrejenosti dopolnjevati in negovati, zagotavljati mora otipljive učinke in vanjo mora nenehno vlagati izzive napredka.

Iz mojih otroških let se dobro spominjam, kako pomembno je bilo, da si svoji družini v ponos in kako težko je bilo ponovno pridobiti ugled, če se je na primer kateri član družine zapletel v družinsko ali kakšno drugo afero. Trpel je ugled družine, njega in njegovih potomcev. Ni minil dan, da ne bi stari starši otroke poučevali naj bodo delavni, pridni, razumevajoči, potrpežljivi in ne vem kaj še vse. Sami so se obnašali zgledno, se zavedali, da jih otroci opazujemo in po njih ravnamo. Njihove napotke smo imenovali nauke, kadar so nas kregali, ker jih pri svojem ravnanju nismo upoštevali, smo še čutili prizadete in se trudili napraviti kaj dobrega, da bi zgrešeno ravnanje ublažili in dali vedeti, da se ga kesamo. Nauki moje družine me še vedno spremljajo.

Je pa vprašanje, koliko so ti nauki upoštevani v rodovih, ko je vzgoja in izobraževanje prilagojeno sedanjemu času, morda nekoliko prihodnim. Sina še upam kdaj opozoriti na pomen ugleda, ideala ali celovite osebne integritete, pri vnukih ne maram preskakovati staršev. Če je prilika povem, kako so razmišljali moji vzgojitelji - povem bolj kot pripoved o nekdanjih časih, kaj od tega bodo sprejeli pa je seveda odvisno od njih samih.

Kako pa vaša družina skrbi za svoj ugled?

Kostanj, 8. oktober 2022

Malo se oddahnimo od teh problemov demokracije, politike, jedrske nevarnosti, sankcij in drugega, kar so nam na glavo nakopali Zelenkoti, Putini, Ursule itd. Heda in Jože sta šla na sprehod po gozdu in se vrnila z cekarjem prekrasnih jurčkov. Videla sem pred trgovino, da možakar že pripravlja peko kostanja, bliža pa se tudi tradicionalni dan kostanja, mošta in rojstnih dni na našem vrtu.

Sezona kostanja je v mojem življenju pomenila veliko dobrega. Obširni gozdovi mojega deda so bili poraščeni tudi s vseh vrst kostanji, debelimi, sladkimi in divjimi kar je stara mama potem uporabila za peko namesto krompirja, za rejo domačih živali, pa tudi za boj proti moljem in hišno lekarno. Takoj po prvem mrazu, ko so odpadli prvi kostanjevi plodovi, smo se otroci zapodili v dobro poznane hoste s kostanji in prihajali domov s polnimi košarami. Te so se polnile cel popoldan, spremljale so jih skrivalnice, prforcanje, raziskovanje kakšne kotanje ali potoka, pa tudi iskanje jurčkov ter poberkov po že obranih vinogradih. Strogo prepovedano je bilo kurjenje v gozdu, smo pa imeli s seboj drat na katerega smo nabirali kostanj in ga doma pekli v rešti. Sezone so bile kar dolge, saj niso bili vsi kostanji istočasno zreli. Zadnje paše živine smo pastirji lahko zaključili s kresom v katerem smo poleg kostanja pekli tudi krompir.,br>
Ko smo hodili na delo, smo kostanj pekli po oddelčnih zabavah na piknik prostorih, običajno ob vodi skupaj z družinskimi člani. Se je kmalu pojavil kostanj tudi na najelitnejših kosilih na Otočcu ne samo kot pečen pač pa tudi kot prikuha. Po Trškogorskih zidanicah si seveda vedno dobil pri gostitelju poleg mošta tudi pečen kostanj. Nismo se ga naveličali vse do današnjih dni oziroma je postal tradicionalna jed tudi na oktobrskih praznovanjih rojstnih dni. Moj sin in vnuk sta rojeva v oktobru, prijateljica Marjeta tudi, svakinja Tereza in verjetno še kdo. Se samo po sebi razume, da bo kostanj razlog za srečanje, iz previdnosti pa bo snaha naročila še primerno količino golaža, da ne bo kdo lačen.

Več mojih sorodnikov še vedno kmetuje, nekateri so se primerno izobrazili za kmetovanj in že razvili zagotovljene količine pridelkov trgovinam in gostiščem. Vsi imajo vinograde, tudi tisti, ki jih ne morejo sami upravljati. Ko je na našem vrtu oktobrsko pečenje kostanja pridejo z moštom iz svojih vinogradov in modrujemo o letini, kakovosti pridelka, načrtih. Medeja je že prava podjetnica, ki poleg opisanega ponuja tudi domače žgane pijače, svinjske krače, kruh iz krušne peči in še mnogo dobrega. Tako je oktober postal tudi mini dan žlahte, v malem to kar je moj ded vsako leto priredil za svojih 11 otrok in njihovih družin.

Sama bom letos nekoliko omejena. Poleg let me muči gleženj in ne upam v gozd, da ga ne bi poškodovala. Kostanj bom zato kupila na tržnic, jurčkom pa se bom odpovedala, baje za starejše in otroke sploh niso priporočljivi.

Kako pa bo pri vas letos s kostanjem?

Demokracija, 7. oktober 2022

Po definiciji je demokracija vladavina ljudstva. Ljudje na ozemlju države Slovenije smo si z Ustavo začrtali poti, ki jih bomo ubirali, da bi z demokracijo ustvarjali bogato kulturo naroda in zagotavljali blaginjo za vse. Pri uresničevanju te lepe, koristne in potrebne demokracije, ki bi odpravila revščino, povečevala intelektualne potenciale ljudi in ohranila tradicionalne vrednote pomembne za oblikovanje prihodnosti, pa se močno zatika, tako močno, da se od idejne zamisli oddaljujemo namesto, da bi se približevali. To kar je za večino demokracija in je bilo z volitvami parlamenta od ljudi potrjeno, je na primer za nekatere politične stranke tako zgrešeno, da na vse dovoljene in nedovoljene načine gradijo svojo demokracijo. Kakšna naj bi bila ta druga republika znotraj Slovenije sicer ne povedo, povedo pa to posamezniki, ki so sooblikovali Ustavo Republike Slovenije ne da bi jih njihovo ljudstvo zato pooblastilo (npr. za privatizacijo premoženja) in ne da bi se res poglobljeno pogovorili o obliki demokracije s svojim ljudstvom. Ti posamezniki so večinoma »vrgli puško v koruzo« že ob prvem problemu, ki ga je sprožila sprememba demokratičnih načel države, jadikujejo za prekinitev Pučnikove poti v demokracijo ob tem, da večina ljudstva v Sloveniji niti ne ve, kako si je omenjeni avtor zamislil svojo pot v demokracijo, s kom se je o tem posvetoval, kdo mu je podelil za to mandat, kakšen načrt je imel in s kom ga je nameraval uresničevati in še mnogo drugega. Po tridesetih letih se oblikovalci slovenske demokracije med seboj obtožujejo namesto, da bi z vso resnostjo poskrbeli za odpravljanje posledice nepremišljenih lastnih odločitev. Pričakujemo preveč?

Trenutno je demokracija v moji domovini Desetnica. Samo poglejmo kdo je predlagatelj kandidatov za predsednika Republike Slovenije; dr. Romana Jordan in skupina volivcev, dr. Biserka Marolt in skupina volivcev, itd. Slutiti je možno, da le za tremi kandidati stoji več kot sto ljudi poleg tistih 5000 podpisnikov. Je to res kompetenten predstavnik ljudstva, ljudske demokracije? Nekje so zapisali, da je v stranke organiziranih okoli 200000 ljudi na območju Slovenije - manj kot 10% vsega prebivalstva, morda manj ali več, številke o članstvu v strankah niso na voljo. Ti nam izbirajo kandidate in po svoji presoji postavljajo demokratične postulate. Da bi kdo načel problematiko kvoruma večine je seveda utopija.

Poglejmo še, kako je vladavina ljudstva upoštevana v parlamentu. Vlado, ki je za uveljavljanje ciljev in vizije v tem mandatu potrebna, ni možno imenovati, Javno RTV smo izgubili, vsaj informativne oddaje zagotovo, v prihodnih mesecih bomo hodili ali pa ne, na referendume ne da bi kdo ljudstvo vprašal ali so potrebni ali ne. Tista stran, ki je referendume predlagala, bo z utečeno in izurjeno promocijo poskrbela za volilni izid, udeležba ostalih je odvisna od Nike. In učinki, posledice, ? Časopisi bodo polni člankov kaj vse bi se moralo narediti, naredil pa ne bo nihče nič. Živimo v času draginje in neposredne jedrske nevarnosti, pa še vedno mahamo z roko in momljamo «bo že kdo drug kaj naredi, da vsega tega zla ne bo«. Se vam ne zdi, da postajamo vdani v usodo, ki jo kreirajo politične elite, ki popolnoma ignorirajo vladavino ljudstva.

Kje vidite rešitve?

Nobelova nagrada, 6. oktober 2022.

K naši splošni izobrazbi spada tudi poznavanje dela izumitelja Alfreda Nobela in njegovega sklada, ki vsako leto podeli nagrade pomembnim svetovnim izumiteljem, književnikom, ekonomistom in politikom. Ob razglasitvi včasih zadovoljno prikimamo, včasih se namrdnemo in pogosto z občudovanjem spremljamo podelitev.

Nobelovo nagrado se podeljuje za posebne dosežke v fiziki, kemiji, književnosti, fiziologiji ali medicini in nagrado za mir. Leta 1969 so tem dodali še Nobelovo nagrado za ekonomijo, kar me še posebno veseli. Nagrajenec dobi bogato nagrado kot spodbudo za razvijanje inovativnosti v prihodnje.

Nagrajenec ali nagrajenka postane po prejemu nagrade svetovna osebnost, najvišja avtoriteta v svoji stroki. Če je to univerzitetna osebnost, se Univerza na kateri nagrajeni dela, vključi najvišje na svetovne lestvice prestižnih Univerz. Če univerza nima zaposlenega Nobelovca se težje ali pa sploh ne plasira med prestižne. Na Ljubljanski Univerzi se je prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj do sedaj najbolj približala tej prestižni nagradi. V nekdanji državi je bil Nobelov nagrajenec Ivo Andrič. V sedanji državi še nimamo kandidata. So pa bila naša podjetja izjemno zainteresirana za sodelovanje z Nobelovimi nagrajenci, posebno to velja za kemijsko in medicinsko stroko.

Nobelovo nagrado za ekonomijo je prejel tudi Friedman, ki se je proslavil s teorijo nenehne rasti in dobička, ki je že desetletja vodilo kapitala.

Najpomembnejša za nas bralce pa so književna dela Nobelovcev kot so na primer Orhan Pamuk, Doris Lessing, Gabriel García Márquez, Aleksander Izajevič Solženicin, Pablo Neruda, Heinrich Böll, Jean-Paul Sartre, Mihail Aleksandrovič Šolohov, Ivo Andrić, John Ernst Steinbeck, Ernest Miller Hemingway, Albert Camus, Boris Leonidovič Pasternak, Thomas Mann in še mnogi drugi, ki smo jih ali jih pa še moramo spoznati. Nobelova nagrada za književnost se podeljuje nepretrgano od leta 1901 dalje.

Za nas so seveda izjemno pomembni ali pa bi morali biti, tudi Nobelovci za mir. Od 1901 do sedaj se ta nagrada večkrat ni podelila čeprav so predlogi bili podani. Med drugimi so jo prejeli tudi naslednji posmezniki in institucije: Theodore Roosevelt, Mednarodni komite Rdečega križa, Nansenški mednarodni odbor za begunce, Dag Hammarskjöld, Otroški sklad OZN, Martin Luther King mlajši, Willy Brandt, Henry Kissinger, Lech Walesa, Mednarodni zdravniki brez meja, Desmond Tutu, Mirovne enote OZN, Mihail Gorbačov, dalajlama, Jimmy Carter, Kofi Annan, Barack Obama, Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC), Organizacija za prepoved kemičnega orožja, Evropska unija, Mednarodna kampanja za jedrsko razoroževanje (ICAN), Svetovni program za hrano (WFP). Najbrž je prav, da si zapomnimo tiste, ki so izjemno zaslužni, da vojnih strahot dolgo nismo doživljali!

Ste kdaj pomislili na to?

elje in stvarnost, 5. oktober 2022

Bližajo se volitve predsednika države, vrstijo se soočenja, Erika je pronicljiva, kandidati previdni, praviloma mirni in lepo urejeni. Naša scena politične elite je primerljiva z mednarodno, veliko je besed. Navadili smo se teh soočenj, zelo malo ali nič ni novega ali kot je rekla neka Italijanka približno takole: želeli so si oblast, upam, da bodo izvoljeni, nič drugače ne bo kot do sedaj.

Tega bloga ne pišem zaradi soočenj ali kandidatov, pač pa zaradi izrazoslovja, ki ga večina govorcev uporablja v državi in v EU. Bode me v oči, da nobeden ne prihaja s kakšno omembe vredno in objektivno analizo stanja o katerem govori. Do sedaj še ni bilo govorca, ki bi prišel na soočenje z jasnim ali celo pisnim načrtom o tem, kako namerava uresničevati svoje naloge kot na primer »prizadeval si bom, da pri nas ne bo revščine«. Nihče ni spregovoril, da za uresničevanje svojih zamisli, potrebuje na primer drugačni zakon o minimalni plači, drugačno podjetništvo ali drugačno strokovno asistenco in kakšno? Ko smo delali v tovarni smo morali za vsak predlog predložiti argumente, prikazati učinke, odgovarjati na sitna vprašanja in za »vsako figo« prevzemati odgovornost. Na soočenjih pa gre za državo, članico EU, kandidati za predsednika ali ministra ali poslanca, pa govorijo brez argumentov, največkrat uporabijo »se mi zdi«, »treba bi bilo«, itd.

Ima pa tako kramljanje svoje dobre strani. Prebirajo jih lahko vsak dan v dnevnem časopisju, če prebirajo najosnovnejše časopise, lahko vsak dan tudi prihajajo z novimi zdi se mi, treba bi bilo in podobnimi izrazi. Tako se nam dogaja, da vsak dan slišimo narodovo željo po demokraciji. Ni pa še nobeden od omenjenih govorcev vsaj poskušal definirati, kakšno demokracijo si bo prizadeval, po kateri poti bo vodil narod, da bo demokratično živel, koga na tej poti potrebuje in kako bo spoznaval in odpravljal ovire, ki nedvoumno na tej poti so in ni jih malo.

Tako izrazoslovje naših kandidatov za politično elino je seveda izvoljencem v veliko korist. Najprej s svojim leporečjem spodbudijo našo domoljubno zavest, vsak od nas pričakuje, da bo kaj prijetnega slišal iz piedestala države, ki je največji dobavitelj in največji kupec za vsako podjetje. Pričakovanja so vedno večja čim dlje ga poslušamo, celo tako naivni smo, da najboljšemu govorcu damo svoj glas v prepričanju, da bo sam zagotovo uresničil vse kar je rekel, mi bomo samo uživali njegove učinke. Res naivno, vendar tako je. V času soočanj se tako govorec kot mi - volivci zadovoljimo z besedami in da je imela omenjena Italijanka prav, se zavedamo šele, ko se začnejo razblinjati nerealna pričakovanja. Ker zadeve govorci ne definirajo, zvodeni njihova osebna odgovornost.

Postaja me strah, da se tudi sama spreminjam iz volivke v kimavko in da se prehitro zadovoljim z lepo besedo, še posebno, če je ta prijetna. Volitve so imele smisel, dokler je bilo osnova za izbor kandidatov njihovo uspešno opravljanje dela, dokler so izvoljeni upravljali svoje in skupno premoženje, dokler je bil človek in njegovo delo spoštovano, želeno in primerno nagrajevano. Več se ne čudim športniku, ki je izjavil: če bi volitve kaj pomenile, bi jih že zdavnaj odpravili«.

Kako pa vaša družina razmišlja o kandidatih?

Srečanja v Ljubljani, 4. oktober 2022.

Zaradi težav z nogo nekaj časa nisem obiskala Ljubljane in se tam poveselila običajnih srečanj s prijateljicami in prijatelji. Že ko sem vstopila v moderen modri vlak, ki zdaj vozi po naši progi, mi je bilo prijetno, ker je vse udobno, vožnji primerno in skoraj da brezhibno. Prvi človek na ljubljanskem peroni je bil moj sin, ki me je z avtom odpeljal iz postaje mimo nekih čudnih taksijev in ulice v kateri je uporna RTV, k novemu hotelu pred Telekomom, mimo gradbišča Ilirije na Celovško v Spodnji Šiški kjer je že nekaj let ogromno gradbišče. Vse je videti živahno, razpoloženo, polno novosti saj gradnje ne razgibajo samo okolja ampak so kot novost neko upanje ljudi, da bo v prihodnje še bolje.

Moja snaha mi je po prijetnem kofetkanju dala Urbano in na srečanje s prijateljico sem se odpeljala z mestnim avtobusom kar je bilo spet drugačno doživetje. Namenoma sem avtobus zapustila na Ajdovščini, da sem si lahko ogledala sodobnega Figovca in se peš podala po coni peščev, kolesarjev in avtobusov proti Nami. Vidim, da v njej ni več Benettona, tam so sedaj damski okorni gojzarji z debelini in visokimi petami.

Prijateljica je pravkar prišla in najino srečanje je bilo nad vse prijetno. Ogledali sva si zanimivo ponudbo trgovine Mladinske knjige v pritličju, dobila sem darilce in napotili sva se Maxi kjer je možno v miru klepetati. Najina skupna pot se je začela ob vpisu na fakulteto. Skoraj vse izpite sva naštudirale v naši kuhinji, da sem lahko ob učenju skuhala tudi kosilo. Navduševale sva se nad kulturnimi in športnimi dosežki in obiskovale kar se je dalo veliko predstav. Lahko rečem, da sva bili udeleženki v večini študentskih aktivnostih. Po šolanju sem odšla iz Ljubljane, razšle sva se, prišli so otroci. Odhod moje in njene mame naju je spet povezal, od časa do časa naju povezuje tudi delo. Pri izdaji mojih knjig je njen sin Primož opravil oblikovanje, prav tako nam z ličnimi dodatki pripravlja vabila za stanovska srečanja. Prijateljica je že vdova imela pa je idealnega moža in prekrasno družino, ki je seveda razpadla na tri družine, vsaka pa si po svoje ureja življenje. Vedno je dovolj veselja in problemov za razgovor in razmislek med nama, včasih si kaj poveva v tudi v solzah, večinoma pa sva res veseli, da so otroci in njihove družine več ali manj srečne, normalne in delavne. Kaj naj bi želele še več?

Ljudje smo čudna bitja, tisto dobro okoli nas običajno ne vidimo oziroma se zdi samo po sebi umevno, tudi manjši korak v stran pa je že problem. Sva v letih ko svoje materialne zadeve predajamo potomstvu in v teh primerih povsod vpije do neba vprašanje, kako doseči zadovoljstvo vseh dedičev. Naslednje za najina leta trajno odprto vprašanje je kako ohranjati zdravje in kolikor toliko stika z okoljem v katerem živiva, potem je tu velik problem, ki naju še čaka - iti v dom ali ne? Ja, potrebno je preživeti dostojno in z razumevanjem.

Eh, ta leta!

Se v vaši družini tudi odpirajo take teme v pogovorih, jih sprejemate, razumete?

Nagovor ob uspešno končani Osnovni šoli, 3. oktober 2022

Dragi naš dijak!

Ob uspešno končani Osnovni šoli ti iskreno čestitamo za vzorni uspeh, najvišja priznanja in primerno ravnanje. Vsi v tvoji širši družini smo spremljali tvoje delo, ti želeli najboljše in zahvaljujemo se ti za radost in veselje, ki si nam ga zagotovil z dobrim znanjem. Polni smo upanja, da ti bo sledil bratec.

Zdaj si v zahtevnejšem okolju, ki ni samo učenje šolske snovi, je že priprava za tvoje samostojno življenje brez nas. Tvoji dosedanji dosežki nam vlivanje upanje, da boš z veseljem spoznaval tudi kulturo, družbene sisteme kot so politika, gospodarjenje, socialne institucije in vse drugo, kar boš potreboval v samostojnem življenju.

Vsak dan kaj preberi, to bo tvoj trening za poznavanje razmer v katerih si danes, za oceno tvojega zadovoljstva v teh razmerah in za spodbujanje tvojih misli, kaj vse bi lahko bilo bolje. Razmišljaj kaj vse bi rad doživel, kaj bi z največjim veseljem delal, kako bi se postavil v bok svojih staršev in kako boš ohranjal kar naj ustvarjalnejši odnos s svojim bratom.

Tvoje prihodnje dolžnosti že trkajo na tvoja vest, sprejmi jih z veseljem in rešuj z radostjo na način, ki si ga sam določil in po poti, ki ti jo nakazuje lastno mišljenje! Tu bomo, če nas boš potreboval!

Srečno pot, dragi dijak, v svet odraslih!

3. oktober 2022

Kako ste pa vi pospremili svoje otroke v srednje šole?

Oda občine. 2. oktober 2022

Iztočnico za tale blog mi je pisec, ki trdi, da bolnik potrebuje zdravnika ko zboli in ne takrat, ko ga je zdravnik pripravljen sprejeti. Menim in trdim, da je to res, da žal tega kratkoročno ne moremo popraviti in da to zagotovo vodi k odpravi solidarnosti oziroma javnemu zdravstvu. Vemo pa za poimenske krivce, a kaj nam to pomaga? Žal nič.

Trenutno se odvija razprava o tem ali se Diagnostičnemu centru Bled dovoli gradnja novega kliničnega centra v Ljubljani? Kako je prišlo do tega , da Diagnostični center ima potrebna sredstva za naložbe, Klinčni center v Ljubljani pa ne? Bolniki smo potrebovali zdravstveno rešitev za svojo bolezen in ker kompetentni zdravnik javne ustanove ni mogel ali hotel sprejeti bolnika, je odšel v Diagnostični center Bled in brez pripomb plačal storitev. Diagnostičnemu centru se je prodaja povečevala, Kliničnemu centru in drugim bolnišnicam pa zmanjševala. Dobiček se je privatnemu sektorju povečeval, v javnem sektorju je pa nastajala vedno večja izguba. Privatni sektor ima sredstva za gradnjo bolnišnice v Ljubljani, javno zdravstvo pa išče rešitve v koncesijah, pri EU, kaj vem kje še, morda tudi nikjer. Bolnik in njegove potrebe postajajo tržno blago.

Seveda se vsak bolnik samo sprašuje kakšni ljudje so zdravniki, ki naj bi poskrbeli za zdravje vseh državljanov in državljank. Očitno v izobraževalnem procesu niso pridobili vpogleda v odnose med bolniki in zdravniki, vpogleda v strah in trepet bolnika pred boleznijo, posledicami bolezni, očitno tega poduka niso uspeli pridobiti niti v praktičnem delu. Kaj o tem menijo zdravniška združenja in kaj so sposobna spremeniti v korist bolnika? Je zdravniška zbornica brez vpliva na izobraževanje zdravnikov? Gremo naprej! Kako razgledani so naši zdravniki in koliko intelektualne veličine je v njih, če ne rečejo nobene, ko se ministri za zdravstvo menjajo kot spodje perilo, ki si ne znajo ali nočejo postaviti svojemu delu primerne normative in standarde, se moderno organizirati in premagati peripetije med njimi, da o njihovi enotnosti niti ne govorim. Vprašamo se lahko tudi, kaj naredijo za izboljševanje položaja bolnikov in njih v zdravstveni politiki države po načelu katere se solidarnost v zdravstvu zmanjšuje, kako gre to skupaj po merilih zdravstvene etike? Kakšen je njihov delež v odločanju o naložbah, o razvoju medicinskih strok, v njihovem poslanstvu in viziji. Po božje bi jih častili, če bi svojo stroko celostno upravljali, sistematično urejali, trajno negovali, še posebno pa bili tam takrat, ko jih bolnik potrebuje.

Danes ob tej nezainteresiranosti zdravnikov, da sami strokovno in profesionalno, upravljajo javno zdravstvo ni pametno nasprotovati gradnji privatne bolnišnice v Ljubljani ali kjer koli v Sloveniji. Sredstva, ki jih privatno zdravstvo ima naj namensko služijo bolnikom, ki so denar privatniku prinašali. Zakaj po njem ni hlepelo javno zdravstvo je stvar vesti direktorjev zdravstvenih institucij ne glede na to ali jih strankokracija ovira ali podpira. Od naše Milene pričakujemo, da bo izterjala tisto neplačano milijardo za opravljene storitve, od Polje harmonije pa, da bo skrbela bolj za svoje bolnike in manj za šoferje.

Bi pomagali izboljševati razmere v javnem zdravstvu pač tam, kjer menite, da bi bilo koristno?

Oda občine. 1. oktober 2022

O prizadevanjih mladih na področju podjetništva in podjetniškega ustvarjenja bi bilo dobro, da se pooblaščeni za razvoj dejavnosti v občini dobro seznanjajo s podjetniškimi interesi mladih, ki so jih na primer izkazali v reviji Rast pa verjetno še na mnoge druge načine. Samo tehnična asistenca pri ustanavljanju s.p. je premalo saj mladi podjetniki nimajo še sredstev za trženje, razvoj ali premostitev kriznih obdobij, da o kadrih, ki jih morebiti potrebujejo sploh ne govorim. V dolgoročni strategiji naložb v občini bi morali obstajati podjetniški namenski skladi (na primer sklad za naložbe v kulturno produkcijo, sklad za pridobivanje novih trgov, sklad za produkcijo v lesu, sklad ekoloških rešitev, arheološki sklad, ). O tem verjetno vodi politiko Razvojni center, da spodbuja investitorje tveganega kapitala.

Vsekakor pa se je potrebno zavedati, da mlad, nadarjen podjetnik potrebuje vsaj 6 let, da je njegovo podjetje stabilno in solventno. Pregled nad zapiranjem s.p. jev in d.o.o. nakazuje, da mladi podjetniki zdaj ustrezne asistenci nimajo razen tistih, ki so svojo tržno niši odkrili v napravi ultrazvok, sodobno protezo, morda psihološki test za podaljševanje vozniških dovoljenj in slično. Sklad ali skladi bi lahko delovali za širše območje, lahko bi v svoja pravila vgradili varovala za poslovne goljufije, sklepali bi lahko pogodbe v regiji izvem Slovenije in si našli res zadovoljive in sprejemljive vire dolgoročnega financiranja podjetništva, ki bi na primer zmoglo nadomestiti morebitne izgube vozil ali upočasnjeno moč farmacije. Občine vključene v investicijske naložbe skladov bi tako občanom na ustreznejši in realnejši način zagotavljali stabilno blaginjo in močno obrambo pred intelektualno in materialno revščino. Vredno bi se bilo potruditi!

Zdaj bom ponovna napisala kako škodljive so bile odločitve o uničenju bančništva v Sloveniji ne da bi se zagotovilo kakršno koli nadomestilo. Tudi Novo mesto se je tvorno vključevalo v to škodljivo poslovno aktivnost. Poglejte po mestnem središču, same banke v njih pa le šalterji za nakazila plač in zbiranje prihrankov. Ste se kdaj vprašali kaj se z vašimi prihranki dogaja, kam se vlagajo, kdo o njih odloča, kdo je odgovoren zanje, s prstom lahko pokažemo samo na tiste direktorje bank, ki so ob osamosvojitvi vrgli puško v koruzo in se podredili strankoraciji, v tej pa s prstom lahko kažemo na vodstvo strank, ki smo jim volivci zaupali oblast, danes pa so zaradi bonitet v času vladanja dosegle že tak status, da lahko ustanavljajo svojo državo znotraj Slovenije. Kako naj podjetnost uspeva, ustvarja dobiček in izplačuje razmeram primerne plače, če so naši bankirji za bonbončke in bombonjere čez noč pozabili na svoje dolžnosti. Odgovorni pooblaščenci v občini Novo mesto naj najprej premislijo, kako bi prihranke svojih občanov, ki so najvišji v državi, v večji meri kot do sedaj koristili občanom, njihovim potrebnim naložbam in njihovim mladim podjetnikom. Če je zato potrebna Dolenjska banka, naj se zanjo poganjajo s podjetniki, zavodi, drugimi bankami, drugimi občinami, Madžari ali cigani, samo ne darujte naših prihrankov samo drugim občinam in državi. Zdi se mi sramotno, da nimamo uglednega bančnega pristopa, ki je nekoč omogočil vzpon avtomobilske, lesne, tekstilne, kemične industrije, kmetijstva in infrastrukturne dejavnosti z vključno zdravstvenimi zmogljivostmi. O tem pa jutri.

Boste razmislili, kdo je bogatejši zaradi vaših prihrankov?

Oda občine. 30. september 2022

Naša občina je izdala novo številko svojega glasila in jo posvetila svojim mladim občankam in občanom, ki jih prepoznava v vrtcih in šolah ter Društvu novomeških študentov. Ponosni naj bomo na mlade in na mladost našega mesta zato iščem v glasilu stvari, ki bi to potrjevale, kajti kar preplašena sem zaradi nekaj hudih ekscesov, ki so jih povzročili npr. v Fotopubu, pri Brezju pa verjetno tudi mlajši roparji, saj si težko predstavljam, da bi stari tatovi skakali čez okno drugega nadstropja.

Izjemno dobro skrbi za mlade s študijskimi ambicijami naša Gimnazija in hvala ji za mednarodno mature - tretja institucija v državi, ki ima to licenco. Posebna pozornost je v glasilu izkazana Društva novomeških študentov, ki je bilo ustanovljeno pred 30 leti, prav pa bi bilo, da bi se spomnili tudi študentov pred tem, ki tudi niso držali križem rok, saj se jih je veliko vrnilo v rodno mesto, kjer so sprejeli najtežje razvojne naloge.

Svetniške skupin so se poetično razpisale bolj o splošnih razmerah v naši domovini in mladih kot o svojem poslanstvu in nalogah. Dobro bi bilo kaj vedeti o posledicah številnih sklepov svetnikov, ki so glasilu žal samo našteti. OPN in strategija turizma sta prav gotovo temi, ki imata močan vpliv na življenje in delo občanov zato pričakujemo v naslednjem glasilu kaj več o tem.

Nagovor župana je prisrčen vendar se z najvišjo plačo in najnižjo zadolženostjo ne bi kitila, razen če je ta ugotovljena brez Krke d.d. Predvsem najnižja zadolženost je stagnacija v dolgoročnem razvoju naše občine kar nakazuje tudi popis investicij v občini 2018-2022. Naša največja investicija je vredna 28 milijonov (Hidravljične izboljšave vodovodnega sistema Dolenjske), 19 investicij je višjih od 1 milijona in kar 225 investicij je ovrednotenih pod milijonom. Sredstva se drobijo, načrtovanje naložb v znanje, izobraževanje in raziskave ni videti, Univerza, nekoč že čisto blizu realizacije, ni na vidiku. Dobro bi bilo razmisliti o novi dolgoročni politiki večjih naložb, ki bi bila v skladu s pričakovanimi potrebami občanov v prihodnje in jih je danes možno zagotoviti s pridobivanjem iz EU. Predvsem je nujno zagotoviti visokošolskim zavodov kadrovske izpopolnitve s predavatelji iz njihovega študijskega okolja ter prostorske, sodobno opremljene laboratorije oziroma učilnice. Vsekakor bi se organi odločanja v občini morali bolj posvetiti nastajanju Novega mesta kot univerzitetnega mesta in v večji meri posodabljati tisto kar visokošolski v mestu potrebuje (polikliniko ali kliniko, študentske bivalne zmogljivosti, možnosti prakticiranja, ). Pri takem dolgoročnem investiranju je seveda potrebno dogovorno sodelovanje in odprava nasprotij med privatno in skupno lastnino. Institucije za dogovarjanje obstajajo, poti do njih pa morajo iskati in najti pooblaščene kompetentne osebe.

O naložbah v podjetništvo mladih pa v prihodnjem blogu.

Kaj pa pri vas menite o dolgoročnih naložbah v izobraževanje?

Rastoča knjiga. 29. september 2022

Deklica z rastočo knjigo, ki domuje v Severnem parku Ljubljane, je simbol za vse slovensko in svetovno gibanje, ki s pomočjo kulture, še posebno literature in knjige, ustvarja ugodne razmere za sodelovanje in povezovanje ljudi v reševanju skupnih problemov. Ta lepa in koristna zamisel je izziv za vse, ki iščejo rešitve za spore med narodi, politiki, sosedi in tudi v družinah.

Ta trenutek je v svetu vojna in v Sloveniji onemogočeno pravnim potom uvesti potrebne družbene spremembe. Situacija v obeh primerih povzroča draginjo, pomanjkanje energentov in nezadovoljstvo ljudi. Pred nas se nehote vsiljuje vprašanje ali ima gibanje Rastoča knjiga v tej situaciji lahko kakršen koli pozitiven vpliv na razrešitev na primer teh dveh problemov če upoštevamo dejstvo, da ga vodijo naj eminentnejši intelektualci naroda in sicer Akademije znanosti in umetnosti RS, Javne agencije za knjigo RS, Narodne in univerzitetne knjižnice, Društva slovenskih pisateljev ter Javnega sklada za kulturno dejavnost RS v koordinaciji Mestne občine Ljubljana in pod častnim pokroviteljstvom Državnega sveta RS? Seveda vem, da ste se prijeli za glavo in pomislili, kako naj nemočno Društvo vpliva na rešitev problema vojne v Ukrajini s katerim se ukvarja cel svet, ste pa morda le priznali, da bi v domačih razmerah intelektualci ustanov, ki vodijo Društvo rastočo knjigo, lahko imelo močnejšo besedo! Ne zamerite, samo razmišljam o konkretnih zadevah in našemu simbolu ter njegovemu poslanstvu.

Nešteto nas je, prepričana sem, da večina, ki je na kakršen koli način aktiven državljan, da razmišljamo kot sem napisala v predhodnem odstavku. Ko pa hočemo uresničiti cilj - pomeni končati vojno, uresničiti enotno Slovenijo - smo brez ustreznega orodja, praktičnega znanja in efektivnega ukrepanja. Zelo nerada zapišem, da samo govorimo, ne naredimo pa nič, ker ne vemo kaj bi sploh naredili. Kako to pasivnost in neznanje zmanjševati, odpraviti, kako preprečiti Putinovo napredovanje - napredovanje enega samega človeka, kako odpraviti vladanje črnega princa - enega samega človeka, kje so organizacije s podobnimi programi kot je Rastoča knjiga? Kje in pred kom ponikne naš pogum?

Na svetu so stvari, ki se ne morejo reševati čez noč, poleg volje je za njihovo rešitev potreben še čas, da rešilna misel zaživi, postane last večine, rodi potrebna dejanja. So stvari, ki se jih ne da ukazati oziroma zaradi ukazov postajajo nevarne kot na primer neuslišana ljubezen ali sovražni govor. Med ljudmi se preverja vsaka zamisel ne glede na ali je dobronamerna ali veliko zlo. Pomembno vlog pri tem ima vzgoja v mladosti. Gibanje Rastoča knjiga je samo eno od številnih prostovoljnih mirovnih gibanj, ki išče poti do duš ljudi, spodbuja dobro v njih in upa, upa, upa, da bodo njene ideje slišane, njena načela sprejeta, njena dejanja pa polna dobrih plodov.

Kako pa vi razmišljate o ustvarjanju boljšega sveta?

Forum odličnosti in mojstrstva. 28. september 2022

O Forumu, ki vsako leto, že trideset let zaseda na Otočcu v organizaciji Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, sem pisala že zelo veliko, seveda več za stanovske bralce kar si lahko ogledate na portalu FOŠ Novo mesto. Dobro je od časa do časa malo razmišljati o svojem poklicu, se vprašati, če si naredila večino tistega kar so ljudje od tebe kot ekonomista pričakovali ali si poklic celo zatajila s tem, da si se zadovoljila s skrbno opravljenimi rutinskimi posli. Zakaj naj bi se spraševali? Če ti je družba plačevala izobraževanje, je verjetno vedela, da ji je poklic za katerega se usposabljaš potreben, torej računa s teboj kot kompetentnim delavcem za uspešno reševanje njenih problemov. Vas že slišim - kdo pa naj o tem razsoja? V trenutkih šibkosti sami kar dobro razsodimo o tem še posebno, če z isto mislijo pridemo skupaj kolegi in kolegice z namenom, da se o tem pogovarjamo. In to je Forum - razgovor o tem, kaj je v našem delu odlično in mojstrsko, kaj pa smo zavozili kot stroka in kako naj to popravljamo.

Dolenjsko belokranjsko ekonomsko stroko so v petdesetih letih opravljali pretežno diplomanti srednjih šol z nekaj diplomanti ekonomske fakultete v profesuri in načrtovanju. Ekonomska stroka se je na tem območju krepila od šestdesetega leta dalje zlasti v upravljanju občine, po podjetjih in v bančništvu. Društvo ekonomistov in gospodarstvenikov smo ustanovili v letu 1962 in s tem povezali srednješolske kadre z fakultetnimi ter dosegli primerno raven sodelovanja zlasti na poslih računovodstva, upravljanja občine in pridobivanja dodatnih znanj. Zasluga gre Bogdanu Kozini v novomeški projektivi, ki je dal pobudo za ustanovitev društva in pomagal pri njegovi organizaciji.

Ukvarjali smo se z vsemi mogočimi in nemogočimi problemi, od oblikovanja samoupravne zakonodaje na vseh nivojih upravljanja do premagovanja težav z analizami, načrtovanji in nadzorom v neposrednih delovnih sredinah, skupnostih in integracijah. Izkušnje in praksa so nas silili v organiziranje višješolskega študija in operativnega seminarskega izobraževanja. Prvi seminar je bil na Otočcu pred 30 leti, potem vsako leto in proti koncu stoletja je bil ta preimenovan v Forum, ker so se nam vsako lepo pridružili vodilni politiki Slovenije, eminentni predavatelji različnih fakultet Ljubljanske in Mariborske Univerze pa tudi iz tujine. Pogovori o naši stroki in razmerah v katerih deluje, so postajali bolj konkretni, zainteresiranost udeležencev za debato pa večja in bolj vsebinska. Velika nagrada odličnosti in mojstrstva Otočec, sprejeta Strategija odličnosti in mojstrstva, uveljavitev zakona o poslovni odličnosti in definiranost, kaj odličnost in mojstrstvo sploh je (prof. dr. Turk) so Forum umestili med pomembne dogodke države ne samo stanovskih kolegov in kolegic pač pa tudi gospodarstvenikov, politikov, kulturnikov in drugih institucij regije.

Včerajšnje srečanje seniorjev Foruma in njegovih sodobnih oblikovalcev je bilo posvečeno jubilejni trideseti obletnici, opozorilo pa je na pomen ekonomske stroke za varovanje narave, ki ga mora spremljati čut za pravično družbo in povezovanje z drugimi strokami.

Kako pa se dogovarjate vi s svojimi poklicnimi kolegi in kolegicami?

Turisti in turizem. 27. september 2022

Podjetje v katerem sem delala je koncem šestdesetih let kupovalo toplice in graščine ter finančno podpiralo obnove dediščine, urejanje cest, nabave umetnih in ljubiteljsko kulturo. Vse to naj bi nekoč služilo razvoju turizma v zeleni regiji ob reki Krki. Dolgoročne naložbe v prihodnost so bile tvegane saj takrat še ni bilo kompetentnih strokovnjakov za turizem, tudi ne ekonomičnih kapacitet, turističnega marketinga in drugih dejavnosti, ki omogočajo turistu doživetje na njegovi turistični poti. Minilo je skoraj pol stoletja, da je vizija turizma nakazala prve učinke v zdravstvu, kulturi pa tudi ekonomiki. Danes je ta gospodarska dejavnost tako napredovala, da je postala nepogrešljiva in 27. september je njen praznik.

Turisti prinašajo veliko dobrega ljudem v turističnih krajih. Zaradi turistov so urejene komunikacije kraja s svetom, ljudje turistom postrežejo z hrano in namestitvenimi storitvami, razvija se turistom namenjena trgovina, zgodovinski pomen kraja postaja prepoznaven, povečuje sodelovanje in še mnogo drugega. Turistična dejavnost ima svoje zakonitosti glede na lokalne možnosti prostora, prebivalstva in atraktivnosti tako naravnih ko ustvarjenih danosti (npr. termalna voda-naravna danost, izdelava čipk-ustvarjena danost) kar zahteva dolgoročno načrtovanje turizma, predvsem pa povezanost lokalnega turizma z agencijami in drugimi oblikami trženja.

Turisti so lahko tudi veliko neobvladljivo breme za turistično atraktivne kraje kot so na primer Lurd, Bled, Benetke, azijska in afriška dediščina starodavnih ljudstev, Samo zamislite si, da je Egipt moral zgraditi v Gizah največji muzej na svetu s stopniščem, ki sprejme naenkrat 10000 turistov. Tudi za obvladovanje turističnega obiska je potrebno dolgoročno načrtovanje ker se dediščina mora zaščititi za prihodnje rodove, Je pa to težko izvedljivo, najprej zaradi nujnih vzdrževalnih naložb predvsem pa zaradi prebivalstva, ki si pač prizadeva v domačem okolju obdržati svojo turistično ponudbo in jo širiti.

Je pa še tretja dimenzija turizma, ki jo povzroča sodobni razvoj družbe kot celote. Nenehno moramo izpopolnjevati svoje vedenje in znanje, spoznati moramo tuje kulture, da jih ne bomo odklanjali ali celo sovražili, naš intelektualni naboj nastaja s spoznavanjem zgodovine, zgodovinskih krajev in posebnosti kot tudi z doživljanjem razmer v katerih danes živijo najstarejši narodi sveta. Še bi lahko naštevala razloge zaradi katerih mora človek biti tudi turist s primerno asistenco turistične stroke, ki od turista zahteva spoštljiv odnos do kraja in ljudi v turistični destinaciji.

udovito je biti turist, ki se kot ptica pomika od antičnih biserov človekove ustvarjalnosti do podzemskega sveta Kikladije, od Kitajskega zidu do iranskih Madres, od čilskih vinogradov do antskih pozabljenih mest, da o Lomonosovu in Indiji sploh ne govorim. Vsi ljudje bi morali na pot, pot spoznaj in vedenja, da bi sebe v tem svetu bogastva pravično sodili.

Ste tudi vi turistična družina?

Kam z igračami? 26. septembra 2022

Za predah med jadikovanjem o energiji, političnih peripetijah ali težav z draginjo, pomislimo tudi na manj zahtevne in veselejše brige oziroma skrbi. Med te se je v našem domu pojavilo tudi vprašanje igrač vnukov, ki sta nanje pozabila oziroma sta našla boljša igrala s pametnim telefonom, v športnem življenju in s psičko ter papigo. Prostora nikoli ni preveč in predale z igračami moramo izprazniti sicer ne bomo imeli prostora za nove interesne dejavnosti učenca in dijaka.

Na kaj se spomnimo ob pogledu na zanemarjene igrače po kotih in predalih? Sama se še vedno najraje spomnim koliko dela je imel moj sin z mizo v dnevni sobi. Vse sorte orodja sva nabavila, da je lahko odvijal in privijal kar je pač ocenil za potrebno. Njegova sinova te radosti nista začutila, sta pa planila po lego kockah zelo zgodaj, takoj po tem, ko so starši ugotovili, da jih ne bosta skušala pojesti. Tako sin ko vnuka sta v predšolskem obdobju ustvarjala iz njih gradove, ulice, mesta, farme in podobne predmete, kaj kmalu sta se vnuka vrgla na načrte, ki so postali sestavni del nakupa lego kock, po načrtih so nastajala letala, rakete, vse vrste cestnih vozil, vedno več jih je bilo z daljinskim upravljanjem, skratka sama sem z čudenjem ugotavljala, kaj vse so mali prstki in glavice zmogle. To ni bila več samo igra, bilo je res kreativno in neverjetno zanimivo. Navadila sta se »brati načrte« in po njih izdelovati želene predmete, dopolnjene po svojem videnju. Toda pravo presenečenje je šele prihajalo s spoznavanjem digitalne tehnike. Večji vnuk se je vrgel na eksperimentiranje z daljinskim upravljanjem s pomočjo računalniških programov. Mlajši vnuk pa je spoznaval tehniko risb, objektov in ljudi v naravi. Strašno prijetne slike gozdnih koč, smrek, mostičkov in potočkov z malimi cvetovi in gobicami je bilo vedno več, prav mojstrsko jih je razporejal, da si dobil občutek sprehajalca v naravnem okolju. Žal so pozneje zmagale računalniške igrice - streljanje, pošasti, za obupati!

Zanimive v zgodnjem otroštvu so za vse otroke prav gotovo plišaste živali in živalce. Pri opisnem napredovanju z lego kockami, so oba vnuka spremljali medvedki, opice, tigri, panterji, mucke in kaj ti jaz vem kaj še vse. Njuni postelji so bili polni teh plišastih igrač, vsaka je imela svoje ime, nekatere so kmalu obležale pozabljene, nekateri »Mi-ji«, »Duhci«, »opice« pa so še vedno tam. Po hiši nepričakovano najdeš pozabljeno igračo, ki pa je postala sestavni del opreme kot na primer hranilniki, obeski za ključe in podobno, seveda vse v živalski obliki. Če vse te drobne stvari odnesem iz hiše bo pravi dolgčas, kot da sem pozabila na neki pomemben del našega življenja. Kaj storiti?

Ni pomoči, lego kocke, razne tehnične naprave, ohranjene »živalce« - vse očiščeno, pravilno pakirano smo odložili v težje dostopne omare. Očiščen in ohranjen del igrač, ki sta ga vnuka pozabila v kakšnem kotu, gre na Rdeč križ, pokvarjeno in zanemarjeno je končalo v smetnjaku. Tisto v skritih predelih omar čaka nove rodove!

Smo ravnali prav? Ste vi našli boljšo rešitev?

Varčevanje z energijo - doma, 25. September 2022

V Inovativno razvojnem institutu Univerze v Ljubljani raziskujejo med drugim tudi učinkovito rabo energije. Dobro je poznati njihove koristne predloge varčevanja z energijo ne samo zaradi njenega pomanjkanja, bolj kot to nas bodo razveselili nižji stroški.

Na prvo mesto postavljajo strokovnjaki izolacijo fasade, menjavo oken in učinkovito prezračevanje. Pri novogradnjah je treba upoštevati določila pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURE). Za ogrevanje notranjosti priporočajo klimatsko napravo, ki ima 4 kilovate za hlajenje, 3,5 kilovata za ogrevanje in sistem čiščenja zraka. Služila nam bo 15 let. Priključitev na omrežje sončnih elektrarn dolgoročnega sistema zahteva pridobivanje dovoljenj in mora biti strokovno izveden. Za panele je potrebno zagotoviti ustrezno streho. Odštevalni števec bo omogočal spremljavo porabe po posameznih stanovanjih v hiši. Izračun potrebnih panelov in od tega odvisnih pričakovanih prihrankov je vezan na priključno moč in naklona panelov. Če je 10 kilovatov priključne moči je vložen okoli 13.000.- eur. Pri naložbi je dobro povprašati svetovalca na primer brezplačnega pri Eko skladu (Ensvet). Posodabljanje večstanovanjskega objekta naj bo poverjeno človeku, ki ima afiniteto do varčevanja z energijo. Če v gospodinjstvu uporabljate za gorivo drva, je nujno prezračevanje pa tudi iskanje ustreznejšega energenta od lesa. Vse naprave morajo biti redno vzdrževane. Dobro je imeti termostate na radiatorjih za uravnavanje temperature v prostorih. Če zmanjšamo na primer temperaturo v prostoru za 3 stopinje Celzija, zmanjšamo tudi porabo in s tem strošek za petino! Dobro je tudi, da se čez dan temperatura v prostoru spreminja tako, da nekaj ur narašča potep pa se pomika nazaj na izhodišče, nikakor pa ni pametno segrevati prostore tako močno, da si sredi zime v njih s kratkimi rokavi. Pri ogrevanju vode mora vsako gospodinjstvo paziti na tveganja za razvoj mikroorganizmov na primer v bojlerju.

Na kaj pa opozarja Eko sklad; s pokrito posodo pri kuhanju prihranimo celo za 3 x električno energijo, električno pečico izklopimo 10 minut pred zaključkom pečenja, v hladilniku in zmrzovalnikih odstranjujemo ledene obloge. Uporabljamo podaljške za električno energijo s stikalom. Električne naprave izključujemo pri daljši odsotnosti. Peremo pri nižji temperaturi in lahko prihranimo tudi do 45% energije. Ogrevajmo prostore, ki jih uporabljamo redno, prehodne bistveno manj ali sploh ne. Ponoči okna zastiramo. Za radiatorji pod oknom pa namestimo izolacijsko ploščo,.

Nasvetov je kar veliko. Strokovnjaki se močno poglabljajo v projekt zmanjševanja porabe energije in vse manj govorijo o novih zmogljivostih. Osebno še vedno menim, da je vsak nasvet dobrodošel. Toda mi moramo zbrati tistega za katerega vemo, da ga s svojo družino lahko uresničujemo in da nam bo slej kot prej prešel v navado. Ja, prav temu je namenjen ta blog; navaditi se moramo na varčevanje vedno in povsod!

Imate zamisel kako bo v vaši družini varčevanje prešlo v navado?

Medversko srečanje. 24. september 2022

Brez dvoma imajo verski voditelji na svetu svoje interese, da se dobivajo na Medverskih srečanjih v Kazahstanu vsake tretje leto, zagotovo pa njihova letošnja sklepna deklaracija sili k razmisleku slehernika, ki bi rad razumel odločitve in dejanja voditeljev držav ter institucij, ustanovljenih z namenom, da se na svetu ohranja sožitje in mir. Dobro, da imamo Romano Kocjančič, ki nas je opozorila na ta pomemben verski dogodek, ki ne posega samo s svojo vsebino v naše življenje ampak tudi vliva v naše duše upanje, da jih kdo od artikuliranih posluša in sliši, predvsem pa, da se bo zavedal svojih zmot in jih odpravljal.

O čem so si bili enotni sicer tako različni voditelji na primer krščanstva in judovstva ali islama. Da delujejo v dobro miru in dialogu med verstvi, kulturami in civilizacijami je glavni namen njihovega skupnega sodelovanja. Pandemije so tveganje in grožnja za vse ljudi, imajo negativni vpliv na družbe oziroma države po svetu zato si bo medversko srečevanje prizadevalo za skupno sodelovanje in medsebojno pomoč držav. Prizadevali si bodo krepiti dialog v imenu miru, sodelovanja in solidarnosti ter odpravo prisilnih dejanj v zvezi z določeno vero in verskim naukom ker so po njihovem prepričanju pluralizem in razlike med verami, barvo kože, spolom, raso in jezikom izraz modrosti. Izbruh kakršnegakoli vojaškega spopada, žarišča napetosti in spora povzročijo verižno reakcijo in uničujejo sistem mednarodnih odnosov. Poudarjajo, da ekstremizem, radikalizem in vse druge oblike nasilja in vojne nimajo nič skupnega z resnično vero in jih je potrebno najodločnejše zavračati. Svetovni voditelji naj v ta namen spodbujajo končanje konfliktov, prelivanja krvi ter opustijo agresivne in uničevalne retorike, ki zdaj destabilizirajo svet. Dosežke znanosti, visoke tehnologije, medicine in industrije je usklajevati z duhovnimi in humanističnimi vrednotami človeštva zato naj se politiki in poslovneži osredotočijo na odpravljanje neravnovesij v razvoju sodobnih družb in zmanjševanju razlik v blaginji različnih skupin prebivalstva in držav. Ugotavljajo, da smo vsi ljudje enaki ne glede na socialno, rasno, versko, etično ali drugo pripadnost. Iz tega razloga morajo biti strpnost, spoštljivost in medsebojno razumevanje cilj vsakega verskega oznanjevanja. Pozivajo politike in javne osebnosti, novinarje in blogerje naj upoštevajo verska in nacionalna občutja ljudi. Poudarjajo pomen verske vzgoje pri krepitvi spoštljivega sobivanja verstev in kultur, dostojanstva in pravic žensk ter institucije družine. Mediji in druge ustanove družbe naj pojasnjujejo splošne koristi verskih in univerzalnih vrednot ter spodbujajo versko pismenost, državljanski mir in medversko strpnost.

Sklepno deklaracijo so poslali Združenim narodom in pričakovati je, da bodo ti sprejeli svoj del nalog v krepitvi miru in sožitja v svetu. pričakovanja so upravičena saj morajo voditelji držav, politiki in druge osebe z javnimi pooblastili ravnati v skladu z splošno sprejetimi vrednotami in ohranjati mir na svetu!

https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-09/sklepna-izjava-verskih-voditeljev-v-kazahstanu-mir-dialog-sol.html

Kako pa vaša družina sprejema napotke verskih voditeljev?

Veselje in radosti. 23. september 2022

V sodobnem svetu se vse »posodablja«, celo smeh in radost. Oboje zdaj nastaja šele potem, ko se do maksimuma iztroši trenutna fizična in umska sposobnost v posamezni prijateljski, športni ali šolski družbi. Danes je na prvem mestu tekmovanje povsod in vedno. Ocenjujem, da je to vzgojna posledica predvsem profesionalnega dobro plačanega športa, ki je pri nas zelo čaščen, vsak dan v središču pozornosti, populističen in predvsem, zmagovalce materialno in moralno postavlja na najvišji piedestal.

Tekmovalnost med prijatelji najprej zaznaš v pogovoru. Skoraj že težko najdeš sogovornika, ki bi ti potožil recimo zaradi slabih prihodkov, slabem stanovanju, slabih šolskih ocenah otrok in podobnih družinskih slabosti, bolje rečeno težav. Se pa vsak rad pohvali, da mu je delodajalec zaupal izjemen položaj, da obvlada računalniško tehniko, da so kupili še en avto, da so prepotovali Argentino in druge dežele, da. Kaj bi naštevala, dejstvo je, da se strah pred zadnjimi mesti v tekmovanju prijateljev širi. Namesto prešerne radosti in veselja nad materialnih ali drugim dosežkom, se uspeh spreminja v samohvalo, ki ima namen sogovornika prepričati, da v tekmi za svoj družbeni položaj ne zaostaja. Tudi nasmešek ali glasen smeh ob tem razgovoru ne izraža veselja, je pomilovanja vreden.

Šola ima za svojo dejavnost prilagojene načine tekmovalnosti, ki je prisotna v vseh predmetih, razredih in območjih. Učenec jo mora sprejeti, čeprav je miroljubnega značaja, se veseli tudi uspehov drugih in si želi pridobiti čim več prijateljev oziroma prijateljic. Pogovor z učence je poln izrazov »premagal se najboljšega«, »bil sem močnejši od drugih«, »vse sem znal« da je bilo kaj narobe izveš lahko samo po ovinkih. Mi pa ni jasno, zakaj učence tekmujejo in ne razvijajo medsebojne solidarnosti kot na primer pomoč pri naloga, inštrukcije in podobne oblike vzajemnega sodelovanja v razredu. Veselijo se zmag, morda še prvih mest za zmago, vsega drugega se ne radostijo v taki meri, da bi bilo opazno.

Na področju razgibavanja je tekmovalnost že vgrajena v sistem, ki zajema priprave, treninge, tekmovanja, druženja po njih. Iz meni neznanih vzrokov je športno navdahnjena srenja pozabila na rekreacijo oziroma jo je do neke mere prepustila zdravstvu. Rekreacija je bila množično gibanje, namenjena sodelovanju starejših in mlajših, ki so po Trim stezah brezplačno uživali naravo v okolju svojega domovanja, se družili in oblikovali skupne načrte razgibavanja. Z odbojko so se razgibavale po vseh igriščih predvsem dekleta, fantje so od nekdaj imeli svojo košarko in nogomet, na atletiko smo vodili že predšolske otroke. Tako vse ljudsko športno življenje je bilo zibelka za šport posebno nadarjenih, ki so postali vrhunski. Bili so to naši junaki, ker smo jih poznali, ker smo se z njimi veselili in žalostili.

Tekmovalnost ima dva konca, tisti, ki zmaga se radosti, tisti, ki mu to ne uspe, se žalosti. Ambicija marsikomu celo zamegli um npr. ruskim športnikom.

Je veselje pri vas rezultat tekmovalnosti ali doživetje uspeha v vsakdanjem življenju?

Plinu zaupam! 22. september 2022

Po svetu so vedno močnejši glasovi o tem, da bomo v tej in naslednjih zimah brez zadostne kurjavo in nas bo zato močno zeblo. S tem se seveda ne gre šaliti, smo predstavljajte si, da imate dojenčka ali bolnika na domu, vi pa brez tople vode, plina ali toplega radiatorja. Že ob misli, da se zvečer ne bi stuširala, me zajame nezadovoljstvo, kaj šele če pomislim na kuhanje, kofetkanje in podobne nujnosti oziroma razvade. Saj ne, da bi zganjala paniko, vedeti pa le moram ali nabavim drva in pripravim kamin, da bo za silo toplo.

Blagodejno je name deloval intervju z Marjanom Eberlincem, glavnim direktorjem družbe Plinovodi, strokovno kompetentnim poznavalcem plinskih razmer v naši državi. Nimam razloga, da bi dvomila v njegovo osnovno oceno, da bomo imeli to in naslednjo zimo plina dovolj, če bomo omejili porabo za 15%. Povedal je, da ima Slovenija pripravljene realne načrte za varčevanje, za nadomeščanje morebitne prekinitve plina iz Južnega toka in za zagotavljanje zalog. Strokovnjak je na vprašanje, če bo usposobil dodatne energetske vire za svoj dom zatrdil, da ne ker »plinu zaupam«.

Uh, kako sem se oddahnila. Za večjo količino drv nimam dovolj prostora in za celo hišo samo en manjši kamin. Sin v svoji hiši še tega ne. Verjetno je mnogo družin pred isto ali še hujšo dilemo, sodeč po naraščanju povpraševanja po gašperčkih ter podobnih pripomočkih. Pri zagotavljanju goriv pa res potrebujemo pomoč države in srčno upam, da jo bomo tudi dobili seveda ne v eur pač pa v dovolj varni preskrbi z energenti.

Strokovne rešitve na vseh področjih delovanja so nam vedno in povsod nujno potrebne pa naj gre za ohranjanje gozdov, preprečevanje revščine ali ohranjanje primerne življenjske ravni večine družin. Strokovne rešitve, ki se ponujajo javnosti naj bodo čim bolj konkretne, da jih bomo znali in zmogli uresničevati in se za njihovo izvajanje primerno organizirati. Za vsa področja je dobro, če se o strokovnih predlogih prerekamo oziroma izmenjujemo mišljenja, čim manj pa naj bo šarlatanstva. Mnenja potrebujemo o problematičnih zadevah, kjer še ni strokovnih podlag ali predlogov za izboljšanje stanja ali ublažitev posledic. Za preskrbovanje z energenti so načrti kot zgleda pripravljeni, povejte nam naše dolžnosti in pravice, ki izhajajo po teh dokumentih in začnimo jih že enkrat uresničevati! Če bomo ugotavljali, da je kaj možno izboljšati, bomo to pač storili, če ne prej takrat, ko bomo do spoznanja prišli

Je pa še eno pomembno spoznanje, ki izvira iz razprav, mnenj in predlogov o preskrbi z energenti. Zgleda, da ima Slovenija nekaj pomembnih energetskih strokovnjakov v tej dejavnosti katerih znanje potrebuje tudi tujina. Rekla bi, da smo nanje lahko ponosni toda naj se ne zgodi, da bi njihov strokovni potencial pretežno služil tujini.

Zaupa plinu tudi vaša družina?

Presenečenja ne more biti, 21. september 2022

Ne vem kako vi sprejemate vse te referendume, interpelacije, nedodelane koncepte zakonov in podobne nepotrebne predloge, da o izjemnem zanimanju za predsedniško mesto sploh ne govorim in prav tako ne o kandidatih za občinske svetnike. Sama samo žalostno ugotavljam, da se v teh časih človek v stiski nima kam obrniti po koristen nasvet ali ukrep. Zdravniki želijo uresničevati svoje interese in vidijo rešitve za bolnike v svoji višji plači ter privatizaciji.. RTV je prepuščena na milost ali nemilost ljudem o katerih ne vemo kaj so v življenju uspešno naredili, da jim je zaupano upravljanje premoženja naše javne informacijsko izobraževalne hiše. Nezadovoljni trgovci se pripravljajo na stavko, saj niti nisem dobro razumela s čim se ne strinjajo, verjetno s plačo, lahko pa je problem tudi delavni čas ali kaj podobnega. Lekarne morajo kršiti zakonske predpise, da nam lahko izdajajo zdravila, podjetja tarnajo, da plače in davki poberejo preveč dobička pa kaj bi naštevala, drugače niti ne more biti.

Naše vlade vedno najdejo čas in denar za stvari, ki ljudem ne izboljšuje pogoje za življenje in delo. Namesto, da bi vzorno vzdrževali energetski sistem države, bolnišnice, izobraževalne zmogljivosti mestno in drugo infrastrukturo, zlasti pa obvladovali kulturno produkcijo, so vse sile usmerjali v pospeševanje potrošnje, uvoz nepotrebnega, rast manj donosnega storitvenega sektorja, kvazi podjetništvo in podobne zadeve. Kakšen bi bil naš dom, če kar trideset let ne bi skrbeli za njegovo obnavljanje in posodabljanje? Predvsem pa kje so sredstva, zbrana v namen posodabljanja za življenju nujno potrebnih institucij.? Tudi slišati ni nikoli bilo kdo je določen sistem, na primer zdravstvo vodil v propad. Električarji so bili vedno najbolje plačani pa, kot beremo v javnih občilih, niso poskrbeli za obnavljanje in posodabljanje omrežja kaj šele za električno napajanje naprav potrošnikov ali izvajanje kakšnega resnega nacionalnega energetskega varčevalnega načrta.

Posavci so s pomočjo elektrarn uredili svojo infrastrukturo tako kot so hoteli, celo Kostanjevico na Krki obzidujejo, Zasavci pa nekoliko slabše, ker pač niso imeli »vizjaka«. Belokranjcem in Dolenjcem je kapnil kakšen eur za obnova petdeset metrskega pasu ceste ob mestnem robu, morda še za kulturni dom, za tretjo os pa že ni prvotne zagretosti, rezervat zemljišča za univerzitetne prostore bo prenehal veljati čez 3 leta, o hitri železnici se ne govori več, tudi pomembnega večjega projekta regija ni objavila, sem pa že par krat prebrala, da je Revoz brez vizije in razmišlja o umiku. Samo še to nam manjka!

Naj ta turobni blog zaključim s prerekanjem o nakupu orožja, s temi posli povezanimi strankarskimi aferami, vedno istimi vpletenimi politiki in celo s popustljivostjo pravnikov, ki jim je narod zaupal najžlahtnejše odločanje. Tragedijo bi zagotovo dramatiziral Shakespeare, če bi bil danes živ. In kaj bomo rekli državljani in državljanke? Lahko vsaj to, da orožje žal ne more biti naša prioriteta dokler so lačni otroci.

Vsega tega ne bi bilo, če bi državljani in državljanke brezkompromisno vztrajali pri načelih dobrega gospodarja, ki pravice in dolžnosti podeli sodelujočim v skladu z njihovimi strokovnimi kompetencami in poštenjem!

Se strinjate?

Oktobrska pričakovanja. 20. september 2022

Oktobra se narava običajno odene v prekrasne barve in nam ponudi še zadnje sadje, gozdne sadeže in gobe. Vabi nas v gozdove, v planine, na obiske, piknike in na druga doživetja. V oktobrski naravni lepoti sta rojena moj sin in moj vnuk kar je razlog, da na našem vrtu priredimo pečenje kostanja in pokušnjo mošta, istočasno pa počastimo oba slavljenca. Zbere se naša ožja žlahta, poklepetamo o preteklem letu, o zdravju, porokah in pogrebih, o otrocih in politiki. Običajno kaj prigriznemo, se slikamo in naši gostje proti večeru zadovoljni odhajajo. Tudi letos načrtujemo lepo jesensko vreme, prihod naših sorodnikov, zanimiv klepet in peko.

Samo upam lahko, da bo letošnji oktober čim bolj naklonjen ne samo nam na našem vrtu, ampak večini v naši domovini. Že res, da nas pesti strah pred posledicami vojne v Ukrajini, naraščanje cen energentov, hrane in drugih življenjski potrebščin, upočasnjeno ukrepanje v vodenju naše države in še marsikaj drugega. Do sedaj smo se nekako znašli, pridobili nekaj praktičnih izkušenj in z volitvami tudi upanje, da problematiko obvladujemo. Zdaj pa berem, da bomo oktobra izkazovali množično nezadovoljstvo zaradi finančne krize, izgube potrpežljivosti in nekoga, »ki na tihi način ruši mir in blaginjo v Sloveniji« (Ona,20.9.22). Skoraj smo že na koncu septembra, naj pripravim srečanje na vrtu? Ne gre, da bi v hudih trenutkih proslavljali kot da se nas kriza ne tiče. Naša družina je solidarna z družbo!

Tega bloga ne pišem zaradi v akaškem svetu prisotne prerokbe in tudi ne iz strahu pred razmerami, ki so v naši državi dobro znane, ponavljam pa opozorilo, da imamo vojno stanje med političnimi strankami, ki napoveduje novo »bojno orožje« kot so interpelacije, strankarska RTV, pritiski na preskrbovalne verige, stavke, afere, javno zdravstvo in zlasti onemogočenja Vladi, da bi izpeljala kakršen koli ukrep. Še tako miren državljan bo s časoma izgubil potrpljenje, tudi večina ga lahko v kratkem izgubi še posebno ker gre v tej vojni za veliko denarja, potrebnega za premagovanje finančne krize. Neverjetna upornost napadalcev v tej vojni lahko lepe oktobrske barve spremeni v nezaželene.

Kako naj ravnamo vsi, ki nimamo drugega vpliva na razmere kot volitve? Volitev in referendumov bo v prihodnih mesecih toliko, da se vseh verjetno sploh ne bomo mogli udeležiti kar pomeni, da se zadeve ne bodo premaknile po volji volivcev iz aprila letošnjega leta. Spreminjanje pravnih podlag za večji vpliv volivcev na zakonodajo se ne pripravlja, vsaj objavljenih ni. Lisjaki, ki so sestavljali našo ustavo, so vedeli kaj delajo, da bo oblast vedno in samo njihova, mi vsi ostali pa smo se poskrili, namesto, da bi mislili na prihodnost. Breme moramo sprejeti in potrpežljivo vztrajati na principih modernega vodenja države v korist blagostanja večine.

Bo v vaši družini prevladovala potrpežljivost?

Veličanstvo. 19. septembra 2022

Fanfare, slovesne ode, deški glasovi, dude, več tisoč ljudi in neponovljiva gotika - sredi tega kulturnega razkošja stoji, gledano iz galerije, kot muha majhen mrtvaški oder in na njem z zastavo prekrita krsta s kraljevimi insignijami. Neponovljiva krasota okolja, neverjetna naklonjenost umrli kraljici, milina najodgovornejših Commonwealtha do ženske, izpiljen protokol in lepota pokrajine so pogreb Elizabete II spremenili v najkakovostnejši kulturni dogodek na svetu. hvala Londončani!

Ceremonial so zagotovo pripravljali strokovnjaki in pri tem sledili k idealnemu učinku na množico prisotnih ljudi kot tistih pri televizorjih. Vsak izvajalec v protokolu je imel samo eno nalogo kar je zagotavljalo red in brezhibno pripravljenost v času nastopa. Vojaške enote od kraljeve garde in mornarice, do viteških vojaških in oblastnih rodov so svoje naloge opravljali kot eden - vedno v koraku, enako kot prvi v nizu, brez najmanjše napake tudi, ko so mornarji prenehali vleči katafalk in celo red konjenikov ni v ničemer popuščal sicer živahnim konjem. Ljudje ob celotni pogrebni trasi so bili mirni, zvedavi in žalostnih obrazov. Ko je šel sprevod mimo spomenikov so nosilci praporov le-te spustili do tal, vojaški poveljniki pa so salutirali. Kraljico so v zadnjem delu njene poti pozdravili njeni posli v delovni uniformi, konjar z njenim konjem oba psička in morda še kdo, ki sem ga prezrla. Ganljivo in pozorno. Ne vem kdaj sta nastopila bobnar in trobentar na konju, ganilo pa me je, da je vhodu v njen grad izstrelil zadnjo kroglo tamkajšnji top in zazvonil navček. Obred nad kripto je bil posebna umetnina anglikanskega bogoslužja in kraljeve oblasti. Cerkev je shranila kraljeve insignije in pri njej bodo počakale na ustoličenje Karla III. Predno je krsta poniknila sta ji sinova dodala obeležje in prelomljeno palico. Največji kulturni dogodek sveta je bil končan.

Kraljeva rodovina šteje ogromno članov, največ starejših, je pa tudi precej mladine. Verjetno se vsi med seboj niti ne poznajo, sama sem si zapomnila le Elizabetine otroke z družinami. Delovali so kot vsi žalujoči, brez pretiravanja, le Karel III je na koncu ceremoniala zadnjič pogledal za krsto s svojo materjo s solzami v očeh. Pogrebna slovesnost se je zaključila z odhodom svojcev iz katedrale v nešteto pripravljenih osebnih avtomobilov s katerimi so upravljale stevardese.

Zavedam se, da so pravice in dolžnosti kraljice in kraljev preživete, njihovo ravnanje v preteklosti danes raziskuje in kritično ocenjuje sodobni svet. Tudi rodovi iz katerih izhaja pokojnica so v preteklih stoletjih raziskovali takratni svet in temeljito izkoristili bogastvo osvojenih ljudstev. Našli pa so tudi dovolj moči in volje, da so se odpovedali trajnemu izkoriščanju kolonij med katerimi so mnoge še vedno članice Commonwealtha in same najbolje vedo zakaj. Posledice zgodovinskih dejstev tisočletja pa ne morejo bremeniti v pravičnejši svet usmerjenega delovanja Elizabete II.

Kako je pa vaša družina sprejela ta veliki kulturni dogodek?

Cene izbranih živil v košarici, 18. september 2022

Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nam je obljubila pregled nad cenami živil in danes je njena obljuba že na spletu https://www.nasasuperhrana.si/primerjava-cen/. Primerjava cen je obširna zato tukaj lahko samo zapišem, kaj vse prikazuje. Vi pa takrat, ko pregled potrebujete, piknite navedeni modri File in boste sami poiskali, kje je najcenejša moka, kje mleko, olje in tako naprej.

Nakupovalna košarica je najcenejša v Eurospin, sledijo si Lidl, Spar, Hofer, Mercator in najdražji Tuš. Ne bi si mislila, Tuš kot domač trgovec v naših krajih zadovoljuje kar precej sosesk, svakinja kupuje že leta pri njem. V Eurospin hodim samo po cele orehe, opazila pa sem, da ponujajo vse sorte, tudi dober kruh in kruhovo pecivo. Moja zelena pika, ki me spremlja že od osamosvojitve je žal kar draga, bo potrebno razmisliti o bodočem trgovcu. So pa v pregledu podali tudi cene nakupovalne košarice sosednjih držav in celo cene posameznih izdelkov. Naša soseda Avstrija je najdražja, sledi Italija, nato Hrvaško, Slovenija pa ima najnižjo ceno. Bodite pozorni na obseg ponudbe; največja je ponudba Spara, sledi Mercator in njemu Tuš. Ostali trije so v ponudbi bistveno manjši. Torej tedenski nakup bomo ponovno proučili, da ne bomo letali iz trgovine.

Prvi pripomoček za gospodinje je torej objavljen in možno je upati, da ga bodo sproti obnavljali in mu dodajali nova spoznanja. To nam bo pomagalo ugotoviti morebitne zlorabe pri oblikovanju cen saj je ta v veliki meri odvisna od marže, ki si jo trgovec doda na nabavno ceno. Časi kot je sedaj omogočajo špekulacije za kovanje vojnih dobičkov in ena od možnosti za zadržanje cen na normalni ravni je tudi pregled o katerem piše ta blog.

Prav bi bilo, da bi trgovine pazljivo analizirale tudi svojo porabo. Res ne vem, zakaj bi morali »vsakih 5 min« na Tv gledati isti reklamni oglas, ki je zagotovo zelo drag. Prav tako bi bila potrebna racionalizacija porabe energije, zmanjševanje razstavljenih zalog v prostoru, zlasti pri pijačah, da ne govorim o izdelkih, ki imajo malo kupcev zasedajo pa kar precej prostora v trgovini in porabijo kar nekaj energije v hladilnikih. Seveda lahko dam le nasvete kot kupec, ki že leta kupuje v isti trgovini. Strokovnjaki bi pa lahko s svojimi racionalnimi rešitvami privarčevali marsikateri Eur.

Moramo se verjetno varčevanju pridružiti tudi kupci, najprej tako, da se ne pritožujemo za vsako malenkost, če ne najdemo kakšnega eksotičnega izdelka. Veliko smo verjetno pripomogli k pocenitvi trgovca s tem, da ob nedeljah in dela prostih dnevih ne kupujemo. Razmislimo, kaj vse bi bilo dobro opustiti, da ne povečujemo odpadkov tako trgovcu kot svoji Komunali. Skratka, pocenitve so dobrodošle in nujne, delamo jih lahko samo tako, da poznamo vzroke, ki povečujejo stroške. V tem smislu je analiza Ministrice pomemben korak za preprečevanje vojnih dobičkarjev. Hvala zanj!

Razmišljate o pocenitvah svoje nakupovalne košarice?

Morjeplovec, 17. september 2022

Ko je ljubljansko Drama uprizorila novo poznano ali nepoznano odrsko delo tam v letih 1958 do 1963, je bila udeležba na premieri za vsakega intelektualca obvezna ker sicer ni mogel sodelovati v razpravah, ki so sledile. Drama je ustvarjala vrhunske dogodke, imela vedno velik obisk in bila po kakovosti uprizoritve primerljiva z gledališkimi uprizoritvami Pariza, Londona ali Moskve. V Drami so nastopali gledališčniki, ki so v svoje like vložili neizmerno energijo, se z njimi popolnoma poistovetili in dosegali legendarne uspehe. Ne upam se jih naštevati, da ne bi koga izpustila, ker mi je ušel iz spomina, zato naj omenim le igralko Dušo Počkaj in igralca Staneta Severja. Napredna in svojemu poslanstvu vdana Drama je navduševala javnost, o vsaki predstavi se je oblikovalo javno mnenje, doživljali so tudi kritike in politične očitke, toda oni so neomajno verjeli, da gledališče mora nastavljati ogledalo svojemu občinstvu, le-to pa naj po svoji presoji pri svojih odločitvah, upošteva opozorila Drame ali pa ne.

Med mladimi, ki so se pripravljali za igralski poklic je kaj kmalu po prvih vlogah pokazal svoj igralski talent Ratko Polič in dobil vulgo ime Rac. Kako je vloge sprejemal in se z njimi poistovetil je najlepše prikazal sam z likom Bojana v filmu To so gadje. Točno tak je taval po mestu, bil v vsaki družbi prisoten in tisti, ki smo ga poznali le kot gledališčnika smo si ustvarili s tem tudi njegovo osebno podobo. Morda prezgodaj, saj nas je Rac pozneje vedno bolj presenečal v dovršeno podanih osebah klasične ali moderne drame, zaigrane na domačih in tujih odrih. Nazadnje sem ga občudovala v Devetem krogu pekla v Mariboru kjer je ustvarjal skupaj z legendarnim Pandurjem.

Poznejša leta so bila službeno naporna in v Dramo nismo hodili več tako pogosto kot v mladih letih. Postali so bolj obiskovani filmi in Rac je igral v več kot šestdesetih. Tako v gledališču kot v filmskem ustvarjanju je sodeloval z Mileno Zupančič, ki je bila tudi njegova pomembna ljubezen. Doživljali smo jo kot tragično pravljico. Filmski in gledališki ustvarjalec Rac se je zadnja leta vračal v čas svoje mlade ljubezni, pa tudi v čase bistvenih sprememb v naši domovini. Skupaj z Mileno in njenim možem je ustvaril gledališče, ki to ni, je le življenje na odru, je del »oceana njegovega razburkanega življenja« (V. Milek). O tem, kaj vse se mu je v življenju pripetilo je Rac pripovedoval tudi v knjigi.

Da pišem v tem blogu o Ratku Poliču imam več razlogov. Rac ni bil samo občudovanja vreden igralec, bi je tudi dober človek in filozof. Spoštoval je ljudi, svoje občinstvo in mu zato namenjal le najbolje, kar je zmogel. Prizadeval si je, da bi umetniško delo pomagalo ljudem spoznavati tako dobre kot slabe lastnosti posameznika ali družbe, da bi zato ljudje lažje razreševali težave in storili več za medsebojno zaupanje. To je podajal kot igralec z vsakim likom, ki ga je upodobil in kot sam pravi je tudi zato živel.

Sicer pa je Ratko belokranjskega rodu, še eden od Belokranjcev, ki je dobro opravljal svoje poslanstvo in je v ponos rojakom.

Je tudi vas navduševal s svojimi filmi in dramami?

Posteljne zgodbe, 16. september 2022

Bogata Galerijska ponudba se po Covidu vrača, spet se ob večerih dobivamo na razstavah, spoznavamo umetnike in njihova dela, skušamo razumeti svetove, ki prihajajo, se družimo in postajamo znosnejši v svojem obnašanju.

Zadnji dve leti smo kulturne dogodke doživljali pretežno preko spleta kar danes obvladuje že vsak šolar, naučila sem se tudi sama, žal pa to ni isto kot prisotnost na dogodku. Ljudje smo družabna bitja, drug drugemu moramo povedati, obrazložiti svoje mnenje o prireditvi in ob tem spoznati tudi svoje notranje doživetje. Če sem ob računalniku nimam s kom ugotavljati kaj bi bilo lahko boljše.

Krka ima danes kar dve galeriji, eno v Ljubljani in drugo v Novem mestu. Starejša je v Novem mestu. Na začetku je delovala bolj ljubiteljsko ob svoji 40 letnici so jo bistveno posodobili in danes, po 50 letih je zgledna ustanova s svojo kustostinjo, spremljajočim programom, zloženko ob vsaki razstavi in urejeno javno podobo. Deluje v okviru Kulturno umetniškega društva Krka. Verjetno sem med tistimi, ki smo jo največkrat obiskali. Nekaj let pozneje smo galerijo uredili v Krki Ljubljana, ki se sicer ponaša z vzornim Gledališkim klubom. Galerija sodeluje z Bežigrajsko in jo je lepo sprejela tudi lokalna skupnost. Obe galeriji imata predvsem vzgojno vlogo, da nas poučujeta o sodobni likovni produkciji, prilagajanju svetovnim trendom v umetnosti in spoznavanju kakovosti umetnin.

Letno se nam predstavi v obeh galerijah do 15 likovnih umetnikov in umetnic, večinoma mladih, veliko umetnic. Spremljajoči programi, večinoma glasbeni nas opozorijo na dosežke mladih v glasbi in ustvarjalni moči njihovih vokalov. Povejte, katera slovenska profesionalna galerija, ki jo plačujemo davkoplačevalci, se lahko pohvali s tako bogatim opusom kot ga zagotavljata galeriji v Krki?

V galerijah smo torej marsikaj spoznali, pa vendar nas še vedno kaj izjemno preseneti, nazadnje Saša Bezjak z Posteljnimi zgodbami ali eseju o intimnem. Spoznali smo žensko, ki ustvarja umetnine na spodnja krila, posteljnino ali druge sorodne materiale z minimalistično risbo. Kot družbeno angažirana ženska nam skozi svoja »platna« pripoveduje, da je intima sestavni del našega življenja in se spreminja skupaj z nami kar preoblikuje tradicionalne poglede na spolnost. Besede o tej skrajno intimni temi ali njene podobe zlahka postanejo banalne, največkrat obložene s predsodki, krivdo, strahom, sramom. V današnji družbi se odnosi zaradi pojava intimnosti znajdejo na robu propada, saj je družba privedla do sprejetja partnerja zgolj kot objekta poželenja. Spolnost obravnava kot udejanjanje spolnih želja in ne več kot izraz predanosti partnerju, kot izraz iskrene ljubezni in polnega zaupanja.

Oglejte si esej o intimi in razmislite o spolni vzgoji svojih otrok.

»Vstani Primorska…«, 15. september 2022

Za Slovenijo je pomemben dan, ko se je v njeno naročje vrnila Primorska in postala njen sestavni del. Pomemben praznik je to predvsem za Slovenke in Slovence, ki so, raztresene po Primorju, stoletja ohranjali pod tujo oblastjo svoj slovenski značaj, jezik, navade, tradicije in vse tisto smo ohranjali v drugih slovenskih pokrajinah. Človek ob takih praznikih dobi občutek, da smo ljudje prav za prav kot uboga piščeta na dvorišču premožnih ljudi, ki so si s premoženje pridobili od ne vem koga pravico odločati o naši usodi. Kakšni časi, kakšna oblast in kakšen grenak občutek v neorganiziranih ljudeh.

Moj striček Janez, nekoliko nediscipliniran mlad partizan, je na Primorskem spoznal partizanko Ivanko in se z njo poročil. Kmalu po osvoboditvi jo je pripeljal pred očeta in mater, ki sta prvič doživela, da se je eden od njunih enajst otrok izbral sam svojo ženo brez njunega blagoslova. Nastal je vik in krik, padale so obtožbe o nespoštovanju tradicije, uporni sin in njegova Primorka sta spoznala svojo malo napako in jo skušala opravičiti. Postopoma smo sprejeli drug drugega, Ivanka nam je pripovedovala o življenju pod Italijani in odporu Primorcev, o vsem, kar so najbolj pogrešali v času italijanske okupacije; svobodo brez potujčevanja, slovenske šole, vrnitev med Slovence. Ivanko smo imeli vedno raje.

Na delu sem spoznala veliko Primork in Primorcev, dobro smo sodelovali in veliko ustvarili.

Konec druge svetovne vojne in priključitev Primorske Sloveniji je bil velik zgodovinski dogodek, ki smo se ga dobro zapomnili, ker je v ljudeh vzbudil upanje, da se bo vrnila tudi Koroška, Benečija in Trst - področja, kjer so živeli Slovenci. Nič od tega ni bilo možno pričakovati od takratnih bogatih ljudi, ki so si vzeli pravico odločati o Slovencih. Veselje Primorske in tragičnost Slovencev območjih, ki so dodeljena drugim državam se je na dan priključitve Primorske prepletalo, ostalo je upanje vse do Osimskih sporazumov, potem je tudi to odmrlo in doživeli smo opus Borisa Pahorja kot opomin, da ni bilo storjeno vse kar bi moralo biti, da bi čim več Slovencev živelo v Sloveniji.

Priključitvi je naš veliki komponist Rado Simoniti počastil s skladbo Vstajenje Primorske, ki je iz leta v leto bolj aktualna in navdihuje nove generacije. Za Primorce je to njihova himna Vstani Primorska.

Slovenija vsako leto počasti praznik Primorcev z državno proslavo, letos v Avditoriju Portorož. Vsako leto se proslava zaključi z Vstajenjem Primorske. Nekaj čarobnega se zgodi ko zbor intonira zadnji del skladbe. Vsi na proslavi vstanejo in z zborom pojejo, mahajo z zastavicami, se smejijo, ponavljajo refren, vidiš in slišiš, da vsakemu posebej prihaja pesem iz srca, nič prisile, nič formalnosti, samo čustva. Bravo Rado Simoniti, kor bi peli Zdravljico!

Tudi vaša družina ob televizorju vstane in poje z zborom Vstani Primorska?

Jože Gričar, 14. September 2022

Ne poznam bolj delovnega upokojenca iz vrst univerzitetnih predavateljev kot je dr. Jože Gričar. Nenehno ustvarja virtualni svet, postavlja spomenike kulturnim in gospodarskim velikanom, vnaša naše knjige in zapise v virtualno vesolje srednje Evrope, spodbuja seniorje, da razvijajo srebrno ekonomijo in še mnogo drugega. resnično in upravičeno je zaslužen profesor, spoštovanja vreden.

Jožeta sem spoznala tam okoli leta 1965, ko je še delal v trgovanju z začetnimi avtomatskimi napravami za poslovanje v administraciji. Ni bilo to za njega, hotel je razumeti popolnoma informacijski svet, ki se je po tem letu ustvarjal v svetu in neverjetno hitro uveljavljal tudi pri nas. kmalu sva se videla le na informacijskih strokovnih posvetovanjih, na Forumu odličnosti in mojstrstva ter v društvu Rastoča knjiga. Nešteto študentov, ki smo jih zaposlovali južno od Ljubljane, je prišlo iz Jožetovih višjih in visokih šol, ki jih je njegova Univerza zasnovala po vsej Sloveniji, pri nas v Trebnjem. Kadar koli je Dolenjska in Bela krajina potrebovala karkoli iz področja informatike in računalništva, ji je to tolmačil Jože Gričar, ki je kmalu po končanem študiju uspel doseči profesuro in jo ustvarjalno razvijal vse do upokojitve.

V Gričarjevem delu je vedno bila prisotna neka izjemnost, ki se je izkazovala s povezovanjem Jožetovih projektov in študijskih programov s praktičnimi izkušnjami gospodarskih družb, lokalnih skupnosti in zainteresirane javnosti. Najprej je Gričar zasnoval nek projekt, z njim seznanil po njegovem mnenju izbrane akterje in poskušal ustvariti afiniteto med projektom in bodočim uporabnikom. Imel je dobre povezave z visokošolskimi ustanovami v tujini in zato realnejše ocenjeval možnosti, ki jih uspešno izvedeni projekti v tujini imajo pri nas. Naši občutki so bili negotovi ob prvih omembah uporabnosti ali primernosti na primer projekta za turizem. Promocijo Term preko spleta smo seveda razumeli, da pa bi učinke te promocije ugotavljali evidentno in sistematično nam ni šlo v glavo, saj jih ne ustvarja le promocija temveč še nešteto drugih bistvenih sestavin. Pa Jože ni odnehal, v projekt je za turizem je dodajal čisto praktične podatke kot so prijave, telefoni, maili, zdravniška mnenja, temperature vode in podobno. Čim več podatkov je bilo v digitalnem svetu, tem več učinkov tega sveta je bilo zaznavnih. Pri prenosu Rastoče knjige v virtualni svet, je zbiral gradiva o Rastočih knjigah po Sloveniji in spraševal, kam naj se zainteresirani obrnejo za ogled posamezne Rastoče knjige. S tem je opozoril na novo nalogo vodji RK. V teh in podobnih neštetih projektih z računalniško podporo je Jože oral ledino in je zaslužen za širjenje in uspešno digitalizacijo strok.

Po upokojitvi je Jože genialno razvijal več projektov. Promocija kulturne dediščine je nastajala s sodelovanjem lokalnih skupnosti, v projektu Obrazi slovenskih pokrajin pa javne knjižnice. Projekt Srebrna ekonomija je naslovljen na slovensko družbo kot celoto, ki bi morala slej kot prej temeljito spremeniti svoj odnos do starejših. V tem projektu razvija dr. Gričar sodelovanje z zdravstvom in institucijami, ki nudijo podporo upokojenim. Projekt srebrna ekonomija spodbuja družbo, da prepozna v upokojencih tudi njihovo ustvarjalno sposobnost in jo s pridom uporabi v svojem splošnem razvoju, v razvoju pokojninskega sistema, v raziskovanju, povsod, kjer je potrebno veliko znanja in praktičnih izkušenj. Res spodbuden projekt za vse upokojene, ki ne želimo samo čakati konca.

Upirajmo se družbi, ki v upokojencu vidi le potrošnika in iščimo poti sožitja z mlajšimi!

Kuharice in kuharji, 13. September 2022

Bi brez predsodkov pojedli, kar skuhajo dopoldne, popoldne in proti večeru razni kuharji naših televizij in zadnje čase tudi brhke kuharice? Tisti, ki se preživljamo z navadno domačo prehrana, se marsikateri jedi televizijskih kuharjev čudimo. Nacionalne jedi posameznih držav jemo le na potovanju v njeno deželo, sicer jo ni na naših jedilnikih, tudi pečenje piščanca na steklenici sem prvič videla, zgleda marsikaj dobro.

Neverjetno kako zanimiva je postala kuharska stroka, koliko mladih ljudi, predvsem moških se odloča za ta poklic. Imam celo občutek, da v njej vidijo velike možnosti ustvarjanja, da spodbuja njihovo domišljijo, da estetsko pristopajo k predstavitvi hrane in še bi lahko naštevala- vsiljuje se mi misel, da je na vzpon kuhanja pri nas vplival uspeh Ane Roš, ki ji svet ne priznava smo kakovosti pač pa tudi ceno pripravljenih obrokov. Z občudovanjem spremlja njen vzpon in zaslužek vsa slovenska javnost.

e le morem, gledam vse kuharske oddaje in od vsake se kaj naučim. Dino potrebuje za svoje obroke poleg raznih živil tudi atraktivno okolje. Njegova hrana je krepka, za okus moje družine presladka in premastna. Kombinacije meda in kisa nam niso poznane, poskusili smo - neuspešno. Klemen se rad malo postavi s svojim jedilnikom še posebno če ima goste. Sama ne prenašam, da se iz hrane in kuhanja dela filozofija ali zgodovina. Klemen kuha dobro - mi bi pojedli kar nam bi ponudil. Ja Gojc in Ljerka ter mlada vnukinja pripravijo kot je videti obroke hrane različnih narodov, se malo pošalijo z dobavitelji, našemijo v oblačila naroda, ki določeno hrano uvršča med svoje posebnosti in si pri peku preskrbijo priboljšek, da sami lahko ponudijo obrok v televizijsko predpisanem roku. Je pa težava tako Dina kot Gojca in Klemna, da njihove hrane ne moremo poskusiti in verjeti, da dobro. Omenjeni in drugi kuharji, ki nas gostijo po tv bi morda hrano ponudili v studiu gostom in bi mi po tem od njih zvedeli, katere obroke naj posnemamo. Vseh tv kuharjev ne morem tu navajati, omenim naj še dve kuharici, ki zadnje dneve krasita tv kuhinjo in za čuda, kuhata tudi jedi, ki jih dobro poznamo kot npr. govejo juho.

Drage ženske, s svojim delom smo posegle v moško vesolje in postale večinske delojemalke v zdravstvu, na sodišču, v šolah, v uradih in še bi lahko kaj dodala. Naše kuhinje so postale zapuščene ali pa so se v njih rojevali obroki hitre hrane. Priča smo, da naši moški v zapuščenih ali ne dovolj zasedenih kuhinjah prepoznavajo inkubator za kakovostne presežke v prehrani družine. Pričakujemo lahko pozitivne trende razvoja kuharskih strok in veliko znanja kuharjev, kar bo močno pospeševalo konkurenco kuharjev, kuhinj in narodov.

Kdo pa je v vaši družini šef kuhinje?

Gozdič ni več zelen,... 12. september 2022

Iz južne strani obdaja naš dom gozdiček, ki je bil v svoji mladosti naš vikend, zdaj ko se je postaral pa grozi, da nas bo zadušil ali celo prerastel. Staknili smo glave v razmislek in se odločili, da oklestimo najagresivnejša drevesa lipovec in hrast. V novembrskih dneh z vetrom nanašata svoje liste in ovenele cvetove na streho, zamašita žlebove in jesenki dež ne gre v odtok pač pa dela poplave pred garažo.

Poseg v gozd ni mačji kašelj. Delo lahko opravi samo oseba, ki je ustrezno poučena in opremljena. Iznajdljiva soseda je odkrila mojega soimenjaki Janeza, ki pa z menoj ni v sorodstvu. Kot bi mignil je prišel s svojim sodelavcem, malo sta pomodrovala, dolgo oporo za plezanje izstrelila preko košatega hrasta in eden je že plezal nanj. Več kot tri ure sta se ukvarjala z obrezovanjem, vejami, žaganjem in drugimi deli, da sta končno zadovoljna pokimala. Ne malo presenečena sem bila, da je zvečer poklical Janez in napovedal še pregled žlebov ker da ima ravno kamion z košaro v naši ulici. Ojej, kako me je razveselil, malo manj pa seveda njegova ugotovitev, da je žleb potrebno popraviti. Vprašam, če se ukvarja tudi s strehami, pa samo nekaj zamomlja, pove, da bo popravljen žleb spet na mestu v četrtek.

Možakarja izvajalca, oba mlada, v črnih oblačilih in moderno opremljena z vsemi orodji, sta okleščene veje pripravila za prevoz v deponijo in jih polagala na cesto, tako, da sama nisem mogla iz garaže. Drugi dan je tretji sodelavec pripeljal kamion, naložil nanj vse veje, s sodelavcem sta naložila tudi odpadke in s puhalnikom počistila moje dvorišče ter cesto pred njim tako dosledno kot si prizadevam imeti čisto v dnevni sobi.

Zakaj vam to pišem? Starejše osebe potrebujemo veliko uslug tako za vzdrževanje doma in okolja kot tudi za uresničevanje svojih želja. To niso kaprice, so potrebe, potrebe po nadaljevanju življenja kakršnega smo si zagotovili v času svoje delovne sposobnosti. Malokateri uslužnostni podjetnik ali delavec to razume, malo jih je, ki bi se zmenili za naše prošnje in še manj, ki bi to opravili z veseljem, kot sta to opravila opisana »krotilca gozda«. Deloma jih razumem zaradi obsega usluge, naročila starejših so običajno majhna, košnja, popravilo orodja, odtokov, pip in podobno, izvajalec ne mor ne vem koliko zaračunati, veliko stanejo prevozi in podobno. Res bi bilo dobro, da upokojenci zmanjšamo naše interese za politiko in vladanje in znotraj svojih organizacij razvijamo medsebojno pomoč predvsem za ustreznejšo dostopnost do malih, vendar nam nepogrešljivih uslug, ki bi nam bile lažje dostopne in opravljene z veliko mero razumevanja. Mladi podjetnik, ki bi razvil na principih podjetniškega poslovanja dejavnosti malih uslug, bi bil med nami zagotovo zadovoljen, če bi z nami ustrezno ravnal bi v njegovo podjetje vlagali svoje prihranke, da bi lahko svojo dejavnost moderniziral in razvijal, tudi on bi lahko koristil naše usluge na primer računovodske usluge, raziskave zadev, ki so mu pomembne, iskanje informacij in podobno. Sožitje starejših in mlajših bi lahko dobilo poleg čustvenega tudi ekonomski smisel mladih.

Ko v svoji družini pripravljate najmlajšega za poklic razmislite tudi o njegovih podjetniških ambicijah!

Maltežani, 11. september 2022

Lahko poskusim, nisem pa dovolj seznanjena z vsemi posebnostmi Malteškega viteškega reda, ki je takoj po osamosvojitvi terjal Grad Otočec, se vmešaval v poslovanje gradu v Podsredi in se sploh nenavadno obnašal do kolektivov, ki so desetletja gospodarili z nekdanjimi gradovi in jih obnavljali.

Na Otočec je prihajal član Malteškega viteškega reda, ki se je proglasil za dediča gradu in premoženja, ki mu pripada. Tam je hotel brezplačno živeti na da bi ga zanimalo kdo je lastnik, kakšne dolžnosti ima kot dedič in kako se mora ob denacionalizaciji ponašati. Povzročil je kar nekaj stroškov dokler ni spoznal, da mu denacionalizacija ne more koristiti.

Zanimivo je bilo srečanje s predstavniki tega reda na gradu Podsreda, ko je imel otvoritveno slovesnost ob zadnji obnovi in umestitvi muzeja v obnovljene prostore. Kot v srednjem veku smo se stisnili povabljenci med stene, da so trije ozaljšani vitezi lahko hkrati prišli skozi velika vrata v obnovljeno grajsko kuhinjo in se tam namestili. Ker sva predstavljali delnega financerja obnove, sva se čutili s kolegico v tej družbi odveč in smo jo kmalu ucvrle iz gradu.

Pomemben član reda je bil minister pravosodja Lovro Šturm. Iz meni neznanega vzroka je deloval grozno, ko je v opremi malteškega viteza in obrazom, mrzlim kot led odprl neko manj odmevno slavje verskega značaja. Bili so deležni posebne omembe o svoji prisotnosti v vseh sredstvih javnega obveščanja, tudi poimensko in v slikah. Ne enkrat je bil objavljen njihov posebni status v Rimskokatoliški cerkvi in to niso nikoli pozabili poudariti ob vsaki priložnosti v javnosti. Seveda smo brali knjige o tem redu, zlasti zgodovinske in raziskovalne. Nisem opazila, da bi sodobni zapisi o njih koga navduševali.

Se ne spomnim več, zagotovo pa sem se s temi vitezi srečala še večkrat. Nerazumljivo je bilo že to, da so se oblačili v 21. stoletju v viteška oblačila, da pa niso izkazovali niti najmanjšega značaja viteza - dobrohotnosti do ostalih gostov, spoštovanju gostitelja, strežnega osebja in podobno, nisem opazila kavalirstva tako značilnega odnosa vitezov do žensk in še marsikaj iz vljudnosti jim je manjkalo, da bi jih sprejeli kot viteze.

Zadnja leta se red ni razkazoval v javnosti tako kot ob denacionalizaciji, od kar vlada papež Frančišek, o redu ni dosti objavljenega. Ker pa je to star in tradicionalen red sem prepričana, da nemoteno deluje kljub temu, da je izgubil izjemni status v Vatikanu. Verjetno se je le treba vprašati zakaj je red država v državah s svojim potnim listom, znamkami, konspirativnim članstvom in aktivnostjo v diplomaciji kot nam je predstavljen na spletu.

Je vaša družina spoznala Malteški viteški red, ki v Sloveniji deluje že zelo, zelo dolgo?

Praznik korenja, 10. September 2022

Pri nastajanju Rastoče knjige so odprte vse možnosti. Vanjo vključujemo svoje dosežke in zgube ali veselje in žalost. Če nas navdušuje dober pridelek rdečega korenčka v naši soseščini, bomo s pomočjo aktivnosti Rastoče knjige, narediti čim več koristnega s to dobro letino korenčka zase in za svoj okoliš. Poudarek je torej na možnosti, ki jih okolje ima, pa jih ali pa ne pametno uporablja za boljše življenje večine.

Veliki Gaber je simpatično naselje med Radohovo vasjo in Šentlovrencem na Dolenjskem. Včasih so se tu zbirali furmani, ki so vozili blago in ljudi. Tu so bili doma avtorji knjig Beli menihi, tu je izhodiščna pot do nekdanjih gradu Kozjek in Sela Šumberk in do spomenika trem izdanim vodjem osvobodilnega gibanja. Jožica Štrempfel je v Velikem Gabru osnovala Rastočo knjigo lokalne skupnosti s poudarkom na pridelavi vrtnin - rdečega korenčka in s te nagovorila občane naj iz tega lokalnega pridelka pridobijo kaj več kot samo nizko ceno na ljubljanski tržnici. Kaj bi to bilo kaj več so do sedaj razmišljali v lokalni šoli in v pristojnem organu krajevne skupnosti in skupno ugotovili, da iskanje priložnosti za prodor korenčka kot industrijske surovine presega možna prizadevanja Velikega Gabra. Da bi razvili potrebne raziskave, so se povezali z Biotehnično fakulteto v Novem mestu in da bi trženje korenčka ter izdelkov uspelo z občinami na Dolenjskem.

V soboto je bilo na popolnoma obnovljenem Glavnem trgu Novega mesta v prisotnosti predstavnikov vseh udeležencev veliko slavje posvečeno rdečemu korenju. Na stojnicah so najmlajši šolarji predstavljali pridelek korenčka, delili reprezentativne pridelke in informativne liste o delovanju Rastoče knjige Veliki Gaber. Šolarke so ponujale pecivo, ročna dela in brezalkoholne napitke.

Biotehnična fakulteta je ponudila korenčkovo torto, proizvod predelave korenčka v izdelek za trg. Degustacija je uspela, zanimanje je bilo veliko, spremljalo ga je informiranje o koristnosti korenčka za ohranjanje zdravja in že mnogo zanimivosti. Tržno prireditev so počastili predstavniki občin in krajevne skupnosti Veliki Gaber. Dejstvo je, da je povezovanje odprlo prvo priložnost predelave korenja, nedvoumno jih bo z leti še več saj so polja okoli Velikega Gabra zelo rodovitna in raziskovalci fakultete zelo radovedni in dovzetni do novosti. Z skupnimi močni bodo morda uspeli s predelavo korenja zagotoviti nova delovna mesta, ki jih sedaj nimajo.

Naj bo opisan primer praktični pripomoček drugim Rastočim knjigam po naših šolah in lokalnih skupnostih. Marsikatera Rastoča knjiga pripravlja temelje za razvoj turizma v lokalni skupnosti kjer znamenitosti to omogočajo. Več Rastočih knjig raziskuje korenine svojih rojakov, druge spet oživljajo domačo obrt, vsaka ima svojo posebnost pač odvisno od zainteresiranosti učencev po šolah in občanov okoli nje. Rastoča knjiga je gibanje za iskanje tržnih priložnosti delovnih in lokalnih sredin.

Naj vam vaš šolar pokaže Rastočo knjigo svoje šole!

Kraljica, 9. September 2022

Prepričana sem bila, da bo kraljica Elizabeta II živela večno in ne znam obrazložiti tega svojega prepričanja. Najprej se človek zamisli nad velikostjo Commonwealtha, ki ga je predstavljala, posega v vse kontinente, v njem živi več kot dve milijardi ljudi. Kljub temu, da kolonializma ne poznamo več, vse te članice Commonwealtha priznavajo sposobno žensko kar 70 let za svojo Kraljico. Zakaj? Ve kdo pravi odgovor? Recimo zato, ker si želijo ljudje in narodi sodelovati in se povezovati ne pa prepirati ali vojskovati.

Samo v Londonu je v njenem času vladalo 15 vlad, od bistrega prijatelja moje nekdanje domovine do železne Lady, vojaško razpoloženega Blaira do situaciji nedoraslega realizatorja brekxisa. Vsak od predsedujočih Vladi je imel dovolj pooblastil, da bi Elizabeto II kakorkoli onemogočil, pa na to ni niti pomislil. Vprašajmo se zakaj? Londončani z veseljem dan na dan kažejo, da imajo svojo kraljico, da se z njo smejejo prijetnostim in da z njo jokajo ob izgubi Diane. Nosijo ji rože, občudujejo njeno kočijo, vsi so na cesti, ko se pojavi tam njihova Kraljica.

Kaj pa nešteti dobri in goljufivi managerji, ki proučujejo možnosti sodelovanja z ogromnim premoženje angleških kraljevskih rodovin. Njihova zavist bi lahko rodila mile ali silne upore v katerem koli delu sveta, celo bližnja oseba ji je hotela podtaknili rasno nestrpnost - neuspešno. Podzemlje ali biznis nista ogrozila image ali premoženja njihove Kraljice

In njena družina, ki je nastala iz ljubezni in ji viharni svet ne prizanaša. Njena sestra je morala preko torture javnega obveščanje, prav tako prestolonaslednik in njegov brat, že vnuki so zahtevali njeno posebno pozornost - rečemo lahko sodobna družina, če bi šlo to za moje sosede, ker pa se je to dogajalo Elizabeti II, bi z lahkoto kdo uporabil, da jo diskreditira, onemogoča. Pa jo je kdo? Ne vemo, tudi treba ni vedeti vse, dejstvo je, da je stala in obstala njihova mati in babica, njihova Kraljica.
Ali Žerdin jo je s svojim uvodnikom v SP Dela postavil na piedestal obeh naših domovin v njenem času. V petdesetih letih je sprejela vodjo naše države in s tem pokazala, da spoštuje našo neodvisnost, naša prizadevanja za mir, naše vrednote, ki jih želimo uveljavljati. V 21 stoletju je obiskala Slovenijo in slovenskemu narodu sporočila, da smo z pridobitvijo neodvisnosti stopili na pota, ki jih ubira sodobni svet. Zadovoljstvo in vzhičenost ljudi v nekdanji državi in v sodobni Slovenije je pokazalo, da je bila tudi naša Kraljica.

Globok poklon, spoštovana Kraljica, potrebovali smo vašo naklonjenost in zanjo se vam zahvaljujemo. Zaradi svojega razumnega delovanja boste večno naša Kraljica!

Je Elizabeta II tudi vaša Kraljica?

Forum, 8. september 2022

Občasno se moji stanovski kolegi in kolegice spomnijo naših skupnih nekdanjih aktivnosti, me tu pa tam povabijo na razgovor in če se to zgodi že vem, da je nekomu padlo na pamet kaj iz nekdanjih časov. Po klepetu ob jutranji kavici odprem outlook in na ekranu je obvestilo zadnje predsednice Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, da bomo obnovili Forum odličnosti in mojstrstva na Otočcu. Kolega včeraj me je najbrž hotel spodbuditi, da k tej zahtevni temi kaj dodam. Nisem bila v zadregi saj sem bila med organizatorji skoraj vseh že izvedenih Forumov.

Ljudje južno od Ljubljane smo bili od tega centra kulture, gospodarstva in oblasti vedno nekoliko odrinjeni, kar sicer ni škodovalo našemu razvoju, smo pa se čutili zapostavljene in to upravičeno, saj je na našem območju deloval največji slovenski izvoznik in največji slovenski davkoplačevalec. Ekonomisti in gospodarstveniki smo eno od možnosti uravnovešenja videli tudi v tem, da vsako leto organiziramo Forum odličnosti in mojstrstva Otočec na katerega smo vabili najpomembnejše slovenske politike, kulturnike, znanstvenike in druge, zlasti strokovnjake Slovenije. Letna srečanja so bila zanimiva in vsebinsko bogata, vsako leto je izšel zbornik o delu in referatih, sprejeta je bila Strategija odličnosti in mojstrstva in bilo je to srečevanje vtkano v življenje in delo življenja in dela v regiji.

Petindvajset let je delo potekalo nemoteno, pogovori so bili koristni, srečanja zanimiva, dokler je delovalo Društvo ekonomistov tudi nemoteno. Zadnja leta je oblikovalec vsebinske zasnove Foruma preselil letni Forum v Trebnje, Brežice in Kočevje, zdaj jubilejni 30 pa bo spet na Otočcu.

