Joža Miklič arhiv

Kaj manjka mojemu mestu, 25. september 2023

Od časa do časa se v mojem mestu razburjamo, ker nimamo tega in tega, rojevajo se ideje kje naj bi se to lociralo in kaj bi vse od tega imeli. Najtrdovratnejša je zamisel o Mestnem parku, sledijo pa o parku Julije, o zabaviščnem parku, gospodarskem razstavišču, servisnih dejavnostih, pokrajinskem središču, šole, gastronomski ter vinski ponudbi, hotelu, dvoranah za mednarodna srečanja in podobno. O vsem tem je vsaj zadnjih deset let vse tiho ali pa sem kaj prezrla. V času, ko je Društvo imelo svetnike v občinskem svetu in so v upravnem odboru društva sodelovali projektanti, podjetniki, ekonomisti sociologi in drugi profili je bila debata prav o teh stvareh izjemna, vprašanje, kaj mestu manjka, da bi imelo razvite mesta tvorne dejavnosti, je bila najvišja prioriteta v javnih debatah.

Zakaj pišem o tem? Vsako jutro se sprehodim po Kandijskem delu mesta in grem mimo obsežnega kompleksa že pred letom izpraznjenih objektov Tovarne posebnih vozil (TPV). Desna stran Zagrebške ceste na katerem se nahajajo izpraznjeni prostori ni tako majhen pa tudi obsežen ni. Sredi njega je servisna delavnica in prodajalne atomobilov, nekaj je že dano v najem, iz zadnje Grmske strani pa je Ardent. Ko povprašujem stare znance kaj bi tja umestili mi vsak odgovarja da bodo prostor zagotovo dobili trgovci kot so Lidl, Spar ali Konzum.

Verjamem, da je raba tega prostor v presoji pri neki strokovno kompetentni instituciji in da bomo meščani obveščeni o njihovih predlogih. Dobro bi bilo pripraviti tudi ustrezne analize kaj mesto s trendom naraščanja števila meščanov, potrebuje za duhovni in materialni razvoj, da se izogiba dnevnim migracijam, da ne potrebuje preveč prostora za širjenje avtomobilskega prometa, da ohranja zelene površine in prevzema zelene tehnologije. Za vse to je seveda potrebno veliko časa, veliko upanja in veliko prizadevanj internacionalnega značaja. Morda bi v prehodnem času na območju Zagrebške ceste razvijali športno rekreacijski in zabavni park za vse generacije, s spominskimi obeležji iz novejše zgodovine mesta in s hitro prehrano. Varianta bi prišla v poštev, če se bo res pozidal sedanji mestni park pred kulturnim centrom Janez Trdina. Ponudba dogodkov je danes v mojem mestu že dokaj velika. Od kar imamo zavod, teater, predstave v Knjižnici, program na Glavnem trgu, kino na Grmu, razstave v muzeju in podobno, bi verjetno morali v mesto pripeljati več udeležencev in tudi v ta namen razširiti ponudbo javnega prevoza, prireditve usklajevati s Kostanjevico in s Trebnjem ter razvijati otroško in mladinsko vzgojno-kulturno dejavnosti kot je na primer Pionirski dom v Ljubljani ali podobne institucije na Dunaju. Ne bi smeli pozabljati, da se bo nekoč realiziral univerzitetni kampu, ki bo v času njegove gradnje in nastajanja javne univerze, tudi potreboval prostor. Morali bi se posvetovati z gospodarskimi družbami med Grosupljem in hrvaško mejo, kakšen javni prostor potrebujejo oni, da bi bili na trgu uspešnejši. Ljubljanski sejmi kot so obrtni, knjižni, modni, karierni,…, Celjski sejem, Agra,… so kar uspešne, da ne rečem že nepogrešljive v gospodarstvu. Naj pri tem naštevanju še naglasim, da bi bilo dobro imeti institucijo za načrtovanje rabe prostora, pokrajinske arhitekture, razvoja dejavnosti, obnavljanja in modernizacijo obstoječih danosti, širitev arheoloških in sorodnih dejavnosti, kot tudi časovno usklajevanje prioritet s dosegljivimi sredstvi za naložbe.

Mesto je živ organizem, vzpon ene dejavnosti, pospeši začetek druge ali pa onemogoči tretjo.

Zakaj pa bi vi uporabili prostor ob Zagrebški cesti?

Energetska oskrba, 24. september 2023

O energetiki bolj malo vem čeprav ni leta, da ne bi imela kakšen pomemben opravek z njo. Trenutno je to iskanje serviserja za peč centralne kurjave bolj dolgoročno pa izbor drugega vira napajanja, če bo plin tako negotov kot se o njem govori danes. No, po energente moram tudi za avto, ki pa zdaj v mojem domu ni več med prioritetami. Vse moje potrebe po energiji prav za prav pokriva en sam kompleksen dobavitelj, ki vse, ki jih poznam, oskrbuje od kar pomnim oziroma skrbim za dom. Petrol je z nami v dobrem in slabem energetskem oskrbovanju doma, na delovnih mestih, vsega in povsod. Njegovo umeščenost v našo oskrbo je že trajnostna, ne čudi, da se je izkazala na primer tudi na čisto človeškem sočustvovanju z njim, ko je v prometni nesreči preminul njegov direktor.

Eden od oblikovalcev Petrolovih črpalk me je nekoč vprašal, kaj čutim ko zagledam njihovo črpalko in takoj sem odgovorila »civilizacijo«. Ko smo se potikali po avstralskih puščavah ni bilo nikjer ničesar, kakšno drevo, oddaljeni hribi ali gorovje, vročina, morda žival, običajno nevarna. In ko po več urah zagledaš skromno črpalko lokalnega dobavitelja se oddahneš ker veš, da bodo poskrbeli zate, tvoje vozilo, za vse, tudi za predstavitev njihovega Emu-ja. Občutiš kaj vse je civilizacija, kako jo potrebujemo in želimo povsod, vedno, v moderni in razviti Sloveniji, v puščavi in samoti, ob pustih kontinentalnih cestah severne Amerike ali pacifiški obali Južne Amerike enako kot v asfaltni džungli največjih mest vseh celin.

Kot zgleda pa smo kljub poenotenju potrošnikov z dobaviteljem nekaj bistvenega prezrli. Kako naj sicer razumemo odločitev upravljavcev države in državnih služb, da njihove potrebe po energentih zadovoljuje dobavitelj Madžarske in mu Slovenija zato dovoljuje tudi nakup premoženja propadlega slovenskega konkurenta Petrolu. Pa to še ni vse saj pristojni regulator menda še vedno ugotavlja, da konkurenca v Sloveniji ni zagotovljena in zato dobiva Shell ustrezna dovoljenja pristojnih državnih organov, da razvije svojo mrežo in ponudbo na malem slovenskem trgu. Država si prizadeva za uveljavljanje konkurenčnosti in jaz ter meni podobni imamo zdaj široko paleto domačih ponudnikov kot tudi ponudnikov iz tujine, vsi pa so vedno dražji in zahtevnejši. Vsak do nas potrošnikov kot posameznik, gospodarska družba ali druga oblika poslovanja in delovanja bo lahko prepoznaval sam, kdo od ponudnikov je zanj najugodnejši, naš stari, dobri Petrol pa bo svoj »dober bel kruh za preživetje« iskal v vedno večji meri v tujini.

Opisana politika naše države in pogojena konkurenca na našem trgu sta mojo pozornost usmerile v pozorno branje intervjuja s predsednico uprave Petrola, ki ga je objavil Delov poslovni center Energetika 2023 dne 9. 9. 2023. Nedvoumno in popolnoma konkretno je povedala, da si bo Petrol prizadeval ostali prvi kot najzanesljivejši, najugodnejši in konkurenčni dobavitelj energetike tako v Sloveniji kot v državah v katerih bo širil svojo dejavnost. Nedvoumno je tudi poročala, kako bodo temu cilju sledili, kaj bodo ponudbi dodajali, kdaj in kako. Bravo šefica! Če boste petrolovci »mož beseda« bomo še dolgo ali pa večno plačevali račune vam, vas hvalili ali grajali in vam pomagali, da uresničite svoje zamisli, kar bo pozitivno vplivalo na blagostanje nas – vaših kupcev. Z doseganjem želenih in načrtovanih ciljev pa bo Slovenija bogatejša za nova ustvarjalna in inovativna delovna mesta za naš mladež.

Boste podpirali in zaupali domačemu energetskemu podjetju?

Vino in mi, 23. september 2023

Na Slovenskem ni bilo domačije, ki ne bi poskrbela tudi za dobro pijačo za naporno delo po njivah, gozdovih, travnikih pa tudi za povabljene na praznične dni in na družinske praznike. Potreben je bil vinograd, da so poleg potreb domačije lahko vino tudi prodajali in s tem zagotavljali danes imenovani denarni tok, saj so za nabavo sladkorja, olja in podobnih nepogrešljivih dobrin potrebovali gotovino. Grunt je moral delovati uravnoteženo z vsemi potrebami in možnostmi da je zmogel zagotovi družinske sprotne in naložbene potrebe.

Dela v vinogradih so in še vedno spadajo med naj zahtevnejša. Regolanje, par krat na leto okopavanje s kopačo, vmes muljenje zelenja, škropljenje proti peronospori, pa tudi trgatev, prešanje in kletarjenje ne poteka brez dodatnih naporov in brez ustreznega praktičnega znanja. Urejen in lep vinograd je ponos za vsako domačijo in za vikendaše, preverjanje kakovosti pridelka pa je prava znanost. Sod vina za prodajo je vedno deležen posebne pozornosti, saj gre z njim v svet tudi ime pridelovalca po blagovno znamko ali v primeru neustreznosti, v blamažo. Upam si trditi, da naši vinogradniki storijo res vse, da je njihovo vino hvale vredno, da ga iztisnejo in negujejo najmanj nekoliko pozorneje kot najboljše podzemne vinske kleti v francoski Šampanji. Iz teh razlogov je cena pridelave vina draga povsod po svetu in prodajna seveda še mnogo višja.

Vino ni samo alkohol pravi dr. Nemanič, vitez vina in v praksi potrjeni enolog. Tudi ne vem kako se je končala pred desetletji začeta akcija, da bi se vino deklariralo kot hrana. Vem pa na primer, da zdravnik v določenih primerih nakaže koristnost omejene količine belega ali rdečega vina, tudi cvička. Vem tudi, da je kosilo boljše, če ga spremlja čaša vina, ki k postreženi jedi najbolj paše. Močno pa dvomim, da imajo pivci, ki ne poznajo vinske kulture dovolj denarja, da se z vinom opijanijo. Prej kot vino, bi za morebitne krivce razglasila zvarke vseh barv in narodov, ki zasedajo že skoraj pol vsake trgovine s prehrano.

Pri društvih civilne družbe se srečujem z omenjenim doktorjem, ki ga krasi tudi naziv vitez vina. Prosim preberite si njegov krasen in koristen članek o vinu v današnji Sobotni prilogi Dela, da boste spoznali pomen vina za ljudi, pridobili napotke za negovanje vinske kulture in spoznali, da mora družba zagotavljati primernejši odnos do preprečevanja zasvojenosti. Vino nas spremlja od rojstva do smrti. Ljudje, ki vemo kdaj se je potrebno "ustaviti, poslušati se in sprejeti lastno odgovornost" bomo vino kot kakovostno dobrino vedno uživali za doseganje svojega "fizičnega, psihičnega in socialnega dobrega počutja". Prav bi bilo, da svoje vedenje o vinu in napotke za njegovo uživanje še naprej širimo med ljudmi tudi z objavo člankov kot je omenjeni. Enostranskih sodb, da je za morebitne nesreče in nasilnosti kriv samo alkohol ali celo vino, se izogibajmo in v konkretnih nesrečnih primerih usmerimo pogled na celotno sliko tragičnega dogodka, da ne bomo z morebitno pristranskostjo ranili nič krive.

Dobro bi bilo, da se vsak od nas zaveda potrebe po brzdanju svojih morebitnih želja ali potreb po pijači, se nauči prepoznavati svoje pivske meje in se v jih omejuje.

Kako pa pri vas ocenjujete odnos širše skupnosti do vina?

Zdravje, 16. september 2023

Delov poslovni center spremljam od ustanovitve dalje in ocenjujem, da odpira pomembna in prava vprašanja za našo družbo. Energetika, Izvoz, Podjetniške zvezde in zdaj Zdravje so res življenjsko pomembna vprašanja blaginje in dobro bi bilo, da državljani in državljanke centru pomagamo izboljševati kakovost delovanja pač v skladu z znanjem in vedenjem, ki ga premoremo.

Zopet smo seznanjeni, da nam je Strateški svet za zdravstvo začrtal petinpetdeset smernic za pripravo Splošnega dogovora, ki ga mora pripraviti Zavod za zdravstveno zavarovanje. Kakšen akt je splošni dogovor in kakšne so smernice žal še nismo imeli priliko spoznati, kaže pa, da bo tokrat poanta na zagotavljanju razvoja in optimizacije organizacije dela in procesov. Tako Strateški svet in Zavod, če ne bo šlo z leta bo pač sprejeta uredba za poslovanje.

Udeleženci foruma Zdravje 2023 so o zdravju odpirali popolnoma drugačne probleme kot so digitalna transformacija, demografski in kadrovski izzivi v zdravstvu, fleksibilnost zdravstvenega sistema, zdravstvene storitve, ki so pomembne za preživetje družbe, kakšno digitalizacijo potrebujemo, spodbujanje inovacij v zdravstvu, zdravje bolnika kot primarni cilj zdravstva, bolezni gibalne neaktivnost prebivalstva in podobno.

Kakšni so torej vidiki zdravstva prihodnosti? Odgovora podajalcev strokovnega mnenja je ostalo nedorečeno. Ob tem se vedno pogosteje spomnim na izjavo nekega dobrega zdravnika, pa tudi nekdanje direktorice UKC, da moramo več pozornosti posvetiti dobrim stvarem, ki se dnevno dogajajo v zdravstvu pa zanje niti ne vemo. Pozorni moramo biti tudi do težav dobrega in požrtvovalnega zdravstvenemu osebju.

Kar samo po sebi pa se odpira osnovno vprašanje kako spodbuditi zdravniško stroko, da se aktivira pri iskanju rešitev za bolnike in njihove potrebe. Vsa ta modrovanja o zdravstvu nas ne bodo pozdravila, niti ne bodo naredila reda, če ta res obstaja v zdravstvenih organizacijah. Dobro bi bilo zato na Delov poslovni center povabiti vodje zdravstvenih zavodov, da povedo, kaj Zavodi sami na podlagi obstoječih reprodukcijskih, finančnih in kadrovskih možnosti Slovenije zagotavljajo bolnikom danes in kako si zamišljajo svojo prihodnost brez izgovorov na pristojno ministrstvo ali političnega soglasja te ali one politične stranke. To hlapčevanje uničuje stroko in je priročen razlog za izogibanje osebne odgovornost vodstev. V resnici dobro vedo, da vse dogovori politični ali parlamentarni brez njihovega kreativnega sodelovanja ne more biti učinkovito.

Slovenija je razvila večina državno tvornih dejavnosti kljub temu, da nima pogojev za njihovo financiranje. Potrebno je zato slišati in upoštevati mnenje tistih, ki opozarjajo na bodoče zagotavljanje zdravja delojemalcev in se odločati o prioritetah tudi v zdravstvenih institucijah. Skrajni čas je, da več naredimo za dobro oskrbo pacientov in manj govorimo o težavah, ki jih nikjer in nikoli ne manjka, pa gre življenje vseeno na bolje.

Kaj menite, bomo dobili nujno medicinsko pomoč tudi v prihodnje?

Stisk rok, 16. septembra 2023

Med nami je navada, da si podajamo roke ob srečanjih, ki jih ne doživljamo vsak dan. S stiskom rok nakazujemo dobro voljo, da bomo v pomoč drug drugemu, če nanese, da bo to potrebno. In ob zadnji hudi naravni ihti na Koroškem in ob Savinji sta si roko podala premier z mandatom in premier brez mandata kar je bilo prava poslastica za neodvisne novinarje, ki so sliko rokovanja objavljali v nedogled in povsod. Celo neki pomembni Institut iz tujine je komentiral kaj je nakazoval stisk rok omenjenih in razvijal zamisel, kdo bo od tega stiska rok več pridobil. Naravna katastrofa je torej botrovala po mnenju novinarjev tudi nov odnos med politično elito, kar je povprečnemu državljanu težko razumljivo in zato je delovalo kot »figa v žepu«. Iz tega razloga tudi pišem premier brez mandata saj danes mediji najprej prikažejo in opišejo kaj je postoril premier z mandatom, takoj za tem pa kaj o tem meni premier brez mandata. TV je celo nek večer v informativni oddaji prikazala njun nastop en za drugim z ozadjem Vlada Republike Slovenije.

Dobro, če celotna medijska srenja ugotavlja, da je tako prav, potrebno in koristno sem zadnja, ki to ne bi sprejela. Če pa poslušam in berem odzive na tako medijsko mnenje med ljudmi lahko rečem, da je ustvarjanje take medijske podobe vse prej, kot upoštevanja vredno saj nenehno ustvarja dvom in zmanjšuje zaupanje v rešitve upravljavcev države z mandatom. Smo v letu velikih težav, ki jih ni zagrešila oblast z mandatom in res moramo združiti vse moči, da bomo enotni v osnovnih postulatih kot so zaščita reprodukcijske sposobnosti gospodarskih družb, ohranjanje kupoprodajnih povezav, varčevanje in smotrne naložbe v naravni nesreči oškodovanim. Stik omenjenih rok upravljavcev in opozicije bi bil res koristen, če bi služil omenjenim in podobnim namenom oziroma bi ga niti ne potrebovali, če bi politična elita imela za cilj blaginjo državljanov in državljank ter negovanje nenehne medsebojne pomoči v stiski.

Je pa seveda ta stisk rok nam volivcem in volivkam povedal nekaj drugega, pomembnejšega od materialnih potreb poplavljencem in državi. Sporoča nam, da se bije neka vojna na področju duhovnega življenja naroda. Sicer Gibanje Svoboda še ni razglasila sebi lastne ideologije, očitno pa je, da je »premier brez mandata« trdno prepričan, da ni sprejemljiva za Slovenijo in da jo pri upravljanju države ne moremo niti ne smemo sprejemati. Čakamo seveda pojasnila, zakaj ne in tudi odgovornost protagonistov tega mišljenja za posledice uvajanja njihovega ideološkega koncepta. Sicer pa je za nas volivce irelevantno kakšno ideologijo si je kdo izbral, kot piše na primer Ašič za te dogodke danes: »mahanje s partijskimi izkaznicami levičarjev in svetim pismom desničarjev ne bo nič pomagalo, ampak samo protipoplavni nasipi«.

Vedno več nas je, ki bi želeli, da politične in druge elite sprejemajo svoje odločitve na podlagi strokovnih mnenj o katerih naj se razpisujejo tudi naši mediji. Res ni pomembno kako živi in deluje »Golob na strehi« ali »Svoboda«, maksimalno pomembno in nujno pa je, da imamo dobrega predsednika Vlade in ideologa, ki deluje za blaginjo ljudi kot naš Pater Noster.

Stisk rok v času velike naravne nesreče, nam žal ni nakazal ničesar, niti tega, zakaj je bil potreben obema gospodoma, povedal pa nam je, da ostaja simbol dobre namere medsebojne pomoči, če bi ta bila morebiti potrebna – žal se je zaznala »figa v žepu«

Vas motijo nenehni sporni odnosi med našimi elitami?

Mladi in stari, 15. september 2023

Pregovor pravi, da »mladi in stari ne spadajo skupaj« za kar obstaja veliko dokazov, tudi muzeji, zlasti , ki je spremenjena v etnografski muzej s freskami in avtentično notranjo opremo v Dolini Radovne. V tej najstarejši domačiji si lahko ogledate kako so naši predniki prilagodili svoj dom za stare in mlade in po premisleku pridete do prepričanja, da so dobro vedeli kaj delajo. Domačija ima sobo, ki so jo imenovali hišo, tam so imeli ob peči otroci svoje veselje, za veliko mizo s klopjo, pa je gospodar odrejal delo, sklepal dogovore in odločal o varčevanju. V kuhinji je vladala gospodarica, tudi tesna vez med igrivimi otroci in skrajno resnimi zadevami domačije. Spalnica je bila svetišče očeta in matere, njuna posvetovalnica. Najmanjša soba je služila starim staršem, ki jih je praviloma oskrbovala gospodarica kmetije. Stari starši so se torej iz roda v rod, umikali mladim družinam, da je ta lahko odločala o svoji življenjski poti samostojno in odgovorno. Družine so se zavestno odločale o svojih vlogah v mladosti in starosti ter se s tem izogibale najpomembnejšemu vzroku družinski prepirov, to je vmešavanju v samostojnost mladega gospodarja. Ko on prevzame krmilo prevzame odgovornost in se ga mora zato poslušati. Seveda so bile tudi izjeme in ekscesi kljub dogovarjanju, se je pa zagotovo bolj potrpežljivo reševalo tisto čemur danes pravimo »notranje nasilje v družini«.

Starejši, bolni in upokojeni ljudje večkrat pozabljamo, da nismo več profesorji, direktorji, inšpektorji, manekenke, gospodarice kmetij in tako naprej, da je naše izkušnje »povozil čas« v obliki novih tehnologij in tehničnih pripomočkov. Ker več ne beremo zakonov in drugih odločitev pooblaščencev z mandatom vedno manj vemo kaj nas čaka v prihodnje, obnemimo, ker so naša druženja vedno skromnejša, nimamo več teme za pogovor, pozabljamo na svojo urejenost in še in še, kaj bi naštevala. Popustijo nam zavore, nervozni smo že zaradi malenkosti. Dobro bi bilo, da se tudi mi izogibamo nasilnostim in brzdamo svoje ravnanje.

Mladi v nasprotju z nami, doživljajo vsak dan kaj novega, so ptice, ki v prihodnosti vidijo sebe kot rešitelje skoraj vseh čustvenih in materialnih problemov. Starejši po njihovem prepričanju naj bi imeli predvsem čustvene probleme z obujanjem spominov, usodnih ljubezni, lepih oblek, … Ko zagledajo plenico jim verjetno postane slabo in res si težko predstavljam, da bi mi stregla kakšna najstnica, ki verjetno golega telesa še ni videla. Verjamem, da ob telesni oskrbi starejše osebe spozna, da je zgrešila poklic.

Od kar so z računalniki opremljene delovne mize se izgublja občutek odgovornosti strok do nastajajočih problemov v sodobnosti. Profesionalci gledajo v računalnike in skrbijo, da vse lepo zapišejo, povedo novinarjem ali sami objavijo v svojih medijih. Da pa bi doktrino svojega poklica obogatili s prepoznavanjem nove problematike, našli rešitev in jo uveljavili se zgodi izjemno malokrat. Vsak profesionalec si leta prizadeva, da bi njegovo odkritje ali rešitev »požegnal« neki politični organ ali organ upravljanja države, šele nato jo bo izvajal v praksi. Res mi ni razumljivo, da v nego starejših nameščajo najstnike ko imamo od EU priznan uspešen projekt upokojencev Starejši za starejše in pri projektu aktivno sodelujejo številni prostovoljci. Je Centrom za socialno delo potrebno pridobiti politično podpora za uvajanje sodobnosti prilagojenih strokovnih metod dela? Stroka naj metode dela dopolnjuje z neposrednim sodelovanjem z oskrbovanci in odločujočimi v Domovih. Lahko pa tudi, da se to hlapčevstvo koti v pravilih koncesij. Pot do pekla je vedno posuta z rožicami!

Kako bi pa vi reševali nasilje nad starejšimi?

Ibrahim Mahama, 14. september 2023

V zahodni Afriki že desetletja nastaja moderna država Gana, ki svojim razmeram primerno izobražuje svoje talente in jim omogoča ustvarjenje v najzahtevnejših strokah. Že večkrat je svetovni tisk poročal o izjemnih dosežkih ganskih umetnikov, med njimi je kot najuspešnejši umetnik prepoznan Ibrahim Mahama. Njegov umetniški opus je prepoznan po monumentalnih instalacijah, sestavljenih iz krpank, zašitih iz vreč jutovine, ki jih v Gani uporabljajo za hranjenje kakavovih zrn. Kot meni avtor gre pri teh instalacijah za »ponovno vstajenje tako starih materialov kot celotnih zgradb«, ki nosijo ogromno spominov in zgodovine. Mahama vlaga velike napore za preobrazbo objektov. V velikem zapuščenem silosu je ustanovil kulturno izobraževalni center in razstavišče, v šestih zapuščenih potniških letalih pa je ustanovil brezplačno šolo za umetnost in znanost. Njegovo umetniško in družbeno koristno delo je poznano po vsem svetu, prikazano je bilo na mnogih najbolj znanih mednarodnih razstaviščih, naša javnost pa ga je lahko spoznala tudi na Beneškem bienalu.

Ta moderni umetnik, vlagatelj in donator umetnosti je umetniški vodja letošnjega Grafičnega bienala Ljubljana, ki bo jutri odprt na šestih lokacijah v Ljubljani pod naslovom Iz praznine pridejo darovi kozmosa. Kot umetniški vodja je Mahama izbral mednarodno ekipo kuratorjev, muzealcev in umetnikov ne da bi se osredotočil le na tradicionalno grafično ustvarjanje.

Mednarodni grafični bienale v Ljubljani je zasnoval in vodil prizadevni Zoran Kržišnik. Pod njegovim vodstvom je Bienale postal najbolj znana likovna prireditev v nekdanji državi. Ustanovil je tudi Mednarodni grafični likovni center. Bil je odličen poznavalec , pisec monografij o sodobnih ustvarjalcih, podpornik , menedžer. Njegova zasluga je bila, da je svet spoznaval jugoslovansko umetnost. Večkrat je bil organizator ali sodelavec pri predstavitvah jugoslovanske ustvarjalnosti na . Od ustanovitve Tabora leta 1968 do smrti leta 2008 je bil predsednik umetniškega sveta zavoda in pozneje . Tu smo se srečevali, z njim modrovali in kovali nove načrte za razvoj tako bienala kot tabora. Predno je zapustil svoje poslanstvo v Moderni galeriji je pristojnim organom v državi predlagal kot svojo naslednico Zdenko Badovinec, mednarodno priznano muzealko, ki je dosledno uresničevala poslanstvo bienala in skrbno skrbela za njegov razvoj. Zoran Kržišnik ji je neomajno zaupal, niso pa ji zaupale stranke na oblasti oziroma pristojno ministrstvo. Kljub odličnim učinkovitim in mednarodno priznanimi dosežki je morala zapustiti svoje delo. Se je pa dobro umestila v Muzej sodobne umetnosti v sosednji državi . Muzej, bogat z zbirkami, v njem so tudi dela Grupe 69, je pravo kulturno doživetje. Zdaj se nekaj šušlja, da z vodenjem Badovinčeve niso najbolj zadovoljni kar ne čudi, saj stranke preko kulturnih organizacij rade izkazujejo svojo naklonjenost volivcem.

Od 15. septembra dalje bo Ljubljanski grafični bienale res edinstven kulturen dogodek mednarodnega značaja in morali si bomo ogledati vsaj nekaj lokacij. Za njegovo uspešnost in edinstvenost skrbi toliko svetovno priznanih strokovnjakov, da so pričakovanja izjemno velika in srčno upajmo, da ne bomo razočarani.

Boste obiskali 35. Grafični bienale Ljubljana?

La commedia e finita, 13. september 2023

Slovenija je izgubila še enega sina, ki ji je nastavljal ogledalo, da je spoznavala svoje napake in jih sprejemala kot opozorilo ljudstva. Izgubila je zanimivega fanta, ki ga je poznal vsak državljan in državljanka, ker je znal pogledati v dušo države, ločevati »zrno od plevela« in bil dovolj pogumen, da je brez pristranskosti »nastopajočim« v njegovi oddaji gledal naravnost v oči. Saša Hribar nas je kot družbo dobro poznal in zato lahko ustvarjal dobre satirične oddaje, ki jih bomo še dolgo pogrešali. V petek je Sašo Hribar odšel v večnost in Slovenija žaluje!

Kot ugotavljajo njegovi sodelavci in prijatelji ni Saša v svoji satiri prizanašal nikomur, niti sebi ne. Odkrival in poročal je o sprenevedanju, zavajanju in potikanju gospodarskih in političnih elit in se pozabaval tudi ob slabostih svojih kolegic in kolegov. Če ne bi bil trdoživ se njegov Radio Ga-ga ne bi obdržal toliko let v programu, televizijska oddaja Hri-bar pa bi bila že pozabljena. Seveda so prišli trenutki, ko mu je bilo vsega dovolj, pa je le spoznal, da je njegovo delo potrebno in koristno za državo in RTV, da ga mora nadaljevati, čeprav so mu šli na živce nekateri voditelji, ki v kritičnih trenutkih zavoda RTV niso znali ukrepati. Nemalo težav je imel Saša s ministrom za kulturo in z vmešavanjem poslancev v njegovo delo in delo Zavoda. Ko so prevladovali postulati največje stranke zaposleni niso več vedeli, kaj se od njih pričakuje, zakaj jim politika ni naklonjena in kakšna prihodnost se jim obeta. Tako Saša kot drugi v Zavodu niso mogli normalizirati stanja RTV, pomoči zadnja štiri leta pa niso dobivali od nikogar, niti od intelektualcev, akademskih krogov ali profesorjev. Kljub težavam v Zavodu je Radio Ga-Ga deloval bolj naklonjeno ekstremističnim gostom, ki jih poslušalci radi slišijo in prav zaradi značilnosti nastopa tudi ocenijo kot pozitivne dejavnike. Imeli so možnost program Radia Ga-Ga tudi širiti pa za predvidene osebe niso našli imitatorja.

