Joža Miklič arhiv

Vojna v Sloveniji, 19. maj 2022

Že dolgo, dolgo se ne poglabljam več v politiko moje domovine iz preprostega razloga, ker so politiki postali špekulanti in jim ni možno zaupati. Ker pa so javni mediji prav vsiljivo polni poročil o tem, kaj posamezni politiki hočejo, predlagajo, si prizadevajo,… prav za prav ne morem, pa tudi ne smem biti tiho. Nesmiselno je tudi, da bi ponavljala že neštetokrat napisano in povedano: »Golob, rešiti nas moraš sedanjega premiera«, kot, da je Golob »Deus ex machina«, ki mora rešiti sam, kvečjemu mu pomaga njegova ekipa, vse politične probleme z vključno že več let trajajočo vojno sedanjega premiera s Slovenijo.

Ja, prav ste prebrali, Slovenija je v vojni – skoraj 80 % večino hoče »slovenski Putin« osvojiti, prva leta je to počel z vojsko, ko je izgubil poveljstvo je napisal knjigo in v njej jasno in glasno, kot Hitler, povedal, kako se bo bojeval ne glede na to ali bodo obdobja miru in premirja ali pa bodo posamezne bitke - vse z istim ciljem – podjarmiti državljanke in državljane Slovenije. Neka najožja njegovo sodelavka s pomembnimi pooblastili, mi je leta 1995 rekla: »čas Janeza Janše še ni prišel, boš videla, kaj šele bo ob njegovem času«. Gospod se je do sedaj s svojimi dobljenimi bitkami približal svoji končni zmagi. Izguba na volitvah mu ni več nevarna, razvil je strategijo naslednjih bitk na osnovi zakonskih anomalij, ki so tudi njemu dolgo časa omogočala vojne manevre in zmago v posameznih bitkah. Ima administrativne in zakonodajne strokovnjake, ki jim znani odvetniki z vsebinsko pravilnih razumevanjem smotra neke zakonske določbe, ne segajo do peta. Oprostite, res ste naivni, če mislite, da sedanji premier samo nagaja, ne, točno ve, da se samo od Goloba pričakuje rešitev in osredotočil se je na zakonsko možne ukrepe, da mu uspeh onemogoči.

Spoštovani vodja Gibanja Svoboda potrebuje za uveljavitev svojih pravic in dolžnosti pridobljenih na volitvah 24. aprila in uveljavitev naših zahtev na istih volitvah, ponovno izdatno pomoč organizacij civilne družbe in vseh volivcev in volivk. Kolesarji, pravnice za odpravo škodljivih zakonov, 8. marec, uporniki vseh vrst, kulturniki, športniki, gospodarstveniki, organi, ki jih plačujemo za uveljavitev pravice ponovno odpovedujejo, naš nosilec sprememb, ki smo ga izvolili na zadnjih volitvah, lahko omili posledice, ne more pa sam s svojo ekipo odpraviti škodljiva dejanja. Pojavljajo se že dvomi o kandidatki za notranjo ministrico, širijo se dvomi za Bratuškovo, pa Loreana in tako naprej, vseh vrst dvomi so del strategije trenutne bitke sedanjega premiera za ohranitev svojega statusa in statusa svoje ekipe.

Dopuščam možnost, da se motim kar bi me resnično razveselilo in opravičila bi se vsakemu posebej, ki se v tem mojem zapisu prepozna. Če ta trenutek kdo samo nagaja mu odpuščam, toda pogled iz tridesetletne oddaljenosti na delovanje sedanjega premiera ni narejen, ni objavljen in ni prepoznan kot nevarnost za mojo domovino. Mediji nadaljujejo z njegovo promocijo, kot da volitev 24. aprila ni bilo. Sedanji premier kljub dokazilom ni bil obsojen ali kaznovan za dejanja, ki jih je sodišče prepoznalo kot kazniva, kljub temu je bil izvoljen v parlament, njegovi volivci so vedeli, da je v vojni s svojo državo, da ima razvito strategijo vojne in, da bo vojno nadaljeval z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi. Kaj vodi njegove volivce, so tudi oni snovalci in vojaki vojne v Sloveniji? Je možen dialog o zahtevah, predlogih in namerah za katere bijejo bratomorne bitke in trosijo moči ljudstva, potrebne za razvojne projekte namenjene mladim.

Kar naprej slišim nekega duhovnika, ki je dejal približno takole; človek, ki tako obremenjuje Slovenijo kot Janez Janša, bi moral že davno sam oditi iz njenega javnega življenja.

Ne bi bilo lepše v Sloveniji, če bi politiko kreirali zaupanja vredni ljudje?

Delo in priznanje, 18. maj 2022

Naš starejši vnuk se že vrsto let s svojo raziskovalno nalogo pridružuje Srečanju mladih raziskovalcev v Sloveniji, ki ga organizira Zveza za tehnično kulturo Slovenije. Ima izjemno srečo, da dobi običajno dobrega mentorja, ki ga pri delu močno spodbuja in mu zagotovi asistenco o tistem delu raziskave, ki ga kot devetošolec še ni imel možnost spoznati. Raziskava praviloma poteka nekaj mesecev potem, ko so bile določene meje in cilj raziskovanja. Letos so bile to Gorivne celice in vodik v osebnih vozilih. Po zagovoru na matični osnovni šoli Riharda Jakopiča je elaborat potoval na pristojni organ države, ta ga je ocenil kot primernega za uvrstitev v 56. Srečanje mladih raziskovalcev Slovenije 2022 in tam je naš vnuk po ponovni predstavitvi, zanj prejel Srebro priznanje. Seveda smo za trenutek reagirali evforično saj v naši družini nimamo pomembnejših talentov in nas je zato prevzel njegov uspeh. Smo se pa tudi močno zamislili kaj raziskovalno delo zahteva tako od raziskovalca kot od družine pa tudi kaj naj bi z raziskovalnim delom dosegli, saj so to dolgoročne potrebe, želje ali sanje fokusirane v neko neznano področje, ki se bo v raziskovalcu povečevalo ali pa bo to le eksperiment oziroma promocija aktualna v nekem določenem času.

Smo dokaj tradiciji naklonjena družina in zlasti starši močno materialno in duhovno podpirajo oba vnuka k ustvarjalnemu delu. Oba sta že nekaj let raziskovalca z znanjem o uporabi računalništva pri tem delu, obvladovanju prenosa na primer načrta v realni materialni svet in asistenco pri raziskovalnem delu, če se kaj komu zalomi. Pri hiši je zato nešteto načrtov Lego kock, nenehno odkrivanje novih možnosti uporabe pametnih telefonov, obisk razstav tehničnih dosežkov, obiski Dan odprtih vrat v podjetjih, potovanja po zgodovinsko pomembnih območjih, sodelovanje pri nakupih opreme, gradnji hiše in podobnih prilikah, ko fanta spoznavata nujnost praktičnega obvladovanja procesov, ki pripeljejo do izdelka ali storitve. V veliko pomoč obema so prevozi, ki jih starša brez pogojno zagotavljata tudi na daljših relacijah. Ker je prejemnik priznanja komaj preboleval prehlad in je obstajala nevarnost, da bi okužil druge raziskovalce, ga je mami peljala na zagovor v Mursko Soboto, bila z njim in poskrbela, da je imel vse, kar je potreboval. Mlajši bratec je bil po moje v mislih vsak trenutek z njim, mi ostali smo bili le nemočni opazovalci. V tem času sta se oba izkazala, mlajši kot prizadevni skrbnik za bolnike in starejši kot razumni razlagalec nekega novega tehnološkega procesa.

Raziskovalno delo naših vnukov še ni usmerjeno v izkazovanje osebnega interesa na neko stroko ali poklic in iluzorno je misliti, da dvanajst in štirinajst letna fanta vesta, kam jih bo vodila poklicna pot. Nihče jih tudi ne sili, da bi se o tem opredeljevala. Se pa z raziskavami samoizobražujeta, uživata pri eksperimentiranju in se učita spoznanja tudi razumljivo prenašati zainteresiranim avditorije. Kaj bi še želeli več?

Prejemniku priznanja smo vsi iskreno čestitali. Ve, da smo z njegovim delom zadovoljni in to mu je dovolj za zadovoljstvo. Prav tako smo vsi izrazili mlajšemu vnuku zahvalo, ker je v družinski zdravstveni krizi lepo skrbel za obolele, zdrave in dom. Ne ve se še ali bo sledila kakšna nagrada?

Kako pa vaša družina spodbuja ustvarjalnost otrok?

Ko zboli večina članov družine, 17. maj 2022

Začelo se je pri starejšem sinu, utrjenem odbojkarju oziroma zagretem športniku. Najprej pokašljevanje, nato malo in vedno več vročine, končno obleži, zaskrbljeni ostali trije v družini strežejo, kuhajo čaj, hodijo po zdravila in postopoma začne pokašljevati oči. Ta je »trši oreh«, tarejo ga roki za projektiranje, zapre se v svojo sobo in dela od doma kolikor največ more. Ostala dva člana družine sta vsakdan v večjih skrbeh in, glej ga zlomka, mami obleži, ne more biti pokonci, ne upa si več k že obolelim,… trpi. Zdrav je ostal le dvanajstletnik in brez pomišljanja prevzame vsakodnevna opravila. Najpozneje ob 6.30 uri Piko na sprehod, da se simpatična psička olajša. Posebno skrb mora posvetiti Jakobu, papagajček vrešči in protestira dokler mu ne postreže obroka. Kuha čaj za vse tri bolnike, eden z medom, dva z limono, sam se zadovolji s skodelico mleka in slaščico, darilo tete Marjete. Sobe so zaprte, vsak bolnik se zdravi po svoje, za pomoč se vsi obračajo na dvanajst letnika, ta pa mora v šolo, pa še čas spraševanja in testov se bliža. Pripravi pač hrano iz hladilnika in jo raznese po sobah bolnikov, vsakega bolnika sprašuje, kaj hoče za kosilo, da se bo okrepil in čim preje pozdravil. Babi je glavna rešitev, pripravi vedno kaj dobrega in to s pomočjo dvanajstletnika spravi do bolnikov. Mora biti previdna, saj ne sme zboleti, tudi ne edini še zdrav v družini. Ta pa po šoli prevzame družinsko blagajno in gre v nabavo kot da v življenju še ni počel drugega. Zapomnil si je želje vsakega in skuša nabaviti vse kar potrebujejo. Moral je odpovedati trening odbojke, da po nabavi ponovi šolsko snov, ki jo še ni dobro osvojil. Moral se je odpovedati igricam po pametnem telefonu, da zmore zadovoljiti potrebe »družinskega živalskega vrta«. Moral je le pokukati k bolnikom, da je ugotovil, kaj naj pripravi za večerjo. Tu je še pomivanje, tudi v stroju, nujno čiščenje, nadziranje hišne avtomatike, sto stvari za katere skrbijo vsi štirje, zdaj pa je sam za vse!

Kot je bilo pričakovati, začne kašljati tudi sam, s prva bolj opozorilno. Dobro, da se mami že pobira. Zaskrbljeno se ozira v svojega mlajšega, mora pa mu povedati, naj vzdrži še en dan. Peljala bo sicer nekoliko izboljšanega zdravja njegovega starejšega brata na državno tekmovanje raziskovalcev. Izolacija je potrebna, da ne bi okužil drugih tekmovalcev. Naš dvanajstletnik to popolnoma razume, kot kakšen moder možakar, kar pojdita, poskrbel bo za očija in zdravil svoj kašelj. Posvetuje se z babico, obljubi mu okrepljeno pomoč, edino oči obupuje: »zbolel bo – kaj naj storim?«

Po nekaj dneh se začne zdravje vračati in z njim iskanje odgovora kakšno obolenje je zajelo družino, je bil to prehlad, gripa, covid, še kaj hujšega? Smo ravnali prav, da nismo na pomoč klicali babici in dedka? Kako se zahvaliti najmlajšemu, da nam je pomagal pogumno in zadovoljivo. Nove bolezni v novih časih odpirajo velike dileme pri obolelih in sorodnikih, ustrašimo se, da gre za kaj hudega in potrebujemo dovolj časa za preverjanje dejstva. Sodelovati morajo vsi člani družine, da se dvomi izničijo. Ta nova obolenja še ne prepoznavamo zato so naše dileme temu primerno upravičene.

Pri nas, kot zgleda, se bo skrb ublažila, okrepila se je že zavest, da poprime za delo tisti, ki zmore ne glede na leta, spol ali družinski status. Nismo še razrešili nujno pomoč, ki bi jo lahko nudili zdravi ožji starejši sorodniki kar bomo slej ko prej morali preveriti in ugotovljena dejstva sprejeti.

Toda mi nismo edini v omenjeni zdravstveni situaciji, vsaka družina se je zadnja let znašla v podobnem položaju, da zboli družinska večina, da ni prepričana za kakšno obolenje gre in da iz spoznanj po pandemiji ne vemo kako sprejemati pomoč starejših. Morali se bomo še naprej učiti , sprejemati tudi večje rizike kot do sedaj in živeti v veri, da nas vsak veterc že ne more podreti, okužiti ali kako drugače odvrniti od naših najdražjih pa tudi od tega, da odgovorna družinska opravila prevzemajo najmlajši, taki kot je na primer naš dvanajstletnik.

Ste vi v podobni situaciji našli boljše rešitve?

32 vloženih zakonov v parlamentarno obravnavo, 17. maj 2022

Dosegla nas je vest, da je stranka, ki je z volitvami 24. aprila izgubila primat, vložila v parlamentarno obravnavo 32 zakonov. Samo po sebi se mi je oblikovalo kup vprašanj; zakaj teh zakonov ni dala v postopek v času svoje vladavine, ko je imela večino v parlamentu, zakaj jih je vložila že na ustanovni seji novoizvoljenega Državnega zbora, s kakšnimi argumenti jih bo utemeljevala, kaj od njih pričakuje, kako bo to dosegla glede na izgubljeno večino in ne nazadnje, kako naj mi – izvrševalci zakonskih dolžnosti – razumemo in udejanjamo naenkrat toliko zakonskih novosti ali sprememb. No, te moje praktične pomisleke je hitro omilila novica, da so vloženi predlogi predvsem zato, da bi bile z njimi kapacitete Državnega zbora polno zasedene dovolj dolgo in le- ta ne bi mogel sprejeti zakonskih novosti, ki so nujne, da se sanira politično, gospodarsko in duhovno dveletno razdejanje sedanje Vlade. Gre menda za Zakon o RTV, STA,…

Veste kaj, moji sodržavljani in sodržavljanke, temule se pa ne da reči drugače kot hudobija in zlo, ki se ga sramujemo, ga ne maramo in ne potrebujemo. Gospe in gospodje v Državnem zboru naj bi se ukvarjali s proceduralnimi problemi oziroma birokracijo, ki naši družbi lahko samo škoduje. Larpurlatizem! Mi pa naj živimo kakor vemo in znamo; podražitve, inflacija, pomanjkanje služb za mlade, nizke plače, nizka produktivnost in podobne materialne zadeve, da ne govorim o stanju duha v naši družbi, to in še mnogo drugih problemov družbe pa vlagateljev 32 zakonov ne zanima. Na vrsti smo volivci in volivke, da se takim škodljivim posegom v delo pristojnega organa odločno upremo. Za nas je pomemben mir in napredek, v prihodnost zazrta in ustvarjalna mladina, intelektualni preboj nad političnimi diktaturami, darovi narave, blaginja za večino, odpravo revščine in podobne človeku potrebne dobrine. To nenehno ponavljamo, izvolimo, protestiramo, … zakaj se potem ne uresničuje? Kdo, predvsem pa zakaj si jemlje pravico delati proti volji ljudstva? Kje so tu nadzorni organi, regulatorji, intelektualne ustanove in vse polno institutov za zaščito skupnega dobra, če lahko brezobzirnež blokira za več let delo celo Državnega zbora.

Dobro, nimam dovolj strokovnega znanja iz področja prava, da bi lahko rekla tako in tako ravnajte. Imamo pa kar nekaj super strokovnjakov iz tega področja, ki bi morali zdaj povedati, kako takoj postaviti v prioriteto potrebo družbe pred birokratskim manevrom vlagateljev 32 zakonskih predlogov. Pri vsakem delu moramo slediti namenu, vsebini, koristnosti, sredstva ne smemo trošiti, če strategije in ciljev dela ne dosegamo. Računsko sodišče to neštetokrat, pri vsakem pregledu poslovanja in delovanja posebej poudari.

Umestno bi bilo lahko tudi dodatno pojasnilo vlagateljev 32 zakonov. Za katere zakone gre ali zakaj vlagajo predloge zdaj. Če je kakšen utemeljen odgovor na ta vprašanja, sem morda s tem prispevkom krivična. Toda priznajte, da je dokaj nenavadno tako ravnanje oblasti v odhodu. Zato se pred nas postavlja še veliko vprašanj, predvsem pa iščemo odgovor na vprašanje, kdaj se bo naša politična scena zresnila, obnašala kot dober gospodar skupnega dobra in kdaj bo delovala tako, da bo naraščalo naše zaupanje v boljšo prihodnost.

Menite, da smo sposobni poskrbeti za primernejšo organizacijsko kulturo politike v naši domovini?

Naša prehrana brez prehranskih odpadkov, 15. maj 2022

V mojem okolju se je s hrano vedno ravnalo spoštljivo in varčno. Kuhalo se je približno toliko, kot je bilo za našo družino ocenjeno, da poje, če pa je kdaj kaj ostalo smo seveda pojedli pri naslednjem obroku. Zelo redko se je zgodilo, da se je pripravljena hrana za ljudi pokvarila, če pa se je, so jo dobile domače živali. Navade mojih starih staršev so se ohranile do današnjega že četrtega rodu, ki prav za prav bolj malo kuha, vse več pa nabavlja že na pol ali popolnoma pripravljeno hrano.

Zadnja leta pa me ravnanje z hrano prav čudi, da ne rečem skrbi. V medijih je vse polno oddajaj o zavrženi hrani, o ukrepih, da bi obseg te hrane zmanjšali pa ni. Nastajajo raziskave, znanstveniki celo opozarjajo, da največ energije potrebujemo za ravnanje z hrano, vse skupaj zgleda, kot da na veliko kuhamo in kupujemo hrano zato, da jo nato odložimo v posode za smeti.

To je ena stran poročanju, na drugi strani pa smo priča sistematični obdelavi trga za prodaja sadja, mesa in mleka, da ne omenjam neštete ponudnike hitre hrane, »Odprte kuhne«, kuharskih oddaj, žara in piknika, oddaj o azijski prehrani in drugih oblikah prehranjevanja. Tam pa tam se reklamira le še avtomobile, pohištvo in kakšen kič, poudarek promocije pa je na hrani, ki naj bo domača to je sadje, mleko in mlečni izdelki, kruh in krušno pecivo, piščančje meso ter pretežno uvožena govedina in svinjina. Če se bomo prilagodili tej prehranski ponudbi, bomo, kot Američani, imeli težave z telesno težo in posledično z zdravjem, ker je ponudba preobsežna, odpadek prevelik in uvoz tradicionalno zagotovljen. Ne gre samo za spremenjeno ponudbo pač pa tudi za spreminjanje prehranskih navad in posledično organiziranja naše redne prehrane, povezane s spreminjanjem delovnega časa oziroma njegovega skrajšanja na 30 ur tedensko.

Dobivam vtis, da hrano ne spoštujemo dovolj, da se ne zavedamo, kolikim ljudem jo primanjkuje in da tudi v vzgojnem procesu tako starši kot okolje posvečamo premalo pozornosti prehrambnim dobrinam pridelovalne dejavnosti. Že samo ukrajinska vojna je pokazala, kako hudo trpijo ljudje, če nimajo hrane, če družina nima zalog ali pa ostanejo brez obroka, ko zaradi pomanjkanja energije hrane ni možno pripraviti. Ne vem ali razpolagamo z znanjem, kako se izogniti prehranskim odpadkom ali jih vsaj zmanjševati, toda, če to znanje imamo bi bilo prav, da se o njem razpišemo, da poučimo zaposlene v pripravi hrane in morda celo sprejmemo določene prehrambne normative, ki jih iz zdravstvenih in racionalnih razlogov, ne pa komercialnih, priporočamo pripravljavcem obrokov.

Morda bi bilo dobro javnosti vedeti, kje so največja žarišča nastajanja prehranskih odpadkov. So to morda obrati prehrane v izobraževanju, na delu in v proizvodnji, so morda to številni ponudniki hitre prehrane, predelovalci mleka, sadja ali mesa? Bi o tem lahko kaj rekli pristojni organi za prehrano kot so inšpekcije, znanstvene prehranske institucije in strokovnjaki naših univerz. Vedno je več vprašanj kot odgovorov vsekakor pa je skrajni čas, da o prehranskih odpadkih ne molčimo in s tem ne dajemo soglasje za njihovo naraščanje.

Sem pa prepričana, da imamo pri tej problematiki pomembno vlogo starši oziroma družine. Mladi rod naučimo spoštljivosti do hrane in njene porabe tudi tako, da se o tej problematiki z njimi pogovarjamo, skupaj snujemo prehranske prioritete in skupaj proučujemo napake, ki smo jih storili, da smo ustvarili odpadke. Nauki bodo postali njihova tradicija, ki jo bodo negovali v svojem samostojnem življenju.

Bi se dalo po vašem mnenju ravnati ustreznejše s prehranskimi dobrinami?

Ne ustvarjajmo sovražnikov iz poražencev! 10 maj 2022

Že predno poberem Delo iz nabiralnika vidim, da ga krasi na prvi strani slika volilnega zmagovalca sosednje države v prijateljsko tolažilni drži z poražencem volitev naše države. In se takoj, ne užalostim, ampak razjezim do skrajnosti, ker se poražence prikazuje kot sovražnike in, da nikakor ne bi pozabili njihovih naukov, jim medijske hiše delajo reklamo bodi si z dobrimi, slabimi, škodoželjnimi ali sovražnimi prispevki. Nehajmo vendar poražence napadati, obirati in sploh o njih pisati. Na volitvah so dobili oceno svojih mnenj in dejanj, imamo nova načela vodenje države po mnenju večine in ne vidim nobene potrebe, da se vračamo z očitki v njihov svet.

Na splošno je vsak poraženec pri katerem koli poslu upravičeno ali neupravičeno prizadet zaradi neuspeha, sveža rada peče in boli, če nanjo nekdo priliva še kis v obliki očitka ali celo škodoželjnosti, ustvarja z besedami ali sliko »ranjeno, maščevalno in nevarno bitje«. Meni se to zdi nepotrebno, nekulturno in sovražno dejanje. Mnogo primerneje je prav v trenutku poraza ostati dostojanstven in tudi spoštljiv do poražene osebe.

Običajno se na točki poraza najbolj izkaže organizacijska in osebna kultura institucije, medija, še posebno pa osebe, ki od poraženca prevzema dolžnosti in pravice. Medijske hiše nas bogato zalagajo z aferami vseh vrst, posebno s pikantnimi, skoraj si ne morem predstavljati, da je kakšna stvar, ki o volilnem poražencu ne poznamo. Malo kdaj pa mediji sporočajo prizadevanja, da bi med zmagovalci in poraženci nastajal ustvarjalni dialog na novih skupnih mnenjih in brez ponavljanja očitkov o storjenih napakah v preteklosti. Ugotavljam celo, da je prav nenehno ponavljanje slabosti ene in druge strani najbolj krivo, da danes govorimo o razcepljeni Sloveniji oziroma Slovencih in Slovenkah. Pozivam dosedanje poročevalce o volilnih poražencih, da nehajo gledati nanje kot sovražnike, da o njihovih morebitnih zablodah ne pišejo, in da v prihodnje poročajo o njih le, kadar so pripomogli k odpravi sovražnosti med Slovenci in v Sloveniji. Razviti moramo metode poročanja, ki bodo spodbujale sodelovanje in medsebojno zaupanje med vsemi državljani in državljankami in prav to bo najmočnejše orožje proti tistim, ki razcepljenost Slovenije potrebujejo za uresničitev svojih zablod zaradi katerih so postali volilni poraženci.

Ljudje smo čustvena bitja, potrebujemo spodbudo, da smo dobri in razvijamo sovražnost, če čutimo, da nismo zaželeni ozirom, da nas okolje ne sprejema. S čustvi moramo računati, Skandinavci imajo čudovite knjige v katerih trdijo, da mora vsak pri svojih odločitvah čustva upoštevati. Učimo se pri njih, ne gre jim slabo!

Res moramo najti poti, da se prebivalci Slovenije poenotimo in združujemo moči za rast blaginje. Poraženec bo vsak, ki bo to dejstvo ignoriral. Ni potrebe, da bi ga mediji propagirali in reklamirali bodi si kot utelešeno zlo ali dobroto ali siroto. Pomembno je, da tisto, kar zmanjšuje rast materialne in duhovne blaginje izničimo tudi tako, da enostavno ne pišemo in beremo o poražencih razen takrat, ko se nam z dejanji pridružijo!

Kako pa vi osebno prenašate poraze?

Dan svobode in dan miru! 9. maj 2022

Ali Žerdin sicer v svojem komentarju govori o dnevu svobode v Ljubljani, ne vem zakaj samo Ljubljane, osvoboditve devetega maja 1945 se prav dobro spomnim ko vaščanka male, a uporne vasi na Dolenjskem. Imeli smo nepozabni miting pod Saparjevo stoletja staro lipo, na njihovem podu je Vida Brest uredila oder in na tem odru sem prvič stopila pred vaščane tudi sama. Nepozaben dan, veselje, junaki osvoboditve, zadovoljni gospodarji domačij, razposajeni otroci in ena sama misel vseh – strahu pred nevarnostjo ni več, svobodni smo! Seveda je bila tudi evforija prisotna, najbrž so se v sosednji vasi bali naslednjega dne, čas odločitve je nastopil za vsakogar in to gotovo ni bilo za vse samo prijetno. Mi v Lukovku smo bili vedno proti okupatorju, tudi potem, ko smo že vedeli za novo družbeno ureditev in verjeli smo v moč večinske ljudske volje. O tem se zdaj sodi popolnoma drugače kot je dejansko bilo, zato četrt stoletja ni bilo ne takih ne drugačnih mitingov, cvetja ob spomenikih in lučke v srcu. Požagani drogovi ob Pot-i in vsako leto množičnejša udeležba na pohodu pa so kazali razlike med družbo in njeno oblastjo.

Letošnjo pomlad je Slovenija pričakala s Svobodo, Evropska unija pa z vojno v Ukrajini in deveti maj preživljamo polni dilem in dvomov. Kako naj veselo praznujemo svojo Svobodo, kako naj upamo v njeno modrost, kako naj poskrbimo za razmere ugodne za ustvarjanje, kako …. če nam pred očmi umirajo nič krivi ljudje, če domove množično zapuščajo tako narod napadalcev kot narod braniteljev, ne vedo kaj jih čaka. Za nameček pa lahko na Rdečem trgu spoznavamo moč orožja in vojske, ki tipa po novih obrambnih točkah celo na Balkanu. Bo v tej krizi slovenska Svoboda zmogla razviti svoja jadra kot poje Naiša? Nas bo pri tem potrebovala kot varčne potrošnike ali pa nas bo popeljala v svet globalnega brezobzirnega biznisa, ki se nakazuje na vzhodnih bojiščih Evrope in mu tako ustrežljivo »pomaga« dolarska država. Pred to veličino se kot sramežljiva nevesta komajda še kdaj omenja demokracija kot udejanjanje želja po socialno pravični družbi za večino oziroma za vse.

Pred Skrbinškovim kipom v Novem mestu sem danes opazila lep venček, v Murski Soboti so se poklonili osvoboditeljem kar z dvema vencema, predsednik države je tudi dostojno opravil svojo dolžnost. Je te bele in modre cvetove ob obeležjih svobodi možno smatrati za čustveno naklonjenost naroda že pridobljeni svobodi in miru, znamenje, da sta tudi svoboda in mir dobrini za kateri se je treba vsak dan prizadevati, da ostaneta z nami in v nas.

Svobodo in mir potrebujemo vsi, da lahko ustvarjamo blaginjo družbe, zato je tudi varovanje svobode in miru naša skupna skrb ne pa skrb aktualnih politikov. V sebi moramo zbrati dovolj poguma in znanja, da se upremo škodljivim odločitvam politikov, ki vodijo v vojne, revščino, razseljevanje prebivalstva in človeku nedostojno življenje. Politiki po drugi svetovni vojni so organizirali institucije, ki so zagotavljale svobodo in mir, med njimi Združene narode in predhodnico Nata. V novejšem času smo organizirali Evropsko unijo tudi z jasnim namenom povezovanja narodov in odpravo nevarnih žarišč. Kaj počnejo ljudje v teh institucijah, pa tudi diplomati in nacionalne vlade, da se v enaindvajsetem stoletju potikajo ljudje, pregnani iz svojih domov, po celem svetu. Zakaj ne preprečujejo vojne spopade pač pa jih z prodajo orožja samo podpihujejo. Čas je, da se parlament EU zamisli nad svojimi dejanskimi odločitvami, ki so škodljive ne samo vojskujočim pač pa blagostanju ljudi na vsem svetu. Upam, da se bo našel kakšen Institut in kakšna Nika, ki bo neučinkovitim parlamentarcem nastavil ogledalo, jih pozval na odgovornost in zbral podpise za spremembo zakonodaje, škodljive za državljanke in državljane sveta.

Kako vi ščitite pridobljeno svobodo in mir?

Krko zapušča prva generacija, 27. april 2022

Ja, prav sem zapisala, kljub temu, da smo vsi iz prve generacije Krke že davno upokojeni, jo nihče od nas ni nikoli dejansko zapustil. Nosimo jo s seboj, v svojem najžlahtnejšem pomenu besede, z njo se veselimo uspehov, žalostimo težav, premišljujemo o tem, kaj bi ji lahko ponudili, da bi s pogumom in dobro voljo razreševala vse težave. Ta fronta začetnikov tam okoli leta 1960, ki so jo poučevali in v prakso uvajali Vranjek, Koščec. Slaparjeva, Kržarjeva, Rupretova, Prusova ter Veni Pečarič in seveda Boris Andrijanič, se sedaj dokončno poslavlja in odhaja v večnost. Začelo se je že davno s Tinco Kržar, sledili so Gros, Kajfež in Marjan Šonc, nato se je poslovila draga Marta, pa Albina Premru in Boris Andrijanič. Vsak odhod je bil boleč, poln lepih pa tudi hudih spominov, poln opravičevanja za morebitne napake ali neželena dejanja, poln žalosti in nemoči pred naravo. Mnogim od nas ti čudoviti ljudje še vedno svetujejo, kažejo ogledalo času in nas opozarjajo na vrednote humanizma, ustvarjalnosti in srčnosti.

Miloš Kovačič ni nikoli zapustil svojih strank po vsem svetu. Bil je že močno bolan, ko je še potoval po Rusiji in Poljski, delal je do zadnjega. Žalna seja za njim je bil izraz najvišjega spoštovanja njegovega dela in njegove osebnosti.

Slovo od Niče Jeraj je bil poklon Dami analitike in kontrole

Narava ima vedno prav in v našem življenju odloča po svoji presoji. Prijateljica mi je pred dnevi sporočila, da je v spanju odšel Rado Cimerman, tehnični um, ki je oblikoval, dograjeval in nenehno izpopolnjeval tehnični razvoj Krke, zlasti področje proizvodnje zdravil, kar je Krki zagotavljalo trgu potrebne količine ustrezne kakovosti. Kadar je našel pravo rešitev je znal bil trd in neizprosen in storil je vse, da je uveljavil svoj prav. Ko pa se je izkazalo, da je njegov predlog uspel izboljšati položaj Krke pri zdravnikih doma in v svetu, je rad svojemu okolju razlagal, kaj vse se še da izboljšati, postal prijazen in prijateljski. Rado je bil kljub svojstvenemu značaju naš dober prijatelj in zanesljiv krkaš.

V Dolenjskih Toplicah srečam na vozičku Marjana Lapajne, arhitekta in oblikovalca, ki je skupno s arhitekti Krke skrbel za urbanizacijo in objekte po lokacijah tovarne. Zgodila se mu je kap, ne more delati čeprav njegov um ustvarja nove poglede na tovrstno problematiko

Marjan Kuhar, desna roka Rada Cimermana, nepogrešljivi presojevalec predlaganih tehničnih rešitev in izjemni poznavalec sistemov vzdrževanja še tako zahtevne avtomatike, na zadnjem Zboru članov Društva upokojencev Krke ni več predsedoval, težko hodi, njegova žena Anka pa sploh ni prišla z njim. Tudi dolgoletne predsednice Društva upokojencev Krke ni bilo na Zboru – ne gre ji najbolje.

Ne bom več naštevala, občutim vsak dan več samote, pogrešam te in mnoge druge sopotnike mojega življenja, s katerimi smo z velikim veseljem krepili materialni in duhovni razvoj strokovnosti, podjetja, mesta, države, vsega, kar smo potrebovali, o čemer smo sanjali. Danes se nam marsikaj očita, predvsem nedemokratičnost in totalitarizem. Prezgodaj je še, da bi na te sodbe odgovarjali, čeprav v svetu naraščajo gibanja, ki prepoznavajo socialno pravičnost kot osnovo urejanja prihodnje družbe. Prišli bodo časi, ko se bodo prizadevanja v tem blogu opisanih ljudi cenila in vrednotila kot nova družbena pogodba med generacijami!

Ne pozabimo ljudi, katerih delo je sestavni del našega življenja!

Na zdravje novi premier!, 25. april 2022

Tako se še nismo potrudili na nobenih volitvah kot tokrat, skoraj neverjetna udeležba, pomemben delež predčasnih volitev in vsesplošni poziv institucij da naj se volitev udeležimo, je pripomoglo, da smo se zopet približali drug drugemu v upanju, da naj bo v prihodnje šlo bolje. Gojili smo vsak svoje upanje, izkazalo se je, da večina nas želi odpraviti revščino, ohraniti solidarnost v šolstvu in zdravstvu ter upravljati skupno premoženje v korist večine.

Da bi na svetu ne imeli več vojn so bile po drugi svetovni vojni ustanovljene mednarodne institucije za ohranitev miru. Danes marsikdo zanje sploh ne ve, tisti pa, ki smo po njihovih načelih poslovali s svetom dobro vemo, kakšno vlogo bi morale te institucije opravljati danes, ko je v Evropi in pred našim pragom vojna oziroma vojna nevarnost. Kakšno vlogo opravljajo Združeni narodi in njihovi organi, da bi preprečili vojne grozote v Ukrajini, kaj počnejo diplomatska ministrstva držav, da ne dosežejo pogajanj, da ukrajinska polja uničuje orožje zgodnjih let preteklega stoletja, da se posamezniki požvižgajo na voljo ljudstva brez odgovornosti za nepopravljive napake pri vodenju svojega naroda oziroma trpljenja, ki ga povzročajo svojemu narodu in narodom po svetu. Mir ni samoumeven, če je dosedanje dogovore o ohranjanju miru prehitel čas pričakujemo, da bodo diplomatske službe vseh držav poskrbele za nova merila mednarodnega obnašanja za ohranjanje miru, ne pa, da z ukrepi ubijajo in siromašijo življenje ljudi. Premier, pazite komu boste zaupali ta pomemben resor in zavedajte se, da pričakujemo njegovo maksimalno prizadevanje za ohranjanje miru po celem svetu, brez Bidnov, Putinov, Svilne poti, …

Izobraževanju in kulturi naj bodo na stežaj odprta vsa vrata do svetišč znanja po celem svetu, doma pa poskrbimo za razmere, ki bodo za ustvarjanje privlačne in bodo strokovnjake spodbujale za vlaganja v svojo domovino. Zrno od plevela bodo ločevali učinki v realnem sektorju. Možakar ali dama, ki bo kreirala ta prizadevanja se mora zavedati, da odpira nove »tovarne» za tiste, ki se bodo rodili v bližnji prihodnosti.

Kot državljanka se čutim krivo za razvojne zaostanke v našem zdravstvu. Moramo najti poti za njegov času potreben razvoj, ne samo finančne, tudi organizacijske in poslovne. Minister za zdravstvo ne sme delati ampak mora razviti management, ustrezna zdravstvena področja in zlepa ali z grda zagotoviti red in disciplino tudi v delitvi dela med zdravniki in ostalim osebjem zdravstva.

Da bo solidarnosti vsak dan več, zlasti v korist javnemu zdravstvu, javnemu izobraževanju in odpravi revščine si želim, da bi v večji meri kot do sedaj sodelovali z nami – volivci. Zmoremo biti tudi dobri operativci, si postavljati prioritete in se vztrajno pogajali. Na tej točki se bo izkazoval vaš humanizem in vaša srčnost do naroda, ki mu boste podarili vse svoje moči v tem mandatu. Hvala!

V financah se naslonite na dr. Mraka, ne bo vam žal!

Naj zaključim še z najpomembnejšo zadevo! Volivci želimo nov volilni zakon po katerem Listo kandidatov postavlja ljudstvo in ne strankarski veljaki. Predloge volilne zakonodaje je že mnogokrat predstavil Miran Mihelčič, pa tudi Andrej Cetinski. Potrebujemo verjetno modernizacijo zakonodaje, ki naj se zmanjšuje in naj bo enostavnejša. Življenje prerašča tudi Ustavo, pa poskusite kaj izboljšati!

Kaj pa vi predlagate, ko nazdravljate novemu premieru?

Šunka v testu, 16. april 2022

Še vedno vsa razbolela težko pišem zabavno, praznično ali praktično, pa vendar se v mojem okolju dogaja veliko lepega v teh krščansko prazničnih dneh, o katerih verjetno razmišljate tudi tisti, ki spremljate moja pisanja. Skupno res lahko malo poklepetamo o naših praznikih, navada naših prednikov in vsem, kar se je preneslo v zvezi z praznovanji na naše potomce.

Prazniki so odraz trenutnega razpoloženja skupnosti, le redki se ohranjajo v daljšem časovnem obdobju. Ko so v javnosti prevladovale ideje in pobude še vedno živahnih in aktivno angažiranih kreacionistov, smo imeli več verskih in manj državnih praznikov. Moji stari starši so jih praznovali vidno in tako, kot so takratne cerkvene oblasti pričakovale. K maši smo šli celotna, to je trinajstčlanska družina, ženske smo se okoli stare mama namestile pred začetkom maše, moški so se zaklepetali pred Zupančičevo oštarijo in se v cerkev napotili proti koncu maše. Za Veliko noč smo imeli nova oblačila, skrbno urejene frizure in krasili so nas razni nakiti. Posebno skrbno so se zlikale moške srajce, obvezna je bila kravata, obriti in ostriženi moški so bili ponos družine. Lahko bi rekli, da je bilo tudi malo bahaštva, vendar neškodljivega in namenjenega predvsem dopadljivosti in sklepanju prijateljstva. Dom se je skrbno pospravil znotraj in zunaj je bil zagotovljen red, v kuhinji se je v največjem loncu kuhala kokošja juha, se po juhi kokoš še popekla, v drugem loncu svinjska šunka in se vse postreglo s praženim krompirjem ter regradom. Poobedek obvezno najboljša orehova potica. Imeli smo pirhe, jih sekali, preprodajali in bili vsi vznemirjeni, kaj nam se bo tega prazničnega dne še zgodilo.

Potem so se uveljavile ideje evolucionistov in dobili smo Dan dela, Dan republike, Dan …. Vedno več slavnostnih dni in proslav z godbo, pevskimi zbori, športnimi prireditvami, shodi in podobnimi akcijami, da smo se veliko družili in nenehno obljubljali »nič več vojne, dobro za večino, …« Počasi smo pozabili na družinska praznovanja, skupni duh nas je vedno bolj povezoval in vabil tudi v slavja, hiša starih staršev je odšla v pozabo. V tovarnah smo ob krščanskih praznikih delali, toda šunki se nismo odpovedali, vsaj ne v tej tovarni v kateri sem sama pustila svojo mladost. Prijateljske skupine so same poskrbele, da je bila za malico zagotovljena šunka, kaj si je pa kdo ob njej mislil, je pa bilo njegova stvar! Da se razumemo – nobene dvoličnosti, bili so vedno tudi taki, ki so za Veliko noč vzeli dopust, pa kaj? Ne spomnim se, da bi zaradi šunke kdaj na kakšnem sestanku karkoli rekli.

Moja domovina je sedaj samostojna, težko pa rečem, kdo nam vlada, zagotovo to niso evolucionisti ali kreacionisti, so ljudje zazrti v preteklost, ki se veliko prepirajo in ubirajo nam večini neznana pota. Praznovanje Velike noči je v velikem zamahu, pa vendar podobno, kot je bilo pri starih starših; k maši gredo le redki, šunko in potico pa z užitkom jemo vsi, sklicujoč se na tradicijo svojega družinskega okolja. Dober tek!

Se tudi vam tako dozdeva?

Drugačni pogledi na Ukrajino, 2. april. 2022

Zdi se mi, da slišim ptičko Otona Župančiča: Ciciban, kaj pa je danes, čuj! Kaj ti to ptička prepeva? Po vsej dobravi odmeva: « Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, Cicifuj, fej in fuj! » ko poslušam poročila o Ukrajini v zadnjih dneh. Putin ni več samo Hitler, Biden je kot Buch, Trump, Obama in Clinton skupaj, Evropo je podjarmila Amerika, število žrtev v meglo zavito in še in še objav, ki iz ene skrajnosti ljudi silijo v drugo, brez konca in kraja. Kaj pa je zdaj to v mednarodni novinarski srenji? Kje ste diplomati? Kakšno resnico iščete politiki, predvsem pa zakaj begate ljudi?

V mojem okolju od je od vsega začetka priprav za to vojno popolnoma jasno, da je Amerika morala izprazniti zaloge orožja in pri tem kaj zaslužiti in prav tako, da hočejo oni zaslužiti z energenti in morajo zato izriniti Ruse. Izpeta pesem vojn na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki, v Venezueli in mnogih drugih državah na vseh koncih sveta. Vsak Ukrajinec, ki ste ga postavili pred kamere, nam je to povedal.

Niste pa nam še povedali zakaj begunci, s kvotami po državah Evropske skupnosti, s pripravljenimi azilnimi domovi, vključeni v lokalni šolski sistem z že prevedenimi in natiskanimi šolskimi učbeniki in organiziranimi kulturnimi prireditvami v kulturnih ustanovah, Nobeden od nas, zdaj pa zgleda, da tudi prej omenjeni novinarji, politiki in organizatorji vojne, ne vedo zakaj migracijski val v obsegu Džingiskanovih rabot? Celo načitani Marcel Štefančič jr. o tem molči. Veste novinarji svoj dolg? Nimate nič besed?

Če vse dosedanje objave proti Putinu in Rusiji in v podporo Ukrajini ter njenemu predsedniku držijo in ste nam poročali v skladu z novinarsko etiko nam prosimo pojasnite, kaj se spreminja, kako naj si pojasnimo vedno več Putinu naklonjenih komentarjev, kaj nam hočete povedati o Ukrajinskih beguncih in njihovem posebnem statusu po EU, kako se bo ustavilo streljanje, če vsak dan tja pošiljate dodatno orožje, kako boste postopali, ko se bo zaradi sankcij sprožil val lačnih migrantov iz Rusije v EU in še mnogo, mnogo drugega nas lahko vodi v popolnoma nov svet, ali veste kakšen?

Morda je prišel »trenutek resnice« za našo Evropo in čas, da si priznamo dobro oziroma brez olepšanja kaj je slabo. Predsednica Uršula in Parlament EU poskrbite takoj vsaj za našo enotnost – brez desnih in levih, višegrajskih in ostalih, poskrbite za obrambni mehanizem nas, ki smo v EU in oblikujte ustvarjalen – ne rušile – odnos z NATO, nehajte pošiljati orožje ali denar zanj na bojišča, takoj in brez Amerike – sprejmite načrt obnove Ukrajine in ga začnite skupaj z gradbeno stroko uresničevati takoj! Zaščitite prebivalstvo v Ukrajini tako, da bodo na toplem in siti pričakali obnovo. Posledice 6000 sankcij v Rusiji bodo gotovo smrtonosne za prebivalce, ki, tako kot Ukrajinci – žal ne prepoznajo smisel te srednjeveške vojne v moderni Evropi – zato jim pomagajmo tako, da obidemo nesmiselne Putinove ukrepe saj imate na razpolago digitalizacijo, vesoljsko tehnologijo in ne vem kaj še. Pristopimo k reševanju vojne v Ukrajini kot solidarno združeno ljudstvo, tako, kot pristopa Zavod 8. marec kot združena Slovenija!

No pasaran! bi rekli Španci, Imate vi boljše predloge? Na dan z njimi?

Rojena 1. aprila , 1. april 2022

Stric Alojz in teta Pepa sta že imela tri sinove, ko se je začelo šušljati, da bo prišel še četrti, čeprav ne bi mogli trditi, da sta v letih za rojevanje. Otroci smo o tem samo slišali kot veliko skrivnost zanje, saj se v srenji kjer smo živeli ni vedelo, kako nastane življenje in kaj ga povzroči. Teta Pepa je bila visoka, ponosna in nad vse delovna ženska, ne samo, da smo jo neizmerno spoštovali, malo smo se je tudi bali, ker je vedno vse znala in vedela.

Na Prvi april nekdo sporoči, da so pri »Lojzu kupili punčko«. Vsi, ki so to slišali so se gromko smejali: »saj se ji še ni nič poznalo, kakšna punčka, ona rojeva fante, ja to je pa gotovo prvoaprilska« in skrbna stara mama je poslala eno od mojih tetk, da preveri novico. Vrnila se je domov vsa nasmejana: »ja, videla sem jo, punčka ima svetle lase, vse je v redu, Lojze je srečen« Tako smo sprejeli medse mojo sestrično Marijo in jo vedno klicali Micika. Želen otročiček je veliko srečnih let preživel s svojim očetom, vozil jo je s kolesom s seboj kamor koli je odšel, najraje med vinograde v Skrovnico ali na lepa polja svojega nekdanjega doma ali pa samo na klepet do soseda.

Kot konoplja je rasla in kmalu postala svetlolasa kodrolaska Marija z res prisrčnim zgledom, zgovorna med svojimi in seveda pridna kar je bilo za njeno mamo samo po sebi umevno. Ko je zaključila osnovno šolo, se je vpisala v takrat ustanovljeno Srednjo gostinsko šolo Novo mesto in jo brez zaznavnih problemov uspešno zaključevala prav v času, ko sem sama prišla na delo v Krko tovarno zdravil v Novo mesto. Micika je morala na obvezno prakso, prvič od doma, prvič, da ne bo spala doma. Obvezno prakso je dobila v Hotelu Grad Otočec, ki je takrat predstavljal najboljšo hotelsko gostinsko ponudbo med Ljubljano in Zagrebom, idealno pa ga je vodil Jože Lampret. Na obisku pri teti Pepi sem videla, da bi Miciko želela obiskati in šla sem z njo na Otočec neke deževne sobote. Ni ga filmarja, da bi ustvaril prizor, ko sta se mati in hči srečale. Mama si je prizadevala ostati pokončna, Miciki pa so se pocedile tako debele solze, da jih še vedno vidim.

