Joža Miklič arhiv

Sodobne »bolezni«, 14. november 2024

Sorodnik Jože in stanovska kolegica Jana sta dve meni dragi osebi od mojih številnih znancev in prijateljev, ki danes praznujeta Svetovni dan sladkorne bolezni. Obeležje tega dneva je bilo ustanovljeno leta 1991 v Mednarodni federaciji za sladkorno bolezen in Svetovni zdravstveni organizaciji z namenom, da se javnost seznanja o pomenu preventivne, zgodnjega odkrivanja in nadzora nad to boleznijo. Datum je bil izbran v čast rojstnega dne Fredericka Bantinga, ki je skupaj z Charlesom Bestom odkril inzulin.

Diabetes je kronična bolezen, pri kateri je okvarjen metabolizem krvnega sladkorja. Hrana, ki jo zaužijemo, se v našem telesu razgradi na majhne strukture, ki so tako primerne za uporabo v celicah. Večina hrane se razgradi na proteine, maščobe in glukozo. Ko v našem krvnem obtoku naraste nivo krvnega sladkorja (glukoze), se sprosti inzulin, ki krvni sladkor odnese v celice. Pri sladkorni bolezni se glukoza ne porablja za energijo v celicah, ampak ostaja v krvnem obtoku () Kot pravijo strokovnjaki je diabetes najpogostejši razlog za amputacijo nog in za slepoto. Iz tega razloga se nenehno bojim za moja omenjena prijatelja, prizadevam si razumeti njuno razpoloženje in skrbno pazim, da jih v nobenem primeru ne užalim.

Jana je diabetes sprejela flegmatično in rutinsko. Ko se snideva za skupno kosilo, pogleda na malo okroglina na levi roki kjer ima nenehno pregled nad stanjem sladkorja v svoji krvi. Glede na to stanje se potem odloči, kaj si bo naročila za kosilo. Ko pride na obisk se pač ob svoji uri umakne v drug prostor in se oskrbi z dozo insulina. Njeno razpoloženje se ne spreminja, naprej klepetava, mirno tudi pove svoje občutke, slabo počutje in ve kako bo izboljšala stanje.

Jože je povsem nekaj drugega. Kako si medicinsko pomaga je njegova skrivnost, prav tako tehnični pripomočki in nihanje stanja sladkorja v krvi. Ne upam si spraševati po zadovoljivem občutku ali brskati po njegovih ukrepih. Imam pa občutek, da takrat, ko mu ne gre dobro iz kakršnega koli razloga, benti nad vsem, daje neprimerne ocene za določene osebne in družbene pojave in kar prepiral bi se. Nikoli še ni z ničemer nakazal, da je to njegovo občasno razpoloženje povezano s stanjem diabetesa, tudi ne, da je zaskrbljen. Torej ne morem in ne smem povezovati njegovega začasnega nerazpoloženja ali celo škodljivega natolcevanja s sladkorjem v njegovi krvi. Toda ne morem razumeti, da ob določeni problematiki, bi rekla, kar brezpogojno in avtoritarno, vztraja. Danes na primer je spet obsojal obiskovanje grobov na 1. novembra in z gnusom kritiziral krašenje grobov, namesto da bi ljudje pomagali in obiskovali drug drugega ko so živi, ko pa umrejo naj se jih pozabi. Najprej sem pomislila, da se ni strinjal z mojim blogom o 1. novembru, pa ni bilo to, ker je današnji izbruh povezal z ravnanjem druge osebe. Podobnih primerov v razgovorih z njim je vedno več kot da moj sorodnik hoče postati neke vrste sovražnik nas okoli sebe in to brez razloga. Lahko pa tudi, da se njegovo okolje tako močno spreminja, po Jožetovem mnenju v nepravo smer, da on v njem ne vidi nobenega smisla.

Ob vsem tem besedičenju kako zelo se poslabšuje sodobna družba, ljudje reagiramo z obupom, z »metanjem pušk v koruzo« namesto, da bi se spoprijeli s problemi in jih reševali, jih rešili! Morda ima Jože prav do tiste mere, ki še ni kič, hvalisanje, indolenca ali nekaj podobnega, pač pa je le izraz pozornosti v mejah, ki jo pojav zasluži.

Ocenjujete svoja dejanja za primerno skromna?

Svet v očeh Kitajske, 13. novembra 2024

Kitajske dežele so vseh sort, nekatere podobne našim, nekatere arabskim, pa gozdovi evropskim in tako naprej, lahko rečem, da se v njej združuje svet v malem. Ko sem jo obiskala, me je presenetilo skoraj vse kar sem videla in spoznala, najbolj pa skromnost in delavnost prebivalstva. O Kitajski še vedno preberem vse, daj prinašajo naši mediji in s čimer razpolagajo knjižnice, razveselila sem se odprtja predstavništva na Kitajskem tovarne v kateri sem nekoč delala, spremljam njihovo gospodarsko ekspanzijo in ne zaznam pri njih slabih namenov do drugih narodov in kultur kljub tibetanskemu in tajvanskemu proti kitajskemu gibanju. Kar kakšno leto sem porabila, da sem spoznala njihovo bogato in dolgo zgodovino, ki je verjetno edinstvena in zagotovo pa zelo poučna.

V moji stroki je Kitajska oblikovala leta 2013, razglasila pa leta 2017 izjemen projekt svojega razvoja in dala pobudo za končanje starih vzorcev, ki temeljijo na rivalstvu in diplomatskih igricah. Projek imenovan »Svilna pot« je Kitajska predstavila najodgovornejšim voditeljem držav na svetu ter Združenim narodom kot željo, da okrepi svojo vlogo v svetovne političnem in gospodarskem prostoru kjer ščitijo ZDA svoje interese. Svet mora ustvariti pogoje za promocijo prostega razvoja in spodbuditi gradnjo sistemov "poštene, razumne in transparentne svetovne trgovine in naložbenih pravil.« Kitajska se je zavezala za naložbe v državah skozi katere bo Svilna pot potekala v Aziji, Afriki, Evropi in Ameriki ne da bi se vmešavala v notranje zadeve držav. Naložbe v mrežo pristanišč, železnic, cest in industrijskih con bodo ustvarile nov model sodelovanj med državami brez igric med nasprotniki.

Projekt Kitajska uresničuje, uresničuje tudi nakupe v državah, ki z njo sodelujejo v načrtovanem obsegu, ne morejo pa se projektom in novimi vzorci sodelovanja sprijazniti v ZDA in nekaterih državah, ki so stoletja živele od svojih kolonij in pri njih še vedno črpajo njihovo rudno bogastvo. Zgleda, da je med njimi tudi naša EU. Ker je Amerika izvolila novega predsednika, ki strmi k ZDA kot največji in najmočnejši državi sveta, se zdaj svet sprašuje, kako bodo ZDA ravnale v prihodnje na geopolitičnem področju, bodo sprožile nove vojne, katere industrije bodo razvijali, kje bodo potekale dobavne verige, predvsem pa, kako dohitevati razvoj čistih tehnologij Kitajske če vemo, da so njene raziskovalne celinske in vodne baze raztresene po vsem svetu celo na Antarktiki, na Severnem tečaju in v Afriki. Računa je potrebno voditi tudi o razvoju samostojnega plačilnega sistema brez Swifta, državne rezerve brez dolarja, zeleni prehod in nove gospodarske skupnosti kot je BRICS za novo svetovno ekonomsko arhitekturo.

V iskanju nove svetovne ureditve glede na dejstvo, da svetovne institucije miru odmirajo, verjetno razmišlja tudi naša EU čeprav o tem ni pomembnejših informacij vsaj ne v meni dostopnih medijih. Naši dobro plačani evroposlanci se ukvarjajo v večji meri s problematiko svojih političnih strank čemur smo v nekdanjih časih rekli »problemi Peteršilčkove mame«. Upam, da se motim in da bodo kmalu nakazali odločitve, ki bodo našo EU uvrstile v tvorno sodelovanje za nastanek novih kakovostnih vzorcev sporazumevanja narodov in držav.

Menite, da svet potrebuje nov dogovor za ohranjanje miru?

Sonja, 12. november 2024

Moje delo je bilo vedno povezano z potrebami civilne družbe, občinami, pokrajinami in republiko, sem se pa občasno znašla tudi kot predstavnica republike ali tovarne v organih upravljanja države. Na tej svoji zanimivi življenjski poti sem nekaj časa delovala tudi v nadzorni komisiji najvišjega organa ZKS in tu spoznala izvršno sekretarko predsedstva Sonjo, mlado, napredno sociologinjo, predano delu, raziskavam in blaženju vseh vrst težav, ki so vedno spremljale udejanjenje velikih idej v realnost. Večkrat so se najini pogovori nanašali na spoznavanje dobre prakse v samoupravnem gospodarstvu in v politiki, še posebno takrat, ko je šlo za odločanje in uveljavljanje popolnih novosti na primer pri oblikovanju zakonskih predlogov, sprememb v načinu vodenja ali sprejemu ukrepov za učinkovitejše delovanje društev vseh vrst, zlasti pa kulturnih. Marsikaj naju je družilo, obe sva prihajali iz južnega dela države, hodili sva na vsakoletna srečanja v Dobrnič, se veselili uspehov in jadikovali ob težavah. Skupaj sva bili razočarani tudi na zadnjem kongresu ZKJ. Najino zadnje srečanje je bilo povezano z hidroforjem, ki ga je potrebovala družina porušene hiše na Medvejeku v vojni za Slovenijo. Razočarala sem jo, ker hidroforja iz mojega okolja ni bilo možno zagotoviti.

Sonja je diplomirala iz francoščine in sociologije na univerzi v Ljubljani in bila kot mlada raziskovalka vključena v delo Instituta za narodnostna vprašanja. Pozneje je bila analitičarka v Marksistične centru, nato od leta 1986 dalje izvršne sekretarka predsedstva in končno generalna sekretarka predsedstva ZKS-SDP. V tej funkcije je razglasila sestop partije iz oblasti. Izvoljena je bila v skupščino SRS in je vodila komisijo za delo, družino in socialne zadeve. Lahko rečem, da je bila v času usodnih razmer za Slovenijo v izjemno težkih in nevarnih situacijah, ki pa jih je morala reševati in rešiti več ali manj sama, saj so se ljudje iz organov njene stranke umikali v nastajajoče politične stranke, snovali svoje politične stranke ali pa postali del populacije, ki je neobjektivno razgrajevala vezi skupnih prizadevanj za udejanjanje dobre in uspešne samostojnosti. Očitki za Sonjine solze, ki so jih zabeležile kamere, so bili neprimerni ob trenutku njenega spoznanja, da naše ljudi čakajo časi zapiranja tovarn, tragedije mešanih družin, revanšizem in podobni problemi. Bile so solze prepoznavanja realnosti.

Sonja si je po trpkih izkušnjah izbrala svojo pot za nadaljevanje svojih socioloških dolžnosti. Seveda ostaja mednarodna aktivistka, organizatorica Ženskega lobija, strokovnjakinja za področje spola in zagovornica enakih možnosti moških in žensk. Kot vedno, zaznava svet kakršen je in v njem poskuša narediti nekaj dobrega in koristnega za čim več ljudi. Njen pogled je usmerjen v mlade, ki bodo, po njenem, morali biti heroji, da bodo izumili in uresničili svet, ki si ga želijo in ta bo bistveno drugačen kot ga gradi današnja politika. Sonja je s svojim znanjem in izkušnjami kompetentna kritičarka sodobnega načina upravljanja skupnega dobra in urejanja razmer najbolj ranljivih ljudi. In ne gre se čuditi, da jo srečujemo med humanitarci, borci za vodo ali med prizadevnimi za ohranitev svobodne odločitve žensk o rojevanju. Sonja z dosežki svoje stroke razbija današnje tabuje, tudi tistega o razdeljenosti državljanov in državljank na desne in leve ali še na kaj več.

V času mojega življenja se je marsikaj spremenilo od vrednot, skupnosti in stroki pa vse do družinskih razmer. Prav bi bilo, da bogastvo dediščino dograjujemo ter na ta način povečujemo ustvarjalnost generacij. Če pa dediščino zavestno uničujemo ne da bi ščitili pridobljena znanja, bodo rodovi, ki prihajajo morali upočasniti uresničevanje svojih sanj in sprejemati tveganja, ki jih bo prinašala praktična izvedba. Dobro je, da snovalci prihodnosti to vedo in slišijo opozorila ljudi kot je Sonja.

Ste se tudi vi zgražali nad solzami Sonje?

Anka Krašna, 11. november 2024

Akademska slikarka Anka Krašna se bo v prihodnjih dneh predstavila ljubiteljem likovne umetnosti na mojem območju. Umetnica je študij zaključila na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Bila je ena zadnjih študentk Gabrijela Stupice, pri katerem je diplomirala iz slikarstva, specialko pa pri Francu Kokalju iz vitraja. Njena učitelja sta bila tudi Jože Ciuha

Marijan Tršar. Na študijskih potovanjih po evropskih državah, Ameriki, Indiji in mnogih drugih krajih je sodelovala na skupinskih in samostojnih razstavah. Rada se udeležuje umetniških kolonij in ekstemporov. Podeljenih ji je bilo veliko pomembni nagrad med drugimi tudi nagrada Riharda Jakopiča za življenjsko delo. Anka Krašna živi in ustvarja v Miklavžu pri Mariboru.

Umetniški izraz Anke Krašna je izjemno raznovrsten. Povezuje najrazličnejše prakse, od angažiranega opozarjanja na krivice do simboličnega pripovedovanja različnih vizualnih zgodb. Drži se načel vizualne redukcije in metaforike, slike imenuje z občutljivejšimi temami. Je družbeno angažirana, odzvala se je na dramatične politične razmere pred razpadom Jugoslavije, dotika se perečih in večplastnih družbenih pojavov, izogiba pa se spektakelskim poenostavitvam političnega diskurza. Teme prikazuje večplastno in kompleksno. slike beležijo kritike družbeno-političnega stanja, izrisovanja dramatičnega bistva izbranih svetopisemskih motivov in preprostejše teme, ki orisujejo tragičnost in lepoto drugih zanjo zanimivih stvari. Slikarka dokazuje, da se v umetnosti lahko na račun tuje nesreče ustvari karierni napredek, medtem ko upodobljeni protagonisti ostanejo ujeti v svoji nesreči. Anka Krašna ostaja brezkompromisna do krivic, ki se dogajajo drugim, in tudi do sebe. To dokazuje njen cikel Zgodbe, v katerem je presenetila z ostrino pripovedi o pretresljivih osebnih doživetjih. Svoje intimne bolečine ni bila pripravljena povsem pokazati, a se v slikah občuti njena globoka prizadetost. Tragične zgodbe in težave žensk je nekaj let pozneje prikazala v obsežni vizualni domišljijski pripovedi slikarskega cikla Dnevnik gospodične Silve Blondy. Na potovanjih slika podobe miru in tišine, hkrati pa v zadnjih desetletjih svoje radikalne podobe lušči do golote. Govori o vojnah v svetu, pogled pa usmerja tudi v prikrito nasilje kot na primer nasilje iz medijsko prikazanih podob. Slikarka se je zato zateka tudi k izbranim simbolom, ki zgolj z nekaj potezami prinesejo jedro zgodbe in se morda dotaknejo gledalca. V slikarskih Zgodbah prikazuje resnični svet in neprijazni vsakdanjik, pri čemer številni pogledajo stran. Gre za prvinska, vase in navzven usmerjena psihična stanja, ki prav zaradi iskrenosti še bolj čvrsto vežejo temelje njenega slikarstva. V svojih delih obravnava večkrat spregledane delavce, ki še zmeraj niso razrešena tema ali ženske, ki se nenehno borijo za odrešitev. Krute zgodbe ženski v različnih okoljih pripoveduje simbolno, s signali, s katerimi sporoča krivično navzočnost, so ostri kot britev. Pogosto uporablja različne tehnike, da doseže želene barvne učinke v modri, zeleni in rdeči. Njene slike narave v modrini so izjemne. Anka Krašna je slikarka ekspresivne likovne govorice, ki jo na oblikovno izrazi z odločnimi potezami, stilizacijo motivov in intenzivnimi barvami, v vsebini pa z vpogledom v bolečo izkušnjo bivanja in medčloveških odnosov ter družbenih pritiskov in širokopoteznim prikazovanja motivov iz narave. Njeni najbolj znani cikli so Ovce, Oznanjenja, Vrtovi, Zgodbe in Dnevnik gospodične Blondy. Njena dela se uvrščajo v slogovnem orisu v neoekspresionizem in postmodernizem.

Otvoritev njene bogate razstave bo 14. novembra v Galeriji Krka Novo mesto ob 19 uri in srčno upam, da tega pomembnega dogodka ne boste prezrli.

Imate radi dopadljive slike?

Martinova nedelja, 10. november 2024

Dokler so ljudje živeli na kmetijah in se samo oskrbovali, je bil pomemben del vsake kmetije vinograd, dobro vino in gostilna, ki je kupila vinski pridelek vsako leto kajti gotovina je bila potrebna za olje in sladkor pa za popravila in modernizacijo kmetovanja. V družinah so poskrbeli, da je vsaj en član obvladal pridelavo vina in njegovo kletarjenje, družinska tradicija se med našim narodom še vedno ohranja, čeprav so potekla desetletja padcev in ponovnih vzponov, kriz in obilnih letin. Danes je večina starodavnih goric v naši domovini ponovno uspešnih tako po kakovosti kot po obsegu pridelave. Vinogradniki so se prilagodili novim trgom, se posvetili tehnologiji v vinogradništvu in kletarjenju ter svoje znanje uveljavili v praksi. Iz teh razlogov se ni čuditi, da se pesem o Martinu spet sliši na Martinovo nedeljo okoli 11. novembra. Za vinogradnike je ta nedelja »nova tržna niša« ali vsaj promocija, za nas občane, prijatelje in ljubitelje kakovostnega vina pa v veseli družbi, hrani in pijači preživet prijeten dan.

V primerjavi letošnjega Martinovanja z praznovanjem vinogradništva v mojem otroštvu je ogromna razlika. Do koder seže moj spomin je bilo za Martina običajno toliko snega, da ga je moral orati plug, če smo hoteli priti do zidanice in njene kleti. Bila sem že študentka, ko sta sneg in mraz še vedno Martina pobelila in smo proti mrazu kurili ogenj v velikem železnem loncu, da smo se ogreli znotraj zidanice vendar ne v kleti, ker bi to vinu lahko škodovalo. Druga velika razlika je v gostih in hrani. Na Martinovo so bili v zidanico povabljeni tisti, ki so to leto vinograd obdelovali in tisti, ki ga bodo prodajali. Na ta dan so družine pripravile najboljšo hrano, ki je bila bistveno bogatejša kot vsak dan. Danes je na Martina v zidanici ponujena hrana enaka tej, ki si jo privoščimo vsak dan. Morda je izjema goska, ki pa jo ne dobiš povsod. Popolnoma se je pozabilo na zahvalni pomen Martinovanja. Po zidanicah so dnevni turisti, ki dobro plačujejo hrano in pijačo in nimajo nič s delom v vinogradih, enak odnos kot do turistov pa imajo vinogradniku tudi do ljudi, ki so vino tega leta pridelali. Morda je razlog za to v mehanizaciji ali pa se na delavce enostavno pozabi, ker so že prejeli dnino.

Morda pa se uveljavlja neka nova navada za Martina v današnjih dneh. Sama sem kar tridesetkrat praznovala Martina v družbi ljudi, ki smo skupno ustvarjati podjetje in skupno skrbeli za razvoj lokalne skupnosti. Zdelo se mi je na teh Martinovanjih, da smo nekako presegli ozke osebne interese ter v marsičem kot tim z združenim delom ustvarili več in da smo se pač na Marina usedli skupaj, modrovali o tem kaj vse nas še čaka, nek obračun in opozorilo, da je še veliko postoriti za blaginjo nas vseh.

Pojavlja se pa še zanimiva Martinova družinska pot. Zadnja leta se nekatere družine odločijo za druženje s sorodniki, za jubilejne dogodke ali za proslavitev izjemnega uspeha kot je na primer vselitev v novo hišo. Ja, prav to zadnje za mlado družino res dogodek za praznovanje. Ata, ljubiteljski vinogradnik, je prinesel Skrovničarja, mama je svetovala jedilnik, sestrica je spekla okusno pecivo, gostiteljica pa račko. Moški so poskrbeli za ogled nove hiše, za klepet, izkazovanje pozornosti in zabavo vseh sodelujoči tudi dveh krasnih, vzgojenih psičkov. Neverjetno lepo nam je bilo, ker sta zakonca le prišla po dolgih letih življenja v tujini, spet domov in na svoj dom.

Praznovanja kot je Martinovanje, srečanje družin ali delanje obračuna in plana je vsekakor koristna stvar, ki bogati prijateljstvo, krepi zaupanje in neguje vezi med nami.

Ste letos Martinovali?

Sprehod v vesolje, 9. november 2024

Še predno smo zajadrali v sedemdeseta leta preteklega stoletja je izbruhnilo med nami zanimanje za vesolje. Prihajali so prevodi knjig znanstvenikov, ki so raziskovali ta neizmerni prostor, veliko je bilo novic o odkritjih novih zvezd, črnih lukenj, asteroidov in podobnih nebesnih pojavov in smo jim z zanimanjem sledili. Pok. Slavko Zirkelbach je opozarjal, da tako kot dela Tagore ali filozofijo vzhodnih kultur, moramo slediti tudi najnovejšim odkritjem v vesolju ki so res frapantne in za človeka pomembne stvari.

Knjiga Kozmos je bila uspešnica za katero smo stali v vrsti v knjižnici, da si jo bomo sposodili. Avtor Carl Sagan je v njej opisal poglede starih kultur na vesolje in njihovo razmišljanje o njegovem nastanka. Raziskuje zgodovino in naravo vesolja ter mesto človeštva v njem. Razlaga osnove astronomije, fizike in biologije na način, ki je razumljiv povprečnemu bralcu. S pomočjo zgodovinskih zgodb in znanstvenih odkritij predstavi človekov odnos do vesolja – od prvih civilizacij, ki so opazovale nebo, do sodobnih dosežkov v raziskovanju vesolja. Razmišlja tudi o razvoju življenja na Zemlji in o možnosti, da bi lahko življenje obstajalo drugje v vesolju. Poleg tega se posveti temi inteligentnega življenja in potencialnih stikov z nezemeljskimi civilizacijami. V knjigi predstavi optimističen pogled na znanost kot ključno orodje za napredek človeštva ter opozarja na pomen zaščite planeta in odgovornega ravnanja z okoljem. Knjiga nas je navdihovala ker je opozarjala na čudesa narave, spodbujala je našo radovednost ter odpirala vprašanja o našem obstoju, prihodnosti in vlogi znanosti v razumevanju vesolja. Veliko smo se o tem pogovarjali v različnih družbah in Carl Sagan nam je postajal vedno bližji.

Carl Sagan se je rodil na današnji dan leta 1934. Bil je astronom, astrofizik, avtor izjemno zanimivih knjig o vesolju, znanstvenik in astrobiolog. Bil je tudi ključna osebnost pri razvoju planetarne znanosti, pri raziskovanju vesolja in pri projektih NASA, kot na primer pri sondah Voyager in Viking. Iskal je življenja zunaj Zemlje in raziskoval možnosti o obstoju drugih civilizacij ter aktivno pospeševal raziskovanje vesoljskih komunikacij. Sposoben je bil pojasnjevati kompleksne znanstvene teme na dostopen način in je bil velik zagovornik racionalnega in znanstvenega pogleda na svet. Njegov vpliv pri popularizaciji znanosti je bil zelo pomemben s knjigami, televizijskimi oddajami in predavanji.

Knjige priljubljenega znanstvenika Carla Sagana so še vedno zelo iskane in med bralci priljubljene še posebno Rajski zmaj v katerem je pisal o evoluciji človeške inteligence, Stiki v kateri raziskuje človekovo prihodnost v vesolju in poudarja, kako majhen je naš planet v širnem vesolju, Bledo modra pika ki nakazuje vizijo človekove prihodnosti v vesolju in Svet, v katerem strašijo demoni, opisuje pomen znanstvenega dela. Bil je kritičnega mišljenja tudi do znanosti v sodobnem svetu še posebno pa so pomembna njegova opozorila pred vraževerjem in psevdo znanostjo. V številnih znanstvenih člankih in esejističnih delih, je obravnaval tudi atmosfere od Venerinega planeta do možnosti življenja na Marsu.

Znanstvenikov kot je bil Carl Sagan ni veliko na tem svetu, čeprav je poplava knjig, ki opisujejo vse mogoče vesoljske pojave. Sagan piše le tisto kar je dokazljivo in v tem je njegova moč, zanimivost, privlačnost za bralca.

Berete knjige o vesolju?

V čast naše države, 8. november 2024

Včeraj je kandidatka za evropsko komisarko gospa Marta Kos z nastopom pred pristojnimi organi EU prikazala, poleg svojih osebnih odlik tudi prizadevanja svoje države, da prispeva kar največ zmore, v korist delovanja in poslovanja narodov evropske skupnosti. Mir v Ukrajini in povsod kjer vojne uničujejo življenje, spoštovanje kakovostnih meril in sporazumnih dogovorov v EU tako pri pristopanju kot v medsebojnem urejanju razmerij, krepitev neodvisnosti in prehod EU na zelene tehnologije, vse to in še druge navedbe kandidatke se vsak dan premlevajo tudi v pristojnih organih naše države in jih torej lahko smatramo poenotene z mnenji Kosove. To pa ni vse. Slovenija za pomembno področje delovanja EU pošilja razgledano intelektualko, ki v mednarodnem okolju govori v materinščini, če pa je potrebno tudi v ukrajinščini. Kandidatka je nakazala, da je strokovno usposobljena in politično korektna do drugače mislečih, da ne omenjam osebne urejenosti ki kaže na sposobnost nastopanja v najzahtevnejših sredinah diplomacije in mednarodne konverzacije. Da ne bi kdo razmišljal o mojem mnenju kot laskanje naj povem, da verjamem, da je še marsikdo enako ali celo bolje usposobljen od Kosove, ni mi pa jasno zakaj ga nam ni nihče predstavil in njegovo kandidaturo kot proti kandidata Kosovi tudi utemeljiv. Prepričana sem, da znamo biti nepristranski, da pa seveda sledimo učinkom dela kandidatov in pričakujemo od njih le najboljše, prav za prav čudeže. Zaradi pričakovanj čudežev je kandidatov po legalnih poteh zelo malo ali nič.

Kandidatka Kosova je dostojno, konkretno in korektno odgovarjala na zastavljena vprašanja in novinarska srenja ni poročala o morebitnih odklonilnih mnenjih ali nezaupanju v njena mnenja in bodoče delo. So se pa poročevalci razpisali o mnenjih naših evroposlancih, ki so izrazili odklonilno mnenje do kandidatke ne da bi se opredelili do kandidatkinih stališč in podanih informacij. Na primer niso svoje negativno mnenje oblikovali na morebitne nesprejemljive kandidatkine predloge o pridružitveni politiki ampak so samo na splošno izrekli, da jih ni prepričala, v čem jih ni pa niso navajali. Naravnost nezaslišano je bilo, da tisti euro poslanci Slovenije, ki jih Kosova ni prepričala niso podali dokazil o sodelovanju Kosove z varnostnimi službami nekdanje države in da niso podali informacije za tiste, ki jih je Kosova po funkcijah imenovala in naj bi bili prav tako kot ona, obveščevalci udbe. Res je bil pravi anahronizem omenjanje komunizma iz ust voditelja stranke celo s stavkom, ki ni imel ne glave in ne repa. Svojo sodržavljanko so slovenski euro poslanci po vsej sili hoteli javno osramotiti. Sprašujem se, kako naj državljani in državljanke Slovenije to razumemo?

Od kar pomnim so nas vsi vedno učili, da imamo samo eno domovino in državo zato jo moramo varovati in spoštovati vsi, v dobrem in slabem. Državi gre dobro, če jo večina bogati in ji gre slabo, če jo kdorkoli napada, onemogoča. Država je naš skupni dom, v katerem družinski člani medsebojno urejajo svoja razmerja, lahko so pri tem tudi ostri, kritični in nedosledni dokler se zadeve ne dogovorijo, ko pa se, mora družina ali država delovati enotno in s tem dokazovati, da je močna, sposobna odpravljati nevarnosti in varovati svojo samostojnost. Tisti, ki ni sposoben sprejeti svojo državo kot skupni dom, je njen izdajalec, človek na katerega se ni možno zanesti in mu zato državljani in državljanke ne moremo in ne smemo zaupati pomembnih pooblastil za upravljanje države. Tiste euro poslance, ki so ob zaslišanju kandidatke Kosove brez konkretnih dokazil blatili njena mnenja so blatili tudi mnenja države Slovenije, zato ne morejo biti več njeni predstavniki v Evropski uniji. Ljudje odgovarjamo za svoja dejanja, brez izjeme vsi in vedno. Kdaj in kdo bo uveljavljavil temeljno načelo odgovornosti?

Kaj menite o delu euro poslancev naše države?

Slovenka v Beli hiši, 7.november 2024

Najbrž imajo Američani kakšen dober razlog, da se tako množično in tako zavzeto odzivajo na volitve predsednika države. V tej ogromni državi, imenovani kratko ZDA, je toliko centrov politične moči in kulture, da je težko verjeti o enotnem zaupanju volivcev v predsednikovo moč in njegova pooblastila. 0zemlje ZDA je polno naravnih ovir za povezovanje in sodelovanje prebivalcev, polno je različnih kultur, verskih dogem, rezervatov. V njej je uveljavljena najmodernejša umetna inteligenca, imaš pa nešteto narodnosti, ki živijo še v srednjeveških razmerah. Veliko je bogatih toda neprimerljivo več je revnih ali bolje rečeno odvisnih od začasnih zaslužkov brez socialne zaščite. Oaze znanja so varuhi inovacij, ki vsaj nekaj let za svoje znanje uveljavljajo izjemno visoke cene. V ZDA je marsikatera industrija močno razvita tudi preko zakonskih meja. Prodajajo vse od pravic, koncesij in drugih znanj do izdelkov. Njihovo spletno trgovanje že ukinja trgovska središča. Pa kaj bi naštevala saj nam vsak dan mediji posredujejo celotno ameriško ponudbo, moramo jo sprejemati, če se temu upiramo tvegamo, da nam jo bodo vsilili s pomočjo vojske. Stoletja se dolar, njihov denar uporablja na velikem, predvsem nerazvitem svetu kot merilo vrednosti nacionalne valute in uporablja namesto nje v mednarodnem denarnem trgovanju. Državne rezerve v dolarjih niso redke, šele zadnja leta se hitreje spreminjajo v zlato. ZDA zaradi izjemnega položaja svoje valute najemajo skoraj neomejeno visoke kredite, z njimi trgujejo in v posredovanju veliko zaslužijo.

Industrijski in finančni giganti vodijo ZDA, politiki pa jih morajo poslušati in biti njim v neomajno pomoč. O tem se veliko sliši po vsem svetu, predvsem pa v OZN kjer imajo celo pravico veta tako kot Rusija. Ta gigantska država ZDA je včeraj izvolila predsednika in cel svet zdaj ugiba kako bo ta predsednik svojo državo zastopal v mednarodnem urejanju zadev. Največ zanimanja je seveda za odprta bojišča, ki jih z orožjem zalaga pretežno ali v celoti ZDA. Bo novi predsednik dovolj močan, da bodo ukrajinski otroci lahko spet hodili v šolo, da bodo nehali pobijati otroke v Palestini in Libanonu, da ne bo kapital odpiral novih morišč kjer koli po svetu?

Meni se domneva, da bo predsednik deloval med nakovalom in kladivom, zagotovo bo moral izvrševati naloge kapitala kar pomeni, da o kakšnih socialnih potrebah državljanov ne bo govora, še manj dejanja. Verjetno nisem edina, ki se sprašujem kakšne cilje ima velika ZDA, zakaj želi ustvarjati visoko dodano vrednost in v kakšne namene jo namerava trošiti, nalagati, uporabljati. V predvolilnih promocijah ni bilo o tem nič slišati pa se sprašujem čemu so ploskale množice, ki so spremljale oba kandidata pa tudi kaj so imeli državljani od zmerjanja, zavajanja in celo neuspešnega atentata, zakaj jim je bilo to všeč, da so huronsko pritrjevali obema kandidatoma. Dokaj neokusno da ne rečem nekulturno je vse skupaj izgledalo in srčno upam, da se v naši državi kaj takega ne bo nikoli dogajalo.

Od vseh dogodkov okoli volilnega šova v ZDA so mi bile še najbolj realne izrečene misli Sevničanov in njihovega župana. Njihova nekdanja občanka je stala ob strani svojemu možu takšnem kakršen je in ne nekemu idolu, ki so ga hoteli ustvarjati komentatorji. Elegantno urejena soproga je mirno prezentirala svoje poglede in to le takrat, ko je bilo potrebno. Neverjetno je bilo slišati izraz spoštovanja novega predsednika o svoji pokojni tašči in bil je to poklon ne samo njej ampak tudi njeni domovini. Tako se je predvolilna prireditev le zaključila dostojno in v rahlem upanju, da bodo uporabniki Bele hiše delovali v prid večini družin Združenih držav Amerike.

Kaj pa vi pričakujete od novega predsednika ZDA?

Namesto koga roža cveti, 6. november 2024

Pesem, naj si bo ljubezenska, domoljubna slavnostna ali kakršna koli, običajno nastane v duši poeta ali poetinje bodi si iz navdušenja, žalosti, veselja, trpljenja ali upora. Kakor hitro pesem spozna oseba z enakimi čustvi, jo ta povzame, ponavlja, uglasbi, prepeva, … spremlja ga, ker je odraz njegovega razpoloženja. Kot kruh nam je pesem potrebna, da vzdržujemo ravnovesje med razumom in čustvi, da si olajšamo dušo, da najdemo pot do rešitve.

Pesem nas spremlja od »Uspavanke« dojenčku do »Lipa zelenela je« pokojniku. Med njima je polno dogodkov in vsak ima svojo pesem, znane so zdravice ob jubilejih, pesmi o ljubezni in domovini ter pesmi upora. V tem zaporedju človek spoznava lepoto besedila, melodije in petja. Družinske slovesnosti spremljajo zdravice, vsak od nas poje na primer »Kol'kor kapljic, tolko let…«, svojo zaljubljenost izražamo vsak na svoj način a vsi zares ali v mislih prepevamo »… zdaj le spomin na njene oči še živi…« z ljubeznijo pride naklonjenost domovini in pogumu, da se pridružimo skupnosti, poenotimo, se medsebojno spoštujemo in prepevamo »Žive naj vsi narodi…«. Vključujemo se v pevske zbore, prepevamo slavi, uspehu ali uporu družbe. Vmes nastaja marsikaj in temu se prilagaja naša pesem.

Moje drage tetke in strici so svoje življenje in moje otroštvo polepšali s petjem slovenskih narodnih pesmi. Vsi smo poznali besedila pesmi domačega okolja, jih prepevali na paši v šolskem pevskem zboru, na Gmajni v vasi, povsod. Prepevali smo jih tudi desetletja pri delu po tovarnah in na zabavah vse tja do polovice sedemdesetih let preteklega stoletja. Večina teh lepih besedil in melodij mi še vedno doni po glavi, tradicijo sem želela prenesti na sina, ki je nekaj sezon tudi prepeval v zboru, na vnuke pa ni šlo kljub temu, da imata oba glasbeno šolo za sabo.

Da bi vedeli, kaj pesem pomeni ljudem v času in kraju je potrebno poznati vsebino pesmi, ki je tem elementom namenjena. Zaporniki, borci in vsi trpeči v vojni, so povzeli pesmi, ki so nastajale v različnih državah in so opozarjale na nujnost vseh vrst upora proti okupatorju. Pesem v vojni se je rodila iz trpljenja in v zaščito slovenske identitete, jezika in kulture. Je dediščina naroda, ki se spoštuje in ohranja kot simbol zavesti in solidarnosti. Duh upornosti in poguma se mora kot dediščina prenašati na naslednje rodove. Pesmi so še posebno spodbudne, če so zapete v pevskih zborih ker od njih spodbudnost prehaja na množice. Te običajno pesem povzamejo za svojo in jo prenašajo na družino ter širijo med ljudmi. Kdor poje ne misli slabo je slovenski ljudski izrek tako kot je pri nas jasno, da je »en Slovenec solist in dva Slovenca pevski zbor«. Prepevanje v zboru je kakovostno prebit prosti čas, krila mu dajejo nastopi, ki jih občinstvo sprejema.

Pesem upora in poguma nikoli ne umre saj je v svetu vse polno trpljenja in nešteto razlogov da ta še vedno nastaja tudi okoli nas. Na Dan romskega jezika so se mediji razpisali o romski pesmi in glasbi, ki je nastajala v Indiji in se prepletala z drugimi kulturami na svoji poti po svetu. Romi pravijo, da so njihove pestmi, pesmi bolečine s prelivanjem in mešanjem različnih etnosov, globoko izpovedno intimo in povezanostjo z monumentalnostjo. Feri Lainček, Vlado Krestlin, Katja Šulc, Vlado Poredoš, Zoran Predin in še marsikdo so v romski poeziji, petju in glasbi ustvarili svojo kariero tako kakovostno, da jih sprejema in občuduje cel svet.

Ohranjajmo in bogatimo dragotino našo poezijo, pesem, melodijo in glasbo, ki jo dopolnjuje!

Prepevate kdaj v domačem krogu?

Mestne skrbi, 5. november 2024

Navdušujejo me opozorila arhitektov in urbanistov o dejanskem in potencialno možnem razvoju mest, ki naj bi bili vedno v večji meri namenjeni dobremu počutju prebivalcev dejansko pa se spreminjajo v parkirišča, v minimaliziranje javnih površin, gradbene jame, prazne prodajne površine siromašenja življenja v mestih. Sprašujem se zakaj odgovorne osebe ne ukrepajo v korist radoživosti in inovativnosti mest, zapiranju območij za avtomobile, predvsem pa zakaj ne poskrbijo za tekoče vzdrževanje mestnega prostora ter vzgojo Meščank in Meščanov, da v svojem okolju skrbijo za red, snago in predvsem za razvoj. V mojem mestu na primer, se prebivalstvo nenehno povečuje, tudi delavnih mest je dovolj, rastejo nova spalna naselja, nismo pa dobili nobene nove šole, okrepili ali povečali prostorov za kulturo, nekoliko manj mačehovski smo do športnih objektov, o gradnji prostora za visokošolske zavode ne razpravljamo več, čeprav je zanje rezervirana edna najlepših lokacij mesta in v njih tako ali drugače dela preko dvesto učiteljev. O kakšni dvorani, družbenih prostorov ali prostorov za društva ali krajevno skupnost, se ničesar ne sliši, prav tako ne o revitalizaciji stavbne dediščine, gradnji javnih učnih delavnic ali razstavnih sejemskih prostorov, da o izpopolnjevanju dejavnosti javnih zavodov sploh ne govorim. Naj omenim še državne in pokrajinske funkcije, ki sicer niso priljubljena tema, se pa kar pogumno umeščajo z uveljavljanjem decentralizacije del državne uprave in v pričakovanju zakona o pokrajinah. Kje se bo južno od prestolnice umestilo te razvojne trende, kdo ustvarja prostorski koncept in kakšen ta je?

Ne vem kako je danes, toda nekaj mandatov nazaj smo imeli v mestni projektantski skupini tudi družboslovce in sociologe, vsake toliko časa je bil organiziran ogled katerega od aktualnih lokacij mesta in iz strani projektantov podane prednosti in dileme zamišljenega projekta. Kolumne in debate arhitekturno urbanističnih strokovnjakov v državi so skoncentrirane na urbanizem in arhitekturo prestolnice, Outsider ne vidi dlje, da bi kateri od strokovnih organov v arhitekturi in urbanizmu posegal s kakršno koli aktivnostjo v nastajajoča spalna naselja po vinskih goricah, gozdnih jasah, nekdanjih smučiščih in podobnih okoljih pa tudi mediji ne zaznavajo. Vesela sem, če se motim, toda dejansko ni vidno javnosti, kje se ta dolgoročni razvoj naših mest in naselij dolgoročno snuje, na kakšnih podlagah in kdo ga udejanja. Vuga v Novi gorici piše o arhitekturno moderni prenovi železniške postaje, strokovnjaki okoli Outsiderja si prizadevajo spodbuditi interes za gradnje, ki bi prezentirale trajno naravnano državniško držo Slovenije, pričakovani so podobni interesi središč lokalnih oblasti, nastajajo pa že gibanja za podobno urejenost manjših naselij bodi si zaradi naravne ali ustvarjene danosti kot na primer zdravilišča, presihajoča jezera ali objekti nastali ob letu Evropske kulture.

Seveda se dobro zavedam, da niso samo urbanisti in arhitekti tisti, ki zamisel mesta gradijo in bogatijo, pač pa, da so najpomembnejše dejavnosti, ki so jih Meščani in Meščanke sposobni razviti v posameznih mestnih in vaških okoljih. Bo direktor muzeja poskrbel za prostore v katere bo razstavil artefakte iz svojega depoja, bo direktor knjižnice zagotovil prostorski razvoj svojega domoznanstva, bodo direktorji visokošolskih zavodov in Univerze našli skupno moč, da zgradijo univerzitetni kampus, bo naš nad vse ustvarjalni Berger kdaj postavil gledališče v katerem bo kraljevala slovanska opera ali Folies Bergeres, bo župan z državo dosegel sporazum, da bo v našem mestu nastajala na primer zamisel in izvedba konceptov ministrstva za prihodnost, bo dosegel sporazum z občinami južno od prestolnice, da bo sedež pokrajine z izvirnimi prihodki v njegovem mestu, in tako naprej.

Kako pa vi gledate na razvoj okolja vašega doma?

Dodana vrednost, 4. november 2024

Vsaka družba si prizadeva ustvariti kar se da visoko novo dodano vrednost, vrednost, ki na trgu ni obstajala, dokler nismo dodali neki surovini ali polizdelku svoje znanje in delo. Dodana ali novo ustvarjena vrednost se izkazuje s kalkulacijo v kateri se nakaže koliko bo potrebnih surovin, kakšna bo obraba trajnih sredstev (amortizacija) in koliko ur dela bo potrebnega ter po kakšni ceni, da se izdela na trgu iskani izdelek in koliko bo potrošnik moral zanj odšteti. Razlika med vložkom v izdelek in prejetim plačilom od kupca je dodana vrednost, v ljudskem jeziku imenovan profit ali dobiček, ki si ga bratsko podelijo delničarji, država in zaposleni. Ni naroda, ki si ne bi prizadeval za čim večjo dodano vrednost, ki pa je odvisna od izumov, nenehnega iskanja izboljšav, znanja zaposlenih, politične volje, naložb v posodabljanje procesa dela, uveljavljanje izdelka na domačih in izvoznih trgih. razvitosti infrastruktur in še od česa.

V ekonomiji se vedno išče možnosti za optimalno rast dodane vrednosti v državi kot celoti. Iz tega razloga se nenehno preverja razmerje med proizvodnjo, trgovino in vseh vrst infrastrukture. Optimalno dodano vrednost bo najbolje dosegala družba, ki potrebuje malo cenenih surovin, potrebuje malo delovnih ur in bo svoje izdelke prodajala po visoki ceni. Družba bo najbližja optimalnim učinkom, če bo gospodarstvo razvilo dovolj digitalizirane in avtomatizirane proizvodnje za katero bo država s pridobljenimi deleži v dodani vrednosti proizvodnje sposobna zagotoviti ustrezno temeljno raziskovanje in izobraževanje, infrastrukturo in politično stabilnost. Vsak udeleženec v delitvi dodane vrednosti mora v obsegu sredstev, ki jih ima, razvijati svojo ekonomiko poslovanja. Če se dodana vrednost nekdanje Kolinske, Žita, Gorenja, Nove ljubljanske banke in podobnih institucij preliva v tujino, naša družba pa zagotavlja naštetim elektriko, komunalo, šolanje in podobno, se ruši razmerje med doma ustvarjeno dodano vrednostjo in potrebami domače proizvodnje. Na našem območju na primer imamo tak primer kontokorentnega poslovanja že iz nekdanje države katerega bistvo je, da se že v naprej pobira z nabavnimi cenami dodana vrednost proizvodni enoti dobavitelja.

Potem, ko je EU razglasila »zeleni prehod« gospodarstva so vse pogostejše na razpolago javne informacije o nujnih naložbah v proizvodnjo baterij, čiste elektrike, električnih vozil in tako naprej vse do rudnika litija v Srbiji. Torej se koncept razvija za Evropo in se temu konceptu morajo prilagajati nacionalne proizvodnje kar odpira vprašanje, kako bo v bodoče strukturirano na primer gospodarstvo naše družbe. V Srbije že trdijo, da jih Evropa poskuša kolonizirati čeprav EU kot celota prevzema odgovornost za zdravje prebivalstva v okolju rudnika. Kot poročajo mediji, bo prestrukturiranje drago, mednarodno hudo konkurenčno in dolgotrajno. Ukinjenih bo mnogo delovnih mest in na pomenu pri ustvarjenju dodane vrednosti bo pridobila ekonomika poslovanja. Dodana vrednost naše države bo odvisna od uresničevanja koncepta zelenega prehoda Evrope, temu konceptu se bo morala prilagoditi produktivnost dela naše storitvene dejavnosti, ki je vsak dan bolj razvita pa ustvarja bistveno manj dodane vrednosti kot na primer proizvodnja Iskre. Bomo spodbujali ohranjanje delovnih mest v storitvah ali v proizvodnji, kje bomo bolj produktivni in zato konkurenčni na trgu. Kakšno državno upravo bomo potrebovali in kakšna bo njena storilnost? Vsekakor je nujno oblikovati vsaj strategijo in izvedbeni načrt za uskladitev državnih naložbenih dolžnosti z dejanskimi potrebami domače proizvodnje ali pa zagotoviti udeležbo tujih vlagateljev v enakem obsegu kot velja za domače proizvajalce. Boj za delitev dodane vrednosti je že sedaj strašen in zahteven, nismo pa še opazili, da bi se vsaj pripravljali na boj za optimalno rast dodane vrednosti.

Kako pa vi gledate na dodano vrednost pri vašem delu?

Rimske impresije, 3. november 2024

Družina mojega sina je bila pred nedavnem na mini potovanju v Rim, Neapelj in Pompeje. Po vrnitvi smo imeli namen organizirati skupen večer z babicama in dedkom, da bi nam fanta filmsko predstavila potovanje in svoje vtise o videnem. Predstava je zaradi nalezljivega prehlada odpadla, namesto tega pa je mlajši vnuk pripravil zanimiv spis.

V Rimu me je presenetilo

Bili smo na potovanju v Rimu. Izlet je bil poln izkušenj in presenečenj in le najboljše so se mi vtisnile v spomin o katerih bom sedaj govoril. Že prvi dan ko sem stopil iz busa, me je presenetilo, kako veliko je mesto. Bilo je polno antičnih pa vse do renesančnih umetnosti in naprej. Zelo so me pritegnile katakombe. Gre za ročno izkopane podzemne rove, katere so ustvarili Rimljani, natančneje prvi kristjani. V njih so pokopavali mrtve ljudi.

Zanimiva mi je bial tudi najmanjša država na svetu Vatikan. V celoti ga obkroža mesto Rim. Ima glavni , velik trg, baziliko oziroma cerkev, ki je ena največjih in najzanimivejših cerkva na svetu in stranske kapele ter ogromen vrt.

Uro in pol vožnje z avtobusom ven iz Rima, leži vulkan Vezuv. Gre za ogromen , še delujoči vulkan, ki je pred nekaj tisočletji pokopal staro rimsko mesto Pompeje. Nanj smo se povzpenjali kakšno uro, od tega je bilo proti vrhu še slabih pol ure hoje.

Že prej omenjene Pompeje pa so arheologi izkopali iz vulkanskega prahu, ne dolgo nazaj. Mesto ti daje občutek , kot da živiš dva tisoč let nazaj v rimskih časih. Spominjalo je na današnje mesto, saj so bile ulice s prehodi in pločniki na obeh straneh ceste. Bilo pa je tako kot danes na vseh straneh , kamor je segel pogled so bile trgovine in nekaj hiš.

Izlet je bil prijeten, a me je kljub vsemu šokirala velika razlika v prebivalstvu. Bila je velika razlika med bogatimi in revnimi, zlitih je bilo med seboj več sto različnih kultur in ljudi različnih verskih prepričanj.

Tako je naš dijak prvega letnika gimnazije opisal svoje potovanje v času letošnjih Krompirjevih počitnic. Poslikal je s telefonom nešteto zanimivosti in jih razposlal že iz poti nam, ki smo od doma v spominu spremljali zdaj njihovo, nekoč pa svojo pot po teh območjih. Dobili smo tudi svoj spominek iz potovanja – sliko znamenitosti na magnetu. Meni je pripadala Fontana di Trevi in je že nameščena na izbrani prostor za grško Agro, ki je predhodnica Plovdiva iz Bolgarije kamor so kot odbojkarji potovali v začetku jeseni. Ko sem videla fotografijo, kako mečejo kovanec preko rame v omenjeno Fontano, naivno vprašam, kaj ste si pa želeli in v en glas so mi odgovorili, da to ne smejo povedati, ker se želja potem ne bo uresničila. Torej še vedno obstaja neko upanje, ki je v rokah tajne sile in prepričanje, da se bo želeni up uresničil s pomočjo vere v njegovo moč.

Vsako potovanje je običajno prijetno, zanimivo, če gre za antične ali kulturne bisere pa tudi izjemno poučen dogodek. Kot vsi popotniki, so se tudi naši vrnili domov utrujeni, vendar zadovoljni, da ne rečem navdušeni kljub temu, da so zaradi množice njim enakih turistov, ure dolgo čakali pred blagajnami za vstopnice, se drenjali po ostankih antičnih zgradb in se morali odpovedati obisku na primer vatikanskih prostorov in muzeja, Tivolija, sodobnih delov mest in predvsem kulturnih spomenikov ter umetnin po muzejih.

Zgleda, da bo treba iskati in najti nove potovalne vzorce za širitev obzorja našega duha.

Ste že obiskali Rim?

Elita v družbi, 2. november 2024

Današnji časi so v naše življenje prinesli mnoge novosti brez katerih smo sicer dobro živeli v času največjega gospodarskega in družbenega napredka. Med te novosti bi lahko uvrstili tudi deklariranje določenega dela družbe kot njene elite. Spominjam se dr. Bučarja, ki je nekoč v parlamentu samostojne Slovenije razlagal kaj elita je, kdo je pri nas elita in kaj jo definira. Z čudnimi, da ne rečem žalostnimi občutki sem sprejemala njegova pojasnila pa tudi dejanja, ki so sledila iz odločitev takratne narodne elite med katero se je samo po sebi razumelo, da ji pripadajo samo protagonisti osamosvajanja. Javnost je že takrat z ironičnim posmehom odklonila uvrščanje politikov v elito zaradi skromnih pozitivnih učinkov njihovega dela. Toda vse do današnjih dni ostaja težnja, da se ta ali oni posebnež začne tretirati kot elita in krono je zagotovo dobila od izvajalca del ob otvoritvi Palais & villa Schellenburg, ki je nedvoumno in javno razglasil, da samo elita zagotavlja razvoj, vse drugo prebivalstvo pa je amorfna masa.

Verjetno vseh neumnosti, ki nam jih prezentirajo mediji tudi ni potrebno ne vem kako resno jemati. S tem blogom se niti ne bi pojavljala, če ne bi iz številnih literarnih in praktičnih del kar primerno poznala, kaj je pod izrazom »elita« treba razumeti. O "eliti" v družbi govorimo, ko gre za skupino posameznikov ali organizacij, ki imajo večjo moč, vpliv ali status v primerjavi s preostalim delom prebivalstva. Elito pogosto opredeljujejo po lastnostih, kot so bogastvo, družbeni položaj, politični vpliv, znanje ali dostop do pomembnih virov. Gre torej za ljudi, ki imajo v lasti gospodarske vire, podjetja ali kapitalske naložbe, pomembno vlogo v politiki, lobiranju, donacijah, prestižne položaje in družbeni ugled, dostop do informacij in izobraževanja ter pomembno vlogo v družbenih omrežjih. O eliti govorimo, ko se določena skupina z močjo in vplivom loči od širše javnosti in pomembno oblikuje družbene, gospodarske ali politične strukture. Elita je lahko prisotna v vsaki družbi, pri čemer se njen vpliv in oblika razlikujeta glede na specifične značilnosti posamezne družbe.

Pred dnevi smo lahko prebrali zanimiv članek profesorice španščine o eliti med dijaki, torej mladimi ljudmi, ki o stranpoteh gospodarskih in političnih elit ne vedo kaj dosti. Profesorica je poudarila, da so elita srčni, zvedavi in vse stransko aktivni dijaki, ki bi radi pridobili čim več znanja za uresničevanje svojih sanj. Lahko so zgled vsem, ki si samo nabirajo točke za prestop iz razreda v razred ali iz srednje šole na višje in visoke. Kriteriji akademske odličnosti so primerni učni uspehi in sodelovanje dijaka na športnih tekmovanjih, v delu dijaških skupnostih, pri šolskih projektih, v glasbenih in drugih umetniških programih, so priljubljeni med vrstniki, obiskujejo tečaje, so mentorji in pogosto potujejo po svetu. O dijaški eliti je pomembno razpravljati saj gre za krepitev samostojnosti, ugleda in zavesti dijaka ne da bi mu pri tem v šolskem sistemu izbojevali starši. Dijaška elita lahko ustvarja pritisk na druge dijake še posebej na tiste, ki jih dijaško delo ne zanima dovolj ali pa sami pred seboj še niso prepoznali nujnost svojega vložka v svoje srednješolsko izobraževanje.

Ta elita spodbuja tudi svoje učitelje in profesorje, da sledijo naprednim oblikam posredovanja znanja svojim dijakom, da vzgojno vplivajo na razvoj njihovega duha in misli, da opozarjajo na vzvode za rast delovnih sposobnosti svojih dijakov in spodbujajo njihovo domišljijo. Ustvarjalni odnosi in dobro sodelovanje učnega osebja z dijaki je temelj za gradnjo dijaške elite. Srednješolska skupnost je ob pozitivni naravnanosti dijaške elite spodbudnejša za kakovost izobraževanja in življenje odlične mladosti!

Ste dobro seznanjeni kako vaš dijak soustvarja pozitivno dijaško skupnost?

Naši pokojni, 1. november 2024

Meni se zdi, da so moji pokojniki še vedno z menoj, imam jasno predstavo kako so izgledali, lahko bi o njih pisala, slišim njihove pohvale, graje in potrditve mojih dejanj, poznam in dobro se spominjam njihovih naukov, prepevanja in negovanja ljudskega petja ter igranja na glasbila, lahko bi naštevala v nedogled. Nanje me spominjajo moji številni domovi, skupno delo, naše skrbi za potomstvo in podobne misli ob velikih dogodkih našega naroda, ki se v času mojega življenja nenehno spreminja, dopolnjuje in duhovno ter materialno krepi. Ko jih vsako leto na današnji dan obiščem prav za prav nisem žalostna, z njimi se v mislih pogovarjam o nekdanjih in aktualnih dogodkih, se med njihovimi zadnjimi domovi sprehodim in pomirjena prihajam domov. Ne da bi se mu kakorkoli vsiljevala, mi zadnja leta redno sledi sin s enim od svojih sinov, kajti njegova ženka ima veliko pokojnikov na drugem koncu države in vzame s seboj drugega od njunih sinov. Tako običajno preživimo dan po protokolu, ki ga je določila moja mama rekoč; »Gremo na pokopališče, posvetimo se tistim, ki so nas za vedno zapustili, z njimi smo lahko veseli ali v solzah, poslovimo se z rožami in svečami ter s skupnim družinskim kosilom ostajamo pomirjeni vsak na svojem domu«

Moji prvi obiski pokojnikov so bili grozljivi ne samo zaradi grobov, strahu pred neznanimi zadevami smrti, vsak 1. november na pokopališču me je zeblo do onemoglosti. Običajno je bila veliko snega, zmrzal, ledene sveče in vedno skromno oblačila. Zadnja leta je obisk pokopališča mnogo prijetnejši zaradi sončnega dneva kar tudi pritegne več obiskovalcev. Pogled na cvetje in sveče po grobovih, je veličasten, žal mnogo manj zdaj, ko so sveče v plastičnih posodah. Vsi obiskovalci so praznično oblečeni kar tudi ustvarja primerne razmere srečanja s spomini na pokojne. Res pa je, da na pokopališčih ni več tišine saj se sorodniki le enkrat letno srečujemo in to ob grobovih. Imamo se za to marsikaj pogovoriti in sončni dan od zadnjem počivališču pokojnih daje vtis, da skupno ocenjujejo svoj položaj in skupno s pokojniki sprejemamo odločitve. Mi smo se na enem takem srečanju pred leti dogovorili, da bodo na grobovih spominski kamenčki ali male lesene plakete z eno samo svečo v plastični posodi in z zmernih šopkom cvetja. Moramo s temi malimi odločitvami tudi obiskovalci pokojnikov pomagati naravi, da si opomore.

Novi časi so marsikaj spremenili v srečevanjih s spomini na pokojnike. V mojem otroštvu smo obiskovali le družinski grob pri sv. Marjeti. Običajno je bil zasut z zametom snega, odkopali smo ga samo toliko, da je bil prostor za nekaj svečk. Na pokopališče smo morali peš ali s sanmi. Danes praktično več ni družinskih grobov saj so naši sorodniki razsuti ne samo po državi ampak tudi v tujini. Grobove v tujini se morda obišče v desetletju enkrat ali pa če se potuje po tisti državi. Sicer pa je skoraj pravilo, da obiskujemo grobove na vseh pokopališčih v državi, če tam počivajo starši, tete in strici ali otroci. To občuti tudi družina mojega sina, ki živi v kraju, kjer na lokalnem pokopališču nima nikogar, ima pa na par pokopališčih na najoddaljenejši lokaciji vse pokojnike. Tako družina na Dan mrtvih ne more skupaj počastiti nikogar. Odpira se vprašanje kako ohranjati pieteto za dedka in strice v Hrastniku, očeta v Črnomlju, babico na Ponikvah in druge v Trebnjem ali še zahtevnejše, kje naj si izberem svoje zadnje počivališče, da bom bližje najdražjim? Ja, tudi o tem mora razmišljati vsaka družina, da ne išče svoje drage pokojnike raztresene po pokopališčih cele države in se izpostavlja prometnim nevarnosti v času, namenjenem spominu na naše pokojnike. Kakor koli oblikujemo svoj oseben odnos do preteklosti je pomembno, da ohranjamo misel na ljudi, ki so nas učili delati in živeti!

Obiskujete svoje pokojnike na prvi novembrski dan?

Nagrajeni podjetnik, 31. oktober 2024

Kot je rad poudaril prof. dr. Ivo Turk, so nagrade prav za prav stanovska zadeva združenj in pozornost društev civilne družbe do svojih članov. V času do te izjave nisem bila v dilemi pri podeljevanju ali predlaganju nagrajencev, po njej pa sem postala bolj kritična pri presoji, kdo je do nagrade upravičen kdo ne, iščem pa tudi odgovore na vprašanje, kdo nagrado podeljuje, ali je to spoštovan forum, ki ve kaj dela ali pa se odločujoči organ z nagrado samo zahvaljuje za neko uslugo sebi naklonjeni osebi. Kakor koli, nagrade so vedno bile in bodo, njihov namen pa je spodbujati ustvarjalnost in sporočati, kaj je dobro opravljeno oziroma koristno storjeno v korist velikega števila porabnikov. V tem blogu bi rada predstavila nagrado in nagrajenca, ki sta v današnjem času res nekaj posebnega, toda ne vem, če bom omenjeno posebnost znala dovolj utemeljiti. Poskusiti želim!

Podjetniki sveta so organizirani v Svetovnem kongresu podjetnikov, ki združuje inovatorje, investitorje in poslovne voditelje z vsega sveta. Osredotočen je na spodbujanje podjetniškega duha, mreženje, izmenjavo znanja in najboljših praks ter raziskovanje novih poslovnih priložnosti. Glavni cilji kongresa so krepitev podjetniških ekosistemov in podpora inovacijam, omogočanje povezovanja med podjetniki, vlagatelji in mentorskimi organizacijami, širjenje zgodb o uspehu in pridobivanje vpogleda v globalne trende v poslovanju ter spodbujanje trajnostne rasti in odgovornega poslovanja. Ustanovili so nagrado »Ustvarjalci za stoletja 2023« in jo letos slavnostno podelili mojemu stanovskemu kolegu Jožetu Mermalu za življenjsko delo pri razvoju podjetništva v srednji in jugovzhodni Evropi. Za nagrado je bilo predlaganih več kot devetdeset kandidatov in Mednarodni odbor je izbral omenjenega.

Jože Mermal, univerzitetni diplomirani ekonomist je avtor vsestransko široko zasnovanega projekta BTC City, ki je poslovni unikat v mednarodnem merilu. Pod njegovim štiridesetletnim vodstvom se je družba razvila iz kreatorja prvega slovenskega nakupovalnega središča v upravljavca enega največjih središč poslovnih, nakupovalnih in prostočasnih vsebin v Evropi, z več kot 21 milijoni obiskov letno. Nagrajenec je družbo BTC vodil ambiciozno, odprto za spremembe in nove tehnologije, s čutom za dobro družbe in planeta. Poskrbel je za transformacijo družbe BTC skozi številne prebojne projekte. Družba BTC je vpeta v razvojne, trajnostne in družbeno odgovorne projekte, ki jih podpira in se pri tem osebno angažira tudi Jože Mermal. Zaradi svoje osebnostne in poslovne odličnosti je prejemnik več nagrad in priznanj. Družba BTC ima enotirni sistem upravljanja, v katerem Jože Mermal zaseda mesto predsednika Upravnega odbora. Široko zasnovan projekt BTC City, v sebi združuje poslovne, nakupovalne, zabaviščne, rekreativne in kulturne programe. Je poslovni unikat v mednarodnem merilu saj je s svojo odprtostjo dosegla sodelovanja z najodličnejšimi domačimi in tujimi partnerji, ki so vplivali na krepitev tržnih vsebin in na vrhunsko ponudbo. Kot strateg sodobne družbe BTC si prizadeva nenehno vlagati v razvoj za dosego dolgoročnega cilja, da bo »BTC – odprta družba, družba prihodnjih generacij« kar je realno načrtovati saj je že sedaj svojevrsten ekosistem, ki pri iskanju poslovnih priložnosti vidi izzive v širši družbi, v globalizaciji, inovacijah in trajnostnem razvoju.

Na kaj nas nagovarja ta častitljiva nagrada? Če bi Slovenija imela več Jožetov Mermalov, bi v njej ne prevladovali avtokrati in rokomavharji, ne bi zaostajali v razvoju vitalnih dejavnosti države in gradili bi napredno kulturo naroda. Zgledujmo se po nagrajencu!

Obiščete kdaj BTC?

Trst je naš, 30. oktober 2024

Vlakarji smo bili dijaki Stiške gimnazije iz Dolenjske, ki smo vsak dan vstopali na vseh postajah od Ponikev, Mirne ter Grosuplja do Ivančne Gorice. Kar precejšnja kolona nas je bilo na beli makadam cesti, dva kilometra od Ivančne do Stične. Kot vsak dan smo tudi 27. oktobra 1954 leta prišli na vlak in v šolo, tekom pouka pa je nastajalo nekam napeto ozračje na gimnaziji, ker so prihajale novice, da se ljudje po mestih in večjih krajih zbirajo na javnih mestih in protestirajo proti odločitvi Londona o pripojitvi Trsta Italiji. Že proti koncu pouka smo se tudi gimnazijci zbrali na dvorišču, Eva in Tina sta iz nekoliko dvignjenega prostora sporočali, da je Trst postal italijansko mesto in da se naša država s tem ne strinja. Uporabila bo vsa sredstva, tudi vojaštvo, da ostane Trst v naši državi saj so ga osvobodili naši vojaki in v njem delujoče osvobodilne enote. Dijaki smo pritrjevali govornicama, ki sta povedali, da bo protestna nota gimnazijcev Stična poslana na pristojno mesto.

Dogodek tega dne je razburil dijake, profesorje, prebivalce in uradnike do skrajnosti. Čutili smo, da se nam je storila krivica, da bodo v tujini morali živeti številni Slovenci, da se ne spoštujejo napori osvobodilnih sil in da mora naša država storiti vse, da Trst ostane v Sloveniji. Čustva so prevladovala razumu, počutili smo se spet ogroženi, danes Trst, jutri Istra – spet bo vojna. Za Evo je nekdo iz odra sporočil, da vlaki prevažajo orožje in vojake, da je naša postaja v Ivančni Gorici nedostopna, da vlakarji ostajajo v prostorih gimnazije dokler se ne sprostijo vojaške aktivnosti. Vlakarji so bili tudi profesorji, ki so prihajali iz Ljubljane in Trebnjega. V prepričanju, da bo spet vojna smo se tresli kot šibe na vodi, kot brezdomci, saj domače nismo mogli poklicati na pomoč, če bi se ogroženost povečevala.

Dejansko domov nismo mogli in internatarji so dobili nalogo, da za nas najdejo prenočišče. Dekliški del internata ni bil v celoti zaseden in nekaj se jih je stisnilo k sošolkam, nekaj pa so nas domačinke sprejele po svojih domovih. Fantje pa zdaj ne vem več, kje so spali. Jedli smo nek čuden oranžni sir in kakav. Pouk je potekal, vendar v nenehnem strahu pred vojaškimi posegi in občutkom utesnjenosti, ker nismo mogli domov.

Pozno popoldne naslednjega dne so nas obvestili da bodo vlaki spet vozili po voznem redu in da gremo lahko na postajo. Vojaštva ni bilo več, tudi protestov ali drugih zborovanj ni bilo opaziti, domači so bili zaskrbljeni enako kot mi in naslednjega dne smo dobili nešteto napotkov kako ravnati, če spet ne bomo mogli domov. K sreči se je vse kmalu vrnilo v vsakdanje tire, postopoma je popuščal tudi strah pred vojaštvom in vojno. Mladi smo se kmalu smejali in celo šalili o dogodkih, vendar je v nas kar dolgo obstajal občutek, da smo bili nepošteno obravnavani in da je celo mesto Slovencev ostalo v tujini. Bili so to časi ko smo Slovenci močno držali skupaj, če je bil kdo ogrožen smo se čutilo ogroženi vsi, medsebojna pomoč je bila zakon. V tem kontekstu je treba razumeti in spoštovati naša čustva ob izgubi tržaških Slovencev.

Po sedmih desetletjih so razmere bistveno drugačne. Slovanstva ni več slovenstvo pa pod pritiskom avtokracije, ki preprečuje demokratičen tehnološki in družbeni razvoj. Domovinska čustva niso prioriteta, mladi jih niti ne poznajo več. Razvili smo celo paleto novih strok in izobraževanje zanje, verbalno vemo vse o prihodnosti, ninamo pa institucij, ki bi jo udejanjale. Praznovanje ali jokanje izgube tržaških Slovencev v EU je nesmiselno saj domovinskih in državnih meja ne jemljemo več resno.

Ste kdaj kaj slišali o prizadevanjih države leta 1954 za tržaške Slovence?

Čudežna matematičarka, 29. oktober 2024

Med svoje slabosti štejem tudi križanke, ki so mi »pobrale« kar pomemben del prostega časa. Neuspešna sem proti njim in ko grem po kruh vedno pogledam, če je tudi nova pošiljka križank. Poleg časa gre torej za križanke tudi kar nekaj drobiža. Pri reševanju križank se dostikrat srečam z vprašanjem, kdo je bila čudežna matematičarka Katherine Johnson, ki je slovela kot človek kompjuter. Poskusim na UI in izvem, da je bila Katherine Johnson ameriška matematičarka ter fizičarka, znana po svojem pionirskem delu pri NASA-njih vesoljskih misijah v času zgodnje vesoljske dirke. Njeno delo je imelo ključno vlogo pri natančnih izračunih tirnic, kar je bilo nujno za uspešno izvedbo vesoljskih misij. Velja za enega izmed "človeških računalnikov", saj je svoje matematične sposobnosti uporabljala za ročne izračune, ki so bili takrat najbolj zanesljivi. Njeni najpomembnejši dosežki vključujejo izračune za Johna Glenna leta 1962, ko je postal prvi Američan v orbiti, ter izračune za misijo Apollo 11, ki je leta 1969 pristala na Luni. Poleg tega je prispevala k številnim drugim misijam, vključno z načrtovanjem poti za reševalno misijo Apollo 13.

Brskam naprej po literaturi, ki matematiko imenuje poezijo vesolja in ugotavlja, da se v tej znanosti od časa do časa pojavijo osebe, ki so anomalije, izven vzorca in da je samo tako možno razumeti izjemno matematično moč in znanje Katherine Johnson, učiteljice v srednji šoli za temnopoltne. Ko je sprememba zakonodaje omogočila fakultetni študij tudi temnopoltim in ženskam, se je kot prva ženska vpisala na podiplomski študij univerze v Zahodni Virginiji. Zasledila je razpis Nacionalnega svetovalnega odbora za aeronavtiko, pozneje preimenovano v NASA, kjer so si leta 1952 prizadevali s pomočjo matematičnih raziskav aerodinamike izboljšati letalske polete. Potrebovali so ogromno ljudi-kompjutorjev, ki so reducirali podatke za potrebe inženirjev. Potrebno je bilo veliko matematične sposobnosti in znanje kompleksne algebre ter geometrije. Nudili so možnost napredovanja na visoko strokovno delo. Zaradi ogromne količine dela so to delo zaupali tudi temnopoltim z ločeno delavnico, sanitarijami in prehrano. Sprejeta je bila šele pri naslednjem razpisu in že po dveh tednih je morala ugotoviti zakaj je manjše letalo strmoglavilo. Izračunala je, da je priletelo v območje turbulence večjega letala in zato strmoglavilo. Njeni izračuni so bili uporabljeni za spremembo navodil o letenju. Katherin je napredovala in kmalu postala prva ženska v delovni skupini za pošiljanje ameriških astronavtov v vesolje. Ko je astronavt Shepart strmoglavil v morje, je Katherin izračunala tirnico poleta, da so na območje padca postavili reševalca. Ko so za astronavta Glenna uporabili izračune računalnika, je Glenn zahteval, da izračune naredi tudi Katherin. Naredila jih je v nekaj dneh in potrdila je računalniške. Izdelala je formulo s katero so znanstveniki v vsakem trenutku poleta izračunavali astronavtovo orbito. Še posebno zahtevna je bila matematika za pristanek na luni in temeljila je na raziskavah Katherine, ki je sodelovala pri sedemnajstih misijah Apolla, pri reševanju astronavtov, pri posebnih programih, satelitih in načrtih za Mars.

Rodila se je leta 1918 v Zahodni Virginiji in že v mladosti pokazala izjemno nadarjenost za matematiko. Bila je mama treh hčerkam in morala se je prilagajati temnopoltim nenaklonjenim razmeram. Umrla je leta 2020 pri 101 letu, a njena zapuščina še naprej navdihuje matematike, znanstvenike in inženirje po vsem svetu. Katherine Johnson je za svoje prispevke prejela številne nagrade in priznanja, leta 2015 tudi odlikovanje s predsedniško medaljo svobode, eno najvišjih civilnih priznanj v ZDA. Neverjetni genij, ki ga lahko spoštuješ!

Tudi vi občudujete ustvarjalne ljudi?

Devana park, 28. oktober 2024

Ljubljana dobiva novo elitno stanovanjsko sosesko poimenovano Devano park na pobočju Golovca s pogledom proti gradu in ljubljanskemu mestnemu središču vse do Zgornje Šiške in Kamniškimi planinami v daljavi. Novo naselje je umeščeno v gozdnato površino tako, da stanovalci uživajo darove naravnega okolja. Njihovi domovi so oblikovani po sodobnih arhitekturnih spoznanjih z uporabo klasičnih materialov, veliko osvetlitve tako v garsonjerah kot tudi v stanovanjih različnih velikosti. Skoraj vsa stanovanja imajo atrij ali ložo ali teraso in pripadajoče število parkirnih mest v podzemni garaži. Velike steklene površine zagotavljajo svetlobo v vseh bivalnih enotah neglede na njihovo lego. Če je verjeti ponudniku, je to ena od najprimernejših lokacij za bivanje v prestolnici.

Toda tale blog ne pišem zaradi elitne ponudbe pač pa zaradi naziva, ki si ga je ponudnik izbral za naselje. Imenuje ga Devana park in prijateljica, ki jo ponudba zanima, je raziskala, kaj ta naziv pomeni in od kot prihaja. Pri tem pa je odkrila nekaj res posebnega. Moji današnji sosedi so svoji prvorojenki podelili ime Devana v davnem letu 1955 in to z civilnim krstom, ki ga je zabeležil tudi Dolenjski list z datumom 12. avgusta 1955.

Prvi civilni krst je opravil v sejni sobi takratni predsednik ljudskega odbora mestne občine v prisotnosti državnega matičarja, sorodnikov krščenke in številnih gledalcev. Krščenka je bila hčerka tovariša elektromonterja in je pri krstu dobila ime Devana. Po nagovoru o dolžnostih botra do otroka v socialistični družbi, se je boter vpisal v matično knjigo, predsednik pa je mali državljanki zaželel srečo v življenju in očetu izročil hranilno knjižico z vlogo na ime Devana.

Po petih letih je bil spomin na ta krst še vedno živ med ljudmi in kar dve sodelavki sta tudi mene nagovarjali naj ga izvedemo za njuna sinova. Pripravljena sem bila biti botra, nisem pa vedela za izkušnjo, ki jo je mesto že imelo s prvim civilnim krstom in sodelavkam nisem mogla pomagati, da bi se uresničila njuna želja.

Moja draga prijateljica je s pomočjo svoje hčerke tudi ugotovila, od kod prihaja ime Devana. Možno je, da je to staroslovansko žensko ime, ki ima korenine v slovanski mitologiji. Devana je verjetno bila boginja lova, divjih živali, narave in gozdov, pogosto pa jo primerjajo z rimsko boginjo Diano in grško Artemido, ki imata podobne lastnosti in vplivna področja. Devana je bila v slovanskih verovanjih čaščena kot zaščitnica narave, zlasti gozdov, in kot močna, samostojna ženska, povezana s svobodo in divjino. Po poreklu prihaja njeno ime od starodavnih Arijcev, potomcev bogov. Lahko tudi, da je bila spoštovana kot vrhovna boginja Devica, kot prva faza razvoja žene v Mater in Starko. Devana je v spominu ljudi ostala kot mlada deklica, boginja gozda, divja in neukročena, Slovani pa so ji dodali še lastnosti, ki so jih povzeli po keltskih izročilih o bogovih. Sveta žival Devane je kobila in na gori Devica je najden kamen s sliko kobile. Obstajajo mnenja, na primer med Srbi, da je Devana prednica njihovih kraljev Obiličev, otrok, ki naj bi jih Devana rodila v zakonu z Velesom. V ruskih zgodbah se Devana pojavlja kot Vasilisa, ki pomaga možu dosegati njegove cilje. Nekateri narodi jo kot boginjo povezujejo še z rekami in jezeri.

Ime Devana ni pogosto in pravo čudo je, kako sta starša moje sosede našla prav to ime za svojo prvorojenko. Zadnje čase se občasno pojavlja v nekaterih slovanskih državah in tudi pri nas, saj izraža ljubezen do narave in spoštovanje do starodavne dediščine.

Poznate pripovedi o imenih božanskega izvora?

Starodavne knjižnice, 27. oktober 2024

Moje upokojensko društvo pripravlja obisk svojih članov prenovljeni Frančiškanski knjižnici v Ljubljani, ki se ga bom po vsej verjetnosti udeležila tudi sama. Rada imam zgodovino in spoštujem ustanove, ki jo ohranjajo. Razumem prizadevanja, da bi njihove knjižnice služile javnosti in veselim se, da bodo tudi te, dokaj specifične knjižnice vključene v Cobiss.

Frančiškanske knjižnice slavijo po bogati zbirki teoloških, filozofskih, zgodovinskih in umetnostnih del, saj red frančiškanov že stoletja posveča velik pomen učenju, raziskovanju in ohranjanju kulturne dediščine. knjižnice se nahajajo v samostanih in vključujejo arhive, redke rokopise in inkunabule (knjige, natisnjene pred letom 1501). Največja je v italijanskem Asissiju, posvečena Frančišku Asiškimu, ustanoviteljem reda. Frančiškani so dolga stoletja prisotni na Bližnjem vzhodu in so odgovorni za številne krščanske svete kraje. Njihova knjižnica v Jeruzalemu hrani besedila povezana z zgodovino Svete dežele, krščanskimi tradicijami in jeziki Bližnjega vzhoda. Bogato zbirko knjig teologije in zgodovine ima frančiškanska knjižnica v Washingtonu, ZDA. Seveda pa brez njihove knjižnice ni univerza Antonianum v Rimu, ki ima veliko knjižnico z besedili o teologiji do filozofije, s poudarkom na študiju reda in krščanske duhovnosti. Njihove knjižnice po svetu delujejo kot pomembni kulturni in raziskovalni centri. S knjižnicami frančiškanski red skrbi za ohranjanje svoje zgodovine in kulture ter zgodovine naroda. So izjemno pomembne za raziskovalce in študente saj Frančiškani sodelujejo z vsemi sloji družbe, tudi z revnimi in marginaliziranimi. Tako knjižnice promovirajo dostopnost do znanja in informacij ter dvigujejo kulturno ozaveščenost lokalnih skupnosti. Knjižnice pogosto gostijo dejavnosti, ki spodbujajo dialog med verstvi in kulturami. S prispevki o teologiji, filozofiji, jezikoslovju in zgodovini, knjižnice bogatijo lokalno znanstveno sfero, soustvarjajo kulturno identiteto posameznega naroda in ga povezujejo z njegovimi zgodovinskimi koreninami. Kjer živijo manjšine, so njihove knjižnice pogosto tudi središča za ohranjanje dela v manjšinskih jezikih. S svojim delovanjem tako frančiškanske knjižnice prispevajo k intelektualnemu, kulturnemu in verskemu bogatenju lokalnih skupnosti in pomagajo pri ohranjanju raznolikih kulturnih identitet.

V Sloveniji deluje več kot deset frančiškanskih knjižnic obstaja tudi v mojem mestu od ustanovitve samostana dalje, vsebuje pomembna dela in je priljubljena med raziskovalci. V imenu ustanove, ki sem jo vodila, sem jim poklonila prvi računalnik. Toda naj pomembnejša in obsežna je njihova knjižnica v Ljubljani, ki praznuje 790 let obstoja in hrani 70.000 enot gradiva. Lansko leto je bila obnovljena in zdaj je v njej tudi muzej in pinoteka. Hranijo Dalmatinovo Biblijo s Trubarjevim podpisom in prvi izvod Krsta pri Savici s Prešernovim posvetilom. Hrani tudi knjige o obrti, zdravstvu in drugih znanosti z namenom, da bi služila ljudem. Nov muzej sestavljata dve enoti: zakladnica, ki hrani najdragocenejše predmete in knjige, ter pinakoteka, kjer so na ogled najznačilnejše likovne umetnine od 16. do 20. stoletja.

V njej hranijo kar 20.000 enot starejšega, antikvarnega gradiva, pohvalijo se lahko z zbirko približno 150 srednjeveških listin, pri čemer je najstarejša iz leta 1265, ter približno 117 inkunabulami. Pinoteka vsebuje umetnine Janeza Valentina Metzingerja, Jurija Šubica, Leopolda Layerja, Antona Cebeja, beneških mojstrov in Mateja Sternena. Imajo tudi kip Riharda Jakopiča in monštranco Jožeta Plečnika. Obeta se nam doživetje nekaj koristnega in lepega ter spoznanje, kako pomembno je vedeti kdo vse je ustvarjal našo identiteto.

Se boste pridružili obisku v Frančiškanski knjižnici? Dno obrazca

Cerkev svete modrosti, 26. oktober 2024

Ne vem kdaj sem prvič slišala ali brala o Cerkvi svete modrosti Hagia Sophia, nepozaben pa je v meni spomin nanjo iz prve polovice šestdesetih let preteklega stoletja.

Že njena okolica je impresivna, v soseščini je Modra džamija in Top-Kapi, ko pa vstopiš v cerkev enostavno ne moreš verjeti očem. Ogromna bazilika z obsežno in visoko kupolo, polna svetlobe, različnih marmorjev, različnih poslikav, mozaikov. Ime Cerkev svete modrosti je pridobila ob posvetitvi Božji modrosti, ki se v teološkem kontekstu pogosto razume kot Božji razum ali božanski načrt za svet. Zgrajena je bila pred 1400 leti in po grščini dobila ime Hagia (sveta) Sophia (modrost).

Je ena izmed najbolj ikoničnih stavb na svetu in stoji v Istanbulu. Zgodovina tega arhitekturnega čudeža je razdeljena na obdobja kot krščanska katedrala, osmanska mošeja in muzej, danes pa ponovno služi kot mošeja. Zgraditi jo je dal bizantinski cesar Justinijan I. leta 537, kot največjo krščansko cerkev tistega časa. Znana je po svoji ogromni kupoli, ki je veljala za tehnološki čudež. Bila je glavno cerkveno središče vzhodnega pravoslavja skoraj 1.000 let in simbol moči Bizantinskega imperija. Ko so osmanski Turki zavzeli Konstantinopel, so Hagio Sofijo preoblikovali v mošejo. Dodani so bili elementi islamske arhitekture in mošeja je postala pomembno versko središče osmanskega sveta. Po padcu Osmanskega imperija leta 1935 Hagia Sofijo preoblikujejo v muzej. Leta 2020 pa je turška vlada Hagio Sofijo ponovno odprla kot mošejo. Ta odločitev je bila globalno kontroverzna, saj je mnogi vidijo kot pomembno kulturno dediščino, medtem ko muslimani v Istanbulu praznujejo njeno vrnitev v versko funkcijo.

Arhitekturna znamenitost je njena kupola, ki meri 31 metrov v premeru in je bila dolgo časa največja kupola na svetu. Njena osvetljenost in prostornost sta navdihnili mnoge arhitekte. Poleg kupole pa so njena znamenitost čudoviti bizantinski mozaiki, ki prikazujejo krščanske svetnike, Jezusa Kristusa, Device Marije in različne cesarje. Nekateri so bili prekriti, ko je postala mošeja, vendar so kasneje odkriti in obnovljeni. Hagia Sofia je izjemen simbol verske in kulturne raznolikosti. Kljub svoji preobrazbi skozi stoletja ohranja močno dediščino obeh, krščanstva in islama. Kot ena najpomembnejših stavb v svetovni zgodovini, je tudi pod zaščito UNESCO-ve svetovne dediščine.

Umetniški čudež kot je Hagie Sofia se trajno zapisuje v spomin ter vzbuja željo po ponovnem ogledu in leta 2011 sem bila zopet v njej. Starodavni spomeniki ti običajno postavljajo nešteta vprašanja in tudi pri tem obisku smo se spraševali, kako je pred toliko leti izgledalo življenje ob njej kot na primer oskrba z vodo v obsežnem mestu. Obiskali smo v bližini cerkve eno od dvestotih ogromnih podzemskih rezervoarjev vode zgrajenega v Justinijanovem času. Lahko ste si ga ogledali tudi na televiziji Slovenija, ko je potekala oddaja o gradnji bazilike. Skoraj neverjetno se zdi tako vodno podzemlje, kot svetišče je, čisto, arhitekturno zanimivo in tako kot nekoč, tudi danes dostopno.

Istanbul ali Konstantinopel ali Carigrad je starodavno mesto ob morski ožini Bospor. Pod Hagie Sophia so našli številne hodnike, pokopališče in še marsikaj, kar morajo raziskovalci najprej identificirati, da bodo prihodnji rodovi lahko uporabljali tisočletno znanje tudi v prihodnje. Vse raziskave imajo tak namen – prenesti znanje preteklosti v ustvarjanje v prihodnosti.

Obiščite Hagia Sophia, doživeli boste čudež!

Doživeti Barcelono, 25. oktobra 2024

V mojih starejših letih sem se vključila v skupino tečajnic francoščine, ki so tečaje organizirale po raznih turističnih krajih. Tečajnice so bile upokojenke mojih let, vodila pa nas je Marija iz Medvod. Poleg učenje jezika smo rade kdaj tudi kaj skuhale, se zabavale in seveda potovale po Evropi. Znamenitega mesta Barcelone se nismo smele niti mogle izogniti, o njej je vsaka od nas veliko vedela, večina pa jo še ni obiskala.

Pred 2000 leti so Rimljani ustanovili kolonijo Barcino na ozemlju današnjega mesta kot pomembno postojanko na trgovski poti. Ostanki njenega obzidje se še vidni v gotski četrti mesta. Rimsko kolonijo so v srednjem veku zavzeli Vizigoti, za njimi pa so prišli Mavri in ji vladali do 9. stoletja, ko je Barcelona postala del Frankovskega imperija in se razvila v eno glavnih pristanišč na Sredozemlju. Že v 12. stoletju se je Barcelona združila z kraljevino Aragonije in postala politično ter trgovsko središče Katalonske konfederacije, ki je vladala večjemu delu zahodnega Sredozemlja. Zgrajenih je bilo veliko gotskih zgradb, tudi zgradba v kateri je danes sedež katalonske vlade. Katalonija je utrpela hude izgube v vojni za špansko nasledstvo v začetku 18 stoletja, Barcelona pa je doživela hud udarec z centralizacijo oblasti v Madridu. Preporod je Barcelona doživela pozneje z razvojem tekstilne industrije kot tudi z nastankom gibanja za oživitev katalonskega jezika ter kulture. Nastajali so projekti Gaudia, gostili so Svetovno razstavo 1888 leta in se uveljavila tudi v svetu. V času španske državljanske vojne je v bila Barcelona središče levičarskega gibanja in zato bombardirana, v diktaturi pa je izgubila tudi veliko kulturnih in političnih svoboščin. Katalonski jezik je bil prepovedan, mesto pa je bilo pod stalnim nadzorom. Koncem dvajsetega stoletja je uspešno gostila poletne olimpijske igre leta 1992. Igre so popolnoma preoblikovale mesto: zgrajena je bila moderna infrastruktura, mestne plaže so bile obnovljene, zgrajeni so bili novi parki in izboljšano je bilo javno prevozno omrežje. Barcelona je po olimpijskih igrah postala najpomembnejša turistična destinacija v Evropi. Danes je mesto kombinacija bogate zgodovine, edinstvene arhitekture, živahne kulture in modernih inovacij, kar jo dela za eno najbolj privlačnih mest na svetu.

Barcelona je znana po delu slavnega katalonskega arhitekta Antonia Gaudíja, ki je mesto zaznamoval s svojo inovativno arhitekturo. Sagrada Familia je impresivna bazilika in najbolj znana stavba na svetu. V pristanišču je ogromen akvarij z impresivnim podvodnim tunelom, skozi katerega lahko hodiš in doživiš morski svet z vseh strani. Do njega vodi znamenita Rambla de Mar ena najbolj znanih sprehajalnih poti, polna uličnih umetnikov, trgovinic in kavarn. Na koncu Rambla, tik ob morju, stoji spomenik Krištofu Kolumbu, ki je tukaj simbolično prikazan, kako kaže proti "novim svetovom".

Barcelona združuje umetnost, zgodovino in modernejše znamenitosti, kar omogoča resnično raznoliko izkušnjo. Polna je mladih, optimizma in prešernosti. Ljudje so spoštljivi in prijazni, podnebje milo in prijetno. Mestne zgradbe so barvite in raznolike v vseh umetniških slogih, ulice čiste, ponudba na trgu velika in sodobna. Všeč mi je bilo da so ženske lepo oblečene , celo nekoliko načičkane, vendar v mejah dobrega okusa. Barcelono bi morali doživeti graditelji mest in investitorji, vzdrževalci in skrbniki naselij ter komunalni strokovnjaki. Barcelona na vsakem koraku predstavlja delček svoje kulture povezane s sodobnostjo. Kulturne dragotine kot je Gaudijeva bazilika ali njegov Park pa delujejo res izjemno, enostavno se ne da zapustiti kraja, oziraš se nazaj kot, da si kaj pozabila.

Imate radi urejeno in kulturno naselje?

Ekonomija in politika, 24. oktober 2024

Pogosto sem bila užaljena, ker so moji sodelavci in prijatelji navajali, da sta ekonomija in politika eno in me zato kot ekonomistko smatrali za političarko. Predvsem to je bil razlog, da sem poskušala pri vsakdanjem delu vedno poudariti rešitev v skladu z ekonomijo kot primer merjenje izdelane količine opravljenega dela v določenem času in ločeno od tega, politično presojo ali je v danih razmerah in času to sprejemljivo za delavce, za uporabo strojev, za plačni sistem in podobno. Nekaj podobnega se danes pogovarjamo o fenomenalnih spoznanjih letošnjih Nobelovih nagrajencih za ekonomiste, ki izhajajo iz politične ekonomije kot temelja ekonomske vednosti.

Politična ekonomija je interdisciplinarna veda, ki preučuje povezavo med politiko, ekonomijo in pravom, da bi razumeli, kako te tri komponente vplivajo druga na drugo. Osredotoča se na to, kako politične odločitve vplivajo na ekonomske sisteme in kako ekonomske sile vplivajo na politično moč. Politična ekonomija nas uči kako se družbeno bogastvo deli med različne skupine v družbi in kako politične odločitve, kot so davčna politika, vplivajo na neenakost. Pojasnjuje kakšna je vloga države v gospodarstvu, ali bi morala biti država močno vključena v ekonomske dejavnosti, ali pa naj bi bila njena vloga omejena le na urejanje trga. Opozarja nas kako različne interesne skupine vplivajo na politične in ekonomske odločitve ter kako mednarodne trgovinske in finančne povezave vplivajo na domače politike in ekonomije držav. Proučuje tudi preoblikovanje političnih sistemov in analize sodobnih problemov zlasti revščine, okoljevarstvene in ekonomske neenakosti. Ugotavlja vzajemne učinke med politiko in gospodarstvom, kjer se raziskuje, kako politične sestavine, ekonomski interesi in ustanove vplivajo na oblikovanje politik ter blaginjo družbe kot celote.

Da so države bogate morajo razviti potrebne ustanove in poskrbeli za njihovo kakovost dela. Prav ta kakovost dela v ustanovah je izjemno različna v posameznih državah kar kaže na to, da morajo za delo ustanov obstajati ustrezni pogoji in pristop razvitih držav do manj razvitih. Več političnih pravic in ekonomskih možnosti pospešuje kakovost dela ustanov in s tem blaginjo državljanov. Gospodarska rast se v državi dolgoročno upočasnjuje, če se omejujejo politična aktivnost in ustvarjalne možnosti prebivalstva. Če politične ustanove koristijo v pretežni meri vodilnim elitam, jim volivci ne zaupajo več zato ekonomski ukrepi in reforme v takih državah praviloma niso uspešni.

V vsaki državi morajo obstajati tudi ustanove, ki poskrbijo za izvajanje političnih in ekonomskih ukrepov bodi si v obliki pomoči pri evaluaciji novosti in sprememb ali pa v smislu spremljanja učinkov ukrepov, nadzora in podobnih preverjanj posledic sprejetih odločitev. S tem krepijo zaupanje volivcev, spodbujajo ustvarjalnost ljudi in širijo njihovo politično delovanje. Prav to pa so osnovni postulati dolgoročne gospodarske rasti in družbene stabilnosti.

Tale blog je nekoliko težaven, vendar potreben saj sicer ni možno presojati ali je naša država kadrovsko in organizacijsko primerno urejena za opravljanje svojih ekonomskih in političnih aktivnosti. Ima ustanove, ki jih pri svojem delu potrebuje, delajo te ustanove dobro, mojstrsko, odlično in zaupanja vredno? Če ni tako in se pri nas krepi bolj služenje političnim in gospodarskim elitam se bo tudi v prihodnje zmanjševalo zaupanje volivcev v politične stranke.

Prepoznavate razloge za našo skrb vzbujajočo politično stanje?

Litij, 23. oktober 2024

V šolah so nas naučili, da je Litij kemični element, mehka, srebrno-bela kovina iz skupine alkalijskih kovin, najlažja kovina, zelo reaktivna, še posebej z vodo in s kisikom, zato se hrani v olju. Ima zelo nizko gostoto, je odlični električni prevodnik, zaradi česar je uporaben v elektronskih napravah. Uporablja se za izdelavo litij-ionskih baterij za pametne telefone, prenosne računalnike, električna vozila in za mnoge druge naprave. Kot zlitina je uveljavljen v letalski industriji, se pa njegove spojine uporabljajo tudi za psihiatrična zdravila ter kot dodatek za odpornost stekla in keramike. Nahaja se v raznih mineralih in slanih vodah, svetovne zaloge so v slanih jezerih Južne Amerike in v Avstraliji. Je ključen za razvoj zelenih tehnologij, potrebe po njem hitro naraščajo, nepoznani pa so še vplivi njegove ekstrakcije na lokalno rastlinstvo in živalstvo ter na kakovost vode za lokalne skupnosti. Recikliranje litijevih baterij postajata vse pomembnejša za zmanjšanje ekološkega odtisa. Litij je odločilen za prehod k obnovljivim virom energije in električnim vozilom, vendar pa njegova izkoriščanje prinaša tudi izzive glede trajnosti in etičnosti.

Ta dolg uvod sem morala povzeti iz učbenikov, da bi mi vsi skupaj razumeli odpore Srbov do projekta Jadar, ki ga firma Rio Tinto iz Avstralije za vsako ceno želi uresničiti. Namen projekta Jadar je izkopavanje minerala jadarita, iz katerega pridobivajo litij, ta pa bi se uporabljal za izdelavo baterij za električne avtomobile. Projekt, ki bi po besedah predstavnikov EU in avtomobilske industrije prispeval k “zelenemu prehodu” pa bi imel za okolje popolnoma drugačen efekt. Kemikalije, potrebne za pridobivanje litija, bi onesnažile okoliško zemljo, reke, podzemno vodo ter s tem ogrozile življenja številnih ljudi. Onemogočile bi jim na sploh dostop do pitne vode. Srbsko ministrstvo za rudarstvo in energetiko je potrdilo, da je bilo od leta 2003 do danes izdanih 69 dovoljenj za raziskovanje nahajališč litija in sorodnih elementov. Od leta 2003 do leta 2024 je bilo izdanih 514 dovoljenj za iskanje različnih kovin na 389 lokacijah. Raziskave naj bi bile predvsem v interesi EU in znotraj nje za Nemčijo tako pomembne, da jim pozornost posveča tudi kancler.

Prebivalci Srbije so se združili proti litiju, da bi preprečili uničenje okolja in življenj. V Srbiji potekajo protesti državnega in lokalnega prebivalstva. V Šabcu je potekal eden večjih na katerem so govorili o grožnjah, ki jih izkopavanje litija prinaša tamkajšnji rodovitni regiji Mačva med rekama Savo in Drino. Govorili so tudi o podkupljivosti politike in pomenu povezanosti in enotnosti ljudi v boju proti izkoriščanju. Protestniki opozarjajo, da bi projekt lahko spodbudil druga podjetja, ki so si že ogledovala srbske zaloge litija, k podobnim projektom. Podnebna pravičnost pravijo, ne obstaja, če ne obstaja za vse in Jadar projekt nas ponovno opominja, da je zeleni prehod izmišljotina elit, ki si zgolj utrjujejo svoje mesto znotraj sistema in ne prispeva k reševanju krize okolja in podnebja. Za uspešen boj proti krizi se moramo organizirati in graditi proti sistemski boj, ki bo odgovarjal potrebam ljudi in ne kapitala. Nočemo žrtvovati naših življenj, nočemo uničevanja okolja! Protestniki Bruselj in Berlin obtožujejo, da želita Srbijo spremeniti v kolonijo, ki bo na Zahod izvažala surovine.

Če bi kdo brskal za strupenimi rudninami pod sv. Gero ali gozdovi Roga sem prepričana, da bi tudi mi reagirali kot Srbi. S tem bi seveda Revozu sporočali, da ne bo imel baterij za električna vozila, sami pa bi se morali zavedati, da ostajamo brez avtomobila. Nastaja kje kakšen surogat v naših številnih znanstveno raziskovalnih laboratorijih – je naš klic v sili!

Se bi zmogli odpovedati avtomobilu ali pametnemu telefonu?

Javna pisma, 22. oktobra 2024

Danes volivci težko dosežejo, da se njihov glas sliši, še težje pa, da se kakršen koli predlog obravnava ali celo sprejme. Vse je v sistemu države prepuščeno političnim strankam. Informiranost o tem, kako razmišljajo volivci, kaj jih žuli in kje vidijo rešitve je iz tega razloga možno pridobiti le s prebiranjem pisma bralcev in javnimi pismi. Tudi sicer so običajno omenjeni prispevki ogledalo našega ravnanja in kulture v določenem času, kraju ali okolju in priporočam vam, da jim posvečate ustrezno pozornost.

Da pišem tale blog je razlog javno pismo, ki ga je nam namenil predsednik pokrajinskega odbora Zveze veteranov vojne za Slovenijo Primorske. Gospod je javna osebnost naše velike pokrajine, ki je doživela marsikaj hujšega kot ostale pokrajine države, pa zna ohranjati pokončnost in upornost tudi v današnjih razmerah. Pisca čudi, da po osamosvojitvi nismo postavili nobene nove bolnišnice, razen nekaj prizidkov, da se nihče ne vpraša zakaj dolge kolone za izbiro osebnega zdravnika pravilo le v občinah, kjer so župani opozicijskih strank, prav tako se ne sprašujemo o izsiljevanju privatnikov, ki hranijo matične celice, da o kršitvah nekaterih županov na poplavljenih območjih sploh ne govorimo. Popolnoma prezremo, da nekateri direktorji velikih podjetji že po dveh dneh krize prosijo državno pomoč medtem, ko v času dobičkov ne razmišljajo kako bi pomagali državi, prav tako gredo mimo nas opozorila, da se razprodajajo prehrambna in druge verige, da se prodaja celotna prehranska industrija, naravni viri in zemlja. Odločujoče ne skrbi razmejitev med družbenim in privatnim zdravstvom in umetno napihnjene čakalne vrste. V celoti je naša država z volivci vred prezrla »ko je ena od političnih strank vzpostavljala civilno družbo z lastnimi veteranskimi organizacijami, novinarskimi združenji, zdravniškim sindikatom in drugimi vzporednimi civilno družbenimi gibanji in danes ugrablja s pomočjo cerkve tudi slovensko kmetijstvo«.

Spoštovani pisec, opisali ste srčiko težav, ki tarejo management naše države. Namesto, da bi se državni organi skupaj s strokovnjaki posameznih področji, posvetili naštetim in še mnogim drugim državno tvornim problemom, sklepajo o dvaintridesetih zakonskih predlogih vloženih v parlamentarno obravnavo tik pred zdajci, presojajo v vsak dan številnejših odborih 150 ali več zahtev po ugotavljanju politične odgovornosti, debatirajo o predloženih interpelacijah, se otepajo ovadb in tako dalje. Vzvode, ki jih silijo v neučinkovito upravljanje z našim skupnim premoženjem, so v vzporednem civilno družbenem gibanju, ki kot maligno tkivo razkraja ustvarjalnost države. Vsem nam gre ob ten »na bruhanje« in vsak dan bolj je zaskrbljena večina volivcev. Samo pomislite kaj o tem menijo mladi, ki so jim zaprta vsa vrata do soodločanja, pomislite na ciljano učinkovitost naše diplomacije, naših voljenih poslancev v EU in tako dalje. Diagnoza je jasna in vse naše sposobnosti ter ustvarjalne moči je nujno usmeriti v čim manj boleče in moteče odpravljanje zatečenega stanja.

Nisem poklicana niti usposobljena, da bi oblikovala dovolj konkretne predloge za odpravljanje kolapsa v upravljanju države. Sem pa na podlagi praktičnih izkušenj trdno prepričana, da morajo prve korake narediti strokovne in znanstvene institucije, ki jih je v naši družbi dovolj, da pripravijo predlogov ukrepov in politike za odpravo zatečenih motenj. Tu je SAZU, tu so Instituti tehnologij, tehnik, informacijskih dejavnosti, prava, ekonomije in drugi. Poleg ukrepov mora bit podan predlog organiziranosti za udejanjanje ukrepov in institucija, ki je odgovorna za operativno izvedbo posameznega ukrepa. Strokovni predlagatelji naj v izvedbo ukrepov vključijo organizacije volivcev. Vem tudi, da do sprejetja ukrepom v nobenem primeru ne smemo zgubiti zaupanja do sedanjih izvoljenih predstavnikov oblasti ali zahtevati njihov odpoklic, niti se posvečati, kaj šele odločati o predčasnih volitvah. Imeti moramo skupni cilj, enoten nastop in zaupanje drug v drugega, da bo naša domovina vzgled naprednim gibanjem v EU in v svetu.

Kaj bi pa vi predlagali za ustreznejše upravljanje države?

Ovadba, 21.oktobra 2024

Bogve koliko ovadb prejmejo pristojni organi vsak dan in kaj z njimi počnejo, da se odločijo za klic na odgovornost posameznika, konkretne osebe, politika, aktualnega predsednika, sekretarja, kuharja, zdravnika, kogar koli. Že dolgo pred tem so mediji poskrbeli za »trenutno vročo« novico, ki jo imenovani ali neimenovani ovaditelj potem z njimi širi dokazano ali nedokazano do onemoglosti. Po tem receptu smo bili informirani, da je predsednik Vlade naše države ovaden zato, ker se je vtikal v pristojnosti policije. Do sedaj še ni nihče povedal v čem se je vtikal, so pa, po opisanem receptu, mediji dali vedeti, da gre za kadrovanje. Postopek je začela kar Ministrica za notranje zadeve z nekim gospodom v civilu, mediji pa že namigujejo, da ta nima nič z zadevo, saj imamo v naši državi politično »silo«, ki točno ve kaj mora storiti, da bodo izvoljeni pooblaščenci za upravljanje države zaprosili za predčasne volitve. Kaj je res ne vemo, kaj je za ovadbo razlog tudi ne, kdo bo izvoljen na predčasnih volitvah pa tudi ne. Še huje, kdo in zakaj se gre igro »slepe miši« tudi ne vemo, morda je ali pa bo to pojasnil politični podkast, kjer modrujejo posamezniki.

V soboto sem imela veliko druščino predvsem mladih prijetnih ljudi pa tudi starejših. Zadnje kar sem pričakovala, je bila debata o opisani ovadbi toda prvi odstavek sem napisala prav po tej debati. Prevladovalo je mnenje, da ljudje ne morejo opravljati svoje delo kakovostno, če jim nenehno nekdo grozi, vnaša o njem dvome in ustvarja nezaupanje. Še poseben pa je v tej ovadbi nastop policije, ki je v prejšnjem mandatu celo uporabljala solzivec proti demonstrantom pa za svoja dejanja ni bila ovadena. Državljani se moramo zavedati svojega odgovornega ravnanja v svoji državi in iz tega razloga oblikovati svoje mnenje ter ga tudi javno sporočati. Sama bi začela oblikovati mnenje v lokalnih skupnostih v tem smislu, da se nam podajo konkretne in nedvoumne informacije kaj je ovadeni naredil pri delu, pa ne bi smel. Predsednik Vlade vodi upravljanje našega skupnega premoženja in je tudi nadgradnja lokalnih oblasti. Z njim se ne sme manipulirati kot z osebo, ki je ali pa ne, zaupanja vredna, ne sme se ji podtikati zadev, ki negativno vplivajo na njegovo delo in mora se spoštovati tako njegov položaj kot njegovo osebo tako, da se morebitna storjena dejanja nedvoumno in konkretno navedejo na način, ki ga razume povprečno izobražen volivec ali volivka. Zdaj pa poglejte na splet, kaj vse se tam pripisuje tako ovadenemu kot predlagatelju ovadbe. Naj navedem le domneve, da gre za državni udar, da je ovadba desničarsko maslo, da nadrejeni mora zaupati podrejenim ti pa morajo nadrejene razumeti in spoštovati. Še veliko »cvek« na spletu kliče razum tako ovadenega kot prijaviteljev in ovaditeljev, da ne omenjam skoraj ekspertizo našega krajana dr. Olaja, ki navaja dokumente z številko in datumi, po katerih je policija vedno ravnala zakonito.

Prav bi bilo, da posamezniki, izvajalci oblasti, vaše politične stranke in vsi, ki ste pristojni za dobro upravljanje z našim skupnim premoženjem, prenehate uveljavljati vsak samo svoj prav sicer vas bo slej ko prej nadomestila UI. Izvolili smo vas zato, da boste z našim premoženjem gospodarili razumno in uspešno. Poglejte samo, kako skromno ste proučili sposobnosti mladih ministric, ki so odstopile. Naložili ste jim naloge, ki jih zaradi neznanja in izkušenosti niso mogle uresničevati. Prepirate se za »oslovske sence« med tem ko vam iz rok polzijo razvojne možnosti in potrebe šol, zdravja, fiskalne politike in še bi lahko naštevala. In kdo ima koristi od tega? Prepričana sem, da neveste, torej nihče. Zaprite Pandorino skrinjico, da boste svoje delo opravili tako kot ste nam na volitvah obljubili.

Kakšno pa je vaše mnenje o ovadbi predsednika Vlade?

Univerzitetno mesto, 20. oktober 2024

Rada poudarjam, da je moje mesto univerzitetno saj v njem domuje Univerza Novo mesto s številnimi visokošolskimi programi, ki jih udejanjajo fakultete in visoke šole. Kadar v javnem nastopu izrazim svojo pripadnost mestu, se predavatelji in organizatorji visokošolskega študija kislo nasmehnejo ali pa takoj protestno oglasijo, da bi bilo lepo če bi se mesto res zavedalo pomena univerze. Ker to grenkobo zaznavam že od rojstva Akademske pobude, me seveda zanima, kako si druge Univerze v Sloveniji pridobivajo visoki ugled in zato tudi sožitje z mesti kjer imajo svoj sedež. Morda se motim, toda kot je razbrati iz medijev, se uspešne univerze tesno povezujejo z institucijami politike in razvijajo dialog s kreatorji življenja in dela v mestu, kjer delujejo. O prizadevanjih institucij mojega mesta po vključevanju Univerze v razvojne projekte resnično ne zasledim pomembnosti.

Berem o prizadevanju obeh Goric, ki bosta Prestolnici evropske kulture. V Novi Gorici bo dominanten projekt obnova Transalpine, stavba iz časov gradnje železniške proge, ki je bila ob gradnji pretirano velika, tako velika, da sodobni arhitekti še danes razmišljajo kako bi jo napolnili. Tako Gorica kot Nova Gorica bosta železniško postajo v celoti obnovili in načrtujeta, da bo v njej dovolj prostora za razvoj potencialov Univerza v Novi Gorici. Zaupanje mest v sposobnosti in moč univerzitetnega znanja in njegovo implementiranja v realnost daje ljudem upanje, da bo njihovo delo potrebno tudi v prihodne in da bo višji delež intelektualnega značaja dela prevladoval fizične napore. Železniška postaja je samo zadnji primer dobrega skupnega prizadevanja, da se nekdanji uspešni programi nadaljujejo v sodobnosti. Še uspešnejše je sodelovanje mesta Koper z Univerzo na Primorskem saj je mesto Univerzi že predalo več zgodovinsko pomembnih stavb, da v njih oblikujejo nove delavne programe. Odmeva prenos ostankov Servitskega samostana v rabo Univerzi. Prenovljeni samostan bo služil potrebam raziskovalcev, učiteljev, sodelavcem in študentom Univerze na primorskem, dovolj pa bo tudi prostora za kulturne prireditve, avditorij, čitalnico, kavarno in laboratorije za virtualno resničnost ter za muzejske zbirke. Si predstavljate, kako pomemben projekt z združenimi močmi nastaja realnost v Kopru in to s pomočjo visokega zaupanja in avtoritete tamkajšnje Univerze. Združevanje moči in znanja, lokalnega in državnega interesa, skrb za duhovno rast prebivalcev in njihovo izobraževanje omogoča združevanje sredstev za velike naložbe.

V mojem mestu ne zaznavam teh pozitivnih trendov in sem preslabo informirana, da bi si upala trditi, da opisan pogum in sposobnost omenjenih univerz, premore tudi naša. Vem pa, da imamo stavbno zapuščino, katere obnova bi se lahko primerjala z Servitskim samostanom ali Transalpino. Kot sodelujoči del izvajalcev Evropske prestolnice kulture pred leti, smo bili izjemno skromni in brez opaznih, zahtevnejših naložb. Zamujene priložnosti bo potrebno pridobiti na druge načine, morda z licenco, kohezijskimi skladi, udejanjanju interesa države v našem kraju ali s pomočjo podjetniškega managementa. Ostaja pa odprto vprašanje s kakšnimi programi vstopati v obnovljeno stavbno dediščino. Konkretno na primer iščem odgovor kaj si želi mesto urediti v mestnem gradu ali gradovih okoli mesta, kateri industrijski opuščeni kompleksi se lahko obnovijo na primer za hotelske zmogljivosti turizma, vinogradništva, ribištva, …, kateri mestni predeli so zapuščeni zaradi odselitve prvotne dejavnosti in kaj bo tam v prihodnje. Najprej pa bo potrebno presoditi ali so naši visokošolski zavodi lahko nosilci novih razvojnih programov za izbrano stavbno dediščino oziroma degradirana območja, da bi pri tem imeli vodilne programske zamisli in izvedbeno sposobnost.

Kako pa vi gledate za zapuščenost območji ali propad stavb?

Naša hrana, 19. oktober 2024

Kakovost hrane danes in v prihodnosti je pomembna tema, ki je tesno povezana s številnimi s podnebnimi spremembami, rastočo svetovno populacijo, praksami v kmetijstvu, z vplivom okolja in zdravja. Danes je kakovost hrane boljša v razvitih državah, tudi bolj raznovrstna je, problemov pa tudi ne manjka. Preobsežna je predelava, uporaba pesticidov in antibiotikov ter gensko spreminjanje naravnih organizmov. Državam v razvoju hrana primanjkuje. Ni ga na svetu, ki bi znal napovedati kako bo s hrano v prihodnje.

Če z odprtimi očmi gledaš podeželje naše države si zagotovo lahko samo zaskrbljen. Država postaja eno samo veliko mesto, nekdanje vasi in gorice so se spremenile v počitniške hiške v rožicah, tam pa tam kakšen družinski vrtiček, po strehah sončni paneli in obvezno kužek ter vse komunalne zadeve do vrat od vodovoda, elektrike, cesta, kanalizacije, plina in drugo. Njive skoraj več ne vidiš, morda na ogromni ravnini kakšno s koruzo, največ je ne preveč bogatih travnih površin, morda še ograjen pašnik. Kmetijska poslopja se spreminjajo v muzeje ali delavnice ali skladišča. Pa kaj bi naštevala, v marsikaterem kraju pa le vidiš zastrašujoče plastične ponjave pod katerimi so običajno jagode, maline, najde se tudi solata, v Velikem Gabru korenček, marsikje šparglji, na severu države v malem od tega kar priporoča gospod Komat in v Prekmurju kar posejejo in posadijo najemniki zemlje iz sosednje države. Poljedelstvo zagotovo odmira, če že ni pokojno. Dobro pa so organizirani vinogradniki in kletarji, ki vsak v svojem zaprtem območju pridela omejeno količino dobrega, odličnega vina in zanj sam najde tržno pot do kupca. Vinogradniki potujejo z agencijami po svetu, s seboj imajo svoje vino in dokumente o njem, sklepajo manjše a zelo dobre kupčije. V svoji pridelavi vina znajo biti izjemno ekonomični.

O gozdovih in gozdarstvu ne slišimo kaj dosti, če ne bi bilo Kočevskega Čarnača pa bi vedeli še manj. Že res, da je dosti govoranc in raziskav, toda opaziti ni niti na trgu niti kje drugje, da bi nam gozdovi že povečevali prehranske možnosti. Namesto poslovnosti se o gozdovih pogovarjamo le neobvezno, ljubiteljsko. Ribiči so tudi del prehrane, vse manj jih je, preživeli bodo le s pomočjo sosednjih obmorskih držav. Kaj pa vem, če tudi naši ribiči ne delujejo kot pacifiški in ne tako kot atlantski. Ostane še živinoreja, ki s prekupčevanjem polni trg v dosti večjem obsegu kot ta potrebuje. Mleka in mlečnih izdelkov je na pretek kot da so prehranski dodatki. Veliko ga gre v tujino od koder se vrača v predelani obliki. Kaj pa sadje? Očitno so sadovnjaki bolj okras vikendov, gojenje za trg pa pod vplivom strupenih kemikalij če je verjeti informacijam v medijih o delovanja naših EU poslancev iz sadjarske dejavnosti.

Imamo Visoke šole za upravljanje podeželja, pretežni del slovenskih univerz ima agronomske fakultete, verjetno ni malo institutov za prehrano in tudi ne malo raziskovalcev. V medijih je vsak dan posvečeno kaj novim odkritjem.

Pa smo organizirani tako, da bi izboljšave dejansko udejanjali? Nobelovo nagrado so letos podelili dvema znanstvenikoma, ki sta svetu dokazala, da so nujne institucije za udejanjanje tistega, kar sicer radi leporečimo. Sprašujem se, kako svoje dolžnosti izpolnjujejo pristojni državni funkcionarji in njihovi strokovnjaki? Kakšne so njihove prioritete in kdo bo te prioritete uvedel v vsakdanje življenje?

Kako pa vi uporabljate svoja zemljišča?

Nobelovka 2024, 18. oktober 2024

Švedska akademija je Han Kang podelila za njeno »intenzivno poetično prozo, ki se sooča z zgodovinskimi travmami in razkriva krhkost človeškega življenja". S tem je postala prva južnokorejska pisateljica in prva azijska pisateljica, ki je prejela Nobelovo nagrado za književnost.

Letošnja nagrajenka Han je diplomirala na univerzi Yonsei iz kitajskega jezika in literature ter končala mednarodni program pisanja na Univerzo v Iowi. Njena družina je znana po literarnem ustvarjanju pa tudi po nacionalni zavesti, ki ohranjala spomin na dogodke, zlasti tiste med okupacijo Japonske, ko so se Vietnamci upirali in utrpeli številne žrtve. Ti dogodki so močno zaznamovali mlado Hamovo, da je že v mladosti literarno ustvarjala v poeziji in kratkih zgodbah za kar je prejemala tudi prve literarne nagrade. Navdihoval jo je korejski modernistični pesnik in njegova obrambna drža proti nasilju . Dela Han Kang pogosto raziskujejo globoka čustvena in filozofska vprašanja, vključno z nasiljem, spominom in človeško naravo.

Njeno najbolj znano delo na mednarodnem prizorišču je roman Vegetarijanka. Obravnava zgodbo ženske, ki se v simboličnem dejanju upora odloči prenehati jesti meso, kar privede do nepričakovanih posledic v njenem osebnem življenju in znotraj družine. Sledil je drugi del tridelnega romana Mongolsko znamenje, preostanek serije pa je bil odložen. V angleščino prevedeni roman je bil sicer problematičen zaradi prevajalkinega nepoznavanja korejskega jezika in kulture, pa tudi zaradi njenega slogovnega odmika od Hanove izvirne korejščine. Kljub temi pa je doživel izjemno pozornost javnosti in Hanova je prejela zanj pomembne nagrade. Njeno drugo priznano delo, Dejanja ljudi, raziskuje posledice vstaje v Gwangjuju leta 1980, pri čemer se osredotoča na brutalno zatrtje dogodka in njegove čustvene posledice za preživele. Njeno pisanje je znano po svojem liričnem slogu in osredotočenosti na preplet osebnega in kolektivnega trpljenja. Sledil je roman Bela knjiga, avtobiografski roman iz leta 2017. osredotočen na izgubo starejše sestre, dojenček, ki je umrl dve uri po njenem rojstvu. Roman We Do Not Part pripoveduje zgodbo o pisateljici, ki raziskuje 1948–49 in njen vpliv na družino njenega prijatelja. Do sedaj je Hanova izdala že 11 romanov, štiri zbirke Kratkih zgodb, Zbirko poezije in dva eseja, prilagodila pa je tudi eno svoje delo za filmsko obravnavo. Dela Han Kang so prejela do sedaj kar štirinajst korejskih in mednarodnih nagrad, med njimi po dve za človeška dejanja in Vegetarijanko,

Han Kang, ena izmed najpomembnejših sodobnih južnokorejskih pisateljic, ima v Južni Koreji in po svetu Močan literarni glas, je globoko zakoreninjena v korejski zgodovini in kulturi, Njena soočanja z bolečimi in izkušnjami v korejskem kolektivnem spominu je pri domačih bralcih vzbudila močne odzive. Vegetarijanka je danes simbol sodobne južnokorejske literature v svetu in ji zagotavlja globalno pozornost ker raziskujeje univerzalne teme, kot so nasilje, telesnost, družbene omejitve in osebno svobodo. Slogovno jo nekateri kritiki primerjajo z evropskimi in japonskimi pisatelji, kar ji še dodatno povečuje sloves.

Kot pravi Delo, se je Slavljenka odpovedala proslavljanju z besedami »Kako naj bi proslavljali ali imeli novinarsko konferenco, ko se vojna vse bolj zaostruje in ko vsak dan umirajo ljudje.« Sliši vojaški stroj in njegovi protagonisti ta glas Hanove in ljudstva?

Poznate ali pa boste spoznali Vegetarijanko?

Še vedno revščina, 17. oktober, 2024

Celo zelo hitro narašča to človekovo zlo, ki ga imenujemo revščina, samo po sebi umevno, saj na svetu vladajo voditelji in njihove politične stranke, ki revščino z vojno in orožjem nenehno krepijo. Na svetu še vedno nimamo moči, da bi jih ukrotili, jim dopovedali, da potrebujemo mir in da ne moremo premagati revščine, če gre novo ustvarjena vrednost za proizvodnjo in nakup uničujočega orožja. Danes spet obeležujemo mednarodni dan boja proti revščini, namenjen ozaveščanju te problematike in opozarjanju na nujnost boja proti neenakostim, ki vplivajo na kakovost življenja ljudi. Revščina je v današnjih časih prisotna po vsem svetu, nekje zaradi naravnih pogojev, drugje zaradi terorja in vojn, v vsaki državi zaradi načina gospodarjenja.

Revščina v EU je še vedno resen izziv, povzroča jo brezposelnost, nizke plače, neenakost v izobraževanju, dostop do zdravstvenih storitev, stanovanjske razmere in socialna varnost. Po podatkih Eurostata je pred dvema letom kar 21,6 % prebivalstva EU živelo pod pragom tveganja revščine ali socialne izključenosti. To pomeni, da so bili izpostavljeni eni ali več oblikam revščine. Ogroženi so zlasti otroci v enostarševskih gospodinjstvih ali družine z več otroki, starejši od 65 let zlasti ženske zaradi nižjih pokojnin, priseljenci in begunci ter dolgotrajno brezposelni in nizko izobrazbo. Zajeda se revščina na vzhodne in južne članice EU. Je pa revščina tudi med zaposlen ker so zaslužki premajhni za dostojno življenje. Pandemija je še povečevala tveganje revščine in socialne izključenosti. EU se bori proti revščini z projekti Evropski steber socialnih pravic, Evropski socialni sklad plus in Strategije za zmanjševanje revščine otrok.

Revščino v Sloveniji kiti isto kot v EU. Prisotna je kljub razmeroma visoki stopnji razvoja in dobrim socialnim mehanizmom. Leta 2022 je stopnja tveganja revščine v Sloveniji znašala okoli 12,1 %. To pomeni, da je približno vsak osmi prebivalec Slovenije živel z dohodki, nižjimi od praga revščine, ki je bil določen na 771 evrov mesečnega razpoložljivega dohodka na osebo. Nekateri prebivalstva so bolj izpostavljeni tveganju revščine zlasti starejše vdove, enostarševske družine, brezposelni, manj izobraženi in nizko kvalificirani delavci ter zaposleni z nizko plačo. Obstajajo pa regionalne razlike in večji obseg revščine tam kjer ni gospodarske razvitosti. Revščino se blaži z denarno pomočjo, otroškimi dodatki, socialnimi stanovanji, z minimalno plačo, z reformami solidarnostnih sistemov in s programi za spodbujanje zaposlovanja.

Nekatere skupine prebivalstva v Sloveniji pa še zdaleč ne dosegajo dostojnega življenjskega standarda. Prav v današnjem času potekajo prizadevanja, da se z izboljšanjem zakonodaje doseže višji nivo izobraževanja romskih skupnosti tam, kjer te še živijo v komunalno neurejenih naseljih, njihovi otroci ne obiskujejo obvezno osnovno šolo, obstaja problematika nedoletnih mater oziroma družin in kriminala. Skoraj nerazumljivo je, da se v organih upravljanja države najde vedno dovolj časa za interpelacije, vprašanja poslancev, nedorečenih predlogov sistemskih sprememb in za obrekovanje, nikakor pa ni možno doseči resne volje za izboljšanje položaja vseh Romov v državi. S tem problemom ogrožane občine so že večkrat predlagale in zaprosile Državni zbor za zakonske ukrepe, nazadnje kar 18 občin s predlogom rešitve in podpisi volivcev in volivk, vendar tudi tokrat neuspešno. Upanje ostaja! Civilna družba pač po svojih močeh lajša revščino tudi temu delu prebivalstva, ki še ne zmore naporov civilizacije na današnjem nivoju kulture naroda.

Kako bi pa vi soodločali o odnosih do Romov?

Ana, 16. oktobra 2024

Pred nekaj dnevi je Ana praznovala sedemdesetletnico in okoli sebe zbrala vse ude svoje obsežne rodovine. Ima dve sestri in brata. Vsi imajo zakonce, razen Ane, otroke in vnuke, ki se že ozirajo za dekleti in fanti. Neverjetna, obsežna druščina, več kot trideset jih je, od deset do triinsedemdeset let, po profesiji od osnovnošolcev do doktorice, od avtoprevoznika do univerzitetnega učitelja, od upokojencev do nevest in ženinov, da glasbenikov z najvišjimi priznanji v državi sploh ne omenjam. Nanje se navezujejo sorodniki priženjenih. Naj nazadnje omenim še sebe, nečakinjo Anine mame, ki večino njenih potomcev spremljam od rojstva, uživam v njihovih uspehih, tolažim v stiski in postajam že njihov Meduzalem.

Nekako se mi je zdelo logično, da me ta lepa rodovina in njena Ana sprejemajo tudi zdaj, ko moje tetke Ane že dolgo ni med živimi, ko sem nekoristna upokojenka, polna spominov preteklosti, nenehna povpraševalka po zanimivih delovnih aktivnostih mladih, njihovem ustvarjanju in širjenju duhovnega obzorja. Neverjetno je to druženje s tako obsežno družino oziroma s tolikimi družinami naenkrat. Razen ene same desetletnice, sem z vsemi drugimi usodami te druščine tako podrobno seznanjena, da bi lahko dokaj verodostojno popisala njihovo življenje in delo in nastala bi zares zanimiva zgodba o dobrih ljudeh, ki jih je polno tudi pri nas kot je sicer naši javnosti že opisal Miško Kranjec v svojem okolju. Najbrž je minil moj čas, da bi pisala celovito zgodbo, želim pa zabeležiti zgodbo Ane in njene družine, saj smo njeni gostje in gostje njenega vnuka Žana.

Ana je najdalj živela na kmetiji svojih staršev, kmetovala in opravljala odgovorna dela v tovarni. Kot njena mama, je bila tudi ona vseskozi prizadevna in izjemno gospodarna. Očeta je negovala, ko je zbolel in počasi hiral kljub temu, da je takrat že opravljala posle vodje finančne ekspoziture. Na delu je bila temeljita, proučevala je redno zahtevne finančne predpise in po potrebi poučila podrejene vse do odhoda v pokoj. Ko se je poslavljala njena mama, je bila spet Ana njena negovalka do zadnjega dne. Naučila se je paliativne nega in poskrbela za dostojno slovo svojih staršev. Nekje v obdobju svoje mladosti je rodila hčerko, gradila lastno hišo in nesebično pomagala svakinji pri gospodinjstvu, ker le-ta zaradi svojega naj odgovornega dela v velikem podjetju, ni uspela sama v celoti poskrbeti za svojo družino. Ni mi nikoli ničesar potožila, čeprav sem imela občutek, da mi zaupa, sva veliko sodelovali in prijateljevali. Bila je kot njena mama, delavna, dosledna in dopadljiva tako doma kot v službi. Poskrbela je, da njeni hčerki ni manjkalo ničesar, kar je potrebovala. Hči si je kmalu našla življenjskega sopotnika in Ana je dobila kar dva vnuka, vesela in zadovoljna tudi zato, ker jim je zagotovila dom v svoji hiši. Z rojstnim dnevom Ane smo počastili tudi diplomo starejšega njenega vnuka na drugi stopnji kemije, pridobil je akademski naslov magister kemije in nadaljeval bo študij na tretji stopnji. Pozdravila sva se prijazno še z Aninim mlajšim vnukom, ki je na elektrotehničnem faksu. Oba sta razigrana mladostnika, ki se znata tudi zabavati in sta na Aninem slavju zaplesala sodobni ples s svojima partnericama. Radostni babi je od sreče zmanjkalo besed. Vidite morebitni bralci tega bloga, kaj osrečuje ljudi? Se mi je prav zapisalo? Ponavljam le bistvo; dobro in želeno delo, razumevanje v širši družini in učinki prizadevanj ter dobronamernosti!

Čeprav je ta zapis na videz idealiziran, je vse, kar sem opisala res, če ne bi bilo, tudi ta zapisa ne bi nastal. Napisala sem ga zato, ker danes ne prepoznamo ustvarjalnih ljudi, srčnih, ki se znajo veseliti tudi uspehom drugih, ljudi brez slabih namenov, ki jih ne najdejo niti mediji.

Imate tudi vi sorodnike, ki jih cenite zaradi njihove poštenosti in srčnosti?

Delo otrok in vnukov, 14. oktober 2024

Kar objavi nekdanja varuhinja človekovih pravic v naši državi, ki je bila tudi neutrudna zagovornica otrok v sodnih postopkih g. Vlasta, vedno preberem. Običajno piše v vsakem prispevku samo o eni zadevi, toda o tisti resnico. V prispevku Novodobne mimoze je nas matere in babice ponovno opozorila, pa tudi pokarala, da nismo naučile svoje otroke delati, da jim nudimo vse kar si izmislijo, da jim nesebično pomagamo tako v šolskih kot v družinskih zadevah, da jih razvajamo in še bi lahko naštevala. Moram priznati, da me ta opominjanja žalostijo, počutim se krivo in iščem razloge za tako stanje še posebno zato, da moj sin ne bi ponavljal mojih napak pri svojih otrocih. Zadeva ni tako preprosta in jo lahko vsebinsko pojasnim s primerjavo svojega otroštva in takratnih razmer z sedanjim stanjem.

Med svoja prva otroška dela je spadalo nošenje drv do kurišč, ki so bila v kuhinjah. Danes se prostori ogrevajo brez dnevnega poseganja v plinsko, električno ali kakšno drugo peč nenehno naravnano na sobno temperaturo. Ko smo malo odrasli smo dobili svoje manjše orodje, čistili smo dvorišče od plevela, okopavali pridelke z manjšo motiko v vrsti s starejšimi, želi z manjšim srpom žito in grabili seno po travnikih z nam prilagojenimi grabljami. Danes vse to opravljajo stroji, če teren to ne dovoljuje se zemlja prepusti rastju. Šola nas je razbremenila fizičnega dela v dopoldanskem času, ko pa smo se vrnili domov, pa tudi zjutraj pred šolo, smo morali na pašo. Zaposleni starši danes ne poznajo opravil pred odhodom na delo ali pa so ta opravila vezana na razne priključke, ki se otrokom ne morejo zaupati. Po službi je glavno delo priprava hrane, poleti skok v vodo, pozimi na smučišče. Zvečer je aktualna dejavnost civilne družbe, kultura, tekma, televizija in dan se konča po ustaljenem vzorcu. Tedensko se sesa prah, pomiva tisto kar ne gre v pralni ali pomivalni stroj, odstrani pajčevina, opere avto pa morda kaj postori na vrtu, če družina vrt sploh ima in samo to kar sem zdajle napisala, je še ostalo delo za otrok, sesanje prahu ali vklop robota, ometanje pajčevine umivanje stekel pa morda sodelovanje pri nabavi in kuhanju, če koga od otrok to veseli.

Namesto obveznosti, ki smo jih opravljali kmečki otroci se danes razvijajo povsem drugačni posli. V dokajšnji meri jih nalaga zahtevnejša šola in nove oblike izobraževanja. Med temi je na primer raziskovalna naloga, priprava poslovnega načrta, eksperimentalno delo v krožkih, predvsem pa sodelovanje v športih in dodatno izobraževanje na primer v računalništvu, financah in podobnih praktičnih poslih. Šolar ali dijak je zaseden bi rekla vsaj nekaj ur, potem se naveličan ugnezdi na kavču in posveti pametnemu telefoni, igricam, v najboljšem primeru kakšnemu prijatelju ali sotrpinu. Vrt z zelenjavo je neznano področje, urejanje okolja doma v mestni ulici ni organizirano in zato problem, kadar je to potrebno narediti pri hiši babice in dedka saj morajo takrat naprej spoznati orodja, zaščito dreves, živali v hišni bližini in podobne stvari, da o osebni zaščiti pri delu sploh ne govorim. Potrebujejo prakso, zanjo pa največkrat zmanjka časa in volje. Današnja družina je usmerjena v pridobivanje znanj, predvsem teoretičnega. Otroci morajo dobiti diplomo, delati pa se bodo morali navaditi in naučiti na delovnem mestu. Končno je to tudi osnovna poanta Bolonjskega načina študija, ki ga študenti že s pridom uporabljajo po programu Erasmus+ ni pa še vidno, kako se znanje po težnji tega šolanja udejanja v praksi saj je v njen predvideno vsaj 30 % izobraževanja pri delodajalcu.

Družine imamo problem, danes ga še ne znamo razreševati drugače, kot da z lastnim vzgledom otrokom nenehno dokazujemo pomen kakovostno opravljenega dela za dobro plačilo.

Kako pa vaša družina uči otroke delati?

Doživeti Las Vegas, 14. oktober 2024

Nismo ustvarjeni samo za resnost, pravičnost, doslednost in podobno, ljudje se radi tudi sprostimo, zabavamo, noro razveselimo in pozneje žalostno tolažimo. Približno nekaj takega mi je rojilo po glavi, ko sem spoznavala znamenito mesto Las Vegas ali po slovensko Travnik. Vsak popotnik ve za to mesto v Nevadi, polno igralnic in zabave, v njem je vsaka stvar posebna, edinstvena, vse v superlativih, predstavljeno v čudovitih prospektih in dobro načrtovani publiciteti. Morala bi dobro premisliti, kje se z opevanjem Las Vegasa ne bi srečala in kar privzdiguje me, ko berem zapis Vlada Kadunca o njegovem doživetju tega znamenitega mesta v katerem sem preživela pet dni.

Popotovanje se je začelo v veličastnem Nacionalnem parku Grad Canyon, v izjemnem naravnem okolju, ki se človeku vtisne trajno v spomin. Po obisku elektrarne Hoover Dam na meji med Arizono in Nevado in ogledu rudarskega mesta Calico Ghost smo se v večernih urah znašli v Las Vegasu in že ob prihodku nam je zastajal dih.

Namestili smo se v srednjeveškem gradu Excaliburu, hotelskem kompleksu, zasnovanem po vzoru srednjeveških gradov Evrope, v enem od njih je bival legendarni kralj Artur. Takoj smo se podali po glavni ulici in strmeli v hotelske komplekse The Venetian, Eiffelov stolp, Lukxor, Caesars Palace, New York. Bellagio. The Mirage, treasure Island in tako neskončno naprej, saj živi tu več kot sedem sto tisoč ljudi, ki jih obišče letno preko 40 milijonov popotnikov. Opisati to mesto ni možno, pravi vtis in njegov utrip moraš doživeti, najbrž večkrat. Obhodila sem nekaj kompleksov in z občudovanjem opazovala te imitacije znamenitih stavb kot so piramide, Karnak, benečanski kanali, Slavolok zmage, Kolosej jn tako naprej.

Iz The Strip ulice me je zaneslo v igralnico Mirage, čudovitega hotela nasproti Flamenga, polnega avtomatov za vse mogoče in nemogoče igranje, vse za denar. Kupila sem nekaj žetonov in prvič v življenju poskusila sreči, nekaj žetonov sem zapravila, potem se je v enem primeru usulo iz avtomata, da sem najbrž zakričala, ker se soseščina na glas zasmejala. Na kraj pameti mi ni padlo, da bi nehala, za izkupiček sem kupila nove žetone, spet izgubljala, včasih dobivala in tam obsedela do petih zjutraj z nekaj malega priigranega presežka. Nisem bila tudi za trenutek ne sama, če je iz kakšnega avtomata kdo odšel, ga takoj zasedel nov obiskovalec.

Po spoznanju, kako se igralka na srečo počuti, me samo izzivanje sreče ni več pritegovalo. Ogledovala sem še naprej znamenite objekte, številne restavracije, obiskala neverjetne markete, butike in celo knjižnico. Ogledala sem si nek sejem informatike, obsežen športni center in muzej o zgodovino mesta, njegovi povezavi s kriminalom ter s svetom igralništva.

Mesto je dejansko nekaj posebnega in takih podvigov, ki so v tem mestu nisem zasledila nikjer po svetu. Namenjen je igralništvu in zabavi v dej dejavnosti primernem okolju in luksuzu. Kot navadna turistka si niti nisem prizadevala kaj več spoznati o igrah na srečo, bolj ko to me je zanimala organizacija mesta in uspešnost njegovih poslov. Imajo ogromni promet pa tudi veliko težav in prav zato dopolnjujejo osnovno igralniško dejavnost s športnimi prireditvami in izjemnimi nastopi umetnikov, zlasti vokalistov in zabavne glasbe. Donosnost mesta narašča in »Travnik« bo še dolgo služil sedanjemu namenu ter s svojo slavo privabljal staro in mlado.

Vas zanimajo atrakcije kot je Las Vegas?

Digitalizacija, 13. oktober 2024

Šibko ministrico so umestili med lačne ptice, ki so jo skljuvale do smrti! Tako nekako javnosti sporoča komentator N'toko svoje prepričanje ob odstopu ministrice za digitalno preobrazbo naše države in priznam, da me je to spoznanje spodbudilo k pisanju tega bloga. Zakaj? Na področju digitalnih programov je vsak dan toliko novosti, da postajajo te najbolj osovražene pri vsakodnevnih opravkih pretežne populacije, ki digitalizacijo ne uporablja pri avtomatizaciji in krmiljenju proizvodnih procesov. Gre za pretežno večino prebivalstva ne samo v naši državi, tudi v EU in povsod po svetu, ki se jim vsak dan vsiljujejo novi programi ne da bi jih potrebovali, tudi pregleda nad njimi nimajo in torej ne morejo ali pa zelo težko presojajo o njihovi uporabi. Čemu torej so namenjeni, kdo jih ustvarja, kako najdejo uporabnika, kako ga prepričajo, da ga uporabljajo in kdo se preživlja z nenehnim lansiranjem novosti, ki je večini uporabnikov nepotrebna?

Najprej pomislimo na obsežna finančna sredstva, ki jih namenjajo države, unije in druge finančne institucije za digitalizacijo. Podjetniki in posamezniki, ki so se poglobili v obseg in vsebino razpisov na področju digitalizacije, želijo ta sredstva pridobiti in jih zato na trgu nenehno ponujajo ter pri tem uporabljajo številne promocijska možnosti. Nastajajo elaborati in ekspertize z velikanskimi potrebami po računalnikih in njihovih programih, ki se prezentirajo na organih odločanja, simpozijih, posvetih, … in, v našem primeru, letijo na pristojna ministrstva, nato pa v Bruselj. Pomemben je namen, presoja ekonomičnosti in kakovosti digitalizacije se podredi možnosti pridobivanja finančnega kapitala. Ko je na pristojnem ministrstvu lep kupček denarja za digitalizacijo in še neznani izvajalci, je to super vabljivo za podjetnike, ki ponujajo storitve, svetovanja, strategije, vse mogoče in nemogoče programe, razvojne trende in še mnogo podobnega. V svetu tem podjetnikom rečejo lobisti, pri nas smo sicer to poimenovanje sprejeli, toda nihče jih ne »drži za kravateljc«, če ne izpolnjujejo obveznosti te profesije. Namesto, da bi digitalizirali gradbeništvo, infrastrukturo, gostinstvo, vse dejavnosti z napornimi in številnimi fizičnimi deli, se digitalizirajo ambulante, administracija na vseh nivojih in podobno delo, ki ga je zaradi digitalizacijo potrebno dograditi z ljudmi, ki zbirajo podatke, polnijo njihove baze, opravljajo nadzor nad izvajanjem posameznih del, da računalnik prepoznava vse kar se v njem znajde. Med nami, navadnimi smrtniki in med zaposlenimi v ustanovah, ki jih potrebujemo (banke, zdravniki, kulturo, trgovino, pekarno, frizerjem, komunalo …) raste zid, stena, nepremagljiva ovira, ki preprečuje sporazumevanje in medsebojno pomoč, ki jo računalniški program komuniciranje seveda ne prepoznava. Marsikateri strokovno usposobljen analitik je medijem že podal prispevke z ugotovitvijo, da podjetja z digitalizacijo ne povečujejo avtomatizacije in standardizacije fizičnih in težavnih del, ob današnji kadrovski krizi zahtevajo, da jim država zagotovi delavce. Posledica takega ravnanja je visoko izplačilo plač in seveda tudi prispevkov od plač.

Priča smo še enemu dokazu, da nekaj govorimo in drugo delamo. Digitalizacija v naši državi naj dosledno zmanjšuje težka fizična dela, pospešuje avtomatizacijo sistemov in usposablja nove generacije. Tehnološko in tehnično taka kot se danes, po nepotrebnem obremenjuje množice in jim preprečuje človeško sprejemljive pogoje komuniciranja. Stroka bi se morala poglobiti v računalniške sisteme za masovno uporabo ne pa da nas pošilja na tviter, facebook,…kjer vlada kaos in se mešajo laži z dejstvi, da ni možno presoditi razmer. Politika digitalizacije se mora na novo oblikovati tako pri nas kot v EU.

Veste kakšne programe vsebuje vaš hišni računalnik?