Za Jelinčiča je Sašo v intervjuju povedal takole: «Jelinčiča smo poskušali narediti na vse načine, imeli smo celo razpis, potem pa sem bil enkrat za mizo z Josom Zalokarjem. Ko sem nekaj naročal, sem se obrnil in za seboj slišim nekoga govoriti. Najprej sem mislil, da je Jelinčič, potem pa sem videl, da je Jos. Evo, sem si rekel, ti boš Jelinčič! Samo normalno govori, pa bo« Ne morem verjeti, da je naš Jos omogočil nastop »Jelinčiča« v Ga-Ga.

Hribarju se je zaradi »Jelinčiča« marsikaj očitalo, pa ne samo za njega, tudi za Jonasa, Radovića in nekatere druge vodilne osebe. Saša se je dobro zavedal tveganj, ki jih za vsak nastop mora sprejeti tako v odnosu do svojih predpostavljenih kot do plačnikov RTV naročnine. Neštetokrat je poudari, da proti tem ljudem, ki jih kritizira, nima nič, nemalokrat pa se mu zgodi, da prekorači meje na primer govora o internih zadevah Zavoda ali kakšno drugo mejo javnosti z Zavodom.

Saša je sam večkrat poudaril, da je levici naklonjen, ker je tam bil vedno sprejet s spoštovanjem in cenjen za svoje opravljeno delo kljub temu, da je bilo za njih kompromitirano. Ni se opredeljeval kot politični človek in se je umeščal med ljudi, ki ne trpijo avtoritet in ne marajo za seboj množice, ki jim sledi ter prikimava.

Saša Hribar, ljudje tvoje domovine se ti zahvaljujemo za opravljeno delo, za tvojo poštenje in profesionalnost, za tvojo srčno željo po ustvarjanju poštene družbe!

Ste poslušali Radio Ga-Ga?

Ljudje in živali, 12. september 2023

Rada prebiram kakšen star zapis o eksotah bodi si rastlin, živali ali ljudi. Stari zapisi so največkrat nekoliko romantični vendar dajo misliti predvsem o stvareh, ki jih danes že slabo poznamo, nikakor pa jih nismo več sposobni uporabljati.

So pa v nekaterih stvareh tudi zgodovinska dokazila kot na primer zapisi o Bogomilih, ki naj bi bili prvi vegani na Balkanu. Po mnogih stoletjih se je na območju antične Trakije, pozneje imenovane Bolgarije pojavilo gibanje Bogomilov imenovanih tudi Dobri ljudje. Bili so kristjani, ki so verjeli v enost človeka in živali kot božjega stvarstva, zavračali vsako ubijanje in se zato dosledno izogibali živalski hrani. Njihov nauk je učil, da je bilo nekdanje ubijanje in meso namenjeno žrtvovanju in malikovanju starodavnim bogovom, v katere Bogomili ne verujejo in priznavajo le enega Boga. Povezanost med človekom, naravo in vesoljem so Bogomili izražali tudi v svojih nagrobnikih poznanih kot stećci. Gibanje Dobrih ljudi se je iz Bolgarije širilo od 9. do 15. stoletja po Makedoniji, Srbiji, Bosni in Hercegovini v Dalmacijo in od tu po Italiji in Franciji do francoskih Katarov.

Sicer pa obstajajo zapisi, ki pripovedujejo o prepričanju ljudi v enost celotnega stvarstva, da so živali del te celote in zato jih nikakor ne bi smeli ubijati za našo prehrano ali izkoriščati za znanstvene poskuse. Leonardo da Vinci je na primer trdil, da »resnično je človek kralj vseh živali, ker njegova okrutnost presega njihovo. Mi živimo od smrti drugih. Smo potujoči grobovi«. Mahatma Gandhi je »verjel, da bo duhovni napredek na določeni točki od nas zahteval, da prenehamo ubijati naše sostvaritve zaradi zadovoljevanja telesnih želja«. In še pesnik W. Busch »Resnična človeška kultura bo obstajala šele takrat, ko se za kanibalizem ne bo razumelo samo ljudožerstvo, temveč vsako uživanje mesa«

Podobno kot naš dr. Kozina so razmišljali še mnogi drugi o trpljenju živali, njihovi revščini, pomanjkanju svobode, prekupčevanju in trgovanju z njimi, problemu njihovega življenjskega prostora, o okrutnem zapiranju domačih živali v hleve. Živali potrebujejo življenjski prostor, ki odgovarja njihovi vrsti, hrano, vodo in zrak. Vse to najnujnejše jim jemljemo s pretiranim izkoriščanjem zemlje z modernim in uničujočim kmetijstvom, s krčenjem in sečnjo gozdov in to vse za pridobivanje dobička.

Ljudje se vedno bolj oddaljujemo od narave, ne poznamo več dobro naravne cikle, obremenjujemo se s podaljševanjem življenja. Morali bi se vračati k naravi s pomočjo rastlinske prehrane, več časa prebitega v naravnem okolju in se večkrat na dan umiriti ter razmisliti o svojem odnosu do celotnega stvarstva. Znanost bi bilo potrebno usmerjati v raziskovanje duševnosti in iz proučevanja materialnega preiti na raziskovanje etike, morale, pravičnosti in vesti. P. Komel trdi, da »znanost, ki temelji na materializmu ter odsotnosti etike, morale, pravičnosti, višje zavesti in srčnosti, ne more prinesti resničnega napredka, temveč povzroča le še več trpljenja vsem čutečim bitjem«

Razmišljajmo o vsem napisanem saj se do sedaj še ni zaznalo ali se mora naš odnos spremeniti tudi do žuželk, pajkov, komarjev,… Živalsko vesolje je verjetno večje od človekovega.

Razmišljate kdaj o svojem odnosu do živalskega vesolja?

Dileme, dvomi, 11. september 2023

Od kar imamo svojo državo se nenehno širijo vesti o ljudeh na najvidnejših položajih tako v upravljanju države kot gospodarskih družb. Skoraj ne poznamo oziroma nič ne vemo o vrednotah množice, ki tistim petim, šestim najvidnejšim pripravlja konkretne predloge ali izvaja tisto, za kar so se odločile elite. Neverjetno, da ne rečem nerazumljivo je pri tem mnenje novinarjev, da so nepristranski, avtonomni in kaj ti vem kaj še. Zgleda kot da volivci uživamo ob izjavah tistih, ki se nenehno pojavljajo na ekranih zdaj te zdaj druge Tv, katerih slike krasijo vsakodnevne medije in brez katerih ni dogodka. Ob tem imam neprestano pred seboj svojega direktorja, ki mu na kraj pameti ni padlo, da bi prvi odgovarjal javno na novinarsko vprašanje in da bi zato »da se ve kdo je glavni« popravljal izjavo, če se izkaže, da je bil v zmoti. Najprej smo morali nakazati rešitve tudi pred javnostjo mi – operativci, direktor sam si je vzel dovolj časa za razmislek tudi o tem, kdo bo mnenje podjetja predstavil javnosti. Ostalo mu je dovolj manevrskega prostora, da je svojo končno odločitev sprejel potem, ko se je javnost že odzvala.

Sem pa zadnje čase le zasledila pogumne novinarje, ki so pod vprašaj postavili kar nekaj nastopov naših elit kot na primer ali najglasnejši zdravnik v organu Vlade res pozna zdravstvo, ve za rešitve in če ve, zakaj jih ne predstavi stroki in nato vztraja pri njihovi uveljavitvi? Našla sem že zapis predstavnikov strokovnih delovnih teles Vlade, da do sedaj na primer stroka za vode še ni oblikovala svojega mnenja niti se ni poenotila o problemih, ki zahtevajo takojšno rešitev in zato ni možno govoriti o sodelovanju stroke pri odločitvah. Pomembni popravki statističnih podatkov, ocene doprinosa turizma, odnos podjetnikov in njihovih združenj do problemov družbe v kateri ustvarjajo in še veliko drugih primerov zapiranja v nepotrebne klane, ki ščitijo le svoje podjetniške interese ne pa tudi interese svoje družine in družbe, je za vsako družbo škodljivo, še posebno pa je to škodljivo za Slovenijo, ki je svoja podjetja, banke in koncesije prodala tujcem, torej tudi visoki donosi odhajajo iz države in se le v izjemnih primerih vračajo skozi naložbe.

Naša državljanska dolžnost je spoznavanje slabosti v razumevanju z ustavo določenih načel delovanja in poslovanja kar, kot poudarja Iztok Simonitti, je predpogoj, da neko funkcijo sploh opravljaš. Ljudje, ki jim je dana najvišja stopnja zaupanja, morajo svoje strategije naravnavati v skladu z vizijo, ki jo nakazuje ustava in svoje cilje nedvoumno določiti s svojim delovnim načrtom z vključno prioritetami v razmerah, ki nastajajo. To pa zahteva veliko spretnosti, dobro organiziranost in strokovno asistenco, da ne omenjam odlične kadre, ki so sposobni dejanj in zato elite nimajo časa opravljati delo promocijskih strokovnjakov.

Kakšno zdravstvo potrebujejo bolniki v Sloveniji je dobro proučilo podjetje La Roche, kako posodobiti gradnje nas s številnimi prispevki sistematično zasipajo arhitekti, mnenja o tem kako ohranjati plodna zemljišča in zdrave gozdove prihajajo iz vseh koncev in krajev države in kako bomo zagotavljali potrebno energijo nas zelo konkretno in razumljivo seznanja direktorica Petrola. Kdo sliši njihov glas? ga bo pristojni organ upošteval? Dileme, dvomi se plazijo skozi medije v družbo, v srca mladih ljudi in prav bi bilo, da bi po naših pokrajinah slišali glas predsednice države, ki skrb za naravo in mlade uvršča med svoje najvišje prioritete.

Menite, da je preveč dvomov in dilem o smotrnem upravljanju naše države?

Domači kraj, 10. september 2023

Kot zgleda so krajanke in krajani vedno bolj povezani s krajem svojega bivanja. Pred desetletji se je dediščina zbirala, hranila in prikazovala le v centrih kulture, nacionalnih muzejih, samo v večjih mestih. Dolenjska metropola je na primer imela zelo skromno knjižnico, še skromnejši muzej in le ljubiteljsko gledališče, kino pa kar pri vojaškem garnizjonu. Dvorana je bila samo ena, vsa kulturna ponudba je bila v slabo vzdrževanih starih zgradbah, za kulturo so skrbela kulturna društva. Danes ima metropola vse mesto tvorne dejavnosti na lokalni ravni od gledaliških abonmajev do koncertov, razstavišč, zabavišč in drugo kulturno ponudbo, gostujejo eminentni umetniki, razvijajo se gibanja za bogatenje ponudbe, mesto tvorne dejavnosti prevzemajo, vsebinsko oblikujejo in organizirajo strokovno usposobljeni mladi managerji.

Razmišljanje o tem, kaj vse ljudje potrebujejo, da se v kraju bivanja dobro počutijo, me spominja na uresničevanje idejne zamisli o Rastoči knjigi šole, vasi, ulice, mesta, pokrajine, države, sveta. Vedno je bila prisotna misel, da bo kraj tak kakršnega bomo znali oblikovati in da nam kraj ne bodo urejali drugi. V marsikaterem kraju se že zbira gradivo o naravnih in ustvarjenih posebnosti kraja, načrtujejo nastopi gostujočih, zbira zgodovinsko pomembna dokumentacija in podobno, kar vse bogati izobraževalne in kulturne institucije, ustvarja muzeje tehnične dediščine in krepi pripadnost ljudi.

Že en sam pogled na primer iz včerajšnjega obiska Starega malna mi ponudi nešteto dokazov, da na primer ljudje na Vrhniki še kako dobro vedo pomen svojega kraj v zgodovini države, sveta. Kaj nam bo povedal Škrateljc, ki nas vabi s kolesom po arheoloških točkah Vrhnike? Zemljevid ostankov Rimljanov in prebivalcev pred njimi od 40.000 pred našim štetjem in 300 let našega štetja, kaj skrivajo Močilnik, Stare gmajne in Verd, kdo je ustanovil Nauportus in gradil stare ceste. Pa poglejmo kaj vse lahko doživijo Vrhničani v septembru; odlične kino predstave, športne turnirje, delavnice Festival kave, literarne večere, dokumentarne razstave in pogovorne večere. Kaj jim ponuja program Ljubljanskega barja? Učno pot Bevke, Bobrova pot in nešteto kolesarskih poti. Kaj vse si lahko privoščijo iz kulinarike najbrž vedo na pamet saj to v njihovi turistični ponudbi niti ne izpostavljajo, prav tako ne ponudbe čudovitih naravnih postojank po Planini in drugem hribovju, ki obkroža mesto.

Marsikdo bo najbrž podvomil, da je razdrobljenost dediščine lahko veliko finančno breme za male občine. Ne samo vzdrževanje, največji strošek je verjetno promocija, saj so vsa prizadevanja okoli dediščine namenjena izobraževanju. Vsaj jaz jih tako razumem. Zakaj je Plečnikova cerkev na Barju vpisana v UNESCOV seznam – ker je umetniško projektirana, mojstrsko izvedena in prihodnjim rodovom vzgled. V čast nam bi bilo, če si jo ogledujejo ljudje vsega sveta, toda zagotoviti jim moramo ustrezno strokovno literaturo o spomeniku in vsaj osnovne higienske in prehranske pogoje. Če tega ne bomo zagotovili mi, bodo pri nas samo obhodili spomenik, poslikali in odšli tja, kje se bodo lahko odpočili in pripravili za naslednji obisk. Slej ko prej bodo krajani našli svoj optimum v turistični in drugi ponudbi in se odločili, kaj bodo promovirali sami, kaj pa je bolje za njih in za artefakt, daje v oskrbi države.

Spoznavate dediščino svojega okolja?

Stari maln, 9. september 2023

V še vedno temni goščavi pod Planino ob gorskem potoku je temno brezno s tesnim vhodom v katerem je v davnini živel zmaj. Ljudje okoli leta 1687 so bili mnenja, da je luknja iz brezna premajhna, da bi zmaj prišel na plano. Z drogom so suvali v luknjo zato se je zmaj razkačil in bruhal peno. Verjeli so celo, da je imel mlade. Danes se ta izvir imenuje Lintvern, ki je v resnici »zaganjalka«. V času nizkega toka skozi izvir teče le nekaj litrov vode na sekundo. V deževnem obdobju lahko izvir bruha tudi večkrat na dan, v sušnem pa med izbruhom mineta tudi dva tedna. Potok, ki izvira v Lintverju teče s polnim tokom štiri ali 5 dni nato pa za ravno toliko časa izgine pod zemljo in se mu struga posuši. V globeli kakšne pol ure hoda od Lintvarja v dolino je že 1663 leta deloval eden najstarejših mlinov, ki je danes lepo urejen kot planinska koča z naravnim kopališčem, prostorom za družinska srečanja, piknike, poroke in osvežitve v vročih poletnih dneh. Ponuja odlično hrano lokalnega in klasičnega značaja s vrhniško kavo vred. Vrhničarji so veliki ljubitelji kave in vsako leto organizirajo celo Festival kave. Otrokom je na razpolago tudi poučno in zanimivo igrišče, kopanje v naravnem bazenu in raziskovanje gozdnatega sveta. Stari maln, ki ga upravlja Blagajana, ima namen obstoječe in nove objekte urediti kot »oazo miru«. Rekonstruirali bodo mlin za izobraževalne in kulturne namene, v novi koči pa bo celostno prenovljen ambient starega malna kar bo posebna turistična atrakcija.

V tem prijetnem okolju smo danes še vedno slavili našo petdeset letnico, ki jo je nekdo okronal s diademom 50, drugi pa z prav tako broško. Na naši levi strani je deloval žar, zraven njega pa velike količine zelenjave z dišečimi gozdnimi zelišči vred. Okusna obara je lepo dišala po planinskih rožcah, ki sem jih nekaj tudi pobrala iz servietov na mizi in so že podtaknjeni v lonček z zemljo. Po obilnih glavnih jedeh je sledila obsežna torta in vrhniška kava, ki se je lepo prilegla ob klepetu sorodstva.

Idilično gozdnato okolje nas je očaralo in kar težko smo se razhajali. Prihajale in odhajale so številne družine z otroci in psički, okoli Bele je bilo res živahno vse do parkirišča ob robu Vrhnike. Zadovoljstvo je nakazovalo tudi osebje, ki nam je naklonilo veliko pozornosti ob praznovanju pomembnega jubileja. Nam je to veliko pomenilo saj so bili naši gostje sorodniki s katerimi se le malokdaj srečujemo. Živimo v različnih krajih, oddaljeni drug od drugega in slavja so dobrodošla prav zato, da se bolje spoznamo.

Ko smo prišli na Vrhniko je bilo idile konec. Neskončne kolone avtomobilov so nas kar posrkale, da si niti požmigati nismo mogli ko smo zavijali vsak v svojo smer.

Mene je dobri tast sina odpeljal kar na vlak in v mirni vožnji sem v mislih ponovila celotno doživetje tega lepega jesenskega dneva pri Vrhniki, kjer je zdaj doma tudi moja prijateljica Marjeta. Žal jo nisem mogla obiskati niti ji napovedati, da bom v njeni bližini, saj je slavljenka hotela nas vse presenetiti in res ji je uspelo. Misli so se mi vračale v Stari maln in k ljudem, ki jim ta dediščina odpira možnosti za uresničitev njihovih sanj. Srčno želim, da se njihove zamisli udejanijo, da se razvijejo v moderno planinsko postojanko s svojim zmajem vred in da postanejo naravno zatočišče družinam, pohodnikom, kolesarjem, vsem ljubiteljem narave.

Kje pa vi preživljate sobotne popoldneve?

Srečanje Abrahama, 8. september 2023

Danes se je moja snaha srečala z Abrahamom kar je verjetno sprejela z veseljem saj je pripravila kar nekaj veselih srečanj v ožjem in širšem družinskem okolju. Morala sem sodelovati, pa tudi želela sem si, ker je kar v redu snaha in ne bi hotela imeti drugačne. Da ne bi kaj bistvenega izpustila sem se napotila v Ljubljano že dopoldne, si malo ogledala kaj je v mestu novega in se sprehodila okoli njihove hiške, ki zdaj kar sije od vsega novega. Za prvo slovesnost je poskrbela sinova tašča z dobrim kosilom, celo psička Pikica je dobila svojo solato.

Ob petih sta sin in snaha prišla domov obložena z šopki rož in darili, ki jih je slavljenka prejela od službenih kolegic. Tudi starši so jo nagradili s prekrasno tegelno rožo, ki je še polepšala prostor. Darilo zanjo sem prinesla tudi sama, starejši vnuk pa ji je prebral čestitko

Mineva 16 let od kar imaš svojo družino, od kar skupno drug drugemu bogatimo življenje in se veselimo dobrih rešitev. Leta minevajo v slogi in prijaznem okolju zato srčno upam, da si s preživetim v našem skupnem »vesolju« zadovoljna in da nas želiš imeti pri sebi tudi v prihodnje.

Ob pomembnem jubileju tvojega življenja ti želim kar se da prijetna, ustvarjalna in zanimiva leta, ki jih preživi s skrbjo za dobro počutje tvoje družine. Naj te tvoji »trije fantje zlati« navdihujejo, nenehno razveseljujejo in pomagajo živeti dobro, naj ti za tvojo nenehno skrb zanje vsak dan poklonijo množico nasmehov, pokažejo iskre v očeh in podelijo veliko poljubčkov. Sprejemaj njihova razkošna darila z zavestjo, da se dobro vrača z dobrim in tudi v prihodnje ne dovoli človeškim pomanjkljivostim, da bi vstopale v vaš dom! Ostajam tu, z vami, vedno in še posebno v stiskah, ki ne obidejo nikogar. Drugih želja in nalog nimam in vaše dobro življenje je zame najlepša zahvala za vse, kar sem ali še bom postorila tebi in tvoji družini.

Okoli petdesetih se človek prav za prav spravi sam s seboj, uskladi misli in telesne potrebe, želje in možnosti. Zave se kaj zmore, kaj je smiselno in kakšna bo njegova prihodnost. Pridobiva si mir v duši in s tem sposobnosti treznejše presoje. Postaja osebnost, vzornik, človek, ki ti da dober nasvet. Uspešna in prijetna ostani tudi po srečanju z Abrahamom!

Seveda veliko lepih želja se tudi prezre. Dva sta morala na telovadbo, eden na tekmo, eden si zdravi zobe, skratka slavje družine je bilo hitro zaključeno, slavljenka pa je postorila še zadnje priprave za slovesnost prihodnjega dne, ko je ima povabljeno na kosilo svoje sorodstvo.

Pozno zvečer smo bili zopet zbrani, gledali smo kriminalko, tolažili lakoto z obloženimi kruhki in se lotili nepravilnih nemških glagolov, ki jih naš gimnazijec mora obvladovati. Njihovo število je neskončno, njihove spregatve pa kar komplicirane. Ko nismo več zmogli, smo se porazgubili po hiši. Nisem zaspala saj mi ti glagoli ne dajo miru. Ni pravila ni standarda, vsakega posebej je treba spoznati od nedoločnika, da vseh oblik v katerih se lahko pojavi v stavku. Ni pomoči, prihodnjega dne se bomo na veselico peljali skupaj z njimi in v avtomobili ponavljali njihove do onemoglosti.

Kako pa vi počastite osebni praznik svoje snahe?

Mrena v očeh, 7. september 2023.

Poskušam živeti zdravo že vsa leta v pokoju, vendar mi ugaša vera, da je to možno. Težave z notranjimi organi smo nekako rešili, sledile so težave z očmi in verjetno bodo v prihodnje vprašljive noge. Minilo mi je upanje, da se z leti da kaj pametnega postoriti v korist svojemu zdravju.

Že nekaj let imam kapljice za oči in moj zdravnik je ugotovil, da moram na odstranitev sive mrene. Večina mojih prijateljic in prijateljev je to že zdavnaj storilo, torej nisem nikakršna izjema in korajžno se pripravim na operacijo. Vrstomat, ambulanta, pregled kot običajno, ljubezniva medicinska sestra se ne more načuditi, da nimam zdravil in pospremi me v očesni oddelek. Tam še prijaznejša sestra mi nadene zapestnico, oblečem njihov jopič, začne meriti pritisk in nikakor ne neha. Končno le vpraša, če se zdravim proti pritisku in zatrdim ji da ne, da ga nikoli nisem imela več ko je potrebno. Da mi tri vrste tablet, pritisk je še vedno nedopustno visok. Pride zdravnik in jasno pove, da ob takem pritisku operacijo ne more izvesti in da moram k svojemu zdravniku po zdravniško pomoč.

Uf, me je prizadejalo in že se vidim znotraj medicinskega procesa, ki je za moja leta kar zahteven. Pomoč dobivam od mojega kritika Joškota. Takoj mi je s svojim aparatom izmeri pritisk in ugotovil, da je popolnoma normalen. Naredim scan izvida zdravnika, ki bi me moral operirati, pošljem osebni zdravnici, prosim za termin, se bojim, da sem kaj pozabila sporočiti a tokrat dobim takoj termin čez 5 dni.

Malo duševno razbremenjena grem na veselico ob 50 letnici moje snahe in njen oče mi takoj, ko povem, kaj se mi dogaja, zmeri pritisk – tudi tokrat točno 149 zgornji kot je izmeril stric Jože. Jutri grem v nabavo svojega aparata in do obiska zdravnice bom dvakrat na dan merila stanje. Sicer pa res ne vem, kaj še lahko storim.

Razvedelo se je za moj problem in kar naprej kdo sprašuje kako je z mojim pritiskom in jaz, popolni laik na tem področju, lahko samo pojasnjujem stanje s temi meritvami, kaj se pa v mojem telesu in glavi dogaja pa žal ni znakom, ki bi me opozarjali na slabo ali dobro stanje. Vse skozi imam pred očmi obupano medicinsko sestro in me plašijo mene besede »gospa, za vas je to nevarno, takoj pojdite k svoji zdravnici!« Kot družba in osebno nismo vedno pravični do zdravnikov in njihovega osebja. Še in še si prizadevajo za svoje bolnike, toda čakalnica pred njihovo operacijsko dvorano je nenehno polna, eni odidejo, dva druga prideta in vsak od nas ima drugačne težave. V naših medijih pa so zdravniki obravnavani bolj kot težava in ni dovolj poudarjen njihov blagor za bolnika. Pa ne trdim to zaradi tega mojega pritiska, imela sem priliko dobro spoznati njihovo delo pa tudi organizacijo in težave z kadri.

Se mi morda maščuje kava. Že tri dni jo ne pijem in spanca ne morem premagati. Zgleda, da je na tem neka povezava zato sem danes skuhala neko vodko podobno kavi in res je spanec vsaj za nekaj časa prešel. Kave sem zagotovo v življenju popila preveč, posebno ko sem še delala smo se iz vljudnosti do gostov tudi sami zasvojili z njo. Ampak zdaj sem že dolgo doma in dvomim, da bi posledice še delovale. Na dan ne popijem več kot skodelico zjutraj in še to pod nadzorom veterinarja, ki se sam nič manj ne zastruplja.

Poznate svoje zdravstveno stanje?

Dobri ljudje, 6. september 2023.

Ambasador Delovega dolgoročnega projekta Obnavljamo Slovenijo in predsednik UEF gospod Aleksander Čeferin je pobudnik in organizator Dobrodelnega spektakla v Stožicah na katerem bodo sodelovale najsvetlejše nogometne zvezde sveta in Slovenije. Poudaril je, da je spektakel njegov osebni prispevek za poplavljence in ga organizira kot dober človek, ne da bi pri tem karkoli pričakoval od države. Vsi prihodki spektakla se bodo namenili poplavljencem. Milo se mi je storilo, da je premožni Aleksander, »naše gore list« tudi dober človek pa ne samo za poplavljence, tudi za otroke in šolarje, Igre mladih in podobnih aktivnosti. Dobro poznavanje delovanja in poslovanja nogometa, njegovih organizacij in neštetih bogatih ljubiteljev nogometa bo izkoristil za pridobitev donacij, ki jih sicer Slovenija ne bi mogla pridobiti. Hvala predsednik UEF, verjamemo, da bo spektakel v Stožicah koristen tako za Slovenijo in poplavljence kot tudi za krepitev gledanosti nogometa po svetu in doma. Želimo, da bi vašo oglaševalsko politiko prevzeli tudi trgovci, ponudniki kulturne produkcije, vsi, ki potrebujejo veliko povpraševalcev na trgu dobrin, storitev in delovne sile.

Še bolj kot Stožice koristite narodu kot dober človek s prizadevanji, da bi bil šport dostopen vsem ne glede na njihov materialni, politični ali rasni položaj. Poskrbite, da bodo stadioni krasili šole in vaške skupnosti izven centrov kulture in gospodarstva, da bodo tudi deklice spoznale svoje športne sposobnosti in da bo država razvija rekreacijski športni duh v vseh mladih dušah. Premalo poznam šport, da bi lahko sodila o njem, vendar vem, da nisem edina, ki odklanjam sedanji profesionalizem v športnem podjetništvu. Samo poglejte, kaj je ostalo od kolesarskih zmagovalcev zadnjih let?

Dobre ljudi, Aleksandre, potrebujemo na neštetih področjih. Poglejte kako se prebijajo dejavnosti, ki jim pristojni državni resursi niso zagotavljali razvoja kot na primer zdravstvo. Pozanimajte se kje vse je manjkalo znanja in nadzora, da imamo danes obupane poplavljence. Je res dobiček posameznikov vreden več kot zimska smučarska sezona za mladino na naših smučiščih? Bom kar nehala naštevati, ker ne vidim dovolj dobrih ljudi, ki bi jih te in podobne stvari bolele in bi se aktivirali, da bi napake popravljali in odpravljali.

In vendar srečujemo dobre namene ljudi kamor koli se obrnemo. Poglejte samo koliko pozornosti danes prejemajo otroci od staršev, kako številni so dobrodelni projekti kulturnikov, koliko espejevcev imamo, kako se krepi zaščita načela poštenosti. Zakaj se potem znižuje obseg znanja, popolna odtujenost otrok od knjig, revščina ustvarjalcev v kulturi, neustrezna kakovost podjetniških storitev in naraščanje prijavljenih sumljivih oziroma korupcijskih dejanj. Dobrih, v svojem poklicu kakovostnih in v vzgojnem smislu vrednotam zavezanih ljudi primanjkuje, skoraj jih že iščemo »z lučjo pri belem dnevu«.

Če se nekoliko potožim še ne mislim kot pesimist. Domnevam pa, da imamo premalo vedenja o dobrih ljudeh. O njih se piše le, če govorijo o milijardah, naši mediji pa ljubijo težave, hudobije, šikanije in črnega princa, obiskujejo sodišča, policijo, korupcijsko komisijo, … vse kar navadnim ljudem ni prioriteta. Hudobe so zato postale junaki, dobri ljudje pa neopazni. Iščemo vzornike, radi bi se približevali idealom!

Ste dober človek, ste kot družina dobri ljudje?

