Joža Miklič arhiv

Varčevanje, 22. januar 2025

Brat moj, v naši lepi Sloveniji bijemo krvavi boj! Tokrat poteka mesarsko klanje za staro pravdo, ki ga imenujemo »obdavčitev nepremičnin«. Seveda pretiravam, tako kot pretiravajo poročila naših medijev, toda v tem je nekaj grenke resnice, ki varčevanje, skrb za stara ali bolna leta, tveganja in naložbe tretira kot neupravičeno in ne solidarno bogatenje. Kot bi me pičila kača! Moj ded mi je vedno govoril, premoženje se ne prodaja, se samo kupuje, kaj veš kaj te čaka, imeti moraš rezervo! Na misel mi še danes ne pride, da ga ne bi poslušala, saj je bil on tisti, ki je tudi naročal »uči se, nimaš grunta, lahko boš samo dekla, če ne boš veliko znala«. Uf, kako je bolelo, a je pomagalo. Varčevala sem pri štipendiji, počitniškem zaslužku, od prve plače dalje vse do današnjih dni. In seveda se je v tem dolgem in srečnem obdobju marsikaj nabralo, kupilo, varno naložilo in, glej ga zlomka, plačala sem vse davke in dajatve, zdaj pa bom obdavčena za te svoje rezerve in okarakterizirana za ne solidarno državljanko. Če bom potrebovala rezervo, bo zame poskrbela dolgotrajna oskrba, ne pa moji lastni prihranki in naložbe. Več ne vem, kaj naj rečem, verjetno sploh ne bom izdavila glasu, zaupala bom svoj protest temule blogu in se skrila v mišjo luknjo.

Najprej zato, ker nimam ničesar kar ne bi imelo ljudje s katerimi sem delala. Celo več od mene imajo in vesela sem zanje, osrečuje me, da so si materialno opomogli, da imajo primerno urejene razmere in da jim ni potrebno skrbeti, kako bodo plačevali kavico v priljubljenem lokalu. Moja plača je bila boljša od njihove, oni pa so imeli več časa za izbor najboljšega načina varčevanja in tako smo končali v nekem solidnem ravnovesju, daleč od tega, da ne bi bili solidarni ali pa, da bi meni bilo podarjeno nekaj kar oni niso imeli možnosti. Solidarnost smo stvarno uresničevali in ne samo na papirju ali v besedah.

Delo smo opravljali tako, kot bi ga opravljali sami za sebe v svojem podjetju. Pri davkih in prispevkih ter solidarnostnih dajatvah smo bili za vzgled, nadzor je bil javen, kontrole so delovale in meni se ni očitalo kar koli. Torej lahko rečem, da sem dobila samo tisto kar mi je pripadalo in od tega sem dajala državi vse kar je njej pripadalo.

Sama zase skrbim za preživetje od gimnazijskih let dalje. Rezerve sem morala imeti za izredne dogodke in kar dobro sem krmarila med Scilo in Karibdo. Kolikor več sem zaslužila toliko višje so bile rezerve kot je naročil ded. Povečevala so se tudi tveganja, zlasti ob porodniški, ko sem izgubila delovno mesto, pa tudi politična. Bila sem zdrava in razen porodniške, nisem bila v bolniški. Rezerv nisem uporabljala zato so se nakopičile, vlagala sem jih v dolgoročne naložbe. Nekaj sem tudi dedovala po pokojnem bratu. Zdaj postaja njihov gospodar sin, ki skrbi, da mi je v starosti dobro in da ne obremenjujem državnih ali lokalnih skupnih sredstev. Kaj je v tem slabega, nesprejemljivega za današnji čas? Presrečna starka sem, da mi uspeva pokrivati s svojimi prihodki vse svoje obveznosti in da ne obremenjujem družbe.

Davek na nepremičnine me ne bo spremenil v upornico, jezno ženšče ali še kaj hujšega, sprejela ga bom stoično kot moj prispevek k boljši oskrbljenosti mladih družin. Grenki priokus ostaja samo zaradi kaznovanja varčnosti in varčevanja.

Predlagam tudi vam, da mlademu rodu oddate skrbi za svoje nepremičnine, morda jih bo to spodbudilo, da bodo rajše imeli svojo domovino!

Tudi vi varčujete vse življenje?

Kultura in šport, 21. januar 2025

Všeč mi je, da se v medijih pojavljajo predlogov krajanov, kako upravljati in povezovati različne dejavnosti, da bi bili učinki večji, kakovostnejši in koristni za večji obseg prebivalstva. Čudim se, da mandatarji ne spodbujajo v večji meri državljane k podajanju predlogov, kako bi lahko bolje gospodarili. V gospodarskih družbah je vsak korporacijski časopis poln razpisov za zbiranje različnih predlogov, potem se objavljajo rezultati razpisa, izbori predlogov, podelitve priznanj in odličij, pozivi in povabila na prihodnje razpise in še marsikaj. Dobro delujejo odbori ali komisije za inovacije, preko njih se gospodarska družba vključuje s svojo inovacijo v državne razpise, proces je nenehen, generacijam srednješolcev in študentov se tako odpirajo vrata za presojo uporabnosti njihovih raziskav in diplom.

Navdušujem se trenutno nad predlogom dr. Berčiča, da bi se tudi kultura vključila v ustvarjalno povezanost turistične in gostinske dejavnosti ter športa in tako postala sestavni del slovenske ponudbe na trgu doma in po svetu. Nastopanje na trgu zahteva veliko naložb ne samo v prostore in organizacijo pač pa tudi v zaščito, varovanje in razvoj. Pomislimo samo, kaj vse lahko ponudi naša zaščitena kulturna dediščina, ki praktično nastaja v vsaki gospodarski dejavnosti. Kako to ponuditi na trgu bi moralo biti izziv managerjem in umetnikom vseh vrst od avdiovizualnih do kmečkih veselic, od arhitekture do otroških peskovnikov, od knjig in muzejev do bloških smučarjev in naprej. Promocijski stroški prireditve bi se tako razdeljevali na vse dejavnosti, ki dogodek pripravljajo, Slovenija pa bi s svojo dediščino postajala soustvarjalka boljše korporativne ponudbe. To kar omenjeni gospod predlaga bi seveda morali proučiti usposobljeni strokovnjaki gospodarstva, športa in kulture, programi skupnega nastopa morajo imeti svoj poslovni načrt in njihova izvedba mora biti v celoti možna.

Gostinstvo ni ne vem kako donosna storitvena dejavnost. Moja mama je bila računovodja pomembnega gostinskega podjetja na idealni lokaciji. Vedno je trdila, da je njihov dobiček odvisen izključno od točenja pijač medtem ko pri hrani so lahko zadovoljni, če pokrijejo stroške. Gledam male bifeje po naših trgovinah, krajevnih skupnostih in vogalih naselij. Bolj skromnih obiskov si težko predstavljam, soboto, nedeljo, prazniki vse zaprto, okolje nespodbudno. Vprašam se vedno, kaj bi temu gostincu lahko prinašalo prihodke? Nealkoholne pijače, pekovsko pecivo ali kava? Premalo, mnogo premalo, da bi vzdrževal in amortiziral prostor, zagotovil standardom in primerno zaslužil za preživetje svoje družine. Ima pa priložnost sodelovanja z vrtcem ali šolo, zraven je športno igrišče za košarko in odbojko in igrala za otroke nekoliko stran je graščina s čudovito kletjo, parcela za vrtnarjenje, košato drevje v rodnosti in še marsikaj bi se našlo. Vse to je sedaj neuporabljeno, stoji tam kot opozorilo stanovalcem v desetih blokih. Od našega lokalnega gostinca najbrž pričakujemo preveč, lahko pa bi šel v navezo s kulturnimi in športnimi ustanovami ali pa prisluhnil svetu mestne četrti.

Vsekakor bi naše prihodke lahko povečevali z trženjem kulturnih dosežkov in zdi se mi prav potratno, da to bogastvo ne promoviramo oziroma ponudimo na najprimernejši način na trgu. Prazni gradovi in drugi zaščiteni objekti ali pa muzeji in vseh vrst spomeniki ne smejo oživeti samo ob jubilejih ali proslavah, vsak dan morajo ljudem sporočati svoj pomen, da o tržni ponudbi nesnovne kulturne dediščine sploh ne govorim. S tem, kar imamo moramo povečevati donose, da bomo bolje živeli.

Ali v vaši soseski uporabljate dane možnosti in zagotavljate prihodke od njih?

Izzivi preteklosti, 20. januar 2025

Ugotavljam, da ljudje po vsem svetu iščejo pomoč, da bi se uspešnejše upirali izzivom današnjih dni in obdržali moči ustvarjenja. Skoraj ni dneva, da ne bi mediji prinašali novic, kako se izgubljajo temeljne vrednote človeka in narodov, filozofi menijo, da digitalizacija zasužnji predvsem mlade ljudi, kulturniki pravijo, da ljudje več ne berejo in zato izgubljajo sposobnost presoje, pojavlja se samovolja pri vodenju in upravljanju skupnega dobra, širijo se vojne in še mnogo drugega, kar vse ustvarja duševne stiske prebivalstvu.

Ni se čuditi, da se zaradi tega malodušja, na spletu širijo misli filozofov in pesnikov celo starodavnih narodov kot je na primer Džaláluddín Balchí Rúmíja, perzijskega pesnika, mistika in učenjaka, rojenega 1207 in umrlega 1273 leta, ki je na vprašanja ljudi odgovarjal filozofsko.

Kaj je strup? Vse, kar je več od tega kar potrebujemo. To je lahko Moč, Bogastvo, Lakota, Ego, Pohlep, Lenoba, Ambicija, Sovraštvo in še mnogo tega.

Kaj je strah? Odklanjanje negotovosti. Če negotovost sprejmemo, postane dogodivščina...

Kaj je zavist? Nepriznavanje dobrega v drugih. Če to sprejmemo, postane navdih.

Kaj je jeza? odklanjanje stvari, ki jih ne moremo nadzorovati. Če jih sprejmemo, to postane strpnost.

Kaj je sovraštvo? Ne sprejemanje ljudi takšnih kot so. Ko človeka sprejmemo brezpogojno, to postane ljubezen.

Presenečajo me po e-pošti prejeta vprašanja in odgovori nekoga, ki je živel v popolnoma drugačnem času, kot tudi to, da ga pozna sodobni svet in da me o njegovih mislih seznanja e-pošta. Iz radovednosti sem se podrobneje pozanimala o njem. Rúmí je bistveno vplival na uveljavljanje sufizma, mistične in duhovne smeri v islamu, ki se osredotoča na osebni odnos posameznika z Bogom in na notranjo duhovno izkušnjo. Prizadevajo si za notranjo preobrazbo, duhovno ljubezen in združitev z božanskim skozi meditacijo, molitev, askezo in predanost. V središču jim je popolna in brezpogojna ljubezen. Verjamejo, da je Bog najvišji vir ljubezni, lepote in resnice. Poudarjajo pomen očiščenja srca negativnih lastnosti, kot so egoizem, pohlep in sovraštvo, ter razvoj vrlin, kot so ponižnost, potrpežljivost in hvaležnost. Znani sufiji so tudi "plesoči derviši" in pesnik Hafiz, ki jih je navdihnilo delo Rúmija. Sufizem je razvil globoko poezijo, ki izraža duhovno hrepenenje. Danes je sufizen znan kot univerzalen kulturni pojav, ki uči spoštovanja, ljubezni in strpnosti, vse ljudi vseh ver in nagovarja k ljubezni in miru.

Neverjetno kako malo se je spremenilo v skoraj 800 letih. Zagotovo so takratni ljudje živeli v telesni in podobni duševni stiski, kot živimo danes. Nagovori razmišljajočih, poetov in razumnikov so jim pomagali s spodbujanjem dobrih lastnosti v ljudeh, premagovati dileme, se otresti sovraštva in ohranjati mir za varnost svojega doma. Ob grozotah današnjih vojn ve vsak povprečni zemljan, da zmag ni možno več dosegati, saj je jedrsko orožje držav v vojni nevarno tako za vojskujoče kot za vse, ki živijo v miru. V času Rumija so vladali nenehno se vojskujoči kralji, sultani, kalifi in podobni avtokrati. Ti so družinam pobirali možke za vojskovanje in vse bogastvo, da so se ljudje komaj preživljali. Današnji orožarji in informacijski mogočneži jih posnemajo zlasti v slabem, hočejo prevzeti oblast, delujejo razdiralno in rušijo zaupanje ljudi, vse za naj donose, denarja, kapitala, oblasti. Prebirajmo Rumija, da najdemo rešitev za danes!

Tudi vi iščete izhod iz svojega pesimizma?

Sestavljene družine, 19. januar 2025

Strokovnjaki ugotavljajo, da nastajajo nove oblike družin. Med njimi je najpogostejša »sestavljena družina«, ki nastane, ko se partnerja ali zakonca iz različnih prejšnjih razmerij združita v novo razmerje, pri čemer ima eden ali oba partnerja otroke iz prejšnjih razmerij. Ti otroci in morebitni novi otroci, ki se rodijo v tem novem razmerju, skupaj tvorijo sestavljeno družino. Otroci dobijo nove družinske vloge, na primer očima, mačeho, polbrate ali polsestre. Družinski člani se morajo prilagoditi novim razmeram, vlogam in dinamiki. Ker tudi sama prihajam iz sestavljene družine, me seveda ta problematika izredno zanima, toda do sedaj nisem prepoznala, da postaja ta družinska institucija enakovredna vsem drugim družinskim oblikam. Sestavljene družine so v sodobni družbi vse pogostejše, saj se povečuje število ločitev in ponovnih porok ali partnerstev.

Pri nas že imamo strokovnjakinje za partnerske odnose in te so že prepoznale postulate pomembne za graditev dobre sestavljene družine. Prvi pogoj je zrelost partnerja, da za skupno življenje sprejemata posebno dinamiko družine v kateri sodelujejo njuni otroci kot enakovredni člani sestavljene družine. Partnerja morata biti zaveznika pri vzgoji otrok, pravična in enaka neglede na biološke starše. Podelita naj si vzgojne kompetence, da vsa pravila uveljavljata pri vseh otrocih enako glede na starost in stopnjo razvoja posameznega otroka. Partnerja naj si prizadevata oblikovati zdrav partnerski odnos, ki ga dopolnjuje kakovost. Delujeta naj v tem smislu, da se zbližujeta in dopolnjujeta, skupaj iščeta rešitev in se ne pustita izsiljevati nikomur, najmanj otrokom. Zamere z bivšimi ne smejo vplivati na njuno novo zvezo. Storiti morata vse, da se krepi zaupanje med njima in z otroci. Vsi skupaj se morajo navaditi drug na drugega v čim krajšem času za kar se je potrebno veliko pogovarjati in zagotavljati otrokom tisto, kar so pogrešali v prejšnjih zvezah. Veliko ljubezni, sprotno in mirno razčiščevanje nejasnosti, krepiti občutek varnosti otrok. Partnerja naj bosta vzgled za zdrave in ljubeče odnose v novi zvezi.

Lepi in res koristni napotki, bilo bi odlično, če bi jim sledili v kateri koli zvezi in ne samo v sestavljeni družini. Pri nas sicer takih lepih misli ni nihče slišal, sta pa bila tako mamina kot očetova nova zveza zanimiva do nas otrok. Moj očim je dobro skrbel zame, žal le nekaj let, ker je kmalu umrl. Moja mačeha, ki je v zakon z mojim očetom pripeljala sina in potem rodila še dva moja popol brata, se je nekoliko bala, da bi moja malenkost vnašala kakršnekoli spremembe v njihovo življenje. Sama sem se dobro razumela z fanti v očetovi družini, v poletnih počitnicah sem bila pri njih ko sem opravljala počitniško delo v tovarni. Tudi po smrti staršev smo ostali v dobrih odnosih, še vedno obiskujem primoženega, drugega smo že pokopali, naš najmlajši pa živi v moji bližini in z njegovo številno družino prijateljujemo. Mojo mamo in očima so povezovale skrbi za pridobitev kvalifikacije ob koncu vojne, pozneje napori za nakup stanovanja in končno tudi njegova bolezen. Oče in mačeha sta bila zadovoljna s svojo zaposlitvijo, zaslužkom in tremi fanti. Res pa je, da je bil čas po drugi svetovni vojni zelo grob in v marsičem res izjemno skromen. Čustva do bila drugotnega pomena, morali smo v prvi vrsti poskrbeti za pridobitev poklica, za bivanje, zaslužek in svoje mesto pod soncem.

Veseli me, da so tudi sestavljene družine danes predmet strokovne obravnave, da se kdo briga za nič krive otroke, ki v sestavljenih družinah lahko postanejo kamen spotike iz različnih, včasih tudi neumestnih razlogov. Sicer pa čas poskrbi, da slabe stvari hitro poniknejo, dobre pa postajajo vedno boljše.

Kakšne so pa vaše izkušnje v sestavljeni družini?

Intervjuji, 18. januar 2025

V Sloveniji je veliko dobrih stvari, ki se jim lahko samo čudimo in se jih veselimo. Ni nujno, da gre za velike dosežke javnih oseb, lahko so to na primer fotografije za osvetlitev teksta, lahko je to v blagozvočni slovenščini napisan tekst, morda frizura, ki krasi neko žensko. Seveda pa je od tistega, ki nam želi ponuditi nekaj lepega, koristnega, izjemnega, odvisen izbor prezentacije. Med številnimi revijami pri našem Najboljšem sosedu sem si kupila za oko najbolj estetsko vpadljivo in zdaj si prizadevam ugotoviti, kaj mi ta lepota sporoča, na kaj me opozarja in kaj od navedena sprejemam. Revija je polna intervjujev za katere je že nekaj časa v medijih posebna promocija, med njimi je tudi intervju z eno od mojih dobrih znank, kar mi še poveča zanimanje. In prebiram ženska sporočila.

Strokovnjakinja za komuniciranje Najprej izrazi svoje razočaranje nad politiko in navaja nad čem vse so razočarani ljudje, ki bi želeli konkretne rezultate kot je na primer odgovor na vprašanje koliko časa bodo čakali na pregled specialista ali nujno operacijo, kakšne plače bodo imeli, koliko davkov bodo plačevali, koliko bodo plačevali za elektriko in v trgovinah za osnovna živila, koliko časa bodo potrebovali za premik iz kraja v kraj, z javnimi prevozi ali avtomobilom, koliko nas bo stalo gorivo, kako bodo živeli ko bo do potrebovali pomoč, ali bo končno zaživela oskrba na domu, ali bodo domovi za ostarele imeli dovolj osebja in kakšna bo dostopnost do postelj v njih, ali bo dovolj zdravnikov in medicinskih centrov in podobno? Začudila sem se, ker sem bila do sedaj prepričana, da morajo te in podobne stvari razreševati organizatorji dela, strokovnjaki za posamezna področja in številni direktorji oddelkov, služb, sektorjev, zavodov, centrov in kaj ti jaz vem kdo vse v strokovni hierarhiji odgovorne institucije ali gospodarske družbe. Da bi bili politiki kadroviki za domove starejših občanov mi še ni padlo na misel, prav tako ne, da bi politiki določali cene osnovnim živilom in omenila bi še plače vseh teh direktorjev na mestu katerih naj bi dela opravljali politiki. Neham prebirati ta intervju z govorko, ki najbrž misli najbolje, ne ve pa kdo za kaj odgovarja. Je pa res, da nepoučenost ljudi ustvarja s pomočjo medijev klimo, da je za vsako malenkost v »šlampariji« kogar koli kriva politika. Vprašati se moramo kdo je plačan za neko delo in kako kakovostno ga opravlja. Vedeti tudi moramo, kdo mora poskrbeti za odpravo nepoučenosti ljudi.

Dama iz področja glasbe in dama, ki je televizijska osebnost, se ne spuščata v področje skupnih prizadevanj, sta imeli v preteklosti hude izkušnje, uspešno sta jih prebrodili in zdaj sta srečni vsaka v svoji družini. Srečno neznane prijateljice!

Moja znanka je pomemba politična osebnost z dolgotrajno tradicijo, ki jo motijo prepiri med politiki in med političnimi strankami. Navdušuje jo program njene stranke, motijo pa jo neodgovorno ravnanje politikov, ki se ne zavedajo svoje odgovornosti in ne negujejo medsebojne dobre odnose. Njena najbolj poudarjena misel pa je, da morajo politiki delati za vse ljudi in ne samo za tiste, ki so jih volili. Prizadevna in ljudem naklonjena političarka je zaskrbljena za celotno slovensko politiko. Draga moja, tudi nas skrbi!

Peta intervjuvanka je novinarka in pisateljica, katere prispevke in knjige prebiramo tako rekoč vsak dan in vsa njena dela so odlična. Njeno kritično oko odkrije v današnjih razmerah ponovitev nekega dejstva iz davne preteklosti in zato opozarja na previdnost v ravnanju, da ne bi ponavljali napak preteklosti. Ostanite naša učiteljica tudi v prihodnje!

Prebirate intervjuje znanih ljudi, so za vas zanimivi in poučni?

Galerije, 17. januar 2025

Dolenjci postajamo v koraku z kulturno razvitimi v galerijski ponudbi. Ta je naša stalnica, največja je v Kostanjevici na Krki, zanimiva je v Trebnjem in najsodobnejše so v Novem mestu, zlasti v Galeriji Krka in galeriji Kocka

Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki nam poleg stalnih zbirk predstavlja od sobote naprej razstavo Odmaknjeni pogledi: Nova stvarnost in realizmi v Srednji Evropi. Organizira vodenje po razstavi v različnih terminih. Prihaja z novostjo, ki jo še nismo imeli priliko spoznati, to je program Sledi umetnosti – dopoldansko druženje ob umetnosti za odrasle.

Galerija likovnih samorastnikov Trebnje vabi na razstavo . Razstava prikazuje dela slikarjev samorastnikov, ki vsak na svoj izviren način ustvarjajo v akvarelni tehniki. Razstavljena dela se med seboj razlikujejo po motiviki in po slikarskih govoricah in nam odstirajo pogled na eno od najzahtevnejših kot tudi najstarejših slikarskih tehnik. Med razstavljavci sta tudi Jožica Škof in Robert Hlavaty. Tudi ta Galerija ima svojstven program Povezovanje likovne in literarne umetnosti. V tem roku sodelujoči opisujemo umetnino slikarke Darje Lobnikar Lovak.

Galerija v Dolenjskem muzeju je osrednja galerijska institucija z regijskim pomenom. Ima namensko grajen galerijski prostor in zato prireja predvsem večje razstave o razvoju dejavnosti, arheoloških najdbah, arhitekturnih dosežkih, zgodovini mesta in območja. Trenutno je v tej pomembni Galeriji razstava arhitekturnih dosežkov Petra in Boruta Simič. V njenem okvirju deluje tudi razstavišče v Jakčevem domu. Posebej je še pomembno poudariti galerijo Simulaker, ki prireja občasne razstave umetnin, zlasti iz sodobnosti.

Galerija Krka vsak mesec pripravi razstavo slikarja, kiparja, oblikovalca, karikaturista ali fotografa različnih generacij ter ustvarjalnih pristopov in pogledov. Razstavljavci prihajajo iz Slovenije in iz tujine. Do sedaj so organizirali preko 850 razstav, ki so jih pospremile strokovne predstavitve likovnih kritikov in umetnostnih zgodovinarjev ter različni glasbeni nastopi. V tem mesecu nam bo predstavila slikarko Evo Mlinar umetnostno zgodovinarko, oblikovalko vizualnih komunikacij in ilustratorko sodobnih ilustracij ter gledališča. Skrbi za likovno podobo predstav Anton Podbevšek Teatra v Novem mestu, njene ilustracije pa smo v seriji Zgodbe s prepiha do nedavnega lahko spremljali ob torkih zvečer na TV Slovenija 1. Predstavila bo njeno delo slovenska pesnica, esejistka, pisateljica, publicistka, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in založnica Tatjana Pregl Kobe.

V Kulturnem centru Janeza Trdine deluje Galerija Kocka. Lahko bi jo označili kot malo, saj njen obseg ne omogoča širših razstav. V Kocki se predstavljajo lokalni umetniki, posebne skupine kot na primer ustvarjalci v kamnu in svetovno znani razstavljavci iz različnih držav. Aktualna razstava v Kocki je Mladi talenti 2024/2025. na razstavo so povabili pedagoge osnovnošolcev in srednješolcev iz okolja Novega mesta. Odzvalo se je osem šol in izbrali so petnajst mladih talentov. Izstopajočim bodo podelili priznanja.

Vse to bogastvo likovne umetnosti nam v regiji omogoča kulturno rast in izobraževanje, pospešuje kulturni turizem in pozitivno vpliva na priseljevanje.

Obiskujete katere od omenjenih galerij?

Iran, 16. januar 2025

Na današnji dan leta 1979 je svojo državo zapustil njen šah Reza Pahlavi zaradi pritiska, ki so ga nanj izvajali privrženci ajatole Homeinija. Ker je šah veljal kot napreden vladar, je dogodke iz Teherana prenašala televizija in v živo smo lahko gledali, kako je Homeini spreminjal iransko državo in uvajal moralno policijo, da je nadzirala oblačenje ženski in njihovo gibanje po državi. Po Iranu sem potovala leta 2005 v dolgi črni halji in pokritimi lasmi kot kakšna maškara. Mi je pa ostal Iran močno v spominu predvsem po zgodovinskih dogodkih tako da si večkrat izposodim v knjižnici knjige bodisi o Perziji ali o sodobnem Iranu.

Pravkar sem prebrala knjigo z naslovom Samarkand, ki jo je napisal libanonski pisatelj Maalouf že leta 1998 in je bila v slovenščino prevedena že naslednje leto. Knjiga obravnava obdobje Perzije od leta 1000 našega štetja pa do prihoda na prestol omenjenega šaha. Najprej nam pripoveduje o zdravilstvu, astronomiji, matematiki in drugih naravoslovnih vedah, še posebno pa o pripovedništvu in pesništvu ter o poetih. Nazorno nam predstavi, kako je delovala srednjeveška oblast, monarhija v rokah ne preveč učenih ali razumnih monarhov, ki so svojo moč uporabljali za nenehno osvajanje ozemelj in varovanje svojega položaja. Avtor nam opisuje trgovanje na bazarju in drugih oblikah ulične ponudbe kot tudi o karavanskih poteh, njihovih karava serajih, kamelah, prodajalnah in trgovskih izdelkih. Neverjetno natančen je v predstavitvi uteži in denarja, ki se je v takratni dobi trgovalo v Samarkandu. Mesto je bilo polno tujcev in potujočih trgovin kar je zahtevalo znanje več jezikov in trgovcem primerni prostori. Šolanje v medresah je bilo privilegij, ki si ga je lahko privoščila le premožna družina. Pomembno vlogo v državi so imele verske sekte, tudi te so se med seboj bojevale in z veliko strogostjo vztrajale pri uporabi verske tradicije. Ko so se razvila številnejša mesta, se je Iranu veliko gradilo. Nastajale so razkošne palače, mestne četrti in verski objekti.

Maalouf je posebno pozorno opisal prizadevanja Irancev v 18 in 19 stoletju. Napredna večina so je želela ustavo in na podlagi ustave demokracijo po vzoru Britancev, predvsem pa Francozov. V tem času so bile v Iranu že znane nekatere rude in naftne zaloge kar je monarhija uporabila za podeljevanje oziroma prodajo koncesij, saj ji je zaradi neurejenih davkov nenehno primanjkovalo virov financiranja. Na splošno je bil Iran izjemno zanimiv tudi za Rusijo ter Turčijo, ki sta večkrat posegala celo z vojsko v urejanje notranjih razmer vedno slabše vladavine monarhov. Posebno zanimiv je opis Džamaledina, ki si je prizadeval za reformo islamske družbe in spodbujanje politične zavesti. Številni ga vidijo kot predhodnika ideoloških in političnih gibanj, ki so kasneje oblikovala sodobni Iran in druge muslimanske države. Njegovi privrženci so začeli vojno za ustavo v mestu Tabriz in bili številne bitke za uveljavljanje demokracije. Džamaledina vpliv je danes priznan kot temeljni kamen sodobne muslimanske misli.

Ko se takole seznanjam z zgodovino starodavnih narodov se ne more dovolj načuditi, kako razumni, pogumni in brezkompromisni ljudje so potrebni državi, da poganjajo njen duhovni in materialni razvoj. Literatura, predvsem pa zgodovina poudarjata predvsem zasluge voditelja države in le malokdaj se omenjajo tudi oblikovalci novih idej in zamisli, nikoli pa ni omenjenih dobrih in učinkovitih izvajalcev sprememb kot so vzgojitelji novih generacij, voditelji lokalnih mrež v državi ali prizadevni državni uslužbenci. Avtor knjige Samarkand je to prakso spremenil z opisom reformatorjev in njihovih metod dela. Knjigo preberite, če jo še niste!

Se iz zgodovine kaj naučite?

NUSZ , 15. januar 2025

V proračunu vsake upravičene občine do nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUZS) je ta dajatev občanov, gospodarskih družb in drugih uporabnikov stavbnih zemljišč izjemno pomembna ker je to njen edini neposredni vir financiranja. Plačuje se na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno gradnjo; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. Občina določi (1) območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča kot tudi (2) višino nadomestila za uporabo nezazidanega in zazidanega stavbnega zemljišča ter od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Občina nadomestilo določila v skladu z dogovori, ki jih sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti (a) opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve za te objekte in naprave, (b) lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča (c) izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in (č) merila tudi za oprostitev plačevanja nadomestila.

Ta proračunska postavka se v letih, ko sem bila svetnica v občinskem svetu, ni dokazovala na podlagi nekih konkretnih projektov ali ocen, bolj kot ne je služila uravnoteženju letnih odhodkov občine z načrtovanimi prihodki. Občina je bila v to skoraj primorana saj so bili vsi drugi prihodki več ali manj odvisni od osnov in meril za določanje deleža občin v državnem proračunu in razdeljevanju tega deleža na 212 občin. Zgleda, da se od prvega sklica občinskih svetov pa do danes, ni kaj dosti spremenilo. Iz tega zornega kota je možno razumeti protest družbe Mahle proti njej pristojni občini, ki v skladu z občinskimi praksami verjetno res določa NUSZ brez utemeljenih projektov. Čeprav je NUSZ le v pristojnosti občin pa dejansko njegova letna vsota 571.000.- EUR za vse zavezance v občini ne more bistveno ogroziti poslovnosti gospodarskih družb, tako da za selitev Mahle firme v Bosno to ne more biti upravičen razlog. Je pa protest družbe Mahle namenjen tudi državi, ki po njihovem mnenju povečuje davek na dobiček (+3%) ter uvaja nova davka za dolgotrajno oskrbo in na nepremičnine. Mahle sicer ne navaja njihove ocene vpliva omenjenih povišic na njihovo novo ustvarjeno vrednost, lahko pa, da je skupna dodatna obremenitev države in občine, usodna za zagotavljanje njegove razvojne sposobnosti. Po mojih praktičnih izkušnjah bi rekla, da mora o tem voditi računa pristojno ministrstvo za gospodarstvo in šport, ki edino lahko objektivno ugotovi posledice dodatnih obremenitev na ustvarjanje nove vrednosti v gospodarskih družbah upoštevaje njihovo produktivnost ter možnosti prodaje. Prav tako bi rekla, da mora pristojno ministrstvo za javno upravo in vsi mi, organizirani po institucijah države, preveriti in ugotoviti ali so naše potrebe res tako velike, morda presegajo standarde ali pa idealizirajo stanje, ki ga stopnja razvoja naše države še ne zmore uveljaviti. Produktivnost (več) in ekonomika (ceneje) sta ob novih dajatvah pomemben element dogovarjanja in iskanja skupnih ustreznejših rešitev. To ni samo stvar Vlade ali njegovega predsednika, je akcija stroke in zavesti naroda, za akcijo pa je potrebna organiziranost naporov na inovativne načine. Navsezadnje upravičeno postavljamo vprašanje koliko blagostanja nam prinašata avtomatizacija in digitalizacija, da o prispevkih vrhunskih strokovnjakov sploh ne govorim.

Ne glejmo na svojo državo kot da nam je mačeha, da ne rečem sovražnica. Parafraziram predsednico države ko trdim, da je taka kakršni smo mi!

Kako bi pa vi poskrbeli za financiranje naših skupnih potreb?

Vzajemna, 14. januar 2025

Mojster Markomentar nas že dolgo razveseljuje vsak dan z aktivno karikaturo v Delu o življenju in dogajanju v Sloveniji. Vedno si jo ogledam, največkrat ji prikimam, so pa tudi take, ki mi niso po volji . Danes nas je opozoril na potrebno pozornost pri začetku preobrazbe Vzajemne, ki postaja delniška družba na čisto poseben način. Poslovanje bo zaključila s kar primernim premoženjem, katerega solastnik bo lahko postal vsak dosedanji zavarovanec, ki se bo odločil, da za svoje upravičenje izbere delnice. Zavarovancev z upravičenjem je preko 832 tisoč, od tega jih je nekaj tudi izpod 120 EUR in ti bodo namesto delnice lahko dobili izplačilo v gotovini. Markomentar »priporoča, da se posvetujete s svojim zdravnikom, ki naj bi ocenil kdaj predvideva vaš pogreb. Če naj bi bil ta kmalu, bo za upravičenje pobral gotovino, sicer bo pa raje posegel po delnicah«

Pri tako velikem številu zavarovancev z upravičenjem posebno obetavnega donosa delnice ni možno pričakovati, vsaj ne dotlej, dokler se Vzajemna ne stabilizira na svojem trgu z novimi zavarovanci kot je dostop do specialistov, novimi trgu in morebitnimi storitvami, ki so bližje osnovnemu znanju v Vzajemni zaposlenim, da jih bodo le-ti zmogli kakovostno opravljati. Vsekakor zavarovalniški trg pri nas še ni primerljiv s svetovnim in v podjetništvu je možno razvijati prav vse, kar ljudje v določenem času potrebujejo. Pomeni to, da se bodo morali tudi delničarji Vzajemne brigati za poslovanje svoje delniške družbe, omogočati njeno naložbe in razvoj ter s skrbnostjo dobrega gospodarja deliti novo ustvarjeno vrednost zavarovalnice na delnico ter na potreben kapital za naložbe bodi si v strokovnost, podjetništvo ali integracije. V tem smislu je zahtevati upravičenje v gotovini skoraj nesmiselno saj 120 EUR danes komaj zadostuje za tedensko nabavo dvočlanski družini. No, še nekaj let kaj posebnega tudi ne morejo pričakovati delničarji, če družba v preteklosti ni oblikovala izjemnih rezerv ali pa je dobičke vlagala v manj donosne dejavnosti. Vsekakor bo po lanskem cunamiju potrebovala nekaj let, da najde svoj prostor pod soncem in se razvije tudi v konkurenčnih poslih drugim zavarovalnicam, zlasti pri finančnih storitvah in upravljanju z namenskimi skladi. Mi z upravičenjem pač moramo sprejeti podjetniške zakonitosti te preobrazbe Vzajemne in si kot njeni delničarji prizadevati za njeno ustrezno delovanje ter razvoj. Tak dolgoročni trend dobrega poslovanja lahko postane zaščitni znak dolgoročnega zaupanja vredne institucije.

Vzajemna je bila v svoji poslovnosti do sedaj podrejena interesom države mnogo bolj kot interesom zavarovancev. Kot ugotavlja analitik B. Kordež, je država pooblastila Vzajemne povezane z zdravstvom prenesla lansko leto na ZZZS in odredila vsakemu zavarovancu enak znesek plačila obveznega prispevka 35.- EUR kar pomeni, da plačujejo to vsoto tisti, ki so na minimalcu enako kot tisti, ki ima 5.000 EUR plače ali več. Izračunal je tudi, da davčna olajšava tistim s 5.000.- in več EUR plače zniža bremenitev za obvezni zdravstveni prispevek iz 35 na 18 EUR. Rešitev je torej bila neustrezno določena in ni element solidarnosti. Namesto v absolutnem znesku bi moral biti opredeljen s odstotkom. Vzajemna nam res ni prinašala nam nujnih dobrin ali vsaj skrajševala čakalnih vrst. Ali pa so bile z njo povezane določene odločitve, za katere ne vemo. V tem smislu je morda nakazana poslovna pot Vzajemne v prihodnje obetavnejša in nam zna ponuditi več kot je to zmogla zagotavljati do sedaj. Pravijo, da imajo že sedaj več kot 300 tisoč zavarovalnih polic, pomeni, da jim zaupa veliko zavarovancev, ki jih zavarovalnica ni razočarala. Želimo ji uspešno pot na trg zavarovalnih in z njo povezanih dejavnosti!

Boste postali delničarji Vzajemne?

Prebujenje. 13. januar 2025

Na našem travniku ob vodi se dogaja romantična zgodba. Vsak dan okoli druge ure popoldne prileti lep, kot sneg bel labod in obkroži okolico. Po nekajkratnem obkroženju se namesti vedno na isto drevo na nabrežini in čaka. Kakšne 15 minut za njim prileti iz drugega konca sivkasto bela labodka, ki tudi obkroži travnik in če se ji labod takoj ne pridruži, kroži naprej, dokler se ji ne odzove. Kot da plešeta se skupaj odpravita do izteka potoka, potem se vrneta in ponikneta v tisti del travnika, ki meji na skalo. Očem iz hriba nista več vidna. Še vedno ugotavljam kdaj odideta saj se labod večkrat oddalji in nato vrača. Meni se dozdeva, da sta mož in žena, tako lepo se ujemata. Prišla sta tudi na dan, ko je padal sneg in tudi danes, ko je sijalo zlato sonce in sem nabirala D-vitamin na sicer zasneženem vrtu.

Sama nase sem bila jezna, ker sem parkrat pozabila v trgovini kupiti pičo za ptičke. Ko se začelo snežiti sem samo zaradi te piče odšla v trgovino in jim v hiško posula kolikor sem mogla. Ko pridem v hišo pogledam, če so ptički morda opazili hrano. Celo jato zagledam na vrhu breskve. Spuščajo se do hiške, vzamejo sončnico in odletijo na vrh drevesa ali v gozdiček v nabrežini. Promet je strašen, čivkanja veliko, zvečer sem šla pogledati, če je še kaj semena v hiški, zelo malo je ostalo, zato ga seveda dodam spet kolikor morem. Imajo pa male ptice problem z večjimi. Te ne morejo v malo hiško in zato pobirajo semena po tleh, kar je meni padlo in kar izgubijo manjši. Kot da so organizirane.

Zjutraj grem na sprehod okoli tri četrt do šestih, dobro oblečena in obuta, da me ne zebe. Zdaj se že skoraj začne daniti, ko se od doma oddaljim kakih 500 korakov. Vsako jutro je nekoliko prej zora in ko se po uri hoje vračam domov je zdaj že dan. Pozdravljamo se z drugimi sprehajalci, gospodarji domačih ljubljenčkov in tistih, ki hodijo na delo nekoliko dlje. Pri nas je veljajo, da se do 6. januarja dan podaljša toliko kolikor zine petelin za kar bi rekla, da danes več ne velja.

Potem, ko se naveličam računalnika kaj dobrega pojem, prezračim hišo in gledam nadaljevanko, če je kaj vredna. Že nekaj časa mi ni potrebno ob štirih nažgati luči. Zdajle je skoraj pet popoldne pa dobro vidim tastaturo in posamezne črtke, celo berem lahko. Tudi sonček zunaj je toplo grel, čeprav je vse zasneženo.

Prebujenje je tudi med ljudmi. Spet prihajajo vabila na vesele prireditve, ob potoku so uredili sprehajališče in vedno več sprehajalcev je na njem. Pri sosedu so že stoli na balkonu, tudi sama sem očistila klopco in ulično knjižnico, da se obiskovalec lahko raz komodi. Me pa drug sosed opozarja, da bo še dolgo zima in da prva lastovka še ne pomeni pomladi. Ja prav, odgovarjam, bunda na obešalniku ostaja.

Skozi vrata francoskega balkona opazujem nastajanje večerne zore, kot bi gledala kakšno umetniško krajinsko likovno delo. Narava je res vsemogočna umetnica. Podarila nam je danes še eno lepo in prijazno nedeljo kot za nagrado, ker smo z užitkom sprejeli njene darove. Poslušam vremensko napoved, ponedeljek bo mrzel, pihal bo severnik, … nič hudega za ljudi, moja laboda in ptički pa bodo imeli slab dan. Sama bom šla na sprehod, sicer pa imam že načrt domačih opravkov, s katerimi bom preganjala morebitne slabe misli. Prebujanje narave se bo upočasnilo do prihodnjega sončnega dne.

Se že pripravljate na pomlad?

Ujeto v računalnikih, 12. Januar 2025

Če prebiramo komentarje naših najodličnejših novinarskih mojstrov v tem tednu, se lahko samo čudimo, kaj vse nas zna doleteti, kaj vse zmorejo ljudje z veliko denarja in kaj vse se podira kljub željam, hrepenenju in prizadevanju večina ljudi na svetu. Gospod, ki razpolaga s 450 milijardami ameriške valute, si je zaželel polovico ozemlja ene od članic EU, gleda pa tudi po celi celini Evropi. Gospod, ki so mu volivci pred nedavnim zaupali vodenje ene od največjih držav sveta, pravi, da potrebuje ozemlja treh ameriških držav, upa tudi, da se bomo Evropejci sami med seboj pobili, samo dovolj orožja nam mora dobaviti. Za dodatek ta dva gospoda uspešno vabita v svoj materialno bogat klub tudi lastnika Mete, da bodo lažje s pomočjo digitalnih orodij in UI posrkali znanje in ideje ljudi po vsem svetu in za vedno. O socialnih dejavnostih, delitvi skupne novo ustvarjene vrednosti, solidarnost, demokraciji,… vse to se da spremeniti v dolarje, ki omogočajo oblast. V naših medijih se kot lučka na koncu tunela sveti le misel Ingrid Robeyns, da bi bilo smiselno absolutno omejiti bogatost na 10 milijonov EUR in to takoj. Gospodom ne bi želela delati krivice. Lahko da imajo tudi socialne ali bolj človeške programe, toda našim medijem niso poznani, tujih medijev pa je pri nas le za peščico.

Že nekaj časa si prizadevam razumeti zakaj so računalniški mojstri in njihovi managerji tako polni denarja? Je to patentna zaščita, visoko znanje, uporabnost sistemov, obdelava zbranih podatkov ali kaj podobnega. Kot recimo obseg prodaje ali hlepenje po tem orodju za vsako ceno. Da mi misliti predvsem ugotovitev, da so danes računalniki na vsakem delovnem mestu s popolno informacijsko strukturo in rednim, skoraj dnevnih dopolnjevanjem programov z novimi , razširjenimi možnostmi. Namesto, da bi ljudje ukazovali računalniškim orodjem, le-ti postajajo diktatorji nad človekom. Še kakšno leto, pa bo bolnik doma vprašal računalnik kako naj zdravi svoje bolečine namesto, da bi obiskal zdravnika. Vsa javna in podjetniška birokracija že ne pozna več drugačnega načina komuniciranja kot je določen z njihovim računalnikom. V parlamentu je predlog zakonske določbe o pravici plačevanja v gotovini kar kaže trend izgube denarja za določen čas ali trajno v kanalih plačilnega prometa. Kako to zgleda v raziskovalni sferi ne poznam, je pa verjetno podobna slika vsem ostalim pristopom. Tehnološki postopki ali recepture, ki so običajno največja skrivnost gospodarskih in njim podobnih družb, so danes v računalnikih, vemo za domače upravičence do njih, kako pa lahko pride do njih kdo drug, je žal zavito v skrivnost. Vesela bom, če se motim, toda nekje morajo ti sodobni računalniški magnati pridobivati svojo nenormalno razkošno »dodano vrednost« in dejstvo postaja da ljudje svoje znanje oddajamo računalnikom ne da bi vedeli kaj se z njimi dogaja kot nas sprašuje mojster Dan Podjed. Najbrž je opisano modrovanje klic v sili popotnika v puščavi saj nikomur ne pade na misel, da bi analiziral pretok znanja človeštva v stroje, za katere ne vemo komu služijo. Samo zmanjševanju fizičnega dela gotovo ne.

Na omrežjih se v vedno večji meri razvijajo aktivnosti, ki slabijo poštenost ter obrambno moč posameznikov in družbe. Dvomljive objave, sovražna ciljana propaganda, seksualnost, neke vplivnice in celo pritiski na volivce današnjim generacijam niso v korist. Nekaterim narodom je že postalo marsikaj na spletu odveč in programe zapirajo, prepovedujejo. Tudi v naši državi bi se morali dogovoriti, kako bomo uporabljali računalniška orodja in UI nam priporoča dr. Miha Kovač, vprašanje je če ga kdo sliši. O hudih posledicah, ki jih pametnih telefoni in tablice povzročajo zlasti otrokom in mladim je bilo že večkrat povedano vse, pa so brez moči tako starši kot institucije. Kje so torej rešitve in kakšne bi bile možne se žal ne išče.

Kako pa vi sprejemate digitalizacijo vsega?

in ljudje, ki nas vodijo? 11. januar 2025

Četrtkovo Tarčo moramo pogledati še iz drugih zornih kotov kot sem o njej pisala včeraj. Med obravnavanjem problema kokošje reje so se pokazale značilnosti današnjih poslovnih in političnih poslov, ki jih prebivalci naše države zagotovo ne moremo sprejemati kot umestne, pravilne in praktično uporabne, vsaj za mene ne.

Naloge, in pooblastila pristojnega ministrstva, kamor spada reja perutnine, so izjemno raznovrstne, obsežne in številne od njih mnogo bolj pomembne o perutnine. Vzbujajo dvom, da jih je možno opravljati vsebinsko kakovostno ali odlično. Tu vidim razlog za razkorak med idejno zamislijo predpisov in udejanjanjem teh zamisli v vsakdanjem življenju. Zaposleni v kmetijstvu preprosto ne morejo sproti uveljavljati naloge, ki jih »producira« katera koli oblast iz kakršnega koli razloga. Priporočila bi vsaj odločitev o prioritetnih nalogah, katerih realizacija bi morala slediti v logičnem zaporedju glede na vplive druge na drugo. O reji kokoši bi v Tarči odgovarjala kompetentna oseba in ne najvišja avtoriteta za kmetijstvo, gozdove in prehrano naroda v državi. Da je delovanje in poslovanje rejcev v skladu z načeli in predpisi o zdravi tržni ponudbi hrane in ravnanju s kokoškami ugotavljajo nadzorni organi ministrstva, ki jih je skupaj z nadzornimi organi rejcev in posrednikov gotovo za cel bataljon.

Možno je, da predpisi omogočajo ugotavljanje odgovornosti za nedovoljeno fotografiranje in posledično za uvajanje krivdnih postopkov, medtem ko tisti, ki lahko ogroža zdravje ljudi in nedovoljeno ravnanje z živalmi ne odgovarja. S tem problemom, ki ga je odkrila praksa, bi se morali ukvarjati analitiki, ki spremljajo delovanje zakonodaje v vsakdanjem življenju in s predlogi poskrbeti, za dopolnitev, popravek ali spremembo predpisov. Vsebina zakonodaje naj piše življenje in ne odvetniki oziroma honorarci, piše naj jo na podlagi ugotovitev nadzornih organov, katerih delovno mesto je na terenu, tudi pri rejcih kokoši. Seveda pa so za vsebinske spremembe potrebni kompetentni ljudje, ki imajo radi svoje delo in z njim izkazujejo, da so vredni zaupanja. Politik in delavec na položaju mora biti »brezmadežen« zato ljudje, ki so bili v postopkih ugotavljanja krivde in odgovornosti nimajo možnosti za pridobitev pooblastil na ministrstvu. Ni sprejemljivo, da v Tarči to ni »pribila« ministrica ali vsaj gospod, ki je dajal vedeti, da je pravnik.

Če smem, bi dodala še predlog Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije, ki po mojih ugotovitvah vsebinsko povezuje kmete in gozdarje s prizadevanji družbe, da se zdravo prehranjuje v večini z vsemi domačimi pridelki. Imeli ste lansko leto veliko posvetov na terenu, zdi se mi da 38. Če jih načrtujete tudi v prihodnje naj bo vaša osnovna skrb namenjena evaluaciji predpisov v praksi, spodbujanju poštenosti v kmetijskih poslih in namenjanju subvencij tistim dejavnostim, ki jih je potrebno razvijati v Sloveniji v prihodnje. To pa zagotovo niso islandski konji, graščine, spodbujanje konkurence med sosedi, vinogradi, trgovine in podobno pa tudi ne jajca, kjer potrebe potrošnikov pokrivamo že skoraj 100%.

Umno kmetovanje na čim obširnejših kmetijskih zemljiščih, je zagotovo cilj vsake, tudi naše skupnosti. Vse kar ima na tem področju je zaupala v upravljanje pristojnemu ministrstvu in omenjeni zbornici. Od mladih, sposobnih ljudi, ki tam ustvarjate pričakujemo pogojem primerne učinke, pogum in ustreznejšo kakovost zdrave hrane. Ne razočarajte nas!

Kaj pa vi menite o kmetovanju?

Kakšni rejci so to? 10. januar 2025

Nisem posebna ljubiteljica Tarče, ker menim, da so v življenju dobre in slabe strani in da smo dolžni obravnavati oboje skupaj takrat ko govorimo o ljudeh ali o stvareh. V četrtek pa mi je oddaja res dala misliti, čeprav o hrani in prehranjevanju razmišljam le kot potrošnica, morda nekoliko skozi oči kmetije v mojem otroštvu. Moji stari starši so imeli veliko kmetijo in gojili so skoraj vse domače živali. Njihovi življenjski prostori so morali biti vedno urejeni, očiščeni, brez navlake. Za kokoškami je skrbela stara mama sama. Imele so prostor za prenočevanje v katerega so se vzpenjale po prilagojenih stopnicah. Zvečer jih je zaprla, da jih ne bi obiskala kakšna zver, zjutraj pa jih je spustila na dvorišče, jim natrosila hrane in čez dan večkrat preverila, kje se gibljejo. Kljub temu se je zgodilo, da so jajca odlagale na krajih kjer jih ni bilo možno pričakovati. Mama so poznali vsako, nekaterim so dali celo ime, nagovarjali so jih človeško in kokoške so jim običajno sledile na poteh okoli domačije. Tako smo morali vsi obravnavati vse živali, sicer ni bilo možno pričakovati njihovih darov. Kje se je vzel rejec kokošk, ki so bile prikazane v Tarči si ne znam predstavljati, tudi tega ne, kako jih tlači v rešetke brez možnosti, da bi razprle peruti in v miru odložile jajce. Lahko samo dvomimo, da jim zagotavlja ustrezno hrano.

Več let sem se prehranjevala po menzah, restavracijah in s hitro prehrano na ulici. Približno pol leta so povsod kar dobro kuhali, postregli ali oboje, potem je hrana postala enolična, opazovati začneš kuhinjo, dvomiti v uporabo zdravih živil, naveličaš se jedilnika in menjaš gostinca. Poskrbeti sem tudi morala za prehranjevanje kar številne enote saj smo morali zagotoviti malice in kosila ljudi na delu. Strogi sindikalisti so si prizadevali za kakovost obrokov, porabili kar dosti časa za izbor dobaviteljev, pa se je še dostikrat kaj pokvarilo. Potem so prišle HCCP norme, potreba po vseh vrst kuhinjskih pripomočkov in končno odločitev za caterig. In spet smo pristali v javni kuhinji. Včasih sem imela tudi dober pregled nad gostinsko dejavnostjo in se ne malokrat čudila kako je možno, da ima lepa prednja stran gostišča tako higiensko porazno zadnjo stran. Pri vseh skupinskih kuhinjah je najpomembnejše osebje, zlasti nepopustljivost kuharice in nabave. Če ta dva nista na isti valovni dolžini z istim ciljem, se zadeve peljejo tako kot je pokazala Tarča.

Otroci, bolniki in stari naj bi bili deležni posebne pozornosti družbe v kar je Tarča resno podvomila in mi gledalci skupaj z njo. Kje je končalo meso prikazane perutnine in njena jajca? Imamo sledenje, HCCP, standarde kakovosti, nastaja neki sporazum za rejce in verjetno še kaj, jemo pa dvomljivo perutnino in jajca dvomljive kakovosti v velikih prehranskih obratih najbolj ranljivi. Dopuščam možnost, da je vse, kar je na tistih slikah Tarče vidno res tudi užitno, toda meni ni več do piščančjega mesa in jajc v trgovinah. Ne upam si skuhati v mehko kuhano jajce, ki ga ima najrajši moj sin ali speči jajca za pomakanje, ki jih obožujeta moja vnuka, samo še v trdo kuhano jajce zdaj ocenjujem za primerno prehrano. Morda bom kdaj spremenila mnenje, toda trenutno gremo iz perutnine na govedino ali abstinenco mesa, če ne bi bilo rib. Ne da se pozabiti teh slik, mine te tek in, dvom upravičen ali ne, se širi na vso trgovsko ponudbo.

Ne prezrta je bila v Tarči tudi beseda o šolskih kuhinjah, prevelikih porcijah, izbranih menijih in odpadkih. Spominjala je na debato ravnatelja Merca, da se mnogo več ukvarja s kuho kot s poukom v šoli. Sama vidim rešitve, ne morem pa pred vas z njimi, ker nimam kompetenc, zagotovo lahko rečem le, da je moja stara mama s pomijami vzredila krasne packe.

Kako pa vi gledate na probleme reje perutnine in jajc?

GO! 2025, 9. januar 2025

Na današnji dan ni bilo usodnih dogodkov, bili pa so nekateri, ki se ohranjajo v kolektivnem spominu. V Franciji se spominjajo začetka sojenja Ivani Orleanski v Rouenu leta 1431, Sicilijanci potresa 1693 leta, ki je terjal okoli 60 tisoč žrtev, Turčija bo gostila Novozelandce, ki bodo prišli v Gallipoli počastiti spomin na tam padle rojake 1916 leta, Slovenci se spominjamo začetka Dražgoške bitke leta 1942, našo povojno generacijo je navdušil začetek gradnje Asuanskega jez leta 1960, pred desetimi leti pa nas je skrbela dvojna drama s talci, ki sej je začela z napadom teroristov na francoski satirični tednik Charlie Hebdo leta 2015. na današnji dan 1856 leta se je rodil Anton Aškerc, leta 1908 Simone de Beauvoir in 1941 Joan Baez postali so pokojniki 1973 Napoleon III, 1911 Edvard Rusjan in 1948 Nikolaj Pirnat.

V slovenski anali pa se je kot pomemben dogodek vpisala GO! 2025 – Evropska prestolnica kulture: Nova Gorica Slovenija in Gorica Italija sta 8. januarja 2025 postali evropski prestolnici kulture pod skupnim nazivom GO! 2025. Pod geslom "Gremo! Brezmejno" bo v obeh mestih potekalo približno 400 dogodkov, ki bodo povezovali različne kulturne, športne in kulinarične dejavnosti. Otvoritvena slovesnost bo na slovenski kulturni praznik, 8. februarja.

Poudarek je v somestju Goric, dveh mest v dveh državah, ki pa jih povezujejo zgodovinski dogodki, pomembni predvsem za oblikovanje novega dela Gorice na slovenskih tleh. Gorici sta bili medsebojno vedno povezani, čeprav je med njima potekala državna meja, ki pa je bila izjemno odprta. Kot prestolnici evropske kulture sta obnovili avstrijsko železniško postajo in uredili skupni trg. Potekale bodo številni dogodki kot so koncerti, performansi, razstave in druge prireditve v klasični, sodobni in celo futuristični izvedbi. Dogodke bo v vseh štirih letnih časih producirala Slovenija, Italija, slovensko-italijanske in mednarodne institucije. V programu bo poudarek na glasbi, hrani in vinu, kinu, plesu, gledališču, razstavah, konferencah, obiskih in v športu.

Vila Manin, ki jo poznamo po razstavah svetovnih mojstrov slikarstva, bo gostila številne glasbene prireditve in glasbenike, ki jih bo umestila v izbrane dvorane vile. Izvajali bodo svetovno znani interpreti Vivaldijeve in Bachove skladbe pa tudi sakralne in priložnostne pesmi v določenih letnih obdobjih. Glasbeno zanimiva bo Hiša mladih v kateri bodo glasbene skupine priredile koncerte sodobne glasbe bendov. V eni od zgodovinskih dvoran bo nastopil Ansambel trobent. Plesna glasba in ples bosta dobila svoj stalni prostor in ekipo. Več gledaliških del bo izvedenih prvič. Uredili bodo živo knjižnico, nov razstavni prostor za stalno zbirko o kompleksnosti zgodovine 2o. stoletja, internetno platformo, podcast in internetni radio. Ponudba je vsekakor izjemno obsežna in treba si bo vzeti čas vsaj za udeležbo na obiskih ali na otvoritvi, ki bo res izjemen dogodek. »Od postaje do postaje« bo otvoritveni dogodek Evropske prestolnice kulture in pričakujejo največji obisk domačih in tujih gostov, turistov in političnih predstavnikov Slovenije, Italije, Bruslja in od drugih delov Evrope. Potek posameznih 400 dogodkov bo spremljal Novičnik enkrat mesečno, napovedan je tudi Vodnik po uradnem programu EPK in koledar dogodkov. Vse to bo objavljeno tudi na spletni strani.

Izjemno leto za okolje v katerem EPK nastaja in za kulturno predstavitev dveh narodov ter Evrope. Verjamem, da bo bogat kulturni opus pripomogel k streznitvi oblikovalcev Evropske politike do sedanjih težkih političnih razmer v svetu. Kultura opozarja, kaj prihaja!

Boste obiskali katero od prireditev GO! 2025?

Nova zdravila, 8. januar 2025

Živim v kraju, kjer je doma največja proizvajalka zdravil v državi, tudi sama sem jo soustvarjala kar polovico svoje delovne dobe in zato seveda budno spremljam novosti, ki povečujejo pričakovanja te pomembne gospodarske dejavnosti. V začetku leta se ozrem po Sloveniji in poskušam ugotoviti nove pobudnike farmacevtske proizvodnje, kar nekaj jih je ali bolje rečeno, nenehno se pojavljajo novi in zanesljivo postajajo njihovi stroški prodaje pretirani do take mere, da ovirajo naložbe, s tem pa razvoj. Ker nisem medicinsko poučena ne morem trditi, da ti, novo nastajajoči farmacevti, izboljšujejo kakovost zdravljenja z zdravili, toda dokler to sami ali s svojim kolektivom zmorejo proizvedene količine prodati z dodano vrednostjo, naj delajo in se razvijajo, ko pa jim zmanjka sape, se še vedno lahko integrirajo v večjo enoto trženja.

Bolj kot omenjeni proizvajalci zdravil me seveda zanima vse kar počne nenehni tekmec naše proizvajalke v Mengšu in v Avstriji. Mediji ne pišejo o njem, imajo pa sami od časa do časa odlične prispevke v njih o nekaterih svojih dejavnostih. Za vse bolnike v svetu bo odlično, če bodo razvili, kot sami pravijo, svojo fokusno dejavnost biološka zdravila. V pogovoru s farmacevti kjer koli namreč občutiš kot, da je tovrstna proizvodnja še velika strokovna nejasnost, ki zahteva še veliko let raziskovanj. Če prav razumem prizadevanja v Mengšu za organiziranje »odprte znanosti«, bodo poskusili združiti znanje v svetu o bioloških zdravilih s tem, da bodo zbirali ideje in zagotavljali sredstva za nadaljnje raziskave obetajočih idej. Razvili so temu cilju primerno strategijo in usposabljajo kadre za udejanjanje proizvodnje. Želimo jim kar se da primerne rešitve, da bi bolniki prišli čim preje do kakovostnih bioloških zdravil.

Kaj bo to leto ponudilo naše farmacevtsko podjetje sem že sporočila v posebnem blogu, vsekakor ne bo razlogov, da bi na trgu zmanjkalo njihovih zdravil.

Na podlagi medijskih poročil nam je znano tudi nekaj o novih ali izboljšanih zdravilih v svetu. Velika so pričakovanja o zdravilih za zdravljenje debelosti. Eli Lilly bo bolnikom s sladkorno boleznijo tipa 2 zagotovila tabletko orforglipron. Nadaljevale se bodo raziskave učinkov GLP-1 za zdravljenje drugih bolezni kot so parkinsonova, alzheimerjeva in različne vrste odvisnosti. Po 20 letih se pričakuje prvo zdravilo nove generacije suzetrigin za zdravljenje akutne bolečine. Od 12. januarja 2025 bo EU omogočila skupne klinične ocene novih zdravil za zdravljenje raka in zdravil za napredno zdravljenje na ravni Evropske unije. Ta uredba bo poenotila postopke ocenjevanja učinkovitosti in varnosti novih zdravil ter pospešila njihov dostop do pacientov. Čeprav je AOH1996 še v kliničnih preskušanjih, obeta možnost, da bi rak postal ozdravljiv v prihodnjih letih. Pripravlja se zdravilo za bolnike z recidivno obliko multiple skleroze, ki omogoča samostojno mesečno injiciranje doma. Čeprav multipla skleroza še ni ozdravljiva, zdravljenje z Ofatumumabom omogoča boljše obvladovanje bolezni in izboljšuje kakovost življenja bolnikov. Nova zdravila predstavljajo pomemben napredek pri zdravljenju in obvladovanju bolezni, vendar popolno ozdravljenje za mnoge od njih še ni dosegljivo. Nova zdravila zboljšujejo kakovost življenja bolnikov in/ali upočasnjujejo napredovanje bolezni.

O novostih, ki jih bodo ponudili raziskovalci EU in njenih članic, Rusije, Japonske, Kitajske, Indije, Afrike in drugih narodov sveta žal, naši mediji ne poročajo ali pa sem prezrla njihove prispevke. Kako razbremenjujoče in koristno bi bilo poznati vse narode in njihove dosežke. Tudi to je razlogov, da se naši mediji morajo vključevati v mednarodne poročevalske agencije.

Vas zanimajo nova zdravila?

Prsti in zdravje, 7. januar 2025

Zdravljenje s prsti na roki in nogi je povezano z različnimi tradicionalnimi metodami rabe naravnih sposobnosti telesa za samozdravljenje. Te metode temeljijo na prepričanju, da prsti in dlani vsebujejo točke, povezane z različnimi organi in tokovi v telesu. Z masiranjem ali pritiskanjem teh točk lahko spodbudimo delovanje organov in zmanjšamo bolečine.

Kitajcem je blizu akupunktura, Japonci menijo, da je vsak prst povezan z določenim čustvom in organom telesa, v ajurvedi in jogi se z določenimi položaji aktivirajo energije, ki podpirajo fizično, čustveno in duhovno ravnovesje. Nam je bližje polaganje rok ko se s prsti usmerja energija na posamezne dele telesa, da bi odpravili blokade in izboljšali počutje. Neglede na našteto pa preprosto razgibavanje prstov, masiranje dlani in stopal ali raztezanje prstov lahko izboljša prekrvavitev, zmanjša napetost in lajša bolečine v sklepih. Objem palca pomaga odpraviti tesnobo in glavobol, masaža kazalca bo sprostila mišice v spodnjem delu telesa, stiskanje sredinca nas bo pomirilo in nam znižalo krvni tlak, žalost bo olajševala masaža prstanca, samozavest pa nam bo povečeval mezinec. Masaža dlani bo preganjala nespečnost, stres, zaprtje in diarejo. Metod za spodbujanje pomoči prstov pri ohranjanju zdravja, je veliko in obstajajo posebni učbeniki, po katerih se lahko naučimo te spretnosti.

Tudi prsti na nogah in stopala imajo pomembno vlogo v zdravju, saj so povezana z različnimi organi in telesnimi sistemi. Tradicionalne metode, kot so akupresura ali joga, pripisujejo stopalom velik pomen, saj verjamejo, da lahko njihovo stimuliranje izboljša splošno zdravje in počutje. Prsti na nogah, podplati in zgornji del stopala so "zemljevid" telesa. Palec lajša stres, glavobol in spodbuja koncentracijo. Drugi in tretji prst pomagata pri težavah z vidom ali sinusi, mezinec pomaga pri težavah vrtoglavice ali bolečin v ušesih, podplat ima več nevralgičnih delov, ki so povezani s pljuči, srcem, jetri, ledvicami in prebavili. Mojstri v znanju o delovanju prstov poročajo tudi o posebnih lastnostih posameznih prstov na rokah in nogah, ki jih na primer zaznavajo na Japonskem, pri Jogi, pa tudi v našem sodobnem okolju. Prevladuje prepričanje, da stopala absorbirajo energijo iz zemlje kar pomaga vzpostaviti ravnovesje v telesu če hodiš bosih nog po travi, zemlji ali pesku. Skrb za prste in gibljivosti prstov sta ključna za pravilno delovanje celotnega telesa. Vadba, kot je dvigovanje majhnih predmetov s prsti, je koristna za ohranjanje moči, prav tako dobra obutev, dnevna masaža in topla kopel. Zlasti prsti na nogah in stopala so pomembni za zdravje, saj prek njih lahko vplivamo na celotno telo, tako fizično kot energijsko. Redna skrb za njihovo zdravje in stimulacija točk na stopalih lahko bistveno izboljšata splošno počutje.

Naštete in druge podobne metode niso znanstveno dokazane, vendar jih ljudje uporabljamo in menimo, da imajo pozitivne učinke. Kadar imamo zdravstvene težave, smo pripravljeni storiti vse, samo da se bolečine olajšajo ali končajo. Spomnim se, da me je neki gospod prepričeval, da me bo zob nehal boleti, če bom 5 minut po njem trepljala prst. Pomagalo je, seveda le toliko časa, da sem prišla do zobozdravnika. Spoštujem tradicionalno zdravljenje, kot otroku so mi z njim moji stari starši večkrat pomagali, ali pa je pomagalo moje brezpogojno otroško zaupanje v njihovo pomoč je prav za prav vse eno. V družini je bilo znanje o zeliščih, znanje o varovanju telesa pred naravnimi nevarnostmi in znanje o nudenju pomoči kar se danes uporablja le še izjemoma, če nas kaj spodbudi v javnem obveščanju, sicer se znamo zateči le k tabletam, granulam, vakcinam, prehranskim dodatkov in podobnim »dobrotam«.Dno obrazca

Se poslužujete prstov v pomoč svojemu zdravju?

Pravična trgovina, 6. januar 2025

Pravična trgovina je način trgovanja, ki si prizadeva za pravičnejše gospodarske odnose med proizvajalci iz držav v razvoju in potrošniki v razvitih državah. Glavni cilj pravične trgovine je zmanjšati neenakosti, ki jih povzroča globalni gospodarski sistem, in zagotoviti dostojne življenjske pogoje za proizvajalce ter trajnostno ravnanje z naravnimi viri. O tem morajo javnosti poročati v poslovnih letnih poročilih tudi gospodarske družbe v Sloveniji.

O pravični trgovini govorilo takrat, ko ta zagotavlja poštena plačila proizvajalcu, taka, ki mu omogočajo dostojno življenje. Ponudba pravičnih trgovin mora biti ustvarjena tako, da se ohranjajo človekove pravice, zlasti pravice delavcev, kot so varni delovni pogoji in prepoved otroškega dela, enakopravnost spolov in podpora ženskam pri ekonomskem osvobajanju. Pridelki kmetijstva in njihova proizvodnja mora biti trajnostna in varovati mora okolje. V poslovanju proizvajalca in trgovine mora prevladovati transparentnost in odgovornost, lahko pa pridobivajo predplačila ali podporo za zagon, da se obvarujejo prezadolženosti. Dokazovanje pravične trgovine poteka prek certifikatov (FLO, WFTO,…), ki jih izdajajo neodvisne organizacije. Izdelki s temi certifikati nosijo ustrezne oznake, ki potrošnikom sporočajo, da so bile v proizvodnji in trgovini upoštevane pravične prakse.

EU je sprejela direktivo, ki naj bi iz preskrbovalnih verig izključila ljudi in okolja ter nalaga podjetjem dolžni skrbni pregled njihovih vrednostnih verig v katerih morajo zaznati potencialne kršitve človekovih pravic in onesnaževanja okolja ter ukrepati. Zdaj morajo članice EU to direktivo uzakoniti v svoji državi in Slovenija je to že storila. Kot poročajo mediji že 20 let deluje pri nas Zavod za pravično trgovino kot aktivni podpornik in promotor gibanja, imel je pa tudi ponudbo konkretnih izdelkov po principu pravične trgovine, žal pa jo je moral zapreti, ker ni imel kupcev. Zdaj trguje le po spletu, povezuje pa se s trgovinami, tekstilci in gostinci ter na ta način širi prodajo izdelkov, raziskuje ozadja in zgodbe posameznih izdelkov in skupin proizvajalcev, osvešča javnost o ideji pravične trgovine ter organizira javne dogodke.

Pravična trgovina se bori proti globalnim neenakostim s spodbujanjem bolj etičnih in trajnostnih trgovinskih praks ter s povezovanjem odgovornega potrošništva z družbeno pravičnostjo. Cilji pravične trgovine so boljši pogoji za življenje in delo tudi v državah v razvoju, zmanjševanje revščine ter podpora manjšim proizvajalcem, kmetom in obrtnikom, ki se težko vključujejo v trgovske tokove. Spodbuja neposredne povezave med proizvajalci in trgovci in zmanjšuje vlogo posrednikov, kar omogoča, da proizvajalci prejmejo višji delež prihodkov od prodaje svojih izdelkov. Je podpora lokalnim skupnostim ker vključuje naložbe v razvoj skupnosti, kot so izobraževanje, zdravstvena oskrba in infrastruktura. Gibanje širi ekološko pridelavo in vpliva na zmanjševanje odpadkov. Nenazadnje tudi spodbuja zakonodajo v prid pravičnejših praks z vključno dolgoročnimi mednarodnimi dogovori.

Uveljavljanje lepih in predvsem koristnih zamisli v temeljni podjetniški dejavnosti kot je trg, bo zahtevalo veliko časa in inovativnosti. Nosilci naloge so v Sloveniji od sedaj naprej gospodarske organizacije in, kot sem že navedla, bodo že v poročil o poslovanju za leto 2025 morale o ugotovitvah poročati javnosti. Predvidevam, da bo polno zagat, zadreg in pomislekov, ki bodo še dolgo njihova poslovna skrivnost.

Bo vaš delodajalec posumil v katerega od svojih dobaviteljev, da izkorišča npr. otroško delo?

Kako do pokrajin, 5. januar 2025

Tako kot so naši voditelji pozabljali na ustrezen razvoj v zdravstvu, stanovanjski gradnji, samooskrbi in še kje, je zaostajala oziroma se opuščala tudi skrb za podeželja. Namesto nje se je in se še razvijajo dnevne migracije, uničujejo kmetijske površine zaradi gradenj, širijo problemi urejanja prometa, veča poraba energentov in tako naprej, da o delnem kršenju 5. člena Ustave sploh ne govorim. Ne vem zakaj, toda dejstvo je, da družine ustvarjajo svoje domove na podeželju kljub temu, da jim država ne zagotavlja skladen civilizacijski in kulturen razvoj kot ga ima osrednja Slovenija. Stroka meni, da je nujno potrebno realizirati pokrajine kot je to tudi predvideno v ustreznih pravnih aktih države. Bilo je javnosti posredovanih že več predlogov, kakšne pokrajine potrebujemo, da bi dosegali skladen razvoj v Sloveniji. Pri vseh predlogih je bila vsebinska zasnova pokrajin nesporna, ni pa bilo do sedaj doseženo soglasje o številu pokrajin in o njihovih izvirnih prihodkih. Stroka in z njo pretežni del prebivalstva meni, da bi morali imeti 6 oziroma maksimalno 8 pokrajin, da bi te bile razvojno in finančno sposobne uresničevati namen, za katerega so ustanovljene. Na tej točki konsenza do sedaj ni bilo in nič ne kaže, da bi ga dosegli v prihodnje.

Kdo naj torej skrbi, bodo podeželju zagotovljene z Ustavo določene pravice? Prvi odgovor, ki ga slišim kjer koli je, da je to 212 občin. Žal se je že v praksi pokazalo to kot neuresničljivo, saj se na primer niti o odpravi posledic poplav prizadete občine niso uspele poenotiti in je vodstvo obnove morala izvedbeno prevzeti država. Skrb za podeželje pomeni uvedbo participativnega proračuna države, s tem pa tudi odgovornost realizatorjev omenjenega proračuna, da uresničujejo med občinami ali celo med njihovimi podrejenimi organizacijami, dogovorjene projekte v državi in v sodelovanju z drugimi državami.

Če prav razumem prispevke stroke, krajanov pa tudi na primer dr. Pluta o pokrajinah, so na Nizozemskem za nerešljive vendar nujne zadeve iznašli poseben inovativen načrt demokratičnega odločanja. Z žrebom so določili 100 volivcev, jim dali na voljo strokovnjake, ki so za in proti predlogu in jih zadolžili, da v roku pol leta dokončno odločijo o predlogu. Gre torej za postopek, ki presega dosedanjo mejo možnega in Državnemu zboru naloži spremembo dveletnega proračuna v korist podeželju. Si predstavljate, koga bo zadela kap, ko bo podeželje pridobilo pravico do dela državnega proračuna in ko bodo morale državne institucije opravljati strokovna dela za vsa podeželja. Če se obide najvišji zakonodajni organ pri odločanju pomeni to, da se organizacijska (kadri) in proračunska (pripadajoči del proračuna) odločitev sprejema brez političnih strank ali vsaj ne z njihovem odločanjem. Če ste ob tem pomislili, da je še mnogo zadev, ki potrebujejo ta inovativni pristop odločitve, bodo poslanci in stranke kmalu postali nepotrebni, ljudstvo pa bo vsak dan močneje v demokraciji.

Vsakomur mora biti jasno, da se o zadevah moramo odločati, če se le da v skladu z regulativo, če pa ta dela eno, ljudje pa potrebujejo tudi drugo, se bo slej kot prej našla pot za zakoniti iz stop iz utesnjenosti zastarelih ali neživljenjskih pravnih aktov. Nisem edina, ki razmišljam v to smer, tudi predsednica Državnega zbora je v svojem intervjuju omenila, da se intenzivno vključuje v pripravo sodobne zakonodaje, ki jo država nujno potrebuje. Časa za dnevne afere bo kmalu zmanjkovalo, če bodo novoletni intervjuvanci res poprijeli za delo na najvitalnejših področjih življenja in dela v naši lepi in prijazni državi. Za ohranjanje optimizma prebivalcev Slovenije je to nujno in blagodejno.

Kako bi pa vi postopali na točki, ko odločanje obstane?

Ljudje, ne tako! 4. januar 2025

Filozofija raziskuje temeljna vprašanja bivanja, morale, resnice ter družbene pravičnosti in ima pomembno vlogo pri ozaveščanju in usmerjanju širših družbenih procesov. Odnos med filozofijo in ljudskimi množicami mora temeljiti na vzajemnem spoštovanju, dostopnosti in kritičnem dialogu. Filozofska misel mora biti izražena na način, ki je razumljiv širši javnosti, brez izgube globine ali kritičnosti. Ljudem pomaga razviti kritično mišljenje o izzivih sodobnega sveta, kot so dezinformacije, politična manipulacija ali potrošniški materializem in jih spodbuja k iskanju rešitev. Opozarjati mora na perspektivne možnosti in odpirati razprave o pomembnih družbenih temah kot so pravičnost, sočutje in družbeni napredek ter se izogibati opravičevanja neenakosti ali manipulacije. Ljudje so bogat vir izkušenj, modrosti in vrednot, ki so lahko izhodišče za filozofsko premišljevanje in navdih za praktične rešitve eksistencialnih vprašanj. Filozofija se ne sme oddaljevati od realnih problemov zato uporablja različne metode za sodelovanje z ljudmi ker si prizadeva približati svoje ideje širši javnosti, spodbuditi razmislek ter omogočiti konstruktivni dialog. Javna predavanja, razprave, medijski nastopi in knjige so priljubljene oblike sodelovanja. Filozofijo mora družba vključevati v izobraževanje mladih, za starejše so primerne delavnice, tečaji in kavarne, neštete so možnosti uporabe socialnega omrežja z vključno filozofskimi igricami. Pomembno je, da ljudje filozofom lahko postavljajo vprašanja, da filozofi sodelujejo pri procesih javnega odločanja in debat, kjer pomagajo ljudem strukturirati razprave o družbenih vprašanjih pa tudi, da filozofi sodelujejo z lokalnimi skupnostmi pri reševanju praktičnih dilem, kot so okoljevarstveni problemi, zdravstvena vprašanja ali socialna pravičnost. Ustanavljajo se že etične komisije v stanovskih organizacijah kjer nastaja največja nevarnost, da novosti poleg koristi prinašajo tudi zlo.

Tale dolg uvod je bil potreben zato, da bom lahko pojasnila zakaj menim, da morajo filozofi v današnjem času bistveno povečati svoj vpliv na ljudi, tako posameznike predvsem pa na ljudske množice. Samo prisluhnite medijskim mnenjem kaj vse je narobe v Sloveniji, v EU in v svetu. Kot da čakamo apokalipso; svet drvi v napačno smer, upravičeno se nam zdi, da gremo v propad, vojne, zaton demokracije, pričakovanje novih pandemij, neuresničene obljube, izguba zaupanja v institucije za ohranjanje miru, jeza zaradi zdravstvenega zakona, izvolitev Trumpa zaradi jeznih volivcev in še in še bi lahko naštevala, kaj vse na svetu nas rine na robove propada. Je vsa ta brezizhodnost res naša realnost? Jo nakazuje še kaj drugega kot splet in statistika? In če je res, jo bomo kar dopustili, da nas porine, kam? Kot, da smo z avtom zapeljali na ledišče pa namesto čvrstega držanja volana le-tega enostavno spustimo. Sram me je za nenehno jamranje ne da bi kdor koli karkoli ukrenil za večjo pravičnost, prekinitev erozije demokracije, odpravo korupcij, za izboljšanje kakovosti dela, za ohranjanje zaupanja in tako dalje. Slovenija ima elitnega filozofa v svetovnem merilu in v stroki poznane mojstrske učenjake, svoj ugled povečuje z vstopom v raziskave vesolja, umetnost več nima omejitev, tehnična znanja se nenehno povečujejo, izobražuje sociologe, vseh vrst zdravnike, managerje, politologe, naravoslovce in tako naprej. Da ne govorim kakšno znanje je razpoložljivo v EU, Rusiji, Kitajski, v ZDA. Kaj res vsa ta množica znanja ne more potegniti zavore nadaljnje erozije in usmeriti svet, EU in Slovenijo stran od dekadentnosti, nihilizma in pesimizma? Bi bilo morda bolje oblast »milo ali prisilo« prepustiti generacijam, ki jih usmerja vizija in prevzema optimizem, kajti mi stari in starejši očitno, tako kot v vseh preteklih generacijah, vidimo s svojim koncem tudi konec sveta!

Kako pa vi sprejemate ta sodobni pesimizem ?

Kaj potrebujejo krajani, 3. januar 2025

V naši lepi in prijazni Sloveniji se že nekaj časa opozarja na posledice ukinjanja trgovin, poštnih uradov, bančnih enot in enot drugih, predvsem infrastrukturnih enot po manjših mestih, večjih vaseh in mestnih četrtih. Kot pravi Tomo B. Ravbar ugotavljamo problem izginjanja storitev znotraj sosesk. Izginjajo celotne skupine javnih storitev, tudi pekarne, čistilnice, hitro prehrano in bencinske črpalke – z njimi pa izginja tudi prostor za druženje in druge sociološke potrebe prebivalcev. Omenjeni gospod povzema misli arhitektov, ki vztrajajo, da pri načrtovanju soseske ne smeš razmišljati samo , kdaj boš prodal stanovanje v njej ampak kakšna bo ta čez 30 let in kako bo izboljševala življenje ljudi, ki v njej prebivajo.

Živim v mestnem okolju in naša četrt je izvolila v svet KS čudovite in ustvarjalne krajane z svežimi idejami za izboljševanje tako prostorske kot sociološke podobe, v naši bližini pa je veliko naselje, zdaj pripojeno k mestu, toda to veliko naselje nima niti trgovine niti druge infrastrukture, ki so jo svoje časa tam kot svojo dejavnost zagotavljale enote podjetij, bank in drugih. ko sem bila svetnica v občinskem svetu ni bilo seje, da ne bi krajevne skupnosti predlagale ali zaprosile za pomoč, pri oskrbi krajev z javnimi storitvami, saj je to pospeševalo gradnje v domačem kraju s tem pa tudi ohranjanje in širjenje vaške produkcije z vključno turizmom in kmetovanjem.

Skoraj ni dneva, da ne bi zasledila prispevka o potrebah krajanov po razmetanih naseljih južno od Ljubljane. Proces se ja začel že v šestdesetih letih, ko so tovarne množično zaposlovale in so zato podpirale gradnje blokov pa tudi individualnih hiš, dajale so posojila, možnosti pa so ponujale tudi banke. Ker so bile gradbene lokacije težko dostopne in drage, so se hiše gradile kot nadomestne stavbe za rodno hišo, nastajale so vasi in vaščani so si zagotovili skupni prostor nekje okoli cerkve, zadružnega ali gasilskega doma. Ko je bil kdo iz vasi izvoljen v občinski organ, mu je bila določena osnovno preokupacijo pridobitev trgovca, ki bi v vasi osnoval trgovino, sledila je pošta, banka, krajevni urad, bankomat itd. V večjih krajih so na primer naslovili prošnjo za ekspoziture na Zavarovalnico, regijsko banko in SDK, pa smo kar skupno povečevali središče mesta. Povedati hočem, da si ljudje prizadevajo sami urediti svoje okolju ga čimbolj prilagoditi svojim potrebam in če to ne zmorejo se ustavi razvoj zaselka, vasice, vasi ali mesteca. Ko se navadijo na svojega trgovca, bankomat, obrtno delavnico, mehanika in podobno, je to brez težav nemogoče odpraviti.

Ko smo uveljavili osebno lastnino, se je veliko tovarn zaprlo skupaj s svojimi podeželskimi enotami, prebivalci so imeli vedno več avtomobilov, zacveteli so trgovski centri. Pošta Slovenije je kar dolgo vzdržala, ko pa se je začelo trgovanje po spletu je videla v logistiki milijone in pozabila na svojo osnovno poslanstvo. Banke so najprej združili in združeno prodali v tujino. Počasi je izginjala bančna mreža in bankirstvo, ostal je le plačilni promet in provizija. Po celi Sloveniji strašijo njihove prazne poslovalnice, bogve za kaj. Manj dela, manj jela.

Toda človeški um in volja nista ustavljiva. Trgovec z sosednje države je že evidentiral, da kar 770 naselij in vasi v Sloveniji potrebuje malo trgovino in on bo poskrbel, da bodo vsa dobro poslovala. Ni dvoma, da bo trgovinica v Podgorju zmogla tudi delo pošte in banke, pa če bo že tam, ne bo brez šanka, kaj ne? ali bureka, ali česar drugega, donosnega. Življenje gre naprej, vedno najde pot v prihodnost!

Boste tudi vi soustvarjali družbeni prostor v vašem naselju?

Zaupanje, 2. januar 2025

V novoletnih medijih naše države se letos močno in izrazito poudarja pomen zaupanja v državo in njene institucije. Tako iz novoletnih poslanic kot iz omenjenih medijskih prispevkov je nekako možno zaokrožiti, da je državni vrh v zadnjem času dovolj jasno in nedvoumno informiral javnost o svojem delu in načrtih, da prav za prav nimamo razloga za nadaljnje uničujoče kritike vladne politike, da pa so država in njene institucije izgubile zaupanje ljudi. Največ komentatorjev si prizadeva dokazovati kaj vse bi država morala brezpogojno zagotavljati in le izjemno kdo od piscev nekoliko na rob svojega prispevka doda tudi misel, da idealne standarde blaginje ljudi iz objektivnih razlogov lahko dosega le v omejenem obsegu.

Temeljne naloge države so ključne funkcije, ki jih država opravlja za zagotavljanje blaginje, varnosti in razvoja družbe. Te naloge pa so varnost in red, pravna ureditev, javne storitve, gospodarski sistem, varstvo okolja in naravnih virov, družbena blaginja in enakost, mednarodni odnosi in sodelovanje, oblikovanje in izvajanje razvojnih politik. Naloge so med seboj povezane in se razlikujejo glede na (1) vrsto političnega sistema,(2) zgodovinsko ozadje in (3) potrebe posamezne države. Ključni cilj vseh teh nalog pa je ustvarjanje stabilnega in pravičnega okolja za življenje državljanov.

Zaupanje v državne institucije temelji na dejavnikih, ki oblikujejo odnos med državljani in državo in vplivajo na občutek pravičnosti, transparentnosti in učinkovitosti v delovanju institucij. Glavni temelji zaupanja so pravičnost in nepristranskost, učinkovitost in uspešnost delovanja, transparentnost in odgovornost, vladavina prava, moralna integriteta voditeljev in institucij, dostopnost in vključevanje državljanov, stabilnost in predvidljivost delovanja, boj proti korupciji, družbena in politična kohezija ter zgodovinske izkušnje. Zaupanje v državne institucije je najmočneje povezano z njihovo poštenostjo, učinkovitostjo, odgovornostjo in sposobnostjo, da delujejo v interesu ljudi. Če institucije redno izpolnjujejo svoje obljube, spoštujejo pravila in zagotavljajo varnost ter pravičnost, bodo državljani bolj zaupali sistemu in ga podpirali.

Tako kot v vsaki državi, se tudi v Sloveniji obsega nalog ne more idealizirati in določati brez upoštevanja sedanje ustavne ureditve, posledic zgodovinskih odločitev in prioritete potreb. Na današnji stopnji ustvarjanja dodane vrednosti naša država še ne more zagotavljali možnosti za zagotavljanje okolja kjer lahko vsak posameznik razvijal in uresničeval svoje potenciale. Zaradi omejenih materialnih možnosti je Slovenija prisiljena postavljati prioritete pri vlaganju v naložbe. Zaupanje v državne institucije v pretežni meri zmanjšuje in krni sedanji odnos tistega dela državljanov, ki se poskušajo organizirati v Drugo republiko s svojo vojaško obrambo, svojimi promocijskimi mediji, svojo zunanjo politiko, zahtevajo uravnoteženost na vseh področjih delovanja Slovenije in se prepoznavno borijo za imenovanje svojega vodja za predsednika Vlade države Slovenije. Na legalnih in legitimnih volitvah je pretežna večina volivcev izvolila z ustavo določene svoje predstavnike za opravljanje državnih opravil ter naših skupnih zadev. Dolžnost vseh volivcev države Slovenije je, da s svojimi dejanji krepijo zaupanje v državo in njene institucije, ki morajo delovati učinkovito in kakovostno. Izvoljeni mandatarji pa so dolžni spoštovati občutke ljudi, da je njihovo mnenje slišano in upoštevano ter državi zagotavljati razvoj, ki bo povečeval blaginjo in zadovoljstvo.

Se strinjate, da moramo za boljšo državo skrbeti vsi in ne samo Vlada?

Premisliti moramo! 1. januar 2025

Povsod in vedno mora biti nekdo prvi, tako je tudi prvi dan v letu, ki ga zaznamuje pozno bujenje, manj hrane in več tekočine, včasih in kje tudi pobitost ker vse kaže, da se začenja vsakdanje življenje, mi pa bi še kar naprej praznovali. Tako zgleda realnost, v naši duši pa se drug za drugim odpirajo vprašanja o tem, kakšno bo to leto, kaj je realno možno pričakovati, bomo zdravi, bo kdo umrl, se rodil, poročil, opustil ali uspel v šoli, pri športu, v kulturi, kaj mi bo čas nametal pred lice in kako naj to sprejemam. Glasnost Silvestra preglasi tišina, čemernost, pri marsikomu strah pred napori za preživetje, pri drugih občutek nemoči pred nalogami, ki ga čakajo. Vsakdanja opravila postajajo pretežka, gremo na sprehod v mrzlo jutro, na svež zrak do gradu in po mestnih ulicah, po optimizem!

Kot običajno sprehod pomaga tudi na novoletni dan. Dedi je skuhal kavico, pogovor steče, modrovanje se preseli na politično situacijo v svetu, od tu na kulturne dogodke in kmalu smo pri ljubezni do vseh in razumevanju vsakogar. Po nekaj dneh odprem e- pošto, a dan je lep, sončen, pošto zaprem in grem voščit sosedu, ki mi večkrat pomaga pri hišnih opravilih. Spekel je krasen rižev narastek, malo poklepetava, si voščimo za novo leto in skupaj obiščeva še nekaj prijaznih dam v soseščini. Za novoletno kosilo si pripravimo orado, žinkrofe in solate nakar glavnina družbe odide. Sama se lotim e-pošte. Letošnje čestitke sem pošiljala kar preko mobilnika ali e-pošte na cca 70 naslovov. Pošiljala sem jih trikrat, dvakrat za širjenje proglasa proti petardam in o modrovanju Deklice z Rastočo knjigo, in tretjič novoletno poslanico Fakultete za družbene vede Novo mesto, ki nas spodbuja k dejanjem, ki premikajo meje možnega. Iz teh naslovov so se vračale misli in mnenja prejemnikov in njihove želje meni. Naša poetinja Rezka mi je spet napisala prisrčno pesmico, Lizika je poslala nekaj smešnic in pamfletov, brat me je obiskal in celo uro sva klepetala o njegovih ozemeljskih apetitih. Oglasila se je celo moja Amrak iz Kalifornije in sporočila, da se je hči naučila na klavirju igrati kar nekaj slovenskih pesmic iz not, ki sem jih njej podelila na obisku v Sloveniji. Ob branju vseh teh dobrih misli mi je bilo prijetno pri srcu, poslali so mi jih sorodniki, domoljubi, nekdanji sodelavci, prijatelji pa tudi mlajši in celo otroci, ki so zopet izvajali projekt Čestitka starejšim. Sin nečakinje je osnovnošolec in mi je narisal neki futuristični krog, petletna Lejla pa mi je poslala risbo drevesa v jesenskih barvah. Nekaj ur sem se ukvarjala s temi željami, odgovarjala nanje in jim sporoča, da jih imam rada. Tistim, ki nimajo e-pošte sem odgovorila ali sama želela vse dobro v novem letu, s kartico in žal bosta vsaj dve priromali naslovniku že po novem letu.

Daril nismo imeli, niti niso bila želena. Nekaj pozornosti smo namenili s skromnimi malenkostmi vsakemu najbližjemu, da smo nekoliko popestrili silvestrovanje. Zgleda, da so podobno ravnale tudi druge družine kolikor sem lahko razbrala iz sporočil e-pošte. Ker težko hodim mi je prav prišlo, da nisem imela dela z darili.

Ko se je dan nagibal v noč sem ostala sama na svojem domu. Hišo sem pospravila in nato odprla televizijo. Streljanje v New Orleansu, v Nemčiji, Črni gori, Gazi, … morala bi ugotavljati kje ga ni bilo. Zgrozila sem se, zakaj se nam to dogaja, kateri starši so vzgajali te strelce, šoferje, mladeniče, da morijo nič krive ljudi v času skromne radosti med Božičem in Novim letom ali kadarkoli in kjer koli. Kdo so ljudje, ki odločijo, da bodo pred topove, rakete in druge tehnične morilske zveri postavili nič krive mlade fante, vojake, očete in dede, da ubijajo otroke, uničujejo državo, ogrožajo svet?

Kako ste pa vi preživeli prvi dan v letu 2025?

Ta veseli dan, 31. december 2024

Imela sem desetletje izjemno prijateljico Silvo, študirali sva na isti fakulteti, se zaposliti v isti tovarni, skupaj že od šestdesetih let dalje potovali po Grčiji, Jugoslaviji, in Italiji, tudi šoferski izpit za avto sva opravili skupaj in seveda na zadnji dan v letu praznovali njen praznik Silvestrovo. Že davno je zapustila ta svet, toda ko pride Silvestrovo se vrne spomin nanjo in tako se je začel tudi današnji veseli dan.

Moja družina je napovedala silvestrovanje pri meni in tako se drugim, morda še pomembnejšim dogodkom, nit nisem utegnila spomniti. Že pred šesto uro zjutraj sem kuhala fino govejo juho, delala tenke rezance, pripravljala meso za peko in obilico solat, vse najprej za slavnostno kosilo in nato še Silvestru primerno slavnostno večerjo. Šlo mi je dobro od rok, prepevala sem ob delu in že videla pri kosilu svoja vnuka, ki v svojih letih res veliko pojesta, seveda če je jed prilagojena njunima željama. Prizadevam si vedno ustreči predvsem njima. Sinova družina je prišla ob napovedanem času z obilnimi vrečkami, nahrbtniki bisagami in škatlami v katerih je bilo vse od računalniških tablic in delovnih zvezkov, do dodatnih dobrot za večerjo, pozabili niso niti na stvari za Romkinjo, ki že nekaj let prihaja pred naša vrata. Moja snaha je ustrežljiva, ker ceni goste tudi poskrbi za izjemne dobrote zanje in tako je nas presenetila z dimljenimi pečenimi rebrci ter morskimi školjkami. Toda kopičenje dobrot se je nadaljevalo s prihodom njenih staršev, ki so prinesli dobro francosko solato in sladkarije, vse res izjemne kakovosti, da bi lahko pogostili še tako zahtevnega obiskovalca.

V prijetnem družinskem okolju ob ognju v kaminu, na udobnih sedežih in na kavču, v copatah in trenerkah, smo se poslavljali od preteklega leta in ob ne najboljšem TV sporedu pričakovali čudežno Novo leto. Pametni telefoni so sicer bili prisotni vendar le zmerno uporabljeni, več kot običajno smo klepetali o doživetih Silvestrovanjih v preteklosti, o življenju v letih, ko se še stari starši nismo poznali, o delu, ki smo ga opravljali in o posameznih življenjskih presežkih. Saj nimam kaj posebno poudariti, bil je to večer kratkih debat o majhnih otrocih, o njihovem odraščanju in našem staranju, o razmerah, ki so nas oblikovale in o svojem delu, ki nam je omogočilo preskrbljenost in varno starost. Tudi politizirali smo in enodušno ugotovili, tako kot je pribila dr. Ljerka Bizilj, da je Vlado potrebno spodbujati k kvalitetnim rešitvam ne pa jim nagajati. Starejši vnuk je nekaj časa muziciral na klavirju, mlajši se je ukvarjal s psičko Piko, starejši smo si od časa do časa blažili bolečine v križu s tem, da smo se presedali, vstajali in pohajkovali po sobi. Seveda smo med temi dejanji veliko jedli in pili, solidarno z vnukoma le brezalkoholne pijače in večer je minil kot bi mignil. Ko so začeli meriti minute pred novim letom je letos mlajši vnuk odprl steklenico Frelihove penine in, tako kot na TV, tudi mi zavpili Srečno Novo leto ter trčili s kozarci. Toda glej ga šmenta, eden je trčil premočno in mami je ostal v rokah le pecelj čaše. »Črepinje prinašajo srečo« je ob posebnih dogodkih poudarila moja stara mama in naše črepinje so mi v trenutku pričarale njen razumevajoči nasmeh. Večer smo zaključili na balkonu in terasi ter tam z občudovanjem gledali ognjemete v dobrodošlico novemu letu. Bilo jih je malo glede na pretekla leta, bili pa so zanimivi in lepi. Zadovoljni smo ugotovili, da petarde ne pokajo in da je k temu pripomoglo vsestransko prizadevanje javnosti.

Ta veseli dan se je iztekel, naj se v novem letu izteče čim več slabega, predvsem nerazumne vojne. Naj gre upravljalcem naše domovine delo bolje od rok, naj naše okolje prijateljuje in sodeluje, da bodo naše družine v njem varne in zadovoljne!

Kaj ste si pa vi zaželeli ob prihodu Novega leta?

Voščilo predsednice, 30. december 2024

Kot da predsednica za Novo leto ni nagovorila svojega naroda. Ni komentarjev ni objav, ni pohval in le ena kritika. Meni je bila njena Novoletna poslanica všeč, vešče pripravljena, nikogar ni pozabila nagovoriti in vse nas je imenovala »drage« s primernim tonom glasu. Svoje videnje skupnosti je poudarila z zaupanjem in spoštovanjem sočloveka, družbe in njenih ustanov, sebe in okolje. Naše ravnanje mora biti pošteno, med seboj si moramo pomagati, da smo nekaj več od nas samih, ker je družba vedno močnejša od vsote posameznikov v njej, pomeni zmernost, ki nas varuje pred odkloni. Potem je našo skupnost opredelila po hierarhiji družina, sosedi, Evropejci, združeni narodi sveta, ki kljub razlikam čutimo, da ne moremo biti sami. Ugotavlja, da smo v med seboj različni tudi znotraj države a vseeno vsi pripadamo Sloveniji. Smo čuječi in razumemo, da biti del domače ali mednarodne skupnosti, pomeni biti odgovoren ljudem za vsa svoja dejanja in za blaginjo drugih. Družba je vplivna in sočutna toliko, kolikor pogumni in zreli smo njeni ljudje. Predsednica je nam zaželela v prihodnjem letu mir in življenje. Naštete vrednote, ki nas povezujejo, prihajajo od ljudi za ljudi, da skupaj ustvarjamo okolje, kjer je prijetno živeti, zaradi katerih je skupnost močnejša.

Ocenjujem, da nas posameznike predsednica opozarja na pomanjkljivosti naše skupnosti v Sloveniji kar bi lahko označili z določeno stopnjo egoizma, strahom posameznika za preživetje v miru ali vojni kot tudi o našem pričakovanem ravnanju v morebitnih za življenje ogroženih razmerah. Možno je pa njeno skrb razumeti tudi tako, da ne sprejemamo priložnosti, ki nam jih nudijo druge skupnosti, ker se jim ne odpiramo, jih ne sprejemamo ali pa jim ne zaupamo in smo preveč zadovoljni s svoj »vrtičkom«. Najbrž pa nas opozarja zlasti na posledice, ki bi utegnile nastati po dogodkih v Celju, v Državnem zboru, v EU in še kje. Morda bi morali oblikovati in zavezujoče sprejeti načrt razvoja moči naše primarne skupnosti potem, ko bi z analizami ugotovili njeno nedoseganje standardov drugih ali širših skupnosti kot je država.

Evropejce se seveda le počutimo, morda doživljamo preko skupne valute, naša prepoznavnost pa ne seže do njenih organov odločanja, tudi ne do skupne obrambe, ki naj bi jo zagotavljal NATO. Dokler se ne odprejo kulturni programi, določi skupni jezik Evropejcev in opredelijo elementi identitete Evrope, se tej skupnosti narode ne moremo vsebinsko približevati, ustvarjati zaupanja z narodi, ki jih komaj poznamo po imenu, ne vemo pa kako razmišljajo, ustvarjajo in gradijo svojo prihodnost.

Podobno velja naš odnos do združenih narodov sveta. Tako Evropa kot Združeni narodi so pod anglo saksonskim vplivom, knjige iz Afrike, Azije in drugih kontinentov in držav prihajajo v naše knjigarne iz angleško govorečega območja kar pomeni, da izbor ni naš ali nam v prid. Če rusko zgodovino dobimo napisano v Angliji je lahko ali pa tudi ne objektivna. Časopisov in revij drugih kontinentov ne poznamo razen severne Amerike poznamo, študentska izmenjava je omejena na ZDA in zdaj na države EU, sodobna umetnost večine sveta je nepoznana in še bi lahko naštevala v dokaz, da je za širjenje našega zaupanja in s tem oblikovanja močnejše skupnosti potrebno kaj storiti, vlagati, se učiti pri izkušnjah trgovskih potnikov, predvsem pa širiti obzorja kulture. Pričakovati je, da bodo prihodnja opozorila predsednice morda že vsebovale tudi ukrepe, ki smo jih ali jih bomo sprejemali, da bi širili zaupanje z drugimi narodi in v novih skupnostih postali vplivnejši in močnejši vsaj pri preprečevanju vojskovanja in širjenja neresnic.

Kako pa vi gledate na ustvarjanje zaupanja do drugih narodov sveta?

Želje »velikih«, 29. december 2024

Letos je vse to okoli novo leto dokaj nejasno, da ne rečem nekoliko strahopetno in dvomljivo. Debate se sukajo okoli Trumpa, vojn in podobnih zadevah, kaj pa se bo dogajalo doma, kaj nam bo še naprej zagotavljalo blagostanje v državi, ni kaj dosti slišati. Celotna družba o tem ne razmišlja kaj dosti, sploh pa o tem, kaj bi sami morali storiti, da bi svoj standard obdržali ali izboljšali. Novoletna voščila sporočajo, da smo vdani v usodo, kar bo pa bo.

Dobila sem korporacijski časopis največjega davkoplačevalca v naši državi in z velikim zanimanjem prebirala želje in čestitke tistih, ki želijo tudi v prihodnje ustvarjati dobro za ljudi in naravo, premikati meje mogočega in prispevati kar se da tudi za razvoj skupnosti. Novoletna želja predsednika uprave so nedvoumne;« Z inovacijami želimo izboljševati kakovost življenja, z naprednimi raziskovalnimi pristopi iščemo nove možnosti in rešitve. Z enako zagnanostjo nadgrajujemo obstoječe dejavnosti. Ne pozabimo, da sta naša dosedanja rast in zanesljiv razvoj rezultat dela tisočev ustvarjalnih, usposobljenih in srčnih ljudi. Skupaj ustvarjamo trdno skupnost, zgrajeno na znanju in izkušnjah, ki smo jih pridobili v preteklosti, s sodelovanjem, spoštovanjem raznolikosti in odprtim dialogom premikamo meje mogočega. Zgodbo naše skupnosti piše ustvarjalnost, optimizem in odgovornost. Zgodba o partnerstvu, zaupanju, učinkovitosti in odličnosti je naša zgodba o uspehu. Novo leto naj bo polno izpolnjenih ciljev in uspehov, ki jih bomo dosegli skupaj. Hvaležen sem, da ste del naše zgodbe, in se veselim novih priložnosti, ki nas čakajo.

Druge odgovorne osebe za razvoj, proizvodnjo in poslovanje opozarjajo na povečanje načrtovane prodaje za kar bo potrebno mnogo predanega dela in poglobljenega znanja. V stabilnem svetu je veliko je neznank, so pa vidne tudi priložnosti za intenzivno dograjevanje lastne konkurenčnosti. Prilagajali se bomo novim okoliščinam, bili blizu trgom in razlike med njimi izkoristiti za lastno rast pri čemer se bomo pospešeno učili in pridobivali veščine. Na tej poti bomo tudi osebno rastli. Uspešna podjetja dosegajo dobre rezultate z medsebojno prepletenostjo znanj, veščin in dela tisočerih sodelavcev. Nadaljevali bomo tradicijo inovacij, ki jih gradimo več kot 70 let, ostajamo korak pred največjimi globalnimi proizvajalci, razvijamo in uvajamo nove tehnologije ter pristope, ki so hitrejši, učinkovitejši in se prilagajajo potrebam trga v vse krajšem času. Zagotavljanje korektnih vezi z vlagatelji, investitorji in analitiki, priprava gradiv za interne potrebe in javnost, nove IT rešitve za raziskave, proizvodnjo, načrtovanje in marketing, modernizirali SAP, poročanje o trajnostnem poslovanju, privabljanje talentov, ustrezna oskrba zaposlenih bo skrb skupnih organizacijskih enot. Celotna uprava se je zahvalila svojim sodelavcem za njihov prispevek k letošnjim uspehom z željo po uspešnem sodelovanju tudi v novem letu. Novoletno poslanico so oblikovali tudi predstavniki zaposlenih. Zavedamo se da bo tudi naslednje leto prineslo številne izzive. Lotili se jih bomo tako, kot mi znamo, z vso zavzetostjo, Pričakujemo pa, da bomo opaženi, videni in razumljeni.

Želje vsake delovne skupnosti bi morale biti podobne opisanim, jasne, zavezujoče, izkazane z novo ustvarjeno vrednostjo. Ne smejte se, če predlagam, da bi organizirali natečaj za najboljšega davkoplačevalca ali festival ustvarjalcev najvišje dodane vrednosti, namesto razpisov za subvencioniranje gospodarstva, za izolacijo hiš, za strešne elektrarne in tako naprej.

Tudi vi menite, da je uspeh pri delu odvisen od dobrih medsebojnih odnosov?

Bajeslovni Gorjanci, 28. december 2024

Društvo Skulpte, ki v »navideznem trdnem in brezčutnem materialu zna poiskati lepoto, ljubezen in življenje« nam je v razstavišču Kocka pripravilo že svojo osmo letno razstavo na temeljno temo mitološka bitja z območja Gorjancev. Naše hribovje Gorjanci je polno tako snovne kot nesnovne dediščine. Posebno nesnovna dediščina omenjenega območja je prevzemala že Janeza Trdino, pisatelja knjige Bajke in povesti o Gorjancih, danes roji po glavi pisateljici Ivanki Mestnik, da ne govorim o vseh nas, ki živimo ob vznožju omenjenega hribovja, zahajamo skozi v se leto po poteh mitskih bitij in se čudimo starodavnim potem, ki so večji del še prevozne, čeprav že stoletja nihče ne skrbi zanje.

Ustvarjalci v kamnu, ki so se nam letos predstavili, so poznani mojstri kiparjenja in strokovnjaki v izbiri primernega materiala za oblikovanje svoje zamisli. Iz peščenjaka je Uroš Strugar oblikoval skulpturo Čisti užitek gospodična kot svoj poklon izvirom čiste in zdravilne vode. Marta Klevišar je iz kamna z naravnimi barvnimi odtenki, oblikovala Gorjanskega škrata. Marjan Klevišar je zasnoval Skrivnostno plovilo in njegovo odličnost poudaril z gladko obdelano površino kamna in kovine do visokega sijaja. Milan Merlin je ustvaril Petelina kot znanilca novega dne. Izklesal ga je iz črnega dolenjskega apnenca in ga popestril z belimi progami okoli glave in prsi. Vilo s Krvavega kamna je ustvaril Andrej Hudoklin iz dolenjskih rdeče obarvanih kamnin. Pristopil je inovativno k obdelavi te kamnine, ki do sedaj še sploh ni bila uporabljena za kiparjenje ker je zelo krhka, on pa jo je zgladil do visokega sijaja. Njegovo drugo razstavljeno delo pa je Praprotno seme, ki čaka, da se razpoči na Kresno noč. Slavka Bračiča sta očarali gorjanski Dobri vili. Ustvaril je po barvi kamna in videzu različni skulpturi, ki sta po značaju istovetni. Avtor Skender Bajrović se je s svojo skulpturo poklonil spominu Janeze Trdine. Kamen je z večplastno obdelavo spremenil v kotanja z vodo s prodnimi kamenčki, ki simbolizirajo 19 bajk in povesti Janeza Trdine. Jožica Škof je na razstavi predstavila Mavrično, Mesečevo in Sončevo vilo z vgrajenimi zlatimi kroglami in v različnih barvah kamenin. Vile so dobrotnice, skrbijo za sožitje in toploto, svetlobo in ravnovesje v naravi. Pravljičnega varuha zakladov Grifina je upodobil Rado Čepič iz peščenjaka. Čarovnico Kirko na Kukovi gori je sklesal Rudolf Škof iz apnenca v različnih variantah. O njej je napisal tudi pravljico o naravi in belokranjskem pastirčku. Gospodična, prebudi se! je delo Gabrijele Čepič. Poklonila se je grajski gospe iz gradu Mehovo, dobrosrčni in darežljivi do vseh v svojem okolju. Ivo Ferkolj je predstavil svojo Veverico in nato še Jastreba, ki jo napada oboje v solčavskem marmorju.

Prizadevanja omenjenih ustvarjalcev so dejansko porodila izjemne skulpture, ki bodo v ponos tako njim, kot njihovemu društvu, kiparski stroki kot lokalni skupnosti in naši družbi. Njihov prispevek k kulturi naroda je ocenil in opisal likovni kritik Jožef Matijevič, dolgoletni spremljevalec kiparske ekipe in njenih dosežkov. Avtor meni, da kiparji z izbranim tematskih sklopom skušajo kompleksno tematiko približati likovnemu občinstvu z različnimi slogovnimi pristopi, tehnikami, ikonografskimi vsebinami in žanri.

In kako sledi poet Smiljan Trobiš ustvarjalcem? Zapel jim je pesem o odnosu bajeslovnih bitji do ljudmi. Vemo, da jih ni, so v naši duši dobri in slabi, ki so kot svetloba in tema. Iz naših stisk delajo priložnosti, naše strahove spreminjajo v nežno zahvalo, bremena duše postanejo svetle livade lepote in miline. Ko to doživljamo vemo, da so bajeslovna bitja v nas.

Kako pa vi razmišljate o bajeslovnih bitjih?

Novoletne želje , 27. december 2024

Ob novoletnem veselju ne gre odpirati ran ali opozarjati na skrbi, vsi si ob praznikih želimo dobro tako za vsakega od nas, naših sodelavcev po tovarnah in uradih pa vse do naših voljenih najvišjih predstavnikih. Letos je to zlato pravilo upravičeno prezrla Deklica z Rastočo knjigo Združene Rastoče knjige sveta katere častni pokrovitelj je Državni svet Republike Slovenije. Takole modruje:

Spoštovani vsi! Sem Deklica z Rastočo knjigo. Ko se je pričelo novo tisočletje, sem prišla v Slovenijo. Ugotovila sem, da tu živijo dobrohotni, delavni, ustvarjalni in prijazni ljudje. Tudi zato sem se tu za vedno naselila in sicer v Ljubljani - zelo lepem slovenskem glavnem mestu. Moram pa povedati, da sem posebna Deklica, saj noč in dan berem knjige, zlasti pa veliko razmišljam. Poleg literarnih del velikih pesnikov in pisateljev berem tudi knjige, ki so jih napisali pomembni znanstveniki po svetu. Prebiram pa tudi različne časopise in revije, zato sem seznanjena z dogajanjem doma in po svetu. Zdaj pred božično-novoletnimi prazniki sem se odločila, da z vami podelim nekaj svojih razmišljanj in k razmišljanjem povabim tudi vse vas.

Naj povem, da sem zadnje čase zelo zaskrbljena nad tem, kar se dogaja po svetu. Težko verjamem, da je toliko neprijaznosti in nasilja med nami! Koliko bolečine povzročamo drug drugemu! Ljudje živimo čedalje dlje, vendar se kakovost življenj povprečno nenehno slabša! Skrbi me tudi zaradi podnebnih sprememb in naših ravnanj z materjo Zemljo! Menim, da so mnoge rešitve že zapisane v Rastoči knjigi in Združenih Rastočih knjigah sveta v Ljubljani ter Rastočih knjigah po Sloveniji. Rešitve, ki so ustrezne in predvsem nujne, da zaustavimo vojne, nasilje in propad planeta Zemlje kot našega edinega planeta, ki nam nudi pomemben dom. Omenjala sem rešitve. Zanimivo je, da so vse povezane z našo zlato vrednoto – ljubeznijo, ki jo bomo bogatili tudi v prihodnje. Spomnimo se jih nekaj. Boris Pahor je zapisal: »Edino ljubezen bo rešila človeštvo.« Ifigenija Simonovič : »Ljubim te, kakor se zemlja vrti.« Tone Pavček pa: »Rastoča knjiga je več kot knjiga, je zvezda stalnica - ljubezen.« Vse zapisi pojejo hvalnico ljubezni, ki odganja sence s sveta! Na svetu sedaj živi že osem milijard ljudi in kljub določenim razlikam jih na svoj način želim povezati z razmišljanji, da se moramo medsebojno spoštovati, se podpirati in miroljubno sodelovati. In v tem smislu je dobro, da si zapomnimo misel Nikole Tesle: »Vsi mi smo eno. Ljudje smo med seboj povezani z nevidnimi silami.« Svetovnim voditeljem pa bi rada povedala tudi naslednje Pavčkove misli: »Rastoča knjiga vse dežele vabi v pripoved, v novo zgodbo, v pesem, ep - da se prepir, razdor in boj pozabi, da svet ljudem postane svet in lep.« Sedaj je v Združene Rastoče knjige sveta vključenih že 17 držav, ki štejejo že blizu dve milijardi ljudi. To je pomembno sporočilo, da se zavemo, kako na široko segajo ideje in misli našega gibanja Rastoča knjiga. Zato si ne morem kaj, da vam ne bi povedala še ene globoke Gandijeve misli (Indija je že od vsega začetka v Združenih Rastočih knjigah sveta): »Ti in jaz sva eno. Ne morem raniti tebe, ne da bi poškodoval sebe.« Vse te globoke misli želim, da ponovno preberete, jih podelite z drugimi ljudmi ter jih širite kot ogenj ljubezni v novem letu, ki prihaja. Že sedaj se veselim srečanja ob 25. obletnici našega druženja, naslednje leto, v Ljubljani. Lepo bi bilo, če bi k praznovanju povabili tudi EU in OZN, kjer smo sedaj tudi v Varnostnem svetu. Vabim vas, da delite prijazne besede in grejete srca mnogih ljudi.(*)

Zamisli in želje simbolne »Deklice« gibanja Rastoče knjige in rodu, ki prevzema odgovornost za človeku naklonjeno prihodnost, sem širila med novoletnimi čestitkami in upam, da jih boste tudi vi posredovali svojim dragim. Morda bodo organizatorjem vojn odpirala oči in srca!

Razmišljate morda kako je potrebno ukrepati, da se vojne ustavijo in odpravijo?

Dan samostojnosti in enotnosti, 26. december 2024

Skupščina Republike Slovenije je objavila Razglas državljanom Republike Slovenije, vsem volivcem v Republiki Sloveniji, da se udeležijo glasovanja na plebiscitu v nedeljo, dne 23. decembra 1990, ko bomo glasovali Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država? Skupščina Republike Slovenije je 26. decembra ugotovila in uradno razglasila, da se je plebiscita udeležilo 88,5 % vseh volilnih upravičencev in med njimi je 95 % podprlo idejo, da Slovenija postane neodvisna država.

Slovenija na današnji dan praznuje Dan samostojnosti in enotnosti v spomin na razglasitev rezultatov plebiscita o samostojnosti, ki je potekal 23. decembra 1990. Rezultat plebiscita je torej potrdil, da je slovenski narod enotno rekel DA samostojni in neodvisni Sloveniji. Za osamosvojitev sta bili velika složnost in enotnost v slovenskem narodu, zato je osamosvojitev zasluga celotnega naroda – vseh Slovenk in Slovencev

Po četrt stoletju temeljne odločitve in obujanja spominov na to slavno obdobje zgodovine Slovenskega naroda, se vsakemu udeležencu v našem zgodovinskem procesu pojavljajo tako potrditve, da smo ubrali pravo pot kot dvomu, da nam v sodelovanju z drugimi narodi in združenji, ne gre najbolj ne v samostojnosti in ne v enotnosti. Tako kot ni fenomenalnih uspehov tudi ni hudo poraznih posledic. Samostojni smo v pogojih Evropske unije in NATA, pomeni dejansko, da imamo skupne zakonodajne in druge regulative znotraj katerih lahko sami iščemo nam najustreznejše poti za doseganje specifičnih ciljev. Združujemo sredstva za naložbe in participiramo v njihovi porabi. Imamo skupno valuto in to je najbrž naša najboljša odločitev. V okvirih EU iščemo svojo razvojno pot v blaginjo in v intelektualnem razvoju, skupna nam je obramba, praviloma bi morala biti zato cenejša in uspešnejša, žal pa je v njej težko premagovati težnje najmočnejših in zato je težko verjeti v njeno nujno objektivnost. Tudi politične moči v EU so vse prej kot zgledne, da o oboroževanju in vlaganjih v vojno industrijo sploh ne govorim. Namesto moči hierarhije potrebujemo bistveno ustreznejše oblike sporazumevanja tako voditeljev kot strokovnjakov in še posebno politikov. V nedogled bi lahko naštevali predloge državljanov kaj vse je treba popraviti.

Doma imamo nekaj gospodarstvenikov, ki so vredni vseh časti ker znajo, hočejo in zmorejo. Napajajo vso svojo in državno infrastrukturo zgledno in v dovolj velikem obsegu. Z upravljanjem skupnega premoženja smo šibki pa ne toliko v materialnem smislu kot strokovno in politično. Žal nam je za vsako grobost in aboto, ki jo v veliki meri izkazuje konservatizem okrepljen z verskimi dogmami in oblasti želenimi ljudmi. Nezadovoljni smo tudi z digitalnim orodji in nismo še domislili kako in kje ga bomo uporabljali. Zakonodaja nam je zastarela, novitet pa ne spravimo vanjo prav zaradi predsodkov in tolerantnosti, ki jo imamo do konservatizma. Obstaja veliko upanje, da se bo izboljševalo izobraževanje in ustvarjala vedno večja dodana vrednost kljub krizam in vojnim razmeram v naši bližini. Radi imamo svojo domovino, zato bogatimo svojo kulturo, svojo materialno osnovo in svoje aktivno državljanstvo. Vse pomembnejše postajajo vrednote kot so intelekt, srčnost, razumevanje in medsebojno sodelovanje zato se zavzemamo za mir v svetu in doma ter za samostojnost in enotnost vsakega naroda, ki zmore prepoznati vrednote sobivanja v miru in slogi.

Kaj pa vi menite o naši samostojnosti in enotnosti?

Rituali, 25. december 2024

TVSLO1 je včeraj gostila v Dnevni sobi dr. Janeza Bogataja, zaslužnega profesorja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, etnologa in publicista, ki je življenje posvetil kulturni dediščini in je zato kompetenten komentator materialne in nesnovne dediščine našega naroda. Moj nekdanji someščan je mimogrede omenil pomembno dejstvo, da po drugi svetovni vojni družba ni oblikovala protokolov za pomembne osebne ali državne dogodke, ki bi jih ljudje sprejeli in spoštovali v takem obsegu, kot se danes uveljavljajo na različnih področjih življenja in dela. Ob tem sem se spomnila večkrat slišanih pripomb različnih ljudi, da to ljudem manjka na primer ob civilni poroki, rojstvu otrok, diplomah, priznanjih ali pri odhodku za večno. Prijateljica me je na primer opozorila na civilni krst, ki se je zgodil v našem mestu v petdesetih letih preteklega stoletja. O njem in o posledicah, sem že napisala poseben blog. Dr. Bogataj je med svojimi 65 izdanimi knjigami spisal tudi knjigo Kultura poslovnih, promocijskih in protokolarnih daril ter več knjig o gastronomiji slovenskih pokrajin. Očitno mu znanja o navedenih zadevah ne manjka in torej lahko rečemo, da bi protokole za ljudi pomembne dogodke ali za državne praznike zmogel definirati.

Poznamo običaje in znotraj njih protokole. Običaj je družbeno ali kulturno uveljavljeno pravilo vedenja, ki se prenaša iz generacije v generacijo. Značilna je za skupnost, kulturo ali regijo in se izkazuje kot praznovanja, rituali, navade, obredi ali vedenjski vzorci. Običaji izhajajo iz praktičnih potreb, zgodovinskih okoliščin ali naravnega okolja. Na primer, kmečki običaji so pogosto povezani z letnimi časi in naravnimi cikli. Običaj skupnost sprejema kot identitetno jedro, ohranjajo se z ustnim izročilom, zgodbami, pesmimi, plesom, …Običaji pogosto vsebujejo simboliko skupnih vrednot, vere, tradicije ali zgodovine določene skupine ljudi. Prepoznavni so zaradi rednega ponavljanja v določenih okoliščinah, vključujejo specifične geste, simbole, obrede ali predmete kot so narodne noše, glasbila in hrana. V Sloveniji so običaji Kurentovanje, koline, Martinovanje…Mednarodni običaji zaznamujejo prehode kot so poroke, krsti ali novoletne praznične tradicije. Običaji se skozi čas spreminjajo, prilagajajo in včasih izginejo, če ne najdejo več mesta v sodobnem življenju, ostajajo pa tudi pomemben del kulturne dediščine. Protokoli so formalna pravila, po katerem se odvija običaj, določen red, spoštovanje in dostojanstvo. Pozdravljanje, nagovarjanje, sedenje, vrstni red npr. govorcev, zastave, insignije, uniforme, pravila pri dvigovanju ali spuščanju zastav in igranju himn. Posebno natančen protokol je umesten pri uradnih dogodkih kot so državni prazniki.

Najbolj poznani pri nas so verski običaji med tem ko nekatere neverske poznamo le še po spominu. Verski običaji imajo tisočletno tradicijo, ponavljajo se po istem protokoli v vseh verskih hramih in po vsem svetu. Verniki vedo, kje se vključujejo in kako. Tudi dekor pri verskih običajih je več ali manj poznan, razlike nastajajo z okrasitvijo prostorov z cvetjem. Protokole spremlja petje od nekdaj poznanih pesmi, igranje na orglah in zadnja leta tudi nagovori vernikov, ti lahko sodelujejo pri spovedi, obhajilu in pridigi. Veliko ljudi hodi k maši zaradi prijetnega sodelovanja v njenem protokolu, do česar na primer ne prihaja na državnih proslavah in prireditvah, kjer je udeleženec popolnoma pasiven.

Predlagam, da se s pomočjo strokovnjakov, kot je dr. Bogataj, razgovorimo tudi o naših običajih in protokolih, pomembnem delu kulturne dediščine naše domovine.

Ima vaša družina kakšen svoj običaj, ki ga spoštuje in obnavlja?

Moč aktivizma, 24. december 2024

Delo nas je obvestilo, da je zbranih milijon podpisov v Evropskih državah v podpora akciji »Moj glas, moja izbira« (My Voice, MyChoice), v kampanji za varen in dostopen splav v Evropi. Evropsko gibanje je nastalo in uspelo pod okriljem slovenskih aktivistov zbranih v Institutu 8. marec. Vem, ni še končano, še bo treba zbirati podpise, še mnogo, mnogo prizadevanj bo potrebnih šele za možno razpravo, da uzakonjenje pravice pri posameznih članicah EU sploh ne omenjam. Prav, gospe in gospodje, ki nasprotujete tej temeljni pravici ženske, prizadevali si bomo vas prijateljsko prepričati, da je varen splav dobro dejanje za svet, EU in našo Slovenijo in ne dvomimo, da vas bodo prepričali dokazi.

Za mene so do danes zbrani podpisi pomemben civilizacijski dosežek na različnih področjih življenja, najbolj za zagotavljanje želenega otroštva vseh otrok, ampak res vseh in upoštevaje vseh pogledov na bitje ob rojstvu pa vse do polnoletnosti. Sem živ dokaz za to trditev kot v premožnem zakonu rojena nezaželen otrok. Z besedami, ki jih danes izrekajo predvsem ženske »straže« pred porodnišnicami so s prstom kazali za menoj in komentirali »to je pa tista od neodgovornih staršev«. Tudi današnja družba ni do takih otrok kot sem bila sama, nič boljša. Vsak pogovor se bo začel s tista, ki jo starši ne marajo, nezakonska, ne bodi ga treba in podobno. Kako se počutijo starši takih otrok je verjetno dodatno vprašanje, prisotno v vseh časih.

Ženske smo v pri vrsti mame, ki z vsemi sredstvi ščitimo svoj zarod in šele nato smo žene, partnerke ali ljubice. Kar sama nisem imela v otroštvu bo moj otrok dobil, pa če tudi crknem. Nenehni strah, da otroku ne bi mogla zagotoviti kar ocenjuješ za dobro se imenuje »materina ljubezen«, če je otrok več, je te ljubezni hitro premalo, bijejo se bitke, te povzročijo vojne, v jih otroci zgubljajo očete, mati se spreminja v okostnjaka, otroka v sebi zasovraži predno se rodi. Od rok ji ne gre delo, izgublja v odnosih v družini. Družba, država, volitve,… ji nič ne pomenijo. Prihodnosti ne vidi, namesto agensa se spreminja v breme, orodje v rokah svetovalcev in administratorjev brez pooblastil. Najbolj so se tega zavedale oblikovalke družinske zakonodaje, graditeljice vrtcev, stanovanj in solidarnostnih ustanov, pobudnice izenačenja pravic spolov. Praznovali bomo kmalu stoletnico teh teženj, pa se na vsakih volitvah odpirajo vrata Pandorine skrinjice. Vse eno je za ženske kdo jih odpira in zakaj, pomembno je samo, da so tu, priročni razlog za uveljavitev interesov posameznikov vendar jih družba ali država nikoli dokončno ne zapre.

Po mnogih bitkah in vojnah se v pokončni in napredni, po zemeljskih razsežnostih majhne države, le najde skupina mladih aktivistov, ki z argumenti dokazuje nujnost priznanja enakih pravic spolom, tako v razpolaganju s svojim telesom kot v upravljanju in vodenju najzahtevnejši del in nalog. Čudoviti balzam, ki razburi svet, ga sprejema prebivalstvo članic Evropske unije in v njih zbere milijon podpisov. A glej ga šmenta, »da bomo sploh odprli diskurs zberite še 200000 podpisov in zagotovite našim birokratov več dela kot ga ste ga zagotovili do sedaj«. Ta perverznost me zgrozi, slišim vpitje populizma in sprejemam signale krepitve nasprotnikov. Bodo o varnem splavu odločali mladi državljani in državljanke članic Evrope, ki se jih splav dotika ali bodo odločali le organi članic EU in EU, ki za svojo izvolitev nenehno problematizirajo žensko telo? Bodite, večni izvoljenci, vsaj enkrat pošteni do svojih hčerk in njihovih mater, vaših srčnih izvoljenk!

Kako pa vaša družina razmišlja o varnem splavu?

Romanje ob Božiču, 23. decembra 2024

Moja družina je dokaj tradicionalna kar je tudi razumljivo. S sinom sva Dolenjca, sinova ženka in njeni starši so iz Prekmurja, vnuka pa sta rojena Ljubljančana. Iz teh razlogov razumem tradicionalnost, ki jo povzemata sin in snaha, da se ob Božiču dobimo pri njih na skupni večerji. Želja mojih dragih v meni poraja neke vrste obvezo, da se odzovem nanjo kar se da dostojno in skrbno. Seveda pa to pri mojih letih povzroči kar nekaj izzivov. Moram si urediti lase, izbrati primerna oblačila, pripraviti zdravila, po možnosti zagotoviti priložnostna darilca, poskrbeti, da ne pozabim telefona in tako naprej. Vse je dosti enostavno, če se lahko odpeljem z avtom, če pa to ni možno moram na vlak, pomeni, da moram poznati vozni red, se dogovoriti za prevoz do doma sinove družine, imeti ključ od hiše, ker avtomat ne priznava mojih odtisov, prtljaga ne sme presegani mojih moči in še bi se kaj našlo. Ko vse to uredim brez pretiranih naporov, se zadovoljno usedem pri njih na kavč z naslonjalom za noge in psičko Pikico ob sebi ter uživam še pa še, ko okoli mene vse brbota, povprašuje, pripoveduje in se zadovoljno muza.

Ko sem danes pogledala zjutraj skozi okno vidim samo sneg, ki ga do včeraj ni bilo in ga od danes naprej ne pričakujejo niti vremenarji. Ja nič, sprejeti moram dejstvo, da z avtomobilom ne bo šlo, pripraviti se moram na vlak. Predno pa prične s pripravami moram odkidati sneg od garaže in vhoda kamor ga je narinil plug iz ceste. Kar celo uro sem porabila in bila primerno utrujena pred potovanjem. K sreči je prišel Stric Jože, popila sva kavico in odpeljal me je na postajo. Dolenjci imamo zdaj res za potovanje primeren vlak. Potuje skoraj brez glasu, previdno zavira in štarta, je zračen, svetel in ogrevan, na njem ni drenja. Uro pa pol nas pripelje na postajo v Ljubljani, upokojene zastonj. Že sem razmišljala kako bom dosegla postajo mestnega avtobusa, ko me pokliče sin in povprašuje kdaj pridem, da me iz železniške postaje odpelje v njihovo hiško. Prijeten občutek za mene, da nekdo želi zmanjšati moje skrbi. Tako že v avtu zvem, da moram skuhati kaj primernega za vnuka, ki je pred nedavnim bruhal, zvem kako večji vnuka uspevata v odbojki, se seznanim s programom skupne večerje in z ostalimi novicami, med njimi o šolskih uspehih in neuspehih. Ker je bil 23. december drugi najkrajši dan in le minuto daljši od prejšnjega dne, se je seveda hitro končal, počitek je prišel kmalu in za šolo se ni bilo potrebno pripravljati, ker je naslednji dan na vrsti le proslava državnega praznika.

S snaho sva se odpravile po nakupu priboljškov za božično večerjo. Kupci smo se drenjali že ob policah, pred blagajnami pa smo stali najmanj ¾ ure, vsi s polnimi vozički pred utrujenimi blagajniki in v nečistem zraku. Čeprav rade brskava po policah sva se sporazumno odločili, da zadnjega dne pred Božičem ne bova prestopili praga trgovin. Moja snaha je pripravila izjemno skrbno meni, jedli smo kozice, školjke in biftek s solatnimi priboljški in doma pečenim kruhom. Že na pogled je delovalo slastno, razume se, da smo pojedli vse, nazdravili z Janževcem in se posladkali s taramisujem.

Zgodovina sodobnih družin je danes digitalizirana, neskončna datoteka družinskih fotografij s prikazom uspeha vnukov v prvih korakih pa vse do zadnjega potovanja koncem novembra v Rim nas je zaposlovalo vse do pozne noči. Lepi časi otroštva vnukov in mladosti staršev ter starih staršev, je narekovalo komentarje, zgodbe, spodbujalo misli na prihodnost in ostalo kot odprto vprašanje v sanjah udeležencev te večerje. Pisali smo družinske zgodbe, ki bodo verjetno nekoč nekim vnukom še bolj zanimive, kot so zanimive nam, ki smo jih živeli.

Imate tudi vi družinska srečanja?

Realisti in populisti, 22. december 2024

Ni lepšega kot si zamišljati in sanjati o tem, kako bi bilo dobro organizirati nek projekt, tovarno, podjetje ali drugo delovno sredino ali pa kar življenje in delo celotne države. Najbrž ni nikogar med nami, ki ne bi imel vizije kaj vse in kako bi bilo potrebno narediti, da bi bil narod zadovoljen, da bi sodelovan in plačeval. Rekla bi, da čim več ljudi razmišlja o rešitvah tem boljše so, vendar dodala, da bi želela vedeti ali bi predlagatelji podpisali svojo zamisel in prevzeli zanjo garancijo, da bo pripomogla do večjega blagostanja večine v državi?

Seveda nastane velika neprijetnost, ko se s trudom sprejeta zamisel sreča z mnenjem tistih, ki naj bi jo uresničevali ali besede spreminjali v dejanja. Ti ljudje ob vsakem sanjskem predlogu najprej pomislijo kaj vse je potrebno, da se zamisli udejanjajo. Imam prostor, komunalo, logistiko, ljudi, dobavne verige, inovatorje in tako dalje, pomislijo na vse od registracije do izdelka ali storitve, ki se bo sanjsko uveljavljal na trgu z zaključenim denarnim tokom.

Grobo lahko rečemo, da so opisani v prvem odstavku največkrat protagonisti nekih partij, ki s popularizacijo svojih idej brez ali le z načelno utemeljitvijo, želijo pridobiti položaj upravljavca neke širše skupnosti kot je to na primer EU, investicijskega sklada, fundacije in podobno. Ko pridobijo upravljavska pooblastila pa odgovornost za uresničevanje prenašajo na svojo klientelo, se ščitijo z razlogi kot je pomanjkanje kadra, predpisi, počasnost administracije in še in še, krivi so vsi razen njih. Zagovorniki populizma so dobili ime Populisti.

Če je družba osveščena, naklonjena znanju ter naprednim idejam in volivcev ne premami populizem, se lahko zgodi, da pooblastila za upravljanje na primer države, dobijo ljudje s profesionalnim znanjem in komunikacijskimi sposobnostmi. Pri nas na primer je v tem primeru koalicijska zaveza tista podstat, ki zagotavlja, da se bo javno izražen načrt tudi uresničeval. Po objavah v medijih je menda naša država to doživljala v času, ki ga je zaznamoval dr. Janez Drnovšek. Zagovornike tega gibanja so dobili so ime Realisti.

Vse bi bilo dobro, če med populizmom in realizmom ne bi bilo povsod po svetu stalno nasprotovanje, največkrat izsiljeno z nepomembnimi problemi Peteršiljčkove mame in postopno poseganje v določene delovne sredine. V naši državi je nenehna napetost med populisti in različnimi legalno izvoljenimi pooblaščenci za upravljanje države. V tekočem mandatu populizem celo resno ovira delo zakonodajne veje oblasti, sramoti in nenehno negira premiera in obeta rušenje sodne veje oblasti za vsako ceno. Ker se po določbah zastarele zakonodaje, morajo najbolj ogroženi organi oblasti nenehno braniti pred populisti in pojasnjevati javnosti zanjo nepomembne dogodke, realistom zmanjkuje časa za promocijo svojega dela, objavo dosežkov, krepitev sodelovanja z mediji in podobno. Ni pa naša država edina v takem položaju, podobno delujejo populisti v vseh državah, ki so članice EU pa tudi v skupnih organih EU. Da našemu blagostanju to škoduje ne moti nikogar, nihče se tudi ne počuti kompetentnega, da bi proti populizmu ukrepal v skladu s predpisi EU.

Če nastaja ali obstaja problem, moramo najti način za njegovo rešitev in prav imajo tisti, ki ugotavljajo, da je molk o tem tako škodljiv kot populizem. Sama sem prepoznala rešitev v intervjuju premiera naše države v SP Dela ter v mnenju doc. dr. Barbare Rajgelj in dr. Dragana Petrovec v Mladini. Neposredno imenovani, opravite skupno svojo delovno dolžnost.

Kaj pa bi vi predlagali za odpravo populizma pri nas?

Zimski solsticij, 21. december 2024

Pred nami je najdaljša noč in jutri najkrajša noč. Trenutek leta na naši polobli, ko se v vesolju dogajajo za obstoj ljudi in narave odločilni dogodki in napovejo začetek zime deluje name in mojo okolico skrivnostno. O dogodku smo se učili v šoli, verjamemo, da je to res naravni vesoljski pojav in ne brskamo več po vzrokih, ne dvomimo.

Kaj se na zimskem solsticiju 21. ali 22. decembra zgodi? Zemljina os je nagnjena za 23,5 stopinje glede na ravnino njenega kroženja okoli Sonca. Med zimskim solsticijem je severni pol Zemlje najbolj nagnjen stran od Sonca, kar pomeni, da severna polobla prejme najmanjšo količino sončne svetlobe. Sonce doseže svojo najnižjo točko na nebu. Na zimski solsticij Sonce neposredno osvetli Tropik Kozoroga - najjužnejšo točko na Zemlji, kjer lahko Sonce opoldne stoji neposredno navpično nad zemeljsko površino, ki se nahaja približno 23,5° južno od ekvatorja. Posledično se Sončevi žarki na severni polobli razpršijo pod manjšim kotom, zaradi česar so dnevi krajši in 22. decembra je najkrajši dan in ta označuje začetek zime.

Ta dan ima poseben pomen v mnogih kulturah in starodavnih religijah, saj simbolizira preporod svetlobe in novega cikla. Za starodavna ljudstva je imel solsticij globok duhovni pomen, ki jih je spodbujal, da so gradili objekte za opazovanje prihoda ali odhoda svetlobe. V Stonehengeu in podobnih starodavnih krajih so sončni žarki poravnani s kamni, kar kaže na pomen tega dne. Še v današnjih časih se je govorilo o 21 decembru 2012 kot »koncu sveta«, ker smo napačno razumeli majevski koledar. Solsticij je bil pomemben v predkrščanskih religijah, kjer so praznovali naravne cikle in spremembe v letu. V keltskih in germanskih tradicijah je bil zimski solsticij praznik ponovnega rojstva sonca. Ogenj in sveče so simbolizirali svetlobo in upanje. Stari Rimljani so ob tem času praznovali Saturnalije, festival v čast boga Saturna, ki je vključeval gostije, darila in preobrat družbenih vlog. V mnogih kulturah, kot so nordijske in slovanske, so v poletnem solsticiju praznovali moč sonca in plodnost. Obredi so vključevali prižiganje kresov, ples in čaščenje narave. Hinduizem je solsticije povezoval z bogom sonca Suryo. ki simbolizira prehod sonca na severno poloblo in prihod ugodnega obdobja. V budizmu solsticij ni glavni praznik, nekateri budisti v tem času meditirajo in premišljujejo o povezanosti narave in človekovega življenja. Indijanska duhovnost severnoameriške domorodne skupnosti so zimski in poletni solsticij povezovale z cikli življenja in naravo. Gradili so kamnite strukture in observatorije za opazovanje teh dogodkov. V sodobni duhovnosti in v ateizmu sta solsticija pomembna kot del cikla kolesa leta. Zimski solsticij je čas za refleksijo in ponovno rojstvo, poletni pa za praznovanje obilja in energije. Lahko povzamemo, da solsticij simbolizira naravne cikle življenja, smrti in ponovnega rojstva ter prehod med temnimi in svetlimi obdobji.

V krščanstvu ima solsticij specifičen pomen – pričakovanje Kristusa kot luči in se močno naslanja na starejše tradicije, ki ga slavijo kot simbol svetlobe, upanja in življenja. Prav iz tega razloga se naravni dogodki tega dne proslavljajo še danes, pogostokrat tudi pri nas. Ni slučajno, da Društvo Rastoča knjiga v Severnem parku naše prestolnice na dan zimskega solsticija ovije oprsje Deklice z Rastočo knjigo s šalom kot simbolom upanja, da bodo tudi ideje in dejanja njenega društva pripomogla k medsebojnemu spoštovanju, sodelovanju in prijateljevanju v miru različnih narodov, da se v svet vrne svetloba, zaupanje in življenje.

Morda tudi vi obujate kakšno tradicijo ob solsticiju?

Akademska skupnost, 20. december 2024

Dvakratna doktorica in zaslužna profesorica Fakultete za organizacijske študije, je z besedami »Naša akademska skupnost« začela zaključni nagovor udeležencem Slavnostne akademije na kateri so promovirali svoje letošnje diplomante. Prisluhnili smo z zanimanjem tej pomembni akademski avtoriteti, ki je o vrednotah, poslanstvu, programu in delu svoje sredine spregovorila z odgovornostjo sodelujočih pred zaposljivostjo njihovih diplomantov in odgovornosti fakultete, da kot akademska skupnost akademsko tudi stvarno deluje. Ne zgodi se pogosto, da bi se poudarjala odgovornost profesorjev in zavoda za kakovostno izobraževanje z vzgojnim pridihom, da je v organiziranju dela in kapitala potreben tudi primeren odnos do sodelujočih, veliko osebne emocije, srčnosti in poštenja. Ja, skupnost, ki udejanja svoje ambicije v korist družbe in se zaveda svojih dolžnosti, sprejemamo z akademskimi častmi.

Pred šestnajstimi leti je v pri nas diplomant z doktoratom Mariborske univerze, Fakultete za organizacijske vede v Kranju, ob sodelovanju lokalne skupnosti ustanovil Fakulteto za organizacijske študije. Njeni dosežki in učinki so danes povzeti na njihovi spletni strani in v njihovih promocijskih gradivih, njihove prednosti so dobri učni programi in izjemni pedagogi kar je zanimivo za študente, spremljajo celo zaposljivost svojih diplomantov in so edina fakulteta v Sloveniji z certifikatoma kakovosti ISO 9001 in ISO 27001. Ta ugledna institucija je včeraj zvečer z že omenjeno akademijo počastila svoje letošnje diplomante in jim zaželela uspešno delovno ter karierno pot. Imela sem čast kot gostja prisostvovati in spoznati današnji promocijski protokol, ki je sicer poznan iz študentskih pričevanj vendar se dolgo časa ni uporabljal. Kot je danes v navadi je protokol vodila profesionalno usposobljena oseba.

V polno dvorano diplomantov in njihovih gostov, je voditeljica po poteku akademske četrti, napovedala prihod profesorskega zbora; dekanja in profesorji, mentorji in ostali. Dekanja je bila oblečena v svojo impozantno togo z veliko dekanovo verigo, simbolom časti, avtoritete in akademske tradicije, ki jo nosijo vodilne osebe univerz ali fakultet na slavnostnih dogodkih, kot so podelitve diplom, otvoritve akademskega leta in drugi svečani dogodki. Komaj so spoštljivi profesorji posedli sta dva romantično razpoložena violinista zaigrala študentsko himno Gaudeamus igitur. Dekanja je nagovorila diplomante in odličnike v dvorani in spregovorila o fakultetnem usposabljanju za delo. Besedo je dala slavnostni govornici, ki je bila leta 2023 proglašena za Managerko leta Slovenije. Gospa je izbirala čudovite besede o tem, kaj vse naša družba pričakuje od diplomantov, kakšne nevarnosti in prednosti so jim dane in česa vse se morajo ozavestiti pred vstopom na trg dela. Odličen in slavesen govor. Sledilo je podelitev naziva »zaslužni profesor«. Spet izjemno dejanje, kratka obrazložitev, prebrana odločba in darilo- tri debele knjige A-4 formata z naslovom Življenjsko delo profesorja. Po zahvali dobitnika naziva je dekanja vsakemu diplomantu na vsaki stopnji študija podelila diplomo, prodekanja pa vrtnico. Plakete odličnosti so podelili najboljšim diplomantom in drugim, ki so vplivali na izjemno odličnost fakultete v letošnjem letu. Med dejanji sta večkrat nastopala violinista, včasih s poskočnimi, včasih modernimi, največkrat pa s klasičnimi skladbami. Ves čas je bil na preži fotograf, profesorji so rade volje sodelovali, celo gostje smo bili povabljeni pred objektiv. Ko je bilo vse to mimo pa smo si nazdravili s penino in priložnostnimi prigrizki. Akademski večer je bil doživetje srečnih diplomantov, zadovoljnih profesorjev in radovednih gostov, da o poznejših debatah in komentarjih sploh ne govorim. V mojem spominu se kot odmev tega večera zarisuje in podoživlja moja diplomska promocija.

Imate tudi vi radi svoje spomine?

Manager v socializmu, 19. december 2024

V času mojiih študentskih let je na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani študiral tudi Tone Krašovec. Svoj študentski standard si je izboljševal z občasnim delom na RTV Ljubljana kjer se je uveljavljal kot poročevalec in komentator, pozneje pa kot urednik. Po ustanovitvi RTV Slovenija je bil Tone izvoljen leta 1977. za generalnega direktorja, se izkazal kot dober gospodarstvenik in naloge vodilnega značaja uspešno opravljal do leta 1981. Ob svojem poslovno zahtevnem delu je kot proti utež realnosti razvijal svojo poetično miselnost in pridno pisal zanimive pesmi, ki jih je pozneje tudi objavil pod naslovom Spomini stoletja.

Toneta Krašovca sem srečevala na dogodkih organiziranih v zakonodajni veji republike in v politiki. Bil je mojih let, ni mi pa bil osebno poznan. Imel je svoje mnenje in, vedno skrbno pripravljen, ga je posredoval na dogodku, ni pa se z nami spuščal v razprave. Osebno sva se spoznala šele, ko je on začel zbirati predloge kriterijev za oblikovanje individualnih pogodb za zaposlitev managerjev v letu 1989. Problematika je bila aktualna, podjetja so želela mnenje nadzorne stroke pri sklepanju individualnih pogodb in morali smo razčistiti, kako bo ta noviteta vgrajena v sistem poslovanja. Društvo poslovodnih delavcev Slovenije naj bi delovalo kot neke vrste stranka v postopku do oblikovanja individualnih pogodb. Bila sem prisotna na ustanovnem zboru, se včalnila v društvo in v njem delovala do upokojitve. Krašovec je bil pomemben član društva in je s svojimi predlogi bistveno vplival na vsebino oblikovanja mnenj ter vodenja razprav. Med drugim je ugotavljal, da je za vsebinsko delovanje potrebno managerje bolje povezati. Predlagal je ustanovitev Društva manager, oblikoval osnutek njegovega statuta in zasnoval njegovo organiziranost. Ko je bil njegov predsednik je predlagal, da se društvo preimenuje v Združenje manager. V njem je bil imenovan za generalnega sekretarja, pozneje pa za njegovega predsednika. Združenje mu je zaradi njegovega doprinosa stanovski organizaciji in slovenskemu managementu, podelilo priznanje za življenjsko delo in častno priznanje za posebne zasluge pri razvoju managerske organizacije in managerske stroke.

V sekciji menedžerk so se zbirale direktorice gospodarskih družb in drugih organizacij, v njem sem delovala tudi sama. direktorice so evidentirale številne organizacijske, pravne in tržne probleme organizacij, ki so jih vodile. Pozneje seje sekcija sestajala vsako leto po različnih krajih Slovenije, tudi na Dolenjskem je bila in pripravili smo kar zanimiv program. V sekciji mladi managerji ni bilo nič manj zanimivo, njihove diskusije na srečanjih članov so bile zanimive zaradi nenehnih novosti, kot na primer informacijske tehnologije, skrbi za talente in podobno. Sekcija Seniorji je bila namenjena upokojenim managerjem in ukvarjali smo se s pomočjo pri strokovnem delu posameznih organizacij. Sama sem na primer opravljala nadzor nad porabo sredstev, ki jih je Ministrstvo za delo dodeljevalo humanitarnim organizacijam.

Dr. Tone Krašovec je nenehno poudarjal: »Naša prva skrb je slovenski management spodbujati k etičnemu delovanju. Zato naše člane pri njihovem delu zavezuje Združenja Manager«. Vedo današnji managerji za Tonetova prizadevanja, jih spoštujejo?

Kleni Vrhničan Tone Krašovec je svojo življenjsko pot končal doma literarno ustvarjalno s knjigo Trnova pot. Med svojimi prijatelji se je dobro počutil in polepšali so si marsikateri dan.

Kako pa vi ocenjujete etičnost delovanja slovenskih managerjev?

Življenje v velikih državah, 18. december 2024

»Saj je lepo, če smo različni, ampak skupaj smo močnejši« je pribil mojster vina enolog Dušan Brejc. Ta njegova ugotovitev me je spomnila na čase moje generacije, ki je ustvarjala v veliki državi z številnimi različnimi interesi in možnostmi, različnimi jeziki, okolji, etničnostmi, tradicijami in še mnogimi raznolikostmi. Samo zamislite si, da je na primer Vlado te velike države sestavljalo vedno vsaj osem med seboj različnih območij kot na primer predstavniki obmorskega okolja z željami in potrebami turizma pa do širnih poljan posejanih s pšenico z ambicijo, da v tej veliki državi prehranijo vse ljudi. Moja delovna sredina je upe gradila na mehanizaciji in avtomatizaciji, da zagotovi mednarodno trgovanje, z čim manj stroški predeluje surovine v izdelke in jih na tem ogromne trgu dobro prodaja. Bila so področja polna iskanih rudnin za industrijo in energijo, dobro jim je šlo in industrija se je širila z neverjetno hitrostjo, s tem pa tudi potrebe potrošnikov. Dobro se je prodajalo vse od nujnih potrebščin do luksuza, seveda ponekod z nekaj letno zamudo, ponekod šele, ko so bile zgrajene šole, vrtci, stanovanja,…, ponekod pa tudi prej predno je sploh prišlo blago iz domače proizvodnje. Zelo dolgo je bil trg radodaren, dober garant za naložbe, ki jih je pospeševalo dobro organizirano in z varčevanjem založeno bančništvo. Ugodnosti velikega trga so ti šle na roko le, če si se nenehno moderniziral, prilagajal novim trendom, sledil sodelovanju s tujino in obvladal desetletja ročno vodene evidence, birokracijo, ki je služila oblikovanju tržne zakonodaje in pospeševanju razvoja tistih področji, ki so bila v zaostanku.

V veliki državi je bilo veliko žensk, ki so iz oddaljenih krajev prihajale v industrijske in revirske cone, deklice v šolske klopi in dečki v industrijske šole. Vsa ta selitvena masa je potrebovala stanovanja, vrtce, šole vseh stopenj, razvedrilo, športne objekte, kulturne prireditve, stadione, odeone in še mnogo drugega. Tu so političarke razvijale in udejanjale interese spolov po stanovanjskih skupnostih, krajevnih skupnostih, organizacijah civilne družbe, povsod in vedno, da so se ustvarjali pogoji na rast in razvoj otrok kljub zaposlenim staršem. Danes si je to težko zamisliti kaj šele razumeti, da je v veliki državi moral za delavce v mestu skrbeti tudi možakar, ki mu je bila sveta tradicija podrejenosti ženske možu in odločanje moža o otrocih. Propadale so vaške in meščanske skupnosti, njihovi otroci so postajali raziskovalci, strojniki, modne oblikovalke v tekstilni industriji, managerji, profesorji, strokovnjaki vseh poklicev, potrebnih modernim časom, posebno pa informacijski družbi in digitalizaciji. Oblikovali smo prihodnost po svoji presoji, postali nenehno učeča se družba, ki je bila sposobna nenehno rastočemu trgu zagotavljati novitete v izdelkih in storitvah.

Epoha velike države se je za nas zaključevala koncem osemdesetih let preteklega stoletja, ko so se republike odločile za organiziranje v državo s svojim lokalnim trgom. Epoho velike države raziskovalci in pisci v javnih medijih naslavljajo po njenem pomembnem voditelju Titu, kot se v Veliki Britaniji na primer označuje Viktorijansko obdobje, nikakor pa ne kot neka ideološka referenca*. Zgodovinar in britanski glasbenik, ki raziskuje punk glasbo tudi na območju velike države, ki je ni več, pravi, da »so glasbeniki zavračali nacionalizem in neko posebno otožnost zaradi njenega razpada. Med punk veterani obstaja občutek, da takrat ni bilo popolno, vendar je bilo marsikaj bolje urejeno, kot je zdaj. Vsi se strinjajo, da je regija postala žrtev najhujših razbojnikov in kleptokratov v različici balkanskega turbokapitalizma. Ex-Yu punkerji se večinoma strinjajo, da so hrupno nasprotovali anomalijam v družbi, ne pa družbeni ureditvi«*. *Barry Philllips

Kaj pa vi ocenjujete delovanje velike države v naši mladosti?

Dolžni ste nam pojasnilo! 17. december 2024

Nisem prevzetnica in ne domišljam si, da lahko terjam od kogar koli pojasnilo za njegovo dejanje in obnašanje. K pisanju tega bloga me napotuje skrb kot volivko za ohranjanje, obstoj in razvoj moje domovine in države. Neposreden razlog zanj je nespoštovanje pobud predsednice države, ki jih je podala Državnemu zboru v skladu s svojimi pristojnostmi. Nespoštovanje so izrazili ministrice in ministri države, predsednik Vlade in ena od parlamentarnih stran. Nespoštovanje do pobud so izkazali tako, da so bodisi odšli iz zasedanja Državnega zbora ali pa se zasedanja niso udeležili. Zakaj ne vprašujem ministrico za kulturo, finančnega ministra, pravosodno ministrico, …?

Predsednico države smo izvolili neposredno zato, da nas predstavlja in da poveljuje obrambnim silam. V razmerah, kadar je normalno delovanje ustavnega in političnega sistema moteno ali celo onemogočeno ter posamezni državni organi ne morejo delovati, ima izredne pristojnosti, saj odloča o razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepov in njihovi odpravi ter uporabi obrambnih sil, izdaja pa tudi uredbe z zakonsko močjo, ki se nanašajo na obrambo države ter začasno odpravo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Njena integriteta je celovitost, skladnost, pristnost, poštenost, verodostojnost. Pomeni to skrb predsednice za skladno, dobro, etično delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij, delovanje za preprečevanje in odpravljanje tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji, etičnimi kodeksi ter v škodo posamezniku ali organizaciji. Je včeraj predsednica kaj od opisanega prekoračila, je v njenem nagovoru bilo kaj neresničnega, nekaj kar ne bi že zdavnaj prepoznali vsi volivci? ste vsi, ki ste ignorirali nagovor predsednice prepričani, da danes naša država tega nagovora ni potrebovala, da obvladate vsak svoje področje in da vas pri delu ne moti vaše medsebojno nesoglasje, da o zanemarjanju pravnih osnov sploh ne govorim.

To, da ste ignorirali nagovor predsednice nam volivcem pove več o vas in predsednici kot o vašem delu za katerega imate mandat. Sporoča dejstvo, da niste sposobni medsebojno urejati stvari v korist države in volivcev. Žalostno in vendar resnično ste izkazali, da ste politiki brez sposobnosti sodelovanja, odkrite besede, medsebojnega razumevanja in dopolnjevanja, skupnega načrtovanja in podobnih lastnosti, ki jih Slovenija v sodobnih razmerah sveta in EU nujno potrebuje. Ne odpravljate ovir med izvoljenimi mandatarji in se zato vedno močneje oddaljujete od ciljev naprednih, v razvoj usmerjenih mladih ljudi, domoljubov, strokovnjakov, vseh, ki jim je domovina draga.

Naj ta žalostni blog zaključim z emocijo saj danes od managerjev do politikov posebno na severni polobli prisegajo, da so uspešne organizacije in države le tiste, ki so vodene s čustvi, ljubeznijo in srčnostjo. Politiki naše države, ki jih v tem blogu omenjam, ste bolj grobijani in roboti kot domoljubi, poštenjaki in pripadniki neke moderne, v prihodnost zazrte ljudi. Vidi se, da ne berete knjig in torej ne prepoznavate rešitev, ki jih svet že pozna in se zato skrivate za zakoni, odredbami, krivosodjem, farsami in še bi lahko naštevala. Dejansko pa, razen enega, vsi delujete le verbalno in ne poskrbite, da bi se besede spreminjale v dejanja. To nas volivce zelo, zelo moti in skrajni čas je, da podrete ograje med vrtički v katerih sedaj rešujete le probleme Peteršilčkove mame.

Se vam zdi prav, da so se nekateri izognili nagovoru predsednice?

BIO28, 16. december 2024

Nenehne peripetije med ženskami in možaki, ki se včasih bolj, včasih manj pojavljajo kot družbeni problem, so razlog, da smo ženske nenehno na preži z namenom preprečitve morebitnih težjih posledic med spoloma po vsem svetu. Samo poglejte politične afere v ZDA, večina je zgrajenih na posilstvu pred 20 ali več leti, cela gibanja nastajajo, človek težko verjame, da je v tem kaj koristnega kljub temu, da so sodbe dobljene in izplačane visoke odškodnine ali podkupnine. V naši ljubi EU se celo izgubi ali pa pridobi kandidaturo za komisarja zaradi kvote spolne zastopanosti. Neka naša politična parlamentarna stranka pa ima posebno enoto za spolno krotitev slovenske populacije, razvila je tudi »teorijo spola« in za vsako ceno hoče uveljaviti odnose med spoloma na način 19. stoletja. Vsa ta »znanost« se aktivira povsod po svetu in tudi pri nas predvsem pred volitvami. Deluje pa tudi kot pritisk na posameznika ali posameznico, če se javno zavzema na primer za varen splav ali izkazuje naklonjenost programom in projektom večini. V takem vzdušju blagodejno delujejo odkritja o ponašanju žensk, ki nam jih je nanizala kustosinja BIO28 gospa Aleksandra Midal v SP Dela.

28. bienale oblikovanja z oznako BIO28 poteka v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje v Ljubljani od 21. novembra 2024 dalje, zaključil pa se bo 6. aprila 2025. Naslov »Dvojna agentka- Govoriš jezik rož?« združuje oblikovalce, arhitekte in raziskovalce z vsega sveta. V osrčju te več disciplinarne in večplastne razstave je preučevanje vloge floriografije, ki skozi simboliko rož nakazuje svoje prepričanje in išče drugačna sporočila za preživetje.

Floriografija je poimenovanje za jezik rož in odraža identitete ustvarjalk kot so bile plesalka Fuller, ki je izumila poseben plesni kostim, revolucionarka Rosa Luxemburg, ko je v zaporu z rožami dajala navodila svojim političnim somišljenikov, feministična umetnica Chicago, ki je z rožami uveljavljala svojo moč ali pa oblikovalca Eames, ki sta z jezikom rož čisto spremenila sporočilni jezik. Rože so bile vedno orožje za posredovanje pomembnih idej, ki jih nakazuje inteligenca manjšine in tako je tudi danes. Dokaz zato podaja fotografinja Piotrowska, ki so jo obtoževali vohunstva za Rusijo v Gorskem Karabahu dokler ni fotografirala samo še vrtnice kot socialističnega simbola odpora in trdoživosti tamkajšnjih prebivalcev in to je bil njen protinapad politični cenzuri. Primer Piotrowske sporoča kako so rože pomembne tudi za sodobne oblikovalce in umetnike kot način boja za svobodo saj moramo najti inteligenten način kako lahko razpravljamo, komuniciramo in ubranimo idejo bratstva ter sestrstva.

Obveščevalne študije so tudi sestavni del BIO28 kot iskanje drugih načinov za sporočila in pomena. Vprašanje je, kako se naj organiziramo, da bi reševali ljudi pred težavami in da bi našli način preživetja v nevarnosti. Vohunstvo danes nima nobene zveze s prikazi v filmih, v realnem življenju je to postalo državljansko vprašanje. Danes imamo žvižgače, ljudi z idejami, da morajo kot državljani nekaj storiti za družbo ne pa samo čakati, da bodo drugi kaj ukrenili. Poudarek je na občutku državljanske odgovornosti, ki nas opozarja, da moramo spregovoriti, če se dogajajo za družbo škodljivi pojavi, dejanja, dogodki.

Današnji časi zahtevajo vedno večjo odgovornost vseh v družbi, še posebno pa volivcev, da spremljajo družbena dogajanja, jih kritično ocenjujejo in reagirajo na nepravilnosti. V ta namen pa mora družba razvijati nove dejavnosti kot so strokovno usposobljeno novinarstvo, strokovno kritiko, nadzor in ustrezno izobraževanje.

Tudi vi izpovedujete svoj protest z rožami?

Kot da bi bili užaljeni? 15. december 2024

Neformalna skupina SRČ, katere člani so sami »velikani« oblikovanja slovenske kulturne srenje in politike v preteklosti, so objavili mnenje o uresničevanju javnega interesa v kulturi za kar je bil v razpravo podan zakonski predlog. Njihova presoja predloga je, po njihovem mnenju strokovna, kar bi težko oporekali, saj so vsi trije avtorji bodi si diplomanti elitnih šol v svetu ali pa so strokovno znanje pridobili z dolgoletnimi izkušnjami. Torej imamo pred seboj strokovno mnenje in predlog aktualnega ministrstva o javnem interesu na področju kulture in strokovno mnenje tako, da kot občinstvo in volivci lahko podamo svoje mnenje.

Neformalna skupina ugotavlja, da je predlog zakona nesprejemljiv predvsem zato, ker upošteva le interese kulturnikov, ne pa tudi interese občinstva, izbornosti, ki jo terja kulturno poslanstvo, interes ambicioznosti slovenskega kulturnega prostora in želje občinstva do kakovostnih kulturnih dobrinah. Predlagatelj vidi nujno potrebo po krepitvi kulturne ponudbe vseh zaposlenih v kulturi po celotni državi ne glede na to ali so zaposleni v kulturi organizirani kot profesionalci, ljubiteljski ustvarjalci ali posamezniki. Stroki se to ne zdi umestno predvsem zato, ker ni zahtev po kakovosti in obsegu kulturne vseh omenjenih, ker ne vidi izvajalca ambicij slovenske kulture v mednarodnem kulturnem prostoru, ne vidi možnosti velikih oziroma pomembnih kulturnih prireditev svetovne kakovost, poleg tega pa stroka meni, da bo drobljenje že tako majhnih materialnih sredstev, samo še večje in zato še bolj problematično.

Stroka žal ponovno ugotavlja, da zakonski predlog krepi dejanski vpliv politike, zmanjšuje pa njeno odgovornost za kulturo. Po predlogu zakon naj bi se vloga Nacionalnega sveta za kulturo spremenila v debatni krožek, v kulturi bo nastajala hiperpodukcija, javnimi razpisi za člane različnih svetov pa so priročen obvoz za izogibanje odgovornosti politike. Ne vidijo potrebe po delavskih direktorjih. Opozarjajo na potrebo po standardih kakovosti in po jasni ločitvi kulturne politike od socialne. Stroka nedvoumno ugotavlja, da je predlog zakona konceptualno zgrešen, njegovo uresničevanje pa je za kulturo in njen razvoj škodljiv.

Za mene je kultura čudovita dejavnost, brez nje ni radosti in vzgoje, spremlja nas od otroštva do odhoda v večnost. Ne predstavljam si življenja brez knjig, petja in glasbe. V naših glavah in srci je vedno in večno z nami. Pomembno je, da ima kultura v vsaki družbi pravo spoštljivo veljavo, uvrščeno v celoten prostor in med vse ljudi. Odločujoči morajo zato poskrbeti, da se razvija ljubiteljska kultura po vrtcih, šolah, lokalnih skupnostih, podjetjih, v vseh delovnih sredinah. Ta ljubiteljska dejavnost se nadgrajuje z javnimi zavodi v obsegu določenega števila prebivalstva, ki gravitirajo regionalnim središčem. Regionalna središča morajo imeti glasbeno šolo, knjižnico, teater, … vse kot ima prestolnica. Njihova posebnost so obvezna gostovanje kakovostnih, nadstandardnih, svetovnih kulturnih elit, ki jih kulturni zavodi, festivali ali drugi organizatorji pridobijo iz proračunov, donacijami in reklamami. Res se ne sme čudovite kulturne dogodke Ljubljanskega festivala ali Cankarjevega doma slišati ali videti samo v prestolnici. Kateri kulturni zavodi bodo uveljavljali ambicije Slovenije na področju kulture je stvar dogovor. Kulturna ponudba mora biti javna in kakovostna za kar je potrebno usposobiti kritike, zagotoviti prevode knjig iz vseh območji sveta, s stanovanjsko gradnjo širiti knjižnice tako kot šole ali trgovine. In tako dalje! Kultura se siromaši ali bogati z nami, ne ovirati talentov, z mednarodno sodelovanjem naj jim pomaga živeti v svojem poklicu, diletantov se mora izogibati tudi tako, da jih usmerja v socialne programe. Varujmo svet kulture brez pretiravanja!

Obiskujete kulturne prireditve?

Invalidi in mi, 14. december 2024

V moji delovni dobi sem spoznavala tudi prizadevanja invalidov v naši skupnosti, da bi uveljavili pravice »enako kot drugi«, med katerimi je bila posebno želena vrnitev volilne pravice. Šele v letošnjem letu je Državni zbor vrnil volilno pravico več kot 4000 državljanom, ki jim je bila v preteklosti odvzeta. Tako je tudi Slovenija uveljavila Konvencijo o pravicah invalidov, da polno neposredno sodelujejo v političnem in javnem življenju. Zveza Sonček je to dejanje uvrstila kot prvo in najpomembnejše novico v svoje poročilo. In mi se veselimo z njimi, dejansko veselimo, da so spet za pomemben korak bližje »enako kot drugi.« Čestitamo dragi prijatelji!

Sicer pa sedanja generacija ljudi, ki živi s programom »enako kot drugi« ustvarja in prinaša svoj delež k dobrobiti naroda. Vključujejo se v Evropsko Zvezo za cerebralno paralizo kjer si bodo v EU skupnosti prizadevali za boljšo dostopnost do volišč, za ustreznejšo informiranost o volilnih postopkih, za poučitev kandidatov na volitvah o interesih invalidov kot tudi za večjo vključenost ter s tem boljšo zastopanost oseb z oviranostjo med volilnimi kandidati.

Zveza Sonček si s svojimi projekti zelo prizadeva svojim članom približati normalni svet. Tako so razvili inPlaninca in GOGO za pohode po naših gorah. Povezujejo se s študenti Pedagoške fakultete, da ti kot prostovoljci in spremljevalci pridobivajo izkušnje za delo. Na Koroškem se Sonček povezuje z Otroško bolnišnico v Slovenj Gradcu in razvija program zdravstveno terapevtske kolonije, delovne terapije, zbiranje sredstev za delovanje. Center Ivančica opravlja tudi socialno varstvene programe in je poln aktivnosti, ki izboljšuje življenjske pogoje svojim uporabnikov. Na Ptuju praznuje Center Sonček že 25 letnico ustvarjalnosti na področju obnovitvene rehabilitacije, zabave, pesnikovanja, delavnic in še mnogo drugega, kot pravijo »jim nikoli ni dolgčas«. Centri Zveze Sonček po državi so letošnjemu Svetovnem dnevu cerebralne paralize namenili vrsto promocijskih prireditev odprtih vrat. Center Sonček v mojem okolju je obiskovalcem pripravil program zgodb svojih članov z nastopom dramske skupine in glasbeno spremljavo. Zveza Sonček je v Narodni galeriji priredila svojo predstavo Veveriček v počastitev Svetovnega dneva cerebralne paralize z ogledom dragotin, ki jih varuje galerija.

Čeprav se invalidom tudi z novimi zakoni kot so o osebni asistenci, socialnem vključevanju, usmerjanju otrok s posebnimi potrebami in drugimi, nudijo nove, boljše možnosti za življenje, pa starši invalidov ter strokovnjaki ugotavljajo, da je še veliko diskriminacije v naši družbi. »Želim si sveta, v katerem mi ne bi bilo treba najprej doživeti stereotipnih pogledov zaradi moje drugačne hoje in težje razumljivega govora« je v imenu invalidov zapisala Anja Pipuš.

Še mnogo zanimivega iz življena in dela invalidov nam je Zveza Sonček prikazala v svoji reviji. Prinaša sporočila o orodjih, ki omogočajo invalidom opravljanje zahtevnejših funkcij, nudi vpogled o odnosu drugih držav do invalidov, o lahkem branju, o živalih, ki pomagajo invalidom, o ustvarjalnih delavnicah in podobnem, tudi o športnih presežkih invalidov, njihovih terapijah in kulturnem udejstvovanju.

Ta blog sem napisala zato, ker ima njihova revija pomemben dodatek na zadnji strani, to je položnica s katero zbirajo prostovoljne prispevke, da bi lahko razvijali nove pristope za zmanjševanje družbene diskriminacije do invalidov in hitreje ustvarjali pogoje za uresničevanje zakonsko opredeljenih pravic do pomoči. Zavedati se je potrebno, da lahko vsak od nas postane zelo hitro pomoči potreben invalid. Moderni časi prinašajo veliko dobrega in seveda tudi nevarnega tako na delovnem mestu kot v prometu, ob uporabi modernih pripomočkov doma ali pa nevarnosti, ki nam jih prinašajo spremembe v družbi in naravi.

Kako pa vi sodelujete z invalidi?

Kriza v Rastoči knjigi, 13. december 2024

Avtor, podporniki in pobudniki v gibanju Rastoča knjiga ugotavljamo, da dejavnost v gibanju pojenja, gibanje stagnira, nove priložnosti se ne izkoristijo, jubilejni dogodki so vse bolj formalni in Rastoče knjige v Parku Rastočih knjig se ne širijo. Organi društva se slabo ali sploh ne povezujejo z lokalnimi, šolskimi in podjetniškimi Rastočimi knjigami, gibanje izginja iz javnosti, njegova promocija je oslabljena oziroma jo skorajda ni.

Prisotni »Rastočniki in Rastočnice« smo včeraj na skupnem prijateljskem kosilu ugotovili omenjene težave gibanja in se zamislili kakšni ukrepi so potrebni, da bi gibanje dobilo nov zagon v skladu z možnostmi, ki so mu trenutno dosegljive, novim potrebam družbe in v skladu z projekti dolgoročnega značaja.

Predvsem realizator prve Rastoče knjige Temeniške in Mirenske doline v državi je odločno poudaril, da razen nas prisotnih na tem kosilu, ni nikogar na nivoju države, ki bi gibanju zagotovil renesanso in nov zagon. Ocenil je, da je to naša dolžnost, dolžnost ohranjanja neke plemenite zamisli, ki se je porodila dr. Janezu Gabrijelčiču, se masovno razširila zlasti med šoloobvezno mladino ter po lokalnih skupnosti, bila prijazno sprejeta tudi v korporacijah po vsej državi in doživela močan odziv po svetu ter tako postala z obeležjem v Severnem parku prestolnice promocijsko središče svetovne literature držav z različnimi vladavinami in režimi. Skupaj s Rastočnico, ki je v gibanju od njegove ustanovitve dalje in opravlja nadzorno funkcijo društva, je predlagal, da poskrbimo za napis pri spomeniku Deklica z Rastočo knjigo, da je zasluga dr. Gabriječiča, da Slovenija to obeležje in gibanje ima.

Imenovani je odločno odklonil dobronamerni predlog o zapisu njegovega imena v spomenik z obrazložitvijo, da je danes najpomembnejše ohraniti gibanje in mu zagotoviti razvoj. Iz tega razloga je treba ponovno povezati in organizirati skupne akcije obstoječih Rastočih knjig po državi, v večji meri širiti Rastoče knjige sveta tudi s pomočjo diplomacije in pripraviti načrt novih spodbudnih projektov. Skupaj z Rastočnico, ki tudi piše pesmi, sta se zavzela za pripravo monografije ali celo knjižnega popisa gibanja Rastoča knjiga v preteklost s poudarkom na cilje, ki jim dolgoročno morajo slediti.

Rastočnik, ki od ustanovitve gibanja zbira predloge za vpis posameznikov je že pripravil predlog širitve Rastoče knjige in je zaprosil vse nas za mnenje, priporočilo, zavrnitev ali nalog za začetek aktivnosti. Prisotni smo se znašli v zadregi ob tem zaprosilu, saj nimamo mandata čeprav je za nas predlog primeren. Tudi za spodbuditev nadaljnjih nujnih aktivnosti bo potrebno izmenjavati mnenje in iz tega razloga smo prisotni ustanovili Posvetovalno telo gibanja Rastoča knjiga.

Zavedamo se izzivov in možnosti, ki jih gibanje Rastoča knjiga ima, spodbuditi pa moramo mlajše rodove, da prevzamejo nalogo oblikovanja programa gibanja v prihodne, mu zagotovijo vodenje in upravljanje in skrb za njegovo vključenost v razreševanje zagat slovenskega naroda na domačem dvorišču kot tudi v krepitvi sodelovanja in razumevanja z narodi sveta. Tako bodo ustvarjeni temelji za udejanjanje plemenitih idej avtorja Rastoča knjiga dr. Janeza Gabrijelčič kot tudi vizionarjev, ki njegove zamisli že desetletja iz besed spreminjajo v dejanja. Srečno pot gibanje Rastoča knjiga.

Boste ustanovili svojo Rastočo knjigo tudi v svojem okolju?

Po prijateljskih poteh, 12. december 2024

Ljudje si lepa in koristna doživetja zapomnimo, »zapišemo« v spomin pa morda še kam, spomine obnavljamo ne samo ob srečanju s sopotniki in na družinskih srečanjih pač pa tudi ob medijskih novicah, obiskih iz oddaljenih krajev in v družbi podobno mislečih. Potovanja burijo našo domišljijo in radovednost, omogočajo nam srečati druge kulture, drugačne ljudi, nove prijatelje in novo vedenje o človeku, naravi, vsemu, dar nas obdaja. Potovanja so žal draga in zato omejena, izbiramo le najbolj želene, ko potujemo pa si prizadevamo doživeti čim več. Marsikdo gre na pot šele v poznih letih, ko ima veliko izkušenj za seboj in je sposoben presojati pomen rajskih užitkov ali peklenskih težav okolja po kateri poteka njegovo potovanje.

Moji mlajši kolegi in kolegice so se odpravili v zanimivo, moderno in zaradi posebnega načina vodenja razvpito državo Srbijo. Potovali so z agencijo, ki je najela za spremljevalko dobro poznavalko tistega dela Srbije, ki so jo nameravali prepoznati bolj od blizu. Svojo pot so popisali takole:

Pot nas je vodila preko Fruške gore v Sremske Karlovce, da smo se naužili zelenja, videli lepo urejene počitniške hišice, se čudili številnim samostanov, obiskali cerkev, knjižnico in gimnazijo in se v Stražilovu poklonili na grobu romantičnemu poetu Branka Radičevića. Večina je prvič slišala, da se je v tem mestu sklenil mir med Avstro-Ogrsko in Otomani. Sterijino pozorje,, otroške pesmi Jovana Jovanovića – Zmaja in pogled na sedež vojvodinske Vlade v Novem Sadu je potnikom spodbudilo spomine na njihove šolske klopi, ko so se kot osnovnošolci seznanjali z zgodovino bratskih narodov. Vojvodina in še posebno Vršac sta multikulturno področje in mesto, tu se srečuje zgodovina različnih narodov in veroizpovedi kar so popotniki spoznavali v lokalnem muzeju. Obisk v vasi Slovencev je bil ponos za to slovensko diasporo, ki ohranja slovensko kulturo v društvu Triglav in ustvarja izdelke s slovensko motiviko. Potnica, ki je beležila doživetja na tem potovanju, je v Vršcu preživljala izgubo očeta pri stricu, izgnanem sodniku iz Štajerke. Pot so zaključili v prestolnici Srbije. Na Dedinju so spoznali Beli dvor, kjer zdaj živi kronski princ srbskih kraljev. Ogledali so si Hram sv. Save, svetišče pravoslavcev, ki lahko sprejme 10000 vernikov in je ves v zlatu. Sprehod po Terazijah, obisk gledališke predstave in spoznavanje Kalemegdana, Zemuna in luksuznega naselja ob Savi. Potniki so se po treh dneh vračali domov z ugotovitvijo, da »srečanja, pogovori s sopotniki razširjajo tvoje obzorje, te bogatijo. Za razmišljanje v dolgih zimskih nočeh«.

.(povzetek zapisa Vtisi z letošnjega majskega izleta).

Biti popotnik je prijetno, toda tudi zahtevno saj se moraš podrediti željam večine, paziti, da se ne izgubiš, biti moraš prilagodljiv, pravilno oblečen in obut ter kar se da pripravljen na vseh vrst presenečenj. Na svoje posebnosti moraš pozabiti, jih pustiti doma in to velja tudi za slabo voljo, morebitne izgube prtljage ali še kaj neprijetnejšega. Lahko se zgodi, da se potovanje odvija drugače kot ste pričakovali, da ste razočarani nad dejanskih spoznanjem, da vas premaguje dolgočasje in utrujenost, da ne zmorete napora. V času potovanja je potnik vezan na prehranske navade okolja v katerem se nahaja, kar mu omogoča spoznavati kulinariko posameznih narodov. Čez dan je to hitra prehrana na ulici ali obroki v postrežbi šankov, v hotelih pa je je vse bolj internacionalno. Skupina, ki je potovala po Srbiji si je privoščila najboljše obroke lokalnega značaja v priznanih restavracijah in bila z njimi izjemno zadovoljna. Torej te pot lahko razveseli na tisoč načinov seveda, če njeno ponudbo sprejemaš z radostjo.

Radi potujete?

Mestno središče, 11. december 2024

V pred novoletnim razpoloženju se ljudje radi izkažemo kot uspešni v poslu, vodenju, politiki, povsod in na različne načine. Silvestrovanja večjih skupin so nekako zamrla, razmnožila pa so se glasila in promocijska gradiva ne samo trgovcev pač pa tudi političnih strank, županov, voljenih svetnikov ter poslancev in drugih. v novoletnem direndaju so močno prisotni tudi mediji v vseh oblikah in v pošti sem prejela kar dva nova časopisa. Novoletno glasilo moje občine je polno zanimivih poudarkov in podatkov o tem, kako pestro je in še bo dogajanje v mestnem središču in prav to me je zvabilo na obisk.

Mestno središče je Adventu in Novemu letu primerno okrašeno. V njem pa so namestili drsališče, ki potrebuje tretjino trga, več prodajnih hišic in štantov, za kar so porabili drugo tretjino trga, za gostince, ki so na trgu »doma«, nastopajoče in gostujoče ter za obiskovalce je ostal manjši del trga, niti ne tretjino. Se bodo pač stisnili, fotografija za praznike pa bo nakazovala množičen obisk. Na pločnikih in v okoliških bližnjih ulicah je mirno, skoraj brez okraskov, ni ovir za prehod ali parkiranje. Lepi, obnovljeni mestni trg obkrožajo meščanske hiše, nekatere tudi obnovljene, toda v pretežnem delu prazne, vsaj lokali mimo katerih je bilo desetletja izjemno živahno, so kar strašljivi. Medicova hiša je prazna že od začetka delovanja Qlandie, Hiša moje prijateljice pok. Mercedes je izpraznila Mladinska knjiga, prenovljena hiša ki jo je moja druga tudi pokojna prijateljica poklonila mestu, je mesto obnovilo toda kljub temu v njej ni videti življenja. Prazno je pritličje nekdanje lekarne, pa prostori nekdanjega gostišča pred knjižnico, prazni lokali so tudi v nazadnje krasno prenovljeni hiši nasproti ZZZS, hiša ob gledališču in tako naprej. Očitno je, da se tudi moje mestno središče ne more pobrati iz opustošenja, ki so ga v trgovini povzročili nakupovalni centri po križiščih v mestni okolici. Podoba je nad vse klavrna, odbija obiskovalca in verjetno je ta praznina tudi breme za redke stanovalce na mestnem trgu.

Kako se izogibati praznim prostorom je verjetno zahtevna problematika, ki terja izdelavo ustreznih analiz tako za prebivanje, trgovanje kot za javni prostor za razvojne potrebe mesta. Meščan, ki je doktoriral iz teme turizma nam je nekoč predaval, kako delujejo podobna mestna jedra v turistično razvitih destinacijah. Zapomnila sem si predvsem njegovo ugotovitev, da bi celoten mestni trg lahko bil hotel, univerzitetni kampus ali ponudnik neprofitnih stanovanj ter lokalov socialnega podjetništva. Na svojih potovanjih sem pogosto ugotovila, da si mesta prizadevajo odkupiti od lastnikov prazne lokale in jih nato uporabljati za prezentacijo kulturne dediščine ali za razvoj obrtnih delavnic z vključno učnimi delavnicami za informacijsko računalniška orodja ter pripomočke. Da novi visokošolski programi odpirajo nova delovna področja so naši mladi diplomanti verjetno že ugotovili in bodo zato z veseljem razvijali svojo stroko v sedaj praznih prostorih. Seveda pa se taka prihodnost lahko začne šele, ko mestna oblast zagotovi zanjo ustrezne pogoje. Nesprejemljivo je zahtevati ekonomsko najemnino od študenta, začetnika podjetništva ali turistične dejavnosti tako, kot je tudi nesprejemljivo subvencionirati najemnino lastnikom in s tem prelivati davkoplačevalski denar privatnikom. Menim, da je rešitev nujno poiskati in da je mestna oblast poklicana, da ustvari zato ustrezne pogoje. Končno se je treba vprašati tudi, kdaj bomo dobili Mestni muzej, razstavili dragotine po depojih javnih zavodov, ponovno razvili ljubiteljsko kulturno dejavnost in mestnemu gledališču omogočili uresničevanje predstav za mednarodno publiko. Mesto ima čudovite potenciale in srčno upamo, da jih bo nekoč udejanjalo.

Kako pa vi gledate na prazne lokale, ki so bili v preteklosti agens razvoja mesta?

Pravice in dolžnosti slehernika, 10. december 2024

Ja, danes na Svetovni dan človekovih pravic, se na veliko pogovarjamo do česa vse imamo pravico, da pa so pravice povezane z našimi dolžnostim žal ni slišati. Splošna deklaracija človekovih pravic iz leta 1948 je označen kot temelji dokument za varstvo človekovih pravic po vsem svetu kot so pravica do življenja, svoboda govora in veroizpovedi, pravica do izobrazbe, prepoved mučenja in diskriminacije ter pravica do dostojanstva in prihodnosti. Omenjene pravice pripadajo vsem ljudem, ne glede na raso, spol, jezik, vero ali kateri koli drug status. Čeprav deklaracija ni pravno zavezujoča, je postala osnova za številne mednarodne pogodbe, nacionalne zakone in institucije za varstvo človekovih pravic. Na Svetovni dan človekovih pravic vsako leto Podelijo Nobelovo nagrado za mir v Oslu na Norveškem, institucije opozorijo na trenutne izzive pri varstvu človekovih pravic, ta dan pa se počasti delo posameznikov in organizacij, ki se borijo za pravice manjšin, žensk, otrok, beguncev in drugih ranljivih skupin.

Ker smo še pod vtisom opozoril umetnice Marine Abramović naj omenim še nekatere svetovno znane osebnosti, ki so ali še delujejo na pomembnih področjih in so usodno vplivali na uveljavljanju načel deklaracije v vsakdanjem življenju. Eleanor Roosevelt je zasnovala vsebino deklaracije o človekovih pravicah. Mahatma Gandhi je z nenasilno borbo za neodvisnost Indije močno vplival na uspeh gibanja za človekove pravice po vsem svetu. Nelson Mandela si je prizadeval za odpravo apartheida v Južni Afriki in zagotovitev enakih pravic za vse južnoafriške državljane. Postal je simbol vztrajnosti in boja za pravico. Malala Yousafzai je najmlajša prejemnica Nobelove nagrade za mir, ker se prizadeva za pravico do izobraževanja, zlasti za dekleta v državah, kjer je to pravica pogosto kršena. In še Martin Luther King Jr., ki je uveljavljal državljanske pravice v ZDA in navdihovalo globalna gibanja za odpravo rasne diskriminacije. Umetnica Abramović meni, da bi danes močno potrebovali take odločne zemljane, ki bi bistveno pripomogli k spoštovanju dogovorjenega, se borili za mir in pozitivno usmerjali učinke skupnega dela.

Po vseh teh lepih zamislih, dogovorih in po deklaraciji se je zdaj treba vprašati, kdo ne izpolnjuje svojih dolžnosti, da se po svetu človekove pravice ne uveljavljajo ali pa se uveljavljajo prepočasi. Najprej se mora »pomesti pred svojim pragom«, pomeni, da se mora vsak zemljan vedno obnašati tako da nikomur ne ogroža življenja, da posluša, če je nagovorjen, da veroizpovedi posamezniku pred seboj ne povzroča problemov, da omogoča izobraževanje vsem od njega odvisnim, da nikogar ne muči ali diskriminira in da vsakemu kvečjemu pomaga nikakor pa ne ogroža njegovega dostojanstva ali njegove prihodnosti. Kolikor več pravic kdo od nas pridobi za odgovornost pri delu toliko večje so njegove dolžnosti, da pri opravljanju svojega dela vedno in do vseh upošteva dogovorjeno po deklaraciji. Dolžnosti se po hierarhiji vodenja in upravljanja povečujejo do mandatarjev države, mednarodnih institucij in generalne skupščine ZN. To pa pomeni, da bi po več kot 70 letih morali že enkrat za vselej prekiniti z vojskovanjem, krivično koncentracijo dodane vrednosti, izkoriščanjem premoči posameznega naroda in podobnimi tegobami, ki danes onemogočajo potreben optimizem za prihodnost. Seveda se zavedam, da pravic ni možno uveljaviti čez noč, zavedam pa se tudi, da če smo že sprejeli neki dogovor, moramo skrbeti za njegovo uveljavitev, torej moramo imeti nek načrt, kot ga imamo za zeleni prehod, za onesnaževanje in druge materialne posege v družbeni razvoj.

Kako pa vi gledate na uveljavljanje pravic in dolžnosti prebivalcev sveta?

Kavica za vsakogar, 9. december 2024

Srčnost in dobrohotnost, razumevanje vsakogar kakršen pač je, se v današnjem času redko kdaj izkazuje v dejanjih in vedno pogosteje v besedah. Ni razgovora, izjave med prijatelji ali uradnega nastopa posameznikov ali večje skupnosti, da ne bi bilo poudarjena potreba po omenjenih lastnostih. Z lahkoto in malo ali nič premisleka, se s temi besedami hočemo pokazati tudi sami kot čuteče bitje, polni naklonjenosti do vseh ljudi. Toda za običajno močno poudarjenimi besedami je malo, največkrat nič, pa naj gre za zadeve zakonodaje, financiranja, dobrodelnosti, revščine, skrbi za otroke, za kar koli. Najtežje nam gre pri denarju in najpogosteje milodar spremljajo besede »za to bi pa res morala poskrbeti država«.

Neka dobra duša za katero moji uvodni zaključki ne veljajo, me je opozorila, da so današnje dobrodelne prireditve in akcije po obsegu za navadnega smrtnika preobsežne, graciozne. Presegajo osebne in materialne možnosti pa se jih zato ne udeležujejo pogosto. Namignila mi je naj napišem kaj o malih pozornostih, ki so lahko množične, možne za sodelovanje vsakogar in ne zahtevajo nastopanja posameznika v javnosti. Pravi, da bi tole lahko popularizirali in na podobne načine širili tudi prijetno razpoloženje med ljudmi:

SKODELICA KAVE NA ZIDU: Prijatelj je pred leti z ženo pil kavo v Benetkah. V kavarni sta opazila moškega, ki je naročil dve skodelici kave, eno zase in eno za na zid.« Natakar ga je očitno razumel, saj je pokimal. Začudena sta opazovala, kako je natakar prinesel eno kavo, moškemu pa je zaračunal dve. Ko je ta moški odšel iz kavarne, je natakar na zid pri šanku obesil listek, na katerem je pisalo: »Skodelica kave«. Čez nekaj časa sta v tisto kavarno vstopila dva moška. Naročila sta tri skodelice kave, »dve za na mizo in eno za na zid«. Popila sta svoji kavi, plačala za tri in odšla. Tudi natakar je na zid pritrdil listek z napisom »Skodelica kave.« Kmalu je v kavarno stopil brezdomec. Sedel je in pogledal na zid. Natakarju je dejal: »Eno skodelico kave z zidu.« Natakar je očitno s precej spoštovanja postregel moškemu s kavo. Ta je kavo popil in brez plačila odkorakal. Natakar pa je z zidu odstranil listek in ga zavrgel. Naša gosta sta zdaj razumela pomen ’skodelice na zidu’. V to kavarno lahko vstopijo ljudje z malo denarja in brez sramu naročijo skodelico kave. Ni jim potrebno prosjačiti ali spraševati za brezplačno kavo. Zaradi prijaznega odnosa someščanov se lahko v miru usedejo, pogledajo na zid, naročijo in uživajo v kavi. Prijatelj je dejal, da je to verjetno najlepši zid, ki ga je kadarkoli videl. Bil je zid, ki je sporočal, da nekomu ni vseeno, da lahko da tisto malo več, da bi lahko v toplem in poživljajočem napitku užival še nekdo drug. Malo je potrebno, da lahko razveselimo še koga v naši bližini. Morda je prav ta skodelica kave tista, ki človeku pomaga iti čez dan. Končno ne gre za toplo črno tekočino, marveč za spoštljiv odnos sočloveka, ki mu ni vseeno.

Prijatelj in žena sta občudovala Skodelico kave za na zid, neka mamica se je zadovoljno muzala, ker je njena dve letnica odnesla v vrtec dva jabolka, enega za skupno rabo. Gal je v prvi razred odnesel s seboj dodatni zvezek, če ga bo kdo potreboval. Maruška je organizirala gimnazijsko hranilnico, Nejc pa je faks založil z žogami. Metkina mama je pred hišo uredila javno knjižnico med cvetjem, Jože je organiziral druženje v četrtni skupnosti, in tako naprej. Malenkostne pozornosti prepoznavamo kot eno od možnosti, da si ljudje med seboj bolj zaupamo in zato raje lotimo večjih projektov, ki izboljšujejo tudi naš materialni položaj. »Skodelica kave za na zid« nam vzbuja ideje, kako lahko doprinesemo svoj individualni delež k skupnemu blagostanju.

Kako pa vi sooblikujete svoj odnos do ljudi v svojem okolju?

Naši decembri, 8. december 2024

Vsak od nas ima svojstven odnos do decembra, meseca z najkrajšimi dnevi in najdaljšimi nočmi, kičastimi okraski po drevju, balkonih in stanovanjih, tretjerazrednih daril in darilc kot izrazov prijateljstva in naklonjenosti, obiskovanja turobnih trgovin in še mnogo drugega. December je naša stvarnost, za otroke raj in pričakovanja, za mlade obdobje zabave in tekmovanja, za delovno aktivne čas večjih zaslužkov in počitka in za nas stare občudovanje današnjega sveta in vzporejanje dogodkov s spomini.

Ko sem bila otrok sta bila glavna Parkelj in Miklavž. Parkelj je za čuda vedel, kaj vse sem delala narobe, povedal je Miklavžu in ta je povečeval ali zniževal v peharju suho sadje, pomaranče in kakšen piškot. Opravičilo za njegovo nenehno skromno darilo je bila vojna, pomanjkanje po njenem koncu in nato moja odraslost. Mladost je bila polna daril v obliki učenja, proslav, plesa, nastopanja, branja, prijateljevanja in tako naprej. Sladkorčki, hruške in podobne drobnarije so postali odveč, Miklavža smo pozabili, Dedek Mraz pa nas je obdaroval po službeni dolžnosti vse in enako. Kmalu sem postala sama darovalka in skrbno sem pazila, da so bili obdarovani vsi meni dragi. V starosti obdarim malokoga in to samo s knjigo in čokoladko.

Po službeni dolžnosti je bil mesec decembra mesec obiskov pri vodilnih poslovnih partnerjih po vsej takratni državi. Obiskovala sem kolege po bankah, grosiste po podjetjih in funkcionarje v upravljanju in politiki. Globoko sem se oddahnila, ko se je mesec december bližal koncu in smo si čestitali še zaposleni v naši tovarni. Ko sem vodila lokalno SDK sem sprejemala predstavnike podjetji, poslušala kritike in pohvale, se seznanjala z načrti za prihodnje leto in obiskovala enote s katerimi smo bili povezani v plačilnem prometu.

Priprav na praznovanje Novega leta doma ni bilo vse do rojstva sina. Šele nato smo krasili jelko in pod njo zagotavljali prilično draga darila, ki smo jih kupovali na svojih potovanjih doma in v tujini. Tako je kmalu prišel v hišo računalnik Spekter, pozneje vsako leto zahtevnejši, kolo, motor in tako dalje. Ko so prišli vnuki smo bili nekoliko bolj racionalni, sedaj se darilom ne posvečamo več, kaj dobrega pojemo in popijemo, klepetamo in ob polnoči občudujemo ognjemete v bližini. No obvezne so čestitke, še vedno jih kar veliko napišemo, čeprav je e- pošta bolj prikladna.

V tem tisočletju nas ob Novem letu zasujejo dobrodelne in druge organizacije s položnicami in izjavami za odstop delčka naših davkov. Ta dobrodelnost postaja že pretirano breme, dati vsem ne moreš, vsi so nujni, vojne in lakote povečujejo število in zneske prošenj. Če jim ne morem dati pomoči me žre znotraj srca, da sem egoistka, da dobro živim ne da bi bila zato zaslužna, tam na vzhodu pa vse umira, zaprte šole… ne bom spet ponavljala.

Kar dolgo let se je moj december začel osmega dne, najprej zato, ker je na ta dan praznovala rojstni dan moja tetka Pepca, botrica in zaslužna za moje zgodnje gimnazijsko izobraževanje. Ko sem že bila v tovarni pa je tega dne praznoval rojstni dan tudi njen ustanovitelj, ki je bil naš najboljši učitelj in smo ga zelo spoštovali. Spomin nanj ne zbledi.

Se pa december le bistveno spreminja, ni snega, ni smučarije, ni škripanja pod nogami ko greš po snegu pa tudi sanke so nekam odložene, da jih več ne najdemo.

Kakšen december si pa vi obetate?

Kaj pa meni predsednica? 7. december 2024

Postajam že dolgočasna s temi političnimi grozljivkami, pa vendar me mika izvedeti, kaj o njih meni naša predsednica, ki je močno vpeta v vsa družbena dogajanja po naših mestih ter krajih in strpno posluša sporočila posameznih delov družbe. Nekje je tudi zapisano, da na zahtevo Državnega zbora mora predsednik republike izreči mnenje o posameznih vprašanjih. Ne domišljam si, da bi zmogla kakor koli pritegniti njeno pozornost, sem pa zasledila da njeno pozornost o ustvarjanju pozitivne klime v vodenju in upravljanju naše države pričakujejo tudi posamezni župani in seveda volivci in volivke. Naj nekoliko konkretiziram.

Temeljni dokument naše družbe – ustava, daje predsednici skromne pristojnosti glede urejanja razmerij v naši družbi in upravljanja države vendar v izrednih razmerah poveljuje obrambi kar je možno razumeti kot njeno skrb oziroma pripravljenost, da zagotovi ustrezno delovanje profesionalnih obrambnih mehanizmov, ki preprečujejo dejanja posameznikov ali skupin, ki od volivcev nimajo mandata. Če kdorkoli napove napad na eno od treh vej oblasti je to alarm, ki zahteva ukrepe za preprečitev namere, izvesti pa jih mora profesionalni obrambni mehanizem, ki mu poveljuje predsednica. Morda je že kaj rekla ali ukrenila pa sem prezrla ali pa javno dostopne informacije niso prišle v (amorfno) družbo.

Ker so tu začetki ločevanja odgovornosti družbe od upravljanja države in ker družba pri nas nima svoje organizacijske strukture, se pojavlja vprašanje, kako družbo izboljševati, da bo opravljalo svoje dolžnosti. Konkretno imam v mislih izjavo najvišjega pristojnega organa sodstva, ko je naglasil, da sodstvo ni krivo za »Dogodek v mestu Celje« ampak je kriva družba. Težko verjamem, da je predsednica prezrla ta poziv sodstva, še težje pa, da ne bo ukrepala. Družba na slovenskem ozemlju prav gotovo čaka njeno razumno presojo in rešitev, najmanj preklic sklepa o napadanju sodstva ali še kaj ustreznejšega. Po regulativi bi to moral predsednici naložiti Državni zbor. Se pa ob debati o dolžnosti družbe odpirajo nove dileme kot na primer, kakšen je vpliv županov občin na družbo in upravljanje države. Župani so lokalne elite in avtoritete. Vidite še koga drugega v javnosti kadar gre za občino, razen župana? Tretja veja oblasti pomembno sooblikuje tudi razmerja v posamezni občini vsaj tako kot jih oblikuje centralizacija državniških funkcij v prestolnici in množična dnevna migracija staršev vanjo. Glede na dejstvo, da predsednica pogosto obiskuje razna okolja, je skoraj neverjetno, da v napadu na sodstvo ne bi prepoznala potrebe, da s posveti z župani družbi ponudi rešitev, ki bi presegla nadaljnje negativne sovražne napade na sodstvo in družbo.

Verjetno ni samo za mene nerazumljivo, da poslanec Državnega zbora rešitve za morebitne pomanjkljivosti tretje veje oblasti ne išče po poteh delovanja Državnega zbora ampak se za to zateka k neki neznani množici. Predsednica je kot pravnica zagotovo že ugotovila razloge za tako ravnanje in verjetno pomislila tudi na rešitve. Je morda Državni zbor izgubil sposobnost razreševanja problemov države? Kako in kdo mora ukrepati, dopolniti zakonodajo ali kako drugače najti rešitev? Zakaj predsednica in Državni zbor o potrebnih ukrepih molčita.

In še vprašanje predsednici o položaju Vlade in njenega predsednika. Je res predsednici vseeno kako mediji, posamezniki in stranki preprečujejo Vladi opravljanje dela s tem, da predsednika silijo v nenehno negotovost, mu oporekajo vsako besedo in ga krivijo za zadeve, ki niso v njegovi pristojnosti. Svoj položaj si poslabšujejo vsi v tem odstavku omenjeni.

Se tudi vi čudite, da naši izvoljeni pooblaščenci ne pomagajo drug drugemu?

Državljanske dolžnosti, 6. december 2024

Kot volivko me zadnje dni dejansko skrbijo dogodki, ki ne napovedujejo nič dobrega. V pristojnem odboru našega Državnega zbora se je odvijala razprava, ki si tega imena ne zasluži, ker so prevladovale žaljivke in ker so glavno besedo imeli protagonisti drugačnega režima v naši državi, kot smo ga volivci izbrali. Nezadovoljstvo se v meni povečuje zaradi zaključkov tega odbora, ker potem, ko so malo debatirali, ohranjajo Status Quo, kot da »Dogodek v mestu Celje« ni kršil nobenega akta Republike Slovenije in ne ogroža nikogar. Nisem se še sprijaznila z opisanim dejstvom, ko me je udarila izjava pristojnega najvišjega organa tretje oblasti »ni krivo sodstvo, kriva je družba«. Državljani, volivci kakšen občutek ste imeli, ko je kompetentni organ države nam nastavil ogledalo v katerem se mi, družba, moramo prepoznati kot krivci za napad na sodstvo in posledično za dejanja, ki iz tega napada lahko nastanejo. Da to misliti samo meni ali tudi vam, da ne vprašam družbe kot celote? Za nami ni nikogar na katerega bi lahko prenesli odgovornost, ki jo je ugotovilo sodstvo, mi smo torej družba, ki pa nima nobenega predstavniškega telesa in je v celoti neorganizirana. Vsi voljeni organi so le upravljalci premoženja države zato je tudi interes posameznikov do funkcij velik saj je neposredno povezan s premoženjem. Ker nisem pravnica se seveda lahko tudi motim, pa to ni bistveno, iskreno se bom opravičila, če sem do koga krivična.

Osnovni namen tega mojega pisanja je iskanje pristojnosti za rešitev nezadovoljstva in upora enega državljana Republike Slovenije, ki je bil in je še parlamentarec v vseh sklicih države, z večino v družbi. Opraviti hočem svojo dolžnost kot članica družbe saj uživam vse pravice te družbe in se zato čutim dolžna opraviti tudi vse svoje dolžnosti do nje. Ker moja družba ni organizirana mi ostane edina pot, da državne organe, ki sem jih volila podpiram, jih ščitim in jim pomagam v kolikor to oni ocenijo za potrebno. Na podlagi teh dejstev zahtevam, da mediji, Državni zbor in sodstvo omogočijo delo Vladi in predvsem njenemu predsedniku. Morebitne osebne delikte posameznikov Vlade in predsednika naj se po sprejetem postopku zamrznejo do izteka mandata. Predsednik Vlade v dani situaciji ne more opravljati zadovoljivo svojih nalog, ker ga posamezniki, stranke in mediji držijo za vsako izrečeno besedo neglede na njen pomen za državo ali družbo in torej ni tega procesa možno drugače ustaviti kot z predlagano zamrznitvijo. Ta zahteva ni ščitenje ali glorifikacija Roberta Goloba, je pa njeno udejanjanje nujno za opravljanje dela predsednika Vlade. Moja druga zahteva kot članice družbe je, da se Državni zbor razbremeni do prihodnjega sklica vseh postopkov, interpelacij, prijateljskih prepričevanj, leporečja, predlogov strank in podobnih zadev, ki mu jemljejo čas za oblikovanje moderne zakonodaje katero Republika Slovenija nujno potrebuje in čaka od začetka sklica tega Državnega zbora. Nevzdržno je, da ne rečem idiotsko in nepotrebno, po več ur premlevati ene in iste zadeve že ves ta mandat, ki jih bo možno rešiti le po noveliranju zakonodaje. Morda ne bi bila odveč še ena zahteva do sodstva. Prepričana sem, da tudi pravna stroka pozna poti kako ravnati, če proti isti osebi prihajajo kar naprej tožbeni zahtevki. Odločite se kako boste ravnali v prihodnje, da na enem naroku in v najkrajšem možnem času razsodite sami ali pa v vašem imeni sodišče izven naše družbe.

Niti malo nisem zadovoljna, da sem napisala ta blog. Veste, velikokrat sem se znašla v situaciji, ki bremeni danes mojo družbo. Če ne moreš nič spremeniti vsaj »zli svojo bolj na papir in lažje ti bo!«

Kaj pa vi menite o krivdi družbe?

Socialna ekonomija, 5. december 2024

Socialna ekonomija je gospodarski model, ki združuje socialne, okoljske in ekonomske cilje. Temelji na vrednotah solidarnosti, sodelovanja in vključevanja, s poudarkom na trajnostnem razvoju in dobrem za širšo skupnost, ne zgolj na maksimiranju dobička. Podjetja in organizacije v socialni ekonomiji delujejo na način, ki krepi socialno pravičnost, zmanjšuje neenakosti in omogoča večjo participacijo ljudi pri ekonomskih in družbenih procesih. Za socialno ekonomijo je značilna usmerjenost na ljudi in skupnost, glavni cilj ni dobiček, ampak reševanje družbenih izzivov, kot so revščina, socialna izključenost in neenakosti. Upravljanje socialnih podjetji je demokratično, pogosto temelji na načelih enakopravnega odločanja članov. Dobiček se uporablja za krepitev organizacije, izboljšanje storitev ali uresničevanje družbenih ciljev, ne pa za delitev med lastnike ali delničarje. Socialno-ekonomske organizacije so pogosto tesno povezane z lokalnimi potrebami in se odzivajo nanje. Organizirane so kot zadruge. Podjetja, neprofitne dejavnosti, v društva, fundacije ali dobrodelne organizacije. posledično krepijo lokalne skupnosti, ustvarjajo delovna mesta in izboljšujejo kakovost življenja z zagotavljanjem dostopnih storitev. Socialna ekonomija je v svetu vse bolj pomembna, ker ponuja alternativni model razvoja, ki upošteva družbene in druge izzive, krepi družbeno kohezijo in solidarnost. V naši državi imamo že dolgo zakonsko podlago za delovanje socialne ekonomije vendar se ta uveljavlja počasi in brez potrebnih lokalnih oblasti.

Ministrstvo za gospodarstvo nas je razveselilo s sicer skromno finančno pomočjo vsem, ki poslujejo ali imajo namen poslovati po sistemu socialne ekonomije. Vzpostaviti nameravajo krovno zagovorniško organizacijo, ki bo podpirala in spodbujala razvoj socialne ekonomije. Opravljala bo strokovne naloge ter nudila brezplačno pomoč organizacijam in podjetjem, ki delujejo v tem sektorju. Z njeno pomočjo bodo te organizacije lahko sodelovale pri oblikovanju politik in ukrepov, prejele strokovno podporo pri merjenju družbenih učinkov ter oblikovale predstavniška telesa, ki bodo zastopala njihove interese v delovnih skupinah na nacionalni, regionalni in lokalni ravni. Skrbela bo tudi za večjo prepoznavnost socialne ekonomije. Ministrstvo bo organiziralo delavnico za prijavitelje.

Sem v dilemi o uveljavljanju organizacij socialne ekonomije pri nas. Iz prestižnih razlogov slovenskega potrošnika nakupi pri izvoru ponudbe opazno ne naraščajo. Napovedovalci prihodnosti pravijo, da se bo hrana cenila, energija in storitve pa dražile. Kakšno vlogo bi socialna ekonomija lahko uveljavila v energetiki je najbrž tabu, saj s tem »kšeftajo« res samo prekaljeni poslovneži, v marsičem monopolisti. Zagotovo bi bilo dobro imeti v državi pametni načrt za varčevanje z energijo, bolj kot načrt za nenehno vlaganje. Lep primer slabe odločitve je na primer mednarodni tovorni transport po naših avtocestah pa tudi že po stanskih. Poleg drenja, je sedanja avtocesta tudi zasmrajena z izpuhi, težki tovornjaki zasedajo vsako peščico zemljišča ob avtocesti, na bencinsko črpalko skoraj ne najdeš poti in še mnogo drugega. Potrebujemo nov koncept racionalne in smotrne rabe cest ali pa bodo nenehna vlaganja požrla državo. Če bi se tudi trgovina bolj nagibala k racionalnim omejitvam kot v vlaganja bi vse tri omenjene dejavnosti lažje uveljavljale socialno ekonomijo. Vidim veliki plus socialne ekonomije v obvladovanju politike standardov v vseh dejavnostih saj zahteve po visokih standardih niso poceni. Pretiravamo z embaliranjem, predvsem pa pri uporabi vseh vrst plastike. Država celo subvencionira na primer »oblačenje hiš« v plastiko. Marsikje bi bili lahko uspešni varčevalci ne da bi se odpovedovali organizmu in domu potrebnih dobrin.

Kaj menite, se bodo pri nas uveljavile organizacije socialne ekonomije?

Dobričina Jožek. 4. december 2024

»Pozdravljena tetka, kako ti gre? Vesele praznike ti želim iz Toulousa. Joško« ali pa »Zdaj imaš pa rojstni dan, ostani zdrava! Joško, trenutno v Berlinu«. Taka in podobna prijazna sporočila so prihajala več let iz raznih koncev Evrope po Facebooku, pošiljal mi jih je Jožek, sin moje sestrične. Prijazen fant, zaljubljen v avtomobile, željan avantur, po poklicu voznik avtobusa se je rodil pred petdesetimi leti. Razvil se je v mogočno persono z obilno težo in v tem čokatem telesu je utripalo prijazno srce, ki je zaznavalo želje svojega okolja in skrbelo, da so se tudi uresničevale. Vedno nasmejani Jožek je bil nekoliko hudomušen možakar, ki se je rad šalil, težko kaj zameril, se veselil družbe, sicer pa veste, kako hudomušni ljudje nastopajo, da jih vsako okolje lepo in z veseljem sprejema. Z našim Jožkom sem na primer letošnjo jesen klepetala v nekem Šentjernejskem baru ob kavici in napitku, premlevala sva njegove številne in dolge vožnje, razlagal mi je, kako čisti veliki avtobus potem, ko sredi noči odloži potnike, pa kako vidi življenje v raznih področjih Evrope, potožil se je zaradi premalo gibanja, povedal svoje misli o položaju prevoznikov in še marsikaj. Okoli njega je mrgolelo najinih sorodnikov, prijateljic njegovih hčera, res smo bili tega sončnega dne veseli snidenja.

Kot vsi vozniki se je tudi naš Jožek kar dolgo izogibal zakonski zvezi iz meni neznanih razlogov. Potem pa je nekega dne sporočil, da je poročen in da bo postal očka. Odločil se je za mojo someščanko, ki smo jo našem v malem mestu poznali verjetno vsi, sama žal samo na videz. Ob rojstvu hčerke me je povabil v porodnišnico, da to njegovo želeno bitje spoznam. Prizor je bil enkraten, porodnica v postelji nasmejana, Jožek na stolu ob njej z širokim nasmehom, v njegovem obilnem naročju pa majčkena komaj rojena hči. Še vedno je ta prizor pred menoj, neverjetno prepoznana sreča dobričine. Drugo hči je sprejel že bolj resno bom rekla, ker je pač vlogo očeta že poznal in tudi dobro ter rad opravljal. Družina je napredovala dekleta so kmalu postale mažoretke, starejša celo podjetnica, živeli so v hiši ob eni od mestnih vpadnic, žal z več hrupa kot so ga zmogli. Z ženko sta praznovala petdesetletnico ko je Jožek objavil, da bo vožnje počasi zapustil, se upokojil in se preselil v mirnejši kraj ne daleč od toplic.

Jožkova generacija mojih sorodnikov je na splošno uspešna. Ena od mojih nečakinj je skupaj s svojim možem blizu toplic zgradila hiško za svojo družino, se pravi za svoji hčerki, moža in sebe. Gradnjo smo si ogledali že spomladi, dobro je napredovala in koncem poletja se je družina vselila vanjo. Za Martina smo jo obiskali, proslavili smo vselitev in proti večeru smo se odpravili proti domu z namenom, da si ogledamo še novo bivališče Jožka. Malo me je čudilo, da si je njegova družina odločila za dom spet poleg kar prometne lokalne ceste. Njihov novi dom sem že od daleč opazila po raznih avtomobilih, s katerimi je Jožek občasno trgoval. Moj brat, ki po pravici rečeno skoraj vse ve o ljudeh v svoji bližini, mi takoj obrazložil Jožkove načrte o novogradnji in težave, ki jih ob tem ima. Vsekakor je družina resno pristopila k ustvarjanju doma na novi lokaciji, kar mi je bilo zelo všeč in sem nato še doma razmišljala kako jih bo ta projekt okupiral in obremenil, saj svojo hišo gradi tudi njegova starejša hči.

Pred dnevi se je zgodila huda prometna nesreča na cesti ob kateri naj bi Jožkova družina postavila nov dom. Trčila sta avtobus in kamion, voznik avtobusa je na kraju nesreče umrl. Ni mi padlo ob tej novici na pamet, da je kakorkoli povezano z menoj, toda motila sem se. Voznik avtobusa je bil moja dobričina Jožek. Življenje mu je vzel avtobus, vozilo, ki ga je upravljal vse življenje in to na domači cesti, čeprav je bila njuna pot speljana po Evropi. Besede so odveč.

Hvala Jožek za tvojo hudomušnost in dobrohotnost!

Ta veseli dan kulture, 3. december 2024

Med najprijetnejšimi dnevi leta je tudi tradicionalni Ta veseli dan kulture predvsem zato, ker se tega dne ljudje bolj prijazno pozdravljamo, drug drugega spomnimo na to našo lepo tradicijo in se pogovarjamo še kaj drugega kot posel in politika. Prvi poskrbijo za tako vzdušje v javnih kulturnih zavodih in espejevci v kulturni dejavnosti. Vsako leto pripravijo vabila na prireditve in vključijo v svoje programe novosti. Tretji december je res praznik naroda, ljudi ki jim kultura veliko pomeni in tistih, ki svoje življenjske nazore črpajo iz kulturne dejavnosti.

Najpomembnejša pa tudi najobsežnejša je seveda kulturna ponudba prestolnice. ima običajno izjemne nastope več umetnikov iz tujine, njihove prireditve so bogatejše po artefaktih in prostorih, jim pa marsikatero okolje izven prestolnice kar uspešno sledi in po izjemnosti celo prehiteva. Tu mislim na primer na Noordung, restavrirane graščine, znamenite slovenske soliste in podobne mojstre v kulturi.

Že nekaj let spremljam prizadevanja izven prestolnice za iskanje pravega »prostora« umeščanja kulturne dejavnosti v vsakdanje življenje in delo. Nič ne more biti lepšega kot to, da se kraj spomni znamenitega ustvarjalca iz svojega okolja, mu postavi spominsko obeležje, ga vključi v turistično ponudbo, izda publikacijo o njegovih dosežkih, proglasi za častnega občana ali kako drugače promovira v skladu s sodobnimi hotenji krajanov. V takem iskanju skupnega dobra se pozornost prebivalcev usmerja iz kulturne v tehnično tehnološko in vsebinsko širite vedenja in spoštovanja preteklosti, ki opozarja na nujnost iskanja idej ter ustvarjanja pogojev za razvoj kraja ter širjenje obzorja krajanov. Za mene je to izjemno pomemben proces še iz mnogih drugih razlogov med katerimi je gradnja organizacijske kulture naših podjetji in korporacij, njihovo kulturno poslanstvo v državah v katerih imajo svoja predstavništva ali produkcijske enote, izboljšanje njihovih promocijskih dejanj ter uporabo materinega jezika pri vsem tem. Moram posebej omeniti razvoj bralnih navad in poglobljeno branje vseh vrst literature o čemer nas nagovarja dr. Kovač in so ga do sedaj »slišali« le na Norveškem ter razvili državni projekt za ohranjanje in negovanje demokracije s pomočjo večje osveščenosti volivcev dosežene s poglobljenim branjem literature. Norveški strokovnjak, ki vodi ta projekt je poudaril, da na ta način ne potrebujemo orožja, da bi ohranili demokracijo. Ste ga slišali, razumeli, boste razvijali pravo demokracijo brez orožja?

Kot sem že omenila imamo v državi tudi okolja, ki poleg prestolnice nudijo osveščenemu volivcu pomembna kulturna doživetja. V mojem okolju je taka ustanova na primer Galerija v Kostanjevici, ki z širjenjem vedenja o svojih zakladih in z vse splošnim prizadevanjem za njeno čim uspešnejšo umestitev v nacionalni kulturni prostor, ustvarja kulturne čudeže. Podobno lahko ugotavljamo za Galerijo Likovnih samorastnikov v Trebnjem, ki je prestižen potencial za kulturni in gospodarski razvoj območja. Moje okolje ima izjemne orkestre, ki na svetovnih scenah pobirajo odlikovanja, imamo prvo korporacijo, ki je sredi tovarne postavilo spomenik farmacevtki in farmacevtu z Rastočo knjigo, ustvarjamo univerzitetno mesto, nekdanje graščine varujejo znanja iz preteklosti in ponujajo delavnice prihodnosti in še bi lahko naštevala. Sem kar ponosna, da živim v tem bogatem kulturnem območju, ki sem ga v preteklosti pomagala ustvarjati in ima močan še neizkoriščen potencial.

Ta veseli dan kulture je naša spodbuda, da postajamo vsak dan prizadevnejši in boljši!

Kako ste pa vi doživeli letošnji kulturni dan?

Poet Ivan Minatti, 2. december 2024

Moja mama je bila izjemna oboževalka poezije poeta Ivana Minattija in je v zasebni knjižnici imela po en izvod njegovih zbirk. Ker je skoraj pol stoletja skrbela za program kulturno umetniškega društva, je bila v vsakoletni program zagotovo vnesena katera od pesmi njej priljubljenega pesnika Minattija, najpogosteje seveda Nekoga moraš imeti rad. Minattijeva poezija je bila poznana že med vojno saj je bil pesnik partizan in njegove pesmi so bile citirane na mitingih. Od mitingov in mame je spoštovanje do poetovih del prešlo v mojo zavest in dostikrat sem jo že uporabila ali pri darilih, pri čestitkah in družinskih slovesnostih.

Pesnik je bil rojen v Slovenskih Konjicah, ki so letos bile častni gost Slovenskega knjižnega sejma. Pozneje se je družina preselila v Ljubljano kjer je Ivan končal gimnazijo in po končani vojni nadaljeval študij slavistike na Univerzi kjer je tudi diplomiral. Svoje znanje in življenjske cilje je uresničeval kot urednik Mladinske knjige. S svojim delo, predvsem pa kot pesnik je bil sprejet za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Minatti je lirik, njegova lirika je osebna, razpoloženjska in čustvena v slogu romantike in impresionizma. Z verzi je prikazoval tesnobo, samoto, dvom, negotovost, melanholičnost in pesimizem, kasneje pa je začel ustvarjati bolj intimno liriko ter tako poleg pesnjenja o družbi ter poeziji opeval tudi ljubezen in naravo. Izdal je štiri pesniške zbirke Pa da bi znal, bi zapel, S poti, Pa bo pomlad prišla in Nekoga moraš imeti rad. Nekaj pesmi je napisal tudi za otroke Sivi oblaki – bradati možaki; Poženi klas!; Jutro Mucka in ježek; Pesem o stari čebeli, Medved, pujs in lisica, Pionir Tonček; Kaj je v košku? V bregu drevo stoji; Karavana; Šopiusahle trave ...,Tih, samoten je svet; Kurirček; Pošta iz Trnovskega gozda; Brez naslova. Slamnati voliček pa je edina njegova lutkovna igra. Prevedel je Saint-Exuperov Mali princ, Vasiljice Cigansko poezijo, Racinove Izbrane pesmi in druga dela. Več pesmi Minattija je uglasbenih kot na primer Pa bo pomlad prišla, Brigadirska, Čez Kras, Kurirček in druge.

Slovenske Konjice so Minattiju dodelile naslov častnega občana. Pesnik se je v starosti rad vračal v rojstni kraj. S sokrajani se je srečeval na kulturnih prireditvah, na sprehodih po mestu, med vinogradnimi gričih. »Po Minattijevih stopinjah« se sedaj vije literarno turistična pot. Začne se ns Starem trgu 9 kjer se je pesnik rodil, nadaljuje se po Celjski cesti do hiše št. 10 kjer je živela družina Minatti. Iz svojega okna je opazoval mogočno cerkev in v strahu pričakoval kdaj se bo visoki zvonik zvrnil na njihov dom. Nekoliko dlje od cerkve je danes Pub Tattenbach kjer pohodnik popije Minattijevo kavo, ki jo postrežejo na unikaten način. Zraven unikatne skodelice dišeče kave prejmete papirnati zavitek na katerem lahko preberete Minattijevo pesem ali zmagovalno pesem natečaja za Minattijevo pesem leta. Ta nagradni natečaj razpiše vsako leto medijska hiša Novice& Radio Rogla, namenjen pa je ustvarjalcem občin Oplotnica, Slovenske Konjice, Vitanje in Zreče. Pohodnik se zopet ustavi pri Fontani za dve ptici oziroma pri Spomeniku svobodi, ki simbolizira boj, revolucijo in izkušnje. S temi pojmi je bil tersno povezan tudi Minatti. Pot se zaključi pri hiši Novice& Radio Rogla. Tam je bronasti kip Minattija, delo akademske kiparke Katje Majer iz Hoč. V avli hiše je Minattijeva knjigobežnica kjer se vsak mimoidoči ustavi, pobrska po knjigah in izbrano brezplačno odnese domov ter prinese kakšno svojo knjigo, ki jo ne potrebuje več. Pohodniki smo vabljeni, da pri knjigobežnici sedemo na Minattijevo marmornato klop in »si dovolimo, da se nas dotakne piš preteklosti.« Moja mama bi bila z menoj vred srečna pri knjigah na tej klopci!

Imate tudi vi radi pesmi Ivana Minattija?

Naši zamejci, 1. december 2024

Knjižni sejem niso samo knjige, je tudi prilika, da spoznaš utrip življenja v različnih strukturah Slovencev, pa v različnih organizacijah civilne družbe, tudi v političnih strankah ali v nastopih posameznikov, ki so prepričani v svoj prav. Promovirajo vsi omenjeni in njim podobni svojo tržno ponudbo in ko se v to bolje poglobiš, te v določenih primerih popade strah, tudi panika v vsakem primeru pa osuplost.

Na neki stojnici sem prejela mesečnik iz zamejstva v naši neposredni bližini, dosegljivi recimo z dobro uro avtomobilske vožnje, sosedo svetovljanskega mesta. Razveselila sem se ga saj je moje okolje od kar vem, izjemno naklonjeno zamejskim Slovencem ne samo čustveno, tudi materialno. Zdaj ta mesečnik doma prebiram počasi in zelo pazljivo in sem vedno bolj žalostna, razočarana. Ugotavljam, da prizadevanj, znanja in ustvarjalnosti slovenskih generacij po drugi svetovni vojni sploh ne poznajo ali nočejo poznati. Za njih je še v avgustu 2024 edina zanimiva tema leta 1965 ukinjena UDBA in morda nekoliko katoliški duhovniki. Če bi mi kdo o tem govoril, ne bi verjela, ob branju napisanega pa se pojavlja dvom o poštenem odnosu slovenskih zamejcev do prebivalstva matične domovine in njenega razvoja. Poskušala bom pojasniti, kaj pripoveduje omenjeni podarjeni mesečnik iz Knjižnega sejma v novembru 2024 leta.

Slovenski izobraženci so na svoji študijskih dnevih spregovorili o vrednotah demokracije v današnjem svetu in predavatelj je matični domovini očital, da ji je evropski civilizacijski duh še zelo tuj, ko gre za izkazovanje enakega spoštovanja in dostojanstva slovenskim žrtvam vseh treh totalitarizmov pri čemer je seveda imel v mislih odnos zdajšnje oblasti do žrtev slovenskega komunističnega režima. Drugi govorec je postavil vzporednice in skupne točke med vero (v prvi vrsti krščanstvom) in umetnostjo in zaključi, da so umetniki pravzaprav bratranci mistikov. Naslednji izobraženec je v razpravi ugotovil da je v Sloveniji odsoten erotični odnos do pojma slovenstva. Govorka je spomnila na posledice povojnega vala slovenske emigracije ker so zaradi ideoloških razlogov odhajali intelektualci in vodilni razred. Ob letni podelitvi nagrade društva in v pričevanjih podajajo nenehni poudarek desidentom in njihovim zaslugam za demokratizacijo in osamosvojitev Slovenije. Promovirajo v mesečniku ljudi, ki si niso prizadevali za osvoboditev, novo slovensko zavezo in njena romanja na kraje trpljenja,

Ne bom več naštevala še opisov zaslug Omerze, slovenskih katoliških duhovnikov v državah naše emigracije in drugih, saj vse to skupaj lepo prikazuje kako nepoučeni, napačno informirani pa tudi enostranski so slovenski izobraženci v zamejstvu. Žal pa tako informacijsko produkcijo finančno podpira tudi naše pristojno ministrstvo. Iz moje glave noče nenehno vprašanje zakaj tak odnos med zamejci in nami, kdaj se bo kaj spremenilo in kdo mora kaj narediti, da zaživimo kot enotna in zato močna skupnost? Me kdo sliši, kdo se zaveda nesmiselnosti sedanjega odnosa po več kot 70 letih po vojni in več kot 30 letih samostojnosti Slovenije.

Slovenija je vedno ščitila svoje manjšine in si prizadeval za njihovo razumevanje in sodelovanje. Slovenska matica in številne organizacije civilne družbe zlasti kulturne, so bile z njimi vedno povezane. Proti nam v matični domovini smo občutili ideološke predsodke manjšin šele ob osamosvojitvi, ko so posamezniki iz zamejstva postajali pretendenti za pomembna mesta v upravljanju države. Večina povratnikov je kmalu spoznala matične vrednote in jih prevzel kot na primer Bajuk, ki mu je Državni zbor zaupal celo vodenje Vlade.

Kako pa vi sprejemate mnenja zamejskih Slovencev?

Dogodek v mestu Celje, 30. november 2024

V naši državi je pa res vse mogoče je prva misel, ki se mi je porodila ob dogodku na celjskem sodišču kjer je potekala neka običajna sodbena zadeva podobna neštetim dnevnim procesom na vseh sodiščih sveta. Zakaj je ta tožbeni postopek pred poslopjem sodišča spremljala množica z zastavami, transparenti proti izvoljenim pooblaščencem države in proti volivcem, iz prizora ni bilo možno z gotovostjo odgovoriti. Ker sem veliko sodelovala s sodišči kot vodilna oseba nadzora, kot stečajna upraviteljica in kot porotnica, mi ni bilo jasno ali ta množica želi izsiliti izid sodnega postopka, ali se s tožilstvom strinja ali ne, ali pa morda želi izsiliti presojo sodnega senata? Sledila je nova zanimivost, pred stavbo sodišča ni prišlo osebje, ki je v postopku presojalo ali vodstvo sodišča ampak je prišel domnevni storilec kaznivega dejanja. Množica ga je hrupno pozdravila, domnevni storilec kaznivega dejanja ji ni ničesar pojasnil o konkretnem sodnem postopku pač pa jo je nagovoril z oceno pravosodja kot tretjo vejo oblasti ne da bi pojasnil zakaj. Z pogledom, ki bi lahko ubijal, je tulil v mikrofon, sodstvo imenoval krivosodje, ga kot kakšen neotesan pobalin primerjal z mafijo, ki deluje po svojih pravilih medtem ko se je proti krivosodju treba boriti dokler bo to potrebno. Razume kdo, zakaj je ta domnevni osumljenec nagovoril zbrane pred sodniško stavbo? Je morda kdo zaznal zakaj ga je imenoval krivosodje in ga vzporejal z mafijo? Je kdo zaznal kako je dnevni sodni proces proti njemu povezan z množico in krivosodjem? Ste morda tudi vi pomislili na nov projekt večnega poslanca v Državnem zboru in kaj ta ponuja namesto sedanjega »krivosodja«?

Prebiram prispevke o Dogodku v mestu Celje. Delo in RTVSLO 1 sta zadržana – novica brez posebnosti – že videno! Največ medijev ponavlja mantro o govorcu. Kakšne kritične presoje ni zaznati, tam pa tam kdo izjavi, da je Dogodek v mestu Celju nesprejemljiv in obsojanja vreden. Ministrica pove en stavek, pravosodje nič, pooblaščeni organi države za take primere niso klicani k presoji dogodkov, politične in parlamentarne stranke dejanja ne zaznavajo ali pa nočejo zaznati, državljani ne rečemo ne bev ne mev. Če nekdo napoveduje vojno tretji veji legalne in legitimne oblasti dokler bo potrebno, bi lahko razumeli tudi večno oziroma v vseh primerih posebnih posameznikov. Vso čast in kapo dol pred komentatorjem SP Dela, ki je edini strokovno analiziral dogodek in utemeljil svoje mnenje. In kaj zdaj sledi?

Bo kdo začel pripravljati koncept preobrazbe iz krivosodja v pravosodje, mu je zaupati oblikovanje tretje veje oblasti v Sloveniji, koliko časa bo zato potreboval in kakšni bodo stroški izdelave koncepta. Kaj bo s sodnimi procesi do sprejetja nove arhitekture tretje veje oblasti, kako se bo ukrepalo, če predhodna strokovna analiza ugotovi, da je sedanje »krivosodje« že zanesljivo sodstvo (izjava pristojne osebe EU).

Bodo morda pooblaščenci za take primere kot je Dogodek v mestu Celje bil, podali predloge za ukrepanje bodi si zaradi napovedi akcije, bodi si zaradi kršenja morebitne zakonodaje ali pa kršenja reda in miru ali kaj drugega, morebiti tudi dobrega v tem dogodku tako za posameznika kot za govorca ali udeležence na ulici za katere se sploh ne ve kaj so hoteli od sodišča v Celju.

Ne nazadnje se moramo vprašati za nauk tega dogodka, da se nam ne bi več ponavljal, da nam taki dogodki ne bi povzročili težav, slabe vesti ali skrbi, da nismo dovolj storili za zaščito miru in enotnosti, ki sta predpogoj za duhovni in materialni razvoj države.

Kaj pa vi menite o pravosodju naše domovine?

Odnosi z verujočimi, 29. november 2024

Včasih so se ljudje držali bolj doma, razen sejmov in romanj se skoraj niso udeleževali drugih srečanj. Tudi brali so manj, bili so skromni mediji, edini redni shod je bila nedeljska maša na kateri se je pelo, poslušalo orgle, srečevala srenja in se za to doživetje primerno očedilo ter obleklo. Pridige duhovnikov so bile dobrodošle, čeprav bolj slabo razumljene, spovedi smo se bali saj nikoli nisi vedel, kaj bo spovednik iz njih povzel. Dajatve cerkvi so bile vštete med družinske izdatke tako kot so morali zagotoviti plačilo davkov. Duhovščina je obvladovala misli in dejanja ljudi, posebno žensk, bila je vedno in povsod prisotna in glavna. Lahko si predstavljate, kako veliko spremembo so doživljali med vojno in po njej, ko so se na novo urejale pravice in dolžnosti med spoloma, ko so se ustanavljale nenehno nove šole in novi šolski programi, ko je bilo petje in glasba dostopna vsak dan, ko smo dobili prve knjižnice in še mnogo drugih kulturnih, športnih in znanstvenih spoznanj, zanimivim nam posameznikom in ne ukazanih od cerkve. Odprl se nam je svet spoznanj, informacij, možnost javnega nastopanja in vse to brez verskih zadržkov ali drugih predsodkov. Najbrž je to težko razumeti, če nisi doživljal in iz javnih izjav današnjih duhovnikov je razvidno, da tega procesa ustvarjanja razumne družbe ne poznajo, o njem niso poučeni ali pa ga namerno nočejo razumeti.

Škoda, da ne razumejo ali napačno razumejo odnos med današnjimi ateisti in verniki različnih ver do katolicizma, da si ne prizadevajo za sožitje na tej skupni poti do znanja in sporazumevanja. Da ne bi bila krivična do koga naj poudarim, da je marsikje lepo in koristno razvito sodelovanje med duhovniki in drugimi prebivalci, da pa se ekscesi največkrat pojavijo prav v vrhovni cerkveni oblasti katolikov naše države. Ti ponavljajoči se ekscesi nakazujejo da si vodstvo katolikov v naši državi prizadeva doseči pravico soupravljanja države kljub določbam ustave, to pa posledično razumemo kot cilj vodstva katolikov, da dosežejo nadvlado nad voljenimi organi upravljanja s skupnim premoženjem in s tem nadvlado nad razumom prebivalstva. V tem prepričanju seveda nisem nobena izjema, kjerkoli teče beseda o javnih izjavah vodstva katolikov, se ljudje izrazijo kot sem tu napisala. Vse to je prezentno v odkriti ali zakamuflirani obliki poročanja naših medijev s tem, da se žal, povezuje in dopolnjuje z mnenji kar dveh parlamentarnih strank.

Izjave nadškofa na letošnjem romanju na Brezju so državljanom Slovenije odkrile cilje vodstva katolikov in njihove načrte za katere ustanavljajo projekte privatnih šol, nabirke za dobrodelne dejavnosti, maše za domovino, stol poleg predsednika Vlade ali politične stranke na državnih slovesnostih, žegnanje dreves, cest, javnih ustano in tako dalje. Pa kaj bi naštevala, ko je o vsem tem tako preprosto napisal prof. Iztok Simoniti v SP Dela. Morali bi vsi državljani poznati te njegove strokovne ugotovitve in jih upoštevati pri svojem ravnanju in delu. In prav zato je tale moj blog napisan, da vsi, ki prizadevamo za dobro državo in spoštujemo različnosti v njej, podpremo spoznanja stroke in zaščitimo državo pred neustavnimi in nepotrebnimi spremembami, ki so cilj delovanja vodstva katolikov v naši državi. V javni prostor naj katoliki vstopajo tako, kot vstopamo vsi prebivalci in naše organizacije, nobenih izjem v tem ni, zato se maš za domovino ne udeležujejo naši voljeni predstavniki, šolstvo je kot zdravstvo, nujno za vse državljane in zato naše skupno dobro, blagoslavljanje državnih ustanov žali naše skupno bogatenje razumevanja in znanja in še mnogo drugega s čemer so cerkvene katoliške oblasti nekoč držale v nevednosti svoje ovčice. Bodimo angažirani in odgovorni državljani naše domovine.

Tudi vi menite, da mora biti država neodvisna od kogar koli?

Sprehod po prestolnici, 28. november 2024

Tisti, ki ne živimo v posvečeni prestolnici, najlepšem in naj zelenem mestu, si mnogokrat ustvarimo napačen vtis o njej. Na nas ima vpliv zlasti televizija pa tudi drugi mediji, ki že nekaj let prepoznajo le prestolnico za Slovenijo medtem ko vse ostale dele države sicer omenjajo v povezavi z župani, nikakor pa jih ne zanimajo mnenje, potrebe ali zahteve volivcev in volilk. Dobro, navajamo se na dejansko stanje, razvijamo svoje medije in čakamo na milost tistik, ki kaj dodajajo za izid medijev, ki opisujejo prestolnico.

Po prijetnem doživetju knjižnega sejma sem se danes sprehodila po prestolnici. Imam rdečo kartico upokojencev za brezplačne vožnje z javnimi prevoznimi sredstvi in me zato ne skrbi, če bi se zapeljala predaleč ali kam kjer še nisem bila. Ugotavljam namreč, da je po osnovni strukturi mesto še vedno enako tistemu iz študentskih let in let, ko sem v prestolnico prihajala kot soupravljavka republike. Vnuka se čudita, da se prevažam z mestnim avtobusom in vem kje vstopiti in izstopiti glede na želje kaj si želim ogledati in doživeti. Z avtobusom torej do Name, nato po Knafljevih vrtovih na Tromostovje in Tržnico, da si nekaj lepega ali dobrega kupim. Ura je pol desetih pa je tržnica skoraj prazna. Prepričana sem bila, da bom pod Plečnikovimi arkadami našla našega Josa in njegove sogovornike, na zajtrk prihajajo vsak dan. Tega dne jih ni, tudi drugih gostov je le za vzorec čeprav vsi ponudniki gostinskih storitev ogrevajo pred lokalom s plinskimi grelci. Grem k prodajalcem oblačil, da vidim novo modo, saj je kar nekaj ponudbe iz najbolj poznanih svetovnih modnih hiš. Vidim neke plašče iz filca lepih barv z bogatimi okraski. Za mene neprimerno , potrebujem pa jopo in hitro jo najdem za dve tretjini objavljene cene. Če zanemarim duh po kislem zelju, je druga ponudba na stojnicah več kot skromna, nič bolje ni pri cvetju ali na placu kjer gostuje Odprta kuhna. Tu so postavili neke grde lesene hiške za postrežbo, niso mi bile primerne za ta kraj, natlačene so druga pri drugi, da ja nimas kam stopiti ali pretegniti svojih udov. Razočarana zapustim tržnico v upanju, da je kaj drugače na Prešernovem trgu. Zopet razočaranje. Trg je natlačen z razno gostinsko ponudbo, tiste grde stojnice od Magistrata do Prešerna zasedajo tudi pločnike, ob nabrežju je isto, še pogledam ga ne. V Čopovi in Nazorjevi je pol lokalov prostih, v pasaži Spar, več majhnih ponudnikov vsakdanjih oblačil, še čevlji in krpanje ulice, nič drugega. Upanje narašča na poti na Slovensko ulico kjer si ogledam razstavo oblikovanja MAO, galerij slik več ni, lepo urejeno območje od Kongresnega trga do Ajdovščine pa je umazano, polno avtobusov, ostankov embalaže hitre prehrane in edino čisto na Cankarjevi je Zara in Nama. No, tam pred parlamentom je lepše, Cankarjevem domu pa so že kotalkarji. Upam, da je proti Dunajski bolje a sem upala preveč. Gosposvetska je natrpana, proti »Črni vdovi« pa je vpliv gradbišča na desni strani ceste začasno degradiran. Izjema je morda Bavarski dvor.

Moje pohajkovanje po prestolnici me je razžalostilo in ponovno bom zapisala, da od prijaznega mesta ni ostalo dosti. Ne vem od kod zadovoljstvo turistov in kakšna so njihova pričakovanja. Ljubljanski festival je na primer ponujal izjemne, v svetovnem merilu pomembne kulturne prireditve, isto bi lahko rekla za Cankarjev dom, v Operi sem morala rezervirati karte kar mesec v naprej, Prepričana sem bila, da Ljubljana tako izjemno bogat kulturni program namenja svojim turistom, saj prireditev Festivala izven Ljubljane skoraj ni bilo. Če pa gledam red, snažnost in gostinsko ponudbo za turiste mesta si ne morem predstavljati, da jih je pritegnila kultura. Kakorkoli, prestolnica ima zagotovo probleme z vzdrževanjem reda in snažnosti, slabo organizacijo mestnih četrti in natrpanosti z prometom.

Obiščete kdaj prestolnico naše države?

Gremo na knjižni sejem, 27. november 2024

O nujnosti branja dobrih knjig je prelitega veliko črnila in popisano mnogo papirja. Založniška dejavnost dobro skrbi za promocijo knjig, knjižnice nam jih približajo, dnevni mediji opišejo in strokovnjaki v izobraževalnem sistemu si jih prizadevajo približati mladim. Delovne sredine so do knjige in branja večinoma neopredeljene, »ja, ta pa res veliko bere, le kdaj ima čas?« ali pa »imam telefon in neomejene možnosti branja česar koli«. Kdor v današnjem času veliko bere ve, da so na trgu odlična literarna dela in da je večina današnjih knjig pravzaprav učbenik o rasti, delovanju in propadanju tako gospodarskih kot raziskovalnih, zgodovinskih in drugih programov in projektov. V tovarni kjer sem bila zaposlena, smo potrebo po branju dobrih knjig prepoznali že pred petinštiridesetimi leti in izbrali bibliobus ter knjižni sejem kot obliko in metodo neposrednega povezovanja zaposlenih s ponudbo knjig. Imeli smo takrat šele desetino danes tam zaposlenih, svojo strokovno knjižnico o dejavnosti, ki smo jo opravljali, zanimivo pa je, da sta se prav dve obliki povezovanja zaposlenih s knjigami ohranili v vseh letih današnje multinacionalke z 12000 zaposlenimi. Nekaj že mora biti v knjigah pomembnega za napredno gospodarjenje v prihodnost zazrte in družbeno odgovorne delovne sredine.

Sinoči je v vsem sijaju blestel ta 45. knjižni sejem v galerijskih prostorih Krke d. d. Razstavljene so vse knjige, ki so izšle od lanskega do letošnjega maja, med njimi tudi elitna izdaja knjige o slovenskih impresionistih. Množico knjig za otroke, ki so bodle v oči tudi v Frankfurtu in v Bologni, so nadgradile otroške knjige pisateljice Dese Muck, častne gostje sejma. Posebne police so namenjene knjigam avtorjev in avtoric za nagrado Krsnika, med njimi tudi Težka voda naše rojakinje Pie. Okoli knjig o odkritjih znanosti se je trlo obiskovalcev. Vse knjige je možno kupiti z 10% popusta. Mene so razveseljevali predvsem mlajši obiskovalci, ki jih ni bilo malo in so se drenjali med nami nekoliko natančnejšimi gledalci tega knjižnega bogastva.

Nekako se zavedam, da vse, ki smo soustvarjali knjižni sejem, bremenijo spomini, močna emocija in zato vse vidimo lepše. Bila sem tako kot vsako leto, vesela, da sejem ustvarja Kulturno umetniško društvo Krka v sodelovanju z Mladinsko knjigo, knjižnico Mirana Jarca, Javno agencijo za knjigo RS, Javnim skladom za kulturno dejavnost, s Knjižnimi POP slasticami in s Krko d. d. Vsak soorganizator je prispeval svoj del k uspehu sejma, ta del ni materialen, je prispevek k kakovosti sejma, predstavitvi knjig širokemu okolju in skupno prizadevanje, da bi se ljudje v spoznanja piscev bolj poglabljali, jih razumeli in njihova opozorila upoštevali.

Gosta letošnjega sejma sta bila že omenjena pisateljica Desa Muck in Vinko Moderndorfer. Njuna literarna dela so v posebnem kotičku sejma, tam sta tudi podpisovala knjige in sprejemala izraze naklonjenosti svojih občudovalcev. Gosta in izjemna moderatorka pogovora z njima so poskrbeli za pozornost do kotička napolnjenega avditorija, pogovor se je nanašal na branje, spodbujanje interesa mladih za branje, oblikah predstavljanja knjig in širjenje interesa zanje.

Letošnjo slovesnost odprtja sejma so pričeli čudoviti fantje z recitalom pesmi ob ritmični glasbi klavirja, kontrabasa in trobente. Enkratno glasbeno doživetje, ki poslušalcu ostaja v spominu. Povedali niso, sumim pa, da ga je pripravil Anton Podbevšek teater z Matjažem Bergerjem na čelu. Bili so to še dodatni so kreatorji kakovosti sejma in ljubitelji bogatih literarnih ter glasbenih zakladov moderne družbe.

Boste obiskali sejem in njegove prireditve?

Zaščita naše varnosti, 26. november 2024

Že nekaj časa čakam na opozorila v medijih, da se moramo pripraviti za zaščito pred nevarnostjo vojne, no danes pa se je že začelo. Neki strokovnjak piše o duševni pripravljenosti prebivalcev za zaščitne ukrepe, strokovnjak zbornice opozarja podjetja naj se pripravijo za vključitev v orožarsko industrijsko verigo, v državi, ki jo slavimo Slovenci po božje, pa so že ugotovili, da morajo poleg podzemnih prostorov urediti še obstoječa, zdaj zanemarjene zaklonišča ter zgraditi nova. Kar vse predvideva Evropska komisija v svoji evropsko obrambni industrijski strategiji, je pomembno predvsem za vedno močnejšo vojaško industrijo članic EU v kateri na bi bilo do 2030 leta zaposlenih kar pol milijona ljudi, razvoj industrije pa bodo usmerjale vojne tehnologije. Vojaški stroj Evrope je začel svojo zaščitno in morilsko pot in majhna možnost je, da se bo ustavil. Članice EU se poziva, da pripravijo zaščitne ukrepe za svoje državljane v primeru oboroženega napada in posledic uporabe jedrskega orožja.

Kako je s tem v Sloveniji žal iz javnih objav ni razvidno, novinarji o tem ne poročajo, zaskrbljenost ni opazna. Nekomu se je zapisalo, da je Slovenija varna in zato v njej niso potrebni zaščitni ukrepi za prebivalce. Morda je res preuranjeno razmišljati o tem dokler ne vemo za ugotovljene ocene svojega položaja. Ta blog pa bom le napisala, saj zaščitne ukrepe ne moreš sprejemati takrat, ko ti že teče voda v grlo. Prehransko smo odvisni od uvoza, ki bo vsaj otežkočen, če že ne ustavljen. Kot članica EU bo Slovenija morala zagotovi svoj del obveznosti do NATA ne samo v denarju, verjetno tudi v vojakih, solidarnostnih aktivnostih in, bogne daj še v čem hujšem. Sem prepričana, da bo za nas huda tudi moralna mora, če bo še kakšen narod trpel kot trenutno trpijo Ukrajinci, Palestinci pa tudi Izraelci in Rusi.

Upanje za zagotovljeni mir je verjetno pokopano za dalj časa. V teh nenehnih poročanjih o mrtvih, ranjenih, napadenih, lačnih in brezpravnih ljudeh na vojnih območjih nam preprečuje, da bi se veselili svojih dobrih dejanj, učinkov dela in sožitja z naravo. Med narodi se širi nezaupanje, prav tako med nemočjo pooblaščenih organov za zagotavljanje miru v svetu in nemočjo političnih strank v svetu in v posameznih državah, da bi preprečevali bohotenja želja kapitala neglede na žrtve in stanje v naravi. Toda tudi v takih razmerah življenje zahteva vzdrževanje življenju potrebni institucij, torej tudi šolanje otrok in mladine, preskrba najbolj ranljivih ljudi, zdravo prehranjevanje ter topel dom. Lahko pričakujemo, da nam bo to zagotovljeno tudi v prihodnje? Bi bilo morda pametneje že sedaj, ko imamo vsega dovolj, napolniti družinske rezerve? Je možno varen transport zagotoviti tudi dnevnim migracijam, ki so v naši domovini lahko usodne, saj se pretežni del dneva otroci nahajajo tudi 100 km stran od staršev. So pristojnosti za delovanje lokalne skupnosti v izrednih ali vojnih zadevah jasne in poznane ali morda celo zagotovljene? Je sploh primerno postavljati ta vprašanja ali pa bo to okarakterizirano kot nepotrebna histerija?

Prosim razmislite o tem predno me boste obsodili, da ustvarjam paniko. Prav duševna nepripravljenost nas v konkretnih situacija spravlja v obup, ker nimamo časa premisliti. Ali pa morda še zmoremo razumno reševati zadeve v izrednem stanju kratkoročno, toda kako bomo poskrbeli za 1000 dni, za štiri leta ali tako kot afriški narodi, za dobo več generacij. Kako dobro bi bilo, da se o tem ne razmišlja samo v družinah, ampak, da bi to imeli pred očmi tisti, ki danes zaradi dobička povečujejo vojno industrijo in skrbijo, da je na vojnem območju vedno dovolj orožja za pobijanje prebivalstva. Kako torej naprej? Smo spet v NNNP?

Kaj pa vi pričakujete v teh razmerah?

Nikoli končan boj, 25. november 2024

Med moškimi in ženskami od nekdaj poteka nenehni boj, ki je v vseh tančinah in posebnostih obelodanjen v literaturi in osvetljen iz vseh mogočih in nemogočih zornih kotov. Tema je posebno priljubljena med cineati, saj ni filma brez konflikta med spoloma. Moja prizadevanja, da bi ta konflikt razumela, niso uspešna, v pogovorih v mojem okolju tudi ne, nekateri indici kažejo na naravni pojav, da se nasprotja privlačijo in odbijajo.

V življenju in pri delu nisem doživljala slabih ravnanj ali kakršnih koli večjih nasprotovanj zaradi spola kljub temu, da so moja dela drugod pogosteje opravljali moški. Je pa res, da sem se morala vse življenje bolj potruditi kot moji kolegi. Že v otroštvu sem spoznala, da se upanja starejših o boljšem življenju v večji meri pričakujejo od strice kot od tetk. V tem ni bilo zapostavljanja ali hudobije, ženske sposobnosti pač niso še bile prepoznane. V šolskih in študentskih letih smo že sodelovali enakovredno in se zgledovali po tovarištvu v boju za osvoboditev. Precej nam je pomagalo druženje v društvih. Pri upravljanju pred letom 1990 pa res ni bilo nobene potrebe po spolni delitvi, res pa je, da se je lažje in bolje ustvarjalo tam, kjer sta bila v ekipi oba spola. Osebno razmišljam kot feministka, pomeni, da smo enakovredni ženske in moški v dobrem in slabem.

Je pa seveda težko trditi, da se take odnose da ustvariti in negovati tudi v družini kjer veljajo medsebojni dogovori najmanj dveh oseb. Včasih je dovolj napačno uporabljena beseda za prepir in posledično tudi za nasilje. Prepirljivi smo vsi, pomembno je kako obvladujemo to svojo slabost, koliko jo sploh poznamo in kakšne obrambne mehanizme zmoremo. Nikakor ne gre tolerirati fizične prisile kaj šele mučeniška dejanja. Nasilje v družini tako okolje kot socialne aktivnosti države ne smejo sprejemati, še manj pa tisti, ki je žrtev nasilja. Potrebne strokovne ukrepe je sprejemati in rešiti v najkrajšem možnem času že ob prvem primeru nasilja.

Seveda pa mora vsaka skupnost že v svojem podkastu in državnosti storiti vse, da se ljudje ne opredeljujemo drug do drugega po spolu. Dedovali smo primerne ustavne določbe, ki jih zdaj vsebuje tudi Ustava Sloveniji. Žal pa to ni dovolj saj se pojavljajo skupine, ki hočejo zmanjševati že pridobljene in uveljavljene ukrepe proti nasilju žensk in ni slučajno, da je smo 25. november v Sloveniji razglasili za dan državnosti žensk, ki obeležuje prizadevanja za enakovrednost spolov. Pravice državljank Slovenije torej niso neizpodbitne, vedno se najde kdo, ki misli drugače in začne postopke za njihovo odpravo ali pa dograjevanje. Povsod po svetu si ženske iščejo trajne, z ustavo zaščitene pravice, ko jih pridobijo pa jih morajo skrbno varovati. Prepoznala je to tudi Generalna skupščina Združenih narodov in 25. november razglasila za Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami narodov leta 1999. Dan je posvečen ozaveščanju o problematiki nasilja nad ženskami in dekleti ter spodbujanju globalnih prizadevanj za njegovo odpravo.

V današnji moderni informacijski družbi je pomembno predvsem znanje in sposobnost njegove uporabe v praksi kar ni odvisno od spola pač pa od intelekta posameznika. Nič ni lepšega kot videti na delu skupine mladih izobražencev, ki načrtujejo nove soseske, raziskujejo v laboratorijih, ustvarjajo v slikarskih kolonijah, orjejo in sejejo po njivah in tako naprej. Opazovalec si misli »Radi se imajo«, razumejo se in ustvarjajo boljši svet!

Kako pa bi vi ukrepali za manj nasilja v družini?

Promocija dobrega, 24. novembra 2024

Razmere v naši in svetovni skupnosti se ocenjujejo kot izjemno slabe, drvimo v prepad, trdijo poročevalci v javno dostopnih medijih. Ni dejavnosti brez ogromnih problemov, seveda na prvem mestu finančnih, nato kadrovskih in če teh ni, poslabšujeta razmere še filozofija in ideologija strank. Dogovarjanje ostaja pri besedah. Kritizira to stanje vsak, kar pa ne pospešuje realizacije, meče pa slabo luč na izpostavljene posameznike največkrat na predsednika Vlade, ki naj bi bil sam osebno odgovoren za vse to besedičenje neštetih organov in posameznikov. Za razliko od skupnosti, pa so družine in mali podjetniki dokaj zaprti v svoja »kraljestva« bodi si v izogib, da bi lahko postali »grešni kozli« ali pa so naklonjeni bolj intimnim razmeram znotraj svoje skupnosti in jih življenje širše javnosti ne zanima kaj dosti.

Ampak pri nas je še kar dobro, pomislimo, kako gre Ukrajincem, Rusom, Gazi, Libanonu, vsem 57 državam v katerih potekajo vojne, ki jim ni videti konca. O tem smo seveda podrobno informirani brez kakršne koli možnosti, da bi lahko kaj vplivali na morije, nepravičnost, orožarje, voditelje držav ali na potek dogodkov. Prinašalci novic nas vsak dan spravijo skoraj v duševno stisko, zagotovo pa v hudo jezo, ker pač ne prepoznamo zakaj te vojne in kje je njihov konec, kako je z atomskim orožjem in tako naprej.

Če ni novih, praviloma slabih novic o vojnah je tu prizadevanje za sožitje z naravo in Baku. Onesnaževalci se otepajo dajatev, upravičenci bi radi vsaj dvakrat več kot onesnaževalci ponujajo. Nasprotja se zaostrujejo , nezadovoljstvo širi, poplave, cunamiji, tornadi pa tudi. Vsak dan poslušamo kaj dela narava in do sedaj še nismo slišali kaj je naredila človeška skupnost razen tega, da je utišala Greto.

Ampak niso samo velike, imamo tudi množico malih tegob, ki jih vsak dan oživljajo mediji in burijo javnost kot na primer razni standardi v prehrani, zamaški na steklenicah, posode za smeti, prevozi na delo in v šolo, pa ne bom več naštevala ali celo omenjala zdravstva, birokracije in aristokracije, ki nas dnevno razveseljujejo z opozorili na nujno dopolnitev ali spremembo običajnega ali digitalnega. Med temi tegobami so prisotne tudi neumnosti, kot je na primer »žehta ponoči«, lutka za prebadanje in podobne cvetke, informacije, ki niso nikomur potrebne.

Modra je vsega slabega v naših promocijskih sredstvih preveč in je prišel čas, da spoznavamo tudi dobre plati sedanjosti, učinke prizadevanj državljanov in državljank, še posebno pa po vsebini dobro opravljenih akcij ali pa izboljšav. Politikanti, poslovni goljufi in prevaranti ter slabi upravljavcih državnega imetja zavzemajo preveč medijskega prostora in so deležni pozornosti, ki jih že promovira namesto da bi jih razkrinkavalo.

Prihajajo časi, ko bomo prisiljeni besede spreminjati v dejanja, se odrekati pretiravanju v lastnih in skupnih željah, razmišljati o ohranjanju našega teoretičnega in praktičnega znanja ter upočasnitvi delovnega in življenjskega utripa. Pišem o minimumu, ki nam naj bi pokazal poti k novim ciljem za uravnoteženje mišljenja in ravnanja v dobrem in v slabem doma, na delu in v skupnosti. Nazaj si moramo pridobiti vzornike za vsa področja delovanja in ljudi animirati, da jih bodo radi tudi sami posnemali. Ljudje radi spoznavamo dobre stvari, ki v nas zbujajo željo po uspehu in pohvali in če to dosegamo smo vedno boljši ali vsaj ne slabši.

Ali se pri vas doma in na delu želite zgledovati po kom?

Varuh spomina na generala, 23. november 2024

Na Ekonomski fakulteti v Ljubljani je bil moj študijski kolega tudi Milan Lovrenčiča iz Prlekije, poseben tip študenta, ki je koncem petdesetih let preteklega stoletja kot študent razmnoževal zapiske svojih kolegov in kolegic, da so se je z vsebino predavanj lahko seznanili tudi tisti, ki jih niso obiskovali. Ker je za študij primanjkovalo knjig, so bili zapiski predavanj več kot potrebni in Milan je kmalu dobro služil v lastnem podjetju. Kot sam pravi je »ta zadeva tekla do momenta, ko je rektor ljubljanske univerze izvedel za mojo dejavnost in me poklical in rekel: 'A ne bi ti ustanovil univerzitetne založbe, da bi mi te zapise izdajali na nivoju univerze?' In res, univerzitetno založbo so ustanovili, živi pa še danes«. Milan je za svojo diplomsko nalogo prejel študentsko Prešernovo nagrado, sodeloval pri ustanavljanju ekonomske revije, zbiral oglase za študentsko tribuno, organiziral pa je tudi modne revije. Ekonomist in podjetnik je v oral ledino v podjetniškem svetovanju in novih oblikah plemenitenja denarja z delnicami in večino svojega dela posvetil finančnem področju. Srečevala sva se vso najino delovno dobo bodi si na bankah, zbornici, stanovskih združenjih in društvenih dejavnostih. Kot vsi sem ga tudi sama v marsičem občudovala, čeprav je največkrat deloval popolnoma po svoje. Nabiralo se mu je dokaj premoženja in iskal je partnerje za upravljanje ter za razvoj in to je bilo moje zadnje srečanje z njim. Sodeč po javnih informacijah o njem, je našel ustrezno rešitev.

Velik domoljub Milan mi je že okoli sedemdesetih let razlagal o zaslugah generala Maistra in smatral za krivično, da mu javno ne priznavamo zaslug za severno mejo naše domovine. Tudi Milanov oče je bil Maistrov borec. Po nekaj letih iskanja rešitve se je odločil za ustanovitev Društva general Maistra z namenom, da društvo neguje in širi njegovo zgodovinsko vlogo in poslanstvo. Sorojak dr. Trstenjak je Milana spodbudil za postavitev spomenika Vojanovu, ki se je pred dobrimi stotimi leti boril za del slovenske severne meje in zmagal. Spomenik so postavili v Ljubljani in od takrat naprej se je začel spreminjati odnos javnosti do generala. V teh letih so predvsem na Milanovo pobudo in z njegovo pomočjo izdali več knjig, od Življenjepisa generala Maistra do Delovanja generala Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju, ponatisnili so njegove poezije, privabili so skladatelje, da so uglasbili več del v njegovo čast. Prav pomanjkanje domoljubja je po njegovem eden večjih problemov slovenske družbe, tudi država se njegovega pomena premalo zaveda razmišlja Milan tudi danes.

Milana je vedno je poln novih idej in izvirnih zamisli. Nič čudnega torej, da je bil tudi med pobudniki, ki so zaslužni za ustanovitev Združenja slovenskega reda vitezov vina in dva polna mandata ali dobro desetletje je kot vitez vina uspešno krmaril ljubljansko Viteško omizje. Da njegove velike ljubezni do konj in kasaških dirk. Je tudi dober pevec in ko zadoni njegova prešerno zapeta pesem se preprosto vsakemu sprosti njegovo srce in duša.

Člani Društva general Maister Ljubljana so svoj tradicionalni majski izlet namenili tudi obisku spomenika nad Žužemberkom. Na Cviblju so si ogledali največjo partizansko grobnico - kostnico na Slovenskem v kateri počiva tudi stric mojega sina. Na spomeniku je izpisanih 1154 imen padlih borcev narodnoosvobodilne borbe, aktivistov Osvobodilne fronte ter pripadnikov mednarodnih partizanskih enot kar 17 različnih narodnosti. Domoljub Milan ni pozabil njihovega prispevka za svobodo Slovenije, tako, kot ni pozabil generala Maistra, svoje Prlekije, podjetništva, financ in nas svojih kolegov in kolegic. Njegova avtobiografija Samorastnik iz Prlekije je zagotovo zanimivo branje.

Ste tudi vi vaša družina vsestransko vključena v našo skupnost?

Petje v multinacionalki, 22. november 2024

Po dveh zahtevnih blogih sem prav zadovoljna, da lahko opišem nekaj lepega, zanimivega in koristnega v korporativnem svetu moje domovine. Prijeten večer sem preživela med zborovskimi pevci in pevkami na razstavišču, ki ga krasijo umetniške slike slikarke Anke, v družbi zanimivih obiskovalcev in ob dobri ter kulturno postreženi pogostitvi. Vse to se je dogajalo v modernem ambientu poslovne stavbe multinacionalke, ki trguje kar s sedem in sedemdesetimi državami in bo naslednje leto dosegla dve milijardi prihodkov. Tako se danes oblikuje image podjetja, njegovo komuniciranje z javnostjo, njegovo kulturno življenje in izobraževanje ter moderen materialni in duhovni napredek posameznika in družbe.

Pred nekaj več kot petdesetimi leti so v tej delovni sredini, ki je izvažala nekaj izdelkov le v Pakistan, prvič skupaj zapeli v zboru njeni nadarjeni pevci in pevke. Bilo jih je okoli 50 v zboru in želeni so bili največje pozornosti tako v podjetju kot v širšem okolju, kmalu so prepevali po vsej državi, na strokovnih srečanjih, ob pomembnih dogodkih in drugih prilikah, postali spoštovani in si pridobili ustrezen renome. Oblikovali in poučevali so zbor vrhunski skladatelji, priznani glasbeni pedagogi ter svetovno znani solisti. Ni se čuditi, da se jih sloves drži že pet desetletij in jim še vedno narašča. V zboru se je že izmenjalo nič koliko pevcev, marsikdo je odšel že za vedno. Pomlajeni zbor danes obvladuje sodobni repertoar in način petja, poje dela klasike, narodne in domoljubne pesmi, pa pank in rock skladbe. Njegova prihodnost je začrtana kot sestavni del programa multinacionalke. V čast mi je, da sem vsa ta desetletja stala ob strani zboru, da so me odlikovali s svojo nagrado in da sem lahko z njimi na njihovih koncertih, tudi na slavnostnem novoletnem kot je bil sinoči. Vseboval je štiri speve letnim časom s štirimi pesmimi. Jesen kot čutim te jaz, je bil prvi spev u uvodno pesmijo Hymne a la Nuit. Sledil je spev Zimi, ki se je zaključil s pesmijo Slovo od gozda skladatelja Mendelssohna. Pomladni spev so začeli z Griegovo pesmijo Pomlad in Poletni spev pozdravili s Planinsko avtorja Foersterja. K uspehu koncerta so pripomogli zborovodkinja Urška, instrumentalist, vokalistka in mojster s kitaro pa tudi KUD multinacionalke, ki je zagotovil tehnično odlično podporo.

V Galeriji multinacionalke trenutno gostuje akademska slikarka Anka Krašna, ki jo mojstrica kritične strokovne presoje Pregl vidi kot ustvarjalko premikov v sodobnem slovenskem slikarstvu saj povezuje najrazličnejše prakse, je angažirana umetnica in opozarja na krivice. V slikarskih zgodbah prikazuje resnični svet in neprijetni vsakdanjih, nerazrešene teme kot so na primer delavci ali teme, ki težijo k odrešitvi kot na primer ženske. Leta 50 rojena umetnica je v svoji stroki prepoznana in spoštovana ustvarjalka, ki zaradi svojih posebnih slikarskih zgodb ostaja obiskovalcu v spominu kot opomin na kaj vse mora paziti za premagovanje krivic in tegob vsakdanja.

Poseben čar tega umetnosti namenjenega večera je bil prisoten ves čas. Obiskovalci smo bili neke vrste dolgoletni spremljevalci zbora in galerije. Mlajšo so prišli kot glasbeni pedagogi, zborovodje, pevcu drugih zborov in seveda stalna publika polstoletnih prireditev pri multinacionalki. Vedno smo tu lepo sprejeti s čašo ohlajenega domačega vina in prigrizkom, Klepetamo o vsem mogočem, najprej o dogodku, potem o naših osebnih dogodkih, pa o kakovosti umetniških dogodkov in podobnem. Med nami je veliko prijateljevanja, iskrenosti in spoštovanja. Oblikujemo našo skupno misel in moč, ki je multinacionalki vedno razpoložljiva!

Ste tudi vi del te prijazne družbe?

Verjetnost udejanjenja dogovorjenega, 21. november 2024

Nikakor ne morem razumeti zakaj se pomembne, mednarodno dogovorjene odločitve ne uresničujejo v vsakdanjem življenju. Že res, da se veliko mešetari, tudi koruptivnost nagaja, toda večina odločujočih vendar ne more nekega dogovora sprejemati ne da bi se zamislili nad posledicami, osebno odgovornostjo ali celo kaznijo, ki bi jo bilo možno izterjati od odločujočega oziroma države, ki jo zastopa. Poglejmo primer Deklaracije o pravicah otrok, ki jo je sprejela generalna skupščina te ustanove, veto ni uveljavila nobena upravičenka, Deklaracijo objavijo in velja. Toda kaj velja? Po mojem mnenju in vedenju bi moral biti dokument opremljen z izvedbenim načrtom v katerem bi bili določeni izvajalci določb Deklaracije, roki za uveljavitev v praksi in odgovorni strokovnjaki za izvedbo in seveda sankcije pri zanemarjenju določb. Kadar gre za svetovne razsežnosti nekega sprejetega ukrepa, ki se izvaja v vsaki državi, bi pričakovala tudi izvedbeni načrt posamezne države, kako bo načrtovanemu cilju sledila in ga ustrezno uveljavila. Imamo nešteto strokovnih rešitev za spremljanje odločitev in za sledenje uresničevanja sklenjenega. Celo Nobelove nagrade so podeljene tako tehnološkemu kot družbenemu sledenju poti uveljavljanja ukrepov še posebno v problematiki človekovih pravic in zelenem prehodu. Če sledenje uresničevanja ni zagotovljeno ostaja dokument na deklarativnem nivoju in ljudem samo zbuja lažno upanje. Sledenje uresničevanja mora zagotoviti oseba, ki vodi postopek njegovega sprejemanja in ta oseba tudi mora zagotovili poročanje novinarjem o uresničevanju zamisli. Za nas volivce ni pomembno kaj poročevalec ali novinar menita, vidita, pomembno pa nam je neizpodbitno dejstvo kje smo na poti do cilja in ali se uresničuje v skladu s sprejetim.

Ker imam na razpolago le medijske novice lahko, da se pri svojih mnenjih tudi motim. Popravljajte me! Izhajam iz izkušenj in poslušam ter berem prispevke tistih redkih modrijanov, ki dogovorjeno jemljejo za delovno in moralno odgovornost, tudi osebno. V postopkih sledenja se lahko zgodi, da je dogovor neizvedljiv, da ga je potrebno dopolniti, spremeniti ali celo odpraviti. Predsedniki državnih parlamentov in mednarodnih dogovorov so zato neizpodbitno odgovorni, da v dogovorjenih rokih ali kadrovskih spremembah političnih in vladnih položajev zagotovijo kontinuiteto sledenja in ponovno odločanje, če so zato upravičeni razlogi. Če ti funkcionarji ne morejo ali nočejo zagotoviti sledenja in kakovostnega poročanja volivcem, morajo pristojni funkcionarji predlagati ponovne volitve. Popolnoma se zavedam bremena, ki ga omenjeni nosijo s seboj in se zato tudi strinjam z njihovimi prihodki. Ne morem se pa strinjati z njihovim posedanjem na vsakodnevnih konferencah, ker zanesljivo vem, da obilica nalog, ki jih nenehno sprejemajo po obsegu presega možnosti družbe in države, da o prilagodljivosti prebivalstva sploh ne govorim.

Biti kakovosten vodja projekta, programa, akcije, gibanja ali politike je težaško delo, povezano z znanjem organizacijske, sociološke in ekonomske stroke. Zahteva strokovno usposobljeno in zaupanja vredno osebje, ki je sposobno temeljitega premisleka. Populizem in neprimerni protokoli uničujejo te strokovne pristope in škodujejo potrebni avtoriteti vodstva.

Če bi uresničevanju določb Deklaracije o pravicah otrok sledili bi bili na poti mnogo bližje cilju in sreči otrokom sveta, mi pa bi prepoznali tiste narode z »figo v žepu« in primerno ukrepali!

Tudi vi domnevate, da je v mednarodnem dogovarjanju premalo uresničenega?