Misel, da je treba delati odlično in mojstrsko ostaja živa, po njej se regija ravna, zato ostaja uspešna v svojem gospodarstvu in drugod, kjer se je razvilo sodelovanje med lokalnimi skupnostmi. Upam, da bo prav to skupno spoznanje na tridesetem Forumu prevladovalo kot dolgoročen dogovor o projektih, ki se še morajo razviti na tem območju. Ne samo univerza, potrebujemo tudi vse drugo kar univerzitetno mesto mora imeti. Najti moramo nadomestilo za primer, če bo pomanjkanje energentov in skrb za varovanje okolja okrnila ali celo ustavila obstoječo industrijo. Zaostaja razvoj naravi in človeku prijazne infrastrukture, močno nas mučijo kadrovski primanjkljaji v dejavnostih, ki jih potrebujemo pa nimamo nosilcev razvoja in še veliko nalog bi lahko omenila. Moramo pa upati, da bo Razvojni center obvladoval razvojno problematiko, jo usklajeval z danimi možnostmi in na tridesetem Forumu tudi predstavil.

Jubilej ni samo zahvala, je predvsem vizija, so cilji večine, so spodbuda napredku. Taka je bila ocena dela preteklih Forumov in ta novi naj bo od njih samo ustreznejši!

Današnji management v regiji, nas boste na Forumu seznanili, kako boste oblikovali prihodnost?

Kmetovanje, 7. september 2022

Le kje so kadroviki moje domovine našli ministrico za kmetijstvo, ki pravi, da dejansko zna opravljati vsa kmetijska dela. Kapo dol in velik poklon njej in njeni usposobljenosti, pa tudi idejam, ki nam jih niza o potrebnih spremembah v kmetovanju do leta 2027.

V novi kmetijski politiki je prioriteta povečevati samooskrbo in z organskim kmetovanjem izboljševati odpornost proti naravnim katastrofam. Pridelovali bomo zelenjavo celo leto v rastlinjakih, povečali deficitarno pridelavo kot npr. svinjerejo in raziskali dejavnosti kar 25000 malih kmetovalcev, da ugotovimo, če obstajajo možnost masovnejše predelave in trženja njihovega pridelka. Prizadevanja so usmerjena v kakovost, redno preskrbo in obvladovanje cen pridelkom kar narekuje novo organiziranost verige kmet-predelovalna industrija-trgovina tako, da bodo nastajale zadruge, združenja kmetov, kmetijske skupnosti in druge oblike povezovanja in sodelovanja kmetov, kar bo odprlo možnosti, da skupnosti same razvijajo trgovino in predelavo hrane. Slovenija ima veliko travnatih površin, zato bo ohranjala rejo govedi in drobnice tudi za izvoz. Država bo preko svojih enajstih strokovnih institucij nudila kmetom strokovno in organizacijsko podporo ter s subvencijami in investicijskimi sredstvi omogočala naložbe skupnosti kmetov.

Preseneča ali pa tudi ne podatek, da je kar 25 tisoč malih kmetov, pravijo, da mladih, ki delujejo na podeželju, varujejo kulturo krajine in oskrbujejo najdeno tržno nišo. Nisem presenečena toliko nad številko teh malih kot nad prilikami, ki so jih odkrili za preživetje. Ko so začele propadati industrije po našem območju, se so ljudje zatekli k materi zemlji. Spomnim se Črnomaljke, nekdanje izjemno kakovostne šivilije, da si ni mogla predstavljati, da bi kdo v Črnomlju kupoval solato in vendar ona danes od nje živi. Priložnosti kmetovanja šele spoznavamo, so pa med nami tudi tisti, ki so v samostojni Sloveniji obogateli in že pokupili kmetijsko najustreznejša območja v Vojvodini, da razvijajo inovacije za bodočo zdravo prehrano. Ne vem ali je naslednja informacija dejstvo ali propaganda po spletu, da so Američani že pokupili več milijonov m2 najrodovitnejših ukrajinskih polj. Kakor koli, poslovni interes za hrano narašča in kot zgleda, mu naša ministrica sledi kljub Naturi 2000 in konkurenci močnejšega kapitala.

Zdaj se bližajo časi višanja cen prehranskih pridelkov in izdelkov. Analitiki ugotavljajo, da bodo zanje krivi vojni dobičkarji, neustrezna organiziranost verige od pridelovalca do potrošnika in tudi potrošniki, ker ne kupujejo pretežno domače pridelke in izdelke. Nekako bomo morali pokazati, da podpiramo domačo pridelavo in predelavo. Vsa ta spoznanja in napori prenove kmetovanja, ki dajejo kruh številnim našim družinam bodo zaman, če mi ne bomo sodelovali.

Kaj menite, dragi potrošniki, bomo zmogli doseči napredek v svojih navadah?

Kulturni model, 6. september 2022

Zaostrujejo se mnenja o tem, kaj je v obsežni kulturni produkciji možno imenovati umetnost, kdo se sme in mora o tem izreči in kako umetniški izdelek ponuditi trgu. Vprašanje se odpira zaradi nastajanja pojavov, ki so bili do sedaj javnosti slabo poznani ali pa sploh ne. Kdo od nas sploh ve, da so razmere med ministrstvom in umetniki tako zaostrene, da je bil iz stavbe ministrstva celo izbrisan napis kultura. Že res, da smo brali o lomastenju aktualnega ministra, celo poslušali smo ga, kako dr. Možini razlaga svoje videnje vseh nas, ki z veseljem sprejemamo kulturno ponudbo in si jo prizadevamo razumeti. Še vedno pa ne vemo kakšno kulturo in znotraj nje umetnost bi minister ponudil namesto tega kar imamo in kako bi to uresničil. Drug primer, boj za prevlado v RTV Slovenije je lažje razumeti, nikakor pa ni možno sprejeti načina nastajanja sedanjega programskega sveta te hiše, niti ukrepanja pristojnega ministra še manj pa molka Državnega zbora. Ne, to pa res ni kultura. Naslednji primer je umetnost in kultura, ki jo spoznavamo pod nazivom Fotopub in žal izhaja iz mojega življenjskega okolja. K že povedanemu javnosti se o tem ne da kaj dodati. Naj zaključim z naštevanjem s primeri avtonomnih con in množico samostojnih podjetnikov (s.p.) v kulturi. So avtonomne cene tisti prostor kjer umetniki ali espejevci v kulturi ustvarjajo nove svetove? So to nova prizorišča za predstavljanje nezadovoljstva z razmerami v naši domovini in v svetu? se espejevci v kulturni dejavnosti dostojno preživljajo, je ta organizacija dela sploh zanje primerna? Nimajo namreč razvitih podjetniških funkcij, v kruti borbi na trgu je to običajno usodno za obstoj podjetja. Najbrž je to bolj prikrivanje hiperprodukcije v slovenski kulturni srenji kot pa podjetništvo.

Opisano mi pojasnjuje potrebo po nastajanju novega modela kulture, pa tudi zaupanja v kulturne kritike, ki naj bi nakazovali umetniške vrednote v kulturnem izražanju naroda. Ker pa je kultura »ogromno vesolje« si težko predstavljam, kako bi nov model nastajal in še težje, kako bi se uveljavljal v narodu. Ministrica je dala vedeti, da imamo strokovnjake, ki novi model kulture pripravljajo, da se bodo o tem vsestransko posvetovali in tako prišli tudi do kar se da primernega načina financiranja sedanje latentne nezaposlenosti espejevcev v kulturi. Super, pričakujemo zelo veliko in to brez podobnih ekscesov, kot smo jim bili priča.

Pri razvoju kulturnega razmišljanja v podjetju sem imela priliko spoznati čudovite umetnike in njihove visokokakovostne dosežke. S spoštovanjem smo jih sprejemali in bili zadovoljni, da so z nami soustvarjati kulturna medsebojna razmerja. Med njimi so bili tudi taki, ki so nas razočarali bodi si zaradi pohlepnosti ali pa zato, ker se jim je zdelo samo po sebi umevno, da jim podjetje materialno omogoči kar so si zamislili, celo izgradnjo galerije na primer. To je življenje, ki žal ni samo lepo, je pa za vsakega od nas del vzgoje, spoznavanje kakovosti in lepote ter občudovanje zamisli in tehnike pri interpretaciji umetniškega dela. Skozi oči večine je kultura in z njo umetnost za vsakega človeka naravni del njegovega bistva.

Kaj vaši družini pomenijo kulturno umetniška dela?

Romi, 5. september 2022

Pozvoni, pred vrati je na pol oblečena romka in mi skozi steklena vrata kaže nek papir. Poznam jo zato odprem, sicer me žal vsak tak obisk zaskrbi. Ženska ima ne vem koliko otrok, eden od njih je v sedmem razredu, potrebuje delovne zvezka, manjka ji 17 EUR ali delovni zvezek mojega vnuka, ki je 7 razred končal. Od kar so me obiskali roparji nimam več denarja doma, vnuk je vrnil šoli, kar je na začetku leta od njih dobil. Kupiti ni možno, ker ima vsaka šola svoje pripomočke. Torej romki ne morem pomagati. Ali ima res problem ali pa ga je naredila za pridobitev denarja ne vem in tudi ne bom ugotavljala. Me pa moti, da je sedmošolec brez učnega pripomočka. Kaj ne skrbi zanje šola? Pa nima šola možnost temu učencu zagotoviti kopijo, je kje kakšen sklad za pomoč učencu, če mu ne morejo ali nočejo dati opore starši?

Pa sploh je pri nas neka čudna situacija z romi. Veliko jih je, imajo kar nekaj naselij in prisotni so povsod. Največ je seveda otrok. Nekaj vem o tem, da dobivajo za otroke dodatke, nič pa ne vem, kako jih porabijo. Romko, ki je zvonila pri meni sem vpraša, pa je rekla, da za šolanje otrok ne prejme nič, kar pa od države dobi ne zadostuje za celotno družino. Kaj naj potem, kaj dodam ali jo usmerim na institucijo, ki v naši družbi skrbi za take primere? To gotovo ni samo moja dilema in prav bi bilo poučiti javnost, kako naj z romi ravnamo.

Ko se pogovarjam s sosedi ali aktualnimi politiki o romih samo zmajujejo z glavo. Dobro vem, da smo v času mojega mandata v občinskem svetu imeli razvito ustrezno službo občine, ki je oblikovala tudi program socializacije romov. Pri zadevali smo si celo, da bi ta program povzela Slovenije in enotno poskrbela za vse svoje rome. Ker se nič konkretnega ne zgodi, sem za šolo vprašala nečakinjo, ki rome poučuje v eni od novomeških šol. Ni vedela kaj dosti povedati, bolj je usmerjena v učni program zanje kot v njihovo socializacijo. No, še ni mimil teden, ko smo se ukvarjali z učbeniki za 7 razred, pa nas že doleti novica o streljanju v enem od največjih romskih naselij. Bo to morda koga spodbudilo k dejanjem.

Dobro bi bilo rome vključiti v delo in zdaj, ko vsi tožijo, da delavcev primanjkuje, je morda prilika tudi za rome kot delodajalce, vsekakor pa je skrajni čas, da družba in romi dobijo svojo družbeno pogodbo o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Priložnost naj dobijo tudi mali romčki, da končajo šolarji in postanejo sposobni za ustreznejše vodenje svoje populacije, kot je vodena do sedaj. Če se dokaže, da res ne gre drugače, je v vzgojo in izobrazbo romskih otrok potrebno poseči tudi z omejevanjem pravic. Vsaj petdeset letni zaostanek imamo pri reševanju romske problematike in čas je, da se reši na čim ustreznejši način za oba naroda.

Kako pa vaša družina ravna z »romko pred vrati«?

Jutro, 4. september 2022

Neverjetno veliko debat ljudje opravijo o jutru in jutranjih opravilih. Standard o tem je prav za prav določila RTV Slovenija in naj bi bil verna slika o naših jutranjih radostih in tegobah. Ko začne Romih loviti budilko in se zaspano priplazi na kavč v dnevni sobi, so številne članice njegovega jutranjega programa že v delovnem zaletu; telovadijo, zalivajo rožice, kuhajo kavico in podobno. Ni kaj, zjutraj moraš res imeti nekaj časa, da dejansko pogledaš s nastajajoči dan in v mislih preletiš naloge, ki jih tega dne ne smeš zanemariti.

Vse življenje vstajam zgodaj. Otroci na vasi smo od zgodnje pomladi do pozne jeseni pasli krave na košenicah okoli doma. Veljalo je, da v mesecih brez črke r nismo nosili obutve in nas je seveda pogosto zeblo vsaj dokler ni posijalo sonce. Tudi zaradi šole ob 8 uri smo morali vstati vsaj 2 uri preje, ker je bila pot v šolo dolga pa še ustavljali smo se v vasi pri posameznih hišah, da smo šolarji skupaj odšli mimo Desnega kamna, kjer je strašilo. Ob cesti na tem mestu je bil vhod v podzemlje, ki nam je bil strogo prepovedan, da ne bi iz otroške radovednosti silili v njegovo bližino. Kot gimnazijka sem morala uloviti vsak delovni dan vlak okoli 7 ure, do postaje pa je bilo kar pol ure hoda. V počitnicah so nas bodrili z izreki kot je »rana ura – zlata ura« in z poletno vročino pa smo, recimo ob žetvi bili na njivi ob svitu. V nedelje in praznikih so bile na vrsti maše ob 6 uri, obisk v cerkvi je bil obvezen, nihče ga ni smel opravičiti s spancem. Prišli smo po šolanju na delo, ki se je začelo točno ob 6 uri zjutraj. Neki sodelavec je trdil, da,če bo kdaj ubil koga, bo to zjutraj – ne vem kaj je s tem mislil, velikokrat pa je to povedal. Naša boniteta pa je bila nedelja in dela prosti dnevi. Nemalo kdaj sem jih kar prespala.

Obe opisani skrajnosti nista za realni svet, vsaj ne za otroke saj prva razvaja in druga muči. Če upoštevamo še zdravniško mnenje o potrebnem spancu, potem večina ljudi vse življenje prezgodaj vstaja ali pa gre zvečer prepozno spat. To zadnje je najbrž problematično saj so naše družine ali na delu ali v šoli, pri športu, v drugih ljubiteljskih dejavnostih in si šele pred spanjem privoščijo kakšno besedo. Dobro bi bilo razvijati nadaljnje raziskave spanca in na podlagi ugotovitev oblikovati kriterije, kdaj naj bi se začelo delo ali šola, kdaj naj bi potekale ljubiteljske dejavnosti in kdaj naj se izvajajo programi brez katerih javnost ne more. Zdi se mi tudi pravi čas zato, ker se delodajalci pripravljajo na novo skrajševanje delovnega časa, to pa bo potegnilo za seboj nove razporeditve družinskega življenja. Če bi ujeli bioritem bi verjetno delo učinkovitejše in šolski uspehi boljši.

Neverjetne posledice v razporejanju časa v družini ima danes uporaba informacijske tehnologije. Posledice so predvsem slabe za otroke, ker zanje porabijo veliko časa namenjenega v pred informacijski dobi za spanje. Virtualni junaki se prikradejo v njihove sanje in streljajo ali osvajajo igralca, ki jih je priklical. Morda tole o spanju nimam prav, a vseeno, poskusite pridobiti ustrezno mnenje tistih, ki jim popolnoma zaupate.

In več spite, da boste lažje opravljali svoje dolžnosti!

V pričakovanju leta 2050*, 3. september 2022

Priča smo intenzivnemu iskanju konkretnih možnosti, da se prepreči nadaljevanje prekomernega izkoriščanja naravnih virov. Po naročilu Instituta za raziskave podnebnih vplivov Rimskega kluba znanstveniki sveta združujejo svoje projekte, da bi bila njihova opozorila in priporočila človeštvu čim bolj celovita in realna. Današnja njihova spoznanja so spodbudna. Do leta 2050 lahko človek normalizira svoj odnos do narave tako, da (1) temperaturo na zemlji zniža na raven pred industrijskim obdobjem, (2) prebivalstvo omeji pod devet milijardami, (3), zmanjša porabo materialov, (4) izkorenini ekstremno revščino. Seveda mora svet sprejeti ustrezne ukrepe: reformirati mednarodni finančni sistem, 10% najbogatejših ne bi smelo imeti več kot 40% svetovnega bogastva, doseči enakost spolov, zdravo prehrano in ničelno emisijo. Izvedba teh ukrepov bi omogočila ohranitev sedanje blaginje v kar bi morali vložiti 4% bruto družbenega proizvoda letno kar je manj kot sedaj potrebujemo za subvencije industrijskih fosilnih goriv. In kaj manjka? Potrebna sredstva bi pridobili z davkom na bogastvo najbogatejših, manjka pa koalicija politikov, ki bi to uresničevala.

Ko sem v blogu predčasno pisala o možnostih uresničevanja programa naših Socialdemokratov, sem poudarila, da je predpogoj revolucija, zamenjava sistema, skoraj bogokletno razmišljanje, da bi šli po poteh Levice, nezaslišano za Mater naroda, ki še vedno zameri partizanom, da so delali še kaj drugega kot napadali okupatorja. Zdaj na nujnost revolucije opozarjajo svetovni znanstveniki in to povsem konkretno, to je odvzem in obdavčitev bogastva najbogatejših, ustanovitev državljanskega sklada, uvedba univerzalne temeljne dividende vsem ljudem, gibanje Earth4AII, … To ni samo predlog, je nuja za človeštvo, je zahteva Rimskega kluba – neformalnega združenja svetovljanov, ki imajo moč in sredstva za uravnavanje razmer na svetu. Neznansko vesela bom, če se motim in bo Rimski klub svojo vlogo odigral brez revolucije, predvidevam pa, da to ne bo mogel brez sodelovanja nacionalnih vlad, ki naj bi se poenotile v koaliciji.

Poglejmo še, kaj pravijo znanstveniki da nas čaka, če njihova spoznanja ne bomo uresničevali. Razmere se bodo bistveno poslabšale, obetajo se regionalni razpadi, v gospodarskih družbah bo vse več trenja in upadanja zaupanja, povečujejo se tveganja, politične težave, gospodarska stagnacija, podnebne katastrofe, zmanjšanje blaginje za 40%. Vse države bodo trpele zaradi vročine, suše, izpada pridelka in poplav. Grozi lakota.

Kakšnih posebno poudarjenih informacij o tem ali bo naša Vlada sodelovala v politični koaliciji v javnosti ni, je pa nekaj indicev, ki nakazujejo, da se v svojih odločitvah usmerjajo v varčevalni energetski program pa morda tudi v smotrnejše načrtovanje proizvodnje, ki je nujna za razliko od tiste, ki je energetsko požrešna posredno ali neposredno. Morda so naravne katastrofe v tem letu nakazale Vladi nove poti za samooskrbo z zdravo hrano ali pa odpira novo paradigmo v vzgojno izobraževalnem procesu. Kdo ve? Možnosti je veliko, osebno menim, da čas veliko terja od upravljavcev premoženja, da je soočenje s problemi nujno, saj ni videti drugega rešitelja.

*Maja Prijatelj Videmšek, Delo 3.9.22

Pazljivo spremljajte ukrepe, slej ko prej bodo imeli posledice pri nas doma.

Zora Konjajev in mi, 2. september 2022

Le kdo ne bi poznal »damo odličnosti«, ki je ustanovila vojno bolnišnico Franja, razvila vrhunsko pediatrijo v Univerzitetnem kliničnem centru in je nesporna predstavnica naše intelektualne-svetovljanske miselnosti. Taki ljudje se iščejo z lučjo pri belem dnevu po vsem svetu, ljudje vseh narodnosti, barv in statusov jih spoštujejo, cenijo in njihovo mnenje upoštevajo pri svojih odločitvah. Upam, da je tako tudi v naši lepi deželi.

Pa tale zapis ne pišem zaradi njenih številnih zaslug, tudi ne, da bi obnavljala njeno zgodovino, končno je Zora Konjajeva sama podrobno predstavila svojemu narodu svojo bogato življenjsko ter delovno pot in prav ta predstavitev da misliti. Zakaj? Ste zaznali kaj je oblikovalo njen pogled na svet? Rojena je bila v narodno zavedni družini v kateri je prevladovalo kulturno ustvarjanje, predvsem glasba in petje. Šolanje je bilo samo po sebi umevno, visoko so cenili pridobitve moderne dobe in ob vsem tem ohrani družinsko življenje. Potovali so, se na potovanjih učili in spoznavali napredne tokove za ustreznejše življenje. Skupaj s svaki in svakinjo so Stritarjeva dekleta bogatila in krepila slovensko zavest ne glede na razmere v katerih se je narod znašel. Eden od svakov Zore, Josip Vidmar, je kot vrhunski slovenski intelektualec prepoznal med prvimi nujo po združitvi vseh Slovencev za osvoboditev od okupatorja pa tudi od tistih, ki so okupatorja podpirali in tistih, ki so bogateli na račun pridnih oziroma delovnih Slovencev. Nastala je OF in samo mislimo si lahko, kakšne napore so familije Stritarjevih deklet morale premagovati, da so v vseslovensko vojno obrambo vstopile in v njej sodelovale vse stranke, tudi konservativne oziroma tiste, ki no varovale vrednote krščanstva in se zavzemale za njegovo so vladanje v Sloveniji. Tako ženske kot moški Stritarjev so bili aktivni partizani in partizanke, skrbeli za ranjence, odgovorno sodelovali v organih odločanja upora in se mednarodno povezovali za bolj učinkovito obrambo. Ko se je vojna vihra končala, so poprijeti za delo v stroki v kateri so bili usposobljeni, Zora v medicini, Vidmar v vladi, sestre v kulturi,… vlekli so voz napredka in poskrbeli, da je iz ruševin nastajala socialna, človeku naklonjena država. Starost je bila za njih grenka, tako kot je grenka za vse nas, ki smo v socialni državi ustvarjali. Zora je svoje spomine zaključila z željami za boljše življenje vseh, za večjo pravičnost pri delitvi ustvarjenega in za priznavanje ter spoštovanje dela in delavca tudi kot upravljavca.

Kako naj ob naporih in pravičnosti Stritarjevih in njim podobnih družin danes sprejemam nauke, vladanje in ideologijo tistih, ki so hoteli takoj po koncu vojne obdržati konservativne metode vladanja in še danes z njimi slabijo materialno in duhovno moč Slovenije. Je kakšen razumen razlog, da se verska prepričanja ali pa samo katolištvo vključuje kot sovladar slovenske družbe. Zakaj v Sloveniji sprejemamo očitke posameznih verskih voditeljev o zablodah socializna oziroma socialne države? Kaj pa so ti predstavniki vere naredili po vojni ali pa v samostojni državi, da bi morali poslušati njih in ne Stritarjeva ter njim podobne. Kako naj jih spoštujemo, če pa so celo Blejski otok poklonili tujcu, da ne govorim o poklonjenih gozdovih, agresivnosti kardinalov, pokroviteljskih duhovnikov in podobnih.

Problem ni enostaven ali enostranski, nanaša se na vsakega od nas kot posameznika. Svetovni nazor je rezultat vzgoje in odločitve naše intime. Ne da se ukazati! Vsak mora v svoji duši presoditi kaj je prav in bo zato upošteval pri svojih odločitvah, kaj pa je propaganda za nekaj, kar nam bi kot naroku škodovalo.

Premislite vsak zase!

Šola, 1. september 2022

Naši najdražji so danes odšli v šolo, pri nas eden v osmi razred osnovne šole in drugi v prvi razred gimnazije. Rituali se ponavljajo iz leta v leto od kar je Marija Terezija predpisala, da morajo otroci obiskovati osnovno šolo. V vseh družinah je vsako leto treba poskrbeti za šolske potrebščine, nabaviti nova oblačila, ker so otroci stara prerasli in se pripraviti na učenje z njimi. Na dan prihajajo vprašanja »bo zmogel?« in strah, kaj pa če mu ne bo šlo. Sledi samotolažba, bo kar bo, pa tudi upanje, da bo vse kot mora biti. Ker so za vsako družino otroci najdražji bo skrb zanje vedno družinska prioriteta.

Zanimivo bi bilo spoznati nauke s katerimi družine pospremijo svoje otroke v šolo. Mene na primer je stara mama peljala pred hišni oltarček, pokropila z blagoslovljeno vodo in govorila: bodi pridna, boj se boga in dobro opravljaj svoje delo. Strah me je bilo, da bi to kdaj pozabila. Ko je šel v šolo sin sva se dalj časa o tem pogovarjala, naukov nisem delila, sem pa v mislih ponavljala besede moje babice. Ko sta šla v šolo vnuka sta nauke prejela od staršev, sama pa sem jih spet v mislih spremljala s strahovi, ki mi jih je vcepila babi. Danes je »bati se boga« anahronizem, če imamo v mislih tistega, ki iz neba ureja vse, že sama sem vedela, da stara mama ni mislila nanj in razumela sem jo naj se varujem zla tako ljudi kot časa in prilik v katerem nastaja. Premagati zlo pa lahko imenujemo s pravim imenom, to pa je zaupanje v svoje sposobnosti in odgovornost, da tudi dosežeš to kar si sposoben. Vsak otrok mora občutiti svojo odgovornost, da odlično opravlja svoje edino delo – učenje. Ni dovolj, da se nauči, mora razumeti in mora znati pravilno ter razumljivo pojasniti vsakomur svoje spoznanje. S piflanjem stvarem ne prideš do dna, blefiranje sam pred seboj, starši ali učiteljico je največja neumnost, ki učencu najbolj škoduje. Stvari je treba spoznavati počasi in temeljito, da to kar odgovoriš na učiteljevo vprašanje nedvoumna kaže, da razumeš in znaš, da si resen in prizadeven učenec in da hočeš ustvariti ter ohranjati dobro mnenje o sebi.

Kratkih poti do znanja žal ni, vse so dolge in naporne kar naši najdražji težko dojemajo. Učenci pač poskušajo kakšen napor preskočiti iz različnih razlogov, največkrat zaradi misli na žogo, pa tudi navadijo se, če jim enkrat slučajno uspe. Tu bi bilo dobro, da starši o tem vodijo računa in opozarjajo učenca, mu pojasnijo, mu pomagajo.

Ni mi znano, kako se v današnjih šolah razvija solidarnost med učenci kar tudi vpliva na razumevanje zahtevne snovi. Včasih smo imeli svojega vzornika, prizadevali smo se mu čim bolj približati po znanju, včasih nam je tudi pomagal. Seveda pa je to odvisno od obeh in od stopnje razvitosti medsebojne pomoči.

Pasti in težav je veliko, samo na delu po šolanju jih je še mnogo več in največkrat moraš sam poiskati poti za rešitev. Bolje je, če to spretnost pridobiš že v šoli in jo pri delu še dopolnjuješ. V službi kmalu spoznajo komu je zaupati ravnanje z materiali ali denarjem, če tega zaupnja ne pridobiš adijo dobra plača.

Ja starši, šola je trdi delo, kakšen nauk ni odveč, kaj menite?

Stanka in Milan, 31. avgusta 2022

Stanovski kolega Milan, sicer manager na Dunaju, me je močno spodbujal, da napišem zbornik ob 60-letnici vpisa naše generacije na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Prizadeval si je, da bi bil ta čim stvarnejši, najbližje resnici, saj so prav po osamosvojitvi nastajale neznosno neumne ocene o našem delu in življenju zadnjih trideset let. Svoj prispevek za zbornik je pripravil korektno in mi ga osebno posredoval, vendar ne sam, družbo mu je delala Stanka Kovačič, k meni sta pa prišla spotoma, ko sta se iz Velenja in Celja umikala v Suho krajino na domačijo Stankine babice.

Srečanje, ki naj bi bilo slučajno, je bilo začetek čudovitega prijateljevanja, ki je z vsakim ponovnim močnejše in vsebinsko bogatejše, čeprav nam starost prav nič ne prizanaša. Najprej smo se pogovarjali o Stankinih mojstrskih uspehih na področju narodno zabavne glasbe v Ansamblu Borisa Kovačiča kjer so nastale danes že ponarodele pesmi Prinesi mi rož, Rekel mi je, Moj fant ljubi drugo, Reci dobra stara mamica, Moje sanje, Kam so odletijo ptice, Fantič moj, kaj mi lažeš, Mislim na dneve sreče in druge. Več njenih pesmi je napisal Gregor Strniša komponiral pa mož Boris. Večino melodij smo na vinilkah našli v moji knjižnici in Stanka se je nanje podpisala. Klepet o njenih delih je zamrl, ko je Milan razlagal svoje zgodbe iz službovanja na Dunaju, ko sva obujala spomine na ekipe v Metalki in na študijska leta, ki naj bi bila opisana v zborniku. Zaključili smo s kosilom ene od novomeških oštarij in se proti večeru razšli.

Potem smo o vsem, kar smo pozabili obdelati na srečanju, komunicirali po mailu in f., potem je Milan zdravil mezinec leve roke v Dol. Toplicah in smo pogovore nadaljevali v hotelski kavarni kjer se je krog sodelujočih celo razširil s Stankinim nečakom. Po obnovi žužemberškega gradu smo seveda morali pogledati kako to zgleda, zadovoljni z novo pridobitvijo Suhe krajine smo šli na kosilo, malo popili in ugotovili, da se moramo dobiti v Gradecu, kjer glasbeno nadarjeni fantič čaka s harmoniko, si ogledati obnovo domačije in morda doseči z nemogočim lastnikom dogovor o nakupu poti, da bo Milan lažje s traktorjem urejal vinograd in sadni vrt. Ob tem srečanju smo se zapeljali v neko vas, skrito med grički in gozdom in se nismo mogli načuditi kakovostni prenovi doma gostiteljice, njihovim dosežkom v kmetovanju in načrtom, o katerih je stekla beseda, pa tudi o nedavni smrti gospodarja.

Kar nekaj let smo se tako potepali drug do drugega, napisala sem Zbornik, lepo je bil sprejet in bil je razlog za eno srečanje, za naslednje srečanje pa smo izbrali otvoritev spominske plošče na domu v Gradecu pesmi Prinesi mi rože. Ploščo je res primerno namenu oblikoval arhitekt Primož Pislak.

Prišla je korona-Covid 19, nekaj časa so peli telefoni in prihajali maili, Stanka je pripravljala 100 letnico svoje mame in samo malo pozneje slovo od nje. Milan je moral na operacijo srca, Sama sem imela težave z nogo,…ni bilo več pogojev za srečevanje, zelo smo pogrešali drug drugega, danes pa smo se veselo objeli, klepetali o vsem, kar je bilo zbranega v nas, skoraj bi nam zmanjkalo časa za kosilo in spet smo nazdravili!

Kako pa ste vi v času Covita negovali svoja prijateljstva?

Analitik sodobnosti, 30. avgust 2022

Na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani se je okoli leta 1960 vrnil iz študija na raznih Univerzah v tujini mogočni profesor ekonomije dr. Aleksander Bajt, ki je svojo kariero začel v Polzeli in jo zaključil na Akademiji znanosti in umetnosti Slovenije. Zakaj mogočni. Še ko je študiral na tujih univerzah (1954-1960) ga je od časa do časa Univerza v Ljubljani povabila, da predava študentom ljubljanskih fakultet o aktualnih ekonomskih teoretičnih in praktičnih problemih. Že uro pred njegovim prihodom v največji študentski prostor menze Triglav, se je že zbirala ekonomska smetana, da ja ne bo zamudila tega pomembnega dogodka. Vsega, kar je predaval niti nismo razumeli saj je kot izjemno poučen ekonomist in svetovljan prihajal z novimi svetovnimi gibanji, statistiko in drugimi novostmi v ekonomiji sveta. Poleg politične ekonomije je v svojih knjigah poudarjal pomen ekonometričnih analiz, matematično-statističnih metod, alternativ, samoupravljanja in modela trošenja.

Ekonomski inštitut Pravne Fakultete (EIPF) je Bajt ustanovil 1963 in ga vodil trideset let. Na inštitutu so se posvečali teoretičnim vprašanjem, uporabni ekonometriji in analizi ekonomsko-političnih vprašanj. Inštitut je postal vodilna institucija za ekonometrične in makroekonomske analize v Sloveniji in Jugoslaviji. Odigral je pomembno vlogo pri gospodarskem osamosvajanju Slovenije in pri oblikovanju njenega gospodarskega sistema ter denarne politike. V Institutu je od prvega dne deloval tudi pravnik dr. Janez Mencinger in po odhodu dr. Bajta postal njegov direktor.

Ekonomisti po gospodarskih in drugih organizacijah smo se srečevali z izjemnimi ekonomskimi problemi ker ta stroka še ni imela razdelane bistvene elemente zajemanja in obdelave podatkov ter določenih ciljev, ki jih ekonomska teorija potrebuje za primerjanje lastnega poslovanja. Nedodelani so bili tudi statistični sistemi države in njenih organizacijskih delov. Po vzgledih, ki jih je publiciral EIPF smo skušali organizirati računovodstva in na tej podlagi analize, načrtovanje in organizacijo podatkov. Vsakoletna posvetovanja, ki so jih organizirala stanovska društva in nanje pritegnila EIPF, so bila dobro obiskovana. Odpirala so možnosti sodelovanja prakse s teorijo, krepila poslovne vezi in zagotavljala strokovno pomoč.

Dr. Janez Mencinger je na naša posvetovanja rad prihajal, običajno oborožen z najnovejšimi spoznanji, z odlično retoriko in hudomušnim humorjem. Zaskrbljenost in strahovi so ob njegovih besedah izginjali ali se vsaj bistveno zmanjševali. Kot muhe smo motovilili okoli njega zaradi kakšnega konkretnega problem, le redko je kaj konkretnega dorekel, te je pa usmeril na pot kjer bi morda našla rešitev. To je bil Janez, doktor ekonomskih znanosti, akademik, politik, predavatelj in tudi prijatelj, predvsem pa poštenjak v svojih ugotovitvah in brezkompromisni nasprotnik slabe politike. NATO mu je prav obležal v želodcu in nobene prilike ni izpustil, da je to na glas povedal. Na sploh ni prenašal nevednosti, kompliciranja in laži. Marsikomu je bil vzornik, tudi meni.

Se morda spomnite kako je udrihal proti razprodaji družbenega premoženja?

Socialist v parlamentu, 29. avgust 2022

Najprej zgleda kot anahronizem, saj smo socializem zavrgli, res pod pritiskom avtokratov, pa vendar zavrgli. Da se po treh desetletjih nekdo, ki se verjetno niti rodil ni v socializmu, zdaj z njim kiti, me je dejansko presenetilo in, priznam, razveselilo, čeprav nisem v njegovi stranki.

Poslanec, ki se sam opredeljuje kot marksistični socialist, je nedvoumno nasprotoval sprejetju interventnega zakona o zdravstvu in konkretno svojo odločitev utemeljil z »branil sem koalicijo in zaveze do ljudi pred vprašljivimi interesi enega ministra«. Poslanec je ugotovil, da predlog zakona krepi privatizacijo, kar škoduje javnemu zdravstvu in zagovarjal zakon o zdravstvu brez dvoživk in brez dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja kar je predmet spora v Sloveniji že tri desetletja in v kar se je zavezala aktualna koalicija.

Isti poslanec se je opredelil, da »naj bo proračun vreden ljudi« in ugotovil, da to zdaj niti približno ni« ker povečuje sredstva za oborožitev in s tem onemogoča gradnjo stanovanj, domov za starejše in povečanje plač medicinskim sestram, učiteljem in drugim delavcem. Sprašuje se tudi »zakaj bi imelo njihovo (Natovo) hujskaštvo prednost pred dejanskimi potrebami ljudi v domovini« in še dodaja, da ljudje plebiscitarno nasprotujejo nabavi orožja.

»stalna praksa je, da si stranke razdelijo resorje z ministrstvi pa ravnajo fevdalno, vsak po svoje, kakor se njihovim ministrom pač zdi«. To je narobe« je naslednja trditev marksističnega socialista v parlamentu

In še ena njegova zahteva: Vlada, ki se slika kot prelom s samovoljo oblasti zadnjih dveh let, mora državljankam in državljanom prisluhniti, ne pa ohranjati politiko janšizma v novi preobleki.

Torej nekdo v Državnem zboru je nas volivce umestil pred osebne interese, pred Nato ter pred janšizem zato se mu zdaj očita, da ruši koalicijo. Meni se zdi njegovo ravnanje pravilno in ne vidim v teh njegovih dejanjih ničesar, kar ljudje ne bi dejansko želeli.

Se pa zavedam, da so take odločitve rezi, ki izjemno bolijo vse, ki so dvoživke, vse zaposlene v vojski, zavarovanju ter tisti del volivcev, ki je član SDS, ki še vedno dejansko vlada in razvija svoje obrambne mehanizme v naši domovini. Veliko lažje bi šlo, če bi poleg socialistov ostal v uporabi še kakšen model sporazumevanja iz tistih časov kot na primer prijateljsko prepričevanje ali posvetovanja s stroko, volivci in podobno. Same po sebi se zadeve, ki jih je izpostavil socialist v Državnem zboru ne bodo uredile, celo mislim, da jih že predolgo negujemo in da je zdaj pravi čas za gradnjo novih odnosov v zakonodajni in izvršni oblasti. Sprejmite izzive in gradite temelje moderni družbi!

Bi povedali svoje mnenje o zadevah, ki jih je izpostavil poslanec?

Izkušeni a žal neorganizirani, 28. avgust 2022

Zgleda, da upokojeni v Sloveniji lenarimo, počivamo, uživamo, vsaj tako bi lahko sodili po prikazih v vseh vrstah medijev. Sem med njimi vendar mi ne mine dan, da se ne bi kar utrujena proti 21 uri zaželela postelje in počitka. Kaj torej počnem? Skrbim sama zase, nekoliko obremenjujem sinovo družino, vendar ne obremenjujem prostovoljcev, družbe kot celote. Pogosteje moram zdravniku, to je res in hvaležna sem tej dejavnosti, da me prijazno sprejema. Vrtnarim z veseljem, mnogo manj kot je bilo tega v preteklih letih vendar še vedno jem na vrtu pridelan paradižnik, uživam ob sezonskem cvetju, negujem in z veseljem obiram marelico in breskev, ne morem pa več v dolino, ki je poslala delovno področje za uveljavljanje solidarnosti sosedov različnih generacij. Tudi projektov se ne izogibam. Letos sem poskrbela za »Knjižnico s klopco ob cvetju« kot projekt za pospeševanje kulture vseh vrst in vseh generacij v naši prijetni ulici. Kar pogosto me kdo zaprosi za pisni prispevek, krajši članek ali kaj podobnega, tudi blog pišem. Ne smem naštevati naprej, da ne bo vse skupaj izpadlo kot lastna hvala, s primeri sem samo hotela poudariti, da kar naprej delam v svoje osebno zadovoljstvo pa tudi v korist skupnosti, ki ji, hvalabogu, še ni potrebno skrbeti za mojih 86 let.

Da ne bi kdo pomislil, da sem kakšna izjema. Nasprotno, obdajajo me ljudje mojih let, ki so pri delu dosti uspešnejši od mene. Sosed na primer je izdelal svetlobno napravo, ki bi jo celo lahko patentiral, soseda upokojenka skrbi za nas kot fizioterapevta, malo bolj oddaljen bratranec se ukvarja s sadjarstvom, pripravlja že predelavo sliv, do sedaj nas je zalagal s ciborami, pobira jabolka in izdeluje odličen kis. Grem še naprej. Ste slišali ali brali kaj počne dr. Gričar, spravil nas je na internetno območje srednje Evrope, razvil računalniške pripomočke za potrebe Srebrne ekonomije, ni dneva, da nas ne bi obvestil o kakšni novosti. Mokronoški dr. Voljč deluje v mednarodni skupnosti, da bi se zdravstvene razmere starejših izboljševale hitreje. Tu so svetli primeri univerzitetnih profesorjev, pa starejših športnikov, nekdanjih poslovnežev in drugih delovno zelo uspešnih upokojenih, ki nam jih tako lepo predstavlja naš osrednji dnevnik.

Upam, da so učinki dela upokojenih opazni v naši družbi ali pa je bogato znanje najstarejše populacije odveč? Težko je razsoditi, saj naše delo ni izkazano v računovodskih bilancah uspeha, ni ovrednoteno, zanj se ne ugotavlja dodana vrednost. Je morda potrebna večja glasnost upokojenih za priznanje, da k blaginji naroda znatni delež doprinesemo tudi upokojeni. Nekaj časa si je v smeri priznanja učinkov dela upokojenih prizadeval DeSUS, ki pa so mu pošle moči. Ne poznam dovolj učinkov dela Društev in Zvez upokojencev, toda do sedaj nisem opazila zahtevkov ali predlogov o konkretnem družbenem priznanju rezultatov dela upokojenih kot prispevek k blaginji. Zdaj je aktualna Srebrna nit, ki svoj program gradi na enakopravnosti upokojenih z mlajšimi generacijami. Verjetno se upokojeni združujejo še v druge skupnosti. Imajo vse naše združbe upokojenih res samo izboljševati naš materialni položaj? Po 31-tih letih bi se to moralo kje izkazati ali pa je nujno preusmeriti programe združb v realnejše cilje – priznavanje učinkov našega dela v prihodkih naroda. Smo kot gospodinje, stalno delamo vendar naše delo ne doseže priznanja.

Ste drugačnega mišljenja – na dan z njim!

Čudovito kulturna ponudba, 27. avgust 2022

Cankarjev dom je od začetka svoje gradnje obljubljal kar se bo dalo kakovostno kulturno ponudbo kot znak svetovljanstva, izobraženosti in izbranega okusa državljan in državljanov Slovenije. Vsako sezono je nekaj dobrega in novega dodajal toda tako obetavnega kot je program Cankarja letošnjega leta, še nismo imeli. Sladokusci in ljubitelji kulture, rezervirajmo večere septembra in oktobra za obiske v Cankarja!

Zlate, srebrne in Veličastne so verjetno oddani abonmajem in morebitni prosti sedeži že pokupljeni, vsaj do sedaj je tako bilo. Kako tudi ne, ko bodo srečneži spoznali najboljše orkestre in soliste na svetu, Nizozemski komorni zbor v režiji Karmine Šilec, balet Montreala in druge znamenite interprete pod vodstvom svetovno znanih dirigentov. Med novostmi so nastopi baletnih ansamblov, iz glasbe sveta bo užite slišati najlepši glas na svetu pevke Aynur, tu so otroški glasbene stvaritve, tudi Bajke in povesti o Gorjancih. V rednem abonmaju Slovenske filharmonije bo Stvarjenje zagotovo zadovoljilo vsakega poslušalca.

Med gledališčniki, se bo naš Anton Podbevšek teater predstavil z Levitanom, med predavanji bodo v ospredju gore, med razstavami pa bomo zagotovo obiskali veliko naravoslovno razstavo V vrtincu sprememb in Mineralfest.

Žal nimam dovolj vpogleda v vsebino del, ki nam ji bo v prihodnjih mesecih zagotovil Cankarjev dom zato sem morda pri naštevanju kaj bistvenega prezrla. Sicer pa ni namen tega bloga delati reklamo. Zdi se mi smiselno poudariti, da imamo v Sloveniji odlične kulturne managerje, ki so sposobni narediti po vsebini enkratni Ljubljanski festival, ki Cankarjev dom krasijo s svetovljanskim programom, ki uspejo izpeljati številne specifične festivale in s tem pripomorejo razvijati v nas čud za kakovost kulturne produkcije. Vsaj na likovnem področju je zagotovo potrebna temeljitejša presoja za ločitev zrna od plevela.

Se pa večkrat sprašujem ali naši kulturni managerji tudi našo kulturno produkcijo tako uspešno posredujejo svetu kot jo od njega odkupujejo? Zanimivo bi bilo o tem kaj več vedeti in, kot pravi Ali Žerdin, tudi imeti več moči oziroma vpliva. Zakaj postavljam to vprašanje? Po moji presoji naši gospodarski managerji, ki skoraj več ne poznajo meddržavnih meja, poznajo večji del kulturne produkcije sveta in jo kot sponzorji, donatorji, ali meceni po svoji presoji želijo prenašati v Slovenijo. Tu potrebujejo naše kulturne managerje. Je možno uresničevati po teh poteh tudi obratno – prodajati slovensko kulturno produkcijo svetu?

Neštetokrat smo se o tem pogovarjali v podjetju kjer sem delala. Pred seboj pa sem imela predvsem likovna dela ruskih muzejev. Kaj tako izjemnega v drugih državah nisem videla zato sem še vedno prepričana, da ta ruska platna lahko predstavi slovenski javnosti le tisti, ki je sposoben zagotoviti vse pogoje, od zavarovanja do zaupanja muzeja do managerja, ki se o izmenjavi z njimi pogaja. Seveda nisem bila uspešna v tej svoji aktivnosti, komercialni prijemi za prodajo izdelkov ali storitev so enostavnejši in donosnejši.

Bo vaša družina obiskala kakšno prireditev v Cankarju npr. predavanje Koncept zavestnega starševstva ali Kako narediti svet prijaznejši kraj?

Gozdni požari in gasilska moč, 26. avgust 2022

Ni kmetije brez gozdov, ki ji služijo za drva, listje, nabiranje gozdnih sadežev, kot rezerva za dodatne prihodke ob slabih letinah in že mnoge druge namene. Gozdovi mojega dedka so bili raztreseni po pobočjih kmetiji sosednjih gričev, nekateri umeščeni v globoke soseske z zgodovinskimi najdbami, drugi na prijazni ravnini ob gozdnih poteh, tretji smrekovi polni trnov in žužek, pa bukovi z gabri, … Poleti smo v njih nabirali jagode, borovnice in žir, po zimi smo s sanmi čistili gozdove v globelih in jeseni grabili obilico listja na ravninah. Ne morem si misliti kakšna velika nesreča bi prizadela moje stare starše, če bi ti gozdovi goreli. Šlo mi je na jok, ko sem gledala visoke zublje in obsežno zadimljenost kraških požarov, ki smo jih po zaslugi naše TV dodobra spoznali. Srhljivo je bilo opazovati približevanje ognjene ujme zgodovinskim krajem, večjim naseljem in pomembnim komunikacijam. Kako majhen je človek v primerjavi z močjo narave, kako prav bi bilo to prepoznati in se navaditi živeti v simbiozi z njo!

Res presenetljivo pa je zame bilo postopanje gasilstva. Saj so pogosto na TV vendar le vpogled v kakšen nov gasilski dom, v gasilsko prireditev ali vajo, do sedaj pa, vsaj sama, nisem imela prilike spoznati njihovo združeno moč, ki se pokazala ob gašenju na krasu. Presenetljiva in vse stranska, tudi najzahtevnejša gasilska opremljenost, njihova infrastruktura v lokalnih danostih, da o organiziranju gasilcev, njihovi mednarodni povezanosti in umeščenosti v Civilno zaščito niti ne omenjam. Nisem gasilsko izobražena zato ne morem ocenjevati kaj vse bi bilo lahko izvedli še bolje, z gotovostjo pa lahko rečem, da v času akcij »Nič nas ne sme presenetiti« nismo bili pripravljeni na tako zahtevne posege, kot jih je zahteval letošnji požar gozdov.

Še posebno ustrezno je bilo videti delovanje gasilcev po požaru kot je odstranjevanje dreves, koridorji brez drevja, odvozi, sodelovanje lastnikov in gasilcev, celo nekaj preventivnega ukrepanja. Na splošno bi lahko rekla, da je v naših enotah za varnost ljudi in premoženja pospeševati preventivno delovanje in morda s tem tudi zmanjševati težko obvladljive naravne katastrofe.

Vsi v državi in vsak posameznik naj bo hvaležen sodelujočim gasilcem v letošnjih požarih gozdov in prepričan, da so bila sredstva do sedaj podana gasilcem odlična naložbo, ki jo moramo ohranjati in negovati.

V času mojega dedka je bil del kmetije, ki se upravlja kot njive, travniki in vinogradi. Goloseke, poseke za prodajo večjih količil lesa in podobni poseki so se v najkrajšem času pogozdili ob sodelovanju logarjev, učencev osnovnih šol pa tudi prostovoljstva vaščanov in vaščank. Lastniki gozdov so se medsebojno posvetovali o ustreznosti vaških gozdov in po potrebi skupaj popravljali gozdne poti, gradili nove, skratka poskrbeli za kar je bilo treba. Lahko pričakujemo danes uspešen dogovor lastnikov požganih gozdov o obnovi, bomo povabljeni na pogozdovanje, čiščenje,…, vložimo lahko le delo, denarja imamo žal vedno manj.

Bi šla vaša družina na solidarnostno delo za obnovo požganih gozdov?

Zamrznitve prodajnih cen in delničarji, 25. avgust 2022

Čas prinaša vedno nova presenečenja in izzive, običajno več skrbi kljub napredku znanosti, digitalizaciji in solidarnost. Globalizacija, ki naj bi pocenila izdelke in storitve, je prav za prav bistveno povečala medsebojno odvisnost državnih ekonomij, saj lahko vsak dan na lastni koži občutimo težave sankcij proti Rusiji in odvisnost od ukrajinskih poljščin.

Energenti se trenutno najhitreje dražijo v celotni preskrbovalni verigi. Vsak podjetnik, ki sodeluje v tej verigi dodaja nekaj več svoji prodajni ceni in na koncu naj bi vozniki avtomobilov plačali za pogonsko gorivo kolikor pač nese seštevek vseh zaslužkarjev.

Prikrajšani potrošniki protestiramo, zahtevamo omejitev cen, pritiskamo na Vlado, ki končno ceno avtomobilskega goriva določi ne da bi določila končno ceno tudi vsem drugim v dobavni verigi. Na bencinskih črpalkah seštejejo plačila za nabavo energentov, jih primerjajo s plačili za njihovo prodajo in ugotovijo 34 milijon primanjkljaja v svoji blagajni. Po predpisih države morajo zapreti »štacuno«, razglasiti stečaj in se izključiti iz dobavne verige. Kje bi tankali v tem primeru mi šoferji?

Opisala sem situacijo malo ironično vendar resnično saj so sredstva javnega obveščanja že sporočila javnosti, da bodo nacionalne črpalke delničarje za prvo polletje 2022 leta obremenile kar za pet milijonov evrov izgube.

S podobnim primerom smo se že srečevali pri delnicah Nove ljubljanske banke. Zaradi izgube banke, ki ni nastala pri delničarjih, je ne vem kdo razlastil delničarje, ti so sprožili sodni spor, ki traja desetletje in mu še ni videti konca.

Dragi vozniki avtomobilov in potrošniki energentov po ceni, ki jo je določila država. Zavedajmo se, da postajajo naše črpalke skupaj s tam zaposlenimi nezanesljive, vsak trenutek jih lahko poberejo določbe insolvenčne zakonodaje, seveda, če poslujemo kot pravna država. Kje pa bomo potem dobili gorivo za svoje »konjičke«?

Zakonodajalec ima sistemsko rešitev za ta problem, ki se imenuje povračilo škode zaradi izpada prihodkov. Povračilo škode našim črpalkam je odvisna od volje in zmožnosti slovenske oblasti, ki pa je našim črpalkam že znižala maržo in s tem pokazala, da uresničuje načelo, kdor ima več naj tudi več prispeva k splošni blaginji.

Ni rožnato, ni lahkotne rešitve, vprašanje je kakšno mnenje ima večina potrošnikov. Če zagovarjamo preskrbo za vsako ceno bomo to plačevali skozi ceno bencina ali preko davkov zbranih v državnem proračunu, ali pa bomo morali tankati na tisti črpalki, ki jo predpisi naše zakonodaje ne dosežejo.

Imate kakšen dober predlog za oblast, upravljavce črpalk ali šoferje?

Na startu izenačeni, 24. avgusta 2022

Prijetno me je presenetila ideja javnega razpisa štipendij vsem dijakom ne glede na učni uspeh ali tekmovalne rezultate in obet, da bo štipenditor tako ravnal tudi pri štipendijah za študente. Zakaj prijetno? Spomnila sem se neštetih tegob, ki so spremljale vstop moje generacije na gimnazijo. Kar nekaj nas je prihajalo iz kulturno in gospodarsko zaostalih krajev, marsikdo si je že kot 14 letnih služil kruh sam z delom na kmetiji, kot vlakarji smo več ur na dan zgubili časa za učenje in še bi lahko naštevala. Kako naj bi kdo vedel za našo morebitno nadarjenost in nam zaradi svojega interesa dodelil štipendijo? Kako naj bi mi konkurirali na primer sošolcem v internatu, ki so imeli tam močno izobraževalno podporo s pomočjo katere so hitreje razvili svoje lastno mišljenje ter pogled na svojo prihodnost? Bivalno in družinsko okolje so vplivali na počasnejše spoznavanje lastnih zmogljivosti, zato so bile na startu naše ocene slabše in smo bili za štipenditorje nezanimivi. Že na startu smo bili v neenakem položaju ne, da bi bili zato sami kakorkoli krivi.

Nekaj podobnega se je dogajalo ob vstopu na fakulteto s to razliko, da smo bili tu že nekoliko bolj izenačeni z študenti iz kulturnih in gospodarskih središč. Hitro smo sprejeli mestne navade in se v njih kar dobro znašli, lahko rečem bolje kot domačini. Tako smo na primer že sami soustvarjali v ljubiteljskih združenjih in društvih, v študentskih organizacijah, med počitnicami in v mesecih čakanja na izpitne roke, smo delali po tovarnah, v gradbeništvu, pri varovanju otrok in drugod, povsod nas je bilo dosti, postajali smo prepoznavni ker se nam je v praksi pokazalo česa iz fakultetnega študija še ne potrebujemo oziroma česa je v njem premalo za praktično delo. Osipa pri študiju si nismo privoščili, žal pa naše ocene še vedno niso bile privlačne za štipenditorje, štipendije smo dobili šele čisto na koncu študija in potem, ko so dobro ocenjeni študentje že izbrali svoj prostor pod soncem.

Realnost talentiranih smo dodobra spoznali po šolanju pri delu na delovnih mestih. Tudi tu so bili talenti v prednosti in so še vedno. Tisti z mag. in dr. pred imenom pri izbili dominirajo brez praktičnih izkušenj. Bila sem med njimi, čeprav sem imela za priimkom le dipl. oec in priznam, da mi ni bilo to posebno všeč. Vodila sem več delovnih sredin s pomembnimi dejavnostmi in zato dobro spoznala pomen nadarjenih v praktičnem delu. Zanesljivo vem, da bi moj talentirani sošolec lahko rešil veliko gradbeno podjetje pred stečajem, imel je znanje, bil inovativen, ni pa imel dovolj volje ali poguma, da udejani za družbo nekaj koristnega.

Talentirani ljudje so dragoceni še posebno, če jih krasijo delavne navade, volja in pogum. Če tega nimajo, mora vodja poskrbeti za take njegove sodelavce, ki bodo ideje in odločitve talentiranega znali izpeljati. Torej potrebujemo oboje in zato bi bilo prav, da vsem ob startu zagotovimo enakopravnost pri materialni podpori.

Poznate talente svoje družine? Skrbite za njihov razvoj?

Marko Sluga, 23. avgust 2022

Problemi so zato, da se jih reši preberem na prvi strani Dela. To pa poznam, me prešine in še predno najdem očala se spomnim, kdo drug kot Marko, moj fakultetni kolega Marko Sluga. Simona Fajfar je objavila krasen intervju o njegovi zanimivi in bogati življenjski poti in me s tem spomnila na naša skupna študentska leta, na leta poslovnega sodelovanja kot tudi na pisanje zbornika Zvestoba študentski druščini ter obiska naših kolegov in kolegic v gradu Ormož na ogledu bidermajerske zbirke.

Marko Sluga je bil kot študent ekonomije miličnik, da si je zagotovil svojim željam primerno življenje. Ni imel skromnih želja, za razliko od nas je on kar jasno vedel, kaj bo v življenju počel, da jih bo uresničeval. Ker je bil v času študija zaposlen in je prišel na faks le ob izpitih, smo se bolj slabo poznali, srečevali le na študentskih zabavah in končno tudi razšli po Sloveniji.

Tovarna v kateri sem delala, je intenzivno rasla in se uspešno prebijala na trgu. Iz tega razloga je postala pomembna tudi za velike proizvajalce opreme in glej ti Marka v Krki kot predstavnika Metalke s ponudbo, da kupimo neke stroje za zajemanje podatkov. Posla nismo sklenili, ker se je Krka okoli leta 1965 že odločala za računalnik. Iskala sem na Intertradu, ki je takrat deloval v Metalki, Marka da bi mi pomagal pri izboru računalnika, vendar neuspešno ker je odšel na računalniško izpopolnjevanje v Nemčijo. Celo večnost se nismo videli, tudi na nekaj srečanj naše študentske organizacije ga ni bilo. Prebirali pa smo lahko med poslovnimi novicami, da je postal veliki in uspešni računalniški manager.

Bili smo že v letih, ko smo se v naši 12. generaciji Ekonomske fakultete v Ljubljani odločili napisati zbornik. Marko je zdaj živel že doma v Mariboru ali Ptuju, imel je več domov, in med prvimi je sodeloval pri zbiranju gradila za zbornik. Dostopen je bil samo po e-pošti, ker je neprestano potoval in zmagoval po raznih športnih tekmovanjih. Prešerno razpoložen je držal družbo pokonci, pri sebi ni več imel računalnika portabla ampak samo še tablico, presenečal je tiste naše kolegice in kolege, ki niso in še vedno nimajo niti minimalnega uporabnega znanja o računalniku.

Pred kakšnimi 5 leti smo imeli srečanje generacije v Ormožu, ki ga je organiziral Marjan Caf. Ob tej priliki nas je Marko peljal tudi na ogled njegove bidermajerske zbirke po vseh treh sobah. Zbirka je pomembna po svoji vsebini in verjetno so muzealci zadovoljni, da so jo dobili, posebno Muzej Ptuj, ki ima številne zaključene zbirke in je nekako po njih tudi organiziran. Zbirka je pomembna za Ormoško gospodarstvo, rokodelstvo in morebitni kulturni turizem, saj graščina še nima sodobnega programa.

Dragi Marko, iskrene čestitke, lepe uspehe imaš na vseh področjih, ki se jih lotiš. Intervju je odličen! Živi še naprej v zadovoljstvu, da si si zagotovil ustvarjalno življenjsko pot. Vse dobro tudi v prihodnje!

Se tudi vam zgodi, da se vam iz časopisa smeji prijateljica ali prijatelj?

Lepote narave ob Temenici, 22. avgusta 2022

Danes je Slovenija zanimiva turistična destinacija zaradi naravnih znamenitostih, gozdov in zelenja kot tudi zaradi prijaznosti domačinov. Človeku je kar toplo pri srcu ker k nam prihajajo tudi najzahtevnejši gosti, predvsem pa ker odhajajo zadovoljni.

Tale zapis je o neki naši dolenjski posebnosti, zadnjem delu reke Temenice, ki na Dolnjih Ponikvah sredi njive ponikne v zemljo in priteče spet na plan pod previsom pri sv. Ani. Nekaj časa ji je všeč zelenje in sonce, kmetije, gozdovi Mirnopeške doline, potem pa spet izgine pod zemljo in pride na dan pri razvalinah gradu Luknja kot lepa vodna struga polna rib in zadovoljstva, da ji ne bo treba spet pod zemljo. Tole glasi, kot, da imam rada to majhno trebanjsko reko. Seveda jo imam, ob njej sem živela, ko sem bivala pri teti Pepci in se takrat v njej tudi naučila plavati. Spremljala me je na pešpoti in ob vlaku, ko sem se kot gimnazijka vozila vsak dan v stiško gimnazijo. Potok moje vasi, ki nima niti imena, se v Jezeru zliva v nek podzemski svet na dnu katerega teče Temenica. V kraju Zijalo, kjer prvič pride na dan živi moja sestrična Verica, tam je bil nekoč mogočni mlin, celo njegove ostaline so presenetljive, obdane z jezovi reke Temenice, ki se je tu razbohotila v podzemlju in prihaja na dan iz številnih izvirov, kadar pa je le prepolna vode bruha iz jame pod previsom tako močno, da se ji ni varno približevati. Tam v Luknji je umirjena kot kakšna starejša zadovoljna gospa, lepo se izpod skalnega previsa prelije v ribogojnico nato pa hiti proti svojemu koncu. Še mnogo, mnogo lepega bi lahko povedala o tej reki, njenih poplavah v oklici Šentlovrenca, njenem izviru, končno jo najbolje promovira Tovarna pijač Dana Mirna, ki je med prvimi njeno vodo ustekleničila in jo ponuja na trgu. In prezreti ni možno literature o okolju Zijala, ki vsebuje pripovedi o nastanku čebel in razmišljanj o Hiperborejcih do skele dobre energije, ki danes krasi vhod v sotesko, da ne govorim kaj vse so vedele o njej moje tetke in strici.

Moje vedenje o Temenici je laično, povzeto je zato v tem prispevku kot spomin na moje življenje v njenem okolju. Si pa mislim, kakšno prijetno turistično destinacijo bi lahko ustvaril profesionalni strokovnjak za turizem, če bi uspel sistematično zbrati dokumentacijo o njej in oblikovati projekt mirnega sožitja ljudi in narave. Zanimivo je, da je enega od treh mlinov v razvalinah kupila družina iz Anglije, ga obnovila in v njem tudi živi. Prijateljuje s sosedi in ob novem letu organizirajo skupen pohod k cerkvici sv. Ane nad previsom. Seveda pa vsaj jaz, ne bi spustila vsakogar v to prijetno okolje. Komur narava in naravi primerno osebno ravnanje ne leži, nima tu kaj iskati, trume turistov okolje ne bi preneslo, z zadovoljstvom bi sprejelo umetnike, raziskovalce, strokovnjake vseh področji, ki bi v tem okolju ustvarjali in svoje stvaritve prenašali na svetovne trge. Za tako resno razvojno delo pa je potrebno imeti afiniteto, potrpljenje in predvsem znanje, da se projekt razvija pa tudi sodobni pogled na preživetje brez nafte, plina in drugih sedanjih slabosti ljudi. Projekt bi moral sloveni na internacionalizaciji kar danes pozitivno vpliva na pridobitev investicijskih sredstev za naložbe. Slovenski strokovnjaki sodelujejo pri najzahtevnejših mednarodnih projektih, za dom pa, kot zgleda, nimajo inovativnih zamisli oziroma realnih potreb.

Ste morda že spoznali prilike in priložnosti kraja kjer imate svoj dom?

Konec počitnic, 21. avgust 2022

Starejši ljudje in otroci najbolj uživamo v poletnem morju, ne samo zaradi kopanja, tu so še neskončni sprehodi, kulturne prireditve, nakupi, srečanja z znanci in podobni dogodki vključno z opazovanjem razvoja kraja in bivalnih navad njegovih ljudi.

Že desetletja hodimo na Krk in smo tam najmanj dva meseca. Mesto je skrbno urejeno, ponaša se z hortikulturnimi nagradami. Poleg izjemne zgodovine ga krasijo obsežne plaže, čudovito sprehajališče »Riva«, tržnica, pristanišče, možnosti lokalne plovbe in še mnogo drugega.

Letos žal nismo uspeli uresničevati naš že standardni program zaradi obveznosti vnukov do odbojke, zaradi moje poškodovane noge pa tudi zaradi delovnih obveznosti sina in snahe. Tako je najdlje prebila tam sinova tašča Hedi, teden dni z vnukoma in menoj, teden s hčerkino celotno družino, en teden sama z vnukoma in zadnji teden z možem in vnukoma.

Avgust je bil, kot običajno rezerviran za sinovo družino, ki pa žal ni imela toliko dopusta, kot bi ga potrebovala, da si odpočije. Skrbelo jih je tudi zame, saj sem bila z bolno nogo sama doma. Vse se je dobro izteklo in danes smo spet skupaj. Nejko bo uredil moje bloge, Gal se mora spet spoprijateljiti s Piko, oči in mami pa že delata načrte za nabavo knjig, oblačil, tečajev in krožkov, odbojke in kaj jaz vem za kaj še. Upam, da ne bodo kaj bistvenega pozabili.

Toda pred skrbmi nas čaka še pomemben in prijeten dogodek, ki ga bomo organizirali v počastitev rojstnega dneva mami in rojstnega dneva sina, ki odhaja v prvi letnik gimnazije. Seveda se bomo predvsem veselili ponovnega srečanja vseh po treh mesecih. Kar žalostno je bilo videti mojega sina in snaho brez obeh sinov, ki običajno s svojim čebljanjem držita družbo pokonci, še posebno, če jima pomaga psička Pikica.

Opisani dogodek pa ima še druge razloge. Najprej se bo potrebno navaditi, da bo mlajši sin še dve leti osnovnošolec in starejši že gimnazijec. Več ne bosta skupaj vstajala, odhajala v isto šolo in poznala iste zadeve. Čaka ju zopet trening odbojke, prestižne tekme, zmage in porazi. Opozarjam na nujnost sodelovanja vnukov v kulturi, več branja, več glasbe,… obiski pri meni se bodo verjetno skrčili na minimum, starejšega bo že potrebno naučiti voziti avto in še mnoge druge spremembe bodo zahtevale tehten premislek in modro ukrepanje.

Torej se bomo pred usodnimi spremembami še enkrat poveselili z otrokoma, ki postajata odrasla in ju bomo zato vključevali v vsa odločanja naših družin.

Kakšno veselico pa pripravljate vi za svoje šolarje in gimnazijce?

Kaj dogaja? 20. avgusta 20222

Moj rojak iz sosednje vasi Tilen Artač uspešno kroji svojo tv kariero pod tem naslovom in želim mu še naprej, veliko gledanost, tenkočutno spremljanje naših lepih in grdih navad in slasti, kar se da, približevanja resnici.

Njegova blagovna znamka se mi zdi najprimernejša v tem trenutku, ko v sredstvih javnega obveščanja beremo, da ima zunanje ministrica težave v svoji stranki in da so nastala trenja med njo in premierom. Kakšne so težave v stranki ali trenja s premierom žal še nismo slišali ali prebrali nikjer. Opaziti pa je bilo možno, da je tretji vodja v koaliciji, koordinator Levice, bolj zadovoljen z delom v ministrstvu kot z delom v politiki. To je tudi sam izjavil, če je verjeti poročevalcu.. Kako naj to razumemo? Tudi o tem se ne piše ali govori.

Do neke mere sporočajo o težavah pri upravljanju države tudi intervjuji poslancev in poslank, saj večina meni, da se vse prepočasi uresničujejo nujne spremembe, da si želijo več narediti ali postoriti v dobro družbe kot celote, da si sami zato najbolj prizadevajo in podobno. Uresničevanje teh dobrih misli, vrednih spoštovanja, si želimo tudi volivci. Prispevkov o tem je vedno več ne samo v pismih bralcev temveč predvsem v strokovnih člankih intelektualcev, ki raziskujejo tudi svetovna družbena gibanja za spremembe.

Rekla bi, da tej, zdaj že 100 dni delujoči oblasti, še ne gre najbolje, zato bi bilo res narobe, da bi parlamentarne stranke zdaj imele notranje »težave«, dobivale morebitne nove liderje ali se odpovedovale kontinuiteti na področjih zaradi katerih smo jih volivci izbrali. Tudi »trenj« naj bo čim manj, če se le da nič. Naj se v Levici nič ne spremeni na slabše za družbo kot celoto, če bo njen koordinator ostal na ministrstvu. Lepo v slogi delujte na temu trenutku najprimernejši način. Pričakujemo pa, da boste do nas iskreni, nam sami povedali, kje ne zmorete, kakšne prioritete imate in do kje seže vaš pogled v prihodnost. Dolžni smo vam stati ob strani v dobrem in slabem, ker smo vas izvolili.

Nepristranskost naj bi krasila novinarje, zato pričakujemo, da boste ob omenjanju »težav« in »trenj« povedali volivcem za kaj gre. Med seboj moramo biti iskreni sicer bo upravljanje naše skupnosti slabo. Dosedanje poročanje o »težavah« in »trenjih« označujemo za natolcevanje vse dotlej, dokler ne boste povedali kje se nam spet »podira svet«.

Včasih smo bili pri reševanje zahtevnih nalog potrti, žalosti ali nestrpni, mnogokrat tudi razočarani. Tenkočutni generalni direktor je to naše razpoloženje vedno pravočasno zaznal. Odpeljal nas je na kakšno novo lokacijo kjer bo nekoč postavljena velika tovarna, šli smo na ribolov, tudi ženske, ali pa smo se zapili v kakšni domači oštariji. »Zdravilo« je običajno pomagalo, da so bili drugi dan problemi videti manj strašljivi in cilji bolj dosegljivi.

V vodenju so skrite še mnoge poti za doseganje želenih ciljev.

Se tudi v vas kopičijo nepotrebni dvomi?

Arhivi, 19. avgust 2022

Še mnogo pomembnih stvari naša skupnost ni uredila tako, da bi ustrezno služile potrebam ljudi. Ena od njih je ustrezno arhiviranje pomembni dokumentov, ki pripovedujejo in dokazujejo naše življenjske in delovne zgodbe in tako prikazujejo kulturo naroda v določenem časovnem obdobju.

O tem sploh ne bi pisala, če mi ob zaključku vodenja stečajnega postopka ne bi zmanjkovalo volje in moči da zberem dokumente pomembne in velike zaposlovalne firme in jih predam nacionalni instituciji za varovanje arhivskih gradiv Slovenije. Ko še ni bilo v stečaju je to podjetje veljalo za zglednega hranitelja dokumentov. Arhiv je imel nepregledno množico računovodskih, skladiščnih in proizvodnih dokumentov po datumih razporejeno po policah, oštevilčeno in na sploh urejeno, kot je takratna zakonodaja določala. toda ti dokumenti, razen redkih izjem, niso reprezentanti dejavnosti, ki jo je opravljalo. Našla nisem arhitekturnih in izvedbenih načrtov številnih strokovno pomembnih zgradb ali arhitektov, ki so jih oblikovali. Našla nisem vseh kupoprodajnih pogodb, tudi ne dokumentov o lastništvu določenega premoženja, da o sklepih organov upravljanja sploh ne govori. V nacionalni arhiv je torej romalo parcialno gradivo na podlagi katerega bo uporabnik težko kar koli povzel.

Veliko sem se s podobnimi problemi ukvarjala pri mojem prvem delodajalcu. Kolikor toliko primeren prostor za arhiv smo uredili šele po dvajsetih letih poslovanja in ga celo opremili z mikrofilmskimi napravami. Ko danes potrebujemo podatke o prvi tehnologinji te pomembne firme, smo odvisni od dobre volje posameznih referentov v različnih, danes moderniziranih in spremenjenih okoliščinah, ki nam zgodbe nekoč pomembne osebe ne morejo dokumentirano podati kaj šele rekonstruirati njene prave zasluge. Vprašanje je ali romajo v nacionalni arhiv pravi dokumenti, tisti, ki bi omogočili ocenjevati realno dogajanja v preteklosti. Razni sodobni raziskovalci, ki iz šol nadaljujejo takoj svojo kariero v znanstveni sferi brez predznanja o poslovanju in delovanju organizacijskih delov skupnosti kot tudi pisci atraktivnih političnih zgodb, bi morali biti bolj previdni pri presoji preteklosti in ocenjevanju rezultatov, ki so jih zmožni pridobiti iz tega nepopolnega arhivskega fonda.

Verjetno bi se s to nepopolnostjo arhive srečali tudi pri pregledovanju svoje osebne dokumentacije. Z leti se nakopiči in če jo sproti ne urejamo, presojamo po pomembnosti in njeni uvrščenosti v naše doživljaje, se po nekaj letih žal v njej izgubimo.

Kje so torej rešitve? Bolj bi morala priti v praksi do izraza arhivska stroka iz katere je možno tudi doktorirati. Bolj bi se morali zavedati vsi organizacijski deli naše skupnosti, da so dokumenti v kakršni koli obliki (papir, mikrofilm, računalniški beležniki,…) prikaz našega življenja in dela. Zbiranje in zaščita dokumentov bi moralo postali profesionalno, sicer bomo vedno brskali po »smetiščih dokumentov« in uporabili le tisto kar hočemo in ne tisto kar je najbližje resnici.

Imate vi urejen arhiv svojega življenja in delovanja?

Vili Bavdek, 18. avgust 2022

V našem gimnazijskem razred so imeti fantje glavno besedo, pri vlakarjih je bil to Janez Zajc, pri internatarjih pa Lovro Bregar.

Lovrova skupina je bila daleč bolj kompaktna, saj jo je Lovro vodil kot kakšen diktator. Posebno Bavdek in Rebolj sta mu morala nenehno dokazovati svojo zvestobo, če sta hotela imeti mir.

Rebolj se je izučil vojaških veščin in je naš edini sošolec zapisan v Vojnem leksikonu nekdanje države.

Vili je bil postaven fant in dekleta smo rada pogledovala za njim. Dobro je plesal in nenehno gledal samo Nado. Morda mu je manjkala odločnost, poskušal je, a kakšne karierne uspehe ni dosegel. Po gimnaziji je Vili nekaj časa hodil z nami na študentske seanse ne da bi družba vedela kaj študira, kako živi in kaj počne. Je pa, tam v drugem letniku bi moral biti, povedal, da se je oženil.

Še naprej se je družil z Lovrom okoli katerega so se vedno raje gibali tudi nekdanji vlakarji in Kofehauzaji. Nastal je kljub tarokašev, ki je gostoval pri raznih nekdanjih gimnazijskih sošolcih, najraje pa Pri Obrščaku na Krki. Tam je nastalo tudi slovensko tarokaško tekmovanje, pri katerem seveda naši pobje niso nikoli manjkali. Zdi se mi, pa tekmovanja še vedno potekajo, vem pa ne zanesljivo.

Med zvestimi tarokaši je bil tudi Tone Grden, ki je po končanem študiju kaj kmalu kupil apartma v Luciji in tu so potem po več dni skupaj igrali tarok Lovrova skupina ter njihovi gostje. Še vedno je bil Vili Bavdek z njimi, morda ne vsakokrat, ko so se zaprli v Luciji, vendar večkrat, da je veljalo tudi zanj vse kar so si tarokaši obljubljali in zagotavljali.

Vili je bil več let v razredu eno leto pred nami. Neko šolsko leto mu ni uspelo izdelati razreda in je tako postal naš sošolec, ki je z nami maturiral in bil zato vabljen na vsakoletne obletnice mature. Dolgo je bil z nami in šele zadnjih 10 let smo ga pogrešali. Vedeli smo, da je zgradil hišo na Dolu pri Ljubljani, da ima otroke in da se je tako postaral, da sta oba z ženo morala v dom. Nista imela sreče in zadnja novica o njem je bila, da sta vsak v drugem domu.

Vilija smo postopoma izgubljali in ne vemo zakaj. Nismo se niti potrudili, da to ugotovili. Od kar je pred desetletjem odšel za vedno Lovro, so se naše vezi nekako zrahljale, predvsem njegove zveste duše so se nam odtujile, žal. Da Vilija več ni nam je sporočila osmrtnica v časopisju.

»Šopek se osipa, vendar je še vedno lep« bi rekla razredna najvišja avtoriteta Eva Haubricht

Ohranjate prijateljstvo s svojimi sošolci?

Lurd, Fatima, skrivnost čudežev, 17. avgust 2022

Da se nekje na svetu dogajajo čudeži smo bili poučeni že otroci, saj so čudeži povezani vedno z rimsko katoliško cerkvijo, ki je v mojem otroštvu predstavljala pomembno družinsko oblast. Stara mama in oče sta bila verna, vsako leto smo nekajkrat šli na božjo pot z vozom.

V času mojih potovanj po svetu sem se pri izboru potovanja odločala tudi za kraje o katerih je pripovedovala moja družina, najprej zato, da sem se prepričala koliko je lahko resnice o tem kraju, ki so jo poznali moji stari starši in potem tudi zato, da sem o njih z večjim zanimanjem prebirala literaturo.

Lurd je bil pogosto omenjen pri nas doma in Bernardka je bila med priljubljenimi svetnicami moje družine, za nas deklice pa kakšno leto celo ideal. Okoli svoje tridesetletnice sem se odpravila v ta kraj in spominjam se, da me je že ob vstopu frapirala nravna lega Lurda z mogočno reko in široko cesto, po kateri se je trlo ljudi, tudi na vozičkih. Prevzelo me je naravno okolje, ki oklepa dolino s skalovjem in jamo, kjer na bi Bernardka z rokami odkopala izvir zdravilne vode. Cesta pelje mimo turistično urejenega naselja do cerkvenih objektov na levi strani in nepojmljivo velikega, preprostega in estetsko skromnega svetišča na desni strani platoja pred jamo. Seveda sem tudi sama, ateistka, pobožala vsako skalo posebej, prižgala svečko in zaželela zdravja za vse moje, obiskala sem notranjost vseh objektov cerkvenega in posvetnega značaja in se udobno namestila v svetišču. Trdno sem bila odločena razmisliti o tem, kaj vsi ti obiskovalci z mano vred iščemo tu, zakaj smo tu, s čim nas prizorišče nagovarja in kako razumeti dolgotrajnost skrivnosti, ki tudi danes ni rešena. Je Bernardka res kaj videla? Ali to res pomaga ljudem, bolnikom, svetu? name je Lurd deloval blagodejno, spomnil me je na vero mojih starih staršev, opozoril me je da bolnikom krepi vero v ozdravitev, množica romarjev mi je potrdila, da ljudje ne živimo samo od kruha, da je naša zavest in volja odločilna v težkih trenutkih. Zadovoljna sem bila, da sem ga obiskal.

Čisto nekaj drugega je na primer Medjugorje v katerem je toliko elitnih, modernih trgovin, da kraje čudeža skoraj ne najdeš. Vse povsod je v ospredju biznis in poslovni interes. Težko bi rekla, da se na tem živahnem kraju da razmišljati, se spomniti, po kaj si prišel ali iskati kakšno tolažbo. Vse vre od življenja in biznisa.

Podobno je bilo moje doživetje božjega rojstva v Betlehemu. Že na platoju pred cerkvijo smo se ogledovali po napadalcih na romarje, bilo nas je kot listja in trave, drug za drugim smo splezali v hodnik, kjer je označen prostor Kristusovega rojstva. Zaradi kolone ljudi se tam ne moreš zadrževati več kot za eno fotko in že si odrinjen naprej po hodniku v Jožefovo cerkev, kjer šele zadihaš in ugotoviš, da si v centru krščanstva. Tudi to bi komaj lahko imenovali romanje čeprav sem se tam v tisti luknji spomnila, da bi bila moja stara mana najsrečnejši človek sveta, če bi bil namesto mene ona tam.

Posebnih krajev na svetu je veliko, nekaj sem jih obiskala, občutka, ki sem ga dobila v Lurdu pa mi ni povrnil nobeden.

Ste tudi vi doživeli Fatimo ali Lurd?

Sesalniki, 16. avgust 2022

Ne dvomim prvič, da ustrezno vzdržujemo higieno v naših stanovanjih in hišah, po katerih ne stanujemo več samo družinski člani ampak tudi različne živali. Ker pač hiše zidamo za ljudi, so ubogi naknadni stanovalci prikrajšani z ustrezno ugodje, ljudje pa pač moramo pospravljati tudi za njimi.

Imam sesalnik Robot, ki očisti parket in kamnite površine kar pa ne prepreči, da se v hiši ne bi naseljevali pajki, kljub komarnikom tudi komarji in muhe pa drugi mrčes, ki ga domov prinašamo ob raznih nabavah. Robot tudi ne zna počistiti stopnice, kavče in jogije ter skrivne predele v katerih se običajno nesnaga zadržuje najdlje. Tudi po preprogah pobere le smeti, sama bi pa želela, da iz njih potegne lase, dlake in podobno. Nič, potrebujem oziroma kupila bom lahek in močan sesalec. Poudarek je na lahek in močan, torej iščem po spletu sesalec s temi lastnostmi.

Prvi problem je število raznih sesalcev in drugi veliko število proizvajalcev. Tipov sesalnikov je kot bi jih na klel; pokončni, klasični, mokro-suhi, parni, baterijski, akumulatorski, antibakterijski, s Hepa filtri, z vrečko ali posodic, … vse te in še druge tipe ponujajo številni proizvajalci, samo preko Merkurja jih ponuja osem, potem so pa tu še Harwey Norman, Big Bang, Merkator, Spar,…. Odprla sem tudi portal »Kakšen sesalec potrebujem« pa je na njem le 15 dilem, ki se tudi sicer motajo po moji glavi, ko se pripravljam za nakup.

Kako naj v tako veliki ponudbi najdem sesalec z močno sesalno močjo in težo izpod 5 kg. Vse tipe sesalcev, prodajalcev in proizvajalcev bi morala primerjalno analizirati po tehničnih podatkih, ki pa so ali pa niso objavljeni. Zgubila sem se v množici slabo koristnih informacij naše trgovine s sesalniki.

Odločim se, da povprašam za svet prijateljice, ki so seveda večina mojih let. Vsaka ima nekaj primernega, ne bi se več mučila z novim, saj bo star še vzdržal. Nobena ni odgovorila konkretno, kako pa naj bi pri tolikšni ponudbi.

Vprašam sina, snaho, sinovo taščo. Ja izberi, saj je izbira velika, pošiljam ti file največjih proizvajalcev, ti pa primerjal. Spet sem ugotovila, da bom morala sama izbrati in pri tem ga bom gotovo polomila, kljub temu, da hočem le sesalec z najvišjo sesalno močno, ki ne bo težji od 5 kg s posodico in antibakterijskimi mikrofiltri.

Ugotavljam, da s predstavitvijo sesalnikov, ki jo podajajo naše trgovine s sesalniki, ni možno potrošniku izbrati zanj najustreznejši sesalec. Zato grem v soboto v nakup in konec vseh teh dilem, kaj je za milimeter boljše ali slabše pri posameznem sesalcu.

Kako pa vi pospravljate za stanovalci v svojem domu?

Greste kdaj v kitajsko restavracijo? 15. avgust 2022

Slovenija je internacionalizirana država v kateri večina spoštuje dogovore svetovne skupnosti, si prizadeva uresničevati evropske vrednote in biti odprta družba do vseh, ki želijo bivati oziroma ustvarjati v njej. Če je temu tako, potem seveda velja, da slovenski potrošniki spoštujemo ponudbo ljudi drugih narodnosti, ki so se odločili živeti v Sloveniji, med njimi tudi gostincev iz Kitajske, dežele sonca, ki je ena najstarejših kultur na zemeljski obli.

Danes ni kraja na svetu v katerem ne bi bilo kitajskega prebivalca kar je skoraj neverjetno vendar resnično. Ljudje Kitajske so razseljeni, ustvarjajo kot znanstveniki, poučujejo v najzahtevnejših šolah, kreirajo kulturo okolja kamor se priselijo in širijo meje na vse strani. Pravzaprav smo od njih že v marsičem odvisni, Pomanjkanje njihovih polprevodnikov zaustavlja nacionalna gospodarstva Evrope, tudi Slovenije in v njej Novega mesta. Oblačimo se samo še v oblačila izdelana na Kitajskem, še virus covid naj bi prišel od njih. Imajo jasen svetovni gospodarski načrt, ki ga naslavljajo Kitajska svilna pot po svetu, projekt razvijajo na vseh celinam, ustvarjajo prodajne poti po katerih bodo s svojo ponudbo povečevali »blagostanje njih in vseh ljudi po svetu«. Dobro bi bilo, da se tega zavedamo, da ta načrt spoznavamo in da s Kitajci prijateljujemo.

Bila sem na Kitajskem in imela široko odprte oči. Pred hotelom so gradili novo veliko poslopje z množico strojev in delavcev, pred nami je nova stavba vidno rasla. Potem ko smo obiskali Kitajski zid, njihove kraljevske grobove, Prepovedano mesto, Trg nebeškega miru, neverjetno bogato založeno tržnico in druge enkratne spomenike tega svetovnega velikana, smo šli na slavnostno kosilo v Kitajsko restavracijo v Beijingu. V restavraciji je mir, svež zrak, nobenega drenja, oprema, ki omogoča ugodje. Velika okrogla miza z vrtljivim nastavkom, na katerem se pomika 32 jedi kot jih vsebuje nekoliko boljše kitajsko nedeljsko kosilo. Za uvod nas po oblačilu in obnašanju izjemna Kitajka z dolgimi nohti pouči kako se je s palčkami, kakšen je vrstni red pokušanja hrane, kako pokažemo, kaj bi še želeli in podobo. Bilo je enkratno doživetje in z veseljem se nostalgično zatekam v kitajske restavracije pri nas, da bi ponovno doživela to pojedino.

V ponedeljek je bil praznik, s snaho in sinom smo obiskali našo lokalno kitajsko restavracijo in se naužili pečene zelenjave, juhe treh okusov, hrustljavega piščanca s kalčki in krepkega riža. Poplaknili smo vse to s njihovim sakejem.

Samo majhen delček veličastne Kitajske je v Slovenijo prinesla Huiqin Wang, znamenita slikarka kitajskih motivov, ki je imela več razstav svojih del tudi v Galeriji Krka. Živahna kulturnica je iz okna moje pisarne zaznala popolnoma nov motiv Novega mesta in ga uspešno prenesla v umetniško sliko. Večkrat sva se zaklepetali o Kitajski, o njenem bogatem kulturnem življenju pri nas in njenih bodočih kulturnih poteh. Postale sva prijateljici in sva veseli ob srečanjih v Galerijah ali razstavah njenih del. Gospa postaja Slovenka, čeprav kot sama pravi, njeno srce bije za obe domovini. Vsi smo samo ljudje, beli, rumen ali črni.

Naj vas še enkrat pobaram, greste kdaj v Kitajsko restavracijo?

Iskanje dejstev, 14. avgusta 2022

Naša nekdanja država postaja vedno bolj zanimiva za znanost, znanstvenike in druge iskalce dejstev po raznih univerzah zlasti Evrope.

Najprej so arhitekti nekdanje države v MoMU New York dobili priznanje s strani ene najbolj cenjenih umetnostnih institucij na svetu zato lahko upamo, da bo ta potrditev pripomogla k dokončnemu rehabilitiranju te resnično izvirne arhitekturne govorice tudi v državah, v katerih je nastajala. »Razstava prikazuje vrhunce, ki smo jih kot družba ustvarili v 20. stoletju z odprtostjo za novo, krepitvijo socialne države, s kolektivnimi modeli upravljanja in drugimi stvarmi, ki so v ozadju te arhitekture. Zato to arhitekturo danes kot aktualno prepoznava ves svet« (Čelik MAO).

Sledila je razstava Partizanski tisk Liljane Stepančič in članek o partizanski simbolni politiki Rastka Močnik. Nato je nekdanji moj sosed Miklavž Komelj izdal knjigo Kako misliti partizansko umetnost, pravkar pa dobivamo prevod Partizanski protiarhiv Gala Kirna ki ugotavlja, da interes po tovrstnih raziskavah nakazujejo tudi Skupina Monument (spomeniki), pevski zbor Kombinat, Raziskovalni center za kulturne in zgodovinske raziskave socializma in še mnogo drugih v vseh državah, ki so nastale iz nekdanje skupne države. Nastajajo novi raziskovalni projekti, ki jih sofinancira tudi EU.

Raziskave nastajajo zaradi tistih, ki nekdanji režim označujejo kot totalitarizem in tistih, ki so do njega nostalgični. Tretji razlog pa naj bi bila narodna sprava, ker hoče spraviti fašizem in proti fašizem. So pa razlog za raziskave tudi prizadevanja nekaterih, da bo dobro prakso iz nekdanje domovine, uporabljali pri upravljanju skupnega premoženja v prihodnosti. Kirn celo meni, da vedno več ljudi iz umetniških, teoretskih in angažiranih krogov smatra nekdanjo domovino kot nedokončan projekt ker je partizanstvo tudi delavski in ženski boj in se moramo postavili v pozicijo potlačenih in izkoriščanih.

Svet se spreminja in morali bomo pokazati, da smo politično, ekonomsko in kulturno odgovorni in imamo odgovore na težave sedanjosti. Pridobili smo si jih v uporu in praksah pri reševanju nemogočih situacij.

Tako znanost išče dejstva dobrega in slabega v našem preteklem državnem režimu z namenom, da bi določila tisto, kar je potrebno imeti za resno in dejansko rešitev težavnih zadev kot so ustvarjanje in pravična delitev dodane vrednosti, mir na svetu, človekove pravice in dolžnosti in druge vrednote za večjo blaginjo.

Preberite tole sporočilo večkrat in oblikujte svoj odnos so skupnih problemov v naši domovini!

Obnova doline Žičke kartuzije, 13. avgust 2022

Naj takoj poudarim, da me ta Žička zanima zaradi dolgoletnega prijateljevanj s Kartuzijo Pletarje in njenim promotorjem Zvonetom Pelkom. V gostoljubnih Pletarjih smo ustvarjali interno upravljavsko zakonodajo podjetja v katerem sem delala, tu se oskrbujem s sadjem, s Pleterskimi vini, v preteklosti s Pletersko hruško in drugimi dobrotami te zanimive vele kmetije.

V pletarski gotski cerkvi organizira Zvone vsako leto že desetletje izjemen koncert cerkvenih koralov, ki ga izvede Koralni zbor ljubljanske Akademije za glasbo s solisti in ga nikoli nisem zamudila. Prav tu me je Zvone povabil v Kulturno društvo Zgovorna tišina in me več let obveščal o napredovanju prizadevanj za obnovo Žičke kartuzije, projekt v katerega fotograf, ilustrator, arhitekt in umetnik Zvone Pelko verjame in tudi stori vse, da bi se uresničil. Kulturno društvo Zgovorna tišina ima med drugimi dva najpomembnejša cilja; (a) spoznavanje zgodovine in poslanstva kartuzijanskega reda ter (b) zavzemanje za ohranitev žive kartuzije. Spodbujalo bo spoznavanje kulturnih in duhovnih bogastev kartuzijancev, še posebej duhovnega obredja, kulture bivanja in dosežkov kartuzijanske glasbene umetnosti, arhitekture in drugih vej umetnosti, s prirejanjem koncertov, razstav in strokovnih izobraževanja pa bo širilo zavest o njihovih kulturnih in duhovnih zakladih.

V enem od zapisnikov organa Kulturnega društva Zgovorna tišina so zabeležena prizadevanja Pelka in njegovih ožjih sodelavcev za pridobitev državne materialne podpore obnovi Žičke ter pomoč društva občini Slovenske Koncije, da se aktivira kot investitor. Poznejše javne informacije pobudnika Pelka in društva ne omenjajo več, vse informacije, kritike in pohvale se nanašajo na tehnične izvedbe obnove medtem ko organizacijski del obnove javnosti ni predstavljen.

Kartuzija Žička je s svojo bogato zgodovino nekaj posebnega za Slovenijo in Evropo in zato njena obnovo lahko pomembno vpliva na duhovni razvoj Slovencev in seveda na materialne priložnosti ožjega območja. V Žički je bil nekaj časa sedež vseh kartuzijancev z bogato knjižnico evropskih razsežnosti. Ne obnavljajo se samo prvotne zgradbe ampak tudi pripadajoča okolica oziroma celotna Žička dolina s pripadajočimi rekonstrukcijami vrtov, gostilne, ribnikov in ostalega kar je v svojih najboljših časih imela Žička z vključno zagotavljanje kuhinjskih dobrot iz teh časov. Pri obnovi se poslužujejo sodobnih metod in modernih pripomočkov rekonstrukcij tako, da so neke vrste učni center za posege na podobnih območjih.

Že dolgo je tega, ko se je prišel posloviti pater Ciril iz Pletarjev, ko je Jože Mlinarič napisal zgodovino Pletarjev in jo povezal z razvojem kartuzijanske kulture, minilo je tudi desetletje, ko nas je Zvone Pelko vabil v Zgovorno tišino, da mu pomagamo zagnati res veličasten projekt Žička. Kot upokojenka sem v mislih z njim in vsemi, ki Žičko obnavljajo. Želim jim, da bi omogočili našim vnukom in vsem zainteresiranim doma in po svetu, spoznavati družbeno dokaj odmaknjeno zgodovino na območju naše domovine.

Je tudi v vašem kraju dediščina, ki bi si zaslužila obnovo?

Voda in vodnjaki, 12. avgust 2022

O varčevanju z vodo sem že pisala, zgleda pa, da med posamezniki to vprašanje ne vznemirja samo mene in da žal, naša družbena skupnost še nima načrta, kako bo organizirala varčevanje s to dobrino. Eden od pripadnikov varčevanja z vodo je pršel na misel, »da bi optimizirali izrabo deževnice za zalivanje, hlajenje industrijskih obratov in splakovanje stranišč«. Bila je to glavna tema modrovanja ob jutranji kavici in stric Jože je takoj poskušal nakazati inovativno rešitev te ideje v že zgrajenih hišah kot je njegova in moja brez večjega gradbenega posega v zgradbo. Morda sem kaj prezrla v njegovem podajanju, zagotovo pa naj bi se začelo z gradnjo vodnjakov, dotokom do WC-jev in nekim preklopom iz skupnega dotoka v stranišče.

Vodnjaki so nujni za optimalno zbiranje in hranjenje deževnice. Manjše zbiralnike že imamo skoraj pri vsaki hiši za zalivanje vrta. Pri novogradnjah bi se vodnjak lahko zahteval tako kot se zahteva čistilna naprava. Lastniki obstoječih hiš pa bi se morali razmisliti kakšen vodnjak so v svojem okolju sposobni zagotoviti. Lahko bi bil skupinski, po materialu plastičen, zgrajen ali železen, vkopan ali na površini in v podobnih izvedbah. Pri tem sem se spomnila, da smo pred kakšnimi 10 leti vodnjake obnavljali po vsej Sloveniji. Tudi stric Jože ima na eni od svojih domačij izjemno lep vodnjak, ki ga že uporablja za pranje avtomobila in zalivanje na lokaciji vodnjaka. Kot turistična posebnost je danes znamenit vodnjak na Ljubljanskem gradu obnovljen z napravami s pomočjo kateri je deloval, 60 metrov globok, impozanten tehnični spomenik, ki je nekoč zadovoljeval potrebe grajskih prebivalcev in celo njihovega vinograda. V mojih otroških letih je imela vsaka pomembnejša domačija svoj vodnjak. Bili so za nas otroke nekaj skrivnostnega, strogo prepovedano približevanje in še strožje kaznovanje, če je kdo poskušal pokukati vanj.

Studence smo uporabljali vsi, vse domačije so sodelovale pri njihovem čiščenju ali urejanju, ki ga je organizirala vaška vodna skupnost. Tudi pri studencih se nismo smeli zadrževati ali onesnaževati okolico in vodo.

Domačije so imele več poslopij, katerih strehe so se končale z žlebovi in preko njih zajemala deževnica v posebej namenjeni posodah za potrebe živine, čiščenje večjih površin pa tudi za prekuhavanje perila. Umazani preostanki deževnice so se zlivali na vrtove in v sadovnjake.

Zgleda, da smo znanje za varčevanje z vodo že imeli, pozabili pa smo ga z ustanavljanjem institucij za skupno skrb za vodo. Najprej smo bili zadovoljni, da je skrb prevzel nekdo drug, potem smo postali potratni in zdaj nas narava sili v obnovo naše volje in znanja v odnosu do nje.

Kakšen je vaš načrt varčevanja z vodo?

Elitno prepevanje slovenske pesni, 11. avgust 2022

V petdesetih letih preteklega stoletja smo živeli v več nacionalni državi, spoštovali tradicije in kulturo vseh narodov in si prizadevali tudi sami predstaviti svojo dediščino, med katero je ena najbogatejših narodna in ponarodela pesem. Navduševali smo se, ko so jo številni pevski zbori vključevali v svoj program nastopanja, želeli pa smo si ob tem, da bi imeli reprezentativni manjši pevski ansambel, ki bi s programov naše pesmi seznanjal druge narode po svetu nastopal med izseljenci in prepeval na elitnih državnih prireditvah. Bila sem še gimnazijka, ko sem spremljala prve nastope Slovenskega okteta v katerem sta izrazito izstopala Janez Lipovšek s pesmijo Nocoj pa oh nocoj in Tone Kozlevčar s pesmijo Sem Ribnčan Urban. Neverjetno kako so nas prevzeli s svojo pesmijo, spremljali smo njihove turneje po Ameriki, Afriki, … nastope doma, v drugih republikah ter pred svetovno in strokovno najzahtevnejšim občinstvom. Ko so izdali gramofonsko ploščo, je bila seveda takoj razprodana, prav tako vstopnice za njihove koncerte katere smo študenti z veseljem obiskovali.

Tam okoli sedemdesetega leta, ko sem že imela za seboj osem let dela, smo v tovarni ustanovili Kulturno umetniško društvo in želeli ustanoviti mešani pevski zbor. Generalni direktor je bil navdušen in takoj se je povezal s Slovenskim oktetom, prišel je Tone Kozlevčar, organiziral avdicijo, predlagal zborovodjo, Pevski zbor Krke je začel prepevati in po petdesetih letih še prepeva, od časa do časa tudi narodne pesmi, sicer pa so njegovo prepevanje poenoti z mišljenji in nazori mladih, ki v zbor vstopajo in predstavljajo njegovo prihodnost.

Ko sem pisala blog o Srečevanju pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, sem poudarila iniciativo, ki jo je Slovenski oktet podal zborovodstvom v Sloveniji in o njegovem prispevku k uspešnosti vsako lenih Srečanj. To tradicionalno srečevanje pevskih zborov je v slovenski ljubiteljski kulturi pomemben dokaz, da so pesmi nacionalni ponos množic, ki z njimi tudi bogati svojo kulturno ustvarjalno moč. Geneza skoraj vseh kulturni institucij se je običajno začela ljubiteljsko in če je dobila podporo množic, se je razvila v profesionalno institucijo.

Veliki uspehi Slovenskega okteta so navdušili pevce vseh krajev in ne malo se jih je približalo njim po kakovosti. Spomnimo se samo Koroškega okteta v katerem je prepevala tudi ženska. Je pa res, da je Slovensko oktet razvil zelo uspešno promocijo in bil v svojem času nesporen favorit v kulturi.

Slovenija je ohranila institucijo Slovenski oktet in poskrbela, da je deloval tudi potem, ko so v prvi zasedbi prenehali s petjem. Žal se nekaj desetletij ni uveljavil tako kot prvi, noben drug oktet, Res pa je tudi, da se je scena polnila s popularno moderno glasbo številnih vokalni skupin v svetu in doma, poleg njih pa še skupinski pevci kot The Platters, Abba, Eroica,…

Pesem je v tej ali drugi obliki vedno z nami, nepogrešljiva v našem veselju, tolažilna ob krizah, spodbujevalna pri delu,.. Ob 70 letnici Slovenskemu oktetu lepa hvala za odlično interpretirane slovenske narodne pesmi.

Sodelujete tudi vi kateri od pevskih skupin?

Kuhamo paradižnikovo mezgo, 10. avgust 2022

Tudi kuhinja je zanimiva, spodbuja domišljijo in krepi pogum. Že res, da je to bolj ženska stvar, recimo raje eksperimentalni laboratorij prehranskih inovatork.

Od kar je pica dobrota brez primere, je postal bolj spoštovan tudi paradižnik iz domačega vrta, katerega letina je letos obilna. Grem na Google po recept, preverim pri prijateljici, ki je v kuhanju mezge mojstrica in dobim od nje še priporočila nato se lotim se priprave mezge za pice in piciče v splošno zadovoljstvo predvsem naših mladoletnikov.

Od kar sem imela težave z želodcem, sem pri pripravi hrane izjemno previdna, da ne rečem strahopetna. Preganja me občutek, da se lahko kaj pokvari zaradi mojega napačnega ravnanja in kdo celo oboli. Ta občutek negotovosti je prisoten pri vsaki jedi, ki jo pripravljam prvič.

Do sedaj ni bilo »stranskih učinkov« pa sem malo pogumnejše umivala lepe sadove paradižnika, jih razkosala, kuhala, da so se sami olupili in končno odtočila odvečno tekočino. Glede česna ni bilo dileme, čim več tega naravnega antibiotika, ki da tudi potreben okus, glede začimb pa dvomim v »žlico« origana, zdi se mi veliko in zato uporabim priporočilo mojstrice, da začimbe lahko dodajam tudi takrat, ko lastno mezgo že mažem po testu za pico ali dodajam k kakšni drugi hrani. Origano torej omejim, pa še pokusim, če ga je v mezgi možno prepoznati.

Grem naprej z začimbami in mika me, da bi dodala vse, ki jih uporabljam za kuho juhe. Juha je v naših kosilih spoštovana in običajno pojemo predvidene količine. In v mezgo dodajam jušne začimbe razen oreška. Še malo suhe bazilike, nato pa samo po postopku kuhanja do konca z vključno pasiranjem s paličnim mešalnikom.

Previdno pokusim, zdi se mi okusno, še malo posolim, razdelim po toplih kozarčkih in zavijem v toplo odejo, da se ohladi čez noč.

Mi mezgo dodajamo kar velikemu številu jedi; malenkost k goveji nedeljski juhi, nekoliko več k obari. Mažemo jo po tortili predno vanjo zavijemo pečeno zelenjavo. Mezgo včasih pomešamo z jajcem in spečemo za zajtrk. Seveda je želena pri vsaki pripravi testenin, prikuhah z širokimi rezanci in še bi lahko naštevala. Smo pravi inovatorji na tem področju in zato mora biti kvaliteta mezge res dobra ter okusna.

Moja prva priprava mezge v treh malih kozarcih je zdaj pripravljena za uporabo. Iz previdnosti sem iz nje že pripravila prikuho iz testenim in obaro. Obakrat je bila jed primerna in okusna, imam občutek, da mi je mezga ratala, moj »mini« želodec jo je v celoti sprejel in to je test, da jo lahko uporabljam tudi pri mojih gostih.

Ne vem, če bom mezgo še kdaj pripravljala, če pa jo bom, bom bolj pogumno izbirala tudi začimbe in morda celo uporabila «ljuto papriko« ali čili. Dobra in okusna hrana v primernih količinah je nujno potrebna za dobro razpoloženje v družini in doma.

Kako pa vi doživljate prvi poskus priprave neke jedi?

Grabežljivi velikani, 9. avgusta 2022

Da hočejo nova, velika ozemlja pridobivati kot svoja interesna področja z marionetnimi vladami zdaj že kar javno oznanjajo grabežljivi voditelji, ki jim je mandat podelilo ljudstvo v ZDA, EU, Kitajski, Rusiji, pa verjetno še kje. Kaj to pomeni za ljudstvo seveda ni nikjer niti omenjeno kaj šele pojasnjeno ali sploh prepoznano. Učinki vladanja aktualnih političnih elit ljudje občutimo kot zmanjševanje prihodkov srednjega sloja, v pričakovanju neogrevanih domov v zimskem času, pomanjkanju hrane, nove naravne katastrofe, še več beguncev, strah pred naklepnim jedrskim sevanjem in podobnimi težavami, ki vsak dan bolj bremenijo življenje večine in lepšajo življenje 1% bogatašev.

Zakaj torej aktualni politiki ne prepoznajo svoje napačne odločitve in ne pomagajo ljudem živeti v ustvarjalnosti in miru? Komu konkretno so potrebna nova, poseljena dodatna interesna področja?

Strokovnjaki so si edini, da so surovine vedno osnovni razlog vojnih spopadov. Ali Žerdin je dodal še polprevodnike. Kar 70 let so se politiki dogovarjali kolikor toliko uspešno, seveda ne brez lokalnih vojn, pa vendar brez kriznih obdobjih sveta, da nimaš kam pobegniti. O podiranju Berlinskega zidu je bilo povedano, napisano in poslikano vse in oblikovano splošno mnenje, da je bil to zgodovinski dogodek na katerega se sklicujemo kot na primer »spoznala sva se pred padcem Berlinskega zidu« sli »sin se je rodil po padcu B..«. Zakaj danes zidajo naši pooblaščenci nov blokovski zid? Oblikovali smo skupno mnenje, da bomo vračali naravi več kot bomo od nje jemali. Povejte aktualni politiki zakaj to ne uresničujemo, če smo v preteklosti zato že usposobili neštete objekte, ki jih zdaj, zaradi političnega vrtičkarstva ne bi več uporabljali, bankrotirali naj bi, mi pa bomo gradili nove kot npr. kapacitete za dobava ameriškega plina.

Dragi poslanci v parlamentu Evropske unije zakaj vztrajate na sankcijah proti eni državi, ki pa povzročajo nepremostljive težave v prehrani večine držav sveta. Ste res dobro premislili? Imate strokovnjake, ki jim zaupate? Prepričali so vas v praktično izvedbo nečesa, kar podaljšuje vojno, preprečuje pogajanja, ustvarja razprtije med narodi in ne daje učinkov. Boste svojo odločitev o sankcijah ponovno proučili, jo še zaostrili ali pa jo boste usmerili za pogajalsko mizo saj zdaj že vrabci čivkajo, da se vojna spreminja prvič v zgodovini v naklepno, zločinsko ogrožanje varnosti celo v jedrski elektrarni.

In kaj je treba reči o letošnji slovenski »samo pietetni slovesnosti pri Ruski kapelici?« Da ste se Rusi odrekli spominu na nekaj kar je ljudem v poduk, kar širi sodelovanje med narodi, kar duševno krepi zavest in da nas, skoraj v času slavja, proglasite za v Rusiji nezaželeno državo, je grda izdaja dosedanjega, zgodovinsko pomembnega sodelovanj, da ne rečem nesramen nož v hrbet prijateljevanju in slovanstvu.

Najbrž lahko vojno ustavi samo ruski narod, ki je bil, kot nas uči zgodovina, v prelomnih časih za človeštvo vedno ali večinoma na strani resnice, resnice, ki jo je priznavala večina. Prav bi bilo, da tudi danes Rusi najdejo v sebi dovolj moči, poguma in volje za prekinitev zla in ustvarjanje pogojev za mir pri njih in po svetu.

Imate tudi vi take pobožne želje?

Rožnato pisemce, 8. avgust 2022

Draga naša Marinka!

Kako prijetno si me presenetila s kartico, pozdravi in spomini na naše seanse. Uživam, če naše srečanje »pusti neko sled«, da se ga radi spomnimo in želimo ponoviti. Kot vidim, se držiš bolj doma, varuješ vaš res lep dom in skrbiš za vse živo na kar velikem vrtu. Sklepam po svojih izkušnjah, da vse to zahteva od tebe kar velike napore in v tem času jih povečuje še vročina. Bodi prosim zato prizanesljiva do sebe, večkrat se usedi v senci pod jabolko ali pa si delo privošči le v jutranjih urah.

Če ohranjaš svoje zdravje verjamem, da si srečna in zadovoljna. Meni se letos dogajajo težave, ki jih do sedaj nisem poznala. Kljub težavam z zdravjem pa poskušam živeti normalno ali bolje rečeno, kot sem navajena. Vnuk mi je postavil spletno stran in vsak dan napišem prispevek zanjo. Pišem o vsakdanjih stvareh, včasih kaj tudi kritično komentiran. Ne gre nikjer po svetu samo dobro, zmerom več nas je in tudi problemov bo prav zato vedno več. Če se že gremo »ravbarje in žandarje« je prav, da to delamo kulturno, ljudem razumljivo in privlačno za branje. Nekako v tem smislu so tudi prihajala opozorila tvojega Frančka, ko je iz Tržaške usmerjal naše delo.