Forum, 5. september 2023.

Po današnji definiciji je Forum razgovor zainteresiranih ljudi in institucij o njihovi skupni problematiki. Tako smo na primer ekonomisti in gospodarstveniki Dolenjske in Bele krajine razvili Forum odličnosti in mojstrstva kot prizadevanje za odlično kakovost našega poslovanja in delovanja na vseh ravneh ter prizadevanje za doseganje mojstrskih učinkov svojega dela. Kar 30 let je združeval okoli 120 predstavnikov vseh dejavnosti od Grosuplja do Hrvaške meje, jim omogočal predstaviti svoje poglede na kakovost življenja in dela ter jih povezoval s politično in kulturno elito v republiki oziroma državi. Takih Forumov je v preteklosti delovalo kar veliko, še posebno po zaslugi stanovskih združenj. V svetu deluje mnogo Forumov po vseh celinah. Najodmevnejši je Svetovni gospodarski forum Davos, ki je nastajal med leti 1971 in 1984, njegovi cilji pa so predvsem trajnostni razvoj, nenehno izboljševanje organizacij, spodbujanje etike in vrednot v razvoju ter napredku družbe in podobno.

Slovenija je leta 2006 ustanovila Strateški Forum Bled, ki je danes največja mednarodna prireditev srednje in jugovzhodne Evrope. Ustanovila ga je z namenom dvigovanja svoje kredibilnosti na zahodnem Balkanu in omogočanja političnega dialoga s številnimi državami. V prihodnje na bi bil Forum tesno povezan z zunanjepolitičnimi temami, pomembnimi za slovensko družbo ter krepitev prispevka Foruma k uresničevanju naših interesov.

Tri tisoč udeležencev na letošnjem Strateškem forumu Bled dokazuje interes srednje Evrope in zahodnega Balkana, da se razrešijo dileme in spori ter poenotijo mnenja o integriranju držav zahodnega Balkana do leta 2030, ko naj bi te države postale člani EU. Kot smo lahko slišali, potekajo priprave po teh državah že več kot 10 let, zato zahodni Balkan nekako ne sprejemajo brezpogojno vključitev Ukrajine v EU. Načrt s časovnico je sedaj sprejet, želje izrečene in preverjene, pomoč sosedov zagotovljena in samo upamo lahko, da ga bo politična elita uresničila kljub nenehnim napetostim na Kosovu, očitkov glede imena Makedonija, naklonjenosti Srbov vzhodu in načetemu zaupanju do Hrvaške. Strinjam pa se z mnenji, da je negovati in razvijati naše sodelovanje tudi s Sredozemljem.

Imamo obširno problematiko sodelovanja naše države z državami v soseščini. Prav SFB je lahko realno upanje, da jo bomo reševali v prid večine sodelujočih, na dostojen način, brez novih vojn. Tri tisoč udeležencev ne more biti ustvarjalna ali informativna skupina, je pa to pomembne znak, da je dialog različno mislečih nujen.

Vsak Forum je organizacijsko in turistično zahteven projekt in uspeh je običajno odvisen tudi od zadovoljstva udeležencev. Če je dovolj prostora nastajajo debatne sredine ožjih interesnih skupin, ki imajo za posledico širitev poslovnih omrežij posameznih artiklov ali naložb. Kadrovske zagate pogosto povzročajo izvedbo dogovorjenega in na Forumu spoznavaš večinoma dobre bodoče sodelavce. Specializirane strokovnjake najlažje spoznaš na Forumu in »odpreš njihova vrata« za prihodnje posvete, da o strokovni literaturi, digitalizacijskih nasvetih in podobnih informacijah sploh ne govorim. Ne nazadnje, udeleženci so kar dobri potrošniki, zasedejo najboljše lokale, nabavljajo drage spominke, zlasti naša dragocena vina in se radi zapeljejo na ogled naravne in ustvarjene dediščine. Najbistvenejše pa je, da Forum izgrajuje center ustvarjanja v katerem so praviloma vključeni najboljši domači in tuji strokovnjaki. Dogaja se vedno nekaj novega!

Se udeležujete Forumov?

Želje in napotki, 1. september 2023.

Danes je prvi dan novega šolskega leta 2023/24. Z lepimi spomini na svoja šolska leta v mislih opazujem današnje šolarje in dijake, tudi svoja vnuka. Povabila sem jih na kosilo pa žal ne morejo priti zaradi treningov. Treba je sprejeti realnost, upoštevati interese ter spoštovati njihove odločitve pa sem jima napisala kar želje in napotke, ki jih lahko tudi zavržeta, še posebno, če se jima ne bodo zdela primerna. V tem primeru pa bo na spletu še vedno tale blog, če kdaj mnenje spremenita.

Devetošolcu v osnovni šoli: Začelo se je zadnje šolsko leto v tvoji osnovni šoli, ki bo za tebe lepo, srčno upam, da zelo uspešno in ti bo ostalo v spominu za vse življenje. Oči učencev vseh razredov bodo v vsem letu uprte v razred najstarejših učencev na šoli, če boste dobro delali vas bodo jemali za vzgled in vaš ugled bo rastel. Da se kaj ne zalomi, se pridno uči, sodeluj s sošolkami in sošolci, z dobro voljo sprejemaj morebitne naloge, ki ti jih bo naložil razred. Ker imaš darove, ki mnogim manjkajo, bodi uvideven in naredi čim več za ugled razreda tako pri učenju kot pri obšolskih dejavnostih. Do sedaj so bile nekatere tvoje odločitve vse pohvale vredne, zlasti dodatno učenje računalništva, angleščine, šaha in odbojke. Vzbujaš zaupanje, da zmoreš tudi težje naloge devetega razreda. Življenjsko pomembna odločitev ti letos ne uide. Najpomembnejši je tvoj razmislek o šoli, ki bi jo obiskoval z veseljem, o zagotovitvi pogojev za vpis na izbrano šolo in seveda tvojo pripravljenost, da šolanje nadaljuješ. Toplo ti bo pri srcu, ko boš šolo dokončno izbral in pričakujem o tem dolg, prijeten razgovor s teboj. Ob slovesu od sošolk in sošolcev te čaka čudoviti družabni dogodek na katerem prosim sodeluj z radostjo. Nauči se angleškega valčka in spoznaj lepoto plesa. Dobri plesalci so želeni v vsaki družbi, ker ples navdihuje veselost, zadovoljstvo in sporazumevanje, odpira vrata v svetovljanstvo! Tako kot bratcu tudi tebi polagam na srce, da se v stiski posvetuješ z njim in da po potrebi drug drugemu pomagata.

Drugi razred gimnazije: Začenja se novo šolsko leto na vaši gimnaziji, kjer je v preteklem šolskem letu bilo od 227 maturantov in maturantk mednarodne mature kar 54 zlatih in 5 diamantnih. Vaš sošolec Peter Andolšek je absolutni zmagovalec 16. mednarodne olimpijade iz astronomije in astrofizike 2023! Verjetno je presežkov še več, ob priliki mi jih boš predstavil sam. Tako, tiho rečeno med nama, malo poglej, kaj počnejo drugi, v čem vidijo svojo perspektivo in kaj zanimivega odkrivajo. Morda boš v komuniciranju z njimi spoznal kaj popolnoma novega za sebe, kar te bo napotilo na nove spletne strani in k knjigam, ti popestrilo sedanje življenje in odprlo nova obzorja tudi nam, tvojim zvestim spremljevalcem. Z zaupanjem gledam v tvoje gimnazijsko šolanje, ker vem, da ga jemlješ resno, da se ne bojiš naporov in da te privlači nadaljnji študij. Dobra je bila tvoja odločitev za dodatno učenje digitalizacije in angleščine, dobra je tudi tvoja odločitev za odbojko. Ne pozabi jemati s seboj brata, če se boš učil ti, ti bo sledil. Skupaj sta prava heroja, zmoreta vse!

Obema pa tole: Vse dobro v šoli nas bo spodbudilo za potovanja, želene nakupe in poležavanja na morju ali pa še kaj boljšega!

Ne samo mojim, vse učečim se na vseh stopnjah šolanja zaželimo vsi kar največ zadovoljstva in dobre učne uspehe!

Kako ste pa vi pospremili danes svoje šolarje?

Zadnji dan počitnic, 31. avgust 2023.

Če se ne motim je eden od ministrov za šolstvo v Državnem zboru poudaril, da začetek šole tako ali drugače spremeni utrip okoli 270000 ljudem v mali Sloveniji in da je zato njen pomemben dogodek. Z njim se je možno strinjati, celo več, prvi šolski dan je začetek nekega procesa, ki v celoti traja vse življenje, njegovi posamezni deli pa so devetletka za učence, srednja šola za dijake in visokošolske ustanove za študente. Vzporedno z rednim šolanjem potekajo obšolske in izven šolske dejavnosti, kot so tečaji računalništva, angleščine, glasbena šola, športne in kulturne dejavnosti, včasih Erazmus+ in tako naprej. Ko pridobiš dokument o doseženi stopnji usposobljenosti v izbranem poklicu, postaneš praktikant in opraviš staš, se začne funkcionalno izobraževanje do konca delovne dobe nato pa Univerza za tretje življenjsko obdobje. Sem kaj pozabila? Zagnati, zagotavljati delovanje ali jo zaustavljati pred počitnicami je najbrž »trd oreh« za strokovnjake, ki oblikujejo vsebino poučevanja kot tudi za učitelje in vzgojitelje, ki vsebino prenašajo v praktične učne načrte. Težko si predstavljam kako to gre, čeprav sem tudi sama nekaj let poučevala, seveda v popolnoma drugačnih razmerah. Zagotovo je nič koliko zagat in samo upamo lahko, da se prav nam ne bo pripetila.

Da lahko učeči se sedi pri pouku v svojem razredu in pridobiva koristno znanje so potrebni veliki vložki družbe. Šolajoči bi se morali tega zavedati in si prizadevati za uspeh. Nasprotovanje ali celo ugovarjanje učitelju ne pride v poštev.

Starši in vsi, ki spadajo v njegovo družino naj razmišljajo o vsakodnevni pomoči šolajočemu, če njegovi rezultati niso ustrezni. In res se ne spodobi kršiti učiteljevo integriteto s prepiri ali najavami sporov in podobno. Te postulate spoštujmo!

Organizatorji izven šolskih dejavnosti, predvsem športni vaditelji in organizatorji tekmovanj naj se pogosteje spomnijo svojega šolanja in v kriznih šolskih obdobjih prilagodijo obsega vadbe in tekem učečim se. Tudi učitelji na tečajih, seminarjih, glasbenih šolah in drugi naj razumejo učečega se in usklajujejo urnike. Za družbo in posameznika je najbolje, če se spoštujejo prioritete med katerimi je na prvem mestu pridobitev poklica.

Verjetno vsi želimo šolarjem prijetno in uspešno delo in ne bodo nas razočarali. Vsak dan posvetimo nekaj trenutkov pogovoru, kako je bilo danes v šoli in kaj mora biti pripravljeno za jutri. Dobro bi bilo, da jim zagotovimo opremo, tablice in druge pripomočke, ki jim bodo olajševali delo. Prehrana in spanje mora biti urejena na kar moramo biti doma še posebno. Kadar gredo v naravo je treba preveriti primernost oblačil.

Še na mnoge stvari bi morala opozoriti kot na primer na samostojen študij študentov doma po predpisani strokovni literaturi. Če je študent doma še ni rečeno, da lahko dela kot prekarc v kakšnem bifeju, pred seboj naj ima poklic, ki ga želi doseči in z individualni študijem naj opravlja svoje delo, v bifeju pa naj dela potem, ko ima za seboj predpisane izpite.

V svetu je vsak dan kaj novega in šolarji se morajo naučiti vsak dan več. Morajo se naučiti brati strokovno literaturo in spoznanja uporabljati v praksi. Marsikdaj jim zmanjkuje časa in jih zato skrbi ali bodo zmogli ali ne. Pri dilemah pa lahko pomagamo mi!

Kako ste se pa pri vas pripravili za šolo?

Spomenik, 30. avgust 2023.

Prebiram zelo zanimivo knjigo Keith Lowe »Ujetniki zgodovine« ali kaj nam spomeniki druge svetovne vojne povedo o zgodovini in o nas. Mojster uspešnic, še posebno knjige »Podivjana celina« pronicljivo in nepristransko predstavlja in komentira spomenike herojem, mučenikom in pošastim, predstavi spomenike apokalipse in skozi umetnost nakazuje ponovno rojstvo upanja in miru. Privoščite si obisk najbližje knjižnice, ne bo vam žal, če boste knjigo prebirali ali celo prebrali.

Za branje knjige sem se odločila takoj, ko sem ugotovila, da je v njej opisan tudi naš spomenik vojakom vseh vojn, ki je umeščen ob rob Kongresnega trga v Ljubljani. Pred mojimi očmi so se prikazali članki, sestanki, komentarji, kritike,… ki so nastajale ob snovanju spomenika, njegovi končni izbiri in otvoritvi. Ogledala sva si ga s sinom arhitektom in žalostna odhajala. Še vedno ga ne razumem in prav zato sem skrbno prebrala mnenje Lowe, ki je celo sodeloval na predstavitvi izbranega predloga, prispelega na podlagi javnega razpisa.

Lowe ugotavlja, da sta kamniti plošči različnih oblik »kot brata, ki sta nenehno v sporu, vedno neodvisna,vedno nasprotujoča si, pa vendar neločljivo povezana drug z drugim«. Spomenik je neopazen, ljudje ga ne opazijo niti ne obiskujejo zato je »politično rečeno, nevidnost ena izmed najmočnejših potez tega spomenika«. Na predstavitveni slovesnosti polni politikov pri predsedniku države, je prevladovalo nelagodje in apatija, za kar pisec pravi, da je razumel šele po ogledu Hude jame. Meni, da so bili povojni poboji cinični in politični ne pa maščevalni za kar obstajajo dokazi. Nastajali so tudi iz čisto praktičnih razlogov, v vojni razsuta držav, brez administracije, sodnikov in sodišč, pomanjkanje hrane.

Lowe tudi pravi, da je bil spomenik zamišljen »najprej kot pomoč na poti do sprave med skupinami različnih političnih prepričanj, katerih spomini na preteklost so tako boleče trčili med seboj«. Na eni strani okupatorji in domači kolaboranti, na drugi strani pa komunistični partizani sta dva ekstrema prikazana z belima kamnitima blokoma in ne predstavljata večine Slovencev. »Da bi spomenik resnično predstavljal slovensko ljudstvo v vojni, bi med ploščama morala biti upodobljena žrtev mogočne in neusmiljene ideologije fašizma in komunizma, to pa je slovensko ljudstvo. Dokler žrtvi ni dan prostor med ploščama je to spomenik krivcem.

Namen spomenika je zdraviti rane in ne jih samo prepoznati. Najpomembnejše od vsega pa je najti načina, kako »bi se Slovenija lahko osvobodila najtemnejših poglavij svoje zgodovine? Taka vprašanja so se izgubila v megli čustev in zanikanja, kalkuliranja in kompromisov, ki sestavljajo slovensko politiko«.

V svetovnem merilu prepoznani odlični poznavalec zgodovinskih dejstev pisatelj Keith Lowe nam je nastavil ogledalo in v njem ne vidimo lepe podobe, vidimo le tridesetletno ločenost političnih elit od ljudstva in gospodarskih elit od delavcev. Posledice so danes popolnoma jasne. Kot država ne sledimo razvoju, niti obnovi, zgubljamo znanje in poslovno sposobnost, živimo od prodaje nekdaj pridobljenega premoženja in dovoljujemo, da javno dobro v vedno večji meri koristi le povzpetnikom. Spomenik na Kongresnem trgu opozarja!

Ste si ogledali opisani spomenik, kaj menite?

Mineva mesec spominov, 29. avgust 2023.

Še malo pa bo konec vročega avgusta v katerem se »je zgodilo vse samo babica ne«. Res je bil skrajno naporen za moja leta vendar sem res zadovoljna, da se mi je zgodil. Kopanje v morju so koristile moji nogi, družila sem se z vnukoma in njuno psičko, imela težave z izlivom vode v kopalnici, morala sem napisati več kot 40 blogov. Organizirali smo praznik ob rojstnem dnevu starejšega vnuka, se družili v Mercatorju, v novem stanovanju prijateljice in še mnogo drugega. Ni bilo dovolj časa, da bi se posvetila mailom in lepim željam, ki mi jih pošilja moje okolje. Ja, tudi težav ni manjkalo, neki dan so bile tako obsežne, da sem se napotila v posteljo ob 7 zvečer, spet drugič je bilo v pranju toliko perila, da sem se s tem morala ukvarjati cel dan, sicer je pa je bil poseben dan potreben za peko domačih piškotov in še eden za rezance vseh sort in različnih kuhinj mojih sorodnikov in dobrotnikov. Po šesti uri proti večeru moram opraviti nekaj telefonskih rednih pogovorov; če jih ne, nastane preplah, da se mi je gotovo zlomil kakšen ud ali pa me je povozil avto. Ja, ko je bila še živa mora mama v Ljubljani je uvedla telefonsko preverjanje stanja in zdravja, zdaj to nadaljuje sin ali njegova družina in, priznam, z zadovoljstvom sprejemam to nekaj minutno klepetanje. Zdaj se že tudi pripravljam na odstranitev sive mrene in me skrbi še pa še.

Po dolgih letih je moje življenje postalo zelo enostavno vendar zanimivo. Kot vsa leta spremljam knjižne novosti in si izposojam najmanj po dve zahtevni knjigi na mesec. Če se le da obiščem Kostanjeviško galerijo, ki je vedno polna izjemnih kulturnih dogodkov. Sledijo ji Trebanjski naivci za presežek pa poskrbi Glasbena šola. Rada obiščem podjetnico Medejko, njeno mamo in brata na Mirni, veselim se obiska mojega brata, ki je na stara leta obiskal skupščino delničarjev ene največjih firm v državi in pred nedavnim obiskal svojo hči na Siciliji. Razvaja me s svojim dobrim vincem iz Skrovnice. Tu sta še dva Jožeta iz moje žlahte, prvi je sosed, ki se res spozna na vsa hišna opravila, drugi pa je iz kilometer oddaljene ulice in je moj večni svetovalec, kritik in v sili tudi mojster vzdrževanja. Nikoli ne pozabi skuhati dobre kavice, ki je zjutraj ob branju časopisa nepogrešljiva. Večeri so posvečeni, kriminalki ali nadaljevankam, nič zahtevnemu, da imam mirno branje v postelji in še boljši spanec do jutranjega sprehoda.

V avgustu pred davnimi desetletji, sta me mama in očim pripeljala v moje sedanje mesto in zato je avgust tudi moj spomin na vse lepo in koristno kar sem tu doživljala in se naučila. Nizale so se velike naloge, zahtevne dolžnosti in obsežni projekti pri katerih sem sodelovala, jih včasih tudi vodila, predvsem pa razreševala s sodelavci. Po dobro opravljenem delu smo se znali tudi dobro zabavati in organizirati prijetne dogodke. Ni bilo koncerta, prireditve ali gostovanja, da se ga ne bi udeležili v kraju bivanja, v državi pa mnogokrat tudi v tujini. Bilo bi dobro spoznavati naša potepanja po svetu na katerih spoznavaš, kako skromen delček sveta je vsak posameznik od nas.

Pridejo trenutki, ko moram povedati, kdo sem in v kakšnem okolju nastaja vsebina, ki jo opisujem v blogih vsak dan. Ne izmišljujem se, samo računalniku nalagam, kar doživljam, spoznavam, cenim in sovražim. Tudi sodb ne maram, spodbujam pa vsakega, da pove o svojih radostih in izkašlja težave, ki hromijo njegovo zdravo pamet, sodbo pripetljaja pa bo zaznal sam po premisleku lahko tudi šele čez leta. Najslabše bi bilo, da svoje izkušnje ne bi prenašali drug drugemu in da bi nekoristno zamrle.

Kako pa vi gledate na svetle in temne trenutke vašega življenja?

Svet in mi, 28. avgust 2023.

Strah pred vojnim nasiljem usmeri ljudi in njihova vodstva v iskanje odločitev, ki bi zagotavljale mirno reševanje sporov med narodi in njihovo sožitje. Nekaj uspešnih dolgoročnih ukrepov v tej smeri, so sprejeli narodi po drugi svetovni vojni, ko so bili ustanovljeni Združeni narodi z Varnostnim sveto, svetovna banka in nekateri obrambni vojaški pakti. Vsi še vedno delujejo vendar nas vse manj varujejo. Boj za redke kovine in zemlje, za nadvlado nad nafto, pa tudi prehrana vsega svetovnega prebivalstva sproža nenehne vojaške spopade in nastajajo razne združevalne skupnosti narodov, ki naj bi poleg Združenih narodov pomagale ohranjati mir. Nastalo je združenje G20, iz njega je izšel G8, vedno pomembnejši je BRICS, ki se nenehno širi, pa arabske povezave, EU in še mnogo drugega medtem ko same Združene narode nenehno blokirajo pri delu prav posebne pravice, ki so si jih pridobili ekonomsko močnejši narodi zlasti ZDA in Rusija.

Evropa je zopet v vojni in Ukrajinsko-Ruskemu sporu ni videti konca. Vojn se je naveličal tudi Bližnji vhod ter Afriške države, G20 je sprožil postopek za novo svetovno ureditev. Tale blog ima namen vas samo spomniti, da se je začel pomemben proces, v katerem bo morala sodelovati tudi naša država in dobro bi bilo, če bi kot zaprisežena socialna država oblikovala kar se da dobre predloge za ohranjanje in razvoj blaginje po svetu.

Kaj vse kliče po reformah? V prvi vrsti nujnost, da so v odločanje o svoji usodi vključeni vsi narodi in ne samo ekonomsko močnejši. Varnostni svet ZN mora vključiti več članic iz držav v razvoju in poleg mednarodnega miru in varnosti skrbeti tudi za socialno ekonomska in okoljska vprašanja. Mednarodni denarni sklad in mednarodne banke morajo postati bolj odprte za vse države in za reševanje globalnih problemov. Močnejše države danes uporabljajo za vojno vsa sredstva, njihovo orožje so tudi hrana, enostranske sankcije, delež lastne valute v rezervah tujih držav in drugo. Potrebne so soglasne odločitve, ki hitro veljajo o vsem tem, da se izravnavajo izgube v času izrednih razmer, uveljavljajo podnebni ukrepi in dosegajo cilji trajnostnega razvoja.

Predlagane spremembe v odločanju o usodi sveta je verjetno nujno sprejeti tudi zato ker se je tehnični in tehnološki razvoj v svetu popolnoma spremenil od konca vojne pa do danes. Temu razvoju je nujno potrebno prilagajati organizacijo in iz nje izhajajoče zadolžitve oziroma pravila obnašanja ne glede na to ali predstavljaš v svetu močan kapital ali pa ponujaš svoje znanje na trgu dela. Narava bo zahtevala svoje in ne bo povpraševala kdo je kaj povzročil. Trajnostne rešitve si mora človeštvo deliti in iz njih nastajajoči avtorski profiti ne smejo biti razlog ekonomskega razslojevanja prebivalstva.

Našo državo je za opisane in še druge njihove predloge nagovoril Indijski predsednik. Indija je vključena v mednarodno skupnost Brics, ki razpolaga z 42% svetovne proizvodnje nafte in si nenehno prizadeva, da bi iz denarnega trga izrinila dolar kot plačilno sredstvo in najbolj zanesljive valute denarnih rezerv. Brics je že ustanovil svojo razvojno banko, sprejel sporazum o rezervah za nepredvidljive stroške in sprejema novo brics valuto. Nedvoumno se bo organiziranost sveta spremenila in srčno upamo, da na bolje, predvsem pa tako, da na svetu ne bo več gorja nad civilnim prebivalstvom in otroci.

Verjamete, da je svet lahko brez vojn?

Neznanje ali zavajanje, 27. avgusta 2023

Nikakor se ne morem znebiti občutka, da je v naši domovini vedno manj znanja na profesionalnem področju, se pravi na področju poklicev za katere so pooblaščene izobraževalna institucije podelile uradne diplome, magisterije in doktorate. To opažam na tehničnem področju na primer izdajanje gradbenih dovoljenj, projektiranja in podobno, še bolj pa na področju družbenih ved, zgodovine in slovenistike kot na primer objave profesionalcev v medijih o povojnih dogajanjih. Sprašujem se, kako lahko politika pridobiva rešitve za katere sama ne more imeti dovolj znanja od profesionalnih strokovnjakov, če ti niso vpeti v konkretne strokovne odločitve pač pa podlegajo »starim mačkom«, »kvazi« pričam in lastnikom pomembnega kapitala. Občudujem pogum na primer aktualnega premiera, ki se loteva prenove poplavljenih območij in vleče kadre ter njihove predloge iz njih z največjo muko, namesto, da bi bilo obratno. Tu omenjam dva primera za mojo zaskrbljenost, lahko bi jih pa naštela ogromno saj se vsak dan že vrsto let ponavljajo v naših medijih.

Za nedavno poplavljena območja se že ugotavlja, da solidarnost ni namenjena samo »mladim družinicam brez premoženja in domorodcem, pač pa tudi vikendašem, lokalnim oblastem, ki so baje prejele sredstva za ureditev poplavljenih območij pa ga namensko niso porabile, lokalnim strokovnim službam, ki so se baje celo nezakonito okoriščale v postopkih določanja zazidalnih površin in še mnoge druge slične zadeve, ki jih mi navadni ljudje slišimo in vidimo pa smo popolnoma tiho. Dobro, pa mi niti nismo pri tem pomembni, vprašati, po moje pa se moramo, kako so do sedaj opravljale svoje dolžnosti številne nadzorne službe in nadzorni organi in nujna je tudi uveljavitev sankcij, če so spregledale hlode ob vodotoku, ki so zadržali vodo, ki je nato z vso vodno močjo odnašala hiše, ceste, … na Tv je neki gospod izrecno poudaril, da so pred poplavami celo opozorili lastnike premoženja ob vodah. Vse kar sem napisala seveda ne spremeni mojega prepričanja, da je upravičenim oškodovancem nujno zagotoviti pomoč »komunistične katastrofe« kot se je zapisalo Mojci Pišek.

Primer iz povojnih dogajanjih skoraj ne zasluži pozornosti zato, ker je tako laično obravnavan in brez vzroka žaljiv za našo domovino. Da so od leta 1941 do januarja 1946 slovenski komunisti opravljali najhujšo obliko revolucionarnega nasilja in povzročili zločin za človeštvo je trditev, ki zahteva ukrepanje pristojnega državnega organa. Koliko Slovencev pa je bilo komunistov v omenjenem času? So se samo oni borili in bili krivi za padle okupatorjeve vojake v bitkah? Kako je možno za padle okupatorjeve vojake v bitkah pridobiti sodni sklep? In tako naprej vse do prikritih grobišč. Pojdite na Geopedijo. Prikazuje popoln zemljevid Slovenije tudi po namenski rabi zemljišč, specifikacija 592 grobišč na slovenskem ozemlju, nekatera so še iz prazgodovine, tri četrtine podatkov neznanih, viri kdo je v njih označeni »domnevno«, »po mnenju«, nekaj že praznih – pokojniki odpeljani, žrtev vojak, civilist,…, in tako naprej. Geopedija opozarja pri vsakem grobišču, da je za ugotovitev dejanskega stanja potrebna raziskava. Tu je vsaka beseda odveč tako o temi, kot o profesionalnih strokah.*

Boljši svet se ne gradi na goljufijah, zanemarjanju delovnih dolžnosti ali pravic, pa tudi ne na populizmu. Za boljši svet so potrebni napori, samo odpovedovanje, pogum in odločna volja, da z dobrimi dejanji premagamo zlo.

Kako pa vi premagujete zlo s katerim se soočate?

Zakaj brati, 20. avgust 2023

Ko prebiram analize učinkov naši izobraževalnih zavodov, zlasti Univerz, me spet grabi panika o tem, kako bosta moja vnuka zaključila študij za svoj poklic, ne da bi imela veselje in željo po prebiranju literature, pa tudi knjig na sploh. Spominjam se svojega zadnjega izpita za opravljanje inosolvenčnih postopkov. Imela sem predpisano poznavanje 83 študijskih knjig. Današnji študentje imajo polovico manj predavanj, kot smo jih imeli mi in »radikalno« povečanje ur za individualni študij doma po predpisani obvezni literaturi. Kako bo to potekalo, če nimajo bralnih navad?

Moč objektivne presoje ni možna na podlagi dosedanjega razvoja informacijske tehnologije in njenih baz podatkov in, kot ugotavljajo informacijski strokovnjaki, tudi umetna inteligenca ne zmore nadomestiti klasične literature in zapisov vsega, kar potrebuješ ali pričakuješ na življenjski poti. V šolah že ugotavljajo v zvezi z uporabo Chat GPT, da se morajo »na novo osredotočiti predvsem na kritično in kreativno analizo in uporabo informacij, ne pa na podajanje in polnjenje informacij«(M. Andrič). Pozitivno naj bi bilo pred vsem to, »če bodo učeči se uporabili UI za dodatno razlago izobraževalni vsebin, ki bodo preverili učečega se in njegov raziskovalni duh spodbudili z dodatnimi informacijami in viri, ki bodo učečemu se pomagali, da si ustvari poglobljeno znanje in kritično presojo do učečih vsebin« (M. Krašna). Brez bralnih navad torej še ne vemo, kako do osnove za kreativnost in kritičnost kar pa je za zadovoljivo življenje nujno poznati in uporabljati. Kdo je zdaj tisti, ki bo kaj storil za razvoj bralnih navad naše mladine?