Otroci naši dragi, 20. november 2024

Na današnji dan leta 1959 so Združeni narodi sprejeli Deklaracijo o otrokovih pravicah in pozneje tudi Konvencijo o otrokovih pravicah, ki sta mednarodna dokumenta s katerima se zagotavlja pravice vsem otrokom po svetu, ne glede na njihovo narodnost, vero, spol ali okoliščine. Pravice otrok so izobraževanje, zdravstvo, zaščita pred zlorabami, enakost in svoboda izražanja. Zavedati se moramo, da se otroci po svetu soočajo z revščino, diskriminacijo, nasiljem in pomanjkanjem osnovnih potrebščin. Države, njene organizacije in posamezniki morajo sodelovati da se bodo izboljševale življenjske razmere otrok.

Kaj lahko k doseganju ciljev prispeva posameznik je vprašanje, ki se vsakemu od nas pojavi najprej. Morda lahko s prijatelji, v družini ali po medijih širiš vedenje o otroških pravicah, podariš knjigo o teh pravicah, organiziraš zbiranje igrač, oblačil ali knjig za otroke v zavetiščih ali sirotišnicah. Deluješ v prostovoljnih organizacijah, pomagaš v otroških ustanovah, organiziraš izlet v naravo, muzej, na igrišče, odpreš delavnice za risanje, pisanje, branje, gledališče, kino, greš na proslavo, postaneš mentor ali na kakšen podoben način pomagaš uveljavljati otrokom njihove pravice. Toda vse to je žal le skromna kapljica v morje gorja, ki spremlja mnoge otroke po svetu.

Kaj lahko naredijo države in njihove organizacije? Zmogle bi zagotoviti pretežni del zapisanih otroških pravic seveda pa bi zato morale spremeniti svoje politične in gospodarske sisteme. Trenutno so svetovne pozornosti dočakali otroci Palestine, Rusije, Afganistana, Sudana, Ukrajine,… vsi otroci dežel, ki so v vojni ali tisti, katerih starši nimajo rednih prihodkov. Voditelji najbogatejših držav, ki se štejejo celo med kulturno najbolj osveščene, dobavljajo orožje čudnim prostakom, ki jim več pomenijo strelni jarki in razne tehnične vojaške rešitve kot pa življenje otrok. O otrokovih pravicah nočejo nič slišati, Deklaracijo so sprejeli z »figo v žepu« . Vsi ti pomori otrok in kratenje njihovih pravic je povezanih s svetovno ureditvijo, ki je v veljavi še vedno ista kot je prevladovala v času kolonializma. Nerazumljivo pa je, da sodobna informacijska tehnologija in digitalizacija samo krepi izkoriščanje delavcev, potrošnikov in drugih uporabnikov. Njihovi protagonisti s patenti plenijo prihranke in zaslužke ljudi, te zaslužke pa jim ne vračajo v naložbah, ki bi povečevale prihodke družin ampak jih uporabljajo za uresničitev svojih želja, uveljavljanje lastne volje in oblasti ter koruptivnost. Digitalni mogotci so otroci današnjih časov in nadvse me čudi, da ne prepoznajo svojih dolžnosti do sodobne družbe kot celote. Seveda niso osamljeni, posnemajo jih športni mogotci in lokalne oblasti, kuga grabljenja novo ustvarjene vrednosti še širi po svetu, otroci sveta o svojih pravicah lahko samo sanjajo.

Je še kje kdo, ki bi lahko kaj odločilnega storil za otroke sveta? Ja, to smo starši, volivci in volivke, ki obkrožimo na volilni listi vse kar nam kdo ponudi samo da nam ni potrebno misliti in se boriti. Poglejte novice današnjega dne o pripravah proti atomskih zaklonišč, o pobitih na Bližnjem vzhodu, o lačnih v Afriki, … naši voljeni pooblaščenci pa nič! so to sploh države?

Najlepše dneve svojega življenja sem preživela s sinom od njegove dudke, stekleničke, do šolanja, vojaščine in poklicne diplome. Vse mame sveta smo si v tem enotne. Zakaj molčimo? Je kje še kakšna »Nika«, ki bi nas lahko združevala za uveljavitev otrokovih pravic?

Kako pa vaša mama doživlja te tragedije otrok po svetu?

Zgodovina, 19. november 2024

Zgodovina je moja velika ljubezen, zanimanje in spoštovanje. Rada se poglabljam v problematične čase, osebe in dogodke. Iskanje resnice je kot kriminalka, s katero si pomagaš priti do detajlov in potrditev. Zgodovina je predvsem moja učiteljica, ki me nenehno opozarja na meje med dejstvi in že poznanim, med mišljenjem večine in mojimi spoznanji, med ponavljanjem laži do meje, ko te postanejo »suho zlato«. Zgodovina me spremlja od otroških let pa vse do starosti. Začela sem jo spoznavati preko družinskih zgodb in rodovnikov, potem se je moje zanimanje razširjalo na okolje kjer sem živela in iz katerih sem se pogosto selila. Doživetja v drugi svetovni vojni so bila prva spoznanja zgodovine večje skupnosti, naroda in države. Zgodovina ustvarjanja je zaživela z zaposlitvijo in materialno neodvisnostjo. Pravo zgodovino sem odkrivala v literaturi, v proizvodnem procesu in seveda v nenehnem neposrednem stiku z številnimi prijatelji, kolegi in drugimi ljudmi, da ne rečem intelektualci ter ljudmi razuma, emocije in resnice.

Zgodovina, Stari Grki bi rekli Pripovedovanje, je veda, ki preučuje preteklost in zajema dogodke, procese, ljudji, ideje in dosežke, ki so oblikovali družbe in svet, kakršen je danes. Spoznavamo jo predvsem skozi raziskovanje virov. Primarni viri so neposredni zapisi ali predmeti iz preteklosti, dokumenti, umetniška dela, arheološke najdbe, fotografije, filmi, zvočni posnetki, pričevanja ljudi, ki so dogodke doživeli. Sekundarni viri so analize, interpretacije ali povzetki, ki jih zgodovinarji ali raziskovalci naredijo na podlagi primarnih virov kot so knjige, članki, dokumentarni filmi. V pisno zgodovino spadajo zapisi na papirju, kamnu ali drugih medijih. Ustna zgodovina vključuje pripovedovanje zgodb, mitov ali tradicij, ki se prenašajo iz roda v rod. Arheološke raziskave in znanstvene metode pomagajo razumeti življenje v preteklosti, omogočajo datiranje in izvor zgodovinskega dejstva. Zgodovina je pomembna za razumevanje razvoja družbe, kulture in države, za preprečevanje ponavljanja preteklih napak, za oblikovanje identitet ker ljudem in narodom daje občutek pripadnosti in tradiciji ter poudarja dosežke, inovacije in upor proti nepravičnosti. Zgodovina je ključna za razumevanje sveta in nas samih, saj osvetljuje, kako smo postali to, kar smo danes. Vsebina tega odstavka je pomembna za vsakega od nas zato bi ta dejstva morali poznati vsi ljudje!

Ko prebiram sodobno beletristiko v vseh njenih oblikah od člankov do debelih knjig ugotavljam, da pomen zgodovine pozna zelo ozek krog ljudi. Kako na bi si sicer tolmačili na primer piska o zgodovini stavbne dediščine Roga, tovarne koles in pisalnih strojev, ki pozna njene lastnike in rabo le do ustanovitve tovarne Rog in po njeni izselitvi. Ali pa še novejši primer opisa zgodovine Delove stolpnice v prestolnici ko piska ne omenja niti investitorja kaj šele ljudi, ki so krvavi pot potili, da so leta 1964 ustvarili svojo Črno vdovo. O vseh mogočih in nemogočih izogibanj pišočih o zgodovinskih dejstvih od konca druge svetovne vojne do devetdesetih let preteklega stoletja je škoda zgubljati besed, saj ti pisci v svojih prispevkih povedo več o svojem neznanju in ne vedenju kot o zgodovinskem primeru, ki ga opisujejo. Prepričana sem, da so ti pisci, govorci ali pokazatelji tudi nekulturni ker enostavno zatajijo in zanikajo tako dobro kot slabo generacij, ki so snovale povojne čase, ustvarjale industrijo in informacijsko družbo ter delale in živele zato, da je nastajala bogata kultura naroda.

Tole o zgodovini zapisujem zgolj z namenom, da se zgodovina našega naroda ne bi več potvarjala in bila razlog za umetno ustvarjanje nerazumevanja Slovencev in Slovenk!

Vas zanima zgodovina narodov?

»Rog« v naši lokalni skupnosti, 18. novembra 2024

Mediji so nas znatno seznanjali z škandali in drugimi medijskimi »poslasticami« ki so spremljale obnovo nekdanje tovarne koles Rog v prestolnici, ni se pa še zgodilo, da bi nas seznanili ali seznanjali s poslanstvom, strategijo in dejavnostjo v obnovljenem starodavnem stavbnem kompleksu na eni od najprestižnejših mestnih lokacij. Ker smo se v družini odločili za ogled Centra Rog v prestolnici, sem pobrskala po dostopnih informacijskih virih in se navdušila nad predstavitvijo izvajanja programa. Ugotovila sem, da bi vsaka lokalna skupnost, ki želi naredi kaj koristnega za svoje predvsem mlade občane in si ustvarjati lastno identiteto, morala poskrbeti da svojemu okolju zagotovi to, kar Center Rog že nudi občanom v svojem območju, še bolje rečeno izvoljeni upravljalci skupnega premoženja bi morali tako kot prestolnica, razmišljati o dolgoročnih potrebah v procesu ustvarjanja večje dodane vrednosti.

Naj najprej v grobem povzamem program, ki se izvaja v devetih laboratorijih opremljenih s potrebnim orodjem in stroji, v njih pa lahko ustvarjaš sam ali pa s pomočjo mentorjev. V teh laboratorijih potekajo tečaji, delavnice, krožki in usposabljanje. Laboratoriji so kovinarski, lesni, nakit, kuharski, zeleni, steklarski, keramični, FAB in tekstilni. Potekajo že tečaji mizarstva, bio materialov, oblikovanje nakita, »Od ideje do prototipa«, namiznega seta keramike, šivanja, bio trodimenzionalnega printa. Krožki delujejo že za oskrbo parka in za otroke za modeliranje in lutke, imajo pa na razpolago tudi šolo modeliranja. Več delavnic uspešno deluje kot na primer živi pigmenti, izdelava steklenih perlic, hidroponika za vsak dan, peka domače potice. Zelo obiskani so dogodki za usposabljanje o več namenski postaji, kuhanju, lesarskem rezalniku, šivanju hlač, srajc, jaken in plaščev, usposabljanje v zlatarskih posebnostih, varjenju, sitotisku in podobnih obdelavah materiala ali storitvenih veščinah. Pomembni so posamezni projekti kot na primer predelava otroških oblačil HISHKA, baletna oblačila JAC, peka kruha, spremljanje in objava mednarodnih razpisov in drugo. Ne gre brez trgovine in lokalov za najem kot tudi razstavnih prostorov in RogExpo. V Rogu ima posebno mesto bogato založena knjižnica, da je skoraj vsaka knjiga dosegljiva obiskovalcem. In cena za vse te možnosti učenja in ustvarjenja? Center Rog si pridobiva sredstva z članarino 15 EUR letno. Zmogljivosti in svoje storitve pa zaračunava po uporabniških paketih; za polovico dneva je cena 20 EUR, mesečna cena 60 EUR in letna 390 EUR. Prepričajte se sami, če ne verjamete evidencam, večina njihove programa je nenehno zasedena, interesenti se pritožujejo, ker ne pridejo v laboratorije zaradi nenehne zasedenosti.

V mojem okolju smo že v devetdesetih letih preteklega stoletja sanjali o instituciji za razvoj podjetništva s pomočjo inkubatorjev in s sodelovanjem lokalnih oblasti. Danes so partnerji te institucije vse občine v regiji ter njene gospodarske in obrtne zbornice. Kot pravijo je njihovo poslanstvo razvijanje podpornega okolja za rast podjetništva in nastanek delovnih mest ter omogočanje lokalnim skupnostim trajnostni razvoj za kakovostno življenje prebivalcev regije. Namen je spodbujanje podjetništva in regionalnega razvoja, njihove vrednote so odličnost, ustvarjalnost, sodelovanje, učinkovitost in odzivnost, ki predstavljajo njihove cilje in pot. Morda bodo prav oni tisti, ki bodo nekoč proučili tudi pomen praktičnega usposabljanja in delovanja v konceptu Centra Rog in ta praktični del razvijali za obče potrebe predvsem mladega prebivalstva. Če pa bodo vztrajali pri regionalnem razvoju in inkubatorju bo slej ko prej nastal pritisk sodobne družbe, da se dejavnosti, ki jih danes uživajo prebivalci prestolnice udejanjajo tudi v regijah, morda bolje v mestih lokalnih oblasti.

Boste tudi vi obiskali Center Rog?

Sueški prekop in Aida, 17. novembra 2024

Danes bi vas rada spomnila na pomemben uspešno udejanjen projekt svetovnega gospodarstva, ki prinaša dolgotrajne koristi večina narodom na svetu, še posebno pa narodom, ki živimo v Evropi, Afriki in Aziji. Govorim o Sueškem prekopu, ki je bil na današnji dan odprt leta 1869. Povezuje Sredozemsko in Rdeče morje in omogoča neposredno pomorsko pot med Evropo in Azijo, brez plovbe okoli afriškega Rta dobrega upanja. Kot sporoča chatGPT, se nahaja v Egiptu, med Port Said na severu in Suez na jugu, njegova približna dolžina je 193 km. Po modernizaciji njegova širina in globina omogočata prehod največjim ladjam. Že v antiki znana zamisel o kanalu je zaživela 1859 leta pod vodstvom Ferdinanda de Lessepsa, francoskega diplomata in inženirja in v lasti Sueške kanalne družbe, ki je bila pod nadzorom Francije in Združenega kraljestva.

Za otvoritev prekopa je Ismail Paša, egiptovski kediv, naročil opero v Kairski operni hiši. Zgodba naj bi bila postavljena v starodavni Egipt in prikazovala razkošje ter veličino faraonske dobe. Ob odprtju Sueškega prekopa in nove kairske operne hiše naj bi bila izvedena, zato so jo simbolično povezali z odprtjem.

Aida je ena najznamenitejših oper italijanskega skladatelja Giuseppeja Verdija. Gre za veliko opero v štirih dejanjih, ki slovi po razkošnih scenah, čustveni glasbi in epski zgodbi o ljubezni in dolžnosti. Libreto je izdelan po zamisli egiptologa Augusta Marietteja. Zgodba operne drame se odvija v starodavnem Egiptu in vključuje ljubezenski trikotnik med Aido, etiopsko princeso, ki je zasužnjena v Egiptu, Radamesom, egiptovskim vojaškim poveljnikom, in Amneris, egiptovsko princeso. Aida je znana po svojih mogočnih zborih kot na primer Triumfalni marš, intimnih arijah in orkestraciji, ki poudarja čustva likov in veličino Egipta. Scenografija je razkošna z bogatimi kostumi in spektakularnimi kulisami. Epski poudarek je v konfliktu med dolžnostjo in ljubeznijo ter med posameznimi željami in družbenimi pričakovanji. Med čudovitimi arijami so predvsem poznane Ljubezenska arija Radamesa, Čustvena arija Aide in O patria mia Aide.

Danes je opera Aida ena izmed najpogosteje izvajanih oper v svetovnem repertoarju. Pogosto jo uprizarjajo na razkošnih prizoriščih, kot so Arena v Veroni, Rimski amfiteater in egipčanske lokacije, kar še povečuje njen spektakel. Ni pomembnega dogodka v svetu, ki ga nebi popestrila ta opera tako kot ni pomembnega mednarodnega morskega prevoznika, ki ne bi do podrobnosti poznal Sueški prekop. Eni obiskujemo amfiteater v Veroni in uživamo v poslušanju Aide, igranju fanfar, razkošju scene in veronskem opernem vzdušju, drugi, mornarji v svetovnem merilu si prizadevajo danes, v času vojn, predvsem varno pluti po znamenitem prekopu, tretji pa si za počitnice izbirajo pravljične hotele v Port Saidu. Po vsej verjetnosti pa je med ljudmi še veliko drugih želja povezanih z Egiptom, njegovim prekopom in azijskimi poslovneži na drugi strani prekopa. To so eksotični kraji z svojstveno naravo, puščavami in oazami, vsako spremlja posebna zgodba, svetopisemska iz časov Mojzesa, o pomembnih izginulih civilizacijah, dobrih trgovcih, ustanoviteljih mest ali pa zgodbe o vojnah, piratih, naftnih mogotcih in v prihodnosti bodo morda že nastajale zgodbe o utekočinjenem vodiku in ceveh po katerih se s tem gorivom oskrbuje 40 % potreb Evrope.

Veste, da v tem delu sveta nenehno vre?

Slovanstvo, 16. november 2024

Ne spominjam se, kdaj sem nazadnje kaj slišala ali izvedela o slovanstvu čeprav smo v prejšnjem stoletju celo državno himno povzeli po slovanstvu. Veseli me aktivnost naše države pri opredeljevanju slovanstva, ki si ne more privoščiti enega jezika kot je to na primer v angleško ali špansko govorečem območju. Včasih me moje Delo res spomni na kaj pristnega o mojih rodovnih koreninah. Ta blog o Forumu slovanskih kultur pišem z namenom, da bolje spoznamo tudi svojo prvobitnost, ki ni nič slabša ali manj slavna od kultur Zahodne Evrope v kateri prebivamo že stoletja, pa delamo za sebe šele 3 desetletja. Najbrž našega deleža v razvoju Zahodne Evrope naši politični predstavniki še niso ovrednotili.

Na pobudo Slovenije in Rusije je bil leta 2004 ustanovljen mednarodni Forum Slovanskih kultur, ki ga danes sestavljajo Belorusija, Bolgarija, Bosna in Hercegovina, Češka, Črna gora, Hrvaška, Makedonija Poljska, Rusija, Slovaška, Slovenija, Srbija in Ukrajina. Pravice in dolžnosti Rusije so od napada na Ukrajino zamrznjene. Forum vodi nekdanja ministrica za kulturo naše države Andreja Rihter.

Forum slovanskih kultur (FSK) izvaja številne projekte, ki spodbujajo povezovanje, promocijo in ohranjanje bogate kulturne dediščine slovanskih držav kot na primer organizacija kulturnih dogodkov, razstav, festivalov in konferenc, publikacij, knjižne zbirke Sto slovanskih romanov, ki promovira literarne dosežke slovanskih avtorjev, sodelovanje pri projektih UNESCO in drugih mednarodnih organizacij ter podpora raziskovalnim projektom, ki se osredotočajo na zgodovino in identiteto slovanskih narodov. Poudarek je na gradnji mostov med narodi, ob zavedanju skupnih kulturnih korenin in specifičnosti vsake države.

Podeljujejo letno nagrado Živa za najboljši slovanski muzej in kulturne/naravne spomenike. Leta 2024 se bo deseta slovesna podelitev nagrade skupaj s konferenco odvijala od 25. do 29. septembra v Gabrovu v Bolgariji. Nagrada je zasnovana za spodbujanje odličnosti v muzejskem sektorju v slovanskem prostoru. Zbirka 100 slovanskih romanov je kulturno-literarni projekt, ki združuje pomembna dela slovanskih avtorjev in letos praznuje 10 let od začetka delovanja. V njej se že povezuje več kot sto pisateljev in 57 prevajalcev. Z dogodki in publikacijami seznanjajo javnost. Vila Zlatica je Kulturni center in domovanje FSK, kjer potekajo razstave, vodeni ogledi ter posebni dogodki, kot so dediščina Ivana Hribarja in drugih pomembnih osebnosti. Njihova mednarodna šola muzeologije zagotavlja vzgojo potrebnih kadrov in povezuje muzejske strokovnjake. Začeli so že s projektom Slovanski dokumentarni film, intenzivno se tudi pripravljajo na kulturno sodelovanje po prenehanju vojn med slovanskimi državami, da se bo zopet izpostavilo tako kulturno kot gospodarsko sodelovanje. FSK aktivno sodeluje s kulturnimi ustanovami po svetu in organizira dogodke, kot so Heritage in Motion in mednarodna srečanja za ohranjanje nesnovne dediščine. Vse te aktivnosti ne le povezujejo slovanske narode, temveč tudi širijo zavest o njihovem kulturnem bogastvu v širšem mednarodnem prostoru. FSK ugotavlja, da so slovanske države razvile vsaka svoje jezikovno področje ki ga je potrebno ohranjati in razvijati.

Slovanske kulture so raznolike vsaka v svoji dediščini s katero morajo seznanjati druge kulture ter se vključevati v razvoj, da ne bodo prezrte. Forum je pomembna mednarodna organizacija, ki si prizadeva za enakovredno obravnavo slovanstva v raznolikih kulturnih okolji sveta.

Ste kdaj že pomislili, da je naš izvor slovanstvo?

Odklop, 15. november 2024

Te sreče, da bi se odklopila od svojih delovnih dolžnosti in obveznosti pa nisem nikoli doživela. Iz tega razloga bo tale blog morda pristranski, pišem pa ga kljub temu zato, da bi morda kdo le pomislil na dileme, ki jih odpira regulativa na predlog sindikatov, morali pa bi o njem razmisliti predvsem najodgovornejši z najvišjimi plačami.

V 5. členu zakona o delavnih razmerjih je opredeljen pojem delavca in delodajalca. Delavec po tem zakonu je vsaka fizična oseba, ki je v delovnem razmerju na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec po tem zakonu je pravna in fizična oseba ter drug subjekt, kot je državni organ, lokalna skupnost, podružnica tujega podjetja ter diplomatsko in konzularno predstavništvo, ki zaposluje delavca na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Določen je še Manjši delodajalec po tem zakonu, ki zaposluje deset ali manj delavcev.

Pogodbe o zaposlitvi morajo imeti sklenjene vsi, ki so delovnem razmerju s pravno osebo torej tudi vse poslovodne osebe (čl.18). Kako se to ureja pri samozaposlenih v tem blogu ne obravnavam. Dejstvo je, da se kot delavce opredeljuje vsi, ki imajo pogodbo o delovnem razmerju s pravno osebo. Ni mogoče pri vseh delavcih uveljaviti odklop, izjem bi bilo več kot pravil saj se v proizvodnem procesu zmanjšuje ročno delo ter s tem število delavcev, povečuje pa je v raziskavah, marketingu in sorodnih ekonomskih dejavnostih kjer stroji bruhajo vsak dan več informacij, ljudje, ki jih potrebujejo pa morajo opraviti vedno več umskega dela za kar pa ni možno določiti kdaj in kje ga moraš opraviti.

Problematika umskega dela gre s teboj kamorkoli greš, rešitev nenehno iščeš na petek in svetek, običajno jo najdeš po večdnevnem tuhtanju, mnogokrat na spodbudnem terenu, še največkrat ponoči. Treba se je že pri sklenitvi delovne pogodbe zavedati, da ne hodiš v službo ali na delo temveč, da narediš tisto za kar si sprejel obveznost, po možnosti še več. Odklop teoretično in praktično ni možen, gledano dolgoročno pa škodljiv, ker vpliva na vzgojo bodočih delavcev v tem smislu, da sem šest ur in trideset minut kakovostno opravljal svoje delo pri delodajalcu druga pa me nič ne briga. Razveselila sem se, da moje nekdanje podjetje že več let ne moti svoje delavce izven delavnega časa, jih pa zato s številnimi standardi, notranjo zakonodajo in posebnimi službami nenehno intenzivno spodbuja k združevanju interesov, medsebojnim zaupanjem, izobraževalnimi akcijami, nagradami za naj delavce in kaj ti jaz vem še s čim, pridobiva za rast produktivnosti in stimulira za osebne in skupno dosežene presežke. In v naših malo spodbudnih razmerah dobro uspeva!

Prav je, da se delavci vseh vrst del ščitijo pred slabimi poslovodskimi manirami in praksami, toda poslovodske osebe, ki ne hodijo v službo ampak uresničujejo trgu zanimive ideje, se žal ne morejo odklopiti. Našli pa se bodo številni zaposleni, ki znajo novo pravico do odklopa perfektno uporabiti za uresničevanje svojih ambicij ali zadovoljevanje svojih slabih navad. Ni hujšega za podjetje kot če ima ljudi, ki hodijo samo v službo, kar naprej so odsotni saj izkoristijo še tako malo možnost za opravičilo svoje odsotnosti. Sploh si ne znate predstavljati kako trd oreh so taki delavci za delodajalca in ne samo za poslovodne osebe. Največ prihodkov in dodane vrednosti verjetno izgubljamo zaradi organizacijskih težav, kjer je največ najšibkejših členov delavcev, ki zna izkoristiti vsako še tako skromno boniteto za svojo odsotnost iz dela. Dobro bi bilo opozarjati na dolžnosti delavcev, da bi bilo več vsebinske naklonjenosti tudi sindikatov.

Kako si prizadevate, da bi vaše delo bilo uspešnejše?

Sodobne »bolezni«, 14. november 2024

Sorodnik Jože in stanovska kolegica Jana sta dve meni dragi osebi od mojih številnih znancev in prijateljev, ki danes praznujeta Svetovni dan sladkorne bolezni. Obeležje tega dneva je bilo ustanovljeno leta 1991 v Mednarodni federaciji za sladkorno bolezen in Svetovni zdravstveni organizaciji z namenom, da se javnost seznanja o pomenu preventivne, zgodnjega odkrivanja in nadzora nad to boleznijo. Datum je bil izbran v čast rojstnega dne Fredericka Bantinga, ki je skupaj z Charlesom Bestom odkril inzulin.

Diabetes je kronična bolezen, pri kateri je okvarjen metabolizem krvnega sladkorja. Hrana, ki jo zaužijemo, se v našem telesu razgradi na majhne strukture, ki so tako primerne za uporabo v celicah. Večina hrane se razgradi na proteine, maščobe in glukozo. Ko v našem krvnem obtoku naraste nivo krvnega sladkorja (glukoze), se sprosti inzulin, ki krvni sladkor odnese v celice. Pri sladkorni bolezni se glukoza ne porablja za energijo v celicah, ampak ostaja v krvnem obtoku () Kot pravijo strokovnjaki je diabetes najpogostejši razlog za amputacijo nog in za slepoto. Iz tega razloga se nenehno bojim za moja omenjena prijatelja, prizadevam si razumeti njuno razpoloženje in skrbno pazim, da jih v nobenem primeru ne užalim.

Jana je diabetes sprejela flegmatično in rutinsko. Ko se snideva za skupno kosilo, pogleda na malo okroglina na levi roki kjer ima nenehno pregled nad stanjem sladkorja v svoji krvi. Glede na to stanje se potem odloči, kaj si bo naročila za kosilo. Ko pride na obisk se pač ob svoji uri umakne v drug prostor in se oskrbi z dozo insulina. Njeno razpoloženje se ne spreminja, naprej klepetava, mirno tudi pove svoje občutke, slabo počutje in ve kako bo izboljšala stanje.

Jože je povsem nekaj drugega. Kako si medicinsko pomaga je njegova skrivnost, prav tako tehnični pripomočki in nihanje stanja sladkorja v krvi. Ne upam si spraševati po zadovoljivem občutku ali brskati po njegovih ukrepih. Imam pa občutek, da takrat, ko mu ne gre dobro iz kakršnega koli razloga, benti nad vsem, daje neprimerne ocene za določene osebne in družbene pojave in kar prepiral bi se. Nikoli še ni z ničemer nakazal, da je to njegovo občasno razpoloženje povezano s stanjem diabetesa, tudi ne, da je zaskrbljen. Torej ne morem in ne smem povezovati njegovega začasnega nerazpoloženja ali celo škodljivega natolcevanja s sladkorjem v njegovi krvi. Toda ne morem razumeti, da ob določeni problematiki, bi rekla, kar brezpogojno in avtoritarno, vztraja. Danes na primer je spet obsojal obiskovanje grobov na 1. novembra in z gnusom kritiziral krašenje grobov, namesto da bi ljudje pomagali in obiskovali drug drugega ko so živi, ko pa umrejo naj se jih pozabi. Najprej sem pomislila, da se ni strinjal z mojim blogom o 1. novembru, pa ni bilo to, ker je današnji izbruh povezal z ravnanjem druge osebe. Podobnih primerov v razgovorih z njim je vedno več kot da moj sorodnik hoče postati neke vrste sovražnik nas okoli sebe in to brez razloga. Lahko pa tudi, da se njegovo okolje tako močno spreminja, po Jožetovem mnenju v nepravo smer, da on v njem ne vidi nobenega smisla.

Ob vsem tem besedičenju kako zelo se poslabšuje sodobna družba, ljudje reagiramo z obupom, z »metanjem pušk v koruzo« namesto, da bi se spoprijeli s problemi in jih reševali, jih rešili! Morda ima Jože prav do tiste mere, ki še ni kič, hvalisanje, indolenca ali nekaj podobnega, pač pa je le izraz pozornosti v mejah, ki jo pojav zasluži.

Ocenjujete svoja dejanja za primerno skromna?

Svet v očeh Kitajske, 13. novembra 2024

Kitajske dežele so vseh sort, nekatere podobne našim, nekatere arabskim, pa gozdovi evropskim in tako naprej, lahko rečem, da se v njej združuje svet v malem. Ko sem jo obiskala, me je presenetilo skoraj vse kar sem videla in spoznala, najbolj pa skromnost in delavnost prebivalstva. O Kitajski še vedno preberem vse, daj prinašajo naši mediji in s čimer razpolagajo knjižnice, razveselila sem se odprtja predstavništva na Kitajskem tovarne v kateri sem nekoč delala, spremljam njihovo gospodarsko ekspanzijo in ne zaznam pri njih slabih namenov do drugih narodov in kultur kljub tibetanskemu in tajvanskemu proti kitajskemu gibanju. Kar kakšno leto sem porabila, da sem spoznala njihovo bogato in dolgo zgodovino, ki je verjetno edinstvena in zagotovo pa zelo poučna.

V moji stroki je Kitajska oblikovala leta 2013, razglasila pa leta 2017 izjemen projekt svojega razvoja in dala pobudo za končanje starih vzorcev, ki temeljijo na rivalstvu in diplomatskih igricah. Projek imenovan »Svilna pot« je Kitajska predstavila najodgovornejšim voditeljem držav na svetu ter Združenim narodom kot željo, da okrepi svojo vlogo v svetovne političnem in gospodarskem prostoru kjer ščitijo ZDA svoje interese. Svet mora ustvariti pogoje za promocijo prostega razvoja in spodbuditi gradnjo sistemov "poštene, razumne in transparentne svetovne trgovine in naložbenih pravil.« Kitajska se je zavezala za naložbe v državah skozi katere bo Svilna pot potekala v Aziji, Afriki, Evropi in Ameriki ne da bi se vmešavala v notranje zadeve držav. Naložbe v mrežo pristanišč, železnic, cest in industrijskih con bodo ustvarile nov model sodelovanj med državami brez igric med nasprotniki.

Projekt Kitajska uresničuje, uresničuje tudi nakupe v državah, ki z njo sodelujejo v načrtovanem obsegu, ne morejo pa se projektom in novimi vzorci sodelovanja sprijazniti v ZDA in nekaterih državah, ki so stoletja živele od svojih kolonij in pri njih še vedno črpajo njihovo rudno bogastvo. Zgleda, da je med njimi tudi naša EU. Ker je Amerika izvolila novega predsednika, ki strmi k ZDA kot največji in najmočnejši državi sveta, se zdaj svet sprašuje, kako bodo ZDA ravnale v prihodnje na geopolitičnem področju, bodo sprožile nove vojne, katere industrije bodo razvijali, kje bodo potekale dobavne verige, predvsem pa, kako dohitevati razvoj čistih tehnologij Kitajske če vemo, da so njene raziskovalne celinske in vodne baze raztresene po vsem svetu celo na Antarktiki, na Severnem tečaju in v Afriki. Računa je potrebno voditi tudi o razvoju samostojnega plačilnega sistema brez Swifta, državne rezerve brez dolarja, zeleni prehod in nove gospodarske skupnosti kot je BRICS za novo svetovno ekonomsko arhitekturo.

V iskanju nove svetovne ureditve glede na dejstvo, da svetovne institucije miru odmirajo, verjetno razmišlja tudi naša EU čeprav o tem ni pomembnejših informacij vsaj ne v meni dostopnih medijih. Naši dobro plačani evroposlanci se ukvarjajo v večji meri s problematiko svojih političnih strank čemur smo v nekdanjih časih rekli »problemi Peteršilčkove mame«. Upam, da se motim in da bodo kmalu nakazali odločitve, ki bodo našo EU uvrstile v tvorno sodelovanje za nastanek novih kakovostnih vzorcev sporazumevanja narodov in držav.

Menite, da svet potrebuje nov dogovor za ohranjanje miru?

Sonja, 12. november 2024

Moje delo je bilo vedno povezano z potrebami civilne družbe, občinami, pokrajinami in republiko, sem se pa občasno znašla tudi kot predstavnica republike ali tovarne v organih upravljanja države. Na tej svoji zanimivi življenjski poti sem nekaj časa delovala tudi v nadzorni komisiji najvišjega organa ZKS in tu spoznala izvršno sekretarko predsedstva Sonjo, mlado, napredno sociologinjo, predano delu, raziskavam in blaženju vseh vrst težav, ki so vedno spremljale udejanjenje velikih idej v realnost. Večkrat so se najini pogovori nanašali na spoznavanje dobre prakse v samoupravnem gospodarstvu in v politiki, še posebno takrat, ko je šlo za odločanje in uveljavljanje popolnih novosti na primer pri oblikovanju zakonskih predlogov, sprememb v načinu vodenja ali sprejemu ukrepov za učinkovitejše delovanje društev vseh vrst, zlasti pa kulturnih. Marsikaj naju je družilo, obe sva prihajali iz južnega dela države, hodili sva na vsakoletna srečanja v Dobrnič, se veselili uspehov in jadikovali ob težavah. Skupaj sva bili razočarani tudi na zadnjem kongresu ZKJ. Najino zadnje srečanje je bilo povezano z hidroforjem, ki ga je potrebovala družina porušene hiše na Medvejeku v vojni za Slovenijo. Razočarala sem jo, ker hidroforja iz mojega okolja ni bilo možno zagotoviti.

Sonja je diplomirala iz francoščine in sociologije na univerzi v Ljubljani in bila kot mlada raziskovalka vključena v delo Instituta za narodnostna vprašanja. Pozneje je bila analitičarka v Marksistične centru, nato od leta 1986 dalje izvršne sekretarka predsedstva in končno generalna sekretarka predsedstva ZKS-SDP. V tej funkcije je razglasila sestop partije iz oblasti. Izvoljena je bila v skupščino SRS in je vodila komisijo za delo, družino in socialne zadeve. Lahko rečem, da je bila v času usodnih razmer za Slovenijo v izjemno težkih in nevarnih situacijah, ki pa jih je morala reševati in rešiti več ali manj sama, saj so se ljudje iz organov njene stranke umikali v nastajajoče politične stranke, snovali svoje politične stranke ali pa postali del populacije, ki je neobjektivno razgrajevala vezi skupnih prizadevanj za udejanjanje dobre in uspešne samostojnosti. Očitki za Sonjine solze, ki so jih zabeležile kamere, so bili neprimerni ob trenutku njenega spoznanja, da naše ljudi čakajo časi zapiranja tovarn, tragedije mešanih družin, revanšizem in podobni problemi. Bile so solze prepoznavanja realnosti.

Sonja si je po trpkih izkušnjah izbrala svojo pot za nadaljevanje svojih socioloških dolžnosti. Seveda ostaja mednarodna aktivistka, organizatorica Ženskega lobija, strokovnjakinja za področje spola in zagovornica enakih možnosti moških in žensk. Kot vedno, zaznava svet kakršen je in v njem poskuša narediti nekaj dobrega in koristnega za čim več ljudi. Njen pogled je usmerjen v mlade, ki bodo, po njenem, morali biti heroji, da bodo izumili in uresničili svet, ki si ga želijo in ta bo bistveno drugačen kot ga gradi današnja politika. Sonja je s svojim znanjem in izkušnjami kompetentna kritičarka sodobnega načina upravljanja skupnega dobra in urejanja razmer najbolj ranljivih ljudi. In ne gre se čuditi, da jo srečujemo med humanitarci, borci za vodo ali med prizadevnimi za ohranitev svobodne odločitve žensk o rojevanju. Sonja z dosežki svoje stroke razbija današnje tabuje, tudi tistega o razdeljenosti državljanov in državljank na desne in leve ali še na kaj več.

V času mojega življenja se je marsikaj spremenilo od vrednot, skupnosti in stroki pa vse do družinskih razmer. Prav bi bilo, da bogastvo dediščino dograjujemo ter na ta način povečujemo ustvarjalnost generacij. Če pa dediščino zavestno uničujemo ne da bi ščitili pridobljena znanja, bodo rodovi, ki prihajajo morali upočasniti uresničevanje svojih sanj in sprejemati tveganja, ki jih bo prinašala praktična izvedba. Dobro je, da snovalci prihodnosti to vedo in slišijo opozorila ljudi kot je Sonja.

Ste se tudi vi zgražali nad solzami Sonje?

Anka Krašna, 11. november 2024

Akademska slikarka Anka Krašna se bo v prihodnjih dneh predstavila ljubiteljem likovne umetnosti na mojem območju. Umetnica je študij zaključila na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Bila je ena zadnjih študentk Gabrijela Stupice, pri katerem je diplomirala iz slikarstva, specialko pa pri Francu Kokalju iz vitraja. Njena učitelja sta bila tudi Jože Ciuha

Marijan Tršar. Na študijskih potovanjih po evropskih državah, Ameriki, Indiji in mnogih drugih krajih je sodelovala na skupinskih in samostojnih razstavah. Rada se udeležuje umetniških kolonij in ekstemporov. Podeljenih ji je bilo veliko pomembni nagrad med drugimi tudi nagrada Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Anka Krašna živi in ustvarja v Miklavžu pri Mariboru.

Umetniški izraz Anke Krašna je izjemno raznovrsten. Povezuje najrazličnejše prakse, od angažiranega opozarjanja na krivice do simboličnega pripovedovanja različnih vizualnih zgodb. Drži se načel vizualne redukcije in metaforike, slike imenuje z občutljivejšimi temami. Je družbeno angažirana, odzvala se je na dramatične politične razmere pred razpadom Jugoslavije, dotika se perečih in večplastnih družbenih pojavov, izogiba pa se spektakelskim poenostavitvam političnega diskurza. Teme prikazuje večplastno in kompleksno. slike beležijo kritike družbeno-političnega stanja, izrisovanja dramatičnega bistva izbranih svetopisemskih motivov in preprostejše teme, ki orisujejo tragičnost in lepoto drugih zanjo zanimivih stvari. Slikarka dokazuje, da se v umetnosti lahko na račun tuje nesreče ustvari karierni napredek, medtem ko upodobljeni protagonisti ostanejo ujeti v svoji nesreči. Anka Krašna ostaja brezkompromisna do krivic, ki se dogajajo drugim, in tudi do sebe. To dokazuje njen cikel Zgodbe, v katerem je presenetila z ostrino pripovedi o pretresljivih osebnih doživetjih. Svoje intimne bolečine ni bila pripravljena povsem pokazati, a se v slikah občuti njena globoka prizadetost. Tragične zgodbe in težave žensk je nekaj let pozneje prikazala v obsežni vizualni domišljijski pripovedi slikarskega cikla Dnevnik gospodične Silve Blondy. Na potovanjih slika podobe miru in tišine, hkrati pa v zadnjih desetletjih svoje radikalne podobe lušči do golote. Govori o vojnah v svetu, pogled pa usmerja tudi v prikrito nasilje kot na primer nasilje iz medijsko prikazanih podob. Slikarka se je zato zateka tudi k izbranim simbolom, ki zgolj z nekaj potezami prinesejo jedro zgodbe in se morda dotaknejo gledalca. V slikarskih Zgodbah prikazuje resnični svet in neprijazni vsakdanjik, pri čemer številni pogledajo stran. Gre za prvinska, vase in navzven usmerjena psihična stanja, ki prav zaradi iskrenosti še bolj čvrsto vežejo temelje njenega slikarstva. V svojih delih obravnava večkrat spregledane delavce, ki še zmeraj niso razrešena tema ali ženske, ki se nenehno borijo za odrešitev. Krute zgodbe ženski v različnih okoljih pripoveduje simbolno, s signali, s katerimi sporoča krivično navzočnost, so ostri kot britev. Pogosto uporablja različne tehnike, da doseže želene barvne učinke v modri, zeleni in rdeči. Njene slike narave v modrini so izjemne. Anka Krašna je slikarka ekspresivne likovne govorice, ki jo na oblikovno izrazi z odločnimi potezami, stilizacijo motivov in intenzivnimi barvami, v vsebini pa z vpogledom v bolečo izkušnjo bivanja in medčloveških odnosov ter družbenih pritiskov in širokopoteznim prikazovanja motivov iz narave. Njeni najbolj znani cikli so Ovce, Oznanjenja, Vrtovi, Zgodbe in Dnevnik gospodične Blondy. Njena dela se uvrščajo v slogovnem orisu v neoekspresionizem in postmodernizem.

Otvoritev njene bogate razstave bo 14. novembra v Galeriji Krka Novo mesto ob 19 uri in srčno upam, da tega pomembnega dogodka ne boste prezrli.

Imate radi dopadljive slike?

Martinova nedelja, 10. november 2024

Dokler so ljudje živeli na kmetijah in se samo oskrbovali, je bil pomemben del vsake kmetije vinograd, dobro vino in gostilna, ki je kupila vinski pridelek vsako leto kajti gotovina je bila potrebna za olje in sladkor pa za popravila in modernizacijo kmetovanja. V družinah so poskrbeli, da je vsaj en član obvladal pridelavo vina in njegovo kletarjenje, družinska tradicija se med našim narodom še vedno ohranja, čeprav so potekla desetletja padcev in ponovnih vzponov, kriz in obilnih letin. Danes je večina starodavnih goric v naši domovini ponovno uspešnih tako po kakovosti kot po obsegu pridelave. Vinogradniki so se prilagodili novim trgom, se posvetili tehnologiji v vinogradništvu in kletarjenju ter svoje znanje uveljavili v praksi. Iz teh razlogov se ni čuditi, da se pesem o Martinu spet sliši na Martinovo nedeljo okoli 11. novembra. Za vinogradnike je ta nedelja »nova tržna niša« ali vsaj promocija, za nas občane, prijatelje in ljubitelje kakovostnega vina pa v veseli družbi, hrani in pijači preživet prijeten dan.

V primerjavi letošnjega Martinovanja z praznovanjem vinogradništva v mojem otroštvu je ogromna razlika. Do koder seže moj spomin je bilo za Martina običajno toliko snega, da ga je moral orati plug, če smo hoteli priti do zidanice in njene kleti. Bila sem že študentka, ko sta sneg in mraz še vedno Martina pobelila in smo proti mrazu kurili ogenj v velikem železnem loncu, da smo se ogreli znotraj zidanice vendar ne v kleti, ker bi to vinu lahko škodovalo. Druga velika razlika je v gostih in hrani. Na Martinovo so bili v zidanico povabljeni tisti, ki so to leto vinograd obdelovali in tisti, ki ga bodo prodajali. Na ta dan so družine pripravile najboljšo hrano, ki je bila bistveno bogatejša kot vsak dan. Danes je na Martina v zidanici ponujena hrana enaka tej, ki si jo privoščimo vsak dan. Morda je izjema goska, ki pa jo ne dobiš povsod. Popolnoma se je pozabilo na zahvalni pomen Martinovanja. Po zidanicah so dnevni turisti, ki dobro plačujejo hrano in pijačo in nimajo nič s delom v vinogradih, enak odnos kot do turistov pa imajo vinogradniku tudi do ljudi, ki so vino tega leta pridelali. Morda je razlog za to v mehanizaciji ali pa se na delavce enostavno pozabi, ker so že prejeli dnino.

Morda pa se uveljavlja neka nova navada za Martina v današnjih dneh. Sama sem kar tridesetkrat praznovala Martina v družbi ljudi, ki smo skupno ustvarjati podjetje in skupno skrbeli za razvoj lokalne skupnosti. Zdelo se mi je na teh Martinovanjih, da smo nekako presegli ozke osebne interese ter v marsičem kot tim z združenim delom ustvarili več in da smo se pač na Marina usedli skupaj, modrovali o tem kaj vse nas še čaka, nek obračun in opozorilo, da je še veliko postoriti za blaginjo nas vseh.

Pojavlja se pa še zanimiva Martinova družinska pot. Zadnja leta se nekatere družine odločijo za druženje s sorodniki, za jubilejne dogodke ali za proslavitev izjemnega uspeha kot je na primer vselitev v novo hišo. Ja, prav to zadnje za mlado družino res dogodek za praznovanje. Ata, ljubiteljski vinogradnik, je prinesel Skrovničarja, mama je svetovala jedilnik, sestrica je spekla okusno pecivo, gostiteljica pa račko. Moški so poskrbeli za ogled nove hiše, za klepet, izkazovanje pozornosti in zabavo vseh sodelujoči tudi dveh krasnih, vzgojenih psičkov. Neverjetno lepo nam je bilo, ker sta zakonca le prišla po dolgih letih življenja v tujini, spet domov in na svoj dom.

Praznovanja kot je Martinovanje, srečanje družin ali delanje obračuna in plana je vsekakor koristna stvar, ki bogati prijateljstvo, krepi zaupanje in neguje vezi med nami.

Ste letos Martinovali?

Sprehod v vesolje, 9. november 2024

Še predno smo zajadrali v sedemdeseta leta preteklega stoletja je izbruhnilo med nami zanimanje za vesolje. Prihajali so prevodi knjig znanstvenikov, ki so raziskovali ta neizmerni prostor, veliko je bilo novic o odkritjih novih zvezd, črnih lukenj, asteroidov in podobnih nebesnih pojavov in smo jim z zanimanjem sledili. Pok. Slavko Zirkelbach je opozarjal, da tako kot dela Tagore ali filozofijo vzhodnih kultur, moramo slediti tudi najnovejšim odkritjem v vesolju ki so res frapantne in za človeka pomembne stvari.

Knjiga Kozmos je bila uspešnica za katero smo stali v vrsti v knjižnici, da si jo bomo sposodili. Avtor Carl Sagan je v njej opisal poglede starih kultur na vesolje in njihovo razmišljanje o njegovem nastanka. Raziskuje zgodovino in naravo vesolja ter mesto človeštva v njem. Razlaga osnove astronomije, fizike in biologije na način, ki je razumljiv povprečnemu bralcu. S pomočjo zgodovinskih zgodb in znanstvenih odkritij predstavi človekov odnos do vesolja – od prvih civilizacij, ki so opazovale nebo, do sodobnih dosežkov v raziskovanju vesolja. Razmišlja tudi o razvoju življenja na Zemlji in o možnosti, da bi lahko življenje obstajalo drugje v vesolju. Poleg tega se posveti temi inteligentnega življenja in potencialnih stikov z nezemeljskimi civilizacijami. V knjigi predstavi optimističen pogled na znanost kot ključno orodje za napredek človeštva ter opozarja na pomen zaščite planeta in odgovornega ravnanja z okoljem. Knjiga nas je navdihovala ker je opozarjala na čudesa narave, spodbujala je našo radovednost ter odpirala vprašanja o našem obstoju, prihodnosti in vlogi znanosti v razumevanju vesolja. Veliko smo se o tem pogovarjali v različnih družbah in Carl Sagan nam je postajal vedno bližji.

Carl Sagan se je rodil na današnji dan leta 1934. Bil je astronom, astrofizik, avtor izjemno zanimivih knjig o vesolju, znanstvenik in astrobiolog. Bil je tudi ključna osebnost pri razvoju planetarne znanosti, pri raziskovanju vesolja in pri projektih NASA, kot na primer pri sondah Voyager in Viking. Iskal je življenja zunaj Zemlje in raziskoval možnosti o obstoju drugih civilizacij ter aktivno pospeševal raziskovanje vesoljskih komunikacij. Sposoben je bil pojasnjevati kompleksne znanstvene teme na dostopen način in je bil velik zagovornik racionalnega in znanstvenega pogleda na svet. Njegov vpliv pri popularizaciji znanosti je bil zelo pomemben s knjigami, televizijskimi oddajami in predavanji.

Knjige priljubljenega znanstvenika Carla Sagana so še vedno zelo iskane in med bralci priljubljene še posebno Rajski zmaj v katerem je pisal o evoluciji človeške inteligence, Stiki v kateri raziskuje človekovo prihodnost v vesolju in poudarja, kako majhen je naš planet v širnem vesolju, Bledo modra pika ki nakazuje vizijo človekove prihodnosti v vesolju in Svet, v katerem strašijo demoni, opisuje pomen znanstvenega dela. Bil je kritičnega mišljenja tudi do znanosti v sodobnem svetu še posebno pa so pomembna njegova opozorila pred vraževerjem in psevdo znanostjo. V številnih znanstvenih člankih in esejističnih delih, je obravnaval tudi atmosfere od Venerinega planeta do možnosti življenja na Marsu.

Znanstvenikov kot je bil Carl Sagan ni veliko na tem svetu, čeprav je poplava knjig, ki opisujejo vse mogoče vesoljske pojave. Sagan piše le tisto kar je dokazljivo in v tem je njegova moč, zanimivost, privlačnost za bralca.

Berete knjige o vesolju?

V čast naše države, 8. november 2024

Včeraj je kandidatka za evropsko komisarko gospa Marta Kos z nastopom pred pristojnimi organi EU prikazala, poleg svojih osebnih odlik tudi prizadevanja svoje države, da prispeva kar največ zmore, v korist delovanja in poslovanja narodov evropske skupnosti. Mir v Ukrajini in povsod kjer vojne uničujejo življenje, spoštovanje kakovostnih meril in sporazumnih dogovorov v EU tako pri pristopanju kot v medsebojnem urejanju razmerij, krepitev neodvisnosti in prehod EU na zelene tehnologije, vse to in še druge navedbe kandidatke se vsak dan premlevajo tudi v pristojnih organih naše države in jih torej lahko smatramo poenotene z mnenji Kosove. To pa ni vse. Slovenija za pomembno področje delovanja EU pošilja razgledano intelektualko, ki v mednarodnem okolju govori v materinščini, če pa je potrebno tudi v ukrajinščini. Kandidatka je nakazala, da je strokovno usposobljena in politično korektna do drugače mislečih, da ne omenjam osebne urejenosti ki kaže na sposobnost nastopanja v najzahtevnejših sredinah diplomacije in mednarodne konverzacije. Da ne bi kdo razmišljal o mojem mnenju kot laskanje naj povem, da verjamem, da je še marsikdo enako ali celo bolje usposobljen od Kosove, ni mi pa jasno zakaj ga nam ni nihče predstavil in njegovo kandidaturo kot proti kandidata Kosovi tudi utemeljiv. Prepričana sem, da znamo biti nepristranski, da pa seveda sledimo učinkom dela kandidatov in pričakujemo od njih le najboljše, prav za prav čudeže. Zaradi pričakovanj čudežev je kandidatov po legalnih poteh zelo malo ali nič.

Kandidatka Kosova je dostojno, konkretno in korektno odgovarjala na zastavljena vprašanja in novinarska srenja ni poročala o morebitnih odklonilnih mnenjih ali nezaupanju v njena mnenja in bodoče delo. So se pa poročevalci razpisali o mnenjih naših evroposlancih, ki so izrazili odklonilno mnenje do kandidatke ne da bi se opredelili do kandidatkinih stališč in podanih informacij. Na primer niso svoje negativno mnenje oblikovali na morebitne nesprejemljive kandidatkine predloge o pridružitveni politiki ampak so samo na splošno izrekli, da jih ni prepričala, v čem jih ni pa niso navajali. Naravnost nezaslišano je bilo, da tisti euro poslanci Slovenije, ki jih Kosova ni prepričala niso podali dokazil o sodelovanju Kosove z varnostnimi službami nekdanje države in da niso podali informacije za tiste, ki jih je Kosova po funkcijah imenovala in naj bi bili prav tako kot ona, obveščevalci udbe. Res je bil pravi anahronizem omenjanje komunizma iz ust voditelja stranke celo s stavkom, ki ni imel ne glave in ne repa. Svojo sodržavljanko so slovenski euro poslanci po vsej sili hoteli javno osramotiti. Sprašujem se, kako naj državljani in državljanke Slovenije to razumemo?

Od kar pomnim so nas vsi vedno učili, da imamo samo eno domovino in državo zato jo moramo varovati in spoštovati vsi, v dobrem in slabem. Državi gre dobro, če jo večina bogati in ji gre slabo, če jo kdorkoli napada, onemogoča. Država je naš skupni dom, v katerem družinski člani medsebojno urejajo svoja razmerja, lahko so pri tem tudi ostri, kritični in nedosledni dokler se zadeve ne dogovorijo, ko pa se, mora družina ali država delovati enotno in s tem dokazovati, da je močna, sposobna odpravljati nevarnosti in varovati svojo samostojnost. Tisti, ki ni sposoben sprejeti svojo državo kot skupni dom, je njen izdajalec, človek na katerega se ni možno zanesti in mu zato državljani in državljanke ne moremo in ne smemo zaupati pomembnih pooblastil za upravljanje države. Tiste euro poslance, ki so ob zaslišanju kandidatke Kosove brez konkretnih dokazil blatili njena mnenja so blatili tudi mnenja države Slovenije, zato ne morejo biti več njeni predstavniki v Evropski uniji. Ljudje odgovarjamo za svoja dejanja, brez izjeme vsi in vedno. Kdaj in kdo bo uveljavljavil temeljno načelo odgovornosti?

Kaj menite o delu euro poslancev naše države?

Slovenka v Beli hiši, 7.november 2024

Najbrž imajo Američani kakšen dober razlog, da se tako množično in tako zavzeto odzivajo na volitve predsednika države. V tej ogromni državi, imenovani kratko ZDA, je toliko centrov politične moči in kulture, da je težko verjeti o enotnem zaupanju volivcev v predsednikovo moč in njegova pooblastila. 0zemlje ZDA je polno naravnih ovir za povezovanje in sodelovanje prebivalcev, polno je različnih kultur, verskih dogem, rezervatov. V njej je uveljavljena najmodernejša umetna inteligenca, imaš pa nešteto narodnosti, ki živijo še v srednjeveških razmerah. Veliko je bogatih toda neprimerljivo več je revnih ali bolje rečeno odvisnih od začasnih zaslužkov brez socialne zaščite. Oaze znanja so varuhi inovacij, ki vsaj nekaj let za svoje znanje uveljavljajo izjemno visoke cene. V ZDA je marsikatera industrija močno razvita tudi preko zakonskih meja. Prodajajo vse od pravic, koncesij in drugih znanj do izdelkov. Njihovo spletno trgovanje že ukinja trgovska središča. Pa kaj bi naštevala saj nam vsak dan mediji posredujejo celotno ameriško ponudbo, moramo jo sprejemati, če se temu upiramo tvegamo, da nam jo bodo vsilili s pomočjo vojske. Stoletja se dolar, njihov denar uporablja na velikem, predvsem nerazvitem svetu kot merilo vrednosti nacionalne valute in uporablja namesto nje v mednarodnem denarnem trgovanju. Državne rezerve v dolarjih niso redke, šele zadnja leta se hitreje spreminjajo v zlato. ZDA zaradi izjemnega položaja svoje valute najemajo skoraj neomejeno visoke kredite, z njimi trgujejo in v posredovanju veliko zaslužijo.

Industrijski in finančni giganti vodijo ZDA, politiki pa jih morajo poslušati in biti njim v neomajno pomoč. O tem se veliko sliši po vsem svetu, predvsem pa v OZN kjer imajo celo pravico veta tako kot Rusija. Ta gigantska država ZDA je včeraj izvolila predsednika in cel svet zdaj ugiba kako bo ta predsednik svojo državo zastopal v mednarodnem urejanju zadev. Največ zanimanja je seveda za odprta bojišča, ki jih z orožjem zalaga pretežno ali v celoti ZDA. Bo novi predsednik dovolj močan, da bodo ukrajinski otroci lahko spet hodili v šolo, da bodo nehali pobijati otroke v Palestini in Libanonu, da ne bo kapital odpiral novih morišč kjer koli po svetu?

Meni se domneva, da bo predsednik deloval med nakovalom in kladivom, zagotovo bo moral izvrševati naloge kapitala kar pomeni, da o kakšnih socialnih potrebah državljanov ne bo govora, še manj dejanja. Verjetno nisem edina, ki se sprašujem kakšne cilje ima velika ZDA, zakaj želi ustvarjati visoko dodano vrednost in v kakšne namene jo namerava trošiti, nalagati, uporabljati. V predvolilnih promocijah ni bilo o tem nič slišati pa se sprašujem čemu so ploskale množice, ki so spremljale oba kandidata pa tudi kaj so imeli državljani od zmerjanja, zavajanja in celo neuspešnega atentata, zakaj jim je bilo to všeč, da so huronsko pritrjevali obema kandidatoma. Dokaj neokusno da ne rečem nekulturno je vse skupaj izgledalo in srčno upam, da se v naši državi kaj takega ne bo nikoli dogajalo.

Od vseh dogodkov okoli volilnega šova v ZDA so mi bile še najbolj realne izrečene misli Sevničanov in njihovega župana. Njihova nekdanja občanka je stala ob strani svojemu možu takšnem kakršen je in ne nekemu idolu, ki so ga hoteli ustvarjati komentatorji. Elegantno urejena soproga je mirno prezentirala svoje poglede in to le takrat, ko je bilo potrebno. Neverjetno je bilo slišati izraz spoštovanja novega predsednika o svoji pokojni tašči in bil je to poklon ne samo njej ampak tudi njeni domovini. Tako se je predvolilna prireditev le zaključila dostojno in v rahlem upanju, da bodo uporabniki Bele hiše delovali v prid večini družin Združenih držav Amerike.

Kaj pa vi pričakujete od novega predsednika ZDA?

Namesto koga roža cveti, 6. november 2024

Pesem, naj si bo ljubezenska, domoljubna slavnostna ali kakršna koli, običajno nastane v duši poeta ali poetinje bodi si iz navdušenja, žalosti, veselja, trpljenja ali upora. Kakor hitro pesem spozna oseba z enakimi čustvi, jo ta povzame, ponavlja, uglasbi, prepeva, … spremlja ga, ker je odraz njegovega razpoloženja. Kot kruh nam je pesem potrebna, da vzdržujemo ravnovesje med razumom in čustvi, da si olajšamo dušo, da najdemo pot do rešitve.

Pesem nas spremlja od »Uspavanke« dojenčku do »Lipa zelenela je« pokojniku. Med njima je polno dogodkov in vsak ima svojo pesem, znane so zdravice ob jubilejih, pesmi o ljubezni in domovini ter pesmi upora. V tem zaporedju človek spoznava lepoto besedila, melodije in petja. Družinske slovesnosti spremljajo zdravice, vsak od nas poje na primer »Kol'kor kapljic, tolko let…«, svojo zaljubljenost izražamo vsak na svoj način a vsi zares ali v mislih prepevamo »… zdaj le spomin na njene oči še živi…« z ljubeznijo pride naklonjenost domovini in pogumu, da se pridružimo skupnosti, poenotimo, se medsebojno spoštujemo in prepevamo »Žive naj vsi narodi…«. Vključujemo se v pevske zbore, prepevamo slavi, uspehu ali uporu družbe. Vmes nastaja marsikaj in temu se prilagaja naša pesem.

Moje drage tetke in strici so svoje življenje in moje otroštvo polepšali s petjem slovenskih narodnih pesmi. Vsi smo poznali besedila pesmi domačega okolja, jih prepevali na paši v šolskem pevskem zboru, na Gmajni v vasi, povsod. Prepevali smo jih tudi desetletja pri delu po tovarnah in na zabavah vse tja do polovice sedemdesetih let preteklega stoletja. Večina teh lepih besedil in melodij mi še vedno doni po glavi, tradicijo sem želela prenesti na sina, ki je nekaj sezon tudi prepeval v zboru, na vnuke pa ni šlo kljub temu, da imata oba glasbeno šolo za sabo.

Da bi vedeli, kaj pesem pomeni ljudem v času in kraju je potrebno poznati vsebino pesmi, ki je tem elementom namenjena. Zaporniki, borci in vsi trpeči v vojni, so povzeli pesmi, ki so nastajale v različnih državah in so opozarjale na nujnost vseh vrst upora proti okupatorju. Pesem v vojni se je rodila iz trpljenja in v zaščito slovenske identitete, jezika in kulture. Je dediščina naroda, ki se spoštuje in ohranja kot simbol zavesti in solidarnosti. Duh upornosti in poguma se mora kot dediščina prenašati na naslednje rodove. Pesmi so še posebno spodbudne, če so zapete v pevskih zborih ker od njih spodbudnost prehaja na množice. Te običajno pesem povzamejo za svojo in jo prenašajo na družino ter širijo med ljudmi. Kdor poje ne misli slabo je slovenski ljudski izrek tako kot je pri nas jasno, da je »en Slovenec solist in dva Slovenca pevski zbor«. Prepevanje v zboru je kakovostno prebit prosti čas, krila mu dajejo nastopi, ki jih občinstvo sprejema.

Pesem upora in poguma nikoli ne umre saj je v svetu vse polno trpljenja in nešteto razlogov da ta še vedno nastaja tudi okoli nas. Na Dan romskega jezika so se mediji razpisali o romski pesmi in glasbi, ki je nastajala v Indiji in se prepletala z drugimi kulturami na svoji poti po svetu. Romi pravijo, da so njihove pestmi, pesmi bolečine s prelivanjem in mešanjem različnih etnosov, globoko izpovedno intimo in povezanostjo z monumentalnostjo. Feri Lainček, Vlado Krestlin, Katja Šulc, Vlado Poredoš, Zoran Predin in še marsikdo so v romski poeziji, petju in glasbi ustvarili svojo kariero tako kakovostno, da jih sprejema in občuduje cel svet.

Ohranjajmo in bogatimo dragotino našo poezijo, pesem, melodijo in glasbo, ki jo dopolnjuje!

Prepevate kdaj v domačem krogu?

Mestne skrbi, 5. november 2024

Navdušujejo me opozorila arhitektov in urbanistov o dejanskem in potencialno možnem razvoju mest, ki naj bi bili vedno v večji meri namenjeni dobremu počutju prebivalcev dejansko pa se spreminjajo v parkirišča, v minimaliziranje javnih površin, gradbene jame, prazne prodajne površine siromašenja življenja v mestih. Sprašujem se zakaj odgovorne osebe ne ukrepajo v korist radoživosti in inovativnosti mest, zapiranju območij za avtomobile, predvsem pa zakaj ne poskrbijo za tekoče vzdrževanje mestnega prostora ter vzgojo Meščank in Meščanov, da v svojem okolju skrbijo za red, snago in predvsem za razvoj. V mojem mestu na primer, se prebivalstvo nenehno povečuje, tudi delavnih mest je dovolj, rastejo nova spalna naselja, nismo pa dobili nobene nove šole, okrepili ali povečali prostorov za kulturo, nekoliko manj mačehovski smo do športnih objektov, o gradnji prostora za visokošolske zavode ne razpravljamo več, čeprav je zanje rezervirana edna najlepših lokacij mesta in v njih tako ali drugače dela preko dvesto učiteljev. O kakšni dvorani, družbenih prostorov ali prostorov za društva ali krajevno skupnost, se ničesar ne sliši, prav tako ne o revitalizaciji stavbne dediščine, gradnji javnih učnih delavnic ali razstavnih sejemskih prostorov, da o izpopolnjevanju dejavnosti javnih zavodov sploh ne govorim. Naj omenim še državne in pokrajinske funkcije, ki sicer niso priljubljena tema, se pa kar pogumno umeščajo z uveljavljanjem decentralizacije del državne uprave in v pričakovanju zakona o pokrajinah. Kje se bo južno od prestolnice umestilo te razvojne trende, kdo ustvarja prostorski koncept in kakšen ta je?

Ne vem kako je danes, toda nekaj mandatov nazaj smo imeli v mestni projektantski skupini tudi družboslovce in sociologe, vsake toliko časa je bil organiziran ogled katerega od aktualnih lokacij mesta in iz strani projektantov podane prednosti in dileme zamišljenega projekta. Kolumne in debate arhitekturno urbanističnih strokovnjakov v državi so skoncentrirane na urbanizem in arhitekturo prestolnice, Outsider ne vidi dlje, da bi kateri od strokovnih organov v arhitekturi in urbanizmu posegal s kakršno koli aktivnostjo v nastajajoča spalna naselja po vinskih goricah, gozdnih jasah, nekdanjih smučiščih in podobnih okoljih pa tudi mediji ne zaznavajo. Vesela sem, če se motim, toda dejansko ni vidno javnosti, kje se ta dolgoročni razvoj naših mest in naselij dolgoročno snuje, na kakšnih podlagah in kdo ga udejanja. Vuga v Novi gorici piše o arhitekturno moderni prenovi železniške postaje, strokovnjaki okoli Outsiderja si prizadevajo spodbuditi interes za gradnje, ki bi prezentirale trajno naravnano državniško držo Slovenije, pričakovani so podobni interesi središč lokalnih oblasti, nastajajo pa že gibanja za podobno urejenost manjših naselij bodi si zaradi naravne ali ustvarjene danosti kot na primer zdravilišča, presihajoča jezera ali objekti nastali ob letu Evropske kulture.

Seveda se dobro zavedam, da niso samo urbanisti in arhitekti tisti, ki zamisel mesta gradijo in bogatijo, pač pa, da so najpomembnejše dejavnosti, ki so jih Meščani in Meščanke sposobni razviti v posameznih mestnih in vaških okoljih. Bo direktor muzeja poskrbel za prostore v katere bo razstavil artefakte iz svojega depoja, bo direktor knjižnice zagotovil prostorski razvoj svojega domoznanstva, bodo direktorji visokošolskih zavodov in Univerze našli skupno moč, da zgradijo univerzitetni kampus, bo naš nad vse ustvarjalni Berger kdaj postavil gledališče v katerem bo kraljevala slovanska opera ali Folies Bergeres, bo župan z državo dosegel sporazum, da bo v našem mestu nastajala na primer zamisel in izvedba konceptov ministrstva za prihodnost, bo dosegel sporazum z občinami južno od prestolnice, da bo sedež pokrajine z izvirnimi prihodki v njegovem mestu, in tako naprej.

Kako pa vi gledate na razvoj okolja vašega doma?

Dodana vrednost, 4. november 2024

Vsaka družba si prizadeva ustvariti kar se da visoko novo dodano vrednost, vrednost, ki na trgu ni obstajala, dokler nismo dodali neki surovini ali polizdelku svoje znanje in delo. Dodana ali novo ustvarjena vrednost se izkazuje s kalkulacijo v kateri se nakaže koliko bo potrebnih surovin, kakšna bo obraba trajnih sredstev (amortizacija) in koliko ur dela bo potrebnega ter po kakšni ceni, da se izdela na trgu iskani izdelek in koliko bo potrošnik moral zanj odšteti. Razlika med vložkom v izdelek in prejetim plačilom od kupca je dodana vrednost, v ljudskem jeziku imenovan profit ali dobiček, ki si ga bratsko podelijo delničarji, država in zaposleni. Ni naroda, ki si ne bi prizadeval za čim večjo dodano vrednost, ki pa je odvisna od izumov, nenehnega iskanja izboljšav, znanja zaposlenih, politične volje, naložb v posodabljanje procesa dela, uveljavljanje izdelka na domačih in izvoznih trgih. razvitosti infrastruktur in še od česa.

V ekonomiji se vedno išče možnosti za optimalno rast dodane vrednosti v državi kot celoti. Iz tega razloga se nenehno preverja razmerje med proizvodnjo, trgovino in vseh vrst infrastrukture. Optimalno dodano vrednost bo najbolje dosegala družba, ki potrebuje malo cenenih surovin, potrebuje malo delovnih ur in bo svoje izdelke prodajala po visoki ceni. Družba bo najbližja optimalnim učinkom, če bo gospodarstvo razvilo dovolj digitalizirane in avtomatizirane proizvodnje za katero bo država s pridobljenimi deleži v dodani vrednosti proizvodnje sposobna zagotoviti ustrezno temeljno raziskovanje in izobraževanje, infrastrukturo in politično stabilnost. Vsak udeleženec v delitvi dodane vrednosti mora v obsegu sredstev, ki jih ima, razvijati svojo ekonomiko poslovanja. Če se dodana vrednost nekdanje Kolinske, Žita, Gorenja, Nove ljubljanske banke in podobnih institucij preliva v tujino, naša družba pa zagotavlja naštetim elektriko, komunalo, šolanje in podobno, se ruši razmerje med doma ustvarjeno dodano vrednostjo in potrebami domače proizvodnje. Na našem območju na primer imamo tak primer kontokorentnega poslovanja že iz nekdanje države katerega bistvo je, da se že v naprej pobira z nabavnimi cenami dodana vrednost proizvodni enoti dobavitelja.

Potem, ko je EU razglasila »zeleni prehod« gospodarstva so vse pogostejše na razpolago javne informacije o nujnih naložbah v proizvodnjo baterij, čiste elektrike, električnih vozil in tako naprej vse do rudnika litija v Srbiji. Torej se koncept razvija za Evropo in se temu konceptu morajo prilagajati nacionalne proizvodnje kar odpira vprašanje, kako bo v bodoče strukturirano na primer gospodarstvo naše družbe. V Srbije že trdijo, da jih Evropa poskuša kolonizirati čeprav EU kot celota prevzema odgovornost za zdravje prebivalstva v okolju rudnika. Kot poročajo mediji, bo prestrukturiranje drago, mednarodno hudo konkurenčno in dolgotrajno. Ukinjenih bo mnogo delovnih mest in na pomenu pri ustvarjenju dodane vrednosti bo pridobila ekonomika poslovanja. Dodana vrednost naše države bo odvisna od uresničevanja koncepta zelenega prehoda Evrope, temu konceptu se bo morala prilagoditi produktivnost dela naše storitvene dejavnosti, ki je vsak dan bolj razvita pa ustvarja bistveno manj dodane vrednosti kot na primer proizvodnja Iskre. Bomo spodbujali ohranjanje delovnih mest v storitvah ali v proizvodnji, kje bomo bolj produktivni in zato konkurenčni na trgu. Kakšno državno upravo bomo potrebovali in kakšna bo njena storilnost? Vsekakor je nujno oblikovati vsaj strategijo in izvedbeni načrt za uskladitev državnih naložbenih dolžnosti z dejanskimi potrebami domače proizvodnje ali pa zagotoviti udeležbo tujih vlagateljev v enakem obsegu kot velja za domače proizvajalce. Boj za delitev dodane vrednosti je že sedaj strašen in zahteven, nismo pa še opazili, da bi se vsaj pripravljali na boj za optimalno rast dodane vrednosti.

Kako pa vi gledate na dodano vrednost pri vašem delu?

Rimske impresije, 3. november 2024

Družina mojega sina je bila pred nedavnem na mini potovanju v Rim, Neapelj in Pompeje. Po vrnitvi smo imeli namen organizirati skupen večer z babicama in dedkom, da bi nam fanta filmsko predstavila potovanje in svoje vtise o videnem. Predstava je zaradi nalezljivega prehlada odpadla, namesto tega pa je mlajši vnuk pripravil zanimiv spis.

V Rimu me je presenetilo

Bili smo na potovanju v Rimu. Izlet je bil poln izkušenj in presenečenj in le najboljše so se mi vtisnile v spomin o katerih bom sedaj govoril. Že prvi dan ko sem stopil iz busa, me je presenetilo, kako veliko je mesto. Bilo je polno antičnih pa vse do renesančnih umetnosti in naprej. Zelo so me pritegnile katakombe. Gre za ročno izkopane podzemne rove, katere so ustvarili Rimljani, natančneje prvi kristjani. V njih so pokopavali mrtve ljudi.

Zanimiva mi je bial tudi najmanjša država na svetu Vatikan. V celoti ga obkroža mesto Rim. Ima glavni , velik trg, baziliko oziroma cerkev, ki je ena največjih in najzanimivejših cerkva na svetu in stranske kapele ter ogromen vrt.

Uro in pol vožnje z avtobusom ven iz Rima, leži vulkan Vezuv. Gre za ogromen , še delujoči vulkan, ki je pred nekaj tisočletji pokopal staro rimsko mesto Pompeje. Nanj smo se povzpenjali kakšno uro, od tega je bilo proti vrhu še slabih pol ure hoje.

Že prej omenjene Pompeje pa so arheologi izkopali iz vulkanskega prahu, ne dolgo nazaj. Mesto ti daje občutek , kot da živiš dva tisoč let nazaj v rimskih časih. Spominjalo je na današnje mesto, saj so bile ulice s prehodi in pločniki na obeh straneh ceste. Bilo pa je tako kot danes na vseh straneh , kamor je segel pogled so bile trgovine in nekaj hiš.

Izlet je bil prijeten, a me je kljub vsemu šokirala velika razlika v prebivalstvu. Bila je velika razlika med bogatimi in revnimi, zlitih je bilo med seboj več sto različnih kultur in ljudi različnih verskih prepričanj.

Tako je naš dijak prvega letnika gimnazije opisal svoje potovanje v času letošnjih Krompirjevih počitnic. Poslikal je s telefonom nešteto zanimivosti in jih razposlal že iz poti nam, ki smo od doma v spominu spremljali zdaj njihovo, nekoč pa svojo pot po teh območjih. Dobili smo tudi svoj spominek iz potovanja – sliko znamenitosti na magnetu. Meni je pripadala Fontana di Trevi in je že nameščena na izbrani prostor za grško Agro, ki je predhodnica Plovdiva iz Bolgarije kamor so kot odbojkarji potovali v začetku jeseni. Ko sem videla fotografijo, kako mečejo kovanec preko rame v omenjeno Fontano, naivno vprašam, kaj ste si pa želeli in v en glas so mi odgovorili, da to ne smejo povedati, ker se želja potem ne bo uresničila. Torej še vedno obstaja neko upanje, ki je v rokah tajne sile in prepričanje, da se bo želeni up uresničil s pomočjo vere v njegovo moč.

Vsako potovanje je običajno prijetno, zanimivo, če gre za antične ali kulturne bisere pa tudi izjemno poučen dogodek. Kot vsi popotniki, so se tudi naši vrnili domov utrujeni, vendar zadovoljni, da ne rečem navdušeni kljub temu, da so zaradi množice njim enakih turistov, ure dolgo čakali pred blagajnami za vstopnice, se drenjali po ostankih antičnih zgradb in se morali odpovedati obisku na primer vatikanskih prostorov in muzeja, Tivolija, sodobnih delov mest in predvsem kulturnih spomenikov ter umetnin po muzejih.

Zgleda, da bo treba iskati in najti nove potovalne vzorce za širitev obzorja našega duha.

Ste že obiskali Rim?

Elita v družbi, 2. november 2024

Današnji časi so v naše življenje prinesli mnoge novosti brez katerih smo sicer dobro živeli v času največjega gospodarskega in družbenega napredka. Med te novosti bi lahko uvrstili tudi deklariranje določenega dela družbe kot njene elite. Spominjam se dr. Bučarja, ki je nekoč v parlamentu samostojne Slovenije razlagal kaj elita je, kdo je pri nas elita in kaj jo definira. Z čudnimi, da ne rečem žalostnimi občutki sem sprejemala njegova pojasnila pa tudi dejanja, ki so sledila iz odločitev takratne narodne elite med katero se je samo po sebi razumelo, da ji pripadajo samo protagonisti osamosvajanja. Javnost je že takrat z ironičnim posmehom odklonila uvrščanje politikov v elito zaradi skromnih pozitivnih učinkov njihovega dela. Toda vse do današnjih dni ostaja težnja, da se ta ali oni posebnež začne tretirati kot elita in krono je zagotovo dobila od izvajalca del ob otvoritvi Palais & villa Schellenburg, ki je nedvoumno in javno razglasil, da samo elita zagotavlja razvoj, vse drugo prebivalstvo pa je amorfna masa.

Verjetno vseh neumnosti, ki nam jih prezentirajo mediji tudi ni potrebno ne vem kako resno jemati. S tem blogom se niti ne bi pojavljala, če ne bi iz številnih literarnih in praktičnih del kar primerno poznala, kaj je pod izrazom »elita« treba razumeti. O "eliti" v družbi govorimo, ko gre za skupino posameznikov ali organizacij, ki imajo večjo moč, vpliv ali status v primerjavi s preostalim delom prebivalstva. Elito pogosto opredeljujejo po lastnostih, kot so bogastvo, družbeni položaj, politični vpliv, znanje ali dostop do pomembnih virov. Gre torej za ljudi, ki imajo v lasti gospodarske vire, podjetja ali kapitalske naložbe, pomembno vlogo v politiki, lobiranju, donacijah, prestižne položaje in družbeni ugled, dostop do informacij in izobraževanja ter pomembno vlogo v družbenih omrežjih. O eliti govorimo, ko se določena skupina z močjo in vplivom loči od širše javnosti in pomembno oblikuje družbene, gospodarske ali politične strukture. Elita je lahko prisotna v vsaki družbi, pri čemer se njen vpliv in oblika razlikujeta glede na specifične značilnosti posamezne družbe.

Pred dnevi smo lahko prebrali zanimiv članek profesorice španščine o eliti med dijaki, torej mladimi ljudmi, ki o stranpoteh gospodarskih in političnih elit ne vedo kaj dosti. Profesorica je poudarila, da so elita srčni, zvedavi in vse stransko aktivni dijaki, ki bi radi pridobili čim več znanja za uresničevanje svojih sanj. Lahko so zgled vsem, ki si samo nabirajo točke za prestop iz razreda v razred ali iz srednje šole na višje in visoke. Kriteriji akademske odličnosti so primerni učni uspehi in sodelovanje dijaka na športnih tekmovanjih, v delu dijaških skupnostih, pri šolskih projektih, v glasbenih in drugih umetniških programih, so priljubljeni med vrstniki, obiskujejo tečaje, so mentorji in pogosto potujejo po svetu. O dijaški eliti je pomembno razpravljati saj gre za krepitev samostojnosti, ugleda in zavesti dijaka ne da bi mu pri tem v šolskem sistemu izbojevali starši. Dijaška elita lahko ustvarja pritisk na druge dijake še posebej na tiste, ki jih dijaško delo ne zanima dovolj ali pa sami pred seboj še niso prepoznali nujnost svojega vložka v svoje srednješolsko izobraževanje.

Ta elita spodbuja tudi svoje učitelje in profesorje, da sledijo naprednim oblikam posredovanja znanja svojim dijakom, da vzgojno vplivajo na razvoj njihovega duha in misli, da opozarjajo na vzvode za rast delovnih sposobnosti svojih dijakov in spodbujajo njihovo domišljijo. Ustvarjalni odnosi in dobro sodelovanje učnega osebja z dijaki je temelj za gradnjo dijaške elite. Srednješolska skupnost je ob pozitivni naravnanosti dijaške elite spodbudnejša za kakovost izobraževanja in življenje odlične mladosti!

Ste dobro seznanjeni kako vaš dijak soustvarja pozitivno dijaško skupnost?

Naši pokojni, 1. november 2024

Meni se zdi, da so moji pokojniki še vedno z menoj, imam jasno predstavo kako so izgledali, lahko bi o njih pisala, slišim njihove pohvale, graje in potrditve mojih dejanj, poznam in dobro se spominjam njihovih naukov, prepevanja in negovanja ljudskega petja ter igranja na glasbila, lahko bi naštevala v nedogled. Nanje me spominjajo moji številni domovi, skupno delo, naše skrbi za potomstvo in podobne misli ob velikih dogodkih našega naroda, ki se v času mojega življenja nenehno spreminja, dopolnjuje in duhovno ter materialno krepi. Ko jih vsako leto na današnji dan obiščem prav za prav nisem žalostna, z njimi se v mislih pogovarjam o nekdanjih in aktualnih dogodkih, se med njihovimi zadnjimi domovi sprehodim in pomirjena prihajam domov. Ne da bi se mu kakorkoli vsiljevala, mi zadnja leta redno sledi sin s enim od svojih sinov, kajti njegova ženka ima veliko pokojnikov na drugem koncu države in vzame s seboj drugega od njunih sinov. Tako običajno preživimo dan po protokolu, ki ga je določila moja mama rekoč; »Gremo na pokopališče, posvetimo se tistim, ki so nas za vedno zapustili, z njimi smo lahko veseli ali v solzah, poslovimo se z rožami in svečami ter s skupnim družinskim kosilom ostajamo pomirjeni vsak na svojem domu«

Moji prvi obiski pokojnikov so bili grozljivi ne samo zaradi grobov, strahu pred neznanimi zadevami smrti, vsak 1. november na pokopališču me je zeblo do onemoglosti. Običajno je bila veliko snega, zmrzal, ledene sveče in vedno skromno oblačila. Zadnja leta je obisk pokopališča mnogo prijetnejši zaradi sončnega dneva kar tudi pritegne več obiskovalcev. Pogled na cvetje in sveče po grobovih, je veličasten, žal mnogo manj zdaj, ko so sveče v plastičnih posodah. Vsi obiskovalci so praznično oblečeni kar tudi ustvarja primerne razmere srečanja s spomini na pokojne. Res pa je, da na pokopališčih ni več tišine saj se sorodniki le enkrat letno srečujemo in to ob grobovih. Imamo se za to marsikaj pogovoriti in sončni dan od zadnjem počivališču pokojnih daje vtis, da skupno ocenjujejo svoj položaj in skupno s pokojniki sprejemamo odločitve. Mi smo se na enem takem srečanju pred leti dogovorili, da bodo na grobovih spominski kamenčki ali male lesene plakete z eno samo svečo v plastični posodi in z zmernih šopkom cvetja. Moramo s temi malimi odločitvami tudi obiskovalci pokojnikov pomagati naravi, da si opomore.

Novi časi so marsikaj spremenili v srečevanjih s spomini na pokojnike. V mojem otroštvu smo obiskovali le družinski grob pri sv. Marjeti. Običajno je bil zasut z zametom snega, odkopali smo ga samo toliko, da je bil prostor za nekaj svečk. Na pokopališče smo morali peš ali s sanmi. Danes praktično več ni družinskih grobov saj so naši sorodniki razsuti ne samo po državi ampak tudi v tujini. Grobove v tujini se morda obišče v desetletju enkrat ali pa če se potuje po tisti državi. Sicer pa je skoraj pravilo, da obiskujemo grobove na vseh pokopališčih v državi, če tam počivajo starši, tete in strici ali otroci. To občuti tudi družina mojega sina, ki živi v kraju, kjer na lokalnem pokopališču nima nikogar, ima pa na par pokopališčih na najoddaljenejši lokaciji vse pokojnike. Tako družina na Dan mrtvih ne more skupaj počastiti nikogar. Odpira se vprašanje kako ohranjati pieteto za dedka in strice v Hrastniku, očeta v Črnomlju, babico na Ponikvah in druge v Trebnjem ali še zahtevnejše, kje naj si izberem svoje zadnje počivališče, da bom bližje najdražjim? Ja, tudi o tem mora razmišljati vsaka družina, da ne išče svoje drage pokojnike raztresene po pokopališčih cele države in se izpostavlja prometnim nevarnosti v času, namenjenem spominu na naše pokojnike. Kakor koli oblikujemo svoj oseben odnos do preteklosti je pomembno, da ohranjamo misel na ljudi, ki so nas učili delati in živeti!

Obiskujete svoje pokojnike na prvi novembrski dan?

Nagrajeni podjetnik, 31. oktober 2024

Kot je rad poudaril prof. dr. Ivo Turk, so nagrade prav za prav stanovska zadeva združenj in pozornost društev civilne družbe do svojih članov. V času do te izjave nisem bila v dilemi pri podeljevanju ali predlaganju nagrajencev, po njej pa sem postala bolj kritična pri presoji, kdo je do nagrade upravičen kdo ne, iščem pa tudi odgovore na vprašanje, kdo nagrado podeljuje, ali je to spoštovan forum, ki ve kaj dela ali pa se odločujoči organ z nagrado samo zahvaljuje za neko uslugo sebi naklonjeni osebi. Kakor koli, nagrade so vedno bile in bodo, njihov namen pa je spodbujati ustvarjalnost in sporočati, kaj je dobro opravljeno oziroma koristno storjeno v korist velikega števila porabnikov. V tem blogu bi rada predstavila nagrado in nagrajenca, ki sta v današnjem času res nekaj posebnega, toda ne vem, če bom omenjeno posebnost znala dovolj utemeljiti. Poskusiti želim!

Podjetniki sveta so organizirani v Svetovnem kongresu podjetnikov, ki združuje inovatorje, investitorje in poslovne voditelje z vsega sveta. Osredotočen je na spodbujanje podjetniškega duha, mreženje, izmenjavo znanja in najboljših praks ter raziskovanje novih poslovnih priložnosti. Glavni cilji kongresa so krepitev podjetniških ekosistemov in podpora inovacijam, omogočanje povezovanja med podjetniki, vlagatelji in mentorskimi organizacijami, širjenje zgodb o uspehu in pridobivanje vpogleda v globalne trende v poslovanju ter spodbujanje trajnostne rasti in odgovornega poslovanja. Ustanovili so nagrado »Ustvarjalci za stoletja 2023« in jo letos slavnostno podelili mojemu stanovskemu kolegu Jožetu Mermalu za življenjsko delo pri razvoju podjetništva v srednji in jugovzhodni Evropi. Za nagrado je bilo predlaganih več kot devetdeset kandidatov in Mednarodni odbor je izbral omenjenega.

Jože Mermal, univerzitetni diplomirani ekonomist je avtor vsestransko široko zasnovanega projekta BTC City, ki je poslovni unikat v mednarodnem merilu. Pod njegovim štiridesetletnim vodstvom se je družba razvila iz kreatorja prvega slovenskega nakupovalnega središča v upravljavca enega največjih središč poslovnih, nakupovalnih in prostočasnih vsebin v Evropi, z več kot 21 milijoni obiskov letno. Nagrajenec je družbo BTC vodil ambiciozno, odprto za spremembe in nove tehnologije, s čutom za dobro družbe in planeta. Poskrbel je za transformacijo družbe BTC skozi številne prebojne projekte. Družba BTC je vpeta v razvojne, trajnostne in družbeno odgovorne projekte, ki jih podpira in se pri tem osebno angažira tudi Jože Mermal. Zaradi svoje osebnostne in poslovne odličnosti je prejemnik več nagrad in priznanj. Družba BTC ima enotirni sistem upravljanja, v katerem Jože Mermal zaseda mesto predsednika Upravnega odbora. Široko zasnovan projekt BTC City, v sebi združuje poslovne, nakupovalne, zabaviščne, rekreativne in kulturne programe. Je poslovni unikat v mednarodnem merilu saj je s svojo odprtostjo dosegla sodelovanja z najodličnejšimi domačimi in tujimi partnerji, ki so vplivali na krepitev tržnih vsebin in na vrhunsko ponudbo. Kot strateg sodobne družbe BTC si prizadeva nenehno vlagati v razvoj za dosego dolgoročnega cilja, da bo »BTC – odprta družba, družba prihodnjih generacij« kar je realno načrtovati saj je že sedaj svojevrsten ekosistem, ki pri iskanju poslovnih priložnosti vidi izzive v širši družbi, v globalizaciji, inovacijah in trajnostnem razvoju.

Na kaj nas nagovarja ta častitljiva nagrada? Če bi Slovenija imela več Jožetov Mermalov, bi v njej ne prevladovali avtokrati in rokomavharji, ne bi zaostajali v razvoju vitalnih dejavnosti države in gradili bi napredno kulturo naroda. Zgledujmo se po nagrajencu!

Obiščete kdaj BTC?

Trst je naš, 30. oktober 2024

Vlakarji smo bili dijaki Stiške gimnazije iz Dolenjske, ki smo vsak dan vstopali na vseh postajah od Ponikev, Mirne ter Grosuplja do Ivančne Gorice. Kar precejšnja kolona nas je bilo na beli makadam cesti, dva kilometra od Ivančne do Stične. Kot vsak dan smo tudi 27. oktobra 1954 leta prišli na vlak in v šolo, tekom pouka pa je nastajalo nekam napeto ozračje na gimnaziji, ker so prihajale novice, da se ljudje po mestih in večjih krajih zbirajo na javnih mestih in protestirajo proti odločitvi Londona o pripojitvi Trsta Italiji. Že proti koncu pouka smo se tudi gimnazijci zbrali na dvorišču, Eva in Tina sta iz nekoliko dvignjenega prostora sporočali, da je Trst postal italijansko mesto in da se naša država s tem ne strinja. Uporabila bo vsa sredstva, tudi vojaštvo, da ostane Trst v naši državi saj so ga osvobodili naši vojaki in v njem delujoče osvobodilne enote. Dijaki smo pritrjevali govornicama, ki sta povedali, da bo protestna nota gimnazijcev Stična poslana na pristojno mesto.

Dogodek tega dne je razburil dijake, profesorje, prebivalce in uradnike do skrajnosti. Čutili smo, da se nam je storila krivica, da bodo v tujini morali živeti številni Slovenci, da se ne spoštujejo napori osvobodilnih sil in da mora naša država storiti vse, da Trst ostane v Sloveniji. Čustva so prevladovala razumu, počutili smo se spet ogroženi, danes Trst, jutri Istra – spet bo vojna. Za Evo je nekdo iz odra sporočil, da vlaki prevažajo orožje in vojake, da je naša postaja v Ivančni Gorici nedostopna, da vlakarji ostajajo v prostorih gimnazije dokler se ne sprostijo vojaške aktivnosti. Vlakarji so bili tudi profesorji, ki so prihajali iz Ljubljane in Trebnjega. V prepričanju, da bo spet vojna smo se tresli kot šibe na vodi, kot brezdomci, saj domače nismo mogli poklicati na pomoč, če bi se ogroženost povečevala.

Dejansko domov nismo mogli in internatarji so dobili nalogo, da za nas najdejo prenočišče. Dekliški del internata ni bil v celoti zaseden in nekaj se jih je stisnilo k sošolkam, nekaj pa so nas domačinke sprejele po svojih domovih. Fantje pa zdaj ne vem več, kje so spali. Jedli smo nek čuden oranžni sir in kakav. Pouk je potekal, vendar v nenehnem strahu pred vojaškimi posegi in občutkom utesnjenosti, ker nismo mogli domov.

Pozno popoldne naslednjega dne so nas obvestili da bodo vlaki spet vozili po voznem redu in da gremo lahko na postajo. Vojaštva ni bilo več, tudi protestov ali drugih zborovanj ni bilo opaziti, domači so bili zaskrbljeni enako kot mi in naslednjega dne smo dobili nešteto napotkov kako ravnati, če spet ne bomo mogli domov. K sreči se je vse kmalu vrnilo v vsakdanje tire, postopoma je popuščal tudi strah pred vojaštvom in vojno. Mladi smo se kmalu smejali in celo šalili o dogodkih, vendar je v nas kar dolgo obstajal občutek, da smo bili nepošteno obravnavani in da je celo mesto Slovencev ostalo v tujini. Bili so to časi ko smo Slovenci močno držali skupaj, če je bil kdo ogrožen smo se čutilo ogroženi vsi, medsebojna pomoč je bila zakon. V tem kontekstu je treba razumeti in spoštovati naša čustva ob izgubi tržaških Slovencev.

Po sedmih desetletjih so razmere bistveno drugačne. Slovanstva ni več slovenstvo pa pod pritiskom avtokracije, ki preprečuje demokratičen tehnološki in družbeni razvoj. Domovinska čustva niso prioriteta, mladi jih niti ne poznajo več. Razvili smo celo paleto novih strok in izobraževanje zanje, verbalno vemo vse o prihodnosti, ninamo pa institucij, ki bi jo udejanjale. Praznovanje ali jokanje izgube tržaških Slovencev v EU je nesmiselno saj domovinskih in državnih meja ne jemljemo več resno.

Ste kdaj kaj slišali o prizadevanjih države leta 1954 za tržaške Slovence?

Čudežna matematičarka, 29. oktober 2024

Med svoje slabosti štejem tudi križanke, ki so mi »pobrale« kar pomemben del prostega časa. Neuspešna sem proti njim in ko grem po kruh vedno pogledam, če je tudi nova pošiljka križank. Poleg časa gre torej za križanke tudi kar nekaj drobiža. Pri reševanju križank se dostikrat srečam z vprašanjem, kdo je bila čudežna matematičarka Katherine Johnson, ki je slovela kot človek kompjuter. Poskusim na UI in izvem, da je bila Katherine Johnson ameriška matematičarka ter fizičarka, znana po svojem pionirskem delu pri NASA-njih vesoljskih misijah v času zgodnje vesoljske dirke. Njeno delo je imelo ključno vlogo pri natančnih izračunih tirnic, kar je bilo nujno za uspešno izvedbo vesoljskih misij. Velja za enega izmed "človeških računalnikov", saj je svoje matematične sposobnosti uporabljala za ročne izračune, ki so bili takrat najbolj zanesljivi. Njeni najpomembnejši dosežki vključujejo izračune za Johna Glenna leta 1962, ko je postal prvi Američan v orbiti, ter izračune za misijo Apollo 11, ki je leta 1969 pristala na Luni. Poleg tega je prispevala k številnim drugim misijam, vključno z načrtovanjem poti za reševalno misijo Apollo 13.

Brskam naprej po literaturi, ki matematiko imenuje poezijo vesolja in ugotavlja, da se v tej znanosti od časa do časa pojavijo osebe, ki so anomalije, izven vzorca in da je samo tako možno razumeti izjemno matematično moč in znanje Katherine Johnson, učiteljice v srednji šoli za temnopoltne. Ko je sprememba zakonodaje omogočila fakultetni študij tudi temnopoltim in ženskam, se je kot prva ženska vpisala na podiplomski študij univerze v Zahodni Virginiji. Zasledila je razpis Nacionalnega svetovalnega odbora za aeronavtiko, pozneje preimenovano v NASA, kjer so si leta 1952 prizadevali s pomočjo matematičnih raziskav aerodinamike izboljšati letalske polete. Potrebovali so ogromno ljudi-kompjutorjev, ki so reducirali podatke za potrebe inženirjev. Potrebno je bilo veliko matematične sposobnosti in znanje kompleksne algebre ter geometrije. Nudili so možnost napredovanja na visoko strokovno delo. Zaradi ogromne količine dela so to delo zaupali tudi temnopoltim z ločeno delavnico, sanitarijami in prehrano. Sprejeta je bila šele pri naslednjem razpisu in že po dveh tednih je morala ugotoviti zakaj je manjše letalo strmoglavilo. Izračunala je, da je priletelo v območje turbulence večjega letala in zato strmoglavilo. Njeni izračuni so bili uporabljeni za spremembo navodil o letenju. Katherin je napredovala in kmalu postala prva ženska v delovni skupini za pošiljanje ameriških astronavtov v vesolje. Ko je astronavt Shepart strmoglavil v morje, je Katherin izračunala tirnico poleta, da so na območje padca postavili reševalca. Ko so za astronavta Glenna uporabili izračune računalnika, je Glenn zahteval, da izračune naredi tudi Katherin. Naredila jih je v nekaj dneh in potrdila je računalniške. Izdelala je formulo s katero so znanstveniki v vsakem trenutku poleta izračunavali astronavtovo orbito. Še posebno zahtevna je bila matematika za pristanek na luni in temeljila je na raziskavah Katherine, ki je sodelovala pri sedemnajstih misijah Apolla, pri reševanju astronavtov, pri posebnih programih, satelitih in načrtih za Mars.

Rodila se je leta 1918 v Zahodni Virginiji in že v mladosti pokazala izjemno nadarjenost za matematiko. Bila je mama treh hčerkam in morala se je prilagajati temnopoltim nenaklonjenim razmeram. Umrla je leta 2020 pri 101 letu, a njena zapuščina še naprej navdihuje matematike, znanstvenike in inženirje po vsem svetu. Katherine Johnson je za svoje prispevke prejela številne nagrade in priznanja, leta 2015 tudi odlikovanje s predsedniško medaljo svobode, eno najvišjih civilnih priznanj v ZDA. Neverjetni genij, ki ga lahko spoštuješ!

Tudi vi občudujete ustvarjalne ljudi?

Devana park, 28. oktober 2024

Ljubljana dobiva novo elitno stanovanjsko sosesko poimenovano Devano park na pobočju Golovca s pogledom proti gradu in ljubljanskemu mestnemu središču vse do Zgornje Šiške in Kamniškimi planinami v daljavi. Novo naselje je umeščeno v gozdnato površino tako, da stanovalci uživajo darove naravnega okolja. Njihovi domovi so oblikovani po sodobnih arhitekturnih spoznanjih z uporabo klasičnih materialov, veliko osvetlitve tako v garsonjerah kot tudi v stanovanjih različnih velikosti. Skoraj vsa stanovanja imajo atrij ali ložo ali teraso in pripadajoče število parkirnih mest v podzemni garaži. Velike steklene površine zagotavljajo svetlobo v vseh bivalnih enotah neglede na njihovo lego. Če je verjeti ponudniku, je to ena od najprimernejših lokacij za bivanje v prestolnici.

Toda tale blog ne pišem zaradi elitne ponudbe pač pa zaradi naziva, ki si ga je ponudnik izbral za naselje. Imenuje ga Devana park in prijateljica, ki jo ponudba zanima, je raziskala, kaj ta naziv pomeni in od kot prihaja. Pri tem pa je odkrila nekaj res posebnega. Moji današnji sosedi so svoji prvorojenki podelili ime Devana v davnem letu 1955 in to z civilnim krstom, ki ga je zabeležil tudi Dolenjski list z datumom 12. avgusta 1955.

Prvi civilni krst je opravil v sejni sobi takratni predsednik ljudskega odbora mestne občine v prisotnosti državnega matičarja, sorodnikov krščenke in številnih gledalcev. Krščenka je bila hčerka tovariša elektromonterja in je pri krstu dobila ime Devana. Po nagovoru o dolžnostih botra do otroka v socialistični družbi, se je boter vpisal v matično knjigo, predsednik pa je mali državljanki zaželel srečo v življenju in očetu izročil hranilno knjižico z vlogo na ime Devana.

Po petih letih je bil spomin na ta krst še vedno živ med ljudmi in kar dve sodelavki sta tudi mene nagovarjali naj ga izvedemo za njuna sinova. Pripravljena sem bila biti botra, nisem pa vedela za izkušnjo, ki jo je mesto že imelo s prvim civilnim krstom in sodelavkam nisem mogla pomagati, da bi se uresničila njuna želja.

Moja draga prijateljica je s pomočjo svoje hčerke tudi ugotovila, od kod prihaja ime Devana. Možno je, da je to staroslovansko žensko ime, ki ima korenine v slovanski mitologiji. Devana je verjetno bila boginja lova, divjih živali, narave in gozdov, pogosto pa jo primerjajo z rimsko boginjo Diano in grško Artemido, ki imata podobne lastnosti in vplivna področja. Devana je bila v slovanskih verovanjih čaščena kot zaščitnica narave, zlasti gozdov, in kot močna, samostojna ženska, povezana s svobodo in divjino. Po poreklu prihaja njeno ime od starodavnih Arijcev, potomcev bogov. Lahko tudi, da je bila spoštovana kot vrhovna boginja Devica, kot prva faza razvoja žene v Mater in Starko. Devana je v spominu ljudi ostala kot mlada deklica, boginja gozda, divja in neukročena, Slovani pa so ji dodali še lastnosti, ki so jih povzeli po keltskih izročilih o bogovih. Sveta žival Devane je kobila in na gori Devica je najden kamen s sliko kobile. Obstajajo mnenja, na primer med Srbi, da je Devana prednica njihovih kraljev Obiličev, otrok, ki naj bi jih Devana rodila v zakonu z Velesom. V ruskih zgodbah se Devana pojavlja kot Vasilisa, ki pomaga možu dosegati njegove cilje. Nekateri narodi jo kot boginjo povezujejo še z rekami in jezeri.

Ime Devana ni pogosto in pravo čudo je, kako sta starša moje sosede našla prav to ime za svojo prvorojenko. Zadnje čase se občasno pojavlja v nekaterih slovanskih državah in tudi pri nas, saj izraža ljubezen do narave in spoštovanje do starodavne dediščine.

Poznate pripovedi o imenih božanskega izvora?

Starodavne knjižnice, 27. oktober 2024

Moje upokojensko društvo pripravlja obisk svojih članov prenovljeni Frančiškanski knjižnici v Ljubljani, ki se ga bom po vsej verjetnosti udeležila tudi sama. Rada imam zgodovino in spoštujem ustanove, ki jo ohranjajo. Razumem prizadevanja, da bi njihove knjižnice služile javnosti in veselim se, da bodo tudi te, dokaj specifične knjižnice vključene v Cobiss.

Frančiškanske knjižnice slavijo po bogati zbirki teoloških, filozofskih, zgodovinskih in umetnostnih del, saj red frančiškanov že stoletja posveča velik pomen učenju, raziskovanju in ohranjanju kulturne dediščine. knjižnice se nahajajo v samostanih in vključujejo arhive, redke rokopise in inkunabule (knjige, natisnjene pred letom 1501). Največja je v italijanskem Asissiju, posvečena Frančišku Asiškimu, ustanoviteljem reda. Frančiškani so dolga stoletja prisotni na Bližnjem vzhodu in so odgovorni za številne krščanske svete kraje. Njihova knjižnica v Jeruzalemu hrani besedila povezana z zgodovino Svete dežele, krščanskimi tradicijami in jeziki Bližnjega vzhoda. Bogato zbirko knjig teologije in zgodovine ima frančiškanska knjižnica v Washingtonu, ZDA. Seveda pa brez njihove knjižnice ni univerza Antonianum v Rimu, ki ima veliko knjižnico z besedili o teologiji do filozofije, s poudarkom na študiju reda in krščanske duhovnosti. Njihove knjižnice po svetu delujejo kot pomembni kulturni in raziskovalni centri. S knjižnicami frančiškanski red skrbi za ohranjanje svoje zgodovine in kulture ter zgodovine naroda. So izjemno pomembne za raziskovalce in študente saj Frančiškani sodelujejo z vsemi sloji družbe, tudi z revnimi in marginaliziranimi. Tako knjižnice promovirajo dostopnost do znanja in informacij ter dvigujejo kulturno ozaveščenost lokalnih skupnosti. Knjižnice pogosto gostijo dejavnosti, ki spodbujajo dialog med verstvi in kulturami. S prispevki o teologiji, filozofiji, jezikoslovju in zgodovini, knjižnice bogatijo lokalno znanstveno sfero, soustvarjajo kulturno identiteto posameznega naroda in ga povezujejo z njegovimi zgodovinskimi koreninami. Kjer živijo manjšine, so njihove knjižnice pogosto tudi središča za ohranjanje dela v manjšinskih jezikih. S svojim delovanjem tako frančiškanske knjižnice prispevajo k intelektualnemu, kulturnemu in verskemu bogatenju lokalnih skupnosti in pomagajo pri ohranjanju raznolikih kulturnih identitet.

V Sloveniji deluje več kot deset frančiškanskih knjižnic obstaja tudi v mojem mestu od ustanovitve samostana dalje, vsebuje pomembna dela in je priljubljena med raziskovalci. V imenu ustanove, ki sem jo vodila, sem jim poklonila prvi računalnik. Toda naj pomembnejša in obsežna je njihova knjižnica v Ljubljani, ki praznuje 790 let obstoja in hrani 70.000 enot gradiva. Lansko leto je bila obnovljena in zdaj je v njej tudi muzej in pinoteka. Hranijo Dalmatinovo Biblijo s Trubarjevim podpisom in prvi izvod Krsta pri Savici s Prešernovim posvetilom. Hrani tudi knjige o obrti, zdravstvu in drugih znanosti z namenom, da bi služila ljudem. Nov muzej sestavljata dve enoti: zakladnica, ki hrani najdragocenejše predmete in knjige, ter pinakoteka, kjer so na ogled najznačilnejše likovne umetnine od 16. do 20. stoletja.

V njej hranijo kar 20.000 enot starejšega, antikvarnega gradiva, pohvalijo se lahko z zbirko približno 150 srednjeveških listin, pri čemer je najstarejša iz leta 1265, ter približno 117 inkunabulami. Pinoteka vsebuje umetnine Janeza Valentina Metzingerja, Jurija Šubica, Leopolda Layerja, Antona Cebeja, beneških mojstrov in Mateja Sternena. Imajo tudi kip Riharda Jakopiča in monštranco Jožeta Plečnika. Obeta se nam doživetje nekaj koristnega in lepega ter spoznanje, kako pomembno je vedeti kdo vse je ustvarjal našo identiteto.

Se boste pridružili obisku v Frančiškanski knjižnici? Dno obrazca

Cerkev svete modrosti, 26. oktober 2024

Ne vem kdaj sem prvič slišala ali brala o Cerkvi svete modrosti Hagia Sophia, nepozaben pa je v meni spomin nanjo iz prve polovice šestdesetih let preteklega stoletja.

Že njena okolica je impresivna, v soseščini je Modra džamija in Top-Kapi, ko pa vstopiš v cerkev enostavno ne moreš verjeti očem. Ogromna bazilika z obsežno in visoko kupolo, polna svetlobe, različnih marmorjev, različnih poslikav, mozaikov. Ime Cerkev svete modrosti je pridobila ob posvetitvi Božji modrosti, ki se v teološkem kontekstu pogosto razume kot Božji razum ali božanski načrt za svet. Zgrajena je bila pred 1400 leti in po grščini dobila ime Hagia (sveta) Sophia (modrost).

Je ena izmed najbolj ikoničnih stavb na svetu in stoji v Istanbulu. Zgodovina tega arhitekturnega čudeža je razdeljena na obdobja kot krščanska katedrala, osmanska mošeja in muzej, danes pa ponovno služi kot mošeja. Zgraditi jo je dal bizantinski cesar Justinijan I. leta 537, kot največjo krščansko cerkev tistega časa. Znana je po svoji ogromni kupoli, ki je veljala za tehnološki čudež. Bila je glavno cerkveno središče vzhodnega pravoslavja skoraj 1.000 let in simbol moči Bizantinskega imperija. Ko so osmanski Turki zavzeli Konstantinopel, so Hagio Sofijo preoblikovali v mošejo. Dodani so bili elementi islamske arhitekture in mošeja je postala pomembno versko središče osmanskega sveta. Po padcu Osmanskega imperija leta 1935 Hagia Sofijo preoblikujejo v muzej. Leta 2020 pa je turška vlada Hagio Sofijo ponovno odprla kot mošejo. Ta odločitev je bila globalno kontroverzna, saj je mnogi vidijo kot pomembno kulturno dediščino, medtem ko muslimani v Istanbulu praznujejo njeno vrnitev v versko funkcijo.

Arhitekturna znamenitost je njena kupola, ki meri 31 metrov v premeru in je bila dolgo časa največja kupola na svetu. Njena osvetljenost in prostornost sta navdihnili mnoge arhitekte. Poleg kupole pa so njena znamenitost čudoviti bizantinski mozaiki, ki prikazujejo krščanske svetnike, Jezusa Kristusa, Device Marije in različne cesarje. Nekateri so bili prekriti, ko je postala mošeja, vendar so kasneje odkriti in obnovljeni. Hagia Sofia je izjemen simbol verske in kulturne raznolikosti. Kljub svoji preobrazbi skozi stoletja ohranja močno dediščino obeh, krščanstva in islama. Kot ena najpomembnejših stavb v svetovni zgodovini, je tudi pod zaščito UNESCO-ve svetovne dediščine.

Umetniški čudež kot je Hagie Sofia se trajno zapisuje v spomin ter vzbuja željo po ponovnem ogledu in leta 2011 sem bila zopet v njej. Starodavni spomeniki ti običajno postavljajo nešteta vprašanja in tudi pri tem obisku smo se spraševali, kako je pred toliko leti izgledalo življenje ob njej kot na primer oskrba z vodo v obsežnem mestu. Obiskali smo v bližini cerkve eno od dvestotih ogromnih podzemskih rezervoarjev vode zgrajenega v Justinijanovem času. Lahko ste si ga ogledali tudi na televiziji Slovenija, ko je potekala oddaja o gradnji bazilike. Skoraj neverjetno se zdi tako vodno podzemlje, kot svetišče je, čisto, arhitekturno zanimivo in tako kot nekoč, tudi danes dostopno.

Istanbul ali Konstantinopel ali Carigrad je starodavno mesto ob morski ožini Bospor. Pod Hagie Sophia so našli številne hodnike, pokopališče in še marsikaj, kar morajo raziskovalci najprej identificirati, da bodo prihodnji rodovi lahko uporabljali tisočletno znanje tudi v prihodnje. Vse raziskave imajo tak namen – prenesti znanje preteklosti v ustvarjanje v prihodnosti.

Obiščite Hagia Sophia, doživeli boste čudež!

Doživeti Barcelono, 25. oktobra 2024

V mojih starejših letih sem se vključila v skupino tečajnic francoščine, ki so tečaje organizirale po raznih turističnih krajih. Tečajnice so bile upokojenke mojih let, vodila pa nas je Marija iz Medvod. Poleg učenje jezika smo rade kdaj tudi kaj skuhale, se zabavale in seveda potovale po Evropi. Znamenitega mesta Barcelone se nismo smele niti mogle izogniti, o njej je vsaka od nas veliko vedela, večina pa jo še ni obiskala.

Pred 2000 leti so Rimljani ustanovili kolonijo Barcino na ozemlju današnjega mesta kot pomembno postojanko na trgovski poti. Ostanki njenega obzidje se še vidni v gotski četrti mesta. Rimsko kolonijo so v srednjem veku zavzeli Vizigoti, za njimi pa so prišli Mavri in ji vladali do 9. stoletja, ko je Barcelona postala del Frankovskega imperija in se razvila v eno glavnih pristanišč na Sredozemlju. Že v 12. stoletju se je Barcelona združila z kraljevino Aragonije in postala politično ter trgovsko središče Katalonske konfederacije, ki je vladala večjemu delu zahodnega Sredozemlja. Zgrajenih je bilo veliko gotskih zgradb, tudi zgradba v kateri je danes sedež katalonske vlade. Katalonija je utrpela hude izgube v vojni za špansko nasledstvo v začetku 18 stoletja, Barcelona pa je doživela hud udarec z centralizacijo oblasti v Madridu. Preporod je Barcelona doživela pozneje z razvojem tekstilne industrije kot tudi z nastankom gibanja za oživitev katalonskega jezika ter kulture. Nastajali so projekti Gaudia, gostili so Svetovno razstavo 1888 leta in se uveljavila tudi v svetu. V času španske državljanske vojne je v bila Barcelona središče levičarskega gibanja in zato bombardirana, v diktaturi pa je izgubila tudi veliko kulturnih in političnih svoboščin. Katalonski jezik je bil prepovedan, mesto pa je bilo pod stalnim nadzorom. Koncem dvajsetega stoletja je uspešno gostila poletne olimpijske igre leta 1992. Igre so popolnoma preoblikovale mesto: zgrajena je bila moderna infrastruktura, mestne plaže so bile obnovljene, zgrajeni so bili novi parki in izboljšano je bilo javno prevozno omrežje. Barcelona je po olimpijskih igrah postala najpomembnejša turistična destinacija v Evropi. Danes je mesto kombinacija bogate zgodovine, edinstvene arhitekture, živahne kulture in modernih inovacij, kar jo dela za eno najbolj privlačnih mest na svetu.

Barcelona je znana po delu slavnega katalonskega arhitekta Antonia Gaudíja, ki je mesto zaznamoval s svojo inovativno arhitekturo. Sagrada Familia je impresivna bazilika in najbolj znana stavba na svetu. V pristanišču je ogromen akvarij z impresivnim podvodnim tunelom, skozi katerega lahko hodiš in doživiš morski svet z vseh strani. Do njega vodi znamenita Rambla de Mar ena najbolj znanih sprehajalnih poti, polna uličnih umetnikov, trgovinic in kavarn. Na koncu Rambla, tik ob morju, stoji spomenik Krištofu Kolumbu, ki je tukaj simbolično prikazan, kako kaže proti "novim svetovom".

Barcelona združuje umetnost, zgodovino in modernejše znamenitosti, kar omogoča resnično raznoliko izkušnjo. Polna je mladih, optimizma in prešernosti. Ljudje so spoštljivi in prijazni, podnebje milo in prijetno. Mestne zgradbe so barvite in raznolike v vseh umetniških slogih, ulice čiste, ponudba na trgu velika in sodobna. Všeč mi je bilo da so ženske lepo oblečene , celo nekoliko načičkane, vendar v mejah dobrega okusa. Barcelono bi morali doživeti graditelji mest in investitorji, vzdrževalci in skrbniki naselij ter komunalni strokovnjaki. Barcelona na vsakem koraku predstavlja delček svoje kulture povezane s sodobnostjo. Kulturne dragotine kot je Gaudijeva bazilika ali njegov Park pa delujejo res izjemno, enostavno se ne da zapustiti kraja, oziraš se nazaj kot, da si kaj pozabila.

Imate radi urejeno in kulturno naselje?

Ekonomija in politika, 24. oktober 2024

Pogosto sem bila užaljena, ker so moji sodelavci in prijatelji navajali, da sta ekonomija in politika eno in me zato kot ekonomistko smatrali za političarko. Predvsem to je bil razlog, da sem poskušala pri vsakdanjem delu vedno poudariti rešitev v skladu z ekonomijo kot primer merjenje izdelane količine opravljenega dela v določenem času in ločeno od tega, politično presojo ali je v danih razmerah in času to sprejemljivo za delavce, za uporabo strojev, za plačni sistem in podobno. Nekaj podobnega se danes pogovarjamo o fenomenalnih spoznanjih letošnjih Nobelovih nagrajencih za ekonomiste, ki izhajajo iz politične ekonomije kot temelja ekonomske vednosti.

Politična ekonomija je interdisciplinarna veda, ki preučuje povezavo med politiko, ekonomijo in pravom, da bi razumeli, kako te tri komponente vplivajo druga na drugo. Osredotoča se na to, kako politične odločitve vplivajo na ekonomske sisteme in kako ekonomske sile vplivajo na politično moč. Politična ekonomija nas uči kako se družbeno bogastvo deli med različne skupine v družbi in kako politične odločitve, kot so davčna politika, vplivajo na neenakost. Pojasnjuje kakšna je vloga države v gospodarstvu, ali bi morala biti država močno vključena v ekonomske dejavnosti, ali pa naj bi bila njena vloga omejena le na urejanje trga. Opozarja nas kako različne interesne skupine vplivajo na politične in ekonomske odločitve ter kako mednarodne trgovinske in finančne povezave vplivajo na domače politike in ekonomije držav. Proučuje tudi preoblikovanje političnih sistemov in analize sodobnih problemov zlasti revščine, okoljevarstvene in ekonomske neenakosti. Ugotavlja vzajemne učinke med politiko in gospodarstvom, kjer se raziskuje, kako politične sestavine, ekonomski interesi in ustanove vplivajo na oblikovanje politik ter blaginjo družbe kot celote.

Da so države bogate morajo razviti potrebne ustanove in poskrbeli za njihovo kakovost dela. Prav ta kakovost dela v ustanovah je izjemno različna v posameznih državah kar kaže na to, da morajo za delo ustanov obstajati ustrezni pogoji in pristop razvitih držav do manj razvitih. Več političnih pravic in ekonomskih možnosti pospešuje kakovost dela ustanov in s tem blaginjo državljanov. Gospodarska rast se v državi dolgoročno upočasnjuje, če se omejujejo politična aktivnost in ustvarjalne možnosti prebivalstva. Če politične ustanove koristijo v pretežni meri vodilnim elitam, jim volivci ne zaupajo več zato ekonomski ukrepi in reforme v takih državah praviloma niso uspešni.

V vsaki državi morajo obstajati tudi ustanove, ki poskrbijo za izvajanje političnih in ekonomskih ukrepov bodi si v obliki pomoči pri evaluaciji novosti in sprememb ali pa v smislu spremljanja učinkov ukrepov, nadzora in podobnih preverjanj posledic sprejetih odločitev. S tem krepijo zaupanje volivcev, spodbujajo ustvarjalnost ljudi in širijo njihovo politično delovanje. Prav to pa so osnovni postulati dolgoročne gospodarske rasti in družbene stabilnosti.

Tale blog je nekoliko težaven, vendar potreben saj sicer ni možno presojati ali je naša država kadrovsko in organizacijsko primerno urejena za opravljanje svojih ekonomskih in političnih aktivnosti. Ima ustanove, ki jih pri svojem delu potrebuje, delajo te ustanove dobro, mojstrsko, odlično in zaupanja vredno? Če ni tako in se pri nas krepi bolj služenje političnim in gospodarskim elitam se bo tudi v prihodnje zmanjševalo zaupanje volivcev v politične stranke.

Prepoznavate razloge za našo skrb vzbujajočo politično stanje?

Litij, 23. oktober 2024

V šolah so nas naučili, da je Litij kemični element, mehka, srebrno-bela kovina iz skupine alkalijskih kovin, najlažja kovina, zelo reaktivna, še posebej z vodo in s kisikom, zato se hrani v olju. Ima zelo nizko gostoto, je odlični električni prevodnik, zaradi česar je uporaben v elektronskih napravah. Uporablja se za izdelavo litij-ionskih baterij za pametne telefone, prenosne računalnike, električna vozila in za mnoge druge naprave. Kot zlitina je uveljavljen v letalski industriji, se pa njegove spojine uporabljajo tudi za psihiatrična zdravila ter kot dodatek za odpornost stekla in keramike. Nahaja se v raznih mineralih in slanih vodah, svetovne zaloge so v slanih jezerih Južne Amerike in v Avstraliji. Je ključen za razvoj zelenih tehnologij, potrebe po njem hitro naraščajo, nepoznani pa so še vplivi njegove ekstrakcije na lokalno rastlinstvo in živalstvo ter na kakovost vode za lokalne skupnosti. Recikliranje litijevih baterij postajata vse pomembnejša za zmanjšanje ekološkega odtisa. Litij je odločilen za prehod k obnovljivim virom energije in električnim vozilom, vendar pa njegova izkoriščanje prinaša tudi izzive glede trajnosti in etičnosti.

Ta dolg uvod sem morala povzeti iz učbenikov, da bi mi vsi skupaj razumeli odpore Srbov do projekta Jadar, ki ga firma Rio Tinto iz Avstralije za vsako ceno želi uresničiti. Namen projekta Jadar je izkopavanje minerala jadarita, iz katerega pridobivajo litij, ta pa bi se uporabljal za izdelavo baterij za električne avtomobile. Projekt, ki bi po besedah predstavnikov EU in avtomobilske industrije prispeval k “zelenemu prehodu” pa bi imel za okolje popolnoma drugačen efekt. Kemikalije, potrebne za pridobivanje litija, bi onesnažile okoliško zemljo, reke, podzemno vodo ter s tem ogrozile življenja številnih ljudi. Onemogočile bi jim na sploh dostop do pitne vode. Srbsko ministrstvo za rudarstvo in energetiko je potrdilo, da je bilo od leta 2003 do danes izdanih 69 dovoljenj za raziskovanje nahajališč litija in sorodnih elementov. Od leta 2003 do leta 2024 je bilo izdanih 514 dovoljenj za iskanje različnih kovin na 389 lokacijah. Raziskave naj bi bile predvsem v interesi EU in znotraj nje za Nemčijo tako pomembne, da jim pozornost posveča tudi kancler.

Prebivalci Srbije so se združili proti litiju, da bi preprečili uničenje okolja in življenj. V Srbiji potekajo protesti državnega in lokalnega prebivalstva. V Šabcu je potekal eden večjih na katerem so govorili o grožnjah, ki jih izkopavanje litija prinaša tamkajšnji rodovitni regiji Mačva med rekama Savo in Drino. Govorili so tudi o podkupljivosti politike in pomenu povezanosti in enotnosti ljudi v boju proti izkoriščanju. Protestniki opozarjajo, da bi projekt lahko spodbudil druga podjetja, ki so si že ogledovala srbske zaloge litija, k podobnim projektom. Podnebna pravičnost pravijo, ne obstaja, če ne obstaja za vse in Jadar projekt nas ponovno opominja, da je zeleni prehod izmišljotina elit, ki si zgolj utrjujejo svoje mesto znotraj sistema in ne prispeva k reševanju krize okolja in podnebja. Za uspešen boj proti krizi se moramo organizirati in graditi proti sistemski boj, ki bo odgovarjal potrebam ljudi in ne kapitala. Nočemo žrtvovati naših življenj, nočemo uničevanja okolja! Protestniki Bruselj in Berlin obtožujejo, da želita Srbijo spremeniti v kolonijo, ki bo na Zahod izvažala surovine.

Če bi kdo brskal za strupenimi rudninami pod sv. Gero ali gozdovi Roga sem prepričana, da bi tudi mi reagirali kot Srbi. S tem bi seveda Revozu sporočali, da ne bo imel baterij za električna vozila, sami pa bi se morali zavedati, da ostajamo brez avtomobila. Nastaja kje kakšen surogat v naših številnih znanstveno raziskovalnih laboratorijih – je naš klic v sili!

Se bi zmogli odpovedati avtomobilu ali pametnemu telefonu?

Javna pisma, 22. oktobra 2024

Danes volivci težko dosežejo, da se njihov glas sliši, še težje pa, da se kakršen koli predlog obravnava ali celo sprejme. Vse je v sistemu države prepuščeno političnim strankam. Informiranost o tem, kako razmišljajo volivci, kaj jih žuli in kje vidijo rešitve je iz tega razloga možno pridobiti le s prebiranjem pisma bralcev in javnimi pismi. Tudi sicer so običajno omenjeni prispevki ogledalo našega ravnanja in kulture v določenem času, kraju ali okolju in priporočam vam, da jim posvečate ustrezno pozornost.

Da pišem tale blog je razlog javno pismo, ki ga je nam namenil predsednik pokrajinskega odbora Zveze veteranov vojne za Slovenijo Primorske. Gospod je javna osebnost naše velike pokrajine, ki je doživela marsikaj hujšega kot ostale pokrajine države, pa zna ohranjati pokončnost in upornost tudi v današnjih razmerah. Pisca čudi, da po osamosvojitvi nismo postavili nobene nove bolnišnice, razen nekaj prizidkov, da se nihče ne vpraša zakaj dolge kolone za izbiro osebnega zdravnika pravilo le v občinah, kjer so župani opozicijskih strank, prav tako se ne sprašujemo o izsiljevanju privatnikov, ki hranijo matične celice, da o kršitvah nekaterih županov na poplavljenih območjih sploh ne govorimo. Popolnoma prezremo, da nekateri direktorji velikih podjetji že po dveh dneh krize prosijo državno pomoč medtem, ko v času dobičkov ne razmišljajo kako bi pomagali državi, prav tako gredo mimo nas opozorila, da se razprodajajo prehrambna in druge verige, da se prodaja celotna prehranska industrija, naravni viri in zemlja. Odločujoče ne skrbi razmejitev med družbenim in privatnim zdravstvom in umetno napihnjene čakalne vrste. V celoti je naša država z volivci vred prezrla »ko je ena od političnih strank vzpostavljala civilno družbo z lastnimi veteranskimi organizacijami, novinarskimi združenji, zdravniškim sindikatom in drugimi vzporednimi civilno družbenimi gibanji in danes ugrablja s pomočjo cerkve tudi slovensko kmetijstvo«.

Spoštovani pisec, opisali ste srčiko težav, ki tarejo management naše države. Namesto, da bi se državni organi skupaj s strokovnjaki posameznih področji, posvetili naštetim in še mnogim drugim državno tvornim problemom, sklepajo o dvaintridesetih zakonskih predlogih vloženih v parlamentarno obravnavo tik pred zdajci, presojajo v vsak dan številnejših odborih 150 ali več zahtev po ugotavljanju politične odgovornosti, debatirajo o predloženih interpelacijah, se otepajo ovadb in tako dalje. Vzvode, ki jih silijo v neučinkovito upravljanje z našim skupnim premoženjem, so v vzporednem civilno družbenem gibanju, ki kot maligno tkivo razkraja ustvarjalnost države. Vsem nam gre ob ten »na bruhanje« in vsak dan bolj je zaskrbljena večina volivcev. Samo pomislite kaj o tem menijo mladi, ki so jim zaprta vsa vrata do soodločanja, pomislite na ciljano učinkovitost naše diplomacije, naših voljenih poslancev v EU in tako dalje. Diagnoza je jasna in vse naše sposobnosti ter ustvarjalne moči je nujno usmeriti v čim manj boleče in moteče odpravljanje zatečenega stanja.

Nisem poklicana niti usposobljena, da bi oblikovala dovolj konkretne predloge za odpravljanje kolapsa v upravljanju države. Sem pa na podlagi praktičnih izkušenj trdno prepričana, da morajo prve korake narediti strokovne in znanstvene institucije, ki jih je v naši družbi dovolj, da pripravijo predlogov ukrepov in politike za odpravo zatečenih motenj. Tu je SAZU, tu so Instituti tehnologij, tehnik, informacijskih dejavnosti, prava, ekonomije in drugi. Poleg ukrepov mora bit podan predlog organiziranosti za udejanjanje ukrepov in institucija, ki je odgovorna za operativno izvedbo posameznega ukrepa. Strokovni predlagatelji naj v izvedbo ukrepov vključijo organizacije volivcev. Vem tudi, da do sprejetja ukrepom v nobenem primeru ne smemo zgubiti zaupanja do sedanjih izvoljenih predstavnikov oblasti ali zahtevati njihov odpoklic, niti se posvečati, kaj šele odločati o predčasnih volitvah. Imeti moramo skupni cilj, enoten nastop in zaupanje drug v drugega, da bo naša domovina vzgled naprednim gibanjem v EU in v svetu.

Kaj bi pa vi predlagali za ustreznejše upravljanje države?

Ovadba, 21.oktobra 2024

Bogve koliko ovadb prejmejo pristojni organi vsak dan in kaj z njimi počnejo, da se odločijo za klic na odgovornost posameznika, konkretne osebe, politika, aktualnega predsednika, sekretarja, kuharja, zdravnika, kogar koli. Že dolgo pred tem so mediji poskrbeli za »trenutno vročo« novico, ki jo imenovani ali neimenovani ovaditelj potem z njimi širi dokazano ali nedokazano do onemoglosti. Po tem receptu smo bili informirani, da je predsednik Vlade naše države ovaden zato, ker se je vtikal v pristojnosti policije. Do sedaj še ni nihče povedal v čem se je vtikal, so pa, po opisanem receptu, mediji dali vedeti, da gre za kadrovanje. Postopek je začela kar Ministrica za notranje zadeve z nekim gospodom v civilu, mediji pa že namigujejo, da ta nima nič z zadevo, saj imamo v naši državi politično »silo«, ki točno ve kaj mora storiti, da bodo izvoljeni pooblaščenci za upravljanje države zaprosili za predčasne volitve. Kaj je res ne vemo, kaj je za ovadbo razlog tudi ne, kdo bo izvoljen na predčasnih volitvah pa tudi ne. Še huje, kdo in zakaj se gre igro »slepe miši« tudi ne vemo, morda je ali pa bo to pojasnil politični podkast, kjer modrujejo posamezniki.

V soboto sem imela veliko druščino predvsem mladih prijetnih ljudi pa tudi starejših. Zadnje kar sem pričakovala, je bila debata o opisani ovadbi toda prvi odstavek sem napisala prav po tej debati. Prevladovalo je mnenje, da ljudje ne morejo opravljati svoje delo kakovostno, če jim nenehno nekdo grozi, vnaša o njem dvome in ustvarja nezaupanje. Še poseben pa je v tej ovadbi nastop policije, ki je v prejšnjem mandatu celo uporabljala solzivec proti demonstrantom pa za svoja dejanja ni bila ovadena. Državljani se moramo zavedati svojega odgovornega ravnanja v svoji državi in iz tega razloga oblikovati svoje mnenje ter ga tudi javno sporočati. Sama bi začela oblikovati mnenje v lokalnih skupnostih v tem smislu, da se nam podajo konkretne in nedvoumne informacije kaj je ovadeni naredil pri delu, pa ne bi smel. Predsednik Vlade vodi upravljanje našega skupnega premoženja in je tudi nadgradnja lokalnih oblasti. Z njim se ne sme manipulirati kot z osebo, ki je ali pa ne, zaupanja vredna, ne sme se ji podtikati zadev, ki negativno vplivajo na njegovo delo in mora se spoštovati tako njegov položaj kot njegovo osebo tako, da se morebitna storjena dejanja nedvoumno in konkretno navedejo na način, ki ga razume povprečno izobražen volivec ali volivka. Zdaj pa poglejte na splet, kaj vse se tam pripisuje tako ovadenemu kot predlagatelju ovadbe. Naj navedem le domneve, da gre za državni udar, da je ovadba desničarsko maslo, da nadrejeni mora zaupati podrejenim ti pa morajo nadrejene razumeti in spoštovati. Še veliko »cvek« na spletu kliče razum tako ovadenega kot prijaviteljev in ovaditeljev, da ne omenjam skoraj ekspertizo našega krajana dr. Olaja, ki navaja dokumente z številko in datumi, po katerih je policija vedno ravnala zakonito.

Prav bi bilo, da posamezniki, izvajalci oblasti, vaše politične stranke in vsi, ki ste pristojni za dobro upravljanje z našim skupnim premoženjem, prenehate uveljavljati vsak samo svoj prav sicer vas bo slej ko prej nadomestila UI. Izvolili smo vas zato, da boste z našim premoženjem gospodarili razumno in uspešno. Poglejte samo, kako skromno ste proučili sposobnosti mladih ministric, ki so odstopile. Naložili ste jim naloge, ki jih zaradi neznanja in izkušenosti niso mogle uresničevati. Prepirate se za »oslovske sence« med tem ko vam iz rok polzijo razvojne možnosti in potrebe šol, zdravja, fiskalne politike in še bi lahko naštevala. In kdo ima koristi od tega? Prepričana sem, da neveste, torej nihče. Zaprite Pandorino skrinjico, da boste svoje delo opravili tako kot ste nam na volitvah obljubili.

Kakšno pa je vaše mnenje o ovadbi predsednika Vlade?

Univerzitetno mesto, 20. oktober 2024

Rada poudarjam, da je moje mesto univerzitetno saj v njem domuje Univerza Novo mesto s številnimi visokošolskimi programi, ki jih udejanjajo fakultete in visoke šole. Kadar v javnem nastopu izrazim svojo pripadnost mestu, se predavatelji in organizatorji visokošolskega študija kislo nasmehnejo ali pa takoj protestno oglasijo, da bi bilo lepo če bi se mesto res zavedalo pomena univerze. Ker to grenkobo zaznavam že od rojstva Akademske pobude, me seveda zanima, kako si druge Univerze v Sloveniji pridobivajo visoki ugled in zato tudi sožitje z mesti kjer imajo svoj sedež. Morda se motim, toda kot je razbrati iz medijev, se uspešne univerze tesno povezujejo z institucijami politike in razvijajo dialog s kreatorji življenja in dela v mestu, kjer delujejo. O prizadevanjih institucij mojega mesta po vključevanju Univerze v razvojne projekte resnično ne zasledim pomembnosti.

Berem o prizadevanju obeh Goric, ki bosta Prestolnici evropske kulture. V Novi Gorici bo dominanten projekt obnova Transalpine, stavba iz časov gradnje železniške proge, ki je bila ob gradnji pretirano velika, tako velika, da sodobni arhitekti še danes razmišljajo kako bi jo napolnili. Tako Gorica kot Nova Gorica bosta železniško postajo v celoti obnovili in načrtujeta, da bo v njej dovolj prostora za razvoj potencialov Univerza v Novi Gorici. Zaupanje mest v sposobnosti in moč univerzitetnega znanja in njegovo implementiranja v realnost daje ljudem upanje, da bo njihovo delo potrebno tudi v prihodne in da bo višji delež intelektualnega značaja dela prevladoval fizične napore. Železniška postaja je samo zadnji primer dobrega skupnega prizadevanja, da se nekdanji uspešni programi nadaljujejo v sodobnosti. Še uspešnejše je sodelovanje mesta Koper z Univerzo na Primorskem saj je mesto Univerzi že predalo več zgodovinsko pomembnih stavb, da v njih oblikujejo nove delavne programe. Odmeva prenos ostankov Servitskega samostana v rabo Univerzi. Prenovljeni samostan bo služil potrebam raziskovalcev, učiteljev, sodelavcem in študentom Univerze na primorskem, dovolj pa bo tudi prostora za kulturne prireditve, avditorij, čitalnico, kavarno in laboratorije za virtualno resničnost ter za muzejske zbirke. Si predstavljate, kako pomemben projekt z združenimi močmi nastaja realnost v Kopru in to s pomočjo visokega zaupanja in avtoritete tamkajšnje Univerze. Združevanje moči in znanja, lokalnega in državnega interesa, skrb za duhovno rast prebivalcev in njihovo izobraževanje omogoča združevanje sredstev za velike naložbe.

V mojem mestu ne zaznavam teh pozitivnih trendov in sem preslabo informirana, da bi si upala trditi, da opisan pogum in sposobnost omenjenih univerz, premore tudi naša. Vem pa, da imamo stavbno zapuščino, katere obnova bi se lahko primerjala z Servitskim samostanom ali Transalpino. Kot sodelujoči del izvajalcev Evropske prestolnice kulture pred leti, smo bili izjemno skromni in brez opaznih, zahtevnejših naložb. Zamujene priložnosti bo potrebno pridobiti na druge načine, morda z licenco, kohezijskimi skladi, udejanjanju interesa države v našem kraju ali s pomočjo podjetniškega managementa. Ostaja pa odprto vprašanje s kakšnimi programi vstopati v obnovljeno stavbno dediščino. Konkretno na primer iščem odgovor kaj si želi mesto urediti v mestnem gradu ali gradovih okoli mesta, kateri industrijski opuščeni kompleksi se lahko obnovijo na primer za hotelske zmogljivosti turizma, vinogradništva, ribištva, …, kateri mestni predeli so zapuščeni zaradi odselitve prvotne dejavnosti in kaj bo tam v prihodnje. Najprej pa bo potrebno presoditi ali so naši visokošolski zavodi lahko nosilci novih razvojnih programov za izbrano stavbno dediščino oziroma degradirana območja, da bi pri tem imeli vodilne programske zamisli in izvedbeno sposobnost.

Kako pa vi gledate za zapuščenost območji ali propad stavb?

Naša hrana, 19. oktober 2024

Kakovost hrane danes in v prihodnosti je pomembna tema, ki je tesno povezana s številnimi s podnebnimi spremembami, rastočo svetovno populacijo, praksami v kmetijstvu, z vplivom okolja in zdravja. Danes je kakovost hrane boljša v razvitih državah, tudi bolj raznovrstna je, problemov pa tudi ne manjka. Preobsežna je predelava, uporaba pesticidov in antibiotikov ter gensko spreminjanje naravnih organizmov. Državam v razvoju hrana primanjkuje. Ni ga na svetu, ki bi znal napovedati kako bo s hrano v prihodnje.

Če z odprtimi očmi gledaš podeželje naše države si zagotovo lahko samo zaskrbljen. Država postaja eno samo veliko mesto, nekdanje vasi in gorice so se spremenile v počitniške hiške v rožicah, tam pa tam kakšen družinski vrtiček, po strehah sončni paneli in obvezno kužek ter vse komunalne zadeve do vrat od vodovoda, elektrike, cesta, kanalizacije, plina in drugo. Njive skoraj več ne vidiš, morda na ogromni ravnini kakšno s koruzo, največ je ne preveč bogatih travnih površin, morda še ograjen pašnik. Kmetijska poslopja se spreminjajo v muzeje ali delavnice ali skladišča. Pa kaj bi naštevala, v marsikaterem kraju pa le vidiš zastrašujoče plastične ponjave pod katerimi so običajno jagode, maline, najde se tudi solata, v Velikem Gabru korenček, marsikje šparglji, na severu države v malem od tega kar priporoča gospod Komat in v Prekmurju kar posejejo in posadijo najemniki zemlje iz sosednje države. Poljedelstvo zagotovo odmira, če že ni pokojno. Dobro pa so organizirani vinogradniki in kletarji, ki vsak v svojem zaprtem območju pridela omejeno količino dobrega, odličnega vina in zanj sam najde tržno pot do kupca. Vinogradniki potujejo z agencijami po svetu, s seboj imajo svoje vino in dokumente o njem, sklepajo manjše a zelo dobre kupčije. V svoji pridelavi vina znajo biti izjemno ekonomični.

O gozdovih in gozdarstvu ne slišimo kaj dosti, če ne bi bilo Kočevskega Čarnača pa bi vedeli še manj. Že res, da je dosti govoranc in raziskav, toda opaziti ni niti na trgu niti kje drugje, da bi nam gozdovi že povečevali prehranske možnosti. Namesto poslovnosti se o gozdovih pogovarjamo le neobvezno, ljubiteljsko. Ribiči so tudi del prehrane, vse manj jih je, preživeli bodo le s pomočjo sosednjih obmorskih držav. Kaj pa vem, če tudi naši ribiči ne delujejo kot pacifiški in ne tako kot atlantski. Ostane še živinoreja, ki s prekupčevanjem polni trg v dosti večjem obsegu kot ta potrebuje. Mleka in mlečnih izdelkov je na pretek kot da so prehranski dodatki. Veliko ga gre v tujino od koder se vrača v predelani obliki. Kaj pa sadje? Očitno so sadovnjaki bolj okras vikendov, gojenje za trg pa pod vplivom strupenih kemikalij če je verjeti informacijam v medijih o delovanja naših EU poslancev iz sadjarske dejavnosti.

Imamo Visoke šole za upravljanje podeželja, pretežni del slovenskih univerz ima agronomske fakultete, verjetno ni malo institutov za prehrano in tudi ne malo raziskovalcev. V medijih je vsak dan posvečeno kaj novim odkritjem.

Pa smo organizirani tako, da bi izboljšave dejansko udejanjali? Nobelovo nagrado so letos podelili dvema znanstvenikoma, ki sta svetu dokazala, da so nujne institucije za udejanjanje tistega, kar sicer radi leporečimo. Sprašujem se, kako svoje dolžnosti izpolnjujejo pristojni državni funkcionarji in njihovi strokovnjaki? Kakšne so njihove prioritete in kdo bo te prioritete uvedel v vsakdanje življenje?

Kako pa vi uporabljate svoja zemljišča?

Nobelovka 2024, 18. oktober 2024

Švedska akademija je Han Kang podelila za njeno »intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja". S tem je postala prva južnokorejska pisateljica in prva azijska pisateljica, ki je prejela Nobelovo nagrado za književnost.

Letošnja nagrajenka Han je diplomirala na univerzi Yonsei iz kitajskega jezika in literature ter končala mednarodni program pisanja na Univerzo v Iowi. Njena družina je znana po literarnem ustvarjanju pa tudi po nacionalni zavesti, ki ohranjala spomin na dogodke, zlasti tiste med okupacijo Japonske, ko so se Vietnamci upirali in utrpeli številne žrtve. Ti dogodki so močno zaznamovali mlado Hamovo, da je že v mladosti literarno ustvarjala v poeziji in kratkih zgodbah za kar je prejemala tudi prve literarne nagrade. Navdihoval jo je korejski modernistični pesnik in njegova obrambna drža proti nasilju . Dela Han Kang pogosto raziskujejo globoka čustvena in filozofska vprašanja, vključno z nasiljem, spominom in človeško naravo.

Njeno najbolj znano delo na mednarodnem prizorišču je roman Vegetarijanka. Obravnava zgodbo ženske, ki se v simboličnem dejanju upora odloči prenehati jesti meso, kar privede do nepričakovanih posledic v njenem osebnem življenju in znotraj družine. Sledil je drugi del tridelnega romana Mongolsko znamenje, preostanek serije pa je bil odložen. V angleščino prevedeni roman je bil sicer problematičen zaradi prevajalkinega nepoznavanja korejskega jezika in kulture, pa tudi zaradi njenega slogovnega odmika od Hanove izvirne korejščine. Kljub temi pa je doživel izjemno pozornost javnosti in Hanova je prejela zanj pomembne nagrade. Njeno drugo priznano delo, Dejanja ljudi, raziskuje posledice vstaje v Gwangjuju leta 1980, pri čemer se osredotoča na brutalno zatrtje dogodka in njegove čustvene posledice za preživele. Njeno pisanje je znano po svojem liričnem slogu in osredotočenosti na preplet osebnega in kolektivnega trpljenja. Sledil je roman Bela knjiga, avtobiografski roman iz leta 2017. osredotočen na izgubo starejše sestre, dojenček, ki je umrl dve uri po njenem rojstvu. Roman We Do Not Part pripoveduje zgodbo o pisateljici, ki raziskuje 1948–49 in njen vpliv na družino njenega prijatelja. Do sedaj je Hanova izdala že 11 romanov, štiri zbirke Kratkih zgodb, Zbirko poezije in dva eseja, prilagodila pa je tudi eno svoje delo za filmsko obravnavo. Dela Han Kang so prejela do sedaj kar štirinajst korejskih in mednarodnih nagrad, med njimi po dve za človeška dejanja in Vegetarijanko,

Han Kang, ena izmed najpomembnejših sodobnih južnokorejskih pisateljic, ima v Južni Koreji in po svetu Močan literarni glas, je globoko zakoreninjena v korejski zgodovini in kulturi, Njena soočanja z bolečimi in izkušnjami v korejskem kolektivnem spominu je pri domačih bralcih vzbudila močne odzive. Vegetarijanka je danes simbol sodobne južnokorejske literature v svetu in ji zagotavlja globalno pozornost ker raziskujeje univerzalne teme, kot so nasilje, telesnost, družbene omejitve in osebno svobodo. Slogovno jo nekateri kritiki primerjajo z evropskimi in japonskimi pisatelji, kar ji še dodatno povečuje sloves.

Kot pravi Delo, se je Slavljenka odpovedala proslavljanju z besedami »Kako naj bi proslavljali ali imeli novinarsko konferenco, ko se vojna vse bolj zaostruje in ko vsak dan umirajo ljudje.« Sliši vojaški stroj in njegovi protagonisti ta glas Hanove in ljudstva?

Poznate ali pa boste spoznali Vegetarijanko?

Še vedno revščina, 17. oktober, 2024

Celo zelo hitro narašča to človekovo zlo, ki ga imenujemo revščina, samo po sebi umevno, saj na svetu vladajo voditelji in njihove politične stranke, ki revščino z vojno in orožjem nenehno krepijo. Na svetu še vedno nimamo moči, da bi jih ukrotili, jim dopovedali, da potrebujemo mir in da ne moremo premagati revščine, če gre novo ustvarjena vrednost za proizvodnjo in nakup uničujočega orožja. Danes spet obeležujemo mednarodni dan boja proti revščini, namenjen ozaveščanju te problematike in opozarjanju na nujnost boja proti neenakostim, ki vplivajo na kakovost življenja ljudi. Revščina je v današnjih časih prisotna po vsem svetu, nekje zaradi naravnih pogojev, drugje zaradi terorja in vojn, v vsaki državi zaradi načina gospodarjenja.

Revščina v EU je še vedno resen izziv, povzroča jo brezposelnost, nizke plače, neenakost v izobraževanju, dostop do zdravstvenih storitev, stanovanjske razmere in socialna varnost. Po podatkih Eurostata je pred dvema letom kar 21,6 % prebivalstva EU živelo pod pragom tveganja revščine ali socialne izključenosti. To pomeni, da so bili izpostavljeni eni ali več oblikam revščine. Ogroženi so zlasti otroci v enostarševskih gospodinjstvih ali družine z več otroki, starejši od 65 let zlasti ženske zaradi nižjih pokojnin, priseljenci in begunci ter dolgotrajno brezposelni in nizko izobrazbo. Zajeda se revščina na vzhodne in južne članice EU. Je pa revščina tudi med zaposlen ker so zaslužki premajhni za dostojno življenje. Pandemija je še povečevala tveganje revščine in socialne izključenosti. EU se bori proti revščini z projekti Evropski steber socialnih pravic, Evropski socialni sklad plus in Strategije za zmanjševanje revščine otrok.

Revščino v Sloveniji kiti isto kot v EU. Prisotna je kljub razmeroma visoki stopnji razvoja in dobrim socialnim mehanizmom. Leta 2022 je stopnja tveganja revščine v Sloveniji znašala okoli 12,1 %. To pomeni, da je približno vsak osmi prebivalec Slovenije živel z dohodki, nižjimi od praga revščine, ki je bil določen na 771 evrov mesečnega razpoložljivega dohodka na osebo. Nekateri prebivalstva so bolj izpostavljeni tveganju revščine zlasti starejše vdove, enostarševske družine, brezposelni, manj izobraženi in nizko kvalificirani delavci ter zaposleni z nizko plačo. Obstajajo pa regionalne razlike in večji obseg revščine tam kjer ni gospodarske razvitosti. Revščino se blaži z denarno pomočjo, otroškimi dodatki, socialnimi stanovanji, z minimalno plačo, z reformami solidarnostnih sistemov in s programi za spodbujanje zaposlovanja.

Nekatere skupine prebivalstva v Sloveniji pa še zdaleč ne dosegajo dostojnega življenjskega standarda. Prav v današnjem času potekajo prizadevanja, da se z izboljšanjem zakonodaje doseže višji nivo izobraževanja romskih skupnosti tam, kjer te še živijo v komunalno neurejenih naseljih, njihovi otroci ne obiskujejo obvezno osnovno šolo, obstaja problematika nedoletnih mater oziroma družin in kriminala. Skoraj nerazumljivo je, da se v organih upravljanja države najde vedno dovolj časa za interpelacije, vprašanja poslancev, nedorečenih predlogov sistemskih sprememb in za obrekovanje, nikakor pa ni možno doseči resne volje za izboljšanje položaja vseh Romov v državi. S tem problemom ogrožane občine so že večkrat predlagale in zaprosile Državni zbor za zakonske ukrepe, nazadnje kar 18 občin s predlogom rešitve in podpisi volivcev in volivk, vendar tudi tokrat neuspešno. Upanje ostaja! Civilna družba pač po svojih močeh lajša revščino tudi temu delu prebivalstva, ki še ne zmore naporov civilizacije na današnjem nivoju kulture naroda.

Kako bi pa vi soodločali o odnosih do Romov?

Ana, 16. oktobra 2024

Pred nekaj dnevi je Ana praznovala sedemdesetletnico in okoli sebe zbrala vse ude svoje obsežne rodovine. Ima dve sestri in brata. Vsi imajo zakonce, razen Ane, otroke in vnuke, ki se že ozirajo za dekleti in fanti. Neverjetna, obsežna druščina, več kot trideset jih je, od deset do triinsedemdeset let, po profesiji od osnovnošolcev do doktorice, od avtoprevoznika do univerzitetnega učitelja, od upokojencev do nevest in ženinov, da glasbenikov z najvišjimi priznanji v državi sploh ne omenjam. Nanje se navezujejo sorodniki priženjenih. Naj nazadnje omenim še sebe, nečakinjo Anine mame, ki večino njenih potomcev spremljam od rojstva, uživam v njihovih uspehih, tolažim v stiski in postajam že njihov Meduzalem.

Nekako se mi je zdelo logično, da me ta lepa rodovina in njena Ana sprejemajo tudi zdaj, ko moje tetke Ane že dolgo ni med živimi, ko sem nekoristna upokojenka, polna spominov preteklosti, nenehna povpraševalka po zanimivih delovnih aktivnostih mladih, njihovem ustvarjanju in širjenju duhovnega obzorja. Neverjetno je to druženje s tako obsežno družino oziroma s tolikimi družinami naenkrat. Razen ene same desetletnice, sem z vsemi drugimi usodami te druščine tako podrobno seznanjena, da bi lahko dokaj verodostojno popisala njihovo življenje in delo in nastala bi zares zanimiva zgodba o dobrih ljudeh, ki jih je polno tudi pri nas kot je sicer naši javnosti že opisal Miško Kranjec v svojem okolju. Najbrž je minil moj čas, da bi pisala celovito zgodbo, želim pa zabeležiti zgodbo Ane in njene družine, saj smo njeni gostje in gostje njenega vnuka Žana.

Ana je najdalj živela na kmetiji svojih staršev, kmetovala in opravljala odgovorna dela v tovarni. Kot njena mama, je bila tudi ona vseskozi prizadevna in izjemno gospodarna. Očeta je negovala, ko je zbolel in počasi hiral kljub temu, da je takrat že opravljala posle vodje finančne ekspoziture. Na delu je bila temeljita, proučevala je redno zahtevne finančne predpise in po potrebi poučila podrejene vse do odhoda v pokoj. Ko se je poslavljala njena mama, je bila spet Ana njena negovalka do zadnjega dne. Naučila se je paliativne nega in poskrbela za dostojno slovo svojih staršev. Nekje v obdobju svoje mladosti je rodila hčerko, gradila lastno hišo in nesebično pomagala svakinji pri gospodinjstvu, ker le-ta zaradi svojega naj odgovornega dela v velikem podjetju, ni uspela sama v celoti poskrbeti za svojo družino. Ni mi nikoli ničesar potožila, čeprav sem imela občutek, da mi zaupa, sva veliko sodelovali in prijateljevali. Bila je kot njena mama, delavna, dosledna in dopadljiva tako doma kot v službi. Poskrbela je, da njeni hčerki ni manjkalo ničesar, kar je potrebovala. Hči si je kmalu našla življenjskega sopotnika in Ana je dobila kar dva vnuka, vesela in zadovoljna tudi zato, ker jim je zagotovila dom v svoji hiši. Z rojstnim dnevom Ane smo počastili tudi diplomo starejšega njenega vnuka na drugi stopnji kemije, pridobil je akademski naslov magister kemije in nadaljeval bo študij na tretji stopnji. Pozdravila sva se prijazno še z Aninim mlajšim vnukom, ki je na elektrotehničnem faksu. Oba sta razigrana mladostnika, ki se znata tudi zabavati in sta na Aninem slavju zaplesala sodobni ples s svojima partnericama. Radostni babi je od sreče zmanjkalo besed. Vidite morebitni bralci tega bloga, kaj osrečuje ljudi? Se mi je prav zapisalo? Ponavljam le bistvo; dobro in želeno delo, razumevanje v širši družini in učinki prizadevanj ter dobronamernosti!

Čeprav je ta zapis na videz idealiziran, je vse, kar sem opisala res, če ne bi bilo, tudi ta zapisa ne bi nastal. Napisala sem ga zato, ker danes ne prepoznamo ustvarjalnih ljudi, srčnih, ki se znajo veseliti tudi uspehom drugih, ljudi brez slabih namenov, ki jih ne najdejo niti mediji.

Imate tudi vi sorodnike, ki jih cenite zaradi njihove poštenosti in srčnosti?

Delo otrok in vnukov, 14. oktober 2024

Kar objavi nekdanja varuhinja človekovih pravic v naši državi, ki je bila tudi neutrudna zagovornica otrok v sodnih postopkih g. Vlasta, vedno preberem. Običajno piše v vsakem prispevku samo o eni zadevi, toda o tisti resnico. V prispevku Novodobne mimoze je nas matere in babice ponovno opozorila, pa tudi pokarala, da nismo naučile svoje otroke delati, da jim nudimo vse kar si izmislijo, da jim nesebično pomagamo tako v šolskih kot v družinskih zadevah, da jih razvajamo in še bi lahko naštevala. Moram priznati, da me ta opominjanja žalostijo, počutim se krivo in iščem razloge za tako stanje še posebno zato, da moj sin ne bi ponavljal mojih napak pri svojih otrocih. Zadeva ni tako preprosta in jo lahko vsebinsko pojasnim s primerjavo svojega otroštva in takratnih razmer z sedanjim stanjem.

Med svoja prva otroška dela je spadalo nošenje drv do kurišč, ki so bila v kuhinjah. Danes se prostori ogrevajo brez dnevnega poseganja v plinsko, električno ali kakšno drugo peč nenehno naravnano na sobno temperaturo. Ko smo malo odrasli smo dobili svoje manjše orodje, čistili smo dvorišče od plevela, okopavali pridelke z manjšo motiko v vrsti s starejšimi, želi z manjšim srpom žito in grabili seno po travnikih z nam prilagojenimi grabljami. Danes vse to opravljajo stroji, če teren to ne dovoljuje se zemlja prepusti rastju. Šola nas je razbremenila fizičnega dela v dopoldanskem času, ko pa smo se vrnili domov, pa tudi zjutraj pred šolo, smo morali na pašo. Zaposleni starši danes ne poznajo opravil pred odhodom na delo ali pa so ta opravila vezana na razne priključke, ki se otrokom ne morejo zaupati. Po službi je glavno delo priprava hrane, poleti skok v vodo, pozimi na smučišče. Zvečer je aktualna dejavnost civilne družbe, kultura, tekma, televizija in dan se konča po ustaljenem vzorcu. Tedensko se sesa prah, pomiva tisto kar ne gre v pralni ali pomivalni stroj, odstrani pajčevina, opere avto pa morda kaj postori na vrtu, če družina vrt sploh ima in samo to kar sem zdajle napisala, je še ostalo delo za otrok, sesanje prahu ali vklop robota, ometanje pajčevine umivanje stekel pa morda sodelovanje pri nabavi in kuhanju, če koga od otrok to veseli.

Namesto obveznosti, ki smo jih opravljali kmečki otroci se danes razvijajo povsem drugačni posli. V dokajšnji meri jih nalaga zahtevnejša šola in nove oblike izobraževanja. Med temi je na primer raziskovalna naloga, priprava poslovnega načrta, eksperimentalno delo v krožkih, predvsem pa sodelovanje v športih in dodatno izobraževanje na primer v računalništvu, financah in podobnih praktičnih poslih. Šolar ali dijak je zaseden bi rekla vsaj nekaj ur, potem se naveličan ugnezdi na kavču in posveti pametnemu telefoni, igricam, v najboljšem primeru kakšnemu prijatelju ali sotrpinu. Vrt z zelenjavo je neznano področje, urejanje okolja doma v mestni ulici ni organizirano in zato problem, kadar je to potrebno narediti pri hiši babice in dedka saj morajo takrat naprej spoznati orodja, zaščito dreves, živali v hišni bližini in podobne stvari, da o osebni zaščiti pri delu sploh ne govorim. Potrebujejo prakso, zanjo pa največkrat zmanjka časa in volje. Današnja družina je usmerjena v pridobivanje znanj, predvsem teoretičnega. Otroci morajo dobiti diplomo, delati pa se bodo morali navaditi in naučiti na delovnem mestu. Končno je to tudi osnovna poanta Bolonjskega načina študija, ki ga študenti že s pridom uporabljajo po programu Erasmus+ ni pa še vidno, kako se znanje po težnji tega šolanja udejanja v praksi saj je v njen predvideno vsaj 30 % izobraževanja pri delodajalcu.

Družine imamo problem, danes ga še ne znamo razreševati drugače, kot da z lastnim vzgledom otrokom nenehno dokazujemo pomen kakovostno opravljenega dela za dobro plačilo.

Kako pa vaša družina uči otroke delati?

Doživeti Las Vegas, 14. oktober 2024

Nismo ustvarjeni samo za resnost, pravičnost, doslednost in podobno, ljudje se radi tudi sprostimo, zabavamo, noro razveselimo in pozneje žalostno tolažimo. Približno nekaj takega mi je rojilo po glavi, ko sem spoznavala znamenito mesto Las Vegas ali po slovensko Travnik. Vsak popotnik ve za to mesto v Nevadi, polno igralnic in zabave, v njem je vsaka stvar posebna, edinstvena, vse v superlativih, predstavljeno v čudovitih prospektih in dobro načrtovani publiciteti. Morala bi dobro premisliti, kje se z opevanjem Las Vegasa ne bi srečala in kar privzdiguje me, ko berem zapis Vlada Kadunca o njegovem doživetju tega znamenitega mesta v katerem sem preživela pet dni.

Popotovanje se je začelo v veličastnem Nacionalnem parku Grad Canyon, v izjemnem naravnem okolju, ki se človeku vtisne trajno v spomin. Po obisku elektrarne Hoover Dam na meji med Arizono in Nevado in ogledu rudarskega mesta Calico Ghost smo se v večernih urah znašli v Las Vegasu in že ob prihodku nam je zastajal dih.

Namestili smo se v srednjeveškem gradu Excaliburu, hotelskem kompleksu, zasnovanem po vzoru srednjeveških gradov Evrope, v enem od njih je bival legendarni kralj Artur. Takoj smo se podali po glavni ulici in strmeli v hotelske komplekse The Venetian, Eiffelov stolp, Lukxor, Caesars Palace, New York. Bellagio. The Mirage, treasure Island in tako neskončno naprej, saj živi tu več kot sedem sto tisoč ljudi, ki jih obišče letno preko 40 milijonov popotnikov. Opisati to mesto ni možno, pravi vtis in njegov utrip moraš doživeti, najbrž večkrat. Obhodila sem nekaj kompleksov in z občudovanjem opazovala te imitacije znamenitih stavb kot so piramide, Karnak, benečanski kanali, Slavolok zmage, Kolosej jn tako naprej.

Iz The Strip ulice me je zaneslo v igralnico Mirage, čudovitega hotela nasproti Flamenga, polnega avtomatov za vse mogoče in nemogoče igranje, vse za denar. Kupila sem nekaj žetonov in prvič v življenju poskusila sreči, nekaj žetonov sem zapravila, potem se je v enem primeru usulo iz avtomata, da sem najbrž zakričala, ker se soseščina na glas zasmejala. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi nehala, za izkupiček sem kupila nove žetone, spet izgubljala, včasih dobivala in tam obsedela do petih zjutraj z nekaj malega priigranega presežka. Nisem bila tudi za trenutek ne sama, če je iz kakšnega avtomata kdo odšel, ga takoj zasedel nov obiskovalec.

Po spoznanju, kako se igralka na srečo počuti, me samo izzivanje sreče ni več pritegovalo. Ogledovala sem še naprej znamenite objekte, številne restavracije, obiskala neverjetne markete, butike in celo knjižnico. Ogledala sem si nek sejem informatike, obsežen športni center in muzej o zgodovino mesta, njegovi povezavi s kriminalom ter s svetom igralništva.

Mesto je dejansko nekaj posebnega in takih podvigov, ki so v tem mestu nisem zasledila nikjer po svetu. Namenjen je igralništvu in zabavi v dej dejavnosti primernem okolju in luksuzu. Kot navadna turistka si niti nisem prizadevala kaj več spoznati o igrah na srečo, bolj ko to me je zanimala organizacija mesta in uspešnost njegovih poslov. Imajo ogromni promet pa tudi veliko težav in prav zato dopolnjujejo osnovno igralniško dejavnost s športnimi prireditvami in izjemnimi nastopi umetnikov, zlasti vokalistov in zabavne glasbe. Donosnost mesta narašča in »Travnik« bo še dolgo služil sedanjemu namenu ter s svojo slavo privabljal staro in mlado.

Vas zanimajo atrakcije kot je Las Vegas?

Digitalizacija, 13. oktober 2024

Šibko ministrico so umestili med lačne ptice, ki so jo skljuvale do smrti! Tako nekako javnosti sporoča komentator N'toko svoje prepričanje ob odstopu ministrice za digitalno preobrazbo naše države in priznam, da me je to spoznanje spodbudilo k pisanju tega bloga. Zakaj? Na področju digitalnih programov je vsak dan toliko novosti, da postajajo te najbolj osovražene pri vsakodnevnih opravkih pretežne populacije, ki digitalizacijo ne uporablja pri avtomatizaciji in krmiljenju proizvodnih procesov. Gre za pretežno večino prebivalstva ne samo v naši državi, tudi v EU in povsod po svetu, ki se jim vsak dan vsiljujejo novi programi ne da bi jih potrebovali, tudi pregleda nad njimi nimajo in torej ne morejo ali pa zelo težko presojajo o njihovi uporabi. Čemu torej so namenjeni, kdo jih ustvarja, kako najdejo uporabnika, kako ga prepričajo, da ga uporabljajo in kdo se preživlja z nenehnim lansiranjem novosti, ki je večini uporabnikov nepotrebna?

Najprej pomislimo na obsežna finančna sredstva, ki jih namenjajo države, unije in druge finančne institucije za digitalizacijo. Podjetniki in posamezniki, ki so se poglobili v obseg in vsebino razpisov na področju digitalizacije, želijo ta sredstva pridobiti in jih zato na trgu nenehno ponujajo ter pri tem uporabljajo številne promocijska možnosti. Nastajajo elaborati in ekspertize z velikanskimi potrebami po računalnikih in njihovih programih, ki se prezentirajo na organih odločanja, simpozijih, posvetih, … in, v našem primeru, letijo na pristojna ministrstva, nato pa v Bruselj. Pomemben je namen, presoja ekonomičnosti in kakovosti digitalizacije se podredi možnosti pridobivanja finančnega kapitala. Ko je na pristojnem ministrstvu lep kupček denarja za digitalizacijo in še neznani izvajalci, je to super vabljivo za podjetnike, ki ponujajo storitve, svetovanja, strategije, vse mogoče in nemogoče programe, razvojne trende in še mnogo podobnega. V svetu tem podjetnikom rečejo lobisti, pri nas smo sicer to poimenovanje sprejeli, toda nihče jih ne »drži za kravateljc«, če ne izpolnjujejo obveznosti te profesije. Namesto, da bi digitalizirali gradbeništvo, infrastrukturo, gostinstvo, vse dejavnosti z napornimi in številnimi fizičnimi deli, se digitalizirajo ambulante, administracija na vseh nivojih in podobno delo, ki ga je zaradi digitalizacijo potrebno dograditi z ljudmi, ki zbirajo podatke, polnijo njihove baze, opravljajo nadzor nad izvajanjem posameznih del, da računalnik prepoznava vse kar se v njem znajde. Med nami, navadnimi smrtniki in med zaposlenimi v ustanovah, ki jih potrebujemo (banke, zdravniki, kulturo, trgovino, pekarno, frizerjem, komunalo …) raste zid, stena, nepremagljiva ovira, ki preprečuje sporazumevanje in medsebojno pomoč, ki jo računalniški program komuniciranje seveda ne prepoznava. Marsikateri strokovno usposobljen analitik je medijem že podal prispevke z ugotovitvijo, da podjetja z digitalizacijo ne povečujejo avtomatizacije in standardizacije fizičnih in težavnih del, ob današnji kadrovski krizi zahtevajo, da jim država zagotovi delavce. Posledica takega ravnanja je visoko izplačilo plač in seveda tudi prispevkov od plač.

Priča smo še enemu dokazu, da nekaj govorimo in drugo delamo. Digitalizacija v naši državi naj dosledno zmanjšuje težka fizična dela, pospešuje avtomatizacijo sistemov in usposablja nove generacije. Tehnološko in tehnično taka kot se danes, po nepotrebnem obremenjuje množice in jim preprečuje človeško sprejemljive pogoje komuniciranja. Stroka bi se morala poglobiti v računalniške sisteme za masovno uporabo ne pa da nas pošilja na tviter, facebook,…kjer vlada kaos in se mešajo laži z dejstvi, da ni možno presoditi razmer. Politika digitalizacije se mora na novo oblikovati tako pri nas kot v EU.

Veste kakšne programe vsebuje vaš hišni računalnik?

Toman, 12. oktobra 2024

Tam okoli leta 1974/75 je minevalo že nekaj časa od ukinitve slikarske kolonije Novoteksa, ki jo se organizacijsko urejal Miran Simič. Ugotovili so, da se jim je nabralo toliko umetnin, da preprosto nimajo več interesa razvijati to dejavnost. Slikarski mojstri po Sloveniji so iskali novega organizatorja. Pri tem je bil posebno prizadeven likovni umetnik Čoro Škodler, akvarelist, ki je imel veliko prijateljev v našem kraju. Miran je postal občinski funkcionar, zainteresiran, da slikarji ustvarjajo v našem kraju, priporočal nam je, da naše Kulturno umetniško društvo posveti pozornost tudi tej kulturi. Po številnih razgovorih s slikarji smo se odločili za slikarsko kolonijo akvarelov in pridobili za strokovno pomoč Janeza Mesesnela, v tistem času prepoznanega likovnega kritika in umetniškega publicista. Kolonija je bila med slikarji lepo sprejeta, na naše povabilo se je odzvalo mislim da 28 slikarjev in ko smo se prvič zbrali je bil to velik praznik za njih in za nas v podjetju. Umetniki so se razpršili po okolici mesta, tovarne, vinskih goric in drugod, z nekaj let starim sinom sva jih iskala in obiskovala na terenu. Po tednu dni smo pripravili pomembno kulturno prireditev, ki jo je prenašala celo RTV Ljubljana, prireditev pa je impresionirala takrat izjemno pomembna novinarja in komentatorja Jožeta Hudaček in Braneta Prestor. Slikarji, številni gostje in zaposleni smo napolnili žal takrat mnogo premajhno tovarniško galerijo, akvareli so bili kakovostni, dobili smo od vsakega udeleženca eno platno brezplačno v trajno last.

V tej prvi koloniji je bil tudi mladi Veljko Toman za katerega so drugi udeleženci govorili, da še nima diplome, da pa je dober. Pokončen mlad slikar, ki v celot odstopal od drugih udeležencev krasili so ga košati, nekoliko rdečkasti lasje, držal se je bolj zase, pa vendar smo ga opazili vsi. Ni bil kaj dosti komunikativen, držal se je ob robu razstavišča imela sem občutek, da ga prireditev ne zanima, da pa je bil zadovoljen v tej koloniji. Dobro pa se spomnim njegovih popolnoma drugačnih slik, kot so ji ustvarili drugi. V njih je bilo veliko barv, oblik in temote. Kje je ustvarjal nisem izvedela tako, da ne vem od kot so bili njegovi motivi. To moje prvo srečanje z omenjenim mojstrom mi je ostalo v spominu in še vedno spremljam kje vse danes razstavlja, kakšne ocene dobiva predvsem pa kako se spreminjajo njegove podobe.

Ko danes zagledam Veljka Tomana na slikah ali na televiziji, se v mene zazre starostnik s sivo brado in brki, izžareva optimizem in kar kliče v razstavno galerijo njegovih likovnih del. Ima 80 let in za ta jubilej pripravlja številne samostojne razstave slik in grafik ter del restavratorstva. Cikel razstav je pričel v Trubarjevi domačiji, sledila mu je razstava v Kliničnem centru, v knjižnici Cerknice, Postojni in zdaj na Vzajemnosti. Naslednje bodo razstave v Preserjih, v rodnem Vrbju in na Rakitni. Na vsaki razstavi prikazuje drugačno tematiko iz svojega bogatega opusa. Toman je vse stranski tako v likovnih delih kot v restavratorskem delu ob katerem jih je ustvarjal. Po vsebini je slikar trenutnega navdiha, svoje pokrajine in tihožitja naslika tako kot jih občuti v tistem trenutku. Rad se poglablja v sončnice. Je odprt in družaben slikar, ki vodi več slikarskih delavnic za staro in mlado, se udeležuje mednarodnih slikarskih srečanj v Sloveniji in tujini, še vedno pa rad zahaja tudi v slikarske kolonije.

Celoten njegov življenjski opus je tako obsežen, da ga niti ne poznam saj tako kot njega, spremljam delo vseh, ki so v mojem času v podjetju prihajali ustvarjati v našo kolonijo. Veliko jih je že odšlo za vedno, z nekaterimi celo prijateljujem, nisem pa z vsemi uspela v dolgoletnih naših kolonijah navezovati dolgotrajnejši odnos ali jih ohranjati v spominu.

So likovni umetniki za vas zanimivi?

Naše deklice, 11. oktober 2024

»Bog živi vas Slovenke! Prelepe, žlahtne rožice« je pred stoletji zapel avtor naše himne dr. France Prešern in se s tem poklonil ženskam, posebno pa »rožicam« ki jih mednarodna skupnost imenuje deklice. Danes Statistični urad Slovenije ocenjuje, da je starih manj kot 14 let v naši družbi le 15%, koliko od tega pa je deklic žal nisem našla. Naša družba je v povprečju stara stotinko manj kot 45 let.

Zgleda, da je svet ugotovil težavni položaj prav te populacije, prepoznai vlogo in pomen deklic za zdrav razvoj človeštva in se odločil za izboljševanje njihovega položaja. Razglasili so 2012 leta 11. oktober za Mednarodni dan deklic, da se osredotočimo na uveljavljanje pravice deklic do izobrazbe, zdravstvene oskrbe, enakih možnosti, zaščite pred diskriminacijo, nasiljem in zlorabami kot so zgodnje poroke, spolno nasilje in izkoriščanje. Izobražena dekleta hitreje premagajo revščino, se osamosvojijo in aktivno vključijo v upravljanje družbe. Ne samo revščina in družbene norme, tudi oboroženi konflikti onemogočajo uveljavitev te temeljne pravice mladih. Otroške poroke so zlo, ki vodi v prekinitev izobraževanja, ne izkoriščanje sposobnosti, v zdravstvene težave in socialno izolacijo. Deklice morajo imeti enake možnosti za uspeh kot fantje. Vsaka skupnost, tudi globalna, naj skrbi za zmanjševanje spolne neenakosti in zagotovi deklicam podporo, ki jo potrebujejo, da postanejo močne, neodvisne ženske. To vključuje dostop do zdravstvene oskrbe, enake možnosti na trgu dela in pravice do odločanja o lastnem telesu in življenju. Dati jim je priložnosti, da postanejo voditeljice, inovatorice in ustvarjalke sprememb. Dekleta po svetu je vključevati v dialoge, kjer lahko izražajo svoje misli, delijo svoje izkušnje in predlagajo rešitve za boljšo prihodnost. Cilj je, da bodo deklice imele enake pravice, varnost in priložnosti za uspeh, kot fantje.

Kaj o deklicah meni moja skupnost vem le iz medijev in ti so v tej temi zelo skopi. Globalne skupnosti pravijo, da v Sloveniji za pravice deklic in enakosti spolov dosegamo visoke standarde. Priznavajo, da imajo deklice enak dostop do osnovnega, srednjega in visokošolskega izobraževanja kot fantje. Manj deklet je še vedno v naravoslovju, tehnologiji, inženirstvu in matematiki. Enakosti spolov je v Sloveniji zagotovljeno, deklice odraščajo v družbi, kjer se enakost spolov spodbuja, odstranjujejo se tudi ovire pri uveljavljanju profesionalnih priložnosti, plačilnih razlik in zastopanosti žensk na vodstvenih položajih. Slovenija ima ustrezno zakonodajo za zaščito otrok, kar vključuje tudi deklice. Ima tudi ustanove za preprečevanje nasilja in zlorab ter pomoč žrtvam z vključno kampanjami za ozaveščanje o spletnem nasilju in zaščiti otrok na spletu. Otroške poroke in prisilnih praks skoraj da ni, zakonodaja prepoveduje poroke pred 18. letom starosti, izjeme so v določenih marginaliziranih romskih skupinah. Dekleta in ženske v Sloveniji imajo enak dostop do zdravstvenih storitev, vključno z reproduktivnimi pravicami. Zakonodaja zagotavlja možnost varnega splava, dostop do kontracepcije in kakovostno zdravstveno oskrbo. V šolah se izvaja zdravstvena vzgoja, kar omogoča, da dekleta odraščajo z zavedanjem o lastnem zdravju in pravicah. Obstajajo programi, ki dekleta spodbujajo k aktivnemu državljanstvu. Se pa v medijih in pop kulturi še vedno poudarjajo podobe žensk in deklet fizične lepote brez intelektualne ali druge sposobnosti, kar lahko vpliva na pričakovanja, ki jih imajo deklice o sebi. V šolah in javnih kampanjah si Slovenija prizadeva za medijsko pismenost in kritičnega razmišljanja.

Naše deklice so prihodnost naroda zato jim pomagajmo, da bodo razvile svoje potenciale!

Kako pa vi pomagate svoji deklici?

Giuseppe Verdi, 10. oktober 2024

Na današnji dan pred dvestoenajstimi leti se je rodil genialni skladatelj najlepših opernih melodij 19. stoletja Giuseppe Verdi, ki je oblikoval klasično opero.

Že v mladih letih na skromni italijanski kmetiji, je pokazal izjemni glasbeni talent in se zato začel glasbeno izobraževati. Uveljavil se je že s svojo prvo opero Oberto, svoje najpomembnejše opere pa je ustvaril med svojim 27. in 57. letom. Nabucco simbolizirala italijanski boj za neodvisnost. Rigoletto, Il Trovatore, La Traviata mojstrovine, ki so utrdile njegov status enega največjih opernih skladateljev in Aida napisana za slovesnost ob odprtju Sueškega prekopa, ki pa je tudi najbolj slavno njegovo delo. V poznejših letih je Verdi ustvaril več mojstrovin, kot sta Otello in Falstaff . Slednja je bila ena redkih njegovih komičnih oper. Mojster melodije in drame, se je osredotočil na čustveno intenzivne teme, kot so ljubezen, ljubosumje, moč in maščevanje. Oblikoval je like globokih, kompleksnih značajev in v orkestraciji poudarjal čustva in patriotizem ter s tem prispeval k širjenju italijanske narodne identitete v času gibanja za združitev Italije. Verdi je bil znan po svoji ljubezni do italijanske kulture in je postal simbol italijanskega domoljubja. Po smrti je bil deležen ogromnih časti, njegov pogreb pa je bil eno največjih javnih zborovanj v zgodovini Italije. Verdi je zapustil trajen vpliv na operno glasbo in širšo glasbeno kulturo, njegove opere pa se še vedno redno izvajajo na svetovnih odrih.

Poslušati klasično opero pomeni glasbeno razkošje saj je to oblika glasbenega gledališča, ki združuje petje, instrumentalno glasbo in dramsko igro. Izvor opere sega v konec 16. stoletja v Italiji, vrhunec je dosegla v 18. in 19. stoletju, ko so delovali skladatelji, kot so Wolfgang Amadeus Mozart, Giuseppe Verdi, Richard Wagner in drugi. V tem obdobju se je razvilo več opernih slogov in tradicij, ki so postale osnova klasične opere, kot jo poznamo danes. Pevski nastopi so Arije v katerih pevec izrazi svoja čustva, misli ali dileme. Arije so pogosto osrednji del opere, saj ponujajo čustvene vrhunce. Melodično govorjeni deli pripovedujejo zgodbe med arijami in ansambli in jih imenujemo Recitativi. Skupine pevcev ali zbori poudarjajo množične prizore medtem ko dueti, terceti in podobni kažejo interakcijo med liki. Orkester spremlja pevce, ustvarja vzdušje in je ključen pri gradnji napetosti in čustev v glasbenem delu. Besedilo opere je libreto, ki ga piše libretist. Vsebuje dialoge, monologe in pesmi. Zgodbe oper so pogosto vzete iz mitologije, zgodovine, literature ali vsakdanjega življenja, teme pa zajemajo ljubezen, maščevanje, smrt, politiko in druga čustveno nabita vprašanja. Operne predstave so bile vedno bogato uprizorjene s scenografijo, kostumi in koreografijo, ki poudarjajo scene

Opera je nastala v Firencah. Prva opera je bila Dafne in jo je uglasbil Perija. Med začetnike uvrščamo tudi Claudio Monteverdia in njegovo opero Orfej. Sledile so baročne, klasične, romantične, poznoromantične in veristične opere v opernih žarnih kot so resna, komična ali bel canto opera. V klasični operi so natančno določene vloge, ki so pisane za specifične glasovne tipe kot so sopran, mezzosopran, tenor, bariton, bas. Klasična opera je kompleksna in bogata umetniška forma, ki združuje glasbo, dramatiko in vizualne elemente.

Operna predstava je doživetje, blagodejno deluje na naše razpoloženje. Lepota skladnosti petja, glasbe in čustev, je neponovljiva. Estetika priredbe, slovesnosti in čustvom prilagojena scena me mami, da bi ji sledila tudi sama, fanfare v Aidi me usmerjajo k veličinam.

Poznate Verdijeve opere?

Raztočniki, 9. oktober 2024.

V osnovnih šolah se je kar dobro prijela ideja o Rastoči knjigi (RK), živi in razvija se kot letni praznik šole, staršev, lokalne skupnosti in vse slovenskega združenja Društva Rastoča knjiga. So vseh vrst Rastoče knjige, največ jih je posvečenih razvijanju prijateljevanja in razumevanja med ljudmi, spodbujanju radovednosti, poklon znanim literarnim ustvarjalcem in podobno. Skoraj vsaka šola pa v programu dneva RK posebno pozornost namenja zbiranju podatkov o naravnih in ustvarjenih danostih šolskega okoliša.

Na dan slovesnosti je šolsko poslopje običajno okrašeno z razstavo likovnega ustvarjanja učencev in simboli šole. Vsak učenec ima kakšno nalogo, eni nastopajo, drugi sprejemajo prihajajoče, nekateri so že kar dobri špikerji. Vidi se, da je slavnost za učence in učitelje želena in prijeten, koristen dogodek, zato se nanj zelo dobro pripravijo. Na slovesnosti običajno tudi javno nagradijo zaslužne učence, predstavijo nove šolske ljubiteljske dejavnosti in seveda po prireditvi tudi pogostijo udeležence v svojih jedilnicah z dobrotami šole.

Učence in učitelje običajno pozdravi predstavnik ene od ustanov, ki vodijo gibanje Rastoča knjiga, so pokrovitelji gibanja ali pa znani po kanonu. Skoraj vedno srečanje v šoli pozdravi predstavnik Državnega sveta, ki je častni pokrovitelj gibanja RK, slavnostni govornik pa je eden od predstavnikov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Narodne in univerzitetne knjižnice ali Društva Rastoča knjiga.

V Velikem Gabru pa je Osnovna šola krenila z RK nekoliko drugače, bolj inovativno in povezovalno. V sodelovanju s tamkajšnjim Društvom upokojenih pripravljajo vsako leto kulturno prireditev Korenčkov praznik v okviru RK Veliki Gaber z okolico. Povezujejo ga z razstavo korenja in lokalno pridelavo zelenjave, z aktivnostjo sekcij upokojenih in iskanjem receptov za jedi s korenjem. Letošnja slavnostna govornica iz Društva RK, je svoj nagovor usmerila prav v inovativnost in koristnost skupnega projekta, da postane ta interes vseh krajanov in krajank, da pridobijo poslovno priložnost in da si pridobijo strokovnjake, ki bodo morda ponudili rešitve za njihove tehnološke in tehnične pripomočke s korenjem in zelenjavo. Kot sem sporočala že o predhodnem Korenčkovem prazniku, so takrat predstavili kot inovacijo Torto iz korenčka. Pomagala jo je ustvariti Visoka šola za upravljanje podeželja Grm Novo mesto in na slovesnosti bo dekanja te pomembne šole zopet dobila priložnost za razgovore, ki ji bodo nakazovali razvojno pot nekega pridelka, da bo čim bolj koristil ljudem. Naj posebej poudarim, da Korenčkov praznik obiskuje tudi župan, v tem mandatu županja pristojne občine, ob spoznanju, da je razvojna pot pridelave povezana s predelavo in trženjem kar vse pripomore do dodane vrednosti in omogoča naložbe. Vsa čast šolam, lokalnim oblastem in društvom, da spodbujajo zanimanje že šolarjev za študij kmetovanja, za koristno rabo domače zemlje in za duhovno rast krajank in krajanov.

Leta 2017 so v osnovni šoli v Velikem Gabru sklenili, da bodo gledali v prihodnost. Učenci, ki bodo v tem uspešni bodo postali Rastočniki in bodo v poduk drugim učencem. Zamisel se je razširila na krajane in krajanke. Danes krajani odločajo, kdo dela dobro za prihodnost in tisti, ki za prihodnost res nekaj naredi, je sprejet med Rastočnike. Letos bo to Jožica Štrempfelj, vsem nam poznana neutrudna ustvarjalka dobrega. Čestitamo Jožica!

Poznate gibanje Rastoča knjiga?

Angkor Vat, 8. oktober 2024

Leta 1999 sem se potikala po Kambodži, ki smo jo poznali le kot članico neuvrščenih držav. Včasih smo lahko prebrali, da imajo težave s Kmeri, sicer pa so v nas ustvarili vtis eksotične dežele v razvoju, ki je imela simpatičnega in vedno nasmejanega voditelja. Kot običajno, sem se tudi pred tem potovanjem površno seznanila z njeno entiteto, ki izhaja iz starodavne civilizacije Kmerov. To ljudstvo je prebivalo na ozemlju današnje Kambodže med 9. in 15. stoletjem, kultivirali so zemljo in ustvarilo pogoje za pridelavo riža. Njihov imperij je bil eden najmočnejših in najnaprednejših v jugovzhodni Aziji ker so razvili napredno infrastrukturo, vključno z obsežnimi sistemi za namakanje, s tem omogočili gojenje riža in tako zagotovili stabilno preskrbo s hrano. Gradili so impresivne templje in palače, najpomembnejši med njimi pa je kompleks Angkor Vat, ki je bil zgrajen v 12. stoletju kot hindujski tempelj in kasneje preoblikovan v budističnega. Vplivi iz Indije so bili zelo močni, zlasti na področju arhitekture, umetnosti in vere. Kmeri so razvili tudi svoj edinstven umetniški slog in pisavo. V 15. stoletju so jih premagali Tajci. Kmeri so se jim umikali proti jugu ter s tamkajšnjim prebivalstvom ustanovili današnjo državo Kambodžo, ki je še vedno pod vplivom kmerske dediščine zlasti v jeziku in arhitekturi.

Angkor Vat je ogromnem kompleks nekdanje prestolice Kmerskega kraljestva. Raziskovalci v tem stoletju so gs iztrgali džungli in danes je kot največje svetišče na svetu, dediščina človeštva pod zaščito Unesca. V njem je še vedno neprešteto arhitekturno izjemno zanimivih templjev, bivalnih kompleksov, parkov, teras, vodnih poti in drugih objektov. Nahaja se sredi obširne ravnice, ki je varovana z širokim plovnim vodnim kanalom. V svetišče so iz vseh štirih strani vodile od kanala speljane široke tlakovane poti z monumentalnimi portali. Svetišče je več nadstropno in znotraj razdeljeno na več kvartov. Na stenah zunanje najnižje terase so vklesane pripovedi o nastanku sveta, o filozofiji budizma in o zgodovini nekoč tu živečega kmerskega naroda. Velikost sten in dolžina terasastih hodnikov je tako obsežna, da jo iz dveh strani komaj obhodiš v dopoldnevu. Nekoliko manjše, vendar še vedno neverjetnih razsežnosti, so zgornje tri terase kamor smo se povzpeli po navpičnih stopnicah, na najvišjo teraso po tako strmih, da smo morali hoditi ob varovalni vrvi.

Svetišče naj bi bilo Sporočilo o večnem življenju: najprej je obstajalo mlečno morje iz katerega so ljudje hoteli dobiti eliksir večnega življenja. Na veliko kačo (zli duh) so navezali ogromno goro. Sukali so s pomočjo kače veliko goro tako dolgo, da se je mlečno morje začelo peniti in je na peni nastajal eliksir. Dobri duh je imel veliko rok in z eno od njih je eliksir pobiral iz pene, ga podarjal ljudem in jim zagotovil nesmrtnost. Kača je Dobremu duhu ukradla eleksir in še predno ga je pogoltnila ji je duh z metom diska odrezal glavo. Tako je glava kače postala nesmrtna medtem ko eleksir še ni prišel v trup in je zato ta ostal smrten. Na podlagi tega izročila umrle tudi danes upepelijo, polovico pepela spustijo po tekoči reki, da se vrne v morje od koder je življenje prišlo, kamor se vrača in od koder se bo vrnilo. Po vsem svetišču je polno kipov, največ mladenk (absar-nebeških plesalk), prijaznega Bude v nirvani in prizorov iz hindujskih epov, kot sta Mahabharata in Ramajana.

RTVSLO 2 nam je to veliko kamnito svetišče predstavila kot gradbeno in arhitekturo mojstrovino, čudež za 12. stoletje in vzor za današnje čase. Oddaja me je spomnila kako majhna sem se počutila v Angkor Vat-u ob spoznanju, da o človekovih prednikih vemo manj kot nič.

Ste morda tudi vi potovali na ogled Angkor Vat-a?

Palestina po letu dni, 7.oktober 2024

Naša sveta dolžnost je, da danes pozornost namenjamo ljudem, ki jih muči in ubija pohlep po vojnem dobičkarstvu na Bližnjem vzhodu že eno leto. Pred enim letom na današnji dan so bili ugrabljeni izraelski talci, za katere po enem letu ne vemo, kakšen je njihov položaj, kaj se z njimi dogaja in če so sploh še živi. Današnji dan pred enim letom je Izrael objavljal, da bo uničil ugrabitelje talcev organizacijo palestinskega naroda Hamas, ki se je ugnezdil v Gazi. Na današnji jubilejni dan po enem leti niti ni pomembno katerim poročilom naj verjamemo, dejstvo je, da je umorjenih preko enainštirideset tisoč Palestincev, od tega večino otrok in žena, da je še vedno neznana usoda talcev, da je Gaza razbita, domovi porušeni, do so ljudje v taboriščih lačni, bolni in nepreskrbljeni. Nad vse žalostno je tudi dejstvo, da je pretežni del uničenja omogočilo orožje ZDA ter naše EU in da temu zlu ni videti konca, širi se kot rak, podlegli so mu je že Libanon, Sirija, Iran, …

Sramujem se tudi sama kot človek, da je pomemben »gospod« na najvišjem položaju opravičil dolgotrajno in množično pobijanje otrok, žensk in vojakov s tem, da se je Hamas utaboril pod bolnišnicami, šolami in podobnimi ustanovami. Osramotil je celotno človeštvo sveta kot, da smo ljudje brez čustev, emocije, duhovne zrelosti ali pravičnosti. Pobijanje bolnih in otrok ni opravičljivo zaradi skrivališča vojaštva pod njihovimi nogami, kaj so pa bolni in otroci lahko naredili narobe? Kako naj oni odgovarjajo za delo svojih staršev, za svoje odrasle sorodnike. Oseba zaradi katere se sramujem, da je v naši človeški družbi, ima pooblastila svojih volivcev, ima na razpolago dovolj materialnih dobrin in ni je sile na svetu, ki bi mu želela dejansko odvzeti moč. Taka situacija je za človeštvo pogubna, nedostojna in tudi nepotrebna. Zamislite si, da bi takemu človeku padlo na pamet, da odpravi šole, vrže atomsko bombo na nič hudega sluteče mesto, pobije drugače misleče ali kar koli še hujšega. Kdo išče rešitve pred njegovimi nevarnostmi, kaj so pomenili nasmehi, ko je naš premier udaril po mizi v OZN in kaj bodo storili državljani in državljanke, da bo gospod ostal brez pooblastil?

Organizatorji operacij, kot se v NATU naziva vojaški spopad, morajo vedeti in pred kakršno koli akcijo zavarovati pred posledicami sodobnega, modernega civilista, še posebno mlajšega. Preživljanje človeštva je odvisno od znanja, inovativnosti, izumov in raziskovanj materialnega in duhovnega značaja. Kako naj svoje poslanstvo opravljajo mlajši rodovi, če jih vojna onemogoča šolanje, kako naj se nek raziskovalni dosežek ponudi na trgu, če iz njega nastajajo bojni izstrelki, ki lahko uničujejo življenje na drugi strani planeta, kako naj se odpravlja revščina, če ljudje s pooblastili volivcev usmerjajo denar v orožje in v operacije, kje bo torej ustvarjena dodana vrednost prihodnjih rodov. Prav gotovo je v raziskovalnem delu nujno uveljaviti etnične kriterije, kriterije za izbiro tistih, ki povečujejo blaginjo.

Najhujše posledice »operacij« pa gotovo prizadenejo družine tako pri Rusih in Ukrajincih kot pri Izraelcih, Palestincih, Irancih ,… Hujše se družini ne more zgoditi kot ubiti sin, še posebno, če je edinec. Nič lažje ni družini, če se sinovi vrnejo iz front kot invalidi, nesposobni ustvariti svojo družino in jo preživljati. Da ne omenjam travne duševnega značaja, predvsem brisanje spomina na preživele nevarnosti, strahu zaradi invalidnosti in posledice zdravstvenih terapij. Družina v povojnem času se mora temeljito spremeniti in prilagoditi pomanjkanju, naporom obnove domov in delovnih mest, preživljanju obnemoglih in v vojni prizadetih in še mnogo mnogo drugega do vključno sovraštva do države in ljudi, ki jo vodijo.

Kaj pa vi menite o omenjenem jubileju?

Mokronog z odbojko, 6. oktober 2024

Zdaj je naša družina že tako vpeta v odbojko ter družbo njenih občudovalcev, da moram z njimi na pot in na tekme če hočem doživeti prijetno nedeljo z njimi. Tokrat smo se dobili v Mokronogu, kot že veste novem modernem športnem okolju, za katerega je mesto poskrbelo v okviru reševanja izobraževalnih zmogljivosti kraja. Objekte izobraževanja so umestili neposredno pod Žalostno goro, ki jo od športne dvorane loči le nekaj arov gozda in je iz zornega kota športnika prav lep pogled na visok zvonik, ki štrli iz zelenja.

Mislila sem, da bom prezgodnja in ne bo še nikjer nikogar, toda že pred napovedanim pričetkom je bil živ žav okoli športne dvorane prav optimističen, da o podajalcih žoge v dvorani sploh ne govorim. Kar usedla sem se na galerijo in iskala z očmi moja dva vnuka misleč, da sta že v dresih na tekmovalni površini, ko pa sem malo natančneje pogledala, sem jih zasledila na galeriji, le nekoliko stran od mene. Skočili smo si v objem, kakšen nepozaben dogodek, potisnila sem jima banane v čokoladi, da se bosta ona dva in njihovi soigralci malo posladkali pred pričetkom tekem. Ko smo opravili te prijetne čustvene trenutke, so prišla tudi starša, ponovili smo situacijo z vnukoma in se na to komodno namestili za občudovanje neštetih odbojkarjev iz Ljutomera, Ljubljane, Kranja in Mokronoga. Nabralo se je precej ljudi po tribuni, navijali smo vsak za svojo ekipo, dominirali so navijači Ljubljane, vsi starši odbojkarjev, ki so si že oblikovali svoj način spodbujanja ekipe z napevom, ploskanjem, teptanjem lesenih delov galerije in ropotuljo, žal je moral boben ostal v torbi, ker bi bil hrup premočan v dobro zvočni dvorani. Se razume, da je zmaga pripadala Ljubljani, toda Kranj jim je bil tesno za petami, celo nekaj časa pred njimi. Živci so bili tako pri igralcih kot pri publiki, na pecljih, no končna razlika v točkah je bila minimalna 2 točki. Igra med Ljubljano in Kranjem je bila po mojem laičnem mnenju fenomenalna. Nekajkrat je bila žoga dolgo v zraku, lepo so si jo podajali, eleganca in razumevanje igralcev v očeh gledalcev sta bili enkratni. A to so bili pač trenutki, prevladovali pa so seveda neverjetno močni udarci žoge čez mrežo, od kot so dobili pobje to silno moč mi ostaja uganka. Je pa vmes nekaj igralcev večkrat nakazalo z nasmehom ali s komično gesto, da so z igro nasprotnika zadovoljni in da tekmo igrajo tovariško.

Starši, moja malenkost kot edina babi in prevozniki odbojkarjev smo se po tekmi zbrali na platoju pred dvorano. Zdaj se že dobro poznamo, komentarjev je bilo veliko, seveda pa smo se, posebno ženske, počutili navdušeni nad zmago. Fantje so se tušali in pospravljali svoje stvari, mi na platoju smo jih nestrpno pričakovali, trepljali po ramenih in hvalili, zadovoljni smo se nasmihali drug drugemu in opominjali, da se v sredo navijaška kolona usmeri Novem mestu.

Nedeljo smo doživeli prijetno, prevladovalo je vzdušje pričakovanja novih podvigov. V lepem sončnem dnevu smo občudovali tudi svojstveno urejenost mesta Mokronog vse od doma Pavla Zidarja, ostanka gradu, glavne mestne ulice pa do modernega gostinstva, kjer smo bili lepo sprejeti in postreženi z dobrim kosilom. Večji vnuk si je celo privoščil skoraj pol metra visok hamburger, ki smo ga prvič videli. Pazi, od njega ni nič ostalo. Domov smo odšli vsak v svojo smer, družina v smer prestolnice, sama pa čez Gornje, Srednje in Spodnje Lakence mimo peskokopov, vikendov, graščin, gozdov in polja v romantično Šmarjeto, od tam pa po nekdanji obupni avtocesti mimo Otočca domov. Kaj bi še lahko bilo lepše kot občudovanje mladih pri njihovem delu ter sonce nad zgodovinskimi kraji, gozdovi in mesti mirne Dolenjske pokrajine?

Ustvarjalnost mladih v stroki, ki jo spoštujejo, prinaša zadovoljstvo tudi starejšim.

Spremljate ustvarjalnost svojih otrok, uživate z njimi?

Novica iz NATA, 5. oktober 2024

Z NATO-m smo Slovenci in Slovenke v nekoliko čudnem odnosu. Odločili smo se, da bomo svojo varnost v kateri bi potrebovali vojake in orožje, zaupali tej veličastni severno atlantski zvezi. Šele po odločitvi so se tu pa tam pojavljala vprašanja ali takega sovražnika sploh imamo, se lahko pojavi? Potem so začeli naši vojaki reševati mir in probleme v državah po svetu in ko smo vse to premlevali, smo prišli do problematike zdravstva, visoke prispevke državi za delo in tako naprej, skratka denarja za vojake in vojsko nimamo, lahko bi ponovno razmislili o članstvu v Natu. Piko na i je bila še vojna v Ukrajini, zavzetost generalnega sekretarja za oboroževanje, vmešavanje ZDA v evropsko energetsko oskrbo in še kaj bi se našlo kar vse nas volivce in volivke vedno bolj skrbi, saj vodje držav, OZN in NATO zanje ne najdejo rešitev. Nezaupanje po svetu do njih se širi, ni videti, da vlaganja v vojaško industrija in oboroževanje lahko zagotovi mir, svojih dolžnosti z odpoklici neuspešnih vodij pa ne morejo opraviti niti volivci. Kakšne šole, kakšna sociala, kaj prijateljstvo, sprava,…svet bruha milijarde za orožje, začel je Trump s 100 milijardami, zdaj se pogovarjajo le še od 1000 milijard dalje.

V približno takih razmerah je Nato dobil novega generalnega sekretarja, ki se nam veselo smeji iz medijev. Zamislila sem se nad to njegovo prijaznostjo, ker dosedanjega generalnega sekretarja nisem videla nasmejanega. Ne vem kako gleda na svoje novo delo in kje išče rešitve, pa sem se malo pozanimala o njegovih reguliranih pravicah in dolžnostih. Predstavlja in zastopa zavezništvo v mednarodnih dogodkih, vodi zasedanja Severno Atlantskega sveta znotraj Nata, predlaga odločitve in vpliva nanje, ima dostop do zaupnih dokumentov in predlaga imenovanje visokih uradnikov Nata. Njegove dolžnosti so usmerjanje in koordinacija vseh politik, dejavnosti in programov znotraj Nata, skrbi za zagotovitev odločitev pri članicah v skladu s strateškimi cilji zavezništva, njegova dolžnost je učinkovito uresničevanje odločitev članic skladno z postopki Nata. Delovati je dolžan kot posrednik med članicami, še posebej v primeru nesoglasij in napetosti. Ohranjati mora enotnost in konsenz znotraj zavezništva. Poročati je dolžan članicam in javnosti o aktivnostih in operacijah Nata, odgovarja na vprašanja o varnostnih izzivih s katerimi se srečuje zavezništvo, pomaga pri oblikovanju dolgoročne vizije in strateškega načrta zavezništva, vključno s prilagajanjem novim varnostnim grožnjam, kot so kibernetske grožnje, terorizem in geopolitične spremembe. V času kriz in konfliktov je njegova dolžnost usklajevanje Natovega delovanja, zagotoviti nemotene komunikacije med članicami in voditi diplomatske pogovore. Vse ključne politične in vojaške odločitve morajo biti sprejete soglasno s strani držav članic. Generalni sekretar ne more samostojno sprejemati zavezujočih odločitev, saj je vloga Nata zasnovana na konsenzu med članicami. Generalni sekretar mora biti sposoben političnega vodenja, diplomacije, usklajevanja interesov držav članic ter obvladovanje kompleksnih varnostnih in obrambnih vprašanj. Znotraj zavezništva je odgovoren za usklajevanje političnih in vojaških dejavnosti ter vodenje administracije.

Če ne bi imel opravka z orožjem in operacijami bi rekla, da gre pri NATU za združenje kot jih poznamo v poslovnem svetu. Toda pisec Portreta SP Dela pravi, da novi generalni sekretar zagovarja kontinuiteto predhodnika, da ima izkušnje tradicionalno čezatlantsko usmerjene države, da zna vzpostaviti soglasje, da bo vse zaveznice obravnaval enako. Meni, da je Trumpova zasluga, da so članice zavezništva začele obrambo obravnavati bolj resno. Podpiral bo dobavo orožja Ukrajini ker ve, da konflikt ni omejen na njene meje tudi zato mora Ukrajina postati čim preje članica NATA. Meni tudi, da Kitajska ne bi smela podpirati Rusije, Nato pa da mora širiti partnerstva tudi v Pacifiku. Uf, vprašanje, če bo za nas volivce kaj bolje?

Kaj pa vi menite?

Novica iz Cankarjevega doma, 4. oktober 2024

Predstavil se nam je novi generalni direktor Cankarjevega doma, kulturnega hrama v katerem smo doživeli, mnogo, mnogo dobrega, lepega, koristnega in vzgojnega. Vsak dogodek v njem nas izobražuje, pove ali prikaže neko inovativnost, res smo lahko hvaležni ekipam, ki za nas skrbijo v Cankarjevem domu. No, če sem preveč patetična naj takoj dodam, da ni »nič tako dobrega, da ne bi moglo biti še boljše«.

Ko je prihajala sedanja generalna direktorica Doma, sem to ocenjevala kot zelo, zelo pozitivno. Že dolga leta spremljam njene objave o kulturi, kulturnem ustvarjanju predvsem pa o umetnikih sveta in njihovih delih. Ni ji para v naši družbi na tem področju njenega delovanja in njeni dosežki v Cankarjevem domu to močno potrjujejo. Odprti so nešteti projekti za vse zvrsti kulture, za vse generacije pa tudi za ljubitelje posebnosti, da o rabi Doma za srečanja civilne družbe sploh ne rečem nobene, Ni še minil mesec, ko sem imela priliko govoriti osebno z njo in povedala mi je, da je njeno delo nenehno iskanje dobrega, najboljšega, odličnega v svetu kulture. Se mi je pa v nekem blogu zapisalo, da bi, dragulje, ki nam jih predstavlja v Cankarju, moral posredovati tudi po drugih centrih kulture v državi, da bi vse »dobrote« Cankarjevega doma videlo in slišalo ter doživljalo več ljudi.

Ne malo presenečena sem že po nekaj dneh omenjenega osebnega razgovora prebrala v Delu, da je pristojna ministrica imenovala novega generalnega direktorja Doma. Vedela sem, da je direktor teatra v Kranju vendar nič več. Nerodno mi je postalo zaradi te svoje pomanjkljive informiranosti in zato sem seveda njegovo predstavitev z zanimanjem takoj prebrala. Misli na prihodnost, še na boljšo kakovost dogodkov in na zmanjšanje razpršenosti. Pripravil bo novo petletno strategijo, izboljšal delovanje tehničnih enot. Prilagajal bo program novim razmeram in potrebam družbe. Lepo je izrazil potrebo po večjem deležu humorja in navihanosti. Zgleda, da bo nadgradil to kar je dosedanja direktorica ustvarila za trajno rast in poslanstvo Doma, da bo sodeloval z gledališči v državi, da pa bo z opuščanjem preživelih projektov poskušal ustvariti pomembnejši položaj Doma v naši družbi. Seveda sem takoj pomislila, da je s tem morda mislil tudi na slovensko umetniško in ljubiteljsko produkcijo, ji omogočil povezovanje in sodelovanje pri doseganju kakovosti, mednarodni izmenjavi, povsod tudi materialno. Že dolgo je slovenska umetniška predvsem pa ljubiteljska kultura pastorka stroke, kritike in skrbništva. Prepuščena je iznajdljivostim lokalnih skupnosti in donatorstvu, v veliki meri pa tudi trgu, saj je prav v kulturi nenormalno veliko espejevcev in malih podjetnikov.

Razen tega kar so zapisali nekateri novinarji, ne vemo niti nismo imeli možnost prepoznati razlogov, da dosedanja generalna direktorica odhaja. Če odhaja zato, ker v Cankarjevem domu ne vidi več izzivov za njegovo in svojo rast, ji želimo, da bi te našla na svojih novih poteh, nikakor pa naj ne neha pisati o kulturi. Če pa meni, da ima naši družbi še mnogo sporočiti in da to najbolje stori v Cankarjevem domu, naj v njem ustvarjalno deluje tudi v prihodnje. Razbremenjena operativnih korporacijskih nalog, bo hitreje dosegala izboljšave, ki so potrebne za »narodov blagor«.

Generalni direktor Cankarjevega doma, naj vam bodo po 15. oktobru 2024 naklonjene zvezde, razmere in ljudje na vaši novi poslovni poti!

Obiskujete Cankarjev dom?

Lenarčič v Krki, 3. oktober 2024

Kot dr. Marin Berovič, je tudi dr. Jadran Lenarčič poleg svoj tehnične stroke razvijal in krepil svoj oseben odnos do likovne umetnosti. Omenjena se razlikujeta le v tem, da je dr. Berovič dokončal študij za likovno ustvarjanje, dr. Lenarčiču pa je kakovost v likovnem delu priznalo Društvo slovenskih likovnih umetnikov in Društvo likovnih umetnikov Ljubljana. Za mene je to fenomenalno, da izjemno tehnično in tehnološko usposobljeni strokovnjaki tako močno čutijo potrebo po likovnem ustvarjanju in v tej stroki dosegajo vrhunsko kakovost. Kot da je v enem telesu več oseb, vsaka s svojo kreativnostjo.

Kot je zapisala Tatjana Pregl Kobe je Lenarčičev cikel Vrt naslade, razstavljen v Galeriji Krka, na belem ozadju s ponavljajočimi se simboli prijazno harmoničen in zato lep, je pa brez dodatnih pojasnil težko razumljiv. Zgleda, da je male figurice ohranil v spominu iz otroških let, ko je bil njegov pogled na svet slikovit in zato čudežno lep. Pozneje so barve njegovih slik izražale njegove intimne zaznave duha, misli in čustva.

Mojster je najprej ustvarjal v kubizmu vendar se že v prvem ciklu Nastajajoče slike izkaže njegova naklonjenost slovenskemu in romanskemu svetu z rumeno belimi poslikavami. V drugem ciklu Dvorišča in trgi izrazi mediteranskemu svetu rdeče barve z dodatki modre in zelene. V ciklu Vse je ena slika je podobe narave povezoval z značilno obmorsko arhitekturo. Navdihuje ga erotika in radost življenja. Vrt naslade je njegov sedanji ustvarjalni ciklus, ki naj bi se povezoval s simboli rajskih vrtov in vrtovi zemeljskih naslad v delih likovnih mojstrov preteklosti. Lenarčičeva velika platna kažejo preobilico vsega v današnjem čudnem svetu ko sprejemamo vse kar smo včasih odklanjali. Umetnik nas zato vabi v belino tišine, ponuja nam ključ do novih sanj, vizij in spoznanj, hkrati pa opominja na morebitne posledice ponavljajočih se napak oziroma opozarja na tveganja, ki jih poznamo ali pa ne.

Naš umetnik je pomembna osebnost v slovenski družbi in državi. Je redni profesor Univerze v Ljubljani in znanstveni svetnik Instituta Jožef Stefan. Inštitut Jožef Štefan je vodil pet let. Glavna področja njegovega raziskovanja so robotika, predvsem robotska kinematika, biorobotika in humanoidni roboti. Po tem delu je poznan doma in po svetu. Je član Inženirske akademije Slovenije, bil je tudi njen predsednik. Potoval je po Sloveniji in predaval članom različnih društev. V mojem okolju ga je povabilo Društvo Dolenjska akademska pobuda.

Kot je razvidno iz WikipedijA je dr. Jadran Lenarčič poznana strokovna osebnost zlasti v tujini.

Do leta 2020 je pri založbi izdal šestnajst uredniških knjig iz serije Advances in Robot Kinematics ter dve monografiji v soavtorstvu z naslovom Robotics ter Robot Mechanisms. Doktor je dopisni član Accademia delle Scienze di Bologna in prejemnik dveh prestižnih častnih nazivov ter priznanj:

italijanskega Cavaliere Ufficiale nell'Ordine al merito della Repubblica Italiana in

francoskega Chevalier de l'ordre national du mérit.

Kot vse znanstvenike pa je tudi dr. Jadrana Lenarčiča zanima več področji ustvarjanja tako teoretično kot aplikativno, tehnične in duhovne vede oziroma iskanje lepote, ki se v celoti izkazuje prav v umetnost.

Je morda v vaši družini tudi kdo, ki ustvarja v različnih poklicih?

Otvoritev akademskega leta, 2. oktober 2024

Včeraj smo spet doživeli nekaj zanimivega, prijetnega in poučnega. V mojem mestu je Visoka šola za upravljanje podeželja pridobila nove šolske prostore ter v počastitev prvega dneva študijskega leta in ob desetletnem jubileju obstoja priredila posebno slovesnost. Skupaj z bruci smo se zbrali člani raznih društev, predstavniki podjetij, visokošolski učitelji in vodilni v politiki podeželja naše države. Prvo presenečenje je bil že uvodni protokol, ki se je začel z državno himno, nadaljeval z himno študentov Gaudeamus igitur in zaključil s pozdravom letošnjim novim študentom.

Slovesnost je otvorila dekanja Visoke šole, odeta v tuniko, okrašena z akademskimi insignijami, tudi z zlato verigo kot simbolom časti, prestiža in avtoritete funkcije na visoki šoli. Uporablja se ta veriga ob svečanih priložnostih, ob podeljevanju diplom, otvoritvi akademskega leta in podelitvah častnih naslovov. Z njo se poudarja odgovornost dekana pri vodenju in zastopanju šole navzven, tradicionalnost spoštovanja znanja ter učenosti, ločenost dekana od drugih akademskih članov in kot simbol univerzitetnih vrednot kot so znanje, akademska odličnost in tradicija izobraževanja. Tudi veriga dekanje našega gostitelja je izgledala kot bogata, vendar na njej ni bilo možno prepoznati grba šole.

Najvišja predstojnica Visoke šole za upravljanje podeželja GRM je predstavila študijska področja kot so varstvo narave, krožno gospodarstvo, logistika v kmetijstvu, podnebne spremembe, trajnost, novi izzivi živinoreje, alternativni viri energije, sodobni turizem, sodobne informacijske tehnologije, robotizacija in zelišča. Prisotne je seznanila s študijskimi programi po Bolonjski 1. 2. in 3. stopnji pa tudi z organiziranjem študija v oddelku za kemijo in biokemijo, oddelku kemijsko inženirstvo in tehniško varnost ter v Infrastrukturnem centru. Podala je pomembne informacije o šolanju tako za študente kot za podeželje, državne organe in podjetnike, še posebno pa je poudarila razvojne trende, ki jim bo šola programsko sledila. O pomenu tovrstnega izobraževanja so podali svoje mnenje visoki državni uslužbenci, strokovnjaki iz področja podeželja kot tudi podjetniki, ki so s šolo že razvili sodelovanje ali pa se na to pripravljajo. Močno je bila poudarjena predvsem potreba o povezovanju izobraževanja s podjetništvom in oblikovalci poslovne politike podeželja, skrb za zdravo prehrano ter ustrezna izvedbena organiziranost.

Slovesnosti je sledila pogostitev z domačimi nekdanjimi in današnjimi dobrotami, ki smo jih obiskovalci, navajeni delikatesne ponudbe, komaj prepoznali. Obroki s piro, več obrokov s krompirjem, začimbe in neštete domače mesnine so nas dejansko očarale, predvsem pa opomnile na bogato vedenje in videnje prehrane brez porabe energije, onesnaževanja, odpadkov in podobnih »bolezni« sodobnega načina ravnanja z živili. Stična se je še posebno izkazala z svojim biftekom, pripravljavci slaščic so ponudili izjemne izdelke, ponudnikov mesnin pa sploh ne morem prehvaliti. Seznanili smo se z novimi sadnimi sokovi, aperitivi in enkratnimi vini, še bi lahko naštevala in kakšno rekla še o zeliščih.

Visoka šola za upravljanje podeželja GRM nam s slovesnostjo sporoča, da svoje projekte usmerja v izobraževanje za ustreznejšo rabo danih in ustvarjenih možnosti podeželja in da s tem odpira nenehno kakovostno praktično sodelovanje z vsemi ustvarjalnimi potenciali, še zlasti s pridelovalci. Hvala vam!

Poznate izobraževane možnosti opisane ustanove?

Domače branje, 1. oktober 2024

Z velikim zanimanjem sem sprejela in prebirala seznam literature, ki je v prvi gimnaziji predpisan za domače branje. Z zanimanjem zato, ker sem že na začetku seznama najprej opazila knjigo Zgodbe svetega pisma (Klasje), knjigo zgodb torej, ki sem jo tudi sama kot otrok prvo brala in občudovala. Besedilo so spremljale barvne slike v zgodbah opisanih ljudi in božjih oseb kar je pri nas otrocih dodatno vzbujalo občudovanje nepoznane lepote stavb, narave, oblek, nakita in še mnogo drugega. Seznam knjig za domače branje se nadaljuje s Sofoklejevim Kraljem Ojdipom, Hamletom dramatika Shakespeare, Cervantesovim Don Kihotom in Linhartovim Matičkom, ki se ženi. Všeč mi je ta raznolikost dramskih del tako po vsebini kot po možni interpretaciji. Dileme in dejanja Ojdipa bodo verjetno pustile veliko vprašanj, še več novih pa bo po glavah gimnazijcev verjetno povzročil Hamlet s svojo načelnostjo. Mojstrsko podana simbolika Cervantesova kritika razmer v njegovem času bo verjetno težje dojemljiva, zato pa do zagotovo dobro razumljen Matiček v naših domačih razmerah. Šola predpisuje še izbor za branje dveh knjig iz seznama Stare grške bajke, Antigona, Dvojčka, Pesem o Rolandu, Ivanhoe, Romeo in Julija, Beneški trgovec, Ukročena trmoglavka, Tartuffe, Robinson Crusoe in Kranjski komedijanti.

Dijaki za prebrano literarno delo napišejo obnovo v predpisani obliki. Oblika obnove mora vsebovati zaporedno številko domačega branja, ime in priimek avtorja in naslov prebranega dela, prevajalca knjige, založbo, kraj in leto izida. Sledijo oštevilčene točke in njihovo poimenovanje:

Avtorjevo življenje in delo,

Vsebinski pregled prebranega dela, pri dramskih delih po dejanjih,

Oznaka glavnih oseb in njihovih značajskih lastnosti,

Citati kot so dobesedni navedki izbranih zaradi globljega pomena ali zanimivosti. Citati se izpišejo v navednicah z označbo strani, kjer se nahajajo,

Jezik in slog vsebuje neznane, narečne in starinske besede, ki jih bralec razloži. Opisati mora jezikovne posebnosti v delu in slogu ter način izražanja,

Mnenje bralca o prebranem delu in ocena, misli in vtisi,

Kraj in datum

Dragi starši, ne bo dovolj pustiti gimnazijca na miru, ko bere, vedeti tudi morate, da je svojo dolžnost opravil v skladu z navodili. Ne dvomim, da zmore, mora pa tudi hoteti. Oblikovati mora mnenje na primer o Tartufu ali Don Kihotu kar res ni enostavno, da Ojdipa ali Antigone sploh ne omenjam. Če sledite Knjižnemu listu Dela veste, da se o tem ne morejo poenotiti niti specialisti in intelektualci kar 2000 let. Z največjim zanimanjem bom zato prebrala mnenje svojega 15-letnega vnuka. Me pa veseli, da se seznanjamo z dolgo zanemarjenim branjem dobrih knjig, predvsem sem vesela, da so šole prisluhnile splošnemu prepričanju, da je branja premalo. Več branja pa ni samo stvar učencev in dijakov, je tudi določena naloga javnih knjižnic in večjega zanimanja za knjižnice po domovih. Večina knjig iz seznama sem izbrskala iz lastne knjižnice, dve knjigi sem morala osebno prevzeti v knjižnici sosednjega mesta ker naša knjižnica nima dovolj izvodov in so knjige nenehno v izposoji. Se razume, pa to tudi veseli vse, ki radi beremo. Nekaj knjig iz uvodoma navedenega seznama sem seveda prebrala tudi sama, nekatere kot obujanje spomina a otroštvo, večino pa zato, da sem ocenila kaj je za mladino zanimivo danes.

Veste kaj ima za domače branje vaš dijak ali dijakinja?

Treba bo prebrati, 30. september 2024

Mojstrica Štaudohar nas je s predstavitvijo knjige zgodovina humanizma spet spomnila, da premalo vemo o osebah, ki svoje življenje posvetijo iskanju zamisli, kaj bi ljudem pomagalo živeli dobro, zanimivo in srečno. Od kar pomnimo, so te osebe, imenovani filozofi, dejansko močno vplivali na razpoloženje množic. Spodbudno so delovali na vsebino zakonov in druge regulative narodov, nekatere njihove zamisli so univerzalne in še vedno uveljavljene, ljudje so njihove napotke upoštevali v revolucijah in tudi današnji časi ne morejo brez njih.

Knjiga na katero nas opozarja gospa Štaudohar pripoveduje zgodbe filozofov srednjega veka, ki so si prizadevali živeti tako kot so učili. V njihovem času to ni bilo lahko, saj so življenjski napotki ljudem prihajali z dogmami verskih skupnosti, v Evropi predvsem iz krščanske vere. Tisti srednjeveški filozofi, ki so ugotavljali, da je vzgib k dobremu dejanju posameznika potrebno dograjevati z vzgojo in po tej poti krepiti moralo družbe kot celote, so se imenovali humanisti. V Evropi so bili spoštovani, ugledni, zaupanja vredni, ohranili so se v ljudskem spominu. Humanizem se je naslanjal na dosežke filozofov antike. Nastajale so nove misli o dobrem in krepostnem življenju, ki združuje državljanske dolžnosti, zasebni študij in osebno zadovoljstvo. Petrarka je na primer posvečal izjemno pozornost izobraževanju predvsem na jezikovnem področju. Do svojega prepričanja je prišel s študijem starorimskih pesnikov in grških filozofov. Njegov prijatelj Boccaccio je ustanovil prvo šolo za učenje grščine in sta tako duh antike širila po Zahodni Evropi s svojo poezijo in zgodbami iz časa širjenja kuge. V tem času so bile za moškega značilne lastnosti pogum, radovednost, prijateljstvo, razumnost in pravičnost. Ženske so bile skromne, tihe, čiste, nevidne in nedolžne. Nekatere so seveda morale tudi gospodariti, če je bil mož na primer v križarski ali drugi vojni. Izjemne humanistke so bile po samostanih, filozofsko, matematično in mistično izobražene. Omenjene dame so bile v vsakem primeru močno pod pritiskom krščanskih pravil, zato se je humanizem hitreje in krepkeje uveljavljal v mestih kjer so se moški že izobraževali v retoriki, latinščini, poeziji, zgodovini in slovnici, ženske pa so močno zaostajale, saj zanje šol ni bilo ali pa so jih usposabljale le za delo doma. Kljub takemu stanju pa je Christine de Pizzan napisala knjigo o mestu dam in v njej podala pametne in navdihnjene predloge ženskam. Svoboda duha se je širila, so se pa pojavljali tudi njeni zatiralci, ki so celo sežigali humanistične knjige na grmadi.

Razvoj humanizma je sovpadal z razvojem drugih ved, predvsem medicine, kar je navdihovalo filozofa Rabelais-a, ki je poskrbel za znanstvene izdaje del Galena in Hipokrata. V 16. stoletju je zaslovel Erazem Rotterdamski, filozof, pisatelj, učitelj in še mnogo drugega. Potoval je po Evropi, obiskoval knjižnice in si prizadeval za mir, ki ga ogrožajo »nespametni in neodgovorni vladarji«. Napisal je Hvalnica Norosti in j posvetil prijatelju Moru, le ta, tudi filozof, pa mu je poklonil svojo knjigo Utopija. Oba filozofa kot tudi njuni knjigi sta klasika Humanizma in nepogrešljivi za akademsko izobraževanje. Avtorica knjige Moč humanizma nam predstavi še mnoge vplivne filozofske nauke Montaigne, Voltaire, Sartra, Hume,… in njihova najpomembnejša sporočila o različnih kultura sveta, posmrtnem življenju, razsvetljenstvu, eksistencialistih, idealizmu in feminizmu. Današnje prakse žal ne sledijo več vrednotam humanizma zaključuje avtorica.

Morda pa bomo z prebiranjem del omenjenih avtorjev le spodbudili nastajanje vrednot sodobnega humanizma in razsvetljenstva!

Boste prebrali kakšno knjigo ali vsaj esej omenjenih piscev?

Kultura in šport, 29.september 2024

V naši državi se odpirajo dileme o izključevanja športnikov in umetnikov iz svetovnih športnih prireditev ter vseh zvrsti kulture in festivalov ter gostovanj po svetu. Strokovnjaki poudarjajo, da se prav za prav ne ve, kdo v posamezni državi si lasti pravico selekcije, pomeni politične cenzure, da ruski umetniki in športniki niso dobrodošli izraelski pa so. V javnosti se navaja organizator prireditve, ki nekomu sporoči, da na prireditev ne sme priti, ker je Rus, lahko pa pride sudanski terorist, afganistanski možakar, ki maltretira ženski del svoje družine ali kdor koli, ki po kakovosti dosega športne ali kulturne svetovne standarde ne glede na politiko večine, ki prevladuje v državi organizatorja. Politična moč, ki na tem področju ustrahuje organizatorje prireditev sveta, bi se morala zavedati dolgoročnih posledic svojih odločitev in sprejeti odgovornost zanje ali konkretno iz mednarodnih športnih in kulturnih prireditev se morajo umakniti posamezniki in skupine manjšin, ki izvršujejo ukaze lobistov in stricev ter tet iz ozadja. Tovrstno ravnanje organizatorjev ne ustreza sodobnim standardom narodov po svetu in dobre soteske odnose spreminja v pekel.

Po mnenju večine v mojem okolju, je na svetu vzgajati mlade in mladino v duhu miru, potrpljenja in pravičnosti, v skladu z vrednotami, ki so ohranjale mir v preteklosti in upoštevanje novosti, ki jih mladina mora obvladovati zaradi tehnološko tehničnega napredka. Ta cilj se dosega z nenehnim izobraževanjem in kulturnim delovanjem. Da ga zmoremo osvojiti kot trajna vrednota pa moramo poznati kulturo in zgodovino narodov sveta. Nesprejemljivo je zato v izobraževalnem in kulturnem delovanju izločevati literaturo, likovno umetnost ali vrhunsko interpretacijo dramskih, glasbenih in podobnih kulturnih dejavnostih narodov, ki jih trenutno smatramo za sovražnico, ki so do nas v danem času sovražni ali celo v vojni. Vsaka obramba sloni na poznavanju in razumevanju bodi si prijatelja ali pa sovražnika. Ne smemo politizirati športa, gibanja za sklepanje prijateljskih odnosov in iskanje skupnih poti v poslovnem ter kulturnem delovanju. Kako naj bo mladi rod pameten, če ga starši s svojimi odločitvami, usmerjajo v vojaške akcije, v kreiranje slabih medsebojnih odnosov in podobno ne pa v nenehno iskanje novih možnosti za razumevanje in sožitje večine. Ne samo starši, tudi večina volivce na svetu bi ohranjanju miru in sožitja predvsem s pomočjo kulture in športa, morala posvetiti dosti več pozornosti. Ne more biti nihče izvoljen za vodjo naroda ali narodov, če mir in sožitje uničuje z orožjem, fehta denar po vsem svetu zanj, za izobraževanje svoje mladine pa ne najde ne časa ne kapitala, še manj pa volje. Nesprejemljivo je poročanje edinih pooblaščencev naroda za informiranje, da v medijih govorijo o odločitvah posameznikov, ne pa naroda, ki jih je izvolil. Zakaj mediji izločajo volivce kot odgovorne ali soodgovorne za vojne in jim prizanašajo z nenehno med vrsticami skrito »saj ne vedo kaj bi volili«. Prisiljeni smo za ohranjanje miru v svetu, klicati na odgovornost vse, še posebno volivce.

Nisem poklicana, niti usposobljena za oblikovanje potrebnih sprememb, da bodo mednarodna športna tekmovanja spet Olimpijska, da bodo v naših šolskih knjigah prepoznani tudi literati kot so Ghassan Kanafani, Dalia Rabikovitz, Taras Ševčenko in Aleksander Solženicin, da o literarnih klasikih in glasbenih velikanih sploh ne govorim. Menim, da bi UNESCO-jev seznam svetovne dediščine lahko razširili iz nepremične, premične, nesnovne in naravne dediščine tudi na ostalo kulturno dediščino narodov sveta ter šport, kar danes neumneži in pokvarjenci izločujejo iz repertoarjev kulturnih ustanov in manifestacij športa. Poslušajmo glasove tistih, ki poudarjajo, da moramo storiti mnogo več za ohranjanje miru na svetu!

Kaj pa vi menite o izločanju umetnikov in športnikov?

Barjanski, 28. september 2024

Kulturno prosvetno društvo Barje in Četrtna skupnost Rudnik sta me povabila na Predstavitev posthumne pesniške zbirke Martina Škafarja Barjanskega. Zbrali smo se v koncertni dvoranici Glasbene šole Rakovnik ob gozdu, ki obkroža znamenito Rakovniško cerkev. Naj pojasnim, da je pesnika povabila v društvo moja mama in da sem zato v svoji knjigi Barjanski tulipani tudi sama opisala to njuno sodelovanje in načrte, ki se pa žal niso uresničevali tako kot je Barjanski želel. Tudi moje mame že dolgo ni več in bila sem sinoči redka priča iz časov njunega sodelovanja, ki ga je zelo tenkočutno oživila dr. Tjaša Drnovšek. Ves nastop in celotno prireditev so pripravili člani društva. Po uvodnem nagovoru predsednice Četrtne skupnosti Rudnik smo poslušali recitacije pesmi, v premorih med njimi ženski pevski zbor in si tudi ogledali avdio posnetek dveh pesmi s predstavitvijo očeta in matere ter rojstne hiše.

Kdo je bil Barjanski? kot pravi urednica posthumne zbirke Poetske freske je bil Martin zavezan svojemu barju in je želel, da bi bile njegove pesmi objavljene ter posredovane tako domačemu okolju kot srenji poezije, vendar za to ni imel dovolj moči. Bil je bolan, večkrat v depresiji, v bolnicah in nezaposlen. Prvo pesniško zbirko Vedomec je izšla 2017 leta in druga Poslednji trubadur leta 2018. Pri obeh zbirkah je že sodelovala dr. Drnovškova tako, da je to zadnjo zbirko Poetske freske uredila po njunem vzorcu.

Vsebina pesmi je podobna njegovi bibliografiji. Prve pesmi je namenil materi, očetu in hčeri ter barjanski pokrajini. Pesnik je rad poudaril, da s pesmijo ni nikoli sam in da mu poezija nudi najlepše dneve. Napisal je nekaj pesmi družbeno kritične. Jezik v njegovih pesmih je razumljiv in zapisan z izbranimi besedami. Slovenski jezik je spoštoval in ni maral pesništva brez ločil ali rim. Kadar je nastopal, je s svojim glasom in poudarki preglasoval vse.

Pesnik Barjanski kot se je sam imenoval, je v času korone doživljal depresije, ki jim ni bil kos in se je odločil zapustiti ta svet. Zapustil nam je tri zbirke dragocene poezije.

Na oltarju lepote

Na oltarju brezčasne Lepote,

v zavetju navdihujoče samote,

še v postanih vonjavah človeške pohote

se pesem rojeva.

Tisočere podobe trenutkov,

vnetljiva zmes izostrenih misli,

pretanjenih občutkov …

Pisanje je komaj obvladljiva sla,

nebrzdano poželenje,

navdih, večni ujetnik,

ki ga je eno samo hrepenenje.

Je pesem bistri potoček,

njegovo žuborenje,

od daleč, neuslišanih devic ihtenje.

Se kdaj zatečete k poeziji?

V vili baronice Seppi, 27. september 2024

Zelo sem se razveselila informacije o vili baronice Seppi iz Hrastnika, ki jo je objavilo Delo pretekli teden. Ne vem kako je fotografskemu mojstru uspelo narediti tako avtentične slike ali pa se je v novem tisočletju spremenilo okolje okoli vile. Res presenetljivo in lepo. In zakaj sem se razveselila nad to posebnostjo? Razlogov je več in enkrat sem o njih že pisala v svojem blogu, zato samo na kratko povzemam. Najprej sem to stavbo zagledala v starosti 8 let, ko sva s tetko nekaj dni po odhodu nacistov, iskali mojega očeta in v strahu upali, da je ga najdeva živega. Ko je vlak pripeljal v Hrastnik sva najprej zagledali stolp in zgornje nadstropje tega, za moje predstave »gradu«, ki je štrlel iz pomladanskega zelenja. Še vedno je tak, kot sem ga zagledala kot otrok. Očeta sva našli živega na nasprotnem hribu vili, tako, da sem jo gledala vse dni, ki sva jih preživeli pri njemu.

Morala sem odrasti, da sem to lepo vilo zopet občudovala in jo s časoma tudi uporabljala za svoje učenje. Kot gimnazijka sem poleti v počitnicah delala v Steklarni Hrastnik, oče je vsako leto prosil Justo Bevc, da me sprejmejo na prakso, stanovala pa sem pri njegovi šestčlanski družini. V omenjeni vili je bilo vodstvo steklarne, v najvišjih nadstropjih direktorat in inženirji, nadstropje nižje personala, splošni posli, administracija in sekretariat z mano vred, prostore v pritličju so uporabljali računovodski delavci, oblikovalci, logisti in podobni potrebni oddelki. Na slikah, ki jih je objavilo Delo sem zagledala okno, pri katerem je bilo moje delovno mesto z nalogami. Vsakodnevni sprejem pošte, njeno evidentiranje, raznašanje, prevzem tovarniške pošte in njen ekspedit. Vodenje matičnih evidenc, listin in delavskih knjižic ter matične knjige. Tipkanje vseh vrst in dokumentov mojega nadstropja, sprejem telefonskih klicev in njihovo usmerjanje in dela metchen fur alles. Dela so bila prijetna, vedno sem bila na tekočem, spoznavala sem postopke in ljudi in se imenitno počutila. V stavbo sem lahko vstopila tudi v prostem času in ker v Hrastniku ni bilo živahnosti, sem pogosto raziskovala to lepo vilo.

Vila je bila in prepričana sem, da je še vedno, res urejena in zgrajena za trajnost. Vhod in hodniki vse iz marmorja, vse veličastno, v sobah parketi, visoki stropi, široka in visoka okna z bleščečim okovjem, dvokrilna vrata v večina večjih sob, svetlo povsod, poleti hladno. V teh obsežnih sobah, podobnih dvoranam so se naše mize kar zgubile. Nič ni bilo uničenega, kot da vojne ni bilo, kod da bila vila na novo postavljena. Na vrh v stolp nisem mogla, bilo me je strah velikosti in samote, ki je polnila posamezne prostore. Vila me je navdihovala, videla sem po hodnikih baronico v najlepših oblekah, ki so takrat prevladovale na filmskih platnih ameriških filmov. Prav tečno sem spraševala starejše, kako se je v tej hiši živelo, kakšna je bila lastnica, kaj vse so govorili sosedje in vaščani o njej in kaj je počela. Potem smo doma presojali, kaj bi lahko bilo res kaj pa je gotovo izmišljotina. Končno je bilo jasno, da se baronica ni kaj dosti ukvarjala s svojim okoljem in je živela v svojem svetu po vzoru tržaškega okolja. Bodi kakor koli, dejstvo je, da je vila v času moje mladosti duhovno in praktično vplivala na oblikovanje moje misli, pogleda iz vodstva na potrebe podjetja in pogleda iz moje duše na boljši svet, ki smo ga v svoji mladosti spoznavali le po pripovedkah in Večernicah, dejansko pa živeli in delali kot kmečka delavna sila brez neke posebne pozornosti do dosežkov umetnosti, ki jih je polna vila Seppe. Nad vse me veseli, da bo Hrastnik pisal novo zgodbo vile. Pričakujem, da bodo steklo in izdelki Steklarne Hrastnik dobili svoj muzejski prostor pod soncem, saj si danes niti misliti ne morete, kaj vse so steklarski mojstri znali izdelati. Moj dom krasi znamenita steklena krogla z monogramom JM in prelep spomin na Hrastničane!

Je tudi vam ostala v spominu kakšna posebna hiša, vila, grad?

Novinarji o novinarstvu, 26. september 2024

Nekateri moji sledilci me opozarjajo, da pripisujem preveč pomanjkljivosti novinarjem, ki skrbijo za informiranost družbe. Ker ne maram biti krivična do nikogar, najmanj pa do ljudi z rizično nadpovprečnim delom, sem se zadnje čase posvečala zapisom, ki jih o sebi napišejo novinarji sami. Moje izkušnje namreč kažejo, da ni dela pri katerem bi bile samo pravice oziroma, da vsako delo zahteva tudi sprejemanje odgovornost. Iz tega razloga me moti, da novinarji tako dosledno uveljavljajo in zagovarjajo svojo suverenost v poročanju ne da bi kdo od njih smel zahtevati njihovo odgovornost za osebno prepričanje, ki ga dodajajo poročanju. To njihovo osebno prepričanje, ki ga kot komentatorji redno uporabljajo, je največkrat pogojeno z njihovim poznavanjem splošnih razmer v neki državi, stroki, vojni, raziskavi, povsod pač odvisno od tega o čem poročajo, ni pa nujno, da ga je dogodek, knjiga, sestanek ali kaj drugega sploh navajalo. Zadnja knjiga o Titu na primer ne vsebuje tega kar je novinar-poročevalec ocenil in napisal, da bi v njej moralo biti ne da bi svojo oceno utemeljil.

Nekaj podobnega opažam pri poročanju o knjigi poznanega romunskega pisatelja Matei Vișniec. pazljivo sem jo prebrala pa nisem zasledila v njej inkriminiranega imena nekdanjega voditelja države, čeprav ga v medijih omenjata kar dva poročevalca. Knjiga Načrtovana zmeda je za moje razmišljanje odlična tako po vsebini o novinarstvu kot podoživljanju svojega življenja mladega novinarja v Palači valov, še posebno pa o ideji živih smetnjakov. Ne komentirajo se v medijih ugotovitve v knjigi opisanih novinarjev, da se doba novinarstva prav za prav končuje ker dobivajo le še večkrat predelane novice, mnogokrat namerno lansirane od zato obstoječih agencij in tako ni več jasno kako je informacija nastala, zakaj in koga nagovarja. Opis delovanja tiskovnega središča neke velike unije je naravnost fenomenalen že zaradi opisa množice novinarjev iz zahoda in vzhode, da o poskusu živih smetnjakov, ki jih predlaga unija kot test, niti ne govorim. Internacionala v tem tiskovnem središču ni nič posebnega, pritožbe makedonskih novinarjev glede širjenja zapadnjaških navad tudi na vzhod se sprejema kot dejstvo in podganja izjava o nameni, naslovljen na človeško vrsto, je skoraj priznanje vrednot komunizma. Komentarji poročevalcev o političnih vplivih režima na pisateljevo prepričanje je popolnoma odveč saj je o svojih doživetjih komunizma in svojem odnosu do njegove ideologije, opisal v posebnem poglavju knjige Načrtovana zmeda.

Knjiga je posebno zanimiva tudi v tistem delu, ko avtor popisuje kako se podajajo poročila v Palači valov. Najprej se objavlja »udarna novica«, ki je največkrat polna groze in čim več krvi. Dobrih novic je vedno manj in niso za nikogar več zanimive. Medijski stroj ne bi mogel delovati, če bi ljudje živeli popolnoma mirno. Vsesplošna spokojnost ne zanima nikogar, medijski stroj za svoje delovanje potrebuje celo skrivno vojsko ustvarjalcev zmede, ljudi, ki si izmišljajo scenarije in jih vnašajo kot fikcije v realnost. Vsak studio mora pridobiti vsak dan toliko novic, da lahko izpopolni celodnevni program poročanja. Želeni so intervjuji na bojnih frontah, reportaže iz demonstracij kjer je veliko mrtvih in ranjenih. Obetavno novinarsko področje postaja načrtovana zmeda, ki jo pridobimo s preglednostjo tajnih dokumentov kot so diplomatski, ekonomski, politični, znanstveni, medicinski in drugi podatki osebnega ter spolnega življenja. Ker iz tehničnega vidika ne moremo imeti več nobenih skrivnosti, se bo razvil totalitarizem transparentnosti. Poti nazaj od digitalizacije več ni, skladiščenje podatkov iz računalnikov in telefonov se bogati in nam bo v prihodnje grenilo življenje. Bo to življenje še etično, človeško?

Kako pa vi sprejemate te medijske nove smeri?

Praznik farmacevtov, 25. september 2024

Kar osemnajst let sem intenzivno sodelovala z množico farmacevtov na izjemno različnih področjih podjetniškega poslovanja. S tehnologi smo oblikovali nomenklaturo sestavil zdravil, z organizatorji proizvodnje smo urejali normative, z vodji delovnih enot sistemizacijo delovnih mest, z analitiki interne postopke, z sodelujočimi pri investicijah poslovne načrte in pri vodstvenih kadrih strategijo in načrtovanje. Lahko bi napisala več knjig o tem, saj smo se pri delu tudi spoprijateljili in medsebojno močno zaupali. Nisem pa vedela, da imajo svoj dan in o tem tudi ni nikoli tekla beseda. Tisti, ki smo se v tej množični družbi s farmacevti ukvarjali še s kulturo v podjetju smo si prizadevali, da bi farmacevti v državi vedno bolj razumeli kot razhajali, s pomočjo spoštovanega Radovana Gobca pa smo celo razglasili himno farmacevtov v več jezikih, prepevali pa smo jo predvsem športnih dnevih.

Farmacevti so zdravstveni strokovnjaki, specializirani za zdravila in njihovo uporabo. Zagotavljajo varno in učinkovito uporabe zdravil ter svetujejo pri zdravljenju in preventivi. Delujejo v lekarnah, bolnišnicah, v farmacevtski industriji, pri raziskavah, v izobraževanju in pri pripravi predpisov. Izdajo zdravila na recept ali brez recepta, preverijo če so pravilno predpisana, in pacientom svetujejo o njihovi pravilni uporabi. Pacientom pojasnjujejo, kako pravilno uporabljati zdravila, opozarjajo na morebitne stranske učinke in interakcije z drugimi zdravili ter odgovarjajo na vprašanja v zvezi z zdravili in zdravjem. Farmacevti tudi pripravijo zdravila, kot so kremne mešanice, tekočine ali drugo, prilagojeno specifičnim potrebam pacienta. Spremljajo njihovo terapijo in pomagajo pri prilagajanju odmerkov za optimalno zdravljenje. Svetujejo pacientom o zdravem načinu življenja, prehranskih dopolnilih, imunizaciji ter preventivnih ukrepih proti boleznim. Delujejo na raziskavah in razvoju novih zdravil, kjer preučujejo učinkovitost, varnost in kakovost zdravilnih učinkovin, vključeni so v nadzor zdravil, kjer preverjajo skladnost z zakonskimi predpisi in potrjujejo, da so zdravila na trgu varna in učinkovita. Farmacevt mora imeti visokošolsko izobrazbo na področju farmacije, ki vključuje poglobljeno znanje o kemiji, biologiji, farmakologiji in terapiji ter omogoča pridobitev praktičnih veščin za delo z zdravili in pacienti. V industriji morajo obvladati posebne podjetniške veščine kot so kontrola kakovosti, tehnologija dela, logistiko ter laboratorijske in proizvodne naprave, orodja in stroje.

Mednarodna farmacevtska federacija (FIP) si prizadeva ovrednotiti prispevek farmacevtov k izboljšanju zdravja ljudi po vsem svetu in je med drugim tudi leta 2009 razglasila 25. september kot Svetovni dan farmacevtov. Meni, da imajo farmacevti ključno vlogo pri varnem in učinkovitem zdravljenju, svetovanju o uporabi zdravil, preprečevanju bolezni in spodbujanju zdravega načina življenja. Morajo se med seboj povezovati, da si izmenjujejo znanje, izkušnje in najboljše prakse. Zato je vsako leto Svetovni dan farmacevtov zaznamovan z določeno temo, teme pa se osredotočajo na digitalizacija zdravstva, dostop do zdravil, zagotavljanje kakovosti storitev in podobno.

Farmacevt je pomemben poklic za ohranjanje zdravja in nujen predpogoj za delovanje in razvoj farmacevtske industrije. V naši državi kar precej družin pridobiva prihodke v tej dejavnosti, krepi se inovativnost saj farmacevtska industrija vlaga v raziskave največji delež dodane vrednosti in skrbi za velike naložbe in vključuje nove člene v dobavne verige. Hvala Farmacevti za vaš bogat prispevek za skupno dobro družbe kot celote!

Kakšne pa so vaše izkušnje s farmacevti?

Po 888-desetih letih, 24. september 2024

Najbrž lahko govorimo kot o svetovnem fenomenu podjetništva in kulture, ki je od nastanka pa do danes zmoglo premagati vse gospodarske in politične spremembe ter druge ovire in tudi danes razvij nove, inovativne projekte. Na današnji dan leta 1136 so Cistercijanski, Oglejski, Višnjegorski in drugi mogotci takratnega časa podpisali ustanovno listino meni vedno dragega samostana Stična. Z njo je samostan pridobil obsežna kmetijska posestva in vinograde na Trški gori ter pričel svojo pridobitniško in kulturno dejavnostjo.

Tisti, ki so prebirali Zorčeve knjige Beli menihi že vedo, kako je samostan posodabljal kmetovanje in vinogradništvo od obdelovanja zemlje do predelave in kletarstva oz. hranjenja pridelkov, skrbi za orodja in zagotavljanje živinoreje, da je bilo kmetovanje preskrbljeno z gnojili. Toliko o pridobitniški dejavnosti na posestvih. Bolj kot ta, pa se je Stiški samostan izkazal s svojo rokopisno delavnico, ki je delovala od 1175 leta dalje in ocenjujejo, da je bilo ustvarjenih kar 70 rokopisov od katerih je 32 ohranjenih v NUK.u . Tu je nastal za slovenski jezik pomemben Stiški rokopis, ki vsebuje krajša verska besedila v slovenskem jeziku in krajši slovensko-latinski slovarček.

Samostanu dogodki niso prizanašali, doživljal je turške upade, cesar Jožef II. ga je razpustil in po njegovi vladi so ga menihi morali odkupiti od države, ves čas so morali posodabljati proizvodni proces, da so preživeli in obnavljali samostanske prostore. Najbolje so se opomogli po prvi svetovni vojni toda koncem štiridesetih so bili nacionalizirani, v njihovih prostorih smo se drenjali dijaki gimnazije ter internatarji s profesorji vred. Slovenija jim je vrnila nacionalizirano premoženje in samostan živi naprej.

Ustanovil je družbo z omejeno odgovornostjo Sitik, ki vodi čajnico z zeliščno lekarno . Čajnica in zeliščna lekarna se nahaja v samostanu v objektih nekdanje mlekarne druga pa v Ljubljani. Lekarna nadaljuje tradicijo izdelkov Simona Ašiča in skrbi za samostansko vrtnarijo, kjer na 4000 m2 površine vzgoji letno 250.000 sobnih rastlin in nadaljuje tradicijo samostanskega vrtnarstva. Sitik je mnogo let vodil moj prijatelj iz Trebnjega farmacevt Jože Kukman, zdaj že pokojni. Svoje osnovno kulturno poslanstvo samostan nadaljuje z Muzejem krščanstva, ki razstavlja dragocene eksponate zgodovinskega nacionalnega pomena, zbira gradiva, ga znanstveno proučuje, objavlja ugotovitve in širi vedenje družbe o krščanstvu in veri v zgodovini naroda.

Upam, da lahko tudi Festival Stična mladih, smatramo zgolj za kulturno dejavnost samostana. Na njem se vsako leto zbere več kot 7.000 mladih udeležencev. Stična mladih je festival mladih zato, ker ga sami pripravljajo in vodijo: sami sestavijo program, pripravijo prostor, likovno in glasbeno opremo, vodijo delavnice in drugo, povezuje pa se s in črpa vsebino iz poslanice, ki jo mladim za to praznovanje napiše . Namen festivala je povezovanje mladosti in vere, festival želi mladim predstaviti pozitivne vrednote in jih prepričati, da je krščanska vera aktualna tudi danes. Festival je namenjen vsem mladim Slovenkam in Slovencem, ne glede na versko prepričanje. Morda bo mladost kdaj deležna tudi soodločanja o svoji prihodnosti v organih upravljanja slovenske družbe.

Samostan Stična ustvarja, trži, bogati kulturo že častitljivih 888 let!

Ste obiskali kdaj samostan Stična?

ALUMNI, 23. september 2024

Tisti, ki skrbijo za nas starčke in starke mnogokrat poudarjajo, da nam bo šlo še na bolje, če se bo družba z nami pogovarjala in dogovarjala. Razmišljala sem o tem mnenju, ker mi je všeč, sem pa prišla do zaključka, da bo pogovarjanje možno le, če bomo stari sledili napredku, se pravi brali knjige, poznali poročila medijev ter ostali sposobni razumno izražati svoje ugotovitve vsebinsko in govorno. Kar trg oreh, se mi domneva, da ga starejši zmorejo streti, stari pa težje in prav zato je tudi moje bloge nujno prilagajali razvojnim dosežkom, ki jih stari nismo doživljali, so pa aktualni danes. Med temi so tudi ALUMNI. Ja, prav ste prebrali, Alumni smo vsi nekdanji študenti in diplomanti določene izobraževalne ustanove, kot so univerze, fakultete in srednje šole. Naše organizacije združujejo bivše študente in dijake, da bi ohranili stik s svojo šolo in med seboj ter prispevali k njenemu razvoju in družbenemu vplivu.

Razvoj tega koncepta je povezan z nastajanjem in razvojem univerz ter izobraževalnih ustanov po svetu. Že v antiki so obstajale organizirane skupnosti bivših študentov in učencev, največkrat povezane z filozofskimi šolami ali učitelji, kar bi lahko šteli za zgodnji predhodnik alumni skupnosti. Srednjeveške univerze kot so bile Bologna in Sorbona, so ostajale povezane z svojimi diplomanti tudi po zaključku študija, predvsem zaradi močnih akademskih in religioznih vezi. Formalne alumni organizacije še niso obstajale, so se pa bivši študenti pogosto vračali na univerze in prispevali k njihovemu razvoju. S pojavom tiska so se intelektualne in akademske mreže začele širiti. Univerze v renesansi so postajale središča znanosti, kulture in politike, njihovi bivši študenti pa so igrali pomembne vloge v družbi. Prve formalne alumni organizacije so se rojevale v 11. in 12. stoletju v ZDA, med prvimi je bila Yale Alumni Association, ustanovljena leta 1821. Pojav in širitev tovrstnih združenj je bil del širšega razvoja univerz kot institucij, ki niso bile le kraji za pridobivanje izobrazbe, ampak tudi središča družbenih omrežij. V zadnjih dveh stoletjih se alumni organizacije usmirjajo v zbiranje sredstev

za svoje šole in univerze ter za njihove raziskave, karierni razvoj, inovacije in podjetništvo.

V Sloveniji so se alumni organizacije začele bolj uveljavljati v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je naraščala krepitev stikov med univerzami, fakultetami in šolami zaradi potreb po kapitalu, znanju in finančni podpori. Univerza Ljubljana je spodbudila svoje fakultete, da organizirajo klube svojih alumnov in med prvimi je bila leta 1995 Ekonomska fakulteta. Osnovna dejavnost klubov je zbiranje sredstev za različne projekte, štipendije in izboljšanje infrastrukture univerzitetnih ustanov, povezovanje z gospodarstvom z vključno mentorstvom študentom, pomoč pri iskanju zaposlitve, razvoj kariernih centrov ter sodelovanje pri raziskovalnih projektih. Alumni mreže so postale sestavni del slovenskega akademskega okolja in igrajo vse pomembnejšo vlogo v širši družbi. Alumni organizacije ustvarjajo omrežje bivših študentov, ki omogoča dostop do širokega spektra strokovnjakov in podjetnikov po vsem svetu. Organizirajo se letna srečanja, konference, delavnice, predavanja, karierni sejmi in neformalne zabave, Alumni sodelujejo v mentorstvu trenutnim študentom, zbirajo sredstva za štipendije, raziskave, izboljšanje infrastrukture in podporo razvoju izobraževalne ustanove, jih soupravljajo kot člani v svetih in odborih ter prispevajo k njihovemu strateškemu razvoju.

Alumni si v klubu lahko pridobivamo popuste pri ceni storitev, knjig, vstopnicah in podobnih produktih. Popusti se spreminjajo in objavljajo na spletu.Moja gimnazija ustanavlja klub Alumnov in v čast mi je, da so me povabili za ustanovno članico.

Kako boste pa vi izpopolnjevali svoje znanje?

Umetniški sprehod, 22. september 2024

Po svetu se razvijajo nove oblike razstavljanja umetniških del, dela in življenja, ki se mednarodno imenuje Art Walk in v naš jezik prevaja kot Umetniški sprehod. Umetnost iz galerij in muzejev se prenaša na ulice mest in v javne prostore. Ta pristop spodbuja bolj neposreden in dostopen stik z umetniškimi deli, saj obiskovalcem omogoča, da se srečajo z umetnostjo v vsakdanjem življenju. Razstavljena dela so pogosto postavljena v urbanih okoljih, kot so parki, trgi, ulice ali fasade stavb, in so lahko interaktivna, instalacijska ali vizualna.

Art Walk je način, kako umetnost prikazati v javnosti v lokalnih podjetjih in med sproščanjem, pitjem vina in delitvijo kanapejev. Želje so približati umetnost tistim, ki ne obiskujejo galerij in muzejev, povečati kulturno vrednost urbanih okolij, ustvarjati nove načine komuniciranja med umetnikom in občinstvom ter razvijati družbeno kritiko aktualnih tem. Umetniški sprehod je kulturni dogodek, kjer se obiskovalci lahko sprehodijo po različnih lokacijah, da si ogledajo umetniška dela iz galerij po trgovinah ali celo na prostem. Ta dogodek običajno poteka v določenem mestnem predelu in v določenem časovnem okvirju, pogosto enkrat mesečno ali sezonsko ter omogoča ljudem, da v sproščenem vzdušju raziskujejo umetniško sceno. Pogosto so prisotni tudi glasbeni nastopi, ulična umetnost, pogostitve in drugi kulturni brezplačni dogodki kar vse pritegne še turiste, da spoznajo lokalne kulture, umetnike in umetnost.

Nekaj Umetniških sprehodov je že svetovno znanih kot na primer v mestih Los Angeles, Seattel in Miami. Los Angeles Art Walk velja za enega največjih in najbolj obiskanih, je priljubljen mesečni umetniški dogodek, ki poteka običajno vsak drugi četrtek v mesecu. Dogodek pritegne množice obiskovalcev, saj ponuja bogato paleto umetniških del, glasbenih nastopov, kulinaričnih doživetij in drugih kulturnih aktivnosti. Njegove značilnosti so predvsem lokacija v območju znanem po številnih galerijah, studiih in drugih umetniških prostorih. Na ogled so dela različnih umetnikov, od tradicionalnih slik in kiparstva do fotografij, instalacij in sodobnih medijev. Dogodek vključuje tako priznane umetnike kot tudi nove talente. Mnogi obiskovalci prihajajo, da bi uživali v umetnosti, hkrati pa se družili in raziskovali lokalno sceno. Dogodek pogosto spremljajo glasbeni nastopi in predstave, ki prispevajo k živahnemu vzdušju. Edinstvene razstave, ki se odprejo samo ta dan, pritegnejo še zahtevnejšo publiko. Lokalni gostinci zagotovijo kulinarične dobrote in vinske degustacije. Turisti so dobrodošli in dobijo vpogled v raznolikost umetniškega ustvarjenja v okolju. Dogodek pomaga povezovati umetnike z občinstvom in zbiratelji, prav tako pa podpira lokalne umetniške organizacije in pobude. Organizatorji pogosto sodelujejo z različnimi nevladnimi organizacijami in skupnostmi, da bi dogodek prispeval tudi k širšim kulturnim in družbenim ciljem.

Kot zgleda v Sloveniji ledino orje Maribot Art Walk kjer se med delovne in skupne življenjske prostore vključujejo kulturni, raziskovalni, izobraževalni ter zabavni programi javnih zavodov in podjetnikov. Kar 20 prostorov je mesto namenilo za sodobno umetnost in v njih bodo predstavljali mestno raznolikost umetniškega ustvarjanja po vzoru evropskih in svetovnih mest kjer so umetniški sprehodi že uveljavljeni. Želimo jim kar največ uspeha pri uveljavljanju Art Walk Maribor. Moje mesto, se mi zdi, tudi postopoma kreira svojevrsten Art Walk z razstavami na Glavnem trgu, Tržnico, Gogo in društvom Pozabljena polovica. Čakamo še prispevke javnih zavodov in podjetji kulturnih dejavnosti izven lastnih prostorov.

Vas umetnost navdihuje?

Bobri, 21. september 2024

Na svoji življenjski poti se nenehno srečujem z bobri – kosmato živaljo, ki mi uničuje livado ob vodi mojega doma. Družba ščiti to mojo nadlogo, ki se imenuje Evropski bober in na sosednji reki nenehno gradi svoj brlog, spodkopava breg in mi uničuje živce. Toda moram ga sprejemati kot soseda, ki ima pravico do življenja kot si jo lastim tudi sama.

Potem sem kot šolarka uživala pri branju Jalnovih treh knjig Bobri. Ker do takrat še nisem videla barja sem si predstavljala, da je nas vaški potok bil nekoč mnogo večji, da je beli bober v njem živel in so zato prišli naseljenci naše vasi mostiščarji, kot jih je opisoval Jalen. Vaški pobčki so bili Risi, Navihanci …, deklice pa Jelene, Jezerne Rože,… po vojni smo veliko brali, fantje so kmalu postali mušketirji, deklice pa grajske gospodične ali herojke v vojni, dobri Bobri so bili popolnoma pozabljeni.

Moja mama je oboževala gledališče in je zato okoli šestdesetih let preteklega stoletja na Barju soorganizirala Kulturno umetniško društvo, ki je delovalo v novem zadružnem domu z veliko dvorano, odrom in garderobo. Da bi se člani društva izkazali pred domačo publiko, so želeli na oder postaviti nekaj zanimivega iz slovenske literature in se kot Barjani odločili za dramatizacijo Jalnovih Bobrov. Moja mama je po literarni podlagi pripravila scenarij, izbrala igralce in režirala dramaturško upodobljene Bobre, polna dvorana Barjanov je bila navdušena, igro so večkrat ponovili, reprize pa so bile tudi v krajih, ki naj bi obkrožali Jalnovo jezero. Kot študentka sem na Barju živela tri leta, poslušala člane društva in gledalce o tem kako lepo in resnično je društvo predstavilo nekdanje življenje v njihovih krajih. Gledališče društva je delovalo kar 42 let, prikazalo več domačih in tujih gledaliških del in polnilo dvorano z domačini, toda Bobrov se ni pozabilo, postali so simbol ustvarjalcev in gledalcev Barja.

Lahko bi rekla, da sem vstop v 21 stoletje, ko je moja mama odšla v večnost, počastila s knjigo o barjanskih kulturnikih, njihovem zadružnem domu, predvsem pa o njihovem spoštljivim odnosom do domačih literarnih del in do zgodovine Slovencev. Knjigo sem zasnovala kronološko in se držala dokumentiranih dejstev. Častno mesto sem posvetila prav Bobrom, kako so nastali in kako je predstava vplivala na kulturo in samozavest Barjanov. Seveda sem v njej popisovala tudi reagiranje krajanov in krajank, občutke, ki so jih spominsko ohranjali posamezni Barjani kot tudi poti, ki so jih v društvu ubirali v času obnove, razvoja in bogatenja kulturnih dejavnosti. Da bo knjiga vzpodbudila zanimanje današnjih prebivalcev Barja mi ni padlo na pamet. Neverjetno me je razveselilo dejstvo, da je pretežni del naklade moje knjige ostal med Barjani v družbi s poezijo pesnika Barjanskega, tudi člana kulturnega društva Barje.

Rahlo dvomim, da za Jalna in njegove Bobre vedo današnji šolarji, novodobni politiki in dokaj dobičkonosno usmerjeni poslovneži. Kot piše Delo, se pa danes arheološka stroka čudi, kako je Janez Jalen tako realistično opisal mostiščarje in jih celo časovno umestil, čeprav v njegovem času tega arheologija še ni odkrila. Krasen članek Petra Turka me je spomnil na moja nenehna srečevanja z realnimi in simbolnimi Bobri. Verjetno pa ne samo mene. Zagotovo ga je prebrala večina Barjanov, da ne omenjam krajane Krajinskega parka Ljubljansko barje. Znotraj parka je naselje Barje, danes že tako veliko, da bi mu morali dati status mestne četrti in mu zagotoviti vsaj šolo, knjižnico, prostor za druženje in javne površine. Tam delujoča društva, še posebno turistično, si desetletja neumorno prizadevajo za skupno dobro Barja, žal pa se pristojni obnašajo do njih dokaj donkihotsko. Bobri, spodbujajte svoj zarod za nove podvige - Ostroroge!

Kako pa v vašem naselju skrbite za skupne potrebe?

Svetlana Makarovič, 20. september 2024

Od nekdaj vsi vemo, da je Svetlana Makarovič osebnost brez primere, edinstvena in gorje nam, če bi takih oseb imeli veliko ali pa da bi jih v dejanjih enačili z vsemi nami v naši družbi. Nismo edini med narodi, ki imamo v eni osebi natrpano silno moč kompleksnega družbenega in še posebej kulturnega ustvarjanja, razumevanja ter presoje, da ne omenjam poguma, ki je potreben pri interpretaciji mnenja javnosti.

Njen opus vsebuje preko 300 samo knjižnih del brez nastopov in prezentacij umetnice same. V kratkem moram ta opus predočiti ker sicer veličino njenega ustvarjenja ne morem prikazati. Za odrasle je objavljala svoje pesmi v najizzivalnejših publikacijah kot so bili Problemi ali Dialog od leta 1957 dalje pa vse do devetdesetih let, ko se je morala zateči k samozaložbi. Od sedemdesetih let dalje je razveseljevala staro in mlado s pravljicami o živalih z človeškimi lastnostmi in navadami od Kosivirke do Pekarne Mišmaš. Večina je vključena v šolski učni program. Svetlana je napisala več knjig šansonov, z njimi nastopala na recitalih in v njih potožila o problemih takratnega časa. Njene popevke so prepevali najbolj poznani vokalisti od Marjane Deržaj in Berte Ambrož do Alfi Nipiča. Za film Sreča na vrvici je napisala uvodno pesem, Sovico Oka je priredila za lutkovno predstavo, prav tako Sapramiško, uglasbila pesmi, prilagojene igram ter sodelovala kar pri tridesetih predstavah doma in v tujini. Slovenska kulturna in družbena scena je bila desetletja polna Svetlane, brez njenega mnenja ni bilo pravega, za narod pomembnega dogodka, streljala je vedno na vse strani in v vse tarče, po njenem upravičeno in nujno, po splošnem mnenju pa »prav, da kdo krcne po tistih, ki nekaj govorijo, drugo pa delajo«. Svetlana je postajala kontroverzna oseba kar je nakazala že leta 1980 s pobudo o ustanovitvi revije za književnost, ko pa je bila 1982 ustanovljena ni sodelovala. Iz društva slovenskih pisateljev je izstopila, založbe je obtožila izkoriščanja avtorjev, ni dovolila svoje pesmi objavljati v antologijah ter šolskih učbenikih, nasprotuje paroli umetnost za vse. Še in še bi lahko naštevala kar je znanega, kar je ali pa bo končalo na sodišču. Njen nastop na zadnji podelitvi Prešernovih nagrad in njen zahtevek za denarno izplačilo pred leti zavrnjene Prešernove nagrade so značilni za njen slog komuniciranja z javnostjo in pristojnimi organi. Tudi Slovenkam in Slovencem ne prizanaša, ima nas za samoljubne Slovenceljne.

Taka, kakršna je in kar je ustvarila, kar zagovarja in za čemer stoji od leta 1956 dalje pa je Makarovičeva prejela prav vsa najvišja kulturna in državna priznanja z vključno Zlatim redom Republike Slovenije in Prešernovo nagrado. Že leta 1968 je prejela nagrado Sterijino pozorje, več nagrad in priznanj v letih 1973-1987 in nato vrsto kulturnih priznanj do Zlatnika poezije in Ježkove nagrade. Postala je tudi častna občanka Mestne občine Ljubljana kar pa je spet v svojem stilu zavrnila leta pozneje, ko so nasilno izpraznili prostore nekdanje tovarne Rog.

Se da tako osebnost kot je Svetlana Makarovič meriti z vatli povprečnih Slovencev in Slovenk? Osebno mislim da bi bilo to zgrešeno. Družba mora prepoznati v politični satiri svoje politične slabosti, da jih lahko odpravlja in te ne bo spoznala, če ji bodo prezentirane pocukrane in brez pretirane ostrine. To je Slovenija spoznavala s svojim časopisom Pavliho, ki ga še vedno pogrešamo. In ker je Makarovičeva s svojo bistrostjo in nesramnostjo spodbujala družbo k boljšemu, zasluži izplačilo nekoč zavrnjene Prešernove nagrade, organi odločanja pa naj na primeren način in po posebnem postopku zagotovijo zakonitost izplačila izjemni s povprečjem neprimerljivi osebi.

Imamo samo eno Svetlano Makarovič, Luciferko, Čarovnico!

Tita, 19. september 2024

Zanimivo osebo Tito Kovač Artemis sem spoznala po službeni dolžnosti, čeprav sem uradovala v njeni rojstni hiši in poznala tudi njeno rodovino. Njen profesorski rod je bil povezan z lekarnarjevo rodovino, glavar tega rodu pa bil moj direktor. Tita je bila priznana kemičarka z diplomo Ljubljanske univerze, napisala je že učbenik Kemiki skozi stoletje in se pripravljala na stvaritev knjige o zeliščih. Prav v času njenega intenzivnega brskanja po domači in svetovni literaturi pa smo v podjetju opuščali razmišljanja o ekstrakciji bolhača in se pripravljali na ustanovitev posebne enote zdravilnih zelišč pod vodstvom vztrajne Sonje. Vse o zdravilnih rožcah nam bi prav prišlo pri promociji tržnih izdelkov iz njih kot tudi za predstavljanje zeliščne ponudbe v tujino kjer so bile možnosti prodaje predvsem za naravna zelišča neomejene. Moja dolžnost je bila nenehno spodbujanje pisateljice, da gradivo čim preje pripravi in asistenca njej pri stvareh, ki jih sama ni zmogla kot na primer tipkanje, preverjanje virov, pridobivanje ocen in podobno. Kar precej tega se je nabralo predno je Tita prinesla nekaj kilogramov izrezkov iz raznih objav, napraviti smo morali čistopis skoraj 900 strani in zagotoviti strokovno presojo pri najmanj treh priznanih zeliščnih strokovnjakov. Vsaj eno leto je trajalo, da je bilo vse to urejeno, vsekakor predolgo, saj se je izkazalo, da je prekupčevanje z zelišči bolj modna muha kot pridobitna oziroma donosna dejavnost.

Službeno sodelovanje s pisateljico se je spremenilo v prijateljevanje z njo in njeno družino. Najprej sem spoznala njeno mamo, profesorico Marijo Kovač roj. Kozina. Rod njene matere izvira iz znane novomeške Skabernetove gostilne, brat Marije pa je bil skladatelj . Poročena je bila z , profesorjem zgodovine in zemljepisa na novomeški gimnaziji. Po končanem študiju je najprej postala srednješolska profesorica. Med letom 1929 in 1938 je poučevala francoščino in slovenščino na gimnaziji v Novem mestu, nato pa je bila zaradi naprednih nazorov premeščena v Maribor in na Ptuj. Drugo svetovno vojno je brez zaposlitve preživela v Ljubljani, kjer je sodelovala z Osvobodilno fronto. Za pouk francoskega jezika je napisala dva učbenika, namenjena srednješolskemu in visokošolskemu študiju moderne francoščine. Iz francoščine v slovenščino je prevedla več literarnih del, pisala pa je tudi o slovenskem Društvu za kulturno sodelovanje Jugoslavije z Francijo. Za svoje dolgoletno in plodno delo na tem področju ji je francosko ministrstvo za kulturo in šolstvo podelilo odlikovanje. Z bistro in prijento profesorico je bilo res zanimivo sodelovati, se pogovarjati in izmenjavati misli. Marija nas je zapustila leta 1986.

Titin mož Angel je bil vedno na poti zato sem ga spoznavala postopoma, nikoli pa ga nisem spoznala v celoti, ker ni govoril v slovenščini. Menda je bil od Tite daljni sorodnik, živela sta v atenski četrti Kisudu, soseska Zografu. V bližini njunega doma je znameniti antični stadion, tudi do Akropole in starega jedra Aten ni daleč, v znamenito bohemsko četrt pa smo šli kar peš. Angel je rad pripravil kaj grškega za pod zob, naučil me je pripraviti grško solato s kozjim sirom in različnimi dodatki. Nekoliko razvajani Titi je ustregel v vsem, če je le mogel, še mene je včasih kaj zaprosil samo, da bi bila ona zadovoljna. Pokopan je v Atenah, poskrbela pa sem na željo Tite, da ima napis tudi na družinskem grobu v Ločni. Otrok ni bilo.

Tita je ostala sama po odhodu Angela in je starost težko sprejemala. Ni bila pri močeh za ustvarjanje novih literarnih del, imela je neprijetnosti s pokojnino in stanovanjem in se končno zatekla v Zimzelen Topolšica- Deos kjer nas je zapustila leta 2016. Njeno zapuščino smo uredili kot je želela. Pisateljica in publicistka Tita Kovač Artemis se je rodila na današnji dan leta 1930.

Morda ji bo mesto, ki jo je proglasilo za častno občanko, kdaj vzidalo spominsko obeležje?