Ko sem že omenila kulturo naj ti povem, da je vodenje Društva Rastoče knjige v Sloveniji prevzela ravnateljica osnovne šole Lavo Marijana Kolenko. Gospa je imela zelo atraktiven predstavitveni nagovor na javnem prostoru v Severnem parku Ljubljane kjer stoji kip Deklice z rastočo knjigo. Sicer jo osebno nisem imela priliko spoznati, zgleda pa delovna in prizadevna in upam, da jo bodo podpirali vsi sodelujoči.

Moja prijateljica Stanka Kovačič, je svoje Celjsko obdobje tudi zaključila. Njena mama se je dokončno poslovila. Celo leto je Stanka urejala dediščino in mamimo stanovanje tudi prodala. Včasih potoži, ker ni več Celjanka. Z leti se razselimo in sprejmemo, kar moramo, v mislih in v srcu pa iščemo vezi s svojo mladostjo, svojimi predniki, otroškimi prijatelji,… Usode ljudi, ki sem ti jih tu omenila, so močno vezane na Celje tako, kot je na ta lepi kraj vezana tudi tvoja življenjska pot.

Kam se je potepla najina prijateljica Smilja je velika skrivnost in ne vem kaj sem narobe naredila, da mi o tem nič ne pove. Bila je v Grčiji, ko se je vrnila je skuhala je sarmo, pogovarjali sva se vendar ni z ničemer dala vedeti, kaj počne. Nato je sporočila, da odhaja v Črno goro. Ne smem jo motiti, samo upam lahko, da ji gre dobro. Vidiš Marinka, tudi njo vleče v rodni kraj in leta mladosti. njena hči je že nekaj let tu zaposlena, vnuček je letos zaključil osnovno šolo in pravi, da bo zobozdravnik. Življenje gre naprej, pogumno!

O najini prijateljici prleški prijateljici nisem nič slišala, prebrala ali kako drugače izvedela. Upam samo, da je tudi kot upokojenka polno angažirana političarka, kaj vem, morda bo kandidirala za kakšno pomembno funkcijo v državi. Nad vse me veseli, da obnavlja dediščino, konkretno opravlja posle investitorja in ima voljo ostajati aktivna. To je dobro, ne bo se imela čas postarati.

Draga Marinka, ob koncu tega pisanja ne morem drugače kot da ti zaželim veliko, veliko veselja kar z dvema pravnukoma. Se razume, da si pri tej lepi novici tudi sama želim, da bi naša fanta poskrbela za svoj naraščaj, ko pride njun čas. Prišla bom nazaj iz »onega sveta«, da bom objela pravnučko ali pravnuka. Marinka, pazi na svoje zdravje, pogosto obišči ali piši svojim prijateljem in prijateljicam, obiskuj svoje drage in bodi ob tem srečna. Res bom vesela morebitnega srečanja, kartice, pozdrava, kar koli kar mi nakazovala, da ti je prijetno in lepo!

Negujete svoja prijateljstva?

Ivanka, 7. avgust 2022

Obiskala me je Ivanka, ena od mojih dolgoletnih prijateljic. Obe sva se kot štipendistki istočasno zaposlili v istem podjetju, ona kot diplomirana farmacevtka in moja malenkost kot prva diplomirana ekonomistka. Samo po sebi se razume, da sva se veliko pogovarjale, pa tudi skupno reševale če je zadeva proizvodnje povzročila težavo v računovodstvu ali pa, če smo uvajali kakšno novost ekonomije in zato potrebovali podporo proizvodnje.

Ampak Ivanka je imela veliko prednosti pred menoj. Kot Novomeščanka in varovanka Janka Jarca, guruja novomeške antične zgodovine, je ustanovitelje farmacevtske tovarne poznala, posebno direktorja in njegovo pomočnico. Poznala je tudi razmere v mestu in si hitreje zagotovila svoj prostor pod soncem od tistih, ki smo prihajali iz oddaljenih krajev.

Nekje sredi šestdesetih let preteklega stoletja sva z Ivanko skupaj odgovarjale na vprašanja novinarja Borbe, ki se mu je zdelo nerazumljivo, da dve mladi ženski v neki tovarni vodita Delavski svet in partijsko celico. Intervju je bil kar odmeven, prejeli sva pohvale ljudi iz vse države, jaz celo iz Pariza, oddahnili sva se, saj bi bilo čisto lahko tudi obratno. Izkušenj in mnenj tovarne v kateri sva delale takrat nisva poznale dovolj in Borba je bil najpomembnejši časopis v državi. Je pa bil ta čas naklonjen nam, ki smo se učili na delu bolj kot na fakulteti.

Ivanka je bila v naših mislih vedno kandidatka za vodenje najpomembnejšega in največjega proizvodnega obrata, zdi se mi celo, da je to vzela za svoje poslanstvo, kajti to ni bil »mačji kašelj«. V tem tudi najstarejšem obratu, so delali samoupravno že prekaljeni fantje in možje, skoraj vsak dan so vanj montirali kakšen nov stroj, uvedli novo tehnološki postopek ali prevzeli v proizvodnjo novo zdravilo. Verjetno si težko predstavlja vsak to dinamiko, te pritiske komercialistov, ki so že prodali, kar se še ni proizvedlo, še težje pa si je predstavljati, da pripravnica Ivanka našla v sebi dovolj volje in moči ter pogumno reševala najprej enostavnejše in potem vsak dan zahtevnejše proizvodnje probleme. Zaradi financiranja, rokov plačil, norm, analiz planiranja in AOP, je bil moj sektor povezan s tem ogromnim obratom, tudi sama sem se z Ivanko srečevala in mnogokrat sem pozabila zapreti usta, ko je delila zadolžitve. Je pa bila včasih tudi malenkostna, svojevrstna, tudi vztrajna v svojih zahtevah in predlogih. Marsikdo jo ni najbolje prenašal, doživljala je kritike, niso jo posebno prizadele, ker je vedela, da mora vztrajati ali pa planske obveze ne bodo izpolnjene.

Tehnološki obrat, ki ga je vodila, je postopoma spoznala do podrobnosti, pridobila si je za najpomembnejše naloge pomočnike in svetovalce, poskrbela je za zadovoljive medsebojne odnose med številnimi zaposlenimi, vztrajala pri gradnji, širitvi in modernizaciji dejavnosti obrata, jo tehnološko načrtovala in nadzirala izvedbo. Tudi sama je strokovno izredno napredovala, bila imenovana v time za reševanje najtežjih tehnoloških projektov in projektov kontrole kakovosti,izjemen je bil njen prispevek k izboljšanju upravljanja s premoženjem.

Ivanka si je ustvarila družino, zgradila dom in otrokom pomagala do poklica. Nekje proti koncu njene delovne dobe je izgubila moža. Upokojila se je kot višja tehnološka svetovalka generalnega direktorja delniške družbe. Njen obisk pri meni je bil prijeten in dragocen.

Ste tudi vi pridobili dobre prijatelje v svoji aktivni delovni dobi, se jih kdaj spomnite?

Kardinal dr. France Rode, 6. avgust 2022

Pisati o cerkvenih dostojanstvenikih nam je težko, saj slabo poznamo njihovo vključenost v naše življenje in delo. Cerkve se predstavljajo kot neka veja državne oblasti, ki imajo svoje nemajhno premoženje, organizirane institucije vodenja in upravljanja, po dobrodelnosti povzemajo paralelo na primer Rdečemu križu, imajo svoja informativna sredstva, svoja podjetja in zavode, s svojimi izobraževalnimi programi razdvajajo enotnost izobraževanja in vzgoje, za svoja dejanja ne odgovarjajo državljanom Slovenije ampak nekim posebnim vodstvenim strukturam izven Slovenije in še mnogo posebnosti jih krasi, ki nam niso razumljive. No, k boljšemu razumevanj nekoliko pripomore Romana iz TVS ki za največjo cerkveno organizacijo v naši državi poroča, kaj od nas pričakuje Vatikan, kako gledajo na vlogo te cerkve njeni posvečenci, kakšne knjige so na novo izdali, koliko vrtcev so odprli in še veliko drugega. Brez dvoma se dolžnosti države podvajajo, davkoplačevalci pa preko proračuna tudi prispevamo znaten delež sredstev, da cerkvena država v posvetni državi dobro funkcionira.

Pretekli teden nas je eden najboljših novinarjev Slovenije počastil s predstavitvijo visokega cerkvenega dostojanstvenika slovenskih korenin, kardinala dr. Franceta Rodeta. Ta je najprej nekoliko vzrojil zaradi vprašanj drage obnove gradu Goričane in poudaril, da ima pač rad lepe in dobre stvari, potem je malo pokritiziral partizanske funkcionarje v Kočevskem Rogu, ki so si kar na položajih delili ljubljanske vile. Doktor pravi, da brez begunstva ne bi imel možnosti spoznati španske, francoske oziroma svetovne literature ter se naučiti pet jezikov. Izrecno poudarja, da sedanji papež ni pridobil znanja uglednih tradicionalnih univerz in da tista v Južni Ameriki ne zadostuje. Spet se v svojih spominih vrača k Titu, ki naj bi, rdeč od jeze, prekinil diplomatske odnose z Vatikanom zaradi problematike Stepinec. Malo pokritizira nadškofa Šuštarja, da po osamosvojitvi ni vedel kaj bi naredil in ni izkoristil priložnosti. Nato se izreka o abortusu in ateizmu in še malo pokramlja o Drnovšku.

Pogovor nekajkrat preberem in končno mi je jasno, da je kardinal človek kot smo vsi drugi, v primerjavi z mojo generacijo nekoliko zastarelih misli in v mnogo čem popolnoma nepoučen. Zgleda, da popolnoma podcenjuje kakovost izobraževalnih programov, ki smo jih razvili v svetu po drugi svetovni vojni, celo aktualnemu papežu zameri, da ni diplomant nemških visokošolskih institucij. Iz njegovih navedb je možno sklepati, da ne ve kako množično je bilo izobraževanje mladine in kar je skoraj neverjetno, da ne ve za učinke v blagostanju ljudi, ki so jih ustvarili izobraženci in intelektualci njegovih let. Ja, res je, nekateri učinki so tudi izjemno slabi, zakaj jih Vatikan ali kardinali niso preprečili? Nikjer Nežmanov gost ne pove, kaj je sam za slovenski narod in druge ljudi po svetu ustvaril z znanjem, ki mu ga je omogočila emigracija in visok položaj v cerkveni hierarhiji.

Najbrž imate tudi vi nelagoden občutek če se pogovarjate o ljudeh na visokih vodilnih položajih, ki se moči svojega »prestola« zelo dobro zavedajo in nam to dajo tudi vedeti, ne povedo pa nam kaj so s svojim znanjem dali ljudem po svetu.

Ste tudi vi prepričani, da morata znanje in položaj zagotavljati presežke?

Kolcanje po Pahorju, 5. avgust 2022

Predsednik naše države gospod Borut Pahor je človek, ki mu je in mu verjetno še, prebivalstvo Slovenije najbolj zaupa. Podelilo mu je mandat za vodenje države, za vodenje Državnega zbora, za vodenje Vlade, za člana parlamenta EU itd. Vsa pooblastila je prejel na predlog socialnih demokratov. Ni se izkazal kot veliki boss ali frajer ali vsemogočni politik, kritiki so ga nenehno javno ostro opozarjali. Vse njegove slabosti so neštetokrat objavljene. Zakaj torej tako veliko zaupanje vanj?

Nisem pristojna, da sodim Pahorju, kot volivka pa seveda lahko povem svoje mnenje. Prepričana sem, da se ima Pahor za zaupanje volivcev zahvaliti svojemu zgledu in postavi.

Volivci se kaj dosti ne poglabljamo v ocene predlaganih kandidatov. Ko se nam predstavljajo, jih kaj dosti ne poslušamo bodi si, da nakladajo, nimamo časa, jih dobro ne razumemo ali pa smo si že ustvarili mnenje, ki ga v predstavitvi kandidat le potrjuje. Volivec je v predvolilnem času že oblikoval svoje mnenj, po predstavitvi dobil potrditev za svojo odločitev ali zavrnitev. Obvelja; »tega bom volil, je vsaj tak, da lahko predstavlja državo, na videz je primeren, kaj je v resnici, se bo pokazalo.« Večjega napora za boljšo odločitev verjetno volivci nismo sposobni, tudi naši pooblaščeni poslanci in politične stranke ne.

V politiki si človek primernega videza z malo spretnosti lahko pridobi kandidaturo katerega koli telesa. Mora se le s primerno besedo javiti v razpravo, poslušalci opazijo tako primerni videz in slišijo pravo besedo in v spominu ostane zaupanje, da bi se bilo najbolje odločiti zanj. Kakšnih analiz o uresničevanju obljub pa pri nas ne delamo, niti ne upoštevamo.

Značaj, ki ga je naš predsednik kazal javnosti, je zagotovo nekaj primernega za javno funkcijo; ne razburja se, ne vpije, je spraven, ne obsoja dejanj drugih in ne izreka se o stvareh za katere sam presodi, da je bolje zanj in trenutni položaj države, če je tiho. Ne vem sicer, zakaj si je izbral kar močne svetovalce, sem pa prepričana, da jih ne posluša kaj dosti. Naš predsednik nakazuje, da raje sprejema kritiko kot bi prevzemal odgovornost za krizne situacije države, ki izvirajo iz notranje problematike. Ima seveda tudi skoraj neizčrpno voljo, da spozna vsakega volivca, da se priljubi opoziciji in da nenehno izkazuje pozitiven odnos do dela, dejavnosti in dosežkov tako posameznikov kot delovnih področji. Zakaj mu je tako pomemben formalni protokol vedno in povsod javnosti ni pojasnil, čeprav se je marsikomu zameril prav zaradi njega. V plus mu štejem, da hoče biti moderen predsednik, ki komunicira preko spleta, ki posluša mlade in se spoštljivo obnaša do starejše generacije.

Škoda, res škoda, da nima strokovnih ambicij, želja po svetovljanstvu in intelektualnem naboju. Če bi on to spremembo danes svojim volivcem obljubil, sem prepričana, da bi mu spet zaupali kakšno pomembno funkcijo in kot se sprašuje Miheljak se nam lahko zgodi, »da se nam bo kovcalo po Pahorju«

Zamislimo se kakšnega predsednika potrebujemo?

Suša in drugi obrambni mehanizmi narave, 4. avgust 2022

Večina meni, da je suša višja sila proti kateri se človek še ne zna zavarovati. Ne trdim, zdi pa se mi, da to prepričanje velja tudi za naše obdelovalce zemlje, ki se svobodno in po svojih najboljših spoznanjih odločajo za vlaganja v nasade, ti pa potem zaradi suše ne dajejo pridelka. Ni pa suša problem samo teh in pa vrtičkarjev, uničuje pokrajino, povzroča prekomerno razmnoževanje insektov in kot pravi Černač, je rezultat našega pritiska na naravo. Kakor koli, nenehno me nekdo opozarja, da sem tudi sama kriva te sušne nadloge. Kaj sem torej dolžna narediti?

Zgodovina je mati modrosti in vse to kar doživljamo mi s sušo, so bili problemi sušnega Egipta pred 5000 leti ali Sumercev v Zlatem polmesecu, pa tudi Evropejcev predno jih je obiskala boginja Evropa. Najbrž so tudi oni v času nastajanja suše »izgubljali glavo« a ostaja dejstvo, da so staknili glave skupaj, se lotili proučevanja vzrokov, ocenjevali možnosti njene prekinitve, jo nenehno proučevali in našli rešitev. Bili so potrpežljivi v iskanju rešitev, zmanjševali so svoje potrebe, se selili bliže vodnim virom,… bogve kaj vse so počeli, zagotovo pa so bila njihova prizadevanja dovolj uspešna, da so preživeli in so nam ostali v kolektivnem spominu.

Če prebiraš sodobno beletristiko ali časopisje ne mine dan, da ne bi kdo dal koristnega predloga kako omili sušo. Večja lokalna skrb, da se ohranijo vodna zajetja – smo morda povečali število mokrišč, očistili kakšen studenec, poglobili kakšen vodotok, odkrili kakšen nov izvir,…? Zmanjšati obremenjenost strug, redno čiščenje vodnih korist, oživitev vodnih vaških skupnosti, združevanje sredstev obdelovalcev zemlje za obnovo ali novo namakanje, manj odplak, tehnično vodo v stranišča in še mnogo drugega. Imamo kakšne primere dobre prakse? Dokler se je oglašala Greta je svet postajal občutljiv na vzroke suše, ko je revica utihnila pa se je vse pozabilo.

Zaradi vročine se bomo prebivalci pomikali proti severu je poudaril neki gostitelj Joane. Ja tudi to zgodovina že pozna, tam naj bi nekoč že živeli Hiperborejci.

Kje se zapleta, da človeštvo suše ne prepozna kot dolgotrajni proces in se ne pripravi na obrambo proti njej? Zakaj institucije, ki so bile za blagor človeštva ustanovljene po drugi svetovni vojni, ne sledijo sodobnim problemom ljudi in ne organizirajo obrambe. Samo Afriko poglejmo pa Bližnji vzhod – za časa mojega življenja eno samo uničenje, vojne, pohlep kapitala. Če samo pomislim koliko pločnikov smo samo v Sloveniji zgradili z evropskim denarjem, koliko novega, neuporabljenega orožja smo odpeljali na odpad, koliko pešpoti, rečnih prehodov in podobnih ne tako majhnih naložb je narejenih iz kohezijskih sredstev,…. Če bi ta sredstva združili in usmerili v premagovanje suše, bi učinki koristili mnogo večjemu številu ljudi.

Kako naj s to sušo živimo, vas sprašujem?

Pšenica in druge dobrote, 3. avgust 2022

Kot vsako leto, je barantanje s pridelki tudi letos živahno, predvsem s pšenico, ki naj bi bila zaradi vojne v Ukrajini v primerjavi s preteklimi leti bolj rizična. Države rezerve bomo v Sloveniji napolnili s pšenico cenejših ponudnikov iz tujine. Kot kaže ni nevarnosti, da bi jo zmanjkalo v prihodnosti.

Ampak tegale bloga ne bi pisala zaradi odkupa, prekupčevanja in špekuliranja s pšenico. Bolj kot to postaja zanimiva ponudba pekov in proizvajalcev kruha ter krušnega peciva. Neverjetna postaja, že zdaj skoraj pol njihovih izdelkov ne poznam a ta ponudba se še vedno hitro povečuje. V Mercatorju, Sparu, Tušu, Lidlu, Hoferju,…, da o ponudbi privatnikov sploh ne govorim, se police šibijo od ponudbe, večina trgovcev pa je samopostrežno uredila nabavo teh dobrot, da ji ni bilo potrebno zaposliti novih trgovk. Ponudba pšeničnih izdelkov dominira, so tudi iz drugačne moke, vendar ne v taki potratni količini.

Pogovarjam se s poznavalkami te razkošne ponudbe izdelkov iz pšenice in iščem odgovore kako se pripravljajo na pomanjkanje pšenice. Še nobena mi ni omenila, da jo to skrbi, nobena tudi ni potrdila, da doma uživajo ob tako obilni ponudbi kruha, nasprotno, večina meni, da kruh redi in ga zato uporablja v le v manjši količini. Sladkega peciva se izogibajo predvsem ženske, tudi otroci poznajo komaj krof, slanike in kakšno barvno pecivo. Kdo je potem glavni potrošnih neštetih toastov, več kot 28 vrst kruha, 6 vrst žemelj, ….?

Moramo pa vse te prestice, kruhke, hlebce,… pogledati tudi iz strani ponudnika in tu se šele zgroziš. Stalni popusti, kuponi za posamezne blagovne znamke, enojne, dvojne ali trojne pike, akcije, … prijateljice pravijo, da bo »glih zdaj« vse brezplačno. Zagotovo ne! Najprej bo konec enakih reklam vsakega posameznega trgovca na TV, potem bodo trgovci nehali podpirati pošto, tudi Avstrijsko, predvidevam, če se bo udomačilo načelo razbremeniti okolje, se bo zmanjševalo število proizvodov, ki so na policah danes. Približno tako vidijo ekologi in drugi strokovnjaki prispevek potrošnikov k zmanjševanju pritiska na naravo. Če ne bo kupcev in bo določen tudi kalo, ki nastane ob manipulaciji z izdelki, bodo normirani odpadki ne samo embalaže – tudi kruhkov, pijač,… Trgovina v kateri kupujem se bo zmanjšala, rabila bo manj zaposlenih, manj energije, samo enega varnostnika in podobne prihranke.

Priznam, da komaj čakam ta čas in prepričana sem, da bomo rajši hodili v trgovino takrat, ko bo prilagojena našim realnim potrebam kot sedaj, ki je prilagojena proizvajalcem in posrednikom. V današnjih marketih težko kaj najdeš, še posebno, če tam redno ne nabavljaš. Če pa bo market prilagojen kupcu, bo možno pozornost posvetiti tudi oznakam kakovosti in varnosti za zdravje ter cenovno preverjati. In to bo potem naša trgovina!

Najbrž se tokrat ne strinjate z menoj?

Koroški rej in drugi ljudski plesi, 2. avgust 2022

Od otroških let me spremljajo poleg narodnih pesmi tudi pesmim prilagojeni plesi, danes imenovani folklora. Začelo se je Ringa, ringa, rajem in plesom v krogu, nadaljevalo s plesi v paru za zabavo, gimnazijo smo zaključili z četvorko, v brigadah smo se učili plesov drugih narodnosti in končno pristali pri plesnem mojstru Perku, ki je naš interes za ples preusmeril v moderne ča, ča, ča-je in smo sčasoma pri aktualnem načinu plesa obstali kot posameznik v skupini na plesišču.

Odplesali smo seveda največ valčkov in polk brez katerih ni bilo zabave vse tja do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Smo se pa z veseljem spoprijemali tudi s plesi, prirejenimi drami Hasanaginica (plesalke v haremu) ali Miklovi Zali (Koroški rej). V Beli krajini smo bili plesalci belokranjskega kola Lepa Anka kolo vodi, ta Anka je bila v beli Belokranjski narodni noši z izjemno pečko na glavi.

Ljudske zabave in družinska slavja so bila izjemno pestra prav zaradi petja in plesa oziroma prikazovanja nekega razpoloženja tudi vseh v družbi na enak način. Na primer »Abrahm ima 7 sinov«,… ko se je celotna družba trpljala po kolenih, ali Igram na violino, ko je družba posnemala muzikante v določenem vrstnem redu. Še ko je bil moj sin študent smo včasih zaplesali slavno »Račko« in jo ponavljali v nedogled tudi v velikih ljudskih rajanjih na primer v dvorani Marof.

Ljubitelji plesa so veseljaški pevci in resni umetniški ustvarjalci v svoji interesni enoti. Hotela sem kot študentka k folklori »Franc Marolt«. Odklonili so me, ker sem bila premajhna. Folkloristi »Tine Rožanc« so pravkar v polni Galusovi dvorani že praznovali pomemben jubilej, Zeleni Jurij v Črnomlju privablja vsako leto več obiskovalcev in v Beltincih je pravi, tradicionalni, mednarodni folklorni festival. Izjemne so folklorne prireditve skoraj po vseh turističnih destinacijah v svetu kot na primer Moreška ali tiste, ki jih organizirajo še vedno avtohtoni prebivalci Južne Amerike.

Petje in ples sta sestavni del kulture vsakega naroda, del njegove zgodovine, rasti in zavesti. Prav bi bilo, da postaneta tudi sestani del vzgojnega procesa in organizirana skrb naroda, da se ohranjata tako v interpretaciji kot v navadah, oblačilih, času izvedbe , … Če bi bolj organizirano skrbeli za sodelovanje ljudskih plesnih, poetičnih in pevskih talentov, bi zagotovili poleg tradicije tudi inovativnost in razvoj teh lepih in koristnih kulturnih dobrin.

Poj, poj ptička moja, kak bom pela sem se ujela, ujela sem se, ujela sem se, na te presnete limance.

Materin jezik, 1. avgust 2022

Pred mnogimi leti smo se v Sloveniji veliko pogovarjali o materinem jeziku – o slovenščini, ki je pričela dobivati neštete slabo razumljive besede. Izumljali so jih predvsem trgovci, moderni muzikanti, menedžerji in informatiki. Deloma je bilo potrebno slovenski besednjak dopolnjevati zaradi novih delovnih naprav in pripomočkov in deloma zaradi novih tehnologij, tržišč in inovacij, za katere v slovenščini nismo imeli izraza. Takratna najmnožičnejša organizacija civilne družbe je spodbudila strokovnjake za slovenski jezik in skupaj z njimi oblikovala resolucijo o slovenščini, ki smo jo državljani z veseljem sprejeli in jo poskušali v praksi uveljavljati.

V delovni organizacije kjer sem delala to ni bilo tako enostavno. Izdelek je dobil ime po posebnem javnem postopku, ki ga je določala medicinska stroka. Tu sami nismo mogli storiti ničesar. Je pa Kulturno umetniško društvo Krka odprlo problematiko lektoriranja navodil za uporabo izdelkov, informativnih gradiv za zdravnike, gradiv za organe upravljanja, poročil o poslovanju in drugih javnih dokumentov. Uprava podjetja se je takoj strinjala, čeprav je bilo nujno dodatno zaposliti lektorje, ki jih do takrat nismo imeli. Dodatno poslovanje pa je bilo silno nepriljubljena tema, posebno, če je šlo za tako imenovano režijsko delo. Samo intelektualnemu pogledu na problematiko uresničevanje dogovora o varovanju slovenščine smo se imeli zahvaliti, da je lektorska akcija uspela.

Zadnjih 50 let se o tem bolj malo ali nič ne pogovarjamo in dovoljujemo, da se slovenski jezik umika angleščini na fakultetah in univerzah, uporabljamo že skoraj povsod dvojezične oznake obveščanja o izdelkih in storitvah, ki jih ponujamo, lokacijah javnih služb in kulturnih ustanov. Z uporabo angleščine pri srečanju z tujci ponosno poudarjamo, da smo svetovljani in ne neki provincialci iz neznanih območji. Spomnim se vedno ob tem našega zdravnika, ki je vodil Medicinsko informativno službo. Odlično je govoril kar dva evropska jezika, vendar je pogovore s tujci opravljal vedno s pomočjo prevajalca, ker sicer ni bil v enakopravnem dialogu s tujcem, ki je govoril svoj jezik.

Sicer pa je najbrž slovenščina že izgubljala bitko z angleščino z vstopom v Evropsko unijo v kateri angleščina ni materin jezik nobene članice. Do sedaj ni bilo zaznati, da bi EU o materinih jezikih svojih članic sploh razmišljala, niti jo ne tarejo dileme o uporabi angleščine in, kar je absolutno narobe, ne zanima jo razvoj kulture in kritične misli ter duhovni razvoj Evropejcev. Zanjo so pomembne milijarde in vse tisto, kar te milijarde prispevajo k krepitvi materialne osnove evropske populacije.

V naši deželi so bili stoletja varuhi materinega jezika pisatelji, dramaturgi in pesniki kot na primer Fran Levstik. Veliko so za njegov razvoj naredili šolniki, pedagogi in vzgojitelji, danes pa so se stvari profesionalizirale. Pri SAZU imamo potrebne institute, ki skrbijo, da se slovenščina dopolnjuje v skladu z potrebami razvoja Slovenije. Je to dovolj, se bo naš materin jezik ohranjal, bogatil in razvijal, ga bomo Slovenci uporabljali?

Kaj o tem menite vi?

Ljubljana, 30. julij 2022

Danes me je stric Jože vprašal kje smatram, da je moj dom in je našteval Dol. Nemška vas, Ponivke, Lukovek, Štamperka, Ljubljana, … Hm, na to še nisem pomislila, po vseh teh in še drugih domovih, mi je bilo kar dobro, povsod so me učili delati, vsak od domov je bil nekaj posebnega, prav za prav ne vem kaj bi rekla, da komu ne storim krivice. Pa poskusim lahko, kaj ne?

Pri starih starših, tetkah in stricih, je bilo res pravo otroštvo. Imeli smo se radi, ker nas je bilo veliko se vedno je kaj dogajalo, prepevalo, smejalo ali jokalo. Ja, to je bil pravi dom, ki ga je popolnoma uničila smrt starega očeta. Tetke in strici so dobili dediščino, bila sem dodeljena stari mami in z njo odšla iz grunta na preužitek v Štamperko. Takrat je svoje materinstvo izkazala moja mama, zahtevala, da grem v šole in sprejela obvezo, da me bo imela pri sebi v Ljubljani. In, po maturi, evo mene na Ižanski cesti. Kar je počela mama mi je bilo vse novo, z njo sem hodila na vaje v zadružni dom, v opero, na gostovanja, izlete, … spoznala sem ogromno ljudi, hodila na predavanja, kuhala in nabavljala, skratka za 4 let je bil to pravi dom v dobrem in slabem. K stari mami sem hodila le še na obiske, vedno bolj sva bili prijateljici, pa tudi Milana je imela rada.

Po diplomi so me čakali v Krki tovarni zdravil Novo mesto. Šla sem najprej na počitnice v njihov dom v Vrsarju, nato sem si počasi ogledala moje ljubljanske punkte, spakirala in te dni mineva 61 let, ko sta me mami in Milan odpeljala v Novo mesto, skupaj z mojo literaturo, knjigami, spomini, … spoznala sem Silvo Cvelbar, absolventko ekonomije, skupaj sva ostali vse do njene žalostne smrti. Nad vse lepo so me sprejeli v Krki in za vedno sem jim ostala hvaležna. Začelo se je samostojno delo, ki so ga v mojem primeru spremljale neštete dileme tako strokovne kot življenjske. V primerjavi z dosedanjim življenjem sem imela veliko prostega časa ker sem skrbela le za sebe in spraševala sem se, kaj bi rekli moji stari starši. Ko sem prevzela samostojnejše delo, mi je bila ta dilema vedno manjša, pojavile pa so se na primer kam s plačo, ki je bila neprimerljiva s štipendijo. Potem so nastajali strahovi zaradi predlogov, ki sem jih dajala, kjer je bilo potrebno, so pravi, so slabi, moram delati bolje, uf. Vesela sem bila, ko sem malo bolj korajžno zasedla svoj prostor pod soncem, dobila kar veliko prijateljev in podpornikov, se vselila v svojo garsonjero in šla na prva potovanja v Grčijo. Počasi sem postajala v Novem mestu doma in ko sem se vselila v svojo hišo s sinom sem postala Novomeščanka.

Pa ne, da ne bi marala Ljubljane, veliko lepih dni sem preživela v njej tudi potem, ko sem jo zapustila. Še vedno se rada in pogosto vanjo vračam k sinu in njegovi družini, ki so si dom ustvarili v Ljubljani. Dolga leta sem imela abonma v Cankarju, dokler nas ni pritegnil Lisinski. Pomembne kulturne dogodke ne zamudim tudi sedaj, ko sem že v letih. Vso delovno dobe sem bila tudi službeno močno angažirana v Ljubljani kot finančnica, funkcionarka in direktorica SDK. Doma pa tam nisem. Ko je pred dnevi prišel k meni sin in sva lepo klepetala, je po pogovoru rekel »Zdaj moram pa domov«. Tako je to v življenju!

Tudi vi ne veste kje je vas pravi dom?

Most na Pelješac, 30. Julija 2022

Zadnje dneve je javnosti lepo predstavljen veliki in uspešno zaključen Pelješki most naše sosede Republike Hrvaške. Samo čestitamo jim lahko za pridobitev, uspeli so si zagotoviti odličnega projektanta, preskušenega izvajalca in potrebna sredstva. Naj jim ta lepi most tudi dobro služi!

Ta blog seveda pišem zaradi svojih spominov na Pelješac, na naša romanja na Korčulo, kjer si je moj bratranec Jože našel življenjsko družico. Prvič smo potovali na Korčulo leta 1967 v Škodi z njegovo Terezo in dojenčico Dunjo. Z nami je potovala v fičku družina Marjana in Marjete Potrč z hčerko Darjo, ki je imela kakšna 3 leta. Potovali smo do Slavonskega Broda po avtocesti Triglav-Đevđelija, tam pa smo se napotili preko Bosne in Hercegovine na Ploče. Za fička je bila pot prenaporna, nekaj se je vnelo, v Sarajevu smo morali najti mehanika, z njimi sem ostala, Jože pa je s Škodo odpeljal naprej. V Pločah, velikem pristanišču smo se dobili in se po dolgotrajnem čakanju končno vkrcali na trajekt za Trpanj na Pelješcu. Vožnja je trajala več kot eno uro, od poti utrujeni smo komaj čakali, da pridemo do postelje. Takrat na Pelješcu še ni bilo asfalta in po makadamu smo lezli najprej na greben polotoka in nato iz tega grebena na pristanišče Orebič, ki leži nasproti otoka Korčula. Ponovno smo čakali trajekt in se z njim končno pripeljali v mesto Korčulo, nato pa v 6 km oddaljeno Lumbardo kjer je bil Terezin dom. Prijetna Lumbarda, domačnost Terezinih staršev in kopališče Pržine so nam kmalu polepšale dneve, da smo pozabili na prevozne pripetljaje.

Več let smo se še vračali na Korčulo vendar ne več čez Bosno, pač pa po Jadranski magistrali, ki so jo vsako leto nekoliko izboljšali. Vedno smo čakali v Pločah in v Orebiču trajekt, nekajkrat pa smo šli tudi na Ston namesto, da bi čakali v vročini.

Ko gledam danes ta lepi Pelješki most in obujam malo manj lepe potovalne spomine iz poti na Korčulo, me prevzema predvsem veselje, da so tudi kraji kot je Pelješac, Ploče in Hercegovina dobili nekaj, kar jim bo dalo nove možnosti za rast blagostanja ljudi na teh območjih. Ploče so sicer od nekdaj blestele, toda njihova pristaniška dejavnost je bila v nasprotju s turistično, od katere živi pretežni del prebivalstva na otokih in ob Pelješki obali vse do Dubrovnika. Tudi Hercegovina je polna želja po turistih, nudi jim že od nekdaj dobro sadje in zelenjavo, visoko kakovost pijač, čudovite spominke in tradicionalne prireditve. Vse od Metkovičev naprej je usmerjeno v turizem ob Jadranu, kjer se nahajajo najlepši ostanki dediščine med katre se vključuje sodobno kulturno življenje, festivali in srečanja svetovljanov iz vsega sveta.

Korčula s svojimi okoliškimi naselji je bila za nas zelo zanimiva, ne samo po turistični ponudbi, arhitekturi mesta in tradicionalni Moreški. Naša proizvodnja sprejev proti insektom je slonela na pridelavi bolhača na Blatu in v Veli luki. Imeli smo sklenjene kooperacijske pogodbe s pridelovalci, usposobili pa smo tudi sušilnico bolhača. Žal je po nekaj letih poslovna povezava usahnila, vse bolj pa se je razvijal turizem.

Mostovi povezujejo, nakazujejo nove priložnosti zaslužka in nove oblike kulturnega ustvarjenja. Pelješac bo zagotovo doživljal z mostom svojo renesanso.

Že razmišljate, da bi se podali na vožnjo po tem lepem mostu?

Potovanja v Benetke, 29. julij 2022

Ko je odraščal moj sin je bilo pri hiši zelo zanimivo in dinamično obdobje. Že sama sem se lotevala še nepoznanih dejavnosti, ki so naju popeljale vsak vikend pozimi na primer na smučišča, poleti na Lošinj, jeseni na daljša potovanja in tako naprej. Moj srednješolec je odkrival svoja interesna področja od kolesarstva, motorizacije, tenisa pa vse do lazenja po manj zahtevnih planinskih poteh. Ko se je vpisal na arhitekturo sva začela zahajati v Benetke na arhitekturni bienale, sploh je bila severna Italija ena sama zanimiva zgodovina, pesem, festivali, večkrat sva bila v Ferrari, Veroni, Vinzenci, Padovi, … si ogledovala znamenitosti, nekatere celo večkrat, postale so zanimive likovne umetnine in spet sva bila v Benetkah na bienalu. Večkrat sva bila na razstavah v Dessi, v muzeju arhitekture v Ljubljani, pa tudi po mestih Hrvaške sva se včasih potepala. Obdobje je bilo zelo živahno, sin je imel že svojo družino ko je to najino kulturno življenje postopoma nadomeščala aktivnost njegovih fantov.

Sem se pa kar raznežila ob prebiranju prispevka Vesne Milek o letošnjem Beneškem bienalu. Življenje teče naprej, nič ga ne moti, da mu ne sledim, je samostojen organizem, ki se vsaki dve leti predstavlja svojemu občinstvu že 59 let.

Bienale ima sedež v parku Giardini kjer je velika razstavna dvorana za tematske razstave, 30 hiš stalnih nacionalnih paviljonov ter 29 paviljonov v lasti držav, ki sodelujejo na Bienalu. Zaradi vedno večjega števila sodelujočih se je Bienale razširil na Arsenal v katerem so prenovili prostore ladjedelnic, lop in skladišč. Države, ki nimajo paviljona v Giardiniju, razstavljajo na drugih prizoriščih po Benetkah. Tako je na primer Slovenija razstavljala v palači Grassi. Število sodelujočih držav na Bienalu še vedno narašča. Bienale ima tudi Internetni paviljon kot platforma za aktiviste in umetnike, ki delujejo v novih medijih.

Letos sodeluje na Bienalu 213 umetnic in umetnikov, tudi slovenski umetnik Marko Jakše. Vsak umetnik lahko razstavlja več del in se je potrebno za ogled temeljito pripraviti. Ne samo, da naša čutila težko sprejemajo masovnost v likovni umetnosti ampak tudi zato, ker se do skrajnosti fizično utrudite in več ne morete dobro razločevati bistvenega od manj pomembnega. Arzenal je ogromno razstavišče, ki zahteva potrpežljivost, pravilno orientacijo po svojih prostorih in uporabo kataloga. Dostope do razstavišč raztresenih po Benetkah, morate šele poiskati, oznake so ali pa ne, nikjer se ne morete odpočiti, ker je vse polno obiskovalcev, preko pol milijona. Še najbolje je, da si predhodno naredite načrt, kaj hočete videti in se pač izbranemu posvetite. Vam pa bo Bienale zagotovo jasno sporočil kako velik posel je sodobna umetnost, kaj vse umetniki in njihovi managerji počnejo, da si zaslužijo svoj kos kruha in svoj prostor pod soncem v svetovni konkurenci. Mene je na Bienalu najbolj presenečala raznolikost umetniškega ustvarjanja, spoznavala sem le najširši pogled na to kaj umetniki vidijo v svoji viziji in kaj sporočajo svetu. Le malo del sem si vtisnila v spomin in jih prepoznala tudi v poročilih o njih v medijih.

Bienale smo običajno obiskovali z osebnim avtomobilom, ki smo ga pustili v parkirni hiši pred Benetkami in se z vaporettom vozili po kanalih. Vračali smo se pozno ponoči, pred mejo kupili makarone za polnjenje in chianti ter doma v miru premišljevali o doživetju Benetk.

Peljete svojo družino kdaj na razstavo?

Škotska…. 28. julij 2022

Joanna Lumley nam je na zanimiv način predstavila Škotsko, severni del britanskega otočja, ki sem ga v letu 1993 prepotovala tudi sama. Osredotočila se je na naravne znamenitosti, ki so seveda osupljive, toda nič manj osupljiva ni zgodovina številnih Škotskih mest, ki so s svojo ponudbo spreminjale navade potrošnikov, ustvarjale britansko kraljestvo in še vedno predstavljajo v marsičem novost, na primer pri črpanju nafte v Severnem morju.

Škotska je bila poseljena že pred 8000 leti in raziskave nakazujejo, da je izvor poselitve nordijski in keltski. Kot samostojna kraljevina se je 1707 leta združila z Anglijo. Za Škotsko so značilni moški v krilih (kilti) s škotskim vzorcem po katerih se ločujejo posamezni klani. Igrajo na škotski narodni instrument dude, dragocena sta njihova ročno tkana tkanina tweed in povsod sloveči škotski viski. Glavno mesto je Edinburg z vladno palačo in univerzo ter številnimi glasbenimi prireditvami.

Škotska se ponaša z zgodovinskimi in bogatimi mesti. Aberdeen je zgrajen s sivim granitom, ki se lesketa kot srebro zaradi visoke vsebnosti sljude. Znan je kot naftna prestolnica Evrope na Severnem morju. Območje okoli Aberdeena je poseljeno že vsaj 6000 let. Perth je bil center proizvodnje viskija, hrane in stekla. Danes ima več trgovskih centrov svojega kmetijskega zaledja, znanje je po živilskem sejmu, številne korporacije so v njem osnovale svoje podružnice in zato postaja vse bolj finančno poslovni center. Aviemore je celoletna turistična destinacija, pri čemer so snežni športi priljubljena zimska dejavnost, hoja, plezanje, kolesarjenje in cela vrsta drugih dejavnosti pa glavna poletna privlačnost. Fort William je dobil ime po trdnjavi Urquhart od koder se opazuje jezero Ness. Velik vpliv na razvoj je imela gradnja kanala in pristanišča. Pozneje so zgradili še livarno aluminija in hidroelektrarno, papirnico, tovarno za predelavo lesa in tovarno za predelavo rib. Tudi Chester ob jezeru Linnhe je nekaj posebnega v muzejsko parkovnem pogledu in turizmu. Naj omenim le še Glasgow in njegovo osnovno podjetništvo kot so ladjedelništvo, inženiring, gradbeništvo, pivovarstvo in žganjekuha, tiskarstvo in založništvo, kemikalije in tekstil ter novejše rastoče sektorje, kot so optoelektronika, programska oprema in biotehnologija.

Posebej je potrebno poudariti, da je Škotska polna gradov v različnih gradbenih fazah, od ruševin, na pol uporabnih prostorov do dobro ohranjenih mogočnih stavb. Na Škotskem je zato razvita izposoja ambientov za filmska snemanja in s tem povezanim turizmom. Prav številne graščine pa dajejo Škotski nek skrivnostni pridih, da se je tam pač dogajalo marsikaj dobrega in slabega, herojskega. Po teh graščinah krožijo zgodbe o »Zeleni ženi«, vračanju umrlih, mističnih doživetjih po cerkvah in samostanih – ni stavbe na Škotskem brez neke nadnaravne zgodbice. Spodbuda tega mističnega vzdušja je prihajala tudi od škotskih literatov, ki so snovali poezijo o dogajanjih in v svojih romanih opisovali takratno življenje. Spomnimo se samo Valter Scott čigar romani so v devetnajstem stoletju veliko prispeval k opredelitvi škotske identitete.

Tudi moje doživetje Škotske je bilo nekaj posebnega, prilagojeno mojemu poklicnemu zanimanju in občudovanju njihove romantike tako lepih zgodb v literaturi kot v spoznavanju okolja v katerem zgodbe kar same od sebe nastajajo.

Ste tudi vi obiskali Škotsko?

Ljudje in dež, 27. julij 2022

Nič ne kaže, da bi kaj kmalu deževalo, oblaki prihajajo in odhajajo, raznaša jih rahel vetrič, ravno prav močan, da nam ni preveč vroče. Toda kamor se obrnem se ljudje najprej spomnijo na veliko uničujočo sušo in prosijo nebo za dež. V ljudeh vseh narodnosti, vseh celin in vseh časov je dež veliko upanje, da bo po njem vse bolje.

Iz literature, ki smo jo prebirali pred pol stoletja mi ostajajo v spominu lepe zgodbe povezane z pričakovanji po dežju. Več jih je bilo in romani so bili takrat v veliki modi.

Moja mama je ne vem kolikokrat prebrala roman Prišlo je deževje Louis Bromfielda, ki je opisal težave takratne Indije tako zaradi suše kot zaradi poplav. Vremenske težave je pisatelj povezal v ljubezenske zgodbe tujcev v Indiji, ki so se pred vročino zatekali v senčna okolja in iz ohlajenih prostorov pletli spletke za obvladovanje oblasti. V hudi vročini in suši, so ljudje spoznavali slabe strani prišlekov, predvsem njihov pohlep in gojili upanje, da bo vse bolje, ko bo prišlo deževje. In res je bilo, monsunsko deževje je odplaknilo njihova hladna bivališča, tista, ki so jih gradili na slonjih poteh pa so pomagali zrušiti še sloni. Katastrofa monsuna, slonov in narave je pisatelj povezoval z odrešenjem za ljudi, ki so na svojih njivah spet kmetovali po svoje in brez pritiskov tujcev. Tudi film je bil posnet po tem roman, dobil je pet oskarjev, zanimivo zanj pa je, da je oskarja prejel tudi za prikaz vremenskih in zvočnih efektov.

Druga literarna uspešnica o vremenu je prišla k nam iz Amerike kjer so posneli tudi film. Najprej so Vremenarja uprizorili v ljubljanski drami, potem pa še amaterji na Barju leta 1959. Govori o zakotnem ranču kamor se zateče propadla duša, ki meni, da zna napovedati dež. Lepo je sprejet, zaupajo mu, da bo vreme res pravilno napovedal, po vrsti peripetij pa končno spoznajo, da kakšnega daru za vreme nima. Toda glej ga spaka, ko že obupajo, da bo kdaj deževalo se ulije dež in ne neha. Vsi se objemajo od radosti, Vremenar pa se oklene domače hčere in z njo prepeva »ko tavam po dežju«. Dež torej kot olajšanje, kot spodbuda ljubezni in prijateljevanju.

Poseben odnos do dežja imajo otroci. Ko začne deževati se razveselijo, skočijo pod kap, malo se zmočijo in smejejo na ves glas. Ob taki priliki sem kot otrok doživela tudi skakanje strele okoli mojih nog. Drla sem se kot sraka dokler ni stari oče zarenčal: »če si pri meni, se ti ne bo nikoli nič zgodilo«. Utihnila sem kot miš in si dobro zapomnila, kam moram, če treska.

Sicer pa smo ob dežju vedno spali pri odprtih oknih, uspavale pa so nas kaplje po rastlinah, okenskih rožah, strehi, … bilo nam je zanimivo in v temi smo se pogovarjali kako dež nastane, zakaj ga imamo radi, kako živeti z njim,…

Imate radi dež?

Blagodejni dežek, 26. julij 2022

Bilo je popolnoma jasno, ko beli dan, ko je vremenar napovedal dež naslednji dan. Le od kod naj bi se vzel? Jasno je postalo, ko nam je TV pokazala, kako iz severa proti jugu, naravnost v Slovenijo prihaja modri vodeni oblak.

Zjutraj sem se zbudila v temi, ob grmenju, tudi malo se je bliskalo in blagodejni dež je škrabljal po mojih oknih. Težko pričakovani blagodejni dežek se je spremenil v pravi dež in na mojem vrtu se je takoj vse postavilo pokonci. Na stežaj smo odprli vrata in okna, globoko dihali in se smejali. Zelo malo nam je treba, da smo srečni in veseli, tokrat je bil dovolj dež, ki nam je osvežil telo in dušo.

Kar malo žalostna sem postala pri poročilih, ko je bilo že jasno, da bo dežja žal le za vzorec. Tam na območju Cerju so še vedno gasili in dovažali vodo. Gasilcem ni kaj dosti olajšal dela, ljudje so pričakovali več.

Naravi se ne da ukazovati in hvaležni ji moramo biti za današnjo ohladitev. Tako in tako ne bo več dolgo vroče, čez dobrih štirinajst dni bo mala maša, pripravljali se bomo za jesen za katero se nam obeta slaba letina, pomanjkanje energentov, nadaljevanje vojne, kar naprej skrbi z inflacijo. Potrebovali bomo dodatno energijo, da bomo življenje normalizirali in samo upamo lahko, da nam bo narava v prihodnje bolj naklonjena.

Je pa to z dežjem in z vodo postal kar pomemben problem našega dela Istre. Prav bi bilo, da odgovorni končno poskrbijo za trajni vir pitne vode v tem delu države. Kako pa naj ljudje živijo brez zdrave vode? Spomnimo se, kako si je pitno vodo iz Velebita zagotovil otok Rab. Tehnično zahteven in finančno ogromen projekt mu je zagotovil trajno rešitev.

Ob teh problemih vode, dežja, mokrišč, … sem se večkrat pogovarjala z ing. Stanetom Pavlinom, ki je imel neprecenljivo znanje o ravnanju z vodnimi viri in je to znanje tudi praktično uveljavljal v Italiji in v Vodni skupnosti nekdanje države. Stane je vedno govoril, da z vodnimi viri ne ravnamo razumno in bomo zato morali sprejemati posledice tako pomanjkanja kot preobilja padavin. Staneta žal ni več med nami, spomin nanj pa opozarja vodno stroko, da mora biti odločnejša in doslednejša pri gospodarjenju z vodo. Več je dolžna storiti tudi v izobraževanju ljudi.

Končno bi bilo prav, da ponovno o vodah kaj rečemo tudi volivci. Z novim zakonom o vodah se trenutno ukvarjajo v Državnem zboru, ki smo mu že povedali kakšen zakon o vodah je za nas sprejemljiv. Kje so vzroki, da zakon še ni uveljavljen? Pa ne samo ta, tudi vsi tisti popravki, ki odpravljajo škodljive posledice za ljudi. Kdo bo presekal ta Gordijski vozel v katerega se zapletajo v 8. Marcu, Državni svet, Državni zbor,… posledice pa gledamo na TV po pogoriščih.

Kako pa vi sprejemate problematiko vode?

Je kdo lačen? 25. julij 2022

Ko je vroče, se začne življenje nekako ustavljati. Loteva se nas malodušje, bojimo se, da morda naporov ne bi zmogli, prehrana je bolj tekoča v manjših količinah, še kavica ima drugačen okus in s tem tudi učinek.

Nasprotno pa se delo v vročini ne zmanjšuje, kvečjemu več ga je. Zalivati se mora marelica, nabava je omejena na jutranji čas, običajno poleti zračimo garderobne omare in pripravljamo pakete za Rdeč križ, garaža naravnost vpije naj jo uredimo, kar običajno traja več dni, da o vrtu in čudnem rastlinstvu na njem sploh ne govorim. Pri nas je še košnja kar lepega kosa travnika, pa prostor za druženje s klopco in knjižnico, …

V vročih dneh je še več posebnih problemov, med drugimi so najagresivnejši komarji, pa tudi drugi mrčes, tako, da če že gremo po nujnih delih na vrt, smo kot marsovci v dolgih hlačah in srajcah, po spreju smrdimo in ob delu kar naprej iščemo še tako malo senco, da se malo izognemo soncu.

Morje? Seveda, takoj ko postane vroče a žal tudi tam pripeka. Omejimo se na kopanje od 9 do 11 in od 17 do 19 ure. Vse drugo so poležavanja na kavču, igrice na pametnem telefonu, zehanje, pretegovanje, odhajanje na teraso in nazaj,.. Predno se sporazumemo o prehrani traja, potem se nabavi, potem se kuha, ko je kuhano običajno lakote več ni, ker se tam pa tam ugrizne kak piškot, poje jabolko ali marelica, …

Nekaj pa deluje tudi v najhujši vročini. Fantje, kaj pa če bi jo mahnili na Loko na piciče? Ja! Odgovor je takojšen, vročine takoj manj in pameten telefon ugasne. Na Loki pečejo krasne male pice in jih postrežejo s petimi različnimi omakami. Tatarska je rezervirana za babi, paradižnikove in čili za fanta, gorčica in sirova – če drugih zmanjka. Kot običajno, tečejo napitki v potokih, potem pa odličen sladoled. Zadovoljstvo nič kakšno!

Na morju je malo drugače in je treba povzdigniti glas »Bi kdo kalamare?« Mlajši je odkril najboljšega prodajalca pečenih kalamarov z ogromno količino pečenega krompirčka. Pripravim samo solate in pojedina se začne.

Z velikim veseljem kadarkoli kaj spečem, najraje imajo princeska krofe ali jogurtove miške. Če se ohladi pa spečemo še piškote. Tu je mojster mlajši vnuk, ki si je nabavil tudi barve za pecivo in nam piškotke okrasi, da kar sami zlezejo v grlo.

Moje tetke so si prizadevale že v moji rani mladosti, da bi dobro kuhala. Učile so me domačih vsakdanjih jedi, za kaj več pa žal tudi same niso imele znanja. Kuhinja mi ni vzbujala zanimanja čeprav sem kot študentka skrbela za nabavo in kuhanje pri svoji mami in očimu. Zdaj se z večjim veseljem lotim kuhanja, vendar moji dosežki pač ne presegajo povprečja.

Kdo pa »kraljuje« v vaši kuhinji?

Požari, 23. julij 2022

Za mene, ki o požarih ne vem nič, je ogenj nepremagljiva stihija, usoda, ki človeka uniči, strah, da me pogoltne.

Na domačiji moje mladosti smo približno tako razmišljali vsi. Naša poslopja so bila razmetana okoli dvorišč, hiša sicer nekoliko stran, toda hlevi, listjak, snica, pod in vsa ostala gospodarska poslopja, so bil polna suhih krmil in gospodar, moj ded, je nenehno živel v strahu pred požarom, mi vsi pa smo se bali z njim. Imeli smo v vasi gasilce, toda imeli so le škafe, voz nekaj cevi, … Kadar je kje zagorelo so bili gasilci vsi v vasi pa običajno niso kaj prida pogasili zaradi pomanjkanja vode v bližini. Do pogorelcev je vas vedno pokazala maksimalno solidarnost tako v materialu kot delu in tudi v denarju.

Ne vem, da bi bili kdaj požari v takem obsegu kot jih zaznavamo sedaj in ni mi ostalo v spominu, da bi se nam to dogajalo v nekdanji državi. V mojih okoljih je gasilstvo kar dobro napredovalo tako v tovarni kot v mestu. Nastajale so gasilske vaje, spremljali smo jih v prepričanju, da ne bo nikoli in nikjer zagorelo. Pa je, kar nekajkrat je zatulila tovarniška sirena, pridrveli smo iz svojih stanovanj v tovarno da jim pomagamo, nekaj tednov smo nosili s seboj strahove, da se kaj ponovi. Investiranje v gasilstvo, vaje, tekmovanja in njihove veselice, vse smo sprejemali samo, da bi bili pred ognjem varni.

Napredovala je vedno bolj tudi tehnika, razvijati so se začeli varnostni sistemi, kmalu so prodrli celo v naša stanovanja.

Toda gozdovi, vetrovi, suše, so ostajala nepoznana in zato nepredstavljiva v obrambi proti ognju. Slišalo se je od časa do časa o piromanih, nekaj sodb smo lahko spremljali, dimenzije ognja, kakršne je prikazala televizija po Evropi in pri nas, pa so veliko presenečenje nad obrambo, ki so jo danes gasilci in vojska sposobni organizirati in izvajati, celo internacionalizirati.

V požarni ogroženosti današnjega časa preseneča tudi poseljenost daleč v gozdna območja. Je to dobro, da se ljudje razseljujejo tudi po gozdovih kjer nastajajo celo nove vasi. Kako naj se jih ščiti pred ognjem in kako zaščititi gozd pred ognjem, ki ga povzročajo malomarnosti ljudi.

Kot mnogokrat se tudi v tej hudi ognjeni ujmi pri nas moramo vprašati, so naši preventivni ukrepi za zaščito varnosti ljudi in premoženje res ustrezni, so morda potrebne spremembe? Skrbno prisluhnimo kaj bodo pokazale analize plemenitih gasilcev in kaj nam priporočajo.

Kako pa vi skrbite za obrambo pred ognjem?

Čistoča in hišni ljubljenčki, 23. julij 2022

Ljudje smo navajeni tedensko čistiti svoje bivalne prostore in imamo pri tem svoje protokole, ki bi jim lahko rekli tudi hišni red. Pri nas je doma robot, ki nenehno kroži po stanovanjskih površinah tako po parketu kot po preprogah. Treba ga je prenašati po nadstropjih, ga nazadnje namestiti v dnevni sobi kjer po opravljenem delu potrpežljivo ždi ob svojem napajalniku. Mislila sem, da prebivamo v kar primerno čistem stanovanju in uporabljala samo še metlo za vsakodnevne smeti.

Prišel je čas, da očistim s peno preproge, biti mora vroče, da se čim preje posuši in začnem z delom kar zjutraj, takoj po kavi. Ni mi šlo od rok kot običajno in kaj kmalu sem ugotovila, da so preproge polne črne dlake psičke Pike, brez katere družina mojega sina ne more prebiti. Mala Pika se z vnukoma valja in igra po preprogah, naložila pa mi je delo, ki ga komaj zmorem. Moj vsakodnevni robot ga ni zmogel oziroma je morda pobral Pikine ostanke samo v primeru, če niso bili pohojeni ali kako drugače potisnjeni med tkanino. Ne kriva ne dolžna sem tako prebila teden sredi Pikine dlake in morala opraviti kar težko delo, da so zdaj spet čisti.

Žal pa s tem problem ni rešen za prihodnje. Brez Pike jih ne bo, da bi jo pustili kje zaprto v naši hiši je tudi neuresničljivo, da zaščitim preproge bi potrebovala zaščitni polivinil in prerazporeditev opreme vedno, kadar pridejo. Prizadevam si misliti realno in v mislih iščem sesalec izjemne jakosti, ki bi morda takoj po njihovem odhodu še zmogel posesati kar je zapustila Pika. Pa ne gre samo za preproge, za njo se mora počistiti tudi neravne površine kavča, stolov, ne vem česa še, saj jo je polna hiša in je neukrotljiva. Malo sem se potožila sinu in ga prosila, da skupaj najdemo nekaj primernega, da bo volk sit in koza cela. Zagata ni majhna, zahtevala bo investicijo.

Ob tem sem se spet zamislila, koliko problemov spremlja malo psičko, ki je res ljubka in razveseljuje, toda zahteva pa svoje kar v mojih letih na primer, ni možno zadovoljevati. Res se čudim, da toliko ljudi sprejema vse napore, ki jih ti mali ljubljenčki zahtevajo. Je morda možno tudi, da jih ne? Da opusti vzdrževanje svojih bivalnih prostorov kot češ, saj bo že jutri spet tako kot je danes? Je možno, da se naš standard čistoče zmanjšuje? O tem bi morali voditi računa vsi lastniki hišnih ljubljenčkov sicer res ne vem, ali bo prej podlegla živalca ali njeni lastniki.

Ker gre za masovnost pa se je najbrž treba vprašati tudi o čistilih za razkuževanje prostorov, tekstilij in drugih predmetov povezanih z živaljo. Katera so priporočljiva, kako vplivajo na naravno okolje, na zdravje ljudi? Določena mera previdnosti je tu nujna saj gre za vsakdanja čistila s pogosto uporabo.

Sem ksenofobična? Sem vas prestrašila? Ni bil to moj namen, vedeti pa mora vsak od nas, kaj je minimalni higienski standard, ki določa ravnanje ljudi z živalmi.

Kako vaša družina vzdržuje minimalni higienski standard v odnosu do svojega ljubljenčka?

I Virtuosi Italiani, 22. julij 2022

Zgodovinsko italijansko mesto Verona je zelo slavno, tudi po tem, da je dramatik Shakespeare tu lociral svojo dramo Romeo in Julia. Bogati ga ogromna starodavna arena, v kateri sem več let obiskovala operni veronski poletni festival, ki se mi je neizbrisno vtisnil med kulturne dogodke v mojem življenju. Ne samo vrhunska glasba in petje, tudi, mednarodno okolje in scenska zasnova se za vedno vtisnejo v spomin sleherniku.

In zgodilo se je, da je iz te prestolnice odlične glasbe prišel v Galerijo Božidarja Jakca Kostanjevico na Krki veronski orkester I Virtuosi Italiani. Povabila ga je Krke tovarne zdravil d. d., da se predstavi na Krkinem kulturnem večeru.

Orkester sta spremljala Daniela Pini mezzosopran in Alberto Martini dirigent in violinist Orkestra Italijanski virtuozi. V programu so predstavili dela A: Vivaldija, G. F. Händela in F. S. Geminiania.

Takoj, ko sem prejela obvestilo, sem kupila vstopnico, ker so vsako leto Krkini kulturni večeri v trenutku razprodani. Krka svoje kulturne večere prireja že nekaj let, vse od tedaj, ko je v Ljubljanskem festivalu prevzela sponzorstvo nad nekaterimi najelitnejšimi prireditvami. Dogovor, da sponzorirano predstavo predstavijo tudi v Kostanjevici, Krki omogoča, da na svoj kulturni večer povabi dovolj svojih poslovnih partnerjev, saj se glasbena prireditev vsako leto odvija v mogočni gotski cerkvi nekdanjega samostana.

Kulturni večer zasnujejo na celotnem kompleksu samostana in Galerije. Vsi prostori in vse zbirke so odprti za obiskovalce večera. Arkade dvorišče v obeh nadstropjih so barvno osvetljene kar daje vtis pravljičnosti in dopolnjuje doživetje klasične glasbe. Dvorišče je uporabljeno tudi za postrežbo obiskovalcem, druženje in izmenjavo mnenj ter foto termine nastopajočih in organizatorjev.

Kadar se človek najbolj veseli se rado zgodi kaj nepredvidenega. Namesto na koncert sem morala v bolniško posteljo in izjemen dogodek me je tudi izjemno potrl. Morala sem želeni koncert poslušati po spletu, se odpovedati prijetnemu klepetu po koncertu in se zadovoljiti z pametnim telefonom. Ne glede na ta neljubi način pa prisluh melodičnega Vivaldija ni izgubil svojega klasičnega šarma, miline in teatralnosti.

Mnogokrat se spominjam kulturnih doživetij na različni lokacijah Krke d.d.. Všeč so mi intimni, solistični glasbeni utrinki v njihovih Termah, moderni koncerti njihovega pevskega zbora v dvoranah, gostujočih glasbenikom iz vseh koncev države ob otvoritvah likovnih razstav in seveda veliki koncerti Krkinega letnega kulturnega večera. Hvala, dragi moji, da v našem okolju lahko uživamo ob umetninah svetovno znanih interpretov.

Že se veselimo novih Krkinih kulturnih dogodkov!

Kako sprejemate kulturne dogodke v vaši družini? So del vašega življenja?

Razpoloženje in smeh , 21. julij 2022

Od kar je tako vroče mi prihajajo na misel dogodki, ki so ali bi ljudi spravljali v smeh in iz zaskrbljenih novinarskih vrstic prihajali novi, času primerni vici. Ampak, kot zakleto, nimam navdiha sama, vse okoli mene pa je smrtno resno. Kako tudi ne, tu je covid v ne vem kateri obliki, pa opičje koze, hepatitis, tu so le misli na jesensko energetsko krizo, pa strahovi pred inflacijo, požari, draginjo in kaj ti jaz vem kaj bodo še vsakodnevne »izpostavljeno«, »tarča«,…. Sprašujem se, kako naj bodo pri tako resnih časih ljudje nekoliko boljše volje, morda bolj dovzetni za šale Markomentarja. Kako, da vsaj v pismih bralcev ni pomislekov, ki bi sprožili nasmeh, krohot ali dobrohotno muzanje? Družba se žal samoomejuje in prav zato je na športnih prireditvah bolj slišan in viden smeh množice kot srečnega rekorderja, komični film v nedeljo popoldne bolj iskana zabava kot razne domače veselice Gajškove in mladi nasmejani detektivčki bolj dobrodošli kot uglajeni kuharji.

V tem stanju duha iščem kotišče slovenskega humorja, karikatur, opisov dogodkov s smehom na licih povsod od Novega medija do Dela in naše javne TV. Komiki, Komedijanti, zabavniki, ljudje s talentom za humor, zakaj se skrivate pred nami z malimi smešnicami med križankami, za naročili medijskih velikanov, za predrznimi političnimi voditelji. Združite svoje znanje, sposobnosti in talent ter širite svoje poslanstvo med našo družbo, da se ne bomo pozabili smejati. Imam celo predlog, res iz zgodovine naroda, ampak zato nič slabši.

Dolga leta, celo stoletje, smo v Sloveniji imeli humoristični časopis Pavliho. Našemu pisatelju Franu Levstiku se imamo zahvaliti zanj. Res je, da je Pavliha doživljal čudne in hude čase vendar je spodbujal celo partizansko vojsko in ostal zvest narodu vse do nastanka Republike Slovenije. V očeh moje generacije, je Pavliha predstavljal uradni list, vsi smo ga brali, se smejali, kadar je nas ponižal jokali, včasih kritizirali, bil pa je vedno tu, naš, pretežno dober kritik, marsikdaj koristen pripomoček za oblikovanje javnega mnenja.

Bilo je še več zabavnikov in s humorjem prežetih medijev, ki smo jih z veseljem prebirali saj so običajno »tepli po r…« kakšno politično pomembno osebo ali pa opozarjali na državne kot na republiške in lokalne nepravilnosti. Prihajalo je tudi do sporov, tudi sodnih. Ampak to so bile malenkosti v primerjavi s splošnemu pozitivnemu učinku vsebine humorja na ljudi pa tudi na razvoj humorističnega gledališča, filma, literature,… z široko odprtimi rokami smo sprejemali humoristične umetnike in njihove stvaritve, bili so sredi našega življenja in nam z humorjem kazali poti, pa katerih bomo postajali boljša družbe. To je bistvo poslanstva humorja, z dobrohotnostjo in vztrajno nakazovati napake in iskati poti k odličnosti.

Kot vsakdanji kruh je družbi potreben zdrav humor, smeh in nasmeh. Nikoli tega ne pozabimo. Pomembno je, da to najprej spoznajo kulturniki, ki so v svojem umetniškem ustvarjanju glasniki prihodnjih ravnanj. Ni vedno vse in samo slabo, kar nudi sedanjost, bi lahko rekla razstavljavkam v Cukrarni ali po drugih kulturnih prizoriščih. Hočeš ali nočeš pa bo narod sam previdno izbiral nove poti, ker narod vedno preživi, mora preživeti pa če so mu razmere naklonjene ali ne. Zakaj torej ne bi na preživetje gledali z nasmehom in humorjem?

Kaj pa nasmeji vašo družino in okolje?

Čisto oko, 20. julij 2022

Mojca Pišek novinarka, literarna kritičarka, esejistka s pronicljivostjo in izjemno opazovalno sposobnostjo zna odkriti dejstva. Največkrat so njene ugotovitve grozne, včasih boleče, vedno pa realne. Malo ljudi njenega kova sem spoznala na svoji življenjski poti, da sploh ne omenjam primerjav njenih člankov s prispevki raznih »kolumnistov«, ki strašijo s svojimi »umotvori« po vseh, meni dostopnih medijih. Njeno mnenje o kandidatkah za predsednico RS me je spodbudilo, da zelo previdno in kar v strahu pišem tale blog.

Zakaj v strahu? Neki nekdanji politik je pred kratkim ugotovil, da novinarji pišejo o glasovalnem stroju Državnega zbora, če se tam slučajno kdaj vsi strinjajo, če pa je kdo kdaj drugačnega mnenja razglasijo razpoke in težave v koaliciji. Torej na objektivnost presoje poročevalcev ne moremo računati. Pri oblikovanju mnenja na primer o tem, koga bi volili za bodočo predsednico ali predsednika naše domovine se poudarjajo članstvo ali naklonjenost kandidatov strankam, vedno pogosteje so objavljene stave v kakšnem vrstnem redu se bodo kandidati uvrstili na volitvah, v intervjujih je razvidno, da spraševalec želi potrditev svojega mnenja o kandidatu in še bi lahko naštevala. Če zdajle kar koli napišem o posamezniku ali posameznici bo odziv, da ženske ne podpiramo ženskih kandidatov, v najboljšem primeru pa ocena, da kandidatk in kandidatov premalo poznam. In tu je Mojca Pišek pogumno postavila vprašanje ali preteklo delo kandidatov potrjuje njihove sposobnosti, da prispevajo svoj delež k rasti blaginje večine?

Ni dovolj, da je predsednik države dober človek, brez raznih nahrbtnikov, ki gredo na živce političnim strankam, ali glasen pri zadevah, ki jih je sam izbral. Tudi diplomatske izkušnje le izjemoma pripomorejo k razumevanju kompletne problematike države v notranjih in zunanjih zadevah. Izjemno pozornost zahteva vojska ali bolje varnost ljudi, premoženja.

Tisti, ki kandidira za predsednika se mora zavedati, da nobena hiša ne stoji in ne deluje sama po sebi kaj šele domovina. Voditi jo mora dovolj sposobnih in pogumnih ljudi, ki jo držijo pokonci ne da bi smeli vreči »puško v koruzo«. Preteklo zalaganje kandidatk in kandidatov za novega predsednika moje domovine žal ne nakazuje dejanj, ki bi bile naklonjene bolj v dobro večine ali domovine in zato se moram strinjati z Mojco, da je nujen trezen premislek tako pri izbiri kandidatk in kandidatov, kot na samih volitvah.

Prav pa bi bilo, da se kandidatke in kandidati samokritično vprašajo o svojih sposobnostih vodenja države v času ko razpadajo organizacije za ohranjanje miru, se bohotijo težnje po nadaljevanju uničevanja narave v dobro dobičkonosnosti, v krizi draginje in inflacije. Bo nova predsednica ali predsednik znal bolje zadovoljevati želje in potrebe ljudi ali pa bo delo predsedovanja jemal tako, kot je žive in delal do sedaj oziroma kot je ravnal njegov predhodnik?

Kaj menite, bi potrebovali predsednika optimizma, poguma, odprtosti in zaupanja?

Knjižno obilje , 19. julij 2022

Od nekdaj so imele knjige v naši družini kar spodobno mesto in bile priljubljeno razvedrilo. Brali smo vsi, največ knjige Mohorjeve družbe, njihovo zbirko Večernice. Ko sem že znala brati sem na podstrešni izbi našla Lorna Done, ostala mi je v spominu in namenila sem ji pozneje celo eno od svojih popotovanj na katerem sem veliko premišljevala o svoji stari mami, ki je to knjigo kupila, mi o njej govorila in bila prepričana, da dežele, ki jo knjiga opisuje sploh ni. Knjiga je bila stalna spremljevalka moje mame in prav ona me je nenehno opozarjala na dobro branje, torej na dobrega pisatelja ali pomembno vsebino. Vsi so brali tudi v moji sredini v podjetju. Redno smo dobivali informacije kaj je izšlo, kupovali smo po ceni in si oblikovali lastne knjižnice. Ko je produkcija prerasla naše prostore in miselne omejitve sem začela knjige prebirati po tematiki; vojna, potopisi, odkritja in tako naprej do verstev sveta. Izbor sem morala že naprej ožiti in danes žal ne dohajam več novih izdaj. Pomagam si z mnenjem gospe Štaudohar, izborom gospoda Nežmana, priporočili kulturnih rubrik in odličnega Cobissa. Sem pa postala zelo izbirčna. Knjigi se res v celoti posvetim, če me pouči o nečem zanimive, nepoznanem, pomembnem kot so izdaje UMKO, Rugelj in podobne.

Eno je princip drugo pa radovednost. Bibliografije so mi marsikaj povedale, tudi sama sem se razpisala kar v treh knjigah. Bile so lepo sprejete, niso pa jih ponudila v prodajo zaradi visokih prodajnih marž. Zdaj recimo sem želela prebrati Rodeta, ki je gotovo napisal vse o udbi o kateri sama vem bore malo. Ni časa, ker je boljše branje knjiga o vetru, tudi poezija me mika. Še lanske Kersnike nisem prebrala, čeprav je nagrajenka pisala o Goršetovih, letošnji tudi čakajo. Prijateljica Marjeta je vse to že absolvirala v svojem bralnem krožku in se zdaj z njo ne morem izmenjati mnenja. Najboljši namen je padel v vodo, ko sem ugotovila, da ne poznam niti knjig, ki so zaznamovale zgodovino. Kot sem že poudarila, produkcija knjig je postala tako obsežna, da jo ne dohajam več in verjetno nisem edina.

V mojih letih je treba pomisliti tudi na to, kje bodo končale knjige, ki jih imam rada in polnijo kar osem mojih omar. Med njimi je nekaj pomembnih raritet, tudi Dalmatinova biblija, Prešernove poezije v prvi povojni izdaji, Naša beseda v celoti, že omenjene Večernice in drugo. Če bi na Barju uredili Družbeni center in razvili v njem tudi knjižnično dejavnost, bi svojo knjižnico želela pokloniti njim. Moji potomci so generacija Googla in pametnega telefona, knjižnica pa preveč zamudna za spoznavanje česar koli.

Res je pa tudi, da za branje porabim vedno manj časa zaradi varovanja vida kot tudi zaradi sprejemanja običajno zahtevne vsebine. Zdaj so knjige polne opomb, ki v bistvu dokazujejo, da si avtor vsebine ni oblikoval na pamet. Za bralca je to prekinjanje branja in preskakovanje iz ene resnice v drugo. Branje se upočasni, včasih je potrebno prelistavanje, vse to brskanje pa je zamudno. Največkrat sprejmem avtorja knjige kot dokončno.

Se pa včasih tudi vprašam, če morda nima prav stric Joško, ki trdi, da preveč branja škoduje lastni presoji nekega problema.

Je knjiga tudi pri vas dobila ugledno mesto?

Skrb za ohranjanje enakopravnosti, 18. julij 2022

Loteva se me dilema ali je skrb za ohranjanje enakopravnosti žensk in moških še potrebna. Zadnja desetletja opažam, da ženske že prevladujejo na področju izobraževanja in vzgoje, v zdravstvu, pravnih opravilih, kulturni produkciji in socialnih ustanovah. Zanimivo je, da na javnih prireditvah prevladujejo ženske kot izvajalke in obiskovalke. Koncerte na festivalih in drugod posluša mnogo več žensk kot moških in tako bi lahko naprej naštevala veliko zaposlitveno in kulturno izrazito žensko sfero. Nobena redkost tudi niso uspešne znanstvenice, vedno več vemo o njih, vedno bolje jih sprejemajo kolegi, postajam ponosna nanje, posebno na tiste astronomke iz Nove Gorice, pravnice iz Londona in mojstrice v zdravniških vrstah. Pa ne samo to, pomembne so velike miselne spremembe v družinah z naklonjenostjo do žensk in nekoč deklariranih njim pripadajočih hišnih opravil. Vsak dan to nakazujejo tudi sin in njegova fanta saj brez predsodkov kaj je moški ali ženski posel, opravijo potrebno.

Če pa povzemam poročila iz sveta in naše domovine se rojeva dvom, da so moja opažanja pravilna. Od kod in zakaj vsako desetletje lezejo na dan pritiski, da se prepove ženskam umetno oplojevanje in splav. Kje in zakaj se rojevajo ideje, da ženska, ki uspešno vodi podjetje, zna raziskovati, poučuje na Univerzi ali pa skrbi za otroški vrtec, ne bi znala oziroma zmogla pravo odločitev o problemu pred katerim se je znašla ob nosečnosti ali v primeru, da ne najde življenjskega sopotnika. Zakaj se v njen čisto oseben položaj vmešala neki slovenski primic, teksaški rančar, oblasti željen verski veljek, hobit ali kanadski jordan? Strokovnjaki pravijo, da gre za konservativno razmišljanje in željo po ohranjanju družine kot očeta, matere in otrok in ne kot otrok in oseb, ki zanje skrbijo. V tako razmišljanje pa naj bi spadalo tudi vse v zvezi s stalno spornimi istospolnimi. Naj že enkrat zakonodajalci iztrgajo to »orožje« političnim strankam iz rok, da bodo ženske lahko mirno in slogi živele s svojimi izbranci. Na tem področju grešijo politične stranke povsod po svetu. Poročevalci o enakopravnosti spolov kot dejanje neenakopravnosti označujejo največkrat manjšo plačo ženske za enako delo. Ne bi se pretirano ukvarjala s tem problemom, ki je močno odvisen od vzgoje in kulture pogajalcev, tako žensk kot moških. Trg dela ima ceno, tukaj se ne pogajata delo in spol temveč učinek dela in delojemalec. Potem lahko preberemo še razna opažanja neenakopravnosti med spoloma, ki nastajajo po željah posameznic. Ni jih malo, ki si želijo hitrega in visokega zaslužka, ne morejo preživeti brez večernih toalet, hočejo postali slavne po zaslugi svojega telesa ali glasu in podobno, kar jih usmeri v najkrajše poti za dosego uspeha, te pa so običajno zaznamovane z za žensko nečastnimi dejanji. Tu so naše kolegice v socialni sferi res rešiteljice.

Napisano dovolj jasno pove, da se tudi družbena razmerja razvijajo z razvojem materialnih dobrin in duhovnih spoznanj. V času nastajanja industrijske družbe se je družina spreminjala, sprejemala nove naloge vzgoje in izobraževanja, postajala vedno bolj informirana in nakazovala nove oblike sožitja med moškim in žensko. Danes nastajajo družinske skupnosti na prostovoljni enakopravnosti moškega in ženske, saj oba svoji skupnosti in potomstvu zagotavljata enakopravno materialni in duhovno razvoj. Ni razloga, da bi se zatekali v iskanju sreče v preteklost, večina današnjih družinskih skupnosti je usmerjenih v vzgojo in izobraževanje potomstva ter iskanje za njih ugodnega življenjskega prostora pod soncem. Kaj bi lahko bilo še boljše?

Je vaša družina ali družinska skupnost uspešna, se pogosto smejite?

Andrej Cetinski, 18. julij 2022

Moj študentski in pozneje računovodski kolega Andrej Cetinski je razmišljajoč in ekonomsko dobro poučen strokovnjak, ki svoja mnenja rad posreduje javnosti v presojo. Največkrat se oglasi v pismih bralcem in predlagam vam, da preberete vse kar napiše. Ne samo, da je kritičen, podaja vedno tudi predloge o temi, ki jo obravnava. Andrej ima bogate podjetniške izkušnje, bil je desetletja sooblikovalec slovenskega gospodarskega sistema, njegov analitik in včasih tudi z nekoliko spornimi mnenji, njegov ostri kritik, vendar vedno strokoven.

Andrej Cetinski je sicer slovensko javnost opozoril na mnoge probleme in zanje podal rešitve, med njimi je nujno prebrati njegove predloge za nov volilni sistem in njegove ugotovitve, kaj nas čaka, če se vojna v Ukrajini čim preje ne konča.

Slovenija ima več kot trideset let star volilni sistem, ki ne omogoča potrebni delež volivcev v upravljanju skupnega dobra in je naklonjen strankarski politiki. Andrej meni, da potrebujemo sistem, kot ga uveljavlja Švica, pa tudi vladi bi predlagal, da se organizira po vzoru Švice tako, da so vladi vse parlamentarne stranke in se pač usklajujejo do doseganja soglasja. O predlogih Cetinskega o tej temi nisem zasledila odziva zakonodajne oblasti, ker pa se nič o tem ne govori predvidevam, da so sedanje določbe glede volite ustreznejše od predlagane modernizacije. Posledice so občutne in jih zaznavamo na primer pri razpravah o pokrajinah, ko prav za prav vsaka občina želi postati pokrajina, čeprav po predlogu zakona ne izpolnjuje zato pogojev. Potreba sprememba volilne zakonodaje še ni na vrsti.

Glede vojne v Ukrajini Cetinski meni, da bi jo morali takoj končati, ker enkrat se v vsakem primeru mora končati. EU mora spremeniti politiko do vojne sicer bodo socialne in energetske posledice nepopravljive. Nadaljevanje vojne in oboroževanje članic EU bo bogatilo le ameriško vojno industrijo, politično iniciativo bo prevzela Kitajska, ekološka sanacija bo odložena, grozi nam jedrska vojna.

Če še niste spoznali realnosti te ukrajinsko-ruske vojne, prosim spremljajte kaj ugotavlja Cetinski in njemu podobni pisci. Zakaj? Ni nam še nihče povedal, kaj namerava oziroma kaj meni naša država o odločitvah EU glede vojne. Za kaj se bo zavzemala zunanja ministrica, kaj menijo vse tri veje oblasti. Sprejemati moramo le dejstva dražitve energentov, se pripravljati na mrzlo zimo in biti hvaležni za draginjske dodatke.

Vedno več ljudi se sprašuje ali so sankcije za Rusijo res prava rešitev, nas Evropejce kdo izsiljuje, je kakšno upanje, da Ukrajina zmaga brez jedrskega debakla? Ponovni premislek je nujen in samo upamo lahko, da bo delež naše države šel v pravo smer.

Kako vi gledate na to vojno in njene posledice?

Bravo Roglič! 17. julij 2022

Na morju je prevroče za kopanje med 11 in 17 uro in mlajši vnuk je zato ta čas namenil spremljanju dirke Tour de France. Se razume, da sva babici ob njem sledile vozačem, babi Heda, kot vnuk, jaz pa z jamranjem in popolnoma odklonilnim mnenjem. Vročina preko vseh meja, kolesarjenje v hribovitem svetu, truma kolesarjev se preriva, eden pade, deset za njim, ljudje ob cesti kričijo kot na nogometnem stadionu, da bi ja še hitreje vozili že ital na pol mrtvi fantje na kolesih. Od zdravega fanta Rogliča so ostale same kosti in koža, če odštejem komatasto opremo, ki je nazadnje visela iz njega. Kako mora toliko ljudi tem revežem na kolesih, ki namerno uničujejo svoje zdravje, ploskati, jih spodbujati, jim izkazovati naklonjenost, ko vedo, da lahko vsak trenutek padejo in neznosni poletni vročini obležijo. Žalostno vendar resnično je, da tistega, ki se ne more več pobrati v trenutku pozabijo, ploskajo novemu favoritu, dokler ne omaga in tako naprej. Klasično gladiatorstvo za nekaj milijonov, morda še za čast, ki traja do naslednjega padca ali izpada, da prvi doseže cilj.

Dragi kolesarji, prijateljica medicinska sestra me je poučila, kakšni se zatekate v ambulante, kaj vse morajo storiti, da ohranite sposobnost reprodukcije, da se odpravijo prikolesarjene bolečine in podobno. Je to naprezanje za rumeno majico res vam v veselje, če iz vas dela trajne invalide? Organizatorji športnih tekmovanj v Sloveniji, prosimo vas, ne uničujte mladost zaradi slovenskega prestiža. Le zakaj bi Slovenija blestela v Tour de Franc, če ima vse možnosti razvijati rekreativno kolesarjenje, ne da bi ogrožala zdravje športnikov. Prepričana sem, da bo Slovenija srečnejša, če njeni mladi ostajajo zdravi, kot če postajajo invalidi z vrhunskimi rezultati. Ne potrebujemo jih in izmislili so se jih brezobzirni managerji in managerke, ki v teh prireditvah iščejo svoj čim višji zaslužek. Zaradi rasti kapitala pa ne uničujmo mladosti.

Vesela sem, da tako ne mislim sama. Najboljša potrditev je Primož Rožič, ki je v sebi našel dovolj moči, da se kapitalu upre in ne dovoli, da bi na njegov račun dobro živela karamila, ki se za kolono tekmovalcev bogati in redi. Še bolje bi bilo, če bi do spoznanja prišel prej, ko je že bil krepak, prihranil bi si tisti obupni poseg po hladni vodi iz hrbta svoje majice, pa to niti ni pomembno, dobro je, da bo lahko spet živel, kolesaril po domovini in krepil svoj organizem, ki ga je do sedaj izkoriščal kapital. Zato še enkrat Bravo Roglič!

Šport je danes velik biznis, v svetu je tega še mnogo več kot pri nas doma. Predlagam razmislek in resno presojo, kje Slovenija in njen športnik ne zgubljata, če sta vključena v velike svetovne športne dogodke. Tam kjer pridobivata oba se vključujmo, sponzorirajmo, širimo kapacitete in spodbujajmo mlade. Vse drugo je ropanje sponzerjev in proračunov.

Spoštovani športniki, ne bodite gladiatorji modernega časa, s pokončno držo ocenjujte, kdaj vas nekdo ožema in mu to preprečujte. Slovenija vas bo zato imela samo rajši, ker je dežela dobrih in razsodnih ljudi.

Ima vaša družina drugačne poglede na vrhunski šport?

Zgodba Marinke, 15. julij 2022

Študentka ekonomije Marinka Humer je bila leta 1959 v brigadi na gradnji avtoceste v odseku Ražanj. Nek večer smo se brigadirji namenili v Ražanj, bili kraljevsko sprejeti, veliko jedli, še več pili in ob vračanju v brigadirski tabor prekršili vsa izjemno stroga brigadirska pravila. Na tej rajši sem spoznala Marinko in sprejemal njena navodila, da smo tiho samo do našega šotora, potem si pa dajmo druška. Tako je tudi bilo in sankcij nismo doživeli. Od tega večera naprej sva bili nenehno skupaj, povedala mi je da poje v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, bila je nekoliko razočarana kot vsi študentje, ki smo mislili, da bomo na fakulteti želeni oziroma predani znanju.

Peter Toš je bil visok predstavnik v družbeno političnih organizacijah republike, če se ne motim sem ga nekaj časa srečevala v SZDL, ki je bila takrat neka vez med vsemi ostalimi organizacijami. Ko sem prišla v podjetje sem že zasledila, da je postal diplomat. Večkrat sem ga poslušala kako pomembno je biti dober diplomat, kakšen naj bo in podobno in sem ga kot zanimivost potem kar nekaj časa spremljala, kako se uveljavlja v diplomaciji.

Z Marinko sva se zopet srečali v Novem mestu, najprej v zbornici Ekonomske srednje šole, kjer je poučevala zdaj že poročena Krasko in pozneje v SDK kjer je delala kot analitik v oddelku analiz. Seveda smo se mnogo pogovarjali o preteklih dogodkih in na moje veliko presenečenje je povedala, da je Peter Toš njen bratranec tako kot Božo Kovač iz Trebnjega saj je njegova mama Greta njena tete. Greta je uživala velik ugled v mojem trebanjskem okolju, bila je lepa, sivolasa in stroga gospa, bila sem preveč neznatna, da bi me opazila. Njen sin Božo Kovač, pa je iz kmečke mladine ustvarjal ljudi, tudi iz mene. Učil nas je nastopati, igrali smo Hasanaginico, telovadili, prirejali povorke in še mnogo drugega. Vedno sem ga občudovala, kako to zmore in zgodilo se je, daje mama Greta tudi na grob način posegla v to njegovo humano delo.

Je pa bil tu še Jožko Humer, brat Marinke, ki je s svojimi prizadevanji pomagal organizirati in delovati ljubiteljsko kulturo Slovenije. Pa ne samo to, pisal je librete za opere in se posvečaj Glasbeni matici. Bila sva pri tem delu velika podpornika in prijatelja.

V SDK je Marinka razvila kulturno umetniško delovanje z razstavami, kulturnimi izleti, jubilejnimi prireditvami in izborom hišnih likovnih in kiparskih del. Prireditve so obiskovali številni Novomeščani in jih še vedno pogrešajo. Obiskal nas je celo likovni kritik Aleksander Bassin.

Življenjska pot me je povezala z čudovito rodbino, ki je doprinesla znaten del k napredku kulture na Slovenskem, bila tudi sama ustvarjalna in zapustila najlepši spomin v okolju in v nas, ki smo imeli to čast, da smo z njimi sodelovali.

Najprej je odšel Joško in za njim Marinka, zdaj njen bratranec Peter, ostali smo samo še Trebanjci z najlepšimi spomini na srečanja z Božom in njegovo mamo.

Se tudi vi kdaj znajdete v mreži večjih med seboj povezanih znancih?

Anton Kapun, 14. julij 2022

Bil je še župan občine Ljutomer ko sva se spoznala na sestanku s predsednikom Gospodarske zbornice Slovenije in delegacijo Krke tovarne zdravil v kateri sem sodelovala skupaj s tehnično in investicijsko ekipo. Ljutomer je spadal takrat v še nerazvita območja in sredstva, ki jih je država namenjala takim območjem so se sistemsko zbirala, porabila pa seveda tam, kjer je bila večja lokalna pripravljenost za sodelovanje. Slovenija pa si je na splošno prizadevala, da bi v Sloveniji zbrana sredstva za nerazvite, ostala tu, v Sloveniji. Marko Bulc, takratni predsednik zbornice nas je prepričal, da bi bila naložba Krke v Ljutomeru dobrodošla in deležna vseh lokalnih in republiških podpor.

Imela sem občutek, da je župan Kapun nekam nebogljen, izkazalo pa se je že na prvem srečanju, da je mojster dejanj. Dobili smo vse informacije, si ogledali zemljišče, se seznanili z možnostjo namestitve strokovnega kadra, zastavili smo realno finančno konstrukcijo in že videli tehnološki program, ki bi ga bilo možno uresničevati v dislociranjem obratu Ljutomer. Celo pogostili so nas v svojem značilnem ljutomerskem okolju. Naš direktor je bil zanje veliko upanje, pri odhodu so mu priredili ugledni špalir.

Tone Kapun je po tem sestanku zapustil občino in postal Krkin vodja obrata v Ljutomeru. Res se je zagrizel v delo, ni izpustil nobene prilike, da se ne bi vsaj nekaj korakov približali Krki Ljutomer. Včasih sem strmela s kakšnim razumevanjem je sprejemal na znanje, da v Novem mestu nekaj kasni, vedel je s kom se mora pogovoriti in šel je k njemu. Oblikoval si je majhno a učinkovito ekipo in poskrbel za vse, kar je Ljutomer moral zagotoviti za obrat. Pri tem načinu svojega dela, ga je kmalu poznala pol Krke, vsak dan smo bili večji prijatelji, obrat je rastel, začetni tehnološki problemi so se reševali z lon posli, končno so osvojili zdravila v obliki bonbonov in dosegli primeren dohodek. Z nami so uživali sindikalne bonitete, Kapun nas je s svojo dobrohotnostjo velikokrat nasmejal in prijatelji smo se srečevali na Krkinih kulturnih in jubilejnih prireditvah tudi potem, ko so se naša pota razšla bodisi zaradi upokojitve ali kaj drugega.

Bil je mojih let in prijateljeval je z mojim fakultetnim kolegom, ki je vodil Pomursko banko. Ne vem zagotovo toda po praksi z Dolenjsko banko sem prepričana, da Krkinega obrata v Ljutomeru ne bi bilo brez Pomurske banke in mimo Štefana ni moglo iti. Ko sva se nazadnje videla s Kapunom sem mu dala steklenico cvička in ga zaprosila, da jo izroči Štefanu. Zelo se je moral potruditi, da ga je našel in Štefanu sva polepšala dan.

Anton Kapun se je za vedno poslovil. Ostaja nam lep spomin na sodelovanje, prijateljevanje in skupno delo. Ta blog se iz tega razloga izpisal kar sam!

Kako pa vi sprejemate odhod prijateljev?

Sejem knjig, 13. julij 2022

Upam, da vsi dobro poznamo Frankfurtski knjižni sejem s skoraj 300.000 obiskovalci, 7.500 razstavljavci iz 109 dežel, 4.000 dogodki in 10.000 novinarji, ki je največji knjižni sejem na svetu in baje deluje že od 1462 leta dalje. Drugo leto bo Slovenija njegova častna gostja, kar si lahko štejemo v veliko čast.

Zanimivo je, da se tudi ta častitljiva institucija zapleta v politična prepričanja z državami iz katerih prihajajo na sejem založniki in pisatelji. Problem je v tem, da sejem ne more, ne sme, pa tudi noče zavračati razstavo, razpravo in izmenjavo mnenj o knjigi na primer Poljskega ustvarjalca, ki pa ni po godu aktualni Poljski politiki. Njegovo poslanstvo ga zavezuje, da zagovarja temeljno pravico do svobode izražanja in objavljanja. Svet mora pozivati k pluralizmu, k odprti in tolerantni družbi.*

Se pa kar pogosto sejem označuje kot politična institucija ker pač svetu predstavlja dobro knjižno produkcijo, dobre ustvarjalce in pomembne založniške politike sodelujočih držav. Toda v množici mnenj, ki se oblikujejo na sejmu je seveda zaradi svobode govora in objavljanja, krešejo številna politična mnenja za katere je prav, da jih narodi spoznavajo. Sejem je poskrbel za ustanovitev Centra za politiko, literaturo in prevajanje, ki bo skrbel, da bodo intelektualci vsega sveta lahko izrazili svoje ugotovitve in jih zagovarjali pred javnostjo.

Nehote se mi vsiljuje misel, kako se danes v naši domovini razrešuje morebitne konflikte med avtorji del, ki jih aktualna politika odklanja. Je pri nas to sploh problem? Od časa do časa kaj preberem o tem in onem desidentu in pri tem dobim občutek, da se založniki prav prizadevajo njegovo delo objaviti. Spomnimo se samo, kaj vse se je po osamosvojitvi tiskalo, objavljalo in prodajalo – torej svobodno izražalo in objavljajo ne glede na nastalo škodo, neresnico in dolžnosti piscev, da ne uporabljajo sovražnega govora. Pa ne samo to. Poglejmo rumeni tisk ali splet ali kaj bolj branega kot na primer objavljanje informacij o vojni v Ukrajini. Kdo v naši domovini bi se moral poglobiti v to problematiko, da bi bralci lahko verjeli poročevalcu. Obseg informacij narašča vsak dan in vendar smo vsak dan slabše informirani.

Seveda bi bilo dobro bolje poznati pravice in dolžnosti Agencije za knjige RS, ki je morda pravi strokovni naslov za dobro presojo, kaj na slovenski trg spada in brez česa se da preživeti. V dobi vse splošne recesije, ko delimo turistične, digitalne, draginjske in druge bone ali dodatke, se najprej vprašajmo, čemu se najlažje odpovemo in to je gotovo neresnična informacija.

*Igor Bratoš

Sicer pa o tem odloča vsaka družina sama, torej pogovorite se kdaj doma tudi o lažnih informacijah.

Počitnice in delo, 12. Julij 2022

Seveda nam je v dijaških časih prav prišel vsak dinar, sploh, če smo imeli kakšne velike potrebe kot na primer kolo za vožnjo na oddaljeno železniško postajo. Toda primaren ni bil zaslužek pri našem počitniškem delu. Želeli in iskali smo ga predvsem zato, da bi spoznavali delovne procese, se družili z različnimi ljudmi in preverjali, kako bo, ko bomo sami delavci. Če ne bi iskali delodajalcev za plačilo, bi morali vseeno delati na domovih, na poljih, v vinogradih, pač odvisno od tega, s čim se je družina ukvarjala. Fantje so se odločali za šihte pri gradnji avtoceste, dekleta so ostajala doma ali iskala pisarniško delo, sama pa sem se preselila k očetu v Hrastnik in z njegovo pomočjo dobila za en mesec delo v Steklarni. Neizmerno sem ga bila vesela in z največjim spoštovanjem sem bila prvi dan ob 6 uri zjutraj pri Justi Bevc, ki je prevzela moje mentorstvo.

Ob spominu na meni drago in občudovano Justi Bevc se vedno počutim kot njena velika dolžnica. Justi je kot partizanka delovala na območju moje vasi, rešila je pred gotovo smrtjo mojega strica Janeza, tudi partizana, skrbela je za mojega očeta, da je imel delo kljub temu, da ni imel poklica, prepričana sem, da je ona zastavila besedo za moj sprejem v Steklarno, skratka bila je za mene angel varuh. Delo mi je odredila strogo in s podukom; če boš pridna, natančna in poštena lahko računaš na našo naklonjenost. Potrudila sem se kolikor sem mogla, vodila sem matično knjigo, prejemala, urejala in dostavljala sem tovarniško pošto, pomagala, kjer je bilo potrebno in prejela prvo plačo v življenju. Zaprosili so me, da ostaneš še en mesec zaradi dopustov, potem so mi ponudili stalno delo. Oče se je zjokal nad menoj ker sem jo odklonila, Justi pa me je k šolanju spodbujala in od časa do časa dala vedeti, da me pričakujejo po študiju. Moje prve počitnice v Steklarni Hrastnik so bile najlepše, bila sem želena tako na delu kot v družbi po delu, za mene je bilo vse zanimivo. Imela sem 15 let.

Kako je danes s dijaškim in študentskim delom? O vsebini praktičnega dela se omenja gostinstvo, nato turizem, pomoč starejšim, sem kaj pozabila. Navezujejo se te in podobne storitve na prekarno delo, kar povzroča težave z uveljavljanjem delavskih pravic, baje pa, da so mladi z njim zadovoljni. Še vedno se sprašujem kako naj se pri tem delu dijak ali študent pripravi, da bo v družbi nekaj naredil in dosegel, poskrbel za materialni razvoj, kulturo in blaginjo. Nekje se pač mora podučiti o konkretnem delu, ki ga bo opravljal po študiju in res pri nas ni jasno kdo mora zato poskrbeti.

Zakaj o tem sploh pišem, že drugič? V počitnicah se osnovnošolci in gimnazijci izjemno dolgočasijo, če niso vključeni v kakšen tekmovalni šport ob obilni podpori staršev. Poležavajo po kavčih, peljejo psa na sprehod nato je v njihovih rokah pameten telefon in računalniške igrice. Cele dneve, tedne. Zanimivi počitniški programi so velika redkost, običajni programi vsebinsko ne presegajo sprehodov, risanja. Dobrodelne organizacije spodbujajo v glavnem prostovoljstvo, da se izognejo izdatkom. Hiša eksperimentov je ena za vso državo, podeželje nima inkubatorjev, šolske ustanove ne odprejo svojih laboratorijev in ne nudijo asistence strokovnjakov, vse se skoncentrira na izdatke ne pa na iskanje talentov ali pomoč tistim, ki bi radi eksperimentirali. Imamo počitnice, z njimi skrbimo le za lenuharjenje ne da bi zmogli karkoli spremeniti?

Kako v vaši družini skrbite za delovne navade otrok?

Na morju, 11. julij 2022

Preživetje tedna na morju v vročem poletnem času ima svoj poseben čar, ki ga zaznamuje kar nekaj značilnosti kot so brezdelje, obilica plavanja, sladoledi, pečen krompirček, ribolov in skrb za dnevno prehrano. Našlo bi se seveda še marsikaj kot na primer opekline – to pa boli zato raje ne.

Brez avtomobila smo se dve babi in mlajši vnuk razšopirili v manjšem apartmaju, izbrali vsak svojo posteljo, namestili stvari v kopalnici in pripravili nahrbtnike za tovorjenje stvari do plaže. Tudi funkcije smo si porazdelili; prva babi nabavo, njem pomočnik je vnuk, kuharica pa druga babi. Pospravljanja, razen najnujnejšega ni, higiena samo osnovna, sicer opravi svoje morje, ki ga obiščemo zjutraj in zvečer. Prostori so prepredeni s polnilci, računalniškim vezjem, tv špagami, potrebnimi povezavami klime in še kaj bi se našlo saj vnuk uporablja kar tri mobije, ena babi tudi računalnik. Po apartmaju se sprehajamo kot Pat in Patašon z veliki in visokimi koraki, da ne bi kaj pomešali in zato zgubili kakšno bedasto računalniško igrico. Kuhinjski pult je poln steklenic, bonbonov, keksov, ja, sadja tudi. Stole krasijo kopalke, obleke, brisače, pručka je še neobremenjena, štokrle se po potrebi seli, miza pa je običajno prosta za križanke, časopise, sporočilne listke,…

Dan se začne po peti uri, ko babici začutita potrebo po sveži kavici. Prva babi gre iz sprehoda v nabavo, druga babi pa maže in gladi svoj bolno nogo in reši križanko. Če je vse normalno, se do desete ure na zajtrkujemo, vržemo v kopalke, na debelo namažemo, poberemo nahrbtnike in berglo in krenemo na plažo. Kot vsako jutro tudi tokrat velika območja plaž v celoti prekrite z čem ki služi kot rezervacija prostora. Še nekaj trenutkov in obala je prekrita z mladimi mamicami s 3 in več majhnimi otroci, ki jih obvladujejo s pomočjo očka in starih staršev. Vsak tak klan ima s plastiko pokrito svoje plažno zemljišče. Vsak otrok ima napihnjenega plastičnega krokodila, ali želvo ali morskega konjička ali ogromen šlauf, starši imajo Supe, punčke plastične morske deklice, vsi se nenehno preoblačijo, drug drugega kličejo, malicajo, pijejo, preganjajo galebe, golobe, ribe,… res živahno tudi zato, ker vsak klan govori svoj jezik. Mi trije se nekam stisnemo prva babi z vnukom je itak samo v morju, druga babi namaka bolno nogo,… čez uro nam je vsega dovolj, odpravimo se na sladoled in v apartma na poležavanje.

Kuhinja deluje približno uro in pol, skuha se, kar je prinesla prva babi, če ostane kdo lačen, se zateče v hladilnik ali k bonbonom. Druga babi je spet pri križankah, neumorna pomivalka prva babi po pomivanju igra z vnukom šnops, dinozavre, tombolo ali »na štiri zapored«. Naše prijazno zavetišče je balkon, kjer vedno malo pihlja in se kopalke »vluft« posušijo.

Po peti smo spet na obali v blaznem živžavu, vročini in drenu. Ponovimo dopoldanski obred in se umaknemo v svoj apartma. Lahko bi šli na promenado, če bi se kdo namesto nas preoblekel in očedil, ker tega ni, grem z veseljem z vnukom namakati trnek, ker je zvečer lepo hladno, malo pihlja, sonce počasi zahaja, vesel vnuk vleče ribice iz morja in jih vam vrača, ker so premajhne in tako naprej. Pogled na pristanišče, mesto, plavila, svetilnike, promenado je enkraten, kot bi sanjal. Večerja je ali pa ni, po želji. Potem to vse ponavljamo cel teden! Temu se v današnjem času reče počitnice.

Ste vi bolj prizadevni na morju?

Potujemo na morje, 10. julija 2022

Novo mesto se nahaja sredi travnikov in gozdov, včasih prepredenih z žitnimi polji in številnimi vasmi in zaselki, okoli njega je polno gradov, vsi so v ruševinah, okoli njega je mnogo rek s Krko na čelu, ki kot kraljica domuje na obsežnem območju in daje prepoznavni pečat vsemu, kar se ob njej rojeva ali umira.

Če gremo Novomeščani na morje nas pot vodi skozi Kočevske gozdove in Gorski Kotor, Vozimo se par ur po pokrajini, ki še ne pozna posledic krize onesnaževanja čeprav se okoli poti nahajajo tovarne, kmetije, gozdna gospodarstva in drugih dejavnosti. Po na morje poteka najprej ob reki Krki, ki ji sledimo vse do Zoizove železarne na Dvoru, čisto majhen del te poti poteka nad globoko sotesko, ki je začne z gradom Soteska, se strmo dvigne nad reko Krko na kateri še vedno delujejo mlini in se uravna pred Dvorom. Ko zapuščamo Krkino sotesko, smo že v Kočevskih gozdovih in ob cesti ni drugega kot gozdno drevje bujnega rastja, vse zeleno, vse divje in nepredvidljivo vse do Kočevja.

Ta prelepa zeleno obrasla pokrajina me spominja na zahtevne vojaške vaje, ki smo jih opravljali v akcijah Nič nas ne sme presenetiti. Tam smo bili zato, da smo si izmenjali mnenje in načrte, kako bomo kot nepogrešljive organizacije delovali v primeru izrednih razmer ali vojne. Organizatorji vaj so nam pripravili pravo vojno vzdušje, tanki in vojska ob poteh, po katerih sem tej armadi in prebivalstvu zagotavljala preskrbo z gotovino in opravljanje plačilnega prometa ter nadzor nad porabo v vojni omejenih sredstev. Povezave z emisijsko banko so zagotavljale posebne straže za varovanje prevozov, povezave z organi oblati pa so zagotavljale vaške straže, saj so v vojnem stanju pridobili določene pristojnosti številni lokalni organi ljudske oblasti.

Ko smo se danes na poti na morje pripeljali v to gozdno kraljestvo, se mi je vse to dogajanje izpred štirideset let samo od sebe prikazovalo v mislih in spet me je preletel strah, da ne bi kaj pozabila ali napačno storila. Vse do Kočevja sem razmišljala o tem in o orožarskem skladišču orožja, ki se hvala bogu ni nikoli uporabilo ter odšlo na Odpad zaradi zastarelosti. Nesmiselne naložbe človeka in družbo obremenjujejo da mu zmanjkuje prihrankov za povečevanje blaginje.

Od Kočevja do Petrinje se v spomine vsiljujejo številne kontrole prometne milice in kljub temu številne prometne nesreče, ki se jim ni bilo možno izogniti zaradi slabo speljane cestne trase. Danes je tega dosti manj in strah obstaja le, da bi na cesto prisopihala kakšna zavarovana žival, kar Lovsko društvo skrbno nadzira in če ji kaj storiš tudi hudo zaračuna.

Gorski Kotor je danes prepreden s tuneli na hitri cesti Zagreb – Reka vendar še vedno prevladuje zeleno kraljestvo risov, medvedov, volkov in drugih divjih živali kar vzbuja v popotniku spoštovanje do raritete za katero namenoma skrbi človek, da bi jo ohranil prihodnjim rodovom. Z nacionalnim parkom Risnjak, ustanovljenim leta 1953, se Gorski Kotor prevesi proti morju, ki ga obdajajo številna turistična naselja pa tudi stalna bivališča Istranov. Kraljevski pogled na pokrajino in ustvarjalnost ljudi ob njej vse do mostu na otok Krk, ogromnih skladišč energentov, fantazijsko speljane Jadranske magistrale in drugo, kar vse se izgublja v zelenem mladem gozdu Istre.

Je tudi za vas pot na morje prijetno doživetje?

»Tu ste, da boste v življenju nekaj predstavljali in dosegli!«* 9. julij 2022

V Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline sva bila z dr. Božidarjem Voljčem vpisana istega dne. Na priložnostni slovesnosti v Trebnjem sem gospoda osebno spoznala čeprav sem že poznala njegovo strokovno in politično delo. Letos je skupaj s svojimi sošolci klasične gimnazije v Ljubljani praznoval obletnico mature in ob tej priliki poudaril v naslovu podano vsebino, ki so jo njemu in njegovim sošolcem položili na srce profesorji. Kako dragoceno darilo, ki že 70 let deluje za kar je bilo namenjeno, to pa so sporočila takratnemu šolarju, da so v tej šoli zato, da bodo v življenju nekaj predstavljali in dosegli. Res so strokovno veliko dosegli in predstavljajo nacionalno elito na svojem področju delovanja.

Hipotetično si zamišljam svoja vnuka in njuno reakcijo, če bi ju učitelj, ki zanju predstavlja avtoriteto, tako nagovoril. Zagotovo ga ne bi dobro razumela, saj v množiti šolskih programov in obšolskih dejavnosti zmanjkuje časa za razmislek, za dorečenost stvari, za razčiščenje pojma »nekaj predstavljali in dosegli«. Sem pa prepričana, da bi se pozneje, recimo ob izbiri poklica, spomnila na opozorilo drage osebe in to delno upoštevala pri odločitvi. Zanesljivo pa bi se močno oprla na spomin ob delu, ko bi morala v sebi najti dovolj vztrajnosti in discipline za dosego ustreznega učinka.