Naša Marija je kar nekaj časa preživela na Otočcu in se izkazala kot sposobna in ustvarjalna kuharica. Direktor Lampret pa je doživljal pravo Kalvarijo s svojimi strokovno dobro podkovanimi delavci. V obdobju razmaha poslovnih bank v Novem mestu ni bilo možno pridobiti delavca s srednjo šolo in banke so z višjimi plačami posegle tudi v Hotel Grad Otočec. Jože je dostikrat potožil, da si ne more pomagati, če banke ne morejo brez njegovih kuharic. Drug za drugo so odhajale v prekvalifikacijo in postajale finančnice, tudi naša Marija. Pridobila jo je perspektivna Beograjska banka, začela je na šalterju kot se reče v bančništvu, zapustila pa jo je ob upokojitvi kot vodja poslovne enote v Novem mestu in že pod nazivom SKB banka. Imela je veliko uglednih strank, zlasti gospodarske družbe, ki so se formirale po Zakonu o gospodarskih družbah kot so s.p., d. o. o, komanditne in podobne družbe, tiste seveda, ki so prve poskusile uveljaviti podjetništvo. Kot občanka sem pri njej dobila prvo plačilno mednarodno kartico, prve delnice SKB banke in prvo možnost vodenje računa in plačevanja računov preko računalnika. Marija je osvojila bančno tehnologijo in tehniko v tančine, prepričana pa sem, da bi bila tudi uspešna v managementu.

Danes jo zabavajo vnuki in vnukinje, je prisotna na družabnih omrežjih, še vedno odlično kuha (praženka, buhteljčki,…), rodbinsko druženje nas povezuje!

Se vam tudi dogajajo prvoaprilske?

Inflacija , 31. marec 2022

Drage družine in drugi investitorji! Danes vas moram zaprositi ali bolje rečeno, opozoriti, da je naš finančni guru prof. dr. Mrak podal nekaj finančnih predvidevanj, ki jih zagotovo morate poznati in uporabiti pri načrtovanju svojega materialnega položaja v prihodnjih nekaj letih. Vem, da hočete reči, da se na to ne spoznate, toda hočeš ali nočeš, se morate spoznati vsaj toliko, da ne boste svojih dragih spravili v brezupen finančni položaj. Mrak je jasen kot beli dan, obramba in energetika bosta v prihodnjih letih pritiskala na naše denarnice, ki so se že dokaj stanjšale zaradi covida in bodo zato javne finance zahtevale od držav v EU dodatno, že tako visoko zadolžitev, katere največji vir bo inflacija. Poleg tega se bo zaradi Ukrajine dražila hrana, energenti in surovine. Zanimivo, da se s tem problemom ne bo potrebno ukvarjati Američanom, ki bodo s prodajo orožja in dobavo energentov namesto Rusije, prejeli dovolj visoke prihodke od držav EU. Res so barabe prve klase, naši EU in državni politiki pa tudi! Ampak tako je! Še plačevanje v rubljih se napoveduje, kar bo tudi prililo malo olja na inflacijo, pa pomoč, ki jo bodo potrebovale afriške države zaradi naraščanja cen.

Tveganja družin bodo naraščala. Če se kaj podere v dobaviteljski verigi z Nemčijo se bo povečalo tveganje zaposlenosti. Plače javnih uslužbencev bodo višje, zato tudi višji davki na prihodke od delnic, deležev in drugih naložb. Izsiljen bo zakon o obdavčitvi nepremičnin. Družinskih prihodkov (plače, dividende,…) bo torej manj. Koliko bo manj ali več vsak naslednji mesec bo pokazala odpornost vašega delodajalca do zmanjšanja potreb trga in njegove rezerve (zaloge, rezervni sklad, prihranki), če jih ima. Zdravstvena in pokojninska reforma bosta verjetno pobrali nekaj vaših obstoječih prihrankov, ki vam sedaj prinašajo prihodke od naložb.

Izdatke bo treba omejevati, kjer se bo le dalo. V prvi vrsti se bomo morali omejiti na najnujnejše investicije (šolanje otrok, neprofitno stanovanje, en avto,…), se sporazumevati o financiranju prioritet in se spet navaditi, da takoj po prejemu plače nabavimo potrebno, plačamo položnice in pazimo na obresti ter pravočasno plačujemo svoje račune.

Ponudba kreditov bo velika, saj je že sedaj denarja v bankah »kot pečka«. Samo poglejte kako vas prisrčno nagovarjajo banke preko TV. Prejšnja država je slovela po zadolževanju, imela pa je cel kup varovalk, da nismo ostali »goli in bosi«, če se je pri vračilu kaj zataknilo. Tega zdaj ni, zato premišljeno v najem bančnega posojila!!! Ne verjemite samo oglasu, dobro preberite kaj je napisano z malimi črkami, skrito kje na koncu prospekta ali pogodbe.

Kakšnih špekulacij (na pr. nabava avta za prodajo), s.p. ja brez v naprej zagotovljenega plačila, d.o.o. ja za plačilne transakcije nikar, biti morate zelo spretni, da vam v tveganih časih uspe.

Kako se bo prebila kulturna srenja je veliko vprašanje, tam so družine že do sedaj izjemno naporno zmogle preživeti, potrebna bo solidarnost.

Naredimo si vsaj okvirni načrt kako se bomo izognili čerem inflacije in kako jo lahko izkoristimo v svoj prid. Ne zanašajmo se na Vlado, Državni zbor, to in to komisijo, pričakujete lahko le kakšen bonbonček – liziko zagotovo ne. Lepo mirno in razumno vsak dan razmišljajmo, kako bomo povečali družinske prihodke in kaj moramo narediti, da jih bo čim več, vendar nikoli na račun soljudi ali kot usmiljenja potrebni ljudje kar naše dobrodelne organizacije zelo rade pomešajo, posebno z akcijami »položnic«. Ostanimo borci!

Boste poskusili obvladati vpliv inflacije na vaš družinski proračun?

Črna sreda, 30. marec 2022

Razpoloženje se običajno ravna po vremenu in to sredo je prijazno sijalo sonce. Vrt je kar sam klical po sajenju rastlin brez katerih smo ženske v kuhinji nemočne. Odpravim se v najbližjo GG Vrtnarijo in s prijaznim vrtnarjem naloživa voziček. Dodam enoletne rože in se že veselim brkljanja po sveži zemlji. Še predno pa odmislim svoj načrt, me je pri nalaganju vozička teža potegnila na desno in grobo sem priletela na desni bok, začutila premikanje in oslabelo obležala v prepričanju, da sem polomila vsako koščico. Dobri vrtnarji so poskrbeli za odvoz avtomobila na moj dom in seveda za rešilca Urgence, kjer pa so na moje veliko zadovoljstvo ugotovili, da ni nič zlomljeno in me odpeljali domov. Seveda je bilo zadovoljstva hitro konec, nastopile so neznosne bolečine, in vse težave, ki jih take bolečine prinesejo; od osebne higiene do prehrane in opravkov, ki jih zahteva dom. Zdaj sem pri sinu, pridno poskušam hoditi, vadim,… še ne vem, če bo šlo…

Življenje se mi je popolnoma postavilo na glavo, načrti so se podrli, urniki spremenili, pogumno pišem maile, se opravičujem, da kot odgovorna oseba ne bom prišla na ta in ta sestanek, razgovor, zbor članov,… Težko, težko sedim, prihajajo nazaj odgovori in želje, vesela sem jih dragi moji razumevajoči prijatelji in prijateljice. Začnem uporabljati invalidsko kolico, hoja gre, ampak boli in moram potrpeti. Nisem več lačna, kdo bi pa bil, če si ves v stresu, pretežak za sina in vnuka, da bi te spravila po stopnicah, Razmišljam že kako si bom uredila, ko se sin vrne na svoj dom, pa pride k meni in avtoritativno kot JJ odloči, da dokler nisem pri sebi moram z njim v Ljubljano. Zapre mi sapo, zjutraj ne bo kavice s stricem Jožetom, ne bo časopisov, debate. Z menoj mora računalnik, vsi priključki saj bom sicer brez rok in nog, Potrebujem obleko, da bom ostala človeku podobna, kapljice za oči, tablete proti bolečinam, telefon, očala,… zagotovo bom najpomembnejše ali kaj podobnega pozabila na glas razmišljam vsa razbolela pred svojimi najdražjimi, ki se z menoj vred prizadevajo za znosno ozračje. Ko smo že mislili, da je glavnina opravljena, smo ugotovili, da se mora izprazniti hladilnik, odnesti smeti, zapreti pipe in okna, pa zakleniti, vključiti alarme, kajti jaz vem kaj še. Za zaključek vseh teh priprav sem se neprevidno obrnila in padla med vrečke, nazadnje pa so me le prinesli do avtomobila kar na stolu.

Zdaj sem v čarobni hiški sinove družine in tako lepo mi verjetno še ni bilo. Razumemo se dobro tako z njegovo družino kot s starši mamice mojih vnukov, papagajem Jakobom in psičko Piko. Tudi tu pijemo kavo, novo je, da se največ pogovarjamo o šoli, skupaj proučujemo Zahodno Evropo, renesančno glasbo, Vzhodno rimsko cesarstvo,… Danes smo vsi na trnih poslušali zagovor raziskovalnih nalog; Mlajši vnuk svetlobno onesnaževanje Šiške, starejši vodikove celice, Dopoldne v miru preberem Marcela in Jolerja, ki sta super analitičarja najzahtevnejših zadev današnjega časa..Vsakih petnajst minut moram po sobi trenirati hojo, še vedno boli. Vsi mi stojijo ob strani, vsem sem hvaležna, vsi pa tudi vedo, da me vleče domov. Ni druge rešitve, kot da se zopet naučim hoditi.

Že res, da o teh osebni stvareh najbrž ni potrebno trošiti toliko besed, še posebno ne v času vojne, prihajajoče krize itd. Ampak opisani dogodek je zame vojno stanje, potrebujem pomoč, razumevanje, optimizem in seveda zdravila. Tudi nisem edina, gotovo je mnogo babic in dedkov v podobni situaciji in malo manj nas bo bolelo, če bomo tole prebrali.

Povejte, se motim?

Za Novo mesto pomemben dan! 29. marec 2022

Geneza novomeške Univerze se približuje tridesetletnici. Začeli smo jo rojevati v Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine tako kot smo pred petdeset ali več leti rojevali VEKŠ, pozneje visoke šole in končno menili, da bi lahko uspešno usposobili tudi po vsebini moderno Univerzo. Po nekaj člankih zakaj nova univerza, objavljenih v časopisih nas je slišala prof. Vanja Fujs, ki je navdušila takratnega župana Francija Koncilijo, le-ta pa, operativec prve klase, je takoj organiziral Ustanovni občni zbor Akademska pobuda – Univerza v Novem mestu. Bilo je več vzrokov, da smo se samoorganizirali na tem projektu in nekaj jih bom ponovila – niso bili iz trte zviti. Najpomembnejši razlogi so bili dolgoročnega značaja in iskali smo razvojne koncepte, ki bi izhajali iz razmer, ki jih mi v vsakdanji praksi nismo mogli odkriti. Ni minil dan, da ne bi v Krki prihajala kakšna nova tehnologija, tudi ni bilo dneva, da ne bi napredovali v digitalizaciji, v IMV so si prizadevali robotizirati obsežne tehnične posle, v Pionirju so že obvladali 14 % trga takratne države in gradili po vsej Evropi, celo Afriki, tekstilci so cveteli – seveda tudi z lon-om, da ne omenjam lesarjev, ki so pogozdovali v Kamerunu, da bi si zagotovili kakovostno surovino. Zametki stabilnosti so nastajali v Trimu, Iskrah, Belsadu, Begradu – žal vseh ne morem naštevati, naj samo omenim še javno infrastrukturo, ki je morala oskrbovati ves ta več ali manj slučajno uspešen razvoj. Vedeli smo, da gre za razcvet in intenzivno v dobi debelih krav iskali strokovno oporo za stabilen razvoj. V veliki državi je bil to velik problem, v mali Sloveniji še večji, znanje je visoko kotiralo, Dolenjska pa premalo obljubljala. Mi sami smo bili v zagati. Morali smo vsak dan dovolj prodati, nabaviti, izumiti, organizirati ali odločati o zadevah prihodnosti, za katere bi potrebovali mnogo več časa kot smo ga premogli. Ko je Janez Gabrijelčič izustil, da potrebujemo Univerzo, smo prvi hip vsi ostali brez besed in se pravzaprav tudi brez besed sporazumeli, da skupno dobro Dolenjske in Bele krajine to nujno potrebuje. Imeli smo prav kar potrjuje tudi ekspertiza dr. Igorja Lukšiča, nedavno objavljena v Sobotni prilogi Dela

V tridesetih letih so nastale velike spremembe na vseh področjih, ostaja pa odprto vprašanje na čem graditi stabilen razvoj, potreben za zaposlovanje mladih na Dolenjskem in v Beli krajini. V tridesetih letih so entuziasti razvili Univerzo s petimi fakultetami, dve samostojni fakulteti in dve fakulteti s proračunskim financiranjem. Nastala je dovolj močna operativa, ki je že sposobna raziskovati in samo s skupnimi ocenami nakazovati smeri razvoja. Rudolfovo, lahko ujame svetovna prizadevanja za prihodnost in zaposlovanje mladih. Ima res veliko pametnega in potrebnega dela za Dolenjsko in Belo krajino, dela, ki ga danes v veliki miru uresničuje dragocena Krka s svojimi visoko razvitimi predvsem tehnološkimi strokovnjaki. Še vedno samo kakovosten proizvod zagotavlja razvoj.

Kaj menite, lahko upamo, da se je parlament odločil pravilno ?

Je možno izvoliti boljše, najboljše? 28. marec 2022

Včasih si ob vsakdanjih dogodkih ne morem misliti drugega, kot da ne spadam več na ta svet. Sem pa prepričana, da dogodke sodim v skladu z večino v tej moji ljubi domovini.

Verjetno nisem edina, ki me je grozno presenetilo, da je med 1400 kandidati za poslance za nov mandat Državnega zbora kar 80% dosedanjih poslancev, torej ljudi, ki so sprejemali po ugotovitvah pravne stroke, za slovensko družbo škodljive zakone. Dobivamo vabila iz pravno usposobljenih institucij, da s pismeno izjavo, potrjeno od Upravne enote, zahtevamo popravek teh škodljivih zakonov. Na moji UE je bila kolona dolga do Pošte in v njej so bili predvsem mladi ljudje,tudi z dojenčki. Zaradi škodljivih zakonov so se odločili za ta drenj pred UE in torej nedvoumno sporočajo sedanjim poslancem, da niso odločali pošteno in v dobro volivcem.

Sprašujem se zakaj sedanji poslanci vse te aktivne državljane ne slišijo, ne spoštujejo njihovih mnenj in kar 80% jih želi celo nadaljevati s sedanjo, za družbo škodljivo prakso. Ker sem v letih marsikaj tudi razumem, nikakor pa ne razumem, da se nekdo, ki je zavestno sodeloval pri sprejemanju škodljivih zakonov, kar je javno dokazano, ne skrije za večno v mišjo luknjo iz sramu, da je zaradi svoje nevednosti, neznanja ali hote povzročil škodljive posledice družbi kot celoti. Prav tako resnično ni možno razumeti, da se brez kančka kesanja za škodljivo dejanje upa ponovno sprejeti kandidaturo za mandat v najvišjem zakonodajnem organu države kateri je do sedaj povzročal škodljive posledice.

Še huje, poglejte kako sovražno so proti nam, volivcem, obnašajo politične stranke, ki kandidatne liste predlagajo. Vedo, da so njihovi poslanci v tem mandatu sprejemali za družbo škodljive zakone, pa se je katera od strank kdaj, kje, zato komu opravičila, nasprotno, svoje dosedanje poslance predlaga v novi mandat, brez kakršnega koli pojasnila in kljub temu, da Miran Mihelčič že leta ponuja ustreznejši volilni sistem in verjetno že obupuje, da ga bo kakšna stranka vsaj pogledala, da Andrej Cetinski vsak teden ponavlja predloge v pismih bralcev kakšne rešitve imamo na voljo, da se množijo predlogi iz vseh delov države in slojev prebivalstva, da nam sedanje stanje duha preseda, škoduje, širi sovraštvo in kljub temu, da so mladi v soboto dovolj jasno pojasnili v Delu, kakšen svet si bodo ustvarili, ko pride njihov »Dan D«. Bravo do tridesetletniki, z vami bom!

Ostane še iskanje odgovora, naj gremo na volitve ali ne, si lahko obetamo, da v novem mandatu poslanci ne bodo delali tako kot delajo do sedaj, bodo politične stranke lahko kaj spremenile, kako bo s samopaštvom v politike po svetu, kje in kdo ga bo ustavil ob stanju, ki ga opisujem?

Rada bi bila med Nikinimi optimisti, verjamem, da zmorejo, a njihov čas žal še ni prišel. Vlagajte vsak dan več v izobraževanje in kulturo, da se okrepi naša samozavest in bomo sposobni koga »brcniti« iz položaja, pa če se ga še tako močno oklepa. Revolucija ni greh kot nam očita mati naroda, je nuja, ko zlo prerašča polje blaginje

Ne gre nam še dovolj slabo. Ko se bo okrepil čezoceanki gospodarski pritisk na Evropo in sprožil nov vojaški val ter še povečal pritisk migrantov, bosta hrana in energenti pritisnili na naše denarnice. Takrat bo morda kdo iskal rešitev tudi v tem, da se javno dobro z vključno upravljanjem skupnega premoženja prepusti kompetentnim ljudem, ki spoštujejo in živijo v skladu z visokimi moralnimi načeli. Trideset letniki pripravite se!

Iščete tudi vi odgovor na taka in podobna nerazumljiva dejanja?

Hiške kulture, 27. marec 2022

Veliko stvari mi dokazuje, da imajo ljudje radi svojo okolje in si prizadevajo, da bi ostalo naravno pa tudi dragocen spomin na prednike ali dogodke, ki so pomembno zaznamovali njihovo zavest.

Pred leti je bila ustanovljena Rastoča knjiga z namenom, da se v šolah, mestih, vaseh, krajevnih skupnostih, povsod kjer je to možno, najde prostor za predstavitev nastanka in razvoja pripadajočega okolja ter zgodbe iz življenja in dela tukajšnjega prebivalstva. Ti kotički kulture, so prvi zaznani skupni projekt pripadajočih krajanov, pri katerem gostitelji predstavijo obiskovalcem svoje znamenitosti. Danes je v Sloveniji že preko osemdeset takih Rastočih knjig, dopolnjujejo se, nastajajo nove, širijo vedenje o kraju in s tem ustvarjajo bogato kulturo svojega kraja. Sčasoma naj bi se dediščina masovno zbirala po krajih kjer je nastala ali bila najdena in bi tako postala osnova za razvoj turizma. V načrtih Društva, ki deluje pod pokroviteljstvom Državnega sveta je, da z Rastočo knjigo – torej kulturo, Slovenija povezuje narode, zato v Severnem parku prestolnice pri kipu Deklice z Rastočo knjigo nastaja tudi Rastoča knjiga sveta.

Nekaj podobnega živi in se razvija v Prekmurju kot Etnografske hiše. Leta 1998 je bila ustanovljena prva taka hiša v Hodošu. V njej so zbrali pričevanja o preteklosti teh krajev, uredili knjižnico, predstavili zbirko starih fotografij. Že hiša sama je muzej, obnovljena tako kot jo je družina zgradila z delavnicami in sadnim vrtom vred. Ostale etnografske hiške imajo svoj program, nahajajo pa se v Domanjševcih, Motvarjevcih, Dobrovniku. Razvijajo domačo obrt, zagotavljajo prostore za slovesnosti in praznovanj, skrbijo za čebele in še mnogo drugega. Udejanjajo zamisel o razvoju turizma v tem delu Slovenije.

V Pivki že od 1998 leta nastaja Hiša kulture, ki je postala regionalno središče sodobne umetnosti vsebinsko namenjene razmisleku o globalnih družbenih problematikah. Galerijska dejavnosti Hiše kulture v Pivki je tako zahtevna, da jo mora urejati kustos, prav to pa zagotovo pritegne tudi zahtevno publiko in vpliva na likovno izobraževanje domačega okolja.

Vseh gibanj, ki bogatijo posamezne dele Slovenije niti ne poznamo, saj je poročanje o njihovem delu in učinkih zelo skromno. Primeri ki sem jih opisala so zanimivi tudi po strokovni plati saj za ta gibanja skrbijo strokovno usposobljeni učitelji, tudi kustosi, specialisti za dediščino in lokalne oblasti. Najpomembnejše je, da se ohranijo vrednote, s pomočjo katerih so kraji prepoznavni, razvija čut za odgovorno ravnanje z dediščino, da te dobrine pritegnejo obiskovalce ter s tem pomagajo razvoju kakovostnega izobraževanja in gospodarskega razvoja. Če se bodo tej usmeritvi pridružili tudi umetniki iz lokalne skupnosti kot so na primer Jože Kotar v Novem mestu ali Polonca Lovšin v Pivki, bo kulturno življenje vedno v večji meri doživetje tudi izven centrov kulture.

Kako bogato je vaše kulturno življenje in s čim si ga želite popestriti?

Menedžerka Cvetana, 24. marec 2022

Ko so odhajala osemdeseta leta preteklega stoletja je Tone Krašovec vabil direktorje podjetji in javnih služb v društvo Manager. Postavil je visoke pogoje za včlanjenje, visoko članarino in visoke kriterije za presojo posameznika – bodočega člana. Tudi sam je bil izjemno spoštovana osebnost in je zato bila celotna akcija za ustanovitev društva nek izjemen dogodek, da ne rečem čast za tistega, ki je bil v društvo sprejet. Izpolnjevala sem pogoje in se včlanila. Kmalu smo ženske v tem društvu ustanovite sekcijo »Ženske z idejami« v kateri je bilo veliko izjemno uspešnih direktoric kot na primer direktorica Zlatarne, Jutranjke, Trima, Gorenjskega tiska in druge, med njimi tudi Cvetana Rijavec, direktorica Fruktala, ki je z mnogimi izjemno dobrimi sokovi razvajal mlado in staro. Kot je Cvetana sama rada poudarjala, je bila tehnološko usmerjena a po sili razmer je morala reševati izredno zahtevne tržne zadeve kot so odkup celotne pridelave sadja ne glede na potrebe proizvodnje, širitev prodaje po celotni državi in v tujini, nabava naprednejše proizvodne opreme in podobnih zadev. V razpravah je rada poudarila kaj vse bo še možno doseči v Fruktalu, ko bo tehnološko posodobljen.

Leta so tekla, iz društva Manager sem odšla med seniorje. Minilo je nekaj let in slišim, da je Cvetana direktorica Kozmetike v Leku. Skoraj nisem verjela saj je bil v njenih debatah vedno v ospredju njen Fruktal, njegove možnosti in bodočnost. Kozmetiko sem poznala v detajle saj smo se v Krki zelo veliko in dolgo ukvarjali z njo. Nisem v problematiki kozmetike prepoznala Cvetano, še manj v Ljubljani in sploh ne v tehnologiji. Spremljala sem njeno delo, zasmilila se mi je, ko so jo obdelovale kozmetičarke, da je tudi njen videz nakazoval kozmetično stroko. V Fruktalu je delovala delavno, v Kozmetiki pa je morala prevzeti navade mesta, gospe v dobri formi in komuniciranje z ljudmi, ki jim je kozmetika življenjska preokupacija. Ni kaj, zmogla je, pridobila je visoka priznanja in prepričana sem bila, da bo tam srečna do upokojitve.

Spomnim se dobro, da se je javno vprašala zakaj gre v slabo stoječo mlekarsko stroko, ko bi lahko v Kozmetiki udobno počakala na upokojitev. Tudi odgovorila si je sama; mika jo izziv, da naredi uspešno firmo, mika jo iskanje odličnih tehnologij in tehnik, ki zagotavljajo kakovost izdelkov in s tem odpirajo možnosti prodaje na vseh trgih. Sem prepričana, da je Cvetana v tem uživala.

Zakaj pišem ta blog? Vedno sem bila najbolj vesela prijateljevanja z ljudmi, ki zberejo v sebi dovolj moči, da ustvarjajo karkoli – sliko, domačijo, tovarno, laboratorij,… Ti ljudje si prizadevajo stvari obvladovati, o delu, ki ga opravljajo vse vedeti, sodelovanje z njim je kot bi poslušal dobro uglašene orgle, ne naveličaš se jih poslušati. Te lastnosti so krasile Cvetano na delu, v akcijah, pri sistematičnem reševanju nalog, z veseljem in pripravljenostjo na vse. Uspeh ji ni mogel uiti!

Cvetana ustvarja naprej in uspela bo tudi s pisanjem knjige. Žal njenega osebnega življenja ne poznam, skupno nama je bilo samo delo.

Kakšne ljudi imate pa vi najrajši?

Bravo, dragi papež, 22. Marec 2022

Ne morem verjeti, nekajkrat sem že prebrala » najvišji cerkveni organ bo lahko vodila tudi ženska kot laik«. Navdušena sem in menim, da je to res dosežek civilizacije.

Zgodovina Rimo katoliške cerkve je izjemno zanimiva, prebirala sem jo več let in še vedno rada posežem po knjigah, ki obravnavajo njeno problematiko delovanja in poslovanja. Imeli so nešteto nerešljivih problemov, vedno so iz njih prišli kot zmagovalec, celo po zadnji finančni krizi, so se zlizali. Že desetletja sem obremenjena s prerokbami iz knjige Zadnji po Malahiju v kateri je napovedan zadnji papež in vrsta sprememb pred njegovim vladanjem.

Vatikan ima svojo ustavno ureditev in žal še vedno ne vem kako se ta usklajuje z ustavno ureditvijo držav v katerih prevladuje katoliška vera. Cerkev ima tudi pri nas izjemno veliko premoženje, za njegovo racionalno rabo skrbijo državljani Slovenije, sami cerkveni možje verjetno niti ne upravljajo z njim saj nimajo zato ustrezne pravne, ekonomske in management izobrazbe. Kakšen je torej odnos med cerkvenim vodstvom iz katerega so ženske praviloma izločene in posvetnimi delavci, med katerimi verjetno ženske prevladujejo. Sprašujem se tudi kako je z verskim naukom, ki ga v pretežni meri negujejo in bogatijo ženske, saj pri cerkvenih obredih skoraj ni moških razen pri slovesnih mašah, ko je prisotna tudi televizija. Dejavnosti posvetnega pomena kot so cerkveni vrtci, Montessori šole, verske osnovne, srednje in visoke šole, ki se financirajo iz proračunov, verjetno ne bi smeli po vsebini izobraževanja prilagajati cerkvenim dogmam saj na vse bobne in cimbale razglašamo, da ideologija ne spada v sistem izobraževanja. Tudi te dejavnosti so pretežno v rokah nun torej žensk in upam, da s pedagoškim in drugim znanjem, predpisanim za pedagoško delo. Kako se nadzira ta proces v cerkvenih organizacijah? Samo po kanonskem prava ali tudi po sistemih držav v katerih poteka. Še veliko je dilem v odnosu med državo v kateri kristjani živijo in državo v kateri imajo svoj sedež. Z zanimanjem sledim verskim oddajam na TV in dobro bi bilo, da bi nam Romana pripravila vsaj nekaj oddaj o teh zadevah in nam pomagala ustvariti realno sliko naših odnosov.

Darilo, ki ga je kristjankam podal papež z novo ustavo, je izjemno za vse ženske sveta ne glede na to ali so verne ali ne. Bister in v prihodnost zazrt papež skupaj s svojimi somišljeniki je oblikoval današnjemu stanju družbe potrebne napotke zavedajoč se dejstva, da ženske opravljajo spoštovanja vredno delo, ki omogoča pametnejše in za večino ljudi prijaznejše življenju, da so sposobne opravljati tudi najzahtevnejše posle na svetu in da zmorejo premagovati tudi najzahtevnejše ovire pri ustvarjanju boljšega sveta. Hvala vam, spoštovani papež!

Drage prijateljice in prijatelji! Ne smatram se za feministko, spoštujem moške in z njimi nisem imela nikoli težav. Dobro pa vem, da same ženske nismo uspešne pri delu tako kot tudi sami moški ne. Če pa stopimo skupaj se dopolnjujemo, oblikujemo dobre odnose, drug drugemu pomagamo, se spoštujemo in ustvarjamo maksimalne materialne in duhovne učinke.

Ste tudi vi zadovoljni z odločitvijo papeža?

Umetnice v Cukrarni, 21. marec 2022

Skoraj neverjetno a resnično, Ljubljana gosti v Sloveniji delujoče likovne umetnice – ženske, skoraj 60 jih je in z največjim zanimanjem sem si njihovo razstavo skupaj z družino in prijatelji ogledala v nedeljo. Razstava umetnic je v Cukrarni, novi hiši kulture naše prestolnice, ki si želi v to razstavišče privabiti svetovno likovno sceno, velike razstave podobe tistim, ki jih prirejajo v Beletrini na Dunaju, MOMU v New Yorku ali v centru Pompidou v Parizu. Navdušena sem nad njihovo ambicijo in srčno upam, da jim bo uspelo. Manj navdušeni so seveda domači umetniki, ki imajo zelo malo prostora brez Rog-a in vidijo v Cukrarni velike možnosti, da svoje umetnine predstavijo svetu. Ker je Cukrarna največja stavba v državi, se bo verjetno dalo udejaniti oba projekta

Obsežna razstava Vračanje pogleda predstavljala pogled umetnic po letu 1990 na krajino, telo, umetnostni sistem in družbenopolitično okolje. Moraš se močno potruditi in se s katalogom v roki sprehoditi po razstavi, da delo posamezne umetnice spoznaš kot prikaz na primer družbeno političnega okolja. Pogledi na Migrante, Nazaj v mesto in še nekatera dela spodbujajo k razmisleku, nekatere prikaze je težko razumeti, so pa zanimivi prikazi, ki raziskujejo odnose med človekom in okoljem ali tehniko. Žal nisem likovno izobražena, da bi zmogla ocenjevati predstavitve, mi je pa razstava popolnoma jasno nakazala smeri razvoja likovne umetnosti pri nas. Umetnina ni več lepota za dnevno sobo, je taka, kakršen je naš odnos do vrednot časa v katerem živimo. Podoben občutek sem imela tudi ob ogledu razstav Mokre noge in Prazni volumen s tem dodatkom, da ta, zame prva razstava uporabe zvoka, svetlobe, gibljive slike in glasbe še ni bila dovolj razumljiva.

Ni kaj razstavišče Cukrarna nam predstavlja res novosti, ki so redkost tudi na razstaviščih v tujini. Za spoznavanje teh novosti potrebujemo čas, marsikaj dobrega ali najboljšega v njih bomo spoznali šele z leti, lahko se pa tudi zgodi, da se bo marsikaj predstavljenega pozabilo.

Cukrarna razvija tudi založništvo (Revija CUKR) in trgovino s spominki vezanimi na obnovo tega starega in velikega objekta. Dragocen je spominek prave opeke na katere so umetniki dodali svoje zamisli.

In zdaj najpomembnejše, zakaj smo obiskali Cukrarno? V naši rodovini so od nekdaj prevladovali Jožetje in Pepce, zato je bilo Jožefovo vedno družinski praznik. Ohranjamo ga, če se le da, z izjemnim dogodkom in Cukrarna je izjemno doživetje za vse nas, najbolj za našega arhitekta Romea, za vse pa spominjanje na slovensko Moderno Dragotina Ketteja, Josipa Murna, Ivana Cankarja in Otona Župančiča, ki so v razpadli Cukrarni ustvarjali in v njej celo nekaj časa živeli. Znani oblikovalec Primož Pislak nam je pripravil drobno zgibanko z njihovimi najpomembnejšimi stvaritvami po izbiri njegove mame Jane Pislak. Ustvarjalca sta dodala še Kajuhovo pesem Samo en cvet ker je letos Kajuhovo leto in smo imeli kar dva udeleženca iz soseščine Kajuhove domačije.

Preživeli smo prijetno in vsebinsko bogato izobraževalno nedeljo in jo zaključili na Livadi.

Kako pa vi praznujete družinske praznike?

Nedeljsko popoldne, 20. marec 2022

Pogosto se sprašujem, kako smo živeli in prijetno komunicirali brez telefonov, še posebno brez pametnih. Ko sem prišla v tovarno na delo sem imela kompleks večvrednosti, ker me je med drugim čakal tudi ličen telefonski aparat svetlo zelene barve znamke Iskra. Kaj kmalu sem sem spoznala njegove dobre pa tudi slabe lastnosti. Zgrozila sem se klicev naših komercialistov iz tujine; bili so strašno dragi, moral si hitro odgovarjati, iz Milana ali Londona so bile zveze slabe. Marsikateri klic je bil tudi nepotreben. Pozneje smo se modernizirali, dobila sem tajnico, prihranila mi je čas klican, si beležila, koga moram poklicati, ko bom utegnila in urejala vse povezave s telefonskimi centralami, preko katerih smo se telefonsko pogovarjali; centrala naše tovarne, potem centrala pošte in na drugi strani isto, vsaj 4 za vsak klic. Ni minilo leto, da se telefone ne bi posodobili in tako so postopoma postajali normalni pripomoček našega življenja. Toda delali oziroma tovarni smo bili na razpolago kadar koli in zato smo dobili telefone tudi za dom. Moja prva številka je bila 150. Živo se spomnim, kako je direktorica lokalne PTT razlagala, da bomo morali ob taki dinamiki opremljanja s telefoni kaj hitro odpreti blagajno tudi za novo poštno centralo. Tako se je kmalu tudi zgodilo. Tu nekje je v Iskri nastal toki-voki, ki pa se ni ne vem kako razširil. Nastopila je doba konsolidacije s telefoni do izuma ISDN in prvih lokalnih računalniških povezav, za temi so v kratkem času sledili telefoni v avtomobilih, komaj sem se ga navadila, pa sem že morala začeti z e-pošto, prenosnikom in zdaj pametnim telefonom. Vedno znova se moram učiti, učijo pa me sin, snaha in vnuka.

Vse lepo in prav, od leta 61 do sedaj pa je meni učenja in uporaba različnih načinov telefoniranja še vedno samo komunikacijski kanal; uporabim ga po potrebi in zato ga niti ne nosim vedno s seboj pa tudi ne dovolim, da bi mi pobral prosti čas. To pa žal ne morem reči za sinovo družino in ko sem jih danes, v nedelo popoldne gledala kako vsi štirje na kavču že več ur bulijo vsak v svoj pameten telefon, so se mi v dno duše zasmilili. Brez besed, brez komentarjev lepo preživetega dopoldneva v hramu kulture in na kosilu v prijetnem okolju, brez potrebe po pijači ali dodatni jedači, skratka brez želja, smeha ali zadovoljstva. Je to posledica dvoletne čustvene suše Covida -19, naveličanosti vsega razen virtualnega sveta igric? Večji vnuk je zaključil svojo raziskovalno nalogo – nihče ni pogledal stran od svojega telefona, mlajšega sem povabila na tarok – ni odmaknil oči od telefona, očeta sem opozorila na proizvajalca stopnišč – je hotel pogledati, pa je s telefonom v roki zaspal, mami je verjetno reševala kakšno osebno zadevo – tiho je strmela v svoj telefon. Psička Pika se je motala okoli vseh, papagaj Jakob je oddajal neke glasove, moje štiri to ni zanimalo – gledali so vsak v svoj telefon.

Popoldne se je prelivalo v večer ko sem tudi sama sedla k računalniku, sem opazila, da »telefonistov« ni več. Vsak v svoji sobi smo nadaljevali prijateljevanje vsak s svojim računalnikom. Je to kakšna nedelja? Bo zdaj tako naše srečevanje? Je morda to boljše življenje? Ne ni, zagotovo je to zapiranje v svet, ki ga ni, opuščanje prijateljevanja, predvsem pa izguba sposobnosti za družabnost, izražanje, pripoved in če hočete, zdravo prešernost. Nastaja družba dolgočasnežev.

Ampak, pet starejših upokojencev , ki mlado družino spremljajo, se ne pusti ukrotiti telefonom, čeprav vsak od njih ima pametnega, na njem slike, nujne podatke in vse kar je koristno, drugače pa se srečujemo na kavici, debatiramo o vsem, kar nas žuli, se drug pred drugim včasih pohvalimo, kaj koristnega postorimo in se ob delu prijetno nasmejimo. Ker nam je skupaj prijetno, si imamo tudi veliko povedati.

Kako pa vi sprejemate to telefonsko novotarijo?

Prišla bo pomlad, … 18. marec 2022

Sredi marca smo, pa še vedno hodimo v bundah. Sprašujem se, kje je pomad, kdaj bo prenehal pihati mrzli sever, kdaj bom lahko kaj postorila na vrtu predvsem pa, kdaj mi bo toplo brez kurjave in bo D vitamin po naravni poti odpravljal strah pred Covid-19. No, to za Covid zgleda že preteklost, zdravili naj bi ga z grgranjem slane tople vode, bolj od njega je nevarna vojna vihra, ki naj bi se širila tudi na nam bližja območja. Strah pred takimi napovedmi me še dodatno zmrazi, da bi si nadela še kar drugo bundo. Skratka, hladno nam je, v mojem okolju se sprašujemo v kaj nas bo prisililo tako vreme, pomanjkanje ali podražitve energentov in zmanjševanje splošne varnosti ter stroški za njeno vzdrževanje. Tako vreme kot nevarnosti širijo pesimizem.

Žal pa ni videti, da bi za odpravljanje stvarnega in »simbolnega mraza« imeli kakršno koli realno zavezništvo. Narava gre svojo pot, sonce kot da se je naveličalo svoje orbite, oblakov na nebu je okoli nas vedno dovolj, v Slovenijo pa nočejo, da je v njej že vse suho. V teh vremensko nenaklonjenih časih nam kmetijski minister sporoča, da ima dovolj zalog hrane za preživetje naroda, je torej visoko likviden, da lahko razpolaga z razkošnimi zalogami, toda pridelava domače hrani ni samo prehranjevanje, je tudi rekreacija, dejanje za ohranjanje duševne in telesne kondicije, vzdrževanje reda, snage in širjenje kulture pa tudi skrb za urejeno krajino, to je za dejanje za katero kmetje dobivajo celo subvencijo. Pridelava hrane zahteva vodo, ki jo je v suši vedno manj – ekologi nenehno opozarjajo naj z njo varčujemo, toda varčevati bi morali vsi, da bi se kaj poznalo, zdaj pa lahko vidiš pranje avtomobilov na vsakem koraku, zalivanje vrtičkov celo po prestolnici, klasične gradnje stanovanj samo z neoporečno pitno vodo, da o industrijski in energetski rabi vode sploh ne govorim. Veliko se o tem stanju poroča, predlogov pa skoraj da ni, odločujoči jih upoštevajo le izjemoma, tudi varčevalnega načrta celotne skupnosti nisem zasledila pa bi bilo dobro, da bi ga imeli.

Tudi vojno stanje ima sebi lastno pot. Eni trdijo, da je agresor bombardiral gledališče polno ljudi, napadalec trdi, da je to izmišljotina. Evropa in Nato ščitita svoje članice in množično nabavljata orožje, Biden je še poseben dobavitelj, … celo naš minister pomaga »mladi nevesti ukrotiti krvoločnega volka«. Eni begunci ja, drugi ne in to brez kriterijev. Ni poročil o pogajanjih in dogovorih, na TV vidimo le razbite stanovanjske bloke in kakšne tanke kar pač pripravijo propagandne službe z določenim ciljem. Ves svet protestira proti vojni, vsi voditelji pravijo, da obsojajo agresorja pa sprašujem zakaj ne odprejo diplomatske poti neposrednih voditeljev držav, gredo vsi skupaj k njemu in so tam toliko časa, da umakne vojake iz fronte. Vsem skupaj, ki imajo isti namen in cilj se ne bo mogel upirati ne glede na svoj značaj, zdravje ali vladanje. Ne pozabite, da so protesti tudi v njegovi državi, če nam poročevalci ne lažejo. Diplomacija mora vedeti, kaj ga lahko ustavi in to svoje dobro plačano delo naj vendar že opravi.

Toliko o mrazu letošnje pomladi na svoj rojstni dan, ki ste se ga mnogi spomnili in mi zagotovili dovolj topline, da sem ga preživela prijetno.

Se bi vi drugače borili proti mrazu?

Je bela cesta uglajena, skoz celo vas napravljena,… 17. marec 2022

Ceste, te lepe poti, ki se vijejo preko polj, gozdov in naselij in so jih gradili v vseh časih, smo ljudje vedno uporabljali s spoštovanjem; ni se jih smelo poškodovati ali zanemarjati. Na podeželju smo imeli posebne akcije na katerih smo najmanj enkrat na leto pregledali svoje lokalne poti, jih po potrebi popravili, včasih tudi spremenili. Poti in ceste so navduševale otroke, ki smo po njih hodili v vsaj eno uro oddaljeno šolo, po cestah smo hodili lepo oblečeni k maši ali na prireditve v večjih krajih, po njih so strici in tete odhajali na vlake in ladje za Ameriko, Vestfalijo, v rudnike, za delom,… Bile so nam ceste tudi v pogubo saj so omogočale našim sovražnikov postop do naših domov, naravnih bogastev, vsega kar man je bilo sveto. Fantazijo starim in mladim so spodbujale sledi starodavnih poti po gozdovih, med gradovi, čez težje dostopne hribe. Steze, poti in ceste so opevane v ljudskih hudomušnih, veselih in žalostnih pesmih kot na primer v tožbi jetnice »Oh kako je dolga, dolga pot, od tujine pa do doma,… » ali pa slovo dekleta na vrtu in mnogih drugih. Vsa ta romantika je danes več ali manj pozabljena, morda jo je nekaj ostalo med nekdanjimi brigadirji, ki so s prostovoljnim delom povezali z cesto ljudi med Triglavom in Vardarjem.

Moderni svet nas povezuje s popolnoma drugačnimi potmi in cestami. Vijejo se po nedostopnih predelih, skoraj več pod zemljo kot na njej, preko viaduktov in mostov, marsikje tudi pod vodo. Namesto serajev, čardašev, prijetnih krčem se ob njih bohotijo turistično gostinski objekti mest v soseščini. Vožnja po njih je plačljiva in kljub temu tudi nevarna. Kolone tovornjakov, največkrat s prikolico, je že na videz strašljiv, če pa še hitro vozi, se šofer v malem cliu ali fiatu počuti popolnoma nemočen. Bencinski servisi so kot pribežališča, ki nudijo pomoč potniku v stiski, tako cesta kot vse okoli nje je profesionalno, potnik izbira storitve, ki mu jih opravijo prijazni in vljudni zaposleni, sodelujejo tudi organi varnosti, po potrebi policija, mehaniki in drugi servisi. Šofer mora spoštovati nešteta cestna opozorila in pravila, preganja pa ga v tem vzdušju želja, da bi to moderno pot čim preje zapusti. Nekoliko manj modernizma je seveda na lokalnih cestah. Asfaltirane so vse, še celo nekdanje stezice, ne da bi bile vsaj nekoliko poravnane in do šoferja prijaznejše. Marsikateri vogal poslopja ovira preglednost vendar širitev ni mogoča, potoki so izpraznjeni, da ni potreben most, voziti je nujno počasi, ker so na ozki poti traktorji in drugi delovni veliki stroji, pa tudi pešci, šolarji, živina in podobno. Je pa ta vožnja še romantična, vsaj takrat ko imaš dovolj časa.

V naši domovini imamo zgrajen »cestni križ« z glavnim krakom morje-prestolnica- avstrijska meja na Štajerskem in stranskim krakom avstrijska meja na Gorenjskem- prestolnica- meja z Hrvaško na Dolenjskem. DARS kupuje ceste od gradbincev, jih vzdržuje, pobira denar od vinjet, najema kredite. Trenutno se pripravlja na nakup »tretje razvojne osi »Velenje, Arja vas, mirensko temeniška dolina, Novo mesto, Metlika, Vinica. Gradnjo spremljajo protesti, nešteto dobrih predlogov, upor hmeljarjev. Nastaja še eden cestni velikan, ki bo spet skrajševal »stezice in poti«, se vzdrževal s sredstvi cestnine ter po idilični Beli krajini širil sodoben transport blaga in ljudi. Žal v sodobnem transportu ni idilike, udeleženci v tem prometu morajo biti izjemno pozorni drug do drugega, da ne pride do nesreč in tragedij. Samo upamo lahko, da bo ostala vožnja z osebnim avtomobilom varna in prijetna tako proti Reki, po Jadranski obali, na Korčulo po mostu, ki je čudež tehnike in kitajske gradbene industrije, pa preko Dubrovnika vse do Grčije in njenih antičnih zakladov. Ceste nas bodo vedno povezovale, razdalje med narodi pa skrajševale, Rim in Bizanc bosta kmalu spet zelo blizu saj sta nekoč že bila v isti državi.

Ceste so dobrine, ki nam omogočajo spoznavati svet, za nas kot šoferje pa so tudi nevarne in polne pasti. S časom in cestami bomo morali živeti v simbiozi. Kaj menite?

Gusarji in zakladi, 14. marec 2022

V mojem otroštvu so gusarji in njihovi zakladi pomembni vplivali na razvoj mojih bralnih navad. Na prvem mestu so sicer bile dogodivščine, ki jih opisuje Zagorka, takoj za njimi pa gusarji. Med nami je krožila tudi že močno razcefrana knjiga z naslovom Ciganka, ki je verjetno obkrožila največ razredov in osnovnih šol. Te knjige so zaključile obdobje branja pravljic, pripovedk in pesmic, napovedovale pa so, da bomo v naslednjih obdobjih posegali po debelejših knjigah v katerih bodo dogodivščine vedno bolj podobne predstavam v naši domišljiji pa tudi realnemu življenju, ki smo se ga vsak dan bolj zavedali.

Med dnevnimi novicami, ki jih spremljam zasledim oceno del Alessandra Barbero in obvestilo, da je v slovenščini izšlo njegovo delo Dante. Takoj pobrskam po zalogah v moji knjižnici, da jo rezerviram, žal pa je bil tam že vrstni red in ker ne vem kdaj se me bo Cobiss usmilil, dvignem Beneške oči omenjenega avtorja, ki je sicer profesor srednjeveške zgodovine in torej lahko pričakujem kaj zanimivih dejstev o vladavini Benečanov v naših krajin in v Dalmaciji. Že po prvih straneh branja sem spoznala, da gre za zgodbo iz »šunt romanov« podkrepljena pa je z podrobnim opisom življenja mornarjev, njihovih delavnih in življenjskih navad, težav in užitkov. Na to osnovno nit se navezuje opisovanje krajev na kopnem, posebnosti življenja v krajih kjer so se pomešali Turki, Benečani in Bizantinci, zagate z jezikom za sporazumevanje, denarjem in predpisi in podobnimi vsakodnevnimi opravili ljudi na ozemlju , ki mu je vladal beneški Dož. Veliko je lopovščin, umorov, spletkarjenja, zvodništva in podobnih deviacij v mestih, na ladjah in v samih Benetkah, zato spoznavamo kako pomembno vlogo imajo intrige v družbi v kateri prevladuje podkupovanje, boj za bogastvo in poroka z ciljem. Alessandro Barbero je v vsem tem mojstrsko podkovan in Beneške oči s preko 500 stranmi ne moreš odložiti. Ni se čuditi, da je Barbero dobitnik Nagrade Strega 2006.