Rastem s knjigo, 17. september 2024

»Rastem s knjigo« je nacionalni projekt s katerim skušamo osnovnošolce in srednješolce motivirati za branje mladinskega leposlovja slovenskih avtorjev ter jih spodbuditi k obiskovanju splošnih knjižnic. Projekt vodi Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in ga Izvaja v sodelovanju s splošnimi knjižnicami, slovenskimi osnovnimi in srednjimi šolami, osnovnimi šolami s prilagojenim programom, zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter osnovnimi in srednjimi šolami v zamejstvu, sodelujejo pa tudi z učitelji, ki poučujejo slovenščino v sobotnih šolah. Cilji projekta so spodbujati dostopnost kakovostnega in izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja in bralno motivacijo šolarjev ter njihov obisk splošnih knjižnic, promovirati vrhunske domače ustvarjalce mladinskega leposlovja, ter motivirati založnike za večje vključevanje sodobnih slovenskih piscev v založniške programe za mladino ter povečevanje deleža izdanega izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja. Z javnim razpisom pristojna strokovna komisija JAK med prijavljenimi slovenskimi mladinskimi deli izbere dve – eno za sedmošolce in eno za dijake prvih letnikov. Izbrane knjige so jeseni dostavljene v vse splošne knjižnice v Sloveniji. Vsi sedmošolci in dijaki prvih letnikov srednjih šol prejmejo vsak svoj izvod izbrane knjige. Obisk knjižnice poleg prejema knjige vključuje še spoznavanje knjižničnega informacijskega znanja, seznanjanje z najnovejšim mladinskim leposlovjem ter predstavitev avtorjev in knjige. Med šolskim letom potekajo tudi srečanja učencev in dijakov z avtorji izbranih knjig po slovenskih šolah, ponekod pa tudi v zamejstvu in drugod po svetu. Promocijski slogan: Skupaj navijajmo za branje!

Na današnji dan v Sloveniji praznujemo tudi Dan zlatih knjig, ki je posvečen branju in knjigam, ter obeležuje rojstni dan in obletnico smrti goriškega pisatelja Franceta Bevka. France Bevk, pisec Kaplana Martina Čedermaca, Lukca in njegovega škorca ter številnih drugih literarnih del, je bil pomemben slovenski pisatelj, pesnik in dramatik, prevajalec, politik in urednik. Dan zlatih knjig označuje tudi začetek nacionalnega projekta "Rastem s knjigo", ki je eden izmed načinov, kako mlade spodbujati k branju, razvoju kritičnega mišljenja in ljubezni do knjig, s čimer se povečuje bralna pismenost in kulturna zavest v Sloveniji.

Države in organizacije po svetu uporabljajo različne strategije, da bi spodbudile ljudi k branju knjig. najpogostejše so nacionalne kampanje in pobude kot so Svetovni dan knjige 23. aprila in Bralna značka. Države pospešujejo prizadevanja za dostop do knjig na primer z mobilnimi knjižnicami, z e-knjigo in brezplačno izposojo. Po šolah uvajajo branje v učni načrt, organizirajo projektne dneve, tekmovanja, bralne maratone, kvize in podobne akcije. Uspehe žanjejo promocije v obliki literarnih festivalov in podeljevanju knjižnih nagrad. Uveljavljajo se spletne platforme in družbena omrežja kjer bralci ocenjujejo knjige, pišejo mnenja in priporočajo knjige drugim v blogih in podkastih. Vse pogosteje lahko najdemo odložene knjige na javnih mestih, jih preberemo in zapustimo na kakšnem vidnem prostoru. Med skupnimi pobudami so pomembne organizirane skupine in klubi, ki se redno srečujejo in razpravljajo o prebranih knjigah. Bralcem, ki raje poslušajo kot berejo so že dostopne avdio knjige, spletne aplikacije in bralniki. Vsak od teh načinov je prispevek k povečanju bralne kulture in dostopnosti do knjig. morda bodo nekoč rodovi spet poznali kapetana Nema, Winnetouje ali mušketirje, da o Malem vitezu sploh ne govorim.

Si prizadevate, da bi vaši nasledniki brali knjige?

Varnost pacientov,

SB Novo mesto in ZD Novo mesto vabita na DAN ODPRTIH VRAT ob Svetovnem dnevu varnosti pacientov torek, 17. september, 9.00-12.00 SB Novo mesto in ZD Novo mesto

Svetovni dan varnosti pacientov je mednarodna pobuda, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prvič obeležila leta 2019, z namenom ozaveščanja o pomenu varnosti pacientov v zdravstvenih sistemih po vsem svetu. Poteka vsako leto 17. septembra, s poudarkom na različnih vidikih in izzivih, ki vplivajo na varnost pacientov.

Glavni cilji Svetovnega dneva varnosti pacientov vključujejo:

Ozaveščanje: Izpostaviti pomen varnosti pacientov in spodbujati razprave o težavah, s katerimi se soočajo zdravstveni delavci in pacienti.

Spodbujanje sodelovanja: Spodbuditi sodelovanje med vladami, zdravstvenimi ustanovami, strokovnimi združenji in pacienti za izboljšanje varnostnih praks.

Izboljšanje sistemov in kulture varnosti: Uvedba novih politik in praks, ki zmanjšujejo tveganje za napake, okužbe, napačno zdravljenje ali poškodbe v zdravstvenih sistemih.

Vsako leto ima Svetovni dan varnosti pacientov drugačno osrednjo temo. Na primer, ena izmed prejšnjih tem je bila "Varna uporaba zdravil," kjer je bil poudarek na pravilni rabi zdravil za zmanjšanje škodljivih učinkov. Druga tema je bila osredotočena na vključenost pacientov, saj imajo pacienti in njihove družine ključno vlogo pri zagotavljanju varnosti, ko so ustrezno obveščeni in vključeni v proces zdravljenja.

Dogodki na ta dan po svetu vključujejo razne delavnice, seminarje, predavanja, osvetljevanje znanih stavb v oranžno barvo (uradno barvo dneva) ter objave in kampanje na družbenih omrežjih. WHO si prizadeva za uresničitev cilja, da noben pacient ne bi bil oškodovan med prejemanjem zdravstvene oskrbe.

Različni pogledi, 16. september 2024

Prebiranje ali poslušanje medijev je lahko tudi zabavno, odvisno od tega kdo je objavil svoj pogled na določen druženi pojav, na šolo, znanost, cerkev ali kulturo v naši domovini. Gospa Selma na primer svetuje jajca na oko s čebulo, česnom paradižnikom, sladkorjem itd skupaj 11 sestavin. Ker praviloma jajca zajtrkujemo, pri nas vsak dva, je seveda priprava takega zajtrka kar tričetrt ure in jo v času, ko se najbolje spi. Žal neizvedljivo! Druga gospa Verena nam predstavlja oljenko z upodobitvijo leva, psa in merjasca. Gospod Luka na primer oznanja pomanjkljivosti straž v zaporih, gospod Andrej nam je osvežil spomin na narodno herojinjo Vido in na prodajanje megle v organih združenih narodov. Dobro, da imamo Vesela, ki trenutno zaposluje kar vse medije, o njem se razpisujejo bolj na kratko, v člankih o njem pa je na primer gospod Aljuš priobčil svoj pogled na nekega golobčka in njegovo srenjo. Gospa naše gore list že ne vem kolikokrat ponavlja stroške družin za šolanje in zatrtosti ustvarjalnosti šolarjev ter učiteljev. Od kar poznam delo gospoda Ivana nam le-ta vedno pripoveduje o zgrešenih davčnih reformah, uspešne so bile samo tiste v času njegovega vodenja daavkarije. Katja je ponovno objavila svojo ljubezen do Metke, naš Anton pa ponovno dokazuje učinke svojega preteklega dela. Gospod Nenad in gospa Tina sta obudila spomine na Rominjo Elko prijateljico Janeza Drnovška, končno pa je gospod Bojan popljuval Čefarine, še posebno tistega brez doktorata, kar pa ni niti malo zabavno. Tako v strankarskih medijih

V drugih medijih so zadeve manj zabavne in bolj zlovešče. Gospod Novica opozarja na posodobitev Slovenske vojske in težavah med Srbijo in Kosovem, gospoda Uroš in Peter odkrivata zakulisje kadrovanja v komisijo EU in ocenjujeta imenovanje tudi Kosove za uspeh naše družbene skupnosti. Uroš tudi piše o nezadovoljstvu s prejetim resorjem in Kosovo. Peter pa nam je predstavil v celoti kandidate za komisarje. Kot vedno gospa Suzana opozarja na nevarnosti, ki čakajo novega ministra za obrambo. Gospa Špela ocenjuje slabosti Ministrstva za šolstvo in obnovi šol, gospa Brigita pa se navdušuje nad osnutkom zakona o zdravstvu, ki ga je predložil Glas Ljudstva. Karel se je razpisal o cenah nizko ogljičnih virov energije, Nejc pa o pobudi Jek 2. Boštjan nikoli ne pozabi izrecno opozoriti na nedolžne žrtve na Bližnjem vzhodu, Boris pa na žrtve v Ukrajinski vojni. Zorana, Barbara in Jure nam predstavljajo gospodarske, vremenske in politične zagate v svetu. Zanimive so izobraževalne, informativne in gospodarske ocene, kolumne, odmevi, pisma bravcev, predstavitve, kulturne novice, podkasti,…ni prostora da naštevam naprej.

Morda je prišel čas, da mediji izboljšajo kvaliteto in zmanjšujejo kvantiteto poročanja kar bi izboljševalo njihovo ekonomičnost poslovanj in s tem krepilo njihovo vsebino. Zagotovo je stran metanje denarja s sedanjo produkcijo, ki polni prostore po trgovinah ne da bi jo kdo kupil ali nakupoval. Ne vem ali so tudi mediji organizirani v Združenje pri zbornici ali pa imajo svojo zbornico. Vsekakor potrebujejo prostor kjer se bodo srečevali in se o zakonodaji in svoji problematiki dogovarjali za rešitve. Konkurenčnost na tem področju bolj škodi kot koristi in to družbi, državi in domovini Sloveniji.

Za vse dejavnosti družbe velja, da se morajo prilagajati novim družbenim in tehničnim novostim. V tem tisočletju preživljamo nenehne spremembe, med njimi najpomembnejšo, to je množično digitalizacijo, ki vpliva zlasti na mladi rod, ki že zahteva nove oblike in vsebine šolanja in uveljavlja svoje zahteve pri oblikovanju prihodnosti.

Koliko medijev poznate v naši državi in koliko se jih poslužujete?

Izobraževanje odraslih, 15. september 2024

Širi in bogati se izobraževanje odraslih kot neka posledica uveljavljene filozofije o vseživljenjskem učenju kar pomeni nenehno pridobivanje novih znanj, spretnosti in izkušenj skozi vse življenje. Človek je motiviran za vse življenjsko učenje z nečim, kar ga resnično zanima ali kar mu koristi. Bolj ko te tematika zanima, večja je verjetnost, da boš jasno določil cilje kaj želiš doseči – bodisi nova znanja ali veščine na profesionalnem področju ali izboljšanje osebnega razvoja. Od ciljev zavisi odločitev o načinu izobraževanja, ki je lahko formalno v šolah, tečajih, delavnicah, spletni tečaji, seminarji ali certifikati. Branje knjig, poslušanje podcastov, ogled izobraževalnih video vsebin ali sodelovanje v diskusijah na spletu in mentorstvu uvrščamo v neformalno izobraževanje, če pa postaneš samostojen učenec z raziskovanjem novih vsebin, reševanjem problemov in testiranjem novih veščin, je to samostojno izobraževanje. Svoje napredovanje vidiš v tem, kaj si se naučil in kako lahko novo pridobljena znanja uporabiš. Dobro je tudi pridobivati povratne informacije od drugih in se povezovati z drugimi učenci, strokovnjaki ali mentorji. Pogovori, skupinsko delo in izmenjava idej pripomorejo k boljšemu razumevanju in širitvi znanja. Koristna je uporaba spletnih virov kot so aplikacije, platforme in tečaji kot tudi Aplikacije za produktivnost. Svojemu učenju lahko slediš s pomočjo aplikacij za beleženje ciljev, napredka in upravljanja s časom. Naučeno se vedno poskuša uporabiti v realnih situacijah. Na ta način se lažje utrdiš novo pridobljeno znanje in ga povežeš z vsakodnevnim življenjem.

Bodimo odprt za nova znanja in veščine, tudi če niso neposredno povezani z našim trenutnim področjem zanimanja ali dela. Naučiti se moramo kritično ocenjevati vire informacij in pristope, kar nam pomaga izboljšati sposobnost hitrega prilagajanja novim znanjem. Neuspeh je sestavni del procesa učenja. Pristopamo k napakam kot k priložnostim za učenje in izboljšanje. Učenje je dolgotrajen proces in zahteva vztrajnost, tudi takrat, ko gre kaj narobe. Znanja in spretnosti se s časom spreminjajo, zato je pomembno, da jih redno osvežujemo in nadgrajujemo. Znanje nam mora pomagati na dolgi rok, bodisi pri kariernem razvoju bodisi pri osebni rasti. S takšnim celostnim pristopom se lažje prilagajamo spremembam, kar je bistvo vseživljenjskega učenja.

Formalno izobraževanje namenjamo primarno otrokom, učencem, dijakom in študentom ter zaposlenim, ki pridobivajo poklic s študijem ob delu. Vsi ostali izpopolnjujemo svoje poklicno znanje z neformalnim ali samostojnim izobraževanjem pri čemer imajo najpomembnejšo vlogo knjige in organizacije za izobraževanje odraslih, ki so se v našem delu države močno razvile in nudijo bogat izbor izobraževanja od obrtniške spretnosti, prepoznavanja nekdanjih del ter orodji do »konjičkov« o hišnih ljubljenčkih, računalniških spretnosti in ravnanja s pametnim telefonov do univerze za tretje življenjsko obdobje. Predvsem skrbi za zdravje se neformalno in samostojno izobraževanje odraslih dejansko bogati do zavidljive kakovosti. Začne se z razgibavanjem zjutraj kot Šola zdravja v naravi, nadaljuje z organiziranimi pohodi, sprehodi, obiski kulturnih in športnih prireditev, potovanji in še množico drugih prijetnosti. Vzporedno z ohranjanjem telesa se krepi izobraževanje o zdravi prehrani, pomenu domače pridelave živil in sadja. Kulinarika se vrača k jedem, ki jih pripravimo z zelenjavo, drožmi in podobnimi zdravimi dodatki. Prehranskih dodatkov je že zdavnaj preveč in potrebno je ojačati osveščanje na tem področju. Pomembno vlogo o kakovosti ponudbe trgovine ima za vse nas tudi Združenje za varstvo potrošnikov.

Se tudi vi vključujete v vse življenjsko učenje?

Obrambni mehanizmi, 14. september 2024

Ljudje smo polni čudes in obdarjeni z lastnostmi, ki nenehno presenečajo. Ne gre samo za obrambo proti političnim ukrepom, ki jih običajno slabo razumemo ali obrambo pred tehnično ter tehnološko nevarnostjo kot so karambol z avtomobilom ali zastrupitve. Izjemni smo tudi v obrambi na primer proti ljubezni, strahu ali zlo slutnjo. Pa vse to velja predvsem za posameznike, izjemne obrambne mehanizme pa razvijamo predvsem kot družbena skupnost. Dovolj je že, če se spomnimo tovarištva med drugo svetovno vojno ali pomoč poplavljencem Savinje pred enim letom. Zgodovina nam pripoveduje o neverjetnih obrambah mest, držav, populacij, da o obrambnih vzvodih posameznih veličin kot je na primer bil general Majster sploh ne govorim.

Na današnji dan se na primer spominjamo Moskovskega požara, ki se je zgodil septembra 1812. bil je usodnega pomena za Napoleonove vojne. Ko je Napoleon s svojo Veliko armado načrtoval zasedbo Moskve med francosko-rusko vojno je pričakoval, da bo v Moskvi nahranil svojo armado in jo zaščitil pred zimskim mrazom, toda mesto ga je pričakalo prazno in opustošeno. Po bitki pri Borodinu so ruske sile evakuirale mesto. Moskovsko prebivalstvo je bilo večinoma evakuirano. Kmalu po Napoleonovem vstopu v mesto so izbruhnili številni požari, ki so kmalu ušli izpod nadzora. Domneva se, da so jih zanetili Rusi sami, da bi francoski vojski onemogočili uporabo mestnih zalog in sredstev. Ta taktika "požgane zemlje" je bila del ruske obrambne strategije, ki je oslabela Napoleona, saj so francoski vojaki ostali brez hrane in zatočišča. Požar se je razširil po večjem delu Moskve in trajal tri dni, od 14. do 18. septembra. Napoleon je bil prisiljen gledati, kako mesto, ki ga je osvojil, gori in postaja neuporabno za zimske priprave. Okoli 75 % mesta je bilo uničenega, vključno s številnimi zgodovinskimi zgradbami in cerkvami. Moskovski požar je bil za Napoleona katastrofalen. Brez hrane in zalog za prezimovanje v porušenem mestu je njegova vojska utrpela velike izgube, zaradi česar je bil prisiljen v umik. Napoleonov povratek v Francijo je postal ena najbolj smrtonosnih epizod v zgodovini vojaških pohodov. Njegova vojska je med umikom utrpela izgube zaradi lakote, mraza in ruskih napadov. Napoleon je kasneje zapisal, da je bil požar v Moskvi eden glavnih dejavnikov, ki so prispevali k njegovemu porazu v Rusiji. Moskovski požar je tako postal simbol ruske vzdržljivosti in odpora proti okupaciji ter strateško pomembna prelomnica v vojni.

Sorodni obrambni podvigi so se dogajali tudi v drugih vojnah po vsem svetu in v dolgi zgodovini raznih civilizacij. V novejšem času so se morali razviti popolnoma novi zaščitni elementi proti kibernetskim vdorom v informacijske sisteme, proti terorizmu na vseh celinah in proti kraji tehnoloških postopkov oziroma industrijski lastnini. Lep primer obrambe nam je tudi praznik priključitve Primorske, ki ga bomo praznovali jutri saj so s priključitvijo Primorci zaščitili svoj jezik in identiteto. Svet je še vedno poln poskusov predvsem bogatih narodov, da si podrejajo narode zaradi njihovih naravnih danosti, predvsem redkega rudnega bogastva kot je na primer litij, ki trenutno ogroža prihodnost srbskega naroda. Imamo pa danes zelo močna gibanja, da človeštvo kot celota zagotovi potrebno zaščito narave in okolja. Ljudstva sveta gradimo skupno obrambni sistem za zeleni prehod in trajnostni razvoj. Vsi ti projekti se težko uresničujejo, zahtevajo družbene spremembe in so izvedljivi le ob razumevanju posledic, ki bodo neizbežne za vse, če jih ne bomo uresničevali in spoštovali vsi. Še veliko, veliko je pomembnega za ustrezno obrambo, spomnimo se samo razprav o pomenu NATA ali nabav za našo lokalno obrambo in nič nam ne bo podarjeno!

Kako pa se vi varujete pred vseh vrst nesreč?

Pobuda seniorjev, 13. september 2024

Seniorji so tisti ljudje, ki so dosegli določeno stopnjo izkušenj, starosti ali avtoritete. So starejši od 65 let, v poslovnem ali poklicnem okolju osebe z več izkušnjami ali višjim položajem ter akademsko izobrazbo. Združujejo se v svoje organizacije povsod po svetu. V Evropi so organizirani v Nemčiji, Franciji, Italiji, Sloveniji in Angliji. V Ameriki so poznani v ZDA, Kanadi, Argentini in Braziliji, v Aziji so njihove organizacije na Japonskem, Kitajskem in v Izraelu, poznani so v Avstraliji in Južni Afriki.

Slovenski senjori so mednarodno dokaj aktivni v Avstriji, Nemčiji, Švici, Franciji, Italiji, Švedski, Rusiji in Angliji. Povezujejo se senjorji v Ameriki, Aziji, Afriki, Avstraliji in Novi Zelandiji. Namen povezovanja je skrb za interese in potrebe starejše populacije. Vključujejo socialne, kulturne, zdravstvene in izobraževalne dejavnosti ter podporo pri pravnih in socialnih vprašanjih. Ni se torej čuditi, da je prav slovensko združenje Seniorjev podalo Globalna pobudo za ministra seniorjev v vseh državah. Javnosti jo je posredoval tajnik zasl. prof. dr. Jože Gričar.

Gre za svetovni problem, povezan z dolgoživo družbo, ki nastaja zaradi vse bolj razvitega zdravstva, urejenih življenjskih razmer in načina življenja posameznikov. To je velika pridobitev za človeštvo in velika priložnost za ljudi vseh generacij sedaj in v naslednjih desetletjih. Izrabljanje te priložnosti pa je odvisno od spoznanja o tem, kako celostna je problematika in katere naloge bo potrebno opraviti in se prilagoditi spremenjenim razmeram. Gre za srebrno ekonomijo, ekonomijo nove vrste, ki vključuje vse, kar zadeva starejše od 55 let. Seniorjev 55+ je že sedaj veliko, v naslednjih letih jih bo še več. Srebrne ekonomije ne bo mogoče razviti brez sodelovanja seniorjev. Razvijati jo moramo »z njimi« in ne »za njih«. Dozoreva spoznanje, da v vseh državah potrebujemo ministrico/ministra seniorjev. Kako koristno je to, kažejo nekatere države: Kanada, Avstralija, Wails, Nova Zelandija, Malta. S tem je povezana vloga svetov seniorjev, ki so jih že vzpostavili v vrsti držav. Članice in člani sveta so predstavniki seniorjev, ki svetujejo ministru ali parlamentu, kaj in kako je potrebno narediti, da bo življenje tudi za seniorje čim bolj ugodno.

Vaš prispevek k tem prizadevanjem bo dragocen. Če ste stari 55+, potem gre za Vas. Če ste mlajši, pomislite na svoje starše, stare starše; čez deset ali dvajset let boste tudi Vi tam. Gre za vse nas.

Slovensko združenje Seniorjev v viziji vidi velik intelektualni potencial svojih članov in meni, da bi moral ta potencial koristiti odločitvam vlade ter gospodarskim družbam na vseh področjih zlasti pa na področju naložb, inovacij, digitalizacije in marketinga. Da bi se to udejanjalo je potreben organiziran pristop v vsaki državi in sodelovanje na področju integracij kot je EU, države tretjega sveta in podobna skupna prizadevanja, ki jih v praksi že izvaja na primer nekdanji evropski komisar Janez Potočnik. Združenja senjorjev Slovenije meni, da bi taka organiziranost pripomogla tudi k kakovostni ureditvi problematike starejših na vseh področjih njihovega življenja še posebno pa pri ohranjanju vitalnosti in zaupanja v lastne strokovne sposobnosti. Smisel ministrstva za senjorje je tudi v tem, da populacija povsod po svetu narašča in se materialna bremena prenašajo na vse manjše število zaposlenih zaradi česar je nujno povečevati donosnost na vseh nivojih ustvarjanja in prav tu je znanje seniorjev najbolj potrebno.

Menite, da je ministrstvo za senjorje potrebno?

Dileme posameznika, 12. septembra 2024

Ko se otroci jeseni porazgubijo po šolah, postajajo vse bolj živahne razpravam naklonjene razmere o vsem, kar ljudi trenutno najbolj zanima ali pa o zadevah na katere trčimo na vsakem koraku in jih zato tudi kritično ter običajno laično sprejemamo. Včeraj je bila aktualna Kosova, danes vsi razmišljamo o predlogih Draghija za prihodnost EU, ljudi v Ukrajini verjetno največ govorijo in pišejo o posledicah vojne medtem ko se Palestinci zanimajo le še za preživetje. Daleč od tega, da bi pozabljali na vedno boljšo in obširnejšo kulturno ponudbo ali zanimanje za nova človekova spoznanja, ki prihajajo iz raznih laboratorijev in so do potankosti opisana v vedno bolj zanimivih knjigah. Dogodki današnjih dni so resnično spodbudni za razmislek slehernika o tem kaj nas čaka v prihodnje pa seveda tudi o tem kaj lahko pripomore s sporočilom o svojem mnenju o tistem o čemer misli, da se mu v prihodnje ne bo možno izogniti.

Vedno več je pisem bravcev in javnih objav mnenj na katere ne more vplivali kakršen koli selektor, urednik ali pomembnež. Samo po sebi se razume, da osebna mnenja slonijo na spoznanjih, ki jih je pisec pridobil pri spremljanju dogodkov in na njegovem znanju, bolje vedenju, na njegovem profesionalnem znanju pa le takrat, kadar gre za specializirano področje kot na primer odstranjevanje neeksplodiranih bomb, kirurgije, znanstveni raziskavi in podobno. Večina teh mnenj je kot neka izpoved, da pisec iz sebe spravi bodi si prijetno ali neprijetno radost ali bolečino, ki se ji ne more izogniti. Zapisi gredo praviloma mimo pristojnih ljudi za odločanje in se v času in kraju razblinijo slej ko prej. Izjeme so tudi tu, če gre za interes pretežnega dela javnosti kot na primer privatizacija zdravstva ali razslojevanje prebivalstva.

Neglede na navedeno pa posamezne stroke že kar glasno in pogosto opozarjajo, da opisan način sporočanja osebnih mnenj ni ustrezen, preveč laičen, preveč prilagojen ocenjevanju ukrepov posameznikov, ne sledi trendom spreminjanja družbe kot celote ali strokovnim rešitvam, še manj pa doživljanju družbene večine. Ko ta mnenja prebiram sem vedno v dilemi, kaj je za večino bolje, ali to da povem svoje mnenje ali da sem tiho? V meni prevladuje mnenje, da se lahko samo dobro, če povem javnosti svoje mnenje saj v obratnem primeru pot vodi v enoumje. Če je nesmisel laično oglašanje večine volivcev se odpirajo nove, neštete dileme. Čemu bi bile namenjene javne razprave na primer o zakonih, čemu se oblikujejo mnenja na strokovnih zasedanjih in ta mnenja v vseh oblikah informacijske stroke posredujejo sleherniku in končno s kakšnim namenom in za koga pišejo in sporočajo informacije in dogodke novinarji ali kot bi delaj Tilen iz oddaje Kaj dogaja »Na smejimo ljudi in jih naravnavamo v pozitivne smeri«.

Kakorkoli pogledam na kolumne, bloge, objave na spletu, sporočala in drugo, kar prihaja od naroda, volivcev, ljudi, je lahko samo primeren pripomoček ljudem ki odločajo, pripomoček zato, ker je odločanje prevečkrat odvisno od ene same osebe ali njegove skupine. Na svetu pa je večina odločitev usodna za množice bodi si neposredno kot na primer izraelski napad na Gazo, bodi si posredno kot je širjenje prepričanja, da se nam približujejo vojne razmere. Odločevalci o vojnah bi se morali tega zavedati, mi laični pisci mnenj pa bi morali v čim večjem obsegu ustvarjati pritisk na odločujoče, da nas slišijo in upoštevajo. Pritisk smo dolžni ustvarjati vztrajno in odločno vendar kulturno brez groženj, nesramnosti, ki jih producirajo magazini in reporterji, zavedajoč se dejstva, da je preudarno odločanje najtežje delo in najodgovornejša dolžnost na svetu. Večina volivcev pa ima edini cilj – ustvarjati dobro državo.

Zaupate svoje mnenje predlagatelju predloga ali se raje potuhnete?

Pomemben dan, 11. september 2024

Skoraj neverjetno je, kako se na kakšen dan skoncentrirajo usodni dogodki bodi si za posameznike ali pa za družbo kot celoto. Enajsti september je že eden od takih dni saj so se na ta dan skoraj na vseh področjih človekovega delovanja, zgodili res pomembni dogodki, ki so imeli in še imajo pomemben vpliv na današnje razmere v politiki, kulturi in znanosti.

Vseh mi niti ni možno opisati, vsekakor pa se moramo spomniti na primer Katalonije, ki je 1714 leta izgubila neodvisnost, ugotovitve 1856 leta, da je Mount Everest najvišji vrh sveta ko tudi otvoritve retrospektivne razstave najbolj vplivnega umetnika Picassa v Parizu leta 1932. Na današnji dan leta 1943 je umrl izumitelj Nikola Tesla, v politiki so bili leta 1945 sprejeti vsi ukrepi za ustanovitev Varnostnega sveta ZN. CERN je bil začet na današnji dan leta 1954, z odprtjem Parral astronomske opazovalnice v Čilu pa so omogočili opazovanje neba južne zemeljske poloble. Leta 2000 so objavili pomembna odkritja osnovnih genetskih mehanizmov, leta 2007 je izšlo poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe kar je spodbudilo prizadevanja za varstvo okolja.

V nedolged b se dalo naštevati kaj vse se je 11. septembra rojevalo in dogajalo na svetu vendar še vedno ostaja najpomembnejši dogodek teroristični napad Al Kaide leta 2001 na stolpnico Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku in Pentagona v Arlingtonu. V napadu je izgubilo življenje več kot 3000 ljudi, povzročil pa je velike politične, gospodarske in vojaške spremembe po svetu z začetkom vojne proti terorizmu. Zapustil je globok pečat v svetu kulture zlasti v filmu, književnosti in glasbi. V svetovni književnosti so se razvile politične in socialne razprave. Ljudje se zbirajo na spominskih koncertih, kjer izražajo solidarnost ter podporo žrtvam ter njihovim družinam.

Raziskave medicinskih znanosti so se usmerile na vpliv, ki jih taki napadi imajo na zdravje ljudi in duševno stanje preživelih in reševalcev. Raziskovanja so se osredotočila posttravmatske stresne motnje pa tudi na dolgoročne učinke vdihavanja prahu, dima in kemikalij vključno z respiratornimi težavami in različnimi oblikami raka.

Po tem terorističnem napadu so se države po svetu usmerile na razvoj novih varnostnih tehnologij, ki bi omogočile boljšo zaščito pred prihodnjimi grožnjami. napredek je zaznan na področju biometrične varnosti, spremljanja in analize podatkov, umetne inteligence ter kibernetske varnosti. Poudarek je na tehnologijah, ki bi lahko preprečile teroristične napade, izboljšale letalsko varnost in omogočile hitrejši odziv na krize. Na področju znanosti in tehnologije ima torej 11. september tako zgodovinske kot sodobne posledice, od pomembnih astronomskih odkritij do sodobnih raziskav, ki so se razvile kot odziv na globalne dogodke, kot so teroristični napadi leta 2001.

Enajsti september bi lahko bil tudi poziv ljudem naj ne izzivajo drug drugega, narodi narodov in politiki politike. Lahko bi ga ljudje sprejeli kot napotek kam naj usmerijo svojo pozornost, da ne bo novim maščevanj, če pa kljub temu bodo, kako jih bomo premagovali. Žal razmere nakazujejo, da se postopoma posledice terorizma spreminjajo v razvoj vojne industrije, oboroževanje in v nove nevarnosti, poziv niti napotek pa je le pobožna želja volivcev po svetu.

Kaj pa vi menite o posledicah terorizma?

Varčevalci kot investitorji, 10. september 2024

Od kar se banke tako mačehovsko obnašajo do vaših varčevalnih vlog in te niti za državo niso ne vem kako zanimive, smo prisiljeni iskati naložbe, ki bi nas zaščitile pred izgubami. Nekateri se odločajo za naložbe v nepremičnine, drugi varčujejo pri bankah v tujini, nekateri pa vidijo možnosti za ohranjanje realne vrednosti svojih prihrankov v namenskih skladih ter vrednostnih papirjih. Prav skladi in vrednostni papirji pa so lahko za varčevalce dobra investicija ne samo v denarju pač pa tudi v spodbujanju zagonskega podjetništva, udejanjanju zelenega prehoda in še marsičesa drugega z vključno možnostjo, da kot solastniki sodelujemo pri upravljanju ali pa, da po uspešnem zagonu podjetja le to dobro prodamo. Zgled nam je lahko uspeh pospeševalnika v BTC City ali njegov sklad ABC Capital ali uspehi kripto valut in podobno, da o donosu investitorjev pri prodaji na primer Eligme sploh ne govorim.

Sicer pa smo priča bistvenim spremembam v izboru naložb. Strokovnjaki finančnega poslovanja in upravljanja premoženja nam sporočajo, da se vlagatelji odločajo za naložbe vedno bolj premišljeno in se vključujejo v tiste, ki poleg finančnega donosa zagotavljajo tudi varovanje okolja, prispevajo k zelenemu prehodu in družbeno odgovorno ravnajo v poslovanju. Od finančnih služb tistih, v katerih imajo vlagatelji svoj delež zahtevajo, da poleg bilančnih kazalcev uspeha verodostojno poročajo o obsegu zmanjševanja emisij in poslovanja z materiali, ki poslabšujejo naravne danosti. To pa pomeni, da bo nastajal nov kontni plan in drugačna organizacija knjigovodske dokumentacije, saj v obratnem primeru poročanje ni možno. Managerji družb bodo morali dograditi svoje strategije in oblikovati cilje, ki jim bodo poslovne knjige lahko sledile. Sprejeti bodo morali kot soupravljavce svoje investitorje, da bodo lahko nadzirali uresničevanje celostnih interesov poslovanja.

Kot vse pa ima tudi naložba v družbeno odgovorno ravnanje managerjev določene pasti kot na primer zmanjšanje razpršenosti portfejla investitorja, zahtevnejše analize in z njimi povezane stroške, pomanjkanje standardov in drugih meril ocenjevanja oziroma primerljivosti, še posebno storilnosti, ki bistveno vpliva na uspešnost poslovanja.

Spreminjanje kriterijev naložbenikov pa odpira nove dejavnosti za zaposlene v finančnih poslih. Realno je pričakovati porast malih in srednje velikih podjetji, povečevanje plačilnega prometa, zavarovanj in posojil. Banke bodo razvijale vezano trgovino s prilagojeno promocijo sodelujočih v njej, ponujale pa bodo lahko efektivnejše oglaševanje z infrastrukturo odprtega bančništva. Naraščanje poslovnih priložnosti v finančnem poslovanju pa je pogojena z razvojem digitalizacije in uporabo umetne inteligence kot tudi z razvojem javne digitalne infrastrukture. Družba oziroma država bo odpirala ta nova delovna mesta le v primeru, da bo razvoj potekal istočasno v vseh njenih dejavnostih.

Strah me je tega strahotnega in hitrega napredka na vseh področjih življenja. Bojim se, da kmalu ne bom več znala plačevati računov, ugotavljati svojo solventnost in v množici informacij najti informacijo, ki jo potrebujem. Tudi ne vem kakšen telefon bom jutri potrebovala, da bom dostopna za ponudnike, trgovce, kulturne organizacije, vnuke,… lahko tudi, da bom ostala brez njihovih uslug, ker bodo moje potrebe za njih neznatne in zato ne zanimive. Pred šestdesetimi leti je bil računalnik zame obetaven delovni pripomoček, danes pa me vedno bolj utesnjuje, omejuje in podreja svojim standardom. Ni se mu možno umakniti, slediti pa mu tudi ne moremo vsi vsemu.

Kako pa vi doživljate digitalizacijo vse povsod?

Naši Romi, 9. september 2024

Župan Mestne občine Novo mesto je v Delu objavil prispevek o potrebnih ukrepih na področju socialne problematike najbolj ranljivih skupin kot so na primer delovni migranti ali večja populacija Romov. Bolje bi bilo reči, da župan ugotavlja sedanjo neprimerno urejenost socialne problematike tistih, ki nimajo premoženja niti zaslužka, živijo od socialnih transferov in jih imenujemo naši Romi. Avtor prispevka v imenu županov občin Jugovzhodne regije razkriva vzroke za (1) ne obiskovanja in ne zaključevanja osnovne šole, (2) trajno brezposelnost in (3) nezmožnost države zagotavljati enakopravnost državljanov pri plačilu globe zaradi prekrškov.

Menim, da je kar nekaj problematiziranega možno rešiti čez noč, če bi obstoječi, dobro plačani strokovnjaki in politiki za socialne probleme opravljali svoje delo kakovostno. Romi morajo imeti prostor, se pravi, da zemlja na kateri je njihovo naselje ne more biti kmetijska površina, je lahko le podarjena in zazidljiva samo za romsko skupnost, v kateri je v vsakem domu brez plačila priključka pipa za vodo. Romi nimajo zaslužka zato mora to dobrino plačati transfer. Da nimajo premoženja pa je že vprašljivo. Imajo gospodinjske stroje, televizorje, nekateri zbirajo železo, drugi prekupčujejo z oblačili in razvijajo podjetništvo, k meni se pripeljejo z avtomobili ali skuterji, v naseljih imajo veselice na katerih igrajo trobentači iz Guče in tako naprej. Okoli leta 1994 so to in podobno premoženje rubili rubežniki davčne uprave. Problem neplačanih glob se mora reševati z družbeno koristnim delom čim dlje od prostora romskega naselja za kar bo moralo pristojno ministrstvo skupaj z delodajalci ustvariti pogoje s pomočjo raznih skladov.

Resen in nam »civilom« nerazumljiv pa je problem rojstev pred polnoletnostjo kar pospešuje trajno nezaposlenost. Spomnim se obiska favel v San Paolu kjer smo spoznali vrtce za otroke osnovnošolk. V šolo prinašajo s seboj svoje otroke, iz razreda jih gredo podojit in nato nazaj v šolsko klop. Romsko naselje nima urejenih osnovnih storitev in infrastrukture, zato so mlade matere še posebej ranljive. Nujno jim je omogočiti dostop do izobraževanja po posebnih programih, ki omogočajo tudi nadaljevanje poklicnega usposabljanja. Zagotoviti se mora finančno pomoč romskim nedoletnim družinam, da obiskujejo šolo in da se zmanjšuje šolsko osipanje. Oblikovati je posebne učne programe za mlade matere in njihovo šolanje tudi med nosečnostjo. Ni še določeno v katerem jeziku naj poteka pouk. Tako si prizadevajo pospeševati izobraževanje mladoletnih družin po svetu, seveda pa nimam dovolj znanja na tem področju, da bi bili moji predlogi lahko kompetentni. Eno pa vem zagotovo. Dokler ne bodo Romi in Rominje pridobili delavno kvalifikacijo oziroma poklica, se v romskem življenju ne more in ne bo kaj bistvenega spremenilo kljub Mednarodni konvenciji o spolni zaščiti mladoletnih deklet iz leta 1921 in Konvenciji o otrokovih pravicah iz leta 1989.

Župan je zaključil opis socialne problematike v kateri so vključeni tudi Romi, z mislijo »Neukrepanje je nerazumljivo, nesprejemljivo in kruto.« in zagotovo ima prav. Vsak dan je potrebno storiti nekaj dobrega tudi za Rome, posebno za Rominje in največ za nedoletne mamice. Sem prepričana, da je večina mater v naši državi žalostnih zaradi razmer v katerih otroci rodijo otroke. Vsem nam je tudi jasno, da so tradicije Romov drugačne od naših, tako Romi kot mi pa moramo slediti napredku v delu, tehniki in razmišljanju. »Civilisti« smo dolžni Romom nuditi pomoč, Romi pa morajo v naslednjih generacijah doseči poklicne kvalifikacije za svoje preživljanje. S skupnimi prizadevanji bo svet manj krut za vse.

Kako pa vi doživljate romsko problematiko?

Zlato namesto dolarja, 8. september 2024

V finančnem poslovanju sveta nastajajo pomembne spremembe, ki bodo pripomogle k krepitvi in enakopravnosti valut posameznih držav. Med njimi je izjemnega pomena proces zmanjševanja odvisnosti od ameriškega dolarja v mednarodnem gospodarstvu. To pomeni, da države, podjetja ali finančne institucije zmanjšujejo uporabo dolarja kot glavne valute za trgovinske transakcije, rezerve ali obračunavanje dolgov. Namen tega je povečati uporabo drugih valut, kot so evro, kitajski juan, japonski jen ali lokalne valute, da bi zmanjšali tveganja, povezana s prekomerno odvisnostjo od dolarja.

Motivacija tega procesa je želja po večji gospodarski neodvisnosti. Države želijo zmanjšati svojo odvisnost od dolarja, ker ameriške gospodarske razmere, politika obrestnih mer in inflacija zelo vplivne na svetovno gospodarstvo. Čeprav dolar še vedno prevladuje v svetovnih finančnih trgih, pa države kot so Rusija, Kitajska, Iran in Indija že sprejemajo ukrepe za povečanje uporabe lokalnih valut v mednarodni trgovini. Zmanjševanje uporabe dolarjev vpliva na spreminjanje geopolitične napetosti. Sankcije, ki jih ZDA uvedejo proti državam, le-te lahko prisilijo, da zmanjšajo svojo odvisnost od dolarja, da se izognejo gospodarskim posledicam. Primer tega je Rusija, ki je po uvedbi sankcij zaradi različnih geopolitičnih konfliktov aktivno začela zmanjševati svoje dolarske rezerve in povečevati trgovanje z drugimi valutami, zlasti z evrom in kitajskim juanom. Države pogosto hranijo velike zaloge tujih valut kot rezerve, pri čemer je bil dolar dolga leta glavni del. Zdaj se delež dolarja v rezervah zmanjšanje, povečujejo pa se deleži drugih valut, kot so evro, zlato ali juan. Ta strategija zmanjša tveganje, ki ga prinaša nestanovitnost dolarja, ter zaščiti gospodarstvo pred valutnimi nihanji. V mednarodna trgovini in financah proces spodbuja uporabo lokalnih valut zlasti v bilateralni trgovini.

Seveda pa valutno osamosvajanje prinaša nove izzive in tveganja. Prehod na uporabo manj razširjenih valut lahko povzroči težave s plačilnimi sistemi ali poveča transakcijske stroške kar povzroča likvidnostne težave. Marsikatero državo skrbi nestalnost lastne valute in z njo povezana inflacija ter obrestne mere. Težave v opuščanju dolarja kot plačilnega sredstva lahko ogrozi globalno stabilnost saj danes dolar služi kot sidro svetovnega gospodarstva.

Zlasti centralno bančne digitalne valute (CBDC) lahko vplivajo na hitrost in način zmanjševanja dolarskih plačil. Lastne digitalne valute v mednarodnem trgovanju bi zmanjševale vpliv sankcij in omejitev, ki jih lahko naloži ameriški finančni sistem. Digitalne valute bi lahko povečale finančno vključenost v državah z manj razvitimi bančnimi sistemi, kar bi pripomoglo k večji uporabi alternativnih valut namesto dolarja. To bi lahko pomagalo državam v razvoju, da pridobijo večjo finančno avtonomijo. Nekatere države, ki so tarča ameriških sankcij kot so Iran in Venezuela, vidijo v digitalnih valutah priložnost, da se izognejo ameriškemu finančnemu nadzoru in nadaljujejo mednarodne transakcije brez uporabe dolarja. Z razvojem lastnih digitalnih valut bi lahko bolj učinkovito obšli omejitve. Tudi kripto valute, kot je Bitcoin, ponujajo decentralizirano alternativo tradicionalnim valutam in omogočajo transakcije brez posredovanja državnih institucij, vendar pa so zaradi nestabilnosti in pomanjkanja regulacije bolj tvegana možnost kot CBDC.

Proces motivirajo gospodarski, politični in varnostni razlogi. Dolar ostaja glavna svetovna valuta dokler se ne uresničijo prizadevanja držav po svetu za zmanjšanje odvisnost od njega.

Poznate vpliv tega procesa na svoje osebne finance?

Simbol uspeha, 7. september 2024

Koncem šestdesetih let preteklega stoletja je prevladovala v naši državi, še posebno pa v delovnih organizacijah, kar optimistično razpoloženje. Učinki dela so bili ustrezni, odpirale so se možnosti za izvoz, marsikaj smo si poleg avtomobila že privoščili tudi posamezniki. Pojavljati so se začeli ponudniki modernih strojnih naprav, računalniki, za njimi so se rojevali in delovali investitorji in bančni krediti. Prestižni predmet gospodarstvenikov že dolgo ni bil avtomobil vodstva ali industrijski obrat ampak upravna stavba ali kot se je takrat reklo hiše za birokracijo. Njihova gradnja je bila prepovedana in iz tega razloga so se za te hiše izumljali novi nazivi. Tam kjer sem delala smo jo imenovali razvojno raziskovalni center ali kratko RRC. Njegova gradnja je bila nujna zaradi nabave računalnika, ki je takrat potreboval celo etažo plus prostor za stabilizator nekje v kletnih prostorih. Vodstvu podjetja je bil projekt RRC pogodu, podjetje je rastlo in ne slabo zaslužilo, moralo je javnosti na nek način sporočit učinke svojega prizadevnega dela. Za simbol uspeha je pač bilo potrebno zgraditi tudi dostojno upravo.

Kako in kaj bo z RRC smo se prvič pogovarjali v neki gostilni blizu Dolenjskih toplic. Rudi je generalnega direktorja in mene pripeljal ob točno določeni uri in tam so že bili tovarniški projektanti, med njimi pa arh. Edi Mihevc v tistih dneh najljubša tarča novinarjev zaradi stolpnice sredi starega dela Kopra in seveda najbolj zaradi projektiranja Portoroža. Prav zato so ga tovarniški arhitekti svetovali za idejnega in glavnega projektanta RRC-ja. Štela sem si v čast, da sem ga spoznala in z njim govorila, toda možakar je bil izjemno prijazen, z veseljem je odgovarjal na vsa vprašanja, z nami razpravljal kot da se poznamo od nekdaj. In sporazumeli smo se, da bo svojo roko in svoje ime zastavil za urbanizacijo in gradnjo RRC-ja nasproti industrijskih objektov. Če se ne motim, je takrat še predaval na fakulteti in smo razgovor morali kmalu zaključiti.

Sledili so izjemno zanimivi dnevi, ko smo po njegovih navodilih zbirali osnovne podatke o tem kaj želimo umestiti v stavbo in kaj bodo umeščeni potrebovali. Večkrat smo se z njim tudi sestali, proučili razne variante in res lepo sodelovali. Izvajalec je začel z deli takoj po določitvi zemljišča za stavbo in potrditvi urbanistične ureditve okolja. Profesor je vse pogosteje obiskoval gradbišče, obljubljal mi je, da bo za RRC stavbo in reko Krko projektiral tenis igrišče za zdravo rabo prostega časa, se oziral tudi proti sosedom in njihovi navezavi na nov kompleks tovarne. Za mene je bila to dobra šola o gradnjah, ki sem jih pozneje snovala in vodila kar na štirih lokacijah.

Stavba, ki jo je oblikoval prijazni Edo Mihevc, je tudi danes moderna, lepa in dostojna za mednarodno pomembno gospodarsko družbo. Ker je bila v začetku tega stoletja že premajhna za najodgovornejše funkcije, so jo dozidali. Ohranili so vhodno avlo v kateri so na vidnem mestu navedene vrednote podjetja. Tu je tudi stalna razstava Jakčevih del, kip ustanovitelja in vitrina z nagradami. V pritličju so dozidali dvorano v obliki amfiteatra, v njenem predverju tovarniško Kulturno umetniško društvo razveseljuje ljubitelje likovne umetnosti z zanimivimi razstavami, ki jih vedno spremlja glasbeni program in izdaja zloženke s predstavitvijo avtorja in strokovno oceno njegovih del. Razstavni prostor s svojimi prireditvami krepi vez gospodarske družbe s soseščino v kateri se nahaja, pa tudi z občani in občankami. Urbano okolje stavbe se je moralo prilagoditi novim potrebam kot so parkirišča, dovozi, nasadi in drugo kar do neke mere preprečuje pogled na celotno mojstrovino prvega arhitekta slovenskega modernizma Eda Mihevca.

Se pred gradnjo ali pred preureditvijo svojih prostorov posvetujete z arhitektom?

Dejanje časti, 6. september 2024

»Rastoča knjiga je simbol, ki nenehno spodbuja k človekovi rasti, medsebojnemu spoštovanju, k strpnosti in dobremu« je poudaril dr. Janez Gabrijelčič, ki je Državnemu svetu predstavil zamisel in pobudo za postavitev pomnika ob prehodu v novo tisočletje in ob tisočletnici Brižinskih spomenikov. V Državnem svetu Republike Slovenije je predstavili zamisel in pobudo o postavitvi pomnika dosedanjemu razvoju ter identiteti Slovencev kot stalno učeče se družbe, ki varuje slovensko literarno izročilo, s tem pa tudi slovenski jezik. Rastoča knjiga se razvija v mednarodni projekt Združene Rastoče knjige sveta s poudarkom, da svet vedno bolj potrebuje novo paradigmo sodelovanja na področju kulture, znanosti in umetnosti ter na viziji univerzalne odličnosti. Pri projektu od samega začetka sodelujejo Državni svet Republike Slovenije (), Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Mestna občina Ljubljana, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica in Društvo Rastoča knjiga.

Zamisel so najprej in najbolj množično udejanjale osnovne šole in lokalne skupnosti po državi, danes pa je že postaja realnost tudi v poslovnem svetu. Najprej se je zanjo odločila Krka d. d. in ob 65-letnici se je poklonila odkritju skulpture Krkine Deklice z rastočo knjigo, ki so jo umestili pred svojo najsodobnejšo tovarno. Včeraj so ji ob svoji 70 letnici dodali novo misel ob prisotnosti predsednice države. "Veseli me, da ste v Krki prepoznali širši družbeni pomen projekta Rastoča knjiga in ga tako odločno podprli," je poudarila in dodala: "Ne samo, da gre za odličen zgled vsem v poslovnem svetu, gre tudi za izraz vašega prepričanja, da je prava pot le v širitvi in poglabljanju znanja."

Kot vedno, je bila tudi ta slovesnost v Krki enkratno doživetje. Tako predsednica države kot sodelujoči v Društvu Rastoče knjige in vsi udeleženci Krke, sponzorjev, znanstvenikov in drugih smo z zanimanjem poslušali avtorici o nastanku monografije Krka d. d. in njenem inovativnem oblikovanju. Navdušil nas je Krkin pihalni orkester z vokalistkami kot tudi celotna režija, ki je potekalo pod strokovnim vodstvom rednega gledališkega partnerja Krke. Urejen industrijski kompleks tovarne, pozoren sprejem obiskovalcev, odlična organiziranost, primerna vsebina programa nam je ponovno potrjevalo, da Krka d. d. posluje družbeno odgovorno do vseh vej oblasti, države in naroda, zavedajoč se, da so za dobro opravljeno delo zaslužni vsi, ki z znanjem in naložbami ustvarjajo pogoje za vizijo »Živeti zdravo življenje«.

Svoje pomembne jubileje Krka d. d. obeležuje s simboli Rastoče knjige, z nenehnim prizadevanjem za ohranjanje in razvoj sodelovanja, dopolnjevanja in emocije. Svojo identiteto oblikuje in razvija na načelih ustanoviteljev in svojih praktičnih spoznanjih kar krepi temelje kulturno osveščene gospodarske družbe, sposobne vstopati v svet poslovanja a kapitalom in z duhovno inteligenco. Njene odločitve spodbujajo okolje za dobre namene in skupno prizadevanje povsod, kjer je to dobro za večino.

Jubilejnemu letu ob 70-letnici delovanja in poslovanja, bodo verjetno v Krki naklonili še dodatno pozornost v jesenskem in zimskem času ker so kot korporacija, povezani z številnimi dobavnimi verigami po svetu. Ob jubilejih so zagotovo prejeli izjemen obseg voščil, zahval pa tudi izraženih želja ter napotkov za prihodnost. Korporacije, ki si priznanja medsebojno izmenjujejo, pa so predvsem ljudje, njihovo znanje in čustveno dojemanje dela. Med njimi se rojeva in razvija ustvarjalno razmerje, ki bogati kulturo naroda in to je dejanje največje časti!

Ste zaznali jubilejno leto našega največjega davkoplačevalca?

Proti prekarnosti mladih, 5. september 2024

Urad Republike Slovenije za mladino ter financerja Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus, so objavili razpis pilotnega projekta »Z mladinskim delom proti prekarnosti mladih«. S projektom želijo povečati varnost mladih kot ranljivo skupino na trgu dela. Cilj projekta je seznaniti mlade in mladinske delavce o problematiki prekarnosti in o iskanju stabilnejših oblik zaposlitve. Pilotni projekt se je začel 1.6. 2024 in bo zaključen 31. 12.2026.

V okviru projekta se lahko mladi med 15. in 29. letom udeležijo individualnega svetovanja, usposabljanja na temo dostojnega dela in drugih oblik pomoči pri vstopanju na trg dela. Projekt temelji na tesnem sodelovanju z lokalnim okoljem, vključno z delodajalci, občinami, obrtno zbornico, Zavodom za zaposlovanje, zaposlitvenimi agencijami, šolami in drugimi izobraževalnimi ustanovami. Ključna izvajalka projekta je oseba, ki je za delo na tem področju ustrezno usposobljena in aktivno vključena v skupnost mladih delavcev, ki se po vsej Sloveniji borijo proti prekarnosti. V moji občini sodeluje v projektu Zavod za šport, kulturo, turizem in mladino kar je razvidno iz seznama objav na spletu. Žal pa na portalu Zavoda nisem zasledila ničesar, kar bi mi nakazovalo, da deluje ta pilotni projekt. Se je pa Meščanom in Meščankam predstavila vodja pilotnega projekta in nas seznanila, da pilotni projekt – LokalPatriot v septembru predstavlja program September Akustike, ki ga bodo oblikovali mladi glasbeniki in kulturniki. Prijazno nas tudi vabi na prireditve September Akustike ob petkih in sobotah, da prepoznamo skozi ta nastop pozitivne učinke pilotnega projekta na mlade v našem okolju. Verjetno bo dominirala Plateau družina s svojo elektronsko glasbo vsekakor pa bo zanimivo spremljati napredek kariere dijakinje in glasbenice Tomić. V kar devetih prireditvah bo prevladovala moderna glasba mladih zato bo verjetno nad pilotnim projektom navdušena predvsem mestna mladež.

Seveda pa je vprašanje spoznavanja prekarnosti potrebno zastaviti tudi LokalPatriotu. Se bodo nastopajoči na tej prireditvi usposabljali za dostojno delo kar pač pod tem nazivom razume pristojno ministrstvo in kar financirata uvodoma navedena sofinancerja? Bo nastop pripomogel k promociji nastopajočih in LokalPatriota, omogočil organizatorjem nov pristop k iskanju dostojnega dela kot tudi večjo varnost na trgu dela? Vsi nastopajoči so že dokaj uveljavljeni na trgu dela, vsi imajo spletno stran, poznamo jih že nekaj let, njihove albume je možno nabaviti povsod in skozi Pisarno za izvoz glasbe bodo lahko organizirano nastopali tudi v tujini.

Med mladimi je glasba povezovalna in želena, prav tako kot tudi šport in udejstvovanje pri kulturnih dogodkih njihove družinske in šolske sredine. To me napeljuje na misel, da en nastop omenjenim nastopajočim ne bo nudil kaj več varnosti na trgu dela ali iskanju stabilnejših oblik zaposlitve. Ta cilj pilotnega projekta bi bil dosežen, če bi LokalPatriot zanje sprejel dolgoročnejši aranžma kot njihovo storitev, da povečuje obseg svoje dejavnosti. V tem primeru bi se tako nastopajoči v Septembru Akustika kot LokalPatriot skupno prizadevali za trajne in dolgoročne učinke ter za naložbe v nove skupne razvojne projekte. Poudarek je na dolgoročnem sodelovanju, ki zahteva razmislek in inovativnost za vse dejavnosti v trajnejšem ustvarjalnem vzdušju in razmerju. Prekarnost nastopajoč bi tako prešla v stabilno obliko zaposlitve z vsemi dolžnostmi in pravicami v gostinski, zabavni in kulturni dejavnosti.

Verjamete v uspešnost skupnega dela?

Večni gradovi, 4. september 2024

Praviloma velja, da smo razdrobljena država na 212 občin, na prav toliko lokalnih politik in seveda z centraliziranimi pravicami zbiranja in porabe izvirnih proračunskih prihodkov. V taki organizaciji države vidim kot nujno močno lokalno iniciativo, ki v svojo strategijo razvoja vključuje vse dane in ustvarjene potenciale. V tej strategiji je najpomembnejša ocena, kaj dolgoročno razvijati v svoji občini neglede ali gre za nove dejavnosti iz tujine, iz strategije države ali regije ali pa za lokalno povečevanje zaposlenosti, naseljevanja, boljšega počutja in podobnih dobrin občanov. Med strateškimi možnostmi so mnoge občine že prepoznale večinoma razvaline neštetih srednjeveških gradov, si v njih zagotovile potrebe po prostorih občinske uprave, si zadržale artefakte in druge zgodovinske posebnosti v lastnih muzejskih zbirkah, odprle razstavne umetniške in promocijske prostore, koncertne dvorane, organizirale sejemsko dejavnost, delavnice za mlado in staro, festivale in še mnogo drugega, da o degustacijah pijač in kulinariki sploh ne govorim. Taka strategija občin me močno navdušuje ker mora imeti visoke in zahtevne cilje, projekte, naloge za kar si je potrebno močno prizadevati in ni časa za neučinkovite politične nastope na vsaki pasji procesiji.

Gradovi so pomembno vplivali na življenje in delo naših prednikov tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. Ja, prav razmah raziskovanja zgodovinskih dejstev v sodobnem času nam je odkrilo marsikaj dobrega, usodnega za narod in njegovo kulturo za kar se imamo zahvaliti tudi pametnim srednjeveškim podjetnikom, ki so živeli v gradovih. Njihovo zapuščino poznamo predvsem po zaslugi književnikov in dokumentov, ki so se ohranili o kmečkih uporih zaradi terorja in nerazumnega ravnanja graščakov in njihovih vazalov s kmetovalci. Toda tudi pri nas se srednji vek prepoznava po uspešnejšem kmetovanju zaradi novih pridelkov, novih orodij in boljšega poznavanja vremenskih razmer ter kakovosti zemljišč. Središče napredka v pridelavi hrane so bile graščine in pametni gospodarji v njih. Prav ti so spodbujali izobraževanje, ga udejanjali pa tudi financirali. Žal pa je pozitivne pridobitve srednjega veka in graščakov zatemnilo odrekanje človeških pravic slehernikom in nerazumno izkoriščanje tlačanov. Kot vojne grozote moramo jemati tudi grozote tlačanstva kot poduk, šolo kako se ne sme delati z ljudmi in kam je pripeljalo neprimerno ravnanje graščakov.

Nedvoumno bodo raziskovalci odkrili še veliko dobrih in slabih dejstev iz obdobja graščin kar nakazuje potrebo po dolgoročnih projektih potrebnih za spoznanja, kaj nam te lahko dolgoročno zagotovijo za moderno dobo. Nedvoumno je najprej potrebno ohraniti in obnoviti njihovo stavbno dediščino za kar zagotavlja EU pomembna sredstva pod enakimi pogoji razpoložljiva vsem občinam. Naslednji korak bo verjetno povečevanje raziskovalnega gradiva in zapuščine v obnovljenih gradovih, kjer so nastajala zgodovinska dejstva. To bo pogojevalo ureditev dejavnosti za turistično ponudbo graščine, kraja, občine in regije s premestitvijo današnjih centraliziranih zgodovinskih zbirk z vključno decentralizacijo raziskovalne dejavnosti, ki odkriva spoznanja in spodbuja nove zaposlitvene možnosti v dejavnostih, ki jih danes še slabo ali pa sploh ne prepoznavamo.

V okolici moje regije kar mrgoli obnavljanje graščin in decentralizacija javnih zavodov za kulturo. V moji regiji so svetal vzgled le Žužemberčani. Dominirajo obnove gradov v območju Krškega, Sevnice, Štajerske, Kozjanskega in tako naprej vse do Podčetrtka, le na Dolenjskem in v Beli krajini čakamo na ne vem koga? Čeprav sem že v letih si želim v kleti Gradu Grm poslušati katero od simfonij Ljubljanskega festivala ali poslušala govorce »Izven okvirja«

Kaj menite, bi bilo prav, da obnovimo naše gradove?

Filarmonica Della Scala, 3. september 2024

Imela sem to srečo, da sem se sinoči lahko udeležila koncerta filharmonikov znamenite Milanske Scale in poslušala njihovo interpretacijo umetnin Petra Iljiča Čajkovskija ter Maurice Ravela pod taktirko Riccarda Chailly. Le kakšnih 1500 Slovenk in Slovencev smo imeli to srečo, ker je Ljubljanski festival to prireditev ponudil le v Cankarjevem domu in ne na primer v Stožicah, kjer bi za bistveno nižjo ceno vstopnice lahko omogočili glasbeni užitek kar 12000 poslušalcem. Žal fantastični festival pozablja na ljubitelje glasbe izven prestolnice.

Filarmonica Della Scala je prestižni italijanski simfonični orkester, povezan s Teatro alla Scala, eno najbolj znanih opernih hiš na svetu, ki se nahaja v Milanu. Ustanovljen je bil za izvajanje specializirane simfonične glasbe, izvaja zelo širok repertoar klasične in sodobne simfonične glasbe. Poznan je po interpretacijah italijanskih skladateljev in sodeluje z najbolj znanimi svetovnimi dirigenti ter solisti, med njimi Riccardo Muti, Daniel Barenboim, Lorin Maazel, Georges Prêtre in drugimi. Redno nastopa na mednarodnih turnejah, obiskuje v metropolah velike koncertne dvorane po vsem svetu, vključno z New Yorkom, Londonom, Parizom in Tokiem. Posnel je veliko albumov, pogosto pod taktirko velikih imen. Njihove izvedbe so zelo cenjene in iskane med ljubitelji klasične glasbe. Filarmonica della Scala je pomemben del svetovne glasbene scene, saj nadaljuje tradicijo visoke glasbene kakovosti in interpretacije.

Riccardo Chailly je eden od elitnih dirigentov in osebnosti v svetu klasične glasbe, ker združuje tehnično dovršenost z globokim razumevanjem glasbenega izročila, zaradi česar je pridobil priznanje in spoštovanje po vsem svetu. Poznan je po svoji vsestranskosti in je dirigiral od klasičnih in romantičnih del do sodobne glasbe. Posebej je znan po interpretacijah italijanskih oper (Verdija, Puccinija) in nemške simfonične glasbe.

Peter Iljič Čajkovski je eden najbolj poznanih in vplivnih ruskih skladateljev v zgodovini klasične glasbe, znan po svoji melodičnosti, emocionalni globini in mojstrski orkestraciji. Čajkovski je uspel združiti elemente zahodne klasične glasbe z rusko ljudsko glasbo, kar mu je prineslo svetovno priznanje in ga uvrstilo med največje skladatelje vseh časov. Posebno priljubljena njegova dela so balet Labodje jezero, Speča lepotica in Hrestač. Napisal je šest simfonij med katerimi dominirata Četrta simfonija in Patetična (šesta). Prvi klavirski koncert v B-molu je eden najbolj priljubljenih klavirskih koncertov na odrih po svetu. Med njegovimi operami sta vsem priljubljeni "Evgenij Onjegin" in "Pikova dama".

Maurice Ravel je bil francoski skladatelj, pianist in dirigent, ki je danes poznan kot eden najboljših glasbenikov 20. stoletja. Njegovo delo je bistveno vplivalo na razvoj moderne glasbe, njegova dela pa so znana po izjemni orkestraciji, tehnični dovršenosti in čustveni globini. Najbolj so priljubljena Bolero, Pavana za umrlo princeso, balet Daphnis in Chloé, Concerto za levo roko v D-duru in Miroirs, cikel petih klavirskih skladb.

Sinoči smo ljubitelji glasbe iz vse te lepote poslušali Simfonijo št.5 v e-molu, op.64 Čajkovskega ter Dafnis in Hloa, suita št. 1 in 2. Maurice Ravela. Obe skladbi sta romantično zasnovani, melodiozni in polni glasbenih dopolnil z glasbili, ki smo jih prvič videli oziroma slišali. Bilo nam je v čast spoznavati in poslušati vsestranske mojstrovine svetovno priznanih virtuoznih skladateljev in odličnih interpretov.

Poznate omenjene mojstre glasbe?

Poklon mestu Reka, 2. september 2024

Iz reškega okolja vedno prihaja kaj zanimivega, prijetnega in spoštljivega. Spomnim se, kako me je zaznamoval moj prvi obisk Reke na maturantskem izletu, neštete ladje, številna gradbišča, množice ljudi, čudovite trgovine s spominki in še bi lahko naštevala. Naslednjič sem bila na Reki še bolj presenečena kot brucka. Očimovi sorodniki so nas sprejeli v novem modernem in za mene razkošnem stanovanju sredi mesta nekje med oblaki v osmem ali devetem nadstropju. Temu je sledilo potovanje z ladjo na Rab in tudi tam je bilo vse dopadljivo, neverjetno. Zaposlitev je prinesla novo vedenje o Reki, njeni ladjedelniški industriji, pomorskem življenju, letovanju v njegovi bližini, obiska znamenitega Trsata in tako naprej vse do gradnje Haludova, ki ga danes nepoznavalci dejstev pripisujejo predsedniku države. Pa to še ni vse. Že po zaključku svoje delovne dobe sem vodila stečaj velikega podjetje, ki je pozidal dokajšnji del obale Jadrana. Potrebovala sem pomembno pravno pomoč, večkrat obiskala Reko, pridobila dobre prijatelje in spoznala njihove mestne perspektive. Reševanje sicer zahtevne zemljiško knjižne problematike v času ukinjanja družbene lastnine, mi je omogočilo spoznati Rečane, ki so takrat opravljali najodgovornejše mestne funkcije, prepoznavali pa so tudi pomen dediščine za prihodni razvoj mesta. Moja doživetja z mestom so bila res poučna in nisem se čudila, ko so mediji objavili, da so Rečani prepoznali zgodovinski pomen za celoten svet ladje Galeb, ki sem jo videla propadati v enem od njihovih pristanišč.

Bistvo Galeba ni bil to kar je Stojanov navedel v naslovu svojega prispevka v Delu 31. avgusta in kar v samem prispevku tudi sam dokazuje. Izjema so morda banane in vojaške rabe ladje, kar pa zagotovo nima značaja kulturne dediščine človeštva, države ali osebnosti, ki je gibanje neuvrščenih ustanovilo, usmerjalo in organiziralo. Zaradi banan in vojaške rabe Reka ni prepoznavala potrebe po obnovi in zaščiti opuščene ladje, ki pa je verjetno imela ob prodaji neko vrednost s katero se je obogatil prodajalec ne da bi poskrbel za njeno vzdrževanje. Galeb tudi ni dediščina, ki bi bila ustvarjena za čaščenje pri državljanih priljubljene Elizabeth Taylor in prepričana sem, da Reka zaradi Taylorjeve ni kupila zapuščenega Galeba. Dobro bi bilo, da smo spoštljivi in dostojni tudi v debelem in z velikimi črkami napisanim nedvoumno provokativnem naslovu.

Vso čast mestu Reka, filmskim ustvarjalcem in Sarajevskemu festivalu, da so v času, ko se odklanja vse dobro in pozitivno generacij od 1941 do 1991 in času ko smo priče že dveh vojen v naši neposredni bližini, da ne govorim o dejanskem stanju »tretjega sveta«, prepoznali pomen neuvrščenih za reševanje skupnih problemov ljudi na zemlji in neuvrščenost ne vsiljeno ponudili kot eno od možnih rešitev za današnji čas, ko popuščajo mednarodni dogovori in usihajo mednarodne institucije za ohranjanje miru. Neuvrščenost nikoli ni bila samo politika, bilo je vedno upor, upor narodov ter državljanov in ne samo njihovih vodij, proti krivični delitvi dodane vrednosti (dobička), proti terorju, ki to delitev spremlja in pred vsem upor proti vojni industriji ter vojnam. Kaj je v tem slabega, da je potrebno kamuflaže z bananami in filmskimi zvezdami? In vprašajmo se, kaj volivci nismo še naredili, da bi ustavili vsaj obe vojni v bližini, če nas še ne sliši ali noče slišati svet?

Oprosti moje drago Delo, ne želim ti težav in prispevki kot je tale o zgodovinski ladji Galeb so nam nujno potrebni. Naj jih bo čim več! Izogibajte pa se »bolečin«, ki jih povzroča bodi si nevednost, neznanje ali zlonamernost. Smo samo ljudje!

Kaj menite, je potrebno ustaviti pobijanje ali se je treba braniti za vsako ceno?

Spet odprta šolska vrata, 1. september 2024

Začetek šolskega leta 1. septembra je zgodovinsko in kulturno pogojen, pri čemer gre za kombinacijo praktičnih razlogov in tradicije, ki se je razvila skozi čas. V preteklosti je bilo šolsko leto pogosto prilagojeno kmetijskemu ciklu. Poleti so otroci pomagali pri delu na poljih, zato je bilo smiselno, da se šola začne po koncu glavnih kmetijskih opravil, ki so večinoma zaključena konec avgusta. Jesen prinaša novo šolsko leto po poletnem dopustu, medtem ko so zimske in poletne počitnice prilagojene praznikom in dopustniškemu času. V mnogih državah, tudi v Sloveniji, se je ta datum uveljavil skozi desetletja, še posebej po drugi svetovni vojni.

Šole v Sloveniji se tradicionalno začenjajo 1. septembra, kar omogoča lažjo organizacijo izobraževalnega sistema in praks ter programov. Tako kot mednarodna skupnost tudi v Sloveniji ugotavljamo, da se konec poletnih počitnic, ko se vreme začne ohlajati, otroci lažje vrnejo med šolske obveznosti. Slovenska zakonodaja opredeljujejo začetek šolskega leta na ta datum, kar zagotavlja enotnost in usklajenost v celotnem izobraževalnem sistemu. Začetek šolskega leta po koncu poletnih počitnic zagotavlja, da so učenci in učitelji sveži in pripravljeni na nov izziv, hkrati pa omogoča razporeditev počitnic skozi leto na način, ki je ugoden za družine in izobraževalne ustanove. Šolski pouk se začne 1. septembra oziroma prvi delovni dan v septembru v osnovnih in srednjih šolah, akademsko šolsko leto pa se začenja običajno mesec kasneje.

Ob novem šolskem letu se uveljavljajo različni protokoli po vsebini odvisni od šolskega osebja in pripravljenosti okolja. Ena od mojih organizacijskih enot je prvošolčke desetletja častila s torto. Za srednjo šolo iz naše branže smo večkrat namenili kakšno manjšo vsoto za prakticiranje podjetništva, za dijake višjih šol smo nudili razpoložljive ure računalnika, nemalo kdaj tudi inštruktorja ali predavatelja. Kakšni so današnji protokoli v sami šoli, nas seznanjajo mediji, seveda ob množici šol in razredov le malokdo pride na ekran ali v Delo, običajno s pomočjo prizadevne učiteljice.

Vseh občanov pa se prvi dan šolskega pouka dotakne zaradi varnosti otrok na večjih križiščih in pred šolami. Več je policajev, varnostnikov in spremljevalcev predvsem majhnih otrok oprtanimi s težkimi torbami ali vozički. Nevarne v prometu so skupine nekoliko bolj junaških šolarjev, ki se za promet ne menijo kaj dosti in si izsilijo prehod čez cesto tudi tam kjer ni zebre. Dekleta si imajo običajno veliko povedati in na cesto stopajo v gručah manj pazljivo kot bi bilo potrebno. Vse sorte vidim, ko se vračam iz jutranjega sprehoda in prav je, da jih varujemo.

Prvi dan v osnovni šoli ali prvi dan na gimnaziji je za vsakega šolarja izjemno pomemben. V množici si mora zagotoviti prostor pod soncem seveda z zglednim prvim nastopom pred svojimi novimi sošolci. Da to zmore, mora biti primerno osebno urejen, primerno oblečen in primerne volje, brez čemernosti, postavljanja ali zapostavljanja. Zavedati se mora, da ga razred opazuje in tudi on mora razred opazovati, da dobi pravega soseda v klopi, na igrišču, v pevskem zboru in ostalih šolskih dejavnostih, predvsem pa, da sam pripomore svoj delež k skupni ustvarjalnosti razreda, šole ali gimnazije.

Ja, že prvi dan se otrokovo življenje spremeni v radovednega šolarja in ta z vstopom v gimnazijo v dijaka s svojimi dolžnostmi in pravicami.

Kakšen bo pa vaš nauk vašemu osnovnošolcu ali dijaku?

Prijateljski klepet, 31. avgust 2024

Že cel teden sem v prestolnici kjer imam še vedno veliko znancev in prijateljev. Vnuk ima svojo družbo, ne potrebuje me ne vem kako in zato koristim čas za srečanja z svojimi gimnazijskimi, fakultetnimi kolegi ter nekdanjimi poslovnimi partnerji. Prostor za srečevanje nas je izjemen, z enim se srečam v čudovito obnovljeni Vodnikovi domačiji, z drugimi v boljši formi pa kar v Kinu Šiška, neka naša kolegica, ki je še vedno dobra kuharica, pa nas je sprejela kar doma. Zdaj, ko smo že vsi starčki, gre vse bolj počasi, malo nas še vztraja v lastnem avtomobilu, tudi prav dolgih debat ne prenašamo več. Večina pa še vedno prebira in posluša medije, ocenjuje razmere v državi in na trgih ter išče poslovne priložnosti za svoje vnuke pa tudi že za pravnuke. Čas strahovito hitro mineva, četrti rod se v večini družin že pripravlja na prevzem oblasti.

Naše življenje, ki se sedaj že zaznamuje le še iz meseca v mesec, je še vedno raznovrstno in pestro. Tisti z visokimi prihodki, ki so si nakupili različne artefakte le-te zdaj predajajo muzejem, knjižnicam, zbirateljem in podobnim interesentom, tudi sorodnikom in prijateljem. Največ jih ureja zemljiškoknjižne zadeve, saj domnevajo, da pravice na družbenih sredstvih, lahko povzročajo le težave dedičem. Zanimivo je dejstvo, da marsikdo ne ve kaj bi z svojim arhivom, za lastnika pomemben, za dediče le malo kdaj. Oporoke so zelo aktualne, neka moja kolegica je vanjo vnesla tudi svoje nikoli objavljene pesmi, ki naj bi dedičem preprečevale kakršen koli zapuščinski spor. Sama sem potožila zaradi vinilk, ki bodo po vsej verjetnosti končale na smetišču in se bom obračala ter sekirala zaradi tega še v večnosti. Med njimi so čudovite opere z enkratnimi pevci sveta, filmska glasba tudi V vrtincu, ki mi jo je prinesel prijatelj iz Nemčije po večletnem iskanju, da o koncertih simfonikov sploh ne govorim.

Neskončne so naše debate o vnukinjah in vnukih, seveda tudi o četrtem rodu. V nas se mota vprašanje kako bodo živeli pri teh, tako velikih in bistvenih problemih Zemlje ter svetovne ureditve. Da bodo njihove vrednote drugačne od naših je že jasno, kakšne pa bodo je malo manj znano. Večina je mnenja, da bo diploma neke šolske pooblaščene institucije še vedno odpirala vrata boljšemu ali dobremu zaslužku kljub temu, da bo verjetno več zadev urejalo lobiranje in lastništvo. Kako bo s pobijanjem in razdejanji v vojnah naša generacija pričakuje povratek v štirideseta leta preteklega stoletja, ker poznejši rodovi preprosto ne razumejo krilatice »nikoli več«. Hočejo sami poskusiti in sprejeti posledice. Treba je razumeti, da smo mi vzgojili in izobrazili nov rod, ki mu je kar dobro šlo v materialnem, še bolj pa v duševnem razvoju. Na živce jim je šlo, da oni pa niso imeli takih zgodovinskih priložnosti kot mi in zdaj je prišel njihov čas, čas blagostanja za vsako ceno povsod po svetu. Najbrž bi se vse izšlo bolje, če ne bi bilo samooklicanih vodij, izkoriščanja priložnosti za krepitev svojega ega, odprte možnosti za sporazumevanje in še veliko drugega bodi si iz filozofij prosvetljenstva, feminizma ali sodobnih političnih gibanj. No, takole približno izpadejo naši pogovori iz različnih razlogov. Eden od teh je tudi udejstvovanje v kulturnih gibanjih, ki danes vse bolj ostajajo interesno področje promocijske industrije, političnih strank in verskih organizatorjev. Arhitekti obupujejo nad sodobno estetiko in umetnostjo v stavbarstvu, kulturne profesije se spreminjajo v tržne espejevce, naša prestolnica priredi koncert svetovnega slovesa v dvorani z 1545 sedeži namesto za 12000 obiskovalcev v Stožicah ali vsaj v regionalnih središčih države, vedno več knjig baje ne berejo mladi, ti so skoraj izključeni iz kandidature za organe odločanja, medijsko vesolje je v zatonu. Kolegice in kolegi, gremo domov, tu smo samo še v napoto!

Modruje kdaj s svojo starostno skupino?

Emilija, 30. avgust 2024

Zanimivo se mi zdi, da me kar nekaj nekdanjih sodelavk vsako leto spomni na rojstni dan Emilije, ki je na današnji dan. Pravočasno zato napišem, že desetletja, čestitko zanjo in to sem storila tudi včeraj, da jo je danes prejela in, upam, razveselila.

Kdo je ta Emilija, ki je v delavni skupnosti s 167 zaposlenimi, deležna pozornosti še po tridesetih letih? Skupnost o kateri je bila zaposlena, je opravljala mnoga analitična, nadzorna in statistična opravila, njen najpomembnejši pa po zaposlenosti tudi najobsežnejši del pa je predstavljal plačilni promet, ki ga je strokovno, tehnološko in tehnično popolnoma razumela in poznala Emilija. Kadar so se uvajale novosti v tem procesu, je novost najprej proučila Emilija. Če kaj ni razumela ali v celoti doumela, se je povezala z pripravljavcem novosti in z njim popolnoma in v celoti doumela ne samo postopek, tudi namen novosti in posledice, če bi prišlo do zastoja ali napake. Izvajalcem postopka je dajala najprej instrukcije na podlagi veljavnega akta, dodajala napotke, jih nadzirala ter preverjala vpliv novosti na tehnološki proces z vključno pripravo predloga za dopolnitev računalniških orodij, prostorov, lokacij in drugega. Dragocena Emilija je slovela po svojem znanju in vedenju tako v Sloveniji kot v državi, bila zato povabljena k sodelovanju pri pripravi novosti ali izboljšav pa tudi k inštruiranju izvajalcev po raznih krajih. V matični enoti je imela naziv strokovni sodelavec ker je končala le študij na višji ekonomski šoli in to ob delu. Ko sem v podružnici sprejela vodilno funkcijo sem predlagala, da se Emilijo imenuje na delovno mesto pomočnica direktorice za plačilni promet in jo opolnomočila za odločanje v okviru pristojnosti plačilnega prometa. Vodilna funkcija ji je omogočila enakopravno sodelovanje z vsemi podružnicami in centralami s katerimi je poslovala naša podružnica, predvsem pa je bila pooblaščena za podajanje soglasij o novih postopkih v plačilnem prometu na vseh štirih lokacijah jugovzhodne regije.

Ker je veliko vedela in znala, je bila seveda zahtevna pooblaščenka tako do vodstva še posebno pa do izvrševalcev. Kolikor bolj se je družba nagibala k demokraciji toliko bolj je bila Emilija kritizirana od njej delovno podrejenih oseb. Vsak primer posebej sem proučila prej predno sem Emilijo kakorkoli nagovorila ali opozorila. Daleč največ kritik je bilo zaradi njenih zahtev po doslednem izvajanju del in nalog po veljavnih standardih, med kritikami pa je bilo tudi njen včasih povzdignjen glas, odklanjanje odsotnosti zaradi osebnih zadev pa tudi stresne situacije, kadar se je lovilo na minuto roke za predajo plačilnih dokumentov. Prav v rokih ni moglo biti nikoli razpravljanja saj bi zamuda roka zadržalo za en dan vplačane zneske ne da bi se tega dne imeli možnost obrestovanja. V času naše delovne dobe je bil denar izjemno dragocen, obračun obresti je bil obvezen za vsak dan saj so vplačila na določen dan predstavljala kreditno osnovo tega dne poslovnim bankam pri katerih je uporabnih imel svoj žiroračun.

Osebna zgodba Emilije ni bila posebno rožnata. Po končani srednji šoli se je zaposlila in kmalu postala mamica Andreje ter vdova še predno je hči lahko prepoznala očeta. Vedno sem imela občutek, da je uteho za svoje težave našla v delu, v vestnosti in prizadevnosti, ki se je iz službenih odnosov širilo tudi na socialno problematiko deklet, ki so delale v plačilnem prometu. Poskrbeli smo za razreševanje problemov družin kolikor je bilo možno tudi po pomembni zaslugi Emilije. Zaposleni so to vedeli, sprejemali ter se nemalokrat čudili, da so bili deležni pozornosti. Dober, uvideven in nepristranski vodja je lahko tudi ikona in identiteta za vedno, ne samo za 30 let!

Se tudi vi spominjate rojstnih dni svojih sodelavcev?

Pohod z babico, 29. avgust 2024

Zanimivo je spremljati pogovore babic in dedkov z vnuki in vnukinjami, zanimivo zato, ker se v teh razgovorih mešajo spomini s prenašanjem izkušenj iz družbenega sistema, ki izginja v sistem, ki še ni oblikovan. Moj sin mene vedno poučuje, da nimam pojma o gospodarjenju v sedanjem času, ker je ta popolnoma drugačen od tistega v drugi polovici dvajsetega stoletja. Mu pa godi, če vnukoma odprem razpravo o kakšni solidarni ali podjetniški zadevi, še posebno, če je nekoliko atraktivna ali jo ocenjujeta iz svojega zornega kota kot sprejemljivo. Razveselila me je debata moje prijateljice s svojim vnukom, ki mi jo je takole posredovala:

V nedeljo sva šla s pohodniki na Pogorelec, kjer je polharski dom. Tam smo parkirali in se peš odpravili na vzletišče za zmajarje na Sedlati Gori. Del poti je bil zelo strm. Tam nas je že čakal naš organizator Poldi gasilec, ki je zakuril ogenj in na palice nabodel klobase, da smo si jih pekli. Na srečo je bilo 5 stopinj manj kot v dolini, ker je bilo pri ognju kar toplo. Smo kar dolgo malicali, občudovali lep razgled, čeprav se gorenjskih planin ni videlo. Ob 15. uri smo bili spet pri polharskem domu, kjer smo v muzejčku poslušali predavanje Andreja o polhih. Bilo je zelo zanimivo. Potem pa nas je popeljal še po polharski poti. Zaključili smo ob dobrotah polharjev (proučevalcev ne lovcev). Tevžu je bilo všeč, se je lepo vključil, menda prvič jedel klobaso, od drugih pohodnikov pa je dobil tudi paradižnike, papriko in ogromno sladic.

Domov sva prišla šele ob 19. uri. Vmes sem mu razlagala kaj je lider, korupcija, lobiranje, kar ga je zelo zanimalo. Doma je sicer začel gledati nek neumen film, vendar sem predlagala, da se raje pogovarjava. Omenil je, da mu je njegov najboljši prijatelj Jalen omenil, da bo šel študirat kemijo, (o čemer razmišlja tudi Tevž), da bo zaprosim za štipendijo katero od dobrih gospodarskih družb in se tam tudi zaposlil. Ker je to vnuk predsednika nadzornega sveta družbe, ki jo dobro poznam, je Tevža zanimalo vse o nadzornih svetih, nato še o Upravi družbe, nato sva poiskala še podatke o prijateljevem dedku. Tevž je nato do pol enih gledal film.

V ponedeljek pa sva šla dopoldne v mesto, si ogledala razstavo o Štuklju z mojo dodatno razlago in nato šla v zvonik. 126 stopnic, vidiš celo mesto in navdušeno sem razlaga kje je kaj, tudi kje so bivali njegovi predniki. Bila sva poleg zvonov, ko so trikrat udarili. Nato še Tintoretto in kripta. Ker je bilo vroče, sva šla domov in nato takoj z avtom na kosilo. Tevž je jedel taliato, jaz pa polnjene lignje. Domov naju je na črno zapeljal on. Ko sva prišla domov je iz mojega seznama ponaredil skoraj vse kar sem želela, vendar sva že zamujala na obisk k Darji, kjer sva bila več kot dve uri.

Danes sva odšla od doma šele ob 10. uri in sedaj je on meni razlagal nova prometna pravila. Mislila sem da iz Dragomlja na Vrhniko sploh ne bom prišla, toliko je bilo prometa. Porabila sem skoraj eno uro. Miro me je že čakal s kosilom.

Žal mi je bilo, da je bil Tevžev obisk tako kratek, vendar so ga že med kosilom klicali, da gredo danes na gokart. Občutek imam in izgledalo je tako, da se je dobro počutil, zdi pa se mi, da bi bilo dobro, da bi se še kdaj družila, ker bi mu lahko razširila obzorje tudi v druge smeri.

Prizadevna babi je združila prijetno s koristnim in svojega vnuka nevsiljeno opozorila, da so v življenju še mnoge pomembne zadeve, ki jih je dobro prepoznavati in se zanje zanimati kot so druženje, povharija, peka ob kresu, management, umetnine, širjenje obzorja in še bi lahko naštevala. Dobro bi bilo, da bi vsaka najina vrstnica, ki ima vnuke, nanje prenašala svoje znanje in izkušnje pač na način, ki je zanje najbolj sprijemljiv. Seveda pa se je potrebno izogibati vsiljevanju in prepričevanju samo o svojem prav. So stvari, ki ne prenašajo nasilnosti!

Povabite svoje vnuke na ogled okolice v kateri živite?

Soseska pozornost, 28. avgust 2024

Naj učiteljica letošnjega leta je prijazno namignila, naj šolarji svojo pozornost posvečajo tudi ljudem v svojem okolju, sosedom, mimoidočim in tako naprej, če ne drugače pa vsaj z pozdravom in nasmehom ob srečanju. Kot sem že napisala v preteklih blogih je omenjena gospa prepoznala taka dejanja kot krepitev skupnega dobra krajanov. Dala mi je misliti s svojim nagovarjanjem in iščem konkretne možnosti, da se tudi sama bolj povežem z okoljem in da moje praktične izkušnje morda povzamejo moji stari in mladi potomci.

Ugotovila sem, da ljudje po svetu niso tako zaprti sami vase, kot to pogosto lahko povzemamo po zapisih v naših medijih. Neka barvita mavrica po nevihti je na primer pripomogla k temu, da so se krajani okoliških naselij ob skupnem občudovanja te posebne mavrice, začeli spoznavati, izmenjavali so svoje občutke in sogovornikom predstavljali svoja doživetja. Isti ali podobni interesi so postopoma pripomogli, da je soseska ustanovila društvo za opazovanje naravnih pojavov, ki je z leti postal najprej laboratorij zdaj pa je že Inštitut. Berem na primer o mladi odvetnici, ki je slučajno dobila primer gluhonemega kršitelja zakona in preko tega primera spoznala njegovo vas s gluhonemimi vaščani. Tako prizadeta je bila zaradi neznosnih razmer v tej posebni vasi, da je organizirano pristopila k reševanju problemov in ima ta vas zdaj prilagojeno šolanje ter ustrezno infrastrukturo. Skvoterji se pojavljajo povsod po svetu in nanje se skopamo takrat, ko že zasedejo nek prazen prostor. Mladi v nekem mestu so njihov problem začeli reševati z organiziranjem začasne rabe prostorov. Skoraj v vsakem kraju so prazni prostori, njihovi lastniki jih iz raznih razlogov ne morejo uporabljati in prav jim pride nek nov pogodbeni odnos, ki se ne zgradi samo na najemu. Mladim nastaja agencija, ki že oddaja v začasno rabo kar 10 stavb. Prav zabavna pa je zgodba nekega telesno preobilnega župana, ki se je odločil za hujšanje s sprehodi in povabil meščane, da se mu pridružijo. Pravi, da jih je vsako jutro več, postajajo kot »sotrpini« z enakim ciljen tudi prijatelji, sledijo pa jim še mladi, ki se ob tem prijetno zabavajo npr. s koračnicami, igrišči v gozdu ali kaj podobnim.

Moja soseska je dobro organizirana, ima izvoljen Svet, ki načrtuje in uresničuje dejanja v korist urejenosti naselja. Pogosto zaprosi nas krajane, da mu predlagamo morebitne nove potrebne ukrepe in dobi na kupe ne samo predlogov temveč tudi rešitev. Seveda se odzovem na vsak njihov poziv. Letos npr. sem predlagala širitev knjižnic pod drevesi, obnovo cestišč vsaj iz zbrane amortizacije, odstranitev lesenih na pol podrtih garaž in več zelenic za druženje krajanov. Verjetno zaradi mojih mnogih let, se ob srečanju krajani pozdravljamo, pobožam njihovega psička, debatiramo o vremenu in podobnem ter se na ta način spoznavamo. Zelo prijeten je občutek, da si v okolju sprejet prijazno in spoštljivo. Imamo osnovno šolo in ustvarjalne učence, ki po svoji ograji razstavljajo risbe, nenehno igrajo nogomet, se lahko pri njih poslužujemo trim orodji za rekreacijo in tako naprej. Prav zaradi bivanja v primerni soseski sem pogosto razočarana nad urejenostjo ulic in sosesk naše prestolnice. Velika naselja nimajo parkirišč, komunalna oprema je enaka kot je bila v mojih študentskih letih, trgovine in lokali ne skrbijo dovolj za čiščenje svojih okolic, garaže onemogočajo racionalno rabo prostora za parkiranje avtomobilov in še mnogo drugega je slabo urejeno, kaže na dejstvo, da soseske za svoj javni prostor ne skrbijo ustrezno. Oprostite upravljalci skupnega prostora prestolnice, toda za dobro počutje svojih prebivalcev ne skrbite tako kot je potrebno. Obstaja nevarnost za naraščanje samovolje posameznikov, izsiljevanje malih gradbincev in podobne težave s nepopravljivimi posledicami!

Kakšen pa je vaš odnos do skupnih površin v naselju?

Iskanje rešitev, 27. avgusta 2024

Danes pisati o uspešnih gospodarjih in njihovih še uspešnejših projektih v socializmu, je utopično, a priori zavrženo dejanje, ki zahteva svojevrsten pogum in razpoloženje tako piscev kot morebitnih bralcev. Toda tisti, ki smo z njimi živeli in soustvarjali smo dolžni kaj od tega posredovati moderni dobi, ki tudi sama ni brez gospodarskih težav. Večkrat sem že omenila, kako skrbno se je Slovenija pripravljala na morebitne spremembe političnega sistema in kako pomembno je bilo pri tem upoštevati strokovnjake tako iz področja teorije kot praktike, ki so s svojim delom že dokazali državno tvorne sposobnosti. Zbirali so se okoli Gospodarske zbornice Slovenije kjer se je največkrat rojeval podkast novim poslom, zmogljivostim, predpisom in razvojnim potrebam, vsemu kar razvoj potrebuje, tudi vzgoji kadrov. Pri nas je bila dosežena tudi visoka stopnja sporazumevanja, kar je pospeševalo sodelovanje med politiko, zakonodajo in gospodarstvom. Kot piše dr. Repe so še poseben prispevek k ustvarjalni enotnosti oblikovali Stane Kavčič s programom razvoja prometnih poti, za njim je razvojne projekte udejanjal Janez Zemljarič s Kliničnim centrom in Cankarjevim domom, nato pa je gospodarsko pot razvoja Slovenije oblikoval Dušan Šinigoj, ki je razdrobljeno skrb razvoja po interesnih skupnostih združil s proračunom, SIS-e ukinil, razvil regionalno povezovanje, krepil izvoz in vabil investitorje iz tujine. Dal je tudi izdelati koncept identitete samostojne Slovenije in dobro je sodeloval s političnim vodstvom republike z vključno predsednikom države.

Slovenci smo živeli v prepričanju, da nam razvojni dokumenti kažejo prave poti tudi za primer, če se bo država organizirala kot konfederacija. Lahko bi rekli, da smo bili kar dobro pripravljeni za kakršne koli spremembe in da bodo le te zagotavljale izboljšanje družbenega standarda. Tako so naši politiki skozi medije tudi objavljali svoje dosežke v pogajanjih z drugimi republikami. O kapitalizmu in privatni lastnini vsega družbenega premoženja ni razmišljal nihče in še vedno nam ni pojasnjeno zakaj je do tega prišlo. Mojca Pišek, ki se poglablja v izvirne dokumente in odločitve trdi, da je »avtonomnost odločitev za kapitalizem vprašljiva na več ravneh in se razkriva kot del nacionalne mitologije«. Odločitev za kapitalizem je po njenem mnenju vprašljiva tudi zato »ker so k ustvarjanju ekonomske krize v naši državi obilno prispevale ZDA s svojimi tedaj še blagimi ekonomskimi sankcijami, ki pa so imele izjemen učinek« na nastanek mnenja, da socializem ne funkcionira.

Marsikaj je bilo storjenega pred in po osamosvajanju, kar nam ni v čast, ne samo v odnosu do drugih delov države, predvsem v odnosu poosamosvojitvene vladavine v Sloveniji, ki ni zagotovila, zmogla ali hotela vzdrževati dobro delujoče sisteme in ni nadaljevala želenega ter načrtovanega trenda razvoja v gospodarstvu. Škodljivih posledic se ne da popraviti niti materialno niti duhovno. Kaj vse vpliva na našo kupno moč in našo reproduktivno sposobnost že prikazujejo ekonomski analitiki, potvarjanje zgodovinskih dejstev zmanjšuje zaupanje ljudi do oblasti in političnih strank, pojavljajo se ekstremna gibanja, ki uporabljajo orožje in zločinske metode obravnave drugače mislečih. Za kaj vse je Slovenija dala soglasje Evropski uniji niti ne vemo, vemo pa, da so v naši bližini kar dve vojni v katerih umirajo civilisti, otroci, umira življenje ker ni zdravljenja, šolanja in kritičnega raziskovanja.

Slabosti in težave so nenehne tako v domovini kot v tujini, naša dolžnost pa je, da neprekinjeno iščemo rešitve in najustreznejše tudi uveljavimo. Kakovost našega dela in odločanja mora biti odlična, ne da bi cincali in se izogibali neposredni odgovornosti, pa če prav smo samo volivci.

Iščete rešitve za skupne probleme?

Sodobno praznovanje, 26. avgust 2024

Povsod hitimo, vse bi radi naredili takoj in marsikdaj smo zato površni. Pri praznovanju, ki se ga posebno veselimo je hitenje lahko velik problem ali celo žalitev. Doživela sem tak primer in bil mi je šola za vse življenje. Neka meni draga gospa me je povabila na kosilo na svoj dom in v naglici sem vabilo sprejela z veseljen. Bil je že čas, da se odpravim na dom omenjene, ko zagledam pred garažo drva, ki sem jih naročila. Morala sem jih odstraniti, da sem prišla do avtomobila in kosilo sem zamudila kar za pol ure. Da je bila situacija še bolj težavna, sem imela samo uro časa za kosilo, ker sem mora na roditeljski sestanek. Bilo mi je res neprijetno in tudi moja gostiteljica je nakazovala, da ji ni prav. Namen kosila je bil prijeten klepet, moje obveznosti pa so to preprečile in potrebovali sva precej časa, da sva odnose normalizirali.

Spomin je oživel danes, ko ima moj starejši vnuk rojsten dan. Na počitnicah sva načrtovala prijetno veselico na našem vrtu, sestavljala seznam želene prehrane in spisek udeležencev, ki jih bova povabila. Zedinila sva se, da greva po znanem receptu, ki je neke vrste garant, da nam bo prijetno. Še predno sva se odpravljala iz morja, je oči sporočil, da mora vnuk čim preje domov, ker se začne trening kadetov odbojke za evropsko prvenstvo. Vse mu je padlo iz rok, seveda je takoj pozabil na najino dogovarjanje o praznovanju rojstnega dneva in v naslednjih urah sta se z mami že vozila proti domu.

No prav, sem si mislila, menda ja bo ta trening lahko prekinil za en dan, dan svoje sedemnajstletnice. Pripravljati sem začela vse potrebno, pa le vprašam, če bo na svoj rojstni dan prost. Kje pa, odgovori, sem v Grčiji na tekmovanju, vrnem se čez en teden, morda bo takrat kakšen dan ostal za naše slavje. No prav, razumeti moram stanje duha slavljenca in njegove fizične omejitve, da je lahko istočasno le na enem mestu. Še enkrat ga pokličem, kaj pa šola, si pripravil vse kar potrebuješ? Imam univerzalno računalniško tablico, drugo dobim v šoli. Sledila je še njegova tolažba naj me nič ne skrbi, ker ima vse pod kontrolo.

Dobro, sprejmem pa vendar z dilemo. Kličem starše, sprašujem, kako bomo zdaj ob takih pogojih sodelovali in proslavljali. Ati pravi, mi trije bomo ob 7 uri zjutraj odprli pametni telefon z avdio prenosom, zapeli »vse najboljše«, malo poklepetali in nato odšli v službo in šolo. Vprašam dedija in babi 2 kako bosta počastila vnukov rojstni dan. Ja midva bova napisala mesič in v njem povedala, da sva za njegovo srečo popila penino. Uf, prva misel mi je bila, da moram nekaj tretjega izumiti, sicer bo ta ubogi slavljenec moje sporočilo sprejel kot rutino. Ugotovim, da nihče ni omenil Pikice. Poiščem zanimivo fotografijo iz morja, ko se vnuk zabava s psičko in napišem v e-pošto »še na mnoga uspešna in vesela leta doma, v šoli, v športu, v vsem kar ti je drago ti ob rojstnem dnevu želi tvoja babi in Pikica. Za kaj več ne bo imel časa. Ja prav pa samo to, lahko bi bila torta, jabolčni zavitek, denarna pomoč ali kaj še boljšega, pa nima časa. Seveda razumem in sprejemam. Njegov odziv me potolaži ker obeta naknadno veselico na našem vrtu.

Sreča je danes nekaj popolnoma drugega kot je bila v času naše mladosti. Za srečo potrebujejo igro, potovanje, tekmovanje, preskus moči, timsko delo in še kaj podobnega. Njihove prioritete so vrhunska kakovost sodelovanja, gradnja identitete, morda tudi želja po uspehu in spoštljivost do izpolnjevanja danih obveznosti. Dogodki, kot je veselica za rojstni dan je intima, ki se izkazuje, ko so zadovoljene dane obveznosti drugim.

Se vam posreči praznovati rojstni dan skupaj s slavljencem?

Delo brez učinka, 25. avgust 2024

Večkrat sem že napisala kaj ostrega o naših espejevcih in prekarcih, ki rastejo kot trava po dežju in imajo le nekaj let življenja. Predstavljala sem jih kot storitvena dejavnost in s tem nekoliko preveč poenostavila njihov vpliv na gospodarske razmere v naši državi. Zdaj se je našel ekonomski analitik, ki je raziskoval kazalce uspeha Slovenije v primerjavi z drugimi članicami EU. Ugotovil je, da se naša država uvršča po DBP in dodani vrednosti nekje na 10. mesto kar je lep uspeh, ni pa to razlog za slavje ali hvaljenje, saj so nekatere članice unije, ki so bile nam enake, v preteklih letih bolj pospešile gospodarska prizadevanja in nas dohitevajo pa tudi prehitevajo, med drugim tudi soseda Hrvaška.

Analitik Bine Kordiš se je poglobil v storilnost našega dela, da bi ugotovil zakaj smo pri nas potrebovali bistveno več delavcev za dosegan DBP in dodane vrednosti. Ugotovil je, da »podjetja zaposlujejo 530000, poleg njih pa v drugih oblikah (s. p. zaposlen pri njih, kmetje, študenti in vsi drugi) še 330000, ki so ustvarili v povprečju 23.000 EUR dodane vrednosti na zaposlenega v celem letu 2023, torej manj kot znaša minimalna plača«. Ste dobro razumeli kar ste morebiti prebrali? Obstaja sicer možnost, da statistika njihovi učinkov ne zajema, kar bi bilo nujno takoj popravi. Teh 330000 zaposlenih znižuje našo storilnost izpod meja in povečuje potrebo po uvozu delavcev iz tujine. Razlog je torej znan, problem jasno opisan, vprašanje pa je, kdo je profesionalno poklican, da ga rešuje in reši.

Zaposlovanje v naši državi narašča predvsem v dejavnostih, ki ustvarijo nižjo dodano vrednost. Zadnjih 10 let smo v te dejavnosti zaposlili 120000 dodatnih delavcev, ki zaradi nizke storilnosti vse kar ustvarijo porabilo za svoje prejemke, ki se gibljejo okoli 2200EUR na mesec.

To neugodno nesorazmerje v zaposlovanju nakazuje tudi dejstvo, da bi morali pri nas bolj intenzivno digitalizirati procese dela za kar EU namenja dokajšnja sredstva. Verjeto pa je to težko v določenih strokah kot na primer v gradbeništvu, gostinstvu in še kje. Strokovne študije bi morale nakazovati omejitve obsega v tistih dejavnostih, ki zmanjšujejo našo storilnost, jih ni možno v celoti digitalizirati in ne omogočajo primernega zaslužka zaposlenim.

Ima pa v današnjem času energetika čuden vpliv na rast DBP. Energetske gospodarske družbe imajo izjemno dodano vrednost in zato visoke zaslužke, ki pa niso nastajali zaradi gospodarske uspešnosti temveč so bistveno povečevali stroške tako gospodarskih družb kot tistih, ki ustvarjajo manjšo dodano vrednost kot znaša minimalna plača. Tudi ta gospodarska problematika zahteva presojo in ustrezen razmislek na državni ravni.

Morali bi bolje razvijati stroko ekonomskih analiz tudi v smislu spodbujanja storilnosti, donosnosti in zmanjševanju porabe. O ekonomiki poslovanja ni prispevkov v medijih, strokovne službe, ki se s podatki profesionalno ukvarjajo pa svoje objave omejujejo s klavzulo o poslovni tajnosti. Dostikrat slišim, da so stroški in poraba na sploh bolj interna stvar gospodarskih družb in drugih, tudi teh, ki ne ustvarijo dodane vrednosti niti za minimalno plačo. Od kar je za medije pomemben le družbeni bruto produkt in dodana vrednost, se spoznanja ekonomskih ved vse premalo uveljavljajo in uporabljajo pri ugotavljanju dejanskega gospodarskega stanja in zdrave gospodarske politike. Prepričana sem, da o tem premalo vedo današnji diplomanti ekonomskih visokih šol in fakultet.

Ste v letnem poročilu vašega delodajalca zasledili informacije o stroških?

Ljudje dobrote, 24. avgust 2024

Ko je sin imel maturantski ples me je on in njegova šola povabila na pomemben dogodek vsakega dijaka. Vabila sem bila vesela saj me je spominjalo na moj maturantski ples, nepozaben in neponovljiv. S sinom sva bila drug do drugega pretežno odkrita in pred dnevom plesa me je opozoril kako naj se ravnam, da ne bom kakorkoli povzročila nelagodje staršem njegove šolske prijateljice. Naj z ničemer ne kažem kar koli intimnega iz našega doma, strogo je prepovedan razgovor o stvareh, ki jih starši prijateljice ne morejo poznati, ne smem se šaliti in ne smem jih siliti na ples, ker očka tega ne zmore. Sporazumela sva se, skupaj smo se usedli za svojo mizo, klepetali o vsakdanjih stvareh, pridružila sem se drugim le, če je kdo prišel, ja, tudi poklepetala sem z drugimi ampak šele potem, ko smo pri svoji mizi to z razumevanjem sprejeli. Nič ni bilo odveč, prijeten večer je bil in razšli smo se kot prijatelji z obljubami na skorajšnje srečanje. In ta srečanja niso bila redka, na njihovem vikendu smo pogosto bili lepo pogoščeni in z veseljem sprejeti. Otroci so zaključili šolanje in se odselili v Ljubljano, eden na tekstilno, drugi na arhitekturo in eden kar v fotografsko dejavnost. Veliko lepega se je dogajalo ob sobotah in nedeljah, v iskanju dela za našo mladino, potovanja, kulturne prireditve, poskusi podjetništva, vsega kar mladi želijo. Kot vsaka stvar se je tudi ta ob nekem času končala in sicer zaradi odhodov naših mladih na delo. Vsak s svojim interesom je odšel, se nekaj časa še vračal, potem pa ni bilo več časa, volje, interesa. Za vse te lepe, prijetne in neponovljive dobre stvari in zamisli se moram zahvaliti Janezu, belokranjskemu rojaku, ki je privekal na svet sredi druge svetovne vojne in v času, ko sva se poznala, služboval pri železnici na postaji mojega mesta. Nič manj hvaležnosti dolgujem njegovi želi Jožici, drobni Belokranjki, ki je Janezovim uslugam dodajala znanje o gobah, zgodovini svoje rodne vasi, čajih in zdravilnih napitkih iz domačih pripravkov. Čeprav jim sama nisem imela ponuditi kaj kar bi dopolnjevalo njuno življenje sta mene in mojo mamo res sprejemala tako kot to lahko storijo samo dobri ljudje.

Dopolnila sem pogoje za upokojitev in kar nekaj časa nisem vedela, česa naj se lotim. Poskušala sem se v prodaji ekonomskih storitev, pridobivala sem državne licence za delo in se postopoma uvajala v čase brez fiksnih obveznosti. Prala sem avto pred garažo vsa mokra in nesnažna, ko je pred hišo ustavil avto predsednika Okrožnega sodišča in še dveh gospodov. Prišli so me nagovarjati, da bi prevzela stečaj velikega gradbinca v našem mestu. Pregovarjali smo se kar dolgo in končno sporazumeli, da lahko poskusim. Nekako mi je šlo in organizirati sem morala stečajno ekipo. Stečajnega dolžnika sem prevzela v razsulu, morala sem najti človeka, ki bo hodil po terenu tovarne, popisoval kar ni bilo še v stečajni masi, se udeleževal ogledov s kupci in bil »madchen fur alles«. Sin mi je svetoval Janeza, vprašala sem ga in ker je bil v penziji, je posel sprejel. Trajal je 10 let ta naš posel in dobro smo se namučili, da smo svoje delo primerno opravili. Stal mi je vedno ob strani, mirno deloval in pozitivno vplival na ostale v ekipi, včasih smo šli skupaj na kavo, zagotovil nam je prostor za arhiv in še in še bi lahko naštevala. Vse do konca stečaja smo se dobro razumeli, pomagali drug drugemu in spoštljivo zaključili naše delo. Ne morete si misliti, kako pomembi so dobri ljudje za resno delo in primerno vzdušje, marsikaj bi bilo bistveno težje in slabše narejeno, če nam ne bi pomagal dobri Janez

Minilo je nekaj let in z Janezom sem izgubila vez. Otroci so se odselili, Jožico smo pospremili na zadnji poti, Janez sam je najbrž trpel in zato zbolel. Včasih smo slišali v kateri bolnišnici je, potem, da je v domu starejših. Zdaj nam družina sporoča, da se je za vedno poslovil tudi on, človek dobrote! Hvala Janez, da si nam stal ob strani, ko smo te najbolj potrebovali!

Kako pa vi premagujete žalost in nemoč?

Ideologije zla, 23. avgust 2024

Baje je danes Mednarodni dan spomina na trgovino s sužnji in njeno odpravo, ki ga je UNESCO določila leta 1998. Na današnji dan leta 1791 so se uprli sužnji v Santo Domingu in od tega dne dalje so se sužnji upirali po vsem svetu dokler suženjstvo ni bilo prepovedano. Si današnji prebivalci sveta lahko predstavljamo grozoto suženjstva, ki ga je razviti svet, svet takratne najvišje inteligence uporabljal za svoje osebno bogatenje, bogatenje dvorov ter vladarjev, pa tudi za bogatenje svojih držav. Pravijo, da so bili prvi sužnji Slovani iz ruskih step, ki niso uspeli zbrati dovolj sredstev, da bi se odkupili iz ujetništva. Masovno suženjstvo se je seveda odvijalo na Afriški celini in Ameriki omogočilo razviti kmetovanje, gojenje bombaža in vsega, kar je potrebovala za udobno življenje. Kot nam prikazujejo nekdanji ameriški filmi, npr. »V vrtincu«, se ni s sužnji ravnalo samo slabo, dejstvo pa ostaja, da so bili kot pohištvo, hiše in tovarne, predmeti prodaje in nakupa tudi sužnji, ljudje brez svobode, da odločajo o svoji usodi. In kar je najbolj nerazumljivo, da suženjstvo niti danes še ni odpravljeno kot nam poročajo mediji, saj prepoznavajo suženjstvo žensk v industriji zabave, otrok v tekstilni proizvodnji in verjetno še marsikje, kjer življenjske razmere ne omogočajo za življenje potrebnih prihodkov vsem prebivalcem. Take so danes posledice upravljanja s premoženjem v kapitalizmu.

Današnji dan leta 1939 je bil uspešen za fašistično Nemčijo, ker je omenjenega dne sklenila pakt o nenapadanju s Sovjetsko zvezo. S tem paktom se je Nemčija izognila vojni na dveh frontah. Po nemški okupaciji Poljske in sovjetski okupaciji Baltskih držav je pakt prenehal veljati 1941 leta, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Dejstvo je, da sta si nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza s tem paktom tudi razdelila interesna območja na evropskem kontinentu.

23. avgusta leta 1989 so si roke podali Baltski narodi in sklenili 600 kilometrov dolgo verigo od Vilne do Talina. Okoli dva milijona ljudi je z človeško verigo izrazilo zahtevo po neodvisnosti od Sovjetske zveze. Leta 2009. je Evropski parlament z resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu obsodil vse totalitarne režime v Evropi in razglasil 23. avgust kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Od leta 2012 ga obeležujemo tudi v Sloveniji.

Naša prestolnica gosti že osmo leto mednarodni Festival Grounded, ki združuje glasbo s kritično mislijo in aktivizmom. Do sedaj so se že izrekli o avtonomiji migracij, intimi v času umetne inteligence, avtomatizaciji in oblasti, resnici, državi, odgovornosti in miru, v letošnjih dnevih pa bodo pozornost posvetili odpravi proti palestinskega rasizma. V palestinskem delu sveta niso napadene samo osnovne človekove pravice temveč tudi pravica do obstoja kar prehaja v genocid ne da bi bila vidna kakršna koli pot do rešitve. Festival bo poskušal nakazati, da je odnos naših medijev do vojne v Palestini nesprejemljiv, ker »normalizira vojno« kot informacijo namesto, da bi odpiral razmislek kako se v tej vojni lahko naučimo odklanjati pojave kot so vojna propaganda, nacionalizem in versko delitev ljudi. Festival bo širil misli o možnostih sobivanja, iskanje kompromisov ohranjanja miru, odpor do oboroževanja, ohranjanju enakosti ter človekovega dostojanstva. Posebna pozornost bo namenjena mednarodnemu političnemu sistemu, novim oblikam kolonializma, mladi kot avantgarda ter hinavščino in sokrivdo Zahoda v odnosu do Palestine. Želimo jim, da bi bili glasni, pošteni in brezkompromisni v ocenah ter predlagatelji realnih in dobrih predlogov.

Menite, da bi problem Palestine lahko uspešno rešili brez vojne?

Paris kot navdih, 22. avgust 2024

Olimpijsko obdobje je za nami in udeleženci letošnje olimpijade se že pripravljajo za novega v Los Angelesu. Zanimivo se mi zdi v tem času obujanje spominov na zgodnje moderne olimpijske igre, na udeležence z kolajnami, na družbene razmere v katerih so igre potekale pa tudi o državah, ki so bile organizatorice. Marsikaj hudega je spremljalo olimpijade moderne dobe, se dogajalo v državah gostiteljicah in marsikateri udeleženec je za svojo kolajno moral zatajiti svoje prepričanje, da ne omenjam tistih, ki so na olimpijadi zgubili življenje. Pozabili smo hude stvari in, kot je to značilno za človekov spomin, obujamo le lepe spomine, povezujemo jih z zgodovino narodov, držav in posameznikov.

V mojem mestu nas je ena izmed najkakovostnejših revij za literaturo, kulturo in družbena vprašanja v državi, prijetno presenetila s spomini na sodelovanje mesta s Parisom oziroma Francijo in Francozi. Kot sama najavlja je to lahko storila zato, ker se razvija in krepi raziskovalna dejavnost družbenih odnosov ter zgodovine kar vse omogoča kakovostnejše informacije zanimive za večino. Tako smo se meščani spet znašli v Iliriji oživljeni in med vojaki Napoleonove vojske, ki so tu nekaj let vladali bolj v korist prebivalstvu kot Habsburžani, prirejali svoj način življenja razmeram v mestu, si prizadevali za razvoj šolstva in slovenstva ter umirali zaradi kužnih bolezni. Ponovno smo se spomnili Napoleonove vrbe na Tratah, po današnjem mnenju raziskovalcev, pokopališču umrlih vojakov. So pa raziskovalci razkrili, da še vedno trdno znamenje na Mestnih njivah ni ostanek Francozov, verjetneje je, da je bil postavljen kot znamenje za romarje na sosednjo goro s cerkvico. Meni je bil dopadljiv prispevek o priimkih, ki naj bi ostali po odhodu francoske vojske. Zaključek raziskovalca je, da priimki, ki se končajo na -e niso nikjer utemeljeni kot francoski, ni jih v matičnih knjigah niti ne v drugih listinah, imajo pa tudi vprašljiv izvor zato, ker je bila v mojem mestu Napoleonova vojska predvsem italijanskega izvora.

V starejšo zgodovino povezav mesta s Parisom pa se lepo vključuje zgodovina razvoja avtomobilov v našem kraju, ki jo je razvila Industrija motornih vozil z Renaultom v drugi polovici šestdesetih let preteklega stoletja. Nastala je moderna tovarna sodobnih vozil, ki je pozitivno vplivala tudi na razvoj Renaulta v Parisu in še vedno pomeni izziv za razvoj mobilnosti v naši državi. Pomembnost omenjenega sodelovanja je potrdil celo Francois Mitterand predsednik Francije, ki je leta 1983 obiskal našo državo in se v avtomobilski tovarni mojega mesta zadržal a 40 minut.

Sodelovanje s Francijo mesto še vedno uspešno sodeluje, nadaljuje zlasti na področju kolesarskega športa pa pri razvoju našega vinogradništva ter penečih vin. V zgodovino sodelovanja pa je zapisala tudi priznana učiteljska avtoriteta Marija Saje, ki je poučevala francoščino na način, ki je bil za učeče se sprejemljiv. Smo pa na splošno tudi pri nas naklonjeni francoski kulturi, njihovim vrhunskih gledališkim predstavam, filmom in seveda poetom. Desetletja je veljajo, da se moderne popevke najlepše slišijo v francoščini, žal smo danes bolj dovzetni za angleščino in blagozvočne francoščine skoraj ne uporabljamo več.

Še veliko zanimivega se je dogajalo me Francozi in Slovenci., raziskovalci bodo odkrili še marsikaj dragocenega kar je bilo ob skrbi za preživetje in ob hitrem povojnem razvoju pozabljeno. Z veseljem bi prebirali prispevke iz bogate zgodovinske zakladnice obeh narodov.

Ste bil v Parisu ali v Franciji?

Naj učiteljica svetuje, 21. avgust 2024

Saj ne morem verjeti zdaj ko kar naprej gledam zmerom jeznega sindikalista šolnikov, da je lahko kdo iz teh vrst tudi prijazen, naklonjen učenkam in učencem, gimnazijcem in srednješolskim športnikom, sploh šoli kot instituciji, ki nas je vse vzgojila in izobrazila. Toda Naj učiteljica letošnjega leta je v Oni podala svojo napotnico tako učencem kot staršem in družbi. Prijazno in ljubeznivo v upanju, da bo sprejeto njeno priporočilo.

Zadajmo si kakšen nov zahtevnejši cilj, ki ne vsebuje samo številke in ne potrebuje denarja. Tak naj bo, da se bomo morali potruditi, da ga dosežemo in ga namenimo v veselje sebi in v korist družbi. Izberimo neko področje iz učnega načrta, na primer angleščino in nemščino in se trdno odločimo, da v tem jeziku moram to leto razumeti moje sorodnike Ameriki in moje odbojkarske kolege iz nemško govorečih držav. Znanje in osebno zadovoljstvo bo vplivalo pozitivno tudi na oceno.

Želim si živeti med prijaznimi in iskrenimi ljudmi, ki živijo v mojem okolju. Ljudi, ki so starejši od mene bom pozdravljal, se jim umikal iz poti, z njimi malo poklepetal, če bodo utegnili. V nobenem primero ne bom deloval neprijetno še manj sovražno ali neprimerno. Žalostne bom skušal razveseliti, staršem pomagati in babici pospravljati. Če kdo v okolju ali v razredu naredi kaj dobrega, ga bom pohvalil in mu sam sledil. Skrbno bom ravnal z odpadki in drugimi predmeti kot so klopce, igrala, športni rekviziti, ograje in podobno. Užival bom v urejenem okolju s prijaznimi sosedi!

V razredu ne bom brezbrižen. Če se komu godi krivica ga bom tolažil z dobrim nasvetom, če mi kdo ni simpatičen, se mu bom ob srečanju samo nasmehnil in če koga muči stiska, bom z njim spregovoril kakšno besedo. Negoval bom prijateljstvo v razredu in ga bogatil ter razširjal tudi z manj poznanimi ali bolj v sebe zaprtimi kolegi in kolegicami. Upam, da je moj zunanji videz sprejemljiv za razred, lahko pa, da gre komu na živce moja frizura na čelu in bo to zanj ne sprejemljivo. Zato ne bom nikogar napadal, smejali se bomo svojim posebnostim in jih pač sprejemali kot različnost, ki zabava, dela edinstvene in so del naše identitete.

Za pogovor o občutkih šolarjev se doma vsi, vedno in povsod pogovarjajte. Poskušajte razbrati, kaj so danes lepega doživeli, čemu so se nasmejali, kaj so novega izvedeli in za kaj so hvaležni temu dnevu. Nehajte z vprašanji, kako je bilo danes v šoli, ker bo odgovor le »v redu«. Imejmo pozitiven odnos do šole in šolarji ga bodo povzeli za nami, da v šolo ne bodo hodili v pričakovanju slabega ampak v upanju, da bodo izvedeli nekaj za njih zanimivega. Pogovarjajmo se z njimi o konfliktih in načinu njihovega reševanja v razredu oziroma šoli. Starši in odrasli moramo vedeti, da otroci veliko zmorejo in jim dnevna pomoč pri domačih nalogah ni nujna, je pa nujno spodbujanje, da pomaga bolnemu sošolcu. Šola je tudi solidarnost, je kup dogodkov izven šolske dejavnosti, je vzgojno okolje kako delovati ob nepričakovanem in kako pridobiti nasmeh simpatije.

Škoda, da je tu Naj učiteljica končala svojo poslanico o šoli in odnosih do nje, predvsem pa o odnosih tako odraslih kot otrok do družbe, okolja ter nenehne vzgoje in izobraževanja. Storimo več, da bodo srca naših šolarjev odprta za dobre medsebojne odnose v razredu v šoli in v življenjskem okolju, kjer je njihov dom.

Ste prebrali Pismo učiteljice leta 2024 (ONA 20.6.2024, str.12)?

Zagate nepristranskega poročanja, 20. avgust 2024

Smo v zadnji dekadi avgusta pa se ljudje v mojih interesnih področjih že intenzivno pripravljajo na življenje po počitnicah. Imam celo občutek, da koledarsko leto ni več čas osebnih načrtovanj, je le čas obračunov, številk, rasti in podobnih statističnih več ali manj relevantnih zaznamb namišljenega poslovnega sveta. Izjeme seveda so, če so poslovne knjige urejene in pod nenehnim nadzorom kar je dragocena redkost.

Osebnega načrtovanja je vedno več predvsem pri podjetnikih storitev. Trendi se začnejo spreminjati proti jeseni, še posebno luksuzni, modni, raziskovalni, izobraževalni, festivalni in športni. Njihov vpliv na druženje in zvedavost občinstva se povečuje ali upada, kar močno jim sledi politično razpoloženje in včasih tudi investitorji. Mediji zaznavajo novoletno-pomladanski zagon, hvalijo visoko rast in si obetajo tako vso koledarsko leto. Ko se ta na začetku šolskih počitnic začne zmanjševati zaradi kolektivnih dopustov po večina trgih, se mediji razpišejo o nevarnostih in pasteh rasti gospodarskih družb, upadanju obsega poslovanja, zmanjšanju izvoza in podobnem, Z atraktivnimi naslovi ponavljajo to skozi poletje. Storitvene dejavnosti poletja po svojem obsegu ne morejo nadomestiti proizvodnje, ker so drugače strukturirane, niti po tržnih cenah, ker bi realne tržne cene v storitvah presegle prihodke in bi se zato znižal obseg turističnih povpraševanj. Pomembno je tudi upoštevati, da v poletnih mesecih gradbene aktivnosti niso dovoljene oziroma so omejene bodi si zaradi turistov ali gradnjam ne naklonjenih vremenskih razmer (delo pri največ 28 stopinjah Celzija).

Ko se otroci vrnejo v šolo in starši na redno delo, je v realni praksi seveda potrebno nadomestiti izpade zaradi dopustov in drugih odsotnosti v proizvodnem, predvsem pa v storitvenem procesu dela. Lovijo se načrtovani učinki koledarskega leta, pripravljajo novi proizvodi in sklepajo nove dolgoročne pogodbe. Živahni proizvodni procesi vzpodbudijo storitveno podjetništvo in tudi z njegovo pomočjo se spreminjajo in dograjujejo trendi industrijske proizvodnje. Od vseh teh aktivnosti mediji spremljajo redno prihodke in plače, porabo le včasih pri proračunskih uporabnikih, dobičke le v proizvodnji, storilnosti in rentabilnost nikjer, da ne omenjam racionalnosti poslovanja – zniževanja stroškov, ki je največji kazalec smotrnega gospodarjenja in bistvena sestavina prodajnih cen.

Opisana in še mnoga druga spremljajoča gibanja pa podrobno beležita državna in EU statistika in po svojih obdelavah podatkov pripravljata študije tako za poročanje o poslovanju v preteklosti kot v napovedovanju novih dosežkov. V času svoje delovne dobe sem kar dobro za potrebe službe, razumela in znala uporabljati statistične ugotovitve. Danes so v pretežnem delu ali v celoti digitalna in vsako leto obširnejše tako, da iz njih ne znam več izločevati zrna od plevela in prepričana sem, da večina volivcev tega ne zmore več. To tezo potrjujejo tudi velike datoteke Googla, Chat GPT in drugih informacijskih sistemov oziroma digitalnih programov, ki jih je na svetu kot listja in trave. Novinarska stroka je v tem kompleksu informacij prav gotovo v velikih zagatah zlasti tisti del novinarjev, ki hočejo svoje prispevke podati objektivno in nepristransko. Slej ko prej bodo potrebovali svojemu poročanju prilagojeno tehnologijo zbiranja podatkov ter presojo njihove resničnosti oziroma verodostojnosti. To pa je že druga profesionalnost kar pomeni, da bo učinkovito in verodostojno poročanje v prihodnje vsebinsko nastajalo le s timskim delom različnih strok. Če se v to smer že razvija novinarska stroka pa bo nujno standarde o pravicah in dolžnostih novinarjev razširiti na celotne time.

Je v vaši družini kdo novinar od katerega se zahteva nepristranski prispevek?

Željan napredka, 19. avgust 2024

Študentska domišljija je neomejena, upoštevaš sicer ustaljeni red, a na zavest ti pritiska nešteto misli, kaj vse se da narediti, da bi bilo vedno in samo bolje. Misel normalnega študenta je dejansko polna malih projektov, ker velikih pač ne poznaš. Daješ pripombe na razgovorih, se kulturno in športno vključuješ v društva in se zabavaš. Kljub opisanemu okviru pa smo imeli v mojem letniku Miho, ki je dokaj drugače sodeloval. Na študentskih sestankih je opozarjal kaj je pri študiju treba popraviti, kako moramo razumeti ukrepe politike ali oblasti, sodelovati pri prostovoljnem delu, na terenu kjer smo doma in še bi lahko naštevala. Samo po sebi se je razumelo, da je bil vedno vodja česa kot na primer poveljnik mladinske delovne brigade, predsednik društva Dolenjskih študentov in tako naprej. Svoje funkcije je Miha vedno izpolnjeval dosledno, pomeni, da je oblikoval ekipo z ljudmi, ki jih je potreboval in ne malo kdaj sem se ob njem znašla tudi sama s kakšno nalogo za katero sem bila prepričana, da jo ne znam izpeljati. Miha je vztrajal in bil zadovoljen, ker je nekaj pač ratalo.

Iz fakultete sem skoraj odhajala ko je Miha študentarijo iz Dolenjske peljal v nastajajočo tovarno zdravil. Tovarna je potrebovala ekonomista in Miha je izstrelil moje ime. Potem je steklo vse tako, da sama prav za prav nisem mogla bistveno vplivati drugače, kot ježelela tovatrna. Miha je bil med prvimi v upravljanju občine ter okraja, srečevala sva se na neštetih komisijah, odborih, povsod kjer je bilo govora o gospodarjenju, dohodku, davkih, osebnih dohodkih, sporazumih… Prevzemala sem tudi sama njegove progresivne navade. Na moje delo ni bilo hujših pripomb ali odpora, Miha pa je imel vedno več zamisli in predlogov in zato tudi več konfliktov. Iz nepremičninskega podjetja je ustvaril Dominvest z močno ekipo projektantov in urbanistov, razvil regionalno načrtovanje rabe prostora in razvoja dejavnosti, odpiral nove stanovanjske soseske in organiziral vzdrževanje nepremičnin v skupni rabi. Dominvest je uspešno deloval več desetletji in je sedaj organiziran v delniški družbi.

Ne vem točno kaj je bil razlog, da je Miha zapustil za seboj vso skrb za sicer koristno in želeno delo Dominvesta. Odločil se je za ustanovitev lastne firme v kateri je pripravljal investicijske elaborate za investitorje in jim jih pomagal uresničevati. Bil je uspešen pri svojem delu in imel okoli 100 rednih, dolgoročnih naročnikov. Svoje praktično delo je prenašal na sinova in jima pomagala pri samostojnih poslih.

Z Miho smo se srečevali in ustvarjali v stanovskem društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine v obsegu, ki ni oviral njegovega dela v svojem podjetju. Z nekdanjimi kolegi in kolegicami na fakulteti smo skupno organizirali letna srečanja, ki sva se jih z Miho udeleževala skupaj ker sva edina od 12. generacije študentov Ekonomske fakultete v Ljubljani zdaj doma v istem kraju. Koncem letošnjega maja smo se dobili v Šestici in Miha se je pripeljal v prestolnico z vlakom. Kar precej se nas je zbralo in Miha je bil tega vesel čeprav nekaterih ni več poznal. Nasmejan je obnavljal spomine na študij, študentska leta, brigade, projekte in še mnoga druga dogajanja, nastala ob delu, v politiki, v upravljanju pa seveda tudi v osebnem življenju. Objeli smo se ob odhodu s pomembnim sporočilom, da vztrajamo naprej in se ob letu osorej, zopet snidemo. Mihe žal ne bo, Vsi njegovi so nam včeraj sporočili, da nas je zapustil za vedno. Poklonila se bom bistrosti in veličini duha prijatelja, ki je v materialnem napredku in razvoju duha, videl boljši svet za večino. Drago mi je, da sem lahko bila njegova kolegica in soustvarjalka dobrega v najinem okolju.

Sprejemati moramo življenje kakršno je!

Ljubljanski festival, 18. avgust 2024

Po vrsti 72. Ljubljanski festival se zaključuje in to na res z predstavami glasbenega razkošja. Perić, Kreslin, Pestner, orkester in zbor Sofije v Križankah, baletne zvezde, RTV simfoniki Slovenije, Londonski simfonični orkester ter Simfoniki iz Scale v Cankarjevem domu. Vse to izvajajo mojstrski maestri, številni profesionalni interpreti znani po vsem svetu. In kaj vse bomo slišali, videli? Zbor skladb, ki jih je Zappa ustvaril proti koncu svojega življenja, balerine Bolšoj teatra iz Rusije, skladbe Janija Goloba, Marjana Kozine, glasbo Williamsa iz filma Sam doma, Vesoljček, Gospodar prstana,…song Misija Smongolovka, Mahlerjev Titan, Ravela in Čajkovskega. Neverjetno, če bo vse po sreči bom z prijateljico in mlajšim vnukom poslušala tudi sama Čajkovski: Simfonija št. 5 v e-molu, op. 64 ter Ravela: Dafnis in Hloa.

Predvidevam, da tokrat Festival ni občutil kakšne posebne denarne suše, da nam je pripravil tako kakovosten, v svetovnem merilu pomemben program. Poslušati najzahtevnejše simfonije, v interpretaciji najboljših simfoničnih orkestrov in pod taktirko dirigentskih elit sveta je velika in pomembna zadeva ne samo za nas gledalce in poslušalce, pomembna je za prestolnico in za državo. Tem prireditvam bi moral biti Festival organizacijsko bolj naklonjen in jih prostorsko umestiti v Stožice ali na drugo lokacijo kamor bi z organiziranimi prevozi pripeljali poslušalce in gledalce. V Kostanjevico je Festival pripeljal kakovosten a malo promoviran ansambel stare glasbe pa je imel toliko obiskovalcev, da niso mogli v veliko samostansko baziliko. Če bi Festival Kostanjevici omogočil nastop Simfonikov Scale ali Londona, bi bil obisk zagotovo rekorden. Glasbene veličine avtorjev in interpretov pozna cel svet, pri nas pa jih Festival umesti v 1500 omejeno število poslušalcev, prostor, ki je bil za nas velik leta 1973 in ga danes ne moremo smatrati za maksimum slovenske publike na svetovnih glasbenih prireditev.

Seveda pa ne gre samo za slovenske obiskovalce, Na Kostanjevico gravitira širša kulturna publika ker smo Slovenci razseljeni po celotnem ozemlju države in se v prestolnico večina vozi le na delo, dom pa ima na podeželju kjer bi se z užitkom in največjim spoštovanjem odpravil na koncert filmske glasbe Johna Williamsa, težje ali pa sploh nemogoče pa se mu zdi dvakrat na dan peljati v mesto kjer samo dela, kjer ni njegovih znancev in ga tudi slabo pozna.

Prepričana sem, da bi se ob ustreznejši organizaciji vsebinsko tako pomembnega Festivala kot je Ljubljanski, ob nastopu pred večjo publiko bolje počutili tudi nastopajoči in zato povečali svoja prizadevanja za kakovostno izvedbo nastopa. Biti nastopajoči na Ljubljanskem festivalu bi jim bilo v bogatejšo promocijo in v veliko čast.

Pogosto slišimo, da je naša država tolikšna kot glavno mesto severne sosede. Ste že opazili koliko pozornosti soseda posveti nastopu svojih simfonikov in na kako elitnih lokacijah jo posluša publika. Mi moramo tako našim glasbenim izvajalcem kot gostom ponuditi možnost, da jih sliši in vidi širša javnost, da si javnost z njihovo pomočjo širi obzorje duha in znanja, da je v dobrem in slabem pomiri ali navduši s glasbenimi stvaritvami, predvsem pa, da se na koncertih povečuje mladost saj skoraj ni več otrok, ki ne bi obiskovali glasbenih šol. Mladost mora dobiti več, kot ji danes nudimo ne samo v zadovoljevanju materialnih potreb pač pa predvsem v ustvarjanju bogate kulture naroda.

Ste se udeležili katere prireditve Ljubljanskega festivala?

Prekmurska duša, 17. avgust 2024

Kar nekajkrat sem imela priložnost spoznavati pravo prekmursko dušo, ljudi, ki so ali pa še imajo radi Prekmurje, njegovo Goričko, njegove mile pesmi, znamenite toplice in ravnino, na njej pa neskončna polja. Opisala sem že kako smo gradili tovarno v Ljutomeru in tam imeli lepe priložnosti razgovarjati z njihovimi politiki, strokovnjaki ter sodelavci, ki so se ne samo razveselili tovarne ampak jim je ta tudi pomagala do boljšega življenja. Pisala sem že tudi o prizadevanjih mojih prekmurskih sodelavcev in sodelavk, da bi država bolje poskrbela za rabo prekmurskih gospodarski potencialov, pa o prijateljevanju, obisku Vulkanije in podobnem, še vedno razmišljam, kako je ta prekmurska duša nastajala in obstala v razmerah med več narodi, ki ji niso bili naklonjeni.

Prekmurje je po 1. svetovni vojni po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini SHS, z čimer so bili tamkajšnji Slovenci pod Madžarsko združeni s Slovenijo kot matičnim narodom. Po koncu 1. svetovne vojne je Prekmurje 12. avgusta 1919 zasedla jugoslovanska vojska, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju.

Pred 105 leti je bilo rojeno Prekmurje kot del Slovenije kjer živijo delovni, marljivi, pogumni, drzni in inovativni ljudje. Organizirani so v 27 občinah v katerih živi 114.000 prebivalcev. Imajo najvišjo stopnjo starosti prebivalstva v državi in najnižjo delovno aktivnost. Gospodarsko počasi napredujejo. Razvojne možnosti vidijo v kmetovanju za kar pa bi bilo nujno povečati pomoči države. Prekmurci v odnosu s Slovenijo pogosto omenjajo rek "daleč od oči, daleč od srca". Čeprav ocenjujejo, da živijo kar dobro, se zavedajo svojih problemov in poznajo svoje potenciale s pomočjo katerih bi jim bilo lahko še boljše. Zgraditi morajo protipoplavne nasipe ob Muri in razviti sodobne načine pridelave hrane, ohranjajo pa tudi slovensko krajino, kar je lahko osnova za turizem.

V Pomurju je nastalo veliko pomembnih kulturnih dosežkov, ki so jih ustvarili po svetu in doma občudovani pesniki in glasbeniki. Kdo danes ne pozna del Ferija Lainščka in Vlada Kreslina da omenim le najbolj znane in najbolj izrazite predstavnike prekmurske duše. Deluje po njihovih krajih veliko pomembnih glasbenih skupin, vokalistov, gledališčnikov, folkloristov, likovnih umetnikov in drugih velikanov umetnosti. V svojih delih izpostavljajo razsežnost prekmurske duše, da se čuti njena povezanost z dnom, vodo, zemljo in vesoljem. Vse to pa se najbolje izraža v njihovi glasbi in umetnosti. Prekmurska duša je občutena v obliki miru, ljubezni in povezanosti med ljudmi.

Bilo bi dobro, da moja država posveti večjo pozornost na vseh svojih ministerstvih Pomurju in njegovim vse starejšim prebivalcem, ki brez znanja in moči mladosti ne morejo dohitevati drugih delov države. Odhajanje mladih v tujino in oddajanje zemlje v najem tujcem bi se dalo zaustaviti ali tok preusmeriti s sprejetjem ustreznejše davčne politike, z namenskim vlaganjem sredstev, ki jih nudi EU pa tudi s boljšanjem odnosov sosednimi državami. Pomurje je naši državi dalo veliko dobrih politikov in gospodarstvenikov, prav bi bilo, da sedaj država solidarno ponudi regiji kadrovske okrepitve, ki bi dolgoročno izboljševale strukturo prebivalstva in omogočalo dolgoročno bogatenje zanimive in blagodejne pomurske duše.

Bi soglašali s solidarnostno pomočjo države Pomurju?

Gradnja skupnosti, 16. avgust 2024

Večina Slovencev danes živi v mestih, največ v prestolnici in večjih mestih, ki so praviloma definirane kot Mestne občine. Kakšne so vezi med državo in mestnimi občinami ni definirano in tudi zato dostikrat mediji opozarjajo na neverjetne podvige županov, ki naj bi bili nedotakljivi in zaščiteni pred vsako kritiko. Malo iz tega razloga še bolj pa iz interesa, da se seznanim kakšno pa naj bi bilo dobro upravljanje Mestne občine, sem pozornost namenila zapisu o delu mladega (*1989) in uspešnega županu Mestne občine Celje, ki mir smatra za civilizacijski dosežek , ki ni samoumeven in se je zanj nujno, konstantno prizadevati. Ker je za župana kandidiral kot nestrankarski kandidat nima v občinskem svetu svojih podpornikov niti nasprotnikov. Kot sam pravi nima s tem težav, uresničuje naloge župana, to so lokalni projekti v dobro mesta in ljudi. Je napreden politik, ki zagovarja socialne pravice, ljudi in išče skupne rešitve. Svoj odgovornost vidi v prostorskem razvoju, kateri mora biti odprt dolgoročni proces, ki vključuje več ljudi, več idej in konsenz odprte politike.

Katerim elementom prostorskega razvoja se posebno posveča. Prioriteta je mesto, ustvarjanje pogojev za njegovo rast in kakovost življenja v njem, gre za drevesni park, družbeni center in druge potrebe mestne civilne družbe. Zaživel bo Center urbanega dogajanja. V pogovorih s političnimi strankami je nastal koncept sodelovanja, ki se nenehno dopolnjuje, oblikovali bodo nov model stanovanjske gradnje. Ker se razvoj ne začne na papirju niti ne konča z rezanjem traku si prizadeva najti nove poti, komunikacije in prilagoditve, da bo mesto pripravljeno za izzive prihodnosti. Rešili bodo težave s stavbnimi zemljišči, določili traso obvoznice, izpopolnili sisteme proti poplavne zaščite ne da bi onemogočali kmetijstvo in izvajali ukrepe, da bo mesto krepilo svoj pomen v regiji in državi. Zanimiva je njegova ugotovite, da je država izjemno centralizirana kar preprečuje prostorski razvoj regij in preobremenjuje ljudi s prevozi in drugimi pogoji življenja in dela. V mestu bodo ohranjali meščanski utrip z vlaganji v izobraževanje, šport in kulturo, predvsem pa bodo zagotavljali skupnostne množične dejavnosti. Seveda posebej poudarja svoje naloge v sanaciji onesnaževanja, ukrepe za integracijo pribežnikov in še mnogo drugega.

Mesto je gradnja skupnosti, ki jo po vaseh uspešno razvijajo društva civilne družbe. Oboji potrebujejo zato participativni proračun občine, ki ga uvajajo. Stavbe so lupina, pomembna je njihova estetska vsebina, a mesto so predvsem ljudje.

Naj se vam posreči uresničevati procese, ki jih odpirate, ljudje Savinjske doline in knežje mesto vam bodo zato hvaležni. Čudovito bi bilo, če bi se država zamislila nad nekoristno centralizacijo, usposobila kompetentne ter za samostojno poslovanje usposobljene regije in dala ljudem ustreznejše zaposlitvene ter vzdržne prometne možnosti. Predvsem pa bi bilo dobro za našo državo, da bi se vašemu načinu dela pridružili tudi drugi župani predvsem tisti, ki danes vidijo samo svojo občino ne pa tudi interesov ljudi po razvoju krajev kjer imajo dom. Kot član Združenja zgodovinskih mest in kot mesto z velikim zgodovinskim potencialom, ste lahko svetel vzor ostalim članom, kako je potrebno koristiti zgodovinske vire v podjetništvu in hkrati poskrbeti, da ti viri ne propadajo. Pričakujemo Medicinsko fakulteto tudi v vaši mestni občini, da bomo imeli nekoč dovolj dobrih zdravnikov in enkrat nehali zdravstvo kriviti za tegobe. Dobre prakse nam odpirajo nova spoznanja o načinu uveljavljanja družbeno odgovornega ravnanja in aktivnega državljanstva.

Poznate vizijo vodenja in cilje svojega župana?

Marija pomagaj, 15. avgust 2024

Vsaj ženske, ob težavah, spontano vzkliknemo »Marija pomagaj!« in si s tem pridobimo čas za premislek, kako moramo ukrepati. Da je to posvečen rek katolikov in pripadnikov sorodnih ver ter zato rezerviran le za verujoče, nam ne pade na pamet. Verujočim pomeni mnogo več. Mariji je v naši državi posvečenih 318 od skupno 2373 cerkva in kar 21 Mariji pomagaj. Ne gre se torej ob tej pomembni dediščini čuditi, da smo dobili državni praznik Veliki šmaren ali Marijino vnebovzetje, ki ga praznujemo na današnji dan. V mojem okolju, kot izgleda, je bil največji dogodek praznovanje na Trško gori, ki obhaja 400. obletnico posvetitve tamkajšnje cerkve.

Petnajstega avgusta praznujemo Marijino vnebovzetje, dan, ko je bila Devica Marija, mati Jezusa Kristusa, telesno in duhovno vzeta v nebesa ob koncu svojega zemeljskega življenja. Odigrala je ključno vlogo v zgodovini odrešenja. Zaradi njene popolne predanosti Bogu in njene vloge v odrešenju človeštva je bila nagrajena s tem, da je ob koncu svojega življenja na zemlji bila vzeta v nebesa s telesom in dušo. To pomeni, da Marija ni doživela telesne smrti na enak način kot drugi ljudje. Praznik izraža vero v vstajenje telesa in večnost duše ter poudarja posebno mesto, ki ga ima Marija v krščanstvu kot mati Boga. Praznik se po svetu praznuje že od 5. stoletja, papež Pij XII. je leta 1950 dogmo o Marijinem vnebovzetju razglasil kot uradni nauk katoliške cerkve, kar pomeni, da je to verovanje obvezujoče za vse katoličane. Praznik služi tudi kot opomin na upanje v večnost in vstajenje za vse vernike.

Ne malokdo se danes sprašuje, kakšna je verska resnica o Marijinem vnebovzetju in skuša s človeškimi besedami približati skrivnost Božjega delovanja. Seveda so te besede vedno skromnejše in mnogo bolj omejene kot skrivnost, o kateri govorijo. Kdo bi mogel doumeti, kaj vse je obseženo v resnici o Marijinemu vnebovzetju? Tudi si ni mogoče prav predstavljati, kako in kje se je izvršilo to končno Marijino poveličanje in njena dopolnitev v nebeški slavi. Marija naj bi bila tesno povezana z Jezusom v njegovem javnem življenju. Čudež v Kani naj bi naredil na njeno prošnjo. Zvesto je sledila njegovim naukom in jih širila, bila je z njim pri njegovi daritvi na križu, trpela skupaj z njim in sodeloval z njim pri obnovi nadnaravnega življenja v dušah. Drugi vatikanski koncil pravi „Jezusova Mati je v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena. Tako sveti tu na zemlji potujočemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan.

Dogme o Mariji so do nas, navadnih smrtnikov, prihajale vedno na način, ki je odpiral mnoge dileme. Otroci smo jih spoznavali po Zgodbah iz katekizma in ni se nam sanjalo kako bi to bilo lahko resnično. Da je Veliki Šmaren smo vedeli pastirci po pečenem šmornu, ki ga je stara mama prinesla na pašo. V letih študija smo šele ocenjevali, da je naša katoliška cerkev močno povezna s kulturo, predstavami, pevskimi in glasbenimi dosežki, literaturo, slikarstvom in še bi lahko naštevala. Bolj kot predhodno opisane in druge dogme krščanstva nas je navduševalo kulturno gibanje, ki so ga zagotavljali vse do konca druge svetovne vojne prav duhovniki s verskimi dogodki. Sledila so leta izobraževanja, naraščalo je organizirano financiranje kulture, znanosti, raziskovanj, širile so se misli filozofov in s potovanju po svetu smo spoznavali številne vere. Dogme krščanstva so del verovanja ljudi po svetu, moramo jih poznati, ker so del naše zgodovine in kulture, spoštovati pa smo dolžni prepričanja tudi drugih ljudstev, da se z njimi lahko sporazumevamo o skupnih zadevah.

Kako pa vi razumete praznik Marijinega vnebovzetja?

Naše vezi, 14. avgust 2024

Ko odprem zjutraj računalnik ali pameten telefon se vsa tresem v strahu, da sem ponoči prejela posodobitve, ki jih ne bom znala uporabljati oziroma bo moje prilagajanje terjalo posebno pozornost. Ne morete si misliti, koliko je teh posodobitev. Razvoj telekomunikacijskih povezav je ena izmed najpomembnejših in najvplivnejših tehničnih revolucij v zgodovini človeštva. Temeljil na nenehnem izboljševanju hitrosti, zanesljivosti in dostopnosti komunikacij, kar je omogočilo globalno povezanost in revolucijo načina, kako informacije pridobivamo in z njimi komuniciramo.

Začelo se je že leta 1792, ko je francoski inženir Claude Chappe je razvil optični telegraf, ki je uporabljal sistem semaforjev za prenos sporočil na dolge razdalje. Ta sistem je bil predhodnik električnega telegrafa Samuela Morsea, ki je uporabljal Morsejevo abecedo za pošiljanje kodiranih sporočil preko žic. Prvi uspešni prenos po telegrafski liniji je bil leta 1844 med Washingtonom in Baltimorjem. Sledila je podmorska telegrafska povezava med Veliko Britanijo in Severno Ameriko leta 1858. Čeprav je kabel kmalu prenehal delovati, je bila to velika inovacija v medcelinskih komunikacijah. Alexander Graham Bell je patentiral prvi delujoč telefon, kar je omogočilo prenos zvoka preko električnih signalov. To je bil začetek moderne telefonske komunikacije. Uspeh leta 1895 je dosegel italijanski izumitelj Guglielmo Marconi je uspešno izvedel prvi radijski prenos, kar je privedlo do razvoja brezžičnih komunikacij. Do leta 1901 je Marconi že vzpostavil prvo radijsko povezavo čez Atlantski ocean. Že leta 1927 je bila vzpostavljena prva radijska telefonska povezava med Londonom in New Yorkom, kar je pomenilo velik napredek v mednarodnih komunikacijah.

V letu 1962 je uspelo tehnologom razviti satelitsko komunikacijo z lansiranje prvega komunikacijskega satelita, Telstar 1, kar je omogočilo prenos televizijskih signalov, telefonskih klicev in podatkov med Evropo in Severno Ameriko. To je bil začetek globalnih satelitskih komunikacij. Prvi mobilni telefon je bil razvit leta 1973 v podjetju Motorola. Martin Cooper je opravil prvi mobilni klic na prostem, kar je označilo začetek mobilne telefonije. Leta 1980 je bil Motorola montiran tudi v moj službeni avtomobil.

Internet je nastajal v obdobju1960 do 1990 in postal dostopen s pojavom WWW (World Wide Weba). Širokopasovne povezave in uvedba optičnih vlaken sta omogočila hitre in zanesljive komunikacije po vsem svetu, kar je olajšalo prenos velikih količin podatkov in spodbudilo razvoj digitalnih tehnologij. Najnovejša je 5G in predstavlja generacijo mobilnih omrežij, ki omogoča izjemno hitre prenose podatkov, nizko latenco in podporo za masovne povezave naprav. Ta tehnologija je ključna za razvoj IoT (Internet stvari) in pametnih mest. v računalniške in internetne komunikacije sem bila vključena od leta 1965 dalje predvsem organizacijsko in investicijsko. Osebno pa sem tako računalnik kot komunikacije začela uporabljati neposredno pri vodenju regionalne podružnice SDK tam okoli leta 198o, ko smo podatke še prenašali po lokalnih omrežjih, uporabljali DOS, diskete in podobne pripomočke ter nam je informacijska tehnologija postopoma postajala tudi doma nepogrešljiva. Kot stara oseba, si ne morem zamisliti, kako bi opravke lahko opravljala brez računalnika in pametnega telefona, še posebno pa ne bi mogla biti vsak trenutek na vezi z mojo družin, prijatelji in znanci pa tudi s temi blogi vam ne bi razburjala vsak dan. Dobro je poznati tudi del tehnične zgodovine naših vsakdanjih delovnih pripomočkov, ker jih s tem prijaznejše sprejemamo.Vrh obrazca

Kako pa je potekalo vaše sodelovanje z računalnikom in internetom?Dno obrazca

Odgovornost, 13. avgusta 2024

Kadar pišemo o nerešenih zadevah ali slabih rešitvah se pisci z menoj vred radi obregnemo ob pravice osebe ali organa ki je odločal in iz katerih izhaja njegova odgovornost za posledice. Če nastane škoda si ljudje pač mislimo, da jo mora oseba, ki jo je s svojo slabo odločitvijo povzročila, poravnati oškodovancu. V primeru odgovornosti za ukinitev namenskega zbiranja sredstev za stanovanjsko gradnjo so snovalci zakonodaje in organi odločanja v državi in v gospodarskih družbah, ki jih z nekoliko truda lahko konkretiziramo. Ne moremo pa zahtevati, da oni pokrijejo nastalo materialno škodo ker njihovo premoženje niti približno ne pokriva posledic njihove napačne ali nepravočasne odločitve. V naši državi je to na primer dobro vidno na področju zdravstva, v katerem se ni sledilo sprotnemu posodabljanju in so zato danes v njem orjaški problemi, ki grozijo celo razpad sistema. Nihče nima dovolj sredstev, da bi škodo odpravil. Taki in podobni primeri nezmožnosti povračila škode napeljujejo na misel, da je sklicevanje na odgovornost brez smisla saj so druge oblike uveljavljanja odgovornosti bolj blažev žegen kot resen ukrep.

Kadar sama razmišljam in pišem o odgovornosti in škodah, želim predvsem opozoriti na nesmiselnosti, ki jih povzroča pomanjkanje znanja odločujočih, na njihov neprimeren odnos do mnenja stroke, zlasti prakse kot tudi na nezaupanje odločujočih do rešitev njihovih predhodnikov. Škodljivo je predvsem izogibanju dolgoročnih projektov, ki bi morali preživeli trenutne odločevalce in z vsemi pravicami in dolžnostmi ostati v veljavi. Še veliko je primerov, ko so pomembne škode nastale zgolj zaradi nezaupanja odločevalcev do njihovih predhodnikov. Vse to pa nakazuje slabo kakovost odločanja, samovoljo če hočete ali strah, da volja odločevalca ne bo upoštevana. Prav te razmere prinašajo največ škode in smešijo odločevalce, ko se ti postavljajo pred volivce s kandidatnimi listinami kot »vredni zaupanja«. Če bi našemu narodu uspelo obnoviti poštenje brez fige v žepu, se pravi »tako kot smo se dogovorili bomo tudi naredili« bi bilo škod mnogo manj in oblilo zadovoljstva.

Zdaj pa poglejmo še, kako je odgovornost definirana vsebinsko in formalno v teoriji. Najširša je naslednja dikcija: Odgovornost je izraz, ki označuje obveznost posameznika ali organizacije, da prevzame in nosi posledice svojih dejanj ali odločitev. To pomeni, da mora biti oseba ali entiteta zavedna svojih dolžnosti in pripravljena soočiti se s pozitivnimi ali negativnimi izidi, ki jih njihovo delovanje lahko povzroči. Odgovornost vključuje etični in moralni vidik, kjer se pričakuje, da oseba ravna v skladu z normami, pravili ali zakoni, ter da je odgovorna do drugih, do družbe ali do svojih obveznosti. Poznamo več vrst odgovornosti. Na prvem mestu je odgovornost kot dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo, če kaj ne ustreza normam, zahtevam in če ima zaupano negativne posledice, če se z zaupano osebo ali stvarjo zgodi kaj negativnega. Odgovornost je lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve in dolžnosti. Vse te dikcije in vsebine nakazujejo, da moramo biti bolj pozorni do vsebine in ljudi, ki se jih posledice odločanja tičejo. Kot volivci imamo pravico povpraševati osebe, ki odločajo o vzrokih, ki so povzročili neprimerne učinke ali škodo, imamo pa tudi dolžnost presojati o ukrepih, ki jih je sprejeti, da v prihodnje nebo slabih učinkov in ne škod. Osebe, ki svojih osebnih interesov in slabosti ne morejo podrejati objektivnosti odločanja, ne morejo odločati o usodi ljudi, narodov in njihovem premoženju! Pogovarjati bi se morali o osebni odgovornosti ljudi z imeni in priimki!

Se kdaj pogovarjate o odgovornosti ljudi, ki ste jih volili?

Dan mladih, 12. avgust 2024

Ob prebiranju problematike mladih v naši lepi državi sem ostala brez besed. Če smo se kot družba res tako zelo postarali, potem je skrajni čas, da se mladih ne spomnimo samo ob njihovem Mednarodnem dnevu, pač pa »naj ne mine dan, da ne bi nekaj dobrega storili za mlade«,* In na vprašanje kaj naj bi to bilo bom poskušala odgovoriti kar s praktičnimi zgledi delovanja mladih v ne tako oddaljeni preteklosti.

Najprej dejstvo o uvajanju mladih v delo. Otrokom je bilo v vsaki družini naloženo njegovim letom primerno delo, da so pridobili delavne navade in se odločali za poklic. Vzgojitelji otrok so bili poleg staršev tudi sosedi, sorodniki in vzorniki vzgojiteljev ter osnovna šola. Otrok, ki je nakazoval razumni pristop do dela je bil pohvaljen. Danes privzgoje otrok za delo skoraj da ni. V šoli opravijo vse šolske obveznosti, domača opravila so zmanjšana na minimum, ostane še psiček in papagaj ter nesramno drag šport v katerem naj bi vsi postali prvaki, če že ne olimpijci. Otroci gledajo v ekrane računalnikov in pametnih telefonov ali pa se mučijo pod taktirko svojih trenerjev. Preprosto delavnih navad nimajo kje pridobiti, brez njih si dela niti ne želijo, če pa že je prekarsko, s slabimi delovnimi pogoji in nespodbudnim plačilom. Državi in politiki ne pride na pamet, da bi mlade organizirano zaposlovali po Novem dogovoru (New Deal) kot brezposelne, za gospodarsko rast in za izvajanje reform. Ko sem nastopila delo v tovarni je bila naša povprečna starost 21 let. Si predstavljate kako močno so upravljavci te tovarne zaupali mladin in mladi jih nismo razočarali.

Ker so mladi na svojem domu delali so pridobivali tudi pravice, med njimi pravico do dediščine v materialnem stanju, pomoč v materiala in delu pri ustanavljanju svojega doma. Otroci so za svoj novi dom morali poskrbeti sami, starši pa so bili dolžni nuditi vsestransko pomoč. Ko sem si ustvarjala svoj dom, smo poleg staršev imeli močno oporo v tovarni, ki je vsako leto del nove vrednosti namenila za pomoči pri nakupu ali pozidavi bivališča. Vedno previdne banke so tu našle svojo tržno nišo in sredstva podjetji plemenitile ter graditeljem nudile dodatne možnosti financiranja. Imeli smo v Sloveniji celo Stanovanjsko banko, ki je sicer kmalu postala SKB, je pa le pokazala skupne podi do oblikovanja stabilnih virov financiranja domov mladih. Zaradi teh stanovanjskih vložkov podjetji in bank v zagotavljanje prijetnih domov mladih družin, ni bil nikoli nihče reven, lačen ali obubožan, najmanj pa proračuni države, republik in drugih lokalnih skupnosti. Sicer pa o tem vse ve in pogosto piše gospa po imenu Srna, slovenska strokovnjakinja stanovanjske politike. Čas bi že bil, da nam oblikovalci državne politike vendarle pojasnijo, zakaj so desetletja dobro delujočo stanovanjsko politiko tako brez potrebe opustili ali jo nadomestili z boljšo. Bo kdo za hude posledice poklican na odgovornost?

In tretja v nebo vpijajoča sodobna neumnost to je mandat političnim strankam, da brez sodelovanj z volivci izberejo kandidate za upravljalce s skupnim premoženjem v državi. Če že imamo kvote za ženske ne vem za kaj jih ne bi mogli imeti za mlade, čeprav se mi te kvote milo rečeno gravžajo. V moji delovni dobi so bili v vseh organih upravljanja mladi prisotni kot enakopraven forum borcem, sindikalistom, komunistom ter socialistom. Svoje interese so dobro utemeljevali, pripravljeni so bili sodelovati v vseh aktivnostih tako delodajalca kot politike in znali so tudi poskrbeti za kraval, če se jim je storila krivica. Kočno so bili tudi prvi ustanovitelji stranke, ki je Slovenijo vodila desetletje. Bodo oblikovalci kandidatnih listin odgovarjali za posledice, ki nastajajo zaradi izločanja mladih iz odločanja?

*Rastoča knjiga

Se vam ne zdi, da bi zmogli zagotoviti topli dom vsakemu od nas?

Darila, 11. avgust 2024

Na obisk prihaja sorodnica, ki si je ustvarila družino v Kaliforniji. Ima hčerko in sina, ki sta osnovnošolca, žal pa še ne razumeta maternega jezika svoje mame. Ne vem kako se bomo sporazumevali in to prepuščam svojemu sinu, ki je njun striček. Dobrosrčna sorodnica nikoli ne pozabi obiskati ali na svoje slavje povabiti tudi mene kar je danes že skoraj podvig za moje noge, gube, frizuro, da o primerni osebni urejenosti niti ne govorim. Vsak po svoje se bomo potrudili, da bo tistih nekaj ur, ki jih bomo prebili skupaj, prijetno in zanimivo.

Seveda pa moramo biti pozorni zlasti do omenjenih osnovnošolcev. Deklica je glasbenica, šola se na klavirju, je prijetno zvedava in nasmejana. Žal v Sloveniji nimajo svojega avtomobila, da bi jih povabil v svoj dom in po domače pogostila z jabolčnim zavitkom ali štruklji. Fant sledi po značaju sestrici in je navdušen nad nogometom. Vprašala sem Chat GPT s čim naj ju lahko razveselim oziroma katera darila so primerna za njuna leta. Zelo se je izkazal in podal številne ideje. Za deklice priporoča kreativne in umetniške sete, popularne knjige, modne dodatke, družabne igre pa tudi elektroniko, športno opremo, glasbene instrumente in dodatke za sobo. Za fantke meni, da so najbolj primerne lego kocke, znanstveni in konstrukcijski seti, športna oprema, video igrice, avtomobilčki na daljinsko upravljanje in družabne igre . Ni me navdušil s svojimi podkupljivimi standardnimi in dragimi darili, ki spodbudijo verižno reakcijo obdarovanja. Razmišljala sem o darilih, ki bi jima približala Slovenijo, bila zanimiva uporabna ter spodbudna. Predlagala sem za pianistko note slovenskih ljudskih in ponarodelih pesmi, ki jih je izjemno prijetno zaigral tudi moj vnuk v glasbeni šoli. Za fanta bo primerna knjiga o športu Čista desetica, pogledali pa bomo, če ima Slovenija nogometno žogo proizvedeno doma.

Malo bomo pokomentirali in skrbno pazili, da ob darilih ne bo razočaranja.

Omenjena nista edina, ki ju moram nagraditi, doma se še nismo dogovorili o nagradi za dobre učne uspehe in uspehe v športu, v kratkem bo cel kup rojstnih dni in treba bo biti previden pri darilih, da odpravimo škodljivo prakso obdarovanja v denarju. Želim si obdarovance razveseljevati z darili kar pomeni, da moram pogruntati, kaj bi jih najbolj razveselilo. Ker so med obdarovanci tudi 51 in več letniki bo ciljano darilo težko izbrati. Med obdarovanci bo treba upoštevati tudi psičko Pikico, žal pa je papagaj Jakob končal za vedno.

Aktivnosti okoli daril postajajo zahtevnejše kot jih zmorem in najbrž bom leto razdelila zadnje. Skrajni čas je že, vsaj meni se tako dozdeva, mi pa tudi vsak dan to pove tudi sorodnik, ki vsak dan kontrolira moje razpoloženje in ponavlja opozorila po katerih se morajo ravnati ljudje mojih let. Skačeva se v lase in se kot leva boriva vsak za svoje mnenje.

Tako nam minevajo dnevi vročine, ki je nismo vajeni in nam onemogoča uživati sveži zrak. Sama imam zjutraj enourni sprehod na katerem uživam v prijetnih jutrih in iščem rešitve za probleme, ki me tega dne čakajo. Sproti se učim hoje z nestabilnimi nogami, ki sicer ne bolijo, tudi še tople žemljice si kupim pri Najboljšem sosedu. Proti tej vročini zatemnim hišo in tako dosežem v njej znosno celodnevno temperaturo. V skrajni sili je na vrsti tuš, hladna pijača, preprosta hrana in računalnik. Seveda sem te zadnje dneve Olimpijskih iger kar nekaj ur prebila na kavču, imam pa tudi dobro knjigo, ki buri mojo domišljijo. Vsak od nas si pač pomaga po svoje!

Kako pa vi živite s to vročino?

Perzeidi, 10. avgust 2024

V poletnih mesecih se pogosteje oziramo v nebo in razmišljamo o tem, kaj vse se dogaja nad nami ne da bi mi sploh vedeli, razumeli ali celo potrebovali. Vesolje še zdaleč ni raziskano zato so ugibanja o njem zelo živa posebno med mladimi. O vesolju je sicer možno marsikaj prebrati v literaturi, ki je zelo obsežna in za branje primerno zahtevna. Astronomi so v naši državi znani in spoštovani, večkrat nam znajo lepo pojasniti stvari, posebno univerzitetni učitelji Univerze v Novi Gorici, nekaj vedenja po so nam zapustili tudi predniki, posebno tistega, ki je pomemben za predvidevanje vremenskih razmer in seveda fantazme iz bajk in povesti, ki so jih doživljali pastirji, gozdarji, samotne deklice in domačije in tako naprej.

Smo v letnem obdobju, ko se na nebu pojavljajo Perzeidi imenovani tudi meteorski dež. Ime so dobili po antičnem junaku Perzeju, ki je po izročilu z božjo pomočjo ubil strašno pošast s kačami namesto las imenovano Meduzo. Perzeidi so najvidnejši v času od 17.julija do 12. avgusta in smo torej že na repu njihovega videnja. V jasnih nočeh je še priložnost za opazovanje tega spektakularnega nebesnega dogodka svetlih meteorjev, ki pogosto puščajo dolge sledi na nebu in polepšujejo noči. Pojavijo se vsako leto, njihov vrhunec pa je običajno v noči 12. avgusta. Perzeidi izvirajo iz delcev, ki jih za seboj pušča komet Swift-Tuttle, ta pa kroži okoli Sonca približno vsakih 133 let. Ko zemlja prečka to pot, delci vstopijo v našo atmosfero in ustvarijo svetle meteorske sledi znane kot utrinki ali zvezdni utrinki. Vidnih je tudi nekaj mladih delcev, ki jih je komet odvrgel 1865 leta. Največji izbruh je odvisen od lokacije oblaka, na dan izbruha se lahko vidi tudi do 60 meteorjev ali več. Največ se jih vidi v severni polobli zjutraj ob zori. Nekateri so vidni zvečer in pustijo za seboj dolge svetle repe. Večina jih v atmosferi zgori.

V vesolju imamo tudi ozvezdje, ki nosi ime omenjenega antičnega junaka Perseja. Perzeidi navidezno izhajajo iz tega ozvezdja lahko pa se pojavijo kjer koli na nebu. Pri svojem vrhuncu jih lahko opazimo med 50 in 100 meteorjev na uro. Pojavijo se poleti in letos bo verjetno najugodnejše za opazovanje ker je luna skoraj v prvem krajcu in svetloba ne bo preveč onesnažena oziroma bo minimalna, pogoji za opazovanje pa zato idealni.

To naše občudovano vesolje pa beleži tudi nevarnosti, ki mu grozijo in med katerimi je največja onesnaženost z odpadki plovil, ki jih človek pošilja vanj. Kot poročajo mediji so astronomi in zvezdoslovci zelo zaskrbljeni, ker še ne poznajo načina, kako bi ga čistili. Nevarnosti nastajajo vsakdan nove saj se tehnični pripomočki za proučevanje vesolja nenehno izpopolnjujejo in človek v vesolju išče nove materiale, ki jih na zemlji zmanjkuje, išče pa celo svoje bodoče bivališče, če na zemlji ne bo več mogoče živeti. Širi se število narodov, ki uporabljajo svojo vesoljsko tehniko in raziskujejo vesolje kar vse se kopiči neorganizirano in v neomejenih oziroma velikih količinah. Po nekih medijskih ugotovitvah mednarodnega sporazumevanja o ravnanju z vesoljem na političnem in državnem ni.

Slovenija je do vesolja pristopila kulturno po zaslugi gledališčnika Dragana Živadinova, ki je leta 1995 je s stilno formacijo telekozmizma vstopil v petdesetletni gledališki projektil »1995-2045-Noordung«, leta 1998 postal kandidat kozmonavt, leta 1999 pa je realiziral »Biomehaniko Noordung«, prvo celovito predstavo v pogojih breztežnosti in bil zato nagrajen z Župančičevo nagrado skupaj z Dunjo Zupančič.

Se boste zazrli v nebo, da boste spoznali Perzeide?

Mladi v podjetništvu, 9. avgusta 2024

Dobro bi bilo, če bi se v našem »realnem sektorju« kot se proizvodna podjetja naslavljajo, bolje poglobili v razvijanje ustreznejših odnosov med generacijami, med vodji in vodenimi, med zaposlenimi na terenu in po centralnih obratih, o uporabi mehkih oblik sodelovanja, podjetniškega izobraževanja pa vse do ustvarjanja bogate kulture. Biti danes zaposlen v resni in ciljani podjetniški zamisli je velika odgovornost za kar je potrebno vedno več znanja, razumevanja in zavedanja, da si del skupnosti z istim ciljem, da pa ta cilj ne bo dosežen, če kdor koli popusti. Bistvena in pomembna razvojna težnja je tudi zavedanje, da se napredek države začne in konkretno udejanja najprej v podjetništvu in se od tu novosti širijo v družbo kot celoto. Zaradi te poti inovacij in ustvarjalnosti, ki preko proučevanja trgov prihajajo v tehnološko tehnično tovarno z ustreznim znanjem, je nivo praktične uporabnosti neke dobrine ali storitve vključno s posledicami, znan družbi in državi šele potem, ko ga je podjetje že posvojilo. Iz tega razloka je okrnjen odločilni vpliv političnih teženj države v podjetništvu, v katerem je praktična moč za udejanjanje že zagotovljena.

Zavedanje, da je podjetje kot primarni uresničevalec inovacij, najodgovornejši subjekt v državi, pa od managementa zahteva da se profesionalno organizira, da ve kdo razpolaga z določenim znanjem, da mu je nalogo možno dodeliti. Organizacijska struktura mora zagotavljati izvajanje vseh podjetniških funkcij od tehnologije in tehnike pa do kompleksnega zagotavljanja kakovosti z vključno nadzorom. Podjetje z dolgoročnimi težnjami si ne more privoščiti izpada katere koli funkcije v svojem podjetniškem procesu in če mu okolje ne more zagotavljati dogovorjene opore, jo mora ustvariti in plačevati samo. Ko smo začeli z računalništvom je ameriški dobavitelj najprej zahteval, da gremo v njegovo podjetniško šolo vsi, ki bomo v tovarni vodili računalniške posle in še poudaril, da organizira vseh vrst izobraževanja, tudi osnovnošolskega, če to ne zagotavlja država kjer bo deloval njihov računalnik.

Mednarodne šole vodenja so danes že dobra poslovna praksa v slovenskih gospodarskih družbah. Veščine vodenja, razumevanje v odnosih, uporaba tujih jezikov, spoznavanje prakse za udejanjanje teorij, nasveti, krizna problematika in podobne teme, morajo zaposleni obvladovati do podrobnosti in jih znati uporabljati pri vsakdanjem delu. Podjetja se zavedajo, da je zlasti za mlade tako delo travmatično, stresno in zato jih poskušajo stimulirati na mladim prilagojene načine. Seznanjajo javnosti z njihovimi uspehi preko korporacijskih glasil, razpisujejo nagrade za naj vodje, javno objavljajo njihova mnenja v promocijskih gradivih, organizirajo srečanja mladih različnih oddelkov in iz različnih okolji. Pozornost mladih usmerjajo na zaposlene z daljšo delovno dobo, ki so obstoječe sisteme oblikovali in jih bodo mladi slej kot prej krojili po novih potrebah. Vse to in še mnogo podobnega ustvarja in neguje image posameznikov kot tudi enote v kateri delujejo. Vsem zaposlenim je v veliko stimulacij način vodenja v katerem pridobivajo redne in verodostojne podatke o stabilnosti svojega in skupnega dela, ko so počaščeni ob jubilejih zaposlitve, ko se jim nudijo elitne kulturne prireditve in odpirajo možnosti športa ter rekreacije. Ljudje smo družbena bitja, potrebno nam je druženje in veselimo se prijateljskih povezav kar vse mora biti v primerni meri in pravem času zaposlenim dostopno. Tako družba, država kot posamezniki se moramo zavedati, da podjetja niso tako enostavna stvar, kot se pogosto prikazuje v medijih, tudi ni odvisno samo od enega človeka, čeprav ima ta veliko pooblastil, podjetje je močan sistem, ki deluje le z znanjem in veliko mero razumevanja vseh subjektov s katerimi sodeluje. Vredna so vsega spoštovanja!

Kako pa vi ocenjujete svojega delodajalca?

Vedno pokončni! 8. avgust 2024

Občudujem pokončne ljudi in živim v prepričanju, da so taki ljudje sposobni streti tudi najbolj trde orehe. Taki ljudje so največje bogastvo naroda, družine, družbe, so sila, ki jo ni možno streti, so zavetje ko postanemo nemočni. Takšnega človeka bi lahko opisal kot pogumnega, neustrašnega in principielnega, oseba, ki ostaja zvesta svojim prepričanjem in vrednotam, tudi kadar se sooča s težavami ali pritiskom. Ne boji se izražati svoje mnenje, tudi če to pomeni, da bo naletela na odpor ali kritiko. Hkrati ji ni mar za družbene elite ali njihovo mnenje, kar kaže na njeno neodvisnost in zmožnost, da misli s svojo glavo. Takšen človek se postavi za resnico in pravičnost, tudi če to pomeni, da bo moral iti proti toku.

Izjemno malo jih je, so pa in to nas vedno opogumlja, da jih vsaj v določenih konkretnih primerih posnemamo včasih zavestno, največkrat pa podzavestno, ker na v to sili trenutna situacija kot na primer nesreča, naloga, nepričakovan dogodek.

Med takimi ljudmi je meni od nekdaj prihajal prvi na misel filmski ustvarjalec Karpo Godina. Lahko tudi, da se motim, nikoli ga nisem srečala, z njim razgovarjala in poznam ga le po njegovih filmih, ki so aktualni od moje mladosti pa vse do današnjih dni. Ustvaril je tako pomembna dela, da je prejel vsa najvišja priznanja v svoji filmski ustvarjalnosti, Prešernovo, Badjurjevo in Štigličevo nagrado, razstavo o dosežkih pa je imel celo v newyorškem MoMa. Pa to za mene ni tisto najpomembnejše, bolj kot to sem v njegovih delih prepoznavala njegovo voljo in željo, da za vsako ceno predstaviti ljudem resnico o obnašanju, delovanju in poslovanju naše družbe, ne svojo resnico ampak resnico, ki jo zaznava večina. To mu je omogočila njegova revolucionarna rodovina s svojimi mnenji in tehničnimi možnostmi, da je lahko študiral, se usposobil presojati, postal nedosegljiv v kakovosti svojega dela in učinke fokusiral v humanizem . Večina od nas teh kompleksnih danosti žal ni imela. Drugo kar nam da misliti je njegov pogum, da bobu reče bob neglede na to za katero osebo gre, na kateri del družbe se njegovo opozorilo nanaša in neglede na posledice, ki lahko sledijo v družbi ali pri njem osebno. To je možno sprejeti le kot dejstvo, da je bil on popolnoma prepričan in je imel dovolj dokazov za verodostojni prikaz dejanskega stanja. Njegove filmsko prikazana dejstva niso fascinirala samo elit, pomembnih posameznikov in manjšin, fascinirala so svetovno javnost.

Kritično motrenje družbe okupira umetnika tudi danes. Kot aktivni udeleženec petkovih kolesarskih protestov proti strahovladi je dogodke tudi snemal, film pa še čakamo ker pristojni organ še ni prepoznal dovolj avtorskega in izvirnega potenciala v zamisli filma kar pa Godini ne jemlje volje do ustvarjenja in iskanja objektivne resnice v današnjih razmerah. Okarakteriziran je bil največkrat kot pobudnik črnega filmskega vala, ki prepozna le slabosti družbe ne zna ali pa noče prepoznavati v njej pozitivnih gibanj in dejanj.

Ob uvodoma omenjeni razstavi je izšla monografija o ustvarjalni moči Godine, svetovnem filmskem strokovnjaku, ki si je izbiral za sodelavce le ljudi z več znanja in poguma kot ga je premogel sam. skupaj s svojimi ekipami še vedno prikazuje nam in svetu dejstva, ki nam niso v čast in ne spodbujajo aktivnosti za razvoj humanizma.

Spoštovanemu umetniku ob 80. letnici želimo uresničitev vseh njegovih zamisli, ki krepijo družbeno odgovornost.

Poznate filme umetnika Godine?

Razkošje barv, 7. avgust 2024

Ob cesti, ki pelje v Kostanjevico na Krki se, malo pred mestom, nahajala samotna domačija v tipičnem rustikalnem slogu. Dolga desetletja, če ne več, se je tu kmetovalo za preživetje, pomagali pa so si s trgovanjem popotnikom in meščanom potrebnih stvari. Zadnji in edini potomec rodu je po končanem študiju gradil kariero v mestu, ki se je hitreje razvijalo kot Kostanjevica, se odselil in rodni dom prodal Jožetu Marinč. Danes so nekoč kmetijska poslopja, do kotička uporabljena za nešteto likovnih umetnin, ki jih lastnik ustvarja že od nekdaj. Jože Marinč je zelo poznan in spoštovan akademski slikah, ki živi in deluje v okolju Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici. Letos je dopolnil sedemdeset let in omenjena Galerija mu je v počastite jubileja omogočila veliko gala predstavitev njegovega ustvarjalnega opusa.

Blizu Kočevske Reke rojeni Jože je po srednji šoli obiskoval Pedagoško akademijo in potem Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani v razredu prof. Janeza Bernika. Diplomiral je leta 1979, med letoma 1979 in 1981 pa je obiskoval še slikarsko specialko. Leta 1995 in 2002 je študijsko bival v Cité Internationale des Arts v Prizu, leta 1995 pa v avstrijskem Millstattu. Je uveljavljeno ime v slovenskem likovnem prostoru in je pomemben predstavnik ekspresivnega realizma. Njegova dela so prepoznavna po močnih barvah, dinamičnih kompozicijah in velikih formatih. Razstavljal je na številnih razstavah doma in na tujem in prejel več nagrad. Že več desetletij si vneto prizadeva popularizirati likovno umetnost, svoje velike in barvite panele zato postavlja na prostem, po zidovih mestnih ulic, povsod, kjer je gledalcev vedno veliko. Prav umetnine velikega formata so mu lastne, vsak ga po njih prepozna ker so izjemno barvite, številne barve med seboj dopolnjujoče in z njimi ponazarja svoja čustva, razpoloženje, prizore v naravi in njeno moč kot tudi prizore iz pravljic, verskih dogem ter ljudskih šeg. Prikazuje na primer tudi tradicionalno pustovanje v Kostanjevici.

Jubilejna razstava je pregled slikarjevega ustvarjanja po obdobjih v katerih je iskal in razvijal svojo likovno govorico po svojih poteh. Umetnik Jože Marinč uporablja predvsem žive barve, ki se jih ne moremo nagledati in nam vračajo energijo ljubezni, ljubezni, ki jo čuti slikar do preteklosti in sedanjosti. V katalogu kustos razstave poudarja, da likovna dela nakazujejo večen optimizem njihovega avtorja, ki navdih dobiva v naravnem okolju in ga po svoje upodobi. Svoj pečat je pustil v javnem prostoru (poslikava hidroelektrarne Krško in Simfonija pomladi na Starem trgu v Novem mestu), kot tudi na OŠ Jožeta Gorjupa kot pedagog. Bil je uspešen mentor mladim nadobudnim ustvarjalcem v okviru Grafičnega bienala jugoslovanskih otrok in kot organizator še vedno aktualnih Extempor. Razstavljal je v večini relevantnih razstavnih prostorov v Sloveniji, ki so jih kurirali mnogi uveljavljeni strokovnjaki. V tujini je gostoval pogosto, med drugim v Egiptu, Čilu in Estoniji.

Umetnik je stalni udeleženec razstavišč v mojem mestu in njegovi okolici kar kaže na njegov interes po širjenju likovnih del med ljudmi, po domovih in delovnih prostorih. S svojo prisotnostjo tudi sporoča svojo voljo po sodelovanju v skupnih akcijah in stanovskem doživljanju slikarstva v širšem okolju mest in podeželja. Razkuštran in bradat predstavlja tudi videz umetniškega ustvarjalca, ki smo si ga zapomnili iz pripovedovanj starejših in iz literature.

Umetnik Marinč, ob 70. letnici vam vaši sopotniki želimo še mnogo bogate ustvarjalne moči in veliko osebnega zadovoljstva pri delu!

Poznate dela slikarja Jožeta Marinč?

Hirošima 1945, 6. avgust 2024

Danes so naše misli na Daljnem vzhodu, v deželi sonca, kjer je na današnji dan padla prva atomska bomba leta 1945. Padla je na Hirošimo in v trenutku ubila okoli 70.000 ljudi, do konca leta pa je število žrtev naraslo na več kot 140.000 zaradi poškodb in sevanja. Tri dni kasneje je bila druga bomba odvržena na Nagasaki, kar je povzročilo dodatne žrtve in uničenje. Padla je zaradi strateške odločitve Združenih držav Amerike, da končajo drugo svetovno vojno v Pacifiku. Razlogi ZDA za to odločitev so bili vojaški, politični in moralni. Verjeli so, da bo uporaba atomske bombe prisilila Japonsko k takojšnji kapitulaciji in tako preprečila dolgotrajno in krvavo invazijo na japonska otočja, kar bi privedlo do velikega števila žrtev na obeh straneh. So pa z bombo demonstrirali tudi svojo vojaško moč kar je vplivalo na odnose s Sovjetsko zvezo kot strateško tekmico. Dejstvo je, da so se ZDA maščevale za napad Japonske na Pearl Harbor, ki je državo potisnil v vojno. Seveda se je Japonska 15. avgusta 1945 brezpogojno predala, kar je uradno končalo drugo svetovno vojno.

Uporaba atomske bombe je sprožila nikoli zaključene razprave o etičnosti te odločitve in o nevarnostih jedrskega orožja. Bilo je grozotno poslušati in gledati fotografije o uničenju obeh mest, o množičnem umiranju in o ukrepih, ki so jih sprejemali po celem svetu v strahu, da bi atomska bomba dosegla tudi njih. V ZDA je bilo nezadovoljstva in strahu enako kot drugod po svetu, prizadevali so si omiliti posledice z vsestransko pomočjo preživelim. V tem morečem vzdušju so se porajale zamisli o mednarodnem proti atomskem sodelovanju, ki so se vedno bolj krepile potem, ko je leta 1949 Sovjetska zveza postal atomska sila. Cilji mednarodnih prizadevanj so bili usmerjeni v nadzor širjenja, uporabe in zmanjšanja jedrskega orožja. Že v letu 1946 so Združeni narodi ustanovili komisijo za jedrsko energijo, ki pa ni mogla doseči nadzora nad orožjem. Sledilo je vrsto sprejetih sporazumov kot so na primer prepoved poskusov v ozračju, vesolju in pod vodo, za uporabo atomske energije v miroljubne namene, SALT I in II. in še mnogi parcialni sporazumi, ki so v letu 1991 pripeljali do Pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Med tem so mnoge države razvile lastno atomsko moč, nastalo je nešteto novih tehnologij, sporazumevanje o atomski energiji postaja vse bolj zapleteno, problematika ostaja zelo aktualna in nevarna za obstoj človeštva. Strah, da bo »nekdo« pritisnil na rdeči gumb in sprožil jedrsko vojno je izjemno prisoten prav v sedanjih sporih in vojnah na vseh celinah.

Vsako leto je 6. avgusta slovesnost v Hirošimi in nanjo vabljeni najodgovornejši funkcionarji držav na svetu. Slovesnost ni samo poklon spominu žrtvam, je predvsem nenehno opozarjanje voditeljev naj spore med njimi in državami, ki jih vodijo, rešujejo po diplomatski poti. Vljudni Japonci so letos prezrli voditelja , ki vodi genocid nad Palestinci in kot poroča Žerdin, se je sprožil plaz odpovedi udeležbe tistih vodij držav, ki kujejo vojne dobičke vseh vrst. Taka je danes vodstvena struktura držav sveta, brezobzirna do ljudi, ko gre za dobičke in z egoizmom izrazito obremenjeni narodi. Kje so možnosti za mir in sporazumevanje, kje so rešitve, kdo zmore pogum in ima znanje, da nas popelje na pota bratstva, edinstva in svobode, ki se prav te dni tako zelo izkazuje v olimpijskih vrednotah? Morda bi za začetek pozvali mlade, naj na svojih pametnih telefonih prikličejo na ekrane opisane misli in dejanja svetovnih ter domačih literatov. Morda bodo mladi odkrili v sebi ljubezen do domovine, dediščine in vrednost in bodo na teh temeljih razvili sodelovanje za ustvarjanje za življenje boljših razmer.

Verjamete v vojno z atomskim orožjem ?

Objektivno poročanje, 5. avgust 2024

Žal spet pišem oblog, ki ga raje ne bi. Pišem ga po več letih pazljivega spremljanja dnevnega in revialnega tiska in drugih javnih medijev z vključno radiom in televizijo in po razgovorih z ljudmi v moji sredini, ki tudi sledijo poročevalcem, so poznavalci razmer in ne želijo nič slabega tem, ki v samostojni državi Slovenije s svojimi prispevki kreirajo javno mnenje. Dobra družba mora razvijati kritični odnos do vsebin, ki se oddaljujejo od resnice in to imejte pred seboj, če boste morda brali ta blog.

Metode javnega obveščanja ima pri nas bogato zgodovino in srčno upam, da jo bo kdaj kdo raziskal in opisal. S tem bi bila javnosti bolj poznana pooblastila in odgovornosti za objektivno obveščenost javnosti, ki jih je samostojna Slovenija podelila novinarjem in poročevalcem. Ti pooblaščenci morajo poročati nepristransko, objektivno in resnično. Da bi to lahko udejanjali pa bi morali biti primerno usposobljeni in morali bi razvijati ter krepiti kritičnost kot profesionalno stroko, tako kot je kritičnost potrebna na vseh področjih delovanja in poslovanja družbe. Na potrebno uveljavitev in razvoj kritične stroke nas opozarjajo že organizirani kritiki v stanovskih društvih, še posebno AICA in akademiki SAZU.

Kritična presoja obveščanja javnosti je proces, v katerem se ocenjuje kakovost in etičnost komunikacije ter poročanja, ki jih javni mediji, podjetja ali posamezniki posredujejo širši javnosti. Gre za analizo vsebine, načina in posledic informacij, ki so posredovane, z namenom zagotavljanja odgovornega in transparentnega obveščanja. Javnosti posredovane informacije morajo biti verodostojne, nepristranske, jasne, etične, omejene v senzacijskem pomenu, podane z zavedanjem o njihovem vplivu na javno mnenje, transparentne in interaktivne. Kritična presoja obveščanja javnosti je torej ključna za zagotavljanje, da so informacije, ki krožijo v javnosti, zanesljive, etične in družbeno odgovorne. V današnjem času, ko se informacije širijo hitro in lahko povzročijo velike družbene spremembe, je ta presoja še toliko bolj pomembna.

Razen redkih izjem, ki jih vsi dobro poznamo, so prispevki naših poročevalcev v javnim medijih okrašeni z dodatki, ki jasno nakazujejo najmanj tendencioznost in vsiljevanje mnenja avtorja kot edino dejstvo. Besede »menda« se nahaja skoraj v vsakem prispevku in naj bi varovala avtorja prispevka pred morebitnimi pravnimi dejanji. Vse pogosteje se že pojavljajo dikcije kot na primer; »brez navajanja dokazov sugerirajo«. Kot pogumno dejanje odločnih posameznikov se poroča o njihovih prostaških govorih. Samo preberite, kako se poroča o zadnji knjigi Marie Janine Calic, o problematiki zahodnega Balkana, srbskem, madžarskem ali ruskem predsedniku, ste že kaj objektivnega prebrali o političnem sistemu Kitajske, je kdo že kaj napisal objektivnega o vzrokih za nastanek malih državic na Balkanu, da o drugi svetovni vojni, obnovi, industrializaciji, internacionalizaciji slovenskega gospodarstva sploh ne govorim. Lahko bi naštevala za celo knjigo primerov, ko poročanje novinarjev javnosti ni v skladu z nobenim od kriterijev, omenjenih v predhodnem odstavku. Ja, lahko to moje mnenje tudi označite za neprofesionalno in tudi sama se ne čutim sposobno ocenjevali opravljene storitve armade novinarjev, ki nam ponujajo informacije na vsakem koraku. Edina ocena njihovega dela danes izvira žal le iz pisem bralcev kar zagotovo ni dovolj, da se informacijska stroka kakovostno okrepi. Svoje dolžnosti do izobraževanja mora vsebinsko udejanjati njihov šolski sistem, sami pa morajo razviti profesionalno kritiko sicer bodo slej kot prej izgubili bitko za obstanek v informacijski mašineriji.

Ste zadovoljni z vsebino prispevkov v medijih?

Moja draga Nada, 4. avgust 2024

Zgodi se, da spoznaš človeka, ki te razume in najde zate pravo besedo takrat ko to potrebuješ. Naše psihično stanje, predvsem pred pomembnimi odločitvami ali dejanji, potrebuje oporo pa naj gre za veselo ali žalostno razpoloženje, za ljubezen, materialne težava ali pa za težave v puberteti oziroma mladosti. V svoji mladosti sem se pogosto naslonili na svoje sovrstnike, ki niso bili moji sorodniki, s katerimi smo se pogosteje srečevali, skupaj prepevali ali jokali za kar prilik ni nikoli manjkalo.

Zdaj več ne vem razlogov, da sem dobila za sosedo v gimnazijski klopi Nado, bila pa je to za mene velika sreča. Prijazna Nada je kmalu ugotovila, da me tarejo različni dvomi in da bi lahko bila zvesta prijateljica. Z menoj je »proučevala« razredne trače, kmalu sva skupaj poskušale dosegati znanje najboljših v razredu in postopoma sva oblikovali tudi skupen odnos do sošolk in sošolcev. Potem me je Nada povabila na dom v katerem je živela z mamo, vdovo po padlem partizanu. Pred odraslimi sem imela strašen rešpekt zato sem se povabila Nade bolj ustrašila kot razveselila, pa me je potolažila, da me bo njena mama zagotovo sprejela z zanimanjem in veseljem in tako je dejansko tudi bilo. Vsa gimnazijska leta sem bila v domu Nade dobrodošla, pa ne samo jaz, tudi najini sošolci, ki so v počitnicah delali na izgradnji avtoceste. Pa tudi to še ni bilo vse, Nada nas je povezala z domačini vasi, ljudskimi godci in pesniki, mladimi zaposlenimi, z vsemi, ki so takrat z veliko upanja v prihodnost, oblikovali prijetne in ustvarjalne razmere okoli gimnazije. Na Nadinem domu smo spoznali marsikaj, kar nam je pomagala pri odločitvah za poklic, nas spodbudilo k razmišljanju o naši prihodnosti in predvsem o tem, kako pomembno je prijateljevanje pri oblikovanju osebnosti. Nada je v tem okolju in času našla svojega moža, dobrega gradbinca na avtocesti, zaslužnega za pravočasno izgradnjo pomembnega dela avtoceste kar vse sem ugotovila šele ob 40 letnici izgradnje, ko je moje podjetje gostilo vodstvo tega projekta.

Po gimnaziji so se naše poti razšle in interesi spremenili. Videli smo se na vsakoletnih obletnicah mature, včasih pokramljali ob slučajnih srečanjih, pozneje, ko smo že uredili svoje domove in posle pa sem Nado tudi obiskovala na njenem čudovitem domu, ki sta si ga zgradila z Marjanom. Nada je bila zelo prizadevna v svojem pedagoškem poklicu in je teoretično znanje o pridelovanju in prehranjevanju poskušala eksperimentalno udejanjati na svoji kmetiji. Posajeno in posejano je imela vse ob pravem času, od zdravilnih zelišč in začimb do krompirja, bučk, zelja in drugih vrtnin. Za gnojenje je pripravljalo kompost, analizirala primernost zemlje za posamezne rastline, da ne govorim o sadovnjaku, njenem vlaganju pridelkov za zimo in o obrokih hrane s katerimi me je gostila. Vse mi je tudi strokovno obrazložila in predstavila. Eno od obletnic mature smo imeli na njeni domačili in izkazala se je kot enkratna gostiteljica. Žal pa je bila v svojih pridelovalnih prizadevanjih osamljena, mož ji je umrl, sin pa je imel vedno dovolj svojega dela. Obetala si je več od vnukinje, ki pa je ubrala drugo poklicno pot.

Najine poti so se nenehno križale, lahko bi rekla, da celo usodno. Bila sem večkrat z njo potem, ko je postala vdova kar je zelo, zelo težko sprejemala. Z njo sem bila, ko je kupovala delnice, ko pa je moj sin iskal svoj dom v Ljubljani nam je Nada pomagala spoznati prodajne pogoje hiše njenega soseda. Obupavala sem nad bolečinami v križu in Nada mi je dajala napotke za ravnanje, tudi poslušala je moje jamranje brez slabe volje. Bili sva istih mnenj o politiki. Moja draga Nada, zdaj mi bo v oporo le spomin nate v tem mojem zadnjem času na tem svetu!

Tudi vas boli, ko odide človek, ki vam je bil v oporo?

Odkritja na Jukatanu, 3. avgust 2024

O nekdanjih prebivalcih polotoka Jukatan v Mehiki smo že veliko slišali, pisali in jih tudi obiskali. Naše gore list dr. Šprajc je trenutno ključni strokovnjak za odkrivanje nekdanjih Majevskih pozidav in tudi brezžična nenehna naša povezava z njihovo dediščino, ki jo potem, ko si jo spoznal, ne moreš pozabiti. Neverjetne gradbene strukture starodavnega ljudstva danes prekriva deževni pragozd iz katerega tu pa tam štrli le ostanek katerega od templjev. Dr. Šprajc odkriva majevska mesta po tem gozdu in o tem poroča svetu tudi zato, da bi spodbudil interes svetovnih kultur za sofinanciranje arheoloških raziskovanj in uvrščanje te dediščine med dediščino sveta ter v gospodarski razvoj držav v katerih se nahajajo.

V novejšem času, ko znanost neverjetno napreduje in digitalna tehnologija ponudi tako rekoč vsak dan kaj novega, sta digitalna strokovnjaka pregledovala avionske posnetke severne Gvatemale, narejene s tehnologijo lidar – svetlobno zaznavanje in merjenje razdalji. Iz posnetkov sta odstranila rastlinje in razkrila trodimenzionalno sliko tal v kateri sta prepoznala vodne zbiralnike, terasasto poljedelstvo, namakalne kanale, ceste, obrambne zidove in podobno infrastrukturo poseljenosti pred 2000 leti. Postaja vse bolj jasno, da so bili Maji medsebojno povezana civilizacija v megalopolis z milijoni kmetov in bojevnikov, številnimi grobnicami, templji in drugimi zgradbami, ki sta jih do uporabe lidar-ja skrivala zemlja in gozd. Zdaj pa se množično pojavljajo roparji in plenilci, ki nakradene predmete kot na primer figuro iz žada, ki predstavlja boga koruze, ponujajo na črnem trgu umetnin. Roparji delajo veliko škodo po nekdanjih majevskih predelih tudi z izsekavanjem gozdov, krivolovom in onesnaževanjem sicer zaščitenih območji, ki pa še niso raziskana, saj revna Gvatemala nima dovolj prihodkov, da bi varovala ogromna poselitvena območja kot so Tikal ali El MIrador kjer je bilo naseljenih tudi več kot 100000 meščanov. Ocenjujejo, da je bilo na tem predelu več kot 15 milijonska populacija, ki je imela razvito trgovino, tržnico in druge oskrbne dejavnosti. Kljub vedno bolj naprednemu raziskovanju pa še vedno ne vemo, zakaj je ta dobro organizirana skupnost razpadla in izginila.

Potomci Majev še vedno živijo in jih danes najdemo predvsem v Srednji Ameriki, v Mehiki na polotoku Jukatan, Gvatemali, Belizi, Hondurasu in Salvadorju. Čeprav se kultura Majev skozi stoletja spreminja in prilagaja, mnoge majevske skupnosti še vedno ohranjajo številne svoje tradicionalne običaje, jezik, vero in življenjski slog. Mnogi potomci Majev se ukvarjajo s tradicionalnim kmetijstvom, gojijo koruzo, fižol in druge pridelke. Prav tako praznujejo tradicionalne festivale in obrede, ki so pogosto povezani s starodavnimi verovanji in koledarjem Majev. Čeprav jih tarejo revščina, problemi izobraževanja in dostop do zdravstvenih storitev, ostajajo ponosni na svojo kulturno dediščino in si prizadevajo za ohranitev svojega jezika ter običajev. Prizadevajo si ohraniti svoja starodavna mesta kot so Tikal, Chichén Itzá, Palenque in druge. Pri nas ni turistične agencije, ki ne bi imela v programu tudi obisk majevskih mest, agencija Ars Longa pa je poskrbela, da se lahko podrobneje seznanjamo z majevsko dediščino, ki jo odkriva dr. Šprajc. Na tej krasni turistični poti se veliko naučiš, še več pa doživiš.

Sicer pa nam Mehika ni tuja. Vsak, ki rešuje križanke, mora vedeti za Maje, njihove kraje in navade. Mojo generacijo so raznežili njihovi romantično žalostni filmi, imamo po mestih mehiško prehrano – to je samo nekaj drobcev povezav, ki dokazujejo razumevanje in sodelovanje. Viva Zapata!

Poznate vezi med Mehiko in našo državo?

Živahno podjetništvo, 2. avgust 2024

Del moje delovne dobe je bil posvečen proučevanju periodičnih in letnih obračunov poslovanja gospodarskih družb in zadrug, proračunov lokalnih skupnosti, javnih zavodov in podjetji ter drugih uporabnikov skupnega premoženja. V ta namen smo imeli oblikovane oddelke za vodenje poslovnega registra, nadzor predloženih obračunov in za analiziranja stanja. Naša naloga je bila, da v predpisanem roku posredujemo pristojnim organom upravljavcev skupnega premoženja in drugim pooblaščenim institucijam preverjeno in analitično proučeno zbirno poročilo na podlagi katerega so se sprejemale ali dograjevale strategije ohranjanja ter razvoja dejavnosti in lokalne skupnosti, posledično pa tudi republike oziroma države. Tehnični del tega posla, se pravi brez pravic nadzora, danes poleg številnih drugih nalog opravlja AJPES, ki poročila tudi redno objavlja. Njihov Informator je pomemben pripomoček zlasti za presojo ustreznega razvoja družbeno koristnega dela v državi.

AJPES so oblikovali in na noge postavili nekdanji zaposleni v SDK in jo tudi vodili, s 1. junijem 2024 pa je vodenje AJPES za obdobje petih let prevzel Tomaž Klemenc, ki po mnenju pooblaščenega organa za imenovanje direktorja, v agencijo prinaša obsežne izkušnje in znanja s področja gospodarstva, podjetništva in vodenja podjetij. Imel je že objavljen intervju v Delu v katerem ni kaj posebej poudarjal svoj prispevek k razvoju AJPES-ove dejavnosti, pričakovati pa je, da bo v objavi letnih načrtov agencije kaj več in konkretneje podajal oziroma dodajal svoje predloge.

Med svojimi zadnjimi objavami nas AJPES seznanja, da je v državi na novoustanovljenih 252 gospodarskih družb in 1.320 samostojnih podjetnikov. Stečajev, prisilnih poravnav in likvidacij je bilo začetih kar pri 72. gospodarskih subjektih. Žal ne morem v množiti podatkov ujeti skupno število gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov. Za državo je namreč zelo pomembna poleg uradno registrirane organizacijske struktura (pooblastila) tudi struktura po dejavnostih.

V večjem številu komentarjev opažam opozorilo, da Slovenija presega vse meje v procentu zaposlenih z minimalno plačo. Pojavljajo se tudi opozorila strokovnjakov na potrebno uravnovešenje gospodarskih dejavnosti z velikim in manjšim deležem stroškov dela. V vsakdanjem življenju to pomeni, da bi država morala pospeševati predvsem razvoj avtomatizirane in digitalizirane proizvodnje z večjo dodano vrednostjo kot jo je možno dosegati v storitvenih dejavnostih kot so turizem, trgovina, svetovanja vseh vrst in podobno. Vsakemu gospodarstveniku je jasno, da so storitvene dejavnost pretežno potrebne le za zaposlovanje v primeru velike nezaposlenosti, pri nas pa nezaposlenosti ni, saj mora delavce za gospodarstvo zagotavljati država, ta pa jih uvaža od bog ve od kod. Tako stanje zahteva resne strokovno neoporečne analize in sprejetje res dolgoročnih ukrepov, ki bodo delovali pozitivno na uravnovešenje strukture med gospodarskimi dejavnostmi ter zagotavljali delovanje trga dela.

Ocenjujem tudi, da je zdaj, ko se maksimalna pozornost namenja zelenemu prehodu, pravi in finančno ugoden čas, da se začnejo vsebinsko bistvenejše strukturne spremembe. Najbrž bo to zahtevala tudi politika davkov in drugih fiskalnih ukrepov kar bo verjetno v SP Dela pojasni ali pa kritiziral tudi predsedujoči Fiskalnemu svetu. Menim, da mora za proces uravnoteženja skrbeti država s tem pa ne mislim, da mora odločati kaj naj gospodarske družbe in samostojni podjetniki delajo. Ti so gotovo dovolj pametni in preudarni, da razumejo fiskalno problematiko in bodo zato v stabilnem državnem konceptu, sami našli poti za razvoj svoje dejavnosti.

Delate vi v dejavnosti z visoko dodano vrednostjo?

Vzorniki, 1.avgust 2024

Prvega avgusta sem prvič prišla na delo k svojemu štipenditorju, manjšemu podjetju, ki je komaj preraslo laboratorijsko izdelavo zdravil in se pogumno borilo na trgu s kar enajstimi farmacevtskimi velikani. Čudovit je bil občutek, da sem pridobila pravice vpogleda v poslovanje, da sem bila prijazno sprejeta, da ne rečem želena in da so mi naložili delo z zaupanjem in prepričanjem v mojo sposobnost, da ga opravim. V tej delovni organizaciji sem živela in delovala osemnajst let. Ko sem odhajala se je že uvrstila med najpomembnejše farmacevte v državi in vse je kazalo, da ne vidi več meja za svoj prihodnji razvoj. Imela sem izjemno srečo pri tej zaposlitvi zato je prvi avgust moj osebni praznik.

V tem blogu bom sicer skušala obuditi spomin na moje delo v tovarni vendar ga želim povezati s sedanjim razmišljanjem in delovanjem ljudi, ki sem jih spoznavala preko dokumentov, ki jih nisem nikoli videla, pa danes občutim njihovo delo kot delo prijateljev in znancev. Naši tehnološki strokovnjaki z dolgoletno lekarniško prakso so poznali zdravila, ki so prihajala iz tujine saj domače industrijske proizvodnje ni bilo. Poznali so tudi tovarnarje oziroma firme, posebno tiste v Italiji, Švici in Nemčiji, med drugimi tudi farmacevtskega velikana velikega slovesa Hoffmann-La Roche v Švici, ki je že od leta 1934 proizvajal sintetični vitamin C, leta 1957 uvedel pomirjevala (Valium), zdravila proti raku in tuberkulozi ter antidepresive. Dejavnost je razvijal v več državah in celinah, vlagal v raziskave in razvoj novih zdravil in bil prisoten na večini trgih sveta. Naši strokovnjaki so bili izjemno zainteresirani, da pridobijo licenco za katero koli njegovo zdravilo, ki ga je potrebovalo naše zdravstvo. La Roche so obiskovali kompetentni in pooblaščeni strokovnjaki in, ker se ni nič premaknilo, ga je obiskal tudi generalni direktor. Dalo se je razumeti, da je bil zelo častno sprejet, deležen maksimalne pozornosti in celo gost pri lastniku v njegovi graščini Binningen. Ni mi ostalo v spominu kako so potekali posli med obema, dobro pa sem si zapomnila, da je generalni direktor neštetokrat spomnil nas okoli sebe na prakso, ki je uveljavljena v La Roche.

Že kar kakšno leto po omenjenem obisku je občina zaprosila tovarno, da bi odkupila Stari grad. Spomnim se zadrege mojega generalnega, ki mu ponudba odkupa ni bila odveč, vendar ne bi bil on, če ne bi hotel tudi nekaj iztržiti. Ja je rekel šele potem, ko naj bi dale pristanek enega od gradov tudi druge tovarne v občini. Tako je nastal nenapisan obvezujoči dogovor, da Pionir uredi Hmeljni, Novoles Sotesko in IMV Prežek. Predlog za nakup Starega gradu je prišel na kolegij direktorjev in moj sosed se je hudomušno ozrl k meni ter šepnil »Rad bi bil kot La Raoche in živel med umetninami v gradu«. Tudi sama sem se nasmehnila prav za prav mi je bilo všeč, da ima tudi on vzornika in da bi živel med umetninami se mi je zdelo njemu podobno, da pa bi zapustil svoje domovanje, ki mu je ostalo po nacionalizaciji, me ni prepričalo.

Ko danes prebiram v Delu kaj vse počne ena od potomk Hoffmanna La Rocha v Arlesu pa sem prepričana, da bi prav to z največjim veseljem in maksimalno voljo rad počel moj dobri nekdanji generalni direktor. Torej je ob svojem obisku spoznal svoj poslovni vzor, ustvariti sistem, ki bo omogočal primeren zaslužek in s tem omogočal kulturni in intelektualni razvoj sredine in okolja v katerem deluje. Ves bi se raznežil ob izjemnih arhitekturnih posegih v mesto, prostore odslužene dejavnosti in izkazanih možnosti za nove dejavnosti. Prodorne misli diskurza umetnikov, delavnice in rezidence raziskovanja vsega, 500 novih dreves, novi materiali, bio regionalne prakse in podobne dejavnosti so dovolj trdi orehi da jih tarejo sposobne ljudi!

Imate vzornika, ga posnemate?

Raziskovalne ambicije, 31. julij 2024

Najbrž danes ni gospodarske družbe ali delovne skupnosti, ki ne bi skrbno sledila raziskavam in razvoju (R&R) svoje dejavnosti. Skrb je na mestu, saj se novosti tehnološkega in tehničnega značaja pojavljajo vsak dan, kar je razlog, da se mora delo nenehno posodabljati in organizacijsko prilagajati stopnji avtomatizacije oziroma digitalizacije. Prav ta množica novosti nakazuje sposobnosti raziskovalcev v svetu in po delovnih skupnostih, da se delo zaposlenim olajšuje po drugi strani pa odpira neštete dileme o tem ali potrošnikom zagotavljajo uporabnejše izdelke ter storitve in ob tem ne uničujejo naravnih danosti. Ne vem kako je v programu o zelenem prehodu EU ta problematika konkretizirana, upam pa da se industrija ne bo več bogatila na račun vsak dan večjih količin odpadkov, otokov plastike po oceanih ali zdravju škodljivih pridelkov. Upam tudi, da je v programu zelenega prehodu poudarjeno spodbudno financiranje le tistih raziskav, katerih izdelek je za potrošnike bistvenega pomena in njegova reciklaža ni potrebna vsako leto.

Vložki v raziskave in razvoj (R&R) so običajno povezani z gospodarsko rastjo, ki pa ni vedno neposredna ali samodejna. Razlogov je veliko, da povečane investicije v R&R ne prinesejo takojšnje ali enakomerne gospodarske rasti, tako na globalni ravni kot tudi v Sloveniji. Rezultati raziskav in razvoja se pogosto pokažejo šele po daljšem obdobju. Proces od osnovnih raziskav do komercializacije novih tehnologij lahko traja leta ali celo desetletja. Ni vsaka raziskava ali razvojna dejavnost enako učinkovita. Če so investicije usmerjene v področja, ki nimajo visokega gospodarskega potenciala ali če raziskovalni projekti niso dovolj dobro načrtovani in izvedeni, rezultati ne bodo prispevali k gospodarski rasti. V Sloveniji, kjer je gospodarstvo manjše in bolj specializirano, je usmerjenost raziskav še posebej pomembna. Raziskave in razvoj lahko vodijo do inovacij, vendar te inovacije morda niso vedno tržno uspešne. Ali trg ni pripravljen za novo tehnologijo, ali pa so stroški preveliki za širšo komercializacijo. V takšnih primerih se gospodarski učinki R&R ne realizirajo. Gospodarska rast je odvisna tudi od učinkovitosti institucij, poslovnega okolja, pravnih okvirjev in birokracije. Čeprav podjetja vlagajo v R&R, lahko slabša institucionalna podpora, zapletena zakonodaja ali neučinkovitost zavirajo dejanski gospodarski učinek teh vlaganj. Zavirajo ga tudi zaščite industrijske lastnine, monetarna politika, mednarodna trgovina in podobno. Tudi če se vlaganja v R&R povečujejo, gospodarska rast morda ne bo sledila, če so makroekonomske razmere neugodne. Čeprav so na voljo sredstva za raziskave in razvoj, lahko pomanjkanje usposobljenih kadrov omejuje učinkovitost teh naložb. To je še posebej pomembno v manjših gospodarstvih, kot je slovensko, kjer je baza usposobljenih strokovnjakov omejena. Slovenija, kot majhno in odprto gospodarstvo, mora biti še posebej pozorna na to, kako usmerja svoja sredstva v R&R in kako ustvarja ugodno okolje za izkoriščanje inovacij.

Kljub strokovni zahtevnosti pa je v Sloveniji zaznati veliko upanja, da se v R&R obetajo boljši izdelki in pogoji dela. Krka se posebej omenja kot vzor, zaznala je njena ogromna vlaganja v R&R tudi EU. Inovacije za trajno mobilnost zagotavljajo prisotnost Revoza na svetovnih trgih tudi v prihodnje, Delov poslovni center postaja skrbnik organiziranega nacionalnega diskurza o vlaganjih v R&R in kar je najpomembnejše, širi se vedenje in spoznanje, da dodane vrednosti ne bo brez raziskav in razvoja. Ne gre pospeševati le storitve, ki zahtevajo veliko sredstev za plače, potrebujemo proizvodnjo kjer je možna avtomatizacija in je na trgu želena in potrebna potrošniška roba.

Imate v družini mladega raziskovalca, ste mu v oporo?

Nesmrtni Kecal, 30. julij 2024

V Delu so se spomnili nad vse odličnega opernega pevca Ladka Korošca in s tem prispevkom spodbudili moj spomin na tega velikana slovenske operne scene v preteklem stoletju, pa tudi spomin na moje osebno srečanje z njim o čemer sem že pisala v mojem blogu. Nisem vedela, da so rojaki pevca ustanovili Fundacijo Ladka Korošca, ki ohranja spomin na njegovo delo, izjemnost in bibliografijo. Ustanova zbira in dopolnjuje dokumentacijo o življenju in delu opernega pevca Ladka Korošca, vzpostavlja fotografski, fonografski, video in drug arhiv, izvaja kulturno umetniške programe. V Spominski sobi sta v ospredju slika in neponovljiv glas pevca. Soba se nahaja v njegovi rojstni hiši v Zagorju, kjer je pevec prijateljem predvajal svoje posnetke. Na rojstni dan Ladka priredi Fundacija vsako leto kulturni dogodek 3.avgusta.

Ladko Korošec je bil basist, operni in koncertni pevec ter igralec v drugi polovici 20. stoletja med najvidnejšimi opernimi umetniki. Proslavil se je po vsem svetu in o svojih nastopih napisal tudi knjigo Na tista lepa pota. Prejel je trikrat Prešernovo nagrado, leta 1949 za vlogo Don Pasquala, leta 1959 za vlogo Sancha Panse in 1978 za operni pevski opus. Društvo glasbenih umetnikov Slovenije mu je podelilo Betettovo nagrado.

Ladko Korošec je v svojem opernem opusu ustvaril 78 vlog med katerimi smo si zapomnili predvsem Don Pasqual v istoimenski operi, Kecal v Prodani nevesti, Don Bartolo v Seviljskem brivcu, Štrukelj v Gorenjskem slavčku, Varlam v Borisu Gudunovu Leporello v Don Giovanniju, Skula v Knezu Igorju, Treff v Zaljubljen v tri oranže, Hovanski v Hovanščini, Sančo Pansa v Don Kihotu, Čerevik v Soročinski sejmu.

Za mene je bil Ladko Korošec neponovljiv kot Kecal v Prodani nevesti. Poslušala sem ga v Ljubljanski operi, nazadnje pa na dvorišču samostana v Kostanjevici na Krki z Vilmo Bukovec. Na operni sceni pa je kot najboljša operna in igralska izvedba Ladka Korošca veljav Sančo Pansa v Massenetovem Don Kihotu, ki je po mnenju kritikov »eden od vrhuncev operne reprodukcije v jugoslovanskem in mednarodnem merilu«.

Na stara leta je bil Ladko Korošec pogosto gost svojih prijateljev in znancev tudi v našem mestu. Dobrodušen, večno nasmejan in preprost možakar je rad klepetal o vsakdanjih zadevah. Rad je pripovedoval o gostovanjih in med razgovorom ponazoril marsikateri dogodek kar s petjem določene arije. Ko se je znana arhitektka vselila v svojo hišo, ji je priredil zanimiv glasbeni večer v katerem smo prijetno uživali ob opernih arijah pozno v noč.

V družbi gledališčnikov in še posebno pevcev je bilo vedno zanimivo in zabavno. Na Barju, ki je le kilometer oddaljeno od Opere smo v amaterski gledališki skupini imeli tudi nastopajoče v opernih predstavah. Radi smo se z njimi družili, ker so nam prinašali novičke o primadonah in pevcih kot je bil Ladko Korošec. Tudi to nas je spodbujalo, da nismo zamujali predstav v Operi, saj smo že vedeli, kaj lahko pričakujemo na premieri.

Ladko Korošec je bil odličen interpret in dober človek. Novico o njegovi spominski sobi in o slovesnostih ob rojstnih dnevih sem sprejela z zanimanjem in veseljem, želim upravljalcem Fundacije, da bi ohranjali spomin na umetnika in širili vedenje o njegovem delu in uspehu! Zagorjani to znajo in hočejo, pridružujemo pa se jim vsi ljubitelji opere!

Ste kdaj poslušali petje Ladka Korošca?

Večne dileme, 29. julij 2024

V današnjem času, ko je svet poln vojnih nevarnosti, se ljudje čutimo popolnoma nemočnih, da bi na kakršen koli način lahko vplivali na ohranitev miru. Mediji nam še dodatno, močno otežujejo razsojanje, saj si njihove informacije medsebojno nasprotujejo, kar kaže na tendenciozno poročanje in vzbuja nezaupanje. Porajajo se dejansko vedno težje dileme, kdo ima prav, kaj bi kdo moral narediti, kako ukrepati in kateremu cilju strmeti.

V prvih dveh vojnah v našem širšem območju, to je v Ukrajini in v Palestini se nikakor ne moremo poenotiti ali gre za samoobrambo obeh narodov ali pa za zaščito manjšin. Eno in drugo po dogovorjenih svetovnih merilih opravičuje upor! Kje je zdaj razlog, da del najodgovornejših voditeljev z mandatom, podpira upor v katerem množično umirajo tako Ukrajinci kot Rusi, Izraelci kot Palestinci, pretežna večina voditeljev držav po svetu kot tudi pristojni organi oblasti ZN pa nenehno zahtevajo diplomatske ukrepe.

Ljudje med katerimi živim, z njimi komuniciram in se družim, so popolnoma prepričani, da je vojna najslabša za reševanje morebitnih sporov med narodi. Svoje prepričanje gradimo na izkušnjah pridobljenih v 2. svetovni vojni, iz obsežne literarne dediščine sveta in iz tekočih informacij o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah vojne za narode v bitkah. V vojni so množične žrtve nič krivih civilistov, ni demografskega razvoja naroda, otroštva, šolanja, raziskav, ustvarjanja,…, ne deluje trg, ni naložb, po svetovnih trgih se ne širi image držav v vojni. Obnove uničenega v vojni so dolgotrajne, drage in kakovostno vprašljive, ker se običajno opravljajo na kredit, s plačilom v naturi (na primer lastništvo zemljišč, koncesije,…) ali pa jih opravlja tisti izvajalec, ki je bil v vojni rušitelj. Najhujša posledica vojne pa se izkazuje v preventivnem oboroževanju ne samo sosedov vojskujočih se narodov temveč vseh narodov na svetu, ker svoje naložbe usmerjajo v obrambne namene namesto v socialne, izobraževalne in humanitarne namene. Zavedam se tudi travmatičnih posledic vojn na zdravju ljudi, ki so jo doživljali ali v njej sodeloval. Še veliko dolgotrajnih slabosti ostane po vojni od družinskih, gospodarskih pa do političnih razmerij zato se človek res ne more načuditi predsednikoma in zunanjem ministroma dveh pomembnih držav v svetu, da vojno ohranjata.

Vprašati se tudi moramo v čem je diplomatska pot za države v vojni nesprejemljiva kot nadomestilo za vojno stanje. Vsaka vojna se je do sedaj končala za pogajalsko mizo in tako bo tudi z vojnama, na kater spomnim v tem zapisu. Človek najprej pomisli na to kakšna je današnja mednarodna diplomacija, ali je vredna zaupanja sprtih strank, ima razvite metode dela, jo izvajajo kompetentni diplomati, ustrezno izobraženi in jih krasi etničnost. O diplomaciji in diplomatih današnjega časa vemo premalo, da bi lahko kar koli rekli. Informacij o njihovem delu nimamo. Na naših ekranih nastopajoči zunanji ministri, se pravi vodje nacionalne diplomacije, s svojimi izjavami ne nakazujejo resnice, še manj pa sposobnosti za dogovarjanje in pošteno presojo. Poglejte samo v današnje Olimpijske igre v Parisu; Rusov tam ni, Izraelci pa so. Morda bi še vprašali nemške diplomate zakaj naj bi v Nemčili imeli nameščene rakete dolgega dosega, s kom se pa mislijo vojskovati v življenjski dobi raket? Ali pa bi bil lažji odgovor nemške diplomacije ta, da bi za vsako ceno ohranili proizvodnjo ameriškega izvora v Nemčiji. Bilo bi prav, da nam uradna diplomacija naše države kaj pove o uspehih ali neuspehih svojem delu sicer se bodo poslanci naroda slej kot prej vprašali o njenih nadaljnih nalogah in financiranju.

Kako se pa vi opredeljujete do pogajanj?

Domovinska lirika, 28. julij 2024

Kadar smo sami, vnuka in moja malenkost, imamo v vsakodnevnem programu tudi branje ene od izbranih knjig, kajti vnuka sicer sploh ne bereta drugega kot se jima zapiše na ekranu ali na pametnem telefonu. Sem že pozabila kaj vse smo prebirali, v predlanskih počitnice smo osvajali potopljeno Atlantido, lansko leto smo spremljali Aleksandra Velikega in njegove vojake, letos pa smo prebirali Domovinsko liriko, pravkar izšlo knjigo vsem poznanega Andreja Rozmana Roze. Kot pedagog je avtor nekoliko bližje tako gimnazijcem kot osnovnošolcem. Knjiga je izšla pri naši Gogi in nanjo me je opozorila ena od njenih literarnih organizatork. Malo sem jo prelistala in zdelo se mi je, da bi znala biti zanimiva za nas vse tri tako po vsebini kot po problematiki, ki jo avtor izpostavlja delno v verzih in delno v tekstu. Paziti namreč moram, da vsakodnevno branje razdelim na približno enako količino in se tako izognem pregovarjanju, kdo ima večji obseg. Da se na glas približno petnajst minut bere ni tako enostavno doseči soglasja, še posebno ne zato, ker je po branju potrebno vsebino obnovit s svojimi besedami.

Avtor je svojo uspešnico sicer razdelil na nekaj poglavij vendar v vseh razmišlja o sodobni slovenski družbi, ki nenehno išče poti po boljšem medsebojnem sporazumevanju. V Hvalnici dvomu poudarja, da se nasprotji, ki nedvoumno so med nami, ne smemo bati, jih preprečevati ali kako drugače onemogočati, ker« svet brez nasprotja je mrtev«. V Uvodnem delu poda svoj pogled in svoje mnenje o odnosu vere do države in obratno, kako razume Krst pri Savici F. Prešerna in kako moramo skrbeti za slovenščino kot temelj državnosti. Poglavje Jedro je izbor pesmi o prihodnosti naroda, razočaranju nad današnjim upravljanjem države, kulturi, jeziku in besedah, nenehnem jamranju in nerganju, ljubezni, glasbi, strahovih, sramu, kokoškah in lisjaku, pa Za otroke gre in Palestino. Neverjetno domiselni satiričen način pesnikovanja, izražanja v simbolih in dobrega poznavanja bistvenih problemov trenutnega časa pri nas. Mojster v Zaključnem delu poudari pomen osrednje informacijske hiše pri kultiviranju družbe, pohvali knjižnice, zahteva po šolah prostore za kulturo, kjer bi se učenci naučili javno nastopati in negovati domoljubje. V zadnjem poglavju se nam avtor predstavi, nam opiše svoje delo, svoj Rozinteater in pogled na državo in svet. Vsebina je podana hudomušno, da se ves čas branja zelo znanih dogodkov in ljudi, ironično nasmihaš, ne moreš pa se veselo nasmejati.

V duhu sporazumevanja smo se odločili, da se bere od treh do štirih popoldne na kavču v ležečem stanju. Bere najprej najmlajši, potem starejši vnuk in nazadnje moja malenkost. Nič nas ne sme motiti, še najmanj naša Pikica, ki se običajno vrine med fanta, da jo čohata ali kako drugače uspavata, kar ju seveda zmoti pri branju. Vsak prebere vsak dan vsaj tri strani ali tri pesmi na glas in nato poskušal obnoviti kar je prebral. Pokazale so se razlike med branjem iz telefona ali iz knjige. Fanta nista zmogla identificirati oseb in problemov, ki jih avtor izpostavlja. Na primer nista zaznala, da se pesem o kokoši nanaša na Sloveniji in tudi nista ugotovila katerega lisjaka je imel avto v mislih. Vidi se, da družbene razmere ne zanimajo izobraževalnega sistema in zato tudi ne šolarje. Ne vedo kaj je narodova identiteta, kako nastaja in kako se uničuje, predvsem pa kako jo sami lahko krepijo ali uničujejo. V pogovoru smo po končanem branju, razvijali debate o tem, bile so vsebinsko skromne, saj se jim popolnoma drugačni svet in drugačna Slovenija izkazuje na spletu in v pametnem telefonu. No, nekaj razmisleka smo premogli ali pa ga še bomo, tako da je bil čas branja primero porabljen in smo po njem z veseljen tratili čas z nadaljevanko o tegobah ljubezni.

Se tudi vi kdaj spravite k družinskemu branju na glas?

Pariško razkošje, 27.julij 2024

Dogodek kot je Olimpijada ni možno prezreti. Z vnukoma smo pravočasno zasedli mesta na kavču in z velikim zanimanjem čakali, kaj nam bo pokazal Paris, Pariz, mesto, ki sta ga vnuka obiskala pred približno enim mesecem, se vrnila nič kako navdušena in zdaj imata med olimpijsko odbojkarsko ekipo svoje vzornike. Neverjetno, naenkrat je za nas Paris kot domače igrišče, o njem se pogovarjamo kot da smo Francozi in počutimo se, kot da smo sredi Olimpijcev – samo roke bomo stegnili, pa bomo po rami potrepljali želenega tekmovalca ali tekmovalko. Ja, prav to je bil prvi občutek, ko je naša RTV »odprla vse registre, perspektive in pozornosti« tudi do podrobnosti kar smo potem občudovali do pol noči.

Nisem si mogla nagledati veličastnih ladji na katerih se je nam predstavljalo kar 10.500 športnikov iz 206 držav. Kje je mesto dobilo toliko teh velikank na katerih je prevladovalo bratstvo, enotnost in svoboda, prijazno druženje in razpoloženje, optimizem in upanje. Vsaj zgledalo je tako, saj so športniki v svojih dresih in s svojimi številnimi malimi in velikimi zstavami predstavljali svoje narode in na glas nakazovali drug drugemu, da želijo živeti v sožitju in ustvarjalni prihodnosti. Te velikanke, polne športnikov, ki jih je prestolnica Francije tako prisrčno in nevsiljivo predstavila svetu, nam bodo ostali v spominu. Moja vnuka sta sicer pripomnila, da so se oni tudi peljali s tako velikanko na ogled mesta.

Kultura je povezana z vsem človekovim delovanjem in še posebno s športom. Igre je slovesno odprl francoski predsednik Emmanuel Macron in s to slovesnostjo se je tudi obeležila 130. obletnico Mednarodnega olimpijskega komiteja, stoletnico poletnih olimpijskih iger in 235. obletnico francoske revolucije. Režiser slovesnosti je bil Thomas Jolly, prizorišče pa v Jardins du Trocadéro, kjer so potekali uradni protokoli. Parada se je prepletala z umetniškim programom, razdeljenim na dvanajst dejanj, ki odražajo francosko kulturo in njeno zgodovino. Koreografijo je ustvarila Maud Le Pladec. Med otvoritveno slovesnostjo je bil za mene poseben biser nastop švicarsko-francoska operna pevka Marina Viotti ki je izvedla operno arijo "Una voce poco fa" iz Rossinijeve opere "Seviljski brivec".

Poleg otvoritvene slovesnosti bo Pariz 2024 gostil tudi Kulturno olimpijado, ki bo potekala skozi celotne igre. kulturni program z več tisoč dogodki po vsej Franciji in njenih čezmorskih ozemljih, se osredotoča na preplet umetnosti, športa in olimpijskih vrednot in ima namen ustvariti vključujoče ter participativno vzdušje, ki poosebljajo olimpijski duh.

Priprave za slovesnost Olimpijade in so bile načrtovane in začete že v letu 2023, organizacijska ekipa je štela skoraj osem tisoč ljudi, nastopajočih je bilo tri tisoč. Vsega osebja, vključenega v vodne, zračne in kopenske zmogljivosti, je bilo skupno 45.000, varnostnih agentov pa približno 2.000.

Na Olimpijskih igrah v Parizu 2024 plapola kar 206 državnih zastav, kar je skoraj največje število sodelujočih držav doslej. Prihod teh zastav na glavni prireditveni prostor kjer je zaplapolala tudi zastava Olimpijade in kjer so športniki in sodniki podali svojo prisego, je bil res veličasten in resnično spodbuden za vseh 10.500 športnikov in športnic, ki se bodo pomerili v 329 disciplinah, razporejenih v 48 različnih športnih panogah. Dragi športniki, z vami bomo ves čas, z vami bomo trepetati pred porazom in se z vami veselili zmag.

Bomo zmogli tako športno razkošje?

Zadovoljni delničarji, 26. julij 2024

Leto je na okoli in letošnje skupščine delniških družb si sledijo druga za drugo. Med ljudmi nastaja neke vrste zmedene psihoze, ki zaznamuje čas okoli poteka skupščin in datumom izplačil dividend. Tisti, ki so delnice v dobre naložbe prodali se v tem času sprašujejo ali so naredili prav ali ne, kje bi bili njihovi prihranki ustreznejši. Drugi delničarji razmišljajo o stroških, ki spremljajo trgovalne račune in nastajajo kljub temu, da trgovanja ni bilo. So pa tudi delničarji, ki si prizadevajo v tem času povečati svoje naložbe pri tistih z višjimi dividendami v upanju seveda, da bo na novo nabavljena delnica nenehno kraljevala v svetu dividend. Skratka, po 33 letih smo se kar dobro udomačili v finančnih naložbah, se naučili kako trgovati z dobičkom in pogumno vstopamo v nove poslovne odnose.

V medijih je o pametnih naložbah v posamezne dejavnosti težko najti kaj konkretnega kar je prav za prav razumljivo, ker gre za napovedovanje pričakovanih učinkov na višino dividende. Pričakovati bi bilo, da medijski strokovnjaki, posebno tisti iz borze, finančne beletristike in svetovalnih družb opozarjajo investitorje na tveganja, ki jih sprejemajo z nakupom delnic določene družbe. Tveganj pa je zelo veliko. Nastajajo zaradi političnih sprememb, sprememb zakonodaje, nihanja cen vrednostnih papirjev ali neizpolnjevanja obveznosti upravljalcev. Pričakovana tveganja za naložbe se ocenjujejo z uporabo različnih finančnih orodij, modelov in analiz, ki omogočajo vlagateljem, da sprejemajo informirane odločitve in upravljajo tveganja na učinkovit način. Za izmero tveganj se uporablja največkrat standardna deviacija donosov naložbe, ki se lahko korigira z valutnim riziko, ta pa izraža izgubo naložbe v nekem določenem časovnem obdobju z določeno stopnjo zanesljivosti. Meriti je tudi možno naložbeno tveganje v primerjavi s tržnim indeksom in razmerje med presežnim donosom naložbe ter njeno standardno deviacijo.

Portfelj je zbirka finančnih naložb, ki jih ima posameznik, podjetje ali finančna institucija. Njegov namen je upravljanje tveganj in donosnosti s ciljem doseči optimalno razmerje med obema. Portfelj lahko vsebuje različne vrste naložb, kot so delnice, obveznice, nepremičnine, skladi, blago, denar in druge naložbe. Da bi se finančne naložbe zavarovale pred bistvenimi tveganji morajo investitorji nenehno skrbeti za svoj portfelj vsaj tako, da vlagajo v različne vrste naložb, spremljajo gibanja svojih različnih naložb v odnosu do drugih naložb v portfelju in ocenjujejo najbolj optimalne portfelje glede na pričakovani donos in tveganje. Finančna orodja za premagovanje tveganj so številna, omenim naj še scenarijsko analizo kot simulacija različnih gospodarskih situacij in njihov vpliv na portfelj ter stresne teste s katerimi se ocenjuje posledice portfelja na ekstremne in nepredvidljive dogodke.

Dober gospodar varuje in povečuje vrednost svojega portfelja tudi tako, da ocenjuje poslovne modele, upravljalce naložb, prednosti konkurence ter gospodarske in politične razmere. Redno spremlja tržne razmere, gospodarske napovedi in finančno stanje naložb in prilagaja svojo naložbeno strategijo spremembam v tveganju in v tržnih pogojih.

Moj ded je vedno trdil, da dober gospodar samo kupuje, nikoli pa ne prodaja tistega, kar je kupil s svojimi ustvarjenimi prihranki! Žal ni poznal finančnih naložb. Srčno si želim, da bi ga pravnuk in prapravnuka posnemala.

Dobro poznate vrednost svojega portfelja?

Poletni festivali, 24. julij 2024

Turistična industrija je izjemno produktivna v organiziranju prireditev za množične obiske gledalcev, poslušalcev, gurmanov in drugih prebivalcev. Tudi po mestih kjer je moj dom, že obstajajo različni zametki tako imenovanih festivalov za katere je težko trditi, da to so, nekateri pa vendarle imajo kar dobre nastavke, da postanejo tradicionalni in po obisku množični.

Festivalski turizem je motivacija ljudi, da bi se udeležitvi enkratnih ali ponavljajočih prireditev in s tem povečevali dohodke turizma. Prireditve morajo biti zanimive, nove in eksotične, da se na njih ustvarja posebna atmosfera ljudi z enakimi interesi, ki pa niso povezani z delom pač pa s socialnimi in kulturnimi dogodki. Praznovati, promovirati ali raziskovati mora lokalno kulturo ali biti njen izvajalec. Festivali imajo velik družbeni pomen ker s praznovanjem ljudje dobijo občutek pripadnosti območju, socialni skupini, nudijo zabavo s kulturno ter etično vsebino in ohranjajo tradicijo. Spreminjajo tudi fizične, socialne in ekonomske poglede festivalskega prostora. Poleg številnih pozitivnih učinkov pa so učinki festivalov tudi negativni ker onesnažujejo okolje in kvarno vplivajo na socialo strukturo prostora, povzročajo konflikte med turisti in lokalnim prebivalstvom kot lahko vidimo v Benetkah, Barceloni in podobnih turistično preobremenjenih okoljih.

Evropa je zelo bogata z festivali kulture, tradicije, glasbe, umetnost in hrane. Skoraj vsakemu so na primer poznani Oktoberfest v Nemčiji, La Tomatino in Pamplona v Španiji, Beneški karneval, Karneval v Nici in podobne predvsem zabavne festivale. Še bolj poznani so tradicionalni glasbeni, gledališki, plesni festivali na primer v Glastonburyu, Edinburghu in Budimpešti, pa tudi po številnih drugih prestolnicah evropskih držav, ki ponujajo nekaj za vsakogar ne glede na okus in zanimanje.

Pri nas v Sloveniji se lahko pohvalimo z najstarejšim festivalom na svetu to je Grafični bienale Ljubljana. Festival Ljubljana je verjetno danes naš največji in najkakovostnejši festival glasbe, opere in koncertov. Uveljavili so se tudi festivali na primer klasične glasbe Tria Lorenz, Gora Rocka, Castle festival Kolpa in podobni zanimivi glasbeni dogodki. Pomembni v turizmu so že Ptujski kurenti, Črnomaljsko Jurjevanje, Festival folklore v Beltincih, Škofjeloški pasijon, LIFE, etnografski festival, filmski festival, festival idrijskih čipk in še mnogi drugi. Festivalske teme se širijo na kulinarične, čokoladne in podobne dobrote pa vse do Odprte kuhne. Razmah turističnih festivalov se je začel zlasti po ustanovitvi Združenja zgodovinskih mest Slovenije 12. junija 2001 na Ptuju. Poslanstvo omenjenega Združenja povzemajo številni kraji po vsej državi in skoraj ni več naselja brez festivala. Seveda pa so to bolj prireditve namenjene določenemu kraju in ne opravljajo svojega poslanstva v množičnem turizmu.

V času moje delovne dobe smo se veliko ukvarjali z mislijo, da bi v našem mestu, tudi članu Združenja zgodovinskih mest, ustanovili Festival slovanske opere v čemer smo imeli močno podporo naših komercialistov po slovanskih državah kot tudi zdravilišč in kulturnih društev. Skladatelji Glinka, Musorgski, Čajkovski, Rimski-Korzakov, Smetana, Dvorak, Janaček, Ipavec, Savin, Kogoj in še mnogi drugi, so prispevali k razvoju operne umetnosti v svoji državi in širše, njihove opere pa so priljubljene in se pogosto izvajajo po vsem svetu. Žal Prodano nevesto, Evgenij Onjegina, Teharske plemiče, … ne bomo občudovali na našem lepo obnovljenem Glavnem trgu.

Imate radi opere, njihovo glasbo, blišč in romantiko?

Poletje in morje, 23. julij 2024

Zadovoljna se vsak dan že v zgodnjih jutranjih urah sprehajam med zelenicami velikega in modernega kampa ob obali največjega otoka v Kvarnerju. Od kar sem upokojenka, je tu vsako poletje kakšen mesec ali dva moj dom že četrt stoletja. Ne tare me naveličanost, postala sem že otočanka, ki jo zanima vsak dosežek tega prelepega otoka in njegovega glavnega mesta. In dosežkov ni malo. Zagotovo so v mojem času podvojili, če ne potrojili kamp in na šotorišču ustvarili prijetne počitniške hišice. Obsežno območje kampa je za nekaj časa dom tistih, ki bivajo v počitniških prikolicah, ki so vsako leto večje in udobnejše. Tudi za tabornike se je našlo dovolj prostora. Skupno imajo poleg izjemne plaže zagotovljeno preskrbo, razvedrilo, otroško igrišče ter vrtec, pa manjši postopaški trg in seveda športne objekte in storitve vseh sort za mlado in staro, da ne omenjam plaže za hišne ljubljenčke, kioske s ponudbo vsega, kar kamp potrebuje z vključno hitro hrano.

Širše okolje moji Otočani bogatijo z neverjetno zanimivo trgovsko, pomorsko in obrtno dejavnostjo, ki že presega ponudbo velikih turističnih ponudnikov. Nagnetli so se tu vsi ponudni iz tujine, ki »krasijo« vhode v mesta po celem svetu tako, da se uboga domača trgovska sposobnost le težko upira njihovi konkurenci. Turisti lahko najamejo od kolesa, skiroja in vseh vrst motorjev tudi avtomobile, čolne in, rekla bi, da rente car zagotavlja res vse, kar si turist spomni ali želi. Nekdanje pristanišče je velika Marina, navtični klubi in ribiči zagotavljajo posebne užitke na morju, dobro oskrbovano večerno sprehajališče ob morju in po starem mestnem jedru pa je prav romantično in idilično. Ja, stare zgradbe v srednjeveškem mestu spet dobivajo svoj prostor pod soncem, zasedajo jih številni odvetniki, nepremičninski agentje, dediči nekdanjih lastnikov, največkrat pa gostinci. Kakor koli, grad je uspel zgraditi novo šolo, razširiti turistično ponudbo, vsako leto povečuje in izboljšuje plaže, zagotavlja zdravniško urgenco in skrbi za ustrezno infrastrukturo od kanalizacije do satelitske povezave s svetom. Vsako leto je opaziti kaj bistveno novega in zato jih občudujem.

Pa ne samo njih, občudujem Otočane vseh mest, vsi izboljšujejo ne samo svoj materialni položaj ampak tudi pogoje za razvoj športov, kulture in ohranjanja identitete. Prireditve so dokaj poznane po folklori, gostovanju gledališč, razstavnih dejavnosti in nastopih glasbenih skupin tako v obmorskih krajih kot v notranjosti otoka. Mesta na otoku se večajo predvsem s priseljevanjem, saj ni malo nekdanjih vikend-turistov, ki so si po končani delovni dobi tu uredili dom. Tu slišiš številne jezike, avtomobile registrskih tablic vse Evrope, tudi vzhodne, čeprav jih politiki EU odganjajo.

Ljudje vseh dežel se poleti namakamo v neštetih morjih, si nabiramo moči za premagovanje bolezni ali za nove napore, ki jih čakajo. Zanimivo mi je spremljati obiskovalce naših plaž. V spomladanskih mesecih, predvsem v maju so tu dedki in babice z predšolskimi vnuki in vnukinjami. Tudi v juniju jih je veliko vendar že prihajajo upokojeni. Julij in avgust je poln šolarjev, mladih zakoncev z dojenčki in majhnimi otroci – prave družinske idile, neštete šole plavanja, gradovi iz peska, kanglicami, plastičnimi zmaji in še ogromno druge ropotije. V teh dveh mesecih je drenj vse povsod. September je spet dedkov, babic in vnučkov oziroma vnukinj številnih narodov in dežel. Tu nam nikoli ni dolgčas in zmerom se kaj zanimivega dogaja. Ko se sprehajam ob obali slišim Iva Robiča ali Nušo Derende; Bele ladje na morju/ na morjih sveta/mlade žene na bregu/ na obalah morja! Tudi o tem bi se dalo pisati.

Kakšen pa je vaš poletni kraj?

Prvaki v novostih, 22. julija 2024

Gospodarske družbe v mojem območju so izjemne ali bolje rečeno, danes jih vodijo usposobljeni in dobri ljudje, izjemni poznavalci trga, ki jih krasi dejstvo, da znajo najzahtevnejše tehnično-tehnološke inovacije spreminjati v tržne izdelke. Predvsem dve gospodarski družbi že več kot 70 let mojstrsko »vlečeta voz« industrijskega napredka v mobilnosti in skrbi za zdravje, nešteti d. o. o., s. p. in mini podjetja pa jim odlično asistirajo na tistih področjih, ki zanju niso tržno interesantni, so pa nujni za njuna ustvarjalna okolja. Ta blog pišem zato, ker njun pomen presega moje območje in je naša država močno odvisna prav od njunega uspeha ter razvoja tako po zaposlovanju kot po prihodkih, da o plačevanju davkov sploh ne govorim.

Na vzhodu mojega mesta je obširno območje velikega Revoza, pomembnega dela Renaulta, francoske multinacionalke, družbe za proizvodnjo vozil, ki sta ga ustanovila brata Renault leta 1898. Njuno podjetje je načrtno širilo ponudbo vozil, od ekonomičnih pa do prestižnih. Zaposlenih ima okoli 170000 delavcev, ki letno proizvedejo okoli 2,5 milijona avtomobilov.

Revoz je delniška družba za proizvodnjo in komercializacijo avtomobilov, hčerinska družba skupine Renault. Je največji proizvajalec vozil v Sloveniji, hkrati pa tudi eden največjih slovenskih izvoznikov. Renaultova vozila proizvaja od leta 1972 in februarja 1973 so začeli s serijsko proizvodnjo modela . V Revozu se te dni pripravljajo na podpis zaveze z Renaultom o proizvodnji električnega twinga, ki se bo v Novem mestu začela leta 2026. Kot pravijo, bo to cenovno dostopen mestni električni avtomobil (cena 20.000 evrov pred subvencijo), katerega poraba bo zelo nizka, avtomobil pa bo tudi za petino bolj prostoren. Dober posel, še boljši obeti in morda avto, ki bo priljubljen, kot je bila priljubljena slavna »Kartca«.

Samostojna multinacionalka na drugem bregu reke Krke ugotavlja najboljše rezultate v svoji 70 letni zgodovini. Živeti zdravo življenje je njeno promocijsko opozorilo vsem zemljanom. Njena prizadevanja so usmerjena v proizvodnjo najboljših zdravil po ceni, ki naj bi jo zmogel vsak potreben bolnik. Njena ambicija je postati odličen na vseh področjih delovanja in poslovanja od spoštovanja notranjega reda in pravil pa do najzahtevnejših mednarodnih presežkov standardov kakovosti, od dobrih razmerij med kapitalom in delom pa do družbeno odgovornega ravnanja do narave in skupnega dobra. Med njenimi cilji ni možno spregledati njene mednarodne vloge v stroki kot tudi njenega miroljubnega odnosa do vseh narodov sveta. »Lepota čistih, plemenitih duš« bi komentirala moja učiteljica Nežka Nadler in sama bi ji prikimavala z mislijo na nauke Deklice z Rastočo knjigo, ki krasi njihovo preddverje modernega in avtomatiziranega Notol 1.

Kot meščanka sedeža obeh omenjenih delniških družb, se veselim njunega tehničnega preporoda in prizadevanj za odličnost ter uveljavljanje družbeno odgovornega ravnanja. Kdor sledi prispevkom v naših medijih se lahko samo čudi, da za svojo prihodnost in prihodnost naroda, ne ravnajo tako vse gospodarske družbe ter njihova združenja pa tudi obrtniki in mala podjetja. Ne glorificiram lokalne nosilce razvoja, z navajanjem njihovih vzorcev samo dokazujem, da se da delati tudi dobro v razmerah kakršne pač imamo v državi in ne da bi odklanjali vse kar država predlaga. Morda pa bi morali bolje razmisliti tudi novinarji predno z izzivalnim naslovom objavijo na primer odklanjanje financiranja dolgotrajne oskrbe.

Domnevate, da je pri nas pošteno delo dovolj cenjeno?

Spet doma, 21. julij 2024

Pretekli teden je bila naša družina razsuta po hotelih, športnih dvoranah, koncertnih lokacijah, na več krajih in državah. Naša povezava so bili telefoni, ki so peli podnevi in pozno v noč, vsakega od nas je kaj posebno skrbelo. Vse je skrbelo za mene, da ne bi spet padla in dodala nove bolečine svojim kolkom. Da bi jim skrb olajšala sem šla k zdravniku in jim poročala tudi podrobnosti o ugotovitvah. Sin je imel poleg stalne skrbi za mene še skrb za varno potovanje v Bolgarijo in kar dve obupni skrbi za tekmovalni program v katerem je sodeloval njegov sin odbojkar. Moral je spremljati in fotografirati njegovo igro in še voditi navijaško skupino peščice Slovencev, ki so z velikim bobnom in še večjimi zastavami bodrili slovensko ekipo na tribuni. Vnukova mami in moja snaha je skupaj z mlajšim svojim sinom skrbela za sodelovanje publik z tekmovalno ekipo Slovenije, pazila na prehranske in bivalne pogoje svoje družinice, mirila mene, ko sem čakala na slikanje in povpraševala po njihovi varnosti saj je bilo tam kar 39 stopinj vročine. Za nekaj tekem je moj sin poslal snahinim staršem in meni file, da smo tekmo gledali, sama sem se tresla za vnuka, trpela pri zgubljenih igrah in se na sploh nešportno obnašala. Po tekmah so sledile iz Bolgarije v Slovenijo slike, obvestila in čestitke, zvečer pa obširen in nestrokoven komentar babice iz prestolnice in menoj. Ja tudi mlajši vnuk je bil komentator in poročevalec. V tem živahnem tednu je papagaja Jakoba komaj kdo slišal in odprl vratca njegove kletke, da je nekoliko poletel po sobi. Težje je bilo z ljubljenko Piko. Klavrno je ščemela na svoji blazini čeprav sta dedi pa babi storila vse, da ne bi mislila le na svoje vsakodnevne oskrbovance.

V četrtek mislim da je bil prvi telefon o vračanju iz Bolgarije v domače gnezdo; tekmovalec z avtobusom ekipe do Zagreba, starši in bratec z avtomobilom prvi dan do Beograda in drugi dan do Ljubljane. Tekmovalec naroči sendvičke s pašteto in jajčki. Iz prestolice pridejo dedi, babi in Pika. Nestrpno praska za vstop in se zapodi po stopnicah na vrh hiše, žal ni našla svojih omiljenih fantov, pa se stiska k meni, me praska in ne ve, kako naj me vpraša kje sta. Obupana se umirja na svoji blazinici. Dedi bo čakal tekmovalca, ki ga bo iz Zagreba pripeljal oče enega od tekmovalcev, babi pa bo šla z menoj na koncert v Kostanjevico. Sporazumemo se, da se sendvički delajo ko pridemo domov. Krepko sva zamujale, reprezentant je že povečerjal, kakšno urico smo poslušali kako je bilo, kaj bo za zajtrk in se okoli polnoči porazgubili po svojih spalnicah. Po jutranjem močniku se vsi štirje odpeljejo, po telefonu javijo, da so vsi spet doma, veseli ljudje in živali, ker je vse potekalo kor so si zamislili, odhajajo v nabavo in pripravljajo kosilo.

Danes se živi nad vse hitro in družinske idile bo že jutri konec. Z vnukoma odhajam na morje, obvezala sta se nabavljati kar bomo potrebovali in skrbeti za mene, da ne padem. To zadnje je seveda hipotetično toda mene razveseljuje. Moje dolžnosti bodo minimalne, vljudnostne pa tudi nekoliko nagajive. Brali bomo vsak dan knjigo Rozmana, včasih bomo kaj spekli, se pogovarjali o gozdovih in vodah, kulturi in športu, ljudeh in živalih. Glavno bo plavanje, promenada, morda obisk prijateljev ali gledališka predstava. Za menoj prideta dedi in babi, spet doma pa bomo koncem avgusta, za rojstni dan našega starejšega vnuka.

Tako minevajo dnevi tedni, leta, za vsak rok pravim, da je zadnji, pa kar nategujem to svoje lepo in neverjetno bogato življenje.

Ste tudi vi zadovoljni kadar ste spet doma?

Kulturni večer, 20. julij 2024

Rahlo ohlajeni večer je bil prav primeren čas za obisk koncerta, ki ga je Festival Ljubljana namenil zvestim obiskovalcem kulturnega večera Krke d. d. v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici. Z Hedi sva se odpravile na koncert že uro pred pričetkom, da bi si še ogledali razstavo Martine Koritnik Fajt, a parkirišče so že urejali in vsaj pol dvorišča Galerije je bilo že ljudi, ki so čakali za vstop v baziliko. Koritnikovo bova morali obiskati kdaj drugič, uvrstili sva se blizu vhodnih vrat in čakali, da so jih odprle prelepe in vljudno prijazne tovarniške stevardese. Pozdravila sem predsednika Uprave, ki je klepetal z direktorjem Festivala Ljubljana, za njima pa še druge obiskovalce s katerimi smo nekoč skupaj delali ali pa se poznamo od drugje. Toliko kot ta večer, nas še ni bilo nikoli v mogočni baziliki, stole so postavili tudi na obeh krilih cerkve, Krka je imela veliko svojih rezervacij. Neverjetno toda resnično nas je bilo toliko, da smo koncert poslušali v vročem in nečistem zraku, čeprav je bazilika izjemno visoka zgradba in to zagotovo ni bilo možno pričakovati.

Kaj nam je pripravil Festival Ljubljana, ki ga sponzorira tudi Krka? Wroclaw baroque ensemble iz Poljske pod vodstvom dirigenta, pedagoga in organizatorja kulturnega življenja Andrzej Kosendiaka. Ansambel sestavljajo instrumentalisti in pevci iz Poljske, Češke, Združenega kraljestva in Nemčije. Specializirali so se za zgodovinsko izvajanje manj znanega repertoarja Srednje Evrope. Predstavljajo komorna dela, oratorije in kantate. Njihova glasba je čustvena in spominja na prepevanje na koru.

Andrzej Kosendiak se ukvarja predvsem z raziskovanjem in izvajanjem manj znane glasbe, je eden izmed ključnih osebnosti na področju renesansne in baročne glasbe na Poljskem. Njegovo delo je oživljanje pozabljenih ali manj znanih baročnih in renesančnih del Srednje Evrope. Bil je dolgoletni direktor Narodnega foruma glasbe v Wrocławu, kjer vodi ansambel, ki se osredotoča na izvedbo zgodovinskih glasbenih del z uporabo historično informirane prakse. To pomeni, da izvajajo glasbo na način, ki je čim bližje tistemu, kot se je izvajala v času nastanka, z uporabo ustreznih zgodovinskih inštrumentov in tehnik. Njegova raziskovalna in izvedbena dejavnost vključuje dela skladateljev, kot so Grzegorz Gerwazy Gorczycki, Bartłomiej Pękiel in Mikołaj Zieleński, ki so pomembne osebnosti poljske glasbene dediščine, a so relativno neznani zunaj Poljske. Kosendiak si prizadeva te skladatelje in njihova dela predstaviti širšemu občinstvu ter jih postaviti na zasluženo mesto v zgodovini glasbe. Znan je tudi po organizaciji in vodenju festivalov, posvečenih zgodovinski glasbi, kot je Wratislavia Cantans, ki združuje vrhunske izvajalce in ansamble iz celega sveta. S svojimi prizadevanji je pomembno prispeval k ohranjanju in promociji glasbene dediščine Srednje Evrope.

Wroclaw baroque ensemble je nastopil že v Križevniški cerkvi v Ljubljani. V Kostanjevici se je osredotočil na skladatelja Kasparja Forsterja in Giacomo Carissimi, kot solistka pa je nastopila Alicia Amo, španska sopranistka. Koncert je bil veliki glasbeni uspeh, ki ga je poslušala množica poslušalcev iz domačega okolja, iz drugih delov države in celo iz tujine. Izvajalci so bili počaščeni z dolgimi in glasnimi aplavzi, morali pa so del iz Jefte tudi ponoviti. Koncert je popestril organizator s primerno osvetlitvijo arkad v barvah, poti s svečami ter obilno hladno pijačo ter času primerno hrano, vse pod baldahinom okoli starodavnega samostanskega vodnjaka, ki je že kot artefakt vreden pozornosti.

Uživate v primerni glasbeni in prostorski romantiki?

Predsednica, 19. julija 2024

Nedvoumno imamo med politiki predsednico, ki je želena, dopadljiva, vedno urejena in spoštljiva tako do svojega delovnega okolja kot do vsakogar, ki meni, da jo mora na nekaj opozoriti. Pred nedavnim je novinarju zaupala svoje poglede na svoj izjemno pomemben položaj. Lepo sta pokramljala o mobilnosti od doma do delovnega mesta, pa o majhnosti naše države, o umazanih poslih v politiki, družinskih radostih, čustvih in verovanju ter ostalih zadevah, ki običajno prevladujejo v vljudnostnih razgovorih med ljudmi. Kar na devetih, prebranih straneh, ne zaznam ničesar o vsebini njenega dela niti njenega delovnega področja. Nekoliko zmedena se sprašujem kaj mi predsednica in novinar želita povedati, na katere napake opozoriti in za kakšne projekte navdušiti. Nič od tega ne zasledim v omenjenem prispevku kljub temu, da vsak dan poslušamo kako zastarele sisteme imamo, kako tendenciozno zakonodajo, kako obupno zaostajamo v razvoju javnih sistemov in podobno. Tudi sama v svojih blogih neštetokrat omenjam naloge, ki so intervjuvani predsednici naložene in bi njihovo reševanje v sprejemljivem roku neizmerno pospešilo napredek naše družbe. Živim sama v zmoti in ne razmišljam prav?

Brskam po Ustavi in si dokazujem sama sebi kje vse je po mnenju ljudi vgrajena vsebina dela intervjuvane predsednice. Zakonodaja in volilni zakon, nezdružljivost funkcij, ratificiranje mednarodnih pogodb, pravice in dolžnosti državljanov, urejanje problematike referenduma, sodelovanje z drugimi pristojnimi organi države, velika in splošna nevarnost vojne ali izrednega stanja, preiskave o zadevah javnega interesa, organiziranje in delovanje organa, ki ga vodi, ustanavljanja delovnih teles in tako naprej, same za zdravo družbo pomembne zadeve, vezane na poslanstvo, vizijo in strategijo družbe. Za vse omenjeno in še mnoge druge usodne odločitve za ljudi, državo in družbo ima predsednica strokovne predloge, študije in ekspertize profesionalcev, ki ji verjetno tudi kdaj vsaj povedo, kako odločitve pod njenim vodstvo sprejemamo in uresničujemo.

Pa ne gre samo za zapisano v aktih ali za strokovno ustrezno rešitev. Predsednica, ki razpolaga z najobsežnejšo nacionalno informatiko, lahko vsebinsko presoja mnogo bolje kot kateri koli novinar ali parcialni poročevalec. Lahko svojim državljanom kdaj kaj tudi po vsebini odločitve pojasni, ponudi, nagovori ali kako drugače predstavi ter s tem spodbudi razmišljanje in naklonjenost ljudi do dobre odločitve. Ljudje pričakujemo, da v sami špici odločanja vsebina odločitev pomeni srž skrbi in prizadevanj za boljšo družbo, se pravi za odpravo tistega kar nas obremenjuje in za razvoj tistega, ki ga zahteva sodobni tehnični in tehnološki napredek.

Iz prakse vem, da se je z ljudmi najbolje pogovarjati o bodočih odločitvah, največkrat jih je potrebno navdušiti za doseganje skupnih ciljev. To pa je prav naloga vrhunskih politikov, ki imajo mandat volivcev in jim ti tudi najbolj zaupajo. Predsednica ima mandat volivcev, varuje naj ga in neguje, zato pa mora delovati vsebinsko na področjih, pomembnih za večino!

Nisem strokovno usposobljena za novinarstvo toda vseeno bom rekla, da novinar, ki je predsednico intervjujev svojega dela ni opravil profesionalno. Brez potrebe jo je predstavil snobovsko. Imel je lepo priložnost, da v njej spodbudi njene poglede na trenutno čudno situacijo v naši in svetovni družbi ter s tem svojim volivcev »nalije čašo čistega vina«.

Prebirate intervjuje s pomembnimi politiki?

V Ruenu, 18. julija 2024

V Ljubljani je v devetdesetih letih delovala združba ženski, ki se učijo francoščino in se v ta namen srečujejo v raznih turističnih krajih pa tudi same organizirajo zanimiva potovanja po francosko govorečih območjih. Zanimive osebe in pester program dela me je pritegnil, da sem si jim pridružila na potovanju po Franciji in na tej poti fotografirala naše skupne dogodke, kraje in znamenitosti. Zdaj to prenašam v računalnik in seveda podoživljam videno.

Ustavim se pri Ruenu, prijaznem in lepo urejenim mestu s starodavno zelo znamenito gotsko katedralo, znana kot Katedrala Notre-Dame de Rouen. Gradnja katedrale Notre-Dame de Rouen se je začela v 12. stoletju, čeprav so bile na tem mestu cerkve že od 4. stoletja. Skozi stoletja je doživela številne spremembe in obnove. Ima visoke oboke, vitraže, ki prikazujejo svetopisemske zgodbe, in bogato okrašene fasade. Posebno znana je po svoji veličastni zahodni fasadi, ki jo je Claude Monet upodobil v več svojih znamenitih slikah, po Maslenem stolpu, ki so ga plačali verniki, da so v postu lahko jedli maslo, pa tudi po grobovih pomembnih osebnosti kot na primer grob srca kralja Richarda Levjesrčnega. V tej veličastni katedrali so cerkvene oblasti obsodile Ivano Orleansko - Jeanne d'Arc in jo pred katedralo zažgali na grmadi.

Kdo je bila Jeanne d'Arc? Francoska narodna junakinja in svetnica, ki je živela v 15. stoletju. Rojena leta 1412 v majhni vasici v vzhodni Franciji, znana je po svoji vlogi v stoletni vojni med Francijo in Anglijo, kjer je postala ključna oseba pri francoskem odporu proti angleški okupaciji.

Ivana je bila kmečka deklica iz Lorraine, ki je odraščala v verni družini. Že pri približno 13 letih je začela trditi, da sliši glasove svetnikov. Ti glasovi so jo nagovarjali, naj pomaga Franciji v boju proti Angležem. Leta 1429, ko je bila Ivana stara 17 let, se je odpravila do Charlesa VII, takrat še ne okronanega francoskega kralja, in ga prepričala, da ji dovoli voditi vojsko v obleganju Orléansa. Njena prisotnost in vodstvo sta bila ključna za francosko zmago v Orléansu, kar je pomenilo prelomnico v vojni. Po tej zmagi je Charles VII odšel v Reims, kjer je bil kronan za francoskega kralja, z Ivanino podporo in prisotnostjo. Vendar je Ivanina sreča trajala le kratko. Leta 1430 so jo Burgundijci ujeli in predali Angležem. Sojena je bila zaradi herezije in čarovništva v Rouenu. Sojenje je bilo politično motivirano in nepravično, Ivana pa je bila 30. maja 1431 pri 19 letih obsojena na smrt in zažgana na grmadi. Leta 1456 je papež Kalist III razveljavil sodbo in Ivano rehabilitiral, posthumno je bila oproščena vseh obtožb. Leta 1920 jo je papež Benedikt XV kanoniziral in tako je postala svetnica Katoliške cerkve. Ivana Orleanska je simbol francoskega patriotizma in vere. Njeno življenje in dosežki so bili vir navdiha za mnoge literarne in umetniške upodobitve, vključno z deli Shakespeara, Voltairea, Schillerja in Bernarda Shawa. Danes je znana kot ena največjih junakinj v zgodovini Francije in je zavetnica Francije in francoskih vojakov. Njena zgodba je primer izjemne odločnosti in vere v času velike stiske, in ostaja pomemben del francoske in svetovne zgodovine.

V nekem kotičku muzeja je njen kip v marmorju s povešenimi očmi kot da ne more prezreti žalosti ob spoznanju, da ljudje nismo sposobni spoznati in ohranjati resnice. Ta kip je tudi pred mojimi očmi, neštetokrat, nenehno opozorilo za moje ravnanju.

Poznate žalostno a resnično zgodbo Ivane Orleanske?

Pomembne obletnice, 17.julij 2024

Pred dnevi sem se želela pokloniti Francoski revoluciji, dogodku, ki je vplival na razmišljanje in delovanje neštetih generacij in oblikoval vrednote za katere si še vedno prizadevamo, da bi se uresničevale. Ko sem preverjala svoje vedenje o Francozih sem zaznala tudi druge pomembne dogodke za sedanje življenje na tem lepem svetu, ki smo jih včasih praznovali ali vsaj obelodanili njihovo obletnico, danes pa so odloženi na »smetišče zgodovine« kot se je v današnjem žargonu reče namerni pozabi.

Sedemnajstega julija 1936 leta so se oči sveta obrnile na sedež II. Španske republike kjer je general Francisco Franco sprožil upor proti njeni vladi. Začela se je dolgotrajna in krvava državljanska vojna, ki je trajala do leta 1939. V njej so sodelovali naprednjaki sveta, tudi slovenski prostovoljci, ki so po vrnitvi domov pridobili naziv Španski borci. Uživali so neverjetno velik ugled, vsaj na kmetijah smo jih skoraj oboževali, bili so seveda tudi med prvimi partizani, organizatorji upora proti fašizmu in vzgled domačim fantom, tudi mojim petim stricem in trem tetam. V Slovenijo so prinesli lepe napeve junaških pesmi, nastale v tej vojni. Najbolj znane ohranja žive Gojmir Lešnjak Gojc. V naši prestolnici se po slovenskih udeležencih v španski vojni imenuje kulturni dom v Mostah, njihova zgodovina pa je raztresena po muzejih novejše zgodovine.

V španski državljanski vojni je sodeloval pisatelj Ernest Hemingway in o njej napisal čudoviti, enkratni roman Komu zvoni. Srčno ta literarni biser priporočam bralcem vseh starosti.

Malo manj kot deset let pozneje so se 17. julija 1945 leta sestali voditelji Združenih držav Amerike (ZDA), Združenega kraljestva in Sovjetske zveze. Konferenca v Potsdamu kot se je sestanek zapisal v zgodovino sveta, je razpravljala o reorganizaciji Evrope po drugi svetovni vojni. Se vam ne zdi, da to spominja na ustvarjanje reda doma ali v podjetju, ko po hudem dogodku ne gre več po starem in prizadeti iščejo nove poti za medsebojno razumevanje. Ja, res je bila Evropa v juliju 1945 vse drugo kot urejen kontinent, posledice fašizma strahotne, vojaške operacije pa so uničile cela mesta. Ljudje so živeli od UNRRA paketov solidarnostne pomoči Američanov. Evropa je bila brez voditeljev, brez idej, brez volje in v nepremagljivi materialni stiski. V tej brezizhodni situaciji so trije voditelji sprejeli odgovornost za tako organiziranost narodov Evrope, ki bo zagotavljala sporazumevanje med njimi, obnovo za življenje potrebnih domov in infrastrukture ter ustanovitev mednarodnih institucij za trajno ohranjanje miru, življenja brez vojne in vojakov. Določili so meje posameznim narodom, omogočili dogovarjanje v spornih primerih, na novo oblikovali pooblastila organov Društva narodov in se dogovorili o vsem, kar bi lahko predstavljalo spore v bližnji prihodnosti. Dogovor v Potsdamu je ostal vodilo v nevarnostih, ki so grozile po drugi svetovni vojni, tudi v hladni vojni med Sovjetsko zvezo in ZDA, mednarodne institucije so s svojo avtoriteto in programi krepile prizadevanja za ohranitev miru vse do Ruskega napada Ukrajine. Danes so naše oči s strahom in odporom, da ne rečem uporom, zazrte v dva sodobna voditelja dveh udeleženih držav v Potsdamu, samo upamo lahko, da ne bosta pritisnila na rdeči gumb in nas poslala v večnost. Ni možno razumeti kako sta si pridobila nadvlado svojih narodov za usodno odločanje o človeštvu!

Raje bi pisala o ustanovitvi Disneylanda na današnji dan leta 1955 in verjetno bi me prebirali mladci, ki bodo jutri skrbeli za primerno organiziranost Evrope ali sveta.

Poznate pomen obeh dogodkov za naš narod?

Dan svetovne kače, 16. julij 2024

Skoraj neverjetno na kaj vse mora biti človek pozoren, koliko stvari mora vedeti in kakšne obrambne mehanizme mora razvijati, da ostane in obstane na tem lepem planetu Zemlji. Da je 16. julij Dan svetovne kač sem odkrila slučajno, ko sem iskala podatke za neko analizo razmer odmaknjenih krajev od centrov kulture in oblasti.

Kot pastirica sem se prvič neposredno srečala s kačami na paši. S sotrpinom sva se hotela usesti na ograjo iz kolov, pod najino težo se je ograja zlomila in izpod njenega lubja je padel gad. Če se ne bi polomila ograja, bi se midva usedla prav na gada. Najbrž prebledim še danes, ko se tega dogodka spomnim saj je bil v mojem otroštvu gad najbolj nevarna kača in stara mama je vedno rekla, da je njegov strup poguben. Ne vem če bo ta strah kdaj izbrisan iz moje zavesti, zelo sem si prizadevala bolje spoznati te živali po raznih zoo vrtovih, spomnim se še posebno velikank iz Nairobija, ki smo se jim lahko zelo približali in so o njih govorili kot o božanstvu, mene pa je ob tem preganjal gad izpod lubja ograje.

Dan svetovne kače, ki se praznuje 16. julija, je namenjen osveščanju o pomembnosti kač v naravi ter razbijanju mitov in predsodkov, ki jih ljudje pogosto povezujejo s temi živalmi. Namen dneva je izobraževanje ljudi o kačah, njihovih ekoloških vlogah pri ohranjanju habitatov, saj kače vzbujajo strah pri ljudeh, ker jih ne razumemo. Kače so ključne za zdrave ekosisteme, nadzorujejo populacije glodavcev in drugih majhnih živali. Ohranjanje kač je pomembno za naravno ravnovesje v prehranjevalni verigi in kot plenilke sodelujejo pri uravnavajo populacije drugih živali. Njihova prisotnost v določenem habitatu je pokazatelj zdravja ekosistema. Po svetu se plazi več kot 3000 vrst kač, ki živijo tako v gozdovih kot v puščavah in vodnih okoljih. Večina kač je neškodljivih za ljudi, nekatere vrste pa so strupene. Zaradi izgube svojega habitata, onesnaževanja, nezakonitega lova in trgovine z živalmi so mnoge vrste kač ogrožene. Kače imajo pomembno mesto v mnogih kulturah in mitologijah. V nekaterih kulturah so simbol modrosti, zaščite ali zdravja, v drugih pa so povezane z nevarnostjo ali zlom. Dan svetovne kače je priložnost, da se spomnimo na pomembnost teh fascinantnih bitij in prispevamo k njihovemu varstvu in razumevanju.

Moj dom je v bližini lokalne reke okoli katere je vse živo rastlinja in živali. Belouška se povzpne najdlje od vode in videla sem jo že na sosedovem vrtu. Na našem vrtu pa so slepci, ki se poskrijejo ko kosimo, se pa kljub temu zgodi, da koga ranimo. Kaj živi v gozdičku na brežini med reko in našim vrtom niti točno ne vemo, smo pa previdni, hišna ljubljenka ne sme vanj, mi se zavarujemo s škornji, vsa enkrat letno pa gozdiček tudi pospravimo, pomeni pokosimo in odstranimo invazivne rastline. Naš vrt ima zdaj robota, ki nenehno išče odraslo rastlinje med hišo in gozdičkom in tako pač varujemo vsak svoj habitat tako kot vse domačije.

Narava in človek sta povezana, se dopolnjujeta in pomagata, lahko pa sta si tudi sovražnika ali drug drugemu nadloga. Vsaka bivalna enota si mora oblikovati svoj sistem sobivanja, da si zagotovi prijetno ugodje sosednjega ekosistema, predvsem rastlinja, da se izogiba naselitvam nevarnih živali in da ohranja spoštljive odnose s sosedi. Seveda pa je za doseganje ugodja in dobrega počutja potrebno vlagati v naložbe in sprejemati skrbi do zagotavljanja medsebojnih distančnih mej.

Kako pa vi skrbite za okolico vašega doma?