Toman, 12. oktobra 2024

Tam okoli leta 1974/75 je minevalo že nekaj časa od ukinitve slikarske kolonije Novoteksa, ki jo se organizacijsko urejal Miran Simič. Ugotovili so, da se jim je nabralo toliko umetnin, da preprosto nimajo več interesa razvijati to dejavnost. Slikarski mojstri po Sloveniji so iskali novega organizatorja. Pri tem je bil posebno prizadeven likovni umetnik Čoro Škodler, akvarelist, ki je imel veliko prijateljev v našem kraju. Miran je postal občinski funkcionar, zainteresiran, da slikarji ustvarjajo v našem kraju, priporočal nam je, da naše Kulturno umetniško društvo posveti pozornost tudi tej kulturi. Po številnih razgovorih s slikarji smo se odločili za slikarsko kolonijo akvarelov in pridobili za strokovno pomoč Janeza Mesesnela, v tistem času prepoznanega likovnega kritika in umetniškega publicista. Kolonija je bila med slikarji lepo sprejeta, na naše povabilo se je odzvalo mislim da 28 slikarjev in ko smo se prvič zbrali je bil to velik praznik za njih in za nas v podjetju. Umetniki so se razpršili po okolici mesta, tovarne, vinskih goric in drugod, z nekaj let starim sinom sva jih iskala in obiskovala na terenu. Po tednu dni smo pripravili pomembno kulturno prireditev, ki jo je prenašala celo RTV Ljubljana, prireditev pa je impresionirala takrat izjemno pomembna novinarja in komentatorja Jožeta Hudaček in Braneta Prestor. Slikarji, številni gostje in zaposleni smo napolnili žal takrat mnogo premajhno tovarniško galerijo, akvareli so bili kakovostni, dobili smo od vsakega udeleženca eno platno brezplačno v trajno last.

V tej prvi koloniji je bil tudi mladi Veljko Toman za katerega so drugi udeleženci govorili, da še nima diplome, da pa je dober. Pokončen mlad slikar, ki v celot odstopal od drugih udeležencev krasili so ga košati, nekoliko rdečkasti lasje, držal se je bolj zase, pa vendar smo ga opazili vsi. Ni bil kaj dosti komunikativen, držal se je ob robu razstavišča imela sem občutek, da ga prireditev ne zanima, da pa je bil zadovoljen v tej koloniji. Dobro pa se spomnim njegovih popolnoma drugačnih slik, kot so ji ustvarili drugi. V njih je bilo veliko barv, oblik in temote. Kje je ustvarjal nisem izvedela tako, da ne vem od kot so bili njegovi motivi. To moje prvo srečanje z omenjenim mojstrom mi je ostalo v spominu in še vedno spremljam kje vse danes razstavlja, kakšne ocene dobiva predvsem pa kako se spreminjajo njegove podobe.

Ko danes zagledam Veljka Tomana na slikah ali na televiziji, se v mene zazre starostnik s sivo brado in brki, izžareva optimizem in kar kliče v razstavno galerijo njegovih likovnih del. Ima 80 let in za ta jubilej pripravlja številne samostojne razstave slik in grafik ter del restavratorstva. Cikel razstav je pričel v Trubarjevi domačiji, sledila mu je razstava v Kliničnem centru, v knjižnici Cerknice, Postojni in zdaj na Vzajemnosti. Naslednje bodo razstave v Preserjih, v rodnem Vrbju in na Rakitni. Na vsaki razstavi prikazuje drugačno tematiko iz svojega bogatega opusa. Toman je vse stranski tako v likovnih delih kot v restavratorskem delu ob katerem jih je ustvarjal. Po vsebini je slikar trenutnega navdiha, svoje pokrajine in tihožitja naslika tako kot jih občuti v tistem trenutku. Rad se poglablja v sončnice. Je odprt in družaben slikar, ki vodi več slikarskih delavnic za staro in mlado, se udeležuje mednarodnih slikarskih srečanj v Sloveniji in tujini, še vedno pa rad zahaja tudi v slikarske kolonije.

Celoten njegov življenjski opus je tako obsežen, da ga niti ne poznam saj tako kot njega, spremljam delo vseh, ki so v mojem času v podjetju prihajali ustvarjati v našo kolonijo. Veliko jih je že odšlo za vedno, z nekaterimi celo prijateljujem, nisem pa z vsemi uspela v dolgoletnih naših kolonijah navezovati dolgotrajnejši odnos ali jih ohranjati v spominu.

So likovni umetniki za vas zanimivi?

Naše deklice, 11. oktober 2024

»Bog živi vas Slovenke! Prelepe, žlahtne rožice« je pred stoletji zapel avtor naše himne dr. France Prešern in se s tem poklonil ženskam, posebno pa »rožicam« ki jih mednarodna skupnost imenuje deklice. Danes Statistični urad Slovenije ocenjuje, da je starih manj kot 14 let v naši družbi le 15%, koliko od tega pa je deklic žal nisem našla. Naša družba je v povprečju stara stotinko manj kot 45 let.

Zgleda, da je svet ugotovil težavni položaj prav te populacije, prepoznai vlogo in pomen deklic za zdrav razvoj človeštva in se odločil za izboljševanje njihovega položaja. Razglasili so 2012 leta 11. oktober za Mednarodni dan deklic, da se osredotočimo na uveljavljanje pravice deklic do izobrazbe, zdravstvene oskrbe, enakih možnosti, zaščite pred diskriminacijo, nasiljem in zlorabami kot so zgodnje poroke, spolno nasilje in izkoriščanje. Izobražena dekleta hitreje premagajo revščino, se osamosvojijo in aktivno vključijo v upravljanje družbe. Ne samo revščina in družbene norme, tudi oboroženi konflikti onemogočajo uveljavitev te temeljne pravice mladih. Otroške poroke so zlo, ki vodi v prekinitev izobraževanja, ne izkoriščanje sposobnosti, v zdravstvene težave in socialno izolacijo. Deklice morajo imeti enake možnosti za uspeh kot fantje. Vsaka skupnost, tudi globalna, naj skrbi za zmanjševanje spolne neenakosti in zagotovi deklicam podporo, ki jo potrebujejo, da postanejo močne, neodvisne ženske. To vključuje dostop do zdravstvene oskrbe, enake možnosti na trgu dela in pravice do odločanja o lastnem telesu in življenju. Dati jim je priložnosti, da postanejo voditeljice, inovatorice in ustvarjalke sprememb. Dekleta po svetu je vključevati v dialoge, kjer lahko izražajo svoje misli, delijo svoje izkušnje in predlagajo rešitve za boljšo prihodnost. Cilj je, da bodo deklice imele enake pravice, varnost in priložnosti za uspeh, kot fantje.

Kaj o deklicah meni moja skupnost vem le iz medijev in ti so v tej temi zelo skopi. Globalne skupnosti pravijo, da v Sloveniji za pravice deklic in enakosti spolov dosegamo visoke standarde. Priznavajo, da imajo deklice enak dostop do osnovnega, srednjega in visokošolskega izobraževanja kot fantje. Manj deklet je še vedno v naravoslovju, tehnologiji, inženirstvu in matematiki. Enakosti spolov je v Sloveniji zagotovljeno, deklice odraščajo v družbi, kjer se enakost spolov spodbuja, odstranjujejo se tudi ovire pri uveljavljanju profesionalnih priložnosti, plačilnih razlik in zastopanosti žensk na vodstvenih položajih. Slovenija ima ustrezno zakonodajo za zaščito otrok, kar vključuje tudi deklice. Ima tudi ustanove za preprečevanje nasilja in zlorab ter pomoč žrtvam z vključno kampanjami za ozaveščanje o spletnem nasilju in zaščiti otrok na spletu. Otroške poroke in prisilnih praks skoraj da ni, zakonodaja prepoveduje poroke pred 18. letom starosti, izjeme so v določenih marginaliziranih romskih skupinah. Dekleta in ženske v Sloveniji imajo enak dostop do zdravstvenih storitev, vključno z reproduktivnimi pravicami. Zakonodaja zagotavlja možnost varnega splava, dostop do kontracepcije in kakovostno zdravstveno oskrbo. V šolah se izvaja zdravstvena vzgoja, kar omogoča, da dekleta odraščajo z zavedanjem o lastnem zdravju in pravicah. Obstajajo programi, ki dekleta spodbujajo k aktivnemu državljanstvu. Se pa v medijih in pop kulturi še vedno poudarjajo podobe žensk in deklet fizične lepote brez intelektualne ali druge sposobnosti, kar lahko vpliva na pričakovanja, ki jih imajo deklice o sebi. V šolah in javnih kampanjah si Slovenija prizadeva za medijsko pismenost in kritičnega razmišljanja.

Naše deklice so prihodnost naroda zato jim pomagajmo, da bodo razvile svoje potenciale!

Kako pa vi pomagate svoji deklici?

Giuseppe Verdi, 10. oktober 2024

Na današnji dan pred dvestoenajstimi leti se je rodil genialni skladatelj najlepših opernih melodij 19. stoletja Giuseppe Verdi, ki je oblikoval klasično opero.

Že v mladih letih na skromni italijanski kmetiji, je pokazal izjemni glasbeni talent in se zato začel glasbeno izobraževati. Uveljavil se je že s svojo prvo opero Oberto, svoje najpomembnejše opere pa je ustvaril med svojim 27. in 57. letom. Nabucco simbolizirala italijanski boj za neodvisnost. Rigoletto, Il Trovatore, La Traviata mojstrovine, ki so utrdile njegov status enega največjih opernih skladateljev in Aida napisana za slovesnost ob odprtju Sueškega prekopa, ki pa je tudi najbolj slavno njegovo delo. V poznejših letih je Verdi ustvaril več mojstrovin, kot sta Otello in Falstaff . Slednja je bila ena redkih njegovih komičnih oper. Mojster melodije in drame, se je osredotočil na čustveno intenzivne teme, kot so ljubezen, ljubosumje, moč in maščevanje. Oblikoval je like globokih, kompleksnih značajev in v orkestraciji poudarjal čustva in patriotizem ter s tem prispeval k širjenju italijanske narodne identitete v času gibanja za združitev Italije. Verdi je bil znan po svoji ljubezni do italijanske kulture in je postal simbol italijanskega domoljubja. Po smrti je bil deležen ogromnih časti, njegov pogreb pa je bil eno največjih javnih zborovanj v zgodovini Italije. Verdi je zapustil trajen vpliv na operno glasbo in širšo glasbeno kulturo, njegove opere pa se še vedno redno izvajajo na svetovnih odrih.

Poslušati klasično opero pomeni glasbeno razkošje saj je to oblika glasbenega gledališča, ki združuje petje, instrumentalno glasbo in dramsko igro. Izvor opere sega v konec 16. stoletja v Italiji, vrhunec je dosegla v 18. in 19. stoletju, ko so delovali skladatelji, kot so Wolfgang Amadeus Mozart, Giuseppe Verdi, Richard Wagner in drugi. V tem obdobju se je razvilo več opernih slogov in tradicij, ki so postale osnova klasične opere, kot jo poznamo danes. Pevski nastopi so Arije v katerih pevec izrazi svoja čustva, misli ali dileme. Arije so pogosto osrednji del opere, saj ponujajo čustvene vrhunce. Melodično govorjeni deli pripovedujejo zgodbe med arijami in ansambli in jih imenujemo Recitativi. Skupine pevcev ali zbori poudarjajo množične prizore medtem ko dueti, terceti in podobni kažejo interakcijo med liki. Orkester spremlja pevce, ustvarja vzdušje in je ključen pri gradnji napetosti in čustev v glasbenem delu. Besedilo opere je libreto, ki ga piše libretist. Vsebuje dialoge, monologe in pesmi. Zgodbe oper so pogosto vzete iz mitologije, zgodovine, literature ali vsakdanjega življenja, teme pa zajemajo ljubezen, maščevanje, smrt, politiko in druga čustveno nabita vprašanja. Operne predstave so bile vedno bogato uprizorjene s scenografijo, kostumi in koreografijo, ki poudarjajo scene

Opera je nastala v Firencah. Prva opera je bila Dafne in jo je uglasbil Perija. Med začetnike uvrščamo tudi Claudio Monteverdia in njegovo opero Orfej. Sledile so baročne, klasične, romantične, poznoromantične in veristične opere v opernih žarnih kot so resna, komična ali bel canto opera. V klasični operi so natančno določene vloge, ki so pisane za specifične glasovne tipe kot so sopran, mezzosopran, tenor, bariton, bas. Klasična opera je kompleksna in bogata umetniška forma, ki združuje glasbo, dramatiko in vizualne elemente.

Operna predstava je doživetje, blagodejno deluje na naše razpoloženje. Lepota skladnosti petja, glasbe in čustev, je neponovljiva. Estetika priredbe, slovesnosti in čustvom prilagojena scena me mami, da bi ji sledila tudi sama, fanfare v Aidi me usmerjajo k veličinam.

Poznate Verdijeve opere?

Raztočniki, 9. oktober 2024.

V osnovnih šolah se je kar dobro prijela ideja o Rastoči knjigi (RK), živi in razvija se kot letni praznik šole, staršev, lokalne skupnosti in vse slovenskega združenja Društva Rastoča knjiga. So vseh vrst Rastoče knjige, največ jih je posvečenih razvijanju prijateljevanja in razumevanja med ljudmi, spodbujanju radovednosti, poklon znanim literarnim ustvarjalcem in podobno. Skoraj vsaka šola pa v programu dneva RK posebno pozornost namenja zbiranju podatkov o naravnih in ustvarjenih danostih šolskega okoliša.

Na dan slovesnosti je šolsko poslopje običajno okrašeno z razstavo likovnega ustvarjanja učencev in simboli šole. Vsak učenec ima kakšno nalogo, eni nastopajo, drugi sprejemajo prihajajoče, nekateri so že kar dobri špikerji. Vidi se, da je slavnost za učence in učitelje želena in prijeten, koristen dogodek, zato se nanj zelo dobro pripravijo. Na slovesnosti običajno tudi javno nagradijo zaslužne učence, predstavijo nove šolske ljubiteljske dejavnosti in seveda po prireditvi tudi pogostijo udeležence v svojih jedilnicah z dobrotami šole.

Učence in učitelje običajno pozdravi predstavnik ene od ustanov, ki vodijo gibanje Rastoča knjiga, so pokrovitelji gibanja ali pa znani po kanonu. Skoraj vedno srečanje v šoli pozdravi predstavnik Državnega sveta, ki je častni pokrovitelj gibanja RK, slavnostni govornik pa je eden od predstavnikov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, Narodne in univerzitetne knjižnice ali Društva Rastoča knjiga.

V Velikem Gabru pa je Osnovna šola krenila z RK nekoliko drugače, bolj inovativno in povezovalno. V sodelovanju s tamkajšnjim Društvom upokojenih pripravljajo vsako leto kulturno prireditev Korenčkov praznik v okviru RK Veliki Gaber z okolico. Povezujejo ga z razstavo korenja in lokalno pridelavo zelenjave, z aktivnostjo sekcij upokojenih in iskanjem receptov za jedi s korenjem. Letošnja slavnostna govornica iz Društva RK, je svoj nagovor usmerila prav v inovativnost in koristnost skupnega projekta, da postane ta interes vseh krajanov in krajank, da pridobijo poslovno priložnost in da si pridobijo strokovnjake, ki bodo morda ponudili rešitve za njihove tehnološke in tehnične pripomočke s korenjem in zelenjavo. Kot sem sporočala že o predhodnem Korenčkovem prazniku, so takrat predstavili kot inovacijo Torto iz korenčka. Pomagala jo je ustvariti Visoka šola za upravljanje podeželja Grm Novo mesto in na slovesnosti bo dekanja te pomembne šole zopet dobila priložnost za razgovore, ki ji bodo nakazovali razvojno pot nekega pridelka, da bo čim bolj koristil ljudem. Naj posebej poudarim, da Korenčkov praznik obiskuje tudi župan, v tem mandatu županja pristojne občine, ob spoznanju, da je razvojna pot pridelave povezana s predelavo in trženjem kar vse pripomore do dodane vrednosti in omogoča naložbe. Vsa čast šolam, lokalnim oblastem in društvom, da spodbujajo zanimanje že šolarjev za študij kmetovanja, za koristno rabo domače zemlje in za duhovno rast krajank in krajanov.

Leta 2017 so v osnovni šoli v Velikem Gabru sklenili, da bodo gledali v prihodnost. Učenci, ki bodo v tem uspešni bodo postali Rastočniki in bodo v poduk drugim učencem. Zamisel se je razširila na krajane in krajanke. Danes krajani odločajo, kdo dela dobro za prihodnost in tisti, ki za prihodnost res nekaj naredi, je sprejet med Rastočnike. Letos bo to Jožica Štrempfelj, vsem nam poznana neutrudna ustvarjalka dobrega. Čestitamo Jožica!

Poznate gibanje Rastoča knjiga?

Angkor Vat, 8. oktober 2024

Leta 1999 sem se potikala po Kambodži, ki smo jo poznali le kot članico neuvrščenih držav. Včasih smo lahko prebrali, da imajo težave s Kmeri, sicer pa so v nas ustvarili vtis eksotične dežele v razvoju, ki je imela simpatičnega in vedno nasmejanega voditelja. Kot običajno, sem se tudi pred tem potovanjem površno seznanila z njeno entiteto, ki izhaja iz starodavne civilizacije Kmerov. To ljudstvo je prebivalo na ozemlju današnje Kambodže med 9. in 15. stoletjem, kultivirali so zemljo in ustvarilo pogoje za pridelavo riža. Njihov imperij je bil eden najmočnejših in najnaprednejših v jugovzhodni Aziji ker so razvili napredno infrastrukturo, vključno z obsežnimi sistemi za namakanje, s tem omogočili gojenje riža in tako zagotovili stabilno preskrbo s hrano. Gradili so impresivne templje in palače, najpomembnejši med njimi pa je kompleks Angkor Vat, ki je bil zgrajen v 12. stoletju kot hindujski tempelj in kasneje preoblikovan v budističnega. Vplivi iz Indije so bili zelo močni, zlasti na področju arhitekture, umetnosti in vere. Kmeri so razvili tudi svoj edinstven umetniški slog in pisavo. V 15. stoletju so jih premagali Tajci. Kmeri so se jim umikali proti jugu ter s tamkajšnjim prebivalstvom ustanovili današnjo državo Kambodžo, ki je še vedno pod vplivom kmerske dediščine zlasti v jeziku in arhitekturi.

Angkor Vat je ogromnem kompleks nekdanje prestolice Kmerskega kraljestva. Raziskovalci v tem stoletju so gs iztrgali džungli in danes je kot največje svetišče na svetu, dediščina človeštva pod zaščito Unesca. V njem je še vedno neprešteto arhitekturno izjemno zanimivih templjev, bivalnih kompleksov, parkov, teras, vodnih poti in drugih objektov. Nahaja se sredi obširne ravnice, ki je varovana z širokim plovnim vodnim kanalom. V svetišče so iz vseh štirih strani vodile od kanala speljane široke tlakovane poti z monumentalnimi portali. Svetišče je več nadstropno in znotraj razdeljeno na več kvartov. Na stenah zunanje najnižje terase so vklesane pripovedi o nastanku sveta, o filozofiji budizma in o zgodovini nekoč tu živečega kmerskega naroda. Velikost sten in dolžina terasastih hodnikov je tako obsežna, da jo iz dveh strani komaj obhodiš v dopoldnevu. Nekoliko manjše, vendar še vedno neverjetnih razsežnosti, so zgornje tri terase kamor smo se povzpeli po navpičnih stopnicah, na najvišjo teraso po tako strmih, da smo morali hoditi ob varovalni vrvi.

Svetišče naj bi bilo Sporočilo o večnem življenju: najprej je obstajalo mlečno morje iz katerega so ljudje hoteli dobiti eliksir večnega življenja. Na veliko kačo (zli duh) so navezali ogromno goro. Sukali so s pomočjo kače veliko goro tako dolgo, da se je mlečno morje začelo peniti in je na peni nastajal eliksir. Dobri duh je imel veliko rok in z eno od njih je eliksir pobiral iz pene, ga podarjal ljudem in jim zagotovil nesmrtnost. Kača je Dobremu duhu ukradla eleksir in še predno ga je pogoltnila ji je duh z metom diska odrezal glavo. Tako je glava kače postala nesmrtna medtem ko eleksir še ni prišel v trup in je zato ta ostal smrten. Na podlagi tega izročila umrle tudi danes upepelijo, polovico pepela spustijo po tekoči reki, da se vrne v morje od koder je življenje prišlo, kamor se vrača in od koder se bo vrnilo. Po vsem svetišču je polno kipov, največ mladenk (absar-nebeških plesalk), prijaznega Bude v nirvani in prizorov iz hindujskih epov, kot sta Mahabharata in Ramajana.

RTVSLO 2 nam je to veliko kamnito svetišče predstavila kot gradbeno in arhitekturo mojstrovino, čudež za 12. stoletje in vzor za današnje čase. Oddaja me je spomnila kako majhna sem se počutila v Angkor Vat-u ob spoznanju, da o človekovih prednikih vemo manj kot nič.

Ste morda tudi vi potovali na ogled Angkor Vat-a?

Palestina po letu dni, 7.oktober 2024

Naša sveta dolžnost je, da danes pozornost namenjamo ljudem, ki jih muči in ubija pohlep po vojnem dobičkarstvu na Bližnjem vzhodu že eno leto. Pred enim letom na današnji dan so bili ugrabljeni izraelski talci, za katere po enem letu ne vemo, kakšen je njihov položaj, kaj se z njimi dogaja in če so sploh še živi. Današnji dan pred enim letom je Izrael objavljal, da bo uničil ugrabitelje talcev organizacijo palestinskega naroda Hamas, ki se je ugnezdil v Gazi. Na današnji jubilejni dan po enem leti niti ni pomembno katerim poročilom naj verjamemo, dejstvo je, da je umorjenih preko enainštirideset tisoč Palestincev, od tega večino otrok in žena, da je še vedno neznana usoda talcev, da je Gaza razbita, domovi porušeni, do so ljudje v taboriščih lačni, bolni in nepreskrbljeni. Nad vse žalostno je tudi dejstvo, da je pretežni del uničenja omogočilo orožje ZDA ter naše EU in da temu zlu ni videti konca, širi se kot rak, podlegli so mu je že Libanon, Sirija, Iran, …

Sramujem se tudi sama kot človek, da je pomemben »gospod« na najvišjem položaju opravičil dolgotrajno in množično pobijanje otrok, žensk in vojakov s tem, da se je Hamas utaboril pod bolnišnicami, šolami in podobnimi ustanovami. Osramotil je celotno človeštvo sveta kot, da smo ljudje brez čustev, emocije, duhovne zrelosti ali pravičnosti. Pobijanje bolnih in otrok ni opravičljivo zaradi skrivališča vojaštva pod njihovimi nogami, kaj so pa bolni in otroci lahko naredili narobe? Kako naj oni odgovarjajo za delo svojih staršev, za svoje odrasle sorodnike. Oseba zaradi katere se sramujem, da je v naši človeški družbi, ima pooblastila svojih volivcev, ima na razpolago dovolj materialnih dobrin in ni je sile na svetu, ki bi mu želela dejansko odvzeti moč. Taka situacija je za človeštvo pogubna, nedostojna in tudi nepotrebna. Zamislite si, da bi takemu človeku padlo na pamet, da odpravi šole, vrže atomsko bombo na nič hudega sluteče mesto, pobije drugače misleče ali kar koli še hujšega. Kdo išče rešitve pred njegovimi nevarnostmi, kaj so pomenili nasmehi, ko je naš premier udaril po mizi v OZN in kaj bodo storili državljani in državljanke, da bo gospod ostal brez pooblastil?

Organizatorji operacij, kot se v NATU naziva vojaški spopad, morajo vedeti in pred kakršno koli akcijo zavarovati pred posledicami sodobnega, modernega civilista, še posebno mlajšega. Preživljanje človeštva je odvisno od znanja, inovativnosti, izumov in raziskovanj materialnega in duhovnega značaja. Kako naj svoje poslanstvo opravljajo mlajši rodovi, če jih vojna onemogoča šolanje, kako naj se nek raziskovalni dosežek ponudi na trgu, če iz njega nastajajo bojni izstrelki, ki lahko uničujejo življenje na drugi strani planeta, kako naj se odpravlja revščina, če ljudje s pooblastili volivcev usmerjajo denar v orožje in v operacije, kje bo torej ustvarjena dodana vrednost prihodnjih rodov. Prav gotovo je v raziskovalnem delu nujno uveljaviti etnične kriterije, kriterije za izbiro tistih, ki povečujejo blaginjo.

Najhujše posledice »operacij« pa gotovo prizadenejo družine tako pri Rusih in Ukrajincih kot pri Izraelcih, Palestincih, Irancih ,… Hujše se družini ne more zgoditi kot ubiti sin, še posebno, če je edinec. Nič lažje ni družini, če se sinovi vrnejo iz front kot invalidi, nesposobni ustvariti svojo družino in jo preživljati. Da ne omenjam travne duševnega značaja, predvsem brisanje spomina na preživele nevarnosti, strahu zaradi invalidnosti in posledice zdravstvenih terapij. Družina v povojnem času se mora temeljito spremeniti in prilagoditi pomanjkanju, naporom obnove domov in delovnih mest, preživljanju obnemoglih in v vojni prizadetih in še mnogo mnogo drugega do vključno sovraštva do države in ljudi, ki jo vodijo.

Kaj pa vi menite o omenjenem jubileju?

Mokronog z odbojko, 6. oktober 2024

Zdaj je naša družina že tako vpeta v odbojko ter družbo njenih občudovalcev, da moram z njimi na pot in na tekme če hočem doživeti prijetno nedeljo z njimi. Tokrat smo se dobili v Mokronogu, kot že veste novem modernem športnem okolju, za katerega je mesto poskrbelo v okviru reševanja izobraževalnih zmogljivosti kraja. Objekte izobraževanja so umestili neposredno pod Žalostno goro, ki jo od športne dvorane loči le nekaj arov gozda in je iz zornega kota športnika prav lep pogled na visok zvonik, ki štrli iz zelenja.

Mislila sem, da bom prezgodnja in ne bo še nikjer nikogar, toda že pred napovedanim pričetkom je bil živ žav okoli športne dvorane prav optimističen, da o podajalcih žoge v dvorani sploh ne govorim. Kar usedla sem se na galerijo in iskala z očmi moja dva vnuka misleč, da sta že v dresih na tekmovalni površini, ko pa sem malo natančneje pogledala, sem jih zasledila na galeriji, le nekoliko stran od mene. Skočili smo si v objem, kakšen nepozaben dogodek, potisnila sem jima banane v čokoladi, da se bosta ona dva in njihovi soigralci malo posladkali pred pričetkom tekem. Ko smo opravili te prijetne čustvene trenutke, so prišla tudi starša, ponovili smo situacijo z vnukoma in se na to komodno namestili za občudovanje neštetih odbojkarjev iz Ljutomera, Ljubljane, Kranja in Mokronoga. Nabralo se je precej ljudi po tribuni, navijali smo vsak za svojo ekipo, dominirali so navijači Ljubljane, vsi starši odbojkarjev, ki so si že oblikovali svoj način spodbujanja ekipe z napevom, ploskanjem, teptanjem lesenih delov galerije in ropotuljo, žal je moral boben ostal v torbi, ker bi bil hrup premočan v dobro zvočni dvorani. Se razume, da je zmaga pripadala Ljubljani, toda Kranj jim je bil tesno za petami, celo nekaj časa pred njimi. Živci so bili tako pri igralcih kot pri publiki, na pecljih, no končna razlika v točkah je bila minimalna 2 točki. Igra med Ljubljano in Kranjem je bila po mojem laičnem mnenju fenomenalna. Nekajkrat je bila žoga dolgo v zraku, lepo so si jo podajali, eleganca in razumevanje igralcev v očeh gledalcev sta bili enkratni. A to so bili pač trenutki, prevladovali pa so seveda neverjetno močni udarci žoge čez mrežo, od kot so dobili pobje to silno moč mi ostaja uganka. Je pa vmes nekaj igralcev večkrat nakazalo z nasmehom ali s komično gesto, da so z igro nasprotnika zadovoljni in da tekmo igrajo tovariško.

Starši, moja malenkost kot edina babi in prevozniki odbojkarjev smo se po tekmi zbrali na platoju pred dvorano. Zdaj se že dobro poznamo, komentarjev je bilo veliko, seveda pa smo se, posebno ženske, počutili navdušeni nad zmago. Fantje so se tušali in pospravljali svoje stvari, mi na platoju smo jih nestrpno pričakovali, trepljali po ramenih in hvalili, zadovoljni smo se nasmihali drug drugemu in opominjali, da se v sredo navijaška kolona usmeri Novem mestu.

Nedeljo smo doživeli prijetno, prevladovalo je vzdušje pričakovanja novih podvigov. V lepem sončnem dnevu smo občudovali tudi svojstveno urejenost mesta Mokronog vse od doma Pavla Zidarja, ostanka gradu, glavne mestne ulice pa do modernega gostinstva, kjer smo bili lepo sprejeti in postreženi z dobrim kosilom. Večji vnuk si je celo privoščil skoraj pol metra visok hamburger, ki smo ga prvič videli. Pazi, od njega ni nič ostalo. Domov smo odšli vsak v svojo smer, družina v smer prestolnice, sama pa čez Gornje, Srednje in Spodnje Lakence mimo peskokopov, vikendov, graščin, gozdov in polja v romantično Šmarjeto, od tam pa po nekdanji obupni avtocesti mimo Otočca domov. Kaj bi še lahko bilo lepše kot občudovanje mladih pri njihovem delu ter sonce nad zgodovinskimi kraji, gozdovi in mesti mirne Dolenjske pokrajine?

Ustvarjalnost mladih v stroki, ki jo spoštujejo, prinaša zadovoljstvo tudi starejšim.

Spremljate ustvarjalnost svojih otrok, uživate z njimi?

Novica iz NATA, 5. oktober 2024

Z NATO-m smo Slovenci in Slovenke v nekoliko čudnem odnosu. Odločili smo se, da bomo svojo varnost v kateri bi potrebovali vojake in orožje, zaupali tej veličastni severno atlantski zvezi. Šele po odločitvi so se tu pa tam pojavljala vprašanja ali takega sovražnika sploh imamo, se lahko pojavi? Potem so začeli naši vojaki reševati mir in probleme v državah po svetu in ko smo vse to premlevali, smo prišli do problematike zdravstva, visoke prispevke državi za delo in tako naprej, skratka denarja za vojake in vojsko nimamo, lahko bi ponovno razmislili o članstvu v Natu. Piko na i je bila še vojna v Ukrajini, zavzetost generalnega sekretarja za oboroževanje, vmešavanje ZDA v evropsko energetsko oskrbo in še kaj bi se našlo kar vse nas volivce in volivke vedno bolj skrbi, saj vodje držav, OZN in NATO zanje ne najdejo rešitev. Nezaupanje po svetu do njih se širi, ni videti, da vlaganja v vojaško industrija in oboroževanje lahko zagotovi mir, svojih dolžnosti z odpoklici neuspešnih vodij pa ne morejo opraviti niti volivci. Kakšne šole, kakšna sociala, kaj prijateljstvo, sprava,…svet bruha milijarde za orožje, začel je Trump s 100 milijardami, zdaj se pogovarjajo le še od 1000 milijard dalje.

V približno takih razmerah je Nato dobil novega generalnega sekretarja, ki se nam veselo smeji iz medijev. Zamislila sem se nad to njegovo prijaznostjo, ker dosedanjega generalnega sekretarja nisem videla nasmejanega. Ne vem kako gleda na svoje novo delo in kje išče rešitve, pa sem se malo pozanimala o njegovih reguliranih pravicah in dolžnostih. Predstavlja in zastopa zavezništvo v mednarodnih dogodkih, vodi zasedanja Severno Atlantskega sveta znotraj Nata, predlaga odločitve in vpliva nanje, ima dostop do zaupnih dokumentov in predlaga imenovanje visokih uradnikov Nata. Njegove dolžnosti so usmerjanje in koordinacija vseh politik, dejavnosti in programov znotraj Nata, skrbi za zagotovitev odločitev pri članicah v skladu s strateškimi cilji zavezništva, njegova dolžnost je učinkovito uresničevanje odločitev članic skladno z postopki Nata. Delovati je dolžan kot posrednik med članicami, še posebej v primeru nesoglasij in napetosti. Ohranjati mora enotnost in konsenz znotraj zavezništva. Poročati je dolžan članicam in javnosti o aktivnostih in operacijah Nata, odgovarja na vprašanja o varnostnih izzivih s katerimi se srečuje zavezništvo, pomaga pri oblikovanju dolgoročne vizije in strateškega načrta zavezništva, vključno s prilagajanjem novim varnostnim grožnjam, kot so kibernetske grožnje, terorizem in geopolitične spremembe. V času kriz in konfliktov je njegova dolžnost usklajevanje Natovega delovanja, zagotoviti nemotene komunikacije med članicami in voditi diplomatske pogovore. Vse ključne politične in vojaške odločitve morajo biti sprejete soglasno s strani držav članic. Generalni sekretar ne more samostojno sprejemati zavezujočih odločitev, saj je vloga Nata zasnovana na konsenzu med članicami. Generalni sekretar mora biti sposoben političnega vodenja, diplomacije, usklajevanja interesov držav članic ter obvladovanje kompleksnih varnostnih in obrambnih vprašanj. Znotraj zavezništva je odgovoren za usklajevanje političnih in vojaških dejavnosti ter vodenje administracije.

Če ne bi imel opravka z orožjem in operacijami bi rekla, da gre pri NATU za združenje kot jih poznamo v poslovnem svetu. Toda pisec Portreta SP Dela pravi, da novi generalni sekretar zagovarja kontinuiteto predhodnika, da ima izkušnje tradicionalno čezatlantsko usmerjene države, da zna vzpostaviti soglasje, da bo vse zaveznice obravnaval enako. Meni, da je Trumpova zasluga, da so članice zavezništva začele obrambo obravnavati bolj resno. Podpiral bo dobavo orožja Ukrajini ker ve, da konflikt ni omejen na njene meje tudi zato mora Ukrajina postati čim preje članica NATA. Meni tudi, da Kitajska ne bi smela podpirati Rusije, Nato pa da mora širiti partnerstva tudi v Pacifiku. Uf, vprašanje, če bo za nas volivce kaj bolje?

Kaj pa vi menite?

Novica iz Cankarjevega doma, 4. oktober 2024

Predstavil se nam je novi generalni direktor Cankarjevega doma, kulturnega hrama v katerem smo doživeli, mnogo, mnogo dobrega, lepega, koristnega in vzgojnega. Vsak dogodek v njem nas izobražuje, pove ali prikaže neko inovativnost, res smo lahko hvaležni ekipam, ki za nas skrbijo v Cankarjevem domu. No, če sem preveč patetična naj takoj dodam, da ni »nič tako dobrega, da ne bi moglo biti še boljše«.

Ko je prihajala sedanja generalna direktorica Doma, sem to ocenjevala kot zelo, zelo pozitivno. Že dolga leta spremljam njene objave o kulturi, kulturnem ustvarjanju predvsem pa o umetnikih sveta in njihovih delih. Ni ji para v naši družbi na tem področju njenega delovanja in njeni dosežki v Cankarjevem domu to močno potrjujejo. Odprti so nešteti projekti za vse zvrsti kulture, za vse generacije pa tudi za ljubitelje posebnosti, da o rabi Doma za srečanja civilne družbe sploh ne rečem nobene, Ni še minil mesec, ko sem imela priliko govoriti osebno z njo in povedala mi je, da je njeno delo nenehno iskanje dobrega, najboljšega, odličnega v svetu kulture. Se mi je pa v nekem blogu zapisalo, da bi, dragulje, ki nam jih predstavlja v Cankarju, moral posredovati tudi po drugih centrih kulture v državi, da bi vse »dobrote« Cankarjevega doma videlo in slišalo ter doživljalo več ljudi.

Ne malo presenečena sem že po nekaj dneh omenjenega osebnega razgovora prebrala v Delu, da je pristojna ministrica imenovala novega generalnega direktorja Doma. Vedela sem, da je direktor teatra v Kranju vendar nič več. Nerodno mi je postalo zaradi te svoje pomanjkljive informiranosti in zato sem seveda njegovo predstavitev z zanimanjem takoj prebrala. Misli na prihodnost, še na boljšo kakovost dogodkov in na zmanjšanje razpršenosti. Pripravil bo novo petletno strategijo, izboljšal delovanje tehničnih enot. Prilagajal bo program novim razmeram in potrebam družbe. Lepo je izrazil potrebo po večjem deležu humorja in navihanosti. Zgleda, da bo nadgradil to kar je dosedanja direktorica ustvarila za trajno rast in poslanstvo Doma, da bo sodeloval z gledališči v državi, da pa bo z opuščanjem preživelih projektov poskušal ustvariti pomembnejši položaj Doma v naši družbi. Seveda sem takoj pomislila, da je s tem morda mislil tudi na slovensko umetniško in ljubiteljsko produkcijo, ji omogočil povezovanje in sodelovanje pri doseganju kakovosti, mednarodni izmenjavi, povsod tudi materialno. Že dolgo je slovenska umetniška predvsem pa ljubiteljska kultura pastorka stroke, kritike in skrbništva. Prepuščena je iznajdljivostim lokalnih skupnosti in donatorstvu, v veliki meri pa tudi trgu, saj je prav v kulturi nenormalno veliko espejevcev in malih podjetnikov.

Razen tega kar so zapisali nekateri novinarji, ne vemo niti nismo imeli možnost prepoznati razlogov, da dosedanja generalna direktorica odhaja. Če odhaja zato, ker v Cankarjevem domu ne vidi več izzivov za njegovo in svojo rast, ji želimo, da bi te našla na svojih novih poteh, nikakor pa naj ne neha pisati o kulturi. Če pa meni, da ima naši družbi še mnogo sporočiti in da to najbolje stori v Cankarjevem domu, naj v njem ustvarjalno deluje tudi v prihodnje. Razbremenjena operativnih korporacijskih nalog, bo hitreje dosegala izboljšave, ki so potrebne za »narodov blagor«.

Generalni direktor Cankarjevega doma, naj vam bodo po 15. oktobru 2024 naklonjene zvezde, razmere in ljudje na vaši novi poslovni poti!

Obiskujete Cankarjev dom?

Lenarčič v Krki, 3. oktober 2024

Kot dr. Marin Berovič, je tudi dr. Jadran Lenarčič poleg svoj tehnične stroke razvijal in krepil svoj oseben odnos do likovne umetnosti. Omenjena se razlikujeta le v tem, da je dr. Berovič dokončal študij za likovno ustvarjanje, dr. Lenarčiču pa je kakovost v likovnem delu priznalo Društvo slovenskih likovnih umetnikov in Društvo likovnih umetnikov Ljubljana. Za mene je to fenomenalno, da izjemno tehnično in tehnološko usposobljeni strokovnjaki tako močno čutijo potrebo po likovnem ustvarjanju in v tej stroki dosegajo vrhunsko kakovost. Kot da je v enem telesu več oseb, vsaka s svojo kreativnostjo.

Kot je zapisala Tatjana Pregl Kobe je Lenarčičev cikel Vrt naslade, razstavljen v Galeriji Krka, na belem ozadju s ponavljajočimi se simboli prijazno harmoničen in zato lep, je pa brez dodatnih pojasnil težko razumljiv. Zgleda, da je male figurice ohranil v spominu iz otroških let, ko je bil njegov pogled na svet slikovit in zato čudežno lep. Pozneje so barve njegovih slik izražale njegove intimne zaznave duha, misli in čustva.

Mojster je najprej ustvarjal v kubizmu vendar se že v prvem ciklu Nastajajoče slike izkaže njegova naklonjenost slovenskemu in romanskemu svetu z rumeno belimi poslikavami. V drugem ciklu Dvorišča in trgi izrazi mediteranskemu svetu rdeče barve z dodatki modre in zelene. V ciklu Vse je ena slika je podobe narave povezoval z značilno obmorsko arhitekturo. Navdihuje ga erotika in radost življenja. Vrt naslade je njegov sedanji ustvarjalni ciklus, ki naj bi se povezoval s simboli rajskih vrtov in vrtovi zemeljskih naslad v delih likovnih mojstrov preteklosti. Lenarčičeva velika platna kažejo preobilico vsega v današnjem čudnem svetu ko sprejemamo vse kar smo včasih odklanjali. Umetnik nas zato vabi v belino tišine, ponuja nam ključ do novih sanj, vizij in spoznanj, hkrati pa opominja na morebitne posledice ponavljajočih se napak oziroma opozarja na tveganja, ki jih poznamo ali pa ne.

Naš umetnik je pomembna osebnost v slovenski družbi in državi. Je redni profesor Univerze v Ljubljani in znanstveni svetnik Instituta Jožef Stefan. Inštitut Jožef Štefan je vodil pet let. Glavna področja njegovega raziskovanja so robotika, predvsem robotska kinematika, biorobotika in humanoidni roboti. Po tem delu je poznan doma in po svetu. Je član Inženirske akademije Slovenije, bil je tudi njen predsednik. Potoval je po Sloveniji in predaval članom različnih društev. V mojem okolju ga je povabilo Društvo Dolenjska akademska pobuda.

Kot je razvidno iz WikipedijA je dr. Jadran Lenarčič poznana strokovna osebnost zlasti v tujini.

Do leta 2020 je pri založbi izdal šestnajst uredniških knjig iz serije Advances in Robot Kinematics ter dve monografiji v soavtorstvu z naslovom Robotics ter Robot Mechanisms. Doktor je dopisni član Accademia delle Scienze di Bologna in prejemnik dveh prestižnih častnih nazivov ter priznanj:

italijanskega Cavaliere Ufficiale nell'Ordine al merito della Repubblica Italiana in

francoskega Chevalier de l'ordre national du mérit.

Kot vse znanstvenike pa je tudi dr. Jadrana Lenarčiča zanima več področji ustvarjanja tako teoretično kot aplikativno, tehnične in duhovne vede oziroma iskanje lepote, ki se v celoti izkazuje prav v umetnost.

Je morda v vaši družini tudi kdo, ki ustvarja v različnih poklicih?

Otvoritev akademskega leta, 2. oktober 2024

Včeraj smo spet doživeli nekaj zanimivega, prijetnega in poučnega. V mojem mestu je Visoka šola za upravljanje podeželja pridobila nove šolske prostore ter v počastitev prvega dneva študijskega leta in ob desetletnem jubileju obstoja priredila posebno slovesnost. Skupaj z bruci smo se zbrali člani raznih društev, predstavniki podjetij, visokošolski učitelji in vodilni v politiki podeželja naše države. Prvo presenečenje je bil že uvodni protokol, ki se je začel z državno himno, nadaljeval z himno študentov Gaudeamus igitur in zaključil s pozdravom letošnjim novim študentom.

Slovesnost je otvorila dekanja Visoke šole, odeta v tuniko, okrašena z akademskimi insignijami, tudi z zlato verigo kot simbolom časti, prestiža in avtoritete funkcije na visoki šoli. Uporablja se ta veriga ob svečanih priložnostih, ob podeljevanju diplom, otvoritvi akademskega leta in podelitvah častnih naslovov. Z njo se poudarja odgovornost dekana pri vodenju in zastopanju šole navzven, tradicionalnost spoštovanja znanja ter učenosti, ločenost dekana od drugih akademskih članov in kot simbol univerzitetnih vrednot kot so znanje, akademska odličnost in tradicija izobraževanja. Tudi veriga dekanje našega gostitelja je izgledala kot bogata, vendar na njej ni bilo možno prepoznati grba šole.

Najvišja predstojnica Visoke šole za upravljanje podeželja GRM je predstavila študijska področja kot so varstvo narave, krožno gospodarstvo, logistika v kmetijstvu, podnebne spremembe, trajnost, novi izzivi živinoreje, alternativni viri energije, sodobni turizem, sodobne informacijske tehnologije, robotizacija in zelišča. Prisotne je seznanila s študijskimi programi po Bolonjski 1. 2. in 3. stopnji pa tudi z organiziranjem študija v oddelku za kemijo in biokemijo, oddelku kemijsko inženirstvo in tehniško varnost ter v Infrastrukturnem centru. Podala je pomembne informacije o šolanju tako za študente kot za podeželje, državne organe in podjetnike, še posebno pa je poudarila razvojne trende, ki jim bo šola programsko sledila. O pomenu tovrstnega izobraževanja so podali svoje mnenje visoki državni uslužbenci, strokovnjaki iz področja podeželja kot tudi podjetniki, ki so s šolo že razvili sodelovanje ali pa se na to pripravljajo. Močno je bila poudarjena predvsem potreba o povezovanju izobraževanja s podjetništvom in oblikovalci poslovne politike podeželja, skrb za zdravo prehrano ter ustrezna izvedbena organiziranost.

Slovesnosti je sledila pogostitev z domačimi nekdanjimi in današnjimi dobrotami, ki smo jih obiskovalci, navajeni delikatesne ponudbe, komaj prepoznali. Obroki s piro, več obrokov s krompirjem, začimbe in neštete domače mesnine so nas dejansko očarale, predvsem pa opomnile na bogato vedenje in videnje prehrane brez porabe energije, onesnaževanja, odpadkov in podobnih »bolezni« sodobnega načina ravnanja z živili. Stična se je še posebno izkazala z svojim biftekom, pripravljavci slaščic so ponudili izjemne izdelke, ponudnikov mesnin pa sploh ne morem prehvaliti. Seznanili smo se z novimi sadnimi sokovi, aperitivi in enkratnimi vini, še bi lahko naštevala in kakšno rekla še o zeliščih.

Visoka šola za upravljanje podeželja GRM nam s slovesnostjo sporoča, da svoje projekte usmerja v izobraževanje za ustreznejšo rabo danih in ustvarjenih možnosti podeželja in da s tem odpira nenehno kakovostno praktično sodelovanje z vsemi ustvarjalnimi potenciali, še zlasti s pridelovalci. Hvala vam!

Poznate izobraževane možnosti opisane ustanove?

Domače branje, 1. oktober 2024

Z velikim zanimanjem sem sprejela in prebirala seznam literature, ki je v prvi gimnaziji predpisan za domače branje. Z zanimanjem zato, ker sem že na začetku seznama najprej opazila knjigo Zgodbe svetega pisma (Klasje), knjigo zgodb torej, ki sem jo tudi sama kot otrok prvo brala in občudovala. Besedilo so spremljale barvne slike v zgodbah opisanih ljudi in božjih oseb kar je pri nas otrocih dodatno vzbujalo občudovanje nepoznane lepote stavb, narave, oblek, nakita in še mnogo drugega. Seznam knjig za domače branje se nadaljuje s Sofoklejevim Kraljem Ojdipom, Hamletom dramatika Shakespeare, Cervantesovim Don Kihotom in Linhartovim Matičkom, ki se ženi. Všeč mi je ta raznolikost dramskih del tako po vsebini kot po možni interpretaciji. Dileme in dejanja Ojdipa bodo verjetno pustile veliko vprašanj, še več novih pa bo po glavah gimnazijcev verjetno povzročil Hamlet s svojo načelnostjo. Mojstrsko podana simbolika Cervantesova kritika razmer v njegovem času bo verjetno težje dojemljiva, zato pa do zagotovo dobro razumljen Matiček v naših domačih razmerah. Šola predpisuje še izbor za branje dveh knjig iz seznama Stare grške bajke, Antigona, Dvojčka, Pesem o Rolandu, Ivanhoe, Romeo in Julija, Beneški trgovec, Ukročena trmoglavka, Tartuffe, Robinson Crusoe in Kranjski komedijanti.

Dijaki za prebrano literarno delo napišejo obnovo v predpisani obliki. Oblika obnove mora vsebovati zaporedno številko domačega branja, ime in priimek avtorja in naslov prebranega dela, prevajalca knjige, založbo, kraj in leto izida. Sledijo oštevilčene točke in njihovo poimenovanje:

Avtorjevo življenje in delo,

Vsebinski pregled prebranega dela, pri dramskih delih po dejanjih,

Oznaka glavnih oseb in njihovih značajskih lastnosti,

Citati kot so dobesedni navedki izbranih zaradi globljega pomena ali zanimivosti. Citati se izpišejo v navednicah z označbo strani, kjer se nahajajo,

Jezik in slog vsebuje neznane, narečne in starinske besede, ki jih bralec razloži. Opisati mora jezikovne posebnosti v delu in slogu ter način izražanja,

Mnenje bralca o prebranem delu in ocena, misli in vtisi,

Kraj in datum

Dragi starši, ne bo dovolj pustiti gimnazijca na miru, ko bere, vedeti tudi morate, da je svojo dolžnost opravil v skladu z navodili. Ne dvomim, da zmore, mora pa tudi hoteti. Oblikovati mora mnenje na primer o Tartufu ali Don Kihotu kar res ni enostavno, da Ojdipa ali Antigone sploh ne omenjam. Če sledite Knjižnemu listu Dela veste, da se o tem ne morejo poenotiti niti specialisti in intelektualci kar 2000 let. Z največjim zanimanjem bom zato prebrala mnenje svojega 15-letnega vnuka. Me pa veseli, da se seznanjamo z dolgo zanemarjenim branjem dobrih knjig, predvsem sem vesela, da so šole prisluhnile splošnemu prepričanju, da je branja premalo. Več branja pa ni samo stvar učencev in dijakov, je tudi določena naloga javnih knjižnic in večjega zanimanja za knjižnice po domovih. Večina knjig iz seznama sem izbrskala iz lastne knjižnice, dve knjigi sem morala osebno prevzeti v knjižnici sosednjega mesta ker naša knjižnica nima dovolj izvodov in so knjige nenehno v izposoji. Se razume, pa to tudi veseli vse, ki radi beremo. Nekaj knjig iz uvodoma navedenega seznama sem seveda prebrala tudi sama, nekatere kot obujanje spomina a otroštvo, večino pa zato, da sem ocenila kaj je za mladino zanimivo danes.

Veste kaj ima za domače branje vaš dijak ali dijakinja?

Treba bo prebrati, 30. september 2024

Mojstrica Štaudohar nas je s predstavitvijo knjige zgodovina humanizma spet spomnila, da premalo vemo o osebah, ki svoje življenje posvetijo iskanju zamisli, kaj bi ljudem pomagalo živeli dobro, zanimivo in srečno. Od kar pomnimo, so te osebe, imenovani filozofi, dejansko močno vplivali na razpoloženje množic. Spodbudno so delovali na vsebino zakonov in druge regulative narodov, nekatere njihove zamisli so univerzalne in še vedno uveljavljene, ljudje so njihove napotke upoštevali v revolucijah in tudi današnji časi ne morejo brez njih.

Knjiga na katero nas opozarja gospa Štaudohar pripoveduje zgodbe filozofov srednjega veka, ki so si prizadevali živeti tako kot so učili. V njihovem času to ni bilo lahko, saj so življenjski napotki ljudem prihajali z dogmami verskih skupnosti, v Evropi predvsem iz krščanske vere. Tisti srednjeveški filozofi, ki so ugotavljali, da je vzgib k dobremu dejanju posameznika potrebno dograjevati z vzgojo in po tej poti krepiti moralo družbe kot celote, so se imenovali humanisti. V Evropi so bili spoštovani, ugledni, zaupanja vredni, ohranili so se v ljudskem spominu. Humanizem se je naslanjal na dosežke filozofov antike. Nastajale so nove misli o dobrem in krepostnem življenju, ki združuje državljanske dolžnosti, zasebni študij in osebno zadovoljstvo. Petrarka je na primer posvečal izjemno pozornost izobraževanju predvsem na jezikovnem področju. Do svojega prepričanja je prišel s študijem starorimskih pesnikov in grških filozofov. Njegov prijatelj Boccaccio je ustanovil prvo šolo za učenje grščine in sta tako duh antike širila po Zahodni Evropi s svojo poezijo in zgodbami iz časa širjenja kuge. V tem času so bile za moškega značilne lastnosti pogum, radovednost, prijateljstvo, razumnost in pravičnost. Ženske so bile skromne, tihe, čiste, nevidne in nedolžne. Nekatere so seveda morale tudi gospodariti, če je bil mož na primer v križarski ali drugi vojni. Izjemne humanistke so bile po samostanih, filozofsko, matematično in mistično izobražene. Omenjene dame so bile v vsakem primeru močno pod pritiskom krščanskih pravil, zato se je humanizem hitreje in krepkeje uveljavljal v mestih kjer so se moški že izobraževali v retoriki, latinščini, poeziji, zgodovini in slovnici, ženske pa so močno zaostajale, saj zanje šol ni bilo ali pa so jih usposabljale le za delo doma. Kljub takemu stanju pa je Christine de Pizzan napisala knjigo o mestu dam in v njej podala pametne in navdihnjene predloge ženskam. Svoboda duha se je širila, so se pa pojavljali tudi njeni zatiralci, ki so celo sežigali humanistične knjige na grmadi.

Razvoj humanizma je sovpadal z razvojem drugih ved, predvsem medicine, kar je navdihovalo filozofa Rabelais-a, ki je poskrbel za znanstvene izdaje del Galena in Hipokrata. V 16. stoletju je zaslovel Erazem Rotterdamski, filozof, pisatelj, učitelj in še mnogo drugega. Potoval je po Evropi, obiskoval knjižnice in si prizadeval za mir, ki ga ogrožajo »nespametni in neodgovorni vladarji«. Napisal je Hvalnica Norosti in j posvetil prijatelju Moru, le ta, tudi filozof, pa mu je poklonil svojo knjigo Utopija. Oba filozofa kot tudi njuni knjigi sta klasika Humanizma in nepogrešljivi za akademsko izobraževanje. Avtorica knjige Moč humanizma nam predstavi še mnoge vplivne filozofske nauke Montaigne, Voltaire, Sartra, Hume,… in njihova najpomembnejša sporočila o različnih kultura sveta, posmrtnem življenju, razsvetljenstvu, eksistencialistih, idealizmu in feminizmu. Današnje prakse žal ne sledijo več vrednotam humanizma zaključuje avtorica.

Morda pa bomo z prebiranjem del omenjenih avtorjev le spodbudili nastajanje vrednot sodobnega humanizma in razsvetljenstva!

Boste prebrali kakšno knjigo ali vsaj esej omenjenih piscev?

Kultura in šport, 29.september 2024

V naši državi se odpirajo dileme o izključevanja športnikov in umetnikov iz svetovnih športnih prireditev ter vseh zvrsti kulture in festivalov ter gostovanj po svetu. Strokovnjaki poudarjajo, da se prav za prav ne ve, kdo v posamezni državi si lasti pravico selekcije, pomeni politične cenzure, da ruski umetniki in športniki niso dobrodošli izraelski pa so. V javnosti se navaja organizator prireditve, ki nekomu sporoči, da na prireditev ne sme priti, ker je Rus, lahko pa pride sudanski terorist, afganistanski možakar, ki maltretira ženski del svoje družine ali kdor koli, ki po kakovosti dosega športne ali kulturne svetovne standarde ne glede na politiko večine, ki prevladuje v državi organizatorja. Politična moč, ki na tem področju ustrahuje organizatorje prireditev sveta, bi se morala zavedati dolgoročnih posledic svojih odločitev in sprejeti odgovornost zanje ali konkretno iz mednarodnih športnih in kulturnih prireditev se morajo umakniti posamezniki in skupine manjšin, ki izvršujejo ukaze lobistov in stricev ter tet iz ozadja. Tovrstno ravnanje organizatorjev ne ustreza sodobnim standardom narodov po svetu in dobre soteske odnose spreminja v pekel.

Po mnenju večine v mojem okolju, je na svetu vzgajati mlade in mladino v duhu miru, potrpljenja in pravičnosti, v skladu z vrednotami, ki so ohranjale mir v preteklosti in upoštevanje novosti, ki jih mladina mora obvladovati zaradi tehnološko tehničnega napredka. Ta cilj se dosega z nenehnim izobraževanjem in kulturnim delovanjem. Da ga zmoremo osvojiti kot trajna vrednota pa moramo poznati kulturo in zgodovino narodov sveta. Nesprejemljivo je zato v izobraževalnem in kulturnem delovanju izločevati literaturo, likovno umetnost ali vrhunsko interpretacijo dramskih, glasbenih in podobnih kulturnih dejavnostih narodov, ki jih trenutno smatramo za sovražnico, ki so do nas v danem času sovražni ali celo v vojni. Vsaka obramba sloni na poznavanju in razumevanju bodi si prijatelja ali pa sovražnika. Ne smemo politizirati športa, gibanja za sklepanje prijateljskih odnosov in iskanje skupnih poti v poslovnem ter kulturnem delovanju. Kako naj bo mladi rod pameten, če ga starši s svojimi odločitvami, usmerjajo v vojaške akcije, v kreiranje slabih medsebojnih odnosov in podobno ne pa v nenehno iskanje novih možnosti za razumevanje in sožitje večine. Ne samo starši, tudi večina volivce na svetu bi ohranjanju miru in sožitja predvsem s pomočjo kulture in športa, morala posvetiti dosti več pozornosti. Ne more biti nihče izvoljen za vodjo naroda ali narodov, če mir in sožitje uničuje z orožjem, fehta denar po vsem svetu zanj, za izobraževanje svoje mladine pa ne najde ne časa ne kapitala, še manj pa volje. Nesprejemljivo je poročanje edinih pooblaščencev naroda za informiranje, da v medijih govorijo o odločitvah posameznikov, ne pa naroda, ki jih je izvolil. Zakaj mediji izločajo volivce kot odgovorne ali soodgovorne za vojne in jim prizanašajo z nenehno med vrsticami skrito »saj ne vedo kaj bi volili«. Prisiljeni smo za ohranjanje miru v svetu, klicati na odgovornost vse, še posebno volivce.

Nisem poklicana, niti usposobljena za oblikovanje potrebnih sprememb, da bodo mednarodna športna tekmovanja spet Olimpijska, da bodo v naših šolskih knjigah prepoznani tudi literati kot so Ghassan Kanafani, Dalia Rabikovitz, Taras Ševčenko in Aleksander Solženicin, da o literarnih klasikih in glasbenih velikanih sploh ne govorim. Menim, da bi UNESCO-jev seznam svetovne dediščine lahko razširili iz nepremične, premične, nesnovne in naravne dediščine tudi na ostalo kulturno dediščino narodov sveta ter šport, kar danes neumneži in pokvarjenci izločujejo iz repertoarjev kulturnih ustanov in manifestacij športa. Poslušajmo glasove tistih, ki poudarjajo, da moramo storiti mnogo več za ohranjanje miru na svetu!

Kaj pa vi menite o izločanju umetnikov in športnikov?

Barjanski, 28. september 2024

Kulturno prosvetno društvo Barje in Četrtna skupnost Rudnik sta me povabila na Predstavitev posthumne pesniške zbirke Martina Škafarja Barjanskega. Zbrali smo se v koncertni dvoranici Glasbene šole Rakovnik ob gozdu, ki obkroža znamenito Rakovniško cerkev. Naj pojasnim, da je pesnika povabila v društvo moja mama in da sem zato v svoji knjigi Barjanski tulipani tudi sama opisala to njuno sodelovanje in načrte, ki se pa žal niso uresničevali tako kot je Barjanski želel. Tudi moje mame že dolgo ni več in bila sem sinoči redka priča iz časov njunega sodelovanja, ki ga je zelo tenkočutno oživila dr. Tjaša Drnovšek. Ves nastop in celotno prireditev so pripravili člani društva. Po uvodnem nagovoru predsednice Četrtne skupnosti Rudnik smo poslušali recitacije pesmi, v premorih med njimi ženski pevski zbor in si tudi ogledali avdio posnetek dveh pesmi s predstavitvijo očeta in matere ter rojstne hiše.

Kdo je bil Barjanski? kot pravi urednica posthumne zbirke Poetske freske je bil Martin zavezan svojemu barju in je želel, da bi bile njegove pesmi objavljene ter posredovane tako domačemu okolju kot srenji poezije, vendar za to ni imel dovolj moči. Bil je bolan, večkrat v depresiji, v bolnicah in nezaposlen. Prvo pesniško zbirko Vedomec je izšla 2017 leta in druga Poslednji trubadur leta 2018. Pri obeh zbirkah je že sodelovala dr. Drnovškova tako, da je to zadnjo zbirko Poetske freske uredila po njunem vzorcu.

Vsebina pesmi je podobna njegovi bibliografiji. Prve pesmi je namenil materi, očetu in hčeri ter barjanski pokrajini. Pesnik je rad poudaril, da s pesmijo ni nikoli sam in da mu poezija nudi najlepše dneve. Napisal je nekaj pesmi družbeno kritične. Jezik v njegovih pesmih je razumljiv in zapisan z izbranimi besedami. Slovenski jezik je spoštoval in ni maral pesništva brez ločil ali rim. Kadar je nastopal, je s svojim glasom in poudarki preglasoval vse.

Pesnik Barjanski kot se je sam imenoval, je v času korone doživljal depresije, ki jim ni bil kos in se je odločil zapustiti ta svet. Zapustil nam je tri zbirke dragocene poezije.

Na oltarju lepote

Na oltarju brezčasne Lepote,

v zavetju navdihujoče samote,

še v postanih vonjavah človeške pohote

se pesem rojeva.

Tisočere podobe trenutkov,

vnetljiva zmes izostrenih misli,

pretanjenih občutkov …

Pisanje je komaj obvladljiva sla,

nebrzdano poželenje,

navdih, večni ujetnik,

ki ga je eno samo hrepenenje.

Je pesem bistri potoček,

njegovo žuborenje,

od daleč, neuslišanih devic ihtenje.

Se kdaj zatečete k poeziji?

V vili baronice Seppi, 27. september 2024

Zelo sem se razveselila informacije o vili baronice Seppi iz Hrastnika, ki jo je objavilo Delo pretekli teden. Ne vem kako je fotografskemu mojstru uspelo narediti tako avtentične slike ali pa se je v novem tisočletju spremenilo okolje okoli vile. Res presenetljivo in lepo. In zakaj sem se razveselila nad to posebnostjo? Razlogov je več in enkrat sem o njih že pisala v svojem blogu, zato samo na kratko povzemam. Najprej sem to stavbo zagledala v starosti 8 let, ko sva s tetko nekaj dni po odhodu nacistov, iskali mojega očeta in v strahu upali, da je ga najdeva živega. Ko je vlak pripeljal v Hrastnik sva najprej zagledali stolp in zgornje nadstropje tega, za moje predstave »gradu«, ki je štrlel iz pomladanskega zelenja. Še vedno je tak, kot sem ga zagledala kot otrok. Očeta sva našli živega na nasprotnem hribu vili, tako, da sem jo gledala vse dni, ki sva jih preživeli pri njemu.

Morala sem odrasti, da sem to lepo vilo zopet občudovala in jo s časoma tudi uporabljala za svoje učenje. Kot gimnazijka sem poleti v počitnicah delala v Steklarni Hrastnik, oče je vsako leto prosil Justo Bevc, da me sprejmejo na prakso, stanovala pa sem pri njegovi šestčlanski družini. V omenjeni vili je bilo vodstvo steklarne, v najvišjih nadstropjih direktorat in inženirji, nadstropje nižje personala, splošni posli, administracija in sekretariat z mano vred, prostore v pritličju so uporabljali računovodski delavci, oblikovalci, logisti in podobni potrebni oddelki. Na slikah, ki jih je objavilo Delo sem zagledala okno, pri katerem je bilo moje delovno mesto z nalogami. Vsakodnevni sprejem pošte, njeno evidentiranje, raznašanje, prevzem tovarniške pošte in njen ekspedit. Vodenje matičnih evidenc, listin in delavskih knjižic ter matične knjige. Tipkanje vseh vrst in dokumentov mojega nadstropja, sprejem telefonskih klicev in njihovo usmerjanje in dela metchen fur alles. Dela so bila prijetna, vedno sem bila na tekočem, spoznavala sem postopke in ljudi in se imenitno počutila. V stavbo sem lahko vstopila tudi v prostem času in ker v Hrastniku ni bilo živahnosti, sem pogosto raziskovala to lepo vilo.

Vila je bila in prepričana sem, da je še vedno, res urejena in zgrajena za trajnost. Vhod in hodniki vse iz marmorja, vse veličastno, v sobah parketi, visoki stropi, široka in visoka okna z bleščečim okovjem, dvokrilna vrata v večina večjih sob, svetlo povsod, poleti hladno. V teh obsežnih sobah, podobnih dvoranam so se naše mize kar zgubile. Nič ni bilo uničenega, kot da vojne ni bilo, kod da bila vila na novo postavljena. Na vrh v stolp nisem mogla, bilo me je strah velikosti in samote, ki je polnila posamezne prostore. Vila me je navdihovala, videla sem po hodnikih baronico v najlepših oblekah, ki so takrat prevladovale na filmskih platnih ameriških filmov. Prav tečno sem spraševala starejše, kako se je v tej hiši živelo, kakšna je bila lastnica, kaj vse so govorili sosedje in vaščani o njej in kaj je počela. Potem smo doma presojali, kaj bi lahko bilo res kaj pa je gotovo izmišljotina. Končno je bilo jasno, da se baronica ni kaj dosti ukvarjala s svojim okoljem in je živela v svojem svetu po vzoru tržaškega okolja. Bodi kakor koli, dejstvo je, da je vila v času moje mladosti duhovno in praktično vplivala na oblikovanje moje misli, pogleda iz vodstva na potrebe podjetja in pogleda iz moje duše na boljši svet, ki smo ga v svoji mladosti spoznavali le po pripovedkah in Večernicah, dejansko pa živeli in delali kot kmečka delavna sila brez neke posebne pozornosti do dosežkov umetnosti, ki jih je polna vila Seppe. Nad vse me veseli, da bo Hrastnik pisal novo zgodbo vile. Pričakujem, da bodo steklo in izdelki Steklarne Hrastnik dobili svoj muzejski prostor pod soncem, saj si danes niti misliti ne morete, kaj vse so steklarski mojstri znali izdelati. Moj dom krasi znamenita steklena krogla z monogramom JM in prelep spomin na Hrastničane!

Je tudi vam ostala v spominu kakšna posebna hiša, vila, grad?

Novinarji o novinarstvu, 26. september 2024

Nekateri moji sledilci me opozarjajo, da pripisujem preveč pomanjkljivosti novinarjem, ki skrbijo za informiranost družbe. Ker ne maram biti krivična do nikogar, najmanj pa do ljudi z rizično nadpovprečnim delom, sem se zadnje čase posvečala zapisom, ki jih o sebi napišejo novinarji sami. Moje izkušnje namreč kažejo, da ni dela pri katerem bi bile samo pravice oziroma, da vsako delo zahteva tudi sprejemanje odgovornost. Iz tega razloga me moti, da novinarji tako dosledno uveljavljajo in zagovarjajo svojo suverenost v poročanju ne da bi kdo od njih smel zahtevati njihovo odgovornost za osebno prepričanje, ki ga dodajajo poročanju. To njihovo osebno prepričanje, ki ga kot komentatorji redno uporabljajo, je največkrat pogojeno z njihovim poznavanjem splošnih razmer v neki državi, stroki, vojni, raziskavi, povsod pač odvisno od tega o čem poročajo, ni pa nujno, da ga je dogodek, knjiga, sestanek ali kaj drugega sploh navajalo. Zadnja knjiga o Titu na primer ne vsebuje tega kar je novinar-poročevalec ocenil in napisal, da bi v njej moralo biti ne da bi svojo oceno utemeljil.

Nekaj podobnega opažam pri poročanju o knjigi poznanega romunskega pisatelja Matei Vișniec. pazljivo sem jo prebrala pa nisem zasledila v njej inkriminiranega imena nekdanjega voditelja države, čeprav ga v medijih omenjata kar dva poročevalca. Knjiga Načrtovana zmeda je za moje razmišljanje odlična tako po vsebini o novinarstvu kot podoživljanju svojega življenja mladega novinarja v Palači valov, še posebno pa o ideji živih smetnjakov. Ne komentirajo se v medijih ugotovitve v knjigi opisanih novinarjev, da se doba novinarstva prav za prav končuje ker dobivajo le še večkrat predelane novice, mnogokrat namerno lansirane od zato obstoječih agencij in tako ni več jasno kako je informacija nastala, zakaj in koga nagovarja. Opis delovanja tiskovnega središča neke velike unije je naravnost fenomenalen že zaradi opisa množice novinarjev iz zahoda in vzhode, da o poskusu živih smetnjakov, ki jih predlaga unija kot test, niti ne govorim. Internacionala v tem tiskovnem središču ni nič posebnega, pritožbe makedonskih novinarjev glede širjenja zapadnjaških navad tudi na vzhod se sprejema kot dejstvo in podganja izjava o nameni, naslovljen na človeško vrsto, je skoraj priznanje vrednot komunizma. Komentarji poročevalcev o političnih vplivih režima na pisateljevo prepričanje je popolnoma odveč saj je o svojih doživetjih komunizma in svojem odnosu do njegove ideologije, opisal v posebnem poglavju knjige Načrtovana zmeda.

Knjiga je posebno zanimiva tudi v tistem delu, ko avtor popisuje kako se podajajo poročila v Palači valov. Najprej se objavlja »udarna novica«, ki je največkrat polna groze in čim več krvi. Dobrih novic je vedno manj in niso za nikogar več zanimive. Medijski stroj ne bi mogel delovati, če bi ljudje živeli popolnoma mirno. Vsesplošna spokojnost ne zanima nikogar, medijski stroj za svoje delovanje potrebuje celo skrivno vojsko ustvarjalcev zmede, ljudi, ki si izmišljajo scenarije in jih vnašajo kot fikcije v realnost. Vsak studio mora pridobiti vsak dan toliko novic, da lahko izpopolni celodnevni program poročanja. Želeni so intervjuji na bojnih frontah, reportaže iz demonstracij kjer je veliko mrtvih in ranjenih. Obetavno novinarsko področje postaja načrtovana zmeda, ki jo pridobimo s preglednostjo tajnih dokumentov kot so diplomatski, ekonomski, politični, znanstveni, medicinski in drugi podatki osebnega ter spolnega življenja. Ker iz tehničnega vidika ne moremo imeti več nobenih skrivnosti, se bo razvil totalitarizem transparentnosti. Poti nazaj od digitalizacije več ni, skladiščenje podatkov iz računalnikov in telefonov se bogati in nam bo v prihodnje grenilo življenje. Bo to življenje še etično, človeško?

Kako pa vi sprejemate te medijske nove smeri?

Praznik farmacevtov, 25. september 2024

Kar osemnajst let sem intenzivno sodelovala z množico farmacevtov na izjemno različnih področjih podjetniškega poslovanja. S tehnologi smo oblikovali nomenklaturo sestavil zdravil, z organizatorji proizvodnje smo urejali normative, z vodji delovnih enot sistemizacijo delovnih mest, z analitiki interne postopke, z sodelujočimi pri investicijah poslovne načrte in pri vodstvenih kadrih strategijo in načrtovanje. Lahko bi napisala več knjig o tem, saj smo se pri delu tudi spoprijateljili in medsebojno močno zaupali. Nisem pa vedela, da imajo svoj dan in o tem tudi ni nikoli tekla beseda. Tisti, ki smo se v tej množični družbi s farmacevti ukvarjali še s kulturo v podjetju smo si prizadevali, da bi farmacevti v državi vedno bolj razumeli kot razhajali, s pomočjo spoštovanega Radovana Gobca pa smo celo razglasili himno farmacevtov v več jezikih, prepevali pa smo jo predvsem športnih dnevih.

Farmacevti so zdravstveni strokovnjaki, specializirani za zdravila in njihovo uporabo. Zagotavljajo varno in učinkovito uporabe zdravil ter svetujejo pri zdravljenju in preventivi. Delujejo v lekarnah, bolnišnicah, v farmacevtski industriji, pri raziskavah, v izobraževanju in pri pripravi predpisov. Izdajo zdravila na recept ali brez recepta, preverijo če so pravilno predpisana, in pacientom svetujejo o njihovi pravilni uporabi. Pacientom pojasnjujejo, kako pravilno uporabljati zdravila, opozarjajo na morebitne stranske učinke in interakcije z drugimi zdravili ter odgovarjajo na vprašanja v zvezi z zdravili in zdravjem. Farmacevti tudi pripravijo zdravila, kot so kremne mešanice, tekočine ali drugo, prilagojeno specifičnim potrebam pacienta. Spremljajo njihovo terapijo in pomagajo pri prilagajanju odmerkov za optimalno zdravljenje. Svetujejo pacientom o zdravem načinu življenja, prehranskih dopolnilih, imunizaciji ter preventivnih ukrepih proti boleznim. Delujejo na raziskavah in razvoju novih zdravil, kjer preučujejo učinkovitost, varnost in kakovost zdravilnih učinkovin, vključeni so v nadzor zdravil, kjer preverjajo skladnost z zakonskimi predpisi in potrjujejo, da so zdravila na trgu varna in učinkovita. Farmacevt mora imeti visokošolsko izobrazbo na področju farmacije, ki vključuje poglobljeno znanje o kemiji, biologiji, farmakologiji in terapiji ter omogoča pridobitev praktičnih veščin za delo z zdravili in pacienti. V industriji morajo obvladati posebne podjetniške veščine kot so kontrola kakovosti, tehnologija dela, logistiko ter laboratorijske in proizvodne naprave, orodja in stroje.

Mednarodna farmacevtska federacija (FIP) si prizadeva ovrednotiti prispevek farmacevtov k izboljšanju zdravja ljudi po vsem svetu in je med drugim tudi leta 2009 razglasila 25. september kot Svetovni dan farmacevtov. Meni, da imajo farmacevti ključno vlogo pri varnem in učinkovitem zdravljenju, svetovanju o uporabi zdravil, preprečevanju bolezni in spodbujanju zdravega načina življenja. Morajo se med seboj povezovati, da si izmenjujejo znanje, izkušnje in najboljše prakse. Zato je vsako leto Svetovni dan farmacevtov zaznamovan z določeno temo, teme pa se osredotočajo na digitalizacija zdravstva, dostop do zdravil, zagotavljanje kakovosti storitev in podobno.

Farmacevt je pomemben poklic za ohranjanje zdravja in nujen predpogoj za delovanje in razvoj farmacevtske industrije. V naši državi kar precej družin pridobiva prihodke v tej dejavnosti, krepi se inovativnost saj farmacevtska industrija vlaga v raziskave največji delež dodane vrednosti in skrbi za velike naložbe in vključuje nove člene v dobavne verige. Hvala Farmacevti za vaš bogat prispevek za skupno dobro družbe kot celote!

Kakšne pa so vaše izkušnje s farmacevti?

Po 888-desetih letih, 24. september 2024

Najbrž lahko govorimo kot o svetovnem fenomenu podjetništva in kulture, ki je od nastanka pa do danes zmoglo premagati vse gospodarske in politične spremembe ter druge ovire in tudi danes razvij nove, inovativne projekte. Na današnji dan leta 1136 so Cistercijanski, Oglejski, Višnjegorski in drugi mogotci takratnega časa podpisali ustanovno listino meni vedno dragega samostana Stična. Z njo je samostan pridobil obsežna kmetijska posestva in vinograde na Trški gori ter pričel svojo pridobitniško in kulturno dejavnostjo.

Tisti, ki so prebirali Zorčeve knjige Beli menihi že vedo, kako je samostan posodabljal kmetovanje in vinogradništvo od obdelovanja zemlje do predelave in kletarstva oz. hranjenja pridelkov, skrbi za orodja in zagotavljanje živinoreje, da je bilo kmetovanje preskrbljeno z gnojili. Toliko o pridobitniški dejavnosti na posestvih. Bolj kot ta, pa se je Stiški samostan izkazal s svojo rokopisno delavnico, ki je delovala od 1175 leta dalje in ocenjujejo, da je bilo ustvarjenih kar 70 rokopisov od katerih je 32 ohranjenih v NUK.u . Tu je nastal za slovenski jezik pomemben Stiški rokopis, ki vsebuje krajša verska besedila v slovenskem jeziku in krajši slovensko-latinski slovarček.

Samostanu dogodki niso prizanašali, doživljal je turške upade, cesar Jožef II. ga je razpustil in po njegovi vladi so ga menihi morali odkupiti od države, ves čas so morali posodabljati proizvodni proces, da so preživeli in obnavljali samostanske prostore. Najbolje so se opomogli po prvi svetovni vojni toda koncem štiridesetih so bili nacionalizirani, v njihovih prostorih smo se drenjali dijaki gimnazije ter internatarji s profesorji vred. Slovenija jim je vrnila nacionalizirano premoženje in samostan živi naprej.

Ustanovil je družbo z omejeno odgovornostjo Sitik, ki vodi čajnico z zeliščno lekarno . Čajnica in zeliščna lekarna se nahaja v samostanu v objektih nekdanje mlekarne druga pa v Ljubljani. Lekarna nadaljuje tradicijo izdelkov Simona Ašiča in skrbi za samostansko vrtnarijo, kjer na 4000 m2 površine vzgoji letno 250.000 sobnih rastlin in nadaljuje tradicijo samostanskega vrtnarstva. Sitik je mnogo let vodil moj prijatelj iz Trebnjega farmacevt Jože Kukman, zdaj že pokojni. Svoje osnovno kulturno poslanstvo samostan nadaljuje z Muzejem krščanstva, ki razstavlja dragocene eksponate zgodovinskega nacionalnega pomena, zbira gradiva, ga znanstveno proučuje, objavlja ugotovitve in širi vedenje družbe o krščanstvu in veri v zgodovini naroda.

Upam, da lahko tudi Festival Stična mladih, smatramo zgolj za kulturno dejavnost samostana. Na njem se vsako leto zbere več kot 7.000 mladih udeležencev. Stična mladih je festival mladih zato, ker ga sami pripravljajo in vodijo: sami sestavijo program, pripravijo prostor, likovno in glasbeno opremo, vodijo delavnice in drugo, povezuje pa se s in črpa vsebino iz poslanice, ki jo mladim za to praznovanje napiše . Namen festivala je povezovanje mladosti in vere, festival želi mladim predstaviti pozitivne vrednote in jih prepričati, da je krščanska vera aktualna tudi danes. Festival je namenjen vsem mladim Slovenkam in Slovencem, ne glede na versko prepričanje. Morda bo mladost kdaj deležna tudi soodločanja o svoji prihodnosti v organih upravljanja slovenske družbe.

Samostan Stična ustvarja, trži, bogati kulturo že častitljivih 888 let!

Ste obiskali kdaj samostan Stična?

ALUMNI, 23. september 2024

Tisti, ki skrbijo za nas starčke in starke mnogokrat poudarjajo, da nam bo šlo še na bolje, če se bo družba z nami pogovarjala in dogovarjala. Razmišljala sem o tem mnenju, ker mi je všeč, sem pa prišla do zaključka, da bo pogovarjanje možno le, če bomo stari sledili napredku, se pravi brali knjige, poznali poročila medijev ter ostali sposobni razumno izražati svoje ugotovitve vsebinsko in govorno. Kar trg oreh, se mi domneva, da ga starejši zmorejo streti, stari pa težje in prav zato je tudi moje bloge nujno prilagajali razvojnim dosežkom, ki jih stari nismo doživljali, so pa aktualni danes. Med temi so tudi ALUMNI. Ja, prav ste prebrali, Alumni smo vsi nekdanji študenti in diplomanti določene izobraževalne ustanove, kot so univerze, fakultete in srednje šole. Naše organizacije združujejo bivše študente in dijake, da bi ohranili stik s svojo šolo in med seboj ter prispevali k njenemu razvoju in družbenemu vplivu.

Razvoj tega koncepta je povezan z nastajanjem in razvojem univerz ter izobraževalnih ustanov po svetu. Že v antiki so obstajale organizirane skupnosti bivših študentov in učencev, največkrat povezane z filozofskimi šolami ali učitelji, kar bi lahko šteli za zgodnji predhodnik alumni skupnosti. Srednjeveške univerze kot so bile Bologna in Sorbona, so ostajale povezane z svojimi diplomanti tudi po zaključku študija, predvsem zaradi močnih akademskih in religioznih vezi. Formalne alumni organizacije še niso obstajale, so se pa bivši študenti pogosto vračali na univerze in prispevali k njihovemu razvoju. S pojavom tiska so se intelektualne in akademske mreže začele širiti. Univerze v renesansi so postajale središča znanosti, kulture in politike, njihovi bivši študenti pa so igrali pomembne vloge v družbi. Prve formalne alumni organizacije so se rojevale v 11. in 12. stoletju v ZDA, med prvimi je bila Yale Alumni Association, ustanovljena leta 1821. Pojav in širitev tovrstnih združenj je bil del širšega razvoja univerz kot institucij, ki niso bile le kraji za pridobivanje izobrazbe, ampak tudi središča družbenih omrežij. V zadnjih dveh stoletjih se alumni organizacije usmirjajo v zbiranje sredstev

za svoje šole in univerze ter za njihove raziskave, karierni razvoj, inovacije in podjetništvo.

V Sloveniji so se alumni organizacije začele bolj uveljavljati v 90. letih prejšnjega stoletja, ko je naraščala krepitev stikov med univerzami, fakultetami in šolami zaradi potreb po kapitalu, znanju in finančni podpori. Univerza Ljubljana je spodbudila svoje fakultete, da organizirajo klube svojih alumnov in med prvimi je bila leta 1995 Ekonomska fakulteta. Osnovna dejavnost klubov je zbiranje sredstev za različne projekte, štipendije in izboljšanje infrastrukture univerzitetnih ustanov, povezovanje z gospodarstvom z vključno mentorstvom študentom, pomoč pri iskanju zaposlitve, razvoj kariernih centrov ter sodelovanje pri raziskovalnih projektih. Alumni mreže so postale sestavni del slovenskega akademskega okolja in igrajo vse pomembnejšo vlogo v širši družbi. Alumni organizacije ustvarjajo omrežje bivših študentov, ki omogoča dostop do širokega spektra strokovnjakov in podjetnikov po vsem svetu. Organizirajo se letna srečanja, konference, delavnice, predavanja, karierni sejmi in neformalne zabave, Alumni sodelujejo v mentorstvu trenutnim študentom, zbirajo sredstva za štipendije, raziskave, izboljšanje infrastrukture in podporo razvoju izobraževalne ustanove, jih soupravljajo kot člani v svetih in odborih ter prispevajo k njihovemu strateškemu razvoju.

Alumni si v klubu lahko pridobivamo popuste pri ceni storitev, knjig, vstopnicah in podobnih produktih. Popusti se spreminjajo in objavljajo na spletu.Moja gimnazija ustanavlja klub Alumnov in v čast mi je, da so me povabili za ustanovno članico.

Kako boste pa vi izpopolnjevali svoje znanje?

Umetniški sprehod, 22. september 2024

Po svetu se razvijajo nove oblike razstavljanja umetniških del, dela in življenja, ki se mednarodno imenuje Art Walk in v naš jezik prevaja kot Umetniški sprehod. Umetnost iz galerij in muzejev se prenaša na ulice mest in v javne prostore. Ta pristop spodbuja bolj neposreden in dostopen stik z umetniškimi deli, saj obiskovalcem omogoča, da se srečajo z umetnostjo v vsakdanjem življenju. Razstavljena dela so pogosto postavljena v urbanih okoljih, kot so parki, trgi, ulice ali fasade stavb, in so lahko interaktivna, instalacijska ali vizualna.

Art Walk je način, kako umetnost prikazati v javnosti v lokalnih podjetjih in med sproščanjem, pitjem vina in delitvijo kanapejev. Želje so približati umetnost tistim, ki ne obiskujejo galerij in muzejev, povečati kulturno vrednost urbanih okolij, ustvarjati nove načine komuniciranja med umetnikom in občinstvom ter razvijati družbeno kritiko aktualnih tem. Umetniški sprehod je kulturni dogodek, kjer se obiskovalci lahko sprehodijo po različnih lokacijah, da si ogledajo umetniška dela iz galerij po trgovinah ali celo na prostem. Ta dogodek običajno poteka v določenem mestnem predelu in v določenem časovnem okvirju, pogosto enkrat mesečno ali sezonsko ter omogoča ljudem, da v sproščenem vzdušju raziskujejo umetniško sceno. Pogosto so prisotni tudi glasbeni nastopi, ulična umetnost, pogostitve in drugi kulturni brezplačni dogodki kar vse pritegne še turiste, da spoznajo lokalne kulture, umetnike in umetnost.

Nekaj Umetniških sprehodov je že svetovno znanih kot na primer v mestih Los Angeles, Seattel in Miami. Los Angeles Art Walk velja za enega največjih in najbolj obiskanih, je priljubljen mesečni umetniški dogodek, ki poteka običajno vsak drugi četrtek v mesecu. Dogodek pritegne množice obiskovalcev, saj ponuja bogato paleto umetniških del, glasbenih nastopov, kulinaričnih doživetij in drugih kulturnih aktivnosti. Njegove značilnosti so predvsem lokacija v območju znanem po številnih galerijah, studiih in drugih umetniških prostorih. Na ogled so dela različnih umetnikov, od tradicionalnih slik in kiparstva do fotografij, instalacij in sodobnih medijev. Dogodek vključuje tako priznane umetnike kot tudi nove talente. Mnogi obiskovalci prihajajo, da bi uživali v umetnosti, hkrati pa se družili in raziskovali lokalno sceno. Dogodek pogosto spremljajo glasbeni nastopi in predstave, ki prispevajo k živahnemu vzdušju. Edinstvene razstave, ki se odprejo samo ta dan, pritegnejo še zahtevnejšo publiko. Lokalni gostinci zagotovijo kulinarične dobrote in vinske degustacije. Turisti so dobrodošli in dobijo vpogled v raznolikost umetniškega ustvarjenja v okolju. Dogodek pomaga povezovati umetnike z občinstvom in zbiratelji, prav tako pa podpira lokalne umetniške organizacije in pobude. Organizatorji pogosto sodelujejo z različnimi nevladnimi organizacijami in skupnostmi, da bi dogodek prispeval tudi k širšim kulturnim in družbenim ciljem.

Kot zgleda v Sloveniji ledino orje Maribot Art Walk kjer se med delovne in skupne življenjske prostore vključujejo kulturni, raziskovalni, izobraževalni ter zabavni programi javnih zavodov in podjetnikov. Kar 20 prostorov je mesto namenilo za sodobno umetnost in v njih bodo predstavljali mestno raznolikost umetniškega ustvarjanja po vzoru evropskih in svetovnih mest kjer so umetniški sprehodi že uveljavljeni. Želimo jim kar največ uspeha pri uveljavljanju Art Walk Maribor. Moje mesto, se mi zdi, tudi postopoma kreira svojevrsten Art Walk z razstavami na Glavnem trgu, Tržnico, Gogo in društvom Pozabljena polovica. Čakamo še prispevke javnih zavodov in podjetji kulturnih dejavnosti izven lastnih prostorov.

Vas umetnost navdihuje?

Bobri, 21. september 2024

Na svoji življenjski poti se nenehno srečujem z bobri – kosmato živaljo, ki mi uničuje livado ob vodi mojega doma. Družba ščiti to mojo nadlogo, ki se imenuje Evropski bober in na sosednji reki nenehno gradi svoj brlog, spodkopava breg in mi uničuje živce. Toda moram ga sprejemati kot soseda, ki ima pravico do življenja kot si jo lastim tudi sama.

Potem sem kot šolarka uživala pri branju Jalnovih treh knjig Bobri. Ker do takrat še nisem videla barja sem si predstavljala, da je nas vaški potok bil nekoč mnogo večji, da je beli bober v njem živel in so zato prišli naseljenci naše vasi mostiščarji, kot jih je opisoval Jalen. Vaški pobčki so bili Risi, Navihanci …, deklice pa Jelene, Jezerne Rože,… po vojni smo veliko brali, fantje so kmalu postali mušketirji, deklice pa grajske gospodične ali herojke v vojni, dobri Bobri so bili popolnoma pozabljeni.

Moja mama je oboževala gledališče in je zato okoli šestdesetih let preteklega stoletja na Barju soorganizirala Kulturno umetniško društvo, ki je delovalo v novem zadružnem domu z veliko dvorano, odrom in garderobo. Da bi se člani društva izkazali pred domačo publiko, so želeli na oder postaviti nekaj zanimivega iz slovenske literature in se kot Barjani odločili za dramatizacijo Jalnovih Bobrov. Moja mama je po literarni podlagi pripravila scenarij, izbrala igralce in režirala dramaturško upodobljene Bobre, polna dvorana Barjanov je bila navdušena, igro so večkrat ponovili, reprize pa so bile tudi v krajih, ki naj bi obkrožali Jalnovo jezero. Kot študentka sem na Barju živela tri leta, poslušala člane društva in gledalce o tem kako lepo in resnično je društvo predstavilo nekdanje življenje v njihovih krajih. Gledališče društva je delovalo kar 42 let, prikazalo več domačih in tujih gledaliških del in polnilo dvorano z domačini, toda Bobrov se ni pozabilo, postali so simbol ustvarjalcev in gledalcev Barja.

Lahko bi rekla, da sem vstop v 21 stoletje, ko je moja mama odšla v večnost, počastila s knjigo o barjanskih kulturnikih, njihovem zadružnem domu, predvsem pa o njihovem spoštljivim odnosom do domačih literarnih del in do zgodovine Slovencev. Knjigo sem zasnovala kronološko in se držala dokumentiranih dejstev. Častno mesto sem posvetila prav Bobrom, kako so nastali in kako je predstava vplivala na kulturo in samozavest Barjanov. Seveda sem v njej popisovala tudi reagiranje krajanov in krajank, občutke, ki so jih spominsko ohranjali posamezni Barjani kot tudi poti, ki so jih v društvu ubirali v času obnove, razvoja in bogatenja kulturnih dejavnosti. Da bo knjiga vzpodbudila zanimanje današnjih prebivalcev Barja mi ni padlo na pamet. Neverjetno me je razveselilo dejstvo, da je pretežni del naklade moje knjige ostal med Barjani v družbi s poezijo pesnika Barjanskega, tudi člana kulturnega društva Barje.

Rahlo dvomim, da za Jalna in njegove Bobre vedo današnji šolarji, novodobni politiki in dokaj dobičkonosno usmerjeni poslovneži. Kot piše Delo, se pa danes arheološka stroka čudi, kako je Janez Jalen tako realistično opisal mostiščarje in jih celo časovno umestil, čeprav v njegovem času tega arheologija še ni odkrila. Krasen članek Petra Turka me je spomnil na moja nenehna srečevanja z realnimi in simbolnimi Bobri. Verjetno pa ne samo mene. Zagotovo ga je prebrala večina Barjanov, da ne omenjam krajane Krajinskega parka Ljubljansko barje. Znotraj parka je naselje Barje, danes že tako veliko, da bi mu morali dati status mestne četrti in mu zagotoviti vsaj šolo, knjižnico, prostor za druženje in javne površine. Tam delujoča društva, še posebno turistično, si desetletja neumorno prizadevajo za skupno dobro Barja, žal pa se pristojni obnašajo do njih dokaj donkihotsko. Bobri, spodbujajte svoj zarod za nove podvige - Ostroroge!

Kako pa v vašem naselju skrbite za skupne potrebe?

Svetlana Makarovič, 20. september 2024

Od nekdaj vsi vemo, da je Svetlana Makarovič osebnost brez primere, edinstvena in gorje nam, če bi takih oseb imeli veliko ali pa da bi jih v dejanjih enačili z vsemi nami v naši družbi. Nismo edini med narodi, ki imamo v eni osebi natrpano silno moč kompleksnega družbenega in še posebej kulturnega ustvarjanja, razumevanja ter presoje, da ne omenjam poguma, ki je potreben pri interpretaciji mnenja javnosti.

Njen opus vsebuje preko 300 samo knjižnih del brez nastopov in prezentacij umetnice same. V kratkem moram ta opus predočiti ker sicer veličino njenega ustvarjenja ne morem prikazati. Za odrasle je objavljala svoje pesmi v najizzivalnejših publikacijah kot so bili Problemi ali Dialog od leta 1957 dalje pa vse do devetdesetih let, ko se je morala zateči k samozaložbi. Od sedemdesetih let dalje je razveseljevala staro in mlado s pravljicami o živalih z človeškimi lastnostmi in navadami od Kosivirke do Pekarne Mišmaš. Večina je vključena v šolski učni program. Svetlana je napisala več knjig šansonov, z njimi nastopala na recitalih in v njih potožila o problemih takratnega časa. Njene popevke so prepevali najbolj poznani vokalisti od Marjane Deržaj in Berte Ambrož do Alfi Nipiča. Za film Sreča na vrvici je napisala uvodno pesem, Sovico Oka je priredila za lutkovno predstavo, prav tako Sapramiško, uglasbila pesmi, prilagojene igram ter sodelovala kar pri tridesetih predstavah doma in v tujini. Slovenska kulturna in družbena scena je bila desetletja polna Svetlane, brez njenega mnenja ni bilo pravega, za narod pomembnega dogodka, streljala je vedno na vse strani in v vse tarče, po njenem upravičeno in nujno, po splošnem mnenju pa »prav, da kdo krcne po tistih, ki nekaj govorijo, drugo pa delajo«. Svetlana je postajala kontroverzna oseba kar je nakazala že leta 1980 s pobudo o ustanovitvi revije za književnost, ko pa je bila 1982 ustanovljena ni sodelovala. Iz društva slovenskih pisateljev je izstopila, založbe je obtožila izkoriščanja avtorjev, ni dovolila svoje pesmi objavljati v antologijah ter šolskih učbenikih, nasprotuje paroli umetnost za vse. Še in še bi lahko naštevala kar je znanega, kar je ali pa bo končalo na sodišču. Njen nastop na zadnji podelitvi Prešernovih nagrad in njen zahtevek za denarno izplačilo pred leti zavrnjene Prešernove nagrade so značilni za njen slog komuniciranja z javnostjo in pristojnimi organi. Tudi Slovenkam in Slovencem ne prizanaša, ima nas za samoljubne Slovenceljne.

Taka, kakršna je in kar je ustvarila, kar zagovarja in za čemer stoji od leta 1956 dalje pa je Makarovičeva prejela prav vsa najvišja kulturna in državna priznanja z vključno Zlatim redom Republike Slovenije in Prešernovo nagrado. Že leta 1968 je prejela nagrado Sterijino pozorje, več nagrad in priznanj v letih 1973-1987 in nato vrsto kulturnih priznanj do Zlatnika poezije in Ježkove nagrade. Postala je tudi častna občanka Mestne občine Ljubljana kar pa je spet v svojem stilu zavrnila leta pozneje, ko so nasilno izpraznili prostore nekdanje tovarne Rog.

Se da tako osebnost kot je Svetlana Makarovič meriti z vatli povprečnih Slovencev in Slovenk? Osebno mislim da bi bilo to zgrešeno. Družba mora prepoznati v politični satiri svoje politične slabosti, da jih lahko odpravlja in te ne bo spoznala, če ji bodo prezentirane pocukrane in brez pretirane ostrine. To je Slovenija spoznavala s svojim časopisom Pavliho, ki ga še vedno pogrešamo. In ker je Makarovičeva s svojo bistrostjo in nesramnostjo spodbujala družbo k boljšemu, zasluži izplačilo nekoč zavrnjene Prešernove nagrade, organi odločanja pa naj na primeren način in po posebnem postopku zagotovijo zakonitost izplačila izjemni s povprečjem neprimerljivi osebi.

Imamo samo eno Svetlano Makarovič, Luciferko, Čarovnico!

Tita, 19. september 2024

Zanimivo osebo Tito Kovač Artemis sem spoznala po službeni dolžnosti, čeprav sem uradovala v njeni rojstni hiši in poznala tudi njeno rodovino. Njen profesorski rod je bil povezan z lekarnarjevo rodovino, glavar tega rodu pa bil moj direktor. Tita je bila priznana kemičarka z diplomo Ljubljanske univerze, napisala je že učbenik Kemiki skozi stoletje in se pripravljala na stvaritev knjige o zeliščih. Prav v času njenega intenzivnega brskanja po domači in svetovni literaturi pa smo v podjetju opuščali razmišljanja o ekstrakciji bolhača in se pripravljali na ustanovitev posebne enote zdravilnih zelišč pod vodstvom vztrajne Sonje. Vse o zdravilnih rožcah nam bi prav prišlo pri promociji tržnih izdelkov iz njih kot tudi za predstavljanje zeliščne ponudbe v tujino kjer so bile možnosti prodaje predvsem za naravna zelišča neomejene. Moja dolžnost je bila nenehno spodbujanje pisateljice, da gradivo čim preje pripravi in asistenca njej pri stvareh, ki jih sama ni zmogla kot na primer tipkanje, preverjanje virov, pridobivanje ocen in podobno. Kar precej tega se je nabralo predno je Tita prinesla nekaj kilogramov izrezkov iz raznih objav, napraviti smo morali čistopis skoraj 900 strani in zagotoviti strokovno presojo pri najmanj treh priznanih zeliščnih strokovnjakov. Vsaj eno leto je trajalo, da je bilo vse to urejeno, vsekakor predolgo, saj se je izkazalo, da je prekupčevanje z zelišči bolj modna muha kot pridobitna oziroma donosna dejavnost.

Službeno sodelovanje s pisateljico se je spremenilo v prijateljevanje z njo in njeno družino. Najprej sem spoznala njeno mamo, profesorico Marijo Kovač roj. Kozina. Rod njene matere izvira iz znane novomeške Skabernetove gostilne, brat Marije pa je bil skladatelj . Poročena je bila z , profesorjem zgodovine in zemljepisa na novomeški gimnaziji. Po končanem študiju je najprej postala srednješolska profesorica. Med letom 1929 in 1938 je poučevala francoščino in slovenščino na gimnaziji v Novem mestu, nato pa je bila zaradi naprednih nazorov premeščena v Maribor in na Ptuj. Drugo svetovno vojno je brez zaposlitve preživela v Ljubljani, kjer je sodelovala z Osvobodilno fronto. Za pouk francoskega jezika je napisala dva učbenika, namenjena srednješolskemu in visokošolskemu študiju moderne francoščine. Iz francoščine v slovenščino je prevedla več literarnih del, pisala pa je tudi o slovenskem Društvu za kulturno sodelovanje Jugoslavije z Francijo. Za svoje dolgoletno in plodno delo na tem področju ji je francosko ministrstvo za kulturo in šolstvo podelilo odlikovanje. Z bistro in prijento profesorico je bilo res zanimivo sodelovati, se pogovarjati in izmenjavati misli. Marija nas je zapustila leta 1986.

Titin mož Angel je bil vedno na poti zato sem ga spoznavala postopoma, nikoli pa ga nisem spoznala v celoti, ker ni govoril v slovenščini. Menda je bil od Tite daljni sorodnik, živela sta v atenski četrti Kisudu, soseska Zografu. V bližini njunega doma je znameniti antični stadion, tudi do Akropole in starega jedra Aten ni daleč, v znamenito bohemsko četrt pa smo šli kar peš. Angel je rad pripravil kaj grškega za pod zob, naučil me je pripraviti grško solato s kozjim sirom in različnimi dodatki. Nekoliko razvajani Titi je ustregel v vsem, če je le mogel, še mene je včasih kaj zaprosil samo, da bi bila ona zadovoljna. Pokopan je v Atenah, poskrbela pa sem na željo Tite, da ima napis tudi na družinskem grobu v Ločni. Otrok ni bilo.

Tita je ostala sama po odhodu Angela in je starost težko sprejemala. Ni bila pri močeh za ustvarjanje novih literarnih del, imela je neprijetnosti s pokojnino in stanovanjem in se končno zatekla v Zimzelen Topolšica- Deos kjer nas je zapustila leta 2016. Njeno zapuščino smo uredili kot je želela. Pisateljica in publicistka Tita Kovač Artemis se je rodila na današnji dan leta 1930.

Morda ji bo mesto, ki jo je proglasilo za častno občanko, kdaj vzidalo spominsko obeležje?

Rastem s knjigo, 17. september 2024

»Rastem s knjigo« je nacionalni projekt s katerim skušamo osnovnošolce in srednješolce motivirati za branje mladinskega leposlovja slovenskih avtorjev ter jih spodbuditi k obiskovanju splošnih knjižnic. Projekt vodi Javna agencija za knjigo Republike Slovenije in ga Izvaja v sodelovanju s splošnimi knjižnicami, slovenskimi osnovnimi in srednjimi šolami, osnovnimi šolami s prilagojenim programom, zavodi za vzgojo in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami ter osnovnimi in srednjimi šolami v zamejstvu, sodelujejo pa tudi z učitelji, ki poučujejo slovenščino v sobotnih šolah. Cilji projekta so spodbujati dostopnost kakovostnega in izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja in bralno motivacijo šolarjev ter njihov obisk splošnih knjižnic, promovirati vrhunske domače ustvarjalce mladinskega leposlovja, ter motivirati založnike za večje vključevanje sodobnih slovenskih piscev v založniške programe za mladino ter povečevanje deleža izdanega izvirnega slovenskega mladinskega leposlovja. Z javnim razpisom pristojna strokovna komisija JAK med prijavljenimi slovenskimi mladinskimi deli izbere dve – eno za sedmošolce in eno za dijake prvih letnikov. Izbrane knjige so jeseni dostavljene v vse splošne knjižnice v Sloveniji. Vsi sedmošolci in dijaki prvih letnikov srednjih šol prejmejo vsak svoj izvod izbrane knjige. Obisk knjižnice poleg prejema knjige vključuje še spoznavanje knjižničnega informacijskega znanja, seznanjanje z najnovejšim mladinskim leposlovjem ter predstavitev avtorjev in knjige. Med šolskim letom potekajo tudi srečanja učencev in dijakov z avtorji izbranih knjig po slovenskih šolah, ponekod pa tudi v zamejstvu in drugod po svetu. Promocijski slogan: Skupaj navijajmo za branje!

Na današnji dan v Sloveniji praznujemo tudi Dan zlatih knjig, ki je posvečen branju in knjigam, ter obeležuje rojstni dan in obletnico smrti goriškega pisatelja Franceta Bevka. France Bevk, pisec Kaplana Martina Čedermaca, Lukca in njegovega škorca ter številnih drugih literarnih del, je bil pomemben slovenski pisatelj, pesnik in dramatik, prevajalec, politik in urednik. Dan zlatih knjig označuje tudi začetek nacionalnega projekta "Rastem s knjigo", ki je eden izmed načinov, kako mlade spodbujati k branju, razvoju kritičnega mišljenja in ljubezni do knjig, s čimer se povečuje bralna pismenost in kulturna zavest v Sloveniji.

Države in organizacije po svetu uporabljajo različne strategije, da bi spodbudile ljudi k branju knjig. najpogostejše so nacionalne kampanje in pobude kot so Svetovni dan knjige 23. aprila in Bralna značka. Države pospešujejo prizadevanja za dostop do knjig na primer z mobilnimi knjižnicami, z e-knjigo in brezplačno izposojo. Po šolah uvajajo branje v učni načrt, organizirajo projektne dneve, tekmovanja, bralne maratone, kvize in podobne akcije. Uspehe žanjejo promocije v obliki literarnih festivalov in podeljevanju knjižnih nagrad. Uveljavljajo se spletne platforme in družbena omrežja kjer bralci ocenjujejo knjige, pišejo mnenja in priporočajo knjige drugim v blogih in podkastih. Vse pogosteje lahko najdemo odložene knjige na javnih mestih, jih preberemo in zapustimo na kakšnem vidnem prostoru. Med skupnimi pobudami so pomembne organizirane skupine in klubi, ki se redno srečujejo in razpravljajo o prebranih knjigah. Bralcem, ki raje poslušajo kot berejo so že dostopne avdio knjige, spletne aplikacije in bralniki. Vsak od teh načinov je prispevek k povečanju bralne kulture in dostopnosti do knjig. morda bodo nekoč rodovi spet poznali kapetana Nema, Winnetouje ali mušketirje, da o Malem vitezu sploh ne govorim.

Si prizadevate, da bi vaši nasledniki brali knjige?

Varnost pacientov,

SB Novo mesto in ZD Novo mesto vabita na DAN ODPRTIH VRAT ob Svetovnem dnevu varnosti pacientov torek, 17. september, 9.00-12.00 SB Novo mesto in ZD Novo mesto

Svetovni dan varnosti pacientov je mednarodna pobuda, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) prvič obeležila leta 2019, z namenom ozaveščanja o pomenu varnosti pacientov v zdravstvenih sistemih po vsem svetu. Poteka vsako leto 17. septembra, s poudarkom na različnih vidikih in izzivih, ki vplivajo na varnost pacientov.

Glavni cilji Svetovnega dneva varnosti pacientov vključujejo:

Ozaveščanje: Izpostaviti pomen varnosti pacientov in spodbujati razprave o težavah, s katerimi se soočajo zdravstveni delavci in pacienti.

Spodbujanje sodelovanja: Spodbuditi sodelovanje med vladami, zdravstvenimi ustanovami, strokovnimi združenji in pacienti za izboljšanje varnostnih praks.

Izboljšanje sistemov in kulture varnosti: Uvedba novih politik in praks, ki zmanjšujejo tveganje za napake, okužbe, napačno zdravljenje ali poškodbe v zdravstvenih sistemih.

Vsako leto ima Svetovni dan varnosti pacientov drugačno osrednjo temo. Na primer, ena izmed prejšnjih tem je bila "Varna uporaba zdravil," kjer je bil poudarek na pravilni rabi zdravil za zmanjšanje škodljivih učinkov. Druga tema je bila osredotočena na vključenost pacientov, saj imajo pacienti in njihove družine ključno vlogo pri zagotavljanju varnosti, ko so ustrezno obveščeni in vključeni v proces zdravljenja.

Dogodki na ta dan po svetu vključujejo razne delavnice, seminarje, predavanja, osvetljevanje znanih stavb v oranžno barvo (uradno barvo dneva) ter objave in kampanje na družbenih omrežjih. WHO si prizadeva za uresničitev cilja, da noben pacient ne bi bil oškodovan med prejemanjem zdravstvene oskrbe.

Različni pogledi, 16. september 2024

Prebiranje ali poslušanje medijev je lahko tudi zabavno, odvisno od tega kdo je objavil svoj pogled na določen druženi pojav, na šolo, znanost, cerkev ali kulturo v naši domovini. Gospa Selma na primer svetuje jajca na oko s čebulo, česnom paradižnikom, sladkorjem itd skupaj 11 sestavin. Ker praviloma jajca zajtrkujemo, pri nas vsak dva, je seveda priprava takega zajtrka kar tričetrt ure in jo v času, ko se najbolje spi. Žal neizvedljivo! Druga gospa Verena nam predstavlja oljenko z upodobitvijo leva, psa in merjasca. Gospod Luka na primer oznanja pomanjkljivosti straž v zaporih, gospod Andrej nam je osvežil spomin na narodno herojinjo Vido in na prodajanje megle v organih združenih narodov. Dobro, da imamo Vesela, ki trenutno zaposluje kar vse medije, o njem se razpisujejo bolj na kratko, v člankih o njem pa je na primer gospod Aljuš priobčil svoj pogled na nekega golobčka in njegovo srenjo. Gospa naše gore list že ne vem kolikokrat ponavlja stroške družin za šolanje in zatrtosti ustvarjalnosti šolarjev ter učiteljev. Od kar poznam delo gospoda Ivana nam le-ta vedno pripoveduje o zgrešenih davčnih reformah, uspešne so bile samo tiste v času njegovega vodenja daavkarije. Katja je ponovno objavila svojo ljubezen do Metke, naš Anton pa ponovno dokazuje učinke svojega preteklega dela. Gospod Nenad in gospa Tina sta obudila spomine na Rominjo Elko prijateljico Janeza Drnovška, končno pa je gospod Bojan popljuval Čefarine, še posebno tistega brez doktorata, kar pa ni niti malo zabavno. Tako v strankarskih medijih

V drugih medijih so zadeve manj zabavne in bolj zlovešče. Gospod Novica opozarja na posodobitev Slovenske vojske in težavah med Srbijo in Kosovem, gospoda Uroš in Peter odkrivata zakulisje kadrovanja v komisijo EU in ocenjujeta imenovanje tudi Kosove za uspeh naše družbene skupnosti. Uroš tudi piše o nezadovoljstvu s prejetim resorjem in Kosovo. Peter pa nam je predstavil v celoti kandidate za komisarje. Kot vedno gospa Suzana opozarja na nevarnosti, ki čakajo novega ministra za obrambo. Gospa Špela ocenjuje slabosti Ministrstva za šolstvo in obnovi šol, gospa Brigita pa se navdušuje nad osnutkom zakona o zdravstvu, ki ga je predložil Glas Ljudstva. Karel se je razpisal o cenah nizko ogljičnih virov energije, Nejc pa o pobudi Jek 2. Boštjan nikoli ne pozabi izrecno opozoriti na nedolžne žrtve na Bližnjem vzhodu, Boris pa na žrtve v Ukrajinski vojni. Zorana, Barbara in Jure nam predstavljajo gospodarske, vremenske in politične zagate v svetu. Zanimive so izobraževalne, informativne in gospodarske ocene, kolumne, odmevi, pisma bravcev, predstavitve, kulturne novice, podkasti,…ni prostora da naštevam naprej.

Morda je prišel čas, da mediji izboljšajo kvaliteto in zmanjšujejo kvantiteto poročanja kar bi izboljševalo njihovo ekonomičnost poslovanj in s tem krepilo njihovo vsebino. Zagotovo je stran metanje denarja s sedanjo produkcijo, ki polni prostore po trgovinah ne da bi jo kdo kupil ali nakupoval. Ne vem ali so tudi mediji organizirani v Združenje pri zbornici ali pa imajo svojo zbornico. Vsekakor potrebujejo prostor kjer se bodo srečevali in se o zakonodaji in svoji problematiki dogovarjali za rešitve. Konkurenčnost na tem področju bolj škodi kot koristi in to družbi, državi in domovini Sloveniji.

Za vse dejavnosti družbe velja, da se morajo prilagajati novim družbenim in tehničnim novostim. V tem tisočletju preživljamo nenehne spremembe, med njimi najpomembnejšo, to je množično digitalizacijo, ki vpliva zlasti na mladi rod, ki že zahteva nove oblike in vsebine šolanja in uveljavlja svoje zahteve pri oblikovanju prihodnosti.

Koliko medijev poznate v naši državi in koliko se jih poslužujete?

Izobraževanje odraslih, 15. september 2024

Širi in bogati se izobraževanje odraslih kot neka posledica uveljavljene filozofije o vseživljenjskem učenju kar pomeni nenehno pridobivanje novih znanj, spretnosti in izkušenj skozi vse življenje. Človek je motiviran za vse življenjsko učenje z nečim, kar ga resnično zanima ali kar mu koristi. Bolj ko te tematika zanima, večja je verjetnost, da boš jasno določil cilje kaj želiš doseči – bodisi nova znanja ali veščine na profesionalnem področju ali izboljšanje osebnega razvoja. Od ciljev zavisi odločitev o načinu izobraževanja, ki je lahko formalno v šolah, tečajih, delavnicah, spletni tečaji, seminarji ali certifikati. Branje knjig, poslušanje podcastov, ogled izobraževalnih video vsebin ali sodelovanje v diskusijah na spletu in mentorstvu uvrščamo v neformalno izobraževanje, če pa postaneš samostojen učenec z raziskovanjem novih vsebin, reševanjem problemov in testiranjem novih veščin, je to samostojno izobraževanje. Svoje napredovanje vidiš v tem, kaj si se naučil in kako lahko novo pridobljena znanja uporabiš. Dobro je tudi pridobivati povratne informacije od drugih in se povezovati z drugimi učenci, strokovnjaki ali mentorji. Pogovori, skupinsko delo in izmenjava idej pripomorejo k boljšemu razumevanju in širitvi znanja. Koristna je uporaba spletnih virov kot so aplikacije, platforme in tečaji kot tudi Aplikacije za produktivnost. Svojemu učenju lahko slediš s pomočjo aplikacij za beleženje ciljev, napredka in upravljanja s časom. Naučeno se vedno poskuša uporabiti v realnih situacijah. Na ta način se lažje utrdiš novo pridobljeno znanje in ga povežeš z vsakodnevnim življenjem.

Bodimo odprt za nova znanja in veščine, tudi če niso neposredno povezani z našim trenutnim področjem zanimanja ali dela. Naučiti se moramo kritično ocenjevati vire informacij in pristope, kar nam pomaga izboljšati sposobnost hitrega prilagajanja novim znanjem. Neuspeh je sestavni del procesa učenja. Pristopamo k napakam kot k priložnostim za učenje in izboljšanje. Učenje je dolgotrajen proces in zahteva vztrajnost, tudi takrat, ko gre kaj narobe. Znanja in spretnosti se s časom spreminjajo, zato je pomembno, da jih redno osvežujemo in nadgrajujemo. Znanje nam mora pomagati na dolgi rok, bodisi pri kariernem razvoju bodisi pri osebni rasti. S takšnim celostnim pristopom se lažje prilagajamo spremembam, kar je bistvo vseživljenjskega učenja.

Formalno izobraževanje namenjamo primarno otrokom, učencem, dijakom in študentom ter zaposlenim, ki pridobivajo poklic s študijem ob delu. Vsi ostali izpopolnjujemo svoje poklicno znanje z neformalnim ali samostojnim izobraževanjem pri čemer imajo najpomembnejšo vlogo knjige in organizacije za izobraževanje odraslih, ki so se v našem delu države močno razvile in nudijo bogat izbor izobraževanja od obrtniške spretnosti, prepoznavanja nekdanjih del ter orodji do »konjičkov« o hišnih ljubljenčkih, računalniških spretnosti in ravnanja s pametnim telefonov do univerze za tretje življenjsko obdobje. Predvsem skrbi za zdravje se neformalno in samostojno izobraževanje odraslih dejansko bogati do zavidljive kakovosti. Začne se z razgibavanjem zjutraj kot Šola zdravja v naravi, nadaljuje z organiziranimi pohodi, sprehodi, obiski kulturnih in športnih prireditev, potovanji in še množico drugih prijetnosti. Vzporedno z ohranjanjem telesa se krepi izobraževanje o zdravi prehrani, pomenu domače pridelave živil in sadja. Kulinarika se vrača k jedem, ki jih pripravimo z zelenjavo, drožmi in podobnimi zdravimi dodatki. Prehranskih dodatkov je že zdavnaj preveč in potrebno je ojačati osveščanje na tem področju. Pomembno vlogo o kakovosti ponudbe trgovine ima za vse nas tudi Združenje za varstvo potrošnikov.

Se tudi vi vključujete v vse življenjsko učenje?

Obrambni mehanizmi, 14. september 2024

Ljudje smo polni čudes in obdarjeni z lastnostmi, ki nenehno presenečajo. Ne gre samo za obrambo proti političnim ukrepom, ki jih običajno slabo razumemo ali obrambo pred tehnično ter tehnološko nevarnostjo kot so karambol z avtomobilom ali zastrupitve. Izjemni smo tudi v obrambi na primer proti ljubezni, strahu ali zlo slutnjo. Pa vse to velja predvsem za posameznike, izjemne obrambne mehanizme pa razvijamo predvsem kot družbena skupnost. Dovolj je že, če se spomnimo tovarištva med drugo svetovno vojno ali pomoč poplavljencem Savinje pred enim letom. Zgodovina nam pripoveduje o neverjetnih obrambah mest, držav, populacij, da o obrambnih vzvodih posameznih veličin kot je na primer bil general Majster sploh ne govorim.

Na današnji dan se na primer spominjamo Moskovskega požara, ki se je zgodil septembra 1812. bil je usodnega pomena za Napoleonove vojne. Ko je Napoleon s svojo Veliko armado načrtoval zasedbo Moskve med francosko-rusko vojno je pričakoval, da bo v Moskvi nahranil svojo armado in jo zaščitil pred zimskim mrazom, toda mesto ga je pričakalo prazno in opustošeno. Po bitki pri Borodinu so ruske sile evakuirale mesto. Moskovsko prebivalstvo je bilo večinoma evakuirano. Kmalu po Napoleonovem vstopu v mesto so izbruhnili številni požari, ki so kmalu ušli izpod nadzora. Domneva se, da so jih zanetili Rusi sami, da bi francoski vojski onemogočili uporabo mestnih zalog in sredstev. Ta taktika "požgane zemlje" je bila del ruske obrambne strategije, ki je oslabela Napoleona, saj so francoski vojaki ostali brez hrane in zatočišča. Požar se je razširil po večjem delu Moskve in trajal tri dni, od 14. do 18. septembra. Napoleon je bil prisiljen gledati, kako mesto, ki ga je osvojil, gori in postaja neuporabno za zimske priprave. Okoli 75 % mesta je bilo uničenega, vključno s številnimi zgodovinskimi zgradbami in cerkvami. Moskovski požar je bil za Napoleona katastrofalen. Brez hrane in zalog za prezimovanje v porušenem mestu je njegova vojska utrpela velike izgube, zaradi česar je bil prisiljen v umik. Napoleonov povratek v Francijo je postal ena najbolj smrtonosnih epizod v zgodovini vojaških pohodov. Njegova vojska je med umikom utrpela izgube zaradi lakote, mraza in ruskih napadov. Napoleon je kasneje zapisal, da je bil požar v Moskvi eden glavnih dejavnikov, ki so prispevali k njegovemu porazu v Rusiji. Moskovski požar je tako postal simbol ruske vzdržljivosti in odpora proti okupaciji ter strateško pomembna prelomnica v vojni.

Sorodni obrambni podvigi so se dogajali tudi v drugih vojnah po vsem svetu in v dolgi zgodovini raznih civilizacij. V novejšem času so se morali razviti popolnoma novi zaščitni elementi proti kibernetskim vdorom v informacijske sisteme, proti terorizmu na vseh celinah in proti kraji tehnoloških postopkov oziroma industrijski lastnini. Lep primer obrambe nam je tudi praznik priključitve Primorske, ki ga bomo praznovali jutri saj so s priključitvijo Primorci zaščitili svoj jezik in identiteto. Svet je še vedno poln poskusov predvsem bogatih narodov, da si podrejajo narode zaradi njihovih naravnih danosti, predvsem redkega rudnega bogastva kot je na primer litij, ki trenutno ogroža prihodnost srbskega naroda. Imamo pa danes zelo močna gibanja, da človeštvo kot celota zagotovi potrebno zaščito narave in okolja. Ljudstva sveta gradimo skupno obrambni sistem za zeleni prehod in trajnostni razvoj. Vsi ti projekti se težko uresničujejo, zahtevajo družbene spremembe in so izvedljivi le ob razumevanju posledic, ki bodo neizbežne za vse, če jih ne bomo uresničevali in spoštovali vsi. Še veliko, veliko je pomembnega za ustrezno obrambo, spomnimo se samo razprav o pomenu NATA ali nabav za našo lokalno obrambo in nič nam ne bo podarjeno!

Kako pa se vi varujete pred vseh vrst nesreč?

Pobuda seniorjev, 13. september 2024

Seniorji so tisti ljudje, ki so dosegli določeno stopnjo izkušenj, starosti ali avtoritete. So starejši od 65 let, v poslovnem ali poklicnem okolju osebe z več izkušnjami ali višjim položajem ter akademsko izobrazbo. Združujejo se v svoje organizacije povsod po svetu. V Evropi so organizirani v Nemčiji, Franciji, Italiji, Sloveniji in Angliji. V Ameriki so poznani v ZDA, Kanadi, Argentini in Braziliji, v Aziji so njihove organizacije na Japonskem, Kitajskem in v Izraelu, poznani so v Avstraliji in Južni Afriki.

Slovenski senjori so mednarodno dokaj aktivni v Avstriji, Nemčiji, Švici, Franciji, Italiji, Švedski, Rusiji in Angliji. Povezujejo se senjorji v Ameriki, Aziji, Afriki, Avstraliji in Novi Zelandiji. Namen povezovanja je skrb za interese in potrebe starejše populacije. Vključujejo socialne, kulturne, zdravstvene in izobraževalne dejavnosti ter podporo pri pravnih in socialnih vprašanjih. Ni se torej čuditi, da je prav slovensko združenje Seniorjev podalo Globalna pobudo za ministra seniorjev v vseh državah. Javnosti jo je posredoval tajnik zasl. prof. dr. Jože Gričar.

Gre za svetovni problem, povezan z dolgoživo družbo, ki nastaja zaradi vse bolj razvitega zdravstva, urejenih življenjskih razmer in načina življenja posameznikov. To je velika pridobitev za človeštvo in velika priložnost za ljudi vseh generacij sedaj in v naslednjih desetletjih. Izrabljanje te priložnosti pa je odvisno od spoznanja o tem, kako celostna je problematika in katere naloge bo potrebno opraviti in se prilagoditi spremenjenim razmeram. Gre za srebrno ekonomijo, ekonomijo nove vrste, ki vključuje vse, kar zadeva starejše od 55 let. Seniorjev 55+ je že sedaj veliko, v naslednjih letih jih bo še več. Srebrne ekonomije ne bo mogoče razviti brez sodelovanja seniorjev. Razvijati jo moramo »z njimi« in ne »za njih«. Dozoreva spoznanje, da v vseh državah potrebujemo ministrico/ministra seniorjev. Kako koristno je to, kažejo nekatere države: Kanada, Avstralija, Wails, Nova Zelandija, Malta. S tem je povezana vloga svetov seniorjev, ki so jih že vzpostavili v vrsti držav. Članice in člani sveta so predstavniki seniorjev, ki svetujejo ministru ali parlamentu, kaj in kako je potrebno narediti, da bo življenje tudi za seniorje čim bolj ugodno.

Vaš prispevek k tem prizadevanjem bo dragocen. Če ste stari 55+, potem gre za Vas. Če ste mlajši, pomislite na svoje starše, stare starše; čez deset ali dvajset let boste tudi Vi tam. Gre za vse nas.

Slovensko združenje Seniorjev v viziji vidi velik intelektualni potencial svojih članov in meni, da bi moral ta potencial koristiti odločitvam vlade ter gospodarskim družbam na vseh področjih zlasti pa na področju naložb, inovacij, digitalizacije in marketinga. Da bi se to udejanjalo je potreben organiziran pristop v vsaki državi in sodelovanje na področju integracij kot je EU, države tretjega sveta in podobna skupna prizadevanja, ki jih v praksi že izvaja na primer nekdanji evropski komisar Janez Potočnik. Združenja senjorjev Slovenije meni, da bi taka organiziranost pripomogla tudi k kakovostni ureditvi problematike starejših na vseh področjih njihovega življenja še posebno pa pri ohranjanju vitalnosti in zaupanja v lastne strokovne sposobnosti. Smisel ministrstva za senjorje je tudi v tem, da populacija povsod po svetu narašča in se materialna bremena prenašajo na vse manjše število zaposlenih zaradi česar je nujno povečevati donosnost na vseh nivojih ustvarjanja in prav tu je znanje seniorjev najbolj potrebno.

Menite, da je ministrstvo za senjorje potrebno?

Dileme posameznika, 12. septembra 2024

Ko se otroci jeseni porazgubijo po šolah, postajajo vse bolj živahne razpravam naklonjene razmere o vsem, kar ljudi trenutno najbolj zanima ali pa o zadevah na katere trčimo na vsakem koraku in jih zato tudi kritično ter običajno laično sprejemamo. Včeraj je bila aktualna Kosova, danes vsi razmišljamo o predlogih Draghija za prihodnost EU, ljudi v Ukrajini verjetno največ govorijo in pišejo o posledicah vojne medtem ko se Palestinci zanimajo le še za preživetje. Daleč od tega, da bi pozabljali na vedno boljšo in obširnejšo kulturno ponudbo ali zanimanje za nova človekova spoznanja, ki prihajajo iz raznih laboratorijev in so do potankosti opisana v vedno bolj zanimivih knjigah. Dogodki današnjih dni so resnično spodbudni za razmislek slehernika o tem kaj nas čaka v prihodnje pa seveda tudi o tem kaj lahko pripomore s sporočilom o svojem mnenju o tistem o čemer misli, da se mu v prihodnje ne bo možno izogniti.

Vedno več je pisem bravcev in javnih objav mnenj na katere ne more vplivali kakršen koli selektor, urednik ali pomembnež. Samo po sebi se razume, da osebna mnenja slonijo na spoznanjih, ki jih je pisec pridobil pri spremljanju dogodkov in na njegovem znanju, bolje vedenju, na njegovem profesionalnem znanju pa le takrat, kadar gre za specializirano področje kot na primer odstranjevanje neeksplodiranih bomb, kirurgije, znanstveni raziskavi in podobno. Večina teh mnenj je kot neka izpoved, da pisec iz sebe spravi bodi si prijetno ali neprijetno radost ali bolečino, ki se ji ne more izogniti. Zapisi gredo praviloma mimo pristojnih ljudi za odločanje in se v času in kraju razblinijo slej ko prej. Izjeme so tudi tu, če gre za interes pretežnega dela javnosti kot na primer privatizacija zdravstva ali razslojevanje prebivalstva.

Neglede na navedeno pa posamezne stroke že kar glasno in pogosto opozarjajo, da opisan način sporočanja osebnih mnenj ni ustrezen, preveč laičen, preveč prilagojen ocenjevanju ukrepov posameznikov, ne sledi trendom spreminjanja družbe kot celote ali strokovnim rešitvam, še manj pa doživljanju družbene večine. Ko ta mnenja prebiram sem vedno v dilemi, kaj je za večino bolje, ali to da povem svoje mnenje ali da sem tiho? V meni prevladuje mnenje, da se lahko samo dobro, če povem javnosti svoje mnenje saj v obratnem primeru pot vodi v enoumje. Če je nesmisel laično oglašanje večine volivcev se odpirajo nove, neštete dileme. Čemu bi bile namenjene javne razprave na primer o zakonih, čemu se oblikujejo mnenja na strokovnih zasedanjih in ta mnenja v vseh oblikah informacijske stroke posredujejo sleherniku in končno s kakšnim namenom in za koga pišejo in sporočajo informacije in dogodke novinarji ali kot bi delaj Tilen iz oddaje Kaj dogaja »Na smejimo ljudi in jih naravnavamo v pozitivne smeri«.

Kakorkoli pogledam na kolumne, bloge, objave na spletu, sporočala in drugo, kar prihaja od naroda, volivcev, ljudi, je lahko samo primeren pripomoček ljudem ki odločajo, pripomoček zato, ker je odločanje prevečkrat odvisno od ene same osebe ali njegove skupine. Na svetu pa je večina odločitev usodna za množice bodi si neposredno kot na primer izraelski napad na Gazo, bodi si posredno kot je širjenje prepričanja, da se nam približujejo vojne razmere. Odločevalci o vojnah bi se morali tega zavedati, mi laični pisci mnenj pa bi morali v čim večjem obsegu ustvarjati pritisk na odločujoče, da nas slišijo in upoštevajo. Pritisk smo dolžni ustvarjati vztrajno in odločno vendar kulturno brez groženj, nesramnosti, ki jih producirajo magazini in reporterji, zavedajoč se dejstva, da je preudarno odločanje najtežje delo in najodgovornejša dolžnost na svetu. Večina volivcev pa ima edini cilj – ustvarjati dobro državo.

Zaupate svoje mnenje predlagatelju predloga ali se raje potuhnete?

Pomemben dan, 11. september 2024

Skoraj neverjetno je, kako se na kakšen dan skoncentrirajo usodni dogodki bodi si za posameznike ali pa za družbo kot celoto. Enajsti september je že eden od takih dni saj so se na ta dan skoraj na vseh področjih človekovega delovanja, zgodili res pomembni dogodki, ki so imeli in še imajo pomemben vpliv na današnje razmere v politiki, kulturi in znanosti.

Vseh mi niti ni možno opisati, vsekakor pa se moramo spomniti na primer Katalonije, ki je 1714 leta izgubila neodvisnost, ugotovitve 1856 leta, da je Mount Everest najvišji vrh sveta ko tudi otvoritve retrospektivne razstave najbolj vplivnega umetnika Picassa v Parizu leta 1932. Na današnji dan leta 1943 je umrl izumitelj Nikola Tesla, v politiki so bili leta 1945 sprejeti vsi ukrepi za ustanovitev Varnostnega sveta ZN. CERN je bil začet na današnji dan leta 1954, z odprtjem Parral astronomske opazovalnice v Čilu pa so omogočili opazovanje neba južne zemeljske poloble. Leta 2000 so objavili pomembna odkritja osnovnih genetskih mehanizmov, leta 2007 je izšlo poročila Medvladnega panela za podnebne spremembe kar je spodbudilo prizadevanja za varstvo okolja.

V nedolged b se dalo naštevati kaj vse se je 11. septembra rojevalo in dogajalo na svetu vendar še vedno ostaja najpomembnejši dogodek teroristični napad Al Kaide leta 2001 na stolpnico Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku in Pentagona v Arlingtonu. V napadu je izgubilo življenje več kot 3000 ljudi, povzročil pa je velike politične, gospodarske in vojaške spremembe po svetu z začetkom vojne proti terorizmu. Zapustil je globok pečat v svetu kulture zlasti v filmu, književnosti in glasbi. V svetovni književnosti so se razvile politične in socialne razprave. Ljudje se zbirajo na spominskih koncertih, kjer izražajo solidarnost ter podporo žrtvam ter njihovim družinam.

Raziskave medicinskih znanosti so se usmerile na vpliv, ki jih taki napadi imajo na zdravje ljudi in duševno stanje preživelih in reševalcev. Raziskovanja so se osredotočila posttravmatske stresne motnje pa tudi na dolgoročne učinke vdihavanja prahu, dima in kemikalij vključno z respiratornimi težavami in različnimi oblikami raka.

Po tem terorističnem napadu so se države po svetu usmerile na razvoj novih varnostnih tehnologij, ki bi omogočile boljšo zaščito pred prihodnjimi grožnjami. napredek je zaznan na področju biometrične varnosti, spremljanja in analize podatkov, umetne inteligence ter kibernetske varnosti. Poudarek je na tehnologijah, ki bi lahko preprečile teroristične napade, izboljšale letalsko varnost in omogočile hitrejši odziv na krize. Na področju znanosti in tehnologije ima torej 11. september tako zgodovinske kot sodobne posledice, od pomembnih astronomskih odkritij do sodobnih raziskav, ki so se razvile kot odziv na globalne dogodke, kot so teroristični napadi leta 2001.

Enajsti september bi lahko bil tudi poziv ljudem naj ne izzivajo drug drugega, narodi narodov in politiki politike. Lahko bi ga ljudje sprejeli kot napotek kam naj usmerijo svojo pozornost, da ne bo novim maščevanj, če pa kljub temu bodo, kako jih bomo premagovali. Žal razmere nakazujejo, da se postopoma posledice terorizma spreminjajo v razvoj vojne industrije, oboroževanje in v nove nevarnosti, poziv niti napotek pa je le pobožna želja volivcev po svetu.

Kaj pa vi menite o posledicah terorizma?

Varčevalci kot investitorji, 10. september 2024

Od kar se banke tako mačehovsko obnašajo do vaših varčevalnih vlog in te niti za državo niso ne vem kako zanimive, smo prisiljeni iskati naložbe, ki bi nas zaščitile pred izgubami. Nekateri se odločajo za naložbe v nepremičnine, drugi varčujejo pri bankah v tujini, nekateri pa vidijo možnosti za ohranjanje realne vrednosti svojih prihrankov v namenskih skladih ter vrednostnih papirjih. Prav skladi in vrednostni papirji pa so lahko za varčevalce dobra investicija ne samo v denarju pač pa tudi v spodbujanju zagonskega podjetništva, udejanjanju zelenega prehoda in še marsičesa drugega z vključno možnostjo, da kot solastniki sodelujemo pri upravljanju ali pa, da po uspešnem zagonu podjetja le to dobro prodamo. Zgled nam je lahko uspeh pospeševalnika v BTC City ali njegov sklad ABC Capital ali uspehi kripto valut in podobno, da o donosu investitorjev pri prodaji na primer Eligme sploh ne govorim.

Sicer pa smo priča bistvenim spremembam v izboru naložb. Strokovnjaki finančnega poslovanja in upravljanja premoženja nam sporočajo, da se vlagatelji odločajo za naložbe vedno bolj premišljeno in se vključujejo v tiste, ki poleg finančnega donosa zagotavljajo tudi varovanje okolja, prispevajo k zelenemu prehodu in družbeno odgovorno ravnajo v poslovanju. Od finančnih služb tistih, v katerih imajo vlagatelji svoj delež zahtevajo, da poleg bilančnih kazalcev uspeha verodostojno poročajo o obsegu zmanjševanja emisij in poslovanja z materiali, ki poslabšujejo naravne danosti. To pa pomeni, da bo nastajal nov kontni plan in drugačna organizacija knjigovodske dokumentacije, saj v obratnem primeru poročanje ni možno. Managerji družb bodo morali dograditi svoje strategije in oblikovati cilje, ki jim bodo poslovne knjige lahko sledile. Sprejeti bodo morali kot soupravljavce svoje investitorje, da bodo lahko nadzirali uresničevanje celostnih interesov poslovanja.

Kot vse pa ima tudi naložba v družbeno odgovorno ravnanje managerjev določene pasti kot na primer zmanjšanje razpršenosti portfejla investitorja, zahtevnejše analize in z njimi povezane stroške, pomanjkanje standardov in drugih meril ocenjevanja oziroma primerljivosti, še posebno storilnosti, ki bistveno vpliva na uspešnost poslovanja.

Spreminjanje kriterijev naložbenikov pa odpira nove dejavnosti za zaposlene v finančnih poslih. Realno je pričakovati porast malih in srednje velikih podjetji, povečevanje plačilnega prometa, zavarovanj in posojil. Banke bodo razvijale vezano trgovino s prilagojeno promocijo sodelujočih v njej, ponujale pa bodo lahko efektivnejše oglaševanje z infrastrukturo odprtega bančništva. Naraščanje poslovnih priložnosti v finančnem poslovanju pa je pogojena z razvojem digitalizacije in uporabo umetne inteligence kot tudi z razvojem javne digitalne infrastrukture. Družba oziroma država bo odpirala ta nova delovna mesta le v primeru, da bo razvoj potekal istočasno v vseh njenih dejavnostih.

Strah me je tega strahotnega in hitrega napredka na vseh področjih življenja. Bojim se, da kmalu ne bom več znala plačevati računov, ugotavljati svojo solventnost in v množici informacij najti informacijo, ki jo potrebujem. Tudi ne vem kakšen telefon bom jutri potrebovala, da bom dostopna za ponudnike, trgovce, kulturne organizacije, vnuke,… lahko tudi, da bom ostala brez njihovih uslug, ker bodo moje potrebe za njih neznatne in zato ne zanimive. Pred šestdesetimi leti je bil računalnik zame obetaven delovni pripomoček, danes pa me vedno bolj utesnjuje, omejuje in podreja svojim standardom. Ni se mu možno umakniti, slediti pa mu tudi ne moremo vsi vsemu.

Kako pa vi doživljate digitalizacijo vse povsod?

Naši Romi, 9. september 2024

Župan Mestne občine Novo mesto je v Delu objavil prispevek o potrebnih ukrepih na področju socialne problematike najbolj ranljivih skupin kot so na primer delovni migranti ali večja populacija Romov. Bolje bi bilo reči, da župan ugotavlja sedanjo neprimerno urejenost socialne problematike tistih, ki nimajo premoženja niti zaslužka, živijo od socialnih transferov in jih imenujemo naši Romi. Avtor prispevka v imenu županov občin Jugovzhodne regije razkriva vzroke za (1) ne obiskovanja in ne zaključevanja osnovne šole, (2) trajno brezposelnost in (3) nezmožnost države zagotavljati enakopravnost državljanov pri plačilu globe zaradi prekrškov.

Menim, da je kar nekaj problematiziranega možno rešiti čez noč, če bi obstoječi, dobro plačani strokovnjaki in politiki za socialne probleme opravljali svoje delo kakovostno. Romi morajo imeti prostor, se pravi, da zemlja na kateri je njihovo naselje ne more biti kmetijska površina, je lahko le podarjena in zazidljiva samo za romsko skupnost, v kateri je v vsakem domu brez plačila priključka pipa za vodo. Romi nimajo zaslužka zato mora to dobrino plačati transfer. Da nimajo premoženja pa je že vprašljivo. Imajo gospodinjske stroje, televizorje, nekateri zbirajo železo, drugi prekupčujejo z oblačili in razvijajo podjetništvo, k meni se pripeljejo z avtomobili ali skuterji, v naseljih imajo veselice na katerih igrajo trobentači iz Guče in tako naprej. Okoli leta 1994 so to in podobno premoženje rubili rubežniki davčne uprave. Problem neplačanih glob se mora reševati z družbeno koristnim delom čim dlje od prostora romskega naselja za kar bo moralo pristojno ministrstvo skupaj z delodajalci ustvariti pogoje s pomočjo raznih skladov.

Resen in nam »civilom« nerazumljiv pa je problem rojstev pred polnoletnostjo kar pospešuje trajno nezaposlenost. Spomnim se obiska favel v San Paolu kjer smo spoznali vrtce za otroke osnovnošolk. V šolo prinašajo s seboj svoje otroke, iz razreda jih gredo podojit in nato nazaj v šolsko klop. Romsko naselje nima urejenih osnovnih storitev in infrastrukture, zato so mlade matere še posebej ranljive. Nujno jim je omogočiti dostop do izobraževanja po posebnih programih, ki omogočajo tudi nadaljevanje poklicnega usposabljanja. Zagotoviti se mora finančno pomoč romskim nedoletnim družinam, da obiskujejo šolo in da se zmanjšuje šolsko osipanje. Oblikovati je posebne učne programe za mlade matere in njihovo šolanje tudi med nosečnostjo. Ni še določeno v katerem jeziku naj poteka pouk. Tako si prizadevajo pospeševati izobraževanje mladoletnih družin po svetu, seveda pa nimam dovolj znanja na tem področju, da bi bili moji predlogi lahko kompetentni. Eno pa vem zagotovo. Dokler ne bodo Romi in Rominje pridobili delavno kvalifikacijo oziroma poklica, se v romskem življenju ne more in ne bo kaj bistvenega spremenilo kljub Mednarodni konvenciji o spolni zaščiti mladoletnih deklet iz leta 1921 in Konvenciji o otrokovih pravicah iz leta 1989.

Župan je zaključil opis socialne problematike v kateri so vključeni tudi Romi, z mislijo »Neukrepanje je nerazumljivo, nesprejemljivo in kruto.« in zagotovo ima prav. Vsak dan je potrebno storiti nekaj dobrega tudi za Rome, posebno za Rominje in največ za nedoletne mamice. Sem prepričana, da je večina mater v naši državi žalostnih zaradi razmer v katerih otroci rodijo otroke. Vsem nam je tudi jasno, da so tradicije Romov drugačne od naših, tako Romi kot mi pa moramo slediti napredku v delu, tehniki in razmišljanju. »Civilisti« smo dolžni Romom nuditi pomoč, Romi pa morajo v naslednjih generacijah doseči poklicne kvalifikacije za svoje preživljanje. S skupnimi prizadevanji bo svet manj krut za vse.

Kako pa vi doživljate romsko problematiko?