Danes v osnovnih šolah posvečajo bolj malo pozornosti knjigam, izbor za bralno značko je nekoliko naiven in moja vnuka bereta zelo malo. Iščem načina, kako bi ju spodbudila, da bi enkrat le posegla po klasičnih delih in si tako pridobila vpogled v zahtevnejše probleme ljudi po vsem svetu. Moja bralna pot me je lepo vodila od manj zahtevnega branja preko romanov do zahtevne literature znanosti in filozofije. Le upam lahko, da bosta vnuka našla lastno pot do najžlahtnejše kulture – književnosti.

Seveda bom z zanimanjem prebrala tudi Barberovega Danteja in prepričana sem, da se z njim ne bom dolgočasila kljub temu, da sem o Danteju že marsikaj spoznala, da sem že nekajkrat obiskala njegov grob in videla več razstav njegovih tehničnih, likovnih, literarnih in drugih dosežkov. Ko se takole s pomočjo knjig sprehajaš med ljudmi različnih zgodovinskih obdobij in različnega stanu, dodobra spoznaš njihove zablode, ki največkrat nastajajo zaradi hlastanja po hitrih ali velikih zaslužkih, ki povzročajo nepopravljive krivice drugim živim bitjem na svetu in ki jim običajno sledi streznitev - stres zaradi neuresničenih želja.

Vabim vas med bralce, uživali boste in neverjetno obogatili svoje znanje. Postali boste še boljši ljudje.

… družbene razmere, ki so v nas vzbudile skrb,… 11. marec 2022

Tako se začenja že drugo pismo, ki so ga na javnost naslovili profesorji in zaposleni na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani in je objavljeno na njihovi spletni strani. Prebrala sem ga z velikim zanimanjem, počasi in pazljivo saj je med redkimi mnenji, ki nam jih pošiljajo intelektualci, ljudje z znanjem, sposobnostjo za presojo in brez razloga za pristranskost. Poleg tega pa smo na informativnih dnevih spoznali, da je ta Gimnazija že desetletja kot magnet za devetošolce, ki iščejo zahtevnejše izzive za potešitev svoje radovednosti.

Pisci sporočajo, da so ogrožene nekatere osnovne vrednote življenja v demokratični družbi kot so na primer skrb za blaginjo večine, pravična družba, gospodarno ravnanje s skupnim premoženjem, zaščita najšibkejših ter trezno in modro pretehtane odločitve. Naša dolžnost je razmisliti v kakšni družbi želimo živeti in spodbuditi moramo širšo javnost in politiko k spoštljivemu ter konstruktivnemu dialogu o naši poti v prihodnost. Da ohranimo pravično družbo tudi ne smemo biti tiho.

Humanistične vrednote izhajajo iz odnosov med ljudmi, pomagajo oblikovati socialne ustanove in naše dejavnosti. Moramo jih najprej dobro spoznati, o njih premišljevati in jih sprejeti za svoj življenjski slog. Vrednote so ideje podobne načrtom, ciljem, strahovom, namenom, politikam ... , povezane so z odnosom do drugih ljudi, dejanj in stvari. Ideje o tem kaj je prav ali narobe izhajajo preprosto iz človekove narave in jih imenujemo tudi morala. Naše zaupanje mora biti sorazmerno z dokazi. Kadar dokazi niso ustrezni je prav, da zavračamo versko, politično ali katero koli drugo dogmo. Čim bolj se moramo približevati resnici. Naše vedenje vpliva na celotno družbo zato smo zanjo odgovorni. Smo del svetovne kulture, sooblikujemo resnično človeško družbo s pravicami in dostojanstvom, ki naj bi bile enake za vse ljudi. Že od otrokove duhovne in moralne vzgoje je odvisno v kolikšni meri bomo skrbeli za uveljavljanje humanističnih vrednot v vsakdanjem življenju.

Sporočilna moč pisma Bežigrajskih razumnikov je pomembna za naše obnašanje v sedanjem času ko nam vsak dan bolj usiha zaupanje v sedanji večstrankarski sistem in v legitimno izvoljene upravljavce naših skupnih zadev v Sloveniji in Evropi.

Hočemo mir, ustvarjalno vzdušje, izobraževanje, razvoj in ustavno ureditev, ki bo to omogočala oziroma preprečevala sedanje zlorabe oblasti. Pristojni organi naj ocenijo učinke upravljanja raznih Bidnov, Putinov, Orbanov, Zelenskiev, Ursule, Pahorjev… in oblikujejo akte tako, da bo onemogočeno škodljivo delovanje njihovih naslednikov v prihodnje. Pri tem naj izrecno pozornost posvetijo varnosti domov v katerih živijo ljudje. Ti morajo biti nedotakljivi in ne kolateralna škoda brezobzirnosti.

V naši državi naj pristojni organ začne postopke za dopolnitev, popravek ali spremembo ustave, da bo Slovenija imela sodobno zakonodajo, spodbujevalen volilni sistem in urejeno delovanje vseh treh vej oblasti ter organov nadzora z uveljavljanjem moralne, materialne in politične odgovornosti.

Brezpogojno zahtevamo odpravo revščine in tak razvoj, ki bo mladim zagotavljal možnosti za ustvarjanje družine. Bodimo narod, ki dela zato, da ustvarja bogato kulturo!

Spoštujmo dobronamerna mnenja in jih upoštevajmo, ko dobimo priliko, da šteje naš glas ali mnenje.

Kako pa vi sprejemate sporočilo iz Bežigrajske gimnazije?

Irena Štaudohar, 8. marec 2022

Včasih se v naših medijih znajdejo pravi biseri, ki bi jih morala spoznati večina ljudi. V mislih imam predvsem pisce, novinarje in komentatorje, ki se poglobijo v tematiko svojega prispevka in objavijo pravo umetnino, ki ti odkrije neko novo, tebi še nepoznano tematiko, opozori na pomanjkljivost tvojega znanja ali pa preprosto odpre neko novo področje razmišljanja. Mojstrica rojevanja takih biserov je pri nas zagotovo komentatorka Irena Štaudohar za katero sem prepričana, da noči in dneve preživi med knjigami z mislijo, da mora tisto bistveno, kar avtor v svojem delu fokusira, prenesti na čim širše okolje. Gospa bralca fascinira že s tem, da piše pripovedi o bitjih na svetu in ne ločuje rastlinskih in živalskih osebkov od človeka. V popolnoma razumljivem tonu je popisala gospo Dušo, kako ustvarja gledališko predstavo v Mladinskem gledališču. Ko to prebiraš imaš občutek, da bi tudi sam lahko ustvaril bodisi vsebino, sceno, glasbo, raziskavo ali pa predstavo o pogledih današnje mladine na svojo prihodnost. Enkratno! Ne dolgo za tem se spoštovana gospa Štaudohar posveti na primer ribi jegulji in spoznanja znanstvenikov o njej predstavi tako, da bi jo kar sama rada spremljala iz sosednje mlake neznosno daleč v Sargaško morje kjer bi šele zmogla ustvariti svoj zarod. Nekoč je opisovala obročkanje ptičkov ob robu Ljubljanskega barja, neskončno zanimivo potikanje mojstra obročkanja po gozdovih Krima, iskanja gnezdenja, pridobivanje naklonjenosti zaroda v gnezdih in še mnogo drugega o izjemnem poklicu ter značaju ptic. Potem nas je spomnila, da živimo med drevesi in nam predstavila knjigo, ki opisuje, kako se drevesa pogovarjajo oziroma medsebojno informirajo, kako drug drugega spodbujajo in si medsebojno pomagajo, kako potujejo in podobno. Naštevala bi lahko še veliko njenih biserov, ki bralca prepričajo, da gre v knjižnico. Pri podajanju snovi je mojstrica stila pisanja in zgradbe prispevka, kar zagotavlja dopadljivo branje.

Gospa je tudi pisateljica, njeno zadnje literarno delo je knjiga Kaj hoče ženska in v njej je popisala zgodbe usodnih žensk, ki so bodi si same ali skupaj s svojimi partnerji spreminjale znanstveni, literarni, modni in poslovni svet.

Bilo bi nam bolje na tem svetu, če bi dobro poznali vezi med živimi bitji na svetu kot ji nam predstavlja omenjena avtorica, ki je tudi sama, po njenem pisanju sodeč, napredno usmerjena v prihodnost brez kakršnega koli ločevanja po barvi, spolu ali kako drugače. Z dovolj konstruktivne kritike do sodobnih zablod so njene kolumne res nastavljeno ogledalo družbi in opomin, da je stvari potrebno urejati v korist večine. Samo upamo lahko, da se bo kdaj kdo od odločujočih zazrl v ogledalo, ki mu ga Irena nastavlja.

Irena Štaudohar gradi svoje zgodbe na anglosaksonski literarni in znanstveni platformi in nujno bi bilo, da slovenski mediji organizirajo take platforme tudi za druge narodnostne skupine kot so Slovani, Afričani, narodi Azije in Južne Amerike. Če bi imeli možnost spoznati njihovo kulturo, bi postajali neodvisni in bolj objektivni v svojih presojah in verjetno tudi spoštljivejši do drugače mislečih. K naši ustreznejši objektivnosti bi pripomoglo tudi večje spoštovanje in uveljavljanje ženskih avtoric, hitrejše izpopolnjevanje ženskih kvot za članstvo v organih odločanja ali nadzora ter vse splošna naklonjenost družbe ustvarjanju njene bogate kulture.

Praznujmo 8. marec vsi kot praznik kulture in napredka za večino!

Znanstvena konferenca v MS Teams okolju, 5. marec 2022

Novomeška fakulteta za organizacijske študije (FOŠ) je poleg Fakultete za industrijski inženiring, najbolj odprta in sodelujoča s svojim okoljem zlasti v raziskovanju, skrbi za odličnost in krepitvi družbene odgovornosti. Njihova 6. Znanstvena konferenca bo obravnavala Nove paradigme organizacijskih teorij, prispevke pa bodo predstavili doktorji znanosti, doktorski študentje ter profesorji in raziskovalci FOŠ skupaj z zasl. prof. ddr. Matjažem Mulejem ter mag. Anito Hrast. Obeta se nam spoznati rezultate raziskovanja na področjih naravnih parkov, dolgožive družbe, svetov delavcev, islamofobije, fiziterapevtike, raka, vodenja zdravstvenih timov in menedžmenta.

Fakulteta je gradnih pomembnih organizacijskih sistemov, ki jih potrebuje praktično delo in zato bo na konferenci poudarek tudi na inovacijah, statističnih modelih, gradnikih in digitalnih procesih. Znanstveniki bodo predstavili možne učinke odkritij v raziskavah družbeno odgovorne družbe, kriminala, usmerjanja dijakov z uporabo čustvene inteligence, varnosti v naravnih zdraviliščih, gradnikov odličnosti gluhih, odkrivanje raka in digitalizacije v preskrbovalnih verigah.

Skoraj ni več dela, prav gotova pa ne odločitve, da ne bi potrebovali predhodnih analiz in znanstvenih raziskav zlasti zdaj, po obdobju pandemije. Postali smo previdnejši, spoznavamo vse več tveganj in potrebujemo zato vedno več obrambnih mehanizmov. Kdo si je mislil, da bo vojna – prava vojna - ki bo preprečila celo plačilni promet med državami. Riziko za primer vojne je novo spoznanj in šele odkriti bo potrebno kaj na primer kot podjetnik pridobim oziroma izgubim. Oskrbovalne verige so predpogoj uspešne družbe, še posebno pomembne so za njeno gospodarstvo. Novi riziki nastajajo tako za družine kot za gospodarstvo, iz zdravstvenih razlogov. Riziko zdravih otrok se je povečal in obremenil v večji meri starše, riziki zdravega delovnega okolja se prenašajo z delom »na dom« na družine. Hlastanje po hitrih zaslužkih povečuje tveganja racionalnega trošenja na primer gozdov, prehrane in podobno. Družbeno odgovorna družba zaznava vsak dan dodatne obremenitve z odpadki, ogličnimi izpusti, … za zaščito pred novimi riziki potrebuje nove gradnike, širše informiranje in predvsem dobro raziskane vzroke in posledice nastanka in reševanja novih tveganj.

FOŠ Novo mesto sledi trendom sprememb v družbi kot celoti in usmerja študente v raziskovanje aktualnih problemov, ki pospešujejo tudi iskanje inovativnih rešitev. Dobro bi bilo, da bi se vsaj v panelne razprave vključila organizirana civilna družba, ki svoje poslanstvo opravlja na področjih omenjenih raziskav. Nujno pa je, da FOŠ objavi mnenja in predloge strokovnjakov podanih na konferenci.

Če boste spremljali Konferenco, se morate prijaviti, da boste v digitalno okolje lahko vstopili!

Ustvarjanje gledališke predstave, 4. marec 2022

Veselim se dogodkov v kulturi ker se vedno česa naučim. Takoj za knjigami, ki jih »požiram« že vse življenje mi največ povedo gledališke predstave za katere sem vedno mislila, da jih napišejo dramaturgi in v njih določijo večina stvari, ki jih pač morata upoštevati režiser in producent. Od kar imamo poklicno gledališče v Novem mestu in našega Bergerja, ki obožuje filozofijo, vse oblike modernizma in je rojen z dušo gledališčnika, se spreminja naš odnos, da klasičnih gledaliških del. Ne trdim, da je to samo Bergerjev vpliv, je tudi vpliv literatov, predvsem širše in družbeno zasnovanih romanov, ki prav za prav postajajo veren posnetek našega življenja.

Samo poglejmo dramatizirane romane Jančarja ali Goloba ali pa katerega od klasičnih literarni del, ki je pristal v gledališki predstavi. Na primer roman Nocoj sem jo videl je že napisan tako, da se pred bralcem logično nizajo prizori seveda pred mojimi očmi drugačni kot pred tvojimi. Potem grem v »Cankarja« in, ker poznam prizore iz branja romana, zlahka sledim režiserju Pipanu, ki jih sicer vidi drugače od mene in predstava postaja vedno bolj zanimiva kot gledališče. Dialoge je bolje slišati, opise pa je bolje prebrati, opisi akcij povedo manj kot njihova uprizorite. Ne hlastaš po zgodbi, pomembne so interpretacije likov, ki si jim ob branju knjige posvetil največ pozornosti.

Sploh pa gledališče ni več odvisno od dramatika oz. njegovega teksta. Danes se kot igra odvija pripoved o našem odnosu do starejših, o uveljavljanju žensk v gospodarstvu in politiki, o težavah poročanja v športu in podobnih razmerah z akcijskimi prizori, dramatično izrečenimi poudarki bistva, pomešano s petjem, plesom ali tehničnimi pripomočki, teksta pa je čedalje manj. Mladinsko gledališče na primer je gledališko predstavo zasnovalo kot vpogled v življenje treh družin v času covida-19 in o tem kako starši s svojim delovanjem določajo prihodnost otrok. Predstava je imela bogato glasbeno spremljavo in ples.

Ob vseh teh in še mnogih drugih gledaliških predstavah pa sem si z zadovoljstvom ogledala vedno aktualne Cankarjeve Hlapce na popolnoma klasični sceni in po partituri avtorja. Neizmerno zadovoljna sem se še več dni po predstavi nasmejala …«najboljšim pečenim piškam«, točila solze nad nemočjo Jermana in razmišljala o oblastnežih dežele Šentflorjanske.

Gledališče ostaja večno z malimi modifikacijami v času in prostoru. Človeku da misliti kako naj ravna v različnih razmerah, med različnimi ljudmi in kako doma, razmislek pa bogati osebno kulturo človeka, da ne obsoja po nepotrebnem, da spodbuja dobro v sebi in okolju, da je spoštljiv in razumevajoč. Od kulture ljudi je vedno odvisno kako se bo rešil morebitni konflikt, kdaj bo konec vojne ali kako uspešna bo naša skupnost.

Kaj pa vi doživljate v gledališču?

Prebujenje, 3. marec 2022

Združenje nadzornikov Slovenije in Komisija za preprečevanje korupcije sta na kandidate na volitvah in splošno javnost naslovila Poziv k uveljavitvi družbenega konsenza na področju upravljanja državnih družb. V tem dokumentu ugotavljata, da trenutno stanje kulture upravljanja državnih družb vodi v razvrednotenju spoštovanja zakonov in dobre prakse ter krnitev osebne integritete posameznikov, ki pri tem sodelujejo. Iz teh razlogov pravita, da se mora ločiti politika od upravljanja družb v državni lasti, nosilci oblasti morajo začeti spoštovati lastne zakone, konec političnih kvot pri kadrovanju, omogočanje izbora kandidatov z visoko stopnjo osebne integritete, strokovno kompetentnostjo in politično neodvisnostjo, sankcioniranje nosilcev politične oblasti v obliki odpoklicev, razrešitev funkcij,, … Balzam zame, kot da me je nekdo hvaležno pobožal in moje navdušenje, da sta se v stroki našla dva pristojna junaka, ki sta brez dvoma sprejela riziko napadanja na svojo osebnost in možnosti vsem nam poznanih načinov šikaniranja. Jima bo splošna javnost stala in jih podpirala pri uveljavljanju odgovornosti za škodljive kadrovske menjave v vladanju in v državnih družbah, ki jih je obsojala celo častna meščanka Ljubljane, tista, ki nam očita revolucijo pred 80 leti.

Moje navdušenje ob tem pomembnem dokumentu verjetno izhaja iz mojih službenih dolžnosti, ko je bila SDK tista institucija, ki se je morala prva spopasti z deviacijami in slabostmi sistema. Včasih je bil dovolj inšpekcijski pregled, večkrat opozorilo in mnogokrat ukrep. Dostikrat se je ocenilo, da SDK ovira koristno kršenje dogovorjenega, ker se žal ne da vsega predvideti in predpisati, a vendar smo v večina primerih našli ustrezne strokovne rešitve. Kot kaže omenjeni dokument Združenja nadzornikov in Komisije za korupcije, pa danes zavor ni več, določeni tudi niso postopki sankcije za politično odgovornost odredbodajalcev, ki ne delujejo v skladu z zakonodajo.

Ljudje se velikokrat sprašujemo zakaj nekateri funkcionarji ali politiki počnejo škodljiva dejanja kot so nameščanje svojih ljudi na najodgovornejša delovna mest, zakaj prodajajo Blejski otok ali Kolinsko, zakaj ne vodijo zunanje trgovinske politike, ki bi pospeševala blagovno in kadrovsko menjavo Slovenije s svetom, tudi z evropskim in svetovnim vzhodom, zakaj ne storimo kaj več, da bi postali Evropejci in še mnogo drugega. Morda pričakujemo preveč od svojih najvišjih funkcionarjev in politikov. Če samo pomislim na uboga ministrico in ministra za pravosodje ali ministrico za izobraževanje, da ne govorim o »Hlodu« se mi bolj zasmilijo kot pa razjezijo, saj vidiš, da sistema niti ne poznajo in se lahko samo čudiš njihovemu junaštvu, da sprejmejo nadrejenost na primer nad celotno akademsko-raziskovalno sfero ali nad celotno infrastrukturo države, da ne omenjam finančnikov, ki dovolijo, da po naši domovini šarijo razni skladi od Amerike do Kitajske, nikakor pa ne znajo gospodarno uporabiti naših prihrankov. Če bi se minister za zdravstvo ukvarjal z razvojem zdravstva toliko časa na dan, kot ga porabi za predavanje na TV, bi že imeli varnejšo zdravstveno oskrbo. Prepričana sem, da imata predsednika popolnoma prav in da sta tudi poklicana, da sta našim funkcionarjem poslala ta Poziv. Prav bi bilo, da jih splošna javnost zaščiti pred morebitnim preganjanjem in to je naloga nas, volivcev.

Kaj menite?

Slovo od komoditete , 2. marec 2022

Od kar smo Evropejci neposredni sosedi pravične ali krivične – vseeno- vojne vihre, nenehno razmišljam o zaščitnih ukrepih, ki smo jih desetletja razvija tako na delovnem mestu kot doma. Imenovali smo jih NNNP, bili so vgrajeni v tehnologijo in tehniko dela ter umeščeni tudi v družinske proračune. Šlo je v bistvu za razvijanje čuta odgovornosti in odnosa do dogodka, ki vnaša v življenje duhovne in materialne težave. Šlo je za pridobitev znanja o tem, kako se vsak minimalno v danih varnostnih problemih zavarujemo pred še hujšo nesrečo s tem, da dobro poznamo okoliš v katerem delamo in v katerem živimo ter obrambne mehanizme Civilne zaščite, da poznamo svoje konkretne naloge v izrednih razmerah in jih znamo opravljati, da zagotovimo potrebne zaloge in sodelujemo z organi varovanja ter varnosti. V tovarni smo imeli pooblaščeni štab in operativne načrte o nemotenem delu v krizni situaciji s priučenimi ljudmi za izvajalne. Kot direktorica denarne ustanove pa sem v skladu s pričakovanimi varnostnimi razmerami morala organizirati delo tako, da uporabnini denarnih sredstev zaradi denarnega poslovanja ne bi poglabljali kriznih razmer. Ne trdim, da smo obvladovali krize idealno, poskušali pa smo le ljudi objektivno obveščati, jih spodbujati k dogovorjenim dejanjem, preprečevati paniko ter zagotoviti izdelke in storitve, ki morajo biti dostopni tudi v kakršni koli krizi. V sistem NNNP smo bili vključeni vsi občani in občanke ter vsi delavci in delavke.
Iščem paralelo opisanim prizadevanjem v današnjih časih in krizah. Bolehali smo že v pandemiji, ko so začele prihajati čudne informacije uradnih in drugih govorcev, prvi val je bil skoraj mimo ko smo začeli dobivati maske in medicinsko opremo, bilo je že čez 4 tisoč mrtvih, ko smo dobili cepiva, potem so se sprli najprej zdravniki in potem vsi prebivalci o tem ali je cepljenje potrebno ali ne, dilem o tem covid-19 je vedno več. Vse te in mnoge druge dogodke v pandemiji so spremljali korupcijski posli, protesti, solzivec, policijske kazni, kaj ti jaz vem kaj še vse, samo poglejte na splet – tam še najdete res pestro debato o vsem zgrešenem v zvezi s pandemijo – celo protest proti novi družbeni pogodbi, ki jo baje pripravlja zarotniška skupina mednarodne zdravstvene organizacije. Nam lahko kdo verodostojno pojasni, kaj je res in kaj prilagojeno potrebam politiki ali kapitalu?
Iščem paralelo med NNNP in vojno v Ukrajini. Naenkrat o pandemiji ni informacij, nadomesti jih Ukrajina. Eni protestirajo za mir, drugi za Ukrajino, v četrtek Erika sluti in zato išče vojne nevarnosti za Slovenijo, pristojni minister ponuja naše vojne pripomočke in celo vojake v bran Ukrajine, drugi pristojni zunanji minister ni opažen – ne vemo kako ga skrbi za svetovni mir in mir pri nas, predsednik države je ob takem stanju duha upravičeno zaskrbljen. Vse se skoncentrira na razpravo o beguncih iz Ukrajine, ki naj bi bili nekaj čisto drugega kot begunci ob meji s Hrvaško ali na grških otokih. Poslušamo zdaj propagandne oddaje zdaj angleške, potem ameriške, na spletu ruske, ruski umetniki zgubljajo delo v svetovnih centrih kulture, Putin ni več človek, Evropska unija naj bi se ustrašila, mi Slovenci in Slovenke naj se informiramo in znajdemo kakor vemo in znamo – torej smo brez stvarnega vodstva. Pa je to res dobro za našo varnost? Celo fakulteto imamo za usposabljanje strokovnjakov za varnost in obrambo, obramboslovec je ministrski predsednik in predsednik države. Nam ne boste zaupali, kako boste varovali Slovenijo in njene prebivalce, kaj moramo storiti sami za kaj pa boste poskrbeli vi – kot strokovnjaki in ne kot politiki?

Prijatelj, sosed, strokovnjak, institucije za varnost - kako naj ravnamo v danih razmerah?

Kako ustaviti solze nemoči? 26. februar 2022

Ob dogodkih v drugi polovici letošnjega februarja sem bila tako potrta in besna, da nisem zmogla napisati niti dnevnika. Samo spomnim se štiridesetih let dvajsetega stoletja in že občutim vso stisko ljudi, ki se danes znajdejo pred orožjem, tanki, v zaklonišču, vojščaki… Nikoli več vojne, smo desetletja drug drugemu prisegali, nikoli več povojnih tegob kot so lakota, požgani dom, pobiti najdražji, obvezna oddaja, … V šole smo šli, da bi ustvarjali dovolj za blaginjo večine, razvijali bogato kulturo naroda in kot bratje in sestre skrbeli za mir na zemlji, mir v domovini in družini. Plačujemo mednarodne institucije, katerih edina dolžnost je ohranjanje miru! Na svetu je na milijone fakultet, ki so izbruhale strokovnjake organizacijskih ved, filozofije, diplomacije, psihologije, kulturologije kaj ti jaz vem kakšne še, ki pišejo krasne populistične knjige, da jih bere ves svet, ki pa očitno ne pustijo nikakršne sledi v praktičnem delu in obnašanju ljudi še manj pa njihovih naj odgovornejših vodij. Kako naj sicer razumemo skoraj milijardni ruski narod, ki se danes z raketami, tanki, bombami z nevarnim sevanjem in podobnim orožjem izživlja nad Ukrajinci, da morajo bežati v sosednje države. So vsi ruski strokovnjaki za preprečevanje nasilja in zla odpovedali, da celo zunanji minister imenuje le eno osebo, krivo za vse nastale težave. Ne verjamem, da so Rusi tako neumni, da bi vsa pooblastila za vse odločitve dali samo enemu človeku ker ta ob današnjih tehničnih in tehnoloških dosežkih preprosto ne zmore razsojati in razsoditi v vsakem primeru. Vprašujem se, zakaj je pasivna ruska strokovna in kulturna srenja, nobelovci in desidenti, svetovna znana Univerza Lomonosova, zakaj številčno mnogo večji ruski narod dovoli, da se njegova slavna Armada spravi na maloštevilne Ukrajince z utopičnim vodstvom, s srednjeveškimi organizacijskimi pristopi. Kje je tu aktivno državljanstvo o katerem je napisanega na tisoče knjig, kje humanizem prvenstveno v zaščito sprejemljivih socialnih razmer in kje pozitivizem do trpečih.

Se morda mi v Evropski uniji in v Natu obnašamo primernejše v odnosu do Rusov in Ukrajincev. Smo bili ali pa bomo sposobni sodelovati z narodi ali pa bomo poslušali samo enega ne glede na njegovo zrelost, kulturo, pripadnost humanizmu in naklonjenost do ljudi, ki danes nastopajo kot kolateralna škoda. Kako se bomo organizirali, da bomo razvijali pravične, kulturno in ekonomsko sprejemljive odnose med današnjimi »sovražniki« ali jutrišnjimi »prijatelji«. Nad vse dobro in modro je, da so v EU v trenutni situaciji sprejete samo sankcije proti Putinu, čeprav bodo prizadejale samo Ruse ne pa njega. Ampak to ni trajna rešitev, še manj pa temelj za gradnjo dobrih odnosov med evropskimi narodi. Naj vendar poslanci v EU parlamentu že spoznajo, da je njihova primarna naloga razvojni proces s katerim bodo vsi narodi Evrope z vključno Ruskim narodom, dosegli zaupanje drug do drugega in skupno skrbeli za svojo blaginjo. Potrebujemo skupen jezik, odprto evropsko kulturno in izobraževalno srenjo, forume mladih, strokovnih in modrih državljanov Evrope, ki bodo delovali brez špekuliranja z možnostmi Evropske banke ali raznih razvojnih skladov ali kot je zapisano v Rastoči knjigi sveta »Naj ne mine dan, da ne bi naredili nekaj dobrega«. To ni utopija, to je edina možnost, da se izognemo žrtvam, primitivizmu, maščevanju, in razvojnim oviram, ki jih prinašajo vojne in kar vsak dan nemočno opazujemo na ekranu.

Tudi vas oblivajo solze nemoči?

Zdravniki in njihove plače, 15. februar 2022

Na področju oblikovanja plač velikih delodajalcev je vedno manj strokovne presoje in zato prevladujejo pogajanja. S strokovnimi pripomočki dokaj dobro opredeliš delovno mesto z vsemi elementi, ki jih danes poznamo, tudi oceno tega dela je možna po strokovnih merilih, ni pa možno izenačevati različnih ljudi na enakem delovnem mestu. Za zdravstveno stroko je to dobro utemeljil prof. dr. Tajnikar in utemeljitev tudi objavil.
Delodajalec bo sprejel na delo ljudi, ki poleg pogojev za zasedbo delovnega mesta, kažejo interes za uresničevanje svojih sanj v strokovnem pa tudi v kariernem ali zasebnem življenju. Tak delavec bo po vsej verjetnosti zainteresiran, da delo dobro opravi, ekonomično in produktivno, da obseg in kakovost opravila inovacijsko razvija kar vse v delovnem okolju spodbuja k sodelovanju. Spoznanje, da je delodajalec zadovoljen s takim delom spodbuja njega, da se zanima za delovanje in poslovanje delovne enote in posledično se uresničuje njegov karierni načrt ter oblikuje njegova medijska podoba. Drugi kandidati so morda pridni in prizadevni, vendar je velika verjetnost, da »hodijo v službo« torej tam vse naredijo kot je predpisano, ne več ne manj. So pa med kandidati tudi izjeme, za katere je možno reči, da bodo ravnali predvsem tako, kot njim osebno najbolje odgovarja. Trg dela ne ponuja samo dobro ali samo slabo, ponudbo spremljajo tudi neželene lastnosti, ki s časoma postajajo prepoznavne. Samo ocena delovnega mesta zato nikakor ne more biti izključna osnova za plačo
Če izhajamo pri določitvi plače iz ocene delovnega mesta bo interes vseh, ki bodo to delovno mesto zasedli, da je ocena čim višja saj je to obračunsko vsakomesečni prejemek ne glede na materialni položaj delodajalca. Po predlogu vodje sindikata zdravnikov gre trenutno za 6. plačilnih razredov višje ocenjeno delovno mesto zdravnikov(po objavah v medijih). O tem zahtevku uradnega predstavnika zdravnikov, je vse povedala prof. dr. Vesna Godina. Od tu dalje ni drugih predlogov čeprav se plača, ki izhaja iz delovnega mesta povečuje tudi za v pravilnikih opredeljene razne dodatke in ustrezno delitev finančnih učinkov delodajalca.
Dodatke določa delodajalec glede na svoj položaj na trgu dela in v skladu s kolektivno pogodbo s predstavniki delojemalcev. Najobičajnejši so dodatki na nočno in izmensko delo, nadure in podobno. So pa možni tudi dodatki za nevarno ali stresno delo, stalno pripravljenost, deficitarne ponudbe trga dela, oddaljenost od delovnega mesta in drugi specifični dodatki glede na zahtevnost dejavnosti. Trenutno je razpoloženje naroda naklonjeno povečanju plač zdravnikov iz naslova dodatkov pač glede na položaj in delo zdravnika v času korone. Moje okolje meni, da je pospešiti še usposabljanje mladih zdravnikov in jim s tem omogočiti hitrejše napredovanje. Razmisliti je nagrajevanju inovacij. Lahko bi rekli, da zdravniki skupaj z drugim zdravstvenim osebjem zaslužijo višjo plačo v času pandemije ali kakršnih koli za njih izjemnih zdravstvenih delovnih razmerah.
Ustrezni vir finančnih učinkov delodajalca kot celote bi bilo možno uporabiti za povečanje plač zdravnikom, če delodajalec zaračunava financerju oziroma pacientu vse zdravstvene storitve v času izjemnih zdravstvenih delovnih razmer. Poudarek je na bistveno več opravljenih zdravstvenih storitev v istem času in z istim številom zdravstvenega osebja. Finančni učinek delodajalca je lahko samo večji, kot je bil pred uvedbo izjemnih zdravstvenih razmer in bi torej del tega učinka lahko ali celo morali namenili za plače tistih, ki so v izjemni zdravstvenih delovnih razmerah prispevali k njegovemu ustvarjanju.

Je za pacienta dobro, da so zdravniki z nami v sistemu plač ali bi bilo zanj bolje, da se iz njega izločijo? Se vam ne zdi, da se je izpel predstavnik zdravnikov v teh postopkih?

Olimpijci in radost, 14. februar 2022

Danes naj bi počastili Valentina ker odpira vrata koreninam po ljudsko ali po krščansko ker je pač svetnik ali pa po ameriško ker izprazni trgovine z rožicami, srčki, sladkarijami in podobnim. No, prav se mi zdi, da vsak od nas tega dne ukrepa po svoje z dobrim namenom, da bo kmalu lahko sadil na vrtu, zmolil za pomoč pri problemu ali razveselil svojo muzo, nisem pa prepričana, da je to treba početi le na Valentinovo, poslušajmo tiste, ki pravijo »naj bo Valentinovo vsak dan«.

V času Olimpijade živimo s svojimi olimpijskimi udeleženci, ki so resnični in pravi junaki. Brez predsodkov in nadvse pogumno so sprejeli izzive olimpijcev sveta tako naši tekmovalci kot njihovi trenerji in klubi. Vztrajno so se pripravljali, vadili svojo športno stroko, doživljali s pomočjo publike veliko veselja in lepe uspehe, pa tudi morali z manj razumevanja občudovalcev požreti marsikaj neprimernega ob neuspehu. Biti moraš močna osebnost, da te stresne trenutke sprejemaš in v svoji duši kot nekaj normalnega. Občudujem vas, čeprav nisem športno zagreta, občudujem predvsem kot osebnosti, ki jim problemi ne predstavljajo samo težavo in se z njimi pogumno spopadajo. Želim si, da bi vas videla v vodenju države ali upravljanju našega skupnega proračuna kjer zdaj res ni tako kot bi bilo primerno za napredno v mlade in prihodnost zazrto državo. Verjamem, da bi z enako vnemo kot v športu zmogli usposobiti lesno predelovalno dejavnost, znamenito Iskro, pomemben TAM, tekstilije, izjemni turizem in mnoge druge dejavnosti za katere imamo znanje. Armada mladih fakultetno izobraženih, znanstveno osveščenih in kulturno naprednih strokovnjakov bi vam vsak dan podarjalo nove kolajne, ker bi jim omogočili, da so odšli iz prekarstva in končno lahko ustvarjajo v svoji stroki in po svojem interesu.

Pa tudi vse navedeno še ni tisti vaš bistveni prispevek narodu s težko pridobljenim olimpijskim priznanjem. Ni lepšega kot prizori vaših staršev, sorodnikov in sovaščanov ob vaših nastopih, še posebno ob prejemu medalje. Mami z iskrico v očeh, pokončni očka, ponosni sorodniki, sosedje z zastavami, harmoniko, kaj harmoniko kar z celim ansamblom ali godbo, zadovoljstvo, priznanje kot olimpijska kolajna iz domačih logov.

V naši domovini je žal zelo malo tako radostnih prizorov naroda, pa bi jih lahko bilo več. Ne samo olimpijada, tudi prvenstva so lahko radostna, še posebno če v njih ne sodeluje samo kapital ampak zlasti mladina. Radostili bi se lahko na podoben način jubilejev naše domovine, spominskih dni naših literarnih in znanstvenih velikanov, velikih dosežkov učencev in gimnazijcev in še bi lahko naštevala. Upajmo, da bo razsvetljenstvo v naši družbi povzdignilo pomen in smoter zadovoljstva v narodu, veselja ob uspehu in navdušenje za razraščanje skupnega dobra. Za uveljavljanje teh vrednot si prizadevajmo bolj kot do sedaj in bogato bomo nagrajeni, kot je svet nagradil na olimpijadah naše tekmovalce.

Kako pa vi razmišljate o vlogi in pomenu naših olimpijcih v domovini?

Univerza in mi, 13. februar 2022

V zgodnjih devetdeset letih je Forum odličnosti in mojstrstva na Otočcu opozoril, da je za duhovni in gospodarski razvoj lokalnih skupnosti ter mesta Novo mesto potrebno razmišljati o tu umeščenih visokošolskih programih in institucijah, zlasti Univerze, da bo območje ustreznejše povezano z akademskim študijem v državi Sloveniji. Mestna občina Novo mesto, posebno Vanja Fujs in Franci Koncilija, sta zamisel o Univerzi dogradila s pobudo o ustanovitvi društva Akademska pobuda – univerza v Novem mestu, ki še vedno deluje.
V preteklem letu je nadzorni organ društva pripravil krajšo analizo stanja akademske sfere v Novem mestu iz katere je razvidno, da je v tej sferi stalno in občasno zaposleni že preko 200 visokošolskih pedagogov. Ustanovljena je Univerza v kateri delujejo štiri fakultete, samostojno pa delujejo tri fakultete, vsi zavodi imajo devet znanstvenih enot. Večina pedagoškega in znanstvenega kadra še prihaja iz drugih območij kar daje pečat internacionalizacije študija. Fakultete imajo dovolj študentov tudi iz tujine, prizadevajo si z študijskimi programi približevati razvojnim trendom v svetu. Zgleda, da so za dosežene učinke zaslužni predvsem posamezniki, ki so na področju izobraževanja ustvariti uspešno poslovno kariero.
Lahko povzamemo, da danes novomeška akademska sfera s svojimi študenti iz različnih okolij in držav, že bogati kulturno raznoličnost mesta, pa tudi regije, sodeluje s strokovnimi predlogi pri reševanju najzahtevnejših problemih območja kot so na primer razvoj storitvenih dejavnosti, odprava revščine, urbanizacija območja, digitalizacija v najširšem pomenu besede in še mnogo pomembnega za blagostanje tu živečih in države. V prihodnje se bo njihov prispevek samo še bogatil, od nas, uporabnikov njihovega znanja, pa je odvisno, kako bomo njihovo ponudbo znanja razumeli, jo sprejeli in uporabili pri svojem delu in življenju. V kontekstu pobudnikov in društva seveda še vedno pričakujemo ustanovitev Univerzitetnega kampusa v Dergančevju, kje naj bi nastajalo središče znanja in razvojnih pobud za prihodnost.
Pomislimo pa tudi o čisto vsakdanjih prednostih in priložnostih Univerze in fakultet na našem območju. Študenti zasedejo proste sobe v domovih, se hranijo okoli šole in domov, se celo odločajo, da Novo mesto ali regijo ne zapustijo, njihovo znanje nam je pri roki ob inštrukcijah, pomagajo nam lahko spoznati digitalno tehniko in nas naučiti upravljanja z njo, da ne govorim o pomenu Fakultete za industrijski inženiring za naše tovarne ali fakultete za zdravstvene vede na kateri dopolnjujejo svoje znanje tudi dolgoletno zaposleni v naši bolnišnici in zdravstvenih domovih. Približevanje študija našim domovom nas ne razbremenjuje samo materialno ampak tudi omogoča poklicno eksperimentiranje ter ponudi dijaku res tisto kar si želi za najcenejšo možnost.
Daleč najpomembnejši prispevek akademske sfere pa je seveda izobraževanje mladih za prihodnost, za delo, ki šele prihaja, za naloge, ki jih še ne poznamo. Ta vpogled v nekaj za kar izvedbi običajno zmanjkuje časa, je srčika v številnih dolžnostih, ki jih življenje nalaga akademski sferi, akademikom in akademskih ustanovam. Zamisliti si je potrebno kaj bomo proizvajali in pridelovali ob zeleni ekologiji, zmanjšani ponudbi energentov, brez nafte, plastike,…, kako se bomo organizirali, če naša obstoječa ponudba ne bo več aktualna niti zanjo ne bo več sredstev. Odpirajo se nova področja biomedicine in materialov in za študij na našem območju bo potrebno zagotoviti ustrezne dejavnosti kot so na primer klinično usposabljanje v bolnišnici ali, laboratorije za mobilnost,… Nam bo to zagotovilo skupno delo oziroma sodelovanje znanstvenih institucij države, EU, sveta? Kdo v našem območju bo poskrbel, da bomo vključeni v ta družbena prizadevanja, ki se v Sloveniji izdatno financirajo prav iz naše regije. Sicer pa, kdo je dolžan poskrbeti za delo mladih usposobljenih generacij – to lahko naredijo samo investitorji.

Dilem je veliko, nalog še več, kako razmišljate pa vi o teh temah?

Jeza dr. Vesne Godina, 13. februarja 2022

O programih televizijskih hiš imamo vedno veliko povedati kar pravzaprav ne bi smelo čuditi nikogar. Od kar imamo televizijski sprejemnik smo mnogo bolj poučeni o življenju in delu tako v svetu kot doma. Ko zaznamo v tv oddaji nekaj dobrega ali slabega, se v nas prebudi ali interes ali pa kritika, da bi tudi sami povedali svoje mnenje, dodali svojo izkušnjo ali pa vsaj sporočili s čim se ne strinjamo. Seveda to ni izvedljivo, saj večina na tv niti ne bi znala nastopati, nekaj možnosti imamo posamezniki v pismih bralcev ali pa s sporočilom varuhinji pravic gledalcev – ampak to že presega domet povprečnega gledalca. Ko o vsem tem premišljujem po mnogih letih spremljanja razvoja naše televizije se pogosto spomnim, kako je na prve kritike programa odgovarjala gospa Miša Molk – vsebinsko nekako takole: televizija ima veliko poslanstev, vizij in ciljev, nas seznanja z novostmi, izobražuje, zabava, opozarja pa tudi vzgaja, predstavlja kulturne in znanstvene ter gospodarske in športne dosežke, varuje del kulturne dediščine, nas povezuje s svetom in nam omogoča sodelovanje z drugimi narodi, snema filme, predstave, slavnosti pa tudi življenje v raznih kotičkih domovine in še in še bi lahko naštevala. Čeprav je Molkova to povedala že davno, še vedno velja in prav zaradi te upetosti tv v naše vsakdanje življenje je prav, da jo financira proračun Republike Slovenije.

Pri tako vse obsežnem delovanju se seveda dogajajo tudi napake saj perfekcionizem, po moje pri tv storitvah ni možno doseči oziroma bi bilo to predrago. Za nas pred ekranom bi bilo najslabše, če bi izgubili to raznovrstnost programov kar se na primer že dogaja pri predvajanju filmov polnih terorja ali seksa ali obojega. Že kar nevarno se zadnja leta v pogovornih oddajah sproščajo enostranska politična mnenja ali pa politična prizadevanja predvsem vladajočih, da se doseže neko » uravnoteženost« med ne vem kom in tudi ne vem zakaj. Morda je še kaj bolj pomembnega na kar bi bilo dobro kaj reči kot na primer kakovost izvedbe raznih šovov ali razločnosti govora posameznih interpretov, izbor programov, ki jih tv prenaša v živo in podobno. Verjamem, da ima tv hiša službo ali vsaj odgovorne delavce, ki to problematiko proučujejo in strokovno skrbijo za kakovost tv storitev.

Voditeljica oddaje o narodno zabavni glasbi in take oddaje, ki jih pripravljata zadnje čase obe voditeljici, ki jih omenja dr. Vesna Godina, so tudi za mene milo rečene čudne, saj se opirajo na zunanji videz nastopajočih in scene, njihova vsebina pa pove bolj malo in le tistim, ki sanjajo, da jim fantomsko črne oči in dekolte lahko pomagajo do uspeha in bogastva. Zagotovo zavajajo, saj so vse tri protagonistke bile že dolgo sodelavke tv predno so dobile »svojo oddajo«. Mene v teh oddajah pa le pritegne pogled na kakšno posebno lepoto na primer oblikovanja stekla, modne novosti velikih mojstrov in podobne estetske detajle – čudnih voditeljic pa skoraj ne opazim. Dr. Godinovi dam torej delno prav, vem pa, da bo kar v redu, če ne bomo dobili kakšnih hujših tendencioznih oddaj tipa Dražgoš in slično.

kako pa vi sobivate s programom RTV SLO?

Dan kulture, 10. februar 2022

V četrtek nam je RTV SLO predstavila poglede elitnih politikov zadnjih deset let na razmere v geopolitični sliki sveta, med njimi tudi pok. predsednika Václava Havel, ki je v žalostnem tonu povedal, da bi bilo dobro, če bi vlagali kaj tudi v duhovni razvoj človeštva in ne samo v njegove materialne dobrine. Zaploskala sem ob televizorju opozorilu tega »velikana« v upanju, da ga sliši in dobro razume ves svet, še zlasti pa tisti politiki, ki si danes jemljejo pravico udejaniti tisto kar menijo, da je najbolje za njih ali državo, ki jo vodijo.

Naša dobrohotna gospa Ursula nam sporoča, da ima Evropska unija pripravljen nov sveženj sankcij proti Rusiji poleg tistih iz preteklosti, ki ostajajo v veljavi. Pred kulturnim praznikom Slovenije se sprašujem koga bodo ti ukrepi najbolj prizadejali. Bo to predsednik Putin in njegovi prijatelji ali pa bo to ruski narod, ki ne bo dovolj spoznal umetne inteligence, kvantnih računalnikov, laserjev in energetike. EU bo kaznovala nešteto prebivalcev naroda, ki mu letošnji kandidat za Prešernovo nagrado Kajetan Gantar priznava izjemno kulturno ustvarjalnost, pomembno za ves svet. Prav zaostanek na intelektualno kulturnem področju pa sprošča sovražni govor in slabi ustvarjalne odnose med narodi. Kaj nam pomaga oženje trga materialnih dobrin, če z njim onemogočamo ustvarjati bogato kulturo celotnemu narodu, omejujemo razvoj znanosti na območju skoraj polovice Evrope, da o Aziji sploh ne govorim. Prav bi bilo, da nas kakršni koli ukrepi kogar koli povezujejo, da izmenjujemo ustvarjalno kulturo in krepimo dobre sosedske odnose. Seveda le upam lahko, da se bodo vodilni politiki vsaj zamislili nad opozorili tistih, ki so najbolj prizadeti s sankcijami, krajo zemlje, oboroževanjem, sovražnim govorom in teptanjem pšeničnih ter koruznih polj.

