Joža Miklič
Življenje in delo
Joža (ali Jožefa ali Jožica) Miklič, univerzitetna diplomirana ekonomistka, predavateljica, pisateljica, publicistka in kulturnica je bila rojena 18. marca 1937. Osnovno šolo je obiskovala v Dol. Nemški vasi, gimnazijo v Trebnjem in v Stični ter diplomirala leta 1961 na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Takoj se je zaposlila kot prvi diplomant Ekonomske fakultete v Krki tovarni zdravil Novo mesto. V njeno pristojnost je sodilo nekaj letno vodenje ekonomskega sektorja v katerem so delovale finance, računovodstvo, analize, načrtovanje, notranji nadzor, poslovna informatika, organizacija ter avtomatska obdelava podatkov. Pod njenim vodstvom je bil nabavljen in uporabljen računalnik IBM360/25 prvi na Dolenjskem in drugi v Sloveniji, s katerim so se začele redne obdelave podatkov leta 1971. V Krki je tudi poskrbela za ustanovitev Kulturno umetniškega društva Krka s sekcijami od katerih še vedno deluje Dolenjski knjižni sejem, Pevski zbor in galerijska dejavnost. Krko je zastopala v številnih državnih, republiških in občinskih organih ter gospodarskih združenjih.
Leta 1980 je bila imenovana za direktorico Službe družbenega knjigovodstva v Novem mestu in s tem je postala tudi članica Sveta Službe družbenega knjigovodstva Slovenije kot tudi članica kolegija njenega generalnega direktorja. V njeno pristojnost je sodilo vodenje plačilnega prometa, analize in informacije o gospodarskih gibanjih, boniteta komitentov, davčni, inšpekcijski in finančni nadzor nad družbenih premoženjem, revizijski postopki in postopki vrednotenja premoženja vse za območje Dolenjske in Bele krajine. Njena naloga je bila tudi informiranje javnosti v regiji o gospodarskih gibanjih in v ta namen je organizirala redne tiskovne konference.
Upokojena je bila leta 1995 in kot upokojenka pridobila certifikat Ministrstva za pravosodje za opravljanje funkcije stečajnega upravitelja. Z izpitom pri Ministrstvu za gospodarstvo je bila vpisana v register podjetniških svetovalcev za opravljanje poslov gospodarskega svetovalca in nadzirala izdelavo poslovnega načrta podjetnikom. V Združenju nadzornikov Slovenije je pridobila certifikat za opravljanje poslov nadzornika, eksperta v Nadzornih svetih in Nadzornih odborih družb oziroma družbenih skupnosti.
Poleg omenjenih zahtevnih delovnih nalog je Joža Miklič ob delu poučevala na Ekonomski srednji šoli in bila predavateljica Zavoda za izobraževanje kadrov in produktivnost dela v Novem mestu. V letih 1962 do 1969 je bila članica Skupščine Skupnosti socialnega zavarovanja v državi. Od 1964 do 1968 je bila članica Odbora za industrijo in obrt občine Novo mesto. Članica komiteja ZKS v občini Novo mesto je bila od 1961 do 1965. Kot direktorica pomembnega področja dela v Krki jr bila tudi ustanovna članica Simpozija o sodobnih metodah računovodstva in poslovnih financah v Sloveniji 1968. Opravljala je mnoge upravljavske funkcije. Od 1974 do 1978 je bila predsednica Kulturne skupnosti Novo mesto, članica Komisije za nadzor občine Novo mesto, 1974, predsednica zbora uporabnikov Zdravstvene skupnosti Slovenije, članica Izvršnega odbora Kulturne skupnosti Slovenije in predsednica odbora za naložbe v KSS, Ljubljana, 1974-1978, članica nadzornega odbora Centralnega komiteja ZK Slovenije, predsednica Izvršnega odbora področne raziskovalne skupnosti Slovenije za avtomatiko, računalništvo in informatiko, v obdobju 1982 do 1989 pa
predsednica občinske zdravstvene skupnosti in predsednica izvršnega odbora te skupnosti v Novem mestu. Bila je delegatka regije na 14. Kongresu Zveze komunistov Jugoslavije 1990. Bila je članica Društva manager – ustanovna članica sekcije Ženske z idejami, ustanovna članica društva Akademska pobuda - Univerza v Novem mestu 1994 in članica Razvojnega sveta Slovenije 1995-1997. Svetnica občinskega sveta Mestne občine Novo mesto je bila od 1995 do 1999 in v tem času vodila odbor za družbene dejavnosti. V letu 1996 jo je Okrožno sodišče v novem mestu imenovalo za stečajna upraviteljica GIP Pionir Novo mesto. V mandatnem obdobju 1999 do 2007 je bila članica nadzornega odbora Mestne občine Novo mesto. En mandat od 2009 do 2017 je bila urednica rubrike Družbena vprašanja v Rast–revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja. Občinski svet Mestne občine Novo mesto jo je leta 2010 imenoval za svojo predstavnico v Svetu Visokošolskega središča. Joža Miklič je kar 10 let predsedovala Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, bila članica organov Zveze ekonomistov Slovenije in 1996 predsednica njegovega izvršilnega organa. V tem obdobju je bil ustanovljen Foruma odličnosti in mojstrstva 1989. Bila je njegova ustanovna članica in vodja njegovega strateškega odbora. Sodeluje v vse slovenskem gibanju Rastoča knjiga, je ustanovna članica Društva Rastoča knjiga, ki deluje pod okriljem Državnega sveta Slovenije. Njeno publicistično delo obsega preko 80 člankov v strokovnih in drugih publikacijah. Kot ljubiteljica kulture in humanistka je članica številnih kulturnih in humanitarnih organizacij.