Zlato namesto dolarja, 8. september 2024

V finančnem poslovanju sveta nastajajo pomembne spremembe, ki bodo pripomogle k krepitvi in enakopravnosti valut posameznih držav. Med njimi je izjemnega pomena proces zmanjševanja odvisnosti od ameriškega dolarja v mednarodnem gospodarstvu. To pomeni, da države, podjetja ali finančne institucije zmanjšujejo uporabo dolarja kot glavne valute za trgovinske transakcije, rezerve ali obračunavanje dolgov. Namen tega je povečati uporabo drugih valut, kot so evro, kitajski juan, japonski jen ali lokalne valute, da bi zmanjšali tveganja, povezana s prekomerno odvisnostjo od dolarja.

Motivacija tega procesa je želja po večji gospodarski neodvisnosti. Države želijo zmanjšati svojo odvisnost od dolarja, ker ameriške gospodarske razmere, politika obrestnih mer in inflacija zelo vplivne na svetovno gospodarstvo. Čeprav dolar še vedno prevladuje v svetovnih finančnih trgih, pa države kot so Rusija, Kitajska, Iran in Indija že sprejemajo ukrepe za povečanje uporabe lokalnih valut v mednarodni trgovini. Zmanjševanje uporabe dolarjev vpliva na spreminjanje geopolitične napetosti. Sankcije, ki jih ZDA uvedejo proti državam, le-te lahko prisilijo, da zmanjšajo svojo odvisnost od dolarja, da se izognejo gospodarskim posledicam. Primer tega je Rusija, ki je po uvedbi sankcij zaradi različnih geopolitičnih konfliktov aktivno začela zmanjševati svoje dolarske rezerve in povečevati trgovanje z drugimi valutami, zlasti z evrom in kitajskim juanom. Države pogosto hranijo velike zaloge tujih valut kot rezerve, pri čemer je bil dolar dolga leta glavni del. Zdaj se delež dolarja v rezervah zmanjšanje, povečujejo pa se deleži drugih valut, kot so evro, zlato ali juan. Ta strategija zmanjša tveganje, ki ga prinaša nestanovitnost dolarja, ter zaščiti gospodarstvo pred valutnimi nihanji. V mednarodna trgovini in financah proces spodbuja uporabo lokalnih valut zlasti v bilateralni trgovini.

Seveda pa valutno osamosvajanje prinaša nove izzive in tveganja. Prehod na uporabo manj razširjenih valut lahko povzroči težave s plačilnimi sistemi ali poveča transakcijske stroške kar povzroča likvidnostne težave. Marsikatero državo skrbi nestalnost lastne valute in z njo povezana inflacija ter obrestne mere. Težave v opuščanju dolarja kot plačilnega sredstva lahko ogrozi globalno stabilnost saj danes dolar služi kot sidro svetovnega gospodarstva.

Zlasti centralno bančne digitalne valute (CBDC) lahko vplivajo na hitrost in način zmanjševanja dolarskih plačil. Lastne digitalne valute v mednarodnem trgovanju bi zmanjševale vpliv sankcij in omejitev, ki jih lahko naloži ameriški finančni sistem. Digitalne valute bi lahko povečale finančno vključenost v državah z manj razvitimi bančnimi sistemi, kar bi pripomoglo k večji uporabi alternativnih valut namesto dolarja. To bi lahko pomagalo državam v razvoju, da pridobijo večjo finančno avtonomijo. Nekatere države, ki so tarča ameriških sankcij kot so Iran in Venezuela, vidijo v digitalnih valutah priložnost, da se izognejo ameriškemu finančnemu nadzoru in nadaljujejo mednarodne transakcije brez uporabe dolarja. Z razvojem lastnih digitalnih valut bi lahko bolj učinkovito obšli omejitve. Tudi kripto valute, kot je Bitcoin, ponujajo decentralizirano alternativo tradicionalnim valutam in omogočajo transakcije brez posredovanja državnih institucij, vendar pa so zaradi nestabilnosti in pomanjkanja regulacije bolj tvegana možnost kot CBDC.

Proces motivirajo gospodarski, politični in varnostni razlogi. Dolar ostaja glavna svetovna valuta dokler se ne uresničijo prizadevanja držav po svetu za zmanjšanje odvisnost od njega.

Poznate vpliv tega procesa na svoje osebne finance?

Simbol uspeha, 7. september 2024

Koncem šestdesetih let preteklega stoletja je prevladovala v naši državi, še posebno pa v delovnih organizacijah, kar optimistično razpoloženje. Učinki dela so bili ustrezni, odpirale so se možnosti za izvoz, marsikaj smo si poleg avtomobila že privoščili tudi posamezniki. Pojavljati so se začeli ponudniki modernih strojnih naprav, računalniki, za njimi so se rojevali in delovali investitorji in bančni krediti. Prestižni predmet gospodarstvenikov že dolgo ni bil avtomobil vodstva ali industrijski obrat ampak upravna stavba ali kot se je takrat reklo hiše za birokracijo. Njihova gradnja je bila prepovedana in iz tega razloga so se za te hiše izumljali novi nazivi. Tam kjer sem delala smo jo imenovali razvojno raziskovalni center ali kratko RRC. Njegova gradnja je bila nujna zaradi nabave računalnika, ki je takrat potreboval celo etažo plus prostor za stabilizator nekje v kletnih prostorih. Vodstvu podjetja je bil projekt RRC pogodu, podjetje je rastlo in ne slabo zaslužilo, moralo je javnosti na nek način sporočit učinke svojega prizadevnega dela. Za simbol uspeha je pač bilo potrebno zgraditi tudi dostojno upravo.

Kako in kaj bo z RRC smo se prvič pogovarjali v neki gostilni blizu Dolenjskih toplic. Rudi je generalnega direktorja in mene pripeljal ob točno določeni uri in tam so že bili tovarniški projektanti, med njimi pa arh. Edi Mihevc v tistih dneh najljubša tarča novinarjev zaradi stolpnice sredi starega dela Kopra in seveda najbolj zaradi projektiranja Portoroža. Prav zato so ga tovarniški arhitekti svetovali za idejnega in glavnega projektanta RRC-ja. Štela sem si v čast, da sem ga spoznala in z njim govorila, toda možakar je bil izjemno prijazen, z veseljem je odgovarjal na vsa vprašanja, z nami razpravljal kot da se poznamo od nekdaj. In sporazumeli smo se, da bo svojo roko in svoje ime zastavil za urbanizacijo in gradnjo RRC-ja nasproti industrijskih objektov. Če se ne motim, je takrat še predaval na fakulteti in smo razgovor morali kmalu zaključiti.

Sledili so izjemno zanimivi dnevi, ko smo po njegovih navodilih zbirali osnovne podatke o tem kaj želimo umestiti v stavbo in kaj bodo umeščeni potrebovali. Večkrat smo se z njim tudi sestali, proučili razne variante in res lepo sodelovali. Izvajalec je začel z deli takoj po določitvi zemljišča za stavbo in potrditvi urbanistične ureditve okolja. Profesor je vse pogosteje obiskoval gradbišče, obljubljal mi je, da bo za RRC stavbo in reko Krko projektiral tenis igrišče za zdravo rabo prostega časa, se oziral tudi proti sosedom in njihovi navezavi na nov kompleks tovarne. Za mene je bila to dobra šola o gradnjah, ki sem jih pozneje snovala in vodila kar na štirih lokacijah.

Stavba, ki jo je oblikoval prijazni Edo Mihevc, je tudi danes moderna, lepa in dostojna za mednarodno pomembno gospodarsko družbo. Ker je bila v začetku tega stoletja že premajhna za najodgovornejše funkcije, so jo dozidali. Ohranili so vhodno avlo v kateri so na vidnem mestu navedene vrednote podjetja. Tu je tudi stalna razstava Jakčevih del, kip ustanovitelja in vitrina z nagradami. V pritličju so dozidali dvorano v obliki amfiteatra, v njenem predverju tovarniško Kulturno umetniško društvo razveseljuje ljubitelje likovne umetnosti z zanimivimi razstavami, ki jih vedno spremlja glasbeni program in izdaja zloženke s predstavitvijo avtorja in strokovno oceno njegovih del. Razstavni prostor s svojimi prireditvami krepi vez gospodarske družbe s soseščino v kateri se nahaja, pa tudi z občani in občankami. Urbano okolje stavbe se je moralo prilagoditi novim potrebam kot so parkirišča, dovozi, nasadi in drugo kar do neke mere preprečuje pogled na celotno mojstrovino prvega arhitekta slovenskega modernizma Eda Mihevca.

Se pred gradnjo ali pred preureditvijo svojih prostorov posvetujete z arhitektom?

Dejanje časti, 6. september 2024

»Rastoča knjiga je simbol, ki nenehno spodbuja k človekovi rasti, medsebojnemu spoštovanju, k strpnosti in dobremu« je poudaril dr. Janez Gabrijelčič, ki je Državnemu svetu predstavil zamisel in pobudo za postavitev pomnika ob prehodu v novo tisočletje in ob tisočletnici Brižinskih spomenikov. V Državnem svetu Republike Slovenije je predstavili zamisel in pobudo o postavitvi pomnika dosedanjemu razvoju ter identiteti Slovencev kot stalno učeče se družbe, ki varuje slovensko literarno izročilo, s tem pa tudi slovenski jezik. Rastoča knjiga se razvija v mednarodni projekt Združene Rastoče knjige sveta s poudarkom, da svet vedno bolj potrebuje novo paradigmo sodelovanja na področju kulture, znanosti in umetnosti ter na viziji univerzalne odličnosti. Pri projektu od samega začetka sodelujejo Državni svet Republike Slovenije (), Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Mestna občina Ljubljana, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica in Društvo Rastoča knjiga.

Zamisel so najprej in najbolj množično udejanjale osnovne šole in lokalne skupnosti po državi, danes pa je že postaja realnost tudi v poslovnem svetu. Najprej se je zanjo odločila Krka d. d. in ob 65-letnici se je poklonila odkritju skulpture Krkine Deklice z rastočo knjigo, ki so jo umestili pred svojo najsodobnejšo tovarno. Včeraj so ji ob svoji 70 letnici dodali novo misel ob prisotnosti predsednice države. "Veseli me, da ste v Krki prepoznali širši družbeni pomen projekta Rastoča knjiga in ga tako odločno podprli," je poudarila in dodala: "Ne samo, da gre za odličen zgled vsem v poslovnem svetu, gre tudi za izraz vašega prepričanja, da je prava pot le v širitvi in poglabljanju znanja."

Kot vedno, je bila tudi ta slovesnost v Krki enkratno doživetje. Tako predsednica države kot sodelujoči v Društvu Rastoče knjige in vsi udeleženci Krke, sponzorjev, znanstvenikov in drugih smo z zanimanjem poslušali avtorici o nastanku monografije Krka d. d. in njenem inovativnem oblikovanju. Navdušil nas je Krkin pihalni orkester z vokalistkami kot tudi celotna režija, ki je potekalo pod strokovnim vodstvom rednega gledališkega partnerja Krke. Urejen industrijski kompleks tovarne, pozoren sprejem obiskovalcev, odlična organiziranost, primerna vsebina programa nam je ponovno potrjevalo, da Krka d. d. posluje družbeno odgovorno do vseh vej oblasti, države in naroda, zavedajoč se, da so za dobro opravljeno delo zaslužni vsi, ki z znanjem in naložbami ustvarjajo pogoje za vizijo »Živeti zdravo življenje«.

Svoje pomembne jubileje Krka d. d. obeležuje s simboli Rastoče knjige, z nenehnim prizadevanjem za ohranjanje in razvoj sodelovanja, dopolnjevanja in emocije. Svojo identiteto oblikuje in razvija na načelih ustanoviteljev in svojih praktičnih spoznanjih kar krepi temelje kulturno osveščene gospodarske družbe, sposobne vstopati v svet poslovanja a kapitalom in z duhovno inteligenco. Njene odločitve spodbujajo okolje za dobre namene in skupno prizadevanje povsod, kjer je to dobro za večino.

Jubilejnemu letu ob 70-letnici delovanja in poslovanja, bodo verjetno v Krki naklonili še dodatno pozornost v jesenskem in zimskem času ker so kot korporacija, povezani z številnimi dobavnimi verigami po svetu. Ob jubilejih so zagotovo prejeli izjemen obseg voščil, zahval pa tudi izraženih želja ter napotkov za prihodnost. Korporacije, ki si priznanja medsebojno izmenjujejo, pa so predvsem ljudje, njihovo znanje in čustveno dojemanje dela. Med njimi se rojeva in razvija ustvarjalno razmerje, ki bogati kulturo naroda in to je dejanje največje časti!

Ste zaznali jubilejno leto našega največjega davkoplačevalca?

Proti prekarnosti mladih, 5. september 2024

Urad Republike Slovenije za mladino ter financerja Ministrstvo za vzgojo in izobraževanje in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada plus, so objavili razpis pilotnega projekta »Z mladinskim delom proti prekarnosti mladih«. S projektom želijo povečati varnost mladih kot ranljivo skupino na trgu dela. Cilj projekta je seznaniti mlade in mladinske delavce o problematiki prekarnosti in o iskanju stabilnejših oblik zaposlitve. Pilotni projekt se je začel 1.6. 2024 in bo zaključen 31. 12.2026.

V okviru projekta se lahko mladi med 15. in 29. letom udeležijo individualnega svetovanja, usposabljanja na temo dostojnega dela in drugih oblik pomoči pri vstopanju na trg dela. Projekt temelji na tesnem sodelovanju z lokalnim okoljem, vključno z delodajalci, občinami, obrtno zbornico, Zavodom za zaposlovanje, zaposlitvenimi agencijami, šolami in drugimi izobraževalnimi ustanovami. Ključna izvajalka projekta je oseba, ki je za delo na tem področju ustrezno usposobljena in aktivno vključena v skupnost mladih delavcev, ki se po vsej Sloveniji borijo proti prekarnosti. V moji občini sodeluje v projektu Zavod za šport, kulturo, turizem in mladino kar je razvidno iz seznama objav na spletu. Žal pa na portalu Zavoda nisem zasledila ničesar, kar bi mi nakazovalo, da deluje ta pilotni projekt. Se je pa Meščanom in Meščankam predstavila vodja pilotnega projekta in nas seznanila, da pilotni projekt – LokalPatriot v septembru predstavlja program September Akustike, ki ga bodo oblikovali mladi glasbeniki in kulturniki. Prijazno nas tudi vabi na prireditve September Akustike ob petkih in sobotah, da prepoznamo skozi ta nastop pozitivne učinke pilotnega projekta na mlade v našem okolju. Verjetno bo dominirala Plateau družina s svojo elektronsko glasbo vsekakor pa bo zanimivo spremljati napredek kariere dijakinje in glasbenice Tomić. V kar devetih prireditvah bo prevladovala moderna glasba mladih zato bo verjetno nad pilotnim projektom navdušena predvsem mestna mladež.

Seveda pa je vprašanje spoznavanja prekarnosti potrebno zastaviti tudi LokalPatriotu. Se bodo nastopajoči na tej prireditvi usposabljali za dostojno delo kar pač pod tem nazivom razume pristojno ministrstvo in kar financirata uvodoma navedena sofinancerja? Bo nastop pripomogel k promociji nastopajočih in LokalPatriota, omogočil organizatorjem nov pristop k iskanju dostojnega dela kot tudi večjo varnost na trgu dela? Vsi nastopajoči so že dokaj uveljavljeni na trgu dela, vsi imajo spletno stran, poznamo jih že nekaj let, njihove albume je možno nabaviti povsod in skozi Pisarno za izvoz glasbe bodo lahko organizirano nastopali tudi v tujini.

Med mladimi je glasba povezovalna in želena, prav tako kot tudi šport in udejstvovanje pri kulturnih dogodkih njihove družinske in šolske sredine. To me napeljuje na misel, da en nastop omenjenim nastopajočim ne bo nudil kaj več varnosti na trgu dela ali iskanju stabilnejših oblik zaposlitve. Ta cilj pilotnega projekta bi bil dosežen, če bi LokalPatriot zanje sprejel dolgoročnejši aranžma kot njihovo storitev, da povečuje obseg svoje dejavnosti. V tem primeru bi se tako nastopajoči v Septembru Akustika kot LokalPatriot skupno prizadevali za trajne in dolgoročne učinke ter za naložbe v nove skupne razvojne projekte. Poudarek je na dolgoročnem sodelovanju, ki zahteva razmislek in inovativnost za vse dejavnosti v trajnejšem ustvarjalnem vzdušju in razmerju. Prekarnost nastopajoč bi tako prešla v stabilno obliko zaposlitve z vsemi dolžnostmi in pravicami v gostinski, zabavni in kulturni dejavnosti.

Verjamete v uspešnost skupnega dela?

Večni gradovi, 4. september 2024

Praviloma velja, da smo razdrobljena država na 212 občin, na prav toliko lokalnih politik in seveda z centraliziranimi pravicami zbiranja in porabe izvirnih proračunskih prihodkov. V taki organizaciji države vidim kot nujno močno lokalno iniciativo, ki v svojo strategijo razvoja vključuje vse dane in ustvarjene potenciale. V tej strategiji je najpomembnejša ocena, kaj dolgoročno razvijati v svoji občini neglede ali gre za nove dejavnosti iz tujine, iz strategije države ali regije ali pa za lokalno povečevanje zaposlenosti, naseljevanja, boljšega počutja in podobnih dobrin občanov. Med strateškimi možnostmi so mnoge občine že prepoznale večinoma razvaline neštetih srednjeveških gradov, si v njih zagotovile potrebe po prostorih občinske uprave, si zadržale artefakte in druge zgodovinske posebnosti v lastnih muzejskih zbirkah, odprle razstavne umetniške in promocijske prostore, koncertne dvorane, organizirale sejemsko dejavnost, delavnice za mlado in staro, festivale in še mnogo drugega, da o degustacijah pijač in kulinariki sploh ne govorim. Taka strategija občin me močno navdušuje ker mora imeti visoke in zahtevne cilje, projekte, naloge za kar si je potrebno močno prizadevati in ni časa za neučinkovite politične nastope na vsaki pasji procesiji.

Gradovi so pomembno vplivali na življenje in delo naših prednikov tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. Ja, prav razmah raziskovanja zgodovinskih dejstev v sodobnem času nam je odkrilo marsikaj dobrega, usodnega za narod in njegovo kulturo za kar se imamo zahvaliti tudi pametnim srednjeveškim podjetnikom, ki so živeli v gradovih. Njihovo zapuščino poznamo predvsem po zaslugi književnikov in dokumentov, ki so se ohranili o kmečkih uporih zaradi terorja in nerazumnega ravnanja graščakov in njihovih vazalov s kmetovalci. Toda tudi pri nas se srednji vek prepoznava po uspešnejšem kmetovanju zaradi novih pridelkov, novih orodij in boljšega poznavanja vremenskih razmer ter kakovosti zemljišč. Središče napredka v pridelavi hrane so bile graščine in pametni gospodarji v njih. Prav ti so spodbujali izobraževanje, ga udejanjali pa tudi financirali. Žal pa je pozitivne pridobitve srednjega veka in graščakov zatemnilo odrekanje človeških pravic slehernikom in nerazumno izkoriščanje tlačanov. Kot vojne grozote moramo jemati tudi grozote tlačanstva kot poduk, šolo kako se ne sme delati z ljudmi in kam je pripeljalo neprimerno ravnanje graščakov.

Nedvoumno bodo raziskovalci odkrili še veliko dobrih in slabih dejstev iz obdobja graščin kar nakazuje potrebo po dolgoročnih projektih potrebnih za spoznanja, kaj nam te lahko dolgoročno zagotovijo za moderno dobo. Nedvoumno je najprej potrebno ohraniti in obnoviti njihovo stavbno dediščino za kar zagotavlja EU pomembna sredstva pod enakimi pogoji razpoložljiva vsem občinam. Naslednji korak bo verjetno povečevanje raziskovalnega gradiva in zapuščine v obnovljenih gradovih, kjer so nastajala zgodovinska dejstva. To bo pogojevalo ureditev dejavnosti za turistično ponudbo graščine, kraja, občine in regije s premestitvijo današnjih centraliziranih zgodovinskih zbirk z vključno decentralizacijo raziskovalne dejavnosti, ki odkriva spoznanja in spodbuja nove zaposlitvene možnosti v dejavnostih, ki jih danes še slabo ali pa sploh ne prepoznavamo.

V okolici moje regije kar mrgoli obnavljanje graščin in decentralizacija javnih zavodov za kulturo. V moji regiji so svetal vzgled le Žužemberčani. Dominirajo obnove gradov v območju Krškega, Sevnice, Štajerske, Kozjanskega in tako naprej vse do Podčetrtka, le na Dolenjskem in v Beli krajini čakamo na ne vem koga? Čeprav sem že v letih si želim v kleti Gradu Grm poslušati katero od simfonij Ljubljanskega festivala ali poslušala govorce »Izven okvirja«

Kaj menite, bi bilo prav, da obnovimo naše gradove?

Filarmonica Della Scala, 3. september 2024

Imela sem to srečo, da sem se sinoči lahko udeležila koncerta filharmonikov znamenite Milanske Scale in poslušala njihovo interpretacijo umetnin Petra Iljiča Čajkovskija ter Maurice Ravela pod taktirko Riccarda Chailly. Le kakšnih 1500 Slovenk in Slovencev smo imeli to srečo, ker je Ljubljanski festival to prireditev ponudil le v Cankarjevem domu in ne na primer v Stožicah, kjer bi za bistveno nižjo ceno vstopnice lahko omogočili glasbeni užitek kar 12000 poslušalcem. Žal fantastični festival pozablja na ljubitelje glasbe izven prestolnice.

Filarmonica Della Scala je prestižni italijanski simfonični orkester, povezan s Teatro alla Scala, eno najbolj znanih opernih hiš na svetu, ki se nahaja v Milanu. Ustanovljen je bil za izvajanje specializirane simfonične glasbe, izvaja zelo širok repertoar klasične in sodobne simfonične glasbe. Poznan je po interpretacijah italijanskih skladateljev in sodeluje z najbolj znanimi svetovnimi dirigenti ter solisti, med njimi Riccardo Muti, Daniel Barenboim, Lorin Maazel, Georges Prêtre in drugimi. Redno nastopa na mednarodnih turnejah, obiskuje v metropolah velike koncertne dvorane po vsem svetu, vključno z New Yorkom, Londonom, Parizom in Tokiem. Posnel je veliko albumov, pogosto pod taktirko velikih imen. Njihove izvedbe so zelo cenjene in iskane med ljubitelji klasične glasbe. Filarmonica della Scala je pomemben del svetovne glasbene scene, saj nadaljuje tradicijo visoke glasbene kakovosti in interpretacije.

Riccardo Chailly je eden od elitnih dirigentov in osebnosti v svetu klasične glasbe, ker združuje tehnično dovršenost z globokim razumevanjem glasbenega izročila, zaradi česar je pridobil priznanje in spoštovanje po vsem svetu. Poznan je po svoji vsestranskosti in je dirigiral od klasičnih in romantičnih del do sodobne glasbe. Posebej je znan po interpretacijah italijanskih oper (Verdija, Puccinija) in nemške simfonične glasbe.

Peter Iljič Čajkovski je eden najbolj poznanih in vplivnih ruskih skladateljev v zgodovini klasične glasbe, znan po svoji melodičnosti, emocionalni globini in mojstrski orkestraciji. Čajkovski je uspel združiti elemente zahodne klasične glasbe z rusko ljudsko glasbo, kar mu je prineslo svetovno priznanje in ga uvrstilo med največje skladatelje vseh časov. Posebno priljubljena njegova dela so balet Labodje jezero, Speča lepotica in Hrestač. Napisal je šest simfonij med katerimi dominirata Četrta simfonija in Patetična (šesta). Prvi klavirski koncert v B-molu je eden najbolj priljubljenih klavirskih koncertov na odrih po svetu. Med njegovimi operami sta vsem priljubljeni "Evgenij Onjegin" in "Pikova dama".

Maurice Ravel je bil francoski skladatelj, pianist in dirigent, ki je danes poznan kot eden najboljših glasbenikov 20. stoletja. Njegovo delo je bistveno vplivalo na razvoj moderne glasbe, njegova dela pa so znana po izjemni orkestraciji, tehnični dovršenosti in čustveni globini. Najbolj so priljubljena Bolero, Pavana za umrlo princeso, balet Daphnis in Chloé, Concerto za levo roko v D-duru in Miroirs, cikel petih klavirskih skladb.

Sinoči smo ljubitelji glasbe iz vse te lepote poslušali Simfonijo št.5 v e-molu, op.64 Čajkovskega ter Dafnis in Hloa, suita št. 1 in 2. Maurice Ravela. Obe skladbi sta romantično zasnovani, melodiozni in polni glasbenih dopolnil z glasbili, ki smo jih prvič videli oziroma slišali. Bilo nam je v čast spoznavati in poslušati vsestranske mojstrovine svetovno priznanih virtuoznih skladateljev in odličnih interpretov.

Poznate omenjene mojstre glasbe?

Poklon mestu Reka, 2. september 2024

Iz reškega okolja vedno prihaja kaj zanimivega, prijetnega in spoštljivega. Spomnim se, kako me je zaznamoval moj prvi obisk Reke na maturantskem izletu, neštete ladje, številna gradbišča, množice ljudi, čudovite trgovine s spominki in še bi lahko naštevala. Naslednjič sem bila na Reki še bolj presenečena kot brucka. Očimovi sorodniki so nas sprejeli v novem modernem in za mene razkošnem stanovanju sredi mesta nekje med oblaki v osmem ali devetem nadstropju. Temu je sledilo potovanje z ladjo na Rab in tudi tam je bilo vse dopadljivo, neverjetno. Zaposlitev je prinesla novo vedenje o Reki, njeni ladjedelniški industriji, pomorskem življenju, letovanju v njegovi bližini, obiska znamenitega Trsata in tako naprej vse do gradnje Haludova, ki ga danes nepoznavalci dejstev pripisujejo predsedniku države. Pa to še ni vse. Že po zaključku svoje delovne dobe sem vodila stečaj velikega podjetje, ki je pozidal dokajšnji del obale Jadrana. Potrebovala sem pomembno pravno pomoč, večkrat obiskala Reko, pridobila dobre prijatelje in spoznala njihove mestne perspektive. Reševanje sicer zahtevne zemljiško knjižne problematike v času ukinjanja družbene lastnine, mi je omogočilo spoznati Rečane, ki so takrat opravljali najodgovornejše mestne funkcije, prepoznavali pa so tudi pomen dediščine za prihodni razvoj mesta. Moja doživetja z mestom so bila res poučna in nisem se čudila, ko so mediji objavili, da so Rečani prepoznali zgodovinski pomen za celoten svet ladje Galeb, ki sem jo videla propadati v enem od njihovih pristanišč.

Bistvo Galeba ni bil to kar je Stojanov navedel v naslovu svojega prispevka v Delu 31. avgusta in kar v samem prispevku tudi sam dokazuje. Izjema so morda banane in vojaške rabe ladje, kar pa zagotovo nima značaja kulturne dediščine človeštva, države ali osebnosti, ki je gibanje neuvrščenih ustanovilo, usmerjalo in organiziralo. Zaradi banan in vojaške rabe Reka ni prepoznavala potrebe po obnovi in zaščiti opuščene ladje, ki pa je verjetno imela ob prodaji neko vrednost s katero se je obogatil prodajalec ne da bi poskrbel za njeno vzdrževanje. Galeb tudi ni dediščina, ki bi bila ustvarjena za čaščenje pri državljanih priljubljene Elizabeth Taylor in prepričana sem, da Reka zaradi Taylorjeve ni kupila zapuščenega Galeba. Dobro bi bilo, da smo spoštljivi in dostojni tudi v debelem in z velikimi črkami napisanim nedvoumno provokativnem naslovu.

Vso čast mestu Reka, filmskim ustvarjalcem in Sarajevskemu festivalu, da so v času, ko se odklanja vse dobro in pozitivno generacij od 1941 do 1991 in času ko smo priče že dveh vojen v naši neposredni bližini, da ne govorim o dejanskem stanju »tretjega sveta«, prepoznali pomen neuvrščenih za reševanje skupnih problemov ljudi na zemlji in neuvrščenost ne vsiljeno ponudili kot eno od možnih rešitev za današnji čas, ko popuščajo mednarodni dogovori in usihajo mednarodne institucije za ohranjanje miru. Neuvrščenost nikoli ni bila samo politika, bilo je vedno upor, upor narodov ter državljanov in ne samo njihovih vodij, proti krivični delitvi dodane vrednosti (dobička), proti terorju, ki to delitev spremlja in pred vsem upor proti vojni industriji ter vojnam. Kaj je v tem slabega, da je potrebno kamuflaže z bananami in filmskimi zvezdami? In vprašajmo se, kaj volivci nismo še naredili, da bi ustavili vsaj obe vojni v bližini, če nas še ne sliši ali noče slišati svet?

Oprosti moje drago Delo, ne želim ti težav in prispevki kot je tale o zgodovinski ladji Galeb so nam nujno potrebni. Naj jih bo čim več! Izogibajte pa se »bolečin«, ki jih povzroča bodi si nevednost, neznanje ali zlonamernost. Smo samo ljudje!

Kaj menite, je potrebno ustaviti pobijanje ali se je treba braniti za vsako ceno?

Spet odprta šolska vrata, 1. september 2024

Začetek šolskega leta 1. septembra je zgodovinsko in kulturno pogojen, pri čemer gre za kombinacijo praktičnih razlogov in tradicije, ki se je razvila skozi čas. V preteklosti je bilo šolsko leto pogosto prilagojeno kmetijskemu ciklu. Poleti so otroci pomagali pri delu na poljih, zato je bilo smiselno, da se šola začne po koncu glavnih kmetijskih opravil, ki so večinoma zaključena konec avgusta. Jesen prinaša novo šolsko leto po poletnem dopustu, medtem ko so zimske in poletne počitnice prilagojene praznikom in dopustniškemu času. V mnogih državah, tudi v Sloveniji, se je ta datum uveljavil skozi desetletja, še posebej po drugi svetovni vojni.

Šole v Sloveniji se tradicionalno začenjajo 1. septembra, kar omogoča lažjo organizacijo izobraževalnega sistema in praks ter programov. Tako kot mednarodna skupnost tudi v Sloveniji ugotavljamo, da se konec poletnih počitnic, ko se vreme začne ohlajati, otroci lažje vrnejo med šolske obveznosti. Slovenska zakonodaja opredeljujejo začetek šolskega leta na ta datum, kar zagotavlja enotnost in usklajenost v celotnem izobraževalnem sistemu. Začetek šolskega leta po koncu poletnih počitnic zagotavlja, da so učenci in učitelji sveži in pripravljeni na nov izziv, hkrati pa omogoča razporeditev počitnic skozi leto na način, ki je ugoden za družine in izobraževalne ustanove. Šolski pouk se začne 1. septembra oziroma prvi delovni dan v septembru v osnovnih in srednjih šolah, akademsko šolsko leto pa se začenja običajno mesec kasneje.

Ob novem šolskem letu se uveljavljajo različni protokoli po vsebini odvisni od šolskega osebja in pripravljenosti okolja. Ena od mojih organizacijskih enot je prvošolčke desetletja častila s torto. Za srednjo šolo iz naše branže smo večkrat namenili kakšno manjšo vsoto za prakticiranje podjetništva, za dijake višjih šol smo nudili razpoložljive ure računalnika, nemalo kdaj tudi inštruktorja ali predavatelja. Kakšni so današnji protokoli v sami šoli, nas seznanjajo mediji, seveda ob množici šol in razredov le malokdo pride na ekran ali v Delo, običajno s pomočjo prizadevne učiteljice.

Vseh občanov pa se prvi dan šolskega pouka dotakne zaradi varnosti otrok na večjih križiščih in pred šolami. Več je policajev, varnostnikov in spremljevalcev predvsem majhnih otrok oprtanimi s težkimi torbami ali vozički. Nevarne v prometu so skupine nekoliko bolj junaških šolarjev, ki se za promet ne menijo kaj dosti in si izsilijo prehod čez cesto tudi tam kjer ni zebre. Dekleta si imajo običajno veliko povedati in na cesto stopajo v gručah manj pazljivo kot bi bilo potrebno. Vse sorte vidim, ko se vračam iz jutranjega sprehoda in prav je, da jih varujemo.

Prvi dan v osnovni šoli ali prvi dan na gimnaziji je za vsakega šolarja izjemno pomemben. V množici si mora zagotoviti prostor pod soncem seveda z zglednim prvim nastopom pred svojimi novimi sošolci. Da to zmore, mora biti primerno osebno urejen, primerno oblečen in primerne volje, brez čemernosti, postavljanja ali zapostavljanja. Zavedati se mora, da ga razred opazuje in tudi on mora razred opazovati, da dobi pravega soseda v klopi, na igrišču, v pevskem zboru in ostalih šolskih dejavnostih, predvsem pa, da sam pripomore svoj delež k skupni ustvarjalnosti razreda, šole ali gimnazije.

Ja, že prvi dan se otrokovo življenje spremeni v radovednega šolarja in ta z vstopom v gimnazijo v dijaka s svojimi dolžnostmi in pravicami.

Kakšen bo pa vaš nauk vašemu osnovnošolcu ali dijaku?

Prijateljski klepet, 31. avgust 2024

Že cel teden sem v prestolnici kjer imam še vedno veliko znancev in prijateljev. Vnuk ima svojo družbo, ne potrebuje me ne vem kako in zato koristim čas za srečanja z svojimi gimnazijskimi, fakultetnimi kolegi ter nekdanjimi poslovnimi partnerji. Prostor za srečevanje nas je izjemen, z enim se srečam v čudovito obnovljeni Vodnikovi domačiji, z drugimi v boljši formi pa kar v Kinu Šiška, neka naša kolegica, ki je še vedno dobra kuharica, pa nas je sprejela kar doma. Zdaj, ko smo že vsi starčki, gre vse bolj počasi, malo nas še vztraja v lastnem avtomobilu, tudi prav dolgih debat ne prenašamo več. Večina pa še vedno prebira in posluša medije, ocenjuje razmere v državi in na trgih ter išče poslovne priložnosti za svoje vnuke pa tudi že za pravnuke. Čas strahovito hitro mineva, četrti rod se v večini družin že pripravlja na prevzem oblasti.

Naše življenje, ki se sedaj že zaznamuje le še iz meseca v mesec, je še vedno raznovrstno in pestro. Tisti z visokimi prihodki, ki so si nakupili različne artefakte le-te zdaj predajajo muzejem, knjižnicam, zbirateljem in podobnim interesentom, tudi sorodnikom in prijateljem. Največ jih ureja zemljiškoknjižne zadeve, saj domnevajo, da pravice na družbenih sredstvih, lahko povzročajo le težave dedičem. Zanimivo je dejstvo, da marsikdo ne ve kaj bi z svojim arhivom, za lastnika pomemben, za dediče le malo kdaj. Oporoke so zelo aktualne, neka moja kolegica je vanjo vnesla tudi svoje nikoli objavljene pesmi, ki naj bi dedičem preprečevale kakršen koli zapuščinski spor. Sama sem potožila zaradi vinilk, ki bodo po vsej verjetnosti končale na smetišču in se bom obračala ter sekirala zaradi tega še v večnosti. Med njimi so čudovite opere z enkratnimi pevci sveta, filmska glasba tudi V vrtincu, ki mi jo je prinesel prijatelj iz Nemčije po večletnem iskanju, da o koncertih simfonikov sploh ne govorim.

Neskončne so naše debate o vnukinjah in vnukih, seveda tudi o četrtem rodu. V nas se mota vprašanje kako bodo živeli pri teh, tako velikih in bistvenih problemih Zemlje ter svetovne ureditve. Da bodo njihove vrednote drugačne od naših je že jasno, kakšne pa bodo je malo manj znano. Večina je mnenja, da bo diploma neke šolske pooblaščene institucije še vedno odpirala vrata boljšemu ali dobremu zaslužku kljub temu, da bo verjetno več zadev urejalo lobiranje in lastništvo. Kako bo s pobijanjem in razdejanji v vojnah naša generacija pričakuje povratek v štirideseta leta preteklega stoletja, ker poznejši rodovi preprosto ne razumejo krilatice »nikoli več«. Hočejo sami poskusiti in sprejeti posledice. Treba je razumeti, da smo mi vzgojili in izobrazili nov rod, ki mu je kar dobro šlo v materialnem, še bolj pa v duševnem razvoju. Na živce jim je šlo, da oni pa niso imeli takih zgodovinskih priložnosti kot mi in zdaj je prišel njihov čas, čas blagostanja za vsako ceno povsod po svetu. Najbrž bi se vse izšlo bolje, če ne bi bilo samooklicanih vodij, izkoriščanja priložnosti za krepitev svojega ega, odprte možnosti za sporazumevanje in še veliko drugega bodi si iz filozofij prosvetljenstva, feminizma ali sodobnih političnih gibanj. No, takole približno izpadejo naši pogovori iz različnih razlogov. Eden od teh je tudi udejstvovanje v kulturnih gibanjih, ki danes vse bolj ostajajo interesno področje promocijske industrije, političnih strank in verskih organizatorjev. Arhitekti obupujejo nad sodobno estetiko in umetnostjo v stavbarstvu, kulturne profesije se spreminjajo v tržne espejevce, naša prestolnica priredi koncert svetovnega slovesa v dvorani z 1545 sedeži namesto za 12000 obiskovalcev v Stožicah ali vsaj v regionalnih središčih države, vedno več knjig baje ne berejo mladi, ti so skoraj izključeni iz kandidature za organe odločanja, medijsko vesolje je v zatonu. Kolegice in kolegi, gremo domov, tu smo samo še v napoto!

Modruje kdaj s svojo starostno skupino?

Emilija, 30. avgust 2024

Zanimivo se mi zdi, da me kar nekaj nekdanjih sodelavk vsako leto spomni na rojstni dan Emilije, ki je na današnji dan. Pravočasno zato napišem, že desetletja, čestitko zanjo in to sem storila tudi včeraj, da jo je danes prejela in, upam, razveselila.

Kdo je ta Emilija, ki je v delavni skupnosti s 167 zaposlenimi, deležna pozornosti še po tridesetih letih? Skupnost o kateri je bila zaposlena, je opravljala mnoga analitična, nadzorna in statistična opravila, njen najpomembnejši pa po zaposlenosti tudi najobsežnejši del pa je predstavljal plačilni promet, ki ga je strokovno, tehnološko in tehnično popolnoma razumela in poznala Emilija. Kadar so se uvajale novosti v tem procesu, je novost najprej proučila Emilija. Če kaj ni razumela ali v celoti doumela, se je povezala z pripravljavcem novosti in z njim popolnoma in v celoti doumela ne samo postopek, tudi namen novosti in posledice, če bi prišlo do zastoja ali napake. Izvajalcem postopka je dajala najprej instrukcije na podlagi veljavnega akta, dodajala napotke, jih nadzirala ter preverjala vpliv novosti na tehnološki proces z vključno pripravo predloga za dopolnitev računalniških orodij, prostorov, lokacij in drugega. Dragocena Emilija je slovela po svojem znanju in vedenju tako v Sloveniji kot v državi, bila zato povabljena k sodelovanju pri pripravi novosti ali izboljšav pa tudi k inštruiranju izvajalcev po raznih krajih. V matični enoti je imela naziv strokovni sodelavec ker je končala le študij na višji ekonomski šoli in to ob delu. Ko sem v podružnici sprejela vodilno funkcijo sem predlagala, da se Emilijo imenuje na delovno mesto pomočnica direktorice za plačilni promet in jo opolnomočila za odločanje v okviru pristojnosti plačilnega prometa. Vodilna funkcija ji je omogočila enakopravno sodelovanje z vsemi podružnicami in centralami s katerimi je poslovala naša podružnica, predvsem pa je bila pooblaščena za podajanje soglasij o novih postopkih v plačilnem prometu na vseh štirih lokacijah jugovzhodne regije.

Ker je veliko vedela in znala, je bila seveda zahtevna pooblaščenka tako do vodstva še posebno pa do izvrševalcev. Kolikor bolj se je družba nagibala k demokraciji toliko bolj je bila Emilija kritizirana od njej delovno podrejenih oseb. Vsak primer posebej sem proučila prej predno sem Emilijo kakorkoli nagovorila ali opozorila. Daleč največ kritik je bilo zaradi njenih zahtev po doslednem izvajanju del in nalog po veljavnih standardih, med kritikami pa je bilo tudi njen včasih povzdignjen glas, odklanjanje odsotnosti zaradi osebnih zadev pa tudi stresne situacije, kadar se je lovilo na minuto roke za predajo plačilnih dokumentov. Prav v rokih ni moglo biti nikoli razpravljanja saj bi zamuda roka zadržalo za en dan vplačane zneske ne da bi se tega dne imeli možnost obrestovanja. V času naše delovne dobe je bil denar izjemno dragocen, obračun obresti je bil obvezen za vsak dan saj so vplačila na določen dan predstavljala kreditno osnovo tega dne poslovnim bankam pri katerih je uporabnih imel svoj žiroračun.

Osebna zgodba Emilije ni bila posebno rožnata. Po končani srednji šoli se je zaposlila in kmalu postala mamica Andreje ter vdova še predno je hči lahko prepoznala očeta. Vedno sem imela občutek, da je uteho za svoje težave našla v delu, v vestnosti in prizadevnosti, ki se je iz službenih odnosov širilo tudi na socialno problematiko deklet, ki so delale v plačilnem prometu. Poskrbeli smo za razreševanje problemov družin kolikor je bilo možno tudi po pomembni zaslugi Emilije. Zaposleni so to vedeli, sprejemali ter se nemalokrat čudili, da so bili deležni pozornosti. Dober, uvideven in nepristranski vodja je lahko tudi ikona in identiteta za vedno, ne samo za 30 let!

Se tudi vi spominjate rojstnih dni svojih sodelavcev?

Pohod z babico, 29. avgust 2024

Zanimivo je spremljati pogovore babic in dedkov z vnuki in vnukinjami, zanimivo zato, ker se v teh razgovorih mešajo spomini s prenašanjem izkušenj iz družbenega sistema, ki izginja v sistem, ki še ni oblikovan. Moj sin mene vedno poučuje, da nimam pojma o gospodarjenju v sedanjem času, ker je ta popolnoma drugačen od tistega v drugi polovici dvajsetega stoletja. Mu pa godi, če vnukoma odprem razpravo o kakšni solidarni ali podjetniški zadevi, še posebno, če je nekoliko atraktivna ali jo ocenjujeta iz svojega zornega kota kot sprejemljivo. Razveselila me je debata moje prijateljice s svojim vnukom, ki mi jo je takole posredovala:

V nedeljo sva šla s pohodniki na Pogorelec, kjer je polharski dom. Tam smo parkirali in se peš odpravili na vzletišče za zmajarje na Sedlati Gori. Del poti je bil zelo strm. Tam nas je že čakal naš organizator Poldi gasilec, ki je zakuril ogenj in na palice nabodel klobase, da smo si jih pekli. Na srečo je bilo 5 stopinj manj kot v dolini, ker je bilo pri ognju kar toplo. Smo kar dolgo malicali, občudovali lep razgled, čeprav se gorenjskih planin ni videlo. Ob 15. uri smo bili spet pri polharskem domu, kjer smo v muzejčku poslušali predavanje Andreja o polhih. Bilo je zelo zanimivo. Potem pa nas je popeljal še po polharski poti. Zaključili smo ob dobrotah polharjev (proučevalcev ne lovcev). Tevžu je bilo všeč, se je lepo vključil, menda prvič jedel klobaso, od drugih pohodnikov pa je dobil tudi paradižnike, papriko in ogromno sladic.

Domov sva prišla šele ob 19. uri. Vmes sem mu razlagala kaj je lider, korupcija, lobiranje, kar ga je zelo zanimalo. Doma je sicer začel gledati nek neumen film, vendar sem predlagala, da se raje pogovarjava. Omenil je, da mu je njegov najboljši prijatelj Jalen omenil, da bo šel študirat kemijo, (o čemer razmišlja tudi Tevž), da bo zaprosim za štipendijo katero od dobrih gospodarskih družb in se tam tudi zaposlil. Ker je to vnuk predsednika nadzornega sveta družbe, ki jo dobro poznam, je Tevža zanimalo vse o nadzornih svetih, nato še o Upravi družbe, nato sva poiskala še podatke o prijateljevem dedku. Tevž je nato do pol enih gledal film.

V ponedeljek pa sva šla dopoldne v mesto, si ogledala razstavo o Štuklju z mojo dodatno razlago in nato šla v zvonik. 126 stopnic, vidiš celo mesto in navdušeno sem razlaga kje je kaj, tudi kje so bivali njegovi predniki. Bila sva poleg zvonov, ko so trikrat udarili. Nato še Tintoretto in kripta. Ker je bilo vroče, sva šla domov in nato takoj z avtom na kosilo. Tevž je jedel taliato, jaz pa polnjene lignje. Domov naju je na črno zapeljal on. Ko sva prišla domov je iz mojega seznama ponaredil skoraj vse kar sem želela, vendar sva že zamujala na obisk k Darji, kjer sva bila več kot dve uri.

Danes sva odšla od doma šele ob 10. uri in sedaj je on meni razlagal nova prometna pravila. Mislila sem da iz Dragomlja na Vrhniko sploh ne bom prišla, toliko je bilo prometa. Porabila sem skoraj eno uro. Miro me je že čakal s kosilom.

Žal mi je bilo, da je bil Tevžev obisk tako kratek, vendar so ga že med kosilom klicali, da gredo danes na gokart. Občutek imam in izgledalo je tako, da se je dobro počutil, zdi pa se mi, da bi bilo dobro, da bi se še kdaj družila, ker bi mu lahko razširila obzorje tudi v druge smeri.

Prizadevna babi je združila prijetno s koristnim in svojega vnuka nevsiljeno opozorila, da so v življenju še mnoge pomembne zadeve, ki jih je dobro prepoznavati in se zanje zanimati kot so druženje, povharija, peka ob kresu, management, umetnine, širjenje obzorja in še bi lahko naštevala. Dobro bi bilo, da bi vsaka najina vrstnica, ki ima vnuke, nanje prenašala svoje znanje in izkušnje pač na način, ki je zanje najbolj sprijemljiv. Seveda pa se je potrebno izogibati vsiljevanju in prepričevanju samo o svojem prav. So stvari, ki ne prenašajo nasilnosti!

Povabite svoje vnuke na ogled okolice v kateri živite?

Soseska pozornost, 28. avgust 2024

Naj učiteljica letošnjega leta je prijazno namignila, naj šolarji svojo pozornost posvečajo tudi ljudem v svojem okolju, sosedom, mimoidočim in tako naprej, če ne drugače pa vsaj z pozdravom in nasmehom ob srečanju. Kot sem že napisala v preteklih blogih je omenjena gospa prepoznala taka dejanja kot krepitev skupnega dobra krajanov. Dala mi je misliti s svojim nagovarjanjem in iščem konkretne možnosti, da se tudi sama bolj povežem z okoljem in da moje praktične izkušnje morda povzamejo moji stari in mladi potomci.

Ugotovila sem, da ljudje po svetu niso tako zaprti sami vase, kot to pogosto lahko povzemamo po zapisih v naših medijih. Neka barvita mavrica po nevihti je na primer pripomogla k temu, da so se krajani okoliških naselij ob skupnem občudovanja te posebne mavrice, začeli spoznavati, izmenjavali so svoje občutke in sogovornikom predstavljali svoja doživetja. Isti ali podobni interesi so postopoma pripomogli, da je soseska ustanovila društvo za opazovanje naravnih pojavov, ki je z leti postal najprej laboratorij zdaj pa je že Inštitut. Berem na primer o mladi odvetnici, ki je slučajno dobila primer gluhonemega kršitelja zakona in preko tega primera spoznala njegovo vas s gluhonemimi vaščani. Tako prizadeta je bila zaradi neznosnih razmer v tej posebni vasi, da je organizirano pristopila k reševanju problemov in ima ta vas zdaj prilagojeno šolanje ter ustrezno infrastrukturo. Skvoterji se pojavljajo povsod po svetu in nanje se skopamo takrat, ko že zasedejo nek prazen prostor. Mladi v nekem mestu so njihov problem začeli reševati z organiziranjem začasne rabe prostorov. Skoraj v vsakem kraju so prazni prostori, njihovi lastniki jih iz raznih razlogov ne morejo uporabljati in prav jim pride nek nov pogodbeni odnos, ki se ne zgradi samo na najemu. Mladim nastaja agencija, ki že oddaja v začasno rabo kar 10 stavb. Prav zabavna pa je zgodba nekega telesno preobilnega župana, ki se je odločil za hujšanje s sprehodi in povabil meščane, da se mu pridružijo. Pravi, da jih je vsako jutro več, postajajo kot »sotrpini« z enakim ciljen tudi prijatelji, sledijo pa jim še mladi, ki se ob tem prijetno zabavajo npr. s koračnicami, igrišči v gozdu ali kaj podobnim.

Moja soseska je dobro organizirana, ima izvoljen Svet, ki načrtuje in uresničuje dejanja v korist urejenosti naselja. Pogosto zaprosi nas krajane, da mu predlagamo morebitne nove potrebne ukrepe in dobi na kupe ne samo predlogov temveč tudi rešitev. Seveda se odzovem na vsak njihov poziv. Letos npr. sem predlagala širitev knjižnic pod drevesi, obnovo cestišč vsaj iz zbrane amortizacije, odstranitev lesenih na pol podrtih garaž in več zelenic za druženje krajanov. Verjetno zaradi mojih mnogih let, se ob srečanju krajani pozdravljamo, pobožam njihovega psička, debatiramo o vremenu in podobnem ter se na ta način spoznavamo. Zelo prijeten je občutek, da si v okolju sprejet prijazno in spoštljivo. Imamo osnovno šolo in ustvarjalne učence, ki po svoji ograji razstavljajo risbe, nenehno igrajo nogomet, se lahko pri njih poslužujemo trim orodji za rekreacijo in tako naprej. Prav zaradi bivanja v primerni soseski sem pogosto razočarana nad urejenostjo ulic in sosesk naše prestolnice. Velika naselja nimajo parkirišč, komunalna oprema je enaka kot je bila v mojih študentskih letih, trgovine in lokali ne skrbijo dovolj za čiščenje svojih okolic, garaže onemogočajo racionalno rabo prostora za parkiranje avtomobilov in še mnogo drugega je slabo urejeno, kaže na dejstvo, da soseske za svoj javni prostor ne skrbijo ustrezno. Oprostite upravljalci skupnega prostora prestolnice, toda za dobro počutje svojih prebivalcev ne skrbite tako kot je potrebno. Obstaja nevarnost za naraščanje samovolje posameznikov, izsiljevanje malih gradbincev in podobne težave s nepopravljivimi posledicami!

Kakšen pa je vaš odnos do skupnih površin v naselju?

Iskanje rešitev, 27. avgusta 2024

Danes pisati o uspešnih gospodarjih in njihovih še uspešnejših projektih v socializmu, je utopično, a priori zavrženo dejanje, ki zahteva svojevrsten pogum in razpoloženje tako piscev kot morebitnih bralcev. Toda tisti, ki smo z njimi živeli in soustvarjali smo dolžni kaj od tega posredovati moderni dobi, ki tudi sama ni brez gospodarskih težav. Večkrat sem že omenila, kako skrbno se je Slovenija pripravljala na morebitne spremembe političnega sistema in kako pomembno je bilo pri tem upoštevati strokovnjake tako iz področja teorije kot praktike, ki so s svojim delom že dokazali državno tvorne sposobnosti. Zbirali so se okoli Gospodarske zbornice Slovenije kjer se je največkrat rojeval podkast novim poslom, zmogljivostim, predpisom in razvojnim potrebam, vsemu kar razvoj potrebuje, tudi vzgoji kadrov. Pri nas je bila dosežena tudi visoka stopnja sporazumevanja, kar je pospeševalo sodelovanje med politiko, zakonodajo in gospodarstvom. Kot piše dr. Repe so še poseben prispevek k ustvarjalni enotnosti oblikovali Stane Kavčič s programom razvoja prometnih poti, za njim je razvojne projekte udejanjal Janez Zemljarič s Kliničnim centrom in Cankarjevim domom, nato pa je gospodarsko pot razvoja Slovenije oblikoval Dušan Šinigoj, ki je razdrobljeno skrb razvoja po interesnih skupnostih združil s proračunom, SIS-e ukinil, razvil regionalno povezovanje, krepil izvoz in vabil investitorje iz tujine. Dal je tudi izdelati koncept identitete samostojne Slovenije in dobro je sodeloval s političnim vodstvom republike z vključno predsednikom države.

Slovenci smo živeli v prepričanju, da nam razvojni dokumenti kažejo prave poti tudi za primer, če se bo država organizirala kot konfederacija. Lahko bi rekli, da smo bili kar dobro pripravljeni za kakršne koli spremembe in da bodo le te zagotavljale izboljšanje družbenega standarda. Tako so naši politiki skozi medije tudi objavljali svoje dosežke v pogajanjih z drugimi republikami. O kapitalizmu in privatni lastnini vsega družbenega premoženja ni razmišljal nihče in še vedno nam ni pojasnjeno zakaj je do tega prišlo. Mojca Pišek, ki se poglablja v izvirne dokumente in odločitve trdi, da je »avtonomnost odločitev za kapitalizem vprašljiva na več ravneh in se razkriva kot del nacionalne mitologije«. Odločitev za kapitalizem je po njenem mnenju vprašljiva tudi zato »ker so k ustvarjanju ekonomske krize v naši državi obilno prispevale ZDA s svojimi tedaj še blagimi ekonomskimi sankcijami, ki pa so imele izjemen učinek« na nastanek mnenja, da socializem ne funkcionira.

Marsikaj je bilo storjenega pred in po osamosvajanju, kar nam ni v čast, ne samo v odnosu do drugih delov države, predvsem v odnosu poosamosvojitvene vladavine v Sloveniji, ki ni zagotovila, zmogla ali hotela vzdrževati dobro delujoče sisteme in ni nadaljevala želenega ter načrtovanega trenda razvoja v gospodarstvu. Škodljivih posledic se ne da popraviti niti materialno niti duhovno. Kaj vse vpliva na našo kupno moč in našo reproduktivno sposobnost že prikazujejo ekonomski analitiki, potvarjanje zgodovinskih dejstev zmanjšuje zaupanje ljudi do oblasti in političnih strank, pojavljajo se ekstremna gibanja, ki uporabljajo orožje in zločinske metode obravnave drugače mislečih. Za kaj vse je Slovenija dala soglasje Evropski uniji niti ne vemo, vemo pa, da so v naši bližini kar dve vojni v katerih umirajo civilisti, otroci, umira življenje ker ni zdravljenja, šolanja in kritičnega raziskovanja.

Slabosti in težave so nenehne tako v domovini kot v tujini, naša dolžnost pa je, da neprekinjeno iščemo rešitve in najustreznejše tudi uveljavimo. Kakovost našega dela in odločanja mora biti odlična, ne da bi cincali in se izogibali neposredni odgovornosti, pa če prav smo samo volivci.

Iščete rešitve za skupne probleme?

Sodobno praznovanje, 26. avgust 2024

Povsod hitimo, vse bi radi naredili takoj in marsikdaj smo zato površni. Pri praznovanju, ki se ga posebno veselimo je hitenje lahko velik problem ali celo žalitev. Doživela sem tak primer in bil mi je šola za vse življenje. Neka meni draga gospa me je povabila na kosilo na svoj dom in v naglici sem vabilo sprejela z veseljen. Bil je že čas, da se odpravim na dom omenjene, ko zagledam pred garažo drva, ki sem jih naročila. Morala sem jih odstraniti, da sem prišla do avtomobila in kosilo sem zamudila kar za pol ure. Da je bila situacija še bolj težavna, sem imela samo uro časa za kosilo, ker sem mora na roditeljski sestanek. Bilo mi je res neprijetno in tudi moja gostiteljica je nakazovala, da ji ni prav. Namen kosila je bil prijeten klepet, moje obveznosti pa so to preprečile in potrebovali sva precej časa, da sva odnose normalizirali.

Spomin je oživel danes, ko ima moj starejši vnuk rojsten dan. Na počitnicah sva načrtovala prijetno veselico na našem vrtu, sestavljala seznam želene prehrane in spisek udeležencev, ki jih bova povabila. Zedinila sva se, da greva po znanem receptu, ki je neke vrste garant, da nam bo prijetno. Še predno sva se odpravljala iz morja, je oči sporočil, da mora vnuk čim preje domov, ker se začne trening kadetov odbojke za evropsko prvenstvo. Vse mu je padlo iz rok, seveda je takoj pozabil na najino dogovarjanje o praznovanju rojstnega dneva in v naslednjih urah sta se z mami že vozila proti domu.

No prav, sem si mislila, menda ja bo ta trening lahko prekinil za en dan, dan svoje sedemnajstletnice. Pripravljati sem začela vse potrebno, pa le vprašam, če bo na svoj rojstni dan prost. Kje pa, odgovori, sem v Grčiji na tekmovanju, vrnem se čez en teden, morda bo takrat kakšen dan ostal za naše slavje. No prav, razumeti moram stanje duha slavljenca in njegove fizične omejitve, da je lahko istočasno le na enem mestu. Še enkrat ga pokličem, kaj pa šola, si pripravil vse kar potrebuješ? Imam univerzalno računalniško tablico, drugo dobim v šoli. Sledila je še njegova tolažba naj me nič ne skrbi, ker ima vse pod kontrolo.

Dobro, sprejmem pa vendar z dilemo. Kličem starše, sprašujem, kako bomo zdaj ob takih pogojih sodelovali in proslavljali. Ati pravi, mi trije bomo ob 7 uri zjutraj odprli pametni telefon z avdio prenosom, zapeli »vse najboljše«, malo poklepetali in nato odšli v službo in šolo. Vprašam dedija in babi 2 kako bosta počastila vnukov rojstni dan. Ja midva bova napisala mesič in v njem povedala, da sva za njegovo srečo popila penino. Uf, prva misel mi je bila, da moram nekaj tretjega izumiti, sicer bo ta ubogi slavljenec moje sporočilo sprejel kot rutino. Ugotovim, da nihče ni omenil Pikice. Poiščem zanimivo fotografijo iz morja, ko se vnuk zabava s psičko in napišem v e-pošto »še na mnoga uspešna in vesela leta doma, v šoli, v športu, v vsem kar ti je drago ti ob rojstnem dnevu želi tvoja babi in Pikica. Za kaj več ne bo imel časa. Ja prav pa samo to, lahko bi bila torta, jabolčni zavitek, denarna pomoč ali kaj še boljšega, pa nima časa. Seveda razumem in sprejemam. Njegov odziv me potolaži ker obeta naknadno veselico na našem vrtu.

Sreča je danes nekaj popolnoma drugega kot je bila v času naše mladosti. Za srečo potrebujejo igro, potovanje, tekmovanje, preskus moči, timsko delo in še kaj podobnega. Njihove prioritete so vrhunska kakovost sodelovanja, gradnja identitete, morda tudi želja po uspehu in spoštljivost do izpolnjevanja danih obveznosti. Dogodki, kot je veselica za rojstni dan je intima, ki se izkazuje, ko so zadovoljene dane obveznosti drugim.

Se vam posreči praznovati rojstni dan skupaj s slavljencem?

Delo brez učinka, 25. avgust 2024

Večkrat sem že napisala kaj ostrega o naših espejevcih in prekarcih, ki rastejo kot trava po dežju in imajo le nekaj let življenja. Predstavljala sem jih kot storitvena dejavnost in s tem nekoliko preveč poenostavila njihov vpliv na gospodarske razmere v naši državi. Zdaj se je našel ekonomski analitik, ki je raziskoval kazalce uspeha Slovenije v primerjavi z drugimi članicami EU. Ugotovil je, da se naša država uvršča po DBP in dodani vrednosti nekje na 10. mesto kar je lep uspeh, ni pa to razlog za slavje ali hvaljenje, saj so nekatere članice unije, ki so bile nam enake, v preteklih letih bolj pospešile gospodarska prizadevanja in nas dohitevajo pa tudi prehitevajo, med drugim tudi soseda Hrvaška.

Analitik Bine Kordiš se je poglobil v storilnost našega dela, da bi ugotovil zakaj smo pri nas potrebovali bistveno več delavcev za dosegan DBP in dodane vrednosti. Ugotovil je, da »podjetja zaposlujejo 530000, poleg njih pa v drugih oblikah (s. p. zaposlen pri njih, kmetje, študenti in vsi drugi) še 330000, ki so ustvarili v povprečju 23.000 EUR dodane vrednosti na zaposlenega v celem letu 2023, torej manj kot znaša minimalna plača«. Ste dobro razumeli kar ste morebiti prebrali? Obstaja sicer možnost, da statistika njihovi učinkov ne zajema, kar bi bilo nujno takoj popravi. Teh 330000 zaposlenih znižuje našo storilnost izpod meja in povečuje potrebo po uvozu delavcev iz tujine. Razlog je torej znan, problem jasno opisan, vprašanje pa je, kdo je profesionalno poklican, da ga rešuje in reši.

Zaposlovanje v naši državi narašča predvsem v dejavnostih, ki ustvarijo nižjo dodano vrednost. Zadnjih 10 let smo v te dejavnosti zaposlili 120000 dodatnih delavcev, ki zaradi nizke storilnosti vse kar ustvarijo porabilo za svoje prejemke, ki se gibljejo okoli 2200EUR na mesec.

To neugodno nesorazmerje v zaposlovanju nakazuje tudi dejstvo, da bi morali pri nas bolj intenzivno digitalizirati procese dela za kar EU namenja dokajšnja sredstva. Verjeto pa je to težko v določenih strokah kot na primer v gradbeništvu, gostinstvu in še kje. Strokovne študije bi morale nakazovati omejitve obsega v tistih dejavnostih, ki zmanjšujejo našo storilnost, jih ni možno v celoti digitalizirati in ne omogočajo primernega zaslužka zaposlenim.

Ima pa v današnjem času energetika čuden vpliv na rast DBP. Energetske gospodarske družbe imajo izjemno dodano vrednost in zato visoke zaslužke, ki pa niso nastajali zaradi gospodarske uspešnosti temveč so bistveno povečevali stroške tako gospodarskih družb kot tistih, ki ustvarjajo manjšo dodano vrednost kot znaša minimalna plača. Tudi ta gospodarska problematika zahteva presojo in ustrezen razmislek na državni ravni.

Morali bi bolje razvijati stroko ekonomskih analiz tudi v smislu spodbujanja storilnosti, donosnosti in zmanjševanju porabe. O ekonomiki poslovanja ni prispevkov v medijih, strokovne službe, ki se s podatki profesionalno ukvarjajo pa svoje objave omejujejo s klavzulo o poslovni tajnosti. Dostikrat slišim, da so stroški in poraba na sploh bolj interna stvar gospodarskih družb in drugih, tudi teh, ki ne ustvarijo dodane vrednosti niti za minimalno plačo. Od kar je za medije pomemben le družbeni bruto produkt in dodana vrednost, se spoznanja ekonomskih ved vse premalo uveljavljajo in uporabljajo pri ugotavljanju dejanskega gospodarskega stanja in zdrave gospodarske politike. Prepričana sem, da o tem premalo vedo današnji diplomanti ekonomskih visokih šol in fakultet.

Ste v letnem poročilu vašega delodajalca zasledili informacije o stroških?

Ljudje dobrote, 24. avgust 2024

Ko je sin imel maturantski ples me je on in njegova šola povabila na pomemben dogodek vsakega dijaka. Vabila sem bila vesela saj me je spominjalo na moj maturantski ples, nepozaben in neponovljiv. S sinom sva bila drug do drugega pretežno odkrita in pred dnevom plesa me je opozoril kako naj se ravnam, da ne bom kakorkoli povzročila nelagodje staršem njegove šolske prijateljice. Naj z ničemer ne kažem kar koli intimnega iz našega doma, strogo je prepovedan razgovor o stvareh, ki jih starši prijateljice ne morejo poznati, ne smem se šaliti in ne smem jih siliti na ples, ker očka tega ne zmore. Sporazumela sva se, skupaj smo se usedli za svojo mizo, klepetali o vsakdanjih stvareh, pridružila sem se drugim le, če je kdo prišel, ja, tudi poklepetala sem z drugimi ampak šele potem, ko smo pri svoji mizi to z razumevanjem sprejeli. Nič ni bilo odveč, prijeten večer je bil in razšli smo se kot prijatelji z obljubami na skorajšnje srečanje. In ta srečanja niso bila redka, na njihovem vikendu smo pogosto bili lepo pogoščeni in z veseljem sprejeti. Otroci so zaključili šolanje in se odselili v Ljubljano, eden na tekstilno, drugi na arhitekturo in eden kar v fotografsko dejavnost. Veliko lepega se je dogajalo ob sobotah in nedeljah, v iskanju dela za našo mladino, potovanja, kulturne prireditve, poskusi podjetništva, vsega kar mladi želijo. Kot vsaka stvar se je tudi ta ob nekem času končala in sicer zaradi odhodov naših mladih na delo. Vsak s svojim interesom je odšel, se nekaj časa še vračal, potem pa ni bilo več časa, volje, interesa. Za vse te lepe, prijetne in neponovljive dobre stvari in zamisli se moram zahvaliti Janezu, belokranjskemu rojaku, ki je privekal na svet sredi druge svetovne vojne in v času, ko sva se poznala, služboval pri železnici na postaji mojega mesta. Nič manj hvaležnosti dolgujem njegovi želi Jožici, drobni Belokranjki, ki je Janezovim uslugam dodajala znanje o gobah, zgodovini svoje rodne vasi, čajih in zdravilnih napitkih iz domačih pripravkov. Čeprav jim sama nisem imela ponuditi kaj kar bi dopolnjevalo njuno življenje sta mene in mojo mamo res sprejemala tako kot to lahko storijo samo dobri ljudje.

Dopolnila sem pogoje za upokojitev in kar nekaj časa nisem vedela, česa naj se lotim. Poskušala sem se v prodaji ekonomskih storitev, pridobivala sem državne licence za delo in se postopoma uvajala v čase brez fiksnih obveznosti. Prala sem avto pred garažo vsa mokra in nesnažna, ko je pred hišo ustavil avto predsednika Okrožnega sodišča in še dveh gospodov. Prišli so me nagovarjati, da bi prevzela stečaj velikega gradbinca v našem mestu. Pregovarjali smo se kar dolgo in končno sporazumeli, da lahko poskusim. Nekako mi je šlo in organizirati sem morala stečajno ekipo. Stečajnega dolžnika sem prevzela v razsulu, morala sem najti človeka, ki bo hodil po terenu tovarne, popisoval kar ni bilo še v stečajni masi, se udeleževal ogledov s kupci in bil »madchen fur alles«. Sin mi je svetoval Janeza, vprašala sem ga in ker je bil v penziji, je posel sprejel. Trajal je 10 let ta naš posel in dobro smo se namučili, da smo svoje delo primerno opravili. Stal mi je vedno ob strani, mirno deloval in pozitivno vplival na ostale v ekipi, včasih smo šli skupaj na kavo, zagotovil nam je prostor za arhiv in še in še bi lahko naštevala. Vse do konca stečaja smo se dobro razumeli, pomagali drug drugemu in spoštljivo zaključili naše delo. Ne morete si misliti, kako pomembi so dobri ljudje za resno delo in primerno vzdušje, marsikaj bi bilo bistveno težje in slabše narejeno, če nam ne bi pomagal dobri Janez

Minilo je nekaj let in z Janezom sem izgubila vez. Otroci so se odselili, Jožico smo pospremili na zadnji poti, Janez sam je najbrž trpel in zato zbolel. Včasih smo slišali v kateri bolnišnici je, potem, da je v domu starejših. Zdaj nam družina sporoča, da se je za vedno poslovil tudi on, človek dobrote! Hvala Janez, da si nam stal ob strani, ko smo te najbolj potrebovali!

Kako pa vi premagujete žalost in nemoč?

Ideologije zla, 23. avgust 2024

Baje je danes Mednarodni dan spomina na trgovino s sužnji in njeno odpravo, ki ga je UNESCO določila leta 1998. Na današnji dan leta 1791 so se uprli sužnji v Santo Domingu in od tega dne dalje so se sužnji upirali po vsem svetu dokler suženjstvo ni bilo prepovedano. Si današnji prebivalci sveta lahko predstavljamo grozoto suženjstva, ki ga je razviti svet, svet takratne najvišje inteligence uporabljal za svoje osebno bogatenje, bogatenje dvorov ter vladarjev, pa tudi za bogatenje svojih držav. Pravijo, da so bili prvi sužnji Slovani iz ruskih step, ki niso uspeli zbrati dovolj sredstev, da bi se odkupili iz ujetništva. Masovno suženjstvo se je seveda odvijalo na Afriški celini in Ameriki omogočilo razviti kmetovanje, gojenje bombaža in vsega, kar je potrebovala za udobno življenje. Kot nam prikazujejo nekdanji ameriški filmi, npr. »V vrtincu«, se ni s sužnji ravnalo samo slabo, dejstvo pa ostaja, da so bili kot pohištvo, hiše in tovarne, predmeti prodaje in nakupa tudi sužnji, ljudje brez svobode, da odločajo o svoji usodi. In kar je najbolj nerazumljivo, da suženjstvo niti danes še ni odpravljeno kot nam poročajo mediji, saj prepoznavajo suženjstvo žensk v industriji zabave, otrok v tekstilni proizvodnji in verjetno še marsikje, kjer življenjske razmere ne omogočajo za življenje potrebnih prihodkov vsem prebivalcem. Take so danes posledice upravljanja s premoženjem v kapitalizmu.

Današnji dan leta 1939 je bil uspešen za fašistično Nemčijo, ker je omenjenega dne sklenila pakt o nenapadanju s Sovjetsko zvezo. S tem paktom se je Nemčija izognila vojni na dveh frontah. Po nemški okupaciji Poljske in sovjetski okupaciji Baltskih držav je pakt prenehal veljati 1941 leta, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Dejstvo je, da sta si nacistična Nemčija in komunistična Sovjetska zveza s tem paktom tudi razdelila interesna območja na evropskem kontinentu.

23. avgusta leta 1989 so si roke podali Baltski narodi in sklenili 600 kilometrov dolgo verigo od Vilne do Talina. Okoli dva milijona ljudi je z človeško verigo izrazilo zahtevo po neodvisnosti od Sovjetske zveze. Leta 2009. je Evropski parlament z resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu obsodil vse totalitarne režime v Evropi in razglasil 23. avgust kot dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Od leta 2012 ga obeležujemo tudi v Sloveniji.

Naša prestolnica gosti že osmo leto mednarodni Festival Grounded, ki združuje glasbo s kritično mislijo in aktivizmom. Do sedaj so se že izrekli o avtonomiji migracij, intimi v času umetne inteligence, avtomatizaciji in oblasti, resnici, državi, odgovornosti in miru, v letošnjih dnevih pa bodo pozornost posvetili odpravi proti palestinskega rasizma. V palestinskem delu sveta niso napadene samo osnovne človekove pravice temveč tudi pravica do obstoja kar prehaja v genocid ne da bi bila vidna kakršna koli pot do rešitve. Festival bo poskušal nakazati, da je odnos naših medijev do vojne v Palestini nesprejemljiv, ker »normalizira vojno« kot informacijo namesto, da bi odpiral razmislek kako se v tej vojni lahko naučimo odklanjati pojave kot so vojna propaganda, nacionalizem in versko delitev ljudi. Festival bo širil misli o možnostih sobivanja, iskanje kompromisov ohranjanja miru, odpor do oboroževanja, ohranjanju enakosti ter človekovega dostojanstva. Posebna pozornost bo namenjena mednarodnemu političnemu sistemu, novim oblikam kolonializma, mladi kot avantgarda ter hinavščino in sokrivdo Zahoda v odnosu do Palestine. Želimo jim, da bi bili glasni, pošteni in brezkompromisni v ocenah ter predlagatelji realnih in dobrih predlogov.

Menite, da bi problem Palestine lahko uspešno rešili brez vojne?

Paris kot navdih, 22. avgust 2024

Olimpijsko obdobje je za nami in udeleženci letošnje olimpijade se že pripravljajo za novega v Los Angelesu. Zanimivo se mi zdi v tem času obujanje spominov na zgodnje moderne olimpijske igre, na udeležence z kolajnami, na družbene razmere v katerih so igre potekale pa tudi o državah, ki so bile organizatorice. Marsikaj hudega je spremljalo olimpijade moderne dobe, se dogajalo v državah gostiteljicah in marsikateri udeleženec je za svojo kolajno moral zatajiti svoje prepričanje, da ne omenjam tistih, ki so na olimpijadi zgubili življenje. Pozabili smo hude stvari in, kot je to značilno za človekov spomin, obujamo le lepe spomine, povezujemo jih z zgodovino narodov, držav in posameznikov.

V mojem mestu nas je ena izmed najkakovostnejših revij za literaturo, kulturo in družbena vprašanja v državi, prijetno presenetila s spomini na sodelovanje mesta s Parisom oziroma Francijo in Francozi. Kot sama najavlja je to lahko storila zato, ker se razvija in krepi raziskovalna dejavnost družbenih odnosov ter zgodovine kar vse omogoča kakovostnejše informacije zanimive za večino. Tako smo se meščani spet znašli v Iliriji oživljeni in med vojaki Napoleonove vojske, ki so tu nekaj let vladali bolj v korist prebivalstvu kot Habsburžani, prirejali svoj način življenja razmeram v mestu, si prizadevali za razvoj šolstva in slovenstva ter umirali zaradi kužnih bolezni. Ponovno smo se spomnili Napoleonove vrbe na Tratah, po današnjem mnenju raziskovalcev, pokopališču umrlih vojakov. So pa raziskovalci razkrili, da še vedno trdno znamenje na Mestnih njivah ni ostanek Francozov, verjetneje je, da je bil postavljen kot znamenje za romarje na sosednjo goro s cerkvico. Meni je bil dopadljiv prispevek o priimkih, ki naj bi ostali po odhodu francoske vojske. Zaključek raziskovalca je, da priimki, ki se končajo na -e niso nikjer utemeljeni kot francoski, ni jih v matičnih knjigah niti ne v drugih listinah, imajo pa tudi vprašljiv izvor zato, ker je bila v mojem mestu Napoleonova vojska predvsem italijanskega izvora.

V starejšo zgodovino povezav mesta s Parisom pa se lepo vključuje zgodovina razvoja avtomobilov v našem kraju, ki jo je razvila Industrija motornih vozil z Renaultom v drugi polovici šestdesetih let preteklega stoletja. Nastala je moderna tovarna sodobnih vozil, ki je pozitivno vplivala tudi na razvoj Renaulta v Parisu in še vedno pomeni izziv za razvoj mobilnosti v naši državi. Pomembnost omenjenega sodelovanja je potrdil celo Francois Mitterand predsednik Francije, ki je leta 1983 obiskal našo državo in se v avtomobilski tovarni mojega mesta zadržal a 40 minut.

Sodelovanje s Francijo mesto še vedno uspešno sodeluje, nadaljuje zlasti na področju kolesarskega športa pa pri razvoju našega vinogradništva ter penečih vin. V zgodovino sodelovanja pa je zapisala tudi priznana učiteljska avtoriteta Marija Saje, ki je poučevala francoščino na način, ki je bil za učeče se sprejemljiv. Smo pa na splošno tudi pri nas naklonjeni francoski kulturi, njihovim vrhunskih gledališkim predstavam, filmom in seveda poetom. Desetletja je veljajo, da se moderne popevke najlepše slišijo v francoščini, žal smo danes bolj dovzetni za angleščino in blagozvočne francoščine skoraj ne uporabljamo več.

Še veliko zanimivega se je dogajalo me Francozi in Slovenci., raziskovalci bodo odkrili še marsikaj dragocenega kar je bilo ob skrbi za preživetje in ob hitrem povojnem razvoju pozabljeno. Z veseljem bi prebirali prispevke iz bogate zgodovinske zakladnice obeh narodov.

Ste bil v Parisu ali v Franciji?

Naj učiteljica svetuje, 21. avgust 2024

Saj ne morem verjeti zdaj ko kar naprej gledam zmerom jeznega sindikalista šolnikov, da je lahko kdo iz teh vrst tudi prijazen, naklonjen učenkam in učencem, gimnazijcem in srednješolskim športnikom, sploh šoli kot instituciji, ki nas je vse vzgojila in izobrazila. Toda Naj učiteljica letošnjega leta je v Oni podala svojo napotnico tako učencem kot staršem in družbi. Prijazno in ljubeznivo v upanju, da bo sprejeto njeno priporočilo.

Zadajmo si kakšen nov zahtevnejši cilj, ki ne vsebuje samo številke in ne potrebuje denarja. Tak naj bo, da se bomo morali potruditi, da ga dosežemo in ga namenimo v veselje sebi in v korist družbi. Izberimo neko področje iz učnega načrta, na primer angleščino in nemščino in se trdno odločimo, da v tem jeziku moram to leto razumeti moje sorodnike Ameriki in moje odbojkarske kolege iz nemško govorečih držav. Znanje in osebno zadovoljstvo bo vplivalo pozitivno tudi na oceno.

Želim si živeti med prijaznimi in iskrenimi ljudmi, ki živijo v mojem okolju. Ljudi, ki so starejši od mene bom pozdravljal, se jim umikal iz poti, z njimi malo poklepetal, če bodo utegnili. V nobenem primero ne bom deloval neprijetno še manj sovražno ali neprimerno. Žalostne bom skušal razveseliti, staršem pomagati in babici pospravljati. Če kdo v okolju ali v razredu naredi kaj dobrega, ga bom pohvalil in mu sam sledil. Skrbno bom ravnal z odpadki in drugimi predmeti kot so klopce, igrala, športni rekviziti, ograje in podobno. Užival bom v urejenem okolju s prijaznimi sosedi!

V razredu ne bom brezbrižen. Če se komu godi krivica ga bom tolažil z dobrim nasvetom, če mi kdo ni simpatičen, se mu bom ob srečanju samo nasmehnil in če koga muči stiska, bom z njim spregovoril kakšno besedo. Negoval bom prijateljstvo v razredu in ga bogatil ter razširjal tudi z manj poznanimi ali bolj v sebe zaprtimi kolegi in kolegicami. Upam, da je moj zunanji videz sprejemljiv za razred, lahko pa, da gre komu na živce moja frizura na čelu in bo to zanj ne sprejemljivo. Zato ne bom nikogar napadal, smejali se bomo svojim posebnostim in jih pač sprejemali kot različnost, ki zabava, dela edinstvene in so del naše identitete.

Za pogovor o občutkih šolarjev se doma vsi, vedno in povsod pogovarjajte. Poskušajte razbrati, kaj so danes lepega doživeli, čemu so se nasmejali, kaj so novega izvedeli in za kaj so hvaležni temu dnevu. Nehajte z vprašanji, kako je bilo danes v šoli, ker bo odgovor le »v redu«. Imejmo pozitiven odnos do šole in šolarji ga bodo povzeli za nami, da v šolo ne bodo hodili v pričakovanju slabega ampak v upanju, da bodo izvedeli nekaj za njih zanimivega. Pogovarjajmo se z njimi o konfliktih in načinu njihovega reševanja v razredu oziroma šoli. Starši in odrasli moramo vedeti, da otroci veliko zmorejo in jim dnevna pomoč pri domačih nalogah ni nujna, je pa nujno spodbujanje, da pomaga bolnemu sošolcu. Šola je tudi solidarnost, je kup dogodkov izven šolske dejavnosti, je vzgojno okolje kako delovati ob nepričakovanem in kako pridobiti nasmeh simpatije.

Škoda, da je tu Naj učiteljica končala svojo poslanico o šoli in odnosih do nje, predvsem pa o odnosih tako odraslih kot otrok do družbe, okolja ter nenehne vzgoje in izobraževanja. Storimo več, da bodo srca naših šolarjev odprta za dobre medsebojne odnose v razredu v šoli in v življenjskem okolju, kjer je njihov dom.

Ste prebrali Pismo učiteljice leta 2024 (ONA 20.6.2024, str.12)?

Zagate nepristranskega poročanja, 20. avgust 2024

Smo v zadnji dekadi avgusta pa se ljudje v mojih interesnih področjih že intenzivno pripravljajo na življenje po počitnicah. Imam celo občutek, da koledarsko leto ni več čas osebnih načrtovanj, je le čas obračunov, številk, rasti in podobnih statističnih več ali manj relevantnih zaznamb namišljenega poslovnega sveta. Izjeme seveda so, če so poslovne knjige urejene in pod nenehnim nadzorom kar je dragocena redkost.

Osebnega načrtovanja je vedno več predvsem pri podjetnikih storitev. Trendi se začnejo spreminjati proti jeseni, še posebno luksuzni, modni, raziskovalni, izobraževalni, festivalni in športni. Njihov vpliv na druženje in zvedavost občinstva se povečuje ali upada, kar močno jim sledi politično razpoloženje in včasih tudi investitorji. Mediji zaznavajo novoletno-pomladanski zagon, hvalijo visoko rast in si obetajo tako vso koledarsko leto. Ko se ta na začetku šolskih počitnic začne zmanjševati zaradi kolektivnih dopustov po večina trgih, se mediji razpišejo o nevarnostih in pasteh rasti gospodarskih družb, upadanju obsega poslovanja, zmanjšanju izvoza in podobnem, Z atraktivnimi naslovi ponavljajo to skozi poletje. Storitvene dejavnosti poletja po svojem obsegu ne morejo nadomestiti proizvodnje, ker so drugače strukturirane, niti po tržnih cenah, ker bi realne tržne cene v storitvah presegle prihodke in bi se zato znižal obseg turističnih povpraševanj. Pomembno je tudi upoštevati, da v poletnih mesecih gradbene aktivnosti niso dovoljene oziroma so omejene bodi si zaradi turistov ali gradnjam ne naklonjenih vremenskih razmer (delo pri največ 28 stopinjah Celzija).

Ko se otroci vrnejo v šolo in starši na redno delo, je v realni praksi seveda potrebno nadomestiti izpade zaradi dopustov in drugih odsotnosti v proizvodnem, predvsem pa v storitvenem procesu dela. Lovijo se načrtovani učinki koledarskega leta, pripravljajo novi proizvodi in sklepajo nove dolgoročne pogodbe. Živahni proizvodni procesi vzpodbudijo storitveno podjetništvo in tudi z njegovo pomočjo se spreminjajo in dograjujejo trendi industrijske proizvodnje. Od vseh teh aktivnosti mediji spremljajo redno prihodke in plače, porabo le včasih pri proračunskih uporabnikih, dobičke le v proizvodnji, storilnosti in rentabilnost nikjer, da ne omenjam racionalnosti poslovanja – zniževanja stroškov, ki je največji kazalec smotrnega gospodarjenja in bistvena sestavina prodajnih cen.

Opisana in še mnoga druga spremljajoča gibanja pa podrobno beležita državna in EU statistika in po svojih obdelavah podatkov pripravljata študije tako za poročanje o poslovanju v preteklosti kot v napovedovanju novih dosežkov. V času svoje delovne dobe sem kar dobro za potrebe službe, razumela in znala uporabljati statistične ugotovitve. Danes so v pretežnem delu ali v celoti digitalna in vsako leto obširnejše tako, da iz njih ne znam več izločevati zrna od plevela in prepričana sem, da večina volivcev tega ne zmore več. To tezo potrjujejo tudi velike datoteke Googla, Chat GPT in drugih informacijskih sistemov oziroma digitalnih programov, ki jih je na svetu kot listja in trave. Novinarska stroka je v tem kompleksu informacij prav gotovo v velikih zagatah zlasti tisti del novinarjev, ki hočejo svoje prispevke podati objektivno in nepristransko. Slej ko prej bodo potrebovali svojemu poročanju prilagojeno tehnologijo zbiranja podatkov ter presojo njihove resničnosti oziroma verodostojnosti. To pa je že druga profesionalnost kar pomeni, da bo učinkovito in verodostojno poročanje v prihodnje vsebinsko nastajalo le s timskim delom različnih strok. Če se v to smer že razvija novinarska stroka pa bo nujno standarde o pravicah in dolžnostih novinarjev razširiti na celotne time.

Je v vaši družini kdo novinar od katerega se zahteva nepristranski prispevek?

Željan napredka, 19. avgust 2024

Študentska domišljija je neomejena, upoštevaš sicer ustaljeni red, a na zavest ti pritiska nešteto misli, kaj vse se da narediti, da bi bilo vedno in samo bolje. Misel normalnega študenta je dejansko polna malih projektov, ker velikih pač ne poznaš. Daješ pripombe na razgovorih, se kulturno in športno vključuješ v društva in se zabavaš. Kljub opisanemu okviru pa smo imeli v mojem letniku Miho, ki je dokaj drugače sodeloval. Na študentskih sestankih je opozarjal kaj je pri študiju treba popraviti, kako moramo razumeti ukrepe politike ali oblasti, sodelovati pri prostovoljnem delu, na terenu kjer smo doma in še bi lahko naštevala. Samo po sebi se je razumelo, da je bil vedno vodja česa kot na primer poveljnik mladinske delovne brigade, predsednik društva Dolenjskih študentov in tako naprej. Svoje funkcije je Miha vedno izpolnjeval dosledno, pomeni, da je oblikoval ekipo z ljudmi, ki jih je potreboval in ne malo kdaj sem se ob njem znašla tudi sama s kakšno nalogo za katero sem bila prepričana, da jo ne znam izpeljati. Miha je vztrajal in bil zadovoljen, ker je nekaj pač ratalo.

Iz fakultete sem skoraj odhajala ko je Miha študentarijo iz Dolenjske peljal v nastajajočo tovarno zdravil. Tovarna je potrebovala ekonomista in Miha je izstrelil moje ime. Potem je steklo vse tako, da sama prav za prav nisem mogla bistveno vplivati drugače, kot ježelela tovatrna. Miha je bil med prvimi v upravljanju občine ter okraja, srečevala sva se na neštetih komisijah, odborih, povsod kjer je bilo govora o gospodarjenju, dohodku, davkih, osebnih dohodkih, sporazumih… Prevzemala sem tudi sama njegove progresivne navade. Na moje delo ni bilo hujših pripomb ali odpora, Miha pa je imel vedno več zamisli in predlogov in zato tudi več konfliktov. Iz nepremičninskega podjetja je ustvaril Dominvest z močno ekipo projektantov in urbanistov, razvil regionalno načrtovanje rabe prostora in razvoja dejavnosti, odpiral nove stanovanjske soseske in organiziral vzdrževanje nepremičnin v skupni rabi. Dominvest je uspešno deloval več desetletji in je sedaj organiziran v delniški družbi.

Ne vem točno kaj je bil razlog, da je Miha zapustil za seboj vso skrb za sicer koristno in želeno delo Dominvesta. Odločil se je za ustanovitev lastne firme v kateri je pripravljal investicijske elaborate za investitorje in jim jih pomagal uresničevati. Bil je uspešen pri svojem delu in imel okoli 100 rednih, dolgoročnih naročnikov. Svoje praktično delo je prenašal na sinova in jima pomagala pri samostojnih poslih.

Z Miho smo se srečevali in ustvarjali v stanovskem društvu ekonomistov Dolenjske in Bele krajine v obsegu, ki ni oviral njegovega dela v svojem podjetju. Z nekdanjimi kolegi in kolegicami na fakulteti smo skupno organizirali letna srečanja, ki sva se jih z Miho udeleževala skupaj ker sva edina od 12. generacije študentov Ekonomske fakultete v Ljubljani zdaj doma v istem kraju. Koncem letošnjega maja smo se dobili v Šestici in Miha se je pripeljal v prestolnico z vlakom. Kar precej se nas je zbralo in Miha je bil tega vesel čeprav nekaterih ni več poznal. Nasmejan je obnavljal spomine na študij, študentska leta, brigade, projekte in še mnoga druga dogajanja, nastala ob delu, v politiki, v upravljanju pa seveda tudi v osebnem življenju. Objeli smo se ob odhodu s pomembnim sporočilom, da vztrajamo naprej in se ob letu osorej, zopet snidemo. Mihe žal ne bo, Vsi njegovi so nam včeraj sporočili, da nas je zapustil za vedno. Poklonila se bom bistrosti in veličini duha prijatelja, ki je v materialnem napredku in razvoju duha, videl boljši svet za večino. Drago mi je, da sem lahko bila njegova kolegica in soustvarjalka dobrega v najinem okolju.

Sprejemati moramo življenje kakršno je!

Ljubljanski festival, 18. avgust 2024

Po vrsti 72. Ljubljanski festival se zaključuje in to na res z predstavami glasbenega razkošja. Perić, Kreslin, Pestner, orkester in zbor Sofije v Križankah, baletne zvezde, RTV simfoniki Slovenije, Londonski simfonični orkester ter Simfoniki iz Scale v Cankarjevem domu. Vse to izvajajo mojstrski maestri, številni profesionalni interpreti znani po vsem svetu. In kaj vse bomo slišali, videli? Zbor skladb, ki jih je Zappa ustvaril proti koncu svojega življenja, balerine Bolšoj teatra iz Rusije, skladbe Janija Goloba, Marjana Kozine, glasbo Williamsa iz filma Sam doma, Vesoljček, Gospodar prstana,…song Misija Smongolovka, Mahlerjev Titan, Ravela in Čajkovskega. Neverjetno, če bo vse po sreči bom z prijateljico in mlajšim vnukom poslušala tudi sama Čajkovski: Simfonija št. 5 v e-molu, op. 64 ter Ravela: Dafnis in Hloa.

Predvidevam, da tokrat Festival ni občutil kakšne posebne denarne suše, da nam je pripravil tako kakovosten, v svetovnem merilu pomemben program. Poslušati najzahtevnejše simfonije, v interpretaciji najboljših simfoničnih orkestrov in pod taktirko dirigentskih elit sveta je velika in pomembna zadeva ne samo za nas gledalce in poslušalce, pomembna je za prestolnico in za državo. Tem prireditvam bi moral biti Festival organizacijsko bolj naklonjen in jih prostorsko umestiti v Stožice ali na drugo lokacijo kamor bi z organiziranimi prevozi pripeljali poslušalce in gledalce. V Kostanjevico je Festival pripeljal kakovosten a malo promoviran ansambel stare glasbe pa je imel toliko obiskovalcev, da niso mogli v veliko samostansko baziliko. Če bi Festival Kostanjevici omogočil nastop Simfonikov Scale ali Londona, bi bil obisk zagotovo rekorden. Glasbene veličine avtorjev in interpretov pozna cel svet, pri nas pa jih Festival umesti v 1500 omejeno število poslušalcev, prostor, ki je bil za nas velik leta 1973 in ga danes ne moremo smatrati za maksimum slovenske publike na svetovnih glasbenih prireditev.

Seveda pa ne gre samo za slovenske obiskovalce, Na Kostanjevico gravitira širša kulturna publika ker smo Slovenci razseljeni po celotnem ozemlju države in se v prestolnico večina vozi le na delo, dom pa ima na podeželju kjer bi se z užitkom in največjim spoštovanjem odpravil na koncert filmske glasbe Johna Williamsa, težje ali pa sploh nemogoče pa se mu zdi dvakrat na dan peljati v mesto kjer samo dela, kjer ni njegovih znancev in ga tudi slabo pozna.

Prepričana sem, da bi se ob ustreznejši organizaciji vsebinsko tako pomembnega Festivala kot je Ljubljanski, ob nastopu pred večjo publiko bolje počutili tudi nastopajoči in zato povečali svoja prizadevanja za kakovostno izvedbo nastopa. Biti nastopajoči na Ljubljanskem festivalu bi jim bilo v bogatejšo promocijo in v veliko čast.

Pogosto slišimo, da je naša država tolikšna kot glavno mesto severne sosede. Ste že opazili koliko pozornosti soseda posveti nastopu svojih simfonikov in na kako elitnih lokacijah jo posluša publika. Mi moramo tako našim glasbenim izvajalcem kot gostom ponuditi možnost, da jih sliši in vidi širša javnost, da si javnost z njihovo pomočjo širi obzorje duha in znanja, da je v dobrem in slabem pomiri ali navduši s glasbenimi stvaritvami, predvsem pa, da se na koncertih povečuje mladost saj skoraj ni več otrok, ki ne bi obiskovali glasbenih šol. Mladost mora dobiti več, kot ji danes nudimo ne samo v zadovoljevanju materialnih potreb pač pa predvsem v ustvarjanju bogate kulture naroda.

Ste se udeležili katere prireditve Ljubljanskega festivala?

Prekmurska duša, 17. avgust 2024

Kar nekajkrat sem imela priložnost spoznavati pravo prekmursko dušo, ljudi, ki so ali pa še imajo radi Prekmurje, njegovo Goričko, njegove mile pesmi, znamenite toplice in ravnino, na njej pa neskončna polja. Opisala sem že kako smo gradili tovarno v Ljutomeru in tam imeli lepe priložnosti razgovarjati z njihovimi politiki, strokovnjaki ter sodelavci, ki so se ne samo razveselili tovarne ampak jim je ta tudi pomagala do boljšega življenja. Pisala sem že tudi o prizadevanjih mojih prekmurskih sodelavcev in sodelavk, da bi država bolje poskrbela za rabo prekmurskih gospodarski potencialov, pa o prijateljevanju, obisku Vulkanije in podobnem, še vedno razmišljam, kako je ta prekmurska duša nastajala in obstala v razmerah med več narodi, ki ji niso bili naklonjeni.

Prekmurje je po 1. svetovni vojni po določilih Pariške mirovne konference pripadlo Kraljevini SHS, z čimer so bili tamkajšnji Slovenci pod Madžarsko združeni s Slovenijo kot matičnim narodom. Po koncu 1. svetovne vojne je Prekmurje 12. avgusta 1919 zasedla jugoslovanska vojska, 17. avgusta pa je na množičnem ljudskem zborovanju v Beltincih oblast predala civilnemu upravitelju.

Pred 105 leti je bilo rojeno Prekmurje kot del Slovenije kjer živijo delovni, marljivi, pogumni, drzni in inovativni ljudje. Organizirani so v 27 občinah v katerih živi 114.000 prebivalcev. Imajo najvišjo stopnjo starosti prebivalstva v državi in najnižjo delovno aktivnost. Gospodarsko počasi napredujejo. Razvojne možnosti vidijo v kmetovanju za kar pa bi bilo nujno povečati pomoči države. Prekmurci v odnosu s Slovenijo pogosto omenjajo rek "daleč od oči, daleč od srca". Čeprav ocenjujejo, da živijo kar dobro, se zavedajo svojih problemov in poznajo svoje potenciale s pomočjo katerih bi jim bilo lahko še boljše. Zgraditi morajo protipoplavne nasipe ob Muri in razviti sodobne načine pridelave hrane, ohranjajo pa tudi slovensko krajino, kar je lahko osnova za turizem.

V Pomurju je nastalo veliko pomembnih kulturnih dosežkov, ki so jih ustvarili po svetu in doma občudovani pesniki in glasbeniki. Kdo danes ne pozna del Ferija Lainščka in Vlada Kreslina da omenim le najbolj znane in najbolj izrazite predstavnike prekmurske duše. Deluje po njihovih krajih veliko pomembnih glasbenih skupin, vokalistov, gledališčnikov, folkloristov, likovnih umetnikov in drugih velikanov umetnosti. V svojih delih izpostavljajo razsežnost prekmurske duše, da se čuti njena povezanost z dnom, vodo, zemljo in vesoljem. Vse to pa se najbolje izraža v njihovi glasbi in umetnosti. Prekmurska duša je občutena v obliki miru, ljubezni in povezanosti med ljudmi.

Bilo bi dobro, da moja država posveti večjo pozornost na vseh svojih ministerstvih Pomurju in njegovim vse starejšim prebivalcem, ki brez znanja in moči mladosti ne morejo dohitevati drugih delov države. Odhajanje mladih v tujino in oddajanje zemlje v najem tujcem bi se dalo zaustaviti ali tok preusmeriti s sprejetjem ustreznejše davčne politike, z namenskim vlaganjem sredstev, ki jih nudi EU pa tudi s boljšanjem odnosov sosednimi državami. Pomurje je naši državi dalo veliko dobrih politikov in gospodarstvenikov, prav bi bilo, da sedaj država solidarno ponudi regiji kadrovske okrepitve, ki bi dolgoročno izboljševale strukturo prebivalstva in omogočalo dolgoročno bogatenje zanimive in blagodejne pomurske duše.

Bi soglašali s solidarnostno pomočjo države Pomurju?

Gradnja skupnosti, 16. avgust 2024

Večina Slovencev danes živi v mestih, največ v prestolnici in večjih mestih, ki so praviloma definirane kot Mestne občine. Kakšne so vezi med državo in mestnimi občinami ni definirano in tudi zato dostikrat mediji opozarjajo na neverjetne podvige županov, ki naj bi bili nedotakljivi in zaščiteni pred vsako kritiko. Malo iz tega razloga še bolj pa iz interesa, da se seznanim kakšno pa naj bi bilo dobro upravljanje Mestne občine, sem pozornost namenila zapisu o delu mladega (*1989) in uspešnega županu Mestne občine Celje, ki mir smatra za civilizacijski dosežek , ki ni samoumeven in se je zanj nujno, konstantno prizadevati. Ker je za župana kandidiral kot nestrankarski kandidat nima v občinskem svetu svojih podpornikov niti nasprotnikov. Kot sam pravi nima s tem težav, uresničuje naloge župana, to so lokalni projekti v dobro mesta in ljudi. Je napreden politik, ki zagovarja socialne pravice, ljudi in išče skupne rešitve. Svoj odgovornost vidi v prostorskem razvoju, kateri mora biti odprt dolgoročni proces, ki vključuje več ljudi, več idej in konsenz odprte politike.

Katerim elementom prostorskega razvoja se posebno posveča. Prioriteta je mesto, ustvarjanje pogojev za njegovo rast in kakovost življenja v njem, gre za drevesni park, družbeni center in druge potrebe mestne civilne družbe. Zaživel bo Center urbanega dogajanja. V pogovorih s političnimi strankami je nastal koncept sodelovanja, ki se nenehno dopolnjuje, oblikovali bodo nov model stanovanjske gradnje. Ker se razvoj ne začne na papirju niti ne konča z rezanjem traku si prizadeva najti nove poti, komunikacije in prilagoditve, da bo mesto pripravljeno za izzive prihodnosti. Rešili bodo težave s stavbnimi zemljišči, določili traso obvoznice, izpopolnili sisteme proti poplavne zaščite ne da bi onemogočali kmetijstvo in izvajali ukrepe, da bo mesto krepilo svoj pomen v regiji in državi. Zanimiva je njegova ugotovite, da je država izjemno centralizirana kar preprečuje prostorski razvoj regij in preobremenjuje ljudi s prevozi in drugimi pogoji življenja in dela. V mestu bodo ohranjali meščanski utrip z vlaganji v izobraževanje, šport in kulturo, predvsem pa bodo zagotavljali skupnostne množične dejavnosti. Seveda posebej poudarja svoje naloge v sanaciji onesnaževanja, ukrepe za integracijo pribežnikov in še mnogo drugega.

Mesto je gradnja skupnosti, ki jo po vaseh uspešno razvijajo društva civilne družbe. Oboji potrebujejo zato participativni proračun občine, ki ga uvajajo. Stavbe so lupina, pomembna je njihova estetska vsebina, a mesto so predvsem ljudje.

Naj se vam posreči uresničevati procese, ki jih odpirate, ljudje Savinjske doline in knežje mesto vam bodo zato hvaležni. Čudovito bi bilo, če bi se država zamislila nad nekoristno centralizacijo, usposobila kompetentne ter za samostojno poslovanje usposobljene regije in dala ljudem ustreznejše zaposlitvene ter vzdržne prometne možnosti. Predvsem pa bi bilo dobro za našo državo, da bi se vašemu načinu dela pridružili tudi drugi župani predvsem tisti, ki danes vidijo samo svojo občino ne pa tudi interesov ljudi po razvoju krajev kjer imajo dom. Kot član Združenja zgodovinskih mest in kot mesto z velikim zgodovinskim potencialom, ste lahko svetel vzor ostalim članom, kako je potrebno koristiti zgodovinske vire v podjetništvu in hkrati poskrbeti, da ti viri ne propadajo. Pričakujemo Medicinsko fakulteto tudi v vaši mestni občini, da bomo imeli nekoč dovolj dobrih zdravnikov in enkrat nehali zdravstvo kriviti za tegobe. Dobre prakse nam odpirajo nova spoznanja o načinu uveljavljanja družbeno odgovornega ravnanja in aktivnega državljanstva.

Poznate vizijo vodenja in cilje svojega župana?

Marija pomagaj, 15. avgust 2024

Vsaj ženske, ob težavah, spontano vzkliknemo »Marija pomagaj!« in si s tem pridobimo čas za premislek, kako moramo ukrepati. Da je to posvečen rek katolikov in pripadnikov sorodnih ver ter zato rezerviran le za verujoče, nam ne pade na pamet. Verujočim pomeni mnogo več. Mariji je v naši državi posvečenih 318 od skupno 2373 cerkva in kar 21 Mariji pomagaj. Ne gre se torej ob tej pomembni dediščini čuditi, da smo dobili državni praznik Veliki šmaren ali Marijino vnebovzetje, ki ga praznujemo na današnji dan. V mojem okolju, kot izgleda, je bil največji dogodek praznovanje na Trško gori, ki obhaja 400. obletnico posvetitve tamkajšnje cerkve.

Petnajstega avgusta praznujemo Marijino vnebovzetje, dan, ko je bila Devica Marija, mati Jezusa Kristusa, telesno in duhovno vzeta v nebesa ob koncu svojega zemeljskega življenja. Odigrala je ključno vlogo v zgodovini odrešenja. Zaradi njene popolne predanosti Bogu in njene vloge v odrešenju človeštva je bila nagrajena s tem, da je ob koncu svojega življenja na zemlji bila vzeta v nebesa s telesom in dušo. To pomeni, da Marija ni doživela telesne smrti na enak način kot drugi ljudje. Praznik izraža vero v vstajenje telesa in večnost duše ter poudarja posebno mesto, ki ga ima Marija v krščanstvu kot mati Boga. Praznik se po svetu praznuje že od 5. stoletja, papež Pij XII. je leta 1950 dogmo o Marijinem vnebovzetju razglasil kot uradni nauk katoliške cerkve, kar pomeni, da je to verovanje obvezujoče za vse katoličane. Praznik služi tudi kot opomin na upanje v večnost in vstajenje za vse vernike.

Ne malokdo se danes sprašuje, kakšna je verska resnica o Marijinem vnebovzetju in skuša s človeškimi besedami približati skrivnost Božjega delovanja. Seveda so te besede vedno skromnejše in mnogo bolj omejene kot skrivnost, o kateri govorijo. Kdo bi mogel doumeti, kaj vse je obseženo v resnici o Marijinemu vnebovzetju? Tudi si ni mogoče prav predstavljati, kako in kje se je izvršilo to končno Marijino poveličanje in njena dopolnitev v nebeški slavi. Marija naj bi bila tesno povezana z Jezusom v njegovem javnem življenju. Čudež v Kani naj bi naredil na njeno prošnjo. Zvesto je sledila njegovim naukom in jih širila, bila je z njim pri njegovi daritvi na križu, trpela skupaj z njim in sodeloval z njim pri obnovi nadnaravnega življenja v dušah. Drugi vatikanski koncil pravi „Jezusova Mati je v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena. Tako sveti tu na zemlji potujočemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan.

Dogme o Mariji so do nas, navadnih smrtnikov, prihajale vedno na način, ki je odpiral mnoge dileme. Otroci smo jih spoznavali po Zgodbah iz katekizma in ni se nam sanjalo kako bi to bilo lahko resnično. Da je Veliki Šmaren smo vedeli pastirci po pečenem šmornu, ki ga je stara mama prinesla na pašo. V letih študija smo šele ocenjevali, da je naša katoliška cerkev močno povezna s kulturo, predstavami, pevskimi in glasbenimi dosežki, literaturo, slikarstvom in še bi lahko naštevala. Bolj kot predhodno opisane in druge dogme krščanstva nas je navduševalo kulturno gibanje, ki so ga zagotavljali vse do konca druge svetovne vojne prav duhovniki s verskimi dogodki. Sledila so leta izobraževanja, naraščalo je organizirano financiranje kulture, znanosti, raziskovanj, širile so se misli filozofov in s potovanju po svetu smo spoznavali številne vere. Dogme krščanstva so del verovanja ljudi po svetu, moramo jih poznati, ker so del naše zgodovine in kulture, spoštovati pa smo dolžni prepričanja tudi drugih ljudstev, da se z njimi lahko sporazumevamo o skupnih zadevah.

Kako pa vi razumete praznik Marijinega vnebovzetja?

Naše vezi, 14. avgust 2024

Ko odprem zjutraj računalnik ali pameten telefon se vsa tresem v strahu, da sem ponoči prejela posodobitve, ki jih ne bom znala uporabljati oziroma bo moje prilagajanje terjalo posebno pozornost. Ne morete si misliti, koliko je teh posodobitev. Razvoj telekomunikacijskih povezav je ena izmed najpomembnejših in najvplivnejših tehničnih revolucij v zgodovini človeštva. Temeljil na nenehnem izboljševanju hitrosti, zanesljivosti in dostopnosti komunikacij, kar je omogočilo globalno povezanost in revolucijo načina, kako informacije pridobivamo in z njimi komuniciramo.

Začelo se je že leta 1792, ko je francoski inženir Claude Chappe je razvil optični telegraf, ki je uporabljal sistem semaforjev za prenos sporočil na dolge razdalje. Ta sistem je bil predhodnik električnega telegrafa Samuela Morsea, ki je uporabljal Morsejevo abecedo za pošiljanje kodiranih sporočil preko žic. Prvi uspešni prenos po telegrafski liniji je bil leta 1844 med Washingtonom in Baltimorjem. Sledila je podmorska telegrafska povezava med Veliko Britanijo in Severno Ameriko leta 1858. Čeprav je kabel kmalu prenehal delovati, je bila to velika inovacija v medcelinskih komunikacijah. Alexander Graham Bell je patentiral prvi delujoč telefon, kar je omogočilo prenos zvoka preko električnih signalov. To je bil začetek moderne telefonske komunikacije. Uspeh leta 1895 je dosegel italijanski izumitelj Guglielmo Marconi je uspešno izvedel prvi radijski prenos, kar je privedlo do razvoja brezžičnih komunikacij. Do leta 1901 je Marconi že vzpostavil prvo radijsko povezavo čez Atlantski ocean. Že leta 1927 je bila vzpostavljena prva radijska telefonska povezava med Londonom in New Yorkom, kar je pomenilo velik napredek v mednarodnih komunikacijah.

V letu 1962 je uspelo tehnologom razviti satelitsko komunikacijo z lansiranje prvega komunikacijskega satelita, Telstar 1, kar je omogočilo prenos televizijskih signalov, telefonskih klicev in podatkov med Evropo in Severno Ameriko. To je bil začetek globalnih satelitskih komunikacij. Prvi mobilni telefon je bil razvit leta 1973 v podjetju Motorola. Martin Cooper je opravil prvi mobilni klic na prostem, kar je označilo začetek mobilne telefonije. Leta 1980 je bil Motorola montiran tudi v moj službeni avtomobil.

Internet je nastajal v obdobju1960 do 1990 in postal dostopen s pojavom WWW (World Wide Weba). Širokopasovne povezave in uvedba optičnih vlaken sta omogočila hitre in zanesljive komunikacije po vsem svetu, kar je olajšalo prenos velikih količin podatkov in spodbudilo razvoj digitalnih tehnologij. Najnovejša je 5G in predstavlja generacijo mobilnih omrežij, ki omogoča izjemno hitre prenose podatkov, nizko latenco in podporo za masovne povezave naprav. Ta tehnologija je ključna za razvoj IoT (Internet stvari) in pametnih mest. v računalniške in internetne komunikacije sem bila vključena od leta 1965 dalje predvsem organizacijsko in investicijsko. Osebno pa sem tako računalnik kot komunikacije začela uporabljati neposredno pri vodenju regionalne podružnice SDK tam okoli leta 198o, ko smo podatke še prenašali po lokalnih omrežjih, uporabljali DOS, diskete in podobne pripomočke ter nam je informacijska tehnologija postopoma postajala tudi doma nepogrešljiva. Kot stara oseba, si ne morem zamisliti, kako bi opravke lahko opravljala brez računalnika in pametnega telefona, še posebno pa ne bi mogla biti vsak trenutek na vezi z mojo družin, prijatelji in znanci pa tudi s temi blogi vam ne bi razburjala vsak dan. Dobro je poznati tudi del tehnične zgodovine naših vsakdanjih delovnih pripomočkov, ker jih s tem prijaznejše sprejemamo.Vrh obrazca

Kako pa je potekalo vaše sodelovanje z računalnikom in internetom?Dno obrazca

Odgovornost, 13. avgusta 2024

Kadar pišemo o nerešenih zadevah ali slabih rešitvah se pisci z menoj vred radi obregnemo ob pravice osebe ali organa ki je odločal in iz katerih izhaja njegova odgovornost za posledice. Če nastane škoda si ljudje pač mislimo, da jo mora oseba, ki jo je s svojo slabo odločitvijo povzročila, poravnati oškodovancu. V primeru odgovornosti za ukinitev namenskega zbiranja sredstev za stanovanjsko gradnjo so snovalci zakonodaje in organi odločanja v državi in v gospodarskih družbah, ki jih z nekoliko truda lahko konkretiziramo. Ne moremo pa zahtevati, da oni pokrijejo nastalo materialno škodo ker njihovo premoženje niti približno ne pokriva posledic njihove napačne ali nepravočasne odločitve. V naši državi je to na primer dobro vidno na področju zdravstva, v katerem se ni sledilo sprotnemu posodabljanju in so zato danes v njem orjaški problemi, ki grozijo celo razpad sistema. Nihče nima dovolj sredstev, da bi škodo odpravil. Taki in podobni primeri nezmožnosti povračila škode napeljujejo na misel, da je sklicevanje na odgovornost brez smisla saj so druge oblike uveljavljanja odgovornosti bolj blažev žegen kot resen ukrep.

Kadar sama razmišljam in pišem o odgovornosti in škodah, želim predvsem opozoriti na nesmiselnosti, ki jih povzroča pomanjkanje znanja odločujočih, na njihov neprimeren odnos do mnenja stroke, zlasti prakse kot tudi na nezaupanje odločujočih do rešitev njihovih predhodnikov. Škodljivo je predvsem izogibanju dolgoročnih projektov, ki bi morali preživeli trenutne odločevalce in z vsemi pravicami in dolžnostmi ostati v veljavi. Še veliko je primerov, ko so pomembne škode nastale zgolj zaradi nezaupanja odločevalcev do njihovih predhodnikov. Vse to pa nakazuje slabo kakovost odločanja, samovoljo če hočete ali strah, da volja odločevalca ne bo upoštevana. Prav te razmere prinašajo največ škode in smešijo odločevalce, ko se ti postavljajo pred volivce s kandidatnimi listinami kot »vredni zaupanja«. Če bi našemu narodu uspelo obnoviti poštenje brez fige v žepu, se pravi »tako kot smo se dogovorili bomo tudi naredili« bi bilo škod mnogo manj in oblilo zadovoljstva.

Zdaj pa poglejmo še, kako je odgovornost definirana vsebinsko in formalno v teoriji. Najširša je naslednja dikcija: Odgovornost je izraz, ki označuje obveznost posameznika ali organizacije, da prevzame in nosi posledice svojih dejanj ali odločitev. To pomeni, da mora biti oseba ali entiteta zavedna svojih dolžnosti in pripravljena soočiti se s pozitivnimi ali negativnimi izidi, ki jih njihovo delovanje lahko povzroči. Odgovornost vključuje etični in moralni vidik, kjer se pričakuje, da oseba ravna v skladu z normami, pravili ali zakoni, ter da je odgovorna do drugih, do družbe ali do svojih obveznosti. Poznamo več vrst odgovornosti. Na prvem mestu je odgovornost kot dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo, če kaj ne ustreza normam, zahtevam in če ima zaupano negativne posledice, če se z zaupano osebo ali stvarjo zgodi kaj negativnega. Odgovornost je lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve in dolžnosti. Vse te dikcije in vsebine nakazujejo, da moramo biti bolj pozorni do vsebine in ljudi, ki se jih posledice odločanja tičejo. Kot volivci imamo pravico povpraševati osebe, ki odločajo o vzrokih, ki so povzročili neprimerne učinke ali škodo, imamo pa tudi dolžnost presojati o ukrepih, ki jih je sprejeti, da v prihodnje nebo slabih učinkov in ne škod. Osebe, ki svojih osebnih interesov in slabosti ne morejo podrejati objektivnosti odločanja, ne morejo odločati o usodi ljudi, narodov in njihovem premoženju! Pogovarjati bi se morali o osebni odgovornosti ljudi z imeni in priimki!

Se kdaj pogovarjate o odgovornosti ljudi, ki ste jih volili?

Dan mladih, 12. avgust 2024

Ob prebiranju problematike mladih v naši lepi državi sem ostala brez besed. Če smo se kot družba res tako zelo postarali, potem je skrajni čas, da se mladih ne spomnimo samo ob njihovem Mednarodnem dnevu, pač pa »naj ne mine dan, da ne bi nekaj dobrega storili za mlade«,* In na vprašanje kaj naj bi to bilo bom poskušala odgovoriti kar s praktičnimi zgledi delovanja mladih v ne tako oddaljeni preteklosti.

Najprej dejstvo o uvajanju mladih v delo. Otrokom je bilo v vsaki družini naloženo njegovim letom primerno delo, da so pridobili delavne navade in se odločali za poklic. Vzgojitelji otrok so bili poleg staršev tudi sosedi, sorodniki in vzorniki vzgojiteljev ter osnovna šola. Otrok, ki je nakazoval razumni pristop do dela je bil pohvaljen. Danes privzgoje otrok za delo skoraj da ni. V šoli opravijo vse šolske obveznosti, domača opravila so zmanjšana na minimum, ostane še psiček in papagaj ter nesramno drag šport v katerem naj bi vsi postali prvaki, če že ne olimpijci. Otroci gledajo v ekrane računalnikov in pametnih telefonov ali pa se mučijo pod taktirko svojih trenerjev. Preprosto delavnih navad nimajo kje pridobiti, brez njih si dela niti ne želijo, če pa že je prekarsko, s slabimi delovnimi pogoji in nespodbudnim plačilom. Državi in politiki ne pride na pamet, da bi mlade organizirano zaposlovali po Novem dogovoru (New Deal) kot brezposelne, za gospodarsko rast in za izvajanje reform. Ko sem nastopila delo v tovarni je bila naša povprečna starost 21 let. Si predstavljate kako močno so upravljavci te tovarne zaupali mladin in mladi jih nismo razočarali.

Ker so mladi na svojem domu delali so pridobivali tudi pravice, med njimi pravico do dediščine v materialnem stanju, pomoč v materiala in delu pri ustanavljanju svojega doma. Otroci so za svoj novi dom morali poskrbeti sami, starši pa so bili dolžni nuditi vsestransko pomoč. Ko sem si ustvarjala svoj dom, smo poleg staršev imeli močno oporo v tovarni, ki je vsako leto del nove vrednosti namenila za pomoči pri nakupu ali pozidavi bivališča. Vedno previdne banke so tu našle svojo tržno nišo in sredstva podjetji plemenitile ter graditeljem nudile dodatne možnosti financiranja. Imeli smo v Sloveniji celo Stanovanjsko banko, ki je sicer kmalu postala SKB, je pa le pokazala skupne podi do oblikovanja stabilnih virov financiranja domov mladih. Zaradi teh stanovanjskih vložkov podjetji in bank v zagotavljanje prijetnih domov mladih družin, ni bil nikoli nihče reven, lačen ali obubožan, najmanj pa proračuni države, republik in drugih lokalnih skupnosti. Sicer pa o tem vse ve in pogosto piše gospa po imenu Srna, slovenska strokovnjakinja stanovanjske politike. Čas bi že bil, da nam oblikovalci državne politike vendarle pojasnijo, zakaj so desetletja dobro delujočo stanovanjsko politiko tako brez potrebe opustili ali jo nadomestili z boljšo. Bo kdo za hude posledice poklican na odgovornost?

In tretja v nebo vpijajoča sodobna neumnost to je mandat političnim strankam, da brez sodelovanj z volivci izberejo kandidate za upravljalce s skupnim premoženjem v državi. Če že imamo kvote za ženske ne vem za kaj jih ne bi mogli imeti za mlade, čeprav se mi te kvote milo rečeno gravžajo. V moji delovni dobi so bili v vseh organih upravljanja mladi prisotni kot enakopraven forum borcem, sindikalistom, komunistom ter socialistom. Svoje interese so dobro utemeljevali, pripravljeni so bili sodelovati v vseh aktivnostih tako delodajalca kot politike in znali so tudi poskrbeti za kraval, če se jim je storila krivica. Kočno so bili tudi prvi ustanovitelji stranke, ki je Slovenijo vodila desetletje. Bodo oblikovalci kandidatnih listin odgovarjali za posledice, ki nastajajo zaradi izločanja mladih iz odločanja?

*Rastoča knjiga

Se vam ne zdi, da bi zmogli zagotoviti topli dom vsakemu od nas?

Darila, 11. avgust 2024

Na obisk prihaja sorodnica, ki si je ustvarila družino v Kaliforniji. Ima hčerko in sina, ki sta osnovnošolca, žal pa še ne razumeta maternega jezika svoje mame. Ne vem kako se bomo sporazumevali in to prepuščam svojemu sinu, ki je njun striček. Dobrosrčna sorodnica nikoli ne pozabi obiskati ali na svoje slavje povabiti tudi mene kar je danes že skoraj podvig za moje noge, gube, frizuro, da o primerni osebni urejenosti niti ne govorim. Vsak po svoje se bomo potrudili, da bo tistih nekaj ur, ki jih bomo prebili skupaj, prijetno in zanimivo.

Seveda pa moramo biti pozorni zlasti do omenjenih osnovnošolcev. Deklica je glasbenica, šola se na klavirju, je prijetno zvedava in nasmejana. Žal v Sloveniji nimajo svojega avtomobila, da bi jih povabil v svoj dom in po domače pogostila z jabolčnim zavitkom ali štruklji. Fant sledi po značaju sestrici in je navdušen nad nogometom. Vprašala sem Chat GPT s čim naj ju lahko razveselim oziroma katera darila so primerna za njuna leta. Zelo se je izkazal in podal številne ideje. Za deklice priporoča kreativne in umetniške sete, popularne knjige, modne dodatke, družabne igre pa tudi elektroniko, športno opremo, glasbene instrumente in dodatke za sobo. Za fantke meni, da so najbolj primerne lego kocke, znanstveni in konstrukcijski seti, športna oprema, video igrice, avtomobilčki na daljinsko upravljanje in družabne igre . Ni me navdušil s svojimi podkupljivimi standardnimi in dragimi darili, ki spodbudijo verižno reakcijo obdarovanja. Razmišljala sem o darilih, ki bi jima približala Slovenijo, bila zanimiva uporabna ter spodbudna. Predlagala sem za pianistko note slovenskih ljudskih in ponarodelih pesmi, ki jih je izjemno prijetno zaigral tudi moj vnuk v glasbeni šoli. Za fanta bo primerna knjiga o športu Čista desetica, pogledali pa bomo, če ima Slovenija nogometno žogo proizvedeno doma.

Malo bomo pokomentirali in skrbno pazili, da ob darilih ne bo razočaranja.

Omenjena nista edina, ki ju moram nagraditi, doma se še nismo dogovorili o nagradi za dobre učne uspehe in uspehe v športu, v kratkem bo cel kup rojstnih dni in treba bo biti previden pri darilih, da odpravimo škodljivo prakso obdarovanja v denarju. Želim si obdarovance razveseljevati z darili kar pomeni, da moram pogruntati, kaj bi jih najbolj razveselilo. Ker so med obdarovanci tudi 51 in več letniki bo ciljano darilo težko izbrati. Med obdarovanci bo treba upoštevati tudi psičko Pikico, žal pa je papagaj Jakob končal za vedno.

Aktivnosti okoli daril postajajo zahtevnejše kot jih zmorem in najbrž bom leto razdelila zadnje. Skrajni čas je že, vsaj meni se tako dozdeva, mi pa tudi vsak dan to pove tudi sorodnik, ki vsak dan kontrolira moje razpoloženje in ponavlja opozorila po katerih se morajo ravnati ljudje mojih let. Skačeva se v lase in se kot leva boriva vsak za svoje mnenje.

Tako nam minevajo dnevi vročine, ki je nismo vajeni in nam onemogoča uživati sveži zrak. Sama imam zjutraj enourni sprehod na katerem uživam v prijetnih jutrih in iščem rešitve za probleme, ki me tega dne čakajo. Sproti se učim hoje z nestabilnimi nogami, ki sicer ne bolijo, tudi še tople žemljice si kupim pri Najboljšem sosedu. Proti tej vročini zatemnim hišo in tako dosežem v njej znosno celodnevno temperaturo. V skrajni sili je na vrsti tuš, hladna pijača, preprosta hrana in računalnik. Seveda sem te zadnje dneve Olimpijskih iger kar nekaj ur prebila na kavču, imam pa tudi dobro knjigo, ki buri mojo domišljijo. Vsak od nas si pač pomaga po svoje!

Kako pa vi živite s to vročino?

Perzeidi, 10. avgust 2024

V poletnih mesecih se pogosteje oziramo v nebo in razmišljamo o tem, kaj vse se dogaja nad nami ne da bi mi sploh vedeli, razumeli ali celo potrebovali. Vesolje še zdaleč ni raziskano zato so ugibanja o njem zelo živa posebno med mladimi. O vesolju je sicer možno marsikaj prebrati v literaturi, ki je zelo obsežna in za branje primerno zahtevna. Astronomi so v naši državi znani in spoštovani, večkrat nam znajo lepo pojasniti stvari, posebno univerzitetni učitelji Univerze v Novi Gorici, nekaj vedenja po so nam zapustili tudi predniki, posebno tistega, ki je pomemben za predvidevanje vremenskih razmer in seveda fantazme iz bajk in povesti, ki so jih doživljali pastirji, gozdarji, samotne deklice in domačije in tako naprej.

Smo v letnem obdobju, ko se na nebu pojavljajo Perzeidi imenovani tudi meteorski dež. Ime so dobili po antičnem junaku Perzeju, ki je po izročilu z božjo pomočjo ubil strašno pošast s kačami namesto las imenovano Meduzo. Perzeidi so najvidnejši v času od 17.julija do 12. avgusta in smo torej že na repu njihovega videnja. V jasnih nočeh je še priložnost za opazovanje tega spektakularnega nebesnega dogodka svetlih meteorjev, ki pogosto puščajo dolge sledi na nebu in polepšujejo noči. Pojavijo se vsako leto, njihov vrhunec pa je običajno v noči 12. avgusta. Perzeidi izvirajo iz delcev, ki jih za seboj pušča komet Swift-Tuttle, ta pa kroži okoli Sonca približno vsakih 133 let. Ko zemlja prečka to pot, delci vstopijo v našo atmosfero in ustvarijo svetle meteorske sledi znane kot utrinki ali zvezdni utrinki. Vidnih je tudi nekaj mladih delcev, ki jih je komet odvrgel 1865 leta. Največji izbruh je odvisen od lokacije oblaka, na dan izbruha se lahko vidi tudi do 60 meteorjev ali več. Največ se jih vidi v severni polobli zjutraj ob zori. Nekateri so vidni zvečer in pustijo za seboj dolge svetle repe. Večina jih v atmosferi zgori.

V vesolju imamo tudi ozvezdje, ki nosi ime omenjenega antičnega junaka Perseja. Perzeidi navidezno izhajajo iz tega ozvezdja lahko pa se pojavijo kjer koli na nebu. Pri svojem vrhuncu jih lahko opazimo med 50 in 100 meteorjev na uro. Pojavijo se poleti in letos bo verjetno najugodnejše za opazovanje ker je luna skoraj v prvem krajcu in svetloba ne bo preveč onesnažena oziroma bo minimalna, pogoji za opazovanje pa zato idealni.

To naše občudovano vesolje pa beleži tudi nevarnosti, ki mu grozijo in med katerimi je največja onesnaženost z odpadki plovil, ki jih človek pošilja vanj. Kot poročajo mediji so astronomi in zvezdoslovci zelo zaskrbljeni, ker še ne poznajo načina, kako bi ga čistili. Nevarnosti nastajajo vsakdan nove saj se tehnični pripomočki za proučevanje vesolja nenehno izpopolnjujejo in človek v vesolju išče nove materiale, ki jih na zemlji zmanjkuje, išče pa celo svoje bodoče bivališče, če na zemlji ne bo več mogoče živeti. Širi se število narodov, ki uporabljajo svojo vesoljsko tehniko in raziskujejo vesolje kar vse se kopiči neorganizirano in v neomejenih oziroma velikih količinah. Po nekih medijskih ugotovitvah mednarodnega sporazumevanja o ravnanju z vesoljem na političnem in državnem ni.

Slovenija je do vesolja pristopila kulturno po zaslugi gledališčnika Dragana Živadinova, ki je leta 1995 je s stilno formacijo telekozmizma vstopil v petdesetletni gledališki projektil »1995-2045-Noordung«, leta 1998 postal kandidat kozmonavt, leta 1999 pa je realiziral »Biomehaniko Noordung«, prvo celovito predstavo v pogojih breztežnosti in bil zato nagrajen z Župančičevo nagrado skupaj z Dunjo Zupančič.

Se boste zazrli v nebo, da boste spoznali Perzeide?

Mladi v podjetništvu, 9. avgusta 2024

Dobro bi bilo, če bi se v našem »realnem sektorju« kot se proizvodna podjetja naslavljajo, bolje poglobili v razvijanje ustreznejših odnosov med generacijami, med vodji in vodenimi, med zaposlenimi na terenu in po centralnih obratih, o uporabi mehkih oblik sodelovanja, podjetniškega izobraževanja pa vse do ustvarjanja bogate kulture. Biti danes zaposlen v resni in ciljani podjetniški zamisli je velika odgovornost za kar je potrebno vedno več znanja, razumevanja in zavedanja, da si del skupnosti z istim ciljem, da pa ta cilj ne bo dosežen, če kdor koli popusti. Bistvena in pomembna razvojna težnja je tudi zavedanje, da se napredek države začne in konkretno udejanja najprej v podjetništvu in se od tu novosti širijo v družbo kot celoto. Zaradi te poti inovacij in ustvarjalnosti, ki preko proučevanja trgov prihajajo v tehnološko tehnično tovarno z ustreznim znanjem, je nivo praktične uporabnosti neke dobrine ali storitve vključno s posledicami, znan družbi in državi šele potem, ko ga je podjetje že posvojilo. Iz tega razloka je okrnjen odločilni vpliv političnih teženj države v podjetništvu, v katerem je praktična moč za udejanjanje že zagotovljena.

Zavedanje, da je podjetje kot primarni uresničevalec inovacij, najodgovornejši subjekt v državi, pa od managementa zahteva da se profesionalno organizira, da ve kdo razpolaga z določenim znanjem, da mu je nalogo možno dodeliti. Organizacijska struktura mora zagotavljati izvajanje vseh podjetniških funkcij od tehnologije in tehnike pa do kompleksnega zagotavljanja kakovosti z vključno nadzorom. Podjetje z dolgoročnimi težnjami si ne more privoščiti izpada katere koli funkcije v svojem podjetniškem procesu in če mu okolje ne more zagotavljati dogovorjene opore, jo mora ustvariti in plačevati samo. Ko smo začeli z računalništvom je ameriški dobavitelj najprej zahteval, da gremo v njegovo podjetniško šolo vsi, ki bomo v tovarni vodili računalniške posle in še poudaril, da organizira vseh vrst izobraževanja, tudi osnovnošolskega, če to ne zagotavlja država kjer bo deloval njihov računalnik.

Mednarodne šole vodenja so danes že dobra poslovna praksa v slovenskih gospodarskih družbah. Veščine vodenja, razumevanje v odnosih, uporaba tujih jezikov, spoznavanje prakse za udejanjanje teorij, nasveti, krizna problematika in podobne teme, morajo zaposleni obvladovati do podrobnosti in jih znati uporabljati pri vsakdanjem delu. Podjetja se zavedajo, da je zlasti za mlade tako delo travmatično, stresno in zato jih poskušajo stimulirati na mladim prilagojene načine. Seznanjajo javnosti z njihovimi uspehi preko korporacijskih glasil, razpisujejo nagrade za naj vodje, javno objavljajo njihova mnenja v promocijskih gradivih, organizirajo srečanja mladih različnih oddelkov in iz različnih okolji. Pozornost mladih usmerjajo na zaposlene z daljšo delovno dobo, ki so obstoječe sisteme oblikovali in jih bodo mladi slej kot prej krojili po novih potrebah. Vse to in še mnogo podobnega ustvarja in neguje image posameznikov kot tudi enote v kateri delujejo. Vsem zaposlenim je v veliko stimulacij način vodenja v katerem pridobivajo redne in verodostojne podatke o stabilnosti svojega in skupnega dela, ko so počaščeni ob jubilejih zaposlitve, ko se jim nudijo elitne kulturne prireditve in odpirajo možnosti športa ter rekreacije. Ljudje smo družbena bitja, potrebno nam je druženje in veselimo se prijateljskih povezav kar vse mora biti v primerni meri in pravem času zaposlenim dostopno. Tako družba, država kot posamezniki se moramo zavedati, da podjetja niso tako enostavna stvar, kot se pogosto prikazuje v medijih, tudi ni odvisno samo od enega človeka, čeprav ima ta veliko pooblastil, podjetje je močan sistem, ki deluje le z znanjem in veliko mero razumevanja vseh subjektov s katerimi sodeluje. Vredna so vsega spoštovanja!

Kako pa vi ocenjujete svojega delodajalca?

Vedno pokončni! 8. avgust 2024

Občudujem pokončne ljudi in živim v prepričanju, da so taki ljudje sposobni streti tudi najbolj trde orehe. Taki ljudje so največje bogastvo naroda, družine, družbe, so sila, ki jo ni možno streti, so zavetje ko postanemo nemočni. Takšnega človeka bi lahko opisal kot pogumnega, neustrašnega in principielnega, oseba, ki ostaja zvesta svojim prepričanjem in vrednotam, tudi kadar se sooča s težavami ali pritiskom. Ne boji se izražati svoje mnenje, tudi če to pomeni, da bo naletela na odpor ali kritiko. Hkrati ji ni mar za družbene elite ali njihovo mnenje, kar kaže na njeno neodvisnost in zmožnost, da misli s svojo glavo. Takšen človek se postavi za resnico in pravičnost, tudi če to pomeni, da bo moral iti proti toku.

Izjemno malo jih je, so pa in to nas vedno opogumlja, da jih vsaj v določenih konkretnih primerih posnemamo včasih zavestno, največkrat pa podzavestno, ker na v to sili trenutna situacija kot na primer nesreča, naloga, nepričakovan dogodek.

Med takimi ljudmi je meni od nekdaj prihajal prvi na misel filmski ustvarjalec Karpo Godina. Lahko tudi, da se motim, nikoli ga nisem srečala, z njim razgovarjala in poznam ga le po njegovih filmih, ki so aktualni od moje mladosti pa vse do današnjih dni. Ustvaril je tako pomembna dela, da je prejel vsa najvišja priznanja v svoji filmski ustvarjalnosti, Prešernovo, Badjurjevo in Štigličevo nagrado, razstavo o dosežkih pa je imel celo v newyorškem MoMa. Pa to za mene ni tisto najpomembnejše, bolj kot to sem v njegovih delih prepoznavala njegovo voljo in željo, da za vsako ceno predstaviti ljudem resnico o obnašanju, delovanju in poslovanju naše družbe, ne svojo resnico ampak resnico, ki jo zaznava večina. To mu je omogočila njegova revolucionarna rodovina s svojimi mnenji in tehničnimi možnostmi, da je lahko študiral, se usposobil presojati, postal nedosegljiv v kakovosti svojega dela in učinke fokusiral v humanizem . Večina od nas teh kompleksnih danosti žal ni imela. Drugo kar nam da misliti je njegov pogum, da bobu reče bob neglede na to za katero osebo gre, na kateri del družbe se njegovo opozorilo nanaša in neglede na posledice, ki lahko sledijo v družbi ali pri njem osebno. To je možno sprejeti le kot dejstvo, da je bil on popolnoma prepričan in je imel dovolj dokazov za verodostojni prikaz dejanskega stanja. Njegove filmsko prikazana dejstva niso fascinirala samo elit, pomembnih posameznikov in manjšin, fascinirala so svetovno javnost.

Kritično motrenje družbe okupira umetnika tudi danes. Kot aktivni udeleženec petkovih kolesarskih protestov proti strahovladi je dogodke tudi snemal, film pa še čakamo ker pristojni organ še ni prepoznal dovolj avtorskega in izvirnega potenciala v zamisli filma kar pa Godini ne jemlje volje do ustvarjenja in iskanja objektivne resnice v današnjih razmerah. Okarakteriziran je bil največkrat kot pobudnik črnega filmskega vala, ki prepozna le slabosti družbe ne zna ali pa noče prepoznavati v njej pozitivnih gibanj in dejanj.

Ob uvodoma omenjeni razstavi je izšla monografija o ustvarjalni moči Godine, svetovnem filmskem strokovnjaku, ki si je izbiral za sodelavce le ljudi z več znanja in poguma kot ga je premogel sam. skupaj s svojimi ekipami še vedno prikazuje nam in svetu dejstva, ki nam niso v čast in ne spodbujajo aktivnosti za razvoj humanizma.

Spoštovanemu umetniku ob 80. letnici želimo uresničitev vseh njegovih zamisli, ki krepijo družbeno odgovornost.

Poznate filme umetnika Godine?

Razkošje barv, 7. avgust 2024

Ob cesti, ki pelje v Kostanjevico na Krki se, malo pred mestom, nahajala samotna domačija v tipičnem rustikalnem slogu. Dolga desetletja, če ne več, se je tu kmetovalo za preživetje, pomagali pa so si s trgovanjem popotnikom in meščanom potrebnih stvari. Zadnji in edini potomec rodu je po končanem študiju gradil kariero v mestu, ki se je hitreje razvijalo kot Kostanjevica, se odselil in rodni dom prodal Jožetu Marinč. Danes so nekoč kmetijska poslopja, do kotička uporabljena za nešteto likovnih umetnin, ki jih lastnik ustvarja že od nekdaj. Jože Marinč je zelo poznan in spoštovan akademski slikah, ki živi in deluje v okolju Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici. Letos je dopolnil sedemdeset let in omenjena Galerija mu je v počastite jubileja omogočila veliko gala predstavitev njegovega ustvarjalnega opusa.

Blizu Kočevske Reke rojeni Jože je po srednji šoli obiskoval Pedagoško akademijo in potem Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani v razredu prof. Janeza Bernika. Diplomiral je leta 1979, med letoma 1979 in 1981 pa je obiskoval še slikarsko specialko. Leta 1995 in 2002 je študijsko bival v Cité Internationale des Arts v Prizu, leta 1995 pa v avstrijskem Millstattu. Je uveljavljeno ime v slovenskem likovnem prostoru in je pomemben predstavnik ekspresivnega realizma. Njegova dela so prepoznavna po močnih barvah, dinamičnih kompozicijah in velikih formatih. Razstavljal je na številnih razstavah doma in na tujem in prejel več nagrad. Že več desetletij si vneto prizadeva popularizirati likovno umetnost, svoje velike in barvite panele zato postavlja na prostem, po zidovih mestnih ulic, povsod, kjer je gledalcev vedno veliko. Prav umetnine velikega formata so mu lastne, vsak ga po njih prepozna ker so izjemno barvite, številne barve med seboj dopolnjujoče in z njimi ponazarja svoja čustva, razpoloženje, prizore v naravi in njeno moč kot tudi prizore iz pravljic, verskih dogem ter ljudskih šeg. Prikazuje na primer tudi tradicionalno pustovanje v Kostanjevici.

Jubilejna razstava je pregled slikarjevega ustvarjanja po obdobjih v katerih je iskal in razvijal svojo likovno govorico po svojih poteh. Umetnik Jože Marinč uporablja predvsem žive barve, ki se jih ne moremo nagledati in nam vračajo energijo ljubezni, ljubezni, ki jo čuti slikar do preteklosti in sedanjosti. V katalogu kustos razstave poudarja, da likovna dela nakazujejo večen optimizem njihovega avtorja, ki navdih dobiva v naravnem okolju in ga po svoje upodobi. Svoj pečat je pustil v javnem prostoru (poslikava hidroelektrarne Krško in Simfonija pomladi na Starem trgu v Novem mestu), kot tudi na OŠ Jožeta Gorjupa kot pedagog. Bil je uspešen mentor mladim nadobudnim ustvarjalcem v okviru Grafičnega bienala jugoslovanskih otrok in kot organizator še vedno aktualnih Extempor. Razstavljal je v večini relevantnih razstavnih prostorov v Sloveniji, ki so jih kurirali mnogi uveljavljeni strokovnjaki. V tujini je gostoval pogosto, med drugim v Egiptu, Čilu in Estoniji.

Umetnik je stalni udeleženec razstavišč v mojem mestu in njegovi okolici kar kaže na njegov interes po širjenju likovnih del med ljudmi, po domovih in delovnih prostorih. S svojo prisotnostjo tudi sporoča svojo voljo po sodelovanju v skupnih akcijah in stanovskem doživljanju slikarstva v širšem okolju mest in podeželja. Razkuštran in bradat predstavlja tudi videz umetniškega ustvarjalca, ki smo si ga zapomnili iz pripovedovanj starejših in iz literature.

Umetnik Marinč, ob 70. letnici vam vaši sopotniki želimo še mnogo bogate ustvarjalne moči in veliko osebnega zadovoljstva pri delu!

Poznate dela slikarja Jožeta Marinč?

Hirošima 1945, 6. avgust 2024

Danes so naše misli na Daljnem vzhodu, v deželi sonca, kjer je na današnji dan padla prva atomska bomba leta 1945. Padla je na Hirošimo in v trenutku ubila okoli 70.000 ljudi, do konca leta pa je število žrtev naraslo na več kot 140.000 zaradi poškodb in sevanja. Tri dni kasneje je bila druga bomba odvržena na Nagasaki, kar je povzročilo dodatne žrtve in uničenje. Padla je zaradi strateške odločitve Združenih držav Amerike, da končajo drugo svetovno vojno v Pacifiku. Razlogi ZDA za to odločitev so bili vojaški, politični in moralni. Verjeli so, da bo uporaba atomske bombe prisilila Japonsko k takojšnji kapitulaciji in tako preprečila dolgotrajno in krvavo invazijo na japonska otočja, kar bi privedlo do velikega števila žrtev na obeh straneh. So pa z bombo demonstrirali tudi svojo vojaško moč kar je vplivalo na odnose s Sovjetsko zvezo kot strateško tekmico. Dejstvo je, da so se ZDA maščevale za napad Japonske na Pearl Harbor, ki je državo potisnil v vojno. Seveda se je Japonska 15. avgusta 1945 brezpogojno predala, kar je uradno končalo drugo svetovno vojno.