Na kulturni praznik se moramo zamisliti tudi o kulturi v domačih razmerah. Neenotni smo že v tem kaj kultura sploh je oziroma po kakšnih kriterijih se naj določa »normalna kultura«. Kaj naj se napaja iz proračunov povzroča pravo besedno vojno, sprošča nezadovoljstvo v kulturi civilne družbe. Državne proslave so deljene na leve in desne, korona na cepljene in necepljene, programi izobraževanja in vzgoje v zaostanku, solzilci in vodni topi uporabljeni proti drugače mislečim, ljudje v črnini in z orožjem vsakodnevni pojav na ulici, samocenzura vsakdan večja, prodaje državnih objektov, ki jih imamo radi in so nam sveti in še bi lahko naštevala. Je vse to še »bogata kultura naroda, ki mu pripadamo«? tudi Slovenija je polna investicij v pločnike, stezice, mini računalniške programe, bistroje,… v vse kar se na hitro izkaže kot »razumevanje problemov občanov«, da pa bi uveljavljali institute pomoči in nadzora, izkazovali zaupanje sodni veji oblasti ali odpravljali revščino pač ne smatramo kot del kulture. Zgleda, da zaupamo vse bolj akademskemu nazivu ali funkciji kot stvarnosti. V medijih je polno pobud, da bi trend kulturnega zaostajanja preusmerili, zgleda pa, da te pobude nihče ne jemlje kot svojo delovno dolžnost. Zvečer bomo imeli elitno proslavo, počastili bomo nagrajence in za eno leto smo opravili svoje poslanstvo na področju kulture. Neresno!

Prav bi bilo, da se poleg del Trubarja, Cankarja in Prešerna spomnimo tudi številnih drugih znamenitih ljudi, ki so svoje življenje posvetili razvoju in ohranjanju kulture našega naroda kot na primer Levstik, Vaštetova, Župančič, Aškerc in še veliko drugih. Spomin nanje bi lahko bila dobra spodbuda za ustvarjalnost ljudi, stimulacija za prebiranje literarnih del, krepitev narodnega ponosa ter širitve Rastoče knjige.

Kakšne misli pa ob kulturnem prazniku spremljajo vas?

Ustvarjalna mladost, 2. februar 2022

Danes bom imela lep ves dan, vedno mi ostajajo v spominu kot najlepši tisti dnevi v katerih sem spoznala človeka z ustvarjalno močjo. Če je to mlad član naše družbe, ki ga pri delu ovirajo vsi problemi kovita in prekarstva, pa ne odneha, se sploh ne umakne iz mojih misli.

Dr. Andreja Kopač, ustvarjalka mlajše generacije, publicistka, urednica, dramaturginja s področja plesa in gledališča, vidi v Novem mestu izjemni neizkoriščen potencial na več področjih za kar pa bi potrebovali ljudi, ki so se sposobni odločati potem, ko so preverili ideje javnosti in stroke in s tem zagotovili, da bi se mesto gradilo in povezovalo po potrebah in željah meščanov. Zavzema se za medgeneracijsko povezovanje v katerem se mora poslušati mlade. Doktorica ustanavlja v Novem mestu Rezidenco, ki »bo lokalno in mednarodno mesto vaj, dialoga, seminarjev in na sploh diskurza na prepihu različnih umetniških žanrov in izobraževalnih formatov«*. Andreja verjame, da bi Novo mesto lahko bilo močno kulturno in umetniško središče med Ljubljano in Zagrebom kamor bi vsak želel priti.

Gledališki in filmski igralec, glasbenik Voranc Boh meni, da v Sloveniji ni pravega odnosa do umetnosti saj težnja, da je umetnost tržno blago odvrača umetnost od njenega osnovnega poslanstva to je od kritike trenutnih tem v družbenem in političnem prostoru.

Za študij filmske režije zagret Bor Ravbar vidi sebe kot osebo, ki na nekem kraju in v nekem času z nekimi ljudmi kolektivno ustvarja umetniško delo. Pravi, da ga na primer zanima, »kako se nekdo, ki morda slabo pozna jezik, postavi nasproti nekemu uradniku, ki zahteva točno določen obrazec. Za tem uradnikom je celotna mašinerija: obrazci, šef, šefov šef, navsezadnje minister – tisti nekdo pa je povsem sam, z nekim verjetno napačnih obrazcem v roki«*. Umetnost vidi kot sredstvo ozaveščanja o dejanskih okoliščinah našega obstoja, kot opozorilo, da moramo biti aktivni, če jo hočemo ohraniti.

Spoštovana Klavdija Kotar! S predstavitvijo treh čudovitih novomeških mladih mislecev in ustvarjalcev ste nad vse primerno počastila spomin na nam vsem drago Stašo Vovk. V vašem prispevku pa vidim tudi želje in potrebe mladih intelektualcev, ki bi bili sposobni v večji meri izkoristiti prednosti in priložnosti Novega mesta v geopolitičnem, kulturnem in gospodarskem življenju tako Novomeščanov kot Slovencev. Srčno upam, da bodo aktualni upravljavci mesta in kulture v prihodnje pri upravljanju proračunov upoštevati, kar predlagajo mladi ustvarjalci.

*Izziv XII/21 lahko preberete na www.drustvo-novo-mesto.si.

Medgeneracijsko sodelovanje je želja in potreba slehernika, biti mora vsebinsko bogato v korist večini in za boljše blagostanje skupnosti. Mislite tako tudi vi?

Moja Ukrajina! 1. 02. 2022

Na kijevsko letališče Borispol smo prileteli nekega lepega avgustovskega dne leta 1985 s polnimi torbami kavbojk, ki so takrat tam najvišje kotirale. Zagotovili smo si dovolj gotovine, da smo lahko doživeli to lepo in veličastno slovansko mesto, ki ga je ustanovil Kiev in je od 9-12.st. preživelo s trgovino in obrtjo. Potem so ga najprej zavzeli 1240 leta Mongoli, nato v 14.st. pa Litavci-Poljska, po vstaji proti Poljakom leta 1654 pa so se Ukrajinci priključili Rusiji. Dnjeper, 3. največja reka Evrope, krasi njihovo državo, v Parku herojstva imajo spomenik 68.000 žrtvam koncentracijskih taborišč, spomenik osvoboditeljem »Mati domovine« visok 102 metra da ne omenjam Pionirskega hotela, spomenika revoluciji 1918, Arzenala, Muzeja Lenina in Oktober trg s 305 fontanami. Kiromacevska cerkev z zlato kupolo, samostanom, katakombami in grobom kneza Askolt-a, Andrejeva cerkev z zeleno kupolo in Jaroslavska cerkev pričajo o bogati kulturni dediščini Ukrajincev. V spominu ostaja pogled na Opero, Univerzo, spomenik Ševčenko, dom Nataše Rostove, centralni stadion za 100.000 obiskovalcev, trgovska četrt »Bezarabka«, centralni park s spomenikom prijateljstva, park večne slave s spomenikom neznanemu junaku in Ulico Vladimirova s spomenikom iz leta 1888, delo kiparja Mikešina. Svetovljansko mesto in taki tudi meščani, sporazumevali smo se v ruščini, tudi oznake in napisi so bili v tem jeziku, prebivali smo v hotelu, ki so ga zgradila naša podjetja. Bili smo dobrodošli – razšli smo se kot prijatelji.

Na jok mi gre že ob misli, kaj vse so ti prijazni Ukrajinci morali preživeli zaradi eksplozije jedrskega reaktorja in res sem besna, da se že nekaj let po njihovih naseljih, mestih, njivah in gozdovih razpredajo vojaški bunkerji, gradijo poligoni za najsodobnejše orožje in dovažajo nepregledne množice vojakov. Slovenija je v Natu in bomo torej tja poslali tudi slovenske vojake, saj se naša diplomacija ni distancirala od te fronte, kot je to naredila Hrvaška. Vse informacije potrjujejo dejstvo, da morajo ZDA prodati orožje svoje vojne industrije ali pa bo brezposelnost postala pri njih nerešljiva. Vzorec njihovega delovanja v Ukrajini je istoveten z Iraškim, Afganistanskim in drugim državam, kjer naj bi njihovo orožje uveljavljajo izvozno demokracijo. Kaj lahko naredijo ostale članice Nata, ki jih k varovanju držav obvezujejo solidarnostne določbe sporazuma? Ukrajinci so v hudi stiski; lahko jih pobije rusko in ameriško orožje, lahko si jih sporazumno razdelita oba v vojnih pripravah prisotna velika, lahko pa jih tudi oba izčrpavata gospodarsko toliko časa, da bodo postali begunci in emigranti. Na tej točni zasveti iskrica upanja zanje, ki jih kaže Evropska unija s pomočjo za preživetje, z nedovoljeno prodajo orožja za vojno v Ukrajini, z uveljavljanjem načela, da je Ukrajina kandidatka za članico EU.

Žal ne morem, pa tudi nočem soditi, kdo v teh odločitvah ima prav kdo ne, nimam znanja kariernih diplomatov, vem pa in vidim, da se iste aktivnosti vojne ponavljajo, da izhajajo iz istega žarišča in da posledic vojn še vedno ne znamo ali nočemo rešiti. Na televiziji gledamo bose majhne otroke v snegu, cele družine ob majhnem ogenjčku nekje sredi gozda, o očetu, ki prodaja majhno hči, ker jo ne more hraniti,… zakaj tega ne rešimo? zakaj naj bi v mojem času srečni Ukrajinci, postali to, kar so danes Afganistanci, Iračani, Afričani, …

Tale blog sem napisala za družine in morda še za lokalne skupnosti modernega sveta. Ker slutim, da se v podobni situaciji kot danes Ukrajinci, po današnjem načinu vladanja znajde lahko vsak narod, tudi moja Slovenija (kaj je že napovedal predsednik Vučić?) se moramo zavedati dejanskega stanja (spremljati dogajanja) in razviti ustrezne obrambne mehanizme (izražanje nezadovoljstva, obveščanje predpostavljenih o nezadovoljstvu, organiziran odpor v zakonsko dovoljenih okvirih, ... samo ne bodimo tiho!

Imate boljši predlog?

Umetna inteligenca med učenci in dijaki, 30. januar 2022

Iščem svetle točke v sicer turobnih današnjih razmerah, ko nam iz vseh strani grozijo težave, nas muči korona in nam dela skrbi, milo rečeno, čudaško obnašanje predsednika največje države na svetu ter njegovi tanki. Iščem poti, po katerih bi varno stopali v prihodnost naši najdražji, oboroženi z znanjem, sposobni opravljati delo, ki jim bo ob številnih tehničnih in tehnoloških novostih zagotavljajo blagostanje. Kar v nekaj blogih sem že zapisala kaj vse bo oblikovalo prihodnost in kako pomembno bo vgrajevanje umetne inteligence v današnje delovne procese tudi tam, kjer se nam to zdi še popolnoma nemogoče kot na primer, da bodo roboti postali kupci. In počasi odkrivam, da naša znanstvena sfera nekatere poti že pozna, sluti njen začetek in pripravlja orodja, da bo trasirala vedno bolj širokopasovno podatkovno pot. Pozdravljam njihov projekt učbenika o umetni inteligenci za učence osnovnih šol od petega razreda dalje in dijake srednjih šol. Pomembno je, da tako kot matematiko in slovenščino, vsak učenec in dijak pridobi že v obveznem šolanju osnovno znanje o računalništvu in da ga lahko v rednem šolanju za pridobivanje poklica poglablja, prilagaja svojemu poklicnemu interesu in ga v osnovi zna uporabljati ko prevzame neko delo iz svoje stroke. Torej učbeniki bodo, uredili jih bodo naši znanstveniki, verjetno je, da pristojni državni organi že pripravljajo vse potrebno za začetek poučevanja. Od dobrih priprav šol na vključitev računalništva v urnik bo odvisno ali se bo hitreje razvijala naša sposobnost uporabe umetne inteligence v praksi in s tem večja produktivnost ter konkurenčnost.

Kot vedno pa tudi pri opisni pomembni nalogi ni vse samo dobro. Z njo prihajajo težave skoraj za vsakega člana naše družbe, še posebno trdo delo pa čaka starše učencev ter dijakov in investitorje v posodobitev dela na današnjih delovnih mestih. V principu velja, da je računalništvo privlačno za mlade, seveda predvsem igrice, morda še Google in tviti – temu rečemo danes računalniška zasvojenost in težko jo bomo odpravili. Poznavanje računalniških programskih sistemov pa je nekaj popolnoma drugega, zahteva organiziran pristop, vztrajnost, logiko in veliko časa. Ne da se ga naučiti – treba ga je razumeti. Starši in učitelji bodo morali prilagoditi tem zahtevam vzgojo svoji otrok, jim pomagati premagovati težave in jih spodbujati pri iskanju rešitev. Za vse to bodo potrebovali več časa, kot ga danes porabijo za svojega šolarja. S tem pristopom bodo pa tudi pridobili, saj bodo vsaj za silo spoznali rabo umetne inteligence za svoje potrebe kot so uradni postopki, trgovanje, bančno poslovanje, delovanje hišnih avtomatov in še in še. Pomembno bo, da nova znanja sprejemajo tako mladi kot starši in pedagogi z veseljem, zavedajoč se dejstva, da čez 10 let (po UMAR-u) ne bo dela za tiste, ki tega znanja ne bodo sprejemali in da čez 10 let naša država še ne bo sposobna zagotavljati Univerzalni temeljni dohodek za preživetje.

Nedvoumno bodo vse dejavnosti intenzivno uvajale umetno inteligenco v skladu s svojimi sposobnostmi investiranja in vključevanja v mednarodne investicijske sklade na dolgi rok. Kdor bo zamudil s temi naložbami ali s pridobivanjem usposobljenih kadrov, verjetno zaostanka ne bo mogel odpraviti, ker ne bodo njegovi poslovni partnerji več kompatibilni z njim. Umetna inteligenca se bo širila bolj kompleksno kot je bil dosedanji razvoj računalništva. Tudi upokojeni bomo hočeš nočeš morali znati vstopati in izstopati iz tega procesa ali pa bomo drago, drago plačevali tovrstno oskrbo.

Razmišljajmo kakšen bo resnični svet pri nas doma ob vse večji avtomatizaciji in računalniku na vsakem koraku!

Stane, zdaj tebi pesem pojem,… 26. januar 2022

Pesem nas spremlja na vsakem koraku. Ko še ni bilo tovarn so ljudje delali po poljih, travnikih, vinogradih, gozdovih, … od ranega jutra do poznega mraka. Otroci smo imeli male privilegije - vstajali smo uro za odraslimi in se zaspani pomikali za živino na pašo. Toda, ko je vzhajalo zlato sonce, je tistim na polju kot nam na paši razveselilo rano uro in to smo izražali s pesmijo. Sama sem na primer pela tako glasno, da me je slišala cela vas, da sem dobivala celo pohvale, ker znam veliko domačih pesmi in napevov. Po večerji so se mladi zbirali na gmajni pod krošnjo neznanega drevesa in, predno so se razšli, veselo zapeli. Včasih so to bile tudi priprave za nastop na svadbi, pri pogrebu ali slavljenju praznika. Družina je imela več pesmaric, ki so krožile po vasi, vsi v vasi smo se iz nje naučili pesmi na pamet, melodijo pa povzeli za tistimi, ki so jo prvi peli.

Prišla je vojna, strah, nevarnosti, …Odrasli moški so odšli v partizane, dekleta so morala prevzeti njihovo delo, stari starši so morali dobro poznati vsakodnevne razmere, da so družini zagotavljali vsaj minimalno varnost. Utrujeni in ustrahovali vaščani so peli mnogo manj, otroci so peli, ampak samo, kadar so jim odrasli dovolili. Ko so se vojaki od časa do časa motali okoli hiše, so brundali melodije, ki jih nismo poznali, bile pa so dopadljive, nekatere so nas ganile do solz, druge pa so nas bodrile do take mere, da smo hoteli vsi v boj za svobodo. Hitro smo se nauči teh novih pesmi, povzeli pa smo tudi pesmi italijanskih vojakov in celo Lili Marlen. Proti koncu vojne smo imeli mitinge, na njih smo v glavnem nastopali otroci, recitirali Kajuhove pesmi, peli in plesali kolo in ganljivo ponavljali »Bratje le k soncu svobode,…«

Vse naše prepevanje je bilo preprosto, pač tako kot ga je glas pevca zmogel. Toda tisti boljši glasovi so vedno peli večglasno; pri nas je moj oče pel tenor, tete sopran, stric Stanko in Pavel prvi bas in stric Tone in France drugi bas. Vedno se je pridružil še kakšen vaščan in petje je bilo ubrano, vsak je vedel kdaj mora zapeti »čez«, kdaj tišje in kdaj s polnim glasom.

Ko smo z mitingom končali vojno in spravo smo morali v šole, ki jih v vasi ni bilo, na udarniško delo za obnovo domov in na tovarniška gradbišča. Zdi se mi, da je bilo petja ob delu konec, ko so se končale delovne brigade. Na deloviščih delovnih brigad se je kar dosti pelo, v gimnaziji še tudi, na fakulteti o tem že ni bilo ne duha ne sluha. Ko sem se zaposlila v tovarni smo spet delali od jutra do poznega mraka, toda po tistem mraku smo klape tudi pele in ne slabo, smo pa poskrbeli, da je tovarna ustanovila pevski zbor, ki še vedno poje, že 50 let. Tudi moj sin je še pel v zboru Pomlad.

Tale zapis je slovo od tebe spoštovani Stane Peček. Svoje življenje si posvetil pesmi in petju, pevce in zbore poučeval, vsako leto pripravil scenarij za Srečanje pevskih zborov v Šentvidu in še mnogo, mnogo dobrega si storil, da bi slovenska pesem preživela in petje vedno družilo ter spodbujalo dobro misel. Hvala!

Prebirate kdaj pesmarice domačih pesmi? Radi zapojete, če ste veseli ali žalostni?

Računovodstvo – s spoštovanjem, 25. januar 2022

Berem, da računovodstvo v času korone pridobiva na pomenu pa se ob tem dobrohotno nasmehnem. Poznam ga kot svoj prst, devet let sem se z njim ukvarjala od tega kar nekaj let neposredno, se pravi, da sem osebno zaključila številna, takrat zakonsko predpisana poročila, pa tudi poročila za organe odločanja v podjetju. Še vedno z največjim spoštovanjem gledam na računovodske posle, to je sistem zajemanja vseh konkretni podatkov na podlagi verodostojne dokumentacije izvedenih vplačil in izplačil. Začela sem v stroškovnem knjigovodstvu, ki ga je idealno uredila in vodila Milena Štravs z nalogo, da na podlagi njenih podatkov pripravil poročila o ekonomičnosti izdelkov in storitev oziroma posameznih organizacijskih enot. Zaradi kadrovskih težav sem kmalu spoznala materialno knjigovodstvo, kjer je dominirala Jožica Kolenc, sledili so oddelki plač, osnovnih sredstev, likvidnosti, bančnega in deviznega poslovanje. Iz množice podatkov so nastajali oddelki analiz, načrtovanja, financiranja, organizacije in avtomatske obdelave podatkov. Vsak dan je bilo v računovodstvu pestro, razburljivo, polno obiskov, vedno kaj novega bodisi v podjetju, v zakonskih predpisih ali zaradi delovnih sestankov na katerih smo usklajevali vsa mogoča mnenja. Preganjali so nas nenehno roki in razne akcije, na primer oblikovanje prodajnih cen na sestankih predstavnikov vseh proizvajalcev v državi ko smo kalkulacije izdelovali v neštetih variantah več noči in dni. Mirno lahko ugotovim, da smo bili ves čas v središču tovarniškega dogajanja in da smo za podjetniške projekte poskrbeli pomemben del, potreben za dobro odločanje, med njimi so bili za rast podjetja izjemne naložbe, izdelki, kupci, dobavitelji in kreditorji. Konkretnih nalog je bilo res ogromno, ob rojstvu mojega sila so moje naloge razdelili na štiri sektorje oziroma direktorje.
To naporno a lepo in koristno delo po podjetjih, predvsem pa ljudi, ki so ga opravljali se vedno spomnim z največjim spoštovanjem. Nekateri novomeški vodje računovodstev so postali legendarni na primer Franjo Švent, Ciril Jarnovič, Stane Šuln, Štefka Blatnik, Jožica Kovačič itd. Ob novostih smo se družili, razpravljali, se posvetovali, skupaj potovali k računovodjem v tujino, se včasih skupaj zapili in si brezpogojno tudi pomagali. Zaprisegli smo pred pristojnim organom občine, da bomo pri delu ravnali vestno s skrbnostjo dobrega gospodarja in tako je naše delo tudi potekalo. Po letu 1969 sem računovodstva spremljala in pri svojih nalogah upoštevala tudi naprej tako pri izboljševanju organizacije dela in pri uvajanju računalništva v podjetju oziroma po letu 1980 kot direktorica SDK Novo mesto, ko so se moje pristojnosti razširile na celotno regijo in sem sodelovala tudi pri sistemskih ureditvah stroke v republiki in državi. V moji delovni dobi so bili računovodje in računovodstva nepogrešljivi del poslovnih procesov podjetja, javnih zavodov in lokalnih oziroma državnih skupnosti. Računovodje v Sloveniji smo bili povezani v združenju, ki se je v stroki širilo na revizijo in finančnike, ki je ustanovilo Institut za revizijo in ki je skrbelo za nenehno dopolnjevanje znanja vseh, ki so podatke zbirali, urejevali in posredovali kot informacije vsem organom odločanja na vseh nivojih upravljanja.
Z nastajanjem samostojnih podjetnikov in malih podjetij pa tudi z ukinitvijo SDK se je vloga in pomen računovodstva in spremljajočih dejavnosti bistveno spremenil. Tovrstni podjetniki niso zmogli stroškov računovodstva, informacijski sistem SDK pa organi odločanja niso več potrebovali. Stroka se je spreminjala v tehnični servis v katerem en delavec vodi računovodstvo tudi do sto podjetji in temu primerna je tudi njegova odgovornost za uspeh podjetja oziroma za informacijski sistem naše družbe.

Ste zadovoljni s svojim računovodstvom?

UMAR opozarja, 24. januar 2022

Vsakdanji kruh sem si služila s pomočjo ekonomske stroke skoraj dve desetletji v podjetju in nato do upokojitve v gospodarstvu regije, republike in celo države z 25 milijoni potrošnikov. Biti dober ekonomist je bil moj življenjski cilj, še vedno sledim ugotovitvam predvsem pa opozorilom, ki jih moji kolegi pošiljajo današnjim gospodarjem. Ekonomija se izkazuje v obliki, ki omogoča primerjave in spodbuja ustvarjenje z veliko mero empatije do dobrega upravljanja. Rada sem ugotovitve strpala v čim manj tabel, ki so že na pogled nakazovale kje so žarišča uspeha in kje zaostajamo. Nešteto tabel je prikazovalo načrte za doseganje naših ciljev kar je na sestankih najbolj zanimalo prisotne. Od leta 1980 dalje so se za te tabele zanimali novinarji in smo uvedli tiskovne konference, da so sledili ustvarjeni dodani vrednosti, storilnosti, ekonomičnosti in rentabilnosti. Ni se torej čuditi, da so poročila Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) za mene obvezno čtivo in da si srčno želim, da bi njegove ugotovitve prebirali vsi, zlasti pa tisti, ki gospodarijo z proračunskimi sredstvi in kapitalom gospodarskih družb.
Naša skupnost je pred leti vlagala velike napore za povečanje produktivnosti dela z ciljem, da bi vsak ustvaril bistveno več, kot v preteklosti. Pričakovanja se žal ne uresničujejo, ugotavlja UMAR, saj se v zadnjih desetih letih nismo dovolj približali evropskemu povprečju in nas več držav pri tem prehiteva. Razlogi so premajhne in prepočasne investicije na vseh področjih (strateški pristop k vlaganju v človeške vire, organizacijo in dizajn), naložbe v raziskave in razvoj ter digitalno intenzivnost so glede na naše zaostanke preskromne kar zahteva da se bistveno pospešijo prizadevanja za pametno in trajno preobrazbo države, gospodarstva in civilne družbe. Da bi to dosegli moramo odpraviti neskladje med tem kar se v izobraževanju poučuje in tem kar potrebujemo za prihodnost. Da pa bi vedeli kakšne kadre v prihodnosti potrebujemo je nujen odprt partnerski sistem države in vseh deležnikov na terenu, predvsem pa sodelovanje s podjetji in prebivalstvom. Imamo konkurenčni podjetniški sektor kot dobavitelj sestavnih delov, bistveno premalo pa imamo svojstvenih izdelkov in sebi lastnih storitev. Potrebujemo nov strateški premislek za vrsto sprememb v državi, javnih politik, podjetniškega sektorja in celotne družbe za posodobitev dosedanjih odločitev pa tudi za izkoriščanje priložnosti, ki jih nudijo zeleni produkti.
V času moje delovne dobe je bilo takole opozorilo znak za preplah. Sestajali so se organi odločanja in politike za kar so javne službe pripravile poročila o tem, kakšno stanje o tej problematiki je dejansko na terenu, kakšni so načrti za uresničevanje predlogov, kakšne učinke načrtujejo država, republike, regije, podjetja, civilna družb. Sprejete ocene gospodarskih družb in javnih institucij so se rezimirale v regiji, republiki in v državi, organi odločanja so nato sprejeli akt po katerem smo spremljali učinke dogovorjenega. Tehnologi, tehniki in družboslovci so bili polno angažirani pri pripravah analiz in načrtovanju ukrepov. Reakcijo družbe na omenjeno poročilo UMAR-ja žal nisem zasledila niti v sredstvih obveščanja kaj šele pri deležnikih, brez katerih spremembe niso možne. Jih kdo od odločujočih sliši, bo ali pa je o njih razpravljala Vlada in kaj je sklenila, jih pozna meni draga Krka d. d. – upanje za prihodnost, moja občina ali vsaj sinova družina, ki naj bi poskrbela, da bosta moja vnuka pridobila znanje potrebno za prihodnost? Dilemi o spremembah se pridružuje strah, da se Slovenija od Švice samo oddaljuje, da bomo še naprej ukrepali v korist ene same osebe, da bodo mladi morali v svet z trebuhom za kruhom, da ….

Kaj muči naše organe odločanja, da ne upoštevajo naših predlogov in opozoril pri svojih odločitvah

Sozvočje okolja in glasbe, 23. januar 2022

V znameniti španski Barceloni že od 1883 leta dalje gradijo edinstveno baziliko Sagrada Familia. Projekt s petimi zvoniki si je zamislil arhitekt Antoni Gaudí. Bazilika z nenavadnimi stebri spominja na gozd, v njej so številne človeške, živalske in rastlinske oblike, kot da bi bile žive. Ko bo leta 2026 končana, bo imela tri velika pročelja – rojstvo, smrt in vstajenje Kristusa in osemnajst stolpov. Najvišji zvonik bo krasila steklena zvezda. Posebnost bazilike je njena izjemna notranja osvetlitev številnih odprtin, vitražev in kipov, ki ji dajejo čarobni videz in z izbranimi barvami notranjost povezujejo z naravo. Skoraj končana bazilika je koncem lanskega leta sprejela v svojo barvito osvetljeno okolje izbrane glasbene ustvarjalce – Dunajske filharmonike.

Prepričana sem, da največ ljudi po svetu posluša in pozna Dunajske filharmonike. Vsako leto na Dunaju priredijo Novoletni koncert valčkov in druge plesne glasbe pretežno skladatelja Johanna Straussa, naše televizijske hiše pa nam koncerte prenašajo v domove. Orkester ima okoli 150 v Dunajski državni operi vrhunsko usposobljenih glasbenikov, sposobnih izvesti katerokoli glasbeno delo. Richard Wagner je orkester opisal kot enega najbolj izjemnih na svetu, Johannes Brahms se je štel za njegovega "prijatelja in občudovalca", Gustav Mahler je trdil, da ga z orkestrom povezujejo »vezi glasbene umetnosti« in Richard Strauss je te občutke povzel z besedami: "Vse pohvale Dunajskih filharmonij se kažejo kot podcenjevanje." Glasbeniki s svojimi koncerti podpirajo prizadevanja za mir, človečnost in spravo na svetu, zato prirejajo svoje koncerte po vsem svetu pa tudi na zgodovinskih krajih in ob spominskih dnevih.

Ljubitelji simfonične glasbe smo na TV SLO 2 lahko spremljali poseben koncert Dunajskih filharmonikov iz bazilike Sagrada Familia pod vodstvom dirigenta Christiana Thielemanna.

V prvem delu koncerta so odigrali skladbo Elysium kanadskega skladatelja Samyja Mousse, ki je koncertu prisostvoval in se nam je, po izvedeni skladbi, tudi predstavil.

Potem je sledila Simfonija št. 4, Romantična, avstrijskega skladatelja Antona Brucknerja, ki je Dunajsko filharmonijo označil za "najbolj vrhunsko glasbeno združenje". Orkester v baziliki je igral v polni zasedbi, ustvarjalno sodeloval in sledil dirigentu, ki je z veliko mero originalnosti sledil vsebini simfonije, svetlobni razkošnosti bazilike in video posnetkom letnih časov v visokem gozdu. Občudovala sem prefinjenost igranja posameznih interpretov, posebno solistov, neverjetno je bilo povezovanje osvetlitve bazilike z jesenskimi barvami gozda, poudarki romantike tako v glasbi kot v posnetkih na primer razpela, še in še bi lahko naštevala detajle, ki so me kot poslušalko popolnoma prevzeli, ker so z glasbo in okoljem skupaj pripovedovali eno samo zgodbo.

Koncert je bil res pravo estetsko in umetniško doživetje.

Si vzamete kdaj čas za opisano doživetje lepote, kakovosti in umetnosti?

Smo kritični ali kritizerski? 18. januar 2022

Odgovor iščem že desetletja, povezan pa je z mojo vzgojo in posledično z občutljivostjo za mnenje ljudi katerih sopotnica sem. Vsaka kritika, posebno pristranska, zaboli resnega ustvarjalca ali pa ga celo odvrne od nadaljnjega raziskovanja oziroma proučevanja stvari, ki ga zanimajo. Objektivna presoja pa spet ne prenese same pohvale, ki jih predvsem spoznavamo preko promocijskih spotov. Kje so torej prave meje kritike, da avtorja spodbujaš v njegovem delu in vendar ohranjaš verodostojno objektivnost?

Nisem usposobljena, da bi se spuščala v teoretična razmišljanja o kritiki, ki jih med ljudi pošiljajo izobraževalne, znanstvene ali strokovne institucije. Omejila se bom v tem prispevku na kritiko in kritizerstvo, ki preplavlja naše vsakodnevne razgovore in ocene o dosežkih našega okolja, ljudeh na položajih, kulturni ponudbi, športu in podobnem kar je ljudem blizu zaradi česar bi s svojo kritiko želeli prispevati tudi kaj k izboljšanju stanja.

Vzemimo pisma bralcev ali njihova drugačna sporočila. Med njimi se pojavlja tudi neobjektivna kritika, včasih celo zlonamerna in dobro bi bilo takim piscem »vzeti besedo« saj imamo razvite vse institucije, ki družbo po službeni dolžnosti varujejo pred vseh vrste ekscesov (inšpektorate, varuhe, regulatorje, nadzorne svete, …). Večina pisem pa le izraža pozitivno mero kritičnosti, ki bi jo tisti, na katerega kritika leti, moral upoštevati ali pa pojasniti zakaj ne. Nujno je spodbujati aktivno državljanstvo, da se pridobi čim več mnenj in da potem pooblaščeni organ ali oseba sprejmejo najustreznejšo rešitev. Žal pa se kot problem pojavlja odnos družbe do kritike in kritizerstva. Objektiven kritik zagotovo ne more zadovoljiti pričakovanja vseh in se slej ko prej zameri nekemu liderju, celo zgubi položaj ali službo. Priljubljeni postajajo »žvižgači«. Kritik, ki poskuša nek ukrep ocenjevati v smeri promocijskega gradiva, zgublja verodostojnost širše družbe, postaja pa »uradno trobilo« izdelka, firme, stranke ali države. Tak kritik kaj kmalu postane sestavni del plačnika, družba pa ga prezre na primer na TV kot moteči element brez koristi in učinka za dobro ljudi.

Zamislimo se še nad danes prisotno kritiko in kritizerstvom v civilni družbi, kulturi, športu. V civilni družbi kritike ne zaznam pa bi ji bilo dobro posvetiti kakšno besedo. Prenašanje pretiranih bremen kot so na primer oskrba oddaljenih starejših oseb na prostovoljce je milo rečeno ne civilizacijsko in izkoriščevalsko. Prireditve, ki trkajo na srce in dobroto, so dobrodošle le kot spodbujanje dobrega v ljudeh, nikakor pa ne bi smelo biti to zbiranje denarnih prispevkov za problematiko, ki je ne rešuje za to poklicana in plačana država. Društva, ki ne opravljajo svojega poslanstva, sramotijo civilno družbo in jih morajo varuhi zakonitosti odpraviti. Ni pojasnjeno kakšen učinek naj bi imelo »domovanje vrhunskih poklicnih športnikov« v vojašnicah namesto direktno kot proračunskih porabnikov – v Rusiji so doživeli s tem bridke izkušnje. Tudi v kulturi bi potrebovali kakovostnejšo kritiko saj je trenutno javnosti znano, da kar je za desno kulturno je za levo etno, množico kulturnih delavcev pristojni minister ne priznava za umetnike, strokovno naj slavnejši kulturniki se zaposlujejo v tujini in še bi lahko naštevali. Kritizerstva je veliko v kulturi, bolj malo pa je objektivne kritike, ki bi nakazovala nove, boljše poti za ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo.

Več objektivne kritike in manj kritizerstva potrebuje naša družba, da bo bolj uspešna ter brez strahu ustvarjala vsak dan več ter bolje.

Tole pa boli, 17. januar 2022

Pri 25 milijonskem poslu v EUR je bila madžarska firma MOL za ½ milijona EUR ugodnejša ponudnica in zato zmagovalka na javnem razpisu Ministrstva za javno upravo za gorivo službenih vozil v lasti ministrstev, mestnih občin in drugih institucij. Za pol milijona EUR sta posel izgubila enakovredna domača ponudnika Petrol in OMV, ki imata v Sloveniji osemkrat več bencinski servisov kot MOL. Pristojni Minister je svojo odločitev utemeljil z zakonodajo Evropske unije, da država pri javnem naročanju ne sme izključiti posamezne družbe, ki je v lasti druge države, in dajati prednosti drugim družbam samo zato, ker so v lasti Republike Slovenije.

Če je minister sprejel odločitev po principu gospodarnosti, bi prav gotovo moral iztržiti več kot 500.000 EUR (cca 2%) in upoštevati gospodarsko slabitev domačih ponudnikov z vključno slabitvijo socialnega položaja in davkov v državi. Povedati bi tudi moral, zakaj je upošteval samo MOL-ovo ceno in zakaj kot prednost domačih ponudnikov ni upošteval potrošniku najlažje dostopnih bencinskih servisov enakomerno porazdeljenih po vsej Sloveniji. Dejstvo je, da po evropski zakonodaji ne bi smel izključiti domača ponudnika, ker bolje oskrbujeta porabnika kot to lahko v danem trenutku stori MOL, ki ima v glavnem mestu države le tri servise.

Resnica pa je, da je madžarska skupina MOL podpisala pogodbo o nakupu 92,25-odstotnega deleža v družbi OMV Slovenija, v kateri že ima 7,75-odstotni delež. Dogovorjena kupnina za celoten delež znaša 301 milijon evrov. Nakup morajo odobriti še pristojni organi za varstvo konkurence in 120 bencinskih servisov OMV bo v rokah MOL-a.

Državljani in državljanke, vsi pridni, prizadevni in uspešni graditelji čvrste materialne podlage slovenskega naroda, da bi ta zmogel ohranjati in bogatiti svojo kulturo, na glas povejte, je tudi vas zabolelo, da se bomo v prihodnje delili celo pri polnjenju bencinskih tankov. Mi lahko pojasnite zakaj je prodaja domačih naftarjev potrebna? Bomo imeli cenejši in boljši bencinski servis? Moramo res odprodati vse kar imamo radi, kar smo desetletja ustvarjali, si zagotovili ugled v svetu. Me lahko poučite zakaj istočasno prodajamo bencinske servise po Sloveniji Madžarom in jih kupujemo na Hrvaškem, mi lahko kakšen dober matematik pove, koliko s temi posli zaslužimo in koliko davkov zaradi njih plačujemo manj?

Od kmetije do vilic, 15. januarja 2022

Neverjetno velika izbira domače hrane se nam vsak dan neštetokrat predstavlja v sredstvih javnega obveščanja. Razkošno obložene mize s sadjem, z mesom, z mlečnimi izdelki slovenskih pridelovalcev dopolnjujejo obilne ponudbe trgovcev, ki se tudi kitijo z domačo ali celo eko pridelavo, tesno za njimi povečujejo ponudbo posamezne kmetije, predvsem pa predelovalna industrija kmetijskih pridelkov. Koliko mlečnih izdelkov nam je na voljo niti ne vem, tudi ne vem v čem se jogurti in siri med seboj dopolnjujejo ali razlikujejo, skratka obilna ponudba dobrega, domačega, eko kmetovanja, … je tolikšna, da smo kupci nenehno v dilemi ali smo izbrali pravi izdelek, res deklarirano kakovost ali pa smo pod nenehnim pritiskom trgovinskih pospeševalcev.

Ta bogata ponudba nam kaže tudi svojo drugo stran, ki je zaskrbljujoča zaradi odpadkov in zdravju nevarna ne samo zaradi naraščanja debelosti pač pa zaradi uporabe škodljivih gnojil. Je tudi zelo pogoltna saj po Strateškem načrtu skupne kmetijske politike zahteva nadaljnja vlaganja znatnih sredstev, da bodo pridelovalci vsaj približno toliko zaslužili kot zaslužijo zaposleni v javnih službah oziroma v gospodarski organizacijah, da bodo lahko investirali in zaposlovali, da bodo svojo ponudbo internacionalizirali.

Obstaja pa še tretja stran kmetijske ponudbe, podprte tudi z obstoječo gospodarsko politiko v državi in Evropi, ki nakazuje usmerjenost zaposlovanja v prihodnje. Če bo orožarska industrija kot prva izgubila svoje trge, se bodo tam zaposleni lahko prekvalificirali v kmetijske pridelovalce. Pridružili naj bi se jim odvečni delavci iz proizvodnje na podlagi nafte in premoga pa morda še tisti, ki so danes socialno neustrezno zaščiteni ali pa te zaščite sploh nimajo. Pričakovati je, da bo kmetijska dejavnost postajala bistveno večji zaposlovalka kot do sedaj, futuristična literatura pričakuje, da bomo celo potrebna zdravila dobivali z hrano in ne več iz kemičnih laboratorijev.

Navedeni in še drugi vidiki prehrane nakazujejo družbene procese, katerih učinek bo ne samo povečana obstoječa ponudba na trgu temveč tudi bistveno večja predelava pridelkov domačega kmetijstva. Iz javno objavljenih podatkov ne uspem oceniti ali nam bo izvajanje ukrepov po omenjeni Strategiji zagotavljalo našemu zdravju primerno kakovost in količino samooskrbe s hrano ne da bi povečevali odpadke in ali bodo pridelovalci hrane v samooskrbi dobili podpore, o katerih poudarjajo v javni razpravi. Sem pa imela priliko opazovati učinke v kmetovanju potem, ko je propadla slovenska tekstilna industrija in so zaposleni v njej postali v glavnem pridelovalci hrane. Najprej smo dobili šparglje, potem zelenjavo za juhe, potem solato in tako dalje do začimb, školjk odplaknjenega Panonskega morja, sladko smetano iz latvice, ajdovo moko neposredno iz mlina, da o jajčkih in kolinah sploh ne govorim. Na tržnici je živahno, rekla bi le, da bi bilo dobro še izboljšati kakovost kar bi zmanjševalo odpadke. Vsiljuje se vprašanje, kaj bo ponudila predelava pridelkov in seveda, ali bodo ponudili še kaj iz sadja, mesa in mleka kar še ne poznamo kot na primer ličinke za peko namesto čevapčičev ali kaj podobnega.

Ljudem, ki jim je naložena skrb za zdravo in kakovostno samooskrbo z hrano, moramo zaupati in jih v iskanju rešitev podpirati, končno jih vodi kmet iz naše sredine, ki dobro ve kaj je najboljše za pridelovalce in za potrošnike. Se strinjate?

Starizem, 14. januar 2022

Od časa do časa slišim besedo starizem, večkrat kot to pa opazim, da s starimi ljudmi ravna okolica drugače kot z ostalimi. Zdelo se mi je tako ravnanje dokaj normalno ker pač nismo več sposobni za delo, ne moremo koristiti ljudem in res smo mnogo več pri zdravniku kot je povprečje. Da je starizem nova smer odnosa ljudi do starih sem zaznala šele, ko je novomeški DeSUS v program svojega dela vnesel tudi »pogovoriti se moramo o starizmu«. Pregledala sem javno dostopne podatke o tem pojmu in postala pozornejša pri svojih vsakodnevnih opravkih pri starejših, delavno aktivnih in mladih. Ne kaže nam najbolje.

Kdaj lahko rečemo, da je nekdo star? da sklonjeno hodi, je počasen v pogovoru in težko najde primerne izraze, v svoji torbici kar nekaj časa išče potrdilo, denar ali kaj drugega, njegov obraz je poln gub, običajno ne more poskrbeti za frizuro, slabo vidi in sliši, nekoliko je tudi neurejen in še bi lahko naštevali. Ko se pojavi pri okencu javne službe se znajde pred pretirano vljudnostjo ali pa z zavijanjem oči, ker je plačilno kartico narobe položil na bankomat. Pri zdravniku, ki je običajno preobremenjen s strankami, ne more odgovarjati takoj, še manj točno kar pričakuje zdravnik, v družbi le redko kdaj lahko razpravlja s sogovornikom, ker je pač že dolgo izključen iz procesa dela in je o novostih slabo seznanjen. Novice pobira iz televizije in časopisa, redkeje iz knjig ali revijalnega tiska. Po osemdesetem letu si približno tak in zato imenovan star. Okolje ve, da s teboj lahko ravna po svoji presoji kar je odvisno od kulture posameznika, ki je ali pa ni naklonjen starosti in če ni se bo pač izrazil na svoj odklonilen način do starosti, ki ga imenujemo starizem.

Ravnanje starih kot njim ne naklonjenih je možno razumeti. Stari smo zgubili svojo moč, položaj, premoženje in zdravje, prenekatere tare revščina kar vse slabi duha, ga naredi občutljivejšega do izrazov ter dejanj okolice, nastajajo kritike in zamere. Starejši, delavno aktivni in mladi težko prenašajo učinke preteklost na svoje delo, razmišljajo o svojem deležu v blaginji družbe, vedno se jim mudi in se bojijo, da bodo kaj bistvenega zamudili, mučijo jih želje po materialnih dobrinah, družinske neprijetnosti, družbena nepravičnost in še in še. Tako kot si stari želijo miru si mlajši od njih želijo razgibanost, oblast in čast. Dobro bi bilo, da drug drugega razumejo in ustvarjajo kulturo medsebojnega razumevanja brez pretirane zaskrbljenosti in dajanja v nič kogar koli. Edini pogoj za idealno sodelovanje je zavedanje, da je vsak od nas opravil svoje delo ob svojem času in da vsakogar čaka starost. Starizem torej ni na mestu, vsakega je, ga ali ga bo prizadejal, namesto njega je poskrbeti za razvoj kulture družbe in posameznikov. Zakaj bi se grenili življenje? In prav tu smo stari tisti, ki prvi ponudimo roko v stiski, se umaknemo, če kdo potrebuje naš prostor in ostajamo do konca starši kot najbolj zanesljivi za tiste za nami.

Moje mnenje je seveda le modrovanje posameznika. Bolj od njega je pomembno mnenje javnosti, ki tudi ugotavlja doseženo stopnjo kulture v družbi. Poskus razjasnjevanja odnosov med starimi in ostalimi v naši družbi je naredilo Znanstveno-raziskovalno-središče Koper, Inštitut za zgodovinske študije v svoji decembrski spletni delavnici in upamo, da bo delo tudi nadaljevalo.

Dobro bi bilo življenje poenostavljati. Kaj menite?

Posledice novoletnih čestitk, 12. januar 2022

Besede so kot dejanja še posebno, če so iskrene, povedane ob pravem času in dobronamerne. Zgleda, da se je v ljudeh nabralo toliko skrbi, da jim prijazna beseda poboža dušo, jo osvobodi tesnobe in vsaj nakaže poti kako razrešiti tesnobo v sebi, v družini, v skupnosti. Novoletne čestitke, poslala sem jih skoraj 200, so bile kot balzam za zaskrbljene in dobre ljudi mojega vesolja, vračala so se sporočila o podobnem razmišljanju pa tudi čisto drugačna kot smo jih dobivali še pred desetletjem, vse prej kot formalistična kar mi nakazuje, da so razmere v širši skupnosti že rodile nekatere bolestne strahove kot so vojna, bolezen, revščina,… pri večini.

Reakcija na izražene želje v novoletnih čestitkah je bila letos izjemna po obsegu še mnogo bolj pa po vsebini. Moja generacija se ne more sprijazniti z dejstvi kot so nespoštovanje staršev in starejših, učiteljev, vodji. Živi v strahu pred kriminalom, pogreša prizadevanja za večjo poštenost, upira se nam ekonomsko izkoriščanje sočloveka, zapiranje v svoj svet. Ne moremo sprejeti po reku »denar je sveta vladar« avtomobila, telefona, kozmetičnega kitenja kot vrednote, ki odpravljajo učenje za življenje, ponos, veselje, zaupanje, skupen in enostaven svet, temelječ na ljubezni, sočutju in solidarnosti. Te in še veliko podobnih želja potujejo tudi po spleti z namenom, da jih uporno, glasno ponavljamo vsi in se z njimi vključujemo kot družbeno odgovorni v upravljanje naše skupnosti.

Seveda pa v iskanju rešitev za kar se da varno in mirno življenje ljudje razmišljajo tudi drugače. Zanimiv je neki možakar, ki se je poimenoval Dementia Ergo Sum… pravi, da mu življenje še nikoli ni bilo tako lepo kot mu je sedaj ob upokojitvi, sicer s počasnejšimi možgani ker pač ti veliko vedo. Spreminja se v računalnik, ki vse razume, sprejme in kakovost, ki jo je sprejel tudi izločuje. Bolj zanimiva je gospa, ki ne sprejema jamranja in vztraja na uporu. Pravi, da se še zna smejati, objeti prijatelja, kljub letom in bolezni verjame v boljše čase. Pravi tudi, da bo za premagovanje žalosti in obupa pomagal že telefonski pogovor, treba je kaj spodbudnega prebrati in se ne pustiti prestrašiti. Bravo, lahko sprejmemo njene napotke in se po njih ravnamo. Lahko bi navedla še mnogo zdravih, klenih misli o današnjih časih in potrebnem pogumu, da jih izboljšamo.

Vedno sem v dilemi ali ravnam v danem trenutku prav in ko prebiram te misli o novoletnih čestitkah vidim, da so bile spodbudne. Ljudje so se razpisali in jim je bilo vsaj nekaj trenutkov prijetnejše. Zakaj trenutkov? Že v novoletnih poročilih ni manjkalo poročil o pripravi bojišč čisto blizu nas in vprašujem se, zakaj Evropa dovoljuje, da na njenem ozemlju straši ameriško orožje, zakaj ga kupujejo evropske države in zakaj naj Evropejci trpimo, če se Amerika in Rusija ne marata. Tudi to je žal, realnost novoletnih čestitk naših poročevalcev.