Marija pomagaj, 15. avgust 2024

Vsaj ženske, ob težavah, spontano vzkliknemo »Marija pomagaj!« in si s tem pridobimo čas za premislek, kako moramo ukrepati. Da je to posvečen rek katolikov in pripadnikov sorodnih ver ter zato rezerviran le za verujoče, nam ne pade na pamet. Verujočim pomeni mnogo več. Mariji je v naši državi posvečenih 318 od skupno 2373 cerkva in kar 21 Mariji pomagaj. Ne gre se torej ob tej pomembni dediščini čuditi, da smo dobili državni praznik Veliki šmaren ali Marijino vnebovzetje, ki ga praznujemo na današnji dan. V mojem okolju, kot izgleda, je bil največji dogodek praznovanje na Trško gori, ki obhaja 400. obletnico posvetitve tamkajšnje cerkve.

Petnajstega avgusta praznujemo Marijino vnebovzetje, dan, ko je bila Devica Marija, mati Jezusa Kristusa, telesno in duhovno vzeta v nebesa ob koncu svojega zemeljskega življenja. Odigrala je ključno vlogo v zgodovini odrešenja. Zaradi njene popolne predanosti Bogu in njene vloge v odrešenju človeštva je bila nagrajena s tem, da je ob koncu svojega življenja na zemlji bila vzeta v nebesa s telesom in dušo. To pomeni, da Marija ni doživela telesne smrti na enak način kot drugi ljudje. Praznik izraža vero v vstajenje telesa in večnost duše ter poudarja posebno mesto, ki ga ima Marija v krščanstvu kot mati Boga. Praznik se po svetu praznuje že od 5. stoletja, papež Pij XII. je leta 1950 dogmo o Marijinem vnebovzetju razglasil kot uradni nauk katoliške cerkve, kar pomeni, da je to verovanje obvezujoče za vse katoličane. Praznik služi tudi kot opomin na upanje v večnost in vstajenje za vse vernike.

Ne malokdo se danes sprašuje, kakšna je verska resnica o Marijinem vnebovzetju in skuša s človeškimi besedami približati skrivnost Božjega delovanja. Seveda so te besede vedno skromnejše in mnogo bolj omejene kot skrivnost, o kateri govorijo. Kdo bi mogel doumeti, kaj vse je obseženo v resnici o Marijinemu vnebovzetju? Tudi si ni mogoče prav predstavljati, kako in kje se je izvršilo to končno Marijino poveličanje in njena dopolnitev v nebeški slavi. Marija naj bi bila tesno povezana z Jezusom v njegovem javnem življenju. Čudež v Kani naj bi naredil na njeno prošnjo. Zvesto je sledila njegovim naukom in jih širila, bila je z njim pri njegovi daritvi na križu, trpela skupaj z njim in sodeloval z njim pri obnovi nadnaravnega življenja v dušah. Drugi vatikanski koncil pravi „Jezusova Mati je v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena. Tako sveti tu na zemlji potujočemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan.

Dogme o Mariji so do nas, navadnih smrtnikov, prihajale vedno na način, ki je odpiral mnoge dileme. Otroci smo jih spoznavali po Zgodbah iz katekizma in ni se nam sanjalo kako bi to bilo lahko resnično. Da je Veliki Šmaren smo vedeli pastirci po pečenem šmornu, ki ga je stara mama prinesla na pašo. V letih študija smo šele ocenjevali, da je naša katoliška cerkev močno povezna s kulturo, predstavami, pevskimi in glasbenimi dosežki, literaturo, slikarstvom in še bi lahko naštevala. Bolj kot predhodno opisane in druge dogme krščanstva nas je navduševalo kulturno gibanje, ki so ga zagotavljali vse do konca druge svetovne vojne prav duhovniki s verskimi dogodki. Sledila so leta izobraževanja, naraščalo je organizirano financiranje kulture, znanosti, raziskovanj, širile so se misli filozofov in s potovanju po svetu smo spoznavali številne vere. Dogme krščanstva so del verovanja ljudi po svetu, moramo jih poznati, ker so del naše zgodovine in kulture, spoštovati pa smo dolžni prepričanja tudi drugih ljudstev, da se z njimi lahko sporazumevamo o skupnih zadevah.

Kako pa vi razumete praznik Marijinega vnebovzetja?

Naše vezi, 14. avgust 2024

Ko odprem zjutraj računalnik ali pameten telefon se vsa tresem v strahu, da sem ponoči prejela posodobitve, ki jih ne bom znala uporabljati oziroma bo moje prilagajanje terjalo posebno pozornost. Ne morete si misliti, koliko je teh posodobitev. Razvoj telekomunikacijskih povezav je ena izmed najpomembnejših in najvplivnejših tehničnih revolucij v zgodovini človeštva. Temeljil na nenehnem izboljševanju hitrosti, zanesljivosti in dostopnosti komunikacij, kar je omogočilo globalno povezanost in revolucijo načina, kako informacije pridobivamo in z njimi komuniciramo.

Začelo se je že leta 1792, ko je francoski inženir Claude Chappe je razvil optični telegraf, ki je uporabljal sistem semaforjev za prenos sporočil na dolge razdalje. Ta sistem je bil predhodnik električnega telegrafa Samuela Morsea, ki je uporabljal Morsejevo abecedo za pošiljanje kodiranih sporočil preko žic. Prvi uspešni prenos po telegrafski liniji je bil leta 1844 med Washingtonom in Baltimorjem. Sledila je podmorska telegrafska povezava med Veliko Britanijo in Severno Ameriko leta 1858. Čeprav je kabel kmalu prenehal delovati, je bila to velika inovacija v medcelinskih komunikacijah. Alexander Graham Bell je patentiral prvi delujoč telefon, kar je omogočilo prenos zvoka preko električnih signalov. To je bil začetek moderne telefonske komunikacije. Uspeh leta 1895 je dosegel italijanski izumitelj Guglielmo Marconi je uspešno izvedel prvi radijski prenos, kar je privedlo do razvoja brezžičnih komunikacij. Do leta 1901 je Marconi že vzpostavil prvo radijsko povezavo čez Atlantski ocean. Že leta 1927 je bila vzpostavljena prva radijska telefonska povezava med Londonom in New Yorkom, kar je pomenilo velik napredek v mednarodnih komunikacijah.

V letu 1962 je uspelo tehnologom razviti satelitsko komunikacijo z lansiranje prvega komunikacijskega satelita, Telstar 1, kar je omogočilo prenos televizijskih signalov, telefonskih klicev in podatkov med Evropo in Severno Ameriko. To je bil začetek globalnih satelitskih komunikacij. Prvi mobilni telefon je bil razvit leta 1973 v podjetju Motorola. Martin Cooper je opravil prvi mobilni klic na prostem, kar je označilo začetek mobilne telefonije. Leta 1980 je bil Motorola montiran tudi v moj službeni avtomobil.

Internet je nastajal v obdobju1960 do 1990 in postal dostopen s pojavom WWW (World Wide Weba). Širokopasovne povezave in uvedba optičnih vlaken sta omogočila hitre in zanesljive komunikacije po vsem svetu, kar je olajšalo prenos velikih količin podatkov in spodbudilo razvoj digitalnih tehnologij. Najnovejša je 5G in predstavlja generacijo mobilnih omrežij, ki omogoča izjemno hitre prenose podatkov, nizko latenco in podporo za masovne povezave naprav. Ta tehnologija je ključna za razvoj IoT (Internet stvari) in pametnih mest. v računalniške in internetne komunikacije sem bila vključena od leta 1965 dalje predvsem organizacijsko in investicijsko. Osebno pa sem tako računalnik kot komunikacije začela uporabljati neposredno pri vodenju regionalne podružnice SDK tam okoli leta 198o, ko smo podatke še prenašali po lokalnih omrežjih, uporabljali DOS, diskete in podobne pripomočke ter nam je informacijska tehnologija postopoma postajala tudi doma nepogrešljiva. Kot stara oseba, si ne morem zamisliti, kako bi opravke lahko opravljala brez računalnika in pametnega telefona, še posebno pa ne bi mogla biti vsak trenutek na vezi z mojo družin, prijatelji in znanci pa tudi s temi blogi vam ne bi razburjala vsak dan. Dobro je poznati tudi del tehnične zgodovine naših vsakdanjih delovnih pripomočkov, ker jih s tem prijaznejše sprejemamo.Vrh obrazca

Kako pa je potekalo vaše sodelovanje z računalnikom in internetom?Dno obrazca

Odgovornost, 13. avgusta 2024

Kadar pišemo o nerešenih zadevah ali slabih rešitvah se pisci z menoj vred radi obregnemo ob pravice osebe ali organa ki je odločal in iz katerih izhaja njegova odgovornost za posledice. Če nastane škoda si ljudje pač mislimo, da jo mora oseba, ki jo je s svojo slabo odločitvijo povzročila, poravnati oškodovancu. V primeru odgovornosti za ukinitev namenskega zbiranja sredstev za stanovanjsko gradnjo so snovalci zakonodaje in organi odločanja v državi in v gospodarskih družbah, ki jih z nekoliko truda lahko konkretiziramo. Ne moremo pa zahtevati, da oni pokrijejo nastalo materialno škodo ker njihovo premoženje niti približno ne pokriva posledic njihove napačne ali nepravočasne odločitve. V naši državi je to na primer dobro vidno na področju zdravstva, v katerem se ni sledilo sprotnemu posodabljanju in so zato danes v njem orjaški problemi, ki grozijo celo razpad sistema. Nihče nima dovolj sredstev, da bi škodo odpravil. Taki in podobni primeri nezmožnosti povračila škode napeljujejo na misel, da je sklicevanje na odgovornost brez smisla saj so druge oblike uveljavljanja odgovornosti bolj blažev žegen kot resen ukrep.

Kadar sama razmišljam in pišem o odgovornosti in škodah, želim predvsem opozoriti na nesmiselnosti, ki jih povzroča pomanjkanje znanja odločujočih, na njihov neprimeren odnos do mnenja stroke, zlasti prakse kot tudi na nezaupanje odločujočih do rešitev njihovih predhodnikov. Škodljivo je predvsem izogibanju dolgoročnih projektov, ki bi morali preživeli trenutne odločevalce in z vsemi pravicami in dolžnostmi ostati v veljavi. Še veliko je primerov, ko so pomembne škode nastale zgolj zaradi nezaupanja odločevalcev do njihovih predhodnikov. Vse to pa nakazuje slabo kakovost odločanja, samovoljo če hočete ali strah, da volja odločevalca ne bo upoštevana. Prav te razmere prinašajo največ škode in smešijo odločevalce, ko se ti postavljajo pred volivce s kandidatnimi listinami kot »vredni zaupanja«. Če bi našemu narodu uspelo obnoviti poštenje brez fige v žepu, se pravi »tako kot smo se dogovorili bomo tudi naredili« bi bilo škod mnogo manj in oblilo zadovoljstva.

Zdaj pa poglejmo še, kako je odgovornost definirana vsebinsko in formalno v teoriji. Najširša je naslednja dikcija: Odgovornost je izraz, ki označuje obveznost posameznika ali organizacije, da prevzame in nosi posledice svojih dejanj ali odločitev. To pomeni, da mora biti oseba ali entiteta zavedna svojih dolžnosti in pripravljena soočiti se s pozitivnimi ali negativnimi izidi, ki jih njihovo delovanje lahko povzroči. Odgovornost vključuje etični in moralni vidik, kjer se pričakuje, da oseba ravna v skladu z normami, pravili ali zakoni, ter da je odgovorna do drugih, do družbe ali do svojih obveznosti. Poznamo več vrst odgovornosti. Na prvem mestu je odgovornost kot dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo, če kaj ne ustreza normam, zahtevam in če ima zaupano negativne posledice, če se z zaupano osebo ali stvarjo zgodi kaj negativnega. Odgovornost je lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve in dolžnosti. Vse te dikcije in vsebine nakazujejo, da moramo biti bolj pozorni do vsebine in ljudi, ki se jih posledice odločanja tičejo. Kot volivci imamo pravico povpraševati osebe, ki odločajo o vzrokih, ki so povzročili neprimerne učinke ali škodo, imamo pa tudi dolžnost presojati o ukrepih, ki jih je sprejeti, da v prihodnje nebo slabih učinkov in ne škod. Osebe, ki svojih osebnih interesov in slabosti ne morejo podrejati objektivnosti odločanja, ne morejo odločati o usodi ljudi, narodov in njihovem premoženju! Pogovarjati bi se morali o osebni odgovornosti ljudi z imeni in priimki!

Se kdaj pogovarjate o odgovornosti ljudi, ki ste jih volili?

Dan mladih, 12. avgust 2024

Ob prebiranju problematike mladih v naši lepi državi sem ostala brez besed. Če smo se kot družba res tako zelo postarali, potem je skrajni čas, da se mladih ne spomnimo samo ob njihovem Mednarodnem dnevu, pač pa »naj ne mine dan, da ne bi nekaj dobrega storili za mlade«,* In na vprašanje kaj naj bi to bilo bom poskušala odgovoriti kar s praktičnimi zgledi delovanja mladih v ne tako oddaljeni preteklosti.

Najprej dejstvo o uvajanju mladih v delo. Otrokom je bilo v vsaki družini naloženo njegovim letom primerno delo, da so pridobili delavne navade in se odločali za poklic. Vzgojitelji otrok so bili poleg staršev tudi sosedi, sorodniki in vzorniki vzgojiteljev ter osnovna šola. Otrok, ki je nakazoval razumni pristop do dela je bil pohvaljen. Danes privzgoje otrok za delo skoraj da ni. V šoli opravijo vse šolske obveznosti, domača opravila so zmanjšana na minimum, ostane še psiček in papagaj ter nesramno drag šport v katerem naj bi vsi postali prvaki, če že ne olimpijci. Otroci gledajo v ekrane računalnikov in pametnih telefonov ali pa se mučijo pod taktirko svojih trenerjev. Preprosto delavnih navad nimajo kje pridobiti, brez njih si dela niti ne želijo, če pa že je prekarsko, s slabimi delovnimi pogoji in nespodbudnim plačilom. Državi in politiki ne pride na pamet, da bi mlade organizirano zaposlovali po Novem dogovoru (New Deal) kot brezposelne, za gospodarsko rast in za izvajanje reform. Ko sem nastopila delo v tovarni je bila naša povprečna starost 21 let. Si predstavljate kako močno so upravljavci te tovarne zaupali mladin in mladi jih nismo razočarali.

Ker so mladi na svojem domu delali so pridobivali tudi pravice, med njimi pravico do dediščine v materialnem stanju, pomoč v materiala in delu pri ustanavljanju svojega doma. Otroci so za svoj novi dom morali poskrbeti sami, starši pa so bili dolžni nuditi vsestransko pomoč. Ko sem si ustvarjala svoj dom, smo poleg staršev imeli močno oporo v tovarni, ki je vsako leto del nove vrednosti namenila za pomoči pri nakupu ali pozidavi bivališča. Vedno previdne banke so tu našle svojo tržno nišo in sredstva podjetji plemenitile ter graditeljem nudile dodatne možnosti financiranja. Imeli smo v Sloveniji celo Stanovanjsko banko, ki je sicer kmalu postala SKB, je pa le pokazala skupne podi do oblikovanja stabilnih virov financiranja domov mladih. Zaradi teh stanovanjskih vložkov podjetji in bank v zagotavljanje prijetnih domov mladih družin, ni bil nikoli nihče reven, lačen ali obubožan, najmanj pa proračuni države, republik in drugih lokalnih skupnosti. Sicer pa o tem vse ve in pogosto piše gospa po imenu Srna, slovenska strokovnjakinja stanovanjske politike. Čas bi že bil, da nam oblikovalci državne politike vendarle pojasnijo, zakaj so desetletja dobro delujočo stanovanjsko politiko tako brez potrebe opustili ali jo nadomestili z boljšo. Bo kdo za hude posledice poklican na odgovornost?

In tretja v nebo vpijajoča sodobna neumnost to je mandat političnim strankam, da brez sodelovanj z volivci izberejo kandidate za upravljalce s skupnim premoženjem v državi. Če že imamo kvote za ženske ne vem za kaj jih ne bi mogli imeti za mlade, čeprav se mi te kvote milo rečeno gravžajo. V moji delovni dobi so bili v vseh organih upravljanja mladi prisotni kot enakopraven forum borcem, sindikalistom, komunistom ter socialistom. Svoje interese so dobro utemeljevali, pripravljeni so bili sodelovati v vseh aktivnostih tako delodajalca kot politike in znali so tudi poskrbeti za kraval, če se jim je storila krivica. Kočno so bili tudi prvi ustanovitelji stranke, ki je Slovenijo vodila desetletje. Bodo oblikovalci kandidatnih listin odgovarjali za posledice, ki nastajajo zaradi izločanja mladih iz odločanja?

*Rastoča knjiga

Se vam ne zdi, da bi zmogli zagotoviti topli dom vsakemu od nas?

Darila, 11. avgust 2024

Na obisk prihaja sorodnica, ki si je ustvarila družino v Kaliforniji. Ima hčerko in sina, ki sta osnovnošolca, žal pa še ne razumeta maternega jezika svoje mame. Ne vem kako se bomo sporazumevali in to prepuščam svojemu sinu, ki je njun striček. Dobrosrčna sorodnica nikoli ne pozabi obiskati ali na svoje slavje povabiti tudi mene kar je danes že skoraj podvig za moje noge, gube, frizuro, da o primerni osebni urejenosti niti ne govorim. Vsak po svoje se bomo potrudili, da bo tistih nekaj ur, ki jih bomo prebili skupaj, prijetno in zanimivo.

Seveda pa moramo biti pozorni zlasti do omenjenih osnovnošolcev. Deklica je glasbenica, šola se na klavirju, je prijetno zvedava in nasmejana. Žal v Sloveniji nimajo svojega avtomobila, da bi jih povabil v svoj dom in po domače pogostila z jabolčnim zavitkom ali štruklji. Fant sledi po značaju sestrici in je navdušen nad nogometom. Vprašala sem Chat GPT s čim naj ju lahko razveselim oziroma katera darila so primerna za njuna leta. Zelo se je izkazal in podal številne ideje. Za deklice priporoča kreativne in umetniške sete, popularne knjige, modne dodatke, družabne igre pa tudi elektroniko, športno opremo, glasbene instrumente in dodatke za sobo. Za fantke meni, da so najbolj primerne lego kocke, znanstveni in konstrukcijski seti, športna oprema, video igrice, avtomobilčki na daljinsko upravljanje in družabne igre . Ni me navdušil s svojimi podkupljivimi standardnimi in dragimi darili, ki spodbudijo verižno reakcijo obdarovanja. Razmišljala sem o darilih, ki bi jima približala Slovenijo, bila zanimiva uporabna ter spodbudna. Predlagala sem za pianistko note slovenskih ljudskih in ponarodelih pesmi, ki jih je izjemno prijetno zaigral tudi moj vnuk v glasbeni šoli. Za fanta bo primerna knjiga o športu Čista desetica, pogledali pa bomo, če ima Slovenija nogometno žogo proizvedeno doma.

Malo bomo pokomentirali in skrbno pazili, da ob darilih ne bo razočaranja.

Omenjena nista edina, ki ju moram nagraditi, doma se še nismo dogovorili o nagradi za dobre učne uspehe in uspehe v športu, v kratkem bo cel kup rojstnih dni in treba bo biti previden pri darilih, da odpravimo škodljivo prakso obdarovanja v denarju. Želim si obdarovance razveseljevati z darili kar pomeni, da moram pogruntati, kaj bi jih najbolj razveselilo. Ker so med obdarovanci tudi 51 in več letniki bo ciljano darilo težko izbrati. Med obdarovanci bo treba upoštevati tudi psičko Pikico, žal pa je papagaj Jakob končal za vedno.

Aktivnosti okoli daril postajajo zahtevnejše kot jih zmorem in najbrž bom leto razdelila zadnje. Skrajni čas je že, vsaj meni se tako dozdeva, mi pa tudi vsak dan to pove tudi sorodnik, ki vsak dan kontrolira moje razpoloženje in ponavlja opozorila po katerih se morajo ravnati ljudje mojih let. Skačeva se v lase in se kot leva boriva vsak za svoje mnenje.

Tako nam minevajo dnevi vročine, ki je nismo vajeni in nam onemogoča uživati sveži zrak. Sama imam zjutraj enourni sprehod na katerem uživam v prijetnih jutrih in iščem rešitve za probleme, ki me tega dne čakajo. Sproti se učim hoje z nestabilnimi nogami, ki sicer ne bolijo, tudi še tople žemljice si kupim pri Najboljšem sosedu. Proti tej vročini zatemnim hišo in tako dosežem v njej znosno celodnevno temperaturo. V skrajni sili je na vrsti tuš, hladna pijača, preprosta hrana in računalnik. Seveda sem te zadnje dneve Olimpijskih iger kar nekaj ur prebila na kavču, imam pa tudi dobro knjigo, ki buri mojo domišljijo. Vsak od nas si pač pomaga po svoje!

Kako pa vi živite s to vročino?

Perzeidi, 10. avgust 2024

V poletnih mesecih se pogosteje oziramo v nebo in razmišljamo o tem, kaj vse se dogaja nad nami ne da bi mi sploh vedeli, razumeli ali celo potrebovali. Vesolje še zdaleč ni raziskano zato so ugibanja o njem zelo živa posebno med mladimi. O vesolju je sicer možno marsikaj prebrati v literaturi, ki je zelo obsežna in za branje primerno zahtevna. Astronomi so v naši državi znani in spoštovani, večkrat nam znajo lepo pojasniti stvari, posebno univerzitetni učitelji Univerze v Novi Gorici, nekaj vedenja po so nam zapustili tudi predniki, posebno tistega, ki je pomemben za predvidevanje vremenskih razmer in seveda fantazme iz bajk in povesti, ki so jih doživljali pastirji, gozdarji, samotne deklice in domačije in tako naprej.

Smo v letnem obdobju, ko se na nebu pojavljajo Perzeidi imenovani tudi meteorski dež. Ime so dobili po antičnem junaku Perzeju, ki je po izročilu z božjo pomočjo ubil strašno pošast s kačami namesto las imenovano Meduzo. Perzeidi so najvidnejši v času od 17.julija do 12. avgusta in smo torej že na repu njihovega videnja. V jasnih nočeh je še priložnost za opazovanje tega spektakularnega nebesnega dogodka svetlih meteorjev, ki pogosto puščajo dolge sledi na nebu in polepšujejo noči. Pojavijo se vsako leto, njihov vrhunec pa je običajno v noči 12. avgusta. Perzeidi izvirajo iz delcev, ki jih za seboj pušča komet Swift-Tuttle, ta pa kroži okoli Sonca približno vsakih 133 let. Ko zemlja prečka to pot, delci vstopijo v našo atmosfero in ustvarijo svetle meteorske sledi znane kot utrinki ali zvezdni utrinki. Vidnih je tudi nekaj mladih delcev, ki jih je komet odvrgel 1865 leta. Največji izbruh je odvisen od lokacije oblaka, na dan izbruha se lahko vidi tudi do 60 meteorjev ali več. Največ se jih vidi v severni polobli zjutraj ob zori. Nekateri so vidni zvečer in pustijo za seboj dolge svetle repe. Večina jih v atmosferi zgori.

V vesolju imamo tudi ozvezdje, ki nosi ime omenjenega antičnega junaka Perseja. Perzeidi navidezno izhajajo iz tega ozvezdja lahko pa se pojavijo kjer koli na nebu. Pri svojem vrhuncu jih lahko opazimo med 50 in 100 meteorjev na uro. Pojavijo se poleti in letos bo verjetno najugodnejše za opazovanje ker je luna skoraj v prvem krajcu in svetloba ne bo preveč onesnažena oziroma bo minimalna, pogoji za opazovanje pa zato idealni.

To naše občudovano vesolje pa beleži tudi nevarnosti, ki mu grozijo in med katerimi je največja onesnaženost z odpadki plovil, ki jih človek pošilja vanj. Kot poročajo mediji so astronomi in zvezdoslovci zelo zaskrbljeni, ker še ne poznajo načina, kako bi ga čistili. Nevarnosti nastajajo vsakdan nove saj se tehnični pripomočki za proučevanje vesolja nenehno izpopolnjujejo in človek v vesolju išče nove materiale, ki jih na zemlji zmanjkuje, išče pa celo svoje bodoče bivališče, če na zemlji ne bo več mogoče živeti. Širi se število narodov, ki uporabljajo svojo vesoljsko tehniko in raziskujejo vesolje kar vse se kopiči neorganizirano in v neomejenih oziroma velikih količinah. Po nekih medijskih ugotovitvah mednarodnega sporazumevanja o ravnanju z vesoljem na političnem in državnem ni.

Slovenija je do vesolja pristopila kulturno po zaslugi gledališčnika Dragana Živadinova, ki je leta 1995 je s stilno formacijo telekozmizma vstopil v petdesetletni gledališki projektil »1995-2045-Noordung«, leta 1998 postal kandidat kozmonavt, leta 1999 pa je realiziral »Biomehaniko Noordung«, prvo celovito predstavo v pogojih breztežnosti in bil zato nagrajen z Župančičevo nagrado skupaj z Dunjo Zupančič.

Se boste zazrli v nebo, da boste spoznali Perzeide?

Mladi v podjetništvu, 9. avgusta 2024

Dobro bi bilo, če bi se v našem »realnem sektorju« kot se proizvodna podjetja naslavljajo, bolje poglobili v razvijanje ustreznejših odnosov med generacijami, med vodji in vodenimi, med zaposlenimi na terenu in po centralnih obratih, o uporabi mehkih oblik sodelovanja, podjetniškega izobraževanja pa vse do ustvarjanja bogate kulture. Biti danes zaposlen v resni in ciljani podjetniški zamisli je velika odgovornost za kar je potrebno vedno več znanja, razumevanja in zavedanja, da si del skupnosti z istim ciljem, da pa ta cilj ne bo dosežen, če kdor koli popusti. Bistvena in pomembna razvojna težnja je tudi zavedanje, da se napredek države začne in konkretno udejanja najprej v podjetništvu in se od tu novosti širijo v družbo kot celoto. Zaradi te poti inovacij in ustvarjalnosti, ki preko proučevanja trgov prihajajo v tehnološko tehnično tovarno z ustreznim znanjem, je nivo praktične uporabnosti neke dobrine ali storitve vključno s posledicami, znan družbi in državi šele potem, ko ga je podjetje že posvojilo. Iz tega razloka je okrnjen odločilni vpliv političnih teženj države v podjetništvu, v katerem je praktična moč za udejanjanje že zagotovljena.

Zavedanje, da je podjetje kot primarni uresničevalec inovacij, najodgovornejši subjekt v državi, pa od managementa zahteva da se profesionalno organizira, da ve kdo razpolaga z določenim znanjem, da mu je nalogo možno dodeliti. Organizacijska struktura mora zagotavljati izvajanje vseh podjetniških funkcij od tehnologije in tehnike pa do kompleksnega zagotavljanja kakovosti z vključno nadzorom. Podjetje z dolgoročnimi težnjami si ne more privoščiti izpada katere koli funkcije v svojem podjetniškem procesu in če mu okolje ne more zagotavljati dogovorjene opore, jo mora ustvariti in plačevati samo. Ko smo začeli z računalništvom je ameriški dobavitelj najprej zahteval, da gremo v njegovo podjetniško šolo vsi, ki bomo v tovarni vodili računalniške posle in še poudaril, da organizira vseh vrst izobraževanja, tudi osnovnošolskega, če to ne zagotavlja država kjer bo deloval njihov računalnik.

Mednarodne šole vodenja so danes že dobra poslovna praksa v slovenskih gospodarskih družbah. Veščine vodenja, razumevanje v odnosih, uporaba tujih jezikov, spoznavanje prakse za udejanjanje teorij, nasveti, krizna problematika in podobne teme, morajo zaposleni obvladovati do podrobnosti in jih znati uporabljati pri vsakdanjem delu. Podjetja se zavedajo, da je zlasti za mlade tako delo travmatično, stresno in zato jih poskušajo stimulirati na mladim prilagojene načine. Seznanjajo javnosti z njihovimi uspehi preko korporacijskih glasil, razpisujejo nagrade za naj vodje, javno objavljajo njihova mnenja v promocijskih gradivih, organizirajo srečanja mladih različnih oddelkov in iz različnih okolji. Pozornost mladih usmerjajo na zaposlene z daljšo delovno dobo, ki so obstoječe sisteme oblikovali in jih bodo mladi slej kot prej krojili po novih potrebah. Vse to in še mnogo podobnega ustvarja in neguje image posameznikov kot tudi enote v kateri delujejo. Vsem zaposlenim je v veliko stimulacij način vodenja v katerem pridobivajo redne in verodostojne podatke o stabilnosti svojega in skupnega dela, ko so počaščeni ob jubilejih zaposlitve, ko se jim nudijo elitne kulturne prireditve in odpirajo možnosti športa ter rekreacije. Ljudje smo družbena bitja, potrebno nam je druženje in veselimo se prijateljskih povezav kar vse mora biti v primerni meri in pravem času zaposlenim dostopno. Tako družba, država kot posamezniki se moramo zavedati, da podjetja niso tako enostavna stvar, kot se pogosto prikazuje v medijih, tudi ni odvisno samo od enega človeka, čeprav ima ta veliko pooblastil, podjetje je močan sistem, ki deluje le z znanjem in veliko mero razumevanja vseh subjektov s katerimi sodeluje. Vredna so vsega spoštovanja!

Kako pa vi ocenjujete svojega delodajalca?

Vedno pokončni! 8. avgust 2024

Občudujem pokončne ljudi in živim v prepričanju, da so taki ljudje sposobni streti tudi najbolj trde orehe. Taki ljudje so največje bogastvo naroda, družine, družbe, so sila, ki jo ni možno streti, so zavetje ko postanemo nemočni. Takšnega človeka bi lahko opisal kot pogumnega, neustrašnega in principielnega, oseba, ki ostaja zvesta svojim prepričanjem in vrednotam, tudi kadar se sooča s težavami ali pritiskom. Ne boji se izražati svoje mnenje, tudi če to pomeni, da bo naletela na odpor ali kritiko. Hkrati ji ni mar za družbene elite ali njihovo mnenje, kar kaže na njeno neodvisnost in zmožnost, da misli s svojo glavo. Takšen človek se postavi za resnico in pravičnost, tudi če to pomeni, da bo moral iti proti toku.

Izjemno malo jih je, so pa in to nas vedno opogumlja, da jih vsaj v določenih konkretnih primerih posnemamo včasih zavestno, največkrat pa podzavestno, ker na v to sili trenutna situacija kot na primer nesreča, naloga, nepričakovan dogodek.

Med takimi ljudmi je meni od nekdaj prihajal prvi na misel filmski ustvarjalec Karpo Godina. Lahko tudi, da se motim, nikoli ga nisem srečala, z njim razgovarjala in poznam ga le po njegovih filmih, ki so aktualni od moje mladosti pa vse do današnjih dni. Ustvaril je tako pomembna dela, da je prejel vsa najvišja priznanja v svoji filmski ustvarjalnosti, Prešernovo, Badjurjevo in Štigličevo nagrado, razstavo o dosežkih pa je imel celo v newyorškem MoMa. Pa to za mene ni tisto najpomembnejše, bolj kot to sem v njegovih delih prepoznavala njegovo voljo in željo, da za vsako ceno predstaviti ljudem resnico o obnašanju, delovanju in poslovanju naše družbe, ne svojo resnico ampak resnico, ki jo zaznava večina. To mu je omogočila njegova revolucionarna rodovina s svojimi mnenji in tehničnimi možnostmi, da je lahko študiral, se usposobil presojati, postal nedosegljiv v kakovosti svojega dela in učinke fokusiral v humanizem . Večina od nas teh kompleksnih danosti žal ni imela. Drugo kar nam da misliti je njegov pogum, da bobu reče bob neglede na to za katero osebo gre, na kateri del družbe se njegovo opozorilo nanaša in neglede na posledice, ki lahko sledijo v družbi ali pri njem osebno. To je možno sprejeti le kot dejstvo, da je bil on popolnoma prepričan in je imel dovolj dokazov za verodostojni prikaz dejanskega stanja. Njegove filmsko prikazana dejstva niso fascinirala samo elit, pomembnih posameznikov in manjšin, fascinirala so svetovno javnost.

Kritično motrenje družbe okupira umetnika tudi danes. Kot aktivni udeleženec petkovih kolesarskih protestov proti strahovladi je dogodke tudi snemal, film pa še čakamo ker pristojni organ še ni prepoznal dovolj avtorskega in izvirnega potenciala v zamisli filma kar pa Godini ne jemlje volje do ustvarjenja in iskanja objektivne resnice v današnjih razmerah. Okarakteriziran je bil največkrat kot pobudnik črnega filmskega vala, ki prepozna le slabosti družbe ne zna ali pa noče prepoznavati v njej pozitivnih gibanj in dejanj.

Ob uvodoma omenjeni razstavi je izšla monografija o ustvarjalni moči Godine, svetovnem filmskem strokovnjaku, ki si je izbiral za sodelavce le ljudi z več znanja in poguma kot ga je premogel sam. skupaj s svojimi ekipami še vedno prikazuje nam in svetu dejstva, ki nam niso v čast in ne spodbujajo aktivnosti za razvoj humanizma.

Spoštovanemu umetniku ob 80. letnici želimo uresničitev vseh njegovih zamisli, ki krepijo družbeno odgovornost.

Poznate filme umetnika Godine?

Razkošje barv, 7. avgust 2024

Ob cesti, ki pelje v Kostanjevico na Krki se, malo pred mestom, nahajala samotna domačija v tipičnem rustikalnem slogu. Dolga desetletja, če ne več, se je tu kmetovalo za preživetje, pomagali pa so si s trgovanjem popotnikom in meščanom potrebnih stvari. Zadnji in edini potomec rodu je po končanem študiju gradil kariero v mestu, ki se je hitreje razvijalo kot Kostanjevica, se odselil in rodni dom prodal Jožetu Marinč. Danes so nekoč kmetijska poslopja, do kotička uporabljena za nešteto likovnih umetnin, ki jih lastnik ustvarja že od nekdaj. Jože Marinč je zelo poznan in spoštovan akademski slikah, ki živi in deluje v okolju Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici. Letos je dopolnil sedemdeset let in omenjena Galerija mu je v počastite jubileja omogočila veliko gala predstavitev njegovega ustvarjalnega opusa.

Blizu Kočevske Reke rojeni Jože je po srednji šoli obiskoval Pedagoško akademijo in potem Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani v razredu prof. Janeza Bernika. Diplomiral je leta 1979, med letoma 1979 in 1981 pa je obiskoval še slikarsko specialko. Leta 1995 in 2002 je študijsko bival v Cité Internationale des Arts v Prizu, leta 1995 pa v avstrijskem Millstattu. Je uveljavljeno ime v slovenskem likovnem prostoru in je pomemben predstavnik ekspresivnega realizma. Njegova dela so prepoznavna po močnih barvah, dinamičnih kompozicijah in velikih formatih. Razstavljal je na številnih razstavah doma in na tujem in prejel več nagrad. Že več desetletij si vneto prizadeva popularizirati likovno umetnost, svoje velike in barvite panele zato postavlja na prostem, po zidovih mestnih ulic, povsod, kjer je gledalcev vedno veliko. Prav umetnine velikega formata so mu lastne, vsak ga po njih prepozna ker so izjemno barvite, številne barve med seboj dopolnjujoče in z njimi ponazarja svoja čustva, razpoloženje, prizore v naravi in njeno moč kot tudi prizore iz pravljic, verskih dogem ter ljudskih šeg. Prikazuje na primer tudi tradicionalno pustovanje v Kostanjevici.

Jubilejna razstava je pregled slikarjevega ustvarjanja po obdobjih v katerih je iskal in razvijal svojo likovno govorico po svojih poteh. Umetnik Jože Marinč uporablja predvsem žive barve, ki se jih ne moremo nagledati in nam vračajo energijo ljubezni, ljubezni, ki jo čuti slikar do preteklosti in sedanjosti. V katalogu kustos razstave poudarja, da likovna dela nakazujejo večen optimizem njihovega avtorja, ki navdih dobiva v naravnem okolju in ga po svoje upodobi. Svoj pečat je pustil v javnem prostoru (poslikava hidroelektrarne Krško in Simfonija pomladi na Starem trgu v Novem mestu), kot tudi na OŠ Jožeta Gorjupa kot pedagog. Bil je uspešen mentor mladim nadobudnim ustvarjalcem v okviru Grafičnega bienala jugoslovanskih otrok in kot organizator še vedno aktualnih Extempor. Razstavljal je v večini relevantnih razstavnih prostorov v Sloveniji, ki so jih kurirali mnogi uveljavljeni strokovnjaki. V tujini je gostoval pogosto, med drugim v Egiptu, Čilu in Estoniji.

Umetnik je stalni udeleženec razstavišč v mojem mestu in njegovi okolici kar kaže na njegov interes po širjenju likovnih del med ljudmi, po domovih in delovnih prostorih. S svojo prisotnostjo tudi sporoča svojo voljo po sodelovanju v skupnih akcijah in stanovskem doživljanju slikarstva v širšem okolju mest in podeželja. Razkuštran in bradat predstavlja tudi videz umetniškega ustvarjalca, ki smo si ga zapomnili iz pripovedovanj starejših in iz literature.

Umetnik Marinč, ob 70. letnici vam vaši sopotniki želimo še mnogo bogate ustvarjalne moči in veliko osebnega zadovoljstva pri delu!

Poznate dela slikarja Jožeta Marinč?

Hirošima 1945, 6. avgust 2024

Danes so naše misli na Daljnem vzhodu, v deželi sonca, kjer je na današnji dan padla prva atomska bomba leta 1945. Padla je na Hirošimo in v trenutku ubila okoli 70.000 ljudi, do konca leta pa je število žrtev naraslo na več kot 140.000 zaradi poškodb in sevanja. Tri dni kasneje je bila druga bomba odvržena na Nagasaki, kar je povzročilo dodatne žrtve in uničenje. Padla je zaradi strateške odločitve Združenih držav Amerike, da končajo drugo svetovno vojno v Pacifiku. Razlogi ZDA za to odločitev so bili vojaški, politični in moralni. Verjeli so, da bo uporaba atomske bombe prisilila Japonsko k takojšnji kapitulaciji in tako preprečila dolgotrajno in krvavo invazijo na japonska otočja, kar bi privedlo do velikega števila žrtev na obeh straneh. So pa z bombo demonstrirali tudi svojo vojaško moč kar je vplivalo na odnose s Sovjetsko zvezo kot strateško tekmico. Dejstvo je, da so se ZDA maščevale za napad Japonske na Pearl Harbor, ki je državo potisnil v vojno. Seveda se je Japonska 15. avgusta 1945 brezpogojno predala, kar je uradno končalo drugo svetovno vojno.

Uporaba atomske bombe je sprožila nikoli zaključene razprave o etičnosti te odločitve in o nevarnostih jedrskega orožja. Bilo je grozotno poslušati in gledati fotografije o uničenju obeh mest, o množičnem umiranju in o ukrepih, ki so jih sprejemali po celem svetu v strahu, da bi atomska bomba dosegla tudi njih. V ZDA je bilo nezadovoljstva in strahu enako kot drugod po svetu, prizadevali so si omiliti posledice z vsestransko pomočjo preživelim. V tem morečem vzdušju so se porajale zamisli o mednarodnem proti atomskem sodelovanju, ki so se vedno bolj krepile potem, ko je leta 1949 Sovjetska zveza postal atomska sila. Cilji mednarodnih prizadevanj so bili usmerjeni v nadzor širjenja, uporabe in zmanjšanja jedrskega orožja. Že v letu 1946 so Združeni narodi ustanovili komisijo za jedrsko energijo, ki pa ni mogla doseči nadzora nad orožjem. Sledilo je vrsto sprejetih sporazumov kot so na primer prepoved poskusov v ozračju, vesolju in pod vodo, za uporabo atomske energije v miroljubne namene, SALT I in II. in še mnogi parcialni sporazumi, ki so v letu 1991 pripeljali do Pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Med tem so mnoge države razvile lastno atomsko moč, nastalo je nešteto novih tehnologij, sporazumevanje o atomski energiji postaja vse bolj zapleteno, problematika ostaja zelo aktualna in nevarna za obstoj človeštva. Strah, da bo »nekdo« pritisnil na rdeči gumb in sprožil jedrsko vojno je izjemno prisoten prav v sedanjih sporih in vojnah na vseh celinah.

Vsako leto je 6. avgusta slovesnost v Hirošimi in nanjo vabljeni najodgovornejši funkcionarji držav na svetu. Slovesnost ni samo poklon spominu žrtvam, je predvsem nenehno opozarjanje voditeljev naj spore med njimi in državami, ki jih vodijo, rešujejo po diplomatski poti. Vljudni Japonci so letos prezrli voditelja , ki vodi genocid nad Palestinci in kot poroča Žerdin, se je sprožil plaz odpovedi udeležbe tistih vodij držav, ki kujejo vojne dobičke vseh vrst. Taka je danes vodstvena struktura držav sveta, brezobzirna do ljudi, ko gre za dobičke in z egoizmom izrazito obremenjeni narodi. Kje so možnosti za mir in sporazumevanje, kje so rešitve, kdo zmore pogum in ima znanje, da nas popelje na pota bratstva, edinstva in svobode, ki se prav te dni tako zelo izkazuje v olimpijskih vrednotah? Morda bi za začetek pozvali mlade, naj na svojih pametnih telefonih prikličejo na ekrane opisane misli in dejanja svetovnih ter domačih literatov. Morda bodo mladi odkrili v sebi ljubezen do domovine, dediščine in vrednost in bodo na teh temeljih razvili sodelovanje za ustvarjanje za življenje boljših razmer.

Verjamete v vojno z atomskim orožjem ?

Objektivno poročanje, 5. avgust 2024

Žal spet pišem oblog, ki ga raje ne bi. Pišem ga po več letih pazljivega spremljanja dnevnega in revialnega tiska in drugih javnih medijev z vključno radiom in televizijo in po razgovorih z ljudmi v moji sredini, ki tudi sledijo poročevalcem, so poznavalci razmer in ne želijo nič slabega tem, ki v samostojni državi Slovenije s svojimi prispevki kreirajo javno mnenje. Dobra družba mora razvijati kritični odnos do vsebin, ki se oddaljujejo od resnice in to imejte pred seboj, če boste morda brali ta blog.

Metode javnega obveščanja ima pri nas bogato zgodovino in srčno upam, da jo bo kdaj kdo raziskal in opisal. S tem bi bila javnosti bolj poznana pooblastila in odgovornosti za objektivno obveščenost javnosti, ki jih je samostojna Slovenija podelila novinarjem in poročevalcem. Ti pooblaščenci morajo poročati nepristransko, objektivno in resnično. Da bi to lahko udejanjali pa bi morali biti primerno usposobljeni in morali bi razvijati ter krepiti kritičnost kot profesionalno stroko, tako kot je kritičnost potrebna na vseh področjih delovanja in poslovanja družbe. Na potrebno uveljavitev in razvoj kritične stroke nas opozarjajo že organizirani kritiki v stanovskih društvih, še posebno AICA in akademiki SAZU.

Kritična presoja obveščanja javnosti je proces, v katerem se ocenjuje kakovost in etičnost komunikacije ter poročanja, ki jih javni mediji, podjetja ali posamezniki posredujejo širši javnosti. Gre za analizo vsebine, načina in posledic informacij, ki so posredovane, z namenom zagotavljanja odgovornega in transparentnega obveščanja. Javnosti posredovane informacije morajo biti verodostojne, nepristranske, jasne, etične, omejene v senzacijskem pomenu, podane z zavedanjem o njihovem vplivu na javno mnenje, transparentne in interaktivne. Kritična presoja obveščanja javnosti je torej ključna za zagotavljanje, da so informacije, ki krožijo v javnosti, zanesljive, etične in družbeno odgovorne. V današnjem času, ko se informacije širijo hitro in lahko povzročijo velike družbene spremembe, je ta presoja še toliko bolj pomembna.

Razen redkih izjem, ki jih vsi dobro poznamo, so prispevki naših poročevalcev v javnim medijih okrašeni z dodatki, ki jasno nakazujejo najmanj tendencioznost in vsiljevanje mnenja avtorja kot edino dejstvo. Besede »menda« se nahaja skoraj v vsakem prispevku in naj bi varovala avtorja prispevka pred morebitnimi pravnimi dejanji. Vse pogosteje se že pojavljajo dikcije kot na primer; »brez navajanja dokazov sugerirajo«. Kot pogumno dejanje odločnih posameznikov se poroča o njihovih prostaških govorih. Samo preberite, kako se poroča o zadnji knjigi Marie Janine Calic, o problematiki zahodnega Balkana, srbskem, madžarskem ali ruskem predsedniku, ste že kaj objektivnega prebrali o političnem sistemu Kitajske, je kdo že kaj napisal objektivnega o vzrokih za nastanek malih državic na Balkanu, da o drugi svetovni vojni, obnovi, industrializaciji, internacionalizaciji slovenskega gospodarstva sploh ne govorim. Lahko bi naštevala za celo knjigo primerov, ko poročanje novinarjev javnosti ni v skladu z nobenim od kriterijev, omenjenih v predhodnem odstavku. Ja, lahko to moje mnenje tudi označite za neprofesionalno in tudi sama se ne čutim sposobno ocenjevali opravljene storitve armade novinarjev, ki nam ponujajo informacije na vsakem koraku. Edina ocena njihovega dela danes izvira žal le iz pisem bralcev kar zagotovo ni dovolj, da se informacijska stroka kakovostno okrepi. Svoje dolžnosti do izobraževanja mora vsebinsko udejanjati njihov šolski sistem, sami pa morajo razviti profesionalno kritiko sicer bodo slej kot prej izgubili bitko za obstanek v informacijski mašineriji.

Ste zadovoljni z vsebino prispevkov v medijih?

Moja draga Nada, 4. avgust 2024

Zgodi se, da spoznaš človeka, ki te razume in najde zate pravo besedo takrat ko to potrebuješ. Naše psihično stanje, predvsem pred pomembnimi odločitvami ali dejanji, potrebuje oporo pa naj gre za veselo ali žalostno razpoloženje, za ljubezen, materialne težava ali pa za težave v puberteti oziroma mladosti. V svoji mladosti sem se pogosto naslonili na svoje sovrstnike, ki niso bili moji sorodniki, s katerimi smo se pogosteje srečevali, skupaj prepevali ali jokali za kar prilik ni nikoli manjkalo.

Zdaj več ne vem razlogov, da sem dobila za sosedo v gimnazijski klopi Nado, bila pa je to za mene velika sreča. Prijazna Nada je kmalu ugotovila, da me tarejo različni dvomi in da bi lahko bila zvesta prijateljica. Z menoj je »proučevala« razredne trače, kmalu sva skupaj poskušale dosegati znanje najboljših v razredu in postopoma sva oblikovali tudi skupen odnos do sošolk in sošolcev. Potem me je Nada povabila na dom v katerem je živela z mamo, vdovo po padlem partizanu. Pred odraslimi sem imela strašen rešpekt zato sem se povabila Nade bolj ustrašila kot razveselila, pa me je potolažila, da me bo njena mama zagotovo sprejela z zanimanjem in veseljem in tako je dejansko tudi bilo. Vsa gimnazijska leta sem bila v domu Nade dobrodošla, pa ne samo jaz, tudi najini sošolci, ki so v počitnicah delali na izgradnji avtoceste. Pa tudi to še ni bilo vse, Nada nas je povezala z domačini vasi, ljudskimi godci in pesniki, mladimi zaposlenimi, z vsemi, ki so takrat z veliko upanja v prihodnost, oblikovali prijetne in ustvarjalne razmere okoli gimnazije. Na Nadinem domu smo spoznali marsikaj, kar nam je pomagala pri odločitvah za poklic, nas spodbudilo k razmišljanju o naši prihodnosti in predvsem o tem, kako pomembno je prijateljevanje pri oblikovanju osebnosti. Nada je v tem okolju in času našla svojega moža, dobrega gradbinca na avtocesti, zaslužnega za pravočasno izgradnjo pomembnega dela avtoceste kar vse sem ugotovila šele ob 40 letnici izgradnje, ko je moje podjetje gostilo vodstvo tega projekta.

Po gimnaziji so se naše poti razšle in interesi spremenili. Videli smo se na vsakoletnih obletnicah mature, včasih pokramljali ob slučajnih srečanjih, pozneje, ko smo že uredili svoje domove in posle pa sem Nado tudi obiskovala na njenem čudovitem domu, ki sta si ga zgradila z Marjanom. Nada je bila zelo prizadevna v svojem pedagoškem poklicu in je teoretično znanje o pridelovanju in prehranjevanju poskušala eksperimentalno udejanjati na svoji kmetiji. Posajeno in posejano je imela vse ob pravem času, od zdravilnih zelišč in začimb do krompirja, bučk, zelja in drugih vrtnin. Za gnojenje je pripravljalo kompost, analizirala primernost zemlje za posamezne rastline, da ne govorim o sadovnjaku, njenem vlaganju pridelkov za zimo in o obrokih hrane s katerimi me je gostila. Vse mi je tudi strokovno obrazložila in predstavila. Eno od obletnic mature smo imeli na njeni domačili in izkazala se je kot enkratna gostiteljica. Žal pa je bila v svojih pridelovalnih prizadevanjih osamljena, mož ji je umrl, sin pa je imel vedno dovolj svojega dela. Obetala si je več od vnukinje, ki pa je ubrala drugo poklicno pot.

Najine poti so se nenehno križale, lahko bi rekla, da celo usodno. Bila sem večkrat z njo potem, ko je postala vdova kar je zelo, zelo težko sprejemala. Z njo sem bila, ko je kupovala delnice, ko pa je moj sin iskal svoj dom v Ljubljani nam je Nada pomagala spoznati prodajne pogoje hiše njenega soseda. Obupavala sem nad bolečinami v križu in Nada mi je dajala napotke za ravnanje, tudi poslušala je moje jamranje brez slabe volje. Bili sva istih mnenj o politiki. Moja draga Nada, zdaj mi bo v oporo le spomin nate v tem mojem zadnjem času na tem svetu!

Tudi vas boli, ko odide človek, ki vam je bil v oporo?

Odkritja na Jukatanu, 3. avgust 2024

O nekdanjih prebivalcih polotoka Jukatan v Mehiki smo že veliko slišali, pisali in jih tudi obiskali. Naše gore list dr. Šprajc je trenutno ključni strokovnjak za odkrivanje nekdanjih Majevskih pozidav in tudi brezžična nenehna naša povezava z njihovo dediščino, ki jo potem, ko si jo spoznal, ne moreš pozabiti. Neverjetne gradbene strukture starodavnega ljudstva danes prekriva deževni pragozd iz katerega tu pa tam štrli le ostanek katerega od templjev. Dr. Šprajc odkriva majevska mesta po tem gozdu in o tem poroča svetu tudi zato, da bi spodbudil interes svetovnih kultur za sofinanciranje arheoloških raziskovanj in uvrščanje te dediščine med dediščino sveta ter v gospodarski razvoj držav v katerih se nahajajo.

V novejšem času, ko znanost neverjetno napreduje in digitalna tehnologija ponudi tako rekoč vsak dan kaj novega, sta digitalna strokovnjaka pregledovala avionske posnetke severne Gvatemale, narejene s tehnologijo lidar – svetlobno zaznavanje in merjenje razdalji. Iz posnetkov sta odstranila rastlinje in razkrila trodimenzionalno sliko tal v kateri sta prepoznala vodne zbiralnike, terasasto poljedelstvo, namakalne kanale, ceste, obrambne zidove in podobno infrastrukturo poseljenosti pred 2000 leti. Postaja vse bolj jasno, da so bili Maji medsebojno povezana civilizacija v megalopolis z milijoni kmetov in bojevnikov, številnimi grobnicami, templji in drugimi zgradbami, ki sta jih do uporabe lidar-ja skrivala zemlja in gozd. Zdaj pa se množično pojavljajo roparji in plenilci, ki nakradene predmete kot na primer figuro iz žada, ki predstavlja boga koruze, ponujajo na črnem trgu umetnin. Roparji delajo veliko škodo po nekdanjih majevskih predelih tudi z izsekavanjem gozdov, krivolovom in onesnaževanjem sicer zaščitenih območji, ki pa še niso raziskana, saj revna Gvatemala nima dovolj prihodkov, da bi varovala ogromna poselitvena območja kot so Tikal ali El MIrador kjer je bilo naseljenih tudi več kot 100000 meščanov. Ocenjujejo, da je bilo na tem predelu več kot 15 milijonska populacija, ki je imela razvito trgovino, tržnico in druge oskrbne dejavnosti. Kljub vedno bolj naprednemu raziskovanju pa še vedno ne vemo, zakaj je ta dobro organizirana skupnost razpadla in izginila.

Potomci Majev še vedno živijo in jih danes najdemo predvsem v Srednji Ameriki, v Mehiki na polotoku Jukatan, Gvatemali, Belizi, Hondurasu in Salvadorju. Čeprav se kultura Majev skozi stoletja spreminja in prilagaja, mnoge majevske skupnosti še vedno ohranjajo številne svoje tradicionalne običaje, jezik, vero in življenjski slog. Mnogi potomci Majev se ukvarjajo s tradicionalnim kmetijstvom, gojijo koruzo, fižol in druge pridelke. Prav tako praznujejo tradicionalne festivale in obrede, ki so pogosto povezani s starodavnimi verovanji in koledarjem Majev. Čeprav jih tarejo revščina, problemi izobraževanja in dostop do zdravstvenih storitev, ostajajo ponosni na svojo kulturno dediščino in si prizadevajo za ohranitev svojega jezika ter običajev. Prizadevajo si ohraniti svoja starodavna mesta kot so Tikal, Chichén Itzá, Palenque in druge. Pri nas ni turistične agencije, ki ne bi imela v programu tudi obisk majevskih mest, agencija Ars Longa pa je poskrbela, da se lahko podrobneje seznanjamo z majevsko dediščino, ki jo odkriva dr. Šprajc. Na tej krasni turistični poti se veliko naučiš, še več pa doživiš.

Sicer pa nam Mehika ni tuja. Vsak, ki rešuje križanke, mora vedeti za Maje, njihove kraje in navade. Mojo generacijo so raznežili njihovi romantično žalostni filmi, imamo po mestih mehiško prehrano – to je samo nekaj drobcev povezav, ki dokazujejo razumevanje in sodelovanje. Viva Zapata!

Poznate vezi med Mehiko in našo državo?

Živahno podjetništvo, 2. avgust 2024

Del moje delovne dobe je bil posvečen proučevanju periodičnih in letnih obračunov poslovanja gospodarskih družb in zadrug, proračunov lokalnih skupnosti, javnih zavodov in podjetji ter drugih uporabnikov skupnega premoženja. V ta namen smo imeli oblikovane oddelke za vodenje poslovnega registra, nadzor predloženih obračunov in za analiziranja stanja. Naša naloga je bila, da v predpisanem roku posredujemo pristojnim organom upravljavcev skupnega premoženja in drugim pooblaščenim institucijam preverjeno in analitično proučeno zbirno poročilo na podlagi katerega so se sprejemale ali dograjevale strategije ohranjanja ter razvoja dejavnosti in lokalne skupnosti, posledično pa tudi republike oziroma države. Tehnični del tega posla, se pravi brez pravic nadzora, danes poleg številnih drugih nalog opravlja AJPES, ki poročila tudi redno objavlja. Njihov Informator je pomemben pripomoček zlasti za presojo ustreznega razvoja družbeno koristnega dela v državi.

AJPES so oblikovali in na noge postavili nekdanji zaposleni v SDK in jo tudi vodili, s 1. junijem 2024 pa je vodenje AJPES za obdobje petih let prevzel Tomaž Klemenc, ki po mnenju pooblaščenega organa za imenovanje direktorja, v agencijo prinaša obsežne izkušnje in znanja s področja gospodarstva, podjetništva in vodenja podjetij. Imel je že objavljen intervju v Delu v katerem ni kaj posebej poudarjal svoj prispevek k razvoju AJPES-ove dejavnosti, pričakovati pa je, da bo v objavi letnih načrtov agencije kaj več in konkretneje podajal oziroma dodajal svoje predloge.

Med svojimi zadnjimi objavami nas AJPES seznanja, da je v državi na novoustanovljenih 252 gospodarskih družb in 1.320 samostojnih podjetnikov. Stečajev, prisilnih poravnav in likvidacij je bilo začetih kar pri 72. gospodarskih subjektih. Žal ne morem v množiti podatkov ujeti skupno število gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov. Za državo je namreč zelo pomembna poleg uradno registrirane organizacijske struktura (pooblastila) tudi struktura po dejavnostih.

V večjem številu komentarjev opažam opozorilo, da Slovenija presega vse meje v procentu zaposlenih z minimalno plačo. Pojavljajo se tudi opozorila strokovnjakov na potrebno uravnovešenje gospodarskih dejavnosti z velikim in manjšim deležem stroškov dela. V vsakdanjem življenju to pomeni, da bi država morala pospeševati predvsem razvoj avtomatizirane in digitalizirane proizvodnje z večjo dodano vrednostjo kot jo je možno dosegati v storitvenih dejavnostih kot so turizem, trgovina, svetovanja vseh vrst in podobno. Vsakemu gospodarstveniku je jasno, da so storitvene dejavnost pretežno potrebne le za zaposlovanje v primeru velike nezaposlenosti, pri nas pa nezaposlenosti ni, saj mora delavce za gospodarstvo zagotavljati država, ta pa jih uvaža od bog ve od kod. Tako stanje zahteva resne strokovno neoporečne analize in sprejetje res dolgoročnih ukrepov, ki bodo delovali pozitivno na uravnovešenje strukture med gospodarskimi dejavnostmi ter zagotavljali delovanje trga dela.

Ocenjujem tudi, da je zdaj, ko se maksimalna pozornost namenja zelenemu prehodu, pravi in finančno ugoden čas, da se začnejo vsebinsko bistvenejše strukturne spremembe. Najbrž bo to zahtevala tudi politika davkov in drugih fiskalnih ukrepov kar bo verjetno v SP Dela pojasni ali pa kritiziral tudi predsedujoči Fiskalnemu svetu. Menim, da mora za proces uravnoteženja skrbeti država s tem pa ne mislim, da mora odločati kaj naj gospodarske družbe in samostojni podjetniki delajo. Ti so gotovo dovolj pametni in preudarni, da razumejo fiskalno problematiko in bodo zato v stabilnem državnem konceptu, sami našli poti za razvoj svoje dejavnosti.

Delate vi v dejavnosti z visoko dodano vrednostjo?

Vzorniki, 1.avgust 2024

Prvega avgusta sem prvič prišla na delo k svojemu štipenditorju, manjšemu podjetju, ki je komaj preraslo laboratorijsko izdelavo zdravil in se pogumno borilo na trgu s kar enajstimi farmacevtskimi velikani. Čudovit je bil občutek, da sem pridobila pravice vpogleda v poslovanje, da sem bila prijazno sprejeta, da ne rečem želena in da so mi naložili delo z zaupanjem in prepričanjem v mojo sposobnost, da ga opravim. V tej delovni organizaciji sem živela in delovala osemnajst let. Ko sem odhajala se je že uvrstila med najpomembnejše farmacevte v državi in vse je kazalo, da ne vidi več meja za svoj prihodnji razvoj. Imela sem izjemno srečo pri tej zaposlitvi zato je prvi avgust moj osebni praznik.

V tem blogu bom sicer skušala obuditi spomin na moje delo v tovarni vendar ga želim povezati s sedanjim razmišljanjem in delovanjem ljudi, ki sem jih spoznavala preko dokumentov, ki jih nisem nikoli videla, pa danes občutim njihovo delo kot delo prijateljev in znancev. Naši tehnološki strokovnjaki z dolgoletno lekarniško prakso so poznali zdravila, ki so prihajala iz tujine saj domače industrijske proizvodnje ni bilo. Poznali so tudi tovarnarje oziroma firme, posebno tiste v Italiji, Švici in Nemčiji, med drugimi tudi farmacevtskega velikana velikega slovesa Hoffmann-La Roche v Švici, ki je že od leta 1934 proizvajal sintetični vitamin C, leta 1957 uvedel pomirjevala (Valium), zdravila proti raku in tuberkulozi ter antidepresive. Dejavnost je razvijal v več državah in celinah, vlagal v raziskave in razvoj novih zdravil in bil prisoten na večini trgih sveta. Naši strokovnjaki so bili izjemno zainteresirani, da pridobijo licenco za katero koli njegovo zdravilo, ki ga je potrebovalo naše zdravstvo. La Roche so obiskovali kompetentni in pooblaščeni strokovnjaki in, ker se ni nič premaknilo, ga je obiskal tudi generalni direktor. Dalo se je razumeti, da je bil zelo častno sprejet, deležen maksimalne pozornosti in celo gost pri lastniku v njegovi graščini Binningen. Ni mi ostalo v spominu kako so potekali posli med obema, dobro pa sem si zapomnila, da je generalni direktor neštetokrat spomnil nas okoli sebe na prakso, ki je uveljavljena v La Roche.

Že kar kakšno leto po omenjenem obisku je občina zaprosila tovarno, da bi odkupila Stari grad. Spomnim se zadrege mojega generalnega, ki mu ponudba odkupa ni bila odveč, vendar ne bi bil on, če ne bi hotel tudi nekaj iztržiti. Ja je rekel šele potem, ko naj bi dale pristanek enega od gradov tudi druge tovarne v občini. Tako je nastal nenapisan obvezujoči dogovor, da Pionir uredi Hmeljni, Novoles Sotesko in IMV Prežek. Predlog za nakup Starega gradu je prišel na kolegij direktorjev in moj sosed se je hudomušno ozrl k meni ter šepnil »Rad bi bil kot La Raoche in živel med umetninami v gradu«. Tudi sama sem se nasmehnila prav za prav mi je bilo všeč, da ima tudi on vzornika in da bi živel med umetninami se mi je zdelo njemu podobno, da pa bi zapustil svoje domovanje, ki mu je ostalo po nacionalizaciji, me ni prepričalo.

Ko danes prebiram v Delu kaj vse počne ena od potomk Hoffmanna La Rocha v Arlesu pa sem prepričana, da bi prav to z največjim veseljem in maksimalno voljo rad počel moj dobri nekdanji generalni direktor. Torej je ob svojem obisku spoznal svoj poslovni vzor, ustvariti sistem, ki bo omogočal primeren zaslužek in s tem omogočal kulturni in intelektualni razvoj sredine in okolja v katerem deluje. Ves bi se raznežil ob izjemnih arhitekturnih posegih v mesto, prostore odslužene dejavnosti in izkazanih možnosti za nove dejavnosti. Prodorne misli diskurza umetnikov, delavnice in rezidence raziskovanja vsega, 500 novih dreves, novi materiali, bio regionalne prakse in podobne dejavnosti so dovolj trdi orehi da jih tarejo sposobne ljudi!

Imate vzornika, ga posnemate?

Raziskovalne ambicije, 31. julij 2024

Najbrž danes ni gospodarske družbe ali delovne skupnosti, ki ne bi skrbno sledila raziskavam in razvoju (R&R) svoje dejavnosti. Skrb je na mestu, saj se novosti tehnološkega in tehničnega značaja pojavljajo vsak dan, kar je razlog, da se mora delo nenehno posodabljati in organizacijsko prilagajati stopnji avtomatizacije oziroma digitalizacije. Prav ta množica novosti nakazuje sposobnosti raziskovalcev v svetu in po delovnih skupnostih, da se delo zaposlenim olajšuje po drugi strani pa odpira neštete dileme o tem ali potrošnikom zagotavljajo uporabnejše izdelke ter storitve in ob tem ne uničujejo naravnih danosti. Ne vem kako je v programu o zelenem prehodu EU ta problematika konkretizirana, upam pa da se industrija ne bo več bogatila na račun vsak dan večjih količin odpadkov, otokov plastike po oceanih ali zdravju škodljivih pridelkov. Upam tudi, da je v programu zelenega prehodu poudarjeno spodbudno financiranje le tistih raziskav, katerih izdelek je za potrošnike bistvenega pomena in njegova reciklaža ni potrebna vsako leto.

Vložki v raziskave in razvoj (R&R) so običajno povezani z gospodarsko rastjo, ki pa ni vedno neposredna ali samodejna. Razlogov je veliko, da povečane investicije v R&R ne prinesejo takojšnje ali enakomerne gospodarske rasti, tako na globalni ravni kot tudi v Sloveniji. Rezultati raziskav in razvoja se pogosto pokažejo šele po daljšem obdobju. Proces od osnovnih raziskav do komercializacije novih tehnologij lahko traja leta ali celo desetletja. Ni vsaka raziskava ali razvojna dejavnost enako učinkovita. Če so investicije usmerjene v področja, ki nimajo visokega gospodarskega potenciala ali če raziskovalni projekti niso dovolj dobro načrtovani in izvedeni, rezultati ne bodo prispevali k gospodarski rasti. V Sloveniji, kjer je gospodarstvo manjše in bolj specializirano, je usmerjenost raziskav še posebej pomembna. Raziskave in razvoj lahko vodijo do inovacij, vendar te inovacije morda niso vedno tržno uspešne. Ali trg ni pripravljen za novo tehnologijo, ali pa so stroški preveliki za širšo komercializacijo. V takšnih primerih se gospodarski učinki R&R ne realizirajo. Gospodarska rast je odvisna tudi od učinkovitosti institucij, poslovnega okolja, pravnih okvirjev in birokracije. Čeprav podjetja vlagajo v R&R, lahko slabša institucionalna podpora, zapletena zakonodaja ali neučinkovitost zavirajo dejanski gospodarski učinek teh vlaganj. Zavirajo ga tudi zaščite industrijske lastnine, monetarna politika, mednarodna trgovina in podobno. Tudi če se vlaganja v R&R povečujejo, gospodarska rast morda ne bo sledila, če so makroekonomske razmere neugodne. Čeprav so na voljo sredstva za raziskave in razvoj, lahko pomanjkanje usposobljenih kadrov omejuje učinkovitost teh naložb. To je še posebej pomembno v manjših gospodarstvih, kot je slovensko, kjer je baza usposobljenih strokovnjakov omejena. Slovenija, kot majhno in odprto gospodarstvo, mora biti še posebej pozorna na to, kako usmerja svoja sredstva v R&R in kako ustvarja ugodno okolje za izkoriščanje inovacij.

Kljub strokovni zahtevnosti pa je v Sloveniji zaznati veliko upanja, da se v R&R obetajo boljši izdelki in pogoji dela. Krka se posebej omenja kot vzor, zaznala je njena ogromna vlaganja v R&R tudi EU. Inovacije za trajno mobilnost zagotavljajo prisotnost Revoza na svetovnih trgih tudi v prihodnje, Delov poslovni center postaja skrbnik organiziranega nacionalnega diskurza o vlaganjih v R&R in kar je najpomembnejše, širi se vedenje in spoznanje, da dodane vrednosti ne bo brez raziskav in razvoja. Ne gre pospeševati le storitve, ki zahtevajo veliko sredstev za plače, potrebujemo proizvodnjo kjer je možna avtomatizacija in je na trgu želena in potrebna potrošniška roba.

Imate v družini mladega raziskovalca, ste mu v oporo?

Nesmrtni Kecal, 30. julij 2024

V Delu so se spomnili nad vse odličnega opernega pevca Ladka Korošca in s tem prispevkom spodbudili moj spomin na tega velikana slovenske operne scene v preteklem stoletju, pa tudi spomin na moje osebno srečanje z njim o čemer sem že pisala v mojem blogu. Nisem vedela, da so rojaki pevca ustanovili Fundacijo Ladka Korošca, ki ohranja spomin na njegovo delo, izjemnost in bibliografijo. Ustanova zbira in dopolnjuje dokumentacijo o življenju in delu opernega pevca Ladka Korošca, vzpostavlja fotografski, fonografski, video in drug arhiv, izvaja kulturno umetniške programe. V Spominski sobi sta v ospredju slika in neponovljiv glas pevca. Soba se nahaja v njegovi rojstni hiši v Zagorju, kjer je pevec prijateljem predvajal svoje posnetke. Na rojstni dan Ladka priredi Fundacija vsako leto kulturni dogodek 3.avgusta.

Ladko Korošec je bil basist, operni in koncertni pevec ter igralec v drugi polovici 20. stoletja med najvidnejšimi opernimi umetniki. Proslavil se je po vsem svetu in o svojih nastopih napisal tudi knjigo Na tista lepa pota. Prejel je trikrat Prešernovo nagrado, leta 1949 za vlogo Don Pasquala, leta 1959 za vlogo Sancha Panse in 1978 za operni pevski opus. Društvo glasbenih umetnikov Slovenije mu je podelilo Betettovo nagrado.

Ladko Korošec je v svojem opernem opusu ustvaril 78 vlog med katerimi smo si zapomnili predvsem Don Pasqual v istoimenski operi, Kecal v Prodani nevesti, Don Bartolo v Seviljskem brivcu, Štrukelj v Gorenjskem slavčku, Varlam v Borisu Gudunovu Leporello v Don Giovanniju, Skula v Knezu Igorju, Treff v Zaljubljen v tri oranže, Hovanski v Hovanščini, Sančo Pansa v Don Kihotu, Čerevik v Soročinski sejmu.

Za mene je bil Ladko Korošec neponovljiv kot Kecal v Prodani nevesti. Poslušala sem ga v Ljubljanski operi, nazadnje pa na dvorišču samostana v Kostanjevici na Krki z Vilmo Bukovec. Na operni sceni pa je kot najboljša operna in igralska izvedba Ladka Korošca veljav Sančo Pansa v Massenetovem Don Kihotu, ki je po mnenju kritikov »eden od vrhuncev operne reprodukcije v jugoslovanskem in mednarodnem merilu«.

Na stara leta je bil Ladko Korošec pogosto gost svojih prijateljev in znancev tudi v našem mestu. Dobrodušen, večno nasmejan in preprost možakar je rad klepetal o vsakdanjih zadevah. Rad je pripovedoval o gostovanjih in med razgovorom ponazoril marsikateri dogodek kar s petjem določene arije. Ko se je znana arhitektka vselila v svojo hišo, ji je priredil zanimiv glasbeni večer v katerem smo prijetno uživali ob opernih arijah pozno v noč.

V družbi gledališčnikov in še posebno pevcev je bilo vedno zanimivo in zabavno. Na Barju, ki je le kilometer oddaljeno od Opere smo v amaterski gledališki skupini imeli tudi nastopajoče v opernih predstavah. Radi smo se z njimi družili, ker so nam prinašali novičke o primadonah in pevcih kot je bil Ladko Korošec. Tudi to nas je spodbujalo, da nismo zamujali predstav v Operi, saj smo že vedeli, kaj lahko pričakujemo na premieri.

Ladko Korošec je bil odličen interpret in dober človek. Novico o njegovi spominski sobi in o slovesnostih ob rojstnih dnevih sem sprejela z zanimanjem in veseljem, želim upravljalcem Fundacije, da bi ohranjali spomin na umetnika in širili vedenje o njegovem delu in uspehu! Zagorjani to znajo in hočejo, pridružujemo pa se jim vsi ljubitelji opere!

Ste kdaj poslušali petje Ladka Korošca?

Večne dileme, 29. julij 2024

V današnjem času, ko je svet poln vojnih nevarnosti, se ljudje čutimo popolnoma nemočnih, da bi na kakršen koli način lahko vplivali na ohranitev miru. Mediji nam še dodatno, močno otežujejo razsojanje, saj si njihove informacije medsebojno nasprotujejo, kar kaže na tendenciozno poročanje in vzbuja nezaupanje. Porajajo se dejansko vedno težje dileme, kdo ima prav, kaj bi kdo moral narediti, kako ukrepati in kateremu cilju strmeti.

V prvih dveh vojnah v našem širšem območju, to je v Ukrajini in v Palestini se nikakor ne moremo poenotiti ali gre za samoobrambo obeh narodov ali pa za zaščito manjšin. Eno in drugo po dogovorjenih svetovnih merilih opravičuje upor! Kje je zdaj razlog, da del najodgovornejših voditeljev z mandatom, podpira upor v katerem množično umirajo tako Ukrajinci kot Rusi, Izraelci kot Palestinci, pretežna večina voditeljev držav po svetu kot tudi pristojni organi oblasti ZN pa nenehno zahtevajo diplomatske ukrepe.

Ljudje med katerimi živim, z njimi komuniciram in se družim, so popolnoma prepričani, da je vojna najslabša za reševanje morebitnih sporov med narodi. Svoje prepričanje gradimo na izkušnjah pridobljenih v 2. svetovni vojni, iz obsežne literarne dediščine sveta in iz tekočih informacij o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah vojne za narode v bitkah. V vojni so množične žrtve nič krivih civilistov, ni demografskega razvoja naroda, otroštva, šolanja, raziskav, ustvarjanja,…, ne deluje trg, ni naložb, po svetovnih trgih se ne širi image držav v vojni. Obnove uničenega v vojni so dolgotrajne, drage in kakovostno vprašljive, ker se običajno opravljajo na kredit, s plačilom v naturi (na primer lastništvo zemljišč, koncesije,…) ali pa jih opravlja tisti izvajalec, ki je bil v vojni rušitelj. Najhujša posledica vojne pa se izkazuje v preventivnem oboroževanju ne samo sosedov vojskujočih se narodov temveč vseh narodov na svetu, ker svoje naložbe usmerjajo v obrambne namene namesto v socialne, izobraževalne in humanitarne namene. Zavedam se tudi travmatičnih posledic vojn na zdravju ljudi, ki so jo doživljali ali v njej sodeloval. Še veliko dolgotrajnih slabosti ostane po vojni od družinskih, gospodarskih pa do političnih razmerij zato se človek res ne more načuditi predsednikoma in zunanjem ministroma dveh pomembnih držav v svetu, da vojno ohranjata.

Vprašati se tudi moramo v čem je diplomatska pot za države v vojni nesprejemljiva kot nadomestilo za vojno stanje. Vsaka vojna se je do sedaj končala za pogajalsko mizo in tako bo tudi z vojnama, na kater spomnim v tem zapisu. Človek najprej pomisli na to kakšna je današnja mednarodna diplomacija, ali je vredna zaupanja sprtih strank, ima razvite metode dela, jo izvajajo kompetentni diplomati, ustrezno izobraženi in jih krasi etničnost. O diplomaciji in diplomatih današnjega časa vemo premalo, da bi lahko kar koli rekli. Informacij o njihovem delu nimamo. Na naših ekranih nastopajoči zunanji ministri, se pravi vodje nacionalne diplomacije, s svojimi izjavami ne nakazujejo resnice, še manj pa sposobnosti za dogovarjanje in pošteno presojo. Poglejte samo v današnje Olimpijske igre v Parisu; Rusov tam ni, Izraelci pa so. Morda bi še vprašali nemške diplomate zakaj naj bi v Nemčili imeli nameščene rakete dolgega dosega, s kom se pa mislijo vojskovati v življenjski dobi raket? Ali pa bi bil lažji odgovor nemške diplomacije ta, da bi za vsako ceno ohranili proizvodnjo ameriškega izvora v Nemčiji. Bilo bi prav, da nam uradna diplomacija naše države kaj pove o uspehih ali neuspehih svojem delu sicer se bodo poslanci naroda slej kot prej vprašali o njenih nadaljnih nalogah in financiranju.

Kako se pa vi opredeljujete do pogajanj?

Domovinska lirika, 28. julij 2024

Kadar smo sami, vnuka in moja malenkost, imamo v vsakodnevnem programu tudi branje ene od izbranih knjig, kajti vnuka sicer sploh ne bereta drugega kot se jima zapiše na ekranu ali na pametnem telefonu. Sem že pozabila kaj vse smo prebirali, v predlanskih počitnice smo osvajali potopljeno Atlantido, lansko leto smo spremljali Aleksandra Velikega in njegove vojake, letos pa smo prebirali Domovinsko liriko, pravkar izšlo knjigo vsem poznanega Andreja Rozmana Roze. Kot pedagog je avtor nekoliko bližje tako gimnazijcem kot osnovnošolcem. Knjiga je izšla pri naši Gogi in nanjo me je opozorila ena od njenih literarnih organizatork. Malo sem jo prelistala in zdelo se mi je, da bi znala biti zanimiva za nas vse tri tako po vsebini kot po problematiki, ki jo avtor izpostavlja delno v verzih in delno v tekstu. Paziti namreč moram, da vsakodnevno branje razdelim na približno enako količino in se tako izognem pregovarjanju, kdo ima večji obseg. Da se na glas približno petnajst minut bere ni tako enostavno doseči soglasja, še posebno ne zato, ker je po branju potrebno vsebino obnovit s svojimi besedami.

Avtor je svojo uspešnico sicer razdelil na nekaj poglavij vendar v vseh razmišlja o sodobni slovenski družbi, ki nenehno išče poti po boljšem medsebojnem sporazumevanju. V Hvalnici dvomu poudarja, da se nasprotji, ki nedvoumno so med nami, ne smemo bati, jih preprečevati ali kako drugače onemogočati, ker« svet brez nasprotja je mrtev«. V Uvodnem delu poda svoj pogled in svoje mnenje o odnosu vere do države in obratno, kako razume Krst pri Savici F. Prešerna in kako moramo skrbeti za slovenščino kot temelj državnosti. Poglavje Jedro je izbor pesmi o prihodnosti naroda, razočaranju nad današnjim upravljanjem države, kulturi, jeziku in besedah, nenehnem jamranju in nerganju, ljubezni, glasbi, strahovih, sramu, kokoškah in lisjaku, pa Za otroke gre in Palestino. Neverjetno domiselni satiričen način pesnikovanja, izražanja v simbolih in dobrega poznavanja bistvenih problemov trenutnega časa pri nas. Mojster v Zaključnem delu poudari pomen osrednje informacijske hiše pri kultiviranju družbe, pohvali knjižnice, zahteva po šolah prostore za kulturo, kjer bi se učenci naučili javno nastopati in negovati domoljubje. V zadnjem poglavju se nam avtor predstavi, nam opiše svoje delo, svoj Rozinteater in pogled na državo in svet. Vsebina je podana hudomušno, da se ves čas branja zelo znanih dogodkov in ljudi, ironično nasmihaš, ne moreš pa se veselo nasmejati.

V duhu sporazumevanja smo se odločili, da se bere od treh do štirih popoldne na kavču v ležečem stanju. Bere najprej najmlajši, potem starejši vnuk in nazadnje moja malenkost. Nič nas ne sme motiti, še najmanj naša Pikica, ki se običajno vrine med fanta, da jo čohata ali kako drugače uspavata, kar ju seveda zmoti pri branju. Vsak prebere vsak dan vsaj tri strani ali tri pesmi na glas in nato poskušal obnoviti kar je prebral. Pokazale so se razlike med branjem iz telefona ali iz knjige. Fanta nista zmogla identificirati oseb in problemov, ki jih avtor izpostavlja. Na primer nista zaznala, da se pesem o kokoši nanaša na Sloveniji in tudi nista ugotovila katerega lisjaka je imel avto v mislih. Vidi se, da družbene razmere ne zanimajo izobraževalnega sistema in zato tudi ne šolarje. Ne vedo kaj je narodova identiteta, kako nastaja in kako se uničuje, predvsem pa kako jo sami lahko krepijo ali uničujejo. V pogovoru smo po končanem branju, razvijali debate o tem, bile so vsebinsko skromne, saj se jim popolnoma drugačni svet in drugačna Slovenija izkazuje na spletu in v pametnem telefonu. No, nekaj razmisleka smo premogli ali pa ga še bomo, tako da je bil čas branja primero porabljen in smo po njem z veseljen tratili čas z nadaljevanko o tegobah ljubezni.

Se tudi vi kdaj spravite k družinskemu branju na glas?

Pariško razkošje, 27.julij 2024

Dogodek kot je Olimpijada ni možno prezreti. Z vnukoma smo pravočasno zasedli mesta na kavču in z velikim zanimanjem čakali, kaj nam bo pokazal Paris, Pariz, mesto, ki sta ga vnuka obiskala pred približno enim mesecem, se vrnila nič kako navdušena in zdaj imata med olimpijsko odbojkarsko ekipo svoje vzornike. Neverjetno, naenkrat je za nas Paris kot domače igrišče, o njem se pogovarjamo kot da smo Francozi in počutimo se, kot da smo sredi Olimpijcev – samo roke bomo stegnili, pa bomo po rami potrepljali želenega tekmovalca ali tekmovalko. Ja, prav to je bil prvi občutek, ko je naša RTV »odprla vse registre, perspektive in pozornosti« tudi do podrobnosti kar smo potem občudovali do pol noči.

Nisem si mogla nagledati veličastnih ladji na katerih se je nam predstavljalo kar 10.500 športnikov iz 206 držav. Kje je mesto dobilo toliko teh velikank na katerih je prevladovalo bratstvo, enotnost in svoboda, prijazno druženje in razpoloženje, optimizem in upanje. Vsaj zgledalo je tako, saj so športniki v svojih dresih in s svojimi številnimi malimi in velikimi zstavami predstavljali svoje narode in na glas nakazovali drug drugemu, da želijo živeti v sožitju in ustvarjalni prihodnosti. Te velikanke, polne športnikov, ki jih je prestolnica Francije tako prisrčno in nevsiljivo predstavila svetu, nam bodo ostali v spominu. Moja vnuka sta sicer pripomnila, da so se oni tudi peljali s tako velikanko na ogled mesta.

Kultura je povezana z vsem človekovim delovanjem in še posebno s športom. Igre je slovesno odprl francoski predsednik Emmanuel Macron in s to slovesnostjo se je tudi obeležila 130. obletnico Mednarodnega olimpijskega komiteja, stoletnico poletnih olimpijskih iger in 235. obletnico francoske revolucije. Režiser slovesnosti je bil Thomas Jolly, prizorišče pa v Jardins du Trocadéro, kjer so potekali uradni protokoli. Parada se je prepletala z umetniškim programom, razdeljenim na dvanajst dejanj, ki odražajo francosko kulturo in njeno zgodovino. Koreografijo je ustvarila Maud Le Pladec. Med otvoritveno slovesnostjo je bil za mene poseben biser nastop švicarsko-francoska operna pevka Marina Viotti ki je izvedla operno arijo "Una voce poco fa" iz Rossinijeve opere "Seviljski brivec".

Poleg otvoritvene slovesnosti bo Pariz 2024 gostil tudi Kulturno olimpijado, ki bo potekala skozi celotne igre. kulturni program z več tisoč dogodki po vsej Franciji in njenih čezmorskih ozemljih, se osredotoča na preplet umetnosti, športa in olimpijskih vrednot in ima namen ustvariti vključujoče ter participativno vzdušje, ki poosebljajo olimpijski duh.

Priprave za slovesnost Olimpijade in so bile načrtovane in začete že v letu 2023, organizacijska ekipa je štela skoraj osem tisoč ljudi, nastopajočih je bilo tri tisoč. Vsega osebja, vključenega v vodne, zračne in kopenske zmogljivosti, je bilo skupno 45.000, varnostnih agentov pa približno 2.000.

Na Olimpijskih igrah v Parizu 2024 plapola kar 206 državnih zastav, kar je skoraj največje število sodelujočih držav doslej. Prihod teh zastav na glavni prireditveni prostor kjer je zaplapolala tudi zastava Olimpijade in kjer so športniki in sodniki podali svojo prisego, je bil res veličasten in resnično spodbuden za vseh 10.500 športnikov in športnic, ki se bodo pomerili v 329 disciplinah, razporejenih v 48 različnih športnih panogah. Dragi športniki, z vami bomo ves čas, z vami bomo trepetati pred porazom in se z vami veselili zmag.

Bomo zmogli tako športno razkošje?

Zadovoljni delničarji, 26. julij 2024

Leto je na okoli in letošnje skupščine delniških družb si sledijo druga za drugo. Med ljudmi nastaja neke vrste zmedene psihoze, ki zaznamuje čas okoli poteka skupščin in datumom izplačil dividend. Tisti, ki so delnice v dobre naložbe prodali se v tem času sprašujejo ali so naredili prav ali ne, kje bi bili njihovi prihranki ustreznejši. Drugi delničarji razmišljajo o stroških, ki spremljajo trgovalne račune in nastajajo kljub temu, da trgovanja ni bilo. So pa tudi delničarji, ki si prizadevajo v tem času povečati svoje naložbe pri tistih z višjimi dividendami v upanju seveda, da bo na novo nabavljena delnica nenehno kraljevala v svetu dividend. Skratka, po 33 letih smo se kar dobro udomačili v finančnih naložbah, se naučili kako trgovati z dobičkom in pogumno vstopamo v nove poslovne odnose.

V medijih je o pametnih naložbah v posamezne dejavnosti težko najti kaj konkretnega kar je prav za prav razumljivo, ker gre za napovedovanje pričakovanih učinkov na višino dividende. Pričakovati bi bilo, da medijski strokovnjaki, posebno tisti iz borze, finančne beletristike in svetovalnih družb opozarjajo investitorje na tveganja, ki jih sprejemajo z nakupom delnic določene družbe. Tveganj pa je zelo veliko. Nastajajo zaradi političnih sprememb, sprememb zakonodaje, nihanja cen vrednostnih papirjev ali neizpolnjevanja obveznosti upravljalcev. Pričakovana tveganja za naložbe se ocenjujejo z uporabo različnih finančnih orodij, modelov in analiz, ki omogočajo vlagateljem, da sprejemajo informirane odločitve in upravljajo tveganja na učinkovit način. Za izmero tveganj se uporablja največkrat standardna deviacija donosov naložbe, ki se lahko korigira z valutnim riziko, ta pa izraža izgubo naložbe v nekem določenem časovnem obdobju z določeno stopnjo zanesljivosti. Meriti je tudi možno naložbeno tveganje v primerjavi s tržnim indeksom in razmerje med presežnim donosom naložbe ter njeno standardno deviacijo.

Portfelj je zbirka finančnih naložb, ki jih ima posameznik, podjetje ali finančna institucija. Njegov namen je upravljanje tveganj in donosnosti s ciljem doseči optimalno razmerje med obema. Portfelj lahko vsebuje različne vrste naložb, kot so delnice, obveznice, nepremičnine, skladi, blago, denar in druge naložbe. Da bi se finančne naložbe zavarovale pred bistvenimi tveganji morajo investitorji nenehno skrbeti za svoj portfelj vsaj tako, da vlagajo v različne vrste naložb, spremljajo gibanja svojih različnih naložb v odnosu do drugih naložb v portfelju in ocenjujejo najbolj optimalne portfelje glede na pričakovani donos in tveganje. Finančna orodja za premagovanje tveganj so številna, omenim naj še scenarijsko analizo kot simulacija različnih gospodarskih situacij in njihov vpliv na portfelj ter stresne teste s katerimi se ocenjuje posledice portfelja na ekstremne in nepredvidljive dogodke.

Dober gospodar varuje in povečuje vrednost svojega portfelja tudi tako, da ocenjuje poslovne modele, upravljalce naložb, prednosti konkurence ter gospodarske in politične razmere. Redno spremlja tržne razmere, gospodarske napovedi in finančno stanje naložb in prilagaja svojo naložbeno strategijo spremembam v tveganju in v tržnih pogojih.

Moj ded je vedno trdil, da dober gospodar samo kupuje, nikoli pa ne prodaja tistega, kar je kupil s svojimi ustvarjenimi prihranki! Žal ni poznal finančnih naložb. Srčno si želim, da bi ga pravnuk in prapravnuka posnemala.

Dobro poznate vrednost svojega portfelja?

Poletni festivali, 24. julij 2024

Turistična industrija je izjemno produktivna v organiziranju prireditev za množične obiske gledalcev, poslušalcev, gurmanov in drugih prebivalcev. Tudi po mestih kjer je moj dom, že obstajajo različni zametki tako imenovanih festivalov za katere je težko trditi, da to so, nekateri pa vendarle imajo kar dobre nastavke, da postanejo tradicionalni in po obisku množični.

Festivalski turizem je motivacija ljudi, da bi se udeležitvi enkratnih ali ponavljajočih prireditev in s tem povečevali dohodke turizma. Prireditve morajo biti zanimive, nove in eksotične, da se na njih ustvarja posebna atmosfera ljudi z enakimi interesi, ki pa niso povezani z delom pač pa s socialnimi in kulturnimi dogodki. Praznovati, promovirati ali raziskovati mora lokalno kulturo ali biti njen izvajalec. Festivali imajo velik družbeni pomen ker s praznovanjem ljudje dobijo občutek pripadnosti območju, socialni skupini, nudijo zabavo s kulturno ter etično vsebino in ohranjajo tradicijo. Spreminjajo tudi fizične, socialne in ekonomske poglede festivalskega prostora. Poleg številnih pozitivnih učinkov pa so učinki festivalov tudi negativni ker onesnažujejo okolje in kvarno vplivajo na socialo strukturo prostora, povzročajo konflikte med turisti in lokalnim prebivalstvom kot lahko vidimo v Benetkah, Barceloni in podobnih turistično preobremenjenih okoljih.

Evropa je zelo bogata z festivali kulture, tradicije, glasbe, umetnost in hrane. Skoraj vsakemu so na primer poznani Oktoberfest v Nemčiji, La Tomatino in Pamplona v Španiji, Beneški karneval, Karneval v Nici in podobne predvsem zabavne festivale. Še bolj poznani so tradicionalni glasbeni, gledališki, plesni festivali na primer v Glastonburyu, Edinburghu in Budimpešti, pa tudi po številnih drugih prestolnicah evropskih držav, ki ponujajo nekaj za vsakogar ne glede na okus in zanimanje.

Pri nas v Sloveniji se lahko pohvalimo z najstarejšim festivalom na svetu to je Grafični bienale Ljubljana. Festival Ljubljana je verjetno danes naš največji in najkakovostnejši festival glasbe, opere in koncertov. Uveljavili so se tudi festivali na primer klasične glasbe Tria Lorenz, Gora Rocka, Castle festival Kolpa in podobni zanimivi glasbeni dogodki. Pomembni v turizmu so že Ptujski kurenti, Črnomaljsko Jurjevanje, Festival folklore v Beltincih, Škofjeloški pasijon, LIFE, etnografski festival, filmski festival, festival idrijskih čipk in še mnogi drugi. Festivalske teme se širijo na kulinarične, čokoladne in podobne dobrote pa vse do Odprte kuhne. Razmah turističnih festivalov se je začel zlasti po ustanovitvi Združenja zgodovinskih mest Slovenije 12. junija 2001 na Ptuju. Poslanstvo omenjenega Združenja povzemajo številni kraji po vsej državi in skoraj ni več naselja brez festivala. Seveda pa so to bolj prireditve namenjene določenemu kraju in ne opravljajo svojega poslanstva v množičnem turizmu.

V času moje delovne dobe smo se veliko ukvarjali z mislijo, da bi v našem mestu, tudi članu Združenja zgodovinskih mest, ustanovili Festival slovanske opere v čemer smo imeli močno podporo naših komercialistov po slovanskih državah kot tudi zdravilišč in kulturnih društev. Skladatelji Glinka, Musorgski, Čajkovski, Rimski-Korzakov, Smetana, Dvorak, Janaček, Ipavec, Savin, Kogoj in še mnogi drugi, so prispevali k razvoju operne umetnosti v svoji državi in širše, njihove opere pa so priljubljene in se pogosto izvajajo po vsem svetu. Žal Prodano nevesto, Evgenij Onjegina, Teharske plemiče, … ne bomo občudovali na našem lepo obnovljenem Glavnem trgu.

Imate radi opere, njihovo glasbo, blišč in romantiko?

Poletje in morje, 23. julij 2024

Zadovoljna se vsak dan že v zgodnjih jutranjih urah sprehajam med zelenicami velikega in modernega kampa ob obali največjega otoka v Kvarnerju. Od kar sem upokojenka, je tu vsako poletje kakšen mesec ali dva moj dom že četrt stoletja. Ne tare me naveličanost, postala sem že otočanka, ki jo zanima vsak dosežek tega prelepega otoka in njegovega glavnega mesta. In dosežkov ni malo. Zagotovo so v mojem času podvojili, če ne potrojili kamp in na šotorišču ustvarili prijetne počitniške hišice. Obsežno območje kampa je za nekaj časa dom tistih, ki bivajo v počitniških prikolicah, ki so vsako leto večje in udobnejše. Tudi za tabornike se je našlo dovolj prostora. Skupno imajo poleg izjemne plaže zagotovljeno preskrbo, razvedrilo, otroško igrišče ter vrtec, pa manjši postopaški trg in seveda športne objekte in storitve vseh sort za mlado in staro, da ne omenjam plaže za hišne ljubljenčke, kioske s ponudbo vsega, kar kamp potrebuje z vključno hitro hrano.

Širše okolje moji Otočani bogatijo z neverjetno zanimivo trgovsko, pomorsko in obrtno dejavnostjo, ki že presega ponudbo velikih turističnih ponudnikov. Nagnetli so se tu vsi ponudni iz tujine, ki »krasijo« vhode v mesta po celem svetu tako, da se uboga domača trgovska sposobnost le težko upira njihovi konkurenci. Turisti lahko najamejo od kolesa, skiroja in vseh vrst motorjev tudi avtomobile, čolne in, rekla bi, da rente car zagotavlja res vse, kar si turist spomni ali želi. Nekdanje pristanišče je velika Marina, navtični klubi in ribiči zagotavljajo posebne užitke na morju, dobro oskrbovano večerno sprehajališče ob morju in po starem mestnem jedru pa je prav romantično in idilično. Ja, stare zgradbe v srednjeveškem mestu spet dobivajo svoj prostor pod soncem, zasedajo jih številni odvetniki, nepremičninski agentje, dediči nekdanjih lastnikov, največkrat pa gostinci. Kakor koli, grad je uspel zgraditi novo šolo, razširiti turistično ponudbo, vsako leto povečuje in izboljšuje plaže, zagotavlja zdravniško urgenco in skrbi za ustrezno infrastrukturo od kanalizacije do satelitske povezave s svetom. Vsako leto je opaziti kaj bistveno novega in zato jih občudujem.

Pa ne samo njih, občudujem Otočane vseh mest, vsi izboljšujejo ne samo svoj materialni položaj ampak tudi pogoje za razvoj športov, kulture in ohranjanja identitete. Prireditve so dokaj poznane po folklori, gostovanju gledališč, razstavnih dejavnosti in nastopih glasbenih skupin tako v obmorskih krajih kot v notranjosti otoka. Mesta na otoku se večajo predvsem s priseljevanjem, saj ni malo nekdanjih vikend-turistov, ki so si po končani delovni dobi tu uredili dom. Tu slišiš številne jezike, avtomobile registrskih tablic vse Evrope, tudi vzhodne, čeprav jih politiki EU odganjajo.

Ljudje vseh dežel se poleti namakamo v neštetih morjih, si nabiramo moči za premagovanje bolezni ali za nove napore, ki jih čakajo. Zanimivo mi je spremljati obiskovalce naših plaž. V spomladanskih mesecih, predvsem v maju so tu dedki in babice z predšolskimi vnuki in vnukinjami. Tudi v juniju jih je veliko vendar že prihajajo upokojeni. Julij in avgust je poln šolarjev, mladih zakoncev z dojenčki in majhnimi otroci – prave družinske idile, neštete šole plavanja, gradovi iz peska, kanglicami, plastičnimi zmaji in še ogromno druge ropotije. V teh dveh mesecih je drenj vse povsod. September je spet dedkov, babic in vnučkov oziroma vnukinj številnih narodov in dežel. Tu nam nikoli ni dolgčas in zmerom se kaj zanimivega dogaja. Ko se sprehajam ob obali slišim Iva Robiča ali Nušo Derende; Bele ladje na morju/ na morjih sveta/mlade žene na bregu/ na obalah morja! Tudi o tem bi se dalo pisati.

Kakšen pa je vaš poletni kraj?

Prvaki v novostih, 22. julija 2024

Gospodarske družbe v mojem območju so izjemne ali bolje rečeno, danes jih vodijo usposobljeni in dobri ljudje, izjemni poznavalci trga, ki jih krasi dejstvo, da znajo najzahtevnejše tehnično-tehnološke inovacije spreminjati v tržne izdelke. Predvsem dve gospodarski družbi že več kot 70 let mojstrsko »vlečeta voz« industrijskega napredka v mobilnosti in skrbi za zdravje, nešteti d. o. o., s. p. in mini podjetja pa jim odlično asistirajo na tistih področjih, ki zanju niso tržno interesantni, so pa nujni za njuna ustvarjalna okolja. Ta blog pišem zato, ker njun pomen presega moje območje in je naša država močno odvisna prav od njunega uspeha ter razvoja tako po zaposlovanju kot po prihodkih, da o plačevanju davkov sploh ne govorim.

Na vzhodu mojega mesta je obširno območje velikega Revoza, pomembnega dela Renaulta, francoske multinacionalke, družbe za proizvodnjo vozil, ki sta ga ustanovila brata Renault leta 1898. Njuno podjetje je načrtno širilo ponudbo vozil, od ekonomičnih pa do prestižnih. Zaposlenih ima okoli 170000 delavcev, ki letno proizvedejo okoli 2,5 milijona avtomobilov.

Revoz je delniška družba za proizvodnjo in komercializacijo avtomobilov, hčerinska družba skupine Renault. Je največji proizvajalec vozil v Sloveniji, hkrati pa tudi eden največjih slovenskih izvoznikov. Renaultova vozila proizvaja od leta 1972 in februarja 1973 so začeli s serijsko proizvodnjo modela . V Revozu se te dni pripravljajo na podpis zaveze z Renaultom o proizvodnji električnega twinga, ki se bo v Novem mestu začela leta 2026. Kot pravijo, bo to cenovno dostopen mestni električni avtomobil (cena 20.000 evrov pred subvencijo), katerega poraba bo zelo nizka, avtomobil pa bo tudi za petino bolj prostoren. Dober posel, še boljši obeti in morda avto, ki bo priljubljen, kot je bila priljubljena slavna »Kartca«.

Samostojna multinacionalka na drugem bregu reke Krke ugotavlja najboljše rezultate v svoji 70 letni zgodovini. Živeti zdravo življenje je njeno promocijsko opozorilo vsem zemljanom. Njena prizadevanja so usmerjena v proizvodnjo najboljših zdravil po ceni, ki naj bi jo zmogel vsak potreben bolnik. Njena ambicija je postati odličen na vseh področjih delovanja in poslovanja od spoštovanja notranjega reda in pravil pa do najzahtevnejših mednarodnih presežkov standardov kakovosti, od dobrih razmerij med kapitalom in delom pa do družbeno odgovornega ravnanja do narave in skupnega dobra. Med njenimi cilji ni možno spregledati njene mednarodne vloge v stroki kot tudi njenega miroljubnega odnosa do vseh narodov sveta. »Lepota čistih, plemenitih duš« bi komentirala moja učiteljica Nežka Nadler in sama bi ji prikimavala z mislijo na nauke Deklice z Rastočo knjigo, ki krasi njihovo preddverje modernega in avtomatiziranega Notol 1.

Kot meščanka sedeža obeh omenjenih delniških družb, se veselim njunega tehničnega preporoda in prizadevanj za odličnost ter uveljavljanje družbeno odgovornega ravnanja. Kdor sledi prispevkom v naših medijih se lahko samo čudi, da za svojo prihodnost in prihodnost naroda, ne ravnajo tako vse gospodarske družbe ter njihova združenja pa tudi obrtniki in mala podjetja. Ne glorificiram lokalne nosilce razvoja, z navajanjem njihovih vzorcev samo dokazujem, da se da delati tudi dobro v razmerah kakršne pač imamo v državi in ne da bi odklanjali vse kar država predlaga. Morda pa bi morali bolje razmisliti tudi novinarji predno z izzivalnim naslovom objavijo na primer odklanjanje financiranja dolgotrajne oskrbe.

Domnevate, da je pri nas pošteno delo dovolj cenjeno?

Spet doma, 21. julij 2024

Rada se potepam po svetu, k prijateljskim in ustvarjalnim družbam, najraje k sinu in njegovi družini, tudi mi ni težko zapustiti dom ko grem na morje, na zdravljenje ali k sorodnikom. Toda vedno, ko se vračam domov imam poseben občutek na nekaj lepega, prijetnega, mojega, ki me čaka čez nekaj trenutkov – to je moj dom.

Včeraj sem se vrnila iz štirinajstdnevnega rehabilitacijskega zdravljenja v toplicah, kjer sem imela zahtevne vadbe, da bi se mi povrnila moč v levo nogo po operaciji. Bivanje je bilo prijetno, za vse je v toplicah poskrbljeno, postregli so nas s kulinaričnimi dobrotami, v bifeju pa smo dobili tudi pijačo. Spokojno in urejeno pa včasih tudi nekoliko čudno. Kolo sem na primer vozila ob športniku sovozaču, ki je bil za gotovo vsaj dvakrat mlajši od mene, v neposredni soseščini je vadila poškodovano nogo mala balerina, opazovala pa sem iz kolesa tudi vadbe profesionalnih športnikov in športnic, ki so se dan nadan mučili, da bi zopet dosegli kondicijo po poškodbi. Stari in mladi smo se dnevno srečevali na terapijah z elektriko in magnetizmom pa na individualni obravnavi in postajali drug do drugega vedno bolj razumevajoči ter prijateljski. Nič ni bilo narobe in vesela sem, da sem spoznala mnogo novih stvari, zlasti sodobno opremo in specifično zdravstveno oskrbo.

Za domov sem se pripravljala že dan pred odhodom in skrbno pazila, da kaj ne pozabim. Vse sem znosila v avto in še zadnjega dne opravila 5 terapij. Odpeljala sem se v trgovino po kruh in sadje, nakar sem končno pritisnila na daljinca, da mi je odprl garažna vrata mojega doma. Najprej sem se sprehodila okoli hiše, da vidim, če je vse v redu. Travnik je bil poln trobentic, zvončkov, nekih plavih cvetic, hermelika je že lezla iz korenin, prav tako rukola, vrtnice odganjale, vse je bilo tako kot sem zapustila. Prekrasna je mlada marelica vsa v cvetju in polna čebel. Krenem na glavni vhod in vzdihnem »Ljubo doma, kdor te ima«. Da nisem prišla v mrzlo hišo je poskrbel moj sorodnik in prav prijetna toplota je dodatno blagodejno vplivala name ob prihodu. Spet je sledil ogled prostorov, mojih številnih sobnih rastlin, vključim elektriko za TV, računalnik, postopam sem in tja po nadstropju in pritličju, kaj popravim in se končno le pripravim razpakirati prtljago in lotim potrebnih opravil. Čakalo me je veliko pošte, 14 izvodov Dela, Utrip, Mladine, Vzajemnost, reklame, lokalna obvestila, cel kup pisem, vse to na mizi je delovalo kot pozdrav, da me ljudje v teh mojih poznih letih morda kje in kdaj še potrebujejo.

Spet in spet me vračanje domov spominja na velika potovanja na druge celine in oddaljeni Vzhod, ko nas je bilo veliko v skupini ali pa je ta bila bolj zahtevna. Kadar koli smo se vračali, krmežljavi in neprespani od dolgih avionskih voženj, smo se tam nad Švico ali Bolgarijo že ozirali skozi mala okna aviona, da bi ja čim preje videli svojo domovino. Še predno smo zaznali Slovenijo in njen Brnik, smo postali zelo živahni, z mislimi kaj je novega v naši deželi in kaj nas čaka doma. Vsi, brez izjeme in neglede na to koliko časa in kako smo spali, smo z velikim veseljem spremljali približevaje domovini in domu. Za prvinski nagon bi lahko označili te naše domoljubne misli in obnašanja.

Strokovnjaki pogosto opozarjajo, da so urejene domače razmere predpogoj za zdravo in ustvarjalno družino. Dobre domače razmere se rojevajo in dograjujejo najlažje v prostorih v katerih vsak član družine zaživi, si ustvari svojo intimo in zavaruje pred vseh vrst vsiljivcev. Dom si najlažje ustvarimo v mladih letih in tako lahko dolgo uživamo njegove prednosti.

Ste poskrbeli za ustrezne prostorske potrebe svoje družine?

Kulturni večer, 20. julij 2024

Rahlo ohlajeni večer je bil prav primeren čas za obisk koncerta, ki ga je Festival Ljubljana namenil zvestim obiskovalcem kulturnega večera Krke d. d. v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici. Z Hedi sva se odpravile na koncert že uro pred pričetkom, da bi si še ogledali razstavo Martine Koritnik Fajt, a parkirišče so že urejali in vsaj pol dvorišča Galerije je bilo že ljudi, ki so čakali za vstop v baziliko. Koritnikovo bova morali obiskati kdaj drugič, uvrstili sva se blizu vhodnih vrat in čakali, da so jih odprle prelepe in vljudno prijazne tovarniške stevardese. Pozdravila sem predsednika Uprave, ki je klepetal z direktorjem Festivala Ljubljana, za njima pa še druge obiskovalce s katerimi smo nekoč skupaj delali ali pa se poznamo od drugje. Toliko kot ta večer, nas še ni bilo nikoli v mogočni baziliki, stole so postavili tudi na obeh krilih cerkve, Krka je imela veliko svojih rezervacij. Neverjetno toda resnično nas je bilo toliko, da smo koncert poslušali v vročem in nečistem zraku, čeprav je bazilika izjemno visoka zgradba in to zagotovo ni bilo možno pričakovati.

Kaj nam je pripravil Festival Ljubljana, ki ga sponzorira tudi Krka? Wroclaw baroque ensemble iz Poljske pod vodstvom dirigenta, pedagoga in organizatorja kulturnega življenja Andrzej Kosendiaka. Ansambel sestavljajo instrumentalisti in pevci iz Poljske, Češke, Združenega kraljestva in Nemčije. Specializirali so se za zgodovinsko izvajanje manj znanega repertoarja Srednje Evrope. Predstavljajo komorna dela, oratorije in kantate. Njihova glasba je čustvena in spominja na prepevanje na koru.

Andrzej Kosendiak se ukvarja predvsem z raziskovanjem in izvajanjem manj znane glasbe, je eden izmed ključnih osebnosti na področju renesansne in baročne glasbe na Poljskem. Njegovo delo je oživljanje pozabljenih ali manj znanih baročnih in renesančnih del Srednje Evrope. Bil je dolgoletni direktor Narodnega foruma glasbe v Wrocławu, kjer vodi ansambel, ki se osredotoča na izvedbo zgodovinskih glasbenih del z uporabo historično informirane prakse. To pomeni, da izvajajo glasbo na način, ki je čim bližje tistemu, kot se je izvajala v času nastanka, z uporabo ustreznih zgodovinskih inštrumentov in tehnik. Njegova raziskovalna in izvedbena dejavnost vključuje dela skladateljev, kot so Grzegorz Gerwazy Gorczycki, Bartłomiej Pękiel in Mikołaj Zieleński, ki so pomembne osebnosti poljske glasbene dediščine, a so relativno neznani zunaj Poljske. Kosendiak si prizadeva te skladatelje in njihova dela predstaviti širšemu občinstvu ter jih postaviti na zasluženo mesto v zgodovini glasbe. Znan je tudi po organizaciji in vodenju festivalov, posvečenih zgodovinski glasbi, kot je Wratislavia Cantans, ki združuje vrhunske izvajalce in ansamble iz celega sveta. S svojimi prizadevanji je pomembno prispeval k ohranjanju in promociji glasbene dediščine Srednje Evrope.

Wroclaw baroque ensemble je nastopil že v Križevniški cerkvi v Ljubljani. V Kostanjevici se je osredotočil na skladatelja Kasparja Forsterja in Giacomo Carissimi, kot solistka pa je nastopila Alicia Amo, španska sopranistka. Koncert je bil veliki glasbeni uspeh, ki ga je poslušala množica poslušalcev iz domačega okolja, iz drugih delov države in celo iz tujine. Izvajalci so bili počaščeni z dolgimi in glasnimi aplavzi, morali pa so del iz Jefte tudi ponoviti. Koncert je popestril organizator s primerno osvetlitvijo arkad v barvah, poti s svečami ter obilno hladno pijačo ter času primerno hrano, vse pod baldahinom okoli starodavnega samostanskega vodnjaka, ki je že kot artefakt vreden pozornosti.

Uživate v primerni glasbeni in prostorski romantiki?

Predsednica, 19.julija 2024

Nedvoumno imamo med politiki predsednico, ki je želena, dopadljiva, vedno urejena in spoštljiva tako do svojega delovnega okolja kot do vsakogar, ki meni, da jo mora na nekaj opozoriti. Pred nedavnim je novinarju zaupala svoje poglede na svoj izjemno pomemben položaj. Lepo sta pokramljala o mobilnosti od doma do delovnega mesta, pa o majhnosti naše države, o umazanih poslih v politiki, družinskih radostih, čustvih in verovanju ter ostalih zadevah, ki običajno prevladujejo v vljudnostnih razgovorih med ljudmi. Kar na devetih, prebranih straneh, ne zaznam ničesar o vsebini njenega dela niti njenega delovnega področja. Nekoliko zmedena se sprašujem kaj mi predsednica in novinar želita povedati, na katere napake opozoriti in za kakšne projekte navdušiti. Nič od tega ne zasledim v omenjenem prispevku kljub temu, da vsak dan poslušamo kako zastarele sisteme imamo, kako tendenciozno zakonodajo, kako obupno zaostajamo v razvoju javnih sistemov in podobno. Tudi sama v svojih blogih neštetokrat omenjam naloge, ki so intervjuvani predsednici naložene in bi njihovo reševanje v sprejemljivem roku neizmerno pospešilo napredek naše družbe. Živim sama v zmoti in ne razmišljam prav?

Brskam po Ustavi in si dokazujem sama sebi kje vse je po mnenju ljudi vgrajena vsebina dela intervjuvane predsednice. Zakonodaja in volilni zakon, nezdružljivost funkcij, ratificiranje mednarodnih pogodb, pravice in dolžnosti državljanov, urejanje problematike referenduma, sodelovanje z drugimi pristojnimi organi države, velika in splošna nevarnost vojne ali izrednega stanja, preiskave o zadevah javnega interesa, organiziranje in delovanje organa, ki ga vodi, ustanavljanja delovnih teles in tako naprej, same za zdravo družbo pomembne zadeve, vezane na poslanstvo, vizijo in strategijo družbe. Za vse omenjeno in še mnoge druge usodne odločitve za ljudi, državo in družbo ima predsednica strokovne predloge, študije in ekspertize profesionalcev, ki ji verjetno tudi kdaj vsaj povedo, kako odločitve pod njenim vodstvo sprejemamo in uresničujemo.

Pa ne gre samo za zapisano v aktih ali za strokovno ustrezno rešitev. Predsednica, ki razpolaga z najobsežnejšo nacionalno informatiko, lahko vsebinsko presoja mnogo bolje kot kateri koli novinar ali parcialni poročevalec. Lahko svojim državljanom kdaj kaj tudi po vsebini odločitve pojasni, ponudi, nagovori ali kako drugače predstavi ter s tem spodbudi razmišljanje in naklonjenost ljudi do dobre odločitve. Ljudje pričakujemo, da v sami špici odločanja vsebina odločitev pomeni srž skrbi in prizadevanj za boljšo družbo, se pravi za odpravo tistega kar nas obremenjuje in za razvoj tistega, ki ga zahteva sodobni tehnični in tehnološki napredek.

Iz prakse vem, da se je z ljudmi najbolje pogovarjati o bodočih odločitvah, največkrat jih je potrebno navdušiti za doseganje skupnih ciljev. To pa je prav naloga vrhunskih politikov, ki imajo mandat volivcev in jim ti tudi najbolj zaupajo. Predsednica ima mandat volivcev, varuje naj ga in neguje, zato pa mora delovati vsebinsko na področjih, pomembnih za večino!

Nisem strokovno usposobljena za novinarstvo toda vseeno bom rekla, da novinar, ki je predsednico intervjujev svojega dela ni opravil profesionalno. Brez potrebe jo je predstavil snobovsko. Imel je lepo priložnost, da v njej spodbudi njene poglede na trenutno čudno situacijo v naši in svetovni družbi ter s tem svojim volivcev »nalije čašo čistega vina«.

Prebirate intervjuje s pomembnimi politiki?

V Ruenu, 18. julija 2024

V Ljubljani je v devetdesetih letih delovala združba ženski, ki se učijo francoščino in se v ta namen srečujejo v raznih turističnih krajih pa tudi same organizirajo zanimiva potovanja po francosko govorečih območjih. Zanimive osebe in pester program dela me je pritegnil, da sem si jim pridružila na potovanju po Franciji in na tej poti fotografirala naše skupne dogodke, kraje in znamenitosti. Zdaj to prenašam v računalnik in seveda podoživljam videno.

Ustavim se pri Ruenu, prijaznem in lepo urejenim mestu s starodavno zelo znamenito gotsko katedralo, znana kot Katedrala Notre-Dame de Rouen. Gradnja katedrale Notre-Dame de Rouen se je začela v 12. stoletju, čeprav so bile na tem mestu cerkve že od 4. stoletja. Skozi stoletja je doživela številne spremembe in obnove. Ima visoke oboke, vitraže, ki prikazujejo svetopisemske zgodbe, in bogato okrašene fasade. Posebno znana je po svoji veličastni zahodni fasadi, ki jo je Claude Monet upodobil v več svojih znamenitih slikah, po Maslenem stolpu, ki so ga plačali verniki, da so v postu lahko jedli maslo, pa tudi po grobovih pomembnih osebnosti kot na primer grob srca kralja Richarda Levjesrčnega. V tej veličastni katedrali so cerkvene oblasti obsodile Ivano Orleansko - Jeanne d'Arc in jo pred katedralo zažgali na grmadi.

Kdo je bila Jeanne d'Arc? Francoska narodna junakinja in svetnica, ki je živela v 15. stoletju. Rojena leta 1412 v majhni vasici v vzhodni Franciji, znana je po svoji vlogi v stoletni vojni med Francijo in Anglijo, kjer je postala ključna oseba pri francoskem odporu proti angleški okupaciji.

Ivana je bila kmečka deklica iz Lorraine, ki je odraščala v verni družini. Že pri približno 13 letih je začela trditi, da sliši glasove svetnikov. Ti glasovi so jo nagovarjali, naj pomaga Franciji v boju proti Angležem. Leta 1429, ko je bila Ivana stara 17 let, se je odpravila do Charlesa VII, takrat še ne okronanega francoskega kralja, in ga prepričala, da ji dovoli voditi vojsko v obleganju Orléansa. Njena prisotnost in vodstvo sta bila ključna za francosko zmago v Orléansu, kar je pomenilo prelomnico v vojni. Po tej zmagi je Charles VII odšel v Reims, kjer je bil kronan za francoskega kralja, z Ivanino podporo in prisotnostjo. Vendar je Ivanina sreča trajala le kratko. Leta 1430 so jo Burgundijci ujeli in predali Angležem. Sojena je bila zaradi herezije in čarovništva v Rouenu. Sojenje je bilo politično motivirano in nepravično, Ivana pa je bila 30. maja 1431 pri 19 letih obsojena na smrt in zažgana na grmadi. Leta 1456 je papež Kalist III razveljavil sodbo in Ivano rehabilitiral, posthumno je bila oproščena vseh obtožb. Leta 1920 jo je papež Benedikt XV kanoniziral in tako je postala svetnica Katoliške cerkve. Ivana Orleanska je simbol francoskega patriotizma in vere. Njeno življenje in dosežki so bili vir navdiha za mnoge literarne in umetniške upodobitve, vključno z deli Shakespeara, Voltairea, Schillerja in Bernarda Shawa. Danes je znana kot ena največjih junakinj v zgodovini Francije in je zavetnica Francije in francoskih vojakov. Njena zgodba je primer izjemne odločnosti in vere v času velike stiske, in ostaja pomemben del francoske in svetovne zgodovine.

V nekem kotičku muzeja je njen kip v marmorju s povešenimi očmi kot da ne more prezreti žalosti ob spoznanju, da ljudje nismo sposobni spoznati in ohranjati resnice. Ta kip je tudi pred mojimi očmi, neštetokrat, nenehno opozorilo za moje ravnanju.

Poznate žalostno a resnično zgodbo Ivane Orleanske?

Pomembne obletnice, 17.julij 2024

Pred dnevi sem se želela pokloniti Francoski revoluciji, dogodku, ki je vplival na razmišljanje in delovanje neštetih generacij in oblikoval vrednote za katere si še vedno prizadevamo, da bi se uresničevale. Ko sem preverjala svoje vedenje o Francozih sem zaznala tudi druge pomembne dogodke za sedanje življenje na tem lepem svetu, ki smo jih včasih praznovali ali vsaj obelodanili njihovo obletnico, danes pa so odloženi na »smetišče zgodovine« kot se je v današnjem žargonu reče namerni pozabi.

Sedemnajstega julija 1936 leta so se oči sveta obrnile na sedež II. Španske republike kjer je general Francisco Franco sprožil upor proti njeni vladi. Začela se je dolgotrajna in krvava državljanska vojna, ki je trajala do leta 1939. V njej so sodelovali naprednjaki sveta, tudi slovenski prostovoljci, ki so po vrnitvi domov pridobili naziv Španski borci. Uživali so neverjetno velik ugled, vsaj na kmetijah smo jih skoraj oboževali, bili so seveda tudi med prvimi partizani, organizatorji upora proti fašizmu in vzgled domačim fantom, tudi mojim petim stricem in trem tetam. V Slovenijo so prinesli lepe napeve junaških pesmi, nastale v tej vojni. Najbolj znane ohranja žive Gojmir Lešnjak Gojc. V naši prestolnici se po slovenskih udeležencih v španski vojni imenuje kulturni dom v Mostah, njihova zgodovina pa je raztresena po muzejih novejše zgodovine.

V španski državljanski vojni je sodeloval pisatelj Ernest Hemingway in o njej napisal čudoviti, enkratni roman Komu zvoni. Srčno ta literarni biser priporočam bralcem vseh starosti.

Malo manj kot deset let pozneje so se 17. julija 1945 leta sestali voditelji Združenih držav Amerike (ZDA), Združenega kraljestva in Sovjetske zveze. Konferenca v Potsdamu kot se je sestanek zapisal v zgodovino sveta, je razpravljala o reorganizaciji Evrope po drugi svetovni vojni. Se vam ne zdi, da to spominja na ustvarjanje reda doma ali v podjetju, ko po hudem dogodku ne gre več po starem in prizadeti iščejo nove poti za medsebojno razumevanje. Ja, res je bila Evropa v juliju 1945 vse drugo kot urejen kontinent, posledice fašizma strahotne, vojaške operacije pa so uničile cela mesta. Ljudje so živeli od UNRRA paketov solidarnostne pomoči Američanov. Evropa je bila brez voditeljev, brez idej, brez volje in v nepremagljivi materialni stiski. V tej brezizhodni situaciji so trije voditelji sprejeli odgovornost za tako organiziranost narodov Evrope, ki bo zagotavljala sporazumevanje med njimi, obnovo za življenje potrebnih domov in infrastrukture ter ustanovitev mednarodnih institucij za trajno ohranjanje miru, življenja brez vojne in vojakov. Določili so meje posameznim narodom, omogočili dogovarjanje v spornih primerih, na novo oblikovali pooblastila organov Društva narodov in se dogovorili o vsem, kar bi lahko predstavljalo spore v bližnji prihodnosti. Dogovor v Potsdamu je ostal vodilo v nevarnostih, ki so grozile po drugi svetovni vojni, tudi v hladni vojni med Sovjetsko zvezo in ZDA, mednarodne institucije so s svojo avtoriteto in programi krepile prizadevanja za ohranitev miru vse do Ruskega napada Ukrajine. Danes so naše oči s strahom in odporom, da ne rečem uporom, zazrte v dva sodobna voditelja dveh udeleženih držav v Potsdamu, samo upamo lahko, da ne bosta pritisnila na rdeči gumb in nas poslala v večnost. Ni možno razumeti kako sta si pridobila nadvlado svojih narodov za usodno odločanje o človeštvu!

Raje bi pisala o ustanovitvi Disneylanda na današnji dan leta 1955 in verjetno bi me prebirali mladci, ki bodo jutri skrbeli za primerno organiziranost Evrope ali sveta.

Poznate pomen obeh dogodkov za naš narod?

Dan svetovne kače, 16. julij 2024

Skoraj neverjetno na kaj vse mora biti človek pozoren, koliko stvari mora vedeti in kakšne obrambne mehanizme mora razvijati, da ostane in obstane na tem lepem planetu Zemlji. Da je 16. julij Dan svetovne kač sem odkrila slučajno, ko sem iskala podatke za neko analizo razmer odmaknjenih krajev od centrov kulture in oblasti.

Kot pastirica sem se prvič neposredno srečala s kačami na paši. S sotrpinom sva se hotela usesti na ograjo iz kolov, pod najino težo se je ograja zlomila in izpod njenega lubja je padel gad. Če se ne bi polomila ograja, bi se midva usedla prav na gada. Najbrž prebledim še danes, ko se tega dogodka spomnim saj je bil v mojem otroštvu gad najbolj nevarna kača in stara mama je vedno rekla, da je njegov strup poguben. Ne vem če bo ta strah kdaj izbrisan iz moje zavesti, zelo sem si prizadevala bolje spoznati te živali po raznih zoo vrtovih, spomnim se še posebno velikank iz Nairobija, ki smo se jim lahko zelo približali in so o njih govorili kot o božanstvu, mene pa je ob tem preganjal gad izpod lubja ograje.

Dan svetovne kače, ki se praznuje 16. julija, je namenjen osveščanju o pomembnosti kač v naravi ter razbijanju mitov in predsodkov, ki jih ljudje pogosto povezujejo s temi živalmi. Namen dneva je izobraževanje ljudi o kačah, njihovih ekoloških vlogah pri ohranjanju habitatov, saj kače vzbujajo strah pri ljudeh, ker jih ne razumemo. Kače so ključne za zdrave ekosisteme, nadzorujejo populacije glodavcev in drugih majhnih živali. Ohranjanje kač je pomembno za naravno ravnovesje v prehranjevalni verigi in kot plenilke sodelujejo pri uravnavajo populacije drugih živali. Njihova prisotnost v določenem habitatu je pokazatelj zdravja ekosistema. Po svetu se plazi več kot 3000 vrst kač, ki živijo tako v gozdovih kot v puščavah in vodnih okoljih. Večina kač je neškodljivih za ljudi, nekatere vrste pa so strupene. Zaradi izgube svojega habitata, onesnaževanja, nezakonitega lova in trgovine z živalmi so mnoge vrste kač ogrožene. Kače imajo pomembno mesto v mnogih kulturah in mitologijah. V nekaterih kulturah so simbol modrosti, zaščite ali zdravja, v drugih pa so povezane z nevarnostjo ali zlom. Dan svetovne kače je priložnost, da se spomnimo na pomembnost teh fascinantnih bitij in prispevamo k njihovemu varstvu in razumevanju.

Moj dom je v bližini lokalne reke okoli katere je vse živo rastlinja in živali. Belouška se povzpne najdlje od vode in videla sem jo že na sosedovem vrtu. Na našem vrtu pa so slepci, ki se poskrijejo ko kosimo, se pa kljub temu zgodi, da koga ranimo. Kaj živi v gozdičku na brežini med reko in našim vrtom niti točno ne vemo, smo pa previdni, hišna ljubljenka ne sme vanj, mi se zavarujemo s škornji, vsa enkrat letno pa gozdiček tudi pospravimo, pomeni pokosimo in odstranimo invazivne rastline. Naš vrt ima zdaj robota, ki nenehno išče odraslo rastlinje med hišo in gozdičkom in tako pač varujemo vsak svoj habitat tako kot vse domačije.

Narava in človek sta povezana, se dopolnjujeta in pomagata, lahko pa sta si tudi sovražnika ali drug drugemu nadloga. Vsaka bivalna enota si mora oblikovati svoj sistem sobivanja, da si zagotovi prijetno ugodje sosednjega ekosistema, predvsem rastlinja, da se izogiba naselitvam nevarnih živali in da ohranja spoštljive odnose s sosedi. Seveda pa je za doseganje ugodja in dobrega počutja potrebno vlagati v naložbe in sprejemati skrbi do zagotavljanja medsebojnih distančnih mej.

Kako pa vi skrbite za okolico vašega doma?

Igor, 15. julij 2024

Veliko dobrih ljudi in sodelavcev sem imela v času svoje delovne dobe čast spoznati, nekatere tudi bolj od blizu, druge samo mimo grede, z vsemi pa mi je uspelo ustvariti sodelovanje in zaupanje. In to mi je bilo vedno najlepša nagrada ter stimulacija za delo. Iz meni neznanih razlogov so se ljudje v moji bližini prizadevali biti ne samo kolegi ali sodelavci ampak tudi moji prijatelji. Z leti se jih je nabralo ogromno, kamorkoli smo službeno prišli me je tam vsaj eden dobro poznal in komunikacije so postale lažje.

Ko si študent, ti je ves svet naklonjen in lepo si sprejet v športu, kulturi, začasni zaposlitvi, na praksi, povsod. Še posebno kulturne prireditve so bile za nas zastonj, športne pa s popusti in seveda so nas bile polne dvorane. Vsaj prva leta študija je bil obisk prireditev košarkašev skoraj obvezen in na enem od tekem sem prvič videla visokega študenta gozdarstva, sama kost in koža. Bil je to Igor Jelnikar, eden od številnih, ki mu je uspelo priti v reprezentanco.

Bili smo že kar močno zasidrani v gospodarstvu, ko smo se začeli ukvarjati s kozmetiko. Lasten institut nam je zagotovi licenco za BB kolekcijo in s pomočjo prizadevnih farmacevt je stekla proizvodnja in prodaja. Bili pa smo vedno brez denarja, saj smo ustvarjen dobiček porabili že za nekaj let naprej. Iskali smo vlagatelje in se neskromno povezovali z eno od takratnih multinacionalk v državi, ki je imela denarja kot pečka, smo bili prepričani. Ni in ni se premaknilo v pogajanjih in najlažje je bilo reči, da pač nimamo pravega človeka, ki bi vodil to obetavno kozmetiko. Naši managerji, ki so imeli sedež v Ljubljani, so omenili Igorja in ga seveda glorificirali kot košarkarja. V kadrovski stiski je Igor bil hitro sprejet za direktorja kozmetike v prepričanju, da zdaj lahko počne kar sam meni, da je dobro in prav. Prepričan je tudi bil, da smo vsi drugi okoli njega dolžni njemu asistirati, običajno kot prioritetno. Igor ni poznal podjetništva, predpisov, hišnih aktov in uveljavljenega samoupravljanja, potreboval je čas, da bi spoznal delovanje našega podjetniškega sistema. Šel je v to smer, vmes pa je deloval »kot medved v trgovini z porcelanom«. Po nekem razburljivem sestanku je prišel k meni z vprašanjem kaj je narobe zastavil in zakaj je bil sestanek neuspešen. Imela sva dolg razgovor, hotel je mnenje in povedala sem mu ga s polno mero poštenosti in poslovnosti saj pred seboj nisem imela direktorja ampak tistega Igorja iz košarke, ki je znal navduševati polno dvorano mladih, nikakor pa ne more delovati v podjetniškem timu ali razumeti sistema, ki za večino ustrezno deluje. Velikokrat sva kakšno skupaj rekla, drug drugega spodbujala saj je imel rad kozmetiko in veliko postoril, da je postajala donosnejša. Ni mi zaupal, da bo odšel, bilo pa je jasno, da marsikdo ni mogel razumeti težavnih nasprotij različnega vodenja. Vsako podjetje ima svoje zakonitosti, ki jih morajo prihajajoči prepoznati kot svoje, da lahko spoznajo svoje mesto v podjetniškem procesu, je pa dobro, če sodelujejo pri njegovem razvoju.

O sebi je Igor spregovoril le, ko je pripovedoval kako je žena postala znana izdelovalka nakita. Ko so se jima rodili dvojčici je bil srečni očka, eno od dvojčic je imenoval kar Churchill. Imela se občutek, da so v družini ustvarjalni, pozorni drug do drugega in spoštljivi. Na Igorja me je običajno spomnil njegov nekdanji tehnični direktor, ki ga je obiskal na domu skupaj z ožjimi sodelavci, danes pa nam sporoča, da se je Igor poslovil za vedno. Spomnila sem se vsega dobrega in lepega v času skupnega soustvarjala kot sodelavca in prijatelja. Bil je dober človek!

Tudi vas zaboli, če se poslovi prijatelj?

Liberte! 14. julija 2024

Danes je velik dan za vse, ki si prizadevamo za svobodo, bratstvo in enakost ljudi na svetu. Visoki cilji, ki so si jih zadali Francozi pred 235 leti še dolgo ne bodo uresničeni, saj nastajajo vedno nove ovire v odnosu med premoženjem in ljudmi, ki s tem premoženjem in svojim znanjem ustvarjajo novo vrednost.

Zgodba o francoski revoluciji se je začela leta 1789 in je trajala do leta 1799. Bila je eno najpomembnejših obdobij v svetovni zgodovini. Prinesla je korenite spremembe v političnem, družbenem in gospodarskem življenju Francije in vplivala na ves svet. Revolucija se je začela zaradi gospodarskih težav, nezadovoljstvom z monarhijo in veliko željo po družbeni pravičnosti. V Franciji so naraščali dolgovi, stroški za nenehne vojne, razkošje kraljevega dvora in visoki davki kar vse je obremenjevalo predvsem navadne ljudi, medtem ko sta duhovščina in plemstvo uživali številne privilegije in bili skorajda izvzeta iz obdavčitve. Nastopila je finančna kriza in kralj Ludvik XVI je leta 1789 sklical generalne stanove, da bi jo ti pomagali rešiti. Tretji stan, ki je predstavljal večino prebivalstva, je zahteval pravičnejši sistem glasovanja. Ko se je njihov predlog zavrnil, so predstavniki tretjega stanu junija 1789 razglasili Narodno skupščino in prisegli na igrišču za tenis, da se ne bodo razšli, dokler ne bo sprejeta nova ustava. Na današnji dan leta 1789 je množica v Parizu napadla in zasedla trdnjavo in zapor Bastiljo, ki je simbolizirala kraljevo tiranijo in postala je simbol upora ter začetka in konca absolutistične monarhije. Po tem dnevu so se upori razširili po vsej Franciji, kjer so ljudje napadali graščine in uničevali fevdalne dokumente. Avgusta 1789 je Narodna skupščina sprejela Deklaracijo o pravicah človeka in državljana, ki je temeljila na načelih enakosti, svobode in bratstva. Deklaracija je zagotovila osnovne pravice, kot so svoboda govora, veroizpovedi in zaščita pred arbitrarnim zaporom, ter ukinila fevdalne pravice. Leta 1792 je Francija razglasila republiko in Ludvik XVI. je bil obsojen zaradi izdaje ter usmrčen. Sledilo je obdobje terorja, izdani so bili strogi ukrepi za ohranitev revolucije, na tisoče ljudi so obtožili izdaje in jih usmrtili z giljotino. Uboga Francija je je to obdobje končala tako, da je usmrtila svojega vodjo Robespierra in oblast predala Direktoriju, ki je ukinil fevdalizem, zmanjšal moč cerkve in plemstva in vzpostavil načela državljanskih pravic, ki so vplivale na številne družbene spremembe po svetu.

Zakaj pišem to to zgodbo za Francoze tako pomembna, da je 14. julij njihov nacionalni praznik? Francoska revolucija je spremenila družbo in politiko. Čeprav so metode in obdobja revolucije pogosto predmet razprav, je neizpodbitna njena zapuščina širjenja idej enakosti, svobode in demokracije po vsem svetu. Dogodki leta 1789 so nastali tudi zato, ker so bili ljudje v stiski in so prepoznali čas, ko se mora nekaj spremeniti, da bo stiska popustila. In tu izvira njeno sporočilo današnjim rodovom po svetu. Ni dovolj samo volja, dobra beseda, ideja in podobno, kar se v govoru izkaže za najbolj sprejemljivo je potrebno tudi uresničiti. Večina sveta zahteva končanje vojen povsod, kdo je torej tisti, ki vojne materialno omogoča in zakaj? Ko to vemo, moramo volivci ljudem, vpetim v procesiranje vojne, odvzeti pooblastila. Seveda vem, da se to ocenjuje za »naivno« razmišljanje, ki ni uresničljivo, toda zgodovina nas seznanja z mnogimi primeri, ki dokazujejo, da je le na ta način možno ohranjati Liberté (Svoboda), zagotavljati Égalité (Enakost) in varovati Fraternité (Bratstvo). Ta gesla so postala simboli vrednot, ki jih narodi uveljavljajo v družbi, in ostajajo ključni elementi nacionalne identitete še danes.

Poznate Zgodbo francoske revolucije 1789 leta?

Dobro opravljeno! 13. julij 2024

Po naši deželici se vedno tudi kaj šušlja, pomeni po tihem govori o nečem, kar ni res, pa bi zainteresiranec rad videl, da bi bilo res. Na primer večina nas ne občuti, da bi nas vodila kakšna skarleta, se pa močno k temu nagibajo ne samo posamezniki ampak predvsem novinarji njihovih političnih strank. kaj je res se seveda ne ve!

Smo v času Letnih poročil gospodarskih družb, v času zanimivem za delničarje in druge lastnike naravnih in ustvarjenih danosti. Praviloma se vsak odgovoren pooblaščenec delničarjev, rad izkaže za uspešnega, uspeh pa pri nas veljale tisti, ki je izkazan v Letnem poročilu. Letos se z dobrimi, da ne rečem odličnimi rezultati hvali večina gospodarskih družb, tudi banke, javne institucije, obrtniki, mali podjetniki, skratka, velika večina. Mednarodne organizacije za spremljanje učinkov gospodarskih družb napovedujejo boljše učinke tudi v prihodnje. To je preverjena in uradna resnica.

Žal pa zastopniki slovenskih gospodarskih družb v medijih trdijo ravno nasprotno. V Obrtni zbornici Slovenije trdijo, da so za dobre rezultate zaslužni samo obrtniki in podjetniki. Največja banka v državi meni, da ni tujih investitorjev, gospodarske družbe pa nimajo delavcev. Ne vidijo učinkov države ali vlade ali pristojnih ministrstev, še manj pa svojih neuspehov zaradi osebne pasivnosti. Pristojne strokovne službe ugotavljajo, da podjetja iščejo predvsem delovno silo za fizična dela kar pomeni, da se projekt digitalizacije in avtomatizacije ne uresničuje v njihovih podjetjih. Tudi dvig minimalne plače ne ogroža dobičkov gospodarskih družb saj ga prejema le približno 70000 zaposlenih. Banka Slovenije poroča, da so se letošnje tuje naložbe v Sloveniji povečale za 9,1 % na pram preteklemu letu, investitorji na sploh pa celo menijo, da ni težko pridobiti kakršnega koli izvajalca del iz tujine tudi z investicijskih deležem. Vse skupaj postaja nekoliko absurdno tudi zato, ker je Vlada kot Dedek Mraz podprla lansko leto več kot 1200 projektov podjetij s 600 milijoni EUR. Absurdno je to hvaljenje zaslug vladajočih in tarnanje gospodarskih družb, novinarji pa z objavljanjem in dokazovanjem še bolj oddaljuje informacije od resnice.

Je pa kar nekaj dobrih gospodarskih družb v Sloveniji dobilo nov zagon v pozitivnem smislu. Zgleda, da bodo vlaganja v farmacijo temeljna in da bodo dobri slovenski strokovnjaki v tej stroki pridobili vedno večje zaupanje Švice. Tudi naš farmacevt naj bi s svojimi kadri postajal vedno bolj želen v močno inovativnih multinacionalkah. Luka Koper privablja veliko Kitajsko še posebno zaradi dograditve drugega tira. In, kar je posebno pomembno za moje okolje, če se umakne Renault že obstaja alternativna rešitev, da podjetje še okrepi obseg mobilnosti. Fantje in dekleta, samo pametno naprej brez zavajanja in špekuliranja, strokovno in ustvarjalno, pa bo regija slej ko prej brez dnevne migracije na delo.

Meni je skoraj nedoumljivo, da bi se managerji z državo prepirali o evidentiranju delovnega časa, pravilniku o premeščanju bremen, zakonu o dolgotrajni oskrbi, zakonu o čezmejnem izvajanju storitev, zvišanju davka na dobiček pravnih oseb ali uvedba obveznega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Managerji prejemajo visoke plače, prav bi bilo, da jih zagotovijo tudi svojim sodelavcem v gospodarski družbi. Trendi v svetu nakazujejo, da imamo ljudje vedno več skupnih problemov in vedno manj zadev v katerih bi bili neodvisni od države. Prerazporejanje s skupnimi močni ustvarjene dodane vrednosti je zato nuja, ne kaprica Vlade!

Kako pa vi ocenjujete zasluge za visoke dobičke delodajalcev?

Vnuk tekmuje, 12. julij 2024

Plovdiv je danes drugo največje mesto v Bolgariji. Naseljeno je bilo že v četrtem tisočletju pred našim štetjem, zasedali so ga različni narodi, Filip Makedonski je v njem namestil 2000 lažnih tožnikov in prič, lizunov, pravnikov in drugih lopovov, največji razcvet pa je mesto doživelo pod Rimljani, ki so mimo njega speljali svojo glavno cesto na vzhod. Rimsko obdobje je bilo obdobje kulturne odličnosti mesta, ostanki so danes največja kulturna atrakcija zlasti javne zgradbe, svetišča, kopališča, gledališča in stadion, vodovodnim sistemom in kanalizacijo. Ima približno toliko prebivalcev kot naša prestolnica. Plovdiv sem obiskala davnega leta 1965, ko smo računovodje podjetji iskali sodobnejše metode računovodskega dela in se pripravljali na njegovo avtomatizacijo.

V teh dneh v tem mest gostijo ekipe odbojkarjev evropskih držav, med njimi tudi slovensko v kateri igra tudi moj starejši vnuk. Zazvoni telefon, kliče sin iz Plovdiva kamor so se srečno pripeljali na odbojkarsko tekmovanje kjer se moj starejši vnuk že pripravlja na mednarodna tekmovanja. Sin potoži nad vročino, ki se giblje okoli 39 stopinj Celzija. Pošilja mi link za ogled tekme in ob napovedani uri odprem dvorana Plovdiva na svojem laptopu. Skoraj pol ure sem porabila, da sem vnuka odkrila, da sem ugotovila kdo zmaguje, tisti, ki je dal več točk ali tisti, ki jih je dobil manj. Pravil odbojke sem že zdavnaj pozabila, saj se od študentskih let dalje ne udeležujem več tekem. Uživala pa sem v popolnosti v tretji rundi, Slovenska je bila odlična, zmagala je in še isti hip, ko se je končala pošljem mesič: Muci, čestitam! Tvoja babi. Mesič je prejel in se zahvalil za čestitko. Vprašam še mlajšega vnuka, kaj o tekmi meni. Mislila sem že, da ne bo odgovoril, ko to pišem pa je že prišel odgovor, da jim gre dobro kljub vročini. Celo sliko iz bazena sem prejela.

No, sinoči sem spremljali že njihov tretji nastop, tokrat proti Belgiji in istočasno poslušala koncert iz Schonbrunna. Tekmovalci ene in druge odbojkarske ekipe so bili izjemno prizadevni, razlike med njimi v točkah minimalne, naš fant je bil enkraten in zmagali so Slovenci. Spet je tekel mesič v Plovdiv, tokrat ekipi, z babi Hedo pa sva se čisto raznežili. Čakam sporočila kaj vse se bo še dogajalo in veselim se lepote ter dragocenih prijateljstev, ki jih pridobivajo moji najdražji. Tudi koncert Dunajskih filharmonikov me je raznežil, da ne rečem močno presenetil predvsem po množičnem obisku. Mlajši starši so imeli s seboj celo majhne otroke in res jih je bilo lepo videti, da ne omenjam veličastne publike do zadnjega kotička v velikem, nekoč cesarskem parku. Zanimiv je bil klasični glasbeni program, ganila me je izvedba Smetanove Vltave ob njegovi 200 letnici rojstva, ostala pa nam bo v spominu tudi norveška sopranistka Lise Davidsen. Filharmoniki nas bodo razveseljevali z novimi programi tudi v prihodnje in srčno upam, da se naša TV prenosom ne bo odrekala.

Tako mi je hitro minil še en dan v vročinskem valu, ki naj bi po nekaterih mnenjih dosegel lanskih 29 dni, po drugih mnenjih pa naj bi se poslovil v prihodnjem tednu. Ne bo mi sile. Spominjam pa se ob tem na žetve in košnje pri mojem starem očetu. Da je bilo delo opravljeno smo vstajali ob dveh, počivali med 11 in 14 uro, sicer pa želi, kosili, mešali mrvo ali otavo, skratka postorili potrebno. Ni jih malo, ki še vedno tako poskrbijo za našo samooskrbo ali za svoj vsakdanji kruh na svojih domačijah. Naj jim bo narava naklonjena!

Spremljate športne aktivnosti svojih naslednikov?

Prilagajanje vročini, 11. julij 2024

Uf, kakšen dan je dober, kakšen pa tak, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. Danes se je že dvakrat skrilo sonce, ki danes še pa še pripeka, tudi veter pihlja, a dež se ne ulije, čeprav bi bil nad vse dobrodošel. Že ko sem se okoli šeste ure zjutraj sprehajala, je šlo počasi v zatohlem mestnem ozračju. Kaj torej početi v takem dnevu, da ga vseeno izkoristiš in doživiš?

Kot običajno se je dan začel s kavico, ki jo pripravi moj sorodnik. Zdaj, ko ima nov, modern avto, se z njim pripelje okoli osme ure, malo poklepeta, pregleda osmrtnice, pisma bralcem, koledar in včasih kakšen prispevek iz svoje stroke. Smo v dnevih, ko prihaja Delo po pošti in ga do kavice seveda ni tako da moj jutranji gost kar hitro odide.

Že nekaj časa si želim prebrati knjigo Richarda Powersa Razvejenje, zdaj pa, ko je postala tako popularna in ko zaradi vročine ne morem niti iz hiše, obiščem Cobiss in seveda ugotovim, da ima moja knjižnica knjigo že rezervirano. Kot običajno se v takih primerih obrnem na knjižnice v soseščini in vsaj v Trebnjem vedno najdem pomoč. Knjigo rezerviram počakam na potrditev in se odpravim ponjo. Rada namreč obiščem Trebanjsko knjižnico, ker je praktično urejena, dobim, kar potrebujem in se mimogrede še nagledam prijetnega okolja – platoja pred knjižnico, ki je urejen tako, da se v njem dobro počutiš. Sicer berem, da je prostora premalo in da so potrebe Trebnjega oziroma Trebanjcev po širitvi knjižnice tako velike, da bo zanjo potrebno zgraditi novo stavbo. Upam in želim, da bi bili uslišani in da knjižnica ne bi delila usode novega kulturnega doma.

Današnji dan bo minil kar v mirnem prebiranju želene knjige z čim manj gibanja. Pozabila pa sem, da sedenje povzroča težave mojim nogam in medenici in ko sem se dvignila od branja, da bi se odžejala, sem skoraj zgrmela na tla. Knjiga, ki jo prebiram je nekaj novega, vsaj za mene. Opisuje na izjemno pronicljiv in inovativni način prispevke posameznih družil, ljudi , dreves, vsega v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V resnici zanimivo, treba bo še kaj napisati v blogih o njej. Tej knjigi se moraš bolj posvetiti kot je običajno, če ne prebereš čisto vsega se moraš vračati na že prebrane strani, da ponovno ujameš smisel in pripovedni ritem.

Okoli dveh popoldne ugotovim, da še ni bilo poštarja in še vedno nimam Dela. Ja, vem da ga lahko preberem v digitalni obliki, toda vedeti je treba, da mi stari potrebujemo pri branju v rokah črno na belem, papir, ki ga razgrnemo, večkrat prelistamo, se seznanjamo z oblikovanji, dolgo strmimo v fotografije in podobno, vse do križanke, ki jo ob zaključku branja tudi rešujemo, včasih celo rešimo, če ni pretežka.

Naveličana sedenja in trpljenja oči, se po nadaljevanki napotim na sprehod s pohodnimi palicami. Kmalu sem mokra od potu, vedno počasneje rinem na Grm, v drevoredu se hladijo mladi in stari, razveselim se, da je premična mestna oprema na razpolago pod gostimi vejami divjega kostanja. Pozdravljamo se na veliko, celo hrana in pijača se ponuja in kmalu pozabim na knjigo, na vročilo in bolečine v kolkih.

Narava je naša zaveznica, pomaga nam krepiti telo in dušo, od nas prevzema turobna razmišljanja in daje nastavke za razpoloženje. Nič hudega, če nas kdaj preveč ogreje.

Se radi jezite nad vročino?

Dnevni obrok sadja, 10. julij 2024

V vročih dnevih skoraj nismo lačni, nenehno bi pili kaj izjemno hladnega in še najbolj si želimo solat, sočnih jagod, češenj in seveda okusnih jabolk. Morda je za naše telo še dobro, da se vsaj za nekaj časa odpovedujemo običajnih količinam mesa, moknate hrane, omak in juh, še posebno pa kalorično obsežnih sladic.

O naši preskrbi za kakovostno prehranjevanje tudi v vročih dneh, potekajo živahne razprave. Pristojno ministrstvo sicer ni gostobesedno, ne mine pa dan, da ne bi mediji kakšno rekli o sadju in zelenjavi, še posebno o tisti, ki prihaja iz več dni oddaljene pridelave in iz območji, kjer se še ne odpovedujejo obsežni uporabi zdravju škodljivih snovi. V enem od svojih blogov sem že omenila močno promoviran pacifiški losos, katerega zdravje se vzdržuje z antibiotiki, pogosto se dosedanjemu evroposlancu SLS očita naklonjenost za uporabo škodljivih snovi v sadjarstvu, končno pa se tudi v protestih kmetov po vse EU močno poudarja potreba po umetnih gnojilih neglede na zdravju škodljive snovi. Taki primeri ljudem vzbujajo skrb, da zaradi hrane lahko oslabijo svoje zdravje, sproščajo odpor do uvoza in spodbujajo domače pridelovalca za pridelavo dobre, zdrave zelenjave in predvsem sadja.

Kot vedno, me tudi pri uresničevanju želja o samopreskrbi z zelenjavo in sadjem, zanimajo mnenja stroke, ljudi, ki so izšolani za kakovostno in količinsko pridelavo. Ne vem zakaj strokovnjaki molčijo ali pa so le previdni pri izjavah za javnost. Ker teh mnenj mediji ne objavljajo in ker se kljub dolgoletnemu nagovarjanju obstoječa pridelava ne povečuje ali pa se povečuje prepočasi, sem brskala po objavah, bi rekla, najrazvitejših pridelovalcev, ki bi jih morda že lahko označili za vele pridelovalce ter resnično živijo od pridelane zelenjave in sadja. Specializirani za omenjeno pridelavo se ne obremenjujejo z dopolnilnimi vikend dejavnosti ali posli, ki se na kmetijah opravljajo potem, ko se ljudje vrnejo iz službe.

Vele pridelovalci so šele sredi velikih priprav za zadovoljevanje potreb v naši državi. Te priprave poleg zemljišč, primernih za njihovo dejavnost, osvajajo aplikacije za presojo vremenskih razmer oziroma organizirano obdelavo zemljišč ob pravem času in na prave načine. Njihovo preverjanje kaj na določenem zemljišču uspeva za dolgoletne nasade lahko traja tudi več let pri sadjarjenju in po pridobiti kakovostnih semen pri zelenjavi. Brez namakalnih, protitočnih in oroševalnih sistemov več ne gre. Tudi brez nekatere predelave učinki ne morejo biti doseženi tako kot ne more biti pridelava ustrezne kakovosti brez nekaterih rastlinskih zdravil. Imeti morajo asistenco družbe, na primer vodne mape, posodabljanje zakonodajo, raziskave in eksperimente, nadzor nad kakovostjo in trgovanjem ter podobnimi sestavnimi deli med »vrtom in krožnikom na mizi«. Vse to in še mnogo drugega pa vele kmetje v Sloveniji še ne morejo ponuditi po cenah, ki jih ponuja tujina. Zanimiva pa je kar živahna slovenska trgovina z zelenjavo in sadjem v EU in vseh euro državah, to pa zahteva premislek, da ni morda zagotavljanje zelenjave in sadja smotrno voditi kot EU projekt in ne kot projekt posamezne članice. V tej dejavnosti tudi ne gre brez ekipe vrhunskih strokovnjakov z različnih področij: pridelave, skladiščenja, pakiranja, trženja, financ, kadrovskega,… tovrstne storitve so izjemno drage, zahtevajo velike naložbe, ki dolgo trajajo.

Je realno pričakovati, da bomo z enim domačim debelim jabolkom skoraj lahko zadostili priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, ki priporoča 400 g sadja in zelenjave na dan?

Ste vi bolj optimistični, da si bomo kdaj zagotovili samooskrbo s sadjem in zelenjavo?

Akademik, 9. julij 2024

Da pripadaš akademski srenji, moraš dokazovati s svojimi nadpovprečnimi, izvirnimi in odličnimi dejanji. Še posebno pomembno je to za urbaniste in arhitekte, ki oblikujejo krajino in objekte za stoletja in za akademske učitelje, ki vzgajajo nov rod še boljših strokovnjakov kot so sami. Kaj vse je ustvaril prof. dr. Fedja Košir, ki se danes za večno poslavlja od svojih študentov in od nas – uporabnikov njegovih arhitekturnih mojstrovin ter enkratnih literarno strokovnih knjig, je v medijih povzel eden od najvidnejših arhitektov in akademik Marko Mušič in srčno upam, da ste prebrali.

Imela sem to čast, da sem vsaj nekaj od tega kar je ustvaril akademik prof. dr. Fedja Košir spoznala ob sinovem študiju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in posledično s prebiranjem njegovih znamenitih znanstvenih knjig. Sinu je bil profesor Košir neke vrste pobudnik za pridobivanje izjemne arhitekturne literature iz vseh koncev sveta. Nekaj podobnega se je rojevalo tudi v glavi mojega študenta in želel je dialog s prof. Koširjem toda intelektualna razlika je le počasi odpirala možnosti komuniciranja med njima. Spomnim se, da smo na potovanju na sejem računalništva v ZDA iskali Powell's Books, knjigarno in v njej knjige po spisku sina. V težkem paketu sem komaj zmogla dostavo na naš dom. Najprej za prof. Koširja ni bilo kaj zanimivega, pozneje pa je sina le zaprosim za spisek uvoženih knjig, pozabila pa sem ali je komunikacija stekla med njima. Profesorjevo delo je bilo kar pogosto predmet razgovora v najini mali družinici in dobila sem vtis, da se je moj študent veselil vsake njegove naklonjenosti. Desetletja sva sledila objavam prof. Koširja, njegovim arhitekturnim načrtom in rešitvam, seveda z omejitvami, saj sama nisem arhitekturno usposobljena. Ko je profesor izdal Zamisel mesta se je debata močno okrepila, s simpatijo sva sprejemala primerjave razvoja mesta z strukturo in formo čebule in urbanizem je za sina postal kratkoročno bolj zanesljiv.

Naneslo je, da si moj magister arhitekturnih znanosti ne služi kruha izključno kot projektant. Vživel se je v podjetništvo in sledi viziji in ciljem enega od največjih gospodarskih družb pri nas. Rad se spomni in tu pa tam tudi omeni svoje simpatije do projektov in knjig nekdanjega profesorja. Tudi sama vedno zastrižem z ušesi, kadar se omenja ime spoštovanega akademika.

Pri gradnji projekta Rastoča knjiga je bilo srečevanje z člani slovenske SAZU pogostejše, akademiki so se vključevali v upravljanje projekta pa tudi v slovesnosti ob širitvah Rastočih knjig po državi, izbirali so poezijo, ki je bila sestani del slavnostnih nastopov na prireditvah in oblikovali predloge za bogatitev vsebine Deklice z Rastočo knjigo v Severnem parku prestolnice. Zaradi let ne sodelujem več aktivno pri Rastoči knjigi, prebiram pa vse kar akademiki objavljajo, stvari iz področja kulture bolj natančno ostalo pa pač kolikor lahko razumem in sprejemam ko laik. Arhitekturna veda mi je od nekdaj všeč in sinu sem zbirala desetletja objave o arhitekturi, ki jih zdaj prejema od svoje stanovske zbornice.

V mojem okolju deluje zelo uspešno Društvo arhitektov, ki je meščane kar nekaj let vabilo na oglede urbanističnih in arhitekturnih posebnosti mesta, ki so ga dokaj močno zaznamovali tudi arhitekti Mušič z vključno piscem nekrologa prof. Koširju. Spodbudil nam je ponovno zanimanje za profesorjev »gigantski opus, ki ga občudujemo po njegovi obsežnosti in najgloblje spoštujemo v njegovi brezčasnosti «

Ste tudi vi ljubitelj lepe in zanimive arhitekture?

Gozdne učne poti, 8. julij 2024

Po mukotrpnih blogih zadnjih dveh dni vas želim razveseliti z lepotami in koristmi naših obilnih gozdov, ki pri nas pokrivajo več kot polovico Slovenije. Drevesa in drugo rastlinstvo skupaj z živalmi, velikimi in majhnimi , tvorijo skupnost, ki se med seboj dopolnjuje. Gozd ne daje samo lesa, njegove dobrine so številne , zadnje čase je gozd vse bolj priljubljen kot prostor za rekreacijo in spoznavanje narave. Prve gozdne učne poti so nastale pred petdesetimi leti in danes jih je po državi več kot devetdeset.

V mojem okolju je na primer v Šentjanžu Turistično društvo zagotovilo Rudarsko učno pot , da bi otroci vedeli da je bil tu nekoč rudnik premoga. Rude in kamnine so izkopavali blizu površja z odstranjevanjem krovne zemlje ter z lomljenjem in odlaganjem rude. Ohranjeni so ostanki vzpenjače s katero so rude dostavljali v separacijo in na tovorni peron železnice. Pohodniki se sprehodijo še po obnovljenem Napoleonovem mostu. Danes je znamenitost poti tudi duglazija, mogočno drevo, ki zraste 100 metro v višino, doma pa je v Ameriki.

Kočevsko ima Risovo učno pot, ki ima cilj reševati populacijo risov v Sloveniji. Na potep se gre z risinjo Malo in raziskovalko Urško. Pot se začne pri koči pri Jelenovem studencu, pelje mimo osmih tematskih postaj, opremljena je z igrali. Daljša varianta je dolga kar 27 km. Obiščete lahko ruševine gradu Fridrihštajn , Ledene in Eleonorine jame, pragozd Strmec in Rudarsko jezero.

Planina-Mirna gora je tretja znamenita učna pot pri nas, ki so jo gozdarji uredili že leta 1991. včasih je bila Planina kočevska vas, prebivalci so se preživljali z drvmi, lesom in suho robo. Izselili so se leta 1941. Pot je uredil moj dobri znanec Franc Janež, z dušo in telesom gozdar, ki nas je popeljal od drevesa do čudesa na Mirno goro po tej lepi učni poti. Franc je o drevesih govoril kot o svoji družini, vedel je za vsakega, kaj je zanj značilno kot na primer, da ima bukev 25 km korenin, da hektar gozda letno prečiti 70 ton prahu, da imamo tudi umetno zasnovan gozd, zakaj imamo krmišča za živali, kaj je Zmajeva dolina in kaj hudournik. Krona učne poti je Koča na 1000 metrih nadmorske višine in neprecenljiv pogled na pokrajino do Karlovca in Kleka. Posladkali smo se z znamenitimi palačinkami prijazne oskrbnice doma.

Na učnih poteh se moramo obnašati po Gozdnem bontonu. Vstop v gozdove je prost, lastnik mora v svojem gozdu dopustiti čebelarjenje ter lov in rekreacijsko nabiranje plodov, zelenih rastlin in gob. Pešci se moramo držati pravil; uporabljamo pešpoti, ne hodimo po brezpotjih, ne uničujemo rastja, kažipotov, oznak, ograj in klopi, izogibamo se novim nasadom, vozimo le po dovoljenih poteh, parkiranje odobri lastnik. Ne poškodujemo drevja in grmov, ne vznemirjamo živali, nadzorujemo psa, odnesemo smeti, ne kurimo ognja. Cvetje in sadeže nabiramo v zmernih količinah in ne poškodujemo rastlin v skladu z predpisi.

V gozdu mi je vedno nad vse lepo in s sinom sva jo večkrat mahnila v bližnji gozd, bogat z borovnicami in gobami. Zdaj poskušam z vnukoma, pa sta žal preveč od gozda oddaljena. Mejimo pa neposredno na manjšo gozdno površino za katero skrbimo, jo negujemo in vlagamo vse potrebne napore, da smo dobri in uvidevni sosedi. Gozd se namreč hitro širi, potrebuje prostor tako kot mi. Ne bi dali našega gozda za nič na svetu. Je naša povezava z naravo in naša paša za oči. Spomladi se pojavi nežna zelena barva, vrnejo se kosi in žvrgolijo ptice.

Imate radi gozd?

Štiri desetletja oblasti? 7. julij 2024

Moramo biti tudi zdaj tiho, ko nas dobesedno teptajo po tleh, krivijo za zlo, ki sploh ni ekonomija? Do sedaj smo morali biti tiho samo kot volivci, ki jim vladajo vsemogočne stranke, zdaj pa nas neki bog ve zaradi česa frustriran možakar krivi, da smo bili univerzitetni diplomirani ekonomisti zadnjih 40 let na oblasti, da smo državo zafurali in da smo krivi vseh vrst pokvarjenosti v sodobni družbi v državi in svetu. Da te neresnice nekdo napiše in promovira je samo še en dokaz, da se na krivicah ne da graditi boljša družba. Kaj vse je zanjo potrebno ugotavljajo vse stroke od strojnikov, gradbenikov, sociologov, zdravnikov politologov, obramboslovcev in drugih, seveda tudi od ekonomistov vendar le v povezavi z vsemi vedami.

Zadnjih štirideset let so v moji domovini vladale politične stranke v katerih so bili člani ali so še člani različnih poklicev, morda tudi ekonomisti vendar dvomim, da imajo kakšno opazno vlogo, vsaj v medijih ta ni bila nakazana ali zaznana. Da je današnja družba monetizirana nikoli ni bila niti ne more biti stvar samo ekonomije, ker sta denar in njegova vloga v družbi naj žlahtnejša tema delovanja in odločanja vodstev, ki jih postavljajo politične stranke države. Pa še poglejmo kdo promovira monetizacijo. V celoti o nje pišejo in objavljajo neodvisni, samostojni in suvereni novinarji, mi državljani ali ljudje poklicev pridemo s svojimi opombami, predlogi in zahtevami le do »Pisma bralcev«. Lahko mirno rečemo, da je trditev o vladanju ekonomistov čista hudobija in laž. Ste promotorji monetizacije kdaj pomislil, zakaj jo ljudje sprejemajo? Kdo je ljudem pokradel njihovo družbeno lastnino, organiziral trg dela, omogočil bogatenje lastnikom premoženja, ki so oblikovali ceno svojega dela samo po svoji presoji? Imenujte univerzitetne diplomirane ekonomiste, ki so za te rabote ustvarjali osnovne pogoje, ki so nad temi postulati vladali v zadnjih štirih desetletjih, vendar ne po funkcijah ampak po profesionalnosti, izkušnjah, ustvarjalnosti.

Dragi medijski poročevalci, nesprejemljivo je, da krivite vedo in poklice za stvari, ki jih niso in jih tudi ne morejo uresničevati. Družba zavisi v prvi vrsti od vzgoje v družini in šoli, nato se v oblikovanje družbe vključujejo delodajalci, ki so lastniki kapitala in sindikati, ki si prizadevajo zagotoviti pravice delojemalcev na trgu dela, seveda so znanstvene vede v vseh teh fazah oblikovanja družbe prisotne, vsaka s svojim znanjem in objektivnostjo. Vse drugo slepo mišljenje je nepotrebno, razdvaja družbo in jo dodatno siromaši oziroma zmanjšuje njeno moč.

O tem bi gotovo morali kaj reči raziskovalci slovenske ekonomije saj je tu navedeno samo moje osebno mnenje in vesela bom, če se ugotovi, da se motim. Predvsem pa bi uvodoma navedene obtožbe ekonomske stroke morale dobiti neko presojo svojih slabosti in prednosti, da bi se lahko oblikovali bolj varni sistemi zaščite družbe pred ekonomijo v prihodnje. Kolikor je meni poznano, je mojo domovino najbolj oblikovala obramboslovna veda, njene strokovnjake srečujemo na najodgovornejših mestih v vodenju države in komuniciranju države s svetom. Tudi filozofi so vedno bolj promovirani v medijih in verjetno je njihov vpliv na družbo mnogo bolj opazen kot na primer vpliv doktorjev ekonomskih znanosti. Skoraj nemogoče je pri nas vplivati na družbo brez mnenja članov Kluba podjetnikov, posameznikov, ki uživajo prioriteto v medijih in še bi lahko naštevala. Mediji, ki najbolj promovirajo monetanizacijo, nikoli ne sporočajo ekonomista, ki to promocijo podpira ali predlaga, redno pa navajajo člane strank ali stranke, ki mnenje vržejo med ljudi. Bodimo pošteni in spoštljivi drug do drugega!

Menite tudi vi, da vlada ekonomija?

Veda kot krivec, 6. julij 2024

Neki, sicer razumni uvodničar pomembnega slovenskega tednika, je nedavno našel krivca za vse težave današnjega državljana Slovenije in sveta. Na podlagi enega samega stavka sodobnega, njemu dopadljivega filozofa je ekonomijo kot znanstveno vedo »brcnil v kot«, vse tiste pa, ki jo predstavljajo pa pozval naj naredijo lastno denacifikacijo (naziv za skupino postopkov, ki so jih uvedli zavezniki v Nemčiji in Avstriji po drugi svetovni vojni, da bi popolnoma zatrli nacistično ideologijo). Najprej sem se zgrozila nato pa začudila, da gospod, ki močno vpliva na oblikovanje javnega mnenja v naši državi sploh ne ve, kaj ekonomska veda je, še manj pa ve o tem, kako se uporablja v vsakdanjem življenju posameznika, države ali sveta. Seveda ga v tem blogu ne mislim poučevati, toda v imenu tistih, ki smo kot univerzitetni diplomirani ekonomisti sodelovali pri nastajanju slovenskih podjetji, njihovem uveljavljanju v svetu in prehodu v informacijsko družbo kot tudi v imenu vseh ekonomistov v upravljanju skupnega dobra najprej naše republike in zdaj države sem dolžna naglasiti, da je morebiti njegovo navajanje upoštevati le za oblikovanje cen – kalkulacij, pri čemer je poleg količine materiala in dela potrebno poznati še njuni ceni ter uporabiti štiri računske operacije (seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje), ki se jih je vsak od nas naučil najpozneje v drugem razredu osnovne šole. Omenjeni urednik v tem razmišljanju ni osamljen, v praksi sem se velikokrat srečala z pomembnimi in resnično ustvarjalnimi tehničnimi strokovnjaki, ki so me debelo gledali ko sem jih povpraševala o potrebnem premoženju, razmerja med vložkih dela in materiala, nabavnih verigah, produktivnosti, amortizaciji ali obsegu trga, da o tveganjih, organiziranju, poslanstvu, viziji, dolgoročnih ciljih in družbeni odgovornosti sploh ne govorim.

Ne mislim glorificirati te vede, poudariti pa moram, da je živa stvar in ima podobne naloge kot kri v človekovem telesu. Univerzitetni diplomirani ekonomist v vsaki delovni enoti mora vse predhodno našteta in še mnoga druga dejstva dobro poznati in jih strokovno usklajevati brez predhodnega eksperimentiranja, direktno v živo. Tudi če se specializira na primer za analitiko, finance, načrtovanje, trženje, raziskovanje, nadzor ali management, je po doktrini stroke nenehno vpet v tveganje, da za nalogo, projekt, program ali poslovni načrt nima vseh strokovno potrebnih kazalcev pa naj gre za pogled o opravljenem delu delovne enote ali pa za uresničevanje dolgoročnih nalog države.

Je pa tudi v ekonomski vedi marsikaj odprto kot problem. Visokošolski programi bruhajo iz svojih tržnih želodcev kvazi ekonomske kadre, ki se zadovoljujejo z obračunom potnih stroškov, anketiranjem, mešetarjenjem s kupci ali dobavitelji in podobnimi posli primernimi za ekonomskega tehnika. Vprašanje je, koliko ti diplomanti širijo doktrino ekonomije? Nič manjši ni problem popuščanja univerzitetnih diplomiranih ekonomistov v procesu snovanja projektov, nadzoru upravljanja ali oblikovanju pomembnih, velikih, državnih in meddržavnih naložbah pa tudi poslih. V političnih projektih se stroke praviloma ne uveljavljajo. Če smo še natančnejši je v ekonomiji celo problem najvišjega nagrajevanja saj na primer Nobelovec Friedman doživlja kritike marsikatere svetovne avtoritete. Končno naj omenim še, da je le peščica univerzitetnih diplomiranih ekonomistov na vodilnih položajih in najodgovornejših funkcijah bodi si v lokalni samoupravi, v javnih zavodih in podjetjih ali v državni administraciji. Tudi pri oblikovanju javnega mnenja jih lahko preštejemo na prste ene roke, v upravljanju državnega premoženja pa je koncentracija funkcij političnih strank prezahtevna za predloge strokovnjakov ekonomske vede. Včasih pristojni vključijo katerega od visokošolskih učiteljev, praktiki pa jih ne zanimajo.

Kaj pa vi menite o delu univerzitetnih diplomantov ekonomije?

Ustvarjalni sodelavci, 5. julij 2024

Smo v tistem delu leta, v katerem potekajo pomembne skupščine delničarjev, spoznavajo učinki naložb in opravljajo primerjave doseženega z odličnimi. V tem času so že ovrednoteni uspehi ali ugotovljeni neuspehi gospodarskih družb v primerjavi z obeti oziroma preteklimi obdobji s tem pa tudi prepoznane priložnosti, ki se ponujajo v prihodnosti.

Državljani in državljanske Slovenije smo v času lastninjenja družbenega premoženja vsi pridobili certifikate in z njimi kupili delnice gospodarskih organizacij, kjer smo bili zaposleni. Mnogi so z delnicami veselo trgovali na borzi dokler se jim ta ni izneverila, nekateri pa smo delnice ohranili za rezervno, za primer nesposobnosti, nesreč itd. v treh desetletjih se je seveda nekaj nabralo kar nas spodbuja, da sledimo učinkom upravljalca našega delniškega kapitala. Upravljalec z mojimi delnicami ugotavlja, da je bilo preteklo leto zanj rekordno, obvladali so tveganja in imajo dobre priložnosti za letošnje in naslednja leta saj se povpraševanje po izdelkih povečuje zaradi njihove inovativnosti in kakovosti. Vlaganja v razvoj bodo še povečevali. Delnice dosegajo visoke vrednosti na vseh borzah, kjer so vključene, dividende imajo stabilno rast. Kar 41% delničarjev smo posamezniki. Pred svojo 30. skupščino delničarjev so izdali posebno publikacijo, da vsak delničar lahko oblikuje svoje mnenje o poslovanju in ga na skupščini tudi poda. Hvala bogu, nekaj dobrega v času, ko naj bi prevladoval individualizem in bilo pomembno le doseganje osebnih ciljev neglede na kvarne in škodljive posledice za druge.

Ko takole brundam od ugodja mi nenehno po glavi roji vprašanje, kdo so ti ljudje, ki že desetletja skrbijo za ugodno plemenitenje našega delniškega premoženja, nam pomagajo premagovati inflacijo in skrbijo za našo finančno rezervo. Verjeli ali ne, to so mladi ljudje, ki jih vodijo po srcu mladi direktorji. Njihove vrste se nenehno povečujejo, prihajajo kot nagrajenci razpisnih nagrad, se vključujejo kot praktikanti, prevzemajo od malih vedno zahtevnejše naloge, projekte, programe, ob delu se nenehno izobražujejo kar v sedeminsedemdesetih državah, inovacije spreminjajo v tržne izdelke, so enotni, navajeni timskega dela, svetovljani ter osebno in družbeno odgovorni so pa tudi družabni in delavni na delovnih mestih ter veseljaki, kulturniki, športniki in humanitarci v prostem času. Eden od direktorjev nas je opozarjal: kadar delamo se zavedamo odgovornosti, ko imamo prosti čas si ogledamo operno predstavo v Veroni in uživamo v veselem razpoloženju. Biti intelektualec, dober strokovnjak in odličen človek je čast, ki nima z »mi« pa »vi«, nič opraviti, ki odklanja podtikanja in nepravična sodila. Delati v njihovi gospodarski družbi je čast za vsakogar.

Vsi delodajalci, ki danes v naši državi terjajo, da jim država zagotavlja delovno silo, strokovnjake, gradi zanje stanovanja in jih stimulira za delo naj se zgledujejo po gospodarskih družbah, ki ves čas svojega obstoja nenehno skrbijo za kadre in njihove pogoje za življenje in delo. Začenja se že z šolarji in dijaki s tem, da se jim da možnost spoznavanja delovnega okolja, sledi štipendiranje, interno usposabljanje, specializacije, izmenjava izkušenj in vseživljenjsko učenje. Seveda se včasih tudi strokovnjaka »kupi« kot športnika, a to je lahko samo izjema ne pa sistem. Vsak direktor direktorata ali gospodarske družbe in vsi vodje po hierarhiji naj spoznajo vertikalno integrirani poslovni model in usposobijo strokovno enoto za zagotavljanje kadrov. Vsaka improvizacija, prekarstvo in podobni mišmaši pa so le v pomoč špekulantom. No, namerno malo pretiravam, da bi premislili to tematiko tisti, ki s tem mučijo državo!

Ste zadovoljen delničar?

Primanjkuje delavcev, 4. julij 2024

Na današnji dan smo nekoč praznovali Dan borca. Praznični dan je bil posvečen spominu na začetek upora proti okupatorju naše domovine, za katerega je bilo v Sloveniji doseženo soglasje večine takratnih političnih strank. Za sodelovanje v odporu so se ljudje odločali množično, nastajala je ilegalna partizanska vojska s sedežem v Kočevskem Rogu. Odpor je bistveno spremenil življenje prebivalcev, tovarne so prenehale z delom, nastal je kulturni molk, kmetije so morale preživljati tako vojsko kot pribežnike, ki so se iz strahu pred okupatorjem zatekali partizanom po gozdovih. Največ tegob so doživljala mesta kjer ni bilo hrane, trgovine niso imele zalog, oskrba s kurjavo in razsvetljavo pa skromna. Agonija, nevarnost in napori so trajali kar štiri leta, marsikdo je postal prijatelj in pomočnik okupatorju, da bi preživel. Grozote so se vrstile, poboji talcev, obešeni pripadniki odpora ob prometnih cestah, požgane vasi, bombni napadi na mesta, izdajstva, naštevanja ne bi bilo konca. Iz kmetij so moški odšli v gozdove, starejši, ženske in otroci pa so jih morali nadomestiti. Vsa ta in številna druga dejstva so se po končani vojni popisovala, da bi se ohranila za potomce, ki naj ne bi doživljali vojne nikoli več. Epopeja o varovanju in ljubezni do domovine se je kaj kmalu nadaljevala za obnovo porušenega in oživitev gospodarstva. Veliko je bilo prostovoljnega dela, mladina je gradila železnice, ceste in drugo infrastrukturo, žensko so se množično zaposlovale in otroci smo se šolali. Veliko je bilo tudi težav od obvezne oddaje in skromnih kmetijskih pridelkov do težav z nabavo industrijske mehanizacije ter usposabljanja pretežno kmečkega prebivalstva v industrijske poklice. Prvi vodilni kadri po vojni so bili zaslužni zaupanja vredni nekdanji partizani in partizanke, njihova osnovna naloga je bila zagotoviti, beri naučiti in usposobiti, ljudi za delo v industriji, uradih, šolah, … si predstavljate kakšen napor je to bil in kakšna tveganja so ti ljudje sprejemali z nalogo. Na primer nek partizanski poštenjakovič je dobil nalogo, da usposobi filmsko produkcijo. Kot je sam večkrat povedal ni imel pojma kaj to sploh je. Učil se je noč in dan, potem je iskal ljudi, ki so o filmu kaj vedeli in v vojni ostali živi, prinesli so mu knjige o tem, ni imel deviz, da bi se povezal s tujino, ni imel sredstev, da bi eksperimentiral in usposobil šolanje. Potem, ko je bila usposobljena filmska produkcija primerna za tisti čas, je možakar še vedno trdil, da bo zagotovo 10 let prej umrl zaradi njenih začetkov. Ali pa primer dolgoletne direktorice revije Naša žena. Dobila je nalogo, vse drugo je bilo njeno delo, njen riziko, njena odgovornost. Naša žena še vedno izhaja. Primerov kolikor hočete.

Zakaj vam to pišem? Danes jadikujejo in prosijo državo za pomoč pri preskrbi s kadri gostilničarji, lekarnarji, šolniki, domovi starejši, zdravstvo, novinarji, …. Vsi vidijo rešitev v večji plači, zniževanju standardov, povečanju pravic zaposlenih in podobno. Do par let nazaj smo imeli daleč čez 150 tisoč nezaposlenih in sindikat je napenjal vse sile, da se niso znašli v revščini. Danes so vsi mediji polni opozoril, da ni kadrov. Je naša družba postala podjetje iz rok v usta, brez vedenja, da se kader kuje v šolah vsaj 18 let, noče sprejemati stroškov dolgoročnega usposabljanja ker ji je lažje to zahtevati od države, ne gradi stanovanj za kadre, ki jih bo potrebovala po svojem poslovnem načrtu, če ga sploh ima? Kakšne direktorje in kadrovske službe pa imamo, da za uresničevanje svojega poslanstva in vizije ne zagotovijo kadrov? Podjetje, ki je mene štipendiralo je imelo več štipendistov kot zaposlenih in to let 1959, danes pa je multinacionalka.

V nobeni dejavnosti ne gre brez usposobljenih ljudi, še najmanj pa v gospodarskih družbah. Če se za kadre ne skrbi v skladu z vizijo katere koli delovne enote, je ta obsojena na neuspeh.

Veste kakšno poslanstvo in vizijo ima vaš delodajalec?

Triumf umetnosti, 3.julij 2024

Pred dnevi sem pisala o japonski grafiki in se danes prav za prav počutim kot skesanka, saj bi se šikalo, da najprej na kratko predstavim grafično gibanje v moji domovini, to je Mednarodni grafični bienale Ljubljana, ki je svetovno znano že skoraj sedemdeset let in zanj danes skrbi Mednarodni grafični likovni center.

Moderno galerijo v Ljubljani je leta 1955 vodil ambiciozen intelektualec Zoran Kržišnik, ki je v njej prepoznal prilike za umetniški in poslovni mednarodni uspeh države, še posebno pa Slovenije v svetu. Skupaj s slovenskimi slikarji je pridobil k sodelovanju največjo kulturno avtoriteto takratnega časa to je Josipa Vidmarja in odločili so se, da organizirajo Grafični bienale Ljubljana. Bila je največja tovrstna svetovna razstava po drugi svetovni vojni. Edini pogoj za sodelovanje na ljubljanskem bienalu je bila kakovost grafičnega lista v katerikoli reproduktivni grafični tehniki z omejeno naklado. Organizatorjem je uspelo v obdobju največjega ideološkega razkola med Vzhodom in Zahodom združiti umetnike ne samo dveh nasprotujočih si polov, ampak tudi umetnike iz tretjega sveta. Na vabila se jih je odzvalo več, kot so pričakovali. Na udeležbo iz držav vzhodnega bloka pa ni bilo moč vplivati, saj so tamkajšnje umetnike izbrala in poslala predstavništva teh držav. Za začetni uspeh razstave sta bili pomembni načelo demokratične odprtosti razstave in sodelovanje številnih predstavnikov pariške šole. Konec leta 1955 je bil ustanovljen Sekretariat za organizacijo mednarodnih grafičnih razstav v Ljubljani, ki je skrbel za popularizacijo grafike doma in promocijo naše grafike v tujini. Določeno je bilo, da bodo razstave potekale vsako drugo leto, drzna želja, ki se je z bogato dediščino prireditve vse bolj uresničevala, pa je bila v Ljubljani prikazati »grafični zemljevid sveta«. Razstavljalo je svoje grafike kar 151 umetnikov.

Bil je to pomemben politični dogodek, zanj smo slišali celo v gimnaziji, z njim so organizatorji veliko tvegali saj so morali poskrbeti za sožitje sodelujočih in njihovo enakopravno obravnavo čeprav so prihajali iz dežel hladne vojne in neuvrščenih. Uspeh Bienala je bil popoln za kar so bili poleg organizatorjev zaslužni predvsem udeleženi umetniki. V naslednjih desetletjih sem Bienale doživljala kot zvedava študentka, nato kot predstavnica donatorja pa tudi kot sodelujoča v razporejanju sredstev za kulturno dejavnost v Sloveniji. Vedno je bilo problematično in polemično saj je Zoran Kržišnik dobro vedel, kako je v mednarodni kulturi potrebno sodelovati, nam pa je vedno zmanjkovalo sredstev, da bi zmogli financirati vse, kar je pričakoval. Neglede na to je Bienale vsako drugo leto bogatil grafično kulturo sveta in se krepil do take mere, da je bil 1986 leta ustanovljen v Ljubljani Mednarodni grafični likovni center, ki je muzej in producent grafične in sodobne umetnosti. Sedež ima v gradu Tivoli v Ljubljani., razstavni prostor pa tudi v Švicariji, Muzej ob parku Tivoli in stavbi na Metelkovi. Pobudo za ustanovitev je nastala zaradi mednarodnega uspeha Mednarodnega grafičnega bienala Ljubljan.

Mednarodni grafični bienale Ljubljana bo prihodnje leto že šestintrideseti. Njegov moto in izziv bo pritegniti v razstavne prostore bienala tudi ljudi, ki grafike ne poznajo, predvsem pa mladino med petnajstim in dvajsetim letom. Kustosinja 36. Bienala si prizadeva »zgodbe o umetnosti in umetnikih ustvarjati v različnih formatih , tudi takšnih, ki bi dosegli ljudi, ki se za umetnost in kulturo ne zanimajo«. Njena strategija dopolnjuje družbeno strategijo o kateri bi se morali razpisati mediji in ustvarjati prilagojeni programi kulturnih prireditev, tudi slavnega Bienala grafike v Ljubljani.

Zaidete kdaj na razstavišča Bienala?

Tednik Domovina, 2. julij 2024

Ne vem kdo je v hišo prinesel tednik Domovina in z velikim zanimanjem sem ga vzela v roke, da bi spoznala tako zelo proklamirano politično resnico, ki jo baje prinaša omenjeni tednik. Iz naslovnice vame bolšči pogled premier naše države in pomislim, da morda ne berem Magazina, ne, bila je Demokracija in njen odgovorni urednik se je v uvodniku dostojno predstavil, da sicer z nekoliko več obzirnosti, raziskujem tednik naprej.

Moji dragi novinarji in poročevalci v tej številki Domovine. Resnično smo bralci siti vsega kar ste tu že več kot stotič napisali saj je vse uperjeno samo in le proti premier-u države, tako kot ste to zastavili tudi v Magazinu pa verjetno še kje. Niste pa nam nikjer povedali, zakaj kot novinarski samostojnosti in neodvisnosti zapriseženi napadate samo predsednika vlade. Ali komu drugemu želite izraziti naklonjenost in prošnjo, da naj postane premier in koga imate kot kandidata. Ne spomnim se, da bi imeli kdaj predsednika vlade s katerim bi bili zadovoljni. No, nekoliko priljubljenosti je bil deležen predsednik Drnovšek, pa tudi ta je potreboval poslanca, ki je prevagal v enem mandatu tehtnico v Drnovškovo korist.

Spoštovani novinarji in poročevalci v tej številki Demokracije. Prosimo vas, povejte nam kdo ste, kakšno je vaše poslanstvo in vizija ter kakšne cilje želite doseči. Saj mi je zelo nerodno, da vas moram to vprašati, toda zgleda, da ste moji nasprotniki, še nikoli pa nisem imela v svojem dolgem življenju hujših nasprotnikov in se vašega opredeljevanja mi – vi seveda bojim, oziroma ne vem komu ga namenjate. Recimo, če bi hotela biti »vi«, kaj bi morala storiti? In, če se vprašam, koga bi morala voliti, da bi me smatrali za svojo, moram vedeti katere stranke ste, saj v Sloveniji postavljajo kandidatne liste samo politične stranke in mi volivci na tem področju nimamo pravic. Dokler gospe in gospodje novinarji to ne razčistite vas lepo prosimo, ne zmerjajte in ne predalčkajte nas na mi-vi. Če pri tej delitvi vztrajate potem pa pišite o treh kategorijah prebivalcev in volivcev; (1) člani strank, ki so »mi«, (2) člani strank, ki so »vi« in (3) ostali, ki nismo v strankah-amorfna masa volivcev. To pa veste, da je strankarsko organiziranih zelo, zelo malo volivcev.

Glede vsebine opisovanja, se novinarji in poročevalci te številke Demokracije, seznanite z mnenjem dr. Janka Kos, ki ugotavlja, da je danes pisanje bolj osebna izpoved kot izpoved družbe in da je to slabo, ker o družbi čedalje manj vemo. Vmes imate tudi opisano kakšno traparijo kot na primer, da se je komunistična elita obnašala kot nekaka novodobna aristokracija. Da je depolitizacija označena kot politična metoda dela vsake vlade je verjetno lapsus, če je novinarska stroka samostojna in neodvisna, predvsem pa objektivna. Pa tudi, kako naj se razvija strokovno profesionalno delo RTVSLO enkrat za »vi«, drugič za »mi«. Dobro bi bilo tudi vedeti kaj je resnica ali vsaj njen približek, danes pa mrgoli informacij v vseh oblikah, zanje ne odgovarja niti tisti, ki očitno laže. Novinarsko združenje in odgovorni uredniki bi morali o tej problematiki razmisliti. Dokler pa novinarska srenja ne uredi nasprotij, bi morali javnost informirati zato pooblaščene institucije, ki bodo odgovarjale moralno in materialno za točnost informiranja javnosti, da jim bo ta verjela in da bo oblikovala svoje mnenje na primer o uspešnosti ali neuspešnosti izvoljenih organov države.

Upravljanje države je zahtevna stvar, če se je potrebno ukvarjati z raznimi čenčami in blokadami. To ne prinaša koristi nikomur! Tednik si ne zasluži naziva Domovina.

Berete tednik Domovina?

Japonska grafika, 1. julij 2024

V naši galeriji Kocka se nam je predstavil japonski profesor Sonoyama, ki ga krasi naziv mojster svetlobe. Strinjam se z njegovim poimenovanjem saj je njegovo umetniško delo posvečeno poleg grafike tudi litografiji tako, da je razstava dopadljiva, nekaj novega, nekaj kar vsaj sama, še nisem videla in kar je značilno za veliko Japonsko iz drugega konca sveta. Razstavljenih je malo njegovih likovnih stvaritev za katere L. Zakrajšek pravi, da so intimni svet profesorja, močno zaznamovan s svojstveno tehniko, v kateri ustvarja že pol stoletja. Motivi v njegovih delih so predmeti v njegovem bivanjskem okolju, arhaični, renesančni ter celo moderni, narisani izvirno in kakovostno.

Razstava Harumi Sonoyama je primerna prilika za obiskovalce, da se seznanijo z zgodovino japonske grafike, ki se razvija že od leta 770 dalje in je nastala z namenom, da se širi vera in filozofija. Nastala je tako, da so odtiskovali sveta besedila v lesorezu. Tehniko je čez 100 let nadgradil slikar Sotatsu, ki je v lesorezu izražal posebni grafični jezik in mu dodal barvitost. Povzeli so jih obrtniški cehi in lesoreze nenehno kakovostno bogatili v družinskih delavnicah. Izvirna likovna govorica v japonskem lesorezu je mokuhanga, ki se je pozneje razvijala v likovno govorico Japonske o sveti gori Fuji, samurajih ter lepoticah. Razvijala je posebne vrste realizma podobnega evropski renesansi, Evropa pa jo je sprejemala kot ovitek krhkega japonskega porcelana v času transporta.

V preteklem stoletju so japonski umetniki prihajali tudi v evropske likovne šole kar je povzročilo mešanje stilov in tehnik kar je bogatilo japonski umetniški jezik in pri tem uvajalo tehnične izpopolnitve. Izvirnost japonske grafike postopno odmira saj mlajše generacije grafičnih umetnikov nimajo več potrpljenja in želje delati po klasičnih tehnikah japonske grafike. Nastala pa so združenja, ki starejšo japonsko grafiko negujejo in prof. Sonoyama je član enega od takih združenj. Dobil je 1985 leta premijo na Grafičnem bienalu Ljubljana in pomagal slovenskim študentom pridobiti možnosti izpopolnjevanja v japonskih grafičnih in slikarskih tehnikah. Sonoyamo pozna ves grafični svet in zaradi njegovega mojstrstva, ki ga odlikuje vrhunska dovršenost v tehničnih veščinah in izvirnost. Tiska za mnoge najzahtevnejše avtorje po celem svetu.

Litografije izdeluje za vse vrste grafičnih odtisov z uporabo tradicionalne kamnite, cinkove in aluminijaste plošče, polirane s smirkom. Slika samo ročno z barvicami in tušem. Ne uporablja računalnika, spoštuje stare tehnike. Barvni nanosi so lazurni, izvedeni v tehniki največjega mojstrstva prehodov barvnih tonov, ki na koncu preidejo v koprenaste meglice. Pričarajo genialnost motiva v svetlobi in mehkobi likovnega jezika. Njegove črno bele in barvne litografije delujejo kot fotografije.

V naši domovini je veliko dobrih grafičnih umetnikov in njihove razstave so bolj zanimive od razstav slikarjev. Obiskovalec razstave si mora prizadevati, da likovno delo po vsebini prepozna, ker je forma običajno simbolna. Grafične razstave zahtevajo več pojasnil o nastanku, motivu, zamisli. Običajno ni razstavljenih veliko umetnin, so pa vedno skrbno izbrane, poučne in z značilnimi posebnostmi grafičnega umetnika. Prav prepoznavnost mojstra v nekem grafičnem motivu ali tehniki je pomemben znak, da grafiko tudi razumeš in, da se o njenem pomenu lahko pogovarjaš.

Ste morda lastnik kakšne grafike?

Abramova za mir, 30. junij 2024

Med tem ko vam sama poročam o potepanjih skozi Gorski Kotor in o tropski vročini, nas svetovna znana umetnica Marina Abramovič na svoj ustvarjalni način opozarja na nevarnosti, ki v tem času ogrožajo mir na zemlji. Kar v zagati sem zaradi svoje brezbrižnosti, čeprav sem o varovanju miru že nekajkrat pisala tudi v svojem blogu. Ustvarja se neko čudno mnenje med mojimi sogovorniki, sosedi in prijatelji. Skoraj nobeden nevarnosti za mir v tem času ne prepozna. Vsi so slišali predsednico in njene »črne oblake« kot tudi notranjega ministra in njegova »kazniva dejanja, ki jih ni«, vsak namesto mnenja le skomigne z rameni in izusti, da verjetno vse to o vojni ni res. Če ne bi bilo palestinske in ukrajinske vojne ter njenih številnih udeležencev, bi se splošnemu prepričanju pridružila, ko pa poslušam še mnenja iz Bruslja in poročanje o milijardah za orožje, obrambo in NATO, mi šala in skomig z rameni ne pride več na pamet. »Déjà vu«

Nedvoumno se po Evropi plazijo barantači z orožjem, ki so v svojem poslu uspešni pri managementu EU in še posebno pri njeni najmočnejši članici. Sledijo jim ustvarjalci monopolov energentov in energetikov, ki rušijo stabilnost trga in z inflacijo skubijo množice potrošnikov za povečevanje svojih »tveganih skladov«. Je v takih razmerah dovolj le opozorilo predsednice o temnih oblakih ali pa bi morda potrebovali saj točne in nedvoumne sveže informacije ali se vojaške priprave za obrambno ali napadalno vojskovanje vsaj v Evropi povečujejo ali zmanjšujejo, da ne vprašam po operacionalizaciji strategij NATA in o nastajanju vojne med evropskimi Romani, Germani in Slovani.

Kot je razbrati iz medijev države v Evropi razvijajo svoje sisteme varovanja vsaka v obsegu svojih mej poleg varnostnega sistema, ki ga gradi in zagotavlja NATO. Bo moja država kaj rekla o tem, nam predočila kakšen načrt, kako bo zgledala njena kompleksna varnostna zaščita, kakšne pa bodo dolžnosti in pravice njenih državljanov znotraj varnostnega sistema države. Je že ali pa bo to po vsebini podobno aktivnostim NNNP, bo to posodobljeno, bomo gradili tudi zaklonišča po naseljih, v svojih kleteh, bomo morali imeti urejene rezervne zaloge življenjskih potrebščin,… skratka, je državljan sploh stranka v postopku organiziranja oboroženega varovanja države. Po zaslugi medijev pa zelo dobro vemo, kako varnostni sistem države skrbi za varnost svojih državljanov na primer v Gazi.

Razmisliti je nujno tudi o tem, da je morebiti sedanje varnostno oboroževanje držav tržni trik za praznjenje skladišč orožja za vojaško urjenje in izobraževanje in da ne poslabšuje varnost državljanom in državljankam na svetu. Morda je še kakšen upravičen argument, da se zavaruje država ne pa tudi državljani. Če v gradnji sedanjega varnostnega sistema v EU prevladuje predhodno navedeno prepoznavanje je prav in koristno, da državljani niso zaskrbljeni.

Dejstvo je, da se ne ve zakaj se države EU in NATO v tem obdobju oborožujejo iz varnostnih razlogov, če varnostnih načrtov z vključno varovanjem državljanov nimamo, če ni trdnih indicev pred kom se moramo varovati z orožjem ter zakaj in če dovoljujemo vojaško agresivnim državnim poglavarjem, da ne spoštujejo diplomatske metode sodelovanja med narodi.

Marina Abramovič je prepričana, da lahko ustvarimo boljši svet, če drug drugemu ponudimo brezpogojno ljubezen. V sedem minutni tišini je misel povzelo 200000 udeležencev.

Veste vi, kako naj poskrbimo za svojo varnost?

Tropska vročina, 29. junija 2024

Veselila sem se mirne sobote doma, si obljubljala počitek, nego nogam in kolkom ter prebiranje časopisov, ki me čakajo od srede dalje. Ni mi prišlo na misel, da bo doma bolj vroče kot na morju in popolnoma nepripravljena poslušam televizijska poročila in gledam obseg vročinskega vala po Evropi, povsod visoko nad 30 stopinj Celzija.

Ker bo vse suho grem aktivirati robota za košnjo. Ne uboga, pravi, da se polni, po eni uri grem pogledati in vidim, da še vedno ne kosi. Dvignem pokrov, napiše naj mu vtipkam šifro in pokrijem pokrov. Spet nič, po pomoč moram k sosedu, ki zna razrešiti vse tehnične probleme. Kaj je naredil ne vem, zdaj kosi. Grem na zelenjavni vrt, ki ga bo ugonobil plevel. Ne morem mu pomagati, edino upanje je obisk vnuka in njegova pomoč. Okoli osme pride stric Jože, skuha kavo, ne reče nobene, nekaj omenja zlobo in se odpelje. Vsega hudega vajena pri njem mu niti ne odgovorim. Termometer zunaj kaže že 27, zapiram vsa okna in vrata, spuščam rolete in zagrnem zavese. Kar okoli devete ure se že namenim na sprehod, ki traja vsak dan eno uro in pol. Pohodne palice mi pomagajo premagati višinske razlike, iščem sence na levi strani sprehajalne poti, ki jo zaključim v lokalni trgovini z nakupom sveže pečenih žemelj in potrebščin za vikend. Zelo počasi sem prišla do hiše in morala sem malo na kavč predno sem sobotna opravila nadaljevala.

Najprej sem se lotila e-pošte, ki je ostala po izbrisu reklam in ponudb. V počitnicah ni kaj posebno zahtevnega, potrdila sem udeležbo na razgovoru v Trdini, se opravičila organizatorjem prireditev v Galeriji likovnih samorastnikov in v Galeriji Božidarja Jakca, odpisala Slavki in Stanki, se pogovorila s Terezo, pobrskala po Facebooku in se naročila pri frizerki. Vročina mi je jemala moč, nisem mogla pripraviti kosila, popila sem ogromno kisle vode. Ne vem kako se vi v taki vročini organizirate, da pri hiši vse deluje, sama sem dokaj previdna in nebogljena. Kar strah me je naslednjega dne, ko naj bi se temperatura še dvignila imela pa sem namen pospravljati hišo, po enotedenski odsotnosti bi to bilo nujno. Ni mi uspelo, počakala bom ponedeljkove ohladitve in obiska vnuka, saj bo v dvoje lažje šlo.

Gledam, kako pogumno se ljudje, predvsem turisti, upirajo težavam, ki jih povzroča vročina pa tudi neumnostim, ki si jih na privoščijo na žgočem soncu. Že na morju so se kopalci pražili v najbolj vročem času na soncu v mini kopalkah, brez sončnikov. Vsaj morje je bilo čisto, brez sluzi in kopanju v toplem morju se preprosto ni bilo možno odpovedati. Doma morja pač ni, tuširanje trenutke olajša nikakor pa se težavam s vročino ne da izogniti. Ne recite naj montiram prezračevalne naprave, še ena od tehnike, ki ti zagotovo povzroči prehlad. Imamo jo v garsonjeri in jo morda parkrat vključimo, ko nas v njej ni. Pa tudi moja hiša je že stara čez 50 let, bila je že dvakrat obnovljena, nimam več volje, da bi šla v nove investicije, prepuščam jih mladim. Uporabljam zato starokopitno naravno obrambo pred vročino, potrpim, nujno delo s kuho vred opravim zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vmes pa kaj dobrega preberem, trenutno knjige Mohameda Mbougar Sarra, ki pa me ni posebno navdušil, čeprav so kritike njegovim knjigam naklonjene, pohvaljene tudi od bralcev.

Ni nasvetov, kako sprejemati valovanje tropske vročine po naših krajih, sprejemati jo moramo tako kakršna je ali še bo. Lahko pa si organiziramo drugačno angažiranost pač odvisno od zmogljivosti vsakega posameznika.

Kako se pa vi izogibate vročim dnevom?

Potovanje domov, 28. junij 2024

V lepem poletnem, vročem jutru smo se odpraviti iz morja domov, ker je moral naš reprezentant v odbojki na predpisan trening v Maribor. Vse svoje jutranje opravke sem končala že okoli šestih, spakirala stvari in postorila kar sem mogla, da bi sin in snaha čim lažje pospravila garsonjero in bi se hitreje podali na pot domov. Vabljivo morje me je potegnilo na sprehod ob obali in namakanje mojih bolnih nog v njem. Komaj se namestim sta že pri meni sin in vnuk, skočita v morje, da šprica na vse strani, izgineta v daljavi in čez čas veselo splezata iz vode in jo ubereta na pospravljanje in priprave za pot. Tudi sama jima počasi sledim.

Pripeljemo mi iz naše ulice in nam prečka ogromni počitniški avtodrom, ki se ga ne znebimo do koca vožnje po otoku. V obe smeri je kolona, vožnja počasna, na vsakem priključku drenj in na mostu smo že na 40 km/ura, da ne omenjam izvoza iz avtoceste na Jadransko cesto, ki je urejen skrajno čudno. Žal sledi naša pot preko Jelenja, pred nami seveda tovornjaki vse do uvoza na avtocesto Reka-Zagreb. Prva bencinska točilnica je Petrolova in v njej si poleg avtomobilskega goriva privoščimo znamenito Kavo na poti. Življenje je postalo lepše, promet zmernejši in zamika nas vožnja do Bosiljeva. Avtocesta poteka po gozdu in košenicah in tako od Bosiljeva nismo videli niti srednjeveškega gradu, v katerem smo se pred desetletji dostikrat dobro najedli. Dobro, pomislim na toplice Lešče, ki za Dolenjce niso predstavljale oddaljeno lokacijo in smo jih pogosto obiskovali. Žal se jim nismo približali niti z lokalno cesto. Smo pa doživeli prijetno Kolpo in zanimivo živahno Vinico, kjer že dolgo nisem bila. Iz dokaj opustele vasi ali mesteca, se je Vinica močno okrepila s turizmom in zgradila prijazne lokale, kulturne objekte in trgovine. Seveda smo se spomnili Otona Župančiča, citirali nekaj njegovih pesmi in pokomentirali njegovo mesto v slovenski literaturi, dramaturgiji ter v javnem življenju. Pot po Beli krajini je mirna in zanimiva. V vasi Lipa se spomnimo pesmi Stoji učilna zidana, spomnimo se tudi, da je tu zadnje počivališče tetice, ki je varovala mojega sina v zgodnjem otroštvu. Pri spomeniku italijanskim vojakom padlim v drugi svetovni vojni smo za trenutek pomislili na današnje vojne priprave v EU. Kmalu smo bili v Kanižarici, nekoč poznani po rudniku, danes ustvarjalno podjetniški kraj in muzej. Črnomelj ima obvoznico in ga zato niti videli nismo, čeprav ima tu zadnje počivališče sinov oči. Vijugasta belokranjska cesta nas je vodila proti Semiču, na vrhu hriba smo se zagledali po neskončno prostrani valoviti dolini, ki seže do Zagreba in je bila nekoč dno Panonskega morja. Bela krajina je za nami.

Mi pa smo že blizu mojega doma in se peljemo po gozdovih kjer smo v sinovem otroštvu nabirali gobe. Za nami so Laze in Rožni dol kje bivajo starši sinove sošolke. v Uršljih selih pogledamo proti Makutam kjer živi Monika s svojo družino in proti vrhu Ljubna kjer ima domačijo stric Jože in njegov vnuk redi čredo jagenjčkov. Na Rupreč vrhu občudujemo lepo urejeno romsko naselje, obžalujemo, da ne vidimo več jelenov v dolinski farmi in že smo v moji ulici kjer se moji ustavijo samo, da se Pikica odžeja in sama vstopim v svoj dom.

Kar pol drugo uro je trajala naša skupna pot skozi Gorski Kotor, Belo krajino in Dolenjsko. Polna je zelenih gozdov, tunelov in viaduktov, prava komunikacija za ljudi med morjem in gorskim svetom. Polna tudi spominov na naša mladostna potepanja, spoznavanja in prijateljevanja. Je del našega življenja tako kot pot, ki od nas vodi na morje čez Kočevje. Samo upam lahko, da bom na njej še kdaj občudovala njeno okolje in uživala v komentiranju s popotniki moje družine.

Kako pa vi doživljate vožnjo iz morja domov?

Mladi proti desni, 27. junij 2024

Strokovnjaki kot politiki in novinarji nas bombardirajo s podatki o vedno močnejši desni politični usmeritvi mladih tako po svetu, v EU kot v naši domovini. Po moje so se nekam pozno spomnili na mlade in njihovo politično ideologijo, šele potem, ko je njihova trideset letna indoktrinacija že začela dajati prve rezultate seveda popolnoma drugačne kot so želeli starši ali večina družbe. Namesto, da bi se spraševali kje so mladi spoznavali fašizem kot nekaj dobrega, zakaj postajajo nesocialni ter materialisti ali pa komu je družba prepustila njihovo duhovno vzgojo, točijo krokodilove solze za nečem, kar je že zdavnaj, predvsem od osvoboditeljev, pridobilo negativni prizvok, ne bom napisala kakšen, saj zanj vsak ve.

Mladost in njeno razmišljanje je vedno povezano s tehničnim in tehnološkim napredkom, pomembnimi dosežki moderne družbe in z željo, da je mlad človek v središču iskanja novih poti do velikih pričakovana ter priložnosti. Njegovo izključevanje iz odločanja na vseh nivojih njegovega življenja usmerja mlade v odvisnost od staršev, upravljalcev in politikov. Kaj hujšega, nobeden od mladih te odvisnosti noče, živeti hoče samostojno, oblikovati svoje prepričanje v skladu s svojimi spoznanji in željami. Ta trajna resnica je aksiom, brezpogojno ga morajo spoštovati starši, politika in družba in prav ti trije morajo načrtno skrbeti, da se mlad človek primerno pripravi za svojo, ne našo, prihodnost, sicer v njem zbujajo nelagodje in dvome ter ga usmerjajo iz problematike prihodnosti v nostalgijo po preživeli, namišljeno idealni preteklosti, ki s problematiko prihodnosti ni aplikativno povezana.

Pouka staršev o delu, poklicih, praksah, orodjih in podobnem otroci doma ne potrebujejo, kar imajo o tem na razpolago v računalniku ali pametnem telefonu je zgolj informacija, ki jo v vsakdanu ne morejo preveriti. Šolo obveznih praks je izjemno malo tako, da ni jasno, kje naj bi mladi pridobivali praktično znanje. Mediji jih ne navdušujejo in le izjemoma spodbujajo k razmisleku. Politika je v naši družbi skoncentrirana v Vladi ali pri županih, priti zraven kot enakopraven v odločanju je praktično nemogoče, biti mora mlad človek član politične stranke, ki je prav vsaka spet skoncentrirana le v prestolnici medtem ko po državi nima spodbudnih punktov. Kje naj mladi politiko spoznavajo, pridobivajo izkušnje, kako nanjo lahko vplivajo? Je kje kakšen političen aktiv, ki še ne bi bil pobarvan, da bi v njem nastajal kadrovski bazen za strankarsko politiko? Imajo mladi kje v državi svojo stranko, da bi ta predlagala kandidate za poslance? Imajo mladi svoj dan, da bi okupirali na primer prostrani travnik v Dolenjskih toplicah, tam vsaj za en dan razvili svoj način vodenja in upravljanja, se poveselili, dogovarjali, negovali prijateljstvo in živeli zdravo mlado življenje. Upam, da ob branju tegale stavka ne bo kdo izpostavil letnih srečanj mladih v Stični, saj ne govorim o videzu pač pa o vsebini izobraževanja mladih za odgovorno sodelovanje v družini, politi in družbi.

Če kdo misli, da je priprava mladih za prevzemanje odločanja enostavna in ne potrebuje vlaganj, se zelo moti in družbi povzroča veliko škode. Primer Litijske v Pravosodnem ministrstvu zagotovo ne bi nastal, če bi družina, politika in družba odgovorni osebi zagotovila ustrezno poučenost tako kot v istem primeru lahko s prstom pokažemo na dobro poučenost mlade odvetnice, ki pa si je profesionalno prakso po sili razmer zagotovila po svoji poti.

To kar sem napisala seveda ni strokovno, tako po svojih izkušnjah vidim problem desnega usmerjenja mladih, je pa to močan izziv za stroko in upam, da ga bo sprejela!

Kakšen pa je vaš odnos do politične izobraženosti vaših otrok?

Bogatenje, 26. junij 2024

Praviloma sem naklonjena vsem, ki si z delom pridobivajo primerne zaslužke, imajo svojo ceno na trgu dela, ustvarjajo prihranke in varčujejo za naložbe. Ta tip ljudi prevladuje, svoje prihranke tudi povečuje z zmerno porabo zlasti vsakodnevnih potreb ter hrane kar zmanjšuje vpliv inflacije na njihove izdatke. Za posameznike in za državo bi bilo dobro, če bi tako urejalo svoje finance čim več potrošnikov kar je seveda malo verjetno, bi rekla tudi neprivlačno za ustvarjanje uspešnega videza. Zlasti mladi radi iščejo krajše poti do hitrih zaslužkov, ki jih pogosto tudi hitro potrošijo. Spomnimo se znanega slovenskega filma Šanghaj, ki prikazuje kako se iz nič ustvari vse in to vse zopet konča v niču.

V naši prijetni državici Sloveniji najhitreje in najmočneje bogatijo ljudje, ki se ukvarjajo s pomembnimi nenadzorovanimi kupoprodajnimi posli. Če gre za nabavo iskanih dobrin kot so na primer zemljišča ali za prodajo posebnih dobrine kot je na primer orožje je prilika za pridobitev osebne koristi izjemno velika, seveda pa tudi osebni riziko. Na svetu in pri nas je mnogo ljudi, ki so pripravljeni tvegati. Druga vrsta dobrih zaslužkarjev so ljudje, ki opravljajo storitve, nujne takrat, ko nastanejo. Vsak od nas prosi zanje in zanje tudi doplača ne da bi kdo to zahteval. Deficitarnost poklicev omogoča dodatne zaslužke večjega obsega. Spreminjajo se pretežno v naložbe, ki ustvarjajo dobičke kot na primer nakupe premoženja. Tu bi lahko kot primer navedli naše zdravstveno osebje, ki je prejemalo dodatke zaradi korone ali pa zahvalna plačila za pomoč.

Veliko dobro plačanih ljudi danes bogati v politiki že desetletja. Danes so izjemno dobro plačane funkcije poslancev Državnega zbora in drugih organov oblasti v naši državi in v EU, slediti pa jim želijo številni organi v gospodarstvu in v javni upravi. Vsaka gospodarska družba ima nadzorni svet, katerega člani so zaposleni drugje za nedoločen čas in jih je bogata nagrada za članstvo v nadzornem svet druge gospodarske družbe dodaten prihodek za katerega iščejo naložbo. Poskusite oceniti koliko nadzornih svetov imamo in koliko nadzornih odborov deluje po državnih in lokalnih skupnostih. Vsi ti »nadzorniki« prejemajo bogate nagrade za nadzor včasih celo v več gospodarskih družbah. Samo slutimo lahko prihodke v diplomaciji, ki jo naša država razvija po svetu. Meni je dal misliti podatek dr. Danila Turka, daje ob prvem članstvu v Varnostnem svetu zaposlil 7 ljudi, zdaj jih je tam 30 zagotovo ne slabo plačanih.so se pa diplomati vračali v domovino vedno kot premožni ljudje.

Velike razlike, ki se danes spodbujajo med povprečno plačo in plačo vodstvenega osebja je seveda »češnja na torti« bogatenja in ne potrebuje komentarja.

Ob tem zoprnem naštevanju pa je potrebno poudariti, da visoki prihodki prinašajo tudi velike skrbi saj tisti, ki je dober gospodar ve, da jih mora nenehno plemenititi. Za to plemenitenje pa mora sprejemati vseh vrst tveganja in imeti dovolj časa za razmislek.

Ob rojstvu naše domovine so ji rojenice in botri v zibel položili ustavno ureditev za katero državljani nismo vedeli vendar smo morali z njo živeti. Zdaj, ko so že odšli poznavalci drugačnih možnosti upravljanja, prihaja čas za prilagajanje sistema potrebam sedanjih generacij. Pogumno se jih lotite!

Menite, da bi plače morali drugače urediti kot jih imamo sedaj?

Leta samostojnosti, 25. junij 2024

Za vsakogar je rojstni dan navadno najlepši dan v letu. Živim v prepričanju, da je tako tudi z rojstnem dnevom države in predstavljam si, da na ta dan v srcih državljanov in državljank države Slovenje …bije srce, za te…, pa ne samo tega dne, tudi sicer naj bi imeli ljudje radi svojo državo. Stoji jim ob strani v stiski, zagotavlja šolanje in vzgojo, omogoča raziskovanje, skrbi za potrebno infrastrukturo in je varuh dostojne starosti. Njen pomen po vsem svetu narašča saj je vedno več tistega, kar si človek sam ne more zagotoviti niti ne more zagotavljati bogastvo podjetnikov. Dejansko nam tehnika in tehnologa vodita v vedno večjo specializacijo, v delitev dela in hrepenenje po odličnosti na svojem področju ustvarjanja.

Za blagostanje vse ljudi v državi je nujno sporazumevanje in sodelovanje med tistimi, ki novo vrednost izkazujejo kot svoj poslovni uspeh na trgu in tistimi, katerih delo je potrebno vsem in vedno neglede na to koliko podjetniki vnovčijo svojih izdelkov in storitev. Kot prvo darilo k praznovanju letošnjega rojstnega dneva države Slovenije bi zato razglasila spoznanja, ki so bila dosežena med podjetniki, sindikati in državo. Razumela sem ta spoznanja kot dogovor, da se med seboj ne bodo več prepirali, da bodo svojim zaposlenih omogočali delavne razmere podobne po kakovosti svojim in da bodo dodano vrednost pravično razdeljevali med zaposlene in lastnike premoženja ter tako preprečevali nastajanje revščine zaradi preobilne porabe lastnikov in njihovih naložb, ki naj bi jim dvigovale dobičke. Poznam že »lučko v srcu«, konkreten primer delodajalca, ki je uspel uresničiti tak način poslovanja zato verjamem, da bo revščina premagana ali vsaj vsako leto manjša v naši državi, kar bomo razglašali z fanfarami in po božje častili tiste, ki se bodo pridružili omenjeni »lučki v srcu«.

Ob letošnjem rojstnem dnevu naše države si večina državljanov z mano vred želi, da ukrepamo v smislu opozoril Simone Weil. V eseju O ukinitvi političnih strank je napisala, da le te za spodbujanje lastne rasti lažejo in sprevračajo družbene koncepte, interes po uresničevanju javnega dobra se umakne interesu strank po nenehni rasti članstva, povečevanju vpliva in kopičenju oblasti. Stranke razvnemajo kolektivne strasti in tako spodbujajo rast družbenega zla. Zato avtorica ugotovi: »Natančen in pozoren preudarek ne razkrije nobenega zadržka za vsesplošno ukinitev političnih strank.«. Simone Weil IPA, francoska filozofinja, krščanska mistikinja in socialna aktivistka se je rodila 1909, njena opozorila pa so še vedno aktualna. Ob letošnjem rojstnem dnevu države Slovenije je pa že čas, da se nad takimi strokovnimi opozorili zamisli najprej zakonodajni organ države in začne postopke za modernizacijo zakonodaje. Pa ne samo parlament, zamislijo naj se tudi slovenske politične stranke s podobnim svetovnim nazorom, kot ga je imela Simona, pa tudi krščanska cerkev kateri je filozofinja pripadala. Upravljalci našega skupnega dobra, oglejte si usodne učinke političnih strank 19. stoletja, ki jih je popisal ekonomist zgodovinar dr. Vasilij Melik in ne hodite po njihovi poti. Ob letošnjem rojstnem dnevu stopamo na pot vaše ukinitve saj ni znan državljan, ki bi ji bili dragi.

Državljani z mano vred smo kot otroci, ki hočejo darilo ob rojstnem dnevu niso pa bili pridni, prizadevni, uspešni. Ob rojstnem dnevu naše mile državice bi se mi volivci lahko tudi obvezali, da bomo zanjo bolje skrbeli kot smo to počeli do sedaj, za kar se bomo tudi ustrezno organizirali. Se vam ne zdi, da se potuhnemo vsakokrat, kadar bi morali reči ne, vztrajati ali se podati na ulice. Lažje je reči kriv je predsednik vlade ali ta in ta stranka. Ne bo daril za rojstni dan, če bomo nadaljevali s to brezbrižnostjo?

Menite, da državljani in državljanke skrbimo dovolj za javno dobro?

Iskanje kosila, 24. junij 2024

Letošnji zadnji šolski dan je bil na ponedeljek in je sovpadal med nedeljo in državnim praznikom Slovenije. Vračali smo se domov preko Delnic, da bi se na prijetni cesti, obdani z gozdom nekje ustavili in si privoščili dobro kosilo. Ker je bil voznik oči, se je iskanja gostilne lotila mami. Prepričana je bila, da je nekje v Kočevju odlična gastronomska postrežba, ni je mogla priklicati niti najti in odpravili smo se lačni naprej. Ob cesti proti mojemu domu je prva gostilna na Dvoru, seveda v ponedeljek zaprta. Gremo do naslednje gostilne, ki je tudi zaprta. S postrvmi torej ne bo nič. Mlajši vnuk nas že nekaj časa nagovarja, da gremo k Dolenjcu, ki je umeščen nad avtocesto za Ljubljano, ima ob hiši velik avion in po telefonu so povedali, da so odprti. Mahnemo jo torej proti Trški gori do Dolenjca, na velikem parkirišču komaj najdemo prostor za svoj avto, umestimo se za mizico na verandi. Kuži iz sosednje mize neznosno laja na našo Piko kar gre vnuku močno na živce. Ljudi polno v vseh prostorih, otrok malo morje in igrala zasedena. Postrežba sporoča, da vse kar bomo naročili prej kot v eni uri ne bo postreženo. Nismo sprejeli, gremo v Kitajsko. Tam nismo dobili niti parkirišča, kaj šele mizico ali kosilo. V veliki metropoli območja južno od prestolnice tega dne ni bilo možno nasititi lačnih popotnikov, da bi hoteli kaj posebnega ali postrežbo druščine, večje skupine ni bilo možno. Za konec šolskega leta so starši peljali osnovnošolce v gostišča z igrali in jih tako nagradili za šolski uspeh. Seveda smo to z razumevanjem sprejeli na znanje in se napotili v Spar po njihovo toplo ponudbo katero smo hoteli pojesti s svežimi željicami. Ne boste verjeli, niso jih imeli. Ko smo potem doma le pojedli kar so pač pri Sparu skuhanega postavili na vroči pult, smo se začudeni nad takim prehranskim stanjem razšli z obljubo, da bomo drugič previdnejši.

Odpirajo se mi več vprašanj o nagrajevanju osnovnošolcev. Tudi sama še nisem izpolnila obljube, da nagradim vnuka za njun šolski uspeh. Zdi se mi, da jim nagrado lahko izročim samo na slovesen način, v prisotnosti družine in s primernim nagovorom. Šolar po moje mora začutiti, da se je zgodilo nekaj pomembnega za njegovo življenje kar si mora zapomniti in upoštevati v bodočnosti. Pica ne more biti nagrada, ker je danes dostopna na vsakem vogalu in jo zna vsak osnovnošolec speči po svoje. Najbrž gostilniški ambient tudi ni primeren prostor za slovesnost ob podelitvi nagrade. V njem ni možno oblikovati intimnosti in zaupnosti, torej tistega za kar se nagrade prav za prav dodeljujejo in kar naj bi otroku kazalo pot tako v duhovni kot materialni osebni razvoj. Opažam trend nagrajevanja šolarjev s pojedinami in obsežnimi pogostitvami tudi ob rojstnih dnevih, zaključku letnika in celo v cerkvenih ambientih. Starši se s tem izognejo skrbi za primerno nagrado, pripravam za praznovanje in vračanju zadev v vsakdan. Otroci težko kaj od tega obdržijo v spominu, predvsem jim pa tako praznovanje ne da misliti saj niso dobili nobene zadolžitve, začrtane meje ali koristi zase in za svoje življenje.

Ponedeljek brez kosila kaže tudi na nepoznavanje gostov, ki jih sicer vabijo gostinci z oglasi, tablami, razkazovanjem jedilnikov in v podobnih oblikah, ki naj bi gostu zagotavljalo užitek, gostincu pa hitri zaslužek. Samo odprite razgovor z gostincem kaj posebnega bi ponudil vašim gostom. Najprej bo pohvalil svojo gobovo in govejo juhico, sledi več vrst različnega mesa, zelenjava, tam pa tam kakšen močnati knedelj in pražen krompir. Sama sem že sita, ko konča z naštevanjem finih juhic tako da na gore mesa s čudnimi dodatki ne pomislim. No, da ne bom krivična, specializirani so nekateri za odojke, čevapčiče in ražnjiče, klobaso ali vrat pa že težko kje dobiš, da o pljučni pečenki ali rostbifu sploh ne govorim. Če pa že, je možno le za dva gosta in pretirano ceno.

Ste tudi vi proslavljali uspeh vašega osnovnošolca s pico?

Na morju, 23. junij 2024

Sinova družina si je zaželela morja predno odide še mlajši na trening na Kozjansko. Povabili so me naj se jim pridružim in poskušam ugotoviti, če morje pripomore k zmanjšanju mojih bolečin v kolkih ter nogah. V petek proti večeru smo se spokali in čez dve uri in pol že pripeljali v naše počitniško pribežališče na Krku. Z Galom in psičko Piko smo se udobno namestili na zadnjem sedežu, vožnja je bila zahtevna tako, da snahe, ki je vozila, nismo motiti, tudi ustavljali se nismo in tako srečno pristali na cilju. Seveda nekaj časa traja, da usposobimo dotok vode in elektrike, da namestimo postelje in spokamo obleko v omare, namestimo brisače in druge ropotijo, ki obremenjujejo vsako, tudi začasno selitev. Imam že tradicionalni prostor za svoje osebne stvari in zato sem bila kaj kmalu v postelji med tem, ko so ostali odšli še na promenado na pijaco poslušati sodobno glasbo ter na sladoled.

V soboto zjutraj me je zbudilo prijazno, toplo sonce in vleklo me je na sprehod s pohodnimi palicami. Komaj sem dobro pogledala, že me je moj zagrebški sosed pozdravljal, široko nasmejan z dvema kodroma na vrvici. Njegova dobra volja se je prelila tudi name, pogumno sem jo mahnila proti Plavi kjer je pred kampom že čakalo kakšnih dvajset prikolic za sprejem. Ogledujem si okolico recepcije, vsi napisi samo v angleščini, na južnem delu med bujnim zelenjen mali čebelni panj in čebelice na sosednjem cvetju. Malo dlje od recepcije tudi v zelenju napisi parol Nature, varuj zelenje, zrak, zemljo, morje,… Sobarice v električnih vozilih, ki urejajo počitniške hiške in okolico, me veselo pozdravljajo, čeprav jim lahko le prijazno odgovarjam. Usedem se na klop ob morski obali in uživam v pogledu. Kamor mi oči sežejo modrina morja, po njej kakšno belo plovilo, zaslišim Iva Robiča Bele ladje na morju/na vseh morjih sveta/ mlade žene na bregu/ na obalah sveta/. Moja glava je polna melodij od Werteria do pesmi mojih stricev in tet. Klopco moram zapustiti, če ne bom prepevala na glas in plašila zdaj še malo zasedeni kamp.

Še ni sedem ura pa je že vroče. Predno pridem do konca Ježevca, sem že v gneči, ker so pripeljali avtobusi iz Madžarske kopalce in ti potrebujejo dosti prostora ne samo za svojo opremo ampak tudi kuhanje in za vse, kar je pač človeku na plaži potrebno. Pred trgovino s kruhom je dolga vrsta, vsi so potrpežljivi, tudi otroci. Zelenjavarjev ni več v kampu, po zelenjavo morajo na tržnico. Grad Krk je moderniziral tudi posode za smeti, ki se sedaj lahko zaklepajo. Ob poti iz plaže do našega apartmaja opazim nekaj novih gradenj in obnov. Dokončan je tretji blok s počitniškimi kapacitetami, četrtega ne bo na tem mestu, ker je lastik dozidal prvotno majhno počitniško hišico in se z adaptacijo približal novim blokom tako po višini zgradbe kot po zunanji ureditvi. Večjo spremembo prinaša gradnja večje vile ob idilični hiši primadone Reške opere. Zgleda, da tudi ona ne more pozabiti svojega otroštva saj je zgradila hišo iz kamna v primorskem stilu in uredila bujni vrt polen rož, kjer kraljujeta kuža in muca. Pot, ki sem jo večkrat prehodila v pol ure mi je zdaj pobrala uro in pol. Zadovoljna z blagodejno senco na terasi prebiram časopise in rešujem križanke, proti večeru pa zaplavam v prijetno toplo morje.

Naslednja dva dni je neznosno pihalo, morje je bilo popolnoma črno. Buči, buči morje Adrijansko…. seveda me je melodija spomnila na prizor na cerkvenem koru v filmu Nekega lepega dne z Bertom Sotlerjem in Dušo Počkaj. Kopali se nismo več, ker se je morje ohladilo zaradi vetra, kopalcev ni bilo, žalostni ponudniki turističnih storitev so samevali. Odpravili smo se domov, ker se ni obetalo boljše vreme.

Kako pa vi preživljate dneve na morju?

Kako na Westrovo? 22. junij 2024

Kratka ulica, ki prečka progo Ljubljana-Metlika, se nekoliko zavije v desno in nato zravna v smeri proti jugu, je dom mojega sorodnika, tesno povezanega z rodbinsko zgodovino in danes z našimi otroci ter vnuki. Drug od drugega smo oddaljeni le 1 km, kar je prijeten jutranji sprehod za upokojence in omogoča dnevno pregledno stanje tako ene kot druge družine. Nekoliko bolj zahteven dostop na Westrovo je z avtomobilom. Če na primer Tereza skuha žgance moram ponje z avtomobilom, pomeni, da pri vedno polnem vhodu na bolnišnično parkirišče komaj zvozim na krožišče ceste iz Šmihelskega mostu, se po nekaj metrih ustavim v avtomobilski vrsti pred železniško rampo, ko se ta dvigne spet prevozim nekaj metrov do sorodnikove hiše, kjer moram z vratno na njihovo parkirišče saj sicer težko izvozim nazaj na ulico. Običajno delamo vozniki zastoje v koloni predno se umestimo po naših potrebah in možnostih.

Ta kratka ulica ima zanimivo preteklost. Takratna oblast, ki je izbrala šmihelske njive za širitev mesta, je načrtovala dostop na ulico preko modernega železniškega nadvoza, ki ga seveda še vedno ni in rampe so prav starokopitne, da še rdeče luči ne premorejo. Nekaj metrov od ramp je stala kar visoka in stara lipa, pod njo pa mogočna kapelica. Vozniki smo jo morali obiti, obstajala je nevarnost, da se kakšen kos lipe odlomi ravno takrat, ko voziš pod njo. Po več letih in potem, ko je ulica bila že davno v celoti oblikovana in ko je bil že v uporabi Šolski center Šmihel, je krajevna skupnost poskrbela, da se je kapelica umaknila na desni cestni rob, stara lipa pa odstranila. Kapelica je moderna in kar primeren okras javnega prostora, posvetili so jo pristojni cerkveni možje, k njej pa prinašajo ljudje rože in sveče. Vedno kakšna sveča gori in zato deluje nekoliko pokopališko.

Kot vsako gradbeno območje je tudi v tej ulici nekaj črnograditeljev s svojimi željami vplivalo tako na traso ulice kot na njeno infrastrukturo. Do sedaj je imela ulica le pločnik na desni opremljen s svetili, na levi strani so visoke kamnite škarpe, ki varujejo osebno lastnino. Težava je nastopila, ko so vozniki avtomobilov ugotovili, da imajo najkrajšo pot do Šolskega centra in njihove športne dvorane prav po Westovi ulici. Nastaja že nekaj let vsak dan prometni kolaps posebno ob urah začetka in zaključka pouka oziroma športnih prireditev. Občina se je zato odločila, da Westrovo obnovi in posodobi. Lastnikom hiš so zmanjšali parcelo za toliko kot je potrebno za pločnike na obeh straneh, kolesarsko stezo in razsvetljavo. Hiši mojega sorodnika so se približali za 1,5 m. Padale so hude besede od koga zemljišče naj proglasijo za javno dobro, kakšno leto so porabili za dosega soglasja in v teh dneh odpirajo gradbišče. Pomeni, da z avtomobilom ne morem k sorodnikom v najboljšem primeru do konca leta. Kako bodo lastniki prišli do svojih hiš ves čas gradnje pa je še odprto vprašanje.

Moj 88 letni sorodnik je očitno prizadet. Posekati je moral svoja drevesa, ki do ga varovala pred hrupom ulice. Približala se bo nočna osvetlitev njegovi spalnici in dnevnemu prostoru, ima nov krasen avto, ki bo moral pod milo nebo, tako on kot žena težko hodita. Stiskata zobe in se pripravljata na spremembe v upanju, da bo po obnovi dovoz do Šolskega centra prometno urejen. Žgancev in drugih kulinaričnih dobrot do zaključka del žal ne bo.

S tem blogom pripovedujem, da tako kot obnova doma je tudi vzdrževanje in posodabljanje skupnega dobro proces, ki zahteva naše prilagajanje in razumevanje. Ne moremo se mu izogniti in bilo bi neodgovorno izkazovati nejevoljo.

Kako se pa vi pripravite na posege obnovitvenih del v vaši soseščini?

Vnuka na obisku, 20. junij 2024

Biti babi je nad vse prijetno. Zvonijo telefoni, letijo maili, novic je malo morje vsak dan in tako je naneslo, da je moj gimnazijec že končal s poukom, osnovnošolec pa po devetih letih zaključil pouk z valeto vred. Imela sta dva dni brez treninga v odbojki in mami ju je pripeljala k babi. »Če imaš zanju delo kar povej, rada bosta postorila karkoli.«

O super, pri hiši se še ni zgodilo, da bi bila brez dela. Pomislim, kaj sama ne morem več opraviti. Egoistično, vprašati se moram, kaj bi ona dva želela delati te dva dni, ko bosta pri meni, da ju pridobim za pogostejše obiske. Poskusim s predlogom zajtrka ob 9 uri, nato 2 uri treninga na mivki, potem večji pobriše prah na visokih omarah kamor je možno priti le po lestvi, mlajši sname zavese, da jih operemo, za kar je spet potrebno v višine. Kosilo ob dveh, sledi branje izbrane knjige vsak od nas na glas najmanj 15 minut. Sledi zasluženi počitek do petih, nato nadaljujemo z delom na vrtu in gremo ob osmih na izbrano kulturno prireditev.

Prikimavala sta, pripravim krpe, časopise, mlajši že otresa prah iz zaves, prva runda pranja se začne. Večjega moti ropotija igrač po omarah, očetov risalni papir v težkih rolah a deluje pogumno in zavzeto. Mlajši sesa kavče z vso močjo, drenjam se med obema in sobno opremo, vmes malo poklepetamo, čas za odbojko smo že porabili. Gnetem testo za pico, mlajši je že pripravil vse s čimer jo bo obložil. Bila je čudovita in kljub velikosti, jo je zmanjkalo. Počitek smo si seveda privoščili, za branje pa je zmanjkalo časa, ker je pralni stroj končal oba pranja zaves in njihovo obešanje ni mačji kašelj. Malo smo posedeli, šele zdaj je eden od njih skuhal meni dobro kavico. Od kot je prišla želja po košnji si nisem zapomnila, med tem ko sta kosila sem pripravila roštilj za čevapčiče in ražnjiče. Komaj smo pojedli se je že začela tekma v odbojki in zaradi tega nismo imeli časa brati. Kaj se je dogajalo ne vem, ker ne gledam tekem, sem se pa že v spanju obrnila, ko sem zaznala, da lezeta vsak v svojo sobo.

Včeraj smo zajtrkovali močnih na mleku z dodatkom masla, danes pa so bila želena jajca na oko in brez problema smo si jih privoščili. Imamo sorodnika in prijatelja Lucija, ki na mojo prošnjo prinese jajčka z gnezda, ki se lahko jedo v mehko kuhana, so pa tudi na vsakem sendvičku ki jih najraje pripravimo za večerjo. Tudi nocoj bodo za vsakega 16 malih kanapejev iz ene žemlje, namazani z tuno pašteto in obloženi z koščkom trdo kuhanim jajcem.

Vedno so naši razgovori na robu uveljavljanja vsak svojega prava. Mlajši je nekoliko nihilista in se zna izogniti vsakemu mnenju, običajno vztraja pri svojem. Večjega zanimajo delnice, njihovi donosi, nakup, prodaja, učinki… Zjutraj si prizadevam, da bi vsaj prelistala Delo in drugo prispelo pošto. Jima na kraj pameti ne pade, verjameta, da če bosta kaj potrebovala, bosta lahko našla na svojem pametnem telefonu. Pa sem rekla, daj poišči na svojem telefonu, kako se uporablja Cobiss Eta. Babi, ne potrebujem, če pa bom rabil, bom našel. Ampak sem ju našla. Sistem za šolske knjižnice še ne deluje. Hm, prepirom se načeloma izogibamo, povzdignjen glas pa praviloma upoštevamo kot doseganje meje preko katere ne smemo.

Dneva sta minila kot bi mignil in oči je prišel ponje, ko smo komaj začeli z delom pri hiši. Sestavila sem seznam del in ga natisnila kar na dve strani. Morala bi priti armada devetošolcev in gimnazijcev, da bi se kaj poznalo. Ne potrebujem jih, sčasoma bosta moja vnuka sama obvladala vse posle in živim v upanju, da bosta tudi brez mene poskrbela za red.

Vam tudi pomagajo pri hišnih opravilih vaši vnuki?

Sodobna grafika, 19. junij 2024

Galerija Krka nas je povabila na ogled del Jasmine Nedanovski, ki postajajo ikone sodobne slovenske grafike. Umetnica je maturirala na srednji grafični šoli v Ljubljani, obiskovala visokošolski študij na Pedagoški fakulteti v Mariboru ter magistrirala pri prof. Branku Suhyju in Jožefu Muhoviču na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot meni Goran Milovanović, ustvarja Nedanovskieva v grafičnem okolju Božidarja Jakca, Vladimirja Lamuta in Bogdana Borčiča, kateri so grafiko študirali, jo v Novem mestu razvijali ter tako bili neke vrste domicil za ustvarjaje Branka Suhyija, Janka Orača, Jožice Medle in Nataše Mirtič, prav gotovo pa tudi Jasmine Nedanovski. Najbrž ni potrebno posebej predstavljati omenjene ustvarjalce v grafiki saj vsi živi pogosto razstavljajo svoja dela v skupini ali posamezno, ogledujemo pa jih tudi v razstavnih galerijah ali v prostorih pri znancih. Kljub temu pa moramo obuditi spomin na sijajna slikarska dela nesmrtnega Božidarja Jakca, njegov slikarski opus je razstavljen v Galeriji v Kostanjevici, v avli upravne stavbe Krke d. d. in še na mnogih drugih prizoriščih. Podobno bi se dalo reči za vsakega predhodno omenjenega grafičarja, ki nam s svojimi podobami bogatijo znanje in estetski čut, napovedujejo svoje videnje novih obdobij in čarajo očem dopadljive prizore vsakdanjega življenja. Imeli smo tudi ambicijo, da bi v Novem mestu deloval Bienale slovenske grafike, uspelo je prizadevnemu Branku Suhyju le nekaj let, okolje pa žal ni zagotovilo pogojev za njegovo rast in razvoj.

Jasmina Nedanovska živi in ustvarja v Beli krajini. Nje projekt Nismo krivi? Se osredotoča na aktualen vojne in begunce. Uporablja zamreženo grafično tehniko ob kateri nikoli ne veš, na kateri strani mreže si. Z prikazovanjem današnjega vsak dana nam nastavlja ogledalo in spodbuja razmislek o tem ali s svojimi prispevki skupnosti ščitimo etnične vrednote ali pa morda le taktiziramo. Posameznika vidi v stiski, ker mu je nekdo uničil njegov vsakdan in ga pognal v beg. Poimenovala je to stisko v posebni grafiki Ostani doma. Grafiko Mi pa gledamo, ki jo ponazarja s fotoaparatom Nikon, odpira vprašanje iz katere strani gledamo na vojne, stiske posameznikov ali na protagoniste dogodkov in kako jih razlagamo drug drugemu pri čemer je interes obrazložitve odvisen na kateri strani grafične mreže se nahajamo. V njenih delih Ajda I in Rada ima roza razodeva, kako se intimni odnos med deklico in živaljo začne spreminjati v javno komunikacijo, ki se stopnjuje z jačanjem roza barve. Njene Lubenice nakazujejo, da je ljubiteljica del Pabla Picassa in s katerimi nas opozarja, da je vseeno s katere stari jih gledaš pa tudi na kateri strani se znajdeš, saj so podane natančno v naravni obliki in barvi. Paziti pa je potrebno na podrobnosti na grafikah, ki v jeziku ustvarjalke sporočajo družbi in posameznikom v stiski njene dobre želje. Nedanovskieva je polna skritih opozoril, ki zahtevajo pozorno opazovanje njenih grafik, pogled iz pravega zornega kota pa tudi razmišljajočega opazovalca razmer v sodobnem svetu. Nakazovanje dilem so značilnost njenih umetniških del.

Grafiki naklonjeno moje današnje okolje bi lahko razmislilo o oživitvi Bienala slovenske grafike, ki že ima podkast v preteklih letin in številne ustvarjalne umetnike. Bienale bi jih povezoval k skupnemu cilju to je k njihovemu mednarodnemu uveljavljanju ter predvsem trgu. Slediti bi seveda morali tudi razvoju umetniške kritike brez katere ni možno nastopati na internacionalnem trgu. Najbrž bi bila potrebna tudi Galerija kot upravljalec organizacijsko tržnega procesa ter povezovalna baza z lokalnimi skupnosti ter državo. Mednarodno življenje je zahtevno, biti mora profesionalno in etično da ne omenjam poštenja in empatije. Priložnosti je veliko, poskusimo jih izkoristiti!

Ste bili na razstavi katerega od grafikov svojega okolja?

Priznanja in nagrade, 18. junij 2024

Ljudje smo veseli, če nas kdo pohvali ali celo nagradi zato, ker smo naredili nekaj dobrega. Zlasti v znanosti in kulturi je največkrat priznanje nek izjemen pojav ali dejanje posameznika v opravljanju dela v svojem poklicu. Veliko priznanj in pohval je v stanovskih organizacijah kot je na primer nagrada Pravnik leta, nekatere so namenjene mladim, nekatere podeljuje predsednik države, gospodarska zbornica ali društvo prijateljev mladine, skrbno jih negujejo zlasti občine. Nagrajenci in prejemniki priznanj v trenutku doživijo veliko a kratkotrajno publiciteto, kar jim »daje krila«, krepi veselje do dela in vpliva na njihovo identiteto.

Z zadovoljstvom sem prebrala, da je občina Šmarjeta podelila naslov častne občanke Ireni Yebuah Tiran, ki si je s svojo vse splošno prizadevnostjo zagotovo zaslužila to čast. V Sloveniji je 212 občin, verjetno so vse podelile ta laskavi naslov izbranim osebam in to večina ponavlja vsako leto. Pri tem nastajajo dileme ali je množica častnih občanov, ki v Sloveniji nastaja, še objektivno najboljša populacija za rast in razvoj tako občine kot države. Seveda se to vprašanje pojavi le v primeru, če je nagrada ali priznanje namenjeno kot spodbuda in vzgled drugim, da bi se več sposobnih in srčnih ljudi združevalo pri uresničevanju načrtovanih ciljev. Lahko smo tudi bolj grobijanski pa se vprašamo, komu naj svojo dobroto, znanje, dobrohotnost ali zaslužnost podarijo vsi ti častni občani, imajo morda kakšne dolžnosti v prihodnje, ker so bili nagrajeni v preteklosti. na primer bo prof. Irena morda pobudnica ali celo ustanoviteljica glasbene šole v Šmarjeti, bo morda kulturna vez med Termami in občino Šmarjeta in še marsikaj bi bila sposobna narediti. Taka vprašanja povzemam po arhitektu Vugi, ki se podobno vprašuje kaj je pričakovati po prejemu Prešernove nagrade ali drugih pomembnih odličij v Sloveniji. »Piko na i« v iskanju pozitivnih posledic prejema neke nagrade bodi si od države in občine ali od stanovskih kolegov je podal prof. dr. Turk na Forumu odličnosti in mojstrstva Otočec, ko je ugotavljal, da so največkrat priznanja in nagrade sami sebi namen, ne pa nosilci novim idej in razvojnih priložnostih. Prof. Turk je odpiral tudi razpravo o kriterijih za dodelitev priznanja ali nagrade ker je vprašanje, če lahko iste kriterije podeljevalci uporabljajo na primer za uspešnega založnika ali pisatelja kot za dobro opravljeno delo v vodenju in upravljanju z za občino pomembnim premoženjem. Učinki dela nagrajenca se bistveno razlikujejo.

Osebno menim, da morajo priznanja in nagrade imeti dolgoročne pozitivne učinke na okolje, ki jih je podelilo, tisti pa, ki so jih prejeli tudi dolgoročne dolžnosti, da v nagrajenem delu doprinašajo svoj del za izboljševanja odličnosti in s tem nadpovprečnosti. Približno tako so potekale razprave tudi z nekateri nagrajenci moje občine, ko smo se skupno spraševali kakšen je smiselni namen nagrad in priznanj ter kakšne so predvsem pravice in dolžnosti zdaj že kar velikega števila častnih občanov v njihovih vrstah.

Sicer pa izbor nagrajencev ni enostaven postopek, ljudje so občutljivi, obravnave osebnosti si nihče ne želi. Pristojne komisije to vedo in v izogib neprilikam potem nagrade dodeljujejo osebam, katerih izjemnost so že razglasili drugi. Nagrade se začnejo kopičiti pri istih osebah in se s tem razvrednotijo še posebno, če se na stanovsko priznanje dodaja občinsko, državno ali celo mednarodno. V takih primerih pogosto slišimo kaj neprimernega namesto dobrega.

Povsod je potrebna ustrezna presoja učinkov, ki jih je in jih lahko še bo ustvarilo delo nagrajenca.

Ste že prejeli priznanje ali nagrado?

E-knjige, 17. junij 2024

Že dalj časa je znano, da je Moja knjižnica, se pravi Knjižnica Mirana Jarca, nacionalni koordinator projekta priprave prve javne platforme Cobiss Ela za izposojo e-knjig. Cobiss Ela je skupno delo Ministrstva za kulturo, knjižnic in založnikov, še posebno pomembo pa je, da v projektu sodeluje IZUM-Institut informacijskih znanosti kar obeta redne posodobitve sistemov, ki bodo omogočili, da bomo izposojeno e-knjigo prebirali na ekranu svojega računalnika in svojega pametnega telefona, lahko pa tudi na drugih ekranih. Do sedaj nam je Biblos v lasti založnika Beletnina omogočal branje na specifičnih tablicah, zdaj teh ne bomo več potrebovali pa tudi nabor e-knjig bo postopoma iz 2000 knjig postajal vse večji oziroma. Trenutna omejitev so seveda tudi to, da v projekt še niso vključene šolske knjižnice, toda od slej dalje smo bogatejši še za eno javno dobrino, ki je duhovno rast državljanov in njihovo osveščenost pomembna, saj nagovarja ljudi, da berejo knjige kot svoje življenjske učbenike. Zlasti za mlade, ki obvladujejo digitalno tehnologijo, pa bo brezplačna platforma Cobiss Ela zagotovo koristna kot dodatne in potencialne bralce knjig. Srčno upam, da bo bistveno več mladih kot do sedaj prebiralo klasično literaturo in dela sodobnosti ter prepoznavalo trajne življenjske resnice od trenutno aktualnih.

Za e-knjigo sama nisem ne vem kako navdušena. Berem v postelji, knjigo želim čutiti v roki, ne sme me nič ovirati, da v času branja res berem in popolnoma razumem kaj mi avtor pripoveduje. Če me kaj preseneti, da ne morem povezovati dejanj ali misli pri branju, se vračam nazaj, preverjam, zdaj že z umetno inteligenco, tako, da mi bo e-knjiga dobrodošla predvsem takrat ko v knjižnici ne bo dovolj fizičnih knjig. Pri mojih vnukih pa bo ravno obratno. Če jima bo kdo naložil bralno nalogo ali opozoril na neko zanimivost v določeni knjigi, bosta vnuka brala na pametnem telefonu, doma morda na računalniškem ekranu, če bo e-knjiga seveda dostopna v njuni knjižnici in šoli. Tudi moja snaha raje bere v e-knjigi, potrebno tablico ima že od prve ponudbe na našem trgu. Za starejše in gibalno ovirane z primernim zdravstvenim stanjem njihovih oči, pa bo e-knjiga res pripomogla k več branju in zato tudi razumevanju trenutnih zagat družbe.

Najbrž pa bo e-knjiga zelo dober delovni pripomoček za strokovne poklice. Raziskave in poskusni modeli potrebujejo veliko podatkov iz različnih učbenikov. V svoji delovni dobi sem se večkrat vračala domov z kupom knjig, revij in specifičnih publikacij, da sem našla dovolj osnove za kakšno pomembnejšo odločitev. Zdaj nisem več v taki situaciji sama, gledam pa vnuka, kako delujeta po svojem šolskem programu. Knjig ne bereta niti ne nosita kot se je to dogajalo meni. Ko dobita neko nalogo povezano s knjigami, je prvo vpogled v pametni telefon, če tam ni nič sledi Google ali Umetna inteligenca. Včasih je dobrodošla tudi babi, kar me posebno razveseli.

Vesela sem uspeha vodstva Moje knjižnice pri ustvarjanju javne platforme Cobiss Ela, pa tudi za druge zanimive, ljudem dobrodošle projekte, ki jih uvaja. Tu gre za bralno značko za odrasle, 24 urno možnost izposoje, za knjižnico semen, izposojo reči, razstave, dnevne dogodke in kaj ti jaz vem kaj še. Ni dneva, da se ne bi v knjižnici kaj pomembnega dogajalo. Prav to potrebujemo vsi, ki se zavedamo družbene odgovornosti za skupno dobro. In knjižnica je gotovo naše veliko trajno skupno dobro v kakšni koli obliki. Dobrodošla nam je enako klasična knjiga kot e-knjiga.

Boste brali e-knjigo?

Nogomet v EU, 16. junija 2024

Takoj povem, da se na nogomet ne razumem, v tem blogu pa bi želela opisati aktualno nogometno prireditev kot veliko veselico naše Evropske unije in Anglije. Veselico vodi naše gore list, ki se v svoji medijski podobi močno približuje dobrosrčnim in pametnim junakom današnjega časa. Že zaradi njega in seveda predvsem moškega dela našega življenja, se moramo poglobiti v pomen te veličastne in meni dopadljive skupne prireditve Evropejcev. Angleže pa moram v nogometu poistovetiti z EU, čeprav niso njeni člani.

Kot vsi v Sloveniji sem tudi sama izjemno počaščena, da se je našel junak, ki si je upal in hotel reči nogometašem v državi, kateri je po njegovih kriterijih primeren za državno reprezentanco v evropski ligi, kjer nas že četrt stoletja ni bilo. Govorim o mojstru Kek-u, ki pravi, da bo na veselici težko, v igri bodo ostali le najboljši, da pa bo naša ekipa tako po pravilih nogometa kot pod nravi ljudi dala od sebe resnično vse. Mojster je ganjen, zahvaljuje se celotni Sloveniji, da je akter veličastnega dogodka o katerem govori ves svet, da je Slovenija v izbrani družbi.

V Stuttgartu, prestolnici Baden Wurrtemberg, živi 10000 Slovencev in tu bodo Kekovi varovanci odigrali tekmo z Dansko, lahko da jo bo obiskalo kar 250000 obiskovalcev med katerimi naj bi se porazgubilo tudi 50000 navijačev iz Slovenije. V Munchnu bo slovanski derbi in naši fantje bodo igrali s Srbijo v četrtek. Zadnja tekma jih čaka v Kolnu z Angleži, ki naj bi pripeljali s seboj kar 100000 navijačev. Veličastno, pa še ta beseda je preskromna. Upajmo, da bo našo nogometno ekipo spodbujalo to okolje in bilo do nje prijazno.

Nemci so pri svojem delu izjemno natančni in prepričana sem da so vse preračunali koliko bo potrebno vložiti v te veličastne dogodke in koliko bodo iz njih iztržili. Poslovne načrte mest gostiteljic bi bilo zanimivo proučiti predvsem z namenom, da se spodbudi interes za velike dogodke tudi pri nas. Samo Stuttgartu so zbrali kar 1500 prostovoljcev, ki se bodo posvečali obiskovalcem in to poleg številnih digitalnih aplikacij, ki jih lahko po pametnem telefonu koristiš za ogled mesta, prehrano, kulturne dogodke, vpogled v trenutne rezultate tekem, ja skoraj za vse, kar ti pade na pamet. Nič niso pozabili, gledališča bodo imela predstave takrat ko ni tekem, športni funkcionarji se bodo srečevali in izmenjavali izkušnje, politiki bodo slavnostni obiskovalci in snovalci novih športnih zamisli, UEFA bo iskala nova merila, kriterije in standarde za še več in boljši nogomet. Ozračje bo zagotovo vrhunsko ustvarjalno pa naj si gre za akustiko na tribunah in koncertih, za podjetniške dobičke ali morda celo za skupne evropske ideje. Strinjam se, da EU ni le politika, je ali pa bi morala biti tudi načrtovalka boljšega življenja za večino na območju stare celine.

Po volitvah v organe EU se je v nas naselilo malodušje, da ne rečem zaskrbljenost, kaj bo naša skupna usoda, če se pojavljajo težave med Francijo in Nemčijo, če ZDA vztrajajo pri izvozu svoje demokracije, če bo migrantov samo še več in če se predsedujoča EU preusmeri vse bolj k kapitalu. Kar zgubili smo voljo za sodelovanje in spoštovanje v EU saj so izvoljeni tudi taki poslanci, ki ne premorejo srčnosti in emocije za različno misleče. Nogometni dogodki nas vlečejo iz tega malodušja, nas razveseljujejo in ustvarjajo optimistično vzdušje. Prav potrebujemo veliko veselico, da se pogovorimo in družimo kot Evropejci. Pogumni športniki na široko odpirajo možnosti sodelovanja tako kot kultura in gospodarstvo, pa ni vrag, da bosta pogum in razum prevladovala tudi v politiki EU in Angliji.

Boste te dni posvetili našim nogometašem?

SNG Drama, 15. junij 2024

Od kar poslušam sporočila o prenovi stavbe Slovenskega narodnega gledališča Drama si želim napisali nekaj o njej, osebnega seveda kot eden od mnogih obiskovalcev njihovih prireditev. Pa ta želja ni enostavna, tudi tokrat samo upam, da mi uspe povedati kaj so moji generaciji darovali ustvarjalci v tej veliki in znameniti hiši in kako dobro je, če vemo, kaj se v njej dogajalo pomembnega za našo družbo in za oblikovanje osebnosti tistih, ki smo jo obiskovali.

V srednji šoli smo tam pa tam kaj slišali o slovenskem gledališču in o Drami, tako mimogrede, ko smo prebirali Župančiča, Cankarja, Krefta in druge, ne bi našli sami njene stavbe v Ljubljani. Eno prireditev si je naša gimnazija privoščila, več ne vem katero, nad vse nas je presenetilo okrasje dvorane, drugo najbrž nismo niti videli kaj šele doumeli. Potem so prišla študentka leta, druženje z Ljubljančani, iskanje prestižnih dejanj za lastni rating in za vse živo, še amatersko gledališče moje mame je pripomoglo, da je Drama postala naš abonmajski zakon. Videti smo morali premiero ali vsaj prvo reprizo, seveda iz študentskega stojišča, prihajati so pričela gostujoča gledališča iz Londona in Pariza, vse sploh nismo razumeli, ker smo se jezikov šele učili, toda Drama je postajala bolj naša z vsako predstavo, oboževali smo Dušo Počkaj, Lojzeta Rozmana, … večino igralcev, režiserjev in dramaturgov katerih dela so bila v repertoarju Drame. Po drugem letniku smo odkrili še SNG Opero, gostovanja pevcev moderne glasbe in športne prireditve. Večera brez predstave ni bilo. Spomini za bogove.

V prvih letih zaposlitve smo morali na vse te prireditve pozabiti, uvajanje v posel je terjal čas, vedno večje obremenitve in potovanja pa tudi željo po miru in počitku. Obisk teatra je bi običajno počastitev kakšnega jubileja ali za razveselitev gosta. Tudi gledališča po Sloveniji so se množila na primer v Novi gorici, Kranju, da o Mariboru sploh ne govorim. V tovarni smo organizirali abonmajske obiske, sama sem vedno pogosteje sledila koncertom. Moja matična Drama je prišla na vrsto morda vsako leto enkrat. Nazadnje sem v njej doživela lanskoletne Cankarjeve Hlapce. Stavba Drame je dotrajana in pristojna ministrica ji je zagotovila novo prihodnost s popolno prenovo kljub problemom s sosedi, poseki drevja in možnostim, ki jih je nakazovala lokacija Šumija, če bi se prestolnica odločila za novo stavbo Drame. Kot tolikokrat je zopet zatajil čut za javni interes in skupno dobro.

Ne dvomim, da velika hala nekdanjega Litostroja nudi vse kar teater potrebuje in če mi bo zdravje služilo si bom privoščila tam ogled Ameriškega sna.

Razmere gledališč v naši državi se bistveno spreminjajo. Vedno več je javnih gledališč tako v prestolnici kot po regijah. Okoli 30 jih je vpisanih v register in srčno upam, da jim je uspelo pridobiti svojo publiko. Je pa gotovo to mukotrpno delo posameznih gledališčnikov, ki morajo svoj zaslužek pridobivati preko s. p. ali d. o. o. in samo upamo lahko, da odločevalci pripravljajo kaj ustreznejšega zanje. Nastajajo pa zanimive povezave med gledališči in gospodarskimi družbami. Pri nas imamo primere ko delavni proces zahteva tudi kulturni program pri poslovnem srečanju večjega števila na primer terenskih managerjev. Program kulturnega osveščanja gospodarska družba prepušča po tržni ceni lokalnemu gledališču. V sožitju nastajajo res kakovostne prireditve, urejena je arhiva in avtorstvo, zagotovljeni nastopajoči in strokovno izbrana vsebina kulturnega dogodka. Pri taki simbiozi je kakovost zagotovljena in v interesu vseh, ki sodelujejo.

Kako pa vi poznane SNG Dramo?

Poezija in mi, 14. junij 2024

Spet je »Harfa v vetru« prebudila moje želje po poeziji, ki jo sicer v mojem poklicu številk, trendov, storilnosti, … po krivici, rinejo le med emocijo. Prebiram pesmi velikega Li-Tai-Po, mlade Dai Wein in Erike Vouk, se poistovetim z Walt Whitmanom, skupaj z izdajatelji te moje Harfe ostajam naklonjena Gradnikovi Resnici in uživam ob Nasmehu Han Donge.

Poezija poetov me spodbuja k razmisleku, kakšni smotri nas usmerjajo k ciljem na poti materialne blaginje. Lahko bi rekla k temu, da včasih naravnost hlastamo po visokem zaslužku, iskanju dobrih naložb in drugih dragih dobrinah, ko pa si jih zagotovimo, postajajo nam samim breme. Pa ne samo breme v vzdrževanju temveč tudi v plasiranju donosov, ki jih z njimi ustvarjamo. Biznis prevladuje v materialni oskrbi in nas vedno bolj oddaljuje od racionalnosti, zmernosti, sodelovanja in lepote sanj, ki nam jih znajo pričarati poeti in pisatelji različnih narodov sveta. Samo pomislimo na resnično vsebino in brezčasnost naše državne himne in si predstavljajmo njenega avtorja pri njegovem snovanju. Nakazal je namen našega dela in misli, sledimo mu, nismo še daleč prišli, a nekoč bodo morda ljudje le doumeli.

Kitajska je od nekdaj po prebivalstvu najštevilčnejša skupnost na svetu in v taki skupnosti nastajajo razmisleki vseh vrst v življenju ljudi, od najslabših dejanj do dejan blaženosti bodisi duhovne rasti ali materialne oskrbe. Njihova zgodovina je famozna, polna tehničnih izumov, prodornih filozofij in vsestranskih dejavnosti. Njihova kulturna dediščina dokazuje mučeniška prizadevanja ljudi, da bi preživeli na vsem teritoriju države. Še vedno si prizadevajo z vsemi močni zagotoviti materialni in duhovni obstoj, še več, obnavljajo svojo »Svilno pot«, ki bo obkrožala svet in oblikovala boljše pogoje za življenje in delo. Pri tem jih vodijo predvsem duhovni dosežki tako njihove osnovne Konfucijeve filozofije in zgodovinske izkušnje kot tudi misli in nakazovanja njihovih vizionarskih literatov. Mesto in položaj njihove poezije je pomemben vzvod za duhovno rast ljudi, za izbor vizije in za smotrno pristopanje k oblikovanju ciljev. Tako se njihova poezija tudi srečuje in vključuje v vizionarsko vlogo poezije sveta ter se z njo poenoti. V tem smislu razumem kreatorje zadnje številke »Harfe v vetru«, da na nas naslavljajo poezijo velikega, starodavnega in oddaljenega naroda in ji ob bok postavljajo našo domačo poezijo.

Mednarodni center in Muzej poezije nas bosta verjetno razveseljevala tako z mislimi poetov domovine kot tudi poetov svetovnih narodov, kar bo brez dvoma pozitivno vplivalo na prihodnje odločitve. Izmenjava izkušenj običajno prinaša nova spoznanja in zato je dobro vedeti, da je za širjenje poezije potreben organiziran pristop. Kitajska po vsej državi širi pesniške festivale ter branje, so pomemben prostor za komunikacijo in povezovanje ljubiteljev poezije. Na spletu so posebni kanali za širjenje poezije. Pesniki s svojimi raziskovanji in inovacijami vnašajo novosti v pesniško ustvarjanje, ne izražajo le svojih osebnih občutkov temveč tudi utrip časa in družbenih sprememb. Tudi mi ne zaostajamo za njimi, celo Pesmomat imamo na vrtu Društva slovenskih pisateljev z več kot 200 pesmimi. S pomočjo poezije so že možne terapije pri odpravljanju zdravstvenih težav, pesmi so pomembna vsebina v založništvu, da o spodbujanju branja na festivalu bralne kulture Prepišno uredništvo ali Lud Literaturi sploh ne govorim. Pesniki so pozorni na spremembe časa in življenjske razmere ljudi. Zato so njihova dela poetični odziv na močno spreminjanje družbene in kulturne stvarnosti.

Kakšno mnenje pa imate vi o poeziji?

Urbanka, 13. junij 2024

Doživljam prijetna presenečenja kot krajanka KS Kandija-Grm, ki v tej skupnosti prebivam že več kot pol stoletja. Ves čas smo volili organe KS, med katerimi sem tudi koga poznala, nikakor pa se ne spomnim, da bi kateri z mandatom naredil kaj opaznega. Upam, da komu ne delam krivice, lahko tudi, da nisem dovolj poučena. Sedanji Svet KS pa me je že nekajkrat presenetil. Predložili so načrt dela, oblikovali grb naše KS, zdaj pa smo prejeli vabilo Urbanke, pilotne pisarne celovite urbane prenove Novega mesta, ki povprašuje po predlogih za izboljšanje javnih prostorov v Kandiji in na Grmu.

Rada bi pripravila dobre, uresničljive predloge, ki bi bili spodbudni tudi za odgovorne izvrševalce, vsekakor pa, da bi koristili veliki večini krajanov. Je pa naša KS že sedaj zelo primerna za bivanje, v Grmskem delu dokaj urejena, ne vem pa s kakšnim javnim prostorom razpolaga. Iz tega razloga je potrebna posodobitv urbanističnega načrta celotne KS, še posebno pa Kandije od mostu čez Težko vodo pa do križišča v Žabji vasi. V tem dokumentu bi morali prepoznati potrebe vseh krajanov in tu zaposlenih po javnem prostoru. Predvsem delno podrte kot tudi dotrajane ali iz uporabe izločene zgradbe ter parkirišča bi odprle možnosti dolgoročnega načrta rabe prostora. Predvidevam, da je prav Kandijska cesta najtrši, najdolgoročnejši in tudi najodgovornejši problem ne samo naše KS temveč tudi mesta Novo mesto in njegove oblasti.

Je pa v KS Kandija-Grm tako kot v vseh KS potrebno kaj storiti tudi za duhovno rast in razvoj krajanov, da bomo vsak dan bolj osveščeni o svojih dolžnostih tudi do javnih površin in skupnega dobra. Predlagam, (1) da se podrejo dotrajane, neugledne pa tudi že dolgo nepotrebne lesene garaže za obema blokoma Nad mlini, ki mejita na brežino proti Težki vodi. Prebivalci v teh blokih že dalj časa čakajo na odstranitev ker želijo urediti zelenico za igre otrok, za druženje stanovalcev, gojenje rož, »knjižnico pod krošnjami« in sobivanje z naravo. (2) Smrečnikovo ulico je razbremeni posod za odpadke, saj jo sicer pešec po njenem desnem pločniku preprosto ne more uporabljati, na levi strani pa pločnika nima po vsej dolžini. (3) Prostor okoli naše trgovine se mora vzdrževati in zanj oblikovati pravila. (4) Parkirišča med bloki ne morejo in ne smejo biti le s peskom nasuta zelenica. (5) Zagotoviti je umestitev »Knjig pod krošnjami« vsaj pod kostanji v Skalickega ulici in na igrišču Nad mlini za blokom hišne številke 46, dobro pa bi bilo tudi na zelenico na križišču Trdinove s Smrečnikovo. (6) Šolo Grm je zaščititi pred sprehajalci psičkov po njihovih igriščih, (7) šola sama pa bi morala v svojem območju določiti prostor za večjo skulpturo Učenca ali Deklice z rastočo knjigo na vogalu Trdinove in zdaj enosmerne prenovljene ceste. (8) Peš prehod med Adamičičevo in Paderšičevo ulico od bivše vrtnarije do okljuka je potreben obnove. (9) Javno razsvetljavo je urediti v skladu z veljavnimi standardi kar Nad mlini od hiše 2 do 48 ni urejeno. (10) Poti med Resljevo ulico, po bivšem stadionu in nekdanjih gozdarskih blokov niso urejene, (11) strokovna cestna služba bi morala tudi poskrbeti za preplastitev dotrajanih asfaltiranih cest v KS. (12) Morebitne dodatne bremenitve javnih površin v KS Kandija-Grm organi KS ne bi smeli tolerirati. (13) Kot vsi morajo tudi lastniki gradu Grm in zemljišč okoli njega zagotavljati normalno vzdrževanje in poskrbeti za njegov dolgoročni razvoj (obljube o arhivu, grajska klet, mestni vrtički,…). (14) za dobre sosedske odnose smo dolžni poskrbeti vsi, toda kakšna skupna prizadevanja so tudi nujna. Kar koli bo storjenega za javni prostor je lahko samo v prid nam krajanom.

Ste razmislili o predlogih, ki jih boste posredovali organom naše KS?

Širitev Rastočih knjig, 12. junij 2024

Minilo je dvajset let obstoja gibanja Rastoča knjiga (RK), ki deluje pod pokroviteljstvom Državnega sveta in so ga kreirali Akademija znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica, Agencija za knjigo in Javni sklad za kulturno dejavnost. Ustanovljenih je bilo največ RK po šolah pa tudi po lokalnih skupnostih, z njimi pa se kitijo tudi nekatere delavne skupnosti. Danes ga simbolizirata Deklica z Rastočo knjigo in Združene Rastoče knjige sveta v Severnem parku prestolnice. Obstaja po državi preko 80 RK in skoraj vse dobijo vsako leto nov list.

Nekatere RK in njihovi listi so prava redkost, umetnina ali raziskava. V Kočevju na primer so bila do sedaj prizadevanja RK usmerjena v ohranjanje dosežkov občanov in na literaturo o lokalni naravi. V čast bogastvu lokalnega duhovnega razvoja so uredili posebno sobo v knjižnici kot točko, ki bo prikazovala kočevsko samozavest, istovetnost in razpoznavnost in motivirala občane, da postanejo odgovorni nosilci razvoja bogate naravne, gospodarske in kulturne dediščine. Velik podpornik RK Kočevje je mag. Janez Černač, ki je RK podaril svojo zbirko knjig na temo varovanja narave in zbirko svojih umetniških del. Na predstavljenih temeljih že nastaja RK Kočevje II s svojim strateškim svetom, ki bo iskal prednosti in priložnosti na področju gozdarstva, varstva narave in okolja, prostoživečih živali, lovstva, predelave lesa, suhe robe in umetniških del. RK Kočevja piše svoje nove liste!

Danes piše nov list tudi Združena Rastoča knjiga sveta, umeščena v Severni park prestolnice. Ta list je popisal pesnik Alija Podrim s pesmijo Jaz, sin tvoj, Kosovo, ki je v slovenskem prevodu Nikolle Berishaj ob glasbi Migjena dodan kot 17. razširitev Združeni Rastoči knjigi sveta z umestitvijo države Kosovo. Pomembno širitev RK so pospremili predsednik Državnega sveta, veleposlanik Republike Kosovo v Sloveniji in Mestna občina Ljubljana. Ne z orožjem, mir in sožitje si lahko zagotovimo s kulturo.

Nov list si piše tudi Rastoča knjiga Novo mesto, umeščena v parku Knjižnice Mirana Jarca. Ta list bo posebnega pomena saj je posvečen ženski, pesnici, potopiski in učiteljici Marici Strnad Cizerlj. V našem mestu poteka pomemben projekt Pozabljena polovica Novega mesta v partnerstvu Mesten občine, Društva Estetika, Založbe Goga, Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine ter Javnega sklada RS za kulturno dejavnost – OI Novo mesto. Kot dokazuje projekt, zgodovinska dejstva pričajo o strukturnih ovirah in neenakosti med spoloma, ki so ženskam omejevala zasedanje mest in položajev z družbenim, ekonomskim in s političnim vplivom. Kljub številnim oviram in sistemskih omejitvam, so ženske na številnih področjih, kot so umetnost, medicina, glasba, ples, gledališče, literatura, podjetništvo, politika, šolstvo, naravoslovje, šport ipd., prodrle v javno sfero in prispevale k razvoju skupnosti, vendar pri tem pogosto ostale pozabljene. Projekt Pozabljena polovica Novega mesta želi to krivico popraviti. Ocenjujem, da je imel Projekt tudi vpliv na izbor novega lista za RK in prav je tako. Veliki umi niso pogojeni s spolom, mnogo ustvarjalnih žensk to dokazuje vsak dan.

Lepo in koristno se širijo RK, žal ne morem navesti ali se tudi na nov ustanavljajo, kje in kakšne. V našem okolju smo širili letos že tri RK v OŠ Brusnice, Drska in Šmihel. Spremljajo je dogodek veliko krajanov in šolarjev, v vsaki je bilo to praznično srečanje okolja s šolo. Učenci so se pripravljali za prireditev in izkazovali veliko spoštljivost tako do staršev kot do pedagogov, krajanov in gostov predvsem pa do vrednot, ki prevladujejo v naprednih družbah.

Ste obiskali Rastočo knjigo vašega šolarja?

Gremo na knjižni sejem, 11. junij 2024

O nujnosti branja dobrih knjig je prelitega veliko črnila in popisano mnogo papirja. Založniška dejavnost dobro skrbi za promocijo knjig, knjižnice nam jih približajo, dnevni mediji opišejo in strokovnjaki v izobraževalnem sistemu si jih prizadevajo približati mladim. Delovne sredine so do knjige in branja večinoma neopredeljene, »ja, ta pa res veliko bere, le kdaj ima čas?« ali pa »imam telefon in neomejene možnosti branja česar koli«. Kdor v današnjem času veliko bere ve, da so na trgu odlična literarna dela in da je večina današnjih knjig pravzaprav učbenik o rasti, delovanju in propadanju tako gospodarskih kot raziskovalnih, zgodovinskih in drugih programov in projektov. V tovarni kjer sem bila zaposlena, smo potrebo po branju dobrih knjig prepoznali že pred petinštiridesetimi leti in izbrali bibliobus ter knjižni sejem kot obliko in metodo neposrednega povezovanja zaposlenih s ponudbo knjig. Imeli smo takrat šele desetino danes tam zaposlenih, svojo strokovno knjižnico o dejavnosti, ki smo jo opravljali, zanimivo pa je, da sta se prav dve obliki povezovanja zaposlenih s knjigami ohranili v vseh letih današnje multinacionalke z 12000 zaposlenimi. Nekaj že mora biti v knjigah pomembnega za napredno gospodarjenje v prihodnost zazrte in družbeno odgovorne delovne sredine.