Uporaba atomske bombe je sprožila nikoli zaključene razprave o etičnosti te odločitve in o nevarnostih jedrskega orožja. Bilo je grozotno poslušati in gledati fotografije o uničenju obeh mest, o množičnem umiranju in o ukrepih, ki so jih sprejemali po celem svetu v strahu, da bi atomska bomba dosegla tudi njih. V ZDA je bilo nezadovoljstva in strahu enako kot drugod po svetu, prizadevali so si omiliti posledice z vsestransko pomočjo preživelim. V tem morečem vzdušju so se porajale zamisli o mednarodnem proti atomskem sodelovanju, ki so se vedno bolj krepile potem, ko je leta 1949 Sovjetska zveza postal atomska sila. Cilji mednarodnih prizadevanj so bili usmerjeni v nadzor širjenja, uporabe in zmanjšanja jedrskega orožja. Že v letu 1946 so Združeni narodi ustanovili komisijo za jedrsko energijo, ki pa ni mogla doseči nadzora nad orožjem. Sledilo je vrsto sprejetih sporazumov kot so na primer prepoved poskusov v ozračju, vesolju in pod vodo, za uporabo atomske energije v miroljubne namene, SALT I in II. in še mnogi parcialni sporazumi, ki so v letu 1991 pripeljali do Pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Med tem so mnoge države razvile lastno atomsko moč, nastalo je nešteto novih tehnologij, sporazumevanje o atomski energiji postaja vse bolj zapleteno, problematika ostaja zelo aktualna in nevarna za obstoj človeštva. Strah, da bo »nekdo« pritisnil na rdeči gumb in sprožil jedrsko vojno je izjemno prisoten prav v sedanjih sporih in vojnah na vseh celinah.

Vsako leto je 6. avgusta slovesnost v Hirošimi in nanjo vabljeni najodgovornejši funkcionarji držav na svetu. Slovesnost ni samo poklon spominu žrtvam, je predvsem nenehno opozarjanje voditeljev naj spore med njimi in državami, ki jih vodijo, rešujejo po diplomatski poti. Vljudni Japonci so letos prezrli voditelja , ki vodi genocid nad Palestinci in kot poroča Žerdin, se je sprožil plaz odpovedi udeležbe tistih vodij držav, ki kujejo vojne dobičke vseh vrst. Taka je danes vodstvena struktura držav sveta, brezobzirna do ljudi, ko gre za dobičke in z egoizmom izrazito obremenjeni narodi. Kje so možnosti za mir in sporazumevanje, kje so rešitve, kdo zmore pogum in ima znanje, da nas popelje na pota bratstva, edinstva in svobode, ki se prav te dni tako zelo izkazuje v olimpijskih vrednotah? Morda bi za začetek pozvali mlade, naj na svojih pametnih telefonih prikličejo na ekrane opisane misli in dejanja svetovnih ter domačih literatov. Morda bodo mladi odkrili v sebi ljubezen do domovine, dediščine in vrednost in bodo na teh temeljih razvili sodelovanje za ustvarjanje za življenje boljših razmer.

Verjamete v vojno z atomskim orožjem ?

Objektivno poročanje, 5. avgust 2024

Žal spet pišem oblog, ki ga raje ne bi. Pišem ga po več letih pazljivega spremljanja dnevnega in revialnega tiska in drugih javnih medijev z vključno radiom in televizijo in po razgovorih z ljudmi v moji sredini, ki tudi sledijo poročevalcem, so poznavalci razmer in ne želijo nič slabega tem, ki v samostojni državi Slovenije s svojimi prispevki kreirajo javno mnenje. Dobra družba mora razvijati kritični odnos do vsebin, ki se oddaljujejo od resnice in to imejte pred seboj, če boste morda brali ta blog.

Metode javnega obveščanja ima pri nas bogato zgodovino in srčno upam, da jo bo kdaj kdo raziskal in opisal. S tem bi bila javnosti bolj poznana pooblastila in odgovornosti za objektivno obveščenost javnosti, ki jih je samostojna Slovenija podelila novinarjem in poročevalcem. Ti pooblaščenci morajo poročati nepristransko, objektivno in resnično. Da bi to lahko udejanjali pa bi morali biti primerno usposobljeni in morali bi razvijati ter krepiti kritičnost kot profesionalno stroko, tako kot je kritičnost potrebna na vseh področjih delovanja in poslovanja družbe. Na potrebno uveljavitev in razvoj kritične stroke nas opozarjajo že organizirani kritiki v stanovskih društvih, še posebno AICA in akademiki SAZU.

Kritična presoja obveščanja javnosti je proces, v katerem se ocenjuje kakovost in etičnost komunikacije ter poročanja, ki jih javni mediji, podjetja ali posamezniki posredujejo širši javnosti. Gre za analizo vsebine, načina in posledic informacij, ki so posredovane, z namenom zagotavljanja odgovornega in transparentnega obveščanja. Javnosti posredovane informacije morajo biti verodostojne, nepristranske, jasne, etične, omejene v senzacijskem pomenu, podane z zavedanjem o njihovem vplivu na javno mnenje, transparentne in interaktivne. Kritična presoja obveščanja javnosti je torej ključna za zagotavljanje, da so informacije, ki krožijo v javnosti, zanesljive, etične in družbeno odgovorne. V današnjem času, ko se informacije širijo hitro in lahko povzročijo velike družbene spremembe, je ta presoja še toliko bolj pomembna.

Razen redkih izjem, ki jih vsi dobro poznamo, so prispevki naših poročevalcev v javnim medijih okrašeni z dodatki, ki jasno nakazujejo najmanj tendencioznost in vsiljevanje mnenja avtorja kot edino dejstvo. Besede »menda« se nahaja skoraj v vsakem prispevku in naj bi varovala avtorja prispevka pred morebitnimi pravnimi dejanji. Vse pogosteje se že pojavljajo dikcije kot na primer; »brez navajanja dokazov sugerirajo«. Kot pogumno dejanje odločnih posameznikov se poroča o njihovih prostaških govorih. Samo preberite, kako se poroča o zadnji knjigi Marie Janine Calic, o problematiki zahodnega Balkana, srbskem, madžarskem ali ruskem predsedniku, ste že kaj objektivnega prebrali o političnem sistemu Kitajske, je kdo že kaj napisal objektivnega o vzrokih za nastanek malih državic na Balkanu, da o drugi svetovni vojni, obnovi, industrializaciji, internacionalizaciji slovenskega gospodarstva sploh ne govorim. Lahko bi naštevala za celo knjigo primerov, ko poročanje novinarjev javnosti ni v skladu z nobenim od kriterijev, omenjenih v predhodnem odstavku. Ja, lahko to moje mnenje tudi označite za neprofesionalno in tudi sama se ne čutim sposobno ocenjevali opravljene storitve armade novinarjev, ki nam ponujajo informacije na vsakem koraku. Edina ocena njihovega dela danes izvira žal le iz pisem bralcev kar zagotovo ni dovolj, da se informacijska stroka kakovostno okrepi. Svoje dolžnosti do izobraževanja mora vsebinsko udejanjati njihov šolski sistem, sami pa morajo razviti profesionalno kritiko sicer bodo slej kot prej izgubili bitko za obstanek v informacijski mašineriji.

Ste zadovoljni z vsebino prispevkov v medijih?

Moja draga Nada, 4. avgust 2024

Zgodi se, da spoznaš človeka, ki te razume in najde zate pravo besedo takrat ko to potrebuješ. Naše psihično stanje, predvsem pred pomembnimi odločitvami ali dejanji, potrebuje oporo pa naj gre za veselo ali žalostno razpoloženje, za ljubezen, materialne težava ali pa za težave v puberteti oziroma mladosti. V svoji mladosti sem se pogosto naslonili na svoje sovrstnike, ki niso bili moji sorodniki, s katerimi smo se pogosteje srečevali, skupaj prepevali ali jokali za kar prilik ni nikoli manjkalo.

Zdaj več ne vem razlogov, da sem dobila za sosedo v gimnazijski klopi Nado, bila pa je to za mene velika sreča. Prijazna Nada je kmalu ugotovila, da me tarejo različni dvomi in da bi lahko bila zvesta prijateljica. Z menoj je »proučevala« razredne trače, kmalu sva skupaj poskušale dosegati znanje najboljših v razredu in postopoma sva oblikovali tudi skupen odnos do sošolk in sošolcev. Potem me je Nada povabila na dom v katerem je živela z mamo, vdovo po padlem partizanu. Pred odraslimi sem imela strašen rešpekt zato sem se povabila Nade bolj ustrašila kot razveselila, pa me je potolažila, da me bo njena mama zagotovo sprejela z zanimanjem in veseljem in tako je dejansko tudi bilo. Vsa gimnazijska leta sem bila v domu Nade dobrodošla, pa ne samo jaz, tudi najini sošolci, ki so v počitnicah delali na izgradnji avtoceste. Pa tudi to še ni bilo vse, Nada nas je povezala z domačini vasi, ljudskimi godci in pesniki, mladimi zaposlenimi, z vsemi, ki so takrat z veliko upanja v prihodnost, oblikovali prijetne in ustvarjalne razmere okoli gimnazije. Na Nadinem domu smo spoznali marsikaj, kar nam je pomagala pri odločitvah za poklic, nas spodbudilo k razmišljanju o naši prihodnosti in predvsem o tem, kako pomembno je prijateljevanje pri oblikovanju osebnosti. Nada je v tem okolju in času našla svojega moža, dobrega gradbinca na avtocesti, zaslužnega za pravočasno izgradnjo pomembnega dela avtoceste kar vse sem ugotovila šele ob 40 letnici izgradnje, ko je moje podjetje gostilo vodstvo tega projekta.

Po gimnaziji so se naše poti razšle in interesi spremenili. Videli smo se na vsakoletnih obletnicah mature, včasih pokramljali ob slučajnih srečanjih, pozneje, ko smo že uredili svoje domove in posle pa sem Nado tudi obiskovala na njenem čudovitem domu, ki sta si ga zgradila z Marjanom. Nada je bila zelo prizadevna v svojem pedagoškem poklicu in je teoretično znanje o pridelovanju in prehranjevanju poskušala eksperimentalno udejanjati na svoji kmetiji. Posajeno in posejano je imela vse ob pravem času, od zdravilnih zelišč in začimb do krompirja, bučk, zelja in drugih vrtnin. Za gnojenje je pripravljalo kompost, analizirala primernost zemlje za posamezne rastline, da ne govorim o sadovnjaku, njenem vlaganju pridelkov za zimo in o obrokih hrane s katerimi me je gostila. Vse mi je tudi strokovno obrazložila in predstavila. Eno od obletnic mature smo imeli na njeni domačili in izkazala se je kot enkratna gostiteljica. Žal pa je bila v svojih pridelovalnih prizadevanjih osamljena, mož ji je umrl, sin pa je imel vedno dovolj svojega dela. Obetala si je več od vnukinje, ki pa je ubrala drugo poklicno pot.

Najine poti so se nenehno križale, lahko bi rekla, da celo usodno. Bila sem večkrat z njo potem, ko je postala vdova kar je zelo, zelo težko sprejemala. Z njo sem bila, ko je kupovala delnice, ko pa je moj sin iskal svoj dom v Ljubljani nam je Nada pomagala spoznati prodajne pogoje hiše njenega soseda. Obupavala sem nad bolečinami v križu in Nada mi je dajala napotke za ravnanje, tudi poslušala je moje jamranje brez slabe volje. Bili sva istih mnenj o politiki. Moja draga Nada, zdaj mi bo v oporo le spomin nate v tem mojem zadnjem času na tem svetu!

Tudi vas boli, ko odide človek, ki vam je bil v oporo?

Odkritja na Jukatanu, 3. avgust 2024

O nekdanjih prebivalcih polotoka Jukatan v Mehiki smo že veliko slišali, pisali in jih tudi obiskali. Naše gore list dr. Šprajc je trenutno ključni strokovnjak za odkrivanje nekdanjih Majevskih pozidav in tudi brezžična nenehna naša povezava z njihovo dediščino, ki jo potem, ko si jo spoznal, ne moreš pozabiti. Neverjetne gradbene strukture starodavnega ljudstva danes prekriva deževni pragozd iz katerega tu pa tam štrli le ostanek katerega od templjev. Dr. Šprajc odkriva majevska mesta po tem gozdu in o tem poroča svetu tudi zato, da bi spodbudil interes svetovnih kultur za sofinanciranje arheoloških raziskovanj in uvrščanje te dediščine med dediščino sveta ter v gospodarski razvoj držav v katerih se nahajajo.

V novejšem času, ko znanost neverjetno napreduje in digitalna tehnologija ponudi tako rekoč vsak dan kaj novega, sta digitalna strokovnjaka pregledovala avionske posnetke severne Gvatemale, narejene s tehnologijo lidar – svetlobno zaznavanje in merjenje razdalji. Iz posnetkov sta odstranila rastlinje in razkrila trodimenzionalno sliko tal v kateri sta prepoznala vodne zbiralnike, terasasto poljedelstvo, namakalne kanale, ceste, obrambne zidove in podobno infrastrukturo poseljenosti pred 2000 leti. Postaja vse bolj jasno, da so bili Maji medsebojno povezana civilizacija v megalopolis z milijoni kmetov in bojevnikov, številnimi grobnicami, templji in drugimi zgradbami, ki sta jih do uporabe lidar-ja skrivala zemlja in gozd. Zdaj pa se množično pojavljajo roparji in plenilci, ki nakradene predmete kot na primer figuro iz žada, ki predstavlja boga koruze, ponujajo na črnem trgu umetnin. Roparji delajo veliko škodo po nekdanjih majevskih predelih tudi z izsekavanjem gozdov, krivolovom in onesnaževanjem sicer zaščitenih območji, ki pa še niso raziskana, saj revna Gvatemala nima dovolj prihodkov, da bi varovala ogromna poselitvena območja kot so Tikal ali El MIrador kjer je bilo naseljenih tudi več kot 100000 meščanov. Ocenjujejo, da je bilo na tem predelu več kot 15 milijonska populacija, ki je imela razvito trgovino, tržnico in druge oskrbne dejavnosti. Kljub vedno bolj naprednemu raziskovanju pa še vedno ne vemo, zakaj je ta dobro organizirana skupnost razpadla in izginila.

Potomci Majev še vedno živijo in jih danes najdemo predvsem v Srednji Ameriki, v Mehiki na polotoku Jukatan, Gvatemali, Belizi, Hondurasu in Salvadorju. Čeprav se kultura Majev skozi stoletja spreminja in prilagaja, mnoge majevske skupnosti še vedno ohranjajo številne svoje tradicionalne običaje, jezik, vero in življenjski slog. Mnogi potomci Majev se ukvarjajo s tradicionalnim kmetijstvom, gojijo koruzo, fižol in druge pridelke. Prav tako praznujejo tradicionalne festivale in obrede, ki so pogosto povezani s starodavnimi verovanji in koledarjem Majev. Čeprav jih tarejo revščina, problemi izobraževanja in dostop do zdravstvenih storitev, ostajajo ponosni na svojo kulturno dediščino in si prizadevajo za ohranitev svojega jezika ter običajev. Prizadevajo si ohraniti svoja starodavna mesta kot so Tikal, Chichén Itzá, Palenque in druge. Pri nas ni turistične agencije, ki ne bi imela v programu tudi obisk majevskih mest, agencija Ars Longa pa je poskrbela, da se lahko podrobneje seznanjamo z majevsko dediščino, ki jo odkriva dr. Šprajc. Na tej krasni turistični poti se veliko naučiš, še več pa doživiš.

Sicer pa nam Mehika ni tuja. Vsak, ki rešuje križanke, mora vedeti za Maje, njihove kraje in navade. Mojo generacijo so raznežili njihovi romantično žalostni filmi, imamo po mestih mehiško prehrano – to je samo nekaj drobcev povezav, ki dokazujejo razumevanje in sodelovanje. Viva Zapata!

Poznate vezi med Mehiko in našo državo?

Živahno podjetništvo, 2. avgust 2024

Del moje delovne dobe je bil posvečen proučevanju periodičnih in letnih obračunov poslovanja gospodarskih družb in zadrug, proračunov lokalnih skupnosti, javnih zavodov in podjetji ter drugih uporabnikov skupnega premoženja. V ta namen smo imeli oblikovane oddelke za vodenje poslovnega registra, nadzor predloženih obračunov in za analiziranja stanja. Naša naloga je bila, da v predpisanem roku posredujemo pristojnim organom upravljavcev skupnega premoženja in drugim pooblaščenim institucijam preverjeno in analitično proučeno zbirno poročilo na podlagi katerega so se sprejemale ali dograjevale strategije ohranjanja ter razvoja dejavnosti in lokalne skupnosti, posledično pa tudi republike oziroma države. Tehnični del tega posla, se pravi brez pravic nadzora, danes poleg številnih drugih nalog opravlja AJPES, ki poročila tudi redno objavlja. Njihov Informator je pomemben pripomoček zlasti za presojo ustreznega razvoja družbeno koristnega dela v državi.

AJPES so oblikovali in na noge postavili nekdanji zaposleni v SDK in jo tudi vodili, s 1. junijem 2024 pa je vodenje AJPES za obdobje petih let prevzel Tomaž Klemenc, ki po mnenju pooblaščenega organa za imenovanje direktorja, v agencijo prinaša obsežne izkušnje in znanja s področja gospodarstva, podjetništva in vodenja podjetij. Imel je že objavljen intervju v Delu v katerem ni kaj posebej poudarjal svoj prispevek k razvoju AJPES-ove dejavnosti, pričakovati pa je, da bo v objavi letnih načrtov agencije kaj več in konkretneje podajal oziroma dodajal svoje predloge.

Med svojimi zadnjimi objavami nas AJPES seznanja, da je v državi na novoustanovljenih 252 gospodarskih družb in 1.320 samostojnih podjetnikov. Stečajev, prisilnih poravnav in likvidacij je bilo začetih kar pri 72. gospodarskih subjektih. Žal ne morem v množiti podatkov ujeti skupno število gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov. Za državo je namreč zelo pomembna poleg uradno registrirane organizacijske struktura (pooblastila) tudi struktura po dejavnostih.

V večjem številu komentarjev opažam opozorilo, da Slovenija presega vse meje v procentu zaposlenih z minimalno plačo. Pojavljajo se tudi opozorila strokovnjakov na potrebno uravnovešenje gospodarskih dejavnosti z velikim in manjšim deležem stroškov dela. V vsakdanjem življenju to pomeni, da bi država morala pospeševati predvsem razvoj avtomatizirane in digitalizirane proizvodnje z večjo dodano vrednostjo kot jo je možno dosegati v storitvenih dejavnostih kot so turizem, trgovina, svetovanja vseh vrst in podobno. Vsakemu gospodarstveniku je jasno, da so storitvene dejavnost pretežno potrebne le za zaposlovanje v primeru velike nezaposlenosti, pri nas pa nezaposlenosti ni, saj mora delavce za gospodarstvo zagotavljati država, ta pa jih uvaža od bog ve od kod. Tako stanje zahteva resne strokovno neoporečne analize in sprejetje res dolgoročnih ukrepov, ki bodo delovali pozitivno na uravnovešenje strukture med gospodarskimi dejavnostmi ter zagotavljali delovanje trga dela.

Ocenjujem tudi, da je zdaj, ko se maksimalna pozornost namenja zelenemu prehodu, pravi in finančno ugoden čas, da se začnejo vsebinsko bistvenejše strukturne spremembe. Najbrž bo to zahtevala tudi politika davkov in drugih fiskalnih ukrepov kar bo verjetno v SP Dela pojasni ali pa kritiziral tudi predsedujoči Fiskalnemu svetu. Menim, da mora za proces uravnoteženja skrbeti država s tem pa ne mislim, da mora odločati kaj naj gospodarske družbe in samostojni podjetniki delajo. Ti so gotovo dovolj pametni in preudarni, da razumejo fiskalno problematiko in bodo zato v stabilnem državnem konceptu, sami našli poti za razvoj svoje dejavnosti.

Delate vi v dejavnosti z visoko dodano vrednostjo?

Vzorniki, 1.avgust 2024

Prvega avgusta sem prvič prišla na delo k svojemu štipenditorju, manjšemu podjetju, ki je komaj preraslo laboratorijsko izdelavo zdravil in se pogumno borilo na trgu s kar enajstimi farmacevtskimi velikani. Čudovit je bil občutek, da sem pridobila pravice vpogleda v poslovanje, da sem bila prijazno sprejeta, da ne rečem želena in da so mi naložili delo z zaupanjem in prepričanjem v mojo sposobnost, da ga opravim. V tej delovni organizaciji sem živela in delovala osemnajst let. Ko sem odhajala se je že uvrstila med najpomembnejše farmacevte v državi in vse je kazalo, da ne vidi več meja za svoj prihodnji razvoj. Imela sem izjemno srečo pri tej zaposlitvi zato je prvi avgust moj osebni praznik.

V tem blogu bom sicer skušala obuditi spomin na moje delo v tovarni vendar ga želim povezati s sedanjim razmišljanjem in delovanjem ljudi, ki sem jih spoznavala preko dokumentov, ki jih nisem nikoli videla, pa danes občutim njihovo delo kot delo prijateljev in znancev. Naši tehnološki strokovnjaki z dolgoletno lekarniško prakso so poznali zdravila, ki so prihajala iz tujine saj domače industrijske proizvodnje ni bilo. Poznali so tudi tovarnarje oziroma firme, posebno tiste v Italiji, Švici in Nemčiji, med drugimi tudi farmacevtskega velikana velikega slovesa Hoffmann-La Roche v Švici, ki je že od leta 1934 proizvajal sintetični vitamin C, leta 1957 uvedel pomirjevala (Valium), zdravila proti raku in tuberkulozi ter antidepresive. Dejavnost je razvijal v več državah in celinah, vlagal v raziskave in razvoj novih zdravil in bil prisoten na večini trgih sveta. Naši strokovnjaki so bili izjemno zainteresirani, da pridobijo licenco za katero koli njegovo zdravilo, ki ga je potrebovalo naše zdravstvo. La Roche so obiskovali kompetentni in pooblaščeni strokovnjaki in, ker se ni nič premaknilo, ga je obiskal tudi generalni direktor. Dalo se je razumeti, da je bil zelo častno sprejet, deležen maksimalne pozornosti in celo gost pri lastniku v njegovi graščini Binningen. Ni mi ostalo v spominu kako so potekali posli med obema, dobro pa sem si zapomnila, da je generalni direktor neštetokrat spomnil nas okoli sebe na prakso, ki je uveljavljena v La Roche.

Že kar kakšno leto po omenjenem obisku je občina zaprosila tovarno, da bi odkupila Stari grad. Spomnim se zadrege mojega generalnega, ki mu ponudba odkupa ni bila odveč, vendar ne bi bil on, če ne bi hotel tudi nekaj iztržiti. Ja je rekel šele potem, ko naj bi dale pristanek enega od gradov tudi druge tovarne v občini. Tako je nastal nenapisan obvezujoči dogovor, da Pionir uredi Hmeljni, Novoles Sotesko in IMV Prežek. Predlog za nakup Starega gradu je prišel na kolegij direktorjev in moj sosed se je hudomušno ozrl k meni ter šepnil »Rad bi bil kot La Raoche in živel med umetninami v gradu«. Tudi sama sem se nasmehnila prav za prav mi je bilo všeč, da ima tudi on vzornika in da bi živel med umetninami se mi je zdelo njemu podobno, da pa bi zapustil svoje domovanje, ki mu je ostalo po nacionalizaciji, me ni prepričalo.

Ko danes prebiram v Delu kaj vse počne ena od potomk Hoffmanna La Rocha v Arlesu pa sem prepričana, da bi prav to z največjim veseljem in maksimalno voljo rad počel moj dobri nekdanji generalni direktor. Torej je ob svojem obisku spoznal svoj poslovni vzor, ustvariti sistem, ki bo omogočal primeren zaslužek in s tem omogočal kulturni in intelektualni razvoj sredine in okolja v katerem deluje. Ves bi se raznežil ob izjemnih arhitekturnih posegih v mesto, prostore odslužene dejavnosti in izkazanih možnosti za nove dejavnosti. Prodorne misli diskurza umetnikov, delavnice in rezidence raziskovanja vsega, 500 novih dreves, novi materiali, bio regionalne prakse in podobne dejavnosti so dovolj trdi orehi da jih tarejo sposobne ljudi!

Imate vzornika, ga posnemate?

Raziskovalne ambicije, 31. julij 2024

Najbrž danes ni gospodarske družbe ali delovne skupnosti, ki ne bi skrbno sledila raziskavam in razvoju (R&R) svoje dejavnosti. Skrb je na mestu, saj se novosti tehnološkega in tehničnega značaja pojavljajo vsak dan, kar je razlog, da se mora delo nenehno posodabljati in organizacijsko prilagajati stopnji avtomatizacije oziroma digitalizacije. Prav ta množica novosti nakazuje sposobnosti raziskovalcev v svetu in po delovnih skupnostih, da se delo zaposlenim olajšuje po drugi strani pa odpira neštete dileme o tem ali potrošnikom zagotavljajo uporabnejše izdelke ter storitve in ob tem ne uničujejo naravnih danosti. Ne vem kako je v programu o zelenem prehodu EU ta problematika konkretizirana, upam pa da se industrija ne bo več bogatila na račun vsak dan večjih količin odpadkov, otokov plastike po oceanih ali zdravju škodljivih pridelkov. Upam tudi, da je v programu zelenega prehodu poudarjeno spodbudno financiranje le tistih raziskav, katerih izdelek je za potrošnike bistvenega pomena in njegova reciklaža ni potrebna vsako leto.

Vložki v raziskave in razvoj (R&R) so običajno povezani z gospodarsko rastjo, ki pa ni vedno neposredna ali samodejna. Razlogov je veliko, da povečane investicije v R&R ne prinesejo takojšnje ali enakomerne gospodarske rasti, tako na globalni ravni kot tudi v Sloveniji. Rezultati raziskav in razvoja se pogosto pokažejo šele po daljšem obdobju. Proces od osnovnih raziskav do komercializacije novih tehnologij lahko traja leta ali celo desetletja. Ni vsaka raziskava ali razvojna dejavnost enako učinkovita. Če so investicije usmerjene v področja, ki nimajo visokega gospodarskega potenciala ali če raziskovalni projekti niso dovolj dobro načrtovani in izvedeni, rezultati ne bodo prispevali k gospodarski rasti. V Sloveniji, kjer je gospodarstvo manjše in bolj specializirano, je usmerjenost raziskav še posebej pomembna. Raziskave in razvoj lahko vodijo do inovacij, vendar te inovacije morda niso vedno tržno uspešne. Ali trg ni pripravljen za novo tehnologijo, ali pa so stroški preveliki za širšo komercializacijo. V takšnih primerih se gospodarski učinki R&R ne realizirajo. Gospodarska rast je odvisna tudi od učinkovitosti institucij, poslovnega okolja, pravnih okvirjev in birokracije. Čeprav podjetja vlagajo v R&R, lahko slabša institucionalna podpora, zapletena zakonodaja ali neučinkovitost zavirajo dejanski gospodarski učinek teh vlaganj. Zavirajo ga tudi zaščite industrijske lastnine, monetarna politika, mednarodna trgovina in podobno. Tudi če se vlaganja v R&R povečujejo, gospodarska rast morda ne bo sledila, če so makroekonomske razmere neugodne. Čeprav so na voljo sredstva za raziskave in razvoj, lahko pomanjkanje usposobljenih kadrov omejuje učinkovitost teh naložb. To je še posebej pomembno v manjših gospodarstvih, kot je slovensko, kjer je baza usposobljenih strokovnjakov omejena. Slovenija, kot majhno in odprto gospodarstvo, mora biti še posebej pozorna na to, kako usmerja svoja sredstva v R&R in kako ustvarja ugodno okolje za izkoriščanje inovacij.

Kljub strokovni zahtevnosti pa je v Sloveniji zaznati veliko upanja, da se v R&R obetajo boljši izdelki in pogoji dela. Krka se posebej omenja kot vzor, zaznala je njena ogromna vlaganja v R&R tudi EU. Inovacije za trajno mobilnost zagotavljajo prisotnost Revoza na svetovnih trgih tudi v prihodnje, Delov poslovni center postaja skrbnik organiziranega nacionalnega diskurza o vlaganjih v R&R in kar je najpomembnejše, širi se vedenje in spoznanje, da dodane vrednosti ne bo brez raziskav in razvoja. Ne gre pospeševati le storitve, ki zahtevajo veliko sredstev za plače, potrebujemo proizvodnjo kjer je možna avtomatizacija in je na trgu želena in potrebna potrošniška roba.

Imate v družini mladega raziskovalca, ste mu v oporo?

Nesmrtni Kecal, 30. julij 2024

V Delu so se spomnili nad vse odličnega opernega pevca Ladka Korošca in s tem prispevkom spodbudili moj spomin na tega velikana slovenske operne scene v preteklem stoletju, pa tudi spomin na moje osebno srečanje z njim o čemer sem že pisala v mojem blogu. Nisem vedela, da so rojaki pevca ustanovili Fundacijo Ladka Korošca, ki ohranja spomin na njegovo delo, izjemnost in bibliografijo. Ustanova zbira in dopolnjuje dokumentacijo o življenju in delu opernega pevca Ladka Korošca, vzpostavlja fotografski, fonografski, video in drug arhiv, izvaja kulturno umetniške programe. V Spominski sobi sta v ospredju slika in neponovljiv glas pevca. Soba se nahaja v njegovi rojstni hiši v Zagorju, kjer je pevec prijateljem predvajal svoje posnetke. Na rojstni dan Ladka priredi Fundacija vsako leto kulturni dogodek 3.avgusta.

Ladko Korošec je bil basist, operni in koncertni pevec ter igralec v drugi polovici 20. stoletja med najvidnejšimi opernimi umetniki. Proslavil se je po vsem svetu in o svojih nastopih napisal tudi knjigo Na tista lepa pota. Prejel je trikrat Prešernovo nagrado, leta 1949 za vlogo Don Pasquala, leta 1959 za vlogo Sancha Panse in 1978 za operni pevski opus. Društvo glasbenih umetnikov Slovenije mu je podelilo Betettovo nagrado.

Ladko Korošec je v svojem opernem opusu ustvaril 78 vlog med katerimi smo si zapomnili predvsem Don Pasqual v istoimenski operi, Kecal v Prodani nevesti, Don Bartolo v Seviljskem brivcu, Štrukelj v Gorenjskem slavčku, Varlam v Borisu Gudunovu Leporello v Don Giovanniju, Skula v Knezu Igorju, Treff v Zaljubljen v tri oranže, Hovanski v Hovanščini, Sančo Pansa v Don Kihotu, Čerevik v Soročinski sejmu.

Za mene je bil Ladko Korošec neponovljiv kot Kecal v Prodani nevesti. Poslušala sem ga v Ljubljanski operi, nazadnje pa na dvorišču samostana v Kostanjevici na Krki z Vilmo Bukovec. Na operni sceni pa je kot najboljša operna in igralska izvedba Ladka Korošca veljav Sančo Pansa v Massenetovem Don Kihotu, ki je po mnenju kritikov »eden od vrhuncev operne reprodukcije v jugoslovanskem in mednarodnem merilu«.

Na stara leta je bil Ladko Korošec pogosto gost svojih prijateljev in znancev tudi v našem mestu. Dobrodušen, večno nasmejan in preprost možakar je rad klepetal o vsakdanjih zadevah. Rad je pripovedoval o gostovanjih in med razgovorom ponazoril marsikateri dogodek kar s petjem določene arije. Ko se je znana arhitektka vselila v svojo hišo, ji je priredil zanimiv glasbeni večer v katerem smo prijetno uživali ob opernih arijah pozno v noč.

V družbi gledališčnikov in še posebno pevcev je bilo vedno zanimivo in zabavno. Na Barju, ki je le kilometer oddaljeno od Opere smo v amaterski gledališki skupini imeli tudi nastopajoče v opernih predstavah. Radi smo se z njimi družili, ker so nam prinašali novičke o primadonah in pevcih kot je bil Ladko Korošec. Tudi to nas je spodbujalo, da nismo zamujali predstav v Operi, saj smo že vedeli, kaj lahko pričakujemo na premieri.

Ladko Korošec je bil odličen interpret in dober človek. Novico o njegovi spominski sobi in o slovesnostih ob rojstnih dnevih sem sprejela z zanimanjem in veseljem, želim upravljalcem Fundacije, da bi ohranjali spomin na umetnika in širili vedenje o njegovem delu in uspehu! Zagorjani to znajo in hočejo, pridružujemo pa se jim vsi ljubitelji opere!

Ste kdaj poslušali petje Ladka Korošca?

Večne dileme, 29. julij 2024

V današnjem času, ko je svet poln vojnih nevarnosti, se ljudje čutimo popolnoma nemočnih, da bi na kakršen koli način lahko vplivali na ohranitev miru. Mediji nam še dodatno, močno otežujejo razsojanje, saj si njihove informacije medsebojno nasprotujejo, kar kaže na tendenciozno poročanje in vzbuja nezaupanje. Porajajo se dejansko vedno težje dileme, kdo ima prav, kaj bi kdo moral narediti, kako ukrepati in kateremu cilju strmeti.

V prvih dveh vojnah v našem širšem območju, to je v Ukrajini in v Palestini se nikakor ne moremo poenotiti ali gre za samoobrambo obeh narodov ali pa za zaščito manjšin. Eno in drugo po dogovorjenih svetovnih merilih opravičuje upor! Kje je zdaj razlog, da del najodgovornejših voditeljev z mandatom, podpira upor v katerem množično umirajo tako Ukrajinci kot Rusi, Izraelci kot Palestinci, pretežna večina voditeljev držav po svetu kot tudi pristojni organi oblasti ZN pa nenehno zahtevajo diplomatske ukrepe.

Ljudje med katerimi živim, z njimi komuniciram in se družim, so popolnoma prepričani, da je vojna najslabša za reševanje morebitnih sporov med narodi. Svoje prepričanje gradimo na izkušnjah pridobljenih v 2. svetovni vojni, iz obsežne literarne dediščine sveta in iz tekočih informacij o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah vojne za narode v bitkah. V vojni so množične žrtve nič krivih civilistov, ni demografskega razvoja naroda, otroštva, šolanja, raziskav, ustvarjanja,…, ne deluje trg, ni naložb, po svetovnih trgih se ne širi image držav v vojni. Obnove uničenega v vojni so dolgotrajne, drage in kakovostno vprašljive, ker se običajno opravljajo na kredit, s plačilom v naturi (na primer lastništvo zemljišč, koncesije,…) ali pa jih opravlja tisti izvajalec, ki je bil v vojni rušitelj. Najhujša posledica vojne pa se izkazuje v preventivnem oboroževanju ne samo sosedov vojskujočih se narodov temveč vseh narodov na svetu, ker svoje naložbe usmerjajo v obrambne namene namesto v socialne, izobraževalne in humanitarne namene. Zavedam se tudi travmatičnih posledic vojn na zdravju ljudi, ki so jo doživljali ali v njej sodeloval. Še veliko dolgotrajnih slabosti ostane po vojni od družinskih, gospodarskih pa do političnih razmerij zato se človek res ne more načuditi predsednikoma in zunanjem ministroma dveh pomembnih držav v svetu, da vojno ohranjata.

Vprašati se tudi moramo v čem je diplomatska pot za države v vojni nesprejemljiva kot nadomestilo za vojno stanje. Vsaka vojna se je do sedaj končala za pogajalsko mizo in tako bo tudi z vojnama, na kater spomnim v tem zapisu. Človek najprej pomisli na to kakšna je današnja mednarodna diplomacija, ali je vredna zaupanja sprtih strank, ima razvite metode dela, jo izvajajo kompetentni diplomati, ustrezno izobraženi in jih krasi etničnost. O diplomaciji in diplomatih današnjega časa vemo premalo, da bi lahko kar koli rekli. Informacij o njihovem delu nimamo. Na naših ekranih nastopajoči zunanji ministri, se pravi vodje nacionalne diplomacije, s svojimi izjavami ne nakazujejo resnice, še manj pa sposobnosti za dogovarjanje in pošteno presojo. Poglejte samo v današnje Olimpijske igre v Parisu; Rusov tam ni, Izraelci pa so. Morda bi še vprašali nemške diplomate zakaj naj bi v Nemčili imeli nameščene rakete dolgega dosega, s kom se pa mislijo vojskovati v življenjski dobi raket? Ali pa bi bil lažji odgovor nemške diplomacije ta, da bi za vsako ceno ohranili proizvodnjo ameriškega izvora v Nemčiji. Bilo bi prav, da nam uradna diplomacija naše države kaj pove o uspehih ali neuspehih svojem delu sicer se bodo poslanci naroda slej kot prej vprašali o njenih nadaljnih nalogah in financiranju.

Kako se pa vi opredeljujete do pogajanj?

Domovinska lirika, 28. julij 2024

Kadar smo sami, vnuka in moja malenkost, imamo v vsakodnevnem programu tudi branje ene od izbranih knjig, kajti vnuka sicer sploh ne bereta drugega kot se jima zapiše na ekranu ali na pametnem telefonu. Sem že pozabila kaj vse smo prebirali, v predlanskih počitnice smo osvajali potopljeno Atlantido, lansko leto smo spremljali Aleksandra Velikega in njegove vojake, letos pa smo prebirali Domovinsko liriko, pravkar izšlo knjigo vsem poznanega Andreja Rozmana Roze. Kot pedagog je avtor nekoliko bližje tako gimnazijcem kot osnovnošolcem. Knjiga je izšla pri naši Gogi in nanjo me je opozorila ena od njenih literarnih organizatork. Malo sem jo prelistala in zdelo se mi je, da bi znala biti zanimiva za nas vse tri tako po vsebini kot po problematiki, ki jo avtor izpostavlja delno v verzih in delno v tekstu. Paziti namreč moram, da vsakodnevno branje razdelim na približno enako količino in se tako izognem pregovarjanju, kdo ima večji obseg. Da se na glas približno petnajst minut bere ni tako enostavno doseči soglasja, še posebno ne zato, ker je po branju potrebno vsebino obnovit s svojimi besedami.

Avtor je svojo uspešnico sicer razdelil na nekaj poglavij vendar v vseh razmišlja o sodobni slovenski družbi, ki nenehno išče poti po boljšem medsebojnem sporazumevanju. V Hvalnici dvomu poudarja, da se nasprotji, ki nedvoumno so med nami, ne smemo bati, jih preprečevati ali kako drugače onemogočati, ker« svet brez nasprotja je mrtev«. V Uvodnem delu poda svoj pogled in svoje mnenje o odnosu vere do države in obratno, kako razume Krst pri Savici F. Prešerna in kako moramo skrbeti za slovenščino kot temelj državnosti. Poglavje Jedro je izbor pesmi o prihodnosti naroda, razočaranju nad današnjim upravljanjem države, kulturi, jeziku in besedah, nenehnem jamranju in nerganju, ljubezni, glasbi, strahovih, sramu, kokoškah in lisjaku, pa Za otroke gre in Palestino. Neverjetno domiselni satiričen način pesnikovanja, izražanja v simbolih in dobrega poznavanja bistvenih problemov trenutnega časa pri nas. Mojster v Zaključnem delu poudari pomen osrednje informacijske hiše pri kultiviranju družbe, pohvali knjižnice, zahteva po šolah prostore za kulturo, kjer bi se učenci naučili javno nastopati in negovati domoljubje. V zadnjem poglavju se nam avtor predstavi, nam opiše svoje delo, svoj Rozinteater in pogled na državo in svet. Vsebina je podana hudomušno, da se ves čas branja zelo znanih dogodkov in ljudi, ironično nasmihaš, ne moreš pa se veselo nasmejati.

V duhu sporazumevanja smo se odločili, da se bere od treh do štirih popoldne na kavču v ležečem stanju. Bere najprej najmlajši, potem starejši vnuk in nazadnje moja malenkost. Nič nas ne sme motiti, še najmanj naša Pikica, ki se običajno vrine med fanta, da jo čohata ali kako drugače uspavata, kar ju seveda zmoti pri branju. Vsak prebere vsak dan vsaj tri strani ali tri pesmi na glas in nato poskušal obnoviti kar je prebral. Pokazale so se razlike med branjem iz telefona ali iz knjige. Fanta nista zmogla identificirati oseb in problemov, ki jih avtor izpostavlja. Na primer nista zaznala, da se pesem o kokoši nanaša na Sloveniji in tudi nista ugotovila katerega lisjaka je imel avto v mislih. Vidi se, da družbene razmere ne zanimajo izobraževalnega sistema in zato tudi ne šolarje. Ne vedo kaj je narodova identiteta, kako nastaja in kako se uničuje, predvsem pa kako jo sami lahko krepijo ali uničujejo. V pogovoru smo po končanem branju, razvijali debate o tem, bile so vsebinsko skromne, saj se jim popolnoma drugačni svet in drugačna Slovenija izkazuje na spletu in v pametnem telefonu. No, nekaj razmisleka smo premogli ali pa ga še bomo, tako da je bil čas branja primero porabljen in smo po njem z veseljen tratili čas z nadaljevanko o tegobah ljubezni.

Se tudi vi kdaj spravite k družinskemu branju na glas?

Pariško razkošje, 27.julij 2024

Dogodek kot je Olimpijada ni možno prezreti. Z vnukoma smo pravočasno zasedli mesta na kavču in z velikim zanimanjem čakali, kaj nam bo pokazal Paris, Pariz, mesto, ki sta ga vnuka obiskala pred približno enim mesecem, se vrnila nič kako navdušena in zdaj imata med olimpijsko odbojkarsko ekipo svoje vzornike. Neverjetno, naenkrat je za nas Paris kot domače igrišče, o njem se pogovarjamo kot da smo Francozi in počutimo se, kot da smo sredi Olimpijcev – samo roke bomo stegnili, pa bomo po rami potrepljali želenega tekmovalca ali tekmovalko. Ja, prav to je bil prvi občutek, ko je naša RTV »odprla vse registre, perspektive in pozornosti« tudi do podrobnosti kar smo potem občudovali do pol noči.

Nisem si mogla nagledati veličastnih ladji na katerih se je nam predstavljalo kar 10.500 športnikov iz 206 držav. Kje je mesto dobilo toliko teh velikank na katerih je prevladovalo bratstvo, enotnost in svoboda, prijazno druženje in razpoloženje, optimizem in upanje. Vsaj zgledalo je tako, saj so športniki v svojih dresih in s svojimi številnimi malimi in velikimi zstavami predstavljali svoje narode in na glas nakazovali drug drugemu, da želijo živeti v sožitju in ustvarjalni prihodnosti. Te velikanke, polne športnikov, ki jih je prestolnica Francije tako prisrčno in nevsiljivo predstavila svetu, nam bodo ostali v spominu. Moja vnuka sta sicer pripomnila, da so se oni tudi peljali s tako velikanko na ogled mesta.

Kultura je povezana z vsem človekovim delovanjem in še posebno s športom. Igre je slovesno odprl francoski predsednik Emmanuel Macron in s to slovesnostjo se je tudi obeležila 130. obletnico Mednarodnega olimpijskega komiteja, stoletnico poletnih olimpijskih iger in 235. obletnico francoske revolucije. Režiser slovesnosti je bil Thomas Jolly, prizorišče pa v Jardins du Trocadéro, kjer so potekali uradni protokoli. Parada se je prepletala z umetniškim programom, razdeljenim na dvanajst dejanj, ki odražajo francosko kulturo in njeno zgodovino. Koreografijo je ustvarila Maud Le Pladec. Med otvoritveno slovesnostjo je bil za mene poseben biser nastop švicarsko-francoska operna pevka Marina Viotti ki je izvedla operno arijo "Una voce poco fa" iz Rossinijeve opere "Seviljski brivec".

Poleg otvoritvene slovesnosti bo Pariz 2024 gostil tudi Kulturno olimpijado, ki bo potekala skozi celotne igre. kulturni program z več tisoč dogodki po vsej Franciji in njenih čezmorskih ozemljih, se osredotoča na preplet umetnosti, športa in olimpijskih vrednot in ima namen ustvariti vključujoče ter participativno vzdušje, ki poosebljajo olimpijski duh.

Priprave za slovesnost Olimpijade in so bile načrtovane in začete že v letu 2023, organizacijska ekipa je štela skoraj osem tisoč ljudi, nastopajočih je bilo tri tisoč. Vsega osebja, vključenega v vodne, zračne in kopenske zmogljivosti, je bilo skupno 45.000, varnostnih agentov pa približno 2.000.

Na Olimpijskih igrah v Parizu 2024 plapola kar 206 državnih zastav, kar je skoraj največje število sodelujočih držav doslej. Prihod teh zastav na glavni prireditveni prostor kjer je zaplapolala tudi zastava Olimpijade in kjer so športniki in sodniki podali svojo prisego, je bil res veličasten in resnično spodbuden za vseh 10.500 športnikov in športnic, ki se bodo pomerili v 329 disciplinah, razporejenih v 48 različnih športnih panogah. Dragi športniki, z vami bomo ves čas, z vami bomo trepetati pred porazom in se z vami veselili zmag.

Bomo zmogli tako športno razkošje?

Zadovoljni delničarji, 26. julij 2024

Leto je na okoli in letošnje skupščine delniških družb si sledijo druga za drugo. Med ljudmi nastaja neke vrste zmedene psihoze, ki zaznamuje čas okoli poteka skupščin in datumom izplačil dividend. Tisti, ki so delnice v dobre naložbe prodali se v tem času sprašujejo ali so naredili prav ali ne, kje bi bili njihovi prihranki ustreznejši. Drugi delničarji razmišljajo o stroških, ki spremljajo trgovalne račune in nastajajo kljub temu, da trgovanja ni bilo. So pa tudi delničarji, ki si prizadevajo v tem času povečati svoje naložbe pri tistih z višjimi dividendami v upanju seveda, da bo na novo nabavljena delnica nenehno kraljevala v svetu dividend. Skratka, po 33 letih smo se kar dobro udomačili v finančnih naložbah, se naučili kako trgovati z dobičkom in pogumno vstopamo v nove poslovne odnose.

V medijih je o pametnih naložbah v posamezne dejavnosti težko najti kaj konkretnega kar je prav za prav razumljivo, ker gre za napovedovanje pričakovanih učinkov na višino dividende. Pričakovati bi bilo, da medijski strokovnjaki, posebno tisti iz borze, finančne beletristike in svetovalnih družb opozarjajo investitorje na tveganja, ki jih sprejemajo z nakupom delnic določene družbe. Tveganj pa je zelo veliko. Nastajajo zaradi političnih sprememb, sprememb zakonodaje, nihanja cen vrednostnih papirjev ali neizpolnjevanja obveznosti upravljalcev. Pričakovana tveganja za naložbe se ocenjujejo z uporabo različnih finančnih orodij, modelov in analiz, ki omogočajo vlagateljem, da sprejemajo informirane odločitve in upravljajo tveganja na učinkovit način. Za izmero tveganj se uporablja največkrat standardna deviacija donosov naložbe, ki se lahko korigira z valutnim riziko, ta pa izraža izgubo naložbe v nekem določenem časovnem obdobju z določeno stopnjo zanesljivosti. Meriti je tudi možno naložbeno tveganje v primerjavi s tržnim indeksom in razmerje med presežnim donosom naložbe ter njeno standardno deviacijo.

Portfelj je zbirka finančnih naložb, ki jih ima posameznik, podjetje ali finančna institucija. Njegov namen je upravljanje tveganj in donosnosti s ciljem doseči optimalno razmerje med obema. Portfelj lahko vsebuje različne vrste naložb, kot so delnice, obveznice, nepremičnine, skladi, blago, denar in druge naložbe. Da bi se finančne naložbe zavarovale pred bistvenimi tveganji morajo investitorji nenehno skrbeti za svoj portfelj vsaj tako, da vlagajo v različne vrste naložb, spremljajo gibanja svojih različnih naložb v odnosu do drugih naložb v portfelju in ocenjujejo najbolj optimalne portfelje glede na pričakovani donos in tveganje. Finančna orodja za premagovanje tveganj so številna, omenim naj še scenarijsko analizo kot simulacija različnih gospodarskih situacij in njihov vpliv na portfelj ter stresne teste s katerimi se ocenjuje posledice portfelja na ekstremne in nepredvidljive dogodke.

Dober gospodar varuje in povečuje vrednost svojega portfelja tudi tako, da ocenjuje poslovne modele, upravljalce naložb, prednosti konkurence ter gospodarske in politične razmere. Redno spremlja tržne razmere, gospodarske napovedi in finančno stanje naložb in prilagaja svojo naložbeno strategijo spremembam v tveganju in v tržnih pogojih.

Moj ded je vedno trdil, da dober gospodar samo kupuje, nikoli pa ne prodaja tistega, kar je kupil s svojimi ustvarjenimi prihranki! Žal ni poznal finančnih naložb. Srčno si želim, da bi ga pravnuk in prapravnuka posnemala.

Dobro poznate vrednost svojega portfelja?

Poletni festivali, 24. julij 2024

Turistična industrija je izjemno produktivna v organiziranju prireditev za množične obiske gledalcev, poslušalcev, gurmanov in drugih prebivalcev. Tudi po mestih kjer je moj dom, že obstajajo različni zametki tako imenovanih festivalov za katere je težko trditi, da to so, nekateri pa vendarle imajo kar dobre nastavke, da postanejo tradicionalni in po obisku množični.

Festivalski turizem je motivacija ljudi, da bi se udeležitvi enkratnih ali ponavljajočih prireditev in s tem povečevali dohodke turizma. Prireditve morajo biti zanimive, nove in eksotične, da se na njih ustvarja posebna atmosfera ljudi z enakimi interesi, ki pa niso povezani z delom pač pa s socialnimi in kulturnimi dogodki. Praznovati, promovirati ali raziskovati mora lokalno kulturo ali biti njen izvajalec. Festivali imajo velik družbeni pomen ker s praznovanjem ljudje dobijo občutek pripadnosti območju, socialni skupini, nudijo zabavo s kulturno ter etično vsebino in ohranjajo tradicijo. Spreminjajo tudi fizične, socialne in ekonomske poglede festivalskega prostora. Poleg številnih pozitivnih učinkov pa so učinki festivalov tudi negativni ker onesnažujejo okolje in kvarno vplivajo na socialo strukturo prostora, povzročajo konflikte med turisti in lokalnim prebivalstvom kot lahko vidimo v Benetkah, Barceloni in podobnih turistično preobremenjenih okoljih.

Evropa je zelo bogata z festivali kulture, tradicije, glasbe, umetnost in hrane. Skoraj vsakemu so na primer poznani Oktoberfest v Nemčiji, La Tomatino in Pamplona v Španiji, Beneški karneval, Karneval v Nici in podobne predvsem zabavne festivale. Še bolj poznani so tradicionalni glasbeni, gledališki, plesni festivali na primer v Glastonburyu, Edinburghu in Budimpešti, pa tudi po številnih drugih prestolnicah evropskih držav, ki ponujajo nekaj za vsakogar ne glede na okus in zanimanje.

Pri nas v Sloveniji se lahko pohvalimo z najstarejšim festivalom na svetu to je Grafični bienale Ljubljana. Festival Ljubljana je verjetno danes naš največji in najkakovostnejši festival glasbe, opere in koncertov. Uveljavili so se tudi festivali na primer klasične glasbe Tria Lorenz, Gora Rocka, Castle festival Kolpa in podobni zanimivi glasbeni dogodki. Pomembni v turizmu so že Ptujski kurenti, Črnomaljsko Jurjevanje, Festival folklore v Beltincih, Škofjeloški pasijon, LIFE, etnografski festival, filmski festival, festival idrijskih čipk in še mnogi drugi. Festivalske teme se širijo na kulinarične, čokoladne in podobne dobrote pa vse do Odprte kuhne. Razmah turističnih festivalov se je začel zlasti po ustanovitvi Združenja zgodovinskih mest Slovenije 12. junija 2001 na Ptuju. Poslanstvo omenjenega Združenja povzemajo številni kraji po vsej državi in skoraj ni več naselja brez festivala. Seveda pa so to bolj prireditve namenjene določenemu kraju in ne opravljajo svojega poslanstva v množičnem turizmu.

V času moje delovne dobe smo se veliko ukvarjali z mislijo, da bi v našem mestu, tudi članu Združenja zgodovinskih mest, ustanovili Festival slovanske opere v čemer smo imeli močno podporo naših komercialistov po slovanskih državah kot tudi zdravilišč in kulturnih društev. Skladatelji Glinka, Musorgski, Čajkovski, Rimski-Korzakov, Smetana, Dvorak, Janaček, Ipavec, Savin, Kogoj in še mnogi drugi, so prispevali k razvoju operne umetnosti v svoji državi in širše, njihove opere pa so priljubljene in se pogosto izvajajo po vsem svetu. Žal Prodano nevesto, Evgenij Onjegina, Teharske plemiče, … ne bomo občudovali na našem lepo obnovljenem Glavnem trgu.

Imate radi opere, njihovo glasbo, blišč in romantiko?

Poletje in morje, 23. julij 2024

Zadovoljna se vsak dan že v zgodnjih jutranjih urah sprehajam med zelenicami velikega in modernega kampa ob obali največjega otoka v Kvarnerju. Od kar sem upokojenka, je tu vsako poletje kakšen mesec ali dva moj dom že četrt stoletja. Ne tare me naveličanost, postala sem že otočanka, ki jo zanima vsak dosežek tega prelepega otoka in njegovega glavnega mesta. In dosežkov ni malo. Zagotovo so v mojem času podvojili, če ne potrojili kamp in na šotorišču ustvarili prijetne počitniške hišice. Obsežno območje kampa je za nekaj časa dom tistih, ki bivajo v počitniških prikolicah, ki so vsako leto večje in udobnejše. Tudi za tabornike se je našlo dovolj prostora. Skupno imajo poleg izjemne plaže zagotovljeno preskrbo, razvedrilo, otroško igrišče ter vrtec, pa manjši postopaški trg in seveda športne objekte in storitve vseh sort za mlado in staro, da ne omenjam plaže za hišne ljubljenčke, kioske s ponudbo vsega, kar kamp potrebuje z vključno hitro hrano.

Širše okolje moji Otočani bogatijo z neverjetno zanimivo trgovsko, pomorsko in obrtno dejavnostjo, ki že presega ponudbo velikih turističnih ponudnikov. Nagnetli so se tu vsi ponudni iz tujine, ki »krasijo« vhode v mesta po celem svetu tako, da se uboga domača trgovska sposobnost le težko upira njihovi konkurenci. Turisti lahko najamejo od kolesa, skiroja in vseh vrst motorjev tudi avtomobile, čolne in, rekla bi, da rente car zagotavlja res vse, kar si turist spomni ali želi. Nekdanje pristanišče je velika Marina, navtični klubi in ribiči zagotavljajo posebne užitke na morju, dobro oskrbovano večerno sprehajališče ob morju in po starem mestnem jedru pa je prav romantično in idilično. Ja, stare zgradbe v srednjeveškem mestu spet dobivajo svoj prostor pod soncem, zasedajo jih številni odvetniki, nepremičninski agentje, dediči nekdanjih lastnikov, največkrat pa gostinci. Kakor koli, grad je uspel zgraditi novo šolo, razširiti turistično ponudbo, vsako leto povečuje in izboljšuje plaže, zagotavlja zdravniško urgenco in skrbi za ustrezno infrastrukturo od kanalizacije do satelitske povezave s svetom. Vsako leto je opaziti kaj bistveno novega in zato jih občudujem.

Pa ne samo njih, občudujem Otočane vseh mest, vsi izboljšujejo ne samo svoj materialni položaj ampak tudi pogoje za razvoj športov, kulture in ohranjanja identitete. Prireditve so dokaj poznane po folklori, gostovanju gledališč, razstavnih dejavnosti in nastopih glasbenih skupin tako v obmorskih krajih kot v notranjosti otoka. Mesta na otoku se večajo predvsem s priseljevanjem, saj ni malo nekdanjih vikend-turistov, ki so si po končani delovni dobi tu uredili dom. Tu slišiš številne jezike, avtomobile registrskih tablic vse Evrope, tudi vzhodne, čeprav jih politiki EU odganjajo.

Ljudje vseh dežel se poleti namakamo v neštetih morjih, si nabiramo moči za premagovanje bolezni ali za nove napore, ki jih čakajo. Zanimivo mi je spremljati obiskovalce naših plaž. V spomladanskih mesecih, predvsem v maju so tu dedki in babice z predšolskimi vnuki in vnukinjami. Tudi v juniju jih je veliko vendar že prihajajo upokojeni. Julij in avgust je poln šolarjev, mladih zakoncev z dojenčki in majhnimi otroci – prave družinske idile, neštete šole plavanja, gradovi iz peska, kanglicami, plastičnimi zmaji in še ogromno druge ropotije. V teh dveh mesecih je drenj vse povsod. September je spet dedkov, babic in vnučkov oziroma vnukinj številnih narodov in dežel. Tu nam nikoli ni dolgčas in zmerom se kaj zanimivega dogaja. Ko se sprehajam ob obali slišim Iva Robiča ali Nušo Derende; Bele ladje na morju/ na morjih sveta/mlade žene na bregu/ na obalah morja! Tudi o tem bi se dalo pisati.

Kakšen pa je vaš poletni kraj?

Prvaki v novostih, 22. julija 2024

Gospodarske družbe v mojem območju so izjemne ali bolje rečeno, danes jih vodijo usposobljeni in dobri ljudje, izjemni poznavalci trga, ki jih krasi dejstvo, da znajo najzahtevnejše tehnično-tehnološke inovacije spreminjati v tržne izdelke. Predvsem dve gospodarski družbi že več kot 70 let mojstrsko »vlečeta voz« industrijskega napredka v mobilnosti in skrbi za zdravje, nešteti d. o. o., s. p. in mini podjetja pa jim odlično asistirajo na tistih področjih, ki zanju niso tržno interesantni, so pa nujni za njuna ustvarjalna okolja. Ta blog pišem zato, ker njun pomen presega moje območje in je naša država močno odvisna prav od njunega uspeha ter razvoja tako po zaposlovanju kot po prihodkih, da o plačevanju davkov sploh ne govorim.

Na vzhodu mojega mesta je obširno območje velikega Revoza, pomembnega dela Renaulta, francoske multinacionalke, družbe za proizvodnjo vozil, ki sta ga ustanovila brata Renault leta 1898. Njuno podjetje je načrtno širilo ponudbo vozil, od ekonomičnih pa do prestižnih. Zaposlenih ima okoli 170000 delavcev, ki letno proizvedejo okoli 2,5 milijona avtomobilov.

Revoz je delniška družba za proizvodnjo in komercializacijo avtomobilov, hčerinska družba skupine Renault. Je največji proizvajalec vozil v Sloveniji, hkrati pa tudi eden največjih slovenskih izvoznikov. Renaultova vozila proizvaja od leta 1972 in februarja 1973 so začeli s serijsko proizvodnjo modela . V Revozu se te dni pripravljajo na podpis zaveze z Renaultom o proizvodnji električnega twinga, ki se bo v Novem mestu začela leta 2026. Kot pravijo, bo to cenovno dostopen mestni električni avtomobil (cena 20.000 evrov pred subvencijo), katerega poraba bo zelo nizka, avtomobil pa bo tudi za petino bolj prostoren. Dober posel, še boljši obeti in morda avto, ki bo priljubljen, kot je bila priljubljena slavna »Kartca«.

Samostojna multinacionalka na drugem bregu reke Krke ugotavlja najboljše rezultate v svoji 70 letni zgodovini. Živeti zdravo življenje je njeno promocijsko opozorilo vsem zemljanom. Njena prizadevanja so usmerjena v proizvodnjo najboljših zdravil po ceni, ki naj bi jo zmogel vsak potreben bolnik. Njena ambicija je postati odličen na vseh področjih delovanja in poslovanja od spoštovanja notranjega reda in pravil pa do najzahtevnejših mednarodnih presežkov standardov kakovosti, od dobrih razmerij med kapitalom in delom pa do družbeno odgovornega ravnanja do narave in skupnega dobra. Med njenimi cilji ni možno spregledati njene mednarodne vloge v stroki kot tudi njenega miroljubnega odnosa do vseh narodov sveta. »Lepota čistih, plemenitih duš« bi komentirala moja učiteljica Nežka Nadler in sama bi ji prikimavala z mislijo na nauke Deklice z Rastočo knjigo, ki krasi njihovo preddverje modernega in avtomatiziranega Notol 1.

Kot meščanka sedeža obeh omenjenih delniških družb, se veselim njunega tehničnega preporoda in prizadevanj za odličnost ter uveljavljanje družbeno odgovornega ravnanja. Kdor sledi prispevkom v naših medijih se lahko samo čudi, da za svojo prihodnost in prihodnost naroda, ne ravnajo tako vse gospodarske družbe ter njihova združenja pa tudi obrtniki in mala podjetja. Ne glorificiram lokalne nosilce razvoja, z navajanjem njihovih vzorcev samo dokazujem, da se da delati tudi dobro v razmerah kakršne pač imamo v državi in ne da bi odklanjali vse kar država predlaga. Morda pa bi morali bolje razmisliti tudi novinarji predno z izzivalnim naslovom objavijo na primer odklanjanje financiranja dolgotrajne oskrbe.

Domnevate, da je pri nas pošteno delo dovolj cenjeno?

Spet doma, 21. julij 2024

Pretekli teden je bila naša družina razsuta po hotelih, športnih dvoranah, koncertnih lokacijah, na več krajih in državah. Naša povezava so bili telefoni, ki so peli podnevi in pozno v noč, vsakega od nas je kaj posebno skrbelo. Vse je skrbelo za mene, da ne bi spet padla in dodala nove bolečine svojim kolkom. Da bi jim skrb olajšala sem šla k zdravniku in jim poročala tudi podrobnosti o ugotovitvah. Sin je imel poleg stalne skrbi za mene še skrb za varno potovanje v Bolgarijo in kar dve obupni skrbi za tekmovalni program v katerem je sodeloval njegov sin odbojkar. Moral je spremljati in fotografirati njegovo igro in še voditi navijaško skupino peščice Slovencev, ki so z velikim bobnom in še večjimi zastavami bodrili slovensko ekipo na tribuni. Vnukova mami in moja snaha je skupaj z mlajšim svojim sinom skrbela za sodelovanje publik z tekmovalno ekipo Slovenije, pazila na prehranske in bivalne pogoje svoje družinice, mirila mene, ko sem čakala na slikanje in povpraševala po njihovi varnosti saj je bilo tam kar 39 stopinj vročine. Za nekaj tekem je moj sin poslal snahinim staršem in meni file, da smo tekmo gledali, sama sem se tresla za vnuka, trpela pri zgubljenih igrah in se na sploh nešportno obnašala. Po tekmah so sledile iz Bolgarije v Slovenijo slike, obvestila in čestitke, zvečer pa obširen in nestrokoven komentar babice iz prestolnice in menoj. Ja tudi mlajši vnuk je bil komentator in poročevalec. V tem živahnem tednu je papagaja Jakoba komaj kdo slišal in odprl vratca njegove kletke, da je nekoliko poletel po sobi. Težje je bilo z ljubljenko Piko. Klavrno je ščemela na svoji blazini čeprav sta dedi pa babi storila vse, da ne bi mislila le na svoje vsakodnevne oskrbovance.

V četrtek mislim da je bil prvi telefon o vračanju iz Bolgarije v domače gnezdo; tekmovalec z avtobusom ekipe do Zagreba, starši in bratec z avtomobilom prvi dan do Beograda in drugi dan do Ljubljane. Tekmovalec naroči sendvičke s pašteto in jajčki. Iz prestolice pridejo dedi, babi in Pika. Nestrpno praska za vstop in se zapodi po stopnicah na vrh hiše, žal ni našla svojih omiljenih fantov, pa se stiska k meni, me praska in ne ve, kako naj me vpraša kje sta. Obupana se umirja na svoji blazinici. Dedi bo čakal tekmovalca, ki ga bo iz Zagreba pripeljal oče enega od tekmovalcev, babi pa bo šla z menoj na koncert v Kostanjevico. Sporazumemo se, da se sendvički delajo ko pridemo domov. Krepko sva zamujale, reprezentant je že povečerjal, kakšno urico smo poslušali kako je bilo, kaj bo za zajtrk in se okoli polnoči porazgubili po svojih spalnicah. Po jutranjem močniku se vsi štirje odpeljejo, po telefonu javijo, da so vsi spet doma, veseli ljudje in živali, ker je vse potekalo kor so si zamislili, odhajajo v nabavo in pripravljajo kosilo.

Danes se živi nad vse hitro in družinske idile bo že jutri konec. Z vnukoma odhajam na morje, obvezala sta se nabavljati kar bomo potrebovali in skrbeti za mene, da ne padem. To zadnje je seveda hipotetično toda mene razveseljuje. Moje dolžnosti bodo minimalne, vljudnostne pa tudi nekoliko nagajive. Brali bomo vsak dan knjigo Rozmana, včasih bomo kaj spekli, se pogovarjali o gozdovih in vodah, kulturi in športu, ljudeh in živalih. Glavno bo plavanje, promenada, morda obisk prijateljev ali gledališka predstava. Za menoj prideta dedi in babi, spet doma pa bomo koncem avgusta, za rojstni dan našega starejšega vnuka.

Tako minevajo dnevi tedni, leta, za vsak rok pravim, da je zadnji, pa kar nategujem to svoje lepo in neverjetno bogato življenje.

Ste tudi vi zadovoljni kadar ste spet doma?

Kulturni večer, 20. julij 2024

Rahlo ohlajeni večer je bil prav primeren čas za obisk koncerta, ki ga je Festival Ljubljana namenil zvestim obiskovalcem kulturnega večera Krke d. d. v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici. Z Hedi sva se odpravile na koncert že uro pred pričetkom, da bi si še ogledali razstavo Martine Koritnik Fajt, a parkirišče so že urejali in vsaj pol dvorišča Galerije je bilo že ljudi, ki so čakali za vstop v baziliko. Koritnikovo bova morali obiskati kdaj drugič, uvrstili sva se blizu vhodnih vrat in čakali, da so jih odprle prelepe in vljudno prijazne tovarniške stevardese. Pozdravila sem predsednika Uprave, ki je klepetal z direktorjem Festivala Ljubljana, za njima pa še druge obiskovalce s katerimi smo nekoč skupaj delali ali pa se poznamo od drugje. Toliko kot ta večer, nas še ni bilo nikoli v mogočni baziliki, stole so postavili tudi na obeh krilih cerkve, Krka je imela veliko svojih rezervacij. Neverjetno toda resnično nas je bilo toliko, da smo koncert poslušali v vročem in nečistem zraku, čeprav je bazilika izjemno visoka zgradba in to zagotovo ni bilo možno pričakovati.

Kaj nam je pripravil Festival Ljubljana, ki ga sponzorira tudi Krka? Wroclaw baroque ensemble iz Poljske pod vodstvom dirigenta, pedagoga in organizatorja kulturnega življenja Andrzej Kosendiaka. Ansambel sestavljajo instrumentalisti in pevci iz Poljske, Češke, Združenega kraljestva in Nemčije. Specializirali so se za zgodovinsko izvajanje manj znanega repertoarja Srednje Evrope. Predstavljajo komorna dela, oratorije in kantate. Njihova glasba je čustvena in spominja na prepevanje na koru.

Andrzej Kosendiak se ukvarja predvsem z raziskovanjem in izvajanjem manj znane glasbe, je eden izmed ključnih osebnosti na področju renesansne in baročne glasbe na Poljskem. Njegovo delo je oživljanje pozabljenih ali manj znanih baročnih in renesančnih del Srednje Evrope. Bil je dolgoletni direktor Narodnega foruma glasbe v Wrocławu, kjer vodi ansambel, ki se osredotoča na izvedbo zgodovinskih glasbenih del z uporabo historično informirane prakse. To pomeni, da izvajajo glasbo na način, ki je čim bližje tistemu, kot se je izvajala v času nastanka, z uporabo ustreznih zgodovinskih inštrumentov in tehnik. Njegova raziskovalna in izvedbena dejavnost vključuje dela skladateljev, kot so Grzegorz Gerwazy Gorczycki, Bartłomiej Pękiel in Mikołaj Zieleński, ki so pomembne osebnosti poljske glasbene dediščine, a so relativno neznani zunaj Poljske. Kosendiak si prizadeva te skladatelje in njihova dela predstaviti širšemu občinstvu ter jih postaviti na zasluženo mesto v zgodovini glasbe. Znan je tudi po organizaciji in vodenju festivalov, posvečenih zgodovinski glasbi, kot je Wratislavia Cantans, ki združuje vrhunske izvajalce in ansamble iz celega sveta. S svojimi prizadevanji je pomembno prispeval k ohranjanju in promociji glasbene dediščine Srednje Evrope.

Wroclaw baroque ensemble je nastopil že v Križevniški cerkvi v Ljubljani. V Kostanjevici se je osredotočil na skladatelja Kasparja Forsterja in Giacomo Carissimi, kot solistka pa je nastopila Alicia Amo, španska sopranistka. Koncert je bil veliki glasbeni uspeh, ki ga je poslušala množica poslušalcev iz domačega okolja, iz drugih delov države in celo iz tujine. Izvajalci so bili počaščeni z dolgimi in glasnimi aplavzi, morali pa so del iz Jefte tudi ponoviti. Koncert je popestril organizator s primerno osvetlitvijo arkad v barvah, poti s svečami ter obilno hladno pijačo ter času primerno hrano, vse pod baldahinom okoli starodavnega samostanskega vodnjaka, ki je že kot artefakt vreden pozornosti.

Uživate v primerni glasbeni in prostorski romantiki?

Predsednica, 19. julija 2024

Nedvoumno imamo med politiki predsednico, ki je želena, dopadljiva, vedno urejena in spoštljiva tako do svojega delovnega okolja kot do vsakogar, ki meni, da jo mora na nekaj opozoriti. Pred nedavnim je novinarju zaupala svoje poglede na svoj izjemno pomemben položaj. Lepo sta pokramljala o mobilnosti od doma do delovnega mesta, pa o majhnosti naše države, o umazanih poslih v politiki, družinskih radostih, čustvih in verovanju ter ostalih zadevah, ki običajno prevladujejo v vljudnostnih razgovorih med ljudmi. Kar na devetih, prebranih straneh, ne zaznam ničesar o vsebini njenega dela niti njenega delovnega področja. Nekoliko zmedena se sprašujem kaj mi predsednica in novinar želita povedati, na katere napake opozoriti in za kakšne projekte navdušiti. Nič od tega ne zasledim v omenjenem prispevku kljub temu, da vsak dan poslušamo kako zastarele sisteme imamo, kako tendenciozno zakonodajo, kako obupno zaostajamo v razvoju javnih sistemov in podobno. Tudi sama v svojih blogih neštetokrat omenjam naloge, ki so intervjuvani predsednici naložene in bi njihovo reševanje v sprejemljivem roku neizmerno pospešilo napredek naše družbe. Živim sama v zmoti in ne razmišljam prav?

Brskam po Ustavi in si dokazujem sama sebi kje vse je po mnenju ljudi vgrajena vsebina dela intervjuvane predsednice. Zakonodaja in volilni zakon, nezdružljivost funkcij, ratificiranje mednarodnih pogodb, pravice in dolžnosti državljanov, urejanje problematike referenduma, sodelovanje z drugimi pristojnimi organi države, velika in splošna nevarnost vojne ali izrednega stanja, preiskave o zadevah javnega interesa, organiziranje in delovanje organa, ki ga vodi, ustanavljanja delovnih teles in tako naprej, same za zdravo družbo pomembne zadeve, vezane na poslanstvo, vizijo in strategijo družbe. Za vse omenjeno in še mnoge druge usodne odločitve za ljudi, državo in družbo ima predsednica strokovne predloge, študije in ekspertize profesionalcev, ki ji verjetno tudi kdaj vsaj povedo, kako odločitve pod njenim vodstvo sprejemamo in uresničujemo.

Pa ne gre samo za zapisano v aktih ali za strokovno ustrezno rešitev. Predsednica, ki razpolaga z najobsežnejšo nacionalno informatiko, lahko vsebinsko presoja mnogo bolje kot kateri koli novinar ali parcialni poročevalec. Lahko svojim državljanom kdaj kaj tudi po vsebini odločitve pojasni, ponudi, nagovori ali kako drugače predstavi ter s tem spodbudi razmišljanje in naklonjenost ljudi do dobre odločitve. Ljudje pričakujemo, da v sami špici odločanja vsebina odločitev pomeni srž skrbi in prizadevanj za boljšo družbo, se pravi za odpravo tistega kar nas obremenjuje in za razvoj tistega, ki ga zahteva sodobni tehnični in tehnološki napredek.

Iz prakse vem, da se je z ljudmi najbolje pogovarjati o bodočih odločitvah, največkrat jih je potrebno navdušiti za doseganje skupnih ciljev. To pa je prav naloga vrhunskih politikov, ki imajo mandat volivcev in jim ti tudi najbolj zaupajo. Predsednica ima mandat volivcev, varuje naj ga in neguje, zato pa mora delovati vsebinsko na področjih, pomembnih za večino!

Nisem strokovno usposobljena za novinarstvo toda vseeno bom rekla, da novinar, ki je predsednico intervjujev svojega dela ni opravil profesionalno. Brez potrebe jo je predstavil snobovsko. Imel je lepo priložnost, da v njej spodbudi njene poglede na trenutno čudno situacijo v naši in svetovni družbi ter s tem svojim volivcev »nalije čašo čistega vina«.

Prebirate intervjuje s pomembnimi politiki?

V Ruenu, 18. julija 2024

V Ljubljani je v devetdesetih letih delovala združba ženski, ki se učijo francoščino in se v ta namen srečujejo v raznih turističnih krajih pa tudi same organizirajo zanimiva potovanja po francosko govorečih območjih. Zanimive osebe in pester program dela me je pritegnil, da sem si jim pridružila na potovanju po Franciji in na tej poti fotografirala naše skupne dogodke, kraje in znamenitosti. Zdaj to prenašam v računalnik in seveda podoživljam videno.

Ustavim se pri Ruenu, prijaznem in lepo urejenim mestu s starodavno zelo znamenito gotsko katedralo, znana kot Katedrala Notre-Dame de Rouen. Gradnja katedrale Notre-Dame de Rouen se je začela v 12. stoletju, čeprav so bile na tem mestu cerkve že od 4. stoletja. Skozi stoletja je doživela številne spremembe in obnove. Ima visoke oboke, vitraže, ki prikazujejo svetopisemske zgodbe, in bogato okrašene fasade. Posebno znana je po svoji veličastni zahodni fasadi, ki jo je Claude Monet upodobil v več svojih znamenitih slikah, po Maslenem stolpu, ki so ga plačali verniki, da so v postu lahko jedli maslo, pa tudi po grobovih pomembnih osebnosti kot na primer grob srca kralja Richarda Levjesrčnega. V tej veličastni katedrali so cerkvene oblasti obsodile Ivano Orleansko - Jeanne d'Arc in jo pred katedralo zažgali na grmadi.

Kdo je bila Jeanne d'Arc? Francoska narodna junakinja in svetnica, ki je živela v 15. stoletju. Rojena leta 1412 v majhni vasici v vzhodni Franciji, znana je po svoji vlogi v stoletni vojni med Francijo in Anglijo, kjer je postala ključna oseba pri francoskem odporu proti angleški okupaciji.

Ivana je bila kmečka deklica iz Lorraine, ki je odraščala v verni družini. Že pri približno 13 letih je začela trditi, da sliši glasove svetnikov. Ti glasovi so jo nagovarjali, naj pomaga Franciji v boju proti Angležem. Leta 1429, ko je bila Ivana stara 17 let, se je odpravila do Charlesa VII, takrat še ne okronanega francoskega kralja, in ga prepričala, da ji dovoli voditi vojsko v obleganju Orléansa. Njena prisotnost in vodstvo sta bila ključna za francosko zmago v Orléansu, kar je pomenilo prelomnico v vojni. Po tej zmagi je Charles VII odšel v Reims, kjer je bil kronan za francoskega kralja, z Ivanino podporo in prisotnostjo. Vendar je Ivanina sreča trajala le kratko. Leta 1430 so jo Burgundijci ujeli in predali Angležem. Sojena je bila zaradi herezije in čarovništva v Rouenu. Sojenje je bilo politično motivirano in nepravično, Ivana pa je bila 30. maja 1431 pri 19 letih obsojena na smrt in zažgana na grmadi. Leta 1456 je papež Kalist III razveljavil sodbo in Ivano rehabilitiral, posthumno je bila oproščena vseh obtožb. Leta 1920 jo je papež Benedikt XV kanoniziral in tako je postala svetnica Katoliške cerkve. Ivana Orleanska je simbol francoskega patriotizma in vere. Njeno življenje in dosežki so bili vir navdiha za mnoge literarne in umetniške upodobitve, vključno z deli Shakespeara, Voltairea, Schillerja in Bernarda Shawa. Danes je znana kot ena največjih junakinj v zgodovini Francije in je zavetnica Francije in francoskih vojakov. Njena zgodba je primer izjemne odločnosti in vere v času velike stiske, in ostaja pomemben del francoske in svetovne zgodovine.

V nekem kotičku muzeja je njen kip v marmorju s povešenimi očmi kot da ne more prezreti žalosti ob spoznanju, da ljudje nismo sposobni spoznati in ohranjati resnice. Ta kip je tudi pred mojimi očmi, neštetokrat, nenehno opozorilo za moje ravnanju.

Poznate žalostno a resnično zgodbo Ivane Orleanske?

Pomembne obletnice, 17.julij 2024

Pred dnevi sem se želela pokloniti Francoski revoluciji, dogodku, ki je vplival na razmišljanje in delovanje neštetih generacij in oblikoval vrednote za katere si še vedno prizadevamo, da bi se uresničevale. Ko sem preverjala svoje vedenje o Francozih sem zaznala tudi druge pomembne dogodke za sedanje življenje na tem lepem svetu, ki smo jih včasih praznovali ali vsaj obelodanili njihovo obletnico, danes pa so odloženi na »smetišče zgodovine« kot se je v današnjem žargonu reče namerni pozabi.

Sedemnajstega julija 1936 leta so se oči sveta obrnile na sedež II. Španske republike kjer je general Francisco Franco sprožil upor proti njeni vladi. Začela se je dolgotrajna in krvava državljanska vojna, ki je trajala do leta 1939. V njej so sodelovali naprednjaki sveta, tudi slovenski prostovoljci, ki so po vrnitvi domov pridobili naziv Španski borci. Uživali so neverjetno velik ugled, vsaj na kmetijah smo jih skoraj oboževali, bili so seveda tudi med prvimi partizani, organizatorji upora proti fašizmu in vzgled domačim fantom, tudi mojim petim stricem in trem tetam. V Slovenijo so prinesli lepe napeve junaških pesmi, nastale v tej vojni. Najbolj znane ohranja žive Gojmir Lešnjak Gojc. V naši prestolnici se po slovenskih udeležencih v španski vojni imenuje kulturni dom v Mostah, njihova zgodovina pa je raztresena po muzejih novejše zgodovine.

V španski državljanski vojni je sodeloval pisatelj Ernest Hemingway in o njej napisal čudoviti, enkratni roman Komu zvoni. Srčno ta literarni biser priporočam bralcem vseh starosti.

Malo manj kot deset let pozneje so se 17. julija 1945 leta sestali voditelji Združenih držav Amerike (ZDA), Združenega kraljestva in Sovjetske zveze. Konferenca v Potsdamu kot se je sestanek zapisal v zgodovino sveta, je razpravljala o reorganizaciji Evrope po drugi svetovni vojni. Se vam ne zdi, da to spominja na ustvarjanje reda doma ali v podjetju, ko po hudem dogodku ne gre več po starem in prizadeti iščejo nove poti za medsebojno razumevanje. Ja, res je bila Evropa v juliju 1945 vse drugo kot urejen kontinent, posledice fašizma strahotne, vojaške operacije pa so uničile cela mesta. Ljudje so živeli od UNRRA paketov solidarnostne pomoči Američanov. Evropa je bila brez voditeljev, brez idej, brez volje in v nepremagljivi materialni stiski. V tej brezizhodni situaciji so trije voditelji sprejeli odgovornost za tako organiziranost narodov Evrope, ki bo zagotavljala sporazumevanje med njimi, obnovo za življenje potrebnih domov in infrastrukture ter ustanovitev mednarodnih institucij za trajno ohranjanje miru, življenja brez vojne in vojakov. Določili so meje posameznim narodom, omogočili dogovarjanje v spornih primerih, na novo oblikovali pooblastila organov Društva narodov in se dogovorili o vsem, kar bi lahko predstavljalo spore v bližnji prihodnosti. Dogovor v Potsdamu je ostal vodilo v nevarnostih, ki so grozile po drugi svetovni vojni, tudi v hladni vojni med Sovjetsko zvezo in ZDA, mednarodne institucije so s svojo avtoriteto in programi krepile prizadevanja za ohranitev miru vse do Ruskega napada Ukrajine. Danes so naše oči s strahom in odporom, da ne rečem uporom, zazrte v dva sodobna voditelja dveh udeleženih držav v Potsdamu, samo upamo lahko, da ne bosta pritisnila na rdeči gumb in nas poslala v večnost. Ni možno razumeti kako sta si pridobila nadvlado svojih narodov za usodno odločanje o človeštvu!

Raje bi pisala o ustanovitvi Disneylanda na današnji dan leta 1955 in verjetno bi me prebirali mladci, ki bodo jutri skrbeli za primerno organiziranost Evrope ali sveta.

Poznate pomen obeh dogodkov za naš narod?

Dan svetovne kače, 16. julij 2024

Skoraj neverjetno na kaj vse mora biti človek pozoren, koliko stvari mora vedeti in kakšne obrambne mehanizme mora razvijati, da ostane in obstane na tem lepem planetu Zemlji. Da je 16. julij Dan svetovne kač sem odkrila slučajno, ko sem iskala podatke za neko analizo razmer odmaknjenih krajev od centrov kulture in oblasti.

Kot pastirica sem se prvič neposredno srečala s kačami na paši. S sotrpinom sva se hotela usesti na ograjo iz kolov, pod najino težo se je ograja zlomila in izpod njenega lubja je padel gad. Če se ne bi polomila ograja, bi se midva usedla prav na gada. Najbrž prebledim še danes, ko se tega dogodka spomnim saj je bil v mojem otroštvu gad najbolj nevarna kača in stara mama je vedno rekla, da je njegov strup poguben. Ne vem če bo ta strah kdaj izbrisan iz moje zavesti, zelo sem si prizadevala bolje spoznati te živali po raznih zoo vrtovih, spomnim se še posebno velikank iz Nairobija, ki smo se jim lahko zelo približali in so o njih govorili kot o božanstvu, mene pa je ob tem preganjal gad izpod lubja ograje.

Dan svetovne kače, ki se praznuje 16. julija, je namenjen osveščanju o pomembnosti kač v naravi ter razbijanju mitov in predsodkov, ki jih ljudje pogosto povezujejo s temi živalmi. Namen dneva je izobraževanje ljudi o kačah, njihovih ekoloških vlogah pri ohranjanju habitatov, saj kače vzbujajo strah pri ljudeh, ker jih ne razumemo. Kače so ključne za zdrave ekosisteme, nadzorujejo populacije glodavcev in drugih majhnih živali. Ohranjanje kač je pomembno za naravno ravnovesje v prehranjevalni verigi in kot plenilke sodelujejo pri uravnavajo populacije drugih živali. Njihova prisotnost v določenem habitatu je pokazatelj zdravja ekosistema. Po svetu se plazi več kot 3000 vrst kač, ki živijo tako v gozdovih kot v puščavah in vodnih okoljih. Večina kač je neškodljivih za ljudi, nekatere vrste pa so strupene. Zaradi izgube svojega habitata, onesnaževanja, nezakonitega lova in trgovine z živalmi so mnoge vrste kač ogrožene. Kače imajo pomembno mesto v mnogih kulturah in mitologijah. V nekaterih kulturah so simbol modrosti, zaščite ali zdravja, v drugih pa so povezane z nevarnostjo ali zlom. Dan svetovne kače je priložnost, da se spomnimo na pomembnost teh fascinantnih bitij in prispevamo k njihovemu varstvu in razumevanju.

Moj dom je v bližini lokalne reke okoli katere je vse živo rastlinja in živali. Belouška se povzpne najdlje od vode in videla sem jo že na sosedovem vrtu. Na našem vrtu pa so slepci, ki se poskrijejo ko kosimo, se pa kljub temu zgodi, da koga ranimo. Kaj živi v gozdičku na brežini med reko in našim vrtom niti točno ne vemo, smo pa previdni, hišna ljubljenka ne sme vanj, mi se zavarujemo s škornji, vsa enkrat letno pa gozdiček tudi pospravimo, pomeni pokosimo in odstranimo invazivne rastline. Naš vrt ima zdaj robota, ki nenehno išče odraslo rastlinje med hišo in gozdičkom in tako pač varujemo vsak svoj habitat tako kot vse domačije.

Narava in človek sta povezana, se dopolnjujeta in pomagata, lahko pa sta si tudi sovražnika ali drug drugemu nadloga. Vsaka bivalna enota si mora oblikovati svoj sistem sobivanja, da si zagotovi prijetno ugodje sosednjega ekosistema, predvsem rastlinja, da se izogiba naselitvam nevarnih živali in da ohranja spoštljive odnose s sosedi. Seveda pa je za doseganje ugodja in dobrega počutja potrebno vlagati v naložbe in sprejemati skrbi do zagotavljanja medsebojnih distančnih mej.

Kako pa vi skrbite za okolico vašega doma?

Marija pomagaj, 15. avgust 2024

Vsaj ženske, ob težavah, spontano vzkliknemo »Marija pomagaj!« in si s tem pridobimo čas za premislek, kako moramo ukrepati. Da je to posvečen rek katolikov in pripadnikov sorodnih ver ter zato rezerviran le za verujoče, nam ne pade na pamet. Verujočim pomeni mnogo več. Mariji je v naši državi posvečenih 318 od skupno 2373 cerkva in kar 21 Mariji pomagaj. Ne gre se torej ob tej pomembni dediščini čuditi, da smo dobili državni praznik Veliki šmaren ali Marijino vnebovzetje, ki ga praznujemo na današnji dan. V mojem okolju, kot izgleda, je bil največji dogodek praznovanje na Trško gori, ki obhaja 400. obletnico posvetitve tamkajšnje cerkve.

Petnajstega avgusta praznujemo Marijino vnebovzetje, dan, ko je bila Devica Marija, mati Jezusa Kristusa, telesno in duhovno vzeta v nebesa ob koncu svojega zemeljskega življenja. Odigrala je ključno vlogo v zgodovini odrešenja. Zaradi njene popolne predanosti Bogu in njene vloge v odrešenju človeštva je bila nagrajena s tem, da je ob koncu svojega življenja na zemlji bila vzeta v nebesa s telesom in dušo. To pomeni, da Marija ni doživela telesne smrti na enak način kot drugi ljudje. Praznik izraža vero v vstajenje telesa in večnost duše ter poudarja posebno mesto, ki ga ima Marija v krščanstvu kot mati Boga. Praznik se po svetu praznuje že od 5. stoletja, papež Pij XII. je leta 1950 dogmo o Marijinem vnebovzetju razglasil kot uradni nauk katoliške cerkve, kar pomeni, da je to verovanje obvezujoče za vse katoličane. Praznik služi tudi kot opomin na upanje v večnost in vstajenje za vse vernike.

Ne malokdo se danes sprašuje, kakšna je verska resnica o Marijinem vnebovzetju in skuša s človeškimi besedami približati skrivnost Božjega delovanja. Seveda so te besede vedno skromnejše in mnogo bolj omejene kot skrivnost, o kateri govorijo. Kdo bi mogel doumeti, kaj vse je obseženo v resnici o Marijinemu vnebovzetju? Tudi si ni mogoče prav predstavljati, kako in kje se je izvršilo to končno Marijino poveličanje in njena dopolnitev v nebeški slavi. Marija naj bi bila tesno povezana z Jezusom v njegovem javnem življenju. Čudež v Kani naj bi naredil na njeno prošnjo. Zvesto je sledila njegovim naukom in jih širila, bila je z njim pri njegovi daritvi na križu, trpela skupaj z njim in sodeloval z njim pri obnovi nadnaravnega življenja v dušah. Drugi vatikanski koncil pravi „Jezusova Mati je v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena. Tako sveti tu na zemlji potujočemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan.

Dogme o Mariji so do nas, navadnih smrtnikov, prihajale vedno na način, ki je odpiral mnoge dileme. Otroci smo jih spoznavali po Zgodbah iz katekizma in ni se nam sanjalo kako bi to bilo lahko resnično. Da je Veliki Šmaren smo vedeli pastirci po pečenem šmornu, ki ga je stara mama prinesla na pašo. V letih študija smo šele ocenjevali, da je naša katoliška cerkev močno povezna s kulturo, predstavami, pevskimi in glasbenimi dosežki, literaturo, slikarstvom in še bi lahko naštevala. Bolj kot predhodno opisane in druge dogme krščanstva nas je navduševalo kulturno gibanje, ki so ga zagotavljali vse do konca druge svetovne vojne prav duhovniki s verskimi dogodki. Sledila so leta izobraževanja, naraščalo je organizirano financiranje kulture, znanosti, raziskovanj, širile so se misli filozofov in s potovanju po svetu smo spoznavali številne vere. Dogme krščanstva so del verovanja ljudi po svetu, moramo jih poznati, ker so del naše zgodovine in kulture, spoštovati pa smo dolžni prepričanja tudi drugih ljudstev, da se z njimi lahko sporazumevamo o skupnih zadevah.

Kako pa vi razumete praznik Marijinega vnebovzetja?

Naše vezi, 14. avgust 2024

Ko odprem zjutraj računalnik ali pameten telefon se vsa tresem v strahu, da sem ponoči prejela posodobitve, ki jih ne bom znala uporabljati oziroma bo moje prilagajanje terjalo posebno pozornost. Ne morete si misliti, koliko je teh posodobitev. Razvoj telekomunikacijskih povezav je ena izmed najpomembnejših in najvplivnejših tehničnih revolucij v zgodovini človeštva. Temeljil na nenehnem izboljševanju hitrosti, zanesljivosti in dostopnosti komunikacij, kar je omogočilo globalno povezanost in revolucijo načina, kako informacije pridobivamo in z njimi komuniciramo.

Začelo se je že leta 1792, ko je francoski inženir Claude Chappe je razvil optični telegraf, ki je uporabljal sistem semaforjev za prenos sporočil na dolge razdalje. Ta sistem je bil predhodnik električnega telegrafa Samuela Morsea, ki je uporabljal Morsejevo abecedo za pošiljanje kodiranih sporočil preko žic. Prvi uspešni prenos po telegrafski liniji je bil leta 1844 med Washingtonom in Baltimorjem. Sledila je podmorska telegrafska povezava med Veliko Britanijo in Severno Ameriko leta 1858. Čeprav je kabel kmalu prenehal delovati, je bila to velika inovacija v medcelinskih komunikacijah. Alexander Graham Bell je patentiral prvi delujoč telefon, kar je omogočilo prenos zvoka preko električnih signalov. To je bil začetek moderne telefonske komunikacije. Uspeh leta 1895 je dosegel italijanski izumitelj Guglielmo Marconi je uspešno izvedel prvi radijski prenos, kar je privedlo do razvoja brezžičnih komunikacij. Do leta 1901 je Marconi že vzpostavil prvo radijsko povezavo čez Atlantski ocean. Že leta 1927 je bila vzpostavljena prva radijska telefonska povezava med Londonom in New Yorkom, kar je pomenilo velik napredek v mednarodnih komunikacijah.

V letu 1962 je uspelo tehnologom razviti satelitsko komunikacijo z lansiranje prvega komunikacijskega satelita, Telstar 1, kar je omogočilo prenos televizijskih signalov, telefonskih klicev in podatkov med Evropo in Severno Ameriko. To je bil začetek globalnih satelitskih komunikacij. Prvi mobilni telefon je bil razvit leta 1973 v podjetju Motorola. Martin Cooper je opravil prvi mobilni klic na prostem, kar je označilo začetek mobilne telefonije. Leta 1980 je bil Motorola montiran tudi v moj službeni avtomobil.

Internet je nastajal v obdobju1960 do 1990 in postal dostopen s pojavom WWW (World Wide Weba). Širokopasovne povezave in uvedba optičnih vlaken sta omogočila hitre in zanesljive komunikacije po vsem svetu, kar je olajšalo prenos velikih količin podatkov in spodbudilo razvoj digitalnih tehnologij. Najnovejša je 5G in predstavlja generacijo mobilnih omrežij, ki omogoča izjemno hitre prenose podatkov, nizko latenco in podporo za masovne povezave naprav. Ta tehnologija je ključna za razvoj IoT (Internet stvari) in pametnih mest. v računalniške in internetne komunikacije sem bila vključena od leta 1965 dalje predvsem organizacijsko in investicijsko. Osebno pa sem tako računalnik kot komunikacije začela uporabljati neposredno pri vodenju regionalne podružnice SDK tam okoli leta 198o, ko smo podatke še prenašali po lokalnih omrežjih, uporabljali DOS, diskete in podobne pripomočke ter nam je informacijska tehnologija postopoma postajala tudi doma nepogrešljiva. Kot stara oseba, si ne morem zamisliti, kako bi opravke lahko opravljala brez računalnika in pametnega telefona, še posebno pa ne bi mogla biti vsak trenutek na vezi z mojo družin, prijatelji in znanci pa tudi s temi blogi vam ne bi razburjala vsak dan. Dobro je poznati tudi del tehnične zgodovine naših vsakdanjih delovnih pripomočkov, ker jih s tem prijaznejše sprejemamo.Vrh obrazca

Kako pa je potekalo vaše sodelovanje z računalnikom in internetom?Dno obrazca

Odgovornost, 13. avgusta 2024

Kadar pišemo o nerešenih zadevah ali slabih rešitvah se pisci z menoj vred radi obregnemo ob pravice osebe ali organa ki je odločal in iz katerih izhaja njegova odgovornost za posledice. Če nastane škoda si ljudje pač mislimo, da jo mora oseba, ki jo je s svojo slabo odločitvijo povzročila, poravnati oškodovancu. V primeru odgovornosti za ukinitev namenskega zbiranja sredstev za stanovanjsko gradnjo so snovalci zakonodaje in organi odločanja v državi in v gospodarskih družbah, ki jih z nekoliko truda lahko konkretiziramo. Ne moremo pa zahtevati, da oni pokrijejo nastalo materialno škodo ker njihovo premoženje niti približno ne pokriva posledic njihove napačne ali nepravočasne odločitve. V naši državi je to na primer dobro vidno na področju zdravstva, v katerem se ni sledilo sprotnemu posodabljanju in so zato danes v njem orjaški problemi, ki grozijo celo razpad sistema. Nihče nima dovolj sredstev, da bi škodo odpravil. Taki in podobni primeri nezmožnosti povračila škode napeljujejo na misel, da je sklicevanje na odgovornost brez smisla saj so druge oblike uveljavljanja odgovornosti bolj blažev žegen kot resen ukrep.

Kadar sama razmišljam in pišem o odgovornosti in škodah, želim predvsem opozoriti na nesmiselnosti, ki jih povzroča pomanjkanje znanja odločujočih, na njihov neprimeren odnos do mnenja stroke, zlasti prakse kot tudi na nezaupanje odločujočih do rešitev njihovih predhodnikov. Škodljivo je predvsem izogibanju dolgoročnih projektov, ki bi morali preživeli trenutne odločevalce in z vsemi pravicami in dolžnostmi ostati v veljavi. Še veliko je primerov, ko so pomembne škode nastale zgolj zaradi nezaupanja odločevalcev do njihovih predhodnikov. Vse to pa nakazuje slabo kakovost odločanja, samovoljo če hočete ali strah, da volja odločevalca ne bo upoštevana. Prav te razmere prinašajo največ škode in smešijo odločevalce, ko se ti postavljajo pred volivce s kandidatnimi listinami kot »vredni zaupanja«. Če bi našemu narodu uspelo obnoviti poštenje brez fige v žepu, se pravi »tako kot smo se dogovorili bomo tudi naredili« bi bilo škod mnogo manj in oblilo zadovoljstva.

Zdaj pa poglejmo še, kako je odgovornost definirana vsebinsko in formalno v teoriji. Najširša je naslednja dikcija: Odgovornost je izraz, ki označuje obveznost posameznika ali organizacije, da prevzame in nosi posledice svojih dejanj ali odločitev. To pomeni, da mora biti oseba ali entiteta zavedna svojih dolžnosti in pripravljena soočiti se s pozitivnimi ali negativnimi izidi, ki jih njihovo delovanje lahko povzroči. Odgovornost vključuje etični in moralni vidik, kjer se pričakuje, da oseba ravna v skladu z normami, pravili ali zakoni, ter da je odgovorna do drugih, do družbe ali do svojih obveznosti. Poznamo več vrst odgovornosti. Na prvem mestu je odgovornost kot dolžnost sprejeti sankcije, dati opravičilo, če kaj ne ustreza normam, zahtevam in če ima zaupano negativne posledice, če se z zaupano osebo ali stvarjo zgodi kaj negativnega. Odgovornost je lastnost, značilnost človeka, ki si prizadeva zadovoljevati norme, izpolnjevati zahteve in dolžnosti. Vse te dikcije in vsebine nakazujejo, da moramo biti bolj pozorni do vsebine in ljudi, ki se jih posledice odločanja tičejo. Kot volivci imamo pravico povpraševati osebe, ki odločajo o vzrokih, ki so povzročili neprimerne učinke ali škodo, imamo pa tudi dolžnost presojati o ukrepih, ki jih je sprejeti, da v prihodnje nebo slabih učinkov in ne škod. Osebe, ki svojih osebnih interesov in slabosti ne morejo podrejati objektivnosti odločanja, ne morejo odločati o usodi ljudi, narodov in njihovem premoženju! Pogovarjati bi se morali o osebni odgovornosti ljudi z imeni in priimki!

Se kdaj pogovarjate o odgovornosti ljudi, ki ste jih volili?

Dan mladih, 12. avgust 2024

Ob prebiranju problematike mladih v naši lepi državi sem ostala brez besed. Če smo se kot družba res tako zelo postarali, potem je skrajni čas, da se mladih ne spomnimo samo ob njihovem Mednarodnem dnevu, pač pa »naj ne mine dan, da ne bi nekaj dobrega storili za mlade«,* In na vprašanje kaj naj bi to bilo bom poskušala odgovoriti kar s praktičnimi zgledi delovanja mladih v ne tako oddaljeni preteklosti.

Najprej dejstvo o uvajanju mladih v delo. Otrokom je bilo v vsaki družini naloženo njegovim letom primerno delo, da so pridobili delavne navade in se odločali za poklic. Vzgojitelji otrok so bili poleg staršev tudi sosedi, sorodniki in vzorniki vzgojiteljev ter osnovna šola. Otrok, ki je nakazoval razumni pristop do dela je bil pohvaljen. Danes privzgoje otrok za delo skoraj da ni. V šoli opravijo vse šolske obveznosti, domača opravila so zmanjšana na minimum, ostane še psiček in papagaj ter nesramno drag šport v katerem naj bi vsi postali prvaki, če že ne olimpijci. Otroci gledajo v ekrane računalnikov in pametnih telefonov ali pa se mučijo pod taktirko svojih trenerjev. Preprosto delavnih navad nimajo kje pridobiti, brez njih si dela niti ne želijo, če pa že je prekarsko, s slabimi delovnimi pogoji in nespodbudnim plačilom. Državi in politiki ne pride na pamet, da bi mlade organizirano zaposlovali po Novem dogovoru (New Deal) kot brezposelne, za gospodarsko rast in za izvajanje reform. Ko sem nastopila delo v tovarni je bila naša povprečna starost 21 let. Si predstavljate kako močno so upravljavci te tovarne zaupali mladin in mladi jih nismo razočarali.

Ker so mladi na svojem domu delali so pridobivali tudi pravice, med njimi pravico do dediščine v materialnem stanju, pomoč v materiala in delu pri ustanavljanju svojega doma. Otroci so za svoj novi dom morali poskrbeti sami, starši pa so bili dolžni nuditi vsestransko pomoč. Ko sem si ustvarjala svoj dom, smo poleg staršev imeli močno oporo v tovarni, ki je vsako leto del nove vrednosti namenila za pomoči pri nakupu ali pozidavi bivališča. Vedno previdne banke so tu našle svojo tržno nišo in sredstva podjetji plemenitile ter graditeljem nudile dodatne možnosti financiranja. Imeli smo v Sloveniji celo Stanovanjsko banko, ki je sicer kmalu postala SKB, je pa le pokazala skupne podi do oblikovanja stabilnih virov financiranja domov mladih. Zaradi teh stanovanjskih vložkov podjetji in bank v zagotavljanje prijetnih domov mladih družin, ni bil nikoli nihče reven, lačen ali obubožan, najmanj pa proračuni države, republik in drugih lokalnih skupnosti. Sicer pa o tem vse ve in pogosto piše gospa po imenu Srna, slovenska strokovnjakinja stanovanjske politike. Čas bi že bil, da nam oblikovalci državne politike vendarle pojasnijo, zakaj so desetletja dobro delujočo stanovanjsko politiko tako brez potrebe opustili ali jo nadomestili z boljšo. Bo kdo za hude posledice poklican na odgovornost?

In tretja v nebo vpijajoča sodobna neumnost to je mandat političnim strankam, da brez sodelovanj z volivci izberejo kandidate za upravljalce s skupnim premoženjem v državi. Če že imamo kvote za ženske ne vem za kaj jih ne bi mogli imeti za mlade, čeprav se mi te kvote milo rečeno gravžajo. V moji delovni dobi so bili v vseh organih upravljanja mladi prisotni kot enakopraven forum borcem, sindikalistom, komunistom ter socialistom. Svoje interese so dobro utemeljevali, pripravljeni so bili sodelovati v vseh aktivnostih tako delodajalca kot politike in znali so tudi poskrbeti za kraval, če se jim je storila krivica. Kočno so bili tudi prvi ustanovitelji stranke, ki je Slovenijo vodila desetletje. Bodo oblikovalci kandidatnih listin odgovarjali za posledice, ki nastajajo zaradi izločanja mladih iz odločanja?

*Rastoča knjiga

Se vam ne zdi, da bi zmogli zagotoviti topli dom vsakemu od nas?

Darila, 11. avgust 2024

Na obisk prihaja sorodnica, ki si je ustvarila družino v Kaliforniji. Ima hčerko in sina, ki sta osnovnošolca, žal pa še ne razumeta maternega jezika svoje mame. Ne vem kako se bomo sporazumevali in to prepuščam svojemu sinu, ki je njun striček. Dobrosrčna sorodnica nikoli ne pozabi obiskati ali na svoje slavje povabiti tudi mene kar je danes že skoraj podvig za moje noge, gube, frizuro, da o primerni osebni urejenosti niti ne govorim. Vsak po svoje se bomo potrudili, da bo tistih nekaj ur, ki jih bomo prebili skupaj, prijetno in zanimivo.

Seveda pa moramo biti pozorni zlasti do omenjenih osnovnošolcev. Deklica je glasbenica, šola se na klavirju, je prijetno zvedava in nasmejana. Žal v Sloveniji nimajo svojega avtomobila, da bi jih povabil v svoj dom in po domače pogostila z jabolčnim zavitkom ali štruklji. Fant sledi po značaju sestrici in je navdušen nad nogometom. Vprašala sem Chat GPT s čim naj ju lahko razveselim oziroma katera darila so primerna za njuna leta. Zelo se je izkazal in podal številne ideje. Za deklice priporoča kreativne in umetniške sete, popularne knjige, modne dodatke, družabne igre pa tudi elektroniko, športno opremo, glasbene instrumente in dodatke za sobo. Za fantke meni, da so najbolj primerne lego kocke, znanstveni in konstrukcijski seti, športna oprema, video igrice, avtomobilčki na daljinsko upravljanje in družabne igre . Ni me navdušil s svojimi podkupljivimi standardnimi in dragimi darili, ki spodbudijo verižno reakcijo obdarovanja. Razmišljala sem o darilih, ki bi jima približala Slovenijo, bila zanimiva uporabna ter spodbudna. Predlagala sem za pianistko note slovenskih ljudskih in ponarodelih pesmi, ki jih je izjemno prijetno zaigral tudi moj vnuk v glasbeni šoli. Za fanta bo primerna knjiga o športu Čista desetica, pogledali pa bomo, če ima Slovenija nogometno žogo proizvedeno doma.

Malo bomo pokomentirali in skrbno pazili, da ob darilih ne bo razočaranja.

Omenjena nista edina, ki ju moram nagraditi, doma se še nismo dogovorili o nagradi za dobre učne uspehe in uspehe v športu, v kratkem bo cel kup rojstnih dni in treba bo biti previden pri darilih, da odpravimo škodljivo prakso obdarovanja v denarju. Želim si obdarovance razveseljevati z darili kar pomeni, da moram pogruntati, kaj bi jih najbolj razveselilo. Ker so med obdarovanci tudi 51 in več letniki bo ciljano darilo težko izbrati. Med obdarovanci bo treba upoštevati tudi psičko Pikico, žal pa je papagaj Jakob končal za vedno.

Aktivnosti okoli daril postajajo zahtevnejše kot jih zmorem in najbrž bom leto razdelila zadnje. Skrajni čas je že, vsaj meni se tako dozdeva, mi pa tudi vsak dan to pove tudi sorodnik, ki vsak dan kontrolira moje razpoloženje in ponavlja opozorila po katerih se morajo ravnati ljudje mojih let. Skačeva se v lase in se kot leva boriva vsak za svoje mnenje.

Tako nam minevajo dnevi vročine, ki je nismo vajeni in nam onemogoča uživati sveži zrak. Sama imam zjutraj enourni sprehod na katerem uživam v prijetnih jutrih in iščem rešitve za probleme, ki me tega dne čakajo. Sproti se učim hoje z nestabilnimi nogami, ki sicer ne bolijo, tudi še tople žemljice si kupim pri Najboljšem sosedu. Proti tej vročini zatemnim hišo in tako dosežem v njej znosno celodnevno temperaturo. V skrajni sili je na vrsti tuš, hladna pijača, preprosta hrana in računalnik. Seveda sem te zadnje dneve Olimpijskih iger kar nekaj ur prebila na kavču, imam pa tudi dobro knjigo, ki buri mojo domišljijo. Vsak od nas si pač pomaga po svoje!

Kako pa vi živite s to vročino?

Perzeidi, 10. avgust 2024

V poletnih mesecih se pogosteje oziramo v nebo in razmišljamo o tem, kaj vse se dogaja nad nami ne da bi mi sploh vedeli, razumeli ali celo potrebovali. Vesolje še zdaleč ni raziskano zato so ugibanja o njem zelo živa posebno med mladimi. O vesolju je sicer možno marsikaj prebrati v literaturi, ki je zelo obsežna in za branje primerno zahtevna. Astronomi so v naši državi znani in spoštovani, večkrat nam znajo lepo pojasniti stvari, posebno univerzitetni učitelji Univerze v Novi Gorici, nekaj vedenja po so nam zapustili tudi predniki, posebno tistega, ki je pomemben za predvidevanje vremenskih razmer in seveda fantazme iz bajk in povesti, ki so jih doživljali pastirji, gozdarji, samotne deklice in domačije in tako naprej.

Smo v letnem obdobju, ko se na nebu pojavljajo Perzeidi imenovani tudi meteorski dež. Ime so dobili po antičnem junaku Perzeju, ki je po izročilu z božjo pomočjo ubil strašno pošast s kačami namesto las imenovano Meduzo. Perzeidi so najvidnejši v času od 17.julija do 12. avgusta in smo torej že na repu njihovega videnja. V jasnih nočeh je še priložnost za opazovanje tega spektakularnega nebesnega dogodka svetlih meteorjev, ki pogosto puščajo dolge sledi na nebu in polepšujejo noči. Pojavijo se vsako leto, njihov vrhunec pa je običajno v noči 12. avgusta. Perzeidi izvirajo iz delcev, ki jih za seboj pušča komet Swift-Tuttle, ta pa kroži okoli Sonca približno vsakih 133 let. Ko zemlja prečka to pot, delci vstopijo v našo atmosfero in ustvarijo svetle meteorske sledi znane kot utrinki ali zvezdni utrinki. Vidnih je tudi nekaj mladih delcev, ki jih je komet odvrgel 1865 leta. Največji izbruh je odvisen od lokacije oblaka, na dan izbruha se lahko vidi tudi do 60 meteorjev ali več. Največ se jih vidi v severni polobli zjutraj ob zori. Nekateri so vidni zvečer in pustijo za seboj dolge svetle repe. Večina jih v atmosferi zgori.

V vesolju imamo tudi ozvezdje, ki nosi ime omenjenega antičnega junaka Perseja. Perzeidi navidezno izhajajo iz tega ozvezdja lahko pa se pojavijo kjer koli na nebu. Pri svojem vrhuncu jih lahko opazimo med 50 in 100 meteorjev na uro. Pojavijo se poleti in letos bo verjetno najugodnejše za opazovanje ker je luna skoraj v prvem krajcu in svetloba ne bo preveč onesnažena oziroma bo minimalna, pogoji za opazovanje pa zato idealni.

To naše občudovano vesolje pa beleži tudi nevarnosti, ki mu grozijo in med katerimi je največja onesnaženost z odpadki plovil, ki jih človek pošilja vanj. Kot poročajo mediji so astronomi in zvezdoslovci zelo zaskrbljeni, ker še ne poznajo načina, kako bi ga čistili. Nevarnosti nastajajo vsakdan nove saj se tehnični pripomočki za proučevanje vesolja nenehno izpopolnjujejo in človek v vesolju išče nove materiale, ki jih na zemlji zmanjkuje, išče pa celo svoje bodoče bivališče, če na zemlji ne bo več mogoče živeti. Širi se število narodov, ki uporabljajo svojo vesoljsko tehniko in raziskujejo vesolje kar vse se kopiči neorganizirano in v neomejenih oziroma velikih količinah. Po nekih medijskih ugotovitvah mednarodnega sporazumevanja o ravnanju z vesoljem na političnem in državnem ni.

Slovenija je do vesolja pristopila kulturno po zaslugi gledališčnika Dragana Živadinova, ki je leta 1995 je s stilno formacijo telekozmizma vstopil v petdesetletni gledališki projektil »1995-2045-Noordung«, leta 1998 postal kandidat kozmonavt, leta 1999 pa je realiziral »Biomehaniko Noordung«, prvo celovito predstavo v pogojih breztežnosti in bil zato nagrajen z Župančičevo nagrado skupaj z Dunjo Zupančič.

Se boste zazrli v nebo, da boste spoznali Perzeide?

Mladi v podjetništvu, 9. avgusta 2024

Dobro bi bilo, če bi se v našem »realnem sektorju« kot se proizvodna podjetja naslavljajo, bolje poglobili v razvijanje ustreznejših odnosov med generacijami, med vodji in vodenimi, med zaposlenimi na terenu in po centralnih obratih, o uporabi mehkih oblik sodelovanja, podjetniškega izobraževanja pa vse do ustvarjanja bogate kulture. Biti danes zaposlen v resni in ciljani podjetniški zamisli je velika odgovornost za kar je potrebno vedno več znanja, razumevanja in zavedanja, da si del skupnosti z istim ciljem, da pa ta cilj ne bo dosežen, če kdor koli popusti. Bistvena in pomembna razvojna težnja je tudi zavedanje, da se napredek države začne in konkretno udejanja najprej v podjetništvu in se od tu novosti širijo v družbo kot celoto. Zaradi te poti inovacij in ustvarjalnosti, ki preko proučevanja trgov prihajajo v tehnološko tehnično tovarno z ustreznim znanjem, je nivo praktične uporabnosti neke dobrine ali storitve vključno s posledicami, znan družbi in državi šele potem, ko ga je podjetje že posvojilo. Iz tega razloka je okrnjen odločilni vpliv političnih teženj države v podjetništvu, v katerem je praktična moč za udejanjanje že zagotovljena.

Zavedanje, da je podjetje kot primarni uresničevalec inovacij, najodgovornejši subjekt v državi, pa od managementa zahteva da se profesionalno organizira, da ve kdo razpolaga z določenim znanjem, da mu je nalogo možno dodeliti. Organizacijska struktura mora zagotavljati izvajanje vseh podjetniških funkcij od tehnologije in tehnike pa do kompleksnega zagotavljanja kakovosti z vključno nadzorom. Podjetje z dolgoročnimi težnjami si ne more privoščiti izpada katere koli funkcije v svojem podjetniškem procesu in če mu okolje ne more zagotavljati dogovorjene opore, jo mora ustvariti in plačevati samo. Ko smo začeli z računalništvom je ameriški dobavitelj najprej zahteval, da gremo v njegovo podjetniško šolo vsi, ki bomo v tovarni vodili računalniške posle in še poudaril, da organizira vseh vrst izobraževanja, tudi osnovnošolskega, če to ne zagotavlja država kjer bo deloval njihov računalnik.

Mednarodne šole vodenja so danes že dobra poslovna praksa v slovenskih gospodarskih družbah. Veščine vodenja, razumevanje v odnosih, uporaba tujih jezikov, spoznavanje prakse za udejanjanje teorij, nasveti, krizna problematika in podobne teme, morajo zaposleni obvladovati do podrobnosti in jih znati uporabljati pri vsakdanjem delu. Podjetja se zavedajo, da je zlasti za mlade tako delo travmatično, stresno in zato jih poskušajo stimulirati na mladim prilagojene načine. Seznanjajo javnosti z njihovimi uspehi preko korporacijskih glasil, razpisujejo nagrade za naj vodje, javno objavljajo njihova mnenja v promocijskih gradivih, organizirajo srečanja mladih različnih oddelkov in iz različnih okolji. Pozornost mladih usmerjajo na zaposlene z daljšo delovno dobo, ki so obstoječe sisteme oblikovali in jih bodo mladi slej kot prej krojili po novih potrebah. Vse to in še mnogo podobnega ustvarja in neguje image posameznikov kot tudi enote v kateri delujejo. Vsem zaposlenim je v veliko stimulacij način vodenja v katerem pridobivajo redne in verodostojne podatke o stabilnosti svojega in skupnega dela, ko so počaščeni ob jubilejih zaposlitve, ko se jim nudijo elitne kulturne prireditve in odpirajo možnosti športa ter rekreacije. Ljudje smo družbena bitja, potrebno nam je druženje in veselimo se prijateljskih povezav kar vse mora biti v primerni meri in pravem času zaposlenim dostopno. Tako družba, država kot posamezniki se moramo zavedati, da podjetja niso tako enostavna stvar, kot se pogosto prikazuje v medijih, tudi ni odvisno samo od enega človeka, čeprav ima ta veliko pooblastil, podjetje je močan sistem, ki deluje le z znanjem in veliko mero razumevanja vseh subjektov s katerimi sodeluje. Vredna so vsega spoštovanja!

Kako pa vi ocenjujete svojega delodajalca?

Vedno pokončni! 8. avgust 2024

Občudujem pokončne ljudi in živim v prepričanju, da so taki ljudje sposobni streti tudi najbolj trde orehe. Taki ljudje so največje bogastvo naroda, družine, družbe, so sila, ki jo ni možno streti, so zavetje ko postanemo nemočni. Takšnega človeka bi lahko opisal kot pogumnega, neustrašnega in principielnega, oseba, ki ostaja zvesta svojim prepričanjem in vrednotam, tudi kadar se sooča s težavami ali pritiskom. Ne boji se izražati svoje mnenje, tudi če to pomeni, da bo naletela na odpor ali kritiko. Hkrati ji ni mar za družbene elite ali njihovo mnenje, kar kaže na njeno neodvisnost in zmožnost, da misli s svojo glavo. Takšen človek se postavi za resnico in pravičnost, tudi če to pomeni, da bo moral iti proti toku.

Izjemno malo jih je, so pa in to nas vedno opogumlja, da jih vsaj v določenih konkretnih primerih posnemamo včasih zavestno, največkrat pa podzavestno, ker na v to sili trenutna situacija kot na primer nesreča, naloga, nepričakovan dogodek.

Med takimi ljudmi je meni od nekdaj prihajal prvi na misel filmski ustvarjalec Karpo Godina. Lahko tudi, da se motim, nikoli ga nisem srečala, z njim razgovarjala in poznam ga le po njegovih filmih, ki so aktualni od moje mladosti pa vse do današnjih dni. Ustvaril je tako pomembna dela, da je prejel vsa najvišja priznanja v svoji filmski ustvarjalnosti, Prešernovo, Badjurjevo in Štigličevo nagrado, razstavo o dosežkih pa je imel celo v newyorškem MoMa. Pa to za mene ni tisto najpomembnejše, bolj kot to sem v njegovih delih prepoznavala njegovo voljo in željo, da za vsako ceno predstaviti ljudem resnico o obnašanju, delovanju in poslovanju naše družbe, ne svojo resnico ampak resnico, ki jo zaznava večina. To mu je omogočila njegova revolucionarna rodovina s svojimi mnenji in tehničnimi možnostmi, da je lahko študiral, se usposobil presojati, postal nedosegljiv v kakovosti svojega dela in učinke fokusiral v humanizem . Večina od nas teh kompleksnih danosti žal ni imela. Drugo kar nam da misliti je njegov pogum, da bobu reče bob neglede na to za katero osebo gre, na kateri del družbe se njegovo opozorilo nanaša in neglede na posledice, ki lahko sledijo v družbi ali pri njem osebno. To je možno sprejeti le kot dejstvo, da je bil on popolnoma prepričan in je imel dovolj dokazov za verodostojni prikaz dejanskega stanja. Njegove filmsko prikazana dejstva niso fascinirala samo elit, pomembnih posameznikov in manjšin, fascinirala so svetovno javnost.

Kritično motrenje družbe okupira umetnika tudi danes. Kot aktivni udeleženec petkovih kolesarskih protestov proti strahovladi je dogodke tudi snemal, film pa še čakamo ker pristojni organ še ni prepoznal dovolj avtorskega in izvirnega potenciala v zamisli filma kar pa Godini ne jemlje volje do ustvarjenja in iskanja objektivne resnice v današnjih razmerah. Okarakteriziran je bil največkrat kot pobudnik črnega filmskega vala, ki prepozna le slabosti družbe ne zna ali pa noče prepoznavati v njej pozitivnih gibanj in dejanj.

Ob uvodoma omenjeni razstavi je izšla monografija o ustvarjalni moči Godine, svetovnem filmskem strokovnjaku, ki si je izbiral za sodelavce le ljudi z več znanja in poguma kot ga je premogel sam. skupaj s svojimi ekipami še vedno prikazuje nam in svetu dejstva, ki nam niso v čast in ne spodbujajo aktivnosti za razvoj humanizma.

Spoštovanemu umetniku ob 80. letnici želimo uresničitev vseh njegovih zamisli, ki krepijo družbeno odgovornost.

Poznate filme umetnika Godine?

Razkošje barv, 7. avgust 2024

Ob cesti, ki pelje v Kostanjevico na Krki se, malo pred mestom, nahajala samotna domačija v tipičnem rustikalnem slogu. Dolga desetletja, če ne več, se je tu kmetovalo za preživetje, pomagali pa so si s trgovanjem popotnikom in meščanom potrebnih stvari. Zadnji in edini potomec rodu je po končanem študiju gradil kariero v mestu, ki se je hitreje razvijalo kot Kostanjevica, se odselil in rodni dom prodal Jožetu Marinč. Danes so nekoč kmetijska poslopja, do kotička uporabljena za nešteto likovnih umetnin, ki jih lastnik ustvarja že od nekdaj. Jože Marinč je zelo poznan in spoštovan akademski slikah, ki živi in deluje v okolju Galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici. Letos je dopolnil sedemdeset let in omenjena Galerija mu je v počastite jubileja omogočila veliko gala predstavitev njegovega ustvarjalnega opusa.

Blizu Kočevske Reke rojeni Jože je po srednji šoli obiskoval Pedagoško akademijo in potem Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani v razredu prof. Janeza Bernika. Diplomiral je leta 1979, med letoma 1979 in 1981 pa je obiskoval še slikarsko specialko. Leta 1995 in 2002 je študijsko bival v Cité Internationale des Arts v Prizu, leta 1995 pa v avstrijskem Millstattu. Je uveljavljeno ime v slovenskem likovnem prostoru in je pomemben predstavnik ekspresivnega realizma. Njegova dela so prepoznavna po močnih barvah, dinamičnih kompozicijah in velikih formatih. Razstavljal je na številnih razstavah doma in na tujem in prejel več nagrad. Že več desetletij si vneto prizadeva popularizirati likovno umetnost, svoje velike in barvite panele zato postavlja na prostem, po zidovih mestnih ulic, povsod, kjer je gledalcev vedno veliko. Prav umetnine velikega formata so mu lastne, vsak ga po njih prepozna ker so izjemno barvite, številne barve med seboj dopolnjujoče in z njimi ponazarja svoja čustva, razpoloženje, prizore v naravi in njeno moč kot tudi prizore iz pravljic, verskih dogem ter ljudskih šeg. Prikazuje na primer tudi tradicionalno pustovanje v Kostanjevici.

Jubilejna razstava je pregled slikarjevega ustvarjanja po obdobjih v katerih je iskal in razvijal svojo likovno govorico po svojih poteh. Umetnik Jože Marinč uporablja predvsem žive barve, ki se jih ne moremo nagledati in nam vračajo energijo ljubezni, ljubezni, ki jo čuti slikar do preteklosti in sedanjosti. V katalogu kustos razstave poudarja, da likovna dela nakazujejo večen optimizem njihovega avtorja, ki navdih dobiva v naravnem okolju in ga po svoje upodobi. Svoj pečat je pustil v javnem prostoru (poslikava hidroelektrarne Krško in Simfonija pomladi na Starem trgu v Novem mestu), kot tudi na OŠ Jožeta Gorjupa kot pedagog. Bil je uspešen mentor mladim nadobudnim ustvarjalcem v okviru Grafičnega bienala jugoslovanskih otrok in kot organizator še vedno aktualnih Extempor. Razstavljal je v večini relevantnih razstavnih prostorov v Sloveniji, ki so jih kurirali mnogi uveljavljeni strokovnjaki. V tujini je gostoval pogosto, med drugim v Egiptu, Čilu in Estoniji.

Umetnik je stalni udeleženec razstavišč v mojem mestu in njegovi okolici kar kaže na njegov interes po širjenju likovnih del med ljudmi, po domovih in delovnih prostorih. S svojo prisotnostjo tudi sporoča svojo voljo po sodelovanju v skupnih akcijah in stanovskem doživljanju slikarstva v širšem okolju mest in podeželja. Razkuštran in bradat predstavlja tudi videz umetniškega ustvarjalca, ki smo si ga zapomnili iz pripovedovanj starejših in iz literature.

Umetnik Marinč, ob 70. letnici vam vaši sopotniki želimo še mnogo bogate ustvarjalne moči in veliko osebnega zadovoljstva pri delu!

Poznate dela slikarja Jožeta Marinč?

Hirošima 1945, 6. avgust 2024

Danes so naše misli na Daljnem vzhodu, v deželi sonca, kjer je na današnji dan padla prva atomska bomba leta 1945. Padla je na Hirošimo in v trenutku ubila okoli 70.000 ljudi, do konca leta pa je število žrtev naraslo na več kot 140.000 zaradi poškodb in sevanja. Tri dni kasneje je bila druga bomba odvržena na Nagasaki, kar je povzročilo dodatne žrtve in uničenje. Padla je zaradi strateške odločitve Združenih držav Amerike, da končajo drugo svetovno vojno v Pacifiku. Razlogi ZDA za to odločitev so bili vojaški, politični in moralni. Verjeli so, da bo uporaba atomske bombe prisilila Japonsko k takojšnji kapitulaciji in tako preprečila dolgotrajno in krvavo invazijo na japonska otočja, kar bi privedlo do velikega števila žrtev na obeh straneh. So pa z bombo demonstrirali tudi svojo vojaško moč kar je vplivalo na odnose s Sovjetsko zvezo kot strateško tekmico. Dejstvo je, da so se ZDA maščevale za napad Japonske na Pearl Harbor, ki je državo potisnil v vojno. Seveda se je Japonska 15. avgusta 1945 brezpogojno predala, kar je uradno končalo drugo svetovno vojno.

Uporaba atomske bombe je sprožila nikoli zaključene razprave o etičnosti te odločitve in o nevarnostih jedrskega orožja. Bilo je grozotno poslušati in gledati fotografije o uničenju obeh mest, o množičnem umiranju in o ukrepih, ki so jih sprejemali po celem svetu v strahu, da bi atomska bomba dosegla tudi njih. V ZDA je bilo nezadovoljstva in strahu enako kot drugod po svetu, prizadevali so si omiliti posledice z vsestransko pomočjo preživelim. V tem morečem vzdušju so se porajale zamisli o mednarodnem proti atomskem sodelovanju, ki so se vedno bolj krepile potem, ko je leta 1949 Sovjetska zveza postal atomska sila. Cilji mednarodnih prizadevanj so bili usmerjeni v nadzor širjenja, uporabe in zmanjšanja jedrskega orožja. Že v letu 1946 so Združeni narodi ustanovili komisijo za jedrsko energijo, ki pa ni mogla doseči nadzora nad orožjem. Sledilo je vrsto sprejetih sporazumov kot so na primer prepoved poskusov v ozračju, vesolju in pod vodo, za uporabo atomske energije v miroljubne namene, SALT I in II. in še mnogi parcialni sporazumi, ki so v letu 1991 pripeljali do Pogodbe o prepovedi jedrskega orožja. Med tem so mnoge države razvile lastno atomsko moč, nastalo je nešteto novih tehnologij, sporazumevanje o atomski energiji postaja vse bolj zapleteno, problematika ostaja zelo aktualna in nevarna za obstoj človeštva. Strah, da bo »nekdo« pritisnil na rdeči gumb in sprožil jedrsko vojno je izjemno prisoten prav v sedanjih sporih in vojnah na vseh celinah.

Vsako leto je 6. avgusta slovesnost v Hirošimi in nanjo vabljeni najodgovornejši funkcionarji držav na svetu. Slovesnost ni samo poklon spominu žrtvam, je predvsem nenehno opozarjanje voditeljev naj spore med njimi in državami, ki jih vodijo, rešujejo po diplomatski poti. Vljudni Japonci so letos prezrli voditelja , ki vodi genocid nad Palestinci in kot poroča Žerdin, se je sprožil plaz odpovedi udeležbe tistih vodij držav, ki kujejo vojne dobičke vseh vrst. Taka je danes vodstvena struktura držav sveta, brezobzirna do ljudi, ko gre za dobičke in z egoizmom izrazito obremenjeni narodi. Kje so možnosti za mir in sporazumevanje, kje so rešitve, kdo zmore pogum in ima znanje, da nas popelje na pota bratstva, edinstva in svobode, ki se prav te dni tako zelo izkazuje v olimpijskih vrednotah? Morda bi za začetek pozvali mlade, naj na svojih pametnih telefonih prikličejo na ekrane opisane misli in dejanja svetovnih ter domačih literatov. Morda bodo mladi odkrili v sebi ljubezen do domovine, dediščine in vrednost in bodo na teh temeljih razvili sodelovanje za ustvarjanje za življenje boljših razmer.

Verjamete v vojno z atomskim orožjem ?

Objektivno poročanje, 5. avgust 2024

Žal spet pišem oblog, ki ga raje ne bi. Pišem ga po več letih pazljivega spremljanja dnevnega in revialnega tiska in drugih javnih medijev z vključno radiom in televizijo in po razgovorih z ljudmi v moji sredini, ki tudi sledijo poročevalcem, so poznavalci razmer in ne želijo nič slabega tem, ki v samostojni državi Slovenije s svojimi prispevki kreirajo javno mnenje. Dobra družba mora razvijati kritični odnos do vsebin, ki se oddaljujejo od resnice in to imejte pred seboj, če boste morda brali ta blog.

Metode javnega obveščanja ima pri nas bogato zgodovino in srčno upam, da jo bo kdaj kdo raziskal in opisal. S tem bi bila javnosti bolj poznana pooblastila in odgovornosti za objektivno obveščenost javnosti, ki jih je samostojna Slovenija podelila novinarjem in poročevalcem. Ti pooblaščenci morajo poročati nepristransko, objektivno in resnično. Da bi to lahko udejanjali pa bi morali biti primerno usposobljeni in morali bi razvijati ter krepiti kritičnost kot profesionalno stroko, tako kot je kritičnost potrebna na vseh področjih delovanja in poslovanja družbe. Na potrebno uveljavitev in razvoj kritične stroke nas opozarjajo že organizirani kritiki v stanovskih društvih, še posebno AICA in akademiki SAZU.

Kritična presoja obveščanja javnosti je proces, v katerem se ocenjuje kakovost in etičnost komunikacije ter poročanja, ki jih javni mediji, podjetja ali posamezniki posredujejo širši javnosti. Gre za analizo vsebine, načina in posledic informacij, ki so posredovane, z namenom zagotavljanja odgovornega in transparentnega obveščanja. Javnosti posredovane informacije morajo biti verodostojne, nepristranske, jasne, etične, omejene v senzacijskem pomenu, podane z zavedanjem o njihovem vplivu na javno mnenje, transparentne in interaktivne. Kritična presoja obveščanja javnosti je torej ključna za zagotavljanje, da so informacije, ki krožijo v javnosti, zanesljive, etične in družbeno odgovorne. V današnjem času, ko se informacije širijo hitro in lahko povzročijo velike družbene spremembe, je ta presoja še toliko bolj pomembna.

Razen redkih izjem, ki jih vsi dobro poznamo, so prispevki naših poročevalcev v javnim medijih okrašeni z dodatki, ki jasno nakazujejo najmanj tendencioznost in vsiljevanje mnenja avtorja kot edino dejstvo. Besede »menda« se nahaja skoraj v vsakem prispevku in naj bi varovala avtorja prispevka pred morebitnimi pravnimi dejanji. Vse pogosteje se že pojavljajo dikcije kot na primer; »brez navajanja dokazov sugerirajo«. Kot pogumno dejanje odločnih posameznikov se poroča o njihovih prostaških govorih. Samo preberite, kako se poroča o zadnji knjigi Marie Janine Calic, o problematiki zahodnega Balkana, srbskem, madžarskem ali ruskem predsedniku, ste že kaj objektivnega prebrali o političnem sistemu Kitajske, je kdo že kaj napisal objektivnega o vzrokih za nastanek malih državic na Balkanu, da o drugi svetovni vojni, obnovi, industrializaciji, internacionalizaciji slovenskega gospodarstva sploh ne govorim. Lahko bi naštevala za celo knjigo primerov, ko poročanje novinarjev javnosti ni v skladu z nobenim od kriterijev, omenjenih v predhodnem odstavku. Ja, lahko to moje mnenje tudi označite za neprofesionalno in tudi sama se ne čutim sposobno ocenjevali opravljene storitve armade novinarjev, ki nam ponujajo informacije na vsakem koraku. Edina ocena njihovega dela danes izvira žal le iz pisem bralcev kar zagotovo ni dovolj, da se informacijska stroka kakovostno okrepi. Svoje dolžnosti do izobraževanja mora vsebinsko udejanjati njihov šolski sistem, sami pa morajo razviti profesionalno kritiko sicer bodo slej kot prej izgubili bitko za obstanek v informacijski mašineriji.

Ste zadovoljni z vsebino prispevkov v medijih?

Moja draga Nada, 4. avgust 2024

Zgodi se, da spoznaš človeka, ki te razume in najde zate pravo besedo takrat ko to potrebuješ. Naše psihično stanje, predvsem pred pomembnimi odločitvami ali dejanji, potrebuje oporo pa naj gre za veselo ali žalostno razpoloženje, za ljubezen, materialne težava ali pa za težave v puberteti oziroma mladosti. V svoji mladosti sem se pogosto naslonili na svoje sovrstnike, ki niso bili moji sorodniki, s katerimi smo se pogosteje srečevali, skupaj prepevali ali jokali za kar prilik ni nikoli manjkalo.

Zdaj več ne vem razlogov, da sem dobila za sosedo v gimnazijski klopi Nado, bila pa je to za mene velika sreča. Prijazna Nada je kmalu ugotovila, da me tarejo različni dvomi in da bi lahko bila zvesta prijateljica. Z menoj je »proučevala« razredne trače, kmalu sva skupaj poskušale dosegati znanje najboljših v razredu in postopoma sva oblikovali tudi skupen odnos do sošolk in sošolcev. Potem me je Nada povabila na dom v katerem je živela z mamo, vdovo po padlem partizanu. Pred odraslimi sem imela strašen rešpekt zato sem se povabila Nade bolj ustrašila kot razveselila, pa me je potolažila, da me bo njena mama zagotovo sprejela z zanimanjem in veseljem in tako je dejansko tudi bilo. Vsa gimnazijska leta sem bila v domu Nade dobrodošla, pa ne samo jaz, tudi najini sošolci, ki so v počitnicah delali na izgradnji avtoceste. Pa tudi to še ni bilo vse, Nada nas je povezala z domačini vasi, ljudskimi godci in pesniki, mladimi zaposlenimi, z vsemi, ki so takrat z veliko upanja v prihodnost, oblikovali prijetne in ustvarjalne razmere okoli gimnazije. Na Nadinem domu smo spoznali marsikaj, kar nam je pomagala pri odločitvah za poklic, nas spodbudilo k razmišljanju o naši prihodnosti in predvsem o tem, kako pomembno je prijateljevanje pri oblikovanju osebnosti. Nada je v tem okolju in času našla svojega moža, dobrega gradbinca na avtocesti, zaslužnega za pravočasno izgradnjo pomembnega dela avtoceste kar vse sem ugotovila šele ob 40 letnici izgradnje, ko je moje podjetje gostilo vodstvo tega projekta.

Po gimnaziji so se naše poti razšle in interesi spremenili. Videli smo se na vsakoletnih obletnicah mature, včasih pokramljali ob slučajnih srečanjih, pozneje, ko smo že uredili svoje domove in posle pa sem Nado tudi obiskovala na njenem čudovitem domu, ki sta si ga zgradila z Marjanom. Nada je bila zelo prizadevna v svojem pedagoškem poklicu in je teoretično znanje o pridelovanju in prehranjevanju poskušala eksperimentalno udejanjati na svoji kmetiji. Posajeno in posejano je imela vse ob pravem času, od zdravilnih zelišč in začimb do krompirja, bučk, zelja in drugih vrtnin. Za gnojenje je pripravljalo kompost, analizirala primernost zemlje za posamezne rastline, da ne govorim o sadovnjaku, njenem vlaganju pridelkov za zimo in o obrokih hrane s katerimi me je gostila. Vse mi je tudi strokovno obrazložila in predstavila. Eno od obletnic mature smo imeli na njeni domačili in izkazala se je kot enkratna gostiteljica. Žal pa je bila v svojih pridelovalnih prizadevanjih osamljena, mož ji je umrl, sin pa je imel vedno dovolj svojega dela. Obetala si je več od vnukinje, ki pa je ubrala drugo poklicno pot.

Najine poti so se nenehno križale, lahko bi rekla, da celo usodno. Bila sem večkrat z njo potem, ko je postala vdova kar je zelo, zelo težko sprejemala. Z njo sem bila, ko je kupovala delnice, ko pa je moj sin iskal svoj dom v Ljubljani nam je Nada pomagala spoznati prodajne pogoje hiše njenega soseda. Obupavala sem nad bolečinami v križu in Nada mi je dajala napotke za ravnanje, tudi poslušala je moje jamranje brez slabe volje. Bili sva istih mnenj o politiki. Moja draga Nada, zdaj mi bo v oporo le spomin nate v tem mojem zadnjem času na tem svetu!

Tudi vas boli, ko odide človek, ki vam je bil v oporo?

Odkritja na Jukatanu, 3. avgust 2024

O nekdanjih prebivalcih polotoka Jukatan v Mehiki smo že veliko slišali, pisali in jih tudi obiskali. Naše gore list dr. Šprajc je trenutno ključni strokovnjak za odkrivanje nekdanjih Majevskih pozidav in tudi brezžična nenehna naša povezava z njihovo dediščino, ki jo potem, ko si jo spoznal, ne moreš pozabiti. Neverjetne gradbene strukture starodavnega ljudstva danes prekriva deževni pragozd iz katerega tu pa tam štrli le ostanek katerega od templjev. Dr. Šprajc odkriva majevska mesta po tem gozdu in o tem poroča svetu tudi zato, da bi spodbudil interes svetovnih kultur za sofinanciranje arheoloških raziskovanj in uvrščanje te dediščine med dediščino sveta ter v gospodarski razvoj držav v katerih se nahajajo.

V novejšem času, ko znanost neverjetno napreduje in digitalna tehnologija ponudi tako rekoč vsak dan kaj novega, sta digitalna strokovnjaka pregledovala avionske posnetke severne Gvatemale, narejene s tehnologijo lidar – svetlobno zaznavanje in merjenje razdalji. Iz posnetkov sta odstranila rastlinje in razkrila trodimenzionalno sliko tal v kateri sta prepoznala vodne zbiralnike, terasasto poljedelstvo, namakalne kanale, ceste, obrambne zidove in podobno infrastrukturo poseljenosti pred 2000 leti. Postaja vse bolj jasno, da so bili Maji medsebojno povezana civilizacija v megalopolis z milijoni kmetov in bojevnikov, številnimi grobnicami, templji in drugimi zgradbami, ki sta jih do uporabe lidar-ja skrivala zemlja in gozd. Zdaj pa se množično pojavljajo roparji in plenilci, ki nakradene predmete kot na primer figuro iz žada, ki predstavlja boga koruze, ponujajo na črnem trgu umetnin. Roparji delajo veliko škodo po nekdanjih majevskih predelih tudi z izsekavanjem gozdov, krivolovom in onesnaževanjem sicer zaščitenih območji, ki pa še niso raziskana, saj revna Gvatemala nima dovolj prihodkov, da bi varovala ogromna poselitvena območja kot so Tikal ali El MIrador kjer je bilo naseljenih tudi več kot 100000 meščanov. Ocenjujejo, da je bilo na tem predelu več kot 15 milijonska populacija, ki je imela razvito trgovino, tržnico in druge oskrbne dejavnosti. Kljub vedno bolj naprednemu raziskovanju pa še vedno ne vemo, zakaj je ta dobro organizirana skupnost razpadla in izginila.