Glede na splošno mnenje, pa tudi nekatere komentarje, so mladi izgubili interes za branje zaradi opuščanja aktivnosti, ki so bralne navade krepile (domače čtivo, bralne značke, obvezno branje, …). Najprej prosimo, da te nepogrešljive bralne navade zopet dobijo svoje mesto v učnih programih vseh šol v nekoliko večjem obsegu kot ga poznamo iz preteklosti prav zato, da bo njegova rast pospešena.

Da bodo šolski sistemi nadoknadili zamujeno, jim moramo starši pomagati, podpirati šolske bralne programe, poskrbeti za širjenje domačih knjižnic z izbranimi knjigami, se z otroci pogovarjati o prebranih knjigah in sami prebirati knjige, da nas bodo otroci posnemali.

Družba kot celota ima v svojih knjižnicah izjemne knjižne zaklade in prav bi bilo, da jih promovira v medijih na način, ki bo prilagojen mladim. Če imamo denar za neskončne reklame mesa, mleka in drugih predvsem mastnih in gurmanskih pridelkov, večkrat zdravju škodljivih, bomo zmogli tudi še kakšno knjižno ikono kot sta I. Štaudohar in Delo ter aktivnejšo kulturno redakcijo RTVSLO.

Pričakujem tudi priporočila fakultet naših številnih Univerz, da bodo z rednimi oddajami v medijih prispevali svoj delež k prebiranju in širjenju dobre, tudi strokovne literature in klasikov.

Vsi, ki nam ni vseeno kako duhovno bogato je življenje naše mladine, si po svojih močeh prizadevajmo, da bodo spoznavali izkušnje in ravnanja drugih ter krepili svojo kreativnost in kritičnost do vsega, kar srečujejo na svoji življenjski poti.

Kaj boste storili, da bo knjiga v vaši družini nepogrešljiva?

Dobra univerza, 19. avgust 2023

Visokošolski študij je mnogokrat predmet razprave posebno takrat, ko je nujno najti dobro izobražene in zato perspektivne kandidate za visoke položaje v gospodarstvu oziroma v upravljanju s premoženjem kjer koli. Države, združene v EU so ,zaradi velikih razlik med kakovostjo študija na njihovih univerzah, sprejele Deklaracijo o vzpostavitvi enotnega evropskega visokošolskega prostora, ki bo zagotavljal primerljivost in povezljivost nacionalnih visokošolskih sistemov.

Od leta 2005 je tako slovenski visokošolski študij primerljiv z istim v članicah EU kar je zmanjšalo obseg predavanj in bistveno povečalo število ur za individualno delo študentov na domu iz predpisane obvezne literature. Univerzitetni učitelji ugotavljajo, da študija doma iz predpisane literature praktično ni da je zaradi tega v upadanju raven znanja, tudi tistega, ki naj bi ga študenti prinesli iz srednje šole. Trdijo celo, da je študij po Deklaraciji EU spremenil v podaljšek srednjih šol. Seveda za posledice krivijo politiko, ki je povzročila, da je namen univerze samo še produkcija delovne sile, ki služi kapitalu ne pa prostor na katerem si profesorji in študenti izmenjujejo znanje, torej ne znanje, ki bi bilo nujno uporabno v praksi pač pa inovativna in nova znanja. Kot nakazujejo informacije sicer niso univerzitetni učitelji enotni pri ocenah posledic poenotenja visokošolskega študija. Nekateri menijo, da so študijski programi naših univerz preveč razdrobljeni in zato pomanjkljivi v prinašanju kreditnih točk in s poudarkom na doseganju skupnih standardov kakovosti. Kot pozitivno delovanje v duhu deklaracije pa se v naši domovini poudarja pomen Univerz za gospodarstvo, možnosti izmenjave mnenj izkušenj in znanja z drugimi državami, večja transparentnost podatkov o visokem šolstvu, odpravljanje posledic naših pomanjkljivosti, številne skupne študijske programe, vzpostavitev doktorskih šol (EUTOPIA) in olajšano priznavanje diplom.

Pomembno pa je za družinskega študenta tudi to, da naši univerzitetni učitelji vidijo potrebo po modernizaciji in obnovi organiziranja visokošolskega izobraževanje, ki se v zadnjih tridesetih letih ni dograjeval in ima zato že velike težav pri funcioniranju.

Kaj lahko le zaključimo na podlagi objavljeni ocen o stanju duha in kakovosti v našem visokošolskem sistemu? Še vedno je med boljšimi v primerjavi z drugimi v EU in za naše potomce priporočljiv. Družina mora vedeti ali njihov študent doma študira po predpisani obvezni literaturi ali ne. Družina ne sme študentu ali študentki dovoliti prekarskega in sličnega dela, če ni opravil individualnega študija po določeni obvezni literaturi. Družina tudi mora v okviru svojih materialnih možnosti, omogočati študirajočemu udeležbo v ERASMUS+ in šolah v konzorciju EUTOPIJA.

Kot vedno je tudi za uspeh svojega študenta soodgovorna družina pa čeprav naj bi bil študent že samostojna osebnost sposobna odločati po svojih zamislih. Ja, toda to je potrebno pogojevati s sredstvi za preživetje. Biti študent je posebna čast in iz pod časti mora biti vsakomur, če študij izkorišča za mizerno zaslužkarstvo namesto, da bi znal in hotel individualno študirati doma s pomočjo predpisane obvezne literature.

Ali vaš študent opravlja svoje študijsko delo?

Podstat za prihodnost, 18. avgust 2023

V času, ko nam narava »kaže roge« se krepijo nekatera načela in dejanja, ki jih sicer le težko zasledimo v vsakodnevnem življenju. Komentatorji nastalih razmer ob Covidu 19 in poplavah razpravljajo o res pomembnih zadevah v odnosu narava-človek, ki pa so morda nekoliko pretežke teme, ki vsekakor ne sežejo še globoko v civilno družbo.

V medijih na primer, se lahko že zelo dobro poučimo, kako poteka sanacijsko obdobje po naravni katastrofi kot so požari in poplave. Praviloma (1) je sanacija dolgoročni proces odpravljanja bistvenih problemov. Najti se mora (2) dolgotrajna rešitev za preprečevanje morebitnih ponovnih katastrof, preprečiti (3) naraščanje cen materialov in nastajanje vojnih dobičkarjev, modernizirati se mora (4) krizni sistem in posledično se odpre natančen vpogled v obstoječo politiko ter še močnejša težnja, (5) da se sedanja politika socializira vse bolj v smislu pozitivnih dosežkov socializma.

Tako zgleda razmišlja družba kar pa je zagotovo nova težava za žrtve, ki bi si želele čez noč poleg očiščenja tudi obnovo lastnega doma, normalno proizvodnjo v podjetjih in javnih institucijah ter materialno pomoč vseh vrst od dobrote, kredita pa do denarja EU. Ntoko je v svojem komentarju neurja pri nas opozoril na ravnanja iz ZDA, ko se v času poteka sanacije po požaru »žrtve začnejo spreminjati v nadlogo«.

Kakor koli pogledaš neodložljive zadeve sanacije, so te dolgoročne, strokovno zahtevne in politično občutljive. Kako naj se zagotovi vodam dovolj prostora tudi za čas preobilnih padavin, če so nad njimi mostovi s temelji sredi struge, ob bregovih hiše, mlini, betonske pregrade, hlodi,…, ali pa, če struga pol stoletja ni niti pregledana kaj šele sanirana. Nujne so študije strokovnjakov/profesionalcev, razprave, postopki,… in kako bo to možno, če je pristojni minister zainteresiran samo za izgradnjo nove hidroelektrarne na domačem dvorišču?

Za odločitev o strokovnih predlogih je potrebno sodelovanje lokalnih oblasti/občin, ki je v naši državi organizacijski fenomen o čemer je govoril minister Šarec, poleg tega pa najprej potrebno posodobiti krizni sistem države, da bo ta pripravljena za morebitno ponovno ujmo. Za kakršno koli kratkoročno ali dolgoročno ravnanje pa je v prvi vrsti potrebna ustrezna politična klima, ki pa, po komentarjih sodeč, zahteva novo politično ekonomsko ureditev, v kateri bodo ljudje zaščiteni pred vojnimi dobičkarji in dvigovanju cen materialov zaradi njihove velike porabe iz solidarnostnih in podobnih namenskih sredstev. Manj dobička torej v gospodarstvu, zato pa manj naložb, investicij, delovnih mest. V svetu prevladujoče mnenje desnice, da narava ne »kaže zobe« ocenjujejo komentatorji za glavni razlog, da se politična obljube o razbremenitvi narave ne udejanjajo in civilna družba zato razvija gibanje proti zasvojenosti z gospodarsko rastjo ter odpravljanje miselnosti, da smo ljudje breme gospodarstva.

Najbrž bo preteklo še veliko voda, da bo moja uboga domovina na podlagi mnenja strokovnjakov/profesionalcev prepoznala, kaj je zanjo najbolje. Dileme ne tarejo samo nas, prisotne so v EU in vseh celinah saj s premoženjem pridobivajo lastniki tudi oblast nad razpolaganjem z njim. Pametno bi bilo prevzemati dobre rešitve preteklosti za rešitve zadev v prihodnosti.

Kako pa vi gledate na opisane probleme v tem blogu?

Sezona koruze, 17. avgust 2023

V ulici nas je kar nekaj, ki živimo v prostornih, da ne rečem prevelikih hišah in seveda plačujemo vse dajatve kot, da nas je »cel bataljon«. Zaradi nabranih let težko opravljamo tekoče vzdrževanje domov, da večjih del sploh ne omenjam. Odvisne smo od ponudnikov storitev na trgu kar nas povezuje in zagotavlja tudi primeren izbor izvajalca. Na ta način pletemo prijateljevanja, posvetovanja in zaupanja.

Ena od nas je za darilo prejela mlado koruzo, zakurila mali kamin na vrtu in skoraj po celi ulici je zadišalo po njej. Ljubeznivo nas je vabila pa pokušino in pijačo, veselo smo uživale koruzo, kramljale o službah, upokojitvah in na sploh o našem življenju ob vodi, ki bi sicer težko prišla do naših hiš, pa vendar se jezimo, ker že več kot pet desetletij nihče ne skrbi za vodni tok pod nami. Kaj vse je v vodi niti ne vemo, okoli nje so se žal zaredili bobri, o čemer sem že pisala v blogu. Prav nejevoljna sem bila, ker sem morala druščino zapustiti, da sem rešila rezance pred preveliko osušitvijo in posledično drobljenje.

Takih druženj, kot je to današnje, se nam ne dogaja vsak dan, saj so moje drage sosede še po službah, nekatere pa se to sezono šele upokojujejo. Vsako posebej cenim in jo imam rada. Ivanka mi je najbližja, žal pa ne more več po stopnicah in morala je v dom. Mejiva z vrtovi, ona je za svojega vzorno skrbela tako, da je bil moj vrt običajno ves rdeč od sramu. Andreja je najmanj pol mlajša od mene. Vedno je bila prisrčna punčka, odraščala mi je pred očmi in še vedno jo tikam, čeprav je danes »prva dama« v računalniškem programiranju plač med Ljubljano in Hrvaško. Nina je resna meščanka, potomka mestne družine, ki je še vedno lastnica ene najlepših hiš na Glavnem trgu. Nina je verjetno tudi najbolj umirjena med nami, nekdanja terapevtka pa tudi pogosto pomaga vsem, ki smo si kakor koli otežili gibanje. Meni je pomagala, da sem shodila po trdem padcu na bok. Hvala draga Nina. In zdaj Lili, pridna kot čebelica, skrbna do svojega doma in okolja, gradbena inženirka in profesorica. Tudi njo sem spremljala pri odraščanju, pa tudi odraščanje njenega sina in hčerke. Pri njej se vedno kaj novega dogaja. Ne enkrat so jo obiskali njeni maturantje v povorki, pogosto se pri njej seznanim z obrtniki, ki jih potrebujem na domu, vrtu, upravljanju z gozdičkom. Prijateljujemo skupaj z mojim bratrancem Jožetom, ki je najin prvi sosed. Pomagala sta ni, da sem po padcu na kolk prebila prve najhujše ure. In prav Lili je tista soseda, ki največ komunicira z nami vsemi, vključuje sosede v našo skupnost in večkrat poskrbi za kakšno presenečenje. Bravo Lili!

Dragi moji morebitni bralci. Lažje se živi ob spoznanju, da smo sosedi naklonjeni sožitju, v prijateljskem odnosu in pripravljeni pomagati v sili. Če je sodelovanje korektno, v dobrem in slabem, je primeren odnos sosedov blagodejen in dragocen. Prav tej ugotovitvi je namenjen tale blog, da bi pomagal tistim, ki sožitja še niso dosegli. S tem pa ne mislim, da je opisano naše razmerje nekaj idealnega, je pa normalno in zaradi tega prijetno. Razvijamo skupnost in poleg druženja že razpolagamo s skupno knjižnico, v prihodnje pa morda tudi kakšno rekli o upravljanju ulice, njenem kulturnem življenju in povezavi s krajevno skupnostjo, kjer nas že zastopa ena od naših sosed.

V kakšnem odnosu pa vi živite s sosedi?

Kirgizija, 16. avgust 2023

Sredi Azije je država s pet milijoni prebivalcev v kateri živijo poleg Kirgizov še Rusi,Uzbeki, Ujguri, Tadžiki, Tatari in Nemci. So pastirji, konjerejci in poljedelci. Njihov jezik izhaja iz turščine. Je celinska, gorata država več tisoč kilometrov oddaljena od morja in z enim najlepših vrhov na svetu v obliki pravilne piramide iz roza marmorja in granita. Kirgizija ima kovine z zlatom in redkimi kovinami vred. Prestolnica in največje mesto je Biškek, sledi pa mu starodavno mesto Oš. V zahodnem delu države je Nebeško gorovje in gorovje Pamir z ledeniki in gorskimi jezeri. Podnebje je celinsko.

Država ima bogato in razburljivo preteklost, poseljena je bila s Skiti že od 6. stoletja pred našim štetjem, pozneje so jo zasedli Kirgizi, ki so prišli iz Sibirije, nje pa so podjarmili razni narodi, tudi Mongoli od katerih so jo pridobili Rusi. Osamosvojili so se leta 1991 po razpadu Sovjetske zveze, pridružili so se Združenim narodom in Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi. Pod Unescovo zaščito je Sulejmanova sveta gora po kateri poteka Svilna cesta, je romarski kraj in najdišče petroglifov.

Njihova kultura pozna Komuz, tri strunsko lutnjo, Tiš kijz vezenine, Širdak- izdelane preproge v tridimenzionalne tehniki, izdelujejo predmete iz klobučevine, gojijo sokolarstvo in tradicionalne športe s konji.

Lepote Kirgizije so opevali že trgovci Svilne ceste. Opevali so tudi prijaznost ljudi, spanje v jurtah in igre s konji. Današnji turisti in popotniki se napotijo čez visoke prelaze do ledeniških jezer, obiščejo karavanseraj v Tash Rabatu, doživijo Nebeško gorovje in se udeležijo katerega od številnih festivalov s konji ali lovom na ptice.

V to zanimivo okolje sta odpotovali Dunja in njena hči Maruška. Nekaj časa sta bili na območjih brez signala in od njih ni bilo glasu. Po komentarjih sodeč sta bili v Nebeškem gorovju ali Pamirju. Ko sta se vrnili v Biškek sta poslali prve slike, Maruša radostna, Dunja nasmejana med klapo ljudi za katere ni znano ali so Kirgizijci ali Kranjci. Spita v jurtah, Maruša je poslala sliko o ježi na konju, upam, da se Dunja ni izogibala taki priliki. Vsa sporočila dajo vedeti, da sta zadovoljni, da doživljata nekaj novega, dobrega, pravita tudi, da so cene bagatelne tako v trgovini kot pri plačevanju storitev. Komaj čakam, da se vrneta in podrobno poročata kje sta bili, kako sta se imeli in kaj je tisto nepozabno kar na vsakem potovanju razburi možgane.

V Kirgiziji nisem bila, sem pa bila pri njeni sosedi Uzbekistanu, ki je podoba država kot Kirgizija. Spoznali smo na primer njihove univerze iz časov, ko so po Evropi ljudje živeli po močvirjih in gozdovih. imenujejo jih Madrese. Navdušil nas je Samarkand in seveda njihovi neskončni pašniki polni prekrasnih konj. Če sta nekaj podobnega doživeli moji popotnici bosta imeli veliko povedati, ko se vrneta. Azija, njeni narodi in njihova zgodovina so izjemni dosežki človeštva in nenehno pogrešam prevode njihove poezije, zgodb, romanov, filozofskih del. Tudi zaradi trpljenja v lokalnih in mednarodnih vojnah na njihovih tleh so Azijci krepili svojo odporniško in ustvarjalno moč, ne lenarijo in so zato verjetno narodi prihodnosti.

Kaj pa pri vas cenite v Aziji?

Amrak, 15. avgust 2023

Kot ptice selivke se tudi naša Amrak vsako leto vrača iz daljne Kalifornije v svoje rojstno mesto, k očetu, sorodnikom, prijateljem. Iz Amerike nam je že v prvih letih bivanja pripeljala moža, potem sta nam pripeljala moževo mamo, prijetno gospo, ki se je v naši družbi hitro udomačila. Neverjetno ljubko hčerko Amelijo sta nam predstavila v Tivoliju kjer se nas je zbralo veliko, tudi starejših, ki jih zdaj ni več. Ko se je Amelija pripravljala za šolo je dobila bratca, prav tako ljubkega fantka, ki nam je že ob prvem srečanju pogumno gledal v oči in z nasmehom sporočal, da mu po slovensko še ne gre. Pri Obrščaku smo bili naslednje leto skupaj na kosilu. Amelija je imela za seboj že leto učenja klavirja, Ben pa se je pripravljal, da sestri sledi. Lepa družinica pride domov v Slovenijo vsako leto, tudi ko je razsajal Covid, in ko več ni bilo tistih sorodnikov s katerimi je Amrak preživela svoje otroštvo.

Amrak je nečakinja mojega sina. Rodila se je Jos-u in njegovi Lidiji. V svoji krajevni skupnosti je bila aktivistka tudi članica organa upravljanja. Diplomirala je na agronomiji in pridobila akademski naslov univ. dipl. agr. Še pred zaključkom študija je izgubila mamo in s sestro Nike sta bili več ali manj prepuščeni sami sebi, saj je oče veliko časa prebil na terenih, snemanju in montaži, razvil pa je tudi oglaševalno dejavnost.

Prva je dom zapustila Nike in se z možem odselila v Ameriko. Ima dva sinova in ne vem, da bi se kdaj vrnila v Slovenijo, vem pa, da jo je oče večkrat obiskal. Verjetno jo je obiskovala tudi Amrak. Kako se je spoznala z Timom ne vem, zgleda, da se dobro ujemata, da imata veliko skupnih misli. Zaposlen je le Tim, Amrak pa skrbi za družino saj jima Amelija in Ben pomenita vse. Pogovarjala sem se z njo o možnostih obnavljanja njenega znanja in predvsem njegove praktične uporabe. Zdi se mi, da bi s publicistiko lahko krepila svoje agronomsko znanje kar od doma. Čeprav se je z menoj strinjala pa mi ni znano kako uspešna je pri tem. Dejstvo je, da ajde in pajčolana ni pridelala iz semen Semenske knjižnice, vsaj vrnila mi ni ne izposojena ne pridelana semena in imam še vedno dolg do knjižnice

Amrak svoje letne obiske domovini povezuje z potovanji po krajih antike, turističnih destinacijah in po državah EU. Za potovanja si najemajo lokalne taksije, za daljše razdalje pa se poslužujejo letalskih prevozov. Ne glede na njihovo skromnost, je potovanje drago pa tudi zahtevno, saj imajo otroci specifične potrebe.

Za danes mi je Amrak poslala prijazno vabilo, da pridem na skupno kosilo na Ljubljanski grad. Zahvalila sem se za njeno pozornost, nisem se pa mogla udeležiti. Malo pred sem sem se vrnila po dveh tednih iz morja, doma sem imela še isti dan težave z vodo, malo sem bila tudi utrujena in ni bilo časa za frizerko. Lahko da sem zamudila zadnje srečanje z njo in njeno družino zato pišem tale blog, da bo zaznala mojo emocijo do nje in njene družine. Družim se z njo od njenega rojstva, pred mojimi očmi je postala mladenka, diplomantka, žena in mati. Veseli me, da uspeva njeno okolje, njena družina in srčno upam, da je in da bo vedno srečna.

Imate tudi vi prijateljski odnos do otrok, ki z vami niso v sorodstvu?

Matea Benedetti, 14. Avgust 2023

Poznala in prijateljevala sem z nekaterimi njenimi študentskimi kolegicami iz našega mesta, ko so te razmišljale o svojem bodočem poklicu. Krojile in šivale so ter se navduševale prav za prav nad šiviljstvom. Da v njihovi generaciji usposobljena slovenska modna oblikovalka zdaj oblači svetovno filmsko elito za njene najprestižnejše prireditve, me res preseneča in daje misliti. Najprej se navdušujem nad njenim znanjem in prizadevanjem za uporabo ne živalskih surovin pri izdelavi oblačil in takoj za tem nad njenim oblikovanjem kolekcij v skladu z značajem posebno izjemnih živali kot so papagaji in hobotnice. Vsekakor je njena ustvarjalnost edinstvena in vredna vse naše pozornosti, če se ji je posvetila celo Vogue in jo častijo tudi izbirčni Britanski modni mojstri.

Benedettijeva gradi svojo kariero na trajnosti, ki pomeni predvsem izdelovanje oblačil, pri katerih najmanj obremeniš okolje, zlasti vodo, zemljo in zrak. Ustvarja ekološko modo, ki presega običajno po dizajnu, barvah in zgodbah. Vsaka kolekcija je inspirirana po neki živalski vrsti. Ko zazna karakter kolekcije temu primerno izbere žival. Kolekcija posvečena papagajem opozarja na njihovo ogroženost zaradi trgovine z njimi in krčenje habitata. Kolekcija posvečena hobotnici pa daje občutek svobode in je poklon morju, oceanom in vodam. Surovine za njene izdelke slonijo na ekološkem certifikatu, biorazgradljivih in rastlinskih materialih. Rastlinski tekstil je obarvan z okolju prijaznimi barvili na vodni osnovi, je razgradljiv, priročen za nošenje, enostavno ga je vzdrževati in je zdrav za človeka.

Oblikovalka meni, da bi že lahko vse materiale živalskega izvora za oblačila, modne dodatke in notranjo opremo nadomestili z rastlinskimi kot sta Tencel ali Enka. Meni tudi, da je današnja tekstilna industrija po škodljivosti okolju na tretjem mestu, zato je potrošnike potrebno usmerjati v nabavo trajnostnih oblačil iz konoplje, ekološkega bombaža ali lanu ter ananasovo usnje in se izogibati sintetičnih tekstilom. Danes je te trende in vegansko modo že zaznavati tam, kjer je močan aktivizem in kjer obstaja podpora svetovnih zvezd.

Mojstrica trajnostne, luksuzne, veganske mode bi želela svoja oblačila približati ljudem z manjšo kupno močjo in tistim, ki jih želijo imeti za enkratno uporabo. Nastaja ekološka izposojevalnica in širše informacijsko središče. Pripravlja se že za nastop v Milanu v skladu s svojimi postulati. Zavzema se za širjenje ljubezni do živali in planeta kar nas ohranja kot človeka. S takšnim odnosom bo še veliko generacij deležnih čiste vode in zraka. Prehajamo v Eko, ki je dobra pot za vse, da se ohrani človeška vrsta je prepričana Matea.

Spoštovana mojstrica, občudujemo vaše delo, vaš pogum in vašo vero v preobrazbo tekstilne dejavnosti. Ne samo vam, tudi nam kot potrošnikom so presedala nekakovostna oblačila, ki so jih na obale metale ladje vzhoda. Še bolj kot to pa nam preseda hlapčevstvo trgovine, ki s temi krpicami polni kakovostne lokale, tržnice in kramarije. Elegantnega moškega skoraj ne vidiš več, ženske pa so se naveličale razgaljenosti in neštetih naramnic. Koristno in estetsko bi bilo, da bi s svojimi kolegicami spet po človeško oblekli ljudi, tem bolje, če bi šlo brez živali.

Sledili vam bomo v okviru možnosti, ki jih imamo saj »obleka dela človeka«

Kako se pa oblači vaša družina?

Pozabljeno, 13. avgust 2023

Mnogim svojim dobrim sodelavcem, prijateljem, tovarišem sem še napisala nekrolog ali njihovim potomcem posvetila tolažilno besedo in prav bi bilo, da sem že med njimi. Vsaka beseda, ki jo zapišem ali povem o odhajajočim za mene ni nikoli bila formalnost ali obveznost, vsaka je nastala kot posledica spomina na nekaj dobrega, spoštljivega in nepozabnega. V življenju srečuješ veliko ljudi, če imaš kanček sreče, so to lahko prijetni spomini na dogodke in ljudi, ki jih ne želiš pozabiti.

Kar nekaj let sem razmišljala o tem, da bi o ljudeh, ki so me obkrožali, napisala knjigo, ki naj ne bi bila zgodovinska, poudarjala pa bi njihov prispevek k razvoju stroke, družbe, kulture, okolja in podobnih dejavnosti. Namen knjige naj bi bil opomniti bralca, da en sam človek lahko zelo malo pripomore k blagostanju ljudi, združevanje volje in dejanj pa lahko rojeva čudeže. Da bi knjiga lahko nastala ali nastajala sem organizirala zbiranje gradiva s pomočjo računalnika v številnih direktorijih, ki so se razrasli skoraj do nepreglednosti. Da ne govorim o obsegu fotografij, ki bi z obdelavo tekstov res ohranjali zanimiv vpogled v življenje in delo koncem 20. in prvi četrtini 21. stoletja. Vizija je bila jasna, rabila bi le več rok, da misli in dejanja hitreje spreminjala v knjižno obliko. Nekaj posameznih poglavij pa sem že napisala kot na primer opis gospodarstva na gruntu, organiziranost vasi, jubileje Foruma, srednješolsko življenje, študentsko razpoloženje in tako naprej. Dosti zametkov sem oblikovala s svojo publicistično dejavnostjo tako v zbornikih kot v strokovnih in kulturnih publikacijah.

Smešno a resnično sem se ideji o knjigi odpovedala ob upokojitvi, čeprav je bilo pričakovali, da bo dovolj časa za njeno udejanjenje. Bolj kot ta projekt me je zanimalo, zakaj so podjetja propadala ob osamosvojitvi, zakaj osamosvojena Slovenija ne nadaljuje dobrih projektov, kako se krepi lokalno okolje in podobno področja, ki so obetala zanimive razvojne trende. Tako sem ostala pri operativnem delu, moji direktoriji pa se nenehno polnijo z novimi informacijami. Nimam moči, da bi jih izbrisala in ušla mi je volja, da bi knjigo ali članke pisala sedaj. Verjetno jo tudi ne bi mogla zaključiti saj me telesno in duševno obremenjujejo leta. Po vsej verjetnosti, bo odločitev sprejel moj sin.

Predvidevam, da nimam opisanega problema samo jaz, zato brskam po literaturi in medijih, kako ljudje mojega kova zaključilo svoje neuresničene projekte. Ne najdem kaj pametnega pa razmišljam, da bi morda obogatila svoje bloge z zgodbami iz mojih direktorijev. Za marsikaterega bralca bloga bi morda bila zanimiva zabeležena podkast na primer za nastanek danes pomembne slovenske multinacionalke, objekta na enem od večjih vpadnic v naše mesto, letnih srečanj gospodarstvenikov, nastajanje visokošolskih zavodov pa tudi popotovanj po svetu, kulturnih projektov, smučanja, …

Pisanje blogov je prostovoljno in po vsebini odvisno od pisca, ki pa si želi, da bi bil bran, kritiziran ali pohvaljen saj samo tako lahko zazna ali je na pravi poti ali pa samo krade čas bralcem. Sama si želim komunikacije z bralci kar bi me spodbujalo, da so moji blogi vsebinsko želeni.

Pišete tudi vi bloge?

Eva, 12. avgust 2023

V petdesetih letih preteklega stoletja je bilo mesto, v katerem sem se zaposlila, še zelo meščansko. Ponekod so še govorili nemško. Meščani in meščanke so hodili k mašam lepo nališpani, pač koliko jim je lišpa ostalo od predvojnih razmer. Nemalo kdaj se je slišalo, da je mesto zanimivo vendar zvesto konservativnim razmeram. Nastajali so šele zametki industrije in upravljanja po načelih socializma. Je pa v teh razmerah slovela njihova gimnazija, ena od najstarejših v nekdanji Avstro Ogrski. Bila je prestižna v Sloveniji in le najboljši šolarji so bili njeni dijaki. V tej izjemni gimnaziji je angleščino poučevala Eva, profesorica angleščine. Slovela je po strogosti in doslednosti pa tudi nepristranskosti in prav zato so se jo dijaki najbolj bali. Poleg opisanih vrlin je bila tudi zelo glasna in ni skrivala zadev pod mizo. Tako kot sem opisala, je bilo o Evi slišati in upam, da ne zlonamerno.