Sinoči je v vsem sijaju blestel ta 45. knjižni sejem v galerijskih prostorih Krke d. d. Razstavljene so vse knjige, ki so izšle od lanskega do letošnjega maja, med njimi tudi elitna izdaja knjige o slovenskih impresionistih. Množico knjig za otroke, ki so bodle v oči tudi v Frankfurtu in v Bologni, so nadgradile otroške knjige pisateljice Dese Muck, častne gostje sejma. Posebne police so namenjene knjigam avtorjev in avtoric za nagrado Krsnika, med njimi tudi Težka voda naše rojakinje Pie. Okoli knjig o odkritjih znanosti se je trlo obiskovalcev. Vse knjige je možno kupiti z 10% popusta. Mene so razveseljevali predvsem mlajši obiskovalci, ki jih ni bilo malo in so se drenjali med nami nekoliko natančnejšimi gledalci tega knjižnega bogastva.

Nekako se zavedam, da vse, ki smo soustvarjali knjižni sejem, bremenijo spomini, močna emocija in zato vse vidimo lepše. Bila sem tako kot vsako leto, vesela, da sejem ustvarja Kulturno umetniško društvo Krka v sodelovanju z Mladinsko knjigo, knjižnico Mirana Jarca, Javno agencijo za knjigo RS, Javnim skladom za kulturno dejavnost, s Knjižnimi POP slasticami in s Krko d. d. Vsak soorganizator je prispeval svoj del k uspehu sejma, ta del ni materialen, je prispevek k kakovosti sejma, predstavitvi knjig širokemu okolju in skupno prizadevanje, da bi se ljudje v spoznanja piscev bolj poglabljali, jih razumeli in njihova opozorila upoštevali.

Gosta letošnjega sejma sta bila že omenjena pisateljica Desa Muck in Vinko Moderndorfer. Njuna literarna dela so v posebnem kotičku sejma, tam sta tudi podpisovala knjige in sprejemala izraze naklonjenosti svojih občudovalcev. Gosta in izjemna moderatorka pogovora z njima so poskrbeli za pozornost do kotička napolnjenega avditorija, pogovor se je nanašal na branje, spodbujanje interesa mladih za branje, oblikah predstavljanja knjig in širjenje interesa zanje.

Letošnjo slovesnost odprtja sejma so pričeli čudoviti fantje z recitalom pesmi ob ritmični glasbi klavirja, kontrabasa in trobente. Enkratno glasbeno doživetje, ki poslušalcu ostaja v spominu. Povedali niso, sumim pa, da ga je pripravil Anton Podbevšek teater z Matjažem Bergerjem na čelu. Bili so to še dodatni so kreatorji kakovosti sejma in ljubitelji bogatih literarnih ter glasbenih zakladov moderne družbe.

Boste obiskali sejem in njegove prireditve?

Se pa najde marsikdo, 10. junij 2024

V svojih razmišljanjih o tegobah in radostih sodobnega zemljana, sem napisala že marsikaj o EU, Rusiji, Ukrajini, Izraelu in Palestini, nisem pa iskala odgovora zakaj se v usode narodov povsod po svetu vtikajo ZDA z vsemi razpoložljivimi sredstvu, tudi vojaštvom in orožjem. Bojim se biti krivična do kogarkoli še posebno pa do narodov, ki so združeni v ZDA, saj je to največja in kot pravijo tudi najmočnejša organizirana sila na svetu. Bila sem večkrat v ZDA in dobila sem skromno sliko o njih predvsem pa o ljudeh, njihovih željah in potrebah. Sem pa prebrala veliko knjig o življenju in delu ljudi v tej državi, gledala neštete dobre in slabe filme, redno prebiram prispevke v javnih medijih o njihovih inovacijskih uspehih in iskanju dobrih strokovnjakov po vsem svetu, tudi po Sloveniji. Spoštujem prizadevanja državljanov ZDA, da bi njihovi vodilni režimi delovali bolj naklonjeno socialnim programom kot so zdravstvu, izobraževanju, kulturi in programom pomembnim za zmanjševanje revščine. V svojih blogih zato pazim, da ne napišem kaj slabega o ljudeh, pišem le o posledicah vmešavanja orožarske industrije ZDA v življenje in delo drugih narodov ali pa o tem kar ni jasno nikomur, zakaj se čutijo ZDA poklicane, da rešujejo mednarodne probleme ljudi na svetu, ko imamo vendar Združene narode, njihove pristojne organe in Varnostni svet.

Trenutno je najaktualnejša prisotnost ZDA v obrambi Ukrajine pred Rusijo in obrambi Izraela proti Hamasu. Neznani so še razlogi za nadvlado ZDA nad NATO-m. Do Ukrajinsko-Ruske krize je veljajo, da je NATO obramba Atlantskih držav in temu primerno je urejeno tudi njegovo financiranje. Od kot in zakaj naj bi bila v omenjenem vojaškem spopadu skupaj ZDA in NATO kot se je zareklo našemu veleposlaniku v ZDA, ki svojo tezo opira na dolgove, ki jih baje imajo članice do NATA. Najbrž je to pomembno sporočilo EU, da mora za svojo varnost v prihodnje skrbeti sama, se od NATA distancirati zlasti v obveščanju, se sporazumeti o delitvi premoženja in ostalo prepustiti ZDA.

Poglejmo Ukrajino, ta plačuje ZDA in NATO pomoč s prodajo svoje zemlje, če ne bo pogajanj med vojskujočimi, bo vojna z orožjem ZDA pod nazivom NATA trajala v nedogled, tudi potem, ko bo EU že imela svojo obrambo brez NATA. In kako bo v Gazi. Izrael bo z orožjem ZDA pobil naraščaj za več rodov naprej, zdesetkal palestinski narod in pozidal njihova polja. Za protiuslugo bo izraelski narod prebivalcem ZDA zagotovil varnost pred Iranom, ki razpolaga z jedrskim orožjem. Oba bojišča bosta izpraznila skladišča orožarske industrije ZDA, ki že snuje koncept razvoja novih industrij po sistemu izolacionizma. Podjetja, ki so proizvodnjo selila po svetu, se bodo vrnila v ZDA skupaj s svojimi kooperanti, tudi iz Slovenije. Obeta se jim dva do trikrat večji dobiček kot ga dosegajo sedaj v Nemčiji, Franciji in Italiji, seveda brez socialnih programov. Ko bo EU dokončala bančno unijo in unijo kapitalskih trgov ter zagotovila razvojni kapital, bo ZDA pripravljena bilateralno sodelovati z njo tako na področju kritičnih mineralov kot oskrbi z čipi in energijo. Ne bo smelo manjkati niti priznanje, da so ZDA najmočnejša sila na svetu, presenečeni pa naj bi bili nad tem, koliko evropskih držav bo pokazalo željo po močnih bilateralnih odnosih z ZDA mimo skupnih dogovorov EU.

Demokracija po pojmovanju ZDA bo pregnala iz sveta avtokracijo (oblika vladavine, kjer pripada vsa oblast samo eni osebi, praviloma povezana z nasiljem in neomejeno samovoljo. V takšni ureditvi ljudje ne morejo vplivati na delovanje državne organizacije, je ne morejo nadzirati in uveljavljati njene odgovornosti), ljudje bomo morali živeti tako, kot bodo rekle ZDA. Kako je mogel zato vedeti Cankar, da je napisal dramo Hlapci?

Se vam zdi, da ljudje v ZDA razmišljajo o demokraciji?

Volilna nedelja, 9. junij 2024

Že od jutra se vleče ta neznosna soparnost, težak zrak, ne vroče ne mrzlo, sonce, pa spet oblaki ves dopoldan. Odpravim se na vsakodnevni sprehod, obliva me pot in komaj pridem domov. Poslušam Vilija Resnika, ki se na odru giblje in obnaša kot, da ni nikoli delal kaj drugega kot pel. Skupaj s še trem mačoti popivajo in prepevajo kot da imajo 20 let. Na noge so spravili vse prisotne, ne vem kdo je glasnejši, ne morem jih več poslušati. Začnem prebirati intervju z našim diplomatom v ZDA, ki vse, kar sliši na ime ZDA samo hvali, nam pa očita, da smo nespoštljivi do te velikanke. Samo še to je manjkalo in morala sem se malo uleči, da zberem moči za kakšno koristno delo. Toda današnja nedelja ni navadna, zbiramo kandidate za parlament EU, zgleda, da to ljudi zanima in upam, da ne samo zaradi ustrezne propagande. Zanimiv mi je bil neki koroški študent z mislijo, da Evropa veliko vlaga za boljše povezavo in izobraževanje mladih. Ja, vlaganja in spodbude so sistematične, lahko bi nastajale miroljubne skupnosti, toda odločujoči del v EU ne vidi te dobre klime, ki nastaja med mladimi. Kje torej nastajajo razlogi za oboroževanje, kje odločujoči vidijo vojne nevarnosti, da jemljejo materialno osnovo izobraževanju, zdravstvu, športu. Zakaj te nevarnosti ne zaznavajo mladi?

Kamor koli pogledam, vidim kontradiktorne situacije, kar je nekemu okolju sveto, je drugemu nepotrebno, kar nekdo smatra, da bo rešilo svet, ocenjuje drug kot pogubo, kar naj bi koristilo večini je neznosno za manjšino ali vsaj posamezno politično stranko. Na tej volilni nedelji se odgovori na to vprašanje vrivajo med prioritete.

Menim, da smo spet pri slabi obstoječi, uzakonjeni organizaciji dela in zato nezmožni razčistiti odgovornost za svoje ravnanje. Nešteto oseb nas seznanja z rabotami ZDA in vsak navaja svojo resnico. Katera je verodostojna, da ji lahko verjamemo in upoštevamo pri svojih dejanjih za katere smo osebno odgovorni. Nešteto mladih po vsem svetu javno zahteva mir, razvoj, zanimivo delo. Kdo je torej tisti, ki jih bo prepričal, da bodo zgrabili za orožje in se, danes prijatelji, jutri med seboj pobijali? Kakšne koristi prinaša rusko-ukrajinska vojna ljudem v območjih, ki jih hoče imeti Rusija in Ukrajina, zakaj jim ti dve državi ne omogočita samoodločbe. Enako bi se lahko vprašali za Palestino, Gruzijo, ne vem še koga, ki hoče svojo avtonomijo. Razvoj zahteva spremembe, zakaj jih ne sprejemamo, ko imamo že dobre vzorce na primer tudi z našo državo. Vezi med nami ni potrebno prekinjati, če se osamosvojimo, morajo se le dograjevati kjer so šibka ali neustrezna. V tem smislu je današnji obisk naše predsednice v Albaniji spodbuden in smiseln, naklonjen ideji samostojnosti in povezovanju.

Zdi se mi, da današnje volitve ne bodo kaj bistveno vplivale na organizacijo dela, ki je utečena in tradicionalna tako v EU kot v naši državi. Stranke bodo do prihodnjih volitev pletle svoje mreže, da bi čim več iztržile za svoja suha leta, Miran in Andrej bosta sanjal o kombiniranem volilnem sistemu, zakonodajna veja oblasti bo čakala, da izvršna oblast pripravi vse, kar bi lahko ali morala storiti sama z obilico svojih svetnikov, tolmačev, koncesionarjev in kaj vem še česa. Nič hudega, samo pazimo, da barantači z orožjem ne pridejo do raznih vard, odločujočih poslancev, na poslovne zajtrke, po odličnike na naš univerze in s polnimi denarnicami po podjetja, ki so še v lasti male Slovenije. Sicer pa, pustimo se presenetiti, morda prihaja po soparnem vremenu deževje v obliki želenih izidov volitev, ki bo spral iz nas umazanijo in se bomo brez soparnih nedelj uspešno spoprijemali s problemi, trdimi kot orehi!

Kako pa vi razmišljate v soparnih dneh?

Likovni samorastniki, 8. junij 2024

Pretekli teden so v Trebnjem odprli likovno razstavo »Krajine neizgovorjenega« umetnice Darje Štefančič, ki mi je danes polepšala dan. Imeli smo otvoritev 57. tabora likovnih samorastnikov, udeleženke in udeleženci so se nam predstavili na razstavišču Galerije likovnih samorastnikov v kateri so razstavljene Darjine umetnine.

Ko vstopiš v razstavni prostor kakšnih 30 slik, si dobesedno obsijan z množico izjemno živobarvnih poslikav na katerih Darja prikazuje njeno notranjo odslikavo vrtov, dreves, rož, stolpnic, travnikov, vsega, kar ji zazna duša v razkošno svetlih barvah. Ta izjemna barvitost vabi oči obiskovalca in od njih ne more, stran ker se dobro počuti ob vsej svetlobi in prelepih barvah. S svojimi vrtovi, travniki in gozdovi se nekoliko približuje motivom srednjeveških tapiserij po motivih ne pa po barvah in kompozicijah. Meandri z zelenjem obdanega vodotoka preko pokrajine so tako realistični, da jih lahko prepoznaš kot lastne vsakemu kraju. Modre mlake v njenih vrtovih v kombinaciji s številnimi odtenki zelenega rastlinja so naravnost zapeljive, ko jih gledaš v mislih iščeš, kje si prav take znamenite barve že prepoznal in se nad njimi navdušil že kot otrok ob prebiranju pravljic iz vzhoda. Zaradi optimistične, svetle barvitosti so tudi imena njenih vrtov dokaj romantična kot so Rajski vrt, Vzvalovanje vrta, Vznemirjanje in podobna imena. Ko se iz zunanjega obiskovalca spremenimo v duhovnega sprehajalca po naslikanih prostorih, se nezavedno ujamemo v likovno igro barv, oblik in motivov in, kot pravi Benedettijeva, se v Darjinih delih kaj lahko zgubiš. Barvna sosledja in način nanašanja barv pojasnjuje umetnica od nalaganja plasti, sledljive smeri čopiča do nanašanja plasti slike toliko časa, da izzove žarjenje, nastajanje otokov svetlob. Slike lahko sprejemamo kot abstrakcije ali pa v njih najdemo izpovedne in pripovedne elemente, simboliko, odslikavo podzavestnega. Njeno Stezo v jutro bi prav rada občudovala v svojem domu.

Mesto Trebnje od 1968 leta dalje vsako leto organizira Tabor likovnih samorastnikov – mednarodno srečanje naivnih umetnikov, ki prispevajo h kakovostni širitvi zbirke. Do sedaj je 336 umetnikov iz 50 držav sveta vložilo v zbirko preko 1400 svojih del. Na letošnjem taboru bo od devetega do trinajstega junija ustvarjalo osem umetnikov iz Ukrajine, Hrvaške, Finske, Bolgarije in Slovenije. Ob zaključku tabora bodo podeljene nagrade žirije in razstava podarjenih del.

Likovno bogastvo Trebnjega je neizmerno saj takih umetnin, kot so prikazane v Galeriji likovnih samorastnikov ni v naši državi in tudi ne veliko na svetu. S promocijo, objavljanjem strokovnih prispevkov o avtorjih in predstavitvi njihovih del svetovni strokovni javnosti, s širjenjem sodelovanja med galerijami v EU in v svetu kot tudi s prizadevanji za širitev samorastniškega ustvarjanja bo slej ko prej Trebnje pridobilo pomembne produkcijske in storitvene razvojne možnosti še posebno, če bo likovno ponudbo razširjalo na svoje glasbene, arheološke in druge kulturne danosti. Prepoznavanje tržnih priložnosti in prilik, ki jih možni kulturni projekti nakazujejo, so v današnjem času zanimivi izzivi za mlade, ki ne bodo po »stezah odhajali ampak ob cestah ostajali«. Kulturne danosti Temeniške in Mirenske doline so neskončne, zajemajo ostanke civilizacij pred antiko, rimske ostaline, srednjeveške gradove in utrdbe, verske spomenike in kulturo sodobne družbe. Samo vprašanje časa je, kdaj bo Trebnje poseglo po ponudbi financiranja EU, da vse te svoje dragulje ponudi radovedni svetovni javnosti, izobraževalnim sistemom, vsemu intelektualnemu potencialu države.

Kako pa vi razmišljate o razvoju vašega območja?

Skrb za vodotoke, 7. junij 2024

Našo krajevno skupnost, tako se še vedno imenuje, obkroža zanimiva lokalna reka imenovana Težka voda. Prihaja nekje iz Gorjancev, se sproti polni z vodami potokov in potočkov in ustvarila je nešteto romantičnih meandrov. V zadnjih petdesetih letih je enkrat poplavila pretežni del svojega območja, sicer pa saj desetkrat na leto razlije svoje vodovje kakšnega pol kilometra ob izteku v reko Krko. Težka voda je v preteklosti pomagala ljudem do zaslužka saj so na njej uspešno delovali številni mlini, danes spremenjeni v trgovine, domove zaposlenih v tovarnah, v pribežališča vikendašev ter upokojenih ljubiteljev narave in v druge različne namene. Reka je danes že močno obzidana, saj lokalne oblasti ne morejo obvladovati širitev mestnega območja na njene bregove. V naši krajevni skupnosti je njen levi breg poln novih avtomobilov iz tovarne, njen desni breg pa krasijo enodružinske hiške v sadovnjaki in zelenjavnimi vrtovi do njenih bregov, Dom starejših občanov in splošna bolnišnica.

Iztek Težke vode v reko Krka je za mesto verjetno nekaj posebnega. Visoko nad bregom Težke vode je naselje stanovanjskih blokov in vrstnih hiš, visoka brežina med reko in naseljem pa je poraščen gozd v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Tisti, ki mejimo na ta gozd in na breg Težke vode moramo s skrbnostjo dobrega gospodarja paziti, da nam gozd ne požira parcel, da v njem živeča favna ne škoduje našemu domu in da je okolje vzdrževano tako, kot naj bi kmetje skrbeli za ohranjanje krajine. Iz teh razlogov so nekateri lastniki kupili parcelo vse do obrežja Težke vode takrat, ko je bilo to še mogoče. Tisti, ki smo prišli na to območje pozneje pa smo s SKZG RS sklenili zakupne pogodbe, ki nas obvezujejo, da zakupljen del gozda negujemo, prav tako njegove trate vse do obrežja, kar je tudi v našem interesu, da imamo mir pred floro in favno. Sklad nas občasno tudi nadzira. Omenjenemu skladu plačujemo zakup, čistimo gozdove, kosimo trate ob Težki vodi, urejamo dostope in vse drugo kar pač zahteva negovanje krajine, vse na svoje stroške.

V petdesetih letih našega sobivanja s Težko vodo se še ni zgodilo, da bi kdor koli poskrbel za čiščenje korita Težke vode, za bobre, ki uničujejo njene bregove, za vodne živali, ki so nevarne za ljudi ali za ribji zarod, čeprav ni dneva, da ne bi kdo namakal trnka in čakal na ribo za kosilo. Ko so urejali parkirišče in pešpot, so po Težki vodi plavale deske, materiali od gradnje, podiranje dreves pa je celo zadrževalo vodo, ki se je zlivala po negovanih tratah tako kot se to zdaj redno dogaja ob večjih nalivih ali dolgotrajnem deževju že vsaj dvajset let. Lokalna oblast je na naše jamranje in prijave odgovorila, da za vodne površine skrbi država. Zdaj pa vidim, da je država samo manjšinski lastnik vodno gospodarskih podjetji, ki jim je podelila koncesije za urejanje vodotokov. Podjetje, ki bi moralo urejati Težko vodo ima dodeljeno koncesijo in je v pretežni lasti Darija Južine. Do sedaj še nismo videli ne lastnika, ne podjetja in seveda tudi ne kakršnega koli načrta, kaj in kdaj bo postoril za ureditev izliva Težke vode v reko Krka oziroma očistil vsaj 50 let nanešeno naplavino, da bo voda spet samo v strugi, da bobri ne bodo podirali varovalno grmovje in gozd in da se ob bregovih ne bo redila ljudem nevarna favna.

Sistem koncesij, kot pravi Jernej Stritih, okoljevarstvenik in oblikovalec okoljskih politik, bi bilo potrebno spremeniti in v upravljanje voda vključiti tudi lokalne skupnosti. Koncesionarji pa so v preteklih letih imeli visok dobiček in bi ga lahko vlagali v smotrno vzdrževanje voda. Tudi koncesionar, ki bi moral skrbeti za Težko vodo je med njimi. Vedno se poraja isto vprašanje, zakaj ljudje ne opravijo svojega dela ampak poberejo samo denar, zase?

Kako pa vi skrbite za svoje imetje ob vodotokih?

Izkrcanje v Normandiji, 6. junij 2024

Predvidevam, da je že vse o tem junaškem podvigu povedano, zabeleženo, prikazano v številnih filmih in opisano v debelih knjigah. Prav tako sem prepričana, da ni zemljana, ki za izkrcanje ne bi vedel, nesmiselno bi bilo karkoli ponavljati razen tega, da ga je povzročil fašizem, največje zlo 20. stoletja.

Okolje v katerem sem živela v času izkrcanja, je preko radia sledilo dogajanju in tako žalostne kot vesele novice prenašalo med seboj. Moj ded se je samo spraševal, koliko jih bo še padlo, bodo dosegli posamezna mesta katerih imen niso znali izgovoriti, bodo pregnali agresorje. Pričakovanja so bila velika, upanje neizrekljivo, če ne uspejo, se bodo Nemci neusmiljeno maščevali tudi v naših krajih. Niso pa imeli nikakršne predstave, kje se vse to dogaja, kakšni kraji so to in kakšni ljudje.

Desetletja pozneje sem obiskala kraj izkrcavanja in najhujših bojev in v mislih so bila z menoj vprašanja, ki si jih je postavljal moj ded. Preplavljalo me je zadovoljstvo, da sem na zgodovinskem kraju vse dotlej, ko sem prišla na bližnje grobišče enakih križev vojakom, Američanov, Angležev in drugih narodov. Ne da se z besedami povedati, kako te tako pokopališče nagovori, kmalu ne vidiš več križev pač pa posamezne vojake, ki se po tvoji podobi oblikujejo iz branja priimkov na križih. Vedno nove generacije se sprehajajo po neskončnih grobiščih ne da bi poznale ljudi kot je bil moj ded in njihov odnos do izkrcavanja.

Imela sem rojaka, ki je bil general in je poveljeval tudi armadi države. Vedno se je ob spominu na velike bitke spraševal kakšen smisel je imelo »futranje topov z mladeniči«, zakaj se človek ne more ubraniti pogubni masovni moriji predvsem mladih. Možakar je v nekaterih primerih krivil vojne strokovnjake, ki so poveljevali toda za izkrcavanje v Normandiji je zatrjeval, da alternative ni bilo. V času, ko sem se potikala po teh krajih, so že posneli animacijski film o izkrcavanju. V projekcijski dvorani smo se virtualno pomešani z vojaki, pomikali od obale do vkopov okupacijskih sil. Med nami so padali zadeti vojaki, prihajali reševalci, se fronta pomikala vse bliže okopu in ga likvidirala. Konec filma in pretreseni smo prihajali iz kabine, potrebovali smo kar nekaj časa, da smo bili spet obiskovalci.

Na svojih popotovanjih sem večkrat obiskala tudi kraje velikih vojaških bitk od legendarne Trojanske do turških otokov, kjer so bili pobiti poleg vojakov angleških narodov tudi turški študenti medicine. Na vseh bojiščih te spremlja občutek krivde za zgubljena življenja, boli izguba celih vojaških enot, bolijo njihovi križi in spet v zavesti nastajala vprašanja zakaj je vojna potrebna in komu? Tako se po osemdesetih letih sprašujemo tudi danes, komu je potrebno ubijanje v Ukrajini in v Gazi in seveda povsod, kjer se sporazumevajo le z orožjem.

Zavedam se svojega idealiziranja in naivnega spraševanja, vendar menim, da je prav v današnjem času nujno. Zgodovina nakazuje, da samo masovni odpor proti nasilju le-tega lahko ustavlja ali ustavi. Tega orožje ne zmore, niti ne zmorejo politične elite, morda bi lahko poskusile gospodarske elite vendar močno dvomim, ker proizvodnja orožja zagotavlja visoke dobičke še posebno, če se dobavne verige ne pretrgajo. Ostala je torej samo amorfna masa in njeno spoznanje, kaj ji prinaša blaginjo in kaj jo spravlja v grob. Tudi v Normandiji stoji največ križev amorfni masi vojakov!

Kako pa vi razmišljate ob pobitih vojakih?

Kako gre ženskam? 5. junij 2024

Kaj naj rečem, kot vedno je tudi v današnjem času veliko namigovanj kam vodijo tokovi družin kje prevladujejo ženske, kako se razvija feminizem, kaj se med moškimi in ženskami zboljšuje in na kaj pozabljamo.

Po javnih medijih se veliko piše o tem, kakšna je naša družina danes in kaj storiti, da bo spet taka kot je bila nekoč. O tem, kakšna je bila nekoč največ razmišljajo verske skupnosti in politične stranke, ki jih te podpirajo. Žal stroka ugotavlja, da družina, ki jo danes zagovarjajo predvsem ekstremistična gibanja, nikoli ni obstajala in da je pač današnje sanjanje o velikih družinah povezano s proračunskimi naložbami, skrajševanjem pravic žensk in slabšanjem produkcijske sposobnosti družbe kot celote. Vsakemu je danes jasno, da je osem desetletji miru omogočilo zacelitev ran dveh svetovnih vojn, vzpon materialnega blagostanja in množično izobraževanje celotne populacije in da vsega tega ne bi bilo brez sodelovanja žensk tako v končanju vojne in zaščite miru kot bistvenega prispevka ženskega dela k blagostanju družin. Seveda pa so ženske ta prispevek lahko zagotovile le, ker so se izobraževala, si pridobile sebi primerne pravice in zagotovile ustrezno skrb za družino pri možu oziroma partnerju. Družine so se ohranile, se materialno in duhovno okrepile, pridobile podporo družbe in nadaljevale proces enakopravnosti, izobraževanja in vključevanja v vsa področja dela tudi tista, ki naj bi bila rezervirana za moške. Marsikdo tega zgodovinskega procesa noče priznavati in vztraja, da je ženska najprej mati, nato dolgo nič, potem žena in nazadnje varuhinja doma v popolni odvisnosti od moža. Naši otroci o tem ne sanjajo, svojo družino želijo oblikovati po vrednotah obeh staršev in vzorcih, ki so prilagojeni današnjim danostim.

So se pa ohranile, bi rekla ne kaj dobre družinske prakse kot so fizični pritiski na šibkejše žene, nasilje tudi nad otroci, podobne svinjarije … dosti dela za psihoterapijo!

Ne samo mati, danes je ženska že v tretjem rodu ustvarjanja v družbeni reprodukciji. Brez žensk ali njihovega popuščanja si danes ni možno predstavljati kulturnega delovanja, doživljanja in duševnega bogatenja družbe, se več ne more razvijati zdravstvo, šolstvo, sodna veja oblasti, raziskovalno delo, da ne omenjam turizma, farmacevtske proizvodnje in podobnih dejavnosti odvisnih od spretnosti in značilnosti ženskega dela. Prav za prav sploh ni možno razumeti zagovornike odpravljanja določenih ženskih pravic kot na primer svobodna odločitev o svojem telesu, ki trenutno skrbi vso Evropo in se mora prebiti do milijon podpisov. Vprašujem se, kdo odreka pravico ženskam da odločajo o svojem telesu in zakaj, kakšni cilji ga vodijo in kako jih namerava uveljavljati v digitalni prihodnosti, ko bodo na pomenu pridobivale oblike upravljanja s pomočjo čustev in emocije.

Domnevam, da bo potrebno še veliko prijateljskega prepričevanja in dobre volje tako moških kot žensk z namenom, da zakonca in starša enakopravno odločata o svoji družini brez pri šepetalcev različnih verskih in ekstremnih mišljen in to povsod po svetu. Ja, težko verjetno, tak mora biti vsak cilj, da se moramo zelo potruditi za njegovo uresničevanje.

Da sem tole napisala sem prebrala kar nekaj literature in celo knjigo o emancipaciji, nauku pomembnem za oba spola. Tako žena kot mož si morata drug drugemu priznavati enake pravice in jih tudi udejanjati. Samo tako si družina zagotavlja svoj obstoj in pogoje za trajnostni razvoj.

Kako pa vi prepoznavate odnose med starši?

Naša varnost, 4. junij 2024

Do sedaj se mi je vse skupaj o Vardah in pozivanju k osebnem oboroževanju, zdelo bolj kot neka želja posameznikov, da bi bili v javnosti opaženi, priljubljeni in morda celo sprejeti. Da je to resen začetek nekih vojaških aktivnosti, ki jih lahko v prihodnje doživljam na ulicah, mi na kraj pameti ni padlo. Nerazumljivo je od kot te paravojaške zamisli in predvsem zakaj se porajajo v naši današnjem času ko imamo najnižjo stopnjo brezposelnosti, ko se znatna sredstva vlagajo v obrambne namene ne samo v naši državi, ko je NATO v svojem najvišjem vzponu in so dobavne verige sveta pravzaprav omogočile zadovoljitev življenjskih potreb večine?

Vam, morebitnim sledilcem mojega bloga, postavljam vprašanje ali ste sledili zadnjim poročilom javnih medijev, ki navajajo da v naši mali in dragi Sloveniji obstajajo oborožene organizacije kot so Gibanje Generacija Identiteta in Slovenska obrambna straža z okoli 200 pripadniki po vsej državi, podpira pa jih dolgoletni poslanec Državnega zbora. Orožarsko opremo in maske naj bi jim pomagalo zaščititi ženske po slovenskih mestih pred emigrantskimi posilstvi, zaščito Slovenije pred emigrantskim uničenjem, nevarnosti islamske vojne proti Evropi, zagotovitev pravice po samoobrambi državljanov ter državljank in morda še kaj, kar so novinarji prezrli. Pristojni organi države so že zaznali njihove oborožene aktivnosti v prestolnici in, po poročanju novinarjev, ustrezno ukrepali.

Mnenja ljudskih množic je seveda različna. Večina meni, da so oborožene enote po naših mestih le propaganda desnih strank v predvolilnem času in zato ne jemljejo resno niti pozivov za zagotovitev osebne oborožitve vsakega od nas, niti nastajanja oboroženih organizacij, niti njihove oborožene akcije, še manj pa sodelovanje poslanca Državnega zbora. Je to pravo ravnanje? Pred leti nismo resno jemali gospoda Šiška ter njegove Varde, malo časa je bilo potrebnega za njegov »naraščaj« o katerem poskušam pisati danes in sam bog ve, kaj bo potrebno reči za oborožene akcije v prihodnje na območju Slovenije, če bomo vedno le zmignili z rameni in neresno jemali ta obsojanja vredni razvoj paravojaškega delovanja in strahovlade. Prav ta dviguje svoje zastrašujoče misli in dejanja tudi po drugih državah, v Nemčiji so ji ljudje že pokazali rogove, mi pa seveda kot pridni in pohlevni, ne upamo ali nočemo reči stop uporabi orožja in nastajanju oboroženih organizacij.

Hipotetično gledano je ta naša podložniška drža najbolj nevarna za naše vnuke saj novinarska poročila govorijo tudi o novačenju celo nepolnoletnih v te orožarske organizacije. Ne smem pomisliti na posledice, ki bi sledile, saj bi namesto spoznavanja uporabe umetne inteligence, zelenega prehoda in podobnih naravnanosti v prihodnost in šport, izgubljali čas z vadbo v ravnanju z orožjem kot se je to dogajalo pri nas v prvi polovici preteklega stoletja, danes pa žalostni vsak dan Ukrajincev, Palestincev, Ruskih in izraelskih vojakov, da ne omenjam vse oborožene lumpe v Afriki in Južni Ameriki. Prof. dr. Kovač že opozarja na barantače z orožjem, ki jih je možno prepoznati v vseh mrežah, ki jih pletejo evropske politične stranke in najodgovornejši vodje članic EU.

Menim, da se z orožjem ne gre igrati, niti ni primerno, da njegovo moč podcenjujemo. Ravnali bi modro, če bi oboroževanje regulirali in vzgojno delovali v korist miru, sožitja ter sporazumevanja. Politične stranke so anahronizem za današnje tehnološko in tehnično napredne čase, zato je njihov obstoj samo še vprašanje časa, Ne dopustimo, da nas uničujejo!

Kako pa vi sprejemate oboroževanje naše družbe?

Perspektivni kadri, 3. junij 2024

Poznamo razne krize, ki spremljajo vsakega, toda sama si bom zdajle poskušala razjasniti zakaj so tako močno prisotne krize v politiki, ki jih zaznavamo celo kot neposredne vojne nevarnosti.

Med mnogimi nalogami na delovnem mestu sem od časa do časa imela tudi kakšno politično funkcijo za katero sem morala najti poti, da sem jo zadovoljivo opravljala. Najprej sem se običajno zatekla k literaturi, če je ta obstajal in k ljudem, ki so to funkcijo že opravljali. Zbrane napotke sem nato primerjala z učinkovitostjo in ocenami opravljenega dela. S pomočjo zbranih dejstev sem poskušala pripraviti neke smernice o delu v prihodnje, v katerih so bili najpomembnejši cilji in potrebni kadri, ocena možnosti, da se dosežejo ali dosegajo in sprotno analitično ugotavljanje neustreznosti ter korekcija politike. Pri opravljanju funkcij je bilo potrebno marsikaj od omenjenega dodati in na marsikaj tudi pozabiti kar je normalno, če funkcijo dobil ali prevzameš ne da bi jo dobro poznal. In prav to opažam pri večini naših državnih in podjetniških upravljalcev v današnjem času – funkcije prevzemajo ne da bi jih razumeli ali poznali, ker pa so danes funkcije vedno zahtevnejše, ocenjujem, da bi država morala imeti usposobljen »bazen« kadrov iz katerega bi si zagotavljala kadre za verodostojno upravljanje skupnega premoženja.

Kadrovski bazen ima danes vsako podjetje, ki resno načrtuje svoj trajnostni razvoj. Oblikovanje tega bazena so kadrovske službe začele že gotovo že pred petdesetimi leti in ga od tedaj naprej nenehno izboljšujejo s sodobnimi metodami spremljanju učinkov dela posameznih strokovnjakov in področji, ki so za podjetje pomembna. Da ne bi ostala brez vodilnih tehnologov in tehnikov, managerjev in mojstrov managementa morajo vsak dan vedeti, kdo lahko nadomesti nekoga ki delodajalca zapušča. Evidentirani v bazenu kadrov imajo ciljano izobraževanje specifično za funkcije, ki bi jim bile lahko zaupane v prihodnosti. Privzgojiti jim je potrebno lastnosti, ki jih v poklicnem izobraževanju niso imeli priliko spoznati pa bi jih na najodgovornejših položajih morali uporabljati.

Kako pa je z izobraževanjem in vzgojo v političnih strankah naše domovin? V naši državi imajo politične stranke edine pravico oblikovati volilno listo kandidatov na vseh volitvah. Volivci in organizacije civilne družbe smo izključeni pri tej izjemno odgovorni nalogi. Nikjer še nisem zasledila, da bi katera od strank v program svojega dela vključila tudi izobraževanje in vzgojo bodočih politikov. Meni so na primer volitve v parlament EU pomembne predvsem za izobraževanje in vzgojo bodočih slovenskih voditeljev, ki bi odgovornosti lahko sprejemali kot kompetentni izobraženci. Predstavljam si, da se odgovorni politik oblikuje po več letih, če je tako rekoč vsak dan na drugem področju dela. Zavzemam se za izvolitev mladih v organe upravljanja skupnega dobra, da bi dolgoročno zagotavljali njegov kompleksen razvoj. Njihova usposobljenost bi morala vsebinsko krasiti volilno listo. Sedaj pa na listi kandidatov niso napisane niti pravi naslovi poklicev, kandidati za poslance pa se samo ponavljajo. Očitno je, da stranke ne skrbijo sistematično za svoje kadre, ki jih volivcem predstavijo kot kandidate in da od teh kandidatov tudi ne pričakujejo učinkov za večino pač pa le za člane svoje stranke. Upam, da bomo enkrat vsaj izvedeli, koliko je teh članov političnih strank in s tem koliko Slovencev je privilegiranih, da smejo sodelovati pri izboru kandidatov, ki jih potem volivci moramo voliti.

Podoben primer sistematične skrbi za kompleksnost izobraževanja in vzgoje bi potrebovali tudi poročevalci o upravljanju s skupnim premoženjem, zlasti novinarji.

Kaj pa vi menite o organiziranem prizadevanju za boljše politike?

Prebiranje opisov, 2. junij 2024

Prvi dami novinarstva iz področja literature se moramo zahvaliti, da nas tako lepo vodi po knjižnih novostih. Samo preberite njeno opozorilo na prevod esejev Zbigniew Herberta »Hotel sem opisati«. Spodbudila me je, da sem knjigo seveda takoj poiskala v knjižnici in jo prebrala z največjim zadovoljstvo ter zanimanjem. Gospa Irena Štaudohar je omenjeno knjigo predstavila kot zapis različnih tem od zgodovine in potovanj do umetnosti, od mitologije in arheologije do premišljevanja o pokrajinah. Predmet avtorjevega zanimanja je tista resničnost, ki poleg tega, kar nam je dostopno empirično, zaobsega tudi celotno dediščino človeškega rodu. Ko knjigo prebiraš res lahko samo občuduješ znanje in vedenje nekaterih posameznikov o ljudeh in družbah v različnih časovnih obdobjih oziroma na različnih zgodovinskih območjih.

Za mene pa ima vsebina omenjene knjige še poseben pomen. Večina krajev, ki jih avtor omenja sem uspela spoznati osebno saj so to znane turistično zgodovinske destinacije vsake potovalne agencije. Predno sem se odpravila na pot sem največkrat proučila lokalno zgodovino, se pozanimala za posebnosti posameznih krajev in tako vedela, kaj ne smem prezreti. Vsa ta potovanja so bila zelo poučna, neskončno zanimiva in ostala so mi v spominu z mnogimi podrobnostmi in njihovimi posebnostmi. V Provanso sem se večkrat vračala in vsakokrat spoznala kaj res posebnega. V Arlesu smo tudi mi popotniki iskali Vam Goghove slike, obiskali Areno, uživali v pohajkovanju po ozkih ulicah značilnih tudi za albižanska mesta kot je bil na primer Cacassonn, mesto, ki je danes biser turizma v južnem delu Francije in je morija herezije eden od razlogov za množičen obisk popotnikov iz vseh koncev sveta. Vsak od nas bi se moral dobro poučiti o tem, kako močne so bile nekoč verske dogme in kako pogubno so bili v imenu vere uničeni celi narodi. Herbert ni pozabil niti Templarjev, bratovščine, ki je skrbela za romarje v sveto deželo ter razvila bančništvo. Krvavo uničenje tega viteškega reda je bilo delo francoskega kralja Filipa Lepega.

V starodavnih mestih severne Italije kot so Siena, Urbino in podobna mestnih področjih je avtor knjige občudoval zlasti čudovite freske in poslikana platna likovnih umetnikov. Te umetnine privabljajo vedno več občudovalcev umetnin pa tudi popotnikov in turistov. Sama sem se po teh toskanskih mestih večkrat potikala ne samo zaradi slikarskih umetnin saj imajo ta mesta izjemno arhitekturo, čudovite gledališke predstave in koncerte, da o srčkanih lokalčkih polnih sladkarij in drugih dobrot sploh ne govorim. Na nek tak obisk v Sieno je šla z menoj tudi moja mama, ki pa nikakor ni mogla slediti naši skupini pri ogledih mesta. Usedla se je na ulični gostinski prostor neke kavarnice, si naročila kavo in prižgala cigareto, ter uživala pogled na mestni vrvež. Ko smo se vrnili iz galerij se nam je spet zadovoljna pridružila.

Kako je avtor knjige predstavil antično Grčijo je res nek posebnega v literaturi. Iraklion na Kreti je bil med prvimi grškimi mesti, ki sem ga obiskala že leta 1964 in čez 20 let še enkrat s sinom. Knosos je fasciniral tako mene kot pozneje sina in do branja Herberta nisem še slišala, da so ponarejene njegove poslikave. Je pa opisal špiljo v kateri se naj bi rodil Zeus. Bila pa sem tako kot Herbert presenečena v Santorinu, kjer naj bi bila potopljena Atlantida po enem od mnogih mišljenj o njeni lokaciji. Akropolo in druge dragotine antičnih Aten sem si ogledala večkrat, enkrat pod vodstvom pisateljice Tite Kovač Artemis in se ob tem sploh nisem spomnila Freuda, ki je nenehno »spremljal« Herbertovo občudovanje tega edinstvenega svetišča. Svet ima nepopisne lepote in vrednote, ki so naše vedenje o prednamcih in naše izročilo zanamcem!

Tudi vi z zanimanjem spoznavate zgodovino ljudstev sveta?

Siromašenje Slovenije, 1. junij 2024

»Dober gospodar nikoli ničesar ne prodaja, samo kupuje!« je bila osnovna zamisel moje dedka, lastnika kar primerno velike kmetije, ki je uspela preživljati trinajst članov družine in vse svojim otrokom zagotoviti solidno materialno dediščino. Danes so seveda drugačni časi, vladajo filozofije trga, finance postajajo pretok digitalnega plačevanja med bankami in varovanje zalog prebivalstva v denarni obliki. Podedovana zemljišča so zanimiva le, če so zazidljiva. Dolgoletni nasadi se spreminjajo v vikende in domovanja družin. Patentov in druga industrijska lastnina je skromna, primarno v uporabi sodelavcem v tujini. Vrednost osnovnih sredstev pridobiva značaj inventarja, nenehno naraščajo infrastrukturne potrebe javnih zavodov in javnih podjetji, večati se morajo dajatve, blažiti pritiski na proračune in najemati vedno novi krediti. Kako mora te družbene spremembe upoštevati dober gospodar in kdo to sploh je? So to upravljalci proračunov, ki jih je v naši državi bog ve koliko in med seboj niso povezani? Vemo davkoplačevalci koliko naših davčnih vplačil gre v posamezen proračun in upravljalci proračuna vedo, koliko se jih bodo prilivi zmanjšali, če se odtuji premoženje davkoplačevalca? Imamo te evidence družbenega računovodstva urejene? Služi digitalizacija samo olajšanju dela uslužbencev ali je namenjena boljšemu gospodarjenju upravljalcev torej parlamentarcem, svetnikom,… informiranju davkoplačevalcev? Vprašanj je nešteto vsa pa se nanašajo na urejenost podatkov za odločanje in ukrepanje. Davkoplačevalec je vsak s. p., vsaka gospodarska družba, vsak zavod in podjetje, vsak državljan. Pretok vrednosti premoženja med njimi, odtujitvi ali povečanju, vpliva preko davčnega sistema na vse proračunske prihodke in torej o tem mora voditi računa vsak upravljalec proračuna. Po mojem mnenju morajo prodajalci premoženja v državi upoštevati interes države, če tega zakonodaja ne omogoča jo je potrebno dopolniti, spremeniti, popraviti, kam bomo sicer prišli. Če se na primer odločim, da bom moj podedovani hribček prodala, moram upoštevati predkupno pravico lokalne skupnosti, sosedov in kmetov. So premoženje Panvite prodali v španoviji vsi omenjeni?

Razprodaja premoženja države Slovenije se je začelo z Mercatorjem, kot je to pojasnjevala funkcionarka takratne stranke na vladi zato, ker prihajata Lidl in Hoffer, ki bosta Mercatorju onemogočila konkurenčnost. Po desetletjih se to še ni zgodilo, uničeval pa ga je kupec. Plaz prodaj podjetniškega premoženja je bila tudi posledica izgube tržišč na zahodnem Balkanu, toda državljani smo bili prepričani, da je bila privatizacija premoženja uvedena zato, da se najdejo novi trgi, proizvodnja usmerjena v donosnejše izdelke in dobička vlagan nazaj v proizvodnjo. Zakaj privatni lastniki premoženja, zlasti tisti, ki so prejeli denacionalizirano premoženje ali odškodnino zanj in podobni lastninarji niso poskrbeli za nadaljevanje proizvodnje, za vlaganja vanjo in za iskanje novih trgov? To je vendar velika sramota za posamezne lastnike, izkazali so se za nesposobne in lopovske, ljudem so onemogočili zaposlitev, materialno premoženje so prepustili propadu, denar pa morajo še imeti, saj ni človeku lastno, da požene vse na boben. Seveda vem, da ne smem napisati imena teh najprej pridobljenih lastnikov družbenega premoženja in nato istih kot prodajalcev tega premoženja tujcem. Pa tudi potrebno ni, vsak državljan in državljanka pozna ta imena in jih lahko identificira. Pri tem v mislih nimam maščevanje pač pa šolske primere neznanja in nesposobnosti vladanja ljudi z mandatom, ki jih nikoli ne bi smeli pridobiti od nas volivcev. O privatizaciji so odločali nekompetentni funkcionarji, dali so se zavesti nezaupanja vrednim ljudem in uničili so osnovo za sprotno obnavljanje družbene infrastrukture zlasti šolanja in zdravstva. Zgubljeno premoženje bo morala Slovenija slej ko prej odkupiti nazaj!

Kako pa vi sprejemate zmanjševanje premoženja državljanov Slovenije?

Marija, 31. maj 2024

Morala bi napisati dr. Marija Turnšek Mikačić, ki je doktorirala na Fakulteti za organizacijske študije in veliko dobrega postorila v svojem praktičnem delu. Pa ne bom uporabljala njenih formalnih številnih nazivov, za mene je bila blaga, razumevajoča oseba, ki je zelo pozitivno vplivala tako na oblikovanje fakultetnih programov kot tudi med člani društva Dolenjska akademska pobuda.

Marija je diplomirala in magistrirala na naši Ekonomski fakulteti, se posvetila menedžmentu in organizaciji ter pridobila andragoško pedagoško izobrazbo na Filozofski fakulteti. Soustvarjala je v ELES-u, v Leku in ČGP Delu ter opravljala delo sekretarke v zakonodajnih organih Republike in države Slovenije. Po pridobitvi doktorata je poučevala na različnih fakultetah, kot docentka tudi na fakulteti kjer je doktorirala. Posebno privlačno je bilo zanjo voditeljstvo in komuniciranje. V dodatnem izobraževanju na tem področju je pridobila mednarodni certifikat NLP trenerja in na šoli Kariernega coachinga poučevala trenerje. Bila je mentorica študijskih krožkov iz področja vodenja, timskega dela, tutorstva, komuniciranja, motivacije in kariernega načrtovanja. Vsestranska Marija je bila sodna izvedenka za področje ekonomije. Zanimale so jo raziskave in proučevala je modele in orodja za karierne načrte in doseganje osebne odličnosti. Napisala je knjigo »Karierno načrtovanje – kako najdeš v sebi skriti zaklad«.

Fakulteta za organizacijske študije nadaljuje s tradicionalnim srečevanjem na Forumu odličnosti in mojstrstva. Hrani dokumentarno gradivo tega trideset letnega druženja gospodarstva ter javnega dobra Dolenjske in Bele krajine, ki ga je zasnovalo in bogatilo društvo ekonomistov omenjenega območja. Fakulteta je povezovala teorije kariernega načrtovanja in osebne odličnosti s praktičnimi dosežki posameznih strokovnjakov, ki so presegala s svojim delom povprečja. Zanimive razgovore je vsebinsko oblikovala naša Marija in jih tudi vodila.

Območje Dolenjske in Bele krajine si že desetletja prizadeva za ustanovitev javne univerze v Novem mestu predvsem za študije tehnologij prihodnosti, medicine, kemije, farmacije, mobilnosti, pridelave ter predelave hrane in drugih dejavnosti zelenega prehoda. V podporo pri ustanavljanju javne univerze deluje društvo Dolenjska akademska pobuda v kateri je Marija sodelovala in sooblikovala letne programske zasnove s tem, da je vanje vgrajevala svoje bogate izkušnje praktičnega dela. Skupaj s kolegi na Biotehnični visoki šoli, na Fakulteti za organizacijske študije in na drugih izobraževalnih aktivnostih kjer je Marija poučevala, je njeno znanje bogatilo tako študente, visokošolske zavode in društva kar je prava rariteta v delovanju visokošolskih učiteljev.

Toda Marija ni bila samo strokovnjakinja, bila je tudi preprosta in ljubezniva opazovalka družbe in njenih aktivnosti. Navdušeno je sprejemala in podpirala nove zamisli, ki godijo ljudem, kot na primer predlog o bohemskem prostoru v gostišču na Glavnem trgu ali pobudo o skrbništvu stanovalcev ulice, da sami poskrbijo za ulično udobje tako v urejanju kot v njeni duhovni rasti. Razgovor ali debata z njo je bila običajno vir nove zamisli za boljše počutje skupnosti, za oživitev na primer lepe navade urejenosti žensk na sprehodu po mestu ali obisku v gledališču. Tudi sama se je rada »nališpala« pri kozmetičarki in se pomlajena pokazala na Facebook-u. Dobra izobražena in sodobna, močna ženska osebnost s sposobnostjo spreminjati besede v dejanja je bila naša Marija, ki jo bomo v naslednjih dneh pospremili na njeni zadnji poti.

Spoštujete tudi vi ljudi, ki veliko znajo?

Palestina, 30. maj 2024

Taka dežela kot je Palestina, privlači ljudi, radi jo obiskujejo, o njej kaj zanimivega zvedo in se seznanijo z njeno neverjetno zgodovino. Seveda sem tudi sama kar dvakrat romala v svete kraje krščanstva, da bi bolje spoznala sodobne težave te države, ki ji zemljo nenehno krade Izrael pod pokroviteljstvom ZDA in Velike Britanije. Zdi se kot da je Palestina v stalni vojni in zato nikakor ne more urediti dvostranskih odnosov s sosedom.

Izrael je danes moderna inovativna država z prihodki, ki ji omogočajo, da je vključena v vse skupne aktivnosti sveta od Evrovizijskega šova do Združenih narodov. Polna je zgodovinskih zanimivosti in polna bogastva ter dragocenosti v številnih cerkvah, ki jih tam gradi cel svet. Razvili so industrijske velikane, galopirajo v medicini, razvijajo mednarodno pomembne izdelke kot so digitalni varnostni sistemi in vojna industrija in še in še bi lahko naštevala. Ker vse to potrebuje ljudi, širijo svoja mesta na palestinska polja in zidajo na njem nova naselja, mestno infrastrukturo, širijo svojo oblast. Njihove univerze so po programih unikatne, polne raziskovalnih laboratorijev modernega časa.

Palestina je regija na Bližnjem vzhodu z bogato in kompleksno zgodovino, ki sega več tisočletij nazaj. Geografsko obsega območje med Sredozemskim morjem in reko Jordan, vključuje pa sodobna ozemlja Izraela in palestinskih ozemelj (Gaza in Zahodni breg).

Palestina brez ozemlja Izraela, je ravno nasprotje izraelskega razkošja. Veliko zemlje a malo rodne, nerazviti trg v državi in neprodorno vstopanje na svetovni trg. Notranja organiziranost slabo učinkovita, pozornost fokusirana na družino, na preživetje, na upornost proti pridobitništvu moderne dobe. Obiskovalec dobi občutek, da nekoliko obupujejo nad lastno močjo, da bi kaj bistvenega pokrenili za uspeh svojega potomstva. Imajo kraje, ki vzbujajo čudenje kot na primer Jeriha, Nebo, imajo tudi moderne nasade na zemlji, ki jo iztrgajo puščavi. Do povečanja judovskega prebivalstva je prišlo po prvi svetovni vojni, ko je bila Palestina še pod britanskim mandatom in to je bil eden od razlogov za ustanovitev Izraela leta 1948. V šestdesetih letih preteklega stoletja se je organiziralo Palestinsko osvobodilno gibanje PLO, ki se je začelo prizadevati za ustanovitev neodvisne Palestinske države, ki jo je že priznala večina držav na svetu in jo bo po napovedi premiera priznala tudi naša država prihodnji teden.

Kaj je na tem ozemlju zgodovinske Palestine tako pomembnega, da se na njem nenehno obnavljajo vojne, zanikajo človekove pravice in pravice narodov do samoodločbe? In kaj bo na tem ozemlju v prihodnje, da bo prevladal mir ter sožitje Izraelcev in Palestincev? Komu so bile potrebne številne žrtve sodobnega trenutka, posebno kar 15000 otrok? Je bilo to potrebno za zaposlitev delavcem v ameriški vojaški industriji? Je žrtve potreboval judovski narod razseljen po svetu, da bi si uredil dom v Jeruzalemu ali Gazi? So žrtve potrebne drugim arabskim narodom v soseščini Palestine? Koga sem pozabila vprašati? So morda na delu kriminalci, verske skupnosti, ekstremisti, organizatorji romarstva ? Smo upravičeni do pojasnila? Kdo nam ga mora podati in kaj bomo z njim?

Dragi državljani Slovenije, Palestinci ne izraelskega dela Palestine so nas priznali takoj, zakaj mi tako mencamo tudi potem, ko je že pobitih 15000 otrok in več kot 20000 mater, očetov, vojakov,…

Kako pa vi doživljate to tragedijo Palestine?

Sosedi, 29. maj 2024

Ivanka, moja neposredna soseda, nekoliko starejša od mene, ne more več na noge in odselila se je v Dom. Njeno stanovanje so otroci prodali, novega soseda žal še ne poznam, zaenkrat slišim samo ropot orodja in domnevam, da obnavljajo kupljeno stanovanje. Prvo srečanje z njim ni bilo niti dobro niti slabo. Svoj ogromni avto je parkiral prem ulično knjižnico s klopco kar je preprečevalo dostop. Moja snaha ga je prijazno nagovorila in možakar je z veliko mero razumevanja opustil tamkajšnjo parkiranje. Upam, da bo tako ostalo.

V isti hiši v spodnjem stanovanju je sosed moj bratranec Jože, sin strica Antona, ki je imel domačijo na Rihpovcu. Jože je zlata duša, iznajdljiv in poznavalec vsakršnega orodja ter naprave, ki se uporablja pri hiši. Pretekli teden je robotu za košnjo zamenjal rezalnike, že nekajkrat je z brskanjem spravil v pogon moj televizor, popravil alarm napravo in zagotovil vpogled v zunanjo temperaturo preko daljinca. Če meni, da kaj ne obvladam mi pomaga. Včeraj je z ogromnimi kleščami potrkal na balkonsko okno in kar nekaj časa sva porabila za odstranitev grmičevja za ograjo ob mojem vrtu. Pošalim se, kaj pa račun, pa se samo nasmehne.

Na nasprotni strani ceste je moja soseda sama v ogromni hiši. Otroka sta si ustvarila svoje družine in se odselila, dolgoletnega prijatelja, izjemno razumevajočega človeka je pobral infarkt, dopolnila je leta za upokojitev po polni delovni dobi profesorice na srednji šoli. Poleg hiše ima vrt, majhen gozdiček, obrežje reke in vse vzorno vzdržuje. Pridna je kot mravlja, žal mi je, da je sama, da se utruja z obilico dela. Se pa tako hči kot sin z družinama za vikend pripeljejo, tudi pomagajo, toda svojih oddaljenih domov ne moreta pogosteje zapuščati.

V ulici je 48 hišk in hiš, od časa do časa se kakšna izprazni zaradi izselitve ali smrti. Med nami ni sporov, vsaj sama ne vem, da bi bili. Na veliko se pozdravljamo, poklepetamo o vremenu, otrocih, aktualnih problemih mesta, digitalizaciji, zabavi in podobno. Ulica je igrišče otrok zato po njej vozimo res skrajno previdno in počasi saj imajo otroci absolutno prednost.

Za mene so bližnji sosedi tudi stanovalci stanovanjskega bloga na vzhodni strani, ki mejijo na naš vrt. Že leta se prijazno pozdravljamo, Drago iz tega bloka vztrajno skrbi za moje obrežje ob reki, naš odnos je prijateljski. Lahko rečem, da težave znamo in hočemo reševati pošteno kar krepi našo pripadnost vzorno urejeni in vodeni soseski.

Meni so najbolj drage družine v ulici, ki so bile že pred menoj. Vdova Silva na primer je sama izšolala hčerki, zdaj si prizadeva že za vnukinjo. Silva je prava dama, zna se lepo urediti, pozorna je do vseh sosedov, vedno je človeku lepo pri duši ko se sreča z njenim prijaznim nasmehom. V eni od hišk je potomka svakinje mojega očeta in kar nek občutek imam, da moram biti do nje še bolj pozorna kot do drugih v soseščini. Ima čudovito družino, kar dva šolarja. Med moje ljubljence spada tudi družina Sonje in Džura, njun starejši sin se je rodil 6 dni po rojstvu mojega sila. Skupaj smo se cepili, šolali, veselili in žalostili. Vedno manj je v ulici mojih delovnih prijateljev in prijateljic. Meri, vdova Suliča, starši dekana DIF-a v prestolnici, Ježevi, potomec Štefana in Anice ter Jakovljevičevi. Dragi so mi, skupaj smo storili marsikaj dobrega, seveda pa tudi ni šlo brez napak. Žal mi je vseh, ki so za vedno odšli, še posebno za profesoricami Polonco in Špelo Valentinčič. Toda življenje gre naprej in prinaša nam mlade sosede, ki jih z veseljem sprejemamo v svojo ulično skupnost.

Kako pa vi shajate s sosedi?

Dotaknilo se me je, 28. maj 2024

Neko oddajo iz leta 2014 o starih ljudeh je predvajala RTV SLO. Hotela sem že ugasniti televizor pa zgledam Klevišarjevo, Čačinovičevo in še enega starega geografa ter prisluhnem oddaji pod naslovom »Če bomo imeli srečo, bomo vsi stari«. Obe dami Slovenske akademske sfere seveda dobro poznam po njunih prizadevanjih, da bi se bolje razumeli, da bi skrbeli za skupno dobro in da bi ustvarjali prijeten svet za vse, za potomce. Za današnji čas neaktualne so te teme, danes prevladuje tekmovanje, potrebni so hitri učinki, visoki zaslužki, številni rekordi, boljše vse od soseda. Vsi trije nastopajoči niso pripadniki te nove vere, verjamejo in temu primerno se obnašajo, v ustvarjalnost na vseh področjih, v moč emocije in zaupanja ter ohranjanje zdravih medsebojnih odnosov med ljudmi vseh generacij. Ljudje bi morali biti v večji meri hvaležni za dane možnosti, da so lahko razvijali svoje sposobnosti, ustvarjali družino, pripomogli k materialni blaginji družbe in duhovno bogatili družbo. Dotaknilo se me je, pomislila sem in se vprašala kako sama priznavam hvaležnost, komu jo priznavam in zakaj?

Izjemno rada se spominjam svojih starih staršev in se jim v srcu zahvaljujem za zanimivo, poučno in delovno otroštvo v veliki familiji na kmetiji. V svoji prvi knjigi sem jasno nakazala svojo hvaležnost do družbenih razmer, ki so mi omogočale šolanje, prebiranje knjig, nastopanje v lokalnem gledališču in še mnogo drugega. Z največjim spoštovanjem sem hvaležna učiteljem in profesorjem, ki so nas tako vztrajno vodili po poti znanja ne da bi za učenje mi imeli ustrezno predznanje ali pogoje. Vse življenje se že sama pri sebi zahvaljujem mojim sošolkam in sošolcem, med katerimi sem bila dobrodošla in so mi še vedno bratje in sestre. Podobno so me sprejeli prebivalci Barja, ostali smo trajni prijatelji in zaupniki.

Zaposlitev je bila za mene neponovljivo doživetje in hvaležna sem do vseh, ki so mi omogočali zanimivo in raznovrstno delo pri ustanavljanju današnje farmacevtske multinacionalke in družbeno izjemno odgovorno delo v javni službi, ki jo po 30. letih javnost še vedno pogreša. Ko srečujem ljudi se skoraj za vsakega spomnim kdaj in v čem mi je pomagal reševati določen problem in čutim hvaležnost do vsakega posebej. Pogosto na to spomnim svojo družino, svoje nekdanje sodelavce pa tudi pišem rada o tem, saj ni možno dovolj razumno seznanjati okolje koliko različnih ljudi mora sodelovati, da se neka koristna in potrebna zadeva ugodno konča. Prav na delu nikakor ne priznavam zaslug posameznika, čeprav so ti vsega spoštovanja vredni, toda učinek je vedno zasluga vseh sodelujočih. Ne morem dovolj poudariti, kako moramo biti hvaležni tistim posameznikom, ki so svoj humanizem, etiko in modrost z velikim zaupanjem prenašali na nas in nam bili za vzor.

Svojo hvaležnost sem dolžna tudi svoji sicer majhni a nad vsem dragi družinici. Ker je bilo doma, v šoli in v družbi običajno vse v redu, sem lahko sprejemala več delovnih dolžnosti in si nabrala več znanj, predvsem pa bila srečna, zadovoljna in mirna. Tudi moje številčno obsežno sorodstvo je bilo vedno del mojega zanimanja, imam jih rada, z zadovoljstvom jih obiskujem in hvaležna sem jim, da so me veseli.

Hvaležnost je občutek potrditve, da smo od nekoga prejeli nekaj, kar nam veliko pomeni. Vsak od nas bi se moral zamisliti komu vse se mora zahvaliti za »darila«, ki so krojila njegovo življenje, ga bodrila v stiski in nagradila v dobro opravljenih dejanjih! To so vezi med nami, čvrste povezave, ki omogočajo ustvarjalno družbo.

Imate občutek za hvaležnost?

V bližnji prihodnosti, 27. maj 2024

Težko je reči, kaj bo zahtevala prihodnost od posameznika in od skupnosti, vendar se le oglašajo opozorilni glasovi, ki to nakazujejo. V Ženevi na primer, že deluje World Economic Forum (WEF) mednarodna organizacija, ki sodeluje z voditelji poslovnega sveta, politiki, akademskimi institucijami in drugimi sektorji za reševanje globalnih izzivov, vključno s podnebnimi spremembami. Opozarjajo upravljalce podjetji, da reševanje podnebnih vprašanj vključujejo v poslovno strategijo in odločanje, jim pomagajo pri prilagajanju na potrebne spremembe in izkoriščanju priložnosti, ki jih prinaša zeleni prehod na trajno gospodarstvo. Pomoč nudijo predvsem s financiranjem zmanjševanja podnebnih tveganj ter pospeševanje inovacij. Ena od njihovih enot je tudi Chapter Zero, globalna iniciativa za spodbujanje upravnih odborov, da prevzamejo aktivno vlogo pri reševanju podnebnih sprememb. Organizirana je po državah in se ukvarja s prenosom dobrih poslovnih praks, povezujejo strokovnjake na tem področju in skrbijo za informacije o poslovnih priložnosti. Chapter Zero Slovenija je zanimiva predvsem za prehransko predelavo in skupno iščejo predvsem možnosti za uvrstitev zelenega prehoda med prednostne naloge gospodarskih družb. Ni dvoma, da nas WEF pripravlja na potrošniške spremembe, ki bodo slej ko prej sledile in spremenile naš življenjski slog.

Pa ne samo organizacije, tudi posamezniki v Sloveniji, ki imajo znanje in vpogled v prihodnost poudarjajo nujnost, da se pripravimo na obvladovanje novih veščin, predvsem tistih, ki jih digitalizacija in umetna inteligenca ne zmorejo. Sicer ne vem, kaj ima Ameriška gospodarska zbornica s talenti, ki jih mi davkoplačevalci Slovenije šolamo, da je pri nas zagnala Program za osebni in karierni razvoj voditeljev in izbira favorite leta. Mi je pa padlo v oči poročanje Dela, kako ti izbranci ocenjujejo prihodnost in kaj v njej naj bi bilo pomembno po njihovem mnenju. Znati uporabljati tehnologije digitalizacije in umetne inteligence kot orodja za informiranje, ocenjevanje informacij, vzgajanje radovednosti in interesa, širjenje znanja, kritično razmišljanje, razumevanje ljudi, zavedanje o situaciji v okolici in v svetu. Čustveni inteligenci bo treba dati večji poudarek, hitrim spremembam je nujno slediti, čas bo treba zavestno upravljati in se osredotočiti na bistvene naloge, zagotavljanje osebne produktivnost in duševnega zdravja. Dragocene postajajo čustvena inteligenca, empatija in duševna odpornost. Visoka stopnja razumevanja tehnologij bo pomembna za družbo kot celoto, ker bodo pomembna etična in filozofska vprašanja, ki jih bo prinašal napredek umetne inteligence in biotehnologije. Krepitev vloge vodje, ki mu ostajajo za reševanje samo še najtežji problemi kot so zasebnost, nadzor, svobodna volja, enakopravnost, povezovanje različnih tehnoloških postopkov in podobno. Etična in družbena odgovornost bodo prevladovala nad tehnološkimi danostmi. Stik z realnostjo in družbo bo odločujoč za premagovanje tveganj.

O jej, bili smo še v preteklem stoletju, ko smo prebirali knjige o bodočih managerjih, podjetnikih in drugih gospodarstvenikih, ki so prihajale nekje iz severa. Govorile so nam o vplivanju čustev na naše poslovne odločitve. Izjemno zanimive so bile in hkrati spodbudne saj se nobeden od nas na svojem vodilnem položaju ni mogel samo objektivizirati tako kot se temu ni mogla podrejati večina zaposlenih. Izjemno me veselijo razmišljanja deklet in fantov, ki jih kot zgleda zasleduje mogočna Amerika, verjetno ne brez razloga. Prihodnost bo zanimiva tako tehnološko kot etično. Najbrž bodo tako družba kot posamezniki mnogo bolj kot danes naklonjeni poštenosti in uveljavljanju odgovornosti, saj drugače ne bo možno zagotavljati varnost sistemov. Stroke bodo morale prepoznavati problematiko v svoji doktrini in jo reševati!

Kako se boste pa vi prilagajali gospodarjenju s pomočjo čustev?

Prebiranje pošte, 26. maj 2024

Od kar so uveljavljeni študijski programi kulture, doživljamo izjemno kulturno ponudbo, številne prireditve različnih žanrov se vrstijo tako v mojem mestu kot okolju. Že dolgo ne sledim vsem, si pa ogledam tiste, ki obetajo novost, spodbujajo razmislek ali pomagajo razjasnjevati dileme.

Knjižnice so bile prve znanilke novih programov tako z širitvijo stvari za izposojo kot načrtno spodbujanje branja, zanimive razprave o knjižnih novostih, kot tudi predstavitve izjemnih literatov. Dobili smo tematsko bralno značko za odrasle, lansko leto na primer knjige o popotovanjih, letos bomo brali o dedkih in babicah. Širijo e-knjige, ponudbo potujočih knjižnic, Bukvarne in možnost izposoje kar 24 ur na dan. Za vsak teden sestavijo prireditve za otroke in za odrasle. Lahko bomo brskali po spletni razstavi ali pa prisostvovali predstavitvi Karlovškega slikarstva, zanimiv bo literarni večer, lahko gremo na Trdinov literarni pohod, spoznamo še več drugih kulturnih predstavitev in za zaključek poslastica tedna pogovor s Tino Košir.

V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici so vedno odličnejši zlasti v prireditvah mednarodnega ali zgodovinskega pomena. Skupinska razstava in umetniški diskurzi o družbenih in klimatskih spremembah New Era je potekal v sodelovanju z Muzejem moderne sodobne umetnosti Republike Srbske in Muzejem sodobne umetnosti Vojvodine. Že pa je napovedan Cisterscapes kulturna krajina cistercijanov v sodelovanju z Muzejem krščanstva na Slovenskem. Galerija likovnih samorastnikov odpira že sedeminpetdeseti Mednarodni tabor likovnih samorastnikov v Trebnjem in ponaša se z zavidljivo zbirko ustvarjenih del omenjenih umetnikov. Bogati ta kulturni program Glasbena šola Trebnje s svojim prefinjenim in vsestranskim glasbenim interpretiranjem tudi najzahtevnejših glasbenih del. Kulturni dogodki, ki spremljajo Tabor presegajo odličnost v ustvarjanju.

Kar dva dogodka sta organizirana v gibanju Rastoča knjiga, OŠ Šmihel pod naslovom Poj mi pesem o vrednotah in lokalna skupnost prireditev Trdinovega pohoda v parku Rastoča knjiga. Priča bomo lahko širitvi Svetovne Rastoče knjige s knjigo Kosova v Severnem parku prestolnice. Naj omenim še dogodek humanosti in spoštljivosti, ki ga organizira vsako lepo Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu. Za mene je kulturni dogodek tudi skrb za ohranjanje spomina na tiste, ki jim ni bilo dano doživeti svobodo.

Ne moremo mimo kulturnih dogodkov, ki jih organizira Krka d. d. ali KUD Krka tako na sedežu podjetja kot v prestolnici. Z nabavo znamenitega klavirja je Krka d. d. postala organizatorka letnih štirih elitnih klavirskih koncertov na katerih nastopajo mednarodno priznani in iskani pianisti virtuozi. Na Krkinem večeru nam predstavijo enega od sodelujočih na Ljubljanskem festivalu. KUD Krka pa prireja vsako sezono 7 zanimivih razstav na sedežu podjetja, razgovore z gledališkimi igralkami in igralci ter redne likovne razstave pa v prestolnici. Bogata in odlična kulturna doživetja, ki so vedno dobro obiskana.

O umetniških čudežih, ki nastajajo v našem Anton Podbevšek teatru pod taktirko Matjaža Bergerja, bi lahko napisala knjigo ali vsaj več esejev, toda njegove predstave pozna danes že vsak državljan pa tudi tujina, kar nam je v čast. Isto bi morali reči za našo Glasbeno šolo in njen izjemen glasbeni program.

Poznate vso to bogato kulturno ponudbo, ki s pošto ali virtualno prihaja v vaš dom?

Lepi maj, 25. maj 2024

Maj je poln dogodkov, doživljajev, presenečenj in izrazov naklonjenosti. V maju praznujejo medicinske sestre in babice, novinarji, zdaj tudi otroci kristjanov pod okriljem papeža tako kot smo mi imeli nekoč svoj praznik pod okriljem predsednika države in še več stvari bi se našlo. Za mene osebno je najlepša vsako leto zadnja sobota v maju ko se že oseminsedemdeset let sestajamo maturanti OSME'56 Stiške gimnazije in bomo ali bodo to počeli, dokler bodo lahko prišli vsaj trije. Tako zavezo smo sprejeli ob prvi obletnici in jo ponovno potrdili ob smrti generaciji najzvestejšega maturanta Lovra pred sedemnajstimi leti.

Imamo se za potomce Jurčičevih junakov, ker se Stiška gimnazija nahaja v neposredni bližini območja v katerem je Jurčič odkril neštete zanimive zgodovinske dogodke in seveda za rodno pokrajino značilne bogataše, vojake, ustvarjalce, romantike, pustolovce in posebneže. Nenehno ga je navdihovala gostilna Pri Obrščaku, tam je še vedno njegova soba, tam pa je tudi v obiskovalcih prepoznaval svoje literarne osebe. Prav omenjeno in seveda dobra postrežba danes v tej starodavni gostilni so razlog, da je postala naše vsakoletno pribežališče. Od osemindvajsetih maturantov nas je letošnjo zadnjo soboto v maju živelo še sedemnajst, Slavka v Avstraliji in Rezka v Argentini. Draga, Nada in Podržaj niso prišli tako, da nas se je zbralo dvanajst, vsi seveda globoko v letih, večino so pripeljale hčerke in enega vnuk. Izjemno ganljivo je bilo naše letošnje srečanje, kot da se zavedamo skorajšnjega odhoda. Več kot uro je trajalo, da smo se med seboj pozdravili, objeli, pogledali v oči in povprašali kako potomci. Skrajno prijazna postrežba je nekajkrat povprašala, kdaj lahko postreže s kosilom, slišana je bila šele potem, ko smo se kot stari ljudje, morali posesti zaradi razno raznih bolečin posameznikov. Še predno smo pojedli kosilo, je Joško vstal in zapel Adijo pa zdrava ostani… nekoliko presenečeni smo začeli prepevati še drugi, vedno več nas je bilo in tudi pesmi so se kar vrstile in sicer nekoliko previdno, saj so naši pevci iz raznih zborov vihali nosove in zmajevali z glavo, pa se nismo pustili ustaviti. Morali so se nam pridružiti kar je petje nekoliko izboljšalo, vendar je bilo še vedno daleč od tistega iz naše preteklosti. Kmalu smo se začeli presedati, da bi se lažje pogovarjali in nastalo je nekaj skupin. Okoli Lenke so bili zelo resni obrazi kar je kazalo na resno debato o trenutnih problemih duhovnega življenja ali na obujanje spominov na tiste dosežke, ki nas krasijo kot generacijo. Samo pet zakoncev še imamo, ostali so vdove ali vdovci. Možakarji so se zbrali okoli Franceta, kaj jih je povezovalo težko rečem, so pa mahali z rokami in bili glasni, domnevam, da so reševali kakšen gradbeni problem, vrtnarjenje ali hišno mehanizacijo. Mojo skupino so sestavljale ženske, tudi hčerke, ki so prisostvovale kot šoferke, nekoliko smo se pošalile na račun svoje počasnosti, pokritizirale sodobno družbo in se seznanile z našimi trenutnimi interesi od evtanazije do splava. Nič usodnega, samo razgovor, ki je nakazoval zadovoljstvo nad druženjem in dobrem počutju. Okoli štirih popoldne smo se začeli poslavljati in prav gotovo je trajalo vsaj pol ure, da smo se končno zbasali vsak v svoj avto. V mojem je vladala groba tišina in občutek, da bi še kakšno skupaj rekli.

Minila je prijetna sobota, mineva tudi maj, vsakoletni najlepši mesec za vse, ki v srcu dobro mislijo in drug drugega spoštujejo take kakršni pač smo. Je pa tako srečanje nabito z čustvi, polno dobrih želja in misli, prebujenje pozabljenega in razmišljanje, kako se je naše življenje dejansko odvijalo v primerjavi z našimi sanjami in hrepenenji. Da ni kanila solza, sem morala stisniti zobe!

Kako pa ste vi preživeli letošnji maj?

Pozabljene ceste, 24. maj 2024

Pod našo vasjo se je bleščala bela »mala cesta« za katero nismo vedeli kje se začenja, dobro pa smo poznali njen konec »Pri Travizanki« kjer se je zlila v »glavno cesto« Ljubljana-Zagreb. Na nas otroke in pastirce po obronkih vasi, je bila to cesta dogodkov, šolska pot, pot s cestnimi skrivnostmi, upanje, da bomo nekoč, ko odrastemo, tudi mi po njej odšli v svet. Pesem »Je bela cesta uglajena, …« je prepeval vsak od nas. Po njej je potekal promet vozov s konji in voli, samo Gornikova strica sta imela avto, ki je včasih zapeljal po mali cesti, ropotal in trobil, za njim pa se je valil cestni prah. Ko smo po njej hodili v šolo, smo se na veliko izogibali kapelicam in kraškim jamam ob njenem napušču, strašili so nas tudi kozolci in gozdovi njenih meja, če se je le dalo smo šli po njej v skupinah. V vojni smo se skrivali po njenih jarkih kadar je pokalo, nekoč smo pri enem od kozolcev zagledali padalo in vojaka v neznani uniformi, opazovali pa smo tudi obešane, do zob oborožene nemške vojake in slabo preskrbljene partizane in njihove terence. Po njej so nas odrasli vodili v farno cerkev kar je bilo vedno slavnostno, bi rekla na pol posvečeno in zato je delovalo kot nenehni opomin – bodi pridna! Nošenje zastave in drugih simbolov takratnega časa po tej naši mali cesti je ostalo kot napotek za prihodnost.

Glavna cesta je bila bolj živahna tako po vozilih kot po popotnikih, gostilničarjih, hotelirjih in trgovinah. Na naših pohodih po njej je bila prva trgovina Travizanove gospe in po njej je še vedno poznana, čeprav je na njej tabla Mercator že vsak 60 let. Sledila je gostilna Butričkovih, potem polja, nato vas Štamperka kjer smo imeli največjo hišo, v njej pa so bili najemniki. Naša potovanja in opravki so se končali pri farni cerkvi nekoliko večje vasi z apoteko, več trgovinami, zdravnikom in obrtniki. Na tem malem koščku glavne ceste je bila tudi moja rojstna domačija, žal pa med družinama ni bilo soglasja. Na tem malem delu glavne ceste sem videla in doživela konec druge svetovne vojne, ki noče iz mojega spomina.

Več let se s cestami ni dogajalo drugega kot jesensko nasutje »šudra«, da se cestna trasa ne bi uničevala. Toda v mojih študentskih letih se je gradila prva avtocesta pod mojo otroško vasjo ob mali cesti. In gradile so jo mladinske delovne brigade. Nisem se jim mogla pridružiti ker so bila prva leta študija zahtevna in še v lokalnem Kulturno umetniškem društvu sem sodelovala. Sem se pa z vlakom podala na njeno otvoritev med ogromno množico ljudi ne da bi avtocesto sploh videla. Moj očim je bil tisti, ki me je spodbudil, da sva se z vespo peljala po novi avtocesti na obisk k moji stari mami. Mačje oči, lahkotno prevozni klanci, obsežnost vozišča – vse to in še mnogo drugega nama je polepšalo pot. Toda te komoditete je bilo kmalu konec saj so tovornjaki in vsak dan številnejši osebni vozniki napolnili avtocesto do take mere, da je pridobila naziv cesta smrti in tudi sama sem se na njej počutila skrajno nevarna.

Kaj vse smo morali narediti južno od prestolnice, da se je zgradila nova avtocesta, bi lahko popisala le v knjigi. Avtocesto zdaj imamo, toda zaradi starosti nismo več vozniki na njej. Pod mojo otroško vasjo so danes vse tri opisane ceste, ni pa več pastircev, ki bi jih občudovali in sanjali, kako lepo bi se bilo voziti po njih. Bolj kot sanje so vse tri ceste polne avtomobilov, traktorjev, tovornjakov, vse hiti, vsega je veliko in za sanje nekdanjih časov je zmanjkalo prostora. Toda človek vedno najde prostor pod soncem, uporno išče vedno boljše rešitve in jih tudi mora najti. Vas pod katero so tri ceste se modernizira, mladi gradijo svoje domove, urejajo svoj skupni prostor in obnavljajo kmetovanje na domačijah svojih prednikov. Morda bodo razvili tudi dejavnosti, ki jih potrebujejo popotniki, romarji in turisti.

So ceste dale misliti tudi vam?

Študentska druščina, 23. maj 2024

Pomislite, da smo se kot študentska druščina spoznali skoraj pred sedemdesetimi leti, pa se še vedno srečujemo, pošiljamo maile in kolikor toliko spremljamo razmere v katerih se, danes stari, nahajamo. Letos smo se ponovno preštevali, kar polovico jih je odšlo v večnost, naša bivša organizatorka potem, ko je še sprejela vabilo za letošnje snidenje. Kakšnih dvajset ne zmore več voziti ali pa jih tarejo revme, boki, živci ali kaj podobnega. Tako se nas je danes zbralo štirinajst v Šestici in ne na Livadi, ker je Šestica bližje centralni avtobusni postaji na Slovenski cesti. Ja, večina se nas je brezplačno pripeljala z avtobusom s pomočjo rdeče izkaznice upokojenih in se tako izognila problemu parkiranja. Takih skupin, kot je bila naša je bilo istočasno v Šestici vsaj deset, še en dokaz, da tudi stari radi obujamo prijateljstva in se z zadovoljstvom družimo.

Kaj je od tiste zanimive tisoč tristo glave vpisne mase leta 1956 prišlo na današnje srečanje? Velika večina je odpadla že prvo leto, ženske so se poročale, moški so hrepeneli po samostojnosti in iskali službe. V drugem letnik je bil ponovno velik osip, ko pa so prišli na vrsto statistika, politična ekonomija in mednarodni sporazumi nas je ostalo le še dvainsedemdeset, ki smo končali z diplomo. Ekonomija je spadala med najzahtevnejše fakse, profesorji so bili odlični in precekj znanja smo odnesli s seboj v tovarne, urade, trgovinske dejavnosti, šole in bog ve kam še. Eden od današnjih udeležencev je razvijal pilotsko stroko, drugi je zastopal eno izmed industrijskih velikank Slovenije na Dunaju, Marko je na primer skrbel za prodajo storitev in računalnikov IMB v vzhodni Evropi, Miha pa je obvladoval načrtovanje rabe prostora južno od prestolnice. Današnji udeleženec Marjan je bil inovator in se ponaša z zaščitenimi novostmi v logistiki. Za vse niti ne vem, kako so rogovilili po domovini in svetu. Dekleta smo bila predvsem pridna in dokaj ustvarjalna. Korošica je zasnovala podjetje za vodenje računovodstva, ki še vedno uspešno deluje. Ena od nas je asistirala ministru planiranje in razvoj, druga je prodajala izdelke lesne industrije v Ameriko in pozneje skrbela za devizno dokumentarno kontrolo pri banki Slovenija. Iz naših vrst je največja slovenska banka pridobila eno od vodilnih uslužbenk, ki ji je bila zvesta vso delovno dobo. Kje je ustvarjala Vida pa niti ne vem. Pogovori so se sukali okoli današnjih razmer v institucijah kjer smo bili zaposleni, okoli danes aktualnih problemov naše družbe predvsem pa, okoli vse manj varnih razmer. Imeli smo skupno kosilo in privoščila sem si »malo mešano« kar smo si v študentskih časih še lahko privoščili kot priboljšek. Prijazna postrežba je nadomestila sicer popolnoma standardno ponudbo gostilen ki zajema govejo in gobovo juho, zrezke, zelenjavo in solate. Pa nič hudega, ob klepetu niti nismo dobro pogledali, kaj jemo. Kot bi mignil je minilo teh skupnih štiri ur, poslikali smo se s telefoni in drug drugemu obljubljali, da se naslednjega maja spet srečamo. Seveda je veliko vprašanje kdo bo zmogel priti pri devetdesetih. No, upanje usahne zadnje!

Kot vsako, mi je tudi to srečanje dalo misliti. Predvsem sem bila presenečena, da kljub letom moja študentska druščina ni utonila v pozabo, nasprotno, ljudje dobivajo voljo do življenja in dela, se nasmejejo, razgovorijo in razbremenijo svojo dušo. Odhod v večnost ni za nas tabu, niti strah vzbujajoče dejanje, sprejemamo ga kot dejstvo, da ne rečem, da od telesnih bolečin utrujeno telo spodbuja željo po slovesu. Biti hočemo spravljivi tako z razmeram v današnji družbi kot v družinskem in sorodstvenem okolju. Izžarevamo pozitivno energijo do danosti, ki jih današnja družba zmore nameniti nam starim, zlasti pa smo naklonjeni do sveta, ki ga ustvarjajo naši nasledniki saj se zavedamo, da vedno na mladih svet stoji!

Se tudi vi srečujete s svojo študentsko druščino?

Zloraba zaupanja v s .p. , 22. maj 2024

V državo je d. o. o. in s. p. gospodarske enote uvedel premier Markovič tam okoli leta 1986, ko je bil sprejet Zakon o gospodarskih družbah. Dalj časa se je že iskala oblika organiziranja gospodarske dejavnosti posameznikov, ki so poleg zaposlitvenega delo opravljali dodatne dejavnosti. Šlo je predvsem za deficitarne dejavnosti kot na primer hišna popravila, inštalaterske storitve, pomoči pri gospodinjstvu, zaposlitev izven delovnega časa v izobraževalnem procesu in podobne primere, ko so usposobljeni ljudje to opravljali, niso pa imeli pogojev za registracijo obrti ali pa posel niso opravljali v obsegu, ki bi bila obrtniško optimalna. Za izvajalce je bil problem tudi ta, da iz tega naslova niso plačevali davkov in prispevkov zato pa njihove prihodke niso šli v pokojninsko osnovo. Bili so še drugi razlogi za ustanavljanje omenjenih subjektov kot na primer potrebe novo nastajajoče turistične in gostinske ponudbe, trgovske in podobne koncesije in verjetno še kaj nujnejšega, kar mi je žal že ušlo iz spomina. Dobro pa se spominjam, da je bilo v tistem času podjetništvo zelo želeno, atraktivno in neko veliko upanje, da bo vsak od nas lahko razvijal svoje »konjičke« in jih spreminjal v podjetniške velikane. Samo pa mojem delovnem območju je bilo v nekaj letih ustanovljeno okoli 63 tisoč d. o. o. in s. p., večina v času svoje obstoja ni zaživela in v nekem trenutku so slovenska sodišča po službeni dolžnosti izbrisala iz gospodarskega registra vse, ki niso imela nobenega prometa od ustanovitve do dneva izbrisa.

Bila sem že v pokoju, ko je Slovenija sprejela svoj zakon o gospodarskih družbah in z njim uzakonila, da delo lahko opravljal le na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali po pogodbi o avtorskih pravicah. Nastajati je začel nov rod d. o. o. in s. p. ki so poleg gospodarskih družb lahko izdajali račune medtem ko je pogodbe o avtorstvu lahko sklepala je pristojna agencija. Plačilni promet se je digitalno povezal z davčno upravo, ki je s tem pridobila podatke o zavezancih za plačilo vseh vrst davkov v državi. Posamezniki kot oseba sme opravljati kakršno koli delo, za opravljeno delo pa mora izdati račun za kar mora biti organiziran in registriran kot gospodarska enota. Kakršno koli izplačilo sme gospodarska enota izvesti samo na podlagi računa. Uzakonile so se ugodne razmere za nastajanje malih podjetji, ki svoj obseg poslovanja vežejo na utečene velike gospodarske in negospodarske družbe po dogovorjenih cenah za storitve.

Danes samo poslušamo ali debelo gledamo, kaj vse omogočajo d. o. o. in s. p. Polovico poslancev evropskega parlamenta služijo poleg redne zaposlitve, baje da tudi v našem parlamentu potrebujejo poslanci to obliko pridobivanja dodatnih prihodkov poleg zaposlitve. Že nekaj časa poročajo javni mediji, da vsaj pol univerzitetnih učiteljev poleg redne zaposlitve pridobiva prihodke iz gospodarske dejavnosti tako kot javna uprava, ki ne pripravlja več sama gradiv za organe upravljanja ampak zato najema storitve d. o. o. ali s. p. . Če je verjeti javnim medijem pa je največ podjetnikov med zdravniki, ki svoje prihodke pridobivajo iz javnega zdravstva po cenah, ki se jim zdijo primerne. Ker imajo zdravniki omejene plače v javnem zdravstvu prekinejo delovno razmerje in preko d. o. o. ali s. p. s koncesijo opravljajo isto delo po dogovorjeni ceni za javno zdravstvo ter neomejeno oblikujejo v svoji gospodarski enoti svojo plačo. Res iznajdljivo, inovativno, bi rekla času primerno, brez razmisleka o osebni integriteti, častnosti takega dejanja in seveda skrbi za osebni ugled.

Presenetljivo, »…kako se v strup preobrača vse, kar srcé si sladkega obeta; mi ne bilà bi vera v sebe vzeta, …«(F. Prešeren). Žal, so tudi zlorabe zaupanja del našega življenja.

Kako pa vi uresničujete podjetništvo?

Milijonarji v EU, 21. maj 2024

»Obdavčite nas, krepko, saj vidite, koliko revščine je, nam bo ostalo dovolj za dobro življenje« polaga J. Lorenci predsednici republike Slovenije na srce, dušo in vest ker verjetno meni, da ji njeno premoženje to blagohotnost omogoča.

Ne vem kako se je ali se bo predsednica odzvala, vem pa, da se širi gibanje najbogatejše populacije, da bi se uvedel v EU enotni davek na njihovo premoženje. Na tem projektu delujejo udeleženci v Davosu, Združenje Domoljubni milijonarji in še posebno dedinja Marlene Engelhorn, ki pravi, da «milijonarji ne bi smeli odločati o tem ali bodo ali ne bodo prispevali družbi, v kateri živijo, saj brez nje nikoli ne bi postali milijonarji«

Vložena je bila iniciativa obdavčitev premoženja velike vrednosti za financiranje ekološkega in socialnega prehoda pod sloganom Obdavčimo bogate. Analize kažejo, da je splošna naklonjenost tej iniciativi, predlagatelji morajo zbrati milijon podpisov do oktobra kar bi za Slovenijo pomenilo 5640 podpisov. Podpis je možno oddati na spletni strani EU pod nazivom Obdavčitev premoženja velike vrednosti za financiranje ekološkega in socialnega prehoda.

V Sloveniji je pričakovati prihodke iz tega naslova v višini 565 milijonov EUR in s tem bi lahko za 23% povišala financiranje šolstva in za 16 % povišala financiranje zdravstva. Z uvedbo omenjenega davka bi se znižala koncentracija bogastva kot tudi izjemna politična moč, ki sedaj ogroža razvoj demokracije, ekonomskega sistema in širitev družbenih konceptov. Davek v EU naj bi plačevali lastniki posamezniki res izjemno velikega premoženja. Vsaka članica bi smiselno postavila svoj prag vrednosti osebnega premoženja posameznika, ki bi ga obdavčila.

Veliko nejasnosti je še, razčiščene pa bodo do oktobra, ko bo zbranih milijon podpisov Evropejcev in Evropejk. Akcija je za vse nas izjemnega pomena saj gre skoraj za spoznanje najbogatejših, da je biti bogat naporno in nevarno, pa tudi nesmiselno, saj premoženje ni optimalno donosno, če se nenehno ne odpravljajo posli. Seveda pa je pristanek najbogatejših na ekstremni davek na premoženje lahko tudi špekulacija, da bo potem družba kot celota opravila ekološke in socialne probleme njihovega vira donosnosti. Kaj se ve? Trenutno zgleda dobro za politične in družbene spremembe, ki so sedaj odvisne v pretežni meri od moči kapitala.

Osebno menim, da je trajna odprava revščine nujna človekoljubna dolžnost vseh na svetu, da bi temu problemu morali videti konec in da bi to spoznanje moralo voditi k miru, ustvarjanju in nenehnemu izobraževanju. Posamezni bogataši, bogata podjetja in bogate države bi se nekako morala osvestiti, da jim bogastvo prinašajo nujne potrebe množičnih skupin po svetu, žal v večini še vedno z negotovimi prihodki. Poglabljanje prepada med bogastvom in revščino ne sprejemajo mladi rodovi, ki emigrantskih, ekoloških in vojnih problemov nočejo dedovati po družbi svojih staršev. Njihova javna dejanja nakazujejo, da tudi nočejo sprejemati vseh vrst političnega nasilja, ki običajno spremlja donosnost kapitala in ne priznava donosa delovne sile iz trga dela zaradi česar se koti revščina.

Novo razmerje moči nastaja po svetu in upamo, da bo večjo moč pridobilo duhovno bogastvo posameznikov, njihovo kulturno ponašanje in zmernost v potrošnji.

Verjamete v dobre namene milijonarjev?

Fotografije kot zaslužek, 20. maj 2024

Še ne tako v oddaljenem času smo fotografijam posvečali res veliko pozornosti. Fotoaparati so bili najbolj želeno darilo. Z njimi smo sledili otrokom od rojstva dalje pa vse do odhoda od doma. Dogodka ni bilo niti na delu in v tovarni, če se ni vse poslikalo, slike množile in mestno fotografsko obrtništvo se je spreminjalo v trgovino ter razmnoževalnico. Fotoaparat je postal sestavni del potovalne torbe, spremljevalec v avtomobilu, povsod. Ko smo kaj proslavljal je kolega Jože Čandek rad poudaril, da moramo domov sicer bodo moje slike prej po njihovih domovih kot bomo sami. Albumi so se množili, pri nas doma so zasedli že kar veliko predalov v tovarni pa so že okupirali sobo.

Prišli so računalniki in kmalu za njimi e-pošta, za tem pa vnos fotografij v računalnik kjer so dobile svoj direktorij razdelan po letih, osebah, itd. Sledile so neke tablice, Marko Sluga jo je imel prvi in na nekem slavju v Mariboru nas je že slikal z njo, slike pa so bile res prej doma kot mi. Ni minil omembe vreden čas ko smo začeli nabavljati čudežne telefone. Vsi so omogočili slikanje, fotoaparati pa so izgubili svojo vlogo. Zdaj imamo pametne telefone in vedno več kakovostnejših fotografij. Živimo v prepričanju, da smo stroko osvojili, slike so v barvah, vedno pri roki, z njimi predstavljamo svoje najdražje, beležimo dogodke in tako naprej, da pa je na svetu tudi v tem času fotografska stroka, se zavedamo šele ob razstavah fotografij ali takrat, ko nam v oči pade objavljena slika prizora v odlični izvedbi in ob njem naša fotografija zgleda prav klavrno.

Fotografska stroka se danes zelo lepo razvija. Imamo ustrezno izobraževanje, izoblikovan profil poklica, nove tehnologije in tehnike, fotografske zadruge in vse drugo, tako, da se s fotografiranjem umetnik lahko zopet tudi preživlja. Umetnostni trg se v naši državi vsebinsko in organizacijsko krepi že najmanj dve desetletji. Zagotavlja prisotnost fotografov na sejmih, mladim pomaga vstopiti na trg, promovira slovenske fotografe v Evropi, nudi prostore za druženje fotografskih umetnikov, spremlja dogajanja v fotografskem svetu, prireja fotografske razstave domačih in tujih fotografov, širi dobre fotografske prakse. V te namene se organizirajo galerije in umetniške zadruge, ki dopolnjujejo ponudbo s trgovanjem fotografskega materiala, strokovnih foto knjig in arhiviranjem fotografskih umetnin. Glede na zanimanje fotografskih umetnikov lahko v skupni organizaciji širijo poslovanje na založniško in druge dejavnosti, ki sodeluje z umetniki celostno za skupen uspeh. Povezovanje dela umetnikov fotografije z galeristi in kupci omogoča doseganje ustreznih cen umetnin kar je danes v mednarodnem trgovanju z umetninami nekoliko otežkočeno tako zaradi davkov kot zaradi neprepoznavnosti slovenskih umetnikov. Trg fotografskih umetnin se že povezuje z grafiko in drugimi likovnimi tehnikami kot tudi z interesi zgodovinske stroke ter sodobne promocije.

Tako naše ljubiteljsko fotografiranje kot dela fotografskih umetnikov ni nič posebno novega oziroma je poznano že vsaj stoletje. V mojem otroštvu je bil fotograf v vsakem malo večjem naselju in zagotavljali so nam vpogled v življenje v preteklosti. Te stare fotografije so danes dragocen dokument. Iz njih je razvidno sorodstvo, njihova oblačila, zabave in ponašanje ter časti, ki so jim pripadale. Pomembnejše današnje revije imajo posebne rubrike, kjer jih objavljajo. Zanimivost teh fotografij je pripoved o dogodkih ali ljudeh, ki so bili fotografirani. Nastajajo zgodbe, velikokrat zapisane kot romani ali prikazane kot uprizoritvene predstave. Predvsem pa je vsakemu od nas kakšna fotografija skrita v srcu!

Imaš tudi ti kaj skritega v svoji duši?

Preferenčni glas, 19. maj 2024

Sodeč po javnih informacijah, ki nam jih posredujejo mediji, drugih sploh nimamo, so politične stranke in njihova vodstva največkrat odgovorna, da se mnenje volivcev in njihovih predlogov ter kritik ne sliši, ne upošteva, ne spoštuje. Vsaj v mojem okolju je tako razpoloženje. Res se včasih, kot kakšnega monarha, obremenjuje odgovornosti predsednika Vlade, toda to bolj iz zavisti ali težnje, da bi njegov kritik sam postal premier. Zapisala sem že večkrat, očitno pa moram ponavljati, da je zakonodajo potrebno prilagajati novostim, napredku, novim življenjskim in razvojnim ciljem za kar morata poskrbeti Državni zbor in njegovi profesionalci. Namesto sistematske in nenehne analize zakonodaje, ki bi omogočala krepitev volivcev pa dobivamo le predloge nekih popravkov, ki ničesar ne spreminjajo na bolje.

Prejeli smo obvestilo pristojnega organa o strankarskih kandidatih poslancev v parlament EU. Kljub nenehnim kritikom političnih strank (5% volilnega telesa) torej volivci (95 %volilnega telesa) nimamo nobene možnosti oblikovati svojo listo kandidatov, lahko pa damo glas izbrancu v posamezni listi posamezne politične stranke na primer gospodu Barliču, če smo izbrali Slovensko ljudsko stranko. To naj bi bilo vse, kar volivec sme narediti ker je vse drugo v prisojnosti političnih strank tudi to ali bo naš preferenčni glas upoštevala ali ne. Zakonodajalec v naši državi meni, da bi s preferenčnim glasom pri volitvah poslancev v slovenski parlament okrepili nivo demokracije.

Strokovnjaki za volilne sisteme ocenjujejo to za skrajno zavrženo dejanje, ki ne more v ničemer krepiti demokratičnega odločanja v naši državi. Predlagajo, da se naš volilni sistem prilagodi današnjim razmeram v katerih ni nobene potrebe po ščitenju razmer, ki so bile v času osamosvajanja ali akterjev, ki so takrat ščitili svojo integriteto. Kako naj se prilagodi je neštetokrat objavljeno, imenuje se Kombiniran volilni sistem (KVS), ocenil ga je Slovenski razvojni svet in ponuja bistvene spremembe naše volilne zakonodaje tako, da bi volivci le prišli do oblikovanja svojih kandidatov in da strankam postanejo vsaj enakovredni, če ne že prevladujoči. Sodelovala sem v omenjenem svetu in tako spoznala nove možnosti za kakovostnejše odločanje o prihodnosti naše države. Zgleda, da ima današnji Državni zbor neke strahove pred spremembami, ki jih javnosti ne razkrije in ga ovirajo pri odločanju. Lahko pa tudi ovira posodobitev zakonodaje čakanje na predloge Vlade ali druge pripravljavce zakonskih predlogov, kar pa je lahko samo v škodo razvoju demokratičnih odnosov v državi. Državni svet naj namesto preiskovalnih odborov oziroma komisij imenuje odbore za posodabljanje zakonodaje in naj svoje strokovne sodelavce in strokovne sodelavce posameznih parlamentarcev usmeri k skupnemu cilju kakovostnejša, odlična zakonodaja. Lahko ji tu tudi volivci malo pomagamo tako kot je predlagam prof. dr. M. Mihelčič; zavrnemo posvetovalni referendum , da glasujemo z NE in napišemo KVS ali pa še kaj boljšega.

V človekovi naravi je, da hrepeni po boljšem, sodobnejšem in odličnim spremembam na vseh področjih življenja in dela, zato bi se moral vsak organ upravljanja vprašati vsak dan ali je res storil vse kar bi lahko, da bi bilo delo dneva kakovostnejše, ljudem in državi bolj v korist. Da pravočasno spoznavamo svoje nove dolžnosti in pravice so naše oči nenehno uprte v delo najodgovornejših organov upravljanja, ti pa morajo kakovostno razsoditi o strokovnih in političnih rešitvah K temu nagnjenju nagovarja tudi Deklica z Rastočo knjigo – gibanje, ki spodbuja k odličnosti in kakovostni.

Kako pa vi gledate na pravico do preferenčnega glasu?

Kmetovanje v EU, 18. maja 2024

Ker sem mladost preživela na kmetiji sem še vedno zagovornica dobre, doma pridelane hrane, s katero so nas hranili stari starši. Nekaj časa po odhodku iz kmetije se mi je vtisnila v spomin kot dobra hrana tudi tista iz dijaške menze in pozneje iz raznih mestnih kuhinj, sem se je pa kmalu prenajedla in postala izbirčna. Pozneje ko sem bila že zaposlena, sem se srečeval s kmetijsko problematiko kot članica organov upravljanja ali po strokovnem nadzoru oziroma sledenju učinkov kmetovanja na območju južno od prestolnice. Priprava prehranskih bilanc mi ni bila tuja in dokaj podrobno sem poznala gospodarjenje kmetov in njihovih zadrug. Ni bilo kaj prida donosno kmetovanje, se je pa pridelalo dovolj, da tam po petdesetih letih nismo imeli pomanjkanja vse dotlej ko se je razvila predelava hrane in so tovarne potrebovale surovine. Teh seveda na domačih poljih ni bilo možno zagotavljati, še posebno ne po cenah, ki jih je predela zmogla in trgovinsko posredovanje priznavalo. Vprašanje subvencioniranja hrane je bilo le vprašanje časa kdaj se bo zgodilo, oviralo ga je pa predvsem privatna lastnina kmečke zemlje in družbena lastnina predelovalne industrije in trgovin.

Kmetije so od vstopa v EU seveda pričakovali predvsem subvencije in dobili so jih za prevladujočo drobno velikostno strukturo, višjo storilnost, premagovanje neugodnih naravnih razmer za kmetovanje, odpiranje trgov in krepitev verige vrednosti. Sloveniji bi to pripomoglo k nujnemu zagonu kmetovanja, ki ga sama ni zmogla. Temelj politike kmetijstva je oskrba z hrano, ohranjanje poseljenosti, varovanje kulturne krajine ter okolja in zato so se kmetom določili v Sloveniji enaki pogoji kot so jih imeli kmetje v EU za kar se je za štirikrat povečal nominalno proračun za kmetijstvo. Zraslo je nekaj novih kmetij, ki so zaposlile tudi mlade, izboljšala se je storilnost in z dopolnilnimi dejavnostmi ter predelavo povečala dodana vrednost. Naraščanja tržnih prihodkov kmetov žal ni bilo. Približno polovico dohodka izvira iz podpor le te pa niso porabljene za razvojni razmah ampak za pridelavo in pri velikih kmetijah za nabavo novih površin. Male kmetije še vedno propadajo, redčenje prebivalstva v odročnih delih države se nadaljuje, ni dovolj perspektive za kmetovanje, ostajajo vikendaši in starejši. Slovenija ne zmanjšuje pa tudi ne povečuje uvoza hrane, samooskrbna je v živinoreji, ozko grlo so vrtnine in sadje. Predelava hrane v večina primerih ni več v slovenskem lastništvu in večina zaostaja po dodani vrednosti za EU povprečjem. Zmanjšuje se uporaba škodljivih gnojil in izboljšala se je tehnologija pridelave. Ostajajo pa težave z varstvom okolja saj izgubljamo habitate, naravne vrste in pridelovalne površine. Kmetje usmerjajo svoje aktivnosti v pridobitev dodatnih javnih sredstev kar pa ne rešuje njihov socialni položaj. Varovanje okolja kmetje ne sprejemajo in menijo, da so podpore zgolj za zagotavljanje prehrane. Strokovnjaki opozarjajo, da so v kmetijstvu potrebne tehnološke in organizacijske spremembe v odnosu do naravnih virov in hrane. Oživiti je sodelovanje kmetijstva z znanostjo , uradništvom in politiko da se prepreči dolgoročno škodljivo za naravne vire, podnebje in zdravje ljudi.

Neverjetno, a žal resnično, lahko v stanju našega kmetijstva vidimo, kaj povzroči hlastanje po javnem denarju brez odgovornosti za učinke, ki bi družbi zagotavljali obstoj in varno, zdravo prehrano. Prav tako lahko obupujemo nad brezbrižnostjo države ob prodajah kmetijskih zemljišč in predelovalnih zmogljivosti državljanom tujih držav ne da bi imeli kakršna koli zagotovila o ustreznosti njihovih načrtov tako za pridelavo kot predelavo predvsem pa za varstvo okolja in socialni položaj zaposlenih in kmetov. Dr. Kovač celo ugotavlja, da potrebujemo novega Matijo Gubca.

Kaj pa vi menite o pomenu kmetovanja za našo prihodnost?

Forum o (ne)nasilju, 17. maj 2024

Predsednica na svojih Forumih odpira pomembne probleme in dileme sodobne slovenske družbe. Kot poroča Delo je njen zadnji Forum obravnaval nasilje v družini, nad starejšimi in med vrstniško ter se zavzel za ustanovitev specializiranega državnega telesa, ki bi pripravil smernice za snovanje politik, sistematično ukrepanje in pomoč žrtvam nasilja. Poskrbelo naj bi tudi za ustrezne evidence in raziskave nasilja kar bi pomagalo dosegati ničelne tolerance do tega škodljivega pojava. Podpiran prizadevanja in napotke, ki jih je družbi dal Forum, nikakor pa ne razumem zakaj se je omejil le na tri kategorije žrtev in, da kot Forum predsednice, ni spregovoril tudi o nasilju nad narodom oziroma družbo.

V državi smo priča vedno večjega nasilja nad skupnostjo kot celoto, nad organi upravljanja države in nad posamezne funkcionarje. Nasilje je verbalno kar pa ne pomeni, da ga ni, da ni žrtev in ogromnih škodni tako političnih, družbenih, ekonomskih vojaških kot kulturnih. O teh nasiljih obstajajo dokaj točne informacije v večina medijih, eminentni strokovnjaki so izdelali točne analize o škodah in posledicah, v večina konkretnih primerih so znani tudi krivci ali povzročitelji. In, kar je najhujše, za nasilje nad našo skupnostjo vemo, ga obsojamo, imamo za ukrepanje vse državne in strokovne organizacije in jih plačujemo, o obsodbi, toleranci ali odpravi pa si ne upamo ali nočemo spregovoriti niti na Forumu predsednice.

Kot pravi UI ima nasilje nad družbo različne oblike in načine kako se izvaja nad skupnostjo, prebivalstvom ali določenimi skupinami ljudi. Meni, da gre za resen in kompleksen pojav, ki vključuje fizične, psihološke, ekonomske in družbene elemente. Politično nasilje na primer vključuje represivne ukrepe vlade ali političnih skupin, nasilno zatiranje protestov, oviranje dela organov upravljanja, oporekanja legitimnosti volitev in podobno. Vsi ti pojavi se v naši skupnosti redno ponavljajo, imenujemo pa jih opozicija, ki ji je vse dovoljeno. Tako ravnanje naše skupnosti je oportunistično, tolerantno v lastno škodo, predvsem pa prava opozicija nadzora in strokovnih rešitev ni mogoča in jo tudi ni. Družbeno nasilje se izraža v sovražnem govoru, nasilju na podlagi spola, vsiljevanje ideoloških delitev in razdvajanje skupnosti. Tudi to nasilje dobro poznamo in vsak dan moramo na primer sprejemati nasilje delitve naše skupnosti na leve in desne. razdeljeno je že vse razen ozemlja. Ekonomsko nasilje skoraj ne more biti krivičnejše kot je. Delimo se že na premožne in amorfne skupnosti, ne znamo ali pa nočemo odpravljati revščine, v državni upravi imajo probleme z minimalno plačo, baje 200 šoloobveznih otrok ne obiskuje šole, da o ukinjanju solidarnega zdravstva sploh ne govorim. Priča smo celo vojaškemu nasilju, saj smo bili pred nedavnim pozvani k orožju in kar tiho smo, ko se poleg Slovenske vojske pojavljajo paravojaške. Milo pa se stri in gre mi na jok, ko se s kulturnim nasiljem spreminja zgodovina države in družbe, izničuje slovenščina in uničujejo spomeniki, pomembni tudi za določene gospodarske dejavnosti in lokalni razvoj.

Vsaka od teh in še mnogih drugih nasilij (blatenje funkcionarjev, odločanje v EU, …) nad našo družbo ima dolgotrajne in uničujoče posledice za posameznike in družbo. Nastajajo psihološke travme, socialna razdrobljenost, revščina in zmanjševanje splošne kakovosti življenja. Boj proti nasilju nad narodom in družbo je nujen in zahteva celovit pristop, vključno s pravnimi reformami, izobraževanjem, družbeno podporo in mednarodnim sodelovanjem. Res je skrajni čas, da združimo obe Sloveniji in povzročitelje nasilja nad narodom in družbo pošljemo na smetišče zgodovine!

Kako pa vi sprejemate to nasilje?

Katarina, 16. maj 2024

Ne spomnim se več, kdaj je Katarina postala moja prijateljica, del študentske druščine, ki se je pomikal proti diplomi. Verjetno sva drug drugo tolažile po kakšnem ponesrečenem kolokviju ali izpitu iz suhe, težko razumljive teorije o prvotni akumulaciji ali kaj podobnega. Dejstvo je, da je v vseh letih srečevanja 12. generacije študentov Ekonomske fakultete v Ljubljani bila primarna organizatorka in izvedbena »deklica za vse« predvsem dobre pa tudi problematične stvari, ki smo jih skupno počenjali. Obveznosti, ki jih je Katarina prevzemala bodi si na delu ali v druščini, je opravila vedno sistematično in kompleksno. Da bi sploh vedeli, kdo je v 12. generaciji diplomiral, so bile potrebne informacije iz dokumentov fakultete, ki pa se je po našem odhodku preselila v nove prostore za Bežigradom in je papirji o nas pustila kar na Gregorčičevi. Katarina je ugotovila, da je bil za dekana naše fakultete izvoljen mož najine kolegice in bi bil pripravljen priskočiti na pomoč pri pripravi spiska diplomantov. Kako sta ti dve dami coprali ne vem, sestavili sta seznam diplomantov, ki je še vedno v uporabi, čeprav jih je že kar polovilo iz seznama odšlo za vedno. Kolega Češnovar je postal »šef« za srečevanja generacije, Katarina je bila generalna sekretarka, za pomoč pa smo morali bili pripravljeni vsi, ki sta jih omenjena potrebovala. Kadar se je druščina namenila proti jugu države sem bila na primer med organizatorji tudi sama. S Katarino sva se strinjali, da je ob petdesetletnici vpisa na fakulteto potrebno neko dejanje in bili sva pobudnici za izdajo priložnostne publikacije o življenju in delu naše generacije. Svet je zagledal Zbornik Zvestoba študentske druščine.

Katarina je izhajala iz velike družine Imela je deset bratov in sester, ki so živeli na domačiji v Selški dolini. Po smrti očeta je njo vzela k sebi teta v Kranju. Tam je končala srednje šolanje in se pridružila študentom ekonomije. Tisti, ki smo se zaposlili v podjetjih, smo jo poznali kot agentko Commerca kjer je prodajala različno opremo, največ fotokopirnih strojev in strojev za pihanje plastenk, kantic in sodo. Ko je bila še zaposlena, si je prizadevala ohranjati dejavnost domačije, predvsem sadjarstva. Po upokojitvi se je vpisala na Duhovno univerzo in tam pridobila nov pogled na življenje, odnose med ljudmi, z naravo in kozmosom. Posvečala se je tudi biodinamični obdelavi zemlje, pridelovanju zdravih pridelkov za ljudi in živali. Potrebno znanje je pridobila v Društvu AJDA kjer je bila aktivna članica dolgo let še posebno pri vsakoletnem grosističnem nabiranju zdravilnih zelišč. Katarina je živela sama v osmem nadstropju na Vodnikovi. Pred nekaj leti je hudo zbolela in se po zdravljenju preselila v Dom.

Zmerom nasmejana Katarina je imela na nas magičen učinek. Če smo se prepirali je odločno protestirala in v ta namen povzdigovala glas, da smo nehote utihnili. Rada nam je kaj spodbudnega povedal kot na primer to, da bi Miha rad prišel na srečanje a ga žena, ki jo imenuje kar teto, ne pusti. Če smo hoteli komu posvetiti pozornost bodi si za športne uspehe ali za življenjske jubileje, je Katarina pridobila zanesljive novice. Pogajala se je z gostilničarji o ceni kosil, pridobivala sponzorje in nas nenehno povezovala z novicami o posameznih članih druščine. Njen optimizem je bil nalezljiv kar se je neverjetno lepo ujemalo s pesimizmom našega dolgoletnega vodjo.

Da jo ni več sta mi včeraj sporočili kar dve kolegici in najraje bi preslišala to kruto vest. Toda Katarina je verjetno zelo trpela zaradi svoje bolezni in upam, da so ji v Domu pomagali premagovati bolečine. Draga Kati, hvala, da si me sprejela za prijateljico, hvala, da si nas združevala, nadaljevali bomo tvoje delo v druščini in se te nenehno spominjali!

Kako pa se vi poslavljate od svojih prijateljev?

Dnevni center, 15. maj 2024

Že nekaj let se po naši domovini urejajo centri za dnevno bivanje starejših, ki čez dan nimajo varstva, sami zase pa niso sposobni poskrbeti. Tako nekako določa tudi naša zakonodaja, če sem jo prav razumela. Spremljala sem nastajanje Dnevnih centrov (DCS) za starejše vse od prvih zametkov za katere so poskrbele organizacije civilne družbe in lokalna politika. Projekt sem ocenila kot obetaven in koristen, predvsem za stare. Šele potem, ko se je začelo omenjati širjenje koncepta, sem ugotovila, da gre prav za prav za prihranke na plačanih urah za nego in da so DCS tržna niša s pridobitniškimi interesi. Čeprav o konceptu še ni bilo soglasja stroke, potencialnih uporabnikov in plačnikov, niti ni bilo testiranih vzorčnih primerov, pa so se že dodeljevale koncesije in spodbujale naložbe. Precej investicij je že končanih in DCS so iz ljubiteljske organiziranosti prešli v upravljanje koncesionarjem in domovom starejših občanov. Tako eni kot drugi pa optimalni obseg storitev ne morejo nuditi ker jim primanjkuje usposobljenih delojemalcev. Ne more jih zagotoviti trg dela kot tudi ne usposobiti izobraževalni sistem. Verjetno se bo razrešilo z zvišanjem cen bivanja.

Danes sem si po zaslugi prijateljice ogledala njen DCS v moji neposredni bližini, ki deluje v okviru Doma starejših občanov. Tako Dom kot DCS sta pri nas vzorno vodena in po ocenah oskrbovancev naklonjena starejšim in starim, še posebno pa bolnim. Veseli me, da se ta lepa lastnost tradicionalno uveljavi pri vsakem prevzemu upraviteljskih pooblastil iz mandata v mandat. Mojo prijateljico pripelje v DCS eden od otrok ali vnukov okoli 7 ure in varovanka zajtrkuje že v centru. Sledijo programi za vzdrževanje kondicije in razgibavanja kar traja do kosila, kadar pa so posebne aktivnosti bodi si medicinska ali družabna, pa se zamotijo vse do pol druge ure. Obiske praviloma sprejemajo popoldne da ne motijo izvajanje programa varovank in varovancev. Center se zapre ob 19 uri, pomeni, da se vsi varovanci vrnejo na dom ali v najeto stanovanje v samem DCS. Naš center, ki se imenuje Ajda, sestavljajo trije sodobno urejeni stolpiči, v pritličju enega od njih so prostori centra, vse druge zmogljivosti pa so bivalne enote za najem. Dnevni prostor je odprt na veliko s travo poraslo teraso s sprehajalnimi potmi, klopmi in visokimi gredami, ki jih bodo varovanci lahko urejali po svoje. Po moje ima dnevni center izpolnjene vse tehnične pogoje kar predpisuje zakon in poseben pravilnik. Vse je urejeno praktično in enostavno in prijateljica je kot varovanka popolnoma zadovoljna.

Ker me lahko doleti, da bom tudi sama morala v center, sem seveda vse opazovala skozi oči mojih navad in želja. Ugotovila sem, da bi mi center težko prirastel k srcu iz različnih razlogov. Že dolgo živim sama, skrbim za dom in vse kar je z njim povezano, ne več tako kot bi bilo potrebno, vendar še zadovoljivo. Delo me pomirja, opravljam ga v obsegu, ki ga zmorem in bolj počasi, za sinovo družino preveč počasi. Veseli me, da lahko poklepetam o novostih z sorodniki in prijateljicami, skoraj vsak dan me kdo obišče, telefonira, pošlje mail. Razgovori in novice naročenih časopisov in revij mi dajo misliti, pišem blog, za katerega je vnuk odprl moj portal na spletu. Na tv sledim oddajam, ki jih moje okolje ne gleda rado, mene pa poučujejo in zabavajo. Vstajam že vse življenje ob petih zjutraj, kar je tudi moja posebnost. Imeti moram za vsako stvar svoje mesto, sicer stvari ne najdem in tako naprej… Nisem prepričana, da bi se z lahka prilagodila svojstvom drugih v centru. Verjetno moram premisliti tudi o drugih možnostih bivanja v času pred odhodom v večnost. Res se čudim, kako praktično je urejeno naše življenje in kako odveč je upiranje naravi. Sprejemati moramo njene zakonitosti, toda kar se mora, se običajno lahko naredi!

Kako pa vi sprejemate svoja leta?

Glasba in mi, 14. maj 2024

Nekaj najlepšega, prodornega in nepozabnega je človek ustvaril z glasbo, ki nas spremlja v sreči in nesreči od rojstva do odhoda v večnost. Strokovnjaki celo odkrivajo, da otrok v svojem šestnajstem tednu če dojema glasbo, da mu od tedaj naprej prija in mu pomaga razvijati možgane. Splošno znano je, da otrok od rojstva naprej, posluša rad uspavanke, je pozoren na igranje instrumentov in ga umirjajo različne glasbene melodije vse tja do šolskih let. Ni malo znanstvenikov, ki priporočajo staršem naj nudijo svojim otrokom čim več glasbe, nekateri gredo celo tako daleč, da za osnovno šolsko izobraževanje priporočajo čim več glasbenega izražanja učencev kar baje pospešuje razumevanje matematike in drugih zahtevnejših predmetov. Glasbene šole so torej dopolnilno pridobivanja glasbene aktivnosti, ki šolarju omogoča bolj kompleksno razumevanje sveta.

Težko je spoznavati glasbo, ki je sama svoj jezik in nima besed. Maestri velikih orkestrov menijo, da se dogaja nekaj nepopisnega med poslušalci in godbeniki ko se izvajajo velika dela na primer skladatelja Mozarta, kar nevrološka stroka tolmači kot da je glasba prajezik, ki je popotnica vsakega človeka, da šele glasba naredi človeka in da glasba v človeku spodbudi spomin, voljo, domišljijo, načrtovanje, pozornost, potrpljenje in dragocene intelektualne sposobnosti. Muzikalnost in glasba spadata med temeljna človekova nagnjenja. Muzikalični smo vsi ljudje, ustvarjanje ter poustvarja glasbe pripomore, da se naši možgani starajo počasneje, trdijo strokovnjaki in svetujejo, da vsak posluša glasbo, ki mu je pri srcu.

Strokovna javnost se še sprašuje zakaj smo ljudje v času pandemije poslušali več glasbe kot sicer? Rezultati analiz kažejo, da smo v njej iskali oporo, lepoto in tolažbo. Glasba vpliva na naše razpoloženje, nas gane do solz, nas žalosti ali razveseli in nam dobro dene. Prodre v našo notranjost, v naše skrite kotičke in učinkuje na naše misli. Srčni utrip in dihanje poslušalca se uskladita kar povzroči njegovo sproščenost in čustvenost. Z občinstvom, ki dobro posluša interpreta pristne glasbe je možno doseči njuno osredotočenost kar pričara občutek večnosti. Izkušen poslušalec lahko sprejema večji obseg različne glasbe in s tem pripomore k svojemu dobremu počutju.

Glasbena ponudba je danes izjemna tako po kakovosti kot po različnosti in obsegu pa tudi cenejša kot je bila v preteklosti. Pričakovati je, da se bo zato njeno poslušanje širilo in indici kažejo, da prihaja vrhunec klasične glasbe. Vse več je avdio posnetkov in koncertov v živo, prodaja se povečuje. Prepoznavnost skladateljev, dirigentov in orkestrov je v porastu povsod po svetu, izvedbe se prilagajajo namenom in publiki, uporabljajo se številno nove tehnike za snemanje, ohranjanje in prenos zvoka. Oživljajo se glasbeni arhivi in gramofoni.

Ker ni jezika v katerem bi lahko govorili o glasbi lahko umetniki svoje misli o njej le nakazujejo, potrebno pa se je potruditi, da jih razumemo, sprejemamo in upoštevamo.

Nedvoumno ima glasba veliko moč nad našimi mislimi in dejanji predvsem v smislu dobrega, spodbudnega in prijetnega. Glasbeniki so med nami verjetno med najbolj želenimi, spremljajo nas od rojstva do smrti, na vseh slovesnostih, brez glasbe ni praznika, ni dneva, ni dogodka in ni ustreznega razpoloženja. Spodbuja tako otroštvo, šolarje, strokovnjake in laike, pa tudi narode, njihova združenja in človeško družbo, da družin in sorodnikov niti ne omenjam.

Kako pa vi sprejemate glasbo?

Vmes pa nagelj, … 13. maj 2024

Na mojem vrtu vse cveti in bujno uspeva, čeprav ne morem skrbeti za moje prijateljice potonike, plavice, lilije, vrtnice, nageljne,… ja, zlasti nageljne, ki jih je toliko, da komaj pridem mimo njih do zadnje gredice z jagodami. Med pomladnimi cvetlicami mi je bel, močno dišeči nagelj najljubša roža, roža brez katere skoraj ni ljudske pesmi, cvetlica iz gred mojih tet in stricev in simbol moje male mature po končani nižji gimnaziji.

Na kmetijah so nas nenehno učiti kmetovati. Starejši so obdelovali njive, otroci pa smo jim morali pomagati s sebi primernim orodjem. Samostojne obdelave njivskih površin smo se učili na zato odrejenem zemljišču, ki se je nahajalo blizu hiše in imenovalo zelenjavni vrt. Odrasli so nam spomladi z lopato razrahljali zemljo in jo pognojili. Otroci smo morali biti prisotni, še posebno punčke, ki smo morale prepoznati, kaj vse se mora na tem vrtu posaditi. Od zelenjave smo posejati peteršilj in druge zelenjavne začimbe za juho kot so bile materina dušica, majaron, šetraj in podobno. Od zdravilnih zelišč so bile najpomembnejše kamilice, pelin in bezek, ki je kot trajnica kraljeval na robu vrta. Ostali prostor smo posejali z rožami vseh sort, ki smo jih poznali. Ta del vrta je moral biti najlepši saj je bil ponos deklet, ki se je razkazoval sosedom, sorodnikom in morebitnim obiskovalcem. Vrt na katerem sem se sama učila je bil poln rož, ki sem jih že omenila, razlikoval pa se je od drugih v vasi po sortah nageljnov. Eni so bili beli ali roza barve in z drobnimi cvetovi, drugi so bili bolj košati, belkasti in obrobljeni z temnejšimi barvami, rdeči nageljni so kraljevali v drobnejših cvetovih na vrtu in v košatih cvetovih v lončkih na okenskih policah. Rože smo večkrat v letu sejali, tako da je bilo vedno sveže cvetje za šopek na mizi, za okrasitve ob praznikih in rojstnih dnevih ter za darovanje cerkvi. Včasih smo za okrasitve pletli dolge vence v katerih smo vrtne rože nameščali med pušpan ali drugo gozdno in travniško zelenje. S takimi venci smo ozaljšali vhod v hišo ali visoko smreko imenovano mlaj, ki so jo ob praznikih postavljali moški. Posebni čar je bila skupna skrb za okrasitev vaške cerkve v kateri se je verski obred opravljal samo enkrat na leto, to je bo prazniku sv. Jurija, patrona.

Iz današnje perspektive je opisano videno kot idilika, vendar v času mojega otroštva je to bilo za nas kar težko in odgovorno delo, ki je moralo zagotoviti pridelek pa tudi ugled družine. Po tem, kako uspešno smo gospodarili s svojim vrtom so nas ocenjevali kaj nam je zaupati, kaj nas zanima, v kakšen poklic bi nas usmerjali. Ko so nastopile velike družbene spremembe in smo se razsuli po šolah in mestih, smo na skrbi okoli vrta seveda pozabili za nekaj desetletij. Toda v času, ko smo se odločali kje bo naš stalni dom, ko smo gradili hiše in spoznavali sosede, so se spomini na zelenjavni vrt vračali in ni hiše v mojem okolju, ki jo ne bi krasilo cvetje, tudi nageljni. Res pa je, da so sodobni vrtovi dokaj drugačni tako po izgledu kot po vsebini. Zdravilnih zelišč danes ne zasledimo več, so pa rože, ki jih imajo rade čebele. Tudi zelenjava za juho izginja, uveljavljajo pa se eksotične vrtnine kot na primer kitajsko zelje, ki ga lahko vidiš kot zelje ali rožo. Današnji vrtovi so zaščiteni z živimi mejami, nekatere popolnoma zapirajo pogled v soseščino tam pa tam le zadiši nagelj ali vrtnica, največ pa je zelenic za igre otrok, počitek in poležavanje.

Slovenska ljudska pesem je nagelj umestila med nacionalne simbole. Dekle izbrancu izrazi svojo naklonjenost z nageljnom, nagelj krasi maturante, je nepogrešljiv ob praznikih in dokazuje osebno naklonjenost preminulim, lavreatom, skupnim idejam!

Katero cvetje pa razveseljuje vašo dušo?

Dogodek na podeželju, 12. maj 2024

Rada grem med ljudi, opazujem njihovo ponašanje, poklepetam z njimi o njihovem potomstvu, zdravju in težavah, spoznavam njihove navade, še posebno pa odnose med sosedi, starimi in mladimi, kmeti in podjetniškimi poslovneži in še mnogo drugega.

Moje okolje je nekoč obsegalo 4 občine, zdaj pa so te razdeljene na 22 občin. Vsaka ima svoje lokalno središče, vas ali trg s spomenikom bodi si zgodovinskim ali verskim, vsaka ima svojo cerkev z cerkvenimi dostojanstveniki in z ustanavljanjem šolskih, zdravstvenih, kulturni in drugih enot javnega dobra v vsaki nastajajo novi višji sloji prebivalstva po vzgledu prestolnice ali vsaj pokrajinske metropole. Za naklonjenost različnih slojev prebivalstva v novih občinah si prizadevajo tako politične kot cerkvene oblasti in zato se v njih vedno kaj zanimivega dogaja, vrednega, da si zapomnimo.

Med cerkvenimi dogodki so pomembna prva obhajila in birme otrok. Deluje največja cerkev v državi dokaj tradicionalno še vedno tako kot je delovala v času mojega otroštva. Vabi starše, jim prikaže dogodek kot nekaj izjemnega za vse življenje, jih navduši za primerna oblačila, spomni na darila, ki jih lahko pričakujejo od morebitnih sorodnikov. Še posebno opozarjajo na vabila sorodstvu, da se cerkvenega dogodka udeleži v čim večjem številu in, po možnosti pogosti, da se dogodek »zazna« v glavi za večno in služi za označevanje mejne vrednosti kot na primer: « hči se je poročila leto dni po prvem obhajilu sina«.

Nečakinja mi je, s sinom za prvo obhajilo, osebno prinesla vabilo na dogodek v eni od novonastalih občin in čutila sem se dolžna, da fantiča spremljam pri obredu vstopa med katolike. Spremljala me je sicer slaba vest ker nisem očitno prepričane starše opozorila, da bi bilo bolje odločitev prepustiti fantu, ko bo polnoleten. Ko sem na slavnostni dan sledila proceduri v cerkvi sem ugotovila, da moje opozorilo ne bi rodilo pozitivnega učinka. Ni šlo za vero v boga, na slovesnosti je šlo za predstavitev sina okolju, za njegovo belo haljo z modrim trakom, za oblačila mamice in za ponos atija. Ko sem ob aperitivu opomnila, da mora zdaj, ko je katolik proučevati katolištvo, da bo vedel zakaj gre, so sorodniki enoglasno trdili, da je zato še premlad in premajhen. Sploh niso bili pri tem v zagati kar me je zabolelo saj sem videla, da ne vedo za vsebilo. Niso pa bili moji sorodniki nobena izjema, obsežna cerkev je bila polna staršev in otrok, ki so enako ravnali. Med verskim obredom so starši med seboj na glas klepetali, se slikali, hodili od klopi do klopi in se pozdravljali, crkljali še čisto majčkene dojenčke in samo nekoliko večje otročičke z dudkami. Živ žav je bil nepopisen, duhovnikov se je komaj slišalo, njihove govorance pa smo spremljali na ekranu. Otroke so morali razdeliti v dve skupini tako pri delitvi hostij kot pri slikanju pri oltarju. V tem vzdušju sem si ogledovala tudi oblačila, posebno oblačila mamic in deklic. Mamice so bile v večina primerov kot so oblečene pevke, tv napovedovalke ali filmske dive. Veliko plastike, čipk, globoki dekolteji, goli hrbti in ramena, diademi v laseh, visoke tenke pete, da po trati okoli cerkve niso mogle brez opore. Barve vse mogoče in nemogoče, tudi kratkih krilc ni manjkalo, da o ličenju obraza in nohtov sploh ne govorim. Čudila sem se temu sejmu ničevosti, deloval je obratno kot me je za odnos do cerkve učila stara mama. V cerkvi moraš misliti samo na boga, biti tiho in vdano prositi za odpustitev storjenih napak in grehov. Sorodniki smo se zbrali slavljencu na čast, smo pa obnovili medsebojne odnose in prijateljevanje in prvo obhajilo nas je za nekaj časa povezalo tudi s tistimi, ki so že odšli kot s temi, ki gradijo svojo prihodnost.

Se udeležujete verskih slovesnosti?

Poslušajmo Janka Kos, 11. maj 2024

Današnje Delo nam je spet nastavilo ogledalo, da v njem vidimo današnje stanje duha naše družbe. Objavilo je intervju z akademikom Jankom Kos v katerem ta veliki um obravnava našo najširšo družbeno problematiko. Vedeti moramo, da je omenjeni gospod vrhunski poznavalec književnosti, literature in zgodovine, ki je s svojim strokovnim delom desetletja sledil razvoju naše družbe in kritično opozarjal na njene pomanjkljivosti. Prav zaradi objektivnih opozoril je njegovo mnenje potrebno spoznavati, spoštovati in uresničevati. Akademik je v intervjuju ocenil, da »stanje duha, ki napolnjuje današnjo kulturo, ni najboljša podlaga za vzpon Evrope, saj ga zaznamujejo resignacija, hedonizem, dekadenca in nihilizem«.

Resignacija je stanje ali dejanje, ko oseba sprejme neizogibno situacijo ali izid, običajno brez upiranja ali borbe. Lahko se nanaša na umik ali odstop od boja ali prizadevanja zaradi občutka nemoči ali izgube vere v možnost spremembe ali izboljšanja. Ta koncept je pogosto povezan z občutki obupa, pasivnosti in sprejetja usode. Hedonizem poudarja iskanje užitka in zadovoljstva kot najvišjega cilja življenja. Gre za prepričanje, da je užitek, zlasti čutni užitek, osrednji cilj in najvišja vrednota, ki bi ji morali slediti v življenju. Ta filozofija poudarja, da bi morali ljudje aktivno iskati užitek in se izogibati bolečini ter neprijetnim izkušnjam. Dekadenca je moralno ali kulturno propadanje ali razpad, pogosto povezan z obdobjem zgodovine, umetnosti ali družbe, ki se izraža skozi pretirano razkošje, razvrat, razvajenost ali brezbrižnost do tradicionalnih vrednot. Nihilizem pa izraža prepričanje, da ni nobenega smisla, vrednosti ali resnice v svetu. Nihilist zavrača obstoj absolutnih vrednot, objektivne resnice ali smisla v življenju, poudarja brezsmiselnost ali neizogibno praznino v vsem.

Slovenija je del Evrope in opažamo, da navedene ocene absolutno veljajo tudi za družbo naše države. Obremenjujemo se z bojem konservatizma in svobodomiselstva, v naši zavesti ni jasno kaj naj sledi našemu razsvetljenstvu, nismo odločni pri krepitvi povezanosti antike in krščanstva. Protestantizmu in katolištvu priznavamo zasluge povečevanja nacionalne zavesti in socialne povezanosti, ne priznavamo pa dovolj zaslug v tem delu slovenskim literarnim in drugim prosvetljencem. Literatura in umetnost Slovenije sta odigrala pomembno vlogo tako v oponiranju komunističnim režimom kot procesom ideoloških sprememb ob osamosvojitvi. Tako zasluge kot napake ne gre priznavati in ocenjevati enostransko. V socializmu je bila književnost praviloma na čelu oporečniških gibanj in je imela vplivna družbo, danes pa se vse bolj umika v zasebnost, je razpršena na posameznike in nima skupnega vrednostnega središča. Prevladuje linearna kritika v kateri gre bolj za komercialne interese kot za presojo. Mladi danes niso kritični kar je po mnenju akademika verjetno povezano z njihovo socialno asistenco. Družba nima kritiške avtoritete, tudi ne kritičnega gledališča in novinarski elementi v sodobni literaturi vplivajo, da je ta preveč zasebna in brez širšega pomena. Proces premikanja k večji enakosti, svobodi in neodvisnosti se ustavlja in v književnosti se izgubljajo avantgardni elementi. Potrebna je novodobna vitalnost.

Dedki in babice, smo res vzgojili nekritične otroke, ki so danes starši naših vnukov s slabostim, ki jih opisuje akademik Kos. Kje in zakaj smo se kot družine oddaljili od pesnikov in pisateljev, ki odhajajo v zasebnost. So še možnosti, da avantgardno ravnanje navduši naše vnuke in vnukinje in osvesti kreatorje pogumnejšega obdobja, da si ustvarijo boljši svet kot ga vidi akademik.

Boste razmislili o opozorilih J: Kos in jih upoštevali?

Evrovizija, 10. maj 2024

O prireditvi Evrovizija pišem zelo nerada vendar je to le dogodek, ki je za javnost vedno zanimiv, kot zgleda za glasbeno sceno nujno potreben in za mladino nekaj modernega – zato posebnega. Predno karkoli rečem naj povem, da se veliki tradicionalni dogodki različnih vrst in žarna slej kot prej izrodijo, pozabijo na svoje prvotno poslanstvo in zgubljajo na kakovosti. Še posebno to občutimo kot televizijski gledalci, ki prve sezone običajno dosledno spremljamo potem pa postopoma nanje pozabljamo. Celo prijazna oddaja »Spet doma« je utonila v vsakdanjik pa če prav njen avizo še vedno zabrundamo skoraj na vsaki zabavi.

Zadnja leta je Evrovizija polna grobosti tako scensko kot kostumsko, pevsko in po obnašanju nastopajočih. Nehote se gledalec sprašuje o kakovosti vzgoje in znanju, ki ga vizualni strokovnjaki pridobivajo v šolah, da te velike scene tako robato oblikujejo v kič tako po barvitosti kot množičnosti uporabe različne razsvetljave, ki nastopajoče agresivno spremljajo ves čas nastopanja. Gledalec vidi le različne svetlobe ne pa tudi nastopajočih. Da ne omenjam potratnosti scenske razsvetljave, na kar je v današnjem času družba še posebno občutljiva.

Oblačil nastopajoči skoraj več nimajo kar je nedojemljivo. Zakaj ne bi bili oblečeni v kakovostna oblačila, ki bi nakazovala nove trende v krojenju, izboru blaga in barv, oblačilih, ki bi mlade navduševala kot moda ali pa kot ponudnike na trgu oblačil. Kaj nam hočejo z oblačili sporočiti letošnji nastopajoči? Golota, poudarjanje oblin preko vse mej, pa kdo sploh kroji to noro modo kot je razkazovanje plastičnih oblačil za enkratno uporabo.

Vse to in še marsikaj drugega spodbuja agresivnost v obnašanja nastopajočih. Če bi vsi ti »očitki« prevladovali v manjšini nastopajočih, bi bili še nekako sprejemljivi, tolerirani, ker pa se pretežni del poslužuje agresije, je vse skupaj videti dokaj posiljeno in dekadentno. Seveda se mi tu poraja misel, komu je aroganca, golota in dekadentnost namenjena, nad čem se moramo zamisliti, predvsem pa ali ta njihova sporočila krepijo duhovni razvoj publike, ki jo nagovarjajo.

Evrovizija je po mnenju mojega okolja neko glasbeno doživetje in ga dopolnjuje poezija. Zaradi tehnike in tehnologije podajanja pa niti glasbe niti poezije ne dojamemo kaj šele razumemo in posvojimo. Tako na primer, naj bi letošnji nastop slovenske ekipe predstavil svetu eno naših najlepših zgodb Veronike Deseniške. Nastopajoči so si prizadevali, da jo kakovostno predstavijo, toda zgubili so se v grobostih, agresiji in kičasti sceni. Škoda, našim vrhunskim umetnikom to ni potrebno.

Seveda pa ne moremo Evrovizije doživljati ločeno od današnjih vsakdanjih razmer. Trepetamo pred izgubo miru, razvoja zdravstva in šolstva, pred slabšanjem življenjskih razmer zaradi stroškov oboroževanja sveta, narodov ki napadajo sosede po vsem svetu in težav v sporazumevanju politikov. V takih razmerah je poezija in glasba blagodejna, če pomirja razgrete duhove, opozarja na danes še oddaljene žrtve, med katerimi smo jutri lahko sami. Prav zaradi vse bolj hinavske meje, ki nastaja med kulturo/umetnostjo in vsakdanjimi realnimi razmerami prebivalcev, državljanov, domoljubov, … se bohotijo zla dejanja kot je napačno vodenje držav, hlastanje po hitrih zaslužkih in iskanja trgov za neumnosti, ki slabijo funkcije narave. Tudi Evrovizija mora prispevati svoj del, da se bo svet bolje razumel in ustvarjal blaginjo za vse!

Ste vi tudi tega mnenja?

Konec vojne, 9. maja 2024

Kmalu bo osemdeset let od kar imamov blaženi mir, nobene vojske, nič orožja, mirne noči brez joka in strahu. Na naši domačiji se preprosto ni verjelo, da je konec, da nihče ni bil ubit, invalid ali kako drugače ubogi zaradi vojne, da se domov vračajo moji stric. In res ni bilo.

Omenjenega dne so se najprej zbrali pripadniki domačih kolaborantov in okoli naše domačije so se gibali tisi iz sosednje vasi, ki so v naši vasi imeli sorodnike. Med našimi sorodniki so bili nečaki starih staršev. Žal mi ni bilo dano ugotoviti zakaj so bežali od doma preko naše vasi. Pri nas je eden od nečakov stare mame v hlevu navezal bika in z njim odhajal v neznano. Stari oče je bil popolnoma tiho in tudi mi z njim. Še vedno nas lahko pobijejo zato jih pustimo na miru. Toda bik se je potem, ko so prekoračili njegovo napajalno pot, uležal na tla in niso ga mogli prisiliti, da bi nadaljeval pot z njimi. Ker se jim je mudilo, so ga pustili in bik je prišel sam domov v svoj hlev. Ubežnike, ki so ga ukradli pa je že v sosednji vasi čakala aretacija. Prvo nedeljo po 9. maju 1945 leta smo se spet peljali k nedeljski maši moji stari starši in moja malenkost z njimi. Kakšne štiri kilometre od doma po cesti skozi gozd se nam ni nič pripetilo vse dokler nismo prišli na glavno cesto. Na obeh straneh glavne ceste do bili razoroženi nemški vojaki. Umazani, verjetno lačni, so poležavala ob cestnih jarkih vse do cerkve v katero smo bili namenjeni to je bilo okoli pet kilometrov. Moj ded je bil skrajno zaskrbljen, samo tiho, je govoril, da ne pisne nobena ničesar, tudi gledati jih ne smemo, to so zdaj ranjene zveri, za vsak naš morebitni posmeh nas lahko napadejo, tudi orožje verjetno še kje skrivajo. V cerkvi smo se zadržale s staro mamo še dolgo potem, ko je bilo maše konec, tudi stari oče se je pozneje pojavil v cerkvi kot običajne nedelje, njegov posvet s svojo srenjo mu je pomagal odločiti, kdaj se bomo vračali domov. In res, vojakov ob cesti je bilo ob vračanj dosti manj, strah je popustil.

V gozd še nekaj časa nismo hodili razen v sili, tudi ponoči je ob morebitnem trkanju spraševal in odpiral le ded. Da je res konec smo sprejeli šele ob mitingu o katerem sem že pisala, nisem pa dosti poudarila, da je vas hitro zgubljala prebivalstvo, ker so ljudje morali obnavljati kar je bilo porušeno v širšem območju, morali so zagotoviti kurjavo za zimo kar je bilo še posebej celo plačano, vaščani v partizanih so po osvoboditvi morali prevzemati vodenje lokalne oblasti, obvezno oddajo, razdelitev zemlje in še mnogo drugega tako, da je na naši domačiji ostalo premalo rok, zemlje v celoti ni bilo možno z njimi obdelati, nazadovali smo in se v prihodnjih letih razpršili po mestih eni v šole, drugi v službe.

Deveti maj je prav zaradi neštetih rizikov in težav ostal v našem spominu veliki dan. Praznovali smo ga seveda po kmečko z harmoniko, prepevanjem domoljubnih pesmi, zastavo v povorki v središču vasi, morda še na nekoliko višje pašnike in to je bilo vse. Po petih letih miru, je bila naša domačija gospodarsko na robu propada saj je gospodar umrl, mati so z mano vred šli v prevžitek, tete so se omožile, dedič je iskal ženo in gospodinjo. Mi šolarji pa smo doživljali pravo renesansko, spoznavali kulturo, sodelovali v športu, obiskovali številne prireditve, nastopali in se usposabljali za svoj poklic. V počitnicah smo delali, sama v Steklarni, sošolci na avtocesti ali železnici. Tako bogate mladosti verjetno ni imelo veliko generacij, ko smo se nekdanji sošolci srečevali na obletnicah mature smo skupaj večkrat ugotavljali, da nam je povojni čas nudil sicer težko vendar zanimivo in odgovorno delo, redne prihodke in primerno blaginjo. Danes je zopet v dobrem stanju tudi moja otroška domačija, ki jo vodi že drugi dedič po vojni. Mladost oblikuje prihodnost in skrbi za njeno udejanjanje!

Kako pa vi razmišljate o spominu na Dan osvoboditve?

Alexander Gadjiev, 8. maj 2024

Na tokratnem Krkinem kulturnem večeru smo imeli priliko spoznati naše gore list, klavirskega virtuoza Alexandra Gadjieva iz Gorice. Je talentiran pianist ruskega rodu, pridobil je že veliko priznanj in pozornosti v glasbenem svetu. Gadjiev izjemno obvladuje klavir in interpretacije klasičnega repertoarja. Specializiran je za določene skladatelje, slog ali obdobje, vendar se njegova umetnost pogosto ceni zaradi njegove tehnične spretnosti, čustvene globine in izraznosti v izvajanju. Goriški pianist je v svoji karieri nanizal že ogromno izjemnih uspehov. Med drugim je zmagal na prestižnih tekmovanjih, kot so Hamamatsu na Japonskem, Monte Carlo in lani še Sydney. Je prvi slovenski BBC-jev umetnik nove generacije, konec oktobra pa je postal tudi prvi slovenski pianist, ki je prepričal 17-člansko žirijo na tekmovanju Frederica Chopina v Varšavi, ki ga v svetu klasične glasbe primerjajo z olimpijskimi igrami v športu. Na tem tekmovanju je osvojil drugo mesto, ki si ga je delil z Japoncem Kjohejem Sorito, in tudi posebno nagrado Krystian Zimerman za najboljšo izvedbo Chopinove sonate. Tekmovalcem na letošnjem Chopinovem tekmovanju je bilo mogoče prisluhniti po vsem svetu, saj so jih predvajali na You Tubovem kanalu Chopinovega inštituta, ki tekmovanje organizira, pa tudi prek drugih spletnih poti. Kot pravi je zmagal zato, ker je na tekmovanj iskal intimno povezavo z glasbo Chopina, si želel, da bi se počutil kot doma in da bi naredil iz filharmonije svojo sobo.

“Verjamem, da je glasba Chopina zelo intimna glasba. Ni namenjena velikim dvoranam ali stadionom. Če se ti posreči, da se v velikanski dvorani počutiš kot v svoji sobi, se lahko rodi tudi ta intimnost, ki jo potrebuje glasba Chopina. To se mi ni 100-odstotno uresničilo, vendar je bilo takrat, ko sem to občutil, res lepo” je izjavil mojster sam. Na tekmovanju je dokazal, da je odličen pianist s sijajno tehniko in muzikalnostjo, s sodobnejšim pogledom in čistostjo igre.

Pod posnetkom njegove izvedbe sonate na tekmovanju v Varšavi je mnogo lepih komentarjev, vsem pa je skupno, da izpostavljajo, da je izvedba lepa, elegantna, osvežujoča in napeta in hkrati brez motečih elementov, brez ega. Mojster pojasnjuje, da potrebe po egu res ni, saj je že glasba dovolj bogata sama po sebi. “Mislim, da lahko minimalizem pri uporabi gibov telesa in obraznih mimik samo pomaga izražanju v glasbi. Ko se človek popolnoma osredotoči na pomen in vsebino glasbe, na enostavno obliko in sredstva, skozi katera se lahko neki glasbeni pogovor razvije, ni več prostora za cenene efekte.” Pravi še, da sta njegova filozofija in pristop k ustvarjanju, iskanje globoke svobode v izražanju ter čutenje glasbe v tistem trenutku, da bi si našel ta prostor v tistem času in prostoru, kjer se takrat nahaja, in da bi se svobodno počutil. To iskanje, raziskovanje svobode, je temelj njegovega vsakdanjega dela.

Virtuoz je po uspehu v Varšavi dobil številne ponudbe za nastopanje v Aziji, Avstraliji in Evropi, pravi, da ne bo več stopal pred žirije. Obdobje tekmovanja je bilo zelo pomembno, poudarja, saj je videl veliko sveta – bil je na Japonskem, v ZDA, na Irskem, v Moskvi, Monte Carlu … – in pridobil ogromno izkušenj, ki so ga obogatile. Želi si, da bo lahko odslej bolj svobodno upravljal čas in eksperimentiral z različnimi repertoarji, da bi več igral z orkestrom, igral več komorne glasbe “in na splošno potoval, spoznaval nove ljudi, kulture in jih potem tudi povezoval”. Razmišlja o festivalu, ki bi ga vodil, na katerem bi skušal združiti ne le goriške glasbenike, temveč z vse Evrope, ljudi, ki jih že in jih bo spoznal. Pričakuje, da bo vloga klasične glasbe povezovanje različnih kultur, da se bo modernizirala, našla svoj jezik in pritegovala mlade. Ustvarjalna moč glasbe in glasbenika!

Poslušate klasično glasbo?

Moj »Parižani«, 7. maj 2024

Zgleda, da se potepuška žilica prenaša iz roda v rod. Kot otrok sem večkrat slišala, da imam mamo, ki se vozi po železnici v oddaljene kraje namesto, da bi skrbela za mene. Moja otroška potepanja so bila zelo poznana vsem vaščanom, zanje sem prejela marsikatero s šibo predvsem zato, ker se je moja stara mama vedno bala, da bom padla v potok, studenec, pod voz,… in me enkrat sploh ne bo več domov. Pozneje se je to spremenilo v organizirano skrb za spoznavanje zgodovinskih in drugih krajev, ki so jih opisovale številne knjige, moje zveste prijateljice. Moj sin , se mi zdi, da je bil kar na enkrat velik radovednež, obiskoval je tečaje angleščine v Angliji, z menoj je šel včasih na moja službena potovanja, na dopustih in počitnicah sva si marsikaj zanimivega ogledala ob Jadranu, se z ladjo podala vse do Santorina, videla moderen Abu Dabi in tako naprej. Moja stara leta pa že razveseljujejo potepanja mojih vnukov, razumljivo po klasičnih poteh moderne dobe in zanimivih tudi za njuna starša. Domači kraji, Kvarner, avstrijske čokoladnice in podobno sta vnuka spoznala že pred leti, klasično Grčijo je družina obiskala z ladjo, Španijo z avionom, Bolgarijo s pomočjo odbojke in tako naprej do letošnjega prvomajskega obiska Pariza. Ati je bil v Parizu že dvakrat pa so kljub temu želeli popis kaj naj si ogledajo, ki sem ga jim pripravila z največjim veseljem, Mami je naglasila, da je pobudo za Pariz podal mlajši vnuk, ki se je zanimal za Louvre in Eiffelov stolp.

Kot sem lahko razbrala iz pripovedovanja so potovali ponoči in tako pridobili čas za ogled mesta. V piramidi Louvra so čakali uro in pol, da so videli Mona Lizo, z dvigalom so se povzpeli na Eiffelov stolp in naredili odličen posnetek panorame mesta, da sem na njej prepoznala stavbo Instituta za urejanje Pariza. V Versailles so se spet morali podrediti disciplinirano procesiji turistov, lahko so le naredili fotko v dvorani ogledal na kar jih je mnogo bolj razveselil park s svojim labirintom, konji v vodometu, prostranostjo. Les Invalides so videli le od zunaj, prav tako Opero, Trocadero, Elizejske poljane in Slavolok zmage. La Defense žal ni prišel na vrsto, so pa spoznali nekaj trgovinic, Rodinov muzej in Montmartre z Mouline Roure vred. Tudi francosko hitro prehrano so si privoščili in kar nekajkrat poudarili živahnost kot pariško posebnost oziroma zanimivost. Vse je na razpolago, vse lahko dobite, povsod pa je drenj in povsod visoke cene. Zdi se mi kaj dober poduk za moje drage, konkretno življenje mora poznati prave razmere trgov. Dobila sem dva spominčka, poleg panorame mesta na magnetu še Eiffelov stolp kot obesek za ključe. Pogovori o ogledu in doživetju Pariza se nadaljujejo.

Veseli me, da so našli oblike izobraževanja, ki jih nudijo popotovanja in zato skušam spodbujati njihov interes po spoznavanju sveta, pa tudi zato, ker ne berejo romanov in knjig o deželah sveta ampak o njih vedo le to kar jim nudi pameten telefon ali zgodovina v šolski klopi. Pogovarjali smo se o vlogi Egipta za kulturni razvoj sveta, o njihovem novem muzeju in zgodovini, ki presega dosežke drugih narodov sveta. Tudi Rim je nujno poznati, saj smo z nekaj geni potomci Rimljanov, Prostranstva Rusije in njihovo zgodovinsko zapuščino mora poznati vsak intelektualec. Tudi tehnološko napredno Evropo, Kalifornijo, Kitajsko, Japonsko in še bi lahko naštevala, bo treba obiskati, predvsem pa sprejemati druge narode kot samoumevne in prijateljske. Dragi moji »Parižani«, nikoli ni »Miru med oljkami« nas je nekoč učil italijanski filmski svet in to zdaj budi želje tudi v vas. Uresničevali jih boste s prizadevnim učenjem in kakovostnim, da ne rečem odličnim uspehu pri delu! Če boste hoteli delati v slovenskih multinacionalkah, se boste morali odlikovati kot inteligenca mednarodnega formata.

Tudi vaša družina potuje po svetu?

Novinarji in mi, 6.maj 2024

Ja vem, da je minil teden po dnevu, ki ga posvečamo prizadevanjem novinarjev, da bil bili pri poročanju odlični in da bi imeli boljše pogoje za svoje delo tako za delo pri kapitalu kot udi za delo v javnem interesu. Preberem vse, kar nam sporoča prof. dr. M. Milosavljević in večkrat so moja opažanja in zaznave razlikujejo od njegovih. Poskusila bom to mojo slabost pojasniti, saj nisem profesionalka, da bi lahko ugovarjala nedvoumnemu strokovnjaku.

Najbolj moti dejstvo, da so naši novinarji pisci po naročilu. Lokalnim politikom in gospodarstvenikom pišejo glasila, strankam beležijo njihove govore in so uredniki njihovih medijev. Nismo še prebrali, da bi novinar objavil mnenje občana ali krajana na primer o osnutku zakona o kulturi ali o programu Cankarjevega doma ali o širitvi ali oženju zdravstvene dejavnosti v obstoječih zdravstvenih zavodih in podobno. Če Apih nekaj reče o medijih je to v večina medijih večkrat objavljeno, če pa mati več otrok želi kaj dodati k načrtu gradnje stanovanj, je neslišana, v najboljšem primeru je objavljeno v rubriki Prejeli smo. Aktivno državljanstvo je tako izključeno iz informiranja javnosti.

Nič manjši problem ni nenehno ponavljanje novinarjev in medijskih strokovnjakov, da morajo politiki in država poskrbeti za zagotavljanje dobrih razmer za delo novinarjev. Bolje bi bilo, če bi od države zahtevali novinarji jasno v zakonu zapisano opredelitev, kaj od njihovega dela je v javnem interesu in seveda znesek v proračunu, ki bo novinarjem omogočaj poročanje.

Danes novinarsko poročanje ustvarja novodobne monarhe iz voljenih politikov, strankarskih veljakov in lokalnih oblasti. Noben novinar ne napiše da bi državljani morali bolje poskrbeti za dobre razmere za delo novinarjev, za pomembnejše novice iz življenja in dela ljudi po statističnih regijah, za pobude o posodabljanju zakonodaje in predlogih ustreznejše organiziranosti naše družbe. Kot da se novinarji bojijo z mnenjem ljudi obremeniti svoje umetno ustvarjene monarhe.

Res nesprejemljive so pri nekaterih novinarjih beleženja mnenja o enem samem državljanu. Isti novinar o izbrani osebi poroča v medijih vsaj dvakrat, enkrat na kratko in na drugi strani obširno, isto osebo posluša v podkastu, poda njeno mnenje takoj za mnenjem kompetentnega politika in bralca nenehno opozarja, da ja ne bi na to osebo pozabil.

Ne vem kako deluje združenje novinarjev, predstavljam pa si, da je to organ, ki določa minimalne standarde za novinarsko poročanje in nenehno skrbi oziroma ukrepa, če jih poročevalec ne upošteva. Podajanje informacij v slovenščini je nedotakljivo, besede »menda, po hodnikih, domnevno, zanesljivi viri in podobne« so za novinarje nečastne.

Res so stvari, ki bi jih tako novinarji kot družba morali medsebojno dogovoriti in nato dosledno spoštovati. Naj omenim le kritičnost, komentiranje in iskanje dejstev pri dvomljivih informacijah. Tega skoraj da ni več pa vendar so to zelo strokovne zadeve, vredne vse pozornosti. Seveda spoštujemo novinarsko delo, jokamo z vami, ko vas mesarijo, celo fizično razmesarijo, se tresemo za Darko Švegelj tam sredi bomb in še in še. Prav zato pa smo dolžni tudi nakazovati, kje so slabosti in kako bi morda kdaj lahko postali bolj profesionalni, odlični in pozorni do državljank in državljanov, predvsem pa aktivisti državljanske pobude.

Kako pa ste vi zadovoljni z informiranjem v državi?

Iščite managerje 5. maj 2024

Od devetdesetih let dalje opažam, da se od časa do časa pojavijo v medijih članki o propadanju Medijskih toplic v Izlakah, ki po zgodovinskih virih razpolagajo z akratotermalnim vrelcem poimenovanim Valvazorjev vrelec. Članke opazim nehote zato, ker sem v vodenju stečajnega postopka Pionirja morala sodelovati tudi pri urejanju dolžniško upniškim razmerij med omenjenimi, saj je Pionir zgradil pomembne objekte toplic ne da bi zmogel izterjati terjatev, je pa pridobil hipoteko. Nisem zaznala, da kdo s skrbnostjo dobrega gospodarja ureja problematiko Medijskih toplic. V postopkih z nami so sodelovali odvetniki po načinu dela, ki zanje značilen.

Večina objav v javnih medijih se nanaša na detajle v postopkih, ki se odvijajo okoli stavb kompleksa nekdanjih Medijskih toplic. Kritike najemnikov, administrativnih postopkov ali izjav lokalnih politikov. Nismo še prebrali karkoli o akratotermalni vodi, zmogljivostih Valvazorjevega vrelca, poslovnih načrtih, ocenah obsega medicinskega in turističnega trga za zdravljenje z omenjeno vodo, da o kadrih, naložbah, promociji in strokovnem reševanju problematike sploh ne govorim. Ne kritiziram pisce člankov, njihova zasluga je, da se o naravnem potencialu nekdanjih Medijskih toplicah sploh še kaj sliši, neodgovorno pa je od lokalne skupnosti, da ni in še vedno ne poskrbi za zaščito premoženja ter presojo ali je o oživljanje tega projekta sploh smiselno razpravljati.

Zasavje verjetno potrebuje aktivnost dejavnosti, ki jih omogočajo naravne danosti. Ni še tako daleč nazaj, ko so nas mediji seznanili z dnevnimi migracijami iz statističnih regij v prestolnico. V tej informaciji je bilo poudarjeno, da se v prestolnico vsak dan pripelje in iz nje odpelje največ ljudi iz Zasavja kar je verjetno, saj Zasavje nima več rudnikov, tovarn in podjetjih, ki so dolgoročno zagotavljala zaposlovanje. To bi lahko bil eden od razlogov za obnovo Term v Izlakah. Najbrž so za presoja obnove teh Term pomembne informacije, kako poslujejo Terme Zreče, ki akratotermalno vodo že tržijo. Lokalna skupnost bi se lahko vključila v projekte rabe prostega časa, športa in rehabilitacije, kar je po slovenskih toplicah v strmem vzponu. Raziskave balneologije je v naši državi še vedno skromno oziroma o tem skoraj nimamo informacij, kljub temu, da Terme po državi rastejo kot gobe po dežju. Verjetno tudi upravitelji termalnih vod potrebujejo raziskovalno institucijo in izobraževanje kadrov za ravnanje in rabo tega naravnega bogastva. Naštevam le to kar mi je ostalo v spominu, ko sem se pred pol stoletja ukvarjala s problematiko toplic, kaj vse bi za vodo v Izlakah predlagali strokovnjaki in praktiki pa ne vem, vem pa, da bi bili njihovi predlogi vizionarjem iz Izlak v nenadomestljivo pomoč. Omenim naj samo še, da se danes naložbe ne ustavljajo zaradi denarja pač pa zaradi pomanjkanja vizionarjev in strokovnjakov, ki so sposobni in pripravljeni sprejemati odgovornost za dobro opravljeno delo. Ljudje v Zasavju bi bili verjetno srečnejši, če bi se obnovil nekoč že uspešen projekt in lokalni politiki bi pridobili na ugledu, da ne rečem glasove na volitvah.

Izlake sem izbrala iz nekoliko sentimentalnega razmišljanja na svoje delo v času svoje aktivnosti. Vse kar sem zdaj zanje napisala, pa bi v prilagojenem smislu lahko bilo opozorilo tudi drugim gospodarskih in skupnim dejavnostim. Bom kar ponovila neštetokrat povedano; ni dovolj kritika, potrebni so nam čim boljši in konkretnejši predlogi, kako naprej. Naj bistvenejši za razvoj so v poslovnem svetu intelektualni strokovnjaki različnih profilov, ki znajo združevati delo ciljem primerno, zato Zasavci »Iščite take managerje!«

Ste Zasavci zainteresirani za delovna mesta v Zasavju?

Beremo z Manco Košir, 4. maj 2024

Omenjeno gospo v pravem pomenu besede, pozna danes vsak v Sloveniji ali v tujini živeči Slovenec, ki živi zdravo življenje, se nenehno samoizobražuje, bere knjige in spoštuje kulturo naroda, ki mu pripada. Gospa Košir je rada poudarjala pomen poezije za kulturno in duhovno rast naroda, spoštovala je pesnike in jih pri svojem delu predstavljala javnosti. Dopisovala se je z literati, dramaturgi in ljubitelji kulture ter s problematiko v tem dopisovanju opozarjala odgovorne osebe na dolžnosti, ki jih imajo do kulturne srenje v državi. Njeni javni nastopi pred kulturno publiko so nakazovali potrebo ljudi po dialogu, prijateljevanju, spoznavanju literature drugih narodov in spoznavanje dejstev. Ne gre prezreti njene pomembne poudarke o nalogah novinarjev in obveščanja javnosti, ki ne sme zapasti v opravljanje storitev pač pa mora zagotavljati etično in pošteno kritičnost do vsebine poročanja. Ja, nekdo mora naglasiti večinsko mnenje, da Kongresnega trga ne bomo preimenovali. Manca Košir je bila na svojem interesnem področju človek dejanj, svetovanja in poučevanja.

Mlada Manca je bila igralka in foto model, uspešna v več filmih in sopotnica filmskega ustvarjalca Karpe Godine.

Za slovenščino je protestirala že leta 1980, ko so jo hoteli izriniti na RTV iz javnega življenja z ukinitvijo slovenskih podnapisov.

Koncem devetdesetih je v sodelovanju z Andragoškim centrom ustanovila študijske krožke Beremo z Manco Košir

Leta 2005 je začela sodelovati v društvu Hospic, društvu za pomoč umirajočim in njihovim svojcem.

Postala je glasnica Krilc leta 2007 in pomagala z darilci čarobnih moči pridobivati prispevke za pomoč otrokom

Ambasadorka šolskih ekovrtov

2011 postane predsednica Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije

Zaposlena od 1980 leta na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani najprej kot asistentka in nato izredna profesorica novinarskega sporočanja, vzgoje za medije ter novinarske etike. Bila je tudi predstojnica katedre za novinarstvo.

Slovenska kultura je izgubila izjemno prizadevno članico, polno novih idej, kako izboljšati bralne navade, premagovati slabosti in strahove, spodbujati domišljijo v šolarjih in stati ob strani nemočnim, potrebnim pomočil. Posebno pomemben za informacijsko družbo je odnos gospe Košir do neposrednih stikov med ljudmi, komuniciranju tudi o zadevah, ki bolijo in neposrednem iskanju načinov za nastajanje boljše družbe. Nalezljivo je njeno prepričanje, da mora biti vsak od nas pri svojem delu etičen in pokončen. Intelektualka Manca Košir je odšla v večnost, ostajajo pa njena priporočila in opozorila, kaj v življenju nekaj velja.

Poznate prizadevanja dr. Mance Košir?

Oče Mercatorja, 3. maj 2024

Bili smo še globoko v danes popljuvanem gospodarskem sistemu, ko je iz povprečja zablestel projekt Mercator. Z njim in njegovim avtorjem sem se seznanila sredi sedemdesetih let preteklega stoletja na Gospodarski zbornici Slovenije kjer smo se ljudje iz podjetjih srečevali zaradi raznih skupnih problemov na posvetovanjih.

V sedemdesetih letih se je slovensko gospodarstvo zaradi ugodnih tržnih razmer, lotilo nekaterih pomembnih projektov, ki naj bi s povezovanjem posameznih podjetjih v zaključene celote, izdelovali celoten izdelek od surovine do končne uporabe. Nastajale naj bi produkcijske verige med bazično proizvodnjo, predelavo in trženjem na najzahtevnejših trgih. Medsebojna razmerja sodelujočih naj bi se urejalo s samoupravnimi sporazumu. Prva je na to pot stopila Iskra, ki se je že uveljavila na številnih pomembnih trgih v tujini, sledili so ji lesarji, kovinarji in po novi obliki organiziranja seveda tudi trgovci. Mercator, ustanovljen 1949 leta, je bil majhen ali takratnemu potrošniku nujno potreben ponudnik vsega kar ljudje hočejo. Sicer pa so po mestih in vaseh nastajali lokalni trgovci, pri nas na primer Dolenjka, ki so uveljavili prve delikatese, oblikovali svojo ponudbo kraju primerno in zaposlovali. Družba si je prizadevala zagotoviti dovolj prehrane s pomočjo domače pridelave in sklepanjem samoupravnih sporazumov za naložbe v razvoj potrebne ponudbe. V približno takih razmerah je takrat že nekoliko večji Mercator dobil leta 1975 novega direktorja, ki se je kalil v Medexu in Slovenijavinu, Mirana Goslarja. Njegova kar pomembna konkurenca v Sloveniji je bila Emona, ki je tudi iskala svoje mesto v novih gospodarskih razmerah. Nekaj časa sta oba trgovca obiskovala lokalne trgovce in raziskovala njihove prednosti in prilike. Končno se je podpora obrnila v korist Mercatorja, ki je ponudil koncept povezave trgovine s kmetijstvom, industrijsko predelavo pridelkov, gostinstvom, storitvami in bančništvom.

Konglomerat dejavnosti je nastajal postopoma, organi gospodarske zbornice so temu procesu morali slediti, saj ni bilo več podjetja ali potrošniške ponudbe, ki ne bi mogla pristali v Mercatorju. Združevali pa so se tudi drugi in nemalokdaj je nastala potreba po dogovarjanju, kam kdo spada. Ko so se pojavili prvi sporazumu industrije s trgovino je Miran Goslar najprej pozabil zaprete usta od presenečenja, nato pa ga je vedno bolj zanimalo, kako bo priložnost izkoristil. Vem sicer ne, toda domnevam, da je v tej priložnosti našel prostor za Interspar Slovenija. Brez direktorja Mercatorja se nekaj časa v naši republiki ni zgodilo nič, kar pa priljubljenost Goslarja ni zmanjševalo, še posebno ne zaradi dela, ki ga je opravljal kot funkcionar in poslanec. Pri tistem delu upravljanja, kjer sem imela priliko z njim sodelovati, je bil zelo naklonjen dobrim rešitvam, prizadevnim ljudem in kritični presoji. Ko je Zbornica zgubljala svojo vlogo in se nismo več srečevali, je Miran Goslar kmalu, po desetih letih že odšel iz poslovnega operativnega sveta ne pa iz javnosti. Njegov zadnji intervju v Delu je učno čtivo, ki bi ga moral uporabljati vsak politik in gospodarstvenih.

Drugo polovico družine Goslar sem spoznala po službeni poti, ko sem vodila lokalni SDK. Metka, žena Mirana Goslarja, je bila v tej službi ustvarjalka novih sistemov. Prva je razvila sistem poslovne bonitete, oblikovala je standarde poročanja organom upravljanja in javnosti, razvila informatiko na podlagi statistike plačilnega prometa in še mnogo drugega. Dobrohotna diplomirana ekonomistka je bila izjemna strokovna pomočnica oddelkom za analize in poročanje. Tesno in uspešno sva sodelovali kar 15 let. Zato žalujem zdaj z njo!

Se še spominjate razmer v katerih je nastajal današnji Mercator?

Križarski pohodi, 2. maj 2024

Zgodovina nam pripoveduje neverjetne zgodbe o križarskih vojnah, ki jih je organizirala rimokatoliška Cerkev, da bi njena vojska osvobodila Jeruzalem in druge svete kraje od muslimanov ter varovala krščanstvo pred drugimi nevarnostmi. Papeževi vojaki so bili vitezi in visoki vojaški strokovnjaki katoliki, ki so verovali v dogme krščanske vere. Z njimi so papeži krepili vpliv rimokatoliške vere v Evropi, širili svoja ozemlja proti vzhodnemu Sredozemlju, povečevali svojo politiko in moč v notranjepolitičnih sporih, lajšali dostop do trgovskih poti Evrope z Azijo in Afriko, ščitili Papeško oblast nad krščanskimi državami in vladarji in še marsikaj podobnega, med drugim tudi ščitili osebno bogastvo in slavo ter iskali nove trgovinske priložnosti posameznikov. Križarsko vojsko niso sestavljali samo vojaki, ti so s seboj peljali svoje osebne postreščke in učitelje, perice in kuharice in vse drugo, kar je bilo odvisno od premoženja in ugleda posameznega vojaka. Na pot so se podajali peš iz Evrope v Jeruzalem ali z ladjo. V obeh primerih je bilo potovanje naporno, polno nevarnosti in zdravstvenih problemov ter problemov oskrbe z hrano, ki so jo izterjali od prebivalcev kraja, kjer so se utaborili. Pohodi križarskih vojen so zelo raziskani in podrobno opisani v bogati literaturi, objekte in kraje križarskih pohodov pa si ogledujejo trume turistov že stoletja. Križarske vojne so se začele v zadnjem desetletju prvega tisočletja in so trajale 200 let, vsaj tako je do sedaj trdila znanost, ki pa seveda še vedno raziskuje stare čase in nenehno odkriva nova spoznanja.

Rimokatoliška vera se je od nekdaj prizadevala ščititi svoje dogme pred morebitnimi heretiki oziroma ljudmi, ki so svoji veri dajali prednost pred drugimi verami. Pri zaščiti svoje vere se je Cerkev posluževala tako rekoč vseh sredstev uničevanja, ki jih je svet poznal v času sojenja. Telesno mučenje, grmade, pregoni, čarovništvo, verske vojne, inkvizicija in sorodne metode trpljenja so doživljali celi narodi, ki se rimokatoliški veri niso vdali. Čarovnice so sežigali na grmadah, med njimi tudi Ivano Orleansko. Rimokatoliška vera je začela izgubljati svojo moč šele koncem srednega veka, med renesanso, z nastankom močnih monarhij, protestantizma in revolucij, vendar pa še vedno ohranja pomemben vpliv na moralne in etične standarde, izobraževanje, dobrodelnost in mednarodno diplomacijo.

Kdo bi si mislil, da so križarski pohodi še živi in da so se v Sloveniji dogajali še v novejši zgodovini, v času, ko se je pripravljala druga svetovna vojna. Kot nam sporoča znanost, je slovenska Cerkev močno reagirala na pojav komunistov že okoli leta 1930 še posebno pa na vračanje Slovencev iz Španske vojne sredi tridesetih let preteklega stoletja. Tudi španske borce je smatrala za komuniste, torej krivoverce, ki so ji lahko nevarni pri uveljavljanju krščanskih dogem. Izkoristila je takratno svojo politično moč in s pomočjo desničarskih časopisov opozarjala katolike na komunistično nevarnost ter nujnost združevanja, oboroževanja in organiziranja vaških straž, katerih naloga je, da vasi in verske svetinje branijo pred navalom »hlapcev kominterne«. Ker je nastanek katoliških milic podprl aktualni papež so fašisti seveda vedeli za vaške straže in pomoč , ki jih v Sloveniji čaka. Neverjetno, zgrozila sem se ob tem odkritju, ne morem in nočem ga komentirati.

Leta 2000 v svojem papeževanju Janez Pavel II ni več preganjal krivovercev, tudi javno v imenu Cerkve ni prosil za odpuščanje v preteklosti storjenega proti krivovercem, je pa večkrat priznal zgodovinske napake Cerkve zlasti inkvizicije, posledice Križarskih vojen in odnosa do Judov ter si prizadeval za spravo in dialog v prihodnje.

Kako pa vi oblikujete svoj odnos do ljudi drugih ver kot je vaša?

Praznik dela, 1. maj 2024

Od kar skrbim samo še za svoj dom in tale blog, je praznovanje Praznika dela nekam zbledelo. Namesto na obisk k prižiganju kresa, grem zvečer le na teraso in se oziram po gričih, kjer na bi bili ali pa so nekoč bili kresovi. Nekaj jih vztraja, mnogi so izginili, kot da delo več ne potrebuje svojega praznika, ker dela ni premalo ampak preveč. Na veliko uvažamo delavce iz Tajske in imamo za uvoz organizirano celo agencijo, trgovine bodo z digitalizacijo sprostile nešteto rok in iz nekdanjih republik ne bo več dotoka sedanje ponudbe. Mediji so polni skrbi, kaj vse bo obstalo, ker ni ljudi.

Moja družina je v Parizu, že prvi dan dobim poročila in fotke, vse lepo, zanimivo in doživeto, toda strašna gneča, za vstop v piramido Louvra čakajo 1.30 ure, ogled Elizejskih poljan traja v nedogled zaradi prometne gneče, čaka se za dvigalo na Eiffelov stolp, na Motmartre gredo peš v koloni, k sreči mimo Mouline Rouge, toda zadovoljni so, zanimivosti je veliko, Mislec jih navdihuje in Versailles je občudovanja vreden. Pametni telefon in e-mail sta poročala o njihovem zadovoljstvu in presenečenjih.

Dobila sem vse časopise s prilogami, najmanj teden dni bom zasedena z njihovim prebiranjem. TV po starem, pesem in glasba 1. maja pozabljena ali utišana. Razveselim se 10 let starega posnetka Tržaškega zbora in uživam. Zanimivo je moje okolje, ki pošilja misli o medijskih objavah, poročanje o obiskih otrok in vnukov, prijateljske spodbude in podobna sporočila, ki mi govorijo, da jim je moje prijateljevanje potrebno in vedo, da jih imam rada. Pri jutranji kavi komentiramo velike spremembe v praznovanju 1, maja, drugačnem delu, drugačnih ljudeh,…

Res je, praznik dela je bil najprej praznik fizičnega dela, ki pa je danes že malo zastopan v tržnem izdelku. Fizično delo je narekovalo upor proti izkoriščanju, da za obilico dela dobi delavec majhno plačo, nima počitka in uničuje zdravje. Sindikati in Delavske posvetovalnice še vedno marsikje odkrivajo tako postopanje tudi pri nas v Sloveniji. Velika sprememba je nastalo v vseh delovnih sredinah zaradi digitalizacije, še posebno pa zaradi vse bolj strokovno zahtevnega specialističnega znanj. Zaposlovanje je danes usmerjeno v raziskovanje in realizacijo novosti, novih izdelkov, novih postopkov in novih poti do potrošnikov. Podjetja imajo že nekaj časa več ljudi v komerciali kot v proizvodnji, v raziskavah kot v kontroli in v vodenju kot v izvajanju. Vsa omenjena in podobna dela se opravljajo v sodobnih okoljih – sobah, avionih, osebnih avtomobilih, hotelih in mestih. Zaposleni tako vsak dan dograjujejo svoje znanje jezikov, stroke, politike in družbene ureditve. Iz tega razloga so potrebne prilagoditve zakonodaje in predpisov v državi in v delovni sredini, ter vzdrževanje stabilnega plačilnega sistema da ne omenjam lastniških deležev ali soodločanja s kapitalom. Fizično delo se vedno bolj oddaljuje od raziskovalcev, managerjev in managementa, običajno se organizira v s. p. ali d. o. o. in si torej sam na trgu določa ceno svojim storitvam, vedno zahtevnejša znanja pa se določajo s kolektivnimi pogodbami, katerih določbe morajo slediti napredku v družbi, če se v politiki plač tega ne upošteva nastanejo stavkovne zahteve, ki jih lahko opazujemo pri zdravnikih, delavcih Upravnih enot, sodnikih in drugih.

Prvi maj postaja praznik inteligence, ta pa je ohranila le prijeten spomin na kresove in se bolj kot njih veseli potovanj, prostih uric, morja in drugih dobrin, ki krepijo duha in telo. Nove stroke prinašajo novosti v običajih naroda in spreminjajo njegovo tradicijo!

Kako ste pa vi preživeli Praznik dela?

Slika demografije, 30. april 2024

Pomladi pred letom dni sem se z vnukoma odpravila h kipu Deklica z Rastočo knjigo, ki stoji v Severnem parku naše prestolnice. Deklica se vsako leto dvigne za centimeter in dobi nov verz iz zakladnice slovenskega pesništva. Prijeten dan in dogodek je privabil tudi mojo prijateljico Jano, ki je Ljubljančanka. Skupaj smo se usedli na škarpo k družini z dojenčkom in starim očetom in spremljali zanimivo kulturno prireditev. Drugi dan je bila naša skupina na sliki, objavljena v Delu in nato celem letu še štirikrat omenjena in prikazana kot primer slovenske demografske politike, ki je polna težav s starimi ter neskrbna do mladih. Naše presenečenje je bilo vedno večje, nazadnje smo se znašli še v »20 Slovenija EU».

Po razmisleku ob sliki in skrbi stroke za ustreznejšo demografsko politiko, sem nekako sprejela, da morda naša podoba le kaj ponazarja. Na sliki je en dojenček, dva šolarja, mlada zakonca in trije starejši oziroma stari. Taka torej je slovenska demografska slika. Res se po podatkih javne statistike nekoliko povečuje število Slovencev in Slovenk, toda to kot zgleda na račun priseljevanja. Res je tudi, da se življenjska doba daljša in je že presegla osemdeset let. Še vedno je premalo rojstev, pravijo da zaradi pomanjkanja stanovanj, visokih stroškov na otroka in negotovih prihodkov.

Da se mladima zagotovi vse troje in še kaj, najbrž ni najbolje, toda za njihove prihodke, se pravi za njihovo stabilno zaposlenost, pa bi resnično morali poskrbeti. Če nisi ekonomsko samostojen se zagotovo ne boš s pogumom lotil gradnje svojega doma na svoje stroške niti ne boš pohitel z otroci. Skoraj ni hujšega, kot to, da na primer dipl. gradbena ing. dolgo ne dobi dela v svoji stroki bodi si v bližini doma ali oddaljenem gradbišču. Še bolj žalostno je, da mora diplomiranec ALUO ustanoviti d. o. o. in se samozaposliti ne da bi bil ekonomsko samostojen in imel zagotovljen trg. Nešteti so primeri, ki ovirajo rojevanje večjega števila otrok, med njimi so tudi predsodki o samohranilkah, pa patriarhalna vzgoja v novejšem času, da ne omenjam prostovoljne navezanosti na prihodke staršev, dolgoletni študij in prekarsko delo v času študija in podobno. Zgleda, da bi morali starši izbrati druge oblike pomoči svojim otrokom, kot jih nudijo danes in jih spodbujati k varčevanju in pripadnosti delu. Nekoliko emocije med njimi in delodajalcem bi morali privzgojiti vsakemu mlademu, saj nismo stroji in zato na trgu za svoje sposobnosti lahko v pogajanjih kaj iztržimo.

Problem staranja v nacionalni demografiji ni viden tako tragično, kot se vsak dan pojavlja v medijih. Res je da se staramo toda tudi dalj časa skrbimo sami zase. Ni prav spodbudno, da smo kar naprej pri zdravnikih, lahko tudi kdaj potrpimo, se sami bolje potrudimo za življenje v svoji starostni dobi. Slovenija je vsakdan bolj polna domov za ostarele ker so pač koncesionarji zdaj uresničili svoje sanje, zdaj ti domovi potrebujejo usposobljeno osebje, ki ga pa ni in zdaj naj država pomaga. Panika je že v medijih. Sama pa res ne vem, kam so ljudje odšli. V Sloveniji nas je baje 120.000 več kot nas je bilo pred dvajsetimi leti, pa je takrat vladala brezposelnost, zdaj pa nas je več, pa kljub temu ne zmoremo dela. Stroka priporoča zmanjševanje odhodov v tujino in selekcijo pri priseljevanju. Sama dvomim, da država lahko premaga želje in odločitve družin. Če hči ali sin dobi dobro delo v Angliji, ga država ne bo zadržala doma, kvečjemu to lahko uspe staršem. Najbrž bo mlade v Sloveniji zadržala pravica pri soodločanju v organih upravljanja bodi si delovne organizacije ali politične skupnosti. Njim je potrebna možnost, da si gradijo svojo prihodnost sami.

Kako se pa v vaši družini odločate o rojstvu otrok?

Zdravnikom v razmislek, 29. april 2024

Vse te debate okoli zdravstva kot dejavnosti in zdravnikov kot ljudi, ki so nepogrešljivi za naše zdravje, nehote odpirajo mnoga razvojna vprašanja ter dajo misliti sleherniku, kako naj poskrbi za svoje zdravje v prihodnje. Nič novega ni v našem spoznanju, da si v prihodnje od naših zdravnikov lahko obetamo le vedno več zdravstveno obrtniških storitev medtem, ko bomo morali za ostale tegobe in težave poiskati pomoč v drugih dejavnosti. Konkretno bi to mnenje najlažje pojasnila na primerih. Ko sem bila v neki danes neželeni preteklosti, članica organa za upravljanje zdravstvenih ustanov, so prijazni zdravniki vedno zagovarjali in mnogokrat tudi predlagali razvoj novih dejavnostih v zdravstvenih zavodih, posebno takih, ki bi zdravniku omogočale res popoln vpogled v stanje telesnega organa, ki bolnika muči, mu omogočili vpogled v širjenje ali zmanjševanje bolezni ter zagotovili popolno diagnozo. Danes je tehnološko in tehnično to že možno toda zdravstveni zavodi okoli nas tega v pretežni meri ne organizirajo po vsebini in obsegu kot bi bilo potrebno. Ker bolniki pač to potrebujemo so pred leti začeli nastajati zdravstveni s. p. ali d. o. o. po vsej državi. Danes ultrazvok lahko opraviš takoj kjer koli v državi pri omenjenih gospodarskih inštitutih za plačilo, medtem ko v zdravstvenem zavodu čakaš na isto storitev leto dni. Kdo in na podlagi česa, predvsem pa zakaj je odločil, da se donosne storitve ultra zvoka ne bodo več razvijale v zdravstvenih zavodih? Menda je dovolj jasno povedano, da je ta odločevalec pač prvi rušil javno zdravstvo in storitev odtujil od solidarnosti. Danes skoraj ni zdravstvene storitve, ki ne bi bila nudena tudi na prostem delovanju trga tako v državi kot v Evropski uniji. Financer zdravstvenih storitev, ki zbira solidarnostna sredstva pa pač po metodah dela, ki prevladujejo v politiki in gospodarstvu, izbira storitve, ki jih ne bo plačeval, ki jih bo plačeval v tujino, določa cene zdravstvenim storitvam in zagotavlja le še kar močno oskubljeno »košarico javnih zdravstvenih storitev«. Prognoza take ne kompleksne medicinske oskrbe je predvidljiva. Ob enakih kriterijih zbiranje solidarnostnih sredstev se bo boj za njihovo razdelitev razvil v vse oblike svobodnega delovanja trga, ki vključuje v celoti konkurenco z vključno korupcijo, silo močnejšega in dvigovanjem cen medtem ko zniževanja cen pri nas na trgu skoraj ne poznamo razen če se zateče ponudnik v oseben ali reden stečajni postopek. Generacije, ki prihajajo se imajo za zmedo v zbiranju sredstev in nakupu zdravstvenih storitev zahvaliti politikom in poslancem naše nebogljene Slovenije, ki v več kot tridesetletnem obdobju ni poskrbela za normalne razvojne možnosti javnega zdravstva, slonečega na solidarnosti.

Obstaja čudovita literatura o tem, kakšno zdravstvo bodo imeli prihodnji rodovi, če bodo naložbe usmerjali v realizacijo dosežke tehnologe in tehnike v medicini. Med drugim naj bi v prihodnje s prehrano vsak sam sebe zdravil in kot je že razvidno po reklamah v medijih in policah trgovin, imamo že 6000 prehranskih dodatkov, vitamine,… Že v osnovnih šolah naj bi začeli pridobivati znanje o prehrani, ki preprečuje določene bolezni. Celo zdravil v sedanji ponudbi naj bi okoli leta 2050 že dobivali skozi hrano. No, nič hudega, če se uvajanje novosti podaljša za kakšno desetletje, vsekakor ni dvoma, da bosta tehnika in tehnologija napredovali in prav na področju zdravstva bodo spremembe fantastične, nanje se usmerjajo novi šolski programi, tovarne z visokimi donosi in, upajmo, tudi naše univerze.

Koncept Osamosvajanja slovenskega zdravstvenega sistema (Delo 6. 4. 2024), če ga je kdo sprejel kot svojo delovno obvezo, naj predlagatelji dopolnijo še z organizacijskimi ukrepi, ki bodo zdravstvu na Slovenskem zagotovil dolgoročna in stabilna vlaganja v razvoj.

Kako pa vi skrbite za lastno zdravje družinskih članov?

Slovenija in slovanstvo, 28. april 2024

Češki umetnik Ludvik Kuba iz druge polovice 19. stoletja, je znan kot eden izmed predstavnikov češkega realizma. Bil je slikar in ilustrator, ki je ustvarjal predvsem portrete, pokrajine in še žanrske slike. Njegovo delo je pogosto prežeto z ljudskim življenjem, narodnimi običaji in češko kulturo. Bil je del skupine umetnikov, ki so delovali v Pragi in so bili znani kot Mánes Union of Fine Arts, kjer so se zavzemali za češko in slovansko narodno umetnost. Kuba je bil tudi pomemben ilustrator slovanske literature, njegove ilustracije pa so prepoznavne po svoji bogati podrobnosti in občutju za življenje.

Pred sto šestdesetimi leti je veliki ljubitelj slovanskih narodov Ludvik Kuba kar 45 let potoval od dežele do dežele, beležil ljudske pesmi in drugo folklora slovanskih narodov, noš in običajev. Ponaša se s pisnimi stvaritvami, slikami ter risbami in je avtor več knjig iz tega področja. Ljubitelj slovanskega izročila je o slovanstvu objavljal članke in izdal o tem zbirko z naslovom Slovani v svojih pesmih.

Častitljivi proučevalec Slovanov je koncem osemdesetih let 19. stoletja, potoval tudi po Sloveniji, ki je bila sestavni del Avstro-Ogrske monarhije. Naučil se je dovolj slovenščine, da se je sporazumeval s podeželjem, v sodelovanju s knjižnicami in slovanskimi ustanovami po mestih pa je lahko uporabljal nemščino pa tudi češčino, saj so možje kot vojaki služili po vsej monarhiji in se tako naučili tudi nekaj jezika kraja, kjer so vojsko služili. Sam je zapisal, da so mu bila odprta vsa vrata in da je občutil veliko naklonjenost Slovencev do Čehov kar je razumljivo, saj se je takratna slovenska inteligenca šolala največ na Češkem. Kuba je na slovenskem sodeloval s pomembnimi osebami, ki so mu pomagale premagovati jezikovne ovire in zbirati gradivo o ljudskih pesmih ter kulturnih običajih Slovencev. Za njegovo slovensko zbirko danes skrbi Glasbenonarodopisni institut pri SAZU.

Med nami je danes malo vedenja o slovanstvu, še manj pa o ljudeh, ki so ustvarjali kot Slovani čeprav danes štejemo v to skupino narodov Rusijo, Ukrajino, Poljsko, Belorusijo, Češko, Slovaško, Srbijo, Hrvaško, Bolgarijo, Slovenijo, Severno Makedonijo, Črno Goro ter Bosno in Hercegovino. Slovani imajo svojstveno zgodovino in kulturo, govorijo različne jezike in posamezni narodi so tudi razvili svojo politiko ter različne družbene sisteme.

Slovanski svet je raznolik ter bogat in, gledano zgodovinsko, je imel pomembno vlogo pri oblikovanju evropske kulture. Prisoten je od zgodnjega srednjega veka kot sestavni del različnih cesarstev in kraljestev. Slovani so širili krščanstvo in kulturne izmenjave. Danes ima vsaka država Slovanov svojo edinstveno kulturo, zgodovino, tradicijo in identiteto pogosto povezane s specifično geografsko lego, gledano politično pa je slovanski svet danes razdeljena na več držav s političnimi sistemi, gospodarskimi izzivi in mednarodnimi odnosi. Ene od slovanskih držav so v Evropski uniji, druge so samostojne, nekatere pa si za samostojnost šele prizadevajo. Slovanstvo je pestro in živo, dejstvo pa je, da se sooča s političnimi napetostmi, gospodarsko neenakostjo, jezikovnimi ter kulturnimi razlikami kot tudi z različnimi globalnimi vplivi. Je pa vpliv slovanskega sveta na Evropo in svet pomemben del svetovne kulturne krajine.

Spomin na ljudi, ki so svoje življenje posvetili kulturi slovanstva kot na primer Ludvik Kuba, je pomemben prispevek k kolektivnemu spominu Slovanov v celoti.

Poznate slovanstvo?

Ja, Evropski uniji, 27. april 2024

Priznam, da sem obremenjena z volitvami v organe upravljanja Evropske unije (EU), ali bolje rečeno, rada bi se dokopala do dejstva, ali bi bili brez EU boljši, gospodarsko uspešnejši in imeli boljše pogoje za življenje in delo. Iščem razumne komentarje profesionalcev, ki imajo boljši vpogled v učinke dosedanjega skupnega poslovanja in oprla se bom kar na spoznanja prof. dr. Mojmir Mraka, ki sam sodeluje v oblikovanju skupnega finančnega poslovanja in je član Strateškega sveta za makroekonomska vprašanja pri predsedniku Vlade. Če ste slučajno prezrli nedavni intervju z njim, ga prosim poiščite in preberite.

Dr. Mrak ne ocenjuje za najuspešnejše dosežke Slovenije v EU samo ekonomske pokazatelje, ki so seveda bila ugodni in so razbremenili preveliko naslanjanje Slovenije na dolžniške vire financiranja. S hitrim prevzemom evra se je zmanjšala izpostavljenost tolarja pritiskom zunanjih denarnih trgov, zmanjšala so se tečajna tveganja izvoznikov in kljub finančni krizi v preteklem desetletju zgubljenih priložnosti smo že dosegli 90% evropskega BDP na prebivalca. Med zgubljene možnosti štejemo predvsem izogibanju naložbam v zdravstvo, produktivnost, digitalizacijo, zelene prehode in referendumski pokop pokojninske reforme. Vse to nam je zniževalo boniteto in dražilo dostop do finančnih trgov. Med večje dosežke v zgubljenem preteklem desetletju pa lahko priznamo program Erasmus, ki širi možnosti strokovnega sodelovanje s svetom. Posledic naložb v klasične infrastrukturne projekte v prihodnje ne bo možno nadoknaditi, ker bo Slovenija prisiljena vlagati v varnost in lastno orožarsko industrijo. Na povsem nov način upravljanja svetovne ekonomije EU še ni dobro pripravljena saj je njen trg odprt bolj kot drugi. Reševanje ekonomskih teme v EU se bo upočasnjevalo zaradi vlaganj v lastno varnost in migracije, ki se bodo povečevale zaradi vojn in podnebnih sprememb okoli Evrope. Zastoji v razvojni politiki EU se pričakujejo tudi zaradi nove sestave njenih organov upravljanja in vsaj pol leta bodo potrebovali, da bodo razvojni ciklus unije zopet zagnali v danes še neznano smer. Dobro bi bilo, da bi EU dala prednost urejanju konkurenčnosti, notranjemu trgu, povečanju investicij in fiskalni problematiki. Dr. Mrak meni, da bo v novih razmerah unije Slovenija morala poskrbeti za dolgoročno javno-finančno vzdržnost. Zanimivo pa je da doktor tako kot vsi mi, ocenjuje za dobro, da je Slovenija zopet v sestavu evropskega gospodarstva, kulture in politike, da so prilivi iz proračuna EU omogočili Sloveniji višjo stopnjo gospodarske rasti, nemoteno delovanje na skupnem trgu in da je omejevalo samovoljo politikov v naši državi. Grenak priokus sodelovanje Slovenije z EU pa daje občutek, da bi možnosti, ki nam jih je EU nudila lahko bolje izkoristili kot smo dejansko jih.

Moji morebitni sledilci se bodo spomnili, da sem v marsikaterem blogu približno taka mnenje podajala tudi sama, izhajajoč predvsem iz pridobivanja in porabe evropskih sredstev v lokalnih razmerah pa tudi v državnih. Pobude državljanov se v naši državi ne proučujejo zato najbrž tudi opozorila dr. Mraka ne slišijo prava ušesa. Je pa najbrž tudi res, da smo kar veliko časa potrebovali za spoznanje kako sistem EU deluje in še več za premislek, kje bi nam najbolje služil in kako se moramo organizirati, da bomo pripravili mednarodno sprejemljive dokumente. Ko smo poslušali komisarko Violeto kaj vse EU financira, smo se šele odločili za sodelovanje seveda preko pristojnih organov v državi, kar je spet zahtevalo organizacijsko in strokovno prilagoditev. Marsikdo ni zmogel procedur ob razpisih, zagotoviti lastne finančne udeležbe, zbiranje dokazil ali dopolnjevanje zbranega gradiva. Nenehno se učimo!

Sodelujete v pridobivanju evropskih sredstev?

Upor, 26. aprila 2024

Po mnenju umetne inteligence je upor skupek dejanj, s katerimi ljudje izražajo svoje nezadovoljstvo ali nasprotovanje določenemu stanju, politiki, praksi ali oblasti, ki se manifestira s protesti, stavkami, demonstracijami, nepokorščino, političnimi kampanjami, civilno neposlušnostjo in celo z oboroženim bojem. Upor običajno organizirajo politične stranke, sindikati, nevladne organizacije ali druge oblike združevanja. Razlogi za množičen upor narodov so običajno nepravičnost, pomanjkanje možnosti, represija, ekonomske težave, socialne neenakosti, pacifizem, moralna načela, humanitarne posledice, politika in strategija, osebne izkušnje ali moralni aktivizem Odpor proti vojnam je posledica moralnih, etičnih, humanitarnih in političnih prepričanj ter izraz želje po mirnem in pravičnem svetu.

Slovenski narod se je leta 1941 znašel v vojaški represiji fašistov ne da bi bil česar koli kriv in vsak prebivalec se je moral sam opredeliti ali se bo takemu stanju uprl ali pa bo z njim sodeloval. Neznosno je bilo to stanje za vse, velika večina je odšla v ilegalo in gozdove, nekaj špekulantov je ustvarilo paravojaške organizacije, verniki pa so marsikdaj poslušali svoje voditelje. Tu nimam prostora, da bi opisovala strahotne posledice, odpor do takega stanja je rodil upravičen upor večine, ki je morala sprejeti vse oblike boja za obstoj v vojnih razmerah. To so dejstva, ki jim danes oponirajo predvsem potomci neudeležencev v uporu in maščevalnost tistih, ki so bili na napačni strani ali pa se jim je v vojnih razmerah zgodila vojna krivica.

Jutri bo Dan upora slovenskega naroda in danes zvečer bo državna proslava. Moja misel je pri tistih, ki se je ne bodo udeležili iz kakršnega koli razloga. Partizani so pomrli, mi njihovi potomci smo se ukvarjali z materialnimi povojnimi težavami in zanemarili njihove ideje, želje, cilje, vizije… spomnim se skladatelja Radovana Gobca, kako ga je prizadelo obdobje v katerem so se tudi javno, brez sramu ali moralnih pomislekov začeli sistematično častiti simboli posameznikov, ki se uporu niso pridružili. Dobili smo zakonodajo, pisano na čelo posameznikom, zakonodajo, ki jo še vedno ne moremo prilagoditi napredku, tehnologiji in mišljenju sodobnega sveta. Danes smo na to že navajeni in nimamo volje do upora proti akcijam in strahovom, ki jih celo nekatere današnje politične stranke samovoljno promovirajo ali načrtno pripravljajo. Pomislite samo na javne pozive k osebni oborožitvi vsakega državljana, na odkrito blokiranje dela Državnega zbora, na neznane vire financiranja promocije proti zakonito izvoljenim organom oblasti in še mnogo drugega. Koliko na to vplivajo nove tehnologije informiranja ali novinarska srenja ni znano, po kakšnih pravilih in standardih ta deluje pa tudi ne. Prišlo je v navado, da se vse obeša na ramena premiera, ki ga iz ene strani obremenjujejo nedelujoči organi upravljanja države, na drugi strani pa oblastneži brez pooblastil volivcev, ki dajo jasno vedeti, da se bodo na premierski stol povzpeli za vsako ceno, z milo ali silo.

Dragi moji, smo v Varnostnem svetu in soupravljamo svet, smo v Evropski uniji torej soupravljamo Evropo, baje nas ocenjuje Švica za drugo Švico, nimamo pa volje, da bi iz upravljanja države odstrani enega samega človeka, kar dokazuje, da demokracije pri nas ni. Utihnila je celo Spomenka. Prav za prav je upornost značilnost mladih, tistih, ki se šolajo po novih programih in bodo v gospodarstvu povečevali produktivnost ter naložbe, zmogli bodo tudi upravljati NEK-2 in srčno upamo, da bodo pripomogli k razvoju dovolj uporniškega duha v državi, da bo ta ljudem zagotovil mir.

Kaj pa vi menite o uporu?

Rastoča knjiga nas združuje, 25. april 2024

Tam nekje v začetku devetdesetih let preteklega stoletja me je očarala ideja, ki jo je moj kolega in njen iniciator Janez naslovil Rastoča knjiga. Pomagala sem mu, da se je ideja uveljavljala v lokalnem in v državnem okolju. Poskrbela sem za registracijo društva, kaj kdaj napisala, sodelovala v organih društva, obiskovala prireditve in podajala nešteto predlogov, kako bi okrepili gibanje Rastoča knjiga. Moja bolj tehnična pomoč, je morda kaj pomagala ali pa tudi ne, dejstvo je, da sem še vedno povabljena na slovesnosti, ko se odpirajo nove Rastoče knjige ali obstoječe razširjajo in dopolnjujejo. Zanimivo je, da idejo Rastoče knjige širijo predvsem šole ter lokalne skupnosti Štajerske, Prekmurske, Dolenjske in Bele krajine ter Ljubljana, ki ima le v Severnem parku spomenik Deklica z Rastočo knjigo in predstavitev Rastoča knjiga sveta. Janez je pridobil k sodelovanju Državni svet, SAZU, NUK, Agencijo za knjigo, Sklad RS za kulturno dejavnost in Mestno občino Ljubljana. Predsednik republike je Janezu podelil ustrezno priznanje za projekt Rastoče knjige. Pred nedavnim je delovalo 84 Rastočih knjig

Osnovna šola Drska je pred desetimi leti ustanovila svojo Rastočo knjigo z namenom, da raziskuje svoje šolsko okolje in se povezuje z institucijami, ki jih šola potrebuje. Vsako leto se njihova Rastoča knjiga obogati z nekim novim spoznanje, ki ga simbolizirajo z določeno črko v abecedi. Letos so izbrali črko S in pripadajoče geslo »Čas je za sodelovanje«. Učenci novinarji so v posebni publikaciji opisali obiske posameznih razredov v institucijah, ki jih pri potrebujejo pri svojem učenju in pri pridobivanju splošnih znanj. Drugi razred je obiskal Knjižnico Mirana Jarca in se tam srečal z ilustratorko Bartolj. Nek drug razred je obiskal Razvojno izobraževalni center in spoznal potek dialoških srečanj. Starejši letniki učencev so si ogledali Olimpijski center. V Dolenjskem muzeju so učenci ustvarjali kopije arheoloških najdb, v Domu starejših občanov so priredili koncert in stanovalce razveseljevali z voščilnicami ter manjšimi darili. Ne enkrat so se pridružili Pohodniškemu društvu in se povzpeli na Kum ter nekatere pohodniške postojanke na Dolenjskem, v Beli krajini in drugje. V Mojstrski delavnici Valvasor so spoznavali ročno izdelavo papirja, v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela spoznali Dnevni center za otroke. Pri Društvu upokojencev so izdelovali rože iz krep papirja. Nauke vzgoje za humanost so pridobivali na Rdečem križu, v Varstveno delovnem centru so se družili z invalidi in v Vrtcu Pedenjped so spodbujali sodelovanje med vrtcem in šolo. Poklice v zdravstvu so spoznavali v Zdravstvenem domu, zdravilna zelišča v Zeliščni kmetiji Kočevar in koristnost čebel v Zavodu Čebela. Ustvarili so nove prijateljske vezi z OŠ Koseze in spoznali službe pomoči. Tudi zaplesali so pod vodstvom Majde Nemanič in imeli skupne glasbene vaje svojega benda z glasbenikom Markom Pezdircem.

Bogato, vsestransko sodelovanje učencev OŠ Drska z dejavnostmi v šolskem okolju je zagotovo pomemben del osnovno šolskega splošnega izobraževanja. Zdaj je potek splošnega izobraževanja vpisan tudi v njihovi Rastoči knjigi kot napotilo bodočim učencem in to je osnovni namen obstoja Rastočih knjig po naših šolah. Sodelovanje med procesom izobraževanjem in praktičnim življenjem spodbuja zanimanje za poklice in usmerja mlade v raziskovalno delo. Povezuje generacije, ki Rastočo knjigo pišejo, povezanost teh pa je najustreznejša oblika spodbujanja interesa mladih, da sodelujejo pri odločanju o prihodnosti okolja v katerem živijo pa tudi stimulans, da svoje zamisli prenašajo pokrajinam in državi. Mlad človek se pač mora nekje konkretno poučiti, kako naj vstopi v soodločanje in na kakšen način naj podaja zamisli, zanimive za večino. Naj vam Rastoča knjiga odpira vpogled v širni svet!

Poznate Rastočo knjigo OŠ vašega osnovnošolca ali dijaka?

Mladost zrelih let, 24. april 2024

V mojem mestu je industrijska multinacionalka, ki svoje proizvode pošilja na vse celine, gradi tovarne po svetu, je informacijski center za zdravnike, ki nam predpisujejo zdravila, zaposluje ogromno ljudi različnih narodnosti, političnih nazorov in barve kože, posebno pozornost posveča bolnim dojenčkom ter starim ljudem in še bi lahko naštevala. Vodi jo zdaj ne več rosno mlad diplomiran ekonomist, naše gore list, ki se sam ravna po najvišjih svetovljanskih standardih, sprejema odlične odločitve, se zaveda družbene odgovornosti in je vzor dobre poslovne internacionalne prakse. Tako kot vodja se tudi zaposleni primerjajo po učinkih svojega dela le z najboljšimi na svetu, z odličnimi in svetovljanskimi strokovnjaki in industrijskimi velikani sveta. Krasi podjetje in zaposlene humanitarnost, kultura, šport in znanje. Učinki njihovega delo so seveda ravnanju primerni, visoka kakovost izdelkov za širok spekter zdravljenja, zaupanje delničarjev in nadpovprečna nova ustvarjena vrednost.

Vedno pa ni bilo vse samo dobro, bilo je veliko različnih vrst sitnosti od oskrbe z devizami do sprejema pri zdravnikih. Takrat so tovarno upravljali trmasti in vztrajni ljudje, ki so imeli dovolj volje, da so pridobili naklonjenost imetnikov znanja po svetu ter upravljavcev denarja, eksport-importa in oblasti v državi. Vsak je moral poprijeti za vsako delo, ki ga je bilo potrebno opraviti, ds ne bi izgubili ugodne prilike za rast in razvoj naložb ter širjenje ponudbe na trgu. Pomembna je bila sloga, zaupanje v lastne sposobnosti in doseganje dogovorjenih ciljev. Ko so se zgradili nepogrešljivi objekti, odprli trgi v vzhodni Evropi in bile prepoznane sposobnosti domačega znanja, se je tovarna spreminjala v visoko donosno podjetje, postajala želena v okolju in v državi ter sposobna prevzemati državljansko odgovornost.

Današnja multinacionalka ni primerljiva z nekdanjo, ki je marsikdaj šele odkrivala morebitne svoje priložnosti, se ukvarjala z različnimi dejavnostmi in dostikrat reševala problematiko nezaposlenosti, infrastrukturo in podobne dejavnosti, za katere danes skrbi država. Skupno pa jima je zagotovo zaupanje v znanje in sposobnosti mladih, ki so in še vedno prevladujejo v nenehnem iskanju boljših priložnosti in kakovostnejših učinkih v delovanju in poslovanju celotnega podjetniškega sistema.

Pišem o Krki d. d., ki je sinoči s slavnostno akademijo v Novem mestu proslavila svojo sedemdeseto letnico. Bila sem počaščena, da so me povabili na ta slavnostni dogodek saj sem v njeni razvojni fazi v njo vložila svojo mladost in bila zato od nje neštetokrat nagrajena s posebno pozornostjo. Skoraj za večino starejših in starih na slavnostni akademiji, je bilo mojega kova, zato nam je akademija pomenila več kot slovesnost. Dala nam je vedeti, da je bilo delo naše mladosti koristno in potrebno, da so cilji doseženi in zato odprte neštete možnosti trajnostne rasti za »Živeti zdravo življenje« vseh ljudi na svetu.

Današnjim rodovom v Krki d. d. se seveda zahvaljujemo za visoke donose saj se zavedamo, da brez njih ni razvoja, ni blaginje in napredka. Toda bolj kot to občudujemo vašo odprtost do šibkejših in ogroženih, vzornega obnašanja do države, širjenja pozitivne energije med različnimi narodi ter kulturnega in svetovljanskega ponašanja. Želimo si, da bi vas posnemali vsi v upravljanju gospodarstva in države.

Lepota čistih plemenitih duš, lepota kreposti obstane!

Kako pa vi ocenjujete vlogo in pomen Krke d. d.?

Espejevci, 22. april 2024

Vsaj petkrat sem že pisala o tem, da naš Državni zbor (DZ) z ničemer ne nakazuje, da svoje delo opravlja sistematično in v skladu s potrebami države ter prebivalstva. Nisem še zasledila, da bi DZ objavil kakršno koli analizo v čem in kje je obstoječa zakonodaja zastarela, problematična ali škodljiva in jo je potrebno prilagoditi sodobnim potrebam. Njegove prioritete obravnav in uveljavljanja novitet niso objavljene. Ker vsega tega naši informatorji in novinarji ne podajajo seveda ne morem biti konkretna v predlaganju sprememb. Zagotovo pa lahko trdim, da je tu srž problema, da se v moji domovini lahko množično dogajajo škodljiva dejanja. Poglejmo nekaj eklatantnih primerov, ki proizvajajo revščino, slabo voljo in nejevoljo.

Prekarno delo omogoča množično grobo izkoriščanje zlasti materialno neustrezno preskrbljenih. Njihove dolžnosti in ceno njihovega dela določa najemnik, pravice pa zakon. Kje in v čem se oba dopolnjujeta oziroma razhajata in zakaj? Področje je za mlade prekarce življenjska preizkušnja, saj je povratek v študij največkrat nezanimiv oziroma izjemno težak ker se je pač časovno oddaljil. Zgubljamo v izobraževanju, njegovi kakovosti in študijskem času. Kdor ni prekarc dela istočasno več magisterijev ali fakultet.

Že nekaj let se objavljajo izkušnje o škodljivosti espejev brez katerega danes skoraj ni državljana. Da so univerzitetni učitelji espejevci ni nobena novost, da pa se po tej poti izogibajo transparentnosti svojih prihodkov so napisani že romani. Očitno DZ ne pade na pamet, da bi pričel postopek sprememb. Res je, da so bile prve espejevke snažilke, ki so jih »varčni« lastniki podjetji najprej brisali iz plačilnih list. Danes so mediji polni novic o tem kako ti s. p. delujejo, praviloma novice opozarjajo na njihovo neučinkovitost, pomislite samo, da imamo v kulturi 26000 (?) s. p. večina brez ali z minimalno prodajo. Družba jih je samo odrinila, da ne bi bili brezposelni. Kdaj bo DZ prepoznal probleme in jih prioritetno reševal. Je afera ustavnega sodnika pomembna ali je pomemben neustrezen sistem?

Nenehni predlogi političnih strank, ki se morajo uvrščati na dnevni red DZ po datumu vložitve je še hujši anahronizem kot s. p. kaj šele paket 32 zakonov, ki ga je DS sprejel kot samoumevnega ne glede na to ali je narodu potreben, koristen ali škodljiv. Kako bi na tak način postopali doma, vaš dom bi bil zagotovo ruševina ne pa pribežališče.

Ne bom več naštevala primerov, saj itak DZ niti ne opazi predlogov, pa če so še tako ustrezni in narodu potrebni. Ne vem kdo stoji za konopljo ali evtanazijo, bolje pa bi bilo v DZ prioriteto določiti za ukrepe v javnem zdravstvu, zagotovitev normalnih pogojev dela v državni in lokalni upravi, ustanovitvi pokrajin, pocenitvi stanovanj in še mnogih drugih v nebo vpijočih zadevah.

Imamo profesionalce, ki od časa do časa povedo prave in koristne predloge toda DZ zgleda da ne zanimajo kot na primer predlogi za ustreznejše kadrovanje v Ustavnem sodišču. Koga DZ čaka, zakaj vse obveznosti bremenijo predsednika vlade, zakaj ga ne razbremenijo z armado svojih svetovalcev, predvsem pa s profesionalci vseh strok. Zakaj DZ ne sprejme kriterijev za določanje prioritet obravnave posameznih zadev glede na njihovo pomembnost za blagostanje naroda? Zakaj se premier pusti izsiljevati? DZ je v upravljanju države izjemno pomemben ne zaradi protokolarnega reda ampak zaradi pravočasnega prepoznavanja pravih problemov naroda.

Kako pa vi gledate na problematiko naše zakonodaje?

Vozači, 22. april 2024

Ko sem bila dijakinja sem se 5 let uvrščala med vozače. Vsak dan, razen v nedeljo, se nas je na moji železniški postaji zbralo ducat meni enakih, ki smo se na zadnjem vagonu vlaka pridružili novomeškim študentom in potem na vseh petih postajah pridobivali nove. Od postaje do gimnazije je bilo 2 km in kolona kakšnih 60 dijakov je vsako jutro in v vsakem vremenu romala proti gimnaziji, pridružili pa so se še kolesarji iz okoliških vasi. Bilo je veliko radosti in veselja med vozači, bilo pa je včasih tudi grozotno. V dežju smo bili premočeni, pozimi nas je zeblo ne vprašajte kako, velikokrat se nismo najedli, mnogokrat so nas zunanje razmere prizadejale, da se nismo mogli skoncentrirati kot na primer v primeru, ko je po železnici romala armada v zaščito Trsta v coni B ali ko vlaka ni bilo zaradi snežnih zametov kar tri dni in podobno. Možki del dijakov je za izredne razmere celo gradil hiško v krošnjah Meniške hoste.

Vse to mi hodi po glavi ko berem, da je danes v Sloveniji kar 110000 vozačev. Verjamem, da si to ne morete predstavljati, tudi sama ne vem, kaj naj si mislim. Vse to, kar smo doživljali dijaki-vozači, doživlja vsak dan tudi teh sto deset tisoč današnjih vozačev v nekoliko modernizirani obliki. Železnica je verjetno v drugem planu ker se največ ljudi vozi z lastnim avtomobilom, iz Mokronoga najprej po lokalni cesti, nato po avtocesti, nato po mestnih ulicah in končno po poteh, da najde parkirišče. Tovarne v mojem mestu so okrog in okrog obdane z parkirišči, kot da bi imele obrambni zid. Ljudje prihajajo na dnevno delo celo iz tujine, da Ljubljančane, Posavce in Žužemberčane sploh ne omenjam. Tam v Krakovem gozdu se Posavci srečujejo z odhajajočimi na Hrvaško, Belokranjci na Vratih Gorjancev z tistimi, ki gredo v Beti, v Višnji gori pa se veselo nasmihajo drug drugemu zaposleni v Krki, ki na primer iz Škofljice preje pridejo v Krko v Novem mestu kot v Krko na Dunajski. Imamo malo možnosti vplivati na te utečene tokove. Poganjajo jih želje po slavi, boljšem zaslužku, mikajo oblasti in podobno. Z lastnim avtomobilom, ki ga vsak kar rad vozi, je želje možno uresničevati, na misel nikomur ne pade razogljičenje, varovanje okolja, prihranki goriva. Zahtevajo ceste, vsakdan boljše in krajše, parcele kjer jim je življenje všeč, infrastrukturo, zavode in javna podjetja od šol do gledališča in odpadkov. Kapo dol pred tistim, ki je zavpil, da Trška gora ne more biti mesto, da se bodo domovi morali umakniti vinogradom, da je treba zaščititi zemljišča in poskrbeti za samooskrbo. Da bi se vozili z javnim prometom pravite? Kako, postaje so predaleč od doma, da bi šli peš, nimajo parkirišč, primerno velikih čakalnic in postrežbe vsaj s kavo. Zanka je vedno bolj zategnjena, družba v vedno večji zagati, stroka dostikrat nakazuje nemoč.

Neumnost bi bila propagirati v današnjih razmerah rešitev iz preteklosti, pa vendar je treba kaj dobrega le povzemati tudi od tistih, ki jih ne maramo več. Dejstvo je, da so interesne skupnosti krepile pokrajino in lokalni razvoj, dejstvo je tudi, da so obrati vodilnih podjetji omogočali zaposlitve v bližini doma. Zakaj tega ne bi omogočali danes in ne silili ljudi v nevarnosti cestnega prometa ter danes neustreznega javnega prevoza. Pomislite, da vsaka dan presedite v avtomobilu po dve do tri ure, da ste v nenehni napetosti, da vas doma čakajo vsa potrebna opravila, da ne morete nekaj minut preživeti v miru,… Mladost se mnogo hitreje utruja v današnjih pogojih življenja in dela, proces zahteva strokovne rešitve in ukrepanje države. Če bi to današnje partije prepoznale kot svojo dolžnost in nalogo, se ne bi ukvarjale z aferami, nedokazljivimi obtožbami in podobnimi škodljivimi izmišljotinami. Jutri zjutraj bo iz jugovzhodne Slovenije 14.047 neprespanih mamic in očijev prebudilo svoje malčke, jih odpeljalo v varstvo in se napotilo na delo v Ljubljano. Srečno pot moji dragi!

Ste med temi 14.047, ste zadovoljni?

La Boheme, 21. april. 2024

Zdaj smo že utečena ekipa, ki si vsaj parkrat na leto privošči ogled reprezentativne predstave v enem od gledališč v naši državi. Ekipo sestavljajo fantje, ki poskrbijo, da se mami, obe babici in tetka dobro počutijo na gledališki predstavi. Prevozi, primerna oblačila, kavalirstvo, šampanjec, garderoba, gledališki list in vse ostalo dobimo ženske servirano in podarjeno z največ dobre volje mož, vnukov in sina. Res prijetno.

Pred predstavo La Boheme sem opozarjala, da to opero ne bomo samo gledali ampak bomo predvsem poslušali prelepo Puccinijevo muziko. Veliki mojster italijanskega verizma in realizma je s svojimi deli ustvarjal novo zvrst opere. V njegovih delih ni kraljev in kraljic, imaginarnega sveta in sveta oblasti. So samo običajni ljudje s svojimi dobrimi in slabimi navadami, vsakdanjimi problemi preživetja in neštetimi poskusi, da bi materialno in duhovno obogatili svoj vsakdan. Veristična opera pomeni upor proti dotedanji romantični in mistični operi Wagnerjevega kova. Začetnik nove smeri je Mascagni, sledil mu je Leoncavalla in nato nastopi Puccini z Manon Lescaut, s katero je dosegel prvi uspeh.

Koncem devetnajstega stoletja je bilo boemstvo sinonim za brezskrbne in umetnosti predane mlade ljudi, ki so pogosto živeli siromašno in v neskladju s sočasnimi družbenimi normami. Puccini je življenje boema sam izkusil in je zato zgodbe Henrya Murgerija o boemih razumel in prevzel kot libreto za svojo opero La Boheme, ki je nastajala pod budnim očesom založnika Ricordija in je praizvedbo doživela v Torinu pod taktirko Artura Toscaninija.

Puccinijevo La Boheme zaznamuje izrazito poetična glasba. Prizori med Mimi in Rudolfom so uglasbeni z liričnimi frazami, celotna opero preveva tipično francosko vzdušje. Zgodba pa je zelo preprosta. Mimi je bolna vezilja zaljubljena v pesnika Rudolfa. Živijo v mrzlem podstrešnem stanovanju, nimajo denarja saj pesmi in vezenine ne kupuje nihče. Včasih jim pomaga Musette tako, da pridobi naklonjenost kakšnega premožneža, ki plača zabavo. Rudolf je zelo ljubosumen, Mimi tudi zato trpi, njena bolezen pa je vedno hujša. V zadnjem dejanju v prisotnosti svojega dragega, njegovih prijateljev in Musette. Mimi umira dolgo saj ponazarja umiranje mladosti njenih življenjskih sopotnikov.

Puccini je v tej operi ustvaril čudovito glasbo, ki se preliva iz dejanja v dejanje. Najbolj sta prepoznavni ariji Kot led je ta ročica, Vse kliče me Mimi, a zakaj ne vem ter duet v zaključku prvega dejanja. V drugem dejanj dominira Musette s svojimi arijami in dueti. Glasba tretjega dejanje je občudovanja vredna v prepletanju melanholičnega dueta Mimi in Rudolfa s prepirljivim duetom Musette ter njenega Marcella. V turobnem zadnjem dejanju se nekateri akordi prvega dejanja ponovijo in dopolnjujejo. Glasba sledi umiranju vendar po smrti Mimi oživi kot olajšanje in kot začetek nečesa novega, boljšega. Scena se prilagodi temu optimizmu kar pomaga razumeti Boeme in njihovo življenje.

Puccinijeva glasba je dopadljiva, premaga gledalčeva čustva, gospod poleg mene si je brisal solze. Moja skupina je potrebovala kar nekaj časa, da je iz melodioznega vzdušja prešla na ulico. Hlad umiranja Mimi nas je spremljal do doma. Ljubljanska opera ima sicer skromne možnosti za uprizarjanje velikih del, vendar je La Boheme podala odlično tako glasbeno kot igralsko. Predstava nas je duševno obogatela in nam dala misliti.

Peljete svojo družino kdaj v opero?

Zagate novinarjev, 20. aprila 2024

Danes se veliko govori in promovira neodvisnost, objektivnost in avtonomnost novinarjev katerih poslanstvo naj bi bilo pravilno in pošteno informirati javnost zlasti o upravljanju države. Gledam oglase v reviji luksuznega izgleda podjetja Eko sklada, Telekoma, graditelja cest in podjetnika s koncesijo za javno dobro. Ne bi opazila teh javnih sredstev usmerjenih v revijo, če v njej odgovorni urednik, uredniki in novinarji ne bi objavili nenavadnih prispevkov. Dobro, to je moje osebno mnenje in mnenje moje sredine, za javnost pa bi profesija, to je novinarska srenja, morala podati avtentično razlago in oceno.

Poglejmo nekaj sklepov in zahtev odgovornega urednika:

… so nam predstavili še nabor najbizarnejših likov… za evropske volitve

… prelomni moment, ki bo zagotovo imel svojo težo pri odpravljanju najbolj nesposobne, koruptivne in na splošno škodljive vlade.

… amaterskih politikantov brez kančka odgovornosti do naše skupne prihodnosti

82,0% korupcijskih afer aktualne Vlade v medijih ni niti konkretiziranih niti dokazno posredovanih javnosti

Kdaj lahko odgovorni urednik trdi ali potrdi, da je nekdo najbizarnejši, da je nek moment prelomni, vlada koruptivna in splošno škodljiva, brez kančka odgovornosti?

Se sme v menijih ljudi smešiti in žaliti? Na primer

Že nekaj časa se zdi, da so ji všeč »zrelejši« moški.

… pogleduje za vodjo stranke Glas ljudstva

… strastna romanca splavala po vodi

Je to osebno artikuliranje običajno za novinarsko poročanje in ocenjevanje neke strokovno kompetentne ženske? Lahko bi se tudi vprašali ali boste novinarji prihodnje posvoji naziv konkurbina za partnerico vsakokratnega aktualnega predsednika vlade.

Ekonomsko svobodo v Sloveniji opisujejo in prikazujejo vsi mediji vendar vsak drugače. Razpolagajo mediji s kakšnimi dokazili, da ta usiha zaradi socialistične vlade in njene politike, saj socialistične vlade že 30 let nimamo.

Na podlagi česa lahko urednik dovoli objavo, da je neka politična stranka najbolj priljubljena v državi in zakaj dovoli obtožbo za objavo Voice of Europe drugi stranki. Zakaj urednik nekemu gospodu, po moje bi bil lahko moj vnuk, zagotovo pa sin, dovoli izjavo, da je Slovenija razdeljena že od let 1941 in da je izvajala genocid. Zakaj mediji ne komentirajo predloga o preimenovanju trga na katerem se odvija tradicionalni Ljubljanski festival.

Kdaj boste novinarji in vaši odgovorni uredniki verodostojno povedali, kdo je zabetoniran v projektu Stožice oziroma na smetišču Barje, kaj in koliko je nakradel aktualni premier, če je zakaj molčite in če ni kradel, da boste tožnika v medijih poklicali na odgovornost v skladu s svojim Kodeksom.

Naštevanja kolikor hočete, res morate uredniki in novinarji poskrbeti za verodostojnost svojih objav sicer vas ne moremo smatrati za kompetentne in upravičene do cene svojega dela!

Tudi vi opažate resne težave objektivnega informiranja javnosti?

Dami mojega mesta, 19. april 2024

Ko sva pred več desetletji s štiriletnim sinom smučala na Gačah, sem obstala pred neverjetnim prizorom. Po še ne utrjenem smučišču sta se v puhastem snegu prekucnili iz svojih minimalističnih smučk, dve deklici, ki sta komaj shodili. Ko ju je mož tetke Majde, smučarski vaditelj, narahlo odrinil proti dolini sta se po par metrih kar ulegli v sneg in se, prešerno nasmejani, kotalili no njem. Temni deklici v smučarsko pisanih oblačilih, popolna belina snega in zlati sončni žarki so ustvarili nepozabni prizor veselja in sreče ne smo deklic temveč vseh nas v bližini. Bili sta to Leticia in Irena, dvojčici družine Yebuah., ki sem jo na Gačah prvič videla, pozneje pa z njimi marsikaj lepega doživela.

Glasbena šola Marjana Kozine je v sedemdesetih letih preteklega stoletja pokala po vseh šivih. Oblegalo jo je nešteto glasbenega uka žejnih otrok, glasbenih skupin in potreb mesta, da z glasbo popestri slovesnosti. Moj sin je že nekaj let obiskoval pouk violine in tako sem spoznavala vse dobre in slabe strani te šole, ki je imela res požrtvovalno vodstveno ekipo, dobre glasbene pedagoge in programe, ni pa imela prostora, da bi razvijala. Krka je poskrbela za donacijo, ki je omogočila poleg drugih virov financiranja, obnovo prostorov in njihovo prilagoditev potrebam glasbenikov. Glasbena šola je zasedla celo obnovljeno in glasbi prilagojeno stavbo, razbohotila je svojo dejavnost, vključila samostojne glasbenike in ansamble, okrepila in razširila program usposabljanja ter se organizirano pripravljala na ustanovitev simfoničnega orkestra. Ponos mojega mesta je bil neizmeren, prvi nastop orkestra v športni dvorani Marof je bil njen triumf. Zadovoljna publika ni prenehala z ovacijami.

Vse to okoli glasbene šole sem opisovala predvsem zato, ker je bilo v vseh glasbenih pripravah čutiti prisotnost dveh glasbenih učenk Leticie in Irene. Predstavljale so nam vedno neke nove zamisli kot so bile skladbe za soliste, duete, tercete in podobno, cel kup novosti na področju tolkal, ki jih je vedno bolj obvladovala Leticia, solistični nastopi Irene z orkestrom v znani Aleluja,…, bogatitev nastopov s pozornostjo do oblačil, kulturo ravnanja in obnašanja nastopajočih kot umetnikov ne samo kot glasbeni nastop, ki pač mora spremljati dogodek. Simpatični in izjemno delavni ter organizacijsko sposobni učenki družine Yebuah sta nedvoumno nakazovali neštete možnosti za svojo kariero kot za uresničevanje poslanstva in vizije glasbenikov in njihove šole.. Zanimivo je tudi dejstvo, da so se glasbena šola in njeni učenci vse pogosteje znašla v medijih ne samo lokalnih, tudi v Slovenski kroniki, na posnetkih in fotografijah o dogodkih pomembnih za državo. Govorim le to kar sem kot poslušalka zaznavala, ne morem pa pripisovati zaslug posameznikom, toda svežini in preporodu glasbe v Glasbeni šoli Marjana Kozine, so zagotovo v veliki meri pripomogle omenjeni dvojčici.

Kot vsi ljudje sta tudi Irena in Leticia kaj kmalu postali ženi in materi kar pa ni bilo opazno kot ovira za njuno glasbeno in pevsko kariero. Po mestu se je govorilo, da družina dveh umetnic ne zmore šolati, da bo zato poskrbela za Ireno in da se Leticia s tem strinja. Kljub Ljubljani in Salzburgu je Irena bila nenehno na glasbeno pevski sceni mojega mesta, sem je pripeljala svoje kolegice in kolege, tu je pela v še ne izvedljivi operi Marjana Kozine, neposredno smo spoznavali njene sposobnosti, se z njo veselili nastopov v slovenski operni hiši in bili ponosni nanjo, ko je zapela Zdravljico na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu. Kaj vse zmore početi Leticia s tolkali v simfoničnem orkestru, preprosto osupne publiko na vsakem koncertu. Kot arhitektka na svojem glasbenem področju odlično deluje.

Dvojčici sta s svojim talentom in znanjem presegli vsa pričakovanja okolja, kjer sta doma in postali s svojo odličnostjo prepoznavni tako v državi kot v svetu. V najlepših petdesetih letih sta danes, polni optimizma in volje, da ustvarjata naprej. S hvaležnostjo bomo sprejemali vajine darove in se vama zahvaljevali z nenehnimi ovacijami. Srečno resnični Dami mojega mest!

Ste tudi vi občudovalci Irene in Leticie?

Open House Europe, 18. april 2024

V EU je množica organiziranih gibanj, ki naj bi pospeševale prispevke posameznih strok k splošnemu napredku družbe. Še posebno si v EU prizadevajo in tudi financirajo, približevanje civilni družbi, ki naj bi množično sodelovala pri sprejemanju poslanstva in strategije posamezne stroke. Sploh nisem vedela na primer, da obstaja Open House Europe in da v tem združenju deluje tudi slovensko združenje Odprte hiše Slovenije.

Obširno gibanje v katerem sodeluje že preko 50 mest iz vseh delov sveta se sprašuje kako lahko arhitektura naredi naša mesta bolj dostopna in pravična. Kako lahko skupaj gradimo prihodnost s tem, da izmenjujemo izkušnje in promoviramo kakovostne arhitekture. Arhitekturno oblikovanje in urbanistično načrtovanje naredita mesta bolj ustrežljiva za vse posameznike. Triletni projekt se bo zato vsako leto osredotočil na novo smer; trajnost, dostopnost in vključenost ter dediščina prihodnosti kar vse je namenjeno razpravi o sodobni arhitekturi in njenih vrednotah ter kakovosti.

Poslanstvo Open House Europe (OHE) je omogočiti ljudem, da raziskujejo, razumejo in cenijo arhitekturo ter kulturno bogastvo svojega okolja. Njegova strategija je povezovanje zainteresiranih strani kot so arhitekti, mestne oblasti, izobraževalne ustanove z javnostjo, da skupno z dialogom, izobraževanjem in sodelovanjem ustvarjajo arhitekturo in urbanizem ljudem prijazno mestno okolje. Glavni cilj je ustvariti platformo za povezovanje javnosti z arhitekturnimi ikonami, zgodovinskimi zgradbami, sodobnimi dosežki in drugimi kulturnimi spomeniki v evropskih mestih. Prizadevali naj bi se bolj kot doslej za vključevanje raznolikih skupnosti v odločanje in spodbujanje trajnostnega razvoja mest, da bi ustvarili bolj povezano in zavedno družbo, ki ceni svojo arhitekturno in kulturno dediščino ter si prizadeva za ustvarjanje boljšega okolja za vse svoje prebivalce.

Poslanstvo OHE se v Sloveniji uresničuje pod naslovom Odprte hiše Slovenije in dograjuje z ozaveščanjem o vrednotah kakovostno oblikovanega prostora, dvigu bivalne kulture in prostorske pismenosti. Povezujejo se strokovnjaki z javnostjo in izmenjujejo osebne izkušnje v odlični slovenski arhitekturi. Na letnem arhitekturnem festivalu izbirajo odlične arhitekturne projekte in omogočajo njihov brezplačni ogled. Do sedaj izbranih projektov je že preko 80.

Množijo se tudi interesi povezovanja na področju kulture, raziskovanj, kmetovanja in drugih strok, povsod tam, kjer je za stroko pomembno, da dobro pozna razmerja v družbi in ocenjuje, da bi sodelovanje ljudi lahko pripomoglo z ustreznejšim in odličnejšim rešitvam razvojnih problemov. V bistvu gre pri tem povezovanju za uresničevanje sprejemljivih rešitev za večino in ne samo za določeno družbeno strukturo. Z dogovarjanjem se je možno približevati rešitvam, ki so za večino mestnega prebivalstva pomembne, želene pa jih bodi si organi odločanja ali stroka niso prepoznali ali pa so izpadale iz realizacije zaradi pomanjkanja denarja ali časa. Sodelovanje pri projektih tudi preprečuje ali vsaj ovira, da bi prepotentni organi odločanja sami, brez bodočih uporabnikov mestne zgradbe ali prostora skupnega dobra. Zaradi racionalnega ravnanja z zemljišči pa je nujno, da se stroke in družba kot celota posvetijo trajnosti racionalne uporabe mestnih zgradb in zemljišč ter s tem družbeno odgovorno ravnajo tudi z dotrajano dediščino, ki pa se mora nenehno namensko obnavljati za potrebe dejavnosti, ki se šele razvijajo.

Boste sodelovali s strokami, ki bodo želele vaše mnenje?

Olimpijski ogenj, 17. april 2024

V Olimpiji so sinoči prižgali olimpijski ogenj, ki bo čez sto in en dan povezal množico športnikov na moderni Olimpijadi v Parizu.

Olimpijske igre so ustanovili v antični Grčiji leta 776 pred našim štetjem in jih prirejali vsake štiri leta do 393 našega štetja ko so jih Rimljani prepovedali kot pogansko obredje. Potekale so v mestu Olimpija kjer so še vedno ohranjeni objekti, kipi, stadion svetišče Zevsu, zakladnice in drugo, ustanovljen pa je tudi olimpijski muzej poln artefaktov, ki so ostali v Olimpiji po prenehanju iger, ko je mesto začelo postopoma odmirati. Danes je vaško naselje, ki ga obiskujejo trume turistov, vsi, z menoj vred, smo preskusili svoje športne moči v teku na starodavnem olimpijskem stadionu.

Stari Grki so olimpijske igre posvetili svojim bogovom, posebno Zevsu, da bi se z njimi povezali v čistosti in svetosti ter tako dosegali uspehe v športnem tekmovanju. Čistost in svetost so zato poudarjale plemenitost, resnost olimpijskih iger ter njihov pomen v grški kulturi in verovanju. Moderna interpretacija teh vrednot na današnjih olimpijskih igrah simbolizirajo neomadeževana tekmovanja, mednarodno sodelovanje in mir.

Prižiganje olimpijskega ognja v antični Grčiji je bilo zaupan svečenikom in svečenicam boginje Hesti, častni zaščitnici olimpijskih iger. Izbrani svečenik ali svečenica za prižig ognja se je imenovala Hestia. Obred je simboliziral poštenost, svetost in začetek iger. Ogenj se prižge na kamnu s sončnim žarkom s pomočjo ogledala in se nato z baklo prenaša po »Poti olimpijske bakle« do olimpijskih prizorišč. Ritual ognja simbolizira povezavo med antičnimi in modernimi olimpijskimi igrami ter pomen mednarodnega združevanja in miru s pomočjo športa.

Udeleženci današnjih olimpijskih iger se morajo ravnati po vrednotah antičnega olimpijskega gibanja. Tekmovanje mora biti pošteno, spoštovati se mora pravila igre, nasprotnike in sodnike neglede na njihovo raso, etično, versko ali kulturno prepričanje. Zagotovljene so enake možnosti za vse tekmovalce, ki se morajo zavedati vplivnosti športa na spremembe v družbi in se morajo družbeno odgovorno obnašati zlasti pri preprečevanju konfliktov in varovanju miru med narodi. Športniki morajo razvijati prijateljstva, solidarnost in sodelovanje. Prizadevati si morajo za doseganje najzahtevnejših standardov in izkazovati svojo odličnost v športu, v družbi, ohranjanju naravnih virov in trajnostnem razvoju. Spoštovanje teh načel je ključnega pomena za ohranjanje integritete olimpijskih iger ter njihove vloge pri spodbujanju mednarodnega miru, razumevanja in sodelovanja.

Paris bo gostil letošnje Olimpijske igre čez dobre tri mesece v času velike ogroženosti miru na svetu, slasti v Ukrajini, Palestini, Iranu in v afriških deželah. Nešteti spremljevalci in občudovalci športa bomo spremljali delovanje in ravnanje športnikov ter ocenjevalo tudi njihov letošnji prispevek k pomiritvi trenutnih vojnih strasti v svetu in v vojni produkciji. Ne dvomim, da bodo športniki izrazili zahtevo po prekinitvi vojnih dejanj in oboroževanja in mi z njimi.

Duh antike nas večno opozarja na našo skupno družbeno odgovornost do ohranjanja poštenja, miru, solidarnosti in sodelovanja. Spoštujem in občudujem njegovo sporočilno moč in kar trikrat sem obiskala Olimpijo kjer se je porajala in najprej uveljavljala.

Kako pa vi sprejemate olimpijske igre?

Turizem mojega okolja, 16. april 2024

Že vrsto let s posebnim zanimanjem spremljam pripravo ponudbe mojega okolja turistom in njeno vključevanje v promocijo Slovenske turistične organizacije (STO). Še posebej bi se veselila vključevanja v turistični program Umetnost in kultura, ki ga je STO letos zagnala kot nosilno temo. Obširne Smernice v podporo trženju krovne tematike Umetnost in kultura 2024-2025 vsebujejo kar 64 strani in, kot običajno za jugovzhodno regijo izjemno skromno omembo Rokodelske delavnice v Šokčevem dvoru, Anton Podbevšek teater, Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, MK Novo mesto (verjetno knjižnic Mirana Jarca), Pridi zvečer na grad (junij – avgust) Metlika, Novomeško poletje, ČrnFest in Jurjevanje, muzeji, lahko tudi, da sem pri obširnem gradivu kaj prezrla. Vidim še, da dr. Stojan Pelko deluje v Gorici kjer se pripravlja Evropska prestolnica kulture.

Izjemno pozornost namenjajo turistični načrtovalci in promotorji Slovenije turistični ponudbi pod naslovom Mesta in kultura. Turistične aktivnosti naj bi se določile za Ljubljano, Maribor in Novo Gorico ter za zgodovinska mesta. Za ta središča bo STO ponujal Umetniško produkcijo kot so festivali, koncerti, uprizoritve in razstave ter filmske destinacije. Kot druga ponudba za omenjena središča je Kulturna dediščina vpisana v UNESCO, najstarejše na svetu in prepoznavne ustvarjalce iz zgodovine. Poleg sprehodov po mestu in kulturni krajini z vodenjem bodo v Umetniško produkcijo vključena umetniška prizorišča, urbani nišni festivali, urbana in kreativna središča ter kreativne delavnice. V Kulturno dediščino pa Muzeji in galerije, gradovi in drugi spomeniki, etnološke, tradicionalne in zabavne prireditve ter kulturne poti.

STO predvideva izdelavo Strateškega načrta razvoja in trženja Mesta in kulture. V dokumentih bo določil pogoje, ki jih bo moralo mesto izpolnjevati, da se bo lahko uvrstilo v turistično ponudbo in sodelovalo na razpisih za njeno ohranjanje iz razvoj. Vključevanje mest tako v Umetniško produkcijo kot Kulturno dediščino poteka sistematično in v skladu s Strategijo STO, le ta pa bo destinacijo, ki izpolnjuje pogoje promovirala so svetu. Slovenska turistična organizacija ima svoj proračun, letos je bogat za 17 milijonov EUR, z njim so kot cilj izbrali promocijo na ameriškem trgu skupaj s sosedoma Hrvaško in Avstrijo. Prizadeva si zagotavljati za turiste trajnostne turistične destinacije v Sloveniji za kar pa morajo biti lokalni ponudniki zainteresirani in vsestransko odlično pripravljeni.

V območju, ki gravitira k mojemu mestu, članu združenja zgodovinskih mest v Slovenije, je po podatkih ZVKDS, preko 3300 spomenikov, graščin in drugih pomnikov zgodovine, med kateri bistveno izstopajo ostanki predrimske in rimske dobe. Ohranilo se je tudi precej nesnovne dediščine, nekatere že zaščite, nekatere na to že čakajo. Lokalni muzeji so hranitelje izjemnih zgodovinskih raritet zanimivih celo roparjem, ki polnijo privatne zbirke. Po kriterijih STO pa za trajnostni turizem dosedanji status ne bo dovolj. Kulturni ponudbi bodi si umetniški produkciji ali dediščini bo potrebno dodati strokovno ustrezno literaturo, zagotoviti infrastrukturo od voditeljev turistov do prehrane in njihove higiene. Ne vemo še kaj vse bo minimum, ki mora biti razpoložljiv, da ga bo STO promovirala na ameriškem turističnem trgu. Nisem zasledila, da bi lokalne turistične agencije in profesionalne kulturne institucije na našem območju imele ambicije tržiti umetnine in dediščino. Seveda sem vesela, če se motim.

Ali menite, da bi vam več turistov prinašalo koristi?

Rešujmo EU, 15. april 2024

Neznosno postaja to tarnanje nad slabil vodenjem Evropske unije. Mediji kar tekmujejo med seboj, kateri bo odkril več slabosti, napak oseb v birokratski eliti Bruslja in neučinkovitosti organov upravljanja EU zlasti evropskega parlamenta. Če je verjeti medijem taka opozorila rojevajo zgodovinarji, uveljavljeni mednarodni informacijski in finančni strokovnjaki, pri nas kolumnisti najuglednejšega dnevnika, umetniki in ne nazadnje tudi bralci v svojih pismih medijem. Zanimivo je slediti izjavam teh in pa tudi vojaških strokovnjakov, da NATO postopoma razkraja EU s svojo proameriško miselnostjo in dejanji.

Ob vseh teh in številnih drugih pomislekih o učinkovitosti EU lahko samo rečem, da se z njimi strinjam, res nas potiska EU v oboroževanje in s tem v vojno. Toda kaj je nekaj tisoč funkcionarjev EU in NATA proti množici prebivalcev narodov, ki želimo biti tudi Evropejci, ki hočemo sodelovati z narodi sveta in zato potrebujemo mir ter trajnostni razvoj. Dobro, če trenutna elita EU dela proti našim dejanskim interesom sprašujem volivce EU in naše predstavnike v evropskem parlamentu zakaj jo ne odpokličemo, ji vzamemo mandat in dana pooblastila. Tariq Ali trdi »Evropski parlament je farsa«(SP,13.4.24) pa spet sprašujem volivce zakaj naj bi tudi na prihajajočih volitvah v nov parlamentarni mandat upoštevali predlog predlagateljev, to je političnih strank in volili v pretežnem delu iste predstavnike, ki sedaj neučinkovito delujejo? Res je težko razumeti tako ravnanje predlagateljev kandidatov kot tudi nas volivcev in davkoplačevalcev.

Se pa ob tej čudni, da ne rečem čudaški medijski informiranosti o EU postavlja vprašanje komu bi prav prišlo, da bi bila EU šibka ali da bi propadla? Kdo je tisti, ki bi dedoval njene dobre zamisli in dejanja, predvsem pa kaj bi današnjim Evropejcem nudil v prihodnosti? Bistveno za nas Evropejce je prav to!

Medijski komentatorji so previdni, le namigujejo, toda nam ni treba biti ne vem kako poučeni, da ne bi zaznali trendov industrijske, informacijske in propagandne produkcije dolarskega območja. Neznansko je to boleče a žal resnično. Spomnim se ob tem, kako veseli smo bili Unra paketov in dolarske pomoči po drugi svetovni vojni kljub temu, da so nam pomagali pri osvoboditvi narodi z rublji. Marsikdo bi bil lačen, če je ne bi bilo. Spomnim se, kako smo občudovali inovacije, ki so iz omenjenega območja prihajale k nam kot so televizorji, hladilniki računalniki pa seveda tudi slabi, s terorjem okrašeni filmi, čudna glasba in še bolj čudne piramide, ki naj bi obogatile ljudi. Ta, takrat do nas prijazen narod, je danes strah in trepet večina narodov na svetu. Če prodaja ne gre z milo gre pa s silo in vojno. Kaj se je zgodilo ali se še dogaja v dolarskem območju, kdaj in zakaj so nastale bariere, ki nas vedno bolj ločujejo in ne povezujejo. Je to nam volivcem v EUR in dolarskem območju potrebno, koristno do take mere, da potrebujemo NATO, da se odpovedujemo skrbi za zdravje in izobraževanje le zato, da bo orožje pripravljeno povsod po svetu za vsak primer. Kdo to lahko razume?

Slovenija nenehno vabi razvpite znanstvenike, mojstre univerz, da v svojih intervjujih ali predavanjih razlagajo tistim, ki so njihovi državi odveč, kako napačno se odločajo, kako nebogljeni so v analizah in prognozah in kako lepo bi jih bilo z njimi. Mediji v EU in v Sloveniji, nehajte častiti te in take »velikane« in iščite predvsem rešitve kot na primer kako se bomo organizirali, če nas omami »bogastvo« dolarja.

Kaj pa vi vidite namesto EU?

Neuvrščenost, 14. april 2024

Prav ste prebrali, tale blog je namenjen tistim, ki so v 20. stoletju, v času hladne vojne med ZDA in SSSR osnovali skupnost narodov in jo imenovali Neuvrščenost. Naša država je skupaj z Indijo in Egiptom prispevala pomemben delež, da je gibanje nastalo, se razvijalo in uspešno razbijalo temelje omenjene hladne vojne. Med Neuvrščenimi so se krepili trgovina in dobavne poti, kulturno sodelovanje, skupne investicije in kar nekaj dobrih infrastrukturnih projektov je v svetu realiziral naša gradbena stroka ter inženirstvo. Zakaj se je temu gibanju odpovedala naša sedanja država, mi ni bilo nikoli pojasnjeno in ocenjujem, da ne ravna prav pametno. Nimamo obrambnih mehanizmov, da bi se zavarovali pred katerem koli agresorju, nismo nevtralni, članstvo v NATU nas peha v nezavidljive vojaške razmere pri katerih je glavna protagonistka ZDA z izvozom svoje demokracije oziroma izvozom orožja. V čem je to bolje od Neuvrščenih res ni pojasnjeno razen seveda, če izvzamemo dobre posle za redke posameznike kot so lobistični posli, poslovni zajtrki, barantači z orožjem in podobno. Smo morda dobili kakšen dober, dolgotrajen ali velik nov posel od ZDA ali od Nata ali od Zahodne demokracije?

No prav, Neuvrščeni naj bi odšli na smetišče zgodovine, naša država je uvrščena v Zahodno demokracijo, kaj to je pa itak ne zna nihče napisati ali povedati ljudem, volivcem, prebivalcem. Temeljni kriterij za uvrščanje v Zahodno demokracijo je sovražnost do Rusov, ki zasedajo od nekdaj pol Evrope in bodo tu večno. Kakšni so in še bodo učinki izstopa iz družbe Neuvrščenih za našo državo najbrž nihče ne analizira ali kako drugače nakazuje zamujene prednosti in prilike. So pa kar uspešno izkoristili doto Neuvrščenih nekateri podjetniki in gospodarske družbe, ki dolgoročno načrtujejo svojo tržno strategijo.

Zanimivo pa je, da se v letošnjem letu pojavljajo omembe Neuvrščenih, v nekaterih prispevkih v javnih medijih celo pohvale temu gibanju, so pa tudi primeri, ko se neuvrščenost objavlja kot primer dobre politične in posloven prakse. Nedavno je »prijateljevanje z vsemi« izpostavil predsednik Srbije, zdaj lahko prebiramo mnenje Azerbajdžana, pronicljiva kolumnistka Dela je ugotovila, da več držav v svetu podpira Rusijo kot Zahodno demokracijo nad čemer bi se bilo dobro zamisliti, kaj menite?

Na kraj pameti mi ne pride, da bi propagirala Neuvrščene kakršni so bili v prejšnji državi, ker se dobro zavedam posledic tako tehničnih kot političnih sprememb v svetu. Sem pa pristaš sporazumevanja in sodelovanja brez zahrbtnega barantanja ali nadvlade močnejšega, pomeni večjega ali agresivnejšega. Tudi solidarnost se mora razvijati, širiti in bogatiti saj imamo vedno močnejši vpliv narave in prehrane na naše življenje kot tudi zdravje. Ne vidim niti smisla niti prostora za vojne, ker v njih umirajo ljudje, ki z vojnami nimajo nič, svet pa ne more ustaviti niti genocida. Res bi se morali bolj posvetiti našim medsebojnim odnosom in zavračati tako posamezniki kot skupnosti, da nam usodo določajo ljudje moralno spornih premoženjskih koristi. Narodi, ki so v vzponu tako v materialnem blagostanju kot v duhovni rasti, bodo slej ko prej bistveno vplivali na novo ureditev sveta, ki bo drugačna od Zahodne demokracije. Izobrazba zna bistveno pripomoči k ustreznejšemu sporazumevanju različno mislečih o delitvi učinkov skupnega ustvarjenja. Ohranjajmo dobro v sebi in prizadevajmo si, da ostaja in se krepi upanje v spravljivejšo prihodnost.

Kako pa bi vi ohranjali mir med narodi?

Kako gre v Troji? 13. april 2024

Sinoči so nas televizijci razveselili z oddajo o arheološkem raziskovanju ruševin domnevne Troje. Postorila sem vse potrebno in se pravočasno umestila pred ekran, da mi ja ne bo kaj ušlo novega o mestu, ki sem ga pred desetletjem tudi sama obiskala. Malo razočarana sem pri gledanju oddaje bila nad tem kako raziskovanje ruševin poteka, ne pa toliko o tem, ali so ruševine tega grička res Troja. Najbrž ta kar obsežna izkopavanja še niso v fazi dokazovanja temveč bolj v fazi iskanja, čemur bodo sledile analize in lahko zaključke pričakujemo po par letih. Me prav zanima, kako so oddajo videli študenti arheologije, ko so v oddaji lahko opazovali starejše kolege, zaprašene in pregrete na vročem soncu Sredozemlja, utrujene in tudi nekoliko deprimirane ker pač ne vem kako pomembnih ostankov še niso našli ali identificirali. Delo arheologa ni tako preprosto, je fizično garaško in zahteva obilo potrpljenja.

Potovanje k domnevni Troji se začne na letališču Istanbula, kjer se vkrcaš v avtobus in kar nekaj ur v njem prespiš tako, da v zgodnjih jutranjih urah s trajektom čez Marmornato morje dosežeš azijsko obalo. Avtobus zapelje na trajekt in preko Marmornatega morja pride na azijsko obalo, ki je danes kar gosto poseljena in kultivirana. Mimogrede smo pri trojanskem konju in obvezno se povzpnemo nanj. Pred ruševinami je na kamnu napis ILION in že si med obrambnimi zidovi ne vem katere od šestih Troj. Od vsake je nekaj ostalo, pojasnjuje vodič (arheolog in zgodovinar), vidiš posledice Schlimanovih izkopavanj, rampo vhoda na dvor, amfiteater, raztresene arheološke ostanke po obširnem terenu, …. Tavaš kar nekaj ur po vsem območju, imaš občutek, da si tukaj že bil in čudiš se, ker skoraj vsak kamen poznaš. Tam nekje sredi razvalin se ozreš po obsežni ravnici, zagledaš boj Hektorja z Ahilom, za njima Agamemnovo vojsko v šlemih in za njimi morje ladij. Malo pomežikneš soncu in ljudje na ravnici izginejo, okoli Troj pa je prijetno rodovitno polje. Tudi pristanišča v katerem so Trojanci tako veliko zaslužili, ne vidiš, le slutiš. Po mnenju razlagalca Grki namreč niso prišli po Heleno pač pa po živila, ker jih je pestila lakota in so tudi vedeli, da so Trojanci bogati.

Osebno sem seveda najbolj uživala v Trojo. Zaradi usod Homerjevih junakov me je mikala od nekdaj, pozneje pa je buril mojo domišljijo predvsem namig znanstvene fantastike, da je človek pridobil pamet v zelo kratkem časovnem obdobju nekje na območju Anatolije. V teh številnih in veličastnih ruševinah je moralo biti nekoč veliko razuma, poslovnosti, pameti in modrosti ne samo zaradi dolge dobe poseljenosti in tradicije pač pa predvsem zaradi razumevanja razmer v katerih so se znašli in rešitev, ki so jih znali poiskati. Izkoristili so naravne danosti (varna lokacija, vremenske ovire v Dardanelah, rodovitnost zemlje, …) pa tudi ustvarili so le presežke (šolske, arhitekturne, gradbene, organizacijske, varnostne,…). Skupnost je bila sposobna celo umirati organizirano in razumno (zaščita otrok, vodenje umika v rokah žensk, kanali pobega,…). Vse našteto je več ali manj razumljivo tudi meni, toda pred vsaj tremi tisočletji? Ne bom komentirala kako je nastala človeška pamet.

V rimskih časih so na domnevnem trojanskem griču k kompleksu starih ruševin dogradili rimsko mesto, ki je seveda mnogo bolj ohranjeno kot Troja. Tudi ta kompleks je obsežen in izjemno zanimiv za turiste.

Za slovo od Troj nakupi spominčkov; za Nejca Priama na magnetu, za Gala trojanski konj na magnetu, za sin knjigo: arhitektura Troje, za Vali majica s Trojo, za sebe seveda zgodovino.

So nekdaj pomembni kraji privlačni tudi za vas?

Vozlišče mladih, 12. april 2024

Pred dnevi sem jadikovala, da moje mesto ne poskrbi za prostorsko širitev javnega dobra na prelepem Glavnem trgu ampak s praznimi prostori neuspešno trguje. Ker ne bi želela slišati očitkov za svoje predloge, sem se nekoliko bolj pozanimala o načrtih za javno dobro v naši prestolnici države, ki je že razširila prostor za javno dobro na kompleks Rog, Cukrarno, zdaj pa gaširi še na nekdanjo poslovno stavbo Cukrarne kjer naj bi se razrasla dejavnost mladih od 15 do 29 leta starosti. Zgleda, da so se mladi v prestolnici dobro organizirali in programsko preko institucije Mladi levi želijo prostore zato, da bi v prihodnje razvijali solidarnost s sočutjem, trajnostjo, povezovanjem in projekti, ki bodo spodbujali povezovanje, izobraževanje in uresničevanje idej. V pritličju bo učna kuhinja s kavarno in pripadajočimi servisnimi prostori ter možnostjo navezave z zunanjimi prostorninami z visokimi gredami. Mladostniki se bodo tukaj učili kuhati, imeli bodo tudi manjšo učilnico za specialne nove kuharske ideje. V drugem delu pritličja bo dvorana za ustvarjalne dejavnosti mladih kot so predstave, koncerti, ples in joga. v prvem nadstropje bodo prostori za računalništvo, video pozitivne igrice in virtualno resničnost s prostorom za razgibavanje in to vse z omejenim časom. Domoval bo tu radio , snemali bodo oddaje in podkaste. V drugem nadstropju bo kreativni inkubator, prostori za kreativne delavnice, neformalno druženje in urejeni prostori za zaposlene. Izkoristili bodo tudi ostrešje za šolo v mestu po vzoru šole v naravi, tu bodo lahko mladi tudi prenočili, vadili po plezalni steni in počivali v kotičku z vrečami. V mansardi bodo prostori za krizno pomoč, terapevtsko obravnavo, soba za urjenje čuječnosti, prenočevanje v urgentnih primerih. Po vse etažah bodo čajne kuhinje.

Namenoma sem popisala načrtovani namen rabe prostorov, da se skozi to prepozna dejavnosti, ki naj bi jih mladi danes najbolj potrebovali seveda po vsej državi, žal pa naštevanje velja le za prestolnico. Bilo bi dobro, da lokalne oblasti po državi prisluhnejo svojim mladim in jih omogočijo prostore za opravljanje njihove dejavnosti. Ni potrebno kopirati prestolnice, pomembno je le, da oblasti prepoznajo potrebe današnjega časa in širijo prostore za potrebe javnega dobra. Včeraj sem v Kostanjevici na Krki imela priložnost spoznavati potrebe mladih v športu. V tem malem mestecu so ob šoli z denarjem EU zgradili športno dvorano. Ob sedmih zvečer je bilo v dvorani najmanj 120 mladih in redar je razložil, da je tako vsak večer. Torej je prostor za javno dobro potrebno širiti in na ta način vključevati aktivnosti mladih v reševanje problemov prebivalstva in volivcev.

Ljubljana nas zopet prehiteva in kaže smeri razvoja interesov današnje mlajše generacije. Kakšni so ti interesi v mojem mestu žal ne vem, ker kot upokojenka nisem pozvana, da o tem sodelujem z odločujočimi, pa ne samo jaz tudi drugi volivci oziroma lahko rečem, kar vsi volivci smo v tem pat položaju. Apeliramo pa lahko, da se za mlade, kulturne spejevce, lokalno TV, študente, javne zavode in drugo nameni vsaj nujni razvojni prostorski minimum.

Naj zaključim to moje vtikanje v upravljanje mesta še z ugotovitvijo, kako pomembno je pravočasno in sprotno razvojno delovanje. Na razvojni tehnični in miselni zaostalosti UKC se lahko konkretno poučimo, kako napačno se je po uspešni naložbi sklicevati »zdaj pa mora biti nekaj let mir«. To ne velja več zaradi vsakodnevnih in nenehnih novosti v našem poslovanju, ki jim moramo slediti sproti Lahko jim sledimo le sproti saj zaostanke finančno in tehnološko ne zmoremo več.

Kako pa vi skrbite za odpravo zaostankov v vaši družini?

Varnost okoli nas, 11. april 2024

Varnost je čudovita in nujna dobrina za vsakega posameznika, za okolje v katerem živimo kot za državo, da ne rečem svet. Močno dvomim, da se v današnjem času pri nas zmoremo zaščititi pred nevarnostmi, ki jih vsak od nas pozna pa je tiho o njih. Govorim o orožju, ki naj bi ga imeli za zagotavljanje lastne varnosti v resnici pa ga tisti, ki z njim razpolagajo, uporabljajo za proslavljanje svoje veličine in veličine svojih potomcev. Še pred kakšnim letom je bilo v naši državi 28 podjetji in trgovin z orožjem, kdo in zakaj je orožarski posel začel ne zanima nikogar. Pri nas delujejo paravojaške organizacije, ki se urijo kot vojska, imajo svojega poveljnika in svojega strokovno in politično usposobljenega botra, verjetno ga imenujejo predsednika tistega dela Slovenije, ki hoče na oblast za vsako ceno, spodbuja samo oboroževanje in kajti jaz vem kaj še. Povejte nam dobri ljudje, komu služi vse to orožje, ki je že tu in ga še dodatno naročajo vse države v EU? V takih razmerah, ko še niti nisi opravil analize nevarnosti, ki nam pretijo, je seveda vsaka beseda o varnosti prebivalstva res samo floskula. Samo poglejte na Bližnji vzhod, Ukrajino in Rusijo, z levim očesom še proti Lampeduzi, Brežicam in Središču pa boste verjetno potrdili moja navedbe. Svet nima institucij, ki bi morale poskrbeti za varnost prebivalstva in ne spomnite me na enote Nata, Srebrnico in podobne tragedije, ki so jih povzročili naši varuhi in zaščitniki, ki jih davkoplačevalci dobro plačujemo.

EU ima Evropski forum za varnost v mestih (EFUS), ta pa deluje po varnostni strategiji, ki ji drugo leto poteče veljavnost in je zato forum aktivirala, da pripravi novo. Kdo od vas ve, kaj je zapisano, odrejeno, opozorjeno ali kako drugače nam v korist in o čem sploh teče beseda o njeni vsebini? Baje gre za varnost in demokracijo, možno je razumeti slovenskega poročevalca iz foruma kot iskanje načina zaščite demokracije. Kot da kdo v obstoječo demokracijo še zaupa. Vse kar sem opisala v predhodnem odstavku večina volivcev ne sprejema, na volitvah in referendumih je večina za mir na svetu, v državi, v lokalni skupnosti in družini, mandata za oboroževanje volivci nismo podelili nikomur. Še več v Natu smo zato, ker naj bi nas varoval. Vse to kar je danes ocenjeno kot nevarnost je bila stvar ocenjevanja in presoje avtokratov in ne volivce, tudi v prihodnje bo tako, saj poslance predlagajo le politične partije, te pa so na svoje liste za evropski parlament vpisale iste ali po prepričanju enake kandidate, kot so bili dosedanji. Demokracija bo torej taka kot je doslej, nikakršna, ščitili pa jo bodo isti parlamentarci.

Morda še besedo o lokalni varnosti, se pravi od vrtcev in šol, do ustanov in tovarn. Lokalne skupnosti so za izgrede varnosti zelo občutljive, v naši krajevni skupnosti se je na primer pristojen organ že povezal s profesionalno varnostjo v skladu z ocenami ogroženosti. Ne vem ali imajo kakšno analizo varnostnih razmera ali načrt, pa to niti ni pomembno, pomembno je, da z nami sodelujejo. Je pa tako, da se ljudje ob varnostnem problemu radi izogibajo sodelovanja pri njegovem razreševanju običajno zato, ker jih je strah maščevanja storilcev kriminalnega ravnanja. Nastajajo slabe vesti in travme, ki so lahko razlog novih varnostnih težav, posebno goljufij in nasilja. Najbrž bi bilo dobro poskrbeti za občasne varnostne analize in se pogovarjati, če že ne načrtovati dolgoročne obrambne mehanizme neposredne lokalne skupnosti. Višje oblike zagotavljanja trajnega miru pa danes svetniki in poslanci tako občine kot države in EU gojijo kot »svoj vrtiček«, ki ga lepo ponazarja tudi naša Uršula s svojo proti rusko politiko, naklonjenostjo ameriškemu kapitalu in skupnim velikim poslovnim poslom z orožjem, zdravili, energenti,… kaj se ve s čim še pelje našo EU v smrtno nevarne vojne. Kdo kaj pričakuje od volivcev?

Kako pa vi ocenjujete svojo in našo skupno skrb za varnost?

Mladost v Kostanjevici, 10. april 2024

Prijeten popoldanski čas sem danes preživela v Kostanjevici na Krki s sinovo družino in drugimi družinami iz Ljubljane, ki so pripeljale svoje odbojkarje na tekmo med Ljubljano in Kostanjevčani. Tekmovalci s trenerji so se zbrali na posvet že okoli petih popoldne, v tekmovalno dvorano so se odpravili uro pred napovedano tekmo in tam vadili, se ogrevali in verjetno tudi medsebojno posvetovali. Ko smo prišli njihovi spremljevalci pred vhod nas je redar razporedil na balkon tiste, ki so imeli navijaško orodje, beri bobne, sirene, ropotulje itd. in na navijače brez orodja, ki smo lahko tekmam prisostvovali kar v tekmovalni dvorani v prostoru za sponzorje.

Uro pred tekmo je bila že v dvorani vadba kakšnih šestdeset tekmovalcev in njihovih namestnikov. Nešteto žog je bilo nenehno v zraku, v dlaneh odbojkarjev ali osebja, ki upravlja dvorano in ureja tekmovanje. Dvorana ima ekipo za vzdrževanje in pravilno uporabo dvorane od dežurnih služb do pozornosti, ki pripada lokalni eliti. Tekmo vodi posebna ekipa s sodnikom, zapisovalcem trenutnega uspeha posamezne ekipe, trenerji, posredovalci žog ob menjavi servisov in čiščenje tekmovalnega polja med tekmo. Vse je v Kostanjevici delovalo kot po maslu. Domačini so kazali svojo neverjetno spretnost in moč, ki so jo z vadbo pridobili nad žogo. Ta je vedno pristala tam, kamor je bila namenjena, v zrak pa jo je spravljala dlan, pest, koleno, glava ali kakšna druga okončina. Fantje, vsi veliki in sposobni prevzeti kakršen koli napor, so komaj čakali, da pokažejo svoje veščine. Dajali so vtis, da zmorejo vse in videla sem jih kot nepremagljive. Ljubljančani niso nakazovali kakšne posebne skrbi ali napora, sukali so se okoli trenerja, klepetali s svojo rezervno ekipo, trenirali z žogo v dokaj mirnem in solidnem stilu. Poleg visokih igralcev so se motali tudi manjši in še manjši v enakih dresih kar je izpadalo nekoliko nerealno, kot češ, kako naj se ta ekipa velikih in malih poenoti. Toda že na treningu pred tekmo so se ujemali kot en mož. Sodnica je zlezla na svoj stolp in s piščalko naznanila začetek tekme. Ekipi sta se pozdravili, trenerji postavili na svoje mesto in ko je sodnica zapiskala, so se mladi levi zapodili za žogo, ki je romala od enih do drugih. Na balkonu je zaropotal boben, zatulila sirena, trajalo je to samo takrat, ko je žoga serviserja letela proti Ljubljančanom, ko pa je bila čez mrežo in je krožila med ekipama pa je bila smrtna tišina v pričakovanju komu bo prinesla točke. Ves čas je bilo napeto stanje, uživala sem v njem čeprav nisem poznavalka pravil, fantje obeh ekip so res zanimivo sledili svojim željam, da zmagajo. Po nekem premoru zagledam svojega vnuka med Ljubljančani na tekmovalnem prostoru. Napeto je sledil žogi in jo odlično posredoval naprej strelcem, ki so se gnetli okoli mreže in zabijali ubogo žogo, kot da je zakrivila najhujša dejanja. Uf, najraje bi zapela tako me je razveselil ta moj mlajši vnuk in tudi svojo mami, ki se je zadovoljna muzala ob meni, oči pa je nad najinimi glavami nabijal boben.

Lahko bi še veliko pisala o tej zanimivi tekmi, ki se je končala z zmago Ljubljančanov. Trajala je tri ure in do dobra utrudila vse tekmovalce. Odvijala se je v moderni športni dvorani, prizidku osnovne šole, ki sicer slovi kot Galerija stalne razstave likovnih del. Športna dvorana je bila zgrajena s pomočjo sredstev Evropske unije. Premore vse kar različni dvoranski športi zahtevajo in potrebujejo. Dvorana je prebudila mlado v tem starodavnem mestu na umetnem otoku reke Krke. Samo na opisani tekmi je bilo v njej več kot 120 ljudi in redar pravi, da je vsak dan tako. Dejavnosti mladih potrjujejo, da je za javno dobro potrebno bogatiti naložbe, jih prilagajati kraju in času in tako omogočati nenehno sodelovanje zainteresiranih.

Si kdaj ogledate športne prireditve v katerih sodelujejo vaši domači?

Začetek petdesetih let, 9. april 2024

Galerija Krka je predstavila likovna dela, ki so v mojem današnjem okolju nastajala v petdesetih letih preteklega stoletja in razstavo poimenovala Začetek petdesetih let. Razstava je prva kulturna prireditev znamenite Krke tovarne zdravil, ki letos obeležuje 70 let uspešnega delovanja in poslovanja. Zbralo nas se je kar veliko ljubiteljev umetnosti, da se v skupnem spominu na pomembne umetnike in njihova dela spomnimo tudi želja še vedno od vojne prizadetih meščanov. Želeli so obnoviti domove in mesto, si zagotoviti boljšo oskrbo in zaposlitev, ki bi pripomogla k hitrejšemu odpravljanju posledic vojne.

V tem dokaj težkem času, ko politične razmere med državami vzhoda in zahoda še niso zagotavljale miru in je naša država odgovornost za produkcijo, potrebno za preživetje prenesla na delavce, ki so bili v tovarnah zaposleni, so kot luč v temi bodrile ljudi tudi umetnine domačih likovnih umetnikov. Bili so to mojstri svoje stroke. Dela Božidarja Jakca, posebno njegove grafike, prikazujejo doživetja preteklega desetletja, njegove slike pa so že izraz realizma, pomiritve med različno mislečimi in usmeritev k naravi, da se ohrani lepota in krepost naroda. Vladimir Lamut, slikar krajine, reke Krke in mestnih vedut, je v svojih grafikah in slikah upodobil stvarni prikaz mesta v njegovem času. Tako France kot Tone Kralj sta ustvarjala ekspresionistična likovna dela in prikazala novo stvarnost v umetnosti naroda. Zoran Didek je ustvarjal v Podbočju realistične krajinske slike, pozneje pa tudi abstraktne. Bogdan Borčič je uprizarjal svoja dela v abstraktnem ekspresionizmu, pozneje celo v geometrijski abstrakciji. Priljubljeni Izidor Mole je ustvarjal risbe, grafike in slike o mestu, o vojni in življenju po njej. Ostal nam je v spominu kot odličen restavrator najzahtevnejših obnov. In Marjan Mušič, arhitekt, ki je sodeloval v Novomeški pomladi, prenovil Glavni trg in risal realistične risbe o svojem mestu. Bili so to pomembni umetniki v skromnih razmerah, ustvarjalci kolektivnega spomina na začetek nečesa novega potem, ko je bilo mesto potisnjeno v povojne težave.