Za svoje delo je prejela več stanovskih priznanj, bila odlikovana z Redom dela z zlatim vencem leta 1982, je prejemnica Velike nagrade odličnosti in mojstrstva leta 2005 in je vpisana v Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline leta 2018. Živi v Novem mestu.
Storitve
Knjiga Barjanski tulipan
Opis knjige:
Avtorica je popisala več kot štiridesetletno delo Kulturno umetniškega društva Barje, katerega vsebino je vsa leta soustvarjala njena mama Tončka Melik. Društvo je delovalo izobraževalno, povezovalno in ustvarjalno v širšem okolju na obrobju Ljubljane, v njem je sodelovalo mnogo mladih, s svojimi prireditvami je gostovalo na številnih ljubljanskih odrih, celo na Reki in poskrbelo, da je okolje primerno počastilo velikane slovenske kulture ter spominske dneve. V ljubiteljski kulturi Slovenije so bili prepoznavni in spoštovani za kar so prejeli tudi pomembna priznanja.
Dolenjska in bela krajina
Opis knjige:
Avtorji pesnik Tone Pavček, dr. Janez Gabrijelčič in Joža Miklič s to knjigo nagovarjajo najširšo javnost regije za oblikovanje in uresničevanje uspešnejšega gospodarjenja in hitrejše rasti blagostanja. Ocenjujejo, da imata Dolenjska in Bela krajina še veliko neizkoriščenih razvojnih možnosti, ki bi lahko izboljšale materialni položaj tu živečih in jim omogočile tudi bogatejši duhovni razvoj. Motivacijski razvojni program je nastal v Društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine leta 1993.
Potomci Jurčičevih junakov
Opis knjige:
Povojni čas je odprl široke možnosti izobraževanja, ki jih je večina mladih sprejela z navdušenjem kljub materialno neprilagojenim razmeram. Avtorica opisuje življenje druge generacije gimnazijcev v Stiški gimnaziji, njihova prizadevanja pri razumevanju za njih zahtevne učne snovi, njihov nadaljnji univerzitetni študij ter rezultate njihovega dela v praksi.
Zvestoba študentski druščini
Opis knjige:
Zbornik, ki ga je uredila avtorica Joža Miklič, pripoveduje zgodbe o študiju in uveljavljanju ekonomske stroke v Sloveniji, življenje in delo petinosemdesetih diplomantov 12. generacije študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, ki so si med prvimi prizadevali uveljavljati ekonomsko doktrino, ekonomsko znanost in ekonomsko miselnost v raziskavah, podjetjih, v izobraževalni ustanovah in v upravljanju republike.