Večina omenjenih strahov obstaja, nastajajo novi, potrebujemo pogum, se vam ne zdi?

Življenje ljudstev sveta, 10. januar 2022

Za ljubitelje knjig je Daniel Škraba iz Mladinske knjige. pravi zapeljivec, ki s svojo odlično ponudbo nenehno pritiska na naš čut do knjig. Seveda ve, da se je izjemno težko odpovedati zanimivim zapisom o iznajdbah, o dosežnih znanosti, o raziskanih preteklih tisočletjih ali romanom vseh vrst, ve tudi, da smo od njega že veliko kupili, toliko, da smo si morali organizirati knjižnico, najti zanjo prostor v bivalni enoti kar je vedno izjemno težko, ve pa tudi, da imamo pametne telefone, splet, bralnike in podobno šaro, ki plehkemu bralcu lahko zadovolji marsikatero knjižno radovednost. Se vam ne zdi, da je okoli nas nastal čudni knjižni sejem, ki mu žal nismo več kos, ne toliko zaradi kupnine kot zaradi problemov časa za branje, drugačne vzgoje in izobraževanja družinskih članov in še agresivnejše ponudbe prehrane, hitrih oblačil, kozmetike, prehranskih napitkov, dragih stanovanj, čudovitih popotovanj in podobno. Naše prihodke razni Danieli tako močno napadajo, da potrebujemo kar se da močno obrambo, sicer bomo iz stanovanj in hiš naredili skladišča izdelkov in pridelkov, ki jih ne potrebujemo.

Spomladi bomo dobili knjigo Življenje ljudstev sveta, ki zelo veliko obeta; opis 1000 raznovrstnih predmetov z vseh koncev sveta in vsek obdobij iz vsakdanjega življenja, obredov, verovanj, umetnosti in kulture, vojskovanja, trgovanja, tehnologije, …, od kamenega orodja do umetnega srca. Kdo se ne bi veselil znanja, ki ga bo knjiga gotovo nanizala ali koga ne bi zasrbeli prsti, da obogati svojo knjižnico? Žal se kaj hitro pojavijo tudi dvomi. Zaradi vedno pomembnejših odkritij se publikacije o zgodovini hitro postarajo. Zgodi se, da še predno preberemo res zanimivo debelo knjigo, že pri konkurenčni založbi propagirajo novo z najnovejšimi ugotovitvami. Dragocene knjige so seveda drage, tale o kateri teče beseda kar 130 EUR, že v pred naročnini 30 EUR manj, zaradi večanja števila ponudb pa se bo razprodajala v nekaj letih. Velja malo počakati in prevzeti tveganje, da razprodaja bo. Nemajhen problem je tudi teža knjige. Knjige z obilico kakovostnih slik so tiskane na težkem papirju, bralec jo lahko bere le doma in za mizo, težko kaj kopira ali kako drugače uporabi kot citat. Odpade seveda vsak transport, ki ne bi bil profesionalno zaščiten.

Vsaka, tudi moja knjižnica, s časoma postane neurejena, dobi značaj skladišča po katerem se radi gibljemo, ne vemo pa več dobro kaj vse v njem imamo. Ne enkrat se mi je zgodilo, da sem v javni knjižnici iskala knjigo, ki jo imam tudi doma. Imamo tudi Cobiss, ki nam zagotavlja res enkraten pristop do knjižničnih zalog in njegove ugodnosti so tudi eden od razlogov, da domače knjige pogosto samevajo. Najpomembnejši razlog za opuščanje domačih knjižnic pa je gotovo vzgojno izobraževalni proces, ki mladim ne pomaga dovolj spoznavali literarno zapuščino sveta, zlasti klasična dela.

Kaj bi torej rekli za knjigo Življenje ljudstev sveta. Čudovita knjiga, izjemno primerna za darilo takrat, ko se je potrebno izkazati, koga nagraditi, se mu zahvaliti za uslugo. Obvezna knjiga v več izvodih v vsaki javni in šolski knjižnici. Želena knjiga v vsaki čakalnici v javnem ali zasebnem sektorju po vsej državi. Samo na ta način bo knjiga našla svojo pot do bralcev in opravljala svoje poslanstvo.

Spoštovani bralci, se tudi vam zdi, da knjige morajo med ljudi?

Knjige, 8. januar 2022

V moji družini se je žal bralo le ob zimskih večerih, ko ni bilo možno opravljati kmečkih opravil. Največkrat smo posegali po knjigah Slovenske večernice, ki jih je izdajala Mohorjeva družba. Za mene so bile okno v svet tako tiste, ki so opisovala dogodke v poznanem okolju kot tudi tiste, ki so se dogajale v Bagdadu, Jeruzalemu, Samarkandu in številnih drugih svetovnih žariščih, ki za nas otroke sploh niso obstajali, o njih pa tudi odrasli niso kaj dosti vedeli. Prva leta v nižji gimnaziji se je svet knjig neverjetno razširil, v Trebnjem smo dobili krasno knjižnico, med prijatelji so krožili »čudoviti« šunt romani in ljubezenske povesti, marsikaj smo spoznali v italijanskih in francoskih filmih, na veliko smo brali, tekmovali med seboj in kaj kmalu posegali po literarni klasiki ob znatni podpori profesorjev. Obvezno čtivo je bil dolg seznam knjig evropskih narodov in Rusije, za ostali del sveta pa žal ni bilo prevajalcev. Zanimivo je, da v tem času velikega razmaha šolstva ni bilo strokovnih knjig, ki danes skoraj prevladujejo na trgu. Ne trdim, da so nam bralne navade omogočile pridobiti fakultetno diplomo, res pa je, da smo iz knjig pridobili svoj slog ustmenega in pismenega izražanja, spoznavali dobre in slabe strani življenja, vzroke in posledice pomembnih odločitev in še mnogo drugega, tudi navado, da spremljamo knjižno produkcijo in tudi v visoki starosti beremo, beremo,…

Že moj sin se je branju knjig izogibal v srednji šoli brez vidnega razloga, njegova sinova pa, kot opažam, smatrata branje za pravo torturo. Ne spomnim se, da bi mi kdaj povedala kako zanimivo knjigo sta brala, odpravita me z pojasnilom, da je vse na spletu, kar naj bi o knjigah vedela. Kako naj se v takih primerih ravna, dopove učencu, da je knjiga učiteljica za življenje, priprava na pravilno rabo jezika, zanimiva zgodba pa poslastica za razum. Kje naj sicer te vrednote spozna in poosebi mladina? Res so potrebna druženja, ki bi odpirala za življenje pomembna vprašanja in opozarjal na knjige, ki so lahko vzorčni primer pojasnila ali rešitev.

Ljubitelji dobrih knjig imamo veliko srečo, ker se nam posveča čudovita bralka gospa Irena Štaudohar. Vsako leto nekajkrat povpraša njej znane bralce, na kaj naj opozori bralno srenjo Slovenije in na osnovi mnenj pripravi priporočilo za zanimivo, prijetno in v lepi slovenščini napisano branje. Irena pravi, da Durrell, Dickens pa tudi Dostojevski lahko pomagajo pri sproščanju razpoloženja v času karanten. Kar nekaj bralcev vabi k branju Machiavellia, Bregmana in Miška Kranjca. Znanstveno priporočilo za branje dopolnjuje Irenin seznam z številnimi avtorji znanstveno fantastičnih del iz področja astronomije, kreacionizma, prihodnosti človeštva, dosedanjih civilizacijah, odkritju DNK, znanstvenem razmišljanju in učenju, podnebnih spremembah, uporabi informacij in še mnogem drugem, kar danes, v času velikih odkritjih, buri duhove starih in mladih. Med avtorjih priporočenih del so tudi Slovenci kot na primer Sašo Dolenc, Matjaž Ravnik, Lucija Peterlin Mašič, Aleš Obreza in Tomaž Vovko. V prevodih pa so naše knjižnice dobro založene z deli priporočenih avtorjev kot so Adams, Asimov, Hawking, Harari, Bryson, Mackova, Dawkins, Feyerabend, Diamond, Longuski, Goldsteina, Qvist, Novell, skratka z deli vseh avtorjev, ki publicirajo svoja znanstvena odkritja. Imamo sistem Cobiss, ki omogoča pridobiti katero koli knjigo skoraj takoj, v Novem mestu celo ob vsakem času, podnevi in ponoči.

V drobni knjižici Črne luknje in otroška vesolja je Hawking obrazložil, kako je širil svojo otroško željo po raziskovanju sveta in vesolja. Kje dobivajo navdihe za praktičen študij in ustvarjalno znanost naši mladi nebralci? Poznate odgovor?

Tonček, 7. Januar 2022

V Novem mestu ni nikogar, ki ne bi poznal družine Škerlj v kateri so se rodili slavni novomeški odvetniki, ponos Novomeščanov. Že na zunaj so bili nekaj posebnega saj so živeli v obnovljeni lastni graščini v Gotni vasi. Ko sem v šestdesetih letih prišla v Novo mesto je svojo odvetniško kariero začenjal sin Tone. Pogumno se je spoprijemal z izbranimi pravnimi zadevami, ni se lotil vsake zadeve toda tisto, ki jo je izbral je vedno rešil do konca v korist naročnika. Ker je bil sam odličen pravnik je vedno tudi pričakoval, da mu bo naročnik zagotovil kakovostnega in strokovno ustreznega sogovornika v zadevi. Odvetnikov pa tudi pravnikov, je bilo na začetku njegove kariere v Novem mestu malo, nerešenih pravnih zadev pa zaradi hitrega razvoja industrije zelo veliko in Tone je imel vedno dovolj odličnih naročil. Organiziral si je ustrezno pravno pisarno in razvil funkcije, ki jih je pri delu potreboval zato se je krepil tudi njegov ugled. V Krki smo imeli svojo pravno službo zato se s Tonetom nisva osebno poznala, z njim sem se srečevala le kot porotnica na pristojnem sodišču, če je naneslo, da je Tone zastopal stranko v postopku.

V osemdesetih letih sem že vodila novomeško SDK in obseg mojega sodelovanja se je razširi na občine, javne ustanove in gospodarske organizacije v regiji v kateri je bilo možno na vsakem malo zahtevnejšem koraku zaznati delo ali prizadevanje Toneta in že tudi njegovega sina Boruta saj sta prevzemala izbrane zadeve po Dolenjski in Beli krajini brez posebne specialistične usmeritve. Tone se je vedno bolj usmerjal tudi v publicistiko, komentiral nove predpise in kritično ocenjeval njihovo delovanje v procesu dela oziroma prakse kar je prav prišlo tudi SDK-ju kot proučevalcu učinkov, ki so jih zakoni v praksi imeli.

Po osamosvojitvi je bilo v Sloveniji zlasti v organizacijah civilne družbe živahno razpravljanje o priložnostih in neizkoriščenih možnosti tako države kot lokalni skupnosti. Ne vem več kdo me je zaprosil, da napišem prispevek o marketingu mesta in oblikovala sem skoraj sto predlogov. Nekega dne preberem, da je v ustanovljeno Društvo Novo mesto in ni minil dan, ko me je obiskala slavna profesorica angleščine novomeške gimnazije Eva Simič in me povabila k sodelovanju v tem društvu, kateremu je predsedoval odvetnik Tone Škerlj. Z veseljem sem vabilo sprejela in tako začela tako rekoč vsakodnevno sodelovati s predsednikom društva in svetnikom v Občinskem svetu Tonetom Škerljem. Ker sem bila tudi sama svetnica, se je skupno delo začelo s presojo predlogov za seje Občinskega sveta. Oblikovali in izvedli smo tri simpozije o Novem mestu in tudi izdali prispevke v treh zbornikih. Uredili smo računovodske posle v društvu in bili več mandatov nadzorniki v Nadzornem odboru občine. S prispevki v društvenem časopisu IZZIV smo spodbudili nekatere pomembne odločitve kot so bili mestni arhitekt, turistični razvoj mesta, zgodovina za prihodnost. Ustanovitev Škofija in Univerze v Novem mestu smo ocenjevali za nujne in za Univerzo dosegli rezervacijo zemljišča v Dergančevju. Oblikovali smo koncept fundacije za oživitev Narodnega doma vse do izdaje zbornika ob 650 letnici Novega mesta. Tone nas je mirno vodil iz projekta v projekt, se veliko z nami posvetoval in šele nato povedal svojo odločitev. Vsebinsko bogato delovanje društva v korist dolenjske metropole je Toneta veselilo, posvetil mu je veliko časa in pridobil številne podpornike razvojnim idejam. Pozneje, ko so delo društva prevzeli mlajši smo se s Tonetom videvali na kulturnih dogodkih, se srečevali na prenovljenem Glavnem trgu ali pa smo spet debatirali v kateri od novomeških gostiln o novih nujnostih Novega mesta. To je bil naš Tone Škerlj – povezovalec, pobudnik, hudomušni tovariš, prijatelj, …. Tonček kot smo ga radi nazivali.

Naši športniki, 5. januar 2022

Neki pomembni mednarodni turistični strokovnjak je pred kakšnim mesecem izjavil, da je Slovenija svetovna velesila v gastronomiji, športu, turistični urejenosti, … . Kot bi mi dobra roka pobožala srce sem v hipu pozabila na milijonske račune športnikov v tujini, neštete strahove okoli volitev, težave s totalitarizmom, pa celo do zob oborožene policiste, ki se vsak večer razkazujejo na televiziji. Še nisem utegnila pozabiti omenjene hvale, ko me je že neznansko prizadejala izjava v oddaji Razpad Sovjetske zveze da so športniki postali vodje nevarne ruske mafije, v medsebojnih bojih tolp pa jih je bilo pobitih preko štiri tisoč. Mladi ljudje, iskreno predani športu, so torej lahko veliki srečneži, lahko pa jih življenje v določenem trenutku spremeni v največje kriminalce, ki s svojimi v športu doseženimi danostmi uničujejo družbo, državo, šport, prijateljevanje.

Skoraj vsaka družina ima športnika ali športnico, ki praviloma pridno vadi dvakrat na teden svojo športno veščino in se vključuje v tekmovalne ekipe šole, lokalne skupnosti ali celo določene lige. Pri nas sta kar dva navdušenca za odbojko, ki svoje sanje na tem področju uresničujeta zavzeto, vključuje pa njuna aktivnost v polni meri tudi starše. Odbojko vidita kot splet dogodkov na katerih se srečujeta s prijatelji, potujeta, spoznavata ekipe, se družita, nikoli ni dolgčas.

Mlajši odbojkar na primer komentira: V soboto smo imeli do zdaj že četrti turnir v odbojki. Na prvem turnirju v Kanalu ob Soči smo igrali proti Salonit Anhovo (Kanal ob Soči), ACH Zmajčki I (Črnuče) in SEP Mokronog (Mokronog). To je bil moj prvi turnir. Žal smo vse izgubili . Ampak glavo pokonci. Na drugem turnirju smo igrali proti Vet4Pet Triglav (Triglav-Kranj), SEP Mokronog (Mokronog) in Calcit Volley (Kamnik). Igrali smo v Kranju proti Triglavu in jih premagali, 2-1 v setih. Čeprav nas je Mokronog na prejšnjem turnirju premagal, smo jim vrnili 2-1. Vendar pa nas je Calcit premagal 2-0 . Pobrali smo se. Na tretjem turnirju smo igrali proti G Volley (Nova Gorica), SEP Mokronog (Mokronog) in ACH Zmajčki I (Črnuče). V Novi Gorici smo prvo tekmo igrali proti G Volley. Premagali smo jih 2-0. Nato bi mogli igrati proti Mokronogu vendar je bila njihova ekipa v karanteni (to se šteje kot da smo zmagali 2-0). Na žalost pa smo za las izgubili proti Črnučam. Premagali so nas 2-0 v setih vendar oba seta na zelo tesno. Zadnji turnir, ki smo ga do zdaj igrali pa je bil v Črnučah. Igrali smo proti ACH Zmajčki I (Črnuče) in Calcit Volley (Kamnik). Na zadnjem turnirju pa smo pogoreli. Obe tekmi smo izgubili. Mislim, da smo izgubili zaradi ne organiziranega napada. Naš klub je Ljubljana Volley https://www.odbojka.si/index.php?podst=2166254116488385791..

Se iz tega lahko rodi kaj slabega? Fantje si prizadevajo z vadbo doseči uvrstitev v tekmovalni program, torej napredovati v klubu in v svoji osebni vzdržnosti, zaupati pa moramo vaditeljem, da bodo razvijali napredne in moderne metode dela v klubu in s tem plemenitili njihov značaj. Če se bo kdo od teh mladih podal na poklicno odbojkarsko pot in razvije svojo stroko do maksimuma pa mora vedeti, da svoje strokovne prednosti sme uporabljati v dobro ljudi in ne izrabljati za zla dejanja. Vzgoja športnika v teh simpatičnih šolskih in lokalnih klubih naj bo domoljubna, usmerjena v dejanja za ohranjanje tovarištva in kljub tekmovalnosti, dobra za zmagovite kot za poražence.

Menite, da je vzgoja v klubih potrebna in koristna za našo družbo?

Hej tovariši! 1. januar 2022

Tale naslov poznane pesmi najbolj ponazarja razmere, ki so jih na zadnji dan leta 2021 napisale in poslale med ljudi novinarke in novinarji naše domovine, tudi take enotnosti novinarski ceh že ni dolgo izkazal svoji javnosti. Njihovo sporočilo je brez olepšanja in realno zaokrožil v Temi dneva v. d. odgovornega urednika Dela in moj dolgoletni someščan Bojan Budja pa sem se morda tudi zaradi tega namenila pozornost bralcev mojega bloga usmeriti v teme, ki jih odpira.

Prihaja leto neponovljivih priložnosti; če bi v tem volilnem letu izvolili poslance, državne svetnike, župane in predsednika države, ki bi bili skupaj sposobni zagotoviti: • delovanje ustavne parlamentarne demokracije,
• enotnost naroda brez delitve na domobrance in partizane,
• zaščito naroda pred samovoljo politikov in politikantov, ki jim pomagajo mediji,
• neposreden stik naroda s strankami brez posredovanja medijev
• medijem, da sledijo resnici in svojemu poslanstvu
• da ubranimo demokracijo
• preprečitev, da bi bilo to leto zgubljenih možnost, krutosti in usodnosti.

Tako novinarska srenja, kaj pa menimo o letošnjih priložnostih mi, krajani in krajanke, je potrebno šele ugotoviti. Neko mnenje verjetno ima vsak od nas, vprašanje pa je ali ga je pripravljen javno razglasili oziroma celo pozvati svojo srenjo s simbolnim pozivom Hej tovariši, v akcijo. Sama sem javno že večkrat poudarila, da smo preveč tiho in da ni prav, da se oglašajo le novinarji in nastavljajo svoj hrbet zlonamernim politikom ali zastopniku kapitala. V zgornjih točkah ne vidim nič spornega za narod, seveda pa se zna najti kdo, ki mu na primer ne bi ustrezalo, da se ravnamo po ustavi, da so nesmiselne debate o spravi, da hočemo sodelovati pri izbiri kandidatov na volitvah, da morajo novinarji razmisliti predno napišejo kaj dobrega ali slabega o komerkoli, še posebno pa, da se usmerijo od domnevnih grešnikov v fokus, kdo opravlja svoje dolžnosti v skladu s pooblastili in kdo ne, kdo ne deluje družbeno odgovorno in kdo služi na račun onesnaževanja okolja.

Verjamem v moč presoje naroda in vem, da je v stiski vedno našel pot v boljšo prihodnost. Naša dejanska stiska je revščina nekaterih slojev prebivalstva, ki jo moramo odpraviti, naše težave so v vodilnem osebju javnega sektorja, ki ne dosega želenih učinkov, ne vemo kam je poniknila sodna oblast in zakaj, problem je tudi naš razvoj, ki ne more zagotavljati delo strokovno usposobljene mladine. Še marsikaj drugega je seveda v stiski in zdaj smo na vrsti mi, narod, najštevilčnejša skupina - volivci; najti moramo najboljše za delo na vodilnih položajih države ne glede na želje in predloge strank ali posameznikov, jih uvrstiti na volilne kandidatne liste in jih izvoliti. Njihovo delo bomo seveda skrbno spremljali in uveljavljali njihovo odgovornost zato pa bodo imeli našo trdno podporo in zaščito pred zlonamernostjo politikantov, medijev ali poveličevalcev kapitala. Zmoremo in ni potrebno, da bi Nika objokana krožila po spletu, Hej tovariši, gremo naprej….

Napredni in domovini vdani, življenje se nadaljuje in bo tako, kakršnega si bomo zgradili sami! Se strinjate?

Želje ob Novem letu. 29.12.2021

Večkrat razmišljam o nas, ljudeh in si prizadevam doumeti naše besede, želje, dejanja,… isti ljudje smo enkrat polni dobrote in milosti, že naslednji trenutek pa brskamo po slabostih ras, narodov, širšega okolja, sodelavcev, sosedov, prijateljev, družine. Povsod po svetu ljudje padajo iz dileme v dilemo, iščejo lastne poti za doseganje ustreznejšega razpoloženja, postajajo skeptični pri doseganju zastavljenih ciljev in neizmerno žalostni, če konec poti si srečen.

Ena od poti nam je iz leta v leto enaka; začetek in zaključek te poti je Silvester – zadnji dan v preživelem letu. Za ta dan smo pripravljeni veliko žrtvovati, zanj marsikaj plačati in še več si od njega obetamo. Ne gre le za obilno hrano, dobro založeno trgovino ali noro zabavo. Moja stara mama je bila trdno prepričana, da je tega dne potrebno imeti opravljeno vsa dela, ki spadajo v odhajajoče leto kot so morebitni neporavnani spori ali računi, opravki od polja, vrta, hiš, hlevov in hiše pa do svežega posteljnega in osebnega perila. Vse umazano ostaja v preteklosti, vse kar se začne z Novim letom je čisto, dobronamerno – nov začetek, ki se praznuje. Ko smo bili zaposleni je Silvester pomenil dan zahvale in načrtov za prihodnost. Začel se je s koledarji in neštetimi čestitkami za vse dobro v Novem letu. Obiskali smo vse sodelavce in sodelavke, se drug drugemu zahvaljevali za medsebojno zaupanje in si dokazovali, kaj vse smo še sposobni narediti in bomo naredili zato, da se bomo imeli še bolje. Obiskovali smo udeležence dobavne verige in naše kupce oziroma uporabnike storitev, se seznanjali z njihovimi načrti in skupno ocenjevali tveganja, ki jim bomo morali posvečati veliko pozornosti. Potem smo se raztepli po trgovinah za nabavo dobrot in končno našli čas za jelko, času primerno okrasitev in seveda trenutke, ko smo presrečni lahko objeli otroke, partnerje, starše,…

Po premisleku lahko trdim, da je potreben dan v letu, ko pregledamo svoje »račune«, se poglobimo v svoje prednosti in slabosti, ugotovimo kdo vse nam je že pomagal, se soočimo s prihodnjimi tveganji in poljubimo tiste, brez katerih nočemo živeti. Ni pomembno kako to izrazimo, lahko je razglednica, mail, obisk, darilo ali dobra misel, ki bo prišla kamor je namenjena. Prav je, da nas prevzame občutek sreče, ta redka dobrina v današnjem času in nam vsaj za eno noč dovoli upati, da bo z nami vse dobro tudi v prihodnje.

»Upanje je torej krepost, je moč, je junaška odločnost duše. Najvišja oblika upanja je premagan obup.« (A. Jamnik, SP Dela 24. 12. 2021)

Krka d.d.
Kulturno umetniško društvo Krka, 17.12.2021


Petdesetletno neprekinjeno delovanje Kulturno umetniškega društva Krka potrjuje, da ljudje ne živimo samo od kruha, da si želimo širiti obzorja duha in ustvarjati bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo.

Petdeset letnica nam tudi potrjuje, da, predvsem mladi odpirajo s svojim kulturnim udejstvovanjem sodobne poti ustvarjanja po katerih raste tako njihov osebni ugled kot tudi renome Krke tovarne zdravil d. d.. Različne možnosti, ki jih v organiziranem kulturnem življenju spodbuja Krka so dragocen navdih za lastno kulturno ustvarjanje na vseh področjih kulture, za ohranjanje in rabo lepe slovenščine oziroma materinega jezika in za literaturo s pomočjo katere spoznavajo vedno nove generacije kako pomembna je v življenju pravilna presoja dogodkov, ljudi, tovarn, držav,...

Prilike in priložnosti kulturnega delovanja so izjemno velike tako po kulturnih dejavnostih kot po lokacijah na katerih se razvija Krka d.d. Kultura nas povezuje, krepi skupno delo in se veseli skupnih učinkov. Kultura ne pozna meja med narodi, med politično različnostjo, ljudmi različnih socialnih stanj in tudi ne zna ločiti med starimi in mladimi. Prav ta univerzalnost kulturi daje moč vpogleda v prihodne trende gibanj za večjo blaginjo ljudi ter nam tako odpira obzorje za nove programe in projekte, je razlog, da se zabliskajo oči … ali kot je napisala pesnica in kulturnica Neža Maurer:

Bleska iz oči ni mogoče kupiti –
Ne z grožnjo dobiti …
Blesk iz oči se od sreče rodi –
In podari…

Spoštovani člani KUD KRKA! čestitam vam ob rojstnem dnevu v katerem vstopate v svet modrih. Pred vami je s sedanjim poslanstvom in vizijo, še mnogo ciljev, ki se jih z »bliskom v očeh…« pogumno lotevajte, da boste s svojimi kulturnimi spoznanji pripomogli k temu, da bodo v okoljih delovanja Krke d.d. najustreznejši pogoji za življenje in delo.

Joža Miklič

Spominov sto za stare dni… 11. december 2021

Nekatere dneve resnično ne moremo pozabiti, ker spominjajo na dogodke, osebe, doživetja ali preprosto srečo, ki se je na neki dan motovilila okoli tebe. Spomini pomirjajo, dajo misliti in nas navdihuje za dejanja. Med mojimi srečnimi dnevi je na primer 19. marec – Jožefovo, največji praznik družine Miklič Jožeta iz Lukovka. V njegovem domu je bilo 7 Jožetov, Jožic in Pepc, zato je bil to vsakoletni družinski praznik, ki ga še vedno praznujem v spomin na gospodarno družino z odličnimi pevci, plesalci in komedijanti, ki so skrbeli, da smo tega dne doživljali vse najlepše.

Duša, Marjetina mama je sama živela v moji soseščini. Ko sva se spoznali je bila že vdova, njeni hčerki pa sta že imeli svoji družini. Skoraj vsak dan se je kdo oglasil pri Duši, skupaj smo hodili na izlete na Kolpo, pa v mesto na sprehode in prireditve. Pletla je izjemne telovnike in jopice tako, da sta njeni hčeri bili v njih vedno nekaj posebnega. Midve sva se dobro razumeli. Ko mi je Marjeta sporočila, da mora Duša v bolnišnico sem se zavedala, da sem najino prijateljstvo premalo negovala in, predno sem lahko kaj popravila se je Duša za vedno poslovila na dan 8. marca pred petinštiridesetimi leti. Zelo hitro smo živeli v tistih časih in zmanjkovalo je časa za druženje. Duša je to razumela in skoraj vsak dan se spomnim te blage duše, ko grem na jutranji sprehod mimo njenega nekdanjega okna.

Množica mladih diplomantov različnih fakultet se je v šestdesetih letih preteklega stoletja zaposlilo v Krki tovarni zdravil, ki je nastajala pod vodstvom Borisa Andrijaniča, rojenega 8. decembra. Odličen vodja in učitelj mladih s katerimi je gradil tovarno, je bil na ta dan vedno odsoten ker ni želel, da bi mu namenjali kakršno koli pozornost sicer bi ga kdo lahko proglasil, da gradi »kult osebnosti«. Običajno mu ni uspelo pobegniti, cvetje ga je čakalo v pisarni, skromna darilca so prihajala pred ali po rojstnem dnevu, včasih kar po pošti kot npr. Dalmatinova biblija, ki jo je na koncu celo sam plačal. Nekoč smo izvedeli, da se skriva v Šmarjeških Toplicah in zbralo se nas je mislim da 62 s predsednikom Delavskega sveta na čelu. Res smo ga našli in predsednik DS ga je nagovori: »oprostite direktor, da nas je prišlo tako malo,…«. Andrijanič se je blagohotno smehljal in bil vidno zadovoljen, nazdravili smo mu in zapeli. Lepo je bilo graditi tovarno in z njo vred našo tovarniško kulturo s spoštovanjem humanizma in zaupanja.

Osmega decembra je praznoval rojstni dan tudi Franci Kuhar, župan občine Novo mesto, pozneje prevzel vodenje pravne službe v Krki. Franci je bil bolj družinski človek. Njegov rojstni dan se je proslavljal le v sektorju, kamor je pravna služba spadala. Posel v Krki mu ni bil posebno po godu in odšel je v advokaturo skupaj s svojo sodelavko Beti.
Pred nekaj meseci je za vedno odšla njegova Sonja in ob tej priliki sem z njim obujala spomine tudi na naše skupne poslovne in osebne poti. Kot župan je na neko slovesnosti imel štiri urni govor in med drugim pribil: »gradili smo ceste, da bi ljudje ob njih ostajali in ne po stezah odhajali«. Pod njegovim vodstvom smo v Novem mestu dobili več novih osnovnih šol pod okriljem samoprispevkov. Po službeni dolžnosti sva veliko sodelovala , nastalo pa je tudi sorodstveno razmerje saj je moj sin njegov bratranec.

Za osmi december sem predstavila le tri čudovite ljudi, še veliko več mojih prijateljev tega dne praznuje in za vsakega bi lahko napisala posebno zgodbo. Pa osmi december ni nič izjemnega, tudi drugi dnevi so polni spominov na odlične sopotnike in čase ko smo tlakovali poti v vedno boljšo prihodnost.

Ne pozabite negovati prijateljstva!

Na stara leta, 10. december 2021

Zadnja leta se okoli starejših pletejo številne zgodbe tako med njihovimi potomci kot v lokalnih skupnostih in v državi. Krešejo se mnenja o tem ali so starejši še družbena bitja ali pa so že postali predmet razprav tako kot so na primer gozdovi, podnebje, mize in klopi, glasba,… Kot starostnica se počutim ob tem nelagodno saj do sedaj z ničemer nisem posebno obremenjevala ljudi in družbo okoli sebe. Tudi starostniki v mojem okolju živijo kar se da gospodarno, delavno, enako spoštljivo do vseh ne starostnih kategorij prebivalstva. Seveda pa z zanimanjem preberem vse kar javno objavijo strokovnjaki, prizadevni aktivisti, tudi politiki, ki imajo do nas svojevrsten interes posebno v volilnih letih. Žal pa je zelo malo ali nič objavljenega kaj menijo starostniki sami- pandorino skrinjico je odpirala le gospa Biserka, a je hitro utihnila, ne vem zakaj.
Za oblikovanje mnenja starostnikov bi bili potrebni rezultati anket in gerontoloških raziskav, da bi jih zmogli uporabno identificirati. Ker teh nimam bom pisala le o izkušnjah, ki bi jih lahko uporabili v dolgoročnem načrtu dejanj, pomembnih pri doseganju cilja (strategiji). Dejstvo je, da starost nikomur ne uide in je zato razvijanje starizma velik nesmisel, gradnja stanovanj za starostne kategorije prebivalstva pa preživela oblika pomoči starostnikov saj odločitev o premoženju starostnika in skrbi za njegovo dostojno preživljanje ne morejo in ne smejo sprejemati samostojno temveč samo skupaj s svojo družino in svojimi potomci. Hiša s pripadajočimi pritiklinami, zemljišči in drugimi premičninami in nepremičninami je dom staršev in otrok, eni se starajo, drugi odraščajo, o njihovem domu odločajo tisti, ki so bili tu doma in tisti, ki so se primožili ali priženili. Nisem prepričana, da otroci nočejo živeti in skrbeti za svoje ostarele v okviru možnosti seveda, ki jih imajo. Niti na misel mi ne pride, da bi izkoriščala njihovo naklonjenost, kot lev se borim, da zmorem poskrbeti za sebe, toda če ne gre je tu dolžnost mojih dedičev. Ti pa lahko delo z menoj in našim domom opravijo sami, zagotovijo primerno servisiranje, storijo kaj drugega, najprimernejšega za vse. Zaradi ohranjanja pripadnosti misli, da na svetu nisi sam je nujno, da zaščitimo duha družine in ga prenašamo iz roda v rod.
Praksa nakazuje, da starostniki ne potrebujemo veliko, zlasti ne zahtevnih programov, ki bi nam skrajševali čas za počitek, branje, tam pa tam kakšen obisk prireditve, druženje s prijatelji in podobo. Ko zmanjkuje življenjske moči usiha tudi želja po nenehnem učenju, če pa je tu še kakršno koli obolenje je dnevni urnik hitro prenatrpan in zato počitek nujen. Dom si si zgradil zato, da te bo »odnesli iz njega« morda v paliativno bolnišnico, v Hospis, … tudi umiranje je del narave. Želim si, da bi moja lokalna skupnost zagotovila ustrezne in poceni servise, ki bi poskrbeli za tisto kar sami ne zmoremo kot na primer čiščenje prostorov, nabava potrebnega, dostava naročenega in seveda tudi prijazno besedo prostovoljca ali novoletno pismo gimnazijca.
Pokazalo se je, da so domovi starejših težko obvladljivi tako finančno kot zdravstveno, verjetno tudi kadrovsko, njihovo poslanstvo se prenaša na koncesionarje. Njihov razvojbo zato verjetno šel v smeri dolgotrajne oskrbe in v servisne dejavnosti za starejše kar je zagotovo dobro in želeno.
Koncesije se uveljavljajo tudi na področju varovanih stanovanj in njihove servisne oskrbe v čemer ne vidim drugega kot tržno interesantnega posla. Če gre za razumevanje potreb tistih starostnikov, ki nimajo potomstva ali dedičev, bi varovana stanovanja morala ostali v socialni sferi, če pa gre za željo po menjavi doma (zamenjava hiše za stanovanj) se starostnik-investitor pač mora sprijazniti s tržnimi pogoji.
Menim, da starostnikom najbolje odgovarja življenje doma v družini. Svoje želje in potrebe so dolžni zmanjšati na najnujnejše in si prizadevati za dobro družinsko sožitje. Pogoj za uresničevanje pa je, da lokalna skupnost zagotavlja dobre in poceni servisne dejavnosti, da bi s tem olajšala razmere tako starostnikom kot njihovim skrbnikom. Staranje na domu nujno potrebuje tudi paliativno zdravstveno pomoč najbližnje bolnišnice.

Kako bi pa vi ravnali?

Podnebno razpravljanje in naš dom, 5. december 2021

Sodeč po novicah medijev se v današnjem svetu veliko pozornost namenja podnebni politiki in znotraj nje ponovni vzpostaviti ravnotežja med potrebami človeštva in naravnimi danostmi. Nastajajo institucije, ki naj bi zagotovile izvedbo dogovorjenih ukrepov tam nekje okoli leta 2050. Ob prebiranju tovrstnih dogovorov, kritik, ocen in poročil ugotavljam, da je vse preveč besed brez dejanj in da marsikaj kar navajajo tudi strokovnjaki ne vzdrži presoje.

V Delu 13. novembra letos so objavili Glavne dejavnike izpustov toplogrednih plinov v letu 2020 med katerimi dominira energetika (57,0%), sledi kmetijstvo in gozdarstvo z 18, 4% deležem, pomembno prispeva tudi promet 16,2%, sledita pa industrija (5,2%) in odpadki (3,2%). Meni ti podatki pripovedujejo zgodbo vodenja in odločanja moje domovine v preteklosti. Z izgradnjo na primer, avtocestnega križa so pristojni ljudje do vratu zadolžili Slovenijo, po njem poteka vedno večji mednarodni promet, državljane pa bremenijo toplogredni plini. Je kje ugotovljeno koliko prihodkov in odhodkov Slovenija ima s tem avtocestnim križem tako z naložbo kot z upravljanjem. So strokovnjaki v Sloveniji pripravili kakšno študijo, analizo ali načrt, katere dejavnike izpustov toplogrednih plinov bo reševala sama in katere v povezavi z sosedi, EU ali kom drugim, predvsem pa kakšne posledice bodo nastopile na trgu dela, na socialnem področju in drugih za ljudi pomembnih področjih ter kako bomo odpravljali morebitne probleme.

Prebiram energetske strokovnjake, ki sicer zgubljajo vodilne položaje, čeprav so njihova sporočila spodbudna, bi rekla tudi dovolj konkretna, da si človek lahko ustvari sliko o energetski prihodnosti Slovenije. Praviloma pri vsakem predlogu poudarijo, da se namesto njih mora odločiti Slovenija v kaj bo v energetiki vlagala, kako bo zmanjšala izpuste toplogrednih plinov, kakšen varčevalni načrt bomo sprejeli in kakšne posledice sprejeli, verjetno bistveno višje cene. Kje so te odločitve, kdaj nam bodo znane, da vem ali moram streho hiše pokriti s sončnimi celicami ali ne.

Zanimivo razmišlja dr. Rudi Rizman (SP Dela 6.11.2021) o odnosih med kapitalom in delničarji. Pravi, da če tudi bi managerji 90 korporacij, ki najbolj onesnažujejo okolje, hoteli sprejeti ukrepe razogljičenja, bi jim delničarji, ki jim gre le za dobiček, to preprečili. Kot delničarka tovarne v kateri sem pustila 18 let svoje mladosti, se z Rudijem nikakor ne morem strinjati. V prvi prioriteti ostaja varen in ustrezen razvoj te tovarne, da njene dividende lastniki delnic lahko smatramo za varno rezervo v primeru poslabšanja osebnih življenjskih razmer in da se izognemo borznim špekulacijam v katerih smo pred leti v Sloveniji izgubili kar lepe naložbene vsote ne da bi kdorkoli zato odgovarjal. Pa tudi po doktrini ekonomske stroke ne bi mogli govoriti o edinem interesu delničarjev po dobičku. Najprej bi se morali dogovoriti o dodani ustvarjeni vrednosti in o njeni enakopravni razdelitvi med kapitalom in delom. Dvomim tudi, da je večina delničarjev požrešnih lumpov brez etike in družbene odgovornosti.

Še veliko je stvari v podnebni politiki, ki zahtevajo temeljit premislek v vsakem gospodinjstvu in v vsaki delovni sredini. Na novo se oblikujejo temelji našega načina dela in življenja, biti mora zraven, sicer nas ne čaka nič dobrega.

Je kdo že oblikoval družinski pristop k reševanju teh zadev?

Fenomen Zadružni dom, 4. december 2021

V današnjem času, ko se o našem delu v mladosti piše in misli le najslabše, je prava osvežitev nastajajoča Analiza udarniške gradnje zadružnih domov, ki smo jih v Sloveniji uspeli zgraditi kar 523. Analizo pripravlja interdisciplinarna skupina strokovnjakov, pomagala pa naj bi odgovoriti na vprašanje Beneškega arhitekturnega bienala »Kako bomo živeli skupaj?«

Kdo bi si mislil, da je po osmih desetletji gradnje zadružnih domov v Sloveniji postala vrednota oziroma prepoznana kot »tisti del vasi ali mesta, kjer svoj prostor najdejo pristni človeški pojavi, ki omogočajo skupnost: druženje, prenos znanja in spominov« (N. Zupanc;SP Delo13. 11. 2021).

Imela sem to srečo, da sem lahko sodelovala v udarniškem delu gradnje, pri upravljanju z domovi in pri uporabi prostorov zato naj bo dovoljeno, da se veselim ugotovitev omenjen Analize in z nekaj stavki obnovim spomine na zanimivosti v zgodovini zadružnega doma v Trebnjem in na Barju.

Ko je nastajal zadružni dom v Trebnjem sem bila dijakinja nižje gimnazije in dom se je gradil na gimnazijskem dvorišču. Ogromno stavbo, podobna farovžu in sodniji, so gradili gradbeni obrtniki, ki so ob nam primernih delih zaprosili mladinsko in pionirsko organizacijo za pomoč. Na delo smo odhajali s ponosom, nosili zastavo in si prizadevali pridobiti ustrezna priznanja za dobro opravljeno udarniško delo. Dom je bil komaj pod streho pa smo že v prvem nadstropju imeli telovadbo, popoldne ali zvečer pa vaje atletike, ki jih je organizirano športno društvo. Prvič sem videla telovadna orodja gred, kroge, konja,… in počutila sem se privilegirano ker vse to lahko tudi uporabljam brezplačno.

Zadružni dom na Barju sem spoznala kot študentka Univerze v Ljubljani. Bil je ogromen, poleg trgovine, gostilne in stanovanj je bila v njem velika gledališka dvorana z odrom in garderobami ter dodatnim prostorom v katerem bi lahko bila kakšna druga kulturna dejavnost. Poslovni del je urejala Kmetijska zadruga Barje, dvorano z vsemi pritiklinami pa je bila v upravljanju Kulturno umetniškega društva Barje. Moja mama je bila med pobudniki ustanovitve Kulturno umetniškega društva, njegova brezplačna režiserka in organizatorica prireditev. Vključevala me je v delo društva, v iskanje sredstev za dokončanje gradnje gledaliških prostorov in za vse drugo kar se je praviloma takrat opravljalo s prostovoljnim delom kot na primer sodelovanje z Zvezo kulturnih organizacij, gostovanji po sosednih odrih, oskrbo z rekviziti in podobno. Imeli smo vsaj eno gledališko predstavo na leto, številne proslave v čast našim literatom in ob prazničnih dnevih, veliko gostovanj, veliko plesa in zabave. Dvorana se je vsako leto polepšala in ob vseh prireditvah so jo polnili Barjani, res pravi prostor za druženje in skupno ustvarjanje na Barju. Po dokumentih iz arhiva sem napisala knjigo Barjanski tulipani in v njej konkretno navedla, kako je druženje, prenos znanja in spominov potekal v praksi.

Zadružni dom na Barju je opravljal svojo funkcijo kar 42 let. Ostal je v najlepšem spominu krajanom. Ko bi ga morali sanirati, so ga podrli, na njegovem mestu pa so zrasla najemna stanovanja. Barjani ga pogrešajo in vztrajno prosijo MOL, da jim zagotovi nov Društveni dom, od 2007 leta dalje je v proračunu občine v ta namen predviden kakšen izdatek, Društveni dom pa ostaja žal le lepa želja.

Ta veseli dan kulture!, 3. december 2021

Resnično si želim , da bi bila ta trenutek v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici ali Galeriji Naive v Trebnjem ali vsaj med novomeškimi kulturniki, na Ta veseli dan kulture, toda tu je korona, starost, vožnja ponoči – žal so to prevelike težave zaradi katerih moram na ZUM – v redu, vendar to ni isto, ni prijateljev, ni debat,… samo moja dnevna soba. Poslušam koncert slovenske filharmonije na SLO2, prebirala sem Povest o latinščini, nekaj novega sem slišala o baroku pri nas, pa o Gorjancih med antiko in Rimljani in dneva je bilo konec saj je pozimi sama noč.

Očitam si, da zanemarjam kulturna doživetja, ki so me desetletja bodrila pri delu, kjer sem pridobila mnoge prijateljice in prijatelje, se učila lepega vedenja in razpravljala tako o vzgoji, gospodarjenju kot o dobrih in slabih dejanjih v naši domovini. Obujam spomine na posamezne dogodke na primer na letošnjo 50 letnico Kulturno umetniškega društva Krka, ki sem mu posvečala pozornost kar precej let. Ugibam kako bo obnovljena zgradba sredi Novega mesta, ki smo jo pod mojim vodstvom zgradili za potrebe SDK po načrtih arh. Blažona kot moderen objekt za ustrezno urejeno okolje. Spet sem v mislih na Barje, kjer smo kulturni prostovoljci upravljali pretežni del zadružnega doma in poskrbeli za primerno ohranjanje spomina na naše literarne velikane, žrtve vojne in praznične dneve naše domovine. Še več, spet oživijo v mojih mislih šolski dijaški časi, ko nas je Božo Kovač navdušil za Hasanaginico, učenje tamburice, brskanja po dobrih knjigah v skromni trebanjski knjižnici in mnogo drugim kar sem deloma popisala v knjižici Potomci Jurčičevih junakov. Bojka v Krki je bila naša »dobaviteljica« vstopnic za najelitnejše kulturne prireditve v Cankarju, Lisinskem in drugod – Bernstein, Pavarotti, opere v Veronski areni, še in še bi lahko naštevala kako neizmerno nas je razvajala in skrbela za razvoj našega kulturnega življenja. Veliko je k našemu kulturnemu napredku pripomogla pokojna Staša Vovk, da smo spoznavali vrhunske dosežke novomeških plesalcev, glasbenikov, likovnih umetnikov, poetov, … naj končam, lepo je tudi obstali pred skulpturami naših domačih umetnikov v kamnu, ki vztrajajo tudi ob koroni.

To, kar ponazarja Ta veseli dan kulture, je v mojem razmišljanju zapustilo najlepše kar sem doživela. Je moj način življenja in mi je pomagalo spoznavati najveličastnejše stvaritve človeštva od Kitajskega zidu, Ermitaža, piramid v Egiptu in Mehiki, Vatikanskih zakladov, center Pompidou pa vse do Jeruzalema, Samarkanta, Peruja, indijske Agre in Sydneyjske opere. Skrbno negujem spomin na ta kulturno bogata potovanja, ki so mi pomagala k ustreznejši presoji ravnanja posameznikov kot tudi narodov.

Mladi in nekoliko manj mladi, pojdite v kulturne hrame, berite knjige, spoznavajte ljudi po vsem svetu in postali boste neizmerno bogati!

Boste dodali svoje poglede na Ta veseli dan kulture in njegova sporočila?

Moja svetnika v Občinskem svetu Novo mesto, 2. december 2021

V naši domovini je gospodarjenje s proračuni občin in države izključno v pristojnosti političnih strank, ki nam ob volitvah ponudijo v izvolitev liste svojih svetnikov v občinskih svetih in poslancev v Državnem zboru. Skoraj vse stranke so sicer zainteresirane za volilne glasove upokojenih toda pri množici drugih problemov se želje in nuje upokojencev praviloma potiskajo v ozadje, celo pri poslancih DeSUS. Svetla izjema v tem sistemu je prav gotovo svetniška skupina DeSUS občinskega sveta Mesten občine Novo mesto, ki nas kar naprej preseneča s predlogi za izboljšanje lokalnih razmer za starejše in z dosežki svojega dela. Iz tega razloga pač smatram, da je ta svetniška skupina moja, saj, ne da bi škodila drugim, uspešno in vztrajno bogati življenje upokojenim.