Umetnine omenjenih avtorjev so kaj kmalu našle poti do svojih oboževancev. Odkupovale so jih od umetnikov družine, prijatelji, prvi proizvajalci, trgovine, občina in državni organi v njej. Precejšen del zgodovinskega gradiva v umetniški obliki, so sorodniki umetnikov poklonili knjižnici, muzeju, tovarnam in drugim. Najpomembnejša zapuščina omenjenih umetnikov pa je shranjena in na ogled vsem v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Dolenjskem. Pod vodstvom znamenite arhitektke Špelke Valentinčič in s pomočjo donatorjev, ki jih je pridobila za sodelovanje Vilma Pirkovič, je bil usposobljen za razstavišče zapuščeni samostan, ki je danes res odličen promotor slovenske kulture v svetu in pomembnejša razstavna institucija v državi. Romantično okolje omenjene Galerije je doživetje za obiskovalce vseh starosti. Razstavni prostori Galerije so sodobno urejeni in sistematično prikazujejo tako umetnike kot obdobja težav in obilja naroda, ki so mu pripadali. Frapirala me je razstava ob jubileju kmečkih uporov in prav bi bilo, da peljemo svoje družine na poučni vikend izlet v Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevico na Krki. Okolje je polno kulturnih znamenitosti od razstavišča v šoli pa vse do ustvarjalca Marinčka.

Galerija Krka je danes zopet potrdila svojo nenehno vključenost v promoviranje likovnih del od svojih začetkov dalje. Dela iz razstave Začetek petdesetih let so krasila tudi lekarno v kateri se je rojevala ideja o tovarni zdravil in se začela uresničevati štiri leta pozneje po uspešno zaključenih pripravljalnih delih. Razstava predstavlja podkast današnje Krke d. d.

Si boste ogledali razstavo v Galeriji Krka?

Bralne značke za odrasle, 8. april 2024

V moji domovini smo ljubitelji knjig in močno si prizadevamo, da nas bi bilo vedno več, vedno več tistih, ki verjamemo, da je knjiga naša učiteljica. Med mnogimi gibanji za razvoj bralne kulture so Bralne značke za odrasle, ki jih razpisujejo knjižnice za vsako leto posebej. Za nekaj več kot 2 milijona prebivalcev je v Sloveniji leta 2022 delovalo 58 splošnih knjižnic, ki so imele skupaj 283 krajevnih knjižnic in 13 bibliobusov. Skupaj so opravljale dejavnost v 205 občinah, 7 občin ni imelo knjižnice. V knjižnice je bilo včlanjenih 411.627 članov, kar predstavlja 19,4 % celotnega prebivalstva Slovenije. Člani so knjižnice obiskali 7.615.451-krat. Splošne knjižnice so v letu 2022 imele v svojih zbirkah skupaj 12.119.083 enot knjižničnega gradiva, ki so si ga člani izposodili 19.660.882-krat. V knjižnicah je zaposlenih 1.212 ljudi za polni delovni čas. Za svoje delovanje so splošne knjižnice v letu 2022 porabile 59,8 milijonov EUR.(vir SURS).

Bralne značke za odrasle so namenjene spodbujanju branja oziroma dvigovanju bralne kulture in nagovarjajo k prebiranju izbora del sodobnih slovenskih in tujih avtorjev. Knjižnice želijo promovirati kakovostno in aktualno literaturo, izbrano tako, da zadosti različnim okusom in željam, s pestro vsebinsko problematiko, narodnostno zasedbo avtorjev in založb. Vsako leto vsaka posamezna knjižnica izda zloženko v kateri objavi tematiko, ki jo bomo prebirali in konkreten seznam knjig po avtorjih. Poleg tega objavi v zloženki navodila in roke za sodelovanje. Do sedaj je razpisalo Bralno značko za odrasle v letu 2024 že 28 knjižnic od skupno 58 knjižnic, med njimi tudi vse 4 knjižnice iz mojega območja. Tematika moje temeljne knjižnice je letos o babicah in dedkih. Med tematiko mi je zanimiva predvsem Mariborska knjižnica z naslovom Evropska literarna družina pri čemer v branje ponujamo dela tistih pisateljev in pisateljic, ki so prejeli nagrado Evropske unije za književnost. V letošnjem letu obeležujemo dvajset let, odkar se je Slovenija pridružila tej skupnosti narodov, in med prejemniki te prestižne nagrade so se v dobri družbi literarnih ustvarjalcev našega kontinenta znašli štirje slovenski avtorji, Nataša Kramberger, Gabrijela Babnik, Jasmin B. Frelih in Anja Mugerli.

Knjižnica objavi Bralno značko za odrasle z zloženko v kateri objavi preko 60 izbranih knjig med katerimi bralec ali bralka sam izbere najmanj 5 knjig. Izbrane knjige imajo določena vprašanja na katere mora bralec odgovoriti potem ko je knjigo prebral in v njej našel odgovor na zastavljeno vprašanje. V lanski bralni znački sem na primer izbrala obsežno knjigo o pomorstvu v Darwinovem času, ko je on raziskoval evolucijo. Bila je izjemno zanimiva vseh osemsto strani sem pazljivo prebrala in tudi našla odgovor na vprašanje vendar sem morala biti zelo pozorna.

Bralna značka se ob predpisanem roku zaključi. Kaj o prispelih odgovorih in prebranih knjigah storijo v knjižnicah lahko samo predvidevam, vem pa ne. Zgleda, da odgovore kategorizirajo po zahtevnosti in po starostnih skupinah bralcev. Na slovesnosti ob zaključku objavijo poimensko kdo je v Bralni znački sodeloval in v kateri kategoriji. Neko preteklo leto smo dobili bralcu zelo zanimiv koledar slovenskih literatov, ki ga hranim za vnuka, trenutno še bolj skromna bralca, ki pa kažeta interes do knjig, ko se bosta naveličala novičk iz Instagrama. Srčno upam, da je izbor knjig letošnjih bralnih značk skrbno pripravljen ter zanimiv in živim v upanju, da se srečamo to leto pri Bralni znački za odrasle vsak v svoji knjižnici.

Se boste pridružili Bralni znački za odrasle?

Mesto in njegov praznik, 7. april 2024

Naneslo je tako, da sem se prav 7. aprila sprehodila v dopoldanskih urah po Glavnem trgu. Bilo je spokojno mirno, nekaj otročadi, nekaj gostov na kavarniških vrtovih, prijetno toplo. Pred Rotovžem si ogledam razstavo letošnjih nagrajencev moje občine, pri nekaterih portretih pokimam tako kot še ena meščanka, ki si je razstavo ogledovala z nasmehom, dve sva torej bili približno zadovoljni, opazili pa sva, da med nagrajenci ni žensk. Pa kaj bi rekli, saj imamo Pozabljeno polovico mesta, ki lepo uspeva kot paralela moški uradni liniji.

Rojstni dan mesta je praznik celotne Mestne občine. Že dolgo razmišljam kaj o tem menijo mladi občani, nasledniki industrializacije, ki že živijo v informacijski dobi. Kaj jih povezuje z Rudolfom, njegovimi ambicijami, da dobi dostop do morja, njegovo Vojno krajino? Informacijsko družbo zanima kaj bo inovativnega prinesla prihodnost, kam naj ponudi svoje znanje, ohranjanje narave, zeleni prehod, spoznavanje kultur sveta in sodelovanje v miru. Kaj želijo sprejeti kot svoj simbol napredka? Golf na Strugi, Živeti zdravo življenje, mednarodna priznanja v znanju, inovativno podjetništvo, moderno kmetovanje, umetniško ustvarjanje, še kaj bolj primernega? Je to, kar danes živimo še simbolizirano v Rudolfu, je to zanimiv promocijski simbol na primer za odlično lokalno bolnišnico, grafično ustvarjanje, vinarja iz Trške gore, mojstra zanimivih streh in podobnih odličnikov vseh sort sodobnega ustvarjanja. Morda bi Rudolfa ohranili le za promocijo mesta, praznik občanov pa potrebuje sodobni simbol, ki bo prepoznaven duhovno in materialno v ponudbi javnega dobra kot v zaslužku.

Moje mesto žal ni v najboljši formi, da bi bilo sposobno pokrivati svoje stroške z lastnimi prihodki, se predstavljati svetu kot najdišču bogate halštatske in rimske kulture, proizvajalcev Renault uspešnic, generičnih zdravil, počitniških prikolic in podobnih podjetniških velikanov, bogastva, ki ga ustvarjajo kulturologi vseh strok kot arhitekturnih posebnosti z res posrečenim Glavnim trgom. Zgleda, da upravljalci Glavnega trga in njegove okolice, ne čutijo potrebe po revitalizaciji mestnih prostorov. Nisem še zasledila, da bi na Glavnem trgu v eni od desetletja praznih stavb uredili mestni muzej in, če smo že pri Rudolfu, se zgledovali po Dunaju, ki vsak dan odpre nek novi muzej. Knjigo kot učiteljico na Glavnem trgu skoraj ne opaziš več, iz lepo urejene in spoštovanja vredne knjigarne, se je utesnila v malem prostorčku kjer resnično ne more normalno promovirati knjižno produkcijo, ki jo Slovenija ponuja v Frankfurtu in Bologni. Ja kam smo prišli? Namesto tržnih ponudb utesnjenih javnih zavodov se, kot izgleda, prazni prostori ponujajo stanovalcem v odkup medtem ko se za potrebe javnega dobra na Glavnem trgu ne stori kaj prida. Kot da ni dovolj samo neizkoriščeno grajsko okolje, kar so za svoje graščine v našem okolju poskrbele že vse druge občine.

Upravljanje mesta je zahtevna stroka odvisna od ciljev, ki jih upravljalec mesta sprejema. Bilo bi dobro, da se prazne stavbe na prelepem Glavnem trgu zasedejo z dejavnostmi skupnega dobra kot so mestni muzej, radijske in televizijske hiše lokalnega značaja, delavnice za umetnike in prodajo njihove produkcije, študentske domove pa morda varstveni center za starejše ali pa tudi ne. Kar pomemben prostor potrebuje agencija za promocijo mesta, ki bi negovala ponudbo Glavnega trga, se z njo povezovala z profesionalnimi svetovnimi promotorji in tako ustvarjala ugodne pogoje za kulturne dogodke, ki bi pritegnili prebivalce vsaj regije, če že ne države in njene sosede. Ni dobro, da se Glavni trg zapira v lokalne omejitve, odpirajmo ga za svet!

Kako pa vi razmišljate o mestni znamenitosti Glavni trg?

Dan spoznanj, 6. april 2024

Malo je dni, ki bi si jih v zgodovini spominjali tako kot se spominjamo 6. aprila že iz četrtega stoletja našega štetja ko je na ta dam moral Alarik zapustiti takratno našo rimsko državo. Kar tisoč let pozneje je na ta dan srečal v Avignonski cerkvi svojo Lavro Petrarca in ji posvetil svoje čudovite literarne stvaritve. Tristo let pozneje je Dubrovnik porušil močan potres prav 6. aprila in na ta dan leta 1896 so se v Atenah začele prve olimpijske igre moderne dobre. Sledili so številni jubileji vse do leta 1941, ko so 6. aprila nemško-italijansko-madžarsko-bolgarski vojaki vdrli v našo takratno državo Jugoslavijo ne da bi nam napovedali vojno. Preživeli smo štiri leta okupacije, terorja, strahu in pomanjkanja. Osvobodili so nas partizani s pomočjo Rusov. Zanimivo, da se je 6. aprila 1992 začela vojna v Bosni in Hercegovini. Uf, kakšen dan, poglejmo če nam je daroval tudi kaj dobrega. Šestega aprila se je rodilo nekaj kraljev, državnikov, diplomatov in filozofov pa tudi dobrotnikov kot na primer Josip Gorup leta 1834. Sodeč po zapisih se 6. aprila ni rodila nobena ženska, ki bi jo opazil svet razen Tanje Poutiainen – finska alpska smučarka. Podobno je pri beleženju smrti 6. aprila. Matija Korvin je umrl tega dne leta 1490, slikar Durer 1520, Gruber 1805 in Matija Jama 1947.

Za nas je 6, april pomemben zaradi napada omenjenih vojsk na našo državo. Iz kraljevine smo se preobrazili v skupnost šestih narodov in dveh narodnosti v kateri je ljudstvo volilo svoje predstavnike v organe upravljanja države. Odločitve je sprejel AVNOJ, kot naš začasni najvišji organ upravljanja, kateremu so predstavniki posameznih narodov podali soglasje, da se vključijo v enotno državo Jugoslavijo. Narodi so nato osnovali svoje obrambne sile, ki so delovale enotno v državi in se borile predvsem na ozemlju svojega naroda. Slovenci smo prvo državno tvorno odločanje sprejeli v Črnomlju in pozneje v zboru v Kočevju. Lokalne vojaške sile so se proti koncu vojne združile v jugoslovansko armado, ki je sledila umiku fašistov in kvizlingov proti Koroški in žal tragično zaključila drugo svetovno vojno v soteski Savinje oziroma v Kočevskem Rogu.

Obnova je bila težavna, primanjkovalo je hrane, bivalnih prostorov, zaslužka. Obvezna oddaja je reševalo lakoto. Politični pritiski Vzhoda so terjali hud davek Goli otok. Tja do petdesetega leta je birokracija dušila ljudi in država je zato tovarne prenesla v upravljanje delavcem, ki so v njih delali. Naslednja leta se je veliko gradilo, ustanavljala so se nova podjetja, trgovanje je kmalu prestopilo meje, za ohranitev poslovne samostojnosti se je bilo potrebno odreči dobavam iz tujine razen v proizvodnje namene, počasi smo v gospodarstvo stopali doma izšolani inženirji, zdravniki, pravniki, gozdarji, ekonomisti, pedagogi in vsi ostali poklici, ki jih je potrebovalo prebivalstvo. Osnovni moto našega dela je bila zagotoviti približno enake življenjske pogoje je vsem državljanom, neuvrščenost in solidarnost. Visoki ideali in temu primerni konkretni cilji so terjali veliko samo odrekanja, prav tako nenehna vlaganja v razvoj industrije in solidarnostne ustanove. Težave so bile tudi z neizkušenimi ali pretirano zahtevnimi voditelji v posameznih mandatih tako na državnem kot na republiškem nivoju. V povezavi s svetom so bila kmalu odprta vsa vrata, toda težava je bila ohranjati samostojnost brez podrejanja predvsem zahodnemu kapitalu kar se je konkretno odražalo v deviznem poslovanju. V Sloveniji so bile gospodarske razmere dobre in imeli smo kup idej, kako v prihodnje, No marsikatera je potonila v pozabo, marsikaj je bilo v novem sistemu nemogoče izvesti, odločitev da se uvede privatna lastnina družbenega premoženja je bila uzurpacija. Tudi to smo preživeli in dobro nam gre, kar pa ne pomeni, da nam ne bi moglo iti bolje..

Kako se pa vi spominjate 6. aprila?

Sožitje mesta in Univerze, 5. april 2024

V mestu kjer živim, se postopoma pripravlja ustanovitev javne univerze. Ustanovitelji obstoječih samostojnih fakultet v mestu se namreč niso odločili za vključitev v Univerzo, ki v mestu že obstoja in je samoplačniška. Da bi do ustanovitve javne univerze čim preje prišlo, je bilo v mestu ustanovljeno tudi društvo Dolenjska akademska pobuda v katerem sodelujem. Društvo naj bi aktiviralo predvsem doktorje znanosti in magistre podiplomskega študija, da bi s sodelovanjem zagotovili visokošolske učitelje in moderne oblike visokošolskega študija. V tridesetih letih so učinki društva izjemno skromni in prvotno zastavljeni cilji nedoseženi. Tudi javne univerze še nimamo in so tako naši visokošolski zavodi izločeni iz soodločanja na univerzitetnem nivoju v državi. Na včerajšnjem občnem zboru se je zopet nakazalo, da pri snovanju javne univerze ustanovitelji društva ne potrebujejo.

Ob tej priliki sem se spet zamislila kaj prav za prav mesto pridobi, če se tu ustanovi javna univerza. Univerza nudi izobraževalne možnosti pa tudi priložnosti za prebivalce mesta in območja. Ustvarja nova delovna mesta, privablja študente, širi inovacije, organizira kulturne dogodke, konference, raziskave in podobne dejavnosti, ki prispevajo k kulturnemu in družbenemu življenju mesta. Sodeluje pri razvoju skupnosti, razvija partnerstva z lokalno industrijo, širi sodelovanje in prispeva k reševanju lokalnih izzivov. Univerza povezuje šole, podjetja, nevladne organizacije in druge akterje za izmenjavo znanja. Ponuja možnosti za skupno uporabo virov kot so knjižnica, športni objekti, kulturni centri in drugo kar koristi študentom in prebivalcem. Sodeluje pri varovanju okolja, ohranjanju varnost v mestu, trajnostne prakse in s tem povezano izobraževanje. Pomembno je, da lokalna skupnost in univerza sodelujeta in si prizadevata za vzajemne koristi.

Skupni interesi mesta in univerze sta dobri priložnosti za oba. V ta namen mora v mesto določiti prostor in okolje za univerzo, zagotoviti prometno infrastrukturo z javnim prevozom, komunalnimi in telekomunikacijskimi storitvami, enostavnimi dostopi do univerze. Pomembna je varnost študentov in v ta namen povezave s policijo. Mesto pridobiva raziskovalne projekte in zagotavlja finančno podporo inovacijam. V mesto prihajajo talenti, ki s študijem in prakso širijo prepoznavnost mesta v svetu in potrebujejo svoje domove v času študija. Talenti se lahko tudi trajno namestijo v mestu. Študentje potrebujejo možnosti za opravljanje prakse, specializacije, delavnice, dvorane in publiko. Poskrbeti je potrebno za njihovo prehrano v času študija, da o nujnosti njihovega druženja sploh ne govorim. Zdravstveni zavodi bi morali postati klinike in kulturni zavodi zatočišče ustvarjalcev od kiparjev in slikarjev do igralcev, pesnikov in pisateljev. Mesto lahko promovira univerzo in njen prispevek lokalni skupnosti ter s tem privablja študente, znanstvenike in investitorje. Zato pa je potrebno tesno sodelovanje med mestnimi organi, visokošolskimi zavodu in z Univerzo.

Ne vem ali v našem mestu obstaja ta simbioza med mestno oblastjo, industrijo, javnimi zavodi in visokošolskimi zavodi. V glasilu mestne občine o tem ni kaj bistvenega zabeleženo, sploh se ne spomnim, da bi kdo opredelil vlogo in pomen Univerze za mesto, da bi obstajali kakšni skupni cilji, smernice kako jih bomo dosegli in podobni dokumenti. Ne upam se niti spraševati od takrat, ko mi neki pomemben dekan zabrusil: lahko bi v vašem času poskrbeli za javno univerzo, takrat se je to dale, danes se pa ne da več. Zapravili ste priliko! Uf, je to resnica?

Kako pa vi gledate na nastajanje univerzitetnega mesta?

Danka Ilić, 4. april 2024

V trenutku, ko je Danka začutila, da ji ne sledijo mamine oči, se je v njej prebudila otroška radovednost in jo usmerila stran od mame in brata. Sama bo ugotovila kakšne skrivnosti obdajajo njen dom in se dogajajo v njegovi neposredni bližini. Zvedavo dekletca je steklo za pisanim metuljem, ki se je od nje nenehno oddaljeval. Usedel se je na veliko rumeno rožo in če ga hoče prijeti, mora za njim. O, že po par korakcih je v zanimivem okolju, ki ga še nikoli ni videla. Vse kar je v njem še ne pozna, cvetlice, premikanje vej dreves ko zapiha veter, drugače pisan metulj v njeni bližini in mir, da si vse lahko dobro ogleda. Ob neki gladki, beli in dolgi površini obdani z rumenimi cvetovi regrata, se mora ustaviti, saj ne ve, kaj je to, mami ji o tem še ni nič povedala si misli, dala ji bom tistole lepo rožico, ki jo vidim nekoliko dlje od sebe. Šla bom do rožice kar po beli gladki površini, da nebom padla in se zamazala. Pogumno grem po rožico za mami, »Mami, kje pa si, mami?« kaj pa je to na rožici rumeno, premika se, tudi to moram pokazati mami. Ko prime rumeno stvar, jo ta piči, deklico zaboli, »mami, kje si? Ti grdoba rumena, natepla te bom?« skače, joka in raca po belini. Še predno začuti bolečino udara avtomobila, jo ni več. Danka je odšla v večnost.

Približno tako so mi ostala v spominu otroška raziskovalna leta, s to razliko, da takrat avtomobila ni imel nihče v vasi in me torej ni mogel povoziti. Z moderni časi, so prišle tudi moderne nevarnosti, ki zahtevajo našo izjemno pozornost zlasti do otrok. Družba je organizirala šolanje voznikov, preverjanje našega zdravstvenega stanja, številna opozorila na vseh cestah in promocijo varne vožnje. Ni dovolj! Imamo primere, ko so vozniška dovoljenja ponarejena, ko vozijo alkoholizirani vozniki, ko si ceste lastijo podivjani vozniki ljubitelji hitrosti in še bi lahko naštevali. Danko sta poslala v večnost dva voznika, verjetno kot petdesetletnika tudi z veliko prevoženimi kilometri in s popolnim zaupanjem v svoje vozniške sposobnosti. Ne vemo kaj se je dogajajo ob njunem srečanju z Danko, vemo le, da sta odpovedala kot voznika in kruto, neusmiljeno ravnala s ponesrečenko. Opravičila ni in ga ni možno sprejeti v nobenem primeru. S svojim neodpustljivim grehom morata živeti do smrti!

Vsi, ki imajo majhne otroke imajo seveda posebne skrbi do njih, ki so povezane z značajem otrok. Če je ta zvedav, radoveden in nekoliko neubogljiv se starši tem njegovim lastnostim vzgojno prilagajajo. Sami morajo prepoznati nevarnosti, ki jih otrok nezavedno ustvarja, nikogar ni, ki bi delil zanesljive recepte, tveganje varnega preživetja radovednega otroka pa so večne travme za starše.

Vozniki v javnih podjetjih in zavodih so še posebno strogo poučeni o ravnanjih v vožnji, obnašanju pri nesrečah in pazljivosti do otrok na cesti. Na razpolago imajo pripomočke in storitve, ki jim manjšajo tveganja pri vožnji. Seveda pa so zato bolj strogi ukrepi proti voznikom, če so na cesti napačno ravnali. Delodajalec bo ukrepal skladno s svojimi pravili, o krivdi ali nekrivdi bo odločalo sodišče, o etiki in človečnosti njunega ravnanja s pokojno Danko pa moramo nedvoumno spregovoriti mi – ljudstvo. Vztrajamo, da je njuno ravnanje s pokojno Danko neetično, podlo, iz pod časti človeka in voznika. Nikoli več zato ne smeta dobiti dovoljenja za vožnjo po javnih cestah. Tako ne sme v prihodnje ravnati nobeden voznik!

Danka nam odpira oči v nekakovostni svet, ki ga ne smemo sprejemati kot samoumevnost, premagati ga moramo, da bo tveganj in nesreč čim manj ali nič!

Kaj pa vam govori primer Danke?

Naš varuh miru, 3. april 2024

Že od osamosvojitve dalje je nam v Sloveniji jasno, da svojo svobodo in ozemlja ne bi mogli ubraniti z lastnimi vojaškimi močmi, tudi v primeru, če bi jih zmogli financirati. Predraga je vojaška stroka za učinkovito zaščito naroda pred morebitnim vojaškim ali drugačnim agresorjem. Vsaj zame je bil to osnovni razlog za vstop naše države v Severno atlantsko zavezništvo NATO, no, kot vsi sem upala, da bo ta posloval racionalno, zmanjševal oboroževanje in pospeševal prizadevanja za ohranitev miru.

Nato je bil ustanovljen leta 1949 kot institut za ohranjanje miru po drugi svetovni vojni. Je mednarodna zavezniška organizacija za kolektivno obrambo svojih članic skozi vojaško sodelovanje in medsebojno pomoč v primeru napada na katerokoli članico. Napad na eno članico se šteje kot napad na vse članice in jih obvezuje, da nudijo vojaško podporo v primeru napada. Njegova današnja dejavnost je razširjena tudi na operacije za ohranjanje miru, protiteroristične operacije, humanitarne misije in podpori obnove. Natovo poveljstvo je locirano v Belgiji, politične odločitve se sprejemajo na posvetovanjih članic, vsaka članica pa ima en glas. Ima 38 članic iz Evrope in Severne Amerike. Njegove dosedanje najpomembnejše aktivnosti so bile v Afganistanu, Kosovu, v BIH in v prizadevanjih proti terorizmu po svetu. Nato je še vedno pomemben akter pri zagotavljanju miru in varnosti vendar se je njegova vloga prilagodila sodobnim varnostnim izzivom in grožnjam.

Ja, prav prilagajanje sodobnim izzivom postaja NATO neizprosen akter za oboroževanje zlasti Evrope, kar bo zmanjševalo blagostanje prebivalstva članic še mnoga desetletja. Mediji poročajo, da si NATO prizadeva za povečanje prispevka članic iz sedanjih 2 % na 3 ali več % od vsakoletnega proračuna članic. Oblikoval naj bi trajnejši vir financiranja oborožitve v višini tisoč milijard EUR, ki bi trajno zalagala z orožjem članico v vojni oziroma tiste članice, ki bi se v vojni znašle. Kako je z načrti NATA za ustavitev vojne, za doseganje miru, za osvoboditev muk otrok, prebivalstva, vojakov in življenjsko nenadomestljivih institucij, v medijih ne zasledimo. Zakaj ne?

Jih morda NATO nima, niso njegova prioriteta? Kako naj to razumemo davkoplačevalci in volivci? Boste v NATU sprejeli ali pa ste že, doktrino tretje svetovne vojne? Vas sploh zanima, kaj menimo plačniki vaših vojaških naprav? Kaj pa boste z orožjem počeli, če se narodi odločijo za mirovna pogajanja, pogajanja, ki bi morala biti vaša najvišja in najpomembnejša prioriteta in za ljudi sprejemljiva strategija za njihovo varnost? Vedno več vprašanj in manj odgovorov. Seveda razumemo, da se ima vsak narod pravico braniti, toda vsaka taka pravica ne sme biti krivica, ki narodov Evrope potiska v vojni kaos, širjenje siromašenja in vzbujanja nezaupanja in odpravi sodelovanju. Dopuščam možnost, da ne poznam dejanskega stanja odnosov med vojskujočimi v tem trenutku in zato vas prosimo, da nam odgovarjate na naša vprašanja brez olepšav, slovesnih obljub in evforije. Zaskrbljeni obrazi na fotografijah ob pripravah na jubilej NATA mi nakazujejo marsikateri dvom, ki zahteva temeljitejši razmislek. Čeprav je naša država po poročanju medijev, celo pripravljena povišati prispevek za NATO, pa močno dvomim, da bo to tudi storila. Odprte ima tri stavke na vitalnih področjih življenja in dela ter nakazane dodatne, ne more pokrivati potreb mladih po stanovanjih, zaostaja z razvojem infrastrukture in vse težje polni pokojninski sklad. Vojnih potreb dejansko ne zmoremo mi, niti druge članice. Sprejeti moramo pogajanja!

Kako pa vi gledate na delovanje NATA?

Dan otroške knjige, 2. april 2024

Na Danskem se je 2. aprila 1805 v mestu Odense rodil Hansa Christiana Andersena, ki je danes najbolj znanih otroških pravljic, prevedenih v večina jezikov sveta. V mladosti se je izobraževal in tako pridobil veselje do literarnega ustvarjanja. Pisal je pesmi, romane, eseje, bibliografije in seveda pravljice, ki so njegove najuspešnejše stvaritve. Njegova prva uspešnica je bila zbirka Pravljice za otroke v kateri so bile objavljene zgodbe Graščakova hči, Cesarjeva nova oblačila, Mala morska deklica, Sneguljčica in Palčica. Otroke so in jih še vedno navdušujejo, ker so domišljijske, polne humorja in čustev. Po njih pa posegajo tudi odrasli, saj so polne globljih sporočil o ljubezni, pogumu, prijateljstvu, vztrajnosti in spreminjanju drugačnosti. Njegove pravljice bralce poučujejo o človeških vrednotah na priljubljen in zanimiv način, da posebno otrokom, ostajajo v spominu vse življenje. Zapuščina pravljičarja ostaja neprecenljiva in nepogrešljiva v svetu otroške literature. Andersen je umrl 1875 leta.

V spomin na slavnega pravljičarja je 2. april proglašen za Dan otroške knjige in mednarodni praznik. Namenjen je spodbujanju branja med otroci, promociji otroških knjig in poudarjanju pomena branja za razvoj otrok. V svetu se na ta dan organizirajo prireditve namenjene spodbujanju branja med otroci kar pospešujejo tudi knjižnice, šole, vrtci in drugi z bralnimi uricami, predstavljanjem posameznih knjig, literarnimi natečaji in ustvarjalnimi delavnicami. Pomembni je, da je otrokom omogočen dostop do literarnih del, da ta spodbujajo domišljijo otrok, krepijo njihove jezikovne spretnosti in jih usmerjajo v kritično razmišljanje.

Pri nas se otroški literaturi namenja velika pozornost. Tako po knjigarnah kot na knjižnih sejmih je res velika ponudba kakovostnih knjig za otroke tako po vsebini kot po poslikavah. Imamo izjemne ilustratorke otroških pripovedi kot so na primer Alenka Sotler, Maja Kastelic, Jelka Reichman in mnoge druge. V osnovni šoli v Šentrupert na Dolenjskem so ustanovili Galerijo originalnih del ilustracij otroške literature. V njej je ogromno ilustracij in ogled je pravo doživetje. V našem mestu je zelo prizadevna v spodbujanju mladih za branje Knjižnica Mirana Jarc, ki vsak teden tudi objavi program prireditev za otroke. Oddelek za mladinsko literaturo je v knjižnici izjemen po opremi, dostopnosti do knjig in igralih privlačnimi za otroke. Podobno ravnajo tudi knjižnice v Trebnjem in v Beli krajini.

Končno naj omenim, da je naša država častna gostja na knjižnem sejmu v Bologni: »Kaj sledi potem?« Ta pomemben mednarodni knjižni dogodek za spodbujanje bralne pismenosti in promocijo branja je nujno potreben, saj mednarodne raziskave kažejo, da je branja knjig vedno manj. Bologna je namenjena tudi strokovni javnosti, dogodki zunaj sejemskega prizorišča pa italijanskemu občinstvu. V sodelovanju z Centrom ilustracije so izbrali 59 ilustratorjev in ilustratork, še 15 ilustratorjev pa so izbrali za spremljajoči katalog, ki zastavlja vprašanje In kaj sledi potem? Pričakovati je nove projekte in pogodbe zanje, kar bo pomagala kulturni srenji do boljše materialne osnove.

Seveda sem se ob tem blogu kar naprej spominjala lastnih otroških izkušenj pri prebiranju knjig. Slovenske večernice in drugih iz Mohorjeve družbe. Takrat otroci nismo bili deležni današnje literarne pozornosti. Iz Večernic smo zašli med »šund«, k sreči pa je kmalu po vojni kraj kjer sem živela, dobil knjižnico in v njej smo bili »kuhani in pečeni«. Kmalu smo spoznavali klasike in brali vse kar je bilo na razpolago. Lepe spomine nosim seboj po svetu iz teh časov.

Je branje tudi vaša strast?

Dan za laži, 1. april 2024

Leto hiti, hiti in nam ne da več mirno uživati prihod pomladi, ozelenitev dreves, prvih saditev zelenjave ter podobnih dogajanj. Kljub temu, da se vse to ponavlja iz leta v leto prihajajo tudi nova spoznanja tako o naravi kot o nas samih.

Po vsakoletnem napornem marcu se prileže že prvi aprilski dan, ki je po vsem svetu znan kot dan potegavščin, šal in lažnih novic. Ni ugotovljeno, kako je ta dan nastal, nekateri ga povezujejo s spremembami koledarja, ko se je novo leto preneslo iz marca v januar in so nekateri v to dvomili, zato so jih imeli 1. aprila za norce. Bolj sprejemljiva je verjetno rimska verzija o praznovanju Hilarja, festivalu smeha v čast bogu Matutu. Za dan norcev naj bi prvi dan v aprilu razglasil Ludovik XIV, ker ga je njegov dvorni norček tega dne pošteno potegnil saj bi bil skoraj ob krono. Poznavalci pa praznovanje 1. aprila povezujejo s starimi običaji in pomladanskih enakonočjem. Tega dne naj bi se končala slavja ob začetku pomladi. V območju francoščine je 1. april imenovan Aprilska riba, ker tega dne poskušajo drug drugemu neopazno pritrditi na hrbet papirnato ribo za šalo. Čokoladne ribe pa ta dan prodajajo vse slaščičarne in čokoladnice.

Šale prinašajo tudi javni mediji. Odmevnejša je bila na primer leta 1957 objava BBC, da so v Švici začeli pobirati špagete iz dreves, ki rastejo samo v Švici. V petdesetih letih je nizozemska TV objavila, da se je porušil stolp v Pisi. Bilo je veliko telefonov in odzivov na omenjeni objavi. Začetki dneva norcev so izjemno zanimivi. Običaji se imenujejo tudi lovljenje kukavice, pošiljanje po lažnih opravkih, ali pa na hrbet “žrtve” pripeti napis “brcni me.” V nekaterih državah si lahko prvoaprilske potegavščine privoščijo le do poldneva, nato pa se morajo zresniti. Potegavščine po 12. uri naj bi namreč prinašale nesrečo.

Čeprav je prvi aprilski dan tradicionalno povezan z igrivostjo in zabavo je pomembno upoštevati meje dobrega okusa in se izogibati potegavščinam, ki bi lahko povzročile škodo ali neprijetnosti. Zagotovo se boste strinjali, da vas je kakšna šala, še posebej tista, ki ste je bili deležni 1. aprila, nasmejala in vam polepšala dan. Toda kako daleč lahko gremo, da šala ostane samo šala? Kaj, če izbrana šala osebi ne bo niti najmanj smešna? Kaj, če bomo s šalo, ki smo jo tako skrbno načrtovali, v nekomu vzbudili občutek strahu in groze? Da, tudi 1. april ima svoje meje, zato nikar ne mislimo, da lahko uporabite vsako šalo, ki vam bo padla na pamet. Šala naj bo vedno dobrohotna, ni razloga, da bi se šalili samo 1. aprila. Življenje je precej bolj luštno in vznemirljivo, kadar imamo razlog za smeh, za tistega pravega, ki prihaja iz srca. Tako preprosto je – kratka in povsem nedolžna šala bo čez nekaj let postala čudovit spomin, ki ga bomo z veseljem delili s potomci.

Letos nisem opazila šal v dnevnem časopisju ali na TV, celo objavo o postavitvi spomenika Milanu Kučanu sem sprejela le kot novico, čeprav me je presenečala obrazložitev, da bo to komercialni uspeh za lokalno gospodarstvo. No naslednji dan sem se sama sebi nasmehnila, ko je TV pojasnila. Pravzaprav me čudi, da šal skoraj ni več v javnosti saj so bile vedno dobrodošle iz želene, posebno tiste o politikih, ki smo jih sprejemali in širili z velikim veseljem. Zgleda, da se družba za dovtipe, šale in podobno ne zanima več, da se je zresnila ali pa, da ni več razlogov za dobre vice. Humor pogrešamo, pomagal bi nam razvijati prijetnejše odnose in lažje bi reševali vsak dan hujše probleme.

Tudi vi pogrešate humor?

Šola za lobiste, 31. marec 2024

Lobiranje je vplivanja na odločevalce, ki se odvija med lobistom in odločevalci, poteka izven formalnega zakonodajnega procesa ter je lahko zavestno v večji ali manjši meri manj ali celo neviden v očeh javnosti. Lobist je oseba, ki opravlja dejanje lobiranja in je vpisana v register lobistov ali oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira, oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije. Lobiranje kot poklic pridobiva na pomenu in morda je prav, da kaj napišemo o njem z namenom, da se poučijo bodoči lobisti, ki ta poklic šele spoznavajo.

Uspešen lobist mora imeti jasno in nedvoumno oblikovano poslanstvo kot na primer postati hočem vodja izvršilne oblasti v naši državi. Da bo svoje poslanstvo uresničil mora razviti prilagojeno strategijo svojega ravnanja kot na primer z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi. Tej strategiji primerno mora pameten lobist določiti cilje kot na primer odstop legitimnega vodjo, izdelava lastne medijske podobe, uporaba rednih zakonskih možnosti, uporaba sile po potrebi in druge cilje. Pravi lobist bo najprej razvil tehnologijo dela in določil potrebno tehniko za opravljanje lobiranja nato pa pripravil organizacijo, kadre in denar za nedvoumno dosego ciljev.

Kakšnega lobista pa si pri nas ne želimo? V naši državi deluje tudi uspešen, brezobziren in ne željen lobist, ki lobira izključno za sebe oziroma svoje, predvsem materialne interese. Ni vpisan v register lobistov in za svoje lobiranje ne polaga računov po predpisih. Odprta so mu žal na stežaj vsa vrata oblasti tako zakonodajne kot izvršilne in seveda še posebno sodne z Ustavnim sodiščem vred. Kaj pa si mislite, da je lobiranje samo delo delojemalca? V vsakem primeru mora biti uspešno, da pa bo, je potrebno nenehno pridobivati izkušnje vsaj na poslovnih zajtrkih in se izobraževati vsaj pri sosedih, če ne že čez lužo in na golfu. V svojem ravnanju bo tak iznajdljivi lobist nenehno prisoten v javnosti, vsak dan bo imel najmanj dva članka v časopisih in še dodatne v drugih medijih. Iz malih napak legitimnih pooblaščencev, ki jih želi nadomestiti bo vsak dan rojeval afere velikega obsega, ki morajo vztrajati v javnosti do naslednje. Ko država podpira Palestince, naš lobist najde poti, da v imenu države podpre Izrael. Če Ustavno sodišče sprejme na obisk funkcionarko EU, bo odličen lobist javno in brez predsodkov odvihral k njemu in protestiral. Osebe, ki jih je izbral, mora odstraniti, nenehno spremljati, vedeti za vsak njen korak, za vsako njeno dejanje in, kot zgleda tudi za dogajanja med rjuhami. Nenehno ponavlja izvirni greh volivcev, ki je ta, da ne volijo njega vsi volivci v vseh volitvah in vseh časih. Če ne drugače, bo uspel prepričati pristojni organ, da mu brez volivcev, dodeli mandat izvršilne oblasti neglede na volivce, ki itak samo kritizirajo, protestirajo, se vozijo s kolesi, ustanavljajo Institute, ne ve več kaj vse počnejo. Naš lobist je prepričan v svoj uspeh, če ne bi bilo tistih solzivcev in kazni bi verjetno še vodil izvršno oblast. Odličnost uspešnega lobiranja ga bo bogato nagradila saj bo po dosegi ciljev lahko upravljal vse izključno po svoji volji.

Sama pri sebi se nikakor ne morem sprijazniti z lobisti in poklicnim urejanjem tega dela. Nekako se mi zdi, da se opravljanje tega poklica ne more odvijati brez večjih nevarnosti za varovanje imaga tako lobista kot tistih pri katerih hoče uveljaviti svoj vpliv. Težko si predstavljam, da bi dobre posle sklepali posredno, preko lobistov. Tudi ne vem razlogov zakaj se je naša država spustila v lobi. Čas bo pokazal, kaj je za državo in ne samo za posameznika, pri tem dobro ter potrebno.

Se poslužujete lobistov?

Sredozemlje, 30. marca 2024

Neko poletje sva se s sinom potepala po Sredozemskem morju. Ladja je odplula iz italijanskega pristanišča mimo Eolov in Sicilije, se usmerila v Patras pri Korintu, plula na Kreto in končala svojo plovbo na vzhodu v znamenitem modro-belem Santorinu. Na tej prelepi poti sva se spoznala s predstavnikom naše države v organih upravljanja Sredozemlja. Visoki, uglajeni gospod je menil, da je za Sredozemlje dobro poskrbljeno predvsem za obstoječe stanje, da pa je razvojno še marsikaj nerešeno in nevarno zaradi tehničnih novosti, ki spreminjajo način življenja in dela sredozemskega okolja. Nad vse presenečena sem sprejemala njegove informacije in se zgrozila ob dejstvu, da je tudi usoda najinega doma povezana in odvisna od dobre ali slabe skrbi za ta ocean. Sredozemski tokovi se s svojimi stvarmi in življem gibljejo ob naši obali proti severu, puščajo za seboj kar je zdravega in nezdravega tam kjer si mi poleti kopamo in se, dokaj očiščeni vračajo ob italijanski strani.

Več desetletij pozneje smo lahko na slovenski televizije poslušali strokovnjake, ki proučujejo kaj vse v Sredozemlju živi, kaj vanj spuščamo posamezne države, kako obsežni so ostanki številnih potopljenih ladij in njihovega tovora, kako plovila, šport in logistika danes obremenjujeta morje in kakšne posledice to ima na živ svet v morju. Kar hude kritike so strokovnjaki izrekli z namenom, da bi se narodne skupnosti, ki Sredozemlje obkrožajo, vendarle organizirale primerno potrebam Sredozemlja, skrbela za njegovo higiensko stanje in upravljale s storitvami, ki se na njem odvijajo. Naši mediji o tem ne pišejo in zato ne vem ali je morda imenovana uprava Sredozemlja ali kaj podobnega, da prebivalstvo tega območje ne bo zaradi naravnih ali ustvarjenih danosti sodobnega časa, predstavljajo več milijonsko migracijsko maso na balkanskih in drugih poteh pribežnikov.

Za zeleni prehod so potrebne tehnološke in tehnične novosti in prizadeva si celotna Evropa, da bi iz besed prišlo do dejanj na čim enostavnejši in za ljudi primernejši način, ker si pač ne smemo in ne moremo privoščiti brezposelnosti zaradi opuščanja industrije, ki potrebuje nafto, plin in premog. Mediji so nas informirali, da nemški Siemens razvija tehnologijo utekočinjenega vodika, ki jo bodo uporabljali Arabci in s pomočjo sončne energije predelali za vožnje avtomobilov. Utekočinjen vodik naj bi po ceveh skozi Sredozemlje potoval v Evropo in njej zagotavljal pokrivanje vseh potreb. Razbremenitve Sredozemlja torej ni pričakovati, lahko pa, da bo, predvsem zaradi materialne nepripravljenosti, ostal v sedanjem stanju. Še velika nejasnost so druge nevarnosti okolja v Sredozemlju, za katere še nismo izvedeli.

Zgleda pa le, da je misel o skupnih prizadevanjih za ohranitev zdravega Sredozemlja in njegove kulture, ostala zanimiva in koristna. Svet Evrope je ustanovil Konzorcij Feničanska kulturna pot, da bi razvil sodelovanje univerz, raziskovalnih centrov, šol in podobnih institucij, ki naj bi s skupnimi prizadevanji krepili medkulturni dialog in razvijali strategije o prihodnosti v Sredozemlju.

Za mene je Sredozemlje nekaj najdragocenejšega za našo kulturo. Tu se je rojevalo in bogatilo naše razumevanje sveta, nastajali so pripomočki za izobraževanje in ravnanje ljudi, za upravljanje s premoženjem, knjige, glasba, gledališče, pa tragedije in drugi izbruhi človeške psihe. Slava Sredozemlju!

Kaj pa vam pomeni Sredozemlje?

Oprostite Rusi, 29. marec 2024

Da je na svetu država Rusija sem spoznalo, tako kot vsi vaščani, iz govoric gospodarjev kmetij, ki so se v štiri desetih letih preteklega stoletja pogovarjali o ruskih zadrugah in izgubi lastništva nad kmetijskimi površinami, ker bi bila zadružna obdelava ustreznejša za preživljanje vseh državljanov. Za tolmačenje te miselnosti se je slišalo ime Lenin. Ko so fašisti napadli Rusijo, drugega izraza za to državo nismo poznali, se je pogovor gospodarjev kmetij sukal okoli ogromne vojaške moči Rusije s katero naj bi dobro sodelovala tudi naša država. Vojaške naprave za množični izstrel bomb na enkrat so dobile ime »Stalinove orgle« in postale upanje osvoboditeljev, z njimi pa tudi nas po vaseh koder so lomastili vojaki vseh mogočih nazivov. Že bolj proti koncu vojne, je iz Drenovja nad vasjo prišel prvi ruski vojak, mlad, prijazen in nasmejan, preko rame je nosil balalajko. Usedel se je na klop pred hišo in nanjo zaigral. Mi otroci smo pozabili zapreti usta, gledali smo ga kot boga, seveda ded je govoril, da nas bodo osvobodili prav Rusi. Moral je naprej v boj, balalajko je poklonil meni, toda ostala je na nekem podstrešju v času mojih selitev in se zgubila. Bil je to dogodek, ki mi ne gre iz spomina.

Šolanje po osvoboditvi je vsebovalo veliko ruskega oziroma zdaj se je govorilo že o sovjetski zvezi (SZ). Učili smo se ruščine, dobili smo knjige ruskih klasikov, vzgoja je vsebovala misli o skupni lastnini imetja, enakosti med ljudmi, poštenju, pomoči drug drugemu in podobno. Dobili smo tudi telovadbo kot krepitev telesa in duha po vzgledu velike SZ. Prva leta gimnazije so sledila tem vzgojnim in izobraževalnim procesom, po letu oseminštirideset pa smo že dobili francoščino in latinščino, tudi evropske in ameriške klasike. Fakultete tem rusofilskim metodam niso posvečali nobene pozornosti. Ukvarjali smo se s svetovnimi, zlasti angleškimi in nemškimi ekonomisti, sicer pa je bilo šolanje usmerjeno v matematiko, statistiko, vodenje, metode načrtovanja in analiz.

Zaposlitev mi je prinesla drugo možnost za spoznavanje ruskega gospodarstva in SZ. Po diplomatski poti je prihajajo vedno več novic, kaj vse je možno v SZ kupiti in tam prodajati in moj napreden direktor se je že od leta 1961 vneto pripravljal na pohod naše ponudbe v državi številnega prebivalstva. Bila je to država s klirinškim poslovanjem in je bila otežkočena menjava njenih rubljev za dolarje, marke ali drugo konvertibilno valuto zahoda, prinašala pa je izvozne spodbude države. Kmalu smo ustanovili oddelek za izvoz v vzhodne države, ki je sistematično in kakovostno povečeval izvoz v države vzhoda, razvijal zastopstva in predstavništva ter mrežo za povezavo z zdravniki. Potrebam oddelka za vzhodne države so morali slediti vsi drugi deli tovarne, na ta način smo spoznavali zdaj spet imenovane Ruse, odhajali na turistična potovanja v to neskončno bogato državo umetnosti in neprecenljive zgodovine. Človeka preseneča na vsakem koraku bodi si z malenkostmi kot so bogato založene trgovine s svilo ali pa z raziskavami in poleti v vesolja.

Ko berem izjave politikov, novinarjev in nevednežev o Rusiji in Rusih vidim, da je pri nas vedno manj vedenja o prednostih te prostrane potrošniške države. Vse skupaj, celo vojaška strategija naše male države, da ne omenjam vohunov, razkazuje sovražnost proti Rusiji in Rusom ter poveličuje in ustvarja enega samega monarha ker o drugem sploh ni ne duha ne sluha v našem informiranju. Pridružujem se N'toku, »če nič drugega so jim vlada in uredništva medijev dolžni javno opravičilo«. Nimam mandata, pa vseeno: Oprostite Rusi!

Kaj pa vi menite o Rusih in njihovi državi?

Evropske volitve, 28. marec 2024

Čas je, da temeljito razmislimo o volitvah za EU. Politične stranke izbirajo svoje kandidate, nekatere ostajajo kar pri sedanjih poslancih, novih obrazov je bolj malo ali nič, pravila o volitvah ista, za nas volivce je ostal samo preferenčni izbor. Ga bomo znali uporabiti? O tem mora zdaj razmisliti vsak volivec. Zakaj? Vzrokov je veliko, toda za večino je najpomembnejši razlog sedanji obseg oboroževanja tako rekoč vseh držav v Evropi in še posebno tistih, ki so združene v EU. Kam to pelje, komu na glavo bodo vojske zmetale vse to tisoče milijard vredno železje, koga vse bodo oropale otroštva, izobrazbe, narave, mladosti, razvoja. Kdo napada oziroma ogroža Avstrijce, Švede, Slovence, Italijane. Je ruski monarh z čim nakazal, zakaj bi širil vojno na primer v Bolgarijo ali Poljsko? Zakaj se širi Nato, ne pokrenejo pogajanja o že sprejetih sporazumih med Ukrajino in Rusijo? Zakaj je v Ukrajini prisotno ukrepanje ameriškega monarha, kar nam je bistveno poslabšalo materialni položaj vseh družin? Sami zakaji in nanje parlament in vodstvo EU ne odgovarjata, ne pojasnjujeta, ne izboljšujeta, niti ne poslušata. Kje ste Joveta, Brgles, Tomčeva, Nemec, Novakova, Zver, Bogovič, Grošelj in zakaj za narode, njihovo zdravje, izobrazbo in razvoj nič ne storite? Kako naj vam zaupamo naslednji mandat, če ni do sedanjih pozitivnih učinkov vašega dela na področju osnovnih življenjskih pogojev miru. Dopuščam možnost, da sem slabo informirana in da o teh zadevah pač nisem kompetentna soditi. Vendar vas povprašujem tudi po tem, koga ste pooblastili, da nas volivce obvešča o vaših učinkih in mu dali ustrezne napotke za avtonomno novinarsko poročanje? Boste v naslednjem mandatu prenehali misliti na potrebna vlaganja v dežele iz katerih narašča število beguncev zaradi zelenega prehoda in varovanja narave?

Sicer pa naš volilni sistem ne daje nikakršne druge možnosti volivcem kot preferenčni glas kar pomeni, da moramo sprejeti le volilne liste, ki so jih pripravile politične stranke in iz njih lahko podelimo le en preferenčni glas. Kandidatov bo nešteto, zgubili se bomo ob prebiranju imen in priimkov ljudi, ki jih ne poznamo, o njih niti nismo informirani še manj pa o tem, kakšne priložnosti so imeli in kaj so z njimi dobrega naredili za Evropejce. Zna se zgoditi, da bomo zaradi vsega opisanega, volitve ignorirali ali pa, vdani v usodo, obkrožili enega bolj na pamet kot na podlagi njegovih dosedanjih zaslug. Spet sem se spomnila odgovora nekega športnika glede volitev, ki je vsebinsko odgovoril približno takole: če bi volitve kaj pomenile, bi jih že zdavnaj ukinili.

EU je zagnala volilno kampanjo za množično udeležbo mladih na volitvah, kar mi stari lahko razumemo tudi kot starizem. Seveda je prihodnost EU odvisna od mladih toda treba jih je najprej izobraziti za kar potrebujejo mir na zemlji. Primer v Unionski dvorani na razgovori z Roberto Medsola je jasno pokazal, da mladi z vodenjem Parlamenta EU ni njihovimo razumevanje demokracije. Pa ne samo to, odnos EU do razbite in lačne Palestine poganja na ulice množice, v glavnem mladih protestnikov, novinarji poročajo, da je vedno več strank zelenih, ki jih poganjajo aktivnosti Grete. Malo verjetno je, da bi bil interes mladih podeliti večini istih poslancev mandat za naprej in strah me je izgubljanja zaupanja mladih v EU, ki bi lahko pomenila dejansko boljšo prihodnost ne samo vsem Evropejcem pač pa tudi delom sveta, ki jih še obvladujejo nerazumni in škodljivi pravi ali s pomočjo novinarjev nastali monarhi širom sveta. Dobro bi bilo iti na volišče, izbrati preferenco v katero pač najbolj zaupamo in se po volitvah dosledno sestajati z izvoljenimi z zahtevami za temeljito pojasnilo nerazumljivega ali nesprejemljivega.

Kako pa vi ocenjujete pomen EU volitev?

Prevozi v starosti, 27. marec 2024

Avto vozim neprekinjeno od leta 1961 dalje in si tako nabrala kar pomembno kilometrino. V vsej vozniški karieri sem imela en sam karambol, razbila se avto, sama se nisem poškodovala in tudi nikogar nisem ogrožala. Vozila sem se vsak dan na delo in iz njega, da bi kdo namesto mene peljal na morje, se nihče niti spomnil ni. Pozimi na smučarijo je bilo potrebno najbolj paziti, s sinom sva tudi drsela po strmih cestah vendar previdno kolikor se je dalo. Najdaljše vožnje so bile na Korčulo, v Vojvodino, Avstrijo in destinacije v Dalmaciji. Ko je sinov oči še živel z nama, sem srčno upala na komodno vožnjo zraven šoferja, pa se ni izteklo .«Boš kar ti Zefka peljala« pa sem. Avtomobili so bili praviloma vsake 4 leta drugi, kadar je grozila inflacija pa so se menjali na dve leti, vozila sem velikega Citroena imenovano Žabo, pa njihovega Amija, različne vrste Renault, Suzuki, Oplovo Astro pa verjetno še kaj. Službeni avto na primer je bil močnejši Fiat in tudi mercedes. Kar prav mi je, da je teh voženj konec, rada se peljem k sinovi družini v Ljubljano, v trgovino, na kakšno razstavo ali krajši izlet. No, in zdaj sem spet v času podaljševanja vozniškega dovoljenja. Prav ogabno mi je opravljati vse te predpisane postopke, kot da me bodo ti varovali pri vožnji. Ko več ne bo šlo menda bom že zbralo toliko moči, da se bom vožnji odpovedala.

Stari imamo kar nekaj ovir, ki jih premagujemo z avtomobilom, posebno tisti, ki živimo sami in doma. Moramo v trgovino in ne zmoremo nositi večjih bremen. V redu, če je trgovina blizu je voženj manj. Toda založiti se moramo tudi z redkejšimi izdelki in se posluževati storitev. čistilnica, nabava obutve in oblačil, daril ob jubilejih in rojstnih dnevih ter vožnje na obiske, kulturne prireditve, pa končno tudi prehrana, če Tereza skuha žgance moram ponje, ker ona ne vozi avta. Nenazadnje je zahteva zadnji dom mojih staršev in sorodnikov s katerimi sem preživela veliko dobrega. Nekajkrat na leto jih moram obiskati Naj omenim, da se stari radi tudi družimo in tako zbiramo energijo za preživetje. Obletnica mature je že ena od takih prilik, ki bi brez vozniškega dovoljenja morala odpasti in z njo tudi spomini ter spodbude ne samo mene ampak tudi tistih, ki jih že desetletja prevažam s seboj, da tam lahko tudi kaj popijejo.

Najraje bi tu končala pisanje tega bloga a žal moram iz sebe spraviti grenak občutek odpora naše družbe in njeno nezaupanje v lastno odločanje starih. Najbrž družba ali država niti ne ve, kakšne napore postopek zahteva od starih, čez koliko rok in prostorov se odvija, koliko časa čepiš po ambulantah in laboratorij tešč, tudi stoje v vsakem primeru pa med mnogimi in zato izpostavljen okužbi z Covidom ali še kaj hujšim. Nazadnje te pri psihološkem testu pač ocenjujejo kot ubožca s katerim ne vedo kaj bi ti dovolili. Ne enkrat, nenehno poudarjam pred temi strokovnjaki, da bom nehala voziti avto tisti trenutek, ko bom začutila v sebi karkoli, kar bi mojo varno vožnjo ogrožalo. Preslišijo. Štirinajst dni po oddaji krvi v ambulanti bolnišnici spet dajem kri, merim EKG, pregledujejo oči in kot družinski zdravnik zahtevajo ustrezne izvide. Vse moraš mirno in ustrežljivo izvesti ker se sicer enemu ali drugemu zareče za starega kaj neprimernega. Ko smo si po čakalnicah izmenjavali mnenje, smo se tudi mi namrdnili in nasmehnili tem tihim »neprijetnim« in silno dragim postopkom, ki se ponavljajo na največ dve leti. Tudi prav, duševno pripravljena sem šla že tretjih skozi to Kalvarijo in srčno si želim, da bi bila zadnja v kakršnem koli smislu.

Vdajte se v usodo, premislite, kako boste ukrepali, nikakor pa se vozniškemu dovoljenju zaradi zahtevnosti postopka ne odpovejte!

Kako pa vi sprejemate opisane postopke?

Ustvarjalka grafik, 26. marec 2024

Moji morebitni sledilci zdaj že vedo, da se z veseljem udeležujem raznovrstnih razstav, še posebno pa likovnih del. Veseli me poklepetati z avtorji umetnin kako in zakaj je neko njihovo delo nastalo, kaj pomeni za njihov opus in kako ga sprejemajo ljudje. Avtorji imajo običajno zelo jasno in nedvoumno predstavo o objektu ali misli, ki jo na svoj umetniški način potem prezentirajo javnosti in prav zaradi tega je pogovor z vsakim, zanimiv, poučen in prijeten.

Nataša Mirtič je Novomeščanka, prijazna in vedno nasmejana sprehajalka s ali brez psička. Srečevali sva se običajno v zgodnjih jutranjih urah, malo poklepetali in nadaljevali vsaka svojo pot. Nataša je mamica, ki pripelje svoj naraščaj na razstave. Ena od zanimivosti na razstavah, ki mi je še posebej všeč, če pred stoli prve vrste na tleh sedijo majhni obiskovalci in strmijo v potek protokola, z nami pozdravljajo nastopajoče in so veselo nasmejani.

Nataša Mirtič ni običajna meščanka. Že vrsto let ustvarja dopadljive in atraktivne grafike in z njimi krasi številna razstavišča v svojem območju, v državi in tujini. Skoraj ne najdeš galerije, ki ne bi imela vsaj eno njeno grafiko. Da je delo Nataše takoj prepoznaš, kar še zdaleč ni samoumevno. V njeni grafiki je vidno, da jo je motiviralo nekaj, kar je lahko jasno izrazila v svojem likovnem zapisu. Seveda pa sama lahko njena dela gledam le kot človek, ki mu je nekaj všeč. Kako njenemu delu sledijo ocenjevalci in kritiki pa žal nisem še zasledila, vsekakor pa bom v prihodnje sledila uveljavljanju naše Nataše v svetu grafike.

O svojem ustvarjenju, materialih in tehnikah govori Mirtičeva kot o diktatu materiala in orodij, ki pa omogočajo elementarnost in odpor proti uporabi sodobnejših tehnik digitalizacije. Ocenjuje, da to gledalci cenijo in zato prihajajo na njene razstave pa tudi zato ker prepoznavajo njen slog. Tega je iskala že v času študija pri na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, in sicer na Oddelku za slikarstvo pri prof. Andreju Jemcu, l. 2001 pa pri prof. Lojzetu Logarju kjer je končala magistrski študij grafik.

Nataša kot samostojna podjetnica, se samo s svojih kakovostnim in obsežnim delom težko preživlja in tudi ona kot mnogi drugi samozaposleni v kulturi, pogreša trg umetnin, ki bi spodbujal ponudbo kakovostnih likovnih del in se likovnim umetnikom ne bi bilo treba ukvarjati z dodatnimi dejavnostmi kot so pedagoško delo z obsežnimi obveznostmi. Žal ne verjame, da bi se trg umetnin ponovno razvil, celo meni, da njena generacija tega ni sposobna izpeljati. Morda bo trg organizirala generacija za njo, ki je bolj prilagojena sodobnim življenjskim pogojem. Z optimizmom jo navdajajo že njeni in otroci prijateljev, ki so nenehno v stiku s prijatelji po vsej Evropi. Nataša pravi, da svoje potrebe in potrebe svoje družine prilagaja svojim prihodkom, ki nastajajo iz samoorganiziranjem likovnih ustvarjalcev. Tudi nagrade izboljšujejo materialni položaj posameznika, še posebno, če se dodeljujejo na podlagi strokovnih mnenj. Nataša ima konkretne načrte za razstave tako doma kot v tujini vendar so ti načrti omejeni bodi si zaradi zdravstvenih razmer v posameznih krajih ali pa zaradi pomanjkanja sredstev za javne razpise v kulturi. Skrbi jo negotova prihodnost tako njena kot likovne stroke.

Upajmo, da so Natašini strahovi odveč in da bo družba našla poti za preživetje likovnikov kot tudi drugih s. p. v kulturi. Nataša, je morda nova zakonodaja manj mačehovska in obetavnejša?

Imate v družini umetnika, mu stojite ob strani?

Ne evropske univerze, 25. marec 2024

Seveda vem, da je danes Materinski dan, kar nekaj čestitk je prišlo z lepimi željami za zdravo starost. Razveselile so me, ker mi pripovedujejo o naklonjenosti mladih in starih. Razmišljala sem kaj bi bilo dobro v tem blogu poudariti, da bi bilo zanimivo za mamice, morda poučna ali vsaj zanimivo. Zdaj, ko se spet neusmiljeno vojskujejo med seboj ljudje različnih verskih prepričanja, se sama poglabljam v njihovo zgodovino in iščem razlike v življenju in delu tako enih kot drugih.

Moje trdno prepričanje je, da vojne in druga zla dejanja nastajajo zaradi nepoučenosti in šibkega izobraževanju prebivalstva kar še posebno velja za ženske, mamice z številnim naraščajem. Ne samo, da jim zmanjkuje časa za učenje, ovirajo jih tradicije posameznega naroda ali njihovega verskega prepričanja. Pa ni bilo vedno tako. Svet drugih ver je bil stoletja naprednejši od današnjega v Evropi. Prva ne evropska univerza je nastala v 5. stoletju našega štetja v Indiji in predstavljala je njen izobraževalni center. Nalanda, kot se je imenovala, je bila pomembno središče budističnega učenja in filozofije. in je bila v svojem času ena najprestižnejših izobraževalnih institucij na svetu. Še danes je pomemben arheološki kraj in kulturni spomenik. Kot pravi umetna inteligenca so se v Nalandi šolale tudi ženske, saj je bila poznana po svoji odprtosti in vključevanju študentov iz različnih družbenih slojev ter spolov. Ko sem bila v Indiji tega spomenika žal nismo spoznali. Cesarska akademija Taixue je bila ustanovljena že 202 leta pred našim štetjem na Kitajskem za moške na vladnih položajih., ženske pa so poučevali le v privatnih šolah in manjših ženskih akademijah. V 9 in 20. stoletju sta nastali islamski univerzi Al Qarawiyyin v Maroku in Al Azhar v Egiptu. Obe ustanovi sta omogočali ženskam dostop do izobraževanja od svoje ustanovitve dalje. Zanimivo pa je, da so se ženske lahko šolale na katoliški univerzi v Manili, ustanovljeni 1611 leta, šele v prvi polovici 20. stoletja. Na Harvard, ki je bil ustanovljen 1636 leta pa so se ženske lahko vpisale šele 250 let pozneje na Cambridge, ustanovljen v 13 stoletju pa 1890 leta. Ljudstvo Perzijcev je zgradilo številne šole imenovane Medrese. V Samarkandu, Buhari in drugih krajih Uzbekistana nismo mogli umakniti oči od njih tako zaradi arhitekturnih rešitev kot poslikav. Ženske se v njih niso mogle šolati, pravice do izobraževanja so pridobile šele v modernem Iranu pa tudi tu z določenimi socialnimi in kulturnimi omejitvami.

Materinski dan pa tudi Dan žena sta priložnost, da se ženske s svojimi moškimi pogovarjamo o vzgoji in izobraževanju nas samih kot tudi družinskih članov. Pogovor bo uspešen, če bo odprt, pošten in spoštljiv. Razgovor naj bo dogovor o načinu izpopolnjevanja znanja vseh članov družine, še posebno pa izobraževanje učencev, dijakov in študentov v družini, pod enakimi pogoji glede na spol. Cilj nenehnega izpopolnjevanja znanja pa naj bo usmerjen v pridobivanje kompetenc v poklicni stroki, razvijanju dobrohotnosti, solidarnosti in dobrih odnosov med ljudmi, s katerimi se srečujemo in sporazumevamo. Z nenehnim učenjem, prebiranjem knjig in opazovanjem je pomembno, da družina oblikuje pozitiven odnos do družbe v kateri živi. Vsak od nas mora poznati delovanje naše lokalne in državne skupnosti in razumno sodelovati z njo. V vzgojno izobraževalnem procesu smo starši nenadomestljivi, razumeti moramo družbene tokove in mladim pomagati, da jih spoznajo. Drage mamice in ženske, so stvari, ki jih moramo dobro opraviti, zato se moramo v znanju nenehno tudi same dopolnjevati!

Kaj pa vi menite o svojem izobraževanju?

Ljudje kot farsa, 24. marec 2024

Kot opažam se med ljudmi vedno bolj širi spoznanje, da nam iz Združenih držav Amerike prihaja več slabega kot dobrega. Njihove povezave s svetom so vedno agresivnejše, izvoz demokracije je izpeto početje, širjenje lastništva premoženja ZDA po do njihovega prihoda samostojnih držav je nova oblika kolonializma ameriških prodajalcev orožja, informacijske tehnologije so aplicirane za potrebe njihovih ekspanzij na trgih, predsedniki vodijo čudno politiko, ki ne zmanjšuje revščine in še bi lahko naštevali. Je že res, da se v času našega življenja ZDA pač tako obnaša, čeprav jo stare generacije poznamo tudi po solidarnosti in dobrih dejanjih, ki jih danes ne prepoznavamo več. Kaj se dogaja, da velika in pomembna država postaja strah in trepet za svet?

Odgovor na to vprašanje smo čakali že ob okupaciji Afganistana, nato Iraka, da ne omenjam islamskih vojn, obljub aktualnega predsednika, da bo dobavil Arabcem orožja za 100 ali ne vem več koliko milijard, nato Sirija, zdaj Ukrajina in Palestina, kdo bo naslednji na vrsti je samo vprašanje dobre ali slabe volje ameriškega kapitala. Je to kakšna država, ki uničuje s svojim orožjem vse, česar si izbere, so to kakšni predsedniki držav ali šlape, da to dopuščajo svojim poslovnežem? Jih lahko v ZDA ali po svetu kdo spoštuje, želi imeti za prijatelje? Je njihovo obnašanje v skladu z etiko in vrednotami, ki prevladujejo v svetu, predvsem pa kaj moramo narediti, da bo konec grozot, ki jih povzročajo. Skrbeti nas tudi mora kaj bo z nami, če se bodo za »izvoz svoje demokracije« odločili še Rusi in Kitajci ali pa Bric in afriški bojevniki.

Nam morda odpira oči Saša Vidmajer v svojem prispevku o načinu dela ameriških ideologov in ideologinj v posamezni državi, ki jo izberejo za okupacijo, to pa vodijo organizirano in ciljano z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi ter popolnoma neetično. Vidim še vedno na primer zadrego Ursula von der Leyen ko nas je po TV obvestila, da bomo oskrbo z energijo in energenti prejemali zdaj iz ZDA v celoti. Njena zadrega nas izjemno veliko stane, vsak dan jo občutimo pri plačevanju računov za energijo, ki so mnogo, mnogo višji, kot smo bili v preteklosti, zato pa se debelijo ameriški managerji in volijo Trumpe ter Bidne.

Zakaj omenjam članek Vidmajerjeve. V SP Dela nam je zelo konkretno prikazala način dela ameriških funkcionarjev za vojno v določeni državi, pa tudi značaj ljudi izbranih za določene naloge v vojni. Že odstop osebe na primer zadolžene za Ukrajino, lahko pomeni »umik ZDA in prepuščanje razbitin Evropi« in še doda, da se »tako običajno končajo ameriške vojne«. Neka gospa iz Evrope z univerzitetno izobrazbo, je bila kot zagovornica ameriških vojen nepogrešljiva pri soočenju ZDA z ruskim posegom v Ukrajino in je pri tem delu je uporabljala čisto vsa sredstva za uveljavljanje interesov svoje države, tudi strategijo Evrope in to pod vodstvom kar treh predsednikov, tudi Obame. Sodelovala je pri načrtu za novo ukrajinsko vlado, za posege Nata, za izključevanje Evrope pri najbistvenejših zadevah Ukrajine samo da so ZDA dosegle želene dobičke in ustrezen obseg ukrajinskega premoženja. Strateginja se upokojuje, kot profesorica na eni od ameriških univerz kjer bo mladino poučevala o mednarodnih diplomatskih praksah.

Kakšne posledice je gospa povzročala z uporabo »vseh sredstev« ukrajinskemu narodu, njegovim otrokom, Evropi in vsakemu od nas, jo najbrž sploh ne zanima, še manj pa skrbi, opravila je odlično svoje delo, nadrejeni so bili z njo zadovoljni, briljantno kariero v diplomaciji zaključuje z častmi in nagrado univerze. In kaj lahko rečemo mi volivci pri nas ali v ZDA? Človeške slabosti je nujno krotiti in jih izločevati iz območja odločanja, tudi omenjeno gospo!

Kako pa vi ocenjujete vojaške napade ZDA po svetu?

Diplomacija zastraševanja, 23. marca 2024

Pred desetletji sem več let prebirala zgodovinska in leposlovna dela kitajskih in svetovnih edicij. Predvsem me je vedno zanimalo, kako je ta obsežna masa prebivalstva delovala, da se je v različnih sistemih v svoji preteklosti ohranila kot entiteta, dala svetu številne iznajdbe, prepoznala v svoji zemlji nešteto človeku potrebnih surovin in ohranjala svoj način življenja in dela. Potem, ko je Slovenijo leta 1971 obiskala Han Suyin in smo dobili njena dela v prevodu, sem prebrala vse, kar je njenega ponudil naš knjižni trg. Nastajala je v meni podoba Kitajcev kot prizadevnih, skromnih in ustvarjalnih ljudi, ki nenehno iščejo kaj novega, boljšega, ki pa zaradi demografskih razlogov ne morejo dohitevati blagostanja Američanov, Evropejcev ali na primer Švicarjev. Ob prvi priliki sem potovala na Kitajsko, da spoznam morda kaj drugega, kot mi je rojilo po glavi. Bil je to čas po poboju študentskih demonstracij na Trgu nebeškega miru, ki ga je z mano vred obsojal ves svet in je bila aktualna Kitajska oblast mednarodno neželena. Na popotovanju po Kitajski sem imela »odprte oči«, že iz hotela sem gledala, kako vidno raste nova ogromna stavba, ki jo je gradila množica zidarjev. Trgovine v Bijelingu in drugih krajev so bile normalno založene in kupila sem si moder značilen njihov jopič, ki smo ga poznali tudi na kitajskih priseljencih pri nas in v evropskih državah. Njihova turistična ponudba je bila enkratna od Kitajskega zidu, Prepovedanega mesta in drugih biserov do moderne hotelske oskrbe. Ne morem pozabiti njihove ulične ponudbe hrane in tržnic. Od živali pojedo in tudi nam so ponujali čisto vse razen krempljev in kopit, skrbno pripravljena hrana. Naroda ogromno, hiške skromne, ljudje delovni, ustvarjalnost na vsakem koraku, čistoča,… seveda sem jih občudovala in še vedno jih imam rada.

Zavedam se, da tako veliko ljudi kot jih je na Kitajskem, ne more obvladovati en sam človek kot to danes prikazujejo vsi javni mediji in na veliko pišejo samo o njegovih slabostih in slabostih partije kot, da v Ameriki ali v Evropi ne bi bilo na tisoče partij. Meni je na primer popolnoma jasno, da kitajske množice potrebujejo veliko delovnih mest, velike in številne trge, »Svilno pot« okoli sveta in ne vem še kaj, da bo večina od njih živela vsaj tako, kot živimo v Evropi. Povejte mi, zakaj naj bi to obsojala? Da ohranimo naravo in njene danosti potrebujemo tudi ali pa predvsem Kitajsko in države, ki naj bi današnje migrante v prihodnje zadrževali doma. Je evropski in naš načrt zeleni prehod, ki je za mlade prihodnost, uresničljiv samo s prizadevanji Evropejcev? Ni, cel planet mora sodelovati, da bo zeleni prehod realnost. Zakaj torej danes dovoljujemo vojaške grožnje v zadevi Tajvan, zaradi kitajske ponudbe na naših trgih, zaradi njihovih vlaganj v infrastrukturo po Afriki in še in še. Berite dela sodobnih avtorjev kot so na primer Oded Galor kaj bogati neenakost v resnici in ne samo v medijih in po pisanju »neodvisnih« novinarjev. Je kakšen poseben razlog, da ne bi verjeli prof. Wang Yimei ali poetinji Dai Weina. Kot vsaka država tudi Kitajska ni samo dobra, ima brez dvoma tudi več različnih slabosti kot je na primer izkoriščanje neraziskanih rudnin potrebnih informacijski tehnologiji ali prenizka vlaganja v hitrejši razvoj blagostanja ljudi in še bi lahko naštevala. Nikakor pa to ni razlog, da o njej in njenih organih upravljanja prejemamo samo negativne informacije.

Poniževanje in verbalno napadanje Kitajske zaradi njenega načina upravljanja države, ljudje ne sprejemamo, ker ni v skladu z našo etiko, vrednotami in prizadevanji po ohranjanju miru ter zelenim prehodom. Diplomacija EU naj razvija sodelovanje in sporazumevanje s Kitajsko kot to velja za vse narode in države s katerimi se srečujemo na trgih nabavne verige in prodaje. Metod agresivnih managerjev gospodarski družb katerekoli države ni možno spodbujati še z državno diplomacijo in instrumenti upravljanja bogatejših z vključno njihovih vojaških kapacitet. To je pomembno spoznanje teženj današnjih tržnih politik in ambicij orožarske industrije, trgovanja z energenti in izkoriščanja informacij za onemogočanja take konkurence, ki bi povečevala blagostanje večino, če že ne vseh ljudi na svetu. Ohranjajmo in varujmo poštenost, ki pomaga razvijati solidarnost med ljudmi.

Kako pa vi gledate na Kitajsko?

Večni Kržišnik, 22. marec 2024

Smo v času velikih razstav po galerijah v naši soseščini, saj v Albertini Moderna prikazujejo Lepoto raznolikosti, v tržaški Revoltelli pa razstavljajo Vincenta van Gogha. Ni se čuditi da domača galerijska scena sledi tujini tako v prestolnici kot po lokalnih središčih.

V Kranju so odprli razstavo del Tomaža Kržišinika v Galeriji Prešernovih nagrajencev. O Kržišniku sem v preteklem letu že pisala, predvsem o tem, kako je bilo v nekem trenutku povezano najino delo. Današnji zapis dopolnjuje vedenje o njem, predvsem kot pionirjem inovativne ilustracije in grafičnega oblikovanja. Umetniku je bila leta 1975 podeljena nagrado Prešernovega sklada za njegovo likovno podobo Zlate ptice, poznane iz pravljičnega sveta.

Kržišnik se je pri svojih tridesetih letih posvetil ilustracijam in oblikovanju knjižnih del. Poleg knjige o Zlati ptici je pripravil o njej več grafik in jih povezal v grafično mapo. Tako je oblikoval tudi Prešernove sonete nesreče kar v več formatih kot knjiga, zgibanka in miniaturna. Tomažev razpon oblikovanja je bil neverjetno širok. Pri ustvarjanju umetnin se je posluževal različnih materialov od kovin in stekla do tkanin. Ni samo ilustriral knjige, ukvarjal se je s slikarstvom, z lutkami in njihovo scenografijo, posebno pozornost je posvečal risbam med katerimi so značilne vinjete. Na njegovo delo je vplivalo šolanje na Poljskem saj je prenesel tamkajšnje metode dela in izražanja v ilustraciji, grafiki in sliki, na našo produkcijo umetnin. Kleni Tomaž iz Žiri je predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za vizualne komunikacije.

Kar slabo vest imam, ker mu na najinem zadnjem srečanju nisem posvetila več pozornosti. Na otvoritvi njegove razstave v Dolenjskem muzeju se je trlo ljudi, morala sem se pozdraviti skoraj z vsakim, saj je naš kraj majhen in se poznamo med seboj. Ko me je zagledal Kržišnik je tako prišel in me prisrčno objel. Vedel je za umetniške fotografije njegove umetnine v naši poslovni stavbi. Fotografiral jo je Bojan Radovič in v veselje mu je bilo to dejanje, prav tako kot pozornost, ki jo je razstava v Muzeju usmerila v njegovo delo Bajke iz Gorjancev. Zelo bi me razveselil ogled njegove razstave v Kranju, saj poročila nakazujejo, da so razstavljeno tudi njegovo umetnine v keramiki. Naročila pa sem katalog, ki je izšel ob razstavi.

Nikakor se ne morem izogniti ocenam, da smo v mojem okolju zamudili priložnosti, ki smo jih pridobili s sodelovanjem Kržišnika v Pionirjevi enoti Peči in keramika. Umetnik je proizvodnji nakazoval zanimive dopolnitve, ki jih zaradi težav Pionirja ni bilo možno v celoti tržno preskusiti. Prizadevni direktor omenjene proizvodne enote je moral zaradi denacionalizacije zapustiti proizvodne obrate in tam je zdaj Spar. Tako je eksperimentiranje tako po proizvodnji kot po oblikovni strani zgubilo materialno osnovo. Bila sem lastnica pečnice, ki jo je oblikoval in ilustriral Tomaž Kržišnik. Z njo sem se zahvalila oblikovalcu knjig Primožu, ki je poskrbel za zgleden videz moje knjige o kulturnem življenju na Barju, za katerega je bila zaslužna tudi moja pokojna mama. Prepričana sem, da bi bil s tem zadovoljen Kržišnik, ki je v svojem življenju prispeval veliko izboljšav v izdaji knjig in tako spodbudil njihovo privlačnost za bralce, posebno mlajše.

Življenje je polno malih dogodkov, ki nas oblikujejo, nam krepijo duha in spodbujajo kreativno miselnost, najpomembnejše pa je, da se tega zavedamo in da nas osrečujejo.

Tudi vi prijateljujete z umetniki?

Marin Berovič, 21. marec 2024

Ada Berovič je načrtovala in naročala surovine za proizvodnjo zdravil v naši lokalni tovarni. Spoznali sva se leta enainšestdeset povsem poslovno, vendar sva kmalu postali dobri prijateljici. Njen soprog je bil izjemen ribič in nenehno ob reki ali v kakšnem jadranskem pristanišču. Bilo je samoumevno, da je imel čolne, enega v pristanišču Loka in s tem nas je Ada vozila po reki Krki. Družina je stanovala v isti četrti kot jaz, zato smo se srečevali in prijateljevali tudi z njenim najstniškim sinom Marinom, prijetnim in zvedavim šolarjem o katerem se je vedno kaj slišalo po malem mestu. Naše druženje se je kmalu končalo, vdova Ada se je s sinom preselila v Ljubljano kjer je naša tovarna imela uvozni oddelek.

Do naslednjih srečanj z Marinom je prišlo po kulturni liniji, ko smo v kulturnem društvu tovarne organizirali razstavo njegovih slik. Razstava je bila ne malo presenečenje, saj je bilo znano, da Marin študira kemijo, da pa paralelno študira tudi likovno stroko sem izvedela, ko sem ga ob obiskala na Institutu Borisa Kidriča. Raziskoval je nekaj v zvezi z našimi antibiotiki in mi pod mikroskopom kazal slike bakterij, ki so ga trenutno zaposlovale. Komentiral je, da so te bakterije zelo lepe, slikovite in vredne, da jih on likovno upodobi. Takrat sem šele izvedela, da dela tudi likovno akademijo. Poznejša leta sva se srečevana na razstavah, včasih tudi na predavanjih, na podelitvi Krkinih nagrad, včasih na kakšnem dogodku v prestolnici ali v rodnem mestu. Srečevali smo se tudi v Dolenjski akademski pobudi, ko smo si prizadevali za ustanavljanje visokošolskih zavodov na našem območju. Vedno je bilo pri njem kaj novega bodi si iz področja njegove stroke ali iz področja likovne umetnosti. Tako nam ostajajo v spominu rezultati njegovih raziskav na gobah pa tudi na primer upodobitev toka reke Krke preko Glavnega trga s katero je hotel spodbuditi protest Novomeščanov. Kadar sva se srečala sem ga vedno najprej vprašala, s čim se trenutno ukvarja saj je Marin za nas vedno predstavljal kaj novega, njemu lastnega, presenetljivega. Trenutno me preseneča njegovo vinsko viteštvo OEVE in njegovo raziskovanje fermentiranja v vinarstvu.

Marin Berovič je danes visoka strokovna avtoriteta z doktoratom in profesuro na visokih šolah tako rekoč po vsem svetu. Tistega najstnika, kulturnika in radovednega kemika že dolgo ni več. Rekla bi, da mu je uspelo spoznati vse, kar je možno vedeti o strokah, ki jih obvladuje. Njegova bibliografija obsega več kot 700 del, med njimi je 24 patentov žal pa ni podatkov, kje se ti patenti uporabljajo. Prof. dr. Marin je predaval na 173 mednarodnih konferencah in bil večinoma na poti v različnih delih sveta.

Bogata je njegova likovna kariera. Ponaša se s 67 samostojnimi in preko 130 skupinskimi razstavami v sedmih državah. Kot poznavalec več, raznolikih strok in intelektualec se je ukvarjal tudi s poezijo in glasbo. Označuje se kot polihistor. Dolenjski bibliografski leksikon ga uvršča med pomembne osebnosti v regionalnem okolju.

Marin si je oblikoval kariero v skladu z možnostmi ter vrednotami današnje moderne dobe in prav gotovo so njegova spoznanja, ki jih je radodarno prenašal v svet, pomagala njegovim poslušalcem na poti udejanjanja svojih sanj. V nasprotju z delojemalci na trgu dela, je svoj čas razporejal po svojem interesu. Priložnosti, ki jih v današnjem znanstvenem delu ne manjka, je prepoznaval, v okviru njih ustvarjal in z njihovo pomočjo potešil svojo mladostno radovednost. Moja prijateljica Ada, njegova mami se žal ne more več veseliti njegove odličnosti.

Se še spominjate Marina Beroviča iz naše soseščine?

Dan poezije, 20. marec 2024

Letos je Dan poezije že mnogo bolj prepoznaven kot je bil v preteklosti. V praznik sta ga povišala Mednarodni center in Muzej poezije z objavo Harfe v vetru in Delo, ki je Harfo v vetru posredovalo svojim naročnikom, lahko bi rekla v vsak dom v domovini. No, mene so razveselile tudi poetinje v mojem okolju, ena mi je podarila svojo najnovejšo zbirko, druga mi je poslala pesem Pavčkovega sina, tudi na večeru poezije sem bila in seveda sem prebrala od a do ž z Delom pridobljeno Harfo v vetru.

Ne morem drugače, kot da opišem moje navdušenje nad prispevkom o izdaji Prešernove Zdravljice ob stoletnici njenega nastanka, v najhujšem času druge svetovne vojne. Kako velikopotezen in spoštljiv odnos so izkazovali sredi vojne ustvarjalci tega projekta je naravnost epohalno. Zgradili so prostor za tiskarno v varnem a izjemno težkem območju, tehnično so izpopolnili tiskarski stroj, slikar Vidic je oblikoval linoreze za vsako kitico, arhitekt Šorli je izrisal vinjete, ki so jih zlatili domačini. Zagotovo je vodja Boštjančič mojstrsko organiziral delo in bil kot človek dovolj prepričljiv, da je soustvarjalce navdušil za ustvarjanje odličnega dela za jubilej Zdravljice.

Res je bila v vojnem času velika pozornost namenjena poeziji in literatom. Partizanske brigade so se imenovali po pisateljih in ljudskih junakih. V okolju vasi, kjer sem živela je bila »doma« Gubčeva brigada, v njej je bilo veliko poznanih kot na primer plesalka Brina, moj poznejši gimnazijski učitelj in pisatelj Niko Košir, pesnik Cene Vipotnik, pa tudi oči mojega sina. Ko so partizani prihajali v vas so radi prepevali in imeli so pesmarice iz katerih smo se pesmi naučili tudi otroci. Ob koncu vojne je bil v vasi pravi miting, vsi smo se ga udeležili in nastopali v programu od starih do najmlajših. Veličastno Zdravljico so zapeli najprej partizani nato pa smo jo povzeli vsi čeprav samo besedilo v celoti niti nismo poznali in verjetno jo tudi nismo peli tako, kot si jo je zamislil skladatelj Premerl. Bili smo ljudje iz kmetij, obremenjeni z delom in še vedno v bojazni pred vojnimi nevarnostmi. Konec vojne za posameznika je odvisen od njegovega značaja.

Z veseljem sem prebirala Harfo v vetru in prosim izdajatelje, da nam jo večkrat pošljejo. Samo pomislite, kako je Platon razmišljal o vplivu poezije na vsakodnevne odločitve. Presenetljiva je poezija naše letošnje Prešernove nagrajenke, nekaj čisto novega, Zdravljenje prednikov tudi presenetljivo. Pogledi Šalamuna so bolj znani in prav je, da se pogosteje nad njimi zamislimo. Ker smo včasih počastili ob jubilejih večina pesnikov in pisateljev, me je ganilo spominjanje na Srečka Kosovela čeprav je moderno, internacionalno. Izjemno koristen za ohranjanje in varovanje slovenščine je prispevek Korunove in vsi bi ji morali sporočiti odgovor na njeno vprašanje če se radi pravilno izražamo in se nam zdi pomembo skrbeti za svoj jezik. Ja, nujno je, da ga ohranjamo in razvijamo.

Naj poezija tudi v prihodnje nastaja na ulicah, poteh in stezah ter se meša med ljudi, da se ne bodo vojskovali ampak sodelovali in se imeli radi. Samo tako bo spet dosežena blaginja v Ukrajini, Gazi in drugih bojiščih, ohranjali bomo pogoje za svoj obstoj in samo tako bo lahko nastajal boljši svet. Naj se naši poeti družijo tudi v prihodnje, naj nas opozarjajo na vsakem koraku pred slabostim in nič ni narobe, če jim navdih omogočajo dobrote tega svet.

Berete poezijo?

Globoke spremembe, 19. marec 2024

Prepričana sem, da smo vsi bralci Sobotne priloge Dela prebrali zanimivo analizo Lačen Marjana o Počasnih, nevidnih in globokih spremembah v naši družbi. Možno mu je pritrditi, družba se korenito spreminja in da se bo to dogajalo smo vedeli že tam v sedemdesetih letih preteklega stoletja, ko smo pri nas začeli uporabljati prve računalnike in nauke o digitalizaciji. Računalnik je »okužil« predvsem mlade tako po šolah kot po podjetjih. Šolanje v Radovljici je usposobilo prve programerje, operaterje in vnašalke, za organizatorje smo morali poskrbeti sami. Ni minil dan, da se nam ni oglasil kdo, ki bi rad preskusim svoj program na računalniku, lokalna gimnazija je uvedla računalništvo v učni načrt, v bankah so iskali rešitve za svoje specifične potrebe. Res se je pred našimi očmi rojevala nova, uporabna in moderna dejavnost in videli smo, da bo revolucionarna. Teh časov avtor uvodoma omenjene analize sicer ni zaznal, zaznali smo jo predvsem operativci vsak pri svojem delu.

Za računalniki so se na trgu začeli pojavljati poleg računalniških programov še pripomočki kot so bili mikrofilmske aparature, teleprinterji, avtomatizirani proizvodni stroji, žigosne ure in proti osemdesetih že osebni računalniki, programi za daljinsko upravljanje naprav, lokalne mreže za prenos podatkov in prenosni telefoni. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo vse to razširilo po dobavnih verigah in postalo med seboj kompatibilno. Nastajala je nova miselnost uporabnikov računalniških naprav, ki jo je podpirala poleg stroke tudi politika in znanost. Že takrat smo že zapuščali kinodvorane, izbirali samo še znamenite gledališke predstave, zanemarjali zabave in se vedno manj osebno pogovarjali. Žal pa ni bilo možno lenariti, ker je večina sodelovala pri projektih z določenim rokom ali pa predstavljala člen v povezanih procesih. Cilji so morali biti doseženi vsaj v okviru obljubljenega obdobja, do občinskega praznika, do tega ali onega kongresa in tako naprej. Bili smo motivirani, saj smo delali v lastnih tovarnah in živeli pač od tega kar smo ustvarili. Cilji so bili veliki, težko dosegljivi in v naši viziji je bila solidarnost najpomembnejša za doseganje blagostanja večine.

Solidarnost je bila uveljavljena v izjemnem obsegu tako pri zagotavljanju osnovnih pogojev za življenje vseh državljanov (pomoč manj razvitim) kot pri vzgoji in izobraževanju, zdravstvu, stanovanjskem gospodarstvu znanosti, lokalnih potrebah, skratka pri vsem kar je predstavljajo javno dobro. Solidarnosti je bilo namenjenega levji delež dohodka vseh dejavnosti in vseh državljanov. Ni nas bilo malo, ki smo organe upravljanja s solidarnostnimi sredstvi opozarjali, da je o potrošni solidarnih skladov potreben učinkovitejši nadzor pa tudi smotrnejša poraba. V solidarnosti so se z delom izkazovale predvsem mladinske delovne brigade, ki so zgradile prvo avtocesto skozi celo državo, da ne omenjam prog, kmetijskih del in podobnih brezplačno opravljenih koristnih objektov kot so na primer preko 300 zadružnih domov. Solidarnost kot sistem je bila res pomembna in izjemno koristna, marsikaj bi danes uspešnejše reševali, če bi ta preskušen proces ohranjali.

Tako vsak dan obsežnejša digitalizacija kot vsak dan umanjkana solidarnost spreminjata ljudi, ki več ne vedo, do kdaj bodo še imeli zaslužek in od koga bo ta odvisen. Zavedajo se, da družba nima vzvodov za njihovo zaščito v stiski in da moramo sami poskrbeti za svoje rezerve in za uresničevanje svojih zamisli. Starejši postajamo skrajno previdni, mladi pa bodo morali oblikovati novo družbo po svoji podobi. Lahko tudi, da bodo povzeli dobro iz preteklosti in temu dodali še to kar so zaznali za perspektivno v današnjem času.

Kako pa vi gledate na solidarnost?

Ne pozabi! 18. marec 2024

Marec je mesec pričakovanja, vsaj za moje okolje. V tem mesecu postaja vreme prijaznejše, narava se okiti s cvetjem, marelica je en sam cvet in breskev ji počasi sledi. V marcu se praznuje cel kup pomembnih jubilejev, zato je veliko srečanj, telefonskih klicev, mailov, rož, izjemnih jedi in dobrih želja. Vedno sem tega meseca v zagati, ker ne najdem primernega načina, da se dostojno zahvalim sorodnikom, prijateljem in znancem za še en enkratni marec.

Moje sorodstvo je obsežno, vsi sorodniki imajo družine, vnuke, pravnuke. Veliko mi pomeni, da se srečujemo, obiskujemo in si posvečamo primerno pozornost ob jubilejih. Dobro poznam samo najstarejše, vse drugo mlado okoli starejših pozna mene, sama jih na cesti ne bi prepoznala oziroma ne bi vedla komu pripada. V moji neposredni bližini imajo svoj dom brat Tone in dva bratranca Jožeta. Tako je poskrbljeno za mojo kavo v jutranjih urah, za posvet glede urejanja mojega doma kot tudi za druženje.

Kot gimnazijka sem imela veliko srečo, da sem sodelovala v razredu, polnem razumnih dijakov in pozneje ustvarjalnih strokovnjakov. Razvili smo prijetne odnose in ostali povezani do današnjih dni. Napisali smo knjigo o razredu, ki je bila izjemno pohvaljena celo od Šolskega muzeja. Nič manj sodelovanja smo ohranili tudi študenti 12. generacije Ekonomske fakultete v Ljubljani. Naše druženje je bolj priložnostno vendar prisrčno. V Zborniku ob 60 letnici vpisa smo zabeležili, kako smo se znašli pri praktičnem delu in zapustili pečat svoje generacije pretežno v gospodarstvu..

Prijateljice in prijatelje sem si pridobila pri delu ali opravljanju nekaterih dolžnosti v civilni družbi, gospodarskih združenjih ali v politiki. Skoraj ni ekonomskega področja v katerem ne bi praktično sodelovala, bodi si v upravljanju ali profesionalnem delu. V tovarni kjer sem se zaposlila, je prevladovala intelektualnost, želja po ustvarjenju, kulturno vzdušje in medsebojno spoštovanje. Vse to je vplivalo, da nismo bili samo sodelavci ampak tudi prijatelji, ki nas je povezovala radovednost ter uspeh. Moje delo po odhodu iz tovarne, je bilo povezano z delovanjem in poslovanjem gospodarskih družb in lokalnih skupnosti kot tudi z republiko in državo. Nenehno sledenje učinkom dela na omenjenih območjih mi je bila priložnost za širitev prijateljskih odnosov, ki so še vedno živi zlasti v Pomurju, v osredji regiji in jugovzhodnim delom države. Srečanja so žal vedno redkejša vendar nepozabna.

Pa tudi v letih upokojitve se je spletlo marsikakšno zanimivo prijateljstvo na primer s partnerji nekdanjega Pionirja, mojega sodelovanja pri pregledih finančnega poslovanja prejemnikov državnih sredstev, pa v organizacijah kulture in še bi lahko naštevala. Z leti te skoraj pozna vsak v ožjem okolju in večina v širšem. To je usoda ljudi s poklicem, ki omogoča delovanje v izredno velikih področjih dela človeka, lokalnih skupnosti, gospodarstva in držav. Tu so nastajala prijateljstva, večina se je ohranila, tudi izven države in mi veliko pomenijo.

Prijateljstva so prav za prav zgodovina mojega življenja ter delovanja zato jih skrbno negujem v okviru možnosti, ki mi jih dopuščajo leta. Odzivi ostajajo kar mi da misliti, da morda tudi sama prijetno vplivam na razpoloženje tako mojih starejših kot tudi mlajših prijateljev. Splet mojih prijateljevanj je obsežen, odziva se tako rekoč vsak dan najbolj množično v marcu in prav zato se nenehno opozarjam: Ne pozabi!

Kako se pa vi povezujete s svojimi prijatelji?

Lumbardska psefizma, 17. marca 2024

Moj blog o Korčuli je vzbudil zanimanje sledilcev in na njihovo pobudo sem se namenila napisati še ta prispevek kot nadaljevanje opisa zanimivosti bogate korčulske antične dediščine.

Če se iz mesta Korčule pomakneš 6 km proti vzhodu otoka, si v mestu Lumbarda, znanim po tradiciji mediteranskega načina življenja. Kamnite zgradbe z ozkimi ulicami s pogostimi prireditvami, cerkvijo in gostinskimi lokali je kot poklicana za opazovanje vzhajanja sonca in drugih lepot okolja kar vse privablja množico obiskovalcev. Nad mestom je vzpetina Koludrt na kateri so 1877 leta našli kamniti napis, ki pripoveduje o ustanovitvi starogrške naselbine v tem kraju v tretjem ali četrtem stoletju pred našim štetjem in ga poimenovali Lumbarda psefizma.

Omenjeni napis je pisni odlok o dogovoru Grkov iz otoka Issa (Vis) o ustanovitve grške kolonije v 3. ali 4. stoletju pred našim štetjem v kraju, ki ga danes imenujejo Lumbarda. Grki so s tamkajšnjimi Iliri, podpisali pogodbo in nato še s priseljenci iz Isse, da tisti, ki so prvi zavzeli zemljišče in obzidano mesto dobijo posebna mesta za zidavo znotraj utrnjenega mesta.

Lumbardska psefizma je bila odkrita na vrhu hriba Koludrt. Predvideva se, da je tam najverjetneje nekoč stalo issijsko mesto. Napis na kamnu se konča z 200 imeni kolonistov dorskih plemen Dimanes, Hyles inPamphyles.

Ta dragoceni dokument je najstarejši najden na ozemlju Hrvaške. Umešča Ilire na otok Korčulo in je vpogled v Grke, ki so ustanavljali kolonije po . Kolonije so bile ustanovljene, da so Grki lahko trgovali z Iliri. Ni dokazov, ki bi nakazovali, da sta skupnosti sodelovali v večjem obsegu, ampak sta se držali sami zase. Iliri, ki so stoletja živeli na starodavni način v regiji, bi bili s svojo urbano kulturo in družbeno organizacijo v ostrem nasprotju s helenskim načinom delovanja Grkov. Kljub temu sta skupnosti živeli mirno do z .

Zgodovinska dejstva nakazujejo, da sta bili na Korčuli dve grški koloniji. Pred opisano kolonijo kolonistov iz Isse je že obstajala Knitska kolonija, ki so jo ustanovili na otoku Črna Kerkira v 6. stoletju pred našim štetjem kolonisti iz otoka Korkire (Krf) in jo imenovali Črni Krf zaradi čemprese in borovih gozdov.

V okolici Lumbarde so našli številne najdbe (napisi v kamnu, lončevina, kovanci), ki pričajo o tem, da je bilo to področje poseljeno že v grški dobi. Najpomembnejša najdba pa ostaja Lumbardska psefizma, ki so jo našli na griču Koludrt.

V sami Lumbardi se nahajajo še srednjeveška cerkev, nekaj letnih počitniških hišic nekdanjih korčulskih patricijev iz 15. stoletja, ter rojstni hiši kiparjev Kršinića in Lozice.

Lumbarda je rojstni kraj v Slovenijo priseljene Tereze, ki je postala prava Kranjica, ohranila pa je dragocene spomine na svojo bogato arheološko dediščino. Lumbardska psefizma je pomemba najdba tudi za Hrvaško in je eden od najstarejših pisnih spomenikov v evropskem prostoru.

Ste že bili na Korčuli?

Zanimiva starost, 16. marca 2024

Želje po prijetnem življenjskem slogu so izjemno prisotne tudi med upokojenimi , ki se zato zbirajo v svojih društvih. V mojem okolju so nastala društva upokojencev v podjetjih, kjer so bili ti zaposleni, pa tudi v okolišu v katerem smo doma. To zanimivost sem opazila tudi pri upokojenih zaslužnih in drugih visokošolskih učiteljev, ki so na primer na Univerzi v Mariboru že organizirali svoj Center v.

Pogosto se upokojeni organizirajo po interesu, ki je bil razlog tudi za ustanovitev Društva interesnih dejavnosti upokojencev (DIDU) v mojem mestu. Šteje kar 270 članov in deluje neprekinjeno od leta 1994 dalje. Društvo ima zahteven program različnih interesnih področji. Svoje delovanje vsako leto opišejo v Biltenu skupaj z mnenji udeležencev. Iz Biltena za leto 2023 je razvidno, da so programu primerno in dobro organizirani kar omogoča, da se uresničuje poslanstvo društva skozi vse leto, sistematično in vsebinsko prilagojeno potrebam upokojenih.

Namen društva in njegovi cilji so prijetno druženje, ozaveščanje o zdravem načinu življenja, spoznavanje domačega kraja, Slovenije in tujine, obiski gledaliških in drugih kulturnih prireditev, prostovoljske dejavnosti in pomoč potrebnim. Na leto organizirano obiščejo najmanj 5 kulturnih prireditev, pet izletov po domovini, dva več dnevna izleta v tujino, pohod vsako prvo sredo v mesecu po domačem kraju in širše, rekreacijski pohod ob dnevu žena, družabno srečanje, korektivno telovadbo vsak šolski ponedeljek, plesna urica vsako šolsko sredo, zbor članov društva in ponedeljkova zdravstvena predavanja. Digitalno izobraževanje zajema spoznavanje pametnih telefonov in ravnanje z računalniki. Glede na interes pa organizirajo tudi počitniško letovanje na morju.

Društvo ima za seboj že mnogo zanimivih popotniških dogodivščin. Večkrat so že bili v Toskani, ogledali so si Elbo, Sardinijo, Korziko in Sicilijo. Domača jim je že Provansa in Bavarska, celo Bad Ischl, ki se je vključil v Mesto evropske kulture da ne omenjam Orlovega gnezda, Passau-ja, Regensburga, Linza in Boromejskih otokov.

Nekaj posebnega v tem bogatem programu so dvodnevni izleti v Vojvodino, ki jih vsebinsko oblikuje vojvodinska rojakinja in sociologinja Smilja. Na prvem potovanju so obiskali Sombor in njegove znamenitosti kot so mestna hiša in njene umetnine, galerijo Konjovič, Čardo Andrić, Muzej podonavskih Nemcev. V Subotici so se seznanili z nasledniki generacije prikazane v filmu »Vlak brez voznega reda«. Tudi sinagoga jim je bila zanimiva in seveda jezero Palić. Da so njihova vina odlična ni dvoma, degustacije so bile dobrodošle, dvorane in vinski prostori pa so jih osupnili tako kot Večer starih pesmi v domačem lokalu. V Monoštru so spoznali tkanje damasta s statvami in znamenito vojvodinsko čebelarstvo , kjer so izpopolnili svoje zaloge cvetnega medu. Zaključili so v Bodrogu v etno hiši ob goležu divjačine in sredi ponudbe spominkov. Poročevalka B. Zupančič je zapisala, da gre zahvala za lepa doživetja srčnemu vodenju Smilje. Ona je s svojimi razlagami in spominskimi drobci poglobila razumevanje izletnikov za teh kraje in ljudi. Priprave za naslednji izlet v Beograd in Novi Sad so že stekle.

Člani DIDU si znajo izbrati prave destinacije za spoznavanje turističnega gospodarstva kot tudi za spoznavanje narodov, sosedov, zgodovine. Izleti združujejo potepanja z izobraževanjem in tako povečujejo tudi interese za spoznavanje domačih krajev, obiskovanje kulturnih prireditev kot tudi zanimanje za kulturno dediščino ali kot pravi delo Biti informiran pomeni imeti moč. Mnenja sem, da člani tega društva z vsakim izletom povečujejo sposobnost razsoje med tistim kar so ocenili za dobro pri drugih narodih in kar opažajo v svoji domovini. To prepoznavanje pa jim daje sposobnost ocenjevanja kaj je pri nas doma še potrebno storiti, da bo pri odločitvah prevladovala srčnost in razum.

Greste tudi vi na zanimiv izlet?

Vikend izleti po jugu države, 15. marec 2024

Kam na izlet za vikend v posameznem mesecu leta je pomemben podatek za turistično ponudbo izletniško gurmanske industrije ali idilike. Iz tega razloga je verjetno LIKE objavil listo 52 predlogov v kateri je za južni del države priporočil Ratež, Črnomelj, Adlešiče, Kostanjevico na Krki, Novo mesto, Čatež in Posavje, torej 6 destinacij. Posavje zaradi toplic, sotočja Save in Krke ter desetih obnovljenih gradov v okolici. Novo mesto kot mesto situl, cvička, Gorjancev in edinega gradu na vodi Otočca. Adlešiči zaradi Krajinskega parka Kolpa, Kostanjevica na Krki zaradi najstarejšega in edinega mesta na otoku reke, Kostanjeviške jame, Krakova, Galerije Božidarja Jakca in samostana Pletarje. Črnomelj zaradi festivala CIOFF in Belokranjske pogače in Ratež zaradi golf igrišča Otočec in gostilne Vovko. Najmanj kar bi bilo potrebno dodati je Naiva v Trebnjem, obnovljena gradova Žužemberk in Mirna, Šentjernejske zanimivosti in gradovi kot so Gracarjev turn, kamp in kopališče Vinica, da o Metliki in Gačah sploh ne govorim.

Pri izboru kakršnih koli prioritet je potrebno paziti, da se kaj bistvenega in za ljudi pomembnega ne pozabi, da se ne čutijo prezrti ali celo zlonamerno izločeni. Na primer v Novem mestu bi lahko omenili mestni grad namesto Otočca, ki ga omenja tudi Ratež. Kako bi za vikend pri Vovku doživel še kaj posebnega kot je odlična hrana pa žal ne vem. Tudi toplice bi lahko omenili, če to počnemo na drugih destinacijah. No, pa vse in vedno ni treba gledati samo iz pomanjkljivosti, lahko smo zadovolji, da imamo omenjene vsaj nekaj biserov, ki so svetovno prepoznavni in med izletniki priljubljeni.

Po mojem mnenju bi o naši ponudbi izletov za vikend morali biti bolj dovzetni v turističnih društvih in v krajevnih skupnostih. V promocijo izletniškh destinacij bi lahko tudi kaj investirali. V občinah bi se morali bolj angažirati pri obnovah dediščine tako stavbne kot nesnovne, nekaj podobnega kot to s pridom delujejo na Krasu na Primorskem in na gradovih v Posavju. V spominu ljudi je ohranjenih dovolj zgodb o posebnosti juga države, zlasti iz časov pozne antike, turških upadov, furmanstva pa tudi novejših dosežkov kot sta avtomobilska in farmacevtska dejavnost, ki že organizira dan odprtih vrat in dokazujeta, da je velik interes izletnikov za to vrstno spoznavanje lastne države. Za to ocenjevanje priložnosti je strokovne osnove podal dr. Koščak po naročilu Gospodarske zbornice za Dolenjsko in Belo krajino, za udejanjanje priložnosti pa bi potrebovali regijo.

Se pa odpira še veliko dilem in priložnosti na območju juga države. Ena od pomembnih priložnosti je tesnejše sodelovanje s sosednjo državo predvsem na področju tranzita in logistike kar bi bil dodatni pospešek za povezovanje tudi turizma. Neki zametki privatnikov Bele krajine že promovira prevoze iz Črnomlja na Krk v primerih, da se z vlakom odpraviš na morje. Tudi obnova železniškega prometa vse do Karlovca je v teku sporazumevanja pristojnih občin obeh držav. Nisem še zasledila analize o vplivu tretje razvojne osi v državi na gospodarstvo in turistično destinacijo Dolenjske ter Bele krajine, čeprav je tej transportni poti potrebna družbena licenca – dovoljenje skupnosti, da je sprejemljiva zanjo, da ni škodljiva in da prinaša določene koristi. Na nekaj podobnega je na primer opozarjal tudi naš prizadevni ekolog profesor Penca.

Vsestranski razvoj slovenskega juga zavisi predvsem od aktivnega državljanstva prebivalcev območja in njihovih razvojnih ambicij.

Poznate prednosti in slabosti, ki prihajajo s tretjo razvojno osjo?

Daje pečat utripu države, 14. marec 2024

Na gradnjo in usposobitev Cankarjevega doma me veže veliko lepih in manj lepih spominov ker je bila investicija v kulturo izjemno velika, gradnja zahtevna in sama naložba je sprožila številne zahteve po enakih kulturnih potrebah zlasti v Mariboru, v zadružnih domovih po Sloveniji in izjemnih kulturnih destinacijah kot je takrat bila na primer Naiva. V investicijo sem bila vključena kot predsednica odbora za naložbe pri Kulturni skupnosti Slovenije. Takratna slovenska politična scena, zlasti pa Vlada in SZDL, so za vsako ceno hoteli usposobiti osrednji prostor za kulturo, izvedba je bila zaupana takrat najbolj znanemu organizatorju v Sloveniji, ki je že velikokrat dokazal, da zmore »streti tudi najtrše orehe«. Odbor za naložbe ni imel ne vem kako pomembne vloge, bil je bolj zbiratelj evidenc in izhod v sili, ko so donatorji in kreditorji potrebovali ustrezen ukrep za davkarijo ali banko. Obdobje in delo odbora je nazorno opisal takratni direktor Mariborskega gledališča, ki je bil tudi sam član odbor.

Bila sem med prvimi, ki smo v Cankarjevem domu izvedli svoj kongres. Vse nas je presenetila dovršenost, kompleksnost in modernost prostorov od veličastne avle do centra za novinarje, priročnega bifeja do restavracije v najvišjem nadstropju kjer je danes dvorana Alme. Najbolj smo bili presenečeni nad Gallusovo dvorano, orglami v njej in udobno opremo. Za delo v sekcijah je bilo na voljo dovolj dvoran, v eni od njih sva s sošolcem Janezom glasovala za priznanje vseh pravic in odškodnin Igorju Torkarju, ki je bil obtožen v Dachavskih procesih.

Z Cankarjevim domom sem bila vedno povezana na različne načine. Dolga leta sem imela koncertni abonma vse dokler nismo organizirali obiske v Lisinskem. Obvezno sem si sama ali v družbi somišljenikov ogledala vse razstave tja do leta 1995, zdaj nagovorim za ogled posebno zanimivih razstav sinovo družino, da me spremljajo. Navdušenje je bilo izjemno ob razstavi antičnih tehničnih rešitev. Veliko dogodkov poslovnega značaja sem v Cankarju obiskala po službeni dolžnosti, da ne govorim o vsakoletnem sejmu knjig, za katerega porabim cel dan. Še vedno se s prijatelji dobivam v tej veličastni zgradbi in še vedno kaj občudujemo, kot smo občudovali Pavarottija, Bersteina, Gergijeva in druge velikane sveta v glasbi.

Cankarjev dom je vodil do upokojitve Mitje Rotovnika in za njim je bila za generalno direktorico imenovala Uršula Cetinski, intelektualka brez primere, poznavalka svetovne in domače kulturne scene, uspešna direktorica Mladinskega gledališča. Že vrsto let jo občudujem saj ima res znanje, ki je potrebno za vodenje dejavnosti, pomembno za Slovenijo in širšo regijo. Cankarjev dom daje danes pečat duhovnemu, intelektualnemu in političnemu utripu države. Združuje umetniški in kongresno-komercialni program ter vsa področja umetnosti. Skoraj pol milijona obiskovalcev na leto dokazuje, da je Cankarjev dom ljudem potreben in koristen ker omogoča vpogled v vse zvrsti prireditev, od solistov, pripovedovalcev, do knjig in izjemno vsebinsko in scensko bogatih gledaliških ter glasbenih dogodkov. Veselim se nastopov naših velikih orkestrov s klasično glasbo in v izvedbi svetovno poznanih mojstrov petja ter dirigiranja. Prelepe melodije posebno prevzamejo gledalca ob prazničnih dnevih, bolje rečeno, nas čustveno obogatijo, da praznik prepoznamo.

Cankarjev dom je intelektualna veličina, ki daje pečat utripu države. V čast je vsakemu ansamblu na svetu, če lahko nastopi v Cankarju in v čast je nam obiskovalcem, da spoznavamo interprete svetovnega slovesa.

Obiščete prireditve v Cankarjevem domu?

Volitve in mladi, 13. marec 2024

Povod za tale blog je objava časopisa Delo, da organizira okroglo mizo na temo kako povečati udeležbo mladih na volitvah za poslance EU. Preseneča me poseben tretma po letih mladih volivcev od celotnega volilnega telesa in da to ni tisto kar bi kakovost in kvantiteto celotnega volilnega telesa bogatilo ali mu povečevalo učinkovitost. Nočem s svojim razmišljanjem konkurirati strokovnim elitam, ki bodo o udeležbi mladih na volitvah podali svoje strokovno mnenje ugotovljeno na podlagi ustreznih analiz in podprtih z dokazanimi hipotezami. Menim pa, da bi s sistematičnemu sodelovanju celotnega volilnega telesa odločali volivci bolj številno in preudarno.

Udeležba mladih kot vseh volivcev na volitvah v poslance EU bo zagotovo odvisna od tega, kaj je bilo do sedaj dobrega narejenega za državljane Evrope na primer uvedba EUR in kaj slabo kot na primer genocid nad Palestinci. Naslednji pogoj za višjo udeležbo bo načrt dela organov EU kot na primer za zagotavljanje miru v Evropi in mnenje naše države o njem kot na primer ustavitev oboroževanja Ukrajine. Udeležba na volitvah ne bo narasla, če volilno telo ne bo objektivno informirano kar pomeni prilagoditev birokracije EU novim nalogam, prilagoditev pravnega reda, ki ga načrt dela EU narekuje in ukinitev sodelovanja z lobiji vseh vrst, ki so do sedaj prihajali iz ZDA, od kapitala ali od političnih strank pa niso potrebni in željeni za uresničevanje sprejetega načrta v naslednjem mandatu. Na volišče nas ne bo, če bodo kandidirali za poslance ljudje skrajnosti, neznanja in neetičnega ravnanja v preteklosti, zagovorniki kulturnega marksizma in podobni ekstremisti. Celotno volilno telo že več desetletji ponavlja zahtevo po solidarnosti evropskih narodov.

Ko iz otroka prehaja med mlade volivce bodo podpora njegovim nastajajočim interesom starši, učitelji in vzorniki konkretnih dejanj, odličnega znanja ali izjemnih organizatorskih sposobnosti. Zaupanje delodajalca ali avtoritet v izobraževalnem procesu o njihovi sposobnosti odločanja je prvi korak k ozaveščanju odgovornosti in iskanju pripomočkov za vse vrste izboljšav med katere se vključujejo tudi upravljanje države in skrb za skupno dobro. Zato je pomembno profesionalno poskrbeti za sodelovanje strokovnih in političnih somišljenikov v volilnem telesu od krajevnih skupnosti do prestolnice. V praksi to pomeni, da se tako politične stranke kot civilna družba sproti poenotijo že v podkastu v lokalnih enotah in pred volitvami.

Mladi vedo, da nobeden od nas ni brezmadežen, zato tolerirajo napake, ki se priznajo in popravijo. Zavračajo kriminalna dejanja in zahtevajo povračilo za materialno škodo ter odstop, umik za neetično ravnanje. Gradijo svoje mnenje na podlagi dejstev, ki jih sami ocenijo brez odvetnikov in lobijev. Ne da se jih »vleči za nos« pri uveljavljanju demokracije, zelenem prehodu in v neizkoriščenih možnostih za povečanje blaginje prebivalcev Evrope. Grdobije preteklih mandatov poslancev EU, ki niso dobile pravičnega epiloga, ostajajo kot opomin slabostim, ki se jih ni sposobno otresti najvišje odločujoče telo EU. Udeležba na volitvah bo manjša tudi zaradi njih, sploh jo pa ne bo, če mladi ne boso soodločali o svojih zadevah.

Se bo pa udeležba na volitvah povečala, ko bo celotno volilno telo izvolilo kaj bistvenega za povečanje blagostanja Evropejcev, ali kot je rekel eden od športnikov »če bi volitve kaj spreminjale, bi jih že zdavnaj ukinili«.

Boste volili poslance v parlament EU?

Iskanje resnice, 12. marec 2024

Tale blog pišem svoji sorodnici, ženi strica Jožeta, ki je Korčulanka priseljena v Slovenijo in je zdaj že prava Slovenka, čeprav ji misel in srce pogosto »gostuje« na rodnem otoku. Tam je uspešen turistično gastronomski ponudnik njen brat z družino, tam so pokopani njeni starši in tam je živela tudi njena sestra. Celo dedinja je nekega zemljišča, ki ga v zapleteni zemljiško knjižni nejasnosti sicer ne more koristiti, je pa to prijeten spomin na njen mladostni dom in bo morda nekoč zanimiv za njene potomce.

Korčulanka Tereza je pravkar končala ekonomsko srednjo šolo, ko jo je na potepanju po Jadranu srečal diplomant veterine, moj bratranec Jože, ki ga zdaj vsi naslavljamo stric Jože. Ni minilo leto, ko smo imeli ohcet in doletela me je čast, da sem bila nevesti poročna priča. Postali sva veliki prijateljici in zaveznici, obe sva delali v tovarni. Tereza se je intenzivno učila slovenščine zato smo vsi z njo govorili slovensko in že pred enim mesecem je, vesele narave in na vse pripravljena žena, skupaj s sodelavci kot Jagoda promet, ponujala jagode. Res se je potrudila, da je postala po vsem nam enaka in čeprav tu ni bilo njej dragega morja, otoka in njenih domačih, bil pa je uvideven mož.

Naša Tereza je nam med drugimi spomini na Korčulo, pripovedovala tudi o zgodovini otoka, ki sega še v obdobje grških bogov in je dobil ime po črnih laseh nimfe Korkyre. Mesto Korčulo naj bi v 11. stoletju pred našim štetjem ustanovil trojanski vojak, ki se je vračal iz porušene Troje. V 13. stoletju našega štetja naj bi se po prepričanju njenih rojakov, rodil v mestu Korčula svetovni popotnik Marko Polo. Korčula je prva pred osemsto leti podpisala zakon za odpravo suženjstva.

Marku Pola posvečajo Korčulani veliko raziskovanj. Ustanovili so v Muzeju Interpretacijski center Marko Polo, ki zbira dokaze o tej hipotezi in proučuje možnosti za njeno potrditev. Med dokaze prištevajo otočani v 13. stoletju zgrajeni stolp Revelin s kipom beneškega krilatega leva, z cerkvijo, ki je bila zgrajena pred rojstvom Marka Pola in s proučevanjem družinskega debla rodovin Depolo. Raziskovalci poskušajo ugotoviti, zakaj je v bitki med mestoma Benetke in Genova, ki naj bi se odvija pred Korčulo, Marko Polo poveljeval beneški vojski v kateri je umrlo sedem tisoč beneških mornarjev, še več jih je bilo odgnanih v ujetništvo, poveljnik pa je bil zaprt in v zaporu narekoval knjigo o svojih popotovanjih po Aziji. Center išče dokaze tudi v oporoki in pogodbah Marka Polo kjer so že našli nekaj dokazil, da je družina Polo živela na Korčuli. Kot trdi naša Tereza pa tudi revija LIKE, so Korčulani med seboj povezani s tradicijami, ponazarja jih viteški ples s sabljami imenovan Moreška, ki ga plešejo po vsem otoku že več kot tristo let.

Danes se zgodovina in tradicija otoka ponuja predvsem kot turistično zanimiva destinacija privlačna za najzahtevnejše počitnice na primer Jackie Kennedy, Sofie Loren in drugih svetovno znanih oseb. Promovirajo se avtohtona bela vina kot je na primer Grk, mirni počitniški kotički, dobra morska hrana in prijetno sredozemsko vreme. Večkrat smo s Terezino družino potovali na otok in njegovo mesto Lumbarda, kjer je bil njen dom. Stanovali smo običajno v njeni enonadstropni rojstni hiš, ki stoji sredi urejenega dalmatinskega zelenjavnega vrta. Kopali smo se na Pržinah ali v Pristanu nekaj deset metrov od hiše. Obiskovali smo tudi večkrat na dan mesto Korčula in se seznanili z njegovo zgodovino. Čeprav je nekoč mnogo bolj oddaljena Korčula kot po zgradnji mostu na Pelješac, zahtevale velik napor, še posebno z majhnimi otroki, so bila naša potovanja preko Bosne ali ob Jadranu vedno želena.

Postarala se je Tereza in mi njeni sopotniki tako, da obiska Korčuli ne zmoremo več brez asistence naših otrok. Nas pa veseli, da je na primer Anton Podbevšek teater iz našega mesta, umetniški vsakoletni gost na gledališki sceni mesta Korčula. Pletejo se prijetne kulturne vezi med domačimi mesti.

Poznate otok Korčula?

»Hribovec«, 11. marec 2024.

Vožnja po nekdanji avtocesti od Trebnjega proti Novemu mestu je vedno bolj zanimiva. Nekdanja tipična podeželska pokrajina z nekaterimi starodavnimi vasmi, včasih že opuščenimi kmetijami in slabimi komunikacijami, doživljajo v samostojni državi zanimiv preporod. Iz mest se vanje vračajo mladi diplomanti srednješolskih in visokošolskih programov pa tudi upokojeni, ki imajo družinske korenine v njih. Še vedno po vaseh prevladuje kmetovanje, vendar se to nenehno posodablja skupaj z obnovljenimi ali novimi hišami, novimi gospodarji kmetij in tako skoraj ne prepoznavaš več krajev kot so Češnjevek, Lukovek, Jezero, Dol. Dobrava in Rihpovec. Polnijo se te idilične vasi z ustvarjalnimi ljudmi in obetajo vedno več. Omenjeni so družbeno osveščeni državljani in poznajo vzvode pomembne za razvoj dejavnosti, komunikacij in aktivnega državljanstva.

Prejemam Bilten vasi Rihpovec, ki baje obstaja že od leta 1340 in je po drugi svetovni vojni samo še odmirala na svojem hribu in pred modernimi rešitvami gospodarskih zagat, ki so jih predstavljali številni popotniki po avtocesti pod njihovim hribom. Pred dvajsetimi leti so se vaščani odločili, da bodo za svojo vas bolje poskrbeli tudi sami in ustanovili so Društvo za napredek »Hribovec« Rihpovec s svojo platformo tudi na spletu. V zadnji številki svojega Biltena iz decembra 2023 so povzeli učinke dosežene v društvu, ki so vsestranski kot je običajno za vaško skupnost. Organizirali so predavanje o cestno prometnih predpisih in tečaj o varnem delu z motorno žago. V maju so gostili likovne umetnike, klekljarice in pletarko iz šibja. Obiskali so zamejske Slovence v Benečiji, da bi bolje spoznali njihovo gospodarstvo, življenjske navade in razvojne tendence. Pri organiziranju športnega dneva so pazili na spretnosti in interes najmlajših, mladih in starejših ter na zabavno zvrst športnih in drugih iger. Kostanjevega piknika z moštom se je udeležila večina vaščanov in prav tako obakrat, ko so čistili in urejali vaško cesto. Gostovali so z razstavo ustvarjenih likovnih del na »Ex tempore« pri sosednjem Društvu upokojencev. Obdarovali so starejše vaščane ob koncu leta, pripravili in izdali so letno številko Biltena v katerem poroča o svojem prispevku kar dvajset vaščanov od šolarjev pa do upokojencev.

Bilten si zasluži posebno pozornost kot vzgled tradicionalnim občinskim in korporacijskim glasilom, ki so običajno polni hvale, že poznanih fraz in napisani včasih v nesprejemljivi slovenščini. Vaški Bilten Rihpovca teh pomanjkljivosti nima in je transparenten v podatkih o njegovih ustvarjalcih. Njegova veličina pa je predvsem v tem, da v Biltenu podajajo svoje letno poročilo vaščanom poleg predsednika društva tudi županja občine, član Sveta Krajevne skupnosti, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije in vodje posameznih projektov. V vseh teh poročilih so poudarki na predlogih vaščanov, kaj ti sprejemajo kot svojo dolgoročno naravnanost in kot politiko širše skupnosti od katere je odvisno blagostanje prebivalstva Rihpovec. Županja se vaščanom zahvaljuje za vzpostavljanje in ohranjanje družbene povezanosti ter solidarnosti ker meni, da je v občini nujno vlagati tudi v vrednote in zato skrbi za uveljavljanje participativnega proračuna. Član Sveta KS je poudaril prispevke KS za vzdrževanje poti in cest v vasi. Kmetijsko gozdarska zbornica pa je v Biltenu opozorila na zablode pri uvozu in izvozu hrane, samooskrbe, statusu malih kmetij, nedorečenega razvoja kmetijstva v EU ter nujnih državnih ukrepov. Bilten z navedeno vsebino je za vaščane pregled kaj se je v danem času dalo postoriti, kje so problemi za razvoj vasi in kakšne so naloge širše skupnosti z vključno državo, da bi podeželje izboljšalo svojo dejavnost v skupno korist državljanov Slovenije in EU.

Meni predstavljeno delo in obnašanje vaščanov Rihpovca pripoveduje, da je boljšo skupnost potrebno graditi od temeljev, od vasi navzgor pa vse do takih ali drugačnih »okraskov« v najširši vplivni sferi EU. Samo tako lahko nastaja dobra struktura, ki jo ne morejo nenehno podirati afere in druge neumnosti gospodarske in politične elite doma, v EU in v svetu! Čudim se, da predlogi ljudi ne zanimajo novinarjev.

Ste naklonjeni življenju na vasi?

Praznik moških, 10. marec 2024

Zmeraj se je govorilo, da imajo moški tudi svoj Dan moškim vendar se je to jemalo kot šala. O tem se je šalil že ded, moji strici in tete, šalili so se sošolci, pozneje sodelavci pri delu. Zdaj pa berem, da od 1999 leta dalje organizirano praznujejo moški svoj dan 10. marec, nekateri pa 19. novembra.

Moški so svoj dan izbrali po dogodku pred 7 stoletij, ko je takratni rimski cesar prepovedal krščanstvo v svoji državi in se je temu ukrepu uprlo 40 elitnih vojakov legije. Podpisali so izjavo, da rajši umrejo, ko je bil najhujši mraz v Armeniji, so jih 10. marca nage zmetali v ledeno mrzlo vodo ribnika. Drugi dan so mrtve vojake zažgali na grmadi. V spomin na ta dogodek so se moški odločili, da bo ta dan tradicionalno posvečen moškim. Za darilo ob prazniku se jim podari suhe slive, trnje in klobaso, vse to pa naj bi bil neke vrste simbolični opomin, da se mučeništvo v njihovem življenju še vedno dogaja. Nekateri ljudje trdijo, da s tem moški želijo spodbuditi pozornost partneric, ki ni vezana samo na omenjena tri darila temveč je potrebna predvsem potrjevanju medsebojne naklonjenosti, ljubezni in posteljnemu razvajanju.

Ob teh splošnih misli o Dnevu moških pa se pojavljajo v obliki projektov in gibanj tudi prizadevanja za izboljšanje položaja moških kot na primer »Nič samomorov med moškimi«, ki so pogostejši pojav pri moških kot pri ženskah, »Uživanje večjih količin raznolikega sadja« za krepitev zdravja moških pa tudi »Skrb za priznanje in pozornost moškemu spolu« saj Dan moških slavi moškost in dejanja, ki navdihujejo.

Veliko se tako ob Dnevu žena kot ob Dnevu moških govori in razmišlja o enakopravnosti spolov tako »na delu kot pri jelu«. Odpravljale naj bi se diskriminacije, različne plače za isto delo, krepilo zaupanje, da so tudi ženske sposobne opravljati najzahtevnejša vodstvena dela in ustreznejše urejanje podobnih odnosov med spoloma. V ta namen se tudi v naši družbi nenehno pojavljajo nova opozorila zdaj možkih zdaj žensk tako v gospodarskih družbah kot v upravljanju države. Javnost je vedno bolj občutljiva za problematiko, ki povzroča »vročo kri« med spoloma na vseh področjih življenja in dela.

Zanimivi so nekateri objavljeni podatki Statističnega urada o spolih v naši državi. V letu 2019 je bilo pri nas več moških kot žensk zaradi tujcev, ki so se priselili. V EU imajo tako stanje moških še na Švedskem, v Luksemburgu in na Malti. Na srednjih šolah je več dijakov kot dijakinj, na višjem in visokošolskem študiju pa je več študentk kot študentov. Največ moških je zaposlenih kot kovinarjev, strojnih mehanikov in podobnih poklicev, sledijo vozniki, upravljalci transportnih naprav in premičnih strojev, na tretjem mestu pa so moški gradbinci. Njihova povprečna plača je presegale plačo žensk. Moški pojedo manj sadja in zelenjave kot ženske in so pogosteje telesno aktivni. Približno tretjino jih obiskuje športne prireditve, manjkrat se udeležujejo kulturnih prireditev kot ženske medtem ko v kino hodijo oboji.

Med spoloma ni bistvenih razlik v življenjskih navadah kar je dobro. Zgleda, da bi moški želeli živeti v slogi s svojimi partnericami in predvsem, da bi skupaj z njimi skrbeli za otroke in to od rojstva do njihove samostojne poti. Otroci povezujejo, so vrednota!

Kako pa vi ocenjujete sožitje med spoloma pri nas?

Ekipa kapetana Gala, 9. marec 2024

Odbojka je osnovni šport v sinovi družini in včasih se pridružim navijačem v tekmah v katerih sodelujeta moja vnuka. Starejšega že dolgo nisem videla igrati v živo, mi pa njegov oči pošilja linke in file iz katerih vidim kako mu pri treningih ali tekmah gre, včasih ob kakšnem prizoru tudi zajamram ali pa veselo nasmejem. Žal pa pravil odbojke dobro ne poznam in zato celotno dogajanje gledam bolj kot babi, ki se boji, da se bodo revčki v igri polomili.

Mlajši vnuk, oboževalec odbojke, je član šolske ekipe ljubljanskega kluba Volley in njen kapetan. Dečki si skupaj s svojim trenerjem prizadevajo po svojih močen, približevati mestu prvakov v svoji kategoriji. Delujejo v skromnih razmerah pa so kljub temu zelo prizadevni v svojih zeleno-belih dresih.

Danes smo jih spremljali v troboju v prelepi moderni Športni dvorani v Mokronogu. Borili so se z domačini, nekoliko krepkejšimi »dečki«, oblečenimi v rdeče drese, ki so zmagali in z »dečki« iz Črnuč, ki so jih zeleni premagali. Kapetan se je že pred začetkom tekem nekaj dogovarjal s svojimi kolegi, nato se je postavil na čelo kolone, da so pozdravili trenerja in sodnika, poklicali pa so ga tudi pred nadzornike, da bo nekaj podpisal je rekla njegova mami in še dodala, da je kapetan ekipe in ima pač svoje naloge. Aha, zdaj pa bom pazila kakšen odnos v igri bo nakazoval kot njihov kapetan, da bom spoznavala morebitne njegove vodstvene sposobnosti. Mokronoški dečki so bili v igri ostri, oblikovali so svoj način nabijanja žoge proti zeleni ekipi in kar nekaj časa je zato zelena ekipa nekoliko popuščala. Trener je sklical posvet, kapetan pa je z rokami nakazoval, kot da miri in nekaj obljublja, nisem opazila pri njem kakšne histerije ali zamere, tudi ne, ko sta se na posvetu s trenerjem dva igralca igrala z žogo namesto, da bi poslušala napotke. Domačini so imeli s seboj skupino navijačev, vzganjali so močan hrup s ploskanjem, ropotajočo opremo in vpitjem, zelene nas je spodbujalo morda 6 brez pripomočkov. Psihološki pritisk je na igralce v zelenem kot na njihove navijače deloval deplasirano in bil tudi eden od razlogov za poraz.

Tekma z Črnučami je sprožila nekaj diskusij med trenerji, sodnikom in kontrolorji. Dečki Črnuč so bili vsaj na začetku še agresivnejši kot gostiteljev, eden od igralcev je bil celo zadolžen samo za nabijanje žoge ob mreži in se iz teg mesta sploh ni premaknil. Toda zeleni so bili njim močna konkurenca, spretno so ravnali z žogo, včasih celo lepo podajali, da sem uživala, a se skoraj do konca ni vedelo kdo bo zmagal. Sreča se je obrnila k zelenim, objeli so se in tudi oni zarjuli kot pred njimi domačini v rdečem.

Na mali galeriji Športne dvorane smo se drenjali starši, sorodniki in prijatelji odbojke. Ko so igrali domači je bilo seveda ploskanje najglasnejše, zeleni in Črnučani pa so se morali zadovoljiti z manjšim. Naš odbojkar je bil zadovoljen in zdelo se mi je, da se mu je »odvalil kamen od srca«. Kakšnega obširnejšega komentarja ni podal, je pa verjetno razmišljal kaj jim bosta ta poraz in ta zmaga koristila ali škodovala pri njihovem približevanju prvakom pa tudi posameznikom, ki bodo v prihodnji sezoni kadeti.

Zanimivo in prijetno soboto smo imeli, sama sploh, saj sem se družila z mladimi, ki pri trinajstih letih prevzemajo prve naloge v povezovanju in vodenju ekipnega prizadevanja. Z malimi koraki bodo postopoma pridobili sposobnosti vse zahtevnejših ekip in dela.

Kako pa vaši mladi izkazujejo interes za vodenje?

Dan žena, 8. marec 2024

Drage moje dame! vsa preplašena sem danes prihajala na pregled v očesno ambulanto naše bolnišnice v prepričanju, da zdravnica stavka in moje oko ne bo tam nikogar skrbelo. Zmotila sem se, ne samo, da je bila na delavnem mestu zdravnica, že v čakalnici mi je mlada dama poklonila rdeč nagelj Ženskega foruma SD. Razveselilo me je in presenetilo, saj sem čisto pozabila, da je danes osmi marec, praznik nas žensk.

Drage moje, ni prav, da sem nanj pozabila. Mnoge po svetu še vedno ne morejo v šole, zaščititi svojega telesa ali nahraniti svojih otrok. žal ni samo ena "Gaza" in tudi ne samo humanitarna katastrofa, pač pa zlo, ki uničuje. Ne bodimo tiho ob naraščanju oboroževalne industrije in lepih besedah Barantačev z orožjem, vsaj ne tisti, ki še pomnimo drugo svetovno vojno. Spoznavajmo sosede, krajane, sodržavljane in narode po svetu, da bomo združevali moči za odpravo revščine po svetu in doma, pomagajmo institucijam za ohranjanje miru in zahtevajmo od njih, da učinkovito opravljajo svoje delo, ....

Ohranjajmo in negujmo ljubezen!

To je bil moj letošnji nagovor ženam s katerimi prijateljujem, jih spoštujem ker so ali so bile ustvarjalne in predvsem zato ker si prizadevajo za boljši svet. Ni jih tako malo in njihovi interesi so zelo različni. V tem je tudi čar našega komuniciranja.

Ob letošnjem Prazniku žena ni bilo pri nas opaznih dogodkov. Tudi obdaritev je bilo samo za vzorec, bolj kot javna pozornost pa je bil poudarjen osebni odnos do žensk in njihovih pravicah, za katere trendi raziskav kažejo, da bi jih družba najraje odpravila; kvote za ženske na vodilnih delovnih mestih in funkcijah, primerljivi prejemki za enako in podobno delo, umestitev žensk v znanost, raziskave in dela, ki so bila do nedavnega v moški domeni in podobno.

Domnevam, da tem dokaj osebnim problemom žensk posvečamo vso pozornost in da zato izgubljamo podpornice in podpornike za programe, ki bi samodejno delovali v prid položaju žena. Poglejmo v zgodovino in projekte, ki so jih z mnogo manj znanja, kot ga imamo danes a z dosti večjim pogumom snovale, predlagale in uveljavljale funkcionarke, političarke, partijke in poslanke. Stanovanjske skupnosti in varstvo otrok sta bili prioriteti številka ena v aktivnostih žena, da so ljudje imeli streho nad glavo in na varnem otroke, ko so bili na delovnih mestih. Problemi so ženske silili v iskanje rešitev za varovanje zdravja, specializirane dispanzerje, zdravo prehrano in letovanje v počitnicah. Ženske so razvile ideje o počitniških skupnostih, o premagovanju tveganj obolelosti in oskrbi z živili, tudi tistih preko razvpitih sindikalnih nabavah ob katerih se današnji ljudje, siti in preskrbljeni, nesramno nasmihajo a so bili v obdobjih industrijske gradnje za mnoge prava rešitev. Ženske so bile agens razvoja dejavnosti, imenovane družbeni standard, da so zaposleni med delom malicali, da so študentje dobili svojo Triglav restavracijo na primer v Ljubljani, da so gostinska podjetja brezplačno zagotovila vsaj enemu študentu kosilo vsak dan in še bi lahko naštevala. Naj omenim le še zasluge žena pri nastajanju civilne družbe za zaščito otrok brez staršev, za njihovo letovanje v bližini doma, za nastanek društev prijateljev mladine katerih Zveza z Ogulinovo še vedno uspešno deluje. Ti in podobni projekti so bili tisti, ki so ženam zagotovili primeren status v družbi.

Ste kdaj pomislili kdo je snoval varstvo otrok po vojni?

Prišla bo pomlad, 7. marec 2024

Po neverjetno toplem februarju in začetku marca se je na moje območje ulil blagodejni dež, najprej kot rosenje, pozneje krepkeje in zdaj že drugi dan lije. Moja mala kmetijca, ki jo sestavljajo gozdiček, travnik in zelenjavni vrt, je komaj čakala mokroto in neposredno pred mojimi očmi se zeleni livada, napenjajo veje okrasnega grmičevja in spreminjajo barve drevesa. Res uživam v tem domačem, prijaznem in zelenem okolju.

So pa okoli mene okolja in ljudje, ki so morali pozabiti, kako se živi v miru. Nagovoril jih je sam sveti oče in jim svetoval, naj izobesijo belo zastavo in si zagotovijo mir, mirno življenje brez orožja in v korist mladim, ki morajo v šole. Neizmerno si želim, da bi ga poslušali in se po njegovih nasvetih ravnali, da bi zopet posijali poljščine in kot dobri gospodarji zagotovili preživetje tudi tistim, ki nimajo njiv. Obojim bi pomlad prav prišla

Srčno upam, da se bodo uresničile napovedi našega filozofa Krefta in da bo sedanji režim v največji državi Slovanov vsak čas očistil sam svoje zastarela, preživela in sramotna dejanja, se vrnil v ljudem prijazno demokracijo in skrbno gradil razmere za vse ljudi v državi. To bi bila pomlad zgodovinsko pomembna za ljudi in njihovo vodstvo.

Ne vem kako naša voditeljica Evropske unije analizira in sprejema uspeh in poraze naše Evrope. Spodbujanje varčevanja z energijo, zeleni prehod, nov Bauhaus in še kaj so njene dobre zamisli, toda rožljanje z orožjem, širitev NATA in vsak dam večja proizvodnja orožja so resnično škodljiva, nepotrebna in v vojno fokusirana dejanja, da ne govorim o trgovinsko poslovnih sankcijah za deželo v Evropi v zameno za oskrbovalno drago komercialno prevlado ZDA nad Evropo.

Da prihaja pomlad verjetno ne zaznavajo lačni, ranjeni in ponižani v Gazi saj so že povedali, da pri njih ni praznikov, ni hrane ni ničesar, ob vse so, ne da bi bili česarkoli krivi. Naj ne bo pomladi za prodajalce orožja ter vojake in naj spomladi za vselej izginejo iz Bližnjega vzhoda vojaški managerji ter njihovi podrepniki.

V najrazvitejšem delu svet v Evropi potrebujejo pomoč našega Instituta 8. marec, da bodo evropske ženske razpolagale s svojim telesom. Če so v Evropi, kjer so se rodile zamisli o pravicah žensk pred več kot sto leti, danes potrebni posebni napori za ohranjanje pravice žena do svojega telesa, so do teh pravic svetlobna leta oddaljene prebivalke večina sveta. Kdaj bodo, osvobojene predsodkov, lahko opazovale naravo v času prihoda pomladi?

Tudi v naši domovini so skrbi, ki preprečujejo mnogim, da bi se veselili vsakoletnega prihoda pomladi. Otepamo se nenehno apetitov opozicije po oblasti, se le še nasmehnemo neumnim aferam, spreminjamo vrednote v trgovino in opuščamo skrbi za ohranjanje dostojanstva ter časti. Kdaj se nam bodo vremena zjasnila, da se bomo imeli rajši in bili prijaznejši drug do drugega, predvsem pa, da po premagani razdiralnosti postanemo ustvarjalni ?

Pomlad nas okrepi in vliva novo upanje v lastne moči in sposobnosti. Pripravljeni smo na večja tveganja in zahtevnejše naloge. Morda se bo tokrat razvila moč, ki bo omogočila vsem omenjenim zazreti se in doseči prelepo pomlad.

Kaj si pa vi obetate od letošnje pomladi?

Pokrajine, 6. marec 2024

Od časa do časa se slovenska politika razgovori o ustanovitvi pokrajin v državi. Razlog za ponovno debato o pokrajinah je nalog Ustavnega sodišča Vladi in Državnemu zboru, da sprejme ustrezen zakon o ustanovitvi pokrajin. Gre za prenos nekaterih pristojnosti iz občin in države na organe pokrajin. Z ustanovitvijo pokrajin bi občine in država določile konkretne pristojnosti, ki jih prenašajo v delovanje in poslovanje pokrajin. Teh naj bi bilo sedem ali osem oziroma toliko kot je potrebno, da se komunalna in sorodna problematika območja rešuje optimalno. Sporno za občine je le v številu pokrajin kajti velika želja njihovih občinskih elit je, da ostanejo v vsem samostojne, da se svojim pravicam ne odrekajo in da pridobivajo od države kar se da primerna sredstva. Situacija se s posveti zamegljuje že od osamosvojitve, veliko je bilo upanje, da bodo občine same ocenile s katero občino naj se povežejo glede na interes in skupne projekte, toda to upanje je že davno splahnelo.

Problematika o nujnosti pokrajin prihaja do izraza pri naravnih nesrečah kot so bili požari in poplave v preteklem letu pa tudi pri vse večjih in dražjih velikih projektih vključno s infrastrukturnimi. Ker so taki projekti dragi in tehnično zahtevni je seveda bistvenega pomena njena optimalizacija ter način financiranja, oboje, pa je trenutno najljubše opravilo županov, ki jim na volitvah zagotavlja uspeh. Toda prav razpolaganje z zazidalnimi zemljišči v lasti občin ali njenih občanov je nemajhen problem kmetijske politike, cestnih povezav, politike prostorskih rešitev javnega značaja in podobno kar je osnovni razlog, da na primer o rabi prostora odločajo v pokrajinah. Vzemimo primer usposobitve centrov za migrante, ki se jih otepajo po vsej državi ali odlagališč odpadkov in podobni objektov skupne rabe. Ne malo dilem povzroča financiranje pokrajin in njihovih projektov. Vsekakor je optimalno, da pokrajine imajo svoje izvirne prihodke, se pravi, da pobirajo del davkov, ki jih danes plačujemo državi in občinam kar zmanjšuje redne prilive v občinske proračune in proračun držav. Pričakovati je zato, da bodo tako občine kot država vztrajali na dogovarjanje in pogodbeno združevanje denarja za vsak projekt posebej. Protokoli sporazumevanja bodo morali biti izjemno natančni in še se bodo našle občine ali državni organi, ki se bodo za vsako ceno želeli izogibati novim obveznostim. Skratka, združevanje virov naložb bi bilo dobro omejiti le na nujne primere, kar pa mora občan imeti za normalno življenje pa pokrajina potrebuje izvirni, dolgoročni in po obsegu nalog primerno določen vir financiranja. Menim, da bodo občine na tem področju izjemno zahtevne do števila pokrajin, ki naj bi v državi zaživele.

Še polno drugih pasti nastaja kot so delitev vodilnih položajev v pokrajini, prioritete v naložbah, časovni razporedi izvajanja naložb pa vse do prostorov za namestitev nujnih uslužbencev, njihovega obrata prehrane in tako naprej do sanitarij. Ob načinu dela, ki ga danes poznamo v državi je malo verjetno, da bi politične in gospodarske elite zmogle uresničiti projekt ustanovitve pokrajin, vsaj ne optimalnega. Ta projekt je bil onemogočen že ob delitvi pristojnosti med državo in občinami, ko so pristojni organi kot Dedek Mraz ljudem poklanjali občine, občinam pa pristojnosti, ki se jim ne bodo z lahka odpovedale. Pogajati se bo treba z več kot 212 župani in nič kolikimi lobisti kar je v današnjih razmerah grozljivo in brez upanja na uspeh. Toda vredno je poskusiti, ker bi nam prave pokrajine lahko olajšale delo, pocenile življenje in povečale blaginjo.

Boste podprli ustanavljanje pokrajin?

Spet doma, 5. marec 2024

Rada se potepam po svetu, k prijateljskim in ustvarjalnim družbam, najraje k sinu in njegovi družini, tudi mi ni težko zapustiti dom ko grem na morje, na zdravljenje ali k sorodnikom. Toda vedno, ko se vračam domov imam poseben občutek na nekaj lepega, prijetnega, mojega, ki me čaka čez nekaj trenutkov – to je moj dom.

Včeraj sem se vrnila iz štirinajstdnevnega rehabilitacijskega zdravljenja v toplicah, kjer sem imela zahtevne vadbe, da bi se mi povrnila moč v levo nogo po operaciji. Bivanje je bilo prijetno, za vse je v toplicah poskrbljeno, postregli so nas s kulinaričnimi dobrotami, v bifeju pa smo dobili tudi pijačo. Spokojno in urejeno pa včasih tudi nekoliko čudno. Kolo sem na primer vozila ob športniku sovozaču, ki je bil za gotovo vsaj dvakrat mlajši od mene, v neposredni soseščini je vadila poškodovano nogo mala balerina, opazovala pa sem iz kolesa tudi vadbe profesionalnih športnikov in športnic, ki so se dan nadan mučili, da bi zopet dosegli kondicijo po poškodbi. Stari in mladi smo se dnevno srečevali na terapijah z elektriko in magnetizmom pa na individualni obravnavi in postajali drug do drugega vedno bolj razumevajoči ter prijateljski. Nič ni bilo narobe in vesela sem, da sem spoznala mnogo novih stvari, zlasti sodobno opremo in specifično zdravstveno oskrbo.

Za domov sem se pripravljala že dan pred odhodom in skrbno pazila, da kaj ne pozabim. Vse sem znosila v avto in še zadnjega dne opravila 5 terapij. Odpeljala sem se v trgovino po kruh in sadje, nakar sem končno pritisnila na daljinca, da mi je odprl garažna vrata mojega doma. Najprej sem se sprehodila okoli hiše, da vidim, če je vse v redu. Travnik je bil poln trobentic, zvončkov, nekih plavih cvetic, hermelika je že lezla iz korenin, prav tako rukola, vrtnice odganjale, vse je bilo tako kot sem zapustila. Prekrasna je mlada marelica vsa v cvetju in polna čebel. Krenem na glavni vhod in vzdihnem »Ljubo doma, kdor te ima«. Da nisem prišla v mrzlo hišo je poskrbel moj sorodnik in prav prijetna toplota je dodatno blagodejno vplivala name ob prihodu. Spet je sledil ogled prostorov, mojih številnih sobnih rastlin, vključim elektriko za TV, računalnik, postopam sem in tja po nadstropju in pritličju, kaj popravim in se končno le pripravim razpakirati prtljago in lotim potrebnih opravil. Čakalo me je veliko pošte, 14 izvodov Dela, Utrip, Mladine, Vzajemnost, reklame, lokalna obvestila, cel kup pisem, vse to na mizi je delovalo kot pozdrav, da me ljudje v teh mojih poznih letih morda kje in kdaj še potrebujejo.

Spet in spet me vračanje domov spominja na velika potovanja na druge celine in oddaljeni Vzhod, ko nas je bilo veliko v skupini ali pa je ta bila bolj zahtevna. Kadar koli smo se vračali, krmežljavi in neprespani od dolgih avionskih voženj, smo se tam nad Švico ali Bolgarijo že ozirali skozi mala okna aviona, da bi ja čim preje videli svojo domovino. Še predno smo zaznali Slovenijo in njen Brnik, smo postali zelo živahni, z mislimi kaj je novega v naši deželi in kaj nas čaka doma. Vsi, brez izjeme in neglede na to koliko časa in kako smo spali, smo z velikim veseljem spremljali približevaje domovini in domu. Za prvinski nagon bi lahko označili te naše domoljubne misli in obnašanja.

Strokovnjaki pogosto opozarjajo, da so urejene domače razmere predpogoj za zdravo in ustvarjalno družino. Dobre domače razmere se rojevajo in dograjujejo najlažje v prostorih v katerih vsak član družine zaživi, si ustvari svojo intimo in zavaruje pred vseh vrst vsiljivcev. Dom si najlažje ustvarimo v mladih letih in tako lahko dolgo uživamo njegove prednosti.

Ste poskrbeli za ustrezne prostorske potrebe svoje družine?

Iskanje sodobnih klasikov, 4. marec 2024.

Včeraj sem pisala o likovnem ustvarjanju v naši državi, ki potrebuje svoj marketing, da se uveljavijo tako likovna dela kot umetniki in razstavišča v širšem okolju, v svetu. Danes želim dodati, da Slovenija prispeva pomemben delež k ustvarjanju boljšega sveta tudi z literarnim ustvarjanjem, s pripovedovanjem dobrih zgodb in branjem poezije, predstavljanjem sodobnih knjižnih klasikov in iskanjem odgovora ali je »knjiga« odgovor na vprašanje Kar nas oblikuje? Poglejmo na vsebino in pomen festivala literature sveta Fabula, ki ga v tem mesecu že enaindvajsetič gosti naša prestolnica.

Fabula 2024 bo poskrbela, da bomo v Sloveniji dobili v cenovno dostopni žepnicah prevode literarnih del nastopajočih: bolgarski pesnik Georgi Gospodinov, katalonski pesnik Pol Guasch, ruska pisateljica Marija Stepanova, srbska pripovedovalka Milena Marković in češka pisateljica Lucie Faulerova. Imenovanim se bosta pridružila še bolgarska avtorica Kabka Kassagova in romunski literat Mircea Cartarescu. Festivalski dogodki se bodo dogajali v Cankarjevem domu, Vodnikovi domačiji in nekaterih drugih kulturnih ustanovah v prestolnici, pa tudi v ljubljanski domovih starejših, med dijaki in celo med osnovnošolci.

Marija Stepanova bo predstavila svojo knjigo Z one strani, v kateri je zbrala svoje eseje o zgodovinskih pretresih in konfliktih osebnega in kolektivnega spomina kot so izguba identitete in potvarjanje resnice v času vojne. Kassabova je popisala življenje ob mejah, probleme in težave ljudi, ki nastajajo zaradi odločitev oddaljenih centrov moči. Milena Markovič je napisala roman v verzih Otroci in v njem prikazala življenjske položaje otrok, starejših in žensk. Faulerova v svoji knjigi Objela me bo smrt govori o smrti in samomoru gledano iz perspektive svobode, absurdnost življenja, svobodne volje in poskusa iskanja vsaj neke vrste smisla. Pol Guasch predstavlja roman Napalm v srcu, v katerem razmišlja o sistemskih pomanjkljivostih sodobnega sveta, ki se prepletajo z osebnim zaznavanjem ljubezni, čustev ter poezijo. In še pripovedi pesnika Gospodinova v njegovi knjigi Časovno zaklonišče, ki govori o odnosu literarnih ustvarjalcev, ki ne živijo v naši prestolici, do Ljubljane.

Fabula ne prinaša »bonbončkov« ali hecnih vsakdanjih mnenj, prinaša globoka spoznanja literatov o sodobnih problemih družbe in posameznikov v njej, ki presegajo meje držav. Za razumevanje vsebine dogodkov Fabule je pomembno branje zahtevnejšega literarnega ustvarjanja in klasikov. Vsak od nas se po več letih branja izpopolnjuje v razumevanju težav ljudi in posameznikov v različnih življenjskih obdobij. Tudi zgodovino svojega življenja nehote primerja z literarnimi junaki in poraženci ter z ugotovitvami literarnih ustvarjalcev, ki jih le ti zabeležijo v svojih knjigah. Fabula je zato literarno težko razumljiva mladim, ki klasične literature še ne poznajo ali pa jo poznajo površno preko umetne inteligence in pametnega telefona. Letošnja Fabula bo med drugim poskus zainteresirati mlade za redno branje knjig kot tudi nagovarjanje javnosti, da je branje knjig pomembno za boljše razumevanje različnih kultur s katerimi moramo dosegati sožitje, ne pa pospeševati spore in s tem ogrožati dragoceni mir v lokalnem ali širšem okolju.

Dogodki Fabule so pomembni literarni pripomočki za izboljšanje naše vzgoje in izobrazbe, našega vedenja o delovanju posameznika in množice v krizi, v dilemi in drugih nenormalnih razmerah, pomen Fabule pa je za vsakega od nas intima, ki jo posvoji ali ne.

Boste morda kupili katero od žepnic letošnje Fabule?

Razstava v Tivoliju, 3. marec 2024

Likovna umetnost v naši državi je obsežna in kakovostna kot je možno ocenjevati na podlagi javno dostopnih poročil pristojnega ministrstva in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU). Že veliko desetletij spremljam njihovo delo, prebiram likovne kritike in uživam v njihovih uspehih. Običajno se s sinovo družino sprehodimo po vsakokratni razstavi na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju in tudi ne bomo zamudili retrospektivne razstave Jakčevih nagrajencev in nagrajencev Majskega salona, ki bo nudila vpogled v slovensko likovno ustvarjalnost zadnjih 60 let.

Ob prebiranju zanimivosti iz likovnega življenja Slovenije ne moremo mimo problematike, ki tej stroki zmanjšuje možnosti za uspešnejši pa tudi donosnejši razvoj. Kljub množici ustvarjalcev in samozaposlenim v kulturi ter njihovi zvezi še vedno država nima predpisa o donacijah in sponzorstvu pa tudi ne institucije, ki bi razvila trženje likovnih del v državi, predvsem pa v tujini. Zanimivo mi je dejstvo, da vsi likovni umetniki s katerim se pogovarjam, od nekdaj pogrešajo urejeno trženje z likovnimi deli. Vemo, da so stroški trženja visoki in jih zmore le podjetje, zavod ali kakršna koli delavna profesionalna organizacija, ki jih je sposobna obvladovati v okviru optimalnih prihodkov od prodaje. To vedo tudi ravnatelji in direktorji številnih razstavišč po državi, ki sedaj pridobivajo proračunska sredstva. Iznajdljivi vodje razstavišč si najdejo za sponzorje čim bogatejše podjetnike in z njihovo pomočjo širijo svoj razstavni program in likovni sklad. Ker trženje ni organizirano pa se po obdobjih bogate likovne bere povečujejo likovni skladi do take mere, da bi potrebovali vedno večje razstavne prostore. V prestolnici je tako nastala borba za obnovljeni Rog, Cukrarno, Moderno galerijo in druga likovna prizorišča, izven prestolnice pa se, zaradi prostorske omejenosti lahko širijo samo deli velikih razstav kot je na primer pričakovana razstava v Tivoliju.

Kje je temeljna ovira, da v Sloveniji trženje likovnih umetnin ni privlačno kot je privlačno in donosno za Christie's, Sotheby's ali novejšo Phillips. Če ste vzdihnili, da sem prezahtevna pa se vprašajmo zakaj se ne povežemo s svetovno uspešnimi tržniki likovnih umetnin ali s prodajnimi galerijami po svetu. Lahko oblikujemo slovensko ponudbo likovnih del za trženje v svetu, izpolnjujemo za to potrebne kakovostne kriterije, vemo za tveganja, ki tako prodajo spremljajo, …? Lahko se tudi vprašamo, kot sem v enem od mojih blogov že napisala, če trženja ne spravimo v poslanstvo in vizijo, zakaj potem z odkupom polnimo depoje ter razvijamo kulturno likovno podjetništvo. Poleg »samotnih jezdecev« kot jih nekateri imenujejo, je samo v ZDSLU vključenih več kot osemsto likovnih umetnikov medtem ko je večkrat objavljeno število samozaposlenih v kulturi že okoli 26000 ne vemo pa koliko od teh je likovnih umetnikov. Ta obseg likovne ponudbe je že podjetniško interesanten in organizirano trženje bi lahko izvajali tudi tako kot v gospodarstvu, za kar verjetno že kaj pripravlja pristojno ministrstvo oziroma njegov del za turizem. V mojem okolju smo kar nekaj let organizirano odhajali v Albertino, v Trevizo, v Zagreb in še kam na ogled razstav in veselilo bi ljudi v Sloveniji, če bi pred našimi razstavišči nenehno stalo več avtobusov vsaj Evropejcev če že ne narodov med katerimi delujejo naša diplomatska predstavništva.

Po ocenah civilne družbe na primer povezanih v Društvu Rastoča knjiga, se Slovenija v svetu lahko proslavi in uveljavi le s kulturo, tako literarno kot likovno, posebno pa vzgojno-izobraževalno kar vse deluje miroljubno, hrepeni po sodelovanju in spodbuja ustvarjalnost.

Kaj pa vi menite o obsežni likovni dejavnosti v naši domovini?

Z razstavo v Cankarjevem domu bo prvič podrobneje predstavljeno delovanje Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov.

Slovenci v Srbiji, 2.marec 2024

Obširen intervju s predsednikom Srbije ni pametno kar tako prezreti kot, da gre za kakšno drugo razredno aferico o katerih slovenski mediji zelo radi spregovorijo. Ne mislim predsednika Srbije poveličevati, toda opozoril je na nekaj stvari, ki nam lahko pomagajo pri krepitvi sodelovanja in sožitja z drugimi narodi v svojem širšem okolju.

Menim, da ne bi smeli prezreti njegov opomin, da imajo Slovenci v Srbiji status nacionalne manjšine medtem, ko Srbi v Sloveniji tega statusa nimajo. Je to res v nasprotju z evropskimi standardi in če je, kaj bomo naredili, da se določijo nacionalne manjšine v naši državi, koliko časa bomo še vztrajali na dveh, čeprav od časa do časa slišimo za želje pri nas živečih Nemcev pa verjetno še koga. Po spletu krožijo podatki o Srbih v Sloveniji, ki da so največja manjšina, vzporedno so objavljena mnenja o izsiljevanju Srbov, da postanejo manjšina. Kaj je zdaj res in kaj bo naša država odgovorila na očitek predsednika Vučića. Kar veliko časa smo preživeli skupaj, tam dosegali uspešne posle in se medsebojno dokaj spoštovali. Ne more in ne sme se vse pozabiti zaradi trenutnih nesporazumov političnih strank ali državnih elit.

V Srbiji kot pravi njen predsednik, so uspešni pri privabljanju neposrednih tujih naložb. Za tuje vlagatelje so privlačni zaradi dobrih tehničnih fakultet v Novem Sadu, Nišu in v Beogradu, ki poskrbijo za vrhunsko usposobljene kadre potrebne tujim vlagateljem. Nudijo jim še ustrezne infrastrukturne zmogljivosti in ugodne cene energentov. Ustanovili so tudi Institut za umetno inteligenco kar vse naj bi nakazovalo, da so tujim vlagateljem zagotovljeni strokovnjaki, da se ti tudi vračajo iz tujine nazaj v Srbijo in da na trgu dela niso zahtevni. Kapital se tako na srbskem ozemlju krepi, vprašanje seveda pa je ali storijo tudi kaj za blagostanje delojemalcev in uveljavljane socialnih pravic.

Bilo bi dobro proučevati sistemske ukrepe za pospeševanje razvoja tudi države, ki prijateljuje z vsemi narodi na svetu tudi z Rusi, Izraelci in Palestinci. To si je sicer težko predstavljati in prav zato me je v intervjuju zmotila zahvala evropskim davkoplačevalcem, da Srbiji namenjajo znatna sredstva. Evropa torej sofinancira srbski razvoj in zato verjetno pričakuje, da se bo slej ko prej Srbija odločila za vstop v Evropsko unijo. Če je to napačno prepričanje, pa bi verjetno morali euro poslanci ponovno razmisliti tudi o financiranju priprav za vstop Srbije v EU. Vedno težje razumem ravnanje euro poslancev EU, saj po eni strani dobesedno hudobno in brez upoštevanja posledic za države v EU kaznujejo Rusijo in finančno nagrajujejo njene somišljenike.

Še marsikaj ne vemo ali nočemo vedeti o odnosih lastne države do Srbije. Res ne vem, zakaj naše stranke in zakonodajni organi svoj narod ne informirajo o odločitvah in spremembah v prihodnosti. Končno so balkanski trgi še vedno zelo pomembni za slovensko gospodarstvo pa tudi za mir na Balkanu.

menim, da je prav pokazati razumevanje državi, ki Slovence priznava za svojo manjšino. Včasih ni bilo tako pomembno ali je žena ali mož Slovenec, nastajale so mešane družine, ki si še vedno težko predstavljajo, da živijo v tujini. Razvila so se formalna in kolegialna prijateljstva z dobrimi nameni ter dejanji in iskrenimi čustvi. Vse to se ne da pomesti pod preprogo, kot da smo roboti. Da čustva vodijo svet je vedno močnejše prepričanje tudi kapitala.

Kaj pa vi menite o sodelovanju s Srbijo?

Oboroževanje, 1. marec 2024

Ob informacijah o oboroževanju sveta mi postaja slabo. Če hočem ali ne, slišim zaskrbljenega starega očeta tam koncem tridesetih let preteklega stoletja. Kamor pogledam vidim vojake, nekatere urejene v okrancljanih uniformah, druge razcapane in neobrite v gverili, skrajno zaskrbljene starše in radovedne mlade, ki se že vidijo kot borci drug proti drugemu in jim na pamet ne pride, da je ogroženo njihovo življenje. Približno tako smo doživeli oboroževanje pred drugo svetovno vojno, najprej čustveno, potem pa vedno bolj prizadeto, tudi lačni in v nenehnem strahu pred smrtjo, ki nas je vsak dan »obiskovala« ob vojaških akcijah ali maščevanjih. Toda to še zdaleč ni tista prava tegoba, je bolj osebno doživetje, odvisno zlasti od značaja posameznika.

Prava tragedija in nepopravljiva je vojna za delovanje in upravljanje države ter lokalnih skupnosti. Najprej se zaprejo šole, potem se ustavijo dobavni tokovi in praznijo trgovine, denarju se zmanjšuje vrednost, prihranki niso več rezerve, ker so hudi časi tu. Vojno poveljstvo s svojimi ukrepi posesa zadnjo kapljo krvi iz vsake družine; država zvišuje dajatve, vojska rubi za vojno potrebne dobrine in kar je najhuje, mobilizira mlade in jih pošilja pred topove, rakete, puške, mitraljeze ali kot je rad poudarjal general Novljan z mladimi krmi topove, mladi postajajo hrana za topove. Ja, prav ste prebrali, vojna poveljstva ne vidijo v dveh fantih moja najdražja vnuka, vidijo samo dva vojaka, ki morata neglede na nevarnost opraviti nek vojaški ukrep. Lahko jokam, prosim, preklinjam, protestiram, počnem karkoli, če vojno poveljstvo zahteva morata mlada fanta, polna življenja, izgubiti življenje. »Kamen bi se razklal« in še huje je, če se prekine življenje mladih. V vojni ljudje ne pomenimo nič, kar lahko vsak dan vidimo v Ukrajini, v Gazi in v nekaterih državah Afrike in Južne Amerike. Ta nič ne velja samo za vojskovanje na bojiščih, velja tudi pri razdeljevanju zmanjšanih količih hrane, oblačil, bivalnih prostorov, toplote, mobilnosti, zdravljenja, vsega, kar danes pomeni dom, normalno udobje, nujna pomoč in solidarnost. Z vsem imetjem razpolaga vojaško poveljstvo, ki mu niti na pamet ne pride, da bi upošteval proteste filozofov, zavodov in mirovnih civilnih gibanj. V ljudeh se širijo dvomi v vse okoli sebe, narašča skrb za obstanek kar vodi v egoizem. Nič dobrega, nič idealističnega in nič tistega, kar opisujejo knjige ali prikazujejo filmi, zgolj prizadevanja za ohranjanje življenja in preživetja.

Kako malo lahko naredijo državne in politične elite ter amorfna masa ljudi proti vojnemu lobiju tudi lahko spoznavamo v živo vsak dan. Samo Ukrajina bi pogoltnila več orožja kot ga zmore proizvesti vojna industrija danes, zato bogati v oboroževanju prepoznavajo bodoče vojne dobičke in pospešujejo vlaganja po vseh državah. Za nas, Slovenijo in Evropo se šopiri NATO, pa Nemčija in Francija, da o Rusiji sploh ne ne govorim. Ljudje, samo pomislite, kakšno zdravstvo bi lahko imeli, če ne bi sredstev namenjali za vojno industrijo, kakšno bogastvo se steka v žepe lastnikov tovarn za proizvodnjo raket, jedrskih konic, pa tudi pušk in bajonetov. Ni možno biti miren ob teh norih vlaganj v orožje. Naj omenim še eno mojo izkušnjo v osemdesetih letih preteklega stoletja. Za JLA smo zbirali 6% dohodka in kupovala je za takratne razmere najboljše in najmodernejše orožje, tudi izdelovala ga je. Polna skladišča neuporabljenega a zastaranega orožja pa so romala na uničenje in to v času, ko smo vozili avtomobile na parne in neparne dneve, se odpovedovali kavi in podobno. Zakaj se ljudje današnjega časa ne učijo od izkušenj preteklosti, na posledicah, ki so jih morali preživeti njihovi dedi in babice?

Za zaključek tega obupnega opozorila naj postavim prebivalcem zemlje vprašanje, zakaj smo ljudje tako nemočni proti razsajanju Bidna po Evropi. Bližnjem vzhodu in še kje, zakaj ne moremo prepričati vodji Ukrajine in Rusije, da s sedanjim odnosom uničujeta blagostanje ljudi, ki so jim zaupali mandat, ogrožata mir na svetu in razpihujeta sovraštvo. Pa kaj je ta vodja Izraelcev naredil dobrega, da mu je dovoljeno nemoteno pobijati Palestince, in tako naprej…..

Se vam tudi zdi, da zgubljamo tla pod nogami?

Prestopno leto, 29. februar 2024

Meni se dozdeva, da je prestopno leto nekaj posebnega zaradi tega, ker ima en dan v letu več kot običajna leta, to je 366 dni. Seveda razumem, da je koledarsko leto potrebno vsake štiri leta uskladiti z časom, ki ga Zemlja potrebuje, da obkroži Sonce, ampak to počnemo samo tiste skupnosti, ki uporabljajo Gregorijanski koledar, islamski in kitajski koledarja sta lunina, ne vključujeta prestopnih let, islamski koledar ima 12 lunarnih mesecev in je krajši od sončnega leta. V Indiji in hindujskih skupnostih uporabljajo Hindujski lunisolaran koledar, v judovski tradiciji velja Hebrejski koledar in je lunisolaran, vključuje 13 mesecev v prestopnih letih

Omenjene koledarje odlikuje različen pristop k izračunu časa in različne metode za usklajevanje z astronomskimi dogodki. Prazniki in pomembni datumi so zato različni glede na uporabo koledarja v določeni kulturni skupnosti. Kako se torej svet sporazumeva, kako so to »prebavili« računalniki, logistika, umetna inteligenca. Za digitalizacijo to ni problem ker se nenehno prilagaja uporabnikom, ljudje pa smo pač bolj pazljivi, še posebno na potovanjih, pri organizaciji prireditev in podobnih dogodkih. Pri ljudeh prestopno leto nima posebnega pomena, je bolj tehnični izraz, povezan z astronomijo in koledarji.

Ima pa zadnji dan februarja v prestopnem letu svoj čar. Rojeni na ta dan praznujejo svoj rojstni dan vsake štiri leta, kar ni šala temveč poseben dan, ki jim pomeni mnogo več kot nam vsakoletno praznovanje. Dobro je biti do rojenih 29. februarja pozornejši in prijaznejši.

Šalimo pa se lahko na primer z dodatnim spanjem, dodatno kavo, dodatnim delom, pač z vsem kar počnemo vsak dan, v prestopnem letu pa še dodatno. Kdor je pozabil sprejeti novoletne obljube jih lahko sprejme 29. februarja in bodo veljale kar štiri leta. Tisti, ki se izogibajo sladicam in bolj krepkim jedem lahko 29. februarja pozabijo zadržke in rečejo, da se bodo najedli vsako leto 29. februarja. Še marsikaj napletamo ljudje za 29. februar pač odvisno od kraja in narave ljudi.

Zaradi svoje redkosti je bil v nekaterih kulturah 29. februar povezan s posebnimi običaji, šegami in praznovanji bolj folklornega značaja pa tudi iz modernejših časov.

V nekaterih angleško govorečih državah obstaja tradicija, da na 29. februar ženske lahko zaprosijo moške za poroko, tradicija izvira iz Irske in se imenuje "Sadie Hawkins Day«

Rojeni 29. februarja se imenujejo "Leap Day Babies" ali "Leaplings".

V nekaterih krajih rojeni 29. februarja praznujejo svoj rojstni dan 28. februarja ali 1. marca

običajno so izjemne poroke na dan 29. februarja v več krajih

tradicionalne zabave na dan 29. februarja so marsikje običajne in privabljajo množice

tradicije in običaji se razlikujejo glede na regije in osebne interese določene populacije

Svet je res raznolik in poln presenečenj. To kar nekatere kulture sprejemajo kot dejstvo, so za druge posebni dogodek, simbolno dejanje ali celo razlog za praznovanje. Raznolikost sveta nas plemeniti, če jo sprejemamo in razumemo, zato pa je potrebno branje knjig, potovanja, srečanja in izmenjava mnenj.

Kako pa vi sprejemate 29. februar?

Bomo kar tiho? 28. februar 2024

Ne vem kdo je D. Zimet, je pa nam posredovala enkraten naslednji podatek: Trenutna cena električne energije na borzi je 64 evrov trgovci pa jo prodajajo po 150 do 180 evrov (Mladina 23.2.2024) in meni, da bi podjetja, ki opravljajo gospodarsko javno službo, morali izkazane visoke dobičke namenjati v razvoj omrežja in nižjo ceno za uporabnike, dejansko pa končajo v državnem proračunu in pri malih delničarjih. Je to res? In če je res, kako moramo reagirati aktivni državljani in državljanske?

O distributerjih elektrike prav za prav še nismo slišali nič dobrega in to že od nekdaj ne, čeprav so po visokih plačah sloveli že vsaj pred šestdesetimi leti. V nekem obdobju naraščanja cen so v javnost spustili vest, da oni preko cen elektrike ne zbirajo sredstev za naložbe v omrežje. Potem je dolgo časa bilo vse tiho. Kje in kako so kot javna služba postali lastniki malih delničarjev je nekaj novega in zanimivega v naših javnih podjetjih. Morda zakonodaja dovoljuje kakšno izjemo, žal premalo poznam aktualno korporativno pravo. V spominu mi je ostalo pred nedavno objavljeno njihovo obvestilo, da bodo čez par let obremenili električne potrošnike s prispevkom za razvoj omrežja. Državni pooblaščenci so sicer takoj demantirali oziroma obvestilo ocenili kot nepotrebno. Gotovo pa je največ dvomov med uporabniki elektrike povzročilo ustanavljanje podjetji za trženje elektrike. Ker mi ni bilo jasno, kdo bo vlagal v razvoj omrežja, sem celo razočarala nekega vnetega zagovornika trženja, ker ne vem, da zato mora poskrbeti država. Kako torej delujejo managerji za elektriko, kje jo kupujejo in kam jo prodajajo, kje se akumulirajo skladi za razvoj omrežja?

Poskusila sem se seznaniti z zakonsko ureditvijo države glede elektro omrežja in ugotovila, da je leta 2007 država ustanovila Družbo SODO sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d. o. o. in ji podelila potrebno koncesijo, od leta 2022. pa je ta družba v 100 % lasti ELES d. o. o. in se imenuje SODO distribucijski operater z električno energijo, d. o. o. Novembra leta 2022 je SODO objavil Razvojni načrt distribucijskega sistema električne energije v Republiki Sloveniji od leta 2023 do leta 2032 na 261 straneh (Načrt), v katerem do potankosti navaja, kako bodo povezovali bodoče proizvajalce električne energije od sončnih, vetrnih in drugih zelenih do družinskih elektrarn po strehah hiš in mest oziroma toplotnih črpalk po naših domovih. Podrobno navajajo kako bo potekal distribucijsko vezje po zraku, pod zemljo po vseh mogočih območji po vsej državi. Za omrežje bo potrebno zagotoviti 3,5 milijarde, skrbel bo za izvedbo ELES. Omrežje se bo uresničevalo z evropskimi milijardami in z nacionalnimi sredstvi, ki naj bi bilo zadolževanje pri bankah. Spet se moramo spomniti zanimivih ugotovitev finančnih strokovnjakov o evropskih milijardah, kako te vplivajo na gibanje obrestnih mer in inflacije kar vse nakazuje, da bomo uporabniki elektrike v dolgem obdobju po njegovi usposobitvi odplačevali kredite ali lezli v inflacijo. V vsakem primeru se bo uresničevalo to, kar nenehno opozarja strokovnjakinja Kajfež, da bo elektrika vedno dražja in, da si jo bomo lahko privoščil mnogo manj kot jo koristimo sedaj. Do nas pa bo ta »dragocena pogonska moč« pritekala po zlatem omrežju, če je tu omenjeni Načrt idealen. Res skrajni čas je, da si družine zagotovijo lastne električne vire in omejijo svojo porabo z njihovimi zmogljivostmi. Naporno in drago, samo, kot je videti, je to najustreznejša dolgoročna rešitev. Morali bomo biti kar tiho če je ta Načrt za malo Slovenijo optimalen, vsekakor pa bi električni strokovnjaki v ELES-u morali iskati cenejše in racionalnejše poti elektrik do naših domovih.

Že veste, kako bo zelena elektrika prihajala v vaš dom?

Cilji zdravstva, 27. februar 2024

Kar nekajkrat sem prebrala zbrane misli naše ministrice za zdravje in šele nato verjela, da se nam pod njenim vodstvom obetajo morda res nekoliko mirnejši in kakovostnejši časi staranja. Seveda me je prepričal predvsem njen zaključni del intervjuja v katerem pravi »da živimo dlje, ne bi smeli videti kot problem, pač pa kot uspeh. Predvsem je treba zagotoviti, da bo daljša življenjska doba kakovostna in da bomo s staranjem pridobili več zdravih let življenja«. Odlično, spoštovana ministrica, srčno upam, da vas slišijo in upoštevajo pri svojih odločitvah pristojni pooblaščenci naroda kot je Državni zbor in njegove vsemogočne stranke.

Z delovanjem in poslovanjem zdravstva sem se srečevala na zdravstvenih skupnostih vseh nivojev vodenja in upravljanja v času, ko se je oblikoval še vedno delujoči zdravstveni sistem Slovenije. Veliko sem se naučila pri tem delu predvsem o tem, kako poskrbeti za zdravo populacijo poleg seveda drugih področij, ki zdrav rod krepijo ali slabijo. Sem pa tudi spoznala, da zdravniki v svojem izobraževanju ne pridobijo dovolj znanja o vodenju in upravljanju zdravstvene stroke. Iz tega razloga me niso presenečali čudaški predlogi dosedanjih zdravstvenih ministrov naše države. Kot pijanec plota so oni svoje odločitve oblikovali glede na svojo specifično znanje. Izjema je bila le Milojka, ki je v kratkem času svoje »vladavine« na primer poskrbela za urgence, sistemske in psihološke ukrepe za preprečevanje korupcije, oblikovanje dolgotrajne nege in verjetno še marsikaj. Odneslo jo je prepričanje, da mora biti minister za zdravje zdravnik, tako kot se to dogaja še na marsikaterem področju, kjer organizacija in poslovodstvo šepa in deluje brez managementa. O tem večkrat kaj napiše dr. Kovač in prav bi bilo, da njegove predloge upošteva zdravstvena stroka.

Bi pa rekla, da predlog enega od ministrov, da bi se zdravstveni zavodi preoblikovali v ekonomsko in organizacijsko samostojnejše enote, dolgoročno le nekako vgradite v načrte za ohranjanje zdravega staranja. Neumestno je, da mediji v imenu javnosti za vsako najmanjšo napako v delovanju zdravstva naravnost zahtevajo objektivno odgovornost ministra oziroma ministrice. To je zagotovo škodljivo za ohranjanje kontinuitete v sprejetih načrtih in projektih zdravstva. Vprašanje je tudi zakaj so kar dobro plačani vodje zavodov, če za vsako malenkost kjer koli v zdravstvu odgovarja minister.

Sama bi proučila tudi hrepenenja in priložnosti po dobičku, ki ga znani protagonisti privatnega zdravstva prepoznavajo v privatnih zdravstvenih zavodih. Če samo proučimo lokalno bolnišnico, ki dobro deluje tako za paciente kot za zaposlene, vidimo, da je pri njej skoraj nemogoče načrtovati bistvene elemente kalkulacije cene storitev kot tudi raznolikosti oskrbe, da kot bolnišnica lahko funkcionira. Kje omenjeni protagonisti vidijo dobičke? Njihove izjave mi delujejo kot pravljice ljudi, ki od znotraj še niso videli bolnišnice. Vidim pa kar primerne zaslužke ponudnikov privatnih zdravstvenih storitev tam kjer so potrebni predvsem strojni medicinski pripomočki kot so ultrazvok, preverjanje sposobnosti za vozniška dovoljenja, CT in podobno, skratka tam, kjer medicinsko osebje streže stroju, ozko usmerjenost, ki sicer v velikih zdravstvenih zavodih predstavljajo »ozka grla«.

Prav bi bilo, da dobronamerni, dobro poučeni in v prihodnost zazrti ministrici zaupamo in ji stojimo ob strani, da se nanjo ne spravijo politične stranke na njim značilen aferaški način.

Ste zato, da ministrico podpremo, če bo uresničevala svoje povedane zamisli?

Svet norcev, 26. februarja 2024

Na spletu so včasih res objavljene posebnosti, ki osvetljujejo sicer dokaj poznani problem iz ne poznane strani. Zanimiv mi je pogled iz Poitiers v Franciji na porabo elektrike, ki trenutno kroži med zvedavimi ljudmi po elektronski pošti, pa verjetno tudi po drugih sistemih pod naslovom Svet norcev:

Pojdite na elektriko, sortirajte smeti, oblecite pulover in segrejte do 19°, tecite svoje kilometre, hodite za podnebje... Zakaj moramo varčevati v skupnosti, medtem ko:

So Olimpijske zimske igre potekale v Pekingu na umetnem snegu.

V Franciji osvetljujejo pobočja smučišč do polnoči, da "pozni riserji" smučajo ponoči.

Lufthansa opravi 8.000 'praznih' letov, da obdrži svoje mreže.

Večina odličnih nogometnih tekem se odvija zvečer z mega reflektorji, ki požrejo vse!

Osem novih, masivnih nogometnih stadionov za gostitev svetovnega prvenstva v Katarju, je klimatiziranih (v puščavi! )

Na stotine tovornjakov se vozi naokoli, da nam pripeljejo sadje in zelenjavo iz Španije, medtem ko regionalni izdelki gredo v smeti ali pa jih povozijo buldožerji.

Največja ladja na svetu: Wonder of the Seas bo prevažala 7.000 potnikov in 2.300 članov posadke ter bo obkrožila vsa morja.

Po svetu kroži okoli 3.500 nosilcev zabojnikov in vsak porabi 28.000 litrov goriva na 1000 km.

Milijarderji si ponujajo vesoljsko potovanje pod "astronomskimi" pogoji

In... medtem pa bomo "ZA EKOLOGIJO" prepovedali vožnjo malo starega dizelskega ali bencinskega avtomobila za ljudi, ki si ne morejo privoščiti menjave avtomobilov in morajo na delo, ter predlagali, da zmanjšajo toploto za 1° C ! Koga vlečemo za nos???

Kaj porečete na te in podobne ugotovitve? Menim, da je odgovor odvisen od tega, kaj kdo od nas počne. Če se prepoznam kot organizator večjih ekstravagantnih prireditev ali dejanj, ki potrebujejo veliko elektrike in ustvarijo enkratno svetlobno-toplotno doživetje, so zadovoljni sami in tisti, ki jim je bila prireditev namenjena kot na primer naša Planica. Še posebno so zadovoljni vlagatelji, če prireditev poveča njihov vložek. Tisti, ki so delo opravili pa tudi. Morali bi torej pri takih porabnikih elektrike ugotavljati optimalnost, koliko je bilo vloženega dela in kapitala v primerjavi z ustvarjeno dodano vrednost in seveda koliko te dodane vrednosti povečuje možnosti za pocenitev elektrike ali naložbe v njene nove zelene vire. Če se smučišča osvetljujejo za par bogatinov je to neracionalno on bi morali imeti na primer normativ za koliko smučarjev se splača pobočje osvetiti. Arabski projekti slavijo po razkošju ne samo nepremičnin temveč celih mest z vso infrastrukturo, toda v Abu Dabiju je vsak dan več popotnikov strokovnih, verskih, navadnih turistov, firbcov in podobno, reka ljudi, ki bi lahko živela brez občudovanja prekrasnega marmorja, ali praznih oceanov sveta ali mega reflektorjev na stadionih. Vsekakor pa se je z Natalijo strinjati, da ne more tisti, ki potrebuje bencin za prihod na delo trpeti posledice luksuza. Zeleni prehod bi moral biti skrbno načrtovan, prioritete bi morali določiti, jih časovno opredeliti pri čemer bi morali v prvi vrsti poskrbeti za delojemalce.

Menite, da smo tega sposobni?

Soteska, 25. februar 2024

Na nekem delu svojega toka, se reka Krka s svojo obilno vodo komaj prebije med dvema vzpetinama in prav tu v tej tesni je bil nekoč najlepši dvoren na Kranjskem imenovan Soteska. Imel je predhodnika nekoliko višje na desnem bregu sredi gozdov. Poznan je bil sicer po obilnem gozdarsko lesnem gospodarstvu, toda v ljudskem spominu predvsem po pripovedi, da je graščak zazidal svojo hčer v skalo, ker se je hotela poročiti z ne plemičem. Ko je ta gospod postal res bogat, je svoj stari grad z zazidano hčerko prepustil propadu in si sezidal dvorec Soteska. Danes je dvorec ogromna razvalina, obrasla z vseh sort zelenjem, nevarna za morebitne zahtevnejše obiskovalce in sramota za upravljalce te dediščine. Donedavnega je bilo tako, toda zdaj kaže, da je spomenik dobil pooblaščenko, ki že skrbi za vzdrževanje ostankov, načrtuje postopno obnovo graščine in njenega ambienta in ima potrebno asistenco pristojnega strokovnega organa ZVKDS. Odlično, zaželimo ji veliko veselja in uspeha pri tem pomembnem projektu.

Načrtovanje obnove gradu Soteska ima že dolgo brado. Vsaj od leta 1970 dalje so potekali pod okriljem občine Novo mesto resni razgovori o tem kako obnavljati bogato grajsko dediščino. Večkrat sem že zapisala, pa bom še ponovila, da so bile obnove predvidene za dejavnosti iz delavnega področja podjetji v novomeški občini. Na Hmeljniku bi Pionir šolal obrtne poklice za svoje vedno zahtevnejšo gradbeno dejavnost. Prežek bi služil prestižnim potrebam Industrije motornih vozil, Soteska pa bi bila muzejski, razstavni in prodajni salon Novolesa, Stari grad bi služil projektiranju v kemijski stroki. Ta nazadnje omenjeni grad je Krka tudi dogradila do tretje faze, žal se ne ve, kdaj se bodo dela nadaljevala. Koncepti so bili v skladu s takratnimi tržnimi gibanji in interesi gospodarstva, seveda pa ni bilo evropskih sredstev, bili so samo dragi krediti bank in pač prihranki prebivalstva in podjetji na tekočih računih na podlagi katerih so se določali posojilni pogoji. No, tudi v zadnjih tridesetih letih, ko so že bili evropski skladi, se na omenjenih gradovih ni storilo nič kljub demokraciji in podobnim pravljicam in kljub temu, da je na primer Krško obnovilo vse svoje grajske komplekse že pred desetletjem z vključno starim mestnim jedrom, ki je svojo »renesanso« doživelo že v nekdanji državi. Se pa ob očitkih nekdanjim oblastem (Delo 24.2.24) verjetno v grobu obrača pokojna arhitektka Špelka Valentinčič, diplomantka pri Jožetu Plečniku, ki je dolga leta s skrbnostjo dobrega gospodarja varovala grajsko dediščino Dolenjske, zlasti v porečju Krke in je mnogokrat poudarila, da je Sotesko možno obnoviti ker so ohranjeni projekti v celoti.

Bolj kot zgodovina me razveseljuje prizadevanje občine Dolenjske Toplice, da se obnovi grad Soteska. Tudi omenjene kulturne in gospodarske dejavnosti kot bodoče delovno področje graščine so zagotovo potrebne in za družbo koristne. Tehnični muzej Bistra bo razvil še mnoge dejavnosti, ki bodo potrebovale prostor in privabljale uka željne obiskovalce. Zagotovo bo slej ko prej aktualna tudi favna in flora Kočevskega roga, saj naj bi v prihodnje bolje skrbeli za gozdove in jih gospodarsko pametneje uporabljali. Les naj bi celo bistveno pripomogel evropskemu zelenemu prehodu. Če Soteska in Dolenjske Toplice ne bodo izkoristile ugoden trenutek za naložbo, bo to zagotovo storila kakšna druga občina v območju Kočevskega roka. Toda gospa, ki razvija projekt to zagotovo bolje ve in verjamem, da bo storila kar je potrebno neglede na to ali je to državni ali lokalni projekt.

Na sploh menim, da bi se naše občine morale razbremeniti svoje lokalne zaprtosti. Pri obnovi graščin in pri podobnih projektih se to še posebno občuti. Občine, ki so pogumno posegle po evropskih sredstvih vseh vrst, so v razvoju prehitele Dolenjsko in Belo krajino in že premagale začetne težave pri novih dejavnostih, ki jih obnove omogočajo. Veseli me, da v Dolenjskih Toplicah verjamejo v svoje sposobnosti in se zahtevnemu projektu Soteska ne izogibajo.

In kako vi gledate na take projekte kot je obnova gradu Soteska?

Učinki dela, 24. februar 2024

V zadnjem času se zopet večja pozornost namenja učinkom dela, za kar se v ekonomskih krogih uporablja produktivnost dela. Veliko si je prizadeval dr. Mramor, da bi se sprejel Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti in opozarja, da socialne države ni brez produktivnega dela. Omenjeni doktor v svojih ugotovitvah ni edini. Dr. Mihelčič o tem piše, opozarja, pripravlja predloge in razčlenjuje vzroke zaostajanja že vse življenje in res ni možno razumeti zakaj se na primer tako strokovno dorečeni predlogi ne upoštevajo pri odločitvah pristojnih državnih organov. No, lahko tudi, da jih upoštevajo kdaj pa kdaj vendar v javno dostopnih medijih in dokumentih o prizadevanjih za večjo učinkovitost dela v državni ni ne duha ne sluha.

Produktivnost in učinkovitost dela sta dva ključna koncepta upravljanja in organizacije dela. Produktivnost meri količino dela (izdelkov ali storitev) medtem ko učinkovitost ocenjuje, kako dobro in usmerjeno je to delo opravljeno. Idealno bi bilo, da organizacije združujejo produktivnost in učinkovitost za doseganje najboljših rezultatov. Vtem primeru se dosega optimalna delovna uspešnost.

Gre torej za odnos najprej posameznika do kakršnega koli opravila, nato za odnos ekipe v kateri posameznik dela do učinkov dela organizacijske enote, sledi učinek katerekoli višje oblike organizacije (gospodarska družba, občinska uprava, okrajno sodišče, …) pa vse do učinkov države oziroma družbe kot celote. V tem smislu Miran Mihelčič že mnoga desetletja, prav za prav od kar se je zaposlil na nekdanji Gospodarski zbornici Slovenije opozarja, da učinkov dela ne more biti, če se ne pobrigamo za optimalen obseg poslovanja ob optimalni porabi in to na vseh nivojih organiziranja. Pred nedavnim je na primer z rezultati poslovanja gospodarstva prikazal, kako obstoječi sistem izobraževanja in vzgoje neupravičeno zahteva oziroma baranta za povečanje plač ne da bi upošteval učinke, ki jih dosegajo po veljavnem vzgojno izobraževalnem sistemu usposobljeni zaposleni. Morda ga slabo interpretiram, nesporno pa ugotavlja, da na produktivnost in učinkovitost dela bistveno vpliva zdrava ustvarjalna miselnost zaposlenih, njihov pozitiven odnos do doktrine stroke v kateri so pridobili svoj poklic in seveda pridobljeno znanje dopolnjevano z vse življenjskim učenjem. So današnji doktorji, magistri in diplomanti srednjih šol pri delu, ki ga opravljajo učinkoviti in produktivni? Imamo kot država kakšne sistematične skrbi s tem vprašanjem, nas sploh zanima kakšno optimalna produktivnost in učinkovitost bi želeli imeti in kakšne plače bi lahko imeli zaposleni pri optimalnih učinkih? Je to interesanten izziv recimo za mlade, ki baje v tem trenutku ustvarjajo novo slovensko družbeno klimo?

Poglejmo kje se v naši državi že čutijo prizadevanja posameznikov in civilnih družb, da bi se opozorila Mirana, Mramorja in drugih predlagateljev uveljavljala v vsakdanjem poslovanju. Berem, da bo civilna družba začela aktivnosti za znižanje inflacije in v istem trenutku že zaznam protest, da o tem vendar odloča izključno stroka koncentrirana v Banki Slovenije. Ste morda občutili kakršenkoli ukrep ali vsaj mnenje BS v našem zadnjem inflacijskem valu? In zdaj verjetno tako omenjeni protestnik kot BS pojasnita, da sem neuka, ker ne vem, da je monetarna politika stvar evro območja. Seveda vem za euro območje, vem pa tudi za ugotovitve društva potrošnikov, pa za ugotovitve analiz, pa za opravljanje nadzornih funkcij in še mnogo podobnega, ki bi prav blagodejno vplivalo na uravnovešenje tržnih cen. Zato civilna družba pogumno iščimo učinke tistih, ki inflacijo povzročajo in tistih, ki imajo lepo plačo brez učinkov.

Se vdate v usodo pred inflacijo ali bi jo pogumno potegnili za rep?

Pomoči potrebni, 23. februar 2024

Ko v toplicah izstopiš iz avtomobila se povsod, kamor pogledaš, ljudje z berglami, praviloma stari, starejši ali mladi športniki. Vsak ima berglo ali dve, če pa ne zagotovo počasi in okorno premika noge ali na kakšen drug način predstavlja svojo betežnost sotrpinom. Vsi se med seboj pozdravljamo kot stari znanci čeprav se prvič vidimo, postajamo bratovščina, vse gre počasi in previdno. Ja, to smo mi, operirani praviloma na kolkih, kolenu ali kakšnem drugem delu okončin in v toplicah iščemo pomoč za odpravo bolečin, slabo prekrvavitev ali drugo olajšanje pri hojo in delu.

Nam nasproti so številni zdravi, krepki in mladi terapevti, polni življenja in dobri organizatorji. Vsak ima svojo terapevtsko napravo o kateri ve vse, kako deluje, zakaj deluje in zakaj je nujno, da jo pacienti koristijo. Na dan moramo obiskati do osem teh mašin z prijaznimi mladimi in seveda bazen, kjer mašine ni, je pa zato vodna telovadba kar je najprijetnejša terapija. Neverjetno koliko takih malih posegov na različne načine, počasi izboljšuje zdravstveno stanje ubogega pacienta, prepuščenega zdravstveni negi.

Vse to danes doživljam v toplicah, kjer sem kot prvo spoznala v šestdesetih letih preteklega stoletja mali leseni zunanji bazen in mali, lični hotelček. V moji občini so takrat razmišljani o tem, kako bi s turizmom povečevali prihodke in zaposlovanje. Oče turizma je bil Peter, ugledni meščan in povsod prisotni vizionarski tovariš. Imel je čudovite zamisli, občina in hotelček z bazenom pa nič denarja in so seveda zavili v tovarno v kateri sem delala. Imeli smo direktorja, ki je neznansko užival pri dobrih zamislih in vanje rad vlagal dobičke podjetja v prepričanju, da bodo nove toplice nosile »zlata jajca«. Nič kolikokrat smo si jih ogledali, tja vodili bankirje, projektante, gradbenike, oblikovalce, umetnike in druge v dobri veri, da bo vsak od njih pripomogel kaj za uresničitev modernega zdravilišča. Nekateri so seveda »stisnili rep med noge«, večina pa je storila svoje in si ustvarila dober posel. Vse račune smo plačali, vsi krediti so bili za bajne obresti poravnani in mnogi mladi so dobili priložnost, da v sodobnih toplicah uresničijo svoje sanje. Ta generacija se je že upokojila in danes mi strežejo že njihovi vnuki oziroma vnukinje. Tudi ti se zavedajo, kaj pomeni dobro delati v svoji stroki in užitek jih je opazovati. »Zlatih jajc« sicer zdravilišče ne nosi, saj spada v zdravstvo, je pa za pomoči potrebne pravi blagoslov, ki se sam dobro preživlja. Temu danes rečemo sonaravni trajnostni proces dela in razvoj.

Ne morem mimo Eda, Zdenka, Janez in Borisa, ki so žal pokojni, so pa »premikali gore«, da so toplice postajale vsak dan pomembnejša realnost in vsi smo jim stali ob strani, saj je v naši tovarni prevladovalo timsko delo in takrat si kaj drugega tudi nismo mogli privoščiti, ker ni bilo izšolanih specialistov tako kot je to danes, ko prav za prav za vsak opravek že obstaja vsaj visokošolski zavod, če ne že fakulteta.

Ko se danes kot pacientka sprehajam po toplicah sem presenečena, kako lep in koristen biser smo ustvarjali v nekih letih, ki si danes ne zaslužijo drugega kot zamerljivko »komunistični teror«. Toplice so do kotička zasedene, ker ponujajo ljudem potrebne storitve. Toplice se razvijajo in nudijo vedno več, vrelci v topliških bazenih blagodejno vplivajo na svoje kopalce, ki jim zato še ni potrebno 24 urno varovanja in dom starejših. V simbiozi mladih in starih se vsak dan potrjuje prijaznejši del medgeneracijskega družbenega dogovora.

Greste kdaj v toplice?

Anhovo, 22. februar 2024

S prehodom na zelene tehnologije še začeli nismo, pa imamo v naši državi že prvi konflikt med ljudmi, ki si želimo vdihavati svež in zdrav zrak in zaposlenimi ter njihovimi družinami, ki jim proizvodnja v Anhovem omogoča preživetje ter razvoj. Problem je jasno definiran, odločitev Državnega zbora pa v vsakem primeru razočaranje za ene ali druge. Takih situacij bo vedno več, kaj nam je storiti?

Od vas ničesar ne potrebujemo, samo pustite nam delati! so javnosti sporočili zaposleni v Anhovem. Šlo mi je na jok, ko sem to njihovo izjavo prebrala v časopisu in spomin mi je nehote pobegnil v leto 1995, ko je samostojna Slovenija sporočila približno dva tisoč zaposlenim, da SDK ne potrebuje več. Usodno sporočilo države ni z ničemer vsebovalo česar koli o tistih, ki so zgubili zaslužek, tudi sindikat je molčal. In ta trenutek je zdaj usoden za Anhovo, včeraj je bil za zaposlovanje v kemični proizvodnji v Krškem in jutri bo verjetno aktualen v Šoštanju in Jesenicah. Je kdo v državi na katerega se v taki situaciji obrnejo oči v upanju na pridobitev nadomestila za nedoločen čas tistih, ki so ostali brez dela, lokalne skupnosti kot tudi nadomestilo za zgubljene davčne prihodke proračunov. Pod dikcijo nadomestilo ne gre za denar pač pa za razvojne zelene tehnološko tehnične projekte, ki jih obetajo raziskovalci, znanstveniki in promotorji digitalizacije. Če ti ne bodo rojevali uporabnih proizvodnih postopkov, ki ne bi uničevali narave, je pričakovati, da jih bo potrebno kupovati v tujini za kar je treba ustanoviti sklad tveganega kapitala in, če jih na svetu ni, kot pravijo Anhovci, kaj bomo storili? Odgovor se skriva v vprašanju ali zmoremo razvojni ciklus brez cementa, kdaj in kako ter brez njegovega uvoza. Bezam izziv načrtovalcev razvoja v državi, v Sloveniji, kjer se najde vedno dovolj časa za afere in irelevantne probleme za državljane, ne ponuja pa tehnološko tehničnih rešitev za stvarno varovanje in razbremenitev narave.

Pravico imamo vsi vdihavati zdrav zrak, tudi prebivalci okoli cementarne Anhovo(!) zatrjuje civilna družba. Nikogar ne poznam, ki se s tem ne bi strinjal in mirno tudi priznal s podpisom. Kaj pa to pomeni za profesionalne strokovnjake, ki vedo kako ravnati, da bo zrak zdrav tudi v Anhovem, če se država ne more še odpovedati rabi cementa. Bodo kakšno varovalo za vdihavanje čistega zraka uveljavili zdravniki s preventivo, bodo urbanisti morda razselili okolico cementarne, gozdarji nasadili drevesa, ki hitreje čistijo zrak, imajo morda vodni viri in vodni strokovnjaki zamisli, ki jih ne poznamo še in tako naprej postavljajmo vprašanja in terjajmo strokovne odgovore ljudi, ki jih desetletja šolamo zato, da bodo stvarne probleme reševali ne pa delali po bifejih in drugih prekarnih delih. Anhovo je izziv za vse stroke, dokler brez cementa ne moremo, je izziv tudi za ekonomiste, ki morajo v iskanju rešitev prispevati svoj delež najmanj s sledenjem ekonomike, ceno financiranja in vpliva na fiskalno politiko.

Anhovo za Slovenijo ni nekaj novega, prvi cement so ponudili na trgu pred 103 leti, cementarno so modernizirali pred šest desetletji in azbestno cementne izdelke prenehali delati 1996, leta 2009 so proizvodnjo cementa uskladili z evropsko in nacionalno še vedno veljavno zakonodajo. Anhovo torej živimo že sto let in zato tudi upravičeno pričakujemo, da profesionalci, ki jih cementarna plačuje, naredijo vse kar je v njihovi moči in znanju, da se zrak okoli cementarne izboljšuje in po kakovosti približuje zraku, ki v Sloveniji prevladuje.

Opisani primer varovanja in zagotavljanja zdravega zraka v Anhovem je poučen opomin nam vsem. Če si danes ljudje ne morejo zgraditi niti doma brez cementa, potem mora obstati, ukrepi stroke pa morajo zagotoviti vse znane pogoje za vsak dan boljši zrak. V Civilni družbi lahko takoj zahtevamo le zmanjšanje proizvodnje za morebitne tržne presežke v državi, zavzemati pa si moramo močneje kot do sedaj, da se proizvodni procesi sproti posodabljajo.

Menite, da cement še potrebujemo?

Olimpijada 1984, 21. februar 2024

Ljudje potrebujemo spodbude, da bolj optimistično pogledamo na trenutne probleme in se duhovno pripravljamo na nove izzive. Skoraj vse vele prireditve v času mojega življenja so mi ostale v trajnem spominu. Doživljala sem jih kot otrok na šolskih proslavah, jih soorganizirala v dijaških in študentskih letih tako v šolskih klopeh kot na terenu kjer sem živela, da ne govorim o podvigih v brigadah in na delovnih mestih moje dolge delovne dobe. Samo po sebi se je razumelo, da smo na vele prireditve republike in države odhajali množično, se tam vedno lepo imeli ob čudovitih kulturnih ali športnih predstavah in se seveda, veselili pomembnih gostov, posebno predsednika države..

Prvi državni vele shod smo doživeli v Dolenjskih toplicah kjer smo peli združeni pevski zbori. Odpeljali smo se s s tovornjakom. Bilo nas je kot listja in trave kamor si pogledal in zasedli smo polja od dostopne ceste do straških hribov. Prišel je tudi predsednik države in s svojim optimizmom navdušil množico, po shodu pa je z lokalnimi partijskimi organi obračunal zaradi napada na škofa Vovka. Še mnogo let je po mojem mestu odmevov njegov nezadovoljni in kritični glas.

Vele shod na Ostrožnem poimenovan Štajerska v borbi je 19. septembra 1954 je obiskalo 350000 ljudi z 100 vlaki, 3000 avtobusi in tovornjaki, 800 osebnimi avtomobili, 200 vprežnimi vozili in 6000 motocikli in kolesi. Za prireditev so postavili malo mestece s tristo paviljoni s hrano, pijačo in cigaretami, napeljali vodo in elektriko. Udeleženci smo pojedli 105 ton kruha, 45 ton mesa, 20 ton grozdja, tone bonbonov in peciva. Popili smo 600 kg kave, 750 hl vina in 750 hl piva. Baje je vse našteto lepo dokumentirano v Arhivu Celja. Na raznih mestih shoda so bile prireditve opere Prodana nevesta, koncert Slovenske filharmonije, … kar tri dni so trajale. Ja, tudi maršal je prišel, doživel enkratni sprejem in udeležence nagovoril v optimističnem žargonu. Seveda sem bila na tem znamenitem shodu, tudi zato, da sem videla predsednika, vendar je bilo odločilno nekaj drugega. Bili smo dijaki, želeli smo si zabave, kot si to želijo današnji šolarji, navduševala nas je prireditev v celoti. do tribune sploh prišli nismo, saj smo ov vsakem grmu zakurili ogenj, se družili s sosedi, peli »Veselja ni nikjer«, plesali in uživali. O vsiljevanju kakšne doktrine ali ideologije ni bilo niti pogojev niti poskusov, bil je to lep, prešeren in uspešen piknik množic v času, ko je bilo nujno varčevanje vsega in povsod a imeli smo tudi mir, varnost, svobodo. Si predstavljate kakšen business je bil ta vele shod? Kaj ga presega danes?

Razmere v osemdesetih letih so bile spet ne obetavne, tudi po zaslugi nas Slovencev. Predsednika že dolgo ni bilo več, državo je vodilo ne enotno predsedstvo, vojska je krepila svojo moč, rezultati gospodarjenja so zgubljali zalet. Začeli so se uveljavljati nacionalizmi. Želeli smo si čvrsto roko in pametno, razsodno vlado. Morda so v tem času nas najbolj povezovali kulturniki in športniki in v tem gnezdu se je skotila ideja o lokaciji zimske Olimpijade v naši državi. Bile so tudi kritike, vendar je večina idejo podpirala, ker je v slabi ekonomski situaciji potrebovala spodbudo, vele shod optimizma, dokazila o sposobnosti uresničiti najzahtevnejše projekte. Pooblaščeni organizatorji so načrtovanje in izvedbo projekta zaupali Slovencem in mi bi storili prav vse, da Olimpijada uspe; najprej zato, ker nam šport veliko pomeni in smo v svetovnem snežnem športu že poznani in drugič zato, ker bi se tudi požrli, če bi morali priznati poraz. Sem prepričana, da je to bilo popolnoma jasno tudi Juretu, ko je vozil svojo znamenito »srebrno« progo. Naj še poudarim resnico, da so nam Slovencem bili prebivalci nekdanje države zelo naklonjeni, celo občudovali so nas zaradi uspešnih razvojnih dosežkov. Pripravljenost Slovencev, da opravijo tudi najtežja dela za Olimpijado, je bil prvi klic k ponovni združitvi moči republik za dosego skupnega uspeha.

Morda potrebujemo tudi danes kaj spodbudnega za vse ali večino kar smo sicer doživljali desetletja v Planici, žal pa komercializacija ne povezuje niti ne spodbuja optimizma.

Se bi udeležili večjega shoda državljanov in državljank Slovenije?

Gorenjski slavček, 20. februar 2024

V Gradcu, prestolnici zvezne dežele Štajerske in pobratenem mestu Ljubljane so v počastitev kulturnega praznika Slovenije uprizorili našo slovensko opero Gorenjski slavček. Gradec je drugo največje mesto v Avstriji z okoli 330000 prebivalci, ki so 10. februarja 2024 prvi slišali in videli slovensko opero na nemško govorečem območju. Vest o uprizoritvi Gorenjskega slavčka v Gradcu me je razveselila, saj se vedno se razveselim, če mala Slovenija kaj dobrega prispeva za blagor sosedov, dobro se mi pa tudi dozdeva pozornost do našega kulturnega praznika, ki bi lahko imele tudi druge dežele sveta.

V Gradcu so uprizorili originalno izvedbo opere Gorenjski slavček., odstranili so prizore in pesmi, ki so jih dodajali režiserji te opere v Ljubljani. Režiser predstave je Janusz Kica, ki je z občutljivim očesom pogledal na navidezno preprosto zgodbo in pod površjem odkril številne eksplozivne podrobnosti. Izvedbi je dirigiral Marko Hribernik, scenografijo podpisuje Marko Japelj, kostumografijo pa Leo Kulaš. Koreografija je delo hrvaškega koreografa Leonarda Jakovine. V uprizoritvi nastopajo člani ansambla graške opere. Uprizoritev bo tudi posneta, da se bo ohranila v dediščini obeh narodov.

Gorenjski slavček je komična opera v treh dejanjih Antona Foersterja. Libreto je napisala Luiza Pesjak. nastala je na pobudo Dramatičnega društva, ki je leta 1869 razpisalo nagrado za slovensko opereto. Gorenjski slavček pripoveduje o razpetosti med ljubeznijo do doma in hrepenenjem po velikem širnem svetu. Preprostost in razumljivost zgodbe, sporočilnost, dogajanje v domačem okolju, komične situacije, ljudske pesmi, navidezna »zmaga« nad tujcema, ljubka, iskrena glasba - vse to so dejavniki, ki Gorenjskega slavčka uvrščajo še danes med največkrat izvajane in najbolj priljubljene slovenske opere.

Nastopajo kmetje in vaščani, krčmar, župan in njegov jecljajoči pomočnik, francoski učitelj petja z ženo, študent Franjo zaljubljen v Minko ter njegov prijatelj, Minka in njena mati. V prvem dejanju se vaščani predstavijo in pozdravijo Franja, ki se je vrnil iz tujine.. Franjo zapoje arijo, ki razkriva hrepenenje in ljubezen do domače vaši, do domovine in je najbolj znana. Minka s pesmijo Nebeško sonce pozdravi njej ljubega Franjo in skupaj nadaljujeta duet kar sliši iskalec novih glasov. Pevca izpovesta, da je najlepši pevski glas samo v srcu. Pred krčmo se uprizori slikovit in melodičen prizor Allons, allons deklice moje… Drugo dejanje se zančne s smešnim prizorom župana in obžalovanjem iskalca glasov, da slavčka še ni našel. Zasliši glas Minke in jo vabi v tujino na šolanje, Minkini mami podari znesek potreben za najemnino. Ko Franjo to izve zaprosi župana za pomoč, da bi Minka lahko ostala doma, vaščani mu prikimavajo. Tretje dejanje se začne z domačimi pesmimi in plesi, potem obsodijo tujca ponarejanja denarja, Minka ostane doma in s Franjem. Za vse se dobro konča.

Ne vem več kdaj sem prvič videla to opero, spomnim pa se vožnje z vespo, ko sva z mami hitele na predstavo. Minko je pela mamina prijateljica iz mladosti, primadona Vilma Bukove. Na povratku domov sva na glas prepevali »Vsi so prihajali« in še vedno si jo zabrundam, če sem preveč sama. Vilma je bila pozneje tudi moja prijateljica in skupno sva v Trebnjem uživali na prireditvah Tabora, ob občinskih praznikih in raznih kulturnih prireditvah. Zadnji dom ima v Metliki poleg soproga.

Vsekakor si oglejte opero Gorenjski slavček, uživali boste!

Valentinovo, 19. februarja 2024

Na letošnje Valentinovo me je zmotil Nasmeh milijonu neverjetni podvig advokatke, ki si je zagotovo lahko privoščila želeno slavje ali drugo pozornost za praznik. Ker pa je Valentinovo praznik ljubezni je prav, da se ga vsako leto spomnimo in na ta dan posvetimo pozornost svojim ljubezenskim čustvom. Sicer se mi dozdela, da lepota praznika popušča, imeli smo nekaj omembe vrednih prispevkov v medijih, tudi boljše trgovine so izpostavile poznane sladkarije, ne vem pa kako so se odrezale cvetličarne. Še par let nazaj sem dobila na ta dan celo jaz pri svojih letih kakšen cvet, kakšno kavico na poti in podobne drobne pozornosti, ki so me razveseljevale bolj kot zlato, saj so mi cvetovi pripovedovali lepe misli okolja in njihovo empatijo do mene. Ostajam torej simpatizerka Valentinovega.

Toda povejte mi dobri ljudje, je danes še kakšna ljubezen, ki ne bi bila povezana s seksom. Ni filma brez seksualnega poljubljanja, ljubezen zakoncev je že tolikokrat osvetljena in predstavljena iz vseh mogočih in nemogočih zornih kotov, da se nam je že kar priskutila. Pa kaj ti filmski ustvarjalci res nimajo nobenega inovativnega navdiha, ki bi dokazoval povezanost zakoncev brez trajno ponavljajočih se prizorov ljubljenja v postelji. Ljubezen med zakoncema obstaja ali pa ne, če pa v vsakem filmu vsi trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni, si ljubezni po svoji podobi želijo, dejansko pa nenehno iščejo nove ljubezni, izpade vse skupaj kot drugorazredna komedija, tisto v postelji pa posiljena scena.

Ljubezen v vseh oblikah in pri vseh ljudeh je nujno spoštovati in se do nje primerno vesti, se pravi ne dovoliti, da na splošno postaja vulgarnost. Ljubezen med ljudmi naj bo njihova intima, želja in hrepenenje po sreči. Obstaja več vrst ljubezni oziroma ljubezen do različnih oblik življenja in dela. Vedeti moramo, da ljubezen spodbuja razmišljanje in raziskovanje kar je osnova za nenehno poboljševanje odnosov med posamezniki, zakonci in družbe kot celota. Ljubezen do otrok svojega rodu je brezmejna in brezpogojna in jo imenujemo materina ljubezen. Ljubezen je zdravilo za zasvojene, bolne in tiste s posebnimi potrebami. In tako naprej! Vsak ima svojo ljubezen ki ga navdihuje in mu zbuja hrepenenje po življenju.

So pa tudi naše »skupne ljubezni«, ki se ne ločujejo po spolu in nas navdihujejo v prizadevanjih za naše skupno dobro. Ljubezen do domovine ustvarja čudeže. Spomnimo se na slovenske študente na Dunaju leta 1848 med katerimi je nastal podstat za nacionalno organiziranost Slovencev. Kakšna ljubezen do domovine so gojili udeleženci odpora proti okupatorju, da so se odpovedovali celo življenju, da bi bila svobodna. Premislimo kako pomembna je ljubezen vsakega od nas do narave, rek, planin, lokalnih posebnosti ter podobnih danosti in kako zgleda okolje na primer okoli Litijske 51, kjer je ta ljubezen očitno odmrla. Naj še omenim le ljubezen do samega sebe, ki bi ji morda morali reči oblikovanje osebnosti sposobne razsodnega odločanja. Če zaupaš vase, se imaš rad tudi uživaš v izpopolnjevanju svojega znanja, vzljubiš dobre knjige in iščeš gradnike za krepitev svoje ustvarjalne moči.

V ljudskem žargonu ima ljubezen številna imena in se izkazuje na včasih res čudne načine. Za moje sošolce je ženka, ki so ji naklonjeni, imenovana »Micka« ali malo manj naklonjeni »Francka«. Moja mama je bila za očima Tona. Če pri hiši popušča zagretost po prvih dneh ljubezni se naziv spremeni v »moja Stara«, namesto rož pa Stara dobiva tisto, kar hiša potrebuje.

Kako si pa vi urejate svoje ljubezensko življenje?

Nadzorniki v društvu, 18. februar 2024

Kjerkoli danes »zaškriplje« s kakršnih koli razlogom, se mediji razpišejo in razgovorijo na veliko o nadzoru, ki da ga ni ali pa je neustrezen. In prav imajo. Kot dolgoletna profesionalka na tem področju to vem že od sprejetja zakonodaje, ki je prenašala nadzor iz profesionalnih organizacij na notranje nadzorne odbore in svete organizacij ali kot bi rekli v nekdanji državi na »komisije za delavsko kontrolo«. Ne govorim o presoji pač pa o pripravi strokovnih dokumentov, da je presoja sploh možna. Živo mi je ostalo na primer delo nadzornega sveta telekomunikacij izpred dvajset ali več let, ko je njihov nadzorni odbor sestavljala takrat priznana elita in kot »Dedek Mraz« delila soglasja k sklepom pristojnih organov tega takrat bogatega gospodarskega velikana. Nikomur od nadzornikov ni prišlo na pamet, da bi na primer vprašal ali se uresničuje poslanstvo podjetja, njegova vizija, načrtovani cilji, dolgoročni načrti ali letni plan. Posledica nadzorne šlamparije, ki je bila bogato nagrajena, je bil nastanek ustreznejše konkurence, ki je osvojila Slovenijo.

Problematika nadzora je v naši državi potrebna ponovne presoje po mojem mnenju zlasti zaradi dorečenosti kaj zakonsko pomenijo dikcije »delovanje« in »poslovanje« katerekoli organizacijske oblike dela. Delovanje zajema izdelovanje izdelkov ali opravljanje storitev pomeni nabavo, proizvodnjo, prodajo, ves denarni tok, poslovanj pa izboljšave v delovanju, ki se izkazujejo v časovnih ali drugih primerjavah v skladu s standardizacijo informacij. Od vsega tega je danes zakoreninjeno delo nadzora le za pregled bilance stanja zadnji dan v letu in izkaz prihodkov in odhodkov v letu poročanja. Vse drugo so velike izjeme, tako velike izjeme, da jih družba celo nagrajuje.

Druga plat problematika nadzora pa se izkazuje preko počutja in zaznav nadzornikov. Vsak od nas težko pove drugemu, da je v nečem neustrezno ravnal. Vsak, ki ga ta dikcija doleti, če ima kolikor toliko vesti, se bo čutil prizadetega, iz tega nastaja nov odnos med njima in le s skrajnim naporom je možno umiriti čustva. Pozornost je potrebna pri tem ker praksa dokazuje, da lahko prihaja namerno do zdrah in preko njih do javnih afer, celo mojstri so se oblikovali za taka dejanja. Objektivnost presoje je v takem primeru več kot otežkočena.

Prepričana sem, da je na Slovenijo zelo dobro, ker imamo Združenje nadzornikov, v njegovi režiji voden register usposobljenih za nadzor, redno izobraževanje registriranih nadzornikov in redne informacije o razvoju metod nadzora v EU in v svetu. Bi bilo pa dobro preveriti, kdo vse sedi v nadzoru pa ni vpisan v register.

Še pa še problemov bo potrebno rešiti predno bomo z nadzorom današnjega časa zadovoljni, med drugimi tudi nadzor v društvih in organizacijah prostovoljnega dela. Sodelujem v nadzoru zelo potrebnega društva, da bi se naša akademska sfera vsebinsko krepila, pridobila stabilne vire financiranja in javni nadzor. Že več let pišemo nadzorniki o nalogah, ki bi jim upravni odbor društva moral posvetiti več pozornosti, pa smo slabo razumljeni, da ne rečem kar prezrti in to ne namenoma ampak preprosto društvo ne dojame svojih prilik in priložnosti, da vsebinsko obogati svoje delo, funkcije pa jemlje bolj kot čast in ne toliko kot uresničevanje ciljev statuta. Vprašujem se ali sploh smemo nadzirati nekoga, ki se je prostovoljno vključil v društveno delo? Če pa nadzor le vzamemo kot preverjanje njegovih obljub, pomembnih za razvoj cele pokrajine in njenih mest in posledic če jih ne izpolnjuje, pa je nadzorni odbor prva in prava instanca.

Sodelujete v katerem organu nadzora, kako ravnate?

Darilo SKB banke, 17. februar 2024

Komitent SKB banke sem od kar je naša Micika postala vodja enote v našem kraju. Skupaj sva ocenili, da nudi vse kar občan potrebuje, da je dokaj racionalna in zanesljiva v poslovanju, saj je nastala iz nekdanje Stanovanjske banke, ki jo vodil meni dobro poznan bančnik. Težav v poslovanju z njo ni bilo nikoli, modernizirala in digitalizirala se je sproti, lahko bi rekli pred drugimi, res pa je vedno poskrbela za racionalnost tudi tako, da je tarife prilagajala novim razmeram. Da bi ta častitljiva, nekoliko konservativna banka kdaj koga nagrajevala, ni bilo slišati tudi ne pričakovati, njena boniteta je bila dobra, ostala je dobra tudi po privatizaciji in nastopu Francozov tako, da ne vem razlogov za njeno prodajo kupcu iz Madžarske. Srčno upam, da bodo ostali odnosi do komitentov dobri in poslovanje z njimi varni.

Ob letošnjem kulturnem prazniku pa nas je SKB banka prijetno presenetila z 20% popustom pri ceni vstopnice za ogled opere La Boheme v ljubljanski Operi. Napisali so, da umetniške užitke želijo približati tudi nam. SKB banka je že vrsto let podpornik kulture in glavni sponzor sezone 2023/2024 SNG Opere in balet Ljubljana. Popust pri ceni vstopnice nam podarja ob Kulturnem prazniku Slovenije 8. februarju.

Hvala vam dobri bančniki tako za bogatenje naše kulturne vzgoje kot za že omenjeni popust. Ne samo veličastni Olimpijci tudi komitenti z visoko stopnjo kulturnega obnašanja in delovanja z vami kot tudi z državo in družbo, je pomembna promocija vaših prizadevanj za pošteno in ustvarjalno bančno poslovanje. Že dva meseca pred predstavo je parter opere skoraj razprodan, rezervacije vsakodnevne kar dokazuje, da je vaše ravnanje dobrodošlo in želeno.

Tisti, ki vidimo v kulturi učilnico in vizionarstvo, si srčno želimo, da bi tudi prihodnji lastniki banke ohranjali in razvijali pozitivne vezi s kulturnim ustvarjanjem in s tem bogatili Slovenijo, ki kot majhna država po območju lahko pripomore k vedno boljšim odnosom med narodi le s svojo kulturo veličino izkazano v knjigah svojih avtorjev, v vsebinsko kakovostnejših mednarodnih prireditvah in drugih prispevkih, ki narode vabijo k sodelovanju, sporazumevanju ne pa v vojne in nasilja. Vaši razmisleki o kulturi so v preteklosti že pripomogli v akcijah Rastoče knjige kot vseslovenskega gibanja za duhovni razvoj prebivalstva in dobro bi bilo, da ga morda skupno nadaljujemo tudi v prihodnje.

Razvojna pot našega bančništva, gledano skozi oči komitentov, je tehnično vsakdan boljša ne samo zaradi digitalizacije, predvsem vaši svetovalci opravljajo dobro svoje delo. Seveda pa to ne bi mogli reči za vsebino poslovanja z našimi prihranki. Plačilni promet je dobra tržna storitev, ki bogati bančne dobičke, ne bogati pa varčevalce oziroma lastnike prihrankov. Bančniki ste v glavnem ekonomisti in dobro veste, da so nas na fakulteti poučevali o nujnem nenehnem kroženju denarnega kapitala ker se sicer le-ta ne more oplajati. Naš stanovski problem je po vsebini v tem, da naši prihranki ne pospešujejo razvojnih in tržno donosnih projektov, ne pripomorejo k bogatitvi skupnega dobra in ne omogočajo ugodnejših pogojev kreditiranja, zato tudi varčevalci nimamo zanje donosa ali kakršne koli stimulacije. Prave bančne posle čim bolj pospešujte, pritiskajte na vzvode razvoja in vzdrževanja, da skupaj najdete poti do vedno hitrejšega kroženja denarja. Ne izgovarjajmo se na zakonodajo, če ima Državni zbor čas za božične lučke, kurente in boksarje naj za božjo voljo še posodablaja zakonodajo!

Poslujete s SKB banko?

Imperij, 16. februar 2024

Samo brez strahu pred srednjeveškimi monarhi, tudi tistimi, ki jih danes mediji proglašajo. Pisala bom o zelo aktualni knjigi Imperij, ki jo napisal leta 1992 poljski novinar Ryszard Kapušcinski in v slovenščini prevedel Niko Jež, izdala pa Mladinska knjiga. Veliko sem si obeta od nje in veliko nam tudi dejansko pove. Avtor je naprej skrbno proučil področja svojih potovanj po Ruski federaciji, izbral reprezentativne kraje na vseh štirih straneh velike Rusije in v vsakem kraju popisal tisto kar kraj povezuje z Rusijo ali od nje oddaljuje. Knjiga je vredna pozornosti, o njej se je razpisala naša novinarka Irena Štaudohar, o njej pišejo najpomembnejši časopisi sveta in tudi naš Bernard Nežmah, ki v njej, kot izgleda, išče le ekscese partije.

Knjiga Imperij opisuje razmere ruskih narodov pred drugo svetovno vojno pa vse do konca osemdesetih let preteklega stoletja. Avtor je uvodoma poudaril, da knjiga ni zgodovina Rusije in nekdanje ZSSR niti zgodovina rojstva in propada komunizma v tej državi. Potoval je ter opisoval svoje videnje razpadala mogočne sovjetske velesile ter krepitev Rusije s svojimi imperialnimi težnjami. Kot otrok je avtor živel v mestecu Pinsk in doživljal represije, ki so jih sovjeti uporabljali pri odstranjevanju zanje motečih ljudi, tudi avtorjevega očeta in učitelja. Bila je vojna in zato veliko pomanjkanje vsega, toda on je postal novinar in njegova poljska agencija ga je pošiljala po svetu da bi pisal prispevke. Že leta 1958 se je čez Sibirijo vračal iz Kitajske s Transibirsko železnico ter spoznaval v Rusiji nadzor izvajanja omejitev, prepovedi in navodil. Presenečala ga je prostranost mrzle, ledene in zasnežene Sibirije, še bolj pa diktatura, ki je prevladovala nad prebivalstvom. V letu 1967 je potoval po južnih republikah države kjer se je seznanil z bogatim kulturnim izročilom ikon in fresk v Gruziji, pa tudi zorenje njihovega konjaka v hrastovih sodih. S posebnim zanimanjem je proučeval Armenijo, pritiske sosedov nanjo in tragedijo z Gorskim Karabahom. V Azerbajdžanu je videl podrejenost nafti in trgovini z njo. V naslednjih petih republikah je občudoval poti nekdanje civilizacije svilne poti, naravne danosti kot so puščava in nomadstvo ter veliko dobronamernost ljudi, da ohranjajo svojo kulturo kljub neštetim osvajalnim pohodom v vseh časih njihove poselitve. Koncem osemdesetih let je kar tri leta potoval po opešani Rusiji v kateri se je pričakovalo veliko sprememb. V Moskvi so se demokratična prizadevanja usmerjala v uresničevanje imperija velike Rusije medtem ko so demokratična gibanja v nekdanjih republikah usmerila prizadevanja v osamosvojitev ter približevanju sosedom in zahodnim vrednotam. Pomembna gospodarska področja kot na primer rudnike premoga, diamantov in zlata, ki so nastala iz kazenskih nekdanjih taborišč služijo uresničevanju imperija velike Rusije. Prenova ozemeljsko tako prostrane države poteka postopno in zelo počasi saj je v njej preko sto narodnosti v različnih fazah razvoja, z različnimi verstvi in jeziki ter z veliko mero nesoglasja med cilji državne oblasti in cilji republik, ki postajajo države. Tu ni možno opisovati kaj vse je na svojih potovanjih avtor ugotovil, zaznal in ocenjeval, prebrati je treba knjigo o ljudeh, naravi in državi v velikem ozemeljskem kompleksu. Tudi zaradi svojih zgodovinskih vlog v preteklosti je obremenjena z številnimi problemi in v pretežnem delu države še vedno išče možnosti za človeka vredno življenje.

Popotniki mojega okolja smo 2009 leta obiskali Uzbekistan in ugotavljali, da se tamkajšnje življenje zelo hitro približuje življenju pri nas posebno po mestih kot je Samarkand. Njihova bogata kulturna dediščina privablja številne turiste, njihovo gospodarstvo napreduje s sodelovanjem Uzbekistana v mednarodni trgovini, tudi naša največja delniška družba je v Taškentu odprla svoje predstavništvo

Boste prebrali knjigo Imperij?

Slovenija in reforme, 15. februar 2024

Že ko zaslišim besedo reforme me mine poslušati naprej karkoli, dobrega ali slabega. To besedo danes kot papige ponavljajo ne samo elite ampak tudi strokovni krogi in modrijani, ki želijo ohraniti vse tako kot je, čeprav se dobro zavedajo, da v škodo večine. Nešteto reform je bilo že napovedano, izvedeno in skritizirano, ker niso dale pričakovanih učinkov ali pa so ti bili v nasprotju s pričakovanji. Namesto preobrazbe neke ureditve, so reformisti le dodajali nove določbe (npr.: kam plačevati dajatev) ali ukinjali tisto kar se v praksi ni več uporabljalo (npr. ročno izdajanje računov). Toda reforma se nanaša na spremembo ali izboljšavo nečesa v politiki, gospodarstvu ali v družbi. Gre za načrtno spreminjanje obstoječega sistem ali strukture z namenom izboljšanja učinkovitosti, pravičnosti ali drugih ciljev. Izvedba reforme je praviloma kompleksen proces, za katerega je skrbno oceniti učinke na različne dele družbe.

V Sloveniji načrtujemo davčno, zdravstveno, šolsko, vojaško in druge reforme, vse istočasno, hitro z javno razpravo o kateri se ne ve kdo sodeluje, s kakšnim mnenjem, predlogi, ukrepi in na podlagi kakšnih analitičnih podatkov. Lahko tudi, da je moj pogled pomanjkljiv toda v sredstvih javnega obveščanja ni možno pridobiti kaj ustreznejšega za pojasnilo.

V davčni reformi so baje predvidene nekatere višje davčne stopnje in nekateri na novo uvedeni davki. Kako je z obdavčitvijo premoženja, kapitala elite, razbremenitev plač od davkov, davčne kapice, davčno stimulacijo za deficitarne dejavnosti, podjetništvo v kulturi in zagonskih podjetjih in še mnogo drugega naši neodvisni in avtonomni novinarji ne sporočajo.

Za zdravstveno reformo vemo, da se debata razvija izključno o plačah zdravnikov, najprej mlajših, potem starejših, potem privatnikih, ki razpolagajo s kakšno samostojno mašino za diagnosticiranje in seveda o podkupninah in drugih mazilih, da zdravstvena kurativa zaživi. Ne prezrimo opozorila dr. Bogomira Kovača, ki pravi, da mora zdravstvena reforma izhajati iz potreb pacientov, ki so danes verjetno drugačne kot so bile pred 30 leti. Pacientovim potrebam primerno je organizirati profesionalno upravljanje tako dela kot zbiranja sredstev za financiranje zdravstvenih delavcev, pomeni vseh, ki so pacientu potrebni neglede na zdravnika, sestro ali kuharico. Na ta način bi se v zdravstvu razbile monopolistične hobotnice javnega sektorja in njenih koruptivnih praks ter čudaške ekonomike ZZZS. Potrebujemo metodologijo reinženiringa, da poslovanje zdravstva posodobimo.

Naj omenim še šolsko reformo, ki jo predlagajo sociologi in pedagogi kot Novo družbeno pogodbo za vzgojo in izobraževanje ter iskanje možnosti za formiranje tipa osebnosti, ki bo znal živeti v času družbenega prehoda in ga sooblikovati. To pa je seveda nekaj drugega kot sprememba učnega načrta, sprejem novega zakona o osnovni šoli in novega Nacionalnega programa. Reforma vzgoje in izobraževanja, ki se trenutno kaže v akcijah za ustanovitev Mega vrtca v prestolnici, strokovno neustreznem šolanju na domu, masi okoli 200 šolo obveznih otrok, ki niso v šoli, 100 privatnih vrtcih, visokošolskem študiju po Bologni brez slovenščine in večji del na prekarskem delu in še bi lahko naštevali, da o kadrovski suši ne govorim.

Pa saj ne smemo samo tarnati, toda v tem prispevku obupujem samo nad strokami, ki ne ločijo zrna od plevela. Potrudimo se vendar in uredimo, kar nam je potrebno!

Kako pa vi gledate na te in podobne reforme?

Nasmeh milijonu, 14. februar 2024.

Že nekaj dni mi ne gre iz glave fotografija iz našega dnevnega tiska na kateri se prešerno smeji gospa, ki je s svojo asistenco pri ugodnem kupoprodajnem poslu pridobila milijon EUR. Nikakor ne bi želela vplivati na njen nasmeh vse dotlej, dokler pristojni organi ne ugotovijo kaj morebiti kaznivega. Ne zgodi se vsak dan, da ženska s poklicem varovanja zakonitosti in spoštovanja pravne države, dobi za svojo asistenco milijon EUR. To je do sedaj veljalo predvsem za moške, težke poslovneže in managerje, pri tem primeru pa smo priča, da feminizem tudi ženskam nudi res pomembne in veliko vredne priložnosti.

Nasmeh milijonu nam pove marsikaj, predvsem to kar radi ne slišimo in ne vidimo. Je izziv »amorfni masi« kot bi dejal mojster mešetarjenja z Odeoni in nadstandardnimi stanovanji. Nasmeh gospe potrjuje, da ji je »žlica padla v med« in da se to pač ne more zgoditi vsakemu, ker je za pridobitev milijona potrebno prevzeti tveganje, imeti dovolj poguma in znati opravljati svoj posel. Odvetništvo ni drobnjakarsko zagovarjanje pri ločitvenem procesu, kurjih krajah ali brskanje v registrih, odvetništvo je sestavni del velikih in za stranko uspešnih poslov ne da bi pri tem izbiral stranko po socialnih ali splošno uveljavljenih etičnih merilih. Tisti, ki niso v amorfni masi naj bi bili elita, več vredni, ker znajo izpeljati posel preko kreditodajalcev na dolgi rok, ki kupijo hišo za ustanovitev bolnišnice pa o upravljanju bolnišnice ne vedo nič, ki uspejo pridobiti poceni koncesije za rabo javnih dobrin in še bi lahko naštevali. Za vse te posle, ki kvazi »bogatijo« državo je propulzivna in svetovalna asistenca iznajdljivega odvetnika nujna nas nagovarja nasmeh gospe milijonu EUR, ki podatkov o uspešnosti svojih poslov ni javno izkazovala.

V samostojni Sloveniji se je število odvetnikov povečalo iz 613 na 1737, po drugih virih pa je registriranih odvetniških podjetji v Sloveniji že 2.163, ki v povprečju ustvarijo 44 % dobička od prihodkov. To velja za tiste, ki so dolžni izkazovati svoje poslovanje v kar pa gospa nasmeha milijonu ni bila vključena. Očitno je dela dovolj pa tudi konkurenčnost velika zlasti na področju gospodarstva. Največji porast vključevanja odvetništva v posle je prav na področju gospodarstva kjer so nastala največja odvetniška podjetja celo z licenco odvetnikov iz tujine.

Povejte mi prosim zakonodajni organi države, kako naj tem možganskim pravnim trustom ugovarja skromno državno odvetništvo, kadrovsko podhranjeni državni organi nadzora in nezadovoljno sodstvo? Za njih smo samo nezanimiva amorfna masa, ki ji je potrebno nenehno povečevati davke, da bodo možni veliki posli, ki bodo amorfno maso zaposlovali in ji omogočali minimalne plače. Se Državni zbor zaveda te tragedije, te premoči posameznikov nad močjo države in družbe in če se, kaj bo storil v zaščito skupnega dobra?

Povejte mi prosim delojemalci in drugi prebivalci in prebivalke stari med 20 in 40 leti, kako vi vidite svojo vlogo pri premagovanju rabot sodobne elite s pomočjo odvetništva in koncentracije premoženja pri eliti kot ga trenutno doživljamo? Ste že med elito ali pa si boste prizadevali, da se vanjo vključite s pomočjo gospe z nasmehom milijonu, boste otroke prepustili trgu dela in amorfni masi, se res ne boste potrudili kaj spremeniti v korist večine? Razviti Zahod se je že globoko zamislil, poglejte kdo in zakaj je na ulicah Nemčije ali Anglije, kako zagrizena je preteklost v Italiji do sodobnih gibanj, kako in komu ZDA prodaja vedno več orožja,…

Vam je jasno, kako danes pri nas nastaja elita?

Skrb za avto, 13. februar 2024

Clio je že dolgo moj voznik in zadnji avto, ki ga imam. Ko sem ga kupila sva še vandrala na Krk, pa vsak teden k vnukoma, tudi na izlete sva se odpeljala in, dokler si nisem polomila kolkov, uživa drug z drugim. Ko sem prišla na bergle je Clio postal nenadomestljiv za nabave, lokalne prireditve posebno v nekaj kilometrih oddaljenih razstaviščih in drugih nezahtevnih dogodkih ob belem dnevu. Tudi letos bom morala razmisliti ali naj podaljšujem vozniško dovoljenje, čeprav to skoraj moram narediti.

Ob rednem servisu mojega zadnjega avtomobila so oživili mnogi spomini na naša mladostna prizadevanja da bi si ga zagotovili dober avto, da bi ga vzdrževali kot je potrebno in da bi nam ob hudih pomanjkanjih dobrih cest, varno služil. Imela sem že kot študentka in brigadirka šoferski izpit za motor za kar sem morala opraviti tečaj iz prve pomoči, tečaj motoroznanstva in preskus s prometnimi znaki in križišči. V brigadi sem opravila tudi vse formalnosti za izpit za traktor kar pa uradno nisem uveljavila ker ga nisem potrebovala. Vožnje z motorjem me je naučil očim, motoroznanstvo sem praktično spoznavala ob asistenci mehaniku, starejšemu tovarišu, ki je skoraj vsak teden popravljal našo vespo, da sem lahko z njo vozila mamo od Pengova na Ižansko cesto. Prvo leto zaposlitve sem opravila izpit za osebni avtomobil in pri zastopstvu v Beogradu naročila avto Škoda. Potem, ko sem dostavila vse papirje in plačala v celoti avto, sem ga dobila po enem letu in to po številnih urgencah in prošnjah prijateljic in prijateljev v Beogradu. V času čakanja sem uporabljala fička pok. Silve in nekaj časa pridobila NSU od očima, ki je kupil zase in za mojo mamo novega. Škodo smo uporabljali kar nekaj let, v njej smo bili večkrat na Korčuli, kar naprej se je kvarila in v Servisu Pionir sem imela veliko pomoč, ker ga je vodil lastnik hiše v kateri sem bila podnajemnica.

Potem je z avtomobili nastopil IMV in naše mesto spremenil v Meko avtomobilizma. Najprej so ponudili trgu neke izpopolnjene kombije, primerne tako za obrtnike kot poštarje in druge transporterje manjših količin. Očitno so podcenili tržne potrebe ali pa so imeli težave z materiali in posameznimi deli. Kupci so se tepli zanje, iskali so stranske poti, da bi se uvrstili v vrstni red, čakati so morali tudi eno leto. Interes kupcev po kombiju Trafic ni popuščal desetletja. Kmalu za kombiji so razburili trg z Roverji in Katrcami ter Renaulti od 5 dalje. Vse je šlo za med, kupcev je bilo vedno več kot avtomobilov in IMV je resnično izkoristil vse mogoče in nemogoče vzvode nekdanjih uvozno izvoznih omejitev, da bi povečal proizvodnjo. Mi, kupci iz njegove soseščine, smo v dobah visoke inflacije, pri njem kupovali nove avtomobile vsaki dve leti ali še preje. Kadar inflacije ni bilo smo si zagotovili tudi avtomobile drugih proizvajalcev, posebno potem, ko se je z licenčnimi avtomobilskimi posli začela baviti vsaka republika. S sinom sva nekaj let imela suzukija, pa nemško astro, vendar smo se vedno vračali v IMV, kjer so vzorno uredili tudi servisiranje.

Z leti se je trg avtomobilov najprej umirjal z večanjem ponudbe proti devetdesetim pa tudi bistveno spremenil. Ponudba je narasla do take meje, da se je moralo razviti oglaševanje, postopoma je ponudba presegla povpraševanje in tako je še vedno. Z avtomobili so naraščali stroški od uvedbe pristojbin za ceste do tehničnih pregledov, predpisanih servisov in tako naprej. Avto je postal nenadomestljiv pripomoček družine kot drugi gospodinjski stroji. Danes je že dokaj jasno, da v prihodnje ne bo več bencinarjev, avtomobile bo poganjala elektrika ali vodik, ali bog ve kaj.

Ko smo nekoč mladi razglabljali na nenehnih posvetih, kaj čaka naše gospodarstvo, smo bili enotni, da bodo zdravila potrebna toliko časa, dokler bodo bolezni. Da bo mobilnost ljudi potrebno pospeševati in torej avto ali kakšno še bolj zadovoljivo vozilo pričakujemo od naše lokalne avtomobilske industrije. V ta namen smo ustanavljali in krepili lokalno akademsko sfero. Kje ste mojstri?

Je avto za vas pomemben pripomoček?

Februarja 1944 v Črnomlju, 12. februar 2024

Tale blog pišem iz več razlogov. Najprej iz razloga, ker sem bila na Črnomelj močno navezana v svoji delovni dobi. Zavod za izobraževanje odraslih me je v Črnomelj pošiljal poučevati samoupravljavce, predvsem člane delavskih svetov in upravnih odborov podjetji, ki jih v Črnomlju ni bilo tako malo. Razčiščevali smo kaj je premoženje, kaj osnovna oziroma obratna sredstva, kako se ugotavljajo kazalci uspešnosti poslovanja in ocenjujejo dobre odločitve. Veliko smo z Belokranjci sodelovali na področju upravljanja medobčinskih zdravstvenih ustanov, pa seveda v družbeno političnih organizacijah, zlasti SZDL. Desetletja pozneje sem vodila regionalni SDK, gradila prostore za enoto v Črnomlju, sodelovala pri lokalnem upravljanju in se spoprijateljila z mnogimi Črnomaljci. Skupaj smo presojali gospodarske probleme in zanje iskali sprotne ali dolgoročne rešitve. V SDK je bilo v obeh enotah zaposlenih skoraj 20 delavcev, nekaj pa tudi na sedežu. Med nami so se spletale čvrste vezi sodelovanja in zaupanja, ki so trajale še dolgo potem, ko je bila SDK ukinjena.

Predvsem Črnomaljci pa tudi drugi prebivalci so še po več desetletji radi poudarjali svoj položaj v času, ko je bil v Črnomlju sklican Prvi slovenski parlament. S komerkoli si se pogovarjal je o tem dogodku vedel veliko, mnogo več kot sem na primer vedela sama. Razkazovali so svoje veliko, takrat moderno spominsko dvorano v Kulturnem domu, ki je bil kot neki simbol za našo medvojno in povojno zgodovino oblasti.

V februarju leta 1944 so se tam zbrali predstavniki slovenskega ljudstva in vojske izvoljeni na zboru slovenskih odposlancev v Kočevju in sicer 72 intelektualcev, 33 delavcev in 13 kmetov. Skupaj z člani vodstva Osvobodilne fronte in predstavniki jugoslovanskega partizanskega gibanja. Poimenovali so se kot Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS). Potrdili so delo Slovencev na II. Zasedanju AVNOJ-a, sprejeli akt o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva in ustanovili komisije za opravljanje tekočih poslov.

Pravice slovenskega ljudstva: zakonitost, enakopravnost neglede na spol, narodnost in raso, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravico do dela, oddiha in starostne oskrbe. Dolžnosti državljana: osnovna dolžnost je obramba domovine in da je naravna posledica izdajstva poleg drugih kazni – izguba državljanskih pravic. Potrdili so deklaracijo, da se je slovenski narod združil z narodi Jugoslavije v enotni državni skupnosti federativni Jugoslaviji zgrajeni na načelih resnične ljudske demokracije in narodne enakopravnosti, svobodno, po svoji lastni volji na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe, vključno s pravico odcepitve pa tudi združitve z drugimi narodi.

Črnomelj je torej zgodovinski kraj, prestolnica prve slovenske oblasti in izjemna dediščina naroda, ki jo ne bi smeli pozabiti zdaj, ko imamo svojo državo in ko z muko uresničujemo sanje nekdanjih rodov, borcev za dobro večine.

Občina Črnomelj se je razvijala počasi saj njeno gospodarstvo ni imelo tržno propulzivnih izdelkov in storitev. V njej so nastajali obrati večjih podjetij, ki so svoje dobičke varovali v svoji občini. Rudarstvo so postopoma opuščali, kmetijstvo ni imelo zagnanih upravljavcev in sodobne tržno zanimive dejavnosti se še niso razvile. Veliko si obetajo od tretje razvojne osi.

Kako pa vi vidite razvojno pot zgodovinskega Črnomlja in njegove občine'

Quinque vocum, 11. februar 2024

Moje mesto je bogatejše za vokalno skupino Quinque vocum, ki se nam je predstavila ob kulturnem prazniku s samostojnim koncertom slovenskih ljudskih pesmi. Kot pove že ime vokalne skupine jo sestavlja pet čudovitih glasov Alenka Podpečan, sopran, Erna Povh, sopran, Tadeja Dović alt, Tomaž Koncilija, tenor in Marjan Dović, bas. Ansambel je seveda visoko profesionalen. A. Podpečan je profesorica petja, vodi pevski zbor Pomlad in intonira Quinque vocum. E. Povh je podjetnica in ustanoviteljica roKapele slavilna pesem pri kateri se udejstvuje tudi Tadeja Dović, učiteljica, članica pevskega zbora Pomad. Tomaž Koncilija, slavist, je poznan kulturnik v mestu, član skupine Društvo mrtvih pesnikov, učitelj šaha in še marsikaj drugega. Skupaj z Povhovo in Dovićema je soustanovitelj Novomeškega sakralnega abonmaja. O dr. Marjanu Doviću ni potrebno predstavljanje saj je poznani slovenski znanstvenih s številnimi objavami, profesuro, … od nekdaj je prepoznan in željen glasbenih ter skladatelj.

Quinque vocum nam je ob kulturnem prazniku zapela devet pesmi, osem ljudskih in Mojčino pesem. Priredbo za pet pesmi je ustvarim Marjan Dović, Rezijansko, je priredil Alojz Srebotnjak, Vence veile France Marolt, za koroško pesem Lojze Lebič in za ljudsko iz Rezije Ambrož Čopi. Neka njihova uvodna pesem je slovenska narodna Kol'kor kapljic, sledili sta kar dve Belokranjski, verjetno najzanimivejši Vse ptičice in Pastirče mlado. Zapeli so dopadljivo. Velikokrat sem ju slišala zapete v Beli krajini in ljudje jo pojejo dokaj podobno, morda z malo več čustev. Venci veili vedno pritegnejo pozornost, tudi tokrat so jo tako, da so jo morali zapeti dvakrat. Dobro opravljeno. Ta drum'lca iz Koroške nas je kar dvignila iz sedežev, nič manj dopadljivo so zazvenele tudi vse tri ljudske iz Rezije. Njihova zadnja pesem je bila iz bogatega arzenala Frana Milčinskega Ježka, ki jo je uglasbil naš Marjan Kozina. Mojčina pesem iz Kekca jim je v čast, ne vem za boljšo interpretacijo, zapeti so jo morali dvakrat.

Vokalne glasbe je pri nas danes malo čeprav je stoletja prevladovala med ljudmi, se bogatila in krepila. Menim, da je prav iz neke nostalgije prišlo na koncert zelo veliko ljudi, niso mogli vsi v prireditveni prostor, tudi preddverje so zasedli v Domu Božidarja Jarca kjer razstavne prostore trenutno krasijo umetniške fotografije o novem kolonializmu v svetu. Poslušalci so počasi odhajali, ker bi še poslušali kljub temu, da je bilo dosti več mladih kot starejših. Publiko je pritegnil hudomušni in ne protokolarni odnos nastopajočih, zlasti dr. Dovića, ki je z nami kontaktiral in pričakoval tudi našo razumevanje morebitnih neprilik v tem skupnem praznovanju našega kulturnega praznika.

Mesto ni več majhno, niti provincialno, publika postaja zahtevnejša in bolj kritična, vse večjo pozornost posveča vsebini kulturnega dogodka, ki mora nekaj povedati in na nekaj opozoriti. Skupina Quinque vocum nam sporoča, da spoštuje ljudske umetnine in zato nanje opozarja tudi druge zvrsti kulturnega ustvarjanja v mestu. Opozarja tudi glasbeno stroko, da se ljudske pesmi dajo prilagoditi današnjih okusom in željam, da pa je pri tem nujno zavedanje o dediščini naroda in zato zahteva previsno dograjevanje. Marsikaj nam skupina Quinque vocum pripoveduje tudi o svojem delu in sebi, poudarja na priložnosti vokalnega petja v primernem prostoru zanj, še posebno pa poudarja, da tudi družine z mnogimi otroki ostajajo ustvarjalni v družbi.

Bi obiskali Koncert pevskih skupin kot je Quinque vocum?

Uspešnice med novimi knjigami, 10. februar 2024

V naši domovini imamo veliko založnikov, ki posrbijo, da lahko beremo zanimive, poučne in najnovejše knjige številnih narodov. Ker sem že večkrat o tem kaj napisala v tem blogu ne bom ponavljala pohval založnikom, prevajalcem, vsem, ki pripomorejo, da je delo pri nas možno prebirati v slovenščini, pač pa bom poskušala spodbuditi vaš interes po branju, saj v vsaki knjigi kar mrgoli idej o stvareh, ki so iz različnih razlogov pomembne za naše življenje.

V zadnjih par letih smo zelo dovzetni za literaturo iz področja zdravstva. Bogato raziskovalno delo odpira neštete razloge za posamezne bolezni, seznanja nas z naravnimi medikamenti, ki lajšajo ali zdravijo bolezen. Velike uspešnice so knjige o našem duševnem stanju in naših nenehnih željah po idiličnem načinu življenja. Vsekakor ljudje danes množično prebirajo knjige kot so Hrana prava medicina, Mediacija za začetnike, Telo brez bolečin, Uspešno želeti, Ujetniki preteklosti, ogromno jih je in ni jih možno vseh našteti. Pišejo jih strokovnjaki in ljudje, ki so se po knjigah ravnali. Je pa res, da so te knjige zahtevne, treba se je fokusirati v zdravstveni problem in biti discipliniran pri morebitnem ravnanju po receptu, ki ga knjiga priporoča. Premagovanj tesnobe, iskanje smisla za življenje, mirno in zadovoljno življenje, odpravite bolečine sami in podobne knjige na to temo boste danes našli v katerikoli knjigarni že po vsej Sloveniji.

Nič manj obsežna je ponudba knjig o prehrani. Kuharske knjige kot zgleda imajo vzornike pri dobrih kuharjih po vsem svetu in tako so nekateri že prava legenda. Če slišite Jamie Oliver se vam pocedijo sline po sušiju, raznih »skledah« z dodatki, omakice s testeninami, vse hitro pripravljeno in slastno. Enaka poželenja po hrani se pojavijo, če zagledate Ano Roš ali kuharje dobrih restavracij, TV masteršefa, vse pa nas mine ob reklamah za hrano, ki so vse prej kot promocija. Če sem prav seštela je trenutno na našem knjižnem trgu kar 44 kuharskih knjig, med njimi tudi »500 azijskih jedi«

Neverjeten bum so knjige za otroke, polne čudovitih ilustracij in res primernih tudi za trge drugih držav. V Bologni bo zagotovo uspešna naša ekipa čudovitih slikark in risark, ki prepričajo ne samo otroke temveč tudi staro in mlado. Tako bogate izbire otroške literature, ki je danes na trgu Slovenija še ni imela.

Naj omenim še meni drago knjižno področje to je prepoznavanje zgodovine ljudi s pomočjo novih znanstvenih spoznanjih. Zgleda, da je morala družba kot celota najprej usposobiti arheologe vseh vrst človekovega delovanja, astrologe in mnoge druge poklice, da lahko kakovostno prouči ter opiše razvoj človekove misli in njegovih dejanj. Pisci zgodovinskih knjig danes že spoznavajo skrivnosti od pradavnine, prebirajo in razumejo starodavne indijske knjige, se medsebojno povezujejo pri raziskovalnem delu in dopolnjujejo tako rekoč vsak dan svoje ugotovitve z novimi spoznanji.

Kot ugotavljajo založniki se v Sloveniji vsako leto izda okoli 5000 knjižnih naslovov in od tega živi 1500 založnikov. Od omenjenih knjižnih naslovov se jih v knjigarnah ponuja okoli 3500, večina naslovov pa si bralci lahko izposodijo v knjižnicah. Brez dobrih knjig nismo, ne posegamo pa več s potrebnih elanom k njim. Zakaj ne?

Pri vas veliko berete?

Lepo mesto-prazno, 9. februar 2024.

Moje mesto je staro toliko stoletij kot Dunajska univerza. Pred leti so obnovili Glavni trg, obnovljenih je tudi večina hiš, vse je čedno, uporabno, kot novo. Glavni trg so celo nekoliko razpotegnili proti Kastelčevi ulici tako, da se je z rušenjem ene od neprimerno vrinjenih hiš odprl obsežen javni prostor v katerem so že podstavki za namestitev kipa dveh baletnikov. Ni dvoma, da je najpomembnejša dediščina mest zgledno obnovljena.

S spoštovanjem in ponosom do skupnega dobra mesta, stopaš po obširnem trgu vse tja do Skabernetove hiše kjer si končno moraš priznati, da je sicer lepo mesto skoraj prazno. Medicova hiša v kateri se je rodila tovarna Labod, je prazna že od izgradnje Qulandije, hiša Mercedes Dimitrovič se je izpraznila z odselitvijo Mladinske knjige v manjši lokal, nekdanja gostilna zraven Rotovža je prazna od nekdaj. Obnovljeni kompleks, ki ga je občina brezplačno prejela od znane zagrebške lekarnarice, ki je bila zaposlena v Lekarni Novo mesto, je moderniziran in prazen. Na drugi strani Glavnega trga je zasedenost večja, se pa spet nerazumno množijo dolgotrajni prazni prostori po Rozmanovi. Morda bi podobno lahko rekla še za razvejane stranske ulice toda poznam jih preslabo. Še vedno pogrešamo nekdaj dobro gostilno na Bregu, pa gostilniški vrt pred kegljiščem in tako naprej. Dejstvo je, da samo obnova dediščine ne privablja gospodarskih dejavnosti, vprašati bi se zato morali, kaj pa bi gospodarske dejavnosti privabilo v mestni okoliš, kaj lahko ponudi tu locirana industrija, po čem sprašujejo koncesionarji, kaj potrebujejo ali želijo pridobiti s svojim vstopom na Glavni trg dejavnosti v javnem interesu, državne službe in mednarodne ustanove kot so UNESCO, EU, BRIC in druge.

Prizadevanja za racionalno rabo obnovljene dediščine bi po mojem mnenju morali poveriti posebni agenciji, ki bi skrbela za dolgoročno ali trajno zasedenost. Agencija bi morala razvijati tržno ponudbo mestnega pozidanega potenciala. Da bi to nalogo opravljala bi morala proučiti možnosti najema pod pogoji, da stroški najema bistveno ne vplivajo na ceno ponudbe in z davčnimi ter drugimi olajšavami za občinske dajatve. Drugi sklop nalog agencije bi morala proučevati gibanja koncesijskih dejavnosti države in občine, stanovanjske ponudbe zlasti neprofitnih stanovanj, selitev poslov države in njenih institucij izven prestolnice. Raziskava trga praznih nepremičnin bi ponudila napotek za rabo obnovljene dediščine ne da bi širili obnovljive površine ali gradili nove mesto tvorne objekte. Bistveno v trajni zasedbi rabe bi bilo tudi sporazumevanje z lokalno ponudbo izdelkov in storitev, pa ne samo z industrijskimi velikani, bolj kot to bi obogatili mesto z produkcijo mladih tako v kulturi kot športu ali drugih prizadevanjih podjetništva, ki jih generira lokalna akademska sfera.

Poleg Agencije je vsekakor potreben razmislek, kakšne priložnosti in prilike prinaša tretja razvojna os našemu mestu, se bo tretji razvojni osi pripeljal kdo, ki bi razvijal v tržni obliki lokalno televizijo, na industrijski način proizvajal filmsko dejavnost, ki bi potreboval mednarodno kadrovsko mrežo in podobne oblike dela, ki jih še ne poznamo. Da niti ne govorim o tem, da vsaka tržna ponudba zahteva razpise, oglase, promocijo, objavo tehničnih podatkov in podobno. Danes mora v poslu prevladovati profesionalizem, delitev dela in timsko proučevanje vsak dan težje prisluženega kruha. Improvizacije zgubljajo, zapiranje v mesto ali državo ne daje učinkov, posameznik ne zmore opravljati poslov, ki jih ni profesionalno spoznal. Mesto je živ organizem, predrag za dajatve občanov in neučinkovit brez lastnih prihodkov.

Kako pa vi gledate na prazne prostore in hiše v našem mestu?

Kulturni praznik, 8. februar 2024

Naša družba praznuje dan kulture. Na predvečer praznika je običajno državna proslava z podelitvijo Prešernovih nagrad in Nagrad Prešernovega sklada. Na praznik gledališča, galerije, muzeji in druge kulturne ustanove organizirajo brezplačne oglede, tudi vodene in delajo pozno v noč, zato ti ogledi postajajo privlačni posebno za družine z otroci. Vse je spokojno, mirno, včasih kakšen govornik kritičen vendar dobrohotno sprejet, prijetna glasba, recitali, spontani nastopi in tako naprej, vsako leto več in bolje. Res me veseli ta lep sprejem praznika pri množicah ter družinah in upam, da postaja tradicija. S tem blogom pa bi želela spodbuditi k razmišljanju zakaj potrebujemo kulturno delovanje množic, kaj hočemo doseči in kako.

Po mnenju UI je poslanstvo kulturnega delovanja ohranjanje in razvoj kulturne identitete ter dediščine družbe, ki spodbuja kreativnost, raznolikost in izmenjavo idej znotraj skupnosti. Vizija je želena prihodnost kulturne sfere, ki jo družba želi doseči skozi razvoj sodobne, inovativne in vključujoče kulturne scene, ta pa prispeva k razvoju posameznikov in družbe kot celote. Cilji pa so merljivi in dosegljivi koraki kot so umetniško ustvarjanje, izobraževanje, ohranjanje dediščine, spodbujanje dialoga in zagotavljanje dostopa vsem do kulturnih dobrin.

Po zakonsko sprejetih dokumentih je poslanstvo slovenske kulture njeno uveljavljanje kot dejavnika, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu ter zagotavlja pogoje za ustvarjalnost in svobodo izražanja. Povezuje se z drugimi sektorji z ciljem zagotavljanja ustvarjalne, povezane in trajnostne demokratične družbe.

Uf, kakšna latovščina? So pa to definicije, v katerih prepoznavamo vsak svoj interes v kulturnem delovanju in ga poskušamo uresničevati s pomočjo znanja ter spodbud, ki jih ta dejavnost zaobjema. V ta namen beremo knjige, si ogledujemo prireditve, spoznavamo preteklost, ustvarjamo lastno mnenje in se z njim pridružujemo upravljanju skupnega dobra kot ga udejanjajo organizacije civilne družbe, profesionalno izobraževanje, zagotavljajo praktičnega znanja v delovnem procesu in še mnogo drugega. Tako nismo več sami in svoje skrbi ter potrebe lažje rešujemo. Pri tem spoznavamo drugače razmišljujoče skupnosti, druge narode in njihove kulture, se z njimi sporazumevamo in ustvarjalno sodelujemo. Brati, pomeni več vedeti in imeti večjo moč – kar naprej opozarja Delo

Na kulturni praznik se eni dobivajo v Art caffe KCJT, drugi se sprehajajo po razstavi Življenje na tej in oni strani, spet tretji se odpeljejo v vojvodinski Salaš, ni nas malo, ki se odpravimo v Albertino, moji znanci pešačijo med vinogradi v Beli krajini, prijateljska družina z otroci uživa v Bistri in upokojeni se podajo na ogled bogate dediščine. Tisti, ki ne morejo od doma prebirajo knjige iz bogato založenih knjižnic, se družijo v debatah in spoznavajo življenje na svetu preko ekrana. Vedno več starejših prepoznava svojo sposobnost v obrtništvu od rezbarij, štikanja in »štrikanja« pa do zbiranja razglednic, glasbil, vojnih eksponatov in novcev. Vse to in še mnogo mnogo drugega, je duhovna ali materialna kulturna dejavnost sodobnikov, ki se prenaša iz roda v rod. Neizčrpne so možnosti nenehnega bogatenja spoznanj vsakega od nas, spoznanj, ki nam širijo obzorje duha, nas spodbujajo pri delu in odpravljajo strahove, ki jih pogojuje neustrezno informiranje. Spoznanja in ustvarjalnost nam niso dana, zagotoviti si jih moramo sami in kulturne dejavnosti nam pri tem pomagajo!

Kako ste letos preživeli kulturni praznik?

Moji zdravniki, 7. februar 2024

Do upokojitve sem sem zdravnike prepoznavala predvsem kot upravljavce zdravstvenih zmogljivosti in sredstev namenjenih za zdravstvo, ki so se zbirala na Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Največkrat se je pri osnovnih odločitvah vidno izkazalo, da zdravnikom manjka osnovnega znanja o upravljanju premoženja in organizaciji dela. Potrpežljivo jih je poučeval na sejah Martin Toth, poznejši doktor Medicinske fakultete. Tudi v delovnih telesih skupnosti so delovali številni zdravniki in imeli vedno zelo malo predlogov. Spominjali so me na obrtnike, ki so tudi vedno govorili samo o previsokih davkih in dajatvah ter odsotnosti družbene pomoči.. V obdobju osamosvajanja Slovenije, sem se seznanila tudi z dr. Matejo Kožuh, ki je bila poslanka v prvem sklicu Državnega zbora in je skupaj z še nekaterimi aktivistkami obiskovala lokalne organizacije. Dr. Kožuhova je bila tudi publicistka in je znala problematiko razreševati konkretno, razumljivo in koristno za večino. Po več tednov dolgi zadnji stavki zdravnikov zaradi zvišanja palač in drugih bonitet je dr. Kožuhova zopet objavila svoje mnenje o njej, ki kroži po spletu. Nekaj njenih poudarkov:

Slovensko javno zdravstvo je z več kot 40.000 zaposlenimi največji “poslovni” sistem v Sloveniji, veliki sistemi pa se le počasi spreminjajo.

Pričakovali bi, da bi nas ob prehodu iz starega v novo leto, ko običajno delamo obračune, kaj smo v preteklem letu postorili, zdravstveni upravljavci seznanili s tem, kako je bil porabljen denar davkoplačevalcev: kaj se je izboljšalo in kakšne izboljšave lahko pričakujejo v novem letu.

Mnogi pacienti ob novem informacijskem sistemu še težje pridejo v zdravstveni sistem kot prej, še vedno je več kot sto tisoč prebivalcev Slovenije brez osebnega zdravnika in čakalne dobe se niso nič skrajšale.

Pred leti so zdravnikom zvišali dni dopusta, ker jim niso mogli zvišati plač, tako mi je povedala mlajša kolegica. So tedaj kaj pomislili, kako bo to vplivalo na dostopnost bolnikov do zdravstvenih uslug?

Glede na to, da vedno več specialistov služi dodatni denar popoldan v privatnih ambulantah, predvidevam, da so danes specializanti še bolj obremenjeni. Ali si res ne zaslužijo plač, ki jih dobivajo? Ali jim jih res ne privoščite, starejši kolegi?

V čem se zdravniki razlikujejo od drugih, da menijo, da so upravičeni do višjih dohodkov? In v čem se zdravniki v javnem zdravstvu razlikujejo od drugih poklicev v javnem sistemu, da menijo, da so upravičeni do ločenih pogajanj? Žalostna resnica je, da ima vsak politik svojega zdravnika, zato zdravniški lobisti brez težav izsiljujejo več pravic, kar pa je popolnoma v nasprotju z zdravniško etiko.

Resnična vzroka sedanjega protesta zdravniške elite sta dva. Prvi je seveda del gospodarske elite, Drugi vzrok je nova ministrica za zdravje. Pomislite, ni zdravnica, pa še ženska je povrhu, treba ji je takoj v začetku njene vladavine pokazati, kako močni so zdravniki, da si ne bo domišljala, da ji bo uspela kakšna reforma, ki ne bo po volji zdravniški eliti.

Dovolili pa ste, moji mlajši kolegi, da prevzamejo iniciativo v slovenskem zdravstvu dobičkarji, ki skupaj z novo pogoltno gospodarsko elito ožemajo slovensko prebivalstvo.

Nenadzorovanega dvoživkarstva, ki je eden glavnih razlogov za težave v slovenskem javnem zdravstvu, seveda sami ne morete odpraviti, saj so dvoživke vaši predstojniki. Odpravimo jih lahko le skupaj z javnim pritiskom prebivalstva in s podporo našim prizadevanjem vas, požrtvovalnih zdravstvenih strokovnjakov, ki vam ni vseeno, kaj se dogaja v sistemu, kjer delate.

Temu res ni kaj dodati! Prepričana pa sem, da te dvoživke niso sposobne, ne znajo niti ne zmorejo organizirati zdravstveno ustanovo po potrebah naroda.

Kako v tej situaciji vidite sebe pot pacienta?

Že travca zeleni, 6. februar 2024

Lepo sončno in toplo vreme vznemirja naravo, da se prebuja v pomladanskem brstenju. Le kam to pelje saj so ljudje vedno govorili, da mora biti Svečnica, to je 2.februar mrzlo in zimsko sicer bo Velika noč ledena. Očitno ta rek nikogar več ne zanima najmanj pa naravo.

Najprej sem opazila, da postaja rdeča sosedova eksota to je neki grmiček, ki najprej naredi rdeče popke nato pa se razkošno razcveti, da je kot plamen. Opazim, da se je sama vaše zgrudila hermelika, grem po klešče in ko odrezujem lanske prekle, je pod njimi polno novih zelenih poganjkov. Iz soseščine mi nagaja bršljan, ki na vsak način hoče zasesti gredico mojega zelenjavnega vrta čeprav je vmes zidana pregrada, res da nizka in polna mahu, nakazuje pa le, da je to meja. Poškropim Mahober kar pa na bršljan nima vpliva. Ne preostane drugega kot ročno ostro rezilo, da ta bršljan ne zasede moje gredice na kateri sonce že greje poganjke jagod. Ob meji s sosedi so problem tudi šmarnice. Nizka škarpa jih varuje pred in mrazom, da rastejo kot konoplja kljub temu, da jih vsako leto izkoreninim kolikor morem. Po mojem gozdičku je polno zvončkov, malo nad njim pa trobentic. Podobno je na drugi strani Težke vode ko je dolga brežina bolnišnice en sam zvonček. Naj omenim še travnate površine, ki jih poleg hiše kosi robot, ob Težki vodi pa sosed Drago. Če bo sonce grelo še prihodnje tedne se bosta morala kar pripravit na prvo košnjo, sama pa moram poskrbeti za listje, ki ga je jesenski veter razpršil po vrtu in zdaj suho in rjavo čaka na grablje.

To pomlad imam težave z nogami in se kar ne morem odločiti o usodi zelenjavnega vrta. Vsa priporočila starejšim in starim opozarjajo naj se ukvarjamo z vrtički ker bo novo življenje na njih pozitivno vplivalo na njihovo počutje. Pa nisem prepričana, vsaj lansko poletje se je tudi izkazalo, da nas skopi pridelek deprimira. Posadila sem vsaj petkrat solato pa jo nismo niti dvakrat jedli, bilo ji je prevroče ali premokro, lahko tudi da jo nisem ob pravem času flancala, kakor koli pridelek je bil slab. Enako je bilo z čebulo in česnom, obstala pa je špinača, por, peteršilj, odlično so delale jagode in cvetele prelepe astre vseh barv, vmes pa je dišal šetraj. Najbolj žalostna je bila usoda paradižnikov, ki sem si jih tudi najbolj želela nabirati, pa je vse zgnilo predno je dozorelo. Podobno usodo je doživljalo moje sadje. Nabrala sem le nekaj breskev in par marelic.

Sprašujem se kako naprej. Sosedje so že zasejali travo na nekdanjem zelo donosnem zelenjavnem vrtu. Ker že imamo večje travnate površine se mi ne zdi smotrno njihovo širjenje pa tudi betonski rob zelenjavnega vrta bi bilo potrebno odstraniti. Vročina zahteva redno namakanje površin kar pa je kar naporen posel in velika poraba vode. Razmišljala sem že o oddajanju v najem ampak mi je bližja opcija, da bi sinova družina morda postopoma kaj posadila, kakšne trajnice in kaj kar ne zahteva dnevno nego. Lahko pa tudi, da bom sama še kaj postorila, če me bodo noge ubogale. Dileme in skrbi me vznemirjajo, saj živim v mestu in ne smem imeti okolja zanemarjenega.