Za »prmej« seveda ne morem reči, ker to kar sem napisala o vnukih sklepam iz svojih doživetij. V naši družini so starejši nekatere nauke nenehno ponavljali kot na primer: če kaj obljubiš tudi izpolni, bodi potrpežljiva pri delu, spoštovati je treba red in podobno. Otroci smo komaj čakali šolski pouk, pozneje študij v gimnaziji in na fakulteti, da smo imeli mir pred temi opozorili. Po zaposlitvi so se mi ta opozorila vse pogosteje oglašala, najprej zato, da sem sama opravila, kar je bilo treba in, ko sem vodila večje delovne enote, tudi takrat, ko mi sodelavci zaradi osebnih razlogov niso pravočasno ali pravilno opravili določena opravila. Iz pod časti mi je bilo opozarjati, da je dobro opravljeno delo njihova osnovna dolžnost, da ne omenjam drugih opozoril, včasih tudi bolečih, nad malomarnostjo posameznika, špekulacijami in zlo nameni. V nobenem kolektivu niso samo dobri delavci, naberejo se vse sorte ljudje in vodja jih mora obvladati tako strokovno kot disciplinsko, z lepa ali z grda. Ob takih ne prilikah so kot zvonovi v moji glavi zvonila opozorila iz otroških let »bodi pridna, delaj, dobro deluj z ljudmi, ne ponižuj jih, …«. Neverjetno ali resnično in zaradi tega so mi padle v oči besede B. Voljča in srčno si želim, da bi moja opozorila vnukoma ostala v njunih srcih, da bi se jih v stiski spomnila in da bi jima pomagala stisko premagati.

Seveda se zavedam, da se svet spreminja, ljudje živijo hitreje,… Vse to, upam, poleg materialne blaginje, prinaša tudi nekaj zadovoljstva, morda celo sreče. Toda razprave v javnosti nakazujejo, da so vrednote neke družbe tradicionalne, da njihovo spoštovanje pozitivno vpliva na naše duševno razpoloženje. Čeprav jih v različnih časovnih obdobjih različno spoštujemo nas spremljajo od rojstva do groba in se prenašajo iz roda v rod.

*B.Voljč

Kako pa pri vas skrbite za duhovno rast vaših otrok?

Srečevanja kot izobraževanje , 8. julij 2022

Pri opravljanju svojih delovnih nalog so mi zelo pomagala srečanja s prijatelji, kolegi, sodelavci podobnih podjetji ali predavatelji na višjih in visokih šolah. Razen knjig so bila ta srečanja prav za prav presoja mojih namenov kako naj v dani situaciji odločam. Pogosto sem opozarjala »da nobena hiša ne stoji pokonci sama po sebi« in da morajo zato biti v vsaki delovni sredini delavci, ki skrbijo za »hišo« v vsakem primeru ne glede na svoje osebne potrebe oziroma nuje. Tisti, ki so me razumeli, so mi bili najboljši sodelavci in moje odločitve so jim morale nakazovati poti k uspehu. Iz tega razloga sem se veliko posvetovala z ljudmi, ki so imeli praktične izkušnje že za seboj.

Najboljša prilika za tovrstno samoizobraževanje so bila srečanja na seminarjih, posvetovanjih, simpozijih ali Forumih, ki jih je bilo od šestdesetih let preteklega stoletja pa vse do konca tisočletja kar veliko tako v strokovnem kot v družbenem in političnem okolju. Prva posvetovalna srečanja so organizirala stanovska združenja kot so bila Društvo inženirjev in tehnikov, Društvo gozdarjev, Društvo farmacevtov, Društvo ekonomistov, Društvo računovodji in drugi. Na srečanjih smo dokaj konkretno razčiščevali popolnoma strokovne nejasnosti vse dotlej, ko so nas potrebovali upravljavci skupne lastnine. Ko je na primer Skupščina občine morala odločati o lokaciji nove tovarne, so njena delavna telesa poklicala na pomoč Društvo inženirjev in Društvo ekonomistov. Ko so naši delegati po organih upravljanja republike in države odločali o stvareh, ki so presegala njihova znanja, so se običajno povezovali z Društvom računovodij, pozneje z društvom pravnikov. Ko pa je šlo za prve korake avtomatizacije in informacijske tehnologije, smo se društva največkrat odločala za posvet s fakultetami na katerih smo pridobili poklic. Vsak dan smo odkrivali kakšno novo področje, se dogovarjali za možnosti posveta in že je nastal na primer Forum Otočec, ki je združeval razmišljajoče gospodarstvenike Dolenjske in Bele krajine kar trideset let.

Ne vem zakaj smo v samostojni Sloveniji kar pozabili na to obliko združevanja znanja, prakse in ustvarjalne moči v stanovskem in splošnem razpoloženju strok v državi. Posvetov je bilo vedno manj, ne vem, kako je danes v strokovnem smislu z njimi, sem pa ugotovila, da del nalog na tem področju sprejema časopis Delo in se seveda z zanimanjem poglobila v njihova prizadevanja, ker pač pišem blog in želim biti na tekočem kaj se dogaja z mojo stroko. Za akcijo stojijo pomembni pobudniki kot so npr. Kolektor, Petrol, BTC, proizvajalci elektrike in drugi. Organizirajo srečanja gradbincev, energetikov, izvoznikov, Delovih podjetniških zvezd pa tudi zainteresiranih investitorjev v zeleno prihodnost, tujih investitorjev v Sloveniji in celo Zdravje 2022 z dodatnimi podporniki. Udeležencem posvetovanj nudi določene bonitete dostopa do njihovih digitalnih paketov. Prava pot sicer časopisnega informatorja, ki prehaja v sooblikovalca prihodnosti, ki iz golega poročanja vsak dan preseneti tudi s predlogom rešitve ali vsaj nakazuje, kje jo je iskati.

Če smo še nenehno »učeča se družba«, spodbudimo tudi druge kritike in kritizerje, da pridejo na dan s svojimi predlogi za pot v boljše blagostanje večine na svetu.

Kje pa vaša družina poišče oporo za presojo nameravanih odločitev?

Poletni festivali, 7. julij 2022

Poletje ljudi v mojem okolju nekako poplemeniti oziroma bolje rečeno v njih spodbudi potrebo po duševni sprostitvi, doživetjih in občudovanju lepote. Želimo si glasbe, občudovanja vrednih likovnih del, dobre knjige, sprehod po Delfih, živžav Benetk in vpogled v vse, kar nam prikazujejo mediji ali prepoznavamo kot dediščino.

Zagotovo te želje ljudi v veliki meri izpolnjujejo nešteti festivali po vseh večjih naseljih, največ pa seveda v centrih kulture kot so pri nas Ljubljanski festival, v Mariboru Lent, v Novem mestu Poletni glasbeni večeri, v Beltincih folklorni festival, v Šentvidu Tabor pevskih zborov in drugi vse do festivala ustne harmonike v Mokronogu. Tujina je v festivalski ponudbi seveda nepremagljiva. Spomnimo se samo oper v Veroni, koncertov v Edinburgu, prireditev v Salzburgu,… Tu opravijo svoje poslanstvo Turistične agencije, ki načrtujejo poti tudi za kulturne velike dogodke ali pa ne. Program Beletrine na Dunaju zagotovo ne bi spoznala, če Ars Longa ne bi razvila za razstave prilagojenega potovalnega programa.

Ta blog ima namen predvsem ljubitelje dobre glasbe opozoriti, da je program Ljubljanskega festivala res vreden naše pozornosti. Že dosedanje prireditve so bile enkratne, videli pa bomo še Carmen, poslušali Berlioza in Anno Netrebko, spoznali simfonični orkester Kazahstana, sledili taktirki Mutija, se seznanili s Povodnim možem v pop-rok muzikalu in za zaključek uživali v koncertu »Sedem si rož« ob 70 letnici delovanja Slovenskega okteta. Vsej tej lepoti je dodati še mnogo zanimivega in kakovostnega v Cukrarni, Cankarjevem domu in v muzejih v naši prestolnici, kar vse jo uvršča med najzanimivejše poletne festivale.

Pri nas v Novem mestu se bo potepal Rudi Potepuški, imeli bomo teden evropskega filma, uspeli so Novomeški likovni dnevi, čakamo Prifarske, Giannia in Severa Gruina. Festival novomeško poletje bodo popestrili Jani Kovačič, Čedahuči trio in Manca Brlec. Sicer pa vsi javni zavodi ponujajo vsak večer tudi svoj program. Prireditev je veliko, interpreti med najboljšimi, osebno pa menim, da Novo mesto zmore mnogo več in da bi festivalsko novomeško poletje moralo oblikovati naše gledališče in njegov vrhunski režiser Matjaž Berger. Mesto bi privabilo goste iz države in tujine. Seveda pa bi bilo prav, da bi se festivalsko življenje poleti oblikovalo skupaj z javnimi zavodi, ljubiteljsko kulturo in vsaj turističnim gospodarstvom. V ta namen potrebujemo veliki kulturni dogodek ali dogodke, po katerih se izkažejo tudi produkcijske sposobnosti kulturnih ustvarjalcev.

Z veseljem sprejemamo festivalsko razpoloženje saj je to čas in okolje za druženje, za izmenjavo mnenj in načrtovanje. Druženje nas bogati, zbuja v nas kritični odnos do ponudbe in nam razburi duha, da razmišljamo o novih projektih. V kulturi naše države vejejo novi vetrovi tako v oblikovanju, modi in vizualnih umetnostih, podjetniško razmišljanje odpira vrata novim izdelkom in storitvam, kultura bogati javne in družbeno politične prireditve, ugnezdila pa se je tudi po gospodarskih družbah.

Se vaša družina udeležuje festivalskih prireditev?

Nika in Babsy, 6. julij 2022

Iz nekega časopisa, ki je danes prispel v moj nabiralnik, me pozdravlja nasmejano mlado bitje s pobeljenimi skuštranimi lasmi in psičkom v naročju. Takoj sem zaznala, da se mi smeji vnučka Milene iz Stopč, saj ima Nika popolnoma enak obraz kot ga je imela njena babica v najlepših letih. Res lepo jutro, lep nasmeh in še lepše spoznanje, da se mlada Nika ukvarja z izjemno koristnim šolanjem psov za reševalca. Imeli smo z mojima vnukoma to čast, da nas je pred leti sprejela Nikina mama, ko je bila s svojo zlato prinašalko nagrajena kot najuspešnejša reševalka. Poučila nas je kako skrbno se mora psa pripravljati za reševanje, kako odgovorno je reševanje v vsakih, še tako zahtevnih pogojih in kako mora vodnik ravnati s psom, da ta odgovorno opravlja svoje poslanstvo. Nika je od mame pridobila potrebno ljubezen do psov, danes šola pse in vodnike in ima jasen cilj tudi s svojo Babsy, ki je nekaj več kot samo »kauč pes«.

Ne čudi me resnost, delavnost in čut za odgovornost Nike, ima lep vzgled v svojih starših, svojih starih starših in prababici. Do tu sem poznala Nikine prednike, poznam pa tudi Nikinega dedka po materini liniji. Te spoštovane krajane in dobre sodelavce sem imela priliko spoznati v Krki tovarni zdravil in v SDK. Prababica Nike je bila med prvimi krkaši s katerimi sem prijateljevala. Srečali sva se v počitniškem domu v Vrsarju in ostali prijateljic, ko nam je kuhala krasne malice v tovarniški menzi pa vse do njenega nenadnega odhoda v večnost. Nikin dedek je bil pomemben podjetnik v Novem mestu s frizerskim salonom v času, ko je prevladovala družbena lastnina. Babi Nike se je lepo oblačila, bila prijazna in zato priljubljena v svoji delovni sredini. V SDK-ju je oblikovala svoj odnos do skupnega dela in se upokojila kot inšpektorica. Odlično kuha, skrbno gospodari z dediščino in živi za svojega Robita, zaposlenega v Krki kjer je tudi zastopnik enega od sindikatov. Kadar Krka priredi kakšen javni dogodek s srečujeva, pozdravljava in tudi nasmejiva ob debati o anomalijah, ki jih v našem političnem življenju ne manjka.

Kako lepo je slediti ustvarjalnosti velike družine in rodu, ko otroci dopolnjujejo projekte svojih staršev in ti nadaljujejo prizadevanja svojih predhodnikov, vsi v Stopičah, vsaka generacija s svojim domom in vsak dom s svojo posebnostjo. V tem življenjskem tempu mi je poznano tudi delovanje Nikinega dedka. Ko sem ga spoznala je končal srednjo šolo in postajal nepogrešljiv v računovodstvu Krke. Vztrajal je pri svojem delu in bil, za moje pojme seveda, premalo ambiciozen, da bi postal pomembnejši vodja posamezne dejavnosti, kar je bilo v Krki vedno možno. Priden kot mravlja, zabaven in vljuden, značilen predstavnik prebivalcev Težke vode, še vedno se pozdravljava, se razveseliva, če se srečava in zaželiva vse dobro.

Obisk mojih vnukov pri Nikini družini je imel za posledico prihod psičke Pike v našo družino. Drobceno, popolnoma črno bitje se v naši družbi kar dobro počuti, skrbno je negovana, vedno sita, vsak dan večkrat v naravi, seli se iz Ljubljane v Novo mesto, pa na Krk in zopet domov. Vsi imamo Piko radi in zato med nami deluje kot čustveno vezivo, saj si vsi želimo, da bi ji bilo dobro. Njen gospodar pa je najmlajši član družine Gal.

Glede domačih živali sem pogosto v dilemi. Zdi se mi, da so po stanovanjih preveč omejene, morale bi bivati v svojem naravnem okolju, tudi mi bi bili v zagati, če si ne bi mogli urediti človeku primeren dom. Je pa ta dilema v dani situaciji totalno preslišana, domači ljubljenčki so tu in morajo se zadovoljiti s pogoji kakršne zmorejo gospodarji.

Kako pa vaša družina gleda na hišne ljubljenčke?

Kultura in mi, 5. julij 2022

Včerajšnji dan so mi polepšali moji dragi kulturniki iz Krke d. d. ali bolje rečeno predstavniki Kulturno umetniškega društva Krka, ki v tem letu praznuje 50 letnico delovanja. Njegova članica sem od ustanovitve dalje, prva sem mu predsedovala in ga vodila deset let. Predsednik društva Mitja Pelko, mi je ob prisotnosti Simone Kastelic in Ljudmila Kastelec izročil Nagrado Kulturno umetniškega društva Krka za 50 let dela, zvestobe in predanosti. Hvala današnji člani KUD Krka, razveselili ste me in počastili.

Društvo smo ustanovili v času, ko smo z velikimi napori iskali svoj prostor pod soncem v zdravstvu, na trgu, v izvozu, v državi in družbi. Velike načrte smo imeli in uresničevali smo jih lahko ob vse splošni podpori stroke, okolja in družbe kot celote, morali smo dokazovati, da gre za splošen napredek zdravljenja, razvoj območja in prepoznavanje naših blagovnih znamk v svetu ter da bomo s svojim delovanjem in poslovanjem soustvarjali bogato kultura naroda, ki mu pripadamo. V tem času je nastal raziskovalni Institut, načrtom primerno smo se organizirali in za bogatejše kulturnega življenja ustanovili Kulturno umetniško društvo. RTV Slovenija je kar dvakrat svojim gledalcem predstavila naša kulturna prizadevanja, ki so obsegala ljubiteljsko udejstvovanje v Mešanem pevskem zboru, soudeležbo v realizaciji bibliobusa in knjižnega sejma, likovno kolonijo v akvarelu, prizadevanje za zagotovitev ustrezne kulturne opremljenosti delovnih prostorov, varovanje arhivskega gradiva, sodelovanje pri donatorstvu in sponzorstvu, varovanje slovenščine in vse druge kulturne dejavnosti do lokalne dediščine, filmske produkcije in sodelovanja v vodenju kulture v republiki in občini. Imeli smo čudovite navdihovalce in svetovalce kot so bili Slovenski oktet, Radovan Gobec, več kot dvajset slikarjev akvarelistov, Špelo Valentinčič, žal vseh ne morem našteti, poudarjam pa, da smo delali resno in si z vsemi močmi prizadevali dosegati kar se da dobro kulturno vzdušje tako znotraj tovarne kot v okolju.

V petdesetih letih je bilo obilo priložnosti, da je ugled Krke v svetu pomagal utrjevati Mešani pevski zbor, ki je gostoval na vseh celinah. Skrbel je tudi za kulturno vzdušje tržnega dela Krke, ki je deloval v različnih kulturnih sredinah. Zgodovinski je bil njegov nastop na Poljskem ko je z njim zapela polna dvorana zdravnikov in to ni bil edini primer. Upam, da se bo našlo pero, ki bo njegovo plejado popisalo in jo predstavilo tistim, ki s pevskim talentom stopajo danes na oder modernih časov. Zbor se redno pomlajuje, dosega zavidljivo kakovost interpretiranja in je nenadomestljiv pri reprezentativnih dogodkih Krke d.d. Srečno tudi v prihodnje!

Nekatere dejavnosti KUD Krka so se opustile, mnoge dodale. Ocenjujem, da je najdragocenejši dodani del Založništvo zgodb in poezije zaposlenih v Krki. Knjižni sejem, Gledališki klub in Galeriji v Novem mestu in v Ljubljani sta klasika KUD-a, organiziral se je Oktet, skratka, društvo je ustvarjalno že petdeset let in zasluži si svoj jubilejni praznik.

Svoj prispevek k delu društva ne morem ocenjevati, mi je pa dalo misliti, ko so od podelitvi priznanja poudarili, da se zahvaljujejo za dobro izbrane in postavljene temelje kulturnega delovanja. Res je, da smo na začetku zelo skrbno pristopali, morala sem poročati tako vodstvu kot predstavnikom zaposlenih, delo smo morali načrtovati in veliko nalog je bilo, pa tudi veliko prelepih dogodkov, veselja, petja in odganjanja skrbi pri ustvarjanju Krka d.d. Hvala člani KUD-a Krka da v kulturi uresničujete naše in svoje sanje!

Ste tudi vi član kakšnega društva, da v njem ustvarjate?

Rodoslovje, 4. julij 2022

S tem blogom bi vas želela spodbuditi k spoznavanju zanimive dejavnosti imenovane rodoslovje. Kot pravijo strokovnjaki, je to pomožna zgodovinska veja, ki se ukvarja z dokumentiranjem sorodstvenih vezi in te imamo vsi v vseh časih in v vseh krajih.

Proti koncu osemdesetih let preteklega stoletja sem zasledila, da se v Sloveniji ustanavlja rodoslovno društvo in kmalu sem imela to čast, da sem osebno spoznala rodoslovnega strokovnjaka Petra Hawlino. Prizadevala sem si oblikovati rodovnik velike družine, ki sem ji pripadala, imela sem že osebni računalnik, razumela pa sem tudi pripadajoči rodoslovni računalniški program. Ker ni šlo vse gladko sem postala tudi naročnik časopisa Drevesa, ki ga je izdajalo društvo. Čeprav sem imela veliko volje, da se dobro poučim o izdelavi družinskega rodovnika, so mi to preprečevale delovne dolžnosti. Odložila sem raziskavo svoje rodbine in jo nadaljevala šele po štiridesetih letih.

Na moj jubilejni praznik sem povabila žive bratrance in sestrične ter njihove družine, vnuke in pravnuke na družinsko srečanje in jim na tem srečanju razdelila družinski rodovnik, žal le za pet kolen. Na platnu sem ob predstavitvi prikazovala tudi stare slike predhodnih generacij in jih povezovala z računalniško izdelanim rodovnikom v katerem so bili zajeti tudi vsi prisotni. Nisem tako doma v računalništvu, da bi bilo vse brezhibno, toda že to, kar sem jim ponudila je spodbudilo res izjemen interes mojih družinskih sodobnikov. Rodovnik jih je spomnil na njihove stare starše, na praznovanja godov, porok in drugih družinsko pomembnih dogodkov, iz rodovnika so zaznali, da niso sami, da na pogrebe prihajamo kot pripadniki iste rodbine. Razživeli so se, komentirali, opozarjali na pomanjkljivosti in predlagali dopolnitve, saj so se v času priprave rodovnika že rodili novi otroci, ena teta je umrla, dva sorodnika pa sta se poročila. Boljše družinsko srečanje ne bi mogla želeti, zadovoljni smo se poslavljali in obljubljali, da bomo skupno dopolnjevali začeti rodovnik in ga po možnosti razširili tudi na žensko področje.

Od opisanega jubileja je minilo kar nekaj časa, sama sem se utrudila in sprejete obljube se v celoti niso uresničevale. Pa nič za to, je pa naraslo dopisovanje, razvile so se poti do informacij, kaj se s kom dogaja, stiske v katerih se je znašal in radosti zaradi katerih je srečnejši.

Ob tej vročini ne moremo po opravkih ali na vrtove, tudi kmetje so v poletni vročini opravljali bolj dela v kleteh in senikih ali v hiši. Poskušajte po svoje popisati svoje sorodnike, prednike in potomce, vsaj ime in priimek, leto rojstva in smrti. Lahko pa iz računalnika izpišete Družinski list in zaprosite sorodnike, da vam izpolnjenega vrnejo. Dobro je, če spoznate računalniško tehniko, da boste podatke lažje urejali, lahko pa rodovnih izpišete tudi brez njega. Pomembno je, da koga ne izpustite in v ta namen se lahko povežete z arhivi in župnišči ter drugimi ustanovami npr. tistimi, kjer so delali vaši sorodniki. Vaši radovednosti bodo povsod naklonjeni. Seveda pa morate delati sistematično, podatke med seboj primerjati in skrbeti, da jih ne pripišete osebi na katero se ne nanašajo. Iz tega razloga se boste raje naučili uporabljati za rodoslovje prikrojene računalniške programe.

Če vas zanima zgodovina vaše rodbine boste na podlagi zbranih podatkov lahko sestavili kroniko, napisali prispevek za primeren časopis ali pa napisali knjigo. Družinske zgodbe so danes izjemno brane in želene, javnost jih nagrajuje, iz njih se lahko marsikaj naučimo.

Je vaše sorodstvo številno, poznate vse?

Prepoznavanje nevarnih rudnin za okolje, 3. julij 2022

Vremenoslovci že nekaj časa nakazujejo v barvah kako nevarna postaja vročina za naše neposredno okolje in Evropo. Rdeča pomeni ukrepajte. Živim v južnem delu Slovenije in rdeča se vse pogostejše ob osmih zvečer izkazuje v rdeči barvi, morala bi ukrepati toda kako? Odpiram/zapiram okna, zračim prostore, v urah največje vročine počivam,… ampak, noge bolijo, nesposobnost za delo narašča, žeja se povečuje, … moji ukrepi so neučinkoviti. Brskam po medijih, kaj v zaščito proti nenaklonjenim vremenskih razmeram počnejo drugi, pa, vsi jadikujejo, spremeniti se ne da kaj dosti, ukrepalo naj bi se dolgoročno.

Ponovno proučujem, kaj so glede izboljšanja podnebnih razmer do sedaj obljubljali in kaj storili največji in zato najpomembnejši onesnaževalci?

So šele pri ugotavljanju, katere surovine, ki jih črpajo iz zemlje v perujskih, afriških, kitajskih in drugih velikih rudnikih so za sodobne nepogrešljive pametne telefone, baterije, vezja in podobno sodobno ropotijo nujna in kako jih bodo zagotovili, če se narodi ne bodo hoteli več ukvarjati z rudarjenjem nevarnih rudnin. Da bi porabo litija, bakra, nafte in drugih nevarnih snovi zmanjšali ali celo opustili mediji še niso poročali. Upor Srbov proti odpiranju rudnika litija v Srbiji je bil pogumen in pravilen, strupi naj ostanejo, kjer so.

So nam pa mediji že sporočili, da predvsem strokovnjaki trdijo, da smo se popolnoma narobe lotili varovanja okolja, ker je najprej potrebno spremeniti družbene odnose med bogatim severom in vse bolj revnim jugom. Uh, katera Vlada se bo tega lotila in koliko generacij bo potrebnih, da bo sever svoje dobičke prostovoljno delil z vsemi ljudmi na svetu? v tem trenutku je to nepredstavljivo, saj še energentov ne moremo zagotoviti zaradi vojne iz trme, ki muči Ruse in Ukrajince, da se ne dogovarjajo.

Mi, potrošniki, smo tiho, še naprej kupujemo tudi tisto kar nujno ne potrebujemo. Kaj nam bo nudila v prihodnje narava pa kot, da se nas ne tiče. Dejstva so res žalostna, vročina bo naraščala, obstaja nevarnost, da se bomo grizli med seboj zaradi inflacije namesto naftnih in plinskih dobičkarjev. Grem nabaviti drva, da, kot sporoča OECD, me ne bo zeblo pozimi.

Gledam portrete sodobnih znanstvenikov na TV, poslušam, kaj vse so odkrili znanstveniki Izraela, berem o ugotovitvah sociologije glede dilem, kako naj se družba organizira, da bo ostala zdrava, ustvarjalna in praktična, spremljam ukrepe mednarodnih institucij, ustanovljenih za reševanje problemov skupnega pomena za svet, … vse to kot zgleda, ne zagotavlja večini prebivalstva, blagostanja in predvsem ne varnosti.

Kako se bomo zavarovali pred vedno bolj neprijazno naravo bo spet odvisno od naše osebne iznajdljivosti in preudarnosti. Spremljali bomo uspešne odločitve v okolju in jih upoštevali. Veliko vprašanje pa je, če bomo še tako nekritični in radodarni pri načrtovanju naših skupnih potreb.

Lučka Kajfež, Dušan Plut, … Ekologi brez meja, nam ne bi priskočili na pomoč?

Kako se boste pred naravnimi težavami zavarovali v vaši družini?

Krka d.d. 2. julij 2022

Krke d.d. me seznanja z delničarjem namenjenimi informacijami, ki jih skrbno proučujem zato, da približno vem kako močan je v poslovnem svetu ta naš dolenjski velikan. To počnem z veselje, saj sem bila kar osemnajst let v njem zaposlena, z njim sem delila dobro in slabo in vse drugo kar je pripomoglo, da je Krka d.d. danes, največji davkoplačevalec in najdonosnejša slovenska firma, ki posluje od Vladivostoka do Lizbone in daje dober obilen obilen kruh preko 11000 zaposlenim. Ocenjujem za potrebno, da vsak državljan Republike Slovenije ve, kje je Krka d.d. danes in kaj je realno pričakovati od nje v prihodnosti.

V preteklem letu so za 16 milijard proizvedenih tablet in drugih izdelkov ustvarili milijardo in 565 milijonov EUR prihodkov, 308,2 milijona EUR dobička in zdravstvu zagotovili 1.486 novih zdravil in novih oblik zdravil. V bistvenih kazalcih poslovanja dosegajo povprečne rezultate svetovne farmacevtske industrije. Osredotočeni so na rezultate, zatrjuje predsednik uprave in pribije, da bodo doseženo rast v preteklosti ohranjali tudi v prihodnje kljub povečevanju tveganj zaradi poslovanja z državami v vojni. Pomembno je zlasti njegovo sporočilo: »pri vsaki odločitvi imam v mislih Krkin napredek. Kar je dobro za rast gospodarske družbe, je dobro tudi za zaposlene in za delničarje, pa tudi za ožjo in širšo družbeno skupnost in seveda za bolnike, ki jim z našimi izdelki pomagamo ohranjati zdravje.«*

40 % lastniki Krke d.d. so domače fizične osebe, 27% lastništva imajo državni skladi Republike Slovenije in 21% mednarodni vlagatelji. Krka d.d. je torej v domačih rokah in upajmo, da bo naša domača firma tudi ostala. Krka se je zavezala osrednjim trajnostnim ciljem Združenih narodov in to (3)zdravju in dobremu počutju, (4) kakovostnemu izobraževanju, (5) enakosti spolov, (8) dostojno delo in gospodarska rast,(9) industrija, inovacije in infrastruktura, (12) odgovorna poraba in proizvodnja, (13) podnebni ukrepi, (13) mir, pravičnost in močne institucije. Oblikovala in sprejela je tudi bistvena trajnostna (ESG) področja, ki jih bo uresničevala v poslovanju. Posodobili so načrtovano strategijo za prihodnjih pet let, izhodišče te strategije temeljijo na poglobljeni analizi Krkinega položaja v svetovni generični farmacevtski industriji. Njihove osnovne zaveze po tej strategiji pa so povprečna 5% letna rast prodaje, nove terapevtske skupine zdravil, dolgoročne poslovne povezave, namenska sredstva za razvoj 10% od prodaje, naložbe, stabilna dividenda, digitalizacija in trajnostni razvoj.

Še mnogo dobrih stvari odkrivajo svojim lastnikom, ki jih bodo poskušali uresničevati, ki so njihove poslovne priložnosti in seveda veliko upanje bolnih. V preteklosti so bili izjemno spretni in so na trgu delovali kot zaupanja vreden ponudnik. Mene veseli, da imajo posluh za konkretno uresničevanje družbenih sprememb v odnosu do narave, socialnih gibanj in modernizacije. Njihove odločitve so bile zaupanja vredne za kar so bili na trgu tudi nagrajeni in ni videti razlogov, da jim ne bi zaupali tudi v prihodnje. Pa ne samo tisti, ki smo čustveno in materialno navezani na Krko d.d. in tam zaposlene, predvsem gre za zaupanje zdravstva in bolnikov. Njihova zdravila zdravijo, pomagajo, blažijo, … če si bolan hrepeniš po njih, Ta trend želijo v Krki nenehno izboljševati, ponuditi še več predvsem pa ponuditi boljše. Naj vam uspeva!

Biti dober pri koristnem delu naj bo cilj vsakega od nas! Kaj menite?

*Utrip,junij 2022,27

Čudni posebneži, 1. julij 2022

Sem radovedna in zato prebiram kar mi pride pod roko, gledam tudi dolgočasnejše oddaje, predvsem pa brskam po različnih virih, da bi se iz poplav tendencioznega dokopala do dejstev. Na teh svojih poteh naletim tudi na izjave, ki nikakor ne spadajo v javnost. Na primer na TV3 neki gospod vsak dan razpreda o politiki na način kot da samo on ve kaj je prav, Mladina je zabeležila izjavo: Mi informativnega programa RTV sploh več ne rabimo, imamo Novo 24, …, v Državnem zboru (DZ) se neki gospod nenehno krega na nas volivce, že poznani gospod, ki nas je okradel za stroške referendumov naj bi se že pripravljal na »cunami referendumov«, DZ se že od volitev dalje duši v množici predlogov zakonov predhodne vlade kar naj bi po poročanju medijev bistveno oviralo delo nove vlade in jo onemogočilo, da se organizira glede na naloge, ki jih je sprejela pred volitvami. Še veliko bi lahko naštela a naj omenim le še Petra Klepca, ki je kot strokovni poznavalec prav za prva postavil »piko na i« v zadnji številki SP Dela.

Kaj naj si ob takem stanju duha o ljudeh na najodgovornejših položajih, misli volivec, občan, krajan, ki živi v prepričanju, da so mu stranke ponudile v izvolitev kompetentne kandidate, zdaj pa jih spoznava ko slabe, večini škodljive, zlonamerne, da ne rečem zlobne in vase zavarovane egoiste. Pa to ni najhujše. Vprašati se moramo zakaj ti čudni posebneži brez sramu pred volivci in pred družbo kot celoto, počnejo taka ne etična dejanja, nas žalijo, naše potrebe prezirajo in se z vsemi močmi vojskujejo za ohranitev pristojnosti, ki so jih z volitvami izgubili. Zakaj imamo že 31 let vojno stanje? Naj že enkrat nek pristojen strokovni organ ugotovi koliko nas ta trideset letna vojna stane ter kakšne so njene materialne posledice. Račun za to vojno je izstaviti tistim, za katere se ugotovi, da ne spoštujejo zakonodajne določbe o družbeni odgovornosti in so škodljivi za Slovenijo.

Veste dobro, da je končanje te vojne nujno za razvoj in blagostanje Slovenije. Vse vlade do sedaj so vrgle puško v koruzo, napoveduje se že, da tudi ta vlada ne bo ravnala drugače. Vidimo, da se je organizirala kot je zahteval in odredil gospod v DZ, ki nas nenehno zmerja. DZ in mandatar sta samo pokimala. Beremo, da vlada dviguje roke ob problematiki zamenjave veleposlanikov, RTV SLO protestira, benti, režijo pa se jim odločujoči posamezni člani Sveta. Bo za Šarcem, Bratuškovo, Cerarjem, … moral, po nalogu gospoda iz DZ, ki nas zmerja, odstopiti tudi Golob in njegovi morebitni nasledniki. Pa, dragi Slovenci, kaj se gremo? Govorimo o draginji, zaradi enega človeka v Sloveniji pa brez besed ali upiranja mečemo denar skozi okno za volitve, za spore, za neefektivno delo za škodljive odločitve,… Prihaja inflacija, mi pa mirno plačujemo stroške 30 letne vojne tistim parlamentarcem, ki s svojim delom škodujejo delu DZ in občemu dobru. Smo še sposobni zaščititi svoje zaslužke? Je še kje kdo, razen gospoda v DZ, ki nas zmerja, ki bi bil pripravljen voditi vlado, če bo tudi Golob vrgel puško v koruzo. Mu lahko pomagamo, mu hočemo pomagati, hočemo sploh končati to 31 letno vojno?

Lahko pa mi, volivci vržemo puško v koruzo, kot domnevam, da je storilo slovensko gospodarstvo saj se, hvala bogu, brez politike uspešno ohranja in razvija. Hvala vam gospodarstveniki, da ste v tej vojni že izšli kot zmagovalci. Ne dopuščajte, da se tridesetletna vojna širi v tovarne in delavnice vaših podjetji in vas naj ne motijo čudaški posebneži, ki grenijo življenje javnemu dobru.

Nekoč bomo našli Vlado, ki se bo iz naše zakonodaje, prilagojene gospodu v DZ, ki nas zmerja, odstranila vse od njega zahtevane tja vgrajene določbe, ki mu že 30 let omogočajo vojno vladanje nam vsem drage Slovenije.

Kako pa vi doživljate to vojno gospoda v DZ, ki nas zmerja?

Praznovanje pol leta, 30. junij 2022

Konec leta nas čaka vsako leto Silvester, najdaljša noč v kateri delamo obračuna za preteklo leto in načrte za prihodnje. Do nedavnega sploh nisem vedela, da so tudi narodi, ki praznujejo na današnji dan »Pol leta« o čemer je pred dnevi obširno poročala televizija Zagreb.

Korčula v Dalmaciji si močno prizadeva, da bi bili gosti, počitnikarji in izletniki z obiskom pri njih res zadovoljni. Kot trdi danes sedemdeset letna Korčulanka, ki je poročena v Novem mestu, se pri njih na Korčuli vsakega pol leta ljudje zberejo sredi mesta, oblečeni v starodavne in sodobne noše kar pač kdo želi ali ima in se s transparenti, godbo in veliko veselega razpoloženja, pomikajo v koloni tam, kjer je največ gostov bodi si v lokalih ali na ulični ponudbi. Mimohod oziroma udeleženci povorke se ob koncu parade pomešajo med goste s katerimi veselo rajajo do zgodnjega jutra. Prireditev organizira turistično združenje tako, da mobilizira čim več meščanov. Njihove ideje, predvsem pohodno pot povorke in pestrost parade, meščani usklajujejo, da zagotovijo obisk parade tam, kjer se zadržuje največ obiskovalcev.

Pozanimala sem se kako je prireditev nastala, zakaj praznik Pol leta in kako se povezuje z tradicionalnimi prireditvami v Korčuli na katerih uspešno sodeluje tudi Anton Podbevšek teater iz Novega mesta. Zgleda kot da so Korčulani hoteli starodavni Moreški dodati nekaj novega, sodobnega in bolj prilagojenega današnjemu času. Novo leto praznujemo vsi, ne glede na vero, osebno prepričanje ali kar koli posebnega. Želja Korčulanov je, da si svojim gostom pričarali veselo novoletno razpoloženje zdaj, ko so daleč od doma, da se spočijejo in razvedrijo in samo bolje jim bo, če bodo svojo poletno zabavno izkušnjo ponovili na Silvestrovo. Korčula ustvarja pač novo tradicijo v čast polletju, polletnemu solsdiciju – najkrajši, najtoplejši in najzabavnejši noči sredi Jadrana.

Kot je možno razbrati iz zabavnega tiska naše južne sosede pa Korčulani ne iščejo edini nove poti za dobro počutje na počitnicah. Nekateri obmorski kraji ustvarjajo tradicionalno prireditev »ob 12 uri« določenega dne ob polletju in jo navezujejo na krajevno ali versko izročilo. So mesta ob obali, ki prirejajo polnočno shajanje na svojih zgodovinsko pomembnih krajih ob svetlobnih efektih in liturgični glasbi, so pa tudi taka, ki v svoj zabavni program namenjen gostom vpletajo zanimivosti iz zgodovinskih povezav evropskih krajev od koder je največ gostov. Zanimivo in pestro kulturno dogajanje bogati tržno ponudbo najpomembnejših destinacij Jadrana z vrhunsko kulturno krono morskimi orglami v Zadru. Spoštovanja vredno obiska!

Iz glave mi ne gre opozorilo psihološko izobraževalne stroke pri nas, ki pravi, da mora vsak otrok tudi v gledališče, v kino, na razstavo, na koncert, v knjižnico,…. Veliko vprašanje je ali to zagotavljamo svojim otrokom, vnukom? Kako se bo bogatilo njihovo znanje in vedenje, če ne bodo poznali kulturnih dosežkov, predvsem pa njihovih vplivov na obnašanje in ustvarjanje družbe. Je počitniški čas morda pravi, da se nališpani in lepo oblečeni, podamo tudi na lokalni koncert pevskega zbora ali na razstavo likovnih umetnikov. Rekla bi, da moramo poskrbeti za brezskrbno druženje in zabavo, da pa mora to spremljati klasična kulturna ponudba z vključno etičnim pridihom obnašanja in ravnanja. Destinacije za počitek torej skrbno izbirajmo, ni nujno, da so samo mirne, sredi življenja pridobimo največ izkušenj in ob dogodkih kulture hranimo svoje misli z najžlahtnejšimi dobrinami.

Kaj boste letošnje poletje pripravili dobrega svoji družini, da bo okrepila dušo in telo?

Letni dodatek upokojencev, 29. junij 2022

Draga država, zahvaljujem se za letni dodatek, ki ga boste dodali tokrat pokojnini kljub temu, da vas iz vseh koncih in krajih kličejo za finančno pomoč in kljub temu, da je upokojenska stranka utihnila. Čeprav sem bila med ustanovnimi člani upokojenske stranke in sem še vedno simpatizerka političnega povezovanja upokojenih pa zdaj ne vem ali je prav, da smo jo izbrisali ali pa je to samo posledica neorganiziranosti in bo slej ko prej Biserka prepričala upokojence, da nam bo bolje, če dobimo svoj urad pri vladi kot svojo stranko izven Državnega zbora. Jasno je le, da so na vrsti mlajši upokojenci, ki bodo pač poiskali sebi ustrezne poti za dialog z oblastjo.

Ta blog sem prav za prav namenila razmišljanju o predlogu nekaterih aktualnih politikov, ki so že tudi javno povedali, da bi bilo med upokojenci potrebno poskrbeti za večjo solidarnost ker da so razlike v pokojninah prevelike. Enim ni zagotovljeno niti doseganje praga revščine, drugi pa si lahko privoščijo tudi naložbe. Občutila sem ta mnenja kot trend, da naj bi se postopoma uveljavljala uravnilovka znotraj razpoložljivih sredstev za pokojnine v državi. Ko sem torej prejela današnji letni dodatek, najnižji seveda že vsa leta, me je to samo prepričalo, da država išče prihranke tudi tako, da izbranim vrstam upokojencev doda manj, drugim pa v različnih razredih več.

Predno bomo upokojeni pristali na uravnilovki bi bilo prav, da se z ustrezno strokovno analizo ugotovi pravičnost takega posega države v delitev sredstev za pokojnine ne glede na izvor teh sredstev in ne glede na smotrnost gospodarjenja z njimi. Na delovnih mestih, za katera sem imela kompetentno znanje, sem prejemala trikrat višjo plačo, kot so jo v povprečju imeli moji sodelavci. Danes je ta razlika neprimerljiva, dosega tudi štiridesetkratno povprečno plačo podrejenih. Menim, da zato moja pokojnina in pokojnina upokojenca z današnjim razmerjem v plači ne moreta na enak način zagotavljati solidarnost znotraj upokojencev. Oba sva dobila najnižji znesek, pokojnina danes upokojenega pa je določena po današnji najvišji pokojnimi, ki je seveda bistveno drugačna kot je bila v času moje upokojitve. Ker gre tu za odnose znotraj razporejanja tudi od države določenih sredstev za pokojnine ocenjujem za potrebno, da se v to problematiko poglobi Zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zavod je strokovna organizacija, ki razpolaga z dovolj znanja, da poskrbi za pravičnejšo razporeditev skupnih sredstev med upokojenimi.

Naročena sem na revijo Vzajemnost, ki prinaša tudi obširne informacije iz področja delovanja omenjenega Zavoda. Preberem vse vendar o sistemu upravljanja premoženja upokojenih, njihovega plemenitenja in njihovih naložb res malo vemo ali nič kljub temu, da mu v celotnem življenju dajemo vsi zaposleni na razpolago toliko svojih zaslužkov kolikor določi pristojni organ. Dobro bi bilo poskrbeti, da ta, strokovno najbolj kompetenten Zavod, proučuje razmerja upokojenih tako do družbe, kot do države, pa tudi delitve mase upokojenih ter opozarja na zastarelost ali nesorazmerja v sistemu.

Življenje prinaša nove zahteve, zato se morajo uzakonjeni sistemi nenehno izpopolnjevati ter pri tem omogočati višje blagostanje tistim, katerim so namenjeni. Predlogov za modernizacijo sistemov naj bo čim več in ni dobro, če o njihovi usodi odločajo le državni organi oblasti.

Ste kdaj pomislili, kaj se dogaja s prihranki, ki ste jih leta plačevali za svojo varno starost?

Poletje v mestu, 28. junija 2022

Če ima mesto skupen tradicionalen javni prostor, se njegovi prebivalci pomešajo med obiskovalce in javni prostor postane nepogrešljiv za druženje. Če v njem s programi tekmujejo še eminentni javni zavodi je seveda vsak dan poln dogodkov za vsakogar. Dopoldne kramljanje starejših in zdaj v počitnicah tudi mlajših v restavracijah in slaščičarnah po pločnikih, vrtovih, povsod, kjer je možno postaviti mizico in stol. V uradnih urah mestnih oblasti, se po njem razkropijo ljudje, ki potrebujejo uradne papirje ali vodijo uradne in sodne postopke. Potem se mesto segreva ali hladi in po peti uri so tu že otroci, željni norčij, zdaj v vročini sladoleda in igric. Večer je že kar prenapolnjen, izbirati je treba med zanimivimi dnevi gledališča, likovnikov, književnikov, galeristov,…in za mene najboljša ponudba posebno Goge, ki po vsebini bogati že kar Evropo, da o Balkanu in naši državi sploh ne govorim. Evropski najboljši filmi »pod zvezdami« ali na Grmu so kulturna poslastica, vrstijo se Poletje v mestu, Novomeški poletni večeri in seveda Likovni dnevi, nepozabna srečanja z likovniki iz vseh vetrov vendar mesto vidi in doživi vsak drugače.

Šport cveti, otroci na mivki, družine na reki Krki, kolesarji imajo svoje avenije, ki si jih pešci ne morejo privoščiti, pohodniki dobivamo kar dve nove brvi čez Krko in Šmihel bo vsak čas mesta četrt. Športnih dogodkov bo gotovo še več, saj je mesto polno mladine, pozna pa se tudi, da postajamo univerzitetno mesto.

Težko bi se našlo kaj od dejavnosti prostega časa, ki v našem mestu ne bi imelo vsaj zametkov. Meni je seveda najbližja knjiga in zato nad vse draga institucija Knjižnica, ki izposoja tudi semena. Moja prijateljica v San Franciscu bo letos vrnila lani izposojeno ajdo, ki jo je tam zasejala in jo bo koncem poletja požela ter seme vrnila Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto. Sama preberem kolikor morem od njihove bogate zaloge, občudujem pa jih tudi, kako lepo skrbijo za Novomeško Rastočo knjigo.

Več let sem kljub obilici dela, obiskovala pretežni del dogodkov, posebno kulturnih. Užitek je bil zvečer v mraku posedati na prireditvah tako v mestu kot v okolici, na primer na Drski ob kamniti mizi ali na vrtovih Muzeja. Sedanjo ponudbo mesta ni možno več niti v celoti spoznati, kaj šele obiskati izjemne prireditve. V spominu mi je ostal obisk kulturnega ministra V. Simonitija, komu je Simulaker predstavil svoj in mestni kulturni program. Po obisku sem oblikovala mnenje o njem in predlagala, da bi ga dopolnili na dejavnosti vseh zavodov in vseh, tudi šolskih ljubiteljskih dejavnosti. Usode predloga ne poznam, dejstvo pa je, da smo Novomeščani vsak dan bolj obdarjeni z prireditvami in bi zato lahko bilo pričakovati tudi povečanje državljanske in mestne zavesti za skupno dobro in duhovno rast ter s tem izboljšanja svojega položaja v kulturni ter športni produkciji regije in države.

Vse to bi moralo biti dobro tudi za razvoj in donosnost gospodarskih dejavnosti mesta, posebno pridobitniškega izobraževanja, zaposlovanja mladih z modernimi gospodarskimi projekti, turizma, mednarodnega povezovanja, gostovanja po svetu in še mnogo drugega. V preteklosti se je o tem mnogo govorilo kot na primer, da bodo zabave povečale število gostov tudi Otočcu in Termam, kjer pa prireditve še vedno niso magnet za povečanje števila gostov. Čas je, da se za kakovostne prireditve začnejo odpirati in krepiti medsebojne vezi dejavnosti, ki jih premoremo, ne glede na njihovo statistično uvrstitev.

Kaj menite, je z dejavnostmi za prosti čas možno povečati dohodke mestnega gospodarstva?

Vročina, 28. junij 2022

Že nekaj dni se kuhamo v vročini, imamo glavobole, smo leni in nesposobnost opraviti potrebna dela. Rada bi zagotovila prijeten počitek mlajšemu vnuku, ki je pri meni medtem ko se njegov starejši brat še muči na treningu v odbojki na mivki. Sprašujem mojega mlajšega kaj bi mu odgovarjalo; kopanje v toplicah, sprehod s Piko, pospravljanje sob, kino, … nič, pa daj ti kakšen boljši predlog, mu pravim, ja igrice. Sedi na kavču, nekaj časa se slišita dva glasova, potem je vse tiho, nekaj laja, Pika se razburi, gleda kužka v računalniku in laja vanj. Midva se seveda na glas reživa, jo slikava, toda pika je že na bakreni plošči, ki je hladna in spi. Ponovno poskušam; greva v mesto, kaj drugega. Kategoričen ne. Perem perilo, morda se bo v tem času odločil, že likam pa še vedno nič in zato zaključim, da bo kar bo, sama pa situacije ne bom poslabševala z vprašanji. In zdaj čakam.

Sinoči sva se pogovarjala kaj počnejo njegovi prijatelji in sošolci. Večina je na morju, drugi doma poležavajo na kavču in igrajo igrice na telefonu ali računalniku. Zgleda, da je to želja, potreba in zabava želena v počitnicah naših najstnikov, poleg tega potrebujejo samo še piciče, pico ali sendvičke pa »srečo na vrvici« in njihove želje so izpolnjene.

Povprašujem obiskovalca, kako se njegova družina izogiba posledicam vročine; zapiramo okna, ponoči zračimo, če ne pomaga se selimo v kletne prostore. Pa tudi kaj delate? Ja, od petih do devetih zjutraj obvezna dela na naših zemljiščih, nič drugega, potem se držimo v hiši. Povprašujem počitnikarje na Krku. Sva v apartmaju, zjutraj in zvečer morje, nujna nabava, predvsem pa mir na balkonu kjer vedno nekoliko pihlja. Delo – nobeno.

Prijateljica in njen partner sta v tej vročini zbolela za Covid – komuniciramo samo po računalniku, pred vročino si pomagata z veliko tekočine, mirom, poležavanjem in brez obveznosti.

Ne bom več naštevala obrambnih mehanizmov, se pa sprašujem, kako v takih razmerah delujejo razne delavnice za šolarje, športne aktivnosti, sprehodi, pohodi in mnogo drugega, kar je ljudem potrebno in kar jim je prešlo v navado. Ne mine dan, da ne bi dobila vsaj dve ponudbi bodi si za izlet, pohod ali delavnico. Prav rada bi šla, toda vročina – ta me zapre v kolikor toliko ohlajeno spodnjo garsonjero v hiši in tam lenarim namesto, da bi kaj lepega doživela v prijetni družbi. Vprašam ponovno vnuka, če bi morda le prebiral Jurčičevega Jurija Kozjaka ali kaj podobnega in morda bova danes zmogla v Knjižnici, kjer je klima, najti kaj ustreznega, da vsaj malo pozabiva na vročino. Ta obsedenost ali bolje, strah pred vročino nas res preveč paralizira.

Klima? V času, ko se govori samo še o zmanjševanju porabe energije in celo na Dunaju iščejo sistem enake klimatizacije za vse prebivalce, se pa res ne mislimo opremljati še s klimo za, recimo, največ en mesec v skupnem številu vročičnih dni. Zmanjševanje porabe energentov je skupen cilj naše družbe in nedostojno bi bilo, če k njegovi uresničitvi pristopamo s »figo v žepu«.

Še naprej bomo poskušali z blagim prepihom in počivanjem preživeti tudi vročino. Prilagoditev je skoraj nujna saj naša klimatologinja dr. Lučka nenehno ponavlja, da bo vse huje in nam s tem nalaga dolžnost, da se vročini primerno organiziramo, prehranjujemo in gibljemo. Z vnukom odhajava v tedensko nabavo, sestavila sva spisek lahke prehrane, ki najinemu organizmu običajno dobro dene. Z veseljem bova eksperimentirala najine hipoteze, da vidiva, kaj zmoreva.

Boste tudi vi poskušali na zdrave načine in varčno premagovati tegobe vročine?

Pika, 26. junij 2022

Danes je nedelja in naša mlada družina je napovedala, da bosta sinova na tekmah v odbojki na mivki, torej ni računati, da se vidimo. Ker je zelo vroče sem se temu primerno razkomodila, prebirala zopet zanimivo Sobotno prilogo Dela, oprala perilo in opravila nujna hišna vsakodnevna opravila. Proti večeru sem se ravno pripravljala, da se s sosedo posvetiva moji še vedno problematični hoji, mi sin sporoči, da bodo čez 3 ure pri meni vsi, razen papagaja Jakoba in da ostaneta sinova pri meni do srede, ko se začnejo njuni odbojkarski treningi. Najprej pomislim, da bodo lačni, prinesite s seboj kruh, potem sem našla kajzerice, »sendvički iz tistega kar imamo«, so bili kmalu pripravljeni.

Moji se pripeljejo, Gal odpre košaro, v nas se zaleti nad vse živahna psička Pika. Pozdravlja tudi sosedo, čeprav jo še ni videla, mene skoraj podre, člani družine jo skušajo umiriti, toda ona se ne pusti in končno obvelja njena. Ko se nas naveliča, se podi z neverjetno hitrostjo po vrtu, ukrade copat, napade žogo, počne vragolije, na miru pa je samo, če sama hoče.

Pika je nekaj kilogramov težka popolnoma črna psička zdaj že v devetem mesecu starosti. Popolnoma črne so celo njene oči in prav težko jih opaziš. Ima krasno pasjo košaro v kateri ponoči spi, sicer pa se v zaspanosti zateka na kavče, tepihe, kraje kjer je vsaj malo sapice, na keramične ploščice in podobne dele prebivališča v katerem se nahaja. Ni izbirčna in se obnaša kot da je povsod doma kamor pride. Je zelo malo, kot kakšen ptiček, vsaj trikrat na dan mora v naravo, najbolj se dobrika najmlajšemu vnuku, ki je tudi največ z njo oziroma brez nje skoraj ne spi niti ne živi.

Predno je Pika prišla k hiši si nisem mogla predstavljati, da bi ob številnih družinskih načrtih lahko poskrbeli tudi za psička. Ko sem bila vprašana ali naj ga kupijo ali ne, sem se naredila nevtralno – da mi je vseeno, da pa so s psom velike skrbi. Popravila sem se, ko sem se spomnila misli sinovega očeta: »živalco pri hiši imajo radi vsi, zato družino združuje« in sem to misel tudi povedala na glas – kar je bilo sprejeto z veseljem.

Pikica je zdaj član naše familije. Samoumevno je, da zanjo skrbita najmlajša, njuna mamo jo vodi v šolo lepih pasjih navad, njun oči se z njeno pomočjo razvedri v igri, mi starejši pa smo predvsem zadovoljni z njeno prijaznostjo.

In kje so problemi? Zadolžena oseba mora ob vsakem vremenu okoli pol sedmih zjutraj vstati in poskrbeti za Pikine potrebe. Se razume, da to velja tudi za dela proste dneve. Se pa navadiš. Med probleme bi štela tudi onesnaževanje po Pikinem obisku narave ob slabem vremenu. Da je bila v sobi Pika spoznaš tudi po črni dlaki na tkaninah, kjer se je zadrževala. Roke se kar naprej umivajo, skrb, da Pika kaj ne poje kar bi ji škodilo in vzdrževanje reda. Vse to ni težko, če veš, da je zato malo bitjice zadovoljno in ti hvaležno.

Ljubezen naj bi trajala okoli 14 let, potem je treba postopati psičkovim letom primerno. To je nad vse težak trenutek, ki ga moj sin in njegov oče nista zmogla. Našega zadnjega črnega prinašalca sem morala sama peljati po injekcijo in njegovega odhajanja še vedno nisem pozabila.

Danes ima vsaka družina neko živalco, zanjo skrbi, jo neguje in ona jih razveseljuje. Morda nastajajo nove potrebe po urejenih prostorih za domače živali, za njihovo bivanje, hranjenje, vzdrževanje higiene in zabavo. Arhitekti o tem že vodijo računa.

Ste ljubitelji živali? Bi poskrbeli za dobro počutje svoje Pike?

Jadran, 25. junij 2022

Otroštvo sem preživela pri veliki družini Jožeta in Pepce Miklič. Imela sem 4 tete in 6 stricev, razen tete Mici so si vsi ustvarili družine in samo eden ni imel otrok. Bratrancev in sestričen nas je bilo kar osemindvajset in še vedno nas je 21. Srečujemo se že vse življenje na pogrebih staršev, tet in stricev ter drugih družinskih članov.

Od nekdaj sem temu delu mojega sorodstva najbolj naklonjena. Ko sem odraščala, sem jih obiskovala na njihovih domovih in doživljala čudovite trenutke v odkrivanju njihovih skrivnosti, iskanju vedno novih stezic in bližnjic, izvirov čiste studenčnice, hrustljavih češenj, debelih orehov in lepih okenskih rož. Tja do svojega petdesetega leta sem jih obiskovala tudi na domu, trpela z njimi, kadar so imeli težave, občudovala njihovo pridnost in prizadevnost da zagotovijo čim ustreznejše razmere za svojo družino, jih tolažili, kadar niso dobili želeno službo ali uspeli kot podjetniki. Tudi oni so me večkrat obiskovali, vezi med nami so še vedno čvrste seveda pa letom primerne. Nešteto zgodbic se je nanizalo in ohranilo, skupno smo jih obnovili ob moji osemdesetletnici.

Stric Janez se je med zadnjimi Jožetovimi sinovi vrnil iz gozdov, v katerih je partizanil več let in tam doživljal res marsikaj težkega. Med drugim mu je pobegnil neki sovražnikov ujetnik in moj stric se je znašel pred partizanskim strelskim vodom. Če ne bi bilo partizanke Juste Bevc iz Hrastnika, ga ne bi več videli. Iz hoste se ni vrnil sam, na veliko presenečenje vseh nas je pripeljal tudi ženo, primorsko partizanko Ivanko ne da bi prej vprašal starše, če se z njo sme poročiti. Možakar moderne takratne dobe je zasedel Fečaro na podstrehi, Ivanka je kmalu rodila Marico in takoj za njo Jadrana. Krščanski del družine je vil roke in se spraševal »ja kakšno ime pa je to ?« toda Jadranovi starši so šli preko teh puščic in stari oče je družini zagotovil lepo stanovanje v svoji hiši v Kamni gori. Nekako so se materialno prebijali tista težka leta pomanjkanja po vojni, Marica je lepo napredovala, z Jadranom pa je bilo večkrat kaj narobe. Živel je v nekem čudnem prepričanju, da se ne splača učiti, delati in skrbno ravnati s tem kar imaš, ker je boljše življenje možno doseči po krajših poteh, poteh karieristov, špekulantov in posebnežev. Saj niti ne vem kot vse je vandrov in kaj je počel, vem, da ni vzdržal doma, v hiši staršev, ki so si jo zgradili v Trebnjem. Na nekem svojem » potovanju« je karamboliral, prizadeta voznica je postala njegova žena in mati njegovih dveh otrok. Vse do tu smo bili še kar poučeni, kako Jadranu gre, potem je na nekem pogrebu oznanil, da ni več poročen, ni mi bil dosegljiv, ko sem ga vabila na svoj jubilej, tudi nit z zelo podjetno Marico se je žal pretrgala.

Danes pa me je dosegla samo novica, da je Jadran odšel v večnost, ne vem iz katerega kraja in kje bo njegovo večno počivališče. Pa tudi če bi vedela v svojih letih ne bi mogla do njega, na njegov pogreb. Toda moja glava, pa tudi srce ne moreta pozabiti bratranca-posebneža, ki nas je kot svoje sorodnike sprejemal z veseljem in nam pojasnjeval svojo svojstveno življenjsko filozofijo kot tudi drugačna dejanja kot smo jih sposobni opravljati drugi.

Sama se brez rož in sveč poslavljam v mislih od mojega bratranca Jadrana. Bila sva tudi prijatelja in ne samo sorodnika, poskušala sem ga razumeti, v smehu in s šalo sva večkrat reševala »svetovne probleme« pa tudi »probleme Petršiljčkove mame«. Govoril je on, sama pa sem le poslušala, se čudila njegovim mnenjem in ugotavljala, da fant v življenju ni zmogel realnosti.

Kakšen je vaš odnos do nekoliko drugačnih, vam dragih sorodnikov?

Življenje v mestih, 24. junija 2022

Je to možno, da mesta porabijo 3 energije in 80% izpustov toplogrednih plinov? In vse to naj bi se še pa še povečevalo. Baje je bilo Dunaju tega dovolj in je sprejel strategijo mesta, ki so jo pripravile na podlagi idej in skupnih ciljev prebivalstva, gospodarske, raziskovalne in tehnološke sfere v mestu. Določili so skupne cilje kot so digitalizacija, inovacije za storitve, podvojitev proizvodnje obnovljive energije, zagotavljanje hlajenja vseh v vročih mesecih,… Zanimiva je njihova tehnologije proizvodnje čiste energije v čistilni napravi mesta, omrežje daljinskega ogrevanja in hlajenja, uporaba geotermalne vode, spodbujanje javnega prevoza, krožno gospodarstvo, model ekonomske prosperitete brez izkoriščanja zemlje, enostavna in cenovno ugodna popravila, recikliranje odpadkov in mnogi načini zmanjševanja porabe pa vse do načinov prilagajanja navad vseh prebivalcev večini.

Kapo dol pred dunajsko mestno oblastjo in veliko upanja, da jo bodo slovenske mestne oblasti posnemale v kar se da veliki meri. Problem vidim prav tu, da se slovenskim mestom še ne zdi potrebno posnemati tehnologije in razvojne trende zaščite narave po vzoru Dunaja, pa tudi za ideje lokalnega prebivalstva, raziskovalcev in znanstvenikov ne kažejo posebnega interesa. Samo poglejmo koliko mestnih občin imamo in vsaka naj bi bila tudi sedež svoje regije, tudi na primer spodnje Ptujska, Savinjsko Šaleška ali Zasavsko Litijska, ki niti nimajo zunanjih sosedov ali pa niso zaključena celota, da bi lahko oblikovale dovolj visoke svoje izvirne prihodke in s tem omogočile delovanje in poslovanje regije. Poglejte predlog zakona o regijah kako zahtevno in odgovorno delo jih čaka in kako pomembno bo za njih, da ustvarijo izvirne prihodke za svoj proračun brez šlepanja na proračun države, solidarnost med občinami in podobnimi izsiljevanji, ki jih je sedanjem proračunu nešteto.

Veliko vprašanje je koliko mest, ki so ali bodo regijska središča bo z svojimi izvirnimi prihodki in skromnimi strokovnimi kadri lahko posnemalo Dunaj oz. če tega ne bodo sposobna, kako bo ravnal državni proračun? Kot »usmiljen brat«?, jih bo pustil bankrotirati in se odpovedal enakomernemu razvoju vseh svojih prebivalcev?

Še večje vprašanje, ki se vsiljuje pa so prav gotovo pobude državljanov naslovljene na najvišjo oblast v državi. Do sedaj so prevladovale kritike, včasih zamere, zdaj pa je polno pomembnih idej in predlogov, ki bi jih morali obravnavati organi oblasti. Gre za spreminjanje zastarele zakonodaje, ljudje predlagajo spremembe v sodni veji oblasti, še mnogo več pa je predlogov kako urejati pravice in dolžnosti v javni upravi, kakšen položaj v naši družbi naj imajo politične stranke, kako ohranjati socialno državo in še mnogo drugega. Svoje mnenje že sporočajo strokovnjaki, raziskovalci, izkušeni politiki, civilna družba in drugi. Dunaj je na podlagi idej lokalnega prebivalstva oblikoval strategijo razvoja mestnih funkcij in rezultati so mu vidni. Lepo bi bilo kaj takega doživljati v Ljubljani, Novem mestu, morda tudi v Zasavju ali Posavju, kjer koli v mestnih občinah po Sloveniji. Glasovi prebivalcev naj bodo slišni, več pa je seveda potrebno narediti, da bodo ljudje prilagajali svoj način življenja trajnejšemu razvoju in doprinesli svoj delež k napredku.

Dunaj je verjetno večji od Slovenije zato morda nisem izbrala najboljši primer. Je pa Dunaj uporen, inovativen, delaven in zato uspešen. To pa so lastnosti mesta, ki pri nas niso bogve kako spoštovane pa bi bilo dobro tudi o tem voditi računa. Zgledujmo se po boljših in v dobrem tudi po velikih.

Po kom se pa zgleduje vaša družina?

Trajnostni razvoj in mi –potrošniki, 23. junij 2022

Veliko oziroma vedno več se govori o trajnostnem razvoju kot načinu življenja in dela s katerim naj bi vedno bolj skrbeli za ohranjanje narave, zmanjševanje pritiskov onesnaževalcev okolja in neučinkovite rabe virov.

Gre za pomembne zadeve in velike spremembe v gospodarskem in socialnem razvoju ter varstvu okolja. Kupovali naj bi mi - potrošniki le tiste izdelke in naročali storitve, ki so izdelani ali opravljeni po kriterijih neškodljivosti za onesnaževanje, ki jih bodo izdelali ali opravili le dobro plačani delavci v varnih delovnih pogojih in ki ne poslabšujejo stanje v naravi.

Vse to je Evropska unija že uzakonila, zdaj pa smo na vrsti članice EU, da vsaka v svoji državi poskrbi, da se bomo potrošniki držali teh pravil oziroma standardov. Ne gre več za besede in prijazna socialistična gesla, usposablja se že sistem kontrole (presoje) o tem ali se podjetja, podjetniki, administracija, dobavitelji in kupci držimo standardov in če se jih ne, se nam ukinejo socialne pomoči, krediti, odvzame dovoljenje za poslovanje,… vsaka država v ta namen že usposablja presojevalce, tudi naša Slovenija, sprejema standarde in dopolnjuje zakonodajo.

Že iz teh razlogov je nujno, da se podrobno poučimo, kako bomo v prihodnje uredili svoje družine, da bomo doprinesli svoj delež k trajnostnemu razvoju vseh. Poleg tega pa se vse več govori o zaposlovanju starejših tako kot podjetnikov kot tudi kupcev izdelkov in storitev, ki jih potrebujemo samo starejši. Za vsak izdelek ali storitev bomo morali poznati oznako trajnostnega razvoja (standard), če boste ponudniki ali dobavitelji pa tudi način pridobitve te trajnostne oznake. Računati moramo pri tem na digitalizacijo postopkov pridobivanja oznake kot tudi digitalizacijo v trgovski ponudbi. Pravočasno bomo morali prepoznavati tveganja in predvsem z metodami vodenja zagotoviti zaščito pred posledicami.

Slovenija ima nacionalni program transformacij, izdelane ustrezne metodologije prilagojene evropski zakonodaji in izvedene preskusne primere v gospodarskih družbah. Po večjih podjetjih že delujejo posebni oddelki, ki bodo poskrbeli za izvedbo potrebnih priprav, da nas bodo potrošnike obveščali zakaj določenih proizvodov več ni na trgu, kako se bodo odločili v dobi pomanjkanja energentov in inflacije in tako naprej. Mi potrošniki poglejmo komu se bomo odpovedovali v prihodnje ali pa kaj bomo nabavljali v prihodnje.

O vsem tem sem že pisala v svojem blogu, ampak tokrat spet opozarjam, da vem, tako dobro kot vi, verjetno bolje od vas, da »narod vedno najde rešitev«, če ne milo pa iz silo. Da ohranimo svoje navade, bomo iskali luknje v sistemu in jih tudi našli. Povprašujem pa vas, v čem je potem smisel, da kot davkoplačevalci financiramo vse potrebno za doseganje trajnostnega razvoja, da nabavljamo po inflacijskih cenah zato, da dobavitelji lahko nam zaračunavajo stroške svojih priprav na trajnostni razvoj ne pa, da v ta namen porabijo svoje dobičke? Poleg iskanja lukenj v predpisih, inflacijskih cen, višjih ali vsaj ne nižjih davkov prihaja med naše družinske izdatke še davek na premoženje (ne samo nepremičnine). Kot pravi naš novi premier se resno siromaši srednji sloj potrošnikov. Ni človeka ali organa oblasti, ki bi to lahko preprečil, preprečimo pa lahko sami, če sprejemamo boljše življenjske (zdravstvene, kulturne, socialne,…) navade.

Čakate »čarobno palico« ali boste zakleli in »pljunili v roke«?

Kava, 22. junija 2022

Po maturi sem se preselila k mami v Ljubljano, kjer je bila kava vedno razpoložljiva in osnovna dobrina za postrežbo katerega koli obiskovalca, moja mama pa je bila prava odvisnica od nje. Moj očim ji je vsako jutro pripravil kavo, jo nagovarjal »glej Tone pol šestih je, morava v službo, na popij malo kavice, da boš lažje vstala sicer bova zamudila službo«. Počasi jo je potrpežljivo budil vsako jutro s kavo. Sama sem zjutraj lahko spala, ker so se prva predavanja začela okoli 7 ure, kava s svojim omamnim vonjem ob pol šestih pa je seveda prebujala tudi mene in kmalu sem se navadila segati po njej. Pozneje na delu ni bilo posla pri katerem ne bi pili kave in pokadili kakšno cigareto. Ko je tajnica na nekem sestanku vprašala koliko kav naj skuha je na primer direktor Lek-a odgovoril »Neomejeno količino«. Dobro se spomnim ko je Droga dala na trg svoj Barcaffe v še vedno atraktivni embalaži. Res nam je zagotovila kakovost in res smo njeno kavo pili z velikim občudovanjem ter užitkom. Še vedno je med nami in še vedno nas okrepi čeprav ima Barcaffe že dolgo brado.

Niti pomislila nisem, da bi svoje kofetkanje obogatila s kakšno drugo kavo, ki sem jo spoznavala na primer na svojih potovanjih po svetu. Dobre kave običajno nismo dobili v nobeni državi, morda je bila izjema Italija s svojim Ekspresom in Kapučinijem. Turčija, ki je pregovorno domovina Turške kave, nas je vedno najbolj razočarala s svojim čudnim čajem in še bolj čudno kavo. Nemalo sem bila zato presenečena, ko so se na policah naših trgovin pojavile nove kave, vedno več jih je in še vedno se sprašujem, kdo to kupuje. Pobrskala sem po kulinaričnih podatkih in ugotovila, da imamo na razpolago kar 125 kavovcev s pridelki v več kot deset tisočimi okusi. Nepredstavljivo za mene, ki že celo življenje uživam v arabici in sem z njo popolnoma zadovoljna.

Se mi pa odpira več vprašanj ob tej izjemno veliki ponudbi predvsem Brazilije. Najprej seveda vprašanje ali je torej arabica res najboljša in naj me spremlja do konca moje poti ali pa je morda čas, da poskusim kaj novega. Tu pogrešam kakršno koli informacijo uživalcev kave drugih vrst, ali pa priporočil bodisi medicinske stroke ali Združenja potrošnikov, kjer verjetno potekajo ustrezna testiranja kav, ki krasijo naše trgovine. Za Barcaffe so nas poučevali, da je varna mešanica več vrst kavovcev praženih po posebni, neškodljivi tehnologiji. Zaupanje so nam spodbudili, da so ponudili v Drogi največ kar je za kavo kot množično uporabno živilo možno in da za to s pitjem njihove kave ne sprejemamo dodatnih tveganj. Kakšna so torej tveganja pri drugih vrstah kavovcev? Ali je naš okus lahko edini presojevalec morebitnih nevarnosti novitet v ponudbi kave?

»Navada je železna srajca« so pogosto opozarjali pri nas doma in s tem nakazovali, da je sicer pomembno vztrajati na preskušenem, dobro pa je poznati tudi boljše stvari sodobnega časa. Iz tega razloga me mika poskusiti nove vrste kav in se posloviti od arabice. Nič me k temu ne spodbuja, iščem pa tudi v jutranji kavici boljše, seveda ne na račun slabšega počutja ali celo slabšega zdravja.

Od kar sem v pokoju prihaja na kavo moj sorodnik, ki je pravi mojster priprave dobre kave in vztrajni zagovornik Drogine Barcaffe. Predno kar koli spremenim je prav, da pridobiti njegovo soglasje. Pitje kave ni samo pitje, je tudi posvet, kaj bomo danes koristnega počeli, kako bomo ravnali pri odpravljanju morebitnih težav, kaj je novega v državi in po svetu, kako je z našimi sorodniki, prijatelji in še mnogo drugega kar dobra – najboljša kavica pomaga razrešiti v tem kompliciranem življenju.

Kakšne so vaše izkušnje z novimi vrstami kav?

Mladost v medicini, 21. junij 2022

Naneslo je tako, da sem potrebovala znatno pomoč medicinske rehabilitacije, torej tiste dejavnosti, ki nas je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja močno okupirala v Krki tovarni zdravil.

Občina je takrat ugotavljala, da toplice na Dolenjskem nimajo razvoja, postajajo zastarele, nimajo ustreznih kadrov in ne ustvarjajo dodane vrednosti. Njihov razvoj naj bi se povezoval s proizvodnjo zdravil, njihovo trženje naj bi segalo do kupcev Krkinih zdravil v domovini in v tujini.

O poslovanju toplic nismo kaj dosti vedeli in bili zato skrajno skeptično razpoloženi, naš generalni direktor pa je bi navdušen nad idejo pripojitve toplic Krki. Razvili bomo nove medicinske dejavnosti, ki jih ljudje potrebujejo, če so bolni ali kako drugače prizadeti, toplice so sestavni del zdravljenja, seveda jih moramo najprej obnoviti, potem pa bo v njih zaživela medicinska rehabilitacija invalidov in polomljenih. Vsak sektor v Krki je dobil dodatno nalogo v zvezi s toplicami, najzahtevnejšo seveda ekonomski, investicijski in komercialni sektorji, kratkoročno pa tudi pravniki. Predno se je razčistilo premoženjsko stanje Dolenjskih Toplic, je Janez Bulc že poskrbel za projekte obnove in z gradbenim podjetjem Pionir organiziral zahtevno gradbišče obnove in novogradnje bazenov. Res so dela dobro opravili, arkade Jamskega in Knežjega bazena so še po petdesetih letih mogočne in kot nove, prav tako prehodi med obnovljenimi in novimi bazeni ter balkoni.

V več nadstropni stavbi nad bazeni so umeščene številne rehabilitacijske ambulante in telovadnice s strah zbujajočimi napravami za medicinsko rehabilitacijo katerega koli dela telesa. Bolečine odpravljajo celo z laserjem, nekimi vakuumi, podobnimi mravljinčenju, z individualno obravnavo obolelega, da o masaži v kopelih sploh ne govorim. Po hodnikih mrgoli trenutnih invalidov z eno ali dvema berglama, reševalci dovažajo polomljene iz bolnišnic, v restavraciji so za bergle ob mizah postavili inovacijska stojala, da se kdo ne spotakne ob napačno položene opore. Cel kup detajlov je nameščenih po rehabilitacijskih prostorih, ki ti pripovedujejo kod se naj giblješ, kje boš našel svojo terapijo, kako boš po najkrajši poti dosegel svojo sobo, kje so kolesa, kje zdravnik, sestra,… Posebnost teh prostorov so povsod nameščene umetniške slike ali panoji. Strmela sem v detajlno izdelane slike mačk, metuljev, prtičkov, ptic in podobnih motivov, ki krasijo celo kopeli in se spraševala o znanju osebe, ki je do podrobnosti prilagodila prostore bolnikom in medicinskemu osebju. Celo rehabilitacijski izkaz nosi oznake image Terme Krka.

Vse opisane dobrine pa ne bi rodile učinkov, če ne bi mi bolniki imeli okoli sebe čudovite, medicinsko podkovane in uvidevne terapevte, ki so se nam posvečali ves dan, tudi v soboto. Sama mlada dekleta in fantje, ki prakticirajo svoj poklic neposredno na delovnem mestu, so nas tudi poučevali, na kaj naj pazimo sami, kako naj se naučimo hoditi, kaj je pomembno za povratek v stanje pred zlomom. Ti mladi ljudje so s svojo pripravljenostjo »pomagati«, najdragocenejši del medicinske rehabilitacije v Termah Krka.

Ves design seveda pozitivno vpliva na rekonvalescenta, ki v urejenem okolju tudi sam ravna urejeno, disciplinirano in higiensko, vzdušje je zato prijetnejše. Med seboj smo se pozdravljali, malo potožili drug drugemu in odšepali po svojih željah na kavo ali sladoled, v zunanji bazen,…

Dolenjske Toplice ob vikendih zasedejo družine z otroci, Vellnes je njihov!

Pusti pevcu pesem peti! 20. junij 2022

Da doživite pomen in radost tradicionalno slovenskega zborovsko petje ljubiteljev petja, se morate udeležiti vsaj enkrat Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.

S Pevskim zborom Kulturno umetniškega društva Krka in z dojenčkom sem bila pred enainpetdesetimi leti na ustanovnem prvem Taboru, ki ga je organiziral Slovenski oktet ob moralni podpori najodgovornejših Slovencev v vodenju takratne države in republike Slovenije. Bilo je to slavje brez primere. Vodje zborov in njihovi dirigenti, ki so se poznali le iz daljave, so kovali načrte za prihodnje tabore. Navdušenje pisane množice pevcev je naraščalo, ko se je oblikovala dolga povorka sodelujočih in se počasi pomikala proti platoju pred šolo. Domačini majhnega Šentvida že dolgo niso imeli toliko obiskovalcev, ki so jih gostili za vsakim vogalom, pod nadstreški gospodarskih poslopij, pod kozolci. Visoki gostje države in republike niso mogli skrivati presenečenja nad množico pevcev, ki jih je obdajala na vsakem koraku in tako dala vedeti, da želi tudi s pesmijo pripomoči k izboljševanju življenjski in delovnih razmer.

Vsesplošno zadovoljstvo prvega Tabora je odločno vplivalo na ustanovitev instituta Tabor pevskih zborov Šentvid, ki praznuje danes enainpetdeset let. Iz njega je odšlo že mnogo, mnogo pevcev, vanj pa se je vključilo še mnogo več novih glasov, mladinski zbori, nato še otroški zbori, da o zamejcih in gostujočih iz drugih držav sploh ne govorim.

Imela sem to čast, da sem bila rojakinja in prijateljica pokojnega Staneta Pečka, ki je postopoma prevzemal vse naloge scenarista in skupaj s Šentvičani oblikoval tako strokovni del Tabora kot prilagoditev tega šentviškim možnosti. Posebej naj opozorim, da imajo pevski zbori kar zahtevno strokovno delo ne samo z glasbenim opismenovanjem, ampak tudi z izborom glasov, doseganjem pravega razmerja med glasovi, izborom pesmi, da o organiziranju vaj, nastopov in gostovanj niti ne govorim. V Šentvidu teh problemov ne prezrejo, organizirajo se posveti pevovodij, tudi predavanja so že spremljala Tabor. Tako strokovni kot organizacijski del Tabora je danes prilagojen novim spoznanjem v delovanju pevskih ljubiteljskih zborov in ni več primerljiv s tistimi iz prvih deset let, ko je prevladovala navdušenje in dobra volja krajanov.

Vsakoletni nedeljski koncert vseh pevskih zborov na Taboru je veličasten, še vedno navdušuje tako pevce kot obiskovalce, prisrčen po svojih pisanih ženskih in moških klobukih, majicah,… skratka res vreden obiska. Običajno ga prenaša RTV1 Ljubljana in nikoli ne zamudim tega dogodka. Ta svečana prireditev je prav za prav skromna zahvala naroda pevcem, da ohranjajo spomin na tradicionalno narodno pevsko bogastvo, da nas opozarjajo na naše pesnike in skladatelje in da smo jim hvaležni, ker vzgajajo podmladek, da se naša pesem širi po svetu in postaja prepoznavna tudi kot prispevek našega naroda k miru in sožitju vseh »narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«.

Seveda naj bi se staral tudi moj sin Romeo, a žal zato nima časa, ker mu sinova zaključujeta osnovno šolo in jim morata z Valerijo zagotavljati vse potrebno za odbojkarsko kariero.

Kdaj zapojete doma ali s prijatelji kakšno domačo?

Srebrna ekonomija, 19. junij 2022

Že kar nekaj novic prihaja iz poslovne sfere o možnostih zaposlovanja starejših in vsako skušam ocenjevati najprej če je po merilih mojih let izvedljiva in potem če je zamisli možno verjeti, ji zaupati. Pisala sem že o agenciji za zaposlovanje starejših, o starizmu, ki straši po delavnicah, o digitalnem izobraževanju starejših pa tudi o srebrni ekonomiji, ki jo je v Slovenijo apliciraj dr. Gričar Jože, na Univerzi za tretje življenjsko obdobje pa oblikovali program nenehnega izobraževanja starejših.

Tokrat sem opazila novico, da so v naši zahodni sosedi Italiji k srebrni ekonomiji pristopili nekoliko svojevrstno. Ugotavljajo, da starejši potrebujejo drugačne izdelke in storitve, kot jih trenutno ponuja trg in da je izdelava izdelkov za starejše kot tudi storitve zanje lahko zanesljiv vir prihodkov kot tudi zaposlitev v prihodnje. Ustanovili so organizacijo Next Age, ki bo delovala mednarodno. Zagotavljala bo sredstva podjetnikom za uresničevanje inovativnih idej za proizvodnjo izdelkov in opravljanje storitev, ki so namenjeni starejšim od 50 let. Za svoje poslanstvo so ustanovitelji Next Age izbrali razvijanje središč inovacij srebrne ekonomije z neposrednim partnerstvom podjetij-startupov*, raziskovalnimi centri in vlagatelji. Možnosti je veliko kot na primer finančne tehnologije za upravljanje prihrankov in naložb, turizem, zdravstveno varstvo, mobilnost, urejanje pametnega doma in druga tehnološka orodja. Razvilo se bo novo načrtovanje stanovanj, ki bo povezalo varnostne, socialne, trajnostne in zdravstvene storitve, kar bo starejšim zagotavljajo samostojnost in boljše počutje. Postavili so si tudi prioriteto in najprej bodo financirali tiste, ki bodo na trg ponudili rešitve za finance in njihovo upravljanje, vseživljenjski trening, upravljanje prihrankov, ohranjanje sposobnosti, prekvalifikacije, ideje o prehrani, mentalnega zdravja in športa, storitve domače oskrbe, asistenca na daljavo, mobilnost in zasnova pametnega doma, ideje za druženje, zabavo, gostoljubje in turizem. Poleg denarja nudijo še vrsto drugih spodbud, če ugotovijo, da je vaša zamisel tržno zanimiva.

Do sedaj se je več govorilo kot naredilo za zaposlenost starejših, kot vidimo iz italijanskega primera pa se je začelo tudi sistematično raziskovati, kaj starejši kot kupci potrebujejo. Če ste varčevalec na primer, se bodo vaši prihranki bogatili s tem, a boste z njimi podprli dolgoročno naložbo v kakšen investicijski sklad in dobili večji donos kot če vam denar stoji na transakcijskem računu.

Ponudbo trga, specifično za starejše, bomo kmalu spoznali tudi preko akviziterjev, ki se nam bodo najavljali po telefonu, e-pošti ali osebno na vratih. Prevladuje mnenje, da bodo izdelki in storitve tako privlačni, da starejši brez njih ne bomo zmogli. Tu pa se bo vsak od nas moral sam vprašati, če bo akviziterja poslušal ali ne. Pri presoji se spomnite na primer na dragoceno izkušnjo Covid-19. Dobili smo nešteto novih izdelkov od mask do sprejev in razkužil ne da bi nam odpravilo težave.

Moramo pa ohranjati določeno mero zaupanja v izdelke in storitve, ki nam jih ponuja trg, vendar šele po temeljiti presoji kaj res potrebujemo, kaj nam osebno res pomaga in brez česar ne bi normalno živeli.

*Start up podjetje se od drugih podjetij razlikujejo tudi po tem, da raziskuje povsem nove poslovne modele ter skušajo prodreti na nova tržišča, ki so bila do sedaj neraziskana.

Se boste kot upokojenec lahko ali težko prilagodili novim časom?

Slavistika in Rastoča knjiga, 9. junij 2022

Že nekaj let se navdušujem nad literarnim ustvarjenjem in nad Zbornikom, ki ga vsako leto izda organizator literarnega natečaja Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine. Knjižnica Mirana Jarca kot matična knjižnica naše pokrajine, nameni Zborniku vsako leto posebno pozornost. Ob tej priliki doda Društvo Rastoča knjiga nov list k Rastoči knjigi Novega mesta. V Parku Rastoča knjiga tako knjižnica omogoči pomembno počastitev udeležencem literarnega natečaja in prizadevanja obeh društev za ohranitev in bogatitev slovenskega jezika.

Slavistično društvo je razpisalo že sedmi natečaj poezije in kratke proze. V preteklem letu so ga posvetili ustvarjenju Vere Albreht, letos pa so ga posvetili rekam ker menijo, da »Reke niso le življenjskega pomena za vsakega od nas, ampak nas tudi vedno znova navdihujejo, če tudi nismo umetniki«* Na povabilo Slavističnega društva so se odzvali osnovnošolci, srednješolci in odraslih, ki so skupno oddali 113 besedil v poeziji ali kratki prozi. Osnovnošolka Maša Gospodarič je dobila nagrado za pesem Voda, ki nas je zaradi iskrenosti in optimizma res ganila. V sedmi kitici se ji je zapisalo: Zakaj sem kot voda? Zakaj ne usahnem? Neskončna kot morje nikoli ne omahnem. Srednješolci imajo dva nagrajenca, med odraslimi pa seveda dominira Rezi Povše, nagrajene pa so še štiri avtorice. Zbornik s 166 stranmi je vzorno uredila predsednica društva dr. Begova. Dodala mu je zanimive prispevke o delu društva in razmišljanja nekaterih svojih kolegic in kolegov o literaturi, slovenščini, vodi, nalogah slavistov in podobni večni jezikovni problematiki naše uboge slovenščine. Spoznajte ustvarjalno moč in vsebinsko razmišljanje literarne produkcije Dolenjske in Bele krajine, berite Zbornike Slavističnega društva.

Rastoča knjiga Novega mesta nas opozarja na koristnost povezovanju s sorodnimi mesti po svetu, ki imajo podobne uspehe in poraze kot naša mestna občina in njena prestolnica Novo mesto. Obeležja mest s katerimi je Novo mesto pobrateno tvori Park Rastoče knjige sredi katerega je spomenik v obliki knjige kot simbola prizadevanj po bogatenju znanja, iskanju resnice in spoznavanje izkušenj. Podstavek na katerem se knjiga nahaja je vsako leto obogaten z novim »listom Rastoče knjige« pomeni z par cm podstavka z vklesanim geslom pomembnega slovenskega pesnika. Geslo izbere idejni oče Rastoče knjige. Namen tega gesla je opozarjati na nevarnost zla, pospeševanje dobrih, koristnih dejanj, spodbujanje razmišljanja in ustreznejšega presojanja dejanj.

V Novem mestu je po vsebini opisani vsakoletni kulturni dogodek v Parku Rastoča knjiga vrhunec osveščenosti o pomenu materinščine, literature in ustvarjalnosti na sploh. Sožitje Knjižnice Mirana Jarca, Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine ter Društva Rastoča knjiga je potencial, ki bi lahko umestil Novo mesto oziroma pokrajino med najpomembnejše zaščitnike slovenščine in njenega razvoja kot tudi vzorčni primer, kako ljudje spoštljivo gledajo na svoj jezik in spontano zanj tudi skrbijo s pomočjo slavistov in prostovoljcev, ki se zavedajo svojega poslanstva in imajo vizijo kako dosegati želene cilje. Ocenjujem, da bi dogodek lahko pomenil tudi preboj kulturne produkcije na trg, če bi se našlo njegovo mesto v skupnih razvojnih načrtih prihodnosti Dolenjske in Bele krajine zlasti v tistem delu, ki opredeljuje internacionalizacijo saj že sedaj Dolenjci in Belokranjci dosegajo izjemne kulturne uspehe v Berlinu, Cannesu, …

Ne da bi sodila, pa dodajam, da na tak dogodek kot je bil včeraj zvečer ne spada branje zahtevnih prispevkov ali ponavljanje že slišanega, tudi izražanje osebnega mnenja ne. Dogodek mora biti posvečen avtorjem in organizatorjev, vsebinskemu pomenu njihovega delovanja, kritičnosti do zablod in naklonjen novostim, ki bodo pozitivno vplivale na razvoj jezika in njegovih institucij.

*Zbornik SdDBk

Zvestoba študentski druščini , 7. junij 2022

12. generacija študentov Ekonomske fakultete v Ljubljani se je sicer raztepla po svetu vendar še vedno neguje prijateljstvo in medsebojno sodelovanje kot Zvestobo študentski druščini. Ob 60. letnici vpisa je druščina v Zborniku zabeležila svoje poslovne in z njimi povezane družbene vezi. Za promocijo Zbornika sem pripravila predstavitveni zapis naše generacije in zdi se mi prav, da ga ob letošnjem srečanju, predstavim tudi javnosti.

Naše doživetje preteklosti in videnje prihodnosti
Predstavitev Zbornika »Zvestoba študentske druščine«
Joža Miklič

O nas, ekonomistih, je vedno veliko govora, mnenj, kritik in še kaj hujšega. Ko se pojavi kakršenkoli problem, iz različnih razlogov nerešljiv za druge poklice, se narodu zazdi, da ga mora rešiti ekonomist. Razumljivo je, da zato ekonomisti doživljamo zanimive in poučne situacije, za take pa pisatelj Miroslav Košuta* meni, da jih je nujno napisati in poslati med ljudi saj sicer ljudje ne morejo vedeti kaj dosti o našem delu in odgovornostih. »Zgodbe so kisik življenja« sporoča svetu letošnji dobitnik Oskarja za režijo Povratnika. »Iz vsake zgodbe se nekaj naučimo« so izjemno pomembni intelektualci poudarjali na letošnji Fabuli v Sloveniji. Sliši sodobna družba opozorila omenjenih in mnogih drugih velikanov svetovnega uma? jih zna živeti? jih prenaša kot svoje izkušnje na nove rodove? Čeprav je naša 12. generacija Ekonomske fakultete v Ljubljani nepomembna kot kritična masa v internacionalizirani družbi, pa s svojimi zgodbami le dokazuje, da sliši in vidi kje družbo »žuli čevelj« in, kar je še pomembnejše, da zna najti poti v boljše življenje večine.
*Delo, 11.03.2016

Zbornik Zvestoba študentski druščini je po svoji vsebini prikaz nekega zgodovinsko svojstvenega obdobja, zaznavnega skozi oči univerzitetno izobraženih ekonomistov, ki so v svojem življenju in v svoji stroki besede spreminjali v dejanja. Čas v katerem smo to počeli, je bil ustvarjenju močno naklonjen. Robert Skidelsky* pravi, da se je v tem obdobju gospodarilo v duhu priporočil Keynesa, saj so se vlade odločale za primanjkljaje, da bi ohranile polno zaposlenost. Proti letu 1980 so se uveljavile ideje Friedmana in s tem prepričanje o nuji nenehnega omejevanja stroškov. Posledice doživljamo, kot bi dejan Bojan Picelj kot krizo izobilja medtem ko Skidelsky, pa tudi naš kolega Vili Merhar* pričakujeta renesanso teorije Keynesa in seveda uveljavitev Pikettyjeve formule, da se mora stopnja naraščajočih dohodkov – renta izenačiti ali celo zmanjšati v odnosu do stopnje gospodarskega razvoja. Vsekakor doživlja doktrina ekonomske znanosti bistveno preobrazbo z zmanjševanjem vloge držav ter vse večjo internacionalizacijo gospodarstva, prihajajo pa časi v katerih se bodo morale najti rešitve pravičnejše delitve skupno ustvarjenega.
*Delo 27.02.2016, *Sobotna priloga Dela 27.02.2016

Vsak sanja svoje sanje v svojem svetu, ko pa sanjamo skupno je to začetek nove realnosti.* Našo realnost smo skupno sanjali in izsanjali v drugi polovici 20. stoletja. Na dopadljiv in preprost način pripovedujejo zgodbe o našem življenju in delu po šolah, na zakonodajnem področju, v javnem sektorju, diplomaciji, športu, zdravstvu, industriji, managementu in drugje. Del avtorjev zgodb v Zborniku dokazuje, da smo bili skoraj pol stoletja sestavni del prizadevanj družbe, da svojo, pretežno kmetijsko tržno ponudbo v državi obogati z industrijsko, da razvije blagovne znamke in da jih kot del identitete naroda ponudili na razvitih svetovnih trgih. Del avtorjev pripoveduje zgodbe o tem, kako so se uresničevali osnovni pogoji za razvoj industrije kot so raziskave, izobraževanje, zdravstvo, standardizacija in kontrola kakovosti, nadzor poslovanja, bančništvo, zavarovalstvo ter tehnična, tehnološka in organizacijska kultura. Imamo pa tudi zgodbe o izjemnih dosežkih v makro načrtovanju in akademski sferi ter presežkih, ki jih je našim kolegom priznala država.
*Oddaja: Jezus in izginule ženske

Naše zgodbe imajo več skupnih značilnosti. Najopaznejša sta volja in pogum, da smo vsi z znanjem in izobraževanjem pospeševali nastanek in rast blaginje za večino, kar je omogočilo rojstvo solidnega potrošnika. Skupna nam je bila kritična distanca do nastajajočih problemov in načinov njihovega reševanja v času reform ter prevzemanja sistema zahodnih držav. Slabo skrivamo razočaranje nad siromašenjem družbe in izključevanjem večine iz upravljanja s premoženjem. In ne nazadnje vsi ocenjujemo za potrebno, da bi se ekonomska stroka vsebinsko in organizacijsko krepila, postajala močnejša opora inovativnim strokam in bolj poglobljeno sodelovala na vseh ravneh ustvarjanja. Ves svet si prizadeva funkcionirati optimalno v duhovnem in materialnem smislu, zato se v sodobnem času tako naravoslovni kot družbeni procesi vedno bolj prepletajo z ekonomijo,* ta se spreminja v zahtevnejšo znanost, ki jo iskanje optimalnosti sili v nenehni razvoj svojih ekonomskih obrti oziroma mojstrstev kot so načrtovanje in napovedovanje, financiranje, marketing, upravljanje in podobno. V tem kontekstu si poiščimo odgovor na vprašanje Stanke, Milana in drugih ali se je naša generacija ekonomistov zavedala svoje vloge v gospodarskem in socialnem razvoju Slovenije?
*Patrick De Vos, NL

Proti koncu svoje delovne dobe smo vsi udi študentske druščine, vsak pri svojem delu, intenzivirali priprave za nastanek in razvoj informacijske družbe, ki je iz naših skupnih sanj danes v naši državi realnost. Futurologi pravijo, da kapitalizem ne more več ujeti dodane vrednosti, ki jo ustvarja informacijska tehnologija. V samem kapitalizmu se razrašča post kapitalizem po katerem diši celo Sandersov socializem v ZDA*, prikimava pa mu tudi Rifkin s svojo teorijo vzpona ekonoskupnosti**
*M. Štefančič jr. Mladina 26.02.2016
** J.Markeš, Delo 19.04.2016

Poglejmo še kje danes vidimo svoje mesto doma in v družbi. Kot poudarjajo psihologi* je naša osnovna dolžnost seznanjati mlajši rod z življenjem in izkušnjami generacij pred njimi, smo torej, poleg čiste praktične uporabnosti, vez med minulim in prihodnjih. Taka vloga nam je dana tudi v družbi. V njej je naša praktična uporabnost verjetno v podpiranju prizadevanj za uvedbo Univerzalnega temeljnega dohodka, preprečitev TTIP sporazuma, ohranjanje lokalnih vlad v internacionalizaciji, zavzemanje za trajnostni razvoj in podobnih odločitev dolgoročnega značaja. Bistveno pomembnejša pa je naša dolžnost, da pravilno in pravično ovrednotimo svoje delo kot tudi ponašanje naših prednikov in to ustvarjalcem prihodnosti predstavimo tako kot je dejansko bilo.
*Gabi Čačinovič Vogrinčič

Draga moja druščina študentske zvestobe! Zapisali smo vsak svojo in našo skupno resnico z namenom, da se ohrani iz roda v rod kot naša dediščina. Da bo cilj dosežen moramo naše zgodbe ponesti med ljudi, sorodnike in prijatelje. Če bodo ocenili, da so se iz njih kaj naučili, pridobili dober nasvet ali pa bolje spoznali svojo preteklost, bodo skupaj z nami, spoštovanje našemu zborniku izkazali tudi tako, da bo, simbolno povedano, umeščen »nad kamin, zraven Ane Karenine«*.
*Miha Prijatelj+

»V knjigi so doma zakladi sveta, zato sta knjiga in bralec najžlahtnejši par« pravi slovenski pisatelj Slavko Pregl, sicer naš nekoliko mlajši kolega.

Hvala moji študentski druščini za pozornost in zaupanje!

Ljubljana 24.05.2016

Novogradnje v Novem mesto, 6. junij 2022

Prebiram Novice iz naših krajev in podobna poročila, ki nas seznanjajo o namerah in načrtih javnih zavodov po Sloveniji in primerjam njihove želje in zahteve do državnega proračuna z novomeškimi seveda v mejah javno dostopnih informacij. V Novem mestu so vedno glasnejša vprašanja kaj je z Univerzitetnim kampusom, Arheološkim parkom, gradnjo novih zdravstvenih zmogljivosti in poliklinike, kako vidijo svojo bodočnost »Vaš kanal«, knjižnica, gledališče in galerija, za Novo mesto pomembna raziskovalna ustanova Rudolfovo, samostojne fakultete in univerza, kako bo gimnazija povečala poslovanje z Mednarodno maturo in še bi lahko naštevala.

Prostor je življenjskega pomena za modernizacijo dela in uvajanja dosežkov razvoja v posameznih strokah potrebam krajanov. Razvoj v vseh strokah je izjemen, poglejmo Ljubljano, ki je že usposobila Cukrarno, je tik pred zaključkom Roga in odpira nove dejavnosti v Tobačni, širi mrežo knjižnic, … Nova Gorica gradi gledališče, kjer je Plečnikova dediščina nastaja nova infrastruktura, v Prekmurju nenehno povečujejo prizadevanja za ohranitev dediščine – predvsem obrti, čebele in orodjarstvo, razgledni stolpi rastejo kot gobe po dežju, celo kilometrski viseči mostovi in podobne lokalne posebnosti. Vsi vedo, da se EU sredstva za okrevanje še niso razdelila v Sloveniji in zato hitijo s projekti, da bodo zraven, ko se bo delitev začela. Namenoma poenostavljam stvari, da bi se ja vsi, ki nove prostore potrebujejo bolj javno in zavzeto prizadevali za udeležbo v skladih za okrevanje. Sicer pa si lahko vsak od nas kar v Sobotni prilogi Dela pogleda, kako je treba pripraviti Zeleni finančni načrt, izhajati iz analize stanja, se dogovoriti za merljivost strateških ciljev in izdelati konkreten načrt, seveda vse v zelenem, ker EU ni pripravljena v načrtu za okrevanje upoštevati gradnjo cest in podobnih onesnaževalcev.

Pa tudi sicer bi kot krajanka z veseljem prebrala kaj o pomembnih naložbah v naše javne zavode in tiste dejavnosti, ki so za okrevanje in modernizacijo nujne (digitalizacija, trženje, izmenjavo izkušenj, povečanje produktivnosti…). Zdi se mi celo neodgovorno, da o tem zelo malo ali nič ne vemo. Poglejmo samo kritike, ki danes letijo na zdravstvo, bolje rečeno na Klinični center, da je zastarel, da 30 let nismo vanj nič vlagali, da ga lahko reši le privatizacija itd. Javni zavodi so del proizvodnega procesa, če bodo omagali, bo šlo slabše tudi v proizvodnji ali pa bo proizvodnja sama poskrbela za razvoj tistega kar potrebuje, kar je bilo lepo razvidno v odgovorih, ki jih je proizvodnja dala na vprašanje ali raziskovalno ustanovo Rudolfovo potrebuje ali ne.

Z vlaganjem v prostor bi zagotovili v Novem mestu možnosti mladim, da tu v domačem kraju razvijejo dejavnosti bodočnosti, nove poklice in udejanjajo znanje, ki so si ga pridobili v internacionalizaciji študija. Njihovi predlogi v reviji Rast so resnično vredni pozornosti čeprav se nanašajo največ na umetnost, lahko pa bi podobna vprašanja zastavili tudi dijakom na tehničnih šola in študentom na tehnološko, tehničnih in matematičnih področij. Dejstva kot je na primer Mednarodna matura (3. V SLO) bi v Novo mesto lahko pritegnilo več dijakov, morda bi modernizacija študija tudi vplivala na to, da tu po končanem študiju ostanejo in razvijajo visokošolske novomeške institucije, ki sedaj nimajo v večini lastnega pedagoškega kadra. Ni to majhen problem visokošolskih zavodov v Novem mestu – najmanj 200 visokošolskih pedagogov v Novem mestu poučuje in velika večina sem samo prihaja.

V vsakem kraju si ljudje prizadevamo, da bi bilo naše blagostanje vsaj približno enako povprečju v državi. Od tu izhaja težnja, da se dejavnosti kraja modernizirajo in razvijajo v nove poklice. Dobro bi bilo vedeti, kako razmišljajo Novomeščani in kako jih slišijo aktualni politiki.

Se morda motim?

Za 50 let, 5. Junij 2022

Ker bom gostila zakonski par ob 50 letnici poroke sem pri današnji jutranji kavi vprašam strica Jožeta koliko časa je že poročen in kako bi ocenil svojo družinsko življenje. Kar nekaj časa je trajalo, da se je spomnil poroke v letu 1964, moje vprašanje ga je celo razjezilo, češ saj veš, bila si zraven kot ženina priča. To je res, res pa je tudi, da je njun zakon nekaj razumevajočega, obojestransko dobrega, včasih celo prisrčno in zato nekaj lepega, kot da obstaja od nekdaj in bo tudi večno tako.

Snahina starša praznujeta jubilej svoje poroke. Mene neverjetno spominjata na Dobre ljudi iz pripovedi Miška Kranjca, prava Prekmurca iz Goričkega, ki sta šla za kruhom v glavno mesto takratne naše države, uspela preživeti negotovo obdobje delitve politične moči v državi in se kot ljubitelja materinega jezika uredila dostojno življenje v Sloveniji. Za razliko od nas Dolenjcev sta zelo skrbna, hčerkini družini vdana starša, skromna v potrebah in bogata v dajanju pomoči potrebnim. Vesta do kje si njihovi najdražji želijo njuno dobro voljo in te meje ne prekoračujeta. Veseljaka kakršna sta, pa prav rada obiskujeta zanimive dogodke in kraje v svojem okolju, rada sta na morju, želita si pogostih obiskov Prekmurja in njegovih toplic, da obiskov pri Marjeti in Jožetu sploh ne omenjam. Ko sta vnuka začela tekmovati v odbojki sta med najbolj zvestimi njunimi navijači. Veliko lepega in dobrega prinašata v naše druženje in sta zato vedno dobrodošla v naši družini to je pri vnukih in vseh, ki skrbijo zanje.

Praznovanje obletnice poroke je predvsem njun intimen praznik, ostali jim želimo ta dan kar se da polepšati, pa ne samo ta dan, tudi sicer želimo pokazati, da nam veliko pomeni medsebojno razumevanje in zaupanje. Pripravili jima bomo piknik dobrot na vrtu, njun Janževec za zdravico in lepo torto »za 50 let«. Po čestitkah vnukov ju bo pozdravila njuna hči skupaj z mojim sinom in zaključek lahko povzamem sama, če bo še komu do poslušanja. Tudi sicer bomo morali slavljenca vključiti v izvedbo piknika saj o tem vesta mnogo več kot mi ostali, sta bolj izkušena, predvsem pa bolj praktična. Snaha bo potrebovala pomoč pri postrežbi, ker ji sama ne morem pomagati, še vedno v desni nogi nestabilna, vnuka pa bosta žal samo skrbela za psičko Piko, ker se od nje praktično ne moreta več ločiti. Sem skoraj prepričana, da se tako praznujejo slovesnosti starejših, vključeni morajo biti, brez njihove pomoči lahko kaj pomembnega pozabimo in pokvarimo razpoloženje kar pa nikakor ne želimo.

Darila! Tako kot vsi starejši imata tudi naša slavljenca vse kar potrebujeta. Domovi nas starejših so polni predmetov, ki smo jih prejeli v dar, ki so nam drag spomin in od katerih se bomo težko ločili. Zdaj je za nas najlepše darilo izkazana naklonjenost, spoštovanje naših navad, telefonski klic pred spanjem in prešeren nasmeh ob dobrem dejanju. Običajno naše darilo, to je letni izlet v neznano, pa bosta slavljenca uživala še mnogo let.

Spomin na poroko je obujanje dogodkov, ki so do nje pripeljali in povzemanje mejnikov v skupnem življenju, ki so družino usmerjali pri najpomembnejših odločitvah. Včasih je bila poroka najsrečnejši dan ženske, ker si je z njo zagotovila materialni obstoj. Danes je poroka tudi skupna odločitev, da bosta moški in ženska živela in ustvarjala skupaj za njuno skupno dobro in za dobro njunih otrok. Napreden svet razume, da je danes družina »otrok in njegovi skrbniki«, da se predvsem moralne obveznosti staršev do otrok povečujejo in da je z materialno samostojnostjo obeh staršev možno zagotoviti to, kar danes otroci potrebujejo – vzgojo, izobrazbo, delo, razmislek.

Srečno vsem, ki boste na svoji obletnico poroke na torti prebrali »za 50 let«

Križanke naše vsakdanje, 4. junij 2022

Neverjetno kako hitro mine jutro ob križanki. Od kar vsakodnevno časopisje prinaša tudi stran Razvedrilo in v njem križanko, ne gre drugače, kot da se jo takoj lotim. Žal je večina slikovnih križank z pretežno tujimi, ne posebno znanimi kraji ali krajevnimi posebnostmi, pa se tako užitek reševanja zožuje. Da zadovoljiš svoje potrebe po reševanju je seveda potrebno kupovati revije, namenjene samo križankam in tam lahko zbiraš med italijanskimi, skritimi, posebnimi in drugimi, kar popestri reševanje in postane bolj zanimivo tudi po obliki.

Od kar pomnim rešujem križanke vendar dokaj površno. Potrudim se sicer do 2/3 potem pa zgubim voljo, ne iščem izrazov po slovarjih niti se ne potrudim pri imenih raznih krajev, ki jih še nisem zasledila v zgodovini, literaturi, pošti ali kako drugače. Za mene je križanka preverjanje vedenja in ne zbiranje informacij. Če besede ne vem, ne poznam ali se je ne morem spomniti, jo poskušam ohraniti v spominu, kar pa je včasih težko, še posebno, če so v njej tuje črke.

Križanke so me vedno spremljale na potovanjih v tistih časih, ko smo še morali v čakalnicah več ur čakati na vkrcanje v letala, vlake ali ladje. Prav so mi prišle zlasti ob zamudah ali odpovedanih letih, ob večerih po hotelskih sobah in na javnih mestih, če je zamujala poslovna aktivnost. Zasvojenost s križankami je postala navada, ki se je razširila na dom in par krat sem se morala prav potruditi, da sem jo odpravila.

Kot pri vsaki stvari moraš tudi križanke sprejemati razumno, sicer navada preveč obremeni družinsko življenje. Tudi s križankam kot s kartami se lahko zasvojiš in potem dan mine ne, da bi naredil kaj dobrega. So huda konkurenca dobrim knjigam za katere se prav rado zgodi, da jim nameniš le pred spanjem kakšno uro. Da ne govorim o pospravljanju, ki ga želja po križankah postopno zmanjšajo na minimum.

Vse kakor pa križanke zmanjšujejo družinske klepete, razprave in morda tudi prepire, tišina doma pa zato grozeče razgrajuje vzdušje povezanosti in zaupanja. Pravijo, da je prav zaradi vzdušja v družini dobro imeti pri hiši kužka ali mucko, živalco, ki jo imajo radi vsi člani družine in jih torej ona nehote medsebojno povezuje.