Ana Bilbija in Adolf Zupan sta močni osebnosti, ki sta ves čas svojega aktivnega udejstvovanja reševala kar najzahtevnejše probleme Dolenjske in Bele krajine. V pokoj sta odšla kot dobra poznavalca proračunskega sistema in vztrajno ter gospodarno nadaljujeta svoje delo kot svetnika DeSUS-a Novo mesto. Njuna veličina se kaže v prizadevanjih za izboljšanje materialnih razmer vseh generacij in v okviru teh za spoštljiv odnos do potreb starejših, kajti samo na ta način rešujemo pravično potrebe večine ne da bi se popredalčkali na leve ali desne kamor nas porivajo obstoječe politične stranke. S številnimi predlogi Občinskemu svetu dokazujeta naklonjenost starejše generacije do enotnosti naroda v dobrem in slabem. V obširnem predvolilnem poročilu, namenjenem javnosti sta svoje delo, prizadevanja in uspehe oziroma neuspehe konkretizira tako, da lahko o njih sodi vsak tako po kakovosti njunega osebnega prizadevanja kot tudi o kakovosti delovanja uzakonjenega sistema. Ugotavljata, da bi bilo marsikaj bolje ali hitreje narejeno, če bi upokojeni imeli več svetnikov v občinskih svetih, posledično pa tudi večji vpliv na kakovost delo strank v državi.

Moja svetnika seveda zelo dobro poznata tudi zadeve, za katere bi bilo potrebno enotno delovanje upokojencev v državi. Za nas upokojene je grozljivo poslušati in gledati peripetije med organi upokojenih, med upokojenci in njihovimi današnjimi parlamentarci, o nekem prevzemanju članstva, o nesprejemljivih predsednicah in predsednikih, tako v Združenju društev upokojencev kot v naši politični stranki DeSUS. Njuni predlogi tem organom si zaslužijo vso podporo, morali pa bi jo javno izraziti vsaj vsa društva kar je na primer že storila predsednica Društva upokojencev Novo mesto Rožca Šonc. Žalostno je, da po nenehnem govorjenju ne odpravimo revščine, ne rešimo problematike dolgotrajne oskrbe, še vedno povečujemo prekarno delo mladih, ne uredimo gospodarjenja z odpadki in še in še. Opravičila nimamo in krivi smo delno tudi upokojeni sami. Premalo nas gre na volitve, ne vem zakaj smo ob tako grobih napakah aktualne oblasti kar tiho, nepošteno je od nas, da boj za poštene odnose prepuščamo novinarjem, svetnikom in parlamentarcem, če vidimo, da njihovo delo ne rojeva boljših razmer.

Med vrsticami poročila mojih svetnikov je mnogo resnic in veliko želja, da bi tudi upokojeni opravljali svoje dolžnosti volivcev bolj odgovorno in vsebinsko bogato.

Kaj menite pa vi o delu svetnikov in parlamentarcev?

Bi bližnji sosed varoval …, 30. novembra 2021

V preteklosti se je izkazalo, da si naši sosedi več ali manj prizadevajo urediti in vzdrževati okolico svojih domačij z vključno tistim delom javnih površin, ki gravitirajo na privatno lastnino. Iz tega razloga opazujemo dosežke drug drugega, si medsebojno pomagamo, prijateljsko svetujemo in rešujemo probleme.

Na našem vrtu imamo večkrat soseske seanse, modrujemo o sadju, prevelikem gozdnem drevju, košnji, pa tudi o tem, kako bi polepšali naše skupne površine. Jožko iz Westrove, soseda Jože in Franci skupaj z menoj ugotovimo kaj bi bilo dobro še postoriti in se tudi dogovorimo, kako bomo to izvedli. V tej gruči starostnikov je Franci pravi mladenič pri petdesetih, poln dobrih zamisli ob vsakem problemu, fizično močan in sposoben lotiti se katerega koli dela z velikim veseljem, hudomušnostjo do nas treh, ki ga lahko samo hvalimo, ne moremo pa več po njegovih stopinjah. Na našem vrtu smo pred nedavnim posadili novo marelico potem ko je prav Franci odstranil starejšo.

Ni minil dan, da ne bi vsi štirje malo poklepetali s Francijem o tem, česa se bo lotil danes. V zagati ni bil nikoli; moram pospraviti drva od letošnjih posegov, čaka me oreh, ki se je posušil, rad bi postavil čolnarski privez na Težki vodi, tu pod hišo bi rad naredil razgledni stolp, in še in še. Prikimavamo, hvalimo zamisli, včasih pripravim kakšno pijačo ali prigrizek, ko konča si seveda ogledamo z občudovanjem tako razumne rešitve kot fizičnega vloženega truda.

V petek dopoldne je »pela« sekira Francija tako kot vsak dan, pozdravljali smo se in nato odšli vsak po svojih poslih. Okoli tretje ure popoldan je s sirenami pripeljal rešilec iz urgence pred njegov dom, zagledam njegovo Lili vso v joku, vprašam sosede kaj je narobe? Lili je skupaj z zdravnikom le še ugotovila, da je Franci odšel v večnost. Kako nas je to neizpodbitno dejstvo prizadelo ni možno izraziti z besedami. Družina se je v celi zbrala okoli Lili, mi sosedi smo samo nemo sledili njeni žalosti in se seveda dostojno poslovili od Francija.

Kdo je bil Franci? Srečali smo se prvič na maturantskem plesu mojega danes petdeset letnega sina. Kar nekaj časa je minilo, da sta se z Lili spoprijateljila, postal je meščan naše ulice. Prvo občudovanje nas sosedov je bila dograditev hiše Lili. Čisto sam je več mesecev dozidaval garažo z novim vhodom in kar dvema etažama. Samo pri strehi je ta občudovanja vreden graditelj dobil nekaj dnevno pomoč. Če tega ne bi videla, bi zelo težko verjela, da je možno. Prijaznega soseda sem po končani gradnji srečevala na zgodnjih jutranjih sprehodih ob vsakem vremenu, včasih tudi na poti v tovarno. Če je bilo okoli naše hiše potrebno opraviti kaj, kar sama nisem zmogla, sem v veliki zagati zaprosila Francija in vedno mi je postoril zaprošeno. V dolini je podrl posušene orehe, pripravila sem mu prigrizke in pijačo in takrat se nekoliko razgovoril o rojstnem kraju blizu Kamnika, znanja, ki mu ga je zapustil oče, željah o ureditvi sedanjega doma in podobno. Nisem spraševala, le poslušala, kar je sam povedal. Pozneje sem mu takrat, ko sem opazila, da spet dela nekaj težkega, pripravila na primer mlince in mu ponudila kozarec vina. Najin kar lep zadnji projekt je bil kulturni; postavila sva klopco k kateri sva nameravala namestiti še »Knjižnico pod rožami« kar vse naj bi obogatilo kulturo uličnih prebivalcev. Zamisel bomo razvijali, morda z otroškim ustvarjanjem ali kakorkoli tudi v spomin na ustvarjalca Francija.

Lili je v slovo svojemu Franciju napisala izjemen nekrolog in mi dovolila, da vam ga predstavim:

*Dragi moji,

zbrali smo se, da se poslovimo od našega Francija. Ne morem, da ne bi spregovorila o tako čudovitem človeku. Kako srečni smo, da so nas greli žarki njegove dobrote.

V svoji preprostosti je bil veličasten. Vsi smo ga oboževali, občudovali njegovo delavnost, saj je bil mojster za vse. Njegovo prijaznost, saj ne poznam človeka, ki bi lahko karkoli slabega povedal o njem. Občudovali smo njegovo iskrivost in navdušenje za igro. Rad je imel vse otroke, oni pa njega še bolj, tako tisti, iz njegove rodne vasi Križ pri Komendi, ki jih je leta vodil kot prostovoljni vodič na Debeli rtič. Kot tudi svoje otroke, še posebej pa vnukinje in vnuke. Oni pa so ga oboževali. Bil je dober sin in starejši brat dvema sestrama.

Bil je neverjeten, pravi leksikon. Zapisal je ugankarski slovar z več tisoč gesli! Bil je sestavljavec kvizov in jih tudi organiziral. In tudi na njih sodeloval, saj se spomnite Kolesa sreče? Zapisal je vse, bil je neverjetno organiziran in sistematičen. Ko listam po njegovih zapiskih, se čudim, kdaj je vse to napisal: naslove na stotine prebranih knjig, zapisal je besedila več kot 300 glasbenih komadov, zapisal seznam z vsebino na stotine gledanih filmov. Da ne omenjamo kasete s posneto glasbo in cd-ji s posnetimi domačimi videi… neverjetno. Genij, izven serijski, s filmskim spominom. Vsi mi pa smo se sončili v njegovi veličini.

Zame je bil idol, vzor, prijatelj, sopotnik in moj srček. Za otroke velikodušen, igriv, zabaven in velik animator in tudi motivator. Vnuki so plezali po njemu. Spoštovali so ga vsi, ki jih poznam. Še nikoli nisem doživela, da bi sodelavci v podjetju tako hvalili svojega sodelavca! Ker je bil pošten, dosleden in vsem vzor.

Bil je zaljubljen v hribe, močan kot alpinist, pa velik romantik in nežna dušica. Koliko koncev tedna smo kot družina preživeli na Veliki Planini! Na pohodih, smučanju, zvečer pa se v Titanovi koči ob svečah zabavali ob improviziranih igricah. Zadnjih 20 let je bil več kot 7000 x na Marofu in še dlje, vsako najbolj zgodnje jutro, brez izjeme. Kar je na tisoče prehojenih kilometrov. Naslednje leto je imel v planu peljati družino na Triglav. Bil je nesebičen, plemenit, vedno pripravljen pomagati. Še septembra je 113 - ič daroval kri! Nikoli ni hrepenel, da bi šel v penzijo, a tako je naneslo, da je bil letos na čakanju, dve leti pred upokojitvijo. Pa je bil vesel, da je lahko ostal doma, žagal drevje, cepil drva, grabil listje, naredil poti okoli vrta, da je kot v pravljici! Bil je močan kot Peter Klepec. A ga je izdalo preveliko srce. Dobesedno in metaforično.

Z njim smo bili presrečni. Dal nam je toliko dobrega in lepega, brezpogojne ljubezni, pozornosti, kot si nismo nikoli upali sanjati. Vedno se ga bomo z veseljem v srcu spominjali in se zahvaljevali stvarstvu, da je na nas sijalo sonce njegove ljubezni. Našla sem zadnje besedilo pesmi, ki jo je prevedel in zapisal, gre pa takole:

V TVOJIH OČEH VIDIM POMLAD,
V TVOJIH POLJUBIH ČUTIM PRVO LJUBEZEN
V MENI JE VSE NOVO, ZDAJ KO SI TU
IN PO TEBI NE BOM NIKOLI VEČ LJUBIL.

NIKOLI MI NE RECI, NIKOLI MI NE RECI ADIJO,
ČE ME IMAŠ RADA, TEGA NE RECI NIKOLI.
O, DRAGA MOJA, NIKOLI MI NE RECI,
NIKOLI MI NE RECI ADIJO,
ČE ME IMAŠ RADA, TEGA NE RECI NIKOLI – NIKOLI ADIJO!

…pesem zveni, kot bi se včeraj zaljubila. Adijo moj srček. Verjamem, da se srečava drugje.
*Prof. Lili Žnidaršič

Značilnosti vodenja, 11. november 2021

Kakšno bo vodenje po končani pandemiji se sprašujejo na Fakulteti za organizacijske študije v Novem mestu, ki bodo 17. novembra letos organizirali posvet preko spleta. Povabili so me k sodelovanju in posredovala sem jim naslednje mnenje.
Ugotavljam, da Covid sam po sebi ni narekoval spremembo vodenja. V gospodarskih družbah so posvetili več pozornosti dobavnim verigam in obrambnim mehanizmom pred boleznijo, v lokalnih skupnostih in v državi pa se do sedaj niso prav dobro znašli, ker so se pri odločanju premalo ozirali na ugotovitve analitikov, iskali pa tudi niso novih pristopov k vodenju. Značilnost sedanjega obdobja vodenja je predvsem vse splošna menjava direktorjev družb kar bo v prihodnje prej odvračalo kot vabilo kakovostne kadre v vodenje.
Poudarila pa bi, da spremembo vodenja sama pandemija niti ni zahtevala saj je dobro sčasoma preveriti obrambne mehanizme tržnih in lokalnih skupnosti. Pandemija Covid je sestavni del upora narave proti človeštvu, ki z njo ne gospodari razumno in etično. V tem boju z naravo pa se bodo morale bistveno spremeniti značilnosti vodenja. Brez premoga, nafte in plastike se bo moralo ukiniti ne sluteno število delavnih mest pri 90 največjih onesnaževalcih okolja (R. Rizman, DP Dela 6.11.21). Kar je na svetu skladno z naravo se bo moralo razvijati hitreje kot do sedaj, odpirati nova delovna mesta in zaposlovati vse večje število prebivalcev na zemlji. Razvoj malega podjetništva bo neverjeten, sedanji management se bo moral specializirati in na novo oblikovati dobavne verige materialov in predvsem storitev. Družine bodo morale razviti nove oblike gospodarjenja z družinskim premoženjem, več vlagati v vseživljenjsko učenje in najti v sebi dovolj moči za nastopanje na trgu. Potrošniške navade se bodo zaradi ohranjanje narave postopoma spreminjale. Potrošniki ne bodo kupovali kar se jim ponuja pač pa samo tisto kar kot podjetniki potrebujejo in kar je potrebno za njihov obstoj. Svoj delež k spremembi značilnosti vodenja pa bodo doprinesli tudi roboti oziroma avtomatizacija. Nastajali bodo interdisciplinarni samostojni poklici, ki bodo svoje usluge vgrajevali v dobavne verige ne da bi zato potrebovali usluge vodenja. Zgleda, da bodo nove organizacijske enote imele značaj danes poznanega zadružništva oziroma prostovoljnega zavezništva.
Digitalizacija je že prioriteta v EU, razširila se bo na vsa področja in bistveno spremenila upravljanje s skupnimi zadevami, ki jih bodo vsebovali proračunski memorandumi. Javni zavodi in proračunska podjetja bodo morala rasti oziroma se razvijati v skladu z naraščanjem prebivalstva in delovati kot gospodarski subjekti ne glede na vir financiranja njihovih storitev. Skupnih zadev bo vedno več, nastajala bo občutljivost za davčno najprimernejše okolje in se bo zato krepil nadzor. Vodenje v tem družbenem segmentu bo zato dobil značilnosti iskalca ravnovesja med možnostmi in potrebami javnih storitev.
Kar je danes možno razbrati iz javno objavljenih analiz in kar nakazujejo aktivnosti za varovanje narave, se lahko reče, da bo pri vodjih najbolj iskana značilnost zaupanje v lastno sposobnost in pogum za samostojen vstop na trge. Razlikujejo se te značilnosti od sedanjih vsaj po (1) sedanjem zaupanju v službo in delodajalca, (2) po sklicevanju na nezadosten vir financiranja in (3) po sindikalnem prizadevanju po višjih plačah
Morda bi bilo dobro spoznati mnenje Edgarja in Petra Schein, ki nove značilnosti vodenja iščeta v ponižnosti (Ponižno vodenje) ali pa ugotovitve mag. Darinke Miklavčič, ki v svoji knjigi Umetnost vodenja ugotavlja, da je vodenje umetnost.

Kaj pa ugotavljate vi?

Turobna pozna jesen je lahko tudi čas za premislek, 10. november 2021

Letos gre pa res vse drugače kot bi rekli za pretekla leta tako v mojem okolju kot v mojih doživetjih. Velika pričakovanja, da se korona umika, so se razpršila, nas od druženja spet potisnilo za računalnik in med telefone. V virtualnem svetu mi je vedno težje biti. Čudni protesti tistih, ki se ne želijo cepiti in solzivec nad prestolnico še nisem doživela in sem zato ne malo prestrašena. V dnevnem časopisju se nadaljujejo alarmantne novice o »obglavljenje« podjetji ne da bi kdo s prtom mignil kaj šele ukrepal v skladu s svojimi pooblastili. Na milijone ljudi po svetu zahteva, da tistih »90 korporacij, ki od začetka industrijske revolucije ustvarjajo za dve tretjini misij«* čim preje razdeli svoje bogastvo lačnim in revnim. Nihče jih ne sliši čeprav najvišje svetovne avtoritete kar naprej zasedajo in kot pravi Greta ponavljajo bla,… narava kot da Greti pritrjuje, se upira, včasih besni, letos nam je vzela olive, kar je seveda malenkost v problematiki krajev, ki tonejo zaradi taljenja ledenikov ali v problematiki rastlin in živali, ki jih je vsak dan manj. Ni druge rešitve, dragi potrošniki jaz, ti, …vsi kot da prenehamo kupovati stvari, ki nam niso potrebne za umirjeno, idilično in prijazno življenje brez plastike, bencina, premoga, … Greta ne nagovarja niti ne zmerja omenjenih 90+, nam, potrošnikom nenehno dopoveduje, da naj že enkrat besede spremenimo v dejanja, nehamo kupovati kar nam je ponujeno in začnemo prazniti trgovske in druge police samo za stvari, ki jih naše novo življenje potrebuje in kar ne moremo pridelati/narediti sami. Še pogledali ne bomo vabljive embalaže v kar je običajno zapakirano kaj nepomembnega.

Zdajle sem vas pa spravila v smeh, kaj ne? Kako pa naj jutri zjutraj pridem v službo, še prej v vrtec in v prostore kjer dela žena? Prav imate – za vas je avto prioriteta, ki jo morate ohraniti, zato pa boste naravi pomagali tako, da vas bodo energetsko oskrbovale sončne celice (kratkoročni cilj), da boste varčevali za električni avto in izolirali hišo (srednjeročni cilj) ter odpravljali potratne navade svoje družine (dolgoročni cilj). Bi si upali kot dober gospodar, načrtovati pot vašega prispevka k predlaganim ali morda še boljšim ciljem. Družina je tudi gospodarska družba, poskrbeti je potrebno za gospodarsko rast zato dober gospodar svojega imetja ne prodaja temveč samo kupuje, ga primerno vzdržuje in skrbi da ga družina razumno uporablja, tudi za poslovne prostore in delavnice, kamor danes morda zahajate v službo. Delo na domu je danes realnost, ki jo je treba sprejeti. Pogovori o prihodnosti so spodbude k samostojnosti, strokovnosti in inovativnosti družinskih članov ki kaj kmalu spoznajo, da hoditi v službo ni edini cilj, da je v njem veliko rizikov v primerjavi z plačo, ki jo priznava korporacija. Sklepanje zavezništev in krepitev sodelovanje zlasti s podjetniki trženja je seveda med najpomembnejša prioriteta, ki pa ne sme voditi v boj za vsako ceno.

Upravičeno se najbrž sprašujete, do kje sem sama prišla s svojimi nazori. Približno na tretjino in nenehno si prizadevam, da bi bila boljša. Avto ima eko oznako čeprav je bencinar, hišo sem oblekla, peč izboljšala, imam vrt, pripravljam sončne celice, kupujem le najnujnejše in ne berem propagandnega materiala. Še bi lahko naštevala ampak kakor sem rekla, prizadevam si!

*Rudi Rizman, SP Dela 6.11. 21

Zaupajte nam, kako pa vi razumete Greto, se vam zdi, da govori vam?

Nas res slišite?, 1. november 2021

Vem, da sem verjetno zadnja na tem svetu, ki bi me morale skrbeti posledice odstopa najodgovornejših oseb v naši državi, našem gospodarstvu, v podjetjih, v zavodih in drugod. Ne mine dan, da ne bi slišali ali brali kako je ta in ta odvetnik ali na novo imenovani direktor ali nadzorni svet dosegel odstop celotne uprave, glavnega urednika, generalnega direktorja ali koga drugega, ki ob nenačrtovanem odhodu prav gotovo zapusti za seboj dolgoletno, škodljivo praznino. Da pa kljub nepoklicanosti tole pišem je več razlogov, med njimi najpomembnejši posledice, ki jih odstop vodstva povzroči v nadaljnjem poslovanju. Vsaka družbeno odgovorna delavna sredina ima neko poslanstvo, ki ga uresničujejo vizionarji z jasno definiranimi cilji, ki jim sledi izvedbena organiziranost za uresničevanje sedanjih predvsem pa prihodnih programov in projektov. Vsaka družbeno odgovorna delavna sredina ima za vodenje procesa proizvodnje izdelkov ali opravljanje storitev, skrbno izbrane strokovnjake, ki se prebijajo skozi tehnične, tržne, finančne in kadrovske informacije, jih elaborirajo in pripravijo kot osnovo za odločitve. Dolgotrajni in zahtevni načrti preverjanja zadev, ki so osnova za večletne naložbe in sprejemanje dolgoročnih fiksni obveznosti kot strateški člen v dobavni verigi so edini dokaz, da delovna sredina dejansko sprejema odgovornost za uresničevanje svojega poslanstva in zato zahtevajo tudi dolgoročno vodstvo na ključnih pozicijah gospodarjenja. Menjava generacij na vodstvenih mestih je zato povezna vedno s skrbno izbranim kandidatom iz »bazena kadrov«, ki ga družbeno odgovorna delovna sredina oblikuje, izobražuje in vgrajuje v delovni proces odgovorno in previdno kot vgrajuje finančna ali tehnična sredstva. Če delovna sredina tega naravnega in strokovnega procesa ne spoštuje svojega poslanstva ne more odgovorno opravljati. Dolgotrajna oskrba delovne sredine z ustrezno usposobljenimi izvrševalci vodstvenih in vodilnih del in nalog je osnova za enakomeren razvoj potrebnih funkcij, ki se medsebojno dopolnjujejo in predpogoj za uveljavljanje njihove odgovornosti. V poslovanju je najpomembnejši človek ( Ed in Peter Schein), njegovo hotenje ali ne hotenje lahko bogati ali uniči sistem.

Nenadne kadrovske zamenjave v državnih ustanovah, podjetjih in drugih delovnih sredinah, ki smo jim priča zadnje leto, vzbujajo zaskrbljenost iz neštetih gospodarskih pa tudi socialnih in psiholoških razlogov. Če se je na primer policijski sistem Slovenije ustalil in primerno razvijal v skladu s stroko in napredkom celotne države, ne prepoznam razlogov za zamenjavo vodstvenih ljudi v njem. Lahko da sem nezadostno informirana, da ne poznam njihove organizacijske kulture niti kazalcev uspešnosti ali neuspešnosti te sredine. Pričakovala bi, da bo Policija objavila raziskave in ugotovitve, ki so bile osnova za nenadni in hipni, skoraj sovražni poseg v vodstvene strukture, pa kakšne učinke za blagostanje ljudi se od teh novih vodilnih ljudi pričakuje in v kakšnem času. Trenutno so posledice slabe za blagostanje ljudi sodeč po poročilih in ocenah javnega značaja. Novim vodstvenim ljudem v policiji je torej naložena prevelika odgovornost saj v tej fazi verjetno še niso dovolj usposobljeni, da bi uresničevali višjo kakovost kot je bila dosežena pred njihovim imenovanjem. Vzemimo za primer še RTV Slovenija kjer so odstopili uredniki informativnega programa. Do sedaj nisem zaznala nakazanih sprememb za izboljšanje kakovosti vsebine in racionalnosti dela v RTVS niti novosti, ki jih obstoječi uredniki ne znajo ali nočejo ponuditi gledalcem, niti vizije, ki naj bi ji novi uredniki sledili, skratka, meni kot gledalcu je pomembna vsebina, podana čim realnejše ali vsaj po mednarodnih standardih in primernih cenah. Pred razrešitvijo obstoječih in imenovanjem novih urednikov predvsem pa direktorjev RTVS mora biti pisno podana strokovno utemeljena pot, po kateri bo RTVS hodila v prihodnost primernejšo za gledalce.

Prav zgrozila pa sem se ob vesti, da je na zahtevo Nadzornega sveta odstopilo vodstvo Luke Koper in da bo nadzorni svet iskal novo vodstvo pri kadrovskih ponudnikih. Upam si trditi, da tisti, ki so odstop vodstva zahtevali ne da bi imeli še pred odstopom za njih boljše nadomestilo, ne vedo ničesar o poslovanju in delovanju podjetja in so na funkcijah, ki jih opravljajo, škodljivi za Slovenijo. Podjetje, ki upravlja z ogromnim obsegom materialnih obveznosti doma in v tujini je neodgovorno pustiti v negotovosti nekaj minut, nekaj ur pa ga že potone v drugorazredno konkurenco. Je to dobro za našo domovino za njene ljudi, za blagostanje naroda?

Naj to žalostno pisanje zaključim še z bistvenim vprašanjem zakaj vsi poklicani in ne poklicani državljani in državljanke molčimo? En sam človek si je upal ustvariti vzdušje v Luki Koper v katerem vodstvo ni imelo druge izbire kot da odstopi, vsi državljani in državljanke Slovenije pa nismo sposobni zaščititi delovnih sredin, ki so najustvarjalnejše in to kljub temu, da imamo vse regulatorje, inšpekcije in druge institute nadzora, da imamo resorske ministre, organizirano civilno družbo kot na primer Združenje nadzornikov Slovenije ali Združenje Manager ali Gospodarsko zbornico in končno zakaj molčijo Sindikati zaposlenih tako na Policiji, RTVS, v Luki Koper, povsod kjer se očitno dela škoda?

Kako delati v prihodnje, da se bo moč ustvarjenja krepila pa povejte vi, bralke in bralci!

Premalo stanovalcev v velikih hišah, 13. oktober 2021

Ursula, naša mama v EU je razglasila »Novi evropski Bauhaus: estetsko, trajnostno, skupaj« katerega cilj je oblikovati nove načine življenja na stičišču okoljskih, gospodarskih in umetniških projektov. Imenovani so strokovni organi, ki bodo proučili naše stanovanjske razmere in pripravili izhodišča za racionalnejše razpolaganje z nepremičninami, posebno s stanovanjskimi površinami. Izjemno pomemben del tega gibanja smo starejši, ki smo lastniki večine stanovanjskih površin oziroma hiš in se mučimo z njihovim vzdrževanjem, plačujemo visoke stroške bivanja v skoraj 100 m2 površine na posameznika. Dodatno nas mučijo še slabe arhitekturne rešitve v starih hišah s stopnišči, brez klančin, držal, širokih vrat, sodobne kopalnice in podobnega. Ustanavljale naj bi se po občinah in regijah medgeneracijske stanovanjske zadruge, ki naj bi razvijale dialog med generacijami, ponudile dostopna in kakovostna stanovanja tako starejšim ko mlajšim.

Pred nami, starejšimi, je nov problem in sodelovati moramo pri njegovem reševanju, ker nam rešitev lahko olajša zadnja leta in ker mladi potrebujejo več prostora kot starejši. Sodelovanje v zadrugi bo zato koristno za vse. Ker pa gre za naše domove, zgrajene večinoma z velikimi napori, polne spominov na poroke, rojstva, šolanja in podobnih neizbrisnih doživetij, priznam, da mi ga bo zelo hudo prepustiti zadrugi, da ga modernizira in odda ljudem, ki o njem nič ne vedo. Kako naj se torej pripravim na tisti trenutek, ko bo pozvonil predstavnik zadruge in razgrnil pred menoj načrt kamor naj bi se preselila? Poskusimo konkretizirati postopke, ki se jim ne bomo mogli odreči.

Vsekakor hiša ni samo dom staršev, v njej so svoje otroštvo in rosno mladost preživljali tudi otroci in zato odločitev brez njih ne more biti. Zdi se mi prav, da se odločimo skupaj ali ponudbo zadruge sprejmemo ali pa zadeve z hišo urejamo kot smo navajeni. Pri tem se je treba zavedati, da bomo morali plačevati davek na nepremičnine, ko bo sprejet že dolgo napovedan zakon.

V primeru, da se odločimo skupaj s potomstvom, da v zadrugo vstopamo, moramo tudi skupno oblikovati optimalne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za predajo hiše v last zadrugi; lokacija novega bivališča, rok vselitve, njegova velikost, pritikline in oprema, njegova cena, prodajna cena hiše, ki jo zapuščam in druge možnosti oddaje hiše zadrugi kot na primer trajni najem s pravico do obnove in posodobitve brez menjave lastnika. Misliti moramo pri tem poslu tudi na to, kam bomo vložili morebitni presežek vrednosti hiše in novega bivališča, da se vrednost oplajala čeprav bodo finančni instrumenti neugodni. Pomisliti velja na nekdanje zlato družinsko pravilo da »dober gospodar ne prodaja nepremičnih ampak samo kupuje«.

Pred starejšimi lastniki hiš ali večjih stanovanj je torej mukotrpno in pomembno pogajanje na katerega se moramo dobro pripraviti, da ga bomo opravili v korist svoji družini. Srečevati se bomo morali s prebrisanimi managerji, ki bodo tudi v tem poslu iskali čim višje dobičke in prestižne nagrade. Razsodnost in velika mera zmernosti nam bosta pomagala, da ne bomo izgubili preveč oziroma, da bo sodelovanje v zadrugi spodbudno in koristno.

Ste pripravljeni sodelovati v tej »zgodbi« našega skupnega prizadevanja za olajšanje posledic pomanjkanja stanovanjskih površin?

Gospe, še pomnite?, 11. oktober 2021

Kar raznežila sem se ko sem prebrala v osrednjem časopisu Slovenije kratko novico, da bomo 10. oktobra spet počastili spomin na medvojno gibanje Slovenk za njihovo boljšo prihodnost. Na dan je privrelo polno spominov na naše odnose med vojno in po njej, na neštete intelektualke, pedagoginje, kmetice, delavke in druge Slovenke, ki so stale ob strani svojim moškim v vojni, po vojni pa, brez ustreznih strokovnih ustanov, obnavljale domove, gradile sistem socialnega varstva, tovarne in vse drugo kar so ljudje potrebovali, da so se preživljali, izobraževali, upravljali premoženje in zagotavljali svojim naslednikom primernejše izhodišče za uresničevanje njihovih ciljev.

Iz tiste peščice pogumnih žensk, ki se je leta 1943 znašla v Dobrniču, zahtevale enakopravnost obeh spolov in volilno pravico, sem spoznala skoraj vse preživele, se desetletja z njimi srečevala v Dobrniču in večkrat sodelovala v njihovih zahtevnih projektih s katerimi so spodbujale ženski prijazne dejavnosti in ženskam naklonjene smeri razvoja. Mare Rupena na primer, je v šestdesetih letih razvija v Sloveniji program FAO in s Kotar Dragom v Trebnjem vztrajno in trmasto skrbela za izboljšanje položaja kmečkih žena. Dragice Rome je enako vztrajno več desetletij, razvijala telefonijo in telekomunikacijsko dejavnost v celotnem območju Dolenjske in Bele krajine. Večina preživelih žensk udeleženk kongresa v Dobrniču, je prevzelo skrb za izboljšanje razmer žensk v Sloveniji in državi, njihovo delo se je vsakodnevno izkazovalo v vseh dejavnostih, od industrije, kulture, zdravstva, raziskav pa vse do bančništva in zunanjetrgovinskega poslovanja. Vida Tomšič je bila nekaj mandatov celo predsednica Slovenije. Mnogo vrat so odprle tudi nam, diplomantom slovenske univerze, da smo lahko opravljale delo primerno svojim sposobnostim.

Dobrnič, prijazna dolenjska vas in krajevna skupnost, ki vsako leto gosti slovenske ženske v spomin na kongres, je postal skozi desetletja neki tihi simbol sporazumevanja žensk v Sloveniji. V Dobrniču otroci pripravijo kulturni program saj na srečanje pripelje vsaj petdeset avtobusov obiskovalcev iz vseh koncev Slovenije pa tudi iz tujine. Aktualnost prireditve se ohranja z govorom katere od udeleženk, ki opravlja za ženske pomembno delo v državi, spomine pa se obuja s pesmijo po prireditvenem prostoru s čimer se ustvarja prijetno vzdušje med ljudmi. Nič izjemnega, nič vsiljenega, samo hvale vredno srečanje dobro mislečih ljudi, ko se po nekaj urah druženja odpeljejo s svojim avtobusom na skupno kosilo v eno od gostiln na poti domov.

Zgodovinski pomen dejanja žensk v letu 1943, delo in učinki žensk v vojni in po njej kot tudi današnje spominjanje »Dobrnič«, nas je in nas bo vedno opominjajo in opozarjalo, da je v usodnih trenutkih potrebno skupno razumevanje in delovanje tako v domovini kot v družini. Ohranjati je nujno v narodu dobre dosežke, jih dograjevati in kot vrednote posredovati mladim. Ko nastopi nevarnost zla in sovraštva se mora sprejeti upor in boj, da spet prevladuje dobro in koristno za večino. Doseženi mir omogoča skrb za blagostanje, osebni razvoj in načrtovanje prihodnosti.

Kaj menite, so tovarišice v preteklosti delovale bolj odgovorno kot delujemo danes gospe?

Sporočam ti, …., 10. oktober 2021

Večina ljudi je večnih popotnikov. Na pot nas napoti zanimiva knjiga, dogodek, umetnina, delo, karkoli iz našega življenja in ne glede na razmere v katerih živino. Potujemo včasih samo v mislih, spet drugič zaradi nakupovanja, najpogosteje zaradi zgodovinskih posebnosti in najpogosteje zaradi osebnega izobraževanje ter želje, da spoznavamo probleme drugih in se učimo objektivno presojati dejstva. Kot vsi mladi sem tudi sama najprej potovala v mislih potem ko sem prebrala kakšno zanimivo cerkveno knjigo ali Slovenskih večernic in se poistovetila z junaki v njej. Bagdad, Jeruzalem, Samarkand, Dunaj, Rim in številni podobni kraji so nas spremljali od otroštva pa vse do takrat, ko smo jih kot odrasli ljudje tudi dejansko obiskali. Imela sem to srečo, da sem lahko obiskala največje dragotine sveta in neizmerno uživala med njimi.

Popotovanje je način življenja, popotniki smo neke vrste vandrovci, ki živimo v času potovanja na poseben, potovanju prilagojen način življenja. Krajem v katere si namenjen, prilagodiš ne samo oblačila temveč tudi svoje obnašanje in komuniciranje. Komoditeta ostane doma, prehranjuješ se s popolnoma drugačnimi živili, hoje je največ in nog včasih ne čutiš več. Mimogrede se zgubiš v nepoznanem kraju in naučiti se moraš navad, ki prevladujejo. Tudi strah pred čemerkoli je treba premagati. Nagrada za prilagajanje je običajno obilna saj so neponovljivi trenutki ko se dviguješ po Kitajskem zidu, sprehajaš po Gizi, občuduješ zaklade Beletrine, se dvigneš na Eiffelov stolp ali spoznavaš bivališča južnoameriških Inkov. Za opis takih doživetij žal ne poznam besed, pojavi pa se ob tem neizmerna želja, da bi svoje občutke zaupal nekomu, ki bi tako užival kot jih uživaš sam. V prvi prodajalni kupiš razglednico, na njej izraziš trenutno razpoloženje in jo vržeš v prvi poštni nabiralnik. Razglednica je vsevedna, razbremeni te čustev ob novem spoznanju ker jih deliš s sebi podobno osebo, prejemniku pripoveduje, da se ti je izpolnila želja in da srečo ob tem želiš deliti z njim. Pove, kdaj in kje si bil v določenem času, na njej je lokalna znamka – dragocenost za zbiratelje, na njej je obeležje tega, kar te je naredilo srečnega.

Vsako potovanje je tudi spoznavanje lokalnega hotelirstva in gastronomije. Utrujena od celodnevne hoje komaj čakaš, da se očistiš in odpočiješ. Usluge hotelov so zato izjemno pomembne za vsakega popotnika, česar se tudi dobro zavedajo in so zato do gostov največkrat zelo pozorni. Posebno to velja za svetovne hotelske verige kot so Hilton, Sheraton, Shangri, Kempinski in podobni. Ena od njihovih promocijskih akcij je tudi pismo s hotelsko glavo s katerim gost lahko razpolaga. Za prejemnika je tako pismo enako pomembno kot razglednica saj mu pripoveduje da se gost nahaja v urejenem okolju, je živ, zdrav in sit.

Tako razglednico kot hotelsko pismo v informacijski družbi izpodriva pametni telefon in računalnik, ki je na razpolago v avli skoraj v vsakem hotelu. Saj gre, ni pa to isto, iz Kitajske sem sinu poslala celo računalniški virus. Prejemnika mojih razglednic in pisem sta bila moja mama in sin. Mama je z menoj uživala in gorje, če iz vsakega kraja ni prejela moje pošte. Ko je za vedno odšla sem z njeni zapuščini našla skrbno spravljene orumenele razglednice in pisma.

Moja vnuka mi iz svojih poti še pošiljata razglednice, kaj pa vaši dragi, se vas tudi spomnijo z razglednico?

Vabilo občine starejšim, 9. oktober 2021

Novomeški TIC, ki vsak teden pošlje obvestilo o lokalnih prireditvah, je napovedal, da bo Mestna občina Novo mesto prvič izvedla dan odprtih vrat za starejše. Zelo lepo, sem takoj pomislila in prav bi bilo, da se odzovem na izraženo pozornost Mestne občine, ki je k sodelovanju povabila tudi več društev, poznanih po vsestranski pomoči starejšim. V naslednjih dneh sem na jutranjih sprehodih razmišljala kaj vse bi bilo dobro tega dne dobro reči, da bi dnevi odprtih vrat za starejše obstajali in obstali. Naneslo je žal drugače in vrata so že zaprli predno sem utegnila opraviti neodložljivo.

Nekako se ne morem sprijazniti z nenehnim govorjenjem, da je starejšim potrebno pomagati, nuditi več kot družba zmore in brezpogojno zagotavljati izpolnjevanje njihovih želja. Civilna družba je v ta namen dobro organizirana in s pomočjo oblasti dosega lepe rezultate. V naši občini imamo živahno udejstvovanje starejših v kulturni dejavnosti, športu in rekreaciji, imamo urejene prevoze za starejše, imamo Dom starejših občanov in med drugim uspešno poteka projekt prostovoljcev Starejši za starejše. Prizadevna predsednica in organi Društva upokojencev imajo polno idej, ki jih uresničujejo in tako izboljšujejo naše razmere.

V nasprotju z učinki civilne družbe pa ne morem reči, da organi upravljanja s proračuni in vsemogočne politične stranke opravljajo svoje delovne dolžnosti do starejših v skladu z njihovimi potrebami in z udeležbo na dnevu odprtih vrat sem hotela opozoriti na par zadev, ki bi starejšim še kako polepšale čas odhajanja.

Na prvo mesto naj postavim odpravo revščine ne samo starejših temveč vseh v državi. Zgrozim se vedno, ko slišim, da toliko in toliko ljudi živi pod pragom revščine, da stradajo otroci. Mojo občino opozarjam in prosim naj proračun naravna tako, da v naši občini ne bo revnih. Nič hudega, če zato ostane kakšna stezica neasfaltirana ali kakšna posoda za odpadke premalo. Če bo vsaka občina poskrbela za svoje »revne« teh ne bo ne v občini in ne v državi in preskrbljeni starejši bomo pojedli svoj obrok brez priokusa, da se nam godi dobro medtem ko pri sosedu nimajo za kruh.

Pokojni prof. dr. Ivan Turk je v debati o pokojninah rad poudaril, da ima on urejen svoj materialni položaj, njegov sin pa je na začetku kariere in potrebuje vse, brez česar se ne da živeti. Boriti se za višje pokojnine je bilo po njegovem pretirano in krivično v primerjavi z nujnimi potrebami tistih na začetku samostojne življenjske poti. Profesor je zdaj v večnosti, v naši domovini pa je še vedno mladi rod prikrajšan za marsikaj, kar starejši nujno ne potrebujemo. Upravljavci proračunov vedite, da bi bili dedki in babice srečnejši, če bi naši vnuki in vnukinje imeli razmere v katerih bi lahko ustvarjali, postajali podjetniki, skrbeli za razvojne novosti in povečanje storilnosti na delovnih mestih ter tako z veseljem uresničevali svoje sanje. Storitveni sektor ne more nadomestiti vzgoje in izobraževanja mladih ljudi, da bodo inovativni, produktivni in svetovljanski. Starejši bomo mirnejše živeli, če se prekarno delo takoj ukine in mladino usmeri v šolsko delovanje in življenje, da bo sposobna v prihodnje v naši domovini razreševati tudi najtežje materialne in duhovne probleme.

Na marsikateri naš skupni problem bi bilo smiselno opozarjati. Kaj menita spoštovani prijatelj in prijateljica?

Prijateljevanje v Ulici vzdihljajev, 29. september 2021

V vsaki sredini se najdejo pozitivno naravnani ljudje, ki znajo tudi v težkih razmerah delovati spodbudno. V naši mali slepi ulici, ki so jo naseljevali profesorji, zdravniki, računovodje in podobni profili, se je pred desetletjem naselila ločitvena manija in na videz srečni zakonski pari z otroci so bili okuženi z željo po koreniti čustveni spremembi. Situacija je povzročila več žalosti kot veselja in eden od zvestih zakoncev je zato ulico začel imenovati Ulico vzdihljajev. Rane so se počasi celile z novimi stanovalci, veliko veselja so prinašali novorojenci, razmere so se normalizirale do naslednjih kriz, ki naziv ulice še vedno opravičujejo.

Pa ne samo čustva, tudi razne zadeve skupnega pomena za ulico, dostikrat spodbudijo hudo ihto, pa kakšen kužek opravi svojo potrebo na nepravem mestu, problem so odpadki, tudi igrišče otrok je še vedno cesta in avtomobili zasedajo že vsako ped ulice. Kadar bi se sosedje morali o tem dogovarjati imamo največkrat »ogromno opravkov«, smo zboleli ali kaj podobnega, kar prepreči spremembo. Posebno o parkiranju avtomobilov, ki jih je večno več, se žal oklepamo vsak svojega mnenja.

Ulica pa nima samo težav, v njej bivajo čudoviti in ustvarjalni mladi in starejši stanovalci. Imamo vedno osnovnošolce, dijake in študente – večina od njih je na kakršni koli način povezanih z kulturnimi dejavnostmi sodobnega časa. Tako se na ulici dogajajo koncerti osnovnošolcev, ki obiskujejo glasbeno šolo, včasih je cesta slikarski pano, imamo umetnico na akademiji, ki že razstavlja na Glavnem trgu. V ulici imamo zelo aktivno novinarko, profesorice, zdravstveno osebje, gradbince, trgovce, moderno računalniško hišo in še bi lahko naštevala vse do par upokojencev, ki so včasih kar močno pripomogli k izboljševanju razmer v domačem kraju, državi in celo v vedno bogati Nemčiji. Samo po sebi se razume, da je ta pisana druščina Ulice vzdihljajev potrebovala Klopco prijateljstva. Postavili smo jo na koncu ulice, kjer je najmanj prometa, jo obdali z cvetjem in jo bomo čez zimo zavarovali pred mrazom. Ni bilo potrebno dolgo čakati, ko se je že porodila potreba, da k klopci spada »Knjižnica ob rožah«, ki je že v delu. V njej bo predal za prispevke, ki jih bo pisalo življenje stanovalcev. Če bo vse po sreči, bomo dobili dovolj gradiva za Zgodbo Ulice vzdihljajev.

Ni pa naša ulica noben unikat, podobnih je nešteto po naših mestih. Večinoma se stanovalci bolj malo brigajo za njeno prijaznost, ugodno otroško okolje ali kulturno življenje v njej. Že dolgo se sprašujem kdo pravzaprav je poklican, da razvila prijateljevanje v ulici? Nisem še slišala ali spoznala stanovalce ulice, ki bi o tem sploh razmišljali. Kljub temu sem prepričana, da ulica ni samo cesta, kanalizacija, avto, smetnjak,… ampak je skupnost vsak dan srečujočih se ljudi, ki radi svojo žalost ali veselje delijo med seboj, se radi poveselijo in pričakujejo medsebojno pomoč v stiski. Iz tega zornega kota seveda ni za vse dobre stvari ali vse težave zaslužen ali kriv neki politik, župan ali Krajevna skupnost. Naš razvoj in blaginja bi se hitreje izboljševala, če bi bil naš lastni delež v prizadevanjih večji in vsebinsko bogatejši. Da klopco potrebuje vsaka skupnost so vedeli že stari Grki in si organizirali agoro, je danes »odrešilna bilka« psihično prizadetih v Zimbabveju kot nam poroča Renata Salecl, je potreba in korist sodobnemu človeku po vsem svetu!

Ustvarjajmo klopce po naših krajih, da se bomo bolje razumeli in veliko, veliko prijateljevali! Se pridružujete mojemu mnenju?

Demokracija v Sloveniji, 21. september 2021

Imamo polna usta demokracije, nimamo pa dorečeno in nikjer napisano, kaj pod tem izrazom razume večina prebivalstva, volivci, predvsem pa tisti, ki prodajajo le svoje delo lastnikom kapitala, da dosega čim višje dobičke. Pogosto se sprašujem, zakaj vsaj bistri strokovnjaki vseh strok prodajajo svoje delo na primer velikim podjetjem ne da bi zahtevali soudeležbo pri upravljanju in soudeležbo pri razdelitvi dobička ustvarjenega tako, da je njihovo delo, ki ga je omogočil kapital, ustvarilo novo vrednost. Prav tako se tudi sprašujem zakaj se politične stranke zadovoljujejo s tem, da v delovnem procesu delo ni enakovredno kapitalu, zakaj sindikati ne protestirajo proti sedanjemu načinu upravljanja osnovnih gospodarskih enot v državi oziroma ne ponudijo ustreznega načina izenačenja pravic in dolžnosti kapitala in dela, brez katerega ne bi kapital ustvarjal dobiček. Preseneča me zavedanje nekaterih znanih Slovencev, da potrebujemo novo družbeno pogodbo, ne nakazujejo pa smeri ali poti ki jih bo Slovenija ubirala, da bo odpravljala očitne krivice in slabosti svoje demokracije oziroma obstoječo demokracijo obogatila z novostmi, ki bodo izboljševale blaginjo večine. Vse na svetu se nenehno spreminja, spremembe rojevajo nove, praviloma boljše rešitve, kaj nas zavira, da na področju demokracije vztrajamo na današnjemu času ne več primernih rešitvah?

Kot vedno je razlogov veliko in rešitev tudi. Sem prepričana, da je glavni razlog slaba organiziranost reševanja skupnih zadev Slovenije in posledično strah, da bo ta ali oni pomembni politih nabrusil svoje »kremplje« ter pobudnike in zagovornike sprememb sistematično uničeval. Grozno je, če nekdo pride z boljšo rešitvijo, ki zahteva več dela, več poguma, več sodelovanja in sporazumevanja. Prekine vsakodnevni ritem, ustvari bojazen pred novim, ne vem kako vendar možno, da ogrozi komu ugodje na delovnem mestu. Da je res kar sem pravkar napisala je dokaz, da določbe zakona o soudeležbi pri upravljanju, predlogi zadružništva ali pa opozorilo na potrebo po spremembi družbene pogodbe le nakazujejo, da pri nas z demokracijo nekaj ni v redu.