Potomci Majev še vedno živijo in jih danes najdemo predvsem v Srednji Ameriki, v Mehiki na polotoku Jukatan, Gvatemali, Belizi, Hondurasu in Salvadorju. Čeprav se kultura Majev skozi stoletja spreminja in prilagaja, mnoge majevske skupnosti še vedno ohranjajo številne svoje tradicionalne običaje, jezik, vero in življenjski slog. Mnogi potomci Majev se ukvarjajo s tradicionalnim kmetijstvom, gojijo koruzo, fižol in druge pridelke. Prav tako praznujejo tradicionalne festivale in obrede, ki so pogosto povezani s starodavnimi verovanji in koledarjem Majev. Čeprav jih tarejo revščina, problemi izobraževanja in dostop do zdravstvenih storitev, ostajajo ponosni na svojo kulturno dediščino in si prizadevajo za ohranitev svojega jezika ter običajev. Prizadevajo si ohraniti svoja starodavna mesta kot so Tikal, Chichén Itzá, Palenque in druge. Pri nas ni turistične agencije, ki ne bi imela v programu tudi obisk majevskih mest, agencija Ars Longa pa je poskrbela, da se lahko podrobneje seznanjamo z majevsko dediščino, ki jo odkriva dr. Šprajc. Na tej krasni turistični poti se veliko naučiš, še več pa doživiš.

Sicer pa nam Mehika ni tuja. Vsak, ki rešuje križanke, mora vedeti za Maje, njihove kraje in navade. Mojo generacijo so raznežili njihovi romantično žalostni filmi, imamo po mestih mehiško prehrano – to je samo nekaj drobcev povezav, ki dokazujejo razumevanje in sodelovanje. Viva Zapata!

Poznate vezi med Mehiko in našo državo?

Živahno podjetništvo, 2. avgust 2024

Del moje delovne dobe je bil posvečen proučevanju periodičnih in letnih obračunov poslovanja gospodarskih družb in zadrug, proračunov lokalnih skupnosti, javnih zavodov in podjetji ter drugih uporabnikov skupnega premoženja. V ta namen smo imeli oblikovane oddelke za vodenje poslovnega registra, nadzor predloženih obračunov in za analiziranja stanja. Naša naloga je bila, da v predpisanem roku posredujemo pristojnim organom upravljavcev skupnega premoženja in drugim pooblaščenim institucijam preverjeno in analitično proučeno zbirno poročilo na podlagi katerega so se sprejemale ali dograjevale strategije ohranjanja ter razvoja dejavnosti in lokalne skupnosti, posledično pa tudi republike oziroma države. Tehnični del tega posla, se pravi brez pravic nadzora, danes poleg številnih drugih nalog opravlja AJPES, ki poročila tudi redno objavlja. Njihov Informator je pomemben pripomoček zlasti za presojo ustreznega razvoja družbeno koristnega dela v državi.

AJPES so oblikovali in na noge postavili nekdanji zaposleni v SDK in jo tudi vodili, s 1. junijem 2024 pa je vodenje AJPES za obdobje petih let prevzel Tomaž Klemenc, ki po mnenju pooblaščenega organa za imenovanje direktorja, v agencijo prinaša obsežne izkušnje in znanja s področja gospodarstva, podjetništva in vodenja podjetij. Imel je že objavljen intervju v Delu v katerem ni kaj posebej poudarjal svoj prispevek k razvoju AJPES-ove dejavnosti, pričakovati pa je, da bo v objavi letnih načrtov agencije kaj več in konkretneje podajal oziroma dodajal svoje predloge.

Med svojimi zadnjimi objavami nas AJPES seznanja, da je v državi na novoustanovljenih 252 gospodarskih družb in 1.320 samostojnih podjetnikov. Stečajev, prisilnih poravnav in likvidacij je bilo začetih kar pri 72. gospodarskih subjektih. Žal ne morem v množiti podatkov ujeti skupno število gospodarskih družb in samostojnih podjetnikov. Za državo je namreč zelo pomembna poleg uradno registrirane organizacijske struktura (pooblastila) tudi struktura po dejavnostih.

V večjem številu komentarjev opažam opozorilo, da Slovenija presega vse meje v procentu zaposlenih z minimalno plačo. Pojavljajo se tudi opozorila strokovnjakov na potrebno uravnovešenje gospodarskih dejavnosti z velikim in manjšim deležem stroškov dela. V vsakdanjem življenju to pomeni, da bi država morala pospeševati predvsem razvoj avtomatizirane in digitalizirane proizvodnje z večjo dodano vrednostjo kot jo je možno dosegati v storitvenih dejavnostih kot so turizem, trgovina, svetovanja vseh vrst in podobno. Vsakemu gospodarstveniku je jasno, da so storitvene dejavnost pretežno potrebne le za zaposlovanje v primeru velike nezaposlenosti, pri nas pa nezaposlenosti ni, saj mora delavce za gospodarstvo zagotavljati država, ta pa jih uvaža od bog ve od kod. Tako stanje zahteva resne strokovno neoporečne analize in sprejetje res dolgoročnih ukrepov, ki bodo delovali pozitivno na uravnovešenje strukture med gospodarskimi dejavnostmi ter zagotavljali delovanje trga dela.

Ocenjujem tudi, da je zdaj, ko se maksimalna pozornost namenja zelenemu prehodu, pravi in finančno ugoden čas, da se začnejo vsebinsko bistvenejše strukturne spremembe. Najbrž bo to zahtevala tudi politika davkov in drugih fiskalnih ukrepov kar bo verjetno v SP Dela pojasni ali pa kritiziral tudi predsedujoči Fiskalnemu svetu. Menim, da mora za proces uravnoteženja skrbeti država s tem pa ne mislim, da mora odločati kaj naj gospodarske družbe in samostojni podjetniki delajo. Ti so gotovo dovolj pametni in preudarni, da razumejo fiskalno problematiko in bodo zato v stabilnem državnem konceptu, sami našli poti za razvoj svoje dejavnosti.

Delate vi v dejavnosti z visoko dodano vrednostjo?

Vzorniki, 1.avgust 2024

Prvega avgusta sem prvič prišla na delo k svojemu štipenditorju, manjšemu podjetju, ki je komaj preraslo laboratorijsko izdelavo zdravil in se pogumno borilo na trgu s kar enajstimi farmacevtskimi velikani. Čudovit je bil občutek, da sem pridobila pravice vpogleda v poslovanje, da sem bila prijazno sprejeta, da ne rečem želena in da so mi naložili delo z zaupanjem in prepričanjem v mojo sposobnost, da ga opravim. V tej delovni organizaciji sem živela in delovala osemnajst let. Ko sem odhajala se je že uvrstila med najpomembnejše farmacevte v državi in vse je kazalo, da ne vidi več meja za svoj prihodnji razvoj. Imela sem izjemno srečo pri tej zaposlitvi zato je prvi avgust moj osebni praznik.

V tem blogu bom sicer skušala obuditi spomin na moje delo v tovarni vendar ga želim povezati s sedanjim razmišljanjem in delovanjem ljudi, ki sem jih spoznavala preko dokumentov, ki jih nisem nikoli videla, pa danes občutim njihovo delo kot delo prijateljev in znancev. Naši tehnološki strokovnjaki z dolgoletno lekarniško prakso so poznali zdravila, ki so prihajala iz tujine saj domače industrijske proizvodnje ni bilo. Poznali so tudi tovarnarje oziroma firme, posebno tiste v Italiji, Švici in Nemčiji, med drugimi tudi farmacevtskega velikana velikega slovesa Hoffmann-La Roche v Švici, ki je že od leta 1934 proizvajal sintetični vitamin C, leta 1957 uvedel pomirjevala (Valium), zdravila proti raku in tuberkulozi ter antidepresive. Dejavnost je razvijal v več državah in celinah, vlagal v raziskave in razvoj novih zdravil in bil prisoten na večini trgih sveta. Naši strokovnjaki so bili izjemno zainteresirani, da pridobijo licenco za katero koli njegovo zdravilo, ki ga je potrebovalo naše zdravstvo. La Roche so obiskovali kompetentni in pooblaščeni strokovnjaki in, ker se ni nič premaknilo, ga je obiskal tudi generalni direktor. Dalo se je razumeti, da je bil zelo častno sprejet, deležen maksimalne pozornosti in celo gost pri lastniku v njegovi graščini Binningen. Ni mi ostalo v spominu kako so potekali posli med obema, dobro pa sem si zapomnila, da je generalni direktor neštetokrat spomnil nas okoli sebe na prakso, ki je uveljavljena v La Roche.

Že kar kakšno leto po omenjenem obisku je občina zaprosila tovarno, da bi odkupila Stari grad. Spomnim se zadrege mojega generalnega, ki mu ponudba odkupa ni bila odveč, vendar ne bi bil on, če ne bi hotel tudi nekaj iztržiti. Ja je rekel šele potem, ko naj bi dale pristanek enega od gradov tudi druge tovarne v občini. Tako je nastal nenapisan obvezujoči dogovor, da Pionir uredi Hmeljni, Novoles Sotesko in IMV Prežek. Predlog za nakup Starega gradu je prišel na kolegij direktorjev in moj sosed se je hudomušno ozrl k meni ter šepnil »Rad bi bil kot La Raoche in živel med umetninami v gradu«. Tudi sama sem se nasmehnila prav za prav mi je bilo všeč, da ima tudi on vzornika in da bi živel med umetninami se mi je zdelo njemu podobno, da pa bi zapustil svoje domovanje, ki mu je ostalo po nacionalizaciji, me ni prepričalo.

Ko danes prebiram v Delu kaj vse počne ena od potomk Hoffmanna La Rocha v Arlesu pa sem prepričana, da bi prav to z največjim veseljem in maksimalno voljo rad počel moj dobri nekdanji generalni direktor. Torej je ob svojem obisku spoznal svoj poslovni vzor, ustvariti sistem, ki bo omogočal primeren zaslužek in s tem omogočal kulturni in intelektualni razvoj sredine in okolja v katerem deluje. Ves bi se raznežil ob izjemnih arhitekturnih posegih v mesto, prostore odslužene dejavnosti in izkazanih možnosti za nove dejavnosti. Prodorne misli diskurza umetnikov, delavnice in rezidence raziskovanja vsega, 500 novih dreves, novi materiali, bio regionalne prakse in podobne dejavnosti so dovolj trdi orehi da jih tarejo sposobne ljudi!

Imate vzornika, ga posnemate?

Raziskovalne ambicije, 31. julij 2024

Najbrž danes ni gospodarske družbe ali delovne skupnosti, ki ne bi skrbno sledila raziskavam in razvoju (R&R) svoje dejavnosti. Skrb je na mestu, saj se novosti tehnološkega in tehničnega značaja pojavljajo vsak dan, kar je razlog, da se mora delo nenehno posodabljati in organizacijsko prilagajati stopnji avtomatizacije oziroma digitalizacije. Prav ta množica novosti nakazuje sposobnosti raziskovalcev v svetu in po delovnih skupnostih, da se delo zaposlenim olajšuje po drugi strani pa odpira neštete dileme o tem ali potrošnikom zagotavljajo uporabnejše izdelke ter storitve in ob tem ne uničujejo naravnih danosti. Ne vem kako je v programu o zelenem prehodu EU ta problematika konkretizirana, upam pa da se industrija ne bo več bogatila na račun vsak dan večjih količin odpadkov, otokov plastike po oceanih ali zdravju škodljivih pridelkov. Upam tudi, da je v programu zelenega prehodu poudarjeno spodbudno financiranje le tistih raziskav, katerih izdelek je za potrošnike bistvenega pomena in njegova reciklaža ni potrebna vsako leto.

Vložki v raziskave in razvoj (R&R) so običajno povezani z gospodarsko rastjo, ki pa ni vedno neposredna ali samodejna. Razlogov je veliko, da povečane investicije v R&R ne prinesejo takojšnje ali enakomerne gospodarske rasti, tako na globalni ravni kot tudi v Sloveniji. Rezultati raziskav in razvoja se pogosto pokažejo šele po daljšem obdobju. Proces od osnovnih raziskav do komercializacije novih tehnologij lahko traja leta ali celo desetletja. Ni vsaka raziskava ali razvojna dejavnost enako učinkovita. Če so investicije usmerjene v področja, ki nimajo visokega gospodarskega potenciala ali če raziskovalni projekti niso dovolj dobro načrtovani in izvedeni, rezultati ne bodo prispevali k gospodarski rasti. V Sloveniji, kjer je gospodarstvo manjše in bolj specializirano, je usmerjenost raziskav še posebej pomembna. Raziskave in razvoj lahko vodijo do inovacij, vendar te inovacije morda niso vedno tržno uspešne. Ali trg ni pripravljen za novo tehnologijo, ali pa so stroški preveliki za širšo komercializacijo. V takšnih primerih se gospodarski učinki R&R ne realizirajo. Gospodarska rast je odvisna tudi od učinkovitosti institucij, poslovnega okolja, pravnih okvirjev in birokracije. Čeprav podjetja vlagajo v R&R, lahko slabša institucionalna podpora, zapletena zakonodaja ali neučinkovitost zavirajo dejanski gospodarski učinek teh vlaganj. Zavirajo ga tudi zaščite industrijske lastnine, monetarna politika, mednarodna trgovina in podobno. Tudi če se vlaganja v R&R povečujejo, gospodarska rast morda ne bo sledila, če so makroekonomske razmere neugodne. Čeprav so na voljo sredstva za raziskave in razvoj, lahko pomanjkanje usposobljenih kadrov omejuje učinkovitost teh naložb. To je še posebej pomembno v manjših gospodarstvih, kot je slovensko, kjer je baza usposobljenih strokovnjakov omejena. Slovenija, kot majhno in odprto gospodarstvo, mora biti še posebej pozorna na to, kako usmerja svoja sredstva v R&R in kako ustvarja ugodno okolje za izkoriščanje inovacij.

Kljub strokovni zahtevnosti pa je v Sloveniji zaznati veliko upanja, da se v R&R obetajo boljši izdelki in pogoji dela. Krka se posebej omenja kot vzor, zaznala je njena ogromna vlaganja v R&R tudi EU. Inovacije za trajno mobilnost zagotavljajo prisotnost Revoza na svetovnih trgih tudi v prihodnje, Delov poslovni center postaja skrbnik organiziranega nacionalnega diskurza o vlaganjih v R&R in kar je najpomembnejše, širi se vedenje in spoznanje, da dodane vrednosti ne bo brez raziskav in razvoja. Ne gre pospeševati le storitve, ki zahtevajo veliko sredstev za plače, potrebujemo proizvodnjo kjer je možna avtomatizacija in je na trgu želena in potrebna potrošniška roba.

Imate v družini mladega raziskovalca, ste mu v oporo?

Nesmrtni Kecal, 30. julij 2024

V Delu so se spomnili nad vse odličnega opernega pevca Ladka Korošca in s tem prispevkom spodbudili moj spomin na tega velikana slovenske operne scene v preteklem stoletju, pa tudi spomin na moje osebno srečanje z njim o čemer sem že pisala v mojem blogu. Nisem vedela, da so rojaki pevca ustanovili Fundacijo Ladka Korošca, ki ohranja spomin na njegovo delo, izjemnost in bibliografijo. Ustanova zbira in dopolnjuje dokumentacijo o življenju in delu opernega pevca Ladka Korošca, vzpostavlja fotografski, fonografski, video in drug arhiv, izvaja kulturno umetniške programe. V Spominski sobi sta v ospredju slika in neponovljiv glas pevca. Soba se nahaja v njegovi rojstni hiši v Zagorju, kjer je pevec prijateljem predvajal svoje posnetke. Na rojstni dan Ladka priredi Fundacija vsako leto kulturni dogodek 3.avgusta.

Ladko Korošec je bil basist, operni in koncertni pevec ter igralec v drugi polovici 20. stoletja med najvidnejšimi opernimi umetniki. Proslavil se je po vsem svetu in o svojih nastopih napisal tudi knjigo Na tista lepa pota. Prejel je trikrat Prešernovo nagrado, leta 1949 za vlogo Don Pasquala, leta 1959 za vlogo Sancha Panse in 1978 za operni pevski opus. Društvo glasbenih umetnikov Slovenije mu je podelilo Betettovo nagrado.

Ladko Korošec je v svojem opernem opusu ustvaril 78 vlog med katerimi smo si zapomnili predvsem Don Pasqual v istoimenski operi, Kecal v Prodani nevesti, Don Bartolo v Seviljskem brivcu, Štrukelj v Gorenjskem slavčku, Varlam v Borisu Gudunovu Leporello v Don Giovanniju, Skula v Knezu Igorju, Treff v Zaljubljen v tri oranže, Hovanski v Hovanščini, Sančo Pansa v Don Kihotu, Čerevik v Soročinski sejmu.

Za mene je bil Ladko Korošec neponovljiv kot Kecal v Prodani nevesti. Poslušala sem ga v Ljubljanski operi, nazadnje pa na dvorišču samostana v Kostanjevici na Krki z Vilmo Bukovec. Na operni sceni pa je kot najboljša operna in igralska izvedba Ladka Korošca veljav Sančo Pansa v Massenetovem Don Kihotu, ki je po mnenju kritikov »eden od vrhuncev operne reprodukcije v jugoslovanskem in mednarodnem merilu«.

Na stara leta je bil Ladko Korošec pogosto gost svojih prijateljev in znancev tudi v našem mestu. Dobrodušen, večno nasmejan in preprost možakar je rad klepetal o vsakdanjih zadevah. Rad je pripovedoval o gostovanjih in med razgovorom ponazoril marsikateri dogodek kar s petjem določene arije. Ko se je znana arhitektka vselila v svojo hišo, ji je priredil zanimiv glasbeni večer v katerem smo prijetno uživali ob opernih arijah pozno v noč.

V družbi gledališčnikov in še posebno pevcev je bilo vedno zanimivo in zabavno. Na Barju, ki je le kilometer oddaljeno od Opere smo v amaterski gledališki skupini imeli tudi nastopajoče v opernih predstavah. Radi smo se z njimi družili, ker so nam prinašali novičke o primadonah in pevcih kot je bil Ladko Korošec. Tudi to nas je spodbujalo, da nismo zamujali predstav v Operi, saj smo že vedeli, kaj lahko pričakujemo na premieri.

Ladko Korošec je bil odličen interpret in dober človek. Novico o njegovi spominski sobi in o slovesnostih ob rojstnih dnevih sem sprejela z zanimanjem in veseljem, želim upravljalcem Fundacije, da bi ohranjali spomin na umetnika in širili vedenje o njegovem delu in uspehu! Zagorjani to znajo in hočejo, pridružujemo pa se jim vsi ljubitelji opere!

Ste kdaj poslušali petje Ladka Korošca?

Večne dileme, 29. julij 2024

V današnjem času, ko je svet poln vojnih nevarnosti, se ljudje čutimo popolnoma nemočnih, da bi na kakršen koli način lahko vplivali na ohranitev miru. Mediji nam še dodatno, močno otežujejo razsojanje, saj si njihove informacije medsebojno nasprotujejo, kar kaže na tendenciozno poročanje in vzbuja nezaupanje. Porajajo se dejansko vedno težje dileme, kdo ima prav, kaj bi kdo moral narediti, kako ukrepati in kateremu cilju strmeti.

V prvih dveh vojnah v našem širšem območju, to je v Ukrajini in v Palestini se nikakor ne moremo poenotiti ali gre za samoobrambo obeh narodov ali pa za zaščito manjšin. Eno in drugo po dogovorjenih svetovnih merilih opravičuje upor! Kje je zdaj razlog, da del najodgovornejših voditeljev z mandatom, podpira upor v katerem množično umirajo tako Ukrajinci kot Rusi, Izraelci kot Palestinci, pretežna večina voditeljev držav po svetu kot tudi pristojni organi oblasti ZN pa nenehno zahtevajo diplomatske ukrepe.

Ljudje med katerimi živim, z njimi komuniciram in se družim, so popolnoma prepričani, da je vojna najslabša za reševanje morebitnih sporov med narodi. Svoje prepričanje gradimo na izkušnjah pridobljenih v 2. svetovni vojni, iz obsežne literarne dediščine sveta in iz tekočih informacij o kratkoročnih in dolgoročnih posledicah vojne za narode v bitkah. V vojni so množične žrtve nič krivih civilistov, ni demografskega razvoja naroda, otroštva, šolanja, raziskav, ustvarjanja,…, ne deluje trg, ni naložb, po svetovnih trgih se ne širi image držav v vojni. Obnove uničenega v vojni so dolgotrajne, drage in kakovostno vprašljive, ker se običajno opravljajo na kredit, s plačilom v naturi (na primer lastništvo zemljišč, koncesije,…) ali pa jih opravlja tisti izvajalec, ki je bil v vojni rušitelj. Najhujša posledica vojne pa se izkazuje v preventivnem oboroževanju ne samo sosedov vojskujočih se narodov temveč vseh narodov na svetu, ker svoje naložbe usmerjajo v obrambne namene namesto v socialne, izobraževalne in humanitarne namene. Zavedam se tudi travmatičnih posledic vojn na zdravju ljudi, ki so jo doživljali ali v njej sodeloval. Še veliko dolgotrajnih slabosti ostane po vojni od družinskih, gospodarskih pa do političnih razmerij zato se človek res ne more načuditi predsednikoma in zunanjem ministroma dveh pomembnih držav v svetu, da vojno ohranjata.

Vprašati se tudi moramo v čem je diplomatska pot za države v vojni nesprejemljiva kot nadomestilo za vojno stanje. Vsaka vojna se je do sedaj končala za pogajalsko mizo in tako bo tudi z vojnama, na kater spomnim v tem zapisu. Človek najprej pomisli na to kakšna je današnja mednarodna diplomacija, ali je vredna zaupanja sprtih strank, ima razvite metode dela, jo izvajajo kompetentni diplomati, ustrezno izobraženi in jih krasi etničnost. O diplomaciji in diplomatih današnjega časa vemo premalo, da bi lahko kar koli rekli. Informacij o njihovem delu nimamo. Na naših ekranih nastopajoči zunanji ministri, se pravi vodje nacionalne diplomacije, s svojimi izjavami ne nakazujejo resnice, še manj pa sposobnosti za dogovarjanje in pošteno presojo. Poglejte samo v današnje Olimpijske igre v Parisu; Rusov tam ni, Izraelci pa so. Morda bi še vprašali nemške diplomate zakaj naj bi v Nemčili imeli nameščene rakete dolgega dosega, s kom se pa mislijo vojskovati v življenjski dobi raket? Ali pa bi bil lažji odgovor nemške diplomacije ta, da bi za vsako ceno ohranili proizvodnjo ameriškega izvora v Nemčiji. Bilo bi prav, da nam uradna diplomacija naše države kaj pove o uspehih ali neuspehih svojem delu sicer se bodo poslanci naroda slej kot prej vprašali o njenih nadaljnih nalogah in financiranju.

Kako se pa vi opredeljujete do pogajanj?

Domovinska lirika, 28. julij 2024

Kadar smo sami, vnuka in moja malenkost, imamo v vsakodnevnem programu tudi branje ene od izbranih knjig, kajti vnuka sicer sploh ne bereta drugega kot se jima zapiše na ekranu ali na pametnem telefonu. Sem že pozabila kaj vse smo prebirali, v predlanskih počitnice smo osvajali potopljeno Atlantido, lansko leto smo spremljali Aleksandra Velikega in njegove vojake, letos pa smo prebirali Domovinsko liriko, pravkar izšlo knjigo vsem poznanega Andreja Rozmana Roze. Kot pedagog je avtor nekoliko bližje tako gimnazijcem kot osnovnošolcem. Knjiga je izšla pri naši Gogi in nanjo me je opozorila ena od njenih literarnih organizatork. Malo sem jo prelistala in zdelo se mi je, da bi znala biti zanimiva za nas vse tri tako po vsebini kot po problematiki, ki jo avtor izpostavlja delno v verzih in delno v tekstu. Paziti namreč moram, da vsakodnevno branje razdelim na približno enako količino in se tako izognem pregovarjanju, kdo ima večji obseg. Da se na glas približno petnajst minut bere ni tako enostavno doseči soglasja, še posebno ne zato, ker je po branju potrebno vsebino obnovit s svojimi besedami.

Avtor je svojo uspešnico sicer razdelil na nekaj poglavij vendar v vseh razmišlja o sodobni slovenski družbi, ki nenehno išče poti po boljšem medsebojnem sporazumevanju. V Hvalnici dvomu poudarja, da se nasprotji, ki nedvoumno so med nami, ne smemo bati, jih preprečevati ali kako drugače onemogočati, ker« svet brez nasprotja je mrtev«. V Uvodnem delu poda svoj pogled in svoje mnenje o odnosu vere do države in obratno, kako razume Krst pri Savici F. Prešerna in kako moramo skrbeti za slovenščino kot temelj državnosti. Poglavje Jedro je izbor pesmi o prihodnosti naroda, razočaranju nad današnjim upravljanjem države, kulturi, jeziku in besedah, nenehnem jamranju in nerganju, ljubezni, glasbi, strahovih, sramu, kokoškah in lisjaku, pa Za otroke gre in Palestino. Neverjetno domiselni satiričen način pesnikovanja, izražanja v simbolih in dobrega poznavanja bistvenih problemov trenutnega časa pri nas. Mojster v Zaključnem delu poudari pomen osrednje informacijske hiše pri kultiviranju družbe, pohvali knjižnice, zahteva po šolah prostore za kulturo, kjer bi se učenci naučili javno nastopati in negovati domoljubje. V zadnjem poglavju se nam avtor predstavi, nam opiše svoje delo, svoj Rozinteater in pogled na državo in svet. Vsebina je podana hudomušno, da se ves čas branja zelo znanih dogodkov in ljudi, ironično nasmihaš, ne moreš pa se veselo nasmejati.

V duhu sporazumevanja smo se odločili, da se bere od treh do štirih popoldne na kavču v ležečem stanju. Bere najprej najmlajši, potem starejši vnuk in nazadnje moja malenkost. Nič nas ne sme motiti, še najmanj naša Pikica, ki se običajno vrine med fanta, da jo čohata ali kako drugače uspavata, kar ju seveda zmoti pri branju. Vsak prebere vsak dan vsaj tri strani ali tri pesmi na glas in nato poskušal obnoviti kar je prebral. Pokazale so se razlike med branjem iz telefona ali iz knjige. Fanta nista zmogla identificirati oseb in problemov, ki jih avtor izpostavlja. Na primer nista zaznala, da se pesem o kokoši nanaša na Sloveniji in tudi nista ugotovila katerega lisjaka je imel avto v mislih. Vidi se, da družbene razmere ne zanimajo izobraževalnega sistema in zato tudi ne šolarje. Ne vedo kaj je narodova identiteta, kako nastaja in kako se uničuje, predvsem pa kako jo sami lahko krepijo ali uničujejo. V pogovoru smo po končanem branju, razvijali debate o tem, bile so vsebinsko skromne, saj se jim popolnoma drugačni svet in drugačna Slovenija izkazuje na spletu in v pametnem telefonu. No, nekaj razmisleka smo premogli ali pa ga še bomo, tako da je bil čas branja primero porabljen in smo po njem z veseljen tratili čas z nadaljevanko o tegobah ljubezni.

Se tudi vi kdaj spravite k družinskemu branju na glas?

Pariško razkošje, 27.julij 2024

Dogodek kot je Olimpijada ni možno prezreti. Z vnukoma smo pravočasno zasedli mesta na kavču in z velikim zanimanjem čakali, kaj nam bo pokazal Paris, Pariz, mesto, ki sta ga vnuka obiskala pred približno enim mesecem, se vrnila nič kako navdušena in zdaj imata med olimpijsko odbojkarsko ekipo svoje vzornike. Neverjetno, naenkrat je za nas Paris kot domače igrišče, o njem se pogovarjamo kot da smo Francozi in počutimo se, kot da smo sredi Olimpijcev – samo roke bomo stegnili, pa bomo po rami potrepljali želenega tekmovalca ali tekmovalko. Ja, prav to je bil prvi občutek, ko je naša RTV »odprla vse registre, perspektive in pozornosti« tudi do podrobnosti kar smo potem občudovali do pol noči.

Nisem si mogla nagledati veličastnih ladji na katerih se je nam predstavljalo kar 10.500 športnikov iz 206 držav. Kje je mesto dobilo toliko teh velikank na katerih je prevladovalo bratstvo, enotnost in svoboda, prijazno druženje in razpoloženje, optimizem in upanje. Vsaj zgledalo je tako, saj so športniki v svojih dresih in s svojimi številnimi malimi in velikimi zstavami predstavljali svoje narode in na glas nakazovali drug drugemu, da želijo živeti v sožitju in ustvarjalni prihodnosti. Te velikanke, polne športnikov, ki jih je prestolnica Francije tako prisrčno in nevsiljivo predstavila svetu, nam bodo ostali v spominu. Moja vnuka sta sicer pripomnila, da so se oni tudi peljali s tako velikanko na ogled mesta.

Kultura je povezana z vsem človekovim delovanjem in še posebno s športom. Igre je slovesno odprl francoski predsednik Emmanuel Macron in s to slovesnostjo se je tudi obeležila 130. obletnico Mednarodnega olimpijskega komiteja, stoletnico poletnih olimpijskih iger in 235. obletnico francoske revolucije. Režiser slovesnosti je bil Thomas Jolly, prizorišče pa v Jardins du Trocadéro, kjer so potekali uradni protokoli. Parada se je prepletala z umetniškim programom, razdeljenim na dvanajst dejanj, ki odražajo francosko kulturo in njeno zgodovino. Koreografijo je ustvarila Maud Le Pladec. Med otvoritveno slovesnostjo je bil za mene poseben biser nastop švicarsko-francoska operna pevka Marina Viotti ki je izvedla operno arijo "Una voce poco fa" iz Rossinijeve opere "Seviljski brivec".

Poleg otvoritvene slovesnosti bo Pariz 2024 gostil tudi Kulturno olimpijado, ki bo potekala skozi celotne igre. kulturni program z več tisoč dogodki po vsej Franciji in njenih čezmorskih ozemljih, se osredotoča na preplet umetnosti, športa in olimpijskih vrednot in ima namen ustvariti vključujoče ter participativno vzdušje, ki poosebljajo olimpijski duh.

Priprave za slovesnost Olimpijade in so bile načrtovane in začete že v letu 2023, organizacijska ekipa je štela skoraj osem tisoč ljudi, nastopajočih je bilo tri tisoč. Vsega osebja, vključenega v vodne, zračne in kopenske zmogljivosti, je bilo skupno 45.000, varnostnih agentov pa približno 2.000.

Na Olimpijskih igrah v Parizu 2024 plapola kar 206 državnih zastav, kar je skoraj največje število sodelujočih držav doslej. Prihod teh zastav na glavni prireditveni prostor kjer je zaplapolala tudi zastava Olimpijade in kjer so športniki in sodniki podali svojo prisego, je bil res veličasten in resnično spodbuden za vseh 10.500 športnikov in športnic, ki se bodo pomerili v 329 disciplinah, razporejenih v 48 različnih športnih panogah. Dragi športniki, z vami bomo ves čas, z vami bomo trepetati pred porazom in se z vami veselili zmag.

Bomo zmogli tako športno razkošje?

Zadovoljni delničarji, 26. julij 2024

Leto je na okoli in letošnje skupščine delniških družb si sledijo druga za drugo. Med ljudmi nastaja neke vrste zmedene psihoze, ki zaznamuje čas okoli poteka skupščin in datumom izplačil dividend. Tisti, ki so delnice v dobre naložbe prodali se v tem času sprašujejo ali so naredili prav ali ne, kje bi bili njihovi prihranki ustreznejši. Drugi delničarji razmišljajo o stroških, ki spremljajo trgovalne račune in nastajajo kljub temu, da trgovanja ni bilo. So pa tudi delničarji, ki si prizadevajo v tem času povečati svoje naložbe pri tistih z višjimi dividendami v upanju seveda, da bo na novo nabavljena delnica nenehno kraljevala v svetu dividend. Skratka, po 33 letih smo se kar dobro udomačili v finančnih naložbah, se naučili kako trgovati z dobičkom in pogumno vstopamo v nove poslovne odnose.

V medijih je o pametnih naložbah v posamezne dejavnosti težko najti kaj konkretnega kar je prav za prav razumljivo, ker gre za napovedovanje pričakovanih učinkov na višino dividende. Pričakovati bi bilo, da medijski strokovnjaki, posebno tisti iz borze, finančne beletristike in svetovalnih družb opozarjajo investitorje na tveganja, ki jih sprejemajo z nakupom delnic določene družbe. Tveganj pa je zelo veliko. Nastajajo zaradi političnih sprememb, sprememb zakonodaje, nihanja cen vrednostnih papirjev ali neizpolnjevanja obveznosti upravljalcev. Pričakovana tveganja za naložbe se ocenjujejo z uporabo različnih finančnih orodij, modelov in analiz, ki omogočajo vlagateljem, da sprejemajo informirane odločitve in upravljajo tveganja na učinkovit način. Za izmero tveganj se uporablja največkrat standardna deviacija donosov naložbe, ki se lahko korigira z valutnim riziko, ta pa izraža izgubo naložbe v nekem določenem časovnem obdobju z določeno stopnjo zanesljivosti. Meriti je tudi možno naložbeno tveganje v primerjavi s tržnim indeksom in razmerje med presežnim donosom naložbe ter njeno standardno deviacijo.

Portfelj je zbirka finančnih naložb, ki jih ima posameznik, podjetje ali finančna institucija. Njegov namen je upravljanje tveganj in donosnosti s ciljem doseči optimalno razmerje med obema. Portfelj lahko vsebuje različne vrste naložb, kot so delnice, obveznice, nepremičnine, skladi, blago, denar in druge naložbe. Da bi se finančne naložbe zavarovale pred bistvenimi tveganji morajo investitorji nenehno skrbeti za svoj portfelj vsaj tako, da vlagajo v različne vrste naložb, spremljajo gibanja svojih različnih naložb v odnosu do drugih naložb v portfelju in ocenjujejo najbolj optimalne portfelje glede na pričakovani donos in tveganje. Finančna orodja za premagovanje tveganj so številna, omenim naj še scenarijsko analizo kot simulacija različnih gospodarskih situacij in njihov vpliv na portfelj ter stresne teste s katerimi se ocenjuje posledice portfelja na ekstremne in nepredvidljive dogodke.

Dober gospodar varuje in povečuje vrednost svojega portfelja tudi tako, da ocenjuje poslovne modele, upravljalce naložb, prednosti konkurence ter gospodarske in politične razmere. Redno spremlja tržne razmere, gospodarske napovedi in finančno stanje naložb in prilagaja svojo naložbeno strategijo spremembam v tveganju in v tržnih pogojih.

Moj ded je vedno trdil, da dober gospodar samo kupuje, nikoli pa ne prodaja tistega, kar je kupil s svojimi ustvarjenimi prihranki! Žal ni poznal finančnih naložb. Srčno si želim, da bi ga pravnuk in prapravnuka posnemala.

Dobro poznate vrednost svojega portfelja?

Poletni festivali, 24. julij 2024

Turistična industrija je izjemno produktivna v organiziranju prireditev za množične obiske gledalcev, poslušalcev, gurmanov in drugih prebivalcev. Tudi po mestih kjer je moj dom, že obstajajo različni zametki tako imenovanih festivalov za katere je težko trditi, da to so, nekateri pa vendarle imajo kar dobre nastavke, da postanejo tradicionalni in po obisku množični.

Festivalski turizem je motivacija ljudi, da bi se udeležitvi enkratnih ali ponavljajočih prireditev in s tem povečevali dohodke turizma. Prireditve morajo biti zanimive, nove in eksotične, da se na njih ustvarja posebna atmosfera ljudi z enakimi interesi, ki pa niso povezani z delom pač pa s socialnimi in kulturnimi dogodki. Praznovati, promovirati ali raziskovati mora lokalno kulturo ali biti njen izvajalec. Festivali imajo velik družbeni pomen ker s praznovanjem ljudje dobijo občutek pripadnosti območju, socialni skupini, nudijo zabavo s kulturno ter etično vsebino in ohranjajo tradicijo. Spreminjajo tudi fizične, socialne in ekonomske poglede festivalskega prostora. Poleg številnih pozitivnih učinkov pa so učinki festivalov tudi negativni ker onesnažujejo okolje in kvarno vplivajo na socialo strukturo prostora, povzročajo konflikte med turisti in lokalnim prebivalstvom kot lahko vidimo v Benetkah, Barceloni in podobnih turistično preobremenjenih okoljih.

Evropa je zelo bogata z festivali kulture, tradicije, glasbe, umetnost in hrane. Skoraj vsakemu so na primer poznani Oktoberfest v Nemčiji, La Tomatino in Pamplona v Španiji, Beneški karneval, Karneval v Nici in podobne predvsem zabavne festivale. Še bolj poznani so tradicionalni glasbeni, gledališki, plesni festivali na primer v Glastonburyu, Edinburghu in Budimpešti, pa tudi po številnih drugih prestolnicah evropskih držav, ki ponujajo nekaj za vsakogar ne glede na okus in zanimanje.

Pri nas v Sloveniji se lahko pohvalimo z najstarejšim festivalom na svetu to je Grafični bienale Ljubljana. Festival Ljubljana je verjetno danes naš največji in najkakovostnejši festival glasbe, opere in koncertov. Uveljavili so se tudi festivali na primer klasične glasbe Tria Lorenz, Gora Rocka, Castle festival Kolpa in podobni zanimivi glasbeni dogodki. Pomembni v turizmu so že Ptujski kurenti, Črnomaljsko Jurjevanje, Festival folklore v Beltincih, Škofjeloški pasijon, LIFE, etnografski festival, filmski festival, festival idrijskih čipk in še mnogi drugi. Festivalske teme se širijo na kulinarične, čokoladne in podobne dobrote pa vse do Odprte kuhne. Razmah turističnih festivalov se je začel zlasti po ustanovitvi Združenja zgodovinskih mest Slovenije 12. junija 2001 na Ptuju. Poslanstvo omenjenega Združenja povzemajo številni kraji po vsej državi in skoraj ni več naselja brez festivala. Seveda pa so to bolj prireditve namenjene določenemu kraju in ne opravljajo svojega poslanstva v množičnem turizmu.

V času moje delovne dobe smo se veliko ukvarjali z mislijo, da bi v našem mestu, tudi članu Združenja zgodovinskih mest, ustanovili Festival slovanske opere v čemer smo imeli močno podporo naših komercialistov po slovanskih državah kot tudi zdravilišč in kulturnih društev. Skladatelji Glinka, Musorgski, Čajkovski, Rimski-Korzakov, Smetana, Dvorak, Janaček, Ipavec, Savin, Kogoj in še mnogi drugi, so prispevali k razvoju operne umetnosti v svoji državi in širše, njihove opere pa so priljubljene in se pogosto izvajajo po vsem svetu. Žal Prodano nevesto, Evgenij Onjegina, Teharske plemiče, … ne bomo občudovali na našem lepo obnovljenem Glavnem trgu.

Imate radi opere, njihovo glasbo, blišč in romantiko?

Poletje in morje, 23. julij 2024

Zadovoljna se vsak dan že v zgodnjih jutranjih urah sprehajam med zelenicami velikega in modernega kampa ob obali največjega otoka v Kvarnerju. Od kar sem upokojenka, je tu vsako poletje kakšen mesec ali dva moj dom že četrt stoletja. Ne tare me naveličanost, postala sem že otočanka, ki jo zanima vsak dosežek tega prelepega otoka in njegovega glavnega mesta. In dosežkov ni malo. Zagotovo so v mojem času podvojili, če ne potrojili kamp in na šotorišču ustvarili prijetne počitniške hišice. Obsežno območje kampa je za nekaj časa dom tistih, ki bivajo v počitniških prikolicah, ki so vsako leto večje in udobnejše. Tudi za tabornike se je našlo dovolj prostora. Skupno imajo poleg izjemne plaže zagotovljeno preskrbo, razvedrilo, otroško igrišče ter vrtec, pa manjši postopaški trg in seveda športne objekte in storitve vseh sort za mlado in staro, da ne omenjam plaže za hišne ljubljenčke, kioske s ponudbo vsega, kar kamp potrebuje z vključno hitro hrano.

Širše okolje moji Otočani bogatijo z neverjetno zanimivo trgovsko, pomorsko in obrtno dejavnostjo, ki že presega ponudbo velikih turističnih ponudnikov. Nagnetli so se tu vsi ponudni iz tujine, ki »krasijo« vhode v mesta po celem svetu tako, da se uboga domača trgovska sposobnost le težko upira njihovi konkurenci. Turisti lahko najamejo od kolesa, skiroja in vseh vrst motorjev tudi avtomobile, čolne in, rekla bi, da rente car zagotavlja res vse, kar si turist spomni ali želi. Nekdanje pristanišče je velika Marina, navtični klubi in ribiči zagotavljajo posebne užitke na morju, dobro oskrbovano večerno sprehajališče ob morju in po starem mestnem jedru pa je prav romantično in idilično. Ja, stare zgradbe v srednjeveškem mestu spet dobivajo svoj prostor pod soncem, zasedajo jih številni odvetniki, nepremičninski agentje, dediči nekdanjih lastnikov, največkrat pa gostinci. Kakor koli, grad je uspel zgraditi novo šolo, razširiti turistično ponudbo, vsako leto povečuje in izboljšuje plaže, zagotavlja zdravniško urgenco in skrbi za ustrezno infrastrukturo od kanalizacije do satelitske povezave s svetom. Vsako leto je opaziti kaj bistveno novega in zato jih občudujem.

Pa ne samo njih, občudujem Otočane vseh mest, vsi izboljšujejo ne samo svoj materialni položaj ampak tudi pogoje za razvoj športov, kulture in ohranjanja identitete. Prireditve so dokaj poznane po folklori, gostovanju gledališč, razstavnih dejavnosti in nastopih glasbenih skupin tako v obmorskih krajih kot v notranjosti otoka. Mesta na otoku se večajo predvsem s priseljevanjem, saj ni malo nekdanjih vikend-turistov, ki so si po končani delovni dobi tu uredili dom. Tu slišiš številne jezike, avtomobile registrskih tablic vse Evrope, tudi vzhodne, čeprav jih politiki EU odganjajo.

Ljudje vseh dežel se poleti namakamo v neštetih morjih, si nabiramo moči za premagovanje bolezni ali za nove napore, ki jih čakajo. Zanimivo mi je spremljati obiskovalce naših plaž. V spomladanskih mesecih, predvsem v maju so tu dedki in babice z predšolskimi vnuki in vnukinjami. Tudi v juniju jih je veliko vendar že prihajajo upokojeni. Julij in avgust je poln šolarjev, mladih zakoncev z dojenčki in majhnimi otroci – prave družinske idile, neštete šole plavanja, gradovi iz peska, kanglicami, plastičnimi zmaji in še ogromno druge ropotije. V teh dveh mesecih je drenj vse povsod. September je spet dedkov, babic in vnučkov oziroma vnukinj številnih narodov in dežel. Tu nam nikoli ni dolgčas in zmerom se kaj zanimivega dogaja. Ko se sprehajam ob obali slišim Iva Robiča ali Nušo Derende; Bele ladje na morju/ na morjih sveta/mlade žene na bregu/ na obalah morja! Tudi o tem bi se dalo pisati.

Kakšen pa je vaš poletni kraj?

Prvaki v novostih, 22. julija 2024

Gospodarske družbe v mojem območju so izjemne ali bolje rečeno, danes jih vodijo usposobljeni in dobri ljudje, izjemni poznavalci trga, ki jih krasi dejstvo, da znajo najzahtevnejše tehnično-tehnološke inovacije spreminjati v tržne izdelke. Predvsem dve gospodarski družbi že več kot 70 let mojstrsko »vlečeta voz« industrijskega napredka v mobilnosti in skrbi za zdravje, nešteti d. o. o., s. p. in mini podjetja pa jim odlično asistirajo na tistih področjih, ki zanju niso tržno interesantni, so pa nujni za njuna ustvarjalna okolja. Ta blog pišem zato, ker njun pomen presega moje območje in je naša država močno odvisna prav od njunega uspeha ter razvoja tako po zaposlovanju kot po prihodkih, da o plačevanju davkov sploh ne govorim.

Na vzhodu mojega mesta je obširno območje velikega Revoza, pomembnega dela Renaulta, francoske multinacionalke, družbe za proizvodnjo vozil, ki sta ga ustanovila brata Renault leta 1898. Njuno podjetje je načrtno širilo ponudbo vozil, od ekonomičnih pa do prestižnih. Zaposlenih ima okoli 170000 delavcev, ki letno proizvedejo okoli 2,5 milijona avtomobilov.

Revoz je delniška družba za proizvodnjo in komercializacijo avtomobilov, hčerinska družba skupine Renault. Je največji proizvajalec vozil v Sloveniji, hkrati pa tudi eden največjih slovenskih izvoznikov. Renaultova vozila proizvaja od leta 1972 in februarja 1973 so začeli s serijsko proizvodnjo modela . V Revozu se te dni pripravljajo na podpis zaveze z Renaultom o proizvodnji električnega twinga, ki se bo v Novem mestu začela leta 2026. Kot pravijo, bo to cenovno dostopen mestni električni avtomobil (cena 20.000 evrov pred subvencijo), katerega poraba bo zelo nizka, avtomobil pa bo tudi za petino bolj prostoren. Dober posel, še boljši obeti in morda avto, ki bo priljubljen, kot je bila priljubljena slavna »Kartca«.

Samostojna multinacionalka na drugem bregu reke Krke ugotavlja najboljše rezultate v svoji 70 letni zgodovini. Živeti zdravo življenje je njeno promocijsko opozorilo vsem zemljanom. Njena prizadevanja so usmerjena v proizvodnjo najboljših zdravil po ceni, ki naj bi jo zmogel vsak potreben bolnik. Njena ambicija je postati odličen na vseh področjih delovanja in poslovanja od spoštovanja notranjega reda in pravil pa do najzahtevnejših mednarodnih presežkov standardov kakovosti, od dobrih razmerij med kapitalom in delom pa do družbeno odgovornega ravnanja do narave in skupnega dobra. Med njenimi cilji ni možno spregledati njene mednarodne vloge v stroki kot tudi njenega miroljubnega odnosa do vseh narodov sveta. »Lepota čistih, plemenitih duš« bi komentirala moja učiteljica Nežka Nadler in sama bi ji prikimavala z mislijo na nauke Deklice z Rastočo knjigo, ki krasi njihovo preddverje modernega in avtomatiziranega Notol 1.

Kot meščanka sedeža obeh omenjenih delniških družb, se veselim njunega tehničnega preporoda in prizadevanj za odličnost ter uveljavljanje družbeno odgovornega ravnanja. Kdor sledi prispevkom v naših medijih se lahko samo čudi, da za svojo prihodnost in prihodnost naroda, ne ravnajo tako vse gospodarske družbe ter njihova združenja pa tudi obrtniki in mala podjetja. Ne glorificiram lokalne nosilce razvoja, z navajanjem njihovih vzorcev samo dokazujem, da se da delati tudi dobro v razmerah kakršne pač imamo v državi in ne da bi odklanjali vse kar država predlaga. Morda pa bi morali bolje razmisliti tudi novinarji predno z izzivalnim naslovom objavijo na primer odklanjanje financiranja dolgotrajne oskrbe.

Domnevate, da je pri nas pošteno delo dovolj cenjeno?

Spet doma, 21. julij 2024

Rada se potepam po svetu, k prijateljskim in ustvarjalnim družbam, najraje k sinu in njegovi družini, tudi mi ni težko zapustiti dom ko grem na morje, na zdravljenje ali k sorodnikom. Toda vedno, ko se vračam domov imam poseben občutek na nekaj lepega, prijetnega, mojega, ki me čaka čez nekaj trenutkov – to je moj dom.

Včeraj sem se vrnila iz štirinajstdnevnega rehabilitacijskega zdravljenja v toplicah, kjer sem imela zahtevne vadbe, da bi se mi povrnila moč v levo nogo po operaciji. Bivanje je bilo prijetno, za vse je v toplicah poskrbljeno, postregli so nas s kulinaričnimi dobrotami, v bifeju pa smo dobili tudi pijačo. Spokojno in urejeno pa včasih tudi nekoliko čudno. Kolo sem na primer vozila ob športniku sovozaču, ki je bil za gotovo vsaj dvakrat mlajši od mene, v neposredni soseščini je vadila poškodovano nogo mala balerina, opazovala pa sem iz kolesa tudi vadbe profesionalnih športnikov in športnic, ki so se dan nadan mučili, da bi zopet dosegli kondicijo po poškodbi. Stari in mladi smo se dnevno srečevali na terapijah z elektriko in magnetizmom pa na individualni obravnavi in postajali drug do drugega vedno bolj razumevajoči ter prijateljski. Nič ni bilo narobe in vesela sem, da sem spoznala mnogo novih stvari, zlasti sodobno opremo in specifično zdravstveno oskrbo.

Za domov sem se pripravljala že dan pred odhodom in skrbno pazila, da kaj ne pozabim. Vse sem znosila v avto in še zadnjega dne opravila 5 terapij. Odpeljala sem se v trgovino po kruh in sadje, nakar sem končno pritisnila na daljinca, da mi je odprl garažna vrata mojega doma. Najprej sem se sprehodila okoli hiše, da vidim, če je vse v redu. Travnik je bil poln trobentic, zvončkov, nekih plavih cvetic, hermelika je že lezla iz korenin, prav tako rukola, vrtnice odganjale, vse je bilo tako kot sem zapustila. Prekrasna je mlada marelica vsa v cvetju in polna čebel. Krenem na glavni vhod in vzdihnem »Ljubo doma, kdor te ima«. Da nisem prišla v mrzlo hišo je poskrbel moj sorodnik in prav prijetna toplota je dodatno blagodejno vplivala name ob prihodu. Spet je sledil ogled prostorov, mojih številnih sobnih rastlin, vključim elektriko za TV, računalnik, postopam sem in tja po nadstropju in pritličju, kaj popravim in se končno le pripravim razpakirati prtljago in lotim potrebnih opravil. Čakalo me je veliko pošte, 14 izvodov Dela, Utrip, Mladine, Vzajemnost, reklame, lokalna obvestila, cel kup pisem, vse to na mizi je delovalo kot pozdrav, da me ljudje v teh mojih poznih letih morda kje in kdaj še potrebujejo.

Spet in spet me vračanje domov spominja na velika potovanja na druge celine in oddaljeni Vzhod, ko nas je bilo veliko v skupini ali pa je ta bila bolj zahtevna. Kadar koli smo se vračali, krmežljavi in neprespani od dolgih avionskih voženj, smo se tam nad Švico ali Bolgarijo že ozirali skozi mala okna aviona, da bi ja čim preje videli svojo domovino. Še predno smo zaznali Slovenijo in njen Brnik, smo postali zelo živahni, z mislimi kaj je novega v naši deželi in kaj nas čaka doma. Vsi, brez izjeme in neglede na to koliko časa in kako smo spali, smo z velikim veseljem spremljali približevaje domovini in domu. Za prvinski nagon bi lahko označili te naše domoljubne misli in obnašanja.

Strokovnjaki pogosto opozarjajo, da so urejene domače razmere predpogoj za zdravo in ustvarjalno družino. Dobre domače razmere se rojevajo in dograjujejo najlažje v prostorih v katerih vsak član družine zaživi, si ustvari svojo intimo in zavaruje pred vseh vrst vsiljivcev. Dom si najlažje ustvarimo v mladih letih in tako lahko dolgo uživamo njegove prednosti.

Ste poskrbeli za ustrezne prostorske potrebe svoje družine?

Kulturni večer, 20. julij 2024

Rahlo ohlajeni večer je bil prav primeren čas za obisk koncerta, ki ga je Festival Ljubljana namenil zvestim obiskovalcem kulturnega večera Krke d. d. v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici. Z Hedi sva se odpravile na koncert že uro pred pričetkom, da bi si še ogledali razstavo Martine Koritnik Fajt, a parkirišče so že urejali in vsaj pol dvorišča Galerije je bilo že ljudi, ki so čakali za vstop v baziliko. Koritnikovo bova morali obiskati kdaj drugič, uvrstili sva se blizu vhodnih vrat in čakali, da so jih odprle prelepe in vljudno prijazne tovarniške stevardese. Pozdravila sem predsednika Uprave, ki je klepetal z direktorjem Festivala Ljubljana, za njima pa še druge obiskovalce s katerimi smo nekoč skupaj delali ali pa se poznamo od drugje. Toliko kot ta večer, nas še ni bilo nikoli v mogočni baziliki, stole so postavili tudi na obeh krilih cerkve, Krka je imela veliko svojih rezervacij. Neverjetno toda resnično nas je bilo toliko, da smo koncert poslušali v vročem in nečistem zraku, čeprav je bazilika izjemno visoka zgradba in to zagotovo ni bilo možno pričakovati.

Kaj nam je pripravil Festival Ljubljana, ki ga sponzorira tudi Krka? Wroclaw baroque ensemble iz Poljske pod vodstvom dirigenta, pedagoga in organizatorja kulturnega življenja Andrzej Kosendiaka. Ansambel sestavljajo instrumentalisti in pevci iz Poljske, Češke, Združenega kraljestva in Nemčije. Specializirali so se za zgodovinsko izvajanje manj znanega repertoarja Srednje Evrope. Predstavljajo komorna dela, oratorije in kantate. Njihova glasba je čustvena in spominja na prepevanje na koru.

Andrzej Kosendiak se ukvarja predvsem z raziskovanjem in izvajanjem manj znane glasbe, je eden izmed ključnih osebnosti na področju renesansne in baročne glasbe na Poljskem. Njegovo delo je oživljanje pozabljenih ali manj znanih baročnih in renesančnih del Srednje Evrope. Bil je dolgoletni direktor Narodnega foruma glasbe v Wrocławu, kjer vodi ansambel, ki se osredotoča na izvedbo zgodovinskih glasbenih del z uporabo historično informirane prakse. To pomeni, da izvajajo glasbo na način, ki je čim bližje tistemu, kot se je izvajala v času nastanka, z uporabo ustreznih zgodovinskih inštrumentov in tehnik. Njegova raziskovalna in izvedbena dejavnost vključuje dela skladateljev, kot so Grzegorz Gerwazy Gorczycki, Bartłomiej Pękiel in Mikołaj Zieleński, ki so pomembne osebnosti poljske glasbene dediščine, a so relativno neznani zunaj Poljske. Kosendiak si prizadeva te skladatelje in njihova dela predstaviti širšemu občinstvu ter jih postaviti na zasluženo mesto v zgodovini glasbe. Znan je tudi po organizaciji in vodenju festivalov, posvečenih zgodovinski glasbi, kot je Wratislavia Cantans, ki združuje vrhunske izvajalce in ansamble iz celega sveta. S svojimi prizadevanji je pomembno prispeval k ohranjanju in promociji glasbene dediščine Srednje Evrope.

Wroclaw baroque ensemble je nastopil že v Križevniški cerkvi v Ljubljani. V Kostanjevici se je osredotočil na skladatelja Kasparja Forsterja in Giacomo Carissimi, kot solistka pa je nastopila Alicia Amo, španska sopranistka. Koncert je bil veliki glasbeni uspeh, ki ga je poslušala množica poslušalcev iz domačega okolja, iz drugih delov države in celo iz tujine. Izvajalci so bili počaščeni z dolgimi in glasnimi aplavzi, morali pa so del iz Jefte tudi ponoviti. Koncert je popestril organizator s primerno osvetlitvijo arkad v barvah, poti s svečami ter obilno hladno pijačo ter času primerno hrano, vse pod baldahinom okoli starodavnega samostanskega vodnjaka, ki je že kot artefakt vreden pozornosti.

Uživate v primerni glasbeni in prostorski romantiki?

Predsednica, 19.julija 2024

Nedvoumno imamo med politiki predsednico, ki je želena, dopadljiva, vedno urejena in spoštljiva tako do svojega delovnega okolja kot do vsakogar, ki meni, da jo mora na nekaj opozoriti. Pred nedavnim je novinarju zaupala svoje poglede na svoj izjemno pomemben položaj. Lepo sta pokramljala o mobilnosti od doma do delovnega mesta, pa o majhnosti naše države, o umazanih poslih v politiki, družinskih radostih, čustvih in verovanju ter ostalih zadevah, ki običajno prevladujejo v vljudnostnih razgovorih med ljudmi. Kar na devetih, prebranih straneh, ne zaznam ničesar o vsebini njenega dela niti njenega delovnega področja. Nekoliko zmedena se sprašujem kaj mi predsednica in novinar želita povedati, na katere napake opozoriti in za kakšne projekte navdušiti. Nič od tega ne zasledim v omenjenem prispevku kljub temu, da vsak dan poslušamo kako zastarele sisteme imamo, kako tendenciozno zakonodajo, kako obupno zaostajamo v razvoju javnih sistemov in podobno. Tudi sama v svojih blogih neštetokrat omenjam naloge, ki so intervjuvani predsednici naložene in bi njihovo reševanje v sprejemljivem roku neizmerno pospešilo napredek naše družbe. Živim sama v zmoti in ne razmišljam prav?

Brskam po Ustavi in si dokazujem sama sebi kje vse je po mnenju ljudi vgrajena vsebina dela intervjuvane predsednice. Zakonodaja in volilni zakon, nezdružljivost funkcij, ratificiranje mednarodnih pogodb, pravice in dolžnosti državljanov, urejanje problematike referenduma, sodelovanje z drugimi pristojnimi organi države, velika in splošna nevarnost vojne ali izrednega stanja, preiskave o zadevah javnega interesa, organiziranje in delovanje organa, ki ga vodi, ustanavljanja delovnih teles in tako naprej, same za zdravo družbo pomembne zadeve, vezane na poslanstvo, vizijo in strategijo družbe. Za vse omenjeno in še mnoge druge usodne odločitve za ljudi, državo in družbo ima predsednica strokovne predloge, študije in ekspertize profesionalcev, ki ji verjetno tudi kdaj vsaj povedo, kako odločitve pod njenim vodstvo sprejemamo in uresničujemo.

Pa ne gre samo za zapisano v aktih ali za strokovno ustrezno rešitev. Predsednica, ki razpolaga z najobsežnejšo nacionalno informatiko, lahko vsebinsko presoja mnogo bolje kot kateri koli novinar ali parcialni poročevalec. Lahko svojim državljanom kdaj kaj tudi po vsebini odločitve pojasni, ponudi, nagovori ali kako drugače predstavi ter s tem spodbudi razmišljanje in naklonjenost ljudi do dobre odločitve. Ljudje pričakujemo, da v sami špici odločanja vsebina odločitev pomeni srž skrbi in prizadevanj za boljšo družbo, se pravi za odpravo tistega kar nas obremenjuje in za razvoj tistega, ki ga zahteva sodobni tehnični in tehnološki napredek.

Iz prakse vem, da se je z ljudmi najbolje pogovarjati o bodočih odločitvah, največkrat jih je potrebno navdušiti za doseganje skupnih ciljev. To pa je prav naloga vrhunskih politikov, ki imajo mandat volivcev in jim ti tudi najbolj zaupajo. Predsednica ima mandat volivcev, varuje naj ga in neguje, zato pa mora delovati vsebinsko na področjih, pomembnih za večino!

Nisem strokovno usposobljena za novinarstvo toda vseeno bom rekla, da novinar, ki je predsednico intervjujev svojega dela ni opravil profesionalno. Brez potrebe jo je predstavil snobovsko. Imel je lepo priložnost, da v njej spodbudi njene poglede na trenutno čudno situacijo v naši in svetovni družbi ter s tem svojim volivcev »nalije čašo čistega vina«.

Prebirate intervjuje s pomembnimi politiki?

V Ruenu, 18. julija 2024

V Ljubljani je v devetdesetih letih delovala združba ženski, ki se učijo francoščino in se v ta namen srečujejo v raznih turističnih krajih pa tudi same organizirajo zanimiva potovanja po francosko govorečih območjih. Zanimive osebe in pester program dela me je pritegnil, da sem si jim pridružila na potovanju po Franciji in na tej poti fotografirala naše skupne dogodke, kraje in znamenitosti. Zdaj to prenašam v računalnik in seveda podoživljam videno.

Ustavim se pri Ruenu, prijaznem in lepo urejenim mestu s starodavno zelo znamenito gotsko katedralo, znana kot Katedrala Notre-Dame de Rouen. Gradnja katedrale Notre-Dame de Rouen se je začela v 12. stoletju, čeprav so bile na tem mestu cerkve že od 4. stoletja. Skozi stoletja je doživela številne spremembe in obnove. Ima visoke oboke, vitraže, ki prikazujejo svetopisemske zgodbe, in bogato okrašene fasade. Posebno znana je po svoji veličastni zahodni fasadi, ki jo je Claude Monet upodobil v več svojih znamenitih slikah, po Maslenem stolpu, ki so ga plačali verniki, da so v postu lahko jedli maslo, pa tudi po grobovih pomembnih osebnosti kot na primer grob srca kralja Richarda Levjesrčnega. V tej veličastni katedrali so cerkvene oblasti obsodile Ivano Orleansko - Jeanne d'Arc in jo pred katedralo zažgali na grmadi.

Kdo je bila Jeanne d'Arc? Francoska narodna junakinja in svetnica, ki je živela v 15. stoletju. Rojena leta 1412 v majhni vasici v vzhodni Franciji, znana je po svoji vlogi v stoletni vojni med Francijo in Anglijo, kjer je postala ključna oseba pri francoskem odporu proti angleški okupaciji.

Ivana je bila kmečka deklica iz Lorraine, ki je odraščala v verni družini. Že pri približno 13 letih je začela trditi, da sliši glasove svetnikov. Ti glasovi so jo nagovarjali, naj pomaga Franciji v boju proti Angležem. Leta 1429, ko je bila Ivana stara 17 let, se je odpravila do Charlesa VII, takrat še ne okronanega francoskega kralja, in ga prepričala, da ji dovoli voditi vojsko v obleganju Orléansa. Njena prisotnost in vodstvo sta bila ključna za francosko zmago v Orléansu, kar je pomenilo prelomnico v vojni. Po tej zmagi je Charles VII odšel v Reims, kjer je bil kronan za francoskega kralja, z Ivanino podporo in prisotnostjo. Vendar je Ivanina sreča trajala le kratko. Leta 1430 so jo Burgundijci ujeli in predali Angležem. Sojena je bila zaradi herezije in čarovništva v Rouenu. Sojenje je bilo politično motivirano in nepravično, Ivana pa je bila 30. maja 1431 pri 19 letih obsojena na smrt in zažgana na grmadi. Leta 1456 je papež Kalist III razveljavil sodbo in Ivano rehabilitiral, posthumno je bila oproščena vseh obtožb. Leta 1920 jo je papež Benedikt XV kanoniziral in tako je postala svetnica Katoliške cerkve. Ivana Orleanska je simbol francoskega patriotizma in vere. Njeno življenje in dosežki so bili vir navdiha za mnoge literarne in umetniške upodobitve, vključno z deli Shakespeara, Voltairea, Schillerja in Bernarda Shawa. Danes je znana kot ena največjih junakinj v zgodovini Francije in je zavetnica Francije in francoskih vojakov. Njena zgodba je primer izjemne odločnosti in vere v času velike stiske, in ostaja pomemben del francoske in svetovne zgodovine.

V nekem kotičku muzeja je njen kip v marmorju s povešenimi očmi kot da ne more prezreti žalosti ob spoznanju, da ljudje nismo sposobni spoznati in ohranjati resnice. Ta kip je tudi pred mojimi očmi, neštetokrat, nenehno opozorilo za moje ravnanju.

Poznate žalostno a resnično zgodbo Ivane Orleanske?

Pomembne obletnice, 17.julij 2024

Pred dnevi sem se želela pokloniti Francoski revoluciji, dogodku, ki je vplival na razmišljanje in delovanje neštetih generacij in oblikoval vrednote za katere si še vedno prizadevamo, da bi se uresničevale. Ko sem preverjala svoje vedenje o Francozih sem zaznala tudi druge pomembne dogodke za sedanje življenje na tem lepem svetu, ki smo jih včasih praznovali ali vsaj obelodanili njihovo obletnico, danes pa so odloženi na »smetišče zgodovine« kot se je v današnjem žargonu reče namerni pozabi.

Sedemnajstega julija 1936 leta so se oči sveta obrnile na sedež II. Španske republike kjer je general Francisco Franco sprožil upor proti njeni vladi. Začela se je dolgotrajna in krvava državljanska vojna, ki je trajala do leta 1939. V njej so sodelovali naprednjaki sveta, tudi slovenski prostovoljci, ki so po vrnitvi domov pridobili naziv Španski borci. Uživali so neverjetno velik ugled, vsaj na kmetijah smo jih skoraj oboževali, bili so seveda tudi med prvimi partizani, organizatorji upora proti fašizmu in vzgled domačim fantom, tudi mojim petim stricem in trem tetam. V Slovenijo so prinesli lepe napeve junaških pesmi, nastale v tej vojni. Najbolj znane ohranja žive Gojmir Lešnjak Gojc. V naši prestolnici se po slovenskih udeležencih v španski vojni imenuje kulturni dom v Mostah, njihova zgodovina pa je raztresena po muzejih novejše zgodovine.

V španski državljanski vojni je sodeloval pisatelj Ernest Hemingway in o njej napisal čudoviti, enkratni roman Komu zvoni. Srčno ta literarni biser priporočam bralcem vseh starosti.

Malo manj kot deset let pozneje so se 17. julija 1945 leta sestali voditelji Združenih držav Amerike (ZDA), Združenega kraljestva in Sovjetske zveze. Konferenca v Potsdamu kot se je sestanek zapisal v zgodovino sveta, je razpravljala o reorganizaciji Evrope po drugi svetovni vojni. Se vam ne zdi, da to spominja na ustvarjanje reda doma ali v podjetju, ko po hudem dogodku ne gre več po starem in prizadeti iščejo nove poti za medsebojno razumevanje. Ja, res je bila Evropa v juliju 1945 vse drugo kot urejen kontinent, posledice fašizma strahotne, vojaške operacije pa so uničile cela mesta. Ljudje so živeli od UNRRA paketov solidarnostne pomoči Američanov. Evropa je bila brez voditeljev, brez idej, brez volje in v nepremagljivi materialni stiski. V tej brezizhodni situaciji so trije voditelji sprejeli odgovornost za tako organiziranost narodov Evrope, ki bo zagotavljala sporazumevanje med njimi, obnovo za življenje potrebnih domov in infrastrukture ter ustanovitev mednarodnih institucij za trajno ohranjanje miru, življenja brez vojne in vojakov. Določili so meje posameznim narodom, omogočili dogovarjanje v spornih primerih, na novo oblikovali pooblastila organov Društva narodov in se dogovorili o vsem, kar bi lahko predstavljalo spore v bližnji prihodnosti. Dogovor v Potsdamu je ostal vodilo v nevarnostih, ki so grozile po drugi svetovni vojni, tudi v hladni vojni med Sovjetsko zvezo in ZDA, mednarodne institucije so s svojo avtoriteto in programi krepile prizadevanja za ohranitev miru vse do Ruskega napada Ukrajine. Danes so naše oči s strahom in odporom, da ne rečem uporom, zazrte v dva sodobna voditelja dveh udeleženih držav v Potsdamu, samo upamo lahko, da ne bosta pritisnila na rdeči gumb in nas poslala v večnost. Ni možno razumeti kako sta si pridobila nadvlado svojih narodov za usodno odločanje o človeštvu!

Raje bi pisala o ustanovitvi Disneylanda na današnji dan leta 1955 in verjetno bi me prebirali mladci, ki bodo jutri skrbeli za primerno organiziranost Evrope ali sveta.

Poznate pomen obeh dogodkov za naš narod?

Dan svetovne kače, 16. julij 2024

Skoraj neverjetno na kaj vse mora biti človek pozoren, koliko stvari mora vedeti in kakšne obrambne mehanizme mora razvijati, da ostane in obstane na tem lepem planetu Zemlji. Da je 16. julij Dan svetovne kač sem odkrila slučajno, ko sem iskala podatke za neko analizo razmer odmaknjenih krajev od centrov kulture in oblasti.

Kot pastirica sem se prvič neposredno srečala s kačami na paši. S sotrpinom sva se hotela usesti na ograjo iz kolov, pod najino težo se je ograja zlomila in izpod njenega lubja je padel gad. Če se ne bi polomila ograja, bi se midva usedla prav na gada. Najbrž prebledim še danes, ko se tega dogodka spomnim saj je bil v mojem otroštvu gad najbolj nevarna kača in stara mama je vedno rekla, da je njegov strup poguben. Ne vem če bo ta strah kdaj izbrisan iz moje zavesti, zelo sem si prizadevala bolje spoznati te živali po raznih zoo vrtovih, spomnim se še posebno velikank iz Nairobija, ki smo se jim lahko zelo približali in so o njih govorili kot o božanstvu, mene pa je ob tem preganjal gad izpod lubja ograje.

Dan svetovne kače, ki se praznuje 16. julija, je namenjen osveščanju o pomembnosti kač v naravi ter razbijanju mitov in predsodkov, ki jih ljudje pogosto povezujejo s temi živalmi. Namen dneva je izobraževanje ljudi o kačah, njihovih ekoloških vlogah pri ohranjanju habitatov, saj kače vzbujajo strah pri ljudeh, ker jih ne razumemo. Kače so ključne za zdrave ekosisteme, nadzorujejo populacije glodavcev in drugih majhnih živali. Ohranjanje kač je pomembno za naravno ravnovesje v prehranjevalni verigi in kot plenilke sodelujejo pri uravnavajo populacije drugih živali. Njihova prisotnost v določenem habitatu je pokazatelj zdravja ekosistema. Po svetu se plazi več kot 3000 vrst kač, ki živijo tako v gozdovih kot v puščavah in vodnih okoljih. Večina kač je neškodljivih za ljudi, nekatere vrste pa so strupene. Zaradi izgube svojega habitata, onesnaževanja, nezakonitega lova in trgovine z živalmi so mnoge vrste kač ogrožene. Kače imajo pomembno mesto v mnogih kulturah in mitologijah. V nekaterih kulturah so simbol modrosti, zaščite ali zdravja, v drugih pa so povezane z nevarnostjo ali zlom. Dan svetovne kače je priložnost, da se spomnimo na pomembnost teh fascinantnih bitij in prispevamo k njihovemu varstvu in razumevanju.

Moj dom je v bližini lokalne reke okoli katere je vse živo rastlinja in živali. Belouška se povzpne najdlje od vode in videla sem jo že na sosedovem vrtu. Na našem vrtu pa so slepci, ki se poskrijejo ko kosimo, se pa kljub temu zgodi, da koga ranimo. Kaj živi v gozdičku na brežini med reko in našim vrtom niti točno ne vemo, smo pa previdni, hišna ljubljenka ne sme vanj, mi se zavarujemo s škornji, vsa enkrat letno pa gozdiček tudi pospravimo, pomeni pokosimo in odstranimo invazivne rastline. Naš vrt ima zdaj robota, ki nenehno išče odraslo rastlinje med hišo in gozdičkom in tako pač varujemo vsak svoj habitat tako kot vse domačije.

Narava in človek sta povezana, se dopolnjujeta in pomagata, lahko pa sta si tudi sovražnika ali drug drugemu nadloga. Vsaka bivalna enota si mora oblikovati svoj sistem sobivanja, da si zagotovi prijetno ugodje sosednjega ekosistema, predvsem rastlinja, da se izogiba naselitvam nevarnih živali in da ohranja spoštljive odnose s sosedi. Seveda pa je za doseganje ugodja in dobrega počutja potrebno vlagati v naložbe in sprejemati skrbi do zagotavljanja medsebojnih distančnih mej.

Kako pa vi skrbite za okolico vašega doma?

Igor, 15. julij 2024

Veliko dobrih ljudi in sodelavcev sem imela v času svoje delovne dobe čast spoznati, nekatere tudi bolj od blizu, druge samo mimo grede, z vsemi pa mi je uspelo ustvariti sodelovanje in zaupanje. In to mi je bilo vedno najlepša nagrada ter stimulacija za delo. Iz meni neznanih razlogov so se ljudje v moji bližini prizadevali biti ne samo kolegi ali sodelavci ampak tudi moji prijatelji. Z leti se jih je nabralo ogromno, kamorkoli smo službeno prišli me je tam vsaj eden dobro poznal in komunikacije so postale lažje.

Ko si študent, ti je ves svet naklonjen in lepo si sprejet v športu, kulturi, začasni zaposlitvi, na praksi, povsod. Še posebno kulturne prireditve so bile za nas zastonj, športne pa s popusti in seveda so nas bile polne dvorane. Vsaj prva leta študija je bil obisk prireditev košarkašev skoraj obvezen in na enem od tekem sem prvič videla visokega študenta gozdarstva, sama kost in koža. Bil je to Igor Jelnikar, eden od številnih, ki mu je uspelo priti v reprezentanco.

Bili smo že kar močno zasidrani v gospodarstvu, ko smo se začeli ukvarjati s kozmetiko. Lasten institut nam je zagotovi licenco za BB kolekcijo in s pomočjo prizadevnih farmacevt je stekla proizvodnja in prodaja. Bili pa smo vedno brez denarja, saj smo ustvarjen dobiček porabili že za nekaj let naprej. Iskali smo vlagatelje in se neskromno povezovali z eno od takratnih multinacionalk v državi, ki je imela denarja kot pečka, smo bili prepričani. Ni in ni se premaknilo v pogajanjih in najlažje je bilo reči, da pač nimamo pravega človeka, ki bi vodil to obetavno kozmetiko. Naši managerji, ki so imeli sedež v Ljubljani, so omenili Igorja in ga seveda glorificirali kot košarkarja. V kadrovski stiski je Igor bil hitro sprejet za direktorja kozmetike v prepričanju, da zdaj lahko počne kar sam meni, da je dobro in prav. Prepričan je tudi bil, da smo vsi drugi okoli njega dolžni njemu asistirati, običajno kot prioritetno. Igor ni poznal podjetništva, predpisov, hišnih aktov in uveljavljenega samoupravljanja, potreboval je čas, da bi spoznal delovanje našega podjetniškega sistema. Šel je v to smer, vmes pa je deloval »kot medved v trgovini z porcelanom«. Po nekem razburljivem sestanku je prišel k meni z vprašanjem kaj je narobe zastavil in zakaj je bil sestanek neuspešen. Imela sva dolg razgovor, hotel je mnenje in povedala sem mu ga s polno mero poštenosti in poslovnosti saj pred seboj nisem imela direktorja ampak tistega Igorja iz košarke, ki je znal navduševati polno dvorano mladih, nikakor pa ne more delovati v podjetniškem timu ali razumeti sistema, ki za večino ustrezno deluje. Velikokrat sva kakšno skupaj rekla, drug drugega spodbujala saj je imel rad kozmetiko in veliko postoril, da je postajala donosnejša. Ni mi zaupal, da bo odšel, bilo pa je jasno, da marsikdo ni mogel razumeti težavnih nasprotij različnega vodenja. Vsako podjetje ima svoje zakonitosti, ki jih morajo prihajajoči prepoznati kot svoje, da lahko spoznajo svoje mesto v podjetniškem procesu, je pa dobro, če sodelujejo pri njegovem razvoju.

O sebi je Igor spregovoril le, ko je pripovedoval kako je žena postala znana izdelovalka nakita. Ko so se jima rodili dvojčici je bil srečni očka, eno od dvojčic je imenoval kar Churchill. Imela se občutek, da so v družini ustvarjalni, pozorni drug do drugega in spoštljivi. Na Igorja me je običajno spomnil njegov nekdanji tehnični direktor, ki ga je obiskal na domu skupaj z ožjimi sodelavci, danes pa nam sporoča, da se je Igor poslovil za vedno. Spomnila sem se vsega dobrega in lepega v času skupnega soustvarjala kot sodelavca in prijatelja. Bil je dober človek!

Tudi vas zaboli, če se poslovi prijatelj?

Liberte! 14. julija 2024

Danes je velik dan za vse, ki si prizadevamo za svobodo, bratstvo in enakost ljudi na svetu. Visoki cilji, ki so si jih zadali Francozi pred 235 leti še dolgo ne bodo uresničeni, saj nastajajo vedno nove ovire v odnosu med premoženjem in ljudmi, ki s tem premoženjem in svojim znanjem ustvarjajo novo vrednost.

Zgodba o francoski revoluciji se je začela leta 1789 in je trajala do leta 1799. Bila je eno najpomembnejših obdobij v svetovni zgodovini. Prinesla je korenite spremembe v političnem, družbenem in gospodarskem življenju Francije in vplivala na ves svet. Revolucija se je začela zaradi gospodarskih težav, nezadovoljstvom z monarhijo in veliko željo po družbeni pravičnosti. V Franciji so naraščali dolgovi, stroški za nenehne vojne, razkošje kraljevega dvora in visoki davki kar vse je obremenjevalo predvsem navadne ljudi, medtem ko sta duhovščina in plemstvo uživali številne privilegije in bili skorajda izvzeta iz obdavčitve. Nastopila je finančna kriza in kralj Ludvik XVI je leta 1789 sklical generalne stanove, da bi jo ti pomagali rešiti. Tretji stan, ki je predstavljal večino prebivalstva, je zahteval pravičnejši sistem glasovanja. Ko se je njihov predlog zavrnil, so predstavniki tretjega stanu junija 1789 razglasili Narodno skupščino in prisegli na igrišču za tenis, da se ne bodo razšli, dokler ne bo sprejeta nova ustava. Na današnji dan leta 1789 je množica v Parizu napadla in zasedla trdnjavo in zapor Bastiljo, ki je simbolizirala kraljevo tiranijo in postala je simbol upora ter začetka in konca absolutistične monarhije. Po tem dnevu so se upori razširili po vsej Franciji, kjer so ljudje napadali graščine in uničevali fevdalne dokumente. Avgusta 1789 je Narodna skupščina sprejela Deklaracijo o pravicah človeka in državljana, ki je temeljila na načelih enakosti, svobode in bratstva. Deklaracija je zagotovila osnovne pravice, kot so svoboda govora, veroizpovedi in zaščita pred arbitrarnim zaporom, ter ukinila fevdalne pravice. Leta 1792 je Francija razglasila republiko in Ludvik XVI. je bil obsojen zaradi izdaje ter usmrčen. Sledilo je obdobje terorja, izdani so bili strogi ukrepi za ohranitev revolucije, na tisoče ljudi so obtožili izdaje in jih usmrtili z giljotino. Uboga Francija je je to obdobje končala tako, da je usmrtila svojega vodjo Robespierra in oblast predala Direktoriju, ki je ukinil fevdalizem, zmanjšal moč cerkve in plemstva in vzpostavil načela državljanskih pravic, ki so vplivale na številne družbene spremembe po svetu.

Zakaj pišem to to zgodbo za Francoze tako pomembna, da je 14. julij njihov nacionalni praznik? Francoska revolucija je spremenila družbo in politiko. Čeprav so metode in obdobja revolucije pogosto predmet razprav, je neizpodbitna njena zapuščina širjenja idej enakosti, svobode in demokracije po vsem svetu. Dogodki leta 1789 so nastali tudi zato, ker so bili ljudje v stiski in so prepoznali čas, ko se mora nekaj spremeniti, da bo stiska popustila. In tu izvira njeno sporočilo današnjim rodovom po svetu. Ni dovolj samo volja, dobra beseda, ideja in podobno, kar se v govoru izkaže za najbolj sprejemljivo je potrebno tudi uresničiti. Večina sveta zahteva končanje vojen povsod, kdo je torej tisti, ki vojne materialno omogoča in zakaj? Ko to vemo, moramo volivci ljudem, vpetim v procesiranje vojne, odvzeti pooblastila. Seveda vem, da se to ocenjuje za »naivno« razmišljanje, ki ni uresničljivo, toda zgodovina nas seznanja z mnogimi primeri, ki dokazujejo, da je le na ta način možno ohranjati Liberté (Svoboda), zagotavljati Égalité (Enakost) in varovati Fraternité (Bratstvo). Ta gesla so postala simboli vrednot, ki jih narodi uveljavljajo v družbi, in ostajajo ključni elementi nacionalne identitete še danes.

Poznate Zgodbo francoske revolucije 1789 leta?

Dobro opravljeno! 13. julij 2024

Po naši deželici se vedno tudi kaj šušlja, pomeni po tihem govori o nečem, kar ni res, pa bi zainteresiranec rad videl, da bi bilo res. Na primer večina nas ne občuti, da bi nas vodila kakšna skarleta, se pa močno k temu nagibajo ne samo posamezniki ampak predvsem novinarji njihovih političnih strank. kaj je res se seveda ne ve!

Smo v času Letnih poročil gospodarskih družb, v času zanimivem za delničarje in druge lastnike naravnih in ustvarjenih danosti. Praviloma se vsak odgovoren pooblaščenec delničarjev, rad izkaže za uspešnega, uspeh pa pri nas veljale tisti, ki je izkazan v Letnem poročilu. Letos se z dobrimi, da ne rečem odličnimi rezultati hvali večina gospodarskih družb, tudi banke, javne institucije, obrtniki, mali podjetniki, skratka, velika večina. Mednarodne organizacije za spremljanje učinkov gospodarskih družb napovedujejo boljše učinke tudi v prihodnje. To je preverjena in uradna resnica.

Žal pa zastopniki slovenskih gospodarskih družb v medijih trdijo ravno nasprotno. V Obrtni zbornici Slovenije trdijo, da so za dobre rezultate zaslužni samo obrtniki in podjetniki. Največja banka v državi meni, da ni tujih investitorjev, gospodarske družbe pa nimajo delavcev. Ne vidijo učinkov države ali vlade ali pristojnih ministrstev, še manj pa svojih neuspehov zaradi osebne pasivnosti. Pristojne strokovne službe ugotavljajo, da podjetja iščejo predvsem delovno silo za fizična dela kar pomeni, da se projekt digitalizacije in avtomatizacije ne uresničuje v njihovih podjetjih. Tudi dvig minimalne plače ne ogroža dobičkov gospodarskih družb saj ga prejema le približno 70000 zaposlenih. Banka Slovenije poroča, da so se letošnje tuje naložbe v Sloveniji povečale za 9,1 % na pram preteklemu letu, investitorji na sploh pa celo menijo, da ni težko pridobiti kakršnega koli izvajalca del iz tujine tudi z investicijskih deležem. Vse skupaj postaja nekoliko absurdno tudi zato, ker je Vlada kot Dedek Mraz podprla lansko leto več kot 1200 projektov podjetij s 600 milijoni EUR. Absurdno je to hvaljenje zaslug vladajočih in tarnanje gospodarskih družb, novinarji pa z objavljanjem in dokazovanjem še bolj oddaljuje informacije od resnice.

Je pa kar nekaj dobrih gospodarskih družb v Sloveniji dobilo nov zagon v pozitivnem smislu. Zgleda, da bodo vlaganja v farmacijo temeljna in da bodo dobri slovenski strokovnjaki v tej stroki pridobili vedno večje zaupanje Švice. Tudi naš farmacevt naj bi s svojimi kadri postajal vedno bolj želen v močno inovativnih multinacionalkah. Luka Koper privablja veliko Kitajsko še posebno zaradi dograditve drugega tira. In, kar je posebno pomembno za moje okolje, če se umakne Renault že obstaja alternativna rešitev, da podjetje še okrepi obseg mobilnosti. Fantje in dekleta, samo pametno naprej brez zavajanja in špekuliranja, strokovno in ustvarjalno, pa bo regija slej ko prej brez dnevne migracije na delo.

Meni je skoraj nedoumljivo, da bi se managerji z državo prepirali o evidentiranju delovnega časa, pravilniku o premeščanju bremen, zakonu o dolgotrajni oskrbi, zakonu o čezmejnem izvajanju storitev, zvišanju davka na dobiček pravnih oseb ali uvedba obveznega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Managerji prejemajo visoke plače, prav bi bilo, da jih zagotovijo tudi svojim sodelavcem v gospodarski družbi. Trendi v svetu nakazujejo, da imamo ljudje vedno več skupnih problemov in vedno manj zadev v katerih bi bili neodvisni od države. Prerazporejanje s skupnimi močni ustvarjene dodane vrednosti je zato nuja, ne kaprica Vlade!

Kako pa vi ocenjujete zasluge za visoke dobičke delodajalcev?

Vnuk tekmuje, 12. julij 2024

Plovdiv je danes drugo največje mesto v Bolgariji. Naseljeno je bilo že v četrtem tisočletju pred našim štetjem, zasedali so ga različni narodi, Filip Makedonski je v njem namestil 2000 lažnih tožnikov in prič, lizunov, pravnikov in drugih lopovov, največji razcvet pa je mesto doživelo pod Rimljani, ki so mimo njega speljali svojo glavno cesto na vzhod. Rimsko obdobje je bilo obdobje kulturne odličnosti mesta, ostanki so danes največja kulturna atrakcija zlasti javne zgradbe, svetišča, kopališča, gledališča in stadion, vodovodnim sistemom in kanalizacijo. Ima približno toliko prebivalcev kot naša prestolnica. Plovdiv sem obiskala davnega leta 1965, ko smo računovodje podjetji iskali sodobnejše metode računovodskega dela in se pripravljali na njegovo avtomatizacijo.

V teh dneh v tem mest gostijo ekipe odbojkarjev evropskih držav, med njimi tudi slovensko v kateri igra tudi moj starejši vnuk. Zazvoni telefon, kliče sin iz Plovdiva kamor so se srečno pripeljali na odbojkarsko tekmovanje kjer se moj starejši vnuk že pripravlja na mednarodna tekmovanja. Sin potoži nad vročino, ki se giblje okoli 39 stopinj Celzija. Pošilja mi link za ogled tekme in ob napovedani uri odprem dvorana Plovdiva na svojem laptopu. Skoraj pol ure sem porabila, da sem vnuka odkrila, da sem ugotovila kdo zmaguje, tisti, ki je dal več točk ali tisti, ki jih je dobil manj. Pravil odbojke sem že zdavnaj pozabila, saj se od študentskih let dalje ne udeležujem več tekem. Uživala pa sem v popolnosti v tretji rundi, Slovenska je bila odlična, zmagala je in še isti hip, ko se je končala pošljem mesič: Muci, čestitam! Tvoja babi. Mesič je prejel in se zahvalil za čestitko. Vprašam še mlajšega vnuka, kaj o tekmi meni. Mislila sem že, da ne bo odgovoril, ko to pišem pa je že prišel odgovor, da jim gre dobro kljub vročini. Celo sliko iz bazena sem prejela.

No, sinoči sem spremljali že njihov tretji nastop, tokrat proti Belgiji in istočasno poslušala koncert iz Schonbrunna. Tekmovalci ene in druge odbojkarske ekipe so bili izjemno prizadevni, razlike med njimi v točkah minimalne, naš fant je bil enkraten in zmagali so Slovenci. Spet je tekel mesič v Plovdiv, tokrat ekipi, z babi Hedo pa sva se čisto raznežili. Čakam sporočila kaj vse se bo še dogajalo in veselim se lepote ter dragocenih prijateljstev, ki jih pridobivajo moji najdražji. Tudi koncert Dunajskih filharmonikov me je raznežil, da ne rečem močno presenetil predvsem po množičnem obisku. Mlajši starši so imeli s seboj celo majhne otroke in res jih je bilo lepo videti, da ne omenjam veličastne publike do zadnjega kotička v velikem, nekoč cesarskem parku. Zanimiv je bil klasični glasbeni program, ganila me je izvedba Smetanove Vltave ob njegovi 200 letnici rojstva, ostala pa nam bo v spominu tudi norveška sopranistka Lise Davidsen. Filharmoniki nas bodo razveseljevali z novimi programi tudi v prihodnje in srčno upam, da se naša TV prenosom ne bo odrekala.

Tako mi je hitro minil še en dan v vročinskem valu, ki naj bi po nekaterih mnenjih dosegel lanskih 29 dni, po drugih mnenjih pa naj bi se poslovil v prihodnjem tednu. Ne bo mi sile. Spominjam pa se ob tem na žetve in košnje pri mojem starem očetu. Da je bilo delo opravljeno smo vstajali ob dveh, počivali med 11 in 14 uro, sicer pa želi, kosili, mešali mrvo ali otavo, skratka postorili potrebno. Ni jih malo, ki še vedno tako poskrbijo za našo samooskrbo ali za svoj vsakdanji kruh na svojih domačijah. Naj jim bo narava naklonjena!

Spremljate športne aktivnosti svojih naslednikov?

Prilagajanje vročini, 11. julij 2024

Uf, kakšen dan je dober, kakšen pa tak, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo. Danes se je že dvakrat skrilo sonce, ki danes še pa še pripeka, tudi veter pihlja, a dež se ne ulije, čeprav bi bil nad vse dobrodošel. Že ko sem se okoli šeste ure zjutraj sprehajala, je šlo počasi v zatohlem mestnem ozračju. Kaj torej početi v takem dnevu, da ga vseeno izkoristiš in doživiš?

Kot običajno se je dan začel s kavico, ki jo pripravi moj sorodnik. Zdaj, ko ima nov, modern avto, se z njim pripelje okoli osme ure, malo poklepeta, pregleda osmrtnice, pisma bralcem, koledar in včasih kakšen prispevek iz svoje stroke. Smo v dnevih, ko prihaja Delo po pošti in ga do kavice seveda ni tako da moj jutranji gost kar hitro odide.

Že nekaj časa si želim prebrati knjigo Richarda Powersa Razvejenje, zdaj pa, ko je postala tako popularna in ko zaradi vročine ne morem niti iz hiše, obiščem Cobiss in seveda ugotovim, da ima moja knjižnica knjigo že rezervirano. Kot običajno se v takih primerih obrnem na knjižnice v soseščini in vsaj v Trebnjem vedno najdem pomoč. Knjigo rezerviram počakam na potrditev in se odpravim ponjo. Rada namreč obiščem Trebanjsko knjižnico, ker je praktično urejena, dobim, kar potrebujem in se mimogrede še nagledam prijetnega okolja – platoja pred knjižnico, ki je urejen tako, da se v njem dobro počutiš. Sicer berem, da je prostora premalo in da so potrebe Trebnjega oziroma Trebanjcev po širitvi knjižnice tako velike, da bo zanjo potrebno zgraditi novo stavbo. Upam in želim, da bi bili uslišani in da knjižnica ne bi delila usode novega kulturnega doma.

Današnji dan bo minil kar v mirnem prebiranju želene knjige z čim manj gibanja. Pozabila pa sem, da sedenje povzroča težave mojim nogam in medenici in ko sem se dvignila od branja, da bi se odžejala, sem skoraj zgrmela na tla. Knjiga, ki jo prebiram je nekaj novega, vsaj za mene. Opisuje na izjemno pronicljiv in inovativni način prispevke posameznih družil, ljudi , dreves, vsega v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. V resnici zanimivo, treba bo še kaj napisati v blogih o njej. Tej knjigi se moraš bolj posvetiti kot je običajno, če ne prebereš čisto vsega se moraš vračati na že prebrane strani, da ponovno ujameš smisel in pripovedni ritem.

Okoli dveh popoldne ugotovim, da še ni bilo poštarja in še vedno nimam Dela. Ja, vem da ga lahko preberem v digitalni obliki, toda vedeti je treba, da mi stari potrebujemo pri branju v rokah črno na belem, papir, ki ga razgrnemo, večkrat prelistamo, se seznanjamo z oblikovanji, dolgo strmimo v fotografije in podobno, vse do križanke, ki jo ob zaključku branja tudi rešujemo, včasih celo rešimo, če ni pretežka.

Naveličana sedenja in trpljenja oči, se po nadaljevanki napotim na sprehod s pohodnimi palicami. Kmalu sem mokra od potu, vedno počasneje rinem na Grm, v drevoredu se hladijo mladi in stari, razveselim se, da je premična mestna oprema na razpolago pod gostimi vejami divjega kostanja. Pozdravljamo se na veliko, celo hrana in pijača se ponuja in kmalu pozabim na knjigo, na vročilo in bolečine v kolkih.

Narava je naša zaveznica, pomaga nam krepiti telo in dušo, od nas prevzema turobna razmišljanja in daje nastavke za razpoloženje. Nič hudega, če nas kdaj preveč ogreje.

Se radi jezite nad vročino?

Dnevni obrok sadja, 10. julij 2024

V vročih dnevih skoraj nismo lačni, nenehno bi pili kaj izjemno hladnega in še najbolj si želimo solat, sočnih jagod, češenj in seveda okusnih jabolk. Morda je za naše telo še dobro, da se vsaj za nekaj časa odpovedujemo običajnih količinam mesa, moknate hrane, omak in juh, še posebno pa kalorično obsežnih sladic.

O naši preskrbi za kakovostno prehranjevanje tudi v vročih dneh, potekajo živahne razprave. Pristojno ministrstvo sicer ni gostobesedno, ne mine pa dan, da ne bi mediji kakšno rekli o sadju in zelenjavi, še posebno o tisti, ki prihaja iz več dni oddaljene pridelave in iz območji, kjer se še ne odpovedujejo obsežni uporabi zdravju škodljivih snovi. V enem od svojih blogov sem že omenila močno promoviran pacifiški losos, katerega zdravje se vzdržuje z antibiotiki, pogosto se dosedanjemu evroposlancu SLS očita naklonjenost za uporabo škodljivih snovi v sadjarstvu, končno pa se tudi v protestih kmetov po vse EU močno poudarja potreba po umetnih gnojilih neglede na zdravju škodljive snovi. Taki primeri ljudem vzbujajo skrb, da zaradi hrane lahko oslabijo svoje zdravje, sproščajo odpor do uvoza in spodbujajo domače pridelovalca za pridelavo dobre, zdrave zelenjave in predvsem sadja.

Kot vedno, me tudi pri uresničevanju želja o samopreskrbi z zelenjavo in sadjem, zanimajo mnenja stroke, ljudi, ki so izšolani za kakovostno in količinsko pridelavo. Ne vem zakaj strokovnjaki molčijo ali pa so le previdni pri izjavah za javnost. Ker teh mnenj mediji ne objavljajo in ker se kljub dolgoletnemu nagovarjanju obstoječa pridelava ne povečuje ali pa se povečuje prepočasi, sem brskala po objavah, bi rekla, najrazvitejših pridelovalcev, ki bi jih morda že lahko označili za vele pridelovalce ter resnično živijo od pridelane zelenjave in sadja. Specializirani za omenjeno pridelavo se ne obremenjujejo z dopolnilnimi vikend dejavnosti ali posli, ki se na kmetijah opravljajo potem, ko se ljudje vrnejo iz službe.

Vele pridelovalci so šele sredi velikih priprav za zadovoljevanje potreb v naši državi. Te priprave poleg zemljišč, primernih za njihovo dejavnost, osvajajo aplikacije za presojo vremenskih razmer oziroma organizirano obdelavo zemljišč ob pravem času in na prave načine. Njihovo preverjanje kaj na določenem zemljišču uspeva za dolgoletne nasade lahko traja tudi več let pri sadjarjenju in po pridobiti kakovostnih semen pri zelenjavi. Brez namakalnih, protitočnih in oroševalnih sistemov več ne gre. Tudi brez nekatere predelave učinki ne morejo biti doseženi tako kot ne more biti pridelava ustrezne kakovosti brez nekaterih rastlinskih zdravil. Imeti morajo asistenco družbe, na primer vodne mape, posodabljanje zakonodajo, raziskave in eksperimente, nadzor nad kakovostjo in trgovanjem ter podobnimi sestavnimi deli med »vrtom in krožnikom na mizi«. Vse to in še mnogo drugega pa vele kmetje v Sloveniji še ne morejo ponuditi po cenah, ki jih ponuja tujina. Zanimiva pa je kar živahna slovenska trgovina z zelenjavo in sadjem v EU in vseh euro državah, to pa zahteva premislek, da ni morda zagotavljanje zelenjave in sadja smotrno voditi kot EU projekt in ne kot projekt posamezne članice. V tej dejavnosti tudi ne gre brez ekipe vrhunskih strokovnjakov z različnih področij: pridelave, skladiščenja, pakiranja, trženja, financ, kadrovskega,… tovrstne storitve so izjemno drage, zahtevajo velike naložbe, ki dolgo trajajo.

Je realno pričakovati, da bomo z enim domačim debelim jabolkom skoraj lahko zadostili priporočila Svetovne zdravstvene organizacije, ki priporoča 400 g sadja in zelenjave na dan?

Ste vi bolj optimistični, da si bomo kdaj zagotovili samooskrbo s sadjem in zelenjavo?

Akademik, 9. julij 2024

Da pripadaš akademski srenji, moraš dokazovati s svojimi nadpovprečnimi, izvirnimi in odličnimi dejanji. Še posebno pomembno je to za urbaniste in arhitekte, ki oblikujejo krajino in objekte za stoletja in za akademske učitelje, ki vzgajajo nov rod še boljših strokovnjakov kot so sami. Kaj vse je ustvaril prof. dr. Fedja Košir, ki se danes za večno poslavlja od svojih študentov in od nas – uporabnikov njegovih arhitekturnih mojstrovin ter enkratnih literarno strokovnih knjig, je v medijih povzel eden od najvidnejših arhitektov in akademik Marko Mušič in srčno upam, da ste prebrali.

Imela sem to čast, da sem vsaj nekaj od tega kar je ustvaril akademik prof. dr. Fedja Košir spoznala ob sinovem študiju na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani in posledično s prebiranjem njegovih znamenitih znanstvenih knjig. Sinu je bil profesor Košir neke vrste pobudnik za pridobivanje izjemne arhitekturne literature iz vseh koncev sveta. Nekaj podobnega se je rojevalo tudi v glavi mojega študenta in želel je dialog s prof. Koširjem toda intelektualna razlika je le počasi odpirala možnosti komuniciranja med njima. Spomnim se, da smo na potovanju na sejem računalništva v ZDA iskali Powell's Books, knjigarno in v njej knjige po spisku sina. V težkem paketu sem komaj zmogla dostavo na naš dom. Najprej za prof. Koširja ni bilo kaj zanimivega, pozneje pa je sina le zaprosim za spisek uvoženih knjig, pozabila pa sem ali je komunikacija stekla med njima. Profesorjevo delo je bilo kar pogosto predmet razgovora v najini mali družinici in dobila sem vtis, da se je moj študent veselil vsake njegove naklonjenosti. Desetletja sva sledila objavam prof. Koširja, njegovim arhitekturnim načrtom in rešitvam, seveda z omejitvami, saj sama nisem arhitekturno usposobljena. Ko je profesor izdal Zamisel mesta se je debata močno okrepila, s simpatijo sva sprejemala primerjave razvoja mesta z strukturo in formo čebule in urbanizem je za sina postal kratkoročno bolj zanesljiv.

Naneslo je, da si moj magister arhitekturnih znanosti ne služi kruha izključno kot projektant. Vživel se je v podjetništvo in sledi viziji in ciljem enega od največjih gospodarskih družb pri nas. Rad se spomni in tu pa tam tudi omeni svoje simpatije do projektov in knjig nekdanjega profesorja. Tudi sama vedno zastrižem z ušesi, kadar se omenja ime spoštovanega akademika.

Pri gradnji projekta Rastoča knjiga je bilo srečevanje z člani slovenske SAZU pogostejše, akademiki so se vključevali v upravljanje projekta pa tudi v slovesnosti ob širitvah Rastočih knjig po državi, izbirali so poezijo, ki je bila sestani del slavnostnih nastopov na prireditvah in oblikovali predloge za bogatitev vsebine Deklice z Rastočo knjigo v Severnem parku prestolnice. Zaradi let ne sodelujem več aktivno pri Rastoči knjigi, prebiram pa vse kar akademiki objavljajo, stvari iz področja kulture bolj natančno ostalo pa pač kolikor lahko razumem in sprejemam ko laik. Arhitekturna veda mi je od nekdaj všeč in sinu sem zbirala desetletja objave o arhitekturi, ki jih zdaj prejema od svoje stanovske zbornice.

V mojem okolju deluje zelo uspešno Društvo arhitektov, ki je meščane kar nekaj let vabilo na oglede urbanističnih in arhitekturnih posebnosti mesta, ki so ga dokaj močno zaznamovali tudi arhitekti Mušič z vključno piscem nekrologa prof. Koširju. Spodbudil nam je ponovno zanimanje za profesorjev »gigantski opus, ki ga občudujemo po njegovi obsežnosti in najgloblje spoštujemo v njegovi brezčasnosti «

Ste tudi vi ljubitelj lepe in zanimive arhitekture?

Gozdne učne poti, 8. julij 2024

Po mukotrpnih blogih zadnjih dveh dni vas želim razveseliti z lepotami in koristmi naših obilnih gozdov, ki pri nas pokrivajo več kot polovico Slovenije. Drevesa in drugo rastlinstvo skupaj z živalmi, velikimi in majhnimi , tvorijo skupnost, ki se med seboj dopolnjuje. Gozd ne daje samo lesa, njegove dobrine so številne , zadnje čase je gozd vse bolj priljubljen kot prostor za rekreacijo in spoznavanje narave. Prve gozdne učne poti so nastale pred petdesetimi leti in danes jih je po državi več kot devetdeset.

V mojem okolju je na primer v Šentjanžu Turistično društvo zagotovilo Rudarsko učno pot , da bi otroci vedeli da je bil tu nekoč rudnik premoga. Rude in kamnine so izkopavali blizu površja z odstranjevanjem krovne zemlje ter z lomljenjem in odlaganjem rude. Ohranjeni so ostanki vzpenjače s katero so rude dostavljali v separacijo in na tovorni peron železnice. Pohodniki se sprehodijo še po obnovljenem Napoleonovem mostu. Danes je znamenitost poti tudi duglazija, mogočno drevo, ki zraste 100 metro v višino, doma pa je v Ameriki.

Kočevsko ima Risovo učno pot, ki ima cilj reševati populacijo risov v Sloveniji. Na potep se gre z risinjo Malo in raziskovalko Urško. Pot se začne pri koči pri Jelenovem studencu, pelje mimo osmih tematskih postaj, opremljena je z igrali. Daljša varianta je dolga kar 27 km. Obiščete lahko ruševine gradu Fridrihštajn , Ledene in Eleonorine jame, pragozd Strmec in Rudarsko jezero.

Planina-Mirna gora je tretja znamenita učna pot pri nas, ki so jo gozdarji uredili že leta 1991. včasih je bila Planina kočevska vas, prebivalci so se preživljali z drvmi, lesom in suho robo. Izselili so se leta 1941. Pot je uredil moj dobri znanec Franc Janež, z dušo in telesom gozdar, ki nas je popeljal od drevesa do čudesa na Mirno goro po tej lepi učni poti. Franc je o drevesih govoril kot o svoji družini, vedel je za vsakega, kaj je zanj značilno kot na primer, da ima bukev 25 km korenin, da hektar gozda letno prečiti 70 ton prahu, da imamo tudi umetno zasnovan gozd, zakaj imamo krmišča za živali, kaj je Zmajeva dolina in kaj hudournik. Krona učne poti je Koča na 1000 metrih nadmorske višine in neprecenljiv pogled na pokrajino do Karlovca in Kleka. Posladkali smo se z znamenitimi palačinkami prijazne oskrbnice doma.

Na učnih poteh se moramo obnašati po Gozdnem bontonu. Vstop v gozdove je prost, lastnik mora v svojem gozdu dopustiti čebelarjenje ter lov in rekreacijsko nabiranje plodov, zelenih rastlin in gob. Pešci se moramo držati pravil; uporabljamo pešpoti, ne hodimo po brezpotjih, ne uničujemo rastja, kažipotov, oznak, ograj in klopi, izogibamo se novim nasadom, vozimo le po dovoljenih poteh, parkiranje odobri lastnik. Ne poškodujemo drevja in grmov, ne vznemirjamo živali, nadzorujemo psa, odnesemo smeti, ne kurimo ognja. Cvetje in sadeže nabiramo v zmernih količinah in ne poškodujemo rastlin v skladu z predpisi.

V gozdu mi je vedno nad vse lepo in s sinom sva jo večkrat mahnila v bližnji gozd, bogat z borovnicami in gobami. Zdaj poskušam z vnukoma, pa sta žal preveč od gozda oddaljena. Mejimo pa neposredno na manjšo gozdno površino za katero skrbimo, jo negujemo in vlagamo vse potrebne napore, da smo dobri in uvidevni sosedi. Gozd se namreč hitro širi, potrebuje prostor tako kot mi. Ne bi dali našega gozda za nič na svetu. Je naša povezava z naravo in naša paša za oči. Spomladi se pojavi nežna zelena barva, vrnejo se kosi in žvrgolijo ptice.

Imate radi gozd?

Štiri desetletja oblasti? 7. julij 2024

Moramo biti tudi zdaj tiho, ko nas dobesedno teptajo po tleh, krivijo za zlo, ki sploh ni ekonomija? Do sedaj smo morali biti tiho samo kot volivci, ki jim vladajo vsemogočne stranke, zdaj pa nas neki bog ve zaradi česa frustriran možakar krivi, da smo bili univerzitetni diplomirani ekonomisti zadnjih 40 let na oblasti, da smo državo zafurali in da smo krivi vseh vrst pokvarjenosti v sodobni družbi v državi in svetu. Da te neresnice nekdo napiše in promovira je samo še en dokaz, da se na krivicah ne da graditi boljša družba. Kaj vse je zanjo potrebno ugotavljajo vse stroke od strojnikov, gradbenikov, sociologov, zdravnikov politologov, obramboslovcev in drugih, seveda tudi od ekonomistov vendar le v povezavi z vsemi vedami.

Zadnjih štirideset let so v moji domovini vladale politične stranke v katerih so bili člani ali so še člani različnih poklicev, morda tudi ekonomisti vendar dvomim, da imajo kakšno opazno vlogo, vsaj v medijih ta ni bila nakazana ali zaznana. Da je današnja družba monetizirana nikoli ni bila niti ne more biti stvar samo ekonomije, ker sta denar in njegova vloga v družbi naj žlahtnejša tema delovanja in odločanja vodstev, ki jih postavljajo politične stranke države. Pa še poglejmo kdo promovira monetizacijo. V celoti o nje pišejo in objavljajo neodvisni, samostojni in suvereni novinarji, mi državljani ali ljudje poklicev pridemo s svojimi opombami, predlogi in zahtevami le do »Pisma bralcev«. Lahko mirno rečemo, da je trditev o vladanju ekonomistov čista hudobija in laž. Ste promotorji monetizacije kdaj pomislil, zakaj jo ljudje sprejemajo? Kdo je ljudem pokradel njihovo družbeno lastnino, organiziral trg dela, omogočil bogatenje lastnikom premoženja, ki so oblikovali ceno svojega dela samo po svoji presoji? Imenujte univerzitetne diplomirane ekonomiste, ki so za te rabote ustvarjali osnovne pogoje, ki so nad temi postulati vladali v zadnjih štirih desetletjih, vendar ne po funkcijah ampak po profesionalnosti, izkušnjah, ustvarjalnosti.

Dragi medijski poročevalci, nesprejemljivo je, da krivite vedo in poklice za stvari, ki jih niso in jih tudi ne morejo uresničevati. Družba zavisi v prvi vrsti od vzgoje v družini in šoli, nato se v oblikovanje družbe vključujejo delodajalci, ki so lastniki kapitala in sindikati, ki si prizadevajo zagotoviti pravice delojemalcev na trgu dela, seveda so znanstvene vede v vseh teh fazah oblikovanja družbe prisotne, vsaka s svojim znanjem in objektivnostjo. Vse drugo slepo mišljenje je nepotrebno, razdvaja družbo in jo dodatno siromaši oziroma zmanjšuje njeno moč.

O tem bi gotovo morali kaj reči raziskovalci slovenske ekonomije saj je tu navedeno samo moje osebno mnenje in vesela bom, če se ugotovi, da se motim. Predvsem pa bi uvodoma navedene obtožbe ekonomske stroke morale dobiti neko presojo svojih slabosti in prednosti, da bi se lahko oblikovali bolj varni sistemi zaščite družbe pred ekonomijo v prihodnje. Kolikor je meni poznano, je mojo domovino najbolj oblikovala obramboslovna veda, njene strokovnjake srečujemo na najodgovornejših mestih v vodenju države in komuniciranju države s svetom. Tudi filozofi so vedno bolj promovirani v medijih in verjetno je njihov vpliv na družbo mnogo bolj opazen kot na primer vpliv doktorjev ekonomskih znanosti. Skoraj nemogoče je pri nas vplivati na družbo brez mnenja članov Kluba podjetnikov, posameznikov, ki uživajo prioriteto v medijih in še bi lahko naštevala. Mediji, ki najbolj promovirajo monetanizacijo, nikoli ne sporočajo ekonomista, ki to promocijo podpira ali predlaga, redno pa navajajo člane strank ali stranke, ki mnenje vržejo med ljudi. Bodimo pošteni in spoštljivi drug do drugega!

Menite tudi vi, da vlada ekonomija?

Veda kot krivec, 6. julij 2024

Neki, sicer razumni uvodničar pomembnega slovenskega tednika, je nedavno našel krivca za vse težave današnjega državljana Slovenije in sveta. Na podlagi enega samega stavka sodobnega, njemu dopadljivega filozofa je ekonomijo kot znanstveno vedo »brcnil v kot«, vse tiste pa, ki jo predstavljajo pa pozval naj naredijo lastno denacifikacijo (naziv za skupino postopkov, ki so jih uvedli zavezniki v Nemčiji in Avstriji po drugi svetovni vojni, da bi popolnoma zatrli nacistično ideologijo). Najprej sem se zgrozila nato pa začudila, da gospod, ki močno vpliva na oblikovanje javnega mnenja v naši državi sploh ne ve, kaj ekonomska veda je, še manj pa ve o tem, kako se uporablja v vsakdanjem življenju posameznika, države ali sveta. Seveda ga v tem blogu ne mislim poučevati, toda v imenu tistih, ki smo kot univerzitetni diplomirani ekonomisti sodelovali pri nastajanju slovenskih podjetji, njihovem uveljavljanju v svetu in prehodu v informacijsko družbo kot tudi v imenu vseh ekonomistov v upravljanju skupnega dobra najprej naše republike in zdaj države sem dolžna naglasiti, da je morebiti njegovo navajanje upoštevati le za oblikovanje cen – kalkulacij, pri čemer je poleg količine materiala in dela potrebno poznati še njuni ceni ter uporabiti štiri računske operacije (seštevanje, odštevanje, množenje in deljenje), ki se jih je vsak od nas naučil najpozneje v drugem razredu osnovne šole. Omenjeni urednik v tem razmišljanju ni osamljen, v praksi sem se velikokrat srečala z pomembnimi in resnično ustvarjalnimi tehničnimi strokovnjaki, ki so me debelo gledali ko sem jih povpraševala o potrebnem premoženju, razmerja med vložkih dela in materiala, nabavnih verigah, produktivnosti, amortizaciji ali obsegu trga, da o tveganjih, organiziranju, poslanstvu, viziji, dolgoročnih ciljih in družbeni odgovornosti sploh ne govorim.

Ne mislim glorificirati te vede, poudariti pa moram, da je živa stvar in ima podobne naloge kot kri v človekovem telesu. Univerzitetni diplomirani ekonomist v vsaki delovni enoti mora vse predhodno našteta in še mnoga druga dejstva dobro poznati in jih strokovno usklajevati brez predhodnega eksperimentiranja, direktno v živo. Tudi če se specializira na primer za analitiko, finance, načrtovanje, trženje, raziskovanje, nadzor ali management, je po doktrini stroke nenehno vpet v tveganje, da za nalogo, projekt, program ali poslovni načrt nima vseh strokovno potrebnih kazalcev pa naj gre za pogled o opravljenem delu delovne enote ali pa za uresničevanje dolgoročnih nalog države.

Je pa tudi v ekonomski vedi marsikaj odprto kot problem. Visokošolski programi bruhajo iz svojih tržnih želodcev kvazi ekonomske kadre, ki se zadovoljujejo z obračunom potnih stroškov, anketiranjem, mešetarjenjem s kupci ali dobavitelji in podobnimi posli primernimi za ekonomskega tehnika. Vprašanje je, koliko ti diplomanti širijo doktrino ekonomije? Nič manjši ni problem popuščanja univerzitetnih diplomiranih ekonomistov v procesu snovanja projektov, nadzoru upravljanja ali oblikovanju pomembnih, velikih, državnih in meddržavnih naložbah pa tudi poslih. V političnih projektih se stroke praviloma ne uveljavljajo. Če smo še natančnejši je v ekonomiji celo problem najvišjega nagrajevanja saj na primer Nobelovec Friedman doživlja kritike marsikatere svetovne avtoritete. Končno naj omenim še, da je le peščica univerzitetnih diplomiranih ekonomistov na vodilnih položajih in najodgovornejših funkcijah bodi si v lokalni samoupravi, v javnih zavodih in podjetjih ali v državni administraciji. Tudi pri oblikovanju javnega mnenja jih lahko preštejemo na prste ene roke, v upravljanju državnega premoženja pa je koncentracija funkcij političnih strank prezahtevna za predloge strokovnjakov ekonomske vede. Včasih pristojni vključijo katerega od visokošolskih učiteljev, praktiki pa jih ne zanimajo.

Kaj pa vi menite o delu univerzitetnih diplomantov ekonomije?

Ustvarjalni sodelavci, 5. julij 2024

Smo v tistem delu leta, v katerem potekajo pomembne skupščine delničarjev, spoznavajo učinki naložb in opravljajo primerjave doseženega z odličnimi. V tem času so že ovrednoteni uspehi ali ugotovljeni neuspehi gospodarskih družb v primerjavi z obeti oziroma preteklimi obdobji s tem pa tudi prepoznane priložnosti, ki se ponujajo v prihodnosti.

Državljani in državljanske Slovenije smo v času lastninjenja družbenega premoženja vsi pridobili certifikate in z njimi kupili delnice gospodarskih organizacij, kjer smo bili zaposleni. Mnogi so z delnicami veselo trgovali na borzi dokler se jim ta ni izneverila, nekateri pa smo delnice ohranili za rezervno, za primer nesposobnosti, nesreč itd. v treh desetletjih se je seveda nekaj nabralo kar nas spodbuja, da sledimo učinkom upravljalca našega delniškega kapitala. Upravljalec z mojimi delnicami ugotavlja, da je bilo preteklo leto zanj rekordno, obvladali so tveganja in imajo dobre priložnosti za letošnje in naslednja leta saj se povpraševanje po izdelkih povečuje zaradi njihove inovativnosti in kakovosti. Vlaganja v razvoj bodo še povečevali. Delnice dosegajo visoke vrednosti na vseh borzah, kjer so vključene, dividende imajo stabilno rast. Kar 41% delničarjev smo posamezniki. Pred svojo 30. skupščino delničarjev so izdali posebno publikacijo, da vsak delničar lahko oblikuje svoje mnenje o poslovanju in ga na skupščini tudi poda. Hvala bogu, nekaj dobrega v času, ko naj bi prevladoval individualizem in bilo pomembno le doseganje osebnih ciljev neglede na kvarne in škodljive posledice za druge.

Ko takole brundam od ugodja mi nenehno po glavi roji vprašanje, kdo so ti ljudje, ki že desetletja skrbijo za ugodno plemenitenje našega delniškega premoženja, nam pomagajo premagovati inflacijo in skrbijo za našo finančno rezervo. Verjeli ali ne, to so mladi ljudje, ki jih vodijo po srcu mladi direktorji. Njihove vrste se nenehno povečujejo, prihajajo kot nagrajenci razpisnih nagrad, se vključujejo kot praktikanti, prevzemajo od malih vedno zahtevnejše naloge, projekte, programe, ob delu se nenehno izobražujejo kar v sedeminsedemdesetih državah, inovacije spreminjajo v tržne izdelke, so enotni, navajeni timskega dela, svetovljani ter osebno in družbeno odgovorni so pa tudi družabni in delavni na delovnih mestih ter veseljaki, kulturniki, športniki in humanitarci v prostem času. Eden od direktorjev nas je opozarjal: kadar delamo se zavedamo odgovornosti, ko imamo prosti čas si ogledamo operno predstavo v Veroni in uživamo v veselem razpoloženju. Biti intelektualec, dober strokovnjak in odličen človek je čast, ki nima z »mi« pa »vi«, nič opraviti, ki odklanja podtikanja in nepravična sodila. Delati v njihovi gospodarski družbi je čast za vsakogar.

Vsi delodajalci, ki danes v naši državi terjajo, da jim država zagotavlja delovno silo, strokovnjake, gradi zanje stanovanja in jih stimulira za delo naj se zgledujejo po gospodarskih družbah, ki ves čas svojega obstoja nenehno skrbijo za kadre in njihove pogoje za življenje in delo. Začenja se že z šolarji in dijaki s tem, da se jim da možnost spoznavanja delovnega okolja, sledi štipendiranje, interno usposabljanje, specializacije, izmenjava izkušenj in vseživljenjsko učenje. Seveda se včasih tudi strokovnjaka »kupi« kot športnika, a to je lahko samo izjema ne pa sistem. Vsak direktor direktorata ali gospodarske družbe in vsi vodje po hierarhiji naj spoznajo vertikalno integrirani poslovni model in usposobijo strokovno enoto za zagotavljanje kadrov. Vsaka improvizacija, prekarstvo in podobni mišmaši pa so le v pomoč špekulantom. No, namerno malo pretiravam, da bi premislili to tematiko tisti, ki s tem mučijo državo!

Ste zadovoljen delničar?

Primanjkuje delavcev, 4. julij 2024

Na današnji dan smo nekoč praznovali Dan borca. Praznični dan je bil posvečen spominu na začetek upora proti okupatorju naše domovine, za katerega je bilo v Sloveniji doseženo soglasje večine takratnih političnih strank. Za sodelovanje v odporu so se ljudje odločali množično, nastajala je ilegalna partizanska vojska s sedežem v Kočevskem Rogu. Odpor je bistveno spremenil življenje prebivalcev, tovarne so prenehale z delom, nastal je kulturni molk, kmetije so morale preživljati tako vojsko kot pribežnike, ki so se iz strahu pred okupatorjem zatekali partizanom po gozdovih. Največ tegob so doživljala mesta kjer ni bilo hrane, trgovine niso imele zalog, oskrba s kurjavo in razsvetljavo pa skromna. Agonija, nevarnost in napori so trajali kar štiri leta, marsikdo je postal prijatelj in pomočnik okupatorju, da bi preživel. Grozote so se vrstile, poboji talcev, obešeni pripadniki odpora ob prometnih cestah, požgane vasi, bombni napadi na mesta, izdajstva, naštevanja ne bi bilo konca. Iz kmetij so moški odšli v gozdove, starejši, ženske in otroci pa so jih morali nadomestiti. Vsa ta in številna druga dejstva so se po končani vojni popisovala, da bi se ohranila za potomce, ki naj ne bi doživljali vojne nikoli več. Epopeja o varovanju in ljubezni do domovine se je kaj kmalu nadaljevala za obnovo porušenega in oživitev gospodarstva. Veliko je bilo prostovoljnega dela, mladina je gradila železnice, ceste in drugo infrastrukturo, žensko so se množično zaposlovale in otroci smo se šolali. Veliko je bilo tudi težav od obvezne oddaje in skromnih kmetijskih pridelkov do težav z nabavo industrijske mehanizacije ter usposabljanja pretežno kmečkega prebivalstva v industrijske poklice. Prvi vodilni kadri po vojni so bili zaslužni zaupanja vredni nekdanji partizani in partizanke, njihova osnovna naloga je bila zagotoviti, beri naučiti in usposobiti, ljudi za delo v industriji, uradih, šolah, … si predstavljate kakšen napor je to bil in kakšna tveganja so ti ljudje sprejemali z nalogo. Na primer nek partizanski poštenjakovič je dobil nalogo, da usposobi filmsko produkcijo. Kot je sam večkrat povedal ni imel pojma kaj to sploh je. Učil se je noč in dan, potem je iskal ljudi, ki so o filmu kaj vedeli in v vojni ostali živi, prinesli so mu knjige o tem, ni imel deviz, da bi se povezal s tujino, ni imel sredstev, da bi eksperimentiral in usposobil šolanje. Potem, ko je bila usposobljena filmska produkcija primerna za tisti čas, je možakar še vedno trdil, da bo zagotovo 10 let prej umrl zaradi njenih začetkov. Ali pa primer dolgoletne direktorice revije Naša žena. Dobila je nalogo, vse drugo je bilo njeno delo, njen riziko, njena odgovornost. Naša žena še vedno izhaja. Primerov kolikor hočete.

Zakaj vam to pišem? Danes jadikujejo in prosijo državo za pomoč pri preskrbi s kadri gostilničarji, lekarnarji, šolniki, domovi starejši, zdravstvo, novinarji, …. Vsi vidijo rešitev v večji plači, zniževanju standardov, povečanju pravic zaposlenih in podobno. Do par let nazaj smo imeli daleč čez 150 tisoč nezaposlenih in sindikat je napenjal vse sile, da se niso znašli v revščini. Danes so vsi mediji polni opozoril, da ni kadrov. Je naša družba postala podjetje iz rok v usta, brez vedenja, da se kader kuje v šolah vsaj 18 let, noče sprejemati stroškov dolgoročnega usposabljanja ker ji je lažje to zahtevati od države, ne gradi stanovanj za kadre, ki jih bo potrebovala po svojem poslovnem načrtu, če ga sploh ima? Kakšne direktorje in kadrovske službe pa imamo, da za uresničevanje svojega poslanstva in vizije ne zagotovijo kadrov? Podjetje, ki je mene štipendiralo je imelo več štipendistov kot zaposlenih in to let 1959, danes pa je multinacionalka.

V nobeni dejavnosti ne gre brez usposobljenih ljudi, še najmanj pa v gospodarskih družbah. Če se za kadre ne skrbi v skladu z vizijo katere koli delovne enote, je ta obsojena na neuspeh.

Veste kakšno poslanstvo in vizijo ima vaš delodajalec?

Triumf umetnosti, 3.julij 2024

Pred dnevi sem pisala o japonski grafiki in se danes prav za prav počutim kot skesanka, saj bi se šikalo, da najprej na kratko predstavim grafično gibanje v moji domovini, to je Mednarodni grafični bienale Ljubljana, ki je svetovno znano že skoraj sedemdeset let in zanj danes skrbi Mednarodni grafični likovni center.

Moderno galerijo v Ljubljani je leta 1955 vodil ambiciozen intelektualec Zoran Kržišnik, ki je v njej prepoznal prilike za umetniški in poslovni mednarodni uspeh države, še posebno pa Slovenije v svetu. Skupaj s slovenskimi slikarji je pridobil k sodelovanju največjo kulturno avtoriteto takratnega časa to je Josipa Vidmarja in odločili so se, da organizirajo Grafični bienale Ljubljana. Bila je največja tovrstna svetovna razstava po drugi svetovni vojni. Edini pogoj za sodelovanje na ljubljanskem bienalu je bila kakovost grafičnega lista v katerikoli reproduktivni grafični tehniki z omejeno naklado. Organizatorjem je uspelo v obdobju največjega ideološkega razkola med Vzhodom in Zahodom združiti umetnike ne samo dveh nasprotujočih si polov, ampak tudi umetnike iz tretjega sveta. Na vabila se jih je odzvalo več, kot so pričakovali. Na udeležbo iz držav vzhodnega bloka pa ni bilo moč vplivati, saj so tamkajšnje umetnike izbrala in poslala predstavništva teh držav. Za začetni uspeh razstave sta bili pomembni načelo demokratične odprtosti razstave in sodelovanje številnih predstavnikov pariške šole. Konec leta 1955 je bil ustanovljen Sekretariat za organizacijo mednarodnih grafičnih razstav v Ljubljani, ki je skrbel za popularizacijo grafike doma in promocijo naše grafike v tujini. Določeno je bilo, da bodo razstave potekale vsako drugo leto, drzna želja, ki se je z bogato dediščino prireditve vse bolj uresničevala, pa je bila v Ljubljani prikazati »grafični zemljevid sveta«. Razstavljalo je svoje grafike kar 151 umetnikov.

Bil je to pomemben politični dogodek, zanj smo slišali celo v gimnaziji, z njim so organizatorji veliko tvegali saj so morali poskrbeti za sožitje sodelujočih in njihovo enakopravno obravnavo čeprav so prihajali iz dežel hladne vojne in neuvrščenih. Uspeh Bienala je bil popoln za kar so bili poleg organizatorjev zaslužni predvsem udeleženi umetniki. V naslednjih desetletjih sem Bienale doživljala kot zvedava študentka, nato kot predstavnica donatorja pa tudi kot sodelujoča v razporejanju sredstev za kulturno dejavnost v Sloveniji. Vedno je bilo problematično in polemično saj je Zoran Kržišnik dobro vedel, kako je v mednarodni kulturi potrebno sodelovati, nam pa je vedno zmanjkovalo sredstev, da bi zmogli financirati vse, kar je pričakoval. Neglede na to je Bienale vsako drugo leto bogatil grafično kulturo sveta in se krepil do take mere, da je bil 1986 leta ustanovljen v Ljubljani Mednarodni grafični likovni center, ki je muzej in producent grafične in sodobne umetnosti. Sedež ima v gradu Tivoli v Ljubljani., razstavni prostor pa tudi v Švicariji, Muzej ob parku Tivoli in stavbi na Metelkovi. Pobudo za ustanovitev je nastala zaradi mednarodnega uspeha Mednarodnega grafičnega bienala Ljubljan.

Mednarodni grafični bienale Ljubljana bo prihodnje leto že šestintrideseti. Njegov moto in izziv bo pritegniti v razstavne prostore bienala tudi ljudi, ki grafike ne poznajo, predvsem pa mladino med petnajstim in dvajsetim letom. Kustosinja 36. Bienala si prizadeva »zgodbe o umetnosti in umetnikih ustvarjati v različnih formatih , tudi takšnih, ki bi dosegli ljudi, ki se za umetnost in kulturo ne zanimajo«. Njena strategija dopolnjuje družbeno strategijo o kateri bi se morali razpisati mediji in ustvarjati prilagojeni programi kulturnih prireditev, tudi slavnega Bienala grafike v Ljubljani.

Zaidete kdaj na razstavišča Bienala?

Tednik Domovina, 2. julij 2024

Ne vem kdo je v hišo prinesel tednik Domovina in z velikim zanimanjem sem ga vzela v roke, da bi spoznala tako zelo proklamirano politično resnico, ki jo baje prinaša omenjeni tednik. Iz naslovnice vame bolšči pogled premier naše države in pomislim, da morda ne berem Magazina, ne, bila je Demokracija in njen odgovorni urednik se je v uvodniku dostojno predstavil, da sicer z nekoliko več obzirnosti, raziskujem tednik naprej.

Moji dragi novinarji in poročevalci v tej številki Domovine. Resnično smo bralci siti vsega kar ste tu že več kot stotič napisali saj je vse uperjeno samo in le proti premier-u države, tako kot ste to zastavili tudi v Magazinu pa verjetno še kje. Niste pa nam nikjer povedali, zakaj kot novinarski samostojnosti in neodvisnosti zapriseženi napadate samo predsednika vlade. Ali komu drugemu želite izraziti naklonjenost in prošnjo, da naj postane premier in koga imate kot kandidata. Ne spomnim se, da bi imeli kdaj predsednika vlade s katerim bi bili zadovoljni. No, nekoliko priljubljenosti je bil deležen predsednik Drnovšek, pa tudi ta je potreboval poslanca, ki je prevagal v enem mandatu tehtnico v Drnovškovo korist.

Spoštovani novinarji in poročevalci v tej številki Demokracije. Prosimo vas, povejte nam kdo ste, kakšno je vaše poslanstvo in vizija ter kakšne cilje želite doseči. Saj mi je zelo nerodno, da vas moram to vprašati, toda zgleda, da ste moji nasprotniki, še nikoli pa nisem imela v svojem dolgem življenju hujših nasprotnikov in se vašega opredeljevanja mi – vi seveda bojim, oziroma ne vem komu ga namenjate. Recimo, če bi hotela biti »vi«, kaj bi morala storiti? In, če se vprašam, koga bi morala voliti, da bi me smatrali za svojo, moram vedeti katere stranke ste, saj v Sloveniji postavljajo kandidatne liste samo politične stranke in mi volivci na tem področju nimamo pravic. Dokler gospe in gospodje novinarji to ne razčistite vas lepo prosimo, ne zmerjajte in ne predalčkajte nas na mi-vi. Če pri tej delitvi vztrajate potem pa pišite o treh kategorijah prebivalcev in volivcev; (1) člani strank, ki so »mi«, (2) člani strank, ki so »vi« in (3) ostali, ki nismo v strankah-amorfna masa volivcev. To pa veste, da je strankarsko organiziranih zelo, zelo malo volivcev.

Glede vsebine opisovanja, se novinarji in poročevalci te številke Demokracije, seznanite z mnenjem dr. Janka Kos, ki ugotavlja, da je danes pisanje bolj osebna izpoved kot izpoved družbe in da je to slabo, ker o družbi čedalje manj vemo. Vmes imate tudi opisano kakšno traparijo kot na primer, da se je komunistična elita obnašala kot nekaka novodobna aristokracija. Da je depolitizacija označena kot politična metoda dela vsake vlade je verjetno lapsus, če je novinarska stroka samostojna in neodvisna, predvsem pa objektivna. Pa tudi, kako naj se razvija strokovno profesionalno delo RTVSLO enkrat za »vi«, drugič za »mi«. Dobro bi bilo tudi vedeti kaj je resnica ali vsaj njen približek, danes pa mrgoli informacij v vseh oblikah, zanje ne odgovarja niti tisti, ki očitno laže. Novinarsko združenje in odgovorni uredniki bi morali o tej problematiki razmisliti. Dokler pa novinarska srenja ne uredi nasprotij, bi morali javnost informirati zato pooblaščene institucije, ki bodo odgovarjale moralno in materialno za točnost informiranja javnosti, da jim bo ta verjela in da bo oblikovala svoje mnenje na primer o uspešnosti ali neuspešnosti izvoljenih organov države.

Upravljanje države je zahtevna stvar, če se je potrebno ukvarjati z raznimi čenčami in blokadami. To ne prinaša koristi nikomur! Tednik si ne zasluži naziva Domovina.

Berete tednik Domovina?

Japonska grafika, 1. julij 2024

V naši galeriji Kocka se nam je predstavil japonski profesor Sonoyama, ki ga krasi naziv mojster svetlobe. Strinjam se z njegovim poimenovanjem saj je njegovo umetniško delo posvečeno poleg grafike tudi litografiji tako, da je razstava dopadljiva, nekaj novega, nekaj kar vsaj sama, še nisem videla in kar je značilno za veliko Japonsko iz drugega konca sveta. Razstavljenih je malo njegovih likovnih stvaritev za katere L. Zakrajšek pravi, da so intimni svet profesorja, močno zaznamovan s svojstveno tehniko, v kateri ustvarja že pol stoletja. Motivi v njegovih delih so predmeti v njegovem bivanjskem okolju, arhaični, renesančni ter celo moderni, narisani izvirno in kakovostno.

Razstava Harumi Sonoyama je primerna prilika za obiskovalce, da se seznanijo z zgodovino japonske grafike, ki se razvija že od leta 770 dalje in je nastala z namenom, da se širi vera in filozofija. Nastala je tako, da so odtiskovali sveta besedila v lesorezu. Tehniko je čez 100 let nadgradil slikar Sotatsu, ki je v lesorezu izražal posebni grafični jezik in mu dodal barvitost. Povzeli so jih obrtniški cehi in lesoreze nenehno kakovostno bogatili v družinskih delavnicah. Izvirna likovna govorica v japonskem lesorezu je mokuhanga, ki se je pozneje razvijala v likovno govorico Japonske o sveti gori Fuji, samurajih ter lepoticah. Razvijala je posebne vrste realizma podobnega evropski renesansi, Evropa pa jo je sprejemala kot ovitek krhkega japonskega porcelana v času transporta.

V preteklem stoletju so japonski umetniki prihajali tudi v evropske likovne šole kar je povzročilo mešanje stilov in tehnik kar je bogatilo japonski umetniški jezik in pri tem uvajalo tehnične izpopolnitve. Izvirnost japonske grafike postopno odmira saj mlajše generacije grafičnih umetnikov nimajo več potrpljenja in želje delati po klasičnih tehnikah japonske grafike. Nastala pa so združenja, ki starejšo japonsko grafiko negujejo in prof. Sonoyama je član enega od takih združenj. Dobil je 1985 leta premijo na Grafičnem bienalu Ljubljana in pomagal slovenskim študentom pridobiti možnosti izpopolnjevanja v japonskih grafičnih in slikarskih tehnikah. Sonoyamo pozna ves grafični svet in zaradi njegovega mojstrstva, ki ga odlikuje vrhunska dovršenost v tehničnih veščinah in izvirnost. Tiska za mnoge najzahtevnejše avtorje po celem svetu.

Litografije izdeluje za vse vrste grafičnih odtisov z uporabo tradicionalne kamnite, cinkove in aluminijaste plošče, polirane s smirkom. Slika samo ročno z barvicami in tušem. Ne uporablja računalnika, spoštuje stare tehnike. Barvni nanosi so lazurni, izvedeni v tehniki največjega mojstrstva prehodov barvnih tonov, ki na koncu preidejo v koprenaste meglice. Pričarajo genialnost motiva v svetlobi in mehkobi likovnega jezika. Njegove črno bele in barvne litografije delujejo kot fotografije.

V naši domovini je veliko dobrih grafičnih umetnikov in njihove razstave so bolj zanimive od razstav slikarjev. Obiskovalec razstave si mora prizadevati, da likovno delo po vsebini prepozna, ker je forma običajno simbolna. Grafične razstave zahtevajo več pojasnil o nastanku, motivu, zamisli. Običajno ni razstavljenih veliko umetnin, so pa vedno skrbno izbrane, poučne in z značilnimi posebnostmi grafičnega umetnika. Prav prepoznavnost mojstra v nekem grafičnem motivu ali tehniki je pomemben znak, da grafiko tudi razumeš in, da se o njenem pomenu lahko pogovarjaš.

Ste morda lastnik kakšne grafike?

Abramova za mir, 30. junij 2024

Med tem ko vam sama poročam o potepanjih skozi Gorski Kotor in o tropski vročini, nas svetovna znana umetnica Marina Abramovič na svoj ustvarjalni način opozarja na nevarnosti, ki v tem času ogrožajo mir na zemlji. Kar v zagati sem zaradi svoje brezbrižnosti, čeprav sem o varovanju miru že nekajkrat pisala tudi v svojem blogu. Ustvarja se neko čudno mnenje med mojimi sogovorniki, sosedi in prijatelji. Skoraj nobeden nevarnosti za mir v tem času ne prepozna. Vsi so slišali predsednico in njene »črne oblake« kot tudi notranjega ministra in njegova »kazniva dejanja, ki jih ni«, vsak namesto mnenja le skomigne z rameni in izusti, da verjetno vse to o vojni ni res. Če ne bi bilo palestinske in ukrajinske vojne ter njenih številnih udeležencev, bi se splošnemu prepričanju pridružila, ko pa poslušam še mnenja iz Bruslja in poročanje o milijardah za orožje, obrambo in NATO, mi šala in skomig z rameni ne pride več na pamet. »Déjà vu«

Nedvoumno se po Evropi plazijo barantači z orožjem, ki so v svojem poslu uspešni pri managementu EU in še posebno pri njeni najmočnejši članici. Sledijo jim ustvarjalci monopolov energentov in energetikov, ki rušijo stabilnost trga in z inflacijo skubijo množice potrošnikov za povečevanje svojih »tveganih skladov«. Je v takih razmerah dovolj le opozorilo predsednice o temnih oblakih ali pa bi morda potrebovali saj točne in nedvoumne sveže informacije ali se vojaške priprave za obrambno ali napadalno vojskovanje vsaj v Evropi povečujejo ali zmanjšujejo, da ne vprašam po operacionalizaciji strategij NATA in o nastajanju vojne med evropskimi Romani, Germani in Slovani.

Kot je razbrati iz medijev države v Evropi razvijajo svoje sisteme varovanja vsaka v obsegu svojih mej poleg varnostnega sistema, ki ga gradi in zagotavlja NATO. Bo moja država kaj rekla o tem, nam predočila kakšen načrt, kako bo zgledala njena kompleksna varnostna zaščita, kakšne pa bodo dolžnosti in pravice njenih državljanov znotraj varnostnega sistema države. Je že ali pa bo to po vsebini podobno aktivnostim NNNP, bo to posodobljeno, bomo gradili tudi zaklonišča po naseljih, v svojih kleteh, bomo morali imeti urejene rezervne zaloge življenjskih potrebščin,… skratka, je državljan sploh stranka v postopku organiziranja oboroženega varovanja države. Po zaslugi medijev pa zelo dobro vemo, kako varnostni sistem države skrbi za varnost svojih državljanov na primer v Gazi.

Razmisliti je nujno tudi o tem, da je morebiti sedanje varnostno oboroževanje držav tržni trik za praznjenje skladišč orožja za vojaško urjenje in izobraževanje in da ne poslabšuje varnost državljanom in državljankam na svetu. Morda je še kakšen upravičen argument, da se zavaruje država ne pa tudi državljani. Če v gradnji sedanjega varnostnega sistema v EU prevladuje predhodno navedeno prepoznavanje je prav in koristno, da državljani niso zaskrbljeni.

Dejstvo je, da se ne ve zakaj se države EU in NATO v tem obdobju oborožujejo iz varnostnih razlogov, če varnostnih načrtov z vključno varovanjem državljanov nimamo, če ni trdnih indicev pred kom se moramo varovati z orožjem ter zakaj in če dovoljujemo vojaško agresivnim državnim poglavarjem, da ne spoštujejo diplomatske metode sodelovanja med narodi.

Marina Abramovič je prepričana, da lahko ustvarimo boljši svet, če drug drugemu ponudimo brezpogojno ljubezen. V sedem minutni tišini je misel povzelo 200000 udeležencev.

Veste vi, kako naj poskrbimo za svojo varnost?

Tropska vročina, 29. junija 2024

Veselila sem se mirne sobote doma, si obljubljala počitek, nego nogam in kolkom ter prebiranje časopisov, ki me čakajo od srede dalje. Ni mi prišlo na misel, da bo doma bolj vroče kot na morju in popolnoma nepripravljena poslušam televizijska poročila in gledam obseg vročinskega vala po Evropi, povsod visoko nad 30 stopinj Celzija.

Ker bo vse suho grem aktivirati robota za košnjo. Ne uboga, pravi, da se polni, po eni uri grem pogledati in vidim, da še vedno ne kosi. Dvignem pokrov, napiše naj mu vtipkam šifro in pokrijem pokrov. Spet nič, po pomoč moram k sosedu, ki zna razrešiti vse tehnične probleme. Kaj je naredil ne vem, zdaj kosi. Grem na zelenjavni vrt, ki ga bo ugonobil plevel. Ne morem mu pomagati, edino upanje je obisk vnuka in njegova pomoč. Okoli osme pride stric Jože, skuha kavo, ne reče nobene, nekaj omenja zlobo in se odpelje. Vsega hudega vajena pri njem mu niti ne odgovorim. Termometer zunaj kaže že 27, zapiram vsa okna in vrata, spuščam rolete in zagrnem zavese. Kar okoli devete ure se že namenim na sprehod, ki traja vsak dan eno uro in pol. Pohodne palice mi pomagajo premagati višinske razlike, iščem sence na levi strani sprehajalne poti, ki jo zaključim v lokalni trgovini z nakupom sveže pečenih žemelj in potrebščin za vikend. Zelo počasi sem prišla do hiše in morala sem malo na kavč predno sem sobotna opravila nadaljevala.