Da gre doma vse tako kot si želimo, je potrebno poskrbeti, ker nič ne nastaja samo po sebi. Odpovedati se je potrebno pretiranim razvadam, med katere sodijo tudi križanke. Zmernost naj bo zagotovljena v vseh poslih, pa bo vsak od nas doma zadovoljen, vesel in ustvarjalen.

Tale zapis sem napisala predvsem zato, ker se nam približuje ponovno zmanjšanje delovnega časa pri delodajalcu. Delovni tednik bo krajši, ljudje bodo imeli še več prostega časa, morda bi bilo prav, da razmislimo, kako ga bomo uporabili. Nekateri menijo, da že sedaj preveč posedamo na kavčih, drugi, da rešimo preveč križank, so garači, ki začnejo obrt, skrbijo za čebele, najamejo njivo,… so drugi, ki hodijo več na kulturne in zabavne prireditve, najdejo se tudi raziskovalci in še mnogo drugega. Razmišljajmo, kako koristno izrabiti prosti čas,..

Ste se vi že odločili?

Drva, po možnosti iz lastnega gozda, 3. junij 2022

Ko sem vodila stečaj velikega gradbinca, sem se imela priliko podrobno seznaniti tudi z javno dostopno evidenco premoženja v lasti posameznikov, podjetji in družbeno politične skupnosti. Nemalo kdaj sem bila presenečena nad netočnostjo te evidence in po proučevanju običajno tudi ugotovila, da se lastniki niti dobro ne zavedajo pasti in tveganj, ker ne poskrbijo za zemljiškoknjižni vpis pridobljene ali odtujene lastnine. Tudi moja družina se ni kaj dosti brigala za točnost naših podatkov v zemljiški knjigi in, ko je moja mama svoje premoženje dodelila mojemu sinu, smo odkrili, da je sin postal dedič nemajhnega gozda, ki je bil sicer prodan vendar do prepisa postopek ni bil izpeljan. Začeli smo raziskovati za nas imaginarni gozd in naleteli pri tem na neverjetne ugotovitve. Prva je bila ta, da nobeden ni vedel, kje se gozd nahaja, tudi moja mami ne. Se je pa v njem in njegovem okolišu razširil lubadar in Gozdna uprava je sina našla, zahtevala od njega, da označena drevesa podre in odpelje iz gozda. Sin, ki je zaposlen v stabilnem podjetju, je seveda s težavo sprejel naročilo Gozdne uprave, prosili smo jih naj nam pokažejo kje se gozd nahaja in nas poučijo, kdo podiranje in odvoz opravlja v tem delu Slovenije. Res so mene, ki sem v imenu sina urejala zadeve, peljali v ta gozd, mimo grede so me poučili, da so v tem okolju nevarni medvedki, pokazali oznake za podiranje dreves in za mejo in k sreči, peljali so nas v naš gozd prav takrat, ko je tam neko podjetje že čistilo po lubadarju na sosednjih parcelah. Da so očistili tudi sinov gozd smo jim odstopili podrta drevesa s katerimi oni trgujejo. Z zapisnikom smo obvestili Gozdno upravo.

Napotila sem se v zemljiško knjigo, da preverim, kaj je v njej zapisano o sinovem gozdu in ugotovila, da sin ni edini lastnik, pač pa je 1 gozda v lastni njegovega pradeda, ki je umrl leta 1956 v Avstriji. Morala sem zaprositi odvetnico, da izpelje postopek, pridobiti mrliški list za pradeda v Avstriji in seveda plačati več kot je bila tržna cena podedovanega gozda.

Vedela sva, da je mama gozd prodala in sin je poiskal kupca, ki je takoj po nakupu gozd v celoti posekal. Kupec je bil že pokojni, njegovih dedičev je bilo 5 in niti na misel jim ni prišlo, da bi obnovili sodni postopek dedovanja. Jasno so povedali, da lastništvo gozda ne bo prepisano v zemljiški knjigi. Sin je nehal vztrajati, plačuje dajatve in je zdaj v knjigah vpisan kot lastnik celotne parcele. Upamo, da je lastnina varna, vpisana je po uradnih postopkih, ki so imeli vsi pritožbene roke v katerih se pa ni pritožil nihče.

In zdaj najpomembnejše! Kot zgleda nas bo ta problematičen gozd reševal pred energetsko krizo, ki se pričakuje s prvim mrazom čez nekaj mesecev. Ana Stanič nam je že »natočila čistega vina«, da bo oskrba z energenti vsak dan težja in dražja, razen če vojskujoče se strani prenehajo z vojno in izpostavilo stanje trgovanja z njimi pred začetkom vojne. Poudarila je celo pravni vidik sklenjenih pogodb za energente, ki jih bo morala EU plačevati čeprav jih ne bo prejemala*. Med reklamami se tu pa tam že pojavljajo »gašperčki«, izdelek, ki naj bi mu jeseni najbolj poskočila cena**, ne bom več naštevala, dejstvo je, da Rusi in Američani razkazujejo vedno več orožja, moja draga Evropa pa zdaj ve, da nas sankcije proti Rusiji tepejo nazaj, vedno pogosteje in vedno bolj.

Ljudje, z vsemi močmi podpirajmo še tako majhno možnost za konec vojskovanja, toda doma v vsakdanjem življenju se oprimo na lastno iznajdljivost. Zagotovimo si najnujnejše, lastni gozdovi nam bodo prav prišli, pri vsaki hiši obnovite kamin in pri hiši naj bo skladovnica, ki jo bo dostavil trgovec z drvmi.

*Sobotna priloga dela 4.6.2022
**Mladina 3.6.2022
Imate boljšo zamisel? Zaupajte nam jo!

Vizija in realnost v arhitekturi, 2. junij 2022

Starodavno mestno jedro Novega mesta s Kapitljem, Bregom in reko Krko je vedno mlade navdihovalo za študij arhitekture. V novejši zgodovini so se iz Novega mesta v arhitekturni stroki vidno uveljavili pomembni arhitekti kot so bratje Mušič, E. Ravnikar, Kobe, družina Lapajne in še bi lahko naštevali. Z veliko volje, prizadevanja in pogumnimi načrti pa je pospeševal razvoj arhitekturne stroke tudi Pionir, gradbeno podjetje, ki je uspešno poslovalo petdeset let. Kot graditelj stanovanj in nastajajočih lokalnih tovarn je bil močno zainteresiran, da se kakovostno zgradi tudi tisti del proizvodnje in bivanja, ki podjetjem in stanovalcem niti ni bil viden, običajno so ga smatrali kot samoumevnega to pa je bilo prometno omrežje, komunalni, telekomunikacijski in električni vodi, priključki na infrastrukturo države in še mnogo drugega povezanega z razvojem mesta. Skratka sistematično uveljavljanje dolgoročnih rešitev urbanizacije, pozidave in dobave je moral Pionir reševati sam dokler niso bile ustanovljene in usposobljene ustrezne organizacijske enote lokalne oblasti. Praksa prvih petnajst let poslovanja Pionirja je imela za posledico tudi oblikovanje projektne enote znotraj Pionirja za pripravo zazidalnih načrtov, nujnih za projektiranje stanovanjskih naselij in nujnih za gradnjo industrijskih objektov po načrtih investitorjev. Ta enota se je ohranila vse do stečaja Pionirja in je mnogokrat služila kot strokovna presoja ustreznosti reševanja določenega gradbenega posega v mestni prostor.

Arhitektko Marto Račečič sem spoznala na obisku pri prijateljici Lojzki. Ženske ali bolje rečeno dekleta, smo bile takrat izjemno vpletene v poslovni svet, sodelovale v organih upravljanja, prevzemale funkcije in se skratka razdajale na vse konce in kraje, tako da za osebno življenje ni ostalo kaj dosti časa. Arhitekta Alberta Račečiča pa sem spoznala kot ena od vodilnih delavcev novomeške Krke tovarne zdravil, ki je bila z Pionirjem v trajnem sodelovanju. Vsa investicijska sredstva smo še »topla« odnesli k Pionirju, da nam je ta takoj zgradil nov proizvodni oddelek, potreben zato, ker so bila zdravila, ki naj bi jih v njem proizvedli, že prodana. Pionir je bil resničen Krkin »kavalir«, toda Pionir so bili ljudje, Krki naklonjena direktor in računovodkinja, projektanti Pionirja so se radi družili s Krkinimi vizionarji, zaposleni na gradbiščih so imeli vedno zanimive posege v prostor, posebnosti v instalacijah in brezpogojno zaščito dreves. Da bi kljub pogostemu improviziranju, to sodelovanje rodilo naj ustreznejše rešitve, je bilo nešteto sestankov, ogledov gradbišč, pogovorov, primerjav in še mnogo drugega kar je sodelujoče družilo, med njimi so nastajala prijateljstva, dobra rešitev je bila skupna. Vem, da se je Albert Račečič vključeval v problematiko gradnje Krke, nikoli pa nisem prepoznala v kakšni funkciji: včasih je bil predstavnik Pionirja, včasih Dominvesta in včasih občine. Zanimala ga je kakovost načrtovanja in izvedbe gradbenega posega, vedno je komentiral podane rešitve vendar nikoli bred dopolnil.

Včasih smo vsi opravljali več nalog, poleg tistih iz delovnega mesto, so nas močno angažirale naloge kot funkcionarjev. Kot predsednica Zdravstvene skupnosti sem na primer morala vedeti za potek gradnje bolnišnice o čemer nas je poučevala Marta Račečič, kot predsednica Društva ekonomistov pa sem morala podati mnenje ekonomistov o umestitvi avtoceste v območje Dolenjske. Albert je bil na teh sestankih – podobnih tistim v Krki – še zahtevnejši posebno, če je kdo hotel »skozi mala vrata« uveljavljati svoj prav in gotovo je vzorna ureditev avtoceste preko Hmeljnika njegova zasluga.

Čas v katerem sta arhitekta Račečič ustvarjalno posegla v gradnje trajnega značaja Novega mesta, je bil naklonjen iskanju najustreznejših rešitev s pomočjo dialoga, sodelovanja med investitorjem, izvajalcem in predstavniki javnosti. Znala in vedela sta, da jim poklicna etika nalaga dolžnost opozoriti sodelujoče na dolgoročne ali celo trajne posledice posega v prostor, da je zato nujna celovita presoja že pri načrtovanju, najkasneje pri projektiranju, da je nujno pri tem delu upoštevati v praksi potrjene standarde in spoštovati dogovor. Kjer sem se z njima v debati srečevala, sta delala točno to – strokovno, dogovorno, izvedljivo.

Albert in Marta Račečič sta ustvarila Družino arhitektov, saj v arhitekturi ustvarjata tudi hči in sin. Verjetno je tako družinsko ustvarjanje izjemno prijetno, polno idej pa tudi strokovno prestižno in preverjeno. Pričakovati je nove zamisli teka »arhitekturnega trusta« o urejanju Novega mesta in takih posegih v prostor, ki bodo privlačni za mlade ustvarjalce, usmerjene v prihodnost, v prihodnje poklice, v internacionalizacijo moderne dobe.

Žal nam je, da Albert ne more več sodelovati!

POJDEM V GORE, 1. junij 2022

V planine smo študentje radi zahajali, so pa bili med nami tudi taki, ki so planinarili vse življenje. Med temi je bil moj gimnazijski sošolec Tone Grden res vztrajen pohodnik po planinah svoje nekdanje in sedanje domovine pa tudi gorskega sveta Evrope. Njegova vdova Jožica, s katero sta se poročila na dan prvega junija, me je spomnila na njegove planinske ture, ki jih je sam opisal za Zbornik Zvestoba študentski druščini.

Dalj časa sem razmišljal o Alpah, z njimi sem bil kar malo zasvojen, zlasti z Julijci in njihovim očakom Triglavom. V študentskih letih pa je prišel čas, da jih podrobneje spoznam. Bili smo vesela družba kolegov in prijateljev, med nami je bila tudi naša kolegica Joža. Hoteli smo nekam v hribe in za začetek smo se odločili kar za Triglav pa čeprav tam doslej od nas še nihče ni bil pa tudi planinskih izkušenj za visokogorje nismo imeli. Odločitev je padla – Triglav, in že smo se z avtobusom peljali v Mojstrano. Naša oprema ni bila ravno primerna za v hribe, na kar niti nismo pomislili, saj je bila naša želja po spoznavanju planin močnejša. Dolina Vrat je bila pred nami. Pohiteli smo, se za kratek čas ustavili pri Peričniku, nato pa nadaljevali pot proti Aljaževemu domu. Pri domu smo si privoščili krajši počitek in seveda krepko malico, saj nas je čakala še dolga in naporna pot. Uživali smo v panorami Severne triglavske stene, ki je prišla na vrsto nekaj let pozneje, nato pa smo se usmerili po poti čez Prag na Kredarico. Po nekaj urah potenja smo dosegli Begunjski studenec, kjer se je naša pot priključila Tominškovi. Tu je bil tudi najprimernejši kraj za počitek. Počitek nam je dobro del, poleg tega pa smo se še dobro odžejali. Prečkali smo Triglavski ledenik, od katerega je danes ostalo zelo malo in že smo se znašli v Triglavskem domu na Kredarici. Veselo razpoloženi smo uživali v čudovitem razgledu vrhov ob sončnem zahodu, še zlasti pa nas je očaral vrh Triglava, ki je bil tako zelo blizu in nas je čakal naslednjega dne. Počitek v domu se nam je zelo prilegel in zjutraj smo bili pripravljeni na nova doživetja. Po zgodnjem domačem zajtrku smo pospešili na Mali Triglav in nato proti vrhu, da smo lahko uživali v čudovitem sončnem vzhodu. Kot se spodobi za prvi vzpon na Triglav, smo opravili še obvezen krst, nato pa smo se spustili proti Tržaški koči na Doliču. Zopet počitek, okrepčilo, nato pa po vijugasti poti skozi Zadnjico v Trento.

Opravili smo prvi vzpon na Triglav vsi zdravi in nadvse zadovoljni, prepričani, da smo naredili le prvi korak in da bomo s planinarjenjem nadaljevali. Tako je tudi bilo, saj smo že naslednje leto ponovili naš pohod na Triglav. Takrat smo se z Vršiča povzpeli na Prisojnik, pot smo nadaljevali čez Kriške pode, Luknjo in Plemenice ter od tod dosegli vrh Triglava. Vračali smo se po drugi poti, spustili smo se čez Kredarico v Vrata. Tudi na tej poti smo se imeli zelo lepo.

Pri hoji v planine sem postajal vedno manj izbirčen. Sicer so me še vedno močno privlačile nove ture, vendar pa se tudi znanih in že prehojenih poti nisem izogibal. Z našim kolegom Martinom sva opravila kar precej poletnih in tudi zimskih tur. Svoj čas je imel spačka, ki je bil zelo pripraven za planinske ture. Znal je počakati kje v gozdu tudi po več dni, če je bilo treba. No, nekega vročega avgustovskega dneva sva se skupaj s prijateljem Janezom odpravila na Gorenjsko. Trije korenjaki smo lahkih nog prikorakali do doma v Tamarju. Po kratkem počitku smo pobrali nahrbtnike in se podali na pot proti Jalovcu. Malo pred ozebnikom smo se usmerili na desno in se povzpeli na Kotovo sedlo. Bilo je nekaj čez poldan in vročina je bolj in bolj pritiskala. Privoščili smo si počitek in se lotili resnično preskromnih vodnih zalog. Prijatelja sta porabila vso tekočino, ker sta računala, da bo med potjo kakšen studenček ali morda snežna krpa, česar pa na našo žalost ni bilo. Sam sem polovico vode prihranil za hujše potrebe pa je tudi ta hitro pošla. S Kotovega sedla smo najprej zavili v dolino Koritnice, nato pa na desno proti Poncam in državni meji. Pot se je močno vijugala, sedaj na eni, sedaj na drugi strani meje. Imeli smo srečo, da se nismo srečali z graničarji, ker smo tedaj za to pot potrebovali posebno dovolilnico in mi je seveda nismo imeli. Hodili smo po prisojni strani in vročina je postajala vse hujša. Razmišljali smo, kako rešiti problem z vodo. Martin, ki je bil še kar pri močeh, se je odločil, da bo, kolikor mu bodo dopuščale fizične moči, pospešil do vrha, se nato spustil do koče na Mangartskem sedlu in poskrbel, da tudi midva prideva do vode. Z Janezom sva se počasi pomikala proti vrhu, a vrha in tudi Martina ni in ni bilo. Janez je pogosto počival in svojo žejo »reševal» z domačim sadjevcem. Na vse načine sem se ga trudil prepričati, da je žganje povsem neprimerna pijača in ga ne bo odžejala pač pa povzročila še druge težave. Ni me poslušal in je s svojim »pitjem« nadaljeval do vrha. V mraku sva stala na vrhu in se polna upanja ozirala proti Koči na Mangartskem sedlu. V koči je bila luč, zunaj pa nikogar. Videla sva, da pomoči ne bo in da bo treba noč preživela na vrhu Mangarta – torej na zavidljivi višini 2.679 metrov. Poiskala sva primeren prostor v zavetju in si pripravila kamnita ležišča, saj boljše izbire na ni bilo. Oblekla sva vse, kar sva imela s seboj in legla k zasluženemu počitku. Leže sem zrl v morje zvezd in v luninem siju osvetljene vrhove. Vstal sem, se sprehajal po vrhu mogočne gore in občudoval ta sanjski svet. Vrhovi, nešteto vrhov, nobene ravnine, pod mano pa bleščeča Belopeška jezera. Zaradi teh nepozabnih lepot mi ni bilo nikoli žal, da sem tisto avgustovsko noč preživel na gori. Ostala mi je v lepem spominu.

Že prvi sončni žarki so naju z Janezom spravili pokonci. Malo sva se razgibala, nato pa lotila skromnega zajtrka. Janez si je želel domov, zato se nisva spustila v kočo pač pa krenila nazaj proti Kotovemu sedlu. V jutranjem času je bilo še dokaj sveže, zato povratek ni bil preveč naporen. Zelo dobrodošel pa nama je bil Jalovčev ozebnik, poln snega in ledu. Preskrbela sva si zadostne količine vode in z njo do Vršiča nisva imela nobenih problemov. Na Vršiču je Janez sedel na avtobus za Ljubljano, jaz pa sem odšel v naš Poštarski dom, kjer sem se pošteno okrepčal in užival v pravi postelji. Zjutraj sem jo mahnil prek Prisojnika in Razorja do Kriških podov, kjer sem prenočil v Pogačnikovem domu Naslednji dan sem se ustavil še v Aljaževem domu v Vratih, nato pa tudi sam krenil domov.

Zimski vzponi v Kamniških planinah in Julijcih so bili pri naju z Martinom še posebej priljubljeni. Pri enem od takih vzponov, tokrat na Jalovec, se nama je pridružil še Andrej, ki je prav tako rad zahajal v hribe. Do Doma v Tamarju nas je pripeljal Martinov spaček. V domu smo si sposodili krplje, nato pa do večera šahirali. Po zajtrku smo se spravili na krplje in šli po globokem snegu proti vznožju Jalovca. Napredovali smo prav počasi in ko smo prišli do Jalovčevega ozebnika je Martin začel modrovati, da je tura bolj naporna kot je predvideval in da bo v preostalem delu še zahtevnejša. Andreju je predlagal naj poti ne nadaljuje, ker bo zanj prenaporna in naj se vrne v kočo. Andrej je predlog z razumevanjem sprejel in se vrnil. Midva sva nataknila dereze, pripravila cepin in vrv ter nadaljevala pot strmo navzgor. Sneg je bil zmrznjen in zbit, tu in tam prekrit z ledenimi ploščami, tako da sva le počasi napredovala. Malo pod vrhom sem opazil, da del stene ni v celoti prekrit s snegom, zato sem računal, da bom prehod oziroma vzpon proti zgornjemu delu stene opravil hitreje, če ta del prečim, namesto da ga obidem kot je to storil Martin. Prišel sem nekako do sredine, ko sem ugotovil, da sem se zaplezal in brez pomoči iz stene ne bo šlo. Martin je z vrha opazoval, kaj bom storil. Na moje prigovarjanje, naj spusti vrv, se je najprej široko režal, potem pa jo je le spustil in me rešil neljube situacije. Med reševanjem pa mi je iz nahrbtnika padla konzerva sočnega kompota, ki sva ga na vrhu Jalovca močno pogrešala.

Moja fakultetna kolega Tone in Martin sta odšla v večnost, ta zapis pa naj nas spominja na njun in naš spoštljiv odnos do visokih gora, kjer se po napornem vzponu približaš zvezdam in kuješ najžlahtnejša prijateljstva.

Boris Pahor in mi, 31. maj 2022

Pisati o človeku, ki je do potankosti poznal dobre in slabe strani odločitev neštetih odločevalcev 20. stoletja in v sodobnem času o tem tudi odkrito spregovoril, je za mene izjemno težko saj se v več stvareh ne morem poenotiti z njim čeprav njegovo literarno ustvarjanje nekoliko le poznam. In prav vpogled v njegovo knjižno ustvarjalnost mi je pomagal pri soodločitvi v začetku devetdesetih let, da Forum odličnosti in mojstrstva Otočec povabi na svoj tradicionalni letni shod pisatelja Borisa Pahorja in mu podeli Veliko nagrado odličnosti in mojstrstva. Omenjeno nagrado so na svojem tradicionalnem letnem shodu podeljevali direktorji in poslovni ljudje Dolenjske in Bele krajine v organizaciji Društva Ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, ki sem mu predsedovala.

Pisatelj je naše povabilo sprejel, se ga celo razveselil in nas obiskal na Otočcu. Nekoliko nelagodja je bilo najprej med udeleženci Foruma, ker osebnost Borisa Pahorja ni bila ne vem kako znana, tudi njegovih literarnih del še ni bilo veliko v Sloveniji. Vedeli pa smo vsi, da živi v Trstu, da je prijateljeval s Kocbekom in imel neprijetnosti z državo v kateri smo živeli. Organizatorji Foruma smo poskrbeli, da je bil kot osebnost in literat dostojno predstavljen udeležencem in dobil je možnost, da sam nagovori Forum po svoji presoji. Pridobili smo medsebojno zaupanje in razvili prijetno razpravo o ideologijah, ki pritiskajo na odločitve narodov, o zgodovinskih resnicah povojnega obdobja, o stvarni problematiki strahu, svobode in literarnega ustvarjanja, ko pač književnik popisuje gola dejstva ter s tem ustvarja zgodovinski dokument časa. Pisatelju smo priredili slavnostno kosilo z visokimi državnimi in lokalnimi upravljavci premoženja in storili vse, da se je med nami dobro počutil. Odšel je zadovoljen, upali smo, da smo se vsaj simbolno zahvalili za njegova prizadevanja za izboljševanje razmerja med Zamejskimi Slovenci in Slovenijo, upoštevaje njegovo željo, da se Slovenija v večji meri kot do sedaj posveti problemom Tržaških Slovence oziroma Slovencev po svetu.

Časti in slave Borisa Pahorja so se v Sloveniji povečevale potem, ko je izšla njegova Nekropola, pogosto je postajal gost slovenskih prirediteljev, na Forum se ni vračal, čeprav smo ga obveščali o njegovem delovanju.

Dejstvo je, da smo v Forumu daleč pred drugimi prepoznali slabosti naše družbe v odnosu do Slovencev in seveda Borisa Pahorja, ker ni ponavljal tistega kar so aktualne oblasti želele pač pa je govoril in pisal to, kar je ocenil, da je dobro za ljudi in družbo kot celoto. Dejstvo je tudi, da je družba katere del smo, odpravila kar nekaj slabosti, ki so mučile posameznike. Nastajajo seveda z novimi časi tudi nove težave, nove zahteve, pomembna pa ostaja vera; kot pravi Pahor sam »a to bo prihodnost popravila«*

Boris Pahor je odšel v večnost, njegova dela pa nam pričajo o odločitvah časa v katerem je živel in so trajno opozorilo odločujočim v svetu, da spoštujejo tradicije, poslušajo narod in odpravljajo slabosti družbe, ki jo vodijo.

*Delo 31.5.22

Vzajemnost, 29. maj 2022

Prišla je nova številka edine revije za upokojene - Vzajemnost, polna zanimivih prispevkov, ki jih pišejo dobro poučeni ljudje in jo z veseljem prebiram že več let. Že večkrat sem jo želela predstaviti tudi v mojem blogu, predvsem zato, ker revije ni v prodaji in moraš biti njen naročnik (letna naročnina 30,00 EUR).

Revijo vzorno ureja Jožica Dorniž, v preteklosti prekaljena na Dolenjske listu kot glavna in odgovorna urednica. Njeni uvodniki so sijajni popis trenutno najzanimivejše teme upokojen, ki mu vedno doda tudi predlog ali vsaj namigne v katero smer je nujno misliti. V tej številki je lepo poudarila, da medgeneracijsko srečanje upokojenih ne more biti popolno brez prisotnosti mlajših generacij.

Revija je strukturirana tako, da je v njej možno slediti družbenim razmeram in mestu upokojencem v njih pa tudi aktivnostim, ki bogatijo upokojensko življenje po domovini. V rubriki Aktualno je tokrat reportaža iz medgeneracijskega sožitja. V rubriki Naš pogovor je jezikoslovec dr. Kozma Ahačič predstavil uspehe in težave slovenščine, sledijo rubrike Zdravje in prehrana, Med vami, Kultura, Iz zgodovine ter Vrt in dom. Pisma bralcev so objavljena pred navedenimi rubrikami kot tudi sporočila o pomembnih novostih kot npr. Prva platforma za iskanje dela za upokojence, S psom v muzej itd. Vsako leto revija organizira več dnevni izlet na jadransko obalo za 7 in več avtobusov udeležencev. Posebno skrb namenja Vzajemna poročanju o pripravah uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi. Svoje mesto imata v reviji Ludvik Škobrne in Vlasta Nussdorfer, pronicljiva družbena kritika. Tokrat so objavljeni obširnejši članki o vročini, demenci, krvnem tlaku, možganski kapi in varni spolnosti in drugi v rubriki Zdravje, v Prehrani pa lahko spoznamo marsikaj o sirih in njihovi uporabi ter sladicah in sadju. Meni najzanimivejše so številne rubrike, v katerih so predstavljeni zamejski Slovenci, obrtni poklici, jubilejni dogodki, glasbeni ansambli, rokodelci, posamezni domovi za starejše, izjemni zbiratelji, ljudska dediščina, zakladi slovenskih muzejev, stare fotografije, uspešne in propadle tovarne, krajine, kraški pojavi, zapuščine, pa tudi tuje dežele in znamenita mesta. Za upokojenke prinaša revija veliko nasvetov za vrt, rože, osebno higieno, ureditvi stanovanja, modi, ročnih delih,… Seveda boste lahko objavili tudi svoj oglas, da iščete partnerja, reševali križanke ali uganke in zvedeli, kaj se je dogajalo v istem času po svetu oziroma v preteklosti.

Revija ima še eno posebnost to je priloga Dobro je vedeti – informacije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in to splošne informacije, pokojninska, zdravstvena in premoženjsko-pravna vprašanja ter vprašanja iz delovnega razmerja in računalniških problemov. Gre za uradna stališča, ki vam bodo v veliko pomoč pri uradnih postopkih.

Pritegnili vas bodo k branju tudi izjemni avtorji: Anita Žmahar, Neva Železnik, Lidija Jež, Darko Naraglav, Boris Dolničar in številni drugi eden boljši od drugega.

Revija ima okoli 100 strani in jo lahko prebirate tudi več mesecev. Je dober priročnik, da ga pogledate ko ga potrebujete, je estetsko oblikovan in lahko zgled vašim lastnim dopisniškim ali izdajateljskim ambicijam. Sem prepričana, da bo postal vaš najboljši prijatelj ob večerih, posedanju v parku ali v postopku, ko rešujete svoje premoženjske probleme. Hvala Vzajemnost, da si med nami!

Da boste lažje prišli do nje: narocnine@vzajemnost.si tel.:01 530 78 42

Medicinski čudeži, 28. maj 2022

Zagotovo se v današnjih časih objavlja največ informacij o novih način zdravljenja, zdravilih in prehrani kot zdravilu. Informacije o tem kako sodobna medicina, zdravila in prehrana zmorejo pomagati človeku pri ohranjanju zdravja prevladujejo tako v strokovnem kot laičnem podajanju informacij, v reklamah po spletu, povsod. So tako prepričljiva, da bi človek, posebno bolan, zagotovo najraje poskusil vse, priprave so enostavne, vse je naravno, vse eko in kot pravi N'toko, posebno oglaševalci bi našo osebnost radi spremenili v »ego po njihovi meri«, ki bi bil sposoben ostali lačen pri bogato obloženih velikih mizah slastnega mesa, mleka in sadja.

Dominirajo trenutno Izraelci, ki ne gradijo otokov v obliki palm, nebotičnikov, dragih hotelov in ne kupujejo dragih avtomobilov pač pa ponos države gradijo »s tehnologijami, ki jih bo kmalu uporabljalo vse človeštvo«. Naj jih nekaj naštejem: cepivo proti Alsheimerjevo boleznijo in možgansko kapjo, krvni test za odkrivanje raka, beljakovina za odkrivanje raka na debelem črevesju, diagnostične kamere, baterije, senzorje in podobne pripomočke, ki jih bolnik pogoltne, zdravilo za samouničenje virusov, zdravilo za amiotrofično sklerozo in tako dalje.

Znanstveniki so se poglobili v možgane starejših in ugotavljajo, da 60-letnik pri odločanju uporablja hkrati obe polobli, mladi pa samo eno. Če človek zdravo živi, se giblje, ima vzdržno telesno dejavnost in polno mentalno aktivnost dosežejo njegove intelektualne sposobnosti vrh pri 80 do 90 letih.

Prehranski dodatki so postali nepogrešljivi v spolnem življenju seveda če zaupate ponudniku, ki jih je dal na trg brez testnih postopkov potrebnih pri plasiranju zdravil.

Sadje jemo zdaj na prazen želodec ali na tešče, bašemo se še naprej s hitro prehrano – kajzerca, zrezek, solata polpeta, solata, piščanček, majoneza, olje,… imeti je potrebno velika usta, da tri stopenski sendvič spraviš v sebe, Klemen ga zavaruje z velim zobotrebcem. Krona užitka je seveda žur z roštilom – vsaj pet vrst mesa, ribami in čevapčiči. Spimo na levem boku, da ne obremenjujemo desnega prsnega koša. Naštevala bi lahko še in še… skratka zdravje je v središču javnega zanimanja.

Pa nam to posiljevanje kaj pomaga? Se ne redimo več kot Američani, so čakalne vrste pri zdravnikih kaj krajše, je manj bolniških, so se potuhnile ali odpravile zahrbtne epidemije, …. Zgleda da ne, dobivamo celo pandemije, ki pospešujejo produkcijo novih »kvazi« zdravil in drugih pripomočkov za ohranjanje zdravja kot pravijo ponudniki.

So naše zdravstvene organizacije kaj rekle na vse bolj pestro ponudbo zdravil, prehranskih pripomočkov, …, So zdravniki ugotovili, da se zdravje naroda izboljšuje zaradi kakovostnejše domače eko prehrane?

Od časa do časa pride kakšno opozorilo npr od Združenja potrošnikov, kakšnega inšpektorata,…

Kaj pa strokovne makro študije in analize, ki bi nakazovale zdravstveno in stroškovno opravičljivost opisane tržne ponudbe, služile za ocenjevanje upravičenosti naložb v te dejavnosti in nakazovale njihovo dodano vrednost? Prav bi bilo, da smo bolj previdni.

Uporabljate izdelke, ki vam jih ponujajo reklamni oglasi za izboljšanje zdravja in telesne kondicije?

Po spletu se potepa sovražni govor, 27. maj 2022

Nič novega, boste rekli, ta dolgčas že dolgo poznamo in se mu upiramo tako, da ga ne pošiljamo novim naslovnikom. Toda vztrajno se ponavlja, občutek imam, da zlasti ob jubilejnih dogodkih, ko se veliko ljudi zamisli nad današnjimi in nekdanjimi možnostmi posameznika ali okolja v katerem živi. Zdi se mi tudi, da ne gre toliko za resnico kot za maščevalnost, ker so piscu pač vzete določene materialne bonitete ne da bi mu kdo povedala zakaj, se pravi, da je prekinjena komunikacijska povezava med odredbodajalci in tistimi, ki jih določen ukrep prizadene.

Podrobnejši vpogled v sovražne govore, ki zajemajo primerjave sedanjega blagostanje s preteklim nazorno kaže nekritičnost in namerno zavajanje. Res je samo dejstvo, da je bil sistem poslovanja in delovanja določen, poznan in spoštovan, problemi pa so zato bili lažje rešljivi. Ker je bila družba s soglasjem vseh generacij razvojno naravnana so naraščale potrebo po novih zaposlitvah, gradila so se stanovanja in se pospeševalo izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih. Posledice so bile trajni viri financiranja stanovanjske izgradnje, nove tehnično tehnološke rešitve, širjenja trgov in internacionalizacija poslovanja. Družba se je srečevala s svetom in spoznavala, da produktivnost povečuje le zdrav, krepak in v prihodnost dolgoročno zagledan delavec, vlaganja v zdravje naroda je zato urejevala tako, da za zdravje ni skrbel le zdravnik temveč predvsem posameznik sam z zdravo prehrano, potrebnim počitkom in primernimi naložbami v razvoj zdravstva. Tudi redne plače, regresi, pokojnine in druge bonitete so zagotavljale predvsem čvrste odločitve upravljavcev premoženja, da se ustvarjena vrednost pravično porazdeli med vlagatelje kapitala in delom. Nič nam ni bilo od nikogar dano in za vsak pozitiven učinek je bil predhodno potreben dogovor družbe. V današnjem sovražnem govoru zato njegovi tvorci napačno navajajo, da je bilo vse to zagotovljeno, ne povedo pa kdo in kako je to zagotovil.

Iz sovražnih govorov na spletu pa izhajajo pomembna sporočila današnji zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Bolj kot avtoritativnosti si družba želi dogovor o zadevah, ki so bistvenega pomena za blagostanje. Zakaj na primer še ni nedvoumnega dogovora, kako bo Slovenija naložila sredstva za okrevanje, ki jih je pripravljena njej dati EU? Zakaj nimamo načrta nenehnega izboljševanja produktivnosti v vseh zaposlitvenih sektorjih. Družba tudi želi sodelovati pri razporejanju dodane vrednosti in soupravljati odgovorno s skrbnostjo dobrega gospodarja.

Prav bi bilo, da zakonodajna oblast analizira uničujoče učinke obstoječe zakonodaje ter upošteva želje in potrebe družbe, da se zakonodajo posodobi. Pravila obnašanja, delovanja in poslovanja družbe morajo biti v skladu s tehnološko-tehničnem razvojem in razvojem trženja. V tridesetih letih smo sprejeli digitalizacijo in razvili informacijske sisteme, ki bi nam morali služiti predvsem za porast produktivnosti v proizvodnji izdelkov in v storitvah. Prav bi bilo, da dosedanja velika vlaganja v informacijske sisteme koristijo večini v naši družbi, se usmerjajo v večjo storilnost dela predvsem v storitvenih dejavnostih z vključno administrativnimi deli in se njeni učinki tudi vrednotijo.

Sovražnega govora bi bilo manj, če bi izvršilna oblast naše družbe sistematično skrbela za naložbe in vestno spremljala njihove učinke. Pridobili bi vsi veliko novih spoznanj, med drugim tudi to, da gre življenje vedno naprej, vsaka generacija se mora zato posvetiti razvojnim problemom in jih razreševati vsebinsko, da doseže res učinke, ki pomembno izboljšujejo blagostanje večine.

Kako pa vi ravnate v primeru sovražnih govorov?

France Prešeren med velikani, 26. maj 2022

V Severnem parku naše prestolnice kraljuje Deklica z Rastočo knjigo, večna »mladenka« Društva Rastoča knjiga katerega častni pokrovitelj je Državni svet in ga upravljajo Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Mestna občina Ljubljana, Javni sklad RS za kulturno dejavnost, Narodna in univerzitetna knjižnica, Društvo slovenskih pisateljev in Agencija za knjigo Republike Slovenije. Mladenka s knjigo varuje, neguje in razvija sodelovanje naše domovine v ustvarjanju bogate kulture naroda, ki mu pripadamo ter nenehno spodbuja najžlahtnejše medsebojne odnose vseh narodov po svetu. V ta namen razpolaga s portalom Združenih rastočih knjig sveta kateremu se vsako leto pridruži list za knjigo pomembnega svetovnega literarnega velikan ene od sodelujočih držav. V Združeni rastoči knjigi sveta so že umeščeni listi Finske s Kalevalo, Indije z avtobiografijo M. Gandhija, Irska s poezijami W. B. Yeatsa, Norveška s Hišo lutk - Noro Henrika Ibsna in Ruska federacija z Vojno in mirom L. N. Tolstoja, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, Italija in Srbija.

Danes se v Združeno rastočo knjigo sveta vpisuje list Slovenije z zbirko pesmi Poezije največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna s poudarkom na sedmi kitici Zdravljice – himne Republike Slovenije.

Kot ustanovnega člana Društva Rastoča knjiga me navdaja občutek ponosa in zadovoljstva, da smo po dvajsetih letih uspeli razviti več kot 80 Rastočih knjig po šolah in lokalnih skupnostih ter se s Poezijami pridružiti državam bogate in edinstvene kulturno knjižne dediščine. To ni bilo enostavno in samo po sebi umevno, poprijeti je moralo veliko srčnih ljudi, ki so prepoznali knjigo kot najmočnejše sredstvo za širjenje znanja, kulture in sožitja.

Svojo vizijo in svojo družbeno odgovornost za večno prijateljico »dobro knjigo« danes prepoznavajo v vedno večji meri najpomembnejše kulturne ustanove v naši državi, z častnim pokroviteljstvom pa interes do knjige spoštljivo izkazuje tudi pomemben soustvarjalec političnega sistema - Državni svet. Iz teh razlogov je pričakovati da bo v prihodnje gibanje rastočih knjig še učinkovitejše, posebno v vlogi vzgoje, ustreznejši organizacijski kulturi v politiki in v oblikovanju mednarodnih odnosov s pomočjo diplomacije. V ta namen se širi dejavnost in tudi odgovornost snovalcev in organizatorjev rastočih knjig, še posebno pa eminentnih institucij, ki jih država ima za širjenje žlahtnih interesov svojih državljanka in državljanov.

Rastoče knjige rastejo po vseh delih naše domovine, bogatijo jih prizadevni vzgojitelji, lokalni literarni ustvarjalci, zgodovinske zbirke, dediščina, civilna družba in še mnogo drugega. Rastoče knjige se vključujejo v izobraževalni proces, raziskave, turizem in kulturno podjetništvo. Prisluhnimo na vseh nivojih vodenja in ustvarjanja željam in potrebam večine!

Ste že spoznali svojo najbljižjo Rastočo knjigo?

Na današnji dan… 25. maj 2022

Dejansko naklonjenost neki stvari ali nekomu lahko izkažeš na mnoge načine, upoštevati pa moraš, da bo tvoja iskrenost preverjena in sprejeta samo, če je dosežena določena mera zaupanja v obojestransko vzajemno delovanje. Na tem principu smo v drugi polovici 20. stoletja pravkar izšolani mladi »strokovnjaki« iskali priložnosti in prilike, da bi ustvarjali, naredili kar se da veliko dobrega in se dokazovali z znanjem. Imeli smo nekaj izkušenj na pr. v vodenja družbeno političnega življenja saj je bila mladinska organizacija z zakoni določena kot enakopraven partner drugim organizacijam v sistemu odločanja o najpomembnejših zadevah družbe. Tudi v delovnih akcijah, na praksi po podjetjih in ustanovah in seveda v kulturi, športu ter humanitarnem delu so nam bile zaupane kar pomembne naloge. Izjemno spodbudni pa so bili za mlade pomembni dogodki, organizirani prav z namenom razvijati zaupanje in odgovorno ravnanje mladih ali pa z namenom, da se množično proslavi zgodovinsko pomembno dejanje, ki nenehno opozarja generacije na potrebo razmišljanje in delovanje v korist družbe. Kakorkoli, študenti smo bili navdušeni na primer nad tem, da je predsednik države osebno javno sporočal študentskim organizacijam kaj družba od njih pričakuje. Naš čut za odgovorno ravnanje se je krepil na vsakem sestanku, kjer smo skupaj z voditelji institucij razpravljali in soodločali o programskih osnovah za razvoj izobraževanja, zdravstva, gospodarstva, vsega, kar je takrat potrebovala družba. Desetletja smo se veselili štafete, ki je potovalo po vsej državi, da ne govorim o zaključni prireditvi, ko je le-ta prispela na cilj. Leta 1959 je štafetno palico izročila naslovniku danes moja draga prijateljica Stanka Kovačič. Ni skrivnost, da se je mladina kitila z uspehom izgradnje avtoceste, ki je povezala najsevernejši del države z najjužnejšim. Kot mladini naklonjeno dejanje družbe smo ocenjevali tudi gradnje športnih objektov, študentskih naselij, udeležbe na mednarodnih prireditvah, potovanja na študij v tujino in še mnogo drugega kar seveda ni bilo za normalno družbo nič posebnega, ampak mi smo živeli v stiski kot nerazviti, mladi v hladni vojni med dvema državama, ki sta si lastila svet, še vedno pod vtisom vojnih grozot in v večina primerih smo kot kmeti šele ustvarjali mladino moderne dobe, ki jo je potrebovalo gospodarstvo in organizacijska kultura sodobne družbe.

Petindvajsetega maja vsako leto je bil Dan posvečen mladini. Praznik je nastal zato, ker smo mladi sodelovali pri upravljanju premoženja in vodenju družbe. Tega dne so se polagali računi za delo mladih, proučevalo učinke dela in načrtovalo nove, vedno zahtevnejše naloge. Na Dan mladih smo si organizirali zabave, se poveselili skupaj z najodgovornejšimi in ocenjevali svoj status pri odločanju. Z marsičem nismo bili zadovoljni, upirali smo se pretiravanju iz ideoloških razlogov in si prizadevali gospodariti s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ja, naleteli smo tudi na močne, včasih nepremagljive ovire, vendar je prevladovala skupna želja vseh generacij izražena v cilju – vsakdan bolje za vse! Lahko rečem, da smo takrat mladi doprinesli svoj delež k blaginji družbe.

Tako kot so se moje generacije po svojih poteh približevali skupnih ciljem in uresničevale svoje sanje, tako poteka proces tudi danes. Prihodnost je vedno v glavi in v rokah mladih, ti morajo imeti odprte in enakopravne možnosti za sodelovanje in soodločanje z vsemi drugimi v družbi. Med njimi mora obstajati visoka stopnja afinitete brez pričakovanja, da je kdo dolžan njim zagotoviti kar si želijo, kar si želijo morajo soustvarjati in pri tem prevzeti svoj del odgovornosti. Kot je v mojem okolju znano, mladi danes prav to pogrešajo, to, da se jih vzame resno, se jim prizna pravica soodločanja in verjame v njihove sposobnosti. Vemo, da je vedno bolj cenjeno to, kar ustvarimo sami!

Kaj menite, bodo naši potomci poskrbeli bolje za svojo prihodnost kot smo mi?

Prijeten je spomin na minule nadloge 24. maj 2022

Če smo se maturanti Osme'56 na dosedanjih srečanjih dobro imeli zaradi obujanja predvsem lepih spominov in družinskih veselo in žaloiger, je morda prišel čas, da kakšno rečemo tudi na minule in sedanje nadloge naše dijaške druščine, seveda, če je med nami volja, da se nasmejemo svojim lastnim zablodam in nerodnostim brez predsodkov.

Večino od nas je kar nekaj nadlog spremljalo v dijaških letih, spomnimo se zgodnjega vstajanja, lovljenje vlaka v odhodu, prevoza s kolesom v dežju in snegu, slaba ali sploh nobena prehrana, težaška dela po kmetijah in podobne sitnosti. Tiste v internatu je mučila tortura tako ali drugače močnejših. V stari stavbi je bilo cel kup skrivnosti, ki so grozile bogaboječim, od notranjega vodnjaka pod stopniščem, zaprtih prostorov levo od vhoda v gimnazijske učilnice pa do zaprte opatove dvorane, da o belih menihih sploh ne govorim, saj so nam že s svojo pojavo vzbujali slabo vest, da se v duhovnem razvoju oddaljujemo od vere in s tem tvegamo izgubo materialne podpore naših skrbnikov. Smo pa imeli tudi svobodnjake na primer v Stranski vasi, graditelje hiše na drevju, pobudnike prireditev in podobne tiče, ki so bili kot magnet za vse materialno ali duševno zafrustrirane in mnogi smo zlasti v počitnicah storili vse, da smo se tem svobodnjakom približevali.

Na fakultetah smo nekateri že kar pozabili na nadloge, v ospredje so prišla prijateljevanja, večina si je že ustvarjalo družino, o družinskih nadlogah pa ni kaj dosti znanega. V vseh popolnih ali nepopolnih skupnostih so se rojevali otroci, z njimi pa se je krepila radost in zadovoljstvo.

Mirno sožitje, ki ga je pogojevala tudi ustrezna zaposlitev in primeren zaslužek pa je žal ustvarjal nekaj, kar ob letošnji obletnici mature ljudje v stranki, ki jo vodi stiški maturant, označujejo kot slabo, kot nadlogo. Nadzorni sistemi, ki so jih ustvarjali Dragica, Vida, Slavka, Milan Strah in Vrhovčeva Rezi so razpuščeni, kar so uspešno soorganizirali v gospodarstvu Drago, Čandek, Tone Golob, Jožko, Tone Grden, Nace, Geli, Podržaj, Joža in oba Zupančiča ni omembe vredno, državno upravo so sozafurali tudi Lovro, obe Nadi, Janez Rebolj in Janez Zajc, tudi Lenka,Milan Strojan in Angelca so gradili nek »čuden« zdravstveni sistem, ki ga že 30 let ni nihče dopolnil. So to res bile naše zablode in nadloge? Ne, niso bile, naselja Franceta in Roberta Zupančiča so še vedno kakovostna in prijetna domovanja, Energija, ki ji je življenje posvetil Nace, rojeva sončne, vetrne, vodikove in druge energente, Tovarne , trgovine in druge gospodarske institucije so največji izvozniki, delodajalci in raziskovalci. Ne, naše opravljeno delo pa ne bomo šteli med nadloge.

Je pa še kar nekaj nadlog, ki so se z leti kopičile in nakopičile v našem telesu in duši. Kot »hudič križa« se bojimo, da bi nam morali premagovati telesne in duševne probleme naši nasledniki, zato nenehna dilema kam po pomoč, če brez nje ne bo več šlo. Naša nadloga so oslabeli čuti, obolenja, padci in zlomi - kakovost življenja nam usiha. Kolikokrat je kdo od nas že podaljševal vozniško dovoljenje? Psihološki test, zdravniški pregled, stroški, omejitve,… Še radi hodite v tedensko nabavo? Ničesar več ni, kar bi želela kupiti, toda prehraniti se pač moramo. Na vsakodnevna vabila, da se udeležim debate ali ogledam nekaj lepega, se opravičujem in tako počasi a zanesljivo odhajam k Sv. Marjeti.

Vesela sem, če teh nadlog ne poznate!

Koalicijska pogodba, 22. maj 2022

Načeloma sem proti sklepanju koalicijskih pogodb, ki so v našem političnem življenju običajne in, kot zgleda, nepogrešljive oz. bolje rečeno, stvar nenehnega »glodanja kosti« v javnosti dveh nasprotujočih se mnenj. Kako se programi tistih, ki so bili izvoljeni uresničujejo, morajo nam volivcem poročati pristojni nadzorni organi, če pa ti ali njihove stranke potrebujejo pismen dogovor, kako bodo nadzirale uresničevanje programov, naj pač sprejmejo sami ustrezen akt. Zaradi ponavljajočih se vprašanj o dvomih, ki jih aktualna koalicijska pogodba spodbuja in jih je Erika nizala na zadnji Tarči, pa bom poskusila v nadaljevanju oblikovati kar se da objektivno mnenje.

V programe SD in Levice sem se poglobila že lansko leto, takoj po njihovi objavi, razmišljanje Svobode sem razbrala iz vsakodnevnih nastopov Gibanja v medijih. Jasno so vsi trije protagonisti nakazali, da je njihov cilj doseči pravičnejšo delitev ustvarjenega dobička med kapital in delo. O tem sem pisala v septembru preteklega leta. Vsa leta svojega aktivnega življenja sem si prizadevala, da bi se to osnovno načelo udejanjajo zato sem bila najprej prijetno presenečena, nato pa tudi zadovoljna s tem, kar so pozneje izvoljeni ponavljali in, kot je povedala že omenjena Tarča tudi podpisali kot skupno obvezo. Zakaj je zdaj potrebna razprava ali je to uresničljivo ali ne in to razprava med tistimi, ki so volitve izgubili in tistimi, ki so jih dobili, pa res ne vem. Menda gospodarstvenik, evropska poslanka in Žižkov varovanec že vedo kaj govorijo in kako bodo svoje načrte uresničevali, če so se z njimi javno predstavili in poistovetili. Končno, kdo pa bi lahko bolj vsestransko oblikoval pogled na prihodnost Slovenije, če ne omenjeni, ki jim je čas in dosedanje delo omogočilo stvarnejši vpogled v sistemske težave in s tem na možne poti, po katerih se bo Slovenija izognila novim pastem dosedanje politike.

Zavedam se, da so omenjene stranke in njihove vodje, prevzeli na svoja rame izjemne napore in izjemna tveganja. Iz tega razloga do njih ne smemo nastopati »mi« in »vi« ampak samo več kot solidna večina volivcev. Politiko res skromne manjšine so volitve zavrgle in jo torej ni možno niti potrebno upoštevali v nadaljnjih postopkih vodenja države, sodelovanja v EU, Združenih narodov, sveta. Dolžnost volivcev je, da izvoljenim vodjem in strankam stojimo v čvrsto in ustvarjalno pomoč, da jim zaupamo in pomagamo. Z njihovo izvolitvijo smo težko breme in tveganja za dosego večjega blagostanja sprejeli tudi vsi tisti, ki smo pripomogli, da je volilo skoraj 80% volivcev.

Poudariti moram, da poleg zaupanja potrebujejo naši vodje in njihove stranke, veliko pomoč, sodelovanje in podporo strokovnjakov vseh vrst, najbolj tistih, ki skrbijo za vsakodnevne potrebe vseh državljanov in državljank, potem tistih, ki jih bo svetovna javnost spraševala kako zagotoviti mir, preprečiti lakoto, odpraviti taborišča,…, posebno nalogo dobivajo strokovnjaki za razvojna vprašanja, ki bodo s svojimi odločitvami povečevali ali zmanjševali možnosti ustvarjanja mladih, vsak od nas, se bo na delu srečal s kakšno težavo večine, tudi bolni in upokojeni bomo morali skupno z drugimi doprinesti svoj delež vsaj k zmanjševanju stroškov ali plačilu davka na nepremičnine. Če nas je 80% glasovalo za programe omenjenih treh strank delajmo na tem, da se bodo programi udejanjali ne glede na nešteto problemov na poti v boljšo prihodnost. Zato, draga Erika, v svoje oddaje vnašajte novo paradigmo nam vsem drage Slovenije, povabite ljudi, ki vedo za rešitve, razveselite nas s kakšno pomembno inovativnostjo in pustite, da slabo čim preje odide iz vaših odličnih oddaj!

Naj zaključim spodbudno tudi za morebitne razočarane bralce tega zapisa; kdo se ne bi veselil novih stanovanj za mlade, zdravniške pomoči, ko jo potrebuje, večje produktivnosti dela, … To je nova paradigma, skoraj ni možno misliti človeka, ki se tega ne bi veselil pa čeprav bo namesto 5,59 EUR prejel le 5,00 EUR dividende za delnico. O tem teče beseda!

Imate boljše predloge – na dan z njimi!

Vojna v Sloveniji, 19. maj 2022

Že dolgo, dolgo se ne poglabljam več v politiko moje domovine iz preprostega razloga, ker so politiki postali špekulanti in jim ni možno zaupati. Ker pa so javni mediji prav vsiljivo polni poročil o tem, kaj posamezni politiki hočejo, predlagajo, si prizadevajo,… prav za prav ne morem, pa tudi ne smem biti tiho. Nesmiselno je tudi, da bi ponavljala že neštetokrat napisano in povedano: »Golob, rešiti nas moraš sedanjega premiera«, kot, da je Golob »Deus ex machina«, ki mora rešiti sam, kvečjemu mu pomaga njegova ekipa, vse politične probleme z vključno že več let trajajočo vojno sedanjega premiera s Slovenijo.

Ja, prav ste prebrali, Slovenija je v vojni – skoraj 80 % večino hoče »slovenski Putin« osvojiti, prva leta je to počel z vojsko, ko je izgubil poveljstvo je napisal knjigo in v njej jasno in glasno, kot Hitler, povedal, kako se bo bojeval ne glede na to ali bodo obdobja miru in premirja ali pa bodo posamezne bitke - vse z istim ciljem – podjarmiti državljanke in državljane Slovenije. Neka najožja njegovo sodelavka s pomembnimi pooblastili, mi je leta 1995 rekla: »čas Janeza Janše še ni prišel, boš videla, kaj šele bo ob njegovem času«. Gospod se je do sedaj s svojimi dobljenimi bitkami približal svoji končni zmagi. Izguba na volitvah mu ni več nevarna, razvil je strategijo naslednjih bitk na osnovi zakonskih anomalij, ki so tudi njemu dolgo časa omogočala vojne manevre in zmago v posameznih bitkah. Ima administrativne in zakonodajne strokovnjake, ki jim znani odvetniki z vsebinsko pravilnih razumevanjem smotra neke zakonske določbe, ne segajo do peta. Oprostite, res ste naivni, če mislite, da sedanji premier samo nagaja, ne, točno ve, da se samo od Goloba pričakuje rešitev in osredotočil se je na zakonsko možne ukrepe, da mu uspeh onemogoči.

Spoštovani vodja Gibanja Svoboda potrebuje za uveljavitev svojih pravic in dolžnosti pridobljenih na volitvah 24. aprila in uveljavitev naših zahtev na istih volitvah, ponovno izdatno pomoč organizacij civilne družbe in vseh volivcev in volivk. Kolesarji, pravnice za odpravo škodljivih zakonov, 8. marec, uporniki vseh vrst, kulturniki, športniki, gospodarstveniki, organi, ki jih plačujemo za uveljavitev pravice ponovno odpovedujejo, naš nosilec sprememb, ki smo ga izvolili na zadnjih volitvah, lahko omili posledice, ne more pa sam s svojo ekipo odpraviti škodljiva dejanja. Pojavljajo se že dvomi o kandidatki za notranjo ministrico, širijo se dvomi za Bratuškovo, pa Loreana in tako naprej, vseh vrst dvomi so del strategije trenutne bitke sedanjega premiera za ohranitev svojega statusa in statusa svoje ekipe.

Dopuščam možnost, da se motim kar bi me resnično razveselilo in opravičila bi se vsakemu posebej, ki se v tem mojem zapisu prepozna. Če ta trenutek kdo samo nagaja mu odpuščam, toda pogled iz tridesetletne oddaljenosti na delovanje sedanjega premiera ni narejen, ni objavljen in ni prepoznan kot nevarnost za mojo domovino. Mediji nadaljujejo z njegovo promocijo, kot da volitev 24. aprila ni bilo. Sedanji premier kljub dokazilom ni bil obsojen ali kaznovan za dejanja, ki jih je sodišče prepoznalo kot kazniva, kljub temu je bil izvoljen v parlament, njegovi volivci so vedeli, da je v vojni s svojo državo, da ima razvito strategijo vojne in, da bo vojno nadaljeval z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi. Kaj vodi njegove volivce, so tudi oni snovalci in vojaki vojne v Sloveniji? Je možen dialog o zahtevah, predlogih in namerah za katere bijejo bratomorne bitke in trosijo moči ljudstva, potrebne za razvojne projekte namenjene mladim.

Kar naprej slišim nekega duhovnika, ki je dejal približno takole; človek, ki tako obremenjuje Slovenijo kot Janez Janša, bi moral že davno sam oditi iz njenega javnega življenja.

Ne bi bilo lepše v Sloveniji, če bi politiko kreirali zaupanja vredni ljudje?

Delo in priznanje, 18. maj 2022

Naš starejši vnuk se že vrsto let s svojo raziskovalno nalogo pridružuje Srečanju mladih raziskovalcev v Sloveniji, ki ga organizira Zveza za tehnično kulturo Slovenije. Ima izjemno srečo, da dobi običajno dobrega mentorja, ki ga pri delu močno spodbuja in mu zagotovi asistenco o tistem delu raziskave, ki ga kot devetošolec še ni imel možnost spoznati. Raziskava praviloma poteka nekaj mesecev potem, ko so bile določene meje in cilj raziskovanja. Letos so bile to Gorivne celice in vodik v osebnih vozilih. Po zagovoru na matični osnovni šoli Riharda Jakopiča je elaborat potoval na pristojni organ države, ta ga je ocenil kot primernega za uvrstitev v 56. Srečanje mladih raziskovalcev Slovenije 2022 in tam je naš vnuk po ponovni predstavitvi, zanj prejel Srebro priznanje. Seveda smo za trenutek reagirali evforično saj v naši družini nimamo pomembnejših talentov in nas je zato prevzel njegov uspeh. Smo se pa tudi močno zamislili kaj raziskovalno delo zahteva tako od raziskovalca kot od družine pa tudi kaj naj bi z raziskovalnim delom dosegli, saj so to dolgoročne potrebe, želje ali sanje fokusirane v neko neznano področje, ki se bo v raziskovalcu povečevalo ali pa bo to le eksperiment oziroma promocija aktualna v nekem določenem času.

Smo dokaj tradiciji naklonjena družina in zlasti starši močno materialno in duhovno podpirajo oba vnuka k ustvarjalnemu delu. Oba sta že nekaj let raziskovalca z znanjem o uporabi računalništva pri tem delu, obvladovanju prenosa na primer načrta v realni materialni svet in asistenco pri raziskovalnem delu, če se kaj komu zalomi. Pri hiši je zato nešteto načrtov Lego kock, nenehno odkrivanje novih možnosti uporabe pametnih telefonov, obisk razstav tehničnih dosežkov, obiski Dan odprtih vrat v podjetjih, potovanja po zgodovinsko pomembnih območjih, sodelovanje pri nakupih opreme, gradnji hiše in podobnih prilikah, ko fanta spoznavata nujnost praktičnega obvladovanja procesov, ki pripeljejo do izdelka ali storitve. V veliko pomoč obema so prevozi, ki jih starša brez pogojno zagotavljata tudi na daljših relacijah. Ker je prejemnik priznanja komaj preboleval prehlad in je obstajala nevarnost, da bi okužil druge raziskovalce, ga je mami peljala na zagovor v Mursko Soboto, bila z njim in poskrbela, da je imel vse, kar je potreboval. Mlajši bratec je bil po moje v mislih vsak trenutek z njim, mi ostali smo bili le nemočni opazovalci. V tem času sta se oba izkazala, mlajši kot prizadevni skrbnik za bolnike in starejši kot razumni razlagalec nekega novega tehnološkega procesa.

Raziskovalno delo naših vnukov še ni usmerjeno v izkazovanje osebnega interesa na neko stroko ali poklic in iluzorno je misliti, da dvanajst in štirinajst letna fanta vesta, kam jih bo vodila poklicna pot. Nihče jih tudi ne sili, da bi se o tem opredeljevala. Se pa z raziskavami samoizobražujeta, uživata pri eksperimentiranju in se učita spoznanja tudi razumljivo prenašati zainteresiranim avditorije. Kaj bi še želeli več?

Prejemniku priznanja smo vsi iskreno čestitali. Ve, da smo z njegovim delom zadovoljni in to mu je dovolj za zadovoljstvo. Prav tako smo vsi izrazili mlajšemu vnuku zahvalo, ker je v družinski zdravstveni krizi lepo skrbel za obolele, zdrave in dom. Ne ve se še ali bo sledila kakšna nagrada?

Kako pa vaša družina spodbuja ustvarjalnost otrok?

Ko zboli večina članov družine, 17. maj 2022

Začelo se je pri starejšem sinu, utrjenem odbojkarju oziroma zagretem športniku. Najprej pokašljevanje, nato malo in vedno več vročine, končno obleži, zaskrbljeni ostali trije v družini strežejo, kuhajo čaj, hodijo po zdravila in postopoma začne pokašljevati oči. Ta je »trši oreh«, tarejo ga roki za projektiranje, zapre se v svojo sobo in dela od doma kolikor največ more. Ostala dva člana družine sta vsakdan v večjih skrbeh in, glej ga zlomka, mami obleži, ne more biti pokonci, ne upa si več k že obolelim,… trpi. Zdrav je ostal le dvanajstletnik in brez pomišljanja prevzame vsakodnevna opravila. Najpozneje ob 6.30 uri Piko na sprehod, da se simpatična psička olajša. Posebno skrb mora posvetiti Jakobu, papagajček vrešči in protestira dokler mu ne postreže obroka. Kuha čaj za vse tri bolnike, eden z medom, dva z limono, sam se zadovolji s skodelico mleka in slaščico, darilo tete Marjete. Sobe so zaprte, vsak bolnik se zdravi po svoje, za pomoč se vsi obračajo na dvanajst letnika, ta pa mora v šolo, pa še čas spraševanja in testov se bliža. Pripravi pač hrano iz hladilnika in jo raznese po sobah bolnikov, vsakega bolnika sprašuje, kaj hoče za kosilo, da se bo okrepil in čim preje pozdravil. Babi je glavna rešitev, pripravi vedno kaj dobrega in to s pomočjo dvanajstletnika spravi do bolnikov. Mora biti previdna, saj ne sme zboleti, tudi ne edini še zdrav v družini. Ta pa po šoli prevzame družinsko blagajno in gre v nabavo kot da v življenju še ni počel drugega. Zapomnil si je želje vsakega in skuša nabaviti vse kar potrebujejo. Moral je odpovedati trening odbojke, da po nabavi ponovi šolsko snov, ki jo še ni dobro osvojil. Moral se je odpovedati igricam po pametnem telefonu, da zmore zadovoljiti potrebe »družinskega živalskega vrta«. Moral je le pokukati k bolnikom, da je ugotovil, kaj naj pripravi za večerjo. Tu je še pomivanje, tudi v stroju, nujno čiščenje, nadziranje hišne avtomatike, sto stvari za katere skrbijo vsi štirje, zdaj pa je sam za vse!

Kot je bilo pričakovati, začne kašljati tudi sam, s prva bolj opozorilno. Dobro, da se mami že pobira. Zaskrbljeno se ozira v svojega mlajšega, mora pa mu povedati, naj vzdrži še en dan. Peljala bo sicer nekoliko izboljšanega zdravja njegovega starejšega brata na državno tekmovanje raziskovalcev. Izolacija je potrebna, da ne bi okužil drugih tekmovalcev. Naš dvanajstletnik to popolnoma razume, kot kakšen moder možakar, kar pojdita, poskrbel bo za očija in zdravil svoj kašelj. Posvetuje se z babico, obljubi mu okrepljeno pomoč, edino oči obupuje: »zbolel bo – kaj naj storim?«

Po nekaj dneh se začne zdravje vračati in z njim iskanje odgovora kakšno obolenje je zajelo družino, je bil to prehlad, gripa, covid, še kaj hujšega? Smo ravnali prav, da nismo na pomoč klicali babici in dedka? Kako se zahvaliti najmlajšemu, da nam je pomagal pogumno in zadovoljivo. Nove bolezni v novih časih odpirajo velike dileme pri obolelih in sorodnikih, ustrašimo se, da gre za kaj hudega in potrebujemo dovolj časa za preverjanje dejstva. Sodelovati morajo vsi člani družine, da se dvomi izničijo. Ta nova obolenja še ne prepoznavamo zato so naše dileme temu primerno upravičene.

Pri nas, kot zgleda, se bo skrb ublažila, okrepila se je že zavest, da poprime za delo tisti, ki zmore ne glede na leta, spol ali družinski status. Nismo še razrešili nujno pomoč, ki bi jo lahko nudili zdravi ožji starejši sorodniki kar bomo slej ko prej morali preveriti in ugotovljena dejstva sprejeti.

Toda mi nismo edini v omenjeni zdravstveni situaciji, vsaka družina se je zadnja let znašla v podobnem položaju, da zboli družinska večina, da ni prepričana za kakšno obolenje gre in da iz spoznanj po pandemiji ne vemo kako sprejemati pomoč starejših. Morali se bomo še naprej učiti , sprejemati tudi večje rizike kot do sedaj in živeti v veri, da nas vsak veterc že ne more podreti, okužiti ali kako drugače odvrniti od naših najdražjih pa tudi od tega, da odgovorna družinska opravila prevzemajo najmlajši, taki kot je na primer naš dvanajstletnik.

Ste vi v podobni situaciji našli boljše rešitve?

32 vloženih zakonov v parlamentarno obravnavo, 17. maj 2022

Dosegla nas je vest, da je stranka, ki je z volitvami 24. aprila izgubila primat, vložila v parlamentarno obravnavo 32 zakonov. Samo po sebi se mi je oblikovalo kup vprašanj; zakaj teh zakonov ni dala v postopek v času svoje vladavine, ko je imela večino v parlamentu, zakaj jih je vložila že na ustanovni seji novoizvoljenega Državnega zbora, s kakšnimi argumenti jih bo utemeljevala, kaj od njih pričakuje, kako bo to dosegla glede na izgubljeno večino in ne nazadnje, kako naj mi – izvrševalci zakonskih dolžnosti – razumemo in udejanjamo naenkrat toliko zakonskih novosti ali sprememb. No, te moje praktične pomisleke je hitro omilila novica, da so vloženi predlogi predvsem zato, da bi bile z njimi kapacitete Državnega zbora polno zasedene dovolj dolgo in le- ta ne bi mogel sprejeti zakonskih novosti, ki so nujne, da se sanira politično, gospodarsko in duhovno dveletno razdejanje sedanje Vlade. Gre menda za Zakon o RTV, STA,…

Veste kaj, moji sodržavljani in sodržavljanke, temule se pa ne da reči drugače kot hudobija in zlo, ki se ga sramujemo, ga ne maramo in ne potrebujemo. Gospe in gospodje v Državnem zboru naj bi se ukvarjali s proceduralnimi problemi oziroma birokracijo, ki naši družbi lahko samo škoduje. Larpurlatizem! Mi pa naj živimo kakor vemo in znamo; podražitve, inflacija, pomanjkanje služb za mlade, nizke plače, nizka produktivnost in podobne materialne zadeve, da ne govorim o stanju duha v naši družbi, to in še mnogo drugih problemov družbe pa vlagateljev 32 zakonov ne zanima. Na vrsti smo volivci in volivke, da se takim škodljivim posegom v delo pristojnega organa odločno upremo. Za nas je pomemben mir in napredek, v prihodnost zazrta in ustvarjalna mladina, intelektualni preboj nad političnimi diktaturami, darovi narave, blaginja za večino, odpravo revščine in podobne človeku potrebne dobrine. To nenehno ponavljamo, izvolimo, protestiramo, … zakaj se potem ne uresničuje? Kdo, predvsem pa zakaj si jemlje pravico delati proti volji ljudstva? Kje so tu nadzorni organi, regulatorji, intelektualne ustanove in vse polno institutov za zaščito skupnega dobra, če lahko brezobzirnež blokira za več let delo celo Državnega zbora.

Dobro, nimam dovolj strokovnega znanja iz področja prava, da bi lahko rekla tako in tako ravnajte. Imamo pa kar nekaj super strokovnjakov iz tega področja, ki bi morali zdaj povedati, kako takoj postaviti v prioriteto potrebo družbe pred birokratskim manevrom vlagateljev 32 zakonskih predlogov. Pri vsakem delu moramo slediti namenu, vsebini, koristnosti, sredstva ne smemo trošiti, če strategije in ciljev dela ne dosegamo. Računsko sodišče to neštetokrat, pri vsakem pregledu poslovanja in delovanja posebej poudari.

Umestno bi bilo lahko tudi dodatno pojasnilo vlagateljev 32 zakonov. Za katere zakone gre ali zakaj vlagajo predloge zdaj. Če je kakšen utemeljen odgovor na ta vprašanja, sem morda s tem prispevkom krivična. Toda priznajte, da je dokaj nenavadno tako ravnanje oblasti v odhodu. Zato se pred nas postavlja še veliko vprašanj, predvsem pa iščemo odgovor na vprašanje, kdaj se bo naša politična scena zresnila, obnašala kot dober gospodar skupnega dobra in kdaj bo delovala tako, da bo naraščalo naše zaupanje v boljšo prihodnost.

Menite, da smo sposobni poskrbeti za primernejšo organizacijsko kulturo politike v naši domovini?

Naša prehrana brez prehranskih odpadkov, 15. maj 2022

V mojem okolju se je s hrano vedno ravnalo spoštljivo in varčno. Kuhalo se je približno toliko, kot je bilo za našo družino ocenjeno, da poje, če pa je kdaj kaj ostalo smo seveda pojedli pri naslednjem obroku. Zelo redko se je zgodilo, da se je pripravljena hrana za ljudi pokvarila, če pa se je, so jo dobile domače živali. Navade mojih starih staršev so se ohranile do današnjega že četrtega rodu, ki prav za prav bolj malo kuha, vse več pa nabavlja že na pol ali popolnoma pripravljeno hrano.

Zadnja leta pa me ravnanje z hrano prav čudi, da ne rečem skrbi. V medijih je vse polno oddajaj o zavrženi hrani, o ukrepih, da bi obseg te hrane zmanjšali pa ni. Nastajajo raziskave, znanstveniki celo opozarjajo, da največ energije potrebujemo za ravnanje z hrano, vse skupaj zgleda, kot da na veliko kuhamo in kupujemo hrano zato, da jo nato odložimo v posode za smeti.

To je ena stran poročanju, na drugi strani pa smo priča sistematični obdelavi trga za prodaja sadja, mesa in mleka, da ne omenjam neštete ponudnike hitre hrane, »Odprte kuhne«, kuharskih oddaj, žara in piknika, oddaj o azijski prehrani in drugih oblikah prehranjevanja. Tam pa tam se reklamira le še avtomobile, pohištvo in kakšen kič, poudarek promocije pa je na hrani, ki naj bo domača to je sadje, mleko in mlečni izdelki, kruh in krušno pecivo, piščančje meso ter pretežno uvožena govedina in svinjina. Če se bomo prilagodili tej prehranski ponudbi, bomo, kot Američani, imeli težave z telesno težo in posledično z zdravjem, ker je ponudba preobsežna, odpadek prevelik in uvoz tradicionalno zagotovljen. Ne gre samo za spremenjeno ponudbo pač pa tudi za spreminjanje prehranskih navad in posledično organiziranja naše redne prehrane, povezane s spreminjanjem delovnega časa oziroma njegovega skrajšanja na 30 ur tedensko.

Dobivam vtis, da hrano ne spoštujemo dovolj, da se ne zavedamo, kolikim ljudem jo primanjkuje in da tudi v vzgojnem procesu tako starši kot okolje posvečamo premalo pozornosti prehrambnim dobrinam pridelovalne dejavnosti. Že samo ukrajinska vojna je pokazala, kako hudo trpijo ljudje, če nimajo hrane, če družina nima zalog ali pa ostanejo brez obroka, ko zaradi pomanjkanja energije hrane ni možno pripraviti. Ne vem ali razpolagamo z znanjem, kako se izogniti prehranskim odpadkom ali jih vsaj zmanjševati, toda, če to znanje imamo bi bilo prav, da se o njem razpišemo, da poučimo zaposlene v pripravi hrane in morda celo sprejmemo določene prehrambne normative, ki jih iz zdravstvenih in racionalnih razlogov, ne pa komercialnih, priporočamo pripravljavcem obrokov.

Morda bi bilo dobro javnosti vedeti, kje so največja žarišča nastajanja prehranskih odpadkov. So to morda obrati prehrane v izobraževanju, na delu in v proizvodnji, so morda to številni ponudniki hitre prehrane, predelovalci mleka, sadja ali mesa? Bi o tem lahko kaj rekli pristojni organi za prehrano kot so inšpekcije, znanstvene prehranske institucije in strokovnjaki naših univerz. Vedno je več vprašanj kot odgovorov vsekakor pa je skrajni čas, da o prehranskih odpadkih ne molčimo in s tem ne dajemo soglasje za njihovo naraščanje.

Sem pa prepričana, da imamo pri tej problematiki pomembno vlogo starši oziroma družine. Mladi rod naučimo spoštljivosti do hrane in njene porabe tudi tako, da se o tej problematiki z njimi pogovarjamo, skupaj snujemo prehranske prioritete in skupaj proučujemo napake, ki smo jih storili, da smo ustvarili odpadke. Nauki bodo postali njihova tradicija, ki jo bodo negovali v svojem samostojnem življenju.

Bi se dalo po vašem mnenju ravnati ustreznejše s prehranskimi dobrinami?

Ne ustvarjajmo sovražnikov iz poražencev! 10 maj 2022

Že predno poberem Delo iz nabiralnika vidim, da ga krasi na prvi strani slika volilnega zmagovalca sosednje države v prijateljsko tolažilni drži z poražencem volitev naše države. In se takoj, ne užalostim, ampak razjezim do skrajnosti, ker se poražence prikazuje kot sovražnike in, da nikakor ne bi pozabili njihovih naukov, jim medijske hiše delajo reklamo bodi si z dobrimi, slabimi, škodoželjnimi ali sovražnimi prispevki. Nehajmo vendar poražence napadati, obirati in sploh o njih pisati. Na volitvah so dobili oceno svojih mnenj in dejanj, imamo nova načela vodenje države po mnenju večine in ne vidim nobene potrebe, da se vračamo z očitki v njihov svet.

Na splošno je vsak poraženec pri katerem koli poslu upravičeno ali neupravičeno prizadet zaradi neuspeha, sveža rada peče in boli, če nanjo nekdo priliva še kis v obliki očitka ali celo škodoželjnosti, ustvarja z besedami ali sliko »ranjeno, maščevalno in nevarno bitje«. Meni se to zdi nepotrebno, nekulturno in sovražno dejanje. Mnogo primerneje je prav v trenutku poraza ostati dostojanstven in tudi spoštljiv do poražene osebe.

Običajno se na točki poraza najbolj izkaže organizacijska in osebna kultura institucije, medija, še posebno pa osebe, ki od poraženca prevzema dolžnosti in pravice. Medijske hiše nas bogato zalagajo z aferami vseh vrst, posebno s pikantnimi, skoraj si ne morem predstavljati, da je kakšna stvar, ki o volilnem poražencu ne poznamo. Malo kdaj pa mediji sporočajo prizadevanja, da bi med zmagovalci in poraženci nastajal ustvarjalni dialog na novih skupnih mnenjih in brez ponavljanja očitkov o storjenih napakah v preteklosti. Ugotavljam celo, da je prav nenehno ponavljanje slabosti ene in druge strani najbolj krivo, da danes govorimo o razcepljeni Sloveniji oziroma Slovencih in Slovenkah. Pozivam dosedanje poročevalce o volilnih poražencih, da nehajo gledati nanje kot sovražnike, da o njihovih morebitnih zablodah ne pišejo, in da v prihodnje poročajo o njih le, kadar so pripomogli k odpravi sovražnosti med Slovenci in v Sloveniji. Razviti moramo metode poročanja, ki bodo spodbujale sodelovanje in medsebojno zaupanje med vsemi državljani in državljankami in prav to bo najmočnejše orožje proti tistim, ki razcepljenost Slovenije potrebujejo za uresničitev svojih zablod zaradi katerih so postali volilni poraženci.

Ljudje smo čustvena bitja, potrebujemo spodbudo, da smo dobri in razvijamo sovražnost, če čutimo, da nismo zaželeni ozirom, da nas okolje ne sprejema. S čustvi moramo računati, Skandinavci imajo čudovite knjige v katerih trdijo, da mora vsak pri svojih odločitvah čustva upoštevati. Učimo se pri njih, ne gre jim slabo!

Res moramo najti poti, da se prebivalci Slovenije poenotimo in združujemo moči za rast blaginje. Poraženec bo vsak, ki bo to dejstvo ignoriral. Ni potrebe, da bi ga mediji propagirali in reklamirali bodi si kot utelešeno zlo ali dobroto ali siroto. Pomembno je, da tisto, kar zmanjšuje rast materialne in duhovne blaginje izničimo tudi tako, da enostavno ne pišemo in beremo o poražencih razen takrat, ko se nam z dejanji pridružijo!

Kako pa vi osebno prenašate poraze?

Dan svobode in dan miru! 9. maj 2022

Ali Žerdin sicer v svojem komentarju govori o dnevu svobode v Ljubljani, ne vem zakaj samo Ljubljane, osvoboditve devetega maja 1945 se prav dobro spomnim ko vaščanka male, a uporne vasi na Dolenjskem. Imeli smo nepozabni miting pod Saparjevo stoletja staro lipo, na njihovem podu je Vida Brest uredila oder in na tem odru sem prvič stopila pred vaščane tudi sama. Nepozaben dan, veselje, junaki osvoboditve, zadovoljni gospodarji domačij, razposajeni otroci in ena sama misel vseh – strahu pred nevarnostjo ni več, svobodni smo! Seveda je bila tudi evforija prisotna, najbrž so se v sosednji vasi bali naslednjega dne, čas odločitve je nastopil za vsakogar in to gotovo ni bilo za vse samo prijetno. Mi v Lukovku smo bili vedno proti okupatorju, tudi potem, ko smo že vedeli za novo družbeno ureditev in verjeli smo v moč večinske ljudske volje. O tem se zdaj sodi popolnoma drugače kot je dejansko bilo, zato četrt stoletja ni bilo ne takih ne drugačnih mitingov, cvetja ob spomenikih in lučke v srcu. Požagani drogovi ob Pot-i in vsako leto množičnejša udeležba na pohodu pa so kazali razlike med družbo in njeno oblastjo.

Letošnjo pomlad je Slovenija pričakala s Svobodo, Evropska unija pa z vojno v Ukrajini in deveti maj preživljamo polni dilem in dvomov. Kako naj veselo praznujemo svojo Svobodo, kako naj upamo v njeno modrost, kako naj poskrbimo za razmere ugodne za ustvarjanje, kako …. če nam pred očmi umirajo nič krivi ljudje, če domove množično zapuščajo tako narod napadalcev kot narod braniteljev, ne vedo kaj jih čaka. Za nameček pa lahko na Rdečem trgu spoznavamo moč orožja in vojske, ki tipa po novih obrambnih točkah celo na Balkanu. Bo v tej krizi slovenska Svoboda zmogla razviti svoja jadra kot poje Naiša? Nas bo pri tem potrebovala kot varčne potrošnike ali pa nas bo popeljala v svet globalnega brezobzirnega biznisa, ki se nakazuje na vzhodnih bojiščih Evrope in mu tako ustrežljivo »pomaga« dolarska država. Pred to veličino se kot sramežljiva nevesta komajda še kdaj omenja demokracija kot udejanjanje želja po socialno pravični družbi za večino oziroma za vse.

Pred Skrbinškovim kipom v Novem mestu sem danes opazila lep venček, v Murski Soboti so se poklonili osvoboditeljem kar z dvema vencema, predsednik države je tudi dostojno opravil svojo dolžnost. Je te bele in modre cvetove ob obeležjih svobodi možno smatrati za čustveno naklonjenost naroda že pridobljeni svobodi in miru, znamenje, da sta tudi svoboda in mir dobrini za kateri se je treba vsak dan prizadevati, da ostaneta z nami in v nas.

Svobodo in mir potrebujemo vsi, da lahko ustvarjamo blaginjo družbe, zato je tudi varovanje svobode in miru naša skupna skrb ne pa skrb aktualnih politikov. V sebi moramo zbrati dovolj poguma in znanja, da se upremo škodljivim odločitvam politikov, ki vodijo v vojne, revščino, razseljevanje prebivalstva in človeku nedostojno življenje. Politiki po drugi svetovni vojni so organizirali institucije, ki so zagotavljale svobodo in mir, med njimi Združene narode in predhodnico Nata. V novejšem času smo organizirali Evropsko unijo tudi z jasnim namenom povezovanja narodov in odpravo nevarnih žarišč. Kaj počnejo ljudje v teh institucijah, pa tudi diplomati in nacionalne vlade, da se v enaindvajsetem stoletju potikajo ljudje, pregnani iz svojih domov, po celem svetu. Zakaj ne preprečujejo vojne spopade pač pa jih z prodajo orožja samo podpihujejo. Čas je, da se parlament EU zamisli nad svojimi dejanskimi odločitvami, ki so škodljive ne samo vojskujočim pač pa blagostanju ljudi na vsem svetu. Upam, da se bo našel kakšen Institut in kakšna Nika, ki bo neučinkovitim parlamentarcem nastavil ogledalo, jih pozval na odgovornost in zbral podpise za spremembo zakonodaje, škodljive za državljanke in državljane sveta.

Kako vi ščitite pridobljeno svobodo in mir?

Krko zapušča prva generacija, 27. april 2022

Ja, prav sem zapisala, kljub temu, da smo vsi iz prve generacije Krke že davno upokojeni, jo nihče od nas ni nikoli dejansko zapustil. Nosimo jo s seboj, v svojem najžlahtnejšem pomenu besede, z njo se veselimo uspehov, žalostimo težav, premišljujemo o tem, kaj bi ji lahko ponudili, da bi s pogumom in dobro voljo razreševala vse težave. Ta fronta začetnikov tam okoli leta 1960, ki so jo poučevali in v prakso uvajali Vranjek, Koščec. Slaparjeva, Kržarjeva, Rupretova, Prusova ter Veni Pečarič in seveda Boris Andrijanič, se sedaj dokončno poslavlja in odhaja v večnost. Začelo se je že davno s Tinco Kržar, sledili so Gros, Kajfež in Marjan Šonc, nato se je poslovila draga Marta, pa Albina Premru in Boris Andrijanič. Vsak odhod je bil boleč, poln lepih pa tudi hudih spominov, poln opravičevanja za morebitne napake ali neželena dejanja, poln žalosti in nemoči pred naravo. Mnogim od nas ti čudoviti ljudje še vedno svetujejo, kažejo ogledalo času in nas opozarjajo na vrednote humanizma, ustvarjalnosti in srčnosti.

Miloš Kovačič ni nikoli zapustil svojih strank po vsem svetu. Bil je že močno bolan, ko je še potoval po Rusiji in Poljski, delal je do zadnjega. Žalna seja za njim je bil izraz najvišjega spoštovanja njegovega dela in njegove osebnosti.

Slovo od Niče Jeraj je bil poklon Dami analitike in kontrole

Narava ima vedno prav in v našem življenju odloča po svoji presoji. Prijateljica mi je pred dnevi sporočila, da je v spanju odšel Rado Cimerman, tehnični um, ki je oblikoval, dograjeval in nenehno izpopolnjeval tehnični razvoj Krke, zlasti področje proizvodnje zdravil, kar je Krki zagotavljalo trgu potrebne količine ustrezne kakovosti. Kadar je našel pravo rešitev je znal bil trd in neizprosen in storil je vse, da je uveljavil svoj prav. Ko pa se je izkazalo, da je njegov predlog uspel izboljšati položaj Krke pri zdravnikih doma in v svetu, je rad svojemu okolju razlagal, kaj vse se še da izboljšati, postal prijazen in prijateljski. Rado je bil kljub svojstvenemu značaju naš dober prijatelj in zanesljiv krkaš.

V Dolenjskih Toplicah srečam na vozičku Marjana Lapajne, arhitekta in oblikovalca, ki je skupno s arhitekti Krke skrbel za urbanizacijo in objekte po lokacijah tovarne. Zgodila se mu je kap, ne more delati čeprav njegov um ustvarja nove poglede na tovrstno problematiko

Marjan Kuhar, desna roka Rada Cimermana, nepogrešljivi presojevalec predlaganih tehničnih rešitev in izjemni poznavalec sistemov vzdrževanja še tako zahtevne avtomatike, na zadnjem Zboru članov Društva upokojencev Krke ni več predsedoval, težko hodi, njegova žena Anka pa sploh ni prišla z njim. Tudi dolgoletne predsednice Društva upokojencev Krke ni bilo na Zboru – ne gre ji najbolje.

Ne bom več naštevala, občutim vsak dan več samote, pogrešam te in mnoge druge sopotnike mojega življenja, s katerimi smo z velikim veseljem krepili materialni in duhovni razvoj strokovnosti, podjetja, mesta, države, vsega, kar smo potrebovali, o čemer smo sanjali. Danes se nam marsikaj očita, predvsem nedemokratičnost in totalitarizem. Prezgodaj je še, da bi na te sodbe odgovarjali, čeprav v svetu naraščajo gibanja, ki prepoznavajo socialno pravičnost kot osnovo urejanja prihodnje družbe. Prišli bodo časi, ko se bodo prizadevanja v tem blogu opisanih ljudi cenila in vrednotila kot nova družbena pogodba med generacijami!

Ne pozabimo ljudi, katerih delo je sestavni del našega življenja!

Na zdravje novi premier!, 25. april 2022

Tako se še nismo potrudili na nobenih volitvah kot tokrat, skoraj neverjetna udeležba, pomemben delež predčasnih volitev in vsesplošni poziv institucij da naj se volitev udeležimo, je pripomoglo, da smo se zopet približali drug drugemu v upanju, da naj bo v prihodnje šlo bolje. Gojili smo vsak svoje upanje, izkazalo se je, da večina nas želi odpraviti revščino, ohraniti solidarnost v šolstvu in zdravstvu ter upravljati skupno premoženje v korist večine.

Da bi na svetu ne imeli več vojn so bile po drugi svetovni vojni ustanovljene mednarodne institucije za ohranitev miru. Danes marsikdo zanje sploh ne ve, tisti pa, ki smo po njihovih načelih poslovali s svetom dobro vemo, kakšno vlogo bi morale te institucije opravljati danes, ko je v Evropi in pred našim pragom vojna oziroma vojna nevarnost. Kakšno vlogo opravljajo Združeni narodi in njihovi organi, da bi preprečili vojne grozote v Ukrajini, kaj počnejo diplomatska ministrstva držav, da ne dosežejo pogajanj, da ukrajinska polja uničuje orožje zgodnjih let preteklega stoletja, da se posamezniki požvižgajo na voljo ljudstva brez odgovornosti za nepopravljive napake pri vodenju svojega naroda oziroma trpljenja, ki ga povzročajo svojemu narodu in narodom po svetu. Mir ni samoumeven, če je dosedanje dogovore o ohranjanju miru prehitel čas pričakujemo, da bodo diplomatske službe vseh držav poskrbele za nova merila mednarodnega obnašanja za ohranjanje miru, ne pa, da z ukrepi ubijajo in siromašijo življenje ljudi. Premier, pazite komu boste zaupali ta pomemben resor in zavedajte se, da pričakujemo njegovo maksimalno prizadevanje za ohranjanje miru po celem svetu, brez Bidnov, Putinov, Svilne poti, …

Izobraževanju in kulturi naj bodo na stežaj odprta vsa vrata do svetišč znanja po celem svetu, doma pa poskrbimo za razmere, ki bodo za ustvarjanje privlačne in bodo strokovnjake spodbujale za vlaganja v svojo domovino. Zrno od plevela bodo ločevali učinki v realnem sektorju. Možakar ali dama, ki bo kreirala ta prizadevanja se mora zavedati, da odpira nove »tovarne» za tiste, ki se bodo rodili v bližnji prihodnosti.

Kot državljanka se čutim krivo za razvojne zaostanke v našem zdravstvu. Moramo najti poti za njegov času potreben razvoj, ne samo finančne, tudi organizacijske in poslovne. Minister za zdravstvo ne sme delati ampak mora razviti management, ustrezna zdravstvena področja in zlepa ali z grda zagotoviti red in disciplino tudi v delitvi dela med zdravniki in ostalim osebjem zdravstva.

Da bo solidarnosti vsak dan več, zlasti v korist javnemu zdravstvu, javnemu izobraževanju in odpravi revščine si želim, da bi v večji meri kot do sedaj sodelovali z nami – volivci. Zmoremo biti tudi dobri operativci, si postavljati prioritete in se vztrajno pogajali. Na tej točki se bo izkazoval vaš humanizem in vaša srčnost do naroda, ki mu boste podarili vse svoje moči v tem mandatu. Hvala!

V financah se naslonite na dr. Mraka, ne bo vam žal!

Naj zaključim še z najpomembnejšo zadevo! Volivci želimo nov volilni zakon po katerem Listo kandidatov postavlja ljudstvo in ne strankarski veljaki. Predloge volilne zakonodaje je že mnogokrat predstavil Miran Mihelčič, pa tudi Andrej Cetinski. Potrebujemo verjetno modernizacijo zakonodaje, ki naj se zmanjšuje in naj bo enostavnejša. Življenje prerašča tudi Ustavo, pa poskusite kaj izboljšati!

Kaj pa vi predlagate, ko nazdravljate novemu premieru?

Šunka v testu, 16. april 2022

Še vedno vsa razbolela težko pišem zabavno, praznično ali praktično, pa vendar se v mojem okolju dogaja veliko lepega v teh krščansko prazničnih dneh, o katerih verjetno razmišljate tudi tisti, ki spremljate moja pisanja. Skupno res lahko malo poklepetamo o naših praznikih, navada naših prednikov in vsem, kar se je preneslo v zvezi z praznovanji na naše potomce.

Prazniki so odraz trenutnega razpoloženja skupnosti, le redki se ohranjajo v daljšem časovnem obdobju. Ko so v javnosti prevladovale ideje in pobude še vedno živahnih in aktivno angažiranih kreacionistov, smo imeli več verskih in manj državnih praznikov. Moji stari starši so jih praznovali vidno in tako, kot so takratne cerkvene oblasti pričakovale. K maši smo šli celotna, to je trinajstčlanska družina, ženske smo se okoli stare mama namestile pred začetkom maše, moški so se zaklepetali pred Zupančičevo oštarijo in se v cerkev napotili proti koncu maše. Za Veliko noč smo imeli nova oblačila, skrbno urejene frizure in krasili so nas razni nakiti. Posebno skrbno so se zlikale moške srajce, obvezna je bila kravata, obriti in ostriženi moški so bili ponos družine. Lahko bi rekli, da je bilo tudi malo bahaštva, vendar neškodljivega in namenjenega predvsem dopadljivosti in sklepanju prijateljstva. Dom se je skrbno pospravil znotraj in zunaj je bil zagotovljen red, v kuhinji se je v največjem loncu kuhala kokošja juha, se po juhi kokoš še popekla, v drugem loncu svinjska šunka in se vse postreglo s praženim krompirjem ter regradom. Poobedek obvezno najboljša orehova potica. Imeli smo pirhe, jih sekali, preprodajali in bili vsi vznemirjeni, kaj nam se bo tega prazničnega dne še zgodilo.

Potem so se uveljavile ideje evolucionistov in dobili smo Dan dela, Dan republike, Dan …. Vedno več slavnostnih dni in proslav z godbo, pevskimi zbori, športnimi prireditvami, shodi in podobnimi akcijami, da smo se veliko družili in nenehno obljubljali »nič več vojne, dobro za večino, …« Počasi smo pozabili na družinska praznovanja, skupni duh nas je vedno bolj povezoval in vabil tudi v slavja, hiša starih staršev je odšla v pozabo. V tovarnah smo ob krščanskih praznikih delali, toda šunki se nismo odpovedali, vsaj ne v tej tovarni v kateri sem sama pustila svojo mladost. Prijateljske skupine so same poskrbele, da je bila za malico zagotovljena šunka, kaj si je pa kdo ob njej mislil, je pa bilo njegova stvar! Da se razumemo – nobene dvoličnosti, bili so vedno tudi taki, ki so za Veliko noč vzeli dopust, pa kaj? Ne spomnim se, da bi zaradi šunke kdaj na kakšnem sestanku karkoli rekli.

Moja domovina je sedaj samostojna, težko pa rečem, kdo nam vlada, zagotovo to niso evolucionisti ali kreacionisti, so ljudje zazrti v preteklost, ki se veliko prepirajo in ubirajo nam večini neznana pota. Praznovanje Velike noči je v velikem zamahu, pa vendar podobno, kot je bilo pri starih starših; k maši gredo le redki, šunko in potico pa z užitkom jemo vsi, sklicujoč se na tradicijo svojega družinskega okolja. Dober tek!

Se tudi vam tako dozdeva?

Drugačni pogledi na Ukrajino, 2. april. 2022

Zdi se mi, da slišim ptičko Otona Župančiča: Ciciban, kaj pa je danes, čuj! Kaj ti to ptička prepeva? Po vsej dobravi odmeva: « Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj! » ko poslušam poročila o Ukrajini v zadnjih dneh. Putin ni več samo Hitler, Biden je kot Buch, Trump, Obama in Clinton skupaj, Evropo je podjarmila Amerika, število žrtev v meglo zavito in še in še objav, ki iz ene skrajnosti ljudi silijo v drugo, brez konca in kraja. Kaj pa je zdaj to v mednarodni novinarski srenji? Kje ste diplomati? Kakšno resnico iščete politiki, predvsem pa zakaj begate ljudi?

V mojem okolju od je od vsega začetka priprav za to vojno popolnoma jasno, da je Amerika morala izprazniti zaloge orožja in pri tem kaj zaslužiti in prav tako, da hočejo oni zaslužiti z energenti in morajo zato izriniti Ruse. Izpeta pesem vojn na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki, v Venezueli in mnogih drugih državah na vseh koncih sveta. Vsak Ukrajinec, ki ste ga postavili pred kamere, nam je to povedal.

Niste pa nam še povedali zakaj begunci, s kvotami po državah Evropske skupnosti, s pripravljenimi azilnimi domovi, vključeni v lokalni šolski sistem z že prevedenimi in natiskanimi šolskimi učbeniki in organiziranimi kulturnimi prireditvami v kulturnih ustanovah, Nobeden od nas, zdaj pa zgleda, da tudi prej omenjeni novinarji, politiki in organizatorji vojne, ne vedo zakaj migracijski val v obsegu Džingiskanovih rabot? Celo načitani Marcel Štefančič jr. o tem molči. Veste novinarji svoj dolg? Nimate nič besed?

Če vse dosedanje objave proti Putinu in Rusiji in v podporo Ukrajini ter njenemu predsedniku držijo in ste nam poročali v skladu z novinarsko etiko nam prosimo pojasnite, kaj se spreminja, kako naj si pojasnimo vedno več Putinu naklonjenih komentarjev, kaj nam hočete povedati o Ukrajinskih beguncih in njihovem posebnem statusu po EU, kako se bo ustavilo streljanje, če vsak dan tja pošiljate dodatno orožje, kako boste postopali, ko se bo zaradi sankcij sprožil val lačnih migrantov iz Rusije v EU in še mnogo, mnogo drugega nas lahko vodi v popolnoma nov svet, ali veste kakšen?

Morda je prišel »trenutek resnice« za našo Evropo in čas, da si priznamo dobro oziroma brez olepšanja kaj je slabo. Predsednica Uršula in Parlament EU poskrbite takoj vsaj za našo enotnost – brez desnih in levih, višegrajskih in ostalih, poskrbite za obrambni mehanizem nas, ki smo v EU in oblikujte ustvarjalen – ne rušile – odnos z NATO, nehajte pošiljati orožje ali denar zanj na bojišča, takoj in brez Amerike – sprejmite načrt obnove Ukrajine in ga začnite skupaj z gradbeno stroko uresničevati takoj! Zaščitite prebivalstvo v Ukrajini tako, da bodo na toplem in siti pričakali obnovo. Posledice 6000 sankcij v Rusiji bodo gotovo smrtonosne za prebivalce, ki, tako kot Ukrajinci – žal ne prepoznajo smisel te srednjeveške vojne v moderni Evropi – zato jim pomagajmo tako, da obidemo nesmiselne Putinove ukrepe saj imate na razpolago digitalizacijo, vesoljsko tehnologijo in ne vem kaj še. Pristopimo k reševanju vojne v Ukrajini kot solidarno združeno ljudstvo, tako, kot pristopa Zavod 8. marec kot združena Slovenija!

No pasaran! bi rekli Španci, Imate vi boljše predloge? Na dan z njimi?

Rojena 1. aprila , 1. april 2022

Stric Alojz in teta Pepa sta že imela tri sinove, ko se je začelo šušljati, da bo prišel še četrti, čeprav ne bi mogli trditi, da sta v letih za rojevanje. Otroci smo o tem samo slišali kot veliko skrivnost zanje, saj se v srenji kjer smo živeli ni vedelo, kako nastane življenje in kaj ga povzroči. Teta Pepa je bila visoka, ponosna in nad vse delovna ženska, ne samo, da smo jo neizmerno spoštovali, malo smo se je tudi bali, ker je vedno vse znala in vedela.

Na Prvi april nekdo sporoči, da so pri »Lojzu kupili punčko«. Vsi, ki so to slišali so se gromko smejali: »saj se ji še ni nič poznalo, kakšna punčka, ona rojeva fante, ja to je pa gotovo prvoaprilska« in skrbna stara mama je poslala eno od mojih tetk, da preveri novico. Vrnila se je domov vsa nasmejana: »ja, videla sem jo, punčka ima svetle lase, vse je v redu, Lojze je srečen« Tako smo sprejeli medse mojo sestrično Marijo in jo vedno klicali Micika. Želen otročiček je veliko srečnih let preživel s svojim očetom, vozil jo je s kolesom s seboj kamor koli je odšel, najraje med vinograde v Skrovnico ali na lepa polja svojega nekdanjega doma ali pa samo na klepet do soseda.

Kot konoplja je rasla in kmalu postala svetlolasa kodrolaska Marija z res prisrčnim zgledom, zgovorna med svojimi in seveda pridna kar je bilo za njeno mamo samo po sebi umevno. Ko je zaključila osnovno šolo, se je vpisala v takrat ustanovljeno Srednjo gostinsko šolo Novo mesto in jo brez zaznavnih problemov uspešno zaključevala prav v času, ko sem sama prišla na delo v Krko tovarno zdravil v Novo mesto. Micika je morala na obvezno prakso, prvič od doma, prvič, da ne bo spala doma. Obvezno prakso je dobila v Hotelu Grad Otočec, ki je takrat predstavljal najboljšo hotelsko gostinsko ponudbo med Ljubljano in Zagrebom, idealno pa ga je vodil Jože Lampret. Na obisku pri teti Pepi sem videla, da bi Miciko želela obiskati in šla sem z njo na Otočec neke deževne sobote. Ni ga filmarja, da bi ustvaril prizor, ko sta se mati in hči srečale. Mama si je prizadevala ostati pokončna, Miciki pa so se pocedile tako debele solze, da jih še vedno vidim.

Naša Marija je kar nekaj časa preživela na Otočcu in se izkazala kot sposobna in ustvarjalna kuharica. Direktor Lampret pa je doživljal pravo Kalvarijo s svojimi strokovno dobro podkovanimi delavci. V obdobju razmaha poslovnih bank v Novem mestu ni bilo možno pridobiti delavca s srednjo šolo in banke so z višjimi plačami posegle tudi v Hotel Grad Otočec. Jože je dostikrat potožil, da si ne more pomagati, če banke ne morejo brez njegovih kuharic. Drug za drugo so odhajale v prekvalifikacijo in postajale finančnice, tudi naša Marija. Pridobila jo je perspektivna Beograjska banka, začela je na šalterju kot se reče v bančništvu, zapustila pa jo je ob upokojitvi kot vodja poslovne enote v Novem mestu in že pod nazivom SKB banka. Imela je veliko uglednih strank, zlasti gospodarske družbe, ki so se formirale po Zakonu o gospodarskih družbah kot so s.p., d. o. o, komanditne in podobne družbe, tiste seveda, ki so prve poskusile uveljaviti podjetništvo. Kot občanka sem pri njej dobila prvo plačilno mednarodno kartico, prve delnice SKB banke in prvo možnost vodenje računa in plačevanja računov preko računalnika. Marija je osvojila bančno tehnologijo in tehniko v tančine, prepričana pa sem, da bi bila tudi uspešna v managementu.

Danes jo zabavajo vnuki in vnukinje, je prisotna na družabnih omrežjih, še vedno odlično kuha (praženka, buhteljčki,…), rodbinsko druženje nas povezuje!

Se vam tudi dogajajo prvoaprilske?

Inflacija , 31. marec 2022

Drage družine in drugi investitorji! Danes vas moram zaprositi ali bolje rečeno, opozoriti, da je naš finančni guru prof. dr. Mrak podal nekaj finančnih predvidevanj, ki jih zagotovo morate poznati in uporabiti pri načrtovanju svojega materialnega položaja v prihodnjih nekaj letih. Vem, da hočete reči, da se na to ne spoznate, toda hočeš ali nočeš, se morate spoznati vsaj toliko, da ne boste svojih dragih spravili v brezupen finančni položaj. Mrak je jasen kot beli dan, obramba in energetika bosta v prihodnjih letih pritiskala na naše denarnice, ki so se že dokaj stanjšale zaradi covida in bodo zato javne finance zahtevale od držav v EU dodatno, že tako visoko zadolžitev, katere največji vir bo inflacija. Poleg tega se bo zaradi Ukrajine dražila hrana, energenti in surovine. Zanimivo, da se s tem problemom ne bo potrebno ukvarjati Američanom, ki bodo s prodajo orožja in dobavo energentov namesto Rusije, prejeli dovolj visoke prihodke od držav EU. Res so barabe prve klase, naši EU in državni politiki pa tudi! Ampak tako je! Še plačevanje v rubljih se napoveduje, kar bo tudi prililo malo olja na inflacijo, pa pomoč, ki jo bodo potrebovale afriške države zaradi naraščanja cen.

Tveganja družin bodo naraščala. Če se kaj podere v dobaviteljski verigi z Nemčijo se bo povečalo tveganje zaposlenosti. Plače javnih uslužbencev bodo višje, zato tudi višji davki na prihodke od delnic, deležev in drugih naložb. Izsiljen bo zakon o obdavčitvi nepremičnin. Družinskih prihodkov (plače, dividende,…) bo torej manj. Koliko bo manj ali več vsak naslednji mesec bo pokazala odpornost vašega delodajalca do zmanjšanja potreb trga in njegove rezerve (zaloge, rezervni sklad, prihranki), če jih ima. Zdravstvena in pokojninska reforma bosta verjetno pobrali nekaj vaših obstoječih prihrankov, ki vam sedaj prinašajo prihodke od naložb.

Izdatke bo treba omejevati, kjer se bo le dalo. V prvi vrsti se bomo morali omejiti na najnujnejše investicije (šolanje otrok, neprofitno stanovanje, en avto,…), se sporazumevati o financiranju prioritet in se spet navaditi, da takoj po prejemu plače nabavimo potrebno, plačamo položnice in pazimo na obresti ter pravočasno plačujemo svoje račune.

Ponudba kreditov bo velika, saj je že sedaj denarja v bankah »kot pečka«. Samo poglejte kako vas prisrčno nagovarjajo banke preko TV. Prejšnja država je slovela po zadolževanju, imela pa je cel kup varovalk, da nismo ostali »goli in bosi«, če se je pri vračilu kaj zataknilo. Tega zdaj ni, zato premišljeno v najem bančnega posojila!!! Ne verjemite samo oglasu, dobro preberite kaj je napisano z malimi črkami, skrito kje na koncu prospekta ali pogodbe.

Kakšnih špekulacij (na pr. nabava avta za prodajo), s.p. ja brez v naprej zagotovljenega plačila, d.o.o. ja za plačilne transakcije nikar, biti morate zelo spretni, da vam v tveganih časih uspe.

Kako se bo prebila kulturna srenja je veliko vprašanje, tam so družine že do sedaj izjemno naporno zmogle preživeti, potrebna bo solidarnost.

Naredimo si vsaj okvirni načrt kako se bomo izognili čerem inflacije in kako jo lahko izkoristimo v svoj prid. Ne zanašajmo se na Vlado, Državni zbor, to in to komisijo, pričakujete lahko le kakšen bonbonček – liziko zagotovo ne. Lepo mirno in razumno vsak dan razmišljajmo, kako bomo povečali družinske prihodke in kaj moramo narediti, da jih bo čim več, vendar nikoli na račun soljudi ali kot usmiljenja potrebni ljudje kar naše dobrodelne organizacije zelo rade pomešajo, posebno z akcijami »položnic«. Ostanimo borci!

Boste poskusili obvladati vpliv inflacije na vaš družinski proračun?

Črna sreda, 30. marec 2022

Razpoloženje se običajno ravna po vremenu in to sredo je prijazno sijalo sonce. Vrt je kar sam klical po sajenju rastlin brez katerih smo ženske v kuhinji nemočne. Odpravim se v najbližjo GG Vrtnarijo in s prijaznim vrtnarjem naloživa voziček. Dodam enoletne rože in se že veselim brkljanja po sveži zemlji. Še predno pa odmislim svoj načrt, me je pri nalaganju vozička teža potegnila na desno in grobo sem priletela na desni bok, začutila premikanje in oslabelo obležala v prepričanju, da sem polomila vsako koščico. Dobri vrtnarji so poskrbeli za odvoz avtomobila na moj dom in seveda za rešilca Urgence, kjer pa so na moje veliko zadovoljstvo ugotovili, da ni nič zlomljeno in me odpeljali domov. Seveda je bilo zadovoljstva hitro konec, nastopile so neznosne bolečine, in vse težave, ki jih take bolečine prinesejo; od osebne higiene do prehrane in opravkov, ki jih zahteva dom. Zdaj sem pri sinu, pridno poskušam hoditi, vadim,… še ne vem, če bo šlo…

Življenje se mi je popolnoma postavilo na glavo, načrti so se podrli, urniki spremenili, pogumno pišem maile, se opravičujem, da kot odgovorna oseba ne bom prišla na ta in ta sestanek, razgovor, zbor članov,… Težko, težko sedim, prihajajo nazaj odgovori in želje, vesela sem jih dragi moji razumevajoči prijatelji in prijateljice. Začnem uporabljati invalidsko kolico, hoja gre, ampak boli in moram potrpeti. Nisem več lačna, kdo bi pa bil, če si ves v stresu, pretežak za sina in vnuka, da bi te spravila po stopnicah, Razmišljam že kako si bom uredila, ko se sin vrne na svoj dom, pa pride k meni in avtoritativno kot JJ odloči, da dokler nisem pri sebi moram z njim v Ljubljano. Zapre mi sapo, zjutraj ne bo kavice s stricem Jožetom, ne bo časopisov, debate. Z menoj mora računalnik, vsi priključki saj bom sicer brez rok in nog, Potrebujem obleko, da bom ostala človeku podobna, kapljice za oči, tablete proti bolečinam, telefon, očala,… zagotovo bom najpomembnejše ali kaj podobnega pozabila na glas razmišljam vsa razbolela pred svojimi najdražjimi, ki se z menoj vred prizadevajo za znosno ozračje. Ko smo že mislili, da je glavnina opravljena, smo ugotovili, da se mora izprazniti hladilnik, odnesti smeti, zapreti pipe in okna, pa zakleniti, vključiti alarme, kajti jaz vem kaj še. Za zaključek vseh teh priprav sem se neprevidno obrnila in padla med vrečke, nazadnje pa so me le prinesli do avtomobila kar na stolu.