Svoj dom sem si urejali pri tridesetih letih in mislila, kakšno srečo sem imela s pridobitvijo te lokacije, tega okolja, tega miru, tega prostora neštetih možnosti. Vse to danes postaja dilema, prevelika skrb za vzdrževanje in podobno kar zagotovo ne doživljam samo jaz. Žal priporočila starejšim in starim ne vsebujejo ničesar kar bi s pridom uporabljali pri reševanju problemov Peteršiljčkove mame.

Kakšen pa je vaš vrtiček v tem času?

Dediščina naprodaj, 5. februar 2024

Nekoliko v strahu sem pred dnevi pisala o dediščini, ki jo varuje Zavod za kulturno dediščino enota moje lokalne skupnosti, celo v presojo sem jim poslala blog, da popravim, če kaj ni v redu. Ker ni bilo odgovora menim, da so se z mojimi predlogi strinjali. Oddahnila pa sem se šele včeraj, ko je Delo prineslo kar dva prispevka s podobnimi predlogi in to je zdaj moj razlog, da o tem ponovno pišem.

Najprej se je razpisal Peter Rak o našem odnosu do kulture in umetnosti, med drugim ugotavlja, da se kulturna dediščina iz preteklih obdobij kopiči v muzejih in je že več kot 70 milijonov artefaktov v njihovih depojih. V današnjih pogojih muzejev lahko javnosti prikazujejo zgolj desetino artefaktov pa kljub temu nenehno pridobivajo nove, največkrat kupujejo. Naivno sem mislila, da samo naša Dolenjska ne ve, kaj bi z obsežno dediščino, P. Rak pa ta problem odpisa v svetovnem merilu kjer je nepoznanih artefaktov neprimerljivo več. Drugi primer podobnega razmišljanja sem naletela pri prebiranju zapisa v Delu ob 120 letnici Pokrajinskega muzeja Maribor. Dr. Mirjana Koren pravi, da je ena od osnovnih nalog muzealcev tako upravljanje zapuščine, da ta ne bi obremenjevale prihodnje generacije za kar potrebujejo dodatne prostore (cel grajski kompleks) in več kadra.

Nedvoumno torej je, da je zapuščine veliko, da se vsak dan povečuje in da zanjo nismo sposobni zagotoviti kadre in prostore. Predno zamahnete z roko, da to ni vaš problem in se s tem ne obremenjujete, si predočite koliko davkov plačujete, ali ti naraščajo ali padajo in ali je družbeno koristno, da se polnijo skladišča za katere največkrat ne vemo kaj v njih je. Upoštevajte še koliko stane restavriranje umetnin, njihovo vzdrževanje in promocija pa boste kmalu ugotovili koliko prihodkov bi morale prinašati, da bi pokrile svoje stroške. Pa lahko ustvarjajo prihodke? Zagotovo, če imajo managerja, ki jih trži v izobraževalne namene, raziskave, turizmu, založništvu, kupoprodaji in mnogih drugih tržnih ponudbah, ki jih en sam človek niti ne zmore našteti, je pa to lahko donosen posel. Že omenjena dr. Korenova pravi; »v zbirkah so številne oblike, barve, izdelovalci, materiali, tehnologije in časi, kar je široko polje za spodbujanje ustvarjalnosti«. Muzejski predmeti so podstat sodobnemu obrtništvu, potrebnemu za vzdrževanje in obnovo zapuščine, za informiranje učiteljev, staršev, učencev, ljudi ob prehodu v zelene tehnologije. Te naloge prepoznavajo sodobni strokovni muzealci in prav bi bilo, da jih prepoznavajo tudi stroke, ki ustvarjajo brezogljično Slovenijo.

Ker nisem dovolj strokovno poučena seveda ne morem soditi o rabi predmetov, ki jih varujejo muzeji, galerije in druge kulturne institucije. Kot aktivna državljanka pa moram na primeren način opozoriti, da smo dolžni z obsežno dediščino ustvarjati tudi prihodke in ne samo pritiskati na davkoplačevalce, da ti zagotovijo vedno več prostora in vedno več ljudi, ki bodo samo trošili. Seveda pa za tak pristop potrebujemo trg, ki se začne verjetno z izmenjavo umetnin in zapuščine, lociranje artefaktov na kraju najdbe, v lokalnih skupnostih ali v delovnih prostorih. Umetna inteligenca priporoča sistematično spodbujanje sodelovanja muzejev in galerij z delodajalci, vključevanje strokovnjakov za trženje umetnin, kuratorjev in zavarovalništva pri izdelavi dolgoročne tržne strategije, oglaševanje in promocija. Vse to so nove naloge galeristov in muzealcev, njihov inovativni pristop k vrednotenju in pravni zaščiti artefaktov kot tudi k oblikovanju etičnih smernic upravljanja in trgovanja, pa bo zagotavljal tudi prihodke.

Si boste kupili ali najeli kakšno umetnino?

Zemlja naša, zemlja sveta … 4. februar 2024.

Obstaja uglasbena pesem o zemlji, ki smo jo pogosto prepevali kot da pojemo himno. Ne morem se spomniti njenega teksta in ne znam zapisati not, da bi jo v tem blogu predstavila. Veličastna melodija pa mi je ostala v spominu z naslednjimi besedami: Zemlja naša, zemlja sveta/ tvoji smo sinovi/ nihče več te ne premaga/ narod te ubrani/«. Kadar je govora o namenski rabi zemlje, o kmetovanju, o vikendih, vzdrževanju krajine in tako naprej, vedno zaslišim to himni podobno melodijo in momljam lepe besede, ki, kot zgleda, nočejo iz moje glave.

Danes se ljudje sprašujemo, kako je z zemljo naše domovine, kako se z njo gospodari, kako jo še spoštujemo? Njena raba se tako hitro spreminja, da ji ne moremo slediti. Premalo jo imajo mesta, prevozniki, vinogradniki, graditelji vikend domačij, da o kmetih, ki so od nekdaj gospodarili z njo in njihovimi dodatnimi dejavnostmi sploh ne govorim.

Ne morem pozabiti časa, ko so naše tovarne izgubile petindvajset milijonski trg in so v našem območju ostali brez dela zlasti tekstilci ter gradbinci. Preživeli so po zaslugi podedovanih kmetijskih zemljišč, svojih zelenjavnih vrtov in sadovnjakov pa tudi nasvetov, ki so jih pridobili v Kmetijskih zadrugah. Kar čez noč so nastajali nasadi špargljev, kakovostne zelenjave, zdravilnih zelišč, izdelkov iz sadja in podobno. Po večjih krajih so začele delovati tržnice, ustanovljeno je bilo združenje kmečkih žena, sklepale so se pogodbe o dobavi gostincem in še bi lahko naštevala. Zaposlitvena kriza je spodbudila ustvarjalnega duha lastnikov kmetijskih zemljišč pa tudi gozdov ter pospešila trgovanje s kmetijskimi zemljišči kar po celih pokrajinah kot na primer po Krasu, Trški gori, Beli krajini, povsod, kjer so ljudje hoteli ustvariti svoj dom, prostor za oddih ali kmetovanje. Spremljala sem te procese v živo in ugotovila, da posebno ženske, znajo iz zemlje pridobivati ne samo najnujnejše ampak tudi priboljške, sredstva za šolanje in naložbe. Škoda bi bila, da kot delodajalke na trgu dela prodajajo svoje storitve za minimalno plačo.

Toda zagon kmetovanja, ki je v devetdesetih letih rešil nezaposlene pred socialnim zlomom, se danes že spreminja v vsemogoče in nemogoče zahteve kmetov in kmetovalcev pri nas in po Evropi. Prestižni kmetijski stroji rohnijo po glavnih mestih z zahtevo po višjih cenah kmetijskih izdelkov, reševanju uvozno izvoznih količin na trgu in višjih subvencijah. Vsi se pritožujejo nad nizkimi cenami uvoza, ki vpliva na zniževanje cen domačih pridelkov in nažira osnovno ekonomsko substanco kmetov. Toda kje so predlogi rešitev dolgotrajnega zelenega prehoda kmetovanja se sprašuje večina od nas? Zaradi sprememb prehrane nastajajo pritiski na zmanjševanje živinoreje, brez naravnega gnojenja so kmetje vezani na zdravju škodljive pesticide, ki jih prepovedujejo zakonodajalci in standardi kakovosti. Tu so še zahteve predelovanja kmetijskih izdelkov in veletrgovine, ki nikakor ne bi smele svojo donosnost iskati samo pri nabavnih cenah in uvozu. Kmete tudi ne bi smela družba obremenjevati s stroški vzdrževanja krajine, saj naše podeželje že poseljujejo delojemalci v mestih, postajajo turistične destinacije in pokrajine za oddih. Na podeželje se selijo obrtne dejavnosti, najbolj gostinstvo.

Vprašanje, ki bi ga morala postaviti kot prvo ali nas lastna, slovenska zemlja, lahko kakovostno dolgoročno prehranjuje, postavljam ob zaključku popisa dejstev o lastnikih zemlje tako zazidalnih kot kmetijskih zemljišč. Verjetno bi za reguliranje cen kmetijskih izdelkov morali najprej odločati o rabi zemljišč.

Ste zadovoljen ali jezen kmetovalec?

Živeti starost, 3. februar 2024

Že kakšno leto so naši klasični in virtualni mediji polni priporočil kako živeti staranje in starost. Ne morem ugotoviti zakaj se za nas stare tako zanimajo zdravniki, mlade strokovnjakinje vseh poklicev, cel kup proizvajalcev prehranskih dopolnil, pa tudi tisti, ki so komaj prejeli nakazano prvo pokojnino. Še posebno veliko priporočil kroži po spletu. Opažam pa, da so marsikatera izjemno promocijskega značaja, tudi nespametna, če bi jih v vsakdanjem življenju starostnik upošteval, bi kmalu ostal odvisen sam od sebe kar je po moje najhujše kar se človeku lahko primeri. Priporočila so praviloma anonimna, širimo jih pa jih vsi, ki uporabljamo splet.

Toda, ne smemo prehitro obsojati priporočila vse povprek. Pojasnila za nastajanje priporočil starejšim naj bi bila nova, vedno številčnejša znanstvena raziskovanja staranja ter prepoznavanje potreb starejših. Nastajajo spremembe v družbi in te se morajo v oskrbi, storitvah in politikah prilagajati tudi vedno večjemu številu starih. Večajo se možnosti zdravljenja starostnih bolezni kar spodbuja nasvete za ohranjanje zdravja in vitalnosti. Družba postaja bolj osveščena, se zaveda dolžnosti do starejših kar pripomore k bolj aktivnemu življenju starih, njihovi večji neodvisnosti in samostojnosti. Tudi socialni vidiki in ekonomske spremembe spodbujajo družabne aktivnosti starejših in jih usmerjajo v dolgoročnejše načrtovanje preventivnih ukrepov. Napotke in smernice so rezultat celovitega pristopa k zdravju, socialnemu vključevanju, ekonomski varnosti in vsemu kar lahko izboljšuje kakovost starejšemu in staremu. Družba si torej prizadeva za našo dobrobit, seveda pa ne more samo dajati zato moramo razumeti, da med množico dobronamernih priporočil raste tudi »ljulka«.

Pred seboj imam 16 priporočil zadnjega tedna. Prva tri svetujejo, da nehamo investirati in da denarja ne dajemo več otrokom in vnukom. Ne strinjam se, saj vendar ne bom nič odnesla s seboj, vse bo ostalo njim ko bom odšla. Denar mora krožiti, v »nogavici« ga požira inflacija, zapravljati ga pa ne morem za neumnosti, tudi moja leta ne dovoljujejo, da bi hodila na primer na potovanja, kar je bilo desetletja moje najljubše opravilo. Sprejemam nasvete za zdravje vendar mi na misel ne pride, da bi zdravnika obiskala, če ne »gori voda«. Res je pa tudi, da vsak obisk pri zdravniku pomeni novo zdravilo, če si star je to že kar apotekarska omarica. Prizadevam si od nekdaj, da se z malenkostmi ne obremenjujem, toda z leti pride toliko drobnih malenkosti, da skupaj pomenijo velik problem kot na primer vsak predmet mora imeti svoje stalno mesto, sicer ga takrat, ko ga potrebuješ, ne najdeš. Ključi, telefoni, škarje, pijače itd. mora imeti svoj prostor, TV daljinci in programi morajo bili v poziciji, ki jo dobro poznam in je njena uporaba samodejna in še in še bi lahko naštevalo o oblačilih, kuhinjskih pripomočkih in tako naprej. Biti na tekočem z dogajanjem je zelo pomembno priporočilo posebno v času bolezni starega. Isto, če ne še pomembnejše je sodelovanje v družbenih omrežjih s svojimi prispevki, ko se moraš potruditi, da zainteresiraš javnost. Stare prijatelje pa moraš žal pozabiti. Tudi oni so ali odšli, ne vozijo več avta, slabo slišijo, vedno bolj so oddaljeni in podobno. Zelo, zelo priporočam zdaj kar sama branje zanimivih knjig. Danes imamo res dobre knjige, dobre prevode in odlične knjižnice

Mi je pa najljubši in najpomembnejši nasvet, da poskušamo živeti v slogi, s čim manj pritoževanja, ne preveč kritike in sprejemanje situacije kakršna je. Priporočilo, da ne razžalostiš po nepotrebnem nikogar bi morali vsi širiti med vsemi ljudmi in ga dosledno upoštevati pri svojem obnašanju.

Upoštevate nasvete, ki ste jih prejeli po e-pošti?

Manj zastopani spol, 2. februar 2024

EU uveljavlja Pobudo za prostovoljno doseganje ciljne spolne raznolikosti v organih vodenja in nadzora državnih in borznih družb do konca leta 2026. Ciljna spolna raznolikost naj bi bila 40 % za člane nadzornih svetov in skupaj 33% za člane nadzornih svetov in uprav manj zastopanega spola v javnih delniških družbah in družbah v državni lasti. Pozvane družbe naj bi pripravile posebno poročilo Nadzornega sveta za skupščino ter v njem predstavile politiko raznolikosti organov vodenja in nadzora. Predstavile naj bi tudi prizadevanja organa nadzora in drugih deležnikov na področju raznolikosti. Slovenija želi s to pobudo slediti državam, ki so dosegle napredek brez zakonske regulative na tem področju in spremeniti sedanje stanje, ko v Sloveniji ni zaznati tega napredka.

Od obravnavanih družb so bile od začetka tega projekta 1.9. do 31.12.23 v trinajstih spremembe v sestavi organov vodenja in nadzora. Napredovale so tri, nazadovalo jih je 5 družb in ohranjalo stanje 5 družb. Od 51 družb jih 17 že dosega spolno raznolikost v organih nadzora, 18 v organih vodenja in nadzora in 13 v obeh ciljih. Družb, ki ne dosegajo ciljev spolne raznolikosti, je 29, med njimi kar dve iz mojega okolja. Še slabše je stanje v Slovenskem državnem holdingu, kjer je bilo v letu 2023 imenovanih 42 novih članov Nadzornih svetov, od tega le 9 žensk. Razlika med imenovanjem žensk v nadzorne svete med letom 2022/2023 tudi nakazuje zanje na slabšanje.

Meni ti podatki pripovedujejo, da se v vodenju in nadzoru krepi moški svet kljub temu, da je v nadzorni stroki zaposlenih bistveno več žensk kot moških. Uresničevanje poslovne politike družb se izkazuje s primerjavo načrtovanih podatkov z dejansko doseženimi, z finančnimi in ekonomskimi analizami ter z primerjavami izkazanih uradnih podatki o dosežkih dejavnosti v katero posamezna družba spada. Trendi rasti ali upadanja razvojnih ambicij in možnosti posameznih družb se izkazujejo po veljavnih standardih v EU, ki jih masovno zmore obvladovati samo profesionalna stroka in jih tudi pravilno tolmačiti. Če gre nadzornim organom za ugotavljanje dejanskih učinkov poslovanja, ki so dolgoročno edini garant za realnost sprejemanja odločitev o bodočem poslovanju, morajo dobro razumeti izkaze poslovanja in bilance premoženja nadzorovane družbe in jih aplikativno uporabljati s predvidevanji tržnih razmer. Tu ni prostora za bleferje, pa če so še tako poznane in razvpite osebe v poslovnem svetu, tu tudi ni prostora za ljudi, ki okolje obvladujejo z retoriko, ki so na »dobrem glasu«, v nadzoru pač ne more biti uspešen tisti, ki nima ustreznega znanja in se v njem tudi redno izobražuje. Kar poglejte register certificiranih za nadzor pa vam bo takoj jasno, da je to bolj potrpežljivim ženskam namenjen posel.

Tudi v moji dolgoletni praksi se je nenehno izkazovalo, da kakovosten nadzor ne moreš opravljati v več družbah, še enega težko obvladuješ neprofesionalno. Vsak nadzornik se mora zavedati, da mora o dejavnosti družbe, ki jo nadzira, krepiti svoje znanje o njenem tržnem položaju, o položaju dejavnosti v svetu, na borzah in tako naprej. Vse to pa zahteva čas, previdno presojo in še previdnejšo ocenjevanje posameznih projektov tako iz vidika vlaganj kot učinkov poslovanja.

Previdno sprejemajte odločitve o članstvu v nadzornih organih in naj vas visoki prihodki ne prisilo v suženjsko delo brez prostega časa.

Ste tudi vi član katerega od nadzornih organov?

Nazca, 1. februar 2024

Pred desetletji smo se potepali po Peruju v Južni Ameriki in spoznavali stvari, pri katerih smo pozabili zapreti usta. Ne samo, da o njih še nismo slišali, presenečali so nas množični ostanki kulture neznanih ljudstev, ki so tisočletja ustvarjali na tem ozemlju davno pred sedanjimi rodovi. Med najstarejšimi ljudstvi se omenja Norte Chico, ki je zapustilo svojstveno arhitekturo z veliki piramidami iz obdobja 3500 let pred našim štetjem. Sledila jim je kultura Chavin, ki je razvijala verska središča in zanje značilno arhitekturo. Na obali si je kultura Moche organizirala kompleksno družbeno strukturo in keramično produkcijo z realističnimi upodobitvami, gradila pa je tudi velike piramide. Naslednje kulture so bile graditeljice kamnitih struktur, velikih palač, pomembnih arhitekturnih stvaritev, sebi lastno kulturno produkcijo. Potomci vseh teh in še drugih kultur so bili Inki, ustanovitelji največjega imperija v Ameriki.

V tem zgodovinsko izjemnem območju smo popotniki mojega mesta podrobneje spoznali starodavna mesta Cusco, Puma z jezerom Titicaca in Machu Picchu. Cusco je bilo glavno mesto inkovskega cesarstva in poseljeno že pred prihodom Inkov. Inki so ga oblikovali kot orla, njegov glavni trg pa kot pumo. Pri gradnji so uporabljali velike kamnite bloke, ki so jih rezali tako natančno, da pri zlaganju niso uporabljali veziv. Inki so kmetovali in v ta namen gradili terasasta polja. Machu Picchu je med najbolje ohranjenimi inkovskih mest. Sestavljen je iz kompleksa teras, templjev, palač, kamnitih stopnic in terasastih polj. Poleg templja Sonce ima še Tempelj treh oken, glavno palačo ter templje za obredje.

V omejenem času pa žal nismo uspeli videti Nazce znane po ogromnih risbah narisanih na tleh puščave Nazca v južnem delu Peruja. Puščavo prepredajo številne linije ustvarjene med letom 200 p. n. št. In 600 n. št., ki še vedno spadajo med največje skrivnosti arheologije. Krešejo se znanstvena mnenja o tem, da so Nazca lines imele verski pomen ali pa so bile povezane z astronomskimi opazovanji in koledarskimi cikli. Obstajajo pa tudi mnenja, da so linije povezane z vodo, da imajo navigacijske funkcije v puščavi, zelo živo je mnenje, da so linije ustvarile zunajzemeljska bitja da bi vplivala na človekovo kulturo. Skratka Nazca je še vedno nepoznana in izziv za znanost.

Pred dnevi sem iskala knjigo, ki bi me razvedrila, bila zanimiva, optimistična. Če imaš težave te taka knjiga preusmeri na zanimivo vsebino in težave pozabiš. Zagledam na Cobissu Danikena in njegovo knjigo Nazco. Jasno da sem se osredotočila nanjo. Iščem predvsem zaključke Danikena v zvezi z Nazco. Fenomenalni raziskovalni posebnež »požira« stare knjig pa tudi do podrobnosti sledi ugotovitvam najsodobnejših odkritij astronomije, kemije, nanotehnologije, vsega, kar bi razjasnilo od kot smo prišli in kam se vračamo. Mojster priznava, da o Nazci ne more oblikovati končnega mnenja čemu so bile namenjene oznake, linije, podobe velikanov in vseh drugih znamenj vidnih v Nazci samo iz zraka. Potrebne so raziskave tako na sami lokaciji Nazce kot tudi primerjave njenih likov z odkritji pradavnine v drugih delih sveta, zlasti v Indiji. Zanj je nedvoumno, da je civilizacija Nazce obvladovala letenje, potrebovala oznake za varen vzlet in dolet verjetno vse z ciljem, da pridobi potrebne rudnine za svoje projekte.

Skrivnosti še dolgo ne bodo razkrite, ko pa bodo bomo morda tudi izvedeli kdo je okužil planete in galaksije z celično vijačnico, ki se lahko aktivira sama, če najde planet z dovolj toplote.

Vas zanimajo predzgodovinski časi?

Knjige o univerzah, 1. februar 2024.

Knjige sem prebirala od kar se spominjam, pri starih starših Slovenske večernice, ko sva se s staro mamo preselile v preužitkarsko hišo sva brali skupaj s prijateljico Jožico njene knjige kar pod kovtrom in z baterijo, ker smo morali varčevati z elektriko, potem pa smo že odkrili knjižnico v sedežu naše lokalne skupnosti in postali njeni redni obiskovalci. Tako kot se je spreminjala dostopnost knjig, se je izgrajeval naš oseben odnos do vsebine knjig. Romantiko Mohorjevih knjig in zgodb je nadomestila »šunt« literatura, za njo pa knjige obveznega čtiva najprej domače literature nato pa vedno več svetovne klasike. Mene je vodno najbolj zanimal zgodovinski roman in knjige o popotovanjih in tako je še vedno. Trenutno prebiram knjigo o nastajanju univerzitetnega študija v Evropi in ne morem si kaj, da ne bi o tem napisala blog tudi za morebitne moje sledilce.

Študije nakazujejo, da je želja po izpopolnjevanju znanja prisotna od kar je človek na svetu. Šolani ljudje so spoštovani, s šolanjem dokazujemo, da zmoremo opraviti tudi zahtevnejše stvari, odkrivamo neznane možnosti, marsikdo študira iz ljubezni do učenja, skratka, razlogi so osebni, prihajajo pa tudi spodbude iz družine in okolja. Študentov je na svetu preko dvesto petdeset milijon in njihovo število nenehno narašča, temu primerno pa tudi število univerz.

Razvojna pot univerzitetnega študija je odvisna od gospodarskih in političnih potreb družbe. Predno se je model višjega izobraževanja uveljavil in razširil so bile razne cerkvene in mestne šole za pisanje, branje in računanje. Za vpis na srednjeveško univerzo niso obstajali nobeni formalni razlogi. Slušatelji so morali biti krščeni, rojeni v zakonski zvezi in moralne nravi. Slušateljice niso sprejemali. Prvi univerzitetni centri v Evropi so bili Bologna (1088 leta), Pariz (sredi 12. stoletja), Oxford (v 12. stoletju) in Dunaj (1365 leta). V dobi Humanizma in renesanse so se uveljavile akademske skupnosti in uvedli študijski programi humanizma. Razsvetljenstvo je poudarjalo razum, raziskovanja in znanstveni pristop do problematike, začeli so poučevati vse kar je neznano v naravoslovju. V poznejših stoletjih so se s specializiranimi programi prilagajale industriji, širile učne programe novih strok ter se osredotočile na raziskovanja. Bologna na primer je stoletje in pol poučevala samo pravo in šele nato dodala logiko, medicino, astronomijo, filozofijo, gramatiko, aritmetiko, retoriko, grščino, hebrejščino in teologijo. Od ustanovitve dalje deluje neprekinjeno in ima skoraj 2/3 tujih študentov. Oxford je bil dolgo necenjen v vseh študijah razen v teologiji in šele v 19. stoletju so učne programe klasičnega znanja razširili na vse znanstvene in medicinske študije, tuje jezike, zgodovino in podobne vede. Zanimivo je, da je Oxford po razširitvi študijskih programov ustanovil tudi ženski kolidže. Dunajska univerza je stara toliko kot moje mesto. Šele proti koncu 19, stoletja je sprejela tudi ženske, danes ima okoli 180 učnih programov, tretjino profesorjev iz tujine in okoli 100000 študentov.

Univerze so danes tudi prave zakladnice strokovne in leposlovne literature, njihove knjižnice so popolne tako po izboru knjig kot po številu izvodov, ki jih množica študentov potrebuje. So založnice, varuhinje znanstvenih unikatov, muzeji in imajo prostore za kulturne dejavnosti. Danes se vse univerze po svetu kitijo z Nobelovimi nagrajenci, ki jim na svetovi letvici kakovostnega študija prinašajo boljšo uvrstitev. Še vedno največ Nobelovcev prihaja iz najstarejših univerz., ki so danes že prava mesta v mestu, z vso infrastrukturo potrebno za študijsko in znanstveno delo. Vivat Academia!

Se kdaj doma pogovarjate s svojim študentom o univerzi in njegovi fakulteti?

Ženske in vodotoki, 27. januar 2024

V naši državi so vodotoki med naravnimi danosti zelo priljubljeni. Ljudje se ob njih najraje naseljujejo, jih negujejo in varujejo v obsegu svojega dostopa, včasih so jih tudi čistile vaške vodne skupine, danes pa je baje zato zadolžena država. Kakor koli, pomembno je, da jih imamo radi in da si želimo prispevati svoj delež k njihovem ohranjanju.

Ko smo pred leti dobili predlog nove zakonodaje o vodah, se je izkazalo, da smo prebivalci pomembni varuhi vodotokov na Slovenskem. Zahtevali smo referendumsko presojo in predlog zakona zavrnili. Cilji politične elite v obdobju referenduma so se bistveno razlikovali od javnosti. Kot da smo se ljudje šele takrat osvestili nad predlogom takratnega političnega vodstva, da bodo vode dobile svoje lastnike oziroma, da bodo vode v prihodnje služile predvsem gospodarskim namenom. Nastala so različna družbena gibanja, med njimi zelo pomembno žensko gibanje imenovano Varuhinje rek. Slovenske intelektualke z Lučko Bogataj v svojih vrstah, so se v tem gibanju poenotile, da bodo storile vse, kar je v njihovi moči, da reke z vodotoki ostajajo javno dobro, ki naj koristi celotni družbi in se upravlja tako, da se kakovost vode in vodotokov ne bo zmanjševala. Ženske, Varuhinje rek bodo v prvi vrsti spodbujale osveščenost slovenske javnosti o pomenu varovanja naravnih in človeških okolij, predvsem vodotokov, ter pomen aktivnega državljanstva o tem saj je vsaka od nas lahko varuhinja rek in zaščitnica narave.

Prvi projekt Varuhinj rek je bil priprava skupne fotografske razstave z osrednjim motivom slovenske reke in njihove varuhinje. Razstava potuje po državi in jo spremljajo okrogle mize, delavnice za lokalne aktiviste in otroke ter umetniški dogodki, kar vse naj bi promovirali mediji. Trenutno gosti to razstavo Ljubljanski grad. Varuhinje si želijo sodelovati tudi z lokalnimi oblastmi, da povečajo svojo pozornost do vodotokov tako pri njihovem vzdrževanju kot pri urbanih odločitvah in konkretnih lokalnih izzivih. Skupna razstava je združeno delo slovenskih fotografov, naravovarstvenikov, novinarjev, umetnikov, ljubiteljev narave, predstavnikov civilne družbe in lokalnih skupnosti. Z njo vabijo k sodelovanju taborniške, ribiške, rekreativne in podobna društva, posameznike, mlade, šolske otroke, turiste, družbene iniciative in lokalne oblasti. Prepotovala je že Slovenijo od Kanala ob Soči do Bele krajine in Goričkega. Služi kot platforma za povezovanje okoljevarstvenih pobud, stroke in javnosti pri iskanju skupnih rešitev za ustreznejšo ureditev rek v prihodnje.

Projekt so zasnovale in ga izvajajo ženske, ker so najbolj zainteresirane za spodbujanje zaščite naravnih in človeških okolij, celinskih voda, trajnostnega razvoja in zdravega načina življenja v sobivanju z naravo. Dejstvo je, da tako pri nas kot v tujini v ospredje bojev za naravo , okolje in vodo večinoma stopajo ženske. Seveda pa so Varuhinje rek spoštljive do Varuhov rek torej moških, ki so odločujoči zlasti v lokalnih skupnostih. Ima pa vsaka reka svoje specifične probleme, ki jih varuhinje ali varuh lahko odkrijeta, toda rešitev pripravi le strokovnjak na področju varovanja narave.

Gibanje Varuhinje rek se širi in krepi. varuhinjo že imajo reke Drava, Sava, Krka, Kamniška Bistrica, Kolpa, Sora, Soča, Sava Bohinjka in Sava Dolinka, Križne jame, Vipava in druge. Učinki se bodo pokazali le, če bodo Varuhinje rek povezovale lokalne skupnosti skozi katere reke tečejo in jih prepričale za skupne akcije.

Sodelujete kot Varuhinja ali Varuh rek?

Naše naložbe, 30.januar 2024

Kot varčni in dobri gospodarji moramo za varnost družine in doma poskrbeti za ustrezne rezerve v denarju oziroma z donosnimi naložbami privarčevane gotovine. Še posebno je pomembno, da se pametno odločamo v današnjem času, ko nas tare inflacija in ko za svoje prihranke na bankah ne prejmemo obresti. Za dobre naložbe imamo veliko različnih priložnosti. Lahko kupimo delnice velikih in pomembnih slovenskih podjetji, obveznice za katere je zainteresirana država, deleže v investicijskih skladih, ki jih ponuja zlasti zavarovalništvo in ne nazadnje nabava kriptovalut katerih donosi neverjetno rastejo. Naložbe gotovine v materialno premoženje je druga oblika ohranjanja našega premoženja pred zmanjševanjem vrednosti zaradi inflacije, ki ga prepoznavamo najbolj masovno v nakupu prostorov za oddajo v najem podjetjem ali stanovalcem. Mlajši se zatekajo v nakup zemljišč doma in v tujini bodi si za lastne potrebe, razvoj specifičnega sadja, morebitne gradnje ali prodajo, če bo cena zemljišča ugodna. So pa tudi možne naložbe v umetnine, zlato in podobne predmete, ki jim dolgoročno cena le narašča, pri njih pa je nujno poznati njihove posebne oblike trženja.

Največ nas je malih varčevalcev s prihranki do deset minimalnih plač in največ nas je tistih, ki nas tare dilema ali je ponudniku naložbe verjeti ali pa bomo zopet doživeli zlom slovenske borze kot se je to zgodilo v času največjega zaupanja v gospodarske naložbe pred desetletjem. Nimamo pregleda nad gibanjem trga finančnih instrumentov do take mere, da bi bili varni pred morebitnimi izkoriščevalci našega zaupanja. Želimo si in potrebujemo strokovne nasvete ljudi ali ustanov, ki se profesionalna ukvarjajo z naložbami malih vlagateljev, da nam pomagajo pri oblikovanju portfejla, ki bi bil kar se da stabilen, donosen in varen. Ponudba svetovalnih uslug je pri nas izjemno velika, nekateri ponudniku so se v preteklih desetletjih tudi strokovno izpopolnili do take mere, da bi jim lahko zaupali, če bi bila država politično stabilna in nanje ne bi mogli vplivati posamezniki in aferaši. Ni se čuditi, da se po spletu iščejo svetovalci v tujini, zlasti v EU, ki so morda objektivneši od domačih, zagotovo pa bolj praktično uveljavljeni v novejših oblikah investiranja kot je na primer nakup kriptovalut. Poleg njihovih visokih donosov poznajo tudi njihove nevarnosti in slabosti.

Mali investitorji pri nas bolj slabo poznamo kriptovalute. To so digitalne in virtualne valute, ki koristijo kriptografske tehnike za zavarovanje transakcij, kontrolo izdajanja novih enot in potrditve transfera gotovine preko decentraliziranegaregistra transakcij. Kriptovalute nimajo centralne avtoritete in kontrole, promet poteka neposredno preko koristnikov. Zagotovljena je zaščita vseh transakcij. Večina teh valut ima omejeno ponudbo in anonimne koristnike. Na trgu deluje preko 2000 kriptovalut z njihovimi investicijami vred, poznana je zlast Bitcoin (BTC). Njihov trg je zelo dinamičen z veliko sprememb cen in tehnologij. Potrebna je skrajna pazljivost, da se dosega večje donose in zmanjšujejo rizirki. Vabljive in nevarne kriptovalute so v preteklem letu zagotvljale 12 % donose, posle z njimi pa prevzemajo strokovno podkovane in s podatki oborožene svetovalne hiše kot je na prier Inc Global, ki s košarico izbranih kriptovalut zagotavlja dober donos in ima finančno licenco za upravljanje kriptovalut v Angliji.

Izgube vrednosti premoženja zaradi inflacije je za vse družine res velik problem in obremenitev zato se bomo morali slej kot prej poučiti utdi o kriptovalutah in drugih oblikah naložb. Pri morebitni odločitvi o naložbah v kriptovaluto je nasvet skoraj da nujen saj je svetovna ponudba velika, vendar polna pasti. Previdnost je mati modrosti!

Ste se morda že poglobili v presojo kriptovalute?Vrh obrazca

Mestno redarstvo pa tako! 29. januar 2024

V mojem mestu so pristojni organi ustanovili Mestno redarstvo, ki ugotavlja ali smo parkirali po predpisih. Mestni prostor je do zadnjega koščka razdeljen na posamezne parkomate in kot zgleda, zajema tudi parkirišča trgovin. Ko sem bila odpuščena iz bolnišnice, me je sin zapeljal do trgovine kjer redno nabavljam, da si kupim osnovne prehranske izdelke, saj doma ni bilo nikogar več kor en mesec. Pripeljal je nabavni voziček na katerega sem se opirala in odšla v trgovino samo z eno berglo, drugo pa sem pustila v avtu, ki sva ga parkirala na prostoru za invalide. Iz avta nisem mogla, če vrata avtomobila niso bila popolnoma odprta kar na parkiriščih neinvalidov sploh ni možno zagotoviti. Mislila sem si, da bo morebitni kontrolor prepoznal po bergli v avtu, da gre za invalidnega kupca. Naj še poudarim, da je na parkirišču Mercatorja Bršljin najmanj deset parkirišč z rumeno oznako in v času najinega parkiranja ni bilo na njih nikogar – vsa invalidska parkirišča so bila prazna.

Po nabavi sva na avtu zagledala obvestilo Mestnega redarstva, sprintano na printerju z vsemi podatki o plačilu globe 200,00 EUR. Parkirišča za invalidne so bila še vedno prazna. Odpeljala sva se na sedež Redarstva, kjer je prijazna njihova sodelavka videla mene, moje bergle in moje težave po operaciji. Naročila je, naj narediva vlogo za odpravo globe in priloživa izvid bolnišnice o moji invalidnosti. Še istega dne sva to poslala in čez par dni dobim neprijazen odgovor, da odprava ni možna, da moram kazen plačati, če plačam v osmih dneh samo ½ in da naj se pritožim na njihove nadrejene. Gospod po obvestilu in priimku medved je z odgovorom poudaril »svoje mesto v trgovini porcelana«. Ni mu padlo na pamet, da naslednji dan po odpustu iz bolnišnice ne morem hoditi sama, saj je sin v službi, po stopnicah je boleče in počasno, v uradu si neokreten, marsičemu se ne moreš prilagoditi kot na primer stati pred šalterjem in podobno. Gospod je imel v rokah zdravniški izvid, uradni dokument o tem, kaj smem in kaj ne, da invalidnost ne bom podaljševala. V dno duše me je bolj zabolelo kot bolečina nog. Ni pomislil, da se z dvema berglama in bolečino težko oblačim, ne morem obuti, še manj priti v mesto na gospodu nadrejeni urad, ga najti v veliki večnadstropni stavbi in ob vsem tem izjemno pozorno paziti, da ne padem. V roki je imel dokaz o mojih težavah. Ni mu padlo na pamet, da nisva parkirala na mestnem zemljišču ampak na parkirišču trgovine z osnovnimi življenjskimi potrebami. Ne, vse to je gospodu, ki naj bi varoval invalide, popolnoma tuje. Avto nima invalidske izkaznice, ne briga me kaj prevaža in čemu služi.

Naša družba je postala formalistična in ne zaznava več težav, ki jih ljudje dejansko imamo, če pa jih že zazna nima ali zakonske podlage ali pravila, po katerem bi lahko posledice formalizma odpravila ali vsaj ublažila. Tudi se ta družba ne zaveda več, da je bolan človek nezadovoljen sam s seboj in zato bolj občutljiv za vsako besedo. Ni nujno, da se bolan sam sebi smili kot je verjetno ocenil redar, res pa je, da pričakuje od okolja razumevanje, če že ne pomoč. Gospodu redarju sem sporočila, da nadaljnjega postopka zdravstveno nisem sposobna voditi, še posebno ne v primeru nerazumevanja in nato globo poravnala v ½ od 200.- EUR. Toda tudi pri tem sem se počutila nekako kriva ko sem pomislila na tiste, ki jim visoka globe ne da bi kdo bil kakorkoli prizadet, podraži vsakodnevno prehrano, prikrajša otroke ali onemogoči kulturni dogodek. Proti formalizmu se moramo boriti in vsak od nas mora imeti vsaj osnovno mero empatije do težav invalida, šele potem pa sme vprašati tudi zakaj invalid ni pridobil invalidsko izkaznico. V mojem primeru je nisem mogla zagotoviti zaradi dela prostih dni., ki so sledili mojemu izpustu iz bolnišnice okoli 14 ure v petek. Ta blog je le moj protest proti formalizmu lokalne oblasti.

Ste se tudi vi kdaj srečali s tako aroganco?

Ženske in vodotoki, 27. januar 2024

V naši državi so vodotoki med naravnimi danosti zelo priljubljeni. Ljudje se ob njih najraje naseljujejo, jih negujejo in varujejo v obsegu svojega dostopa, včasih so jih tudi čistile vaške vodne skupine, danes pa je baje zato zadolžena država. Kakor koli, pomembno je, da jih imamo radi in da si želimo prispevati svoj delež k njihovem ohranjanju.

Ko smo pred leti dobili predlog nove zakonodaje o vodah, se je izkazalo, da smo prebivalci pomembni varuhi vodotokov na Slovenskem. Zahtevali smo referendumsko presojo in predlog zakona zavrnili. Cilji politične elite v obdobju referenduma so se bistveno razlikovali od javnosti. Kot da smo se ljudje šele takrat osvestili nad predlogom takratnega političnega vodstva, da bodo vode dobile svoje lastnike oziroma, da bodo vode v prihodnje služile predvsem gospodarskim namenom. Nastala so različna družbena gibanja, med njimi zelo pomembno žensko gibanje imenovano Varuhinje rek. Slovenske intelektualke z Lučko Bogataj v svojih vrstah, so se v tem gibanju poenotile, da bodo storile vse, kar je v njihovi moči, da reke z vodotoki ostajajo javno dobro, ki naj koristi celotni družbi in se upravlja tako, da se kakovost vode in vodotokov ne bo zmanjševala. Ženske, Varuhinje rek bodo v prvi vrsti spodbujale osveščenost slovenske javnosti o pomenu varovanja naravnih in človeških okolij, predvsem vodotokov, ter pomen aktivnega državljanstva o tem saj je vsaka od nas lahko varuhinja rek in zaščitnica narave.

Prvi projekt Varuhinj rek je bil priprava skupne fotografske razstave z osrednjim motivom slovenske reke in njihove varuhinje. Razstava potuje po državi in jo spremljajo okrogle mize, delavnice za lokalne aktiviste in otroke ter umetniški dogodki, kar vse naj bi promovirali mediji. Trenutno gosti to razstavo Ljubljanski grad. Varuhinje si želijo sodelovati tudi z lokalnimi oblastmi, da povečajo svojo pozornost do vodotokov tako pri njihovem vzdrževanju kot pri urbanih odločitvah in konkretnih lokalnih izzivih. Skupna razstava je združeno delo slovenskih fotografov, naravovarstvenikov, novinarjev, umetnikov, ljubiteljev narave, predstavnikov civilne družbe in lokalnih skupnosti. Z njo vabijo k sodelovanju taborniške, ribiške, rekreativne in podobna društva, posameznike, mlade, šolske otroke, turiste, družbene iniciative in lokalne oblasti. Prepotovala je že Slovenijo od Kanala ob Soči do Bele krajine in Goričkega. Služi kot platforma za povezovanje okoljevarstvenih pobud, stroke in javnosti pri iskanju skupnih rešitev za ustreznejšo ureditev rek v prihodnje.

Projekt so zasnovale in ga izvajajo ženske, ker so najbolj zainteresirane za spodbujanje zaščite naravnih in človeških okolij, celinskih voda, trajnostnega razvoja in zdravega načina življenja v sobivanju z naravo. Dejstvo je, da tako pri nas kot v tujini v ospredje bojev za naravo , okolje in vodo večinoma stopajo ženske. Seveda pa so Varuhinje rek spoštljive do Varuhov rek torej moških, ki so odločujoči zlasti v lokalnih skupnostih. Ima pa vsaka reka svoje specifične probleme, ki jih varuhinje ali varuh lahko odkrijeta, toda rešitev pripravi le strokovnjak na področju varovanja narave.

Gibanje Varuhinje rek se širi in krepi. varuhinjo že imajo reke Drava, Sava, Krka, Kamniška Bistrica, Kolpa, Sora, Soča, Sava Bohinjka in Sava Dolinka, Križne jame, Vipava in druge. Učinki se bodo pokazali le, če bodo Varuhinje rek povezovale lokalne skupnosti skozi katere reke tečejo in jih prepričale za skupne akcije.

Sodelujete kot Varuhinja ali Varuh rek?

Rojstvo potomstva, 26. januar 2024

V našem kolektivnem spominu je za vedno zapisano, da se je v drugi svetovni vojni zgodil zločin proti Judom, pozneje poimenovan holokavst. Združeni narodi so razglasili 27. januar za svetovni dan spomina na žrtve. Vsako leto se poklonimo spominu judovskih žrtev, zaprtih v taboriščih smrti po Evropi, ki so jih imeli nacisti od leta 1941 do 1945. V Tel Avivu sem si pred desetletji ogledala Muzej holokavsta, v notranjosti je popolnoma temen in se v tej temi prikazujejo slike otrok, žensk, možkih predno so jih internirali, popolnoma izstradanih v taboriščih in odpeljanih v krematorij. Vidiš kako močno so bili prizadeti nedolžni ljudje, umetniki, kmeti, mladi komunisti in predvsem Judje, postaneš aktivist in borec proti kakršnem koli nasilju, ideologiji zla. To smo mi, vojna generacija.

Za mene je bila ta druga svetovna vojna kot obdobje spoznavanja dejstev tja do konca petdesetih let še posebno pomembno. Po smrti deda nisem imela več družine in zaradi šolanja sem se morala preseliti k mami v Ljubljano. Njen mož je postal moj očim, ki mi je bil izjemno naklonjen, vesel, kadar sem bila v čem dobra in žalosten, kadar se je kje kaj zataknilo. Naučil me je voziti kolo, motor in avto in še mnogo dobrega bi lahko naštevala. Moj očim je bil šibke postave, včasih utrujen, včasih žalosten. Kot partizana so ga ujeli nacisti in ga odpeljali v Dachau kjer je bil mučen, lačen in zaničevan do osvoboditve taborišča. Vrnil se je domov na Barje, do rojstne hiše peš, tam pa žal ni našel nikogar. Kar niso domačih pobili nacisti, se je razselilo, da je ostalo živo. Moj očim ni imel poklica, k sreči pa so ga sprejeli električarji in pri njih se je priučil do kvalifikacije. Bil je skromen, zadovoljen z vsem in srečen, da je ostal živ. Počasi so se domov vrnili tudi njegovi domači, dva brata in sestra Fani. O sebi, o Dachau in holokavstu moj očim ni nikoli spregovoril, tudi moji mami se ni izpovedal in svoja doživetja odnesel v prezgodnji grob.

Življenje pa je neuničljivo in tudi družina mojega očima se je po vojni večala. Brata sta imela vsak dva potomca, sestra Fani pa samo hčerko Zdenko. Ta nečakinja mojega očima je povila tri dekleta, ena prijetnejša od druge in najmlajša Nina, pravnukinja mojega očima, je danes rodila krepkega sina. Že ko se je rodil moj sin, se ga je moj očim resnično nad vse razveselil. Najprej mu je kupil konjička, ki je še vedno pri hiši, čeprav je minilo že pol stoletja. Če bi bil še živ, se prepričana, da bi takega konjička kupil tudi Nininemu prvorojencu. Otroke je imel zelo rad, zakaj ni imel svojih pa mi ni nikoli zaupal.

Očimova sestra Fani je danes že krepko čez devetdeset, njena Zdenka v grobu, Zdenkina dekleta pa v najlepših letih. Tudi sama se hitro staram. Ko me je babica obvestila o rojstvu Nininega in Gregorjevega sinka, sem se najprej spomnila na očima in njegovo veselje z otroci, nato pa na vse njegove, ki so me kot študentko izjemno lepo sprejeli za kar sem jim bila vedno močno hvaležna. Poslala sem Nini naslednjo čestitko:

Posijalo vama je SONCE, ki ne bo nikoli zašlo. Veselim se z vama lepih sončnih, veselih in ustvarjalnih let, ki jih boste v družini doživljali in želim vam, da bi bili kar se da srečni! Kot Rojenica iz pod Gorjancev dojenčku polagam v zibelko napotilo: »Srečno pot v ta zanimivi, veliki in včasih nerazumljivi svet, sprejemaj ga kakršen je in v njem uresničuj svoje sanje! Prababici Faniki, pradedku Francetu in babici Ireni polagam na srce, da storijo vse za dobrobit mlade družinice in jo varujejo kot punčico v svojem očesu!

kako se pa vi spominjate na drugo svetovno vojno?

Osamljenost, 25. januar 2024.

Razlog za vsebino tega bloga je mnenje strica Jožeta, da se človek počuti osamljenega če nima kaj početi. Danes skoraj ni človeka, ki nima zadovoljene fiziološke potrebe in, če se mu ni potrebno prizadevati za preživetje nima dela in je osamljen. Stric Jožko meni, da bi si moral zagotoviti delo, če se ga ne nakazuje, da je osamljen zaradi svoje lenobe. Razvila se je obširna debata za in proti izraženemu mnenju v kateri se je vse sukalo okoli tega ali človek potrebuje poleg hrane, vode, obleke in bivalnega prostora še kaj drugega.

Najprej smo seveda poskušali ugotoviti kaj je osamljenost. Med mnogimi definicijami nam je najbolj odgovarja tista, ki naj bi veljala za staro in mlado kajti analize in raziskave kažejo, da je danes osamljenih vedno več mladih in torej osamljenost ni problem samo starih. Temelj srečnega življenja so krepke socialne vezi ljudi, če se ljudje čutijo povezane z drugimi so srečnejši, bolj zdravi in dosegajo boljšo storilnost dela. Osamljeni se počutijo ljudje, ki v socialnih povezavah ne sodelujejo bodi si zaradi občutka manjvrednosti, slabo samopodobo, prenizko stopnjo samozavesti, slabim zdravjem, nepripravljenostjo za tveganje.

Strokovnjaki opozarjajo, da pogosto zanemarjamo svoje psihološke potrebe, ki naj bi bile ključne za naše zadovoljstvo in zadovoljivo počutje. Dajanje in prejemanje pozornosti drugih ljudem nam daje občutek sprejetosti. Če je kdo prikrajšan za užitek ob doseženem cilju, izpolnitvi namena pomeni, da se vdaja občutkom strahu in izogibanja. Hočemo biti del nečesa večjega kar odvrača od nas stran pozornost do nas samih. Potrebujemo učenje, preskušnje, nove stvari, v naši naravi je, da iščemo rešitve, nadgrajujemo znanje. Svoje sanje želimo deliti z nekom, osebo na katero se lahko zanesemo. Vsaj del svojega življenja želimo imeti pod kontrolo, da v težkih trenutkih najdemo rešitve, ohranjamo identiteto. Želimo imeti priznano, da smo v nečem dobri, da nekaj delamo dobro in nam to skupnost priznava. Hočemo živeti varno fizično, finančno, zdravstveno in socialno, da s tem pridobimo občutek stabilnosti, pomirjenosti.

Če te psihološke potrebe zanemarjamo, se jim odrekamo ali kako drugače izogibamo je nujno spremeniti svoj življenjski slog in navade. Čeprav je težko priznajmo družini ali komu drugemu, da smo osamljeni. Že zaradi priznanja se človek počuti bolje, največkrat pa okolje ponudi tudi pomoč. Včasih pomagajo mediji, posebno splet za klepet, poučitev, razjasnitev določene problematike, ki nas zainteresira in potegne iz osamljenosti. Pomaga tudi obujanje nekdanjih stikov, ki so odlično zdravilo proti osamljenosti. Človek je lahko osamljen tudi v množici in torej moramo razmisliti, če nikomur ne pustimo v svojo bližino. Občutek pripadnosti pridobimo s sodelovanjem v kakršni koli organizaciji z ljudmi podobnih interesov. Poslušanje podkastov je blažilno, spodbuja k razmisleku in pripomore k zmanjševanju osamljenosti. Hobiji, prostovoljstvo ali hišni ljubljenčki zelo uspešno odpravljajo osamljenost.

Ljudje včasih potrebujemo samoto, ki pa jo ne moremo enačiti z osamljenostjo. Samota je čas, ki ga posvetimo sebi, da premislimo o svojem osebnem razvoju, da ocenjujemo svoje sanje in dejanja, da se dobro počutimo ob zadovoljstvu in smo kritični do svojih slabosti.

Zanimivo, da o lenobi ni bilo izrečenega ničesar, lahko pa bi le poudarili, da se marsikaj slabega skoti v nas prav zaradi človeške ležernosti in nedelavnosti.

Ste morda osamljeni?

Palestina, 29. januar 2024

Uboga Palestina, le kaj je storila svetu, da jo ta že tako dolgo neizmerno muči. Komaj se malo opomore od vojne, že se spravi nanjo največja vojaška industrija na svetu, na prebivalce tiste male zaplate sveta, kjer slabo uspeva vse, kar je za življenje potrebno in se njena panorama tako lepo vidi iz gore Nebo.

Od kar sem na svetu vem za Palestino. Na domačiji mojih starih staršev je bila poznana kot božja dežela, kjer se je rodil in deloval Kristus. Kot naročniki knjig Mohorjeve družbe smo dobivali vsako leto kakšno knjigo, ki je pripovedovala o Palestini, njenem Jeruzalemu in njeni šotorski poselitvi. Prav zaradi časti, ki jo je do te dežele gojila moja rodovina, sem med prvimi svojimi popotovanji po svetu izbrala Palestino, doživela Jeruzalem, Betlehem, Žalostno goro, Zid žalovanja, Jordan, Masado, Nazaret in še veliko drugega vse tja do Črnega morja. Čisto majhen del njihovega območja so zasedli Izraelci, ki so jim ZN priznali kot njihovo državo. V prizadevanjih naše države, da bi se svet pravičnejše organiziral, so Palestinci sodelovali v gibanju neuvrščenih, njihov vodja Arafat pa je bil naš prijatelj. Nenehno se je pritoževal nad posegi Izraelcev na ozemlje Palestine in iskal zaveznike po vsem svetu, tudi pri Mandeli v Južni Afriki. Zdaj se več ne spomnim vseh stricev iz ozadja, ki so Izraelu pomaga pridobivati vedno nova območja palestinskega ozemlja seveda z orožjem. Spori, bitke, pogajanja, nagajanja in sovraštva so iz leta v leto rasla, pripeljala so do današnjega stanja, ko je Izrael eksplicitno na mednarodnem sodišču tožen zaradi genocida, ko je palestinska Gaza ena sama ruševina, ko umirajo predvsem ženske in otroci in po kateri se klati Izraelsko vojaštvo z orožjem ZDA. Ponavljajo se dejanja, ki so jih Izraelci doživljali v Evropi v drugi svetovni vojni. Cel svet obsoja ta absurd a žal v pristojnih organih OZN ni možno doseči dogovora o ustavitvi vojne, tudi vodstvo EU podpira Izrael, seveda slovenski pristojni organi kljub članstvu v VS, se izogibajo jasnim stališčem do genocida.

Toda, državljani Slovenije že od začetka trenutne krize opozarjajo, da je treba vojno v Palestini takoj ustavili, žal neuspešno in zgleda, da bo prišlo do državljanske nepokorščine oziroma upora proti pristojnim organom v naši državi. Svobodomiselna gibanja v Sloveniji kot so Mladina, Institut 8. marec, Mirovni institut , skupaj članstvo v kakšnih petdesetih društvih je oblikovalo ultimat za pristojni organ Republike Slovenije, da naj podpira sojenje genocidu, da priznava Palestino kot državo, da Slovenija prekine diplomatske odnose z Izraelom in da se uvede embargo nad uvoz orožja v Izrael. Gibanje zbira podpise, včeraj jih je bilo okoli 4.000, danes že 5.518. Dragi bralci bloga, pokažite svojo državljansko voljo, ustavimo mučenje Palestincev in prizadevajmo si za mir vseh ljudi na zemlji, ker DOST JE!

Ni več samo Palestina trpinčena, vojna se širi na Jemen, zajela je Iran, napaden je že Pakistan, v nevarnosti so tovori svetovne trgovine. Pa kam to vodi, kdo ima od trpljenja ljudi koristi? Proizvajalci in dobavitelji orožja v prvi vrsti tisti v ZDA. Bajne dobičke kujejo še vedno v Ukrajini in radi bi jih še povečali s sodelovanjem pri obnovi z njihovim orožjem uničenih mest in vasi. Da bi ohranili zaposlene v orožarski industriji iščejo nove kupce, če jih ni, začnejo z napadi na jemenske razbojnike, ki so slučajno prijatelji Hamasa in tako se naprej množijo vojna žarišča v katerih izgubljajo otroci, šolarji, družine ne da bi bili česar koli krivi. Ves svet protestira, tudi ljudje ZDA, tudi vsi Evropejci, a te glasove ne sliši nekaj posameznikov, ki jim vojne koristijo za uresničevanje osebnih interesov. Žalostno toda resnično!

Se boste pridružili predlogom gibanja »DOST JE!« ?

Dediščina Dolenjske, 21. januar 2024

Dan mi je polepšal prispevek v Delu o kulturnih spomenikih, ki propadajo vsem na očeh v območju, ki ga pokriva Območna enota mojega mesta Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Vodja enote nas je ob 40 letnici enote seznanil, da delujejo v 18 občinah in skrbijo za 3275 enot nepremične kulturne dediščine, od tega državnega pomena 36 in lokalnega pomena 757 enot, za vzdrževanje ostalih enot skrbijo lastniki. Ugotavlja, da tako država kot občine premalo namenjajo za vzdrževanje nepremičninske dediščine in da ta vidno propada prav tako pa tudi rokodelstvo in izvajalci brez katerih kakovostna obnova spomenikov ni možna. Na primer skodlarstvo, kamnarstvo, restavratorstvo in podobne dejavnosti.

Moja prva misel ob teh podatkih je bila namenjena prilikam in priložnostim, ki jih toliko spomeniških enot ponuja oziroma omogoča določeni lokalni skupnosti. Zamislite si, če bi vse te spomenike dostojno obnovili in vzdrževali, kaj vse bi radovedna mladina, turisti, znanstveniki in številni drugi interesi spoznali v teh osemnajstih občinah. Področje je »odprta knjiga« za vsaj 2000 let ustvarjanja ljudi, ki so po tem območju gospodarili, se borili na svojo zemljo in za preživetje in tako omogočili obstanek številnih rodov, katerih potomci smo. Čudim se, da v programih države in občin ni spomeniško varstvo kulturnih spomenikov med prioritetami oziroma, da njihova raba in koristnosti sploh niso sestavni del proračunskih prihodkov in odhodkov. Zakaj jih torej imamo, evidentiramo, varujemo, obremenjujemo lastnike in še bi lahko naštevala. Zakaj na primer sosednje Posavje že vsaj pol stoletja s pridom koristi obnovljeno graščino Pišece, kako je Sevnica pridobila sredstva za obnovo in koristno rabo svojega gradu, da o Brestanici in Raki sploh ne govorim. Če se ozremo na kulturne spomenike države je na primer obnovljen celo Strmol pod nazivom državnega protokola, pa Podvin, da dvorec dr. Rodeta sploh ne omenim.

In kako je z našimi gradovi? Napisala sem že neštetokrat, Hmeljnih, Soteska, Prežek, Stari grad, Grm in drugi so nekoč že imeli svoje skrbnike, danes propadajo, so že propadli ali pa čakajo ne vem česa? Pa ne zaradi denarja, tega še nikoli ni bilo na razpolago več, kot ga je danes, propadajo zato, ker se zanje na državnem in občinskem nivoju nihče ne briga, nimajo programa, ki bi bil donosen, nimajo ljudi, ki bi se zagrizli v organizacijske probleme aktiviranja spomenikov, ne prepoznajo koristnosti in možne donosnost, pomembne so jim vaške ceste, brvi čez potoke in podobne komunalne povezave, ker te vzbujajo zaupanje volivcev v elito.

Nujno bi bilo aktivirati civilno družbo, da zbeza na dan interes profesionalcev za razvoj krajev kjer spomeniki obstajajo. Podpreti je predlog vodje območne enote, da se med seboj povežejo lastniki kulturnih spomenikov. Že ta dva ukrepa bi lahko pripomogla za nastanek gibanja »zgodovina za prihodnost mojega kraja«, ki bi ga z veseljem bogatili arheologi, zgodovinarji, rokodelc, vsi, ki jim domača vas, trg ali mesto pomenita več kot samo spalno naselje. V Društvu Novo mesto smo si leta prizadevali za ustanovitev Mestnega muzeja, ki ga ima že vsako mesto. Zakaj tega ne bi začeli udejanjati v gradu Grm, v krajevni skupnosti z mladimi naprednimi člani Sveta? Znamenito vinsko klet gradu Grm bi lahko v sodelovanju z vinogradniki sveta razvili v strokovno, reprezentančno in protokolarno institucijo za poučevanje kulture pitja in vsega, kar vinarstvo potrebuje za večjo donosnost svojega posla. Strokovna priprava programov za vsak spomenik je nujna, sicer ni uspeha pa tudi ne investitorja. Če programa ne moremo ali nočemo strokovno pripraviti je spomenik brezpredmeten.

Bi se vključili v gibanje za razvoj kraja kjer živite?

Sneg, 19. januar 2024

Kot vsako jutro tudi danes odpiram okna in vrata, da se hiška napolni s svežim zrakom. Zapihalo je in me skoraj potegnilo na teraso, tresnila sta okno in balkonska vrata, padal je dež. Zavita v puhovko sem komaj vzdržala 15 minut, kar naj bi bilo optimalno jutranje zračenje moje hiše po navodilih nekdanjega zdravstvenega ministra. V nekaj minutah so se dežne kaplje spremenile v snežinke, severni veter jih je prinašal vse več in več, neverjetno a resnično je bilo v nekaj minutah vse belo, kot v pravljici, moj gozd in vrt, cesta pred hišo, sosedovo domovanje,… kar stala sem pri oknu in uživala v razgledovanju pobeljene narave. Bil je prvi letošnji sneg, nametalo ga je več kot 20 cm in ker sem na berglah, ne morem iz hiše. Stric Jožko je kljub vremenu le prišel pogledati, če sem še živa in mi prepovedal kakršen koli izhod ker povsod drsi. Delam načrte kako bom sneg skidala, da ga ne bo potlačil traktor, ki očišča cesto. Snega je vedno več, ne pride pa mi nič pametnega na misel kako ga bom odstranila.

Po kosilu se je snežni metež umiril, ni bilo ne vem kako mrzlo, ker je nehalo pihati, odločim se, da bom naredila stezico od ceste do stopnic in iz garaže do ceste. Obujem eskimke, oblečem bundo, nataknem rokavice in se vsa tresem, da bom kljub opremi, zdrsela na operiran kolk in ga poškodovala. Ko odprem garažna vrata pa neposredni sosedi že čistijo vsak svoj del in seveda, ko zagledajo moje bergle, takoj priskočijo in kot bi mignil je bil prostor pred garažo čist in tudi do stopnic je bilo počiščeno. Zahvaljevala sem se vsem trem najlepše kot sem zmogla, saj so mi res naredili neprecenljivo uslugo.

Jutro naslednjega dne je bilo hladno, stopnice ledene, cesta prav tako. Pride stric Jože in ponovno prepoveduje stopiti iz hiše. Uh, pogrešam jutranji sprehod a bojim se zdrsa in spet razmišljam kako odkidati preostanek snega, da ne bom imela do pomladi mokro. Po osmi uri se oglasi po telefonu sin, »prihajamo na kidanje snega« super, po eni uri je dvorišče počiščeno in smeti odnesene v posode. Morali so že po eni uri domov, ker imajo zopet tekme v odbojki, eno v Kočevju in drugo v dvorani Tivoli, pa še sejem informatike je treba obiskati. Je to kakšna nedelja za počitek? Toda tako danes živijo moderne družine, v avtu in po telefonu tečejo komunikacije in opozorila drug drugemu, da se kakšna obveznost ne prezre, ni časa, da bi se usedli, malo poležali na kavču in si nabirali energijo v naravi, ki je ta zimski dan res enkratna.

Meni so najlepša drevesa, ki se jih je sneg prijel in nanje sije sonce. Vse se svetlika kot v pravljicah. Tam pa tam iz snega štrli kakšna vrtnica, ki ima še cvet, žal zmrznjen. Iz snega pokuka tudi grm rožmarina, hermelika in palice hortenzije. Vse je mirno, sveže, prezračeno in prijetno. Misli mi uhajajo v otroštvo, ko smo se ob prvem snegu že sankali po klancih vasi in se tresli od mraza. Oprema je bila več kot skromna, sanke narejene doma, mazali smo jih s kakšno kožo, da so hitreje stekle po snegu. Mokri in premraženi smo se nagnetli v hiši okoli peči in poslušali pridige kako neprevidni smo, ker lahko dobimo pljučnico in pomremo. V obrambo pred pljučnico smo zlezli na peč in tam v glavnem pospali tako, da smo na strahove mimogrede pozabili in se drugi dan spet podili po sankališčih.

Res lepe trenutke pa smo več let doživljali na smučiščih po Sloveniji in Koroški. S sinom sva bila na smučarskih tečajih tovarne kjer sem delal, potem pa sva več let s prijatelji obiskovala vsako soboto in nedeljo gorska smučišča. V začetku smučarije na Slovenskem so bila naša smučišča lepo urejena in nam veliko nudila za zmerno ceno.

Kakšne izkušnje pa imate vi s snegom?

Izjemna čestitka, 18. januar 2024.

Prispela je šele sredi januarja ne da bi pošiljateljica sporočila zakaj zamuja. Ker pa je dolga in izčrpna ocenjujem, da bo zanimala predvsem nekoliko bolj disciplinirane, sanjave bralce v starosti. Upam, da mi kdo ne bo očital starizma, Opomnik za pomembne stvari v letu 2024 je resno branje, življenje po njem pa zahtevno.

Zdravje: Pijte veliko vode, zajtrkujte kot kralj, kosite kot služabnik, večerjajte pa kot berač, jejte čim več presne hrane – sadja, zelenjave in tiste, ki jo lahko sami naberete in čim manj industrijsko predelane, živite z EGE: energija-gorečnost-empatija, najdite si čas za meditacijo, čim več se igrajte, preberite več knjig, kot v prejšnjem letu, sedite v tišini vsaj 10 minut na dan, spite po 7 ur, hodite 10-30 minut vsak dan in se pri tem smehljajte.

Osebnost: Ne primerjajte svojega življenja z drugimi, ne veste, za kaj pravzaprav gre na njihovem »potovanju«, ne imejte negativnih misli ali stvari, ki jih ne morete nadzorovati. namesto tega vložite svojo energijo v sedanji pozitiven trenutek, ne delajte preveč, ne presegajte svojih meja, ne bodite preresni, ne zapravljajte svoje dragocene energije za obrekovanje, sanjajte več, ko ste budni, zavist je izguba časa, vse kar potrebujete, že imate, pozabite na vprašanja iz preteklosti, ne spominjajte svojega partnerja/partnerke na napake iz preteklosti, to bo uničilo VAŠO srečo, življenje je prekratko, da bi ga zapravljali na sovraštvo, ne sovražite, pomirite se s preteklostjo, da vam ne pokvari sedanjosti, nihče ni zadolžen za vašo osebno srečo, dojemite, da je življenje šola, vi pa ste tu, da bi se učili, problemi so del učnega načrta, pojavljajo se in izginjajo, toda lekcije, ki ste se jih naučili, so za vse življenje, smehljajte se in smejte čim več, ni vam treba zmagati v vsaki razpravi, strinjajte se s tem, da se ne strinjate.

Komunikacije: Pogosto komunicirajte s člani svoje družine, vsak dan dajte drugim kaj dobrega, odpustite vsem za vse in naposled še sebi, preživljajte nekaj časa tudi z ljudmi starejšimi od 70 in mlajšimi od 6 let, vsak dan poskusite spraviti v smeh vsaj tri osebe, to kar drugi mislijo o vas, ni vaša skrb, ko boste zboleli, vaše delo ne bo poskrbelo za vas, vaši prijatelji bodo, zato ostanite v stiku.

Življenje: naredite tisto pravo, osvobodite se od vsega, kar ni koristno, lepo ali ne prinaša radosti, ljubezen zdravi vse, naj si bo situacija še tako dobra ali slaba, se bo spremenila, oblecite se in pojdite na sprehod, ne glede na svoje počutje, najboljše šele prihaja, ko se zjutraj živi zbudite, se naravi zahvalite za to, vaša notranja »bit« je vedno srečna. Torej, bodite srečni. In še zadnje, a ne najmanj pomembno, podelite to z vsemi, ki vam je kaj do njih.

Veliko podobnih ali še ustreznejših napotkov boste našli na spletu. Osebno pa menim, da je dobro prebirati čim več priporočil in si nato svoj življenjski slog oblikovati po najboljših izbranih priporočilih tako, da nas v življenju spodbuja in ne posiljuje z aktivnostmi, ki jih ne zmoremo.

Priporočila, ki vam jih s tem blogom posredujem, mi je poslala hudo žalostna, strta duša, ki je v preteklem letu izgubila moža. Prizadevam si, da bi jo potolažila, neuspešno. Morda jo bo ganilo, da njena priporočila sprejemamo in širimo med ljudmi, ki jih imamo radi. Rada imam vse, ki prebirate moje bloge.

Kaj bi pa vi priporočili za lepše življenje?

Kaj vse še čaka goloba? 17. januar 2024.

Za proizvajalce afer je bil ta teden izjemno uspešen. Do nedavno »kot solza čiste« ministrice za pravosodje, ni ostalo kaj dosti, elite so jo raztrgale kot zveri, razstavljena je prafaktorje in vsak delček posebej je popljuvan in polulan. Od čedne ministrice visoke vitke postave, vedno urejene osebnosti ni ostalo nič. Razumevanje, poslušanje ali pomoči uničeno bitje ne more pričakovati od nikogar. Alma mater vseh afer je lahko zadovoljna, posel je dobro opravila, Tarča in predsednica stranke sta ga tudi požegnali.

Neki del zdravnikov, ki stavkajo je tudi ta teden je zrušila iz zdravniškega piedestala dr. Vesna Godina. Pravi, da hočejo pretentati Slovence s strokovnimi argumenti, ki pa to niso. Dokazuje v svojem zapisu, da so pogoltneži in požrešneži, ki jim gre samo za denar, paciente ter Slovence podcenjujejo in vzbujajo odpor v narodu. Zahteva sodnikov in tožilcev je omenjena doktorica ocenila kot odpravo kolektivnega dogovarjanja – socialnega dialoga o višini plač in določitev Ustavnega sodišča kot pooblaščenca za določanje višine plač v prihodnje.

Robert Golob je »proizvajalec napak«, ki je že okupiral vse kapacitete protikorupcijske komisije in pristojnih preiskovalnih organov Državnega zbora. Dobrih dejanj omenjenega Alma mater vseh afer ni zaznala. Nekam čudno se vam ne zdi, smo res volili barabina, človeka, ki je samo slab in nima v sebi nič dobrega? Korupcijski komisiji ga prijavi lastna ministrica kateri je zaupal, ne ve se od kod prileti prijava, da je lastnik nekega podjetja in če nič drugega prijateljuje z gospo, ki ima rada živali. Kaj hujšega? Predsednica države in Tarča zanj ne najdejo milosti še manj razumevanja, s svojim stališčem niti ne pomislijo na posledice za narod.

Zunanja ministrica govori očitno nerazumljivo saj smo dobili v podpis peticijo glede Palestine, ki je diametralno nasprotna od njenih izjav. Lahko da kaj »štrikata« proti njej neodvisna novinarja, ki v vsaki številki Dela objavita vsaj dva članka o Almi mater vseh afer.

Ministrica za digitalizacijo je verjetno naslednja objektivna tarča po načrtu diskreditiranja ministrov in ministric. Ima polno skladišče računalnikov, ni pomembno kdo jih je naročil, ne ve pa se komu jih je treba dostaviti. Uh, pa taka ministrica bo pribila Alma mater vseh afer.

Kot zgleda jo je dobro odnesla ministrica za kulturo ali pa je njeno ukrepanje navdušilo tudi proizvajalce afer. Ministrica je jasna kot beli dan, dela sistematično, dobro, samo ugibamo lahko kje bo naletela na nameščeno zapreko in se vanjo spotaknila?

Nadaljnjih afer ne bom prognozirala, so pa načrti zanje zagotovo že narejeni in sprejeti. Naj jih brcne Tilnova kokoš nekam v večnost, da se ne bodo mogli vrniti med nas.

Kakšna je ta aktualna elita? Samo kdo bo koga, zakaj so plačani in kaj so narodu dolžni jim je popolnoma tuje. Provincialnost, maščevalnost in individualni interesi poganjajo proizvodnjo afer. Še dobro, da se ne lotijo predsednikov Uprav devetih delniških družb in množice spejevcev, ki po tiho dosegajo boljše rezultate poslovanja od napovedanih. In kako ukrepa glede afer Državni zbor? Ni zaznati, da bi jih zanimalo, da pa bi prevetrili zakonodajo jim kot izgleda, ne pade na pamet – kriv je golob, zakaj je pa čivknil, da tega filma en Slovenec ne bo videl.

Kako pa vi ocenjujete te afere?

Fenomen Lidija,16. januar 2024.

Živemu človeku se vse primeri pravi ljudski izrek, ki ga marsikateri sodobni literat tolmači z Najlepše zgodbe so opisi resničnih dogodkov ljudi. Užitek je spoznavati družinsko zgodovino prijateljev, znancev, ljudi, ki jih srečuješ vsak dan ne da bi sploh vedel kdo so ali kaj vse vsebuje njihova zgodba. Ko smo še na avtomobilskem trgu prodajali avtomobile v veliki gneči je moja svakinja rada ponavljala: »poglej koliko ljudi pa vsak je drugačen.

So pisci življenjepisov in zgodb na njihovi podlagi, ki jih moraš občudovati zaradi njihove virtuozne pozornosti, smisla za malenkosti in približevanja opisa resničnim dogodkom. V naši ulici vse to že leta zmore fenomenalna gospa in gospodinja Lidija. V svojem malem avtomobilu je zanesljivo neštetokrat prevozila državo in napisala nič koliko družinskih zgodb, objavljenih v vseh tiskanih in drugih medijih, nazadnje o družini Aljoše Ternovšek, ki nas od ponedeljka do petka razveseljuje s križanko v TV oddaji VEM.

Ko se na srečanju pozdraviva jo najprej pobaram o kom trenutno piše in ni se še zgodilo, da nebi ravnokar prišla iz Radovljice, Velenja,… seveda z novo zgodbo, ki jo bomo morda prebrali v tovarniškem glasilu, v Vzajemnosti ali kar v dnevnem časopisju.

Z Lidijo in njenim možem smo se spoznali v tovarni kjer sem delala in bili vedno v prijetnem prijateljskem razpoloženju. Potem je Lidija z možem odšla v Kenijo za več let, kako je tam čas uporabila za pisanje družinskih zgodb ni nikoli pojasnjevala, očitno pa jo je po vrnitvi v domovino, k pisanju usmerila težava z iskanjem službe. Lidija je danes zagotovo najzanesljivejša pripovedovalka pomembnih, manj pomembnih in običajnih družin predvsem domačih, se pa poda tudi v sosednje države.

Da je zgodbo zapisala Lidija boste spoznali že ob prvem stavku predstavitve. Lidija strukturira zgodbo zgodovinsko, se pravi, da najprej predstavi rod kolikor se da iz preteklosti, poudari nato današnjo družino in skuša ocenjevati, kaj si družina obeta od prihodnosti. Pazljiva je do dogodkov, ki so bili za družino usodni ali posebni in opiše njihov današnji pogled nanj. Tudi stil pisanja prilagaja pomembnim dogodkom, predvsem pa je pozorna na posledice, ki jih dogodek zapusti v družini. O zgodovini časa in krajev družin ne piše veliko, zanimajo jo predvsem današnji ljudje, kaj je oblikovalo njihov značaj in njihove interese ter kako se vključujejo v družbo.

Lidija pa še zdaleč ni samo zapisovalka zgodb, poroča nam o razstavah, novih knjižnih delih, kulturnih dogodkih, o vsem kar jo kot novinarko zanima. Zanimajo jo usode ljudi na socialnem robu in o tem opozarja družbo na ekscese revščine, slabih razmer, ne kakovostno življenje posameznikov. Klepet z Lidijo je hrana srca, pripoveduje oseba, ki jo je Lidija intervjuvala. Nič posebnega pravi Lidija, klepetam z ljudmi, kjer lahko kot goba črpam nove ideje in znanja. Od nekdaj se rada družim s starejšimi ljudmi zaradi njihovih izkušenj in znanja. Lidija je vsestranska opisovalka in zgodbarka. Napisala je že dve knjigi; Priprta vrata v kateri je predstavila zgodbe migrantov in Nevladniško brbotanje v kateri opisuje delo nevladnih organizacij na našem območju. Še mnogo zanimivega o Lidiji nam lepša vsakdanjost.

Ste že spoznali zgodbe, ki jih piše Lidija?

V starosti, 15. januar 2024.

Upokojenci so združeni v Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDURS) že od leta 1946 in danes s 166.209 člani predstavljajo največje prostovoljno organizacijo, ki deluje v javnem interesu. Njeni cilji so skrb za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, izboljšanje gmotnega in socialnega položaja svojih starejših, izboljšanje kakovosti življenja starejših v vseh okoljih, izboljšanje medgeneracijskega sožitja, preprečevanje družbene izključenosti starejših, preprečevanje vseh oblik nasilja in diskriminacije starejših, sodelovanje z organi in organizacijami, ki prispevajo k višji kakovosti življenja starejših, aktivno državljanstvo starejših in njihovo vključevanje v vse oblike družbenega dialoga in soodločanja, ki naj v čim večji meri izkorišča njihove delovne in življenjske izkušnje ter znanje, spodbujanje medsebojne pomoči starejših, skrb za promocijo zdravja starejših, aktivno staranje in vseživljenjsko učenje.

Zvezi društev upokojencev Slovenije predseduje gospa, ki je ob nastopu funkcije pribila: “Upokojenci nismo preteklost, skupaj z mladimi tvorimo sedanjost, ki je lahko lepa ob obojestranskem spoštovanju. Ne bomo dovolili, da bi nas potiskali na rob družbenega dogajanja, saj smo vendarle soustvarjali pogoje za današnje življenje,”

Na ZDUS-u so pripravili že veliko predlogov, kakšna naj bi pravzaprav sploh bila vloga upokojencev v naši družbi. Temeljna naloga je ohranjanje vrednosti pokojnin na podlagi rasti plač in življenjskih potrebščin. To bi bil pravičen odnos družbe do upokojenih in bi jim zagotavljal udejanjanje njihove pravice do dostojnega življenja.

Da bi lahko izpolnjevalo svojo temeljno nalogo in dosegala želene cilje, se ZDURS povezuje s upokojensko politično stranko DeSUS, z Zavodom za pokojninsko invalidsko zavarovanje in z Vlado Republike Slovenije. Vlaganja delovno aktivnih v pokojninsko blagajno je osnova za višje pokojnine, ki jih prinašajo povišanja plač in rast življenjskih stroškov in to dvoje mora zagotoviti Vlada. V pripravah nove pokojninske reforme bo ZDURS to načelo skušal uzakoniti tudi s pomočjo SPIZ-a.

Revščina premnogim jemlje dostojanstvo zaradi psihičnega in ekonomskega nasilja. ZDURS mora vztrajati, da država ohranja vrednost pokojnin in odpravlja vzroke revščine. Ni prav, da se revščina ocenjuje kot stvar posameznika saj ta nima vpliva na rast življenjskih stroškov in višanja plač. Ti vzvodi so v pristojnosti države, posledice pa so enake za vso družbo.

Upokojenci, združeni v društvih so izjemno aktivni v nudenje pomoči starostnikom in imajo močno razvito prostovoljstvo. Novo vodstvo ZDURS-a si bo prizadevalo pridobiti mlajše upokojence in razširjati omrežje prostovoljstva, ki je pomembna pomoč onemoglim tako v mestih kot na podeželju. Toda vse se s prostovoljstvom ne da postoriti, zato je razvoj institucij v pomoč ostarelim nujno.

Med prednostne naloge si organizacija upokojencev uvršča tudi ohranjanje rokodelstva in obrti. Izdelki in storitve te dejavnosti so nujne za vzdrževanje in ohranjanje dediščine in starejši morajo poskrbeti, da bodo te dejavnosti znali uporabljati mlajši. Marsikaj je že za vedno pozabljeno.

S čim se pa ukvarjajo upokojeni vaše družine?

Posameznik in družba, 14. januar 2024.

Imela sem to čast, da sem pred petimi desetletji med prvimi spoznala novo zgrajeni Cankarjev dom v prestolnici, Kot vsi, sem bila presenečena nad modernimi, v marsičem celo razkošnimi prostori za vsestransko kulturno delovanje. Toda neka tovarišica iz Štajerske, s katero sva se ob ogledu pogovarjali, je kar naprej ugotavljala, da je sicer res dobro urejen ta dom, da pa bi bilo dobro če bi imel tudi prostore za ljubiteljske dejavnosti, pa več strokovne pomoči, pa manj stopnic in podobno. Na moje izraženo nezadovoljstvo ob njenih opazkah je odgovorila, da je vedno nujno opozoriti še na kaj več kot se nudi, da se »problemi zbezajo na dan in slej kot prej pojavijo v reševanju pristojnih strokovnih telesih ali pred politiki.

Bezanja problemov na dan bi moralo biti čim več, da bi se jih vsaj nekaj dejansko rešilo. Tako razumem modrovanje sociologov o revnih upokojenih kot naj ranljivejši skupini prebivalcev Slovenije. Stopnja revščine je v EU znašala 16,5 %, v Sloveniji pa 12 % ali za upokojene v Sloveniji kar 19 %, od tega pri upokojenkah 22,2 % in pri upokojencih 14, 6% - vse to v letu 2022, žal ni tekočih podatkov. Doktorice in doktorji ugotavljajo, da se država umika iz zagotavljanja kakovosti življenja čeprav se zvišujejo življenjski stroški. Pravice do dostojnega življenja Slovenija ne prepoznava (dr. V. Leskošek). Ukrepi, ki jih danes poznamo za urejanje socialne varnosti so pripravljeni za ljudi v urbanem okolju, kmetje pa si ne zmorejo privoščiti socialno in pokojninsko zavarovanje (dr. M. Černič). V zadnjih desetletjih revščino vse bolj označujejo kot posameznikov problem, ne pa družbeni (dr. B. Lužar). Razrašča se globalni starizem, ki je usmerjen predvsem v starejše ženske pa tudi proti mladim ker delodajalci ne verjamejo v njihovo delovno etiko in stanovitnost (dr. O. Gerdina). Neoliberalna ideologija izključuje v zadnjem desetletju tako stare kot mlade iz dominantnih procesov v družbi in socialnih vlog, ki posameznikom dajejo družbeno moč in veljavo (dr. M: N. Ule). Tako ugotavlja stroka oziroma »beza probleme na dan« in pred pristojne organe oblasti. Kar nekaj oseb in organov vidim, ki bi morali opozorila proučiti in primerno ukrepati.

Pravica do dostojnega življenja v Sloveniji je prav gotovo prednostna naloga Državnega zbora in njegovega vodstva. Ta ima odbor že za vsako aferico, ki jo porodijo ali živali ali posamezniki političnih strank, nima pa odbora za uveljavljanje pravice do dostojnega življenja. Pri svojem delu bi odbor imel brez dvoma kakovostno pomoč kadrovsko bogatega ministrstva za delo in ministrstva za prihodnost. Odbor bi v svoj delokrog lahko zajel tudi odpravljanje zakonodajnih predpisov, ki zdaj forsirajo skrb za urbano prebivalstvo v večji meri kot kmečko podeželsko revščino. Starizem in z njim povezano nezaupanje v sposobnost starih in mladih pri odločanju v državi morajo sistematično odpravljati pristojni organi vseh političnih strank, ki predlagajo svoje kandidate volivcem. Če ne gre drugače je razmisliti o kvotah, ki se pravkar uveljavljajo v EU za članice Uprav podjetji.

Prav bi bilo, da se izvoljena oblast posveti vsebinsko najpomembnejšim problemom in da spravi iz dnevnega reda preiskave o politični odgovornosti. Kaj pa to sploh je? Komu so potrebne in kdo bo z njimi kaj pridobil oziroma izgubil. Smo to mi volivci, družba kot celo ali je to zadovoljen ego svetovalke predsednice? Skregana so z zdravo pametjo ta »nadmudrivanja«, kradejo vam dragoceni čas, ko bi za dostojno življenje večine v naši domovini lahko storili kaj koristnega.

So vaši mladi že soupravljavci na primer občine ali podjetja?

Lavreati, 13. januar 2024.

Odbojka je zelo dinamičen in zahteven šport, ki zahteva dobro fizično pripravljenost, kondicijo, hitrost, moč in taktično razmišljanje. Poznan je po vsem svetu po organiziranih tekmovanjih na amaterski in profesionalni ravni. Glavna organizacija v odbojki je Mednarodna odbojkarska zveza (FIVB), ki nadzira mednarodne odbojkarske dogodke, vključno z olimpijskimi igrami. Kot večina športne dejavnosti tudi odbojka deluje vzgojno, razvedrilno, tekmovalno in zdravstveno-preventivno.

V odbojki se mlajši igralci in igralke, ki sodelujejo v ekipah ali kategoriji imenujejo »mala odbojka« od 11-12 let, »starejši dečki« od 13 do 14 let »kadeti« od 15 do 17 let, »mladinci« od 17 do 18 let in »člani« od 19 let dalje. Kadeti se učijo osnovnih tehnik in taktik da razvijajo svojo odbojkarsko spretnost. Tekmujejo na lokalnih, državnih in mednarodnih prvenstvih, da se v njih spodbuja športni duh in zdrav slog življenja, razvija talent za nadaljnje sodelovanje med mladinci in člani. Kadeti se učijo tudi o fair playu, o spoštovanju nasprotnikov, soigralcev, sodnikov in drugih, razvijajo vrednote, ki so enako pomembne pot telesne veščine.

V Evropi je več regionalnih odbojkarskih zvez, Slovenija se vključuje v Srednjeevropsko odbojkarsko zvezo (MEVZA) skupaj z Avstrijo, Slovaško, Češko, Izrael, Ciper, Madžarsko in Hrvaško. Vse regionalne odbojkarske zveze v Evropi se združujejo v Evropsko odbojkarsko zvezo (CEV), ki organizira evropsko prvenstvo na katerem se pomerijo zmagovalci njenih regij.

V Sloveniji lokalni selektorji po odbojkarskih klubih mest in vasi izberejo pokrajinske reprezentance, ki se pomerijo enkrat letno na turnirju. Na tem turnirju je običajno tudi selektor, ki bo oblikoval državno reprezentanco po starostnih grupah odbojkarjev. Izbor reprezentantov nenehno preverjajo, še posebno pred MEVZA in pred evropskim prvenstvom.

Tale kratek pregled sem morala pripraviti zato, da sem ugotovila kakšno je mesto mojih vnukov v tem široko zasnovanem odbojkarskem vesolju. Starejši vnuk je že drugo leto reprezentant. Lansko leto je še kot »deček« sodeloval na Evropskem prvenstvu v Podgorici, letos pa že kot kadet v Zadru, kjer je njegova ekipa premagala vse ekipe in postali zlati lavreati MEVZA. Mlajši vnuk je še »deček«, tesno sledi za petami bratu in ni dvakrat za reči, da bo v svoji kategoriji izbran za reprezentanta. Seveda je pri obeh vse odvisno od njune volje, ki je trenutno izjemno naklonjena odbojki. Pred odbojkarsko karierno potjo morata zagotoviti uspeh v šoli, kar je ob številnih treningih in tekmah lahko veliko fizično in psihično breme.

Je pa odbojka dobra terapija za vso družino. Ko fantje vadijo ali tekmujejo, jih spremljajo starši, ki so se že spoprijateljili in na tekme navadili. Eni vozijo fante na trening, drugi jih vozijo iz treninga. Vse je nasmejano, dolge poti niso problem, sredi noči se vračajo iz oddaljenih športnih dvoran ali stadionov in, ko se naspijo, nasmejani razlagajo podrobnosti. »Srce za odbojko« je vodilo in odbojkarjev in njihovih staršev. Danes so se pripeljali iz Dalmacije kje so ati, mami in mlajši brat spremljali starejšega sina in bratca - reprezentanta na tekmovanju. Reprezentant se je seveda vračal s svojo tekmovalno klapo. Vsak dan doživijo kaj novega, vendar več prijetnega kot slabega in upajmo, da bosta vnuka dosegla svoje cilje v odbojki.

Imate tudi vi športne zanesenjake?

Pomembne meščanke, 12. januar 2024.

Vračam se k pomembni in večni temi – odnosom moških do žensk in obratno, čeprav za to nimam posebnega razloga. Pogovarjali smo se že o enakopravnosti, feminizmu, enakosti, o zaslužkih enih in drugih pa tudi o nenehnem prizadevanju tako enih in drugih po nadvladju. Po svetu se bijejo bitke med spoloma, EU uvaja kvote zastopanosti žensk v Upravah podjetji, med politiki in v znanosti, v družinah je marsikje nasilje močnejšega in še bi lahko naštevala. Ostaja nedvoumno dejstvo, da spola potrebujeta drug drugega in zato se odpirajo fronte bojevanja na vseh področjih človekovega življenja. V našem mestu sem že pisala o Pozabljenih polovicah, aktivnostih, ki jih razvija Lokalno partnerstvo Pozabljena polovica v sodelovanju z lokalnimi enotami Društva za razvijanje prostovoljnega dela, Založbo in knjigarno Goga, Društvom Est=etika, Slavističnim društvom, Javnim sklad RS za kulturne dejavnosti in občino. Danes želim poudariti učinke, ki jih v našem kraju prinašajo omenjena partnerstva.

Kot najvidnejši rezultat dosedanjih prizadevanja je izbor pomembnih meščank, obujanje spominov na njihov doprinos k image mesta in naroda ter iskanje prostora za obeležje, ki bi si ga zaslužile. Mesto naj bi po ženskih ustvarjalkah poimenovalo več ulic, izobraževalnih in kulturnih institucij ter spominskih obeleži.

Prizadevne organizatorice v partnerstvu so že pripravile šesti posvet o ustvarjenju žensk danes. Tokrat bo poudarek na literarnem ustvarjenju, kritičnosti, dramaturgiji in zgodovini. Za intelektualen razvoj osebnosti so zelo pomembni neposredni odnosi med različnimi pogledi na isti svet v različnih delih sveta zato ni sprejemljiva enostranskost tako v branju kot v pisanju in prevajanju. Sodelujoči v razpravi Ženska pisava?, literarni glas in čas, bo izpostavil v razmislek, kako so zgodovinski čas in prostor zaznamovale ženske, poetinje, pisateljice in druge. Ni dvoma, da bo 18. januarja 2024 Art caffe polno zaseden.

Sprehajalna tematska pot po mestu je pomemben uspeh Partnerstva. Predstavi nam okolje v katerem so pomembne meščanke živele in ustvarjale, pripoveduje o njihovih presežkih, ki so zanimivi tudi za lokalno turistično gospodarstvo, končno je tematska pot pomemben »učbenik«, ki nam pomaga mesto predstavljati svojim gostom.

Povezovanje organizacij in posameznic ter njihovo raziskovanje je v naslednjih letih prineslo prve rezultate na poti vzpostavitve kolektivnega spomina in vpogleda v življenja izjemnih posameznic, pionirk na svojih področjih, ki so živele in delovale konec 19. in v začetku 20. stoletja, ter bile spregledane in pozabljene.

Menim, da so bile pomembne meščanke pozabljene le v mojem mestu ne pa tudi v narodu, v svetu. Dela Vaštetove pozna vsak osnovnošolec, prebira staro in mlado, literatka pa je tudi v slovenskem Kanonu. Slaparjeva je sodelovala z vsemi proizvajalci zdravil v Evropi, Pirkovičeva je storila prva pomembne korake za ustanovitev Forma vive na vseh treh lokacijah in za obnovo samostana. Tudi Albrehtovo poznajo otroci in šolarji. Žal ne poznam dovolj drugih izbrank in zato njihove priljubljenosti med bralci ne morem komentirati.

Se boste udeležili pogovornega večera?

Koline, 11. januar. 2024

Najbrž ste debelo pogledali ta naslov saj v sodobnem času kolin več ni kaj dosti. Razlogov je več, med prvimi so prizadevanja za posodabljanje kmetijstva, se pravi zmanjševanje živinoreje, pomemben razlog je občutek, da so koline izdatna hrana in da takoj pridobiš kakšno kilo, ni pa pozabiti dejstva, da današnje kmetije nimajo več znanja o tem, kaj koline so, kaj vse je potrebno storiti za obstojnost posameznih izdelkov in kakšno orodje potrebuješ, da so koline vredne svojega imena.

Moja nekdanja velika družina je znala zagotoviti res dobre mesne izdelke in je tudi razpolagala z vsem potrebnim znanjem. Imela je svojega mesarja, ki je pri treh ali večjem številu kolin vodil potrebne postopke in otroci smo mu nenehno gledali pod prste. Imeli pa smo tudi svojo nalogo nalupiti dovolj česna in čebule, da so se postopki lahko nemoteno odvijali. Na dan kolin smo bili vsi člani družine vključeni v posamezna dela in vsa druga kmečka opravila so se opravila le v najnujnejšem. Moški so se ukvarjali s kožo, mesom in izdelki iz mesa. Ženske so skrbele za čistočo, za vedno razpoložljivo vročo vodo, za očiščena čreva in začimbe. Stara mama s svojo ekipo je kuhala jetrca vse potrebno za krvavice in ko smo narezali ocvirke za pripravo masti. Na dan kolin smo izjemno dobro jedli kar je bilo na kmetiji le malokdaj. Ni tukaj mesto, da bi opisala ta, za domačijo zanimiv praznik kolin, ostalo mi je v spominu vse kar smo počeli, seveda le tisto, kar opazi otrok in ga potem spominja vse življenje.

Zadnjega decembra sem bila bolj betežna, v bolnici in v ambulantah. Priznam, da sem se malo sama sebi smilila kar mi sicer ni običajno, sem pa bila srečna, da sem po novem letu spet doma. Moje bolečine so seveda spremljali moji številni sorodniki in sorodnice, mi nosili dobrote, tako, da nas je moja betežnost še bolj povezala. Imam sorodnico, ki ima vsako leto koline in vedno prihrani nekaj tudi zame. Letos so to bile krvavice, mesnata klobasa in rebro v mreni, vse pazljivo pripravljeno za peko. Je prava gospodinja na veliki domačiji, ukvarja se z mlekarstvom, peko kruha, pridelavo zelenjave in žganjem, ima pa tudi muzej starega kmetijskega orodja, izdeluje spominke iz ostaline školjk Panonskega morja in pridno trguje vsaj na treh tržnicah. Uspešna kmetija je dva otroka izšolala v tradicionalni Biotehnični višji šoli in tretjega v obrtnem poklicu. V tem ustvarjalnem okolju seveda skrbijo tudi za živinorejo, da družina vse pridela doma in kupuje le najnujnejše kot so olje, sladkor in podobno. Svoji naravnanosti primerni so njihovi napori, predvsem delavnik ves dan, podaljšan v večerih zaradi dodatnih naročil. Urejena domačija je sposobna zagotavljati ustrezno okolje za koline, ki je tehnološko in sanitarno zelo zahteven, da se prepreči vsaka okužba ter doseže ustrezna kakovost jedi, ki jih lahko ponudiš še tako zahtevnemu gostu.

Na kmetijah se ni pojedlo veliko mesa, družine so kuhale žgance, močnik, krompir v različnih oblikah, predvsem pa fižol, zelje, repica in mnoge druge zelenjavne jedi. Meso je morda bilo v nedeljo, ko se je kuhala juha, vsak je dobil zelo majhen kos, bolje košček. Kar je družina ustvarila s kolinam je služilo tistim, ki so opravljali najtežja kmečka in gozdna opravila kot so košnja, vinogradništvo, oranje ali pospravljanje velikih količin pridelkov, priprava drv. Suho meso od kolin je šlo v prodajo saj je kmetija potrebovala gotovino za novosti in vzdrževanje naprav. Velikokrat se je suho mesto uporabilo kot plačilo storitve, na primer zdravniku, cerkvi ali sosedu. Za poletna opravila kot so žetev, čiščenje zeli in podobno koline niso prišle v poštev in je ob obsežnejših delih prevladovalo kokošje mesto.

Današnje prehranske navade so se začele uveljavljati z razvojem industrije za predelavo kmetijskih pridelkov, ki je nekako sovpadal z množičnimi samopostrežnimi trgovinami in obrati družbene prehrane po podjetjih. Res je pravo razkošje v današnji prehrani ponudba trgovin, toda vsak od nas sam bi moral biti dovolj pameten, da se v uživanju hrane omeji ne pa da hrano golta in čaka, da ga bo na nezdravo prehrano opozorila država.

Kako pa vaša družina obvladuje zdravo prehrano?

Sonček, 10. januar 2024

Moja prijateljica Tanja je invalidka in aktivistka Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije. Ni samo moja prijateljica, poznamo jo vsi v mestu, je vzorna informatičarka o storitvah zdravstvenega doma , medicinska sestra in strašno ljubeznivo bitje, da se ti mora vtisnili v srce. Tanja me je pred mnogimi leti pridobila za neke nepomembne donacije, ki pa so bile za njeno Zvezo pomembne in takrat sem bolje spoznala to humano organizacijo. Prijateljevali smo vse do moje upokojitve, s Tanjo pa se to prijateljstvo še ni zaključilo tudi zato, ker sva bila sodelavca z njenim pokojnim očetom Janezom. Kot spomin na skupno delo, še vedno dobivam njihov časopis Sončnik in ga preberem od A do Ž. Letos so ob dnevu invalidnosti 3. december izdali še posebno zanimiv časopis ali bolje rečeno, nek povzetek njihovega dela ob 40 letnici obstoja, njihove želje in pričakovanja kot tudi informacija o novostih in posodabljanju prizadevanj za ustreznejšo obravnavo cerebralno paralizirane v naši družbi.

Sonček izvaja socialnovarstvene storitve in programe namenjene družinam s predšolskimi otroki, šolarjem in odraslim ljudem z različnimi ovirami. Kot pravi predsednica Zveze si najbolj želijo, da bi se njihovi varovanci izobraževali v okolju običajnih življenjskih razmer skupaj z generacijami svojih vrstnikov – Ena šola za vse. Med cilji je tudi želja, da se invalidi vključujejo v politiko in v javno življenje in proti odvzemu volilne pravice osebam z invalidnostjo.

Visoki jubilej je Sonček proslavil na Brdu v prisotnosti predsednika Državnega sveta in z nastopom znanih umetnikov kot tudi kulturnikov iz vrst članstva. Prireditve in proslave so bile po vsej državi v obliki pohodov, piknikov in drugih oblik druženja. Predstavniki Sončka so se odpravili tudi v Bruselj kjer ima sedež Evropsko združenje hendikepiranih.

Sonček spremlja slovensko zakonodajo o invalidih in invalidnosti in nenehno opozarja na njeno neprimernost ali na problematiko izvajanja v praksi. Podali so vrsto predlogov tako pristojnim organom EU kot zakonodajalcu države. Nasprotujejo na primer noveli ZInvO kar so utemeljili na posebni novinarski konferenci. Trenutno so v akciji za večjo zaposljivost invalidov in dostopnosti do proizvodov in storitev

Sončnik prinaša številne zgodbe o usodi invalidov, o njihovih naporih, da bi dosegli kar si želijo, o ustvarjenju družine, Zanimive so tudi priloge Sončnika, ki pojasnjujejo kaj cerebralna paraliza je in kako naj jo sprejemamo, predstavlja računalniške programe za delo invalidov, navodila kako brati, o zagovorništvu in njegovi pomoči in še mnogo drugega, kar invalid mora vedeti ali prepoznavati iz sodobne tehnike.

Posebno zanimiva pa so dogajanja v lokalnih društvih na Ptuju, v Mariboru, Izoli, na Bledu, na poplavljenih območjih, povsod, kjer invalidi najdejo skupno zatočišče in možnosti za razvoj. Invalidi so športniki, pesniki, popotniki, obrtniki, obiskovalci prireditev, koncertov in lokalnih dogodkov. Srečujemo se povsod, živimo v istem okolju in pozorni smo na ustrezno komunikacijo med nami. Ne poznam nikogar, ki bi invalide izključeval iz mojega okolja ali kakorkoli sporočal kar ni v skladu s sodobno etiko.

Sonček nas tudi nagovarja, da mu namenimo 1% svoje dohodnine in mu tako pomagamo graditi lepši jutri za vse!

Boste prisluhnili Sončku?

Kultura in mi, 9. januar 2024.

Ko sem pred kakšnim mesecem prebirala intervju z oblikovalcem izhodišč za posodobitev zakonodaje na področju kulture, sem pozabila »zapreti usta« od presenečenja. Razlagal je nove vsebine, ki jih odkrivajo na pristojnem ministrstvu in ukrepe, ki jih nameravajo posredovati zakonodajalcu z namenom, da ta presodi bodočo zasnovo kulturnega delovanja v državi in sprejeti vsebini primerno prilagodi sedaj zastarelo zakonodajo o kulturi.

Res me je močno razveselilo, da bo ministrstvo bolje poskrbelo za samozaposlene v kulturi, ki jih je v Sloveniji kar nad 26 tisoč. Med njimi so taki, ki jih je trg že davno sprejel in jim gre dobro, toda predvsem mladih umetnikov trg ne prepozna tako hitro, pa še covid je preprečeval njihovo prepoznavnost, siromaštvo in revščina med njimi sta bila huda posledica. Ministrstvo je z reformo zakonsko uredilo samozaposlenost v kulturi s spodbudnim sodelovanjem in koprodukcijami z različnimi ustanovami, zavodi in drugimi organizacijami, kjer se bo zagotavljala tudi socialna varnost samozaposlenega. Bravo ministrstvo, prav je, da kakovosten umetnik vstopa na trg organizirano in si zagotovi življenjsko asistenco. Tudi naša Neži je med tržno še neprepoznavna, odpirate ji bolj optimistično prihodnost.

Človek si kar težko predstavlja kaj vse se da narediti v okviru pametnega kulturnega gibanja in z znanjem, ki ga kulturni strokovnjak mora imeti. Naše ministrstvo kuje nov nacionalni program kulture, ki ga bo spremljal tudi akcijski načrt. V njem bodo časovno in prostorsko opredeljeni ter finančno ovrednoteni pogoji za uresničevanje programa v državi, da nova zakonodaja o kulturi ne bo nova samo na papirju temveč se bo resnično udejanjala po vsej državi. Načeloma bodo po novi zakonodaji imeli prednost v financiranju kakovostni projekti, ki so dalj časa dosegljivi občinstvu po vsej državi. Podpore bodo deležni predvsem kulturni dogodki nastali s sodelovanjem različnih organizatorjev ali kooperantov. Pri uresničevanja nacionalnega programa kulture bodo sodelovala vsa ministrstva, gospodarsko ministrstvo na primer bo sodelovalo pri filmski produkciji in pri razvoju trajnostnega turizma, šolsko ministrstvo trdi, da bo razvijalo bralno kulturo in skrbelo za spoštovanje slovenščine tudi tam, kjer sedaj sega po anglo saksonskem izražanju, celo zdravstvo bo uresničevalo projekt »Kultura na recept«. Sicer smo vse do devetdesetih let smatrali zdravstvo kot pomembno kulturnico, njihovi koncerti klasične glasbe, slavnostne prireditve, bonton v zdravstvenih ustanovah predvsem pa, nam vsem v zgled, kulturno ponašanje zdravnikov – njihov kulturni image. Pogrešamo te vzornike.

Nacionalni program kulture predvideva okrepitev kulturnih dogodkov po vsej državi kar bo novost za občane, do sedaj predane predvsem lokalni kulturni produkciji. V ta namen se bo posodobila lokalna infrastruktura, obnavljala kulturna dediščina in sistem karierne dinamike. Ja prav ste prebrali, investicije in kadri so agens tudi v kulturi in če tega ni se narod spreminja v častihlepneže, egoiste in nekompetentne skupnosti. V nacionalnem programu je tudi obnova Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici, ni pa obnove nobenega gradu, čeprav se je vedno omenjalo Hmeljnik, Sotesko in Žužemberk, ki pa ga je že obnovila občina.

Še mnogo zanimivosti, tudi iz področja dediščine kot so arhivi in nesnovna gradiva ima v predlogu nacionalnega programa začrtano svojo razvojno perspektivo in to je dobro. Če bo delo v rokah pametnih in razumnih strokovnjakov bo to dobro za našo družbo, za znanje in za vedenje tako gospodarstva kot kulture.

Se boste seznanili s nacionalnim programom kulture v naši državi?

Državne finance, 8. januar 2024.

Vsaka družina je dobila kratek in enostaven pregled o financah države v letošnjem letu. Pametni družinski »poglavarji« bodo verjetno po tem vzorcu oblikovali družinski proračun in tako svojim članom dali vedeti kaj je realno uresničljivo. Prav za prav smatran, da smo družine dovolj razumne in iz omenjene informacije lahko same sklepamo kako bo država podpirala ali onemogočala sofinanciranje naših potreb, vseeno pa bom opozorila na nekatere prihodke in odhodke, ki naš družinski proračun lahko povečajo ali znižajo. Pregled smo dobili od države, ki je naš največji sofinancer. Dobro bi bilo dobiti take preglede tudi od proračunov občin, kamor se denar iz naših denarnic premika v občinske.

Najbolj bode v oči podatek, da potrebe presegajo davčne in druge prihodke naše države za 14% in iz leta v leto se ponavlja primanjkljaj, ki ga proračun pokriva bodi si z najetjem posojila v tujini ali pa so dejanski prihodni višji od načrtovanih. Tako smo vedno nekomu nekaj dolžni in pravila, da izdatki ne smejo presegati prihodkov še ne moremo uresničevati kljub temu, da smo to obvezo sprejeli do predpisne možne meje. Brskam po napovedih in načrtih podjetnikov, po borznih prognozah in analizah finančnih analitikov in ugotavljam, da se gospodarska gibanja ne bodo poslabševala, če bo na svetu prevladoval mir, da bodo dobavne verige delovale neprekinjeno in da bodo ljudje imeli delo. Rahlo se celo da zaključiti, da bodo lastniki podjetji namenili polovico dodane vrednosti delu kar bi znalo pozitivno vplivati na kupno moč potrošnikov. Seveda ne bo »raj na zemlji«, uresničevati bomo morali zeleni in trajnostni prehod in tej nalogi primerno investirati v novosti doma kot tudi pri delodajalcu. Sodeč po praksi preteklih let bo finančni minister vztrajal na kakovostnejšem sporazumevanju o porabi proračunskih sredstev in ustreznejšem nadzoru, dodatne vire pa bo iskal na trgu denarja, tudi naših prihrankov za katere nam bo kmalu ponudil obveznice.

Intervencijski program bo potreboval 9% proračuna kar je najbrž le najnujnejše. Med izdatki prevladujejo izobraževanje in šport za kar se namenja 15% proračuna. Kar 24% proračuna bo šlo za zdravje, pokojnine in drugo socialno varnost kar je verjetno največ odkar živino v Republiki Sloveniji. Ne navdušujem se nad izdatki javne uprave, varnost in plače v EU (24%) saj nam ni pojasnjena programska zasnova delovanja v diplomaciji, niti nam ni vsebinsko jasna nabava bojnih sredstev, še manj pa koristi, ki jih državi zagotavljajo naši poslanci v parlamentu EU. Za znanost in informacijsko družbo je namenjenih le 3% za kar verjetno ne potrebujemo posebnega ministrstva saj si za te izdatke ne moremo obetati praktičnih izdelkov ali storitev za nastop na trgu.

Naj omenim še investicije, ki bodo predvsem pomembe za prestolnico, neglede na to pa zgleda, da se je razvojni ciklus le začel, saj gradbeništvo v veliki meri spodbuja druge gospodarske dejavnosti. In prav gradbeniki bodo v letošnjem letu verjetno pripomogli, da bo zaposlenost naraščala saj bodo poleg intervencijskega programa uresničevali še stanovanjskega in investicije v prestolnici. Vprašanje seveda pa je ali še imamo gradbene strokovnjake, ki so nekoč bili iskani po vsem svetu ali pa bodo delo dobili državljani tujih držav. Vsekakor bi bilo dobro, da se načrtovanim investicijam v višini skoraj dveh milijard EUR posveti potrebna pozornost ter poskuša doseči kar se da ugodna dodano vrednost, da bi prihodki od Davka na dodano vrednost (38%) naraščali hitreje in znašali vsaj 43%.

Moramo se zavedati, da je načrtovanje financ možno le, če dobro poznaš razmere, moč ustvarjenja znotraj družbe ter trge, kjer potrebujejo naše izdelke in storitve. Finančno načrtovanje je običajno odvisno od sporazumevanja delodajalcev in zaposlenih zato se pripravi v več variantah kot alternativ na spremembe, ki jih v poslovnem svetu nikoli ne manjka. Spoznajmo jih kot aktivni državljani!

Boste razmislili o svojem družinskem finančnem načrtu za letos?

Evropska prestolnica kulture 2024, 7. januar 2024

Zaverovani v svoj narod in kulturo, se že kar dolgo pogovarjamo o Evropski prestolnici kulture 2025, ko bosta to italijanska in slovenska Gorica pa nemški Chemnitz. Prav pa je spoznati tudi program prestolnice za letošnje leto, ki bo velika lokacijska izjema in bo segala prav v polarni krog na severu EU.

Na sejmu Skandinavskih Laponcev, avtohtonskih prebivalcev arktičnih in subarktičnih regij, bodo predstavili njihovo zgodovino. Laponci ali Samiji so pastirji, lovci, nabiralci, ki živijo v težkih podnebnih razmerah. Svoje območje imenujejo Sapmi in sega v dele Švedske, Norveške, Finske in Rusije in imajo svoj jezik. Danes redijo jelene, gojijo ribolov, se ukvarjajo s tradicionalno umetnostjo kot so noša, glasba, mitologija.

Na otoku Kjerringoy, poznanem po zanimivi zgodovini trgovske postaje bodo razširili muzejsko območje in prikazovanje land arta ter festivala luči. Izvedli bodo tudi opero o kapitanu Queriniu

V Tartuju, ki je drugo največje mesto v Estoniji in ima bogato zgodovino ter kulturno dediščino, bodo postavili veliki performans z naslovom Vse postane eno! Povezan bo z vsesplošno zabavo s tradicionalno in sodobno vsebino od folklore do rave. V mestu bo ustanovljen filmski festival, poudarek bo na promociji domače kulture in umetnosti ter na ekološkem osveščanju

Bad Ischl je znan po zdraviliški tradiciji s poletno rezidenco Franca Jožefa in Sisi, domačijo skladatelja Franca Leharja, z številnimi festivali, gledališkimi predstavami in umetniškimi razstavami. Pripravili bodo nastop Jodlarjev, multimedijski šov in razstavo povezano z halštatsko kulturo. Na prostem bo izvede jazz festival, po hotelih in drugih stavbah pa bodo izvajali Mahlerja, Schonberga in Guldo.

V tem kraju bo sodelovala tudi slovenka umetnica Maruša Sagadin, ki jo zanima zlasti osnovna namenskost javnih površin, ki so bile prvotno namenjene srečevanju in druženju. Umetnica želi pozornost obiskovalca razstave usmeriti v razmislek o nujnosti sodelovanja, komunikacije in dialoga v skupnosti. Svoje kipe umešča med pešce, ob rekah, na notranjih dvoriščih, tam, kjer bi na najenostavnejši način ljudi opozorila na misli o javnem prostoru.

Ljudje na severu Evrope bodo evropski javnosti v prvi vrsti poskusili predstaviti svojo nacionalno posebnost v kulturi in življenju. Poudarek bodo namenili množičnemu obisku prireditev v Evropski prestolnici kulture 2024, zato dodajajo k umetniškim programom tudi zabave sodobnega sveta. Izjemno je njihovo prizadevanje za raziskave zgodovine ljudstev, ki danes poseljujejo sever Evrope. Lokacije so izbrali atraktivne vendar s poudarkom na zgodovinskem pomenu kraja za narod. Upamo, da bodo razmišljali tudi o idejah na katere opozarja edina sodelujoča Slovenka kiparka Sagadin.

Dobro bi bilo, da bi obe Gorici analizirali uspešnost Skandinavcev in v svojem programu za leto 2025 ponudili program o življenju in delu obmejnega sodelovanja. Radi imamo prikazano naše življenje skozi oči umetnikov, pa tudi kritična opozorila umetnikov ne preslišimo. Bivanje umetnosti med nami pogojuje simbiozo teorije s prakso, ohranja pri življenju dobre umetnine.

Boste obiskali katero od prireditev Evropske prestolnice kulture?

Janez praznuje, 6. januar 2024

Mnogo bolj kot danes, smo bili nekoč pozorni na rojstne dneve svojih kolegic in kolegov ter sodelavcev. Na delu smo vedeli za rojstne dneve vseh, s katerimi smo se pretežno dogovarjali, zaupali in spoštovali. Dobil je vsak rožico ali dve, stisnili smo mu roko ob jutranji kavici in mu zaželeli še mnogo srečnih let. Nekaj trenutkov nam je polepšalo vsako leta kar smo občutili posebno takrat ko ni šlo vse dobro. Morali smo naravnost povedati, kaj ni prav in to ni bilo lahko saj vsak težko sprejema kritiko. Potem ko smo se »izkašljali« smo bili dovolj enotni, da smo napako odpravili, če je bilo možno ali pa enostavno pozabili nanjo in složno nadaljevali sodelovanje. Toda vsak je svoje napake nosil v svojem prtljažniku in se včasih pokesal šele po več rojstnih dnevih.

Rojstne dneve posebnih ljudi smo znali počastiti tudi bolj slovesno. Posebni so bili za nas tisti sodelavci in sodelavke, ki so s svojim delom naredili več, kot se je od njih pričakovalo. Tako je na primer kot poseben mož v mojem mestu deloval kolega Janez. Najprej ni nakazoval kakšnih posebnih ambicij v naši tovarni, potem je odšel v gradbeno stroko in tam razvil inovacijo Rastoča hiša, jo celo uspešno patentiral in njegovo podjetje je prvo Rastočo hišo tudi zgradilo. Janez se je ob tem dobro počutil, pol našega mesta si je hiško ogledalo, pozneje se je vanjo vselila družina nogometaša, nič več ni bila na ogled, podjetje se je umestilo na tuje trge in pozabilo nanjo. V času osamosvajanja Slovenije Janez patenta ni podaljševal in ga tako izgubil, v stečajnem postopku je bila projektna dokumentacija prodana.

Po desetletnem mandatu sodnika se je Janez upokojil, si zamislil projekt Rastoča knjiga in zanj začel iskati somišljenike. Najbolj množičen podpornik njegovi ideji je bil Forum mojstrstva in odličnosti, ki se je na Otočcu oblikoval že desetletje pred osamosvojitvijo Slovenije. Janez se je povezal s predsednikom Državnega sveta in pridobila sta naklonjenost SAZU, Sklada za kulturno dejavnost, NUK, Agencijo za knjigo in Mestno občino Ljubljana. Vse sta prepričala, da moramo Slovenci ob prehodu v novo tisočletje, pokazati svetu svojo kulturno naravnanost saj nismo narod orožja in vojn, naša moč je kultura in z njeno pomočjo povezujemo svet ter varujemo mir na zemlji. Zdelo se mi je veličastno in poskrbela sem, da se je registriralo Društvo Rastoča knjiga. Janez je bil neutruden idejni snovalec, direktorica trebanjskega industrijskega velikana pa je njegove ideje spravljala v življenje. MOL je dala na razpolago zemljišče v Severnem parku za postavitev kipa Deklica z Rastočo knjigo in za ustrezne panoje za predstavitev Rastočih knjig posameznih držav kot Rastočo knjigo sveta. Pa to še daleč ni vse. Za prvo Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline je poskrbela predsednica in dobri Jože iz Šentruperta. Mislim, da je bila prva šola z Rastočo knjigo tudi v Šentrupertu. Danes je Rastočih knjig v državi in tujini že preko osemdeset in še vedno narašča. Rastoče knjige se vsako leto dopolnjujejo in dan postaja pomemben za srečanje krajanov s šolo. Vsaka Rastoča knjiga je unikum. Murska Sobota ima skulpturo, Novo mesto pobratena mesta, Veliki Gaber korenček, Gimnazija Gimnazijko in tako dalje.

Društvo Rastoča knjiga deluje pod pokroviteljstvom Državnega sveta, njegov program oblikujejo eminentne strokovne organizacije, ki sem jih uvodoma navedla, idejni vodja razvoja Rastoče knjige pa je še vedno poseben človek, ki ima danes rojstni dan in mu želimo še mnogo zdravil, ustvarjalnih let!

Poznate tudi vi kakšnega posebnega človeka?

Borzne prognoze, 5.januar 2024.

Delniški tg v naši državi je skromen saj se na njem trguje le z delnicami devet gospodarskih družb. Vse so za naš obstoj pomembne in prav je da jih poznamo tudi po imenih; Petrol (naftna industrija), NLB (bančništvo), Krka (farmacija), zavarovalnica Sava Re in zavarovalnica Triglav, Telekomom (telekomunikacije), Luka Koper (storitve), Interevropa (Transport) in Cinkarna (kovinska industrija). Če bi uspeli še v računalništvu, trgovini, kozmetiki, avtomobilski industriji in medijih bi se po strukturi približali svetovni ponudbi delnic. Ob vsesplošnem krčenju industrijske produkcije bi morali biti v naši državi kar zadovoljni s ponudbo delnic in bolje poskrbeti, da bi ti gospodarski velikani poslovali stabilno, donosno in v skladu s trendi zelenega ter trajnostnega prehoda.

V letošnjem letu naše delniške družbe predvidevajo skromno rast obsega poslovanja. Galopirala bosta Luka Koper in Telekom, za njima Krka in za njo ostali, v povprečju pričakujejo povečan letni obseg okoli 4%. njihova donosnost pa bo v marsičem odvisna od posegov države v marže in prodajne cene. Raziskujejo svoje trge in se širijo na nove. Petrolu se bo verjetno kot dobro izkazalo poslovanje v tujini sicer napoveduje krčenje investicij v energetiko. Posebno si za nove trge prizadeva NLB, ki si želi postali vodilna banka Balkana, zopet pridobiti hrvaški trg, bo pa tudi kupovala nove banke, če bodo pričakovali pozitivne učinke. Pogumna Krka je že oblikovala svoje naloge za letošnje leto, ostaja vodilna dobaviteljica Vzhodne Evrope in si prizadeva uspešno premagovati problematiko valutnih tečajev. Večino mučijo visoke cene električne energije, zlasti je to problem industrije. Transport in luške storitve seveda pogrešajo še nezgrajeni drugi tir, zavarovalnice pa mučijo izdatki za odpravo posledic naravnih nesreč pa tudi ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kot prognozirajo finančni analitiki bodo delnice izplačevali tudi za to leto vse delniške družbe.

Berem pomisleke vodilnih funkcionarjev v združenjih podjetnikov in zbornici. Samo o recesiji in visokih davkih govorijo in to v času, ko v Nemčiji občudujejo prilagodljivost slovenske industrije tržnim sprememba kar okorela nemška industrija ne zmore. Govorijo o vlaganjih v razvoj, tiho pa so o skromnih učinkih ker za evaluacijo dosežkov raziskav do tržnega izdelka ali storitve, nimajo organiziranih izvedbenih del.

Ta razkorak v ocenjevanju med kotirajočimi na borzi in finančnimi analitiki na eni strani ter mnenji predstavniških teles združenj podjetnikov je vedno prisoten vendar se danes potencira do take mere, da ni več verjeten. Očitno se sprevrača v politično dejanje oziroma dejanje »kdo bo koga«. Ko sem še delala v tovarni smo jadikovanje proti visokim davkom, sociali in solidarnosti ocenjevali kot nerazumevanje naših skupnih prizadevanj. Bilo nam je v čast na primer na obisku predsednika skupščine RS poudariti, da redno plačujemo vse davke in dajatve, da se zavedamo svojih dolžnosti v razvoju Slovenije, da smo finančno podrli na primer gradnjo Cankarjevega doma in podobo. To je bila naša referenca, dobra boniteta, celo Josip Vidmar jo je prepoznal. Danes pa na primer predsednik uprave največje železarne z zelo lepo plačo in visokimi dividendami jamra nad davki, nad socialo in solidarnostjo. Zanesljivo ve, da majhna države ne more drugače kot da ima visoke davke, bolje bi bilo, da predlaga kako bi več in ceneje proizvajali, kako bi modernizirali svoje zmogljivosti in več ustvarili s storitvami.

Kako pa vi ukrepate, ko vam zmanjkuje v družinski blagajna?

Podjetništvo profesorjev, 4. januar 2024.

Pogosto se v družbi na javnih mestih govori in poudarja pomen kakovosti izdelkov in storitev, ki jih ponujamo na trgu. Kakovost naj bi bila tako negovana in idealizirana, da ponudnika spreminja v odličnika, da delojemalcu odpira vrata v karierno napredovanje in da znanosti nalaga raziskovalne tematske raziskave. Imamo profesionalne institucije, ki določajo minimalne standarde kakovosti izdelkov ali storitev in urejen nadzor nad kakovostjo. Kakovost je prestiž za institucijo, ki jo zagotavlja. Skratka, najeminentnejši poslovni ali izobraževalni shodi se zavzemajo za vedno boljšo kakovost vsega, kar v življenju pač počnemo.

Kot v nek posmeh opisanim prizadevanjem se v naši državi razvija podjetništvo enega, ki morda ima kakovosten izdelek ali storitev vendar nima pogojev, da bi razvil potrebno infrastrukturo za nastopanje na trgu. To so na primer podjetniki v kulturi, kar več kot 25 tisoč naj bi jih bilo, Potrebujejo delovni prostor, logistiko in vse kar pač njihov posel zahteva. Samostojnih podjetnikov je v registru vpisanih preko 115 tisoč, med njimi so snažilke, delavci agencij, prekarski delavci in podobni spejevci, ki so podjetniki samo zato, da gospodarske družbe ne plačujejo prispevkov od njihovih plač ali pa zato, da služijo »obvozu« nekega drugega prejemka ali izdatka. Gospodarski zbornici Slovenije je to popolnoma znano, prav tako za obvozne poti prihodkov ali odhodkov ve vsak podjetnik. Na tem nivoju je kakovost izdelka ali storitev tretjerazredna skrb.

Je pa zanimivo, da se v opisani skupini s. p. in institut vključujejo tudi univerzitetni učitelji s svojimi storitvami kot so svetovanja, pravna mnenja, pripravo zakonskih podlag, ekspertize za sodišča, anketiranje, analize, investicijski elaborati, laboratorijske storitve in še mnogo drugega. Če je verjeti nedavno intervjuvanega upokojenega profesorja strojne fakultete ima pretežni del univerzitetnih profesorjev svoje podjetje. Kaj to pomeni za državo in za družbo? Rekla bi lahko, da ne opravljajo dobro niti svoje osnovno poslanstvo niti podjetništvo. Sedenje na več stolčkih ne prinaša učinkov, je samo hlastanje po hitrem in kar se da lahkem zaslužku pa naj Klub podjetnikov reče kar hoče.

Najhujša posledica profesorskega podjetništva pa se zagotovo odraža na pomanjkljivem znanju študentov. V sodobnem svetu je toliko novosti, zlasti v tehnološkem in digitalnem področju, da je dopolnilno izobraževanje profesorjev več kot potrebno. Če bo človeštvo vztrajalo na trajnostnem in zelenem prehodu, bodo potrebne obsežne inovacije v vseh do sedaj znanih gospodarskih dejavnostih. Generacije, ki so danes na fakultetah, morajo pridobiti vsaj uvodna znanja o tem, kako se naj lotevajo problemov prihodnosti, kje naj iščejo podporo in kakšne poti naj ubirajo za kakovostne rešitve. Če se bodo potikali kot strežniki po gostinskih lokalih in sprejemali prekarska dela je malo verjetno, da bodo inovativni v svojem poklicnem delu, seveda, če bodo študij sploh zaključili. Generacije, ki prihajajo resnično potrebujejo kakovostno študijsko podporo svojih profesorjev v fakultetnih predavalnicah in doma, ko bi morali sami preštudirati predpisano literaturo v določenem roku. Ni malo profesorjev, ki ugotavljajo, da to zadnje študentje ne opravljajo in na izpise prihajajo s srednješolskim znanjem. Pomagajte jim vzljubiti študij saj ste njihovi vzgojitelji in učitelji, ne pa kvazi podjetniki za storitve nekemu tujcu, ki mu pri nas ni dovoljeno prodajati njegovih izdelkov.

Kako pa vaša družina pomaga vašemu študentu?

Dileme o postaji, 3. januarja 2024.

Na prvi delovni dan v letošnjem letu moji niso vedeli, kako bodo prišli do svojega podjetja in gimnazije. Mediji so poročali o totalni zapori Dunajske ter drugih ulic ob Železniški postaji v kateri se začne prenova oziroma novogradnja nekega novega steklenega orjaka, ki bo zbrisal iz prostora stoletno železniško stavbo in avtobusno postajo. Na pot so se odpravili vsaj petnajst minut prej kot sicer in brez težav prišli na svoja mesta po normalnih poteh. Napovedana zapora se še ni začela.

Spet brskam po informacijah, da bi kaj več izvedela o dejanskem stanju nove pozidave a ni dosegljivo kaj konkretnega oziroma uporabnega za tiste, ki jih bo zapora omejevala kar nekaj let. Je pa cela paleta debat o tem, kaj novogradnja pomeni za mesto, kakšne težave prinaša in kakšne nove pasti čakajo potnike. Najglasnejši so arhitekti in prometni strokovnjaki, neusmiljena je zlasti revija Outsider.

Da projekt ne zajema poglobitve železnice skozi mestno središče je njegov naglavni greh za katerega strokovnjaki pravijo, da bi ga milijardni proračun projekta mora zajemati ne da bi predračun povečevali. Ni izkazanih dilem, da je nova železniška postaja v Ljubljani nujna, ker je postaja vedno obraz mesta, ki ga potnik prvo vidi in si ga zapomni. Eden od arhitektov je navedel, da »vrhunec zanemarjenosti je prav ljubljanska postaja z okolico« (M.Granda). Novogradnja je projektirana tako, da nakazuje težnjo sodobne družbe po rešitvah javnega prometa v povezavi s poslovno trgovsko ponudbo.

Druga slabost zahtevnega in dragega projekta pa je, da ne prispeva k zaščiti mestnega ozračja in mesta ne varuje pred nevarnostmi tovornega prometa, ki se bo tudi po končani gradnji odvijal po železniški postaji in se še krepil s tovornim prometom, ki naj bi iz cest prehajal na tire.

Med naslednjimi težavami se omenjajo številna parkirišča v podzemlju novogradnje, ki po mnenju sodelujočih v razpravah ne krepijo trajnostne mobilnosti, res pa je, da Ljubljani primanjkuje parkirišč in bodo zato prav gotovo tržno zanimiva. Trajnostne rešitve za javni potniški promet pa bo Ljubljana morala šele poiskati v skladu z deklarirano zeleno mobilnostjo.

Je torej nova železniška postaja dober projekt v realizaciji, naj se veselimo nekaj dobrega v naši prestolnici kot se je zapisalo dr. Koželju? Ja, nekaj se le premika na bolje, Ljubljana bo dobila nov obraz in izboljšala pogoje potovanja. Še bolje bi bilo, če projekt ne bi imel grehov, pa dobro, vsak projekt ima kakšnega. Toda povečevanje trgovske ponudbe – poslovne ponudbe je verjetno po vsebini pretiran. Pojdite po obstoječih trgovinah od sedanje postaje do Drame in tromostovja. Nikjer se kupci ne drenjajo, pojdite v BTC – prazne dvorane, Alejo – razen Spara vse kapacitete nezasedene, še Center Rudnik pogosto sameva razen v prehrani. Ali pa poslovni prostori. So po Dunajski še prazna cela nadstropja na primer v Imosovem kompleksu, kako bi poslovni prostori funkcionirali brez gostinstva, ki služi zaposlitvam in v manjši meri profitabilnosti. Še več poslovnih prostorov pomeni namestiti dobičkonosne dejavnosti z visoko stopnjo produktivnosti, inovativnosti in dodane vrednosti. Če tega ni, mesto nima prihodkov, še huje, zabava se in gladuje. Res ne vem komu se nenehno smeji simpatični in prizadevni župan?

Ljubljančani, sodelujete pri upravljanju mesta?

Dan pozneje, 2. januar 2024.

Grem na jutranji sprehod, mimo mene hitijo ljudje v vse smeri. Nikjer več ne gori zunanje novoletno okrasje, skozi balkonske steklene površine je možno opaziti tam pa tam kakšno silhueto božičnega drevesa. Pekarna dela in kupim sveže žemljice. Čisto navaden dan je, kot da nismo prav kar praznovali vstop v leto 2024. Mislim si, slavja je konec, gremo pogumno naprej, piši s pogledom v prihodnje dneve in mesece.

Malo se bom še pomudila pri novem letu saj še nisem nič rekla kako ga vidijo šamani vseh sort. Rumeni tisk, pa tudi drugi mediji ugotavljajo, da se po deželi Kranjski in po svetu širi vražje verstvo ne glede na vero, ki prevladuje. Tako visoki politiki kot pomembi podjetniki , tisti torej, ki imajo veliko »pod palcem« se najpogosteje zatekajo po nasvete k ljudem, ki posledice odločitvah prepoznajo v kristalih, astrologiji, čakrah in podobnih zadevah. Ne morem trditi, da je naš položaj pri delodajalcu ali poraba davkoplačevalskega denarja v rokah magije, nekaj pa le mora biti na tem, če se na to področje zanaša vedno več odločujočih ljudi. Nasvete iščejo pri šamanih, v meditaciji in gurujih. Pri nas jih najdemo v podjetništvu, politiki in celo v športu, temu primerno pa se krepi tudi ponudba svetovanja. Imamo že skrbnico za sijaj in zdravje, upravljalce kozmičnih energij, čarobne zdravilce in druge, ponudba je velika, konkurenčna in se še vedno krepi, zaslužki pa zelo veliki, da ne rečem največkrat oderuški. Čeprav se ponudniki sklicujejo običajno na tisočletne modrosti starih ljudstev, so analize pokazale, da z njimi sodobna ponudba nima kaj dosti.

Ezoterična preobrazba Janeza .Drnovška je zapustila kar veliko sledi v politiki na Slovenskem predvsem v uveljavljanju duhovnosti pri državnih odločitvah. Dolgoletnemu predsedniku sledijo v ezoteričnih preobrazbah predstavniki Slovenije v organih upravljanja EU, pa nekdanja ministrica za finance z članstvom Civilne duhovne šole morale ali najbogatejša Slovenka, ki posle sprejema in sklepa le, kadar so planeti in zvezde naklonjeni njenim ugodnostim. Duhovnost postaja sestavni del gradnje umetne inteligence in pospešenih aktivnosti za odpravo blokad v ljudeh, ki odločajo ter usmerjanje njihovih dejanj v poslovne koristi.

Po pomembnih učinkih ezoterike pa ne hrepeni samo poslovni svet temveč tudi mi vsi in prav ob novem letu prinašajo mediji napovedi vedeževalcev o tem kaj nas čaka in nasvete kako naj delujemo. Vse to prebiramo, se nasmehnemo in ukrepamo po svoje naprej. Toda priznajmo si, da ob pomembnih odločitvah le zaslutimo tudi to, kar nam je namignil šaman, prikazala Mlakarjeva ali povedala Droletova. Za letos napovedujejo, da bo močan vpliv na naše odločitve imela naša družinska preteklost v dobre in slabem. Skrb za duševno in telesno zdravje, želja po napredku in podpora državi bodo v Sloveniji med prioritetami posameznikov. Ponovno bomo razmislili o primernem ravnanju s premoženjem ter popravljali morebitne napake iz preteklosti. Davki in inflacija bodo še višji, tudi epidemije se niso poslovile, obetajo se potresi. Da ne bo težjih posledic moramo čustva usklajevati z razumom in se otresti slabosti iz preteklosti.

Lahko rečemo, da kaj posebno novega to leto ne prinaša niti po mnenju poganstva, ezoterike ali vedeževalcev. Za reševanje svojih problemov in za uresničevanje svojih želja moramo razviti svoje strategije in zaščitne ukrepe. Moč in pogum za dobre rešitve pa bodo odvisne predvsem od našega znanja in odločnosti.

Verjamete napovedovalcem prihodnosti?

Dobrodošli v letu 2024, 1. januar 2024.

Pozdravljeni v Novem letu, ki bo za dan daljši od lanskega. Naše številne želje bodo tako imele več časa, da se izpolnijo, samo pazimo, da naše težave ne bi prehitele želja.

Kako ste se poslovili od preteklega leta? Ste bili veseli, da ga je pobralo, ste pljunili za njim, da se ne bi zablode iz njega prenašale v naslednje leto. Najbrž ni nikogar, ki je pozabil, da smo v novi vojni, zgleda strašnejši od Ukrajinske, saj mori otroke, ženske in za vojsko nesposobne. Protesti, peticije, VS in njihovi ukrepi se ne slišijo, odnaša jih vsaka najrahlejša sapica in so brez moči pred uničujočimi bombami. Ob slovesu od preteklega leta mi je po glavi rojila misel, da bi bilo čudovito, če bi s seboj odnesel protagoniste tega in podobnega zla povsod po svetu. Dobra misel ni padla na plodna tla, morda je bila za trenutek utišana, ker sem pač odštevala minute do usodnega skoka v letošnje leto in nazdravljala moji družini z željo, da ne bi nikoli skusili vojnih dejstev. Toda moja družina je mlada in bojim se, da vojno bolj jemljejo kot avantura ne pa kot smrtno nevarnost.

Moreče misli in strahove je odgnalo razmišljanje prisotnih o tem, kako sprejeli dejstvo, da smo za leto starejši? Ob udarcu na gong uri se je v sekundi postaralo za eno leto vse od otrok, domačije, kužka in papagaja do avtomobila, ki smo ga že lansko leto prodajali. Nič hudega, bi lahko rekli, če ne bi bilo teh vojnih strahov, kriznih obdobij, naraščanja individualizma in naporov za zaščito svojih, od družbe odtujenih interesov. Ko smo ugotovili, že malo v »rožcah«, da vse pa ja ne moremo gledati samo s slabe strani, da smo poleg težav tudi v preteklem letu osebno napredovali saj smo pridobili reprezentanta v odbojki in pianista, absolventa osnovne šole, preselili dedka in babi, kar primerno zaslužili, se izognili posojilom in celo nekaj privarčevali. Predvsem pa smo se imeli radi, rojstne in druge pomembne dneve nadgradili z izleti in priboljški, pojedli nič koliko piškotov tetke Marjete in razen babi ostali zdravi, razpoloženi in sprejemljivi za okolice, kjer živimo.

Če slabše ne bo letos, bomo kar z zadovoljstvom sprejemali družinske navade, ki smo jih dorekli v preteklem letu in jih morda tudi nadgradili z novimi znanji, ki jih ne pridobivamo samo od umetne inteligence ampak jih ustvarjamo tudi sami. S tem ko pišemo bloge, se učimo, gimnazijsko snov absolvira vnuk iz daljave, oči, mami in mlajši vnuk bodo kmalu poznali vsako športno dvorano na Balkanu in v lastni državi, vsa notranja in zunanja odbojkarska igrišča, da o poznavanju cest, poti in stezic, ki vodijo do igrišč sploh ne govorim.

Že nenehno sledenje dogajanju v družini je velik napor tako, da razmišljanje o državi in v svetu marsikdo ne prenaša dobro ali pa sploh odklanja misli nanje. Dokler ni hujših posledic za družino kar gre, ko pa se nabirajo študentska leta brez diplome ali suha leta minimalni plač, ali še huje, ko ni videti strehe nad glavo, seveda mora iskati pomoč, največkrat pri državi. Nekdo jo je v pismih bralcev imenoval »molzno kravo«, stric Jože bi jo rad pocenil, sama mislim da država ni predsednik Vlade ali gospa Urška temveč smo to mi, državljani. Prav bi bilo, da ji pomagamo povečati prihodke in z primernim nadzorom znižati porabo. Samo stavke napovedane že na novoletni dan ne bodo prinesle novih prihodkov, prav tako ne zagrizene borbe za višje plače tistih, ki imajo že sedaj najvišje. Dvomim v njihove poštene namene, strah me je njihovih ozkih interesov in bolje bi nam bilo brez njih v letošnjem letu!

Kako ste pa vi razmišljali na Silvestra in pri dan v letošnjem letu?

Morebitnim mojim sledilcem, 31.12. 2023

Najprej lepo pozdravljeni in vse dobro v prihodnjem letu. Naj vam najprej ponovno poudarim, da sva tele bloge zasnovala skupaj z vnukom v njegovem sedmer razredu osnovne šole, ko se je že nekoliko izpopolnil v programiranju na računalniškem tečaju. Danes je član slovenske odbojkarske reprezentance in dijak gimnazije. Zmanjkuje mu časa in pogosto zamuja z objavo blogov. Predlagala sem mu, da projekt zaključiva, pa se z menoj ni strinjal. Tako se pisanje blogov upočasni, ko boleham za razne starostne bolezni, potem pa čakajo na vnukove zmogljivosti in končno skoraj redno kasnijo.

Če mi sledite na spletu ste verjetno pripadniki izobraževanja, široke razgledanosti, intelektualne miselnosti in polni radovednosti. Ljudi, ki ne hodijo v službo ampak na delo, mikajo prav te lastnosti, ki jim pomagajo razumeti in razreševati tudi najzahtevnejše probleme. Srčno si želim, da bi nas bilo vedno več, da bi mladi pravočasno odkrivali lepoto in koristnost znanja, vedenje o njem in njegovo uporabnost. Z znanjem imam v mislih tudi slovenščino in slovensko zavest, ki se z angleščino sedaj enostransko potujčuje. V Sloveniji živeči si želimo spoznati literarna sporočila vseh narodov in si na tej podlagi oblikovati svojo lastno presojo.

V naši državi smo v dokajšnji meri ujetniki starih predsodkov, času neprilagojene zakonodaje in posledic sprotnega neposodabljanja razvoja skupnega dobra. Ne uporabljamo moderne načine upravljanja z državnim proračunom kot največjim dobaviteljem, kupcem in investitorjem. Nekatere pesti revščin, ne ukrepamo. Podjetja se upirajo davkom, država je s svojimi funkcijami organizirana kot največje države na svetu in ob plebiscitu smo vedeli kaj nas čaka in kako je potrebno vladati, da krepimo svojo poslanstvo. Na tem področju se morajo kresati velike iskre zlasti v strokovnih vrstah in upajmo, da jih bo politika zaznala ter ukrepala.

Po naših domovih skrbi naraščajo tako zaradi zaposlitve kot zaradi zaslužka, razvrednotenja valute in nemalo kdaj tudi zaradi prevelikega trošenja glede na produktivnost svojega dela. Trpi najbolj prav izobraževanje saj se študenti zaposlujejo kot prekarci namesto da bi sami doma predelali obvezno študijsko literaturo v določenem času kot naroča bolonjska reforma. Vsekakor ni dobro, da mladi počasi ali sploh ne diplomirajo in si pridobijo formalni dokument za poklic. Dobro tudi ni, da pričakujejo stanovanje od države, verjetno je prav, da si ga prislužijo sami, tako kot se to ponavlja v vsaki družini iz roda v rod.

Še poglejmo kako pomemben ali nepomemben je v naši državi posameznik danes. Lahko voli in je izvoljen, če ga predlaga politična stranka. Poslanec ali poslanka deluje kot ji nalaga stranka in se ji na volivce ni treba ozirati, še celo več, če hoče delovati po svoji vesti, jo stranka lahko izključi in mora povrniti stroške vložka v njeno izvolite. Koliko ljudi je vključenih v posamezno politično stranko uradno ne vemo. Mediji posameznika težko najdejo razen za posebne rubrike kot so Ah, ta leta li Generacije. Prav tako mediji težko zabeležijo dogodke na katerih ni političnih in strankarskih prvakov. Neverjetno toda resnično. Glasovi in predlogi za nujne spremembe se ne slišijo in ne vidijo. Razpoloženje do posameznikov je razvidno v anketah.

Ocenjujem, da je dobro, če se o tem piše, govori, razmišlja. Našel se bo kdo, ki bo ukrepal.

Veselilo me bo, če mi boste sledili tudi v prihodnje!

Pišem čestitke! 30. december 2023

Od kar se spomnim smo vedno ob praznikih pisali čestitke ali voščilnice in jih tudi dobivali. Bil je to znak pozornosti ob Veliki noči in Božiču z dodatkom Novo leto. Pozneje se je ta pozornost zanemarjala, sem pa že ob prihodu na delo v tovarno dobila čestitke od računovodskih kolegov in iz leta v leto jih je bilo več, ker se je krog mojega sodelovanja širil na kupce, dobavitelje, investitorje in podobne sodelavce. Neko leto jih je priromalo kar 272 in prav toliko jih je bilo potrebno oddali pravočasno, da se kdo ne bi čutil zapostavljenega. Čestitka je postala stvar poslovnega prestiža. Kot mnoge druge stvari se je tudi čestitka izpela, se pa med najtesnejšimi prijatelji in prijateljicami še vedno ohranja lastnoročna napisana voščilnica, najlepšo napiše Jože Zupan, profesor iz Šentruperta. Letos se je novoletno obdobje že skoraj zaključevalo, ko sem se vračala iz bolnišnice in le malo časa mi je ostalo da napiišem čestitko, ki bi večini mojim odgovarja. Takole je zgledala:

Dragim prijateljem in prijateljicam za Novo leto 2024. Večnost sestoji iz lepih trenutkov med katere spada tudi naše druženje, razpravljanje, ocenjevanj in kritiziranje ter podobne fabule neizbežne in blagodejne na naši skupni življenjski poti. Možno se je strinjati z Bakovićevo, da potrebujemo vsako leto neko polnoč, trenutek, ko se pobotamo s preteklostjo in spodbudimo nastajanje nečesa novega, želeno boljšega ali koristnejšega. Skupno smo doživeli že veliko teh prelomnih trenutkov, pa še vedno ne dovolj, da bi se nam večnost pokazala v vsem svojem sijaju, kot so nam jo opisovali stari starši in kot nam jo danes prognozirajo ustvarjalci novih tehnologij. Iščimo in pričakujemo čudeže tudi v prihodnje, morda jih bo nekoč prepoznal lasten miselni sistem, ki ga nenehno pomnimo, čeprav nismo prepričani v njegovo storilnost. Nam je pa o tem lepo in prijetno, zato veselo ponavljajmo napake in sprejemajmo obljube Vam ob Novem letu 2024 želi vaša Joža

Odziv je bil velik in prejemniki so v njem sporočali zadovoljstvo, da sem se jih spomnila, jim posvetila pozornost. Prejela sem celo zanimivo knjigo poetinje Rezke. Ob Novem letu se mi je zapisalo tudi tole:

Vse leto 2023 smo prijateljevali, si menjali smešnice, koristne predloge in svoje osebne občutke po e-mailih, se skupno veselili ali žalostili uspehov in neuspehov svojih otrok, premagovali težave z zdravjem in zdravniki in idealizirali marsikaj, kar imamo lahko le v mislih, saj sveta ne moremo spreminjati sami, lahko pa smo dobri sogovornici ali hvaležni poslušalci. Zahvaljujem se ti za vsako dobro misel, ki si mi jo namenil/a v upanju, da bomo kljub letom, ki nas bremenijo, zmogli nadaljevati druženje in se veseliti še kakšnega srečanj

Marjana me je razveselila s čestitko spletne šole Peti element, ki jo je naučila mnogih pomembnih življenjskih uvidov in jo na zadnji dan leta 2023 navdihnila z vzpodbudami za naprej:

Naj bosta potrpežljivost in sprejemanje tvoja super moč,

Uživaj v tistem, kar imaš, in ne išči tistega, česar nimaš.

Privoščim ti odlično medsebojno povezanost v skupnosti, ki ji pripadaš, kajti odnosi so jedro življenja.

Napreduj, raziskuj in razvijaj se brez omejitev,

Želim ti veliko nasmehov, saj je dobra volja najlepše ličilo."

Ste se tudi vi spomnili ob koncu leta svojih prijateljev in prijateljic?

Hrastač, 29. december 2023

Kot vsako leto je ženski in otroški del naše družine ob koncu leta obiskal opero, moški del pa je počival ob televizorju, za računalnikom in vodoravno na kavču.

Letos smo morali izjemno paziti, da smo že koncem poletja, takoj po objavi kupili vstopnice. Iskali smo svojo ložo a žal so bile že prvi dan prodaje razprodane. Za konec leta smo si želeli ogledati nekaj optimističnega, lepega in veselega kar vse smo odkrili v baletu Hrastač, Božični pravljici, ki je uglasbil Peter Iljič Čajkovski. Zbrala se je zelo zanimiva publika, največ mamic z otroci vseh starosti, stare mame z vnuki in tam pa tam kakšen ati ali dedi. V ložah so bile družine, prav tako v parterju in balkonu, na galerijo pa nismo videli.

Zgodba Hrastač je preprosta pripoved o skopuhu Scrooge, ki celo na božični večer terja vračilo dolgov in raje uniči igračo Hrastač kot bi jo podaril Klari, ki ga je zanj prosila. V sanjah na božično noč se mu prikazujejo prikazni iz hudičeve grobnice in duh smrti ter ga potegniti vanjo. V sanjah ga reši dobri duh, ki mu pravi, da mora popraviti vse krivice, ki jih je stori ljudem. Ko se prebudi se Scrooge res odpravi med ljudi in popravlja krivice, ki jih je storil, popravi tudi Hrastača in ga podari Klari.

Koreograf in režiser Youri Vamos je več stoletji staro zgodbo posodobil na podlagi svojih uspešnih predstav tega baleta v Nemčiji. Skupaj z baletnim ansamblom, ženskim opernim zborom, orkestrom SNG Opera in balet ter učenci in študentkami Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, je Vamos ustvaril razgibane baletne prizore do take kakovosti, da smo nekaterim samodejno zaploskali kar pri odprti sceni. Zborovski balet meščank in meščanov ter vojakov je bil živahen, vsak je zaplesal svoj ples kot solist in hkrati kot delček razpoloženja v mestu na božično noč. Celo božičnega purana so imeli na odru, ki ga pa odpuščeni skopuhov računovodja ni mogel plačati.

V nočni mori je najprej nastopal Duh smrti s svojimi pomočniki. Za njihov ples je glasba Čajkovskega zvenela kot najžlahtnejši jazz za kar je verjetno poskrbel dirigent. Prizori baleta so bili rdeče osvetljeni, duh smrti pa je v solo baletu izvedel neverjetno visoke odskoke. Ko je Dobri duh z baklo prekinil in odgnal satane in ponudil skopuhu pomoč pri popravi krivic, so se kar s posteljo na oder pripeljali snežni dečki in deklice ter skupaj s skopuhom in nami v dvorani ploskali ob vsaki predlagani rešitvi.

Zadnja scena je bila tako kot uvodna, izvedena na trgu, tam kjer se začela. Liki iz skopuhovih blodenj so bili spet navadni ljudje s svojimi problemi a tokrat srečni, ker se je vse srečno končalo. Balet srečnega konca je bil živahen.

Neverjetna, mistična, zabavna živahna in ne vem kako bi še bolj poudarila glasbo, njeno pronicljivost, popolnost ter lepoto. Ne enkrat sem kar zamižala tako prijetno se me je dotaknila in pobožala. Vnuka sta jo tudi občutila kljub res zanimivih baletnih scen in skupno smo si obljubili, da Čajkovskemu posvetimo pozornost tudi doma. Zadovoljni in ganjeni od umetnine, ki smo si jo ogledali, je še dolgo trajala debata. Ker starejši vnuk vadi klavir bo naš naslednji skupni glasbeni večer verjetno Koncert za klavir in orkester Čajkovskega.

V kakšnem ambientu ste pa vi zapustili preteklo leto?

,

Mladost in vere, 28. december 2023.

Ko je televizija sporočila, da so slovensko prestolnico napolnili mladi katoliki iz drugih držav Evrope, sem se najprej spomnila na številna mladinska povojna srečanja na katerih smo kurili kresove, gradili ceste in druge komunalne objekte ali pa se preprosto zabavali. Mediji so takim dejanjem posvečali ustrezno pozornost, pokazali so se mladim politiki in pomembneži, tudi predsedniki države in udeležba na teh seansah je bila vedno visoka. Spomnila pa sem se tudi na srečanja mladih v samostanu v Stični, kjer se enkrat na leto v mojih gimnazijskih prostorih zbere tudi dvajset tisoč udeležencev, imenovanih vernikov, ki se zabavajo, udeležijo maše, lahko se spovejo grehov, skratka na razpolago so jim obredi in šege, ki jih drugje ne morejo videti oziroma doživeti. O Evropskem verskem srečevanju mladih kristjanov pa zdaj, ko je to v naši prestolnici, prvič slišim. Pozanimala sem se, da ne bi bila nepoučena in zdi se mi, da le moramo s časom v korak.

V kraju Taize v Borgundiji se nahaja ekumenska Skupnost Taize že od 1940 leta dalje. Želeli so ustvariti prostor miru, sprave in bratstva med mladimi kristjani, ki so bili prizadeti v vojni. Danes privabljajo mlade kristjane iz vsega sveta z namenom, da bi njihove molitve, petje in tišino prenašali v svet. Na srečanjih kot poteka v Ljubljani, se mladi kristjani zbirajo, da skupaj molijo, prepevajo in delijo svojo vero, je dogodek za medversko in medkulturno sodelovanje ter spodbujanje bratstva med mladimi. 0srednji del srečanj je molitev, petje preprostih pesmi ter trenutki tišine za osebne molitve. Poslušajo prebrane odlomke iz Svetega pisma in v tišini razmišljajo o njihovi vsebini. Poslušajo predavanja, sodelujejo na skupinskih pogovorih o veri, miru, medkulturnem dialogu in družbenih vprašanjih, spodbujajo medsebojno razumevanje raznolikosti in imajo priložnost deliti svoje izkušnje o svoji veri, življenju ter pogledih na svet. Tako bratje iz Taizeja ohranjajo duhovno ozračje za katerega je značilna preprostost in bratstvo.

Slovenski organizatorji so mlade katolike, ki jih je bilo okoli 5000, pričakali pred zavodom sv. Stanislava. Njihovo letošnje srečanje nosi naziv Skupaj na poti kar se navezuje na prizadevanja udeležencev za mir, spravo in solidarnost. Po skupnem nagovoru so jih namestili po župnijah kjer so spoznavali duhovni utrip družin v naši državi. Maše z udeleženci so bile številne, končno so se zbrali v Stožicah kjer jih je nagovorila predsednica države.

Prijazna in dobronamerna srečanja mladih so verjetno vedno želena neglede na to kdo jih organizira. Treba pa je priznati, da so pri tem naj aktivnejše verske skupnosti in politične stranke, kar nakazuje, da so mladi povabljenci pod ideološkim pritiskom. Programi teh srečanj so praviloma nedodelani, mladina se zbere, voditelji, prešerno razpoloženi, se najbolj veselijo množice, kaj ta množica počne, je pa bolj postransko vprašanje. Obvezna je prisotnost medijev, njihovi poročevalci so v zagati glede vsebine, zatečejo se na splet po osnovne podatke. Le malo je shodov, ki zapustijo vsebinske sledi v družbi. Najmanj kar bi od shoda v Stožicah pričakovala je kakršna koli misel na pokole otrok, trpljenje ljudi na vojnih območjih in upornost mladih proti uničevanju narave. Glas 5000 mladih bi se daleč slišal!

Tudi shodi mladih v Stični so brez vsebinskih sporočil, čeprav mladi po vsem svetu protestno sporočajo, da jim ravnanje kapitala uničuje naravne pogoje za ustvarjanje in življenje njihovih generacij. Želje in zahteve mladih mora družba poznati in jim praviloma pomagati, da se uresničujejo saj sicer nastopijo pogoji za spreminjanje medgeneracijskega dogovarjanja.

Kako pa vi ocenjujete shode mladih?

Uspešnice oblikovalcev 27. december 2023.

V petdesetih letih preteklega stoletja je razvojno službo podjetja Stol vodil arhitekt in oblikovalec Niko Kralj, ki je oblikoval enega od najbolj znanih izdelkov slovenskega industrijskega oblikovanja, stol Rex. Danes je prof. Kralj uvrščen med svetovne industrijske oblikovalske legende ob Alvar Aaltu in drugih. Stol Rex je bil prvi stol v , oblikovan za množično proizvodnjo, izdelan v tehnologiji stiskane, luknjane . Postal je zgled funkcionalno brezhibnega izdelka, ter kultni predmet dizajnersko osveščenih posameznikov po vsem svetu. Do danes so izdelali več kot 2 milijona stolov. Hrani ga muzej MOMA, muzej oblikovanja na Danskem in muzej Dunaja. Še vedno ima lastnika zaščitene ekskluzivne pravice za celotno kolekcijo stol, fotelj, gugalnik, ležalnik in mizo. Poleg osnovnega modela stola je bilo dodanih še 6 bolj dodelanih. Nika Kralja sem v Ljubljani srečevala kot študentka, bil je nekoliko nizek in izjemno živahen možakar dopadljivega obraza in skodranih las. Podjetje Stol je imelo izjemen program izdelkov iz lesa, kdor je kaj dal na sebe je kupoval v Stolu. Stoli rex so krasili lokale, avle, pisarne, klube, težko bi rekla kje jih ni bilo, imela sem dva v svoji prvi pisarni, ko sem se zaposlila.

Saša J. Mächtig je bil večkrat eminentni gost in predavatelj Foruma odličnosti in mojstrstva Otočec na katerem smo se zbirali pokrajinski gospodarstveniki. Tu sem ga tudi osebno spoznala. Dokler ga ni bilo na Forum nismo zanj vedeli čeprav smo vsi poznali kioske vseh barv, ki so se nameščali po večjih krajih Slovenije in države. Bili smo počaščeni, da je sprejel naše povabilo in mu izkazali kar se da veliko pozornost, da se mu nekako zahvalimo za industrijsko oblikovalske dosežke. Arhitekt in prof. Saša J. Mächtig je zasnoval v drugi polovici 20. stoletja kiosk, ki je zaznamoval podobo ne le slovenskih, temveč tudi drugih mest po svetu. Mächtig je bil leta 1984 eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Kot član izvršnih odborov strokovnih organizacij za industrijsko oblikovanje je bil med pobudniki in organizatorji 17. svetovnega kongresa ICSID leta 1992 v Ljubljani. Spodbujal je razprave in poudarjal pomembnost povezovanja znanja univerze z gospodarstvom in industrijo. Za Mächtigovo ustvarjanje je značilen sistemski pristop, saj so posamezni objekti pa tudi strategije vedno oblikovani kot del širšega sistema, ki se lahko razvija, raste in spreminja. Kiosk je v zbirki muzeja MOMA, v Berlinu je v njem ulična hitra ponudba hrane, v Hongkongu je kofehaus, krasi prostor pred uredništvom Dela, ker pa obstaja možnost obnove dotrajanih kioskov, se zanj povprašuje po širnem svetu in je dobil tudi svojega managerja. Lepše življenjske poti si izdelek in njegov avtor ne moreta zamisliti.

Tako stol Rex kot kiosk sta nastala v času, ko znanje pri nas še ni bila ne vem kako cenjeno in vendar so bile dane možnosti, da se uveljavljajo doma in v svetu dragotine oblikovanja posameznih mojstrov brez primere. Prav bi bilo, da takratnemu času vrnemo namerno zanemarjeno čast, še bolj prav pa bi bilo, da od današnje oblikovalske stroke in strokovnjakov pridobimo v industriji nove presežke, še posebno, če gre za predelavo ali dodelavo domačih materialov. Veliko se govori o rabi gozdne mase, o lepoti krajev, o masovnem šolanju mladih in kulturni produkciji in izjemno malo tega se na trgu proda. Še smo zadovoljni z dodelavo tistega, kar bodo drugi dobro vnovčili. Tu smo res strokovno kratki, prekratki in preveč zadovoljni z vsem kar se pač ponudi, možno pa je tudi, da se mladi premalo naučijo v šolah in se zato zadovoljujejo s prekarskimi posli.

Imate v družini kakšen poseben talent?

Božični čas, 26. december 2023

Sinoči se je družina zbrala v mojem domu, da bi obudila spomine na stare čase preživete na domačijah na Dolenjskem in v Prekmurju, da bi si razjasnila povojne dileme glede praznovanja božiča, se nasmehnila ob prizoru, ko je Smole razglasil vračanje božiča med nacionalne praznike pa tudi ocenila kaj smo pravzaprav pridobili s tem praznikom. Modrovali smo ob dobri hrani in zdravi pijači stari in mladi. Stari smo izhajali in verskih dogem, ki so kot vrednoto za vstop v mistična nebesa pogojevali z zaupanjem v poštenost božjih bitij, njihovo dobroto in vsevidnost. V želji, da bi si jih Bog zapomnil po molitvah, delu, družini in dobrih dejanjih so ob Božiču, rojstnem dnevu božjega sina, obdarovali drug drugega, se izpovedali grehov, obljubljali poboljšanje in delovali spravljivo ter miroljubno tako doma, kot s sosedi, vaščani, vsemi, s katerimi so v letu, ki odhaja, kar koli dobrega ali hudega doživeli. V navado je prišlo, da je božični čas pravi za sprave, mir in blagohotnost.

Vojna je povzročila neštete spremembe tako v osebna življenja kot v skupne zadeve. Ker je bilo materialno premoženje uničeno se je krepila kolektivna zavest, da z medsebojnim sodelovanjem lahko kmalu vse na novo zagotovimo. S skupnimi prizadevanji so nastale tovarne kamor so se namenili kmečki fantje in dekleta, v šole so odšli otroci, doma so ostali stari starši, še vedno naklonjeni navadam Božiča, vsi drugi pa so se učili ali delali, da bi se življenje kmalu obogatilo, da bi si zgradili svojo hiško, da bi dobro zaslužili, poskrbeli za znosno urejeno komunalo, kino in tako naprej, želja vedno mnogo več kot možnosti za njihovo uresničitev. Kmalu smo dobili avtomobile, televizorje, smučišča, počitniške namestitve, nikoli zadovoljni smo grebli naprej in na Božič kot tradicijo v mislih naših starih staršev, se je skoraj pozabila, negovali so jo le verni, teh pa je bilo vedno manj.

Kot v razvitem svetu so se tudi k nam s časoma prikradle razne krize. Enkrat premalo delo, draginja zaradi prevelikega trošenja, slabosti vodenja zaradi pomanjkljivega znanja in tako naprej, da je jamranje in stokanje zatrlo smeh in optimizem. In v enem od takih trenutkov je predsednik SZDL Slovenije na tv ocenil, da so te tegobe tudi zaradi tega, ker smo se odtujili od preskušenih tradicij skromnosti in poštenosti ter pozabili na pomen Božiča kot časa v katerem se družine v miru zamislijo kaj opravljajo dobro, kaj pa morajo izboljšati. Renesansa Božiča na Slovenskem je bila evforična nekaj let, potem so jo zapackali proizvajalci kiča in nepotrebnih izdelkov ter pretirana ponudba hrane. Opažamo, da se je letos Božič že nekoliko približal skrbi za mir in prazniku družine. Smo na pravi poti?

Kdo bi vedel? Dejstvo je, da se je tudi ob Božiču na tem svetu pobijalo otroke v Gazi, da je vedno več družin razseljenih, ločenih, v velikih materialnih težavah, narašča moč gibanj, da se ženske ponovno podredijo moškemu, idealizira se meščanski družinski red in feminizem izgublja moč skoraj po vsem svetu. Imamo samo papeža, ki govori in moli, da bi možje ženske ščitili, jim pomagali in jih ljubili. Ni podatkov, da bi ga kdo slišal. Kdo bo razsodil za letošnji Božič, kaj je danes na svetu za družino in njen mir dobro in kako to doseči? Pravičnost je daleč od stvarnosti in nikogar to preveč ne skrbi.

Kaj nam je torej prinesla renesansa Božiča? Dva dela prosta dneva, razlog, da si privoščimo priboljške, povečano skrb, da bi na svetu vladal mir.

Kaj ste pa v vaši družini razmišljali o letošnjem Božiču?

Trgovine kamor pogledaš, 25. december 2023

Mnenja predsednice trgovinske zbornice Slovenije cenim saj so navadno zanimiva in spodbudna ali vsaj realna. Nemalo pa sem se načudila njeni novoletni poslanici v kateri je, seveda samo po moji osebni oceni, pozabila na slabosti trgovin in celo sookrivila upravljalce državnega proračuna ter sindikate za zmanjševanje realnega prihodka v Sloveniji za 15%.

V trgovinah območja kjer živim se kupci ne drenjajo, ne segajo po eksotih, ki jih ponuja cela vrsta polic, njihovi vozički so malokdaj polni, v trgovine zahajajo na nakupovalni dan in si izjemne dobrote nabavljajo le ob praznikih.

Nisem dovolj poučena o trgovinski stroki zato težko kaj predlagam, to kar pa sem sposobna oceni nakazuje, da so trgovinski standardi glede obveznih izdelkov na policah pretirani ali pa bi morale trgovine poskrbeti za svojo specializacijo. Trgovinski prostori v nakupovalnih središčih so preobsežni in še nisem doživela, da bi se v njih gnetlo kupcev. Določene ponudbe iste vrste izdelka so tudi pretirane kot na primer v ponudbi kruha, mlečnih izdelkov in v največji meri čudnih pijač. K trajnosti ni zavezana samo trgovina ampak tudi kupec in kolikor bolj se kupec zaveda svojih dolžnosti do trajnostne rabe toliko manj bo vlagal v izdelke z nepotrebno ali obsežno embalažo in podobnimi dodatki, ki nimajo kakovostnega učinka. Trgovci bi se lahko bolje poglobili v trende, ki jim kupci sledimo zaradi kakršnega koli razloga in se sproti prilagajali tako po ponudbi kot po prostoru, ne da bi po nepotrebnem noč in dan zasedali prostor raznih medijev s svojimi res pretirano vsiljivimi reklamami in nenehnim zniževanjem cen.

Trgovina bi realne prihodke lahko povečevala predvsem tako, da bi spodbujala varčnost in trajno naravnanost kupcev ter se odpovedala ponujati svoje prodajne police in druge kapacitete na primer prehranskim dodatkom, nesprejemljivemu kiču in podobni dvomljivi ponudbi podjetnikov. Še veliko rezerv imajo trgovine v zmanjševanju stroškov, med drugim tudi to, da na nekem nepomembne križišču ponuja trgovske storitve kaj pet trgovskih velikanov. Kot kažejo nove trgovine v Zagrebu pa bo digitalizacija itak nadomestila trgovinsko osebje.

Predsednica ima veliko delovnih izkušenj in zato nedvoumno ve da Slovenija ni optimalna država, ki bi si lahko privoščila vse državno tvorne dejavnosti kot si to lahko privoščijo tradicionalno samostojne članice EU. Eno je zagotavljati vojaško obrambo v Nemčiji in mnogo, mnogo dražje je to storiti v Sloveniji. Nekdanji predsednik Slovenije je poudaril, da je za delo v VS pred desetletji skrbelo 7 sodelavcev, letos je predvidenih 30. Dejstvo je, da je našo ustavno zakonodajno ureditev potrebno prenoviti in poiskati načine za pocenitev solidarnostnih dejavnosti. Iz meni neznanih razlogov o tem ni aktivnosti, ni prioritet, ni zadovoljstva čeprav trajnostna naravnanost že nastaja in je zeleni prehod lahko ustreznejša rešitev tudi za trgovino, zagotovo pa za obremenitve proti katerim se predsednica izreka v poslanici.

Tridesetletni razvojni zaostanek postaja naše največje breme in danes že terja od nas pretirane napore. Največ opozoril prihaja iz strokovnih krogov in čas je, da ti okrepijo tudi pogum pristojnih oblasti za odločno in kakovostno odločanje. Sistematične časovno opredeljene rešitve s prioritetami naj se vendar že začnejo sicer bo vsak dan težje nadoknaditi zamujeno.

Kaj pa vi menite o naših trgovinah?

Nacionalni projekti, 24. december 2023

Bravo spoštovani dr. Janez Koželj, da ste rekli »bobu bob« o večjih naložba, ki bi jih država morala uresničiti, pa si o tem njeni voditelji niso upali ali znali odločati. Bravo tudi Delu in novinarki Mileni Zupančič, ki sta poskrbela, da besede teoretičnega in praktičnega strokovnjaka dosega javnost. Dodala pa bi le, da večji javni projekti državnega pomena čakajo na boljše čase tudi po drugih mestih in krajih naše države in ne samo v prestolnici.

Pobrskajte po objavah na spletu, po pismih bralcev, po komentarjih strokovnjakov, po na kakršnem koli javno objavljenem prispevku kogar koli v Sloveniji, povsod se najprej zazna šibkost in škodljivost slovenske države v njenem političnem nepotrebnem zdraharstvu o katerem se v medijih največ piše ali govori ne da bi javnost to sploh še poslušala ali uporabljala pri svojem življenju in delu. Uravnoteženost nam je pogoltnila potreben čas za uresničevanje državnih projektov in sleditvi modernim razvojnim tokovom, slabosti volilnega sistema pa tudi zmanjšala vpliv volivcev in volivk na rast naložb. Res je skrajni čas, da se iz političnih vrst odstranijo zaviralci razvoja, ki jih poznamo tudi po imenih in priimkih. Dolgoročno obvezujočo vizijo razvoja države bo možno oblikovati takoj za tem in bo tudi nakazovala, kakšno organiziranost zahteva njeno uresničevanje, kakšnim ljudem lahko zaupamo vodenje države.

Pa vendar predvidevam, da bo odločanje državnikov še dolgo, dolgo bolehalo. Da bi odpravili sedanje strahove in neodločnost bi se morali na novo prešteti in ugotoviti, koliko nas je za slovenki New Deal, ki ga predlaga dr. Koželj. Vprašati se moramo koliko znanja še imamo doma, da bi omenjene državno tvorne objekte zgradili. Financiranje objektov ni reševati pred sprejetjem časovnice za gradnje v več letih. Kot primer vzemimo predlagani terciarni UKC, ki bi se gradil 7 let in ob spoštovanju pogodbenih obveznosti verjetno terjal vsako leto le 1/7. Tudi vse to še ne bo dovolj. Enako misleči bi morali najti novinarja ali novinarje, ki bi znali objektivizirati poročanje o nastajanju državno tvornih objektov Slovenije v vseh medijih, tudi cerkvenih, v rumenem tisku, na vseh tv postajah, občinskih glasilih in glasilih strank.

Sicer pa izhodišča za premagovanje nenehnega krča v odločanju države ne moremo omejevati le z gradnjami državno tvornih objektov. Zastoji v sprotnem posodabljanju poslovanja zdravstva in šolstva kot tudi šibka vlaganja v znanstveno raziskovalno delo izhajajo iz istega krča. O reformah vsebine in delovanja omenjenih dejavnosti se veliko govori, dejansko pa se malo ali nič ne uveljavi. Tako vsaj kažejo strokovne analize, opozorila zdravnikov in učiteljev na vseh nivojih, pa tudi pacientov, staršev in drugih s temi deli povezanih uporabnikov.

Nič novega ne ugotavljam o nemoči državnih organov in o njihovih slabih odločitvah, se pa že desetletja čudim, da ti organi ne spremenijo sedanjih pravil, ko je vendar očitno, da povzročajo katastrofo. Zakaj se bojijo naporov, ki so potrebni za uveljavljanje sprememb na primer volilnega sistema, zakaj se ne počutijo dolžne nenehno zagotavljati ustrezne razvojne možnosti? Častili bi jih po božje že, če bi naredili prve korake in ti naj bodo storjeni po predlogu dr. Koželja, naslednji koraki pa bodo že lažji, bolj jasno se bodo profilirale naloge države, večji delež znanja bodo prispevali strokovnjaki in se zmanjševal prostor za delitev bonitet in podpiranje individualnih interesov upravljalcev proračunov v državi in lokalnih skupnostih. Svet se nenehno spreminja, moramo se prilagajati pravočasno in razumno!

Kako se pa vaša družina prilagaja spremembam v državi?

Je OZN še varuh miru? 23. december 2023

Dr. Plut Dušan, Belokranjec in okolje varstvenik, v enem mandatu član predsedstva Republike Slovenije, je rad zahajal na naše območje in nas opozarjal na propadanje narave zaradi napačnih delovanj človeštva. V včasih tudi vročih debatah sem običajno razpravljala tudi sama in uglednega gosta spraševala, kaj lahko naredi mala Slovenija, če Kitajci šele dobivajo možnost nabave avtomobila, če se v Afriki ne morejo sporazumevati, če naftarjem v svetu na kraj pameti ne pride, da bi zaprli pipice in tako naprej. Modro je na to vprašanje pripomnil, da že leta potekajo prizadevanja za ustanovitev novega organa OZN to je Varnostnega sveta za okolje, ki bi skrbel za preprečevanje uničevanja narave in njeno revitalizacijo. Da ne bi izpadala kot nepoučena, še vedno brskam po informacijah a žal o tem novem organu nihče nič ne ve. So pa glasni ljudje in njihova predstavniška telesa kadar ocenijo, da OZD popušča kjer ne bi smel, da je brez moči v vojnah in podobnih krizah, da ne zaščiti dovolj človekovih pravic kjer bi jih moral in še marsikaj drugega kot na primer izražanje samo v angleščini, pravica veta privilegiranih držav ali koruptivnost posameznikov.

Kljub kritikam je OZN še vedno edini organ z ustreznimi pooblastili, ki ščiti mir in skrbi za uveljavljanje človekovih pravic v svetu. To je večkrat poudarila na primer Elizabeta II. In vladarji drugih držav, predvsem pa filozofi sveta že kar nekaj časa nagovarjajo svetovno javnost, da so sedanje organizacije svetovnega pomena opravile svojo vlogo v svojem času, danes pa potrebujemo nove, v novih razmerah z učinkovitimi pooblastili.

Mednarodni organi za ohranjanje miru in uveljavljanje človekovih pravic bi morali odpravljati razloge za nastajanje vojn, se posvetiti zaščiti okolja, odpravljanju revščine in reorganiziranju Varnostnega sveta brez privilegijev. Spodbujati bi morali mednarodno sodelovanje, humanitarna prizadevanja in reševanje konfliktov. Odpira se pomembno vprašanje komu podeliti mandat, da oblikuje organizacijsko shemo sveta za zaščito pred ustvarjanjem ali nastajanjem kakršnih koli konfliktov. Ni videti, da to koga posebej zanima. Celo Alma mater Evropa deluje, kot da te dileme ni in kot, da smo se tretje svetovne vojne že navadili. Naša ministrica prepoznava moč feminizma pri reševanju problematike, dr. Pluta ne poslušamo več, gospa Lučka pa je že tolikokrat ponovila svoje napotke za akcijo, da verjetno že obupuje. Družine se grejemo s premogom, nafto in plinom, zaslužki podjetnikov za energente naraščajo, konference ničesar ne spremenijo in se ocenjujejo kot uspešne, Izraelci z ameriškim orožjem veselo pobijajo otroke, Ukrajinski vodža pa vidi potrebo le po orožju ne pa po hrani, šolanju, inovacijah in podobnem, veliko ruski narod Evropa pribija na križ. Opažate kje »lučko na koncu predora«, ki bi nam dvigovala moralo? Se moramo pripraviti na kaj še hujšega? So drobni prispevki družin k reševanju katerega koli problema pomembni, potrebni ali celo nujni?

Naši sodobni voditelji po svetu so veliki gospodje in gospe s kraljevskimi komoditetami, nimajo pa znanja in sposobnosti, da bi odločali na podlagi predlogov strokovnjakov, iščejo hitre rešitve in povzročajo dolgotrajne škodljive posledice. Mediji jim ustvarjajo image in prezrejo slabosti njihovih odločitev. Ljudje sveta ne molčimo, smo kar dovolj glasni a nas mediji nočejo slišati, še manj citirati, dogodka in dejanja pa ni, če ga mediji ne zabeležijo. Paradoks je žal dejstvo! Vsi ljudje sveta skupaj poznamo tudi rešitve, smo pa prizanesljivi in se izogibamo dejanjem, kjer bi bili tretirani kot tretje razredniki. To pa je naš oportunizem.

Kakšen odločitev bi za preprečevanje konfliktov sprejeli vi?

Obisk Štefke Drolc, 22. december 2023.

Par let smo potrebovali tam sredi osemdesetih let, da smo v mojem mestu zgradili novo stavbo za delovanje SDK na Dolenjskem in v Beli krajini. Predstaviti smo jo hoteli Meščanom in Meščankam, ki so nas pri gradnji spremljali, se čudili novim materialom in njeni velikosti ter zadovoljno prikimavali njeni umestitvi v okolje. Priredili smo kulturni dogodek in Marinka je zanj pridobila sodelovanje eminentne igralke Štefke Drolc. Še vedno jo vidim kako, skromno urejena, vstopa v našo avlo. Kot direktorica sem jo bila dolžna sprejeti. Podali sva si roki in ona mi je po tihem povedala, da »v banko pa še nisem bila povabljena«. Seveda sem ji najpreje čestitala za prejeto zadnje priznanje pred prihodom v našo ustanovo in posebej naglasila, da nam je njen obisk v veliko čast in priznanje. V naši veliki avli s pomembno umetnino Tomaža, mojstra keramike smo jo pričakali vsi zaposleni in drugi Novomeščani, razveselila se je, namenili smo ji sedež v prvi vrsti in z zanimanjem ji je pogled begal od ljudi k monumentalni keramiki in dvonadstropnim stropu z moderno razsvetljavo. Na zaprosilo vodje protokola je umetnica spregovorila o svojem poklicu, nastopanju v teatru, v filmih in na televiziji, poudarila pomen gledališča za družbo in vlogo, ki jo ima v vzgoji. Navajena gledališke publike je bila tudi pri nas presenečena nad pozornim molkom v času njenega nagovora in občudujoče glasnim ploskanjem ob njegovem zaključku.

Na prireditev sem pripeljala svojo mamo, ki je kar 40 let organizirano delovala s predstavami na ljubljanskem Barju, spremljala življenjsko pot umetnice Drolčeve in o njenih vlogah vedela vse. Po slavnostnem delu kulturne prireditve smo pripravili zakusko, Štefka je vabilo nanjo takoj sprejela in moja mama je poskrbela, da je Štefka tudi tu dominirala. Obema damama je bilo lepo saj sta si imeli veliko povedati.

Dogodek je prijetno odmeval še nekaj časa v javnosti, ljudje so bili zadovoljni tudi s tem, da je naša institucija predstavila svojo sicer nekoliko posebno nalogo v družbi in pogoje pod katerimi svoje delo opravlja, toda nagovor in prisotnost velike slovenske igralke jim je ostajal najbolj v spominu. Večkrat so me pozvali, da podobna srečanja še organiziramo in smo tudi jih. Imeli smo na primer razstavo projektov študentov arhitekture o urejanju mestnega prostora in gradnjah, na našem razstavišču v malem smo imeli predstavljene nekatere slikarje in oblikovalce, javnosti smo pa tudi pokazali numizmatične dragocenosti in umetniške fotografije Bojana Radoviča. Bili so to časi, ko so delovne sredine svoje uspehe rade izkazovale tudi v povezanosti s kulturnimi prizadevanji tako umetnikov kot umetniških ustanov. Krepile so se vezi sodelovanja, širilo se je vedenje o kulturnih zakladih, v poklicnih šolah so se usposabljali kadri za kulturološke vede, vse se je razvijalo, širilo in izpopolnjevalo. Čas nam je ostal v lepem spominu, ki še vedno živi.

Kot piše Delo bi bila na današnji dan Štefka Drolc stara sto let. Lep jubilej bi torej imele tudi Tildka, Viola, Julija,… do Francke, številne dramaturške dame, ki jih je Štefka nepozabno interpretirala, se vtisnila v kolektivni spomin svoje publike in navduševala javnost, ki ji je v zahvalo podelila svoje najprestižnejše nagrade.

Kulturna doživetja so tista, ki bogatijo našo samozavest, krepijo občutek zaupanja v svoje sposobnosti in nakazujejo nova pota za ravnanje z dobrinami v prihodnje!

Katera umetniška ustvarjalka pa je osvojila vašo dušo?

Smuka na Rogli, 21. december 2023

Ko je sin postal osnovnošolec sva se opremila s smučarsko opremo in se prijavila v smučarsko šolo, ki so jo vodili že znani smučarji v naši tovarni. Pri nas smučišča niso bila še organizirana, izjema je morda bil Krvavec kjer pa se je seveda trlo smučarjev. To je bil razlog, da smo se namestili pri Gregoriču na Koroškem in začetni tečaj opravljali pod Peco na avstrijski strani. Prvi dnevi so bili obremenjujoči predvsem zame, sin se je hitreje izpopolnjeval. Od vadbe smo bili paralizirani zdaj v enem delu telesa potem v drugem, najbolj v nogah. A šola je šola, v vrsti nisi mogel manjkati ali postopati, vadili smo od zore do večera in se že naslednji dan povzpeli na vrh Pece od tam pa s strahom in trepetom počasi drseli v dolino. Sinova skupina me je že drugič prehitela predno sem končno in srečno pristala na izhodišču. Bila je to silna zmaga, osebno zadovoljstvo in premagan strah. Znamenito Peco z 12 km dolgim smučiščem smo vzljubili in jo obiskali še večkrat.

Smučarija nas je pritegovala tako močno, da smo zimske sobote in nedelje redno prebivali na smučiščih vse do odhoda sina v vojsko. Ni bilo pomembno vreme, smučišče ali ali oddaljenost od doma, na pot smo z veseljem odhajali in se vračali zadovoljni in utrujeni. Naša so bila vsa smučišča od Črmošnjiških Gač do Pohorja, Kranjske gore, Vogla do Kanina. V vrsti smo bili pred žitnico vedno prvi in jo že v mraku tudi zadnji zapustili. Seveda so bile tudi težave, neko nedeljo sva si oba s sinom zlomila roko, sama sem morala na urgenco zaradi zloma noge toda v vsaj desetih sezonah to ni predstavljalo posebnih težav. Je pa postajalo drago smučanje zaradi nenehnega izpopolnjevanja varnosti opreme, ki smo jo na smučarskih sejmih nabavljali vsako sezono. Neverjetno so se dražile karte, da ne omenjam prehrano in namestitev.

Na Rogli smo smučali velikokrat in bilo je običajno zelo prijetno zaradi primernega smučišča in pogosto lepega, sončnega vremena kar nam je izjemno prijalo. Ko so usposobili hotel Planjo smo tam smučali čez celoten vikend, otroci so imeli organizirana tekmovanja, mame pa smo se lahko kopale v bazenu. Edini problem je bil makadam od Zreč do Rogle bolj takrat, ko smo se vračali v dolino kot takrat ko smo lezli na Roglo. Led in snega na vijugasti cesti je bil nevaren, bilo nas je strah, da zdrsimo, sin me je tolažil »ti se kar posveti vožnji sam pa ti bom prepeval in ti tako odganjal strah«. Ja Rogla je pozimi pravljična in žal mi je, da jo nisem spoznala tudi poleti za kar krivim nenehno razprodan razgledni stolp.

Ko je sin ubral svoje poti, je bilo smučanja vedno manj in končali smo neko lepo sončno nedeljo na Kaninu. Želja po smučanju me ni zapustila še več let potem, ko sem oddala opremo s smučkami vred. Ni pomoči ko pridejo leta! S kolegico smo včasih šle na tekaške smuči, a tekaških prog je bilo v našem kraju malo.

Sin je zelo dobro smučal, celo vaditelj je bil, toda danes mu je smučarija bolj breme kot užitek. Gledam njegovo družino s telefoni v rokah, z nenehnimi treningi, pa tudi z brezciljnimi urami ter dnevi. Samo čudim se, da jih darovi narave, še posebno smučišča ne zvabijo ven iz prostorov. Res se je podnebje spremenilo in blage zime so smučišča oddaljile od smučarjev kar bo slej ko prej vplivalo na pohodništvo, dopustovanje v senci gozdov ter obiskovanje naravnih in ustvarjenih danosti. Veseli me, da Rogla načrtuje tudi kaj drugega kot smučeraj, ji je pa prav ta ustvaril »krila« za nove projekte ob Lovrenških jezerih.

Pogrešate smučišča in zime s snegom?

Preteklost za prihodnost, 20. december 2023.

V Društvu Novo mesto smo si nekaj let prizadevali za uresničevanje projekta Zgodovina za prihodnost. Pobudo je dal pokrajinski arhitekt sodelavec v Zavodu za varovanje dediščine, ki je pri svojem delu kar naprej spremljal odkrivanje velikih in pomembnih artefaktov na območjih, ki jih Zavod pokriva, pa tudi prisluhnil ljudem, ki so vedeli veliko povedati o starih časih. Zamisel, da bi tudi naše mesto postajalo arheološko in zgodovinsko bolj prepoznavno nas je silila, da bi razvijali in pospeševali sodelovanje različnih strok, ki skrbijo za bogato dediščino s turistično ponudbo območnih mest, najdišč in muzejev. V ta namen bi vsebina odkritij, njihovo restavriranje in predstavljanje javnosti lahko obogatilo Narodni dom, Mestne muzeje, gostinsko ponudbo na najdiščih, trgovanje s spominki v turističnih krajih in kot višek omogočilo usposobitev Arheološkega parka na Kapiteljskih in Mestnih njivah. Ne vem ali društvo še dela na te projektu ali ne, dejstvo je, da smo uspeli napisati in izdati manjšo brošuro o metropoli in da je naklada kar hitro pošla. Večji mesto tvorni projekt žal ostajajo kot pobožna želja meščanov, mestni gospodarji pa so popolnoma predani asfaltiranju, mostičkom in podobnim komunalnim potrebam.

Ob teh spominih na zanimive in koristne zamisli v domačem kraju razmišljam o novicah, kako svetovna mesta skrbijo za mesto tvorne dejavnosti, posebno za dediščino. V Gizi so zgradili največji muzej na svetu za milijardo evrov in v njem zaposlili sedem tisoč delavcev. Si predstavljate ne prebogatega Egipta, ki je prepričan, da bo vsak dan privabil vsaj petnajst tisoč obiskovalcev, ki bodo radovedni, lačni, žejni in bodo potrebovali prevoze na vse konce sveta, da ne omenjamo prodanih spominkov, knjig, predavanj in delavnic. Vem, da ta velikan ne more biti vzor nam Dolenjcem in Belokranjcem, lahko pa nam kriči, zbudite se in poglejte malo okoli sveta, kako deluje moderna muzejska stroka. Odpira se muzej grško-rimske kulture v Aleksandriji in obnavlja še muzej stare egipčanske kulture v Torinu. Ljudi navdihuje antika, za muzeje v Atenah moraš imeti časovni razpored, egipčanska odkritja pa preplavljajo svet.

Sicer pa je v današnjih časih posveča muzejem ogromno pozornosti. Kitajci zgradijo vsake dva dni nov muzej, imeli bodo tudi muzej vina. Shakespeare verjetno zadovoljno brunda v svojem zadnjem domu ker mu obnavljajo prvo dvorano v kateri so bile uprizorjene njegove drame še pred ureditvijo gledališča Globe. Na ameriški celini so aktualni naravoslovni muzeji dinozavrov, kamenin. Pridobivajo na pomenu tudi muzeji umetnosti, ki se širijo v zapuščenih industrijskih predelih velikih mest. največji tovrstni muzej bo na Norveškem, vanj pa se bodo preselila umetniška dela iz privatnih zbirk.

Izgradnja i obnova muzejev poteka že od devetdesetih let dalje po vsem svetu in že takrat sem se spraševala kaj povzroča to gibanje in zakaj, kako bodo narodi zmogli visoke stroške, potrebne naložbe, publiciteto in vse kar muzej, galerija ali lapidarij potrebuje. Tudi sama sem veliko potovala in pravzaprav doživljala vzpon nacionalnih interesov za arheologijo ter zgodovino. Šolali so se po eminentnih univerzah kadri potrebni za odkrivanje preteklosti in njihovo delo je po mojem mnenju pomagalo svetovnemu turizmu, da je razvil in oblikoval znamenite turistične destinacije.

Zgodovina za prihodnost naroda, območja, mesta ali družine je koristna pobuda in stimulans za mlade občinske svetnike, območne gospodarske veljake, mestne oblasti ali ministrstva.

Kako pa vi ohranjate zgodovino svoje rodovine?

Televizijske dame, 19. decembra 2023

Marsikatera televizijska osebnost je vredna občudovanja bodi si zaradi primernega nastopa, včasih zaradi pravih besed in tudi zaradi osebne urejenosti. Praviloma jih imam rada, zdijo se mi kot stara znanke in prijateljice, kljub temu pa moram napisati tale dobrohotni blog kot morebitni premislek o tem, kje so še rezerve, da se nenehno izboljšuje kakovost dela in ugleda.

Tarča je oddaja, ki si jo želi večina gledalcev. Aktualne teme se običajno glasno sprejemajo ali odklanjajo in prav je, da jih odpiramo na naj priljubljenejšem mediju. Osebno menim, da so po vsebini pripravljene preveč drobnjakarsko in se zato izgubi bistvo aktualne kritične presoje teme, ki je obravnavana. Problem z razumevanjem imajo ljudje, ki strokovno niso poučeni, problematično pa je tudi nastopanje gostov, saj obravnavanih tem ne morejo poznati v podrobnostih. Močno moti, da se odgovornost pripisuje na primer ministru za neodgovorno ravnanje nekega mladega bitja v Trebnjem. Preskakovanje odgovornosti vmesnih vodij je zanje ponižujoče, saj so plačani za odgovorno in pametno vodstveno ali vodilno delo. Vedeti moramo, da je med ministrom in vodjo operative vsaj sedem nivojev vodenja. Na mestu gospe Žnidaršič ne bi delovala zasliševalno in pravniško, ker je Tarča forum in ne pripada sodni dvorani. Dobro analizirane podatke in dokumente Tarče pa bi uporabila samo kot primere neustrezne presoje.

Informativne oddaje bi bilo dobro obogatiti z obravnavo in pregledi na več dogodkov, slovensko kroniko pa na več območji. Najbrž je poročanje o dogodkih vezano na poznavanje kakovostnih virov v večjem obsegu kot jih RTV ima danes. Odprava nepotrebnega ponavljanja pa bi morda zagotovilo prostor za nove teme.

V novem vodstvu RTV-ja vidimo upanje, da bomo zopet imeli več in boljših oddaj, vendar pričakujemo v prvi vrsti od njega, da uredi financiranje. Zaradi inflacije smo dobili razne dodatke, popuste pri ceni in podobne bonitete, verjetno ne zato, da bomo več trošili ampak zato, da bomo pošteno sanirali tudi javne storitve, ki jih nenehno oziroma dnevno koristimo. Javna uprava, solarji, šolniki, zdravniki, sodniki in celo upokojenci smo nekaj dobili zaradi inflacije in ni razumljivo, da RTV do tega ni upravičena. Prebrala se pazljivo intervjuje z finančnim ministrom in popolnoma jasna mi je problematika upravljanja proračuna pa tudi minister je bil jasen – če bi se bolje sporazumevali in če bi sprejemali bolj preudarne odločitve, bi se dalo še marsikaj financirati – zagotovo tudi javni medij RTV z milijonom na mesec. Direktor, potrudite se, hvaležni vam bomo za boljšo programsko shemo ustanove, ki jo vodite. Lepe govornice in dame v politiko kot v samem vrhu države pa naj najprej uveljavijo feminizem doma in ga šele nato forsirajo v svetu.

Naj samo še pojasnim zakaj tak naslov tega bloga. Prisrčne, inteligentne in ljudem dopadljive napovedovalke in voditeljice nam medij prikazuje skoraj kot strašila. Vse imajo enake oči, črne kot oglje, z dodatki, ki jih delajo nenaravne. Moderno oblikovane ustnice jim štrlijo iz obrazov, zlikani lasje pa visijo na vse strani s tam pa tam kakšnim kodrom. O oblekah najraje ne bi govorila saj še nisem videla v realnem svetu, tudi po naj uglednejših hotelih sveta, jutranje postrežbe v večernih oblekah, razparanih do bokov in polnih bleščic, obute v špičake. Kaj nam hočete povedati s temi kičastimi oblekami najstnic, ki se zgledujejo po Hollywoodu in še nimajo razvitega čuta za oblačenje. Eleganco TV dam pa lahko uredite tudi brez proračuna ali naših predlogov za več kulture.

Ste tudi vi zaskrbljeni za našo RTV?

Raziskovanje kemije, 18. december 2023.

Študenti ekonomije koncem petdesetih let smo imeli učilnice po vsej Ljubljani, največ na stavbi kjer danes uraduje slovenska Vlada. Na predevanje matematike, politične ekonomije in podobnih, najzahtevnejših predmetov smo hodili prek Mirja na Vič, kjer so se locirale velike in svojevrstne zgradbe za potrebe Institutov. Samo domnevali smo lahko kaj se v njih dogaja, ker so že po nazivu predstavljale izjemnost kot na primer Institut Jožefa Štefana, Kemijski institut in tako naprej. V njih so bile učilnice v obliki amfiteatra in ko je prof. Vadnal pisal formule na tablo, smo vsi dobro videli. Res smo imeli privilegij, da smo delček spoznanj pridobili v teh modernih dvoranah.

Tovarna v kateri sem delala, je potrebovala kemike in bila živo zainteresirana, da se razvoj kemije pospešuje tudi s sodelovanjem Institutov. Ne vem več razloga zakaj je sredi šestdesetih let Institut za kemijo doživljal svojo poslovno krizo saj je deloval kot pomembna kemijska avtoriteta Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V tem času je bila naša tovarna na najboljši poti, da postane nosilka pomembnih kemijskih programov in nastajal je obojestranski interes, da bi se Kemijski institut združil s tovarno. Najbrž je to močno presenetilo pomembnega člana SAZU dr. Josipa Vidmarja, javno je izrazil nezadovoljstvo in spoštovali smo njegovo mnenje. Sodelovanja se je nadaljevalo z iskanjem tržno zanimive produkcije iz področja kemije, pomembnejših uspehov pa ni bilo doseženih. Akademik Vidmar je po kakšnem letu sam obiskal našo tovarno, si ogledal njeno proizvodnjo in raziskovalno delo in izrazil zadovoljstvo.

Moja poznejša srečanja z Kemijskim institutov so bila povezana bolj osebno s posamezniki, ki so bili moji znanci že v tovarni pa so se odločili za karierno pot v profesure ali raziskovalce. Verjetno danes skoraj štiristo zaposlenih pridobiva posle po domačih in tujih razpisih, ki jih ni malo in jim ti razpisi tudi pomagajo pridobiti akademske naslove, objave v tujini. Mi v tovarni smo iskali kemijsko surovino, ki bi jo uporabili pri izdelavi končnega izdelka in nam jo ne bi bilo potrebno uvažati. Devize so bile dragocene in drage. Razvojna pot tovarne je zato pogojevala ustanovitev lastnega instituta.

Kot je videti danes dobro gre in Kemijskemu institutu in tovarni. Institut ustvarja bistveno višji BDP kot je povprečje v EU na zaposlenega in srčno upam, da dosega tudi ustrezno dodano vrednost. Tudi tovarna presega vsa povprečja in visoko kotira na domači in kar dveh svetovnih borzah. Kot nas obveščajo mediji, bo institut z gradnjo bistveno razširil obseg eksperimentalnega dela in ga posodobil kar je dobro za našo družbo, tovarne in raziskovalce. Verjetno je, da bomo v iskanju zelenega prehoda potrebovali vedno več zamisli, eksperimentov in inovacij kar vse se tudi da prodajati kot znanje na svetovnih trgih.

Milo se mi je storilo, ko je SAZU izrazil pohvalo tovarni, ker materialno podpira njihova znanstvena prizadevanja. Sama bi dodala tudi pohvalo, da tovarna od nekdaj razvija vsestransko sodelovanje ljudi z istimi interesi, s tem povečuje pozitivno znanstveno okolje in izboljšuje organizacijsko kulturo žlahtne znanosti.

Danes skoraj ni družine, ki ne bi bila povezna s profesionalnim raziskovanjem, širi se že po osnovnih šolah, krepi s statusom mladih raziskovalcev in omogoča karierno rast na delu.

Imate tudi vi poklicnega raziskovalca v družini?

Kako gre Evropski uniji? 17. december 2023.

Sicer ne vem zakaj naj bi bil gospodarski uspeh nekoga izkazan z BDP, podatek je gotovo pomemben, toda gospodarska moč podjetja ali države je odvisna od dodane vrednosti, ki kot dobiček bogati narod. Zgleda, da metode statistike svetovnega gospodarstva niso dodelane. Neglede na to si z bruto domačim proizvodom lahko nekoliko osvetlimo naš gospodarski položaj v primerjavi z največjimi ekonomskimi sistemi v svetu.

Slovensko gospodarstvo je sestavni del gospodarstva Evropske unije, ki po BDP leta 2022 predstavlja 16, 8 % svetovnega gospodarstva po tekočih cenah ali 15,1 % po kupni moči sveta ali v dolarjih po kupni moči 54.015 dolarjev na prebivalca. Presegajo jo po kupni moči v dolarjih na prebivalca le ZDA s 77.530 dolarji. EU si seveda kar se da prizadeva, da bi ohranila primat na tem področju sveta, toda njeno današnjo konkurenčnost ogrožajo ameriške informacijske tehnologije, širitev kitajskega gospodarstva po svetu pa tudi zaostajanje nekaterih panog v EU kot na primer upočasnjena rast inovacij in znanja, rast surovinske odvisnosti in stanje v avtomobilski produkciji. Analitiki vidijo razloge za zaostajanje EU gospodarstva v nizkih naložbah v razvoj, slabo razvitih finančnih trgih zlasti trga tveganega kapitala in v neracionalnem trošenju delovnega časa ob istočasnem povečevanju aktivnosti v prostem času.

Kreatorji razvojne politike v EU poskušajo razviti projekt zeleni prehod, da bi zavrli trende upadanja konkurenčnosti in jo želijo povečevati. Stroke v EU pa predlagajo razmislek o tem ali je pametno tekmovati naprej ali pa bi bilo bolje ubrati svoja pota in si s pomočjo zelenega prehoda zagotoviti nova znanja, koristna in tržno zanimiva za celotno svetovno gospodarstvo. Na ta način bi EU razrešila problematiko z energenti in ohranila sedanji prosti čas, reforma trga dela pa ne bi bila potrebna. Odpovedali bi se lahko uvozu železa in aluminija, industriji z visoko energetsko porabo, zmanjševali bi se pritiski na zaposlene. Ker pa se na globalnem trgu vedno tekmuje, mora EU nenehno vlagati v inovacije, spremeniti delitev dobičkov in nova znanja plasirati na svetovne trge.

Gospodarski razvoj v EU je za naše blagostanje zelo pomemben. Kakšem in kolikšnem obsegu naj bo, pa odpira številne pomisleke. Vsekakor moramo ohranjati kupno moč prebivalstva in oblikovati politike, ki jo bodo pospeševale. Pri tem moramo upoštevati demografska gibanja, temu primerno zagotavljati zaposlitvene možnosti predvsem v tržno interesantnem zelenem prehodu in drugih inovacijah. Zmanjšanje prostega delovnega časa bi prinašala več težav kot prednosti in zaradi tekmovalnosti na svetovnih trgih, ne pride v poštev. Močno si je prizadevati, da ohranjamo in izboljšujemo blagostanje evropskih narodov v EU.

Problematika svetovne statistike zahteva posebno pozornost in v ta namen je verjetno razviti ustrezno strokovno in diplomatsko aktivnost v institucijah, ki se z njo ukvarjajo, jo uporabljajo pri svojih presojah in oblikujejo načine zbiranja kakovostnih podatkov. Kar pogosto specialisti statistiki ugotavljajo podobne dileme kot jih niza Bine Kordež v Delu 16. 12. 2023. pa tudi drugi pisci, ekonomski analitiki ali načrtovalci. Bližajo se volitve poslancev v EU parlament in njegove organe, stranka župan naše občine je že začela predvolilne aktivnosti. Če nočemo postati kot tekmovalna kitajska ali orožarske ZDA, pazimo, komu bomo podarili mandat, da se ne bo dosti več delalo in mnogo manj zaslužilo.

Kako pa vi gledate na oblikovanje EU gospodarstva v prihodnje?

Pred tri tisoč leti, 16. december 2023

Novo mesto je polno ostankov starodavnih ljudstev, ki so tu živela še pred prihodom Rimljanov. Arheologi pravijo, da kamor zasadiš lopato v zemljo odkopaš nekaj izjemno starega. Še posebno pomembni so ostanki ljudstev v Bršljinu, na Kapiteljskih in Mestnih njivah ter v Kandiji. V današnjem času si meščani in meščanke želijo ustanoviti Arheološki park na največjem najdišču Mestnih njivah, tam urediti prezentacijo svetovno zanimivih izkopanin in zagotoviti novi ustanovi dostop iz avtocestne obvoznice v Ločni. Izjemen arheolog dr. Borut Križ, poznan po raziskovanju grobišč pozne bronaste in železne dobe, je idejni avtor tega projekta in njegova strokovna avtoriteta. Z izjemnim posluhom za ohranjanje zgodovinskih raritet mesta mu je vso podporo že pred več desetletji zagotavljalo Društvo Novo mesto. Trenutnega stanja tega pomembnega projekta za mesto žal ne poznam.

Ko pogovor nanese na starodavno, antično dokaj pozidano mesto, kjer danes živim tudi sama, se spomnim direktorja Dolenjskega muzeja Janka Jarca in arheologa Toneta Kneza, ki sta o starodavnih časih mesta napisala več izjemno zanimivih knjig v katerih opisujeta razvitost železarstva v naših krajih, dodala pa sta tudi svoja osebna sklepanja kaj vse se je že tu dogajalo. Med drugim sporočata, o ljudskem izročilu, da je območje pozidave današnjega Novega mesta segalo vse do Hmeljnika. Toplo priporočam branje njunih knjig.

Dolenjski muzej nam je bil vedno blizu in je s svojimi aktivnostmi, predvsem pa je z odkrivanjem gospodarsko uspešne starodavnosti krepil našo samozavest, da moramo tudi danes postoriti kaj dobrega. Ne malo samozavesti v šestdesetih letih preteklega stoletja je Dolenjski muzej zagotavljal skupaj z znanimi borci NOB, ko je pričel oblikovati projekt izgradnje Muzeja NOB. Nova muzejska pridobitev je bila pomembna mesto tvorna institucija v kateri se je zagotavljalo ohranjanje vrednot v prelomnem obdobju Slovenije. Pozneje je direktor Jarc poskrbel za zaposlitev muzejskih profesionalcev, ki so se zavedali pomena svojega dela in so razvili galerijsko delavnost, razstavišče za zbirke posameznih najdišč, pisali so knjige o svojih spoznanjih in bili pobudniki širjenja raziskav tako v mestu kot po Dolenjski in Beli krajini. Njihova objavljena dela so vplivala na širitev in mednarodno povezovanje strok, brez katerih muzej ne more kot je na primer restavratorstvo. Organiziral je muzej zelo pogosto tudi predavanja in predstavitve etnografskega gradiva, sodobne keramike in svečarstva in drugih mestnih obrti. Posebno je ostala v spominu mesta knjiga o novomeških gostilnah

Pred nedavnim je Dolenjski muzej postavil razstavo, »ki ponazarja življenje skozi vsakdanje dejavnosti in grobne rituale prebivalcev Novega mesta med 10. in 8. stoletjem pred našim štetjem« so zapisali v promocijskem gradivu. Da so lahko razstavo pripravili so morali razširiti raziskave, opraviti restavriranje razstavljenih predmetov in se nekako v splošnem opredeliti do tako oddaljenega obdobja. Vse, kar je bilo za razstavo potrebno storiti, bodo javnosti predstavili na predavanjih, v delavnicah in katalogu.

Na primerih, kot je omenjena razstava se še posebno potrdi dejstvo, da je za doseganje ustrezne kakovosti kakršnega koli dela ali odločitve najpomembnejša profesionalnost. Strokovnjaki našega muzeja jo zagotavljajo svoji javnosti in svoji stroki v širše kontekstu. Čestitamo jim in zahvaljujemo za dogodek, ki je v čast Meščanom in Meščankam kot tudi Novemu mestu.

Si boste ogledali opisano razstavo?

Spoznavanje družbe, 15. december 2023.

Moje mesto je že desetletje prepoznano kot gledališkemu in filmskemu svetu naklonjeno. Od nekdaj je imelo gledališče, res da amatersko oziroma ljubiteljsko, vendar je bilo ustvarjalno, zanimivo in z velikim številom obiskovalcev. Prireditev in manjkalo. Danes se publika zgrinja v Anton Podbevšek teater, ki ga vzorno vodi režiser in poklicni gledališčnik Matjaž Berger s številnimi gosti in gostovanji. Sodeluje na gledaliških festivalih in tekmovanjih kjer žanje zavidljiva priznanja, gostuje na elitnem odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu in na prireditvenih prostorih mesta Korčule, žal tu ne morem naprej naštevati.

Filmske ambicije in težnje so se krepile od Božidarja Jakca dalje, pa vse do današnjih dni. Stare so skoraj stoletje in so se najprej izkazovale v dokumentarcih gimnazijcev, v lokalni TV produkciji ter v delu Filip Robar Dorina. Sledili so danes že zelo znani Žiga Virc, Klemen Dvornik, Nejc Gazvoda, Rok Biček in drugi. Meni osebno je najbolj zanimiv Gazvoda, ker poznam njegovo družino in ker se do skrajnosti premišljeno loti bodi si romana, scenarija režiranja filma ali pa podajanja mnenja na Knjižnem sejmu. Njegovi junaki so prav za prav ne junaki, polni dilem o svojem delovanju in obnašanju in v iskanju nečesa, kar bi potrdilo njihovo pravilno držo ob določeni problematiki. Ustvarja take like, kakršen bi hotel biti tudi sam.

Gazvoda spada med najmlajše predstavnike sodobnega slovenskega pripovedništva. Piše o vsakdanji problematiki mladih. Njegovo ustvarjalnost sem začela spoznavati z njegovimi knjižnimi deli Veverici nič ne uide, Sanjajo tisti, ki preveč spijo in V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta. Živim v prepričanju, da se bo vrnil k prozi. Dramskih del nisem imela priliko spoznati na gledaliških odrih, me je pa navdušil njegov filmski Izlet in z veseljem si bom ogledala Vzornika.

Kot filmski ustvarjalec si Gazvoda izbira teme, ki so specifične za ljudi ali okolje. V ta namen prisluhne izjavam, ki jih meščani ali vaščani povedo o isti stvari, išče razloge za raznolikost izjav in te povezuje z značaji svojih filmskih likov. Teme, ki jih izbira za svoje filme izhajajo iz opazovanja dejanskih prizorov v vsakdanjosti kot na primer obnašanje otroka, ki se zaveda materine pomoči iz ljubezni in ne zaradi dolžnosti, kar je pri odraslem človeku dokaj ne navadno. Posebno pozoren je do različnih generacij in njihovih uspehih ter neuspehih še posebno, če gre za človeške zablode katerih se po premisleku ljudje pogosto sramujejo, brez potrebe obsojajo ali so njihove sodbe samo odraz trenutnega razpoloženja. Zanima ga težko določljivo dostojanstvo in posledice njegovega izgubljanja pa tudi nasilje, če nekdo ne ve zakaj ga mora doživljati in zanj celo krivi samega sebe. Navedene in podobne težke teme iz življenja mladih pa tudi drugih generacij so Gazvodi najbližje in jih želi posredovati družbi v razumljivi vsakdanji formi. Pri kreiranju filma se poslužuje spoznanj o obnašanju mladih, njihovih interesih in željah. Svojo filmsko ustvaritev uporabi kot še neodkrito zanimivost za mlade, da spodbudi njihovo radovednost in pozornost, saj v realnem življenju danes mlad človek težko pridobi pozitiven odnos do družbe, ki se napaja z vojnami in vedno večjim nasiljem. Gazvodi so popolnoma evidentne sodobne zablode družbe kot celote in se zato izogiba floskulam, politiki, denarnim tokovom in podobnim »bogovom« sodobnosti, z veliko mera potrpežljivosti in previdnosti pa odpira vrata spremembam, ki jih kulturniki čutijo in znajo nakazati.

Poznate delo in misli ustvarjalca v soseščini Nejca Gazvode?

Univerza in podjetja, 14. december 2023.

Bolje bi bilo, če bi naslovu dodala še sodelovanje univerzitetnih profesorjev in vodij podjetji, to je ljudi, ki so po gospodarskih družbah najodgovornejši za produktivno in koristno delovanje.

Produktivnost je treba razumeti v najširšem pomenu besede to je kot optimalna možnost povezovanja znanja, premoženja in tehnične, tehnološke ter organizacijske sposobnosti delojemalcev. Vedenje o izdelkih in storitvah za prihodnje potrebe kupcev ali nerešenih problemih obstoječe produkcije je za produktivno delo podjetja nujno, vendar težko dostopno spoznavanje in še težje evidentiranje. Razviti se morajo posebne delovne enote, ki eksperimentirajo, raziskujejo, primerjajo in razvijajo pilotne poskuse, da končno uspejo ali tudi ne, odpraviti probleme oziroma oblikovati nov izdelek ali storitev. Sistematični razvojni ciklus je zahteven in drag – njegova storitev pa običajno patentirana kot izum. V naši državi je izjemno malo gospodarskih družb, ki ta proces obvladujejo za svojo stroko.

So pa izumljanju in procesiranju novosti namenjeni učni laboratoriji visokošolskih zavodov, specializirani znanstveni instituti in druge organizacije znanosti, ki jih v ta namen pretežno financira državni proračun, donatorji in v majhnem obsegu tudi podjetja. Z namenom, da bi povečali produktivnost dela podjetji z izumi in drugimi spoznanji teh znanstvenikov in raziskovalcev, se v naši državi kar vrstijo številni posveti in simpoziji, ki pa v glavnem ugotavljajo, da so težne po doktoratih in objavljanju člankov v tujini močnejše od potreb podjetji. Že tam od šestdesetih let preteklega stoletja se to ugotavlja kot nesmisel, žal pa še vedno ni med znanstveniki poguma, da bi prevzeli odgovornost za uspeh svojega izuma, izboljšave, tehnološke novosti in podobnih koristi in s tem bistveno povečali produktivnost gospodarstva. Morda bi bilo koristno spremeniti način financiranja znanstvenikov in raziskovalcev v sistem tveganega kapitala. So pa tudi znanstveniki, ki menijo, da bi morali ustanoviti »institut, ki bi lahko teoretično znanje pretvoril v produkt«. Najbrž bi upoštevaje tega predloga, morala tak institut ustanoviti vsaka panoga za sebe saj na primer teksti in elektronika nimata istih raziskovalcev in znanstvenikov. Dejstvo je tudi, da so tak institut razvile že mnoge panoge, novih izdelkov z visoko dodano vrednostjo pa še vedno močno, močno primanjkuje v naši lepi državi in jo sili v lon posle s katerimi se zagotavlja le zaposlitev delojemalcev.

Skladi tveganega kapitala naj bi nastajali pri nas na podlagi načrtovanja skupnega dela znanstvenikov in raziskovalcev s podjetniki. Prvo navedenih naj bi zagotovili tako tehnično in tehnološko izdelavo na primer sodobnega mopeda, da bi podjetje, ki bo tržilo moped zanj lahko oblikovalo za kupce primerno tržno ceno in ustvarjalo vsaj povprečno donosnost vloženega kapitala. Zainteresirani podjetniki ali podjetnik ustanovijo sklad tveganega kapitala, ki financira naložbo v izvedbene zmogljivosti mopeda kot novost za povečanje produktivnosti gospodarstva. Če se bo moped tržno uveljavil si vsi deležniki lahko medsebojno razdelijo dobiček potem, ko so poravnane obveznosti do države in že izplačane vse obveznosti zaposlenim po kolektivni pogodbi.

Udejanjanje dolgoletnih želja tako podjetnikov kot znanstvenikov in raziskovalcev je velik zalogaj pri spreminjanju utečenega sistema razpisov. Tvegani kapital ne bo nikoli »molzna krava« pač pa nemilostni lastnik osebnega premoženja, ki vlaga zato, da bo svoje premoženje povečeval. S tem se mora računati!

Bi vi vlagali svoje prihranke v sklad tveganega kapitala?

Šumijo gozdovi domači…, 13. december 2023

Nekje pod Pohorjem je živela moja prijateljica Anka. Spoprijateljile sva se v Ljubljani kot študentke in si skupaj prizadevali kar najbolje delovati v kolonijah otrok, ki jih je organizirala Zveza prijateljev mladine. Najbolj sem si zapomnila, kako zelo je pogrešala domače gozdove in z največjim veseljem je prepevala pesem Šumijo gozdovi domači nekega narodno zabavnega benda. Po študiju sva se razšle in spomin nanjo ohranjam prav s to pesmico in lepo melodijo.

Gozdarji so bili včasih zelo dobro organizirani tako v svojih Gozdnih gospodarstvih kot v stanovski organizaciji in so skrbno sledili gospodarskim trendom, ki bi lahko zavrli ali pospešili gospodarsko uspešnost njihove dejavnosti. Kar nekaj let me je lokalna organizacija povabila, da sem jim pojasnila katero novost v praksi iz področja načrtovanja, računovodstva ali ekonomije na sploh saj gozdarskim inženirjem ni bilo poznano predpisano zajemanje določenih podatkov za sestavo letnih zaključnih računov. Prav za prav smo se učili skupaj, ker je moje praktično delo potekalo v tovarni, njihovo pav živo po gozdovih. Pozneje več ni nisem mogla sodelovati kot predavateljica Zavoda za izobraževanje, gozdarji pa so zaposlili kar nekaj ekonomistov in res uspešno obvladovali svojo stroko in imovino, ki so jo upravljali. Govorilo in ocenjevalo se je, da ima naša država najustreznejši sistem gospodarjenja z gozdovi, da je ta sistem potrebno ohranjati kot dolgoročno najprimernejši.

Zgleda, da nova država ni s posebnim zadovoljstvom sprejemala doseženo v gospodarjenju z gozdovi. Gozdove je privatizirala z denacionalizacijo in prodajo, kar pa je ostalo se je spremenilo v državno last. O tem veliko ve in piše tudi naš rojak gozdar, slikar in publicist Černač iz območja kočevskih gozdov, ki je vpisan v Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline. Sicer pa sem z gozdarstvom kar na tekočem tudi zato, ker je med njimi delovala več let dr. Kavčičeva, moja gimnazijska sotrpinka.

Danes si tako EU ko Slovenija prizadevat, da bi drugače gospodarili z lesom in posledično z gozdovi. Iz lesa naj bi več gradili, les naj bi predelovali v izdelke trajnostnega značaja, v njih naj bi nabirali naravna zdravila, se prehranjevali z gozdnimi sadeži in koristili gozdove oziroma les slovenskih gozdov za številne druge potrebe ljudi ob tem pa v njih ohranjali ogljik, , vse kar je zaščitila Natura 2000 zlasti pa ptice in divjad. Gozd naj bi polnil tudi naše grelne naprave. Bo zmogel vse to? Bodo gozdarji pametno gospodarili z gozdovi, brez golosekov, z visokim naravnim prirastom, brez kraje, koncesij, dodatnih posekih predvsem pa brez dejanskega sistematičnega nadzora na terenu? Kako bodo sprejeli novo rabo lesa privatni lastniki gozdov?

Glede na obširnost gozdov v naši državi, ločeni politiki države in privatnih lastnikov do njih in glede na vse splošna prizadevanja za sonaravni obstoj je pričakovati, da bo gozdarska stroka predlagala državi spremembo načina gospodarjenja z gozdovi, prioritete vlaganj in nacionalni načrt rabe lesa. Verjetno bo gozdarska stroka morala tudi povedati bodočim koristnikom lesa kaj o kakovosti lesa slovenskih gozdov, saj se dobro spominjam, da je firma Novoles kupovala afriške gozdova in nabavljala les na drugih kontinentih, da je zagotavljala zahtevano kakovost kupcev pohištva.

Premoženje ponuja prednosti in nakazuje priložnosti, vedno pa povzroča tudi skrbi in kakovostne odločitve in z gozdovi ni nič drugače.

Kako pa vi upravljate svoje gozdove?

Odšel je še en sošolec, 12 december 2023

V mojih dijaških letih je sicer bilo veliko druženja vendar pravilo z tistimi, ki so bili pred nami. Da so tisti za nami nekoliko manj zanimivi se je razumelo samo po sebi, saj še ne poslušajo na primer moralke, ne psihologije predvsem pa so po letih za spoznanje mlajši. To v stiški gimnaziji ni bilo čisto res, ker so se povojne generacije otrok postopoma pobrale iz posledic vojne in smo tako imeli v istem razredu dijake tudi 5 let starostne razlike. Lojze Muhič je bil moj letnik vendar je obiskoval razred za menoj in, iz opisanih razlogov ni bilo med razredoma kakšnega pomembnega sodelovanja. Si je pa Lojze izbral svoje dekle Geli v našem razredu in si z njo ustvaril družino. Naš razred se vsako zadnjo soboto v maju dobiva na obletnici mature na katero vsa leta Lojze vozi svojo Geli in tudi sam prisostvuje kot naš nepogrešljivi razredni prijatelj. Dijaška leta nas povezujejo vse življenje.

Po maturi je moj sin postal študent Fakultete za arhitekturo v Ljubljani kjer je poučeval dr. Alojz Muhič Opisno geometrijo, Splošno varnost, Gradbeno prefabrikacijo, Mersko standardizacija, Projektiranje in kompozicijo – usmerjeno področje. Razveselila sem se, da je njegov vzgojitelj in profesor človek, ki ga dobro poznam. Naneslo pa je tako, da sem se o študiju arhitekture z njim lahko le pogovarjala na naših srečanji, sicer pa je sin magisterij na fakulteti zaključil brez poznavanja in sodelovanja z njim. Nisem poznala dovolj delovanje Fakultete, da bi lahko napisa kaj o strokovnem delu dr. Muhiča, njegova bibliografija je na spletu, zgleda pa, da je njegovo pomembno avtorstvo delo , ki ga je pripravil skupaj z avtorjem Drusany, Vladimirom.

Že nekaj let je bil Lojze v pokoju, nekoliko postaran vendar še vedno prijeten sogovornik. Zadnjo soboto letošnjega leta svoje Geli ni pripeljal na obletnico mature k Obrščaku. Najbrž se več ni počutil kot varen voznik.

Da je Lojze odšel v večnost me je obvestil sošolec ker je običajno, da se udeležujemo slovesa svojih sošolcev. Bila sem v bolnišnici, nepokretna in zavedala sem se, da me Geli pričakuje. Udeležba ni bila mogoča, napisala sem ji pismo.

Draga naša Geli! Živeli smo v prepričanju, da sta neločljiva in trajno zavezana drug drugemu. Naneslo je drugače, poslovil se je tvoj dragi, vzgojitelj in profesor mojemu sinu, moj prijatelj in član naše razredne skupnosti. S spoštovanjem do njegovih in naših skupnih vrednot, se v bolnišnici Novo mesto v mislih poslavljam od njega dne 12.12. ob 12. uri, žalujem s teboj in z bolečino sprejemam, da ga ni več ob tebi in med nami. Prav tako žaluje s teboj Joško, ki žal, te ni mogel spremljati, ko si z Lojzetom hodila na njegovi zadnji skupni poti. Geli, živeti je potrebno s svojo bolečino, vendar si je tvoj mož zagotovo želel, da bi ti bilo na stara leta dobro v vajini družini in med nami, ki smo z vama preživljali vajino skupno pot. Še naprej v imenu obeh bogati vajino družino in rodovino.

Tako kot Lojze, spokojno in mirno je odšlo že večina naših sošolcev in kot izgleda bomo ali bodo na obletnico prišli kmalu samo še trije. Ta obletnica bo zadnja. Za starega človeka je prav za prav najhujše, da izgublja sopotnike svoje generacije.

Tudi vi ohranjate srečanja s nekdanjimi sošolci?

Dobri možje in njihova podoba, 11. december 2023.

V teh prazničnih dneh je tako po ulicah in vaseh kot po medijih, polno barvitih instalacij, že poznanih okraskov, zlate barve in vedno prisotnega kiča. Kdor si je izmislit tisoč lučk v neki prijazni vasici na Dolenjskem ali razne Božičke in Dedke mraze v letu 2023. nima kaj prida navdiha, niso nas navdušile te neštetokrat predstavljene božično novoletne novitete in pri množici kulturologov s specializacijo avdiovizualnih predstavitev smo pričakovali modernizacijo tudi na tem področju.

Zakaj me moti 1000 lučk v vaškem okolju? Vas je običajno skupnost, ki se mora medsebojno sporazumevati, si v sili pomagati in tudi materialno kaj prispevati za skupno veselje in lepšanje kraja, če se le da z dolgoročnimi učinki in kraju primerno. Če ima vas turistične ambicije ali razvito gostinsko ponudbo je še do nekje sprejemljivo okrašeno drevje z lučkami, ki vabijo vaščane v skupni prostor, na klepet in popevanje, tisoč lučk pa to vaško intimo popolnoma zanemari in lučke so kot zlo kričeče vešče v njej. Podobno bi lahko rekli za dobre dedke, ki obdarjajo otroke. Pokazati bi morali, da je danes družba že razvila množico svojih sposobnosti in se v stare, srednjeveške čase ne more niti ne misli vračati. V dobi pametnih telefonov otroci sprejemajo letos prikazane dobre može morda tam do največ tretjega leta. Ti možje in njihova darila bi morali biti povezana s prihodnostjo naraščaja, spodbujati bi morala njihovo radovednost, jih usmerjati v raziskovanje ali pa vsaj v širjenje znanja. O tem bi verjetno kaj bolj pametnega povedali sociologi in strokovnjaki iz področja vzgoje. Ikonografijo teh dobrih mož, povezanih s tako ali drugačno versko ali posvetno ideologijo, naj posodabljajo kulturologi in specialisti, ki poznajo in razumejo simbole preteklosti in jih znajo povezovati s pripravami za sprejemanje izzivov prihodnosti.

V družini naj prevladuje razumevanje za vse dobro in odklanjanje vsega zla v kar se vključuje tudi neumnosti in nesmiselna potrošnja. Cerkveni prazniki so se praznovali z molitvijo, darovi duhovščini. Družine so obdarile uboge, ki so se najpogosteje k njej obračale. Otroci smo bili obdarovani do vstopa v šolo, seveda le z domačimi pridelki in končno, odrasli so potem ko do nakrmili živino odšli v vaško gostilno na skupno čakanje novega leta. Tam so se tudi dogovarjali kako bodo v novem letu izboljšali vaško okolje, skupaj opravili košnjo in žetev, očistili potok in še mnogo drugega. Potem se je pelo in plesalo, da se je razlegalo po vsej vasi, sledil pa je odhod k polnočnici, največkrat celo z baklami med zameti snega in mrazom, da je vse škripalo pod čevlji. Silvester je bil pomemben vaški dogodek.

Lahko bi rekli, da je gostilna še vedno na vasi spoštovana in potrebna, vendar ima danes drugačno vlogo. V Šentrupertu na primer, gostilna služi družinam od krsta do smrti, je pa tudi prostor za razpravljanje o kraju, o politiki, o gospodarjenju. Ima kavarno saj v oklici kraja živijo številne družine, ki so po službah v sosednjih večjih krajih in tovarnah. Kavarna postaja razstavišče umetnin, zabava mladih, prostor za razgovor z gostujočimi politiki in prostor za pogostitev strank sosednjih podjetji. Ob praznikih se tam zbirajo gospodarji iz bolj oddaljenih krajev, vsak dan se kuhajo malice za ljudi po službah v kraju, gostilna je vaško središče, ki pokupi pridelke v soseščini, proda njihova vina in je ena od nosilcev splošnega napredka. Ni se čuditi pozitivnemu vplivu oštarije in oštirja s posluhom za ljudi na razvoj kraja. Res pa je, da se v gostilni obnašamo kot gostje, ne prepevamo več in vprašanje je, če kdo od gostov še pozna bogastvo slovenske ljudske pesmi?

Vam je vaška gostilna dobrodošla in koristna v vašem okolju?

Slovenija v Varnostnem svetu, 10. december 2023

Pristojni organ je določil splošna prednostna področja delovanja Slovenije v Varnostnem svetu (VS) in to so preprečevanje konfliktov, zaščito prebivalstva v oboroženih spopadih, vključevanje žensk v procese preprečevanja in razreševanja spopadov ter podnebne spremembe. Pa to so floskule o katerih čivkajo že vrabci na strehi, javnost pa zanimajo konkretni predlogi slovenske diplomacije za spreminjanje besed v dejanja na omenjenih področjih. So kakšni posebni razlogi, da nam mediji o tem ne povedo ničesar, želi pristojna ministrica delovati brez javnosti, je vpletena kakšna tajnost v interesu države ali pa preprosto diplomacija ni prepoznala svojih nalog v množici deklarativnih besed. Seveda je možno vse to in še mnogo drugega zato menim, da je skrajni čas za javno razpravo o našem delovanju v VS, vojni v Ukrajini , vojni v Palestini in na vseh bojiščih, ki jih je baje trenutno okoli 50. Polna dvorana diplomatov in kar veliko diplomatk ter dve posebni enoti za delo Slovenije v VS pa menda bo že sposobno ljudem povedati kakšnim ciljem bodo sledili v prihodnje, kaj so dejansko naredili do sedaj za udejanjanje prednostnih področji in kaj bodo počeli v prihodnje. Če vsaj tega minimuma javnost ne sme vedeti je veliko vprašanje ali je še dolžno zagotavljati sredstva za vso to diplomatsko neznanje in nesposobnost.

Pomembno je, da se popolnoma konkretno izjasni tudi zunanja ministrica še posebno o vključevanju ženski v preprečevanja in razreševanja sporov, zakaj je to prednostno splošno področje delovanja slovenske diplomacije in učinki, ki se pričakujejo od žensk na primer v Ukrajini, Ruandi ali v Gazi. Prav zunanja ministrica, ženska, je obiskala Gazo v najhujših dneh in v skladu s sprejetimi splošno prednostnimi področji delovanja Slovenije bi bilo prav, da nam pove konkretne učinke svojega obiska, ki so boljši ali slabši od moškega ministra pred njo. Javnost bi ji bolj zaupala, imela bi njeno podporo.

V diplomaciji, razen obiskov diplomatov, nimam praktičnih izkušenj, zato se ne morem spuščati v organizacijske strukture. Sem pa imela priliko skoraj 10 let delovati z našim nekdanjim atašejem v Parizu in poznejšim diplomatom na Bližnjem vzhodu, prav tako sem mnogo let sodelovala z našim nekdanjim diplomatom in diplomatko v Moskvi in v Avstriji moj someščan diplomat v sosedni Hrvaški pa je še vedno v svojem službenem okolju. Vrsto let sem za potrebe tovarne proučevala tekoča poročila nekdanje državne diplomacije o razvoju tržnih potreb v Evropi vse do Urala, v Afriki ni iz Bližnjega vzhoda. Vse to mi ob sodobnih javno dostopnih poročilih slovenskih diplomatov, da slutiti, da se od svoje javnosti oddaljujejo. Lahko tudi, da imajo neurejeno poročanje o svojem delu in da neodvisni ter raziskovalni novinarji ne pridejo do virov informacij. To pa še ne opravičuje diplomacije, da javnosti ne poroča.

Verjetno je tudi zunanjepolitična zakonodaja že zastarela in jo je kot eno o temeljnih zakonov v državi potrebno posodobiti. Na primeru vojne v Ukrajini je razvidno, da beležimo diametralno nasprotno mnenje javnosti kot ga po javnih informacijah zavzemajo naši diplomati in druge pristojne osebe na svetovnih in evropskih zunanje političnih scenah. Enako velja za Izrael ki mora po mnenju javnosti takoj prenehati s sramotnim ubijanjem otrok in priznati državo Palestino. Iz teh in podobnih primerov je jasno viden razkorak med slovensko diplomacijo in javnostjo in zato je upravičena zahteva javnosti po objektivnem obveščanju.

Kaj veste o uspehih slovenske diplomacije?

Finančni minister, 8. december 2023.

Ne mine dan, da se ne bi v tej ali oni sredini srečevali z novimi malimi in velikimi potrebami, ki jih ne moremo uresničiti zaradi pomanjkanja denarja. Še posebno zanimive postajajo te razprave v času priprav in sprejemanja državnega proračuna iz katerega se napaja največ institucij in je zanimiv za slehernika, ki pridobiva posle na javnih razpisih. V spominu mi je ostala debata nekdanjega ministrstva za šolstvo, ki so mu očitali, da dodeljena sredstva namenja v druge namene kot je to določil Državni zbor. Smiselno je na očitke odgovoril, da on v svoji pisarni nima vreče z gotovino iz katere bi razdeljeval denar pač pa ima vsaka proračunska postavka svojega skrbnika, ki mora najprej ugotoviti, če se načrt dela uresničuje oziroma je uresničen in šele potem sledi izvajalcu tudi nakazilo.

Za upravljanje s proračunom je pri nas pooblaščena Vlada in ta odloča, kaj vse bo država postorila in komu bo zagotavljala obstoj v nekem poslovno-koledarskem letu. Gaspari je na primer menil, da je za odhodkovni del proračuna potreben proračunski memorandum v katere se določijo nameni in obrazloži način uresničevanja in na tako opredeljeno vsebino se opredelijo časovnice ter zagotovijo odhodki v letni višini na virih financiranja. Nekako v tem smislu sem razumela pojasnila ministra za finance zakaj za nekatere postavke lahko zagotovi vire financiranja, za tiste s pomanjkljivimi opredelitvami pa ne.

Je pa naš aktualni finančni minister v svojih intervjujih kar dobro pojasnil svoje poglede na aktualni proračun in odločanje v državi. Ponovil je dejstvo, da ni »visoka ovira, ki ne razveže mošnje«, bi se pa dalo za marsikaj dodatno zagotoviti sredstva, če bi se določile prednostne naloge in želeni cilji ter dosegalo kakovostnejše sporazumevanje interesnih skupin. Njegova prizadevanja so usmerjena predvsem v znižanje strukturnega primanjkljaja, v stabilizacijo javnih financ in v ohranjanje ugleda na mednarodnih kapitalskih trgih. Ustvarjanje višjih prihodkov bo odvisno od zdravja, mladih in znanja in zato je vlaganje v te kategorije prioritetno. Temu primerno bodo potekala prizadevanja za posodobitev davčnega sistema, pripravo novih ključnih zakonov in gradnja stanovanj po sistemu organizacij z omejenim dobičkom.

Bravo minister, delati dobro pomeni skrbeti za temelje na katerih se oblikuje proračun in med temi je prav gotovo prilagajanje proračunskih izdatkov dosežkom produktivno uspešnemu gospodarstvu. Težko bo zmanjševati proračunski primanjkljaj, če je kar 90% izdatkov fiksnega značaja, me pa veseli, da imate podpornike na mednarodnih kapitalskih trgih, čeprav bi bilo dobro, da razmišljate tudi o rabi prihrankov državljanov in financerjih naložb v osvajane novih trgov kot na primer širitev finančnega poslovanja Hrvaškem, uspehih madžarskih bank in energetikov na Slovenskem in morda tudi o odlivu visokih dividend v tujino.

Ne vem kolikokrat sem že napisala, da mora Državni zbor imeti načrt obnavljanja temeljne zakonodaje, ki jo ni več možno uporabljati zaradi zastaranja bodi si zaradi tehnično tehnoloških novosti ali sprememb v družbenih razmerij. Odgovornost zbora je na tem področju izjemno velika in nikakor ne bi smela biti vezana v pretežnem delu samo na Vlado. Najpomembnejši bi morali biti predlogi strokovnih, profesionalnih organizacij, ki bi se nadgradili s pravno stroko ter ekonomijo. Pogumno se lotimo te pomembne problematike z vključno novim volilnim sistemom, ki bo zagotavljal, »da oblast in z njo čast« zopet pridobi ljudstvo.

Menite, da naš finančni minister podaja dobre rešitve?

Kaj vse je že pametno? 7. december 2023.

Ja, potrebno si je zastavljati to vprašanje, še posebno ko se pri hiši kaj pokvari, ne najdemo servisa, nazadnje pa se damo prepričati, da je smotrnejši nakup novosti. Že v samopostrežni trgovini lahko kupimo vse izdelke, ki so sestavni del naše hiše, seveda tehnično dopolnjene do take mere, da jih težko prepoznamo kot že dolgoletne »znance«. Televizor naj bi se kar sam naravnaval po naših željah, sesalec naj bi varoval dom, v prani stroj samo vlagaš umazanijo in ko jo ima dovolj se vključuje, dozira pralni prašek in kaj ti jaz vem kaj še vse počne, skratka ven leti suho perilo, ki ga samo še pospraviš. Štedilniki, pečice, hladilniki in nape se med seboj samodejno sporazumevajo, predlagajo prehranski meni in zanj bruhajo recepte. Ko se končno napotiš po novi mikser, ker je sedanji 50-letnik odpovedal, se iz trgovine lahko vrneš tudi s pametno hišo, če jo imaš kam postaviti. Baje so to neslutene tržne možnosti in za podpiranje lenobe vsemogočni pripomočki mojih vnukov, najpozneje pa njihovih otrok.

Ob tako »optimalnih« izdelkih nihče več ne računa na starejše in stare kupce, recimo od 50 letnikov naprej. Ti pač niso del informacijske družbe ali sposobni sprejemati novosti na primer pri napravici za zapiranje polivinil vrečk. Nihče tudi ne napiše, pove ali vsaj nakaže, da bo za nove pametne hiše potrebno odstraniti obstoječe, saj v naših sedanjih kuhinjah ja ne bomo imeli skladišč pripomočkov, ki jih uporabljajo samo mlajši od 50 let in tistih s katerimi rokujejo le še starejšo od 50 let. Če bodo delodajalci tako razporejali delavnike kot to počno danes je pa sploh vprašanje, kdaj si bodo delojemalci sesali prah iz ne vem česa v pametnih hišah ali zmogli kuhati obrok, ki jim ga bo ponujala avtomatika, kdaj in kako bodo nabavljali, da se ohrani neokrnjena narava in razvija trajnostni »kuharsko domačinski« način bivanja in prehranjevanja.

Zdaj pa poglejmo že nenehna dopolnila tehnologij (programov), ki jih dnevno sprejema pametni telefon ali osebni računalnik. Komaj se navadimo na uporabo nekega programa, pa že prileti nekaj o izboljšavi Googla, elektronske pošte, shranjevanja v oblake in še in še. Vsaka pametna mašina ali hiša za tiste izpod 50 let, bo dopolnila dobivala na isti način ali pa bo njihov pametni pripomoček čez noč zastaral in bodo morali kupiti novega, še pametnejšega. Zdaj ljudje bulijo v pametni telefon, potem bodo morali buliti v pametno hišo, pametni štedilnik in v vse kar je »pametno«. Tisti nad 50 bodo postopoma ostali brez svojih priljubljenih pripomočkov, ker se bodo zastarane tehnologije umikale iz trga.

Žal ni objavljenih prognoz kako se bodo o vsem tem pametnem direndaju počutili ljudje, kaj v njih se bo vedno bolj razvijalo in kaj bo zakrnelo, ker jim več ne bo potrebno. Mislite, da bomo imeli tudi pametno gledališče, pametne koncerte, pametno mobilnost in podobne pametne zadeve, da se bo človek duhovno osveščal, se znal pobrigati za svojo skupnost, skupni prostor, naravne dobrine ali pa bodo vsa ta blagodejna dejstva pristala na smetišču zgodovine? Vprašanje je o čem bodo peli pesniki in kako bodo »pametne« knjige, tiskane ali elektronske prišle do ljudi, kako bodo nanje reagirali?

Predno vsestransko požiramo vse kar se nam predoči kot »pametno« bi morale posamezne stroke povzdigniti svoj glas, oceniti vpliv teh tehničnih novosti na razvoj in delovanje ljudi. Družba kot celota bi se morala upreti težnjam, da se opuščanju nafte in plina povečuje s poneumljeno informacijsko tehniko ter tehnologijo.

Kako se pa vi opremljate z novostmi v svojem domu?

Vino in prazniki, 5. december 2023.

Slovenija je vinorodna dežela z mnogimi vinorodnimi območji. Spadamo v Posavsko vinorodno skupnost, znotraj nje pa poznamo številne gorice s svojo pravo ali namišljeno blagovno znamko. Priznati moramo, da so Belokranjci razvili več kot ugledno pridelavo vina, zgledno vinsko klet in visoko strokovno znanje o vinu in o kulturi pitja vina. Njihova blagovna znamka je Metliška črnina. Poleg njih je, kot sem že omenila, niz goric, ki so si pridobile zavidljiv sloves med ljubitelji dobre kapljive. Govorim o cvičku, Skrovničanu, Lipenčanu in mnogih drugih vse tja do ljubljanskih mejnih vzpetin.

Med drugimi vinorodnimi območij seveda pripada vsa čast in pozornost rojakom vinarjem iz Brd in Štajerske. Zlata rebula in Malvazija sta kraljevski, za slavja Sivi pinot in radgonske penine. Ker nisem najbolj poučena v teh pridelkih, se pač ravnam po svojem okusu.

Vinar, kletar in žganjar je bil tudi moj stari oče. Vsak da je obiskal družinski vinograd in stara mama mu je vedno zagotovila pol klobase ali drugega mesa, da je lahko delal in popil svoj kozarček Rdečega. Vino je prinašalo družini znatne prihodke vendar takrat ni bilo avtomobilov in današnjih številnih omejitev glede pitja alkohola. Številna gostišča ob cestah, po katerih so še vozili furmani, so si vino zagotovili po dogovoru z vinogradniki. Da je ded ohranjal vstop v dobavno verigo vina, je storil vse za doseganje ustrezne njegove kakovosti pridelave in kletarjenja. Najboljše vino se je doma ohranilo le v količini za slavje Jožefovega, sicer so odrasli pili delanec.

Kakšnega posebno velikega sli slavnostnega popivanja prav za prav nisem doživela. Pilo se je zmerno, da je družba ob tem zapela, bila vesela in se rada spomnila takega srečanja. Se je pa že tam okoli leta 1980 nasadilo veliko novih trt kot pridobitna dejavnost kmetij in kot zaposlitvena možnost za mlade. Pridelovalci vina so ustanavljali svoja društva, začeli promovirati svoj pridelek, odpiralo pa se je vprašanje kako organizirati obdelavo trga in oblikovati tržno ponudbo, ko pa ima vsaka klet svojo kakovost vina. Nekateri, zlasti iz Brdov in Štajerske so se usmerjali v tujino tudi v oddaljene dežele vse do Kitajske, ki baje naša vina izjemno ceni. Posebno sodelovanje se je razvilo med vinogradniško stroko Gruzije in Slovenije, pa tudi v EU se je povečevala prodaja, še posebno takrat, ko so vinogradniki prevzeli tudi gostinske dejavnosti v mestih po tujini. Vinarji so nenehno izpopolnjevali obdelavo vinogradov in pri tem pazili, da niso spreminjali naravnih pogojev in procesov posamezne zvrsti trt. Pri tem so prednjačili Istrani in Primorci, kjer je narava še manj uničena in danes nastajajo tam najboljša vina, ki niso samo izvozna, so tudi reprezentančni predstavniki vinske ponudbe gostilničarjem, hotelirjem, gospodarstvu, okuševalcem in drugim. Prirejajo znamenite dražbe svojih dragotin in pri tem bogatijo donacijo zdravstva, skrbijo za izpopolnjevanje enološke vede in se zavzemajo za rast kulture pitja. Imajo tudi viteze vina s poznavanjem vinskih skrivnosti, ki so vključeni v svetovne viteške vinske elite.

V prazničnih dneh bomo verjetno vsi kaj dobrega pojedli in popili. Vinski mojstri ne želijo izbirati namesto nas, saj so dobra vina tudi draga. Izbrali bomo tisto pijačo, ki večini v naši družini najbolj ustreza. Eni Malvazijo, drugi Cviček, tudi Penina je neizogibna. Omejili bomo svoje gibanje na dosegljivo brez avtomobila in si lahko privoščili vinsko dobroto, da bo družba vesela, kaj tudi zapela in si nazdravila za zdravo in optimistično novo leto.

Kakšno dobro vino bo razveselilo vašo družino?

Logistika v vzponu, 4. december 2023

Z logistiko sem se morala dobro seznaniti tam v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo v tovarni morali zgraditi prvo lastno skladišče velikega obsega. Tovarna se je odločila za paletni sistem skladiščenja, ki je bil takrat šele v razvoju in pomembna tehnična novost s popolno izrabo prostora, nakladalci in drugo opremo. Dolžnost sektorja, ki sem ga vodila je bila, da izdela organizacijski koncept vgraditve novega skladišča v medsektorsko poslovanje in pripravi ustrezna pravila. Poslali smo enega izmed mojih organizatorjev v Knorr kjer je regalno skladišče že delovalo in ta je potem poskrbel, da tudi pri nas ni bilo večjih težav. Je pa bil to strokovni izziv in predvsem nas je usmeril v način nenehnega dopolnjevanju logistike, ki se vključuje v vse tovarniške sektorje.

Rada se spomnim zanimivih mnenj dr. Jožeta Mencingerja o prevozih, med drugim njegovo ugotovitev o prevažanju po avtocesti. Med drugim je poudaril, da ne vidi nobene potrebe, da nemški kamioni prevažajo krompir v pranje nekam na jug Italije, da pač krompir pa ja lahko operejo tudi doma in tako ne obremenjujejo cest. Ponazoritev ne znam ponoviti bolje, bila pa je pravi dokaz, da bi pri transportu morali biti racionalnejši in da vsaka logistična neumnost res ne sme povzročiti novih naložb.

Kmalu po otvoritvi razvojne osi so praktični univerzitetni učitelji ustanovili Fakulteto za logistiko in jo umestili v Brežice. V njo se je vpisala tudi moja nečakinja, žal ob delu in ob družini zato študij ni uspela še zaključiti.

Vse navedeno, stalni prevozni problemi tovarne po celi Evropi in končno tudi moja prizadevanja za ustanovitev Univerze v našem okolju, me navdihuje, da od časa do časa še malo pokukam v logistične novosti in na ta način tudi preverjam ali so bile naše nekdanje odločitve primerne, dobre ali pa se zadev nismo pravilno lotili.

Na področju logistike je vsak dan kaj bistveno novega. Danes je v svetu že izpopolnjen sistem nameščanja različnih predmetov v tovornjake. Bin-PACKER na primer določi najpametnejši način zlaganja različnih predmetov, da se prostor najbolje izkoristi, lahko definira ceno na primer 1m2 površine na tovornjaku in je način doseganja okolju prijaznejše logistike. Prihaja letalnik FB3, ki naj bi prevažal do 100 kg tovora več kot10 km daleč in je preskušeno varen. Svet že razpolaga s pametnimi zabojniki, ki so opremljeni s senzorji in komunikacijskimi napravami s čimer nepretrgoma sledijo lokaciji zabojnikov in stanju njegove notranjosti, omogočajo spremljanje temperature, vlage, vibracij in drugimi stanji pomembnimi zlasti za prevoze hrane in zdravil. Logistiki lahko optimizirajo načrtovanje poti. Traxens-Box3 pameten zabojnik je že prilagojen zelenim plovilom (pogon na metanol), usklajen s strogimi varnostnimi standardi, zaznava odpiranje vrat in optimizira stroške.

Ni slabo če oblast nagovarja pomembne onesnaževalce okolja, zlasti velike potrošnike energentov, da poiščejo ustreznejše rešitve. Izjemno pomembno je, da informacijske tehnologije posegajo v povezovalne sisteme med dobavnimi verigami in proizvodnimi procesi. Evropska unija prednjači v tem nagovarjanju, ki včasih izpade tudi kot neizvedljiva fantazma. Praksa le dokazuje, da jo ljudje slišimo.

Je logistika problem vaše družine?

Bolnišnica kot pridobitniški izziv, 3. december 2023.

Moje delo v tovarni je bilo močno povezano z zdravstvom in več let sem aktivno sodelovala v lokalnih Zdravstvenih skupnostih, pa tudi v enakih organih republike. Morala sem se podrobneje poučiti o delovanju te obsežne storitvene dejavnosti, o njeni organizacijski strukturi in o drugih pogojih, ki omogočajo racionalnost njenega dela. Proučila sem predvsem literaturo specializiranih ekonomistov za zdravstvo v Angliji, pa tudi odlično domačo literaturo organizacijskih strok. V tem blogu seveda ne morem opisovati kaj vse sem ob študiju omenjene stroke ugotavljala, nedvoumno pa sem spoznala, da je zdravstvo kot storitveno dejavnost iz vidika ekonomske stroke izjemno težko, da ne rečem nemogoče, narediti dobičkonosno. Razlogov je več, daleč naj pomembnejši je več kot 82% strošek dela, ki se kot socialna kategorija mora v ceni dela uravnavati po družbenih dogovorih neglede na obseg opravljenega dela, saj se le-to dejansko ne more načrtovati po tržnih kriterijih. Bila sem že upokojena, ko se je o tem dobro razpisala kolegica, ki je bila v enem mandatu direktorica največje zdravstvene ustanove v državi.

Naneslo je, da sem kot pacientka preživela v bolnišnici dalj časa in sem imela priliko spoznati današnje sisteme dela v tej razvejani storitveni dejavnosti. Storitev in ne izdelek, je še vedno prevladujoča, dokaj težaško delo za vsaj polovico zaposlenih v strežbi, nešteto nepredvidenih zdravstvenih postopkov enkratnega značaja, veliko komunikacijskih poti in podatkov, odvisnost delovnih postopkov od obnašanja pacienta, oskrba vsakega pacienta posebej z zdravili, ki jih mora goltati redno, zaradi bolezni, ki ga trenutno muči ali zaradi rednega odvajanja. Sestavni del zdravljenja v bolnišnici je prehrana, določena po pacientih, si predstavljate kakšno kuhinjo potrebujejo? Gremo na higieno, v bolnišnični infrastrukturi je nepogrešljiva sterilizacija od prostora, postelje in obleke do predmetov, ki si jih nadeva zdravniško in oskrbovalno osebje kot so oblačila, orodja, delovni pripomočki in še mnogo drugega. Še zdaleč nisem na koncu naštevanja toda vsega tu pač ne morem navajali. Ostaja neizpodbitno dejstvo, da je proces zdravljenja obsežen, da ima svoje tehnološke zakonitosti in da se mora nenehno prilagajati posamezni bolezni neglede na plačilno sposobnost pacienta.

Proučujem bolnišnični sistem dela v bolnišnici kot pacientka in ga nehote nenehno primerjam z razpravami v naši politiki, pogajanjih o plačah zdravnikov, izjav ministrov in strokovnih svetov, mnenji zainteresiranih zdravnikov za bolnišnične koncesije in podobne. Bolnišnica kot jo poznamo danes, je pridobitev socialno solidarne družbe zato se zdravniki pogajajo o plačah z upravljalci države in to neglede na obseg svojega dela, ki so ga opravili v nekem obdobju. Zahtevajo povišico tako za tistega zdravnika, ki je noč in dan na delu kot za tistega, ki mora biti v pripravljenosti. Plače tistih, brez katerih bolnišnica ne more funkcionirati, jih ne zanima. Grozotno! Kakšnemu cilju naj bi torej sledila reforma? Plači zdravnikov po obsegu opravljenega dela, delitvi bolnišničnih storitev na solidarne in ne solidarne, dodeljevanje koncesij za ne solidarne bolnišnične storitve, sprotne naložbe v posodabljanje bolnišničnih solidarnih storitev. je kje kakšna objektivna analiza, ki bi javnosti pojasnila namene reformatorjev? Človek se tudi sprašuje kje oblikovalci privatnega zdravstvenega sistema vidijo dobiček v koncesijski bolnišnici? Morda je to lepotna kirurgija, mogoče kakšna izjemna faza dela v bolnišničnem zdravljenju, morda v možnosti izbire le pacientov z manj zahtevnim potrebami in plačilno sposobnih. Bo to dovolj za posodabljanje njihovih bolnišnic in njihovo blagostanje brez pritiskov na javno blagajno?

Si predstavljate, kdaj se boste po pomoč lahko zatekli v solidarne bolnišnice?

Porcelan kot spomin, 2. december 2023.

Leto, ko je razpadla naša družina, ni možno pozabiti. Gospodar je umrl, njegova vdova je morala v hišo za njen preužitek in s seboj vzeti mene, stric je podedoval grunt, vsi drugi so že imeli svoje domove in družine. Vse kar je bilo na domačiji je moralo dobiti novega lastnika in, ne vem po čigavi zaslugi, je meni pripadal eden najlepših porcelanastih krožnikov za večji narezek. Kot mačka mlade sem ga prenašala po številnih mojih domovih in še vedno ga imam v stanju kakršnem sem ga prejela. Za nič na svetu se mu nebi mogla odpovedati.

Kar sem napisala je bila moja prva misel ko sem prebrala, da v Ribnici zbiralec Peter Lesar razstavlja svoje zbirke stekla, keramike in porcelana naših mam. Ko smo še bili 13 članska družina in smo skupaj praznovali pomembne družinske dogodke, je stara mama odprla kredenco in na družinskem porcelanu postregla hrano. Imela ga je dovolj za vsakega družinskega člana. Seveda je to bilo redko kdaj, na Jožefovo in ob zapovedanih praznikih. Porcelan je krasil tudi gostitve ob pomembnih vaških dogodkih na primer ko je zasvetila prva električna žarnica na domačiji in v vasi, ob končanju žetve ali košnje, za kar so vaščani zagotovili medsebojno pomoč in podobno. Poudariti hočem, da je postrežba hrane na porcelanu dajala poudarek prestižnosti gostitelja in pomembnosti dogodka skupne pojedine.

Na popotovanjih po svetu sem spoznala mnogo razstavišč s porcelanom in običajno ostrmela nad dejstvom, da je bil porcelan stare mame skoraj nepomemben omembe. S kakšnim porcelanom so razpolagali sultani, evropski dvori, bogati južnoameriški posestniki zemljišč si skoraj ne moremo zamisliti. Kompleti porcelana za vseh vrst hrane v današnjih muzejih zavzemajo cele sobe, so tenki in krhki skoraj kot steklo. Perzijci imajo porcelan s posebnimi poslikavami, da o Kitajskih in japonskih porcelanastih umetninah sploh ne govorim. Ampak moja stara mama si je svojim delom zagotovila svoj obseg porcelana in ne z dajatvami podrejenih in prav zato je bil moj krožnik vedno nad temi muzejskimi zakladi.

Želim se ogledati Lesarjevo razstavo v starodavni Ribnici, ki vedno prijazno sprejema svoje obiskovalce, še posebno pa v času tradicionalnega Ribniškega sejma suhe robe. Sodeč po promocijskem gradivu je zbirka zbiratelja obilna in vredna pozornosti. Prepričana pa sem tudi, da bi mi razstava spodbudila še kakšen spomin na moje zanimivo otroštvo, saj Lesar zagotovo s porcelanom zbira tudi zgodbe eksponatov.

Nedavno sem se pogovarjala s študentko ljubljanske umetniške akademije in jo povpraševala za njeno profesionalno usmeritev ali v slikarstvo, ustvarjanje v kamnu, marmorju, lesu, glini, ali pa bo morda proučevala in raziskovala materiale, ki so starim narodom služili za umetniška dela in jih danes občudujemo po vsem svetu. Mnenja sem, da mora preko rednega šolskega izobraževanja spoznati tehnologije obdelave materialov saj bo od tega odvisno, kakšen atelje in njegovo opremo bo potrebovala. Prav za prav bi bilo dobro kaj več vedeti tudi o materialih, ki navdušujejo domače ustvarjalce in si jih lahko ogledamo na vseh treh Forma Vive, na razstavah na primer nakita iz premoga, po muzejih in osebnih zbirkah. V Libojah so nastajale tudi umetnine kljub temu, da je bila to tovarna odvisna od trga. Kar nekaj slovenskih umetnikov ustvarja v glini. Na katerem področju se je razbohotila kakovost umetniške obdelave materiala verjetno zanima vse Slovence. In kakšne možnosti ima izdelava porcelana pri nas v teh modernih časih?

Mami, imaš tudi ti kakšen porcelanski krožnik?

Baldur's Gate 3, 1. december 2023.

Med mladimi je močno razvita posebna računalniška dejavnost, ki vsebuje neštete računalniške igrice in srečala sem se s problematiko sestavljavcev, snemalcev in programerji te izjemno razvite gospodarske dejavnosti zlasti v Nemčiji in seveda v Ameriki. Vsebina igrice mora biti domišljena z velikim številom zapletov, problemov in zanimivimi dogodki. Čim več domišljije, čim več nepredvidljivega, nevarnosti, orožja in tako naprej do skrajnosti, ki jih je še možno sprogramirati ter ponuditi na spletu. Čeprav kar nekaj igric poznam preko svojih vnukov me je tovrstna problematika presenetila zaradi naporov, ki jih kreatorji vlagajo preko svojih podjetji v kadre, ki so iznajdljivi, imajo razvito fantazijo in dovolj potrpežljivosti, da ustvarijo igrico, ki zanima predvsem najstnike, je pa tudi kar veliko odraslih, ki se jim priključujejo. Tudi nisem vedela, da že obstajajo posebne velike dvorane v katerih se zbirajo ljubitelji igric, se seznanjajo z najnovejšimi igricami in imajo velik izbor saj z vstopnino praviloma poravnajo materialno obveznost za občasno igranje. Še bolj pa me je presenetilo, da organizatorji zelo težko najdejo ljudi, ki so sposobni fantazijsko ustvarjati, torej pripraviti scenarij, ki vedno bolj priteguje in širi krog igralcev. Z »lučjo ob belem dnevu« jih iščejo po vsem svetu in dobro plačujejo, da zanje pripravljajo nenehne novosti.

Teror, orožje, maltretiranje, nevarnosti in podobni elementi brez vsebine prevladujejo v igricah in nikakor se ne morem sprijazniti, da so privlačni za mladež. Zakaj jim je to všeč? Dokopala sem se samo do odgovora, da pač nekaj počneš, preskušaš svoje osebne sposobnosti, si zadovoljen če zmagaš in čas mine. Pred dnevi pa sem ugotovila, da nisem edina, ki igralcev igric ne razumem. Pojavilo se je z novo računalniško igrico podjetje, ki hoče preko igric pozitivno vplivati na igralce, jih kaj naučiti, jim dati misliti in po šestih letih trdega dela so na trg plasirali Baldur's Gate 3, ki je trenutno tudi največja tržna uspešnica in je njena prodaja presegla dosedanje rekorde. Uspešnost ji predpisujejo predvsem zaradi inovativne združitve elementov fantazijskih iger devetdesetih let, ko so prevladovale kakovostno pisane zgodbe z izjemnimi dialogi in kompleksne igralske mehanike s sodobnim pristopom, polnim izpiljenih filmskih scen, pa tudi dejstvu, da igralcu dopušča kar največjo možno svobodo, obenem pa je izjemno pozorna na vsako malenkost. V igri je edinstven način potek zgodbe, ki igralca ne pelje po v naprej zarisani poti temveč mu dopušča vso svobodo, da se prepusti igri v kakršni koli vlogi želi in si mora z lastnimi neštetimi odločitvami ustvarjati lastno zgodbo. Menda lahko na ta način ustvari tudi 17.000 zgodb. Igra dopušča svobodo tudi pri spopadih kar igralca spodbuja k inovativnosti ali se bo z nasprotnikom pogajal, ga uničil s steklenico olja, ki mu ga vrže pod nogo da zdrsne in podobno. Posebno vlogo imajo vse zvrsti coprnije, s katerimi se igralec poigrava skoraj v neskončnost. Obstoječi igralski studiji so skoraj onemeli pred tem novim trendom, ki ga nakazuje Baldur's Gate 3 in njegovimi dosežki na trgu. Igralska stroka bo seveda iskala svoj prostor tudi v prihodnje, saj je ta skoraj neizčrpen.

Ne moremo pričakovati, da bodo igralci izgubili interes za igrice, se pa v vsakdanjem življenju že nakazuje, da so igrice pri mladostnikih aktualne leto ali dve, potem jih nadomesti šport, strokovni interesi in iskanje lastnega jaza med vrstniki. Vsaka generacija si pač poišče aktivnost, ki je v trendu, stvar prihodnosti ali popolna novost in prav je tako, Mladost je bodočnost!

Ste zaskrbljeni, ker vaši ne morejo brez računalniških igrc?

Naložbe v novinarstvo, 30. november 2023.

So v naši lepi domovini stvari, ki me razveseljujejo, ker nastajajo na inovativnem področju družbe in imajo v sebi razvojni naboj. Ker večkrat uporabljam kakšno pikro na račun prispevkov novinarjev imam slab občutek, da komu ne bi storila krivice, če nekaj napišem, pa ni resnično. Ampak res so novinarji naklonjeni ali nenaklonjeni marsikomu in tudi tendenciozni. Spomnimo se samo prispevkov osrednjem slovenskem tiskanem mediju o črnem princu. Vsak dan ista novinarka o istih stvareh objavlja vsaj dva prispevka. Nepotrebno za moje razmišljanje toda zelo koristno za konkretno osebo in institucijo, ki jo predstavlja ter kar precejšnja ovira za rast priljubljenosti aktualne Vlade.

Toda priča smo pripravi novega zakona o medijih in objavljenih je kar nekaj mnenj stroke, kakšno novinarstvo potrebujemo, da bo sposobno opravljati svoj posel odgovorno. Ministrstvo za kulturo začenja akcijo za vlaganja v novinarstvo in infrastrukturo, ki jo novinarstvo potrebuje, da bi Slovenija odgovornost lahko uveljavljala kljub zavarovanju delavcev za primer oškodovanja na primer RTV SLO. Pa ne samo za novinarske prispevka temveč tudi za oglaševanje, če to ni pogojeno z javnim interesom. Z novim zakonom želijo doseči, da bi se tudi novinarji lahko vključili v umetniške štipendije ali rezidenčne programe, da bi bili lahko upravičenci v že obstoječi infrastrukturi. Snuje se konkretna podpora za vse medije z načrtom kaj bo Slovenija podpirala v javnem interesu. Mediji bodo v prihodnje tudi preverjali informacije za katere se ne ve od kod prihajajo in od kot se napajajo oziroma kakšen je njihov namen. Mogoč bo umik vsebin, državne oglaševalne kampanje morajo temeljiti na zakonitosti, resničnostni in preglednosti, da se bo vedelo, da je oglas v javnem interesu. Nov zakon bo eden od skrbnikov za ohranjanje in razvoj slovenščine zato bo obveza radijsih posta, da bodo poročale in predvajale svoje vseh vrst programe v domačem jeziku. Zanimiv pa je zaključni del opisa teh novosti v novinarstvu in v medijih, ki pravi, da bo pristojno Ministrstvo po javni razpravi pripravilo rešitve, ki bodo učinkovale saj nočejo zakona s figo v žepu. Bravo snovalci novega ustvarjenja medijske in novinarske stroke, z vami smo!

Zanimivo je še posebno razmišljanje novinarske stroke o medijih kot gospodarski panogi, ki pa ne sme biti samo to. Njihove specifične funkcije so vzpostavitev infrastrukture, ki je novinarstvu nujno potrebna. Prodajnih mest medijev skoraj ni več saj tudi manjših trgovin ni več, ukinjajo se pošte in zmanjšuje komunikacijska infrastruktura, da o kioskih in trafikah na najvidnejših mestih naselij in mest sploh ne govorimo. Pomanjkljiv nadzor nam je nakopal težave na primer pri povodnji, opažamo ga pri koncesionarjih in morali bi ga okrepiti tudi na področju zaščite javnega interesa. Prisluhnimo tistemu delu novinarske stroke, ki si prizadeva za dobro novinarstvo z močnimi dopisniškimi mrežami po svetu in za poročanje o vse vsebinah od otroških do znanstvenih.

Presenečajo me, da so urejanje razmer za dobro delovanje novinarjev in medijev prevzeli iniciativo strokovnjaki, odločno ministrstvo in ljudje z dolgoletnimi izkušnjami. Vsega spoštovanja vreden je zapis prof. dr. Milosavljevića, ki brez predsodkov oceni, da je od osamosvojitve dalje slovensko novinarstvo in medijska srenja urejena kot divji zahod in ni mogla opravljati svoje vloge pri uveljavljanju naše demokracije. Mislim, da se tu ne bi smeli ustaviti. Oblikovalci v tem času uveljavljene zakonodaje so bile politične stranke, številne Vlade in še številnejši ministri za kulturo in gospodarstvo. Vsi so znane osebnosti z imeni in priimki. Nisem za »lov na čarovnice« toda omenjenim naša družba res ne bi smela dovoljevati sodelovanja pri upravljanju države v prihodnje. Oblikovati pa je nujno tudi mnenje do odgovornosti institucij ali posameznikov, ki so pripravljale strokovne osnove za sprejemanje zakonov in so tako preprečevali razvoj demokracije v naši družbi. Ti so bili seveda dobro plačani zato bi bilo dobro, da jih naše sodstvo da vedeti, da neupravičeno bogateli na račun davkoplačevalcev. Lahko pa bi to kruto nalogo prevzela tudi njihova stanovska društva.

Menite, da je uveljavljanje odgovornosti nepotrebno?

Umanotera Slovenije, 29. november 2023.

Svet je vedno bolj organiziran z namenom, da se zagotovi njegov trajnostni razvoj. Tudi v naši državi imamo strokovno organizacijo Umanotero, ki s spremljanjem novih trendov želi uveljavljati trajnostni razvoj v nacionalni politiki, da se zagotovi ravnotežje med človekom in okoljem. Ukvarja se z okoljskimi politikami, trajnostno rabo virov, podnebnimi spremembami, ekološkim kmetijstvom, energetsko učinkovitostjo, varstvom narave in podobnimi področji, zlasti pa spodbuja aktivno sodelovanje državljanov pri reševanju okoljskih izzivov.

Slišimo njen poziv? Se nanj odzivamo? Ja, postali smo občutljivejši za okolje, ni nam vseeno kako se uporablja in to je dobro. Nismo pa zadovoljni, če se na primer zaradi problematike trajnostnega razvoja ukine podjetje, kjer delamo, če se od nas zahteva zmanjšanje porabe mesa in na splošno zahtevajo bistvene spremembe v naših prehranskih navadah, tudi nenehne težave z pomanjkanjem elektrike, prepoved vgradnje plinskih peči ali odpravo premoga. Da bo prepoved rabe posebnih zemelj vplivalo na razvoj informacijskih tehnologih sploh še ne debatiramo. Načeloma torej smo za varovanje okolja, ne vemo pa kako se bomo preživljali, če opustimo vse tisto kar trenutno naj bolj masovno uporabljamo ne da bi vedeli s čim opuščeno lahko nadomestimo.

Kako besede spreminjati v dejanja? Nešteto mednarodnih konferenc politikov direktorjev, predsednikov se je že zvrstilo, vsi so za varovanje okolja toda nafti se ne odpove nihče saj nimamo še nadomestila za pogon avtomobilov. Tudi plinu se poraba še vedno povečuje kljub več kot 20 letnem prepričevanju prepričanih, da se mu moramo odpovedati. Zgleda, da se ustavlja le poraba premoga. Še v tem desetletju moramo v Sloveniji drastično zmanjšati porabo fosilnih goriv.

Na podnebnem vrhu Združenih narodov v Dubaju smo na TV gledali, kako orjaški lastniki fosilnih goriv ploskajo drug drugemu zaradi uspešno izvedenega še enega sumita za katerega slovenska Umanotera pravi, da gre za ne zavezujoči poziv brez potrebne časovnice opuščanja fosilnih goriv. Ostajajo odprto vprašanje globalne podnebne pravičnosti, ki naj bi zagotavljalo sredstva za odpravljanje posledic podnebnih sprememb na planetu. Umanotera Slovenije še meni, da tudi prvi sporazum o oskrbi s hrano pravno ni zavezujoč kar naj bi v vsako dnevnem življenju pomenilo, da ni nič določenega glede naših prehranskih navad in zmanjševanju živinoreje kot največjega onesnaževalca okolja.

Zakaj vam vse to naštevam ali bolje ponavljam kar ste neštetokrat že slišali. Spadam med tiste ljudi, ki se morajo znajti sami neglede na težo problema. Če bi stroka in politika zmogla kaj narediti sem prepričana, da bi to že naredili. Nekaj že krpajo kot je na primer prispevek za izolacijo hiše in podobne drobtinice, ki jih imamo radi, vendar bo glavno izvedbeno nalogo morala prevzeti družina. Namesto 3 ali celo več avtomobilov naj bo pri hiši le eden, meso naj bo na mizi samo enkrat tedensko in ne podlegajmo več kot razkošni praznični ponudbi mesnin. Obnovimo vrtičke, sadovnjake in druge nasade, kot lahko v tem času vidite v oddajah prehrane posameznih narodov ob 18 uri, na strehe in nerabne površine nameščajmo sončne elektrarne in naj si mogotci nafto in plin nekam zataknejo. Spodbujajmo inovacije svojih šolanih otrok in dovolimo jim, da nam polepšajo življenje s kakšno boljšo rešitvijo, kot jih tu omenjam. Moj vnuk na primer razmišlja o vodiku kot avtomobilskem gorivu. »Uzdaj se kljuse u svoje uzde!«

Se vam zdi, da bi morda zmogli opisane napore?

Frakcije v podjetništvu, 28. novembra 2023.

Predsedniki Uprav, generalni direktorji, ravnatelji in ljudje s podobnimi nazivi v podjetjih naše države, ki jih smatramo predvsem za predstavnike kapitala, so organizirani po svojem osebnem prepričanju v nekaj lobističnih skupin. Tako se že vrsta let razvija odnos teh ljudi do trgovanja z Združenimi državami Amerike pod nazivom Ameriški zajtrki, večja koncentracija direktorjev se še vedno srečuje na Gospodarski zbornici ali njihovih Združenjih, nastajajo novi lobiji kot na primer Klub podjetnikov, ki ga obvladujejo predstavniki manjših ali srednje velikih podjetnikov in še še marsikaj bi se našlo. Zanimivo pri tem je, da je njihovo prvotno združenje Društvo Manager v zatonu, v javnosti vsaj zgleda tako.

Vsako omenjeno združenje ima svoje zamisli o tem kako urejati odnose z državo in z delavci oziroma njihovimi sindikati tako, da dobivajo upravljalci države dvoumno predstavo, kaj naša podjetja zmorejo, kakšen je njihov dejanski odnos do socialni in skupnih potreb, pa tudi bledi predstava, kam je dejansko potrebno usmerjati naložbe, da bodo skupne zadeve v državi zagotavljale podjetjem ustrezne storitve danes in v prihodnje.

Čudim se tej neenotnosti pa tudi posameznim direktorjem, ki jo podpirajo. Samo poglejmo lobi okoli Ameriškega zajtrka in človeka na vrhu pomembne institucije, ki je pred leti razlastila delničarje in lastnike podrejenih obveznic ter prejela pomoč države. Danes ima tolikšen dobiček, da preprosto ne ve kaj naj z njim počne in je njegova dilema le ali naj ta dobiček porabi za nakup novih podobnih institucij nekje po Balkanu ali naj ga izplača kot druga runda delničarjem, ki so bili že z prvim izplačilom več kot zadovoljni. Kako to, da ta institucija ne prepozna svoje obveznosti do tistih, ki so ji v stiski stali ob strani, ji materialno pomagali, verjeli v njeno prihodnost? Ali pa primer dveh podjetnikov v Klubu podjetnikov, ki kotirata izjemno visoko ne samo v politiki temveč tudi v javnosti. Prodaja njunih podjetji jima je prinesla okoli pol milijarda, porabila jo bosta za socialne naložbe in naložbe v super center s Plečnikovo umetnino kot »jagoda na torti« sredi centra. Za enega od obeh vem, da je za delovanje svojega podjetja dobil znatno državno pomoč, za drugega bi pa lahko mirno rekla, da je kapital znal plemenititi, da pa mu je prav ta dal krila s katerimi bi lahko dobil najboljše projekte v državi v realizacijo. Protestira stroka, prebivalci, upirajo se umetniki – karavana gre naprej, še več postaja celo zgled saj sta v javnosti odlično promovirana medtem ko je delo tistih v Gospodarski zbornici Slovenije skoraj pozabljeno in reprezentančno brisano v odnosu do države. Recimo samo še, da je skoraj smrtno nevarno za direktorja, da izgubi svoj položaj, če prejme nagrado Društva Manager. Koliko dobička omenjeni voditelji namenjajo zaposlenim, zaščitam, ki jih poskušajo uveljavljati sindikati, osebnemu razvoju zaposlenim in bogatitvi njihove duhovne rasti, skoraj nima smisla povpraševati, vsekakor manj kot prejmejo delničarji ali oni sami.