Najprej sem se lotila e-pošte, ki je ostala po izbrisu reklam in ponudb. V počitnicah ni kaj posebno zahtevnega, potrdila sem udeležbo na razgovoru v Trdini, se opravičila organizatorjem prireditev v Galeriji likovnih samorastnikov in v Galeriji Božidarja Jakca, odpisala Slavki in Stanki, se pogovorila s Terezo, pobrskala po Facebooku in se naročila pri frizerki. Vročina mi je jemala moč, nisem mogla pripraviti kosila, popila sem ogromno kisle vode. Ne vem kako se vi v taki vročini organizirate, da pri hiši vse deluje, sama sem dokaj previdna in nebogljena. Kar strah me je naslednjega dne, ko naj bi se temperatura še dvignila imela pa sem namen pospravljati hišo, po enotedenski odsotnosti bi to bilo nujno. Ni mi uspelo, počakala bom ponedeljkove ohladitve in obiska vnuka, saj bo v dvoje lažje šlo.

Gledam, kako pogumno se ljudje, predvsem turisti, upirajo težavam, ki jih povzroča vročina pa tudi neumnostim, ki si jih na privoščijo na žgočem soncu. Že na morju so se kopalci pražili v najbolj vročem času na soncu v mini kopalkah, brez sončnikov. Vsaj morje je bilo čisto, brez sluzi in kopanju v toplem morju se preprosto ni bilo možno odpovedati. Doma morja pač ni, tuširanje trenutke olajša nikakor pa se težavam s vročino ne da izogniti. Ne recite naj montiram prezračevalne naprave, še ena od tehnike, ki ti zagotovo povzroči prehlad. Imamo jo v garsonjeri in jo morda parkrat vključimo, ko nas v njej ni. Pa tudi moja hiša je že stara čez 50 let, bila je že dvakrat obnovljena, nimam več volje, da bi šla v nove investicije, prepuščam jih mladim. Uporabljam zato starokopitno naravno obrambo pred vročino, potrpim, nujno delo s kuho vred opravim zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vmes pa kaj dobrega preberem, trenutno knjige Mohameda Mbougar Sarra, ki pa me ni posebno navdušil, čeprav so kritike njegovim knjigam naklonjene, pohvaljene tudi od bralcev.

Ni nasvetov, kako sprejemati valovanje tropske vročine po naših krajih, sprejemati jo moramo tako kakršna je ali še bo. Lahko pa si organiziramo drugačno angažiranost pač odvisno od zmogljivosti vsakega posameznika.

Kako se pa vi izogibate vročim dnevom?

Potovanje domov, 28. junij 2024

V lepem poletnem, vročem jutru smo se odpraviti iz morja domov, ker je moral naš reprezentant v odbojki na predpisan trening v Maribor. Vse svoje jutranje opravke sem končala že okoli šestih, spakirala stvari in postorila kar sem mogla, da bi sin in snaha čim lažje pospravila garsonjero in bi se hitreje podali na pot domov. Vabljivo morje me je potegnilo na sprehod ob obali in namakanje mojih bolnih nog v njem. Komaj se namestim sta že pri meni sin in vnuk, skočita v morje, da šprica na vse strani, izgineta v daljavi in čez čas veselo splezata iz vode in jo ubereta na pospravljanje in priprave za pot. Tudi sama jima počasi sledim.

Pripeljemo mi iz naše ulice in nam prečka ogromni počitniški avtodrom, ki se ga ne znebimo do koca vožnje po otoku. V obe smeri je kolona, vožnja počasna, na vsakem priključku drenj in na mostu smo že na 40 km/ura, da ne omenjam izvoza iz avtoceste na Jadransko cesto, ki je urejen skrajno čudno. Žal sledi naša pot preko Jelenja, pred nami seveda tovornjaki vse do uvoza na avtocesto Reka-Zagreb. Prva bencinska točilnica je Petrolova in v njej si poleg avtomobilskega goriva privoščimo znamenito Kavo na poti. Življenje je postalo lepše, promet zmernejši in zamika nas vožnja do Bosiljeva. Avtocesta poteka po gozdu in košenicah in tako od Bosiljeva nismo videli niti srednjeveškega gradu, v katerem smo se pred desetletji dostikrat dobro najedli. Dobro, pomislim na toplice Lešče, ki za Dolenjce niso predstavljale oddaljeno lokacijo in smo jih pogosto obiskovali. Žal se jim nismo približali niti z lokalno cesto. Smo pa doživeli prijetno Kolpo in zanimivo živahno Vinico, kjer že dolgo nisem bila. Iz dokaj opustele vasi ali mesteca, se je Vinica močno okrepila s turizmom in zgradila prijazne lokale, kulturne objekte in trgovine. Seveda smo se spomnili Otona Župančiča, citirali nekaj njegovih pesmi in pokomentirali njegovo mesto v slovenski literaturi, dramaturgiji ter v javnem življenju. Pot po Beli krajini je mirna in zanimiva. V vasi Lipa se spomnimo pesmi Stoji učilna zidana, spomnimo se tudi, da je tu zadnje počivališče tetice, ki je varovala mojega sina v zgodnjem otroštvu. Pri spomeniku italijanskim vojakom padlim v drugi svetovni vojni smo za trenutek pomislili na današnje vojne priprave v EU. Kmalu smo bili v Kanižarici, nekoč poznani po rudniku, danes ustvarjalno podjetniški kraj in muzej. Črnomelj ima obvoznico in ga zato niti videli nismo, čeprav ima tu zadnje počivališče sinov oči. Vijugasta belokranjska cesta nas je vodila proti Semiču, na vrhu hriba smo se zagledali po neskončno prostrani valoviti dolini, ki seže do Zagreba in je bila nekoč dno Panonskega morja. Bela krajina je za nami.

Mi pa smo že blizu mojega doma in se peljemo po gozdovih kjer smo v sinovem otroštvu nabirali gobe. Za nami so Laze in Rožni dol kje bivajo starši sinove sošolke. v Uršljih selih pogledamo proti Makutam kjer živi Monika s svojo družino in proti vrhu Ljubna kjer ima domačijo stric Jože in njegov vnuk redi čredo jagenjčkov. Na Rupreč vrhu občudujemo lepo urejeno romsko naselje, obžalujemo, da ne vidimo več jelenov v dolinski farmi in že smo v moji ulici kjer se moji ustavijo samo, da se Pikica odžeja in sama vstopim v svoj dom.

Kar pol drugo uro je trajala naša skupna pot skozi Gorski Kotor, Belo krajino in Dolenjsko. Polna je zelenih gozdov, tunelov in viaduktov, prava komunikacija za ljudi med morjem in gorskim svetom. Polna tudi spominov na naša mladostna potepanja, spoznavanja in prijateljevanja. Je del našega življenja tako kot pot, ki od nas vodi na morje čez Kočevje. Samo upam lahko, da bom na njej še kdaj občudovala njeno okolje in uživala v komentiranju s popotniki moje družine.

Kako pa vi doživljate vožnjo iz morja domov?

Mladi proti desni, 27. junij 2024

Strokovnjaki kot politiki in novinarji nas bombardirajo s podatki o vedno močnejši desni politični usmeritvi mladih tako po svetu, v EU kot v naši domovini. Po moje so se nekam pozno spomnili na mlade in njihovo politično ideologijo, šele potem, ko je njihova trideset letna indoktrinacija že začela dajati prve rezultate seveda popolnoma drugačne kot so želeli starši ali večina družbe. Namesto, da bi se spraševali kje so mladi spoznavali fašizem kot nekaj dobrega, zakaj postajajo nesocialni ter materialisti ali pa komu je družba prepustila njihovo duhovno vzgojo, točijo krokodilove solze za nečem, kar je že zdavnaj, predvsem od osvoboditeljev, pridobilo negativni prizvok, ne bom napisala kakšen, saj zanj vsak ve.

Mladost in njeno razmišljanje je vedno povezano s tehničnim in tehnološkim napredkom, pomembnimi dosežki moderne družbe in z željo, da je mlad človek v središču iskanja novih poti do velikih pričakovana ter priložnosti. Njegovo izključevanje iz odločanja na vseh nivojih njegovega življenja usmerja mlade v odvisnost od staršev, upravljalcev in politikov. Kaj hujšega, nobeden od mladih te odvisnosti noče, živeti hoče samostojno, oblikovati svoje prepričanje v skladu s svojimi spoznanji in željami. Ta trajna resnica je aksiom, brezpogojno ga morajo spoštovati starši, politika in družba in prav ti trije morajo načrtno skrbeti, da se mlad človek primerno pripravi za svojo, ne našo, prihodnost, sicer v njem zbujajo nelagodje in dvome ter ga usmerjajo iz problematike prihodnosti v nostalgijo po preživeli, namišljeno idealni preteklosti, ki s problematiko prihodnosti ni aplikativno povezana.

Pouka staršev o delu, poklicih, praksah, orodjih in podobnem otroci doma ne potrebujejo, kar imajo o tem na razpolago v računalniku ali pametnem telefonu je zgolj informacija, ki jo v vsakdanu ne morejo preveriti. Šolo obveznih praks je izjemno malo tako, da ni jasno, kje naj bi mladi pridobivali praktično znanje. Mediji jih ne navdušujejo in le izjemoma spodbujajo k razmisleku. Politika je v naši družbi skoncentrirana v Vladi ali pri županih, priti zraven kot enakopraven v odločanju je praktično nemogoče, biti mora mlad človek član politične stranke, ki je prav vsaka spet skoncentrirana le v prestolnici medtem ko po državi nima spodbudnih punktov. Kje naj mladi politiko spoznavajo, pridobivajo izkušnje, kako nanjo lahko vplivajo? Je kje kakšen političen aktiv, ki še ne bi bil pobarvan, da bi v njem nastajal kadrovski bazen za strankarsko politiko? Imajo mladi kje v državi svojo stranko, da bi ta predlagala kandidate za poslance? Imajo mladi svoj dan, da bi okupirali na primer prostrani travnik v Dolenjskih toplicah, tam vsaj za en dan razvili svoj način vodenja in upravljanja, se poveselili, dogovarjali, negovali prijateljstvo in živeli zdravo mlado življenje. Upam, da ob branju tegale stavka ne bo kdo izpostavil letnih srečanj mladih v Stični, saj ne govorim o videzu pač pa o vsebini izobraževanja mladih za odgovorno sodelovanje v družini, politi in družbi.

Če kdo misli, da je priprava mladih za prevzemanje odločanja enostavna in ne potrebuje vlaganj, se zelo moti in družbi povzroča veliko škode. Primer Litijske v Pravosodnem ministrstvu zagotovo ne bi nastal, če bi družina, politika in družba odgovorni osebi zagotovila ustrezno poučenost tako kot v istem primeru lahko s prstom pokažemo na dobro poučenost mlade odvetnice, ki pa si je profesionalno prakso po sili razmer zagotovila po svoji poti.

To kar sem napisala seveda ni strokovno, tako po svojih izkušnjah vidim problem desnega usmerjenja mladih, je pa to močan izziv za stroko in upam, da ga bo sprejela!

Kakšen pa je vaš odnos do politične izobraženosti vaših otrok?

Bogatenje, 26. junij 2024

Praviloma sem naklonjena vsem, ki si z delom pridobivajo primerne zaslužke, imajo svojo ceno na trgu dela, ustvarjajo prihranke in varčujejo za naložbe. Ta tip ljudi prevladuje, svoje prihranke tudi povečuje z zmerno porabo zlasti vsakodnevnih potreb ter hrane kar zmanjšuje vpliv inflacije na njihove izdatke. Za posameznike in za državo bi bilo dobro, če bi tako urejalo svoje finance čim več potrošnikov kar je seveda malo verjetno, bi rekla tudi neprivlačno za ustvarjanje uspešnega videza. Zlasti mladi radi iščejo krajše poti do hitrih zaslužkov, ki jih pogosto tudi hitro potrošijo. Spomnimo se znanega slovenskega filma Šanghaj, ki prikazuje kako se iz nič ustvari vse in to vse zopet konča v niču.

V naši prijetni državici Sloveniji najhitreje in najmočneje bogatijo ljudje, ki se ukvarjajo s pomembnimi nenadzorovanimi kupoprodajnimi posli. Če gre za nabavo iskanih dobrin kot so na primer zemljišča ali za prodajo posebnih dobrine kot je na primer orožje je prilika za pridobitev osebne koristi izjemno velika, seveda pa tudi osebni riziko. Na svetu in pri nas je mnogo ljudi, ki so pripravljeni tvegati. Druga vrsta dobrih zaslužkarjev so ljudje, ki opravljajo storitve, nujne takrat, ko nastanejo. Vsak od nas prosi zanje in zanje tudi doplača ne da bi kdo to zahteval. Deficitarnost poklicev omogoča dodatne zaslužke večjega obsega. Spreminjajo se pretežno v naložbe, ki ustvarjajo dobičke kot na primer nakupe premoženja. Tu bi lahko kot primer navedli naše zdravstveno osebje, ki je prejemalo dodatke zaradi korone ali pa zahvalna plačila za pomoč.

Veliko dobro plačanih ljudi danes bogati v politiki že desetletja. Danes so izjemno dobro plačane funkcije poslancev Državnega zbora in drugih organov oblasti v naši državi in v EU, slediti pa jim želijo številni organi v gospodarstvu in v javni upravi. Vsaka gospodarska družba ima nadzorni svet, katerega člani so zaposleni drugje za nedoločen čas in jih je bogata nagrada za članstvo v nadzornem svet druge gospodarske družbe dodaten prihodek za katerega iščejo naložbo. Poskusite oceniti koliko nadzornih svetov imamo in koliko nadzornih odborov deluje po državnih in lokalnih skupnostih. Vsi ti »nadzorniki« prejemajo bogate nagrade za nadzor včasih celo v več gospodarskih družbah. Samo slutimo lahko prihodke v diplomaciji, ki jo naša država razvija po svetu. Meni je dal misliti podatek dr. Danila Turka, daje ob prvem članstvu v Varnostnem svetu zaposlil 7 ljudi, zdaj jih je tam 30 zagotovo ne slabo plačanih.so se pa diplomati vračali v domovino vedno kot premožni ljudje.

Velike razlike, ki se danes spodbujajo med povprečno plačo in plačo vodstvenega osebja je seveda »češnja na torti« bogatenja in ne potrebuje komentarja.

Ob tem zoprnem naštevanju pa je potrebno poudariti, da visoki prihodki prinašajo tudi velike skrbi saj tisti, ki je dober gospodar ve, da jih mora nenehno plemenititi. Za to plemenitenje pa mora sprejemati vseh vrst tveganja in imeti dovolj časa za razmislek.

Ob rojstvu naše domovine so ji rojenice in botri v zibel položili ustavno ureditev za katero državljani nismo vedeli vendar smo morali z njo živeti. Zdaj, ko so že odšli poznavalci drugačnih možnosti upravljanja, prihaja čas za prilagajanje sistema potrebam sedanjih generacij. Pogumno se jih lotite!

Menite, da bi plače morali drugače urediti kot jih imamo sedaj?

Leta samostojnosti, 25. junij 2024

Za vsakogar je rojstni dan navadno najlepši dan v letu. Živim v prepričanju, da je tako tudi z rojstnem dnevom države in predstavljam si, da na ta dan v srcih državljanov in državljank države Slovenje …bije srce, za te…, pa ne samo tega dne, tudi sicer naj bi imeli ljudje radi svojo državo. Stoji jim ob strani v stiski, zagotavlja šolanje in vzgojo, omogoča raziskovanje, skrbi za potrebno infrastrukturo in je varuh dostojne starosti. Njen pomen po vsem svetu narašča saj je vedno več tistega, kar si človek sam ne more zagotoviti niti ne more zagotavljati bogastvo podjetnikov. Dejansko nam tehnika in tehnologa vodita v vedno večjo specializacijo, v delitev dela in hrepenenje po odličnosti na svojem področju ustvarjanja.

Za blagostanje vse ljudi v državi je nujno sporazumevanje in sodelovanje med tistimi, ki novo vrednost izkazujejo kot svoj poslovni uspeh na trgu in tistimi, katerih delo je potrebno vsem in vedno neglede na to koliko podjetniki vnovčijo svojih izdelkov in storitev. Kot prvo darilo k praznovanju letošnjega rojstnega dneva države Slovenije bi zato razglasila spoznanja, ki so bila dosežena med podjetniki, sindikati in državo. Razumela sem ta spoznanja kot dogovor, da se med seboj ne bodo več prepirali, da bodo svojim zaposlenih omogočali delavne razmere podobne po kakovosti svojim in da bodo dodano vrednost pravično razdeljevali med zaposlene in lastnike premoženja ter tako preprečevali nastajanje revščine zaradi preobilne porabe lastnikov in njihovih naložb, ki naj bi jim dvigovale dobičke. Poznam že »lučko v srcu«, konkreten primer delodajalca, ki je uspel uresničiti tak način poslovanja zato verjamem, da bo revščina premagana ali vsaj vsako leto manjša v naši državi, kar bomo razglašali z fanfarami in po božje častili tiste, ki se bodo pridružili omenjeni »lučki v srcu«.

Ob letošnjem rojstnem dnevu naše države si večina državljanov z mano vred želi, da ukrepamo v smislu opozoril Simone Weil. V eseju O ukinitvi političnih strank je napisala, da le te za spodbujanje lastne rasti lažejo in sprevračajo družbene koncepte, interes po uresničevanju javnega dobra se umakne interesu strank po nenehni rasti članstva, povečevanju vpliva in kopičenju oblasti. Stranke razvnemajo kolektivne strasti in tako spodbujajo rast družbenega zla. Zato avtorica ugotovi: »Natančen in pozoren preudarek ne razkrije nobenega zadržka za vsesplošno ukinitev političnih strank.«. Simone Weil IPA, francoska filozofinja, krščanska mistikinja in socialna aktivistka se je rodila 1909, njena opozorila pa so še vedno aktualna. Ob letošnjem rojstnem dnevu države Slovenije je pa že čas, da se nad takimi strokovnimi opozorili zamisli najprej zakonodajni organ države in začne postopke za modernizacijo zakonodaje. Pa ne samo parlament, zamislijo naj se tudi slovenske politične stranke s podobnim svetovnim nazorom, kot ga je imela Simona, pa tudi krščanska cerkev kateri je filozofinja pripadala. Upravljalci našega skupnega dobra, oglejte si usodne učinke političnih strank 19. stoletja, ki jih je popisal ekonomist zgodovinar dr. Vasilij Melik in ne hodite po njihovi poti. Ob letošnjem rojstnem dnevu stopamo na pot vaše ukinitve saj ni znan državljan, ki bi ji bili dragi.

Državljani z mano vred smo kot otroci, ki hočejo darilo ob rojstnem dnevu niso pa bili pridni, prizadevni, uspešni. Ob rojstnem dnevu naše mile državice bi se mi volivci lahko tudi obvezali, da bomo zanjo bolje skrbeli kot smo to počeli do sedaj, za kar se bomo tudi ustrezno organizirali. Se vam ne zdi, da se potuhnemo vsakokrat, kadar bi morali reči ne, vztrajati ali se podati na ulice. Lažje je reči kriv je predsednik vlade ali ta in ta stranka. Ne bo daril za rojstni dan, če bomo nadaljevali s to brezbrižnostjo?

Menite, da državljani in državljanke skrbimo dovolj za javno dobro?

Iskanje kosila, 24. junij 2024

Letošnji zadnji šolski dan je bil na ponedeljek in je sovpadal med nedeljo in državnim praznikom Slovenije. Vračali smo se domov preko Delnic, da bi se na prijetni cesti, obdani z gozdom nekje ustavili in si privoščili dobro kosilo. Ker je bil voznik oči, se je iskanja gostilne lotila mami. Prepričana je bila, da je nekje v Kočevju odlična gastronomska postrežba, ni je mogla priklicati niti najti in odpravili smo se lačni naprej. Ob cesti proti mojemu domu je prva gostilna na Dvoru, seveda v ponedeljek zaprta. Gremo do naslednje gostilne, ki je tudi zaprta. S postrvmi torej ne bo nič. Mlajši vnuk nas že nekaj časa nagovarja, da gremo k Dolenjcu, ki je umeščen nad avtocesto za Ljubljano, ima ob hiši velik avion in po telefonu so povedali, da so odprti. Mahnemo jo torej proti Trški gori do Dolenjca, na velikem parkirišču komaj najdemo prostor za svoj avto, umestimo se za mizico na verandi. Kuži iz sosednje mize neznosno laja na našo Piko kar gre vnuku močno na živce. Ljudi polno v vseh prostorih, otrok malo morje in igrala zasedena. Postrežba sporoča, da vse kar bomo naročili prej kot v eni uri ne bo postreženo. Nismo sprejeli, gremo v Kitajsko. Tam nismo dobili niti parkirišča, kaj šele mizico ali kosilo. V veliki metropoli območja južno od prestolnice tega dne ni bilo možno nasititi lačnih popotnikov, da bi hoteli kaj posebnega ali postrežbo druščine, večje skupine ni bilo možno. Za konec šolskega leta so starši peljali osnovnošolce v gostišča z igrali in jih tako nagradili za šolski uspeh. Seveda smo to z razumevanjem sprejeli na znanje in se napotili v Spar po njihovo toplo ponudbo katero smo hoteli pojesti s svežimi željicami. Ne boste verjeli, niso jih imeli. Ko smo potem doma le pojedli kar so pač pri Sparu skuhanega postavili na vroči pult, smo se začudeni nad takim prehranskim stanjem razšli z obljubo, da bomo drugič previdnejši.

Odpirajo se mi več vprašanj o nagrajevanju osnovnošolcev. Tudi sama še nisem izpolnila obljube, da nagradim vnuka za njun šolski uspeh. Zdi se mi, da jim nagrado lahko izročim samo na slovesen način, v prisotnosti družine in s primernim nagovorom. Šolar po moje mora začutiti, da se je zgodilo nekaj pomembnega za njegovo življenje kar si mora zapomniti in upoštevati v bodočnosti. Pica ne more biti nagrada, ker je danes dostopna na vsakem vogalu in jo zna vsak osnovnošolec speči po svoje. Najbrž gostilniški ambient tudi ni primeren prostor za slovesnost ob podelitvi nagrade. V njem ni možno oblikovati intimnosti in zaupnosti, torej tistega za kar se nagrade prav za prav dodeljujejo in kar naj bi otroku kazalo pot tako v duhovni kot materialni osebni razvoj. Opažam trend nagrajevanja šolarjev s pojedinami in obsežnimi pogostitvami tudi ob rojstnih dnevih, zaključku letnika in celo v cerkvenih ambientih. Starši se s tem izognejo skrbi za primerno nagrado, pripravam za praznovanje in vračanju zadev v vsakdan. Otroci težko kaj od tega obdržijo v spominu, predvsem jim pa tako praznovanje ne da misliti saj niso dobili nobene zadolžitve, začrtane meje ali koristi zase in za svoje življenje.

Ponedeljek brez kosila kaže tudi na nepoznavanje gostov, ki jih sicer vabijo gostinci z oglasi, tablami, razkazovanjem jedilnikov in v podobnih oblikah, ki naj bi gostu zagotavljalo užitek, gostincu pa hitri zaslužek. Samo odprite razgovor z gostincem kaj posebnega bi ponudil vašim gostom. Najprej bo pohvalil svojo gobovo in govejo juhico, sledi več vrst različnega mesa, zelenjava, tam pa tam kakšen močnati knedelj in pražen krompir. Sama sem že sita, ko konča z naštevanjem finih juhic tako da na gore mesa s čudnimi dodatki ne pomislim. No, da ne bom krivična, specializirani so nekateri za odojke, čevapčiče in ražnjiče, klobaso ali vrat pa že težko kje dobiš, da o pljučni pečenki ali rostbifu sploh ne govorim. Če pa že, je možno le za dva gosta in pretirano ceno.

Ste tudi vi proslavljali uspeh vašega osnovnošolca s pico?

Na morju, 23. junij 2024

Sinova družina si je zaželela morja predno odide še mlajši na trening na Kozjansko. Povabili so me naj se jim pridružim in poskušam ugotoviti, če morje pripomore k zmanjšanju mojih bolečin v kolkih ter nogah. V petek proti večeru smo se spokali in čez dve uri in pol že pripeljali v naše počitniško pribežališče na Krku. Z Galom in psičko Piko smo se udobno namestili na zadnjem sedežu, vožnja je bila zahtevna tako, da snahe, ki je vozila, nismo motiti, tudi ustavljali se nismo in tako srečno pristali na cilju. Seveda nekaj časa traja, da usposobimo dotok vode in elektrike, da namestimo postelje in spokamo obleko v omare, namestimo brisače in druge ropotijo, ki obremenjujejo vsako, tudi začasno selitev. Imam že tradicionalni prostor za svoje osebne stvari in zato sem bila kaj kmalu v postelji med tem, ko so ostali odšli še na promenado na pijaco poslušati sodobno glasbo ter na sladoled.

V soboto zjutraj me je zbudilo prijazno, toplo sonce in vleklo me je na sprehod s pohodnimi palicami. Komaj sem dobro pogledala, že me je moj zagrebški sosed pozdravljal, široko nasmejan z dvema kodroma na vrvici. Njegova dobra volja se je prelila tudi name, pogumno sem jo mahnila proti Plavi kjer je pred kampom že čakalo kakšnih dvajset prikolic za sprejem. Ogledujem si okolico recepcije, vsi napisi samo v angleščini, na južnem delu med bujnim zelenjen mali čebelni panj in čebelice na sosednjem cvetju. Malo dlje od recepcije tudi v zelenju napisi parol Nature, varuj zelenje, zrak, zemljo, morje,… Sobarice v električnih vozilih, ki urejajo počitniške hiške in okolico, me veselo pozdravljajo, čeprav jim lahko le prijazno odgovarjam. Usedem se na klop ob morski obali in uživam v pogledu. Kamor mi oči sežejo modrina morja, po njej kakšno belo plovilo, zaslišim Iva Robiča Bele ladje na morju/na vseh morjih sveta/ mlade žene na bregu/ na obalah sveta/. Moja glava je polna melodij od Werteria do pesmi mojih stricev in tet. Klopco moram zapustiti, če ne bom prepevala na glas in plašila zdaj še malo zasedeni kamp.

Še ni sedem ura pa je že vroče. Predno pridem do konca Ježevca, sem že v gneči, ker so pripeljali avtobusi iz Madžarske kopalce in ti potrebujejo dosti prostora ne samo za svojo opremo ampak tudi kuhanje in za vse, kar je pač človeku na plaži potrebno. Pred trgovino s kruhom je dolga vrsta, vsi so potrpežljivi, tudi otroci. Zelenjavarjev ni več v kampu, po zelenjavo morajo na tržnico. Grad Krk je moderniziral tudi posode za smeti, ki se sedaj lahko zaklepajo. Ob poti iz plaže do našega apartmaja opazim nekaj novih gradenj in obnov. Dokončan je tretji blok s počitniškimi kapacitetami, četrtega ne bo na tem mestu, ker je lastik dozidal prvotno majhno počitniško hišico in se z adaptacijo približal novim blokom tako po višini zgradbe kot po zunanji ureditvi. Večjo spremembo prinaša gradnja večje vile ob idilični hiši primadone Reške opere. Zgleda, da tudi ona ne more pozabiti svojega otroštva saj je zgradila hišo iz kamna v primorskem stilu in uredila bujni vrt polen rož, kjer kraljujeta kuža in muca. Pot, ki sem jo večkrat prehodila v pol ure mi je zdaj pobrala uro in pol. Zadovoljna z blagodejno senco na terasi prebiram časopise in rešujem križanke, proti večeru pa zaplavam v prijetno toplo morje.

Naslednja dva dni je neznosno pihalo, morje je bilo popolnoma črno. Buči, buči morje Adrijansko…. seveda me je melodija spomnila na prizor na cerkvenem koru v filmu Nekega lepega dne z Bertom Sotlerjem in Dušo Počkaj. Kopali se nismo več, ker se je morje ohladilo zaradi vetra, kopalcev ni bilo, žalostni ponudniki turističnih storitev so samevali. Odpravili smo se domov, ker se ni obetalo boljše vreme.

Kako pa vi preživljate dneve na morju?

Kako na Westrovo? 22. junij 2024

Kratka ulica, ki prečka progo Ljubljana-Metlika, se nekoliko zavije v desno in nato zravna v smeri proti jugu, je dom mojega sorodnika, tesno povezanega z rodbinsko zgodovino in danes z našimi otroci ter vnuki. Drug od drugega smo oddaljeni le 1 km, kar je prijeten jutranji sprehod za upokojence in omogoča dnevno pregledno stanje tako ene kot druge družine. Nekoliko bolj zahteven dostop na Westrovo je z avtomobilom. Če na primer Tereza skuha žgance moram ponje z avtomobilom, pomeni, da pri vedno polnem vhodu na bolnišnično parkirišče komaj zvozim na krožišče ceste iz Šmihelskega mostu, se po nekaj metrih ustavim v avtomobilski vrsti pred železniško rampo, ko se ta dvigne spet prevozim nekaj metrov do sorodnikove hiše, kjer moram z vratno na njihovo parkirišče saj sicer težko izvozim nazaj na ulico. Običajno delamo vozniki zastoje v koloni predno se umestimo po naših potrebah in možnostih.

Ta kratka ulica ima zanimivo preteklost. Takratna oblast, ki je izbrala šmihelske njive za širitev mesta, je načrtovala dostop na ulico preko modernega železniškega nadvoza, ki ga seveda še vedno ni in rampe so prav starokopitne, da še rdeče luči ne premorejo. Nekaj metrov od ramp je stala kar visoka in stara lipa, pod njo pa mogočna kapelica. Vozniki smo jo morali obiti, obstajala je nevarnost, da se kakšen kos lipe odlomi ravno takrat, ko voziš pod njo. Po več letih in potem, ko je ulica bila že davno v celoti oblikovana in ko je bil že v uporabi Šolski center Šmihel, je krajevna skupnost poskrbela, da se je kapelica umaknila na desni cestni rob, stara lipa pa odstranila. Kapelica je moderna in kar primeren okras javnega prostora, posvetili so jo pristojni cerkveni možje, k njej pa prinašajo ljudje rože in sveče. Vedno kakšna sveča gori in zato deluje nekoliko pokopališko.

Kot vsako gradbeno območje je tudi v tej ulici nekaj črnograditeljev s svojimi željami vplivalo tako na traso ulice kot na njeno infrastrukturo. Do sedaj je imela ulica le pločnik na desni opremljen s svetili, na levi strani so visoke kamnite škarpe, ki varujejo osebno lastnino. Težava je nastopila, ko so vozniki avtomobilov ugotovili, da imajo najkrajšo pot do Šolskega centra in njihove športne dvorane prav po Westovi ulici. Nastaja že nekaj let vsak dan prometni kolaps posebno ob urah začetka in zaključka pouka oziroma športnih prireditev. Občina se je zato odločila, da Westrovo obnovi in posodobi. Lastnikom hiš so zmanjšali parcelo za toliko kot je potrebno za pločnike na obeh straneh, kolesarsko stezo in razsvetljavo. Hiši mojega sorodnika so se približali za 1,5 m. Padale so hude besede od koga zemljišče naj proglasijo za javno dobro, kakšno leto so porabili za dosega soglasja in v teh dneh odpirajo gradbišče. Pomeni, da z avtomobilom ne morem k sorodnikom v najboljšem primeru do konca leta. Kako bodo lastniki prišli do svojih hiš ves čas gradnje pa je še odprto vprašanje.

Moj 88 letni sorodnik je očitno prizadet. Posekati je moral svoja drevesa, ki do ga varovala pred hrupom ulice. Približala se bo nočna osvetlitev njegovi spalnici in dnevnemu prostoru, ima nov krasen avto, ki bo moral pod milo nebo, tako on kot žena težko hodita. Stiskata zobe in se pripravljata na spremembe v upanju, da bo po obnovi dovoz do Šolskega centra prometno urejen. Žgancev in drugih kulinaričnih dobrot do zaključka del žal ne bo.

S tem blogom pripovedujem, da tako kot obnova doma je tudi vzdrževanje in posodabljanje skupnega dobro proces, ki zahteva naše prilagajanje in razumevanje. Ne moremo se mu izogniti in bilo bi neodgovorno izkazovati nejevoljo.

Kako se pa vi pripravite na posege obnovitvenih del v vaši soseščini?

Vnuka na obisku, 20. junij 2024

Biti babi je nad vse prijetno. Zvonijo telefoni, letijo maili, novic je malo morje vsak dan in tako je naneslo, da je moj gimnazijec že končal s poukom, osnovnošolec pa po devetih letih zaključil pouk z valeto vred. Imela sta dva dni brez treninga v odbojki in mami ju je pripeljala k babi. »Če imaš zanju delo kar povej, rada bosta postorila karkoli.«

O super, pri hiši se še ni zgodilo, da bi bila brez dela. Pomislim, kaj sama ne morem več opraviti. Egoistično, vprašati se moram, kaj bi ona dva želela delati te dva dni, ko bosta pri meni, da ju pridobim za pogostejše obiske. Poskusim s predlogom zajtrka ob 9 uri, nato 2 uri treninga na mivki, potem večji pobriše prah na visokih omarah kamor je možno priti le po lestvi, mlajši sname zavese, da jih operemo, za kar je spet potrebno v višine. Kosilo ob dveh, sledi branje izbrane knjige vsak od nas na glas najmanj 15 minut. Sledi zasluženi počitek do petih, nato nadaljujemo z delom na vrtu in gremo ob osmih na izbrano kulturno prireditev.

Prikimavala sta, pripravim krpe, časopise, mlajši že otresa prah iz zaves, prva runda pranja se začne. Večjega moti ropotija igrač po omarah, očetov risalni papir v težkih rolah a deluje pogumno in zavzeto. Mlajši sesa kavče z vso močjo, drenjam se med obema in sobno opremo, vmes malo poklepetamo, čas za odbojko smo že porabili. Gnetem testo za pico, mlajši je že pripravil vse s čimer jo bo obložil. Bila je čudovita in kljub velikosti, jo je zmanjkalo. Počitek smo si seveda privoščili, za branje pa je zmanjkalo časa, ker je pralni stroj končal oba pranja zaves in njihovo obešanje ni mačji kašelj. Malo smo posedeli, šele zdaj je eden od njih skuhal meni dobro kavico. Od kot je prišla želja po košnji si nisem zapomnila, med tem ko sta kosila sem pripravila roštilj za čevapčiče in ražnjiče. Komaj smo pojedli se je že začela tekma v odbojki in zaradi tega nismo imeli časa brati. Kaj se je dogajalo ne vem, ker ne gledam tekem, sem se pa že v spanju obrnila, ko sem zaznala, da lezeta vsak v svojo sobo.

Včeraj smo zajtrkovali močnih na mleku z dodatkom masla, danes pa so bila želena jajca na oko in brez problema smo si jih privoščili. Imamo sorodnika in prijatelja Lucija, ki na mojo prošnjo prinese jajčka z gnezda, ki se lahko jedo v mehko kuhana, so pa tudi na vsakem sendvičku ki jih najraje pripravimo za večerjo. Tudi nocoj bodo za vsakega 16 malih kanapejev iz ene žemlje, namazani z tuno pašteto in obloženi z koščkom trdo kuhanim jajcem.

Vedno so naši razgovori na robu uveljavljanja vsak svojega prava. Mlajši je nekoliko nihilista in se zna izogniti vsakemu mnenju, običajno vztraja pri svojem. Večjega zanimajo delnice, njihovi donosi, nakup, prodaja, učinki… Zjutraj si prizadevam, da bi vsaj prelistala Delo in drugo prispelo pošto. Jima na kraj pameti ne pade, verjameta, da če bosta kaj potrebovala, bosta lahko našla na svojem pametnem telefonu. Pa sem rekla, daj poišči na svojem telefonu, kako se uporablja Cobiss Eta. Babi, ne potrebujem, če pa bom rabil, bom našel. Ampak sem ju našla. Sistem za šolske knjižnice še ne deluje. Hm, prepirom se načeloma izogibamo, povzdignjen glas pa praviloma upoštevamo kot doseganje meje preko katere ne smemo.

Dneva sta minila kot bi mignil in oči je prišel ponje, ko smo komaj začeli z delom pri hiši. Sestavila sem seznam del in ga natisnila kar na dve strani. Morala bi priti armada devetošolcev in gimnazijcev, da bi se kaj poznalo. Ne potrebujem jih, sčasoma bosta moja vnuka sama obvladala vse posle in živim v upanju, da bosta tudi brez mene poskrbela za red.

Vam tudi pomagajo pri hišnih opravilih vaši vnuki?

Sodobna grafika, 19. junij 2024

Galerija Krka nas je povabila na ogled del Jasmine Nedanovski, ki postajajo ikone sodobne slovenske grafike. Umetnica je maturirala na srednji grafični šoli v Ljubljani, obiskovala visokošolski študij na Pedagoški fakulteti v Mariboru ter magistrirala pri prof. Branku Suhyju in Jožefu Muhoviču na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot meni Goran Milovanović, ustvarja Nedanovskieva v grafičnem okolju Božidarja Jakca, Vladimirja Lamuta in Bogdana Borčiča, kateri so grafiko študirali, jo v Novem mestu razvijali ter tako bili neke vrste domicil za ustvarjaje Branka Suhyija, Janka Orača, Jožice Medle in Nataše Mirtič, prav gotovo pa tudi Jasmine Nedanovski. Najbrž ni potrebno posebej predstavljati omenjene ustvarjalce v grafiki saj vsi živi pogosto razstavljajo svoja dela v skupini ali posamezno, ogledujemo pa jih tudi v razstavnih galerijah ali v prostorih pri znancih. Kljub temu pa moramo obuditi spomin na sijajna slikarska dela nesmrtnega Božidarja Jakca, njegov slikarski opus je razstavljen v Galeriji v Kostanjevici, v avli upravne stavbe Krke d. d. in še na mnogih drugih prizoriščih. Podobno bi se dalo reči za vsakega predhodno omenjenega grafičarja, ki nam s svojimi podobami bogatijo znanje in estetski čut, napovedujejo svoje videnje novih obdobij in čarajo očem dopadljive prizore vsakdanjega življenja. Imeli smo tudi ambicijo, da bi v Novem mestu deloval Bienale slovenske grafike, uspelo je prizadevnemu Branku Suhyju le nekaj let, okolje pa žal ni zagotovilo pogojev za njegovo rast in razvoj.

Jasmina Nedanovska živi in ustvarja v Beli krajini. Nje projekt Nismo krivi? Se osredotoča na aktualen vojne in begunce. Uporablja zamreženo grafično tehniko ob kateri nikoli ne veš, na kateri strani mreže si. Z prikazovanjem današnjega vsak dana nam nastavlja ogledalo in spodbuja razmislek o tem ali s svojimi prispevki skupnosti ščitimo etnične vrednote ali pa morda le taktiziramo. Posameznika vidi v stiski, ker mu je nekdo uničil njegov vsakdan in ga pognal v beg. Poimenovala je to stisko v posebni grafiki Ostani doma. Grafiko Mi pa gledamo, ki jo ponazarja s fotoaparatom Nikon, odpira vprašanje iz katere strani gledamo na vojne, stiske posameznikov ali na protagoniste dogodkov in kako jih razlagamo drug drugemu pri čemer je interes obrazložitve odvisen na kateri strani grafične mreže se nahajamo. V njenih delih Ajda I in Rada ima roza razodeva, kako se intimni odnos med deklico in živaljo začne spreminjati v javno komunikacijo, ki se stopnjuje z jačanjem roza barve. Njene Lubenice nakazujejo, da je ljubiteljica del Pabla Picassa in s katerimi nas opozarja, da je vseeno s katere stari jih gledaš pa tudi na kateri strani se znajdeš, saj so podane natančno v naravni obliki in barvi. Paziti pa je potrebno na podrobnosti na grafikah, ki v jeziku ustvarjalke sporočajo družbi in posameznikom v stiski njene dobre želje. Nedanovskieva je polna skritih opozoril, ki zahtevajo pozorno opazovanje njenih grafik, pogled iz pravega zornega kota pa tudi razmišljajočega opazovalca razmer v sodobnem svetu. Nakazovanje dilem so značilnost njenih umetniških del.

Grafiki naklonjeno moje današnje okolje bi lahko razmislilo o oživitvi Bienala slovenske grafike, ki že ima podkast v preteklih letin in številne ustvarjalne umetnike. Bienale bi jih povezoval k skupnemu cilju to je k njihovemu mednarodnemu uveljavljanju ter predvsem trgu. Slediti bi seveda morali tudi razvoju umetniške kritike brez katere ni možno nastopati na internacionalnem trgu. Najbrž bi bila potrebna tudi Galerija kot upravljalec organizacijsko tržnega procesa ter povezovalna baza z lokalnimi skupnosti ter državo. Mednarodno življenje je zahtevno, biti mora profesionalno in etično da ne omenjam poštenja in empatije. Priložnosti je veliko, poskusimo jih izkoristiti!

Ste bili na razstavi katerega od grafikov svojega okolja?

Priznanja in nagrade, 18. junij 2024

Ljudje smo veseli, če nas kdo pohvali ali celo nagradi zato, ker smo naredili nekaj dobrega. Zlasti v znanosti in kulturi je največkrat priznanje nek izjemen pojav ali dejanje posameznika v opravljanju dela v svojem poklicu. Veliko priznanj in pohval je v stanovskih organizacijah kot je na primer nagrada Pravnik leta, nekatere so namenjene mladim, nekatere podeljuje predsednik države, gospodarska zbornica ali društvo prijateljev mladine, skrbno jih negujejo zlasti občine. Nagrajenci in prejemniki priznanj v trenutku doživijo veliko a kratkotrajno publiciteto, kar jim »daje krila«, krepi veselje do dela in vpliva na njihovo identiteto.

Z zadovoljstvom sem prebrala, da je občina Šmarjeta podelila naslov častne občanke Ireni Yebuah Tiran, ki si je s svojo vse splošno prizadevnostjo zagotovo zaslužila to čast. V Sloveniji je 212 občin, verjetno so vse podelile ta laskavi naslov izbranim osebam in to večina ponavlja vsako leto. Pri tem nastajajo dileme ali je množica častnih občanov, ki v Sloveniji nastaja, še objektivno najboljša populacija za rast in razvoj tako občine kot države. Seveda se to vprašanje pojavi le v primeru, če je nagrada ali priznanje namenjeno kot spodbuda in vzgled drugim, da bi se več sposobnih in srčnih ljudi združevalo pri uresničevanju načrtovanih ciljev. Lahko smo tudi bolj grobijanski pa se vprašamo, komu naj svojo dobroto, znanje, dobrohotnost ali zaslužnost podarijo vsi ti častni občani, imajo morda kakšne dolžnosti v prihodnje, ker so bili nagrajeni v preteklosti. na primer bo prof. Irena morda pobudnica ali celo ustanoviteljica glasbene šole v Šmarjeti, bo morda kulturna vez med Termami in občino Šmarjeta in še marsikaj bi bila sposobna narediti. Taka vprašanja povzemam po arhitektu Vugi, ki se podobno vprašuje kaj je pričakovati po prejemu Prešernove nagrade ali drugih pomembnih odličij v Sloveniji. »Piko na i« v iskanju pozitivnih posledic prejema neke nagrade bodi si od države in občine ali od stanovskih kolegov je podal prof. dr. Turk na Forumu odličnosti in mojstrstva Otočec, ko je ugotavljal, da so največkrat priznanja in nagrade sami sebi namen, ne pa nosilci novim idej in razvojnih priložnostih. Prof. Turk je odpiral tudi razpravo o kriterijih za dodelitev priznanja ali nagrade ker je vprašanje, če lahko iste kriterije podeljevalci uporabljajo na primer za uspešnega založnika ali pisatelja kot za dobro opravljeno delo v vodenju in upravljanju z za občino pomembnim premoženjem. Učinki dela nagrajenca se bistveno razlikujejo.

Osebno menim, da morajo priznanja in nagrade imeti dolgoročne pozitivne učinke na okolje, ki jih je podelilo, tisti pa, ki so jih prejeli tudi dolgoročne dolžnosti, da v nagrajenem delu doprinašajo svoj del za izboljševanja odličnosti in s tem nadpovprečnosti. Približno tako so potekale razprave tudi z nekateri nagrajenci moje občine, ko smo se skupno spraševali kakšen je smiselni namen nagrad in priznanj ter kakšne so predvsem pravice in dolžnosti zdaj že kar velikega števila častnih občanov v njihovih vrstah.

Sicer pa izbor nagrajencev ni enostaven postopek, ljudje so občutljivi, obravnave osebnosti si nihče ne želi. Pristojne komisije to vedo in v izogib neprilikam potem nagrade dodeljujejo osebam, katerih izjemnost so že razglasili drugi. Nagrade se začnejo kopičiti pri istih osebah in se s tem razvrednotijo še posebno, če se na stanovsko priznanje dodaja občinsko, državno ali celo mednarodno. V takih primerih pogosto slišimo kaj neprimernega namesto dobrega.

Povsod je potrebna ustrezna presoja učinkov, ki jih je in jih lahko še bo ustvarilo delo nagrajenca.

Ste že prejeli priznanje ali nagrado?

E-knjige, 17. junij 2024

Že dalj časa je znano, da je Moja knjižnica, se pravi Knjižnica Mirana Jarca, nacionalni koordinator projekta priprave prve javne platforme Cobiss Ela za izposojo e-knjig. Cobiss Ela je skupno delo Ministrstva za kulturo, knjižnic in založnikov, še posebno pomembo pa je, da v projektu sodeluje IZUM-Institut informacijskih znanosti kar obeta redne posodobitve sistemov, ki bodo omogočili, da bomo izposojeno e-knjigo prebirali na ekranu svojega računalnika in svojega pametnega telefona, lahko pa tudi na drugih ekranih. Do sedaj nam je Biblos v lasti založnika Beletnina omogočal branje na specifičnih tablicah, zdaj teh ne bomo več potrebovali pa tudi nabor e-knjig bo postopoma iz 2000 knjig postajal vse večji oziroma. Trenutna omejitev so seveda tudi to, da v projekt še niso vključene šolske knjižnice, toda od slej dalje smo bogatejši še za eno javno dobrino, ki je duhovno rast državljanov in njihovo osveščenost pomembna, saj nagovarja ljudi, da berejo knjige kot svoje življenjske učbenike. Zlasti za mlade, ki obvladujejo digitalno tehnologijo, pa bo brezplačna platforma Cobiss Ela zagotovo koristna kot dodatne in potencialne bralce knjig. Srčno upam, da bo bistveno več mladih kot do sedaj prebiralo klasično literaturo in dela sodobnosti ter prepoznavalo trajne življenjske resnice od trenutno aktualnih.

Za e-knjigo sama nisem ne vem kako navdušena. Berem v postelji, knjigo želim čutiti v roki, ne sme me nič ovirati, da v času branja res berem in popolnoma razumem kaj mi avtor pripoveduje. Če me kaj preseneti, da ne morem povezovati dejanj ali misli pri branju, se vračam nazaj, preverjam, zdaj že z umetno inteligenco, tako, da mi bo e-knjiga dobrodošla predvsem takrat ko v knjižnici ne bo dovolj fizičnih knjig. Pri mojih vnukih pa bo ravno obratno. Če jima bo kdo naložil bralno nalogo ali opozoril na neko zanimivost v določeni knjigi, bosta vnuka brala na pametnem telefonu, doma morda na računalniškem ekranu, če bo e-knjiga seveda dostopna v njuni knjižnici in šoli. Tudi moja snaha raje bere v e-knjigi, potrebno tablico ima že od prve ponudbe na našem trgu. Za starejše in gibalno ovirane z primernim zdravstvenim stanjem njihovih oči, pa bo e-knjiga res pripomogla k več branju in zato tudi razumevanju trenutnih zagat družbe.

Najbrž pa bo e-knjiga zelo dober delovni pripomoček za strokovne poklice. Raziskave in poskusni modeli potrebujejo veliko podatkov iz različnih učbenikov. V svoji delovni dobi sem se večkrat vračala domov z kupom knjig, revij in specifičnih publikacij, da sem našla dovolj osnove za kakšno pomembnejšo odločitev. Zdaj nisem več v taki situaciji sama, gledam pa vnuka, kako delujeta po svojem šolskem programu. Knjig ne bereta niti ne nosita kot se je to dogajalo meni. Ko dobita neko nalogo povezano s knjigami, je prvo vpogled v pametni telefon, če tam ni nič sledi Google ali Umetna inteligenca. Včasih je dobrodošla tudi babi, kar me posebno razveseli.

Vesela sem uspeha vodstva Moje knjižnice pri ustvarjanju javne platforme Cobiss Ela, pa tudi za druge zanimive, ljudem dobrodošle projekte, ki jih uvaja. Tu gre za bralno značko za odrasle, 24 urno možnost izposoje, za knjižnico semen, izposojo reči, razstave, dnevne dogodke in kaj ti jaz vem kaj še. Ni dneva, da se ne bi v knjižnici kaj pomembnega dogajalo. Prav to potrebujemo vsi, ki se zavedamo družbene odgovornosti za skupno dobro. In knjižnica je gotovo naše veliko trajno skupno dobro v kakšni koli obliki. Dobrodošla nam je enako klasična knjiga kot e-knjiga.

Boste brali e-knjigo?

Nogomet v EU, 16. junija 2024

Takoj povem, da se na nogomet ne razumem, v tem blogu pa bi želela opisati aktualno nogometno prireditev kot veliko veselico naše Evropske unije in Anglije. Veselico vodi naše gore list, ki se v svoji medijski podobi močno približuje dobrosrčnim in pametnim junakom današnjega časa. Že zaradi njega in seveda predvsem moškega dela našega življenja, se moramo poglobiti v pomen te veličastne in meni dopadljive skupne prireditve Evropejcev. Angleže pa moram v nogometu poistovetiti z EU, čeprav niso njeni člani.

Kot vsi v Sloveniji sem tudi sama izjemno počaščena, da se je našel junak, ki si je upal in hotel reči nogometašem v državi, kateri je po njegovih kriterijih primeren za državno reprezentanco v evropski ligi, kjer nas že četrt stoletja ni bilo. Govorim o mojstru Kek-u, ki pravi, da bo na veselici težko, v igri bodo ostali le najboljši, da pa bo naša ekipa tako po pravilih nogometa kot pod nravi ljudi dala od sebe resnično vse. Mojster je ganjen, zahvaljuje se celotni Sloveniji, da je akter veličastnega dogodka o katerem govori ves svet, da je Slovenija v izbrani družbi.

V Stuttgartu, prestolnici Baden Wurrtemberg, živi 10000 Slovencev in tu bodo Kekovi varovanci odigrali tekmo z Dansko, lahko da jo bo obiskalo kar 250000 obiskovalcev med katerimi naj bi se porazgubilo tudi 50000 navijačev iz Slovenije. V Munchnu bo slovanski derbi in naši fantje bodo igrali s Srbijo v četrtek. Zadnja tekma jih čaka v Kolnu z Angleži, ki naj bi pripeljali s seboj kar 100000 navijačev. Veličastno, pa še ta beseda je preskromna. Upajmo, da bo našo nogometno ekipo spodbujalo to okolje in bilo do nje prijazno.

Nemci so pri svojem delu izjemno natančni in prepričana sem da so vse preračunali koliko bo potrebno vložiti v te veličastne dogodke in koliko bodo iz njih iztržili. Poslovne načrte mest gostiteljic bi bilo zanimivo proučiti predvsem z namenom, da se spodbudi interes za velike dogodke tudi pri nas. Samo Stuttgartu so zbrali kar 1500 prostovoljcev, ki se bodo posvečali obiskovalcem in to poleg številnih digitalnih aplikacij, ki jih lahko po pametnem telefonu koristiš za ogled mesta, prehrano, kulturne dogodke, vpogled v trenutne rezultate tekem, ja skoraj za vse, kar ti pade na pamet. Nič niso pozabili, gledališča bodo imela predstave takrat ko ni tekem, športni funkcionarji se bodo srečevali in izmenjavali izkušnje, politiki bodo slavnostni obiskovalci in snovalci novih športnih zamisli, UEFA bo iskala nova merila, kriterije in standarde za še več in boljši nogomet. Ozračje bo zagotovo vrhunsko ustvarjalno pa naj si gre za akustiko na tribunah in koncertih, za podjetniške dobičke ali morda celo za skupne evropske ideje. Strinjam se, da EU ni le politika, je ali pa bi morala biti tudi načrtovalka boljšega življenja za večino na območju stare celine.

Po volitvah v organe EU se je v nas naselilo malodušje, da ne rečem zaskrbljenost, kaj bo naša skupna usoda, če se pojavljajo težave med Francijo in Nemčijo, če ZDA vztrajajo pri izvozu svoje demokracije, če bo migrantov samo še več in če se predsedujoča EU preusmeri vse bolj k kapitalu. Kar zgubili smo voljo za sodelovanje in spoštovanje v EU saj so izvoljeni tudi taki poslanci, ki ne premorejo srčnosti in emocije za različno misleče. Nogometni dogodki nas vlečejo iz tega malodušja, nas razveseljujejo in ustvarjajo optimistično vzdušje. Prav potrebujemo veliko veselico, da se pogovorimo in družimo kot Evropejci. Pogumni športniki na široko odpirajo možnosti sodelovanja tako kot kultura in gospodarstvo, pa ni vrag, da bosta pogum in razum prevladovala tudi v politiki EU in Angliji.

Boste te dni posvetili našim nogometašem?

SNG Drama, 15. junij 2024

Od kar poslušam sporočila o prenovi stavbe Slovenskega narodnega gledališča Drama si želim napisali nekaj o njej, osebnega seveda kot eden od mnogih obiskovalcev njihovih prireditev. Pa ta želja ni enostavna, tudi tokrat samo upam, da mi uspe povedati kaj so moji generaciji darovali ustvarjalci v tej veliki in znameniti hiši in kako dobro je, če vemo, kaj se v njej dogajalo pomembnega za našo družbo in za oblikovanje osebnosti tistih, ki smo jo obiskovali.

V srednji šoli smo tam pa tam kaj slišali o slovenskem gledališču in o Drami, tako mimogrede, ko smo prebirali Župančiča, Cankarja, Krefta in druge, ne bi našli sami njene stavbe v Ljubljani. Eno prireditev si je naša gimnazija privoščila, več ne vem katero, nad vse nas je presenetilo okrasje dvorane, drugo najbrž nismo niti videli kaj šele doumeli. Potem so prišla študentka leta, druženje z Ljubljančani, iskanje prestižnih dejanj za lastni rating in za vse živo, še amatersko gledališče moje mame je pripomoglo, da je Drama postala naš abonmajski zakon. Videti smo morali premiero ali vsaj prvo reprizo, seveda iz študentskega stojišča, prihajati so pričela gostujoča gledališča iz Londona in Pariza, vse sploh nismo razumeli, ker smo se jezikov šele učili, toda Drama je postajala bolj naša z vsako predstavo, oboževali smo Dušo Počkaj, Lojzeta Rozmana, … večino igralcev, režiserjev in dramaturgov katerih dela so bila v repertoarju Drame. Po drugem letniku smo odkrili še SNG Opero, gostovanja pevcev moderne glasbe in športne prireditve. Večera brez predstave ni bilo. Spomini za bogove.

V prvih letih zaposlitve smo morali na vse te prireditve pozabiti, uvajanje v posel je terjal čas, vedno večje obremenitve in potovanja pa tudi željo po miru in počitku. Obisk teatra je bi običajno počastitev kakšnega jubileja ali za razveselitev gosta. Tudi gledališča po Sloveniji so se množila na primer v Novi gorici, Kranju, da o Mariboru sploh ne govorim. V tovarni smo organizirali abonmajske obiske, sama sem vedno pogosteje sledila koncertom. Moja matična Drama je prišla na vrsto morda vsako leto enkrat. Nazadnje sem v njej doživela lanskoletne Cankarjeve Hlapce. Stavba Drame je dotrajana in pristojna ministrica ji je zagotovila novo prihodnost s popolno prenovo kljub problemom s sosedi, poseki drevja in možnostim, ki jih je nakazovala lokacija Šumija, če bi se prestolnica odločila za novo stavbo Drame. Kot tolikokrat je zopet zatajil čut za javni interes in skupno dobro.

Ne dvomim, da velika hala nekdanjega Litostroja nudi vse kar teater potrebuje in če mi bo zdravje služilo si bom privoščila tam ogled Ameriškega sna.

Razmere gledališč v naši državi se bistveno spreminjajo. Vedno več je javnih gledališč tako v prestolnici kot po regijah. Okoli 30 jih je vpisanih v register in srčno upam, da jim je uspelo pridobiti svojo publiko. Je pa gotovo to mukotrpno delo posameznih gledališčnikov, ki morajo svoj zaslužek pridobivati preko s. p. ali d. o. o. in samo upamo lahko, da odločevalci pripravljajo kaj ustreznejšega zanje. Nastajajo pa zanimive povezave med gledališči in gospodarskimi družbami. Pri nas imamo primere ko delavni proces zahteva tudi kulturni program pri poslovnem srečanju večjega števila na primer terenskih managerjev. Program kulturnega osveščanja gospodarska družba prepušča po tržni ceni lokalnemu gledališču. V sožitju nastajajo res kakovostne prireditve, urejena je arhiva in avtorstvo, zagotovljeni nastopajoči in strokovno izbrana vsebina kulturnega dogodka. Pri taki simbiozi je kakovost zagotovljena in v interesu vseh, ki sodelujejo.

Kako pa vi poznane SNG Dramo?

Poezija in mi, 14. junij 2024

Spet je »Harfa v vetru« prebudila moje želje po poeziji, ki jo sicer v mojem poklicu številk, trendov, storilnosti, … po krivici, rinejo le med emocijo. Prebiram pesmi velikega Li-Tai-Po, mlade Dai Wein in Erike Vouk, se poistovetim z Walt Whitmanom, skupaj z izdajatelji te moje Harfe ostajam naklonjena Gradnikovi Resnici in uživam ob Nasmehu Han Donge.

Poezija poetov me spodbuja k razmisleku, kakšni smotri nas usmerjajo k ciljem na poti materialne blaginje. Lahko bi rekla k temu, da včasih naravnost hlastamo po visokem zaslužku, iskanju dobrih naložb in drugih dragih dobrinah, ko pa si jih zagotovimo, postajajo nam samim breme. Pa ne samo breme v vzdrževanju temveč tudi v plasiranju donosov, ki jih z njimi ustvarjamo. Biznis prevladuje v materialni oskrbi in nas vedno bolj oddaljuje od racionalnosti, zmernosti, sodelovanja in lepote sanj, ki nam jih znajo pričarati poeti in pisatelji različnih narodov sveta. Samo pomislimo na resnično vsebino in brezčasnost naše državne himne in si predstavljajmo njenega avtorja pri njegovem snovanju. Nakazal je namen našega dela in misli, sledimo mu, nismo še daleč prišli, a nekoč bodo morda ljudje le doumeli.

Kitajska je od nekdaj po prebivalstvu najštevilčnejša skupnost na svetu in v taki skupnosti nastajajo razmisleki vseh vrst v življenju ljudi, od najslabših dejanj do dejan blaženosti bodisi duhovne rasti ali materialne oskrbe. Njihova zgodovina je famozna, polna tehničnih izumov, prodornih filozofij in vsestranskih dejavnosti. Njihova kulturna dediščina dokazuje mučeniška prizadevanja ljudi, da bi preživeli na vsem teritoriju države. Še vedno si prizadevajo z vsemi močni zagotoviti materialni in duhovni obstoj, še več, obnavljajo svojo »Svilno pot«, ki bo obkrožala svet in oblikovala boljše pogoje za življenje in delo. Pri tem jih vodijo predvsem duhovni dosežki tako njihove osnovne Konfucijeve filozofije in zgodovinske izkušnje kot tudi misli in nakazovanja njihovih vizionarskih literatov. Mesto in položaj njihove poezije je pomemben vzvod za duhovno rast ljudi, za izbor vizije in za smotrno pristopanje k oblikovanju ciljev. Tako se njihova poezija tudi srečuje in vključuje v vizionarsko vlogo poezije sveta ter se z njo poenoti. V tem smislu razumem kreatorje zadnje številke »Harfe v vetru«, da na nas naslavljajo poezijo velikega, starodavnega in oddaljenega naroda in ji ob bok postavljajo našo domačo poezijo.

Mednarodni center in Muzej poezije nas bosta verjetno razveseljevala tako z mislimi poetov domovine kot tudi poetov svetovnih narodov, kar bo brez dvoma pozitivno vplivalo na prihodnje odločitve. Izmenjava izkušenj običajno prinaša nova spoznanja in zato je dobro vedeti, da je za širjenje poezije potreben organiziran pristop. Kitajska po vsej državi širi pesniške festivale ter branje, so pomemben prostor za komunikacijo in povezovanje ljubiteljev poezije. Na spletu so posebni kanali za širjenje poezije. Pesniki s svojimi raziskovanji in inovacijami vnašajo novosti v pesniško ustvarjanje, ne izražajo le svojih osebnih občutkov temveč tudi utrip časa in družbenih sprememb. Tudi mi ne zaostajamo za njimi, celo Pesmomat imamo na vrtu Društva slovenskih pisateljev z več kot 200 pesmimi. S pomočjo poezije so že možne terapije pri odpravljanju zdravstvenih težav, pesmi so pomembna vsebina v založništvu, da o spodbujanju branja na festivalu bralne kulture Prepišno uredništvo ali Lud Literaturi sploh ne govorim. Pesniki so pozorni na spremembe časa in življenjske razmere ljudi. Zato so njihova dela poetični odziv na močno spreminjanje družbene in kulturne stvarnosti.

Kakšno mnenje pa imate vi o poeziji?

Urbanka, 13. junij 2024

Doživljam prijetna presenečenja kot krajanka KS Kandija-Grm, ki v tej skupnosti prebivam že več kot pol stoletja. Ves čas smo volili organe KS, med katerimi sem tudi koga poznala, nikakor pa se ne spomnim, da bi kateri z mandatom naredil kaj opaznega. Upam, da komu ne delam krivice, lahko tudi, da nisem dovolj poučena. Sedanji Svet KS pa me je že nekajkrat presenetil. Predložili so načrt dela, oblikovali grb naše KS, zdaj pa smo prejeli vabilo Urbanke, pilotne pisarne celovite urbane prenove Novega mesta, ki povprašuje po predlogih za izboljšanje javnih prostorov v Kandiji in na Grmu.

Rada bi pripravila dobre, uresničljive predloge, ki bi bili spodbudni tudi za odgovorne izvrševalce, vsekakor pa, da bi koristili veliki večini krajanov. Je pa naša KS že sedaj zelo primerna za bivanje, v Grmskem delu dokaj urejena, ne vem pa s kakšnim javnim prostorom razpolaga. Iz tega razloga je potrebna posodobitv urbanističnega načrta celotne KS, še posebno pa Kandije od mostu čez Težko vodo pa do križišča v Žabji vasi. V tem dokumentu bi morali prepoznati potrebe vseh krajanov in tu zaposlenih po javnem prostoru. Predvsem delno podrte kot tudi dotrajane ali iz uporabe izločene zgradbe ter parkirišča bi odprle možnosti dolgoročnega načrta rabe prostora. Predvidevam, da je prav Kandijska cesta najtrši, najdolgoročnejši in tudi najodgovornejši problem ne samo naše KS temveč tudi mesta Novo mesto in njegove oblasti.

Je pa v KS Kandija-Grm tako kot v vseh KS potrebno kaj storiti tudi za duhovno rast in razvoj krajanov, da bomo vsak dan bolj osveščeni o svojih dolžnostih tudi do javnih površin in skupnega dobra. Predlagam, (1) da se podrejo dotrajane, neugledne pa tudi že dolgo nepotrebne lesene garaže za obema blokoma Nad mlini, ki mejita na brežino proti Težki vodi. Prebivalci v teh blokih že dalj časa čakajo na odstranitev ker želijo urediti zelenico za igre otrok, za druženje stanovalcev, gojenje rož, »knjižnico pod krošnjami« in sobivanje z naravo. (2) Smrečnikovo ulico je razbremeni posod za odpadke, saj jo sicer pešec po njenem desnem pločniku preprosto ne more uporabljati, na levi strani pa pločnika nima po vsej dolžini. (3) Prostor okoli naše trgovine se mora vzdrževati in zanj oblikovati pravila. (4) Parkirišča med bloki ne morejo in ne smejo biti le s peskom nasuta zelenica. (5) Zagotoviti je umestitev »Knjig pod krošnjami« vsaj pod kostanji v Skalickega ulici in na igrišču Nad mlini za blokom hišne številke 46, dobro pa bi bilo tudi na zelenico na križišču Trdinove s Smrečnikovo. (6) Šolo Grm je zaščititi pred sprehajalci psičkov po njihovih igriščih, (7) šola sama pa bi morala v svojem območju določiti prostor za večjo skulpturo Učenca ali Deklice z rastočo knjigo na vogalu Trdinove in zdaj enosmerne prenovljene ceste. (8) Peš prehod med Adamičičevo in Paderšičevo ulico od bivše vrtnarije do okljuka je potreben obnove. (9) Javno razsvetljavo je urediti v skladu z veljavnimi standardi kar Nad mlini od hiše 2 do 48 ni urejeno. (10) Poti med Resljevo ulico, po bivšem stadionu in nekdanjih gozdarskih blokov niso urejene, (11) strokovna cestna služba bi morala tudi poskrbeti za preplastitev dotrajanih asfaltiranih cest v KS. (12) Morebitne dodatne bremenitve javnih površin v KS Kandija-Grm organi KS ne bi smeli tolerirati. (13) Kot vsi morajo tudi lastniki gradu Grm in zemljišč okoli njega zagotavljati normalno vzdrževanje in poskrbeti za njegov dolgoročni razvoj (obljube o arhivu, grajska klet, mestni vrtički,…). (14) za dobre sosedske odnose smo dolžni poskrbeti vsi, toda kakšna skupna prizadevanja so tudi nujna. Kar koli bo storjenega za javni prostor je lahko samo v prid nam krajanom.

Ste razmislili o predlogih, ki jih boste posredovali organom naše KS?

Širitev Rastočih knjig, 12. junij 2024

Minilo je dvajset let obstoja gibanja Rastoča knjiga (RK), ki deluje pod pokroviteljstvom Državnega sveta in so ga kreirali Akademija znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica, Agencija za knjigo in Javni sklad za kulturno dejavnost. Ustanovljenih je bilo največ RK po šolah pa tudi po lokalnih skupnostih, z njimi pa se kitijo tudi nekatere delavne skupnosti. Danes ga simbolizirata Deklica z Rastočo knjigo in Združene Rastoče knjige sveta v Severnem parku prestolnice. Obstaja po državi preko 80 RK in skoraj vse dobijo vsako leto nov list.

Nekatere RK in njihovi listi so prava redkost, umetnina ali raziskava. V Kočevju na primer so bila do sedaj prizadevanja RK usmerjena v ohranjanje dosežkov občanov in na literaturo o lokalni naravi. V čast bogastvu lokalnega duhovnega razvoja so uredili posebno sobo v knjižnici kot točko, ki bo prikazovala kočevsko samozavest, istovetnost in razpoznavnost in motivirala občane, da postanejo odgovorni nosilci razvoja bogate naravne, gospodarske in kulturne dediščine. Velik podpornik RK Kočevje je mag. Janez Černač, ki je RK podaril svojo zbirko knjig na temo varovanja narave in zbirko svojih umetniških del. Na predstavljenih temeljih že nastaja RK Kočevje II s svojim strateškim svetom, ki bo iskal prednosti in priložnosti na področju gozdarstva, varstva narave in okolja, prostoživečih živali, lovstva, predelave lesa, suhe robe in umetniških del. RK Kočevja piše svoje nove liste!

Danes piše nov list tudi Združena Rastoča knjiga sveta, umeščena v Severni park prestolnice. Ta list je popisal pesnik Alija Podrim s pesmijo Jaz, sin tvoj, Kosovo, ki je v slovenskem prevodu Nikolle Berishaj ob glasbi Migjena dodan kot 17. razširitev Združeni Rastoči knjigi sveta z umestitvijo države Kosovo. Pomembno širitev RK so pospremili predsednik Državnega sveta, veleposlanik Republike Kosovo v Sloveniji in Mestna občina Ljubljana. Ne z orožjem, mir in sožitje si lahko zagotovimo s kulturo.

Nov list si piše tudi Rastoča knjiga Novo mesto, umeščena v parku Knjižnice Mirana Jarca. Ta list bo posebnega pomena saj je posvečen ženski, pesnici, potopiski in učiteljici Marici Strnad Cizerlj. V našem mestu poteka pomemben projekt Pozabljena polovica Novega mesta v partnerstvu Mesten občine, Društva Estetika, Založbe Goga, Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine ter Javnega sklada RS za kulturno dejavnost – OI Novo mesto. Kot dokazuje projekt, zgodovinska dejstva pričajo o strukturnih ovirah in neenakosti med spoloma, ki so ženskam omejevala zasedanje mest in položajev z družbenim, ekonomskim in s političnim vplivom. Kljub številnim oviram in sistemskih omejitvam, so ženske na številnih področjih, kot so umetnost, medicina, glasba, ples, gledališče, literatura, podjetništvo, politika, šolstvo, naravoslovje, šport ipd., prodrle v javno sfero in prispevale k razvoju skupnosti, vendar pri tem pogosto ostale pozabljene. Projekt Pozabljena polovica Novega mesta želi to krivico popraviti. Ocenjujem, da je imel Projekt tudi vpliv na izbor novega lista za RK in prav je tako. Veliki umi niso pogojeni s spolom, mnogo ustvarjalnih žensk to dokazuje vsak dan.

Lepo in koristno se širijo RK, žal ne morem navesti ali se tudi na nov ustanavljajo, kje in kakšne. V našem okolju smo širili letos že tri RK v OŠ Brusnice, Drska in Šmihel. Spremljajo je dogodek veliko krajanov in šolarjev, v vsaki je bilo to praznično srečanje okolja s šolo. Učenci so se pripravljali za prireditev in izkazovali veliko spoštljivost tako do staršev kot do pedagogov, krajanov in gostov predvsem pa do vrednot, ki prevladujejo v naprednih družbah.

Ste obiskali Rastočo knjigo vašega šolarja?

Gremo na knjižni sejem, 11. junij 2024

O nujnosti branja dobrih knjig je prelitega veliko črnila in popisano mnogo papirja. Založniška dejavnost dobro skrbi za promocijo knjig, knjižnice nam jih približajo, dnevni mediji opišejo in strokovnjaki v izobraževalnem sistemu si jih prizadevajo približati mladim. Delovne sredine so do knjige in branja večinoma neopredeljene, »ja, ta pa res veliko bere, le kdaj ima čas?« ali pa »imam telefon in neomejene možnosti branja česar koli«. Kdor v današnjem času veliko bere ve, da so na trgu odlična literarna dela in da je večina današnjih knjig pravzaprav učbenik o rasti, delovanju in propadanju tako gospodarskih kot raziskovalnih, zgodovinskih in drugih programov in projektov. V tovarni kjer sem bila zaposlena, smo potrebo po branju dobrih knjig prepoznali že pred petinštiridesetimi leti in izbrali bibliobus ter knjižni sejem kot obliko in metodo neposrednega povezovanja zaposlenih s ponudbo knjig. Imeli smo takrat šele desetino danes tam zaposlenih, svojo strokovno knjižnico o dejavnosti, ki smo jo opravljali, zanimivo pa je, da sta se prav dve obliki povezovanja zaposlenih s knjigami ohranili v vseh letih današnje multinacionalke z 12000 zaposlenimi. Nekaj že mora biti v knjigah pomembnega za napredno gospodarjenje v prihodnost zazrte in družbeno odgovorne delovne sredine.

Sinoči je v vsem sijaju blestel ta 45. knjižni sejem v galerijskih prostorih Krke d. d. Razstavljene so vse knjige, ki so izšle od lanskega do letošnjega maja, med njimi tudi elitna izdaja knjige o slovenskih impresionistih. Množico knjig za otroke, ki so bodle v oči tudi v Frankfurtu in v Bologni, so nadgradile otroške knjige pisateljice Dese Muck, častne gostje sejma. Posebne police so namenjene knjigam avtorjev in avtoric za nagrado Krsnika, med njimi tudi Težka voda naše rojakinje Pie. Okoli knjig o odkritjih znanosti se je trlo obiskovalcev. Vse knjige je možno kupiti z 10% popusta. Mene so razveseljevali predvsem mlajši obiskovalci, ki jih ni bilo malo in so se drenjali med nami nekoliko natančnejšimi gledalci tega knjižnega bogastva.

Nekako se zavedam, da vse, ki smo soustvarjali knjižni sejem, bremenijo spomini, močna emocija in zato vse vidimo lepše. Bila sem tako kot vsako leto, vesela, da sejem ustvarja Kulturno umetniško društvo Krka v sodelovanju z Mladinsko knjigo, knjižnico Mirana Jarca, Javno agencijo za knjigo RS, Javnim skladom za kulturno dejavnost, s Knjižnimi POP slasticami in s Krko d. d. Vsak soorganizator je prispeval svoj del k uspehu sejma, ta del ni materialen, je prispevek k kakovosti sejma, predstavitvi knjig širokemu okolju in skupno prizadevanje, da bi se ljudje v spoznanja piscev bolj poglabljali, jih razumeli in njihova opozorila upoštevali.

Gosta letošnjega sejma sta bila že omenjena pisateljica Desa Muck in Vinko Moderndorfer. Njuna literarna dela so v posebnem kotičku sejma, tam sta tudi podpisovala knjige in sprejemala izraze naklonjenosti svojih občudovalcev. Gosta in izjemna moderatorka pogovora z njima so poskrbeli za pozornost do kotička napolnjenega avditorija, pogovor se je nanašal na branje, spodbujanje interesa mladih za branje, oblikah predstavljanja knjig in širjenje interesa zanje.

Letošnjo slovesnost odprtja sejma so pričeli čudoviti fantje z recitalom pesmi ob ritmični glasbi klavirja, kontrabasa in trobente. Enkratno glasbeno doživetje, ki poslušalcu ostaja v spominu. Povedali niso, sumim pa, da ga je pripravil Anton Podbevšek teater z Matjažem Bergerjem na čelu. Bili so to še dodatni so kreatorji kakovosti sejma in ljubitelji bogatih literarnih ter glasbenih zakladov moderne družbe.

Boste obiskali sejem in njegove prireditve?

Se pa najde marsikdo, 10. junij 2024

V svojih razmišljanjih o tegobah in radostih sodobnega zemljana, sem napisala že marsikaj o EU, Rusiji, Ukrajini, Izraelu in Palestini, nisem pa iskala odgovora zakaj se v usode narodov povsod po svetu vtikajo ZDA z vsemi razpoložljivimi sredstvu, tudi vojaštvom in orožjem. Bojim se biti krivična do kogarkoli še posebno pa do narodov, ki so združeni v ZDA, saj je to največja in kot pravijo tudi najmočnejša organizirana sila na svetu. Bila sem večkrat v ZDA in dobila sem skromno sliko o njih predvsem pa o ljudeh, njihovih željah in potrebah. Sem pa prebrala veliko knjig o življenju in delu ljudi v tej državi, gledala neštete dobre in slabe filme, redno prebiram prispevke v javnih medijih o njihovih inovacijskih uspehih in iskanju dobrih strokovnjakov po vsem svetu, tudi po Sloveniji. Spoštujem prizadevanja državljanov ZDA, da bi njihovi vodilni režimi delovali bolj naklonjeno socialnim programom kot so zdravstvu, izobraževanju, kulturi in programom pomembnim za zmanjševanje revščine. V svojih blogih zato pazim, da ne napišem kaj slabega o ljudeh, pišem le o posledicah vmešavanja orožarske industrije ZDA v življenje in delo drugih narodov ali pa o tem kar ni jasno nikomur, zakaj se čutijo ZDA poklicane, da rešujejo mednarodne probleme ljudi na svetu, ko imamo vendar Združene narode, njihove pristojne organe in Varnostni svet.

Trenutno je najaktualnejša prisotnost ZDA v obrambi Ukrajine pred Rusijo in obrambi Izraela proti Hamasu. Neznani so še razlogi za nadvlado ZDA nad NATO-m. Do Ukrajinsko-Ruske krize je veljajo, da je NATO obramba Atlantskih držav in temu primerno je urejeno tudi njegovo financiranje. Od kot in zakaj naj bi bila v omenjenem vojaškem spopadu skupaj ZDA in NATO kot se je zareklo našemu veleposlaniku v ZDA, ki svojo tezo opira na dolgove, ki jih baje imajo članice do NATA. Najbrž je to pomembno sporočilo EU, da mora za svojo varnost v prihodnje skrbeti sama, se od NATA distancirati zlasti v obveščanju, se sporazumeti o delitvi premoženja in ostalo prepustiti ZDA.

Poglejmo Ukrajino, ta plačuje ZDA in NATO pomoč s prodajo svoje zemlje, če ne bo pogajanj med vojskujočimi, bo vojna z orožjem ZDA pod nazivom NATA trajala v nedogled, tudi potem, ko bo EU že imela svojo obrambo brez NATA. In kako bo v Gazi. Izrael bo z orožjem ZDA pobil naraščaj za več rodov naprej, zdesetkal palestinski narod in pozidal njihova polja. Za protiuslugo bo izraelski narod prebivalcem ZDA zagotovil varnost pred Iranom, ki razpolaga z jedrskim orožjem. Oba bojišča bosta izpraznila skladišča orožarske industrije ZDA, ki že snuje koncept razvoja novih industrij po sistemu izolacionizma. Podjetja, ki so proizvodnjo selila po svetu, se bodo vrnila v ZDA skupaj s svojimi kooperanti, tudi iz Slovenije. Obeta se jim dva do trikrat večji dobiček kot ga dosegajo sedaj v Nemčiji, Franciji in Italiji, seveda brez socialnih programov. Ko bo EU dokončala bančno unijo in unijo kapitalskih trgov ter zagotovila razvojni kapital, bo ZDA pripravljena bilateralno sodelovati z njo tako na področju kritičnih mineralov kot oskrbi z čipi in energijo. Ne bo smelo manjkati niti priznanje, da so ZDA najmočnejša sila na svetu, presenečeni pa naj bi bili nad tem, koliko evropskih držav bo pokazalo željo po močnih bilateralnih odnosih z ZDA mimo skupnih dogovorov EU.

Demokracija po pojmovanju ZDA bo pregnala iz sveta avtokracijo (oblika vladavine, kjer pripada vsa oblast samo eni osebi, praviloma povezana z nasiljem in neomejeno samovoljo. V takšni ureditvi ljudje ne morejo vplivati na delovanje državne organizacije, je ne morejo nadzirati in uveljavljati njene odgovornosti), ljudje bomo morali živeti tako, kot bodo rekle ZDA. Kako je mogel zato vedeti Cankar, da je napisal dramo Hlapci?

Se vam zdi, da ljudje v ZDA razmišljajo o demokraciji?

Volilna nedelja, 9. junij 2024

Že od jutra se vleče ta neznosna soparnost, težak zrak, ne vroče ne mrzlo, sonce, pa spet oblaki ves dopoldan. Odpravim se na vsakodnevni sprehod, obliva me pot in komaj pridem domov. Poslušam Vilija Resnika, ki se na odru giblje in obnaša kot, da ni nikoli delal kaj drugega kot pel. Skupaj s še trem mačoti popivajo in prepevajo kot da imajo 20 let. Na noge so spravili vse prisotne, ne vem kdo je glasnejši, ne morem jih več poslušati. Začnem prebirati intervju z našim diplomatom v ZDA, ki vse, kar sliši na ime ZDA samo hvali, nam pa očita, da smo nespoštljivi do te velikanke. Samo še to je manjkalo in morala sem se malo uleči, da zberem moči za kakšno koristno delo. Toda današnja nedelja ni navadna, zbiramo kandidate za parlament EU, zgleda, da to ljudi zanima in upam, da ne samo zaradi ustrezne propagande. Zanimiv mi je bil neki koroški študent z mislijo, da Evropa veliko vlaga za boljše povezavo in izobraževanje mladih. Ja, vlaganja in spodbude so sistematične, lahko bi nastajale miroljubne skupnosti, toda odločujoči del v EU ne vidi te dobre klime, ki nastaja med mladimi. Kje torej nastajajo razlogi za oboroževanje, kje odločujoči vidijo vojne nevarnosti, da jemljejo materialno osnovo izobraževanju, zdravstvu, športu. Zakaj te nevarnosti ne zaznavajo mladi?

Kamor koli pogledam, vidim kontradiktorne situacije, kar je nekemu okolju sveto, je drugemu nepotrebno, kar nekdo smatra, da bo rešilo svet, ocenjuje drug kot pogubo, kar naj bi koristilo večini je neznosno za manjšino ali vsaj posamezno politično stranko. Na tej volilni nedelji se odgovori na to vprašanje vrivajo med prioritete.

Menim, da smo spet pri slabi obstoječi, uzakonjeni organizaciji dela in zato nezmožni razčistiti odgovornost za svoje ravnanje. Nešteto oseb nas seznanja z rabotami ZDA in vsak navaja svojo resnico. Katera je verodostojna, da ji lahko verjamemo in upoštevamo pri svojih dejanjih za katere smo osebno odgovorni. Nešteto mladih po vsem svetu javno zahteva mir, razvoj, zanimivo delo. Kdo je torej tisti, ki jih bo prepričal, da bodo zgrabili za orožje in se, danes prijatelji, jutri med seboj pobijali? Kakšne koristi prinaša rusko-ukrajinska vojna ljudem v območjih, ki jih hoče imeti Rusija in Ukrajina, zakaj jim ti dve državi ne omogočita samoodločbe. Enako bi se lahko vprašali za Palestino, Gruzijo, ne vem še koga, ki hoče svojo avtonomijo. Razvoj zahteva spremembe, zakaj jih ne sprejemamo, ko imamo že dobre vzorce na primer tudi z našo državo. Vezi med nami ni potrebno prekinjati, če se osamosvojimo, morajo se le dograjevati kjer so šibka ali neustrezna. V tem smislu je današnji obisk naše predsednice v Albaniji spodbuden in smiseln, naklonjen ideji samostojnosti in povezovanju.

Zdi se mi, da današnje volitve ne bodo kaj bistveno vplivale na organizacijo dela, ki je utečena in tradicionalna tako v EU kot v naši državi. Stranke bodo do prihodnjih volitev pletle svoje mreže, da bi čim več iztržile za svoja suha leta, Miran in Andrej bosta sanjal o kombiniranem volilnem sistemu, zakonodajna veja oblasti bo čakala, da izvršna oblast pripravi vse, kar bi lahko ali morala storiti sama z obilico svojih svetnikov, tolmačev, koncesionarjev in kaj vem še česa. Nič hudega, samo pazimo, da barantači z orožjem ne pridejo do raznih vard, odločujočih poslancev, na poslovne zajtrke, po odličnike na naš univerze in s polnimi denarnicami po podjetja, ki so še v lasti male Slovenije. Sicer pa, pustimo se presenetiti, morda prihaja po soparnem vremenu deževje v obliki želenih izidov volitev, ki bo spral iz nas umazanijo in se bomo brez soparnih nedelj uspešno spoprijemali s problemi, trdimi kot orehi!

Kako pa vi razmišljate v soparnih dneh?

Likovni samorastniki, 8. junij 2024

Pretekli teden so v Trebnjem odprli likovno razstavo »Krajine neizgovorjenega« umetnice Darje Štefančič, ki mi je danes polepšala dan. Imeli smo otvoritev 57. tabora likovnih samorastnikov, udeleženke in udeleženci so se nam predstavili na razstavišču Galerije likovnih samorastnikov v kateri so razstavljene Darjine umetnine.

Ko vstopiš v razstavni prostor kakšnih 30 slik, si dobesedno obsijan z množico izjemno živobarvnih poslikav na katerih Darja prikazuje njeno notranjo odslikavo vrtov, dreves, rož, stolpnic, travnikov, vsega, kar ji zazna duša v razkošno svetlih barvah. Ta izjemna barvitost vabi oči obiskovalca in od njih ne more, stran ker se dobro počuti ob vsej svetlobi in prelepih barvah. S svojimi vrtovi, travniki in gozdovi se nekoliko približuje motivom srednjeveških tapiserij po motivih ne pa po barvah in kompozicijah. Meandri z zelenjem obdanega vodotoka preko pokrajine so tako realistični, da jih lahko prepoznaš kot lastne vsakemu kraju. Modre mlake v njenih vrtovih v kombinaciji s številnimi odtenki zelenega rastlinja so naravnost zapeljive, ko jih gledaš v mislih iščeš, kje si prav take znamenite barve že prepoznal in se nad njimi navdušil že kot otrok ob prebiranju pravljic iz vzhoda. Zaradi optimistične, svetle barvitosti so tudi imena njenih vrtov dokaj romantična kot so Rajski vrt, Vzvalovanje vrta, Vznemirjanje in podobna imena. Ko se iz zunanjega obiskovalca spremenimo v duhovnega sprehajalca po naslikanih prostorih, se nezavedno ujamemo v likovno igro barv, oblik in motivov in, kot pravi Benedettijeva, se v Darjinih delih kaj lahko zgubiš. Barvna sosledja in način nanašanja barv pojasnjuje umetnica od nalaganja plasti, sledljive smeri čopiča do nanašanja plasti slike toliko časa, da izzove žarjenje, nastajanje otokov svetlob. Slike lahko sprejemamo kot abstrakcije ali pa v njih najdemo izpovedne in pripovedne elemente, simboliko, odslikavo podzavestnega. Njeno Stezo v jutro bi prav rada občudovala v svojem domu.

Mesto Trebnje od 1968 leta dalje vsako leto organizira Tabor likovnih samorastnikov – mednarodno srečanje naivnih umetnikov, ki prispevajo h kakovostni širitvi zbirke. Do sedaj je 336 umetnikov iz 50 držav sveta vložilo v zbirko preko 1400 svojih del. Na letošnjem taboru bo od devetega do trinajstega junija ustvarjalo osem umetnikov iz Ukrajine, Hrvaške, Finske, Bolgarije in Slovenije. Ob zaključku tabora bodo podeljene nagrade žirije in razstava podarjenih del.

Likovno bogastvo Trebnjega je neizmerno saj takih umetnin, kot so prikazane v Galeriji likovnih samorastnikov ni v naši državi in tudi ne veliko na svetu. S promocijo, objavljanjem strokovnih prispevkov o avtorjih in predstavitvi njihovih del svetovni strokovni javnosti, s širjenjem sodelovanja med galerijami v EU in v svetu kot tudi s prizadevanji za širitev samorastniškega ustvarjanja bo slej ko prej Trebnje pridobilo pomembne produkcijske in storitvene razvojne možnosti še posebno, če bo likovno ponudbo razširjalo na svoje glasbene, arheološke in druge kulturne danosti. Prepoznavanje tržnih priložnosti in prilik, ki jih možni kulturni projekti nakazujejo, so v današnjem času zanimivi izzivi za mlade, ki ne bodo po »stezah odhajali ampak ob cestah ostajali«. Kulturne danosti Temeniške in Mirenske doline so neskončne, zajemajo ostanke civilizacij pred antiko, rimske ostaline, srednjeveške gradove in utrdbe, verske spomenike in kulturo sodobne družbe. Samo vprašanje časa je, kdaj bo Trebnje poseglo po ponudbi financiranja EU, da vse te svoje dragulje ponudi radovedni svetovni javnosti, izobraževalnim sistemom, vsemu intelektualnemu potencialu države.

Kako pa vi razmišljate o razvoju vašega območja?

Skrb za vodotoke, 7. junij 2024

Našo krajevno skupnost, tako se še vedno imenuje, obkroža zanimiva lokalna reka imenovana Težka voda. Prihaja nekje iz Gorjancev, se sproti polni z vodami potokov in potočkov in ustvarila je nešteto romantičnih meandrov. V zadnjih petdesetih letih je enkrat poplavila pretežni del svojega območja, sicer pa saj desetkrat na leto razlije svoje vodovje kakšnega pol kilometra ob izteku v reko Krko. Težka voda je v preteklosti pomagala ljudem do zaslužka saj so na njej uspešno delovali številni mlini, danes spremenjeni v trgovine, domove zaposlenih v tovarnah, v pribežališča vikendašev ter upokojenih ljubiteljev narave in v druge različne namene. Reka je danes že močno obzidana, saj lokalne oblasti ne morejo obvladovati širitev mestnega območja na njene bregove. V naši krajevni skupnosti je njen levi breg poln novih avtomobilov iz tovarne, njen desni breg pa krasijo enodružinske hiške v sadovnjaki in zelenjavnimi vrtovi do njenih bregov, Dom starejših občanov in splošna bolnišnica.

Iztek Težke vode v reko Krka je za mesto verjetno nekaj posebnega. Visoko nad bregom Težke vode je naselje stanovanjskih blokov in vrstnih hiš, visoka brežina med reko in naseljem pa je poraščen gozd v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Tisti, ki mejimo na ta gozd in na breg Težke vode moramo s skrbnostjo dobrega gospodarja paziti, da nam gozd ne požira parcel, da v njem živeča favna ne škoduje našemu domu in da je okolje vzdrževano tako, kot naj bi kmetje skrbeli za ohranjanje krajine. Iz teh razlogov so nekateri lastniki kupili parcelo vse do obrežja Težke vode takrat, ko je bilo to še mogoče. Tisti, ki smo prišli na to območje pozneje pa smo s SKZG RS sklenili zakupne pogodbe, ki nas obvezujejo, da zakupljen del gozda negujemo, prav tako njegove trate vse do obrežja, kar je tudi v našem interesu, da imamo mir pred floro in favno. Sklad nas občasno tudi nadzira. Omenjenemu skladu plačujemo zakup, čistimo gozdove, kosimo trate ob Težki vodi, urejamo dostope in vse drugo kar pač zahteva negovanje krajine, vse na svoje stroške.

V petdesetih letih našega sobivanja s Težko vodo se še ni zgodilo, da bi kdor koli poskrbel za čiščenje korita Težke vode, za bobre, ki uničujejo njene bregove, za vodne živali, ki so nevarne za ljudi ali za ribji zarod, čeprav ni dneva, da ne bi kdo namakal trnka in čakal na ribo za kosilo. Ko so urejali parkirišče in pešpot, so po Težki vodi plavale deske, materiali od gradnje, podiranje dreves pa je celo zadrževalo vodo, ki se je zlivala po negovanih tratah tako kot se to zdaj redno dogaja ob večjih nalivih ali dolgotrajnem deževju že vsaj dvajset let. Lokalna oblast je na naše jamranje in prijave odgovorila, da za vodne površine skrbi država. Zdaj pa vidim, da je država samo manjšinski lastnik vodno gospodarskih podjetji, ki jim je podelila koncesije za urejanje vodotokov. Podjetje, ki bi moralo urejati Težko vodo ima dodeljeno koncesijo in je v pretežni lasti Darija Južine. Do sedaj še nismo videli ne lastnika, ne podjetja in seveda tudi ne kakršnega koli načrta, kaj in kdaj bo postoril za ureditev izliva Težke vode v reko Krka oziroma očistil vsaj 50 let nanešeno naplavino, da bo voda spet samo v strugi, da bobri ne bodo podirali varovalno grmovje in gozd in da se ob bregovih ne bo redila ljudem nevarna favna.

Sistem koncesij, kot pravi Jernej Stritih, okoljevarstvenik in oblikovalec okoljskih politik, bi bilo potrebno spremeniti in v upravljanje voda vključiti tudi lokalne skupnosti. Koncesionarji pa so v preteklih letih imeli visok dobiček in bi ga lahko vlagali v smotrno vzdrževanje voda. Tudi koncesionar, ki bi moral skrbeti za Težko vodo je med njimi. Vedno se poraja isto vprašanje, zakaj ljudje ne opravijo svojega dela ampak poberejo samo denar, zase?

Kako pa vi skrbite za svoje imetje ob vodotokih?

Izkrcanje v Normandiji, 6. junij 2024

Predvidevam, da je že vse o tem junaškem podvigu povedano, zabeleženo, prikazano v številnih filmih in opisano v debelih knjigah. Prav tako sem prepričana, da ni zemljana, ki za izkrcanje ne bi vedel, nesmiselno bi bilo karkoli ponavljati razen tega, da ga je povzročil fašizem, največje zlo 20. stoletja.

Okolje v katerem sem živela v času izkrcanja, je preko radia sledilo dogajanju in tako žalostne kot vesele novice prenašalo med seboj. Moj ded se je samo spraševal, koliko jih bo še padlo, bodo dosegli posamezna mesta katerih imen niso znali izgovoriti, bodo pregnali agresorje. Pričakovanja so bila velika, upanje neizrekljivo, če ne uspejo, se bodo Nemci neusmiljeno maščevali tudi v naših krajih. Niso pa imeli nikakršne predstave, kje se vse to dogaja, kakšni kraji so to in kakšni ljudje.

Desetletja pozneje sem obiskala kraj izkrcavanja in najhujših bojev in v mislih so bila z menoj vprašanja, ki si jih je postavljal moj ded. Preplavljalo me je zadovoljstvo, da sem na zgodovinskem kraju vse dotlej, ko sem prišla na bližnje grobišče enakih križev vojakom, Američanov, Angležev in drugih narodov. Ne da se z besedami povedati, kako te tako pokopališče nagovori, kmalu ne vidiš več križev pač pa posamezne vojake, ki se po tvoji podobi oblikujejo iz branja priimkov na križih. Vedno nove generacije se sprehajajo po neskončnih grobiščih ne da bi poznale ljudi kot je bil moj ded in njihov odnos do izkrcavanja.

Imela sem rojaka, ki je bil general in je poveljeval tudi armadi države. Vedno se je ob spominu na velike bitke spraševal kakšen smisel je imelo »futranje topov z mladeniči«, zakaj se človek ne more ubraniti pogubni masovni moriji predvsem mladih. Možakar je v nekaterih primerih krivil vojne strokovnjake, ki so poveljevali toda za izkrcavanje v Normandiji je zatrjeval, da alternative ni bilo. V času, ko sem se potikala po teh krajih, so že posneli animacijski film o izkrcavanju. V projekcijski dvorani smo se virtualno pomešani z vojaki, pomikali od obale do vkopov okupacijskih sil. Med nami so padali zadeti vojaki, prihajali reševalci, se fronta pomikala vse bliže okopu in ga likvidirala. Konec filma in pretreseni smo prihajali iz kabine, potrebovali smo kar nekaj časa, da smo bili spet obiskovalci.

Na svojih popotovanjih sem večkrat obiskala tudi kraje velikih vojaških bitk od legendarne Trojanske do turških otokov, kjer so bili pobiti poleg vojakov angleških narodov tudi turški študenti medicine. Na vseh bojiščih te spremlja občutek krivde za zgubljena življenja, boli izguba celih vojaških enot, bolijo njihovi križi in spet v zavesti nastajala vprašanja zakaj je vojna potrebna in komu? Tako se po osemdesetih letih sprašujemo tudi danes, komu je potrebno ubijanje v Ukrajini in v Gazi in seveda povsod, kjer se sporazumevajo le z orožjem.

Zavedam se svojega idealiziranja in naivnega spraševanja, vendar menim, da je prav v današnjem času nujno. Zgodovina nakazuje, da samo masovni odpor proti nasilju le-tega lahko ustavlja ali ustavi. Tega orožje ne zmore, niti ne zmorejo politične elite, morda bi lahko poskusile gospodarske elite vendar močno dvomim, ker proizvodnja orožja zagotavlja visoke dobičke še posebno, če se dobavne verige ne pretrgajo. Ostala je torej samo amorfna masa in njeno spoznanje, kaj ji prinaša blaginjo in kaj jo spravlja v grob. Tudi v Normandiji stoji največ križev amorfni masi vojakov!

Kako pa vi razmišljate ob pobitih vojakih?

Kako gre ženskam? 5. junij 2024

Kaj naj rečem, kot vedno je tudi v današnjem času veliko namigovanj kam vodijo tokovi družin kje prevladujejo ženske, kako se razvija feminizem, kaj se med moškimi in ženskami zboljšuje in na kaj pozabljamo.

Po javnih medijih se veliko piše o tem, kakšna je naša družina danes in kaj storiti, da bo spet taka kot je bila nekoč. O tem, kakšna je bila nekoč največ razmišljajo verske skupnosti in politične stranke, ki jih te podpirajo. Žal stroka ugotavlja, da družina, ki jo danes zagovarjajo predvsem ekstremistična gibanja, nikoli ni obstajala in da je pač današnje sanjanje o velikih družinah povezano s proračunskimi naložbami, skrajševanjem pravic žensk in slabšanjem produkcijske sposobnosti družbe kot celote. Vsakemu je danes jasno, da je osem desetletji miru omogočilo zacelitev ran dveh svetovnih vojn, vzpon materialnega blagostanja in množično izobraževanje celotne populacije in da vsega tega ne bi bilo brez sodelovanja žensk tako v končanju vojne in zaščite miru kot bistvenega prispevka ženskega dela k blagostanju družin. Seveda pa so ženske ta prispevek lahko zagotovile le, ker so se izobraževala, si pridobile sebi primerne pravice in zagotovile ustrezno skrb za družino pri možu oziroma partnerju. Družine so se ohranile, se materialno in duhovno okrepile, pridobile podporo družbe in nadaljevale proces enakopravnosti, izobraževanja in vključevanja v vsa področja dela tudi tista, ki naj bi bila rezervirana za moške. Marsikdo tega zgodovinskega procesa noče priznavati in vztraja, da je ženska najprej mati, nato dolgo nič, potem žena in nazadnje varuhinja doma v popolni odvisnosti od moža. Naši otroci o tem ne sanjajo, svojo družino želijo oblikovati po vrednotah obeh staršev in vzorcih, ki so prilagojeni današnjim danostim.

So se pa ohranile, bi rekla ne kaj dobre družinske prakse kot so fizični pritiski na šibkejše žene, nasilje tudi nad otroci, podobne svinjarije … dosti dela za psihoterapijo!

Ne samo mati, danes je ženska že v tretjem rodu ustvarjanja v družbeni reprodukciji. Brez žensk ali njihovega popuščanja si danes ni možno predstavljati kulturnega delovanja, doživljanja in duševnega bogatenja družbe, se več ne more razvijati zdravstvo, šolstvo, sodna veja oblasti, raziskovalno delo, da ne omenjam turizma, farmacevtske proizvodnje in podobnih dejavnosti odvisnih od spretnosti in značilnosti ženskega dela. Prav za prav sploh ni možno razumeti zagovornike odpravljanja določenih ženskih pravic kot na primer svobodna odločitev o svojem telesu, ki trenutno skrbi vso Evropo in se mora prebiti do milijon podpisov. Vprašujem se, kdo odreka pravico ženskam da odločajo o svojem telesu in zakaj, kakšni cilji ga vodijo in kako jih namerava uveljavljati v digitalni prihodnosti, ko bodo na pomenu pridobivale oblike upravljanja s pomočjo čustev in emocije.

Domnevam, da bo potrebno še veliko prijateljskega prepričevanja in dobre volje tako moških kot žensk z namenom, da zakonca in starša enakopravno odločata o svoji družini brez pri šepetalcev različnih verskih in ekstremnih mišljen in to povsod po svetu. Ja, težko verjetno, tak mora biti vsak cilj, da se moramo zelo potruditi za njegovo uresničevanje.

Da sem tole napisala sem prebrala kar nekaj literature in celo knjigo o emancipaciji, nauku pomembnem za oba spola. Tako žena kot mož si morata drug drugemu priznavati enake pravice in jih tudi udejanjati. Samo tako si družina zagotavlja svoj obstoj in pogoje za trajnostni razvoj.

Kako pa vi prepoznavate odnose med starši?

Naša varnost, 4. junij 2024

Do sedaj se mi je vse skupaj o Vardah in pozivanju k osebnem oboroževanju, zdelo bolj kot neka želja posameznikov, da bi bili v javnosti opaženi, priljubljeni in morda celo sprejeti. Da je to resen začetek nekih vojaških aktivnosti, ki jih lahko v prihodnje doživljam na ulicah, mi na kraj pameti ni padlo. Nerazumljivo je od kot te paravojaške zamisli in predvsem zakaj se porajajo v naši današnjem času ko imamo najnižjo stopnjo brezposelnosti, ko se znatna sredstva vlagajo v obrambne namene ne samo v naši državi, ko je NATO v svojem najvišjem vzponu in so dobavne verige sveta pravzaprav omogočile zadovoljitev življenjskih potreb večine?

Vam, morebitnim sledilcem mojega bloga, postavljam vprašanje ali ste sledili zadnjim poročilom javnih medijev, ki navajajo da v naši mali in dragi Sloveniji obstajajo oborožene organizacije kot so Gibanje Generacija Identiteta in Slovenska obrambna straža z okoli 200 pripadniki po vsej državi, podpira pa jih dolgoletni poslanec Državnega zbora. Orožarsko opremo in maske naj bi jim pomagalo zaščititi ženske po slovenskih mestih pred emigrantskimi posilstvi, zaščito Slovenije pred emigrantskim uničenjem, nevarnosti islamske vojne proti Evropi, zagotovitev pravice po samoobrambi državljanov ter državljank in morda še kaj, kar so novinarji prezrli. Pristojni organi države so že zaznali njihove oborožene aktivnosti v prestolnici in, po poročanju novinarjev, ustrezno ukrepali.

Mnenja ljudskih množic je seveda različna. Večina meni, da so oborožene enote po naših mestih le propaganda desnih strank v predvolilnem času in zato ne jemljejo resno niti pozivov za zagotovitev osebne oborožitve vsakega od nas, niti nastajanja oboroženih organizacij, niti njihove oborožene akcije, še manj pa sodelovanje poslanca Državnega zbora. Je to pravo ravnanje? Pred leti nismo resno jemali gospoda Šiška ter njegove Varde, malo časa je bilo potrebnega za njegov »naraščaj« o katerem poskušam pisati danes in sam bog ve, kaj bo potrebno reči za oborožene akcije v prihodnje na območju Slovenije, če bomo vedno le zmignili z rameni in neresno jemali ta obsojanja vredni razvoj paravojaškega delovanja in strahovlade. Prav ta dviguje svoje zastrašujoče misli in dejanja tudi po drugih državah, v Nemčiji so ji ljudje že pokazali rogove, mi pa seveda kot pridni in pohlevni, ne upamo ali nočemo reči stop uporabi orožja in nastajanju oboroženih organizacij.

Hipotetično gledano je ta naša podložniška drža najbolj nevarna za naše vnuke saj novinarska poročila govorijo tudi o novačenju celo nepolnoletnih v te orožarske organizacije. Ne smem pomisliti na posledice, ki bi sledile, saj bi namesto spoznavanja uporabe umetne inteligence, zelenega prehoda in podobnih naravnanosti v prihodnost in šport, izgubljali čas z vadbo v ravnanju z orožjem kot se je to dogajalo pri nas v prvi polovici preteklega stoletja, danes pa žalostni vsak dan Ukrajincev, Palestincev, Ruskih in izraelskih vojakov, da ne omenjam vse oborožene lumpe v Afriki in Južni Ameriki. Prof. dr. Kovač že opozarja na barantače z orožjem, ki jih je možno prepoznati v vseh mrežah, ki jih pletejo evropske politične stranke in najodgovornejši vodje članic EU.

Menim, da se z orožjem ne gre igrati, niti ni primerno, da njegovo moč podcenjujemo. Ravnali bi modro, če bi oboroževanje regulirali in vzgojno delovali v korist miru, sožitja ter sporazumevanja. Politične stranke so anahronizem za današnje tehnološko in tehnično napredne čase, zato je njihov obstoj samo še vprašanje časa, Ne dopustimo, da nas uničujejo!

Kako pa vi sprejemate oboroževanje naše družbe?

Perspektivni kadri, 3. junij 2024

Poznamo razne krize, ki spremljajo vsakega, toda sama si bom zdajle poskušala razjasniti zakaj so tako močno prisotne krize v politiki, ki jih zaznavamo celo kot neposredne vojne nevarnosti.

Med mnogimi nalogami na delovnem mestu sem od časa do časa imela tudi kakšno politično funkcijo za katero sem morala najti poti, da sem jo zadovoljivo opravljala. Najprej sem se običajno zatekla k literaturi, če je ta obstajal in k ljudem, ki so to funkcijo že opravljali. Zbrane napotke sem nato primerjala z učinkovitostjo in ocenami opravljenega dela. S pomočjo zbranih dejstev sem poskušala pripraviti neke smernice o delu v prihodnje, v katerih so bili najpomembnejši cilji in potrebni kadri, ocena možnosti, da se dosežejo ali dosegajo in sprotno analitično ugotavljanje neustreznosti ter korekcija politike. Pri opravljanju funkcij je bilo potrebno marsikaj od omenjenega dodati in na marsikaj tudi pozabiti kar je normalno, če funkcijo dobil ali prevzameš ne da bi jo dobro poznal. In prav to opažam pri večini naših državnih in podjetniških upravljalcev v današnjem času – funkcije prevzemajo ne da bi jih razumeli ali poznali, ker pa so danes funkcije vedno zahtevnejše, ocenjujem, da bi država morala imeti usposobljen »bazen« kadrov iz katerega bi si zagotavljala kadre za verodostojno upravljanje skupnega premoženja.

Kadrovski bazen ima danes vsako podjetje, ki resno načrtuje svoj trajnostni razvoj. Oblikovanje tega bazena so kadrovske službe začele že gotovo že pred petdesetimi leti in ga od tedaj naprej nenehno izboljšujejo s sodobnimi metodami spremljanju učinkov dela posameznih strokovnjakov in področji, ki so za podjetje pomembna. Da ne bi ostala brez vodilnih tehnologov in tehnikov, managerjev in mojstrov managementa morajo vsak dan vedeti, kdo lahko nadomesti nekoga ki delodajalca zapušča. Evidentirani v bazenu kadrov imajo ciljano izobraževanje specifično za funkcije, ki bi jim bile lahko zaupane v prihodnosti. Privzgojiti jim je potrebno lastnosti, ki jih v poklicnem izobraževanju niso imeli priliko spoznati pa bi jih na najodgovornejših položajih morali uporabljati.

Kako pa je z izobraževanjem in vzgojo v političnih strankah naše domovin? V naši državi imajo politične stranke edine pravico oblikovati volilno listo kandidatov na vseh volitvah. Volivci in organizacije civilne družbe smo izključeni pri tej izjemno odgovorni nalogi. Nikjer še nisem zasledila, da bi katera od strank v program svojega dela vključila tudi izobraževanje in vzgojo bodočih politikov. Meni so na primer volitve v parlament EU pomembne predvsem za izobraževanje in vzgojo bodočih slovenskih voditeljev, ki bi odgovornosti lahko sprejemali kot kompetentni izobraženci. Predstavljam si, da se odgovorni politik oblikuje po več letih, če je tako rekoč vsak dan na drugem področju dela. Zavzemam se za izvolitev mladih v organe upravljanja skupnega dobra, da bi dolgoročno zagotavljali njegov kompleksen razvoj. Njihova usposobljenost bi morala vsebinsko krasiti volilno listo. Sedaj pa na listi kandidatov niso napisane niti pravi naslovi poklicev, kandidati za poslance pa se samo ponavljajo. Očitno je, da stranke ne skrbijo sistematično za svoje kadre, ki jih volivcem predstavijo kot kandidate in da od teh kandidatov tudi ne pričakujejo učinkov za večino pač pa le za člane svoje stranke. Upam, da bomo enkrat vsaj izvedeli, koliko je teh članov političnih strank in s tem koliko Slovencev je privilegiranih, da smejo sodelovati pri izboru kandidatov, ki jih potem volivci moramo voliti.

Podoben primer sistematične skrbi za kompleksnost izobraževanja in vzgoje bi potrebovali tudi poročevalci o upravljanju s skupnim premoženjem, zlasti novinarji.

Kaj pa vi menite o organiziranem prizadevanju za boljše politike?

Prebiranje opisov, 2. junij 2024

Prvi dami novinarstva iz področja literature se moramo zahvaliti, da nas tako lepo vodi po knjižnih novostih. Samo preberite njeno opozorilo na prevod esejev Zbigniew Herberta »Hotel sem opisati«. Spodbudila me je, da sem knjigo seveda takoj poiskala v knjižnici in jo prebrala z največjim zadovoljstvo ter zanimanjem. Gospa Irena Štaudohar je omenjeno knjigo predstavila kot zapis različnih tem od zgodovine in potovanj do umetnosti, od mitologije in arheologije do premišljevanja o pokrajinah. Predmet avtorjevega zanimanja je tista resničnost, ki poleg tega, kar nam je dostopno empirično, zaobsega tudi celotno dediščino človeškega rodu. Ko knjigo prebiraš res lahko samo občuduješ znanje in vedenje nekaterih posameznikov o ljudeh in družbah v različnih časovnih obdobjih oziroma na različnih zgodovinskih območjih.

Za mene pa ima vsebina omenjene knjige še poseben pomen. Večina krajev, ki jih avtor omenja sem uspela spoznati osebno saj so to znane turistično zgodovinske destinacije vsake potovalne agencije. Predno sem se odpravila na pot sem največkrat proučila lokalno zgodovino, se pozanimala za posebnosti posameznih krajev in tako vedela, kaj ne smem prezreti. Vsa ta potovanja so bila zelo poučna, neskončno zanimiva in ostala so mi v spominu z mnogimi podrobnostmi in njihovimi posebnostmi. V Provanso sem se večkrat vračala in vsakokrat spoznala kaj res posebnega. V Arlesu smo tudi mi popotniki iskali Vam Goghove slike, obiskali Areno, uživali v pohajkovanju po ozkih ulicah značilnih tudi za albižanska mesta kot je bil na primer Cacassonn, mesto, ki je danes biser turizma v južnem delu Francije in je morija herezije eden od razlogov za množičen obisk popotnikov iz vseh koncev sveta. Vsak od nas bi se moral dobro poučiti o tem, kako močne so bile nekoč verske dogme in kako pogubno so bili v imenu vere uničeni celi narodi. Herbert ni pozabil niti Templarjev, bratovščine, ki je skrbela za romarje v sveto deželo ter razvila bančništvo. Krvavo uničenje tega viteškega reda je bilo delo francoskega kralja Filipa Lepega.

V starodavnih mestih severne Italije kot so Siena, Urbino in podobna mestnih področjih je avtor knjige občudoval zlasti čudovite freske in poslikana platna likovnih umetnikov. Te umetnine privabljajo vedno več občudovalcev umetnin pa tudi popotnikov in turistov. Sama sem se po teh toskanskih mestih večkrat potikala ne samo zaradi slikarskih umetnin saj imajo ta mesta izjemno arhitekturo, čudovite gledališke predstave in koncerte, da o srčkanih lokalčkih polnih sladkarij in drugih dobrot sploh ne govorim. Na nek tak obisk v Sieno je šla z menoj tudi moja mama, ki pa nikakor ni mogla slediti naši skupini pri ogledih mesta. Usedla se je na ulični gostinski prostor neke kavarnice, si naročila kavo in prižgala cigareto, ter uživala pogled na mestni vrvež. Ko smo se vrnili iz galerij se nam je spet zadovoljna pridružila.

Kako je avtor knjige predstavil antično Grčijo je res nek posebnega v literaturi. Iraklion na Kreti je bil med prvimi grškimi mesti, ki sem ga obiskala že leta 1964 in čez 20 let še enkrat s sinom. Knosos je fasciniral tako mene kot pozneje sina in do branja Herberta nisem še slišala, da so ponarejene njegove poslikave. Je pa opisal špiljo v kateri se naj bi rodil Zeus. Bila pa sem tako kot Herbert presenečena v Santorinu, kjer naj bi bila potopljena Atlantida po enem od mnogih mišljenj o njeni lokaciji. Akropolo in druge dragotine antičnih Aten sem si ogledala večkrat, enkrat pod vodstvom pisateljice Tite Kovač Artemis in se ob tem sploh nisem spomnila Freuda, ki je nenehno »spremljal« Herbertovo občudovanje tega edinstvenega svetišča. Svet ima nepopisne lepote in vrednote, ki so naše vedenje o prednamcih in naše izročilo zanamcem!

Tudi vi z zanimanjem spoznavate zgodovino ljudstev sveta?

Siromašenje Slovenije, 1. junij 2024

»Dober gospodar nikoli ničesar ne prodaja, samo kupuje!« je bila osnovna zamisel moje dedka, lastnika kar primerno velike kmetije, ki je uspela preživljati trinajst članov družine in vse svojim otrokom zagotoviti solidno materialno dediščino. Danes so seveda drugačni časi, vladajo filozofije trga, finance postajajo pretok digitalnega plačevanja med bankami in varovanje zalog prebivalstva v denarni obliki. Podedovana zemljišča so zanimiva le, če so zazidljiva. Dolgoletni nasadi se spreminjajo v vikende in domovanja družin. Patentov in druga industrijska lastnina je skromna, primarno v uporabi sodelavcem v tujini. Vrednost osnovnih sredstev pridobiva značaj inventarja, nenehno naraščajo infrastrukturne potrebe javnih zavodov in javnih podjetji, večati se morajo dajatve, blažiti pritiski na proračune in najemati vedno novi krediti. Kako mora te družbene spremembe upoštevati dober gospodar in kdo to sploh je? So to upravljalci proračunov, ki jih je v naši državi bog ve koliko in med seboj niso povezani? Vemo davkoplačevalci koliko naših davčnih vplačil gre v posamezen proračun in upravljalci proračuna vedo, koliko se jih bodo prilivi zmanjšali, če se odtuji premoženje davkoplačevalca? Imamo te evidence družbenega računovodstva urejene? Služi digitalizacija samo olajšanju dela uslužbencev ali je namenjena boljšemu gospodarjenju upravljalcev torej parlamentarcem, svetnikom,… informiranju davkoplačevalcev? Vprašanj je nešteto vsa pa se nanašajo na urejenost podatkov za odločanje in ukrepanje. Davkoplačevalec je vsak s. p., vsaka gospodarska družba, vsak zavod in podjetje, vsak državljan. Pretok vrednosti premoženja med njimi, odtujitvi ali povečanju, vpliva preko davčnega sistema na vse proračunske prihodke in torej o tem mora voditi računa vsak upravljalec proračuna. Po mojem mnenju morajo prodajalci premoženja v državi upoštevati interes države, če tega zakonodaja ne omogoča jo je potrebno dopolniti, spremeniti, popraviti, kam bomo sicer prišli. Če se na primer odločim, da bom moj podedovani hribček prodala, moram upoštevati predkupno pravico lokalne skupnosti, sosedov in kmetov. So premoženje Panvite prodali v španoviji vsi omenjeni?

Razprodaja premoženja države Slovenije se je začelo z Mercatorjem, kot je to pojasnjevala funkcionarka takratne stranke na vladi zato, ker prihajata Lidl in Hoffer, ki bosta Mercatorju onemogočila konkurenčnost. Po desetletjih se to še ni zgodilo, uničeval pa ga je kupec. Plaz prodaj podjetniškega premoženja je bila tudi posledica izgube tržišč na zahodnem Balkanu, toda državljani smo bili prepričani, da je bila privatizacija premoženja uvedena zato, da se najdejo novi trgi, proizvodnja usmerjena v donosnejše izdelke in dobička vlagan nazaj v proizvodnjo. Zakaj privatni lastniki premoženja, zlasti tisti, ki so prejeli denacionalizirano premoženje ali odškodnino zanj in podobni lastninarji niso poskrbeli za nadaljevanje proizvodnje, za vlaganja vanjo in za iskanje novih trgov? To je vendar velika sramota za posamezne lastnike, izkazali so se za nesposobne in lopovske, ljudem so onemogočili zaposlitev, materialno premoženje so prepustili propadu, denar pa morajo še imeti, saj ni človeku lastno, da požene vse na boben. Seveda vem, da ne smem napisati imena teh najprej pridobljenih lastnikov družbenega premoženja in nato istih kot prodajalcev tega premoženja tujcem. Pa tudi potrebno ni, vsak državljan in državljanka pozna ta imena in jih lahko identificira. Pri tem v mislih nimam maščevanje pač pa šolske primere neznanja in nesposobnosti vladanja ljudi z mandatom, ki jih nikoli ne bi smeli pridobiti od nas volivcev. O privatizaciji so odločali nekompetentni funkcionarji, dali so se zavesti nezaupanja vrednim ljudem in uničili so osnovo za sprotno obnavljanje družbene infrastrukture zlasti šolanja in zdravstva. Zgubljeno premoženje bo morala Slovenija slej ko prej odkupiti nazaj!

Kako pa vi sprejemate zmanjševanje premoženja državljanov Slovenije?

Marija, 31. maj 2024

Morala bi napisati dr. Marija Turnšek Mikačić, ki je doktorirala na Fakulteti za organizacijske študije in veliko dobrega postorila v svojem praktičnem delu. Pa ne bom uporabljala njenih formalnih številnih nazivov, za mene je bila blaga, razumevajoča oseba, ki je zelo pozitivno vplivala tako na oblikovanje fakultetnih programov kot tudi med člani društva Dolenjska akademska pobuda.

Marija je diplomirala in magistrirala na naši Ekonomski fakulteti, se posvetila menedžmentu in organizaciji ter pridobila andragoško pedagoško izobrazbo na Filozofski fakulteti. Soustvarjala je v ELES-u, v Leku in ČGP Delu ter opravljala delo sekretarke v zakonodajnih organih Republike in države Slovenije. Po pridobitvi doktorata je poučevala na različnih fakultetah, kot docentka tudi na fakulteti kjer je doktorirala. Posebno privlačno je bilo zanjo voditeljstvo in komuniciranje. V dodatnem izobraževanju na tem področju je pridobila mednarodni certifikat NLP trenerja in na šoli Kariernega coachinga poučevala trenerje. Bila je mentorica študijskih krožkov iz področja vodenja, timskega dela, tutorstva, komuniciranja, motivacije in kariernega načrtovanja. Vsestranska Marija je bila sodna izvedenka za področje ekonomije. Zanimale so jo raziskave in proučevala je modele in orodja za karierne načrte in doseganje osebne odličnosti. Napisala je knjigo »Karierno načrtovanje – kako najdeš v sebi skriti zaklad«.

Fakulteta za organizacijske študije nadaljuje s tradicionalnim srečevanjem na Forumu odličnosti in mojstrstva. Hrani dokumentarno gradivo tega trideset letnega druženja gospodarstva ter javnega dobra Dolenjske in Bele krajine, ki ga je zasnovalo in bogatilo društvo ekonomistov omenjenega območja. Fakulteta je povezovala teorije kariernega načrtovanja in osebne odličnosti s praktičnimi dosežki posameznih strokovnjakov, ki so presegala s svojim delom povprečja. Zanimive razgovore je vsebinsko oblikovala naša Marija in jih tudi vodila.

Območje Dolenjske in Bele krajine si že desetletja prizadeva za ustanovitev javne univerze v Novem mestu predvsem za študije tehnologij prihodnosti, medicine, kemije, farmacije, mobilnosti, pridelave ter predelave hrane in drugih dejavnosti zelenega prehoda. V podporo pri ustanavljanju javne univerze deluje društvo Dolenjska akademska pobuda v kateri je Marija sodelovala in sooblikovala letne programske zasnove s tem, da je vanje vgrajevala svoje bogate izkušnje praktičnega dela. Skupaj s kolegi na Biotehnični visoki šoli, na Fakulteti za organizacijske študije in na drugih izobraževalnih aktivnostih kjer je Marija poučevala, je njeno znanje bogatilo tako študente, visokošolske zavode in društva kar je prava rariteta v delovanju visokošolskih učiteljev.

Toda Marija ni bila samo strokovnjakinja, bila je tudi preprosta in ljubezniva opazovalka družbe in njenih aktivnosti. Navdušeno je sprejemala in podpirala nove zamisli, ki godijo ljudem, kot na primer predlog o bohemskem prostoru v gostišču na Glavnem trgu ali pobudo o skrbništvu stanovalcev ulice, da sami poskrbijo za ulično udobje tako v urejanju kot v njeni duhovni rasti. Razgovor ali debata z njo je bila običajno vir nove zamisli za boljše počutje skupnosti, za oživitev na primer lepe navade urejenosti žensk na sprehodu po mestu ali obisku v gledališču. Tudi sama se je rada »nališpala« pri kozmetičarki in se pomlajena pokazala na Facebook-u. Dobra izobražena in sodobna, močna ženska osebnost s sposobnostjo spreminjati besede v dejanja je bila naša Marija, ki jo bomo v naslednjih dneh pospremili na njeni zadnji poti.

Spoštujete tudi vi ljudi, ki veliko znajo?

Palestina, 30. maj 2024

Taka dežela kot je Palestina, privlači ljudi, radi jo obiskujejo, o njej kaj zanimivega zvedo in se seznanijo z njeno neverjetno zgodovino. Seveda sem tudi sama kar dvakrat romala v svete kraje krščanstva, da bi bolje spoznala sodobne težave te države, ki ji zemljo nenehno krade Izrael pod pokroviteljstvom ZDA in Velike Britanije. Zdi se kot da je Palestina v stalni vojni in zato nikakor ne more urediti dvostranskih odnosov s sosedom.

Izrael je danes moderna inovativna država z prihodki, ki ji omogočajo, da je vključena v vse skupne aktivnosti sveta od Evrovizijskega šova do Združenih narodov. Polna je zgodovinskih zanimivosti in polna bogastva ter dragocenosti v številnih cerkvah, ki jih tam gradi cel svet. Razvili so industrijske velikane, galopirajo v medicini, razvijajo mednarodno pomembne izdelke kot so digitalni varnostni sistemi in vojna industrija in še in še bi lahko naštevala. Ker vse to potrebuje ljudi, širijo svoja mesta na palestinska polja in zidajo na njem nova naselja, mestno infrastrukturo, širijo svojo oblast. Njihove univerze so po programih unikatne, polne raziskovalnih laboratorijev modernega časa.

Palestina je regija na Bližnjem vzhodu z bogato in kompleksno zgodovino, ki sega več tisočletij nazaj. Geografsko obsega območje med Sredozemskim morjem in reko Jordan, vključuje pa sodobna ozemlja Izraela in palestinskih ozemelj (Gaza in Zahodni breg).

Palestina brez ozemlja Izraela, je ravno nasprotje izraelskega razkošja. Veliko zemlje a malo rodne, nerazviti trg v državi in neprodorno vstopanje na svetovni trg. Notranja organiziranost slabo učinkovita, pozornost fokusirana na družino, na preživetje, na upornost proti pridobitništvu moderne dobe. Obiskovalec dobi občutek, da nekoliko obupujejo nad lastno močjo, da bi kaj bistvenega pokrenili za uspeh svojega potomstva. Imajo kraje, ki vzbujajo čudenje kot na primer Jeriha, Nebo, imajo tudi moderne nasade na zemlji, ki jo iztrgajo puščavi. Do povečanja judovskega prebivalstva je prišlo po prvi svetovni vojni, ko je bila Palestina še pod britanskim mandatom in to je bil eden od razlogov za ustanovitev Izraela leta 1948. V šestdesetih letih preteklega stoletja se je organiziralo Palestinsko osvobodilno gibanje PLO, ki se je začelo prizadevati za ustanovitev neodvisne Palestinske države, ki jo je že priznala večina držav na svetu in jo bo po napovedi premiera priznala tudi naša država prihodnji teden.

Kaj je na tem ozemlju zgodovinske Palestine tako pomembnega, da se na njem nenehno obnavljajo vojne, zanikajo človekove pravice in pravice narodov do samoodločbe? In kaj bo na tem ozemlju v prihodnje, da bo prevladal mir ter sožitje Izraelcev in Palestincev? Komu so bile potrebne številne žrtve sodobnega trenutka, posebno kar 15000 otrok? Je bilo to potrebno za zaposlitev delavcem v ameriški vojaški industriji? Je žrtve potreboval judovski narod razseljen po svetu, da bi si uredil dom v Jeruzalemu ali Gazi? So žrtve potrebne drugim arabskim narodom v soseščini Palestine? Koga sem pozabila vprašati? So morda na delu kriminalci, verske skupnosti, ekstremisti, organizatorji romarstva ? Smo upravičeni do pojasnila? Kdo nam ga mora podati in kaj bomo z njim?

Dragi državljani Slovenije, Palestinci ne izraelskega dela Palestine so nas priznali takoj, zakaj mi tako mencamo tudi potem, ko je že pobitih 15000 otrok in več kot 20000 mater, očetov, vojakov,…

Kako pa vi doživljate to tragedijo Palestine?

Sosedi, 29. maj 2024

Ivanka, moja neposredna soseda, nekoliko starejša od mene, ne more več na noge in odselila se je v Dom. Njeno stanovanje so otroci prodali, novega soseda žal še ne poznam, zaenkrat slišim samo ropot orodja in domnevam, da obnavljajo kupljeno stanovanje. Prvo srečanje z njim ni bilo niti dobro niti slabo. Svoj ogromni avto je parkiral prem ulično knjižnico s klopco kar je preprečevalo dostop. Moja snaha ga je prijazno nagovorila in možakar je z veliko mero razumevanja opustil tamkajšnjo parkiranje. Upam, da bo tako ostalo.

V isti hiši v spodnjem stanovanju je sosed moj bratranec Jože, sin strica Antona, ki je imel domačijo na Rihpovcu. Jože je zlata duša, iznajdljiv in poznavalec vsakršnega orodja ter naprave, ki se uporablja pri hiši. Pretekli teden je robotu za košnjo zamenjal rezalnike, že nekajkrat je z brskanjem spravil v pogon moj televizor, popravil alarm napravo in zagotovil vpogled v zunanjo temperaturo preko daljinca. Če meni, da kaj ne obvladam mi pomaga. Včeraj je z ogromnimi kleščami potrkal na balkonsko okno in kar nekaj časa sva porabila za odstranitev grmičevja za ograjo ob mojem vrtu. Pošalim se, kaj pa račun, pa se samo nasmehne.

Na nasprotni strani ceste je moja soseda sama v ogromni hiši. Otroka sta si ustvarila svoje družine in se odselila, dolgoletnega prijatelja, izjemno razumevajočega človeka je pobral infarkt, dopolnila je leta za upokojitev po polni delovni dobi profesorice na srednji šoli. Poleg hiše ima vrt, majhen gozdiček, obrežje reke in vse vzorno vzdržuje. Pridna je kot mravlja, žal mi je, da je sama, da se utruja z obilico dela. Se pa tako hči kot sin z družinama za vikend pripeljejo, tudi pomagajo, toda svojih oddaljenih domov ne moreta pogosteje zapuščati.

V ulici je 48 hišk in hiš, od časa do časa se kakšna izprazni zaradi izselitve ali smrti. Med nami ni sporov, vsaj sama ne vem, da bi bili. Na veliko se pozdravljamo, poklepetamo o vremenu, otrocih, aktualnih problemih mesta, digitalizaciji, zabavi in podobno. Ulica je igrišče otrok zato po njej vozimo res skrajno previdno in počasi saj imajo otroci absolutno prednost.

Za mene so bližnji sosedi tudi stanovalci stanovanjskega bloga na vzhodni strani, ki mejijo na naš vrt. Že leta se prijazno pozdravljamo, Drago iz tega bloka vztrajno skrbi za moje obrežje ob reki, naš odnos je prijateljski. Lahko rečem, da težave znamo in hočemo reševati pošteno kar krepi našo pripadnost vzorno urejeni in vodeni soseski.

Meni so najbolj drage družine v ulici, ki so bile že pred menoj. Vdova Silva na primer je sama izšolala hčerki, zdaj si prizadeva že za vnukinjo. Silva je prava dama, zna se lepo urediti, pozorna je do vseh sosedov, vedno je človeku lepo pri duši ko se sreča z njenim prijaznim nasmehom. V eni od hišk je potomka svakinje mojega očeta in kar nek občutek imam, da moram biti do nje še bolj pozorna kot do drugih v soseščini. Ima čudovito družino, kar dva šolarja. Med moje ljubljence spada tudi družina Sonje in Džura, njun starejši sin se je rodil 6 dni po rojstvu mojega sila. Skupaj smo se cepili, šolali, veselili in žalostili. Vedno manj je v ulici mojih delovnih prijateljev in prijateljic. Meri, vdova Suliča, starši dekana DIF-a v prestolnici, Ježevi, potomec Štefana in Anice ter Jakovljevičevi. Dragi so mi, skupaj smo storili marsikaj dobrega, seveda pa tudi ni šlo brez napak. Žal mi je vseh, ki so za vedno odšli, še posebno za profesoricami Polonco in Špelo Valentinčič. Toda življenje gre naprej in prinaša nam mlade sosede, ki jih z veseljem sprejemamo v svojo ulično skupnost.

Kako pa vi shajate s sosedi?

Dotaknilo se me je, 28. maj 2024

Neko oddajo iz leta 2014 o starih ljudeh je predvajala RTV SLO. Hotela sem že ugasniti televizor pa zgledam Klevišarjevo, Čačinovičevo in še enega starega geografa ter prisluhnem oddaji pod naslovom »Če bomo imeli srečo, bomo vsi stari«. Obe dami Slovenske akademske sfere seveda dobro poznam po njunih prizadevanjih, da bi se bolje razumeli, da bi skrbeli za skupno dobro in da bi ustvarjali prijeten svet za vse, za potomce. Za današnji čas neaktualne so te teme, danes prevladuje tekmovanje, potrebni so hitri učinki, visoki zaslužki, številni rekordi, boljše vse od soseda. Vsi trije nastopajoči niso pripadniki te nove vere, verjamejo in temu primerno se obnašajo, v ustvarjalnost na vseh področjih, v moč emocije in zaupanja ter ohranjanje zdravih medsebojnih odnosov med ljudmi vseh generacij. Ljudje bi morali biti v večji meri hvaležni za dane možnosti, da so lahko razvijali svoje sposobnosti, ustvarjali družino, pripomogli k materialni blaginji družbe in duhovno bogatili družbo. Dotaknilo se me je, pomislila sem in se vprašala kako sama priznavam hvaležnost, komu jo priznavam in zakaj?

Izjemno rada se spominjam svojih starih staršev in se jim v srcu zahvaljujem za zanimivo, poučno in delovno otroštvo v veliki familiji na kmetiji. V svoji prvi knjigi sem jasno nakazala svojo hvaležnost do družbenih razmer, ki so mi omogočale šolanje, prebiranje knjig, nastopanje v lokalnem gledališču in še mnogo drugega. Z največjim spoštovanjem sem hvaležna učiteljem in profesorjem, ki so nas tako vztrajno vodili po poti znanja ne da bi za učenje mi imeli ustrezno predznanje ali pogoje. Vse življenje se že sama pri sebi zahvaljujem mojim sošolkam in sošolcem, med katerimi sem bila dobrodošla in so mi še vedno bratje in sestre. Podobno so me sprejeli prebivalci Barja, ostali smo trajni prijatelji in zaupniki.

Zaposlitev je bila za mene neponovljivo doživetje in hvaležna sem do vseh, ki so mi omogočali zanimivo in raznovrstno delo pri ustanavljanju današnje farmacevtske multinacionalke in družbeno izjemno odgovorno delo v javni službi, ki jo po 30. letih javnost še vedno pogreša. Ko srečujem ljudi se skoraj za vsakega spomnim kdaj in v čem mi je pomagal reševati določen problem in čutim hvaležnost do vsakega posebej. Pogosto na to spomnim svojo družino, svoje nekdanje sodelavce pa tudi pišem rada o tem, saj ni možno dovolj razumno seznanjati okolje koliko različnih ljudi mora sodelovati, da se neka koristna in potrebna zadeva ugodno konča. Prav na delu nikakor ne priznavam zaslug posameznika, čeprav so ti vsega spoštovanja vredni, toda učinek je vedno zasluga vseh sodelujočih. Ne morem dovolj poudariti, kako moramo biti hvaležni tistim posameznikom, ki so svoj humanizem, etiko in modrost z velikim zaupanjem prenašali na nas in nam bili za vzor.

Svojo hvaležnost sem dolžna tudi svoji sicer majhni a nad vsem dragi družinici. Ker je bilo doma, v šoli in v družbi običajno vse v redu, sem lahko sprejemala več delovnih dolžnosti in si nabrala več znanj, predvsem pa bila srečna, zadovoljna in mirna. Tudi moje številčno obsežno sorodstvo je bilo vedno del mojega zanimanja, imam jih rada, z zadovoljstvom jih obiskujem in hvaležna sem jim, da so me veseli.

Hvaležnost je občutek potrditve, da smo od nekoga prejeli nekaj, kar nam veliko pomeni. Vsak od nas bi se moral zamisliti komu vse se mora zahvaliti za »darila«, ki so krojila njegovo življenje, ga bodrila v stiski in nagradila v dobro opravljenih dejanjih! To so vezi med nami, čvrste povezave, ki omogočajo ustvarjalno družbo.

Imate občutek za hvaležnost?

V bližnji prihodnosti, 27. maj 2024

Težko je reči, kaj bo zahtevala prihodnost od posameznika in od skupnosti, vendar se le oglašajo opozorilni glasovi, ki to nakazujejo. V Ženevi na primer, že deluje World Economic Forum (WEF) mednarodna organizacija, ki sodeluje z voditelji poslovnega sveta, politiki, akademskimi institucijami in drugimi sektorji za reševanje globalnih izzivov, vključno s podnebnimi spremembami. Opozarjajo upravljalce podjetji, da reševanje podnebnih vprašanj vključujejo v poslovno strategijo in odločanje, jim pomagajo pri prilagajanju na potrebne spremembe in izkoriščanju priložnosti, ki jih prinaša zeleni prehod na trajno gospodarstvo. Pomoč nudijo predvsem s financiranjem zmanjševanja podnebnih tveganj ter pospeševanje inovacij. Ena od njihovih enot je tudi Chapter Zero, globalna iniciativa za spodbujanje upravnih odborov, da prevzamejo aktivno vlogo pri reševanju podnebnih sprememb. Organizirana je po državah in se ukvarja s prenosom dobrih poslovnih praks, povezujejo strokovnjake na tem področju in skrbijo za informacije o poslovnih priložnosti. Chapter Zero Slovenija je zanimiva predvsem za prehransko predelavo in skupno iščejo predvsem možnosti za uvrstitev zelenega prehoda med prednostne naloge gospodarskih družb. Ni dvoma, da nas WEF pripravlja na potrošniške spremembe, ki bodo slej ko prej sledile in spremenile naš življenjski slog.

Pa ne samo organizacije, tudi posamezniki v Sloveniji, ki imajo znanje in vpogled v prihodnost poudarjajo nujnost, da se pripravimo na obvladovanje novih veščin, predvsem tistih, ki jih digitalizacija in umetna inteligenca ne zmorejo. Sicer ne vem, kaj ima Ameriška gospodarska zbornica s talenti, ki jih mi davkoplačevalci Slovenije šolamo, da je pri nas zagnala Program za osebni in karierni razvoj voditeljev in izbira favorite leta. Mi je pa padlo v oči poročanje Dela, kako ti izbranci ocenjujejo prihodnost in kaj v njej naj bi bilo pomembno po njihovem mnenju. Znati uporabljati tehnologije digitalizacije in umetne inteligence kot orodja za informiranje, ocenjevanje informacij, vzgajanje radovednosti in interesa, širjenje znanja, kritično razmišljanje, razumevanje ljudi, zavedanje o situaciji v okolici in v svetu. Čustveni inteligenci bo treba dati večji poudarek, hitrim spremembam je nujno slediti, čas bo treba zavestno upravljati in se osredotočiti na bistvene naloge, zagotavljanje osebne produktivnost in duševnega zdravja. Dragocene postajajo čustvena inteligenca, empatija in duševna odpornost. Visoka stopnja razumevanja tehnologij bo pomembna za družbo kot celoto, ker bodo pomembna etična in filozofska vprašanja, ki jih bo prinašal napredek umetne inteligence in biotehnologije. Krepitev vloge vodje, ki mu ostajajo za reševanje samo še najtežji problemi kot so zasebnost, nadzor, svobodna volja, enakopravnost, povezovanje različnih tehnoloških postopkov in podobno. Etična in družbena odgovornost bodo prevladovala nad tehnološkimi danostmi. Stik z realnostjo in družbo bo odločujoč za premagovanje tveganj.

O jej, bili smo še v preteklem stoletju, ko smo prebirali knjige o bodočih managerjih, podjetnikih in drugih gospodarstvenikih, ki so prihajale nekje iz severa. Govorile so nam o vplivanju čustev na naše poslovne odločitve. Izjemno zanimive so bile in hkrati spodbudne saj se nobeden od nas na svojem vodilnem položaju ni mogel samo objektivizirati tako kot se temu ni mogla podrejati večina zaposlenih. Izjemno me veselijo razmišljanja deklet in fantov, ki jih kot zgleda zasleduje mogočna Amerika, verjetno ne brez razloga. Prihodnost bo zanimiva tako tehnološko kot etično. Najbrž bodo tako družba kot posamezniki mnogo bolj kot danes naklonjeni poštenosti in uveljavljanju odgovornosti, saj drugače ne bo možno zagotavljati varnost sistemov. Stroke bodo morale prepoznavati problematiko v svoji doktrini in jo reševati!

Kako se boste pa vi prilagajali gospodarjenju s pomočjo čustev?

Prebiranje pošte, 26. maj 2024

Od kar so uveljavljeni študijski programi kulture, doživljamo izjemno kulturno ponudbo, številne prireditve različnih žanrov se vrstijo tako v mojem mestu kot okolju. Že dolgo ne sledim vsem, si pa ogledam tiste, ki obetajo novost, spodbujajo razmislek ali pomagajo razjasnjevati dileme.

Knjižnice so bile prve znanilke novih programov tako z širitvijo stvari za izposojo kot načrtno spodbujanje branja, zanimive razprave o knjižnih novostih, kot tudi predstavitve izjemnih literatov. Dobili smo tematsko bralno značko za odrasle, lansko leto na primer knjige o popotovanjih, letos bomo brali o dedkih in babicah. Širijo e-knjige, ponudbo potujočih knjižnic, Bukvarne in možnost izposoje kar 24 ur na dan. Za vsak teden sestavijo prireditve za otroke in za odrasle. Lahko bomo brskali po spletni razstavi ali pa prisostvovali predstavitvi Karlovškega slikarstva, zanimiv bo literarni večer, lahko gremo na Trdinov literarni pohod, spoznamo še več drugih kulturnih predstavitev in za zaključek poslastica tedna pogovor s Tino Košir.