Zdaj sem v čarobni hiški sinove družine in tako lepo mi verjetno še ni bilo. Razumemo se dobro tako z njegovo družino kot s starši mamice mojih vnukov, papagajem Jakobom in psičko Piko. Tudi tu pijemo kavo, novo je, da se največ pogovarjamo o šoli, skupaj proučujemo Zahodno Evropo, renesančno glasbo, Vzhodno rimsko cesarstvo,… Danes smo vsi na trnih poslušali zagovor raziskovalnih nalog; Mlajši vnuk svetlobno onesnaževanje Šiške, starejši vodikove celice, Dopoldne v miru preberem Marcela in Jolerja, ki sta super analitičarja najzahtevnejših zadev današnjega časa..Vsakih petnajst minut moram po sobi trenirati hojo, še vedno boli. Vsi mi stojijo ob strani, vsem sem hvaležna, vsi pa tudi vedo, da me vleče domov. Ni druge rešitve, kot da se zopet naučim hoditi.

Že res, da o teh osebni stvareh najbrž ni potrebno trošiti toliko besed, še posebno ne v času vojne, prihajajoče krize itd. Ampak opisani dogodek je zame vojno stanje, potrebujem pomoč, razumevanje, optimizem in seveda zdravila. Tudi nisem edina, gotovo je mnogo babic in dedkov v podobni situaciji in malo manj nas bo bolelo, če bomo tole prebrali.

Povejte, se motim?

Za Novo mesto pomemben dan! 29. marec 2022

Geneza novomeške Univerze se približuje tridesetletnici. Začeli smo jo rojevati v Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine tako kot smo pred petdeset ali več leti rojevali VEKŠ, pozneje visoke šole in končno menili, da bi lahko uspešno usposobili tudi po vsebini moderno Univerzo. Po nekaj člankih zakaj nova univerza, objavljenih v časopisih nas je slišala prof. Vanja Fujs, ki je navdušila takratnega župana Francija Koncilijo, le-ta pa, operativec prve klase, je takoj organiziral Ustanovni občni zbor Akademska pobuda – Univerza v Novem mestu. Bilo je več vzrokov, da smo se samoorganizirali na tem projektu in nekaj jih bom ponovila – niso bili iz trte zviti. Najpomembnejši razlogi so bili dolgoročnega značaja in iskali smo razvojne koncepte, ki bi izhajali iz razmer, ki jih mi v vsakdanji praksi nismo mogli odkriti. Ni minil dan, da ne bi v Krki prihajala kakšna nova tehnologija, tudi ni bilo dneva, da ne bi napredovali v digitalizaciji, v IMV so si prizadevali robotizirati obsežne tehnične posle, v Pionirju so že obvladali 14 % trga takratne države in gradili po vsej Evropi, celo Afriki, tekstilci so cveteli – seveda tudi z lon-om, da ne omenjam lesarjev, ki so pogozdovali v Kamerunu, da bi si zagotovili kakovostno surovino. Zametki stabilnosti so nastajali v Trimu, Iskrah, Belsadu, Begradu – žal vseh ne morem naštevati, naj samo omenim še javno infrastrukturo, ki je morala oskrbovati ves ta več ali manj slučajno uspešen razvoj. Vedeli smo, da gre za razcvet in intenzivno v dobi debelih krav iskali strokovno oporo za stabilen razvoj. V veliki državi je bil to velik problem, v mali Sloveniji še večji, znanje je visoko kotiralo, Dolenjska pa premalo obljubljala. Mi sami smo bili v zagati. Morali smo vsak dan dovolj prodati, nabaviti, izumiti, organizirati ali odločati o zadevah prihodnosti, za katere bi potrebovali mnogo več časa kot smo ga premogli. Ko je Janez Gabrijelčič izustil, da potrebujemo Univerzo, smo prvi hip vsi ostali brez besed in se pravzaprav tudi brez besed sporazumeli, da skupno dobro Dolenjske in Bele krajine to nujno potrebuje. Imeli smo prav kar potrjuje tudi ekspertiza dr. Igorja Lukšiča, nedavno objavljena v Sobotni prilogi Dela

V tridesetih letih so nastale velike spremembe na vseh področjih, ostaja pa odprto vprašanje na čem graditi stabilen razvoj, potreben za zaposlovanje mladih na Dolenjskem in v Beli krajini. V tridesetih letih so entuziasti razvili Univerzo s petimi fakultetami, dve samostojni fakulteti in dve fakulteti s proračunskim financiranjem. Nastala je dovolj močna operativa, ki je že sposobna raziskovati in samo s skupnimi ocenami nakazovati smeri razvoja. Rudolfovo, lahko ujame svetovna prizadevanja za prihodnost in zaposlovanje mladih. Ima res veliko pametnega in potrebnega dela za Dolenjsko in Belo krajino, dela, ki ga danes v veliki miru uresničuje dragocena Krka s svojimi visoko razvitimi predvsem tehnološkimi strokovnjaki. Še vedno samo kakovosten proizvod zagotavlja razvoj.

Kaj menite, lahko upamo, da se je parlament odločil pravilno ?

Je možno izvoliti boljše, najboljše? 28. marec 2022

Včasih si ob vsakdanjih dogodkih ne morem misliti drugega, kot da ne spadam več na ta svet. Sem pa prepričana, da dogodke sodim v skladu z večino v tej moji ljubi domovini.

Verjetno nisem edina, ki me je grozno presenetilo, da je med 1400 kandidati za poslance za nov mandat Državnega zbora kar 80% dosedanjih poslancev, torej ljudi, ki so sprejemali po ugotovitvah pravne stroke, za slovensko družbo škodljive zakone. Dobivamo vabila iz pravno usposobljenih institucij, da s pismeno izjavo, potrjeno od Upravne enote, zahtevamo popravek teh škodljivih zakonov. Na moji UE je bila kolona dolga do Pošte in v njej so bili predvsem mladi ljudje,tudi z dojenčki. Zaradi škodljivih zakonov so se odločili za ta drenj pred UE in torej nedvoumno sporočajo sedanjim poslancem, da niso odločali pošteno in v dobro volivcem.

Sprašujem se zakaj sedanji poslanci vse te aktivne državljane ne slišijo, ne spoštujejo njihovih mnenj in kar 80% jih želi celo nadaljevati s sedanjo, za družbo škodljivo prakso. Ker sem v letih marsikaj tudi razumem, nikakor pa ne razumem, da se nekdo, ki je zavestno sodeloval pri sprejemanju škodljivih zakonov, kar je javno dokazano, ne skrije za večno v mišjo luknjo iz sramu, da je zaradi svoje nevednosti, neznanja ali hote povzročil škodljive posledice družbi kot celoti. Prav tako resnično ni možno razumeti, da se brez kančka kesanja za škodljivo dejanje upa ponovno sprejeti kandidaturo za mandat v najvišjem zakonodajnem organu države kateri je do sedaj povzročal škodljive posledice.

Še huje, poglejte kako sovražno so proti nam, volivcem, obnašajo politične stranke, ki kandidatne liste predlagajo. Vedo, da so njihovi poslanci v tem mandatu sprejemali za družbo škodljive zakone, pa se je katera od strank kdaj, kje, zato komu opravičila, nasprotno, svoje dosedanje poslance predlaga v novi mandat, brez kakršnega koli pojasnila in kljub temu, da Miran Mihelčič že leta ponuja ustreznejši volilni sistem in verjetno že obupuje, da ga bo kakšna stranka vsaj pogledala, da Andrej Cetinski vsak teden ponavlja predloge v pismih bralcev kakšne rešitve imamo na voljo, da se množijo predlogi iz vseh delov države in slojev prebivalstva, da nam sedanje stanje duha preseda, škoduje, širi sovraštvo in kljub temu, da so mladi v soboto dovolj jasno pojasnili v Delu, kakšen svet si bodo ustvarili, ko pride njihov »Dan D«. Bravo do tridesetletniki, z vami bom!

Ostane še iskanje odgovora, naj gremo na volitve ali ne, si lahko obetamo, da v novem mandatu poslanci ne bodo delali tako kot delajo do sedaj, bodo politične stranke lahko kaj spremenile, kako bo s samopaštvom v politike po svetu, kje in kdo ga bo ustavil ob stanju, ki ga opisujem?

Rada bi bila med Nikinimi optimisti, verjamem, da zmorejo, a njihov čas žal še ni prišel. Vlagajte vsak dan več v izobraževanje in kulturo, da se okrepi naša samozavest in bomo sposobni koga »brcniti« iz položaja, pa če se ga še tako močno oklepa. Revolucija ni greh kot nam očita mati naroda, je nuja, ko zlo prerašča polje blaginje

Ne gre nam še dovolj slabo. Ko se bo okrepil čezoceanki gospodarski pritisk na Evropo in sprožil nov vojaški val ter še povečal pritisk migrantov, bosta hrana in energenti pritisnili na naše denarnice. Takrat bo morda kdo iskal rešitev tudi v tem, da se javno dobro z vključno upravljanjem skupnega premoženja prepusti kompetentnim ljudem, ki spoštujejo in živijo v skladu z visokimi moralnimi načeli. Trideset letniki pripravite se!

Iščete tudi vi odgovor na taka in podobna nerazumljiva dejanja?

Hiške kulture, 27. marec 2022

Veliko stvari mi dokazuje, da imajo ljudje radi svojo okolje in si prizadevajo, da bi ostalo naravno pa tudi dragocen spomin na prednike ali dogodke, ki so pomembno zaznamovali njihovo zavest.

Pred leti je bila ustanovljena Rastoča knjiga z namenom, da se v šolah, mestih, vaseh, krajevnih skupnostih, povsod kjer je to možno, najde prostor za predstavitev nastanka in razvoja pripadajočega okolja ter zgodbe iz življenja in dela tukajšnjega prebivalstva. Ti kotički kulture, so prvi zaznani skupni projekt pripadajočih krajanov, pri katerem gostitelji predstavijo obiskovalcem svoje znamenitosti. Danes je v Sloveniji že preko osemdeset takih Rastočih knjig, dopolnjujejo se, nastajajo nove, širijo vedenje o kraju in s tem ustvarjajo bogato kulturo svojega kraja. Sčasoma naj bi se dediščina masovno zbirala po krajih kjer je nastala ali bila najdena in bi tako postala osnova za razvoj turizma. V načrtih Društva, ki deluje pod pokroviteljstvom Državnega sveta je, da z Rastočo knjigo – torej kulturo, Slovenija povezuje narode, zato v Severnem parku prestolnice pri kipu Deklice z Rastočo knjigo nastaja tudi Rastoča knjiga sveta.

Nekaj podobnega živi in se razvija v Prekmurju kot Etnografske hiše. Leta 1998 je bila ustanovljena prva taka hiša v Hodošu. V njej so zbrali pričevanja o preteklosti teh krajev, uredili knjižnico, predstavili zbirko starih fotografij. Že hiša sama je muzej, obnovljena tako kot jo je družina zgradila z delavnicami in sadnim vrtom vred. Ostale etnografske hiške imajo svoj program, nahajajo pa se v Domanjševcih, Motvarjevcih, Dobrovniku. Razvijajo domačo obrt, zagotavljajo prostore za slovesnosti in praznovanj, skrbijo za čebele in še mnogo drugega. Udejanjajo zamisel o razvoju turizma v tem delu Slovenije.

V Pivki že od 1998 leta nastaja Hiša kulture, ki je postala regionalno središče sodobne umetnosti vsebinsko namenjene razmisleku o globalnih družbenih problematikah. Galerijska dejavnosti Hiše kulture v Pivki je tako zahtevna, da jo mora urejati kustos, prav to pa zagotovo pritegne tudi zahtevno publiko in vpliva na likovno izobraževanje domačega okolja.

Vseh gibanj, ki bogatijo posamezne dele Slovenije niti ne poznamo, saj je poročanje o njihovem delu in učinkih zelo skromno. Primeri ki sem jih opisala so zanimivi tudi po strokovni plati saj za ta gibanja skrbijo strokovno usposobljeni učitelji, tudi kustosi, specialisti za dediščino in lokalne oblasti. Najpomembnejše je, da se ohranijo vrednote, s pomočjo katerih so kraji prepoznavni, razvija čut za odgovorno ravnanje z dediščino, da te dobrine pritegnejo obiskovalce ter s tem pomagajo razvoju kakovostnega izobraževanja in gospodarskega razvoja. Če se bodo tej usmeritvi pridružili tudi umetniki iz lokalne skupnosti kot so na primer Jože Kotar v Novem mestu ali Polonca Lovšin v Pivki, bo kulturno življenje vedno v večji meri doživetje tudi izven centrov kulture.

Kako bogato je vaše kulturno življenje in s čim si ga želite popestriti?

Menedžerka Cvetana, 24. marec 2022

Ko so odhajala osemdeseta leta preteklega stoletja je Tone Krašovec vabil direktorje podjetji in javnih služb v društvo Manager. Postavil je visoke pogoje za včlanjenje, visoko članarino in visoke kriterije za presojo posameznika – bodočega člana. Tudi sam je bil izjemno spoštovana osebnost in je zato bila celotna akcija za ustanovitev društva nek izjemen dogodek, da ne rečem čast za tistega, ki je bil v društvo sprejet. Izpolnjevala sem pogoje in se včlanila. Kmalu smo ženske v tem društvu ustanovite sekcijo »Ženske z idejami« v kateri je bilo veliko izjemno uspešnih direktoric kot na primer direktorica Zlatarne, Jutranjke, Trima, Gorenjskega tiska in druge, med njimi tudi Cvetana Rijavec, direktorica Fruktala, ki je z mnogimi izjemno dobrimi sokovi razvajal mlado in staro. Kot je Cvetana sama rada poudarjala, je bila tehnološko usmerjena a po sili razmer je morala reševati izredno zahtevne tržne zadeve kot so odkup celotne pridelave sadja ne glede na potrebe proizvodnje, širitev prodaje po celotni državi in v tujini, nabava naprednejše proizvodne opreme in podobnih zadev. V razpravah je rada poudarila kaj vse bo še možno doseči v Fruktalu, ko bo tehnološko posodobljen.

Leta so tekla, iz društva Manager sem odšla med seniorje. Minilo je nekaj let in slišim, da je Cvetana direktorica Kozmetike v Leku. Skoraj nisem verjela saj je bil v njenih debatah vedno v ospredju njen Fruktal, njegove možnosti in bodočnost. Kozmetiko sem poznala v detajle saj smo se v Krki zelo veliko in dolgo ukvarjali z njo. Nisem v problematiki kozmetike prepoznala Cvetano, še manj v Ljubljani in sploh ne v tehnologiji. Spremljala sem njeno delo, zasmilila se mi je, ko so jo obdelovale kozmetičarke, da je tudi njen videz nakazoval kozmetično stroko. V Fruktalu je delovala delavno, v Kozmetiki pa je morala prevzeti navade mesta, gospe v dobri formi in komuniciranje z ljudmi, ki jim je kozmetika življenjska preokupacija. Ni kaj, zmogla je, pridobila je visoka priznanja in prepričana sem bila, da bo tam srečna do upokojitve.

Spomnim se dobro, da se je javno vprašala zakaj gre v slabo stoječo mlekarsko stroko, ko bi lahko v Kozmetiki udobno počakala na upokojitev. Tudi odgovorila si je sama; mika jo izziv, da naredi uspešno firmo, mika jo iskanje odličnih tehnologij in tehnik, ki zagotavljajo kakovost izdelkov in s tem odpirajo možnosti prodaje na vseh trgih. Sem prepričana, da je Cvetana v tem uživala.

Zakaj pišem ta blog? Vedno sem bila najbolj vesela prijateljevanja z ljudmi, ki zberejo v sebi dovolj moči, da ustvarjajo karkoli – sliko, domačijo, tovarno, laboratorij,… Ti ljudje si prizadevajo stvari obvladovati, o delu, ki ga opravljajo vse vedeti, sodelovanje z njim je kot bi poslušal dobro uglašene orgle, ne naveličaš se jih poslušati. Te lastnosti so krasile Cvetano na delu, v akcijah, pri sistematičnem reševanju nalog, z veseljem in pripravljenostjo na vse. Uspeh ji ni mogel uiti!

Cvetana ustvarja naprej in uspela bo tudi s pisanjem knjige. Žal njenega osebnega življenja ne poznam, skupno nama je bilo samo delo.

Kakšne ljudi imate pa vi najrajši?

Bravo, dragi papež, 22. Marec 2022

Ne morem verjeti, nekajkrat sem že prebrala » najvišji cerkveni organ bo lahko vodila tudi ženska kot laik«. Navdušena sem in menim, da je to res dosežek civilizacije.

Zgodovina Rimo katoliške cerkve je izjemno zanimiva, prebirala sem jo več let in še vedno rada posežem po knjigah, ki obravnavajo njeno problematiko delovanja in poslovanja. Imeli so nešteto nerešljivih problemov, vedno so iz njih prišli kot zmagovalec, celo po zadnji finančni krizi, so se zlizali. Že desetletja sem obremenjena s prerokbami iz knjige Zadnji po Malahiju v kateri je napovedan zadnji papež in vrsta sprememb pred njegovim vladanjem.

Vatikan ima svojo ustavno ureditev in žal še vedno ne vem kako se ta usklajuje z ustavno ureditvijo držav v katerih prevladuje katoliška vera. Cerkev ima tudi pri nas izjemno veliko premoženje, za njegovo racionalno rabo skrbijo državljani Slovenije, sami cerkveni možje verjetno niti ne upravljajo z njim saj nimajo zato ustrezne pravne, ekonomske in management izobrazbe. Kakšen je torej odnos med cerkvenim vodstvom iz katerega so ženske praviloma izločene in posvetnimi delavci, med katerimi verjetno ženske prevladujejo. Sprašujem se tudi kako je z verskim naukom, ki ga v pretežni meri negujejo in bogatijo ženske, saj pri cerkvenih obredih skoraj ni moških razen pri slovesnih mašah, ko je prisotna tudi televizija. Dejavnosti posvetnega pomena kot so cerkveni vrtci, Montessori šole, verske osnovne, srednje in visoke šole, ki se financirajo iz proračunov, verjetno ne bi smeli po vsebini izobraževanja prilagajati cerkvenim dogmam saj na vse bobne in cimbale razglašamo, da ideologija ne spada v sistem izobraževanja. Tudi te dejavnosti so pretežno v rokah nun torej žensk in upam, da s pedagoškim in drugim znanjem, predpisanim za pedagoško delo. Kako se nadzira ta proces v cerkvenih organizacijah? Samo po kanonskem prava ali tudi po sistemih držav v katerih poteka. Še veliko je dilem v odnosu med državo v kateri kristjani živijo in državo v kateri imajo svoj sedež. Z zanimanjem sledim verskim oddajam na TV in dobro bi bilo, da bi nam Romana pripravila vsaj nekaj oddaj o teh zadevah in nam pomagala ustvariti realno sliko naših odnosov.

Darilo, ki ga je kristjankam podal papež z novo ustavo, je izjemno za vse ženske sveta ne glede na to ali so verne ali ne. Bister in v prihodnost zazrt papež skupaj s svojimi somišljeniki je oblikoval današnjemu stanju družbe potrebne napotke zavedajoč se dejstva, da ženske opravljajo spoštovanja vredno delo, ki omogoča pametnejše in za večino ljudi prijaznejše življenju, da so sposobne opravljati tudi najzahtevnejše posle na svetu in da zmorejo premagovati tudi najzahtevnejše ovire pri ustvarjanju boljšega sveta. Hvala vam, spoštovani papež!

Drage prijateljice in prijatelji! Ne smatram se za feministko, spoštujem moške in z njimi nisem imela nikoli težav. Dobro pa vem, da same ženske nismo uspešne pri delu tako kot tudi sami moški ne. Če pa stopimo skupaj se dopolnjujemo, oblikujemo dobre odnose, drug drugemu pomagamo, se spoštujemo in ustvarjamo maksimalne materialne in duhovne učinke.

Ste tudi vi zadovoljni z odločitvijo papeža?

Umetnice v Cukrarni, 21. marec 2022

Skoraj neverjetno a resnično, Ljubljana gosti v Sloveniji delujoče likovne umetnice – ženske, skoraj 60 jih je in z največjim zanimanjem sem si njihovo razstavo skupaj z družino in prijatelji ogledala v nedeljo. Razstava umetnic je v Cukrarni, novi hiši kulture naše prestolnice, ki si želi v to razstavišče privabiti svetovno likovno sceno, velike razstave podobe tistim, ki jih prirejajo v Beletrini na Dunaju, MOMU v New Yorku ali v centru Pompidou v Parizu. Navdušena sem nad njihovo ambicijo in srčno upam, da jim bo uspelo. Manj navdušeni so seveda domači umetniki, ki imajo zelo malo prostora brez Rog-a in vidijo v Cukrarni velike možnosti, da svoje umetnine predstavijo svetu. Ker je Cukrarna največja stavba v državi, se bo verjetno dalo udejaniti oba projekta

Obsežna razstava Vračanje pogleda predstavljala pogled umetnic po letu 1990 na krajino, telo, umetnostni sistem in družbenopolitično okolje. Moraš se močno potruditi in se s katalogom v roki sprehoditi po razstavi, da delo posamezne umetnice spoznaš kot prikaz na primer družbeno političnega okolja. Pogledi na Migrante, Nazaj v mesto in še nekatera dela spodbujajo k razmisleku, nekatere prikaze je težko razumeti, so pa zanimivi prikazi, ki raziskujejo odnose med človekom in okoljem ali tehniko. Žal nisem likovno izobražena, da bi zmogla ocenjevati predstavitve, mi je pa razstava popolnoma jasno nakazala smeri razvoja likovne umetnosti pri nas. Umetnina ni več lepota za dnevno sobo, je taka, kakršen je naš odnos do vrednot časa v katerem živimo. Podoben občutek sem imela tudi ob ogledu razstav Mokre noge in Prazni volumen s tem dodatkom, da ta, zame prva razstava uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe še ni bila dovolj razumljiva.

Ni kaj razstavišče Cukrarna nam predstavlja res novosti, ki so redkost tudi na razstaviščih v tujini. Za spoznavanje teh novosti potrebujemo čas, marsikaj dobrega ali najboljšega v njih bomo spoznali šele z leti, lahko se pa tudi zgodi, da se bo marsikaj predstavljenega pozabilo.

Cukrarna razvija tudi založništvo (Revija CUKR) in trgovino s spominki vezanimi na obnovo tega starega in velikega objekta. Dragocen je spominek prave opeke na katere so umetniki dodali svoje zamisli.

In zdaj najpomembnejše, zakaj smo obiskali Cukrarno? V naši rodovini so od nekdaj prevladovali Jožetje in Pepce, zato je bilo Jožefovo vedno družinski praznik. Ohranjamo ga, če se le da, z izjemnim dogodkom in Cukrarna je izjemno doživetje za vse nas, najbolj za našega arhitekta Romea, za vse pa spominjanje na slovensko Moderno Dragotina Ketteja, Josipa Murna, Ivana Cankarja in Otona Župančiča, ki so v razpadli Cukrarni ustvarjali in v njej celo nekaj časa živeli. Znani oblikovalec Primož Pislak nam je pripravil drobno zgibanko z njihovimi najpomembnejšimi stvaritvami po izbiri njegove mame Jane Pislak. Ustvarjalca sta dodala še Kajuhovo pesem Samo en cvet ker je letos Kajuhovo leto in smo imeli kar dva udeleženca iz soseščine Kajuhove domačije.

Preživeli smo prijetno in vsebinsko bogato izobraževalno nedeljo in jo zaključili na Livadi.

Kako pa vi praznujete družinske praznike?

Nedeljsko popoldne, 20. marec 2022

Pogosto se sprašujem, kako smo živeli in prijetno komunicirali brez telefonov, še posebno brez pametnih. Ko sem prišla v tovarno na delo sem imela kompleks večvrednosti, ker me je med drugim čakal tudi ličen telefonski aparat svetlo zelene barve znamke Iskra. Kaj kmalu sem sem spoznala njegove dobre pa tudi slabe lastnosti. Zgrozila sem se klicev naših komercialistov iz tujine; bili so strašno dragi, moral si hitro odgovarjati, iz Milana ali Londona so bile zveze slabe. Marsikateri klic je bil tudi nepotreben. Pozneje smo se modernizirali, dobila sem tajnico, prihranila mi je čas klican, si beležila, koga moram poklicati, ko bom utegnila in urejala vse povezave s telefonskimi centralami, preko katerih smo se telefonsko pogovarjali; centrala naše tovarne, potem centrala pošte in na drugi strani isto, vsaj 4 za vsak klic. Ni minilo leto, da se telefone ne bi posodobili in tako so postopoma postajali normalni pripomoček našega življenja. Toda delali oziroma tovarni smo bili na razpolago kadar koli in zato smo dobili telefone tudi za dom. Moja prva številka je bila 150. Živo se spomnim, kako je direktorica lokalne PTT razlagala, da bomo morali ob taki dinamiki opremljanja s telefoni kaj hitro odpreti blagajno tudi za novo poštno centralo. Tako se je kmalu tudi zgodilo. Tu nekje je v Iskri nastal toki-voki, ki pa se ni ne vem kako razširil. Nastopila je doba konsolidacije s telefoni do izuma ISDN in prvih lokalnih računalniških povezav, za temi so v kratkem času sledili telefoni v avtomobilih, komaj sem se ga navadila, pa sem že morala začeti z e-pošto, prenosnikom in zdaj pametnim telefonom. Vedno znova se moram učiti, učijo pa me sin, snaha in vnuka.

Vse lepo in prav, od leta 61 do sedaj pa je meni učenja in uporaba različnih načinov telefoniranja še vedno samo komunikacijski kanal; uporabim ga po potrebi in zato ga niti ne nosim vedno s seboj pa tudi ne dovolim, da bi mi pobral prosti čas. To pa žal ne morem reči za sinovo družino in ko sem jih danes, v nedelo popoldne gledala kako vsi štirje na kavču že več ur bulijo vsak v svoj pameten telefon, so se mi v dno duše zasmilili. Brez besed, brez komentarjev lepo preživetega dopoldneva v hramu kulture in na kosilu v prijetnem okolju, brez potrebe po pijači ali dodatni jedači, skratka brez želja, smeha ali zadovoljstva. Je to posledica dvoletne čustvene suše Covida -19, naveličanosti vsega razen virtualnega sveta igric? Večji vnuk je zaključil svojo raziskovalno nalogo – nihče ni pogledal stran od svojega telefona, mlajšega sem povabila na tarok – ni odmaknil oči od telefona, očeta sem opozorila na proizvajalca stopnišč – je hotel pogledati, pa je s telefonom v roki zaspal, mami je verjetno reševala kakšno osebno zadevo – tiho je strmela v svoj telefon. Psička Pika se je motala okoli vseh, papagaj Jakob je oddajal neke glasove, moje štiri to ni zanimalo – gledali so vsak v svoj telefon.

Popoldne se je prelivalo v večer ko sem tudi sama sedla k računalniku, sem opazila, da »telefonistov« ni več. Vsak v svoji sobi smo nadaljevali prijateljevanje vsak s svojim računalnikom. Je to kakšna nedelja? Bo zdaj tako naše srečevanje? Je morda to boljše življenje? Ne ni, zagotovo je to zapiranje v svet, ki ga ni, opuščanje prijateljevanja, predvsem pa izguba sposobnosti za družabnost, izražanje, pripoved in če hočete, zdravo prešernost. Nastaja družba dolgočasnežev.

Ampak, pet starejših upokojencev , ki mlado družino spremljajo, se ne pusti ukrotiti telefonom, čeprav vsak od njih ima pametnega, na njem slike, nujne podatke in vse kar je koristno, drugače pa se srečujemo na kavici, debatiramo o vsem, kar nas žuli, se drug pred drugim včasih pohvalimo, kaj koristnega postorimo in se ob delu prijetno nasmejimo. Ker nam je skupaj prijetno, si imamo tudi veliko povedati.

Kako pa vi sprejemate to telefonsko novotarijo?

Prišla bo pomlad, … 18. marec 2022

Sredi marca smo, pa še vedno hodimo v bundah. Sprašujem se, kje je pomad, kdaj bo prenehal pihati mrzli sever, kdaj bom lahko kaj postorila na vrtu predvsem pa, kdaj mi bo toplo brez kurjave in bo D vitamin po naravni poti odpravljal strah pred Covid-19. No, to za Covid zgleda že preteklost, zdravili naj bi ga z grgranjem slane tople vode, bolj od njega je nevarna vojna vihra, ki naj bi se širila tudi na nam bližja območja. Strah pred takimi napovedmi me še dodatno zmrazi, da bi si nadela še kar drugo bundo. Skratka, hladno nam je, v mojem okolju se sprašujemo v kaj nas bo prisililo tako vreme, pomanjkanje ali podražitve energentov in zmanjševanje splošne varnosti ter stroški za njeno vzdrževanje. Tako vreme kot nevarnosti širijo pesimizem.

Žal pa ni videti, da bi za odpravljanje stvarnega in »simbolnega mraza« imeli kakršno koli realno zavezništvo. Narava gre svojo pot, sonce kot da se je naveličalo svoje orbite, oblakov na nebu je okoli nas vedno dovolj, v Slovenijo pa nočejo, da je v njej že vse suho. V teh vremensko nenaklonjenih časih nam kmetijski minister sporoča, da ima dovolj zalog hrane za preživetje naroda, je torej visoko likviden, da lahko razpolaga z razkošnimi zalogami, toda pridelava domače hrani ni samo prehranjevanje, je tudi rekreacija, dejanje za ohranjanje duševne in telesne kondicije, vzdrževanje reda, snage in širjenje kulture pa tudi skrb za urejeno krajino, to je za dejanje za katero kmetje dobivajo celo subvencijo. Pridelava hrane zahteva vodo, ki jo je v suši vedno manj – ekologi nenehno opozarjajo naj z njo varčujemo, toda varčevati bi morali vsi, da bi se kaj poznalo, zdaj pa lahko vidiš pranje avtomobilov na vsakem koraku, zalivanje vrtičkov celo po prestolnici, klasične gradnje stanovanj samo z neoporečno pitno vodo, da o industrijski in energetski rabi vode sploh ne govorim. Veliko se o tem stanju poroča, predlogov pa skoraj da ni, odločujoči jih upoštevajo le izjemoma, tudi varčevalnega načrta celotne skupnosti nisem zasledila pa bi bilo dobro, da bi ga imeli.

Tudi vojno stanje ima sebi lastno pot. Eni trdijo, da je agresor bombardiral gledališče polno ljudi, napadalec trdi, da je to izmišljotina. Evropa in Nato ščitita svoje članice in množično nabavljata orožje, Biden je še poseben dobavitelj, … celo naš minister pomaga »mladi nevesti ukrotiti krvoločnega volka«. Eni begunci ja, drugi ne in to brez kriterijev. Ni poročil o pogajanjih in dogovorih, na TV vidimo le razbite stanovanjske bloke in kakšne tanke kar pač pripravijo propagandne službe z določenim ciljem. Ves svet protestira proti vojni, vsi voditelji pravijo, da obsojajo agresorja pa sprašujem zakaj ne odprejo diplomatske poti neposrednih voditeljev držav, gredo vsi skupaj k njemu in so tam toliko časa, da umakne vojake iz fronte. Vsem skupaj, ki imajo isti namen in cilj se ne bo mogel upirati ne glede na svoj značaj, zdravje ali vladanje. Ne pozabite, da so protesti tudi v njegovi državi, če nam poročevalci ne lažejo. Diplomacija mora vedeti, kaj ga lahko ustavi in to svoje dobro plačano delo naj vendar že opravi.

Toliko o mrazu letošnje pomladi na svoj rojstni dan, ki ste se ga mnogi spomnili in mi zagotovili dovolj topline, da sem ga preživela prijetno.

Se bi vi drugače borili proti mrazu?

Je bela cesta uglajena, skoz celo vas napravljena,… 17. marec 2022

Ceste, te lepe poti, ki se vijejo preko polj, gozdov in naselij in so jih gradili v vseh časih, smo ljudje vedno uporabljali s spoštovanjem; ni se jih smelo poškodovati ali zanemarjati. Na podeželju smo imeli posebne akcije na katerih smo najmanj enkrat na leto pregledali svoje lokalne poti, jih po potrebi popravili, včasih tudi spremenili. Poti in ceste so navduševale otroke, ki smo po njih hodili v vsaj eno uro oddaljeno šolo, po cestah smo hodili lepo oblečeni k maši ali na prireditve v večjih krajih, po njih so strici in tete odhajali na vlake in ladje za Ameriko, Vestfalijo, v rudnike, za delom,… Bile so nam ceste tudi v pogubo saj so omogočale našim sovražnikov postop do naših domov, naravnih bogastev, vsega kar man je bilo sveto. Fantazijo starim in mladim so spodbujale sledi starodavnih poti po gozdovih, med gradovi, čez težje dostopne hribe. Steze, poti in ceste so opevane v ljudskih hudomušnih, veselih in žalostnih pesmih kot na primer v tožbi jetnice »Oh kako je dolga, dolga pot, od tujine pa do doma,… » ali pa slovo dekleta na vrtu in mnogih drugih. Vsa ta romantika je danes več ali manj pozabljena, morda jo je nekaj ostalo med nekdanjimi brigadirji, ki so s prostovoljnim delom povezali z cesto ljudi med Triglavom in Vardarjem.

Moderni svet nas povezuje s popolnoma drugačnimi potmi in cestami. Vijejo se po nedostopnih predelih, skoraj več pod zemljo kot na njej, preko viaduktov in mostov, marsikje tudi pod vodo. Namesto serajev, čardašev, prijetnih krčem se ob njih bohotijo turistično gostinski objekti mest v soseščini. Vožnja po njih je plačljiva in kljub temu tudi nevarna. Kolone tovornjakov, največkrat s prikolico, je že na videz strašljiv, če pa še hitro vozi, se šofer v malem cliu ali fiatu počuti popolnoma nemočen. Bencinski servisi so kot pribežališča, ki nudijo pomoč potniku v stiski, tako cesta kot vse okoli nje je profesionalno, potnik izbira storitve, ki mu jih opravijo prijazni in vljudni zaposleni, sodelujejo tudi organi varnosti, po potrebi policija, mehaniki in drugi servisi. Šofer mora spoštovati nešteta cestna opozorila in pravila, preganja pa ga v tem vzdušju želja, da bi to moderno pot čim preje zapusti. Nekoliko manj modernizma je seveda na lokalnih cestah. Asfaltirane so vse, še celo nekdanje stezice, ne da bi bile vsaj nekoliko poravnane in do šoferja prijaznejše. Marsikateri vogal poslopja ovira preglednost vendar širitev ni mogoča, potoki so izpraznjeni, da ni potreben most, voziti je nujno počasi, ker so na ozki poti traktorji in drugi delovni veliki stroji, pa tudi pešci, šolarji, živina in podobno. Je pa ta vožnja še romantična, vsaj takrat ko imaš dovolj časa.

V naši domovini imamo zgrajen »cestni križ« z glavnim krakom morje-prestolnica- avstrijska meja na Štajerskem in stranskim krakom avstrijska meja na Gorenjskem- prestolnica- meja z Hrvaško na Dolenjskem. DARS kupuje ceste od gradbincev, jih vzdržuje, pobira denar od vinjet, najema kredite. Trenutno se pripravlja na nakup »tretje razvojne osi »Velenje, Arja vas, mirensko temeniška dolina, Novo mesto, Metlika, Vinica. Gradnjo spremljajo protesti, nešteto dobrih predlogov, upor hmeljarjev. Nastaja še eden cestni velikan, ki bo spet skrajševal »stezice in poti«, se vzdrževal s sredstvi cestnine ter po idilični Beli krajini širil sodoben transport blaga in ljudi. Žal v sodobnem transportu ni idilike, udeleženci v tem prometu morajo biti izjemno pozorni drug do drugega, da ne pride do nesreč in tragedij. Samo upamo lahko, da bo ostala vožnja z osebnim avtomobilom varna in prijetna tako proti Reki, po Jadranski obali, na Korčulo po mostu, ki je čudež tehnike in kitajske gradbene industrije, pa preko Dubrovnika vse do Grčije in njenih antičnih zakladov. Ceste nas bodo vedno povezovale, razdalje med narodi pa skrajševale, Rim in Bizanc bosta kmalu spet zelo blizu saj sta nekoč že bila v isti državi.

Ceste so dobrine, ki nam omogočajo spoznavati svet, za nas kot šoferje pa so tudi nevarne in polne pasti. S časom in cestami bomo morali živeti v simbiozi. Kaj menite?

Gusarji in zakladi, 14. marec 2022

V mojem otroštvu so gusarji in njihovi zakladi pomembni vplivali na razvoj mojih bralnih navad. Na prvem mestu so sicer bile dogodivščine, ki jih opisuje Zagorka, takoj za njimi pa gusarji. Med nami je krožila tudi že močno razcefrana knjiga z naslovom Ciganka, ki je verjetno obkrožila največ razredov in osnovnih šol. Te knjige so zaključile obdobje branja pravljic, pripovedk in pesmic, napovedovale pa so, da bomo v naslednjih obdobjih posegali po debelejših knjigah v katerih bodo dogodivščine vedno bolj podobne predstavam v naši domišljiji pa tudi realnemu življenju, ki smo se ga vsak dan bolj zavedali.

Med dnevnimi novicami, ki jih spremljam zasledim oceno del Alessandra Barbero in obvestilo, da je v slovenščini izšlo njegovo delo Dante. Takoj pobrskam po zalogah v moji knjižnici, da jo rezerviram, žal pa je bil tam že vrstni red in ker ne vem kdaj se me bo Cobiss usmilil, dvignem Beneške oči omenjenega avtorja, ki je sicer profesor srednjeveške zgodovine in torej lahko pričakujem kaj zanimivih dejstev o vladavini Benečanov v naših krajin in v Dalmaciji. Že po prvih straneh branja sem spoznala, da gre za zgodbo iz »šunt romanov« podkrepljena pa je z podrobnim opisom življenja mornarjev, njihovih delavnih in življenjskih navad, težav in užitkov. Na to osnovno nit se navezuje opisovanje krajev na kopnem, posebnosti življenja v krajih kjer so se pomešali Turki, Benečani in Bizantinci, zagate z jezikom za sporazumevanje, denarjem in predpisi in podobnimi vsakodnevnimi opravili ljudi na ozemlju , ki mu je vladal beneški Dož. Veliko je lopovščin, umorov, spletkarjenja, zvodništva in podobnih deviacij v mestih, na ladjah in v samih Benetkah, zato spoznavamo kako pomembno vlogo imajo intrige v družbi v kateri prevladuje podkupovanje, boj za bogastvo in poroka z ciljem. Alessandro Barbero je v vsem tem mojstrsko podkovan in Beneške oči s preko 500 stranmi ne moreš odložiti. Ni se čuditi, da je Barbero dobitnik Nagrade Strega 2006.

Danes v osnovnih šolah posvečajo bolj malo pozornosti knjigam, izbor za bralno značko je nekoliko naiven in moja vnuka bereta zelo malo. Iščem načina, kako bi ju spodbudila, da bi enkrat le posegla po klasičnih delih in si tako pridobila vpogled v zahtevnejše probleme ljudi po vsem svetu. Moja bralna pot me je lepo vodila od manj zahtevnega branja preko romanov do zahtevne literature znanosti in filozofije. Le upam lahko, da bosta vnuka našla lastno pot do najžlahtnejše kulture – književnosti.

Seveda bom z zanimanjem prebrala tudi Barberovega Danteja in prepričana sem, da se z njim ne bom dolgočasila kljub temu, da sem o Danteju že marsikaj spoznala, da sem že nekajkrat obiskala njegov grob in videla več razstav njegovih tehničnih, likovnih, literarnih in drugih dosežkov. Ko se takole s pomočjo knjig sprehajaš med ljudmi različnih zgodovinskih obdobij in različnega stanu, dodobra spoznaš njihove zablode, ki največkrat nastajajo zaradi hlastanja po hitrih ali velikih zaslužkih, ki povzročajo nepopravljive krivice drugim živim bitjem na svetu in ki jim običajno sledi streznitev - stres zaradi neuresničenih želja.

Vabim vas med bralce, uživali boste in neverjetno obogatili svoje znanje. Postali boste še boljši ljudje.

… družbene razmere, ki so v nas vzbudile skrb,… 11. marec 2022

Tako se začenja že drugo pismo, ki so ga na javnost naslovili profesorji in zaposleni na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani in je objavljeno na njihovi spletni strani. Prebrala sem ga z velikim zanimanjem, počasi in pazljivo saj je med redkimi mnenji, ki nam jih pošiljajo intelektualci, ljudje z znanjem, sposobnostjo za presojo in brez razloga za pristranskost. Poleg tega pa smo na informativnih dnevih spoznali, da je ta Gimnazija že desetletja kot magnet za devetošolce, ki iščejo zahtevnejše izzive za potešitev svoje radovednosti.

Pisci sporočajo, da so ogrožene nekatere osnovne vrednote življenja v demokratični družbi kot so na primer skrb za blaginjo večine, pravična družba, gospodarno ravnanje s skupnim premoženjem, zaščita najšibkejših ter trezno in modro pretehtane odločitve. Naša dolžnost je razmisliti v kakšni družbi želimo živeti in spodbuditi moramo širšo javnost in politiko k spoštljivemu ter konstruktivnemu dialogu o naši poti v prihodnost. Da ohranimo pravično družbo tudi ne smemo biti tiho.

Humanistične vrednote izhajajo iz odnosov med ljudmi, pomagajo oblikovati socialne ustanove in naše dejavnosti. Moramo jih najprej dobro spoznati, o njih premišljevati in jih sprejeti za svoj življenjski slog. Vrednote so ideje podobne načrtom, ciljem, strahovom, namenom, politikam ... , povezane so z odnosom do drugih ljudi, dejanj in stvari. Ideje o tem kaj je prav ali narobe izhajajo preprosto iz človekove narave in jih imenujemo tudi morala. Naše zaupanje mora biti sorazmerno z dokazi. Kadar dokazi niso ustrezni je prav, da zavračamo versko, politično ali katero koli drugo dogmo. Čim bolj se moramo približevati resnici. Naše vedenje vpliva na celotno družbo zato smo zanjo odgovorni. Smo del svetovne kulture, sooblikujemo resnično človeško družbo s pravicami in dostojanstvom, ki naj bi bile enake za vse ljudi. Že od otrokove duhovne in moralne vzgoje je odvisno v kolikšni meri bomo skrbeli za uveljavljanje humanističnih vrednot v vsakdanjem življenju.

Sporočilna moč pisma Bežigrajskih razumnikov je pomembna za naše obnašanje v sedanjem času ko nam vsak dan bolj usiha zaupanje v sedanji večstrankarski sistem in v legitimno izvoljene upravljavce naših skupnih zadev v Sloveniji in Evropi.

Hočemo mir, ustvarjalno vzdušje, izobraževanje, razvoj in ustavno ureditev, ki bo to omogočala oziroma preprečevala sedanje zlorabe oblasti. Pristojni organi naj ocenijo učinke upravljanja raznih Bidnov, Putinov, Orbanov, Zelenskiev, Ursule, Pahorjev… in oblikujejo akte tako, da bo onemogočeno škodljivo delovanje njihovih naslednikov v prihodnje. Pri tem naj izrecno pozornost posvetijo varnosti domov v katerih živijo ljudje. Ti morajo biti nedotakljivi in ne kolateralna škoda brezobzirnosti.

V naši državi naj pristojni organ začne postopke za dopolnitev, popravek ali spremembo ustave, da bo Slovenija imela sodobno zakonodajo, spodbujevalen volilni sistem in urejeno delovanje vseh treh vej oblasti ter organov nadzora z uveljavljanjem moralne, materialne in politične odgovornosti.

Brezpogojno zahtevamo odpravo revščine in tak razvoj, ki bo mladim zagotavljal možnosti za ustvarjanje družine. Bodimo narod, ki dela zato, da ustvarja bogato kulturo!

Spoštujmo dobronamerna mnenja in jih upoštevajmo, ko dobimo priliko, da šteje naš glas ali mnenje.

Kako pa vi sprejemate sporočilo iz Bežigrajske gimnazije?

Irena Štaudohar, 8. marec 2022

Včasih se v naših medijih znajdejo pravi biseri, ki bi jih morala spoznati večina ljudi. V mislih imam predvsem pisce, novinarje in komentatorje, ki se poglobijo v tematiko svojega prispevka in objavijo pravo umetnino, ki ti odkrije neko novo, tebi še nepoznano tematiko, opozori na pomanjkljivost tvojega znanja ali pa preprosto odpre neko novo področje razmišljanja. Mojstrica rojevanja takih biserov je pri nas zagotovo komentatorka Irena Štaudohar za katero sem prepričana, da noči in dneve preživi med knjigami z mislijo, da mora tisto bistveno, kar avtor v svojem delu fokusira, prenesti na čim širše okolje. Gospa bralca fascinira že s tem, da piše pripovedi o bitjih na svetu in ne ločuje rastlinskih in živalskih osebkov od človeka. V popolnoma razumljivem tonu je popisala gospo Dušo, kako ustvarja gledališko predstavo v Mladinskem gledališču. Ko to prebiraš imaš občutek, da bi tudi sam lahko ustvaril bodisi vsebino, sceno, glasbo, raziskavo ali pa predstavo o pogledih današnje mladine na svojo prihodnost. Enkratno! Ne dolgo za tem se spoštovana gospa Štaudohar posveti na primer ribi jegulji in spoznanja znanstvenikov o njej predstavi tako, da bi jo kar sama rada spremljala iz sosednje mlake neznosno daleč v Sargaško morje kjer bi šele zmogla ustvariti svoj zarod. Nekoč je opisovala obročkanje ptičkov ob robu Ljubljanskega barja, neskončno zanimivo potikanje mojstra obročkanja po gozdovih Krima, iskanja gnezdenja, pridobivanje naklonjenosti zaroda v gnezdih in še mnogo drugega o izjemnem poklicu ter značaju ptic. Potem nas je spomnila, da živimo med drevesi in nam predstavila knjigo, ki opisuje, kako se drevesa pogovarjajo oziroma medsebojno informirajo, kako drug drugega spodbujajo in si medsebojno pomagajo, kako potujejo in podobno. Naštevala bi lahko še veliko njenih biserov, ki bralca prepričajo, da gre v knjižnico. Pri podajanju snovi je mojstrica stila pisanja in zgradbe prispevka, kar zagotavlja dopadljivo branje.

Gospa je tudi pisateljica, njeno zadnje literarno delo je knjiga Kaj hoče ženska in v njej je popisala zgodbe usodnih žensk, ki so bodi si same ali skupaj s svojimi partnerji spreminjale znanstveni, literarni, modni in poslovni svet.

Bilo bi nam bolje na tem svetu, če bi dobro poznali vezi med živimi bitji na svetu kot ji nam predstavlja omenjena avtorica, ki je tudi sama, po njenem pisanju sodeč, napredno usmerjena v prihodnost brez kakršnega koli ločevanja po barvi, spolu ali kako drugače. Z dovolj konstruktivne kritike do sodobnih zablod so njene kolumne res nastavljeno ogledalo družbi in opomin, da je stvari potrebno urejati v korist večine. Samo upamo lahko, da se bo kdaj kdo od odločujočih zazrl v ogledalo, ki mu ga Irena nastavlja.

Irena Štaudohar gradi svoje zgodbe na anglosaksonski literarni in znanstveni platformi in nujno bi bilo, da slovenski mediji organizirajo take platforme tudi za druge narodnostne skupine kot so Slovani, Afričani, narodi Azije in Južne Amerike. Če bi imeli možnost spoznati njihovo kulturo, bi postajali neodvisni in bolj objektivni v svojih presojah in verjetno tudi spoštljivejši do drugače mislečih. K naši ustreznejši objektivnosti bi pripomoglo tudi večje spoštovanje in uveljavljanje ženskih avtoric, hitrejše izpopolnjevanje ženskih kvot za članstvo v organih odločanja ali nadzora ter vse splošna naklonjenost družbe ustvarjanju njene bogate kulture.

Praznujmo 8. marec vsi kot praznik kulture in napredka za večino!

Znanstvena konferenca v MS Teams okolju, 5. marec 2022

Novomeška fakulteta za organizacijske študije (FOŠ) je poleg Fakultete za industrijski inženiring, najbolj odprta in sodelujoča s svojim okoljem zlasti v raziskovanju, skrbi za odličnost in krepitvi družbene odgovornosti. Njihova 6. Znanstvena konferenca bo obravnavala Nove paradigme organizacijskih teorij, prispevke pa bodo predstavili doktorji znanosti, doktorski študentje ter profesorji in raziskovalci FOŠ skupaj z zasl. prof. ddr. Matjažem Mulejem ter mag. Anito Hrast. Obeta se nam spoznati rezultate raziskovanja na področjih naravnih parkov, dolgožive družbe, svetov delavcev, islamofobije, fiziterapevtike, raka, vodenja zdravstvenih timov in menedžmenta.

Fakulteta je gradnih pomembnih organizacijskih sistemov, ki jih potrebuje praktično delo in zato bo na konferenci poudarek tudi na inovacijah, statističnih modelih, gradnikih in digitalnih procesih. Znanstveniki bodo predstavili možne učinke odkritij v raziskavah družbeno odgovorne družbe, kriminala, usmerjanja dijakov z uporabo čustvene inteligence, varnosti v naravnih zdraviliščih, gradnikov odličnosti gluhih, odkrivanje raka in digitalizacije v preskrbovalnih verigah.

Skoraj ni več dela, prav gotova pa ne odločitve, da ne bi potrebovali predhodnih analiz in znanstvenih raziskav zlasti zdaj, po obdobju pandemije. Postali smo previdnejši, spoznavamo vse več tveganj in potrebujemo zato vedno več obrambnih mehanizmov. Kdo si je mislil, da bo vojna – prava vojna - ki bo preprečila celo plačilni promet med državami. Riziko za primer vojne je novo spoznanj in šele odkriti bo potrebno kaj na primer kot podjetnik pridobim oziroma izgubim. Oskrbovalne verige so predpogoj uspešne družbe, še posebno pomembne so za njeno gospodarstvo. Novi riziki nastajajo tako za družine kot za gospodarstvo, iz zdravstvenih razlogov. Riziko zdravih otrok se je povečal in obremenil v večji meri starše, riziki zdravega delovnega okolja se prenašajo z delom »na dom« na družine. Hlastanje po hitrih zaslužkih povečuje tveganja racionalnega trošenja na primer gozdov, prehrane in podobno. Družbeno odgovorna družba zaznava vsak dan dodatne obremenitve z odpadki, ogličnimi izpusti, … za zaščito pred novimi riziki potrebuje nove gradnike, širše informiranje in predvsem dobro raziskane vzroke in posledice nastanka in reševanja novih tveganj.

FOŠ Novo mesto sledi trendom sprememb v družbi kot celoti in usmerja študente v raziskovanje aktualnih problemov, ki pospešujejo tudi iskanje inovativnih rešitev. Dobro bi bilo, da bi se vsaj v panelne razprave vključila organizirana civilna družba, ki svoje poslanstvo opravlja na področjih omenjenih raziskav. Nujno pa je, da FOŠ objavi mnenja in predloge strokovnjakov podanih na konferenci.

Če boste spremljali Konferenco, se morate prijaviti, da boste v digitalno okolje lahko vstopili!

Ustvarjanje gledališke predstave, 4. marec 2022

Veselim se dogodkov v kulturi ker se vedno česa naučim. Takoj za knjigami, ki jih »požiram« že vse življenje mi največ povedo gledališke predstave za katere sem vedno mislila, da jih napišejo dramaturgi in v njih določijo večina stvari, ki jih pač morata upoštevati režiser in producent. Od kar imamo poklicno gledališče v Novem mestu in našega Bergerja, ki obožuje filozofijo, vse oblike modernizma in je rojen z dušo gledališčnika, se spreminja naš odnos, da klasičnih gledaliških del. Ne trdim, da je to samo Bergerjev vpliv, je tudi vpliv literatov, predvsem širše in družbeno zasnovanih romanov, ki prav za prav postajajo veren posnetek našega življenja.

Samo poglejmo dramatizirane romane Jančarja ali Goloba ali pa katerega od klasičnih literarni del, ki je pristal v gledališki predstavi. Na primer roman Nocoj sem jo videl je že napisan tako, da se pred bralcem logično nizajo prizori seveda pred mojimi očmi drugačni kot pred tvojimi. Potem grem v »Cankarja« in, ker poznam prizore iz branja romana, zlahka sledim režiserju Pipanu, ki jih sicer vidi drugače od mene in predstava postaja vedno bolj zanimiva kot gledališče. Dialoge je bolje slišati, opise pa je bolje prebrati, opisi akcij povedo manj kot njihova uprizorite. Ne hlastaš po zgodbi, pomembne so interpretacije likov, ki si jim ob branju knjige posvetil največ pozornosti.

Sploh pa gledališče ni več odvisno od dramatika oz. njegovega teksta. Danes se kot igra odvija pripoved o našem odnosu do starejših, o uveljavljanju žensk v gospodarstvu in politiki, o težavah poročanja v športu in podobnih razmerah z akcijskimi prizori, dramatično izrečenimi poudarki bistva, pomešano s petjem, plesom ali tehničnimi pripomočki, teksta pa je čedalje manj. Mladinsko gledališče na primer je gledališko predstavo zasnovalo kot vpogled v življenje treh družin v času covida-19 in o tem kako starši s svojim delovanjem določajo prihodnost otrok. Predstava je imela bogato glasbeno spremljavo in ples.

Ob vseh teh in še mnogih drugih gledaliških predstavah pa sem si z zadovoljstvom ogledala vedno aktualne Cankarjeve Hlapce na popolnoma klasični sceni in po partituri avtorja. Neizmerno zadovoljna sem se še več dni po predstavi nasmejala …«najboljšim pečenim piškam«, točila solze nad nemočjo Jermana in razmišljala o oblastnežih dežele Šentflorjanske.

Gledališče ostaja večno z malimi modifikacijami v času in prostoru. Človeku da misliti kako naj ravna v različnih razmerah, med različnimi ljudmi in kako doma, razmislek pa bogati osebno kulturo človeka, da ne obsoja po nepotrebnem, da spodbuja dobro v sebi in okolju, da je spoštljiv in razumevajoč. Od kulture ljudi je vedno odvisno kako se bo rešil morebitni konflikt, kdaj bo konec vojne ali kako uspešna bo naša skupnost.

Kaj pa vi doživljate v gledališču?

Prebujenje, 3. marec 2022

Združenje nadzornikov Slovenije in Komisija za preprečevanje korupcije sta na kandidate na volitvah in splošno javnost naslovila Poziv k uveljavitvi družbenega konsenza na področju upravljanja državnih družb. V tem dokumentu ugotavljata, da trenutno stanje kulture upravljanja državnih družb vodi v razvrednotenju spoštovanja zakonov in dobre prakse ter krnitev osebne integritete posameznikov, ki pri tem sodelujejo. Iz teh razlogov pravita, da se mora ločiti politika od upravljanja družb v državni lasti, nosilci oblasti morajo začeti spoštovati lastne zakone, konec političnih kvot pri kadrovanju, omogočanje izbora kandidatov z visoko stopnjo osebne integritete, strokovno kompetentnostjo in politično neodvisnostjo, sankcioniranje nosilcev politične oblasti v obliki odpoklicev, razrešitev funkcij,, … Balzam zame, kot da me je nekdo hvaležno pobožal in moje navdušenje, da sta se v stroki našla dva pristojna junaka, ki sta brez dvoma sprejela riziko napadanja na svojo osebnost in možnosti vsem nam poznanih načinov šikaniranja. Jima bo splošna javnost stala in jih podpirala pri uveljavljanju odgovornosti za škodljive kadrovske menjave v vladanju in v državnih družbah, ki jih je obsojala celo častna meščanka Ljubljane, tista, ki nam očita revolucijo pred 80 leti.

Moje navdušenje ob tem pomembnem dokumentu verjetno izhaja iz mojih službenih dolžnosti, ko je bila SDK tista institucija, ki se je morala prva spopasti z deviacijami in slabostmi sistema. Včasih je bil dovolj inšpekcijski pregled, večkrat opozorilo in mnogokrat ukrep. Dostikrat se je ocenilo, da SDK ovira koristno kršenje dogovorjenega, ker se žal ne da vsega predvideti in predpisati, a vendar smo v večina primerih našli ustrezne strokovne rešitve. Kot kaže omenjeni dokument Združenja nadzornikov in Komisije za korupcije, pa danes zavor ni več, določeni tudi niso postopki sankcije za politično odgovornost odredbodajalcev, ki ne delujejo v skladu z zakonodajo.

Ljudje se velikokrat sprašujemo zakaj nekateri funkcionarji ali politiki počnejo škodljiva dejanja kot so nameščanje svojih ljudi na najodgovornejša delovna mest, zakaj prodajajo Blejski otok ali Kolinsko, zakaj ne vodijo zunanje trgovinske politike, ki bi pospeševala blagovno in kadrovsko menjavo Slovenije s svetom, tudi z evropskim in svetovnim vzhodom, zakaj ne storimo kaj več, da bi postali Evropejci in še mnogo drugega. Morda pričakujemo preveč od svojih najvišjih funkcionarjev in politikov. Če samo pomislim na uboga ministrico in ministra za pravosodje ali ministrico za izobraževanje, da ne govorim o »Hlodu« se mi bolj zasmilijo kot pa razjezijo, saj vidiš, da sistema niti ne poznajo in se lahko samo čudiš njihovemu junaštvu, da sprejmejo nadrejenost na primer nad celotno akademsko-raziskovalno sfero ali nad celotno infrastrukturo države, da ne omenjam finančnikov, ki dovolijo, da po naši domovini šarijo razni skladi od Amerike do Kitajske, nikakor pa ne znajo gospodarno uporabiti naših prihrankov. Če bi se minister za zdravstvo ukvarjal z razvojem zdravstva toliko časa na dan, kot ga porabi za predavanje na TV, bi že imeli varnejšo zdravstveno oskrbo. Prepričana sem, da imata predsednika popolnoma prav in da sta tudi poklicana, da sta našim funkcionarjem poslala ta Poziv. Prav bi bilo, da jih splošna javnost zaščiti pred morebitnim preganjanjem in to je naloga nas, volivcev.

Kaj menite?

Slovo od komoditete , 2. marec 2022

Od kar smo Evropejci neposredni sosedi pravične ali krivične – vseeno- vojne vihre, nenehno razmišljam o zaščitnih ukrepih, ki smo jih desetletja razvija tako na delovnem mestu kot doma. Imenovali smo jih NNNP, bili so vgrajeni v tehnologijo in tehniko dela ter umeščeni tudi v družinske proračune. Šlo je v bistvu za razvijanje čuta odgovornosti in odnosa do dogodka, ki vnaša v življenje duhovne in materialne težave. Šlo je za pridobitev znanja o tem, kako se vsak minimalno v danih varnostnih problemih zavarujemo pred še hujšo nesrečo s tem, da dobro poznamo okoliš v katerem delamo in v katerem živimo ter obrambne mehanizme Civilne zaščite, da poznamo svoje konkretne naloge v izrednih razmerah in jih znamo opravljati, da zagotovimo potrebne zaloge in sodelujemo z organi varovanja ter varnosti. V tovarni smo imeli pooblaščeni štab in operativne načrte o nemotenem delu v krizni situaciji s priučenimi ljudmi za izvajalne. Kot direktorica denarne ustanove pa sem v skladu s pričakovanimi varnostnimi razmerami morala organizirati delo tako, da uporabnini denarnih sredstev zaradi denarnega poslovanja ne bi poglabljali kriznih razmer. Ne trdim, da smo obvladovali krize idealno, poskušali pa smo le ljudi objektivno obveščati, jih spodbujati k dogovorjenim dejanjem, preprečevati paniko ter zagotoviti izdelke in storitve, ki morajo biti dostopni tudi v kakršni koli krizi. V sistem NNNP smo bili vključeni vsi občani in občanke ter vsi delavci in delavke.
Iščem paralelo opisanim prizadevanjem v današnjih časih in krizah. Bolehali smo že v pandemiji, ko so začele prihajati čudne informacije uradnih in drugih govorcev, prvi val je bil skoraj mimo ko smo začeli dobivati maske in medicinsko opremo, bilo je že čez 4 tisoč mrtvih, ko smo dobili cepiva, potem so se sprli najprej zdravniki in potem vsi prebivalci o tem ali je cepljenje potrebno ali ne, dilem o tem covid-19 je vedno več. Vse te in mnoge druge dogodke v pandemiji so spremljali korupcijski posli, protesti, solzivec, policijske kazni, kaj ti jaz vem kaj še vse, samo poglejte na splet – tam še najdete res pestro debato o vsem zgrešenem v zvezi s pandemijo – celo protest proti novi družbeni pogodbi, ki jo baje pripravlja zarotniška skupina mednarodne zdravstvene organizacije. Nam lahko kdo verodostojno pojasni, kaj je res in kaj prilagojeno potrebam politiki ali kapitalu?
Iščem paralelo med NNNP in vojno v Ukrajini. Naenkrat o pandemiji ni informacij, nadomesti jih Ukrajina. Eni protestirajo za mir, drugi za Ukrajino, v četrtek Erika sluti in zato išče vojne nevarnosti za Slovenijo, pristojni minister ponuja naše vojne pripomočke in celo vojake v bran Ukrajine, drugi pristojni zunanji minister ni opažen – ne vemo kako ga skrbi za svetovni mir in mir pri nas, predsednik države je ob takem stanju duha upravičeno zaskrbljen. Vse se skoncentrira na razpravo o beguncih iz Ukrajine, ki naj bi bili nekaj čisto drugega kot begunci ob meji s Hrvaško ali na grških otokih. Poslušamo zdaj propagandne oddaje zdaj angleške, potem ameriške, na spletu ruske, ruski umetniki zgubljajo delo v svetovnih centrih kulture, Putin ni več človek, Evropska unija naj bi se ustrašila, mi Slovenci in Slovenke naj se informiramo in znajdemo kakor vemo in znamo – torej smo brez stvarnega vodstva. Pa je to res dobro za našo varnost? Celo fakulteto imamo za usposabljanje strokovnjakov za varnost in obrambo, obramboslovec je ministrski predsednik in predsednik države. Nam ne boste zaupali, kako boste varovali Slovenijo in njene prebivalce, kaj moramo storiti sami za kaj pa boste poskrbeli vi – kot strokovnjaki in ne kot politiki?

Prijatelj, sosed, strokovnjak, institucije za varnost - kako naj ravnamo v danih razmerah?

Kako ustaviti solze nemoči? 26. februar 2022

Ob dogodkih v drugi polovici letošnjega februarja sem bila tako potrta in besna, da nisem zmogla napisati niti dnevnika. Samo spomnim se štiridesetih let dvajsetega stoletja in že občutim vso stisko ljudi, ki se danes znajdejo pred orožjem, tanki, v zaklonišču, vojščaki… Nikoli več vojne, smo desetletja drug drugemu prisegali, nikoli več povojnih tegob kot so lakota, požgani dom, pobiti najdražji, obvezna oddaja, … V šole smo šli, da bi ustvarjali dovolj za blaginjo večine, razvijali bogato kulturo naroda in kot bratje in sestre skrbeli za mir na zemlji, mir v domovini in družini. Plačujemo mednarodne institucije, katerih edina dolžnost je ohranjanje miru! Na svetu je na milijone fakultet, ki so izbruhale strokovnjake organizacijskih ved, filozofije, diplomacije, psihologije, kulturologije kaj ti jaz vem kakšne še, ki pišejo krasne populistične knjige, da jih bere ves svet, ki pa očitno ne pustijo nikakršne sledi v praktičnem delu in obnašanju ljudi še manj pa njihovih naj odgovornejših vodij. Kako naj sicer razumemo skoraj milijardni ruski narod, ki se danes z raketami, tanki, bombami z nevarnim sevanjem in podobnim orožjem izživlja nad Ukrajinci, da morajo bežati v sosednje države. So vsi ruski strokovnjaki za preprečevanje nasilja in zla odpovedali, da celo zunanji minister imenuje le eno osebo, krivo za vse nastale težave. Ne verjamem, da so Rusi tako neumni, da bi vsa pooblastila za vse odločitve dali samo enemu človeku ker ta ob današnjih tehničnih in tehnoloških dosežkih preprosto ne zmore razsojati in razsoditi v vsakem primeru. Vprašujem se, zakaj je pasivna ruska strokovna in kulturna srenja, nobelovci in desidenti, svetovna znana Univerza Lomonosova, zakaj številčno mnogo večji ruski narod dovoli, da se njegova slavna Armada spravi na maloštevilne Ukrajince z utopičnim vodstvom, s srednjeveškimi organizacijskimi pristopi. Kje je tu aktivno državljanstvo o katerem je napisanega na tisoče knjig, kje humanizem prvenstveno v zaščito sprejemljivih socialnih razmer in kje pozitivizem do trpečih.

Se morda mi v Evropski uniji in v Natu obnašamo primernejše v odnosu do Rusov in Ukrajincev. Smo bili ali pa bomo sposobni sodelovati z narodi ali pa bomo poslušali samo enega ne glede na njegovo zrelost, kulturo, pripadnost humanizmu in naklonjenost do ljudi, ki danes nastopajo kot kolateralna škoda. Kako se bomo organizirali, da bomo razvijali pravične, kulturno in ekonomsko sprejemljive odnose med današnjimi »sovražniki« ali jutrišnjimi »prijatelji«. Nad vse dobro in modro je, da so v EU v trenutni situaciji sprejete samo sankcije proti Putinu, čeprav bodo prizadejale samo Ruse ne pa njega. Ampak to ni trajna rešitev, še manj pa temelj za gradnjo dobrih odnosov med evropskimi narodi. Naj vendar poslanci v EU parlamentu že spoznajo, da je njihova primarna naloga razvojni proces s katerim bodo vsi narodi Evrope z vključno Ruskim narodom, dosegli zaupanje drug do drugega in skupno skrbeli za svojo blaginjo. Potrebujemo skupen jezik, odprto evropsko kulturno in izobraževalno srenjo, forume mladih, strokovnih in modrih državljanov Evrope, ki bodo delovali brez špekuliranja z možnostmi Evropske banke ali raznih razvojnih skladov ali kot je zapisano v Rastoči knjigi sveta »Naj ne mine dan, da ne bi naredili nekaj dobrega«. To ni utopija, to je edina možnost, da se izognemo žrtvam, primitivizmu, maščevanju, in razvojnim oviram, ki jih prinašajo vojne in kar vsak dan nemočno opazujemo na ekranu.

Tudi vas oblivajo solze nemoči?

Zdravniki in njihove plače, 15. februar 2022

Na področju oblikovanja plač velikih delodajalcev je vedno manj strokovne presoje in zato prevladujejo pogajanja. S strokovnimi pripomočki dokaj dobro opredeliš delovno mesto z vsemi elementi, ki jih danes poznamo, tudi oceno tega dela je možna po strokovnih merilih, ni pa možno izenačevati različnih ljudi na enakem delovnem mestu. Za zdravstveno stroko je to dobro utemeljil prof. dr. Tajnikar in utemeljitev tudi objavil.
Delodajalec bo sprejel na delo ljudi, ki poleg pogojev za zasedbo delovnega mesta, kažejo interes za uresničevanje svojih sanj v strokovnem pa tudi v kariernem ali zasebnem življenju. Tak delavec bo po vsej verjetnosti zainteresiran, da delo dobro opravi, ekonomično in produktivno, da obseg in kakovost opravila inovacijsko razvija kar vse v delovnem okolju spodbuja k sodelovanju. Spoznanje, da je delodajalec zadovoljen s takim delom spodbuja njega, da se zanima za delovanje in poslovanje delovne enote in posledično se uresničuje njegov karierni načrt ter oblikuje njegova medijska podoba. Drugi kandidati so morda pridni in prizadevni, vendar je velika verjetnost, da »hodijo v službo« torej tam vse naredijo kot je predpisano, ne več ne manj. So pa med kandidati tudi izjeme, za katere je možno reči, da bodo ravnali predvsem tako, kot njim osebno najbolje odgovarja. Trg dela ne ponuja samo dobro ali samo slabo, ponudbo spremljajo tudi neželene lastnosti, ki s časoma postajajo prepoznavne. Samo ocena delovnega mesta zato nikakor ne more biti izključna osnova za plačo
Če izhajamo pri določitvi plače iz ocene delovnega mesta bo interes vseh, ki bodo to delovno mesto zasedli, da je ocena čim višja saj je to obračunsko vsakomesečni prejemek ne glede na materialni položaj delodajalca. Po predlogu vodje sindikata zdravnikov gre trenutno za 6. plačilnih razredov višje ocenjeno delovno mesto zdravnikov(po objavah v medijih). O tem zahtevku uradnega predstavnika zdravnikov, je vse povedala prof. dr. Vesna Godina. Od tu dalje ni drugih predlogov čeprav se plača, ki izhaja iz delovnega mesta povečuje tudi za v pravilnikih opredeljene razne dodatke in ustrezno delitev finančnih učinkov delodajalca.
Dodatke določa delodajalec glede na svoj položaj na trgu dela in v skladu s kolektivno pogodbo s predstavniki delojemalcev. Najobičajnejši so dodatki na nočno in izmensko delo, nadure in podobno. So pa možni tudi dodatki za nevarno ali stresno delo, stalno pripravljenost, deficitarne ponudbe trga dela, oddaljenost od delovnega mesta in drugi specifični dodatki glede na zahtevnost dejavnosti. Trenutno je razpoloženje naroda naklonjeno povečanju plač zdravnikov iz naslova dodatkov pač glede na položaj in delo zdravnika v času korone. Moje okolje meni, da je pospešiti še usposabljanje mladih zdravnikov in jim s tem omogočiti hitrejše napredovanje. Razmisliti je nagrajevanju inovacij. Lahko bi rekli, da zdravniki skupaj z drugim zdravstvenim osebjem zaslužijo višjo plačo v času pandemije ali kakršnih koli za njih izjemnih zdravstvenih delovnih razmerah.
Ustrezni vir finančnih učinkov delodajalca kot celote bi bilo možno uporabiti za povečanje plač zdravnikom, če delodajalec zaračunava financerju oziroma pacientu vse zdravstvene storitve v času izjemnih zdravstvenih delovnih razmer. Poudarek je na bistveno več opravljenih zdravstvenih storitev v istem času in z istim številom zdravstvenega osebja. Finančni učinek delodajalca je lahko samo večji, kot je bil pred uvedbo izjemnih zdravstvenih razmer in bi torej del tega učinka lahko ali celo morali namenili za plače tistih, ki so v izjemni zdravstvenih delovnih razmerah prispevali k njegovemu ustvarjanju.

Je za pacienta dobro, da so zdravniki z nami v sistemu plač ali bi bilo zanj bolje, da se iz njega izločijo? Se vam ne zdi, da se je izpel predstavnik zdravnikov v teh postopkih?

Olimpijci in radost, 14. februar 2022

Danes naj bi počastili Valentina ker odpira vrata koreninam po ljudsko ali po krščansko ker je pač svetnik ali pa po ameriško ker izprazni trgovine z rožicami, srčki, sladkarijami in podobnim. No, prav se mi zdi, da vsak od nas tega dne ukrepa po svoje z dobrim namenom, da bo kmalu lahko sadil na vrtu, zmolil za pomoč pri problemu ali razveselil svojo muzo, nisem pa prepričana, da je to treba početi le na Valentinovo, poslušajmo tiste, ki pravijo »naj bo Valentinovo vsak dan«.

V času Olimpijade živimo s svojimi olimpijskimi udeleženci, ki so resnični in pravi junaki. Brez predsodkov in nadvse pogumno so sprejeli izzive olimpijcev sveta tako naši tekmovalci kot njihovi trenerji in klubi. Vztrajno so se pripravljali, vadili svojo športno stroko, doživljali s pomočjo publike veliko veselja in lepe uspehe, pa tudi morali z manj razumevanja občudovalcev požreti marsikaj neprimernega ob neuspehu. Biti moraš močna osebnost, da te stresne trenutke sprejemaš in v svoji duši kot nekaj normalnega. Občudujem vas, čeprav nisem športno zagreta, občudujem predvsem kot osebnosti, ki jim problemi ne predstavljajo samo težavo in se z njimi pogumno spopadajo. Želim si, da bi vas videla v vodenju države ali upravljanju našega skupnega proračuna kjer zdaj res ni tako kot bi bilo primerno za napredno v mlade in prihodnost zazrto državo. Verjamem, da bi z enako vnemo kot v športu zmogli usposobiti lesno predelovalno dejavnost, znamenito Iskro, pomemben TAM, tekstilije, izjemni turizem in mnoge druge dejavnosti za katere imamo znanje. Armada mladih fakultetno izobraženih, znanstveno osveščenih in kulturno naprednih strokovnjakov bi vam vsak dan podarjalo nove kolajne, ker bi jim omogočili, da so odšli iz prekarstva in končno lahko ustvarjajo v svoji stroki in po svojem interesu.

Pa tudi vse navedeno še ni tisti vaš bistveni prispevek narodu s težko pridobljenim olimpijskim priznanjem. Ni lepšega kot prizori vaših staršev, sorodnikov in sovaščanov ob vaših nastopih, še posebno ob prejemu medalje. Mami z iskrico v očeh, pokončni očka, ponosni sorodniki, sosedje z zastavami, harmoniko, kaj harmoniko kar z celim ansamblom ali godbo, zadovoljstvo, priznanje kot olimpijska kolajna iz domačih logov.

V naši domovini je žal zelo malo tako radostnih prizorov naroda, pa bi jih lahko bilo več. Ne samo olimpijada, tudi prvenstva so lahko radostna, še posebno če v njih ne sodeluje samo kapital ampak zlasti mladina. Radostili bi se lahko na podoben način jubilejev naše domovine, spominskih dni naših literarnih in znanstvenih velikanov, velikih dosežkov učencev in gimnazijcev in še bi lahko naštevala. Upajmo, da bo razsvetljenstvo v naši družbi povzdignilo pomen in smoter zadovoljstva v narodu, veselja ob uspehu in navdušenje za razraščanje skupnega dobra. Za uveljavljanje teh vrednot si prizadevajmo bolj kot do sedaj in bogato bomo nagrajeni, kot je svet nagradil na olimpijadah naše tekmovalce.

Kako pa vi razmišljate o vlogi in pomenu naših olimpijcih v domovini?

Univerza in mi, 13. februar 2022

V zgodnjih devetdeset letih je Forum odličnosti in mojstrstva na Otočcu opozoril, da je za duhovni in gospodarski razvoj lokalnih skupnosti ter mesta Novo mesto potrebno razmišljati o tu umeščenih visokošolskih programih in institucijah, zlasti Univerze, da bo območje ustreznejše povezano z akademskim študijem v državi Sloveniji. Mestna občina Novo mesto, posebno Vanja Fujs in Franci Koncilija, sta zamisel o Univerzi dogradila s pobudo o ustanovitvi društva Akademska pobuda – univerza v Novem mestu, ki še vedno deluje.
V preteklem letu je nadzorni organ društva pripravil krajšo analizo stanja akademske sfere v Novem mestu iz katere je razvidno, da je v tej sferi stalno in občasno zaposleni že preko 200 visokošolskih pedagogov. Ustanovljena je Univerza v kateri delujejo štiri fakultete, samostojno pa delujejo tri fakultete, vsi zavodi imajo devet znanstvenih enot. Večina pedagoškega in znanstvenega kadra še prihaja iz drugih območij kar daje pečat internacionalizacije študija. Fakultete imajo dovolj študentov tudi iz tujine, prizadevajo si z študijskimi programi približevati razvojnim trendom v svetu. Zgleda, da so za dosežene učinke zaslužni predvsem posamezniki, ki so na področju izobraževanja ustvariti uspešno poslovno kariero.
Lahko povzamemo, da danes novomeška akademska sfera s svojimi študenti iz različnih okolij in držav, že bogati kulturno raznoličnost mesta, pa tudi regije, sodeluje s strokovnimi predlogi pri reševanju najzahtevnejših problemih območja kot so na primer razvoj storitvenih dejavnosti, odprava revščine, urbanizacija območja, digitalizacija v najširšem pomenu besede in še mnogo pomembnega za blagostanje tu živečih in države. V prihodnje se bo njihov prispevek samo še bogatil, od nas, uporabnikov njihovega znanja, pa je odvisno, kako bomo njihovo ponudbo znanja razumeli, jo sprejeli in uporabili pri svojem delu in življenju. V kontekstu pobudnikov in društva seveda še vedno pričakujemo ustanovitev Univerzitetnega kampusa v Dergančevju, kje naj bi nastajalo središče znanja in razvojnih pobud za prihodnost.
Pomislimo pa tudi o čisto vsakdanjih prednostih in priložnostih Univerze in fakultet na našem območju. Študenti zasedejo proste sobe v domovih, se hranijo okoli šole in domov, se celo odločajo, da Novo mesto ali regijo ne zapustijo, njihovo znanje nam je pri roki ob inštrukcijah, pomagajo nam lahko spoznati digitalno tehniko in nas naučiti upravljanja z njo, da ne govorim o pomenu Fakultete za industrijski inženiring za naše tovarne ali fakultete za zdravstvene vede na kateri dopolnjujejo svoje znanje tudi dolgoletno zaposleni v naši bolnišnici in zdravstvenih domovih. Približevanje študija našim domovom nas ne razbremenjuje samo materialno ampak tudi omogoča poklicno eksperimentiranje ter ponudi dijaku res tisto kar si želi za najcenejšo možnost.
Daleč najpomembnejši prispevek akademske sfere pa je seveda izobraževanje mladih za prihodnost, za delo, ki šele prihaja, za naloge, ki jih še ne poznamo. Ta vpogled v nekaj za kar izvedbi običajno zmanjkuje časa, je srčika v številnih dolžnostih, ki jih življenje nalaga akademski sferi, akademikom in akademskih ustanovam. Zamisliti si je potrebno kaj bomo proizvajali in pridelovali ob zeleni ekologiji, zmanjšani ponudbi energentov, brez nafte, plastike,…, kako se bomo organizirali, če naša obstoječa ponudba ne bo več aktualna niti zanjo ne bo več sredstev. Odpirajo se nova področja biomedicine in materialov in za študij na našem območju bo potrebno zagotoviti ustrezne dejavnosti kot so na primer klinično usposabljanje v bolnišnici ali, laboratorije za mobilnost,… Nam bo to zagotovilo skupno delo oziroma sodelovanje znanstvenih institucij države, EU, sveta? Kdo v našem območju bo poskrbel, da bomo vključeni v ta družbena prizadevanja, ki se v Sloveniji izdatno financirajo prav iz naše regije. Sicer pa, kdo je dolžan poskrbeti za delo mladih usposobljenih generacij – to lahko naredijo samo investitorji.

Dilem je veliko, nalog še več, kako razmišljate pa vi o teh temah?

Jeza dr. Vesne Godina, 13. februarja 2022

O programih televizijskih hiš imamo vedno veliko povedati kar pravzaprav ne bi smelo čuditi nikogar. Od kar imamo televizijski sprejemnik smo mnogo bolj poučeni o življenju in delu tako v svetu kot doma. Ko zaznamo v tv oddaji nekaj dobrega ali slabega, se v nas prebudi ali interes ali pa kritika, da bi tudi sami povedali svoje mnenje, dodali svojo izkušnjo ali pa vsaj sporočili s čim se ne strinjamo. Seveda to ni izvedljivo, saj večina na tv niti ne bi znala nastopati, nekaj možnosti imamo posamezniki v pismih bralcev ali pa s sporočilom varuhinji pravic gledalcev – ampak to že presega domet povprečnega gledalca. Ko o vsem tem premišljujem po mnogih letih spremljanja razvoja naše televizije se pogosto spomnim, kako je na prve kritike programa odgovarjala gospa Miša Molk – vsebinsko nekako takole: televizija ima veliko poslanstev, vizij in ciljev, nas seznanja z novostmi, izobražuje, zabava, opozarja pa tudi vzgaja, predstavlja kulturne in znanstvene ter gospodarske in športne dosežke, varuje del kulturne dediščine, nas povezuje s svetom in nam omogoča sodelovanje z drugimi narodi, snema filme, predstave, slavnosti pa tudi življenje v raznih kotičkih domovine in še in še bi lahko naštevala. Čeprav je Molkova to povedala že davno, še vedno velja in prav zaradi te upetosti tv v naše vsakdanje življenje je prav, da jo financira proračun Republike Slovenije.

Pri tako vse obsežnem delovanju se seveda dogajajo tudi napake saj perfekcionizem, po moje pri tv storitvah ni možno doseči oziroma bi bilo to predrago. Za nas pred ekranom bi bilo najslabše, če bi izgubili to raznovrstnost programov kar se na primer že dogaja pri predvajanju filmov polnih terorja ali seksa ali obojega. Že kar nevarno se zadnja leta v pogovornih oddajah sproščajo enostranska politična mnenja ali pa politična prizadevanja predvsem vladajočih, da se doseže neko » uravnoteženost« med ne vem kom in tudi ne vem zakaj. Morda je še kaj bolj pomembnega na kar bi bilo dobro kaj reči kot na primer kakovost izvedbe raznih šovov ali razločnosti govora posameznih interpretov, izbor programov, ki jih tv prenaša v živo in podobno. Verjamem, da ima tv hiša službo ali vsaj odgovorne delavce, ki to problematiko proučujejo in strokovno skrbijo za kakovost tv storitev.

Voditeljica oddaje o narodno zabavni glasbi in take oddaje, ki jih pripravljata zadnje čase obe voditeljici, ki jih omenja dr. Vesna Godina, so tudi za mene milo rečene čudne, saj se opirajo na zunanji videz nastopajočih in scene, njihova vsebina pa pove bolj malo in le tistim, ki sanjajo, da jim fantomsko črne oči in dekolte lahko pomagajo do uspeha in bogastva. Zagotovo zavajajo, saj so vse tri protagonistke bile že dolgo sodelavke tv predno so dobile »svojo oddajo«. Mene v teh oddajah pa le pritegne pogled na kakšno posebno lepoto na primer oblikovanja stekla, modne novosti velikih mojstrov in podobne estetske detajle – čudnih voditeljic pa skoraj ne opazim. Dr. Godinovi dam torej delno prav, vem pa, da bo kar v redu, če ne bomo dobili kakšnih hujših tendencioznih oddaj tipa Dražgoš in slično.

kako pa vi sobivate s programom RTV SLO?

Dan kulture, 10. februar 2022

V četrtek nam je RTV SLO predstavila poglede elitnih politikov zadnjih deset let na razmere v geopolitični sliki sveta, med njimi tudi pok. predsednika Václava Havel, ki je v žalostnem tonu povedal, da bi bilo dobro, če bi vlagali kaj tudi v duhovni razvoj človeštva in ne samo v njegove materialne dobrine. Zaploskala sem ob televizorju opozorilu tega »velikana« v upanju, da ga sliši in dobro razume ves svet, še zlasti pa tisti politiki, ki si danes jemljejo pravico udejaniti tisto kar menijo, da je najbolje za njih ali državo, ki jo vodijo.

Naša dobrohotna gospa Ursula nam sporoča, da ima Evropska unija pripravljen nov sveženj sankcij proti Rusiji poleg tistih iz preteklosti, ki ostajajo v veljavi. Pred kulturnim praznikom Slovenije se sprašujem koga bodo ti ukrepi najbolj prizadejali. Bo to predsednik Putin in njegovi prijatelji ali pa bo to ruski narod, ki ne bo dovolj spoznal umetne inteligence, kvantnih računalnikov, laserjev in energetike. EU bo kaznovala nešteto prebivalcev naroda, ki mu letošnji kandidat za Prešernovo nagrado Kajetan Gantar priznava izjemno kulturno ustvarjalnost, pomembno za ves svet. Prav zaostanek na intelektualno kulturnem področju pa sprošča sovražni govor in slabi ustvarjalne odnose med narodi. Kaj nam pomaga oženje trga materialnih dobrin, če z njim onemogočamo ustvarjati bogato kulturo celotnemu narodu, omejujemo razvoj znanosti na območju skoraj polovice Evrope, da o Aziji sploh ne govorim. Prav bi bilo, da nas kakršni koli ukrepi kogar koli povezujejo, da izmenjujemo ustvarjalno kulturo in krepimo dobre sosedske odnose. Seveda le upam lahko, da se bodo vodilni politiki vsaj zamislili nad opozorili tistih, ki so najbolj prizadeti s sankcijami, krajo zemlje, oboroževanjem, sovražnim govorom in teptanjem pšeničnih ter koruznih polj.

Na kulturni praznik se moramo zamisliti tudi o kulturi v domačih razmerah. Neenotni smo že v tem kaj kultura sploh je oziroma po kakšnih kriterijih se naj določa »normalna kultura«. Kaj naj se napaja iz proračunov povzroča pravo besedno vojno, sprošča nezadovoljstvo v kulturi civilne družbe. Državne proslave so deljene na leve in desne, korona na cepljene in necepljene, programi izobraževanja in vzgoje v zaostanku, solzilci in vodni topi uporabljeni proti drugače mislečim, ljudje v črnini in z orožjem vsakodnevni pojav na ulici, samocenzura vsakdan večja, prodaje državnih objektov, ki jih imamo radi in so nam sveti in še bi lahko naštevala. Je vse to še »bogata kultura naroda, ki mu pripadamo«? tudi Slovenija je polna investicij v pločnike, stezice, mini računalniške programe, bistroje,… v vse kar se na hitro izkaže kot »razumevanje problemov občanov«, da pa bi uveljavljali institute pomoči in nadzora, izkazovali zaupanje sodni veji oblasti ali odpravljali revščino pač ne smatramo kot del kulture. Zgleda, da zaupamo vse bolj akademskemu nazivu ali funkciji kot stvarnosti. V medijih je polno pobud, da bi trend kulturnega zaostajanja preusmerili, zgleda pa, da te pobude nihče ne jemlje kot svojo delovno dolžnost. Zvečer bomo imeli elitno proslavo, počastili bomo nagrajence in za eno leto smo opravili svoje poslanstvo na področju kulture. Neresno!

Prav bi bilo, da se poleg del Trubarja, Cankarja in Prešerna spomnimo tudi številnih drugih znamenitih ljudi, ki so svoje življenje posvetili razvoju in ohranjanju kulture našega naroda kot na primer Levstik, Vaštetova, Župančič, Aškerc in še veliko drugih. Spomin nanje bi lahko bila dobra spodbuda za ustvarjalnost ljudi, stimulacija za prebiranje literarnih del, krepitev narodnega ponosa ter širitve Rastoče knjige.

Kakšne misli pa ob kulturnem prazniku spremljajo vas?

Ustvarjalna mladost, 2. februar 2022

Danes bom imela lep ves dan, vedno mi ostajajo v spominu kot najlepši tisti dnevi v katerih sem spoznala človeka z ustvarjalno močjo. Če je to mlad član naše družbe, ki ga pri delu ovirajo vsi problemi kovita in prekarstva, pa ne odneha, se sploh ne umakne iz mojih misli.

Dr. Andreja Kopač, ustvarjalka mlajše generacije, publicistka, urednica, dramaturginja s področja plesa in gledališča, vidi v Novem mestu izjemni neizkoriščen potencial na več področjih za kar pa bi potrebovali ljudi, ki so se sposobni odločati potem, ko so preverili ideje javnosti in stroke in s tem zagotovili, da bi se mesto gradilo in povezovalo po potrebah in željah meščanov. Zavzema se za medgeneracijsko povezovanje v katerem se mora poslušati mlade. Doktorica ustanavlja v Novem mestu Rezidenco, ki »bo lokalno in mednarodno mesto vaj, dialoga, seminarjev in na sploh diskurza na prepihu različnih umetniških žanrov in izobraževalnih formatov«*. Andreja verjame, da bi Novo mesto lahko bilo močno kulturno in umetniško središče med Ljubljano in Zagrebom kamor bi vsak želel priti.

Gledališki in filmski igralec, glasbenik Voranc Boh meni, da v Sloveniji ni pravega odnosa do umetnosti saj težnja, da je umetnost tržno blago odvrača umetnost od njenega osnovnega poslanstva to je od kritike trenutnih tem v družbenem in političnem prostoru.

Za študij filmske režije zagret Bor Ravbar vidi sebe kot osebo, ki na nekem kraju in v nekem času z nekimi ljudmi kolektivno ustvarja umetniško delo. Pravi, da ga na primer zanima, »kako se nekdo, ki morda slabo pozna jezik, postavi nasproti nekemu uradniku, ki zahteva točno določen obrazec. Za tem uradnikom je celotna mašinerija: obrazci, šef, šefov šef, navsezadnje minister – tisti nekdo pa je povsem sam, z nekim verjetno napačnih obrazcem v roki«*. Umetnost vidi kot sredstvo ozaveščanja o dejanskih okoliščinah našega obstoja, kot opozorilo, da moramo biti aktivni, če jo hočemo ohraniti.

Spoštovana Klavdija Kotar! S predstavitvijo treh čudovitih novomeških mladih mislecev in ustvarjalcev ste nad vse primerno počastila spomin na nam vsem drago Stašo Vovk. V vašem prispevku pa vidim tudi želje in potrebe mladih intelektualcev, ki bi bili sposobni v večji meri izkoristiti prednosti in priložnosti Novega mesta v geopolitičnem, kulturnem in gospodarskem življenju tako Novomeščanov kot Slovencev. Srčno upam, da bodo aktualni upravljavci mesta in kulture v prihodnje pri upravljanju proračunov upoštevati, kar predlagajo mladi ustvarjalci.

*Izziv XII/21 lahko preberete na www.drustvo-novo-mesto.si.

Medgeneracijsko sodelovanje je želja in potreba slehernika, biti mora vsebinsko bogato v korist večini in za boljše blagostanje skupnosti. Mislite tako tudi vi?

Moja Ukrajina! 1. 02. 2022

Na kijevsko letališče Borispol smo prileteli nekega lepega avgustovskega dne leta 1985 s polnimi torbami kavbojk, ki so takrat tam najvišje kotirale. Zagotovili smo si dovolj gotovine, da smo lahko doživeli to lepo in veličastno slovansko mesto, ki ga je ustanovil Kiev in je od 9-12.st. preživelo s trgovino in obrtjo. Potem so ga najprej zavzeli 1240 leta Mongoli, nato v 14.st. pa Litavci-Poljska, po vstaji proti Poljakom leta 1654 pa so se Ukrajinci priključili Rusiji. Dnjeper, 3. največja reka Evrope, krasi njihovo državo, v Parku herojstva imajo spomenik 68.000 žrtvam koncentracijskih taborišč, spomenik osvoboditeljem »Mati domovine« visok 102 metra da ne omenjam Pionirskega hotela, spomenika revoluciji 1918, Arzenala, Muzeja Lenina in Oktober trg s 305 fontanami. Kiromacevska cerkev z zlato kupolo, samostanom, katakombami in grobom kneza Askolt-a, Andrejeva cerkev z zeleno kupolo in Jaroslavska cerkev pričajo o bogati kulturni dediščini Ukrajincev. V spominu ostaja pogled na Opero, Univerzo, spomenik Ševčenko, dom Nataše Rostove, centralni stadion za 100.000 obiskovalcev, trgovska četrt »Bezarabka«, centralni park s spomenikom prijateljstva, park večne slave s spomenikom neznanemu junaku in Ulico Vladimirova s spomenikom iz leta 1888, delo kiparja Mikešina. Svetovljansko mesto in taki tudi meščani, sporazumevali smo se v ruščini, tudi oznake in napisi so bili v tem jeziku, prebivali smo v hotelu, ki so ga zgradila naša podjetja. Bili smo dobrodošli – razšli smo se kot prijatelji.

Na jok mi gre že ob misli, kaj vse so ti prijazni Ukrajinci morali preživeli zaradi eksplozije jedrskega reaktorja in res sem besna, da se že nekaj let po njihovih naseljih, mestih, njivah in gozdovih razpredajo vojaški bunkerji, gradijo poligoni za najsodobnejše orožje in dovažajo nepregledne množice vojakov. Slovenija je v Natu in bomo torej tja poslali tudi slovenske vojake, saj se naša diplomacija ni distancirala od te fronte, kot je to naredila Hrvaška. Vse informacije potrjujejo dejstvo, da morajo ZDA prodati orožje svoje vojne industrije ali pa bo brezposelnost postala pri njih nerešljiva. Vzorec njihovega delovanja v Ukrajini je istoveten z Iraškim, Afganistanskim in drugim državam, kjer naj bi njihovo orožje uveljavljajo izvozno demokracijo. Kaj lahko naredijo ostale članice Nata, ki jih k varovanju držav obvezujejo solidarnostne določbe sporazuma? Ukrajinci so v hudi stiski; lahko jih pobije rusko in ameriško orožje, lahko si jih sporazumno razdelita oba v vojnih pripravah prisotna velika, lahko pa jih tudi oba izčrpavata gospodarsko toliko časa, da bodo postali begunci in emigranti. Na tej točni zasveti iskrica upanja zanje, ki jih kaže Evropska unija s pomočjo za preživetje, z nedovoljeno prodajo orožja za vojno v Ukrajini, z uveljavljanjem načela, da je Ukrajina kandidatka za članico EU.

Žal ne morem, pa tudi nočem soditi, kdo v teh odločitvah ima prav kdo ne, nimam znanja kariernih diplomatov, vem pa in vidim, da se iste aktivnosti vojne ponavljajo, da izhajajo iz istega žarišča in da posledic vojn še vedno ne znamo ali nočemo rešiti. Na televiziji gledamo bose majhne otroke v snegu, cele družine ob majhnem ogenjčku nekje sredi gozda, o očetu, ki prodaja majhno hči, ker jo ne more hraniti,… zakaj tega ne rešimo? zakaj naj bi v mojem času srečni Ukrajinci, postali to, kar so danes Afganistanci, Iračani, Afričani, …

Tale blog sem napisala za družine in morda še za lokalne skupnosti modernega sveta. Ker slutim, da se v podobni situaciji kot danes Ukrajinci, po današnjem načinu vladanja znajde lahko vsak narod, tudi moja Slovenija (kaj je že napovedal predsednik Vučić?) se moramo zavedati dejanskega stanja (spremljati dogajanja) in razviti ustrezne obrambne mehanizme (izražanje nezadovoljstva, obveščanje predpostavljenih o nezadovoljstvu, organiziran odpor v zakonsko dovoljenih okvirih, ... samo ne bodimo tiho!

Imate boljši predlog?

Umetna inteligenca med učenci in dijaki, 30. januar 2022

Iščem svetle točke v sicer turobnih današnjih razmerah, ko nam iz vseh strani grozijo težave, nas muči korona in nam dela skrbi, milo rečeno, čudaško obnašanje predsednika največje države na svetu ter njegovi tanki. Iščem poti, po katerih bi varno stopali v prihodnost naši najdražji, oboroženi z znanjem, sposobni opravljati delo, ki jim bo ob številnih tehničnih in tehnoloških novostih zagotavljajo blagostanje. Kar v nekaj blogih sem že zapisala kaj vse bo oblikovalo prihodnost in kako pomembno bo vgrajevanje umetne inteligence v današnje delovne procese tudi tam, kjer se nam to zdi še popolnoma nemogoče kot na primer, da bodo roboti postali kupci. In počasi odkrivam, da naša znanstvena sfera nekatere poti že pozna, sluti njen začetek in pripravlja orodja, da bo trasirala vedno bolj širokopasovno podatkovno pot. Pozdravljam njihov projekt učbenika o umetni inteligenci za učence osnovnih šol od petega razreda dalje in dijake srednjih šol. Pomembno je, da tako kot matematiko in slovenščino, vsak učenec in dijak pridobi že v obveznem šolanju osnovno znanje o računalništvu in da ga lahko v rednem šolanju za pridobivanje poklica poglablja, prilagaja svojemu poklicnemu interesu in ga v osnovi zna uporabljati ko prevzame neko delo iz svoje stroke. Torej učbeniki bodo, uredili jih bodo naši znanstveniki, verjetno je, da pristojni državni organi že pripravljajo vse potrebno za začetek poučevanja. Od dobrih priprav šol na vključitev računalništva v urnik bo odvisno ali se bo hitreje razvijala naša sposobnost uporabe umetne inteligence v praksi in s tem večja produktivnost ter konkurenčnost.

Kot vedno pa tudi pri opisni pomembni nalogi ni vse samo dobro. Z njo prihajajo težave skoraj za vsakega člana naše družbe, še posebno trdo delo pa čaka starše učencev ter dijakov in investitorje v posodobitev dela na današnjih delovnih mestih. V principu velja, da je računalništvo privlačno za mlade, seveda predvsem igrice, morda še Google in tviti – temu rečemo danes računalniška zasvojenost in težko jo bomo odpravili. Poznavanje računalniških programskih sistemov pa je nekaj popolnoma drugega, zahteva organiziran pristop, vztrajnost, logiko in veliko časa. Ne da se ga naučiti – treba ga je razumeti. Starši in učitelji bodo morali prilagoditi tem zahtevam vzgojo svoji otrok, jim pomagati premagovati težave in jih spodbujati pri iskanju rešitev. Za vse to bodo potrebovali več časa, kot ga danes porabijo za svojega šolarja. S tem pristopom bodo pa tudi pridobili, saj bodo vsaj za silo spoznali rabo umetne inteligence za svoje potrebe kot so uradni postopki, trgovanje, bančno poslovanje, delovanje hišnih avtomatov in še in še. Pomembno bo, da nova znanja sprejemajo tako mladi kot starši in pedagogi z veseljem, zavedajoč se dejstva, da čez 10 let (po UMAR-u) ne bo dela za tiste, ki tega znanja ne bodo sprejemali in da čez 10 let naša država še ne bo sposobna zagotavljati Univerzalni temeljni dohodek za preživetje.

Nedvoumno bodo vse dejavnosti intenzivno uvajale umetno inteligenco v skladu s svojimi sposobnostmi investiranja in vključevanja v mednarodne investicijske sklade na dolgi rok. Kdor bo zamudil s temi naložbami ali s pridobivanjem usposobljenih kadrov, verjetno zaostanka ne bo mogel odpraviti, ker ne bodo njegovi poslovni partnerji več kompatibilni z njim. Umetna inteligenca se bo širila bolj kompleksno kot je bil dosedanji razvoj računalništva. Tudi upokojeni bomo hočeš nočeš morali znati vstopati in izstopati iz tega procesa ali pa bomo drago, drago plačevali tovrstno oskrbo.

Razmišljajmo kakšen bo resnični svet pri nas doma ob vse večji avtomatizaciji in računalniku na vsakem koraku!

Stane, zdaj tebi pesem pojem,… 26. januar 2022

Pesem nas spremlja na vsakem koraku. Ko še ni bilo tovarn so ljudje delali po poljih, travnikih, vinogradih, gozdovih, … od ranega jutra do poznega mraka. Otroci smo imeli male privilegije - vstajali smo uro za odraslimi in se zaspani pomikali za živino na pašo. Toda, ko je vzhajalo zlato sonce, je tistim na polju kot nam na paši razveselilo rano uro in to smo izražali s pesmijo. Sama sem na primer pela tako glasno, da me je slišala cela vas, da sem dobivala celo pohvale, ker znam veliko domačih pesmi in napevov. Po večerji so se mladi zbirali na gmajni pod krošnjo neznanega drevesa in, predno so se razšli, veselo zapeli. Včasih so to bile tudi priprave za nastop na svadbi, pri pogrebu ali slavljenju praznika. Družina je imela več pesmaric, ki so krožile po vasi, vsi v vasi smo se iz nje naučili pesmi na pamet, melodijo pa povzeli za tistimi, ki so jo prvi peli.

Prišla je vojna, strah, nevarnosti, …Odrasli moški so odšli v partizane, dekleta so morala prevzeti njihovo delo, stari starši so morali dobro poznati vsakodnevne razmere, da so družini zagotavljali vsaj minimalno varnost. Utrujeni in ustrahovali vaščani so peli mnogo manj, otroci so peli, ampak samo, kadar so jim odrasli dovolili. Ko so se vojaki od časa do časa motali okoli hiše, so brundali melodije, ki jih nismo poznali, bile pa so dopadljive, nekatere so nas ganile do solz, druge pa so nas bodrile do take mere, da smo hoteli vsi v boj za svobodo. Hitro smo se nauči teh novih pesmi, povzeli pa smo tudi pesmi italijanskih vojakov in celo Lili Marlen. Proti koncu vojne smo imeli mitinge, na njih smo v glavnem nastopali otroci, recitirali Kajuhove pesmi, peli in plesali kolo in ganljivo ponavljali »Bratje le k soncu svobode,…«

Vse naše prepevanje je bilo preprosto, pač tako kot ga je glas pevca zmogel. Toda tisti boljši glasovi so vedno peli večglasno; pri nas je moj oče pel tenor, tete sopran, stric Stanko in Pavel prvi bas in stric Tone in France drugi bas. Vedno se je pridružil še kakšen vaščan in petje je bilo ubrano, vsak je vedel kdaj mora zapeti »čez«, kdaj tišje in kdaj s polnim glasom.

Ko smo z mitingom končali vojno in spravo smo morali v šole, ki jih v vasi ni bilo, na udarniško delo za obnovo domov in na tovarniška gradbišča. Zdi se mi, da je bilo petja ob delu konec, ko so se končale delovne brigade. Na deloviščih delovnih brigad se je kar dosti pelo, v gimnaziji še tudi, na fakulteti o tem že ni bilo ne duha ne sluha. Ko sem se zaposlila v tovarni smo spet delali od jutra do poznega mraka, toda po tistem mraku smo klape tudi pele in ne slabo, smo pa poskrbeli, da je tovarna ustanovila pevski zbor, ki še vedno poje, že 50 let. Tudi moj sin je še pel v zboru Pomlad.

Tale zapis je slovo od tebe spoštovani Stane Peček. Svoje življenje si posvetil pesmi in petju, pevce in zbore poučeval, vsako leto pripravil scenarij za Srečanje pevskih zborov v Šentvidu in še mnogo, mnogo dobrega si storil, da bi slovenska pesem preživela in petje vedno družilo ter spodbujalo dobro misel. Hvala!

Prebirate kdaj pesmarice domačih pesmi? Radi zapojete, če ste veseli ali žalostni?

Računovodstvo – s spoštovanjem, 25. januar 2022

Berem, da računovodstvo v času korone pridobiva na pomenu pa se ob tem dobrohotno nasmehnem. Poznam ga kot svoj prst, devet let sem se z njim ukvarjala od tega kar nekaj let neposredno, se pravi, da sem osebno zaključila številna, takrat zakonsko predpisana poročila, pa tudi poročila za organe odločanja v podjetju. Še vedno z največjim spoštovanjem gledam na računovodske posle, to je sistem zajemanja vseh konkretni podatkov na podlagi verodostojne dokumentacije izvedenih vplačil in izplačil. Začela sem v stroškovnem knjigovodstvu, ki ga je idealno uredila in vodila Milena Štravs z nalogo, da na podlagi njenih podatkov pripravil poročila o ekonomičnosti izdelkov in storitev oziroma posameznih organizacijskih enot. Zaradi kadrovskih težav sem kmalu spoznala materialno knjigovodstvo, kjer je dominirala Jožica Kolenc, sledili so oddelki plač, osnovnih sredstev, likvidnosti, bančnega in deviznega poslovanje. Iz množice podatkov so nastajali oddelki analiz, načrtovanja, financiranja, organizacije in avtomatske obdelave podatkov. Vsak dan je bilo v računovodstvu pestro, razburljivo, polno obiskov, vedno kaj novega bodisi v podjetju, v zakonskih predpisih ali zaradi delovnih sestankov na katerih smo usklajevali vsa mogoča mnenja. Preganjali so nas nenehno roki in razne akcije, na primer oblikovanje prodajnih cen na sestankih predstavnikov vseh proizvajalcev v državi ko smo kalkulacije izdelovali v neštetih variantah več noči in dni. Mirno lahko ugotovim, da smo bili ves čas v središču tovarniškega dogajanja in da smo za podjetniške projekte poskrbeli pomemben del, potreben za dobro odločanje, med njimi so bili za rast podjetja izjemne naložbe, izdelki, kupci, dobavitelji in kreditorji. Konkretnih nalog je bilo res ogromno, ob rojstvu mojega sila so moje naloge razdelili na štiri sektorje oziroma direktorje.
To naporno a lepo in koristno delo po podjetjih, predvsem pa ljudi, ki so ga opravljali se vedno spomnim z največjim spoštovanjem. Nekateri novomeški vodje računovodstev so postali legendarni na primer Franjo Švent, Ciril Jarnovič, Stane Šuln, Štefka Blatnik, Jožica Kovačič itd. Ob novostih smo se družili, razpravljali, se posvetovali, skupaj potovali k računovodjem v tujino, se včasih skupaj zapili in si brezpogojno tudi pomagali. Zaprisegli smo pred pristojnim organom občine, da bomo pri delu ravnali vestno s skrbnostjo dobrega gospodarja in tako je naše delo tudi potekalo. Po letu 1969 sem računovodstva spremljala in pri svojih nalogah upoštevala tudi naprej tako pri izboljševanju organizacije dela in pri uvajanju računalništva v podjetju oziroma po letu 1980 kot direktorica SDK Novo mesto, ko so se moje pristojnosti razširile na celotno regijo in sem sodelovala tudi pri sistemskih ureditvah stroke v republiki in državi. V moji delovni dobi so bili računovodje in računovodstva nepogrešljivi del poslovnih procesov podjetja, javnih zavodov in lokalnih oziroma državnih skupnosti. Računovodje v Sloveniji smo bili povezani v združenju, ki se je v stroki širilo na revizijo in finančnike, ki je ustanovilo Institut za revizijo in ki je skrbelo za nenehno dopolnjevanje znanja vseh, ki so podatke zbirali, urejevali in posredovali kot informacije vsem organom odločanja na vseh nivojih upravljanja.
Z nastajanjem samostojnih podjetnikov in malih podjetij pa tudi z ukinitvijo SDK se je vloga in pomen računovodstva in spremljajočih dejavnosti bistveno spremenil. Tovrstni podjetniki niso zmogli stroškov računovodstva, informacijski sistem SDK pa organi odločanja niso več potrebovali. Stroka se je spreminjala v tehnični servis v katerem en delavec vodi računovodstvo tudi do sto podjetji in temu primerna je tudi njegova odgovornost za uspeh podjetja oziroma za informacijski sistem naše družbe.