Kmalu je postala žena znanega mestnega odbojkarja in se družila z z fanti in njihovimi izbrankami v odbojkarski ekipi. Bilo je to kar pomembno žarišče športa in soudeleženi so bili v tekmovalnem programu države. V mestu so predstavljali napredno mladino, ki spreminja razmere in ustvarja nov svet. Sledilo jim je veliko mladih. Da je bil njihov šport napredno gibanje se je izkazovalo še desetletja po razpustu skupnega dela, ko smo člane te skupine in njihove izvoljenke spoznavali po uradih, v podjetjih in pri projektih prostovoljstva in Eva je bila ena izmed njih. Ugledna, urejena, lepa ženska s prav takim možem.

Čas je prinašal v mesto vedno več izobražencev, množile so se športne, kulturne, družabne in drugih vrst dejavnosti, mestna industrija kot tudi mesto samo je postajalo vedno stabilnejši temelj za modernizacijo mestnih aktivnosti in meščanstva. Eva je bila udeleženka tega procesa in njegove pozitivnosti je prenašala tudi na gimnazijce. Sodelovala je v lokalnem gledališču in pri tem uživala kar je pozneje sama večkrat poudarila. Gledališče je bilo kvalitetno in se je vključevalo v gostovanja po vsej državi, tudi v tekmovalne programe. Ob njegovi ukinitvi je kazalo na posledice prave lokalne tragedije.

z Evo sem se osebno spoznala ob ustanovitvi Društva Novo mesto. Prišla je v mojo pisarno s predlogom, da postanem član Upravnega odbora društva. Ker sem o njej vedela, kar sem tu zapisala, ona pa o meni ni vedela nič, sva to prvo srečanje popestrile s prijaznim klepetom o mestu, družbi, razmerah, prijateljih, vsem aktualnem, poklonila mi je celo broško za spomin na to srečanje in priznam, da se ga še vedno rada spomnim. Kar 20 let sva nato sodelovali v Društvu in marsikdaj tudi pokazali rešitve za pereče probleme mesta. Eva je sanjalo o obnovi amaterskega gledališča v Narodnem domu, pogosto je opozarjala na potrebo po obnovi in si na sploh prizadevala, da bi z mestom bolj skrbno ravnali. Društvo ji je dodelilo priznanje častne članice.

Najin odnos je bil od njenega obiska pa do najinega prenehanja funkcije v Društvu izjemen, korekten, prijateljski, posvetovalni in ustrežljiv – lahko rečem tovariško ustvarjalen in idealen. Eva draga, vsako jutro grem mimo tvojega nekdanjega doma, vidim okno tvoje kuhinje, kjer se je rojevalo upanje, da se v mestu lahko obrne na bolje, vsako jutro se spomnim, da sva se dobro razumeli in drug drugi pomagali. Hvala za lepo sožitje in mirno počivaj!

Kako se pa vi poslovite od drage prijateljice ali prijatelja?

Kmalu šofer, 11. avgust 2023

Življenje hitro teče in pri nas se starejši vnuk že pripravlja na šofersko kariero. Oči mu je enkrat že zaupal vožnjo na varnem, modernem parkirišču, morali pa se bomo vključiti tudi drugi, da bo poleg šolskih in športnih obveznosti prevzel še šoferske. Zgleda lepo in koristno, toda prevozi so tudi nevarni, posebno za prvih 10000 km, če bo sam z avtom odhajal na vaje in tekme ponoči in utrujen bo zaskrbljenost v družini presegla vse meje, babi pa bo ob avto. A treba bo slej ko prej sprejeti ta dejstva za oba fanta.

Na zadnji dan našega namakanja v morju smo se še zadnjič kopali, se slikali in, po velikem in zahtevnem čiščenju garsonjere, usedli v Megana oči in mlajši vnuk, v Clia pa sama s starejšim vnukom. Verjetno je ta razpored odredil oči, da bi vozila lažje, ker bom imela druščino. Namestila sva ključek z moderno a prijetno glasbo in imela lepo vožnjo vse do doma.

Na poti je bil gost promet, zastoji, druge ovire in moj sopotnik me je nenehno opozarjal nanje. Namestil je delovanje klime, glasnost glasbe, naravnanost stolov, ohladitev na parkirišču in poskrbel sam, da je bil avto pripravljen na dolgo vožnjo. Stekel je pogovor o vožnji in času vožnje, kot se bomo vozili in kje ustavili. Ves čas je bi telefonsko povezan z očetom. Meni je razlagal situacijo na cesti, me spraševal kaj o prestavah in zavorah ter krajih mimo katerih smo vozili. Naš prvi postanek je bil v Fužinah kjer smo si privoščili razkošne pice in se ohladili pod pergolo. V Delnice smo kar padli in seveda na črpalki natočili gorivo, kupili sladolede za fante in kavo na poti za mene. Pikica je dotočila in odtočila.

Kar naprej opozarjam sopotnika naj gleda obilno zelenje pred in po prehodu čez Kolpo, naj si spočije oči. Narava ob tej poti je res edinstveno, nič pretiranega, nič vznemirljivega, vse samo pomirjajoče. Toda vnuk je vso pozornost namenjal moji vožnji. Vedel je, kdaj naj prestavim v višjo ali nižjo prestavo, me opozoril, če sem preveč zaletavo zapeljala do stoječe kolone, če vozim prehitro, če imam v tunelu prižgane luči, če je na cesti kaj kar sama nisem opazila. Imela sem občutek, da vozi tudi on, pogovarjala sva se o tem, da ima vsak šofer svoj stil vožnje, ki pa ni dopadljiv vsakemu sopotniku in zato ta daje pripombe na vožnjo voznika. Bil je tudi miren in ne preplašen, čeprav nismo tako počasi vozili.

V Kočevju smo se ustavili, da se poslovimo saj je moja pot krenila desno, oni pa so odhajali naravnost. Ko sem ostala sama v avtu, sem razmišljala kakšen šofer bo. In prišla do zaključka, da bo uspešen, predvsem pa previden. Njegova vožnja bo verjetno podobna vožnji očeta.

Ostanek poli domov sem prepeljala ob klasični glasbi, ki jo imam na ključku in mi jo je zbral sin. Nebeško sem se počutila med gozdovi, pašniki, hribovskimi naselji in drugimi naravnimi lepotami. Na Lopati sem se spomnila svojih vojaških obveznosti na vajah, pred Laščami pa sem pogledovala proti Gradecu kjer prebivata Stanka in Milam. Kmalu sem bila doma, polna energije in dobre volje, da sem skoraj 14 dnevno potepanje mirno zaključila.

Kako pa se vi počutite ko pridete po daljšem času domov?

Moroš, 10. avgust 2023

Že v otroštvu sem se veliko navezovala na prijateljice in prijatelje, jih obiskovala na domu, se z njimi družila na poti v šolo in iz nje, ob nedeljah pri maši in pozneje na kulturnih prireditvah. Iz tega razloga mi je danes zanimivo, kakšno prijateljevanje razvijajo moji nasledniki v letih odraščanja in kaj jih pri tem razveseljuje ali omejuje.

Mlajši vnuk je nekoliko skrivnosten, prijatelji, sošolci in znanci, ni čisto jasno, ga obiskujejo na domu, zjutraj zvonijo na vratih, da bi skupaj odšli v šolo, nekajkrat sem že videla njegove soigralce z žogo na domačem dvorišču, spoznala sem tudi njegove partnerje v odbojki. Vse je za njega bolj slučajnost in samo po sebi razumljivo, o tem ne debatira.

Starejši vnuk pa je bolj odločen, pove v kakšni družbi mu je všeč in zakaj. Dobivajo se na igriščih, zadnje čase na odbojki, tekmovanjih in treningih. Posrečeno razlaga, kako se je imel pri družini svojega partnerja pri odbojki na mivki nekje na Štajerskem kjer je prebil skoraj cel teden. Ne motijo ga novinci in ni imel problemov z hotelsko namestitvijo v dvoposteljnih sobah v času tekem.

Že več let prijateljujeta oba vnuka z Morošem iz Bežigrada. Zgleda, da so se »ujeli« v isti osnovni šoli in da se od časa do časa obiskujejo. Moroš je edinec in njegova družina ima lično počitniško hišico v Malinski, kje preživlja poletje. Njegov oče je pravi pomorščak, vešč v ravnanju s plovili in dodatki, odličen ribič in še boljši pripravljavec jedi na žaru. Mama je moderna družabna ženska, ustrežljiva do svojih dveh moških in izjemno iznajdljiva v ravnanju z gosti. Sin Moroš praznuje svoj rojstni dan v avgustu in vedno v ten prijaznem obmorskem kraju. Že več let smo vabljeni na slovesnost, ki se vsako leto drugače obelodani in prilagaja željam vseh otrok. Imela sem to čast, da sem bila enkrat tudi sama njihova gostja. Bilo nas je okoli 15, lepo smo klepetali starejši s starejšimi, otroci pa posebej na vrtu. Jedli smo same specialitete krajev od koder družina izvira. Torto je naredila Moroševa mami, na nje je bil avtomobilček, cesta, prometni znaki-prava posebnost. Lansko leto so fantje osvajali morje z izjemnimi skoki, prevozi s čolnom in kaj vem kaj še. Mlajši vnuk mi je razlagal, da so se izkrcali na samotni obali, kjer je Morošev oči pekel ribe, vsak jih je lahko pojedel kolikor je hotel in bila je že noč, ko so se vračali v pristan. Letos je oba vnuka odpeljal na praznovanje oči, vrnili so se po deseti uri zvečer zadovoljni in utrujeni. Poročali so drugi dan, da jih je na blazinah vlekel čoln, da so padali v morje, ker jih je treslo, da so od zadovoljstva na ves glas kričali in da so na samotni plaži spet uživali najboljše ribe. Tudi torto so pojedli.

Zdi se mi je krasno, da so v družinskem krogu in s prijatelji doživeli lep dan in večer. Predlagala sem, da Moroša ali pa njegovo družino pripeljejo na naš dom, ko bo starejši vnuk praznoval svoj rojstni dan. Predlog sicer ni bil sprejet, sta pa družini našli način, da sta se zbližali in da so se naši zahvalili za prijetno doživetje.

Vesela sem, da fantje spoznavajo lepoto prijateljstva, da se družijo in od starejših učijo zabavnih veščin, da bo morda tudi njih sem pa tja zamikalo kaj organizirati, kar je ljudem pri srcu in radi sodelujejo.

So vaše zabave tudi živahne in prijetne?

Smo prezrli? 9. avgust 2023

Iztok Simoniti, slovenski pravnik, karierni diplomat, mednarodni politolog, profesor za področje diplomacije in publicist je v sodelovanju z U. Hočevar in B. Samcem objavil v Sobotni prilogi Dela 5. avgusta prispevek Ustavno sodišče in zadeva RTV. Zahtevno vsebino sem prebirala počasi in zelo pozorno ter pri tem ugotavljala, da avtorji razmišljajo o naši demokraciji podobno kot sem sama že nekajkrat zapisala v svojih blogih. Prispevek me je presenetil iz več razlogov. Za najpomembnejše v njem ocenjujem mnenje o zaščiti državljanov in države pred pobudniki državljanske vojne. Če spremljaš, kako so se in se še odvijajo politični dogodki strank in analiziraš učinke teh dogodkov, ne moreš pozive k državljanski vojni sprejeti kot blef pač pa ti to narekuje dolžnost, da krepiš voljo ljudstva za ustvarjenje takih razmer, da ne bo razlogov zanjo. In prav to kar dejansko onemogoča državljansko vojno predlagajo avtorji v omenjenem prispevku. Kolikor sama poznam razpoloženje ljudi v mojih okoljih menim, da so sprejemljivi vsi njihovi predlogi, sama pa sem že dolgo prepričana, da bi naša družba morala najti v sebi dovolj moči,

- da zaščiti v celoti premoženje države pred grabežljivostjo strank,

- da Državni zbor in Vlada delujeta po predlogih stroke in ne po predlogih strank,

- da se sodelovanje Slovenije v EU in s svetom ne oblikuje po programih strank temveč po enotnosti državljanov in državljank Slovenije in ne nazadnje,

- da dogradimo ustavo ter zakone tako, da bodo omogočali večje blagostanje v prihodnosti prebivalcem Slovenije ne pa krepili interese posameznih strank.

S potrebno preobrazbo pravil zastarele in tendenciozno zasnovane slovenske demokracije bi ustvarili razmere, ki bi odpravljale razloge za državljansko vojskovanje. Če res dr. Spomenka Hribar in dr. Tine Hribar raziskujeta in pišeta o zgodovinsko socioloških dejstvih nenehne polarizacije Slovencev in Slovenk, bomo končno dobili tudi vpogled, kje in kako jo je možno odpravljati, da prihodnji rodovi ne bodo njeni ujetniki.

Omenjeni prispevek v SP Dela je zagotovo opozoril nas vse na nujnost konkretnega ukrepanja takoj tako Ustavnega sodišča, Predsednice države, Državnega zbora, Stanovskih strokovni združenj in Vlade.

Pričakovati je bilo, da bo prispevek «vrgel v zrak« vse kreativne sile v državi in da bo vzcvetelo nešteto novih predlogov kako lažje do sprememb temeljnih aktov. Pa ni opaziti nikakršnega vznemirjenja in želje niti v strokah ne. Komentirali ga niso niti mediji, še manj politiki in upravljavci državnega premoženja. Nič! Edini se je oglasih dr. Krivic, ki pa je predlogom nasprotoval in pritrjeval. Menim, da se z njimi strinja. Vprašujem se zakaj dobre predloge glasno ne podpirajo »ljudje, ki imajo največ znanj« - profesionalci za katere velja drugačna logika kot za politična znanja in ki niso odvisni od ukazov strank ali oblasti.

»Svobodno preučevanje vsega profesionalce pooblašča, da v javnosti govorijo resnico (poklica) in razgaljajo laži. To je naloga intelektualcev vseh poklicev« Ni kaj dodati.

Kako pa pri vas razmišljate o odpravi težav v državi?

Evtanazija, 8. avgust 2023

Slovenija razmišlja o uzakonitvi evtanazije, povzročiteljici smrti, da bi se trpečemu in neozdravljivemu bolniku odpravilo trpljenje. Biserka Marolt, ki se ji ima Slovenija zahvaliti za novo Pediatrično kliniko in uspešnost še več njenih drugih projektov, je kot predsednica Društva Srebrna nit skupaj s pobudnikom Pleterski Andrejem začela akcijo zbiranja podpisov v podporo predlogu. Hitro so bili podpisi zbrani in kazalo je, da se narod strinja.

Ni minilo kaj več časa, ko so »Ruparjevi upokojenci« na shodu pred parlamentom grobo napadli svetovalko predsednice države, njeno pobudo kot tudi samo misel, da bi v Sloveniji kaj takega uzakonili. Na transparentih in govorih so poudarjali, da je tak zakon fašistoidno dejanje s pričakovanimi posledicami, ki jih je imelo rasistično delovanje Hitlerjeve Nemčije v 30-tih letih preteklega stoletja. Napad tako na Srebro nit in njeno predsednico kot na politično strukturo, ki je dovolila začetek postopka je še vedno izjemno brutalen in za večino neumesten.

V zvez z evtanazijo so se organizirali v protinapad tudi zdravniki z Zdravniško zbornico na čelu in s prisotnim predsednikom za etiko v zdravstvu. Javnost so obvestili, da je njihova dolžnost varovanje življenja in ne opravljanje dela rabljev. Kaj kmalu jih je zavrnil njihov kolega z obrazložitvijo, da med doktrino zdravljenje spada tudi počutje bolnika in da je zdravnik poklican ravnati vedno v korist pacienta.

Zdaj se v medijih pojavljajo različna mnenja, zgleda, da se javno mnenje nagiba k nadaljevanju razprave, osvetlitvi iz vseh poznanih strani in pozitivni predlog za potrditev v parlamentu. Končno je znano, da je pobuda nastala zaradi odhoda neozdravljivih v tujino, kjer je evtanazija uzakonjena, pa tudi zaradi neozdravljivih po naših zdravstvenih ustanovah, ki sami nenehno prosijo za pomoč pri končanju življenja.

Kakorkoli, težko nas bo poenotiti čeprav to v Sloveniji ni prva razprava o evtanaziji. Osebno sem bila do nedavnega mnenja, da bi morala biti evtanazija dovoljena vendar jo mora bolnik opraviti sam. Pozneje sem spoznala, da so katera koli etična pravila v zdravstvu vselej in povsod prvenstveno namenjena tistemu, ki ga je potrebno zavarovati pred moralno neželenimi posledicami kršenja teh pravil – to pa je pacient. Poslednji namen zdravniške etike torej ni dobrobit zdravnika, temveč pacienta (Pribac).

Da bi odhajali častno usposabljamo paliativne institucije, hospice in zdaj tudi evtanazijo kar vse izboljšuje kulturo umiranja.

Kako pa vi sprejemate evtanazijo?

Digitalna pot, 7. avgust 2023

Vsak dan se že srečujem z novostmi v digitalizaciji, ki mi da misliti po kakšni poti hodimo in bomo vedno hitreje hodili v prihodnost. Naj najprej naštejem nekaj«strahov«, ki se jih bojim že danes.

Brez pametnega telefon ne morem iz hiše, saj je v njem vse, kar mi zagotavlja pomoč ob morebitnih težavah. Brez računalnika ne morem več napisati niti osmrtnice, ker s svinčnikom samo še kracam nerazločnosti, brez teh pripomočkov nisem nenehno povezana s sinom in njegovo družino, sem odtujena od okolja, novic, opozoril, skupnih sistemov v državi, zdravstvu in tako dalje. Vnuka nimata več zvezkov v šoli, samo še tablice, sin in njegova družina več ne berejo, ker menijo, da vse kar potrebujejo zagotavlja splet, priporočila strokovnjakov o zasvojenosti z digitalnimi napravami delujejo v prazno. Sestanki v poslovnem svetu in z njimi povezana potovanja so postali preteklost, pripravljamo se na delo na domu. Ne bom nadaljevala, nakazuje pa se mi slika sebe, zaprte v nekem malem prostoru morda s fikusom in obdana s kabli ter tipkovnicami. Brez srečanja s komur koli bom slej ko prej pozabila na pravila obnašanja, druženje v živo, vse kar mi je drago.

Povedati želim svoje mnenj o neki za mene pomembni temi. Zaprosim umetno inteligenco da mi pripravi primeren tekst, danes si še prizadevam kaj popraviti, v prihodnje bo le še obrazec z vprašanji, elektronski odgovor, pa spet obrazec,… Dobili bomo umetno inteligenco z jezikovnimi modeli, vedno večja bo ponudba tako podjetji kot njihovih digitalnih storitev, ki se dnevno obnavljajo, dograjujejo, izboljšujejo, da zjutraj več ne prepoznaš programa, ki si ga uporabila zvečer. Kakšne bodo naše datoteke, fili, arhivi.

Kaj pa procesiranje in nadomeščanje ključev, čistilnih pripomočkov, proizvodnih naprav, komunikacij, bančnih storitev in podobnih zadev z šiframi. Že danes imam kar zajetno zbirko šifer od robotske kosilnice do banke. Veste, kaj vse se nahaja nad nami od delujočih do propadlih satelitov, kam gredo podatki iz meteoroloških postaj, kdo vse že ve za vaše »konjičke«,

Kam nas vodijo vsa digitalna pota, v boljšo ali slabšo družbo ali rečeno drugače, bo v tej novi družbi dovolj prostora tudi za druženje ljudi, dobro zdravje človeka in družbe, bogatitev znanja, prijetne zabave, umetnost, ljubezen, …?

Kot zgleda poti nazaj ni. Morda bodo poti prijetnejše, če se bo družba vrnila v skromnejše življenje v sožitju z naravo in se bo odpovedovala potrošnji energije in energentov, zmanjšala odpadke, skratka udejanila to o čemer že predolgo govori. Bo človek z več prostega časa srečnejši? Kot, da smo v letu 1936 in gledamo Chaplina v filmu Moderni časi.

Kako naj si najdemo odgovore na te in podobne dileme večine ljudi v sodobnem času? Kako umirimo svojo duhovnost in preženemo strah, da ne bomo zmogli slediti tem procesom in bomo zato bolj ogroženi?

Kako se pa pri vas pripravljate na digitalno komando?

Žeja po informacijah, 6. avgust 2023

Uspeh vsakega podjetja je odvisen od obsega prodaje izdelka ali storitve, zato je za podjetnike izjemno pomembna informacija o tem, koliko ponudnikov enakega ali sličnega izdelka ali storitve je že v prodaji, koliko prodajo, po kakšni ceni, v kakšnem poslovnem okolju in s kakšnim so razvojni trendi. Za poslovne odločitve so jim nenehno potrebni verodostojni podatki, ki jih potem v analitskih službah njihovi specialisti oblikujejo v informacije. Včasih smo podatke na primer o obsegu prodaje določenega izdelka uvažali iz Italije ali iz ZDA, ker doma nismo imeli dovolj razvitih ustreznih služb. Prve zametke zanje je ustvaril Statistični urad in pozneje nekdanja SDK s svojo analitsko službo, ki pa je zbirala, obdelovala in predstavila finančne podatke, ne pa tudi količinske in tudi ne po posameznih izdelkih ali storitvah. Podatki Statističnega urada se bili prilagojeni potrebam državnih in republiških organov oblasti medtem ko je podjetniško aktivnost zajemal le po dejavnostih. Podjetniške baze podatkov je razvijala Gospodarska zbornica Slovenije, ki je po svojih združenjih oblikovala ustrezne baze podatkov. Sistem se širil in izpopolnjeval v Sloveniji kjer SDK pridobivala nova pooblastila za izdajanje bonitetnih ocen in javno objavljanje določenih informacij na tiskovnih konferencah.

Razpoložljivost podjetniških podatkov se je bistveno povečala z digitalizacijo poslov podjetniške administracije in republiških sistemov zajemanja podatkov. Toda slovenska informatika o obsegu trženja je bila za večja in v prihodnost zazrta podjetja preskromna. Kot gobe po dežju so nastajala mala in mikro podjetja, ki so s manjšimi digitalnimi sistemi sodelovala z velikimi zbiralci podatkov in razvijala svojo parcialno ponudbo informacij. Marsikatero od teh je danes uveljavljen posrednik dobrih podatkov predvsem o obsegu poslov na izvoznih trgih. Pomembno vlogo pri tem so opravili in jo še opravljajo uredništva specializiranih revij in časopisov, ki so največkrat tudi dobri komentatorji in pobudniki v razvoju izdelkov oziroma storitev.

Ob ukinitvi SDK se je njegov analitični oddelek organiziral v samostojno delovno enoto, ki na podlagi zaključnih računov in drugih podjetniških listin ter posebnih pooblastil države nadaljuje z ustvarjanjem registrov podatkov za zagotavljanje varnejšega in bolj preglednega poslovnega okolja in učinkovitega obvladanja poslovnega tveganja. Veseli me in sem ponosna, ker se uspešno nadaljuje in razvija sistem pri ustanovitvi katerega sem tudi sama sodelovala. Kar družba potrebuje se razvija ne glede na politične opcije, ki trenutno prevladujejo.

In zakaj pišem ta, nekoliko klišejski blog? Družba, ki jo opisujem je uvrščena med Delove podjetniške zvezde 2023 kar je v čast tudi tistim, ki smo sodelovali pri njegovi zasnovi. Hvala Delovemu poslovnemu centru za izkazano pozornost, predvsem pa za razmislek o tem, kaj vse podjetništvo potrebuje, da ohranja svoj položaj na trgu in obvladuje tveganja. Ne samo tehnologije, stroje in ljudi, potrebuje lokalno prilagajanje, institucije širšega pomena, šole in še mnogo drugega mora biti zagotovljeno, da se gradi temelje podjetništva. Današnji v javnosti propagirani podjetniki pozabljajo, kaj vse prejemajo iz okolja in dolžni so mu zato izkazovati spoštljivost.

Kako pa vi pridete do sebi potrebnih podatkov?

Herojstvo naroda, 5. avgust 2023

V tako hudi in obsežni naravni katastrofi, kot so te poplave, moj narod še ni bil in misli se mi vračajo v poznane kraje, k nekoč mirnim rekam, ki jih večina poznam, tako reke kot naselja ob njih. Poročila so vedno bolj natančna, ljudje si z delom poskušajo bistriti razsodnost, z njimi sem. Veseli me, da je pomoči vedno več in dobivamo prave nacionalne heroje pri zaščiti ljudi in njihovega premoženja. Umetniki pripravljajo svoje dobrodelne programe. V ljudeh prepoznavam junaštvo pri reševalcih pa herojstvo.

Ko takole razmišljam sem vedno bolj prepričana, da je človek družbeno bitje in da v današnjih časih ne more preživeti sam pa če je še tako pogumen in delaven. Junaki so vidni v množici ne po svojih zamislih ampak z dejanjem, ki ga opravijo. Junak zato ni nujno posameznik, lahko je to družina, skupina, cela vas, če s stiski najde najustreznejšo rešitev. Prav bi bilo, da jih nagradimo pa če tudi samo simbolno. Kot pravi Lowe se spomeniki postavljajo praviloma pogumnim belim možem, ženske so izjeme in narodi, ki so postavljali svoje spomenike v čast svojemu pogumu, tudi če je ta povzročil katastrofo drugim narodov, izgubljajo danes ugled, priznanja njim pa postajajo sramoto za narode.

V naravni katastrofi, ki danes muči Slovenijo pa bi namesto osamosvajanju lahko obeležili junaštvo tistim, ki največ doprinesejo k trajni rešitvi pred vodnimi ujmami. To pa ni denar ali solidarnost, je sistem odmika gradenj in poslov od vodnih tokov, je zmanjševanje porabe energije, je opustitev proizvodnje, ki razburja naravo, da besni in uničuje človeka in še marsikaj, kar so strokovnjaki že davno prepoznali kot škodljivo naravi.

Če nam Urška Lah prikazuje dejansko stanje čiščenja poplavljenih območij, so junaki in heroji mladi prostovoljci, organizirani v brigade in izjemno poslušni organizatorjem pomoči poplavljencem. Za mene je to ponovni dokaz, da mladina in njen aktivizem lahko spremeni naš odnos do narave, oblikuje nove poglede na zahteve kapitala in spodbudi herojska dejanja pri premagovanju težav ob prehodu na trajne rešitve. Srčno upam, da bosta moja vnuka z njimi in da bosta v na novo oblikovanem svetu bolj srečna kot sta danes pri pametnem telefonu ali tablici,

Z optimizmom me navdaja tudi naklonjenost mednarodne skupnosti do težav poplavljencev in mladina iz drugih držav, kot tudi vodstvo EU, ki je z obiskom in hitro pomočjo nakazalo, da Evropa ne prepušča reševanje stiske posameznikom. Vodstvo naše države zagotovo lažje in kakovostnejše deluje ob sodelovanju Evrope saj dragocene izkušnje in finančna pomoč nakazujejo še nepoznane možnosti ukrepanja v tako težkih razmerah kot so se znašli naši poplavljenci.

Marsikaj bi v tem blogu lahko prezrla, toda težko je sprejeti tako grobo poseganje narave v naše življenje. Vsak trenutek smo lahko v enakem položaju kot so današnji poplavljenci mi vsi, naši kulturni spomeniki, knjige, šole, zdravniki, komunikacijske poti,… ne predstavljam si, kako naj se na to pripravljamo, ne verjamem, da zavarovalnice zmorejo pokrivati škodo in pričakujem, da bo ta izkušnja zapustila dolgotrajne posledice v naši duši in zavesti.

Pričakujete koristne spremembe po tej katastrofi?

Narava in mi, 4. avgust 2023

»Mama, Slovenija je pod vodo« pove mami potem, ko smo se vrnili iz jutranjega kopanja. Poslušamo poročila o obilnih padavinah in zastrašujoče posnetke ob Dravi, Meži, Gradaščici, Sori, Savinji, v Ljubljani, Kamniški Bistrici in drugih rekah. Plazovi ogrožajo naselja, predvsem ceste, železnico. Vodja Civilne zaščite Slovenije že rešuje ljudi s pomočjo gasilcev, slovenske policije in slovenske vojske. Razglašeno je izredno stanje. Kot da smo nekje v zahodni Ameriki od koder poznamo tornade in druge obrambne mehanizme narave. Slabo vreme se napoveduje tudi v naslednjih dneh.

Prizadevanja tako prebivalcev kot reševalcev je, sodeč po poročilih RTVSLO, več kot občudovanja vredno. Rešujejo življenja in opozarjajo ljudi kako naj se varujejo pred še hujšo nesrečo oziroma pred smrtno nevarnostjo, ki jo s seboj prinašajo obilne vode. Prizadeti bi seveda radi reševali svoje premoženje kar pa bi lahko ogrozilo njihovo življenje. Po ne poplavljenih območjih pripravljajo začasna bivališča po dvoranah, prinašajo hrano in pijačo za poplavljence, orodja za čiščenje in vzdrževanje higiene med čiščenjem. Gledamo kako s helikopterjem rešujejo najbolj ogrožene in počasi spoznavamo, kaj vse je Civilna zaščita, kakšne so nevarnosti za ljudi, kaj vse jim preti, celo zlonamerna dejanja posameznikov. Ceste so neprevozne, zaprti sta celo avtocesti na Gorenjskem in Štajerskem, tudi vlak ne vozi povsod. Novinarji, reporterji, snemalci in fotografi so izjemni, prisotni povsod.