V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici so vedno odličnejši zlasti v prireditvah mednarodnega ali zgodovinskega pomena. Skupinska razstava in umetniški diskurzi o družbenih in klimatskih spremembah New Era je potekal v sodelovanju z Muzejem moderne sodobne umetnosti Republike Srbske in Muzejem sodobne umetnosti Vojvodine. Že pa je napovedan Cisterscapes kulturna krajina cistercijanov v sodelovanju z Muzejem krščanstva na Slovenskem. Galerija likovnih samorastnikov odpira že sedeminpetdeseti Mednarodni tabor likovnih samorastnikov v Trebnjem in ponaša se z zavidljivo zbirko ustvarjenih del omenjenih umetnikov. Bogati ta kulturni program Glasbena šola Trebnje s svojim prefinjenim in vsestranskim glasbenim interpretiranjem tudi najzahtevnejših glasbenih del. Kulturni dogodki, ki spremljajo Tabor presegajo odličnost v ustvarjanju.

Kar dva dogodka sta organizirana v gibanju Rastoča knjiga, OŠ Šmihel pod naslovom Poj mi pesem o vrednotah in lokalna skupnost prireditev Trdinovega pohoda v parku Rastoča knjiga. Priča bomo lahko širitvi Svetovne Rastoče knjige s knjigo Kosova v Severnem parku prestolnice. Naj omenim še dogodek humanosti in spoštljivosti, ki ga organizira vsako lepo Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu. Za mene je kulturni dogodek tudi skrb za ohranjanje spomina na tiste, ki jim ni bilo dano doživeti svobodo.

Ne moremo mimo kulturnih dogodkov, ki jih organizira Krka d. d. ali KUD Krka tako na sedežu podjetja kot v prestolnici. Z nabavo znamenitega klavirja je Krka d. d. postala organizatorka letnih štirih elitnih klavirskih koncertov na katerih nastopajo mednarodno priznani in iskani pianisti virtuozi. Na Krkinem večeru nam predstavijo enega od sodelujočih na Ljubljanskem festivalu. KUD Krka pa prireja vsako sezono 7 zanimivih razstav na sedežu podjetja, razgovore z gledališkimi igralkami in igralci ter redne likovne razstave pa v prestolnici. Bogata in odlična kulturna doživetja, ki so vedno dobro obiskana.

O umetniških čudežih, ki nastajajo v našem Anton Podbevšek teatru pod taktirko Matjaža Bergerja, bi lahko napisala knjigo ali vsaj več esejev, toda njegove predstave pozna danes že vsak državljan pa tudi tujina, kar nam je v čast. Isto bi morali reči za našo Glasbeno šolo in njen izjemen glasbeni program.

Poznate vso to bogato kulturno ponudbo, ki s pošto ali virtualno prihaja v vaš dom?

Lepi maj, 25. maj 2024

Maj je poln dogodkov, doživljajev, presenečenj in izrazov naklonjenosti. V maju praznujejo medicinske sestre in babice, novinarji, zdaj tudi otroci kristjanov pod okriljem papeža tako kot smo mi imeli nekoč svoj praznik pod okriljem predsednika države in še več stvari bi se našlo. Za mene osebno je najlepša vsako leto zadnja sobota v maju ko se že oseminsedemdeset let sestajamo maturanti OSME'56 Stiške gimnazije in bomo ali bodo to počeli, dokler bodo lahko prišli vsaj trije. Tako zavezo smo sprejeli ob prvi obletnici in jo ponovno potrdili ob smrti generaciji najzvestejšega maturanta Lovra pred sedemnajstimi leti.

Imamo se za potomce Jurčičevih junakov, ker se Stiška gimnazija nahaja v neposredni bližini območja v katerem je Jurčič odkril neštete zanimive zgodovinske dogodke in seveda za rodno pokrajino značilne bogataše, vojake, ustvarjalce, romantike, pustolovce in posebneže. Nenehno ga je navdihovala gostilna Pri Obrščaku, tam je še vedno njegova soba, tam pa je tudi v obiskovalcih prepoznaval svoje literarne osebe. Prav omenjeno in seveda dobra postrežba danes v tej starodavni gostilni so razlog, da je postala naše vsakoletno pribežališče. Od osemindvajsetih maturantov nas je letošnjo zadnjo soboto v maju živelo še sedemnajst, Slavka v Avstraliji in Rezka v Argentini. Draga, Nada in Podržaj niso prišli tako, da nas se je zbralo dvanajst, vsi seveda globoko v letih, večino so pripeljale hčerke in enega vnuk. Izjemno ganljivo je bilo naše letošnje srečanje, kot da se zavedamo skorajšnjega odhoda. Več kot uro je trajalo, da smo se med seboj pozdravili, objeli, pogledali v oči in povprašali kako potomci. Skrajno prijazna postrežba je nekajkrat povprašala, kdaj lahko postreže s kosilom, slišana je bila šele potem, ko smo se kot stari ljudje, morali posesti zaradi razno raznih bolečin posameznikov. Še predno smo pojedli kosilo, je Joško vstal in zapel Adijo pa zdrava ostani… nekoliko presenečeni smo začeli prepevati še drugi, vedno več nas je bilo in tudi pesmi so se kar vrstile in sicer nekoliko previdno, saj so naši pevci iz raznih zborov vihali nosove in zmajevali z glavo, pa se nismo pustili ustaviti. Morali so se nam pridružiti kar je petje nekoliko izboljšalo, vendar je bilo še vedno daleč od tistega iz naše preteklosti. Kmalu smo se začeli presedati, da bi se lažje pogovarjali in nastalo je nekaj skupin. Okoli Lenke so bili zelo resni obrazi kar je kazalo na resno debato o trenutnih problemih duhovnega življenja ali na obujanje spominov na tiste dosežke, ki nas krasijo kot generacijo. Samo pet zakoncev še imamo, ostali so vdove ali vdovci. Možakarji so se zbrali okoli Franceta, kaj jih je povezovalo težko rečem, so pa mahali z rokami in bili glasni, domnevam, da so reševali kakšen gradbeni problem, vrtnarjenje ali hišno mehanizacijo. Mojo skupino so sestavljale ženske, tudi hčerke, ki so prisostvovale kot šoferke, nekoliko smo se pošalile na račun svoje počasnosti, pokritizirale sodobno družbo in se seznanile z našimi trenutnimi interesi od evtanazije do splava. Nič usodnega, samo razgovor, ki je nakazoval zadovoljstvo nad druženjem in dobrem počutju. Okoli štirih popoldne smo se začeli poslavljati in prav gotovo je trajalo vsaj pol ure, da smo se končno zbasali vsak v svoj avto. V mojem je vladala groba tišina in občutek, da bi še kakšno skupaj rekli.

Minila je prijetna sobota, mineva tudi maj, vsakoletni najlepši mesec za vse, ki v srcu dobro mislijo in drug drugega spoštujejo take kakršni pač smo. Je pa tako srečanje nabito z čustvi, polno dobrih želja in misli, prebujenje pozabljenega in razmišljanje, kako se je naše življenje dejansko odvijalo v primerjavi z našimi sanjami in hrepenenji. Da ni kanila solza, sem morala stisniti zobe!

Kako pa ste vi preživeli letošnji maj?

Pozabljene ceste, 24. maj 2024

Pod našo vasjo se je bleščala bela »mala cesta« za katero nismo vedeli kje se začenja, dobro pa smo poznali njen konec »Pri Travizanki« kjer se je zlila v »glavno cesto« Ljubljana-Zagreb. Na nas otroke in pastirce po obronkih vasi, je bila to cesta dogodkov, šolska pot, pot s cestnimi skrivnostmi, upanje, da bomo nekoč, ko odrastemo, tudi mi po njej odšli v svet. Pesem »Je bela cesta uglajena, …« je prepeval vsak od nas. Po njej je potekal promet vozov s konji in voli, samo Gornikova strica sta imela avto, ki je včasih zapeljal po mali cesti, ropotal in trobil, za njim pa se je valil cestni prah. Ko smo po njej hodili v šolo, smo se na veliko izogibali kapelicam in kraškim jamam ob njenem napušču, strašili so nas tudi kozolci in gozdovi njenih meja, če se je le dalo smo šli po njej v skupinah. V vojni smo se skrivali po njenih jarkih kadar je pokalo, nekoč smo pri enem od kozolcev zagledali padalo in vojaka v neznani uniformi, opazovali pa smo tudi obešane, do zob oborožene nemške vojake in slabo preskrbljene partizane in njihove terence. Po njej so nas odrasli vodili v farno cerkev kar je bilo vedno slavnostno, bi rekla na pol posvečeno in zato je delovalo kot nenehni opomin – bodi pridna! Nošenje zastave in drugih simbolov takratnega časa po tej naši mali cesti je ostalo kot napotek za prihodnost.

Glavna cesta je bila bolj živahna tako po vozilih kot po popotnikih, gostilničarjih, hotelirjih in trgovinah. Na naših pohodih po njej je bila prva trgovina Travizanove gospe in po njej je še vedno poznana, čeprav je na njej tabla Mercator že vsak 60 let. Sledila je gostilna Butričkovih, potem polja, nato vas Štamperka kjer smo imeli največjo hišo, v njej pa so bili najemniki. Naša potovanja in opravki so se končali pri farni cerkvi nekoliko večje vasi z apoteko, več trgovinami, zdravnikom in obrtniki. Na tem malem koščku glavne ceste je bila tudi moja rojstna domačija, žal pa med družinama ni bilo soglasja. Na tem malem delu glavne ceste sem videla in doživela konec druge svetovne vojne, ki noče iz mojega spomina.

Več let se s cestami ni dogajalo drugega kot jesensko nasutje »šudra«, da se cestna trasa ne bi uničevala. Toda v mojih študentskih letih se je gradila prva avtocesta pod mojo otroško vasjo ob mali cesti. In gradile so jo mladinske delovne brigade. Nisem se jim mogla pridružiti ker so bila prva leta študija zahtevna in še v lokalnem Kulturno umetniškem društvu sem sodelovala. Sem se pa z vlakom podala na njeno otvoritev med ogromno množico ljudi ne da bi avtocesto sploh videla. Moj očim je bil tisti, ki me je spodbudil, da sva se z vespo peljala po novi avtocesti na obisk k moji stari mami. Mačje oči, lahkotno prevozni klanci, obsežnost vozišča – vse to in še mnogo drugega nama je polepšalo pot. Toda te komoditete je bilo kmalu konec saj so tovornjaki in vsak dan številnejši osebni vozniki napolnili avtocesto do take mere, da je pridobila naziv cesta smrti in tudi sama sem se na njej počutila skrajno nevarna.

Kaj vse smo morali narediti južno od prestolnice, da se je zgradila nova avtocesta, bi lahko popisala le v knjigi. Avtocesto zdaj imamo, toda zaradi starosti nismo več vozniki na njej. Pod mojo otroško vasjo so danes vse tri opisane ceste, ni pa več pastircev, ki bi jih občudovali in sanjali, kako lepo bi se bilo voziti po njih. Bolj kot sanje so vse tri ceste polne avtomobilov, traktorjev, tovornjakov, vse hiti, vsega je veliko in za sanje nekdanjih časov je zmanjkalo prostora. Toda človek vedno najde prostor pod soncem, uporno išče vedno boljše rešitve in jih tudi mora najti. Vas pod katero so tri ceste se modernizira, mladi gradijo svoje domove, urejajo svoj skupni prostor in obnavljajo kmetovanje na domačijah svojih prednikov. Morda bodo razvili tudi dejavnosti, ki jih potrebujejo popotniki, romarji in turisti.

So ceste dale misliti tudi vam?

Študentska druščina, 23. maj 2024

Pomislite, da smo se kot študentska druščina spoznali skoraj pred sedemdesetimi leti, pa se še vedno srečujemo, pošiljamo maile in kolikor toliko spremljamo razmere v katerih se, danes stari, nahajamo. Letos smo se ponovno preštevali, kar polovico jih je odšlo v večnost, naša bivša organizatorka potem, ko je še sprejela vabilo za letošnje snidenje. Kakšnih dvajset ne zmore več voziti ali pa jih tarejo revme, boki, živci ali kaj podobnega. Tako se nas je danes zbralo štirinajst v Šestici in ne na Livadi, ker je Šestica bližje centralni avtobusni postaji na Slovenski cesti. Ja, večina se nas je brezplačno pripeljala z avtobusom s pomočjo rdeče izkaznice upokojenih in se tako izognila problemu parkiranja. Takih skupin, kot je bila naša je bilo istočasno v Šestici vsaj deset, še en dokaz, da tudi stari radi obujamo prijateljstva in se z zadovoljstvom družimo.

Kaj je od tiste zanimive tisoč tristo glave vpisne mase leta 1956 prišlo na današnje srečanje? Velika večina je odpadla že prvo leto, ženske so se poročale, moški so hrepeneli po samostojnosti in iskali službe. V drugem letnik je bil ponovno velik osip, ko pa so prišli na vrsto statistika, politična ekonomija in mednarodni sporazumi nas je ostalo le še dvainsedemdeset, ki smo končali z diplomo. Ekonomija je spadala med najzahtevnejše fakse, profesorji so bili odlični in precekj znanja smo odnesli s seboj v tovarne, urade, trgovinske dejavnosti, šole in bog ve kam še. Eden od današnjih udeležencev je razvijal pilotsko stroko, drugi je zastopal eno izmed industrijskih velikank Slovenije na Dunaju, Marko je na primer skrbel za prodajo storitev in računalnikov IMB v vzhodni Evropi, Miha pa je obvladoval načrtovanje rabe prostora južno od prestolnice. Današnji udeleženec Marjan je bil inovator in se ponaša z zaščitenimi novostmi v logistiki. Za vse niti ne vem, kako so rogovilili po domovini in svetu. Dekleta smo bila predvsem pridna in dokaj ustvarjalna. Korošica je zasnovala podjetje za vodenje računovodstva, ki še vedno uspešno deluje. Ena od nas je asistirala ministru planiranje in razvoj, druga je prodajala izdelke lesne industrije v Ameriko in pozneje skrbela za devizno dokumentarno kontrolo pri banki Slovenija. Iz naših vrst je največja slovenska banka pridobila eno od vodilnih uslužbenk, ki ji je bila zvesta vso delovno dobo. Kje je ustvarjala Vida pa niti ne vem. Pogovori so se sukali okoli današnjih razmer v institucijah kjer smo bili zaposleni, okoli danes aktualnih problemov naše družbe predvsem pa, okoli vse manj varnih razmer. Imeli smo skupno kosilo in privoščila sem si »malo mešano« kar smo si v študentskih časih še lahko privoščili kot priboljšek. Prijazna postrežba je nadomestila sicer popolnoma standardno ponudbo gostilen ki zajema govejo in gobovo juho, zrezke, zelenjavo in solate. Pa nič hudega, ob klepetu niti nismo dobro pogledali, kaj jemo. Kot bi mignil je minilo teh skupnih štiri ur, poslikali smo se s telefoni in drug drugemu obljubljali, da se naslednjega maja spet srečamo. Seveda je veliko vprašanje kdo bo zmogel priti pri devetdesetih. No, upanje usahne zadnje!

Kot vsako, mi je tudi to srečanje dalo misliti. Predvsem sem bila presenečena, da kljub letom moja študentska druščina ni utonila v pozabo, nasprotno, ljudje dobivajo voljo do življenja in dela, se nasmejejo, razgovorijo in razbremenijo svojo dušo. Odhod v večnost ni za nas tabu, niti strah vzbujajoče dejanje, sprejemamo ga kot dejstvo, da ne rečem, da od telesnih bolečin utrujeno telo spodbuja željo po slovesu. Biti hočemo spravljivi tako z razmeram v današnji družbi kot v družinskem in sorodstvenem okolju. Izžarevamo pozitivno energijo do danosti, ki jih današnja družba zmore nameniti nam starim, zlasti pa smo naklonjeni do sveta, ki ga ustvarjajo naši nasledniki saj se zavedamo, da vedno na mladih svet stoji!

Se tudi vi srečujete s svojo študentsko druščino?

Zloraba zaupanja v s .p. , 22. maj 2024

V državo je d. o. o. in s. p. gospodarske enote uvedel premier Markovič tam okoli leta 1986, ko je bil sprejet Zakon o gospodarskih družbah. Dalj časa se je že iskala oblika organiziranja gospodarske dejavnosti posameznikov, ki so poleg zaposlitvenega delo opravljali dodatne dejavnosti. Šlo je predvsem za deficitarne dejavnosti kot na primer hišna popravila, inštalaterske storitve, pomoči pri gospodinjstvu, zaposlitev izven delovnega časa v izobraževalnem procesu in podobne primere, ko so usposobljeni ljudje to opravljali, niso pa imeli pogojev za registracijo obrti ali pa posel niso opravljali v obsegu, ki bi bila obrtniško optimalna. Za izvajalce je bil problem tudi ta, da iz tega naslova niso plačevali davkov in prispevkov zato pa njihove prihodke niso šli v pokojninsko osnovo. Bili so še drugi razlogi za ustanavljanje omenjenih subjektov kot na primer potrebe novo nastajajoče turistične in gostinske ponudbe, trgovske in podobne koncesije in verjetno še kaj nujnejšega, kar mi je žal že ušlo iz spomina. Dobro pa se spominjam, da je bilo v tistem času podjetništvo zelo želeno, atraktivno in neko veliko upanje, da bo vsak od nas lahko razvijal svoje »konjičke« in jih spreminjal v podjetniške velikane. Samo pa mojem delovnem območju je bilo v nekaj letih ustanovljeno okoli 63 tisoč d. o. o. in s. p., večina v času svoje obstoja ni zaživela in v nekem trenutku so slovenska sodišča po službeni dolžnosti izbrisala iz gospodarskega registra vse, ki niso imela nobenega prometa od ustanovitve do dneva izbrisa.

Bila sem že v pokoju, ko je Slovenija sprejela svoj zakon o gospodarskih družbah in z njim uzakonila, da delo lahko opravljal le na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali po pogodbi o avtorskih pravicah. Nastajati je začel nov rod d. o. o. in s. p. ki so poleg gospodarskih družb lahko izdajali račune medtem ko je pogodbe o avtorstvu lahko sklepala je pristojna agencija. Plačilni promet se je digitalno povezal z davčno upravo, ki je s tem pridobila podatke o zavezancih za plačilo vseh vrst davkov v državi. Posamezniki kot oseba sme opravljati kakršno koli delo, za opravljeno delo pa mora izdati račun za kar mora biti organiziran in registriran kot gospodarska enota. Kakršno koli izplačilo sme gospodarska enota izvesti samo na podlagi računa. Uzakonile so se ugodne razmere za nastajanje malih podjetji, ki svoj obseg poslovanja vežejo na utečene velike gospodarske in negospodarske družbe po dogovorjenih cenah za storitve.

Danes samo poslušamo ali debelo gledamo, kaj vse omogočajo d. o. o. in s. p. Polovico poslancev evropskega parlamenta služijo poleg redne zaposlitve, baje da tudi v našem parlamentu potrebujejo poslanci to obliko pridobivanja dodatnih prihodkov poleg zaposlitve. Že nekaj časa poročajo javni mediji, da vsaj pol univerzitetnih učiteljev poleg redne zaposlitve pridobiva prihodke iz gospodarske dejavnosti tako kot javna uprava, ki ne pripravlja več sama gradiv za organe upravljanja ampak zato najema storitve d. o. o. ali s. p. . Če je verjeti javnim medijem pa je največ podjetnikov med zdravniki, ki svoje prihodke pridobivajo iz javnega zdravstva po cenah, ki se jim zdijo primerne. Ker imajo zdravniki omejene plače v javnem zdravstvu prekinejo delovno razmerje in preko d. o. o. ali s. p. s koncesijo opravljajo isto delo po dogovorjeni ceni za javno zdravstvo ter neomejeno oblikujejo v svoji gospodarski enoti svojo plačo. Res iznajdljivo, inovativno, bi rekla času primerno, brez razmisleka o osebni integriteti, častnosti takega dejanja in seveda skrbi za osebni ugled.

Presenetljivo, »…kako se v strup preobrača vse, kar srcé si sladkega obeta; mi ne bilà bi vera v sebe vzeta, …«(F. Prešeren). Žal, so tudi zlorabe zaupanja del našega življenja.

Kako pa vi uresničujete podjetništvo?

Milijonarji v EU, 21. maj 2024

»Obdavčite nas, krepko, saj vidite, koliko revščine je, nam bo ostalo dovolj za dobro življenje« polaga J. Lorenci predsednici republike Slovenije na srce, dušo in vest ker verjetno meni, da ji njeno premoženje to blagohotnost omogoča.

Ne vem kako se je ali se bo predsednica odzvala, vem pa, da se širi gibanje najbogatejše populacije, da bi se uvedel v EU enotni davek na njihovo premoženje. Na tem projektu delujejo udeleženci v Davosu, Združenje Domoljubni milijonarji in še posebno dedinja Marlene Engelhorn, ki pravi, da «milijonarji ne bi smeli odločati o tem ali bodo ali ne bodo prispevali družbi, v kateri živijo, saj brez nje nikoli ne bi postali milijonarji«

Vložena je bila iniciativa obdavčitev premoženja velike vrednosti za financiranje ekološkega in socialnega prehoda pod sloganom Obdavčimo bogate. Analize kažejo, da je splošna naklonjenost tej iniciativi, predlagatelji morajo zbrati milijon podpisov do oktobra kar bi za Slovenijo pomenilo 5640 podpisov. Podpis je možno oddati na spletni strani EU pod nazivom Obdavčitev premoženja velike vrednosti za financiranje ekološkega in socialnega prehoda.

V Sloveniji je pričakovati prihodke iz tega naslova v višini 565 milijonov EUR in s tem bi lahko za 23% povišala financiranje šolstva in za 16 % povišala financiranje zdravstva. Z uvedbo omenjenega davka bi se znižala koncentracija bogastva kot tudi izjemna politična moč, ki sedaj ogroža razvoj demokracije, ekonomskega sistema in širitev družbenih konceptov. Davek v EU naj bi plačevali lastniki posamezniki res izjemno velikega premoženja. Vsaka članica bi smiselno postavila svoj prag vrednosti osebnega premoženja posameznika, ki bi ga obdavčila.

Veliko nejasnosti je še, razčiščene pa bodo do oktobra, ko bo zbranih milijon podpisov Evropejcev in Evropejk. Akcija je za vse nas izjemnega pomena saj gre skoraj za spoznanje najbogatejših, da je biti bogat naporno in nevarno, pa tudi nesmiselno, saj premoženje ni optimalno donosno, če se nenehno ne odpravljajo posli. Seveda pa je pristanek najbogatejših na ekstremni davek na premoženje lahko tudi špekulacija, da bo potem družba kot celota opravila ekološke in socialne probleme njihovega vira donosnosti. Kaj se ve? Trenutno zgleda dobro za politične in družbene spremembe, ki so sedaj odvisne v pretežni meri od moči kapitala.

Osebno menim, da je trajna odprava revščine nujna človekoljubna dolžnost vseh na svetu, da bi temu problemu morali videti konec in da bi to spoznanje moralo voditi k miru, ustvarjanju in nenehnemu izobraževanju. Posamezni bogataši, bogata podjetja in bogate države bi se nekako morala osvestiti, da jim bogastvo prinašajo nujne potrebe množičnih skupin po svetu, žal v večini še vedno z negotovimi prihodki. Poglabljanje prepada med bogastvom in revščino ne sprejemajo mladi rodovi, ki emigrantskih, ekoloških in vojnih problemov nočejo dedovati po družbi svojih staršev. Njihova javna dejanja nakazujejo, da tudi nočejo sprejemati vseh vrst političnega nasilja, ki običajno spremlja donosnost kapitala in ne priznava donosa delovne sile iz trga dela zaradi česar se koti revščina.

Novo razmerje moči nastaja po svetu in upamo, da bo večjo moč pridobilo duhovno bogastvo posameznikov, njihovo kulturno ponašanje in zmernost v potrošnji.

Verjamete v dobre namene milijonarjev?

Fotografije kot zaslužek, 20. maj 2024

Še ne tako v oddaljenem času smo fotografijam posvečali res veliko pozornosti. Fotoaparati so bili najbolj želeno darilo. Z njimi smo sledili otrokom od rojstva dalje pa vse do odhoda od doma. Dogodka ni bilo niti na delu in v tovarni, če se ni vse poslikalo, slike množile in mestno fotografsko obrtništvo se je spreminjalo v trgovino ter razmnoževalnico. Fotoaparat je postal sestavni del potovalne torbe, spremljevalec v avtomobilu, povsod. Ko smo kaj proslavljal je kolega Jože Čandek rad poudaril, da moramo domov sicer bodo moje slike prej po njihovih domovih kot bomo sami. Albumi so se množili, pri nas doma so zasedli že kar veliko predalov v tovarni pa so že okupirali sobo.

Prišli so računalniki in kmalu za njimi e-pošta, za tem pa vnos fotografij v računalnik kjer so dobile svoj direktorij razdelan po letih, osebah, itd. Sledile so neke tablice, Marko Sluga jo je imel prvi in na nekem slavju v Mariboru nas je že slikal z njo, slike pa so bile res prej doma kot mi. Ni minil omembe vreden čas ko smo začeli nabavljati čudežne telefone. Vsi so omogočili slikanje, fotoaparati pa so izgubili svojo vlogo. Zdaj imamo pametne telefone in vedno več kakovostnejših fotografij. Živimo v prepričanju, da smo stroko osvojili, slike so v barvah, vedno pri roki, z njimi predstavljamo svoje najdražje, beležimo dogodke in tako naprej, da pa je na svetu tudi v tem času fotografska stroka, se zavedamo šele ob razstavah fotografij ali takrat, ko nam v oči pade objavljena slika prizora v odlični izvedbi in ob njem naša fotografija zgleda prav klavrno.

Fotografska stroka se danes zelo lepo razvija. Imamo ustrezno izobraževanje, izoblikovan profil poklica, nove tehnologije in tehnike, fotografske zadruge in vse drugo, tako, da se s fotografiranjem umetnik lahko zopet tudi preživlja. Umetnostni trg se v naši državi vsebinsko in organizacijsko krepi že najmanj dve desetletji. Zagotavlja prisotnost fotografov na sejmih, mladim pomaga vstopiti na trg, promovira slovenske fotografe v Evropi, nudi prostore za druženje fotografskih umetnikov, spremlja dogajanja v fotografskem svetu, prireja fotografske razstave domačih in tujih fotografov, širi dobre fotografske prakse. V te namene se organizirajo galerije in umetniške zadruge, ki dopolnjujejo ponudbo s trgovanjem fotografskega materiala, strokovnih foto knjig in arhiviranjem fotografskih umetnin. Glede na zanimanje fotografskih umetnikov lahko v skupni organizaciji širijo poslovanje na založniško in druge dejavnosti, ki sodeluje z umetniki celostno za skupen uspeh. Povezovanje dela umetnikov fotografije z galeristi in kupci omogoča doseganje ustreznih cen umetnin kar je danes v mednarodnem trgovanju z umetninami nekoliko otežkočeno tako zaradi davkov kot zaradi neprepoznavnosti slovenskih umetnikov. Trg fotografskih umetnin se že povezuje z grafiko in drugimi likovnimi tehnikami kot tudi z interesi zgodovinske stroke ter sodobne promocije.

Tako naše ljubiteljsko fotografiranje kot dela fotografskih umetnikov ni nič posebno novega oziroma je poznano že vsaj stoletje. V mojem otroštvu je bil fotograf v vsakem malo večjem naselju in zagotavljali so nam vpogled v življenje v preteklosti. Te stare fotografije so danes dragocen dokument. Iz njih je razvidno sorodstvo, njihova oblačila, zabave in ponašanje ter časti, ki so jim pripadale. Pomembnejše današnje revije imajo posebne rubrike, kjer jih objavljajo. Zanimivost teh fotografij je pripoved o dogodkih ali ljudeh, ki so bili fotografirani. Nastajajo zgodbe, velikokrat zapisane kot romani ali prikazane kot uprizoritvene predstave. Predvsem pa je vsakemu od nas kakšna fotografija skrita v srcu!

Imaš tudi ti kaj skritega v svoji duši?

Preferenčni glas, 19. maj 2024

Sodeč po javnih informacijah, ki nam jih posredujejo mediji, drugih sploh nimamo, so politične stranke in njihova vodstva največkrat odgovorna, da se mnenje volivcev in njihovih predlogov ter kritik ne sliši, ne upošteva, ne spoštuje. Vsaj v mojem okolju je tako razpoloženje. Res se včasih, kot kakšnega monarha, obremenjuje odgovornosti predsednika Vlade, toda to bolj iz zavisti ali težnje, da bi njegov kritik sam postal premier. Zapisala sem že večkrat, očitno pa moram ponavljati, da je zakonodajo potrebno prilagajati novostim, napredku, novim življenjskim in razvojnim ciljem za kar morata poskrbeti Državni zbor in njegovi profesionalci. Namesto sistematske in nenehne analize zakonodaje, ki bi omogočala krepitev volivcev pa dobivamo le predloge nekih popravkov, ki ničesar ne spreminjajo na bolje.

Prejeli smo obvestilo pristojnega organa o strankarskih kandidatih poslancev v parlament EU. Kljub nenehnim kritikom političnih strank (5% volilnega telesa) torej volivci (95 %volilnega telesa) nimamo nobene možnosti oblikovati svojo listo kandidatov, lahko pa damo glas izbrancu v posamezni listi posamezne politične stranke na primer gospodu Barliču, če smo izbrali Slovensko ljudsko stranko. To naj bi bilo vse, kar volivec sme narediti ker je vse drugo v prisojnosti političnih strank tudi to ali bo naš preferenčni glas upoštevala ali ne. Zakonodajalec v naši državi meni, da bi s preferenčnim glasom pri volitvah poslancev v slovenski parlament okrepili nivo demokracije.

Strokovnjaki za volilne sisteme ocenjujejo to za skrajno zavrženo dejanje, ki ne more v ničemer krepiti demokratičnega odločanja v naši državi. Predlagajo, da se naš volilni sistem prilagodi današnjim razmeram v katerih ni nobene potrebe po ščitenju razmer, ki so bile v času osamosvajanja ali akterjev, ki so takrat ščitili svojo integriteto. Kako naj se prilagodi je neštetokrat objavljeno, imenuje se Kombiniran volilni sistem (KVS), ocenil ga je Slovenski razvojni svet in ponuja bistvene spremembe naše volilne zakonodaje tako, da bi volivci le prišli do oblikovanja svojih kandidatov in da strankam postanejo vsaj enakovredni, če ne že prevladujoči. Sodelovala sem v omenjenem svetu in tako spoznala nove možnosti za kakovostnejše odločanje o prihodnosti naše države. Zgleda, da ima današnji Državni zbor neke strahove pred spremembami, ki jih javnosti ne razkrije in ga ovirajo pri odločanju. Lahko pa tudi ovira posodobitev zakonodaje čakanje na predloge Vlade ali druge pripravljavce zakonskih predlogov, kar pa je lahko samo v škodo razvoju demokratičnih odnosov v državi. Državni svet naj namesto preiskovalnih odborov oziroma komisij imenuje odbore za posodabljanje zakonodaje in naj svoje strokovne sodelavce in strokovne sodelavce posameznih parlamentarcev usmeri k skupnemu cilju kakovostnejša, odlična zakonodaja. Lahko ji tu tudi volivci malo pomagamo tako kot je predlagam prof. dr. M. Mihelčič; zavrnemo posvetovalni referendum , da glasujemo z NE in napišemo KVS ali pa še kaj boljšega.

V človekovi naravi je, da hrepeni po boljšem, sodobnejšem in odličnim spremembam na vseh področjih življenja in dela, zato bi se moral vsak organ upravljanja vprašati vsak dan ali je res storil vse kar bi lahko, da bi bilo delo dneva kakovostnejše, ljudem in državi bolj v korist. Da pravočasno spoznavamo svoje nove dolžnosti in pravice so naše oči nenehno uprte v delo najodgovornejših organov upravljanja, ti pa morajo kakovostno razsoditi o strokovnih in političnih rešitvah K temu nagnjenju nagovarja tudi Deklica z Rastočo knjigo – gibanje, ki spodbuja k odličnosti in kakovostni.

Kako pa vi gledate na pravico do preferenčnega glasu?

Kmetovanje v EU, 18. maja 2024

Ker sem mladost preživela na kmetiji sem še vedno zagovornica dobre, doma pridelane hrane, s katero so nas hranili stari starši. Nekaj časa po odhodku iz kmetije se mi je vtisnila v spomin kot dobra hrana tudi tista iz dijaške menze in pozneje iz raznih mestnih kuhinj, sem se je pa kmalu prenajedla in postala izbirčna. Pozneje ko sem bila že zaposlena, sem se srečeval s kmetijsko problematiko kot članica organov upravljanja ali po strokovnem nadzoru oziroma sledenju učinkov kmetovanja na območju južno od prestolnice. Priprava prehranskih bilanc mi ni bila tuja in dokaj podrobno sem poznala gospodarjenje kmetov in njihovih zadrug. Ni bilo kaj prida donosno kmetovanje, se je pa pridelalo dovolj, da tam po petdesetih letih nismo imeli pomanjkanja vse dotlej ko se je razvila predelava hrane in so tovarne potrebovale surovine. Teh seveda na domačih poljih ni bilo možno zagotavljati, še posebno ne po cenah, ki jih je predela zmogla in trgovinsko posredovanje priznavalo. Vprašanje subvencioniranja hrane je bilo le vprašanje časa kdaj se bo zgodilo, oviralo ga je pa predvsem privatna lastnina kmečke zemlje in družbena lastnina predelovalne industrije in trgovin.

Kmetije so od vstopa v EU seveda pričakovali predvsem subvencije in dobili so jih za prevladujočo drobno velikostno strukturo, višjo storilnost, premagovanje neugodnih naravnih razmer za kmetovanje, odpiranje trgov in krepitev verige vrednosti. Sloveniji bi to pripomoglo k nujnemu zagonu kmetovanja, ki ga sama ni zmogla. Temelj politike kmetijstva je oskrba z hrano, ohranjanje poseljenosti, varovanje kulturne krajine ter okolja in zato so se kmetom določili v Sloveniji enaki pogoji kot so jih imeli kmetje v EU za kar se je za štirikrat povečal nominalno proračun za kmetijstvo. Zraslo je nekaj novih kmetij, ki so zaposlile tudi mlade, izboljšala se je storilnost in z dopolnilnimi dejavnostmi ter predelavo povečala dodana vrednost. Naraščanja tržnih prihodkov kmetov žal ni bilo. Približno polovico dohodka izvira iz podpor le te pa niso porabljene za razvojni razmah ampak za pridelavo in pri velikih kmetijah za nabavo novih površin. Male kmetije še vedno propadajo, redčenje prebivalstva v odročnih delih države se nadaljuje, ni dovolj perspektive za kmetovanje, ostajajo vikendaši in starejši. Slovenija ne zmanjšuje pa tudi ne povečuje uvoza hrane, samooskrbna je v živinoreji, ozko grlo so vrtnine in sadje. Predelava hrane v večina primerih ni več v slovenskem lastništvu in večina zaostaja po dodani vrednosti za EU povprečjem. Zmanjšuje se uporaba škodljivih gnojil in izboljšala se je tehnologija pridelave. Ostajajo pa težave z varstvom okolja saj izgubljamo habitate, naravne vrste in pridelovalne površine. Kmetje usmerjajo svoje aktivnosti v pridobitev dodatnih javnih sredstev kar pa ne rešuje njihov socialni položaj. Varovanje okolja kmetje ne sprejemajo in menijo, da so podpore zgolj za zagotavljanje prehrane. Strokovnjaki opozarjajo, da so v kmetijstvu potrebne tehnološke in organizacijske spremembe v odnosu do naravnih virov in hrane. Oživiti je sodelovanje kmetijstva z znanostjo , uradništvom in politiko da se prepreči dolgoročno škodljivo za naravne vire, podnebje in zdravje ljudi.

Neverjetno, a žal resnično, lahko v stanju našega kmetijstva vidimo, kaj povzroči hlastanje po javnem denarju brez odgovornosti za učinke, ki bi družbi zagotavljali obstoj in varno, zdravo prehrano. Prav tako lahko obupujemo nad brezbrižnostjo države ob prodajah kmetijskih zemljišč in predelovalnih zmogljivosti državljanom tujih držav ne da bi imeli kakršna koli zagotovila o ustreznosti njihovih načrtov tako za pridelavo kot predelavo predvsem pa za varstvo okolja in socialni položaj zaposlenih in kmetov. Dr. Kovač celo ugotavlja, da potrebujemo novega Matijo Gubca.

Kaj pa vi menite o pomenu kmetovanja za našo prihodnost?

Forum o (ne)nasilju, 17. maj 2024

Predsednica na svojih Forumih odpira pomembne probleme in dileme sodobne slovenske družbe. Kot poroča Delo je njen zadnji Forum obravnaval nasilje v družini, nad starejšimi in med vrstniško ter se zavzel za ustanovitev specializiranega državnega telesa, ki bi pripravil smernice za snovanje politik, sistematično ukrepanje in pomoč žrtvam nasilja. Poskrbelo naj bi tudi za ustrezne evidence in raziskave nasilja kar bi pomagalo dosegati ničelne tolerance do tega škodljivega pojava. Podpiran prizadevanja in napotke, ki jih je družbi dal Forum, nikakor pa ne razumem zakaj se je omejil le na tri kategorije žrtev in, da kot Forum predsednice, ni spregovoril tudi o nasilju nad narodom oziroma družbo.

V državi smo priča vedno večjega nasilja nad skupnostjo kot celoto, nad organi upravljanja države in nad posamezne funkcionarje. Nasilje je verbalno kar pa ne pomeni, da ga ni, da ni žrtev in ogromnih škodni tako političnih, družbenih, ekonomskih vojaških kot kulturnih. O teh nasiljih obstajajo dokaj točne informacije v večina medijih, eminentni strokovnjaki so izdelali točne analize o škodah in posledicah, v večina konkretnih primerih so znani tudi krivci ali povzročitelji. In, kar je najhujše, za nasilje nad našo skupnostjo vemo, ga obsojamo, imamo za ukrepanje vse državne in strokovne organizacije in jih plačujemo, o obsodbi, toleranci ali odpravi pa si ne upamo ali nočemo spregovoriti niti na Forumu predsednice.

Kot pravi UI ima nasilje nad družbo različne oblike in načine kako se izvaja nad skupnostjo, prebivalstvom ali določenimi skupinami ljudi. Meni, da gre za resen in kompleksen pojav, ki vključuje fizične, psihološke, ekonomske in družbene elemente. Politično nasilje na primer vključuje represivne ukrepe vlade ali političnih skupin, nasilno zatiranje protestov, oviranje dela organov upravljanja, oporekanja legitimnosti volitev in podobno. Vsi ti pojavi se v naši skupnosti redno ponavljajo, imenujemo pa jih opozicija, ki ji je vse dovoljeno. Tako ravnanje naše skupnosti je oportunistično, tolerantno v lastno škodo, predvsem pa prava opozicija nadzora in strokovnih rešitev ni mogoča in jo tudi ni. Družbeno nasilje se izraža v sovražnem govoru, nasilju na podlagi spola, vsiljevanje ideoloških delitev in razdvajanje skupnosti. Tudi to nasilje dobro poznamo in vsak dan moramo na primer sprejemati nasilje delitve naše skupnosti na leve in desne. razdeljeno je že vse razen ozemlja. Ekonomsko nasilje skoraj ne more biti krivičnejše kot je. Delimo se že na premožne in amorfne skupnosti, ne znamo ali pa nočemo odpravljati revščine, v državni upravi imajo probleme z minimalno plačo, baje 200 šoloobveznih otrok ne obiskuje šole, da o ukinjanju solidarnega zdravstva sploh ne govorim. Priča smo celo vojaškemu nasilju, saj smo bili pred nedavnim pozvani k orožju in kar tiho smo, ko se poleg Slovenske vojske pojavljajo paravojaške. Milo pa se stri in gre mi na jok, ko se s kulturnim nasiljem spreminja zgodovina države in družbe, izničuje slovenščina in uničujejo spomeniki, pomembni tudi za določene gospodarske dejavnosti in lokalni razvoj.

Vsaka od teh in še mnogih drugih nasilij (blatenje funkcionarjev, odločanje v EU, …) nad našo družbo ima dolgotrajne in uničujoče posledice za posameznike in družbo. Nastajajo psihološke travme, socialna razdrobljenost, revščina in zmanjševanje splošne kakovosti življenja. Boj proti nasilju nad narodom in družbo je nujen in zahteva celovit pristop, vključno s pravnimi reformami, izobraževanjem, družbeno podporo in mednarodnim sodelovanjem. Res je skrajni čas, da združimo obe Sloveniji in povzročitelje nasilja nad narodom in družbo pošljemo na smetišče zgodovine!

Kako pa vi sprejemate to nasilje?

Katarina, 16. maj 2024

Ne spomnim se več, kdaj je Katarina postala moja prijateljica, del študentske druščine, ki se je pomikal proti diplomi. Verjetno sva drug drugo tolažile po kakšnem ponesrečenem kolokviju ali izpitu iz suhe, težko razumljive teorije o prvotni akumulaciji ali kaj podobnega. Dejstvo je, da je v vseh letih srečevanja 12. generacije študentov Ekonomske fakultete v Ljubljani bila primarna organizatorka in izvedbena »deklica za vse« predvsem dobre pa tudi problematične stvari, ki smo jih skupno počenjali. Obveznosti, ki jih je Katarina prevzemala bodi si na delu ali v druščini, je opravila vedno sistematično in kompleksno. Da bi sploh vedeli, kdo je v 12. generaciji diplomiral, so bile potrebne informacije iz dokumentov fakultete, ki pa se je po našem odhodku preselila v nove prostore za Bežigradom in je papirji o nas pustila kar na Gregorčičevi. Katarina je ugotovila, da je bil za dekana naše fakultete izvoljen mož najine kolegice in bi bil pripravljen priskočiti na pomoč pri pripravi spiska diplomantov. Kako sta ti dve dami coprali ne vem, sestavili sta seznam diplomantov, ki je še vedno v uporabi, čeprav jih je že kar polovilo iz seznama odšlo za vedno. Kolega Češnovar je postal »šef« za srečevanja generacije, Katarina je bila generalna sekretarka, za pomoč pa smo morali bili pripravljeni vsi, ki sta jih omenjena potrebovala. Kadar se je druščina namenila proti jugu države sem bila na primer med organizatorji tudi sama. S Katarino sva se strinjali, da je ob petdesetletnici vpisa na fakulteto potrebno neko dejanje in bili sva pobudnici za izdajo priložnostne publikacije o življenju in delu naše generacije. Svet je zagledal Zbornik Zvestoba študentske druščine.

Katarina je izhajala iz velike družine Imela je deset bratov in sester, ki so živeli na domačiji v Selški dolini. Po smrti očeta je njo vzela k sebi teta v Kranju. Tam je končala srednje šolanje in se pridružila študentom ekonomije. Tisti, ki smo se zaposlili v podjetjih, smo jo poznali kot agentko Commerca kjer je prodajala različno opremo, največ fotokopirnih strojev in strojev za pihanje plastenk, kantic in sodo. Ko je bila še zaposlena, si je prizadevala ohranjati dejavnost domačije, predvsem sadjarstva. Po upokojitvi se je vpisala na Duhovno univerzo in tam pridobila nov pogled na življenje, odnose med ljudmi, z naravo in kozmosom. Posvečala se je tudi biodinamični obdelavi zemlje, pridelovanju zdravih pridelkov za ljudi in živali. Potrebno znanje je pridobila v Društvu AJDA kjer je bila aktivna članica dolgo let še posebno pri vsakoletnem grosističnem nabiranju zdravilnih zelišč. Katarina je živela sama v osmem nadstropju na Vodnikovi. Pred nekaj leti je hudo zbolela in se po zdravljenju preselila v Dom.

Zmerom nasmejana Katarina je imela na nas magičen učinek. Če smo se prepirali je odločno protestirala in v ta namen povzdigovala glas, da smo nehote utihnili. Rada nam je kaj spodbudnega povedal kot na primer to, da bi Miha rad prišel na srečanje a ga žena, ki jo imenuje kar teto, ne pusti. Če smo hoteli komu posvetiti pozornost bodi si za športne uspehe ali za življenjske jubileje, je Katarina pridobila zanesljive novice. Pogajala se je z gostilničarji o ceni kosil, pridobivala sponzorje in nas nenehno povezovala z novicami o posameznih članih druščine. Njen optimizem je bil nalezljiv kar se je neverjetno lepo ujemalo s pesimizmom našega dolgoletnega vodjo.

Da jo ni več sta mi včeraj sporočili kar dve kolegici in najraje bi preslišala to kruto vest. Toda Katarina je verjetno zelo trpela zaradi svoje bolezni in upam, da so ji v Domu pomagali premagovati bolečine. Draga Kati, hvala, da si me sprejela za prijateljico, hvala, da si nas združevala, nadaljevali bomo tvoje delo v druščini in se te nenehno spominjali!

Kako pa se vi poslavljate od svojih prijateljev?

Dnevni center, 15. maj 2024

Že nekaj let se po naši domovini urejajo centri za dnevno bivanje starejših, ki čez dan nimajo varstva, sami zase pa niso sposobni poskrbeti. Tako nekako določa tudi naša zakonodaja, če sem jo prav razumela. Spremljala sem nastajanje Dnevnih centrov (DCS) za starejše vse od prvih zametkov za katere so poskrbele organizacije civilne družbe in lokalna politika. Projekt sem ocenila kot obetaven in koristen, predvsem za stare. Šele potem, ko se je začelo omenjati širjenje koncepta, sem ugotovila, da gre prav za prav za prihranke na plačanih urah za nego in da so DCS tržna niša s pridobitniškimi interesi. Čeprav o konceptu še ni bilo soglasja stroke, potencialnih uporabnikov in plačnikov, niti ni bilo testiranih vzorčnih primerov, pa so se že dodeljevale koncesije in spodbujale naložbe. Precej investicij je že končanih in DCS so iz ljubiteljske organiziranosti prešli v upravljanje koncesionarjem in domovom starejših občanov. Tako eni kot drugi pa optimalni obseg storitev ne morejo nuditi ker jim primanjkuje usposobljenih delojemalcev. Ne more jih zagotoviti trg dela kot tudi ne usposobiti izobraževalni sistem. Verjetno se bo razrešilo z zvišanjem cen bivanja.

Danes sem si po zaslugi prijateljice ogledala njen DCS v moji neposredni bližini, ki deluje v okviru Doma starejših občanov. Tako Dom kot DCS sta pri nas vzorno vodena in po ocenah oskrbovancev naklonjena starejšim in starim, še posebno pa bolnim. Veseli me, da se ta lepa lastnost tradicionalno uveljavi pri vsakem prevzemu upraviteljskih pooblastil iz mandata v mandat. Mojo prijateljico pripelje v DCS eden od otrok ali vnukov okoli 7 ure in varovanka zajtrkuje že v centru. Sledijo programi za vzdrževanje kondicije in razgibavanja kar traja do kosila, kadar pa so posebne aktivnosti bodi si medicinska ali družabna, pa se zamotijo vse do pol druge ure. Obiske praviloma sprejemajo popoldne da ne motijo izvajanje programa varovank in varovancev. Center se zapre ob 19 uri, pomeni, da se vsi varovanci vrnejo na dom ali v najeto stanovanje v samem DCS. Naš center, ki se imenuje Ajda, sestavljajo trije sodobno urejeni stolpiči, v pritličju enega od njih so prostori centra, vse druge zmogljivosti pa so bivalne enote za najem. Dnevni prostor je odprt na veliko s travo poraslo teraso s sprehajalnimi potmi, klopmi in visokimi gredami, ki jih bodo varovanci lahko urejali po svoje. Po moje ima dnevni center izpolnjene vse tehnične pogoje kar predpisuje zakon in poseben pravilnik. Vse je urejeno praktično in enostavno in prijateljica je kot varovanka popolnoma zadovoljna.

Ker me lahko doleti, da bom tudi sama morala v center, sem seveda vse opazovala skozi oči mojih navad in želja. Ugotovila sem, da bi mi center težko prirastel k srcu iz različnih razlogov. Že dolgo živim sama, skrbim za dom in vse kar je z njim povezano, ne več tako kot bi bilo potrebno, vendar še zadovoljivo. Delo me pomirja, opravljam ga v obsegu, ki ga zmorem in bolj počasi, za sinovo družino preveč počasi. Veseli me, da lahko poklepetam o novostih z sorodniki in prijateljicami, skoraj vsak dan me kdo obišče, telefonira, pošlje mail. Razgovori in novice naročenih časopisov in revij mi dajo misliti, pišem blog, za katerega je vnuk odprl moj portal na spletu. Na tv sledim oddajam, ki jih moje okolje ne gleda rado, mene pa poučujejo in zabavajo. Vstajam že vse življenje ob petih zjutraj, kar je tudi moja posebnost. Imeti moram za vsako stvar svoje mesto, sicer stvari ne najdem in tako naprej… Nisem prepričana, da bi se z lahka prilagodila svojstvom drugih v centru. Verjetno moram premisliti tudi o drugih možnostih bivanja v času pred odhodom v večnost. Res se čudim, kako praktično je urejeno naše življenje in kako odveč je upiranje naravi. Sprejemati moramo njene zakonitosti, toda kar se mora, se običajno lahko naredi!

Kako pa vi sprejemate svoja leta?

Glasba in mi, 14. maj 2024

Nekaj najlepšega, prodornega in nepozabnega je človek ustvaril z glasbo, ki nas spremlja v sreči in nesreči od rojstva do odhoda v večnost. Strokovnjaki celo odkrivajo, da otrok v svojem šestnajstem tednu če dojema glasbo, da mu od tedaj naprej prija in mu pomaga razvijati možgane. Splošno znano je, da otrok od rojstva naprej, posluša rad uspavanke, je pozoren na igranje instrumentov in ga umirjajo različne glasbene melodije vse tja do šolskih let. Ni malo znanstvenikov, ki priporočajo staršem naj nudijo svojim otrokom čim več glasbe, nekateri gredo celo tako daleč, da za osnovno šolsko izobraževanje priporočajo čim več glasbenega izražanja učencev kar baje pospešuje razumevanje matematike in drugih zahtevnejših predmetov. Glasbene šole so torej dopolnilno pridobivanja glasbene aktivnosti, ki šolarju omogoča bolj kompleksno razumevanje sveta.

Težko je spoznavati glasbo, ki je sama svoj jezik in nima besed. Maestri velikih orkestrov menijo, da se dogaja nekaj nepopisnega med poslušalci in godbeniki ko se izvajajo velika dela na primer skladatelja Mozarta, kar nevrološka stroka tolmači kot da je glasba prajezik, ki je popotnica vsakega človeka, da šele glasba naredi človeka in da glasba v človeku spodbudi spomin, voljo, domišljijo, načrtovanje, pozornost, potrpljenje in dragocene intelektualne sposobnosti. Muzikalnost in glasba spadata med temeljna človekova nagnjenja. Muzikalični smo vsi ljudje, ustvarjanje ter poustvarja glasbe pripomore, da se naši možgani starajo počasneje, trdijo strokovnjaki in svetujejo, da vsak posluša glasbo, ki mu je pri srcu.

Strokovna javnost se še sprašuje zakaj smo ljudje v času pandemije poslušali več glasbe kot sicer? Rezultati analiz kažejo, da smo v njej iskali oporo, lepoto in tolažbo. Glasba vpliva na naše razpoloženje, nas gane do solz, nas žalosti ali razveseli in nam dobro dene. Prodre v našo notranjost, v naše skrite kotičke in učinkuje na naše misli. Srčni utrip in dihanje poslušalca se uskladita kar povzroči njegovo sproščenost in čustvenost. Z občinstvom, ki dobro posluša interpreta pristne glasbe je možno doseči njuno osredotočenost kar pričara občutek večnosti. Izkušen poslušalec lahko sprejema večji obseg različne glasbe in s tem pripomore k svojemu dobremu počutju.

Glasbena ponudba je danes izjemna tako po kakovosti kot po različnosti in obsegu pa tudi cenejša kot je bila v preteklosti. Pričakovati je, da se bo zato njeno poslušanje širilo in indici kažejo, da prihaja vrhunec klasične glasbe. Vse več je avdio posnetkov in koncertov v živo, prodaja se povečuje. Prepoznavnost skladateljev, dirigentov in orkestrov je v porastu povsod po svetu, izvedbe se prilagajajo namenom in publiki, uporabljajo se številno nove tehnike za snemanje, ohranjanje in prenos zvoka. Oživljajo se glasbeni arhivi in gramofoni.

Ker ni jezika v katerem bi lahko govorili o glasbi lahko umetniki svoje misli o njej le nakazujejo, potrebno pa se je potruditi, da jih razumemo, sprejemamo in upoštevamo.

Nedvoumno ima glasba veliko moč nad našimi mislimi in dejanji predvsem v smislu dobrega, spodbudnega in prijetnega. Glasbeniki so med nami verjetno med najbolj želenimi, spremljajo nas od rojstva do smrti, na vseh slovesnostih, brez glasbe ni praznika, ni dneva, ni dogodka in ni ustreznega razpoloženja. Spodbuja tako otroštvo, šolarje, strokovnjake in laike, pa tudi narode, njihova združenja in človeško družbo, da družin in sorodnikov niti ne omenjam.

Kako pa vi sprejemate glasbo?

Vmes pa nagelj, … 13. maj 2024

Na mojem vrtu vse cveti in bujno uspeva, čeprav ne morem skrbeti za moje prijateljice potonike, plavice, lilije, vrtnice, nageljne,… ja, zlasti nageljne, ki jih je toliko, da komaj pridem mimo njih do zadnje gredice z jagodami. Med pomladnimi cvetlicami mi je bel, močno dišeči nagelj najljubša roža, roža brez katere skoraj ni ljudske pesmi, cvetlica iz gred mojih tet in stricev in simbol moje male mature po končani nižji gimnaziji.

Na kmetijah so nas nenehno učiti kmetovati. Starejši so obdelovali njive, otroci pa smo jim morali pomagati s sebi primernim orodjem. Samostojne obdelave njivskih površin smo se učili na zato odrejenem zemljišču, ki se je nahajalo blizu hiše in imenovalo zelenjavni vrt. Odrasli so nam spomladi z lopato razrahljali zemljo in jo pognojili. Otroci smo morali biti prisotni, še posebno punčke, ki smo morale prepoznati, kaj vse se mora na tem vrtu posaditi. Od zelenjave smo posejati peteršilj in druge zelenjavne začimbe za juho kot so bile materina dušica, majaron, šetraj in podobno. Od zdravilnih zelišč so bile najpomembnejše kamilice, pelin in bezek, ki je kot trajnica kraljeval na robu vrta. Ostali prostor smo posejali z rožami vseh sort, ki smo jih poznali. Ta del vrta je moral biti najlepši saj je bil ponos deklet, ki se je razkazoval sosedom, sorodnikom in morebitnim obiskovalcem. Vrt na katerem sem se sama učila je bil poln rož, ki sem jih že omenila, razlikoval pa se je od drugih v vasi po sortah nageljnov. Eni so bili beli ali roza barve in z drobnimi cvetovi, drugi so bili bolj košati, belkasti in obrobljeni z temnejšimi barvami, rdeči nageljni so kraljevali v drobnejših cvetovih na vrtu in v košatih cvetovih v lončkih na okenskih policah. Rože smo večkrat v letu sejali, tako da je bilo vedno sveže cvetje za šopek na mizi, za okrasitve ob praznikih in rojstnih dnevih ter za darovanje cerkvi. Včasih smo za okrasitve pletli dolge vence v katerih smo vrtne rože nameščali med pušpan ali drugo gozdno in travniško zelenje. S takimi venci smo ozaljšali vhod v hišo ali visoko smreko imenovano mlaj, ki so jo ob praznikih postavljali moški. Posebni čar je bila skupna skrb za okrasitev vaške cerkve v kateri se je verski obred opravljal samo enkrat na leto, to je bo prazniku sv. Jurija, patrona.

Iz današnje perspektive je opisano videno kot idilika, vendar v času mojega otroštva je to bilo za nas kar težko in odgovorno delo, ki je moralo zagotoviti pridelek pa tudi ugled družine. Po tem, kako uspešno smo gospodarili s svojim vrtom so nas ocenjevali kaj nam je zaupati, kaj nas zanima, v kakšen poklic bi nas usmerjali. Ko so nastopile velike družbene spremembe in smo se razsuli po šolah in mestih, smo na skrbi okoli vrta seveda pozabili za nekaj desetletij. Toda v času, ko smo se odločali kje bo naš stalni dom, ko smo gradili hiše in spoznavali sosede, so se spomini na zelenjavni vrt vračali in ni hiše v mojem okolju, ki jo ne bi krasilo cvetje, tudi nageljni. Res pa je, da so sodobni vrtovi dokaj drugačni tako po izgledu kot po vsebini. Zdravilnih zelišč danes ne zasledimo več, so pa rože, ki jih imajo rade čebele. Tudi zelenjava za juho izginja, uveljavljajo pa se eksotične vrtnine kot na primer kitajsko zelje, ki ga lahko vidiš kot zelje ali rožo. Današnji vrtovi so zaščiteni z živimi mejami, nekatere popolnoma zapirajo pogled v soseščino tam pa tam le zadiši nagelj ali vrtnica, največ pa je zelenic za igre otrok, počitek in poležavanje.

Slovenska ljudska pesem je nagelj umestila med nacionalne simbole. Dekle izbrancu izrazi svojo naklonjenost z nageljnom, nagelj krasi maturante, je nepogrešljiv ob praznikih in dokazuje osebno naklonjenost preminulim, lavreatom, skupnim idejam!

Katero cvetje pa razveseljuje vašo dušo?

Dogodek na podeželju, 12. maj 2024

Rada grem med ljudi, opazujem njihovo ponašanje, poklepetam z njimi o njihovem potomstvu, zdravju in težavah, spoznavam njihove navade, še posebno pa odnose med sosedi, starimi in mladimi, kmeti in podjetniškimi poslovneži in še mnogo drugega.

Moje okolje je nekoč obsegalo 4 občine, zdaj pa so te razdeljene na 22 občin. Vsaka ima svoje lokalno središče, vas ali trg s spomenikom bodi si zgodovinskim ali verskim, vsaka ima svojo cerkev z cerkvenimi dostojanstveniki in z ustanavljanjem šolskih, zdravstvenih, kulturni in drugih enot javnega dobra v vsaki nastajajo novi višji sloji prebivalstva po vzgledu prestolnice ali vsaj pokrajinske metropole. Za naklonjenost različnih slojev prebivalstva v novih občinah si prizadevajo tako politične kot cerkvene oblasti in zato se v njih vedno kaj zanimivega dogaja, vrednega, da si zapomnimo.

Med cerkvenimi dogodki so pomembna prva obhajila in birme otrok. Deluje največja cerkev v državi dokaj tradicionalno še vedno tako kot je delovala v času mojega otroštva. Vabi starše, jim prikaže dogodek kot nekaj izjemnega za vse življenje, jih navduši za primerna oblačila, spomni na darila, ki jih lahko pričakujejo od morebitnih sorodnikov. Še posebno opozarjajo na vabila sorodstvu, da se cerkvenega dogodka udeleži v čim večjem številu in, po možnosti pogosti, da se dogodek »zazna« v glavi za večno in služi za označevanje mejne vrednosti kot na primer: « hči se je poročila leto dni po prvem obhajilu sina«.

Nečakinja mi je, s sinom za prvo obhajilo, osebno prinesla vabilo na dogodek v eni od novonastalih občin in čutila sem se dolžna, da fantiča spremljam pri obredu vstopa med katolike. Spremljala me je sicer slaba vest ker nisem očitno prepričane starše opozorila, da bi bilo bolje odločitev prepustiti fantu, ko bo polnoleten. Ko sem na slavnostni dan sledila proceduri v cerkvi sem ugotovila, da moje opozorilo ne bi rodilo pozitivnega učinka. Ni šlo za vero v boga, na slovesnosti je šlo za predstavitev sina okolju, za njegovo belo haljo z modrim trakom, za oblačila mamice in za ponos atija. Ko sem ob aperitivu opomnila, da mora zdaj, ko je katolik proučevati katolištvo, da bo vedel zakaj gre, so sorodniki enoglasno trdili, da je zato še premlad in premajhen. Sploh niso bili pri tem v zagati kar me je zabolelo saj sem videla, da ne vedo za vsebilo. Niso pa bili moji sorodniki nobena izjema, obsežna cerkev je bila polna staršev in otrok, ki so enako ravnali. Med verskim obredom so starši med seboj na glas klepetali, se slikali, hodili od klopi do klopi in se pozdravljali, crkljali še čisto majčkene dojenčke in samo nekoliko večje otročičke z dudkami. Živ žav je bil nepopisen, duhovnikov se je komaj slišalo, njihove govorance pa smo spremljali na ekranu. Otroke so morali razdeliti v dve skupini tako pri delitvi hostij kot pri slikanju pri oltarju. V tem vzdušju sem si ogledovala tudi oblačila, posebno oblačila mamic in deklic. Mamice so bile v večina primerov kot so oblečene pevke, tv napovedovalke ali filmske dive. Veliko plastike, čipk, globoki dekolteji, goli hrbti in ramena, diademi v laseh, visoke tenke pete, da po trati okoli cerkve niso mogle brez opore. Barve vse mogoče in nemogoče, tudi kratkih krilc ni manjkalo, da o ličenju obraza in nohtov sploh ne govorim. Čudila sem se temu sejmu ničevosti, deloval je obratno kot me je za odnos do cerkve učila stara mama. V cerkvi moraš misliti samo na boga, biti tiho in vdano prositi za odpustitev storjenih napak in grehov. Sorodniki smo se zbrali slavljencu na čast, smo pa obnovili medsebojne odnose in prijateljevanje in prvo obhajilo nas je za nekaj časa povezalo tudi s tistimi, ki so že odšli kot s temi, ki gradijo svojo prihodnost.

Se udeležujete verskih slovesnosti?

Poslušajmo Janka Kos, 11. maj 2024

Današnje Delo nam je spet nastavilo ogledalo, da v njem vidimo današnje stanje duha naše družbe. Objavilo je intervju z akademikom Jankom Kos v katerem ta veliki um obravnava našo najširšo družbeno problematiko. Vedeti moramo, da je omenjeni gospod vrhunski poznavalec književnosti, literature in zgodovine, ki je s svojim strokovnim delom desetletja sledil razvoju naše družbe in kritično opozarjal na njene pomanjkljivosti. Prav zaradi objektivnih opozoril je njegovo mnenje potrebno spoznavati, spoštovati in uresničevati. Akademik je v intervjuju ocenil, da »stanje duha, ki napolnjuje današnjo kulturo, ni najboljša podlaga za vzpon Evrope, saj ga zaznamujejo resignacija, hedonizem, dekadenca in nihilizem«.

Resignacija je stanje ali dejanje, ko oseba sprejme neizogibno situacijo ali izid, običajno brez upiranja ali borbe. Lahko se nanaša na umik ali odstop od boja ali prizadevanja zaradi občutka nemoči ali izgube vere v možnost spremembe ali izboljšanja. Ta koncept je pogosto povezan z občutki obupa, pasivnosti in sprejetja usode. Hedonizem poudarja iskanje užitka in zadovoljstva kot najvišjega cilja življenja. Gre za prepričanje, da je užitek, zlasti čutni užitek, osrednji cilj in najvišja vrednota, ki bi ji morali slediti v življenju. Ta filozofija poudarja, da bi morali ljudje aktivno iskati užitek in se izogibati bolečini ter neprijetnim izkušnjam. Dekadenca je moralno ali kulturno propadanje ali razpad, pogosto povezan z obdobjem zgodovine, umetnosti ali družbe, ki se izraža skozi pretirano razkošje, razvrat, razvajenost ali brezbrižnost do tradicionalnih vrednot. Nihilizem pa izraža prepričanje, da ni nobenega smisla, vrednosti ali resnice v svetu. Nihilist zavrača obstoj absolutnih vrednot, objektivne resnice ali smisla v življenju, poudarja brezsmiselnost ali neizogibno praznino v vsem.

Slovenija je del Evrope in opažamo, da navedene ocene absolutno veljajo tudi za družbo naše države. Obremenjujemo se z bojem konservatizma in svobodomiselstva, v naši zavesti ni jasno kaj naj sledi našemu razsvetljenstvu, nismo odločni pri krepitvi povezanosti antike in krščanstva. Protestantizmu in katolištvu priznavamo zasluge povečevanja nacionalne zavesti in socialne povezanosti, ne priznavamo pa dovolj zaslug v tem delu slovenskim literarnim in drugim prosvetljencem. Literatura in umetnost Slovenije sta odigrala pomembno vlogo tako v oponiranju komunističnim režimom kot procesom ideoloških sprememb ob osamosvojitvi. Tako zasluge kot napake ne gre priznavati in ocenjevati enostransko. V socializmu je bila književnost praviloma na čelu oporečniških gibanj in je imela vplivna družbo, danes pa se vse bolj umika v zasebnost, je razpršena na posameznike in nima skupnega vrednostnega središča. Prevladuje linearna kritika v kateri gre bolj za komercialne interese kot za presojo. Mladi danes niso kritični kar je po mnenju akademika verjetno povezano z njihovo socialno asistenco. Družba nima kritiške avtoritete, tudi ne kritičnega gledališča in novinarski elementi v sodobni literaturi vplivajo, da je ta preveč zasebna in brez širšega pomena. Proces premikanja k večji enakosti, svobodi in neodvisnosti se ustavlja in v književnosti se izgubljajo avantgardni elementi. Potrebna je novodobna vitalnost.

Dedki in babice, smo res vzgojili nekritične otroke, ki so danes starši naših vnukov s slabostim, ki jih opisuje akademik Kos. Kje in zakaj smo se kot družine oddaljili od pesnikov in pisateljev, ki odhajajo v zasebnost. So še možnosti, da avantgardno ravnanje navduši naše vnuke in vnukinje in osvesti kreatorje pogumnejšega obdobja, da si ustvarijo boljši svet kot ga vidi akademik.

Boste razmislili o opozorilih J: Kos in jih upoštevali?

Evrovizija, 10. maj 2024

O prireditvi Evrovizija pišem zelo nerada vendar je to le dogodek, ki je za javnost vedno zanimiv, kot zgleda za glasbeno sceno nujno potreben in za mladino nekaj modernega – zato posebnega. Predno karkoli rečem naj povem, da se veliki tradicionalni dogodki različnih vrst in žarna slej kot prej izrodijo, pozabijo na svoje prvotno poslanstvo in zgubljajo na kakovosti. Še posebno to občutimo kot televizijski gledalci, ki prve sezone običajno dosledno spremljamo potem pa postopoma nanje pozabljamo. Celo prijazna oddaja »Spet doma« je utonila v vsakdanjik pa če prav njen avizo še vedno zabrundamo skoraj na vsaki zabavi.

Zadnja leta je Evrovizija polna grobosti tako scensko kot kostumsko, pevsko in po obnašanju nastopajočih. Nehote se gledalec sprašuje o kakovosti vzgoje in znanju, ki ga vizualni strokovnjaki pridobivajo v šolah, da te velike scene tako robato oblikujejo v kič tako po barvitosti kot množičnosti uporabe različne razsvetljave, ki nastopajoče agresivno spremljajo ves čas nastopanja. Gledalec vidi le različne svetlobe ne pa tudi nastopajočih. Da ne omenjam potratnosti scenske razsvetljave, na kar je v današnjem času družba še posebno občutljiva.

Oblačil nastopajoči skoraj več nimajo kar je nedojemljivo. Zakaj ne bi bili oblečeni v kakovostna oblačila, ki bi nakazovala nove trende v krojenju, izboru blaga in barv, oblačilih, ki bi mlade navduševala kot moda ali pa kot ponudnike na trgu oblačil. Kaj nam hočejo z oblačili sporočiti letošnji nastopajoči? Golota, poudarjanje oblin preko vse mej, pa kdo sploh kroji to noro modo kot je razkazovanje plastičnih oblačil za enkratno uporabo.

Vse to in še marsikaj drugega spodbuja agresivnost v obnašanja nastopajočih. Če bi vsi ti »očitki« prevladovali v manjšini nastopajočih, bi bili še nekako sprejemljivi, tolerirani, ker pa se pretežni del poslužuje agresije, je vse skupaj videti dokaj posiljeno in dekadentno. Seveda se mi tu poraja misel, komu je aroganca, golota in dekadentnost namenjena, nad čem se moramo zamisliti, predvsem pa ali ta njihova sporočila krepijo duhovni razvoj publike, ki jo nagovarjajo.

Evrovizija je po mnenju mojega okolja neko glasbeno doživetje in ga dopolnjuje poezija. Zaradi tehnike in tehnologije podajanja pa niti glasbe niti poezije ne dojamemo kaj šele razumemo in posvojimo. Tako na primer, naj bi letošnji nastop slovenske ekipe predstavil svetu eno naših najlepših zgodb Veronike Deseniške. Nastopajoči so si prizadevali, da jo kakovostno predstavijo, toda zgubili so se v grobostih, agresiji in kičasti sceni. Škoda, našim vrhunskim umetnikom to ni potrebno.

Seveda pa ne moremo Evrovizije doživljati ločeno od današnjih vsakdanjih razmer. Trepetamo pred izgubo miru, razvoja zdravstva in šolstva, pred slabšanjem življenjskih razmer zaradi stroškov oboroževanja sveta, narodov ki napadajo sosede po vsem svetu in težav v sporazumevanju politikov. V takih razmerah je poezija in glasba blagodejna, če pomirja razgrete duhove, opozarja na danes še oddaljene žrtve, med katerimi smo jutri lahko sami. Prav zaradi vse bolj hinavske meje, ki nastaja med kulturo/umetnostjo in vsakdanjimi realnimi razmerami prebivalcev, državljanov, domoljubov, … se bohotijo zla dejanja kot je napačno vodenje držav, hlastanje po hitrih zaslužkih in iskanja trgov za neumnosti, ki slabijo funkcije narave. Tudi Evrovizija mora prispevati svoj del, da se bo svet bolje razumel in ustvarjal blaginjo za vse!

Ste vi tudi tega mnenja?

Konec vojne, 9. maja 2024

Kmalu bo osemdeset let od kar imamov blaženi mir, nobene vojske, nič orožja, mirne noči brez joka in strahu. Na naši domačiji se preprosto ni verjelo, da je konec, da nihče ni bil ubit, invalid ali kako drugače ubogi zaradi vojne, da se domov vračajo moji stric. In res ni bilo.

Omenjenega dne so se najprej zbrali pripadniki domačih kolaborantov in okoli naše domačije so se gibali tisi iz sosednje vasi, ki so v naši vasi imeli sorodnike. Med našimi sorodniki so bili nečaki starih staršev. Žal mi ni bilo dano ugotoviti zakaj so bežali od doma preko naše vasi. Pri nas je eden od nečakov stare mame v hlevu navezal bika in z njim odhajal v neznano. Stari oče je bil popolnoma tiho in tudi mi z njim. Še vedno nas lahko pobijejo zato jih pustimo na miru. Toda bik se je potem, ko so prekoračili njegovo napajalno pot, uležal na tla in niso ga mogli prisiliti, da bi nadaljeval pot z njimi. Ker se jim je mudilo, so ga pustili in bik je prišel sam domov v svoj hlev. Ubežnike, ki so ga ukradli pa je že v sosednji vasi čakala aretacija. Prvo nedeljo po 9. maju 1945 leta smo se spet peljali k nedeljski maši moji stari starši in moja malenkost z njimi. Kakšne štiri kilometre od doma po cesti skozi gozd se nam ni nič pripetilo vse dokler nismo prišli na glavno cesto. Na obeh straneh glavne ceste do bili razoroženi nemški vojaki. Umazani, verjetno lačni, so poležavala ob cestnih jarkih vse do cerkve v katero smo bili namenjeni to je bilo okoli pet kilometrov. Moj ded je bil skrajno zaskrbljen, samo tiho, je govoril, da ne pisne nobena ničesar, tudi gledati jih ne smemo, to so zdaj ranjene zveri, za vsak naš morebitni posmeh nas lahko napadejo, tudi orožje verjetno še kje skrivajo. V cerkvi smo se zadržale s staro mamo še dolgo potem, ko je bilo maše konec, tudi stari oče se je pozneje pojavil v cerkvi kot običajne nedelje, njegov posvet s svojo srenjo mu je pomagal odločiti, kdaj se bomo vračali domov. In res, vojakov ob cesti je bilo ob vračanj dosti manj, strah je popustil.

V gozd še nekaj časa nismo hodili razen v sili, tudi ponoči je ob morebitnem trkanju spraševal in odpiral le ded. Da je res konec smo sprejeli šele ob mitingu o katerem sem že pisala, nisem pa dosti poudarila, da je vas hitro zgubljala prebivalstvo, ker so ljudje morali obnavljati kar je bilo porušeno v širšem območju, morali so zagotoviti kurjavo za zimo kar je bilo še posebej celo plačano, vaščani v partizanih so po osvoboditvi morali prevzemati vodenje lokalne oblasti, obvezno oddajo, razdelitev zemlje in še mnogo drugega tako, da je na naši domačiji ostalo premalo rok, zemlje v celoti ni bilo možno z njimi obdelati, nazadovali smo in se v prihodnjih letih razpršili po mestih eni v šole, drugi v službe.

Deveti maj je prav zaradi neštetih rizikov in težav ostal v našem spominu veliki dan. Praznovali smo ga seveda po kmečko z harmoniko, prepevanjem domoljubnih pesmi, zastavo v povorki v središču vasi, morda še na nekoliko višje pašnike in to je bilo vse. Po petih letih miru, je bila naša domačija gospodarsko na robu propada saj je gospodar umrl, mati so z mano vred šli v prevžitek, tete so se omožile, dedič je iskal ženo in gospodinjo. Mi šolarji pa smo doživljali pravo renesansko, spoznavali kulturo, sodelovali v športu, obiskovali številne prireditve, nastopali in se usposabljali za svoj poklic. V počitnicah smo delali, sama v Steklarni, sošolci na avtocesti ali železnici. Tako bogate mladosti verjetno ni imelo veliko generacij, ko smo se nekdanji sošolci srečevali na obletnicah mature smo skupaj večkrat ugotavljali, da nam je povojni čas nudil sicer težko vendar zanimivo in odgovorno delo, redne prihodke in primerno blaginjo. Danes je zopet v dobrem stanju tudi moja otroška domačija, ki jo vodi že drugi dedič po vojni. Mladost oblikuje prihodnost in skrbi za njeno udejanjanje!

Kako pa vi razmišljate o spominu na Dan osvoboditve?

Alexander Gadjiev, 8. maj 2024

Na tokratnem Krkinem kulturnem večeru smo imeli priliko spoznati naše gore list, klavirskega virtuoza Alexandra Gadjieva iz Gorice. Je talentiran pianist ruskega rodu, pridobil je že veliko priznanj in pozornosti v glasbenem svetu. Gadjiev izjemno obvladuje klavir in interpretacije klasičnega repertoarja. Specializiran je za določene skladatelje, slog ali obdobje, vendar se njegova umetnost pogosto ceni zaradi njegove tehnične spretnosti, čustvene globine in izraznosti v izvajanju. Goriški pianist je v svoji karieri nanizal že ogromno izjemnih uspehov. Med drugim je zmagal na prestižnih tekmovanjih, kot so Hamamatsu na Japonskem, Monte Carlo in lani še Sydney. Je prvi slovenski BBC-jev umetnik nove generacije, konec oktobra pa je postal tudi prvi slovenski pianist, ki je prepričal 17-člansko žirijo na tekmovanju Frederica Chopina v Varšavi, ki ga v svetu klasične glasbe primerjajo z olimpijskimi igrami v športu. Na tem tekmovanju je osvojil drugo mesto, ki si ga je delil z Japoncem Kjohejem Sorito, in tudi posebno nagrado Krystian Zimerman za najboljšo izvedbo Chopinove sonate. Tekmovalcem na letošnjem Chopinovem tekmovanju je bilo mogoče prisluhniti po vsem svetu, saj so jih predvajali na You Tubovem kanalu Chopinovega inštituta, ki tekmovanje organizira, pa tudi prek drugih spletnih poti. Kot pravi je zmagal zato, ker je na tekmovanj iskal intimno povezavo z glasbo Chopina, si želel, da bi se počutil kot doma in da bi naredil iz filharmonije svojo sobo.

“Verjamem, da je glasba Chopina zelo intimna glasba. Ni namenjena velikim dvoranam ali stadionom. Če se ti posreči, da se v velikanski dvorani počutiš kot v svoji sobi, se lahko rodi tudi ta intimnost, ki jo potrebuje glasba Chopina. To se mi ni 100-odstotno uresničilo, vendar je bilo takrat, ko sem to občutil, res lepo” je izjavil mojster sam. Na tekmovanju je dokazal, da je odličen pianist s sijajno tehniko in muzikalnostjo, s sodobnejšim pogledom in čistostjo igre.

Pod posnetkom njegove izvedbe sonate na tekmovanju v Varšavi je mnogo lepih komentarjev, vsem pa je skupno, da izpostavljajo, da je izvedba lepa, elegantna, osvežujoča in napeta in hkrati brez motečih elementov, brez ega. Mojster pojasnjuje, da potrebe po egu res ni, saj je že glasba dovolj bogata sama po sebi. “Mislim, da lahko minimalizem pri uporabi gibov telesa in obraznih mimik samo pomaga izražanju v glasbi. Ko se človek popolnoma osredotoči na pomen in vsebino glasbe, na enostavno obliko in sredstva, skozi katera se lahko neki glasbeni pogovor razvije, ni več prostora za cenene efekte.” Pravi še, da sta njegova filozofija in pristop k ustvarjanju, iskanje globoke svobode v izražanju ter čutenje glasbe v tistem trenutku, da bi si našel ta prostor v tistem času in prostoru, kjer se takrat nahaja, in da bi se svobodno počutil. To iskanje, raziskovanje svobode, je temelj njegovega vsakdanjega dela.

Virtuoz je po uspehu v Varšavi dobil številne ponudbe za nastopanje v Aziji, Avstraliji in Evropi, pravi, da ne bo več stopal pred žirije. Obdobje tekmovanja je bilo zelo pomembno, poudarja, saj je videl veliko sveta – bil je na Japonskem, v ZDA, na Irskem, v Moskvi, Monte Carlu … – in pridobil ogromno izkušenj, ki so ga obogatile. Želi si, da bo lahko odslej bolj svobodno upravljal čas in eksperimentiral z različnimi repertoarji, da bi več igral z orkestrom, igral več komorne glasbe “in na splošno potoval, spoznaval nove ljudi, kulture in jih potem tudi povezoval”. Razmišlja o festivalu, ki bi ga vodil, na katerem bi skušal združiti ne le goriške glasbenike, temveč z vse Evrope, ljudi, ki jih že in jih bo spoznal. Pričakuje, da bo vloga klasične glasbe povezovanje različnih kultur, da se bo modernizirala, našla svoj jezik in pritegovala mlade. Ustvarjalna moč glasbe in glasbenika!

Poslušate klasično glasbo?

Moj »Parižani«, 7. maj 2024

Zgleda, da se potepuška žilica prenaša iz roda v rod. Kot otrok sem večkrat slišala, da imam mamo, ki se vozi po železnici v oddaljene kraje namesto, da bi skrbela za mene. Moja otroška potepanja so bila zelo poznana vsem vaščanom, zanje sem prejela marsikatero s šibo predvsem zato, ker se je moja stara mama vedno bala, da bom padla v potok, studenec, pod voz,… in me enkrat sploh ne bo več domov. Pozneje se je to spremenilo v organizirano skrb za spoznavanje zgodovinskih in drugih krajev, ki so jih opisovale številne knjige, moje zveste prijateljice. Moj sin , se mi zdi, da je bil kar na enkrat velik radovednež, obiskoval je tečaje angleščine v Angliji, z menoj je šel včasih na moja službena potovanja, na dopustih in počitnicah sva si marsikaj zanimivega ogledala ob Jadranu, se z ladjo podala vse do Santorina, videla moderen Abu Dabi in tako naprej. Moja stara leta pa že razveseljujejo potepanja mojih vnukov, razumljivo po klasičnih poteh moderne dobe in zanimivih tudi za njuna starša. Domači kraji, Kvarner, avstrijske čokoladnice in podobno sta vnuka spoznala že pred leti, klasično Grčijo je družina obiskala z ladjo, Španijo z avionom, Bolgarijo s pomočjo odbojke in tako naprej do letošnjega prvomajskega obiska Pariza. Ati je bil v Parizu že dvakrat pa so kljub temu želeli popis kaj naj si ogledajo, ki sem ga jim pripravila z največjim veseljem, Mami je naglasila, da je pobudo za Pariz podal mlajši vnuk, ki se je zanimal za Louvre in Eiffelov stolp.

Kot sem lahko razbrala iz pripovedovanja so potovali ponoči in tako pridobili čas za ogled mesta. V piramidi Louvra so čakali uro in pol, da so videli Mona Lizo, z dvigalom so se povzpeli na Eiffelov stolp in naredili odličen posnetek panorame mesta, da sem na njej prepoznala stavbo Instituta za urejanje Pariza. V Versailles so se spet morali podrediti disciplinirano procesiji turistov, lahko so le naredili fotko v dvorani ogledal na kar jih je mnogo bolj razveselil park s svojim labirintom, konji v vodometu, prostranostjo. Les Invalides so videli le od zunaj, prav tako Opero, Trocadero, Elizejske poljane in Slavolok zmage. La Defense žal ni prišel na vrsto, so pa spoznali nekaj trgovinic, Rodinov muzej in Montmartre z Mouline Roure vred. Tudi francosko hitro prehrano so si privoščili in kar nekajkrat poudarili živahnost kot pariško posebnost oziroma zanimivost. Vse je na razpolago, vse lahko dobite, povsod pa je drenj in povsod visoke cene. Zdi se mi kaj dober poduk za moje drage, konkretno življenje mora poznati prave razmere trgov. Dobila sem dva spominčka, poleg panorame mesta na magnetu še Eiffelov stolp kot obesek za ključe. Pogovori o ogledu in doživetju Pariza se nadaljujejo.

Veseli me, da so našli oblike izobraževanja, ki jih nudijo popotovanja in zato skušam spodbujati njihov interes po spoznavanju sveta, pa tudi zato, ker ne berejo romanov in knjig o deželah sveta ampak o njih vedo le to kar jim nudi pameten telefon ali zgodovina v šolski klopi. Pogovarjali smo se o vlogi Egipta za kulturni razvoj sveta, o njihovem novem muzeju in zgodovini, ki presega dosežke drugih narodov sveta. Tudi Rim je nujno poznati, saj smo z nekaj geni potomci Rimljanov, Prostranstva Rusije in njihovo zgodovinsko zapuščino mora poznati vsak intelektualec. Tudi tehnološko napredno Evropo, Kalifornijo, Kitajsko, Japonsko in še bi lahko naštevala, bo treba obiskati, predvsem pa sprejemati druge narode kot samoumevne in prijateljske. Dragi moji »Parižani«, nikoli ni »Miru med oljkami« nas je nekoč učil italijanski filmski svet in to zdaj budi želje tudi v vas. Uresničevali jih boste s prizadevnim učenjem in kakovostnim, da ne rečem odličnim uspehu pri delu! Če boste hoteli delati v slovenskih multinacionalkah, se boste morali odlikovati kot inteligenca mednarodnega formata.

Tudi vaša družina potuje po svetu?

Novinarji in mi, 6.maj 2024

Ja vem, da je minil teden po dnevu, ki ga posvečamo prizadevanjem novinarjev, da bil bili pri poročanju odlični in da bi imeli boljše pogoje za svoje delo tako za delo pri kapitalu kot udi za delo v javnem interesu. Preberem vse, kar nam sporoča prof. dr. M. Milosavljević in večkrat so moja opažanja in zaznave razlikujejo od njegovih. Poskusila bom to mojo slabost pojasniti, saj nisem profesionalka, da bi lahko ugovarjala nedvoumnemu strokovnjaku.

Najbolj moti dejstvo, da so naši novinarji pisci po naročilu. Lokalnim politikom in gospodarstvenikom pišejo glasila, strankam beležijo njihove govore in so uredniki njihovih medijev. Nismo še prebrali, da bi novinar objavil mnenje občana ali krajana na primer o osnutku zakona o kulturi ali o programu Cankarjevega doma ali o širitvi ali oženju zdravstvene dejavnosti v obstoječih zdravstvenih zavodih in podobno. Če Apih nekaj reče o medijih je to v večina medijih večkrat objavljeno, če pa mati več otrok želi kaj dodati k načrtu gradnje stanovanj, je neslišana, v najboljšem primeru je objavljeno v rubriki Prejeli smo. Aktivno državljanstvo je tako izključeno iz informiranja javnosti.

Nič manjši problem ni nenehno ponavljanje novinarjev in medijskih strokovnjakov, da morajo politiki in država poskrbeti za zagotavljanje dobrih razmer za delo novinarjev. Bolje bi bilo, če bi od države zahtevali novinarji jasno v zakonu zapisano opredelitev, kaj od njihovega dela je v javnem interesu in seveda znesek v proračunu, ki bo novinarjem omogočaj poročanje.

Danes novinarsko poročanje ustvarja novodobne monarhe iz voljenih politikov, strankarskih veljakov in lokalnih oblasti. Noben novinar ne napiše da bi državljani morali bolje poskrbeti za dobre razmere za delo novinarjev, za pomembnejše novice iz življenja in dela ljudi po statističnih regijah, za pobude o posodabljanju zakonodaje in predlogih ustreznejše organiziranosti naše družbe. Kot da se novinarji bojijo z mnenjem ljudi obremeniti svoje umetno ustvarjene monarhe.

Res nesprejemljive so pri nekaterih novinarjih beleženja mnenja o enem samem državljanu. Isti novinar o izbrani osebi poroča v medijih vsaj dvakrat, enkrat na kratko in na drugi strani obširno, isto osebo posluša v podkastu, poda njeno mnenje takoj za mnenjem kompetentnega politika in bralca nenehno opozarja, da ja ne bi na to osebo pozabil.

Ne vem kako deluje združenje novinarjev, predstavljam pa si, da je to organ, ki določa minimalne standarde za novinarsko poročanje in nenehno skrbi oziroma ukrepa, če jih poročevalec ne upošteva. Podajanje informacij v slovenščini je nedotakljivo, besede »menda, po hodnikih, domnevno, zanesljivi viri in podobne« so za novinarje nečastne.

Res so stvari, ki bi jih tako novinarji kot družba morali medsebojno dogovoriti in nato dosledno spoštovati. Naj omenim le kritičnost, komentiranje in iskanje dejstev pri dvomljivih informacijah. Tega skoraj da ni več pa vendar so to zelo strokovne zadeve, vredne vse pozornosti. Seveda spoštujemo novinarsko delo, jokamo z vami, ko vas mesarijo, celo fizično razmesarijo, se tresemo za Darko Švegelj tam sredi bomb in še in še. Prav zato pa smo dolžni tudi nakazovati, kje so slabosti in kako bi morda kdaj lahko postali bolj profesionalni, odlični in pozorni do državljank in državljanov, predvsem pa aktivisti državljanske pobude.

Kako pa ste vi zadovoljni z informiranjem v državi?

Iščite managerje 5. maj 2024

Od devetdesetih let dalje opažam, da se od časa do časa pojavijo v medijih članki o propadanju Medijskih toplic v Izlakah, ki po zgodovinskih virih razpolagajo z akratotermalnim vrelcem poimenovanim Valvazorjev vrelec. Članke opazim nehote zato, ker sem v vodenju stečajnega postopka Pionirja morala sodelovati tudi pri urejanju dolžniško upniškim razmerij med omenjenimi, saj je Pionir zgradil pomembne objekte toplic ne da bi zmogel izterjati terjatev, je pa pridobil hipoteko. Nisem zaznala, da kdo s skrbnostjo dobrega gospodarja ureja problematiko Medijskih toplic. V postopkih z nami so sodelovali odvetniki po načinu dela, ki zanje značilen.

Večina objav v javnih medijih se nanaša na detajle v postopkih, ki se odvijajo okoli stavb kompleksa nekdanjih Medijskih toplic. Kritike najemnikov, administrativnih postopkov ali izjav lokalnih politikov. Nismo še prebrali karkoli o akratotermalni vodi, zmogljivostih Valvazorjevega vrelca, poslovnih načrtih, ocenah obsega medicinskega in turističnega trga za zdravljenje z omenjeno vodo, da o kadrih, naložbah, promociji in strokovnem reševanju problematike sploh ne govorim. Ne kritiziram pisce člankov, njihova zasluga je, da se o naravnem potencialu nekdanjih Medijskih toplicah sploh še kaj sliši, neodgovorno pa je od lokalne skupnosti, da ni in še vedno ne poskrbi za zaščito premoženja ter presojo ali je o oživljanje tega projekta sploh smiselno razpravljati.

Zasavje verjetno potrebuje aktivnost dejavnosti, ki jih omogočajo naravne danosti. Ni še tako daleč nazaj, ko so nas mediji seznanili z dnevnimi migracijami iz statističnih regij v prestolnico. V tej informaciji je bilo poudarjeno, da se v prestolnico vsak dan pripelje in iz nje odpelje največ ljudi iz Zasavja kar je verjetno, saj Zasavje nima več rudnikov, tovarn in podjetjih, ki so dolgoročno zagotavljala zaposlovanje. To bi lahko bil eden od razlogov za obnovo Term v Izlakah. Najbrž so za presoja obnove teh Term pomembne informacije, kako poslujejo Terme Zreče, ki akratotermalno vodo že tržijo. Lokalna skupnost bi se lahko vključila v projekte rabe prostega časa, športa in rehabilitacije, kar je po slovenskih toplicah v strmem vzponu. Raziskave balneologije je v naši državi še vedno skromno oziroma o tem skoraj nimamo informacij, kljub temu, da Terme po državi rastejo kot gobe po dežju. Verjetno tudi upravitelji termalnih vod potrebujejo raziskovalno institucijo in izobraževanje kadrov za ravnanje in rabo tega naravnega bogastva. Naštevam le to kar mi je ostalo v spominu, ko sem se pred pol stoletja ukvarjala s problematiko toplic, kaj vse bi za vodo v Izlakah predlagali strokovnjaki in praktiki pa ne vem, vem pa, da bi bili njihovi predlogi vizionarjem iz Izlak v nenadomestljivo pomoč. Omenim naj samo še, da se danes naložbe ne ustavljajo zaradi denarja pač pa zaradi pomanjkanja vizionarjev in strokovnjakov, ki so sposobni in pripravljeni sprejemati odgovornost za dobro opravljeno delo. Ljudje v Zasavju bi bili verjetno srečnejši, če bi se obnovil nekoč že uspešen projekt in lokalni politiki bi pridobili na ugledu, da ne rečem glasove na volitvah.

Izlake sem izbrala iz nekoliko sentimentalnega razmišljanja na svoje delo v času svoje aktivnosti. Vse kar sem zdaj zanje napisala, pa bi v prilagojenem smislu lahko bilo opozorilo tudi drugim gospodarskih in skupnim dejavnostim. Bom kar ponovila neštetokrat povedano; ni dovolj kritika, potrebni so nam čim boljši in konkretnejši predlogi, kako naprej. Naj bistvenejši za razvoj so v poslovnem svetu intelektualni strokovnjaki različnih profilov, ki znajo združevati delo ciljem primerno, zato Zasavci »Iščite take managerje!«

Ste Zasavci zainteresirani za delovna mesta v Zasavju?

Beremo z Manco Košir, 4. maj 2024

Omenjeno gospo v pravem pomenu besede, pozna danes vsak v Sloveniji ali v tujini živeči Slovenec, ki živi zdravo življenje, se nenehno samoizobražuje, bere knjige in spoštuje kulturo naroda, ki mu pripada. Gospa Košir je rada poudarjala pomen poezije za kulturno in duhovno rast naroda, spoštovala je pesnike in jih pri svojem delu predstavljala javnosti. Dopisovala se je z literati, dramaturgi in ljubitelji kulture ter s problematiko v tem dopisovanju opozarjala odgovorne osebe na dolžnosti, ki jih imajo do kulturne srenje v državi. Njeni javni nastopi pred kulturno publiko so nakazovali potrebo ljudi po dialogu, prijateljevanju, spoznavanju literature drugih narodov in spoznavanje dejstev. Ne gre prezreti njene pomembne poudarke o nalogah novinarjev in obveščanja javnosti, ki ne sme zapasti v opravljanje storitev pač pa mora zagotavljati etično in pošteno kritičnost do vsebine poročanja. Ja, nekdo mora naglasiti večinsko mnenje, da Kongresnega trga ne bomo preimenovali. Manca Košir je bila na svojem interesnem področju človek dejanj, svetovanja in poučevanja.

Mlada Manca je bila igralka in foto model, uspešna v več filmih in sopotnica filmskega ustvarjalca Karpe Godine.

Za slovenščino je protestirala že leta 1980, ko so jo hoteli izriniti na RTV iz javnega življenja z ukinitvijo slovenskih podnapisov.

Koncem devetdesetih je v sodelovanju z Andragoškim centrom ustanovila študijske krožke Beremo z Manco Košir

Leta 2005 je začela sodelovati v društvu Hospic, društvu za pomoč umirajočim in njihovim svojcem.

Postala je glasnica Krilc leta 2007 in pomagala z darilci čarobnih moči pridobivati prispevke za pomoč otrokom

Ambasadorka šolskih ekovrtov

2011 postane predsednica Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije

Zaposlena od 1980 leta na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani najprej kot asistentka in nato izredna profesorica novinarskega sporočanja, vzgoje za medije ter novinarske etike. Bila je tudi predstojnica katedre za novinarstvo.

Slovenska kultura je izgubila izjemno prizadevno članico, polno novih idej, kako izboljšati bralne navade, premagovati slabosti in strahove, spodbujati domišljijo v šolarjih in stati ob strani nemočnim, potrebnim pomočil. Posebno pomemben za informacijsko družbo je odnos gospe Košir do neposrednih stikov med ljudmi, komuniciranju tudi o zadevah, ki bolijo in neposrednem iskanju načinov za nastajanje boljše družbe. Nalezljivo je njeno prepričanje, da mora biti vsak od nas pri svojem delu etičen in pokončen. Intelektualka Manca Košir je odšla v večnost, ostajajo pa njena priporočila in opozorila, kaj v življenju nekaj velja.

Poznate prizadevanja dr. Mance Košir?

Oče Mercatorja, 3. maj 2024

Bili smo še globoko v danes popljuvanem gospodarskem sistemu, ko je iz povprečja zablestel projekt Mercator. Z njim in njegovim avtorjem sem se seznanila sredi sedemdesetih let preteklega stoletja na Gospodarski zbornici Slovenije kjer smo se ljudje iz podjetjih srečevali zaradi raznih skupnih problemov na posvetovanjih.

V sedemdesetih letih se je slovensko gospodarstvo zaradi ugodnih tržnih razmer, lotilo nekaterih pomembnih projektov, ki naj bi s povezovanjem posameznih podjetjih v zaključene celote, izdelovali celoten izdelek od surovine do končne uporabe. Nastajale naj bi produkcijske verige med bazično proizvodnjo, predelavo in trženjem na najzahtevnejših trgih. Medsebojna razmerja sodelujočih naj bi se urejalo s samoupravnimi sporazumu. Prva je na to pot stopila Iskra, ki se je že uveljavila na številnih pomembnih trgih v tujini, sledili so ji lesarji, kovinarji in po novi obliki organiziranja seveda tudi trgovci. Mercator, ustanovljen 1949 leta, je bil majhen ali takratnemu potrošniku nujno potreben ponudnik vsega kar ljudje hočejo. Sicer pa so po mestih in vaseh nastajali lokalni trgovci, pri nas na primer Dolenjka, ki so uveljavili prve delikatese, oblikovali svojo ponudbo kraju primerno in zaposlovali. Družba si je prizadevala zagotoviti dovolj prehrane s pomočjo domače pridelave in sklepanjem samoupravnih sporazumov za naložbe v razvoj potrebne ponudbe. V približno takih razmerah je takrat že nekoliko večji Mercator dobil leta 1975 novega direktorja, ki se je kalil v Medexu in Slovenijavinu, Mirana Goslarja. Njegova kar pomembna konkurenca v Sloveniji je bila Emona, ki je tudi iskala svoje mesto v novih gospodarskih razmerah. Nekaj časa sta oba trgovca obiskovala lokalne trgovce in raziskovala njihove prednosti in prilike. Končno se je podpora obrnila v korist Mercatorja, ki je ponudil koncept povezave trgovine s kmetijstvom, industrijsko predelavo pridelkov, gostinstvom, storitvami in bančništvom.

Konglomerat dejavnosti je nastajal postopoma, organi gospodarske zbornice so temu procesu morali slediti, saj ni bilo več podjetja ali potrošniške ponudbe, ki ne bi mogla pristali v Mercatorju. Združevali pa so se tudi drugi in nemalokdaj je nastala potreba po dogovarjanju, kam kdo spada. Ko so se pojavili prvi sporazumu industrije s trgovino je Miran Goslar najprej pozabil zaprete usta od presenečenja, nato pa ga je vedno bolj zanimalo, kako bo priložnost izkoristil. Vem sicer ne, toda domnevam, da je v tej priložnosti našel prostor za Interspar Slovenija. Brez direktorja Mercatorja se nekaj časa v naši republiki ni zgodilo nič, kar pa priljubljenost Goslarja ni zmanjševalo, še posebno ne zaradi dela, ki ga je opravljal kot funkcionar in poslanec. Pri tistem delu upravljanja, kjer sem imela priliko z njim sodelovati, je bil zelo naklonjen dobrim rešitvam, prizadevnim ljudem in kritični presoji. Ko je Zbornica zgubljala svojo vlogo in se nismo več srečevali, je Miran Goslar kmalu, po desetih letih že odšel iz poslovnega operativnega sveta ne pa iz javnosti. Njegov zadnji intervju v Delu je učno čtivo, ki bi ga moral uporabljati vsak politik in gospodarstvenih.

Drugo polovico družine Goslar sem spoznala po službeni poti, ko sem vodila lokalni SDK. Metka, žena Mirana Goslarja, je bila v tej službi ustvarjalka novih sistemov. Prva je razvila sistem poslovne bonitete, oblikovala je standarde poročanja organom upravljanja in javnosti, razvila informatiko na podlagi statistike plačilnega prometa in še mnogo drugega. Dobrohotna diplomirana ekonomistka je bila izjemna strokovna pomočnica oddelkom za analize in poročanje. Tesno in uspešno sva sodelovali kar 15 let. Zato žalujem zdaj z njo!

Se še spominjate razmer v katerih je nastajal današnji Mercator?

Križarski pohodi, 2. maj 2024

Zgodovina nam pripoveduje neverjetne zgodbe o križarskih vojnah, ki jih je organizirala rimokatoliška Cerkev, da bi njena vojska osvobodila Jeruzalem in druge svete kraje od muslimanov ter varovala krščanstvo pred drugimi nevarnostmi. Papeževi vojaki so bili vitezi in visoki vojaški strokovnjaki katoliki, ki so verovali v dogme krščanske vere. Z njimi so papeži krepili vpliv rimokatoliške vere v Evropi, širili svoja ozemlja proti vzhodnemu Sredozemlju, povečevali svojo politiko in moč v notranjepolitičnih sporih, lajšali dostop do trgovskih poti Evrope z Azijo in Afriko, ščitili Papeško oblast nad krščanskimi državami in vladarji in še marsikaj podobnega, med drugim tudi ščitili osebno bogastvo in slavo ter iskali nove trgovinske priložnosti posameznikov. Križarsko vojsko niso sestavljali samo vojaki, ti so s seboj peljali svoje osebne postreščke in učitelje, perice in kuharice in vse drugo, kar je bilo odvisno od premoženja in ugleda posameznega vojaka. Na pot so se podajali peš iz Evrope v Jeruzalem ali z ladjo. V obeh primerih je bilo potovanje naporno, polno nevarnosti in zdravstvenih problemov ter problemov oskrbe z hrano, ki so jo izterjali od prebivalcev kraja, kjer so se utaborili. Pohodi križarskih vojen so zelo raziskani in podrobno opisani v bogati literaturi, objekte in kraje križarskih pohodov pa si ogledujejo trume turistov že stoletja. Križarske vojne so se začele v zadnjem desetletju prvega tisočletja in so trajale 200 let, vsaj tako je do sedaj trdila znanost, ki pa seveda še vedno raziskuje stare čase in nenehno odkriva nova spoznanja.

Rimokatoliška vera se je od nekdaj prizadevala ščititi svoje dogme pred morebitnimi heretiki oziroma ljudmi, ki so svoji veri dajali prednost pred drugimi verami. Pri zaščiti svoje vere se je Cerkev posluževala tako rekoč vseh sredstev uničevanja, ki jih je svet poznal v času sojenja. Telesno mučenje, grmade, pregoni, čarovništvo, verske vojne, inkvizicija in sorodne metode trpljenja so doživljali celi narodi, ki se rimokatoliški veri niso vdali. Čarovnice so sežigali na grmadah, med njimi tudi Ivano Orleansko. Rimokatoliška vera je začela izgubljati svojo moč šele koncem srednega veka, med renesanso, z nastankom močnih monarhij, protestantizma in revolucij, vendar pa še vedno ohranja pomemben vpliv na moralne in etične standarde, izobraževanje, dobrodelnost in mednarodno diplomacijo.

Kdo bi si mislil, da so križarski pohodi še živi in da so se v Sloveniji dogajali še v novejši zgodovini, v času, ko se je pripravljala druga svetovna vojna. Kot nam sporoča znanost, je slovenska Cerkev močno reagirala na pojav komunistov že okoli leta 1930 še posebno pa na vračanje Slovencev iz Španske vojne sredi tridesetih let preteklega stoletja. Tudi španske borce je smatrala za komuniste, torej krivoverce, ki so ji lahko nevarni pri uveljavljanju krščanskih dogem. Izkoristila je takratno svojo politično moč in s pomočjo desničarskih časopisov opozarjala katolike na komunistično nevarnost ter nujnost združevanja, oboroževanja in organiziranja vaških straž, katerih naloga je, da vasi in verske svetinje branijo pred navalom »hlapcev kominterne«. Ker je nastanek katoliških milic podprl aktualni papež so fašisti seveda vedeli za vaške straže in pomoč , ki jih v Sloveniji čaka. Neverjetno, zgrozila sem se ob tem odkritju, ne morem in nočem ga komentirati.

Leta 2000 v svojem papeževanju Janez Pavel II ni več preganjal krivovercev, tudi javno v imenu Cerkve ni prosil za odpuščanje v preteklosti storjenega proti krivovercem, je pa večkrat priznal zgodovinske napake Cerkve zlasti inkvizicije, posledice Križarskih vojen in odnosa do Judov ter si prizadeval za spravo in dialog v prihodnje.

Kako pa vi oblikujete svoj odnos do ljudi drugih ver kot je vaša?

Praznik dela, 1. maj 2024

Od kar skrbim samo še za svoj dom in tale blog, je praznovanje Praznika dela nekam zbledelo. Namesto na obisk k prižiganju kresa, grem zvečer le na teraso in se oziram po gričih, kjer na bi bili ali pa so nekoč bili kresovi. Nekaj jih vztraja, mnogi so izginili, kot da delo več ne potrebuje svojega praznika, ker dela ni premalo ampak preveč. Na veliko uvažamo delavce iz Tajske in imamo za uvoz organizirano celo agencijo, trgovine bodo z digitalizacijo sprostile nešteto rok in iz nekdanjih republik ne bo več dotoka sedanje ponudbe. Mediji so polni skrbi, kaj vse bo obstalo, ker ni ljudi.

Moja družina je v Parizu, že prvi dan dobim poročila in fotke, vse lepo, zanimivo in doživeto, toda strašna gneča, za vstop v piramido Louvra čakajo 1.30 ure, ogled Elizejskih poljan traja v nedogled zaradi prometne gneče, čaka se za dvigalo na Eiffelov stolp, na Motmartre gredo peš v koloni, k sreči mimo Mouline Rouge, toda zadovoljni so, zanimivosti je veliko, Mislec jih navdihuje in Versailles je občudovanja vreden. Pametni telefon in e-mail sta poročala o njihovem zadovoljstvu in presenečenjih.

Dobila sem vse časopise s prilogami, najmanj teden dni bom zasedena z njihovim prebiranjem. TV po starem, pesem in glasba 1. maja pozabljena ali utišana. Razveselim se 10 let starega posnetka Tržaškega zbora in uživam. Zanimivo je moje okolje, ki pošilja misli o medijskih objavah, poročanje o obiskih otrok in vnukov, prijateljske spodbude in podobna sporočila, ki mi govorijo, da jim je moje prijateljevanje potrebno in vedo, da jih imam rada. Pri jutranji kavi komentiramo velike spremembe v praznovanju 1, maja, drugačnem delu, drugačnih ljudeh,…

Res je, praznik dela je bil najprej praznik fizičnega dela, ki pa je danes že malo zastopan v tržnem izdelku. Fizično delo je narekovalo upor proti izkoriščanju, da za obilico dela dobi delavec majhno plačo, nima počitka in uničuje zdravje. Sindikati in Delavske posvetovalnice še vedno marsikje odkrivajo tako postopanje tudi pri nas v Sloveniji. Velika sprememba je nastalo v vseh delovnih sredinah zaradi digitalizacije, še posebno pa zaradi vse bolj strokovno zahtevnega specialističnega znanj. Zaposlovanje je danes usmerjeno v raziskovanje in realizacijo novosti, novih izdelkov, novih postopkov in novih poti do potrošnikov. Podjetja imajo že nekaj časa več ljudi v komerciali kot v proizvodnji, v raziskavah kot v kontroli in v vodenju kot v izvajanju. Vsa omenjena in podobna dela se opravljajo v sodobnih okoljih – sobah, avionih, osebnih avtomobilih, hotelih in mestih. Zaposleni tako vsak dan dograjujejo svoje znanje jezikov, stroke, politike in družbene ureditve. Iz tega razloga so potrebne prilagoditve zakonodaje in predpisov v državi in v delovni sredini, ter vzdrževanje stabilnega plačilnega sistema da ne omenjam lastniških deležev ali soodločanja s kapitalom. Fizično delo se vedno bolj oddaljuje od raziskovalcev, managerjev in managementa, običajno se organizira v s. p. ali d. o. o. in si torej sam na trgu določa ceno svojim storitvam, vedno zahtevnejša znanja pa se določajo s kolektivnimi pogodbami, katerih določbe morajo slediti napredku v družbi, če se v politiki plač tega ne upošteva nastanejo stavkovne zahteve, ki jih lahko opazujemo pri zdravnikih, delavcih Upravnih enot, sodnikih in drugih.

Prvi maj postaja praznik inteligence, ta pa je ohranila le prijeten spomin na kresove in se bolj kot njih veseli potovanj, prostih uric, morja in drugih dobrin, ki krepijo duha in telo. Nove stroke prinašajo novosti v običajih naroda in spreminjajo njegovo tradicijo!

Kako ste pa vi preživeli Praznik dela?

Slika demografije, 30. april 2024

Pomladi pred letom dni sem se z vnukoma odpravila h kipu Deklica z Rastočo knjigo, ki stoji v Severnem parku naše prestolnice. Deklica se vsako leto dvigne za centimeter in dobi nov verz iz zakladnice slovenskega pesništva. Prijeten dan in dogodek je privabil tudi mojo prijateljico Jano, ki je Ljubljančanka. Skupaj smo se usedli na škarpo k družini z dojenčkom in starim očetom in spremljali zanimivo kulturno prireditev. Drugi dan je bila naša skupina na sliki, objavljena v Delu in nato celem letu še štirikrat omenjena in prikazana kot primer slovenske demografske politike, ki je polna težav s starimi ter neskrbna do mladih. Naše presenečenje je bilo vedno večje, nazadnje smo se znašli še v »20 Slovenija EU».

Po razmisleku ob sliki in skrbi stroke za ustreznejšo demografsko politiko, sem nekako sprejela, da morda naša podoba le kaj ponazarja. Na sliki je en dojenček, dva šolarja, mlada zakonca in trije starejši oziroma stari. Taka torej je slovenska demografska slika. Res se po podatkih javne statistike nekoliko povečuje število Slovencev in Slovenk, toda to kot zgleda na račun priseljevanja. Res je tudi, da se življenjska doba daljša in je že presegla osemdeset let. Še vedno je premalo rojstev, pravijo da zaradi pomanjkanja stanovanj, visokih stroškov na otroka in negotovih prihodkov.

Da se mladima zagotovi vse troje in še kaj, najbrž ni najbolje, toda za njihove prihodke, se pravi za njihovo stabilno zaposlenost, pa bi resnično morali poskrbeti. Če nisi ekonomsko samostojen se zagotovo ne boš s pogumom lotil gradnje svojega doma na svoje stroške niti ne boš pohitel z otroci. Skoraj ni hujšega, kot to, da na primer dipl. gradbena ing. dolgo ne dobi dela v svoji stroki bodi si v bližini doma ali oddaljenem gradbišču. Še bolj žalostno je, da mora diplomiranec ALUO ustanoviti d. o. o. in se samozaposliti ne da bi bil ekonomsko samostojen in imel zagotovljen trg. Nešteti so primeri, ki ovirajo rojevanje večjega števila otrok, med njimi so tudi predsodki o samohranilkah, pa patriarhalna vzgoja v novejšem času, da ne omenjam prostovoljne navezanosti na prihodke staršev, dolgoletni študij in prekarsko delo v času študija in podobno. Zgleda, da bi morali starši izbrati druge oblike pomoči svojim otrokom, kot jih nudijo danes in jih spodbujati k varčevanju in pripadnosti delu. Nekoliko emocije med njimi in delodajalcem bi morali privzgojiti vsakemu mlademu, saj nismo stroji in zato na trgu za svoje sposobnosti lahko v pogajanjih kaj iztržimo.

Problem staranja v nacionalni demografiji ni viden tako tragično, kot se vsak dan pojavlja v medijih. Res je da se staramo toda tudi dalj časa skrbimo sami zase. Ni prav spodbudno, da smo kar naprej pri zdravnikih, lahko tudi kdaj potrpimo, se sami bolje potrudimo za življenje v svoji starostni dobi. Slovenija je vsakdan bolj polna domov za ostarele ker so pač koncesionarji zdaj uresničili svoje sanje, zdaj ti domovi potrebujejo usposobljeno osebje, ki ga pa ni in zdaj naj država pomaga. Panika je že v medijih. Sama pa res ne vem, kam so ljudje odšli. V Sloveniji nas je baje 120.000 več kot nas je bilo pred dvajsetimi leti, pa je takrat vladala brezposelnost, zdaj pa nas je več, pa kljub temu ne zmoremo dela. Stroka priporoča zmanjševanje odhodov v tujino in selekcijo pri priseljevanju. Sama dvomim, da država lahko premaga želje in odločitve družin. Če hči ali sin dobi dobro delo v Angliji, ga država ne bo zadržala doma, kvečjemu to lahko uspe staršem. Najbrž bo mlade v Sloveniji zadržala pravica pri soodločanju v organih upravljanja bodi si delovne organizacije ali politične skupnosti. Njim je potrebna možnost, da si gradijo svojo prihodnost sami.

Kako se pa v vaši družini odločate o rojstvu otrok?

Zdravnikom v razmislek, 29. april 2024

Vse te debate okoli zdravstva kot dejavnosti in zdravnikov kot ljudi, ki so nepogrešljivi za naše zdravje, nehote odpirajo mnoga razvojna vprašanja ter dajo misliti sleherniku, kako naj poskrbi za svoje zdravje v prihodnje. Nič novega ni v našem spoznanju, da si v prihodnje od naših zdravnikov lahko obetamo le vedno več zdravstveno obrtniških storitev medtem, ko bomo morali za ostale tegobe in težave poiskati pomoč v drugih dejavnosti. Konkretno bi to mnenje najlažje pojasnila na primerih. Ko sem bila v neki danes neželeni preteklosti, članica organa za upravljanje zdravstvenih ustanov, so prijazni zdravniki vedno zagovarjali in mnogokrat tudi predlagali razvoj novih dejavnostih v zdravstvenih zavodih, posebno takih, ki bi zdravniku omogočale res popoln vpogled v stanje telesnega organa, ki bolnika muči, mu omogočili vpogled v širjenje ali zmanjševanje bolezni ter zagotovili popolno diagnozo. Danes je tehnološko in tehnično to že možno toda zdravstveni zavodi okoli nas tega v pretežni meri ne organizirajo po vsebini in obsegu kot bi bilo potrebno. Ker bolniki pač to potrebujemo so pred leti začeli nastajati zdravstveni s. p. ali d. o. o. po vsej državi. Danes ultrazvok lahko opraviš takoj kjer koli v državi pri omenjenih gospodarskih inštitutih za plačilo, medtem ko v zdravstvenem zavodu čakaš na isto storitev leto dni. Kdo in na podlagi česa, predvsem pa zakaj je odločil, da se donosne storitve ultra zvoka ne bodo več razvijale v zdravstvenih zavodih? Menda je dovolj jasno povedano, da je ta odločevalec pač prvi rušil javno zdravstvo in storitev odtujil od solidarnosti. Danes skoraj ni zdravstvene storitve, ki ne bi bila nudena tudi na prostem delovanju trga tako v državi kot v Evropski uniji. Financer zdravstvenih storitev, ki zbira solidarnostna sredstva pa pač po metodah dela, ki prevladujejo v politiki in gospodarstvu, izbira storitve, ki jih ne bo plačeval, ki jih bo plačeval v tujino, določa cene zdravstvenim storitvam in zagotavlja le še kar močno oskubljeno »košarico javnih zdravstvenih storitev«. Prognoza take ne kompleksne medicinske oskrbe je predvidljiva. Ob enakih kriterijih zbiranje solidarnostnih sredstev se bo boj za njihovo razdelitev razvil v vse oblike svobodnega delovanja trga, ki vključuje v celoti konkurenco z vključno korupcijo, silo močnejšega in dvigovanjem cen medtem ko zniževanja cen pri nas na trgu skoraj ne poznamo razen če se zateče ponudnik v oseben ali reden stečajni postopek. Generacije, ki prihajajo se imajo za zmedo v zbiranju sredstev in nakupu zdravstvenih storitev zahvaliti politikom in poslancem naše nebogljene Slovenije, ki v več kot tridesetletnem obdobju ni poskrbela za normalne razvojne možnosti javnega zdravstva, slonečega na solidarnosti.

Obstaja čudovita literatura o tem, kakšno zdravstvo bodo imeli prihodnji rodovi, če bodo naložbe usmerjali v realizacijo dosežke tehnologe in tehnike v medicini. Med drugim naj bi v prihodnje s prehrano vsak sam sebe zdravil in kot je že razvidno po reklamah v medijih in policah trgovin, imamo že 6000 prehranskih dodatkov, vitamine,… Že v osnovnih šolah naj bi začeli pridobivati znanje o prehrani, ki preprečuje določene bolezni. Celo zdravil v sedanji ponudbi naj bi okoli leta 2050 že dobivali skozi hrano. No, nič hudega, če se uvajanje novosti podaljša za kakšno desetletje, vsekakor ni dvoma, da bosta tehnika in tehnologija napredovali in prav na področju zdravstva bodo spremembe fantastične, nanje se usmerjajo novi šolski programi, tovarne z visokimi donosi in, upajmo, tudi naše univerze.

Koncept Osamosvajanja slovenskega zdravstvenega sistema (Delo 6. 4. 2024), če ga je kdo sprejel kot svojo delovno obvezo, naj predlagatelji dopolnijo še z organizacijskimi ukrepi, ki bodo zdravstvu na Slovenskem zagotovil dolgoročna in stabilna vlaganja v razvoj.

Kako pa vi skrbite za lastno zdravje družinskih članov?

Slovenija in slovanstvo, 28. april 2024

Češki umetnik Ludvik Kuba iz druge polovice 19. stoletja, je znan kot eden izmed predstavnikov češkega realizma. Bil je slikar in ilustrator, ki je ustvarjal predvsem portrete, pokrajine in še žanrske slike. Njegovo delo je pogosto prežeto z ljudskim življenjem, narodnimi običaji in češko kulturo. Bil je del skupine umetnikov, ki so delovali v Pragi in so bili znani kot Mánes Union of Fine Arts, kjer so se zavzemali za češko in slovansko narodno umetnost. Kuba je bil tudi pomemben ilustrator slovanske literature, njegove ilustracije pa so prepoznavne po svoji bogati podrobnosti in občutju za življenje.

Pred sto šestdesetimi leti je veliki ljubitelj slovanskih narodov Ludvik Kuba kar 45 let potoval od dežele do dežele, beležil ljudske pesmi in drugo folklora slovanskih narodov, noš in običajev. Ponaša se s pisnimi stvaritvami, slikami ter risbami in je avtor več knjig iz tega področja. Ljubitelj slovanskega izročila je o slovanstvu objavljal članke in izdal o tem zbirko z naslovom Slovani v svojih pesmih.

Častitljivi proučevalec Slovanov je koncem osemdesetih let 19. stoletja, potoval tudi po Sloveniji, ki je bila sestavni del Avstro-Ogrske monarhije. Naučil se je dovolj slovenščine, da se je sporazumeval s podeželjem, v sodelovanju s knjižnicami in slovanskimi ustanovami po mestih pa je lahko uporabljal nemščino pa tudi češčino, saj so možje kot vojaki služili po vsej monarhiji in se tako naučili tudi nekaj jezika kraja, kjer so vojsko služili. Sam je zapisal, da so mu bila odprta vsa vrata in da je občutil veliko naklonjenost Slovencev do Čehov kar je razumljivo, saj se je takratna slovenska inteligenca šolala največ na Češkem. Kuba je na slovenskem sodeloval s pomembnimi osebami, ki so mu pomagale premagovati jezikovne ovire in zbirati gradivo o ljudskih pesmih ter kulturnih običajih Slovencev. Za njegovo slovensko zbirko danes skrbi Glasbenonarodopisni institut pri SAZU.

Med nami je danes malo vedenja o slovanstvu, še manj pa o ljudeh, ki so ustvarjali kot Slovani čeprav danes štejemo v to skupino narodov Rusijo, Ukrajino, Poljsko, Belorusijo, Češko, Slovaško, Srbijo, Hrvaško, Bolgarijo, Slovenijo, Severno Makedonijo, Črno Goro ter Bosno in Hercegovino. Slovani imajo svojstveno zgodovino in kulturo, govorijo različne jezike in posamezni narodi so tudi razvili svojo politiko ter različne družbene sisteme.

Slovanski svet je raznolik ter bogat in, gledano zgodovinsko, je imel pomembno vlogo pri oblikovanju evropske kulture. Prisoten je od zgodnjega srednjega veka kot sestavni del različnih cesarstev in kraljestev. Slovani so širili krščanstvo in kulturne izmenjave. Danes ima vsaka država Slovanov svojo edinstveno kulturo, zgodovino, tradicijo in identiteto pogosto povezane s specifično geografsko lego, gledano politično pa je slovanski svet danes razdeljena na več držav s političnimi sistemi, gospodarskimi izzivi in mednarodnimi odnosi. Ene od slovanskih držav so v Evropski uniji, druge so samostojne, nekatere pa si za samostojnost šele prizadevajo. Slovanstvo je pestro in živo, dejstvo pa je, da se sooča s političnimi napetostmi, gospodarsko neenakostjo, jezikovnimi ter kulturnimi razlikami kot tudi z različnimi globalnimi vplivi. Je pa vpliv slovanskega sveta na Evropo in svet pomemben del svetovne kulturne krajine.

Spomin na ljudi, ki so svoje življenje posvetili kulturi slovanstva kot na primer Ludvik Kuba, je pomemben prispevek k kolektivnemu spominu Slovanov v celoti.

Poznate slovanstvo?

Ja, Evropski uniji, 27. april 2024

Priznam, da sem obremenjena z volitvami v organe upravljanja Evropske unije (EU), ali bolje rečeno, rada bi se dokopala do dejstva, ali bi bili brez EU boljši, gospodarsko uspešnejši in imeli boljše pogoje za življenje in delo. Iščem razumne komentarje profesionalcev, ki imajo boljši vpogled v učinke dosedanjega skupnega poslovanja in oprla se bom kar na spoznanja prof. dr. Mojmir Mraka, ki sam sodeluje v oblikovanju skupnega finančnega poslovanja in je član Strateškega sveta za makroekonomska vprašanja pri predsedniku Vlade. Če ste slučajno prezrli nedavni intervju z njim, ga prosim poiščite in preberite.

Dr. Mrak ne ocenjuje za najuspešnejše dosežke Slovenije v EU samo ekonomske pokazatelje, ki so seveda bila ugodni in so razbremenili preveliko naslanjanje Slovenije na dolžniške vire financiranja. S hitrim prevzemom evra se je zmanjšala izpostavljenost tolarja pritiskom zunanjih denarnih trgov, zmanjšala so se tečajna tveganja izvoznikov in kljub finančni krizi v preteklem desetletju zgubljenih priložnosti smo že dosegli 90% evropskega BDP na prebivalca. Med zgubljene možnosti štejemo predvsem izogibanju naložbam v zdravstvo, produktivnost, digitalizacijo, zelene prehode in referendumski pokop pokojninske reforme. Vse to nam je zniževalo boniteto in dražilo dostop do finančnih trgov. Med večje dosežke v zgubljenem preteklem desetletju pa lahko priznamo program Erasmus, ki širi možnosti strokovnega sodelovanje s svetom. Posledic naložb v klasične infrastrukturne projekte v prihodnje ne bo možno nadoknaditi, ker bo Slovenija prisiljena vlagati v varnost in lastno orožarsko industrijo. Na povsem nov način upravljanja svetovne ekonomije EU še ni dobro pripravljena saj je njen trg odprt bolj kot drugi. Reševanje ekonomskih teme v EU se bo upočasnjevalo zaradi vlaganj v lastno varnost in migracije, ki se bodo povečevale zaradi vojn in podnebnih sprememb okoli Evrope. Zastoji v razvojni politiki EU se pričakujejo tudi zaradi nove sestave njenih organov upravljanja in vsaj pol leta bodo potrebovali, da bodo razvojni ciklus unije zopet zagnali v danes še neznano smer. Dobro bi bilo, da bi EU dala prednost urejanju konkurenčnosti, notranjemu trgu, povečanju investicij in fiskalni problematiki. Dr. Mrak meni, da bo v novih razmerah unije Slovenija morala poskrbeti za dolgoročno javno-finančno vzdržnost. Zanimivo pa je da doktor tako kot vsi mi, ocenjuje za dobro, da je Slovenija zopet v sestavu evropskega gospodarstva, kulture in politike, da so prilivi iz proračuna EU omogočili Sloveniji višjo stopnjo gospodarske rasti, nemoteno delovanje na skupnem trgu in da je omejevalo samovoljo politikov v naši državi. Grenak priokus sodelovanje Slovenije z EU pa daje občutek, da bi možnosti, ki nam jih je EU nudila lahko bolje izkoristili kot smo dejansko jih.

Moji morebitni sledilci se bodo spomnili, da sem v marsikaterem blogu približno taka mnenje podajala tudi sama, izhajajoč predvsem iz pridobivanja in porabe evropskih sredstev v lokalnih razmerah pa tudi v državnih. Pobude državljanov se v naši državi ne proučujejo zato najbrž tudi opozorila dr. Mraka ne slišijo prava ušesa. Je pa najbrž tudi res, da smo kar veliko časa potrebovali za spoznanje kako sistem EU deluje in še več za premislek, kje bi nam najbolje služil in kako se moramo organizirati, da bomo pripravili mednarodno sprejemljive dokumente. Ko smo poslušali komisarko Violeto kaj vse EU financira, smo se šele odločili za sodelovanje seveda preko pristojnih organov v državi, kar je spet zahtevalo organizacijsko in strokovno prilagoditev. Marsikdo ni zmogel procedur ob razpisih, zagotoviti lastne finančne udeležbe, zbiranje dokazil ali dopolnjevanje zbranega gradiva. Nenehno se učimo!

Sodelujete v pridobivanju evropskih sredstev?

Upor, 26. aprila 2024

Po mnenju umetne inteligence je upor skupek dejanj, s katerimi ljudje izražajo svoje nezadovoljstvo ali nasprotovanje določenemu stanju, politiki, praksi ali oblasti, ki se manifestira s protesti, stavkami, demonstracijami, nepokorščino, političnimi kampanjami, civilno neposlušnostjo in celo z oboroženim bojem. Upor običajno organizirajo politične stranke, sindikati, nevladne organizacije ali druge oblike združevanja. Razlogi za množičen upor narodov so običajno nepravičnost, pomanjkanje možnosti, represija, ekonomske težave, socialne neenakosti, pacifizem, moralna načela, humanitarne posledice, politika in strategija, osebne izkušnje ali moralni aktivizem Odpor proti vojnam je posledica moralnih, etičnih, humanitarnih in političnih prepričanj ter izraz želje po mirnem in pravičnem svetu.

Slovenski narod se je leta 1941 znašel v vojaški represiji fašistov ne da bi bil česar koli kriv in vsak prebivalec se je moral sam opredeliti ali se bo takemu stanju uprl ali pa bo z njim sodeloval. Neznosno je bilo to stanje za vse, velika večina je odšla v ilegalo in gozdove, nekaj špekulantov je ustvarilo paravojaške organizacije, verniki pa so marsikdaj poslušali svoje voditelje. Tu nimam prostora, da bi opisovala strahotne posledice, odpor do takega stanja je rodil upravičen upor večine, ki je morala sprejeti vse oblike boja za obstoj v vojnih razmerah. To so dejstva, ki jim danes oponirajo predvsem potomci neudeležencev v uporu in maščevalnost tistih, ki so bili na napačni strani ali pa se jim je v vojnih razmerah zgodila vojna krivica.

Jutri bo Dan upora slovenskega naroda in danes zvečer bo državna proslava. Moja misel je pri tistih, ki se je ne bodo udeležili iz kakršnega koli razloga. Partizani so pomrli, mi njihovi potomci smo se ukvarjali z materialnimi povojnimi težavami in zanemarili njihove ideje, želje, cilje, vizije… spomnim se skladatelja Radovana Gobca, kako ga je prizadelo obdobje v katerem so se tudi javno, brez sramu ali moralnih pomislekov začeli sistematično častiti simboli posameznikov, ki se uporu niso pridružili. Dobili smo zakonodajo, pisano na čelo posameznikom, zakonodajo, ki jo še vedno ne moremo prilagoditi napredku, tehnologiji in mišljenju sodobnega sveta. Danes smo na to že navajeni in nimamo volje do upora proti akcijam in strahovom, ki jih celo nekatere današnje politične stranke samovoljno promovirajo ali načrtno pripravljajo. Pomislite samo na javne pozive k osebni oborožitvi vsakega državljana, na odkrito blokiranje dela Državnega zbora, na neznane vire financiranja promocije proti zakonito izvoljenim organom oblasti in še mnogo drugega. Koliko na to vplivajo nove tehnologije informiranja ali novinarska srenja ni znano, po kakšnih pravilih in standardih ta deluje pa tudi ne. Prišlo je v navado, da se vse obeša na ramena premiera, ki ga iz ene strani obremenjujejo nedelujoči organi upravljanja države, na drugi strani pa oblastneži brez pooblastil volivcev, ki dajo jasno vedeti, da se bodo na premierski stol povzpeli za vsako ceno, z milo ali silo.

Dragi moji, smo v Varnostnem svetu in soupravljamo svet, smo v Evropski uniji torej soupravljamo Evropo, baje nas ocenjuje Švica za drugo Švico, nimamo pa volje, da bi iz upravljanja države odstrani enega samega človeka, kar dokazuje, da demokracije pri nas ni. Utihnila je celo Spomenka. Prav za prav je upornost značilnost mladih, tistih, ki se šolajo po novih programih in bodo v gospodarstvu povečevali produktivnost ter naložbe, zmogli bodo tudi upravljati NEK-2 in srčno upamo, da bodo pripomogli k razvoju dovolj uporniškega duha v državi, da bo ta ljudem zagotovil mir.

Kaj pa vi menite o uporu?

Rastoča knjiga nas združuje, 25. april 2024

Tam nekje v začetku devetdesetih let preteklega stoletja me je očarala ideja, ki jo je moj kolega in njen iniciator Janez naslovil Rastoča knjiga. Pomagala sem mu, da se je ideja uveljavljala v lokalnem in v državnem okolju. Poskrbela sem za registracijo društva, kaj kdaj napisala, sodelovala v organih društva, obiskovala prireditve in podajala nešteto predlogov, kako bi okrepili gibanje Rastoča knjiga. Moja bolj tehnična pomoč, je morda kaj pomagala ali pa tudi ne, dejstvo je, da sem še vedno povabljena na slovesnosti, ko se odpirajo nove Rastoče knjige ali obstoječe razširjajo in dopolnjujejo. Zanimivo je, da idejo Rastoče knjige širijo predvsem šole ter lokalne skupnosti Štajerske, Prekmurske, Dolenjske in Bele krajine ter Ljubljana, ki ima le v Severnem parku spomenik Deklica z Rastočo knjigo in predstavitev Rastoča knjiga sveta. Janez je pridobil k sodelovanju Državni svet, SAZU, NUK, Agencijo za knjigo, Sklad RS za kulturno dejavnost in Mestno občino Ljubljana. Predsednik republike je Janezu podelil ustrezno priznanje za projekt Rastoče knjige. Pred nedavnim je delovalo 84 Rastočih knjig

Osnovna šola Drska je pred desetimi leti ustanovila svojo Rastočo knjigo z namenom, da raziskuje svoje šolsko okolje in se povezuje z institucijami, ki jih šola potrebuje. Vsako leto se njihova Rastoča knjiga obogati z nekim novim spoznanje, ki ga simbolizirajo z določeno črko v abecedi. Letos so izbrali črko S in pripadajoče geslo »Čas je za sodelovanje«. Učenci novinarji so v posebni publikaciji opisali obiske posameznih razredov v institucijah, ki jih pri potrebujejo pri svojem učenju in pri pridobivanju splošnih znanj. Drugi razred je obiskal Knjižnico Mirana Jarca in se tam srečal z ilustratorko Bartolj. Nek drug razred je obiskal Razvojno izobraževalni center in spoznal potek dialoških srečanj. Starejši letniki učencev so si ogledali Olimpijski center. V Dolenjskem muzeju so učenci ustvarjali kopije arheoloških najdb, v Domu starejših občanov so priredili koncert in stanovalce razveseljevali z voščilnicami ter manjšimi darili. Ne enkrat so se pridružili Pohodniškemu društvu in se povzpeli na Kum ter nekatere pohodniške postojanke na Dolenjskem, v Beli krajini in drugje. V Mojstrski delavnici Valvasor so spoznavali ročno izdelavo papirja, v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela spoznali Dnevni center za otroke. Pri Društvu upokojencev so izdelovali rože iz krep papirja. Nauke vzgoje za humanost so pridobivali na Rdečem križu, v Varstveno delovnem centru so se družili z invalidi in v Vrtcu Pedenjped so spodbujali sodelovanje med vrtcem in šolo. Poklice v zdravstvu so spoznavali v Zdravstvenem domu, zdravilna zelišča v Zeliščni kmetiji Kočevar in koristnost čebel v Zavodu Čebela. Ustvarili so nove prijateljske vezi z OŠ Koseze in spoznali službe pomoči. Tudi zaplesali so pod vodstvom Majde Nemanič in imeli skupne glasbene vaje svojega benda z glasbenikom Markom Pezdircem.

Bogato, vsestransko sodelovanje učencev OŠ Drska z dejavnostmi v šolskem okolju je zagotovo pomemben del osnovno šolskega splošnega izobraževanja. Zdaj je potek splošnega izobraževanja vpisan tudi v njihovi Rastoči knjigi kot napotilo bodočim učencem in to je osnovni namen obstoja Rastočih knjig po naših šolah. Sodelovanje med procesom izobraževanjem in praktičnim življenjem spodbuja zanimanje za poklice in usmerja mlade v raziskovalno delo. Povezuje generacije, ki Rastočo knjigo pišejo, povezanost teh pa je najustreznejša oblika spodbujanja interesa mladih, da sodelujejo pri odločanju o prihodnosti okolja v katerem živijo pa tudi stimulans, da svoje zamisli prenašajo pokrajinam in državi. Mlad človek se pač mora nekje konkretno poučiti, kako naj vstopi v soodločanje in na kakšen način naj podaja zamisli, zanimive za večino. Naj vam Rastoča knjiga odpira vpogled v širni svet!

Poznate Rastočo knjigo OŠ vašega osnovnošolca ali dijaka?

Mladost zrelih let, 24. april 2024

V mojem mestu je industrijska multinacionalka, ki svoje proizvode pošilja na vse celine, gradi tovarne po svetu, je informacijski center za zdravnike, ki nam predpisujejo zdravila, zaposluje ogromno ljudi različnih narodnosti, političnih nazorov in barve kože, posebno pozornost posveča bolnim dojenčkom ter starim ljudem in še bi lahko naštevala. Vodi jo zdaj ne več rosno mlad diplomiran ekonomist, naše gore list, ki se sam ravna po najvišjih svetovljanskih standardih, sprejema odlične odločitve, se zaveda družbene odgovornosti in je vzor dobre poslovne internacionalne prakse. Tako kot vodja se tudi zaposleni primerjajo po učinkih svojega dela le z najboljšimi na svetu, z odličnimi in svetovljanskimi strokovnjaki in industrijskimi velikani sveta. Krasi podjetje in zaposlene humanitarnost, kultura, šport in znanje. Učinki njihovega delo so seveda ravnanju primerni, visoka kakovost izdelkov za širok spekter zdravljenja, zaupanje delničarjev in nadpovprečna nova ustvarjena vrednost.

Vedno pa ni bilo vse samo dobro, bilo je veliko različnih vrst sitnosti od oskrbe z devizami do sprejema pri zdravnikih. Takrat so tovarno upravljali trmasti in vztrajni ljudje, ki so imeli dovolj volje, da so pridobili naklonjenost imetnikov znanja po svetu ter upravljavcev denarja, eksport-importa in oblasti v državi. Vsak je moral poprijeti za vsako delo, ki ga je bilo potrebno opraviti, ds ne bi izgubili ugodne prilike za rast in razvoj naložb ter širjenje ponudbe na trgu. Pomembna je bila sloga, zaupanje v lastne sposobnosti in doseganje dogovorjenih ciljev. Ko so se zgradili nepogrešljivi objekti, odprli trgi v vzhodni Evropi in bile prepoznane sposobnosti domačega znanja, se je tovarna spreminjala v visoko donosno podjetje, postajala želena v okolju in v državi ter sposobna prevzemati državljansko odgovornost.

Današnja multinacionalka ni primerljiva z nekdanjo, ki je marsikdaj šele odkrivala morebitne svoje priložnosti, se ukvarjala z različnimi dejavnostmi in dostikrat reševala problematiko nezaposlenosti, infrastrukturo in podobne dejavnosti, za katere danes skrbi država. Skupno pa jima je zagotovo zaupanje v znanje in sposobnosti mladih, ki so in še vedno prevladujejo v nenehnem iskanju boljših priložnosti in kakovostnejših učinkih v delovanju in poslovanju celotnega podjetniškega sistema.

Pišem o Krki d. d., ki je sinoči s slavnostno akademijo v Novem mestu proslavila svojo sedemdeseto letnico. Bila sem počaščena, da so me povabili na ta slavnostni dogodek saj sem v njeni razvojni fazi v njo vložila svojo mladost in bila zato od nje neštetokrat nagrajena s posebno pozornostjo. Skoraj za večino starejših in starih na slavnostni akademiji, je bilo mojega kova, zato nam je akademija pomenila več kot slovesnost. Dala nam je vedeti, da je bilo delo naše mladosti koristno in potrebno, da so cilji doseženi in zato odprte neštete možnosti trajnostne rasti za »Živeti zdravo življenje« vseh ljudi na svetu.

Današnjim rodovom v Krki d. d. se seveda zahvaljujemo za visoke donose saj se zavedamo, da brez njih ni razvoja, ni blaginje in napredka. Toda bolj kot to občudujemo vašo odprtost do šibkejših in ogroženih, vzornega obnašanja do države, širjenja pozitivne energije med različnimi narodi ter kulturnega in svetovljanskega ponašanja. Želimo si, da bi vas posnemali vsi v upravljanju gospodarstva in države.

Lepota čistih plemenitih duš, lepota kreposti obstane!

Kako pa vi ocenjujete vlogo in pomen Krke d. d.?

Espejevci, 22. april 2024

Vsaj petkrat sem že pisala o tem, da naš Državni zbor (DZ) z ničemer ne nakazuje, da svoje delo opravlja sistematično in v skladu s potrebami države ter prebivalstva. Nisem še zasledila, da bi DZ objavil kakršno koli analizo v čem in kje je obstoječa zakonodaja zastarela, problematična ali škodljiva in jo je potrebno prilagoditi sodobnim potrebam. Njegove prioritete obravnav in uveljavljanja novitet niso objavljene. Ker vsega tega naši informatorji in novinarji ne podajajo seveda ne morem biti konkretna v predlaganju sprememb. Zagotovo pa lahko trdim, da je tu srž problema, da se v moji domovini lahko množično dogajajo škodljiva dejanja. Poglejmo nekaj eklatantnih primerov, ki proizvajajo revščino, slabo voljo in nejevoljo.

Prekarno delo omogoča množično grobo izkoriščanje zlasti materialno neustrezno preskrbljenih. Njihove dolžnosti in ceno njihovega dela določa najemnik, pravice pa zakon. Kje in v čem se oba dopolnjujeta oziroma razhajata in zakaj? Področje je za mlade prekarce življenjska preizkušnja, saj je povratek v študij največkrat nezanimiv oziroma izjemno težak ker se je pač časovno oddaljil. Zgubljamo v izobraževanju, njegovi kakovosti in študijskem času. Kdor ni prekarc dela istočasno več magisterijev ali fakultet.

Že nekaj let se objavljajo izkušnje o škodljivosti espejev brez katerega danes skoraj ni državljana. Da so univerzitetni učitelji espejevci ni nobena novost, da pa se po tej poti izogibajo transparentnosti svojih prihodkov so napisani že romani. Očitno DZ ne pade na pamet, da bi pričel postopek sprememb. Res je, da so bile prve espejevke snažilke, ki so jih »varčni« lastniki podjetji najprej brisali iz plačilnih list. Danes so mediji polni novic o tem kako ti s. p. delujejo, praviloma novice opozarjajo na njihovo neučinkovitost, pomislite samo, da imamo v kulturi 26000 (?) s. p. večina brez ali z minimalno prodajo. Družba jih je samo odrinila, da ne bi bili brezposelni. Kdaj bo DZ prepoznal probleme in jih prioritetno reševal. Je afera ustavnega sodnika pomembna ali je pomemben neustrezen sistem?