Ste zadovoljni s svojim računovodstvom?

UMAR opozarja, 24. januar 2022

Vsakdanji kruh sem si služila s pomočjo ekonomske stroke skoraj dve desetletji v podjetju in nato do upokojitve v gospodarstvu regije, republike in celo države z 25 milijoni potrošnikov. Biti dober ekonomist je bil moj življenjski cilj, še vedno sledim ugotovitvam predvsem pa opozorilom, ki jih moji kolegi pošiljajo današnjim gospodarjem. Ekonomija se izkazuje v obliki, ki omogoča primerjave in spodbuja ustvarjenje z veliko mero empatije do dobrega upravljanja. Rada sem ugotovitve strpala v čim manj tabel, ki so že na pogled nakazovale kje so žarišča uspeha in kje zaostajamo. Nešteto tabel je prikazovalo načrte za doseganje naših ciljev kar je na sestankih najbolj zanimalo prisotne. Od leta 1980 dalje so se za te tabele zanimali novinarji in smo uvedli tiskovne konference, da so sledili ustvarjeni dodani vrednosti, storilnosti, ekonomičnosti in rentabilnosti. Ni se torej čuditi, da so poročila Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) za mene obvezno čtivo in da si srčno želim, da bi njegove ugotovitve prebirali vsi, zlasti pa tisti, ki gospodarijo z proračunskimi sredstvi in kapitalom gospodarskih družb.
Naša skupnost je pred leti vlagala velike napore za povečanje produktivnosti dela z ciljem, da bi vsak ustvaril bistveno več, kot v preteklosti. Pričakovanja se žal ne uresničujejo, ugotavlja UMAR, saj se v zadnjih desetih letih nismo dovolj približali evropskemu povprečju in nas več držav pri tem prehiteva. Razlogi so premajhne in prepočasne investicije na vseh področjih (strateški pristop k vlaganju v človeške vire, organizacijo in dizajn), naložbe v raziskave in razvoj ter digitalno intenzivnost so glede na naše zaostanke preskromne kar zahteva da se bistveno pospešijo prizadevanja za pametno in trajno preobrazbo države, gospodarstva in civilne družbe. Da bi to dosegli moramo odpraviti neskladje med tem kar se v izobraževanju poučuje in tem kar potrebujemo za prihodnost. Da pa bi vedeli kakšne kadre v prihodnosti potrebujemo je nujen odprt partnerski sistem države in vseh deležnikov na terenu, predvsem pa sodelovanje s podjetji in prebivalstvom. Imamo konkurenčni podjetniški sektor kot dobavitelj sestavnih delov, bistveno premalo pa imamo svojstvenih izdelkov in sebi lastnih storitev. Potrebujemo nov strateški premislek za vrsto sprememb v državi, javnih politik, podjetniškega sektorja in celotne družbe za posodobitev dosedanjih odločitev pa tudi za izkoriščanje priložnosti, ki jih nudijo zeleni produkti.
V času moje delovne dobe je bilo takole opozorilo znak za preplah. Sestajali so se organi odločanja in politike za kar so javne službe pripravile poročila o tem, kakšno stanje o tej problematiki je dejansko na terenu, kakšni so načrti za uresničevanje predlogov, kakšne učinke načrtujejo država, republike, regije, podjetja, civilna družb. Sprejete ocene gospodarskih družb in javnih institucij so se rezimirale v regiji, republiki in v državi, organi odločanja so nato sprejeli akt po katerem smo spremljali učinke dogovorjenega. Tehnologi, tehniki in družboslovci so bili polno angažirani pri pripravah analiz in načrtovanju ukrepov. Reakcijo družbe na omenjeno poročilo UMAR-ja žal nisem zasledila niti v sredstvih obveščanja kaj šele pri deležnikih, brez katerih spremembe niso možne. Jih kdo od odločujočih sliši, bo ali pa je o njih razpravljala Vlada in kaj je sklenila, jih pozna meni draga Krka d. d. – upanje za prihodnost, moja občina ali vsaj sinova družina, ki naj bi poskrbela, da bosta moja vnuka pridobila znanje potrebno za prihodnost? Dilemi o spremembah se pridružuje strah, da se Slovenija od Švice samo oddaljuje, da bomo še naprej ukrepali v korist ene same osebe, da bodo mladi morali v svet z trebuhom za kruhom, da ….

Kaj muči naše organe odločanja, da ne upoštevajo naših predlogov in opozoril pri svojih odločitvah

Sozvočje okolja in glasbe, 23. januar 2022

V znameniti španski Barceloni že od 1883 leta dalje gradijo edinstveno baziliko Sagrada Familia. Projekt s petimi zvoniki si je zamislil arhitekt Antoni Gaudí. Bazilika z nenavadnimi stebri spominja na gozd, v njej so številne človeške, živalske in rastlinske oblike, kot da bi bile žive. Ko bo leta 2026 končana, bo imela tri velika pročelja – rojstvo, smrt in vstajenje Kristusa in osemnajst stolpov. Najvišji zvonik bo krasila steklena zvezda. Posebnost bazilike je njena izjemna notranja osvetlitev številnih odprtin, vitražev in kipov, ki ji dajejo čarobni videz in z izbranimi barvami notranjost povezujejo z naravo. Skoraj končana bazilika je koncem lanskega leta sprejela v svojo barvito osvetljeno okolje izbrane glasbene ustvarjalce – Dunajske filharmonike.

Prepričana sem, da največ ljudi po svetu posluša in pozna Dunajske filharmonike. Vsako leto na Dunaju priredijo Novoletni koncert valčkov in druge plesne glasbe pretežno skladatelja Johanna Straussa, naše televizijske hiše pa nam koncerte prenašajo v domove. Orkester ima okoli 150 v Dunajski državni operi vrhunsko usposobljenih glasbenikov, sposobnih izvesti katerokoli glasbeno delo. Richard Wagner je orkester opisal kot enega najbolj izjemnih na svetu, Johannes Brahms se je štel za njegovega "prijatelja in občudovalca", Gustav Mahler je trdil, da ga z orkestrom povezujejo »vezi glasbene umetnosti« in Richard Strauss je te občutke povzel z besedami: "Vse pohvale Dunajskih filharmonij se kažejo kot podcenjevanje." Glasbeniki s svojimi koncerti podpirajo prizadevanja za mir, človečnost in spravo na svetu, zato prirejajo svoje koncerte po vsem svetu pa tudi na zgodovinskih krajih in ob spominskih dnevih.

Ljubitelji simfonične glasbe smo na TV SLO 2 lahko spremljali poseben koncert Dunajskih filharmonikov iz bazilike Sagrada Familia pod vodstvom dirigenta Christiana Thielemanna.

V prvem delu koncerta so odigrali skladbo Elysium kanadskega skladatelja Samyja Mousse, ki je koncertu prisostvoval in se nam je, po izvedeni skladbi, tudi predstavil.

Potem je sledila Simfonija št. 4, Romantična, avstrijskega skladatelja Antona Brucknerja, ki je Dunajsko filharmonijo označil za "najbolj vrhunsko glasbeno združenje". Orkester v baziliki je igral v polni zasedbi, ustvarjalno sodeloval in sledil dirigentu, ki je z veliko mero originalnosti sledil vsebini simfonije, svetlobni razkošnosti bazilike in video posnetkom letnih časov v visokem gozdu. Občudovala sem prefinjenost igranja posameznih interpretov, posebno solistov, neverjetno je bilo povezovanje osvetlitve bazilike z jesenskimi barvami gozda, poudarki romantike tako v glasbi kot v posnetkih na primer razpela, še in še bi lahko naštevala detajle, ki so me kot poslušalko popolnoma prevzeli, ker so z glasbo in okoljem skupaj pripovedovali eno samo zgodbo.

Koncert je bil res pravo estetsko in umetniško doživetje.

Si vzamete kdaj čas za opisano doživetje lepote, kakovosti in umetnosti?

Smo kritični ali kritizerski? 18. januar 2022

Odgovor iščem že desetletja, povezan pa je z mojo vzgojo in posledično z občutljivostjo za mnenje ljudi katerih sopotnica sem. Vsaka kritika, posebno pristranska, zaboli resnega ustvarjalca ali pa ga celo odvrne od nadaljnjega raziskovanja oziroma proučevanja stvari, ki ga zanimajo. Objektivna presoja pa spet ne prenese same pohvale, ki jih predvsem spoznavamo preko promocijskih spotov. Kje so torej prave meje kritike, da avtorja spodbujaš v njegovem delu in vendar ohranjaš verodostojno objektivnost?

Nisem usposobljena, da bi se spuščala v teoretična razmišljanja o kritiki, ki jih med ljudi pošiljajo izobraževalne, znanstvene ali strokovne institucije. Omejila se bom v tem prispevku na kritiko in kritizerstvo, ki preplavlja naše vsakodnevne razgovore in ocene o dosežkih našega okolja, ljudeh na položajih, kulturni ponudbi, športu in podobnem kar je ljudem blizu zaradi česar bi s svojo kritiko želeli prispevati tudi kaj k izboljšanju stanja.

Vzemimo pisma bralcev ali njihova drugačna sporočila. Med njimi se pojavlja tudi neobjektivna kritika, včasih celo zlonamerna in dobro bi bilo takim piscem »vzeti besedo« saj imamo razvite vse institucije, ki družbo po službeni dolžnosti varujejo pred vseh vrste ekscesov (inšpektorate, varuhe, regulatorje, nadzorne svete, …). Večina pisem pa le izraža pozitivno mero kritičnosti, ki bi jo tisti, na katerega kritika leti, moral upoštevati ali pa pojasniti zakaj ne. Nujno je spodbujati aktivno državljanstvo, da se pridobi čim več mnenj in da potem pooblaščeni organ ali oseba sprejmejo najustreznejšo rešitev. Žal pa se kot problem pojavlja odnos družbe do kritike in kritizerstva. Objektiven kritik zagotovo ne more zadovoljiti pričakovanja vseh in se slej ko prej zameri nekemu liderju, celo zgubi položaj ali službo. Priljubljeni postajajo »žvižgači«. Kritik, ki poskuša nek ukrep ocenjevati v smeri promocijskega gradiva, zgublja verodostojnost širše družbe, postaja pa »uradno trobilo« izdelka, firme, stranke ali države. Tak kritik kaj kmalu postane sestavni del plačnika, družba pa ga prezre na primer na TV kot moteči element brez koristi in učinka za dobro ljudi.

Zamislimo se še nad danes prisotno kritiko in kritizerstvom v civilni družbi, kulturi, športu. V civilni družbi kritike ne zaznam pa bi ji bilo dobro posvetiti kakšno besedo. Prenašanje pretiranih bremen kot so na primer oskrba oddaljenih starejših oseb na prostovoljce je milo rečeno ne civilizacijsko in izkoriščevalsko. Prireditve, ki trkajo na srce in dobroto, so dobrodošle le kot spodbujanje dobrega v ljudeh, nikakor pa ne bi smelo biti to zbiranje denarnih prispevkov za problematiko, ki je ne rešuje za to poklicana in plačana država. Društva, ki ne opravljajo svojega poslanstva, sramotijo civilno družbo in jih morajo varuhi zakonitosti odpraviti. Ni pojasnjeno kakšen učinek naj bi imelo »domovanje vrhunskih poklicnih športnikov« v vojašnicah namesto direktno kot proračunskih porabnikov – v Rusiji so doživeli s tem bridke izkušnje. Tudi v kulturi bi potrebovali kakovostnejšo kritiko saj je trenutno javnosti znano, da kar je za desno kulturno je za levo etno, množico kulturnih delavcev pristojni minister ne priznava za umetnike, strokovno naj slavnejši kulturniki se zaposlujejo v tujini in še bi lahko naštevali. Kritizerstva je veliko v kulturi, bolj malo pa je objektivne kritike, ki bi nakazovala nove, boljše poti za ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo.

Več objektivne kritike in manj kritizerstva potrebuje naša družba, da bo bolj uspešna ter brez strahu ustvarjala vsak dan več ter bolje.

Tole pa boli, 17. januar 2022

Pri 25 milijonskem poslu v EUR je bila madžarska firma MOL za 1 milijona EUR ugodnejša ponudnica in zato zmagovalka na javnem razpisu Ministrstva za javno upravo za gorivo službenih vozil v lasti ministrstev, mestnih občin in drugih institucij. Za pol milijona EUR sta posel izgubila enakovredna domača ponudnika Petrol in OMV, ki imata v Sloveniji osemkrat več bencinski servisov kot MOL. Pristojni Minister je svojo odločitev utemeljil z zakonodajo Evropske unije, da država pri javnem naročanju ne sme izključiti posamezne družbe, ki je v lasti druge države, in dajati prednosti drugim družbam samo zato, ker so v lasti Republike Slovenije.

Če je minister sprejel odločitev po principu gospodarnosti, bi prav gotovo moral iztržiti več kot 500.000 EUR (cca 2%) in upoštevati gospodarsko slabitev domačih ponudnikov z vključno slabitvijo socialnega položaja in davkov v državi. Povedati bi tudi moral, zakaj je upošteval samo MOL-ovo ceno in zakaj kot prednost domačih ponudnikov ni upošteval potrošniku najlažje dostopnih bencinskih servisov enakomerno porazdeljenih po vsej Sloveniji. Dejstvo je, da po evropski zakonodaji ne bi smel izključiti domača ponudnika, ker bolje oskrbujeta porabnika kot to lahko v danem trenutku stori MOL, ki ima v glavnem mestu države le tri servise.

Resnica pa je, da je madžarska skupina MOL podpisala pogodbo o nakupu 92,25-odstotnega deleža v družbi OMV Slovenija, v kateri že ima 7,75-odstotni delež. Dogovorjena kupnina za celoten delež znaša 301 milijon evrov. Nakup morajo odobriti še pristojni organi za varstvo konkurence in 120 bencinskih servisov OMV bo v rokah MOL-a.

Državljani in državljanke, vsi pridni, prizadevni in uspešni graditelji čvrste materialne podlage slovenskega naroda, da bi ta zmogel ohranjati in bogatiti svojo kulturo, na glas povejte, je tudi vas zabolelo, da se bomo v prihodnje delili celo pri polnjenju bencinskih tankov. Mi lahko pojasnite zakaj je prodaja domačih naftarjev potrebna? Bomo imeli cenejši in boljši bencinski servis? Moramo res odprodati vse kar imamo radi, kar smo desetletja ustvarjali, si zagotovili ugled v svetu. Me lahko poučite zakaj istočasno prodajamo bencinske servise po Sloveniji Madžarom in jih kupujemo na Hrvaškem, mi lahko kakšen dober matematik pove, koliko s temi posli zaslužimo in koliko davkov zaradi njih plačujemo manj?

Od kmetije do vilic, 15. januarja 2022

Neverjetno velika izbira domače hrane se nam vsak dan neštetokrat predstavlja v sredstvih javnega obveščanja. Razkošno obložene mize s sadjem, z mesom, z mlečnimi izdelki slovenskih pridelovalcev dopolnjujejo obilne ponudbe trgovcev, ki se tudi kitijo z domačo ali celo eko pridelavo, tesno za njimi povečujejo ponudbo posamezne kmetije, predvsem pa predelovalna industrija kmetijskih pridelkov. Koliko mlečnih izdelkov nam je na voljo niti ne vem, tudi ne vem v čem se jogurti in siri med seboj dopolnjujejo ali razlikujejo, skratka obilna ponudba dobrega, domačega, eko kmetovanja, … je tolikšna, da smo kupci nenehno v dilemi ali smo izbrali pravi izdelek, res deklarirano kakovost ali pa smo pod nenehnim pritiskom trgovinskih pospeševalcev.

Ta bogata ponudba nam kaže tudi svojo drugo stran, ki je zaskrbljujoča zaradi odpadkov in zdravju nevarna ne samo zaradi naraščanja debelosti pač pa zaradi uporabe škodljivih gnojil. Je tudi zelo pogoltna saj po Strateškem načrtu skupne kmetijske politike zahteva nadaljnja vlaganja znatnih sredstev, da bodo pridelovalci vsaj približno toliko zaslužili kot zaslužijo zaposleni v javnih službah oziroma v gospodarski organizacijah, da bodo lahko investirali in zaposlovali, da bodo svojo ponudbo internacionalizirali.

Obstaja pa še tretja stran kmetijske ponudbe, podprte tudi z obstoječo gospodarsko politiko v državi in Evropi, ki nakazuje usmerjenost zaposlovanja v prihodnje. Če bo orožarska industrija kot prva izgubila svoje trge, se bodo tam zaposleni lahko prekvalificirali v kmetijske pridelovalce. Pridružili naj bi se jim odvečni delavci iz proizvodnje na podlagi nafte in premoga pa morda še tisti, ki so danes socialno neustrezno zaščiteni ali pa te zaščite sploh nimajo. Pričakovati je, da bo kmetijska dejavnost postajala bistveno večji zaposlovalka kot do sedaj, futuristična literatura pričakuje, da bomo celo potrebna zdravila dobivali z hrano in ne več iz kemičnih laboratorijev.

Navedeni in še drugi vidiki prehrane nakazujejo družbene procese, katerih učinek bo ne samo povečana obstoječa ponudba na trgu temveč tudi bistveno večja predelava pridelkov domačega kmetijstva. Iz javno objavljenih podatkov ne uspem oceniti ali nam bo izvajanje ukrepov po omenjeni Strategiji zagotavljalo našemu zdravju primerno kakovost in količino samooskrbe s hrano ne da bi povečevali odpadke in ali bodo pridelovalci hrane v samooskrbi dobili podpore, o katerih poudarjajo v javni razpravi. Sem pa imela priliko opazovati učinke v kmetovanju potem, ko je propadla slovenska tekstilna industrija in so zaposleni v njej postali v glavnem pridelovalci hrane. Najprej smo dobili šparglje, potem zelenjavo za juhe, potem solato in tako dalje do začimb, školjk odplaknjenega Panonskega morja, sladko smetano iz latvice, ajdovo moko neposredno iz mlina, da o jajčkih in kolinah sploh ne govorim. Na tržnici je živahno, rekla bi le, da bi bilo dobro še izboljšati kakovost kar bi zmanjševalo odpadke. Vsiljuje se vprašanje, kaj bo ponudila predelava pridelkov in seveda, ali bodo ponudili še kaj iz sadja, mesa in mleka kar še ne poznamo kot na primer ličinke za peko namesto čevapčičev ali kaj podobnega.

Ljudem, ki jim je naložena skrb za zdravo in kakovostno samooskrbo z hrano, moramo zaupati in jih v iskanju rešitev podpirati, končno jih vodi kmet iz naše sredine, ki dobro ve kaj je najboljše za pridelovalce in za potrošnike. Se strinjate?

Starizem, 14. januar 2022

Od časa do časa slišim besedo starizem, večkrat kot to pa opazim, da s starimi ljudmi ravna okolica drugače kot z ostalimi. Zdelo se mi je tako ravnanje dokaj normalno ker pač nismo več sposobni za delo, ne moremo koristiti ljudem in res smo mnogo več pri zdravniku kot je povprečje. Da je starizem nova smer odnosa ljudi do starih sem zaznala šele, ko je novomeški DeSUS v program svojega dela vnesel tudi »pogovoriti se moramo o starizmu«. Pregledala sem javno dostopne podatke o tem pojmu in postala pozornejša pri svojih vsakodnevnih opravkih pri starejših, delavno aktivnih in mladih. Ne kaže nam najbolje.

Kdaj lahko rečemo, da je nekdo star? da sklonjeno hodi, je počasen v pogovoru in težko najde primerne izraze, v svoji torbici kar nekaj časa išče potrdilo, denar ali kaj drugega, njegov obraz je poln gub, običajno ne more poskrbeti za frizuro, slabo vidi in sliši, nekoliko je tudi neurejen in še bi lahko naštevali. Ko se pojavi pri okencu javne službe se znajde pred pretirano vljudnostjo ali pa z zavijanjem oči, ker je plačilno kartico narobe položil na bankomat. Pri zdravniku, ki je običajno preobremenjen s strankami, ne more odgovarjati takoj, še manj točno kar pričakuje zdravnik, v družbi le redko kdaj lahko razpravlja s sogovornikom, ker je pač že dolgo izključen iz procesa dela in je o novostih slabo seznanjen. Novice pobira iz televizije in časopisa, redkeje iz knjig ali revijalnega tiska. Po osemdesetem letu si približno tak in zato imenovan star. Okolje ve, da s teboj lahko ravna po svoji presoji kar je odvisno od kulture posameznika, ki je ali pa ni naklonjen starosti in če ni se bo pač izrazil na svoj odklonilen način do starosti, ki ga imenujemo starizem.

Ravnanje starih kot njim ne naklonjenih je možno razumeti. Stari smo zgubili svojo moč, položaj, premoženje in zdravje, prenekatere tare revščina kar vse slabi duha, ga naredi občutljivejšega do izrazov ter dejanj okolice, nastajajo kritike in zamere. Starejši, delavno aktivni in mladi težko prenašajo učinke preteklost na svoje delo, razmišljajo o svojem deležu v blaginji družbe, vedno se jim mudi in se bojijo, da bodo kaj bistvenega zamudili, mučijo jih želje po materialnih dobrinah, družinske neprijetnosti, družbena nepravičnost in še in še. Tako kot si stari želijo miru si mlajši od njih želijo razgibanost, oblast in čast. Dobro bi bilo, da drug drugega razumejo in ustvarjajo kulturo medsebojnega razumevanja brez pretirane zaskrbljenosti in dajanja v nič kogar koli. Edini pogoj za idealno sodelovanje je zavedanje, da je vsak od nas opravil svoje delo ob svojem času in da vsakogar čaka starost. Starizem torej ni na mestu, vsakega je, ga ali ga bo prizadejal, namesto njega je poskrbeti za razvoj kulture družbe in posameznikov. Zakaj bi se grenili življenje? In prav tu smo stari tisti, ki prvi ponudimo roko v stiski, se umaknemo, če kdo potrebuje naš prostor in ostajamo do konca starši kot najbolj zanesljivi za tiste za nami.

Moje mnenje je seveda le modrovanje posameznika. Bolj od njega je pomembno mnenje javnosti, ki tudi ugotavlja doseženo stopnjo kulture v družbi. Poskus razjasnjevanja odnosov med starimi in ostalimi v naši družbi je naredilo Znanstveno-raziskovalno-središče Koper, Inštitut za zgodovinske študije v svoji decembrski spletni delavnici in upamo, da bo delo tudi nadaljevalo.

Dobro bi bilo življenje poenostavljati. Kaj menite?

Posledice novoletnih čestitk, 12. januar 2022

Besede so kot dejanja še posebno, če so iskrene, povedane ob pravem času in dobronamerne. Zgleda, da se je v ljudeh nabralo toliko skrbi, da jim prijazna beseda poboža dušo, jo osvobodi tesnobe in vsaj nakaže poti kako razrešiti tesnobo v sebi, v družini, v skupnosti. Novoletne čestitke, poslala sem jih skoraj 200, so bile kot balzam za zaskrbljene in dobre ljudi mojega vesolja, vračala so se sporočila o podobnem razmišljanju pa tudi čisto drugačna kot smo jih dobivali še pred desetletjem, vse prej kot formalistična kar mi nakazuje, da so razmere v širši skupnosti že rodile nekatere bolestne strahove kot so vojna, bolezen, revščina,… pri večini.

Reakcija na izražene želje v novoletnih čestitkah je bila letos izjemna po obsegu še mnogo bolj pa po vsebini. Moja generacija se ne more sprijazniti z dejstvi kot so nespoštovanje staršev in starejših, učiteljev, vodji. Živi v strahu pred kriminalom, pogreša prizadevanja za večjo poštenost, upira se nam ekonomsko izkoriščanje sočloveka, zapiranje v svoj svet. Ne moremo sprejeti po reku »denar je sveta vladar« avtomobila, telefona, kozmetičnega kitenja kot vrednote, ki odpravljajo učenje za življenje, ponos, veselje, zaupanje, skupen in enostaven svet, temelječ na ljubezni, sočutju in solidarnosti. Te in še veliko podobnih želja potujejo tudi po spleti z namenom, da jih uporno, glasno ponavljamo vsi in se z njimi vključujemo kot družbeno odgovorni v upravljanje naše skupnosti.

Seveda pa v iskanju rešitev za kar se da varno in mirno življenje ljudje razmišljajo tudi drugače. Zanimiv je neki možakar, ki se je poimenoval Dementia Ergo Sum… pravi, da mu življenje še nikoli ni bilo tako lepo kot mu je sedaj ob upokojitvi, sicer s počasnejšimi možgani ker pač ti veliko vedo. Spreminja se v računalnik, ki vse razume, sprejme in kakovost, ki jo je sprejel tudi izločuje. Bolj zanimiva je gospa, ki ne sprejema jamranja in vztraja na uporu. Pravi, da se še zna smejati, objeti prijatelja, kljub letom in bolezni verjame v boljše čase. Pravi tudi, da bo za premagovanje žalosti in obupa pomagal že telefonski pogovor, treba je kaj spodbudnega prebrati in se ne pustiti prestrašiti. Bravo, lahko sprejmemo njene napotke in se po njih ravnamo. Lahko bi navedla še mnogo zdravih, klenih misli o današnjih časih in potrebnem pogumu, da jih izboljšamo.

Vedno sem v dilemi ali ravnam v danem trenutku prav in ko prebiram te misli o novoletnih čestitkah vidim, da so bile spodbudne. Ljudje so se razpisali in jim je bilo vsaj nekaj trenutkov prijetnejše. Zakaj trenutkov? Že v novoletnih poročilih ni manjkalo poročil o pripravi bojišč čisto blizu nas in vprašujem se, zakaj Evropa dovoljuje, da na njenem ozemlju straši ameriško orožje, zakaj ga kupujejo evropske države in zakaj naj Evropejci trpimo, če se Amerika in Rusija ne marata. Tudi to je žal, realnost novoletnih čestitk naših poročevalcev.

Večina omenjenih strahov obstaja, nastajajo novi, potrebujemo pogum, se vam ne zdi?

Življenje ljudstev sveta, 10. januar 2022

Za ljubitelje knjig je Daniel Škraba iz Mladinske knjige. pravi zapeljivec, ki s svojo odlično ponudbo nenehno pritiska na naš čut do knjig. Seveda ve, da se je izjemno težko odpovedati zanimivim zapisom o iznajdbah, o dosežnih znanosti, o raziskanih preteklih tisočletjih ali romanom vseh vrst, ve tudi, da smo od njega že veliko kupili, toliko, da smo si morali organizirati knjižnico, najti zanjo prostor v bivalni enoti kar je vedno izjemno težko, ve pa tudi, da imamo pametne telefone, splet, bralnike in podobno šaro, ki plehkemu bralcu lahko zadovolji marsikatero knjižno radovednost. Se vam ne zdi, da je okoli nas nastal čudni knjižni sejem, ki mu žal nismo več kos, ne toliko zaradi kupnine kot zaradi problemov časa za branje, drugačne vzgoje in izobraževanja družinskih članov in še agresivnejše ponudbe prehrane, hitrih oblačil, kozmetike, prehranskih napitkov, dragih stanovanj, čudovitih popotovanj in podobno. Naše prihodke razni Danieli tako močno napadajo, da potrebujemo kar se da močno obrambo, sicer bomo iz stanovanj in hiš naredili skladišča izdelkov in pridelkov, ki jih ne potrebujemo.

Spomladi bomo dobili knjigo Življenje ljudstev sveta, ki zelo veliko obeta; opis 1000 raznovrstnih predmetov z vseh koncev sveta in vsek obdobij iz vsakdanjega življenja, obredov, verovanj, umetnosti in kulture, vojskovanja, trgovanja, tehnologije, …, od kamenega orodja do umetnega srca. Kdo se ne bi veselil znanja, ki ga bo knjiga gotovo nanizala ali koga ne bi zasrbeli prsti, da obogati svojo knjižnico? Žal se kaj hitro pojavijo tudi dvomi. Zaradi vedno pomembnejših odkritij se publikacije o zgodovini hitro postarajo. Zgodi se, da še predno preberemo res zanimivo debelo knjigo, že pri konkurenčni založbi propagirajo novo z najnovejšimi ugotovitvami. Dragocene knjige so seveda drage, tale o kateri teče beseda kar 130 EUR, že v pred naročnini 30 EUR manj, zaradi večanja števila ponudb pa se bo razprodajala v nekaj letih. Velja malo počakati in prevzeti tveganje, da razprodaja bo. Nemajhen problem je tudi teža knjige. Knjige z obilico kakovostnih slik so tiskane na težkem papirju, bralec jo lahko bere le doma in za mizo, težko kaj kopira ali kako drugače uporabi kot citat. Odpade seveda vsak transport, ki ne bi bil profesionalno zaščiten.

Vsaka, tudi moja knjižnica, s časoma postane neurejena, dobi značaj skladišča po katerem se radi gibljemo, ne vemo pa več dobro kaj vse v njem imamo. Ne enkrat se mi je zgodilo, da sem v javni knjižnici iskala knjigo, ki jo imam tudi doma. Imamo tudi Cobiss, ki nam zagotavlja res enkraten pristop do knjižničnih zalog in njegove ugodnosti so tudi eden od razlogov, da domače knjige pogosto samevajo. Najpomembnejši razlog za opuščanje domačih knjižnic pa je gotovo vzgojno izobraževalni proces, ki mladim ne pomaga dovolj spoznavali literarno zapuščino sveta, zlasti klasična dela.

Kaj bi torej rekli za knjigo Življenje ljudstev sveta. Čudovita knjiga, izjemno primerna za darilo takrat, ko se je potrebno izkazati, koga nagraditi, se mu zahvaliti za uslugo. Obvezna knjiga v več izvodih v vsaki javni in šolski knjižnici. Želena knjiga v vsaki čakalnici v javnem ali zasebnem sektorju po vsej državi. Samo na ta način bo knjiga našla svojo pot do bralcev in opravljala svoje poslanstvo.

Spoštovani bralci, se tudi vam zdi, da knjige morajo med ljudi?

Knjige, 8. januar 2022

V moji družini se je žal bralo le ob zimskih večerih, ko ni bilo možno opravljati kmečkih opravil. Največkrat smo posegali po knjigah Slovenske večernice, ki jih je izdajala Mohorjeva družba. Za mene so bile okno v svet tako tiste, ki so opisovala dogodke v poznanem okolju kot tudi tiste, ki so se dogajale v Bagdadu, Jeruzalemu, Samarkandu in številnih drugih svetovnih žariščih, ki za nas otroke sploh niso obstajali, o njih pa tudi odrasli niso kaj dosti vedeli. Prva leta v nižji gimnaziji se je svet knjig neverjetno razširil, v Trebnjem smo dobili krasno knjižnico, med prijatelji so krožili »čudoviti« šunt romani in ljubezenske povesti, marsikaj smo spoznali v italijanskih in francoskih filmih, na veliko smo brali, tekmovali med seboj in kaj kmalu posegali po literarni klasiki ob znatni podpori profesorjev. Obvezno čtivo je bil dolg seznam knjig evropskih narodov in Rusije, za ostali del sveta pa žal ni bilo prevajalcev. Zanimivo je, da v tem času velikega razmaha šolstva ni bilo strokovnih knjig, ki danes skoraj prevladujejo na trgu. Ne trdim, da so nam bralne navade omogočile pridobiti fakultetno diplomo, res pa je, da smo iz knjig pridobili svoj slog ustmenega in pismenega izražanja, spoznavali dobre in slabe strani življenja, vzroke in posledice pomembnih odločitev in še mnogo drugega, tudi navado, da spremljamo knjižno produkcijo in tudi v visoki starosti beremo, beremo,…

Že moj sin se je branju knjig izogibal v srednji šoli brez vidnega razloga, njegova sinova pa, kot opažam, smatrata branje za pravo torturo. Ne spomnim se, da bi mi kdaj povedala kako zanimivo knjigo sta brala, odpravita me z pojasnilom, da je vse na spletu, kar naj bi o knjigah vedela. Kako naj se v takih primerih ravna, dopove učencu, da je knjiga učiteljica za življenje, priprava na pravilno rabo jezika, zanimiva zgodba pa poslastica za razum. Kje naj sicer te vrednote spozna in poosebi mladina? Res so potrebna druženja, ki bi odpirala za življenje pomembna vprašanja in opozarjal na knjige, ki so lahko vzorčni primer pojasnila ali rešitev.

Ljubitelji dobrih knjig imamo veliko srečo, ker se nam posveča čudovita bralka gospa Irena Štaudohar. Vsako leto nekajkrat povpraša njej znane bralce, na kaj naj opozori bralno srenjo Slovenije in na osnovi mnenj pripravi priporočilo za zanimivo, prijetno in v lepi slovenščini napisano branje. Irena pravi, da Durrell, Dickens pa tudi Dostojevski lahko pomagajo pri sproščanju razpoloženja v času karanten. Kar nekaj bralcev vabi k branju Machiavellia, Bregmana in Miška Kranjca. Znanstveno priporočilo za branje dopolnjuje Irenin seznam z številnimi avtorji znanstveno fantastičnih del iz področja astronomije, kreacionizma, prihodnosti človeštva, dosedanjih civilizacijah, odkritju DNK, znanstvenem razmišljanju in učenju, podnebnih spremembah, uporabi informacij in še mnogem drugem, kar danes, v času velikih odkritjih, buri duhove starih in mladih. Med avtorjih priporočenih del so tudi Slovenci kot na primer Sašo Dolenc, Matjaž Ravnik, Lucija Peterlin Mašič, Aleš Obreza in Tomaž Vovko. V prevodih pa so naše knjižnice dobro založene z deli priporočenih avtorjev kot so Adams, Asimov, Hawking, Harari, Bryson, Mackova, Dawkins, Feyerabend, Diamond, Longuski, Goldsteina, Qvist, Novell, skratka z deli vseh avtorjev, ki publicirajo svoja znanstvena odkritja. Imamo sistem Cobiss, ki omogoča pridobiti katero koli knjigo skoraj takoj, v Novem mestu celo ob vsakem času, podnevi in ponoči.

V drobni knjižici Črne luknje in otroška vesolja je Hawking obrazložil, kako je širil svojo otroško željo po raziskovanju sveta in vesolja. Kje dobivajo navdihe za praktičen študij in ustvarjalno znanost naši mladi nebralci? Poznate odgovor?

Tonček, 7. Januar 2022

V Novem mestu ni nikogar, ki ne bi poznal družine Škerlj v kateri so se rodili slavni novomeški odvetniki, ponos Novomeščanov. Že na zunaj so bili nekaj posebnega saj so živeli v obnovljeni lastni graščini v Gotni vasi. Ko sem v šestdesetih letih prišla v Novo mesto je svojo odvetniško kariero začenjal sin Tone. Pogumno se je spoprijemal z izbranimi pravnimi zadevami, ni se lotil vsake zadeve toda tisto, ki jo je izbral je vedno rešil do konca v korist naročnika. Ker je bil sam odličen pravnik je vedno tudi pričakoval, da mu bo naročnik zagotovil kakovostnega in strokovno ustreznega sogovornika v zadevi. Odvetnikov pa tudi pravnikov, je bilo na začetku njegove kariere v Novem mestu malo, nerešenih pravnih zadev pa zaradi hitrega razvoja industrije zelo veliko in Tone je imel vedno dovolj odličnih naročil. Organiziral si je ustrezno pravno pisarno in razvil funkcije, ki jih je pri delu potreboval zato se je krepil tudi njegov ugled. V Krki smo imeli svojo pravno službo zato se s Tonetom nisva osebno poznala, z njim sem se srečevala le kot porotnica na pristojnem sodišču, če je naneslo, da je Tone zastopal stranko v postopku.

V osemdesetih letih sem že vodila novomeško SDK in obseg mojega sodelovanja se je razširi na občine, javne ustanove in gospodarske organizacije v regiji v kateri je bilo možno na vsakem malo zahtevnejšem koraku zaznati delo ali prizadevanje Toneta in že tudi njegovega sina Boruta saj sta prevzemala izbrane zadeve po Dolenjski in Beli krajini brez posebne specialistične usmeritve. Tone se je vedno bolj usmerjal tudi v publicistiko, komentiral nove predpise in kritično ocenjeval njihovo delovanje v procesu dela oziroma prakse kar je prav prišlo tudi SDK-ju kot proučevalcu učinkov, ki so jih zakoni v praksi imeli.

Po osamosvojitvi je bilo v Sloveniji zlasti v organizacijah civilne družbe živahno razpravljanje o priložnostih in neizkoriščenih možnosti tako države kot lokalni skupnosti. Ne vem več kdo me je zaprosil, da napišem prispevek o marketingu mesta in oblikovala sem skoraj sto predlogov. Nekega dne preberem, da je v ustanovljeno Društvo Novo mesto in ni minil dan, ko me je obiskala slavna profesorica angleščine novomeške gimnazije Eva Simič in me povabila k sodelovanju v tem društvu, kateremu je predsedoval odvetnik Tone Škerlj. Z veseljem sem vabilo sprejela in tako začela tako rekoč vsakodnevno sodelovati s predsednikom društva in svetnikom v Občinskem svetu Tonetom Škerljem. Ker sem bila tudi sama svetnica, se je skupno delo začelo s presojo predlogov za seje Občinskega sveta. Oblikovali in izvedli smo tri simpozije o Novem mestu in tudi izdali prispevke v treh zbornikih. Uredili smo računovodske posle v društvu in bili več mandatov nadzorniki v Nadzornem odboru občine. S prispevki v društvenem časopisu IZZIV smo spodbudili nekatere pomembne odločitve kot so bili mestni arhitekt, turistični razvoj mesta, zgodovina za prihodnost. Ustanovitev Škofija in Univerze v Novem mestu smo ocenjevali za nujne in za Univerzo dosegli rezervacijo zemljišča v Dergančevju. Oblikovali smo koncept fundacije za oživitev Narodnega doma vse do izdaje zbornika ob 650 letnici Novega mesta. Tone nas je mirno vodil iz projekta v projekt, se veliko z nami posvetoval in šele nato povedal svojo odločitev. Vsebinsko bogato delovanje društva v korist dolenjske metropole je Toneta veselilo, posvetil mu je veliko časa in pridobil številne podpornike razvojnim idejam. Pozneje, ko so delo društva prevzeli mlajši smo se s Tonetom videvali na kulturnih dogodkih, se srečevali na prenovljenem Glavnem trgu ali pa smo spet debatirali v kateri od novomeških gostiln o novih nujnostih Novega mesta. To je bil naš Tone Škerlj – povezovalec, pobudnik, hudomušni tovariš, prijatelj, …. Tonček kot smo ga radi nazivali.

Naši športniki, 5. januar 2022

Neki pomembni mednarodni turistični strokovnjak je pred kakšnim mesecem izjavil, da je Slovenija svetovna velesila v gastronomiji, športu, turistični urejenosti, … . Kot bi mi dobra roka pobožala srce sem v hipu pozabila na milijonske račune športnikov v tujini, neštete strahove okoli volitev, težave s totalitarizmom, pa celo do zob oborožene policiste, ki se vsak večer razkazujejo na televiziji. Še nisem utegnila pozabiti omenjene hvale, ko me je že neznansko prizadejala izjava v oddaji Razpad Sovjetske zveze da so športniki postali vodje nevarne ruske mafije, v medsebojnih bojih tolp pa jih je bilo pobitih preko štiri tisoč. Mladi ljudje, iskreno predani športu, so torej lahko veliki srečneži, lahko pa jih življenje v določenem trenutku spremeni v največje kriminalce, ki s svojimi v športu doseženimi danostmi uničujejo družbo, državo, šport, prijateljevanje.

Skoraj vsaka družina ima športnika ali športnico, ki praviloma pridno vadi dvakrat na teden svojo športno veščino in se vključuje v tekmovalne ekipe šole, lokalne skupnosti ali celo določene lige. Pri nas sta kar dva navdušenca za odbojko, ki svoje sanje na tem področju uresničujeta zavzeto, vključuje pa njuna aktivnost v polni meri tudi starše. Odbojko vidita kot splet dogodkov na katerih se srečujeta s prijatelji, potujeta, spoznavata ekipe, se družita, nikoli ni dolgčas.

Mlajši odbojkar na primer komentira: V soboto smo imeli do zdaj že četrti turnir v odbojki. Na prvem turnirju v Kanalu ob Soči smo igrali proti Salonit Anhovo (Kanal ob Soči), ACH Zmajčki I (Črnuče) in SEP Mokronog (Mokronog). To je bil moj prvi turnir. Žal smo vse izgubili ?. Ampak glavo pokonci. Na drugem turnirju smo igrali proti Vet4Pet Triglav (Triglav-Kranj), SEP Mokronog (Mokronog) in Calcit Volley (Kamnik). Igrali smo v Kranju proti Triglavu in jih premagali, 2-1 v setih. Čeprav nas je Mokronog na prejšnjem turnirju premagal, smo jim vrnili 2-1. Vendar pa nas je Calcit premagal 2-0 ?. Pobrali smo se. Na tretjem turnirju smo igrali proti G Volley (Nova Gorica), SEP Mokronog (Mokronog) in ACH Zmajčki I (Črnuče). V Novi Gorici smo prvo tekmo igrali proti G Volley. Premagali smo jih 2-0. Nato bi mogli igrati proti Mokronogu vendar je bila njihova ekipa v karanteni (to se šteje kot da smo zmagali 2-0). Na žalost pa smo za las izgubili proti Črnučam. Premagali so nas 2-0 v setih vendar oba seta na zelo tesno. Zadnji turnir, ki smo ga do zdaj igrali pa je bil v Črnučah. Igrali smo proti ACH Zmajčki I (Črnuče) in Calcit Volley (Kamnik). Na zadnjem turnirju pa smo pogoreli. Obe tekmi smo izgubili. Mislim, da smo izgubili zaradi ne organiziranega napada. Naš klub je Ljubljana Volley https://www.odbojka.si/index.php?podst=2166254116488385791..

Se iz tega lahko rodi kaj slabega? Fantje si prizadevajo z vadbo doseči uvrstitev v tekmovalni program, torej napredovati v klubu in v svoji osebni vzdržnosti, zaupati pa moramo vaditeljem, da bodo razvijali napredne in moderne metode dela v klubu in s tem plemenitili njihov značaj. Če se bo kdo od teh mladih podal na poklicno odbojkarsko pot in razvije svojo stroko do maksimuma pa mora vedeti, da svoje strokovne prednosti sme uporabljati v dobro ljudi in ne izrabljati za zla dejanja. Vzgoja športnika v teh simpatičnih šolskih in lokalnih klubih naj bo domoljubna, usmerjena v dejanja za ohranjanje tovarištva in kljub tekmovalnosti, dobra za zmagovite kot za poražence.

Menite, da je vzgoja v klubih potrebna in koristna za našo družbo?

Hej tovariši! 1. januar 2022

Tale naslov poznane pesmi najbolj ponazarja razmere, ki so jih na zadnji dan leta 2021 napisale in poslale med ljudi novinarke in novinarji naše domovine, tudi take enotnosti novinarski ceh že ni dolgo izkazal svoji javnosti. Njihovo sporočilo je brez olepšanja in realno zaokrožil v Temi dneva v. d. odgovornega urednika Dela in moj dolgoletni someščan Bojan Budja pa sem se morda tudi zaradi tega namenila pozornost bralcev mojega bloga usmeriti v teme, ki jih odpira.

Prihaja leto neponovljivih priložnosti; če bi v tem volilnem letu izvolili poslance, državne svetnike, župane in predsednika države, ki bi bili skupaj sposobni zagotoviti: • delovanje ustavne parlamentarne demokracije,
• enotnost naroda brez delitve na domobrance in partizane,
• zaščito naroda pred samovoljo politikov in politikantov, ki jim pomagajo mediji,
• neposreden stik naroda s strankami brez posredovanja medijev
• medijem, da sledijo resnici in svojemu poslanstvu
• da ubranimo demokracijo
• preprečitev, da bi bilo to leto zgubljenih možnost, krutosti in usodnosti.

Tako novinarska srenja, kaj pa menimo o letošnjih priložnostih mi, krajani in krajanke, je potrebno šele ugotoviti. Neko mnenje verjetno ima vsak od nas, vprašanje pa je ali ga je pripravljen javno razglasili oziroma celo pozvati svojo srenjo s simbolnim pozivom Hej tovariši, v akcijo. Sama sem javno že večkrat poudarila, da smo preveč tiho in da ni prav, da se oglašajo le novinarji in nastavljajo svoj hrbet zlonamernim politikom ali zastopniku kapitala. V zgornjih točkah ne vidim nič spornega za narod, seveda pa se zna najti kdo, ki mu na primer ne bi ustrezalo, da se ravnamo po ustavi, da so nesmiselne debate o spravi, da hočemo sodelovati pri izbiri kandidatov na volitvah, da morajo novinarji razmisliti predno napišejo kaj dobrega ali slabega o komerkoli, še posebno pa, da se usmerijo od domnevnih grešnikov v fokus, kdo opravlja svoje dolžnosti v skladu s pooblastili in kdo ne, kdo ne deluje družbeno odgovorno in kdo služi na račun onesnaževanja okolja.

Verjamem v moč presoje naroda in vem, da je v stiski vedno našel pot v boljšo prihodnost. Naša dejanska stiska je revščina nekaterih slojev prebivalstva, ki jo moramo odpraviti, naše težave so v vodilnem osebju javnega sektorja, ki ne dosega želenih učinkov, ne vemo kam je poniknila sodna oblast in zakaj, problem je tudi naš razvoj, ki ne more zagotavljati delo strokovno usposobljene mladine. Še marsikaj drugega je seveda v stiski in zdaj smo na vrsti mi, narod, najštevilčnejša skupina - volivci; najti moramo najboljše za delo na vodilnih položajih države ne glede na želje in predloge strank ali posameznikov, jih uvrstiti na volilne kandidatne liste in jih izvoliti. Njihovo delo bomo seveda skrbno spremljali in uveljavljali njihovo odgovornost zato pa bodo imeli našo trdno podporo in zaščito pred zlonamernostjo politikantov, medijev ali poveličevalcev kapitala. Zmoremo in ni potrebno, da bi Nika objokana krožila po spletu, Hej tovariši, gremo naprej….

Napredni in domovini vdani, življenje se nadaljuje in bo tako, kakršnega si bomo zgradili sami! Se strinjate?

Želje ob Novem letu. 29.12.2021

Večkrat razmišljam o nas, ljudeh in si prizadevam doumeti naše besede, želje, dejanja,… isti ljudje smo enkrat polni dobrote in milosti, že naslednji trenutek pa brskamo po slabostih ras, narodov, širšega okolja, sodelavcev, sosedov, prijateljev, družine. Povsod po svetu ljudje padajo iz dileme v dilemo, iščejo lastne poti za doseganje ustreznejšega razpoloženja, postajajo skeptični pri doseganju zastavljenih ciljev in neizmerno žalostni, če konec poti si srečen.

Ena od poti nam je iz leta v leto enaka; začetek in zaključek te poti je Silvester – zadnji dan v preživelem letu. Za ta dan smo pripravljeni veliko žrtvovati, zanj marsikaj plačati in še več si od njega obetamo. Ne gre le za obilno hrano, dobro založeno trgovino ali noro zabavo. Moja stara mama je bila trdno prepričana, da je tega dne potrebno imeti opravljeno vsa dela, ki spadajo v odhajajoče leto kot so morebitni neporavnani spori ali računi, opravki od polja, vrta, hiš, hlevov in hiše pa do svežega posteljnega in osebnega perila. Vse umazano ostaja v preteklosti, vse kar se začne z Novim letom je čisto, dobronamerno – nov začetek, ki se praznuje. Ko smo bili zaposleni je Silvester pomenil dan zahvale in načrtov za prihodnost. Začel se je s koledarji in neštetimi čestitkami za vse dobro v Novem letu. Obiskali smo vse sodelavce in sodelavke, se drug drugemu zahvaljevali za medsebojno zaupanje in si dokazovali, kaj vse smo še sposobni narediti in bomo naredili zato, da se bomo imeli še bolje. Obiskovali smo udeležence dobavne verige in naše kupce oziroma uporabnike storitev, se seznanjali z njihovimi načrti in skupno ocenjevali tveganja, ki jim bomo morali posvečati veliko pozornosti. Potem smo se raztepli po trgovinah za nabavo dobrot in končno našli čas za jelko, času primerno okrasitev in seveda trenutke, ko smo presrečni lahko objeli otroke, partnerje, starše,…

Po premisleku lahko trdim, da je potreben dan v letu, ko pregledamo svoje »račune«, se poglobimo v svoje prednosti in slabosti, ugotovimo kdo vse nam je že pomagal, se soočimo s prihodnjimi tveganji in poljubimo tiste, brez katerih nočemo živeti. Ni pomembno kako to izrazimo, lahko je razglednica, mail, obisk, darilo ali dobra misel, ki bo prišla kamor je namenjena. Prav je, da nas prevzame občutek sreče, ta redka dobrina v današnjem času in nam vsaj za eno noč dovoli upati, da bo z nami vse dobro tudi v prihodnje.

»Upanje je torej krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup.« (A. Jamnik, SP Dela 24. 12. 2021)

Krka d.d.
Kulturno umetniško društvo Krka, 17.12.2021


Petdesetletno neprekinjeno delovanje Kulturno umetniškega društva Krka potrjuje, da ljudje ne živimo samo od kruha, da si želimo širiti obzorja duha in ustvarjati bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo.

Petdeset letnica nam tudi potrjuje, da, predvsem mladi odpirajo s svojim kulturnim udejstvovanjem sodobne poti ustvarjanja po katerih raste tako njihov osebni ugled kot tudi renome Krke tovarne zdravil d. d.. Različne možnosti, ki jih v organiziranem kulturnem življenju spodbuja Krka so dragocen navdih za lastno kulturno ustvarjanje na vseh področjih kulture, za ohranjanje in rabo lepe slovenščine oziroma materinega jezika in za literaturo s pomočjo katere spoznavajo vedno nove generacije kako pomembna je v življenju pravilna presoja dogodkov, ljudi, tovarn, držav,...

Prilike in priložnosti kulturnega delovanja so izjemno velike tako po kulturnih dejavnostih kot po lokacijah na katerih se razvija Krka d.d. Kultura nas povezuje, krepi skupno delo in se veseli skupnih učinkov. Kultura ne pozna meja med narodi, med politično različnostjo, ljudmi različnih socialnih stanj in tudi ne zna ločiti med starimi in mladimi. Prav ta univerzalnost kulturi daje moč vpogleda v prihodne trende gibanj za večjo blaginjo ljudi ter nam tako odpira obzorje za nove programe in projekte, je razlog, da se zabliskajo oči … ali kot je napisala pesnica in kulturnica Neža Maurer:

Bleska iz oči ni mogoče kupiti –
Ne z grožnjo dobiti …
Blesk iz oči se od sreče rodi –
In podari…

Spoštovani člani KUD KRKA! čestitam vam ob rojstnem dnevu v katerem vstopate v svet modrih. Pred vami je s sedanjim poslanstvom in vizijo, še mnogo ciljev, ki se jih z »bliskom v očeh…« pogumno lotevajte, da boste s svojimi kulturnimi spoznanji pripomogli k temu, da bodo v okoljih delovanja Krke d.d. najustreznejši pogoji za življenje in delo.

Joža Miklič

Spominov sto za stare dni… 11. december 2021

Nekatere dneve resnično ne moremo pozabiti, ker spominjajo na dogodke, osebe, doživetja ali preprosto srečo, ki se je na neki dan motovilila okoli tebe. Spomini pomirjajo, dajo misliti in nas navdihuje za dejanja. Med mojimi srečnimi dnevi je na primer 19. marec – Jožefovo, največji praznik družine Miklič Jožeta iz Lukovka. V njegovem domu je bilo 7 Jožetov, Jožic in Pepc, zato je bil to vsakoletni družinski praznik, ki ga še vedno praznujem v spomin na gospodarno družino z odličnimi pevci, plesalci in komedijanti, ki so skrbeli, da smo tega dne doživljali vse najlepše.

Duša, Marjetina mama je sama živela v moji soseščini. Ko sva se spoznali je bila že vdova, njeni hčerki pa sta že imeli svoji družini. Skoraj vsak dan se je kdo oglasil pri Duši, skupaj smo hodili na izlete na Kolpo, pa v mesto na sprehode in prireditve. Pletla je izjemne telovnike in jopice tako, da sta njeni hčeri bili v njih vedno nekaj posebnega. Midve sva se dobro razumeli. Ko mi je Marjeta sporočila, da mora Duša v bolnišnico sem se zavedala, da sem najino prijateljstvo premalo negovala in, predno sem lahko kaj popravila se je Duša za vedno poslovila na dan 8. marca pred petinštiridesetimi leti. Zelo hitro smo živeli v tistih časih in zmanjkovalo je časa za druženje. Duša je to razumela in skoraj vsak dan se spomnim te blage duše, ko grem na jutranji sprehod mimo njenega nekdanjega okna.

Množica mladih diplomantov različnih fakultet se je v šestdesetih letih preteklega stoletja zaposlilo v Krki tovarni zdravil, ki je nastajala pod vodstvom Borisa Andrijaniča, rojenega 8. decembra. Odličen vodja in učitelj mladih s katerimi je gradil tovarno, je bil na ta dan vedno odsoten ker ni želel, da bi mu namenjali kakršno koli pozornost sicer bi ga kdo lahko proglasil, da gradi »kult osebnosti«. Običajno mu ni uspelo pobegniti, cvetje ga je čakalo v pisarni, skromna darilca so prihajala pred ali po rojstnem dnevu, včasih kar po pošti kot npr. Dalmatinova biblija, ki jo je na koncu celo sam plačal. Nekoč smo izvedeli, da se skriva v Šmarjeških Toplicah in zbralo se nas je mislim da 62 s predsednikom Delavskega sveta na čelu. Res smo ga našli in predsednik DS ga je nagovori: »oprostite direktor, da nas je prišlo tako malo,…«. Andrijanič se je blagohotno smehljal in bil vidno zadovoljen, nazdravili smo mu in zapeli. Lepo je bilo graditi tovarno in z njo vred našo tovarniško kulturo s spoštovanjem humanizma in zaupanja.

Osmega decembra je praznoval rojstni dan tudi Franci Kuhar, župan občine Novo mesto, pozneje prevzel vodenje pravne službe v Krki. Franci je bil bolj družinski človek. Njegov rojstni dan se je proslavljal le v sektorju, kamor je pravna služba spadala. Posel v Krki mu ni bil posebno po godu in odšel je v advokaturo skupaj s svojo sodelavko Beti.
Pred nekaj meseci je za vedno odšla njegova Sonja in ob tej priliki sem z njim obujala spomine tudi na naše skupne poslovne in osebne poti. Kot župan je na neko slovesnosti imel štiri urni govor in med drugim pribil: »gradili smo ceste, da bi ljudje ob njih ostajali in ne po stezah odhajali«. Pod njegovim vodstvom smo v Novem mestu dobili več novih osnovnih šol pod okriljem samoprispevkov. Po službeni dolžnosti sva veliko sodelovala , nastalo pa je tudi sorodstveno razmerje saj je moj sin njegov bratranec.

Za osmi december sem predstavila le tri čudovite ljudi, še veliko več mojih prijateljev tega dne praznuje in za vsakega bi lahko napisala posebno zgodbo. Pa osmi december ni nič izjemnega, tudi drugi dnevi so polni spominov na odlične sopotnike in čase ko smo tlakovali poti v vedno boljšo prihodnost.

Ne pozabite negovati prijateljstva!

Na stara leta, 10. december 2021

Zadnja leta se okoli starejših pletejo številne zgodbe tako med njihovimi potomci kot v lokalnih skupnostih in v državi. Krešejo se mnenja o tem ali so starejši še družbena bitja ali pa so že postali predmet razprav tako kot so na primer gozdovi, podnebje, mize in klopi, glasba,… Kot starostnica se počutim ob tem nelagodno saj do sedaj z ničemer nisem posebno obremenjevala ljudi in družbo okoli sebe. Tudi starostniki v mojem okolju živijo kar se da gospodarno, delavno, enako spoštljivo do vseh ne starostnih kategorij prebivalstva. Seveda pa z zanimanjem preberem vse kar javno objavijo strokovnjaki, prizadevni aktivisti, tudi politiki, ki imajo do nas svojevrsten interes posebno v volilnih letih. Žal pa je zelo malo ali nič objavljenega kaj menijo starostniki sami- pandorino skrinjico je odpirala le gospa Biserka, a je hitro utihnila, ne vem zakaj.
Za oblikovanje mnenja starostnikov bi bili potrebni rezultati anket in gerontoloških raziskav, da bi jih zmogli uporabno identificirati. Ker teh nimam bom pisala le o izkušnjah, ki bi jih lahko uporabili v dolgoročnem načrtu dejanj, pomembnih pri doseganju cilja (strategiji). Dejstvo je, da starost nikomur ne uide in je zato razvijanje starizma velik nesmisel, gradnja stanovanj za starostne kategorije prebivalstva pa preživela oblika pomoči starostnikov saj odločitev o premoženju starostnika in skrbi za njegovo dostojno preživljanje ne morejo in ne smejo sprejemati samostojno temveč samo skupaj s svojo družino in svojimi potomci. Hiša s pripadajočimi pritiklinami, zemljišči in drugimi premičninami in nepremičninami je dom staršev in otrok, eni se starajo, drugi odraščajo, o njihovem domu odločajo tisti, ki so bili tu doma in tisti, ki so se primožili ali priženili. Nisem prepričana, da otroci nočejo živeti in skrbeti za svoje ostarele v okviru možnosti seveda, ki jih imajo. Niti na misel mi ne pride, da bi izkoriščala njihovo naklonjenost, kot lev se borim, da zmorem poskrbeti za sebe, toda če ne gre je tu dolžnost mojih dedičev. Ti pa lahko delo z menoj in našim domom opravijo sami, zagotovijo primerno servisiranje, storijo kaj drugega, najprimernejšega za vse. Zaradi ohranjanja pripadnosti misli, da na svetu nisi sam je nujno, da zaščitimo duha družine in ga prenašamo iz roda v rod.
Praksa nakazuje, da starostniki ne potrebujemo veliko, zlasti ne zahtevnih programov, ki bi nam skrajševali čas za počitek, branje, tam pa tam kakšen obisk prireditve, druženje s prijatelji in podobo. Ko zmanjkuje življenjske moči usiha tudi želja po nenehnem učenju, če pa je tu še kakršno koli obolenje je dnevni urnik hitro prenatrpan in zato počitek nujen. Dom si si zgradil zato, da te bo »odnesli iz njega« morda v paliativno bolnišnico, v Hospis, … tudi umiranje je del narave. Želim si, da bi moja lokalna skupnost zagotovila ustrezne in poceni servise, ki bi poskrbeli za tisto kar sami ne zmoremo kot na primer čiščenje prostorov, nabava potrebnega, dostava naročenega in seveda tudi prijazno besedo prostovoljca ali novoletno pismo gimnazijca.
Pokazalo se je, da so domovi starejših težko obvladljivi tako finančno kot zdravstveno, verjetno tudi kadrovsko, njihovo poslanstvo se prenaša na koncesionarje. Njihov razvojbo zato verjetno šel v smeri dolgotrajne oskrbe in v servisne dejavnosti za starejše kar je zagotovo dobro in želeno.
Koncesije se uveljavljajo tudi na področju varovanih stanovanj in njihove servisne oskrbe v čemer ne vidim drugega kot tržno interesantnega posla. Če gre za razumevanje potreb tistih starostnikov, ki nimajo potomstva ali dedičev, bi varovana stanovanja morala ostali v socialni sferi, če pa gre za željo po menjavi doma (zamenjava hiše za stanovanj) se starostnik-investitor pač mora sprijazniti s tržnimi pogoji.
Menim, da starostnikom najbolje odgovarja življenje doma v družini. Svoje želje in potrebe so dolžni zmanjšati na najnujnejše in si prizadevati za dobro družinsko sožitje. Pogoj za uresničevanje pa je, da lokalna skupnost zagotavlja dobre in poceni servisne dejavnosti, da bi s tem olajšala razmere tako starostnikom kot njihovim skrbnikom. Staranje na domu nujno potrebuje tudi paliativno zdravstveno pomoč najbližnje bolnišnice.

Kako bi pa vi ravnali?

Podnebno razpravljanje in naš dom, 5. december 2021

Sodeč po novicah medijev se v današnjem svetu veliko pozornost namenja podnebni politiki in znotraj nje ponovni vzpostaviti ravnotežja med potrebami človeštva in naravnimi danostmi. Nastajajo institucije, ki naj bi zagotovile izvedbo dogovorjenih ukrepov tam nekje okoli leta 2050. Ob prebiranju tovrstnih dogovorov, kritik, ocen in poročil ugotavljam, da je vse preveč besed brez dejanj in da marsikaj kar navajajo tudi strokovnjaki ne vzdrži presoje.

V Delu 13. novembra letos so objavili Glavne dejavnike izpustov toplogrednih plinov v letu 2020 med katerimi dominira energetika (57,0%), sledi kmetijstvo in gozdarstvo z 18, 4% deležem, pomembno prispeva tudi promet 16,2%, sledita pa industrija (5,2%) in odpadki (3,2%). Meni ti podatki pripovedujejo zgodbo vodenja in odločanja moje domovine v preteklosti. Z izgradnjo na primer, avtocestnega križa so pristojni ljudje do vratu zadolžili Slovenijo, po njem poteka vedno večji mednarodni promet, državljane pa bremenijo toplogredni plini. Je kje ugotovljeno koliko prihodkov in odhodkov Slovenija ima s tem avtocestnim križem tako z naložbo kot z upravljanjem. So strokovnjaki v Sloveniji pripravili kakšno študijo, analizo ali načrt, katere dejavnike izpustov toplogrednih plinov bo reševala sama in katere v povezavi z sosedi, EU ali kom drugim, predvsem pa kakšne posledice bodo nastopile na trgu dela, na socialnem področju in drugih za ljudi pomembnih področjih ter kako bomo odpravljali morebitne probleme.

Prebiram energetske strokovnjake, ki sicer zgubljajo vodilne položaje, čeprav so njihova sporočila spodbudna, bi rekla tudi dovolj konkretna, da si človek lahko ustvari sliko o energetski prihodnosti Slovenije. Praviloma pri vsakem predlogu poudarijo, da se namesto njih mora odločiti Slovenija v kaj bo v energetiki vlagala, kako bo zmanjšala izpuste toplogrednih plinov, kakšen varčevalni načrt bomo sprejeli in kakšne posledice sprejeli, verjetno bistveno višje cene. Kje so te odločitve, kdaj nam bodo znane, da vem ali moram streho hiše pokriti s sončnimi celicami ali ne.

Zanimivo razmišlja dr. Rudi Rizman (SP Dela 6.11.2021) o odnosih med kapitalom in delničarji. Pravi, da če tudi bi managerji 90 korporacij, ki najbolj onesnažujejo okolje, hoteli sprejeti ukrepe razogljičenja, bi jim delničarji, ki jim gre le za dobiček, to preprečili. Kot delničarka tovarne v kateri sem pustila 18 let svoje mladosti, se z Rudijem nikakor ne morem strinjati. V prvi prioriteti ostaja varen in ustrezen razvoj te tovarne, da njene dividende lastniki delnic lahko smatramo za varno rezervo v primeru poslabšanja osebnih življenjskih razmer in da se izognemo borznim špekulacijam v katerih smo pred leti v Sloveniji izgubili kar lepe naložbene vsote ne da bi kdorkoli zato odgovarjal. Pa tudi po doktrini ekonomske stroke ne bi mogli govoriti o edinem interesu delničarjev po dobičku. Najprej bi se morali dogovoriti o dodani ustvarjeni vrednosti in o njeni enakopravni razdelitvi med kapitalom in delom. Dvomim tudi, da je večina delničarjev požrešnih lumpov brez etike in družbene odgovornosti.

Še veliko je stvari v podnebni politiki, ki zahtevajo temeljit premislek v vsakem gospodinjstvu in v vsaki delovni sredini. Na novo se oblikujejo temelji našega načina dela in življenja, biti mora zraven, sicer nas ne čaka nič dobrega.

Je kdo že oblikoval družinski pristop k reševanju teh zadev?

Fenomen Zadružni dom, 4. december 2021

V današnjem času, ko se o našem delu v mladosti piše in misli le najslabše, je prava osvežitev nastajajoča Analiza udarniške gradnje zadružnih domov, ki smo jih v Sloveniji uspeli zgraditi kar 523. Analizo pripravlja interdisciplinarna skupina strokovnjakov, pomagala pa naj bi odgovoriti na vprašanje Beneškega arhitekturnega bienala »Kako bomo živeli skupaj?«

Kdo bi si mislil, da je po osmih desetletji gradnje zadružnih domov v Sloveniji postala vrednota oziroma prepoznana kot »tisti del vasi ali mesta, kjer svoj prostor najdejo pristni človeški pojavi, ki omogočajo skupnost: druženje, prenos znanja in spominov« (N. Zupanc;SP Delo13. 11. 2021).

Imela sem to srečo, da sem lahko sodelovala v udarniškem delu gradnje, pri upravljanju z domovi in pri uporabi prostorov zato naj bo dovoljeno, da se veselim ugotovitev omenjen Analize in z nekaj stavki obnovim spomine na zanimivosti v zgodovini zadružnega doma v Trebnjem in na Barju.

Ko je nastajal zadružni dom v Trebnjem sem bila dijakinja nižje gimnazije in dom se je gradil na gimnazijskem dvorišču. Ogromno stavbo, podobna farovžu in sodniji, so gradili gradbeni obrtniki, ki so ob nam primernih delih zaprosili mladinsko in pionirsko organizacijo za pomoč. Na delo smo odhajali s ponosom, nosili zastavo in si prizadevali pridobiti ustrezna priznanja za dobro opravljeno udarniško delo. Dom je bil komaj pod streho pa smo že v prvem nadstropju imeli telovadbo, popoldne ali zvečer pa vaje atletike, ki jih je organizirano športno društvo. Prvič sem videla telovadna orodja gred, kroge, konja,… in počutila sem se privilegirano ker vse to lahko tudi uporabljam brezplačno.

Zadružni dom na Barju sem spoznala kot študentka Univerze v Ljubljani. Bil je ogromen, poleg trgovine, gostilne in stanovanj je bila v njem velika gledališka dvorana z odrom in garderobami ter dodatnim prostorom v katerem bi lahko bila kakšna druga kulturna dejavnost. Poslovni del je urejala Kmetijska zadruga Barje, dvorano z vsemi pritiklinami pa je bila v upravljanju Kulturno umetniškega društva Barje. Moja mama je bila med pobudniki ustanovitve Kulturno umetniškega društva, njegova brezplačna režiserka in organizatorica prireditev. Vključevala me je v delo društva, v iskanje sredstev za dokončanje gradnje gledaliških prostorov in za vse drugo kar se je praviloma takrat opravljalo s prostovoljnim delom kot na primer sodelovanje z Zvezo kulturnih organizacij, gostovanji po sosednih odrih, oskrbo z rekviziti in podobno. Imeli smo vsaj eno gledališko predstavo na leto, številne proslave v čast našim literatom in ob prazničnih dnevih, veliko gostovanj, veliko plesa in zabave. Dvorana se je vsako leto polepšala in ob vseh prireditvah so jo polnili Barjani, res pravi prostor za druženje in skupno ustvarjanje na Barju. Po dokumentih iz arhiva sem napisala knjigo Barjanski tulipani in v njej konkretno navedla, kako je druženje, prenos znanja in spominov potekal v praksi.

Zadružni dom na Barju je opravljal svojo funkcijo kar 42 let. Ostal je v najlepšem spominu krajanom. Ko bi ga morali sanirati, so ga podrli, na njegovem mestu pa so zrasla najemna stanovanja. Barjani ga pogrešajo in vztrajno prosijo MOL, da jim zagotovi nov Društveni dom, od 2007 leta dalje je v proračunu občine v ta namen predviden kakšen izdatek, Društveni dom pa ostaja žal le lepa želja.

Ta veseli dan kulture!, 3. december 2021

Resnično si želim , da bi bila ta trenutek v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici ali Galeriji Naive v Trebnjem ali vsaj med novomeškimi kulturniki, na Ta veseli dan kulture, toda tu je korona, starost, vožnja ponoči – žal so to prevelike težave zaradi katerih moram na ZUM – v redu, vendar to ni isto, ni prijateljev, ni debat,… samo moja dnevna soba. Poslušam koncert slovenske filharmonije na SLO2, prebirala sem Povest o latinščini, nekaj novega sem slišala o baroku pri nas, pa o Gorjancih med antiko in Rimljani in dneva je bilo konec saj je pozimi sama noč.

Očitam si, da zanemarjam kulturna doživetja, ki so me desetletja bodrila pri delu, kjer sem pridobila mnoge prijateljice in prijatelje, se učila lepega vedenja in razpravljala tako o vzgoji, gospodarjenju kot o dobrih in slabih dejanjih v naši domovini. Obujam spomine na posamezne dogodke na primer na letošnjo 50 letnico Kulturno umetniškega društva Krka, ki sem mu posvečala pozornost kar precej let. Ugibam kako bo obnovljena zgradba sredi Novega mesta, ki smo jo pod mojim vodstvom zgradili za potrebe SDK po načrtih arh. Blažona kot moderen objekt za ustrezno urejeno okolje. Spet sem v mislih na Barje, kjer smo kulturni prostovoljci upravljali pretežni del zadružnega doma in poskrbeli za primerno ohranjanje spomina na naše literarne velikane, žrtve vojne in praznične dneve naše domovine. Še več, spet oživijo v mojih mislih šolski dijaški časi, ko nas je Božo Kovač navdušil za Hasanaginico, učenje tamburice, brskanja po dobrih knjigah v skromni trebanjski knjižnici in mnogo drugim kar sem deloma popisala v knjižici Potomci Jurčičevih junakov. Bojka v Krki je bila naša »dobaviteljica« vstopnic za najelitnejše kulturne prireditve v Cankarju, Lisinskem in drugod – Bernstein, Pavarotti, opere v Veronski areni, še in še bi lahko naštevala kako neizmerno nas je razvajala in skrbela za razvoj našega kulturnega življenja. Veliko je k našemu kulturnemu napredku pripomogla pokojna Staša Vovk, da smo spoznavali vrhunske dosežke novomeških plesalcev, glasbenikov, likovnih umetnikov, poetov, … naj končam, lepo je tudi obstali pred skulpturami naših domačih umetnikov v kamnu, ki vztrajajo tudi ob koroni.

To, kar ponazarja Ta veseli dan kulture, je v mojem razmišljanju zapustilo najlepše kar sem doživela. Je moj način življenja in mi je pomagalo spoznavati najveličastnejše stvaritve človeštva od Kitajskega zidu, Ermitaža, piramid v Egiptu in Mehiki, Vatikanskih zakladov, center Pompidou pa vse do Jeruzalema, Samarkanta, Peruja, indijske Agre in Sydneyjske opere. Skrbno negujem spomin na ta kulturno bogata potovanja, ki so mi pomagala k ustreznejši presoji ravnanja posameznikov kot tudi narodov.

Mladi in nekoliko manj mladi, pojdite v kulturne hrame, berite knjige, spoznavajte ljudi po vsem svetu in postali boste neizmerno bogati!

Boste dodali svoje poglede na Ta veseli dan kulture in njegova sporočila?

Moja svetnika v Občinskem svetu Novo mesto, 2. december 2021

V naši domovini je gospodarjenje s proračuni občin in države izključno v pristojnosti političnih strank, ki nam ob volitvah ponudijo v izvolitev liste svojih svetnikov v občinskih svetih in poslancev v Državnem zboru. Skoraj vse stranke so sicer zainteresirane za volilne glasove upokojenih toda pri množici drugih problemov se želje in nuje upokojencev praviloma potiskajo v ozadje, celo pri poslancih DeSUS. Svetla izjema v tem sistemu je prav gotovo svetniška skupina DeSUS občinskega sveta Mesten občine Novo mesto, ki nas kar naprej preseneča s predlogi za izboljšanje lokalnih razmer za starejše in z dosežki svojega dela. Iz tega razloga pač smatram, da je ta svetniška skupina moja, saj, ne da bi škodila drugim, uspešno in vztrajno bogati življenje upokojenim.

Ana Bilbija in Adolf Zupan sta močni osebnosti, ki sta ves čas svojega aktivnega udejstvovanja reševala kar najzahtevnejše probleme Dolenjske in Bele krajine. V pokoj sta odšla kot dobra poznavalca proračunskega sistema in vztrajno ter gospodarno nadaljujeta svoje delo kot svetnika DeSUS-a Novo mesto. Njuna veličina se kaže v prizadevanjih za izboljšanje materialnih razmer vseh generacij in v okviru teh za spoštljiv odnos do potreb starejših, kajti samo na ta način rešujemo pravično potrebe večine ne da bi se popredalčkali na leve ali desne kamor nas porivajo obstoječe politične stranke. S številnimi predlogi Občinskemu svetu dokazujeta naklonjenost starejše generacije do enotnosti naroda v dobrem in slabem. V obširnem predvolilnem poročilu, namenjenem javnosti sta svoje delo, prizadevanja in uspehe oziroma neuspehe konkretizira tako, da lahko o njih sodi vsak tako po kakovosti njunega osebnega prizadevanja kot tudi o kakovosti delovanja uzakonjenega sistema. Ugotavljata, da bi bilo marsikaj bolje ali hitreje narejeno, če bi upokojeni imeli več svetnikov v občinskih svetih, posledično pa tudi večji vpliv na kakovost delo strank v državi.

Moja svetnika seveda zelo dobro poznata tudi zadeve, za katere bi bilo potrebno enotno delovanje upokojencev v državi. Za nas upokojene je grozljivo poslušati in gledati peripetije med organi upokojenih, med upokojenci in njihovimi današnjimi parlamentarci, o nekem prevzemanju članstva, o nesprejemljivih predsednicah in predsednikih, tako v Združenju društev upokojencev kot v naši politični stranki DeSUS. Njuni predlogi tem organom si zaslužijo vso podporo, morali pa bi jo javno izraziti vsaj vsa društva kar je na primer že storila predsednica Društva upokojencev Novo mesto Rožca Šonc. Žalostno je, da po nenehnem govorjenju ne odpravimo revščine, ne rešimo problematike dolgotrajne oskrbe, še vedno povečujemo prekarno delo mladih, ne uredimo gospodarjenja z odpadki in še in še. Opravičila nimamo in krivi smo delno tudi upokojeni sami. Premalo nas gre na volitve, ne vem zakaj smo ob tako grobih napakah aktualne oblasti kar tiho, nepošteno je od nas, da boj za poštene odnose prepuščamo novinarjem, svetnikom in parlamentarcem, če vidimo, da njihovo delo ne rojeva boljših razmer.

Med vrsticami poročila mojih svetnikov je mnogo resnic in veliko želja, da bi tudi upokojeni opravljali svoje dolžnosti volivcev bolj odgovorno in vsebinsko bogato.

Kaj menite pa vi o delu svetnikov in parlamentarcev?

Bi bližnji sosed varoval …, 30. novembra 2021

V preteklosti se je izkazalo, da si naši sosedi več ali manj prizadevajo urediti in vzdrževati okolico svojih domačij z vključno tistim delom javnih površin, ki gravitirajo na privatno lastnino. Iz tega razloga opazujemo dosežke drug drugega, si medsebojno pomagamo, prijateljsko svetujemo in rešujemo probleme.

Na našem vrtu imamo večkrat soseske seanse, modrujemo o sadju, prevelikem gozdnem drevju, košnji, pa tudi o tem, kako bi polepšali naše skupne površine. Jožko iz Westrove, soseda Jože in Franci skupaj z menoj ugotovimo kaj bi bilo dobro še postoriti in se tudi dogovorimo, kako bomo to izvedli. V tej gruči starostnikov je Franci pravi mladenič pri petdesetih, poln dobrih zamisli ob vsakem problemu, fizično močan in sposoben lotiti se katerega koli dela z velikim veseljem, hudomušnostjo do nas treh, ki ga lahko samo hvalimo, ne moremo pa več po njegovih stopinjah. Na našem vrtu smo pred nedavnim posadili novo marelico potem ko je prav Franci odstranil starejšo.

Ni minil dan, da ne bi vsi štirje malo poklepetali s Francijem o tem, česa se bo lotil danes. V zagati ni bil nikoli; moram pospraviti drva od letošnjih posegov, čaka me oreh, ki se je posušil, rad bi postavil čolnarski privez na Težki vodi, tu pod hišo bi rad naredil razgledni stolp, in še in še. Prikimavamo, hvalimo zamisli, včasih pripravim kakšno pijačo ali prigrizek, ko konča si seveda ogledamo z občudovanjem tako razumne rešitve kot fizičnega vloženega truda.

V petek dopoldne je »pela« sekira Francija tako kot vsak dan, pozdravljali smo se in nato odšli vsak po svojih poslih. Okoli tretje ure popoldan je s sirenami pripeljal rešilec iz urgence pred njegov dom, zagledam njegovo Lili vso v joku, vprašam sosede kaj je narobe? Lili je skupaj z zdravnikom le še ugotovila, da je Franci odšel v večnost. Kako nas je to neizpodbitno dejstvo prizadelo ni možno izraziti z besedami. Družina se je v celi zbrala okoli Lili, mi sosedi smo samo nemo sledili njeni žalosti in se seveda dostojno poslovili od Francija.

Kdo je bil Franci? Srečali smo se prvič na maturantskem plesu mojega danes petdeset letnega sina. Kar nekaj časa je minilo, da sta se z Lili spoprijateljila, postal je meščan naše ulice. Prvo občudovanje nas sosedov je bila dograditev hiše Lili. Čisto sam je več mesecev dozidaval garažo z novim vhodom in kar dvema etažama. Samo pri strehi je ta občudovanja vreden graditelj dobil nekaj dnevno pomoč. Če tega ne bi videla, bi zelo težko verjela, da je možno. Prijaznega soseda sem po končani gradnji srečevala na zgodnjih jutranjih sprehodih ob vsakem vremenu, včasih tudi na poti v tovarno. Če je bilo okoli naše hiše potrebno opraviti kaj, kar sama nisem zmogla, sem v veliki zagati zaprosila Francija in vedno mi je postoril zaprošeno. V dolini je podrl posušene orehe, pripravila sem mu prigrizke in pijačo in takrat se nekoliko razgovoril o rojstnem kraju blizu Kamnika, znanja, ki mu ga je zapustil oče, željah o ureditvi sedanjega doma in podobno. Nisem spraševala, le poslušala, kar je sam povedal. Pozneje sem mu takrat, ko sem opazila, da spet dela nekaj težkega, pripravila na primer mlince in mu ponudila kozarec vina. Najin kar lep zadnji projekt je bil kulturni; postavila sva klopco k kateri sva nameravala namestiti še »Knjižnico pod rožami« kar vse naj bi obogatilo kulturo uličnih prebivalcev. Zamisel bomo razvijali, morda z otroškim ustvarjanjem ali kakorkoli tudi v spomin na ustvarjalca Francija.

Lili je v slovo svojemu Franciju napisala izjemen nekrolog in mi dovolila, da vam ga predstavim:

*Dragi moji,

zbrali smo se, da se poslovimo od našega Francija. Ne morem, da ne bi spregovorila o tako čudovitem človeku. Kako srečni smo, da so nas greli žarki njegove dobrote.

V svoji preprostosti je bil veličasten. Vsi smo ga oboževali, občudovali njegovo delavnost, saj je bil mojster za vse. Njegovo prijaznost, saj ne poznam človeka, ki bi lahko karkoli slabega povedal o njem. Občudovali smo njegovo iskrivost in navdušenje za igro. Rad je imel vse otroke, oni pa njega še bolj, tako tisti, iz njegove rodne vasi Križ pri Komendi, ki jih je leta vodil kot prostovoljni vodič na Debeli rtič. Kot tudi svoje otroke, še posebej pa vnukinje in vnuke. Oni pa so ga oboževali. Bil je dober sin in starejši brat dvema sestrama.

Bil je neverjeten, pravi leksikon. Zapisal je ugankarski slovar z več tisoč gesli! Bil je sestavljavec kvizov in jih tudi organiziral. In tudi na njih sodeloval, saj se spomnite Kolesa sreče? Zapisal je vse, bil je neverjetno organiziran in sistematičen. Ko listam po njegovih zapiskih, se čudim, kdaj je vse to napisal: naslove na stotine prebranih knjig, zapisal je besedila več kot 300 glasbenih komadov, zapisal seznam z vsebino na stotine gledanih filmov. Da ne omenjamo kasete s posneto glasbo in cd-ji s posnetimi domačimi videi… neverjetno. Genij, izven serijski, s filmskim spominom. Vsi mi pa smo se sončili v njegovi veličini.

Zame je bil idol, vzor, prijatelj, sopotnik in moj srček. Za otroke velikodušen, igriv, zabaven in velik animator in tudi motivator. Vnuki so plezali po njemu. Spoštovali so ga vsi, ki jih poznam. Še nikoli nisem doživela, da bi sodelavci v podjetju tako hvalili svojega sodelavca! Ker je bil pošten, dosleden in vsem vzor.

Bil je zaljubljen v hribe, močan kot alpinist, pa velik romantik in nežna dušica. Koliko koncev tedna smo kot družina preživeli na Veliki Planini! Na pohodih, smučanju, zvečer pa se v Titanovi koči ob svečah zabavali ob improviziranih igricah. Zadnjih 20 let je bil več kot 7000 x na Marofu in še dlje, vsako najbolj zgodnje jutro, brez izjeme. Kar je na tisoče prehojenih kilometrov. Naslednje leto je imel v planu peljati družino na Triglav. Bil je nesebičen, plemenit, vedno pripravljen pomagati. Še septembra je 113 - ič daroval kri! Nikoli ni hrepenel, da bi šel v penzijo, a tako je naneslo, da je bil letos na čakanju, dve leti pred upokojitvijo. Pa je bil vesel, da je lahko ostal doma, žagal drevje, cepil drva, grabil listje, naredil poti okoli vrta, da je kot v pravljici! Bil je močan kot Peter Klepec. A ga je izdalo preveliko srce. Dobesedno in metaforično.

Z njim smo bili presrečni. Dal nam je toliko dobrega in lepega, brezpogojne ljubezni, pozornosti, kot si nismo nikoli upali sanjati. Vedno se ga bomo z veseljem v srcu spominjali in se zahvaljevali stvarstvu, da je na nas sijalo sonce njegove ljubezni. Našla sem zadnje besedilo pesmi, ki jo je prevedel in zapisal, gre pa takole:

V TVOJIH OČEH VIDIM POMLAD,
V TVOJIH POLJUBIH ČUTIM PRVO LJUBEZEN
V MENI JE VSE NOVO, ZDAJ KO SI TU
IN PO TEBI NE BOM NIKOLI VEČ LJUBIL.

NIKOLI MI NE RECI, NIKOLI MI NE RECI ADIJO,
ČE ME IMAŠ RADA, TEGA NE RECI NIKOLI.
O, DRAGA MOJA, NIKOLI MI NE RECI,
NIKOLI MI NE RECI ADIJO,
ČE ME IMAŠ RADA, TEGA NE RECI NIKOLI – NIKOLI ADIJO!

…pesem zveni, kot bi se včeraj zaljubila. Adijo moj srček. Verjamem, da se srečava drugje.
*Prof. Lili Žnidaršič

Značilnosti vodenja, 11. november 2021

Kakšno bo vodenje po končani pandemiji se sprašujejo na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu, ki bodo 17. novembra letos organizirali posvet preko spleta. Povabili so me k sodelovanju in posredovala sem jim naslednje mnenje.
Ugotavljam, da Covid sam po sebi ni narekoval spremembo vodenja. V gospodarskih družbah so posvetili več pozornosti dobavnim verigam in obrambnim mehanizmom pred boleznijo, v lokalnih skupnostih in v državi pa se do sedaj niso prav dobro znašli, ker so se pri odločanju premalo ozirali na ugotovitve analitikov, iskali pa tudi niso novih pristopov k vodenju. Značilnost sedanjega obdobja vodenja je predvsem vse splošna menjava direktorjev družb kar bo v prihodnje prej odvračalo kot vabilo kakovostne kadre v vodenje.
Poudarila pa bi, da spremembo vodenja sama pandemija niti ni zahtevala saj je dobro sčasoma preveriti obrambne mehanizme tržnih in lokalnih skupnosti. Pandemija Covid je sestavni del upora narave proti človeštvu, ki z njo ne gospodari razumno in etično. V tem boju z naravo pa se bodo morale bistveno spremeniti značilnosti vodenja. Brez premoga, nafte in plastike se bo moralo ukiniti ne sluteno število delavnih mest pri 90 največjih onesnaževalcih okolja (R. Rizman, DP Dela 6.11.21). Kar je na svetu skladno z naravo se bo moralo razvijati hitreje kot do sedaj, odpirati nova delovna mesta in zaposlovati vse večje število prebivalcev na zemlji. Razvoj malega podjetništva bo neverjeten, sedanji management se bo moral specializirati in na novo oblikovati dobavne verige materialov in predvsem storitev. Družine bodo morale razviti nove oblike gospodarjenja z družinskim premoženjem, več vlagati v vseživljenjsko učenje in najti v sebi dovolj moči za nastopanje na trgu. Potrošniške navade se bodo zaradi ohranjanje narave postopoma spreminjale. Potrošniki ne bodo kupovali kar se jim ponuja pač pa samo tisto kar kot podjetniki potrebujejo in kar je potrebno za njihov obstoj. Svoj delež k spremembi značilnosti vodenja pa bodo doprinesli tudi roboti oziroma avtomatizacija. Nastajali bodo interdisciplinarni samostojni poklici, ki bodo svoje usluge vgrajevali v dobavne verige ne da bi zato potrebovali usluge vodenja. Zgleda, da bodo nove organizacijske enote imele značaj danes poznanega zadružništva oziroma prostovoljnega zavezništva.
Digitalizacija je že prioriteta v EU, razširila se bo na vsa področja in bistveno spremenila upravljanje s skupnimi zadevami, ki jih bodo vsebovali proračunski memorandumi. Javni zavodi in proračunska podjetja bodo morala rasti oziroma se razvijati v skladu z naraščanjem prebivalstva in delovati kot gospodarski subjekti ne glede na vir financiranja njihovih storitev. Skupnih zadev bo vedno več, nastajala bo občutljivost za davčno najprimernejše okolje in se bo zato krepil nadzor. Vodenje v tem družbenem segmentu bo zato dobil značilnosti iskalca ravnovesja med možnostmi in potrebami javnih storitev.
Kar je danes možno razbrati iz javno objavljenih analiz in kar nakazujejo aktivnosti za varovanje narave, se lahko reče, da bo pri vodjih najbolj iskana značilnost zaupanje v lastno sposobnost in pogum za samostojen vstop na trge. Razlikujejo se te značilnosti od sedanjih vsaj po (1) sedanjem zaupanju v službo in delodajalca, (2) po sklicevanju na nezadosten vir financiranja in (3) po sindikalnem prizadevanju po višjih plačah
Morda bi bilo dobro spoznati mnenje Edgarja in Petra Schein, ki nove značilnosti vodenja iščeta v ponižnosti (Ponižno vodenje) ali pa ugotovitve mag. Darinke Miklavčič, ki v svoji knjigi Umetnost vodenja ugotavlja, da je vodenje umetnost.

Kaj pa ugotavljate vi?

Turobna pozna jesen je lahko tudi čas za premislek, 10. november 2021

Letos gre pa res vse drugače kot bi rekli za pretekla leta tako v mojem okolju kot v mojih doživetjih. Velika pričakovanja, da se korona umika, so se razpršila, nas od druženja spet potisnilo za računalnik in med telefone. V virtualnem svetu mi je vedno težje biti. Čudni protesti tistih, ki se ne želijo cepiti in solzivec nad prestolnico še nisem doživela in sem zato ne malo prestrašena. V dnevnem časopisju se nadaljujejo alarmantne novice o »obglavljenje« podjetji ne da bi kdo s prtom mignil kaj šele ukrepal v skladu s svojimi pooblastili. Na milijone ljudi po svetu zahteva, da tistih »90 korporacij, ki od začetka industrijske revolucije ustvarjajo za dve tretjini misij«* čim preje razdeli svoje bogastvo lačnim in revnim. Nihče jih ne sliši čeprav najvišje svetovne avtoritete kar naprej zasedajo in kot pravi Greta ponavljajo bla,… narava kot da Greti pritrjuje, se upira, včasih besni, letos nam je vzela olive, kar je seveda malenkost v problematiki krajev, ki tonejo zaradi taljenja ledenikov ali v problematiki rastlin in živali, ki jih je vsak dan manj. Ni druge rešitve, dragi potrošniki jaz, ti, …vsi kot da prenehamo kupovati stvari, ki nam niso potrebne za umirjeno, idilično in prijazno življenje brez plastike, bencina, premoga, … Greta ne nagovarja niti ne zmerja omenjenih 90+, nam, potrošnikom nenehno dopoveduje, da naj že enkrat besede spremenimo v dejanja, nehamo kupovati kar nam je ponujeno in začnemo prazniti trgovske in druge police samo za stvari, ki jih naše novo življenje potrebuje in kar ne moremo pridelati/narediti sami. Še pogledali ne bomo vabljive embalaže v kar je običajno zapakirano kaj nepomembnega.

Zdajle sem vas pa spravila v smeh, kaj ne? Kako pa naj jutri zjutraj pridem v službo, še prej v vrtec in v prostore kjer dela žena? Prav imate – za vas je avto prioriteta, ki jo morate ohraniti, zato pa boste naravi pomagali tako, da vas bodo energetsko oskrbovale sončne celice (kratkoročni cilj), da boste varčevali za električni avto in izolirali hišo (srednjeročni cilj) ter odpravljali potratne navade svoje družine (dolgoročni cilj). Bi si upali kot dober gospodar, načrtovati pot vašega prispevka k predlaganim ali morda še boljšim ciljem. Družina je tudi gospodarska družba, poskrbeti je potrebno za gospodarsko rast zato dober gospodar svojega imetja ne prodaja temveč samo kupuje, ga primerno vzdržuje in skrbi da ga družina razumno uporablja, tudi za poslovne prostore in delavnice, kamor danes morda zahajate v službo. Delo na domu je danes realnost, ki jo je treba sprejeti. Pogovori o prihodnosti so spodbude k samostojnosti, strokovnosti in inovativnosti družinskih članov ki kaj kmalu spoznajo, da hoditi v službo ni edini cilj, da je v njem veliko rizikov v primerjavi z plačo, ki jo priznava korporacija. Sklepanje zavezništev in krepitev sodelovanje zlasti s podjetniki trženja je seveda med najpomembnejša prioriteta, ki pa ne sme voditi v boj za vsako ceno.

Upravičeno se najbrž sprašujete, do kje sem sama prišla s svojimi nazori. Približno na tretjino in nenehno si prizadevam, da bi bila boljša. Avto ima eko oznako čeprav je bencinar, hišo sem oblekla, peč izboljšala, imam vrt, pripravljam sončne celice, kupujem le najnujnejše in ne berem propagandnega materiala. Še bi lahko naštevala ampak kakor sem rekla, prizadevam si!

*Rudi Rizman, SP Dela 6.11. 21

Zaupajte nam, kako pa vi razumete Greto, se vam zdi, da govori vam?

Nas res slišite?, 1. november 2021

Vem, da sem verjetno zadnja na tem svetu, ki bi me morale skrbeti posledice odstopa najodgovornejših oseb v naši državi, našem gospodarstvu, v podjetjih, v zavodih in drugod. Ne mine dan, da ne bi slišali ali brali kako je ta in ta odvetnik ali na novo imenovani direktor ali nadzorni svet dosegel odstop celotne uprave, glavnega urednika, generalnega direktorja ali koga drugega, ki ob nenačrtovanem odhodu prav gotovo zapusti za seboj dolgoletno, škodljivo praznino. Da pa kljub nepoklicanosti tole pišem je več razlogov, med njimi najpomembnejši posledice, ki jih odstop vodstva povzroči v nadaljnjem poslovanju. Vsaka družbeno odgovorna delavna sredina ima neko poslanstvo, ki ga uresničujejo vizionarji z jasno definiranimi cilji, ki jim sledi izvedbena organiziranost za uresničevanje sedanjih predvsem pa prihodnih programov in projektov. Vsaka družbeno odgovorna delavna sredina ima za vodenje procesa proizvodnje izdelkov ali opravljanje storitev, skrbno izbrane strokovnjake, ki se prebijajo skozi tehnične, tržne, finančne in kadrovske informacije, jih elaborirajo in pripravijo kot osnovo za odločitve. Dolgotrajni in zahtevni načrti preverjanja zadev, ki so osnova za večletne naložbe in sprejemanje dolgoročnih fiksni obveznosti kot strateški člen v dobavni verigi so edini dokaz, da delovna sredina dejansko sprejema odgovornost za uresničevanje svojega poslanstva in zato zahtevajo tudi dolgoročno vodstvo na ključnih pozicijah gospodarjenja. Menjava generacij na vodstvenih mestih je zato povezna vedno s skrbno izbranim kandidatom iz »bazena kadrov«, ki ga družbeno odgovorna delovna sredina oblikuje, izobražuje in vgrajuje v delovni proces odgovorno in previdno kot vgrajuje finančna ali tehnična sredstva. Če delovna sredina tega naravnega in strokovnega procesa ne spoštuje svojega poslanstva ne more odgovorno opravljati. Dolgotrajna oskrba delovne sredine z ustrezno usposobljenimi izvrševalci vodstvenih in vodilnih del in nalog je osnova za enakomeren razvoj potrebnih funkcij, ki se medsebojno dopolnjujejo in predpogoj za uveljavljanje njihove odgovornosti. V poslovanju je najpomembnejši človek ( Ed in Peter Schein), njegovo hotenje ali ne hotenje lahko bogati ali uniči sistem.

Nenadne kadrovske zamenjave v državnih ustanovah, podjetjih in drugih delovnih sredinah, ki smo jim priča zadnje leto, vzbujajo zaskrbljenost iz neštetih gospodarskih pa tudi socialnih in psiholoških razlogov. Če se je na primer policijski sistem Slovenije ustalil in primerno razvijal v skladu s stroko in napredkom celotne države, ne prepoznam razlogov za zamenjavo vodstvenih ljudi v njem. Lahko da sem nezadostno informirana, da ne poznam njihove organizacijske kulture niti kazalcev uspešnosti ali neuspešnosti te sredine. Pričakovala bi, da bo Policija objavila raziskave in ugotovitve, ki so bile osnova za nenadni in hipni, skoraj sovražni poseg v vodstvene strukture, pa kakšne učinke za blagostanje ljudi se od teh novih vodilnih ljudi pričakuje in v kakšnem času. Trenutno so posledice slabe za blagostanje ljudi sodeč po poročilih in ocenah javnega značaja. Novim vodstvenim ljudem v policiji je torej naložena prevelika odgovornost saj v tej fazi verjetno še niso dovolj usposobljeni, da bi uresničevali višjo kakovost kot je bila dosežena pred njihovim imenovanjem. Vzemimo za primer še RTV Slovenija kjer so odstopili uredniki informativnega programa. Do sedaj nisem zaznala nakazanih sprememb za izboljšanje kakovosti vsebine in racionalnosti dela v RTVS niti novosti, ki jih obstoječi uredniki ne znajo ali nočejo ponuditi gledalcem, niti vizije, ki naj bi ji novi uredniki sledili, skratka, meni kot gledalcu je pomembna vsebina, podana čim realnejše ali vsaj po mednarodnih standardih in primernih cenah. Pred razrešitvijo obstoječih in imenovanjem novih urednikov predvsem pa direktorjev RTVS mora biti pisno podana strokovno utemeljena pot, po kateri bo RTVS hodila v prihodnost primernejšo za gledalce.

Prav zgrozila pa sem se ob vesti, da je na zahtevo Nadzornega sveta odstopilo vodstvo Luke Koper in da bo nadzorni svet iskal novo vodstvo pri kadrovskih ponudnikih. Upam si trditi, da tisti, ki so odstop vodstva zahtevali ne da bi imeli še pred odstopom za njih boljše nadomestilo, ne vedo ničesar o poslovanju in delovanju podjetja in so na funkcijah, ki jih opravljajo, škodljivi za Slovenijo. Podjetje, ki upravlja z ogromnim obsegom materialnih obveznosti doma in v tujini je neodgovorno pustiti v negotovosti nekaj minut, nekaj ur pa ga že potone v drugorazredno konkurenco. Je to dobro za našo domovino za njene ljudi, za blagostanje naroda?

Naj to žalostno pisanje zaključim še z bistvenim vprašanjem zakaj vsi poklicani in ne poklicani državljani in državljanke molčimo? En sam človek si je upal ustvariti vzdušje v Luki Koper v katerem vodstvo ni imelo druge izbire kot da odstopi, vsi državljani in državljanke Slovenije pa nismo sposobni zaščititi delovnih sredin, ki so najustvarjalnejše in to kljub temu, da imamo vse regulatorje, inšpekcije in druge institute nadzora, da imamo resorske ministre, organizirano civilno družbo kot na primer Združenje nadzornikov Slovenije ali Združenje Manager ali Gospodarsko zbornico in končno zakaj molčijo Sindikati zaposlenih tako na Policiji, RTVS, v Luki Koper, povsod kjer se očitno dela škoda?

Kako delati v prihodnje, da se bo moč ustvarjenja krepila pa povejte vi, bralke in bralci!

Premalo stanovalcev v velikih hišah, 13. oktober 2021

Ursula, naša mama v EU je razglasila »Novi evropski Bauhaus: estetsko, trajnostno, skupaj« katerega cilj je oblikovati nove načine življenja na stičišču okoljskih, gospodarskih in umetniških projektov. Imenovani so strokovni organi, ki bodo proučili naše stanovanjske razmere in pripravili izhodišča za racionalnejše razpolaganje z nepremičninami, posebno s stanovanjskimi površinami. Izjemno pomemben del tega gibanja smo starejši, ki smo lastniki večine stanovanjskih površin oziroma hiš in se mučimo z njihovim vzdrževanjem, plačujemo visoke stroške bivanja v skoraj 100 m2 površine na posameznika. Dodatno nas mučijo še slabe arhitekturne rešitve v starih hišah s stopnišči, brez klančin, držal, širokih vrat, sodobne kopalnice in podobnega. Ustanavljale naj bi se po občinah in regijah medgeneracijske stanovanjske zadruge, ki naj bi razvijale dialog med generacijami, ponudile dostopna in kakovostna stanovanja tako starejšim ko mlajšim.

Pred nami, starejšimi, je nov problem in sodelovati moramo pri njegovem reševanju, ker nam rešitev lahko olajša zadnja leta in ker mladi potrebujejo več prostora kot starejši. Sodelovanje v zadrugi bo zato koristno za vse. Ker pa gre za naše domove, zgrajene večinoma z velikimi napori, polne spominov na poroke, rojstva, šolanja in podobnih neizbrisnih doživetij, priznam, da mi ga bo zelo hudo prepustiti zadrugi, da ga modernizira in odda ljudem, ki o njem nič ne vedo. Kako naj se torej pripravim na tisti trenutek, ko bo pozvonil predstavnik zadruge in razgrnil pred menoj načrt kamor naj bi se preselila? Poskusimo konkretizirati postopke, ki se jim ne bomo mogli odreči.

Vsekakor hiša ni samo dom staršev, v njej so svoje otroštvo in rosno mladost preživljali tudi otroci in zato odločitev brez njih ne more biti. Zdi se mi prav, da se odločimo skupaj ali ponudbo zadruge sprejmemo ali pa zadeve z hišo urejamo kot smo navajeni. Pri tem se je treba zavedati, da bomo morali plačevati davek na nepremičnine, ko bo sprejet že dolgo napovedan zakon.

V primeru, da se odločimo skupaj s potomstvom, da v zadrugo vstopamo, moramo tudi skupno oblikovati optimalne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za predajo hiše v last zadrugi; lokacija novega bivališča, rok vselitve, njegova velikost, pritikline in oprema, njegova cena, prodajna cena hiše, ki jo zapuščam in druge možnosti oddaje hiše zadrugi kot na primer trajni najem s pravico do obnove in posodobitve brez menjave lastnika. Misliti moramo pri tem poslu tudi na to, kam bomo vložili morebitni presežek vrednosti hiše in novega bivališča, da se vrednost oplajala čeprav bodo finančni instrumenti neugodni. Pomisliti velja na nekdanje zlato družinsko pravilo da »dober gospodar ne prodaja nepremičnih ampak samo kupuje«.

Pred starejšimi lastniki hiš ali večjih stanovanj je torej mukotrpno in pomembno pogajanje na katerega se moramo dobro pripraviti, da ga bomo opravili v korist svoji družini. Srečevati se bomo morali s prebrisanimi managerji, ki bodo tudi v tem poslu iskali čim višje dobičke in prestižne nagrade. Razsodnost in velika mera zmernosti nam bosta pomagala, da ne bomo izgubili preveč oziroma, da bo sodelovanje v zadrugi spodbudno in koristno.

Ste pripravljeni sodelovati v tej »zgodbi« našega skupnega prizadevanja za olajšanje posledic pomanjkanja stanovanjskih površin?

Gospe, še pomnite?, 11. oktober 2021

Kar raznežila sem se ko sem prebrala v osrednjem časopisu Slovenije kratko novico, da bomo 10. oktobra spet počastili spomin na medvojno gibanje Slovenk za njihovo boljšo prihodnost. Na dan je privrelo polno spominov na naše odnose med vojno in po njej, na neštete intelektualke, pedagoginje, kmetice, delavke in druge Slovenke, ki so stale ob strani svojim moškim v vojni, po vojni pa, brez ustreznih strokovnih ustanov, obnavljale domove, gradile sistem socialnega varstva, tovarne in vse drugo kar so ljudje potrebovali, da so se preživljali, izobraževali, upravljali premoženje in zagotavljali svojim naslednikom primernejše izhodišče za uresničevanje njihovih ciljev.

Iz tiste peščice pogumnih žensk, ki se je leta 1943 znašla v Dobrniču, zahtevale enakopravnost obeh spolov in volilno pravico, sem spoznala skoraj vse preživele, se desetletja z njimi srečevala v Dobrniču in večkrat sodelovala v njihovih zahtevnih projektih s katerimi so spodbujale ženski prijazne dejavnosti in ženskam naklonjene smeri razvoja. Mare Rupena na primer, je v šestdesetih letih razvija v Sloveniji program FAO in s Kotar Dragom v Trebnjem vztrajno in trmasto skrbela za izboljšanje položaja kmečkih žena. Dragice Rome je enako vztrajno več desetletij, razvijala telefonijo in telekomunikacijsko dejavnost v celotnem območju Dolenjske in Bele krajine. Večina preživelih žensk udeleženk kongresa v Dobrniču, je prevzelo skrb za izboljšanje razmer žensk v Sloveniji in državi, njihovo delo se je vsakodnevno izkazovalo v vseh dejavnostih, od industrije, kulture, zdravstva, raziskav pa vse do bančništva in zunanjetrgovinskega poslovanja. Vida Tomšič je bila nekaj mandatov celo predsednica Slovenije. Mnogo vrat so odprle tudi nam, diplomantom slovenske univerze, da smo lahko opravljale delo primerno svojim sposobnostim.

Dobrnič, prijazna dolenjska vas in krajevna skupnost, ki vsako leto gosti slovenske ženske v spomin na kongres, je postal skozi desetletja neki tihi simbol sporazumevanja žensk v Sloveniji. V Dobrniču otroci pripravijo kulturni program saj na srečanje pripelje vsaj petdeset avtobusov obiskovalcev iz vseh koncev Slovenije pa tudi iz tujine. Aktualnost prireditve se ohranja z govorom katere od udeleženk, ki opravlja za ženske pomembno delo v državi, spomine pa se obuja s pesmijo po prireditvenem prostoru s čimer se ustvarja prijetno vzdušje med ljudmi. Nič izjemnega, nič vsiljenega, samo hvale vredno srečanje dobro mislečih ljudi, ko se po nekaj urah druženja odpeljejo s svojim avtobusom na skupno kosilo v eno od gostiln na poti domov.

Zgodovinski pomen dejanja žensk v letu 1943, delo in učinki žensk v vojni in po njej kot tudi današnje spominjanje »Dobrnič«, nas je in nas bo vedno opominjajo in opozarjalo, da je v usodnih trenutkih potrebno skupno razumevanje in delovanje tako v domovini kot v družini. Ohranjati je nujno v narodu dobre dosežke, jih dograjevati in kot vrednote posredovati mladim. Ko nastopi nevarnost zla in sovraštva se mora sprejeti upor in boj, da spet prevladuje dobro in koristno za večino. Doseženi mir omogoča skrb za blagostanje, osebni razvoj in načrtovanje prihodnosti.

Kaj menite, so tovarišice v preteklosti delovale bolj odgovorno kot delujemo danes gospe?

Sporočam ti, …., 10. oktober 2021

Večina ljudi je večnih popotnikov. Na pot nas napoti zanimiva knjiga, dogodek, umetnina, delo, karkoli iz našega življenja in ne glede na razmere v katerih živino. Potujemo včasih samo v mislih, spet drugič zaradi nakupovanja, najpogosteje zaradi zgodovinskih posebnosti in najpogosteje zaradi osebnega izobraževanje ter želje, da spoznavamo probleme drugih in se učimo objektivno presojati dejstva. Kot vsi mladi sem tudi sama najprej potovala v mislih potem ko sem prebrala kakšno zanimivo cerkveno knjigo ali Slovenskih večernic in se poistovetila z junaki v njej. Bagdad, Jeruzalem, Samarkand, Dunaj, Rim in številni podobni kraji so nas spremljali od otroštva pa vse do takrat, ko smo jih kot odrasli ljudje tudi dejansko obiskali. Imela sem to srečo, da sem lahko obiskala največje dragotine sveta in neizmerno uživala med njimi.