Drugi razlog je verjetno neznanje ali bolje ne razumevanje sprememb, ki so v razvoju demokracije neizbežne. Kot »hudič križa« se Slovenci bojimo odpirati razprav o privatni lastnini. Tudi tale blog bo verjetno ocenjen kot še ena nora misel na vračanje družbene lastnine, čeprav to ni. Kapitalizem in z njim povezana privatna lastnina lahko ostane, dogovoriti se morajo le lastniki privatnega kapitala in zaposleni pri tem kapitalu o tem, da ima delo enake pravice in obveznosti kot kapital. Oboje upravljamo skupno in oboji si delimo dobiček ali izgubo.

Morda še naslednji razlogi; ni dobro odklanjati vse tisto iz preteklosti, kar je bilo dobro in koristno za večino. Spremembe pogojujejo dobre prakse. O izenačevanju pravic in dolžnosti dela in kapitala bi bilo dobro razpravljati z ljudmi, usmerjenimi v razvoj in iskanje možnosti za boljše življenje. Spomnimo se opozoril, da nas je na svetu vedno več in da narava daje vedno manj – omenjen je bil celo strah pred kanibalizmom. Ne zanemarjajmo dejstva, da ljudje želimo sodelovati pri dobrih zadevah, smo solidarni, če gre kaj narobe in želimo enakopravno sodelovati; vse to bo organizatorju sprememb v naši demokraciji pomagalo do uspeha.

Ste zadovoljni z demokraciji pri nas? Kaj bi dodali, spremenili, izboljšali?

V katerem jeziku se bodo sporazumevali narodi Evropske Unije?, 14. september 2021

Tole bo pa zabolelo tako mlado kot staro, ampak, ni nas malo, ki menimo, da imamo v EU nedorečeno kateri jezik bomo uporabljali za sporazumevanje. Več razlogov je, da se je o jeziku potrebno pogovarjati in dogovarjati. Najpomembnejše je gotovo dejstvo, da jezik povezuje ljudi, ni naroda brez lastnega jezika, jezik je sestavni del identitete skupnosti, duhovni produkt, ki nagovarja ljudi naj ne pozabijo na skupnost kateri pripadajo. Evropejci ne bomo, če ne bomo imeli svojega jezika, ki bo navdihoval poete in pisatelje, skrbnike za naš duhovno kulturni razvoj.

Poglejmo nekaj posledic, ki jih v EU pušča vse splošna uporaba angleščine kot jezika današnjega sporazumevanja v tej skupnosti. V EU ni skupnosti, katere izvorni jezik bi bila angleščina. V slovenskem izobraževalnem procesu je protežirana angleščina do take mere, da mora SAZU opozarjati na pravice študentov do šolanja v lastnem jeziku. V knjižnicah, zlasti pa v strokovnih knjižnicah fakultet je literatura, ki je nastala in se vsebinsko oblikovala na angleškem območju kar ima za posledico enostranskost študija, saj študenti ne dobivajo znanja iz pacifiških območji, območji špansko govorečega prebivalstva in iz Rusije, da o arabskem in afriškem območju sploh ne govorim. Manjkajoče znanje iščejo strokovnjaki sami, kar je drago in zagotovo neracionalno za EU. Prevodi poljudno znanstvenih vsebin in literarnega področja z vključno poezijo so v enaki zagati kot strokovna literatura. Narodi EU postajamo vklenjeni v kletki angleščine, postajamo Amerikanci in Angleži ne pa Evropejci ali svetovljani. Kdo razmišlja o naši knjižni, strokovni in intelektualni odvisnosti od anglosaksonskega območja, zaplakanosti prebivalcev EU, ki mu duševno moč odreja eno samo območje, ne razvija pa svojega jezikovnega območja, ki bi krepilo evropsko samozavest, predvsem pa Evropejcem omogočalo da spoznajo dosežke sveta in s tem okrepijo svojo moč presoje.

Nastajanje skupnega jezika v EU mora postati prioritetna naloga od ljudstva izvoljenih funkcionarjev v njej, predvsem pa morajo jezikoslovne stroke zastaviti dolgoročen program, kako se bo EU rešila jezikovnih okov, ki ji danes preprečujejo kakovostnejše izobraževanje in kompleksno informiranje o razpoložljivem znanju sveta.

Ko sem o tej problematiki razpravljala s prijatelji je bilo zabavno in tragično. Nasmejali smo se, da prevod ruske zgodovine dobi Slovenija od angleškega avtorja, bili smo prizadeti ker danes čislani ameriški in angleški pisci pišejo o socializmu brez omembe njegovega razcveta na Balkanu. Zgražali smo se nad ruskimi veljaki pred revolucijo, ki so živeli z francoščino in jezika lastnega naroda niso znali. Čudili smo se Dunaju, kjer se je za časa Marije Terezijo slišalo 65 jezikov. Še mnogo takih tragedij in jezikovnih fenomenov pozna zgodovina zato se moramo potruditi, da se slabosti ne bo dogodile Evropi. Morda je rešitev celo lažja kot je videti, če upoštevamo, da se večkrat v svetu govori o latinski Evropi.

Boste razmislili o tem problemu? EU zbira predloge svojih državljank in državljanov z oblikovanje prihodnosti EU.

Inflacija, 13. september 2021

Spet slišimo iz vseh strani to grozno besedo – inflacija. Desetletja je strašila tiste, ki so varčevali, potem je bilo desetletje mir, ampak zdaj je spet po krizno obdobje z visokimi in neštetimi potrebami, ki naj bi jih v EU delno pokrili tudi z inflacijo. Države bodo zadovoljne, ker so zadolžene, prav tako gospodarstvo saj je znano, da rahla inflacija pospešuje proizvodnjo, varčevalci, ki imamo po bankah kar lep znesek denarnih prihrankov, pa bomo na izgubi, če ne bomo hitro ukrepali. Domači investitorji zgleda, da naših prihrankov ne potrebujejo. Razpisi za naložbe so skromni, jih skoraj da ni, stanovanja in hiše se finančno napajajo s ponudbo bank, ki ni skromna, poleg tega pa nad lastniki stanovanj visi nenehno politika najemništva, ki lastnikom ni naklonjena. Znani gospodarstvenik Miran Goslar se je nedavno v svojem intervjuju čudil zakaj vlada ne poskusi pritegniti domače investitorje. Zgodilo se še ni nič epohalnega.

Lahko seveda varčevalci obiščejo Borzo in kupijo delnice ali deleže domačih ali tujih podjetji, za to pa že potrebujejo nekaj finančnega znanja in imeti morajo zaupanje v ljudi, ki se ukvarjajo s trgovanjem vrednostnih papirjev. To zaupanje pa bo težko pridobiti ker je zelo živ spomin na brokerje, ki jih je policija lovila po državi in Ameriki. Imamo v državi nekaj podjetji, ki so si že pridobila zaupanje malih delničarjev, to zaupanje varujejo in krepijo z dobrimi donosi.

Kaj pa bitcoin? Nova, trenutno uspešna valuta, predvsem mlajši varčevalci ji morda zaupajo. Moj sin pravi, da je to priložnost, sama s svojim znanjem ji še nisem kos. Me pa privlači ponudba Moja elektrarna, ki je okoljevarstveno naravnana in trguje z zakupom sončnih panelov. Je primerno donosna in zgleda varna. Človeku godi, da je s svojimi prihranki zagotovil nekaj dobrega tudi skupnosti in ne samo sam sebi.

Ta trenutek moramo varčevalci svoje denarne prihranke zavarovati na čim primernejši način. Vložimo jih v podjetja in raziskovalne laboratorije svojih otrok ali vnukov, postanimo sograditelji stanovanjskih hiš ali kupci stanovanj za naše najbližje, lahko nabavljamo tudi umetnine, drage kamne,… kar koli, kar bomo v stabilnih razmerah lahko prodali po sprejemljivi ceni.

Problematika je resna, je pa rešljiva in ne smemo se ustrašiti naporov, ki jih zahteva.

Če ste prihranke že dobro zaščitili zaupajte dobre rešitve tudi nam.

Zgled naših krajev, 12. september 2021

Vlak je bil moje veliko dijaško doživete in še vedno od časa do časa se z njim popelje k vnukoma ali domov. Razgledujem se po pokrajini, vidim, da spet sejejo ajdo in pogled ne utruja sama koruza, domačije so praviloma urejene, še največ nereda ali slabih rešitev pa vidiš na in ob sodobnih objektih. Ob železniški progi v vseh večjih krajih, posebno pa od Grosuplja do Ljubljane so nešteti novi objekti, ki so za laika v arhitekturi prava sračja gnezda, ki estetsko uničujejo krajino s svojimi razstavljenimi vstopnimi in izstopnimi izdelki, odpadki, barvami, strojnimi in voznimi parki in še mnogimi drugimi stvarni, brez katerih v industriji ne gre. Kot praktik z dvajsetletno prakso v industriji vem, da se da, kljub podrejenosti ureditve tehnologiji, storiti kar veliko, da območje ne izgubi identitete in da se krajina ne siromaši. Prebiram številne prispevke o urbanizaciji, gradnjah, posegih v prostor, zaščiti prostora in podobno in zato lahko trdim, da so te, tako imenovane gospodarske zgradbe s trgovskimi centri vred pravo skropucalo in strokam, ki to področje urejajo v veliko sramoto.

Ljudje, ki poznajo rešitve za nastajajoča degradirana območja, so zelo glasni. Prejemnika Pritzkerjeve nagrade na primer, zagovarjata koncept trajnostne gradnje s spoštovanjem že obstoječih struktur. Arhitekt Matevž Granda* meni, da dokazujeta, da je arhitekturo mogoče ustvarjati tudi z cenenimi materiali in da je premišljena prostorska ideja tista, ki naredi arhitekturo kakovostno. Tudi filozof Aljoša Kravanja** opozarja, da vsaka zasebna hiša ali javni objekt sta bila postavljena z enim vprašanjem v mislih: »Ali bosta po svoji obliki spadala na ta kraj? Ali se bosta lahko po videzu kosala z okoljem«. Naj omenim le še digitalno preobrazbo mest, občin in dejavnosti v posameznem objektu, ki je že v teku, ki išče odprtokodne rešitve, da bi od njih imela korist vsa država.

Kje se torej sprejemajo neustrezne odločitve v škodo krajine? Marsikdo mi pripoveduje, kako težko so pridobili investitorja, ki bi v občini z vlaganjem poskrbel za nova delovna mesta. Običajno mu ponudijo vse kar občina premore in ga ne nadzirajo pri rabi pridobljenega prostora samo, da delo dobilo nekaj krajanov. Je torej investitor tisti, ki s svojimi rešitvami kvarno vpliva na krajino? Tudi ta ima razumljive razloge kot na primer zmanjševanje stroškov zaradi padca prodajnih cen ali manjših naročil, okrevanje po covit-u in neštetih drugih upravičenih razlogov. Kaj torej storiti, da ne uničimo pridobljeno v preteklosti in da zapustimo zanamcem več kot smo prejeli. Kot pravijo strokovnjaki je rešitev samo v zaupanju med sodelujočimi, če je zaupanje, je možno doseči vse.

Prosimo vas strokovnjake, investitorje in organe oblasti, ustvarjajte zaupanje med seboj brez fige v žepu in v krajino ne vnašajte, kar vanjo ne sodi.

*Delo26.03.21
*Delo 26.08.21

Vaščani Lukovka v občini Trebnje niso dovolili, da bi se v njihovi vasi zgradil stanovanjski blok. Pomembna odločitev, izjemna za vas. Kako pa meščani in meščanke gledate na rabo prostora v svoji četrti ali krajevni skupnosti?

Ustvarjajmo skupnosti, 11. september 2021

Ko slišimo besedo skupnost se največkrat »primemo za denarnico«, ker je v naši podzavesti zapisano, da ta beseda predstavlja naš prispevek v denarju za skupnost narodov, za vse prebivalce v državi, ali za množica neznancev. Prešine nas misel, da bo skupnost morala biti registrirana, potrebni so akti, ne vem kakšno organizacijo in z njo nadrejenost/podrejenost, so ali niso nacionalnega pomena in še mnogo drugega; morebitni prostovoljci obupajo, za skupno delo vidijo preveč ovir in se raje odločijo za mir v domačem okolju. Da s tem zgubljamo tako posamezniki kot narod, ustvarjalni naboj je verjetno zadnje, kar nam pade na misel, če sploh.

Se pa od časa do časa pojavijo dragocene izjeme, ki spodbudijo ljudi, da bi tudi sami kaj pametnega naredili. Lep tak primer je skupnost intelektualcev Robida v Posočju, ki z obnavljanjem vasi Topolo razvija neštete kulturne in druge projekte praktičnega značaja, da lahko zaposluje mlado in staro, ohranja lokalno tradicijo, združuje ljudi ob meji in tu zagotavlja »srečanje s svetom, bivanje v kraju, ki je tako živahen, da je v tem mestnejši od mesta*«

Analiza tega in podobnih primerov dobre prakse nakazuje, da skupnost dobro deluje, če se v njej prekrivajo interesi posameznikov in skupnosti, če skupnost razvije funkcije, ki morajo delovati ne glede na učinke (izbor izvrševalcev, materialna oskrba, obdelava trga) in če jo vodi zaupanja vredna oseba. Skupnost je idealna praksa za absolvente fakultet, da čim preje stopijo med delodajalce namesto, da ponižno prosijo zdaj tega zdaj onega za delovno mesto pod kakršnim koli pogoji. Skupnost bo uspešna ob striktnem upoštevanju dolgoročnih ciljev, ti pa zahtevajo strpnost, vlaganje lastnih sredstev in sredstev staršev v njeno delovanje in interdisciplinarnost, ki bo zagotavljala redno oskrbo tudi v kriznih obdobjih. Že omenjena Robida ustvarja v pol zapuščenih krajih umetnost in visoko kulturo, oblikuje nove standarde kakovosti bivanja in dela, neguje domačnost, usmerja pozornost na gozdove, na oblikovanje krajine, na srečanja ustvarjalnih ljudi različnih jezikov in narodnosti, odpravo mej, … Tako spodbuja vsakega, da pripravi svoj prispevek k skupnim projektom prostora, da ta poleg tradicije, razvija tudi sodobne kreacije kot so delo na domu, skrb za sporazumevanje ljudi, kakovostna ponudba storitev in mnogo drugega.

Razmišljajmo, kaj nam nudi naš domači kraj, kako bi koristno za večino koristili njegove prednosti in pomanjkljivosti, bodimo ljudje z visokimi cilji in bogatimi ideali, da bomo znali z njegovimi prilikami in priložnostmi modro ravnati.

*Delo 19.03.21

Boste zasnovali ali vsaj podprli ustanovitev vaše »Robide« morda kot uka žejen absolvent, kot dobromisleča krajanka ali mlajši upokojenec ali pa vsi trije skupaj?

Študentka naj bo 1. september 2021

V trgovini, v bifeju, v proizvodnem obratu, med čistilkami, kamor grem se srečujem s študentskim delom, običajno najslabše plačanim in z nemogočim izmenskim delom, daleč od doma in še dlje od izobraževalne ustanove, kjer naj bi si to bitje nabiralo znanje za doseganje višje produktivnosti, izboljševanje blaginje v državi in zagotavljanje primernejših življenjskih razmer v svetu. Na jok mi gre, ko gledam to armado mladih deklet in fantov, ki po parkiriščih rinejo nakupovalne vozičke, utrujeno sklanjajo k gostom in se prestrašeno vključujejo kot redarke v protokolarne postopke. Ne razumem staršev, ki vsi po vrsti svoje otroke v najzgodnejših letih postavljajo na piedestale, potem ko odrastejo pa jih prepustijo najbolj rizičnemu okolju in si sami sebi lažejo, da sin ali hči študira ob delu. Jezim se na izobraževalne ustanove, da sprejemajo v predavalnice in učilnice vse, kar leze in gre, ne glede na to ali med predavanji samo počivajo po opravljenem ali pričakovanem delu. Ne maram države, ki je ustvarila tako grobe,in idiotske pogoje za vzgojo in izobraževanje mladih, tistih, ki slej ko prej prevzamejo odgovornost za razvoj in napredek svoje domovine. Poskušala bom svojo ogorčenost utemeljiti na lastnih izkušnjah ker za sociološke analize nisem usposobljena. Vprašajmo se naprej, kaj razumemo pod izobraževanjem mladih – dijakov in študentov. Dijak mora spoštovati srednješolski red, ki mu določa delavnik, vsakodnevno izobraževalno delo in sprotno preverjanje pridobljenega znanja. Če znanja v tem redu ne pridobi ponavlja razred. Če ima njegova izobraževalna ustanova napredne, zvedave in dijakom naklonjene pedagoge, se med dijaki širijo interesna področja – računalništvo, laboratorijsko delo, kuharija, šport, literarna ustvarjalnost, pomen branja, itd, kar vse dijaku močno pomaga spoznavati organiziranost družbe, možnosti razvoja lastne iniciative, pomen medsebojnih odnosov in še mnogo drugega z vključno pomočjo pri izbiri poklica. Matura mu pripne krila, počuti se močnega in verjame, da bo s svojim delom izboljševal svet. Vpiše se na izbrano fakulteto kjer pa red študija izbira sam v okvirjih, ki jih določa fakulteta. Če so mu starši privzgojili čut odgovornosti do primerne izvedbe sprejetih odločitev, bo bruc ali brucka sprejet program fakultetnega izobraževanja izvajal tako, da bo vsako leto izpolnil vse pogoje za vpis v naslednji letnik, po možnosti v prvih izpitnih rokih, da si pridobi več manevrskega prostora, če se pri kakšnem izpitu zatakne, pa tudi zato, da pridobi dovolj časa za samoizobraževanje, ki je enako pomembno in potrebno kot študij, ki ga predpiše fakulteta. Študent mora dnevno prebirati ali poslušati informacije o življenju in delu državljanov, države in njenih odločitev. Spoznati mora domačo in tujo literaturo, zlasti klasiko. Naučiti se mora interdisciplinarnih znanj kot so svetovni jeziki, računalništvo, zgodovine, negovanja medsebojnih odnosov in podobno. V študentskih letih mora znanje nabirati na potovanjih, da obvladuje komunikacije, spozna različne kulture in se pripravi na internacionalno delovanje, katerega se v svojem poklicu ne bo mogel izogniti. Študent mora postati svetovljan in intelektualec, odprt do vseh ljudi v svetu, njihov dober poznavalec. Da bo to postal mora obiskovati festivale, gledališča in muzeje ter spoznavati zgodovino in verstva. Pomembno je, da ve, kje se bo pri delu srečeval s svojimi študijskimi kolegi in kolegicami, kje bo iskal arbitre v dilemah in kam se bo zatekal po pomoč pri zagotavljanju kakovosti svojega dela. Nešteto znanj potrebuješ, da razmišljaš in deluješ dobro v svojem poklicu, vseh ne morem našteti, ker se spreminjajo in prilagajajo času, dejstvo pa ostaja, da v samoizobraževanju pridobiš najdragocenejše pripomočke za življenje in delo. Naj omenim samo še prizadevanja za lastno zdravje in skrb za družino kar študenta sili v rekreacijske dejavnosti in v iskanje znanja o sožitju v družbi. Zdaj si pa predstavljajte mladenko, ki pozno v noč streže nočnim gostom, kako bo uresničila ob delu svoj študijski program in še prepotrebno samoizobraževanje. Zagotovo slej ko prej odpove bodi si pri študiju ali pa pri opravljanju gostinske dejavnosti. Se tudi vam dozdeva, da pri dvojnih ali večkratnih obremenitvah preprosto ne moreš kakovostno, produktivno in odgovorno opraviti svojih delovnih in družbenih dolžnosti. Začneš »svaštariti«, iskati hitre zaslužke, postajaš zadovoljen z vsakodnevnimi skrbmi za preživetje in ti na misel ne pride, da bi proučeval program neke politične stranke, se ukvarjal s problematiko mestne četrti ali mislil na volitve. Temu kar danes rečemo študij ob delu, moramo imenovati s pravim imenom – uničevanje ustvarjalnih moči mladih. To ni zraslo na mojem zelniku, tako je govoril predstavnik firme IBM, ko smo kupovali njegov računalnik daljnega leta 1965. Povedal je, da so morali ustanoviti lastno šolo na vseh stopnjah šolanja, ker so iz rednega izobraževalnega procesa prihajali ljudje brez znanja. Zdaj se to dogaja v moji dragi Sloveniji ne da bi kdo protestiral, se upiral ali vsaj javno spregovoril, da v delavne procese po končanem šolanju ne vstopajo poznavalci poslov, intelektualci in izobraženci, ki bi bili nosilci razvoja, ki bi bistveno pripomogli k izboljšanju produktivnosti dela, ki bi zmogli varovati okolje in ustvarjati boljši svet. Mladi - spametujte se! Starši – ponovno razmislite, če je vaše ravnanje primerno do mladih članov vaše družine! Izobraževalne ustanove – naj bodo vaši diplomanti usposobljeni za nosilce materialnega in duševnega razvoja družbe! Država – ne bodi mačeha svojim mladim!

Soglašate ali protestirate lahko na povratna.obvestila@gmail.com

Voditeljici Tanji Fajon!, 30. julija 2021

V čast mi je, da ste me osebno povabili med SD in takoj vam povem, da SD in vas cenim, po ideološkem prepričanju sem ves čas med vami, žal pa sem že v letih in ne morem sprejemati in opravljati obveznosti, ki iz članstva izhajajo in sem jih vedno jemala skrajno resno.

Že mesec dni se ukvarjam s programom, ki ste ga SD objavili na svoji spletni strani. Res je dober, nobena stranka v Sloveniji, verjetno pa tudi v tujini, ne more imeti boljšega. Žal mi je, da ga ljudje ne poznajo, vsaj v mojem okolju ne toliko, da bi se zmogli vprašati, kaj morajo sami doprinesti k njegovemu udejanjenju. Dokler tega ne vedo bo izjemno težko ali celo nemogoče pridobiti večino volivcev.

Program sproža proces vsebinske preobrazbe, revolucije kot je bila v štirideset letih 20 stoletja in jo celo SAZU očita vsem nam kot ukradeno, nepravično, kaj vem še kakšno. Proces v smeri, ki jo nakazuje program SD se po moje mora začeti, potrebuje ga cel svet, verjetno imamo Slovenci tudi največ praktičnih izkušenj (Cetinski, Mihelčič, Kordiš, Kovač, Mrak,, Colarič, …) in krepi se mednarodna podpora spremembam v smeri programa SD SLO (strokovne študije za nujne spremembe, Žižek,…), dolgo pa bo trajalo, da se bodo nova spoznanja prijela.

Program bi lahko dobil pospešek, če bi bili med ljudmi poučeni mladi aktivisti, ki so se do sedaj usmerjali v delovanje civilne družbe. Program potrebuje veliko, veliko ljudi, predvsem tiste, ki so naša prihodnost. Seveda pa bi bil najuspešnejši pospešek nov način financiranje naložb v EU (varovanje narave, socialni napredek,…). Naložbe so interes vseh strok, vseh institucij, vseh lokalnih skupnosti, … zato bo mladi aktivist rad sodeloval, da bo spoznal tudi delovne procese in lažje opredelil svoje mesto v prihodnosti.

Širok krog sodelujočih pa bo tudi tehnološko zahteven in potrebuje človeka vaših sposobnosti. Problemi bodo z osebnimi podatki, pa reakcijami drugih strank,… dobro bi bilo sodelovanje z Levico in še veliko drugega, kar vi sama dobro veste

SD želim veliko sreče v ustvarjanju boljše prihodnosti!

Predsednica SD se je pred nedavnim naslovila posebno pismo na državljane in državljanke ter v njem povabila k sodelovanju pri uresničevanju programa Socialnih demokratov, ki ga lahko pregledate na spletni strani https://socialdemokrati.si/nacrt/.

Predsednica tudi vodi razgovore z državljani in državljankami v akciji »Slišimo vas«, da bi pridobila mnenja kako naj Slovenija uresniči svoje potenciale v dobro življenje vseh.

Kaj o tem menite vi?

Kako pridobiti volivce in volivke?, 26. julij 2021

Prosim, ne kritizirajte me, da se ponovno spravljam na SD, ni zlonamerno, je samo poskus evaluacije na papirju res dobrega programa, v prakso. Kako naj stranka z nekaj deset tisoč člani seznani celotno volilno telo Slovenije s svojim bogatim programom na način, da ga bodo ljudje prebrali, razumeli in sprejeli za svojega? Kje je treba začeti, kako se je potrebno organizirati, kakšno tehnologijo zahteva to delo, kako izkoristiti sodobne tehnične pripomočke in še veliko drugega prihaja človeku na misel, ko si pač postavi cilj, da bo pridobil večino?

Teorije o komuniciranju izhajajo iz analize, ki mora biti zasnovana tako, da čim bolje osvetli prednosti in slabosti ter prilike in priložnosti na poti do cilja. SD se je odločila za anketiranje volivcev kar je dobro, vendar bistveno premalo, da bi aktivirali polovično maso volivcev in jih seznanili s programom. Rekla bi, da je akcijo »Slišimo vas« treba speljati z volivci pred anketiranjem v krajevnih in četrtnih skupnostih in za to zagotoviti udeležbo večine volivcev. Prvi problem pri tem delu bo zagotovo pridobitev volilnega imenika omenjenih skupnosti, ki je praviloma znan po voliščih in takoj za tem naslov volivca, da bo ta povabilo gotovo prejel. To so osebni podatki, po zakonu zaščiteni. Vodje posvetov z volivci morajo v program verjeti, imeti ga morajo v »malem mezincu«, biti dovolj pogumni, da stopijo pred velik avditorij, ki ga morajo poznati, ga poslušati in iskati primere pojasnil iz njihovega okolja. Centrala SD bo morala poskrbeti, da vodje posvetov pridobijo primerno znanje o sodelovanju z volivci, pa ne samo to, slej ko prej bo morala oblikovali tudi program usposabljanja svojih članov za uspešno delo stranke, še posebno pa za uspešno opravljanje funkcij, ki jih stranka želi in mora pridobivati, da bi svoj dolgoročni program uresničevala. Gre za načrtno, preudarno in za uspeh opravljanja funkcij nepogrešljivo dolgoročno kadrovsko pripravo brez katere ni možno odgovorno opravljati dela. Posveti, nagovori ali kakšne še boljše oblike sodelovanja stranke z volivci z namenov uresničevanja programa morajo postati stalnice. Verjetno bodo po prvih globalnih vpogledih v program sčasoma srečanja bolj tematska in zato ljudem bližnja. Zagotovo bo potrebno v centrali razviti načrt sodelovanja z volivci in zagotoviti pregled nad izvajanjem tako po območjih kot po temah in udeležbi sodelujočih, sicer ne bo možno ocenjevati trenda pripadnosti volivcev programu. Organizirati pa bo centrala morala tudi medsebojno pomoč tako vodij posvetov, še posebno tematskih. Pametni telefoni in računalniki bodo nepogrešljivi »sodelavci« vodij posvetov, analitikom in funkcionarjem, zlahka pa bodo brez njih prebili volivci, ki sedaj po kar nekaj času objavljenem programu SD, ne segajo ne vem kako množično. Za pridobitev večine volivcev bo treba v korak z aktualnimi dogodki, ki jih bo prinesel čas in bodo lokalnega, nacionalnega, okoljevarstvenega, političnega, … ali drugega značaja. Posluh stranke in njena reakcija na dogodke bo volivce pritegnila k sodelovanju pri uresničevanju programa, lahko pa tudi odvračala. V korist pozitivnemu trendu naklonjenosti volivcev programu je nujno, da SD razvija sodelovanje z številnimi organizacijami civilne družbe zlasti s stanovskimi društvi (medicine, okoljevarstvenike,…) in društvi v katerih deluje pretežni del mladih (šport, študij, raziskave, kultura…). Civilna družba je organizirana po celotni državi, k njej morajo najti poti funkcionarji SD v lokalnem okolju, v centrali pa iščite in najdite najustreznejše sodelovanje z sorodnimi strankami oziroma mednarodno naprednimi gibanji.
Vsak korak do volivcev je dober, saj brez vsakodnevnega ustreznega sodelovanja stranke in volivcev program ostaja na papirju.

Ste presodili, da se motim? dodajte svoje zamisli!

Moralna preobrazba naroda, 19. julija 2021

Še vedno iščem način po katerem bi v državi uresničevala program SD, če bi bila v to prisiljena. Na osebni ravni mi je vse jasno saj že leta investiram v ekološko ustreznejše naložbe, nabavljam le najnujnejše, vključujem se v odločanje, kadar sem povabljena in poskušam v svojem okolju delovati spodbudno. Do tu pač sežejo možnosti večine oziroma tistih, ki so državi potrebni le ob iskanju podpore za ponovni mandat. Drugo pa je, če SD od mene pričakuje, da ji pomagam naravnati večino ali kot oni pravijo vse državljanke in državljane, da njihov program vzamejo za svojega. V tem primeru bi morali v SD priznati, da gre za proces, ki bo trajal prav za prav večno, ki bi ga moralo uvajati več generacij, ki bi bil kot ustava, temelj za dolžnosti in pravice pretekle, sedanje in bodočih generacij. Zgleda, da ne bom nikoli pozabila besed nadškofa Alojza Šuštarja izrečenih pri odhodu iz Cankarjevega doma leta 1992, ko so tam oblikovali koncept samostojne Slovenije. Nekako tako je rekel, da so dobro opravili osamosvojitvene priprave, da pa «bo zdaj potrebna moralna preobrazba naroda« Začudena sem pozabila zapreti usta ob tej novosti visoke javne avtoritete, saj smo živeli in delovali s skrbnostjo dobrega gospodarja v korist blagostanja večine. Po tridesetih letih je moralna preobrazba ljudi res temeljita še posebno na področju dela in razpolaganja z materialnimi dobrinami. SD s svojim programom se upira nadaljevanju moralne preobrazbe v zadnjih tridesetih letih, ima pa premajhno podporo javnosti in je zato njena prva naloga, da si zagotovi volilno večino. Tu vidim začetek procesa uresničevanja njenega programa, izhodišče za zbiranje vseh, ki iščejo poti za boljšo prihodnost in temelje za gradnjo v njihovem programu želene družbe.

Pridobitev večine volivcev, še posebej mladih, ki prihodnost ustvarjajo, pa je zagotovo najtežja naloga, ne samo SD in drugih strank, pač pa vprašanje celotne populacije v Sloveniji, ki bi si izpisala novo družbeno pogodbo. Osebno celo predvidevam, da bi to bila revolucija, podobna tisti, ki jo po osemdesetih letih očita Slovenska akademija znanosti in umetnosti že preminulim generacijam. Zgodovina nas uči, da je večina volivcem možno zbrati le v primeru, če nastanejo nevzdržne razmere za to večino; izguba ozemlja, teror, terorizem, lakota, voda, … V 21. stoletju si je kar težko zamisliti, da bi take razmere nastopile za večino ker se je že razvila določena mera solidarnosti, ki razmere stabilizira kot na primer v arabskem svetu. Manjšina z vplivom na stabilnost razmer ohranja svoje privilegije in se izogne temeljnim spremembam. Res pa je, da se približuje ekološka katastrofa s še hujšimi posledicami, kot jih je zabeležila zgodovina. Kot nakazujejo novi standardi financiranja v Evropski uniji, bo le ta v prihodnje finančno omogočala samo ekološke naložbe kar bo ustavilo in odpravilo vsa delovna mesta na katerih se v kakršni koli posredni ali neposredni obliki danes pojavlja nafta. Kaj bo nadomestilo mobilnost, kakšna bo cena vseh vrst energije, kaj bo treba znati, da bomo imeli delo v ekološko primernem okolju so velika, popolnoma odprta vprašanja, prav tako je odprto pomembno vprašanje, komu bomo verjeli, da bo s skrbnostjo dobrega gospodarja vodil družbo v bolj zdravem okolju, skromnejši preskrbi in vse večji solidarnosti. Lahko bi se zgodilo, da bodo nastali pogoji za pridobitev večine volivcev za to novo družbo za katero je SD predložila odličen načrt njenega razvoja in blagostanja. Načrta akcij s katerimi bi SD postala vodeča sila pri ustvarjanju razmer za zeleno Slovenijo, še ni razkrila.

Kako pa vi vidite zeleno Slovenijo in kako se pripravljate za življenje v njej?

Socialni demokrati Slovenije, 18. julij 2021

Že desetletja se ne ukvarjam več s politiko, zlasti ne strankarstvo, ki ga, tako kot vsa Slovenija, tudi sama krivim za zlo, ki se širi po moji domovini. Toda Socialni demokrati (SD) me od časa do časa obvestijo o svojem delu, programu, akcijah,… in vedno dodajo tudi položnico. Temu nisem posvečala posebne pozornosti, s položnico sem prispevala kakšno malenkost za njihovo delo, spremljam pa jih v dnevnem časopisju. Nenehno opozarjajo kaj vse je narobe z obstoječo oblastjo, kar me je spodbudilo k iskanju morebitnih njihovih predlogov na primer za obnovo volilnega sistema in zakonodaje, organizacije države, upravljanje proračuna in podobnih problemov, za katere je po nespornem mnenju strok resnično potrebna posodobitev in pocenitev. Njihov program s komentarji obsega kakih sto strani, biti moraš vztrajen in pazljiv bralec, se pa potrpežljivost splača ker bi bilo res dobro, če bi vse njihove predloge mi vsi uresničevali vsak v svoji sredini.

Dostojno življenje posameznika in skupnosti, zdravo podjetništvo, delovanje za prihodnost in enake možnosti za vse so cilji SD in jih bodo uresničevali po celovitem načrtu za trajno, socialno in razvojno preobrazbo družbe. Prvič zaznam potrebo stranke, da se uresničevanje ciljev lotimo skupaj (tč. 20, 23) – razumem stranka in državljani. Spoznanje, da stranka ne more izboljšati razmer v družbi brez njenega sodelovanja, ocenjujem za velik duhovni dosežek v strankokraciji moje domovine. Takoj pa se mi pojavi vprašanje, kako bo potekalo to sodelovanje stranke SD in nas, da bo doseženo 40% zmanjšanja emisij, večja socialna varnost, izvedena tehnološka revolucija, obvladana ekonomska tveganja, premagana kriza nezaupanja in zmanjšanje varnostne grožnje. Gre za akcijo kot je možno razbrati iz tč 34, ki govori o pomoči delovnim ljudem, da se novim razmeram ustrezneje prilagodijo. Celo mnogo več kot akcijo nakazuje tč. 36 prehod v socialno-ekološko družbo »kjer bosta trg in gospodarstvo enakovredno služila ljudem in okolju«, v tč. 77 pa izpostavlja »razvoj kmetijstva, ohranjanje podeželja in zagotavljanje trajnostne samooskrbe«. Moram opozoriti na tč. 89 in 90, ki govorita o udeležbi delavcev na dobičku in zagotavljanje dela ter 136 v kateri je poudarek na produktivnosti. V tem blogu ne morem navajati vseh dobrih, odličnih programskih zasnov, potrebnih za preprečevanje revščine in povečevanje blaginje vseh ali vsaj večine.

Nedvoumno prihajajo številne spremembe v družbi in prilagajanje posameznika bo neizbežno, da pa bi bilo znosnejše ali tako kot ga predvidevajo SD pa bi moral vsak od nas ali vsaj večina (1) poznati naš skupen program in ga poistovetiti s seboj, (2) prilagoditi svoje službene in osebne odločitve ciljem SD in (3) družbeno odgovorno sodelovati pri dogovarjanju v skupnosti. Smo na to pripravljeni, imamo v sebi dovolj moči, zaupanja in vere drug do drugega in še posebej do vodilnega osebja?

Iskanje odgovorov se ne nakazuje le s prilagajanjem organiziranostjo, ki je, mimo grede, pri SD enaka kot je bila pred 30 leti z manjšimi dopolnili. Da bomo sposobni sprejemati novosti in tvorno sodelovati pri njihovem uveljavljanju moramo zopet v šolo, toda katero? Obstoječe izobraževanje je v rokah najmočnejših strank in cerkvenih ustanov, odrasle usposabljajo centri za socialno delo v skladu z aktualno zakonodajo, nepoznana je kadrovska politika države in še mnogo drugega. Samoizobraževanje do izboljšanja razmer v šolstvu, je rešitev, vendar delna. Rada bi kaj doprinesla k izboljševanju razmer pri nas, pa bi s temi svojimi nenehnimi vprašanji najbrž povzročila več težav kot koristi!

Kaj pa vi menite?

Moji dragi kolegi in kolegice – nekdanji sodelavci in sodelavke, upam, še vedno moji prijatelji in prijateljice!, 13. junij 2021

Marsikaj nas je družilo na naši karierni poti, mnogo takega, kar se je neizbrisno vtisnilo v moj in verjetno tudi vaš spomin, postalo naš skupen simbol sožitja, prijateljevanja in strokovnega sodelovanja. Že desetletja spremljam vaša prizadevanja za obogatitev naše stroke, za dobrobit delovne institucije in za zadovoljstvo ter srečo v osebnih zadevah. Domišljam si celo, da poznam pretežni del vaših učinkov pa tudi vaših slabosti in dilem, zanesljivo pa vem, da ste uspeli v svoji karieri in da vam je to najlepša popotnica v vašo življenjsko obdobje modrosti, razsodnosti in potrpežljivosti.

Povejmo si kaj o tem tudi sedaj, da ne pozabimo naših medsebojnih emocij, da se poveselimo novih dosežkov kolegov in kolegic, da se v morebitni žalosti lažje potolažimo!

Kar nekaj ekonomistov se je poskusilo v pisanju in ilustracijah knjig. Začela sva z Janezom Gabrijelčičem in objavila Motivacijski načrt za razvoj Dolenjske in Bele krajine pod naslovom Krka pa teče naprej. Gabrijelčič je nadaljeval z obravnavo organizacijske problematike in o tem izdal samostojno knjigo Organizacijski razvoj. Sama sem popisala dijaška leta v knjigi Jurčičevi potomci, študentska leta v Knjigi zvestoba študentski druščini in ljubiteljsko kulturno delovanje na Barju v knjigi Barjanski tulipani. Kolegica Zvezdana Bajc je s svojih inovacijskim pristopom izdala knjigo fotografij Foruma odličnosti in mojstrstva Otočec, Marjan Strajnar je, neverjetno, proučil skoraj dvesto družinskih debel in napisal krasno knjigo o krajanih Težke vode. Prispevek Slavke Kavčič ob slovesu od Iva Turka me je spomnil na sodelovanje obeh na Forumu odličnosti in mojstrstva. Letos se je izkazala Darinka Miklavčič, mojstrica v vodenju najzahtevnejših poslovnih sistemov. V svoji Umetnosti vodenja je res odlično popisala kaj vse naredi dobrega vodjo in s tem uspešno družbo. Je še kdo zašel v literarno knjižno področje, sem slabo informirana, ker sem omenila premalo avtorjev. Bi nam prosim tisti, ki jih nisem omenila, zaupali svoje morebitne opise življenjskih doživetij ali sporočili, kje na spletu jih najdemo?

Nismo vsi za knjige ali pa nas ta interes mine. Kot nakazuje Facebook je Majda Pirc postala gospodarica čudovite domačije v prestižnem naselju Novomeščanov nad Šmarjeto. V svet pošilja enkratne fotke ne samo kraja v različnih letnih časih ampak tudi tiste, ki nastanejo v kuhinji in so pravi gurmanski dosežki. Nekaj receptov je Majda že posredovala starim znancem, kuhanje po njenih navodilih je prijetno, hrana pa okusna. Majdica ima, kljub odselitvi, rada Novo mesto, vanj se vrača in srečujemo se zlasti na prireditvah Revoza ali TPV-ja. Dobra kuhinja je ideal skoraj vseh naših kolegic in tudi fantje niso imuni. Kakšen recept za izvrstno pripravo govedine bi bilo dobro razposlati med nas.

Kaj počnejo Jožica in Nace Štamcar, Primož in Marina Jazbec, Vincencija Skube in še mnogi drugi, se malo ve. Zanimivo je, da iz naših vrst ne najdem blogerjev, tudi spletnih strani si nismo uredili. V tej dobi korone smo zato šibko povezani, celo minljivostim težko sledimo.

Kaj pa politika? Imamo kaj zagretih Desusovcev? Ni videti, da bi bili v politiki kaj zavzeti, verjetno je bilo tega preveč v preteklosti in nas ne mika več. Ampak vseeno bi lahko sledili na primer Miranu Mihelčiču, ki v pismih bralcev nenehno opozarja na problematiko naše ustavne ureditve – zlasti pa na slabosti volilnega sistema. Všeč so mi realni pogledi na kakovost upravljanja z državnim proračunom o čemer pogosto piše naš kolega Andrej Cetinski. Piko na i zna dobro postaviti tudi kolega Abces in verjetno še kdo od ekonomistov, ki mi je izginil iz spomina.

Imamo pa tudi kolegice in kolege, ki so delovno aktivni, podjetnik. Breda Čandek na primer vodi računovodstvo kar za nekaj podjetji, Za podjetniško svetovanje, sodelovanje v nadzornih svetih in vodenje stečajnih postopkov je ustrezne licence pridobilo kar precej ekonomistov, med njimi sem tudi sama in Tatjana Fink.

Največ zadovoljstva v družbi kolegov in kolegic pa so obiski razstav, koncerti in programi knjižnic. Vedno srečujem vsaj enega, vedno se večera prijetno spomnim. In prav tu smo bili zadnje leto res najbolj osiromašeni. Upajmo na najboljše v prihodnje.

Po pisemce prosim preberite in najdite interes in čas, da ga posvetite svojim nekdanjim sodelavcem v prihodnje. Izmenjajmo si maile, sporočila na Facebooku in blogu, povejmo si kaj veselega in poiščimo drug pri drugem tolažbo v stiski.

Vaša Joža Miklič

Ste pozabili na nekdanje naporne dneve, dosežene učinke, prijateljevanje, potovanja, zabave in težaška dela ter vse drugo, kar nas je iz dneva v dan bogatilo, veselilo in spodbujalo.

V naši ulici smo našli kotiček za klopco in knjižnico ob rožah. V knjižnici bo tudi predal v katerem bomo zbirali Zgodbe naše ulice in z njimi ohranjali zgodovino njenih prebivalcev. Načrtujemo še povezanost ulice z umetniki in poslovneži ter mladim rodom. Lahko nam bo samo lepše, nikakor pa ne bomo poslabševali materialni in duhovnih razmerij.

Kaj menite, je dobro, da postorimo kaj za svojo okolje, sosede, prijatelje,….?

Bi šli ali ne na volitve?, 5. junij 2021

Državljanska dolžnost je udeležba na volitvah, seveda pa lahko najdemo nešteto izgovorov, da se temu odpovemo, odpovemo odločanju, kdo bo skrbel za naše skupno dobro, za vse, kar moramo imeti, da živimo kar se da dobro. V naši domovini so zelo pogosto volitve, največkrat predčasne, ponavljajo pa se z njimi iste napake, isti problemi in iste neustrezne rešitve kar vse se ljudem nenehno pojasnjuje ali s premalo denarja ali s problemi preteklega stoletja, ali pa da to od nas zahteva in pričakuje Demokracija. Ja namenoma sem napisala z veliko začetnico, ker do sedaj še ni bilo junaka, ki bi to našo iskano Damo nedvoumno predstavil volivcem. Komentarji v medijih so običajno, razen redkih izjem, povzetki mnenj visokih strokovnih svetovnih avtoritet, ki v nedogled prepisujejo drug od drugega kako so si posamezni politiki po svetu določili svojo Demokracijo, zlasti se mudijo pri Stalinu, Putinu Clintonu in še morda pri Trumpu in kakšnem političnem lisjaku v Južni Ameriki ali Afriki. Še meni zelo dragi uporni petkovi kolesarji zahtevajo predčasne volitve le zaradi avtarkije, ki trenutno prevladuje pri nas.

Prepričana sem, da današnje volitve ne morejo prinesti nobene bistvene spremembe vse dotlej, dokler se volivci in volivke ne dogovorimo in poenotimo kakšno državo želimo, kakšnim ciljem se zavezujemo in kako se bomo organizirali, da te cilje dosežemo. To zahteva od trenutne oblasti, strokovne podlage, študije in elaborate na podlagi katerih se bo posodobila ustava, njej prilagodila zakonodaja in proračun ter na to oblikovala organizacija dela, sistemizacija delovnih mest in imenovanje ljudi na ta delovna mesta v pogoji, ki jih predpisuje sistemizacija. Ne vidim možnosti, da bi to svojo primarno nalogo volivci lahko uresničili saj tisti, ki bi nam morali prvi nakazovati poti za doseganje skupnih ciljev bodisi da nočejo, bodisi da ne znajo ukrepati. V prvi vrsti so to naši izjemno dobro plačani številni regulatorji, varuhi človekovih pravic, varstva potrošnikov, družb za gospodarjenje s skupnim premoženjem, zaščito enakosti in še in še številni drugi do Akademije znanosti in umetnosti, preiskovalnih komisij parlamenta in predsednika države. Namesto, da bi vztrajali na sprotnem kakovostnem opravljanju svojih dolžnosti, se skrivajo za letnimi poročili, ki jih pred kamerami podajajo pristojnim osebam, ob tem malo pomodrujejo, karavana neznanja, zlorab in nezadovoljstva pa gre naprej. Mi, volivci in volivke smo radodarni, plačujemo dajatve, davke in prispevke, da imajo te karavane dovolj za preživetje in svoj oseben razvoj.

Napor usmerimo v iskanje odgovora kdaj pa bi ljudje z velikim veseljem in morda celo transparenti iz zastavami odhajali na volišče? Naj iz množice možnih učinkovitih dejstev najprej opozorim samo na potrebo po ciljem primerni organiziranosti nas volivcev in volivk v četrtni ali krajevni skupnosti in v občinah. Če bi bili vključeni v odločanje o zadevah skupnega pomena in če bi pri izvedbi tudi lahko sodelovali, se naš glas ne bi mogel izgubiti v parlamentu, pri predsedniku države, v vladi, v državni upravi ali sodstvu. V nas bi se krepil občutek odgovornosti za dobro ali slabo rešitev, vedeli bi, kdo je odgovoren za morebitno nastalo škodo in kdo ima tolikšen pozitiven učinek, da zasluži priznanje svoje domovine. Z proračunskimi memorandumi bi si postavljali prioritete, izhodišča vzgoje kadrov za visoke državne funkcionarje, kriterije za sodelovanje v EU in njenimi regiji, uresničevanje dogovorjenega pa bi bila skupna odgovornost volivcev in njihovih izvoljenih pooblaščencev. Zagotovo bi zaživele predvolilne koalicije, kar bi dobro vplivalo na opuščanje represije in nenehno iskanje boljših rešitev v mnogo širšem kontekstu kot smo temu priča v današnjem času.

Kaj menite, dragi bralci, bi šli na volitve ali ne?

Sobota maturantov, 29. maj 2021

Uspešno zaključena osnovna šola nudi petnajstletniku možnost za šolanja v srednjih šolah in za pridobitev znanja, ki ga bo kot svoj poklic uporabljal večji del življenja. Malo je tistih najstnikov, ki bi se tega dejansko zavedali, običajno se zanesejo na nasvet ali zahtevo staršev in izberejo bolj naključno kot z razumom srednjo šolo, ki naj bi jim odpirala pota uresničevanja želja.