Nenehni predlogi političnih strank, ki se morajo uvrščati na dnevni red DZ po datumu vložitve je še hujši anahronizem kot s. p. kaj šele paket 32 zakonov, ki ga je DS sprejel kot samoumevnega ne glede na to ali je narodu potreben, koristen ali škodljiv. Kako bi na tak način postopali doma, vaš dom bi bil zagotovo ruševina ne pa pribežališče.

Ne bom več naštevala primerov, saj itak DZ niti ne opazi predlogov, pa če so še tako ustrezni in narodu potrebni. Ne vem kdo stoji za konopljo ali evtanazijo, bolje pa bi bilo v DZ prioriteto določiti za ukrepe v javnem zdravstvu, zagotovitev normalnih pogojev dela v državni in lokalni upravi, ustanovitvi pokrajin, pocenitvi stanovanj in še mnogih drugih v nebo vpijočih zadevah.

Imamo profesionalce, ki od časa do časa povedo prave in koristne predloge toda DZ zgleda da ne zanimajo kot na primer predlogi za ustreznejše kadrovanje v Ustavnem sodišču. Koga DZ čaka, zakaj vse obveznosti bremenijo predsednika vlade, zakaj ga ne razbremenijo z armado svojih svetovalcev, predvsem pa s profesionalci vseh strok. Zakaj DZ ne sprejme kriterijev za določanje prioritet obravnave posameznih zadev glede na njihovo pomembnost za blagostanje naroda? Zakaj se premier pusti izsiljevati? DZ je v upravljanju države izjemno pomemben ne zaradi protokolarnega reda ampak zaradi pravočasnega prepoznavanja pravih problemov naroda.

Kako pa vi gledate na problematiko naše zakonodaje?

Vozači, 22. april 2024

Ko sem bila dijakinja sem se 5 let uvrščala med vozače. Vsak dan, razen v nedeljo, se nas je na moji železniški postaji zbralo ducat meni enakih, ki smo se na zadnjem vagonu vlaka pridružili novomeškim študentom in potem na vseh petih postajah pridobivali nove. Od postaje do gimnazije je bilo 2 km in kolona kakšnih 60 dijakov je vsako jutro in v vsakem vremenu romala proti gimnaziji, pridružili pa so se še kolesarji iz okoliških vasi. Bilo je veliko radosti in veselja med vozači, bilo pa je včasih tudi grozotno. V dežju smo bili premočeni, pozimi nas je zeblo ne vprašajte kako, velikokrat se nismo najedli, mnogokrat so nas zunanje razmere prizadejale, da se nismo mogli skoncentrirati kot na primer v primeru, ko je po železnici romala armada v zaščito Trsta v coni B ali ko vlaka ni bilo zaradi snežnih zametov kar tri dni in podobno. Možki del dijakov je za izredne razmere celo gradil hiško v krošnjah Meniške hoste.

Vse to mi hodi po glavi ko berem, da je danes v Sloveniji kar 110000 vozačev. Verjamem, da si to ne morete predstavljati, tudi sama ne vem, kaj naj si mislim. Vse to, kar smo doživljali dijaki-vozači, doživlja vsak dan tudi teh sto deset tisoč današnjih vozačev v nekoliko modernizirani obliki. Železnica je verjetno v drugem planu ker se največ ljudi vozi z lastnim avtomobilom, iz Mokronoga najprej po lokalni cesti, nato po avtocesti, nato po mestnih ulicah in končno po poteh, da najde parkirišče. Tovarne v mojem mestu so okrog in okrog obdane z parkirišči, kot da bi imele obrambni zid. Ljudje prihajajo na dnevno delo celo iz tujine, da Ljubljančane, Posavce in Žužemberčane sploh ne omenjam. Tam v Krakovem gozdu se Posavci srečujejo z odhajajočimi na Hrvaško, Belokranjci na Vratih Gorjancev z tistimi, ki gredo v Beti, v Višnji gori pa se veselo nasmihajo drug drugemu zaposleni v Krki, ki na primer iz Škofljice preje pridejo v Krko v Novem mestu kot v Krko na Dunajski. Imamo malo možnosti vplivati na te utečene tokove. Poganjajo jih želje po slavi, boljšem zaslužku, mikajo oblasti in podobno. Z lastnim avtomobilom, ki ga vsak kar rad vozi, je želje možno uresničevati, na misel nikomur ne pade razogljičenje, varovanje okolja, prihranki goriva. Zahtevajo ceste, vsakdan boljše in krajše, parcele kjer jim je življenje všeč, infrastrukturo, zavode in javna podjetja od šol do gledališča in odpadkov. Kapo dol pred tistim, ki je zavpil, da Trška gora ne more biti mesto, da se bodo domovi morali umakniti vinogradom, da je treba zaščititi zemljišča in poskrbeti za samooskrbo. Da bi se vozili z javnim prometom pravite? Kako, postaje so predaleč od doma, da bi šli peš, nimajo parkirišč, primerno velikih čakalnic in postrežbe vsaj s kavo. Zanka je vedno bolj zategnjena, družba v vedno večji zagati, stroka dostikrat nakazuje nemoč.

Neumnost bi bila propagirati v današnjih razmerah rešitev iz preteklosti, pa vendar je treba kaj dobrega le povzemati tudi od tistih, ki jih ne maramo več. Dejstvo je, da so interesne skupnosti krepile pokrajino in lokalni razvoj, dejstvo je tudi, da so obrati vodilnih podjetji omogočali zaposlitve v bližini doma. Zakaj tega ne bi omogočali danes in ne silili ljudi v nevarnosti cestnega prometa ter danes neustreznega javnega prevoza. Pomislite, da vsaka dan presedite v avtomobilu po dve do tri ure, da ste v nenehni napetosti, da vas doma čakajo vsa potrebna opravila, da ne morete nekaj minut preživeti v miru,… Mladost se mnogo hitreje utruja v današnjih pogojih življenja in dela, proces zahteva strokovne rešitve in ukrepanje države. Če bi to današnje partije prepoznale kot svojo dolžnost in nalogo, se ne bi ukvarjale z aferami, nedokazljivimi obtožbami in podobnimi škodljivimi izmišljotinami. Jutri zjutraj bo iz jugovzhodne Slovenije 14.047 neprespanih mamic in očijev prebudilo svoje malčke, jih odpeljalo v varstvo in se napotilo na delo v Ljubljano. Srečno pot moji dragi!

Ste med temi 14.047, ste zadovoljni?

La Boheme, 21. april. 2024

Zdaj smo že utečena ekipa, ki si vsaj parkrat na leto privošči ogled reprezentativne predstave v enem od gledališč v naši državi. Ekipo sestavljajo fantje, ki poskrbijo, da se mami, obe babici in tetka dobro počutijo na gledališki predstavi. Prevozi, primerna oblačila, kavalirstvo, šampanjec, garderoba, gledališki list in vse ostalo dobimo ženske servirano in podarjeno z največ dobre volje mož, vnukov in sina. Res prijetno.

Pred predstavo La Boheme sem opozarjala, da to opero ne bomo samo gledali ampak bomo predvsem poslušali prelepo Puccinijevo muziko. Veliki mojster italijanskega verizma in realizma je s svojimi deli ustvarjal novo zvrst opere. V njegovih delih ni kraljev in kraljic, imaginarnega sveta in sveta oblasti. So samo običajni ljudje s svojimi dobrimi in slabimi navadami, vsakdanjimi problemi preživetja in neštetimi poskusi, da bi materialno in duhovno obogatili svoj vsakdan. Veristična opera pomeni upor proti dotedanji romantični in mistični operi Wagnerjevega kova. Začetnik nove smeri je Mascagni, sledil mu je Leoncavalla in nato nastopi Puccini z Manon Lescaut, s katero je dosegel prvi uspeh.

Koncem devetnajstega stoletja je bilo boemstvo sinonim za brezskrbne in umetnosti predane mlade ljudi, ki so pogosto živeli siromašno in v neskladju s sočasnimi družbenimi normami. Puccini je življenje boema sam izkusil in je zato zgodbe Henrya Murgerija o boemih razumel in prevzel kot libreto za svojo opero La Boheme, ki je nastajala pod budnim očesom založnika Ricordija in je praizvedbo doživela v Torinu pod taktirko Artura Toscaninija.

Puccinijevo La Boheme zaznamuje izrazito poetična glasba. Prizori med Mimi in Rudolfom so uglasbeni z liričnimi frazami, celotna opero preveva tipično francosko vzdušje. Zgodba pa je zelo preprosta. Mimi je bolna vezilja zaljubljena v pesnika Rudolfa. Živijo v mrzlem podstrešnem stanovanju, nimajo denarja saj pesmi in vezenine ne kupuje nihče. Včasih jim pomaga Musette tako, da pridobi naklonjenost kakšnega premožneža, ki plača zabavo. Rudolf je zelo ljubosumen, Mimi tudi zato trpi, njena bolezen pa je vedno hujša. V zadnjem dejanju v prisotnosti svojega dragega, njegovih prijateljev in Musette. Mimi umira dolgo saj ponazarja umiranje mladosti njenih življenjskih sopotnikov.

Puccini je v tej operi ustvaril čudovito glasbo, ki se preliva iz dejanja v dejanje. Najbolj sta prepoznavni ariji Kot led je ta ročica, Vse kliče me Mimi, a zakaj ne vem ter duet v zaključku prvega dejanja. V drugem dejanj dominira Musette s svojimi arijami in dueti. Glasba tretjega dejanje je občudovanja vredna v prepletanju melanholičnega dueta Mimi in Rudolfa s prepirljivim duetom Musette ter njenega Marcella. V turobnem zadnjem dejanju se nekateri akordi prvega dejanja ponovijo in dopolnjujejo. Glasba sledi umiranju vendar po smrti Mimi oživi kot olajšanje in kot začetek nečesa novega, boljšega. Scena se prilagodi temu optimizmu kar pomaga razumeti Boeme in njihovo življenje.

Puccinijeva glasba je dopadljiva, premaga gledalčeva čustva, gospod poleg mene si je brisal solze. Moja skupina je potrebovala kar nekaj časa, da je iz melodioznega vzdušja prešla na ulico. Hlad umiranja Mimi nas je spremljal do doma. Ljubljanska opera ima sicer skromne možnosti za uprizarjanje velikih del, vendar je La Boheme podala odlično tako glasbeno kot igralsko. Predstava nas je duševno obogatela in nam dala misliti.

Peljete svojo družino kdaj v opero?

Zagate novinarjev, 20. aprila 2024

Danes se veliko govori in promovira neodvisnost, objektivnost in avtonomnost novinarjev katerih poslanstvo naj bi bilo pravilno in pošteno informirati javnost zlasti o upravljanju države. Gledam oglase v reviji luksuznega izgleda podjetja Eko sklada, Telekoma, graditelja cest in podjetnika s koncesijo za javno dobro. Ne bi opazila teh javnih sredstev usmerjenih v revijo, če v njej odgovorni urednik, uredniki in novinarji ne bi objavili nenavadnih prispevkov. Dobro, to je moje osebno mnenje in mnenje moje sredine, za javnost pa bi profesija, to je novinarska srenja, morala podati avtentično razlago in oceno.

Poglejmo nekaj sklepov in zahtev odgovornega urednika:

… so nam predstavili še nabor najbizarnejših likov… za evropske volitve

… prelomni moment, ki bo zagotovo imel svojo težo pri odpravljanju najbolj nesposobne, koruptivne in na splošno škodljive vlade.

… amaterskih politikantov brez kančka odgovornosti do naše skupne prihodnosti

82,0% korupcijskih afer aktualne Vlade v medijih ni niti konkretiziranih niti dokazno posredovanih javnosti

Kdaj lahko odgovorni urednik trdi ali potrdi, da je nekdo najbizarnejši, da je nek moment prelomni, vlada koruptivna in splošno škodljiva, brez kančka odgovornosti?

Se sme v menijih ljudi smešiti in žaliti? Na primer

Že nekaj časa se zdi, da so ji všeč »zrelejši« moški.

… pogleduje za vodjo stranke Glas ljudstva

… strastna romanca splavala po vodi

Je to osebno artikuliranje običajno za novinarsko poročanje in ocenjevanje neke strokovno kompetentne ženske? Lahko bi se tudi vprašali ali boste novinarji prihodnje posvoji naziv konkurbina za partnerico vsakokratnega aktualnega predsednika vlade.

Ekonomsko svobodo v Sloveniji opisujejo in prikazujejo vsi mediji vendar vsak drugače. Razpolagajo mediji s kakšnimi dokazili, da ta usiha zaradi socialistične vlade in njene politike, saj socialistične vlade že 30 let nimamo.

Na podlagi česa lahko urednik dovoli objavo, da je neka politična stranka najbolj priljubljena v državi in zakaj dovoli obtožbo za objavo Voice of Europe drugi stranki. Zakaj urednik nekemu gospodu, po moje bi bil lahko moj vnuk, zagotovo pa sin, dovoli izjavo, da je Slovenija razdeljena že od let 1941 in da je izvajala genocid. Zakaj mediji ne komentirajo predloga o preimenovanju trga na katerem se odvija tradicionalni Ljubljanski festival.

Kdaj boste novinarji in vaši odgovorni uredniki verodostojno povedali, kdo je zabetoniran v projektu Stožice oziroma na smetišču Barje, kaj in koliko je nakradel aktualni premier, če je zakaj molčite in če ni kradel, da boste tožnika v medijih poklicali na odgovornost v skladu s svojim Kodeksom.

Naštevanja kolikor hočete, res morate uredniki in novinarji poskrbeti za verodostojnost svojih objav sicer vas ne moremo smatrati za kompetentne in upravičene do cene svojega dela!

Tudi vi opažate resne težave objektivnega informiranja javnosti?

Dami mojega mesta, 19. april 2024

Ko sva pred več desetletji s štiriletnim sinom smučala na Gačah, sem obstala pred neverjetnim prizorom. Po še ne utrjenem smučišču sta se v puhastem snegu prekucnili iz svojih minimalističnih smučk, dve deklici, ki sta komaj shodili. Ko ju je mož tetke Majde, smučarski vaditelj, narahlo odrinil proti dolini sta se po par metrih kar ulegli v sneg in se, prešerno nasmejani, kotalili no njem. Temni deklici v smučarsko pisanih oblačilih, popolna belina snega in zlati sončni žarki so ustvarili nepozabni prizor veselja in sreče ne smo deklic temveč vseh nas v bližini. Bili sta to Leticia in Irena, dvojčici družine Yebuah., ki sem jo na Gačah prvič videla, pozneje pa z njimi marsikaj lepega doživela.

Glasbena šola Marjana Kozine je v sedemdesetih letih preteklega stoletja pokala po vseh šivih. Oblegalo jo je nešteto glasbenega uka žejnih otrok, glasbenih skupin in potreb mesta, da z glasbo popestri slovesnosti. Moj sin je že nekaj let obiskoval pouk violine in tako sem spoznavala vse dobre in slabe strani te šole, ki je imela res požrtvovalno vodstveno ekipo, dobre glasbene pedagoge in programe, ni pa imela prostora, da bi razvijala. Krka je poskrbela za donacijo, ki je omogočila poleg drugih virov financiranja, obnovo prostorov in njihovo prilagoditev potrebam glasbenikov. Glasbena šola je zasedla celo obnovljeno in glasbi prilagojeno stavbo, razbohotila je svojo dejavnost, vključila samostojne glasbenike in ansamble, okrepila in razširila program usposabljanja ter se organizirano pripravljala na ustanovitev simfoničnega orkestra. Ponos mojega mesta je bil neizmeren, prvi nastop orkestra v športni dvorani Marof je bil njen triumf. Zadovoljna publika ni prenehala z ovacijami.

Vse to okoli glasbene šole sem opisovala predvsem zato, ker je bilo v vseh glasbenih pripravah čutiti prisotnost dveh glasbenih učenk Leticie in Irene. Predstavljale so nam vedno neke nove zamisli kot so bile skladbe za soliste, duete, tercete in podobno, cel kup novosti na področju tolkal, ki jih je vedno bolj obvladovala Leticia, solistični nastopi Irene z orkestrom v znani Aleluja,…, bogatitev nastopov s pozornostjo do oblačil, kulturo ravnanja in obnašanja nastopajočih kot umetnikov ne samo kot glasbeni nastop, ki pač mora spremljati dogodek. Simpatični in izjemno delavni ter organizacijsko sposobni učenki družine Yebuah sta nedvoumno nakazovali neštete možnosti za svojo kariero kot za uresničevanje poslanstva in vizije glasbenikov in njihove šole.. Zanimivo je tudi dejstvo, da so se glasbena šola in njeni učenci vse pogosteje znašla v medijih ne samo lokalnih, tudi v Slovenski kroniki, na posnetkih in fotografijah o dogodkih pomembnih za državo. Govorim le to kar sem kot poslušalka zaznavala, ne morem pa pripisovati zaslug posameznikom, toda svežini in preporodu glasbe v Glasbeni šoli Marjana Kozine, so zagotovo v veliki meri pripomogle omenjeni dvojčici.

Kot vsi ljudje sta tudi Irena in Leticia kaj kmalu postali ženi in materi kar pa ni bilo opazno kot ovira za njuno glasbeno in pevsko kariero. Po mestu se je govorilo, da družina dveh umetnic ne zmore šolati, da bo zato poskrbela za Ireno in da se Leticia s tem strinja. Kljub Ljubljani in Salzburgu je Irena bila nenehno na glasbeno pevski sceni mojega mesta, sem je pripeljala svoje kolegice in kolege, tu je pela v še ne izvedljivi operi Marjana Kozine, neposredno smo spoznavali njene sposobnosti, se z njo veselili nastopov v slovenski operni hiši in bili ponosni nanjo, ko je zapela Zdravljico na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu. Kaj vse zmore početi Leticia s tolkali v simfoničnem orkestru, preprosto osupne publiko na vsakem koncertu. Kot arhitektka na svojem glasbenem področju odlično deluje.

Dvojčici sta s svojim talentom in znanjem presegli vsa pričakovanja okolja, kjer sta doma in postali s svojo odličnostjo prepoznavni tako v državi kot v svetu. V najlepših petdesetih letih sta danes, polni optimizma in volje, da ustvarjata naprej. S hvaležnostjo bomo sprejemali vajine darove in se vama zahvaljevali z nenehnimi ovacijami. Srečno resnični Dami mojega mest!

Ste tudi vi občudovalci Irene in Leticie?

Open House Europe, 18. april 2024

V EU je množica organiziranih gibanj, ki naj bi pospeševale prispevke posameznih strok k splošnemu napredku družbe. Še posebno si v EU prizadevajo in tudi financirajo, približevanje civilni družbi, ki naj bi množično sodelovala pri sprejemanju poslanstva in strategije posamezne stroke. Sploh nisem vedela na primer, da obstaja Open House Europe in da v tem združenju deluje tudi slovensko združenje Odprte hiše Slovenije.

Obširno gibanje v katerem sodeluje že preko 50 mest iz vseh delov sveta se sprašuje kako lahko arhitektura naredi naša mesta bolj dostopna in pravična. Kako lahko skupaj gradimo prihodnost s tem, da izmenjujemo izkušnje in promoviramo kakovostne arhitekture. Arhitekturno oblikovanje in urbanistično načrtovanje naredita mesta bolj ustrežljiva za vse posameznike. Triletni projekt se bo zato vsako leto osredotočil na novo smer; trajnost, dostopnost in vključenost ter dediščina prihodnosti kar vse je namenjeno razpravi o sodobni arhitekturi in njenih vrednotah ter kakovosti.

Poslanstvo Open House Europe (OHE) je omogočiti ljudem, da raziskujejo, razumejo in cenijo arhitekturo ter kulturno bogastvo svojega okolja. Njegova strategija je povezovanje zainteresiranih strani kot so arhitekti, mestne oblasti, izobraževalne ustanove z javnostjo, da skupno z dialogom, izobraževanjem in sodelovanjem ustvarjajo arhitekturo in urbanizem ljudem prijazno mestno okolje. Glavni cilj je ustvariti platformo za povezovanje javnosti z arhitekturnimi ikonami, zgodovinskimi zgradbami, sodobnimi dosežki in drugimi kulturnimi spomeniki v evropskih mestih. Prizadevali naj bi se bolj kot doslej za vključevanje raznolikih skupnosti v odločanje in spodbujanje trajnostnega razvoja mest, da bi ustvarili bolj povezano in zavedno družbo, ki ceni svojo arhitekturno in kulturno dediščino ter si prizadeva za ustvarjanje boljšega okolja za vse svoje prebivalce.

Poslanstvo OHE se v Sloveniji uresničuje pod naslovom Odprte hiše Slovenije in dograjuje z ozaveščanjem o vrednotah kakovostno oblikovanega prostora, dvigu bivalne kulture in prostorske pismenosti. Povezujejo se strokovnjaki z javnostjo in izmenjujejo osebne izkušnje v odlični slovenski arhitekturi. Na letnem arhitekturnem festivalu izbirajo odlične arhitekturne projekte in omogočajo njihov brezplačni ogled. Do sedaj izbranih projektov je že preko 80.

Množijo se tudi interesi povezovanja na področju kulture, raziskovanj, kmetovanja in drugih strok, povsod tam, kjer je za stroko pomembno, da dobro pozna razmerja v družbi in ocenjuje, da bi sodelovanje ljudi lahko pripomoglo z ustreznejšim in odličnejšim rešitvam razvojnih problemov. V bistvu gre pri tem povezovanju za uresničevanje sprejemljivih rešitev za večino in ne samo za določeno družbeno strukturo. Z dogovarjanjem se je možno približevati rešitvam, ki so za večino mestnega prebivalstva pomembne, želene pa jih bodi si organi odločanja ali stroka niso prepoznali ali pa so izpadale iz realizacije zaradi pomanjkanja denarja ali časa. Sodelovanje pri projektih tudi preprečuje ali vsaj ovira, da bi prepotentni organi odločanja sami, brez bodočih uporabnikov mestne zgradbe ali prostora skupnega dobra. Zaradi racionalnega ravnanja z zemljišči pa je nujno, da se stroke in družba kot celota posvetijo trajnosti racionalne uporabe mestnih zgradb in zemljišč ter s tem družbeno odgovorno ravnajo tudi z dotrajano dediščino, ki pa se mora nenehno namensko obnavljati za potrebe dejavnosti, ki se šele razvijajo.

Boste sodelovali s strokami, ki bodo želele vaše mnenje?

Olimpijski ogenj, 17. april 2024

V Olimpiji so sinoči prižgali olimpijski ogenj, ki bo čez sto in en dan povezal množico športnikov na moderni Olimpijadi v Parizu.

Olimpijske igre so ustanovili v antični Grčiji leta 776 pred našim štetjem in jih prirejali vsake štiri leta do 393 našega štetja ko so jih Rimljani prepovedali kot pogansko obredje. Potekale so v mestu Olimpija kjer so še vedno ohranjeni objekti, kipi, stadion svetišče Zevsu, zakladnice in drugo, ustanovljen pa je tudi olimpijski muzej poln artefaktov, ki so ostali v Olimpiji po prenehanju iger, ko je mesto začelo postopoma odmirati. Danes je vaško naselje, ki ga obiskujejo trume turistov, vsi, z menoj vred, smo preskusili svoje športne moči v teku na starodavnem olimpijskem stadionu.

Stari Grki so olimpijske igre posvetili svojim bogovom, posebno Zevsu, da bi se z njimi povezali v čistosti in svetosti ter tako dosegali uspehe v športnem tekmovanju. Čistost in svetost so zato poudarjale plemenitost, resnost olimpijskih iger ter njihov pomen v grški kulturi in verovanju. Moderna interpretacija teh vrednot na današnjih olimpijskih igrah simbolizirajo neomadeževana tekmovanja, mednarodno sodelovanje in mir.

Prižiganje olimpijskega ognja v antični Grčiji je bilo zaupan svečenikom in svečenicam boginje Hesti, častni zaščitnici olimpijskih iger. Izbrani svečenik ali svečenica za prižig ognja se je imenovala Hestia. Obred je simboliziral poštenost, svetost in začetek iger. Ogenj se prižge na kamnu s sončnim žarkom s pomočjo ogledala in se nato z baklo prenaša po »Poti olimpijske bakle« do olimpijskih prizorišč. Ritual ognja simbolizira povezavo med antičnimi in modernimi olimpijskimi igrami ter pomen mednarodnega združevanja in miru s pomočjo športa.

Udeleženci današnjih olimpijskih iger se morajo ravnati po vrednotah antičnega olimpijskega gibanja. Tekmovanje mora biti pošteno, spoštovati se mora pravila igre, nasprotnike in sodnike neglede na njihovo raso, etično, versko ali kulturno prepričanje. Zagotovljene so enake možnosti za vse tekmovalce, ki se morajo zavedati vplivnosti športa na spremembe v družbi in se morajo družbeno odgovorno obnašati zlasti pri preprečevanju konfliktov in varovanju miru med narodi. Športniki morajo razvijati prijateljstva, solidarnost in sodelovanje. Prizadevati si morajo za doseganje najzahtevnejših standardov in izkazovati svojo odličnost v športu, v družbi, ohranjanju naravnih virov in trajnostnem razvoju. Spoštovanje teh načel je ključnega pomena za ohranjanje integritete olimpijskih iger ter njihove vloge pri spodbujanju mednarodnega miru, razumevanja in sodelovanja.

Paris bo gostil letošnje Olimpijske igre čez dobre tri mesece v času velike ogroženosti miru na svetu, slasti v Ukrajini, Palestini, Iranu in v afriških deželah. Nešteti spremljevalci in občudovalci športa bomo spremljali delovanje in ravnanje športnikov ter ocenjevalo tudi njihov letošnji prispevek k pomiritvi trenutnih vojnih strasti v svetu in v vojni produkciji. Ne dvomim, da bodo športniki izrazili zahtevo po prekinitvi vojnih dejanj in oboroževanja in mi z njimi.

Duh antike nas večno opozarja na našo skupno družbeno odgovornost do ohranjanja poštenja, miru, solidarnosti in sodelovanja. Spoštujem in občudujem njegovo sporočilno moč in kar trikrat sem obiskala Olimpijo kjer se je porajala in najprej uveljavljala.

Kako pa vi sprejemate olimpijske igre?

Turizem mojega okolja, 16. april 2024

Že vrsto let s posebnim zanimanjem spremljam pripravo ponudbe mojega okolja turistom in njeno vključevanje v promocijo Slovenske turistične organizacije (STO). Še posebej bi se veselila vključevanja v turistični program Umetnost in kultura, ki ga je STO letos zagnala kot nosilno temo. Obširne Smernice v podporo trženju krovne tematike Umetnost in kultura 2024-2025 vsebujejo kar 64 strani in, kot običajno za jugovzhodno regijo izjemno skromno omembo Rokodelske delavnice v Šokčevem dvoru, Anton Podbevšek teater, Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, MK Novo mesto (verjetno knjižnic Mirana Jarca), Pridi zvečer na grad (junij – avgust) Metlika, Novomeško poletje, ČrnFest in Jurjevanje, muzeji, lahko tudi, da sem pri obširnem gradivu kaj prezrla. Vidim še, da dr. Stojan Pelko deluje v Gorici kjer se pripravlja Evropska prestolnica kulture.

Izjemno pozornost namenjajo turistični načrtovalci in promotorji Slovenije turistični ponudbi pod naslovom Mesta in kultura. Turistične aktivnosti naj bi se določile za Ljubljano, Maribor in Novo Gorico ter za zgodovinska mesta. Za ta središča bo STO ponujal Umetniško produkcijo kot so festivali, koncerti, uprizoritve in razstave ter filmske destinacije. Kot druga ponudba za omenjena središča je Kulturna dediščina vpisana v UNESCO, najstarejše na svetu in prepoznavne ustvarjalce iz zgodovine. Poleg sprehodov po mestu in kulturni krajini z vodenjem bodo v Umetniško produkcijo vključena umetniška prizorišča, urbani nišni festivali, urbana in kreativna središča ter kreativne delavnice. V Kulturno dediščino pa Muzeji in galerije, gradovi in drugi spomeniki, etnološke, tradicionalne in zabavne prireditve ter kulturne poti.

STO predvideva izdelavo Strateškega načrta razvoja in trženja Mesta in kulture. V dokumentih bo določil pogoje, ki jih bo moralo mesto izpolnjevati, da se bo lahko uvrstilo v turistično ponudbo in sodelovalo na razpisih za njeno ohranjanje iz razvoj. Vključevanje mest tako v Umetniško produkcijo kot Kulturno dediščino poteka sistematično in v skladu s Strategijo STO, le ta pa bo destinacijo, ki izpolnjuje pogoje promovirala so svetu. Slovenska turistična organizacija ima svoj proračun, letos je bogat za 17 milijonov EUR, z njim so kot cilj izbrali promocijo na ameriškem trgu skupaj s sosedoma Hrvaško in Avstrijo. Prizadeva si zagotavljati za turiste trajnostne turistične destinacije v Sloveniji za kar pa morajo biti lokalni ponudniki zainteresirani in vsestransko odlično pripravljeni.

V območju, ki gravitira k mojemu mestu, članu združenja zgodovinskih mest v Slovenije, je po podatkih ZVKDS, preko 3300 spomenikov, graščin in drugih pomnikov zgodovine, med kateri bistveno izstopajo ostanki predrimske in rimske dobe. Ohranilo se je tudi precej nesnovne dediščine, nekatere že zaščite, nekatere na to že čakajo. Lokalni muzeji so hranitelje izjemnih zgodovinskih raritet zanimivih celo roparjem, ki polnijo privatne zbirke. Po kriterijih STO pa za trajnostni turizem dosedanji status ne bo dovolj. Kulturni ponudbi bodi si umetniški produkciji ali dediščini bo potrebno dodati strokovno ustrezno literaturo, zagotoviti infrastrukturo od voditeljev turistov do prehrane in njihove higiene. Ne vemo še kaj vse bo minimum, ki mora biti razpoložljiv, da ga bo STO promovirala na ameriškem turističnem trgu. Nisem zasledila, da bi lokalne turistične agencije in profesionalne kulturne institucije na našem območju imele ambicije tržiti umetnine in dediščino. Seveda sem vesela, če se motim.

Ali menite, da bi vam več turistov prinašalo koristi?

Rešujmo EU, 15. april 2024

Neznosno postaja to tarnanje nad slabil vodenjem Evropske unije. Mediji kar tekmujejo med seboj, kateri bo odkril več slabosti, napak oseb v birokratski eliti Bruslja in neučinkovitosti organov upravljanja EU zlasti evropskega parlamenta. Če je verjeti medijem taka opozorila rojevajo zgodovinarji, uveljavljeni mednarodni informacijski in finančni strokovnjaki, pri nas kolumnisti najuglednejšega dnevnika, umetniki in ne nazadnje tudi bralci v svojih pismih medijem. Zanimivo je slediti izjavam teh in pa tudi vojaških strokovnjakov, da NATO postopoma razkraja EU s svojo proameriško miselnostjo in dejanji.

Ob vseh teh in številnih drugih pomislekih o učinkovitosti EU lahko samo rečem, da se z njimi strinjam, res nas potiska EU v oboroževanje in s tem v vojno. Toda kaj je nekaj tisoč funkcionarjev EU in NATA proti množici prebivalcev narodov, ki želimo biti tudi Evropejci, ki hočemo sodelovati z narodi sveta in zato potrebujemo mir ter trajnostni razvoj. Dobro, če trenutna elita EU dela proti našim dejanskim interesom sprašujem volivce EU in naše predstavnike v evropskem parlamentu zakaj jo ne odpokličemo, ji vzamemo mandat in dana pooblastila. Tariq Ali trdi »Evropski parlament je farsa«(SP,13.4.24) pa spet sprašujem volivce zakaj naj bi tudi na prihajajočih volitvah v nov parlamentarni mandat upoštevali predlog predlagateljev, to je političnih strank in volili v pretežnem delu iste predstavnike, ki sedaj neučinkovito delujejo? Res je težko razumeti tako ravnanje predlagateljev kandidatov kot tudi nas volivcev in davkoplačevalcev.

Se pa ob tej čudni, da ne rečem čudaški medijski informiranosti o EU postavlja vprašanje komu bi prav prišlo, da bi bila EU šibka ali da bi propadla? Kdo je tisti, ki bi dedoval njene dobre zamisli in dejanja, predvsem pa kaj bi današnjim Evropejcem nudil v prihodnosti? Bistveno za nas Evropejce je prav to!

Medijski komentatorji so previdni, le namigujejo, toda nam ni treba biti ne vem kako poučeni, da ne bi zaznali trendov industrijske, informacijske in propagandne produkcije dolarskega območja. Neznansko je to boleče a žal resnično. Spomnim se ob tem, kako veseli smo bili Unra paketov in dolarske pomoči po drugi svetovni vojni kljub temu, da so nam pomagali pri osvoboditvi narodi z rublji. Marsikdo bi bil lačen, če je ne bi bilo. Spomnim se, kako smo občudovali inovacije, ki so iz omenjenega območja prihajale k nam kot so televizorji, hladilniki računalniki pa seveda tudi slabi, s terorjem okrašeni filmi, čudna glasba in še bolj čudne piramide, ki naj bi obogatile ljudi. Ta, takrat do nas prijazen narod, je danes strah in trepet večina narodov na svetu. Če prodaja ne gre z milo gre pa s silo in vojno. Kaj se je zgodilo ali se še dogaja v dolarskem območju, kdaj in zakaj so nastale bariere, ki nas vedno bolj ločujejo in ne povezujejo. Je to nam volivcem v EUR in dolarskem območju potrebno, koristno do take mere, da potrebujemo NATO, da se odpovedujemo skrbi za zdravje in izobraževanje le zato, da bo orožje pripravljeno povsod po svetu za vsak primer. Kdo to lahko razume?

Slovenija nenehno vabi razvpite znanstvenike, mojstre univerz, da v svojih intervjujih ali predavanjih razlagajo tistim, ki so njihovi državi odveč, kako napačno se odločajo, kako nebogljeni so v analizah in prognozah in kako lepo bi jih bilo z njimi. Mediji v EU in v Sloveniji, nehajte častiti te in take »velikane« in iščite predvsem rešitve kot na primer kako se bomo organizirali, če nas omami »bogastvo« dolarja.

Kaj pa vi vidite namesto EU?

Neuvrščenost, 14. april 2024

Prav ste prebrali, tale blog je namenjen tistim, ki so v 20. stoletju, v času hladne vojne med ZDA in SSSR osnovali skupnost narodov in jo imenovali Neuvrščenost. Naša država je skupaj z Indijo in Egiptom prispevala pomemben delež, da je gibanje nastalo, se razvijalo in uspešno razbijalo temelje omenjene hladne vojne. Med Neuvrščenimi so se krepili trgovina in dobavne poti, kulturno sodelovanje, skupne investicije in kar nekaj dobrih infrastrukturnih projektov je v svetu realiziral naša gradbena stroka ter inženirstvo. Zakaj se je temu gibanju odpovedala naša sedanja država, mi ni bilo nikoli pojasnjeno in ocenjujem, da ne ravna prav pametno. Nimamo obrambnih mehanizmov, da bi se zavarovali pred katerem koli agresorju, nismo nevtralni, članstvo v NATU nas peha v nezavidljive vojaške razmere pri katerih je glavna protagonistka ZDA z izvozom svoje demokracije oziroma izvozom orožja. V čem je to bolje od Neuvrščenih res ni pojasnjeno razen seveda, če izvzamemo dobre posle za redke posameznike kot so lobistični posli, poslovni zajtrki, barantači z orožjem in podobno. Smo morda dobili kakšen dober, dolgotrajen ali velik nov posel od ZDA ali od Nata ali od Zahodne demokracije?

No prav, Neuvrščeni naj bi odšli na smetišče zgodovine, naša država je uvrščena v Zahodno demokracijo, kaj to je pa itak ne zna nihče napisati ali povedati ljudem, volivcem, prebivalcem. Temeljni kriterij za uvrščanje v Zahodno demokracijo je sovražnost do Rusov, ki zasedajo od nekdaj pol Evrope in bodo tu večno. Kakšni so in še bodo učinki izstopa iz družbe Neuvrščenih za našo državo najbrž nihče ne analizira ali kako drugače nakazuje zamujene prednosti in prilike. So pa kar uspešno izkoristili doto Neuvrščenih nekateri podjetniki in gospodarske družbe, ki dolgoročno načrtujejo svojo tržno strategijo.

Zanimivo pa je, da se v letošnjem letu pojavljajo omembe Neuvrščenih, v nekaterih prispevkih v javnih medijih celo pohvale temu gibanju, so pa tudi primeri, ko se neuvrščenost objavlja kot primer dobre politične in posloven prakse. Nedavno je »prijateljevanje z vsemi« izpostavil predsednik Srbije, zdaj lahko prebiramo mnenje Azerbajdžana, pronicljiva kolumnistka Dela je ugotovila, da več držav v svetu podpira Rusijo kot Zahodno demokracijo nad čemer bi se bilo dobro zamisliti, kaj menite?

Na kraj pameti mi ne pride, da bi propagirala Neuvrščene kakršni so bili v prejšnji državi, ker se dobro zavedam posledic tako tehničnih kot političnih sprememb v svetu. Sem pa pristaš sporazumevanja in sodelovanja brez zahrbtnega barantanja ali nadvlade močnejšega, pomeni večjega ali agresivnejšega. Tudi solidarnost se mora razvijati, širiti in bogatiti saj imamo vedno močnejši vpliv narave in prehrane na naše življenje kot tudi zdravje. Ne vidim niti smisla niti prostora za vojne, ker v njih umirajo ljudje, ki z vojnami nimajo nič, svet pa ne more ustaviti niti genocida. Res bi se morali bolj posvetiti našim medsebojnim odnosom in zavračati tako posamezniki kot skupnosti, da nam usodo določajo ljudje moralno spornih premoženjskih koristi. Narodi, ki so v vzponu tako v materialnem blagostanju kot v duhovni rasti, bodo slej ko prej bistveno vplivali na novo ureditev sveta, ki bo drugačna od Zahodne demokracije. Izobrazba zna bistveno pripomoči k ustreznejšemu sporazumevanju različno mislečih o delitvi učinkov skupnega ustvarjenja. Ohranjajmo dobro v sebi in prizadevajmo si, da ostaja in se krepi upanje v spravljivejšo prihodnost.

Kako pa bi vi ohranjali mir med narodi?

Kako gre v Troji? 13. april 2024

Sinoči so nas televizijci razveselili z oddajo o arheološkem raziskovanju ruševin domnevne Troje. Postorila sem vse potrebno in se pravočasno umestila pred ekran, da mi ja ne bo kaj ušlo novega o mestu, ki sem ga pred desetletjem tudi sama obiskala. Malo razočarana sem pri gledanju oddaje bila nad tem kako raziskovanje ruševin poteka, ne pa toliko o tem, ali so ruševine tega grička res Troja. Najbrž ta kar obsežna izkopavanja še niso v fazi dokazovanja temveč bolj v fazi iskanja, čemur bodo sledile analize in lahko zaključke pričakujemo po par letih. Me prav zanima, kako so oddajo videli študenti arheologije, ko so v oddaji lahko opazovali starejše kolege, zaprašene in pregrete na vročem soncu Sredozemlja, utrujene in tudi nekoliko deprimirane ker pač ne vem kako pomembnih ostankov še niso našli ali identificirali. Delo arheologa ni tako preprosto, je fizično garaško in zahteva obilo potrpljenja.

Potovanje k domnevni Troji se začne na letališču Istanbula, kjer se vkrcaš v avtobus in kar nekaj ur v njem prespiš tako, da v zgodnjih jutranjih urah s trajektom čez Marmornato morje dosežeš azijsko obalo. Avtobus zapelje na trajekt in preko Marmornatega morja pride na azijsko obalo, ki je danes kar gosto poseljena in kultivirana. Mimogrede smo pri trojanskem konju in obvezno se povzpnemo nanj. Pred ruševinami je na kamnu napis ILION in že si med obrambnimi zidovi ne vem katere od šestih Troj. Od vsake je nekaj ostalo, pojasnjuje vodič (arheolog in zgodovinar), vidiš posledice Schlimanovih izkopavanj, rampo vhoda na dvor, amfiteater, raztresene arheološke ostanke po obširnem terenu, …. Tavaš kar nekaj ur po vsem območju, imaš občutek, da si tukaj že bil in čudiš se, ker skoraj vsak kamen poznaš. Tam nekje sredi razvalin se ozreš po obsežni ravnici, zagledaš boj Hektorja z Ahilom, za njima Agamemnovo vojsko v šlemih in za njimi morje ladij. Malo pomežikneš soncu in ljudje na ravnici izginejo, okoli Troj pa je prijetno rodovitno polje. Tudi pristanišča v katerem so Trojanci tako veliko zaslužili, ne vidiš, le slutiš. Po mnenju razlagalca Grki namreč niso prišli po Heleno pač pa po živila, ker jih je pestila lakota in so tudi vedeli, da so Trojanci bogati.

Osebno sem seveda najbolj uživala v Trojo. Zaradi usod Homerjevih junakov me je mikala od nekdaj, pozneje pa je buril mojo domišljijo predvsem namig znanstvene fantastike, da je človek pridobil pamet v zelo kratkem časovnem obdobju nekje na območju Anatolije. V teh številnih in veličastnih ruševinah je moralo biti nekoč veliko razuma, poslovnosti, pameti in modrosti ne samo zaradi dolge dobe poseljenosti in tradicije pač pa predvsem zaradi razumevanja razmer v katerih so se znašli in rešitev, ki so jih znali poiskati. Izkoristili so naravne danosti (varna lokacija, vremenske ovire v Dardanelah, rodovitnost zemlje, …) pa tudi ustvarili so le presežke (šolske, arhitekturne, gradbene, organizacijske, varnostne,…). Skupnost je bila sposobna celo umirati organizirano in razumno (zaščita otrok, vodenje umika v rokah žensk, kanali pobega,…). Vse našteto je več ali manj razumljivo tudi meni, toda pred vsaj tremi tisočletji? Ne bom komentirala kako je nastala človeška pamet.

V rimskih časih so na domnevnem trojanskem griču k kompleksu starih ruševin dogradili rimsko mesto, ki je seveda mnogo bolj ohranjeno kot Troja. Tudi ta kompleks je obsežen in izjemno zanimiv za turiste.

Za slovo od Troj nakupi spominčkov; za Nejca Priama na magnetu, za Gala trojanski konj na magnetu, za sin knjigo: arhitektura Troje, za Vali majica s Trojo, za sebe seveda zgodovino.

So nekdaj pomembni kraji privlačni tudi za vas?

Vozlišče mladih, 12. april 2024

Pred dnevi sem jadikovala, da moje mesto ne poskrbi za prostorsko širitev javnega dobra na prelepem Glavnem trgu ampak s praznimi prostori neuspešno trguje. Ker ne bi želela slišati očitkov za svoje predloge, sem se nekoliko bolj pozanimala o načrtih za javno dobro v naši prestolnici države, ki je že razširila prostor za javno dobro na kompleks Rog, Cukrarno, zdaj pa gaširi še na nekdanjo poslovno stavbo Cukrarne kjer naj bi se razrasla dejavnost mladih od 15 do 29 leta starosti. Zgleda, da so se mladi v prestolnici dobro organizirali in programsko preko institucije Mladi levi želijo prostore zato, da bi v prihodnje razvijali solidarnost s sočutjem, trajnostjo, povezovanjem in projekti, ki bodo spodbujali povezovanje, izobraževanje in uresničevanje idej. V pritličju bo učna kuhinja s kavarno in pripadajočimi servisnimi prostori ter možnostjo navezave z zunanjimi prostorninami z visokimi gredami. Mladostniki se bodo tukaj učili kuhati, imeli bodo tudi manjšo učilnico za specialne nove kuharske ideje. V drugem delu pritličja bo dvorana za ustvarjalne dejavnosti mladih kot so predstave, koncerti, ples in joga. v prvem nadstropje bodo prostori za računalništvo, video pozitivne igrice in virtualno resničnost s prostorom za razgibavanje in to vse z omejenim časom. Domoval bo tu radio , snemali bodo oddaje in podkaste. V drugem nadstropju bo kreativni inkubator, prostori za kreativne delavnice, neformalno druženje in urejeni prostori za zaposlene. Izkoristili bodo tudi ostrešje za šolo v mestu po vzoru šole v naravi, tu bodo lahko mladi tudi prenočili, vadili po plezalni steni in počivali v kotičku z vrečami. V mansardi bodo prostori za krizno pomoč, terapevtsko obravnavo, soba za urjenje čuječnosti, prenočevanje v urgentnih primerih. Po vse etažah bodo čajne kuhinje.

Namenoma sem popisala načrtovani namen rabe prostorov, da se skozi to prepozna dejavnosti, ki naj bi jih mladi danes najbolj potrebovali seveda po vsej državi, žal pa naštevanje velja le za prestolnico. Bilo bi dobro, da lokalne oblasti po državi prisluhnejo svojim mladim in jih omogočijo prostore za opravljanje njihove dejavnosti. Ni potrebno kopirati prestolnice, pomembno je le, da oblasti prepoznajo potrebe današnjega časa in širijo prostore za potrebe javnega dobra. Včeraj sem v Kostanjevici na Krki imela priložnost spoznavati potrebe mladih v športu. V tem malem mestecu so ob šoli z denarjem EU zgradili športno dvorano. Ob sedmih zvečer je bilo v dvorani najmanj 120 mladih in redar je razložil, da je tako vsak večer. Torej je prostor za javno dobro potrebno širiti in na ta način vključevati aktivnosti mladih v reševanje problemov prebivalstva in volivcev.

Ljubljana nas zopet prehiteva in kaže smeri razvoja interesov današnje mlajše generacije. Kakšni so ti interesi v mojem mestu žal ne vem, ker kot upokojenka nisem pozvana, da o tem sodelujem z odločujočimi, pa ne samo jaz tudi drugi volivci oziroma lahko rečem, kar vsi volivci smo v tem pat položaju. Apeliramo pa lahko, da se za mlade, kulturne spejevce, lokalno TV, študente, javne zavode in drugo nameni vsaj nujni razvojni prostorski minimum.

Naj zaključim to moje vtikanje v upravljanje mesta še z ugotovitvijo, kako pomembno je pravočasno in sprotno razvojno delovanje. Na razvojni tehnični in miselni zaostalosti UKC se lahko konkretno poučimo, kako napačno se je po uspešni naložbi sklicevati »zdaj pa mora biti nekaj let mir«. To ne velja več zaradi vsakodnevnih in nenehnih novosti v našem poslovanju, ki jim moramo slediti sproti Lahko jim sledimo le sproti saj zaostanke finančno in tehnološko ne zmoremo več.

Kako pa vi skrbite za odpravo zaostankov v vaši družini?

Varnost okoli nas, 11. april 2024

Varnost je čudovita in nujna dobrina za vsakega posameznika, za okolje v katerem živimo kot za državo, da ne rečem svet. Močno dvomim, da se v današnjem času pri nas zmoremo zaščititi pred nevarnostmi, ki jih vsak od nas pozna pa je tiho o njih. Govorim o orožju, ki naj bi ga imeli za zagotavljanje lastne varnosti v resnici pa ga tisti, ki z njim razpolagajo, uporabljajo za proslavljanje svoje veličine in veličine svojih potomcev. Še pred kakšnim letom je bilo v naši državi 28 podjetji in trgovin z orožjem, kdo in zakaj je orožarski posel začel ne zanima nikogar. Pri nas delujejo paravojaške organizacije, ki se urijo kot vojska, imajo svojega poveljnika in svojega strokovno in politično usposobljenega botra, verjetno ga imenujejo predsednika tistega dela Slovenije, ki hoče na oblast za vsako ceno, spodbuja samo oboroževanje in kajti jaz vem kaj še. Povejte nam dobri ljudje, komu služi vse to orožje, ki je že tu in ga še dodatno naročajo vse države v EU? V takih razmerah, ko še niti nisi opravil analize nevarnosti, ki nam pretijo, je seveda vsaka beseda o varnosti prebivalstva res samo floskula. Samo poglejte na Bližnji vzhod, Ukrajino in Rusijo, z levim očesom še proti Lampeduzi, Brežicam in Središču pa boste verjetno potrdili moja navedbe. Svet nima institucij, ki bi morale poskrbeti za varnost prebivalstva in ne spomnite me na enote Nata, Srebrnico in podobne tragedije, ki so jih povzročili naši varuhi in zaščitniki, ki jih davkoplačevalci dobro plačujemo.

EU ima Evropski forum za varnost v mestih (EFUS), ta pa deluje po varnostni strategiji, ki ji drugo leto poteče veljavnost in je zato forum aktivirala, da pripravi novo. Kdo od vas ve, kaj je zapisano, odrejeno, opozorjeno ali kako drugače nam v korist in o čem sploh teče beseda o njeni vsebini? Baje gre za varnost in demokracijo, možno je razumeti slovenskega poročevalca iz foruma kot iskanje načina zaščite demokracije. Kot da kdo v obstoječo demokracijo še zaupa. Vse kar sem opisala v predhodnem odstavku večina volivcev ne sprejema, na volitvah in referendumih je večina za mir na svetu, v državi, v lokalni skupnosti in družini, mandata za oboroževanje volivci nismo podelili nikomur. Še več v Natu smo zato, ker naj bi nas varoval. Vse to kar je danes ocenjeno kot nevarnost je bila stvar ocenjevanja in presoje avtokratov in ne volivce, tudi v prihodnje bo tako, saj poslance predlagajo le politične partije, te pa so na svoje liste za evropski parlament vpisale iste ali po prepričanju enake kandidate, kot so bili dosedanji. Demokracija bo torej taka kot je doslej, nikakršna, ščitili pa jo bodo isti parlamentarci.

Morda še besedo o lokalni varnosti, se pravi od vrtcev in šol, do ustanov in tovarn. Lokalne skupnosti so za izgrede varnosti zelo občutljive, v naši krajevni skupnosti se je na primer pristojen organ že povezal s profesionalno varnostjo v skladu z ocenami ogroženosti. Ne vem ali imajo kakšno analizo varnostnih razmera ali načrt, pa to niti ni pomembno, pomembno je, da z nami sodelujejo. Je pa tako, da se ljudje ob varnostnem problemu radi izogibajo sodelovanja pri njegovem razreševanju običajno zato, ker jih je strah maščevanja storilcev kriminalnega ravnanja. Nastajajo slabe vesti in travme, ki so lahko razlog novih varnostnih težav, posebno goljufij in nasilja. Najbrž bi bilo dobro poskrbeti za občasne varnostne analize in se pogovarjati, če že ne načrtovati dolgoročne obrambne mehanizme neposredne lokalne skupnosti. Višje oblike zagotavljanja trajnega miru pa danes svetniki in poslanci tako občine kot države in EU gojijo kot »svoj vrtiček«, ki ga lepo ponazarja tudi naša Uršula s svojo proti rusko politiko, naklonjenostjo ameriškemu kapitalu in skupnim velikim poslovnim poslom z orožjem, zdravili, energenti,… kaj se ve s čim še pelje našo EU v smrtno nevarne vojne. Kdo kaj pričakuje od volivcev?

Kako pa vi ocenjujete svojo in našo skupno skrb za varnost?

Mladost v Kostanjevici, 10. april 2024

Prijeten popoldanski čas sem danes preživela v Kostanjevici na Krki s sinovo družino in drugimi družinami iz Ljubljane, ki so pripeljale svoje odbojkarje na tekmo med Ljubljano in Kostanjevčani. Tekmovalci s trenerji so se zbrali na posvet že okoli petih popoldne, v tekmovalno dvorano so se odpravili uro pred napovedano tekmo in tam vadili, se ogrevali in verjetno tudi medsebojno posvetovali. Ko smo prišli njihovi spremljevalci pred vhod nas je redar razporedil na balkon tiste, ki so imeli navijaško orodje, beri bobne, sirene, ropotulje itd. in na navijače brez orodja, ki smo lahko tekmam prisostvovali kar v tekmovalni dvorani v prostoru za sponzorje.

Uro pred tekmo je bila že v dvorani vadba kakšnih šestdeset tekmovalcev in njihovih namestnikov. Nešteto žog je bilo nenehno v zraku, v dlaneh odbojkarjev ali osebja, ki upravlja dvorano in ureja tekmovanje. Dvorana ima ekipo za vzdrževanje in pravilno uporabo dvorane od dežurnih služb do pozornosti, ki pripada lokalni eliti. Tekmo vodi posebna ekipa s sodnikom, zapisovalcem trenutnega uspeha posamezne ekipe, trenerji, posredovalci žog ob menjavi servisov in čiščenje tekmovalnega polja med tekmo. Vse je v Kostanjevici delovalo kot po maslu. Domačini so kazali svojo neverjetno spretnost in moč, ki so jo z vadbo pridobili nad žogo. Ta je vedno pristala tam, kamor je bila namenjena, v zrak pa jo je spravljala dlan, pest, koleno, glava ali kakšna druga okončina. Fantje, vsi veliki in sposobni prevzeti kakršen koli napor, so komaj čakali, da pokažejo svoje veščine. Dajali so vtis, da zmorejo vse in videla sem jih kot nepremagljive. Ljubljančani niso nakazovali kakšne posebne skrbi ali napora, sukali so se okoli trenerja, klepetali s svojo rezervno ekipo, trenirali z žogo v dokaj mirnem in solidnem stilu. Poleg visokih igralcev so se motali tudi manjši in še manjši v enakih dresih kar je izpadalo nekoliko nerealno, kot češ, kako naj se ta ekipa velikih in malih poenoti. Toda že na treningu pred tekmo so se ujemali kot en mož. Sodnica je zlezla na svoj stolp in s piščalko naznanila začetek tekme. Ekipi sta se pozdravili, trenerji postavili na svoje mesto in ko je sodnica zapiskala, so se mladi levi zapodili za žogo, ki je romala od enih do drugih. Na balkonu je zaropotal boben, zatulila sirena, trajalo je to samo takrat, ko je žoga serviserja letela proti Ljubljančanom, ko pa je bila čez mrežo in je krožila med ekipama pa je bila smrtna tišina v pričakovanju komu bo prinesla točke. Ves čas je bilo napeto stanje, uživala sem v njem čeprav nisem poznavalka pravil, fantje obeh ekip so res zanimivo sledili svojim željam, da zmagajo. Po nekem premoru zagledam svojega vnuka med Ljubljančani na tekmovalnem prostoru. Napeto je sledil žogi in jo odlično posredoval naprej strelcem, ki so se gnetli okoli mreže in zabijali ubogo žogo, kot da je zakrivila najhujša dejanja. Uf, najraje bi zapela tako me je razveselil ta moj mlajši vnuk in tudi svojo mami, ki se je zadovoljna muzala ob meni, oči pa je nad najinimi glavami nabijal boben.

Lahko bi še veliko pisala o tej zanimivi tekmi, ki se je končala z zmago Ljubljančanov. Trajala je tri ure in do dobra utrudila vse tekmovalce. Odvijala se je v moderni športni dvorani, prizidku osnovne šole, ki sicer slovi kot Galerija stalne razstave likovnih del. Športna dvorana je bila zgrajena s pomočjo sredstev Evropske unije. Premore vse kar različni dvoranski športi zahtevajo in potrebujejo. Dvorana je prebudila mlado v tem starodavnem mestu na umetnem otoku reke Krke. Samo na opisani tekmi je bilo v njej več kot 120 ljudi in redar pravi, da je vsak dan tako. Dejavnosti mladih potrjujejo, da je za javno dobro potrebno bogatiti naložbe, jih prilagajati kraju in času in tako omogočati nenehno sodelovanje zainteresiranih.

Si kdaj ogledate športne prireditve v katerih sodelujejo vaši domači?

Začetek petdesetih let, 9. april 2024

Galerija Krka je predstavila likovna dela, ki so v mojem današnjem okolju nastajala v petdesetih letih preteklega stoletja in razstavo poimenovala Začetek petdesetih let. Razstava je prva kulturna prireditev znamenite Krke tovarne zdravil, ki letos obeležuje 70 let uspešnega delovanja in poslovanja. Zbralo nas se je kar veliko ljubiteljev umetnosti, da se v skupnem spominu na pomembne umetnike in njihova dela spomnimo tudi želja še vedno od vojne prizadetih meščanov. Želeli so obnoviti domove in mesto, si zagotoviti boljšo oskrbo in zaposlitev, ki bi pripomogla k hitrejšemu odpravljanju posledic vojne.

V tem dokaj težkem času, ko politične razmere med državami vzhoda in zahoda še niso zagotavljale miru in je naša država odgovornost za produkcijo, potrebno za preživetje prenesla na delavce, ki so bili v tovarnah zaposleni, so kot luč v temi bodrile ljudi tudi umetnine domačih likovnih umetnikov. Bili so to mojstri svoje stroke. Dela Božidarja Jakca, posebno njegove grafike, prikazujejo doživetja preteklega desetletja, njegove slike pa so že izraz realizma, pomiritve med različno mislečimi in usmeritev k naravi, da se ohrani lepota in krepost naroda. Vladimir Lamut, slikar krajine, reke Krke in mestnih vedut, je v svojih grafikah in slikah upodobil stvarni prikaz mesta v njegovem času. Tako France kot Tone Kralj sta ustvarjala ekspresionistična likovna dela in prikazala novo stvarnost v umetnosti naroda. Zoran Didek je ustvarjal v Podbočju realistične krajinske slike, pozneje pa tudi abstraktne. Bogdan Borčič je uprizarjal svoja dela v abstraktnem ekspresionizmu, pozneje celo v geometrijski abstrakciji. Priljubljeni Izidor Mole je ustvarjal risbe, grafike in slike o mestu, o vojni in življenju po njej. Ostal nam je v spominu kot odličen restavrator najzahtevnejših obnov. In Marjan Mušič, arhitekt, ki je sodeloval v Novomeški pomladi, prenovil Glavni trg in risal realistične risbe o svojem mestu. Bili so to pomembni umetniki v skromnih razmerah, ustvarjalci kolektivnega spomina na začetek nečesa novega potem, ko je bilo mesto potisnjeno v povojne težave.

Umetnine omenjenih avtorjev so kaj kmalu našle poti do svojih oboževancev. Odkupovale so jih od umetnikov družine, prijatelji, prvi proizvajalci, trgovine, občina in državni organi v njej. Precejšen del zgodovinskega gradiva v umetniški obliki, so sorodniki umetnikov poklonili knjižnici, muzeju, tovarnam in drugim. Najpomembnejša zapuščina omenjenih umetnikov pa je shranjena in na ogled vsem v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Dolenjskem. Pod vodstvom znamenite arhitektke Špelke Valentinčič in s pomočjo donatorjev, ki jih je pridobila za sodelovanje Vilma Pirkovič, je bil usposobljen za razstavišče zapuščeni samostan, ki je danes res odličen promotor slovenske kulture v svetu in pomembnejša razstavna institucija v državi. Romantično okolje omenjene Galerije je doživetje za obiskovalce vseh starosti. Razstavni prostori Galerije so sodobno urejeni in sistematično prikazujejo tako umetnike kot obdobja težav in obilja naroda, ki so mu pripadali. Frapirala me je razstava ob jubileju kmečkih uporov in prav bi bilo, da peljemo svoje družine na poučni vikend izlet v Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevico na Krki. Okolje je polno kulturnih znamenitosti od razstavišča v šoli pa vse do ustvarjalca Marinčka.

Galerija Krka je danes zopet potrdila svojo nenehno vključenost v promoviranje likovnih del od svojih začetkov dalje. Dela iz razstave Začetek petdesetih let so krasila tudi lekarno v kateri se je rojevala ideja o tovarni zdravil in se začela uresničevati štiri leta pozneje po uspešno zaključenih pripravljalnih delih. Razstava predstavlja podkast današnje Krke d. d.

Si boste ogledali razstavo v Galeriji Krka?

Bralne značke za odrasle, 8. april 2024

V moji domovini smo ljubitelji knjig in močno si prizadevamo, da nas bi bilo vedno več, vedno več tistih, ki verjamemo, da je knjiga naša učiteljica. Med mnogimi gibanji za razvoj bralne kulture so Bralne značke za odrasle, ki jih razpisujejo knjižnice za vsako leto posebej. Za nekaj več kot 2 milijona prebivalcev je v Sloveniji leta 2022 delovalo 58 splošnih knjižnic, ki so imele skupaj 283 krajevnih knjižnic in 13 bibliobusov. Skupaj so opravljale dejavnost v 205 občinah, 7 občin ni imelo knjižnice. V knjižnice je bilo včlanjenih 411.627 članov, kar predstavlja 19,4 % celotnega prebivalstva Slovenije. Člani so knjižnice obiskali 7.615.451-krat. Splošne knjižnice so v letu 2022 imele v svojih zbirkah skupaj 12.119.083 enot knjižničnega gradiva, ki so si ga člani izposodili 19.660.882-krat. V knjižnicah je zaposlenih 1.212 ljudi za polni delovni čas. Za svoje delovanje so splošne knjižnice v letu 2022 porabile 59,8 milijonov EUR.(vir SURS).

Bralne značke za odrasle so namenjene spodbujanju branja oziroma dvigovanju bralne kulture in nagovarjajo k prebiranju izbora del sodobnih slovenskih in tujih avtorjev. Knjižnice želijo promovirati kakovostno in aktualno literaturo, izbrano tako, da zadosti različnim okusom in željam, s pestro vsebinsko problematiko, narodnostno zasedbo avtorjev in založb. Vsako leto vsaka posamezna knjižnica izda zloženko v kateri objavi tematiko, ki jo bomo prebirali in konkreten seznam knjig po avtorjih. Poleg tega objavi v zloženki navodila in roke za sodelovanje. Do sedaj je razpisalo Bralno značko za odrasle v letu 2024 že 28 knjižnic od skupno 58 knjižnic, med njimi tudi vse 4 knjižnice iz mojega območja. Tematika moje temeljne knjižnice je letos o babicah in dedkih. Med tematiko mi je zanimiva predvsem Mariborska knjižnica z naslovom Evropska literarna družina pri čemer v branje ponujamo dela tistih pisateljev in pisateljic, ki so prejeli nagrado Evropske unije za književnost. V letošnjem letu obeležujemo dvajset let, odkar se je Slovenija pridružila tej skupnosti narodov, in med prejemniki te prestižne nagrade so se v dobri družbi literarnih ustvarjalcev našega kontinenta znašli štirje slovenski avtorji, Nataša Kramberger, Gabrijela Babnik, Jasmin B. Frelih in Anja Mugerli.

Knjižnica objavi Bralno značko za odrasle z zloženko v kateri objavi preko 60 izbranih knjig med katerimi bralec ali bralka sam izbere najmanj 5 knjig. Izbrane knjige imajo določena vprašanja na katere mora bralec odgovoriti potem ko je knjigo prebral in v njej našel odgovor na zastavljeno vprašanje. V lanski bralni znački sem na primer izbrala obsežno knjigo o pomorstvu v Darwinovem času, ko je on raziskoval evolucijo. Bila je izjemno zanimiva vseh osemsto strani sem pazljivo prebrala in tudi našla odgovor na vprašanje vendar sem morala biti zelo pozorna.

Bralna značka se ob predpisanem roku zaključi. Kaj o prispelih odgovorih in prebranih knjigah storijo v knjižnicah lahko samo predvidevam, vem pa ne. Zgleda, da odgovore kategorizirajo po zahtevnosti in po starostnih skupinah bralcev. Na slovesnosti ob zaključku objavijo poimensko kdo je v Bralni znački sodeloval in v kateri kategoriji. Neko preteklo leto smo dobili bralcu zelo zanimiv koledar slovenskih literatov, ki ga hranim za vnuka, trenutno še bolj skromna bralca, ki pa kažeta interes do knjig, ko se bosta naveličala novičk iz Instagrama. Srčno upam, da je izbor knjig letošnjih bralnih značk skrbno pripravljen ter zanimiv in živim v upanju, da se srečamo to leto pri Bralni znački za odrasle vsak v svoji knjižnici.

Se boste pridružili Bralni znački za odrasle?

Mesto in njegov praznik, 7. april 2024

Naneslo je tako, da sem se prav 7. aprila sprehodila v dopoldanskih urah po Glavnem trgu. Bilo je spokojno mirno, nekaj otročadi, nekaj gostov na kavarniških vrtovih, prijetno toplo. Pred Rotovžem si ogledam razstavo letošnjih nagrajencev moje občine, pri nekaterih portretih pokimam tako kot še ena meščanka, ki si je razstavo ogledovala z nasmehom, dve sva torej bili približno zadovoljni, opazili pa sva, da med nagrajenci ni žensk. Pa kaj bi rekli, saj imamo Pozabljeno polovico mesta, ki lepo uspeva kot paralela moški uradni liniji.

Rojstni dan mesta je praznik celotne Mestne občine. Že dolgo razmišljam kaj o tem menijo mladi občani, nasledniki industrializacije, ki že živijo v informacijski dobi. Kaj jih povezuje z Rudolfom, njegovimi ambicijami, da dobi dostop do morja, njegovo Vojno krajino? Informacijsko družbo zanima kaj bo inovativnega prinesla prihodnost, kam naj ponudi svoje znanje, ohranjanje narave, zeleni prehod, spoznavanje kultur sveta in sodelovanje v miru. Kaj želijo sprejeti kot svoj simbol napredka? Golf na Strugi, Živeti zdravo življenje, mednarodna priznanja v znanju, inovativno podjetništvo, moderno kmetovanje, umetniško ustvarjanje, še kaj bolj primernega? Je to, kar danes živimo še simbolizirano v Rudolfu, je to zanimiv promocijski simbol na primer za odlično lokalno bolnišnico, grafično ustvarjanje, vinarja iz Trške gore, mojstra zanimivih streh in podobnih odličnikov vseh sort sodobnega ustvarjanja. Morda bi Rudolfa ohranili le za promocijo mesta, praznik občanov pa potrebuje sodobni simbol, ki bo prepoznaven duhovno in materialno v ponudbi javnega dobra kot v zaslužku.

Moje mesto žal ni v najboljši formi, da bi bilo sposobno pokrivati svoje stroške z lastnimi prihodki, se predstavljati svetu kot najdišču bogate halštatske in rimske kulture, proizvajalcev Renault uspešnic, generičnih zdravil, počitniških prikolic in podobnih podjetniških velikanov, bogastva, ki ga ustvarjajo kulturologi vseh strok kot arhitekturnih posebnosti z res posrečenim Glavnim trgom. Zgleda, da upravljalci Glavnega trga in njegove okolice, ne čutijo potrebe po revitalizaciji mestnih prostorov. Nisem še zasledila, da bi na Glavnem trgu v eni od desetletja praznih stavb uredili mestni muzej in, če smo že pri Rudolfu, se zgledovali po Dunaju, ki vsak dan odpre nek novi muzej. Knjigo kot učiteljico na Glavnem trgu skoraj ne opaziš več, iz lepo urejene in spoštovanja vredne knjigarne, se je utesnila v malem prostorčku kjer resnično ne more normalno promovirati knjižno produkcijo, ki jo Slovenija ponuja v Frankfurtu in Bologni. Ja kam smo prišli? Namesto tržnih ponudb utesnjenih javnih zavodov se, kot izgleda, prazni prostori ponujajo stanovalcem v odkup medtem ko se za potrebe javnega dobra na Glavnem trgu ne stori kaj prida. Kot da ni dovolj samo neizkoriščeno grajsko okolje, kar so za svoje graščine v našem okolju poskrbele že vse druge občine.

Upravljanje mesta je zahtevna stroka odvisna od ciljev, ki jih upravljalec mesta sprejema. Bilo bi dobro, da se prazne stavbe na prelepem Glavnem trgu zasedejo z dejavnostmi skupnega dobra kot so mestni muzej, radijske in televizijske hiše lokalnega značaja, delavnice za umetnike in prodajo njihove produkcije, študentske domove pa morda varstveni center za starejše ali pa tudi ne. Kar pomemben prostor potrebuje agencija za promocijo mesta, ki bi negovala ponudbo Glavnega trga, se z njo povezovala z profesionalnimi svetovnimi promotorji in tako ustvarjala ugodne pogoje za kulturne dogodke, ki bi pritegnili prebivalce vsaj regije, če že ne države in njene sosede. Ni dobro, da se Glavni trg zapira v lokalne omejitve, odpirajmo ga za svet!

Kako pa vi razmišljate o mestni znamenitosti Glavni trg?

Dan spoznanj, 6. april 2024

Malo je dni, ki bi si jih v zgodovini spominjali tako kot se spominjamo 6. aprila že iz četrtega stoletja našega štetja ko je na ta dam moral Alarik zapustiti takratno našo rimsko državo. Kar tisoč let pozneje je na ta dan srečal v Avignonski cerkvi svojo Lavro Petrarca in ji posvetil svoje čudovite literarne stvaritve. Tristo let pozneje je Dubrovnik porušil močan potres prav 6. aprila in na ta dan leta 1896 so se v Atenah začele prve olimpijske igre moderne dobre. Sledili so številni jubileji vse do leta 1941, ko so 6. aprila nemško-italijansko-madžarsko-bolgarski vojaki vdrli v našo takratno državo Jugoslavijo ne da bi nam napovedali vojno. Preživeli smo štiri leta okupacije, terorja, strahu in pomanjkanja. Osvobodili so nas partizani s pomočjo Rusov. Zanimivo, da se je 6. aprila 1992 začela vojna v Bosni in Hercegovini. Uf, kakšen dan, poglejmo če nam je daroval tudi kaj dobrega. Šestega aprila se je rodilo nekaj kraljev, državnikov, diplomatov in filozofov pa tudi dobrotnikov kot na primer Josip Gorup leta 1834. Sodeč po zapisih se 6. aprila ni rodila nobena ženska, ki bi jo opazil svet razen Tanje Poutiainen – finska alpska smučarka. Podobno je pri beleženju smrti 6. aprila. Matija Korvin je umrl tega dne leta 1490, slikar Durer 1520, Gruber 1805 in Matija Jama 1947.

Za nas je 6, april pomemben zaradi napada omenjenih vojsk na našo državo. Iz kraljevine smo se preobrazili v skupnost šestih narodov in dveh narodnosti v kateri je ljudstvo volilo svoje predstavnike v organe upravljanja države. Odločitve je sprejel AVNOJ, kot naš začasni najvišji organ upravljanja, kateremu so predstavniki posameznih narodov podali soglasje, da se vključijo v enotno državo Jugoslavijo. Narodi so nato osnovali svoje obrambne sile, ki so delovale enotno v državi in se borile predvsem na ozemlju svojega naroda. Slovenci smo prvo državno tvorno odločanje sprejeli v Črnomlju in pozneje v zboru v Kočevju. Lokalne vojaške sile so se proti koncu vojne združile v jugoslovansko armado, ki je sledila umiku fašistov in kvizlingov proti Koroški in žal tragično zaključila drugo svetovno vojno v soteski Savinje oziroma v Kočevskem Rogu.

Obnova je bila težavna, primanjkovalo je hrane, bivalnih prostorov, zaslužka. Obvezna oddaja je reševalo lakoto. Politični pritiski Vzhoda so terjali hud davek Goli otok. Tja do petdesetega leta je birokracija dušila ljudi in država je zato tovarne prenesla v upravljanje delavcem, ki so v njih delali. Naslednja leta se je veliko gradilo, ustanavljala so se nova podjetja, trgovanje je kmalu prestopilo meje, za ohranitev poslovne samostojnosti se je bilo potrebno odreči dobavam iz tujine razen v proizvodnje namene, počasi smo v gospodarstvo stopali doma izšolani inženirji, zdravniki, pravniki, gozdarji, ekonomisti, pedagogi in vsi ostali poklici, ki jih je potrebovalo prebivalstvo. Osnovni moto našega dela je bila zagotoviti približno enake življenjske pogoje je vsem državljanom, neuvrščenost in solidarnost. Visoki ideali in temu primerni konkretni cilji so terjali veliko samo odrekanja, prav tako nenehna vlaganja v razvoj industrije in solidarnostne ustanove. Težave so bile tudi z neizkušenimi ali pretirano zahtevnimi voditelji v posameznih mandatih tako na državnem kot na republiškem nivoju. V povezavi s svetom so bila kmalu odprta vsa vrata, toda težava je bila ohranjati samostojnost brez podrejanja predvsem zahodnemu kapitalu kar se je konkretno odražalo v deviznem poslovanju. V Sloveniji so bile gospodarske razmere dobre in imeli smo kup idej, kako v prihodnje, No marsikatera je potonila v pozabo, marsikaj je bilo v novem sistemu nemogoče izvesti, odločitev da se uvede privatna lastnina družbenega premoženja je bila uzurpacija. Tudi to smo preživeli in dobro nam gre, kar pa ne pomeni, da nam ne bi moglo iti bolje..

Kako se pa vi spominjate 6. aprila?

Sožitje mesta in Univerze, 5. april 2024

V mestu kjer živim, se postopoma pripravlja ustanovitev javne univerze. Ustanovitelji obstoječih samostojnih fakultet v mestu se namreč niso odločili za vključitev v Univerzo, ki v mestu že obstoja in je samoplačniška. Da bi do ustanovitve javne univerze čim preje prišlo, je bilo v mestu ustanovljeno tudi društvo Dolenjska akademska pobuda v katerem sodelujem. Društvo naj bi aktiviralo predvsem doktorje znanosti in magistre podiplomskega študija, da bi s sodelovanjem zagotovili visokošolske učitelje in moderne oblike visokošolskega študija. V tridesetih letih so učinki društva izjemno skromni in prvotno zastavljeni cilji nedoseženi. Tudi javne univerze še nimamo in so tako naši visokošolski zavodi izločeni iz soodločanja na univerzitetnem nivoju v državi. Na včerajšnjem občnem zboru se je zopet nakazalo, da pri snovanju javne univerze ustanovitelji društva ne potrebujejo.

Ob tej priliki sem se spet zamislila kaj prav za prav mesto pridobi, če se tu ustanovi javna univerza. Univerza nudi izobraževalne možnosti pa tudi priložnosti za prebivalce mesta in območja. Ustvarja nova delovna mesta, privablja študente, širi inovacije, organizira kulturne dogodke, konference, raziskave in podobne dejavnosti, ki prispevajo k kulturnemu in družbenemu življenju mesta. Sodeluje pri razvoju skupnosti, razvija partnerstva z lokalno industrijo, širi sodelovanje in prispeva k reševanju lokalnih izzivov. Univerza povezuje šole, podjetja, nevladne organizacije in druge akterje za izmenjavo znanja. Ponuja možnosti za skupno uporabo virov kot so knjižnica, športni objekti, kulturni centri in drugo kar koristi študentom in prebivalcem. Sodeluje pri varovanju okolja, ohranjanju varnost v mestu, trajnostne prakse in s tem povezano izobraževanje. Pomembno je, da lokalna skupnost in univerza sodelujeta in si prizadevata za vzajemne koristi.

Skupni interesi mesta in univerze sta dobri priložnosti za oba. V ta namen mora v mesto določiti prostor in okolje za univerzo, zagotoviti prometno infrastrukturo z javnim prevozom, komunalnimi in telekomunikacijskimi storitvami, enostavnimi dostopi do univerze. Pomembna je varnost študentov in v ta namen povezave s policijo. Mesto pridobiva raziskovalne projekte in zagotavlja finančno podporo inovacijam. V mesto prihajajo talenti, ki s študijem in prakso širijo prepoznavnost mesta v svetu in potrebujejo svoje domove v času študija. Talenti se lahko tudi trajno namestijo v mestu. Študentje potrebujejo možnosti za opravljanje prakse, specializacije, delavnice, dvorane in publiko. Poskrbeti je potrebno za njihovo prehrano v času študija, da o nujnosti njihovega druženja sploh ne govorim. Zdravstveni zavodi bi morali postati klinike in kulturni zavodi zatočišče ustvarjalcev od kiparjev in slikarjev do igralcev, pesnikov in pisateljev. Mesto lahko promovira univerzo in njen prispevek lokalni skupnosti ter s tem privablja študente, znanstvenike in investitorje. Zato pa je potrebno tesno sodelovanje med mestnimi organi, visokošolskimi zavodu in z Univerzo.

Ne vem ali v našem mestu obstaja ta simbioza med mestno oblastjo, industrijo, javnimi zavodi in visokošolskimi zavodi. V glasilu mestne občine o tem ni kaj bistvenega zabeleženo, sploh se ne spomnim, da bi kdo opredelil vlogo in pomen Univerze za mesto, da bi obstajali kakšni skupni cilji, smernice kako jih bomo dosegli in podobni dokumenti. Ne upam se niti spraševati od takrat, ko mi neki pomemben dekan zabrusil: lahko bi v vašem času poskrbeli za javno univerzo, takrat se je to dale, danes se pa ne da več. Zapravili ste priliko! Uf, je to resnica?

Kako pa vi gledate na nastajanje univerzitetnega mesta?

Danka Ilić, 4. april 2024

V trenutku, ko je Danka začutila, da ji ne sledijo mamine oči, se je v njej prebudila otroška radovednost in jo usmerila stran od mame in brata. Sama bo ugotovila kakšne skrivnosti obdajajo njen dom in se dogajajo v njegovi neposredni bližini. Zvedavo dekletca je steklo za pisanim metuljem, ki se je od nje nenehno oddaljeval. Usedel se je na veliko rumeno rožo in če ga hoče prijeti, mora za njim. O, že po par korakcih je v zanimivem okolju, ki ga še nikoli ni videla. Vse kar je v njem še ne pozna, cvetlice, premikanje vej dreves ko zapiha veter, drugače pisan metulj v njeni bližini in mir, da si vse lahko dobro ogleda. Ob neki gladki, beli in dolgi površini obdani z rumenimi cvetovi regrata, se mora ustaviti, saj ne ve, kaj je to, mami ji o tem še ni nič povedala si misli, dala ji bom tistole lepo rožico, ki jo vidim nekoliko dlje od sebe. Šla bom do rožice kar po beli gladki površini, da nebom padla in se zamazala. Pogumno grem po rožico za mami, »Mami, kje pa si, mami?« kaj pa je to na rožici rumeno, premika se, tudi to moram pokazati mami. Ko prime rumeno stvar, jo ta piči, deklico zaboli, »mami, kje si? Ti grdoba rumena, natepla te bom?« skače, joka in raca po belini. Še predno začuti bolečino udara avtomobila, jo ni več. Danka je odšla v večnost.

Približno tako so mi ostala v spominu otroška raziskovalna leta, s to razliko, da takrat avtomobila ni imel nihče v vasi in me torej ni mogel povoziti. Z moderni časi, so prišle tudi moderne nevarnosti, ki zahtevajo našo izjemno pozornost zlasti do otrok. Družba je organizirala šolanje voznikov, preverjanje našega zdravstvenega stanja, številna opozorila na vseh cestah in promocijo varne vožnje. Ni dovolj! Imamo primere, ko so vozniška dovoljenja ponarejena, ko vozijo alkoholizirani vozniki, ko si ceste lastijo podivjani vozniki ljubitelji hitrosti in še bi lahko naštevali. Danko sta poslala v večnost dva voznika, verjetno kot petdesetletnika tudi z veliko prevoženimi kilometri in s popolnim zaupanjem v svoje vozniške sposobnosti. Ne vemo kaj se je dogajajo ob njunem srečanju z Danko, vemo le, da sta odpovedala kot voznika in kruto, neusmiljeno ravnala s ponesrečenko. Opravičila ni in ga ni možno sprejeti v nobenem primeru. S svojim neodpustljivim grehom morata živeti do smrti!

Vsi, ki imajo majhne otroke imajo seveda posebne skrbi do njih, ki so povezane z značajem otrok. Če je ta zvedav, radoveden in nekoliko neubogljiv se starši tem njegovim lastnostim vzgojno prilagajajo. Sami morajo prepoznati nevarnosti, ki jih otrok nezavedno ustvarja, nikogar ni, ki bi delil zanesljive recepte, tveganje varnega preživetja radovednega otroka pa so večne travme za starše.

Vozniki v javnih podjetjih in zavodih so še posebno strogo poučeni o ravnanjih v vožnji, obnašanju pri nesrečah in pazljivosti do otrok na cesti. Na razpolago imajo pripomočke in storitve, ki jim manjšajo tveganja pri vožnji. Seveda pa so zato bolj strogi ukrepi proti voznikom, če so na cesti napačno ravnali. Delodajalec bo ukrepal skladno s svojimi pravili, o krivdi ali nekrivdi bo odločalo sodišče, o etiki in človečnosti njunega ravnanja s pokojno Danko pa moramo nedvoumno spregovoriti mi – ljudstvo. Vztrajamo, da je njuno ravnanje s pokojno Danko neetično, podlo, iz pod časti človeka in voznika. Nikoli več zato ne smeta dobiti dovoljenja za vožnjo po javnih cestah. Tako ne sme v prihodnje ravnati nobeden voznik!

Danka nam odpira oči v nekakovostni svet, ki ga ne smemo sprejemati kot samoumevnost, premagati ga moramo, da bo tveganj in nesreč čim manj ali nič!

Kaj pa vam govori primer Danke?

Naš varuh miru, 3. april 2024

Že od osamosvojitve dalje je nam v Sloveniji jasno, da svojo svobodo in ozemlja ne bi mogli ubraniti z lastnimi vojaškimi močmi, tudi v primeru, če bi jih zmogli financirati. Predraga je vojaška stroka za učinkovito zaščito naroda pred morebitnim vojaškim ali drugačnim agresorjem. Vsaj zame je bil to osnovni razlog za vstop naše države v Severno atlantsko zavezništvo NATO, no, kot vsi sem upala, da bo ta posloval racionalno, zmanjševal oboroževanje in pospeševal prizadevanja za ohranitev miru.

Nato je bil ustanovljen leta 1949 kot institut za ohranjanje miru po drugi svetovni vojni. Je mednarodna zavezniška organizacija za kolektivno obrambo svojih članic skozi vojaško sodelovanje in medsebojno pomoč v primeru napada na katerokoli članico. Napad na eno članico se šteje kot napad na vse članice in jih obvezuje, da nudijo vojaško podporo v primeru napada. Njegova današnja dejavnost je razširjena tudi na operacije za ohranjanje miru, protiteroristične operacije, humanitarne misije in podpori obnove. Natovo poveljstvo je locirano v Belgiji, politične odločitve se sprejemajo na posvetovanjih članic, vsaka članica pa ima en glas. Ima 38 članic iz Evrope in Severne Amerike. Njegove dosedanje najpomembnejše aktivnosti so bile v Afganistanu, Kosovu, v BIH in v prizadevanjih proti terorizmu po svetu. Nato je še vedno pomemben akter pri zagotavljanju miru in varnosti vendar se je njegova vloga prilagodila sodobnim varnostnim izzivom in grožnjam.

Ja, prav prilagajanje sodobnim izzivom postaja NATO neizprosen akter za oboroževanje zlasti Evrope, kar bo zmanjševalo blagostanje prebivalstva članic še mnoga desetletja. Mediji poročajo, da si NATO prizadeva za povečanje prispevka članic iz sedanjih 2 % na 3 ali več % od vsakoletnega proračuna članic. Oblikoval naj bi trajnejši vir financiranja oborožitve v višini tisoč milijard EUR, ki bi trajno zalagala z orožjem članico v vojni oziroma tiste članice, ki bi se v vojni znašle. Kako je z načrti NATA za ustavitev vojne, za doseganje miru, za osvoboditev muk otrok, prebivalstva, vojakov in življenjsko nenadomestljivih institucij, v medijih ne zasledimo. Zakaj ne?

Jih morda NATO nima, niso njegova prioriteta? Kako naj to razumemo davkoplačevalci in volivci? Boste v NATU sprejeli ali pa ste že, doktrino tretje svetovne vojne? Vas sploh zanima, kaj menimo plačniki vaših vojaških naprav? Kaj pa boste z orožjem počeli, če se narodi odločijo za mirovna pogajanja, pogajanja, ki bi morala biti vaša najvišja in najpomembnejša prioriteta in za ljudi sprejemljiva strategija za njihovo varnost? Vedno več vprašanj in manj odgovorov. Seveda razumemo, da se ima vsak narod pravico braniti, toda vsaka taka pravica ne sme biti krivica, ki narodov Evrope potiska v vojni kaos, širjenje siromašenja in vzbujanja nezaupanja in odpravi sodelovanju. Dopuščam možnost, da ne poznam dejanskega stanja odnosov med vojskujočimi v tem trenutku in zato vas prosimo, da nam odgovarjate na naša vprašanja brez olepšav, slovesnih obljub in evforije. Zaskrbljeni obrazi na fotografijah ob pripravah na jubilej NATA mi nakazujejo marsikateri dvom, ki zahteva temeljitejši razmislek. Čeprav je naša država po poročanju medijev, celo pripravljena povišati prispevek za NATO, pa močno dvomim, da bo to tudi storila. Odprte ima tri stavke na vitalnih področjih življenja in dela ter nakazane dodatne, ne more pokrivati potreb mladih po stanovanjih, zaostaja z razvojem infrastrukture in vse težje polni pokojninski sklad. Vojnih potreb dejansko ne zmoremo mi, niti druge članice. Sprejeti moramo pogajanja!

Kako pa vi gledate na delovanje NATA?

Dan otroške knjige, 2. april 2024

Na Danskem se je 2. aprila 1805 v mestu Odense rodil Hansa Christiana Andersena, ki je danes najbolj znanih otroških pravljic, prevedenih v večina jezikov sveta. V mladosti se je izobraževal in tako pridobil veselje do literarnega ustvarjanja. Pisal je pesmi, romane, eseje, bibliografije in seveda pravljice, ki so njegove najuspešnejše stvaritve. Njegova prva uspešnica je bila zbirka Pravljice za otroke v kateri so bile objavljene zgodbe Graščakova hči, Cesarjeva nova oblačila, Mala morska deklica, Sneguljčica in Palčica. Otroke so in jih še vedno navdušujejo, ker so domišljijske, polne humorja in čustev. Po njih pa posegajo tudi odrasli, saj so polne globljih sporočil o ljubezni, pogumu, prijateljstvu, vztrajnosti in spreminjanju drugačnosti. Njegove pravljice bralce poučujejo o človeških vrednotah na priljubljen in zanimiv način, da posebno otrokom, ostajajo v spominu vse življenje. Zapuščina pravljičarja ostaja neprecenljiva in nepogrešljiva v svetu otroške literature. Andersen je umrl 1875 leta.

V spomin na slavnega pravljičarja je 2. april proglašen za Dan otroške knjige in mednarodni praznik. Namenjen je spodbujanju branja med otroci, promociji otroških knjig in poudarjanju pomena branja za razvoj otrok. V svetu se na ta dan organizirajo prireditve namenjene spodbujanju branja med otroci kar pospešujejo tudi knjižnice, šole, vrtci in drugi z bralnimi uricami, predstavljanjem posameznih knjig, literarnimi natečaji in ustvarjalnimi delavnicami. Pomembni je, da je otrokom omogočen dostop do literarnih del, da ta spodbujajo domišljijo otrok, krepijo njihove jezikovne spretnosti in jih usmerjajo v kritično razmišljanje.

Pri nas se otroški literaturi namenja velika pozornost. Tako po knjigarnah kot na knjižnih sejmih je res velika ponudba kakovostnih knjig za otroke tako po vsebini kot po poslikavah. Imamo izjemne ilustratorke otroških pripovedi kot so na primer Alenka Sotler, Maja Kastelic, Jelka Reichman in mnoge druge. V osnovni šoli v Šentrupert na Dolenjskem so ustanovili Galerijo originalnih del ilustracij otroške literature. V njej je ogromno ilustracij in ogled je pravo doživetje. V našem mestu je zelo prizadevna v spodbujanju mladih za branje Knjižnica Mirana Jarc, ki vsak teden tudi objavi program prireditev za otroke. Oddelek za mladinsko literaturo je v knjižnici izjemen po opremi, dostopnosti do knjig in igralih privlačnimi za otroke. Podobno ravnajo tudi knjižnice v Trebnjem in v Beli krajini.

Končno naj omenim, da je naša država častna gostja na knjižnem sejmu v Bologni: »Kaj sledi potem?« Ta pomemben mednarodni knjižni dogodek za spodbujanje bralne pismenosti in promocijo branja je nujno potreben, saj mednarodne raziskave kažejo, da je branja knjig vedno manj. Bologna je namenjena tudi strokovni javnosti, dogodki zunaj sejemskega prizorišča pa italijanskemu občinstvu. V sodelovanju z Centrom ilustracije so izbrali 59 ilustratorjev in ilustratork, še 15 ilustratorjev pa so izbrali za spremljajoči katalog, ki zastavlja vprašanje In kaj sledi potem? Pričakovati je nove projekte in pogodbe zanje, kar bo pomagala kulturni srenji do boljše materialne osnove.

Seveda sem se ob tem blogu kar naprej spominjala lastnih otroških izkušenj pri prebiranju knjig. Slovenske večernice in drugih iz Mohorjeve družbe. Takrat otroci nismo bili deležni današnje literarne pozornosti. Iz Večernic smo zašli med »šund«, k sreči pa je kmalu po vojni kraj kjer sem živela, dobil knjižnico in v njej smo bili »kuhani in pečeni«. Kmalu smo spoznavali klasike in brali vse kar je bilo na razpolago. Lepe spomine nosim seboj po svetu iz teh časov.

Je branje tudi vaša strast?

Dan za laži, 1. april 2024

Leto hiti, hiti in nam ne da več mirno uživati prihod pomladi, ozelenitev dreves, prvih saditev zelenjave ter podobnih dogajanj. Kljub temu, da se vse to ponavlja iz leta v leto prihajajo tudi nova spoznanja tako o naravi kot o nas samih.

Po vsakoletnem napornem marcu se prileže že prvi aprilski dan, ki je po vsem svetu znan kot dan potegavščin, šal in lažnih novic. Ni ugotovljeno, kako je ta dan nastal, nekateri ga povezujejo s spremembami koledarja, ko se je novo leto preneslo iz marca v januar in so nekateri v to dvomili, zato so jih imeli 1. aprila za norce. Bolj sprejemljiva je verjetno rimska verzija o praznovanju Hilarja, festivalu smeha v čast bogu Matutu. Za dan norcev naj bi prvi dan v aprilu razglasil Ludovik XIV, ker ga je njegov dvorni norček tega dne pošteno potegnil saj bi bil skoraj ob krono. Poznavalci pa praznovanje 1. aprila povezujejo s starimi običaji in pomladanskih enakonočjem. Tega dne naj bi se končala slavja ob začetku pomladi. V območju francoščine je 1. april imenovan Aprilska riba, ker tega dne poskušajo drug drugemu neopazno pritrditi na hrbet papirnato ribo za šalo. Čokoladne ribe pa ta dan prodajajo vse slaščičarne in čokoladnice.

Šale prinašajo tudi javni mediji. Odmevnejša je bila na primer leta 1957 objava BBC, da so v Švici začeli pobirati špagete iz dreves, ki rastejo samo v Švici. V petdesetih letih je nizozemska TV objavila, da se je porušil stolp v Pisi. Bilo je veliko telefonov in odzivov na omenjeni objavi. Začetki dneva norcev so izjemno zanimivi. Običaji se imenujejo tudi lovljenje kukavice, pošiljanje po lažnih opravkih, ali pa na hrbet “žrtve” pripeti napis “brcni me.” V nekaterih državah si lahko prvoaprilske potegavščine privoščijo le do poldneva, nato pa se morajo zresniti. Potegavščine po 12. uri naj bi namreč prinašale nesrečo.

Čeprav je prvi aprilski dan tradicionalno povezan z igrivostjo in zabavo je pomembno upoštevati meje dobrega okusa in se izogibati potegavščinam, ki bi lahko povzročile škodo ali neprijetnosti. Zagotovo se boste strinjali, da vas je kakšna šala, še posebej tista, ki ste je bili deležni 1. aprila, nasmejala in vam polepšala dan. Toda kako daleč lahko gremo, da šala ostane samo šala? Kaj, če izbrana šala osebi ne bo niti najmanj smešna? Kaj, če bomo s šalo, ki smo jo tako skrbno načrtovali, v nekomu vzbudili občutek strahu in groze? Da, tudi 1. april ima svoje meje, zato nikar ne mislimo, da lahko uporabite vsako šalo, ki vam bo padla na pamet. Šala naj bo vedno dobrohotna, ni razloga, da bi se šalili samo 1. aprila. Življenje je precej bolj luštno in vznemirljivo, kadar imamo razlog za smeh, za tistega pravega, ki prihaja iz srca. Tako preprosto je – kratka in povsem nedolžna šala bo čez nekaj let postala čudovit spomin, ki ga bomo z veseljem delili s potomci.

Letos nisem opazila šal v dnevnem časopisju ali na TV, celo objavo o postavitvi spomenika Milanu Kučanu sem sprejela le kot novico, čeprav me je presenečala obrazložitev, da bo to komercialni uspeh za lokalno gospodarstvo. No naslednji dan sem se sama sebi nasmehnila, ko je TV pojasnila. Pravzaprav me čudi, da šal skoraj ni več v javnosti saj so bile vedno dobrodošle iz želene, posebno tiste o politikih, ki smo jih sprejemali in širili z velikim veseljem. Zgleda, da se družba za dovtipe, šale in podobno ne zanima več, da se je zresnila ali pa, da ni več razlogov za dobre vice. Humor pogrešamo, pomagal bi nam razvijati prijetnejše odnose in lažje bi reševali vsak dan hujše probleme.

Tudi vi pogrešate humor?

Šola za lobiste, 31. marec 2024

Lobiranje je vplivanja na odločevalce, ki se odvija med lobistom in odločevalci, poteka izven formalnega zakonodajnega procesa ter je lahko zavestno v večji ali manjši meri manj ali celo neviden v očeh javnosti. Lobist je oseba, ki opravlja dejanje lobiranja in je vpisana v register lobistov ali oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira, oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije. Lobiranje kot poklic pridobiva na pomenu in morda je prav, da kaj napišemo o njem z namenom, da se poučijo bodoči lobisti, ki ta poklic šele spoznavajo.

Uspešen lobist mora imeti jasno in nedvoumno oblikovano poslanstvo kot na primer postati hočem vodja izvršilne oblasti v naši državi. Da bo svoje poslanstvo uresničil mora razviti prilagojeno strategijo svojega ravnanja kot na primer z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi. Tej strategiji primerno mora pameten lobist določiti cilje kot na primer odstop legitimnega vodjo, izdelava lastne medijske podobe, uporaba rednih zakonskih možnosti, uporaba sile po potrebi in druge cilje. Pravi lobist bo najprej razvil tehnologijo dela in določil potrebno tehniko za opravljanje lobiranja nato pa pripravil organizacijo, kadre in denar za nedvoumno dosego ciljev.

Kakšnega lobista pa si pri nas ne želimo? V naši državi deluje tudi uspešen, brezobziren in ne željen lobist, ki lobira izključno za sebe oziroma svoje, predvsem materialne interese. Ni vpisan v register lobistov in za svoje lobiranje ne polaga računov po predpisih. Odprta so mu žal na stežaj vsa vrata oblasti tako zakonodajne kot izvršilne in seveda še posebno sodne z Ustavnim sodiščem vred. Kaj pa si mislite, da je lobiranje samo delo delojemalca? V vsakem primeru mora biti uspešno, da pa bo, je potrebno nenehno pridobivati izkušnje vsaj na poslovnih zajtrkih in se izobraževati vsaj pri sosedih, če ne že čez lužo in na golfu. V svojem ravnanju bo tak iznajdljivi lobist nenehno prisoten v javnosti, vsak dan bo imel najmanj dva članka v časopisih in še dodatne v drugih medijih. Iz malih napak legitimnih pooblaščencev, ki jih želi nadomestiti bo vsak dan rojeval afere velikega obsega, ki morajo vztrajati v javnosti do naslednje. Ko država podpira Palestince, naš lobist najde poti, da v imenu države podpre Izrael. Če Ustavno sodišče sprejme na obisk funkcionarko EU, bo odličen lobist javno in brez predsodkov odvihral k njemu in protestiral. Osebe, ki jih je izbral, mora odstraniti, nenehno spremljati, vedeti za vsak njen korak, za vsako njeno dejanje in, kot zgleda tudi za dogajanja med rjuhami. Nenehno ponavlja izvirni greh volivcev, ki je ta, da ne volijo njega vsi volivci v vseh volitvah in vseh časih. Če ne drugače, bo uspel prepričati pristojni organ, da mu brez volivcev, dodeli mandat izvršilne oblasti neglede na volivce, ki itak samo kritizirajo, protestirajo, se vozijo s kolesi, ustanavljajo Institute, ne ve več kaj vse počnejo. Naš lobist je prepričan v svoj uspeh, če ne bi bilo tistih solzivcev in kazni bi verjetno še vodil izvršno oblast. Odličnost uspešnega lobiranja ga bo bogato nagradila saj bo po dosegi ciljev lahko upravljal vse izključno po svoji volji.

Sama pri sebi se nikakor ne morem sprijazniti z lobisti in poklicnim urejanjem tega dela. Nekako se mi zdi, da se opravljanje tega poklica ne more odvijati brez večjih nevarnosti za varovanje imaga tako lobista kot tistih pri katerih hoče uveljaviti svoj vpliv. Težko si predstavljam, da bi dobre posle sklepali posredno, preko lobistov. Tudi ne vem razlogov zakaj se je naša država spustila v lobi. Čas bo pokazal, kaj je za državo in ne samo za posameznika, pri tem dobro ter potrebno.

Se poslužujete lobistov?

Sredozemlje, 30. marca 2024

Neko poletje sva se s sinom potepala po Sredozemskem morju. Ladja je odplula iz italijanskega pristanišča mimo Eolov in Sicilije, se usmerila v Patras pri Korintu, plula na Kreto in končala svojo plovbo na vzhodu v znamenitem modro-belem Santorinu. Na tej prelepi poti sva se spoznala s predstavnikom naše države v organih upravljanja Sredozemlja. Visoki, uglajeni gospod je menil, da je za Sredozemlje dobro poskrbljeno predvsem za obstoječe stanje, da pa je razvojno še marsikaj nerešeno in nevarno zaradi tehničnih novosti, ki spreminjajo način življenja in dela sredozemskega okolja. Nad vse presenečena sem sprejemala njegove informacije in se zgrozila ob dejstvu, da je tudi usoda najinega doma povezana in odvisna od dobre ali slabe skrbi za ta ocean. Sredozemski tokovi se s svojimi stvarmi in življem gibljejo ob naši obali proti severu, puščajo za seboj kar je zdravega in nezdravega tam kjer si mi poleti kopamo in se, dokaj očiščeni vračajo ob italijanski strani.

Več desetletij pozneje smo lahko na slovenski televizije poslušali strokovnjake, ki proučujejo kaj vse v Sredozemlju živi, kaj vanj spuščamo posamezne države, kako obsežni so ostanki številnih potopljenih ladij in njihovega tovora, kako plovila, šport in logistika danes obremenjujeta morje in kakšne posledice to ima na živ svet v morju. Kar hude kritike so strokovnjaki izrekli z namenom, da bi se narodne skupnosti, ki Sredozemlje obkrožajo, vendarle organizirale primerno potrebam Sredozemlja, skrbela za njegovo higiensko stanje in upravljale s storitvami, ki se na njem odvijajo. Naši mediji o tem ne pišejo in zato ne vem ali je morda imenovana uprava Sredozemlja ali kaj podobnega, da prebivalstvo tega območje ne bo zaradi naravnih ali ustvarjenih danosti sodobnega časa, predstavljajo več milijonsko migracijsko maso na balkanskih in drugih poteh pribežnikov.

Za zeleni prehod so potrebne tehnološke in tehnične novosti in prizadeva si celotna Evropa, da bi iz besed prišlo do dejanj na čim enostavnejši in za ljudi primernejši način, ker si pač ne smemo in ne moremo privoščiti brezposelnosti zaradi opuščanja industrije, ki potrebuje nafto, plin in premog. Mediji so nas informirali, da nemški Siemens razvija tehnologijo utekočinjenega vodika, ki jo bodo uporabljali Arabci in s pomočjo sončne energije predelali za vožnje avtomobilov. Utekočinjen vodik naj bi po ceveh skozi Sredozemlje potoval v Evropo in njej zagotavljal pokrivanje vseh potreb. Razbremenitve Sredozemlja torej ni pričakovati, lahko pa, da bo, predvsem zaradi materialne nepripravljenosti, ostal v sedanjem stanju. Še velika nejasnost so druge nevarnosti okolja v Sredozemlju, za katere še nismo izvedeli.

Zgleda pa le, da je misel o skupnih prizadevanjih za ohranitev zdravega Sredozemlja in njegove kulture, ostala zanimiva in koristna. Svet Evrope je ustanovil Konzorcij Feničanska kulturna pot, da bi razvil sodelovanje univerz, raziskovalnih centrov, šol in podobnih institucij, ki naj bi s skupnimi prizadevanji krepili medkulturni dialog in razvijali strategije o prihodnosti v Sredozemlju.

Za mene je Sredozemlje nekaj najdragocenejšega za našo kulturo. Tu se je rojevalo in bogatilo naše razumevanje sveta, nastajali so pripomočki za izobraževanje in ravnanje ljudi, za upravljanje s premoženjem, knjige, glasba, gledališče, pa tragedije in drugi izbruhi človeške psihe. Slava Sredozemlju!

Kaj pa vam pomeni Sredozemlje?

Oprostite Rusi, 29. marec 2024

Da je na svetu država Rusija sem spoznalo, tako kot vsi vaščani, iz govoric gospodarjev kmetij, ki so se v štiri desetih letih preteklega stoletja pogovarjali o ruskih zadrugah in izgubi lastništva nad kmetijskimi površinami, ker bi bila zadružna obdelava ustreznejša za preživljanje vseh državljanov. Za tolmačenje te miselnosti se je slišalo ime Lenin. Ko so fašisti napadli Rusijo, drugega izraza za to državo nismo poznali, se je pogovor gospodarjev kmetij sukal okoli ogromne vojaške moči Rusije s katero naj bi dobro sodelovala tudi naša država. Vojaške naprave za množični izstrel bomb na enkrat so dobile ime »Stalinove orgle« in postale upanje osvoboditeljev, z njimi pa tudi nas po vaseh koder so lomastili vojaki vseh mogočih nazivov. Že bolj proti koncu vojne, je iz Drenovja nad vasjo prišel prvi ruski vojak, mlad, prijazen in nasmejan, preko rame je nosil balalajko. Usedel se je na klop pred hišo in nanjo zaigral. Mi otroci smo pozabili zapreti usta, gledali smo ga kot boga, seveda ded je govoril, da nas bodo osvobodili prav Rusi. Moral je naprej v boj, balalajko je poklonil meni, toda ostala je na nekem podstrešju v času mojih selitev in se zgubila. Bil je to dogodek, ki mi ne gre iz spomina.

Šolanje po osvoboditvi je vsebovalo veliko ruskega oziroma zdaj se je govorilo že o sovjetski zvezi (SZ). Učili smo se ruščine, dobili smo knjige ruskih klasikov, vzgoja je vsebovala misli o skupni lastnini imetja, enakosti med ljudmi, poštenju, pomoči drug drugemu in podobno. Dobili smo tudi telovadbo kot krepitev telesa in duha po vzgledu velike SZ. Prva leta gimnazije so sledila tem vzgojnim in izobraževalnim procesom, po letu oseminštirideset pa smo že dobili francoščino in latinščino, tudi evropske in ameriške klasike. Fakultete tem rusofilskim metodam niso posvečali nobene pozornosti. Ukvarjali smo se s svetovnimi, zlasti angleškimi in nemškimi ekonomisti, sicer pa je bilo šolanje usmerjeno v matematiko, statistiko, vodenje, metode načrtovanja in analiz.

Zaposlitev mi je prinesla drugo možnost za spoznavanje ruskega gospodarstva in SZ. Po diplomatski poti je prihajajo vedno več novic, kaj vse je možno v SZ kupiti in tam prodajati in moj napreden direktor se je že od leta 1961 vneto pripravljal na pohod naše ponudbe v državi številnega prebivalstva. Bila je to država s klirinškim poslovanjem in je bila otežkočena menjava njenih rubljev za dolarje, marke ali drugo konvertibilno valuto zahoda, prinašala pa je izvozne spodbude države. Kmalu smo ustanovili oddelek za izvoz v vzhodne države, ki je sistematično in kakovostno povečeval izvoz v države vzhoda, razvijal zastopstva in predstavništva ter mrežo za povezavo z zdravniki. Potrebam oddelka za vzhodne države so morali slediti vsi drugi deli tovarne, na ta način smo spoznavali zdaj spet imenovane Ruse, odhajali na turistična potovanja v to neskončno bogato državo umetnosti in neprecenljive zgodovine. Človeka preseneča na vsakem koraku bodi si z malenkostmi kot so bogato založene trgovine s svilo ali pa z raziskavami in poleti v vesolja.

Ko berem izjave politikov, novinarjev in nevednežev o Rusiji in Rusih vidim, da je pri nas vedno manj vedenja o prednostih te prostrane potrošniške države. Vse skupaj, celo vojaška strategija naše male države, da ne omenjam vohunov, razkazuje sovražnost proti Rusiji in Rusom ter poveličuje in ustvarja enega samega monarha ker o drugem sploh ni ne duha ne sluha v našem informiranju. Pridružujem se N'toku, »če nič drugega so jim vlada in uredništva medijev dolžni javno opravičilo«. Nimam mandata, pa vseeno: Oprostite Rusi!

Kaj pa vi menite o Rusih in njihovi državi?

Evropske volitve, 28. marec 2024

Čas je, da temeljito razmislimo o volitvah za EU. Politične stranke izbirajo svoje kandidate, nekatere ostajajo kar pri sedanjih poslancih, novih obrazov je bolj malo ali nič, pravila o volitvah ista, za nas volivce je ostal samo preferenčni izbor. Ga bomo znali uporabiti? O tem mora zdaj razmisliti vsak volivec. Zakaj? Vzrokov je veliko, toda za večino je najpomembnejši razlog sedanji obseg oboroževanja tako rekoč vseh držav v Evropi in še posebno tistih, ki so združene v EU. Kam to pelje, komu na glavo bodo vojske zmetale vse to tisoče milijard vredno železje, koga vse bodo oropale otroštva, izobrazbe, narave, mladosti, razvoja. Kdo napada oziroma ogroža Avstrijce, Švede, Slovence, Italijane. Je ruski monarh z čim nakazal, zakaj bi širil vojno na primer v Bolgarijo ali Poljsko? Zakaj se širi Nato, ne pokrenejo pogajanja o že sprejetih sporazumih med Ukrajino in Rusijo? Zakaj je v Ukrajini prisotno ukrepanje ameriškega monarha, kar nam je bistveno poslabšalo materialni položaj vseh družin? Sami zakaji in nanje parlament in vodstvo EU ne odgovarjata, ne pojasnjujeta, ne izboljšujeta, niti ne poslušata. Kje ste Joveta, Brgles, Tomčeva, Nemec, Novakova, Zver, Bogovič, Grošelj in zakaj za narode, njihovo zdravje, izobrazbo in razvoj nič ne storite? Kako naj vam zaupamo naslednji mandat, če ni do sedanjih pozitivnih učinkov vašega dela na področju osnovnih življenjskih pogojev miru. Dopuščam možnost, da sem slabo informirana in da o teh zadevah pač nisem kompetentna soditi. Vendar vas povprašujem tudi po tem, koga ste pooblastili, da nas volivce obvešča o vaših učinkih in mu dali ustrezne napotke za avtonomno novinarsko poročanje? Boste v naslednjem mandatu prenehali misliti na potrebna vlaganja v dežele iz katerih narašča število beguncev zaradi zelenega prehoda in varovanja narave?

Sicer pa naš volilni sistem ne daje nikakršne druge možnosti volivcem kot preferenčni glas kar pomeni, da moramo sprejeti le volilne liste, ki so jih pripravile politične stranke in iz njih lahko podelimo le en preferenčni glas. Kandidatov bo nešteto, zgubili se bomo ob prebiranju imen in priimkov ljudi, ki jih ne poznamo, o njih niti nismo informirani še manj pa o tem, kakšne priložnosti so imeli in kaj so z njimi dobrega naredili za Evropejce. Zna se zgoditi, da bomo zaradi vsega opisanega, volitve ignorirali ali pa, vdani v usodo, obkrožili enega bolj na pamet kot na podlagi njegovih dosedanjih zaslug. Spet sem se spomnila odgovora nekega športnika glede volitev, ki je vsebinsko odgovoril približno takole: če bi volitve kaj pomenile, bi jih že zdavnaj ukinili.

EU je zagnala volilno kampanjo za množično udeležbo mladih na volitvah, kar mi stari lahko razumemo tudi kot starizem. Seveda je prihodnost EU odvisna od mladih toda treba jih je najprej izobraziti za kar potrebujejo mir na zemlji. Primer v Unionski dvorani na razgovori z Roberto Medsola je jasno pokazal, da mladi z vodenjem Parlamenta EU ni njihovimo razumevanje demokracije. Pa ne samo to, odnos EU do razbite in lačne Palestine poganja na ulice množice, v glavnem mladih protestnikov, novinarji poročajo, da je vedno več strank zelenih, ki jih poganjajo aktivnosti Grete. Malo verjetno je, da bi bil interes mladih podeliti večini istih poslancev mandat za naprej in strah me je izgubljanja zaupanja mladih v EU, ki bi lahko pomenila dejansko boljšo prihodnost ne samo vsem Evropejcem pač pa tudi delom sveta, ki jih še obvladujejo nerazumni in škodljivi pravi ali s pomočjo novinarjev nastali monarhi širom sveta. Dobro bi bilo iti na volišče, izbrati preferenco v katero pač najbolj zaupamo in se po volitvah dosledno sestajati z izvoljenimi z zahtevami za temeljito pojasnilo nerazumljivega ali nesprejemljivega.

Kako pa vi ocenjujete pomen EU volitev?

Prevozi v starosti, 27. marec 2024

Avto vozim neprekinjeno od leta 1961 dalje in si tako nabrala kar pomembno kilometrino. V vsej vozniški karieri sem imela en sam karambol, razbila se avto, sama se nisem poškodovala in tudi nikogar nisem ogrožala. Vozila sem se vsak dan na delo in iz njega, da bi kdo namesto mene peljal na morje, se nihče niti spomnil ni. Pozimi na smučarijo je bilo potrebno najbolj paziti, s sinom sva tudi drsela po strmih cestah vendar previdno kolikor se je dalo. Najdaljše vožnje so bile na Korčulo, v Vojvodino, Avstrijo in destinacije v Dalmaciji. Ko je sinov oči še živel z nama, sem srčno upala na komodno vožnjo zraven šoferja, pa se ni izteklo .«Boš kar ti Zefka peljala« pa sem. Avtomobili so bili praviloma vsake 4 leta drugi, kadar je grozila inflacija pa so se menjali na dve leti, vozila sem velikega Citroena imenovano Žabo, pa njihovega Amija, različne vrste Renault, Suzuki, Oplovo Astro pa verjetno še kaj. Službeni avto na primer je bil močnejši Fiat in tudi mercedes. Kar prav mi je, da je teh voženj konec, rada se peljem k sinovi družini v Ljubljano, v trgovino, na kakšno razstavo ali krajši izlet. No, in zdaj sem spet v času podaljševanja vozniškega dovoljenja. Prav ogabno mi je opravljati vse te predpisane postopke, kot da me bodo ti varovali pri vožnji. Ko več ne bo šlo menda bom že zbralo toliko moči, da se bom vožnji odpovedala.

Stari imamo kar nekaj ovir, ki jih premagujemo z avtomobilom, posebno tisti, ki živimo sami in doma. Moramo v trgovino in ne zmoremo nositi večjih bremen. V redu, če je trgovina blizu je voženj manj. Toda založiti se moramo tudi z redkejšimi izdelki in se posluževati storitev. čistilnica, nabava obutve in oblačil, daril ob jubilejih in rojstnih dnevih ter vožnje na obiske, kulturne prireditve, pa končno tudi prehrana, če Tereza skuha žgance moram ponje, ker ona ne vozi avta. Nenazadnje je zahteva zadnji dom mojih staršev in sorodnikov s katerimi sem preživela veliko dobrega. Nekajkrat na leto jih moram obiskati Naj omenim, da se stari radi tudi družimo in tako zbiramo energijo za preživetje. Obletnica mature je že ena od takih prilik, ki bi brez vozniškega dovoljenja morala odpasti in z njo tudi spomini ter spodbude ne samo mene ampak tudi tistih, ki jih že desetletja prevažam s seboj, da tam lahko tudi kaj popijejo.

Najraje bi tu končala pisanje tega bloga a žal moram iz sebe spraviti grenak občutek odpora naše družbe in njeno nezaupanje v lastno odločanje starih. Najbrž družba ali država niti ne ve, kakšne napore postopek zahteva od starih, čez koliko rok in prostorov se odvija, koliko časa čepiš po ambulantah in laboratorij tešč, tudi stoje v vsakem primeru pa med mnogimi in zato izpostavljen okužbi z Covidom ali še kaj hujšim. Nazadnje te pri psihološkem testu pač ocenjujejo kot ubožca s katerim ne vedo kaj bi ti dovolili. Ne enkrat, nenehno poudarjam pred temi strokovnjaki, da bom nehala voziti avto tisti trenutek, ko bom začutila v sebi karkoli, kar bi mojo varno vožnjo ogrožalo. Preslišijo. Štirinajst dni po oddaji krvi v ambulanti bolnišnici spet dajem kri, merim EKG, pregledujejo oči in kot družinski zdravnik zahtevajo ustrezne izvide. Vse moraš mirno in ustrežljivo izvesti ker se sicer enemu ali drugemu zareče za starega kaj neprimernega. Ko smo si po čakalnicah izmenjavali mnenje, smo se tudi mi namrdnili in nasmehnili tem tihim »neprijetnim« in silno dragim postopkom, ki se ponavljajo na največ dve leti. Tudi prav, duševno pripravljena sem šla že tretjih skozi to Kalvarijo in srčno si želim, da bi bila zadnja v kakršnem koli smislu.

Vdajte se v usodo, premislite, kako boste ukrepali, nikakor pa se vozniškemu dovoljenju zaradi zahtevnosti postopka ne odpovejte!

Kako pa vi sprejemate opisane postopke?

Ustvarjalka grafik, 26. marec 2024

Moji morebitni sledilci zdaj že vedo, da se z veseljem udeležujem raznovrstnih razstav, še posebno pa likovnih del. Veseli me poklepetati z avtorji umetnin kako in zakaj je neko njihovo delo nastalo, kaj pomeni za njihov opus in kako ga sprejemajo ljudje. Avtorji imajo običajno zelo jasno in nedvoumno predstavo o objektu ali misli, ki jo na svoj umetniški način potem prezentirajo javnosti in prav zaradi tega je pogovor z vsakim, zanimiv, poučen in prijeten.

Nataša Mirtič je Novomeščanka, prijazna in vedno nasmejana sprehajalka s ali brez psička. Srečevali sva se običajno v zgodnjih jutranjih urah, malo poklepetali in nadaljevali vsaka svojo pot. Nataša je mamica, ki pripelje svoj naraščaj na razstave. Ena od zanimivosti na razstavah, ki mi je še posebej všeč, če pred stoli prve vrste na tleh sedijo majhni obiskovalci in strmijo v potek protokola, z nami pozdravljajo nastopajoče in so veselo nasmejani.

Nataša Mirtič ni običajna meščanka. Že vrsto let ustvarja dopadljive in atraktivne grafike in z njimi krasi številna razstavišča v svojem območju, v državi in tujini. Skoraj ne najdeš galerije, ki ne bi imela vsaj eno njeno grafiko. Da je delo Nataše takoj prepoznaš, kar še zdaleč ni samoumevno. V njeni grafiki je vidno, da jo je motiviralo nekaj, kar je lahko jasno izrazila v svojem likovnem zapisu. Seveda pa sama lahko njena dela gledam le kot človek, ki mu je nekaj všeč. Kako njenemu delu sledijo ocenjevalci in kritiki pa žal nisem še zasledila, vsekakor pa bom v prihodnje sledila uveljavljanju naše Nataše v svetu grafike.

O svojem ustvarjenju, materialih in tehnikah govori Mirtičeva kot o diktatu materiala in orodij, ki pa omogočajo elementarnost in odpor proti uporabi sodobnejših tehnik digitalizacije. Ocenjuje, da to gledalci cenijo in zato prihajajo na njene razstave pa tudi zato ker prepoznavajo njen slog. Tega je iskala že v času študija pri na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, in sicer na Oddelku za slikarstvo pri prof. Andreju Jemcu, l. 2001 pa pri prof. Lojzetu Logarju kjer je končala magistrski študij grafik.

Nataša kot samostojna podjetnica, se samo s svojih kakovostnim in obsežnim delom težko preživlja in tudi ona kot mnogi drugi samozaposleni v kulturi, pogreša trg umetnin, ki bi spodbujal ponudbo kakovostnih likovnih del in se likovnim umetnikom ne bi bilo treba ukvarjati z dodatnimi dejavnostmi kot so pedagoško delo z obsežnimi obveznostmi. Žal ne verjame, da bi se trg umetnin ponovno razvil, celo meni, da njena generacija tega ni sposobna izpeljati. Morda bo trg organizirala generacija za njo, ki je bolj prilagojena sodobnim življenjskim pogojem. Z optimizmom jo navdajajo že njeni in otroci prijateljev, ki so nenehno v stiku s prijatelji po vsej Evropi. Nataša pravi, da svoje potrebe in potrebe svoje družine prilagaja svojim prihodkom, ki nastajajo iz samoorganiziranjem likovnih ustvarjalcev. Tudi nagrade izboljšujejo materialni položaj posameznika, še posebno, če se dodeljujejo na podlagi strokovnih mnenj. Nataša ima konkretne načrte za razstave tako doma kot v tujini vendar so ti načrti omejeni bodi si zaradi zdravstvenih razmer v posameznih krajih ali pa zaradi pomanjkanja sredstev za javne razpise v kulturi. Skrbi jo negotova prihodnost tako njena kot likovne stroke.

Upajmo, da so Natašini strahovi odveč in da bo družba našla poti za preživetje likovnikov kot tudi drugih s. p. v kulturi. Nataša, je morda nova zakonodaja manj mačehovska in obetavnejša?

Imate v družini umetnika, mu stojite ob strani?

Ne evropske univerze, 25. marec 2024

Seveda vem, da je danes Materinski dan, kar nekaj čestitk je prišlo z lepimi željami za zdravo starost. Razveselile so me, ker mi pripovedujejo o naklonjenosti mladih in starih. Razmišljala sem kaj bi bilo dobro v tem blogu poudariti, da bi bilo zanimivo za mamice, morda poučna ali vsaj zanimivo. Zdaj, ko se spet neusmiljeno vojskujejo med seboj ljudje različnih verskih prepričanja, se sama poglabljam v njihovo zgodovino in iščem razlike v življenju in delu tako enih kot drugih.

Moje trdno prepričanje je, da vojne in druga zla dejanja nastajajo zaradi nepoučenosti in šibkega izobraževanju prebivalstva kar še posebno velja za ženske, mamice z številnim naraščajem. Ne samo, da jim zmanjkuje časa za učenje, ovirajo jih tradicije posameznega naroda ali njihovega verskega prepričanja. Pa ni bilo vedno tako. Svet drugih ver je bil stoletja naprednejši od današnjega v Evropi. Prva ne evropska univerza je nastala v 5. stoletju našega štetja v Indiji in predstavljala je njen izobraževalni center. Nalanda, kot se je imenovala, je bila pomembno središče budističnega učenja in filozofije. in je bila v svojem času ena najprestižnejših izobraževalnih institucij na svetu. Še danes je pomemben arheološki kraj in kulturni spomenik. Kot pravi umetna inteligenca so se v Nalandi šolale tudi ženske, saj je bila poznana po svoji odprtosti in vključevanju študentov iz različnih družbenih slojev ter spolov. Ko sem bila v Indiji tega spomenika žal nismo spoznali. Cesarska akademija Taixue je bila ustanovljena že 202 leta pred našim štetjem na Kitajskem za moške na vladnih položajih., ženske pa so poučevali le v privatnih šolah in manjših ženskih akademijah. V 9 in 20. stoletju sta nastali islamski univerzi Al Qarawiyyin v Maroku in Al Azhar v Egiptu. Obe ustanovi sta omogočali ženskam dostop do izobraževanja od svoje ustanovitve dalje. Zanimivo pa je, da so se ženske lahko šolale na katoliški univerzi v Manili, ustanovljeni 1611 leta, šele v prvi polovici 20. stoletja. Na Harvard, ki je bil ustanovljen 1636 leta pa so se ženske lahko vpisale šele 250 let pozneje na Cambridge, ustanovljen v 13 stoletju pa 1890 leta. Ljudstvo Perzijcev je zgradilo številne šole imenovane Medrese. V Samarkandu, Buhari in drugih krajih Uzbekistana nismo mogli umakniti oči od njih tako zaradi arhitekturnih rešitev kot poslikav. Ženske se v njih niso mogle šolati, pravice do izobraževanja so pridobile šele v modernem Iranu pa tudi tu z določenimi socialnimi in kulturnimi omejitvami.

Materinski dan pa tudi Dan žena sta priložnost, da se ženske s svojimi moškimi pogovarjamo o vzgoji in izobraževanju nas samih kot tudi družinskih članov. Pogovor bo uspešen, če bo odprt, pošten in spoštljiv. Razgovor naj bo dogovor o načinu izpopolnjevanja znanja vseh članov družine, še posebno pa izobraževanje učencev, dijakov in študentov v družini, pod enakimi pogoji glede na spol. Cilj nenehnega izpopolnjevanja znanja pa naj bo usmerjen v pridobivanje kompetenc v poklicni stroki, razvijanju dobrohotnosti, solidarnosti in dobrih odnosov med ljudmi, s katerimi se srečujemo in sporazumevamo. Z nenehnim učenjem, prebiranjem knjig in opazovanjem je pomembno, da družina oblikuje pozitiven odnos do družbe v kateri živi. Vsak od nas mora poznati delovanje naše lokalne in državne skupnosti in razumno sodelovati z njo. V vzgojno izobraževalnem procesu smo starši nenadomestljivi, razumeti moramo družbene tokove in mladim pomagati, da jih spoznajo. Drage mamice in ženske, so stvari, ki jih moramo dobro opraviti, zato se moramo v znanju nenehno tudi same dopolnjevati!

Kaj pa vi menite o svojem izobraževanju?

Ljudje kot farsa, 24. marec 2024

Kot opažam se med ljudmi vedno bolj širi spoznanje, da nam iz Združenih držav Amerike prihaja več slabega kot dobrega. Njihove povezave s svetom so vedno agresivnejše, izvoz demokracije je izpeto početje, širjenje lastništva premoženja ZDA po do njihovega prihoda samostojnih držav je nova oblika kolonializma ameriških prodajalcev orožja, informacijske tehnologije so aplicirane za potrebe njihovih ekspanzij na trgih, predsedniki vodijo čudno politiko, ki ne zmanjšuje revščine in še bi lahko naštevali. Je že res, da se v času našega življenja ZDA pač tako obnaša, čeprav jo stare generacije poznamo tudi po solidarnosti in dobrih dejanjih, ki jih danes ne prepoznavamo več. Kaj se dogaja, da velika in pomembna država postaja strah in trepet za svet?

Odgovor na to vprašanje smo čakali že ob okupaciji Afganistana, nato Iraka, da ne omenjam islamskih vojn, obljub aktualnega predsednika, da bo dobavil Arabcem orožja za 100 ali ne vem več koliko milijard, nato Sirija, zdaj Ukrajina in Palestina, kdo bo naslednji na vrsti je samo vprašanje dobre ali slabe volje ameriškega kapitala. Je to kakšna država, ki uničuje s svojim orožjem vse, česar si izbere, so to kakšni predsedniki držav ali šlape, da to dopuščajo svojim poslovnežem? Jih lahko v ZDA ali po svetu kdo spoštuje, želi imeti za prijatelje? Je njihovo obnašanje v skladu z etiko in vrednotami, ki prevladujejo v svetu, predvsem pa kaj moramo narediti, da bo konec grozot, ki jih povzročajo. Skrbeti nas tudi mora kaj bo z nami, če se bodo za »izvoz svoje demokracije« odločili še Rusi in Kitajci ali pa Bric in afriški bojevniki.

Nam morda odpira oči Saša Vidmajer v svojem prispevku o načinu dela ameriških ideologov in ideologinj v posamezni državi, ki jo izberejo za okupacijo, to pa vodijo organizirano in ciljano z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi ter popolnoma neetično. Vidim še vedno na primer zadrego Ursula von der Leyen ko nas je po TV obvestila, da bomo oskrbo z energijo in energenti prejemali zdaj iz ZDA v celoti. Njena zadrega nas izjemno veliko stane, vsak dan jo občutimo pri plačevanju računov za energijo, ki so mnogo, mnogo višji, kot smo bili v preteklosti, zato pa se debelijo ameriški managerji in volijo Trumpe ter Bidne.

Zakaj omenjam članek Vidmajerjeve. V SP Dela nam je zelo konkretno prikazala način dela ameriških funkcionarjev za vojno v določeni državi, pa tudi značaj ljudi izbranih za določene naloge v vojni. Že odstop osebe na primer zadolžene za Ukrajino, lahko pomeni »umik ZDA in prepuščanje razbitin Evropi« in še doda, da se »tako običajno končajo ameriške vojne«. Neka gospa iz Evrope z univerzitetno izobrazbo, je bila kot zagovornica ameriških vojen nepogrešljiva pri soočenju ZDA z ruskim posegom v Ukrajino in je pri tem delu je uporabljala čisto vsa sredstva za uveljavljanje interesov svoje države, tudi strategijo Evrope in to pod vodstvom kar treh predsednikov, tudi Obame. Sodelovala je pri načrtu za novo ukrajinsko vlado, za posege Nata, za izključevanje Evrope pri najbistvenejših zadevah Ukrajine samo da so ZDA dosegle želene dobičke in ustrezen obseg ukrajinskega premoženja. Strateginja se upokojuje, kot profesorica na eni od ameriških univerz kjer bo mladino poučevala o mednarodnih diplomatskih praksah.

Kakšne posledice je gospa povzročala z uporabo »vseh sredstev« ukrajinskemu narodu, njegovim otrokom, Evropi in vsakemu od nas, jo najbrž sploh ne zanima, še manj pa skrbi, opravila je odlično svoje delo, nadrejeni so bili z njo zadovoljni, briljantno kariero v diplomaciji zaključuje z častmi in nagrado univerze. In kaj lahko rečemo mi volivci pri nas ali v ZDA? Človeške slabosti je nujno krotiti in jih izločevati iz območja odločanja, tudi omenjeno gospo!

Kako pa vi ocenjujete vojaške napade ZDA po svetu?

Diplomacija zastraševanja, 23. marca 2024

Pred desetletji sem več let prebirala zgodovinska in leposlovna dela kitajskih in svetovnih edicij. Predvsem me je vedno zanimalo, kako je ta obsežna masa prebivalstva delovala, da se je v različnih sistemih v svoji preteklosti ohranila kot entiteta, dala svetu številne iznajdbe, prepoznala v svoji zemlji nešteto človeku potrebnih surovin in ohranjala svoj način življenja in dela. Potem, ko je Slovenijo leta 1971 obiskala Han Suyin in smo dobili njena dela v prevodu, sem prebrala vse, kar je njenega ponudil naš knjižni trg. Nastajala je v meni podoba Kitajcev kot prizadevnih, skromnih in ustvarjalnih ljudi, ki nenehno iščejo kaj novega, boljšega, ki pa zaradi demografskih razlogov ne morejo dohitevati blagostanja Američanov, Evropejcev ali na primer Švicarjev. Ob prvi priliki sem potovala na Kitajsko, da spoznam morda kaj drugega, kot mi je rojilo po glavi. Bil je to čas po poboju študentskih demonstracij na Trgu nebeškega miru, ki ga je z mano vred obsojal ves svet in je bila aktualna Kitajska oblast mednarodno neželena. Na popotovanju po Kitajski sem imela »odprte oči«, že iz hotela sem gledala, kako vidno raste nova ogromna stavba, ki jo je gradila množica zidarjev. Trgovine v Bijelingu in drugih krajev so bile normalno založene in kupila sem si moder značilen njihov jopič, ki smo ga poznali tudi na kitajskih priseljencih pri nas in v evropskih državah. Njihova turistična ponudba je bila enkratna od Kitajskega zidu, Prepovedanega mesta in drugih biserov do moderne hotelske oskrbe. Ne morem pozabiti njihove ulične ponudbe hrane in tržnic. Od živali pojedo in tudi nam so ponujali čisto vse razen krempljev in kopit, skrbno pripravljena hrana. Naroda ogromno, hiške skromne, ljudje delovni, ustvarjalnost na vsakem koraku, čistoča,… seveda sem jih občudovala in še vedno jih imam rada.

Zavedam se, da tako veliko ljudi kot jih je na Kitajskem, ne more obvladovati en sam človek kot to danes prikazujejo vsi javni mediji in na veliko pišejo samo o njegovih slabostih in slabostih partije kot, da v Ameriki ali v Evropi ne bi bilo na tisoče partij. Meni je na primer popolnoma jasno, da kitajske množice potrebujejo veliko delovnih mest, velike in številne trge, »Svilno pot« okoli sveta in ne vem še kaj, da bo večina od njih živela vsaj tako, kot živimo v Evropi. Povejte mi, zakaj naj bi to obsojala? Da ohranimo naravo in njene danosti potrebujemo tudi ali pa predvsem Kitajsko in države, ki naj bi današnje migrante v prihodnje zadrževali doma. Je evropski in naš načrt zeleni prehod, ki je za mlade prihodnost, uresničljiv samo s prizadevanji Evropejcev? Ni, cel planet mora sodelovati, da bo zeleni prehod realnost. Zakaj torej danes dovoljujemo vojaške grožnje v zadevi Tajvan, zaradi kitajske ponudbe na naših trgih, zaradi njihovih vlaganj v infrastrukturo po Afriki in še in še. Berite dela sodobnih avtorjev kot so na primer Oded Galor kaj bogati neenakost v resnici in ne samo v medijih in po pisanju »neodvisnih« novinarjev. Je kakšen poseben razlog, da ne bi verjeli prof. Wang Yimei ali poetinji Dai Weina. Kot vsaka država tudi Kitajska ni samo dobra, ima brez dvoma tudi več različnih slabosti kot je na primer izkoriščanje neraziskanih rudnin potrebnih informacijski tehnologiji ali prenizka vlaganja v hitrejši razvoj blagostanja ljudi in še bi lahko naštevala. Nikakor pa to ni razlog, da o njej in njenih organih upravljanja prejemamo samo negativne informacije.

Poniževanje in verbalno napadanje Kitajske zaradi njenega načina upravljanja države, ljudje ne sprejemamo, ker ni v skladu z našo etiko, vrednotami in prizadevanji po ohranjanju miru ter zelenim prehodom. Diplomacija EU naj razvija sodelovanje in sporazumevanje s Kitajsko kot to velja za vse narode in države s katerimi se srečujemo na trgih nabavne verige in prodaje. Metod agresivnih managerjev gospodarski družb katerekoli države ni možno spodbujati še z državno diplomacijo in instrumenti upravljanja bogatejših z vključno njihovih vojaških kapacitet. To je pomembno spoznanje teženj današnjih tržnih politik in ambicij orožarske industrije, trgovanja z energenti in izkoriščanja informacij za onemogočanja take konkurence, ki bi povečevala blagostanje večino, če že ne vseh ljudi na svetu. Ohranjajmo in varujmo poštenost, ki pomaga razvijati solidarnost med ljudmi.

Kako pa vi gledate na Kitajsko?

Večni Kržišnik, 22. marec 2024

Smo v času velikih razstav po galerijah v naši soseščini, saj v Albertini Moderna prikazujejo Lepoto raznolikosti, v tržaški Revoltelli pa razstavljajo Vincenta van Gogha. Ni se čuditi da domača galerijska scena sledi tujini tako v prestolnici kot po lokalnih središčih.

V Kranju so odprli razstavo del Tomaža Kržišinika v Galeriji Prešernovih nagrajencev. O Kržišniku sem v preteklem letu že pisala, predvsem o tem, kako je bilo v nekem trenutku povezano najino delo. Današnji zapis dopolnjuje vedenje o njem, predvsem kot pionirjem inovativne ilustracije in grafičnega oblikovanja. Umetniku je bila leta 1975 podeljena nagrado Prešernovega sklada za njegovo likovno podobo Zlate ptice, poznane iz pravljičnega sveta.

Kržišnik se je pri svojih tridesetih letih posvetil ilustracijam in oblikovanju knjižnih del. Poleg knjige o Zlati ptici je pripravil o njej več grafik in jih povezal v grafično mapo. Tako je oblikoval tudi Prešernove sonete nesreče kar v več formatih kot knjiga, zgibanka in miniaturna. Tomažev razpon oblikovanja je bil neverjetno širok. Pri ustvarjanju umetnin se je posluževal različnih materialov od kovin in stekla do tkanin. Ni samo ilustriral knjige, ukvarjal se je s slikarstvom, z lutkami in njihovo scenografijo, posebno pozornost je posvečal risbam med katerimi so značilne vinjete. Na njegovo delo je vplivalo šolanje na Poljskem saj je prenesel tamkajšnje metode dela in izražanja v ilustraciji, grafiki in sliki, na našo produkcijo umetnin. Kleni Tomaž iz Žiri je predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za vizualne komunikacije.

Kar slabo vest imam, ker mu na najinem zadnjem srečanju nisem posvetila več pozornosti. Na otvoritvi njegove razstave v Dolenjskem muzeju se je trlo ljudi, morala sem se pozdraviti skoraj z vsakim, saj je naš kraj majhen in se poznamo med seboj. Ko me je zagledal Kržišnik je tako prišel in me prisrčno objel. Vedel je za umetniške fotografije njegove umetnine v naši poslovni stavbi. Fotografiral jo je Bojan Radovič in v veselje mu je bilo to dejanje, prav tako kot pozornost, ki jo je razstava v Muzeju usmerila v njegovo delo Bajke iz Gorjancev. Zelo bi me razveselil ogled njegove razstave v Kranju, saj poročila nakazujejo, da so razstavljeno tudi njegovo umetnine v keramiki. Naročila pa sem katalog, ki je izšel ob razstavi.

Nikakor se ne morem izogniti ocenam, da smo v mojem okolju zamudili priložnosti, ki smo jih pridobili s sodelovanjem Kržišnika v Pionirjevi enoti Peči in keramika. Umetnik je proizvodnji nakazoval zanimive dopolnitve, ki jih zaradi težav Pionirja ni bilo možno v celoti tržno preskusiti. Prizadevni direktor omenjene proizvodne enote je moral zaradi denacionalizacije zapustiti proizvodne obrate in tam je zdaj Spar. Tako je eksperimentiranje tako po proizvodnji kot po oblikovni strani zgubilo materialno osnovo. Bila sem lastnica pečnice, ki jo je oblikoval in ilustriral Tomaž Kržišnik. Z njo sem se zahvalila oblikovalcu knjig Primožu, ki je poskrbel za zgleden videz moje knjige o kulturnem življenju na Barju, za katerega je bila zaslužna tudi moja pokojna mama. Prepričana sem, da bi bil s tem zadovoljen Kržišnik, ki je v svojem življenju prispeval veliko izboljšav v izdaji knjig in tako spodbudil njihovo privlačnost za bralce, posebno mlajše.

Življenje je polno malih dogodkov, ki nas oblikujejo, nam krepijo duha in spodbujajo kreativno miselnost, najpomembnejše pa je, da se tega zavedamo in da nas osrečujejo.

Tudi vi prijateljujete z umetniki?

Marin Berovič, 21. marec 2024

Ada Berovič je načrtovala in naročala surovine za proizvodnjo zdravil v naši lokalni tovarni. Spoznali sva se leta enainšestdeset povsem poslovno, vendar sva kmalu postali dobri prijateljici. Njen soprog je bil izjemen ribič in nenehno ob reki ali v kakšnem jadranskem pristanišču. Bilo je samoumevno, da je imel čolne, enega v pristanišču Loka in s tem nas je Ada vozila po reki Krki. Družina je stanovala v isti četrti kot jaz, zato smo se srečevali in prijateljevali tudi z njenim najstniškim sinom Marinom, prijetnim in zvedavim šolarjem o katerem se je vedno kaj slišalo po malem mestu. Naše druženje se je kmalu končalo, vdova Ada se je s sinom preselila v Ljubljano kjer je naša tovarna imela uvozni oddelek.

Do naslednjih srečanj z Marinom je prišlo po kulturni liniji, ko smo v kulturnem društvu tovarne organizirali razstavo njegovih slik. Razstava je bila ne malo presenečenje, saj je bilo znano, da Marin študira kemijo, da pa paralelno študira tudi likovno stroko sem izvedela, ko sem ga ob obiskala na Institutu Borisa Kidriča. Raziskoval je nekaj v zvezi z našimi antibiotiki in mi pod mikroskopom kazal slike bakterij, ki so ga trenutno zaposlovale. Komentiral je, da so te bakterije zelo lepe, slikovite in vredne, da jih on likovno upodobi. Takrat sem šele izvedela, da dela tudi likovno akademijo. Poznejša leta sva se srečevana na razstavah, včasih tudi na predavanjih, na podelitvi Krkinih nagrad, včasih na kakšnem dogodku v prestolnici ali v rodnem mestu. Srečevali smo se tudi v Dolenjski akademski pobudi, ko smo si prizadevali za ustanavljanje visokošolskih zavodov na našem območju. Vedno je bilo pri njem kaj novega bodi si iz področja njegove stroke ali iz področja likovne umetnosti. Tako nam ostajajo v spominu rezultati njegovih raziskav na gobah pa tudi na primer upodobitev toka reke Krke preko Glavnega trga s katero je hotel spodbuditi protest Novomeščanov. Kadar sva se srečala sem ga vedno najprej vprašala, s čim se trenutno ukvarja saj je Marin za nas vedno predstavljal kaj novega, njemu lastnega, presenetljivega. Trenutno me preseneča njegovo vinsko viteštvo OEVE in njegovo raziskovanje fermentiranja v vinarstvu.

Marin Berovič je danes visoka strokovna avtoriteta z doktoratom in profesuro na visokih šolah tako rekoč po vsem svetu. Tistega najstnika, kulturnika in radovednega kemika že dolgo ni več. Rekla bi, da mu je uspelo spoznati vse, kar je možno vedeti o strokah, ki jih obvladuje. Njegova bibliografija obsega več kot 700 del, med njimi je 24 patentov žal pa ni podatkov, kje se ti patenti uporabljajo. Prof. dr. Marin je predaval na 173 mednarodnih konferencah in bil večinoma na poti v različnih delih sveta.

Bogata je njegova likovna kariera. Ponaša se s 67 samostojnimi in preko 130 skupinskimi razstavami v sedmih državah. Kot poznavalec več, raznolikih strok in intelektualec se je ukvarjal tudi s poezijo in g