Se pa kljub izogibanju medijev zaveda tako država kot javnost, da opisana managerska zagnanost ni tisto, kar družba potrebuje za svoj stabilen razvoj in rast blagostanja. Vse pogosteje se z velikim spoštovanjem omenjajo tisti direktorji, ki se dobro zavedajo, da mora poleg njih rasti in se razvijati tudi njihova infrastruktura v upravljanju države, ki se zavedajo, da je premoženje brez odličnih delavcev nedonosno in zato vlagajo v kariere pri njih zaposlenih. Dobili smo prvo proizvodno organizacijo, ki se je z dokumentom obvezala, da bo 50% dobička vlagala v krepitev delovne sposobnosti in s tem v krepitev osveščenosti, da samo primeren odnos med kapitalom in delom lahko vodi v boljše življenje. Odlično!

Kako pa vi ocenjujete ravnanje svojega direktorja?

Mladost in družba, 27. november 2023.

Svet, ki se odpira mlademu človeku tam okoli 17. leta starosti je nekaj izjemno zanimivega in prijetnega za vsakega najstnika, ki je imela to srečo, da so njegovi starši realni in razumni ljudje, ki odgovorno skrbijo za svojo družino. Ja prav ste prebrali, radovednost, prijetno počutje in zadovoljstvo mladega človeka s spoznanji odraslosti so v prvi vrsti odvisni od pogovorov, razmišljanja in obnašanja družine. Če doma spoštujejo slovenščino, berejo knjige ali celo razpolagajo s knjižnico, bo ta navada prehaja na mlajše že zato, ker je sicer prisotna želja biti enak odraslim. V domačem okolju je oblikovan tudi odnos družine do razmer v širšem smislu, predvsem pravilni odločitvi o varnosti, preskrbi, možnosti zaposlitve in drugih skupnih zadevah v državi. Prisotno je vsaj v nujnem obsegu sodelovanje družine v ožjem lokalnem pa tudi državnem okolju. Ni potrebna posebna znanost ali kakšno izjemno poučevanje, mladi od starejših posrkajo, kar jih zanima in to razvijajo dalje na svoji izobraževalni poti.

Danes se položaju mladih v Sloveniji posveča neverjetna strokovna pozornost. Ne mislim, da je to slabo, še posebno, če se besede na posvetih, predavanjih, simpozijih, organih upravljanja in drugih dejansko spreminjajo v dejanja. Opažam pa, da iz besed ne nastajajo dejanja, vsaj ne tako pogosta kot teče beseda. Individualizacija, ki naj bi danes prevladovala med mladimi zanje ni poseben problem, saj drugačnega okolja ne poznajo. Pa tudi če bi ga poznali ostaja boss, manager, politik, predsednik ta ali oni le bel možki med 40 in 60. letom starosti, tam pa tam kakšna ženska. Mlad človek si mora tak položaj ustvariti z vrednotami, ki jih obvladuje in mu s kvotami ne more biti podeljeno, darovano. Zakaj bi bilo na primer mladega človeka strah prihodnosti je težko razumeti, saj mladi vedo, da bo slej ko prej veljalo to kar bodo oni odločili. Umetna inteligenca ja ali ne, vojna ja ali ne, mamila že izločujejo, alkohol tudi, so pa malo zahtevni informatiki, ki v tem vidijo svojo razvojno moč. Kar naj jo preskusijo, že učenci osnovnih šol vedo, da bo treba nazaj k knjigami.

Večkrat se zapletem v razgovore s svojima vnukoma, kar ostri smo, je pa zelo malo mojih spominov, ki bi jih navdušilo, da bi izkušnjo uporabljali danes sami. Ne samo spremembe politik, predvsem tehnološko tehnični razvoj je tisti, ki spodbudi mlade k dejanjem, da se tudi sami izkažejo kot inovatorji, približajo znanju starejših, jim vzamejo celo za zgled. Prav pri ustvarjanju novosti se oblikuje skupna praksa z zelo malo ali nič besed pa velikimi napori skupnega dela na primer pri ustvarjanju družinskega podjetja, pri kariernih poklicih in podobnih zahtevnejših poslih.

Mladi prav za prav nimajo prostega časa, šola ali posel, treningi, tekme, poklicno izpopolnjevanje, pomoč svojim starim staršem, kakšna kulturna prireditev, glasbena šola, smučarija in tako naprej. Moramo se prav potruditi, da najdemo čas za razmislek kar zagotovo ni najbolje saj na pomankanju časa za razmislek nastajajo največkrat nekakovostne odločitve. Prav na tej točki se izkaže zaupanje mladih v svojo družino in družbo v kateri družina živi. Ko zaupanje mlad človek izkaže starejšemu, svoji družini ali družbi je pa izjemno pomembno, da ne ostane brez konkretne pomoči, ki se običajno izkaže v obliki materialne obveznosti.

Politika države po posameznih starostnih skupinah njenih državljanov bi se morala oblikovati na podlagi izkušenj v delovnih procesih, ki jih generacijske pogodbe vsebujejo. Poglejmo samo dejanski delovni odnos mladi – stari. Po domovih ostarelih, bolnišnicah in drugih podobnih ustanovah za stare mrgoli učenk zdravstvene srednje šole, le tam pa tam je kakšna recimo medicinska sestra srednih let. Podobno je v vseh storitvah za stare, generaciji se v praksi zaposlovanja medsebojno dopolnjujeta, morda malo manj v odnosu starejši za starejše, vsekakor pa danes največ storitev za onemogle opravlja dejansko mladina.

Kaj menite, potrebujemo mladinsko politiko v državi?

Dunja, 26 november 2023.

So ljudje, ki so mi dragi vse življenje ker so me spremljali ob veselih dogodkih ali pa zato, ker so preprosto prijazni, optimistični ali kot rečemo zdrav duh v zdravem telesu. V mojem primeru je tako bitje Dunja, hči bratranca, katerega družina mi je storila mnogo dobrega.

Dunja je učiteljica pred upokojitvijo in danes praznuje svoj 58. rojstni dan. Da se je rodila sem vedela pred njenim očetom, potem smo se v njenem otroštvu crkljale, igrale, kadar sem pri njih prenočevala se je priplazila k meni v posteljo, z avtom sva pogosto kam odšle, skratka bile sva najboljši prijateljici. V vrtcu je dobila prve prijateljice, moe delo pa tudi ni dovoljevalo večjih odsotnosti. Druženje je bilo v počitnicah, obiskih na Korčuli kjer so živeli njeni stari starši in na smučariji po raznih smučiščih, še posebno mi je v spominu ostal Kanin in Kobla. V dekliških letih je Dunja lahko izbirala med fanti in ohcet smo imeli na Bogenšperku. Res nepozabno.

Dunja z možem mi je prinesla na dom svojega prvorojenca takoj po rojstvu in neverjetno, nasmejal se mi je. Maruško je dobila bolj po tiho vendar smo lepo praznovali tudi njen prihod. V šoli je poučevala tudi male romčke, le malokdaj se je lahko pohvalila, da napredujejo in le enkrat, da je neka deklica šolo končala. Sicer pa je svoje učenca jemala skrajno resno. Enkrat so se morali prikotalkati v šolo in na šolskem stadionu so imeli kotalkarski festival. Drugič je svojim učencem naročila, da napišejo ali narišejo kako bi uredili okolico svoje šole. Tudi predavanje o našem potovanju v Peru je organizirala za vso šolo. Kot v šoli je bilo živahno pri Dunji tudi doma. Z možen sta zgradila sijajno hiško, vsak je imel svoj avto, Dunja s premakljivo frajersko streho. Smučali so, prirejali lepa srečanja ob rojstnih dnevih, od časa do časa smo se obiskovali, se srečevali na Krku in pri nas na vrtu, pekli hrenovke in kostanj in prijetno kramljali. Zdaj se srečujemo le še v mislih, sama sem se nekoliko zaprla, Dunja pa ne more iz svojega apartmaja v Solinah. Krožijo e-maili, srečujemo se pri njenih starših. Naša družina ji je letos poslala naslednjo čestitko:

Draga naša Dunja! Zbrani Nad mlini ti čestitamo ob tvojem rojstnem dnevu ter želimo veliko ljubezni in sreče! Spominjamo se tvojega prihajanja na svet, skupnih doživetij v šolskih in po drugih klopeh, na Korčuli prijetnih dni in veselic Nad mlini. Skupaj smo se veselili na smučiščih, se potepali po gozdičkih, našli družbo in si iskali službo. Neverjetno hitro, dobila si Borisa, Luciana in Marušo, da ne omenjam hišo in brez strešno vozilo. Kot mignil bi sta starša se postarala in ti postati moraš njuna varuška Življenje se rodi in razbohoti, spoznamo pa najbolje ga na poti, čim težja je tem več nam pove! Tako kot vedno, držite čvrsto se za roke, Gregor, Jožek, Dunja, Romi pa vsi, ki so z vami!

Kako pa vi čestitate svojim dragim!

Veter v mreži, 24. novembra 2023.

Po prvi svetovni vojni se je zgodilo veliko zgodovinskih sprememb za Slovenijo tako v politiki kot v kulturi. Ozemlje Slovenije je bilo vključeno v novo nastalo Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Narodi so iskali svojo narodnostno identiteto in si prizadevali pridobiti čim več politične neodvisnosti. Pomembno vlogo je imelo gibanje moderne v katerem so sodelovali Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Aleksander Murn, Rihard Jakopič ter Slovensko narodno gledališče in film. Pozornost je bila usmerjena v zaščito slovenščine in boju za nacionalno suverenost. Nastala so mnenja, ki so vplivale na razvoj identitete Slovenije.

V našem mestu razmere niso bile naklonjene ljudem. Ker ni bilo dela in razvoja tudi ni bilo razvitega kulturnega življenja. V letu 1920 so novomeški umetniki organizirali posebno manifestacijo, ki jo poznamo pod imenom Novomeška pomlad. Pobudniki so bili pesnika Anton Podbevšek in Miran Jarc ter slikar Božidar Jakac, pridružili pa so se jim še I:Čargo, Z. Skalicicky in M. Mušič. Pokroviteljstvo je sprejel Rihard Jakopič. Pripravili so pokrajinsko umetniško razstavo v hotelu Kandija z namenom popularizacije preporoda slovenske umetnosti, z željo, da se umetnost približa preprostemu ljudstvu in s poudarkom na nujen preporod novomeške umetnostni kot sestavnega dela ustreznejših lokalnih razmer.

Na dan otvoritve razstave je bil slavnostni koncert M. Kogoja s solistko Z. Zikove in literarni večer v Narodnem domu. Sledilo je še več kulturnih dogodkov umetnikov iz drugih delov Slovenije in celotna manifestacija je zato pridobila oznako budnice narodne zavesti. Močno je vplivala Novomeška pomlad na delovanje mladih umetnikov saj so za njihova dela začeli leta 1921 izdajati revijo Trije labodje. Sledila je ponovitev osrednjih dogodkov v prestolnici; koncert v Unionu, razstava v Jakopičevem paviljonu in recital v Narodnem gledališču.

O pomenu Novomeške pomladi je M. Mušič napisal knjigo in v njej poudaril: »Ta kulturni preporod, revolucija duha po prvi svetovni vojni je Novo mesto močno in za vedno zaznamovala kot mesto, ki je takrat uspelo preseči okvire svoje provincialne majhnosti in najti stik s svetom«..

Nedvoumno je Novomeška pomlad v svojem času odigrala pomembno zgodovinsko vlogo in prebudila ustvarjalno moč slovenskega kulturno-umetniškega delovanja. Iz teh razlogov se ni čuditi, da je Novomeščan Filip Robar Dorin želel posneti celovečerni film o Novomeški pomladi z naslovom Veter v mreži in to mu je tudi uspelo kljub velikim težavam s financerjem. Pa to ni bila samo Dorinova želja pač pa želja vseh, ki smo razumeli pomen novomeške manifestacije v Slovenskem prostoru. Ni Novomeščana, ki mu učinki Novomeške pomladi ne bili v čast. Mesto ima Anton Podbevšek teater, na stavbi, kjer so se zbirali intelektualci Novega mesta po prvi svetovni vojni, je vgrajeno spominsko obeležje, napisanih je kar nekaj literarnih prispevkov in knjig o njej, pogovarjali smo se dolgo o prostoru med Stari mostom, stavbo SDK in Hotelom Kandija, ki bi ga lahko imenovali Trg Novomeške pomladi. Mesto organizira tudi jubilejne proslave o njej, saj je nastala po manifestaciji vrsta novih kulturnih institucij. Najpomembnejše pa je zagotovo dejstvo, da so udeleženci Novomeške pomladi živeli in delovali tako doma kot v tujini kot izjemni strokovnjaki, mojstri in umetniki. In Dorin je vse to doživljal že kot gimnazijec, še posebno po končane študiju, ko je v domačem okolju snoval svoje Opre Roma in druge filmske umetnine. Mesto je film o Novomeški pomladi od njega pričakovalo in dočakalo, stroka pa ga je v Pulju nagradila z Zlato areno za režijo. Hvala Dorin!

Ima vaša družina rada svojemu mestu?

Dorin, 23. november 2023.

V naši soseski je doma družina Filipa Robarja Dorina, poznanega po filmih, ki jih je ustvarjal ali soustvarjal Filip potem, ko je zaključil študij na filozofski fakulteti v Ljubljani in se vrnil iz študija Columbia College v Chicagu. V mojem mestu ga je vse občudovalo, saj je bil režiser filmov, scenarist in filmski scenarist. Normalno je bilo, da si njegove filme videl med prvimi, prebiral ocene njegovih del in se čudil njegovi nadarjenosti.

Sama nisem bila med tistimi, ki bi prijateljevali s poznanim filmskim ustvarjalcem ker pač moje delo ni bilo povezano z njim. Srečevali smo se zjutraj na sprehodu, on s psičkom, se pozdravljali in od časa do časa kaj pomodrovali o kulturnem življenju mesta. Tudi na prireditvah našega mesta je bila prilika za pozdrav, pohvalo novega njegovega filma ali kaj podobnega. Je pa moj sin skupaj z ansamblom Metro zaprosim Dorina, da jim pomaga posneti spot in kot je poročal sin, je to storil z veseljen. Sin se je rad tega spomnil in večkrat.

Že dolgo ga nisem več srečevala ob jutranjih urah in bila ne malo presenečena, ko je Prešernovo nagrado namesto njega prevzela njegova soproga. Možno se mi je zazdelo, da nagrado želi bojkotirati, ker je včasih tudi javno kritiziral filmsko produkcijo v naši domovini in kot drugo, da mu zdravje ne dopušča javnega nastopanja. Hudo mi je bilo za soseda, ki je očitno zaključil svojo ustvarjalno filmsko življenje. In res je pred tremi dnevi odšel za vedno. V mislih se poslavljam od njega!

Kot je razvidno iz njegovih javno objavljenih podatkov je bil Dorin pomemben filmski ustvarjalec in dober, čuteč človek. »Filmu je posvetil svoje življenje; film je živel, s filmom je protestiral, s filmom se je boril za pravice šibkejših družbenih skupin« so zapisali v Društvu slovenskih režiserjev in režiserk in Zvezi DSFU. Mojster je posnel trideset filmov kar šest celovečernih, ostali so posneti kot dokumentarci. Kdo ne pozna Opre Roma, Vetra v mreži, Ovne in mamute ali Jonovega leta naj si jih ogleda zdaj v spomin na odhajajočega. Slovenska javnost se je delu Dorina poklonila s Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2019 pa tudi z nagrado Prešernovega sklada 1990, Badjurovo nagrado 2010 in Nagrado Franceta Štiglica leta 2017. Nekdanja država mu je podelila Zlato areno na Puljskem filmskem festivalu za režijo filma Veter v mreži, film Ovni in mamuti je leta 1985 prejel nagrado Grand Prix Mednarodnega filmskega festivala Mannheim-Hiedelberg.

Vsebina njegovih filmov je povezana z njegovim socialnim čutom. Opre Roma je celovečerni dokumentarec o prekmurskih in dolenjskih Romih. Film Veter v mreži je prikaz Novomeške pomladi, prikaz prizadevanj slovenskih intelektualcev, da se razmere v Sloveniji modernizirajo. Film Ovni in mamuti govori o težavah priseljenih delavcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, film Jonov let pa odpira probleme mladih, ki ne sprejemajo vrednot svojih staršev.

V odnosih z filmskimi kritiki in odločujočimi ljudmi je bil Dorin mnogokrat »potisnjen v kot« in je moral vlagati izjemne napore, da je pridobil njihovo soglasje in sredstva. Nezadovoljstvo mu je zmanjševalo voljo po ustvarjenju kljub lepim nagradam, ki so mu bile podeljene. Kakor koli, prebivalci mojega mesta smo spoštovali njegovo delo in vedeli, kaj nam sporoča.

Ste si ogledali katere film režiserja Dorina?

Dobri sosedski odnosi, 22. november 2023.

Z južno sosedo smo v čisto posebnem odnosu. Poleti jo smatramo za del naše domovine, v drugih mesecih je bolj zaveznica v energetiki ali nerazumevajoča v določitvi meje, da o problematiki deviznih hranilnih vlog sploh ne govorim. So pa tudi podjetniki, ki menijo, da bi s sodelovanjem lahko uspešnejše gospodarili in si hitreje izboljševali blaginjo. Potem, ko so sosedi pokupili kar velik del naše industrije in naši investitorji razširili svoje naložbe v propadajoča podjetja južne sosede, so poslovni moharji naredili tudi prvi skupni korak s tem, da so tako nam kot sosedom sporočili, kaj vse bodo počeli v prihodnje skupaj in kaj si od sodelovanja lahko obetamo. Vse so lepo popisali novinarji Slovenije in Hrvaške v prvem magazinu Next business. Po mojem mnenju je ta pomemben dokument gospodarjenja obeh držav, da ne rečem obvezujoči dokument podjetnikov, da uresničijo obljube vsak do take mere, kot so jih predstavili v omenjenem magazinu.

Statistični podatki kažejo, da od nas enkrat večja Hrvaška dosega približno enako uspešnost kot mi. Zgleda pa, da ima ustreznejše urejene obdavčitve, nekoliko nižjo kupno moč in več mladih, ki ne študirajo niti niso zaposleni. Statistični podatki so standardni in zato bodo primerljivi s prihodnjimi. Državni ekonomiji v prerokbah in željah magazina žal ne nastopata tako, da bomo spremljali le pridobitniške organizacije in gospodarske družbe. Naša nekdanja paradna banka vidi na Hrvaškem pomembne poslovne možnosti z vključno finančno shemo za dograditev Nuklearke. Trgovci se zavedajo, da vsakodnevni obisk kar en in pol milijona potrošnikov zahteva odlično strategijo v preskrbi kot v izurjenosti osebja in na tem gradijo svojo bodočnost. Podravka bo razvija Žito kot je napovedovala ob nakupu medtem ko bo Gorenjka verjetno dobila nov internacionalni program. Naš Triglav pravi, da je trajnostno usmerjen in zato zanimiv za vlagatelje in delničarje. Približno tako razmišljajo v Coca-Cola za regijo Adria. Oboje stransko se povečujejo naložbe podjetnikov obeh držav zlasti v finančne in zavarovalniške dejavnosti. Zgledno uspevajo firme kot je z informacijskimi tehnologijami. V trgovinah se širijo nakupi po spletu, zato nastajajo novi logistični centri. Atlantik je vedno bolj zadovoljen s Kolinsko. Energetiki razvijajo nizkoogljične energije po konkurenčnih cenah, Bat Adria pa razvija neškodljive tobačne izdelke. Orbic bo razširjal prodajno mrežo, prav tako ENNA, ki je močna podpornica domačih kmetov. Veliko priložnosti je v turizmu, ki se bo vedno bolj posodabljal. Pomembno mesto pridobivajo na Hrvaškem Petrol, Krka in Medex. Dobro se v obeh državah razvijajo mala inovativna podjetja, tak vzpon doživlja tudi »vodikova dolina» v severnem Jadranu. Nove priložnosti za sodelovanje so v luškem prometu, krepijo se transportne poti, zlasti železniške. Zasnovan je novi koncept gradbeništva, pripravljajo se skupni raziskovalni projekti aplikativnega in mednarodnega značaja, ne malo obetov kažejo vinogradniki, gastronomi in drugi mali, a pomembni ponudniki dobrot in živahnega razpoloženja na številnih destinacijah ene in druge države.

Pričakujemo torej lahko, da se bo dopolnjevala slovenska ponudba na Hrvaškem in njihova pri nas, da ne bo vsaka država v celoti oskrbovala vse potrebe z lastnimi podjetji. V tem vidim največjo prednost medsebojne povezanosti. Potrošniki smo lahko zadovoljni, vendar je v preteklosti tako sodelovanje žal obrodilo rezultate, ki si jih nismo želeli. Prav izkušnje iz preteklosti narekujejo določeno previdnost pred namerami političnih strank, ki so si v obeh državah zagotovile oblast. Spet smo pri dolgoročnih projektih, ki jih morajo spoštovati aktualne oblasti obeh držav in tudi o tem morajo voditi račune pri Next Business-u!

Veliko besed, kaj pa dejanj? 21. november 2023.

Za vodenje industrijskih procesov smo morali poleg kupcev, s katerimi smo se srečevali na svetovnih trgih, dobro poznati tudi gospodarske in kulturne povezave njihovih držav, njihove težnje in sposobnosti urejene trgovinske menjave. V podjetju kjer sem delala, smo v ta namen organizirali klipling in poskušali izpostaviti evidenco o pogojih poslovanja v določeni državi. Bilo je preveč sprememb in dokler ni bilo računalnikov, smo imeli dokaj skromne učinke zato smo informacije uvažali v največji meri iz sosednje zahodne države. Danes je informacij dovolj, nastaja pa problematika njihove verodostojnosti in urejenosti za potrebe svoje dejavnosti. Trg informacij, ki so ga včasih nadzirale institucije Združenih narodov in regulirale posamezne države, je danes v lasti orjaškega informacijsko-računalniškega kapitala kljub temu, da se nenehno množijo trgovske povezave držav z istimi ali podobnimi interesi.

Liga arabskih držav je nastala že leta 1945 in ima 20 članic. Povezuje politično, gospodarsko, kulturno in socialno okolje večino arabskih držav, spodbuja medsebojno sodelovanje in rešuje regionalna vprašanja. Pariški klub, ki je bil ustanovljen 1956 leta je mednarodni posojilodajalec, specializiran za reševanje dolžniških težav v razvoju. Deluje po načelu dogovora in sodelovanja med državami upnicami in dolžnicami. Leta1968 je bil ustanovljen Rimski klub za raziskovanje globalnih izzivov kot so omejenost naravnih virov, problemi okolja in družbene spremembe. Afriko povezuje Afriška unija, ki si prizadeva za politično in gospodarsko sodelovanje med afriškimi državami kot tudi za ohranjanje miru in varnosti ter za razvoj kontinenta. Obstajajo združenja za razvoj medsebojne trgovine in gospodarstva, za zgradnjo infrastrukturnih objektov, preprečevanja konfliktov, širjenje kulturne izmenjave znotraj Afrike ter za krepitev in razvoj znanosti. Leta 1989 je bila ustanovljena Azijsko-pacifiška gospodarska skupnost (APEC) v kateri sodeluje 21 držav. Njeni cilji so gospodarska rast, trgovinsko sodelovanje, naložbe med članicami. Države z hitro rastočim gospodarstvom so ustanovile združenje BRICS že leta 2006 – vlagatelji v investicijske sklade vemo, da so to Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južno afriška unija. Namen povezovanja je povečanje svojega vpliva na svetovno politiko in gospodarstvo, zlasti pa na reformo mednarodnih finančnih institucij. Še mnogo je različnih povezav in lobijev za zagotavljanje sodelovanja na svetovnem trgu. Tu so še Soros, Davos, Greenpeace, WTO in nešteto drugih, ki si prizadevajo vplivati na globalno politiko in družbo. Mnoge mednarodne združbe še posebno pa Združeni narodi, imajo posebne agencije in programe za spodbujanje miru in varnosti.

Svet je prepreden z vseh vrst organizacij, ki si prizadevajo, da bi na svetovnem trgu prevladovalo njihovo mnenje za vsako ceno. In v tem je glavni problem trenutnega stanja miru. Ponudba strateškega gospodarstva kot je prehrana, energija, mobilnost, zdravje in podobne dobrine z vključno vseh vrst orožja s pomočjo izvažanja demokracije, ščitenja verskih čustev ali ponovnega uveljavljanja nekih preživelih tradicij, onemogoča mladi rod, da bi si ustvaril življenje po svoji podobi. Škoda, konflikti so neizbežni, od naše kulture pa je odvisno njihovo reševanje.

Verujete v mirno reševanje konfliktov?

Žigosanje prihoda na delo, 20. november 2023.

Neverjetno, že tretjič poslušam iste besede, iste kritike in iste ugovore na uvedbo žigosanja prebitega časa na delu. Vsi, ki se trenutno oglašajo v državi zaradi sprejetega predpisa o evidentiranju prisotnosti na delu, tolmačijo med besedami ta predpis kot nepotreben, ker odpravlja zaupanje delodajalca v poštenje delavca, da je odvečna in draga kontrola. Obstajajo kakšni razumni razlogi za take razlage v katere se vključuje celo urednik SP Dela Ali Žerdin.

Minilo je že več kot pol stoletja, ko sem se prvič srečala z žigosno uro o prisotnosti na delu v tovarni kjer sem vodila Ekonomski sektor. Imeli smo nenehne težave pri obračunu plač, ker so bile ročne evidence po posameznih sektorjih, podatke o prisotnosti na delu so vodile za to zaposlene referentke, ker so znale delovni čas evidentirati po sprejetih kriterijih tako, da je zaposlen dobil plačilo, ki je ustrezalo izmenskemu delu, dopustom, bolniški, nadure, čas prebit na službenem potovanju, izredni dopust, redni dopust in tako naprej vse, kar je bilo potrebno vsakemu zaposlenemu plačati po določbah veljavnih v podjetju in po določbah države in njenih za dajatve od plač pooblaščenih organov. Predpisi so se seveda pogosto spreminjali na vseh nivojih, celo v bankah kamor smo nakazovali anuitete dolžnikov. Najbrž si težko predstavljate kako je to izgledalo pri 1000 ali več zaposlenih na številnih lokacijah. Napak je bilo veliko, reklamacij tudi, nezadovoljstvo je naraščalo in prvega agenta, ki je razpolagal z žigosno uro smo z zanimanjem sprejeli, njegovo ponudbo pa skrbno proučili z vsemi, ki so nas oskrbovali s podatki komu kaj obračunati, s personalno službo, celo z vratarji kot smo takrat imenovali receptorje in ki naj bi opozarjali prihajajoče in odhajajoče. Trajalo je več mesecev, da smo pripravili pravilnik, v teh mesecih pa poslušali debate iste vsebine, ki jih zdaj objavljajo javni mediji. Imeli smo podporo generalnega in centra za avtomatsko obdelavo podatkov na mašini IBM 360/25, poskusna doba je trajala kar nekaj mesecev in končno smo za obračun plač imeli stvarne dokumente. Prehod na računalniški obračun plač je bil enostaven.

Mineva že tudi več kot štiri desetletja od kar smo podobno proceduro uspešno izpeljali v SDK in tudi takrat smo poslušali številne kritike, izražene dvome. Toda žigosna ura je bila zdaj že izpopolnjena in tudi računalniški center usposobljen. Porabili smo mnogo manj časa za pripravo navodil, poskusna doba je bila krajša in prehod na računalniški obračun plač enostavnejši. V spominu takrat zaposlenih je ostala velika ljubezen in poroka pri nas za uvedbo ure zadolžene organizatorke z predstavnikom firme, ki je urico dobavila. Postopek uvajanja je popestrila pesnitev »Urica vaju je združila,…«

Kolikor mi je znano ni delavne skupnosti, ki bi imela težave z žigosanjem prisotnosti na delu. Opažam, da imajo zdaj že skoraj vsi poslovni prostori žigosne ure, zaposleni pa kartice kar v žepu in ure jih zaznajo, ko gre imetnik mimo njih.

Vsi, ki se po pol stoletju uspešnega uvajanja žigosnih ur bojite danes težav z njo iz kakršnih koli razlogov, razmislite ponovno kaj vse boste določili s pravilnikom o evidentiranju prisotnosti na delu. V vašem interesu je, da dobite pravilno in v skladu z dogovorom izračunano mesečno plačo. Avtomatizaciji in digitalizacije se ne moremo izogibati, pa tudi ne smemo, ker sicer ne bomo prepoznavni v vesolju podatkov, ki jih potrebujemo za uveljavljanje svojih pravic in dolžnosti. Ne gre za nezaupanje, še manj za Levico ali za kakšno zaprašeno staromodnost, pač pa za verodostojen dokument o plači, ki zaposlenemu pripada.

Imate dobre ali slabe izkušnje z žigosno uro?

Sodobni rasizem, 19. november 2023.

Rasni predsodki povzročajo veliko težav ljudem po vsem svetu kljub temu, da kar naprej drug drugemu dopovedujemo, kako nepotreben je in dokazujemo, da mi pa res nismo rasisti. Ta dvoličnost mi je dala misliti na primer zakaj so nenehna nasprotja med verami, med narodi, moškimi in ženskami.

Strokovnjaki pravijo, da se sodobni rasizem opira na predsodke, diskriminacije in sovraštvo, kar je povezano z rasno ali etično pripadnostjo. Njegove ključne značilnosti so nepravične prakse in politike institucij, neenakosti v družbi, stereotipi, marginalizaciji etičnih skupin nehotnih vsakodnevnih komentarjih, dajanj ali situacij, sovražni govor na družbenih omrežjih, širjenje sovražnega materiala, spletno nasilje in podobno. Sodobni rasizem je institucionalen, strukturalen, kulturen in digitalen ter mikroagresija.

Boj proti vseh vrst rasizma je kompleksen, zahteva sodelovanje družbe na več ravneh, vključuje izobraževanje, ozaveščanje, pravične politike in dialog. Rasist je lahko posameznik, globoko pa je zakoreninjen v družb in zahteva sistemske rešitve.

Sodobni rasizem, še posebno njegov sovražni govor je nevaren za pravice manjšin ker mu praviloma sledijo dejanja. So raziskovalci, ki pravijo, da sta govorica sovraštva in govorica ljubezni dve plati istega problema, saj v vsakdanjih izrazih lahko nakazujemo tudi odpor na primer do naših zahodnih vrednot, v izrazih ljubezni pa se skrivajo potencialne sovražnosti. V običajnih geslih se največkrat skriva zahteva po omejevanju pravic žensk. Nobena od pridobljenih pravic ni trajna, za vsako se moramo prizadevati, da se ohranja. Vedno obstajajo ljudje, ki nasprotujejo enakosti spolov in želijo ponovno uvajati razlike v delu žensk in moških oziroma s povečano vlogo moških v čemer prepoznavajo možnosti za izboljševanje razmer na svetu. Migrante sprejemamo s strahom, da bi nas okradli, da bodo posiljevali in da bodo kulturo njihove družbe uveljavljali pri nas. Dejstva pripovedujejo da večina nasilja nad ženskami nastane v družinah, pod domačo streho.

Zlo, ki ga povzroča sodobni rasizem, razkraja družbo in na široko odpira vrata prepirom samovolji in hudobiji, v njem se kotijo vojne. Voditelji največjih držav zgubljajo samorefleksijo in sposobnost za etično presojo, postajajo absolutistični vladarji, ki jim zvesto služijo njihovi piarovci. Za svoja dejanja ne odgovarjajo. Posledice njihovih odločitev se izkazujejo v slabem upravljanju držav, v zaostajanju naložb v izobraževanje in tehnično-tehnološko posodabljanje in v negovanju in uveljavljanju etičnih vrednot.

Vse to dobro poznamo, nočemo pa spoznati vzrokov zakaj smo tako zabredli, zakaj se razširja sodobni rasizem, predvsem pa kakšna je naloga volivcev in volivk, da bo med nami vedno manj duhovnega siromaštva. Prepričana sem, da moramo več vlagati v kakovost izobraževanja v šolah in doma, da bodo mladi uspeli zaščititi naravo pred bogatimi naftarji, uporabniki posebnih zemelj, vode in drugih naravnih dobrin in kar je najvažnejše, za drugačno upravljanje s skupnim premoženjem moramo izvoliti odgovornejše ljudi z etičnimi vrednotami.

Kaj pa vi menite o vzrokih sedanjih vojn?

Vukovar nekoč, 18. november 2023

Vojaška obveznost je nekoč veljala za vse fante, fizično sposobne za vojskovanje. Moj sin je služil vojsko v Koprivnici, zanimivem hrvaškem mestu z ostanki antičnih objektov, s tovarno Podravko in z belimi lilijami posajenimi vrtovi. Obiskovali smo ga pogosto, si skupaj ogledovali mestne posebnosti, razpravljali o prijateljih iz orkestra v katerem je sin igral bobne in debatirali o njihovi vojaški knjižnici kjer je bil sin knjižničar. Včasih smo, seveda brez vojaka, postopali tudi po Madžarski in ogledovali njegov Balatonu.

Sinovi vojni prijatelji so se tudi po poteku služenja javljali, vendar ne pogosto in tudi ne vsi. V spominu nam je ostal med zadnjimi telefonski klic iz neke kleti v Vukovarju, kamor se je verjetno zatekel sinov prijatelj iz orkestra. Povezava je bila slaba, dalo se je le razumeti, da je fant v stiski. Nič, prav nič se ni dalo storiti, kljub nenehnemu ponavljanju, da si prizadevamo za mir, za sožitje,…

Vukovarčani so bili takrat v enakem brez izhodnem položaju kot so danes Palestinci. Kot je razbrati iz spletnih informacij tudi danes, po dvaintridesetih letih, še vedno ni enotnosti o tem čemu so bile potrebne vukovarske žrtve.

Uničenje Vukovarja je bila prva usodna vojaška odločitev o odpravi bratstva in enotnosti v večnacionalni državi. Iz tega razloga je bila vojna za Vukovar boleča za vse državljane saj je simbolno nakazovala način prihodnjega obračunavanja med različnimi narodi in verami na ozemlju države. Sledili so vojni spopadi v Bosni in Hercegovini, vsega hudega vajeni ljudje na Kosovu pa jo še vedno doživljajo. Vsak dan prihajajo novice kdo vse si želi kot svoje interesno področje razglasiti zahodni Balkan kot da na tem področju živijo ljudje, ki si sami ne bi znali krojiti lastno usodo. Od kot ta pohlep kogar koli po ozemlju Balkana, ki slabi našo varnost? Zelo dobro se spominjam vprašanja pisateljice Tite Kovač, ki je živela v Grčiji ob osamosvojitvi Slovenije: »A so vam Američani dovolili oditi iz sedanje države?« ker sem samo debelo gledala je še dodala: »no, ali pa kdo drug?«

Tako kot celotno ozemlje zahodnega Balkana je tudi mesto Vukovar, pristaniško mesto ob Donavi, pomembna zapuščina Ilirov, Keltov in Rimljanov, ki so nekoč obvladovali prostor med Savo in Donavo. Poznani in zanimivi so zato poleg arheološkega parka še muzeji in izkopanine. Novejšo zgodovino Vukovarja so pisale predvsem tovarna obutve Borovo, tekstilna in živilska industrija ter vinogradništvo. V sodobnem času bogati njihovo življenje mednarodni turizem zlasti razvit v območju Donave pa tudi vino izjemne kakovosti. Naložbe v razvoj mesta zagotavlja Hrvaška s pomočjo namenskih skladov Evropske unije pa tudi mesto samo, ki ima konkretne načrte zlasti za širitev pristaniške dejavnosti. Iz popolnih ruševin se je tako mesto opomoglo, se moderniziralo in usmerilo svoja prizadevanja v prihodnost.

Veseli me, da se rane celijo in ostajajo ljudje ustvarjalni, optimistično razpoloženi tudi po tem, ko se jim zgodi očitna krivica. Ni brez razloga Vukovar mesto herojev in srčno upam, da je med njegovimi prebivalci še vedno tudi sinov soigralec iz vojnega orkestra.

Ste pozabili na Vukovar?

Na obisku v Trebnjem, 17. november 2023

V mojem otroštvu je bilo Trebnje oddaljen kraj kjer sta se cedila med in mleko. Kdor je šel v Trebnje mi je prinesel liziko ali kakšno drugo darilce. Sama sem Trebnje videla samo v spremstvu starih staršev, ko smo se ob nedeljah vozili k maši v farno cerkev. Ko sem zaključevala osnovno šolo, so se razdalje zmanjševale, kmalu pa sva se s staro mamo preselile v neposredno bližino Trebnjega in lahko sem hodila v knjižnico, na prireditve v dvorano, k telovadbi in se vključevala v prostovoljne organizacije, povsod, kamor je smel tudi bratranec Jožko. Te omejitve so se zmanjševale in ko smo se začeli voziti z vlakom v gimnazijo, so popolnoma prenehale. Kot študentka in pozneje zaposlena v industriji sem Trebnje obiskovala le ob jubilejih in praznikih, po smrti stare mame pa še to ne. Zgodilo se je sicer kdaj, da smo kaj nabavljali v Trebnjem ali se udeležili regionalnih razgovorov, tam smo tudi iskali prostor za proizvodnjo nitke potrebne pri operacijah. Pravi razcvet pa je mesta Trebnje pa se je začel s podjetjem Trimo in industrijskih enot, ki jih je Trimo potreboval. Industriji je sledil infrastrukturni preboj, razvoj lokalnega izobraževanja in tradicionalni kulturni projekti. Danes je Kraj Trebnje že mesto, mlado in dinamično, polno novih zamisli.

Razvoju v Trebnjem smo morali slediti tudi zaposleni v SDK. Prostore za svoje dejavnosti smo najeli v šolskem centru , kjer je bila sicer predvidena knjižnica. Iz tega razloga smo se takoj, ko je bilo možno kot investitor vključili v izgradnjo nove poslovne soseske in si zagotovili svoji dejavnosti primerne prostore. Projekt Knjižnice Pavla Golije se je začel uresničevati.

Z leti se je moje sodelovanje s Trebnjem močno okrepilo. Sodelovala sem pri obeh Forumih o razvojnih potencialih mesta, pri nastajanju Rastoče knjige Temeniške in Mirenske doline v katero se tudi sama vpisana, prijetna so bila nekatera kulturna srečanja v Galeriji likovnih umetnikov v Trebnjem zlasti pri veliki donaciji družine Špringer-Bernik. Bila sem tudi gost Univerze za tretje življenjsko obdobje v Trebnjem kjer sem skušala predstaviti, kakšna je bila pot nas kmečkih otrok do izobrazbe in blagostanja. Jože Zupan je ocenil moje delovanje tipični primer uveljavljanja znanja in odgovornosti v pogojih družbene lastnine in novodobnih gospodarskih trendov.

Trebnje preseneča na mnogih področjih tako v gospodarstvu kot v družbeni nadgradnji. Trimo, TEM Čatež, TPV in druga podjetja so tranzicijska dejstva preživeli in ostajajo močna gospodarska opora mesta. Nastajajo številna mala podjetja tako v kmetovanju in vinogradništvu, kot v kooperantskih poslih, njihovi nosilci pa so mladi strokovnjaki, marsikje tudi inovatorji. Močna je trgovska dejavnost in obrtništvo kar vse povečuje stanovanjsko gradnjo in širjenje mestnega prostora. Neverjeten je razvoj glasbenega delovanja. Glasbena šola ima več orkestrov, spodbuja študij vokalov in instrumentov, prireja operne in druge koncerte in je poznana po ustvarjalnosti že tudi v tujini.

Trebnje je opredelilo svoj prostorski načrt kot je možno razbrati iz pogovorov z občani, tudi za oddaljene kraje od mesta. Pripovedujejo, da iz Lipnika vozita šolarje kar dva avtobusa. Če bo šlo tako naprej, bomo kmalu brali o arheoloških raziskavah v Trebnjem, novem Kulturnem domu in vsem naložbam, ki so meščanom potrebna.

Spoznajte, kako nastaja iz malega veliko in pomembno mesto!

Večne Lamutove umetnine, 16. november 2023

V mojem mestu je živel in ustvarjal likovni umetnik Vladimir Lamut, ki je pred drugo svetovno vojno pridobival znanje o likovni umetnosti v Zagrebu kjer se je srečeval s slikarjem Ljubom Babičem, grafikom Tomislavom Krizmanom in svetovljanov Krstom Hegedušićem. Kot meni Goran Milovanović, poznavalec takratnih umetniških razmer, so omenjeni bistveno vplivali na Lamutov izbor tematike mestnih vedut naslikanih v duhu realizma in z dokumentarnim značajem. Nekatera Lamutova dela se vključujejo v krajinsko slikarstvo, ki simbolično konstituira mestni prostor ter postopoma postaja identiteta mesta in njegovih prebivalcev. Povojno obdobje Lamutovega ustvarjanja je v duhu ekspresionizma, vsebinsko brez slavljenja socrealizma in temelji na izhodiščih francoskega modernizma. Lamut si je pridobil vzdevek Dolenjski Van Gogh. Lamutove slike mesta so impresionirale odličnega fotografa Boštjana Puclja, da jih je dopolnil z fotografijami današnje podobe.

Vse opisano je razvidno na razstavi v Galerija Krka, ki smo jo danes odprli z izvrstnim intimno izvedenim glasbenim nastopom in strokovno predstavitvijo razstavljenih del ob prisotnosti sina pokojnega Vladimirja Lamuta in fotografskega mojstra Boštjana Puclja. Galerijski prostor smo napolnili do zadnjega kotička in tudi tako ponovno izrazili zahvalo umetniku za izjemno obeleženje mesta v svojih umetniških delih.

Zanimiva razstava kar sama kliče galeriste mojega mesta, da v svojih razstavnih prostorih več pozornosti posvetijo nekdanjim in sedanjim umetniških ustvarjalcem mesta ter njegovega gravitacijskega okolja.

Še posebno pozornost zaslužijo študije in pobude povezovanja preteklosti s sedanjostjo na vse možne načine po vzgledu Lamut-Pucelj. Na ta način se promovirajo zamisli sodobnih, še ne afirmiranih umetnikov, ki so verjetno skriti ustvarjalni talenti, pomembni za uresničevanje vizije mesta v prihodnje. O tem sem že večkrat pisala tudi v javne medije ker menim, da je mladim potrebno nuditi konkretno pomoč pri prvih korakih v svet kulturnega podjetništva. Gre za njihovo umestitev v naše mesto, za zagotovitev potrebnih delavnic, za razumevanje lokalnih galerij in zadovoljitev drugih pogojev z vključno avkcijsko hišo za trgovanje z umetninami.

Upoštevati je nujno nove šolske umetniške programe , ki na trg pošilja strokovnjake za sodobne interese prebivalstva. Pri tem ne mislim samo na slikarstvo in kulturo, enako prilagoditev zahtevajo pravzaprav vse stroke. Je pa pričakovati, da bo prav podjetništvo v kulturi naraščalo z obstoječim trendom, ki že zaznava okoli 25000 s. p. in na pristojnem ministrstvu že pripravljajo strategijo za to področje, ki bo verjetno obvezujoča tudi za lokalne oblasti.

V naši lokalni metropoli kot univerzitetnem mestu bi bilo dobro povečevati aktivnosti na področju kulturnega podjetništva ali v kakšni še primernejši obliki sodelovanja mesta in visokošolskih zavodov. Upamo da bodo aktivnosti Razvojnega centra v Podbrežniku sledile novih potrebam družbe in potrebam novih poklicev.

Kulturni dogodek z Vladimirjem Lamutom da misliti in zahteva razmislek o konkretnih dejanjih, ki jih potrebujejo ljudje v sodobnem času.

Si boste ogledali svoje mesto na slikah Vladimirja Lamuta v dialogu s slikami Puclja?

Srečanje upokojenih, 15. november 2023

Ko sem leta 1980 prišla na novo delovno mesto, sem med drugim predlagala, da bi se enkrat letno srečevali zaposleni s svojimi nekdanjimi sodelavci, ki so upokojeni. Z nekoliko skepse smo pripravili prvo srečanje, ki je bilo dobro sprejeto tako med upokojenimi kot pri zaposlenih, smo srečanje organizirali vsako leto in ga organiziramo še po 35 letih odkar je država ugotovila, da našega dela več ne potrebuje. Eno od teh srečanj je bilo naravnost znamenito. V sicer novi stavbi ni bilo dovolj prostora, najeti smo morali gostilno na Prepihu, udeleženci smo bili vsi, tisti na delu in upokojeni, posebna skupina pa je pripravila program tako za slovesni spominski dan kot za zabavo. Res veličastno in samoplačniško, da se razumemo!

Ko sem danes odhajala na silvestrovanje, je na oglasni deski visel parte, da je za vedno odšla naša upokojenka Anka. Res sem morala močno pogoltniti slino, da ni bilo solza in nehote sem se spomnila, da je ob letošnjem srečanju naše generacije iz Ekonomske fakultete prav tako spremljal parte za kolegom Markom Pereničem. Ta žalostna obvestila nas dnevno spremljajo in z njimi moramo upokojeni živeti.

Današnjega silvestrovanja se nas je udeležilo okoli petdeset, med temi sem druga po starosti, prehiteva me le ena nekdanja sodelavka. Med upokojenimi so tudi tisti, ki so k nam prišli kot pripravniki in se skupaj z nami postarali. Ob pozdravljenju smo nasmejano obujali samo lepe in prijetne spomine, vse hudo in težavno je pozabljeno. V pogovorih so aktualni vnuki in vnukinje, preštevali smo vdove in vdovce, v Gostišču na trgu so nas dobro postregli in Smilja je imela prijeten, da ne rečem realistični nagovor kot po navadi. Je pa bilo letos prvič, da je srečanje potekalo brez srečelova kar sem pripisovala oslabelosti naše nekdanje šefice gotovinskega poslovanja, ki je že gostja dnevnega centra za starejše.

Seveda ni šlo brez fotografiranja. Komaj smo pospravili juho in se hoteli lotiti zrezkov, je fotograf iz soseščine že pripravljal sceno za lepo fotko; izbral je prostor, ga opremil s stoli in nas nato razporedil nanje in okoli njih. Slika je uspela in galerija esdekajevcev se je spet izpopolnila. Ne gre iz glave obešen parte Anke, zanimive žene večnega avtomobilskega tekmovalca, ki ga je občudovala in storila vse, da mu je bilo lepo. Ne samo ona, tudi druge prizadevne delavke in izjemni možje iz inšpekcije , ki so odšle v večnost, se mi vračajo v misli. Oba Toneta, Slavo, Ida,… Pogrešala sem kljub živahnosti srečanja tudi še živeče, ki verjetno ne morejo od doma kot na primer Darinka, Marica, … Institucija, ki sem jo vodila, je bila izjemno usposobljena, delo je bilo vedno prva in popolna dolžnost, strokovnih rešitev veliko in pomoč pri uresničevanju samoupravne zakonodaji nujna. Nihče ni odpovedoval, godrnjal ali bil zdrahar in med nami je bilo veliko spoštovanja. Žal ima vsaka stvar svoj začetek in konec, vzdihnem, in se nasmejim fotografu, da bo tudi letošnja fotka lep spomin ker iz oči, ki se mi naklonjeno nasmihajo lahko prepoznam, da se imamo še vedno radi.

Premišljujem o tem svojem življenju in množici ljudi, ki so ga bogatili in krasili. Čeprav se množica zmanjšuje mi je prijetno, če ugotovim, da ji sledijo potomci. Pozdravljamo se in nekoliko pokramljamo. Prekrasno drage mladenke in mladeniči, da ste pozorni do starih, tudi mi smo bili pozorni do vas ko ste lezli iz plenic, iskali pravo šolo, službo, ,,, Življenje je večno!

Boste tudi vi silvestrovali s sodelavci?

Branje o morjeplovstvu, 14. november 2023

Kar nekaj dni me je okupiralo izjemno zanimivo prebiranje literature o dogodkih raziskovalcev koncem devetnajstega stoletja. Branje o raziskovalcu Alexandru von Humboldt in njegovih znamenitih raziskovalnih podvigih v Latinski Ameriki me je navdušilo za prebiranje kar osemsto strani obsežne knjige pisatelja Hary Thompsona z naslovom Ta stvor teme. V knjigi avtor opisuje pomorska raziskovanja Ognjene zemlje po naročilu angleške admiralitete, ki jih je med drugim spodbudilo tudi uspešno Humboldtovo potovanje.

Ognjena zemlja ali Tierra del Fuego je skupina otokov enake geološke zgradbe ali nastanka na skrajnem koncu Južne Amerike, ki jo je bilo možno raziskovati šele koncem 19. stoletja, ko so iznašli orodja in naprave za raziskovalno delo in seveda znali graditi tem nalogam primerne ladje. Ena izmed njih, imenovala Beagle, je pod vodstvom kapetana FitzRoya kar pet let pilotirala med otoki arhipelaga da bi ladijsko osebje zagotovilo dovolj podatkov za izdelavo potrebnih zemljevidov, za morebitno gradnjo pristanišč in za prepoznavanje vremenskih pogojev za življenje in delo. Seveda pa je bila glavna pozornost raziskav usmerjena v iskanje naravnega bogastva tega predela sveta, spoznavanje avtohtonega prebivalstva in možnosti oziroma smotrnosti ustanavljanja kolonij.

Kapitan Beagle je imel ustrezno geodetsko znanje in vsakega člana posadke je izbral tako, da je poleg svojega mornariškega dela lahko raziskoval določeno ožje interesno področje ali pa vsaj pomagal raziskovalcem pri zbiranju rastlin, kamenin, živali, hroščev, vsega pač, kaj znanstveniki proučujejo. Poskrbel je tudi za ustrezno usposobljenost svoje posadke. Sam je bil zapriseženi Torijec, ki si je nenehno prizadeval za spoštovanje v tistih časih močno uveljavljenih verski naukov in tradicij. Thompson ga opisuje kot izjemnega poštenjaka, ki sta mu ugled in čast največji vrednoti, ki je dosledno izpolnjeval dogovorjeno vendar blagodejno vplival na okolico in podrejene. Indijance je jemal kot sebi enake, dva moška in eno dekle je celo odpeljal v Anglijo na izobraževanje, da bi pozneje v svoji indijanski srenji poučevali druge. Kapitan Robert FitzRoy je bil britanski pomorski častnik in geodet, ki je bil izjemno sposoben pomorski časomerilec in strokovnjak za meteorologijo.

Žal tu ne morem ponoviti pomorskih doživetij, ki jih je doživljala posadka. Zagotovo so najzanimivejši izbruhi morskih vulkanov in potresi, srečanja z domorodci v izjemno slabih življenjskih pogojih, soočenja z lopovskimi piratskimi ladjami, hudimi nevihtami in nepremagljivimi vetrovi, premajhnimi prostori, ki so ovirali prevoz večjega obsega, boleznimi in mnogo res zanimivih zgodb o intrigah v londonskih krogih, mornarskih družinah in še in še. Bralcu ni sekundo dolgčas. Ne smem pa prezreti, da je na Beagli potoval tudi Charles Darwin, naravoslovec in znanstvenik znan po teoriji evolucije s pomočjo naravne selekcije. Našel je na tem potovanju ključne podatke in vzorce za svoje znanstvene dosežke, ki jih je zbral in objavil v knjigi »O izvoru vrst«. FitzRoy in Darwin sta bila velika prijatelja in sta skupno ustvarjala vendar je FitzRoy ostal kreacionist in se z Darwinovo teorijo ni mogel sprijazniti.

Ko smo potovali v Peru, smo se odpeljali do Horma na Ognjeni zemlji, ki je že dokaj blizu južnega tečaja, mrzla tudi poleti. Na mestu, kjer je bil postavljen prvi misijon je danes mesto Ushuala kjer smo spali v pernicah v lesenih hiškah na glavni ulici polni trgovinic. Počutila sem se izjemno lepo v tem spominov polnem območju ob Magellanovem prelivu.

Ste tudi vi obiskali Ognjeno zemljo?

Latovščina v galerijah, 13. november 2023

Galerije umetniških del so prijetno zatočišče ljubiteljev kulture predvsem tistih, ki želijo v miru in zbrano spoznati določenega umetnika, pomen umetnine, pa tudi trende likovnega ustvarjanja. Galerija je bila v mojem ljubiteljskem kulturnem delovanju med prvimi vejami umetnosti, saj so umetnine obiskovali zaposleni kar pogosto in dokaj številčno. Mineva že več kot pet desetletij odkar je galerijska dejavnost naš vsakdan, vedno z novimi umetniškimi presežki, v spodbudo mladim umetnikom in v zadovoljstvo tudi lokalnemu prebivalstvu.

Prve bolj množične galerijske korake v lokalnih skupnostih, podjetjih in institucijah države je organizirala civilna družba, v okoljih kjer sem živela tam od petdesetih let preteklega stoletja dalje, marsikje pa ta proces še vedno uspešno nastaja. Naj kot primer navedem Rastoče knjige po naših šolah in lokalnih skupnostih. Te, na osnovi ljubiteljske kulture delujoče galerije, so po večini že tudi opremljene z zloženko v kateri se običajno podajo podatki o razstavljenih eksponatih in avtorju. Strokovno oceno poda kustos, organizator galerije pa poskrbi za otvoritveno slovesnost, varnost razstavljenih del ter predstavi svoj interes.

Čisto nekaj drugega so profesionalne galerije, največkrat kot nacionalne institucije pa tudi kot neprofitne in profitne ustanove. Primerjave med zgoraj opisanimi amaterskimi galerijami in profesionalnimi ni možna pa tudi ne smiselna. Narodna galerija, Galerija sodobne umetnosti in podobne imajo namen varovati in skrbeti za likovne umetnostne zaklade Slovenije ter za njihovo predstavljanje svetu in prebivalcem Slovenije. Njihovo delo mora biti organizirano v skladu z mednarodnimi predpisi in strokovno neoporečno. Dolžni so narodove zaklade predstavljati na predavanjih, o njih objavljati spoznanja in dosežke v medijih in najzahtevnejši strokovni literaturi in še mnogo drugega kar obvezuje nacionalne likovne institucije, da upoštevajo svetovne standarde. Od nekdaj me zanima delovanje Narodne galerije, še posebno od kar jo vodi Novomeščanka, pred njo pa jo je vodil Kostanjevčan. Preberem vse kar ta pomembna galerija objavi in spremljam kaj posreduje v eter, če sem le pri moči pa tudi obiskujem njene razstave, da o kofetkanju v njenem prijaznem lokalu strežbe v pritličju sploh ne govorim. Zadnje čase na primer nam je sporočila kako si prizadevajo, da bi umetnine lahko predstavili tudi hendikepiranim obiskovalcev kot so na primer slepi, dementni, ljudje z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi ali vzgojno problematično mladino. V takih galerijah že odpirajo oddelke za učenje in vključevanje občinstva z bolj razlagalnim in neposrednim pristopom in uporabo prilagojenih informacijskih orodij. Nastaja program usposabljanja za manj konvencionalne tehnike komuniciranja z občinstvom kot so možnosti spoznavanja umetnine s pomočjo gibov, z vsakdanjimi zadevami, ki obiskovalca nagovarjajo z vprašanji kot posredniki med sliko in njim. Tak posrednik je lahko tudi hrana. Predvsem se pa apelira na strokovnjake, da obiskovalcem predstavijo umetnino razumljivo in celovito brez uporabe nepotrebne »latovščine«.

Še in še bi lahko naštevala spoznanja, ki bi pripomogli, da bi v galerije prišli tudi tisti, ki zdaj ne pridejo ker zanje nimamo prilagojene tehnike in razumljive predstavitve vsebine umetnine. Ja, tudi kustosi oziroma strokovnjaki likovne umetnosti, se morajo potruditi, da bodo ocene in predstavitve umetnin podali razumljivo za obiskovalce teh naših dragocenih hramov kulture v prestolnici in po regionalnih mestih države.

Se udeležujete prireditve galerij v vašem okolju in v državi?

Na vrsti smo volivci! 12. november 2023

Na zadnjih volitvah smo z zaupanjem v pravičnejšo družbo, podelili mandat za upravljanje s proračunom in vladanje večinski stranki ter njenim kandidatom. Kar huda, skoraj nepremagljiva je bila blokada njenega dela že ob prevzemu oblasti in ta se še vedno krepi po znanih tridesetletnih »receptih« o rušenju legalne vlade. Začne se z afericami in kakšnimi tretjerazrednimi slabostmi posameznika na oblasti, okrepijo te nerodnosti »neodvisni« novinarji, sledijo anketni padci, ugotovljeni na podlagi javnih objav »neodvisnih novinarjev in končno nagovor, da ne rečem pritisk na predsednika države, da imenuje novega »starega« mandatarja. Tako smo volivci ostali brez svojih mandatarjev skoraj pri vseh dosedanjih vladah, krivi pa naj bi bili »novi obrazi«, spodrsljaji brez posledic usodnih posledic in

podobnih za lase privlečenih sodb za Cerarja, Šarca, Pahorja, … Dragi volivci, čas je, da se upremo tej nekorektni in škodljivi kraji naših pooblastil, da nadaljujemo prizadevanja za normalno delo naših pooblaščencev in da ne sprejemamo metod s katerimi se diskreditira naše izvoljene mandatarje.

Najprej razmislimo ali imajo nekatere neprimerne izjave sedanjega predsednika vlade kakšne usodne posledice razen tega, da so nepotrebne. Se lahko sprijaznimo z njimi po reku saj je tudi predsednik vlade le človek in mu še naprej poklanjamo svoje zaupanje tudi potem, ko je bil javno medijsko linčan. Prav tu je srž naše presoje, naših prihodnjih pričakovanj o njegovem delu. Dobro, javnost ga je za napake okarala, volivci pa se moramo prizadevati, da bo delo premiera v prihodnje natančneje ocenjevano in javnost objektivnejše informirana.

Odklanjati moramo nadaljnje zdraharstvo kot so nutrije, pritiski zdaj na tega zdaj na drugega, zasliševanja in podobno. Premier se mora razbremeniti operativnih nalog kot so promocijske in informativne aktivnosti, spopadov s stroko in občinami, projektnih del in podobno.

Svojo korist za družbo mora premier prepoznati v oblikovanju dolgoročnega duhovnega in materialnega razvoja države tako znotraj države kot tudi njen odnos do drugih narodov. Poskrbeti mora za dokument dolgoročne stategije države, ki mora biti obvezujoč za prihodnje vlade, da se bodo uresničevali, dograjevali in novim razmeram prilagajali interesi volivcev in ne interesi političnih strank. Poskrbeti mora, da ministrstva pripravijo obnavljanje in dolgoročnim ciljen primerno zakonodajo na vseh področjih dela kar bo spodbudilo posamezne stroke, da bodo sproti skrbele za naložbe v modernizacijo ter racionalizacijo poslovanja v pogojih zelenih tehnologih in zaščito okolja.

Da bi svoje naloge kot naš pooblaščenec mojstrsko opravljal mora biti do razumne meje zaščiten pred ustvarjalci afer vseh vrst, predvsem pa predmet strokovnega ocenjevanja in ne mnenja »nepristranskih« posameznih novinarjev. Dosedanjemu anketiranju je obvezno dodati mnenje anketiranih o vzrokih za neuspeh dela premiera in vlade ter predloge za odpravo teh vzrokov. Volivci moramo najti poti, po kateri naj hodijo naši mandatarji, da bodo izboljševali našo blaginjo in bodo »stali in obstali« na oblasti dokler bomo to hoteli mi in nihče drug.

Naivno smo volivci ocenjevali, da bo peščica izvoljeni v katerem koli mandatu idealno reševala naše zamisli, ne da bi te zamisli zbrali, se o njih sporazumeli in nato skupno uresničevali. »Novi obrazi« vedno bolj izobraženih in v prihodnost zazrtih mandatarjev so naša rešitev, seveda, pa si moramo skupaj z njimi nenehno prizadevati, da uveljavimo položaj ki nam kot volivcem pripada. Zato srčno upamo, da predsednica države ne bo podeljevala mandata za premiera brez volivcev.

Večno je vabljiva oblast in z njo predvsem proračun največjega dobavitelja in največjega kupca – države

Kaj pa vi menite o imenovanju premiera, pri izvolitvi katerega nismo sodelovali volivci?

Dan prijateljstva, 11. november 2023

Že nekaj let je druženje prijateljev 11.11. ob 11 uri dogodek v pozabi, ker ni več potreben, saj je njegov organizator že uspešna multinacionalka, oblikovana po zamisli stroke in njenih lastnikov. Je pa tridesetletno druženje enako mislečih prijateljev multinacionalke ostalo v lepem spominu vseh udeležencev, ki so še na tem svetu. Predvsem je živ spomin na prizadevanja za usposobitev proizvodnih zmogljivosti, katerih zaključek je običajno spremljala otvoritvena svečanost z uglednimi gosti in izjemno široka zainteresirana javnost od lokalnega prebivalstva do predsednika republike. Potrebna so bila mnoga leta, da so bili usposobljeni sistemi kakovosti, dobre poslovne prakse, nadzor nad materialnimi sredstvi in tehnološkimi postopki, logistika, informatika in še mnogo drugega kar zahteva urejeno poslovanje. V teh mnogih preteklih letih se je postopoma razvijala strokovno informativna mreža po vedno večjem številu držav, ki so potrebovale izdelke današnje multinacionalke, sledila jim je kupo prodajna dejavnost, nešteti raziskovalci in komercialisti, da o novejših komunikacijah sploh ne govorim. Ni se čuditi, da so se ključni ljudje spoprijateljili ob tem delu in si oblikovali svoj praznik prijateljev ter ga praznovali v eni od svojih turističnih destinacij med vinogradi ob Martinovanju ob pečeni goski, rdečem zelju, pečenem kostanju in prepevanju. Naslednje dneve je sledilo običajno naporno in strokovno delo z več dobre volje in zaupanja v nove uspehe.

Ker na tem svetu ni nič trajnega razen nenehno spreminjanje vsega, je logično, da smo na neki točki ugotovili preživelost tega dneva, da nekdanji udeleženci radi praznujemo Martina tudi s svojo družino in osebnimi znanci tudi kot gostitelji v svojih vinogradniških vikendih. Sama na primer sem se vedno spomnila kako je bilo za Martina pri mojih starih starših, še posebno pa svojega očeta, ki sem ga običajno samo na ta dan v letu videla, se z njim družila in ga spoznavala. Se zgodi, da kakšno leto združimo sinov rojstni dan z Martinom in na vrtu gostimo svoje sorodnike in potomce z dobrotami in pijačo, tudi z vinom sestrične Jožice in brata Zvonka, saj so avtomobili lepo v garažah ker smo peš dostopni večini povabljenih.

Martinovo je v moji rodovini pomemben praznik ker so bili močni vinogradniki naši predniki, nekateri sodobniki, pa tudi potomci. Nekaj sorodnikov se je potem ko so se postarali, moralo odpovedati vinogradništvu, ker niso imeli zainteresiranega naslednika, marsikdo več ne sme uživati alkohola zaradi zdravja, imamo pa tudi sorodnice, ki so zaradi starosti sključene in obolele za revmo pa vseeno lezejo ob trtah v goricah, uživajo v naravi in ljubijo svojo trto kot da je neločljivi del njihovega življenja. Občudujem jih, posebno tiste, ki so vse življenje kmetovali, kako pomemben del kmetije je vinograd, trgatev, kletarjenje, vinska klet in oprema. Ko pridejo skupaj taki ljudje se razvije razgovor, ki ga je težko razumeti, o škropivih, vrstah grozdja, pripravi zemlje, čiščenju, opremi, kaj jaz vem o čem še, kot da si na vinogradniškem tečaju, ki so ga včasih organizirali vaški veljaki. Toda čas ni več naklonjen vinogradnikom, konj na kmetijah ni več, da bi se z vozom odpeljali v vinograd, avto in vino pa ne gresta skupaj, zmaguje avto!

So pa v območju moje nekdanje delovne pristojnosti nastala nekatera res kakovostno izjemna vina z blagovno znamko, lastnimi lokali po glavnih mestih doma in v tujini in s strokovno usposobljenimi enologi. Imamo vse več mladih vinarjev in sumim, da jih spodbuja tudi Vitez vin, ki so mu ta naslov podelili Francozi. Svet gre naprej, kultura pitja se že uveljavlja v protokolih, pri kosilih, slovesnostih,…

Praznujete Martina?

Sence nad dobrimi dejanji? 10 november 2023.

Zaradi ostrih besed, ki jih v blogih namenjam najodgovornejšim ljudem v moji državi in v svetu, imam večkrat slabo vest, da ne opazim in ne pišem tudi o njihovih dobrih in koristnih dejanjih, ki nedvoumno tudi so. Na svetu ni človeka, ki bi bil samo dober ali samo slab, tudi ni brezmadežnih, življenje nas pelje po dobrih in slabih poteh, pri ocenjevanju uspehov ali zablod svojih ali drugih pa moramo biti kar se da nepristranski. Zavedam se dobro, da se pri delu običajni ljudje potrudimo po svojih najboljših močeh in znanju, da pa nam dostikrat spodleti uspešnost bodi si zaradi prevelikih pričakovanj ali pa pogojev življenja in dela, ki so zlasti v modernih časih vsak dan drugačni. To je možno opazovati pri upravljanju sveta, držav, občin, pri vseh delavnih skupnostih pa tudi doma v družinah. Mnenje o uresničevanju pričakovanega pa lahko oblikuješ le, če si sposoben objektivne presoje in se ob vsakem uspehu ali neuspehu vprašaš, kako bi ravnal sam v takem primeru.

Naj se najprej zamislimo na delo naših predstavnikov v organih upravljanja. Združeni narodi že desetletja slavijo kot preživela povojna organizacija, ki je svoje delo že opravila. Pa ni tako saj je na primer po mnenju dr. Plut Dušana potrebno pri njej ustanoviti Varnostni svet za okoljevarstveno ukrepanje, ki v lokalnem okolju ne more bistveno izboljševati razmer. EU je bila vedno predstavljena kot nekaj nedosegljivo dobrega in navdušeno sem celo sodelovala s predlogi za načrtovanje življenja in dela v njeni prihodnosti. Za našo državo niti ne vem, če ima obvezujoči razvojni program za Slovenijo kot celoto, torej je malo verjetno, da bi oblikovala cilje skupnega dobra, jih časovno opredelila in izvajala. O obvezujočih dolgoročnih ciljih moje občine nisem zasledila informacij.

Brez zlonamernosti poudarjam, da se na vseh koncih in krajih izrazito izkazujejo potrebe po sporazumu, kaj je dolgoročno najbolje za skupnost, kaj od tega spada v časovno prioriteto in kaj je vsakodnevni posel profesionalcev vseh poklicev. Svetovne, evropske in slovenske elite so danes vodje nekih strank za katere niti ne vemo koliko članov ima, logično je, da delujejo kratkoročno saj je bolj malo upanja, da bodo obstale na oblasti več mandatov. V naši državi je bilo že večkrat poudarjeno in javno objavljena potreba po dopolnitvi ustave, zakonov, programov in projektov toda vojne med strankami na oblasti in opozicijo so nepremagljiva ovira za modernizacijo in prilagajanje upravljanja sodobnim in prihodnjim potrebam. Novinarji omenjenim elitam pripisujejo monarhične pristojnosti o katerih volivci nič ne vedo, profesionalne stroke pa molčijo. Zakaj danes ne vidimo dobrih stvari, ki jih morebiti ustvarja današnja elita, strokovnjaki ali posamezniki? Recimo uvedba EUR, znatna sredstva, tudi nepovratna, ki se nam vračajo iz EU, standardizacija, zelene tehnologije, novi Bauhaus, humanitarne pomoči in še in še. Pri nas dolgotrajna oskrba, solidarnost v materialni stiski, šolanje, komunalna infrastruktura, ponudba na trgu, znanstveni podvigi, kulturna produkcija, vključevanje v mednarodno menjavo in podobo

Vsekakor so v teh tridesetih letih naše državnosti elite poskrbele za marsikaj dobrega, dejstvo pa je, da dobra dejanja zbledijo pri polomih kot je orožje za brezupne vojne in pobijanje ljudi, tradicije, ki uničujejo svoboščine predvsem žensk, prekomerna odvisnost države od tujine ne samo v bančništvu in lom poslih, slabosti dolgoročnih obvezujočih posegih v prostor in podobnih, bistvenih zadev za našo prihodnost.

Kaj pa vi sprejemate kot dobro opravljeno delo elit?

Zelene obveznice, 9. november 2023

Pred letom sem se nekoliko pozanimala o načrtih in projektih Moja elektrarna Enertec d. o. o, Maribor, ki se ukvarja s sončnimi elektrarnami, solarnimi nad strešniki, toplotnimi črpalkami in hranilniki. Spoznati sem želela realizatorja hišnih sončnih elektrarn, ki bi mi svetoval, kako bi svojo hiško ogrevala z lastno energijo. Bila sem premajhna potrošnica in za sedaj sem odložila ta projekt. Ob tej priliki pa sem se seznanila s tistim delom omenjene firme, ki zbira sredstva za njihove naložbe v nove sončne elektrarne. Prav takrat so zbirali sredstva za elektrarno Logatec in kupila sem 10 njihovih sončnih modulov. Do sedaj so izpolnjevali vse sprejete obveznosti kot smo napisali in so si pridobili moje zaupanje.

Moja elektrarna še vedno prodaja od 1 do 50 sončnih modulov po ceni 1.500.- EUR za kos in zagotovljeno obrestno mero 3%. na spletu imajo objavljene pogoje za nakup in predpisano proceduro za prevzem obojestranskih obveznosti. Dokler banke ne bodo dosegle vsaj približno tako obrestno mero, bo verjetno nakup sončnega modula zanimiv za vsakogar, ki se izogiba slabemu vplivu inflacije na svoje prihranke v bankah. Imajo zgrajenih že 30 elektrarn, 14280 MWh proizvedene elektrike na let in 9563ton zmanjšanja izpustov na leto.

Očiten je njihov letošnji napredek na področju oskrbe s sredstvi za naložbe. Izdali bodo dve vrsti zelenih obveznic, to je vrednostni papir s predvidenim izplačilom obresti, ki se uporabljala za financiranje okoljskih in podnebnih sprememb. Pri prvi obveznici s spremenljivo obrestno mero vlagatelji poleg obresti vsako leto že pred Božičem prejmejo božičnico v vrednosti 10 % vloženih sredstev. Prvo izplačilo že leta 2024. Pri drugi obveznici je fiksna obrestna mera, ki v prvem letu doseže 5% in sestoji s trimesečnim EURIBOR+1%. imeti morate trgovalni račun pri banki ali borznoposredniški hiši. Seveda pa morate pred kakršnokoli odločitvijo pregledati pogoje za nakup, ki so na razpolago na njihovi spletni strani in jih tu ne morem ponoviti zaradi obširnosti in podrobnosti.

Namen tega bloga je predvsem opozoriti varčevalce, da se moramo seznanjati z novicami, ki jih nam podajajo posredniške hiše ali izdajatelji vrednostnih papirjev, saj banke niso več zainteresirane za posle predvsem malih varčevalcev. Odpira se niz problemov kako presojati posamezno ponudbo, po kakšnih kriterijih oceniti njen resen namen kamor nameravajo naše prihranke vložiti. Večina nas se zadovolji z informacijo o doseženem dobičku, letni dividendi oziroma obrestni meri. Pa ni tako, saj ste pred kratkim lahko zasledili novico, da sta na primer priznana ameriška proizvajalca zdravil pošiljala na trg tudi opioide kot protibolečinska zdravila in povzročila s tem množico odvisnih od drog. Zagotovo torej solastništvo ali dobiček teh firm ne more biti za nas sprejemljiv in dober vlagatelj. Vsebina naložbe v katero vlagamo je zelo pomembna za »naše mirno spanje« kljub visokim dobičkom. Pomembno je naše zaupanje v upravo firme katere solastniki ali posojilodajalci smo pripravljeni biti. Na misel mi ni prišlo, da bi na primer vlagala ali posodila prihranke podjetnikom, ki imajo veliko premoženje kot so nekdanje tovarne, toplice, gradovi, infrastrukturni objekti, domovi za starejše in podobno, pa s tem premoženjem niso sposobni drugega kot izcuzati čim višjo najemnino brez dodatnih vlaganj, modernizacije, dviga bivalne kulture, da nova delovna mesta sploh ne omenjam. Pri koncesionarjih je seveda potrebna še posebna pozornost glede na rok trajanja koncesije in vprašljivost podaljševanja.

Kako se boste pa vi odločali o svojih prihrankih?

Osveščenost množic, 8. november 2023

Na ekranih se vsak dan, pred našimi očmi, mori ljudi, strelja, ruši in uničuje cele družine, brez predsodkov zravnavajo z zemljo bivališča, šole, bolnišnice, trgovine, tovarne, tisočletna dediščina,.. vse kar ljudje smatramo za javno dobro, za vrednoto, za vez med generacijami. Tako rekoč pred našim pragom se v vojni koti zlo med Rusijo in Ukrajino, nekoliko proti vzhodu umirajo ljudje, ker so Palestinci. V njihovi neposredni bližini umirajo ženske, ker želijo biti svobodne, se šolati, slediti napredku, odložiti v pozabo zakrivanje obraza in las. Še nekoliko prosi vzhodu se ženske ne smejo izobraževati, ne pomaga niti svetovni protest s pomočjo Nobelove nagrade. Greta v EU le z hudimi in številnimi težavami stopinjo za stopinjo še ščiti naravo, stroka že obupuje. Ljudi na zemlji uničujejo mamila v vseh mogočih oblikah, vojaške diktature skorumpiranih državnikov, pa tudi ležernost in pišmeuharstvo mnogih političnih povspetnežev, ki se vključujejo v »kvalificirano večino«. Še bi lahko naštevala in tudi povzetek je možen, verjetno najvažnejši – če ni jasnih skupno dogovorjenih in časovno opredeljenih ciljev, si pač upa vsak po svoje posegati v življenje in delo večine.

V teh značilnostih današnjih dni so kot lučke v temi dejanja velikega upanja neopaznih ljudi. Verjetno je tudi vas »osvetlila« izjava neke starejše Angležinje v nepregledni množici demonstrantov, ko je rekla, da ne ve kdo ima prav toda zahteva, da se ubijanje ljudi ustavi takoj in sprte prisili k pogajanju. Bravo, draga moja, ne moremo kot posamezniki narediti konec ubijanju, lahko pa zabrusimo svojim vodjem, da je njihova odločitev sprevržena in nesprejemljiva. Podobno so se mi vtisnili v spomin pristaniški in letalski nakladalci tovorov, ki svoje nestrinjanje s svojimi državniškimi vodji nakazujejo z odklanjanjem orožarskega tovora na ladje ali avione neglede na to ali gre za Bližnji vzhod, Ukrajino ali katerokoli destinacijo na zemlji. Stokrat bravo nakladalci, posnemali vas bomo, kjer bomo v svojem obnašanju do ubijanja našli priliko. Demonstranti, usmerite svoje programe v bojkot vsega svojega dela na delovnem mestu, kar omogoča ubijanje. Našli so se tudi pogumni akademiki naše države in Združenim narodom predlagali aretacijo glavnega poveljnika pomorov Palestincev zaradi umorov otrok v Gazi. Tisočkrat bravo, dragi Akademiki v upanju, da bo sprejet vaš predlog/protest in protagonist umorov aretiran čim preje. Je pa nujno ohranjati pri življenju vse prebivalce Gaze, kdo bo sicer poskrbel za otroke.

In kakšna je naša skupna slovenska misel o opisanih morijah? Ne morem verjeti vestem, da se v EU nismo pridružili Španiji in Irski. Slišala in videla sem na ekranu našega premiera, ki je jasno povedal, da umore v Gazi obsoja, zakaj je potem Slovenija soglašala, da EU deli mnenje z ZDA in podpira Izrael. Vprašujem se, kje je naša številna in draga diplomacija, kje so izvoljeni predstavniki slovenskih političnih strank skupaj s svojimi svetovalci v evropskem parlamentu, ki tudi ni poceni, kaj na to porečejo slovenske neparlamentarne stranke, kaj socialni demokrati s svojo ministrico? Pa še v Varnostnem svetu združenih narodov se želimo vključiti s tem norim pristankom, da skupaj z ZDA podpiramo vojne morije nič krivih ljudi. Vsi, ki ste kakorkoli povezani z odločitvijo EU, da podpira Izrael skupaj z ZDA, ste nam resnično dolžni obrazložitev svojega dejanja sicer je res potrebno odpraviti financiranje vseh v tem odstavku navedenih institutov in v ta namen zmanjšati davčne obveznosti obrtnikov, Podjetniškim zvezdam in vsem gospodarskih družbam, da bodo lažje ohranjali svojo stabilnost.

Kako pa vi ocenjujete mnenje EU o pridružitvi stališčem ZDA?

Duševne stiske, 7. november 2023

V Sloveniji je evidentno, da se nadpovprečno hitro povečuje ponudba pomoči ob duševnih stiskah ljudi. Tematiko sem podrobneje spoznala pred leti, ko sem pregledovala odobrene subvencije organizatorjem raznih pomoči ljudem na položajih, mladim, žrtvam nasilja, žensk v stiski, prebivalkam varnih hiš, načrtovanju kariere in podobnim porabnikom proračunskih sredstev za katere se ni vedelo ali učinkujejo ali pa je njihovo prizadevanje nepotrebno. Od takrat je preteklo že vsaj deset let, berem pa v medijih, da se te »pomoči ljudem« neverjetno hitro množijo in že preraščajo v industrijo. Razvija se ta industrija v različnih oblikah, največkrat s priročniki v knjižni izdaji, s predavanji in po spletu.

Ljudje bi radi poslovno in duhovno rastli, iščejo nasvete za gradnjo svoje kariere, želijo krepiti svojo samozavest, hitro pozdraviti svojo stisko, potrebujejo modre nasvete, želijo si sreče, prepoznati karme, čaker, nevidne sile, enostavne in hitre rešitve problemov duševnih stis. Dostikrat ne želijo sodelovati s profesionalnih strokovnjakom, ker se bojijo zamudnih postopkov ali pa menijo, da bodo sami kos svojim duševnim stiskam. Trg tako imenovane industrije samopomoči ponujajo laiki in strokovnjaki z dvomljivimi diplomami, licencami in certifikati. Knjižna dela pripravljajo priložnostni poslovneži samo zaradi dobička in so zato nekoristni za iskalce sreče. Storitve industrije samopomoči so zelo drage tudi do 10.000 EUR, če gre za večstopenjsko izobraževanje z ciljem, da učitelj spodbudi velikana v sodelujočem človeku. Narašča tudi število tistih, ki se spopadajo z duševnimi težavami, izgorelostjo in razpoloženjskimi motnjami.

Nadalje se ugotavlja, da je meja med šarlatan0i in komplementarno medicino zelo tanka, da pa je poklicne medicinske pomoči premalo in ne dovolj razvito, da pa so težave tudi v zakonodaji, ki ne odreja delovanje gurujev sreče, motivacijskih govorcev in podobnih profilov. Skratka, ljudje v stiski vedno pogosteje iščejo pomoč pri ljudeh dvomljive kakovosti, ki pretirano zaračunavajo svoje storitve in ljudem niso v pomoč. Tudi sintagma ljudi, da njihovo delo ni dobro in da zato ne dosegamo želenih učinkov, povečuje udeležbo na shodih na primer na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer se zbere tudi do 2000 udeležencev, ki upajo, da jim bo predavatelj nakazal zanesljivo pot po kateri bodo hodili v prihodnje bolj zadovoljni in srečni.

Spominjam se take ponudbe prva leta po privatizaciji premoženja pri nas. Guruji, ki jih omenjam v tem blogu so masovno prihajali iz tujine in z svojimi knjigami ter predavanji masovno poučevali staro in mlado. Morali smo jih spoznati, da smo se prepričali, kako plehko je njihovo znanje in kako brez potrebe ga uvažamo. Nisem pa vedela, da je danes že iz tega nastala prava industrija, ki lahko iz vsakega človeka naredi velikana. Velikane potrebujemo, toda ni jih videti, želeli bi si jih v razvojnih poslih, v uvajanju trajnostnega poslovanja, v upravljanju s proračuni pa tudi na prireditvah mednarodnega značaja in gospodarstva. Tu jih ni, čeprav bi jih najbolj potrebovali, da bi se zmanjšale duševne stiske ljudi z rastjo blagostanja. Komu torej služi industrija samopomoči v Sloveniji?

Zdravstvo morajo urediti zdravniki tako, da bo narod ostal zdrav, naša dolžnost pa je, da jim zagotovimo ustrezne pogoje za delo. Tisto, kar nam bolj škoduje kot koristi pa pustimo brez naše finančne podpore.

Hodite tudi vi k pouku v industrije samopomoči?

Ljudske obveznice, 6. novembra 2023

Pri svojih letih in bogatih izkušnjah danes ne morem svetovati varčevalcem kam naj naložijo denarne prihranke, da bodo na varnem in, če se le da, prinašali tudi kakšen učinek. Morda sem postala strahopetna ali pa že doživela toliko prevar, da se že nagibam k »nogavici«. Od kot ta skrajna previdnost ne samo mene, skoraj vsakogar, ko pride do razgovora kam s prihranki.

Denarni prihranki na banki so bili desetletja varni. Banke so oblikovale potrebne rezerve glede na obseg svojega poslovanja, ostale prihranke varno posojale za naložbe ali kratkoročno kreditiranje, se veselile različnih oblik depozitov. Vsi skupaj banke, posojilojemalci in varčevalci, smo bistveno pospeševali razvoj in naložbe in pri tem vsi tudi nekaj pridobili zase. Moč banke je bila v tem, da je vsakega posojilojemalca obvezala realizirati napovedan projekt v dogovorjenem roku in za načrtovano trženje. Bili so verjetno tudi prepusti, ki so jih največkrat povzročali »višji interesi«, toda ti so bili skrajno previdni v varovanju svoje integritete. Sledila je privatizacija bank, prišli so predvsem tuji pa tudi domači kupci, nove stare banke so potrebovali za uresničevanje svojih sanj, ki pa so bile absolutno drugačne kot sanje večine prebivalstva, ki je najprej pokupilo delnice bank in jih v naslednjem koraku že izgubilo z razlastitvijo bank v izgubi. Premoženje, ki ustvarja izgube so »višji interesi« poslali na svetovni trg, ki so mu pomembne samo dividende, posli, ki prinašajo visoke tržne presežke z malo ali nič vlaganji. V taki situaciji so seveda prihranki varčevalcev izgubili svojo funkcijo in obtičali kot neizkoriščena sredstva na kontih bank. Iz procesa dela bank so izginile razvojne ambicije, nadomestilo jih je vsaj šestnajst digitalnih možnosti za opravljanje plačilnega prometa.

Varčevalci smo se zatekli k gospodarskim družbam in kupovali delnice, toda tudi tukaj je cel kup tujih kupcev pokupilo razvrednoteno premoženje iz katerega niso sposobni iztržiti niti centa. Seveda so tudi izjeme, toda delnice teh izjem postajajo izjemno iskane in zato vedno dražje. Lep začetek poslovanja Ljubljanske borze so uničili požrešni borzni strokovnjaki vseh vrst, da jih je morala policija iskati po celem svetu, bilo bi vseeno, če jih tudi ne bi našla, saj ni do sedaj še nihče terjal njihovo odgovornost, celo več, eden »največjih borznih strokovnjakov« je danes lastnik pol Slovenije, diktira usodo slovenske naftne družbe in še marsikoga, čez noč se pozabljajo njegove zblode.

Skladi zavarovalnic in njim podobnih organizacij so lepo cveteli in bi se verjetno obdržali, če se ne bi hlastalo po premoženju Kapitalskega sklada in če bi znali ohraniti skupnosti naklonjeno borzo. Ne eno ne druge ni ratalo in naši v sklade vloženi prihranki so končali v rokah lastnikov teh skladov ter borznih mešetarjev. Za Galileja mi je še vedno žal.

Zdaj nam sporočajo v Delu, da lahko pričakujemo izdajo ljudskih obveznic za kar se v javnosti izkazuje interes. Posoditi državi je le nekaj drugega kot imeti denar pri madžarski banki ali ameriških skladih. Lahko bi s tem kaj pametnega ratalo, če ne bodo spet prevladovali »višji interesi« med katerimi bi lahko bile tudi naravne katastrofe sodeč po cenitvah županov.

Pri udeležbi naših prihrankov v državnih projektih bo odločilno naše zaupanje v ljudi, ki jih volimo v organe upravljanja s proračuni. Ostajam zaskrbljena!

Boste vlagali v ljudske obveznice?

Srčnost mesta, 5. november 2023

V naši prestolnici divja vojna za Rog. Lastniki v prenovljenem Rogu slavijo obnovo tovarne Rog kot uspeh in novo pridobitev mesta, ki bo pridobilo na ugledu, najemninah in nakupih stanovanj okoli njega. Nekdanji avtonomni prebivalci Roga pa pred praznično razsvetljenimi oknih objekta protestirajo, ker so jim uničili prejšnji ambient in ker obnovljeni prostori ne ustrezajo njihovim potrebam in možnostim pred obnovo. Glavna stratega boja sta župan prestolnice in predstavnik avtonomne nekdanje skupnosti. Vsi, ki to vojno spremljamo, smo v dilemi pa tudi zagati, saj ne moremo reči, da obnova ni bila potrebna pa tudi ne, da avtonomna nekdanja skupnost ni ostala brez pribežališča. In pravo besedo ob pravem času je spet našel odgovorni urednik Mladine ko pravi, da mesto ni samo turizem in biznis, pokazati mora s svojimi dejanji tudi srčnost in empatijo do tistih, ki še niso našli svoje prihodnosti, ki so jim potrebni trenutki naklonjenosti neglede na ceno, primeren delavni prostor kljub vprašljivemu ustvarjanju, nekoliko upanja če bežijo pred vojno ali drugimi strahotami tega sveta, in jim je v prestolnici nad vse dobrodošla prijaznost, sendvič in postelja. Res je, vsako mesto mora biti tudi srčno!

Ob takih prilikah kot je Rog, se stari nehote spominjamo pomanjkanja stanovanj in stanovanjskih prostorov po vojni v mestih kjer je nastajala industrija. Ljudje so se namestili v vsak kotiček, stiske so bile strašne. V stanovanjski komisiji smo imeli vedno mnogo več prošenj kot smo jih bili sposobni rešiti toda tako vodstvo kot organi upravljanja so smatrali za svojo dolžnost, da za svoje delavce poskrbijo kar se da dobro. Kakšno podjetje pa smo, če ne moremo poskrbeti za svoje ljudi, pa smo stisnili »zadnji sold« za pet člansko družino, da se je rešila kleti. Podobno je bilo naše obnašanje do vrtcev, socialnih ustanov, razvijanja socialne in zdravstvene dejavnosti znotraj podjetja da o prizadevanjih za razvoj šolstva sploh ne govorim.

Potrebno je bilo samo nekaj obljub in sistem srčnosti se je porušil. Že v prvem sklicu občinskih svetnikov se je govorilo o materinskem domu in varni hiši. Super, da nisem več otrok, sicer bi zagotovo pristala v eni od na novo ustanovljenih verskih institucij. Ogledala sem si kot svetnica tako materinski dom kot varno hiši, pri ustanovitvi te zadnje celo sodelovala kot prostovoljka, takoj po ustanovitvi so bile zasedene, pozneje o njihovi usodi ne vem ničesar. Izučilo me je kako praktično deluje privatna lastnina ker sem sicer pred tem poznala le iz knjig. Pozneje me je še veliko stvari presenečalo, predvsem lahkotnost s katero so ljudje sprejemali brezposelnost, vsak dan bolj čudno obnašanje funkcionarjev do upravljanja proračuna, še vedno se nisem sprijaznila, da nimamo več bank, ki bi bogatile prihranke in nikakor ne razumem zakaj privatna lastnina ne bi mogla sodelovati pri zadovoljevanju skupnih potreb naše družbe pri čemer mislimo le na lastnika neke graščine ali obrtnika medtem ko je delniška družba spet tista, ki deli dobrote nekdanje družbene ureditve. Gledamo seveda vsak po svoje na nove lastniške odnose, sama sem prepričana, da tisti z veliko premoženja morajo ustvarjati mnogo več kot to počno danes sicer jim je premoženje pobrati, ker iz njega nič ne ustvarijo in ne prispevajo premoženju primeren delež davkov za skupne potrebe, čeprav jih koristijo.

Danes je srčnost bolj stvar civilne družbe kot pa političnih institucij in njihovih mest. Vsak župan ima svoje načrte, lotevajo se primarno projektov za katere so ocenili, da jim bodo prav prišli pri volitvah in zadnje, kar bi od njih pričakovali je prav srčnost, torej skrb, da bi imeli delovne pogoje vsi tudi tisti, ki se delati šele učijo, skrb, da bi ljudje v stiski našli prostor za počitek, če so od nekod pribežali in jim zdaj pogoje določajo kriminalne organizacije.

Ne vem, kako moje mesto skrbi za srčnost, bi pa rada vedela, po potrebi tudi pomagala po svojih možnostih. Vem pa, da smo imeli priliko pokazati svojo srčnost pri izselitvi skvoterjev iz Narodnega doma. Čudi me, da kljub množici emigrantov, ki baje potujejo preko mesta, o tem ni nič znanega.

Kaj pa vi menite o srčnosti svojega mesta?

Bralna značka – ne pozabite, 4. novembra 2023

Drage bralke in spoštovani bralci, spet smo povabljeni k branju čudovitih knjig za Bralno značko za odrasle. K branju nas vabi naša Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu (SIKNM).

Letošnja tema je Okolje. Tema je podprta z izjavo Grete Thunberg: »vsi imamo izbiro. Ustvarimo lahko preobrazbo, ki bo obvarovala življenjske pogoje in jih ohranila za prihodnje rodove, ali pa nadaljujemo tako kot zdaj in nam spodleti. Moramo se odločiti«. Izbrali so 70 knjig na to temo v pretežnem delu iz tuje literature, med domačo pa je knjiga Jožeta Dularja Krka umira, Bogatajeve knjigo Planet, ki ne raste, delo Dolenjca Kako dolg je čas, Vrščajeva Na klancu in druge.

Izbor knjig je zelo pester, zajema naravoslovna dela, fantazijo, politiko okolja, problematiko svetovnega dogovarjanja, brez izhodnega stanja nekaterih narodov pa tudi osebna doživetja v naravi, poezijo in druge zanimive teme. Osebno sem se nameni spoznati Alexandra von Humboldta, naravoslovca in raziskovalca, ki je že v 17 stoletju povezoval vedo o rastlinju z geografijo, spremenil takratno razumevanje narave, znanosti in evolucijske teorije predvsem z idejo o naravi kot kompleksnem ter medsebojno urejenem in povezanem sistemu. Če bom zmogla se bom lotila še spoznanj indijskih ekologov, predvsem Vandane Shiva, ki se poglablja v probleme krepitve moči velikih korporacij in njihovega obvladovanja svetovnega trga semen, kar tudi naši domači strokovnjaki odpirajo kot nesprejemljiv trend.

Poglejte na splet in izberite vsaj 5 knjig. Če se jih boste uspeli izposoditi v knjižnici boste dobili tudi vprašanja, na katera je potrebno po prebrani knjigi napisati odgovor in ga do 5. januarja posredovati knjižnici. Če pa boste knjigo iskali v drugih knjižnicah zaprosite omenjeno za vprašanja, ki vam jih bodo posredovali po elektronski pošti.

Bralna značka za odrasle ni samo branje odraslih pač pa je tudi zgled mladim, kako se je potrebno in nujno poglobiti v resno banje, spoznati pravo težavo o okolju in se odločiti za nadaljnjo pot, po kateri bo vsak od nas kot posameznik hodil v prihodnje in s tem ohranjal zdravo, ustvarjalno in optimistično realnost. Ko bo vaš mladenič ali mladenka povedala, da vse to že ve iz pametnega telefona in zato knjig ne bo brala zaprosite, da vam pove kako konkretno bo ustvarjala razmere za sicer njeno dobro razmišljanje; se bo odpovedala tržni ponudbi svojega znanja, se zadovoljila z mesom na krožniku le v nedeljo, bo odklanjala prijatelje, ki uničevanjem narave veliko zaslužijo,… komur bo zmanjkalo konkretnosti, ga napotite na dobro knjigo, se z njim pogovarjajte in ga prijazno vabite v vrste varuhov narave. Nobene prisile, mladi morajo sami spoznati, čemu se bodo odpovedovali kot Greta, kaj pa hočejo v svojem življenju uporabljati neglede na okolje.

Odnos do okolja se ne da ukazati, nastajati mora postopoma in na podlagi zanesljivih spoznanj. Dileme se odpravljajo s pomočjo spoznaj, odločitve pa na podlagi znanja in vedenja o svojem poslanstvu, poklicu in pripravljenosti odpovedovanju v korist skupnosti. Narava je skupno dobro in ga posameznik ne more prikrojevati svojim željam ali potrebam.

Poznate bralno značko za odrasle?

Kritika in kritiziranje, 3. november 2023.

Pogosto sem zaskrbljena nad temi blogi predvsem zato, ker kritiziram razmere, dejanja ali ljudi na podlagi parcialnih dejstev in ne da bi studiozno obdelovala problematiko ali posamezen problem. Ko prebiram ali poslušam zapise v medijih dobivam občutek, da me morebitni bralci mojih blogov uvrščajo med kritizerje kar pa v nobenem primeru ne bi želela pristati. Sem pristaš dejstev in če ta spregovorijo je prostor samo za kritiko. O tem se sicer vedno manj piše, če pa se že, je običajno dan poudarek kriterijem po katerih je strokovno možna kar se da objektivna ocena ali celo osebna ali družbena vrednost nekega pojava. Kar sem lahko razbrala iz meni dostopne in razumljive literature pa so za oblikovanje kritičnega mnenja potrebna posebna akademsko pridobljena znanja, dopolnjena s specifičnimi izkušnjami saj verjetno kritik neke umetniške stvaritve težko ali pa sploh ne zmore kritičnega mnenja na primer o etičnosti ravnanja neke gospodarske tvorbe.

Kadar pišem o morebitnih slabostih ali zli dejanjih v naši družbi se običajno zatečem k analizi stanja, ki je privedlo do nekega negativnega pojava. Analitični pogled iz različnih zornih kotov na problem mnogokrat zadostuje, da nakažem njegovo škodljivost ali jo celo primerjam z poznavanjem variante, ki bi omogočila primernejše odločanje. Menim pa, da je za družbo in posameznike škodljivo, če se njihovim prednostim in slabostim samo prikimava ali hvalisa, saj v tem primeru ne pridobivajo objektivne, iz vseh zornih kotov osvetljene pohvale ali kritike. Misel me navdaja na nujo, da o slabostih pojavov v družbi ali posamezne osebe izrekamo mnenje tako laiki kot kompetentni kritiki in na ta način sporočamo povzročitelju slabosti kje in v čem mora izboljšati kakovost svojega odločanja in delovanja.

Zakaj je strokovna kritika in ocenjevanje sploh potrebno, saj po reklamnih in promocijskih poročilih vzgajamo zadovoljnega potrošnika, ki v družbi lahko dobi za denar vse in samo najboljše. Najboljše izdelke, najboljše glasbene predstave, najboljše športne prireditve, … gre torej v vsakdanjem življenju za ocenjevanje kakovosti vsega, kar lahko kupimo na trgu po ceni, ki smo jo pripravljeni plačati. Vpogled v tržno ponudbo pa ni najlepši. Poglejmo samo grobo filmsko ponudbo polno samega streljanja, kriminala in seksa. Verjetno smo si enotni, da je tako stanje nujno kritično oceniti tako na vsebinskem kot na kupoprodajnem področju in na podlagi ocene škodljivosti preprečiti nadaljevanje sedanjega stanja v prihodnje. Kritična presoja katere koli tržne ponudbe je več kot potrebna, če dobivamo škodljivi korenček že v šolsko prehrano, škodljive slive na stojnicah, obleke za enkratno uporabo, ki pretirano obremenjujejo odpadke, lepo embalirane pijače, sladkarije, prehranske dodatke,… ne bom več naštevala, poudarjam le, da se brez kritične obravnave ne moremo izogibati zdravstvenim in družbenim problemom časa na nobenem področju našega življenja. Kritična presoja je tudi gradnik ugleda tržne ponudbe podjetnika, pridelovalca, kulturnika, športnika, zdravnika, vsakega od nas. Ugledni kmet ne bo ponujal strupenega korenčka ali problematičnih sliv, kulturna institucija, ki skrbno in dolgoročno varuje svoj ugled, bo občinstvu ponujala le umetnike in predstave po presoji kompetentne strokovne kritike in v knjižni založbi ne bo knjig z osemsto ali več strani med katerimi je kar tretjina namenjena popisu uporabljene literature ter zahvalam.

Ja, kritična misel in kritična presoja nam bosta čvrsta opora pri nastajanju prijaznega sožitja človeka z naravo.

Kako pa boste vi doma poskrbeli za kakovost presoje svojih odločitev?

Zdravje gospodarskih družb, 2. november 2023

Ni državljana, ki ga ne bi zanimalo »zdravje« naših gospodarskih družb z vključno samostojnimi podjetniki, mini podjetji, obrtniki in vsemi zavodi, ki nastopajo na trgu neglede na njihovo lastništvo. Včasih smo to zanimivo zdravje ugotavljali po periodičnih in zaključnih računih katerih kakovost je bila vedno predhodno strokovno preverjena. Merilo uspešnosti je bila dodana vrednost, to je tista, ki pred vložitvijo dela še ni obstajala.

Danes je merilo uspešnosti gospodarstva bruto domači proizvod (BDP), ki ga povečujejo ustvarjene in zmanjšujejo porabljene zaloge. Pooblaščena institucija za interpretiranje pokazatelja gibanja BDP je uradno opozorila, da bo letos v primerjavi s preteklim letom DBP narastel samo za 2,5% kar bi nas uvrstilo med najslabša gospodarstva držav EU. Pa to ne bi bilo najhuje, predvideni rasti bi se morala prilagoditi fiskalna politika države in za skupne potrebe naroda zmanjšati sredstva kar za 2 milijardi EUR. Ni se torej čuditi, da tako podjetniki kot porabniki proračunov preverjajo uradne napovedi in si vsak v svoji dejavnosti iščejo ustreznejše prodajne pogoje. Končno smo vsi zainteresirani za objektivno informacijo o gospodarskem položaju, saj nenehno poslušamo pritožbe zlasti podjetnikov in njihove zbornice o visokih davkih in dajatvah, pa o krčenju izmenjave z nemškim gospodarstvom, pa o zastojih v razvoju, da o baje že uničenem zdravstvu sploh ne govorim. Istočasno pa se vztrajno ponavljajo informacije o polni zaposlenosti in deficitu ponudbe delojemalcev, bogati se ponudba samooskrbe, naraščajo dobički gospodarstva, bank, naložbenikov, rastejo tržne cene in še bi lahko naštevala.

Kaj se torej v resnici dogaja nam mediji ne poročajo ali pa poročajo tako, da jih slabo razumemo. Eden od priznanih analitikov slovenskih gospodarskih razmer, tudi sam podjetnik na primer ugotavlja, da zaradi znižanosti BDP še vedno ostajamo v EU med uspešnejšimi članicami ker letošnja potrošnja in izvoz z doma vloženim delom, rasteta hitreje kot lansko leto, ljudje pa smo potrošili manj uvoženega blaga.

Pozitivni trendi v potrošnji izdelkov in storitev z vloženim domačim delom povečuje optimizem in spodbuja ljudi da varčujejo, oblikujejo rezerve in se prilagajajo ustreznejšemu življenju z naravo ali kot se je zapisalo Repovžu: »danes ta problem prebivalce zanima, zanima jih tudi razvoj. In zato lahko zapišemo – prelom v javnosti se je zgodil«

Kar prelepo se sliši, da bi bilo res, da bi ustvarjalno in z veliko dobre volje sprejemali kritiko in poskušali vračati naravi kar smo ji preveč odvzeli v preteklosti. Veselimo se porasta doma proizvedeni izdelkov in opravljenih storitev ne samo hrane tudi vsega drugega kar človek potrebuje za ustvarjalno delo in blagostanje. »Reševanj sveta se je začelo že zdavnaj in razlogov za upanje je veliko več, kot večina misli« nam sporoča Ullrich Fichtner, ki vidi v ukrepih Združenih narodov močno oporo za zaščito zemlje, ker se krepijo raziskovalne dejavnosti, nastajajo nove možnosti zaposlovanja in dobivamo vedno boljša digitalna orodja.

Ne rečem, da je to zasluga posameznikov ali organov, godi pa mi, da je sprememba našega ravnanja spoznanje nas vseh brez kakršne koli represije. In v tem vidim uspeh tudi naših elit kljub temu, da so v stalnem bojnem stanju.

Kako pa vi ocenjujete uspešnost našega gospodarstva?

Ostajajo z nami, 1. november 2023

Dolgo že obiskujem svoje drage, s katerimi ne morem več klepetati, kateri me ne morejo več karati in katerim dolgujem zahvalo za svojo ne pretežko življenjsko pot. Med njimi je veliko brez kompromisnih pobudnikov in varuhov mojih zamisli in dejanj, kritikov razmer v katerih so se naša dejanja udejanjala in iskalcev ustreznejših rešitev pa tudi manj ustreznejših posegov v usodo drugih z dolgoročnimi posledicami.

Močan pečat mojemu razmišljanju so podali očetovi starši in njihova družina – moje tetke in strici. Stari starši so otroke vzgajali ob delu, delati smo morali vse kar so počeli odrasli s to razliko, da smo imeli otrokom prilagojena orodja in da smo sodelovali le pri odločitvah kako bomo opravili naloženo delo. Štiri tetke so bile štiri šole pobožnosti, ljubezni, iskanja in gospodarjenja. Strici so bili vzor v obdelavi lesa, čevljarstvu, krojaštvu, kmetovanju, vinogradništvu, prekupčevanju in politiki. Ko se sprehodim ob njihovih grobovih se pred menoj prikazujejo prizori iz našega življenja, slišim besede in cele stavke njihovih priporočil, opozoril, graje in hvale. Glasovi se spreminjajo v ubrano petje ljudskih pesmi ob slavnostnih dogodkih. Seveda, tudi jok tetke, ki je postala vdova je še vedno slišen, da ne omenjam družinske tuge ob odhodu v večnost najljubše tetke in staršev. Sama se moram podati mednje, da jim zmorem dopovedati, kaj smo lahko ohranili od njihovih vrednot in katere je nemilostno povozil čas.

Moji starši so tudi zdaj, ko so v grobu, bolj tihi, ne udarjajo kot zvon v moji glavi in zdi se mi, da še naprej razmišljajo o svojih nikoli izpolnjenih željah. Vlečem za seboj pregrado med njimi in menoj, katere nismo nikoli prestopili, morda se je odprlo malo več prizadevanja nas ob poslušanju koncerta pevskega zbora v katerem je oče pel, zbližanje z mamo je uspelo le pri gledaliških predstavah in knjigah, moj očim Milan je živel v svetu elektrike in očetova nova družina ne pozna vrednot, ki so mi svete.

Grobovi mojih sopotnikov so zgovornejši. Večini se nasmehnem ob spominu na vragolije, ki smo jih počeli skupaj, predvsem pa ob spominu kako smo iz nič gradili multinacionalko, oskrbovali zaposlene s stanovanji, se nenehno učili ter razvijali bratstvo in edinstvo. Ko zapuščam njihovo zadnje počivališče običajno zdrkne ogromna solza po mojem licu in zaslišim njihovo vabilo da se jim pridružim. Ko malo poklepetam s tistimi iz gimnazijskih in fakultetnih let, se skotali obvezno več solza, ne zadržim jih, ker je bilo naše skupno delo res prijetno, uspešno, polno doživetij, … omogočili pa so ga nekdanji raztrganci, pošteni povojni humanisti in komunisti, starejši ljudje z ideali in smislom za pridobitev naše naklonjenosti. Polagam kamenčke »Mislim na vas«, tam pa tam prižgem kakšno svečko, predvsem pa razmišljam kaj bi priporočili današnjim elitam kot zdravilo za preprečevanje nenehnih sporov, nelagodij, hudobij in podobnih sitnosti.

Čustva, spomini, želje, žalovanje, … vse se ob Dnevu mrtvih povezuje in dela dan zanimiv ter poučen kljub trenutkom, ko prevladuje žalost. Ob grobovih srečujem svoje sestrične in bratrance, njihove otroke in vnuke, cele rodove, ki danes upravljajo svet po svojih merilih in vrednotah. Vsakemu posebej se posvetim, ne motijo me njihove različnosti, ocenjujem svojo rodovno skupnost kot tipično predstavnico moderne dobe – se pravi šport, glasba, tablica/pametni telefon, delo, umetna inteligenca, morje in tako naprej. Grobovi kot meje izginjajo, tisti po grobovih ostajajo z nami!

Kako pa vi doživljate Dan mrtvih?

Misel, zaupanje, veroizpoved, 31. oktobra 2023

Na današnji dan ohranjamo spomin na Protestantizem, ki je nam Slovencem podaril pisavo, knjigo in svobodomiselnost. Njegov pripadnik Primož Trubar je s pomočjo Turjaške gospode študiral na Nemškem in tam razvil osnove knjižne slovenščine. Lepšega darila Slovenci še nismo prejeli.

Leta 1994 je bilo ustanovljeno Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar iz spoznanj o pomenu protestantov za oblikovanje, obstoj in obstanek slovenskega naroda. Združuje somišljenike, ne glede na njihova verska, svetovnonazorska ali politična prepričanja, in ima podružnice na Rašici, v Murski Soboti, Krškem in Mariboru. Prizadeva si za kar najtemeljitejše in vsestransko seznanjanje slovenske družbe z vsebino in pomenom protestantskih dosežkov ter za ohranjanje tega pomembnega dela zgodovinskega spomina. Sodeluje pri javnih manifestacijah, zlasti ob dnevu reformacije in spodbuja znanstveno preučevanje slovenskega protestantizma. V Trubarjevi hiši literature v Ljubljani prireja redna mesečna predavanja, v Murski Soboti pa organizira vsakoletno likovno kolonijo. V sodelovanju z Univerzo na Primorskem izdaja znanstveno revijo z naslovom Stati inu obstati ter društveno glasilo Lubi Slovenci. Daje predloge za poimenovanje javnih ustanov, ulic in podobnega po uglednih slovenskih protestantih ter navezuje stike s sorodnimi organizacijami in prizadevanji doma in v tujini. Predvsem po zaslugi tega društva je danes jasno, da slovenski protestantizem ni imel večjih cerkvenih ambicij temveč željo, da pride do ljudi prava krščanska vera. Ustvarjanje knjižnega jezika in pisanje v jeziku svojega ljudstva je bila skrb protestantov za ljudi a tudi zavesti, pripadnosti in rodoljubnega ponosa. Trubar in njegovi protestanti so bili duhovni vodje slovenskega naroda, ki so poskrbeli za 56 knjig v slovenščini, opozarjali vladajoče na njihove obveznosti pri širjenju uporabne knjižne slovenščine kar je pomembno za človekovo pokončnost in neomajnost.

Primož Trubar z Abecednikom in Katekizmom, Adam Bohorič s slovnico Zimske urice in Jurij Dalmatin s prevodom Svetega pisma so naše prednike pred 500 leto oborožili z vedenjem o pravi veri in z osnovnim znanjem, za katerega naj vladajoči poskrbijo, da se bo poučeval po vsej deželi in bo pripomogel k pokončnosti ter neomajnosti Slovencev.

Trubarjeva domačija ima več objektov, ki so danes obnovljeni in na ogled; hiša, mlin, žaga, skedenj in kozolec. V Trubarjevi čitalnici so njegova dela in dela sodelavcev. Domačija je odprta za kulturne dogodke z vključno aktualnimi razgovori in knjižnimi predstavitvami. Na eni od teh je bila Zdravljica neformalno proglašena za himno Slovenije (M: Kmecl). Sicer pa je domačija vpisan v nesnovno dediščino Unesca.

Na današnji praznik Dan reformacije 31. oktobra ohranjamo pomemben zgodovinski spomin na začetek naše sodobne kulturne in druge zgodovine in kot začetek našega tiskanega slovstva je v svojem slavnostnem govoru na slovesnosti v Lendavi poudarila tudi predsednica države. V svojem spodbudnem govoru je lepo opisala vlogo in pomen kulture nekoč in danes za prepoznavnost slovenskega naroda v svetu, ki nas je z začudenjem in zanimanjem sprejel tudi na svetovnem knjižnem sejmu letos v Frankfurtu. Moč kulture je neomajna in večna, večna borka za narodov blagor v prvih bojnih vrstah!

Ste poslušali predsednico?

Obisk pri očetu, 30. oktober 2023

Oče mojega sina je pokojni že štiri desetletja in vendar v vseh teh letih romamo na njegov oddaljeni grob na lepo urejenem pokopališču. Prva leta po njegovem odhodu, ko sva bila s sinom še sama, sva odšla na očetov grob kadar so se dogodili izjemni dogodki kot so matura, fakultetna diploma, očetov rojstni dan. Ko je sin ustvaril svojo družin mu je ob grobu predstavil svojo izvoljenko, ob rojstvu otrok pa njegova vnučka. Zdaj gre sin k očetu okoli Dneva mrtvih, vsako leto in izjemno spoštujem to njegovo dejanje. Včasih ga spremlja vsa družina, največkrat pa vnuka, ki sta zdaj že kot odrasla človeka.

Sinovo otroštvo je bilo močno navezano na očeta, ki je imel rad otroke. Večkrat je sina skupaj s prijatelji odpeljal v kakšen lokal z izjemno hrano ali pa samo na vožnjo z njegovim, običajno velikim avtomobilom. V avtu se je običajno pelo ali vsak smejalo, včasih pa tudi jokalo saj so bile nekatere vožnje vse prej kot primerne za majhne otroke. Kamor se je oče pripeljal, sam, z nama ali v družbi mojih, je postalo živahno in očitno je to sinu imponiralo, zapomnil si je te obiske do današnjega dne.

Oče je bil borec Gubčeve brigade, rad se je spominjal partizanskih časov vendar vedno samo iz vesele strani kot na primer kako so peli pri polnočnici na koru ene od vaških cerkva, kako so bežali če ni bilo šans da bi bitko dobili, kako je koga pretental in podobne dogodivščine, ki nam jih je večkrat povedal in so se nam zapisale v spomin. Soborce in druge znance je rad obiskoval, se z njimi šalil in od njih zadovoljen odhajal. Tudi številne sorodnike je obiskoval, še posebno tiste na Štajerskem, vedno je komu urejal zaposlitev, včasih za šalo, največkrat pa zares. Tudi napil se je in z avtomobilom pristal v kakšnem jarku. Res nam ni bilo dolgčas nikoli, res pa je tudi, da so nam njegove vragolije pobrale veliko časa potrebnega pri mojem delu in v sinovi šoli. Včasih se nismo uskladili pa je bilo zato tudi kdaj kaj narobe , kar pa smo običajno pozabili. Ko je oče zbolel ga je sin redno obiskoval in najbrž mu pri tem ni bilo lahko. Skratka ne najdem razlike med nami in drugimi družinami.

Žal pa sinov oče ni prenašal sina iz prvega zakona, ki je bil že odrastel, študiral je na Akademiji za gledališče, bil poročen in oče dveh hčera. Zakaj ni zmogel potrebne empatije se ni dalo odkriti, po moji oceni pa sta si bila po značaju zelo blizu kar je lahko povzročalo nervozo. S sinom sva njega in njegovo družino z veseljem sprejemala in smo še vedno veseli medsebojnega druženja.

Kakor koli že, očeta že dolgo ni, sinova sta prijatelja neglede, da eden ne obiskuje njegovega groba, oba imata otroke, moj sin dva fanta in njegov brat dve hčerki, obe živita v Ameriki in se le z eno srečujemo vsako leto. Če bi oče živel, bi bil obeh družin izjemno vesel, kitil bi se pred ljudmi z njima in vsakega posebej večkrat obiskal. Po značaju mu ni podoben nihče razen njegovega prvega sina.

Preteklo nedeljo smo spet romali k očetu. V lepem sončnem dnevu smo prižgali svečko, položili leseno svečko in »z njim« malo pokramljali. Kot da med nami ni groba.

Obiskujete svoje pokojne?

Arhitekturni presežki mesta, 29. oktober 2023

Mojo pozornost je spodbudila novica v Novem mediju, da je stroka letos nagradila kar štiri projekte v okolici našega mesta kot arhitekturne presežke. Kako lepo se to sliši in kakšno veliko priznanje v času, ko se po božje častijo gradnje betonskih in steklenih »elitnih« palač po 10.000 EUR za 1 m2. Obiščem Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije, ki presežke beleži, jih ocenjuje in vsako leto izbira ter nagrajuje najboljše. Namen podelitve priznanj je promovirati kakovostno arhitekturo in ureditve odprtega prostora v širši javnosti ter dvigati zavest o kulturni in ustvarjalni razsežnosti projektiranja in prostorskega načrtovanja. Priznanja prejmejo projekti, ki ustvarjajo kvalitetni prispevek h grajenju lokalnega okolja.

Kakovostne arhitekturne zamisli, ki se izrazijo že v prostorskih načrtih kot tudi ustrezna izvedba objektov ustvarjajo nov potencial kulturnega ustvarjanja v okolici mojega mesta. Nagrade in celo nominacije za nagrado Mies van der Rohe, so osnova za promocijo nagrajenih rešitev na svetovnem trgu, ki posledično povečuje naročila po arhitekturnih storitvah in gradbenih posebnostih. Pričakovati torej je, da se s predajo projektov v uporabo pričnejo promocije njihovih kakovosti v strokovni in podjetniški publicistiki z namenom pridobivanja novih naročil za projektiranje in načrtovanje kot tudi za izvedbo del na zahtevnejših trgih. Pričakovati je tudi, da bomo dobili kakovostno strokovno in turistično literaturo o nagrajenih arhitekturnih presežkih z namenom, da spodbudimo strokovna srečanja in z njimi vplivamo na vedno ustreznejše zamisli o urejanju prostora vsaj v državi in v EU. Turistična promocija bo šla svojo pot glede na razmere v katerih deluje med tem ko je strokovna obravnava in promocija od nje neodvisna in jo je, sodeč po prispevkih arhitektov v javnih publikacijah, nujno spodbujati k izboljševanju tako rabe prostora kot posegov v prostor. Pri tem gre za ohranjanje pozitivnega ustvarjalnega vzdušja med načrtovalci urejanja prostora, arhitekturnimi in krajinskimi rešitvami posegov v prostor kot tudi za dolgoročne pravice in obveznosti sodelujočih pri promoviranju in izvajanju storitev avtorjev in izvajalcev. Je še kaj boljšega kot nenehno nadaljevanje vezanih poslov med avtorji in izvajalci kar povečuje kakovostne zaposlitvene možnosti in na široko odpira vrata inovativnim novostim.

Poleg profesionalnih institucij in turističnih dejavnosti pa je arhitekturne presežke mesta možno uporabiti kot prebivalstvu naklonjeno okolje v katerem si je dobro urediti svoj dom. Mesta z optimalnim obsegom prebivalstva imajo večje možnosti racionalno organizirati mesto tvorne dejavnosti kot so komunalne storitve, prevozi in podobna infrastruktura. Optimalno organizirana mesta se bogatijo z visokošolskimi zavodi in njihovimi raziskavami, širijo mestni javni prostor, si zagotavljajo enakopraven položaj znanja in kulture s prestolnicami in se intenzivno vključujejo v reševanje problematike mest. Položaj lokalnih metropol v državi kot v družbi ne nastaja sam po sebi pač pa ga je nujno ščititi, vzdrževati in dolgoročno načrtovati na vseh področjih življenja in dela, še zlasti na področju financ, analitike in načrtovanja. Za nastajanje mestnega prestiža pa so potrebni presežki, ki jih je v našem mestu kar precej in prav bi bilo, da jim namenimo več pozornosti kot so jih bili deležni doslej. Mesto s svojim zaledjem je živ organizem, ki potrebuje nenehno nego in pozornost, da se ne spreminja v zapuščeno dvorišče temveč zagotavlja živahno prilagajanje razmeram časa ter tako ostaja večno mlado!

Poznate arhitekturne presežke svojega mesta?

Poezija in mi, 28. marec 2023

Prvi pomladanski dan je tudi Svetovni dan poezije o čemer sem pisala blog že lansko leto, zdi se mi pa prav, da se o poeziji večkrat pogovarjamo, ker blagodejno vpliva na naše razpoloženje in nas iz vsakdanjih razmer usmerja v drugačno, čustveno doživljanje sveta, dela in družine.



Že vsaj pred pol stoletja so prišle na trg prve knjige raziskovalcev o čustvih in njihovih vplivih na naše odločitve na delu in doma. Spomnim se dveh piscev, ki sta mi dala misliti prav iz reka »če imaš nekaj rad, boš to razvijal, obnavljal, širil med ljudmi«. Dokazovala sta, da je izhodišče dobrega gospodarjenja ljubezen, to je tisto čustvo, ki ga zaznamo ob prvem poljubu drage osebe in ki je usodna za naše življenje ter prihodnost. V različno sestavljenih skupinah kot so bili Kolegiji direktorjev, Forum odličnosti in mojstrstva, Društvo ekonomistov, organizacije raziskovalcev in druge, smo iskali načine, kako bi morali delovati in poslovati, da bi najplemenitejša čustva zaposlenih prevladovala pri pripravah naložbenih projektov, pri vzdrževanju kakovosti vsakodnevnih opravil in pri zagotavljanju ugleda svojega dela v poslovnih povezavah z sodelujočimi institucijami. Pozneje smo imeli priliko prebirati še veliko objavljenih spoznanj o vplivu čustev na poslovanje in zato nenehno dopolnjevali metode za spodbujanje kakovosti dela ter odličnosti.



Poezija kot sestavni del kulture naroda, je bila vedno pokazatelj težav in radosti v našem življenju. Ni bilo gibanja naroda ne da bi ga spremljala poezija, pesem in glasba. Ko še nismo bili organizirani kot narod, se je naša kultura ohranjala s pesmijo, pesniki in drugi literati so svet 1848 opozorili na Slovence, stoletna prizadevanja za priznanje naroda je zaključila partizanska vojska s poezijo ob kateri ti zastaja dih pripoveduje Miklavž Komelj, pojejo v Kombinatu in poudarjajo strokovnjaki v letu Kajuha. Pomembni gospodarski podvigi se imajo zahvaliti navdihu poetov, vizionarjev prihodnosti, ki jo neumorno in večno iščejo, včeraj Lainšček, Pavček, Lili, danes udeleženci Ljubljanskega pesniškega maratona. In pesnik oblikuje svoj pogled na prihodnost samo s svojimi čustvi, brez premoženja in kreditov. In njihova poezija nas razneži, naredi dobre, uporne, bojevite, pač prilagojene ideji prihodnosti v duši poeta.



Možno pa je poezijo smatrati za sokrivo, če narod kot celota nima skupnega cilja ali ga ne uresničuje tako kot je zapisal v svoj temeljni akt. Nekoč je bil skupni cilj ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo, danes pa so to temeljne človekove pravice in svoboščine. Poeti so eni od tistih ustvarjalcev, ki narodu nakazujejo vizijo prihodnosti, opozarjajo na skrb za njeno uresničevanje in kot »Apel podobo na ogled postavi«*, postavijo oni ogledalo narodu, da svojo dejanja prilagaja ciljem.



»Veš, poet, svoj dolg!/ Nimaš nič besed?/ Kaj zagrinjaš se v molk!/ Vrzi pesem v svet,/pesem za današnjo rabo;/ vsi jo bomo povzeli za tabo.**



*France Prešeren

** Oton Župančič

Ste ljubitelj poezije?}

Tarča, 27. oktober 2023

Tale blog pišem po intuicije sinočnje oddaje Tarča, ki jo nisem mogla gledati in poslušati do konca. Tako po vsebini kot po vprašanjih voditeljice in odgovorih vedno istih govorcev iz istih strank je bila popolnoma nepotrebna, ni nam povedala nič, kar ne bi že neštetokrat slišali, pa če tudi bi kaj novega podali, bi bilo zaradi deplasiranosti izbranih tem nekoristno za državo oziroma državljane Slovenije. Najbolj pa me je razžalostilo, da naša elitna oddaja o družbenih vprašanjih kot je Tarča, ni slišala in bila pozorna na »budnico«, ki jo je Slovenija posredovala intelektualcem sveta in Evropi, na » najboljše ambasadorje Slovenije« po katerih se oblikuje odnos sveta do Slovenije, na nestrinjanje z zunanjo politiko EU, ki se je skupaj z nami pridružila ZDA in podprla izraelsko početje, da ne omenjam odhoda od pogajanj enostranskih pogajalcev o spremembi zakona o delovnih razmerij in še mnogo, za nas pomembnih stvari.

Nad vse koristno je, da je kljub nemogočim razmeram v katerih je kar nekaj let delovala, RTV SLO oblikovala profesionalno raziskovalno novinarsko srenjo in usposobila sistem njenega delovanja. Kar nekaj oddaj je bilo izjemnih in se zanje lahko samo zahvalimo ekipam ki so jih oblikovale in podale. Vendar se v mojem okolju vse pogosteje pojavljajo ocene, da Tarča ne izbira več pravih tem, vsebin, ki so za ljudi in državo bistvenega pomena in prav gotovo je na primer knjižni sejem ne samo kulturni dogodek, pač pa sporočilo Slovenije, da s poezijo in filozofijo sledimo svetovnim trendom duhovnega napredka, ki pozitivno vpliva na celotno produkcijo in vstopa na svetovne trge z kakovostnimi izdelki izdelanimi s spoštovanjem do dela vseh, ki so omogočili njegov nastanek. Bilo bi spodbudno, da ne rečem prijetno, za naš narod, da se v Tarči o tem pogovarjamo, ne pa v času, ko ves intelektualni svet govori o nas aktualna oblast podpre samo Izrael, čeprav je bil prostor za prikaz filozofskega pogleda slovenskega filozofa premajhen za več kot 600 ljudi na sejmu v Frankfurtu. Naglasiti želim medsebojno dopolnjevanje dosežkov v Sloveniji, pri čemer ne gre samo za filozofski, kulturni, športni, lokalni, solidarnosti in drugi ozko opredeljeni dogodek, pač pa za nenehno dograjevanje duhovnega in materialnega ustvarjanja v državi kot celoti ali bolje rečeno Roglič ni samo uspešen kolesar, z njegovim sodelovanjem na mednarodnih trgih se krepi kakovost naših storitev, ki njegovo delo omogočajo, krepi se proizvodnja kolesarske opreme, raznolikost prehrane, metode financiranja in še mnogo drugega kar bi raziskovalci v ekipi Tarča lahko podali ljudem kot napotek, kako je razumeti svojo vlogo ali vlogo gospodarske družbe na globalnem trgu.

Naj še spregovorim o zdrahah, ki se med elitami dnevno rojevajo in umirajo. Vsakemu od nas je jasno, da brezmadežnih ljudi ni, da so elite nenehno v fokusu predvsem tistih medijskih novinarjev, ki delujejo po naročilu. Tako je bilo, je in bo. Kadar gre za potratno rabo proračunskega denarja kogarkoli od te elite, je nujna prijava na pristojni organ države. Lahko se o tem tudi kdaj kaj napiše v medije, vendar ne tako, kod da naj mi volivci razsojamo pri vsakem primeru ali bomo še ostali zvesti svoji morebitni stranki ali pa bomo takoj zahtevali odstop, interpelacijo, ulični linč,… od pristojnega organa pa seveda pričakujemo verodostojno javno poročilo v vseh medijih, tudi v Tarči v razumnem roku.

Neki možakar je v pismih bralcem opozoril, da potrebujemo dobre in slabe novice, vesela in

žalostna sporočila, predvsem pa več spodbud, da bo vsak dan bolje vsem. Imejmo to pred očmi!

Je Tarča vaša priljubljena oddaja?

Hladno postaja, 26.oktober 2023

Včasih se težko prilagodim oziroma prilagajam spremembi vremena in vsemu, kar je temu lahko posledica. Ko sem še hodila k svoji zdravnici, sem ji tudi potarnala, da me od časa do časa mučijo sklepi in se neka bolečina plazi iz boka na bok, v noge pa tudi na ramena. Potolažila me je, da sklepi zaznajo vlago in mi naložila, da se temu privadim. Nekaj let je bilo potrebnih, da sem bolečino sprejela, toda zadaj jo že izjemno težko obvladujem. Kaj storiti, da me v zimskem času ne bo zeblo za računalnikom ali kjer koli v hiši?

Strokovnjaki za to področje pravijo, da je za ohranjanje toplote telesa pomembno spodnje perilo, ki mora biti izdelano iz primernih materialov, da so udobni. Najbolj pogosti materiali so volna, filc, termo perilo, svila ter termo nogavice in hlače iz toplo izolacijskih materialov. Volna je najdražja, filc se hitro suši. Termo perilo je primerno za delo v naravi, če želite naravni material pride v poštev svila, za nogavice in hlače pa toplotni izolacijski materiali. Dobra stara flanela je še vedno največkrat izbran material za spodnje perilo ker je mehka volnena ali bombažna tkanina, običajno brušena na eni strani, da ustvarja prijetno teksturo. Priljubljena je zaradi svoje tople izolacije in je odlična izbira za zimo, posebno za spanje in nošenje doma. Na dotik je prijetja, njena prednost pa je, da ohranja toploto in obenem omogoča koži dihanje, kar pomaga ohranjati udobje ves čas nošenja. Otroških oblačil skoraj ni brez nje. Flanelasto spodje perilo je možno kupiti v spletnih trgovinah, specializiranih trgovinah za spodnje perilo in v trgovskih verigah H&M, C&A, ZARA,…

Seveda pa je pri nakupu nujno paziti na pravo velikost perila in na kroj, ki ustreza uporabniku. Perilo je prilagoditi delu, ki ga opravljamo saj je športniku na primer potrebno drugačne vrste perila kot samo za zaščito pred mrazom.

Tako strokovnjaki, ki jim je dobro prisluhniti saj oblačila za enkratno uporabo v mrazu povzročajo velike težave predvsem občutljivim skupinam kot so otroci in stari. Približno enaki kot za spodnje perilo so napotki stroke za vrhnja oblačila s tem, da mora biti zaščita telesa vsakodnevna oziroma prilagojena vremenskim razmeram v posameznih krajih.

V zaščito pred mrazom sodi tudi prehrana, ki naj bo vitaminska, kuhana, dovolj obilna in v vseh ozirih zdrava ter redna. Za notranjo toploto telesa je piti čaj, kavo ali vročo čokolado. Redna telovadba ali hoja po hiši spodbuja krvni obtok. Neglede na mraz je nujno prezračevanje za ohranjanje toplote in udobja. Prezračevanje je nujno, da odstranimo vlago, treba je prezračevati hitro in temeljito, odpiramo od 5 do 10 minut vsa okna. Preveriti moramo tesnitev oken in vrat in poskrbimo za obloge, če so težave.

V prostorih lahko namestimo grelnike in tako segrevamo omejene površine z napravami, ki hitro ogrevajo. Pri tem je seveda nuna upoštevati vse varnostne predpise, da ne puščamo grelnike prižgane, če nismo v prostoru, pazimo na zavese … Oblačila naj bodo iz toplih materialov. prav tako posteljnina in pregrinjala, doma se nosijo puloverji, jakne, šali in podobna oblačila iz toplih materialov. Ko se usedemo na kavč ali stol se zavije v odejo ali termo odejo. Če je sonce odgrnemo zavese in rolete, da omogočimo naravno ogrevanje. Priporočljivo je reguliranje ogrevanja na daljavo. Dobro je tudi kaj prebrati o boju z mrazom!

Kakšen pa je vaš boj z mrazom?

Tjaša, 25. oktober 2023

So ljudje, ki s svojo milino in smislom za prikaz razmer v določenem časovnem obdobju, širijo vedenje o nekdanjem načinu življenja, o usodah družin ter posameznih osebah in nam tako nakazujejo pota v prihodnost. Ni jih veliko, so dragoceni in njihova sporočilna moč nam je v pomoč pri izboljševanju blagostanja družbe. Sama med temi ustvarjalci prepoznavam tudi doktorico površinskih karakteristik papirniških vlaken Tjašo Drnovšek, ki se po upokojitvi posveča rodoslovju in genealoškemu raziskovanju svoje obširne rodovine.

Tjaša je kemičarka in zato z natančnostjo in doslednostjo raziskuje rod za rodom svojo obširno rodovino ter posamezne prednike in razmere v katerih so živeli. Kot rodoslovka se je oprla na zanesljive pisne vire, ki se nahajajo v arhivih slovenskih cerkvenih farovžih, nekoč pooblaščenih za vodenje matičnih knjig in arhivih držav v katerih smo in še živimo po drugi svetovni vojni, uspelo pa ji je zbrati tudi zanimive zgodbe časa in oseb. Svoje ugotovitve je popisala v dveh knjigah, ki se berejo kot pravljica kljub temu, da vseskozi navaja verodostojne vire opisa. Bogato slikovno gradivo popestri prikaz sicer izjemno resne vsebine predstavitve obdobij in ljudi v njih.

Tako na primer izvemo, kod so potekale antične poti ob reki Krki od njenega izvira naprej saj je prvi identificirani njen prednik iz neznanih krajev in ob neznanem času prišel v Videm, kot se je nekoč imenovala današnja vas Krka. Njegovi potomci so poskrbeli za ustanovitev terezijanske osnovne šole v vasi in pozneje za izgradnjo ustreznega šolskega poslopja. Bila so obdobja njihovega uspeha ko so s hlevom za 200 goved zadovoljevali potrebe gonjačev govedi za Trst, takrat so vasi dajali, prišli pa so tudi časi slabosti, ostali so goli in bosi in se zato ustalili na Ljubljanskem barju. Ker je vladavina predvidevala, da bo to barje nekoč njena žitnica, je naseljevala ljudi pod ugodnimi pogoji in pomoči potrebni Tjašini predniku so pred 150 leti postali Barjani, njihova potomka Tjaša pa je še vedno gospodarica na Barju kljub temu, da je že drugi rod v njeni družini, ki si je služil kruh v Papirnici Vevče.

Zanimivo Tjaša popisuje kovačijo iz katere je izhajala njena mama. Ni bilo moškega potomstva in hči, ki je kovačijo podedovala, je morala najti moža kovača. Našla ga je in bil je izjemno iznajdljiv kljub temu, da ni znal pisati in brati. Njuno potomstvo se je tudi srečalo s problematiko nezakonske matere in rojstvom nezakonskega otroka, ki je moral v rejo. Včasih je bil tak dogodek usoden za družino. Kovačija v Šmartnem pri Litiji je bila opuščena leta 1951 in Tjašini predniki so se znašli v Papirnici Vevče, kamor je tudi Tjaša vlagala svoje kemično znanje, se kot raziskovalka Instituta udeleževala dodatnega izobraževanja v tujini in iz tega področja pisala priročnike za strokovno delo.

V poglavju o sebi je skromna, potencira veselje do potovanj, smučanja, družabnega življenja, življenja s hčerko in po upokojitvi skrb za promoviranje poeta Martina Škafarja – Barjanskega. Presenetila nas bo z izidom njegove zbrane poezijo. Seveda s tem še ni konec ustvarjanja te zanimive, radovedne in delavne Barjanke. Prepričana sem, da nas bo tudi v prihodnje prijetno presenečala in navduševala za ustvarjalnost. Se že veselimo novih sporočil!

Kako pa v vaši družini spoznavate svoje prednike?

Plakati sredi prestolnice, 24. oktobra 2023

Zdaj velikokrat prespim v Ljubljani pri sinovi družini in tako vedno bolj spoznavam to našo Ljubljano, ki me le izjemoma prepriča, da zmore več kot običajna mesta v naši domovini. Saj ji nočem nič slabega, toda nekatere njene rešitve res ne spadajo v mesto tvorne posebnosti. V Šiški se ogromno gradi tako, kot da za Novi Bauhaus še niso nič slišali, dve ogromni stolpnici so pobarvali z umazano rumenim ometom, ogromni sosednji trgovski objekt z pestro ponudbo je totalno prazen razen Spara ki pa je seveda nabit s potrošniki hrane. V Šiški podirajo stare hiše in na njihovih temeljih gradijo nove, brez duše, steklo, jeklo kot da nimamo arhitektov, kot da ni ustreznih podatkov o sodobnih trendih, kot da Spirit Slovenije ne daje primernih strokovnih usmeritev, da se ne prebira opozorila Outsiderja in tako naprej, ja, kot večina nenehno ponavlja, eno se dogovarjamo, drugo pa delamo. Ker se v Ljubljano vozim z vlakom se vsakokrat zgrozim ob plakatu, ki naznanja kakšen kolodvor bo imela prestolnica. Seveda so to samo moje misli in ni rečeno, da so dobre, jasno pa nakazujejo, da ob takih gradnjah potrebno več energije in ne manj.

Vstajam ob petih in se zjutraj sprehodim po Ljubljani v miru in tišini. Tam pa tam kdo na biciklu hiti v službo, mamice se gnetejo ob vrtcih, tudi eden od bifejev že gosti stranke predno grem mimo njega, pa še iz pekarn prihajajo mamljivi vonji. Pred Kino Šiška ni nikogar zato si grem ogledati plakate in tako spoznavati njihove prireditve. Pred omenjeno stavbo je nastal prijeten mestni trg s skiroji in kolesi, nešteto raznovrstnih malih lokalov po nekaj kvadratnih metrov ter veliko panojev za kulturno ponudbo. Običajno vse skrbno preberem, se zazrem v plakat Nine Pušljar, ki bo napolnila Stožice, vabi Opera že z novoletnim programom, ne prepoznam sodobnih modernih glasbenikov, ki množično zasedajo Kino Šiška in med to bogato javno ponudbo kulture zagledam tudi Galerijo Božidarja Jakca, ki vabi na ogled zbirke Damjana Kracina Napačna ladja. Že sam lični plakat mi je spodbudil asociacijo na estetsko brezhibno urejena razstavišča galerije z Formo vivo vred, vedno vse zeleno, pokošeno, daleč od trgovin s sadjem in prehrano. K kulturni ponudbi spada kulturno okolje, da se lahko odmakneš od vsakdanjih potreb in kulturo živiš. Hvala naša Kostanjevica, da nas s svojimi res enkratnimi razstavami nenehno vabiš v svoje okrilje, da vabiš tudi prebivalce iz prestolnice, ki morda še ne vedo kje si, da o predstavitvi tvoje razstave Upor sploh ne govorim.

Lepo je v jutranji zori v glavnem mestu države zaznati odlično kulturno ponudbo domačega kraja in veseliš se dobro ter strokovno opravljenega dela. Prav kakovostna kulturna ponudba bo orala ledino pri spreminjanju gospodarske ponudbe v bolj racionalno in naravi naklonjeno tako v proizvodnji kot v storitveno dejavnost. V nas potrošnikih je potrebno spremeniti zavedanje, da je za zdravo in varno življenje potrebno razvijati pozitivni odnos do materialnih dobrin v naravi in da zato ne bomo kupovali obleke za enkratno rabo, dragih uvoženih izdelkov z obilno embalažo in se ne bomo eden po eden vozili z avtomobilom vsak dan iz takih krajev kot je Kostanjevica, Mokronog ali celo Metlika v Ljubljano. Da se človek odpove določeni materialni koristi mora imeti močno voljo, vzdržati mora spremenjene pogoje in sam premisliti ali je kot delojemalec na trgu dela res ustvarjalen tako za lastnika pri katerem je zaposlen kot za sebe ali pa bi morda bolje živel, če bi se naučil trženja tistega kar lahko sam naredi s svojo družino doma. Taki pokončni ljudje ne nastajajo sami po sebi, spodbuda je za njih pomemba, še bolj pa realen razmislek, ki ga z branjem knjig sčasoma pridobiš. S tem imam v mislih zlasti diplomante številnih fakultet, ki bi morali postajati delodajalci, da bi jim potem sledili delojemalci.

Ste že kdaj izbirali stvari, ki so odveč pri hiši?

Najboljši ambasadorji, 23. oktober 2023

Ste že doživeli, da se nogometna in knjižna elita izmenjujeta mnenje o sodelovanju in vplivih, ki jih imata druga nad drugo in to v dobi informacijske tehnologije s številnimi pripomočki za pridobivanje podatkov. Predsednik največje nogometne organizacije na svetu Aleksander Čeferin in direktor Frankfurtskega knjižnega sejma sta pred kamerami malo pokramljala o povezavah knjižnih zakladov s športom v veliko veselje prisotne publike, ki je ugotovitvam omenjenih pritrjevala in jih odobravala.

Občudujem predsednika UEF kako sistematično gradi image organizacije, ki jo vodi, kako si prizadeva idealno urediti odnose z vsemi, ki so vodilni v duhovnem in materialnem razvoju sveta, kako skrbno izbira medijske prilike, da v njih predstavlja svoje poglede tako na dogodke kot na organizatorje vele dogodkov, ki zahtevajo tako strokovna kot politična znanja. Če samo pomislim kdo vse danes pri nas spada v državno elito se mi zdi, da ta človek nikakor ne spada mednje. Občudujem tudi direktorja sejma, pogumnega poslovneža, ki si upa prevzeti tveganje, da bo materialno in kadrovsko podhranjena Slovenija upravičila njegovo zaupanje, še več, dvomim, da je slutil kako bo razburkala politikante sveta, še manj pa, da bo vzorno izvedla načrtovane zamisli. Bravo kurator in tvoja ekipa, poznaš ljudi in veš kaj jim moraš ponuditi, prodati, podariti!

Tale blog seveda ne pišem v čast omenjenim, čeprav si pohvalo zaslužita. Nedvoumno sta v razgovoru potencirala problematiko nenehnega komuniciranja preko informacijski medijev, zlasti preko pametnega telefona, ugotavljala, da ju to enostransko usmerja , duševno hromi in po malem spravlja v depresijo. Enako velja za elektronsko branje zvečer, ki ne pomirja temveč posledično celo vznemirja nočno spanje. Vračata se v vedno več branja knjig, da ulovita duševno ravnovesje in pomiritev od dnevne dinamike. Celo k tiskanim medijem se vračata tako sama kot njune družine. Tako šport kot knjige in jezik so nacionalna identiteta in najboljši ambasadorji Slovenije v svetu, sta še ugotovila, in slovenski sogovorec je za zaključek tega zanimivega in odličnega dialoga še dodal: »svoboda govora te v diktaturi pripelje v zapor, v demokratičnih državah pa lahko tudi do uničenja v medijih, a če nimaš svobode razmišljanja, ki pride iz knjig, ti svoboda govora ne pomaga! Pridružujem se bučnemu aplavzu publike!

Razmišljanja tega srečanja bom prenesla na vnuka, ker je v par besedah združena srž nevarnosti sodobne družbe. Tisti, ki, dnevno prejme okoli 80 mailov, mu ti že krepko presegajo naravne danosti njegove duševnosti. Ne odpira jih iz radovednosti, prebira površno in ukrepa takoj ne da bi premišljeval kaj dosti. Dobro, če gre za rutinska dela in slabo če gre za dalekosežne posledice. To pomeni, da pametni telefon za to vrstno komunikacijo ni primeren. Če tak človek ni sposoben umiriti svojo duševnost z željami da bi svobodno odgovoril na prejeto obvestilo pomeni, da ne bere, da svobodno ne razmišlja kaj o tem pišejo avtorji knjig, ne črpa vsebinske rešitve in zato sicer odgovarja rutinsko. Somrak svobodnega razmišljanja, ki pelje v odločitve brez ali premalo razmisleka. Za študij na univerzi je opuščanje branja zelo slabo, ker rutina ne oblikuje strokovnjaka, da o inoviranju sploh ne govorim. In prav nova znanja naj bi izboljševala blaginjo ljudi po vsem svetu.

Ste pri vas doma bolj razumski ali rutinski v razmišljanju?

Razmislek! 22. oktober 2023

Ko je najina družinica štela le dva člana, sem v skrbeh, če se mi kaj zgodi, razmišljala o sreči tistih, ki imajo veliko familijo, na primer tako, dot sem jo doživljala pri starih starših. Bilo nas je veliko, vsak svet zase, sporazumevanje in razumevanje je bilo nujno. Iskala sem ta recept v svojih razmerah kot zaposlena ženska na dokaj zahtevnih opravilih, z malo prostega časa in brez »baka-servisa«. Najbližja je bila familija mojega bratranca s tremi majhnimi otroki, ki je razumela res vse kar se je nama dogajalo in spletli smo med otroci veliko prijateljstvo, ki še vedno traja. Zanimivo vlogo je najinem življenju imela tudi neka moja sestrična, tudi s tremi otroci, še vedno se družimo in vedno je prijetno. Dokler je bila živa tetka Ančka, smo se veliko družila z njenimi štirimi otroci, krasno je bilo in najinih gostov na rojstnem dnevu sina je bilo vedno več. Neverjetno je naše druženje sprejel sinov brat iz prvega zakona njegovega očeta. Za otroke je bil magnet, poznali so ga vsi iz televizije kjer je vodil Periskop. Imel je krasno družino dve punčki in tako kot sin sta ga tudi oni dve z veseljem sprejemali. Ob sinovem rojstnem dnevu smo se morali zdaj preseljevati na vrt, hrenovke so se kupovale na kile, kostanj prav tako, torta pa je morala biti narejena v slaščičarni.

Sin je nekoliko mečkal, vendar si je ustvaril prijetno družino. Prišla sta dva vnuka, pridružili so se nam prekmurski gostje, mi smo odšli kdaj k njim, oblikovala se je nova družba in zdaj nas je sedem, če praznujemo pa zasedemo vrt in nas je okoli 35, vedno nam je lepo.

Toda ljudje imamo svoje omejitve in sprejeti jih moramo. Danes je moj sin štiriinpetdeset letnik, njegova ženka petdesetletnica, vnuka odrasla človeka in sama sem starka z vsemi značilnostmi. Če bomo hoteli še praznovati na našem vrtu, bodo to morali zagotoviti vnuki in vnukinje mojih še živečih 25 sestričen in bratrancev. Lahko pa tudi, da se bo na rojstnih dnevih mladih pojavila drugačna družba, družba modernih ljudi s pametnimi telefoni, tablicami in drugimi pripomočki informacijske družbe. Z veseljem jih bomo sprejemali tudi tisti, ki smo bili do sedaj agens druženja. Predstavljam si, da bodo klepetali o svojih mišljenjih, se pozabavali s tekmovanjem v računalniških igricah, se malo ogledali po nas starih, ki se smehljamo lepemu vremenu ter veliki familiji, zbrani na vrtu, ki ga nenehno kosi robot. Prepričana sem, da brez žoge slavja ne bo, nisem pa prepričana, da bodo postavili mrežo za odbojko, ker jih bo verjetno kmalu potegnila mivka na Loki z bogato pico v sosednjem lokalu. In to bo tisto pravo slavje mladih!

Čas v katerem kdo praznuje je potrebno razumeti in slavljencu omogočiti, da ga praznuje po svojem okusu oziroma volji. Nič hudega, če bodo praznovanje nadaljevali na drugi lokaciji, tisti, ki bomo ostali na vrtu, se bomo malo pogovorili o svojem zdravju, obujali spomine na svoja praznovanja, spoštljivo spregovorili o pokojnikih in se razveselili dobre hrane in pijače. Veliko časa smo sami, zato nam je druženje prilika, da se spet pogovarjamo, izražamo svoje misli, politiziramo in obnavljamo lepa doživetja. Spet oživi sposobnost poslušanja, da družba sprejema tudi slabosti, se še vedno nad njimi zamisli in išče svoj modus vivendi v njih. Ni prav, da se proti koncu življenja srečujemo le na pogrebih, vztrajati moramo v razmerah kakršne so ne pa prepustiti Hospicom, domovom ostarelih in drugim varuhom, da nas kot nekoristne potiskali v duhovno podrejeni položaj. Sama se veselim vsakega srečanja s sinovo družino, pripravljam teme o katerih se moram z njimi posvetovati in uživam ob spremljanju napredovanja obeh vnukov. Dedi in obe babici smo solidna opora, če je ta potrebna.

Kako pa vi zagotavljate dobre odnose s svojimi mladimi družinami?

Palestina, 21. oktober 2023

Moja stara mama, ki me je vzgajala od dojenčka pa do odhoda na univerzo, je sanjala o Palestini. Poznala jo je iz pobožne literature in knjig Slovenske večernice. V Palestini je videla žareči grm v katerem je nastajalo deset božjih zapovedi, kraje kjer se rodil božji sin, tam se je videla kot mati, ki hodi po Marijinih stopinjah. Še mnogo drugega je pošteni ženski rojilo po glavi, ji bilo vzgled, ki ga mora prenašati na svoje otroke, tudi na mene. Stroga gospodarica je ob dolgih zimskih večerih ob krušni peči razlagala trinajstčlanski družini prebrane zgodbe o Palestini, mi pa smo jo poslušali, sama z odprtimi usti. Še vedno jo vidim in slišim pripovedovati čeprav ni prestopila mej vasi v kateri je živela.

V sedemdesetih letih preteklega stoletja sem se odpravila na prvo potovanje v Palestrino ter njen Jeruzalem in z menoj je v mislih ves čas potovala tudi moja stara mama, ki je takrat že zakorakala v osemdeseta leta. Kolikor se je dalo sem v Palestini pazljivo sledila njenim razlagam, obiskala Oljčno goro, Getzamen, templjev zid objokovanja, cerkev svetega groba, Golgoto, al-Akso, Deloroso in naprej v Betlehemu, pri Jordanu, na Kafenavru, Gori blagrov, v Jerihi, na Masadi, gori Nebo in še mnogo drugega z vključno Davidovim domom. Na tem prvem potovanju sem bila v hotelu nasproti Damaščanskih vrat tako, da se skozi nje prišla do Palestincev in po moderni ulici mimo omenjenih vrat v območje Izraela in njegovega enkratnega muzeja holokavstu. Bilo je mirno, ljudje so trgovali, izbirala sem spominke. Doma sem vse podrobnosti obrazložila moji stari mami, ki od zadovoljstva ni mogla reči drugega kot »jejhata, jejhata«. Pozneje me je pot še dvakrat zanesla v Palestino, kot pravi Gabrijelčič, izvor misli, nastanek duše, vedno manj svobode sem si tam lahko privoščila, nazadnje smo že prejemali informacije kje naj se gibljemo.

Danes so mediji polni poročil, kako je naš filozof Žižek v Frankfurtu povedal resnico, da Palestinci morajo dobiti svoje ozemlje. Žižek je dobil avreolo poštenja in odkritosrčnosti v mednarodnem avditoriju, toda mi popotniki, ki smo na terenu opazovali uresničevanje ambicij Izraela o tem nismo nikoli dvomili in smo tudi na glas ponavljali desetletja. Tudi v nekdanji državi je bilo naše mnenje popolnoma nedvoumno. Danes nam je težko razumeti naše elite zakaj Palestine ne priznavamo in prepričana sem, da ni državljana ali državljanke, ki bi soglašal s tem kar je naša Uršula sporočila, da smo poenoteni z ZDA in torej soodgovorni za klanje, lakoto, umazanijo in kaj vem česa še v neki Gazi na katero se je spravila mašinerije za proizvodnjo svetovnih vojn in izvoz demokracije. Postavljanje ob bok ZDA v tem primeru je skrajno sprevrženo dejanje in skrajni čas je, da naša politična elita to zanika. Pa dajte no, kako naj živijo Palestinci brez ozemlja in brez naše pripravljenosti, da se razselijo med nas. Pa je ta predlog za oboroževanje državljanov Slovenije legalen, legitimen za Slovenijo, ki se utaplja v izgubah zdravstva, kjer gospodarske elite ukinjajo celo prevoz na delo in brezkompromisno odklanjajo ustavno deklarirano socialno državo. Žive naj vsi narodi, navajamo v svoji ustavi, torej na koga bomo streljali, če se oborožimo? na pol žive migrante, ki na vsaki meji doživljajo travno, na Uršulo in ZDA, ki nas v trenutku pohrustajo za priboljšek, na Putina, ki niti do njega ne moremo priti ali pa morda kar na demokratično izvoljeno aktualno politično elito, ki preprečuje aktivistom oboroževanja,, da bi prišli na oblast. Joj fantje, res vam je vseeno za Slovenijo. Zakaj?

Kako pa vi sprejemate predlog, da se državljani in državljanke oborožimo?

Odnosi v gospodarskih družbah, 20. oktober 2023

Kot da niso dovolj za naše kraje nevarne vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, se odpirajo v Sloveniji še nevarnejše «vojne fronte« med delodajalci in sindikati. Razlogi napovedi novega bojišča so zahteve delavcev po ustreznejših pogojih dela, ki jih želijo uzakoniti s spremembo zakona o delavnih razmerjih s čimer se pa delodajalci ne strinjajo. Samo upamo lahko, da to niso zdrahe na domačem dvorišču, ki bi jih spodbujale zainteresirane politične stranke z željo po prevzemu oblasti od demokratično izvoljene aktualne ekipe. Vsi vemo, da so tudi vodilni delavci raztreseni po različnih političnih strankah in najbrž tudi edini, ki dejansko lahko ohromijo posle skupnih dejavnosti.

Če prav razumem vodilno garnituro slovenskih podjetnikov bi želeli ukiniti stroške prevoza na delo in iz dela, nižati regres za porodniški dopust in nosečnost, določiti ustreznejše odpovedne pogoje, znižati odpravnine, uveljaviti možnost negativne delovne uspešnosti, ukinitev nadomestila za prve tri dni odsotnosti, ukinitev dodatka na delovno dobo, dodatki za delo naj bodo vključeni v plačo, iz delovnega časa se izključi odmor in priprava na delo, predvsem pa želijo na novo oblikovati vseh vrst odpovedi z vključno upokojitvijo. Če gre za storitveno dejavnost, kjer je večinski izdatek plača, je njihov zahtevek prava revolucija, če pa gre za proizvodnje dejavnosti bi znale nastati dokaj močne organizacijske težave medtem ko prihranki na stroških, tudi na stroških postopkov ne bi prinesli večjih zneskov.

Kot prekaljeni proizvodni in storitveni delavki se ob teh zahtevah odpira vrsta dilem, med njimi daleč največja ali se z zahtevami strinjajo kadroviki, strokovni profesionalci in organizatorji procesov. Svoje predpostavljene in tudi sama kot vodilna delavka v obeh branžah, sem velikokrat poslušala take predloge, nekatere smo celo poskusno uvajali, toda večina tistih, ki so demotivirali zagnanost posameznika pri delu je slej kot prej odpadlo, zamrlo samo po sebi ali se izkazalo kot ceneni populizem.

Nič manj pomembno je tako čudno razmišljanje o zniževanju stroškov na račun zaposlenih, ki naj bi po intencijah naše državne ureditve postali soupravljavci družb v katerih delajo. Dosedanji zakonodajalci so presodili, da so za uspeh kapitala, gospodarske družbe ali katerekoli delovne organizacije v prvi vrsti zaslužni zaposleni kot na primer raziskovalci, inovatorji, managerji, finančniki, analitiki, informacijske enote, vsi, ki obvladujejo moderne tehnološke in tehnične naprave. Upoštevati je treba da smo v informacijski dobi, ko vse mašine delujejo računalniško in skoraj ni več potrebnih zaposlenih brez poklica in izobrazbe. Nisem prepričana, da se predlagatelji prej navedenih zahtev tega zavedajo, sicer bolj zakotno ne bi mogli posegati v moderne proizvodno storitvene procese, ki nam jih predstavlja celo Edita, da ne govorim o Podjetniškem centru Dela in njegovih Zvezdah.

Naredila sem skromni vpogled v razmerja med vlaganji v zaposlene in v dobičke kar se pač s javnimi podatki zmore ugotoviti. Skoraj na prste ene roke lahko preštejemo tiste, ki so v preteklih letih zagotavljali približno enake vložke v zaposlene kot v kapital, pretežna večina, pa je bogatila le svoje podjetniške lastnike iz tujine. To je razlog, da predlagam izjemno pozorno in celovito obravnavo zahtev delodajalcev!

Kako pa v vaši delovni sredini ocenjujete te predloge?

Objem, 19. oktober 2023

Ko sta se pred celim svetom in sredi vojnega razdejanja objela Natanjahu in Biden me je vse zabolelo, morala sem se usesti, da sem prenesla ta grozni cinizem dveh na demokratičnih volitvah izvoljenih politikov, ki svoja pooblastila volivcev uresničujeta kot naj nerazumni srednjeveški monarh. Da ne bi bila do koga krivična sem preverila, kaj o objemih, še posebno politikov, menijo informativni viri sveta, ki jih vsak lahko prouči kadarkoli kar v svoji kuhinji. Približno vsebinsko podoben odgovor vseh vprašanih je, da so objemi izraz empatije, podpore in povezanosti, so lahko tudi predmet kontroverze in kritike, odvisno od konteksta in političnega okolja. Objem med omenjenima simbolizira močno partnerstvo in zavezništvo med državama, ki je že dolgo pomembno v svetovni politiki in bo še trajalo ter pritiskalo na urejanje regionalnih zadev. Njun objem je v okoliščinah, ki si jih v živo ogledujemo na ekranih in v kontekstu današnjega časa dokaz, da sta in da bosta tudi v prihodnje uporabljala vojaška sredstva za uveljavitev njune volje pri urejanju zadev ljudi na Bližnjem vzhodu neglede na to kaj si tamkajšnje prebivalstvo želi in potrebuje. Videli smo torej objem dokončne odločitve, obljub dovolj velikih količin orožja in hvaležnosti ali zahtev naroda, ki je razsut po vsem svetu in ima namen osvojiti dovolj veliko ozemlje last kogarkoli, da bo uveljavil svoje ambicije. Kar 100 milijard dolarjev ponuja predsednik ZDA Ukrajini in Izraelu vojaške pomoči in prebivalstvo ZDA ne črhne besede!

Naša Uršula je skrajno zaskrbljena in ugotavlja, da v Evropi popušča enotnost, da cena energetskega sodelovanja z ZDA slabi tržne razmere, da v Evropi spet kontroliramo in varujemo državne meje, da pričakujemo naval migrantov in da materialna bremena že zmanjšujejo kupno moč prebivalcev. Med nami rečeno, prižigajo se drug za drugim opozorilni alarmi, pred sinagogami so straže, boj med Palestinci In Judi se krepi povsod po svetu, kjer razseljenci prebivajo. Nekdo je že spraševal, če bodo spet aktualne rumene zvezde in druge insignije iz 30. let preteklega stoletja. Kako vidi svoje delo svetovna diplomacija žal ni objavljeno, formalno gledano, pa se svetovne velikanke sestajajo za trasiranje nove svilne poti, za transportne koridorje, za posredovanja med bojevniki v Afriki, Južni Ameriki, in tako naprej.

Ja, tudi naša država ponovno odpira vprašanje priznanja Palestinske države, uglajena ministrica »treplja po rami« zdaj tega zdaj onega, nobenemu ne pade na misel, da bi prenehal obiskovati »poslovne zajtrke« v režiji ameriške ambasadorke, nihče se tudi kaj posebno ne prizadeva za uveljavljanje slovenščine, celo knjižne založbe že dosegajo 20% izdaj v angleščini. Če bi bil še na oblasti nekdanji predsednik države verjetno ne bi bili obveščeni, da državljani Slovenije obsojamo napade na Gazo kjer živijo Palestinci. No ja, vsaj predsednica in filozof sta konkretna.

Po zaslugi Švegljeve lahko spoznavamo vojno v Gazi in se nenehno sprašujemo, kaj so slabega naredili ameriškemu prebivalstvu ti ubogi otroci, zaskrbljene žene, ustrahovani moški, vsi drugi, ki nimajo niti vode, še manj hrane ali kakršne koli zaščite življenja.

Je krvoločni Hamas dobra rešitev za zavarovanje palestinskih ozemelj pred izraelsko okupacijo? Se zna in hoče sporazumevati? Če to ne zmore, morate Palestinci poiskati bolj modrega vodjo. Zdaj je čas, da to storite!

Tudi vi vidite vojno pred svojimi vrati?

Slovenija v središču kulturnega sveta, 18. oktober 2023

Te dni je moja domovina v središču pozornosti svetovne kulture saj je častna gostja največjega knjižnega velesejma na svetu v Frankfurtu kjer se zberejo vsako leto literarni ustvarjalci, založniki, tiskarji, knjigarnarji, knjigotržci, prevajalci in drugi mojstri, ki so potrebni, da se ustvari knjiga. Na velesejmu so razstavljene knjige, ki ko zanimive za obiskovalce, organizirana so strokovna srečanja, sklepajo se poslovni dogovori, prodajajo licence, predstavijo se kulturni programi in častni gostje velesejma. Na tem prestižnem in strokovnem predstavljanju kulture narodov je letos častna gostja Slovenija.

Priprave v Sloveniji so trajale več let in so zajemale tako vsebinski izbor tematike, ki jo želimo predstaviti kot našo značilnost, razpise in izbor literatov ter piscev predstavljenih del, izbor kulturnih dogodkov, ki bodo potekali v času velesejma ali pozneje pa končno tudi oblikovanje in ureditev prostora ter izbor gostov ob otvoritvi. Bilo je v času priprav veliko težav, kot se je menjala politična elita, so se prilagajali tudi programi Slovenije za Frankfurt, menjali direktorji pristojne Agencije in celo nastajali konstrukti kot je bil tisti z večerjo pri naši svetovno najuspešnejši kuharici. Končno se je le našel pravi team, ki je postoril res vse, da bi častna gostja Slovenije s spoštovanjem ostajala v spominu kulture sveta. Vsebinsko je kot svoje prispevke v zakladnico kulture človeštva poudarila slovensko poezijo in filozofijo, na sejmu jo zastopa preko šestdeset avtorjev knjižnih del, obiskovalcem sejma in organizatorjem bo skupno v času sejma in po njem predstavila preko dvesto kulturnih dogodkov o kulturi naroda v različnih dejavnostih, od ustvarjalcev knjig preko različnih posebnosti do pomena športa pri zagotavljanji solidarnosti v svetu. Otvoritvena slovesnost je potekala v duhu sedanjih kulturnih razmer med narodi, ki kar v trenutnih 55 vojnah žal ne izkazujejo civilizacijskega kulturnega odnosa med narodi.

Obiskovalce velesejma še posebno navdušuje urejenost našega prostora, ki je zasnovan na idejah trajnostne, zelene destinacije z uporabo kartona, lesa in tekstila ter s skrbno izbrano domačo opremo domačih sodobnih obiskovalcev. Posebna pozornost je bila posvečena sloganu Satovje besed ter celostni grafični podobi z logotipom Slovenije. Logotip v zlati barvi in v obliki šesterokotnika povzema obliko satovja, v njem pa, kot čebele, mrgolijo črke in letijo v satovje oziroma iz njega.

Žal so neodvisni, profesionalni poročevalci poročali več o dvakratni prekinitvi govora filozofa Žižka, ne da bi povedali karkoli o osebi ali vsebini prekinitve. Tega smo se že navadili.

Odlično opravljeno delo, ki je v čast kulturi slovenskega naroda, je zagotovila ekipa projekta pod vodstvom Mike Cimolini in kurator Miha Kovač. Z ekipo so sodelovali arhitekti Sadar, že večkrat prepoznavni po kakovosti svojih zamisli in grafična oblikovalka Tonja Gašperlin. Hvala vam, ker ste nas spoštljivo predstavili svetu.

Prav bi bilo, da se vsi zavedamo vpliva, ki ga sejem ima na naše navade branja zahtevnejših vsebin, na bogatenje našega besednega zaklada, na širitev naše presoje in na našo nacionalno zavest. Lažje bomo živeli, če nas bodo spoštovali narodi sveta, zaupali nam bodo in marsikaj bomo lažje storili tudi za njihovo dobro.

Ste že bili na knjižnem sejmu v Sloveniji?

Stari ljudje in računalnik, 17. oktobra 2023

Marsikaj je potrebno razmisliti predno starim ljudem ponudimo storitve informacijske tehnologije, ki iz dneva v dan vstopajo v naše življenje, kot fiksno dejstvo proti kateremu ni koristna ignoranca. Že včeraj sem opisala svoje težave pri vzdrževanju reda in preglednosti samo malega deleža svojih podatkov, ki se nenehno bolj in bolj vključujejo v velike informacijske sisteme kot so trgovine, pošte, javna uprava, zdravstvo, mediji, vse kar v življenju nujno potrebujemo. Naša Uršula grozi z novimi oblikami digitalizacije in marsikateri starostnik tega ne bo zmogel. Seveda se je potrebno zamisliti o ljudeh, ki imajo 80+, ti se niso imeli možnost kaj dosti naučiti o računalništvu, tisti nad 55+ pa so z digitalizacijo že živeli in delali, imajo izkušnje, se znajo izpopolnjevati. Ločiti torej moramo med starejšimi – meja 55+ in starimi – meja 80+. Žal so v teh digitalnih časih največ pomoči potrebni 80+, ki so prisiljeni v nove oblike informiranja brez fundamentalnega znanja o njem.

Ne vem sicer kdo sistematično priučuje stare ljudi o digitalni tehniki pa tudi ne poznam metod poučevanja, ki jih uporablja, vsaj opazila nisem, da bi bile kje objavljene. So pa bistvenega pomena prav metode poučevanja te populacije, ki bi morale biti zelo humane, povezane z dobro voljo in zanimivimi igricami, enostavni, polni prijaznih pojasnil zlasti v novostih in prvih korakih. Seveda bi bilo res koristno, če se računalniške naprave prilagajajo starim s dobro vidnimi črkami, ikonami, glasovnimi ukazi in podobnimi prilagoditvami. Učiti se jih mora počasi, da doumejo kako naprave delujejo, da spoznajo sistemske rešitve, se ne bojijo eksperimentirati in znajo popravljati svoje napake. Žal pa jim je obvezno predočiti, da na primer pokojnine ne bodo mogli dvigniti, če ne bodo v svojem računalniku predhodno preverili stanje svojega računa in ugotovili, da imajo kritje. Ali pa, da pri svojem zdravniku lahko dobijo recept tudi po e-pošti in jim ni potrebno čakati v čakalnici. Stari ljudje morajo vedeti, da se temu znanju ne morejo odpovedati ker sicer ne bodo mogli koristiti storitev javnega značaja. Treba se je izogibati učenju postopkov na pamet in ali tolmačenjem, kaj vse zmore računalnik, pameten telefon, tablica in drugo.

Že več kot pol stoletja se ukvarjam z računalniki in njihovimi novejšimi izpopolnitvami vse do super računalnikov po naših fakultetah, šolskih tablicah, ki so izpodrinile zvezke v šolah pa do čudežev procesne tehnike, ki se kopičijo po gospodarskih družbah in velikih infrastrukturnih objektih. Dolgo sem se navduševala nad dosežni, zadnja leta po že ugotavljam, da imamo opraviti z dejavnostjo, ki bo neobvladljiva v prihodnosti, če jo družba ne bo omejila s predpisi. Že so se pokazale nekatere slabosti, ki jih bomo težko popravili, med njimi na primer opuščanje branja knjig kar omejuje besedni zaklad prebivalstva in dolgoročno negativno vpliva na oženje razumevanja narave, ljudi, odnosov in drugih med ljudmi uveljavljenih vrednot. Poglejte samo kako se razviti svet bogati s pomočjo digitalizacije tudi pri nas in kako zagrizeno se bori, da dobičke ohranja le za svoje koristi. Da kapital pride do posebnih zemelj, ki jih potrebuje za nove digitalne posege v materialni in družbeni položaj ljudi, je pripravljen uničevati naravo in ta se že brani. Stari bomo odšli, naši potomci pa se mnogim digitalnim pastem ne bodo mogli izogibati v nedogled. Kje bodo pridobili razum za presojo, v strojih zagotovo ne bi rekla, toda Uršula v EU meni drugače in lokalne elite tudi, vpijoči glas v puščavi je zdaj še odveč!

Kako boste pri vas doma poskrbeli za digitalno poslovanje?

Pospravljanje računalnika, 16. oktober 2023

Tisti, ki nismo računalničarji uporabljamo svoj laptop za vse vrste opravil od najbolj dragocenih rodbinskih dokumentov in dogodkov, skrivnostne šifre trgovcev, bank, medijev, preverjanje kuharskih zamisli, pisanje knjig, beleženja sprememb v premoženju, prihodkih, odhodkih, rojstnih dnevih, tračih in tako naprej, naštevala bi lahko v nedogled in prej bi popisala tisto kar ni v računalniku kot tisto kar se je tam udomačilo. Zaradi petdeset letnega nalaganja v to prijazno skrinjico je v njej vse od bab'ce do štrika. Seveda urediš direktorije, datoteke, kazala in podobne zadeve za lažje in hitrejše dostope, toda mnogokrat zmanjka časa prav pri arhiviranju in se pozneje ne da popravljati ali pa nimaš volje, da bi stanje v računalniku uresničil kot je treba. In tako nastaja nered, ki te moti kot gospodinjo, kot delavko, kot človeka, vsega imaš dovolj in kupil ter notranjost uredil bi kar novega. Včeraj sem imela na obisku računalniškega mojstra, delal sva kot črna živina in z veliko potrpežljivosti dopovedala novem računalniku kakšno mesto mu pripada v našem domu.

Računalniških programov ni bilo potrebno spreminjati, imam standardne in te tekoče dograjuje avtor sam tako, da niti ne vem, katere dopolnitve me čakajo. Čisto nova je bila le programska oprema za Chat GPT, brisala pa nekaj starih programskih rešite. Tiste vstope skozi več vrat kot je hiter dostop, oblački in podobno niti ne potrebujem a je mojster menil, da jih lahko zbrišem kadar koli zato so ostali pri življenju.

Mojemu direktoriju je ime Mama in mi ga je zasnoval sin ko je opravljal obvezno prakso kot dijak gradbene šole. Razdeljen je na 15 direktorijev, ki jih dnevno polnim s pošto, položnicami, arhivskimi dokumenti, teksti, vsem kar počnem sama, kar v hišo pošljejo drugi in kar moram iz hiše pošiljati sama. Če pišem svoje tekste, moram brskati po različnih brskalnikih, da preverim navedbe zato imam včasih naenkrat odprtih več portalov, tudi motim se in seveda, po ugotovitvi o zmoti tudi popravljam. Nekaj svojih potreb rešuje z mojimi pod direktoriji in file tudi družina sina, zato pa imam njihovo pomoč v primeru, če piknem nepravo ikono in podrem kakšen sistem. Iz strahu, da bi kaj zgubila dokazila in razpoložljive možnosti, si nekajkrat na leto prenesem vse kar je v računalniku na rezervni disk brez. Ko prenašam in razpošiljam datoteke moram vključevati ključke, dodajati e pošti priloge, skenirati dokumente in pač uporabljati tisto orodje, ki ga prejemnik razume zato tudi veliko tiskam s printerjem.

Problem pri tem pripomočku je dejansko v nenehnem odlaganju nepotrebnega in dodajanju živih podatkov. Nemalo skrbi nastaja z arhivom. Najprej smo uporabljali magnetne trakove, jih zamenjali za diskete te pa za CD. Za prenos fotografij smo nekaj časa potrebovali specialni kabel, danes pa moramo povezovati pametni telefon z računalnikom. Redno se mora izpopolnjevati imenik oseb, s katerimi komuniciramo po e-pošti kar ni preprosto saj je vsak dan kakšna nova povezava, ljudje mojih let odhajajo in veliko je tudi sprememb naslovov.

Vse skupaj postaja zelo kaotično, obvladovanje pa težko izvedljivo. Tako se dogaja, da odkrivam stvari katere sem imela za zgubljene, pa zopet iščem simbole za nove file in tako se moram kar naprej učiti. Če ima kdo dober nasvet za urejeno računalniško bazo podatkov naj nam ga razkrije, hvaležni mu bomo.

Kakšni so pa vaši napori z računalnikom?

Univerza za prihodnost, 15.oktober 2023

Študij na naših oziroma evropskih univerzah se zopet spreminja in prilagodil naj bi se Mehanizmu za okrevanje in odpornost Evrope kot prispevek k blaženju negativnih gospodarskih in socialnih učinkov epidemije covid-19 ter priprave države na izzive, ki jih predstavljata zeleni in digitalni prehod. Slovenija je iz tega mehanizma pridobila 5,7 milijonov EUR od tega 1,2 milijarde nepovratno.

Vlada je sprejela načrt razvojnih področji v katere bo investirala te strašne milijarde, te pa so zeleni prehod (energija, prenova stavb, okolje, trajnostna mobilnost in krožno gospodarstvo), digitalna preobrazba ( gospodarstvo, javni sektor in javna uprava), pametna, trajnostna in vključujoča rast (raziskave, produktivnost, trg dela, turizem, kulturna dediščina, krepite kompetenc in učinkovite javne institucije), zdravstvo in socialna varnost, dolgotrajna oskrba in stanovanjska politika.

Kdo vse bo udeležen pri delitvi pogače omenjenih milijard in kaj bo za to moral narediti, nisem zasledila, zasledila pa sem, da je naša Fakulteta za informacijske študije bila pozvana, da predloži vlogo in da je bila pri tem uspešna med tem ko tudi pozvana Visoka šola za upravljanje podeželja Grm ni bila uspešna. Seveda sem pozabila zapreti usta, saj je šola Grm naš lokalni uspeh že od nekdaj in se samo še krepi.

Prejemniki sredstev so torej izbrani, med njimi javne univerze in visokošolski zavodi. Njihova naloga so pilotni projekti za zelen, odporen, trajnosten in digitalen nov kurikulum, novi predmeti, ki jih ne utemeljuje pristojna stroka temveč dejstvo, da bo visokošolski zavod zanje prejel dodatna sredstva. Pristojni strokovnjaki jemljejo to kot degradacijo stroke ker ni v skladu s temeljnimi načeli kurikuluma saj vsebino poučevanja ni možno podrejati samo tržnim interesom. Posledice takega odločanja so dolgoročno neuporabne, zmanjšujejo kakovost izobraževanja in ustvarjajo nezaupanje v diplomantovo sposobnost opravljanja poklica.

Pristojnim za določanje učnega programa ne gre oporekati vendar njihovo odločanje mora bili v skladu z razvojem stroke in družbe kot celote. Kako naj sicer uveljavljamo ukrepe, ki so potrebni, ds se družba in njeno blagostanje izboljšuje, da zagotovimo ohranjanje narave, da smo zdravi, siti in živi. Življenje se vsak dan spreminja, nekatere potrebe ugašajo, druge se rojevajo. Univerza mora ponujati znanja, ki so za obvladovanje sedanje in bodoče problematike potrebne, kje naj sicer dobimo potrebno vedenje?

V svoji delovni dobi sem bila mentorica številnim diplomantom, ki so prihajali v tovarno in pozneje v strokovno institucijo države. Ob njih sem spoznavala izbor predmetov in kakovost poučevanja, zato sem vedela kaj so pogrešali diplomanti in kaj smo pogrešali delodajalci. Pričakovali smo razgledane mlade svetovljane, vsem diplomantom pa je manjkal vpogled v razvoj in delovanje države. Razvojnih trendov niso poznali v poklicu, ki so ga z diplomo pridobili, torej jim ni sledil njihov univerzitetni profesor. Organiziranost upravljanja države ali tovarne je bila zanje nezanimiva politika in niso razumeli, kako se njihovo delo vključuje v skupna prizadevanja. Res pa je, da so se hitreje prilagajali dobrim praksam. Učni programi morajo biti dolgoročno naravnani v spodbujanje novih znanj in spoznanj, ki bi lahko pripomogla k uspešnejšemu reševanje vseh vrst kriz na svetu in v blagostanju narodov.

Kako se pa vi zamišljate univerzitetni študij?

Digitalizacija v kmetijstvu, 14. oktober 2023

Ne spominjam se, da bi bili kmetje kdaj zadovoljni ali vsaj ne nezaupljivi in da bi bil zadovoljivo urejen njihov družbeni in socialni položaj. Po vojni je vse iz kmetij odhajalo v tovarne, mehanizacije ni bilo, grozil je strah za podržavljanje zemljišč, kar so pridelali so morali deliti s tistimi, ki so hodili v službo, hrana se ni uvažala. Dejavnost je proučeval tudi ideolog socializma in ocenil, da bi morali zaradi prihajajoče mehanizacije organizirati kmetijstvo v kmetijske zadruge, ki bi kmete povezovale z nakupom in prodajo. Kritik je bilo ogromno, uzakonilo se je nekaj od predlaganega, toda dejansko je ostalo kmetovanje na malih kmetijah v privatni lasti. Socialni položaj kmetov se je nekoliko izboljšal, ko se je njihovo pokojninsko in zdravstveno zavarovanje združilo z delavskim. V vseh neštetih razpravah o tem, kakšen delež samooskrbe lahko zagotovijo kmetje in na kakšen delež pridelka za predelavo v industrije je možno pričakovati od njih, je več ali manj ostajalo v besedah. Približno tako stanje smo zapustili potomcem, ki ga žal, tudi oni samo podaljšujejo.

Se pa čudim, da vsa sedemdeset letna vlaganja v kmetijsko znanost, izobraževanje in aplikacije presežkov iz tujine, nimajo večjih učinkov v slovenskem kmetijstvu in posledično v prehrani. Zasledila sem že oblikovan profil agrarni ekonomist, preberem vse na kar opozarja Uroš Macerl, da ne omenjam navedb Antona Komata, ki je kot praktik poznan povsod. Da bi bila kmetijska dejavnost kdaj prioriteta v vladnih načrtih ali proračunu mi iz javnih podatkov ni znano, čeprav je bil minister tudi pedagog iz našega izobraževalnega zavoda, zavoda, ki uživa v kmetijstvu velik ugled.

Je pa vedno več poročil o uspehih mladih kmetovalcev, prav za prav podjetnikov, ki poleg zelenjave ali sira nudijo še izdelke ali storitve iz dopolnilne dejavnosti. Tržijo naravno in kulturno dediščino, oživljajo nematerialno dediščino, prirejajo razstave, zalagajo birte, opuščajo kar na trgu ne gre in uvajajo novo. Iznajdljivost nima meja še posebno ne v vinogradništvu. V nasprotju s temi »kmeti« pa je marsikateri mladi kmet postal že pravi biznismen z letno rejo po 3000 prašičev, s specialnimi kmetijskimi pridelki ali kot pridelovalec pridelkov za industrijsko predelavo. Občudujem njihov pogum pri sprejemanju tveganj in privoščim jim tisti »nobel avtomobil«.

Tako kot vsi ustvarjalci tudi kmetovalci kar uspešno iščejo svoj prostor pod soncem in kar se da primeren zaslužek. Kaj jih je torej pognalo na cesto pred Državni zbor? Po transparentih sodeč zmanjševanje kmetijskih površin, premajhno zanimanje države za samopreskrbo, želene naložbe v kmetijstvo? Kot pravi Macerl država nima opredeljene strategije za kmetijstvo in določenih dolgoročnih ciljev. Kakšno reakcijo je realno pričakovati od pristojnega ministrstva?

Ob vsem tem se sliši nekoliko čudno, da se bo slovensko kmetijstvo vključilo v programe digitalizacije za katere EU namenja sredstva Sloveniji. »Umetna inteligenca naj bi namesto kmeta pregledovala polja, na podlagi vremenskih napovedi ukrepala, z droni škropila in gnojila točno tiste rastline, ki to potrebujejo, namakanje pa bi določala po individualnih potrebah. Identificirala bi vsako žival, ji nenehno merila temperaturo, sledila njenemu gibanju, tehtala pojedeno hrano in popito tekočino, takoj obveščala, če bi zaznala bolezni«(zazdravje.net 10- 11/23). Kot je videti pa naši kmetovalci že pripravljajo upor proti digitalizaciji ker v njej kot mali kmetje ne vidijo drugega kot okrepljen nadzor.

Ste tudi vi proti digitalizaciji svoje kmetijske dejavnosti?

Koliko nas mora še umreti? 13. oktober 2023

Nova vojna v naši bližini, teror, posiljevanje, pobijanje otrok na eni strani in veliki minister ZDA, NATO, Iran, Kitajska v vsem svojem sijaju na televiziji kot barantači z orožjem. Kaj smo storili narobe, da v 21. stoletju doživljamo ta masaker, gledamo to razčlovečenje in kot sami gluhi in slepi še čepimo doma ter rešujemo probleme Peteršiljčkove mame. Ustvarjamo neučinkoviti svet, pooblastila dajemo ljudem, ki jih niso sposobni udejanjati, trgovci nimajo več omejitev, duhovna rast zgublja podkast, napaja se iz pametnih telefonov in digitalnih pripomočkov brez možnosti presoje o posledicah svojih dejanj. Sijajno mesto Jeruzalem, mesto najzgodnejših spominov vsega človeštva, si lasti peščica ljudi, ki se kiti s sposobnostjo ubijanja in uničevanja. Kot da gledam Ukrajino in se zaskrbljeno oziram v Zahodni Balkan, v Libanon.

Saj že od nekdaj vem, da so ozemlja Palestincev vabljiva, da ne rečem potrebna Izraelcem. Bi bilo temu strašnemu Hamasu in vsemogočnemu Netanjahu tako izpod časti, da bi skupaj pripravila dokončni sporazum delitve Palestinskega ozemlja med obe državi in poskrbeti za njegovo varno uveljavitev. Ja, kaj sta pa dosegla do sedaj s temi večnimi napadi drug na drugega? Kje so učinki vajinih odločitev, da ljudstvu, ki mu vladata, zagotovita normalne pogoje za življenje in delo. Kaj je to tako težko razumeti, narediti, se sporazumevati in ne pobijati. Kaj pa so enim ali drugim naredili otroci, da ste jih pomorili, jim ne omogočate šolanje. Kaj vam je hudega naredila kulturna dediščina, da jo razgrajujete in predvsem, kaj je dobrega za vaše ljudstvo k vam prišlo od Američanov ali Kitajcev? Prisluhnita svojem ljudem, ki ste jih že prisilili, da so zapustili svojo domovino in se sedaj potepajo kot begunci po svetu. Je vam to v čast ali pa ste se že zamerili tako, da morate zlesti v mišje luknje. Trume svetovnih popotnikov v vaše kraje vam iz Masade, Jerihe, Kafernauma in drugod sporoča, da ste njihovi želeni prijatelji, še bistveno več jih bo prihajalo, če bodo vaši kraji zanje varni, obogateli boste bolj in hitreje kot da čakate na ameriško miloščino. Vsaka vojna je umazana je menil naš pomembni poveljnik Ambrožič, tudi vaša, zato naj bodo vaše odločitve modre in v korist vašemu ljudstvu.

Pred svojim ljudstvom in pred ljudstvi Palestine in Izraela, ne pa pred Hamasom in Netanjahu, povejte nosilci oblasti v ZDA, v kakšnem interesu spodbujate vojno na Bližjem vzhodu, kaj hočete doseči v Ukrajini in zakaj problematizirate potencialne nevarnosti vojnih spopadov po svetu. Zakaj raje ne izboljšujete blaginjo svojih narodov v svoji veliki državi, ki je »šibkega zdravja« tako zaradi zadolženosti kot zaradi hiperprodukcije orožja, še posebno pa zaradi migracij. Vaše orožje je utrnilo nepredstavljivo število nič krivih ljudi, otrok, starcev in poslalo v begunstvo mlado in staro iz vseh koncev sveta. Ni vas možno razumeti, da lepo polikani, s kravato, oblečeni po najnovejši modi, nenehno trosite s svojim orožjem smrt pretežno nad golimi, bosimi in lačnimi ljudmi povsod po svetu. Je to dostojanstvo, čast, potreba, kaj boljšega? Ne, temu starodavni Evropejci rečemo napuh, ki je tako nevaren, da se ga, po Bibliji, preganjamo že od stvarjenja sveta in srčno upam, da ga od vas ne bodo povzeli vaši potomci.

Vsi si želimo na svetu dobre medsebojne odnose, pomoči, potrpljenja in blaginje. Snovalci pobijanja otrok, revnih in nemočnih, razmišljati tako kot razmišljajo vaši narodi. Pred nedavnim so v ZDA postavili vprašanja (1) za kaj je bil porabljen denar podarjen Ukrajini in (2) kakšen načrt ima Ukrajina, da bo dosegla zmago? Enaka vprašanja boste slej ko prej prejemali od povsod, kjer bo vaše orožje morilo otroke in nemočne. Čakali bomo na vaš moder odgovor seveda brez rožljanja z orožjem!

Se tudi vi zgrozite ob novi vojni kjerkoli po svetu?

Mesec varčevanja, 12. oktober 2023

V EU smo poznani kot varčni narod saj na vsakih 100 privarčujemo kar nekaj čez 18 EUR. Prihranke namenjamo stanovanjski problematiki, varni starosti in raznim oblikam zavarovanja, se pa povečujejo tudi nakupi delnic, vložki v donosnih skladih in nakupi državnih obveznic. Teh treh zadnjih bi bilo še več, če ne bi naši organi odločanja odobrili bajne zaslužke vsem, ki se ukvarjajo s trgovalnimi računi.

V preteklosti smo varčevalci mnogo bolj zaupali bankam, ker so z našimi prihranki pametno trgovale in plemenitile tudi hranilne vloge. Zakaj so to dobro prakso opustile in nekajkrat celo ogrozile varnost hranilnih vlog, nam ni bilo nikoli pojasnjeno ne iz strani Banke Slovenije, ne od poslovnih bank in ne od demokratično izvoljenih vlad Republike Slovenije. Zdaj je pravzaprav vseeno saj svojih bank več nimamo, sedanji lastniki bank kujejo tako visoke dobičke, da jih morajo pristojni organi dodatno obdavčiti.

V tej novi ureditvi gospodarjenja s prihranki je presoja kam jih nalagati, dejansko v glavah varčevalcev in raznih svetovalnih podjetnikov. Priporočila tujih bank pri nas kot so na primer Oskarjeva, smatrajo za enostavno in učinkovito varčevanje redno beleženje izdatkov, v začetku leta predvideti večje izdatke, ki se ponavljajo, izdatke primerjati s prihodki, postavljati cilje varčevanja, varčevanje tudi manjših zneskov, razporeditev denarja za različne varčevalne namene ob prejemu plače, redno varčevanje in spremljanje ciljev, finančno izobražujte svoje otroke! Kljub temu, da je varčevanje v denarju visoko in v porastu pa od poslovnih bank v naši državi ni spodbud, ki bi bile v korist tudi varčevalcem in ciljem, ki jim je bilo skupno varčevanje namenjeno kot na primer manjše zadolževanje v tujini, naložbe v infrastrukturo in podobno. V tej situaciji nekoliko ironično izpadajo nagrade, ki jih nekatere banke dobivajo zato, ker »našo uspešnost gradimo na zaupanju, ki ga stranke čutijo do nas, na izjemnih finančnih rezultatih in preudarnemu sprejemanju pravih odločitev.«

Predvidevam, da je osnovni razlog za zbiranje podpisov za vpis pravice uporabe gotovine v ustavo prav v do sedaj navedeni problematiki, saj je cilj iniciatorjev preprečiti »digitalno suženjstvo«, zagotoviti »monetarno suverenost« kot element državnosti ter zagotavljanje anonimnih nakupov in donacij. V ustavi naj se zapiše, da je v Sloveniji gotovina zakonito plačilno sredstvo. Pobudniki tudi menijo da bi tako morale ravnati vse države, da preprečimo nastanek ene svetovne vlade, ene centralne banke z eno digitalno valuto ter popolni vladni prevzem celotnega bančnega sistema.

Je ta problematika bolna fantazija ali realna skrb za zaščito donosnega varčevanja? Ima digitalizacija humane, blaginji vsem ljudem naklonjene cilje s plemeniti cilji? Po polstoletnem sodelovanju v digitalizaciji postajam zaskrbljena tako z digitalnim poslovanjem z gotovino, še posebno pa s sledenjem naših nakupov in donacij. Upravljanje z denarjem sem spoznavala petnajst let, danes mi vse nakazuje, da bo moral moj pametni telefon delovati bolj v korist zbirateljem informacij in upravljalcem z denarjem, kot meni.

Dobro bi bilo poznati spoznanja Ministrstva za digitalno preobrazbo Republike Slovenije, predvsem pa cilje, ki jih načrtujejo in se nanašajo na zaščito vseh vrst premoženja ter varnosti državljank in državljanov Slovenije.

Kaj pa vi pričakujete od digitalizacije?

Evropska širitev, 11. oktober 2023

Kot maturanta sem nekje slišala, da nastaja Evropska gospodarska skupnost. Moja takratna država nad tem ni bila navdušena, celo ostro je kritizirala ne pooblaščence ljudstva, da hočejo svoje prihodke obogatiti na račun tistih, ki jih ustvarjajo. Mama me je malo pozneje opozorila, da ni dobro kaj preveč brskati po informacijah o EGS ker za nas itak ni dosegljiva, smo bolj revna država, v EGS pa so vključeni bogatejši.

Naša država si je izjemno prizadevala, da bi se uvoz pokrival z izvozom, kateri naj bi tudi zagotavljal dovolj deviz za skupne potrebe. V teh prizadevanjih so komercialisti delovnih organizacij potovali po Evropi že koncem petdesetih let preteklega stoletja in prinašali informacije o širitvi gospodarskih združb. V našem podjetju smo nenehno krepili odnose z zapadnoevropskimi proizvajalci in iskali možnosti za vezane posle kot so na primer bila izvozno interesantna zdravilna zelišča, izdelki bazične proizvodnje in podobne dobrine. V trgovanju se preprosto ni dalo izogniti vedno močnejšemu sodelovanju z zapadnoevropskimi državami in regulativo, ki so jo te države sprejemale. Minila so sicer desetletja predno je Gospodarska zbornica Slovenije poskrbela za objavo te regulative v slovenščini in spodbudila zagotovitev infrastrukture, potrebne v vsakodnevnem trgovanju. Uveljavljeni so že bili vsi nastavki tudi za politično sodelovanje držav, ki so se pri nas uresničili z osamosvojitvijo.

Ljudje smo ves povojni čas zaupali v uspešno sodelovanje z zahodno evropskimi državami in dejstvo je, da so nas ti narodi dobro sprejemali, res pa je, da so imeli za nas drugačne, slabše pogoje trgovanja, kar smo razumeli kot posledica nesodelovanja držav. V času zaostajanja zaposlovanja v naši državi in tržne rasti pri njih, je bilo organizirano zaposlovanja naših državljanov v zahodnem svetu, zlasti v Nemčiji. Vztrajno so se izboljševali medsebojni odnosi in ko smo se osamosvojili je nastajala celo evforija o tem, da nas bo razvita Evropa sprejela v svoje varno okolje. Vprašanje menjave tolarjev v EUR je bilo rešeno mimogrede in to je res nekaj dobrega, ker nas je obvarovalo pred pogoltnostjo vseh vrst elit.

Evropska unija je danes kar dobro organizirana in zaupajo v njeno moč skoraj vsi narodi tega ozemlja. Sprejela je vrsto ukrepov, ki so pripomogli k rasti blaginje, med drugimi skupno investicijsko politiko, vladavino prava, enotnost visokošolskega izobraževanja, standardizacijo in številne druge ukrepe. S tem pa ne trdim, da je vse v redu, vsaj tisto na kar vplivajo parlamentarne stranke Evrope kot na primer nesposobnost zagotoviti mir na svojem ozemlju, je izpod kritike. Toda ostaja dejstvo, da večina evropskih narodov hoče živeti v simbiozi v Evropski uniji, si zato prizadeva pogojem EU prilagoditi svoje ambicije in sprejema skupne rizike. V tem kontekstu EU že razmišlja o svoji bodoči organiziranosti in oblikah sodelovanja njenih članic v 21. stoletju*. Povabilo za integracijo velja za vse države razen tistih z vojaškimi in ozemeljskimi konflikti. Države, ki že imajo EUR tvorijo jedro EU okoli katerega so zbrane sedanje in bodoče države članice vezane na iste politične cilje in vrednote ter tvorijo skupno z jedrom Evropsko unijo. Sledijo pridružene članice, osredotočene na enotni trg, brez vezanosti na cilj vse tesnejše unije, ki skupno oblikujejo Mejo vladavine prava. V Evropsko politično skupnost pa je pričakovati države brez integracije, osredotočene na enotni trg, na geopolitično zbliževanje in strukturiranje z dvostranskimi sporazumi z EU. Ni pojasnjeno zakaj povabilo ni prejela Belorusija in Rusija.

Delo, 22.9.2023.

Poznate svojo širšo domovino Evropsko unijo?

Branje na višji ravni, 10. oktober 2023

Kurator programa slovenskega gostovanja na frankfurtskem knjižnem sejmu dr. Miha Kovač nam sporoča, da je Slovenija izpostavila poezijo in filozofijo kot zvrsti, ki zahtevata branje na višji ravni. Odlično, spoštovani kurator, to je nedvoumno vaš osebni prispevek k ugledu naše literarno poetične ustvarjalnosti in dediščine.

Raziskovalci branja in založništva iz štirih svetovnih univerz so pripravili povzetek številnih študij in raziskav, ki dokazujejo zakaj moramo tudi v digitalni dobi ohraniti sposobnost branja daljših in kompleksnejših knjižnih besedil. Samo z njihovim poznavanjem lahko razumemo kompleksne probleme in rešujemo kompleksne težave. Zbrane rezultate raziskav so štirje raziskovalci strnili v Ljubljanski manifest in ga bodo predstavili na knjižnem sejmu Frankfurta kot zvrsti, ki jih Slovenija kot častna gostja letošnjega sejma sporoča javnosti. Manifest je pomemben dokument časa in so ga podprli znanstveniki, založniki, PEN, mladinska združenja, promotorji branja, knjižničarji ter ministrstva za kulturo Nemčije in Slovenije.

Zakaj ga tako množično podpirajo stroke, ki danes oblikujejo kulturno javno mnenje. Doktorju so do podrobnosti in fines poznane danes razpoložljive digitalne naprave, njihove sposobnosti nenehno uporablja in obrazloži, da so v pametni telefon zlezle tudi knjige. Doktor ve, da je pametni telefon preuredil razmerja moči na medijskem področju in da naš odnos do branja spreminja v hitro preletavanje informacij kar pa je za razumevanje sporočil v knjigah vezano na osredotočenost na branje in globlji pa tudi širši besedni zaklad bralca. Zamisliti se moramo nad njegovim sporočilom, »da orodja, kot so pametni telefon in umetna inteligenca krepijo to kar imamo v glavi - tisto , kar nam omogoča, da znamo kritično in analitično misliti, pa pride v glave predvsem s knjižnim branjem zahtevnejših vsebin«.

Spoznanja, ki jih Slovenija kot častna gostja knjižnega sejma pošilja v svet, me navdušujejo, ker zahtevajo razmislek posameznika in družbe, nakazujejo prihodnost in blažijo bolečino trpečih duš. Ljubljanski manifest je zazrt v prihodnost in preroško navaja, da »z uporabo zaslonskih medijev in umetne inteligence bodo neumne osebe počele še več neumnosti, med tem ko lahko inteligentne osebe s knjižnim umom z njihovo pomočjo ustvarijo ogromno novih in neverjetnih reči«.

Poleg opredelitve odnosa med zaslonskimi mediji ter umetno inteligenco in knjigami mi je v čast, da se s filozofijo sodobnosti umeščamo na zemljevid sveta najresnejših človeških spoznanj. Smo narod bralcev zahtevnih vsebin, ki želi s pomočjo knjig spoznati vse narode sveta, se z njimi družiti in skupno ustvarjati boljši svet. Lepšega in koristnejšega sporočila ne bi mogli poslati ljudem na zemlji. Zapisali smo ga tudi v Rastočo knjigo sveta, ki smo jo postavi in jo negujemo v Severnem parku naše prestolnice. Naša filozofija nista samo Žižek in Dolar, je množičnejša, vsakdanja in praktična, vedno usmerjena v iskanje boljšega za vse.

Najlepše v sporočilu Slovenije pa je opominjanje na pomen poezije za zagotavljanje ravnovesja med tankočutno, včasih pa tudi grobo filozofijo in poetičnostjo naroda, ki se izraža v njegovi poeziji in jo je zapisal poet France »Iz srca svoje so kali pognale mokrócveteče rož'ce poezíje.«.

Se strinjate s sporočilom?

V službi javnosti, 9. oktober 2023

Kar dvakrat sem morala prebrati intervju z odgovorno urednico informativnega programa TV Slovenija, da sem doumela kako nastaja informativni program, kdo je pri tem nepogrešljiv, kdo ga mora voditi in kako razume svojo odgovornost novinarka Polona Fijavž. Naj najprej naglasim, da že dolgo nisem prebrala tako mojstrskega intervjuja in predstavitev tako odlične osebe kot je Fijavževa. Prava poslastica za ljudi mojega kova.

Polona Fijavž dobro poznamo po njenem poročanju iz tujine predvsem iz Nemčije in iz drugih držav v tej regiji. Na sceni je bila tudi zadnje dve leti, ko je na TV prevladovalo njenim načelom nasprotno prepričanje o katerem danes ugotavlja, da je zapustilo hudo zapuščeno TV hišo tako v pomanjkanju sredstev kot v vsebini delovanja posameznih oddaj predvsem pa neustrezno delo zaposlenih v informativnem programu, ki ga javnost ni sprejemala.

Svoje poslanstvo vidi Fijavževa v strokovno profesionalnem delu novinarjev TV, ki mora biti opravljeno v skladu z novinarskimi standardi, neoporečno in v imenu javnosti. Javnost se odziva na ukrepe elit, te odzive morajo novinarji prepoznavati in jih objavljati v informativnem programu javne TV. Novinarji imajo vso pravico do svojega osebnega ideološkega prepričanja vendar v poročanju morajo zagotoviti objektivnost, ki jo nakazuje javnost ne pa politična stranka. V njihovih poročilih mora biti sporočilo javnosti osvetljeno iz vseh strani in po možnostih opremljeno z dokazili. Trdno je prepričana, da javnost potrebuje poglobljene in kritične oddaje ko na primer Studio Citi ali Politično in podobne. Prizadeva si, da bodo dobre oddaje ponovno na sporedu ali pa se bodo v ta namen prenovile sedanje oddaje kot je na primer Arena – pogled naprej.

Nova, trenutno še v. d. urednica Fijavževa, ne skriva svojih strokovnih ambicij in nedvoumno tudi pove, kdo od dosedanjih sodelavcev informativnega programa TV ni več željen zaradi nestrokovnosti ali neizpolnjevanja standardov novinarskega dela. Očitke političnih strank sprejema z razumevanjem, da politika želi biti pred javnostjo čim lepša, uspešnejša kar pa javno mnenje ne sprejema, prav tako kot ne sprejema zlorabo ljudi v strankarske namene. O tem nasprotju mnenj morajo novinarji poročati in se zavedati, da so v službi javnosti. Po njenem mnenju to velja tudi v primeru zahtev po uravnovešenem poročanju, ki ga novinarska stroka ne sprejema. »Kot novinar moraš neko temo, zgodbo postaviti v kontekst, jo osvetliti z različnih zornih kotov, a ne tako, da se po odgovor odpravljaš k tej ali oni politiki« poudari intervjuvanka in ni razloga, da ji ne bi pritrdili.

Fijavževa se v intervjuju zgraža tudi nad sedanjim stanjem slovenskih sporočil na spletu in ga ocenjuje kot neprimerljivega s tujino v kateri je kot novinarka poročevalka delovala desetletje. Možno jo je razumeti, da je izpod kritike, škodljiv in nevreden pozornosti informativnega programa TV Slovenija. Ni edina, ki je v to prepričana in ni dvoma, da jo bo javnost v tem masovno podpirala. Pričakovati pa je tudi, da se bo neprimerna publiciteta na omrežjih skrčila, če ji bo posvečena vedno manjša pozornost.

»A kakovosten javni medij je osnovna sestavina demokracije, naša dolžnost je da ga ohranimo« zaključuje intervjuvanka. Hvala v imenu javnosti za dober program, uresničujte ga!

Kakšno informativno oddajo pa vi poslušate in gledate?

Sodobna knjižnica, 8. oktober 2023

V posebno zadovoljstvo mi je, da smo bralci dobili tako razvito in hvalevredno mrežo izobraževalne institucije kot so sodobne knjižnice z Cobissom, Bilbosom, 24 urno možnostjo izposoje in digitalno knjižnico vred. Največjo vrednost vseh knjižnic pa je knjižni sklad in izbor dokumentarnega gradiva, da praktično ni gradiva, ki nam ne bi bilo dosegljivo brezplačno, ob vsakem času in povsod po Sloveniji., ne smem pozabiti na prostore, ki so skoraj za vse knjižnice posodobljeni in elektronsko opremljeni.

Naj takoj dodam, da je še veliko naselij, ki se intenzivno širijo kot spalna naselja knjižnic še nimajo in da vlaganja v knjižnice zato ni zaključeno, je pa dobro zastavljeno in ima potencial za širjenje. Da bi knjižnice uresničevale svoje poslanstvo pa bi morale razne stroke, posebno sociološke, urbanistične in arhitekturne skupaj z lokalno upravo zagotoviti v vseh stanovanjskih naseljih tudi družbene domove in knjižnice tako, kot brez opozorila načrtujejo trgovine, asfalt in drugo infrastrukturo.

V Mestno knjižnico Ljubljana sem se vpisala kot študentka in je bila locirana v stavbi zraven pravne fakultete. Pozneje sem nekajkrat obnovila članstvo, ker v mojem okolju ni bilo to kar sem potrebovala. Ta knjižnica ima zdaj 35 enot v okolju Ljubljane, še vedno jo obiskujem zdaj kot pomočnica vnukoma, da prideta pravočasno do knjig, ki jih potrebujeta za šolsko obravnavo. Kar v štirih knjižnicah sem članica in v vse štiri prav rada zahajam, ker vedno doživim kaj lepega. Prizadevam si tudi, da bi mestna knjižnica ustanovila enoto na Barju kjer hiše rastejo kot gobe po dežju, ljudje pa nimajo niti mesta, kjer bi se lahko sestali in se kaj pogovorili o svojih skupnih problemih. Knjižnica ima bogat program predstavite, bralnih skupin, pogovorov, predavanj, delavnic, nastopov, tekmovanj in podobnih dogodkov za otroke, razstave in napovedi., ki jih usklajuje vodja centra za koordinacijo storitev.

Imela sem to čast, da sem sodelovala kot članica sveta lokalne knjižnice pri načrtovanju njenih novih prostorov, ki so danes verjetno med najustreznejšimi za izposojevalce gradiva. Srečo imamo z osebjem, ki knjižnično dejavnost dopolnjuje z razstavami, predavanji, predstavitvami novosti in avtorjev kot tudi z stalnim dopolnjevanjem svojega poslanstva na knjižnico semen, izposojo vsega, domoznanstvom in še mnogim drugim, kar ljudje z veseljem obiskujemo in komentiramo.

Knjižnice so del našega življenja, če kaj ne vemo, želimo spoznati, izpopolniti svoje znanje ali se pripraviti za dobro opravljeno delo, se zatečemo k knjigam. Mnogo jih je in preberemo jih le delček iz bogate zaloge pa nas že to nauči bolje presojati dane razmere, se seznaniti z drugimi narodi in nam pomaga pri obisku pomembnih krajev sveta. Spodbuja nas tudi k ustvarjenju. Znani Novomeščan Marjan je rad povedal, da je v knjižnici odkril knjigo Propadle civilizacije, jo prebral in dobil idejo, da bi lahko raziskal Venete ter se prepričal ali smo Slovenci njihovi potomci ali Slovani, kot pravi uradna zgodovina, celo knjigo je o tem napisal. Mene je na primer prevzela izposoja semen. Izposodila sem si ajdo in pajčolan rožo in oboje kot darilo in nalogo posredovala moji dragi Amrak, ki živi v Kaliforniji. Čakam, da mi bo vrnila pridelek teh domačih rastlin in ga bom lahko vrnila knjižnici. Tudi mojo zadnjo knjigo o Barjanih je knjižnica predstavila javnosti, izpolnila pa sem tudi njihov vprašalnih o svojem delu za potrebe njihove bibliografije.

Brez knjižnic smo ob vir izpopolnjevanja svojega vse življenjskega učenja, brez knjig ne bi mogli vedeti, kako razmišljajo in živijo drugi narodi. Duhovno siromašni ljudje nimajo razvoja.

Si izposojate knjige v vaši Knjižnici?

»Očetje« zakaj tako? 6. oktober 2023

V mojo domovino se je iz Poljske, Teksasa in drugih krščanskih držav priplazila ženskam nenaklonjena miselnost, da so morilke vse tiste, ki se odločajo za splav. Stranka, ki se kiti z nazivom največja opozicijska, sklicuje zborovanja, »krasi« javni prostor z morilskimi simboli, organizira straže pred porodnišnicami, še malo, pa bodo prižgali prvo grmado na nekem pomembnem javnem prostoru v prestolnici, da bo ja cel svet prepoznal Slovenijo kot krščansko deželo. Z ustavo določena pravica žensk je za podpornike in izvajalce akcij proti splavu tista tarča, ki jo želijo diskreditirati in odpraviti.

Prepričana sem, da se ta trenutek vse državljanke Republike Slovenije sprašujejo, zakaj so vse opisane akcije usmerjene v ženske ne pa tudi v »očete«, saj nosečnica ne postaneš brez moškega. Tudi ustavna pravica državljank Slovenije ni bila ženskam poklonjena, izboriti so si jo morale zato, ker so vedno in samo izgubljale pri reševanju neželenega potomstva bodi si kot »grešnice« bodi si kot matere. Tisti, ki stojijo za današnjimi gibanji proti splavu so v veliki večini moški, ki jih kanonska zakonodaja omejuje z celibatom, tisti moški, ki pa so žensko potisnili v položaj »morilke« so se in se še vedno zavijajo v molk. Zakaj tako? Zakaj ne prevzamejo svoj del odgovornosti, da bi se otrok lahko rodil. In zakaj vsa ta množica moških tako neusmiljeno pritiska na izjemno manjšino žensk, ki nimajo možnosti za rojstvo svojega otroka in se zato zatečejo k splavu. Ne pišem o ekstremih, ki so povsod, pišem o vsakdanjih problemih ženskah in moških v naši družbi.

Se pa s tem problematika splava šele začne, odrazi pa se na otroku, ki ima samo mamo in ga v puritanski družbi kot je naša, zaznamuje za vse življenje. Ne bom pisala kako in zakaj, ker so o tem znana zgodovinska dejstva in bogata literarna dela. Zdravstvena problematika družin, uboštvo in revščina, razslojevanje družbe v Sloveniji in podobni problemi so kot voda na mlin tistim, ki ostajajo brez podmladka, ki bi spet radi razvili sirotišnice, dedovali premoženje družin, s svojim prepričanjem usmerjali državo. Tudi pri nas obstaja pozitivna opozicija znotraj pobudnikov akcij proti splavu, proti takemu žaljivemu poseganju v družbo in v korist sistematičnemu slabšanju odnosov med moškimi in ženskami. Naj bo ta opozicija čim uspešnejša, da bo vera ljudem v korist.

Imamo pa to srečo, da so naši potomci že našli rešitev za marsikateri problem svoje družine. Če je verjeti statistiki se že več kot polovico otrok rodi neporočenim staršem ne da bi bila potrebna kakršna koli posebna razprava o tem. Med njimi so tako pripadniki različnih ver kot različnih političnih strank. Ni zaznati, da bi se na tem področju dogajalo kaj neobičajnega.

Grobe, da ne rečem hudobne aktivnosti, kot jih uprizarjajo organizatorji zborovanj proti splavu, nam niso v čast, še manj v pomoč družinam in neželenim otrokom. Spoznavajte to problematiko in prisluhnite ljudem!

Kakšno pa je vaše mnenje o splavu?

Zgradbe večne lepote, 5. oktober 2023

Otroci imajo vedno bujno fantazijo, so radovedni in verjamejo pravljicam. Nisem bila nobena izjema in starejši so se me zapomnili po odprtih ustih ko sem jih poslušala pripovedovati o tem, kaj vse so videli in slišali na furmanskih poteh, prebrali v Slovenskih večernicah ali slišali pripovedovati popotnike. Še vedno ne vem, kako je moja stara mama vedela za Samarkand, Damasku, španske gradove, italijanske cerkve in mi o tem pripovedovala ob dolgih zimskih večerih. Minevala so leta, zasvojilo nas je delo, toda dopuste smo imeli izjemne, večinoma preživete na kateri od številnih svetovnih znamenitostih.

V času naših potovanj je bil Pariz želeno mesto, celo uglednejše in privlačnejše kot smo si ga doma zamišljali. Pariške palače, opera, cerkve, tržnice, pariške gospe, filmi, vse, res vse nas je navduševalo. Okoliše v katerih smo se gibali smo poznali po pesmih, slikarjih, igralcih, filozofih in muzejih. Ja, Louvre je bil prestiž, obiskali ta bogati muzej pa izjemen kulturni dogodek. Potem ko smo se navadili na podzemsko pariško železnico smo seveda drveli v Versailles, nepredstavljivi kompleks palač, kipov, parkov, vodometov, vsega najlepšega s spominom na Sončnega kralja vred.

Na vseh potovanjih smo se srečevali z ostanki antike in jo seveda že sredi 60 let ubrali v Grčijo. Patras, Kreta, Korint, Pirej in za poslastico Atene z Akropolo. Nepopisno je doživetje Partenona, posvečeni boginji Ateni, zaščitnici Aten, ki je Atencem podarila oljko. Neizmerno majhen se počutiš pred ogromnimi Propilejami iz 5. stoletja pr.n.št., ko občuduješ Karietide, tempelj boginje zmage in drugo zgodovinske artefakte graditelja Perikleja. Akropola je ključno mesto v zgodovini antične Grčije in je simbol grške kulture, umetnosti in civilizacije.

Čisto na drugem koncu Evrope pa smo se seznanili s pravljično Alhambro v Granadi, ki so jo zgradili španski Mavri. Obdaja jo nasad Generalife, v notranjosti so stene okrašene z islamskimi okraski, citati, arabeskami in alabastrom, stropi so stalaktitni, v prostorih so številni stebri, vodotoki in pisane keramične obloge. Osrednji dvor ima ogromno iz kamna izklesano skledo, ki jo podpirajo levi. Alhambra združuje mavrsko, kastiljsko in katoliško arhitekturo, kar ustvarja edinstveno in čarobno vzdušje.

Pred nedavnim nam je nastajanje teh arhitekturnih presežkov predstavila RTVSLO in dodala bogata zgodovinska dejstva o graditeljih, družbi v času gradenj in vzrokih za gradnjo tako izjemnih objektov. Z vsemi temi presežki so graditelji želeli dokazati svoj prestižni pomen v času vladanja tako v materialnem kot v duhovnem smislu. Ljudstvo kateremu so vladali, predvsem pa narodom in vladarjem s katerimi so se nenehno vojskovali, so z umetnostjo in obsegom zgradb dokazovali, da so sposobni vladati ter pričakovali, da jih bodo zato cenili, podpirali in poslušali njihove ukaze. Še posebno so se v tem smislu prizadevali francoski kralji, medtem ko je Periklej bolj užival v uresničevanju svojih osebnih želja in so mavrski vladarji z razkošno Alhambro skrivali svojo ozemeljsko majhnost. Kakor koli, danes so opisane zgradbe tako po reprezentativnosti kot po strokovnosti še vedno nadpovprečne veličine, vzor današnjim arhitektom, gradbincem, tistim, ki gradijo. So pa tudi spodbujevalci turističnega gospodarstva saj so najbolj obiskane turistične točke. Na Akropolo je, zdaj že sinova družina, čakala kar več ur.

Ste tudi vi obiskali te »zgradbe večne lepote«?

Dan varstva živali, 4. oktober 2023

Svetovni dan varstva živali se je razvil kot mednarodni dogodek, ki ga priznava več organizaciji za zaščito živali. Kot kaže splet poznamo na zemlji okrog 1,7 milijona živalskih vrst, vseh pa naj bi bilo veliko več kot 12 milijonov. Ocenjeno je, da v Sloveniji živi okrog 19.000 različnih živalskih vrst, kopenske živali so najbolj prepoznavne, naše jamske živali, pa se uvrščajo v sam svetovni vrh. Med nami rečeno pa se največ pozornosti namenja hišnim ljubljenčkom, zlasti muckam in kužkom.

Ljudje vedno ne poskrbijo za svoje živali in Veterinarska uprava vsako leto sankcionira okoli 1200 lastnikov živali zaradi neprimernega ravnanja z njimi. Že pred leti so pričeli akcijo Moja žival, moja odgovornost pod geslom "Od nekdaj sobivamo in od nekdaj se učimo, kako lahko izboljšamo sožitje z živalmi. To je neprekinjen postopek, ki ga moramo prenesti tudi na naše otroke." Dan ima za simbol oranžno pentljo.

Sodeč po prispevkih v medijih so dan varstva živali najlepše in najmnožičnejše praznovali po vrtcih in osnovnih šolah. Poleg risb in zapisov predvsem o živalih, ki otroci z njimi živijo doma, so po šolah organizirali zbiranje hrane in opreme zanje, obiskovali živali v zooloških vrtovih in zavetiščih, tudi nekaj protestov so omenili o ogroženosti in izumiranju živalskih vrst. Spodbujajo zavest, da zaščita živali ni samo pravilna skrb in human odnos do njih, temveč tudi previdnost pri kupovanju izdelkov. Opozarjajo nas naj se izogibamo krznu, nasploh vseh izdelkov iz živalske kože ali telesnih delov živali (usnjen pas, čevlji in torbica iz kačje kože, tigrova mast, kipec iz slonovega okla ali nosorogovega roga so le nekateri od številnih izdelkov) pa tudi deodorantov in parfumov, ki vsebujejo živalske sestavine.

V Sloveniji je uveljavljeno z zakonom predpisano ravnanje z živalmi, še pomembnejše pa je, da se izboljšuje kultura ravnanja z živalmi, torej vse navade, ki se z vzgojo prenašajo iz roda v rod. Nadvse pomembna je tudi sočutna misel mladih, kar dosegamo z učenjem odnosa do živali že v otroštvu, v okviru družine, vrtca, šole, znotraj lokalnih skupnosti in z lastnim zgledom. Vsak posameznik mora razumeti, kaj pomeni trpljenje živali in si prizadevati, da ga ne povzroča. Prav tako mora vsak od nas vedeti, kdaj je življenje živali dovolj dobro.

Spet pa ugotavljam velik razkorak med besedami in dejanji v prid živalskemu svetu. Ja, res imamo radi mucke in kužke, nudimo jim več kot je potrebno, meni se celo smilijo, ker jim ne moremo zagotoviti njihovega naravnega okolja in ker z njimi trgujemo. Toda že pri vsakodnevni nabavi gospodinjskih potrebščin, gledamo skladovnice mesa neštetih živali – teletina, mlada govedina, govedina, svinjina, divjačina, zajček, piščanci, ribe kakršne hočeš, tudi ličinke se že dobijo. Kaj pa doma, komarniki so že nenadomestljivi, ne prenašamo več, kar se plazi po vrtu, podstrehi ali leži v okenskih okvirih. Ko sem še potovala po svetu sem z veseljem sledila tudi divjadi, dokler mi z okoljem usklajen krokodil ni pokazal svoje zobe. Zgrozila sem se v Afriki, ko je otrok, očitno lačen, pojedel živega martinčka. Kdo bo v tem živalskem svetu postavil realne meje, družbene cilje in strategijo sobivanja človeka z živalmi in kako bo človek blažil izumiranje v celotnem živalskem svetu.

Zasledila sem poklic agrarni ekonomist in če se ne motim, nas bo znanje te stroke skupaj z vedenjem strok, ki se že ukvarjajo z živalmi, usmerjalo v racionalno realnost, ki bo krepila našo zavest o živalih kot terapevtih za ljudi.

Kako pa vi razmišljate ob dnevu varstva živali?

Obvoznice in mi, 3. Oktober 2023

Saj ne vem ali bi pisala o obvoznici ali pa je to spet nekaj v kar se mi državljani in volivci nimamo kaj vtikati. Ker pa sem nepoboljšljiva naivka, bom le povedala mnenje mojega okolja in mene same o tem kako je prav ljubljanska obvoznica tipičen primer za slovensko družbo, ki običajno nekaj govori, drugo pa stori.

Objavljeni rezultati ankete o obremenitvi obvoznice Ljubljane kažejo, da prometne gneče nastajajo ob prihodu in odhodu iz služb in da je po en človek, torej šifer, v avtomobilu. To potrjuje mnenje nekaterih kolumnistov, da si Ljubljana želi vedno več poslovnih dejavnosti in ne stanovanjskih površin. Potrjuje tudi objavljena mnenja strokovnjakov, da so državni posli v vedno večji meri skoncentrirani v Ljubljani, narod zato zjutraj drvi v mesto in popoldne iz njega, gneča se povečuje in DARS baje išče gradbeno dovoljenje za širitev obvoznice. Gre torej za več betona, manjšanje površin za samooskrbo, več izpustov, manj zelene proizvodnje, manj vsega kar okoljevarstveniki z dr. Bogatajevo na čelu, nenehno priporočajo. Kaj torej lahko pričakujemo? Vaške straže tistih, ki ne verujejo v maščevanje narave, na gradbiščih DARS-a ali večji obseg dela na domu po vzoru tistih, ki že danes pošiljajo po spletu podatke za izdelavo bilanc, statičnih izračunov in podobnih del zvečer v Indijo in dobijo zjutraj izdelane dokumente na svoj portal. Mislite, da se zna ali hoče država ustreznejše organizirati?

Je možno, da se tisti, ki so za obvoznico uskladijo z nami, ki smo proti?

Vedno bolj občudujem odločnost mladih v svetu kaj vse so pripravljeni storiti, da bi zagotovili sožitje človeka z naravo, da bi svet nehal izkoriščati človeku nevarne zemlje. So dokaj realni v svojem ravnanju, krepijo svoj osebni odpor in strah pred tem, kaj se bo zgodilo, če ne bo več delovnih mesto najbogatejših delodajalcev. Temu sledi priprava ljudi, da se omejujejo v svoji porabi in izučijo za nove poklice v zelenih tehnologijah, trajnostnem razvoju, življenju brez nafte in plina in v lesenih hišah – torej novi Bauhaus brez betona, jeklenih konstrukcij,… Prepričani so, da bodo pridobili zaupanje množic, da nimamo izbire in jim naj zato pomagamo starejši in stari.

Vedno bolj se čudim poslovnim elitam da ostajajo z dejanji daleč od besed, ki jih na raznih konferencah zagovarjajo kot načela. Seveda vem, da je slovo od tradicije in dobička izjemno pogumno dejanje, da še ni praktičnih izkušenj, da ljudje letimo oblegati trgovine v Avstriji ali Italiji, če Mercator ne zagotovi želenega, da želimo izjemno kakovost za vsako ceno in vsi. Marsikdaj naletim na družino, ki je prepoznana kot tista «ki živi pod pragom revščine« a vidim, da si privošči več od mene, ki sem proglašena za srednji sloj. Neizmerno sem žalostna, ko vsak dan vidim dekleta in fante z univerzitetnim indeksom v gostinski postrežbi namesto, da bi po predpisani literaturi in predpisanem roku študirali doma. Iz tega ne moremo pričakovati razsodne strokovnjake, ki naj bi razvijali boljšo družbo in ščitili naravne danosti.

Pa pustimo času čas, dobro je že to, da se bomo zdaj delili po obvoznici na tiste, ki jo hočejo in nas ostale, ki menimo, da je besede o sožitju z naravo potrebno udejanjati. Opustili pa bomo delitve na bele in rdeče, na domobrance in partizane, na verne in neverne in tako naprej ne da bi se vprašali zakaj tako? Čas je za resen razmislek o zaščiti slovenske zemlje, izjemno malo jo je še ostalo.

Kaj pa vi mislite o rabi zemljišč?

Izvozni načrti Slovenije, 2. oktober 2023

Slovenske gospodarske družbe in podjetniki, ki prodajajo izdelke in storitve izven Slovenije, združujejo svojo problematiko v Gospodarski zbornici Slovenije in jo javnosti sporočajo preko medijev. Ocenjujem, da je njihovo delo izjemnega pomena tako za materialno blagostanje prebivalstva kot za upravljanje države. Iz tega razloga je potrebno, da vsaj v grobem poznamo izvozno uvozno problematiko in zato bolje razumemo priložnosti in nevarnosti, ki nam grozijo kot delojemalcu, potrošniku in vlagatelju. Ne morem poučevati v tem blogu, ker zato nisem kompetentna, lahko samo nakažem svoje ugotovitve o zunanjetrgovinskem poslovanju na podlagi javno objavljenih podatkov.

Od kar smo v EU in imamo EUR smo dolžni upoštevati predpise unije o svobodnem delovanju trga, ki so obsežni, zahtevni in za podjetniške komercialiste verjetno tudi strokovno težko razumljivi. Direktive EU Slovenija vgrajuje v svojo zakonodajo kar povečuje obseg regulacije za nabavo ali prodajo izven meja. Izvozne izkušnje, ki smo jih prinesli z osamosvojitvijo v Slovenijo in smo jih pridobivali vsaj 30 let, so bile za izvoz v zahodne države dokaj skromne, bili so to vezani posli, nekaj komercialnih zastopstev, lon posli in podobno. Prodajne cene izvoznih izdelkov in storitev izjemno nizke, pogoji za kakovost idealni, roki dosledni, plačila v valuti in podobno. Razviti zahod je bil neusmiljen vendar so slovenska podjetja vztrajala in počasi ter sistemsko gradila izvozno infrastrukturo tudi s pomočjo GZS. Proizvodne kapacitete podjetji so bile v večji meri prilagojene tehničnemu obsegu, kar ni vsrkal domači trg, se je ponujalo neuvrščenim, Afriki in vzhodni Evropi.

Ob osamosvojitvi smo računali na ohranjanje in normalno rast izvoza v že vpeljane izvozne posle in nove, ki jih bomo sklepali z zahodniki državami. Iz tega razloga je bil vstop v EU in prevzem EUR obetaven, potreben pa je bil temeljit premislek o slovenski ponudbi izdelkov in storitev saj je slovensko ozemlje majhno, surovinska osnova skrajno skromna in inovativnost v razvoju. Takratna GZS je nenehno zbirala podatke podjetji o ugotovljenih izvoznih možnosti in usmerjala naložbe v izvoz čim bolj predelanih surovin, izdelkov proizvedenih iz malo energije, storitve naravnih danosti in še mnogo drugega.

Ko prebiram prizadevanja današnjih izvoznikov ugotavljam, da izhajajo iz paradigme, da naj za njihovo ustrezno konkurenčnost na svetovnih trgih, v veliki poskrbi država z nižjimi davki, nižjo inflacijo, nižjimi prispevki od plač in višanjem vlaganj v raziskovalno inovacijsko delo. Ker so te zahteve objavljene bolj verbalno kot utemeljene s podatki, je težko reči ali imajo prav ali ne. Ostaja pa dejstvo, da si Slovenija ne more privoščiti tako infrastrukturo kot jo imajo na primer Nemčija, Rusija, Vietnam in druge, bistveno večje in gospodarsko močnejše države. Da bi ugodila izvoznikom bi moral obstajati načrt izvozne strategije izdelkov in storitev, dogovor o izvoznih prioritetah in naložbah ter memorandum o ciljih, ki jih kot država želimo doseči na mednarodnih trgih. Prav v dogovoru kam bomo usmerjali proračunska sredstva bi moralo biti dokaj jasno dogovorjeno o vlaganjih v zelene tehnologije, novi Bauhaus, energetiko, polprevodnike, kulturno produkcijo, športno podjetništvo in tako dalje, predvsem pa kar se da dobro oceniti pričakovane prihodke tako za podjetnike kot za državo.

kdaj razmišljate kako gre izvoznikom?

Dan starih, 1. oktober 2023

Prišli so časi, ko opazim vsako zaznavanje bremena starosti tako posameznikov kot sebe ali družbe. Posameznike praviloma bremenijo zdravstvene tegobe, med njimi posebno novejše bolezni, ki so po mojem mnenju posledica naporov pri delu v času pred digitalizacijo. Vsakodnevna pot do zdravnika utruja vsakogar, nastaja vtis, da se ne da nič pozdraviti, iz slabe volje nastaja apatija in predvsem duševno nezadovoljstvo. Seveda imam tudi sama težave s sklepi, nogami, pozabljivostjo in podobnim, tolažim se pač s tem, da intenzivno opravljam tisto kar nog in sklepov ne bremeni. Vse to in še mnogo drugega nas stare močno skrbi in nenehno iščemo opore za uživanje lepote dneva. Eni ustvarjajo naložbe za bivanje pred odhodom, drugi plačujejo pomoč za vzdrževanje domačega okolja, tudi taki smo, ki si pomagamo z roboti za košnjo, pobiranje prahu,… Prizadevamo si kljub letom obdržati dobre navade in kondicijo kot so sprehodi, vrtnarjenje, obiski vnukov, prebiranje dobrih knjig, ki jih priporoča gospa Štaudohar ali založba UNko, pišemo bloge, obiskujemo prireditve v bližini doma, če so podnevi, saj so noči za nas že nevarne. Sicer pa nisem prepričana, da je vse to dobro, saj skoraj ni več mojih dolgoletnih sodelavcev, prijateljev in obiskovalk, vse je že v večnosti in vprašujem se, kaj še čakam. Odhodi tistih, ki so ti res lepšali življenje je prav za prav največje duševno breme v mojih letih.

Tako kot posamezniki se seveda stara tudi družba kot celota in medijska srenja dan za dnem objavlja tarnanje zdaj tega zdaj onega organa, kako nemogoče je poskrbeti za stare. Od kar vem obstaja strah, da pokojninski in zdravstveni sklad ne bosta zmogla pritiske starih. Upravljavci državnega premoženja in skupnega dobra s prstom kažejo na premoženje starih in na njihove otroke. Dobiš občutek, da te silijo v prodajo vsega kar imaš in v dogovor z otroci, da te vzdržujejo, zate skrbijo, kot da otroci nimajo svojih otrok, obveznosti delodajalca ali odgovornosti delojemalca. Prosim sprejmite zakon o evtanaziji, da zaradi mene ne bodo prikrajšani moji potomci. O mnenju »realnega sektorja« sem že pisala – odločno proti so, da bi sofinancirali dolgotrajno oskrbo. Potem so tu številna mnenja strokovnjakov kaj vse je nujno potrebno starejšim, kako odpravljati starizem, krepiti samozavest starih in podobno, priznam ta vsem tem nasvetom ne sledim in prizadevni Mesec se mi v dno duše smili, ko zaradi socializacije nas starih dobiva »negativno« konotacijo. Stare že izrivajo iz vrst delničarjev tudi gospodarske družbe, ki bi si želele imeti za delničarje pri njih zaposlene vsaj do 50% vrednosti podjetja. Ugotavljajo namreč, da današnji upokojenci kot delničarji ne srbijo za razvoj in naložbe tako, kot so skrbeli ob nakupu delnic, danes hočejo le čim višje dividende. Ja, težave povzročamo na vseh koncih in krajih in spet pomislim na evtanazijo.

Ali se stara tudi narava sicer ne vem, zgleda pa, da svojim starim ni naklonjena. Kako naj sicer razumemo njeno odlaganje našega odhoda za vedno, kako naj sprejemamo njene pritiske na naše sklepe pred dežjem, zakaj nam jemlje ustvarjalno moč in muči naše telo, da ne moremo v njene gozdove, na polja ajde ali na njene vršace. Sanje sožitja starih z naravo se ne morejo uresničevati zaradi naše vse večje šibkosti in njene izjemne moči.

Na dan starih bi po temeljitem razmisleku lahko sklenili, da bodo za naš primeren vsak dan poskrbeli starejši, mi pa bomo njim dali pravično nadomestilo. Nobena koncesija ni potrebna, tudi ne prekvalifikacija in študij, samo malo ljubezni in razumevanja.

Ste razmišljali kako bo, ko boste stari?

Sonja, 30. september 2023

Že dolgo sledim zapisom medijev o Sonji, znani slovenski političarki v času nastajanja samostojne Slovenije. Ne vedo, ali naj jo obsojajo ali hvalijo, nikoli ne pozabijo omenjati njenih solza, in vedno mora odgovarjati na vprašanje lastništva kapitala. Sonja odgovarja konkretno, nedvoumno, avtonomno in argumentirano in prav zato novinarji ne vedo, kako bi jo obsodili ali pohvalili.

Po postavi malo in po duhu veliko Sonjo sem spoznala, ko je bila izvoljena za vodjo slovenski komunistov, komunistov po duhu in dejanjih, ne po besedah in z figo v žepu. Prizadevanja članov je poskušala usmerjati predvsem v novo nastajajoče družbene probleme, ki so se pojavljali v gospodarstvu in so bili odraz delovanja trga. Prihajali so v tujini izšolani strokovnjaki, razvijal se je menedžment, menedžerji so širili poslovanje na nova tržišča, dobavne verige so se množile, srečevali smo se nenehno z novimi zamislimi, novimi ljudmi, številnimi poslovneži in politiki. Poslovni svet Slovenije je dobival krila. Politična organiziranost Slovenije ni zmogla več slediti poslovnemu sveti, niti ga usmerjati, iskala je nove oblike svojega dela in mlada Sonja je bila prepričana, da jih bomo našli. Veliko pozornost je namenjala lokalni mreži in veliko pričakovala od enotnosti delovanja političnih organizacij, vendar so se te vezi rahljale. Uveljavljale so se določbe Zakona o združenem delu, skoraj vsak državljan je imel kakšno funkcijo, ki ji včasih ni bil kos zaradi pomanjkanja znanja. Razumeti njegove določbe in jih v praksi uresničevati, je bil trd oreh.

Sonja je storila vse kar se je dalo, da bi sistem političnega delovanja prilagodila novim razmeram. Je poučevala, vključevala strokovnjake, prilagajala organizacijo in vključevala mlade. Občudovala sem jo saj je zmogla mnogo več kot njeni predhodniki, predvsem pa je bila dostopna, razumevajoča in če se je le dalo tudi strokovna, po poklicu sociologinja.

Ko se je začela krhati enotnost v državi je Sonja iskala rešitve za konkretne primere kot na primer za ohranjanje enotnega trga, za vlaganja v nerazvita območja tudi v Sloveniji, za racionalnejše poslovanje, za mirno razreševanje prask, ki so se je pojavljale tudi v partiji. Ko smo odhajali na zadnji kongres je bila optimistična, prepričana v zdrav razum in zato pametno odločanje delegatov. Vsi smo upali, da se bomo v odkritem partijskem dialogu dogovorili za rešitev ekscesov, ki so se pojavljali po državi.

Kot najvidnejša partijska funkcionarka Slovenije, je bila Sonja vseskozi v vodstvu kongresa, se vključevala v najzahtevnejše razprave in si do skrajnosti prizadevala za uveljavitev dobrih predlogov Slovenije. Ni bila slišana, tudi drugi slovenski govorci ne, nimam dovolj znanja, da bi opisala dejansko stanje v ogromni dvorani Sava, ko se je razgrajevalo državo.

Sonjine solze, ki niso bile edine, so povedale vse. Če jih ne bi bilo, bi to pomenilo, da je Slovenija v državi delovala z figo v žepu. Pa ni, saj smo vsi vedeli, da smo obogateli, ker je 26 milijonov ljudi kupovalo naše izdelke in zato tudi ni bilo našega eksplicitnega upiranja visokim dajatvam za hitrejši razvoj ne dovolj razvitih v državi.

Sonjo šikanije niso utišale. Za enakopravno obravnavo ljudi, še posebno žensk, si nenehno prizadeva kot strokovnjakinja. Včasih se nam pridruži v Dobrniču.

Ste zaznali tesnobo Sonje ob usodni odločitvi?

Galerije za učenje, 29. september 2023

Po Sloveniji je vedno več razstavišč za slikarska in druga likovna dela v katerih se poskuša doseči prepoznavnost mojstrov slikarstva in kiparstva ali pa oblikovalcev, arhitektov, urbanistov in podobnih strok. Zgleda na prvi pogled, da ni nič lažjega kot ustanoviti galerijo, kar pa praktična izvedba ne potrjuje.

V podjetju kjer sem nekoč delala smo dve galeriji ustanovili pred 50 leti a ju šele zadnjih deset, dvanajst let lahko tako imenujemo. Obe imata danes umetniškim dosežkom primerne prostore, pomeni prazne stene, panoje, ekrane, osvetlitve, vzdrževan reprezentančni prostor z pultom za knjigo vtisov, publikacije, spremljajoča pojasnila in predstavitvijo umetnika ter njegovih del. vsako razstavo spremlja zloženka s potrebno predstavitvijo umetniških del in njihovega avtorja oz. avtorico, zadnje čase se že pojavlja tudi potreba po vizualni ureditvi prostora, da je možno predvajati filme o nastanku del in priznanj v svetu. Otvoritvena slovesnost mora biti prilagojena tematiki razstavljenih eksponatov, intimna, v prijaznem pristopu do udeležencev kot do umetnika. Vodenje protokola zahteva usposobljeno osebo, primerno urejeno, umetniku, ki razstavlja je potrebno podeliti primerno priznanje, prisostvovati morajo tudi poslovne elite, meceni, sponzorji, donatorji, sorodniki, prijatelji,…zadnje čase vedno več mladine. Dogodek obelodani fotograf, kamera lokalne TV, zainteresirani prisotni. Za zaključek je običajno kanape in pijača. Družabnost, ogledi in ocene potrebujejo nekaj časa. Vse se običajno zaključi v dveh urah. Protokol mora še pripraviti notico za medije. Ste mi sledili, bi znali ali hoteli sodelovati v predstavitvi organizatorja, umetnika, umetniških del in dogodka? V sezoni se tako zvrsti vsako leto deset predstavitev v vsaki galeriji. Vse te razstave so javne, brezplačne za vsakogar, ki si jih želi ogledati, večina dostopnih ves dan. Podarjeno javnemu dobru. Pa je morda upravljavec javnega dobra zaznal ta prizadevanja anonimnih darovalcev, jih je vrednotil in vknjižil med svoje prihodke ali odhodke, so se mediji razpisali o njih, so vključeni v programe Javnega sklada za kulturno dejavnost, jih je kakšen kulturni sklad vsaj nagradil. Ne, nič od tega se ne zgodi, za nekdaj mojega delodajalca že 50 let nič.

Javnost se je omenjenih razstav navadila, jih obiskuje, komentira, hvali ali graja, živi z njimi, če jih ni povprašujejo po njih, torej so želene, potrebne tako za spoznavanje mojstrov slikarstva ali kiparstva kot za druženje.

Sinoči se nam je predstavila Silva Karim iz Ajdovščine. Kustosinja razstave je poudarila, da njene »slikarsko asociativni abstraktni elementi gledalca nagovarjajo k intimnemu branju vsebine. Umetniške slike so dokaz njenega jasnega zavedanja o krhkosti naravnega stanja Zemlje in lahko služijo kot sredstvo za lažje razumevanje čustveno še impresivnejše vsebine, kot sta čas in minevanje«. Isti organizator je v svoji drugi Galeriji predstavil akademskega kiparja Staneta Jarma iz Kočevja, ki seznanja javnost s svojimi Pevkami, Rudarjem, Nevesto, Deklico, Ostrškom, Razpelom in še mnogimi drugimi umetninami. Ustvarja v lesu in ga motivira neposredno okolje v katerem živi. Čudovita forma viva. Ima svoj prepoznavni izraz, ki ga je oblikoval iz izkušenj, v katerih je močno izraženo trpljenje.

Umetnost je lepa, dobra in zanimiva. Bodimo hvaležni, da jo lahko doživljamo!

Se udeležujete razstav?

Rastoča knjiga in mir, 28. september 2023

Če je verjeti medijem je trenutno na svetu okoli 57 vojn, ena, največja tik pred našimi vrati. Ohranili so se mi zelo živi spomini na dogodke druge svetovne vojne in morda prav zaradi tega z velikim upanjem spremljam vsakršna prizadevanja za ohranjanje miru. Kar raznežila sem se, ko sem pred dnevi prejela Pismo deklice z rastočo knjigo, ki poziva prebivalce sveta naj si prizadevajo ohranjati mir, razvijati sožitje med narodi in bodrijo voditelje k sklepanju miru. No, mojega veselja je bilo kmalu konec, saj zgleda, da so tudi v našem društvu nastale populistične in enostranske zamisli bolj kot konkretno uresničevanje poslanstva Rastoče knjige sveta. Pismo Deklice je napisala aktualna predsednica društva ne pa tudi z društvom vedno sodelujoče institucije in častni pokrovitelj.

Samo omenjeno pismo ni dovolj saj ima tako Društvo Rastoča knjiga kot Deklica z rastočo knjigo večji potencial, intelektualen naboj ter moč vpliva na množice kot tudi na omenjeno elito. Deklica z rastočo knjigo je varuhinja napotkov najvplivnejših literatov sveta, ki jih danes Društvo Rastoča knjiga vgrajuje v poslanstvo Rastoče knjige sveta. Vprašati se moramo, kakšno strategijo bomo oblikovali v prihodnje za poslanstvo in vizijo Rastoče knjige sveta, da bomo dosegli cilj »edino ljubezen bo rešila človeštvo*«.

Društvo Rastoča knjiga in Deklica z rastočo knjigo potrebujeta pri tako, za ljudi in svet pomembnem vprašanju kot je mir, nedvoumno in popolno sodelovanje tistih, ki z društvom sodelujejo od začetka in častnega pokrovitelja. Dosežki Društva Rastoča knjiga v preteklosti so bili rezultat skupnega dela vseh omenjenih in ne vidim razloga, da bi se razhajali v prizadevanjih za mir na svetu. Predlagam zato, da Društvo uskladi in razširi obstoječe pismo Deklice z rastočo knjigo s platformo sodelujočih institucij in častnega pokrovitelja. Predlagatelji želja in zahtev po miru na svetu naj bodo v dopolnjenem pismu Deklice z rastočo knjigo sopredlagatelji, kot je bilo to že običajno dobra praksa Društva. Poslanstvo Rastoče knjige v prizadevanjih za mir naj bo skupna skrb in naloga tako društva kot Slovenske akademija znanosti in umetnosti, Mestne občine Ljubljana, Javnega sklad RS za kulturne dejavnosti, Narodne in univerzitetne knjižnice in Agencija RS za knjigo.

Kot je razvidno iz spletne strani društva se je predsednica Društva Rastoča knjiga srečala s predsednico Državnega zbora, žal pa ni objav beleženja o dogovorjenem. Sama razumem to srečanje kot naklonjenost Državnega zbora poslanstvu Društva Rastoča knjiga in vidim v tem zato tudi možnost, da predsednica Državnega zbora uvrsti dopolnjeno pismo Deklice z rastočo knjigo v načrt dela zbora kar bi vsekakor pripomoglo k uspešnejšemu prizadevanju za mir Republike Slovenije.

Predsednici društva svetujem, da po pridobitvi morebitnih dopolnil omenjenih v tem zapisu, oblikuje memorandum ali poslanico in jo predloži predsednici Republike Slovenije z namenom, da jo ta in vsi pooblaščenci za zunanjo politiko naše države, upoštevajo pri opravljanju svojih nalog v kreiranju naše zunanje politike.

Za mir smo zainteresirani vsi zato predvidevam, da bo društvo prejelo številne predloge članstva in jih bomo lahko spoznali na spletni strani društva ali častnega pokrovitelje.

*Boris Pahor

Nečastni jubilej, 27. septembra 2023

V študentskih letih sem živela na Barju in si tam pridobila prijateljstva, ki jih negujem že vse življenje. Na Barju je bilo vedno ustvarjalno razpoloženje čeprav je območje poseljeno samo nekoliko več kot 200 let. Iz tistih časov se je ohranila do danes samo ena stavba Tomaževa hiša, ki pa se je sama v sebe zrušila pred kratkim ker jo kot spomenik ni nihče vzdrževal. Zgodovinska dejstva in status območja Barje je v svoji raziskavi opredelil akademik Anton Melik . V vojnem obdobju je Barje utrpelo neštete uboje, mučenja in izseljevanja v taborišča, obdobje ima na te čase spominsko obeležje pri katerem se opravljajo komemoracije vsako leto za kar skrbijo društva in druge organizacije civilne družbe Barja, ki imajo vse po vrsti dolgoletno, tudi še predvojno tradicijo. Ta zgodovinsko utemeljena ugotovitev dokaj samorastniškega razvoja Barja pozitivno vpliva na njegove prebivalce, da so dokaj poenoteni za kar potrebujejo poleg enotnosti mišljenja tudi skupni prostor pod barjanskim soncem. Zgradili so si zadružni dom z veliko dvorano kjer so se družili od 1948 leta pa vse do ustanovitve MOL-a, ko so zgubili status krajevne skupnosti in bili vključeni v četrtno skupnost Rudnik. Kljub temu, da MOL nenehno izdaja nova gradbena dovoljenja za gradnjo individualnih hiš in stanovanjskih površin ter s tem bistveno povečuje število občanov na Barju, v ničemer pa ni pripravljen uresničevati kar koli kar bi omogočalo duhovno rast prebivalcev Barja. Nasprotno, brez njihovega soglasja so izgubili lastništvo zadružnega doma, ki ga je »lastnik« podrli in na izpraznjenem prostoru zgradili 3 stanovanjske bloke. Na enak način so ukinili osnovno šolo na Barju, stavba propada, ker jo nihče ne vzdržuje, v njej pa so se stisnile še delujoče organizacije civilne družbe. MOL že najavlja, da je stavba nevarna za ljudi in občani Barja že slutijo, da se bo ponovila usoda zadružnega doma. Pravi uporniški kres po Sloveniji pa so krajani prižgali zaradi preimenovanja Barjanskega središča v Središče Rudnik. Tudi to jim niso povedali, kdo je podal tak predlog preimenovanja in zakaj. Izgube identitete nikakor ne sprejemajo kot je v »pismu ogorčenja« zapisala potomka barjanske družine iz leta 1880, še naprej si bodo prizadevali, da tisti, ki si je prilastil njihov zadružni dom, izpolni svoje obljube in v šoli ter njenem zemljišču zgradi Društveni dom Barje za Rastočo knjigo, Knjižnico, dvorano in prostori za druženje.

Letos mineva 22 let od kar »hlapci Jerneji iz Barja terjajo svojo pravico« od lastnikov kapitala na svojem zgodovinsko utemeljenem območju in zemljišču. Kopičijo se dokumenti, ki dokazujejo, kako neusmiljen je kapital, kako hitro se pozabijo obljube, kako nepomembne so potrebe meščanov in meščank pa tudi kakšne lapsuse proizvajajo danes profesionalne stroke s tem, da dovoljujejo priseljevanje in pospešujejo gradnjo stanovanjskih površin ne da bi pomislili na ustvarjanje pogojev za sožitje prebivalstva, za njihov kulturni napredek, na možnosti sporazumevanja, vzgojo za zagotavljanja dobrih sosedskih odnosov, pospeševanje branja in podobnih dejavnosti o katerih nenehno pišejo in govorijo vsi mediji, udeleženci vseh sestankov in stanovske organizacije. Gradi pa kapital odlično cesto na Barju, ki bo privlačevala nove graditelje in povečevala število občanov.

Kar opisujem ni osamljen primer, podobne situacije je možno zaznati na vseh koncih naše domovine. Veliko hlastanje po zemljiščih uničuje naravo in ljudi, onemogoča blaginjo in ustvarja nezadovoljstvo. Slovenija mora modernizirati svojo organiziranost sicer bo poleg naravnih doživljaja vse večje sociološke in družbene katastrofe.

Kako pa vi sledite pozidavam vašega območja?

Zelene ambicije mesta, 26. september 2023

Vsako srečanje poslovnih ljudi rodi kakšno novo idejo, take, ki se postopoma razvijajo v projekte pa tudi take, ki postopoma ali takoj odmrejo. Imeli smo kar tri desetletja na Forumu odličnosti in mojstrstva spremljati ta zanimiv proces podjetniškega sveta in se dodobra seznaniti z ustvarjalnimi silnicami naše regije. Srečanja z akademiki, univerzitetnimi učitelji, gospodarskimi združenji in politiki so pomagala odpreti marsikatera vrata institucij inovacij, študija prihodnosti in ugotavljanja tržnih možnosti.

Seveda so bili vedno pred našimi očmi strategije in cilji, ki jih želimo uresničevati tudi v metropoli regije. Iz tega razloga smo razmišljali več ali manj o krepitvi obstoječih dejavnosti, ki naj bi bile temelj in materialna osnova prihajajočemu tehnološkemu napredku. Prihodnost se danes vidi bistveno drugačna, kot smo jo zaznavali prva tri desetletja samostojnosti. Evropska unija je vplivala na spremembo našega programa izobraževanja, vojna na evropskih tleh je ogrozila energetsko oskrbo, podnebne spremembe so vsak dan drastičnejše. Ti in še mnogi drugi razlogi nakazujejo, da bo tudi naša metropola morala razmišljati o razvoju zelenih tehnologij, storitvenih dejavnostih in celo regionalnim čez mejnim povezovanjem vsaj v tem, kar se nanaša na trženje.

Preteklo gospodarstvo, ki je v glavnem živelo od tekstila, avtomobilov, kemikalij, zdravil,

Kovinskih konstrukcij, gradbeništva in izdelkov elektroindustrije, si je zamišljalo, da bodo njihovi prihodki ob nakazanih splošnih naravnih in ustvarjenih danosti odvisni od povsem novih projektov kot na primer od pridobitve katere od želenih mednarodnih institucij, da v našem mestu umesti svoj sedež, raziskovalne laboratorije ali predstavništvo. Spogledovali smo se tudi z državnimi ustanovami,, ki bi lahko katero od svojih številnih poslovnih dejavnosti organizacijsko razvijala v svojih prostorih v naši metropoli, na primer ministrstvo za infrastrukturo, katero od fakultet ali vsaj katero od svojih dejavnosti, ki se povezuje s razvojem podeželja. Nakazovale so se možnosti za rabo obnovljenih graščin na primer na Hmeljniku šola klesanja marmorja, v Soteski prodajni butični salom izjemnega pohištva, na Prežeku avtomobilske moderne novosti in v metropoli Modne novosti. Muzejski arheološki park je bil sam po sebi razumljiv saj v metropoli odkrivajo arheologi »vedno kaj halštata ali antike, če le porinejo lopato v zemljo«. Tu so še neizkoriščene danosti mestnih gozdov, zdravstvenega turizma, medicinske dejavnosti in zelene lepotice reke Krke. Prepričani smo bili tudi v izjemne možnosti vključitve v mednarodne kulturne festivale, ko bo obnovljen Glavni trg tako kot je na primer Verona vključena v svetovno operno krajino. Tradicija založništva, ki jo mesto že razvija je bila videna kot razvojni potencial predvojne tiskarne kar je danes razdrobljeno po številnih d. o. o. in s. p. Veliko naporov so vložili visokošolski zavodi, da bi v Novem mestu le ustanovili javno Univerzo in razvili njeno mednarodno sodelovanje z najnaprednejšimi tehnološkimi univerzami v svetu, tudi z ruskimi, nizozemskimi in izraelskimi. Mesto bi s svojim prostorom pridobila marsikateri projekt tako državnega kot mednarodnega delovanja saj je umeščeno med Ljubljano-Zagrebom in Reko, Slovenija pa mu gradi tudi pomembno prometno pot Tretjo razvojno os. O prihodnosti metropole se danes v javnosti premalo sliši.

Pogrešate informacije o dejavnostih prihodnosti?

Kaj manjka mojemu mestu, 25. september 2023

Od časa do časa se v mojem mestu razburjamo, ker nimamo tega in tega, rojevajo se ideje kje naj bi se to lociralo in kaj bi vse od tega imeli. Najtrdovratnejša je zamisel o Mestnem parku, sledijo pa o parku Julije, o zabaviščnem parku, gospodarskem razstavišču, servisnih dejavnostih, pokrajinskem središču, šole, gastronomski ter vinski ponudbi, hotelu, dvoranah za mednarodna srečanja in podobno. O vsem tem je vsaj zadnjih deset let vse tiho ali pa sem kaj prezrla. V času, ko je Društvo imelo svetnike v občinskem svetu in so v upravnem odboru društva sodelovali projektanti, podjetniki, ekonomisti sociologi in drugi profili je bila debata prav o teh stvareh izjemna, vprašanje, kaj mestu manjka, da bi imelo razvite mesta tvorne dejavnosti, je bila najvišja prioriteta v javnih debatah.

Zakaj pišem o tem? Vsako jutro se sprehodim po Kandijskem delu mesta in grem mimo obsežnega kompleksa že pred letom izpraznjenih objektov Tovarne posebnih vozil (TPV). Desna stran Zagrebške ceste na katerem se nahajajo izpraznjeni prostori ni tako majhen pa tudi obsežen ni. Sredi njega je servisna delavnica in prodajalne atomobilov, nekaj je že dano v najem, iz zadnje Grmske strani pa je Ardent. Ko povprašujem stare znance kaj bi tja umestili mi vsak odgovarja da bodo prostor zagotovo dobili trgovci kot so Lidl, Spar ali Konzum.

Verjamem, da je raba tega prostor v presoji pri neki strokovno kompetentni instituciji in da bomo meščani obveščeni o njihovih predlogih. Dobro bi bilo pripraviti tudi ustrezne analize kaj mesto s trendom naraščanja števila meščanov, potrebuje za duhovni in materialni razvoj, da se izogiba dnevnim migracijam, da ne potrebuje preveč prostora za širjenje avtomobilskega prometa, da ohranja zelene površine in prevzema zelene tehnologije. Za vse to je seveda potrebno veliko časa, veliko upanja in veliko prizadevanj internacionalnega značaja. Morda bi v prehodnem času na območju Zagrebške ceste razvijali športno rekreacijski in zabavni park za vse generacije, s spominskimi obeležji iz novejše zgodovine mesta in s hitro prehrano. Varianta bi prišla v poštev, če se bo res pozidal sedanji mestni park pred kulturnim centrom Janez Trdina. Ponudba dogodkov je danes v mojem mestu že dokaj velika. Od kar imamo zavod, teater, predstave v Knjižnici, program na Glavnem trgu, kino na Grmu, razstave v muzeju in podobno, bi verjetno morali v mesto pripeljati več udeležencev in tudi v ta namen razširiti ponudbo javnega prevoza, prireditve usklajevati s Kostanjevico in s Trebnjem ter razvijati otroško in mladinsko vzgojno-kulturno dejavnosti kot je na primer Pionirski dom v Ljubljani ali podobne institucije na Dunaju. Ne bi smeli pozabljati, da se bo nekoč realiziral univerzitetni kampu, ki bo v času njegove gradnje in nastajanja javne univerze, tudi potreboval prostor. Morali bi se posvetovati z gospodarskimi družbami med Grosupljem in hrvaško mejo, kakšen javni prostor potrebujejo oni, da bi bili na trgu uspešnejši. Ljubljanski sejmi kot so obrtni, knjižni, modni, karierni,…, Celjski sejem, Agra,… so kar uspešne, da ne rečem že nepogrešljive v gospodarstvu. Naj pri tem naštevanju še naglasim, da bi bilo dobro imeti institucijo za načrtovanje rabe prostora, pokrajinske arhitekture, razvoja dejavnosti, obnavljanja in modernizacijo obstoječih danosti, širitev arheoloških in sorodnih dejavnosti, kot tudi časovno usklajevanje prioritet s dosegljivimi sredstvi za naložbe.

Mesto je živ organizem, vzpon ene dejavnosti, pospeši začetek druge ali pa onemogoči tretjo.

Zakaj pa bi vi uporabili prostor ob Zagrebški cesti?

Energetska oskrba, 24. september 2023

O energetiki bolj malo vem čeprav ni leta, da ne bi imela kakšen pomemben opravek z njo. Trenutno je to iskanje serviserja za peč centralne kurjave bolj dolgoročno pa izbor drugega vira napajanja, če bo plin tako negotov kot se o njem govori danes. No, po energente moram tudi za avto, ki pa zdaj v mojem domu ni več med prioritetami. Vse moje potrebe po energiji prav za prav pokriva en sam kompleksen dobavitelj, ki vse, ki jih poznam, oskrbuje od kar pomnim oziroma skrbim za dom. Petrol je z nami v dobrem in slabem energetskem oskrbovanju doma, na delovnih mestih, vsega in povsod. Njegovo umeščenost v našo oskrbo je že trajnostna, ne čudi, da se je izkazala na primer tudi na čisto človeškem sočustvovanju z njim, ko je v prometni nesreči preminul njegov direktor.

Eden od oblikovalcev Petrolovih črpalk me je nekoč vprašal, kaj čutim ko zagledam njihovo črpalko in takoj sem odgovorila »civilizacijo«. Ko smo se potikali po avstralskih puščavah ni bilo nikjer ničesar, kakšno drevo, oddaljeni hribi ali gorovje, vročina, morda žival, običajno nevarna. In ko po več urah zagledaš skromno črpalko lokalnega dobavitelja se oddahneš ker veš, da bodo poskrbeli zate, tvoje vozilo, za vse, tudi za predstavitev njihovega Emu-ja. Občutiš kaj vse je civilizacija, kako jo potrebujemo in želimo povsod, vedno, v moderni in razviti Sloveniji, v puščavi in samoti, ob pustih kontinentalnih cestah severne Amerike ali pacifiški obali Južne Amerike enako kot v asfaltni džungli največjih mest vseh celin.

Kot zgleda pa smo kljub poenotenju potrošnikov z dobaviteljem nekaj bistvenega prezrli. Kako naj sicer razumemo odločitev upravljavcev države in državnih služb, da njihove potrebe po energentih zadovoljuje dobavitelj Madžarske in mu Slovenija zato dovoljuje tudi nakup premoženja propadlega slovenskega konkurenta Petrolu. Pa to še ni vse saj pristojni regulator menda še vedno ugotavlja, da konkurenca v Sloveniji ni zagotovljena in zato dobiva Shell ustrezna dovoljenja pristojnih državnih organov, da razvije svojo mrežo in ponudbo na malem slovenskem trgu. Država si prizadeva za uveljavljanje konkurenčnosti in jaz ter meni podobni imamo zdaj široko paleto domačih ponudnikov kot tudi ponudnikov iz tujine, vsi pa so vedno dražji in zahtevnejši. Vsak do nas potrošnikov kot posameznik, gospodarska družba ali druga oblika poslovanja in delovanja bo lahko prepoznaval sam, kdo od ponudnikov je zanj najugodnejši, naš stari, dobri Petrol pa bo svoj »dober bel kruh za preživetje« iskal v vedno večji meri v tujini.

Opisana politika naše države in pogojena konkurenca na našem trgu sta mojo pozornost usmerile v pozorno branje intervjuja s predsednico uprave Petrola, ki ga je objavil Delov poslovni center Energetika 2023 dne 9. 9. 2023. Nedvoumno in popolnoma konkretno je povedala, da si bo Petrol prizadeval ostali prvi kot najzanesljivejši, najugodnejši in konkurenčni dobavitelj energetike tako v Sloveniji kot v državah v katerih bo širil svojo dejavnost. Nedvoumno je tudi poročala, kako bodo temu cilju sledili, kaj bodo ponudbi dodajali, kdaj in kako. Bravo šefica! Če boste petrolovci »mož beseda« bomo še dolgo ali pa večno plačevali račune vam, vas hvalili ali grajali in vam pomagali, da uresničite svoje zamisli, kar bo pozitivno vplivalo na blagostanje nas – vaših kupcev. Z doseganjem želenih in načrtovanih ciljev pa bo Slovenija bogatejša za nova ustvarjalna in inovativna delovna mesta za naš mladež.

Boste podpirali in zaupali domačemu energetskemu podjetju?

Vino in mi, 23. september 2023

Na Slovenskem ni bilo domačije, ki ne bi poskrbela tudi za dobro pijačo za naporno delo po njivah, gozdovih, travnikih pa tudi za povabljene na praznične dni in na družinske praznike. Potreben je bil vinograd, da so poleg potreb domačije lahko vino tudi prodajali in s tem zagotavljali danes imenovani denarni tok, saj so za nabavo sladkorja, olja in podobnih nepogrešljivih dobrin potrebovali gotovino. Grunt je moral delovati uravnoteženo z vsemi potrebami in možnostmi da je zmogel zagotovi družinske sprotne in naložbene potrebe.

Dela v vinogradih so in še vedno spadajo med naj zahtevnejša. Regolanje, par krat na leto okopavanje s kopačo, vmes muljenje zelenja, škropljenje proti peronospori, pa tudi trgatev, prešanje in kletarjenje ne poteka brez dodatnih naporov in brez ustreznega praktičnega znanja. Urejen in lep vinograd je ponos za vsako domačijo in za vikendaše, preverjanje kakovosti pridelka pa je prava znanost. Sod vina za prodajo je vedno deležen posebne pozornosti, saj gre z njim v svet tudi ime pridelovalca po blagovno znamko ali v primeru neustreznosti, v blamažo. Upam si trditi, da naši vinogradniki storijo res vse, da je njihovo vino hvale vredno, da ga iztisnejo in negujejo najmanj nekoliko pozorneje kot najboljše podzemne vinske kleti v francoski Šampanji. Iz teh razlogov je cena pridelave vina draga povsod po svetu in prodajna seveda še mnogo višja.

Vino ni samo alkohol pravi dr. Nemanič, vitez vina in v praksi potrjeni enolog. Tudi ne vem kako se je končala pred desetletji začeta akcija, da bi se vino deklariralo kot hrana. Vem pa na primer, da zdravnik v določenih primerih nakaže koristnost omejene količine belega ali rdečega vina, tudi cvička. Vem tudi, da je kosilo boljše, če ga spremlja čaša vina, ki k postreženi jedi najbolj paše. Močno pa dvomim, da imajo pivci, ki ne poznajo vinske kulture dovolj denarja, da se z vinom opijanijo. Prej kot vino, bi za morebitne krivce razglasila zvarke vseh barv in narodov, ki zasedajo že skoraj pol vsake trgovine s prehrano.

Pri društvih civilne družbe se srečujem z omenjenim doktorjem, ki ga krasi tudi naziv vitez vina. Prosim preberite si njegov krasen in koristen članek o vinu v današnji Sobotni prilogi Dela, da boste spoznali pomen vina za ljudi, pridobili napotke za negovanje vinske kulture in spoznali, da mora družba zagotavljati primernejši odnos do preprečevanja zasvojenosti. Vino nas spremlja od rojstva do smrti. Ljudje, ki vemo kdaj se je potrebno "ustaviti, poslušati se in sprejeti lastno odgovornost" bomo vino kot kakovostno dobrino vedno uživali za doseganje svojega "fizičnega, psihičnega in socialnega dobrega počutja". Prav bi bilo, da svoje vedenje o vinu in napotke za njegovo uživanje še naprej širimo med ljudmi tudi z objavo člankov kot je omenjeni. Enostranskih sodb, da je za morebitne nesreče in nasilnosti kriv samo alkohol ali celo vino, se izogibajmo in v konkretnih nesrečnih primerih usmerimo pogled na celotno sliko tragičnega dogodka, da ne bomo z morebitno pristranskostjo ranili nič krive.

Dobro bi bilo, da se vsak od nas zaveda potrebe po brzdanju svojih morebitnih želja ali potreb po pijači, se nauči prepoznavati svoje pivske meje in se v jih omejuje.

Kako pa pri vas ocenjujete odnos širše skupnosti do vina?

Zdravje, 16. september 2023

Delov poslovni center spremljam od ustanovitve dalje in ocenjujem, da odpira pomembna in prava vprašanja za našo družbo. Energetika, Izvoz, Podjetniške zvezde in zdaj Zdravje so res življenjsko pomembna vprašanja blaginje in dobro bi bilo, da državljani in državljanke centru pomagamo izboljševati kakovost delovanja pač v skladu z znanjem in vedenjem, ki ga premoremo.

Zopet smo seznanjeni, da nam je Strateški svet za zdravstvo začrtal petinpetdeset smernic za pripravo Splošnega dogovora, ki ga mora pripraviti Zavod za zdravstveno zavarovanje. Kakšen akt je splošni dogovor in kakšne so smernice žal še nismo imeli priliko spoznati, kaže pa, da bo tokrat poanta na zagotavljanju razvoja in optimizacije organizacije dela in procesov. Tako Strateški svet in Zavod, če ne bo šlo z leta bo pač sprejeta uredba za poslovanje.

Udeleženci foruma Zdravje 2023 so o zdravju odpirali popolnoma drugačne probleme kot so digitalna transformacija, demografski in kadrovski izzivi v zdravstvu, fleksibilnost zdravstvenega sistema, zdravstvene storitve, ki so pomembne za preživetje družbe, kakšno digitalizacijo potrebujemo, spodbujanje inovacij v zdravstvu, zdravje bolnika kot primarni cilj zdravstva, bolezni gibalne neaktivnost prebivalstva in podobno.

Kakšni so torej vidiki zdravstva prihodnosti? Odgovora podajalcev strokovnega mnenja je ostalo nedorečeno. Ob tem se vedno pogosteje spomnim na izjavo nekega dobrega zdravnika, pa tudi nekdanje direktorice UKC, da moramo več pozornosti posvetiti dobrim stvarem, ki se dnevno dogajajo v zdravstvu pa zanje niti ne vemo. Pozorni moramo biti tudi do težav dobrega in požrtvovalnega zdravstvenemu osebju.

Kar samo po sebi pa se odpira osnovno vprašanje kako spodbuditi zdravniško stroko, da se aktivira pri iskanju rešitev za bolnike in njihove potrebe. Vsa ta modrovanja o zdravstvu nas ne bodo pozdravila, niti ne bodo naredila reda, če ta res obstaja v zdravstvenih organizacijah. Dobro bi bilo zato na Delov poslovni center povabiti vodje zdravstvenih zavodov, da povedo, kaj Zavodi sami na podlagi obstoječih reprodukcijskih, finančnih in kadrovskih možnosti Slovenije zagotavljajo bolnikom danes in kako si zamišljajo svojo prihodnost brez izgovorov na pristojno ministrstvo ali političnega soglasja te ali one politične stranke. To hlapčevanje uničuje stroko in je priročen razlog za izogibanje osebne odgovornost vodstev. V resnici dobro vedo, da vse dogovori politični ali parlamentarni brez njihovega kreativnega sodelovanja ne more biti učinkovito.

Slovenija je razvila večina državno tvornih dejavnosti kljub temu, da nima pogojev za njihovo financiranje. Potrebno je zato slišati in upoštevati mnenje tistih, ki opozarjajo na bodoče zagotavljanje zdravja delojemalcev in se odločati o prioritetah tudi v zdravstvenih institucijah. Skrajni čas je, da več naredimo za dobro oskrbo pacientov in manj govorimo o težavah, ki jih nikjer in nikoli ne manjka, pa gre življenje vseeno na bolje.

Kaj menite, bomo dobili nujno medicinsko pomoč tudi v prihodnje?

Stisk rok, 16. septembra 2023

Med nami je navada, da si podajamo roke ob srečanjih, ki jih ne doživljamo vsak dan. S stiskom rok nakazujemo dobro voljo, da bomo v pomoč drug drugemu, če nanese, da bo to potrebno. In ob zadnji hudi naravni ihti na Koroškem in ob Savinji sta si roko podala premier z mandatom in premier brez mandata kar je bilo prava poslastica za neodvisne novinarje, ki so sliko rokovanja objavljali v nedogled in povsod. Celo neki pomembni Institut iz tujine je komentiral kaj je nakazoval stisk rok omenjenih in razvijal zamisel, kdo bo od tega stiska rok več pridobil. Naravna katastrofa je torej botrovala po mnenju novinarjev tudi nov odnos med politično elito, kar je povprečnemu državljanu težko razumljivo in zato je delovalo kot »figa v žepu«. Iz tega razloga tudi pišem premier brez mandata saj danes mediji najprej prikažejo in opišejo kaj je postoril premier z mandatom, takoj za tem pa kaj o tem meni premier brez mandata. TV je celo nek večer v informativni oddaji prikazala njun nastop en za drugim z ozadjem Vlada Republike Slovenije.

Dobro, če celotna medijska srenja ugotavlja, da je tako prav, potrebno in koristno sem zadnja, ki to ne bi sprejela. Če pa poslušam in berem odzive na tako medijsko mnenje med ljudmi lahko rečem, da je ustvarjanje take medijske podobe vse prej, kot upoštevanja vredno saj nenehno ustvarja dvom in zmanjšuje zaupanje v rešitve upravljavcev države z mandatom. Smo v letu velikih težav, ki jih ni zagrešila oblast z mandatom in res moramo združiti vse moči, da bomo enotni v osnovnih postulatih kot so zaščita reprodukcijske sposobnosti gospodarskih družb, ohranjanje kupoprodajnih povezav, varčevanje in smotrne naložbe v naravni nesreči oškodovanim. Stik omenjenih rok upravljavcev in opozicije bi bil res koristen, če bi služil omenjenim in podobnim namenom oziroma bi ga niti ne potrebovali, če bi politična elita imela za cilj blaginjo državljanov in državljank ter negovanje nenehne medsebojne pomoči v stiski.

Je pa seveda ta stisk rok nam volivcem in volivkam povedal nekaj drugega, pomembnejšega od materialnih potreb poplavljencem in državi. Sporoča nam, da se bije neka vojna na področju duhovnega življenja naroda. Sicer Gibanje Svoboda še ni razglasila sebi lastne ideologije, očitno pa je, da je »premier brez mandata« trdno prepričan, da ni sprejemljiva za Slovenijo in da jo pri upravljanju države ne moremo niti ne smemo sprejemati. Čakamo seveda pojasnila, zakaj ne in tudi odgovornost protagonistov tega mišljenja za posledice uvajanja njihovega ideološkega koncepta. Sicer pa je za nas volivce irelevantno kakšno ideologijo si je kdo izbral, kot piše na primer Ašič za te dogodke danes: »mahanje s partijskimi izkaznicami levičarjev in svetim pismom desničarjev ne bo nič pomagalo, ampak samo protipoplavni nasipi«.

Vedno več nas je, ki bi želeli, da politične in druge elite sprejemajo svoje odločitve na podlagi strokovnih mnenj o katerih naj se razpisujejo tudi naši mediji. Res ni pomembno kako živi in deluje »Golob na strehi« ali »Svoboda«, maksimalno pomembno in nujno pa je, da imamo dobrega predsednika Vlade in ideologa, ki deluje za blaginjo ljudi kot naš Pater Noster.

Stisk rok v času velike naravne nesreče, nam žal ni nakazal ničesar, niti tega, zakaj je bil potreben obema gospodoma, povedal pa nam je, da ostaja simbol dobre namere medsebojne pomoči, če bi ta bila morebiti potrebna – žal se je zaznala »figa v žepu«

Vas motijo nenehni sporni odnosi med našimi elitami?