Blog
Zvok kamna, 30. november 2025
Kot pravi mojster Matijevič je bilo pri letos ustvarjenih likovnih delih Skulpte zanimivo spoznavati in slediti kamnoseškim in kiparskim zamislim, ko so poskušali z uveljavljanjem in dogovornim načinom obdelave kamna preoblikovati gledalce v poslušalce. Orodje s katerim so obdelovali in oblikovali kamen je temu dalo specifičen zvok, odvisen od volumna, mase in geografskega porekla kamna. Razstavljavci se zavedajo, da je njihovo poslanstvo pomembna ustvarjalnost, ki je vedno bila in bo dejanje upora, kljubovanja, znanja in duha. Člane društva je počastil kipar J. Bezlaj s sodelovanjem na razstavi z umetnino Krik, ki kot vokal dopolnjuje zvok kamna tako kot slikar Edvard Munch s svojo sliko Krik izrazi agonijo človeštva. V prvih razstavah smo spoznavali osem ustvarjalcev v kamnu, na letošnji deveti razstavi je prisotnih že 17 in velika je verjetnost, da jih bo še več, ker so zdaj že nekoliko trdnejši infrastrukturni pogoji za njihovo učinkovito delo od izpopolnjevanja znanja in veščin do stabilnega financiranja po razpisu lokalnih oblasti in donacijah.
Že omenjeni gost kipar J. Bezlaj je razstavil likovno delo iz svojega cikla Žrtvovanja z naslovom Krik. Skulptura razodeva neizmerno stisko živali, ki sluti neizbežnost žrtvovanja. Umetnost pozna tudi estetiko grdega, njegov kip goveje glave ima oči usmerjene kvišku, sliši se mukajoč krik, ki prihaja iz govejega grla. Na začetku notnega črtovja stoji violinski ključ, grafična kaligrafska pojavnost, ki sodi med simbole človeške civilizacije. Avtor S. Jakopin je v njem videl stik s tematsko vsebino in njenim nosilcem. Uporabil je šentrupertski kamen in s tehniko globokega reliefa poskušal ključ transformirati v ženski torzo. L Vidic je svojo skulpturo Zveneča tišina izrezal iz apnenca Dolenjske. Spominja na violino in združuje večni molk kamna z minljivostjo zvoka. M. Vidic je raziskovala odnos med materialnostjo kamna in nematerialnostjo zvoka. Razstavlja skulpturo Šepet gozda, ki transformira zvok v vizualni ritem in na ta način postane medij med tišino in glasbo, snovnim in nesnovnim, človekom in pokrajino. Mojster Ferkolj je na kamnitih dveh ploščah prikazal violinski in basovski glasbeni ključ in vsakemu dodal tri note. Uporabil je šentrupertski kamen in ga zgladil, da liki izpadejo kor relief. R. Čepič je svojo skladbo v kamnu »napisal« v durovskem, glasbeno optimističnem in vedrem načinu komponiranja s pomočjo repenskega apnenca in za avtorja svojstvene statike. G. Čepič je ustvarila kiparski notni zapis imenovan Izgubljena melodija morja in tako povezala kamen z zvokom. R. Škof, mojster za odkrivanje kamnov, je našel ribi podoben kamen, mu dodal oko in škrge in svoj prispevek poimenoval Nem kot riba. Za svoj drugi prispevek Pojoči kamen je Škof uporabil različne kamenine in ustvaril glasbilo, sorodno litofonu. Nanj je glasbenik zaigral melodijo v kulturnem programu razstave. J. Škof avtorica skulpture Glas vpijočega v puščavi opozarjan da je nujno ukrepati, če hočemo ljudje obstati na zemlji. V svoji drugi skulpturi Ujetega ptiča tožba nastavlja ogledalo častihlepnim, ki ogrožajo svet. S. Bračič razstavlja Ljudskega godca z zlatimi tipkami v poklon narodno zabavni glasbi in njenim izvajalcem. A. Hudoklin nam je predstavil violino kot ženski torzo. M. Merlin predstavlja skulpturo dveh vzporednih jadrnic in prisluhne melodiji, ki jo ustvarja veter med njima. Ustvarjalec U. Strugar nam predstavlja prisrčnega Belokranjskega pastirčka s piščalko. Razstavo zaključujeta Harfistka ter Joga in vibracija zvoka.
Razstav je izjemna, kuratorsko delo brezhibno, eksponati zgovorni, lepi, estetski in razumljivi, njihova opozorila in njihov namen jasno izražen. Pojdite v Kocko in uživali boste. Lahko smo ponosni na ustvarjalce Skulpte in jim hvaležni za prijetno kulturno doživetje zvokov v kamnu.
Ste občudovalci kiparskih umetnin?