Pristojni organi države pripravljajo organizacijo čiščenja in obnove podrtega, obiskal je svojo z vodo prepojeno domovino tudi komisar za izredne razmere EU Janez Lenarčič. Ljudje po vsej državi povprašujejo kako lahko pomagajo poplavljencem in reševalcem. Solidarnost je izkazuje na vsakem koraku – poroča televizija, celo levi in desni politični protagonisti so združili sile za pomoč.

Pišem prijateljici in kolegici v Mežico, kako ji gre in sporoči mi naslednje: zelo prijazno je, da si se oglasila. Mene ta huda ujma ni prizadela, ta stoletna hiša, v kateri prebivam, je (bila do sedaj?) varna. Je pa nekaj hiš ob desni strani Meže bilo poplavljenih v kleteh in dve tovarni sta bili poplavljeni, ampak mislim, da voda ni segala visoko. Pa mostove nam je odneslo. Mostove nam sedaj že delajo nove, vodo - blato iz hiš pa tudi že odstranjujejo. Za štiri družine - osebe bo treba najti nova stanovanja, kar tudi že urejajo na naši občini in s pomočjo nekaterih donatorjev. V primerjavi s tem, kar se je zgodilo v Črni, moram reči, da nam je bilo v Mežici prizaneseno, pa tudi na Prevaljah je škoda veliko večja: zrušili sta se ena ali dve hiši, odneslo je mostove, zemljišča ob reki so zasuta z blatom in vsem mogočim grmovjem. Tudi moj nečak Jure ima poplavljeno klet, kjer so bili tudi stanovanjski prostori in vrt. Zelo mi je žal zanj, veliko dela in stroškov bo, da bodo škodo sanirali. Veliko ljudi pomaga, tukaj v Mežici na šolskem parkirišču imamo vojake in vojaška vozila,, tudi bolnico, in tanke. Hvala za prijazno skrb in lepo pozdravljam. Vida. Srečno tudi v prihodnje!

Kako ste pa vi sprejeli to nenadno nesrečo?

Morje za zdravje, 3. avgust 2023

Se zgodi, da doma prevladuje utrujenost, največkrat nalezljivo pri vseh članih družine istočasno. Pri nas se je to zgodilo po napornih treningih in tekmah obeh fantov, njune dolgotrajnejše odsotnosti od doma in nahajanja na neznanih krajih v tujini, po hotelih različnih mest. Skrbno spremljanje teh dogodkov je povzročala napetost pri vseh domačih. Ko so nastopile še težave z odobritvijo dopusti smo se odločili, da pač gre na morje tisti, ki nima delovnih ali drugih obveznosti, drugi pa se vključujejo ali izključujejo iz počitniškega razpoloženja. Naš prijazen apartma in toplo, čisto morje sta nam zagotavljala pravi oddih. Celo psička Pikica je zadovoljno dremuckala na svoji preprogi.

Že po nekaj dneh je zbolela mami, kuhali smo kamilice, zagotovili potrebna zdravila in si prizadevali premagati težave, žal neuspešno. Morala je domov, obiskati zdravnika in se vrniti na delo. Pridružil se nam je oči, prav tako utrujen od številnih koordinacij, ki jih mora dnevno opraviti s svojimi službenimi sodelavci. Vsi trije moški so se nekajkrat na dan namakali v morju, plavali do svetilnika in krmarili SUP, Pikico smo zjutraj peljali na njeno – pasjo plažo. Nekaj dni se je upirala, potem pa je le splezala v morje, plavala nekaj metrov in se vozila na SUP-u. Stuširana po kopanju in z umitimi tačkami je potem ves dan počivala, se malo sprehodila po sobi in spet zaspala v svojem kotu. Sama sem kuhala, da smo dobro jedli in namakala svojo bolno nogo v morje, da bi jo bolje prekrvavila. Osnovna zabava je bil večerni ribolov z fanti iz pritličja, žoga in odbojka v morju ter na mivki, potepanje po »rivi« in neprebavljive igrice na ploščici, telefonu ali računalniku.

Smo si pa prizadevali tudi za kulturno razpoloženje. Prebrali smo na glas Pištalovo Aleksandrido in se seznanili kaj je človek do sedaj pustil na luni. Fantje so tudi v angleščini zapisovali besedilo pesmic, ki jih je predvajal oči in tako poskušali razumeti angleški tekst v hrupnem okolju. Poskušamo uresničevati opozorila strokovnjakov, da morajo mladi več brati, da ne bodo samo sužnji digitalnih naprav in njihovih programerjev. Če bi prišli v naš apartma skoraj ne bi imeli kam stopiti saj je bi prepreden s kabli, povsod so bili pametni telefoni in tablice, razne slušalke pa še trije računalniki. Kot Pik panter sem hodila po prostoru pa sem še zadevala ob opremo in s tem motila fante pri delu – igricah seveda.

Bili smo nemalo začudeni, kako naše počitniško okolje širi angleščino na vsa področja. V hrvaščini ni napisnih tabel, vse prodajalne ponujajo svoje izdelke v angleščini čeprav nismo spoznali nobenega Angleža oziroma je teh na Krku izjemno malo. Res žalostno, da gospodarstvo pomembnega balkanskega naroda pozablja na svoj jezik, svojo narodno zavest in identiteto.

Dnevi so minevali kot bi mignil. Že tretji dan smo s strahom spremljali poročila o poplavah, ki se širijo po Koroški Sloveniji, na Gorenjskem in ob Savinji. Pokličem soseda moje hiše in se vsaj malo oddahnem, ker v naših krajih vreme ni pokazalo vseh svojih ostrih zob. Res moramo bolje prisluhniti naravi, narediti usodne spremembe in se spet povrniti k skromnosti. Več ne moremo biti srečni na počitnicah, če je velik del naše družbe v nevarnosti.

Domov gremo zadovoljni in spočiti, morje je delno pozdravilo celo mojo nogo, fantje pa že razpravljajo o novih treningih, tekmah,…

Kakšne pa so bile vaše počitnice?

Ob gozdnih poteh, 2. avgust 2023

Pri nas imamo skoraj do vsakega zaselka asfaltirane ceste in rada se po njih od časa do časa zapeljem v kakšno gozdno zakotje, malo višji hribček ali celo na Gorjance. Največkrat obiščem katerega od številnih vikendašev, ki so raztreseni po Podgorju, pri njih dobim namige kako je z gobami in nato se podam tudi sama na njihovo iskanje.

Nabiranje gob je bila naša dolgoletna tradicija, ki jo je k hiši prinesla Nežka iz Posavja. Gospa je bila kar nekaj časa najemnica garsonjere v naši hiši in postopoma postajala članica naše družine. Gobe smo nabirali skozi vse leto, bolj intenzivno seveda v pomladanski in jesenski sezoni. Poleg vseh vrst golobičk smo imeli radi jurčke, lisičke, turke in seveda marele. Več let smo jih nabirali v soseščini vojašnice in tudi doživeli, da nas je stražar usmeril na druga področja. Dokler je z menoj hodil sin, sva se podala globlje v gozd in vedno našla kar sva iskala. Gobe smo pekli, vlagali, jih pripravljali v omaki in z jajci. Sama se ne oddaljujem dosti od ceste in zato je sedaj moje nabiranje gob komaj omembe vredno. Poskusila sem vnukoma približati užitek nabiranja gob in bivanja v gozdu. Nekajkrat smo pohajkovali po znanih gozdnih poteh, se pogovarjali o gobah, ki sta jih našla, presojali ali so užitne ali ne, toda gozd je bi zanju zanimiv tudi po živalih, rastlinah, globelih in podobnih posebnostih. Ko sta zagledala močerada in živelj v gozdnem potočku, je bilo konec z gobami. Vnuka imata zdaj šolske in klubske dolžnosti in za gozd zmanjkuje časa. Tradicija nabiranja gob žal izginja z mojimi leti. Ko pa na svojih sedanjih poteh zagledam ob gozdni cesti parkiran avto sem prepričana, da je v bližini gobar in najraje bi se mu pridružila. Če se boste na primer te dni vozili po kočevskih gozdnih cestah boste lahko ugotovili, da imamo kar veliko ljubiteljev in nabiralcev gob.

Gobe pa v mojem življenju niso bile le rekreacija in kuharski eksperiment pač pa tudi pomembna dobrina za prve zaslužke. V otroštvu smo organizirano nabirali gobe, jih posušili in prodajali prekupčevalcem iz takratnih mest. še posebno mi je ostalo v spominu neko poletno jutro, ko sva z bratrancem Lojzkom tavala po lepem gozdu ob našem vinogradu. Lojzek je nosil ogromen koš in sama sem imela večjo košaro. Oboje sva napolnila, toliko jurčkov sva nabrala in najina stara mama naju je nagradila z šmornom (pražencem). Ko smo hodili na Trško goro na vikend k moji mami, smo mimogrede v gozdu pod Pugljevko našli dovolj gob, da smo razveselili gostjo in ji pripravili posebno gobjo pojedino. Lep spomin imam na nabiranje gob z Frenkom in njegovo Mileno po gozdovih okoli Stopič. Neverjetno prijazni gozdovi za sprehod in za gobe. Pokojni Frenk nam je izrezal pohodne palice in po gozdnih poteh smo tavali cele popoldneve. Njegova Milena, izvrstna kuharica, nam je za nagrado pripravila ajdove žgance posute z pečenimi lisičkami. Za prste oblizniti!

Je pa res, da so bili gozdovi včasih bolj skrbno negovani. Kmetija mojega deda je v zimskem času čistila svoje gozdove tako, da je dotrajana debla odstranjevala za kurjavo in s tem omogočala rast mladikam. Jeseni so gozdove pograbili in listje porabili za nastiljanje živalim v hlevih. Pogozdovanje je bilo obvezno, če so nastajale goličave, gozdne poti pa so se obnavljale. Čisti gozdovi so dajali občutek varnosti. Najbrž nam je to ostalo iz vojnih časov, ko se je po gozdovih rojevala obrambna prebivalstva.

Ste tudi vi gobar ali gobarka?

Visokošolsko izobraževanje, 1. avgust 2023

Nenehno ponavljamo kako primanjkuje medicinskega osebja in zaradi lastnih potreb je bila

ustanovljena v našem mestu Fakulteta za zdravstvene vede, ki poučuje na prvi stopnji zdravstveno nego, Fizioterapijo in Fitoterapijo, na drugi stopnji Vzgojo in menedžment v zdravstvu, Integrirano zdravstveno in socialno oskrbo, Zdravstveno nego in Fizioterapijo ter doktorski študij Zdravstvene nege, Fizioterapije, Preventivo v zdravstvu, Edukacijo v zdravstvu in Menedžment v zdravstvu.

Bogata ponudba in petnajstletna praksa, v kateri se je usposobilo že tisoč diplomantov je najbrž kar solidna osnova za pogajanja in prizadevanja o ustanovitvi medicinske fakultete v našem mestu za kar je bila podana javna pobuda pristojnim organom države.

Ta pobuda sovpada s tridesetletnim prizadevanjem društva »Akademska pobuda – Univerza v Novem mestu«, danes Društvo Dolenjska akademska pobuda. Društvo je bilo ustanovljeno na pobudo občine in intelektualcev, ki so se zbirali več let okoli Foruma odličnosti in mojstrstva Otočec. Njegov namen je bil predvsem pridobiti državo, da ustanovi svojo četrto Univerzo v našem mestu potem, ko je poleg Ljubljanske in Mariborske Univerze država ustanovila še Primorsko koprsko Univerzo. Obeti so bili spodbudni in lokalno okolje je začelo iskati prostor za Univerzitetni kampus, ki bi se moral zgraditi za delovanje četrte slovenske univerze. Napredni župan je objavil javni razpis za idejni načrt in sprejeta je bila zamisel dr. Vojteha Ravnikar, ki je kampus umestil v gozdni log na levi strani proti Cikavi ob nekoč glavni cesti Ljubljana – Beograd.

Pozneje je bilo ustanovljenih dovolj visokošolskih zavodov, da bi bilo možno ustanoviti Javno univerzo. O tem zakaj se to ni zgodilo, je več mnenj, zagotovo pa ni bilo dovolj iniciative tako za organiziran pristop kot za menedžment, ki bi bil potreben, verjetno pa je bila prisotna tudi določena mera skeptičnosti, da je mesto sploh sposobno izvajati priprave in uresničiti univerzitetni projekt.

Kakšno je sedanje stanje pri ustanavljanju Javne univerze v našem mestu mi ni znano. Pred meseci je bilo na Akademskem večeru rečeno, da je pooblaščenec države in občine za ustanovitev univerze dekan Fakultete za informacijske študije. O kampusu je znano samo, da je zemljišče rezervirano do leta 2026.

Da ne bi ugibali kako in kaj se dogaja z javno univerzo bi bilo najbolje, da se na primeren način informira domačo javnost, saj je univerzitetni projekt izjemnega pomena za posodobitev in prihodnje izzive mesta. Zmanjševali naj bi zaposlitvene možnosti fizičnega, naravi škodljivega in slabše plačanega dela in povečevali strokovno, raziskovalno in inovativno naravnano proizvodnjo ter intelektualne storitve. Kakšno bo naše mesto kot Univerzitetno mesto in kdaj si bo lahko nadelo ta naziv kot identiteto namesto Rudolfovega pa bodo verjetno odločali mladi diplomanti povsem novih visokošolskih programov med katerimi bi lahko prevladovali medicinski.

Kako pa vi razmišljujete o prihodnosti svojega mesta?

Izjave , 31. julija 2023

Marsikdaj ljudje, ki jih predvsem mediji označijo za pomembne, podajajo na kratko mnenje o določenih stvareh, dogodkih, osebah, poklicih in še bi lahko naštevala. Dolga leta že prebiram take izjave, z večino se lahko strinjam, so pa tudi poudarki, ki mednje ne sodijo. Običajno je to izjava koga izmed političnih ali gospodarskih elit in ni novinarja, ki bi izjavo prezrl. Marsikatera izjava je »ponarodela« kot na primer Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan! izjava prvega predsednika Republike Slovenije. Če izjavo spremlja karikatura, je mnogo zanimivejša kot če jo spremlja fotografija njenega avtorja. Tu prednjači Mladina ali bolje rečeno njen karikaturist, zadnje čase pa so vir izjav tudi pogovori iz podkastov in drugih obeležji javnih dogodkov.

Sijajna profesorica slavistike, učiteljica veščin sporazumevanja, pesnica, raziskovalka in pevka ljudskih pesmi, ki je bila na RTV Slovenija tudi pomočnic direktorja TV programov Bogdana Herman je podala imenitno izjavo o mladosti in starosti: »Obstajajo dvajsetletni ali tridesetletni starci, ki ne vedo, zakaj živijo. Nekje ždijo in strmijo v prazno. Ne berejo in se ne pogovarjajo. Starost je možna kadarkoli in tudi mladost je možna kadarkoli.« Ko to preberete poglejte svojo družino, po možnosti zbrani vsi udje; v rokah imajo pametni telefon, tablico ali računalnik ali vse skupaj. Vse je tiho, moti le bevsk psičke, prisotni pritiskajo na gumbe, se nasmihajo ali zvedavo in nervozno premikajo roke po tipkah, mineva ura, dve, od besa zakričiš, ker noče nihče vedeti, da si z njimi v sobi, da bi se rad kaj pogovoril, kaj dobrega storil, opozoril na novico… Točno to, kar je rekla prof. Herman, pred sabo imaš starce. In nimamo orodji, moči, volje,… da bi stanje spremenili. Nastajajo pa številni dobri vici, da se lahko kislo nasmehneš. In kje je mladost? V delavnicah za mlade pri Društvih upokojencev, morda res v kakšnem delovnem okolju, kjer dinamika dela ne zahteva posebno zahtevne digitalizacije temveč bolj sodelovanje z ljudmi na terenu, tudi obujanje spominov v kinotekah poživi dušo, dobra knjiga te zna spraviti tisočletja nazaj in stoletja naprej, koga pritegne v mlada leta nova ljubezen, seks, druge priprava izjemne prehrane, karkoli je po moje boljše kot da uničuješ oči in svojo ustvarjalno moč za tipkanje.

In s čim se ni možno strinjati? Da so vsi, ki so bili kdaj športniki dobri ljudje. Primeri ruskih športnikov, ki jih je zabeležila javnost dokazujejo, da se le ti lahko prelevijo v prave hudobe, odvisno od razmer v katerih se znajdejo in prilik, ki jih želijo izkoristiti. Tudi pri nas bi se našlo marsikaj, kar zanika citirano izjavo. Prav tako ni možno sprejeti misel, da poklic ni tisto za kar si izšolan. To velja morda za izjeme, večina nas pa imamo v izšolanem poklicu svoje dolžnosti in obveznosti. Poleg tega, da ga ustrezno operativno izvajamo, ga moramo tudi razvijati, posodabljati, izboljševati njegovo doktrino in ga uveljavljati kot novost v praksi. Vsako delo je častno in zahteva usposobljenost, ta pa ni poceni niti za starše niti za družbo, pa to je manjši problem, glavna zagata družine ali družbe se zgodi, ko iz poklica za katerega si usposobljen ničesar novega ne ustvariš, se zadovoljiš z zahtevami trga dela in prodajaš svoje sposobnosti delodajalcu, ki na tvoj račun bogati. Človek je mlad, dokler ustvarja, s svojim delom bogati sebe in družbo ter svoje znanje nenehno prenaša na tiste, ki vstopajo v delovne procese. Temu se reče življenje in samo tako lahko spoznavaš družbo, pridobivaš izkušnje in gradiš boljši svet. Vemo starši za svoje dolgove?

Kako pa pri vas razvijate ustvarjalnost?

Živeti odbojko, 30. julija 2023

S tem blogom posegam na področje delovanja mladih, ki mi je pred nedavnim predstavljajo »špansko vas«. Odbojke se spominjam le kot prijetne igre z žogo, ki je prevladovala v povojni osnovni šoli kot sestavni del fizkulture, ure torej posvečene zdravju učencev, žal pa brez učiteljev, saj ti takrat še niso imeli poklicnega usposabljanja. Danes je ta športna panoga še vedno med učenci, vodijo in za njen razvoj pa skrbijo profesionalci. Med »odbojkarskimi verniki« sta tudi moja vnuka in prav to je bil razlog, da sem se bolje seznanila s tem, kako živijo odbojko današnji mladi.

V naši državi imamo Odbojkarsko zvezo Slovenije, ki ima sprejeto strategijo 2021-2025 in v njej opredeljeno svoje poslanstvo, vrednote in vizijo. Skrb za nenehni razvoj odbojke, njeno priljubljenost, njeno uveljavljanje v svetu, vse z ciljem spodbujanja zdravega življenjskega sloga mladih je najpomembnejša naloga Zveze, ki je razglasila za svoje najvišje vrednote Zdravje, Lojalnost, Fair-Play, Vključevalno, Transparentnost in Odličnost na športnem, poslovnem in organizacijskem področju. V skladu s Šolskim projektom Evrope (CEV) tudi naša Zveza sistematično razvija odbojkarsko kulturo mladih po šolah tako žensk kot moških po vsej državi. Moški so na primer organizirani glede na svojo starost kot Mini odbojka, Mala odbojka, Starejši dečki, Kadeti, Mladinci in Člani. Promocija odbojke na množični ravni je ena izmed glavnih prioritet, ki si jih je zadalo vodstvo CEV. Razvijali bodo nove koncepte ter hkrati izpostavljali socialno vključenost in enake možnosti v športu za kar je Evropska komisija zagotovila financiranje prek programa Erasmus+.

Navdušena sem in srčno želim, da bi odbojkarskih zanesenjakom uspelo uresničiti alternativno tistim športnim panogam, ki samo izmozgajo športnika do onemoglosti, ko pa ta ne prinaša več dobička, ga pač odvržejo na smetišče. Tudi do vnukov bom bolj razumevajoča, če bosta še naprej na odbojkarskih igriščih igrala v naprednem duhu odbojkarske strategije Slovenije.

Vse tole učenje in modrovanje sem z vnukoma opravila v sončnih dneh ob morju kamor smo se zatekli po skoraj štirinajstdnevnem mojega Kadeta na Evropskem odbojkarskem tekmovanju v Črni gori kamor ga je poleg staršev pospremil tudi moj Starejši deček. Živeli so sicer odbojko, pomeni, da so vse, od prehrane in namestitve pa do navijaške strasti, prilagodili tekmovalcu Kadetu. Šele potem, ko je bilo vseh sedem tekem za njimi so se ozrli okoli sebe in poskusili doživeti tudi Črno goro, njeno prestolnico, Njegoša na Lovčenu, muzeja črnogorskih kraljev in seveda zanimive tržnice, kjer so barantali za ceno raznih sodobnih enodnevnih modnih novosti predvsem za moške. Da je moj Starejši deček v morju pri svetilniku sem lahko takoj ugotovila po živo oranžnih kopalkah in da je Kadet prišel iz vode po brisači strupeno zelene barve.

Konec letošnjega julija sem tudi sama, čeprav odbojkarski laik, živela odbojko. Peli so telefoni, dobivala sem file za ogled tekem, maile s slikami iz Črne gore in iz njihove poti domov. Z njimi sem podoživljala Dubrovnik, Ston, Pelješac, žal pa ne znamenitega mostu, ki povezuje Pelješac z Pločami. Spominov sto, za stare dni!

Ste tudi pri vas »športna« družina?

Krešejo se mnenja. 29. julija 2023

Omenila sem že, da so predstavniki podjetnikov izstopili iz Ekonomsko socialnega sveta zaradi sprejetega načina financiranja dolgotrajne oskrbe in ne sprejemajo dodatnih obremenitev svojih prihodkov. Mislila sem že, da sem edina, ki takemu mnenju nasprotujem, zdaj pa kar pogostokrat preberem bolj kot novico in ne kot mnenje, da se našim podjetnikom ne godijo le krivice. Vedno več je objavljenih analiz, ki nakazujejo, kako se podjetniki izognejo plačevanju davkov, ker svoje nakupe nabavljajo preko podjetja, ki so manj obdavčena. Za podjetje kupujejo draga stanovanja, avtomobile, celo hrano za družino kupujejo kot reprezentanco svojega podjetja. V naši državi je kar 23,21% premoženja v lasti najbogatejših kar je visok odstotek med državami EU. Polovico državljanov Slovenije ima v lasti 5,79% premoženja kar je tretje mesto med državami EU. Stoterica najbogatejših Slovencev je letos za nekaj več kot 8 milijard EUR bogatejša tudi zaradi neprimerno obdavčenega premoženja in neobdavčenih nepremičnin, ki postajajo najbolj priljubljena oblika varčevanja. Se pa že razmišlja, da bi potrebe pokojninskega sistema delno prenesli tudi na prihodke od kapitala.

V nasprotju z ugodnim stanjem bogatejših pa tudi srednjega sloja prebivalstva, se povečuje dolgotrajna revščina enočlanskih družin in nizko izobraženih odraslih. Za osem tisoč ljudi se je v enem letu povečalo število tistih, ki živijo pod pragom revščine, zdaj jih je že 251 tisoč. Problem je zlasti ogrevanje, ki znaša že 5,2% izdatkov. Število prosilcev za humanitarno pomoč se je podvojilo, več kot 70% prosilcev je zaposlenih staršev kar pomeni, da občutno hitreje raste cena oskrbe družin kot plače.

Ni malo ljudi, ki so v dilemi, kdo je za tako stanje odgovoren, koga je treba poklicati na odgovornost. So to tisti, ki smo jim na volitvah podali mandat in zdaj niso več pripravljeni odgovarjati civilni družbi. Pravzaprav je vseeno kakšne razloge ima koalicija, da se izogiba odgovornostim. Dejstvo ostaja, da se povečujejo vojaški izdatki, javno zdravstvo hira, sociale je vedno manj, prepad med revnimi in bogatimi se povečuje, oblast pa nam ne odgovarja na vprašanja ter zahteve. Nadaljujejo se tudi težave z migranti in drugimi notranjimi zadevami. Uveljavljanje odgovornosti je nujno, da se pravni okvir države posodobi in omogoči uveljavljanje predvolilnih obljub.

O volilnih obljubah in njihovem neizpolnjevanju so vedno pogostejše debate, vedno več člankov, oddaj in političnih srečanj. Očitno je, da se nekaj pri naših upravljavcih države hudo zapleta poleg težav, ki jih nenehno generirajo ne koalicijske stranke. Spoštovana vlada, na dan s temi težavami, posvetujte se s predsednico države pa tudi s tistimi, ki so vaše predvolilne obljube sprejeli. Socialno razslojevanje morate ustaviti takoj in brezpogojno, ker zanj imate popolno soglasje javnosti. Tako kot imate strateške svete za pripravo predlogov oblikujte še delavne skupine za izvajanje in uveljavljanje dogovorjenega.

Neverjetno, kako potreben je pogum pri odločanju, kako pomembno je znanje pri evaluaciji in kako škodljivo je cincanje pri določevanju prioritet.

Kako bi pa vi uresničevali svoje obljube?

Sovražni govor. 28. julij 2023

Pred nedavnim je Slovenija dobila pomembna Priporočila za preprečevanje sovražnega govora, ki so jih pripravi člani Strateškega sveta Vlade. Sodelovali so kompetentni strokovnjaki, ki se vključujejo tudi kot nosilci nalog izvedbe. Lahko bi rekla, da so svoje znanje in izkušnje združili vsi, ki kakorkoli strokovno obravnavajo to tegobo novejšega časa imenovano sovražni govor. Moj prvi vtis ob prebiranju Priporočil je, da so kompleksna, izvedljiva in bi jih že zdavnaj lahko uveljavili, če bi obstajal ustrezni interes elit.

Priporočila nas opozarjajo, da se problematika sovražnega govora začne razreševali v vzgojnem in izobraževalnem procesu ter v organizacijah mladine, z drugimi besedami bi to pomenilo, da sovražnega govora ne uporabljamo v družini in pričakujemo, da ga tudi ne bo tam, kjer nastaja družba to je v vrtcih, šolah, univerzah, delovnih sredinah vseh vrst in v organizacijah civilne družbe. V celoti se je možno strinjati s predlagatelji, da so nujni preventivni ukrepi za preprečevanje nastanka sovražnega govora na vseh nivojih delovanja in poslovanja družbe in krepiti je nujno zavest, da tudi sporazumevanje ter dialog zahtevata napor, negovanje in varovanje. Če se družba tega zla ne more izogniti z vzgojo in preventivo pa so nujne tudi sankcije trenutno še posebno na področju medijev in spleta.

V njihovem Priporočilu »sovražni govor pomeni vse vrste izražanja, ki spodbujajo, podpihujejo, širijo ali opravičujejo nasilje nad osebami ali skupino oseb, sovraštvo do njih ali diskriminacijo proti njim ali jih zaničujejo na podlagi njihovih resničnih ali pripisanih osebnih lastnosti ali okoliščin, kot so "rasa", barva kože, vera, narodnost, narodno ali etnično poreklo, starost, invalidnost, spol, spolna identiteta in spolna usmerjenost.«

Kot da se predlagatelji zavedajo številnih nevarnosti, ki so razlog za krepitev sovražnega govora in razpoloženja družbe, so posebej naglasili, da je Priporočila smotrno sprejeli le, če na sistemski ravni Vlada ne bo reproducirala sovražnih dejanj, če bo poskrbela, da se bodo sprejeti ukrepi izvajali koordinirano in zagotovila kadrovsko ter finančno podporo za njihovo evaluacijo. Dosledno, hitro in nedvoumno je obsojati sovražna dejanja in zagotavljati spoštljivo komuniciranje v družbi.

Največ priporočil se nanaša na vzgojo, izobraževanje in mladino kjer na bi bilo močno okrepljena pomoč. Dopolnjevala naj bi se pravila, organizirale nove svetovalnice, razvilo spremljanje trendov razmer med mladino in še mnogo drugega, da bi odpravljali sovražni govor ter psihično, fizično in drugo nasilje. Predlogi preventivnega ukrepanja v gospodarskih družbah in dopolnjevanje pravil ravnanja v tem smislu, je dobro za vse in zdi se mi, da to spoznanje marsikje že ustrezno deluje. V medijih naj ne bi bilo več oglasov katerih vir financiranja je proračun, možno pa naj bi bilo tudi odstranjevanje sovražne vsebine in ukrepanje pravosodnih in inšpekcijskih organov. Pravila medijev naj bi se vsebinsko uveljavljala tudi za splet, kjer predlagajo večjo mednarodno aktivnost.

Bilo bi dobro, če se seznanite s vsemi predlogi Strateškega sveta, da bi bolje varovali pred nepotrebnim sovraštvom tako doma kot v družbi, predvsem pa, da preprečujemo posledice, ki jih prinaša.

Kako pa vi gledate na sovražni govor?

Gospa Gaber. 27. julija 2023

Kar mučno mi je priznati, da omenjene gospe ne poznam niti jo ne prepoznam v slovenski družbi kot izstopajočo, ki bi na primer naredila nekaj izjemnega, kar drugi ne zmoremo. Nenadoma v nekem trenutku, so mediji začeli pisati o njej kot partnerki aktualnega predsednika Vlade, pisali so dobrohotno, človek bi si mislil, da so vsi zadovoljni, ker je osrečila najodgovornejšega človeka naše politične elite. Potem se je začelo šušljanje o njenih aktivnostih v odnosu do živali, sledile so nutrije in zdaj več ni dneva, da jo kdo ne bi omenil predvsem kot nekaj slabega.