Popotovanje je način življenja, popotniki smo neke vrste vandrovci, ki živimo v času potovanja na poseben, potovanju prilagojen način življenja. Krajem v katere si namenjen, prilagodiš ne samo oblačila temveč tudi svoje obnašanje in komuniciranje. Komoditeta ostane doma, prehranjuješ se s popolnoma drugačnimi živili, hoje je največ in nog včasih ne čutiš več. Mimogrede se zgubiš v nepoznanem kraju in naučiti se moraš navad, ki prevladujejo. Tudi strah pred čemerkoli je treba premagati. Nagrada za prilagajanje je običajno obilna saj so neponovljivi trenutki ko se dviguješ po Kitajskem zidu, sprehajaš po Gizi, občuduješ zaklade Beletrine, se dvigneš na Eiffelov stolp ali spoznavaš bivališča južnoameriških Inkov. Za opis takih doživetij žal ne poznam besed, pojavi pa se ob tem neizmerna želja, da bi svoje občutke zaupal nekomu, ki bi tako užival kot jih uživaš sam. V prvi prodajalni kupiš razglednico, na njej izraziš trenutno razpoloženje in jo vržeš v prvi poštni nabiralnik. Razglednica je vsevedna, razbremeni te čustev ob novem spoznanju ker jih deliš s sebi podobno osebo, prejemniku pripoveduje, da se ti je izpolnila želja in da srečo ob tem želiš deliti z njim. Pove, kdaj in kje si bil v določenem času, na njej je lokalna znamka – dragocenost za zbiratelje, na njej je obeležje tega, kar te je naredilo srečnega.

Vsako potovanje je tudi spoznavanje lokalnega hotelirstva in gastronomije. Utrujena od celodnevne hoje komaj čakaš, da se očistiš in odpočiješ. Usluge hotelov so zato izjemno pomembne za vsakega popotnika, česar se tudi dobro zavedajo in so zato do gostov največkrat zelo pozorni. Posebno to velja za svetovne hotelske verige kot so Hilton, Sheraton, Shangri, Kempinski in podobni. Ena od njihovih promocijskih akcij je tudi pismo s hotelsko glavo s katerim gost lahko razpolaga. Za prejemnika je tako pismo enako pomembno kot razglednica saj mu pripoveduje da se gost nahaja v urejenem okolju, je živ, zdrav in sit.

Tako razglednico kot hotelsko pismo v informacijski družbi izpodriva pametni telefon in računalnik, ki je na razpolago v avli skoraj v vsakem hotelu. Saj gre, ni pa to isto, iz Kitajske sem sinu poslala celo računalniški virus. Prejemnika mojih razglednic in pisem sta bila moja mama in sin. Mama je z menoj uživala in gorje, če iz vsakega kraja ni prejela moje pošte. Ko je za vedno odšla sem z njeni zapuščini našla skrbno spravljene orumenele razglednice in pisma.

Moja vnuka mi iz svojih poti še pošiljata razglednice, kaj pa vaši dragi, se vas tudi spomnijo z razglednico?

Vabilo občine starejšim, 9. oktober 2021

Novomeški TIC, ki vsak teden pošlje obvestilo o lokalnih prireditvah, je napovedal, da bo Mestna občina Novo mesto prvič izvedla dan odprtih vrat za starejše. Zelo lepo, sem takoj pomislila in prav bi bilo, da se odzovem na izraženo pozornost Mestne občine, ki je k sodelovanju povabila tudi več društev, poznanih po vsestranski pomoči starejšim. V naslednjih dneh sem na jutranjih sprehodih razmišljala kaj vse bi bilo dobro tega dne dobro reči, da bi dnevi odprtih vrat za starejše obstajali in obstali. Naneslo je žal drugače in vrata so že zaprli predno sem utegnila opraviti neodložljivo.

Nekako se ne morem sprijazniti z nenehnim govorjenjem, da je starejšim potrebno pomagati, nuditi več kot družba zmore in brezpogojno zagotavljati izpolnjevanje njihovih želja. Civilna družba je v ta namen dobro organizirana in s pomočjo oblasti dosega lepe rezultate. V naši občini imamo živahno udejstvovanje starejših v kulturni dejavnosti, športu in rekreaciji, imamo urejene prevoze za starejše, imamo Dom starejših občanov in med drugim uspešno poteka projekt prostovoljcev Starejši za starejše. Prizadevna predsednica in organi Društva upokojencev imajo polno idej, ki jih uresničujejo in tako izboljšujejo naše razmere.

V nasprotju z učinki civilne družbe pa ne morem reči, da organi upravljanja s proračuni in vsemogočne politične stranke opravljajo svoje delovne dolžnosti do starejših v skladu z njihovimi potrebami in z udeležbo na dnevu odprtih vrat sem hotela opozoriti na par zadev, ki bi starejšim še kako polepšale čas odhajanja.

Na prvo mesto naj postavim odpravo revščine ne samo starejših temveč vseh v državi. Zgrozim se vedno, ko slišim, da toliko in toliko ljudi živi pod pragom revščine, da stradajo otroci. Mojo občino opozarjam in prosim naj proračun naravna tako, da v naši občini ne bo revnih. Nič hudega, če zato ostane kakšna stezica neasfaltirana ali kakšna posoda za odpadke premalo. Če bo vsaka občina poskrbela za svoje »revne« teh ne bo ne v občini in ne v državi in preskrbljeni starejši bomo pojedli svoj obrok brez priokusa, da se nam godi dobro medtem ko pri sosedu nimajo za kruh.

Pokojni prof. dr. Ivan Turk je v debati o pokojninah rad poudaril, da ima on urejen svoj materialni položaj, njegov sin pa je na začetku kariere in potrebuje vse, brez česar se ne da živeti. Boriti se za višje pokojnine je bilo po njegovem pretirano in krivično v primerjavi z nujnimi potrebami tistih na začetku samostojne življenjske poti. Profesor je zdaj v večnosti, v naši domovini pa je še vedno mladi rod prikrajšan za marsikaj, kar starejši nujno ne potrebujemo. Upravljavci proračunov vedite, da bi bili dedki in babice srečnejši, če bi naši vnuki in vnukinje imeli razmere v katerih bi lahko ustvarjali, postajali podjetniki, skrbeli za razvojne novosti in povečanje storilnosti na delovnih mestih ter tako z veseljem uresničevali svoje sanje. Storitveni sektor ne more nadomestiti vzgoje in izobraževanja mladih ljudi, da bodo inovativni, produktivni in svetovljanski. Starejši bomo mirnejše živeli, če se prekarno delo takoj ukine in mladino usmeri v šolsko delovanje in življenje, da bo sposobna v prihodnje v naši domovini razreševati tudi najtežje materialne in duhovne probleme.

Na marsikateri naš skupni problem bi bilo smiselno opozarjati. Kaj menita spoštovani prijatelj in prijateljica?

Prijateljevanje v Ulici vzdihljajev, 29. september 2021

V vsaki sredini se najdejo pozitivno naravnani ljudje, ki znajo tudi v težkih razmerah delovati spodbudno. V naši mali slepi ulici, ki so jo naseljevali profesorji, zdravniki, računovodje in podobni profili, se je pred desetletjem naselila ločitvena manija in na videz srečni zakonski pari z otroci so bili okuženi z željo po koreniti čustveni spremembi. Situacija je povzročila več žalosti kot veselja in eden od zvestih zakoncev je zato ulico začel imenovati Ulico vzdihljajev. Rane so se počasi celile z novimi stanovalci, veliko veselja so prinašali novorojenci, razmere so se normalizirale do naslednjih kriz, ki naziv ulice še vedno opravičujejo.

Pa ne samo čustva, tudi razne zadeve skupnega pomena za ulico, dostikrat spodbudijo hudo ihto, pa kakšen kužek opravi svojo potrebo na nepravem mestu, problem so odpadki, tudi igrišče otrok je še vedno cesta in avtomobili zasedajo že vsako ped ulice. Kadar bi se sosedje morali o tem dogovarjati imamo največkrat »ogromno opravkov«, smo zboleli ali kaj podobnega, kar prepreči spremembo. Posebno o parkiranju avtomobilov, ki jih je večno več, se žal oklepamo vsak svojega mnenja.

Ulica pa nima samo težav, v njej bivajo čudoviti in ustvarjalni mladi in starejši stanovalci. Imamo vedno osnovnošolce, dijake in študente – večina od njih je na kakršni koli način povezanih z kulturnimi dejavnostmi sodobnega časa. Tako se na ulici dogajajo koncerti osnovnošolcev, ki obiskujejo glasbeno šolo, včasih je cesta slikarski pano, imamo umetnico na akademiji, ki že razstavlja na Glavnem trgu. V ulici imamo zelo aktivno novinarko, profesorice, zdravstveno osebje, gradbince, trgovce, moderno računalniško hišo in še bi lahko naštevala vse do par upokojencev, ki so včasih kar močno pripomogli k izboljševanju razmer v domačem kraju, državi in celo v vedno bogati Nemčiji. Samo po sebi se razume, da je ta pisana druščina Ulice vzdihljajev potrebovala Klopco prijateljstva. Postavili smo jo na koncu ulice, kjer je najmanj prometa, jo obdali z cvetjem in jo bomo čez zimo zavarovali pred mrazom. Ni bilo potrebno dolgo čakati, ko se je že porodila potreba, da k klopci spada »Knjižnica ob rožah«, ki je že v delu. V njej bo predal za prispevke, ki jih bo pisalo življenje stanovalcev. Če bo vse po sreči, bomo dobili dovolj gradiva za Zgodbo Ulice vzdihljajev.

Ni pa naša ulica noben unikat, podobnih je nešteto po naših mestih. Večinoma se stanovalci bolj malo brigajo za njeno prijaznost, ugodno otroško okolje ali kulturno življenje v njej. Že dolgo se sprašujem kdo pravzaprav je poklican, da razvila prijateljevanje v ulici? Nisem še slišala ali spoznala stanovalce ulice, ki bi o tem sploh razmišljali. Kljub temu sem prepričana, da ulica ni samo cesta, kanalizacija, avto, smetnjak,… ampak je skupnost vsak dan srečujočih se ljudi, ki radi svojo žalost ali veselje delijo med seboj, se radi poveselijo in pričakujejo medsebojno pomoč v stiski. Iz tega zornega kota seveda ni za vse dobre stvari ali vse težave zaslužen ali kriv neki politik, župan ali Krajevna skupnost. Naš razvoj in blaginja bi se hitreje izboljševala, če bi bil naš lastni delež v prizadevanjih večji in vsebinsko bogatejši. Da klopco potrebuje vsaka skupnost so vedeli že stari Grki in si organizirali agoro, je danes »odrešilna bilka« psihično prizadetih v Zimbabveju kot nam poroča Renata Salecl, je potreba in korist sodobnemu človeku po vsem svetu!

Ustvarjajmo klopce po naših krajih, da se bomo bolje razumeli in veliko, veliko prijateljevali! Se pridružujete mojemu mnenju?

Demokracija v Sloveniji, 21. september 2021

Imamo polna usta demokracije, nimamo pa dorečeno in nikjer napisano, kaj pod tem izrazom razume večina prebivalstva, volivci, predvsem pa tisti, ki prodajajo le svoje delo lastnikom kapitala, da dosega čim višje dobičke. Pogosto se sprašujem, zakaj vsaj bistri strokovnjaki vseh strok prodajajo svoje delo na primer velikim podjetjem ne da bi zahtevali soudeležbo pri upravljanju in soudeležbo pri razdelitvi dobička ustvarjenega tako, da je njihovo delo, ki ga je omogočil kapital, ustvarilo novo vrednost. Prav tako se tudi sprašujem zakaj se politične stranke zadovoljujejo s tem, da v delovnem procesu delo ni enakovredno kapitalu, zakaj sindikati ne protestirajo proti sedanjemu načinu upravljanja osnovnih gospodarskih enot v državi oziroma ne ponudijo ustreznega načina izenačenja pravic in dolžnosti kapitala in dela, brez katerega ne bi kapital ustvarjal dobiček. Preseneča me zavedanje nekaterih znanih Slovencev, da potrebujemo novo družbeno pogodbo, ne nakazujejo pa smeri ali poti ki jih bo Slovenija ubirala, da bo odpravljala očitne krivice in slabosti svoje demokracije oziroma obstoječo demokracijo obogatila z novostmi, ki bodo izboljševale blaginjo večine. Vse na svetu se nenehno spreminja, spremembe rojevajo nove, praviloma boljše rešitve, kaj nas zavira, da na področju demokracije vztrajamo na današnjemu času ne več primernih rešitvah?

Kot vedno je razlogov veliko in rešitev tudi. Sem prepričana, da je glavni razlog slaba organiziranost reševanja skupnih zadev Slovenije in posledično strah, da bo ta ali oni pomembni politih nabrusil svoje »kremplje« ter pobudnike in zagovornike sprememb sistematično uničeval. Grozno je, če nekdo pride z boljšo rešitvijo, ki zahteva več dela, več poguma, več sodelovanja in sporazumevanja. Prekine vsakodnevni ritem, ustvari bojazen pred novim, ne vem kako vendar možno, da ogrozi komu ugodje na delovnem mestu. Da je res kar sem pravkar napisala je dokaz, da določbe zakona o soudeležbi pri upravljanju, predlogi zadružništva ali pa opozorilo na potrebo po spremembi družbene pogodbe le nakazujejo, da pri nas z demokracijo nekaj ni v redu.

Drugi razlog je verjetno neznanje ali bolje ne razumevanje sprememb, ki so v razvoju demokracije neizbežne. Kot »hudič križa« se Slovenci bojimo odpirati razprav o privatni lastnini. Tudi tale blog bo verjetno ocenjen kot še ena nora misel na vračanje družbene lastnine, čeprav to ni. Kapitalizem in z njim povezana privatna lastnina lahko ostane, dogovoriti se morajo le lastniki privatnega kapitala in zaposleni pri tem kapitalu o tem, da ima delo enake pravice in obveznosti kot kapital. Oboje upravljamo skupno in oboji si delimo dobiček ali izgubo.

Morda še naslednji razlogi; ni dobro odklanjati vse tisto iz preteklosti, kar je bilo dobro in koristno za večino. Spremembe pogojujejo dobre prakse. O izenačevanju pravic in dolžnosti dela in kapitala bi bilo dobro razpravljati z ljudmi, usmerjenimi v razvoj in iskanje možnosti za boljše življenje. Spomnimo se opozoril, da nas je na svetu vedno več in da narava daje vedno manj – omenjen je bil celo strah pred kanibalizmom. Ne zanemarjajmo dejstva, da ljudje želimo sodelovati pri dobrih zadevah, smo solidarni, če gre kaj narobe in želimo enakopravno sodelovati; vse to bo organizatorju sprememb v naši demokraciji pomagalo do uspeha.

Ste zadovoljni z demokraciji pri nas? Kaj bi dodali, spremenili, izboljšali?

V katerem jeziku se bodo sporazumevali narodi Evropske Unije?, 14. september 2021

Tole bo pa zabolelo tako mlado kot staro, ampak, ni nas malo, ki menimo, da imamo v EU nedorečeno kateri jezik bomo uporabljali za sporazumevanje. Več razlogov je, da se je o jeziku potrebno pogovarjati in dogovarjati. Najpomembnejše je gotovo dejstvo, da jezik povezuje ljudi, ni naroda brez lastnega jezika, jezik je sestavni del identitete skupnosti, duhovni produkt, ki nagovarja ljudi naj ne pozabijo na skupnost kateri pripadajo. Evropejci ne bomo, če ne bomo imeli svojega jezika, ki bo navdihoval poete in pisatelje, skrbnike za naš duhovno kulturni razvoj.

Poglejmo nekaj posledic, ki jih v EU pušča vse splošna uporaba angleščine kot jezika današnjega sporazumevanja v tej skupnosti. V EU ni skupnosti, katere izvorni jezik bi bila angleščina. V slovenskem izobraževalnem procesu je protežirana angleščina do take mere, da mora SAZU opozarjati na pravice študentov do šolanja v lastnem jeziku. V knjižnicah, zlasti pa v strokovnih knjižnicah fakultet je literatura, ki je nastala in se vsebinsko oblikovala na angleškem območju kar ima za posledico enostranskost študija, saj študenti ne dobivajo znanja iz pacifiških območji, območji špansko govorečega prebivalstva in iz Rusije, da o arabskem in afriškem območju sploh ne govorim. Manjkajoče znanje iščejo strokovnjaki sami, kar je drago in zagotovo neracionalno za EU. Prevodi poljudno znanstvenih vsebin in literarnega področja z vključno poezijo so v enaki zagati kot strokovna literatura. Narodi EU postajamo vklenjeni v kletki angleščine, postajamo Amerikanci in Angleži ne pa Evropejci ali svetovljani. Kdo razmišlja o naši knjižni, strokovni in intelektualni odvisnosti od anglosaksonskega območja, zaplakanosti prebivalcev EU, ki mu duševno moč odreja eno samo območje, ne razvija pa svojega jezikovnega območja, ki bi krepilo evropsko samozavest, predvsem pa Evropejcem omogočalo da spoznajo dosežke sveta in s tem okrepijo svojo moč presoje.

Nastajanje skupnega jezika v EU mora postati prioritetna naloga od ljudstva izvoljenih funkcionarjev v njej, predvsem pa morajo jezikoslovne stroke zastaviti dolgoročen program, kako se bo EU rešila jezikovnih okov, ki ji danes preprečujejo kakovostnejše izobraževanje in kompleksno informiranje o razpoložljivem znanju sveta.

Ko sem o tej problematiki razpravljala s prijatelji je bilo zabavno in tragično. Nasmejali smo se, da prevod ruske zgodovine dobi Slovenija od angleškega avtorja, bili smo prizadeti ker danes čislani ameriški in angleški pisci pišejo o socializmu brez omembe njegovega razcveta na Balkanu. Zgražali smo se nad ruskimi veljaki pred revolucijo, ki so živeli z francoščino in jezika lastnega naroda niso znali. Čudili smo se Dunaju, kjer se je za časa Marije Terezijo slišalo 65 jezikov. Še mnogo takih tragedij in jezikovnih fenomenov pozna zgodovina zato se moramo potruditi, da se slabosti ne bo dogodile Evropi. Morda je rešitev celo lažja kot je videti, če upoštevamo, da se večkrat v svetu govori o latinski Evropi.

Boste razmislili o tem problemu? EU zbira predloge svojih državljank in državljanov z oblikovanje prihodnosti EU.

Inflacija, 13. september 2021

Spet slišimo iz vseh strani to grozno besedo – inflacija. Desetletja je strašila tiste, ki so varčevali, potem je bilo desetletje mir, ampak zdaj je spet po krizno obdobje z visokimi in neštetimi potrebami, ki naj bi jih v EU delno pokrili tudi z inflacijo. Države bodo zadovoljne, ker so zadolžene, prav tako gospodarstvo saj je znano, da rahla inflacija pospešuje proizvodnjo, varčevalci, ki imamo po bankah kar lep znesek denarnih prihrankov, pa bomo na izgubi, če ne bomo hitro ukrepali. Domači investitorji zgleda, da naših prihrankov ne potrebujejo. Razpisi za naložbe so skromni, jih skoraj da ni, stanovanja in hiše se finančno napajajo s ponudbo bank, ki ni skromna, poleg tega pa nad lastniki stanovanj visi nenehno politika najemništva, ki lastnikom ni naklonjena. Znani gospodarstvenik Miran Goslar se je nedavno v svojem intervjuju čudil zakaj vlada ne poskusi pritegniti domače investitorje. Zgodilo se še ni nič epohalnega.

Lahko seveda varčevalci obiščejo Borzo in kupijo delnice ali deleže domačih ali tujih podjetji, za to pa že potrebujejo nekaj finančnega znanja in imeti morajo zaupanje v ljudi, ki se ukvarjajo s trgovanjem vrednostnih papirjev. To zaupanje pa bo težko pridobiti ker je zelo živ spomin na brokerje, ki jih je policija lovila po državi in Ameriki. Imamo v državi nekaj podjetji, ki so si že pridobila zaupanje malih delničarjev, to zaupanje varujejo in krepijo z dobrimi donosi.

Kaj pa bitcoin? Nova, trenutno uspešna valuta, predvsem mlajši varčevalci ji morda zaupajo. Moj sin pravi, da je to priložnost, sama s svojim znanjem ji še nisem kos. Me pa privlači ponudba Moja elektrarna, ki je okoljevarstveno naravnana in trguje z zakupom sončnih panelov. Je primerno donosna in zgleda varna. Človeku godi, da je s svojimi prihranki zagotovil nekaj dobrega tudi skupnosti in ne samo sam sebi.

Ta trenutek moramo varčevalci svoje denarne prihranke zavarovati na čim primernejši način. Vložimo jih v podjetja in raziskovalne laboratorije svojih otrok ali vnukov, postanimo sograditelji stanovanjskih hiš ali kupci stanovanj za naše najbližje, lahko nabavljamo tudi umetnine, drage kamne,… kar koli, kar bomo v stabilnih razmerah lahko prodali po sprejemljivi ceni.

Problematika je resna, je pa rešljiva in ne smemo se ustrašiti naporov, ki jih zahteva.

Če ste prihranke že dobro zaščitili zaupajte dobre rešitve tudi nam.

Zgled naših krajev, 12. september 2021

Vlak je bil moje veliko dijaško doživete in še vedno od časa do časa se z njim popelje k vnukoma ali domov. Razgledujem se po pokrajini, vidim, da spet sejejo ajdo in pogled ne utruja sama koruza, domačije so praviloma urejene, še največ nereda ali slabih rešitev pa vidiš na in ob sodobnih objektih. Ob železniški progi v vseh večjih krajih, posebno pa od Grosuplja do Ljubljane so nešteti novi objekti, ki so za laika v arhitekturi prava sračja gnezda, ki estetsko uničujejo krajino s svojimi razstavljenimi vstopnimi in izstopnimi izdelki, odpadki, barvami, strojnimi in voznimi parki in še mnogimi drugimi stvarni, brez katerih v industriji ne gre. Kot praktik z dvajsetletno prakso v industriji vem, da se da, kljub podrejenosti ureditve tehnologiji, storiti kar veliko, da območje ne izgubi identitete in da se krajina ne siromaši. Prebiram številne prispevke o urbanizaciji, gradnjah, posegih v prostor, zaščiti prostora in podobno in zato lahko trdim, da so te, tako imenovane gospodarske zgradbe s trgovskimi centri vred pravo skropucalo in strokam, ki to področje urejajo v veliko sramoto.

Ljudje, ki poznajo rešitve za nastajajoča degradirana območja, so zelo glasni. Prejemnika Pritzkerjeve nagrade na primer, zagovarjata koncept trajnostne gradnje s spoštovanjem že obstoječih struktur. Arhitekt Matevž Granda* meni, da dokazujeta, da je arhitekturo mogoče ustvarjati tudi z cenenimi materiali in da je premišljena prostorska ideja tista, ki naredi arhitekturo kakovostno. Tudi filozof Aljoša Kravanja** opozarja, da vsaka zasebna hiša ali javni objekt sta bila postavljena z enim vprašanjem v mislih: »Ali bosta po svoji obliki spadala na ta kraj? Ali se bosta lahko po videzu kosala z okoljem«. Naj omenim le še digitalno preobrazbo mest, občin in dejavnosti v posameznem objektu, ki je že v teku, ki išče odprtokodne rešitve, da bi od njih imela korist vsa država.

Kje se torej sprejemajo neustrezne odločitve v škodo krajine? Marsikdo mi pripoveduje, kako težko so pridobili investitorja, ki bi v občini z vlaganjem poskrbel za nova delovna mesta. Običajno mu ponudijo vse kar občina premore in ga ne nadzirajo pri rabi pridobljenega prostora samo, da delo dobilo nekaj krajanov. Je torej investitor tisti, ki s svojimi rešitvami kvarno vpliva na krajino? Tudi ta ima razumljive razloge kot na primer zmanjševanje stroškov zaradi padca prodajnih cen ali manjših naročil, okrevanje po covit-u in neštetih drugih upravičenih razlogov. Kaj torej storiti, da ne uničimo pridobljeno v preteklosti in da zapustimo zanamcem več kot smo prejeli. Kot pravijo strokovnjaki je rešitev samo v zaupanju med sodelujočimi, če je zaupanje, je možno doseči vse.

Prosimo vas strokovnjake, investitorje in organe oblasti, ustvarjajte zaupanje med seboj brez fige v žepu in v krajino ne vnašajte, kar vanjo ne sodi.

*Delo26.03.21
*Delo 26.08.21

Vaščani Lukovka v občini Trebnje niso dovolili, da bi se v njihovi vasi zgradil stanovanjski blok. Pomembna odločitev, izjemna za vas. Kako pa meščani in meščanke gledate na rabo prostora v svoji četrti ali krajevni skupnosti?

Ustvarjajmo skupnosti, 11. september 2021

Ko slišimo besedo skupnost se največkrat »primemo za denarnico«, ker je v naši podzavesti zapisano, da ta beseda predstavlja naš prispevek v denarju za skupnost narodov, za vse prebivalce v državi, ali za množica neznancev. Prešine nas misel, da bo skupnost morala biti registrirana, potrebni so akti, ne vem kakšno organizacijo in z njo nadrejenost/podrejenost, so ali niso nacionalnega pomena in še mnogo drugega; morebitni prostovoljci obupajo, za skupno delo vidijo preveč ovir in se raje odločijo za mir v domačem okolju. Da s tem zgubljamo tako posamezniki kot narod, ustvarjalni naboj je verjetno zadnje, kar nam pade na misel, če sploh.

Se pa od časa do časa pojavijo dragocene izjeme, ki spodbudijo ljudi, da bi tudi sami kaj pametnega naredili. Lep tak primer je skupnost intelektualcev Robida v Posočju, ki z obnavljanjem vasi Topolo razvija neštete kulturne in druge projekte praktičnega značaja, da lahko zaposluje mlado in staro, ohranja lokalno tradicijo, združuje ljudi ob meji in tu zagotavlja »srečanje s svetom, bivanje v kraju, ki je tako živahen, da je v tem mestnejši od mesta*«

Analiza tega in podobnih primerov dobre prakse nakazuje, da skupnost dobro deluje, če se v njej prekrivajo interesi posameznikov in skupnosti, če skupnost razvije funkcije, ki morajo delovati ne glede na učinke (izbor izvrševalcev, materialna oskrba, obdelava trga) in če jo vodi zaupanja vredna oseba. Skupnost je idealna praksa za absolvente fakultet, da čim preje stopijo med delodajalce namesto, da ponižno prosijo zdaj tega zdaj onega za delovno mesto pod kakršnim koli pogoji. Skupnost bo uspešna ob striktnem upoštevanju dolgoročnih ciljev, ti pa zahtevajo strpnost, vlaganje lastnih sredstev in sredstev staršev v njeno delovanje in interdisciplinarnost, ki bo zagotavljala redno oskrbo tudi v kriznih obdobjih. Že omenjena Robida ustvarja v pol zapuščenih krajih umetnost in visoko kulturo, oblikuje nove standarde kakovosti bivanja in dela, neguje domačnost, usmerja pozornost na gozdove, na oblikovanje krajine, na srečanja ustvarjalnih ljudi različnih jezikov in narodnosti, odpravo mej, … Tako spodbuja vsakega, da pripravi svoj prispevek k skupnim projektom prostora, da ta poleg tradicije, razvija tudi sodobne kreacije kot so delo na domu, skrb za sporazumevanje ljudi, kakovostna ponudba storitev in mnogo drugega.

Razmišljajmo, kaj nam nudi naš domači kraj, kako bi koristno za večino koristili njegove prednosti in pomanjkljivosti, bodimo ljudje z visokimi cilji in bogatimi ideali, da bomo znali z njegovimi prilikami in priložnostmi modro ravnati.

*Delo 19.03.21

Boste zasnovali ali vsaj podprli ustanovitev vaše »Robide« morda kot uka žejen absolvent, kot dobromisleča krajanka ali mlajši upokojenec ali pa vsi trije skupaj?

Študentka naj bo 1. september 2021

V trgovini, v bifeju, v proizvodnem obratu, med čistilkami, kamor grem se srečujem s študentskim delom, običajno najslabše plačanim in z nemogočim izmenskim delom, daleč od doma in še dlje od izobraževalne ustanove, kjer naj bi si to bitje nabiralo znanje za doseganje višje produktivnosti, izboljševanje blaginje v državi in zagotavljanje primernejših življenjskih razmer v svetu. Na jok mi gre, ko gledam to armado mladih deklet in fantov, ki po parkiriščih rinejo nakupovalne vozičke, utrujeno sklanjajo k gostom in se prestrašeno vključujejo kot redarke v protokolarne postopke. Ne razumem staršev, ki vsi po vrsti svoje otroke v najzgodnejših letih postavljajo na piedestale, potem ko odrastejo pa jih prepustijo najbolj rizičnemu okolju in si sami sebi lažejo, da sin ali hči študira ob delu. Jezim se na izobraževalne ustanove, da sprejemajo v predavalnice in učilnice vse, kar leze in gre, ne glede na to ali med predavanji samo počivajo po opravljenem ali pričakovanem delu. Ne maram države, ki je ustvarila tako grobe,in idiotske pogoje za vzgojo in izobraževanje mladih, tistih, ki slej ko prej prevzamejo odgovornost za razvoj in napredek svoje domovine. Poskušala bom svojo ogorčenost utemeljiti na lastnih izkušnjah ker za sociološke analize nisem usposobljena. Vprašajmo se naprej, kaj razumemo pod izobraževanjem mladih – dijakov in študentov. Dijak mora spoštovati srednješolski red, ki mu določa delavnik, vsakodnevno izobraževalno delo in sprotno preverjanje pridobljenega znanja. Če znanja v tem redu ne pridobi ponavlja razred. Če ima njegova izobraževalna ustanova napredne, zvedave in dijakom naklonjene pedagoge, se med dijaki širijo interesna področja – računalništvo, laboratorijsko delo, kuharija, šport, literarna ustvarjalnost, pomen branja, itd, kar vse dijaku močno pomaga spoznavati organiziranost družbe, možnosti razvoja lastne iniciative, pomen medsebojnih odnosov in še mnogo drugega z vključno pomočjo pri izbiri poklica. Matura mu pripne krila, počuti se močnega in verjame, da bo s svojim delom izboljševal svet. Vpiše se na izbrano fakulteto kjer pa red študija izbira sam v okvirjih, ki jih določa fakulteta. Če so mu starši privzgojili čut odgovornosti do primerne izvedbe sprejetih odločitev, bo bruc ali brucka sprejet program fakultetnega izobraževanja izvajal tako, da bo vsako leto izpolnil vse pogoje za vpis v naslednji letnik, po možnosti v prvih izpitnih rokih, da si pridobi več manevrskega prostora, če se pri kakšnem izpitu zatakne, pa tudi zato, da pridobi dovolj časa za samoizobraževanje, ki je enako pomembno in potrebno kot študij, ki ga predpiše fakulteta. Študent mora dnevno prebirati ali poslušati informacije o življenju in delu državljanov, države in njenih odločitev. Spoznati mora domačo in tujo literaturo, zlasti klasiko. Naučiti se mora interdisciplinarnih znanj kot so svetovni jeziki, računalništvo, zgodovine, negovanja medsebojnih odnosov in podobno. V študentskih letih mora znanje nabirati na potovanjih, da obvladuje komunikacije, spozna različne kulture in se pripravi na internacionalno delovanje, katerega se v svojem poklicu ne bo mogel izogniti. Študent mora postati svetovljan in intelektualec, odprt do vseh ljudi v svetu, njihov dober poznavalec. Da bo to postal mora obiskovati festivale, gledališča in muzeje ter spoznavati zgodovino in verstva. Pomembno je, da ve, kje se bo pri delu srečeval s svojimi študijskimi kolegi in kolegicami, kje bo iskal arbitre v dilemah in kam se bo zatekal po pomoč pri zagotavljanju kakovosti svojega dela. Nešteto znanj potrebuješ, da razmišljaš in deluješ dobro v svojem poklicu, vseh ne morem našteti, ker se spreminjajo in prilagajajo času, dejstvo pa ostaja, da v samoizobraževanju pridobiš najdragocenejše pripomočke za življenje in delo. Naj omenim samo še prizadevanja za lastno zdravje in skrb za družino kar študenta sili v rekreacijske dejavnosti in v iskanje znanja o sožitju v družbi. Zdaj si pa predstavljajte mladenko, ki pozno v noč streže nočnim gostom, kako bo uresničila ob delu svoj študijski program in še prepotrebno samoizobraževanje. Zagotovo slej ko prej odpove bodi si pri študiju ali pa pri opravljanju gostinske dejavnosti. Se tudi vam dozdeva, da pri dvojnih ali večkratnih obremenitvah preprosto ne moreš kakovostno, produktivno in odgovorno opraviti svojih delovnih in družbenih dolžnosti. Začneš »svaštariti«, iskati hitre zaslužke, postajaš zadovoljen z vsakodnevnimi skrbmi za preživetje in ti na misel ne pride, da bi proučeval program neke politične stranke, se ukvarjal s problematiko mestne četrti ali mislil na volitve. Temu kar danes rečemo študij ob delu, moramo imenovati s pravim imenom – uničevanje ustvarjalnih moči mladih. To ni zraslo na mojem zelniku, tako je govoril predstavnik firme IBM, ko smo kupovali njegov računalnik daljnega leta 1965. Povedal je, da so morali ustanoviti lastno šolo na vseh stopnjah šolanja, ker so iz rednega izobraževalnega procesa prihajali ljudje brez znanja. Zdaj se to dogaja v moji dragi Sloveniji ne da bi kdo protestiral, se upiral ali vsaj javno spregovoril, da v delavne procese po končanem šolanju ne vstopajo poznavalci poslov, intelektualci in izobraženci, ki bi bili nosilci razvoja, ki bi bistveno pripomogli k izboljšanju produktivnosti dela, ki bi zmogli varovati okolje in ustvarjati boljši svet. Mladi - spametujte se! Starši – ponovno razmislite, če je vaše ravnanje primerno do mladih članov vaše družine! Izobraževalne ustanove – naj bodo vaši diplomanti usposobljeni za nosilce materialnega in duševnega razvoja družbe! Država – ne bodi mačeha svojim mladim!

Soglašate ali protestirate lahko na povratna.obvestila@gmail.com

Voditeljici Tanji Fajon!, 30. julija 2021

V čast mi je, da ste me osebno povabili med SD in takoj vam povem, da SD in vas cenim, po ideološkem prepričanju sem ves čas med vami, žal pa sem že v letih in ne morem sprejemati in opravljati obveznosti, ki iz članstva izhajajo in sem jih vedno jemala skrajno resno.

Že mesec dni se ukvarjam s programom, ki ste ga SD objavili na svoji spletni strani. Res je dober, nobena stranka v Sloveniji, verjetno pa tudi v tujini, ne more imeti boljšega. Žal mi je, da ga ljudje ne poznajo, vsaj v mojem okolju ne toliko, da bi se zmogli vprašati, kaj morajo sami doprinesti k njegovemu udejanjenju. Dokler tega ne vedo bo izjemno težko ali celo nemogoče pridobiti večino volivcev.

Program sproža proces vsebinske preobrazbe, revolucije kot je bila v štirideset letih 20 stoletja in jo celo SAZU očita vsem nam kot ukradeno, nepravično, kaj vem še kakšno. Proces v smeri, ki jo nakazuje program SD se po moje mora začeti, potrebuje ga cel svet, verjetno imamo Slovenci tudi največ praktičnih izkušenj (Cetinski, Mihelčič, Kordiš, Kovač, Mrak,, Colarič, …) in krepi se mednarodna podpora spremembam v smeri programa SD SLO (strokovne študije za nujne spremembe, Žižek,…), dolgo pa bo trajalo, da se bodo nova spoznanja prijela.

Program bi lahko dobil pospešek, če bi bili med ljudmi poučeni mladi aktivisti, ki so se do sedaj usmerjali v delovanje civilne družbe. Program potrebuje veliko, veliko ljudi, predvsem tiste, ki so naša prihodnost. Seveda pa bi bil najuspešnejši pospešek nov način financiranje naložb v EU (varovanje narave, socialni napredek,…). Naložbe so interes vseh strok, vseh institucij, vseh lokalnih skupnosti, … zato bo mladi aktivist rad sodeloval, da bo spoznal tudi delovne procese in lažje opredelil svoje mesto v prihodnosti.

Širok krog sodelujočih pa bo tudi tehnološko zahteven in potrebuje človeka vaših sposobnosti. Problemi bodo z osebnimi podatki, pa reakcijami drugih strank,… dobro bi bilo sodelovanje z Levico in še veliko drugega, kar vi sama dobro veste

SD želim veliko sreče v ustvarjanju boljše prihodnosti!

Predsednica SD se je pred nedavnim naslovila posebno pismo na državljane in državljanke ter v njem povabila k sodelovanju pri uresničevanju programa Socialnih demokratov, ki ga lahko pregledate na spletni strani https://socialdemokrati.si/nacrt/.

Predsednica tudi vodi razgovore z državljani in državljankami v akciji »Slišimo vas«, da bi pridobila mnenja kako naj Slovenija uresniči svoje potenciale v dobro življenje vseh.

Kaj o tem menite vi?

Kako pridobiti volivce in volivke?, 26. julij 2021

Prosim, ne kritizirajte me, da se ponovno spravljam na SD, ni zlonamerno, je samo poskus evaluacije na papirju res dobrega programa, v prakso. Kako naj stranka z nekaj deset tisoč člani seznani celotno volilno telo Slovenije s svojim bogatim programom na način, da ga bodo ljudje prebrali, razumeli in sprejeli za svojega? Kje je treba začeti, kako se je potrebno organizirati, kakšno tehnologijo zahteva to delo, kako izkoristiti sodobne tehnične pripomočke in še veliko drugega prihaja človeku na misel, ko si pač postavi cilj, da bo pridobil večino?

Teorije o komuniciranju izhajajo iz analize, ki mora biti zasnovana tako, da čim bolje osvetli prednosti in slabosti ter prilike in priložnosti na poti do cilja. SD se je odločila za anketiranje volivcev kar je dobro, vendar bistveno premalo, da bi aktivirali polovično maso volivcev in jih seznanili s programom. Rekla bi, da je akcijo »Slišimo vas« treba speljati z volivci pred anketiranjem v krajevnih in četrtnih skupnostih in za to zagotoviti udeležbo večine volivcev. Prvi problem pri tem delu bo zagotovo pridobitev volilnega imenika omenjenih skupnosti, ki je praviloma znan po voliščih in takoj za tem naslov volivca, da bo ta povabilo gotovo prejel. To so osebni podatki, po zakonu zaščiteni. Vodje posvetov z volivci morajo v program verjeti, imeti ga morajo v »malem mezincu«, biti dovolj pogumni, da stopijo pred velik avditorij, ki ga morajo poznati, ga poslušati in iskati primere pojasnil iz njihovega okolja. Centrala SD bo morala poskrbeti, da vodje posvetov pridobijo primerno znanje o sodelovanju z volivci, pa ne samo to, slej ko prej bo morala oblikovali tudi program usposabljanja svojih članov za uspešno delo stranke, še posebno pa za uspešno opravljanje funkcij, ki jih stranka želi in mora pridobivati, da bi svoj dolgoročni program uresničevala. Gre za načrtno, preudarno in za uspeh opravljanja funkcij nepogrešljivo dolgoročno kadrovsko pripravo brez katere ni možno odgovorno opravljati dela. Posveti, nagovori ali kakšne še boljše oblike sodelovanja stranke z volivci z namenov uresničevanja programa morajo postati stalnice. Verjetno bodo po prvih globalnih vpogledih v program sčasoma srečanja bolj tematska in zato ljudem bližnja. Zagotovo bo potrebno v centrali razviti načrt sodelovanja z volivci in zagotoviti pregled nad izvajanjem tako po območjih kot po temah in udeležbi sodelujočih, sicer ne bo možno ocenjevati trenda pripadnosti volivcev programu. Organizirati pa bo centrala morala tudi medsebojno pomoč tako vodij posvetov, še posebno tematskih. Pametni telefoni in računalniki bodo nepogrešljivi »sodelavci« vodij posvetov, analitikom in funkcionarjem, zlahka pa bodo brez njih prebili volivci, ki sedaj po kar nekaj času objavljenem programu SD, ne segajo ne vem kako množično. Za pridobitev večine volivcev bo treba v korak z aktualnimi dogodki, ki jih bo prinesel čas in bodo lokalnega, nacionalnega, okoljevarstvenega, političnega, … ali drugega značaja. Posluh stranke in njena reakcija na dogodke bo volivce pritegnila k sodelovanju pri uresničevanju programa, lahko pa tudi odvračala. V korist pozitivnemu trendu naklonjenosti volivcev programu je nujno, da SD razvija sodelovanje z številnimi organizacijami civilne družbe zlasti s stanovskimi društvi (medicine, okoljevarstvenike,…) in društvi v katerih deluje pretežni del mladih (šport, študij, raziskave, kultura…). Civilna družba je organizirana po celotni državi, k njej morajo najti poti funkcionarji SD v lokalnem okolju, v centrali pa iščite in najdite najustreznejše sodelovanje z sorodnimi strankami oziroma mednarodno naprednimi gibanji.
Vsak korak do volivcev je dober, saj brez vsakodnevnega ustreznega sodelovanja stranke in volivcev program ostaja na papirju.

Ste presodili, da se motim? dodajte svoje zamisli!

Moralna preobrazba naroda, 19. julija 2021

Še vedno iščem način po katerem bi v državi uresničevala program SD, če bi bila v to prisiljena. Na osebni ravni mi je vse jasno saj že leta investiram v ekološko ustreznejše naložbe, nabavljam le najnujnejše, vključujem se v odločanje, kadar sem povabljena in poskušam v svojem okolju delovati spodbudno. Do tu pač sežejo možnosti večine oziroma tistih, ki so državi potrebni le ob iskanju podpore za ponovni mandat. Drugo pa je, če SD od mene pričakuje, da ji pomagam naravnati večino ali kot oni pravijo vse državljanke in državljane, da njihov program vzamejo za svojega. V tem primeru bi morali v SD priznati, da gre za proces, ki bo trajal prav za prav večno, ki bi ga moralo uvajati več generacij, ki bi bil kot ustava, temelj za dolžnosti in pravice pretekle, sedanje in bodočih generacij. Zgleda, da ne bom nikoli pozabila besed nadškofa Alojza Šuštarja izrečenih pri odhodu iz Cankarjevega doma leta 1992, ko so tam oblikovali koncept samostojne Slovenije. Nekako tako je rekel, da so dobro opravili osamosvojitvene priprave, da pa «bo zdaj potrebna moralna preobrazba naroda« Začudena sem pozabila zapreti usta ob tej novosti visoke javne avtoritete, saj smo živeli in delovali s skrbnostjo dobrega gospodarja v korist blagostanja večine. Po tridesetih letih je moralna preobrazba ljudi res temeljita še posebno na področju dela in razpolaganja z materialnimi dobrinami. SD s svojim programom se upira nadaljevanju moralne preobrazbe v zadnjih tridesetih letih, ima pa premajhno podporo javnosti in je zato njena prva naloga, da si zagotovi volilno večino. Tu vidim začetek procesa uresničevanja njenega programa, izhodišče za zbiranje vseh, ki iščejo poti za boljšo prihodnost in temelje za gradnjo v njihovem programu želene družbe.

Pridobitev večine volivcev, še posebej mladih, ki prihodnost ustvarjajo, pa je zagotovo najtežja naloga, ne samo SD in drugih strank, pač pa vprašanje celotne populacije v Sloveniji, ki bi si izpisala novo družbeno pogodbo. Osebno celo predvidevam, da bi to bila revolucija, podobna tisti, ki jo po osemdesetih letih očita Slovenska akademija znanosti in umetnosti že preminulim generacijam. Zgodovina nas uči, da je večina volivcem možno zbrati le v primeru, če nastanejo nevzdržne razmere za to večino; izguba ozemlja, teror, terorizem, lakota, voda, … V 21. stoletju si je kar težko zamisliti, da bi take razmere nastopile za večino ker se je že razvila določena mera solidarnosti, ki razmere stabilizira kot na primer v arabskem svetu. Manjšina z vplivom na stabilnost razmer ohranja svoje privilegije in se izogne temeljnim spremembam. Res pa je, da se približuje ekološka katastrofa s še hujšimi posledicami, kot jih je zabeležila zgodovina. Kot nakazujejo novi standardi financiranja v Evropski uniji, bo le ta v prihodnje finančno omogočala samo ekološke naložbe kar bo ustavilo in odpravilo vsa delovna mesta na katerih se v kakršni koli posredni ali neposredni obliki danes pojavlja nafta. Kaj bo nadomestilo mobilnost, kakšna bo cena vseh vrst energije, kaj bo treba znati, da bomo imeli delo v ekološko primernem okolju so velika, popolnoma odprta vprašanja, prav tako je odprto pomembno vprašanje, komu bomo verjeli, da bo s skrbnostjo dobrega gospodarja vodil družbo v bolj zdravem okolju, skromnejši preskrbi in vse večji solidarnosti. Lahko bi se zgodilo, da bodo nastali pogoji za pridobitev večine volivcev za to novo družbo za katero je SD predložila odličen načrt njenega razvoja in blagostanja. Načrta akcij s katerimi bi SD postala vodeča sila pri ustvarjanju razmer za zeleno Slovenijo, še ni razkrila.

Kako pa vi vidite zeleno Slovenijo in kako se pripravljate za življenje v njej?

Socialni demokrati Slovenije, 18. julij 2021

Že desetletja se ne ukvarjam več s politiko, zlasti ne strankarstvo, ki ga, tako kot vsa Slovenija, tudi sama krivim za zlo, ki se širi po moji domovini. Toda Socialni demokrati (SD) me od časa do časa obvestijo o svojem delu, programu, akcijah,… in vedno dodajo tudi položnico. Temu nisem posvečala posebne pozornosti, s položnico sem prispevala kakšno malenkost za njihovo delo, spremljam pa jih v dnevnem časopisju. Nenehno opozarjajo kaj vse je narobe z obstoječo oblastjo, kar me je spodbudilo k iskanju morebitnih njihovih predlogov na primer za obnovo volilnega sistema in zakonodaje, organizacije države, upravljanje proračuna in podobnih problemov, za katere je po nespornem mnenju strok resnično potrebna posodobitev in pocenitev. Njihov program s komentarji obsega kakih sto strani, biti moraš vztrajen in pazljiv bralec, se pa potrpežljivost splača ker bi bilo res dobro, če bi vse njihove predloge mi vsi uresničevali vsak v svoji sredini.

Dostojno življenje posameznika in skupnosti, zdravo podjetništvo, delovanje za prihodnost in enake možnosti za vse so cilji SD in jih bodo uresničevali po celovitem načrtu za trajno, socialno in razvojno preobrazbo družbe. Prvič zaznam potrebo stranke, da se uresničevanje ciljev lotimo skupaj (tč. 20, 23) – razumem stranka in državljani. Spoznanje, da stranka ne more izboljšati razmer v družbi brez njenega sodelovanja, ocenjujem za velik duhovni dosežek v strankokraciji moje domovine. Takoj pa se mi pojavi vprašanje, kako bo potekalo to sodelovanje stranke SD in nas, da bo doseženo 40% zmanjšanja emisij, večja socialna varnost, izvedena tehnološka revolucija, obvladana ekonomska tveganja, premagana kriza nezaupanja in zmanjšanje varnostne grožnje. Gre za akcijo kot je možno razbrati iz tč 34, ki govori o pomoči delovnim ljudem, da se novim razmeram ustrezneje prilagodijo. Celo mnogo več kot akcijo nakazuje tč. 36 prehod v socialno-ekološko družbo »kjer bosta trg in gospodarstvo enakovredno služila ljudem in okolju«, v tč. 77 pa izpostavlja »razvoj kmetijstva, ohranjanje podeželja in zagotavljanje trajnostne samooskrbe«. Moram opozoriti na tč. 89 in 90, ki govorita o udeležbi delavcev na dobičku in zagotavljanje dela ter 136 v kateri je poudarek na produktivnosti. V tem blogu ne morem navajati vseh dobrih, odličnih programskih zasnov, potrebnih za preprečevanje revščine in povečevanje blaginje vseh ali vsaj večine.

Nedvoumno prihajajo številne spremembe v družbi in prilagajanje posameznika bo neizbežno, da pa bi bilo znosnejše ali tako kot ga predvidevajo SD pa bi moral vsak od nas ali vsaj večina (1) poznati naš skupen program in ga poistovetiti s seboj, (2) prilagoditi svoje službene in osebne odločitve ciljem SD in (3) družbeno odgovorno sodelovati pri dogovarjanju v skupnosti. Smo na to pripravljeni, imamo v sebi dovolj moči, zaupanja in vere drug do drugega in še posebej do vodilnega osebja?

Iskanje odgovorov se ne nakazuje le s prilagajanjem organiziranostjo, ki je, mimo grede, pri SD enaka kot je bila pred 30 leti z manjšimi dopolnili. Da bomo sposobni sprejemati novosti in tvorno sodelovati pri njihovem uveljavljanju moramo zopet v šolo, toda katero? Obstoječe izobraževanje je v rokah najmočnejših strank in cerkvenih ustanov, odrasle usposabljajo centri za socialno delo v skladu z aktualno zakonodajo, nepoznana je kadrovska politika države in še mnogo drugega. Samoizobraževanje do izboljšanja razmer v šolstvu, je rešitev, vendar delna. Rada bi kaj doprinesla k izboljševanju razmer pri nas, pa bi s temi svojimi nenehnimi vprašanji najbrž povzročila več težav kot koristi!

Kaj pa vi menite?

Moji dragi kolegi in kolegice – nekdanji sodelavci in sodelavke, upam, še vedno moji prijatelji in prijateljice!, 13. junij 2021

Marsikaj nas je družilo na naši karierni poti, mnogo takega, kar se je neizbrisno vtisnilo v moj in verjetno tudi vaš spomin, postalo naš skupen simbol sožitja, prijateljevanja in strokovnega sodelovanja. Že desetletja spremljam vaša prizadevanja za obogatitev naše stroke, za dobrobit delovne institucije in za zadovoljstvo ter srečo v osebnih zadevah. Domišljam si celo, da poznam pretežni del vaših učinkov pa tudi vaših slabosti in dilem, zanesljivo pa vem, da ste uspeli v svoji karieri in da vam je to najlepša popotnica v vašo življenjsko obdobje modrosti, razsodnosti in potrpežljivosti.

Povejmo si kaj o tem tudi sedaj, da ne pozabimo naših medsebojnih emocij, da se poveselimo novih dosežkov kolegov in kolegic, da se v morebitni žalosti lažje potolažimo!

Kar nekaj ekonomistov se je poskusilo v pisanju in ilustracijah knjig. Začela sva z Janezom Gabrijelčičem in objavila Motivacijski načrt za razvoj Dolenjske in Bele krajine pod naslovom Krka pa teče naprej. Gabrijelčič je nadaljeval z obravnavo organizacijske problematike in o tem izdal samostojno knjigo Organizacijski razvoj. Sama sem popisala dijaška leta v knjigi Jurčičevi potomci, študentska leta v Knjigi zvestoba študentski druščini in ljubiteljsko kulturno delovanje na Barju v knjigi Barjanski tulipani. Kolegica Zvezdana Bajc je s svojih inovacijskim pristopom izdala knjigo fotografij Foruma odličnosti in mojstrstva Otočec, Marjan Strajnar je, neverjetno, proučil skoraj dvesto družinskih debel in napisal krasno knjigo o krajanih Težke vode. Prispevek Slavke Kavčič ob slovesu od Iva Turka me je spomnil na sodelovanje obeh na Forumu odličnosti in mojstrstva. Letos se je izkazala Darinka Miklavčič, mojstrica v vodenju najzahtevnejših poslovnih sistemov. V svoji Umetnosti vodenja je res odlično popisala kaj vse naredi dobrega vodjo in s tem uspešno družbo. Je še kdo zašel v literarno knjižno področje, sem slabo informirana, ker sem omenila premalo avtorjev. Bi nam prosim tisti, ki jih nisem omenila, zaupali svoje morebitne opise življenjskih doživetij ali sporočili, kje na spletu jih najdemo?

Nismo vsi za knjige ali pa nas ta interes mine. Kot nakazuje Facebook je Majda Pirc postala gospodarica čudovite domačije v prestižnem naselju Novomeščanov nad Šmarjeto. V svet pošilja enkratne fotke ne samo kraja v različnih letnih časih ampak tudi tiste, ki nastanejo v kuhinji in so pravi gurmanski dosežki. Nekaj receptov je Majda že posredovala starim znancem, kuhanje po njenih navodilih je prijetno, hrana pa okusna. Majdica ima, kljub odselitvi, rada Novo mesto, vanj se vrača in srečujemo se zlasti na prireditvah Revoza ali TPV-ja. Dobra kuhinja je ideal skoraj vseh naših kolegic in tudi fantje niso imuni. Kakšen recept za izvrstno pripravo govedine bi bilo dobro razposlati med nas.

Kaj počnejo Jožica in Nace Štamcar, Primož in Marina Jazbec, Vincencija Skube in še mnogi drugi, se malo ve. Zanimivo je, da iz naših vrst ne najdem blogerjev, tudi spletnih strani si nismo uredili. V tej dobi korone smo zato šibko povezani, celo minljivostim težko sledimo.

Kaj pa politika? Imamo kaj zagretih Desusovcev? Ni videti, da bi bili v politiki kaj zavzeti, verjetno je bilo tega preveč v preteklosti in nas ne mika več. Ampak vseeno bi lahko sledili na primer Miranu Mihelčiču, ki v pismih bralcev nenehno opozarja na problematiko naše ustavne ureditve – zlasti pa na slabosti volilnega sistema. Všeč so mi realni pogledi na kakovost upravljanja z državnim proračunom o čemer pogosto piše naš kolega Andrej Cetinski. Piko na i zna dobro postaviti tudi kolega Abces in verjetno še kdo od ekonomistov, ki mi je izginil iz spomina.

Imamo pa tudi kolegice in kolege, ki so delovno aktivni, podjetnik. Breda Čandek na primer vodi računovodstvo kar za nekaj podjetji, Za podjetniško svetovanje, sodelovanje v nadzornih svetih in vodenje stečajnih postopkov je ustrezne licence pridobilo kar precej ekonomistov, med njimi sem tudi sama in Tatjana Fink.

Največ zadovoljstva v družbi kolegov in kolegic pa so obiski razstav, koncerti in programi knjižnic. Vedno srečujem vsaj enega, vedno se večera prijetno spomnim. In prav tu smo bili zadnje leto res najbolj osiromašeni. Upajmo na najboljše v prihodnje.

Po pisemce prosim preberite in najdite interes in čas, da ga posvetite svojim nekdanjim sodelavcem v prihodnje. Izmenjajmo si maile, sporočila na Facebooku in blogu, povejmo si kaj veselega in poiščimo drug pri drugem tolažbo v stiski.

Vaša Joža Miklič

Ste pozabili na nekdanje naporne dneve, dosežene učinke, prijateljevanje, potovanja, zabave in težaška dela ter vse drugo, kar nas je iz dneva v dan bogatilo, veselilo in spodbujalo.

V naši ulici smo našli kotiček za klopco in knjižnico ob rožah. V knjižnici bo tudi predal v katerem bomo zbirali Zgodbe naše ulice in z njimi ohranjali zgodovino njenih prebivalcev. Načrtujemo še povezanost ulice z umetniki in poslovneži ter mladim rodom. Lahko nam bo samo lepše, nikakor pa ne bomo poslabševali materialni in duhovnih razmerij.

Kaj menite, je dobro, da postorimo kaj za svojo okolje, sosede, prijatelje,….?

Bi šli ali ne na volitve?, 5. junij 2021

Državljanska dolžnost je udeležba na volitvah, seveda pa lahko najdemo nešteto izgovorov, da se temu odpovemo, odpovemo odločanju, kdo bo skrbel za naše skupno dobro, za vse, kar moramo imeti, da živimo kar se da dobro. V naši domovini so zelo pogosto volitve, največkrat predčasne, ponavljajo pa se z njimi iste napake, isti problemi in iste neustrezne rešitve kar vse se ljudem nenehno pojasnjuje ali s premalo denarja ali s problemi preteklega stoletja, ali pa da to od nas zahteva in pričakuje Demokracija. Ja namenoma sem napisala z veliko začetnico, ker do sedaj še ni bilo junaka, ki bi to našo iskano Damo nedvoumno predstavil volivcem. Komentarji v medijih so običajno, razen redkih izjem, povzetki mnenj visokih strokovnih svetovnih avtoritet, ki v nedogled prepisujejo drug od drugega kako so si posamezni politiki po svetu določili svojo Demokracijo, zlasti se mudijo pri Stalinu, Putinu Clintonu in še morda pri Trumpu in kakšnem političnem lisjaku v Južni Ameriki ali Afriki. Še meni zelo dragi uporni petkovi kolesarji zahtevajo predčasne volitve le zaradi avtarkije, ki trenutno prevladuje pri nas.

Prepričana sem, da današnje volitve ne morejo prinesti nobene bistvene spremembe vse dotlej, dokler se volivci in volivke ne dogovorimo in poenotimo kakšno državo želimo, kakšnim ciljem se zavezujemo in kako se bomo organizirali, da te cilje dosežemo. To zahteva od trenutne oblasti, strokovne podlage, študije in elaborate na podlagi katerih se bo posodobila ustava, njej prilagodila zakonodaja in proračun ter na to oblikovala organizacija dela, sistemizacija delovnih mest in imenovanje ljudi na ta delovna mesta v pogoji, ki jih predpisuje sistemizacija. Ne vidim možnosti, da bi to svojo primarno nalogo volivci lahko uresničili saj tisti, ki bi nam morali prvi nakazovati poti za doseganje skupnih ciljev bodisi da nočejo, bodisi da ne znajo ukrepati. V prvi vrsti so to naši izjemno dobro plačani številni regulatorji, varuhi človekovih pravic, varstva potrošnikov, družb za gospodarjenje s skupnim premoženjem, zaščito enakosti in še in še številni drugi do Akademije znanosti in umetnosti, preiskovalnih komisij parlamenta in predsednika države. Namesto, da bi vztrajali na sprotnem kakovostnem opravljanju svojih dolžnosti, se skrivajo za letnimi poročili, ki jih pred kamerami podajajo pristojnim osebam, ob tem malo pomodrujejo, karavana neznanja, zlorab in nezadovoljstva pa gre naprej. Mi, volivci in volivke smo radodarni, plačujemo dajatve, davke in prispevke, da imajo te karavane dovolj za preživetje in svoj oseben razvoj.

Napor usmerimo v iskanje odgovora kdaj pa bi ljudje z velikim veseljem in morda celo transparenti iz zastavami odhajali na volišče? Naj iz množice možnih učinkovitih dejstev najprej opozorim samo na potrebo po ciljem primerni organiziranosti nas volivcev in volivk v četrtni ali krajevni skupnosti in v občinah. Če bi bili vključeni v odločanje o zadevah skupnega pomena in če bi pri izvedbi tudi lahko sodelovali, se naš glas ne bi mogel izgubiti v parlamentu, pri predsedniku države, v vladi, v državni upravi ali sodstvu. V nas bi se krepil občutek odgovornosti za dobro ali slabo rešitev, vedeli bi, kdo je odgovoren za morebitno nastalo škodo in kdo ima tolikšen pozitiven učinek, da zasluži priznanje svoje domovine. Z proračunskimi memorandumi bi si postavljali prioritete, izhodišča vzgoje kadrov za visoke državne funkcionarje, kriterije za sodelovanje v EU in njenimi regiji, uresničevanje dogovorjenega pa bi bila skupna odgovornost volivcev in njihovih izvoljenih pooblaščencev. Zagotovo bi zaživele predvolilne koalicije, kar bi dobro vplivalo na opuščanje represije in nenehno iskanje boljših rešitev v mnogo širšem kontekstu kot smo temu priča v današnjem času.

Kaj menite, dragi bralci, bi šli na volitve ali ne?

Sobota maturantov, 29. maj 2021

Uspešno zaključena osnovna šola nudi petnajstletniku možnost za šolanja v srednjih šolah in za pridobitev znanja, ki ga bo kot svoj poklic uporabljal večji del življenja. Malo je tistih najstnikov, ki bi se tega dejansko zavedali, običajno se zanesejo na nasvet ali zahtevo staršev in izberejo bolj naključno kot z razumom srednjo šolo, ki naj bi jim odpirala pota uresničevanja želja.

Srednješolec je poln dilem, ki so posledica odraščanja, novega šolskega okolja, drugačnih prijateljev, drugih interesov in novih, običajno zahtevnejših dolžnosti. Če ima srečo, bo večina dilem odpravil prav do konca srednje šole in kot maturant oziroma maturantka, pridobil dovolj samozavesti za suveren odgovor na vprašanje »kaj pa zdaj?« V življenju je malo tako pomembnih dogodkov kot je matura tudi zato, ker ti suverenost priznajo za tebe najpomembnejši ljudje – starši in učitelji. Doživetje, ki se ne more ponoviti in na katerega se spomniš vedno koncem maja, kadar srečaš nekdanjega sotrpina, ko opazuješ približevanje svojih vnukov temu dogodku in še mnogokrat, predvsem takrat, ko ti gre dobro.

Danes težko najdeš prosto gostilno zadnjo soboto v maju, vse so zasedene s skupinami davnih maturantov, ki si ob jubileju privoščijo skupno kosilo in z njim obogatijo skupinski spomin. Prve obletnice so posvečene živahnosti študentskega življenja in naslednje porokam, družinam. Potem pridejo na vrsto avtomobili, hiše, položaji, politika in podobna doživetja. Poroke otrok in rojstva vnukov nekako zaključijo življenje, sledi le še kramljanje o boleznih, s čim olajšati starostne telesne in duševne stiske pa morda še ironično čaščenje preteklosti.

Naš razred je nadvse vztrajen in se zadnjo soboto v maju dobivamo vsako leto, kot pravimo dokler bodo prišli vsaj trije. Letos nas je bilo še enajst od osemindvajsetih oziroma trinajst, če upoštevamo v virtualni povezavi tudi Rezi v Južni Ameriki in Slavko v Avstraliji. Dobre volje je bilo dovolj toda spremljal jo je občutek, da končujemo svoje poslanstvo, poslanstvo negovanja razumevanja in medsebojne pomoči povojnih maturantov, ki smo zapustili kmetije, si našli svoje »grunte« po tovarnah, bankah, zadrugah, šolah, bolnišnicah,… in sodelovali pri oblikovanju digitalno-informacijske družbo. Svoje cilje in skupne cilje generacij našega časa smo v pretežni meri uresničevali in se razvili v solidnega potrošnika kulturnih kot tudi materialnih dobrin.

Življenje je nenehna sprememba vsega v vseh časih in prostorih – tudi zato je bogato in ga je vredno živeti, spoštovati, varovati in bogatiti.

Maturantje vseh časov, obudite svojo šolsko preteklost, povejte nam svojo zgodbo o njem in tako prispevajte svoj delež k prijaznejši in boljši družbi prihodnosti!

Zvestoba študentske druščine, 23. maj 2021

Koncem maja se radi spominjamo svoje študentske druščine. Po gostilnah in bifejih srečujemo skupine razigrane mladosti, zagrete debatne druščine, uglajene managerje ali starostne skupine ljudi, ki želijo ohranjati same lepe dogodke, doživete s kolegi in kolegicami v trenutku življenjskih prelomnic. Tisti, ki smo se 1956 leta vpisali na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani negujemo zvestobo svoji študentski druščini že več kot 50 let. Ko smo bili še stažisti smo bili zadovoljni ob kozarčku pijače kje v kakšnem manjšem baru, kot poslovneži smo se dobivali v najboljših hotelskih okoljih, potem smo desetletja vandrali po Sloveniji in napisali Zbornih svojih doživetij. Zdaj nas zdravstvene razmere silijo na internet ali v klasično komuniciranje s pismom prilagojene vsebine našim letom in razmeram v katerih živimo. Ni pomemben način jubileja, izjemno je dejstvo, da nas, zdaj še 56 diplomantov 12. generacije, vežejo skupne dobre in slabe vsebine, dejanja in učinki kar vse se izkazuje s primerjavo naših skupnih doživetij s sedanjostjo. Letos je romalo med nami le pisemce lahkotne vsebine in izkazano pozornostjo letu Josipa Jurčiča, pa vendar z njim tudi delček naše osebnosti, našega priznanja in naše zahvale za dobro opravljeno delo, za spodbudo našim naslednikom in za prijateljevanje - Zvestobi študentske druščine.

Se radi spominjate svoje gimnazijske in študentske druščine? Pokličete kdaj nekdanjo kolegico ali prijatelja.

Kam z milijoni iz EU 12. maj 2021

Sem prepričana, da je najpogostejši odgovor na kakršen koli predlog za povečevanje blagostanja ljudi, »ni denarja!« Ampak zdaj se je Evropska skupnost odločila, da bo malo iz naslova pričakovanih boljših rezultatov v prihodnje malo na račun inflacije, zagotovila milijarde za vse naložbe, ki bodo pospešile modernizacijo gospodarstva in družbe, varovale okolje, zagotavljale trajnostni razvoj in pospeševale blagostanje večine. Super, denar zdaj je, kje so pa projekti? Zanimajo me predvsem projekti moje domovine in vestno spremljam poročanje o naših podjetjih in podjetnikih, zbornicah, bolnicah, šolah, institutih, javnih upravah, vse, kar premore slovenski medijski prostor. Spomini na nastajanje projektov v času moje delovne aktivnosti me silijo v razmišljanje, kaj potrebujejo kmetje, da nas bodo nahranili, kaj Revoz, da bomo mobilni tudi po nafti in brez nenehnega vlaganja v ceste, kdaj bo Krka ponudila biotska zdravila, Trimo estetske in poceni modernim potrebam prilagojene stavbe, kaj vse bodo ponujale banke, šole, bolnišnice, in še mnogi drugi ponudniki izdelkov in vseh vrst storitev kot na primer kulturniki, znanstveniki, kritiki, obrtniški poklici… ne vidim konca razvojnih možnosti. Razen tu pa tam kakšno željo ulovim kot na primer izgradnja novega kliničnega centra, Emonike, sodišča ali pa berem kako bogato znanje ostaja neizkoriščeno na SAZU-ju, Univerzah, Institutih na Viču in še kje, naj ne pozabim omeniti tretje razvojne osi, pa drugega tira, zadnje čase Slovenske železnice. Razveselila sem se objave resorskega ministrstva, da so EU predstavili načrt Slovenije za črpanje praktično neomejenih, delno celo nepovratnih sredstev. Ker je v časopisih in na TV malo o tem, brskam po spletu, najdem nekaj zamisli resorskega, potreb po naložb tistih, ki sem jih omenila v predhodnem odstavku in bodo vplivali na življenje mojih vnukov pa nikjer. Te dni pa le ugotovim, da je veliko začudenih in žalostnih zaradi načrta naložb, ki ga je ministrstvo posredovalo financerjem ter načrtovalcem obnove in modernizacije v EU. Berem mnenje strokovnjakov, takih ljudi, ki so res dobro poučeni o potrebnih vlaganji za doseganje večini potrebnih socialnih ciljev. Razmišljajo, zakaj se je razvojni načrt Slovenije zožil na razmislek ministrstva in vsem nam se zastavlja vprašanje, kdo bo predlog ministrstva uresničeval tehnološko, tehnično, okoljevarstveno, finančno in socialno. Nosilci razvoja našteti v prvem odstavku verjetno ne, ministrstvo pa verjetno tudi nima ljudi, ki bi znali vse razvojne projekte uresničevati. Tako se sedanji načrt razvoja Slovenije zoži na skrb in prizadevanje kdo bo pobral denar, ki ga bo EU dodelila Sloveniji, državljani in državljanske Slovenije pa bomo lahko le svoje sedanje čudenje nadomestili z nezadovoljstvom. Kot kakšna slaba afriška država izpred petdesetih let. Izognemo se lahko temu samo tako, da načrt svoje prihodnosti naredimo skupaj in ga kot skupno potrebo in željo predlagamo v financiranje EU.

Kaj menite moji dragi sodržavljani in sodržavljanke?

Moj praznik 1. Maj, 30. april 2021

V moji življenjski sredini je bilo vedno zelo veliko različnega dela. Kot kmetje smo delali od zgodnih jutranjih ur pa do poznega mraka, kot študentje smo si z občasnim delom pokrivali stroške in kot samostojni udeleženci v delitvi dela smo morali nenehno skrbeti za svoje blagostanje in blagostanje družbe kot celoto ker smo pač bili edini lastniki premoženja in smo morali delovati s skrbnostjo dobrega gospodarja. Praznikov je bilo bolj malo, smo jih resnično praznovali, slovesno, s pesmijo in glasbo, spodbudno z otvoritvijo obratovanja česa ljudem ali tovarni potrebnega, z obiskom sorodnikov ali zgodovinskih krajev v domovini in po svetu. Pred 1. majem smo vedno kresovali pozno v noč, na sam praznik in naslednji dan pa običajno potovali na lepše.

Tudi letošnji prvi maj je bil zame lep in zanimiv čeprav drugačen od predhodno opisanega. Soseska je izobesila zastave, pozdravljali smo se z veselimi obrazi in sijalo je sonce. Dobili smo kup časopisov za zanimivo branje v ozeleneli in cvetoči naravi, bil je tudi žar in celo otvoritvena svečanost ob preseliti sinove družine v idealno obnovljeno hišo.

Lotim se branja zanimivih prispevkov naših strokovnjakov, ki iščejo poti za nov razvojni ciklus pri nas za katerega EU zagotavlja več milijard. Ker sem se poučena o izvoru teh milijard sem seveda tudi radovedna kam bodo vložene, kje se bodo skotili novi centri zaposlovanja, katere kulture, izobraževalne in zdravstvene storitve bodo izboljšale naše blagostanje, kaj bo odprto kot izziv za moje vnuke in še mnogo vprašanj mi je rojilo po glavi, verjetno ne samo meni. Pristojno ministrstvo pravi, da jih potrebuje za okrevanje, EU pravi, da moramo pozabiti na vse kar onesnažuje okolje, računalničarji nas bi želeli digitalizirati do skrajnosti, govora je o zagotavljanju trajne rasti, nič ne kaže, da bi kaj vložili v ohranjanje miru, ukinitev vojne industrije, participacijo mladih pri upravljanju s skupnim dobrim ali boljšem spoznavanju narodov po svetu. Berem Mraka, Kovača in še mnoge druge, ki vidijo boljše naložbe in bolj konkretne projekte, nujne za sodobno družbo. Kaj je torej pametno in perspektivno v korist blagostanju ljudi? Piko na i postavlja Drenovec, ki sicer vse skritizira ampak njegov zaključek glede razvoja je vredno in potrebno spoštovati. Poudarja, da družba (ne vlada) mora biti sposobna aktiviranja svojih mladih. Zdaj spet odloča sposobnost družbe, da zagotovi Sloveniji kompetentno in aktivno državo. Hvala dragi Drenovec, da vidite rešitev v našem skupnem prizadevanju in ne samo v prizadevanju trenutne oblasti. Vprašujem pa se ali vas družba sliši, razume in podpira ali pa se, kot doslej, ravna po načelu »to se me ne tiče«. Da je vaš poziv na mestu, je potrdila tudi predsednica sindikatov, ki je svoj prvomajski intervju lepo zaokrožila z besedami: »Ob 1. maju smo letos v ZSSS izbrali geslo Varnost. Varno delo, varna zaposlitev, varna starost. Cilj je dosegljiv, realen in nujen. Uveljavljali ga bomo povsod, kjer imamo možnosti in priložnosti, in vse, ki ste prebrali tole do konca, vabim, da pomagate. Kjerkoli že ste, na kakršen koli način, lahko pa se nam tudi pridružite!«

Spoštovane družine, prijatelji, znanke, strokovnjaki, elite, dobri ljudje,… država nas potrebuje, še najbolj mladi in za večino v boljšo prihodnost zazrti strokovnjaki. Poslušajmo te klice na pomoč in najdimo poti, da ohranimo težko pridobljeno blagostanje in mir!

Prihodnost je v vaših rokah, naj se vaš glas sliši!, 19. april 2021

Ne spomnim se, da bi se že kdaj zgodilo, da želi Evropska unija slišati in vedeti, kaj menim o njeni prihodnosti. Zato sem, ne malo presenečena, z veseljem sprejela novico, da se bo na dan praznovanja zmage začela Konferenca o prihodnosti Evrope, ki bo trajala kar celo leto pod geslom: »Prihodnost je v vaših rokah, naj se vaš glas sliši.«

Saj ne, da bi se kar koli domišljala, da bo moj glas res kdo slišal, pa vendar…

Blaginja večine: ko tako vsak dan poslušamo ali beremo, kako politiki hodijo drug drugemu, banke delijo milijarde, komisarji dajejo vsak dan nove izjave o vsem mogočem, cepivo je ali pa je problematično in podobno, ugotavljam, da smo dobro poučeni o besedah visokih funkcionarjev, skoraj nič pa o učinkih njihovih dejanj v prizadevanjih za večje blaginjo prebivalstva Evrope. Imam občutek, da nam poročajo Karel Veliki ali Marija Terezija ne pa izvoljeni in imenovani predstavniki evropskih prebivalcev. Zato bi kot prvo predlagala, da v prihodnje zvemo kaj več o narodih in manjšinah, ki so že v Evropski uniji, njihovih željah in potrebah, razvojnih načrtih, znanstvenih dosežkih, sposobnostih ukrepanja in solidarnosti, predvsem pa realnih moralnih in materialnih pogojih, da izpolnjujejo svoje poslanstvo in ustvarjajo v skladu s svojo dolgoročno vizijo. Ne zanimajo nas meje v neki tragični sredini Zahodnega Balkana, še kako pa nas skrbi, da se bohoti revščina, zmanjšuje obseg solidarnosti, narašča sovražni govor in gojijo geopolitični apetiti, ki jih spodbuja trgovina z orožjem. Draga Evropska unija in mi, njeni prebivalci, smo ujeti v mreže lokalnih politikantov, ki vidijo svoj uspeh v svoji funkciji ne pa v učinkih, ki jih njihovo delovanje daje volivcem. Evropa se mora dejanskemu stanju reševanja problemov svojih prebivalcev na svojem ozemlju primerno organizirati , se pri tem v večji meri kot do sedaj posluževati rešitev, ki jih predlaga znanost in stroka, se posvetovati in sodelovati z ustvarjalnimi ljudmi, ki vidijo v prihodnost, so zanjo pripravljeni žrtvovati vse. Strankarska organizacija odločanja Evropo hromi, napaja lokalne ekstremizme in onemogoča tehnološko-tehničnemu napredku primeren razvoj. Cilj Evrope naj bo, mora biti, blagostanje večine njenega prebivalstva in za doseganje tega cilja se moramo prebivalci ustrezno ponašati, izobraževati in delovati.

Mladost: upanje, razkošno razmišljanje brez meja, zaupanje v svoje sposobnosti in sposobnosti družbe, najsodobnejše znanje in poznavanje različnosti ter še mnogo drugega krasi mlade prebivalce Evrope. Radovednost jih usmerja v popotovanje, raziskave, iskanje lastnih vrednot, v vse kar človek potrebuje, da se na podlagi dejanskih razmer usmeri v prihodnost, v uresničevanje svojih sanj. Najti mora oprijemljivo izhodišče in to je sodelovanje v odločanju, kakšen bo njegov življenjski smoter in katere smotre bo uresničeval v družbenem okolju. Imamo danes prebivalci unije odprta vrata za ideje mladih, spoštujemo njihove potrebe, poslušamo Grete in druge aktiviste med njimi? Sprejemamo načela, smernice in zakone za blaginjo mladih ali za krepitev moči tistih v 1% delu svetovnega prebivalstva, ki že desetletja z materialnimi dobrinami prevzemajo prebivalstvu tudi oblast, svobodo, zdravje in ustvarjalnost. Da jo bomo spoštovali, se mora Evropa usmeriti v interese mladih, v prihodnost, ki jo sanjajo in soodločanje z mladimi

Mir na zemlji: naravne in ustvarjene danosti v Evropski uniji, zlasti zgodovinska spoznanja, umetnost in vedenje o človekovih sposobnostih so tiste osnove, ki nam dajejo izhodišče za uveljavljanje sožitja in sodelovanja z narodi in narodnosti sveta. Želimo spoznavati dobre prakse in slabosti vseh narodov, s katerimi se srečujemo, iščemo skupne točke, načrtujemo skupno prihodnost in zagotavljamo trajni mir v človeku prijaznem naravnem okolju. Prebivalci Evrope se bomo duhovno in materialno bogatili samo, če bomo dobro poznali tudi zgodovino in sodobno literaturo, filozofijo ter znanost vseh delov Evrope, Azije, Afrike in drugih celin tako dobro, kot poznamo dosežke anglosaksonsko govoreče družbe. Nadvlada številčno največjih in materialno najmočnejših narodov, ki praviloma povzročajo konflikte, ni možno krotiti s sankcijami v oskrbi, z lažmi in z nenehnimi »prijateljskimi prepričevanji«. Odpovedati se morajo krepitvi orožarske industrije, jo preusmeriti v industrijo prebivalstvu potrebnih izdelkov. Politika Evropske unije naj osvešča svojega prebivalstva o življenju in delu vseh narodov, v krepitev sodelovanja z njimi in v načrtno širjenje sožitja v svetu.

Delo: okoljska problematika in tehnični in tehnološki razvoj v svetu nakazujeta, da se bo postopoma zmanjševal obseg fizičnega dela, širila digitalizacija na vseh področjih življenja in dela in pospešeno krepila avtomatizacija proizvodnih procesov. Strokovnjaki predvidevajo, da se bo delo iz industrijskega področja usmerilo v storitve vseh vrst, zlasti pa v informacijsko, raziskovalno, okoljevarstveno in kulturno področje ustvarjanja. Evropska unija mora zato pospešeno ustvarjati osnove za bodoče zaposlovanje svojega prebivalstva tako v izobraževalnem procesu in tehnologijah kot v povezovanju delodajalcev in delojemalcev pri skupnem načrtovanju zaščite okolja in socialno varnega zaposlovanja.

Naj se sliši vaš glas! pomislite in vključite se tudi vi v iskanje boljših časov v Evropski uniji

https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/sl_- _skupna_izjava_za_konferenco_o_prihodnosti_evrope.pdf.

Trajnostna gradnja in naša domovanja, 29. marec 2021

Nič drugače ni danes kot je bilo v moji mladosti. Ko stabiliziraš svoj položaj v delovni sredini, se odločiš za naložbo v stanovanjsko hišo. Okoli mojega mesta je vse polno individualnih hišk vseh vrst, oblik, velikosti in lepote. Med njimi se sprehajam desetletja, lepo se starajo, obnavljajo in prilagajajo trenutnim razmeram v našem okolju. Kako prilagajajo? V zadnjem desetletju je vsaka hiška dobila nadstrešek za avtomobile, ki se ne parkirajo več po garažah. Skoraj vse hiške so dobile »izolacijsko oblekco«, se barvno polepšala z novo fasado in zato zmanjšala vidljivost iz svojih oken. Vedno več hišk ima v neposredni bližini vhoda lične skladovnice nasekanih drv in zjutraj, ko greš mimo njih vohaš kurjenje z drvmi. Zdaj ima skoraj vsaka hiša psa, v vrtu mu naredijo pasjo hiško in ga ogradijo saj bi sicer oblajal vsakogar, ki gre mimo. Ko prvi otrok naredi šoferski izpit se ob njegovi hiši mora najti parkirišče za njegov avto zato po hišnih zelenicah polagajo kulir plošče in avtomobil je preskrbljen. Vse to še dopolnjujejo žari na vrtovih pod pokritimi lopami, pa jedilni prostori pred njimi, obdani z vseh vrst rož v lončkih, vsak dan je kaj novega kot na primer poleti plastični bazeni ali obilna igrala, jeseni veliki sodi in posodje za v vinograd, pozimi vseh vrst priprav za uživanje na snegu in še mnogo drugega od česar najbolj motijo ograje vseh vrst. Izginja prvotna idilika in čar prijetnega doma, hiška se v obilnem dodajanju kar zgubi. In tudi zato so lastniki našli rešitve; dozidujejo etaže, prizidke, balkone, terase, mogoče in nemogoče in krasijo hiše s priložnostnimi okraski kot so jelke pozimi buče jeseni, pa slavoloke ob družinskih praznovanjih in podobno. Mestna ulica, primestna naselja in podeželske vasi postajajo neestetska, brez identitet in oblikovno vse drugo kot dopadljiva in lepa. Hiše »z dušo« so skoraj izginile, novi lastniki jih nadomeščajo z modernimi konstrukcijami čudnih oblik, ki kot vzorci dobre arhitekture dominirajo v publikacija, na spletu pa tudi na TV.

Približno tako stanje je značilno tudi za večja območja poselitve z objekti, ki jih javno dobro več ne potrebuje. Med njimi gre na največkrat za nekdanje industrijske komplekse, ki jih tujina spreminja v kulturne, izobraževalne in rekreacijske površine. Predno se najde donose program za degradirano območje traja nekaj časa, končna rešitev pa je običajno rušenje in gradnja stanovanjski blokov. Nekoliko tolerance kažemo le graščin za katere pa se programi iščejo že toliko časa, da se gradovi podirajo sami.

O teh razmerah v naših prostorskih rešitvah pišem iz več razlogov vendar sta glavna dva; najprej naš skupen neprimeren odnos do sprejetih odločitev in drugi množica strokovnih rešitev, ki jih ponujajo novi rodovi arhitektov.

Nekdo je v mali vasi Lukovek hotel postaviti stanovanjski blok in vaščani so se uprli z utemeljitvijo, da za tako naselje kot je njihovo visoka gradnja ni sprejemljiva ker razgrajuje harmonijo vasi. Bravo Lukovčani, tako kot vi bi morali biti pozorni na neskladja vsi. Če se nekdo odloči za gradnjo v določenem urbanem okolju se mora odločiti tudi za vključenost svojih gradbenih in prostorskih ureditev v to okolje z vključno ureditvenimi navadami, ki so v njem udomačene.

Si prizadevate za vključenost in harmonijo sobivanja v svoji soteski?

Pandemija in popotovanja, 28. marec 2021

Popotovanja po svetu so me vedno navduševala zaradi številnih zgodovinskih raritet v različnih predelih sveta, lepote in posebnosti narave, predvsem pa zaradi spoznavanja narodov in ljudi, njihovih navad, načina življenja in vrednot. Precej številna skupina v mojem okolju je še v mojih poznih letih skrbela, da sem obiskala vse celine in za kulturo ter blagostanje naprednejše dele sveta.

Popotovanja imajo različne namene. Najprej smo morali na službena pota po svoji domovini, k svojim poslovnim partnerjem kjer koli so bili, po sejmih, izobraževalnih dogodkih in drugih potrebah, ki nam jih je narekovalo delo. Le malokdaj smo pri tem imeli možnost spoznavati tudi zgodovino krajev oziroma ocenjevati njihov prispevek k razvoju, ker je bilo vsako potovanje časovno omejeno na naj nujnejše, pa tudi sogovorniki so zahtevali našo pozornost. Radi smo se vračali v že obiskane kraje v času dopustov saj je na delu veljalo reklo »pridno delaj in uživaj v prostem času«.

Čudovita in meni vedno draga Evropa je za popotnika res unikum. Čudežna Grčija, antična in renesančna Italija, srednjeveške Poljska, Pruska, Avstro-Ogrska, Danska,…, vsestranska Rusija, pogumna, revolucionarna in pustolovska Francija, veličastna Španija, da o angleški monarhiji sploh ne govorim. Šele s primerjavo vtisov in spoznanj o nekem narodu sem doumela od kot bogastvo Vatikana, edinstvenost Istanbula, posebnost Ermitaža, lepota Dunaja in še mnogo drugega, kar krasi Evropo in bi bilo prav, da spozna vsak zemljan. Na potovanjih sem se res veliko naučila in vsak bi moral večkrat na pot, da bi lažje dojemal in sprejemal slabe in dobre plati življenja.

Prišla je pandemija in nas zaprla celo v občinske meje in ni ji videti konca. Neštetokrat sem se že vprašala kako se bodo ljudje ne samo v Evropi, v času njenega trajanja sporazumevali, si pomagali, se spoznavali in prijateljevali. Gre za dolgoročne učinke zaprtosti med katerimi grozijo zastoji v izobraževanju, izmenjavi znanstvenih dosežkov in prakse, pa tudi za posledice digitalizacije na kakovost razgledanosti ljudi nad dejstvi in resničnostjo. Težko si predstavljam kako komuniciranje uspešno opravljajo tisti, ki živijo od tržne situacije kot na primer naš novomeški velikan, ki je prisoten v več kot 77 državah in je delovno mesto njegovega vodje na letalu in avtomobilu. Skratka, osebno komunikacijo ne more kakovostno nadomestiti digitalni in svet se mora zavedati, da brez osebnih stikov ne bo napredoval tako uspešno kot si želi.

Prav zaradi navedenega prepričanja sem z navdušenjem pozdravila priprave Zelenega digitalnega potrdila, ki »naj bi tlakovalo pot do vnovične svobode potovanj po Evropi«*. Vsaka članica bo sama določila upravičenja lastnikov certifikatov, katerega rok trajanja bo le 180 dni. Verjetno bo za potovanje še vedno potrebno določena mera previdnosti, zagotovo pa je certifikat dobrodošel in srčno upam, da ga bo naša država kmalu ponudila popotnikom.

*Delo 18.03.2021

Ste tudi vi popotnik ali popotnica, boste šli na pot s certifikatom, da bi koristno in zanimivo preživeli del svojega prostega časa?

Poslovne novosti v Evropski uniji, 24. marec 2021

O podnebnih spremembah je vsak dan vse polno napisanega in povedanega že kar nekaj desetletij. Ponavljamo jih vsi od velike strokovne avtoritete prof. dr. Lučke Bogataj Kajfež pa do mlade Grete. Priznam, da sem tudi sama od časa do časa že sita tega govorjenja in sem zato samo čakala, da se bo neki kompetentni forum spomnil kaj konkretnega za uresničevanje lepih, koristnih in splošno sprejetih načel o varovanju narave in trajnostni gospodarski rasti.

Najprej sem zasledila v Evropski uniji (EU) odločitev na njihovi banki, da ne bodo več sofinancirali investitorjev, ki v svojih naložbenih elaboratih ne bodo predložili dovolj dokazov, da s svojo naložbo ne bodo povečevali ogroženost narave. Takoj sem pomislila kako bo s temi dokazili v praksi, saj so verjetno dokazila za naložbo v novo cesto lahko samo popolnoma drugačna od dokazil za naložbo v nek obrat kemijske industrije ali ureditev središča neke občine. Kmalu potem, ko je dr. Mrak skoraj identičen pomislek izrazil v svojem prispevku o učinkovitosti sprejetih ukrepov za varovanje okolja, smo se bralci Dela SP lahko že seznanili z novico, da je EU naročila pri izbrani univerzi v Barceloni pripravo strokovnih podlag za oblikovanje osnov in meril s katerimi bodo investitorji v prihodnje dokazovali, da bodo nove naložbe zmanjševale ogroženost narave. Razveselilo me je, da je strokovnjakinja iz Slovenije ustvarjalna moč novih strokovnih rešitev na podlagi katerih bodo sprejeti novi zakoni in pravila kot tudi razvrščanje poslov na trajne in ostale v skladu s akcijskim načrtom o financiranju trajnostne rasti kar vse bo v praksi omogočile uresničevanje načelnih odločitev. Denar za naložbe torej bo, veliko vprašanje, povezano z rastjo blaginje ljudi pa je, ali bodo investitorji zmogli oblikovati projekte po novih smernicah. Očitno je že, da ima na primer Slovenija kar nekaj usodnih težav pri dokazovanju svoje trajno naravnanosti in okoljevarstveno primerne pri načrtovanih naložbah.

Kako bodo ta dejstva vplivala na naše investicije v podjetju ali v lokalni skupnosti? Morali bomo naložbe klasificirati na zelene in trajnostne dejavnosti. Denar bo dosegljiv le tem dejavnostim potem, ko bo pristojna komisija EU potrdila trajnostni pomen naložbe in ko bo dokazano, da naložba zagotavlja gospodarsko rast in s tem blaginja ljudi ter okoljsko trajnost. Pa to še ni vse saj bo moral vsak investitor zagotavljati usklajenost svojega poslovanja tudi z mednarodnimi smernicami z vključno preprečevanjem kakršnega koli izkoriščanja ljudi in spoštovanje njihovih pravic ne glede na kraj ali državo kjer se opravlja delovni proces.

Posledice novih okoljevarstvenih in trajnostnih ukrepov pri naložbah bomo nujno občutili tudi v vsakem gospodinjstvu saj ta so prav tako zavezana k prizadevanjem, da se uresniči načrt dekarbonizacije. Morali bomo zamenjati avtomobile za električne in pozneje še večkrat tako, da bomo svojo potrošnjo goriva za mobilnost nenehno zmanjševali. Zmanjšati ali odpovedati se bomo morali izdelkom kemične industrije, ki jih bo ta nehala proizvajati zaradi varovanja okolja, njihovi nadomestni izdelki bodo verjetno razpoložljivi po višji ceni, ker bo v njih več raziskovalnega dela. Ne vemo še kako bo z energijo. Ni sicer dvoma, da bo dražja vprašanje pa je ali zato ker se bo njena proizvodnja zmanjšala ali pa zato, ker bo za dom najbolje lastna produkcija sončne energije in bodo potrebne naložbe še posebno, če bo postal vprašljiv tudi zemeljski plin. Gospodinjstva bomo imela spremenjene odpadke, kakšni bodo še ne vemo, lahko pa se zgodi, da bomo morali za vse svoje odpadke sami poskrbeti.

Kako se pripravljate na reševanje okoljske in trajnostne problematiko pri vašem delodajalcu in kako doma?

Gospodarjenje s prihranki, 23. marec 2021

Po družinskem nedeljskem kosilu smo v pogovoru zašli v varčevanje in gospodarjenje s prihranki, ki jih tako neusmiljeno mrcvarijo banke v katerih so naloženi, da varčevalec ne pridobiva ustreznih obresti oziroma se celo boji, da bo moral bankam plačevati ležarino. Samo omenila sem, da razmere pri nas terjajo preusmerjanje prihrankov iz bank na sklade in že je bil ogenj v strehi. Si pozabila kakšne težave so bile z Vizijo, Perspektivo, vzajemni in zavarovalniški skladi, pa nacionalna stanovanjska shema, itd. Vse se je sfrižilo, razvrednotilo, komaj smo dobili vloženo povrnjeno, borzne posrednike pa so policisti lovili celo po Ameriki. Pa drugi in tretji pokojninski steber? Imeli smo kapitalski sklad, pa ni bil nič boljši od drugih. Ne, so zaključili družinski člani, ne gremo se več takih igric. Kaj pa delnice in deleži? Ne, razen ene delnice, ki galopira, so vse druge končale v stečaju, da ne pozabimo samo primera Nove ljubljanske banke, ko smo delnice zgubili celo brez bankrota. Trgovalni račun z delnicami je drag, predrag za male varčevalce. Ponovili so odločno ne. Nepremičnine so morda rešitev, drezam naprej. Ampak tudi tu so težave; visoka obdavčitev najemnin, posebno problem vzdrževanja več nepremičnin na različnih krajih. Družina ni čisto odklonila. Z zlatnino in umetninami ne znamo gospodariti, dodam sama.

Varčevanje je bila od nekdaj vrednota, da si pripravljen na slabe čase, morebitne bolezni, izjemne dogodke in druge težave. Varčevanje je bilo do sedaj tudi osnova za kreditiranje prebivalstva, skupnega dobra in gospodarstva, obresti pa primerno nadomestilo varčevalcu in cena za kredit posojilojemalca. Nedvoumno se ta vrednota opušča. Dejstvo je, da je evropska banka našla nove vire povečevanja denarne mase za kreditiranje, morda v odkupovanju državnih obveznic. Dejstvo je tudi, da prihranke obstoječe banke ne morejo z donosom plasirati in da se zato morajo pobrigati varčevalni sami. Izjemno težko delo čaka varčevalce. Morali bi se najprej oskrbeti z informacijami o projektih, ki ustrezajo zeleni taksonomiji EU in investitorjih, ki so sposobni te projekte udejanjati. Varčevalci bi morali s svojimi prihranki na trg po tržnih pogojih z vključno promocijo. Poznati bi morali ljudi, ki projekte vodijo, pridobiti o njih zaupanje in nenehno spremljati njihove donose. Še mnogo drugega bi varčevalci morali poznati, da bi sami donosno gospodarili s prihranki. Verjetno je to utopija in kot alternativo mora vsak varčevalec le pretehtati o prenašanju gospodarjenja s prihranki na sklade, v vrednostne papirje in v nepremičnine oziroma razpršeno na te tri in nove še nepoznane ponudbe na trgu. Odpira se v vsaki družini pomembno vprašanje zaupanja v projekte, v ljudi, ki jih vodijo in v gospodarsko politiko aktualne oblasti. Ne bom povedala nič novega, če rečem, da bo varčevalec uspešen le s pomočjo usposobljenega in poštenega finančnega svetovalca.

V današnjem času neugodna varčevalna klima v naši državi pa nikakor ne bi smela vplivati na zmanjševanje obsega vsakega varčevanja, tudi ne povprečnega privarčevanega zneska stanja na transakcijskem računu posameznika. V težavah ostajamo običajno sami, brez prijateljev in znancev moramo sami rešiti finančne zadeve sicer sprejemamo rizike, da prijatelje izgubimo. To nas sili, da pravzaprav dnevno razmišljamo »kako bomo obrnili EUR, da bo rodil mlade«. S še tako majhnimi ali veliki prihranki družina živi, z njimi mora gospodariti smotrno in zanjo najbolje. Pomembno je doumeti, da moramo preživeti ne glede nato kdo in kako nam vlada.

Kako pa vaša družina razmišlja o financah in premoženju, o nujnih rezervah in o gospodarjenju z njimi? Mi zaupate svoje izkušnje?

Akademija znanosti in umetnosti (SAZU) in mi, 22. marec 2021

Imela sem kar nekaj delovnih dolžnosti, ki so me desetletja povezovale z častitljivo institucijo SAZU, njenimi predsedniki, posameznimi člani in celo nekaterimi zaposlenimi strokovnjaki oziroma znanstveniki, zlasti svetovnimi popotniki med njimi. Naš odnos je krepilo skupno oblikovanje Motivacijskega načrta za razvoj Dolenjske in Bele krajine, kulturna srečanja v tem delu Slovenija, Forum odličnosti in mojstrstva v organizaciji Društva ekonomistov in snovanje gibanja Rastoča knjiga. Predvsem na osnovi dobrih učinkov skupnega snovanja in do sedaj doseženega zaupanja, preberem in pretehtam vse, kar SAZU predlaga javnosti z namenom, da njihove predloge sprejmem za svoje in jih po možnosti delim z okoljem v katerem živim. Izjavi SAZU o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države (Delo, SP 20. marca 2021.) sem nekaj krat prebrala z namenom, da bi res dobro razumela, kaj ugledna institucija priporoča državljanom in državljankam Slovenije. Previdno sem pristopila iz več razlogov, najpomembnejša pa je za mene ponovitev, neštetokrat v različnih kontekstih poudarjeno mnenje »da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena«. Dokler so to domnevali posamezniki, je bilo nam, otrokom vojne, manj pomembno, ko pa slovenski javnosti danes to predlaga naša zaupanja vredna SAZU, da jo posvojimo in delujemo v skladu z njo, se povojnim generacijam dejansko odpirajo pomembne dileme.

Najprej se vprašajmo, čigav pa je bil narodno osvobodilni boj? Moja družina je štela 13 članov, vsi so sodelovali v boju, komunist je bil samo eden. Česa se je polastila moja družina in večina enakih kot udeleženk v narodnoosvobodilnem boju? Ko je bilo vojne konec, so bila mesta in večina domov porušena, mladi fantje in dekleta pobiti, polja zapuščena, stanovanjska stiska maksimalna, prav tako lakota. Kdo bi moral organizirati narodno osvobodilni boj in obnovo, da se komunistična partija ne bi mogla polastiti oblasti in zakaj ta tega ni storil? Moja družina je bila pobožna, zaznala bi boljše organizatorje od partije seveda, če bi obstajali in podprla bi jih. Predno sprejmemo mnenje SAZU o polastitvi oblasti komunistične partije pa moramo vedeti konkretno kdo je bil v takratnih časih po takrat veljavnih normah, zakonih in predpisih lastnik oblasti in zakaj ni reagiral, ko se je partija oblasti polaščala. Leta 1945 je bilo konec vojne in po tem letu je bilo samo ogromno strahovitih naporov, da bi ljudje lahko živeli v miru in bili minimalno preskrbljeni za preživetje.

Dilema, ki jo odpira ista dikcija predloga SAZU in tare vojno ter povojne generacije je pomembnejša in bistvena. Režim v državi po vojni je bil naklonjen izobraževanju, naložbam, participaciji v delitvi oblasti in upravljanju s premoženjem, mednarodnemu sodelovanju. Mednarodna skupnost, zlasti svetovne ustanove za ohranitev miru in razvoj ter strokovne organizacije so ga desetletja sprejemala in ocenjevala kot pozitivnega. V primerjavi z obstoječim režimom v naši ljubi Sloveniji, ko skupno dobro odmira, oblast koncentrira in trpimo celo revščino, se vsak od nas upravičeno zamisli ali je komunistična partija upravičila polastilo oblasti z razvojem, blagostanjem in mednarodnim ugledom država ali pa je svoja pooblastila koristila za klientelo, bogatenje posameznikov, skratka, zla dejanja iz hudobije. Kakšno oblast bi dejansko morali imeti po končanem narodnoosvobodilnem boju in obnovi, se pravi tam po 1950 letu? Odgovor ni možno najti samo v dilemi ali so volitve bile korektne ali ne. V podjetjih smo imeli svobodne roke ustvarjanja, moj direktor ni bil partijec, lokalne skupnosti pa so nam morale slediti s svojo infrastrukturo, sicer se podjetja ne bi mogli razvijati.
Nisem odkrila, da bi bil revolucionarni teror definiran in konkretiziran. Povojni poboji so tudi v predlogu SAZU navedeni v posebnem odstavku, ki je sprejemljiv čeprav so bila pri njih udeležene tudi mednarodne institucije. Nekaj ga je možno zaznati v obvezni oddaji tam do 1948 leta, v povojnem delu sodišč, nekaj več v raznih bibliografijah, ko se avtorji pohvalijo, da jih je »partija« preganjala. Največ se s tem terorjem ukvarjajo pisci člankov, ki so se rodili že v samostojni Sloveniji ali pa malo pred njo. Kaj pod revolucionarnem terorju razume SAZU pa ni navedeno. Ker je v vsakem režimu tudi teror za ene ali druge, sprejemam ponujano mnenje. Prizadevati si moramo za skupno razumevanje svoje zgodovine, svojih dejanj, uspehov in porazov.
SAZU se je po moji oceni lotila težke naloge saj je sprava dejanje, ki se ne da ukazati, nadzirati ali sistemsko regulirati. Se pa spominjam dobro, kako je po vojni potekala sprava med družinami, med prijatelji, med sodelavci, med vasmi. Bila je in, kjer je potrebno je še, prijazno dejanje, ki ga običajno pogojuje potreba in želja po sodelovanju.

Ste spoznali mnenje SAZU, se mu boste pridružili, bi še kaj pripomnili?

Bralna značka, 17. marec 2021

Svetovni splet je zbral ogromno podatkov iz knjig, ki jih v življenju prebiramo vse generacije. Zadovoljil je z njimi predvsem tiste, ki niso preveč radovedni, tiste, ki na podatkih gradijo svojo prihodnosti in mnogo takih, ki se le s podatki lahko izkažejo kot svetovljani. Vse to nam res koristno služi predvsem takrat, ko smo v zadregi s časom in nam ni potrebno izraziti svojega mnenja. Če pa je mnenje nujno oblikovati, je nam potrebno poznavanje in razumevanje v knjigah zapisanih in skozi življenjske zgodbe posredovanih naukov, resnic, življenjskih izkušenj, prepričanj in dobrih ter slabih praks. Vojna in mir je na spletu zgodba borb in lepe Nataše, Tolstojeva pripoved pa je spoznavanje narave ljudi, glavnih junakov in okolja, njihovega ravnanja v različnih razmerah, njihovih želja in hrepenenj ter možnosti in poti, ki jih iščejo in najdejo vsak na svoji življenjski poti. Radovednost nas sili, da preberemo knjigo, da pridobimo iz nje koristne izkušnje in si naberemo dovolj energije za reševanje svojih morebitnih življenjskih slabosti ali za ravnanje v podobnih situacijah kot jih je čudovito nanizal v svojih knjigah omenjeni avtor. Brez prebiranja knjig ostaja človekova radovednost nepotešena, neke vrste torzo, ki da slutiti ne ponuja pa spoznanja.

Radovednost je pri otrocih pregovorno največja in zato je knjiga zanje najboljša učiteljica. Še posebno to velja za sodobnost, ki prinaša neverjetno kakovostne knjige po vsebini kot po oblikovanju in je dostopna pravzaprav na vsakem koraku. Zagotovljena je tudi njihova kritična presoja. Prav za mlade radovedneže je pisatelj Leopold Suhadolčan pred šest desetletjem ustanovil prvo Bralno značko za katere se potegujejo vse generacije otrok v naši domovini, tudi moji in tvoji – najprej sinovi in hčere nato pa vnukinje in vnuki. Izjemno doživetje je poslušati pripoved katerega od njih po prebiranju antičnih pravljic, srednjeveških grozljivk ali fantastičnih junakov iz vesolja – pripovedi vedno sledi vprašanje »Kaj pa ti misliš, kako bi pa ti ravnala?« Hvala spoštovani vizionarji, skrbniki in protagonisti bralnih navad, da ste mladim podaril bralno značko, kot vidite jo izjemno spoštuje ves narod če je njihovo število danes že 54. Hvala tudi našemu rojaku Marjanu Mančku, da je skupaj s Pošto oblikoval mladim bralcem spodbudno spominsko obeležje.

Knjižnica v Novem mestu je pred leti ustanovila Bralno značko za odrasle, ki lepo uspeva in kateri sem se pridružila. Ob letošnjem dnevu knjižnice sem jim sporočila:

Mojim knjižničarjem in Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto!
Ob dnevu naše knjižnice se vam zahvaljujem za dragoceno pomoč, ki jo nudite ljubiteljem knjig še posebno pa za izjemno razumevanje in pomoč bralkam in bralcem v času korona virusa. Lahko smo neovirano sledili knjižnim novostim, tudi strokovni literaturi in na vaših spletnih straneh zanimivim dogodkom. Neverjetno je, da ste uspešno udejanili tudi Bralno značko 2020 in nas nagradili z koledarjem v spomin naši Ilki Vašte. Naj vas naše zadovoljstvo tudi v prihodnje spodbuja k novostim v svojem poslovanju, k krepitvi umetniške angažiranosti pri oblikovanju našega življenja in dela, k bogatenju lokalnega družboslovja in vsega drugega ustvarjanja, ki bo našo knjižnico, Novo mesto in regijo še v večji meri kot do sedaj obelodanila na zemljevidu intelektualnega duha sodobne družbe. Bralka Joža Miklič

Kaj pa o pisateljih in poetih, branju knjig, knjižnicah, založbah, založnikih, oblikovalcih, tiskarnah,… menite vi?

Gremo res nazaj v socializem? 16. marec 2021

O tem sem se resno spraševala že potem, ko sem prebirala prvi prispevek Marcel Štefančiča jr. v Mladini, pri njegovem drugem prispevku pa sem opazila, da nisem edina saj je v pismih bralcev neki gospod podal dobro obrazložitev zakaj mnenje omenjenega avtorja ni sprejemljivo. Težko, morda celo nemogoče ali nesmiselno je postavljati pod vprašaj mnenje omenjenega avtorja članka Nazaj v socializem; avtor je »mojster peresa«, pomembna avtoriteta v svoji dejavnosti, pisatelj in še mnogo drugega, z njegovo veličino se ne morem primerjati in tudi nimam strokovnega znanja iz njegovega področja dela. Sem pa živa priča o tem, kaka smo si prizadevali izboljševati življenje in posodabljati poslovanje v socializmu, zato me je močno prizadela ugotovitev omenjenega avtorja. Ni osamljen v tem primerjanju, tudi komentator Markeš, včasih celo mojstrski Žerdin, se rada obregneta ob naša nekdanja prizadevanja, kot da smo v socializmu skrbeli samo za namerna hudodelstva.

Med odločanjem v nekdanji državi in odločanjem v sedanji državi je bistvena razlika v množici sodelujočih pri odločitvah. Kot razumem prispevke današnjih novinarjev je njihova splošna ugotovitev dejstvo, da danes v državi odloča en sam, kar v socializmu niti slučajno ni bilo možno, niti v upravljanju še manj pa v politiki.

Tako pri odločitvah v upravljanju kot pri odločitvah v politiki je lahko sodeloval vsak. Vsaka delovna skupnost, krajevna skupnost, občina, republika in država je izvolila svoje organe upravljanja in jim dodelila pristojnosti za odločanje. In v vsaki omenjeni skupnosti so delovali vsi politični organi sindikata, mladine, borcev, socialistične zveze in komunisti. Si predstavljate koliko državljanov in državljank je bilo vključeno v odločanje? Si predstavljate, da je kje na svetu človek, ki bi sposoben vso to maso sodelujočih, ki je vsak dan odločala o bistveno pomembnih zadevah za ljudi, obvladati, usmerjati, nadzirati in skrbeti, da ne bo kje preskočila meje svojih pristojnosti? Brez dvoma lahko rečemo, da take osebe v socializmu nismo imeli in jo tudi nismo iskali, ker je nismo potrebovali.

Naj še poudarim, da je vsa ta masa sodelujočih morala odločati tako v skladu z zakonodajo države in republike kot v skladu s statuti (občine, delovne skupnosti, podjetja) in da je nadzor nad uresničevanjem sprejetih odločitev potekal v strokovno usposobljeni in finančno samostojni instituciji preko nadzora plačilnega prometa.

In zdaj se bo avtor prispevka Nazaj v socializem zagotovo nasmehnil ter pribil »Ja postopki so enaki?« Niso, dragi moj, naša filozofija se je oblikovala ob delu, ustvarjali smo industrijsko in snovali informacijsko družbo, kar smo ustvarili je bilo dovolj za dostojno življenje in je še vedno slovenska skupna srebrnina. Izogibajmo se neprimernih primerjav, raje si prizadevajmo za nastanek ustvarjalne skupnosti, ki bo zanimiva in spodbudna za mlade v naši domovini.

Kaj pa vi menite o takih primerjavah, kot so podane v prispevku Nazaj v socializem. Se vam zdijo umestne, potrebne, koristne? Menite, da bi jih bilo nujno upoštevati pri načinu odločanja o naših skupnih zadevah?