Izginuli sistemi, 29. november 2025
Nekoč v davnih časih, smo danes stari ljudje živeli v zanimivem okolju. Ne samo mlada leta, predvsem nenehna nova orodja za življenje in delo, so nas razbremenjevala vsakdanjih skrbi, da smo se lahko v večji meri kot danes posvečali potrebam skupnosti, javnemu dobru, vrednotam enakopravnosti in nenehnemu učenju. Proces socializacije družbe, ki se je oblikoval, uveljavil in izkazal kot najprimernejši v času obrambe domovine, so njegovi protagonisti uveljavljali tudi v po vojnem času in ga nenehno dograjevali z novimi spoznanji aktualnih mislecev. Kot ideal družbene zavesti je bil državljan, ki se nenehno uči, ki je pripravljen svoje osebne interese usklajevati s skupni, ki je sposoben udejanjati zamisel o enakih pravicah in dolžnostih vseh državljanov ne glede na njihov materiali ali nacionalni položaj in ki razume ter uveljavlja materialno in ideološko blaginjo za vse. Temu idealu je sledila državna regulativa, ki jo je osvojila večina, ki pa je marsikomu onemogočila materialno bogatenje ali pa posameznik ni zmogel razumeti, da se tako njegov prispevek pri ustvarjenju nove vrednosti kot njegov osebni dohodek porazdeljuje na tiste sodržavljane, ki si ga še ne zmorejo ustvariti sami. Bila je to velika stvar in preskušnja za vse narode v domovini, za vse poklice zaposlenih, za vsakega državljana, ki je dobival manjše prihodke kot bi mu po opravljenem delu pripadali. In leta 1950 se je zato uveljavljena zakonodaja spremenila iz državne v samoupravno. Naj se zaposleni po državi sami, brez države dogovarjajo, kako bodo drug drugemu pomagali do znanja, dela, upravljanja in socializacije, če pa ne bo šlo, še vedno lahko država intervenira v sistem sporazumevanja in dogovarjanja. In res, sistem ni vedno dosegal želenega učinka, ljudje so morali na delo v tujino, razlike med narodi so se zmanjševale prepočasi, nezadovoljstvo najuspešnejše republike je bilo jasno izraženo. Država je spodbujala sklade za hitrejši razvoj manj razvitih, da bi pospešila enakomeren razvoj na vsem svojem območju, da se ne bi zadolževala v tujini za kar bi morala zmanjševati svoje aktivnosti na področju Neuvrščenih. Prizadevanja za bratstvo in enotnost v državi so slabela, ni bilo več dovolj politične volje, ne sposobnih ljudi, da bi ščitili državo bodi si z mednarodnim sodelovanjem ali pa z notranjo zakonodajo. Ko je v svojih rokah začutil oblast v Ameriki izšolan politik za management, so klecnili obrambni mehanizmi bratstva in edinstva, z njimi pa tudi samoupravljanje, socialistična zveza delovnih ljudi, sindikati, gibanje mladine, ostarelih borcev NOB, nova delovna mest, interesnih skupnosti od stanovanj do znanosti, da letovanj in drugih priboljškov niti ne omenjam. Spominjam se jeze skladatelja Radova Gobca s katero je spremljal ta proces, jeze in razočaranja nad indolenco množičnih organizacij. Spomnim se nemoči komunistov, da bi obvarovali sistem, ki je ljudem v najhujših bitkah ščitil življenje, omogočil povojno obnovo, zagotovil razvoj industrije, ustvaril pogoje za prehod v informacijsko družbo in zagotovil izjemni mednarodni ugled.
Ko se zberemo ostanki izpred devetdesetih let preteklega stoletja, je običajno zelo živahno razpoloženje začinjeno s spominom na dejanja, ki jih danes obsoja demokracija, tistim pa, ki jim je ta sodba namenjena naj bi bili najmanj sramotni lumpi, če ne kar kandidati za linč. Je zato kje kakšna sociološka, ekonomska ali druga strokovna osnova, ki bi dokazovala, da bi mi in Balkan drugo polovico 20. stoletja lahko preživeli uspešnejše? Poglejmo EU, gre po kakšni poti, ki nam je nepoznana, uspešnejša od naši že prehojenih? Od komunizma nas ločijo že dve generaciji mladih, pa nam gre vodenje države kaj enotnejše, uspešnejše, boljše za večino?
Dragi današnji ustvarjalni rodovi, čas je, da objektivizirate svoj odnos do komunizma!
Kako pa vi ocenjujete komuniste?
Če vam je bil blog zanimiv, si lahko s klikom na to povezavo ogledate tudi arhiv mojih blogov.
Slike
.png)