Ob koncu tega tedna je o njej zapisal dr. Vlado Miheljak, da je vplivnica in starleta, ki ji kot partnerki premiera niso odredili mej. Dr. Miheljak, kdo pa je tisti, ki je kompetenten postavljati posameznikom meje, tudi partnerki predsednika vlade, zakaj pa bi jih postavljal? Je skrb Gabrove za nutrije upravičena ali ne oziroma zakaj je sporna, samo zato, ker jo je javnosti predstavila partnerka premiera? Bi bilo kaj drugače, če bi se za nutrije zavzel na primer mož predsednice države ali pa kakšna državljanka Slovenije?

Novica Mihajlović je v svojem mnenju poudaril, da prinašalec več kot 24000 podpisov za rešitev nutrij pred pristojno ministrico »ni bil kdor koli. Spletna vplivnica Tina Gaber ni le ozaveščena članica civilne družbe, ki strastno nasprotuje pobijanju simpatičnih vodnih glodavcev, ampak je v prostem času partnerka predsednika Vlade«. Gospod Mihajlović, zakaj ste čutili za potrebno, da poudarite partnerstvo Gabrove s predsednikom Vlade? Zakaj naj bi bil komurkoli načet ugled zaradi njenega protesta, podprtega s 24000 podpisi? Drugo je obtožba za sistemsko korupcijo dr. Potočnika in njena obsodba omenjenega strokovnjaka res ni na mestu ne gleda na to ali jo je izrekla kot vplivnica ali kot partnerica predsednika Vlade.

Toda vsi niso enakega mnenja, Stanka Prodnik na primer pravi, da v obravnavi Tine Gaber na 24 ur so hoteli osmešiti gospo Gaber in da so to »počeli le zato, ker želijo Tini Gaber odrediti njeno mesto. Saj veste partnerice premierov in predsednikov naj molčijo, ko pa govorijo, naj govorijo o družini in o tem, kako gara njihov partner - takrat je svet v ravnovesju.«.

Ne bom več navajala tekste piscev vseh vrst, posebno tistih, ki hočejo na vsak način partnerico predsednika vlade spraviti na slab glas. Ne poznam jo in dopuščam možnost, da se motim. Toda današnja slovenska družba naj bi spoštovala celovitost posamezne osebnosti, ki živi in deluje po svoji vesti na podlagi svojega znanja ter sposobnosti in za svoja dejanja odgovarja ne glede na to ali ima partnerja ali ne.

Prebrala sem prispevek gospe Gaber o tem, kaj vse ona doživlja na družbenih omrežjih. Če je pol tega res kar je napisala bi rekla, da ji ni ne vem kako lepo kot partnerki premiera, morda ji marsikdo zavida naklonjenost premiera. Najbrž pa ta zloba iz omrežja ni namenjena samo Tini Gaber, bolj verjetno je, da je namenjena vsem ženskam, ki so partnerke pomembnih moških elit, možno pa je tudi to, da bi bili naši moški kolegi bolj zadovoljni, če bi se ženske posvetile samo reševanju njihovih problemov.

Kako pa vi sprejemate to poveličevanje partnerstva premierja?

Barantanje s plačami, 26. julij 2023

Prispevki prof. dr. Mirana Mihelčiča so vedno nekaj posebnega čeprav se nanašajo na stvari, ki jih počnemo vsak dan. Preberem vse, kar možakar objavi in navdušuje me predvsem njegovo poenostavljanje v želji, da bi bil, v sicer zahtevni vsebini, dobro razumljen. Lepo se izraža, upošteva pravila pisanja in izumlja celo nove besede, ki pa praviloma odgovarjajo opisovanju problematike. Njegov opus je verjetno bogat in neizčrpen, žal ga v celoti tudi ne poznam, dobro pa sem si zapomnila njegove napotke za spremembo volilnega sistema in skrbno spremljam priprave na spremembo volilne zakonodaje ki naj bi upoštevala tudi prispevke Mihelčiča.

Pred dnevi je doktor kritično opisal prizadevanja na slovenski politični sceni za izboljšanje plač. Kot vsem nam tudi njemu preseda, da za okroglimi in podolgovatimi praviloma velikimi mizami o plačah samo barantajo. Ker sem v veliki tovarni neposredno sodelovala pri oblikovanju plač zaposlenih me je zanimalo, kako se je dr. Mihelčič spoprijel s tem problemom na nivoju države. Po krajšem ironičnem ocenjevanju televizijske oddaje o plačah je najprej kritično ocenil delo pogajalcev ker se pri delu niso mogli nasloniti na objektivna merila o koristnosti višjih plač za uporabnike njihovih storitev. Razumeti je možno njegovo vprašanje kot poizvedovanje kakšne nove programe, projekte, metode dela in podobne novosti bodo bolje plačani delavci uvajali v prihodnje in s tem skrajševali čakalne dobe na okulistiki, prekvalificirali kadre za dolgotrajno nego, digitalizirali zamudne postopke pri razpisih in podobno. Ja, možno se je z njim strinjati, to bi bil pravi smoter dogovarjanja in dobra motivacija za izvajalce.

Ker se vsak ob svojem delu počuti najboljši in zato pričakuje tudi primerno plačo pa je za ugotavljanje deleža posameznika v ustvarjenem prihodku potrebno uveljaviti merila in standarde ter ocenjevati kakovost opravljenega dela posameznika. To pa je izjemno zahtevno strokovno delo, povezano z organizacijo dela organizacijske enote in ustvarjalno sposobnostjo posameznika. Poleg standarda za delovno mesto morajo vodje in ravnateljstva prevzemati tudi odgovornost za objektivno ocenjevanje normativov časa in kazalcev kakovosti ob upoštevanju pogojev za delo, še zlasti digitalizacije in avtomatizacije tehnologije in tehnike dela. O tem je veliko razmišljal tudi prof. dr. Tajnikar pred leti, ni bilo zaznati, da to koga zanima, ki sodeluje pri »barantanju« o plačah. Človek se upravičeno čudi in sprašuje zakaj tako veliki sistemi kot so šole, klinični centri, državni uradi z velikim številom zaposlenih in drugi ne pristopajo k oblikovanju plač profesionalno oziroma si ne zagotovijo strokovnih rešitev ustreznih znanosti. Standarde in merila ima danes že vsak grajzleraj med gospodarskimi družbami saj sicer učinke dela posameznika ne more izkazovati in priznavati v svojih donosih.

Prof. dr. Miran Mihelčič pravilno opozarja današnje pogajalce, da dobrih plač ne more biti, če ni kakovostno opravljeno delo od katerega imajo koristi uporabniki, naročniki, bolniki, šolarji, vsi, ki na trgu dela in javnemu dobru ponujajo svoje umske in fizične sposobnosti. Oblikovanje razmerij med plačami in vpliv prispevka posameznika na povečanje prihodkov od storitev ali izdelkov je strokovno delo, ki ga ne morejo opravljati nestrokovnjaki, gospodarske in politične elite ali o stroki nepoučeni pogajalci, vulgo barantači.

Kako pa vi pristopate k oblikovanju plač pri vas zaposlenim?

Charles Darwin.25. julija 2023

Najbrž bo kdo takoj pomislil, da poskušam presegati svoje skromno znanje, ker bom pisala o Darwini. Pa ni tako saj mi na kraj pameti ne pride, da bi karkoli rekla o tem, kar je ta veliki um ugotovil, dokazal in opisal. S tem zapisom bi želela morebitne bralce mojih umotvorov opozoriti na dileme današnje družbe o Darwinizmu in se zahvaliti tistim, ki so poskrbeli za prevod knjige Poreklo človeka in spolni izbor v slovenščino.

Dosežki znanosti v današnji družbi so izjemni in skoraj neverjetni na vseh področjih delovanja človeka. Znanstveniki pravijo in pišejo, da največji vzpon doživljajo fizika, matematika, informacijske tehnologije in družboslovje - zlasti sociologija in filozofija. Kot na vseh področjih delovanja pa se tudi raziskovalno delo razvija v številnih smereh in iste raziskovalne projekte skozi »svoje oči« proučujejo ideološko opredeljeni znanstveniki. V današnjem času sta se izoblikovala zlasti dva svetovna nazora o vesolju in življenju v različnih oblikah organizmov.

Svetovni nazor, ki zagovarja prepričanje da je tako vesolje, kot življenje na zemlji ustvarila višja ustvarjalna entiteta ali božanska entiteta imenujejo kreacionizem. Znanstveniki trdijo, da se ga ne more upoštevati kot znanost, saj je znanost sistem, utemeljen na opazovanju izkustvenih in preverljivih dokazov, medtem ko kreacionizem temelji na interpretaciji verskih besedil. Biblični kreacionizem, ki je najbolj razširjen v svetu, zavrača možnost spontanega nastanka vesolja in verjame, da je vsaj nekatere elemente vesolja ustvaril Bog s svojim inteligentnim načrtom.

V nasprotju bibličnim kreacionistom trdijo znanstveniki, da je evolucija temeljna znanstvena teorija, ki dokazuje postopno spreminjanje živih organizmov skozi čas in nastanek različnih življenjskih oblik na zemlji. Teorija temelji na obsežnem zbiranju znanstvenih dokazov iz področji geologije, paleontologije, genetike in biokemije. Ključni element evolucijske teorije je, da imajo vsi organizmi na zemlji skupnega prednika, ki ima svoj naravni razvoj (verjetnost preživetja in razmnoževanja) in doživlja genski zdrs (naključne spremembe). Teorijo so poimenovali evolucijo, njene zagovornike pa evolucioniste.

Evolucijsko teorijo je zasnoval eden največjih naravoslovcev vseh časov Charles Darwin in jo opisal v svoji knjigi O nastanku vrst. Njegovo zadnje delo Poreklo človeka in spolni izbor smo v slovenščini dobili ob 150 letnici prvega izida. Za mene in meni podobne bralce, je to velik in pomemben dogodek, prepričana pa sem tudi, da bi dela Darwina moral imeti vsak narod v svojem jeziku. Ne gre toliko za knjigo kot za dejstvo, da je avtor ugotavljal dejstva na podlagi dokazov in jih opisoval na dojemljiv način, ki ga je možno razumevati tudi ne znanstvenikov.

Vsak od nas razmišlja o nastanku vsega kar nas obdaja, o nas samih in o našem namenu obstoja. Vsak od nas se tudi slej ko prej sreča z verami, ki prevladujejo v njegovi sredini in mi, katoliki, naj bi svoje vedenje in razumevanje sveta razumeli kot kreacionisti. Žal se z novimi spoznanji ni možno zadovoljiti z svetopisemskimi iluzijami. Posledica je zaupanje večine ljudi v sedanje dokaze ter pridobivanje osnovnega znanja o evoluciji že v osnovnih šolah. Stvarjenje sveta pa ostaja še naprej uganka.

Kako pa vi razmišljate o stvarjenju sveta?

Nasveti državljanov. 24. julij 2023

Vsak dan je objavljenih v medijih več predlogov za izboljšanje gospodarskega položaja Slovenije in posodabljanje strukture njene vodilne elite. Z veseljem jih prebiram ker mi pripovedujejo, da imamo radi svojo domovino in nam ni vseeno kaj se ji dogaja, predvsem pa skozi predloge spoznavam, da ima izvoljena oblast še vedno veliko moralno podporo svojih državljanov. Če jo ne bi spoštovali, ji predlogov ne bi podajali.

Poglejmo nekaj zanimivih predlogov zadnjih dni; osredotočimo se na skupne cilje nas nagovarja direktorica Združenja Manager, s pomočjo Spirita iščimo priložnosti na oddaljenih trgih spodbuja izvoznike Marko Jaklič, živimo trajnostno vabi etnološka razstava v Kostelu, NUK2 zgradimo po sodobnih knjižničarskih standardih pravijo ljubitelji znanja, plače v javnem sektorju ne morejo biti rezultat barantanja piše Miran, prihaja v Slovenijo tvegani kapital opozarja Tomažič, potrebujemo preporod kulturnih domov kliče Ljubiteljska kultura, ustvarjajmo nova središča in stičišča v mestih pravijo arhitekti in tako naprej, vsak dan več in boljših predlogov. Sprašujem se, kakšna je njihova usoda?

Je kje in kdo, ki vse te predloge zbira, analizira in posreduje pristojnemu organu? Je morda kakšen pristojen organ upošteval katerega od predlogov državljanov in poskrbel za njegovo udejanjenje? So posledice udejanjanja dobre, koristne?...kdo pozna odgovore na ta in podobna vprašanja? Verjetno nisem dovolj poučena ali pa pozorna, da bi zaznala koristi, ki nastajajo ali bi lahko nastajale s pomočjo nastavka predlagatelja.

Ko sem še delala v tovarni sem med drugimi nalogami imela tudi to, da sem zbirala informacije o naši dejavnosti in kar nekaj let je bil klipling zanimivejše branje. Z pomočjo informacijske tehnologije smo pozneje množico informacij dobivali iz Italije in jo postopoma tudi sami razvijali. Bila je nenadomestljiva pri odločanju o novih proizvodih. Za opravljanje poslov moje poznejše službe sem redno spremljala prispevke v 26 časopisih, revijah in strokovni literaturi in bila šele tako oborožena pripravljena za javni nastop pred organi upravljanja. Vsak je vedel, da sledim virom informacij in zato z zaupanjem sprejemal moje morebitne predloge. Kako to poteka danes žal ne vem, vidim in slišim pa, da so oblikovalci zakonskih tekstov v glavnem odvetniške pisarne ali posamezniki, da je kar sto in več amandmajev na zakonski predlog in da so problem celo formalne napake. Kje se kaj dograjuje ali vključuje v morebitno celoto, da ne prihaja do kolizije, ni vedno jasno. Vse to in še mnogo drugega dokazuje, da pri nas predlagatelji sklepov pristojnih organov ne delujejo dovolj premišljeno, pristojni organi pa temu posvečajo premalo ali nič pozornosti.

Bilo bi dobro, da se raziskovalno novinarstvo posveti tudi problematiki strukture državne uprave, zlasti strokovnosti njenega dela. Sem prepričana, da tako kot tovarna ali samostojna institucija tudi državna upravo potrebuje svoje raziskovalce, ki pravočasno zaznajo strokovno nujo po spremembi tehnologije dela in imajo pripravljeno boljšo ter sodobnejšo.

Pred dogovarjanjem o plačah je potrebno rešiti še mnogo težjih problemov. Zaostanki v razvoju se odpravljajo praviloma dolgoročno.

Boste tudi vi predlagali kaj ustreznejšega za povečanje učinkov dela?

Kje bom jemal? 23. julij 2023

V času kislih kumaric se sklicujejo skupščine delniških in drugih družb, razvijajo razprave o gospodarski rasti, razširjajo mnenja o posameznih trgih in se krepijo pomisleki glede prihodnosti dejanskega stanja. Vse to je seveda normalno za skupščinsko razpoloženje o nečem, kar več ni možno spreminjati saj je minilo in bo aktualno le kot šolsko gradivo in primer dobre prakse v prihodnosti. Razpoloženi pooblaščenci delničarjev ali deležev se z upravljavci premoženja podajo na kosilo ali prigrizek kjer tisti, ki z družbo dejansko živijo, posesajo še zadnja mnenja od udeležencev za preveritev svojih zamisli.

Prebiram poročila o delovanju in poslovanju gospodarskih družb, ki jih nudijo družbe same ali izdaja AJPES oziroma komentirajo razna združenja civilne družbe, časopisne akademije ali privatni analitiki. Najprej me neizmerno moti, da se praviloma v njih nahaja nedopustno veliko tekstov, podatkov formalnega značaja in metodološka neprimerljivost med družbami. Brez potrebe podatke ponavljajo posamezni organi upravljavca premoženja. Vidi se, da to moti večino uporabnikov poslovnih poročil in zato so se na prvih straneh deloma že uveljavili povzetki. Verjetno bo Institut za revizijo nadaljeval z standardizacijo tako računovodstva kot računovodskih informacij. Moj brat tehničnega poklica, se je kot delničar odločil, da bo letos sam obiskal skupščino in tako spoznal ravnanje upravljavca z njegovimi delnicami. Vprašala sem ga, kako je bil zadovoljen in kaj je koristnega prepoznal na zasedanju. Potožil mi je, da razen formalnosti, lepega okolja in skupnega kosila drugo ni razumel.

Bolj kot v do sedaj opisanem pa me muči iskanje odgovora na vprašanje kako bodo družbe oblikovale svojo prihodnost, da bodo zagotovile potrebe male Slovenije, ki ima vse organizme kot jih imajo velike države. To nesorazmerje med velikostjo državnih potreb in številom donosnih gospodarskih družb bi morali ekonomska in organizacijska stroka proučiti in oblikovati ustrezne obvezne standarde. Vprašati se je potrebno kakšna lokalna samouprava bi lahko ustvarjala dovolj prihodkov za pokrivanje svojih stroški. Potrebne so skupne velike naložbe v okolja, ki bi poleg turizma dosegalo dovolj velik obseg pridelkov za samooskrbo in predelavo pridelkov, spoznavati bi morali rabo svojih naravnih danosti, ki jim arhitekti rečejo materiali prihodnosti, nikakor pa ni sprejemljivo, da se velike naložbe usmerjajo v podjetja v tuji lasti in v lasti posameznikov. Vodenje države in lokalnih skupnosti je usmeriti v zagotavljanje večjih prihodkov premoženja v državni lasti. Še mnogo prihrankov države je možnih ne da bi bil okrnjen priliv davkov iz gospodarskih družb. Toda v tem procesu vodenja se morajo izkazati strokovnjaki, posamezni specialisti nikakor pa ne smejo prevladovati trenutne odločitve politikov.

Slovenija bi svojo ekonomijo morala graditi na novo ustvarjeni vrednosti gospodarskih družb v privatni ali državni lasti in ne na obsegu poslovanja. Predvsem pri oblikovanju UTD in obsegu naložb je pomembno, da so tveganja minimalna in nikakor ne gre poslušati pritiske manjših ekonomij, ki že 80 let le godrnjajo zaradi davkov in še niso prepoznali svoje družbene odgovornosti niti do svojih starih staršev kako naj bi jo prepoznali do sodobnega življenja.

Slovenija ima veliko znanja, opogumimo strokovnjake, da bodo v prvih vrstah napredka in razvoja sodobne družbe.

Kako pa vi ocenjujete možnosti za zmanjšanje državne porabe?

Kulturni večer Krke, 22. julij 2023

V petek nas je zopet počastila novomeška Krka d.d. kar z dvema dogodkoma. Prvi je poskrbel za naše materialno blagostanje drugi pa za naše srce in dušo. Bili so mož beseda in na napovedani dan so delničarjem nakazali za te čase zanimivo, da ne rečem bogato dividendo. Zakaj ta moja previdnost? Že lep čas poskušam ugotoviti kako upravljavci kapitala gledajo na primerljivost svojih osebnih prihodkov z izplačanimi plačami svojim delavcem in izplačanimi dividendami. Teoretično, z upoštevanje etičnih načel bi bila možna hipoteza, da se vse tri kategorije omenjenih izplačil gibljejo v skladu z rastjo EBIT-a s tem, da se razmerje med prejemki zaposlenih in izplačanimi dividendami približuje odnosu 1: 1 . Večina podjetji se s tem razmišljanjem ne ukvarja ali kot ugotavlja prof. Damjan, rast plač bistveno zaostaja za rastjo dobička, ki ostaja sicer lastnikom, ne povečuje pa njihove dividende. Poslovna poročila Krke d.d. nakazujejo trend izenačevanja rasti dividende usklajeno z rastjo plač zaposlenih, če v njih zajamemo tudi vlaganja v izobraževanja. Lahko bi rekli, da upravljavci kapitala v Krki d.d. sledijo pričakovanjem vsem deležnikom v njihovi materialni osnovi in jim priznavajo njihov del zaslug za donosnost poslovanje. Na kulturnem večeru ob svečah in baklah sem se predsedniku in njegovemu namestniku zahvalila za poštenje.

S sinovo taščo sva si pred Kulturnim večerom ogledali obširno razstavo o Matiji Gubcu - Upor. Razstavljena so ikonična umetniška dela na temo velikega kmečkega upora 1573 leta, ko so se ljudje uprli proti terorju, vojnam, izkoriščanju in z željo po izboljšanju življenjskih razmer. Svojo staro pravdo so branili na Krškem polju, ki sega do Kostanjevice. S krvjo prepojena zemlja tega območja še po 450. letih navdihuje številne umetnike, ki so se v različnih časovnih obdobjih in drugih okoliščinah odzvali na zgodovinski dogodek in s tem vedno znova ustvarjali nove pomene. Veličasten opomin razstave je tudi dejstvo, da se na Gubca spomnimo samo v stiski, ko potrebujemo v sebi moč, da stisko premagamo, drugače pa se pozablja na simbolni pomen tega puntarskega velikana in smiselnost njegovega upora. Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki nam je zopet pokazala svojo družbeno odgovorno ravnanje na področju umetnosti in nastavlja ogledalo družbi, da bi ta v njem prepoznavala svoje ekscese in slabosti.

Potem, ko nas je krkina protokolarna služba razporedila po samostanski cerkvi Galerije je Ensemble Dissonance pričel nastop. Z godali so pod starodavni oboki avditorija interpretirali Sarabande, Gigue in Badinerie skladatelja Corellia, Bahove skladbe Koncert za dve violini in godala v d-molu, Air iz Orkestrske suite št. 3 v d-duru in Sarabande, Bouree, Polonaise in Badinerie iz Orkestrske suite št. 2 v h-molu. Skladatelja Vivaldia so predstavili s koncertom za godala. Uveljavljeni glasbeniki so si za svoje poslanstvo izbrali razvoj in promocijo komorne glasbe v domačem glasbenem prostoru. Za čudovito izvedbo izjemnih glasbenih del na Krkinem kulturnem večeru smo jih nagradili z dolgotrajnim aplavzom.

Promocijsko osvetljene arkade kostanjeviškega samostana so nam spodbudile željo po druženju. Za izjem koncert sem se že v drugo zahvalila predsedniku Uprave. Pozneje sem se spomnila, da bi ga morala spomniti tudi na nekaj slabšega v tem petku. Časopisi so zabeležili, da bo v tem letu Lek realiziral za 411 milijonov EUR naložb, Krka pa le nekaj nad 100 milijonov EUR. Verjamem, da ne bomo zgubljali primata?

Kako pa vi ocenjujete poslovnost in kulturo Krke d.d.?

Srečno RTVSLO! 21. julij 2023

Spominjam se varuhinje pravic gledalcev, ki je RTV predstavila približno takole: televizija nas informira, izobražuje, pripoveduje nam kako živijo drugi narodi, kje so težave, kako se jih da reševati, kje so lopovi in kakšne dolžnosti imamo do družbe, omogoča nam vpogled v preteklost, nas zabava, nam varuje identiteto in zgodovinske dokaze, ustvarja umetniška dela, nas opozarja na napake kaže nam zrcalo, kakšna družba smo! Ne glede na pravilnost tega njenega poskusa, da opredeli vsebinski pomen RTV za narod, je povedala pravzaprav vse, kar je in kar naj bi bila v prihodnje naša hiša RTVSLO. Nekdo, ki je kompetenten, je še sporočil javnosti, da je zdaj RTV SLO res razbremenjena političnih strank in prvič v Sloveniji poklicana, da na izkušnjah iz preteklosti in predvidenih trendih razvoja oblikuje svoje poslanstvo, opredeli strategijo in določi cilje s prioritetami, ki jim bo sledila v prihodnje. Vzemite si čas za razmislek, posvetujte se z ljudmi, ki jim zaupate in poslušajte tudi strokovnjake vendar ne samo iz fakultete za družbene vede.

Ne spadam med tiste, ki bi vam lahko pomagali na novo oblikovati poslanstvo institucije, ki jo vodite, se pa poskušam vživeti v potrebe slovenske družbe v teh časih in na tej podlagi podati nekaj pobud. Tako kot dolžnost nas vseh je tudi vaša, da prispevate svoj delež k odpravi umetno ustvarjenih sovražnih odnosov med Slovenci zaradi dogodkov izpred 80 let. Osebno bi to konkretizirala tako, da RTV SLO v svojih programih izločuje prepoznane govorce o teh odnosih in dejanjih in morebitno njihove nezadovoljstvo usmerja v obravnavo poklicnim institucijam ki soupravljajo z RTV. V nobenem primeru pa s te tematike ne bi ustvarjala junakov. Vsi se tudi moramo zavedati, da družbo bogati in njeno tolerantnost ter ustvarjalnost spodbuja nenehno izobraževanje v vseh oblikah in vsebinah. Še posebno pomembno za naš razvoj je izobraževanje iz področja humanističnih ved, znanje, ki bi ga morale obvladati gospodarske, politične in podobne elite in vključuje tudi etiko v poklicnem delu. Kot tretja sestavina poslanstva bi naglasila ustvarjanje v kulturi, zlasti v literarnem delu in njegovih povezavah s svetovno literaturo ker bomo sicer vsak čas postali anglosaksonci po miselnosti in delovanje kar nas bo izoliralo od naprednih narodov v svetu. Imam sicer še veliko pobožnih želja, da bi jih RTV SLO upoštevala pri oblikovanju svojega poslanstva, bom pa opozorila le še na »novinarsko avtonomijo«. Izjemni ugled bi si pridobila, če bi v svoji hiši dovolila poročati le tistim novinarjem, ki neodvisnost novinarskega poklica tudi dokazujejo s svojimi poročili, pomeni najmanj to, da dogodek znajo enakovredno pogledati in oceniti iz vseh zornih kotov, iz različnih prepričan in šepetalcev.

Lepo in koristno bi bilo, da ostajate in v praksi uveljavljate način dela, ki ste ga opisovali v intervjuju v Delu. Predvsem zaposlenim, ki v vsaki situaciji stojijo RTV hiši ob strani zaupajte in jih primerno počastite, da bodo vzorniki tistim, ki bodo prihajali in krojili usodo RTV v prihodnje. Ne pozabite, da Slovenija ni samo Ljubljana, Slovenija smo vsi, ki ustvarjamo od Triglava do Kolpe in od morja do Goričkega. Pozabiti tudi ne smete, da je javnost tista, ki uresničuje vsako odločitev političnih, gospodarskih in drugih elit zato je nujno, da vašo hišo bolj zanima večina, le-ta pa mora biti obveščena pred sprejetjem odločitve - pravočasno, verodostojno, njeno mnenje mora elita poznati, predno se v parlamentu pritiska na zelene gumbe. Sicer pa ste inženirskega stanu in zato sistematik kot sem imela priliko spoznati z vašo inovacijo pred desetletji na razstavi v Bruslju. Najbrž je malo predsednikov uprav s tako obsežno načelno podporo kot je trenutno dana vam. Srečno!

Spremljate spremembe v naši RTV hiši?

Pleterje. 20. julij 2023

V našem kraju je Kartuzija Pleterje izjemno pomembna institucija, spoštovana tudi od različno mislečih oblasti že od leta 1403 pa vse do današnjih dni. Status uglednega samostana si je pridobila predvsem z svojimi gospodarskimi dosežki in s svojo vključenostjo v lokalno okolje kar je osnovna značilnost kartuzijanskega reda. Tega pa je ustanovil sveti Bruno leta 1084. v Chartreuse.

Na Slovenskem je Kartuzijo Pleterje ustanovil 14. julija 1043 celjski grof Herman II. in v treh letih dokončal tudi samostan z čudovito gotsko cerkvijo, ki je danes reprezentativni turistični objekt. Kartuzijanci obdelujejo 30 hektarov plodne zemlje. Od tega se sadovnjaki, vrtnarije in pašniki nahajajo znotraj samostanskega obzidja, vinogradi, njive in travniki pa izven obzidja. Pridelujejo po naravni poti in ponujajo na trgu sadje, grozdje, sadike jabolk in hrušk, gojijo ovce, čebele in ribe ter predelujejo grozdje v vino, sadje pa v sokove ter žganje. Stoletja že Kartuzijanci uspešno sodelujejo z okoliškimi kmetijskimi pridelovalci, spoznanja njihovih raziskav na področju kakovosti kmetijske produkcije s pridom uporabljajo pri obdelavah obširnih polj, vinogradov in sadovnjakov ne samo na šentjernejsko krških poljih in goricah pač pa tudi v drugih kartuzijah in v evropskem kmetovanju. Zadnja desetletja so zaposlili ekonoma-agronoma in tako načrtno obogatili povezave s svojimi kupci kot tudi z agronomsko stroko, da ne omenjam njihovih prizadevanj za ohranjanje naravnega načina pridelane hrane, ki je pri njih tradicionalna in zato vzgled konkretne skrbi za varovanje narave. Prav s tem so razširili svojo ponudbo na poučevanje dediščine, ki ne ogroža narave tako v bivalnem okolju (muzej bivalnih enot z dodatkom domače obrti) kot v degustaciji pridelkov in s tem razvili posebno turistično ponudbo in promocijo celovitih prizadevanj sožitja z naravo.

Nekaj njihovih pridelkov je enkratnih, vrhunskih v svetovnem merilu. Najpogosteje je omenjena steklenica z hruško in žganjem - Pleterska hruška, ki je verjetno še vedno prisotna v vsaki hiši, vsaj na Dolenjskem zagotovo. Poleg kakovostne vsebine je hruška tudi dizajnerski presežek iz razgradljivega materiala, estetsko oblikovana svetilka menihov, ki se sredi noči podajajo iz svojih celic k skupni molitvi. Eden od odgovornih menihov za Pletersko hruško nam je v samostanskem sadovnjaku pokazal obešene steklenice z zametkom hruške, ki v steklenici raste, dozoreva in dozori.