Srednješolec je poln dilem, ki so posledica odraščanja, novega šolskega okolja, drugačnih prijateljev, drugih interesov in novih, običajno zahtevnejših dolžnosti. Če ima srečo, bo večina dilem odpravil prav do konca srednje šole in kot maturant oziroma maturantka, pridobil dovolj samozavesti za suveren odgovor na vprašanje »kaj pa zdaj?« V življenju je malo tako pomembnih dogodkov kot je matura tudi zato, ker ti suverenost priznajo za tebe najpomembnejši ljudje – starši in učitelji. Doživetje, ki se ne more ponoviti in na katerega se spomniš vedno koncem maja, kadar srečaš nekdanjega sotrpina, ko opazuješ približevanje svojih vnukov temu dogodku in še mnogokrat, predvsem takrat, ko ti gre dobro.

Danes težko najdeš prosto gostilno zadnjo soboto v maju, vse so zasedene s skupinami davnih maturantov, ki si ob jubileju privoščijo skupno kosilo in z njim obogatijo skupinski spomin. Prve obletnice so posvečene živahnosti študentskega življenja in naslednje porokam, družinam. Potem pridejo na vrsto avtomobili, hiše, položaji, politika in podobna doživetja. Poroke otrok in rojstva vnukov nekako zaključijo življenje, sledi le še kramljanje o boleznih, s čim olajšati starostne telesne in duševne stiske pa morda še ironično čaščenje preteklosti.

Naš razred je nadvse vztrajen in se zadnjo soboto v maju dobivamo vsako leto, kot pravimo dokler bodo prišli vsaj trije. Letos nas je bilo še enajst od osemindvajsetih oziroma trinajst, če upoštevamo v virtualni povezavi tudi Rezi v Južni Ameriki in Slavko v Avstraliji. Dobre volje je bilo dovolj toda spremljal jo je občutek, da končujemo svoje poslanstvo, poslanstvo negovanja razumevanja in medsebojne pomoči povojnih maturantov, ki smo zapustili kmetije, si našli svoje »grunte« po tovarnah, bankah, zadrugah, šolah, bolnišnicah,… in sodelovali pri oblikovanju digitalno-informacijske družbo. Svoje cilje in skupne cilje generacij našega časa smo v pretežni meri uresničevali in se razvili v solidnega potrošnika kulturnih kot tudi materialnih dobrin.

Življenje je nenehna sprememba vsega v vseh časih in prostorih – tudi zato je bogato in ga je vredno živeti, spoštovati, varovati in bogatiti.

Maturantje vseh časov, obudite svojo šolsko preteklost, povejte nam svojo zgodbo o njem in tako prispevajte svoj delež k prijaznejši in boljši družbi prihodnosti!

Zvestoba študentske druščine, 23. maj 2021

Koncem maja se radi spominjamo svoje študentske druščine. Po gostilnah in bifejih srečujemo skupine razigrane mladosti, zagrete debatne druščine, uglajene managerje ali starostne skupine ljudi, ki želijo ohranjati same lepe dogodke, doživete s kolegi in kolegicami v trenutku življenjskih prelomnic. Tisti, ki smo se 1956 leta vpisali na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani negujemo zvestobo svoji študentski druščini že več kot 50 let. Ko smo bili še stažisti smo bili zadovoljni ob kozarčku pijače kje v kakšnem manjšem baru, kot poslovneži smo se dobivali v najboljših hotelskih okoljih, potem smo desetletja vandrali po Sloveniji in napisali Zbornih svojih doživetij. Zdaj nas zdravstvene razmere silijo na internet ali v klasično komuniciranje s pismom prilagojene vsebine našim letom in razmeram v katerih živimo. Ni pomemben način jubileja, izjemno je dejstvo, da nas, zdaj še 56 diplomantov 12. generacije, vežejo skupne dobre in slabe vsebine, dejanja in učinki kar vse se izkazuje s primerjavo naših skupnih doživetij s sedanjostjo. Letos je romalo med nami le pisemce lahkotne vsebine in izkazano pozornostjo letu Josipa Jurčiča, pa vendar z njim tudi delček naše osebnosti, našega priznanja in naše zahvale za dobro opravljeno delo, za spodbudo našim naslednikom in za prijateljevanje - Zvestobi študentske druščine.

Se radi spominjate svoje gimnazijske in študentske druščine? Pokličete kdaj nekdanjo kolegico ali prijatelja.

Kam z milijoni iz EU 12. maj 2021

Sem prepričana, da je najpogostejši odgovor na kakršen koli predlog za povečevanje blagostanja ljudi, »ni denarja!« Ampak zdaj se je Evropska skupnost odločila, da bo malo iz naslova pričakovanih boljših rezultatov v prihodnje malo na račun inflacije, zagotovila milijarde za vse naložbe, ki bodo pospešile modernizacijo gospodarstva in družbe, varovale okolje, zagotavljale trajnostni razvoj in pospeševale blagostanje večine. Super, denar zdaj je, kje so pa projekti? Zanimajo me predvsem projekti moje domovine in vestno spremljam poročanje o naših podjetjih in podjetnikih, zbornicah, bolnicah, šolah, institutih, javnih upravah, vse, kar premore slovenski medijski prostor. Spomini na nastajanje projektov v času moje delovne aktivnosti me silijo v razmišljanje, kaj potrebujejo kmetje, da nas bodo nahranili, kaj Revoz, da bomo mobilni tudi po nafti in brez nenehnega vlaganja v ceste, kdaj bo Krka ponudila biotska zdravila, Trimo estetske in poceni modernim potrebam prilagojene stavbe, kaj vse bodo ponujale banke, šole, bolnišnice, in še mnogi drugi ponudniki izdelkov in vseh vrst storitev kot na primer kulturniki, znanstveniki, kritiki, obrtniški poklici… ne vidim konca razvojnih možnosti. Razen tu pa tam kakšno željo ulovim kot na primer izgradnja novega kliničnega centra, Emonike, sodišča ali pa berem kako bogato znanje ostaja neizkoriščeno na SAZU-ju, Univerzah, Institutih na Viču in še kje, naj ne pozabim omeniti tretje razvojne osi, pa drugega tira, zadnje čase Slovenske železnice. Razveselila sem se objave resorskega ministrstva, da so EU predstavili načrt Slovenije za črpanje praktično neomejenih, delno celo nepovratnih sredstev. Ker je v časopisih in na TV malo o tem, brskam po spletu, najdem nekaj zamisli resorskega, potreb po naložb tistih, ki sem jih omenila v predhodnem odstavku in bodo vplivali na življenje mojih vnukov pa nikjer. Te dni pa le ugotovim, da je veliko začudenih in žalostnih zaradi načrta naložb, ki ga je ministrstvo posredovalo financerjem ter načrtovalcem obnove in modernizacije v EU. Berem mnenje strokovnjakov, takih ljudi, ki so res dobro poučeni o potrebnih vlaganji za doseganje večini potrebnih socialnih ciljev. Razmišljajo, zakaj se je razvojni načrt Slovenije zožil na razmislek ministrstva in vsem nam se zastavlja vprašanje, kdo bo predlog ministrstva uresničeval tehnološko, tehnično, okoljevarstveno, finančno in socialno. Nosilci razvoja našteti v prvem odstavku verjetno ne, ministrstvo pa verjetno tudi nima ljudi, ki bi znali vse razvojne projekte uresničevati. Tako se sedanji načrt razvoja Slovenije zoži na skrb in prizadevanje kdo bo pobral denar, ki ga bo EU dodelila Sloveniji, državljani in državljanske Slovenije pa bomo lahko le svoje sedanje čudenje nadomestili z nezadovoljstvom. Kot kakšna slaba afriška država izpred petdesetih let. Izognemo se lahko temu samo tako, da načrt svoje prihodnosti naredimo skupaj in ga kot skupno potrebo in željo predlagamo v financiranje EU.

Kaj menite moji dragi sodržavljani in sodržavljanke?

Moj praznik 1. Maj, 30. april 2021

V moji življenjski sredini je bilo vedno zelo veliko različnega dela. Kot kmetje smo delali od zgodnih jutranjih ur pa do poznega mraka, kot študentje smo si z občasnim delom pokrivali stroške in kot samostojni udeleženci v delitvi dela smo morali nenehno skrbeti za svoje blagostanje in blagostanje družbe kot celoto ker smo pač bili edini lastniki premoženja in smo morali delovati s skrbnostjo dobrega gospodarja. Praznikov je bilo bolj malo, smo jih resnično praznovali, slovesno, s pesmijo in glasbo, spodbudno z otvoritvijo obratovanja česa ljudem ali tovarni potrebnega, z obiskom sorodnikov ali zgodovinskih krajev v domovini in po svetu. Pred 1. majem smo vedno kresovali pozno v noč, na sam praznik in naslednji dan pa običajno potovali na lepše.

Tudi letošnji prvi maj je bil zame lep in zanimiv čeprav drugačen od predhodno opisanega. Soseska je izobesila zastave, pozdravljali smo se z veselimi obrazi in sijalo je sonce. Dobili smo kup časopisov za zanimivo branje v ozeleneli in cvetoči naravi, bil je tudi žar in celo otvoritvena svečanost ob preseliti sinove družine v idealno obnovljeno hišo.

Lotim se branja zanimivih prispevkov naših strokovnjakov, ki iščejo poti za nov razvojni ciklus pri nas za katerega EU zagotavlja več milijard. Ker sem se poučena o izvoru teh milijard sem seveda tudi radovedna kam bodo vložene, kje se bodo skotili novi centri zaposlovanja, katere kulture, izobraževalne in zdravstvene storitve bodo izboljšale naše blagostanje, kaj bo odprto kot izziv za moje vnuke in še mnogo vprašanj mi je rojilo po glavi, verjetno ne samo meni. Pristojno ministrstvo pravi, da jih potrebuje za okrevanje, EU pravi, da moramo pozabiti na vse kar onesnažuje okolje, računalničarji nas bi želeli digitalizirati do skrajnosti, govora je o zagotavljanju trajne rasti, nič ne kaže, da bi kaj vložili v ohranjanje miru, ukinitev vojne industrije, participacijo mladih pri upravljanju s skupnim dobrim ali boljšem spoznavanju narodov po svetu. Berem Mraka, Kovača in še mnoge druge, ki vidijo boljše naložbe in bolj konkretne projekte, nujne za sodobno družbo. Kaj je torej pametno in perspektivno v korist blagostanju ljudi? Piko na i postavlja Drenovec, ki sicer vse skritizira ampak njegov zaključek glede razvoja je vredno in potrebno spoštovati. Poudarja, da družba (ne vlada) mora biti sposobna aktiviranja svojih mladih. Zdaj spet odloča sposobnost družbe, da zagotovi Sloveniji kompetentno in aktivno državo. Hvala dragi Drenovec, da vidite rešitev v našem skupnem prizadevanju in ne samo v prizadevanju trenutne oblasti. Vprašujem pa se ali vas družba sliši, razume in podpira ali pa se, kot doslej, ravna po načelu »to se me ne tiče«. Da je vaš poziv na mestu, je potrdila tudi predsednica sindikatov, ki je svoj prvomajski intervju lepo zaokrožila z besedami: »Ob 1. maju smo letos v ZSSS izbrali geslo Varnost. Varno delo, varna zaposlitev, varna starost. Cilj je dosegljiv, realen in nujen. Uveljavljali ga bomo povsod, kjer imamo možnosti in priložnosti, in vse, ki ste prebrali tole do konca, vabim, da pomagate. Kjerkoli že ste, na kakršen koli način, lahko pa se nam tudi pridružite!«

Spoštovane družine, prijatelji, znanke, strokovnjaki, elite, dobri ljudje,… država nas potrebuje, še najbolj mladi in za večino v boljšo prihodnost zazrti strokovnjaki. Poslušajmo te klice na pomoč in najdimo poti, da ohranimo težko pridobljeno blagostanje in mir!

Prihodnost je v vaših rokah, naj se vaš glas sliši!, 19. april 2021

Ne spomnim se, da bi se že kdaj zgodilo, da želi Evropska unija slišati in vedeti, kaj menim o njeni prihodnosti. Zato sem, ne malo presenečena, z veseljem sprejela novico, da se bo na dan praznovanja zmage začela Konferenca o prihodnosti Evrope, ki bo trajala kar celo leto pod geslom: »Prihodnost je v vaših rokah, naj se vaš glas sliši.«

Saj ne, da bi se kar koli domišljala, da bo moj glas res kdo slišal, pa vendar…

Blaginja večine: ko tako vsak dan poslušamo ali beremo, kako politiki hodijo drug drugemu, banke delijo milijarde, komisarji dajejo vsak dan nove izjave o vsem mogočem, cepivo je ali pa je problematično in podobno, ugotavljam, da smo dobro poučeni o besedah visokih funkcionarjev, skoraj nič pa o učinkih njihovih dejanj v prizadevanjih za večje blaginjo prebivalstva Evrope. Imam občutek, da nam poročajo Karel Veliki ali Marija Terezija ne pa izvoljeni in imenovani predstavniki evropskih prebivalcev. Zato bi kot prvo predlagala, da v prihodnje zvemo kaj več o narodih in manjšinah, ki so že v Evropski uniji, njihovih željah in potrebah, razvojnih načrtih, znanstvenih dosežkih, sposobnostih ukrepanja in solidarnosti, predvsem pa realnih moralnih in materialnih pogojih, da izpolnjujejo svoje poslanstvo in ustvarjajo v skladu s svojo dolgoročno vizijo. Ne zanimajo nas meje v neki tragični sredini Zahodnega Balkana, še kako pa nas skrbi, da se bohoti revščina, zmanjšuje obseg solidarnosti, narašča sovražni govor in gojijo geopolitični apetiti, ki jih spodbuja trgovina z orožjem. Draga Evropska unija in mi, njeni prebivalci, smo ujeti v mreže lokalnih politikantov, ki vidijo svoj uspeh v svoji funkciji ne pa v učinkih, ki jih njihovo delovanje daje volivcem. Evropa se mora dejanskemu stanju reševanja problemov svojih prebivalcev na svojem ozemlju primerno organizirati , se pri tem v večji meri kot do sedaj posluževati rešitev, ki jih predlaga znanost in stroka, se posvetovati in sodelovati z ustvarjalnimi ljudmi, ki vidijo v prihodnost, so zanjo pripravljeni žrtvovati vse. Strankarska organizacija odločanja Evropo hromi, napaja lokalne ekstremizme in onemogoča tehnološko-tehničnemu napredku primeren razvoj. Cilj Evrope naj bo, mora biti, blagostanje večine njenega prebivalstva in za doseganje tega cilja se moramo prebivalci ustrezno ponašati, izobraževati in delovati.

Mladost: upanje, razkošno razmišljanje brez meja, zaupanje v svoje sposobnosti in sposobnosti družbe, najsodobnejše znanje in poznavanje različnosti ter še mnogo drugega krasi mlade prebivalce Evrope. Radovednost jih usmerja v popotovanje, raziskave, iskanje lastnih vrednot, v vse kar človek potrebuje, da se na podlagi dejanskih razmer usmeri v prihodnost, v uresničevanje svojih sanj. Najti mora oprijemljivo izhodišče in to je sodelovanje v odločanju, kakšen bo njegov življenjski smoter in katere smotre bo uresničeval v družbenem okolju. Imamo danes prebivalci unije odprta vrata za ideje mladih, spoštujemo njihove potrebe, poslušamo Grete in druge aktiviste med njimi? Sprejemamo načela, smernice in zakone za blaginjo mladih ali za krepitev moči tistih v 1% delu svetovnega prebivalstva, ki že desetletja z materialnimi dobrinami prevzemajo prebivalstvu tudi oblast, svobodo, zdravje in ustvarjalnost. Da jo bomo spoštovali, se mora Evropa usmeriti v interese mladih, v prihodnost, ki jo sanjajo in soodločanje z mladimi

Mir na zemlji: naravne in ustvarjene danosti v Evropski uniji, zlasti zgodovinska spoznanja, umetnost in vedenje o človekovih sposobnostih so tiste osnove, ki nam dajejo izhodišče za uveljavljanje sožitja in sodelovanja z narodi in narodnosti sveta. Želimo spoznavati dobre prakse in slabosti vseh narodov, s katerimi se srečujemo, iščemo skupne točke, načrtujemo skupno prihodnost in zagotavljamo trajni mir v človeku prijaznem naravnem okolju. Prebivalci Evrope se bomo duhovno in materialno bogatili samo, če bomo dobro poznali tudi zgodovino in sodobno literaturo, filozofijo ter znanost vseh delov Evrope, Azije, Afrike in drugih celin tako dobro, kot poznamo dosežke anglosaksonsko govoreče družbe. Nadvlada številčno največjih in materialno najmočnejših narodov, ki praviloma povzročajo konflikte, ni možno krotiti s sankcijami v oskrbi, z lažmi in z nenehnimi »prijateljskimi prepričevanji«. Odpovedati se morajo krepitvi orožarske industrije, jo preusmeriti v industrijo prebivalstvu potrebnih izdelkov. Politika Evropske unije naj osvešča svojega prebivalstva o življenju in delu vseh narodov, v krepitev sodelovanja z njimi in v načrtno širjenje sožitja v svetu.

Delo: okoljska problematika in tehnični in tehnološki razvoj v svetu nakazujeta, da se bo postopoma zmanjševal obseg fizičnega dela, širila digitalizacija na vseh področjih življenja in dela in pospešeno krepila avtomatizacija proizvodnih procesov. Strokovnjaki predvidevajo, da se bo delo iz industrijskega področja usmerilo v storitve vseh vrst, zlasti pa v informacijsko, raziskovalno, okoljevarstveno in kulturno področje ustvarjanja. Evropska unija mora zato pospešeno ustvarjati osnove za bodoče zaposlovanje svojega prebivalstva tako v izobraževalnem procesu in tehnologijah kot v povezovanju delodajalcev in delojemalcev pri skupnem načrtovanju zaščite okolja in socialno varnega zaposlovanja.

Naj se sliši vaš glas! pomislite in vključite se tudi vi v iskanje boljših časov v Evropski uniji

https://ec.europa.eu/info/sites/info/files/sl_- _skupna_izjava_za_konferenco_o_prihodnosti_evrope.pdf.

Trajnostna gradnja in naša domovanja, 29. marec 2021

Nič drugače ni danes kot je bilo v moji mladosti. Ko stabiliziraš svoj položaj v delovni sredini, se odločiš za naložbo v stanovanjsko hišo. Okoli mojega mesta je vse polno individualnih hišk vseh vrst, oblik, velikosti in lepote. Med njimi se sprehajam desetletja, lepo se starajo, obnavljajo in prilagajajo trenutnim razmeram v našem okolju. Kako prilagajajo? V zadnjem desetletju je vsaka hiška dobila nadstrešek za avtomobile, ki se ne parkirajo več po garažah. Skoraj vse hiške so dobile »izolacijsko oblekco«, se barvno polepšala z novo fasado in zato zmanjšala vidljivost iz svojih oken. Vedno več hišk ima v neposredni bližini vhoda lične skladovnice nasekanih drv in zjutraj, ko greš mimo njih vohaš kurjenje z drvmi. Zdaj ima skoraj vsaka hiša psa, v vrtu mu naredijo pasjo hiško in ga ogradijo saj bi sicer oblajal vsakogar, ki gre mimo. Ko prvi otrok naredi šoferski izpit se ob njegovi hiši mora najti parkirišče za njegov avto zato po hišnih zelenicah polagajo kulir plošče in avtomobil je preskrbljen. Vse to še dopolnjujejo žari na vrtovih pod pokritimi lopami, pa jedilni prostori pred njimi, obdani z vseh vrst rož v lončkih, vsak dan je kaj novega kot na primer poleti plastični bazeni ali obilna igrala, jeseni veliki sodi in posodje za v vinograd, pozimi vseh vrst priprav za uživanje na snegu in še mnogo drugega od česar najbolj motijo ograje vseh vrst. Izginja prvotna idilika in čar prijetnega doma, hiška se v obilnem dodajanju kar zgubi. In tudi zato so lastniki našli rešitve; dozidujejo etaže, prizidke, balkone, terase, mogoče in nemogoče in krasijo hiše s priložnostnimi okraski kot so jelke pozimi buče jeseni, pa slavoloke ob družinskih praznovanjih in podobno. Mestna ulica, primestna naselja in podeželske vasi postajajo neestetska, brez identitet in oblikovno vse drugo kot dopadljiva in lepa. Hiše »z dušo« so skoraj izginile, novi lastniki jih nadomeščajo z modernimi konstrukcijami čudnih oblik, ki kot vzorci dobre arhitekture dominirajo v publikacija, na spletu pa tudi na TV.

Približno tako stanje je značilno tudi za večja območja poselitve z objekti, ki jih javno dobro več ne potrebuje. Med njimi gre na največkrat za nekdanje industrijske komplekse, ki jih tujina spreminja v kulturne, izobraževalne in rekreacijske površine. Predno se najde donose program za degradirano območje traja nekaj časa, končna rešitev pa je običajno rušenje in gradnja stanovanjski blokov. Nekoliko tolerance kažemo le graščin za katere pa se programi iščejo že toliko časa, da se gradovi podirajo sami.

O teh razmerah v naših prostorskih rešitvah pišem iz več razlogov vendar sta glavna dva; najprej naš skupen neprimeren odnos do sprejetih odločitev in drugi množica strokovnih rešitev, ki jih ponujajo novi rodovi arhitektov.

Nekdo je v mali vasi Lukovek hotel postaviti stanovanjski blok in vaščani so se uprli z utemeljitvijo, da za tako naselje kot je njihovo visoka gradnja ni sprejemljiva ker razgrajuje harmonijo vasi. Bravo Lukovčani, tako kot vi bi morali biti pozorni na neskladja vsi. Če se nekdo odloči za gradnjo v določenem urbanem okolju se mora odločiti tudi za vključenost svojih gradbenih in prostorskih ureditev v to okolje z vključno ureditvenimi navadami, ki so v njem udomačene.

Si prizadevate za vključenost in harmonijo sobivanja v svoji soteski?

Pandemija in popotovanja, 28. marec 2021

Popotovanja po svetu so me vedno navduševala zaradi številnih zgodovinskih raritet v različnih predelih sveta, lepote in posebnosti narave, predvsem pa zaradi spoznavanja narodov in ljudi, njihovih navad, načina življenja in vrednot. Precej številna skupina v mojem okolju je še v mojih poznih letih skrbela, da sem obiskala vse celine in za kulturo ter blagostanje naprednejše dele sveta.

Popotovanja imajo različne namene. Najprej smo morali na službena pota po svoji domovini, k svojim poslovnim partnerjem kjer koli so bili, po sejmih, izobraževalnih dogodkih in drugih potrebah, ki nam jih je narekovalo delo. Le malokdaj smo pri tem imeli možnost spoznavati tudi zgodovino krajev oziroma ocenjevati njihov prispevek k razvoju, ker je bilo vsako potovanje časovno omejeno na naj nujnejše, pa tudi sogovorniki so zahtevali našo pozornost. Radi smo se vračali v že obiskane kraje v času dopustov saj je na delu veljalo reklo »pridno delaj in uživaj v prostem času«.

Čudovita in meni vedno draga Evropa je za popotnika res unikum. Čudežna Grčija, antična in renesančna Italija, srednjeveške Poljska, Pruska, Avstro-Ogrska, Danska,…, vsestranska Rusija, pogumna, revolucionarna in pustolovska Francija, veličastna Španija, da o angleški monarhiji sploh ne govorim. Šele s primerjavo vtisov in spoznanj o nekem narodu sem doumela od kot bogastvo Vatikana, edinstvenost Istanbula, posebnost Ermitaža, lepota Dunaja in še mnogo drugega, kar krasi Evropo in bi bilo prav, da spozna vsak zemljan. Na potovanjih sem se res veliko naučila in vsak bi moral večkrat na pot, da bi lažje dojemal in sprejemal slabe in dobre plati življenja.

Prišla je pandemija in nas zaprla celo v občinske meje in ni ji videti konca. Neštetokrat sem se že vprašala kako se bodo ljudje ne samo v Evropi, v času njenega trajanja sporazumevali, si pomagali, se spoznavali in prijateljevali. Gre za dolgoročne učinke zaprtosti med katerimi grozijo zastoji v izobraževanju, izmenjavi znanstvenih dosežkov in prakse, pa tudi za posledice digitalizacije na kakovost razgledanosti ljudi nad dejstvi in resničnostjo. Težko si predstavljam kako komuniciranje uspešno opravljajo tisti, ki živijo od tržne situacije kot na primer naš novomeški velikan, ki je prisoten v več kot 77 državah in je delovno mesto njegovega vodje na letalu in avtomobilu. Skratka, osebno komunikacijo ne more kakovostno nadomestiti digitalni in svet se mora zavedati, da brez osebnih stikov ne bo napredoval tako uspešno kot si želi.

Prav zaradi navedenega prepričanja sem z navdušenjem pozdravila priprave Zelenega digitalnega potrdila, ki »naj bi tlakovalo pot do vnovične svobode potovanj po Evropi«*. Vsaka članica bo sama določila upravičenja lastnikov certifikatov, katerega rok trajanja bo le 180 dni. Verjetno bo za potovanje še vedno potrebno določena mera previdnosti, zagotovo pa je certifikat dobrodošel in srčno upam, da ga bo naša država kmalu ponudila popotnikom.

*Delo 18.03.2021

Ste tudi vi popotnik ali popotnica, boste šli na pot s certifikatom, da bi koristno in zanimivo preživeli del svojega prostega časa?

Poslovne novosti v Evropski uniji, 24. marec 2021

O podnebnih spremembah je vsak dan vse polno napisanega in povedanega že kar nekaj desetletij. Ponavljamo jih vsi od velike strokovne avtoritete prof. dr. Lučke Bogataj Kajfež pa do mlade Grete. Priznam, da sem tudi sama od časa do časa že sita tega govorjenja in sem zato samo čakala, da se bo neki kompetentni forum spomnil kaj konkretnega za uresničevanje lepih, koristnih in splošno sprejetih načel o varovanju narave in trajnostni gospodarski rasti.

Najprej sem zasledila v Evropski uniji (EU) odločitev na njihovi banki, da ne bodo več sofinancirali investitorjev, ki v svojih naložbenih elaboratih ne bodo predložili dovolj dokazov, da s svojo naložbo ne bodo povečevali ogroženost narave. Takoj sem pomislila kako bo s temi dokazili v praksi, saj so verjetno dokazila za naložbo v novo cesto lahko samo popolnoma drugačna od dokazil za naložbo v nek obrat kemijske industrije ali ureditev središča neke občine. Kmalu potem, ko je dr. Mrak skoraj identičen pomislek izrazil v svojem prispevku o učinkovitosti sprejetih ukrepov za varovanje okolja, smo se bralci Dela SP lahko že seznanili z novico, da je EU naročila pri izbrani univerzi v Barceloni pripravo strokovnih podlag za oblikovanje osnov in meril s katerimi bodo investitorji v prihodnje dokazovali, da bodo nove naložbe zmanjševale ogroženost narave. Razveselilo me je, da je strokovnjakinja iz Slovenije ustvarjalna moč novih strokovnih rešitev na podlagi katerih bodo sprejeti novi zakoni in pravila kot tudi razvrščanje poslov na trajne in ostale v skladu s akcijskim načrtom o financiranju trajnostne rasti kar vse bo v praksi omogočile uresničevanje načelnih odločitev. Denar za naložbe torej bo, veliko vprašanje, povezano z rastjo blaginje ljudi pa je, ali bodo investitorji zmogli oblikovati projekte po novih smernicah. Očitno je že, da ima na primer Slovenija kar nekaj usodnih težav pri dokazovanju svoje trajno naravnanosti in okoljevarstveno primerne pri načrtovanih naložbah.

Kako bodo ta dejstva vplivala na naše investicije v podjetju ali v lokalni skupnosti? Morali bomo naložbe klasificirati na zelene in trajnostne dejavnosti. Denar bo dosegljiv le tem dejavnostim potem, ko bo pristojna komisija EU potrdila trajnostni pomen naložbe in ko bo dokazano, da naložba zagotavlja gospodarsko rast in s tem blaginja ljudi ter okoljsko trajnost. Pa to še ni vse saj bo moral vsak investitor zagotavljati usklajenost svojega poslovanja tudi z mednarodnimi smernicami z vključno preprečevanjem kakršnega koli izkoriščanja ljudi in spoštovanje njihovih pravic ne glede na kraj ali državo kjer se opravlja delovni proces.

Posledice novih okoljevarstvenih in trajnostnih ukrepov pri naložbah bomo nujno občutili tudi v vsakem gospodinjstvu saj ta so prav tako zavezana k prizadevanjem, da se uresniči načrt dekarbonizacije. Morali bomo zamenjati avtomobile za električne in pozneje še večkrat tako, da bomo svojo potrošnjo goriva za mobilnost nenehno zmanjševali. Zmanjšati ali odpovedati se bomo morali izdelkom kemične industrije, ki jih bo ta nehala proizvajati zaradi varovanja okolja, njihovi nadomestni izdelki bodo verjetno razpoložljivi po višji ceni, ker bo v njih več raziskovalnega dela. Ne vemo še kako bo z energijo. Ni sicer dvoma, da bo dražja vprašanje pa je ali zato ker se bo njena proizvodnja zmanjšala ali pa zato, ker bo za dom najbolje lastna produkcija sončne energije in bodo potrebne naložbe še posebno, če bo postal vprašljiv tudi zemeljski plin. Gospodinjstva bomo imela spremenjene odpadke, kakšni bodo še ne vemo, lahko pa se zgodi, da bomo morali za vse svoje odpadke sami poskrbeti.

Kako se pripravljate na reševanje okoljske in trajnostne problematiko pri vašem delodajalcu in kako doma?

Gospodarjenje s prihranki, 23. marec 2021

Po družinskem nedeljskem kosilu smo v pogovoru zašli v varčevanje in gospodarjenje s prihranki, ki jih tako neusmiljeno mrcvarijo banke v katerih so naloženi, da varčevalec ne pridobiva ustreznih obresti oziroma se celo boji, da bo moral bankam plačevati ležarino. Samo omenila sem, da razmere pri nas terjajo preusmerjanje prihrankov iz bank na sklade in že je bil ogenj v strehi. Si pozabila kakšne težave so bile z Vizijo, Perspektivo, vzajemni in zavarovalniški skladi, pa nacionalna stanovanjska shema, itd. Vse se je sfrižilo, razvrednotilo, komaj smo dobili vloženo povrnjeno, borzne posrednike pa so policisti lovili celo po Ameriki. Pa drugi in tretji pokojninski steber? Imeli smo kapitalski sklad, pa ni bil nič boljši od drugih. Ne, so zaključili družinski člani, ne gremo se več takih igric. Kaj pa delnice in deleži? Ne, razen ene delnice, ki galopira, so vse druge končale v stečaju, da ne pozabimo samo primera Nove ljubljanske banke, ko smo delnice zgubili celo brez bankrota. Trgovalni račun z delnicami je drag, predrag za male varčevalce. Ponovili so odločno ne. Nepremičnine so morda rešitev, drezam naprej. Ampak tudi tu so težave; visoka obdavčitev najemnin, posebno problem vzdrževanja več nepremičnin na različnih krajih. Družina ni čisto odklonila. Z zlatnino in umetninami ne znamo gospodariti, dodam sama.

Varčevanje je bila od nekdaj vrednota, da si pripravljen na slabe čase, morebitne bolezni, izjemne dogodke in druge težave. Varčevanje je bilo do sedaj tudi osnova za kreditiranje prebivalstva, skupnega dobra in gospodarstva, obresti pa primerno nadomestilo varčevalcu in cena za kredit posojilojemalca. Nedvoumno se ta vrednota opušča. Dejstvo je, da je evropska banka našla nove vire povečevanja denarne mase za kreditiranje, morda v odkupovanju državnih obveznic. Dejstvo je tudi, da prihranke obstoječe banke ne morejo z donosom plasirati in da se zato morajo pobrigati varčevalni sami. Izjemno težko delo čaka varčevalce. Morali bi se najprej oskrbeti z informacijami o projektih, ki ustrezajo zeleni taksonomiji EU in investitorjih, ki so sposobni te projekte udejanjati. Varčevalci bi morali s svojimi prihranki na trg po tržnih pogojih z vključno promocijo. Poznati bi morali ljudi, ki projekte vodijo, pridobiti o njih zaupanje in nenehno spremljati njihove donose. Še mnogo drugega bi varčevalci morali poznati, da bi sami donosno gospodarili s prihranki. Verjetno je to utopija in kot alternativo mora vsak varčevalec le pretehtati o prenašanju gospodarjenja s prihranki na sklade, v vrednostne papirje in v nepremičnine oziroma razpršeno na te tri in nove še nepoznane ponudbe na trgu. Odpira se v vsaki družini pomembno vprašanje zaupanja v projekte, v ljudi, ki jih vodijo in v gospodarsko politiko aktualne oblasti. Ne bom povedala nič novega, če rečem, da bo varčevalec uspešen le s pomočjo usposobljenega in poštenega finančnega svetovalca.

V današnjem času neugodna varčevalna klima v naši državi pa nikakor ne bi smela vplivati na zmanjševanje obsega vsakega varčevanja, tudi ne povprečnega privarčevanega zneska stanja na transakcijskem računu posameznika. V težavah ostajamo običajno sami, brez prijateljev in znancev moramo sami rešiti finančne zadeve sicer sprejemamo rizike, da prijatelje izgubimo. To nas sili, da pravzaprav dnevno razmišljamo »kako bomo obrnili EUR, da bo rodil mlade«. S še tako majhnimi ali veliki prihranki družina živi, z njimi mora gospodariti smotrno in zanjo najbolje. Pomembno je doumeti, da moramo preživeti ne glede nato kdo in kako nam vlada.

Kako pa vaša družina razmišlja o financah in premoženju, o nujnih rezervah in o gospodarjenju z njimi? Mi zaupate svoje izkušnje?

Akademija znanosti in umetnosti (SAZU) in mi, 22. marec 2021

Imela sem kar nekaj delovnih dolžnosti, ki so me desetletja povezovale z častitljivo institucijo SAZU, njenimi predsedniki, posameznimi člani in celo nekaterimi zaposlenimi strokovnjaki oziroma znanstveniki, zlasti svetovnimi popotniki med njimi. Naš odnos je krepilo skupno oblikovanje Motivacijskega načrta za razvoj Dolenjske in Bele krajine, kulturna srečanja v tem delu Slovenija, Forum odličnosti in mojstrstva v organizaciji Društva ekonomistov in snovanje gibanja Rastoča knjiga. Predvsem na osnovi dobrih učinkov skupnega snovanja in do sedaj doseženega zaupanja, preberem in pretehtam vse, kar SAZU predlaga javnosti z namenom, da njihove predloge sprejmem za svoje in jih po možnosti delim z okoljem v katerem živim. Izjavi SAZU o spravi ob tridesetletnici samostojne slovenske države (Delo, SP 20. marca 2021.) sem nekaj krat prebrala z namenom, da bi res dobro razumela, kaj ugledna institucija priporoča državljanom in državljankam Slovenije. Previdno sem pristopila iz več razlogov, najpomembnejša pa je za mene ponovitev, neštetokrat v različnih kontekstih poudarjeno mnenje »da sta bila polastitev narodnoosvobodilnega boja s strani komunistične partije in z njo povezani revolucionarni teror neupravičena«. Dokler so to domnevali posamezniki, je bilo nam, otrokom vojne, manj pomembno, ko pa slovenski javnosti danes to predlaga naša zaupanja vredna SAZU, da jo posvojimo in delujemo v skladu z njo, se povojnim generacijam dejansko odpirajo pomembne dileme.

Najprej se vprašajmo, čigav pa je bil narodno osvobodilni boj? Moja družina je štela 13 članov, vsi so sodelovali v boju, komunist je bil samo eden. Česa se je polastila moja družina in večina enakih kot udeleženk v narodnoosvobodilnem boju? Ko je bilo vojne konec, so bila mesta in večina domov porušena, mladi fantje in dekleta pobiti, polja zapuščena, stanovanjska stiska maksimalna, prav tako lakota. Kdo bi moral organizirati narodno osvobodilni boj in obnovo, da se komunistična partija ne bi mogla polastiti oblasti in zakaj ta tega ni storil? Moja družina je bila pobožna, zaznala bi boljše organizatorje od partije seveda, če bi obstajali in podprla bi jih. Predno sprejmemo mnenje SAZU o polastitvi oblasti komunistične partije pa moramo vedeti konkretno kdo je bil v takratnih časih po takrat veljavnih normah, zakonih in predpisih lastnik oblasti in zakaj ni reagiral, ko se je partija oblasti polaščala. Leta 1945 je bilo konec vojne in po tem letu je bilo samo ogromno strahovitih naporov, da bi ljudje lahko živeli v miru in bili minimalno preskrbljeni za preživetje.

Dilema, ki jo odpira ista dikcija predloga SAZU in tare vojno ter povojne generacije je pomembnejša in bistvena. Režim v državi po vojni je bil naklonjen izobraževanju, naložbam, participaciji v delitvi oblasti in upravljanju s premoženjem, mednarodnemu sodelovanju. Mednarodna skupnost, zlasti svetovne ustanove za ohranitev miru in razvoj ter strokovne organizacije so ga desetletja sprejemala in ocenjevala kot pozitivnega. V primerjavi z obstoječim režimom v naši ljubi Sloveniji, ko skupno dobro odmira, oblast koncentrira in trpimo celo revščino, se vsak od nas upravičeno zamisli ali je komunistična partija upravičila polastilo oblasti z razvojem, blagostanjem in mednarodnim ugledom država ali pa je svoja pooblastila koristila za klientelo, bogatenje posameznikov, skratka, zla dejanja iz hudobije. Kakšno oblast bi dejansko morali imeti po končanem narodnoosvobodilnem boju in obnovi, se pravi tam po 1950 letu? Odgovor ni možno najti samo v dilemi ali so volitve bile korektne ali ne. V podjetjih smo imeli svobodne roke ustvarjanja, moj direktor ni bil partijec, lokalne skupnosti pa so nam morale slediti s svojo infrastrukturo, sicer se podjetja ne bi mogli razvijati.
Nisem odkrila, da bi bil revolucionarni teror definiran in konkretiziran. Povojni poboji so tudi v predlogu SAZU navedeni v posebnem odstavku, ki je sprejemljiv čeprav so bila pri njih udeležene tudi mednarodne institucije. Nekaj ga je možno zaznati v obvezni oddaji tam do 1948 leta, v povojnem delu sodišč, nekaj več v raznih bibliografijah, ko se avtorji pohvalijo, da jih je »partija« preganjala. Največ se s tem terorjem ukvarjajo pisci člankov, ki so se rodili že v samostojni Sloveniji ali pa malo pred njo. Kaj pod revolucionarnem terorju razume SAZU pa ni navedeno. Ker je v vsakem režimu tudi teror za ene ali druge, sprejemam ponujano mnenje. Prizadevati si moramo za skupno razumevanje svoje zgodovine, svojih dejanj, uspehov in porazov.
SAZU se je po moji oceni lotila težke naloge saj je sprava dejanje, ki se ne da ukazati, nadzirati ali sistemsko regulirati. Se pa spominjam dobro, kako je po vojni potekala sprava med družinami, med prijatelji, med sodelavci, med vasmi. Bila je in, kjer je potrebno je še, prijazno dejanje, ki ga običajno pogojuje potreba in želja po sodelovanju.

Ste spoznali mnenje SAZU, se mu boste pridružili, bi še kaj pripomnili?

Bralna značka, 17. marec 2021

Svetovni splet je zbral ogromno podatkov iz knjig, ki jih v življenju prebiramo vse generacije. Zadovoljil je z njimi predvsem tiste, ki niso preveč radovedni, tiste, ki na podatkih gradijo svojo prihodnosti in mnogo takih, ki se le s podatki lahko izkažejo kot svetovljani. Vse to nam res koristno služi predvsem takrat, ko smo v zadregi s časom in nam ni potrebno izraziti svojega mnenja. Če pa je mnenje nujno oblikovati, je nam potrebno poznavanje in razumevanje v knjigah zapisanih in skozi življenjske zgodbe posredovanih naukov, resnic, življenjskih izkušenj, prepričanj in dobrih ter slabih praks. Vojna in mir je na spletu zgodba borb in lepe Nataše, Tolstojeva pripoved pa je spoznavanje narave ljudi, glavnih junakov in okolja, njihovega ravnanja v različnih razmerah, njihovih želja in hrepenenj ter možnosti in poti, ki jih iščejo in najdejo vsak na svoji življenjski poti. Radovednost nas sili, da preberemo knjigo, da pridobimo iz nje koristne izkušnje in si naberemo dovolj energije za reševanje svojih morebitnih življenjskih slabosti ali za ravnanje v podobnih situacijah kot jih je čudovito nanizal v svojih knjigah omenjeni avtor. Brez prebiranja knjig ostaja človekova radovednost nepotešena, neke vrste torzo, ki da slutiti ne ponuja pa spoznanja.

Radovednost je pri otrocih pregovorno največja in zato je knjiga zanje najboljša učiteljica. Še posebno to velja za sodobnost, ki prinaša neverjetno kakovostne knjige po vsebini kot po oblikovanju in je dostopna pravzaprav na vsakem koraku. Zagotovljena je tudi njihova kritična presoja. Prav za mlade radovedneže je pisatelj Leopold Suhadolčan pred šest desetletjem ustanovil prvo Bralno značko za katere se potegujejo vse generacije otrok v naši domovini, tudi moji in tvoji – najprej sinovi in hčere nato pa vnukinje in vnuki. Izjemno doživetje je poslušati pripoved katerega od njih po prebiranju antičnih pravljic, srednjeveških grozljivk ali fantastičnih junakov iz vesolja – pripovedi vedno sledi vprašanje »Kaj pa ti misliš, kako bi pa ti ravnala?« Hvala spoštovani vizionarji, skrbniki in protagonisti bralnih navad, da ste mladim podaril bralno značko, kot vidite jo izjemno spoštuje ves narod če je njihovo število danes že 54. Hvala tudi našemu rojaku Marjanu Mančku, da je skupaj s Pošto oblikoval mladim bralcem spodbudno spominsko obeležje.

Knjižnica v Novem mestu je pred leti ustanovila Bralno značko za odrasle, ki lepo uspeva in kateri sem se pridružila. Ob letošnjem dnevu knjižnice sem jim sporočila:

Mojim knjižničarjem in Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto!
Ob dnevu naše knjižnice se vam zahvaljujem za dragoceno pomoč, ki jo nudite ljubiteljem knjig še posebno pa za izjemno razumevanje in pomoč bralkam in bralcem v času korona virusa. Lahko smo neovirano sledili knjižnim novostim, tudi strokovni literaturi in na vaših spletnih straneh zanimivim dogodkom. Neverjetno je, da ste uspešno udejanili tudi Bralno značko 2020 in nas nagradili z koledarjem v spomin naši Ilki Vašte. Naj vas naše zadovoljstvo tudi v prihodnje spodbuja k novostim v svojem poslovanju, k krepitvi umetniške angažiranosti pri oblikovanju našega življenja in dela, k bogatenju lokalnega družboslovja in vsega drugega ustvarjanja, ki bo našo knjižnico, Novo mesto in regijo še v večji meri kot do sedaj obelodanila na zemljevidu intelektualnega duha sodobne družbe. Bralka Joža Miklič

Kaj pa o pisateljih in poetih, branju knjig, knjižnicah, založbah, založnikih, oblikovalcih, tiskarnah,… menite vi?

Gremo res nazaj v socializem?, 16. marec 2021

O tem sem se resno spraševala že potem, ko sem prebirala prvi prispevek Marcel Štefančiča jr. v Mladini, pri njegovem drugem prispevku pa sem opazila, da nisem edina saj je v pismih bralcev neki gospod podal dobro obrazložitev zakaj mnenje omenjenega avtorja ni sprejemljivo. Težko, morda celo nemogoče ali nesmiselno je postavljati pod vprašaj mnenje omenjenega avtorja članka Nazaj v socializem; avtor je »mojster peresa«, pomembna avtoriteta v svoji dejavnosti, pisatelj in še mnogo drugega, z njegovo veličino se ne morem primerjati in tudi nimam strokovnega znanja iz njegovega področja dela. Sem pa živa priča o tem, kaka smo si prizadevali izboljševati življenje in posodabljati poslovanje v socializmu, zato me je močno prizadela ugotovitev omenjenega avtorja. Ni osamljen v tem primerjanju, tudi komentator Markeš, včasih celo mojstrski Žerdin, se rada obregneta ob naša nekdanja prizadevanja, kot da smo v socializmu skrbeli samo za namerna hudodelstva.

Med odločanjem v nekdanji državi in odločanjem v sedanji državi je bistvena razlika v množici sodelujočih pri odločitvah. Kot razumem prispevke današnjih novinarjev je njihova splošna ugotovitev dejstvo, da danes v državi odloča en sam, kar v socializmu niti slučajno ni bilo možno, niti v upravljanju še manj pa v politiki.

Tako pri odločitvah v upravljanju kot pri odločitvah v politiki je lahko sodeloval vsak. Vsaka delovna skupnost, krajevna skupnost, občina, republika in država je izvolila svoje organe upravljanja in jim dodelila pristojnosti za odločanje. In v vsaki omenjeni skupnosti so delovali vsi politični organi sindikata, mladine, borcev, socialistične zveze in komunisti. Si predstavljate koliko državljanov in državljank je bilo vključeno v odločanje? Si predstavljate, da je kje na svetu človek, ki bi sposoben vso to maso sodelujočih, ki je vsak dan odločala o bistveno pomembnih zadevah za ljudi, obvladati, usmerjati, nadzirati in skrbeti, da ne bo kje preskočila meje svojih pristojnosti? Brez dvoma lahko rečemo, da take osebe v socializmu nismo imeli in jo tudi nismo iskali, ker je nismo potrebovali.

Naj še poudarim, da je vsa ta masa sodelujočih morala odločati tako v skladu z zakonodajo države in republike kot v skladu s statuti (občine, delovne skupnosti, podjetja) in da je nadzor nad uresničevanjem sprejetih odločitev potekal v strokovno usposobljeni in finančno samostojni instituciji preko nadzora plačilnega prometa.

In zdaj se bo avtor prispevka Nazaj v socializem zagotovo nasmehnil ter pribil »Ja postopki so enaki?« Niso, dragi moj, naša filozofija se je oblikovala ob delu, ustvarjali smo industrijsko in snovali informacijsko družbo, kar smo ustvarili je bilo dovolj za dostojno življenje in je še vedno slovenska skupna srebrnina. Izogibajmo se neprimernih primerjav, raje si prizadevajmo za nastanek ustvarjalne skupnosti, ki bo zanimiva in spodbudna za mlade v naši domovini.

Kaj pa vi menite o takih primerjavah, kot so podane v prispevku Nazaj v socializem. Se vam zdijo umestne, potrebne, koristne? Menite, da bi jih bilo nujno upoštevati pri načinu odločanja o naših skupnih zadevah?