Pleterska vina so seveda butična, ne samo zato ker jih je malo, so izjemne pijače, narejene po stoletnih postopkih, s pomočjo katerih pridobijo posebno aromo in okus. So močna zato se jih ne žlampa ampak jih mora pivec uživati po pravili pivske kulture. Mi smo se jih privoščili ob slovesnostih, morda še ob praznikih, za mene je najboljše njihovo belo vino, nisem pa strokovnjakinja in ocenjujem le subjektivno.

Jeseni se založimo z pleterskim sadjem, moja družina z jabolki. Sorte, ki jih na trgu težko najdeš, pojemo običajno že pred novim letom. Vsekakor pa moram še povedati, da brez nakupa sira iz Pleterjev ne odhajamo. Je okusen in nekaj posebnega za samostojno dopolnitev pri pogrinkih. Še bi lahko naštevalo, toda bolje bo da greste sami k prijaznim menihom in njihovemu ekonomu in se pustite poučiti kaj je dobro in zakaj.

Ste kdaj obiskali trgovinico Kartuzije Pleterje?

Kostel, 19. julij 2023

Naša najbližja pot na Jadran pelje tudi mimo graščine Kostel, lepo obnovljenega gradu z namenom, da bi tem oddaljenim ljudem od centrov oblasti in kulture, omogočil kar se da dobre zaslužke in jim vlil upanje v možni razvoj njihovega prvinskega domovanja. Že vrsto let opazujem to graščino na izzivalni vzpetini nad Kolpo, z veseljem bi napisala o čem novem na njej. Zgodila se jim je pri slapu čiste studenčnice polnilnica manjše kapacitete in v potrošniki smo lepo sprejeli njihovo ponudbo. Zdaj je polnilnica že nekaj let prepuščena naravi. Neposredno ob njej je lepo urejeno počivališče, vedno kdo tam počiva v hladu, na prijazni klopci z malico na mizi in kostelsko studenčnico v kozarcu. Le idila.

Kostel je občina, s povprečno starostjo prebivalstva nekaj čez 50 let, redko poseljena. Živi v iluziji, da bo država oblikovala svoj interes do tega okolja in zagotovila nepovratna in kohezijska sredstva za udejanjanje njenih potreb. Če je verjeti javno objavljenim informacijam Kostel nima lastnih finančnih in kadrovskih možnosti, da bi sam razvijal donosne projekte. Nisem prepričana, da organi države razmišljajo enako oziroma, da sploh vedo za pričakovanja te male občine in njenih vedno starejših prebivalcev. Obnovljeni grad Kostel sameva, podjetniški inkubator je postal skladišče in ni organizatorja za prodajo studenčnice, znano tudi ni kako razmišlja država.

Pobrskam po turističnih načrtih Slovenije in ugotovim, da je občina Kostel sprejela Strategijo razvoja svojega turizma že v letu 2010 in zaupala njegovo izvajanje Zavodu za kulturo in turizem/TIC Kostel. Strategijo so oblikovali turistični profesionalci in nakazuje tudi koristi nacionalnega turizma, če bi se ponudba Kostela vključila vanj. Dobro bi bilo, da se nad tem zamisli Martin Južnič, ki je naredil prvi odločnejši korak v turizem Kostela.

Zakaj pišem o Kostelu? Predvsem zato, ker je Kostel »Trnjulčica«, njeno prebujenje in s tem koristi za Kostel in nacionalni turizem, pa je odvisno od vlaganj, ki jih bo država namenila turizmu. Če bo turizem še naprej vlagal le v Bled, Postojnsko jamo, Lipico, Portorož in podobne nenasitne turistične centre, svetovnim turistom in popotnikom ne bo mogel ponudil nekaj posebnega, poučnega, trajnostnega in prijetnega pokrajine Kostel. Vlaganja v Kostel bi bila več namenska, poleg turizma bi se krepilo lokalna pridelava in predelava, obnavljala kulturna dediščina kot šola za mlade, ki bodo morali spremeniti nabavne navade zaradi zelene proizvodnje in nastajali bi zagotovo čezmejni in regionalni projekti, se širilo znanstveno raziskovalno delo, celo delovne brigade bi bilo smiselno ponuditi za pospešitev uresničevanja nekaj dobrega, Pristojno ministrstvo naj si ogleda Swot analizo omenjene strategije in naj z turističnim združenjem zasnuje skupne turistične naložbe v državi z več pomeni kot je hotelska ponudba ali donosni projekt posameznega lastnika kapitala. Naša država je premajhna, da bi razvila profesionalne institucije za zaščito interesov večine svojih državljanov, zato pa mora voditi specifično naložbeno politiko, ki ne bo omogočala razslojevanje prebivalstva glede na premožnost.

Minister za gospodarstvo je že opozoril javnost, da slovenski šport pokonci držijo starši športnikov in športniki, ki za sendvič ali še to ne neumorno trenirajo, športna infrastruktura pa je vprašljiva. Upam, da mu to ne bo potrebno izjaviti za turizem.

Kaj menite, bi imeli več od turizma, če bi razvili nove turistične ponudbe?

Razumeti Bardot. 18. julij 2023

Na naši TV si ob nedeljah lahko ogledujemo nadaljevanko Bardot, zgodbo znamenite francoske igralke, pevke in oblikovalke neštetih novih zamisli v modi, bivanju, pravzaprav na vseh področjih, ki so delovanje ljudi. Ne vem kaj bo nadaljevanka še povedala v prihodnje, vem pa, da tisti, ki smo živeli v istem času kot Bardot, nismo podoživljali njenih doživetjih z moškimi pač pa občudovali mladenko, ki si je brezkompromisno prizadevala za uspeh spolne revolucije kot enega od predpogojev za izboljšanje položaja žensk.

Zgodovina pripoveduje, da je bilo v preteklosti že več spolnih revolucij. Nastajale so predvsem z namenom, da se odpravljajo razni neutemeljeni pritiski na ženske, ki so se kot ekstremi pojavljali v družinah, v cerkvenih ali gospodarskih okoljih. Tudi proti leta 1960 so nastajala nova družbena razmerja. Tradicionalno spolno vedenje je odmiralo zaradi naraščanja predporočnih spolnosti, spolnih bolezni, rojstev zunaj zakonskih zvez, mladoletnih staršev in podobnih pojavov. Psihologi, znanstveniki, kulturniki ter družbena gibanja so pod nazivom Kontrakultura sprožili spolno revolucijo zaradi škodljivosti takratne spolne represije. Želeli so raziskati telo in um ter osebni jaz osvoboditi moralnih in zakonskih spolnih omejitev, pa tudi morale na splošno. Širilo se je prepričanje,da je erotika normalen del življenja, ki jo ni smiselno zatirati v družini, veri ali državi. Razvoj gibanja se je pospeševal z razvojem kontracepcije, porodništva, antibiotikov. Rodila se je generacija »baby boom« predhodnica srednjega sloja na trgu.

V tovarne in institucije smo prihajali prvi diplomanti fakultet, ki razen veliko dobre volje in pripravljenosti na delo, nismo imeli konkretne predstave o razmerjih, ki v kolektivih, ob delu in na trgu nastajajo. Naši vzgojitelji o tem niso vedeli kaj več od nas, moja babi je samo govorila bodi pridna, ubogaj in ne pozabi na boga. Na kraj pameti ji ni padlo, da bi jaz sama lahko postala oseba, ki ji zaupa veliko ljudi, ki mora najti rešitev kadar drugi odpovedo, ki je plačana zato, da je vedno na razpolago ljudem, podjetju, družbi. Priznati smo si morali tudi, da nismo brezmadežni in da dobrih naukov iz preteklosti ne moremo ohranjati ne da bi jih posodobili pa naj gre za kolektivno odgovornost, odnosi med verujočimi, sodelovanje z različno mislečimi ali različno spolno usmerjenimi.

Igralka Brigitte Bardot je upodabljala spolno osvobojene like. V svojih filmih je do življenja nakazovala strast in zato bila ena najbolj znanih seks simbolov v času zadnje seksualne revolucije. Ostaja velika ikona sprememb, ki jih je prinašal čas pred petdesetimi leti in so vidne zlasti v njenem filmu In Bog je ustvaril žensko, posnet po eseju Simone de Beauvoir. Njeni filmi so se z velikim uspehom predvajali po vsem svetu, Francija je od njih imela večjo materialno korist kot od svoje avtomobilske industrije. Bardot je prejela državno odlikovanje Legije časti.

Bardot je bila močna osebnost, slovela je po svoji odkritosti, zavzemala se je za pravice živali in ni ji bilo vseeno kaj se dogaja z njeno domovino. Stroške svoje angažiranosti pokrivala s kapitalom Fundacije Bardot. Zaradi svoje pronicljive odkritosti se večkrat znajde na sodišču in plačuje kazni. Želim si, da bi se nadaljevanka o njej usmerila v njen bistveni prispevek k emancipaciji žensk.

Kako pa vi gledate na pomen njene erotike?

Blagodejno morje. 17. julij 2023

Jadran je sicer naš v zelo, zelo omejenem obsegu na svojem severu, večina krajev, tista, ki smo ga vedno imeli najrajši kot so Pašman, Rab, Makarska, Korčula in mnogi drugi so zdaj za nas politično občutljiva tujina. Iz tega razloga me Jadransko morje najprej spomni na mamo, ki ga je neizmerno imela rada, posebno kadar je valovilo. Ulegla se je na valove in pesnila pesmi, se smejala in brezskrbno uživala.

Letos sva bila z mlajšim vnukom sama. Zjutraj sva poležavala, se zgodaj odpravljala na kopanje, uživala v prijetnem morju in se pred vročino skrivala v garsonjeri. Sobote in nedelje že ne omogočajo uživanja, ker je preveč kopalcev in vse naprav zasedene. Tudi čez teden sva srečevala znance in prijatelje, vendar posebna družba tudi ni bila posebno želena prav zaradi izogibanja vročini. Hranili sva se slabo, v pretežni meri tortila, pica , lignje, sadje in pijača. Po večernem kopanju je bil na vrsti ribolov, karte,TV in seveda igrice na tablici, pametni telefoni in podobna ropotija. Mojim nogam je morska terapija prijala, bolje se počutim, lepo bi bilo, če bi vsaj nekaj časa blažila mojo pohodno okorelost. Sina, ki je prihajal po naju, sva pričakovala že okoli devete ure a sva se motila, kar celo uro je porabil, da je prečkal krožišče pred Krkčkim mostom in še nekoliko več smo ga porabili ob vračanju domov sredi dneva. Prometni kolaps bo za primorje usoden in vlaganja v ceste bodo kreirala donosnost turizma v tem delu Jadrana.

Pri meni doma je bilo poleg časopisov in revij tudi polno obvestil, povabil in neizogibnih prospektov. Nakopičilo se je polno stvari za pranje in likanje, moje rože so bile žejne, robot na vrtu je moral nadaljevati s košnjo, tudi za prehrano je bilo potrebno poskrbeti, uf, bilo je bolj vroče kot na morju, zlezla pa sem lahko le pod tuš. Kar lepo sem napredovala od ene do druge problematike in po dveh dneh sem že pri blogu. Ta prvi je pisan že vedno pod vtisom morskega ozračja in prijetne skrbi vnuka za moje dobro počutje. Ne morete si misliti kako se prileže, če kdo poskrbi za vas ne da bi ga morali prositi za usluge.

Na morju nisem imela računalnika in nisem mislila na blog, bom pa poskusila kaj zanimivega povedati v prihodnjih dneh. Med tem ko sem sama uživala, se je v Sloveniji marsikaj dogajalo, kar bi bilo vredno po komentirati. No, moje mnenje najbrž danes ni opazno, kot pa vidim po komentarjih, se ljudje le zanimajo za pomirjanje duhov, za sklepanje pomembnejših poslov, za uspehe ali neuspehe posameznikov iz vrst elit in podobnih dogodivščin na javni sceni. Aktualne so postale naložbe v sklade, celo tvegane pa tudi v obveznice saj ljudje varčujejo kar se da v prepričanju, da si bodo olajšali življenje v novih krizah - tokrat predvsem podnebnih in digitalnih, večina je tudi obupala, da bomo na svetu ohranili mir, žal upada vera, da bi se vsi skupaj poboljšali.

Sicer pa v žgočem juliju in verjetno tudi avgustu ne moremo pričakovati ne vem kakšne aktivnosti posameznikov ali institucij, kot kaže pa se bo nadaljevalo šikaniranje posameznikov, ki jim ljudje še zaupajo kot je na primer naš napredni škof ali vizionarski kulturniki. Upam tudi, da starši berejo opozorila zdravnikov in analitikov o tem, kako slabe posledice povzroča upadanje bralne kulture med našim potomstvom in da se bodo začela resna prizadevanja za zmanjševanje interesa otrok za digitalne igrice. Poskusite se na dopusti o tem pogovoriti s svojo družino.

Kako boste preživeli poletje?

Forma viva Kostanjevica, 16. julij 2023

Kdo od nas bi si leta 1961 mislil, da bo projekt za katerega smo pod vodstvom Vilme Pirkovič zbirali začetni kapital, živel in deloval še v letu 2023 oziroma, da mu ni videti konca. Leto 1961 je bilo v Kostanjevici več kot živahno. Umetnostna zgodovinarka Špelka Valentinčič je snovala konservatorski načrt obnove samostana, šolski upravitelj Smrekar je bil agens gibanja za ustanovitev Galerije in Forma vive, že omenjena Vilma je iskala investitorje, med njimi je nagovarjala tudi direktorja Krke mr. farm. Borisa Andrijaniča, ki nas je potem zadolževal za izvedbo. Kje so se Jakob Savinšek in Janez Lenassi našli z omenjenimi izvajalci priprav mi ni ostalo v spominu, vem le, da je sodelovala tudi igralka Mila Kačič in bilo nam je v čast, da smo se lahko družili. Mi smo se ukvarjali s Formo vivo Kostanjevica, kako je bilo s Sečo in Ravnami pa mi ni znano. Na prvem simpoziju je bilo kar veliko kiparjev, ki so iz hrastovega lesa, značilnega za Krakov gozd, ustvarili skulpture razstavljene po samostanskem travniku. Otvoritev razstave je bila velika slovesnost z številnimi kulturnimi in državnimi gosti. Naslednja leta je bil simpozij vsako leto, od 1966 dalje pa je bil bienalni vse do 1988 ko je prenehal delovati in se je obnovil šele čez 10 let. V Kostanjevico so bili vabljeni kiparji iz celega sveta z razpisom in tako je še vedno, Postal je ena največjih likovnih manifestacij na Slovenskem in je najstarejši še vedno delujoči kiparski simpozij na svetu. Na ogled je že več kot sto skulptur razstavljenih v parku v celoti obnovljenega samostana v katerem s prostori razpolaga Galerije Božidarja Jakca, samostanska cerkev pa služi koncertni dejavnosti Galerije.

udovito naravno okolje nekdanjega samostana in še posebno arkadno veliko dvorišče v notranjosti, so kot naročeni za velike kulturne prireditve. Po obnovi prvih prostorov v šestdesetih letih preteklega stoletja smo na tem dvorišču občudovali ljubljanski operni ansambel, Vilmo Bukovec in Ladka Korošca v operi prodana nevesta. Pozneje so bila gostovanja gledališč bolj v drugem planu, vodstvo Galerije pa se je posvečalo stalnim in občasnim razstavam, umetniškemu opusu Božidarja Jakca, Pletarskega samostana, Toneta Kralja in drugim, Prirejal je kulturna srečanja, poskrbel za izdajo knjig o samostanu, umetnikih, razstavah ter tako oblikoval pomemben kulturni center države in Kostanjevice. Trenutno ima Galerija odlično in strokovno usposobljeno vodstvo, ki skrbi za prestižni nivo tako razstav likovnih del kot prireditev in založništva. Pisala sem že o zgodovinsko pogojeni razstavi Upor, o prireditvah na Krkinih kulturnih večerih, zdaj že pripravljajo sobotno slovesnost v čast Mednarodnega simpozija kiparjev. Galerija ima odprte številne delavnice po vsebini vezane na kulturno vzgojo in ustvarjanje v kulturni sferi. Zanimivi so njihov ogledi razstav pred otvoritvijo ali po njej, kje si je možno bolj počasi ogledati tisto kar te najbolj zanima. Galerija tudi skrbi za delovanje Lamutovega salona kjer so manjše vendar odlične razstave gostujočih likovnih umetnikov v manjšem ali tematskem izboru. Redni gost v prostorih Galerije je tudi Anton Podbevšek teater, ki deluje pod vodstvo znanega Matjaža Bergerja. Težko bi našla kulturno ponudbo, ki jo Galerija še ni ponudila in prav v tem je ustvarjalna moč njenega managementa. Direktor Milovanovič je redni obiskovalec razstav v širšem okolju in na državnem nivoju. Strokovni svetnik Narodne galerije Ljubljana ima pogosto predavanje o likovni umetnosti v Galeriji ali pa predstavi neki kulturni program, ki nas razveseljuje. Hvala, da nam pomagate čim bolje razumeti umetnost.

Bi sprejeli vabilo na prijeten sobotni izlet v Kostanjevico?

Okoljska kriza in mladi. 15. julij 2023

Kot nekdanja urednica ene od rubrik revije Rast, se čutim še vedno povezana s to zanimivo publikacijo in jo z veseljem prebiram od začetka do konca. Revija je sedaj tematska, uredniški odbor popolnoma pomlajen s kompetentnimi dopisniki, užitek jo je prebirati in tale blog ima namen, da vas usmeri na to branje pa tudi da si ogledate enkratne fotografije mestnih dreves, s katerimi so opremljeni teksti.

Zadnja številka Rasta je posvečena okoljski krizi in ukrepom, ki jih kompetentni ljudje predlagajo za upočasnitev ali celo odpravo te krize. Najprej nam arheologa pojasnita sušne razmere na ozemlju germanskih in slovanskih plemen ter ugodnosti za kmetovanje na ravnicah Dolenjske in v Posavja koncem antike kar pojasnjuje prodor omenjenih plemen na ozemlje Rimskega cesarstva. Sledi intervju z direktorjem Ceroda, ki nam nazorno pojasnjuje prizadevanja te institucije, da bi odpadke reciklirali in kot neuporabne zmanjšali na 20%. Kmetijsko gozdarski zavod Novo mesto nas seznanja z bistvenimi spremembami v naši družbi glede prehrane in s tem kako kmetijstvo te spremembe upošteva v ekološki pridelavi, pri vzdrževanju okolja in pri sodelovanju z drugimi gospodarskimi panogami. Za kakovostno življenje v mestih so pomembne ozelenitve, posebno mestna drevesa ugotavlja Peter Železnik, izraža zadovoljstvo, da v našem okolju zgledno poskrbimo za mestno drevje in smo celo sprejeli v ta namen pravila ravnanje z njimi. Zanimivo je opisan odnos mladih do varčevanja z energijo in snovmi znotraj planetarne omejitve. Zagovarjajo smotrnost lokalnih električnih omreži med elektrarnami različnih vrst. Mag. Tisov opozarja na pretiravanje pri gradnjah bivališč in s tem na vedno večje onesnaženje. Poudarja pomen trajnostne gradnje z domačimi materiali kot so les, slama in zemlja. Natalija Zanoški je proučila nekaj primerov nedovoljene gradnje in opozarja na previdnost pri nakupu vikendov in zidanic. Rast nam predstavlja uglednega novomeškega likovnega umetnika slikarja Jožeta Kotarja, ki ima retrospektivno razstavo v Dolenjskem muzeju. V počastitev Dneva zemlje je Ivana Milinkovič nanizala primere dobre prakse vlaganj v naš planet - res nekaj dobrega. O prilagajanju na podnebne spremembe podaja svoje ugotovitve tudi krajinska arhitektka Urška Didovič. Opredeljevanje do okoljske problematike zaključuje seznam knjig tega žarna, revijo pa Zapisi o Karolu Novaku, množični potrošnji v Brežicah in romanu Svet je senca.

Zgodi se, da sem v zadregi pred resnim pristopom mladik k reševanju okoljskih problemov v nasprotju s podjetniki, ki se nikakor ne odpovedujejo nafti in strupenim snovem. Kot nam pripovedujejo mediji prav podjetniki akumulirajo največ dobička tudi iz naslova inflacije. Da je ironija še večja prevzemajo mladi nasledniki dobičkonosnih podjetji navade in izkušnje prednikov. Vendar stvari niso tako enostavne, prenehanje črpanja nafte bo možna šele, ko bo izumljeno drugo gorivo, ki ne uničuje narave, strupene snovi in zemlje poganjajo digitalizacijo, ki je več ni možno nadomestiti z drugimi rešitvami in ki še ne pozna nestrupenih snovi za izdelavo računalnika in njegovega vezja. Kaj naj nadomesti energetsko pregrešno zahtevno produkcijo jekla in aluminija ali pa vprašanje, kaj naj nadomesti ta dva gradbena elementa? Evropa namenja milijarde za inovacije na teh in sorodnih raziskavah, učinki bodo čez čas! Človeštvo je v neverjetni zagati in potrebuje veleume, da si bo našlo rešitve! Skupni um človeštva pa bo svoj del dodajalo tako, kot so prikazali mladi v tej številki Rasta.

Kakšen je vaš doprinos k varovanju okolja?

Naša Vzajemnost. 14. julij 2023

Sredi poletja smo, vse govori o počitnicah, dopustih, še malo pa se bodo začeli kolektivni dopusti, toda naš zavod Vzajemnost na čelu z Jožico neumorno ustvarja. Tokrat smo prejeli upokojenski časopis kar na 140 straneh, zaradi zanimivih prispevkov in mojih obveznosti ga bom prebirala kar cel mesec.

Da imam pred seboj poletno številko je razvidno že iz naslovne strani in seveda iz zanimivega uvodnika odgovorne urednice, ki nam naroča naj si polepšamo počitnice pač na način, ki nam najbolj ustreza. Dobili smo navodila kam klicati, če so težave z našim računalnikom kar je super saj kar na prej posodabljajo programsko opremo, moram se prilagajati njihovim novostim in prav hitro se zgodi, da piknem kaj napačnega. Hvala predsednici države za priznanja prostovoljcem iz vrst upokojenih in čestitke dobitnicam in dobitnikom. Da je sprejet zakon o dolgotrajni oskrbi že vemo, da pa mladi podjetniki odklanjajo materialno obveznost do starih staršev jim pa ni prav v čast, pa še zastopnica trgovcev je zraven. Paliativna oskrba bo nujna, moram razmišljati o njej, čeprav mi ne gre. Vodovnik pravilno ugotavlja, selitev na stara leta v drugačne svetove ne pride v poštev. Pitju vode nisem naklonjena, se bom pa potrudila, če mag. Bavčar priporoča, bom pa nadomestila tekočino s paradižnikom in papriko. Mateja Kožuh, ne verjamem, da spolno življenje kar traja. Likerje smo občudovali kot študenti, zdaj smo naklonjeni kozarcu dobrega vina, se vam ne zdi Mojca Koman. Neutrudna Lidija, ki opisuje čudovite družine, je tokrat predstavila Vezenje Ercigoj in ljubiteljsko dejavnost dr. Praperja. Hribarjeva, Glavinova in Železnikova nizajo poučna spoznanja o katerih se lahko kaj pametnega naučimo. Zgodbe muzikantov preberem najprej, hvala Vovko zanje, tokrat teče beseda tudi o naši Beltinški bandi, ki jo je opisala Neva Brun. Dobili smo predsednico Zdusa, srečno Zdenka Jan. Ljudje so zadovoljni na počitnicah, njihove zgodbe pa prijetne in tudi zgodovinske tako kot so zgodovinske objavljene legende, zgodbe nekdanjih podjetji in zgodbe neznanih naselij v Sloveniji, ki nam jih niza Boris Dolničar. Kar žal mi je, da nisem bila z vami na Braču, moralo je biti enkratno sodeč po reportaži. Vse ne morem našteti zanimivega v Vzajemnosti, ki jo ne morete kupiti, lahko pa se nanjo naročite in ne bo vam žal za tistih 20 in še nekaj evrov.

Res je veliko zanimivih medijev in mi v svojih letih jim ne moremo v celoti slediti. Odločati se moramo, kaj je naša interesna prioriteta in temu primerno izbrati spremljanje medijev. Sama se rada zatekam k zahtevnejši literaturi, težko izločujem zanimivosti iz različnih področji in vzamem si dovolj časa za pregled kaj je novega oziroma, kaj danes poudarjajo novinarske srenje. Radovednost nam kaže poti do informacij, ki nas zanimajo.

Bolj kot prebiranje pa bi bilo koristno, če bi starejši pisali zgodbe svojega življenja ter življenja okolja v katerem so živeli in ustvarjali. Manj bi bilo spornega o preteklosti, če bi starejši današnjim piscem nalivali čistega vina, kaj smo delali po vojni, zakaj smo bili politično korektni in kako smo skrbeli za blaginjo vseh ali vsaj večine. Potem ne bi prišli do besede razni Omerze, Puharjeva, Petrovčičeve in podobne mrhe, ki danes poudarjajo svoj prav o stvareh časa v katerem se še niso rodili. Ni nujno, da se zgodbe starejših tiskajo, izdajajo v obliki dragocenih knjig, samo zbirajo naj se in varujejo v hramih kulture, kjer ne bo nevarnosti, da jih kdo obravnava samo skozi svoje oči in pamet.

Ste že naročnik Vzajemnosti?

Moj kulturni dom. 13. julij 2023

Res vesela ter hvalevredna novica se je pojavila v medijih in zasluži kar se da primerno pozornost. V naši domovini je pristojno ministrstvo pričelo aktivnosti za obnovo delovanja nekdanjih kulturnih domov. Saj mi je kar nerodno imenovati nekdanjih, v mestu Trebnje kulturni dom deluje od konca vojne do današnjih dni, programe izvajajo številne organizacije civilne družbe, lokalna Glasbena šola, gostovanja in drugi. Poznam pa tudi primer Barja, kjer so občinski bosi podrli zadružni dom s kulturnim domom vred, obljubili 2007 leta Družbeni dom za vsakdan večje število prebivalcev. Prostor zadružnega doma je pozidan, stanovanja in lokali prodani, o društvenem domu pa še vedno ni ne duha ne sluha.

Imela sem to srečo, da sem bila vsa leta študija aktivna članica tako Kulturnega društva v Trebnjem kot na Barju. Sodelovala sem pri organiziranju prireditev, pri nastopih, pri izobraževalnih akcijah, v amaterskem gledališču, tamburaškem ansamblu in drugih dejavnostih zelo delavnih obeh društvih. Zadovoljstvo ljudi so nakazovale polne dvorane obiskovalcev prireditev. Rojevala so se mnoga dolgotrajna prijateljstva, duhovna rast sodelujočih in končno tudi dokončan študij večina v društvih delujočih članov. Pri svojem delu sem se ves čas delovne dobe srečevali z ljudmi, ki so delovali v omenjenih društvih, med seboj smo ohranjali prijateljstva in razvijali uspešne skupne programe. Zakaj so tako priljubljene in koristne dejavnosti po devetdesetih letih prejšnjega stoletja zamrle nisem razumela, še vedno ocenjujem to za slabost zlasti Zveze kulturnih organizacij in pozneje Sklada za kulturno dejavnost. Skrb za delovanje mreže kulturnih društev je bila prepuščena lokalnim elitam, ki ji niso posvečale potrebne pozornosti.

asopis Delo nas je pred dnevi seznanilo, da Art kino mreža in Nacionalna mreža KUDUS skupaj z pristojnim ministrstvom pripravljajo obnovo delovanja Kulturnih domov s programi izobraževanja, kulture, dopolnjevanjem šolskih aktivnosti, gostovanja osrednjih poklicnih kulturnih ustanov in podobnimi drugimi programi, ki bodo poživili sodelovanje krajanov in z ustrezno standardno infrastrukturo omogočili enake pogoje kulturnega ustvarjanja po državi. Ministrstvo razmišlja o stabilnih virih financiranja delovanja kulturnih domov, ki bodo zagotavljali kontinuiteto ustvarjanja tudi ljubiteljski kulturi.

V razpravi o kulturnih domovih, ki jo je organiziral Kulturni dom Kamnik, je neka dobra duša ocenila da kulturni domovi »ključno prispevajo k izgradnji in obstoju kulturnih scen raznolikih zvrsti in žanrov po državi ter krepitvi omikane, povezane, čuteče, strpne, razgledane, ustvarjalne in srčne skupnosti«*

V mojem mestu je bila ena od številk revije Rast posvečena ustvarjalnosti mladih. Njihova ustvarjalnost narašča ker vsako leto več mladih zaključuje študij programov sodobnih potreb družbe, želijo svoje znanje prenašati v dejanja za kar potrebujejo vsaj minimalne pogoje. Ugotovljeno je bilo, da ljubiteljska scena nima svoje infrastrukture, zato je obnova Narodnega doma z dvorano potrebna, nujna. Mladi umetniki, kmalu bo zapihal svež veter in morda bo Narodni dom res kdaj vaš!

*Delo 8.7.23.

Menite, da vaš kraj potrebuje kulturni dom?

Mestna središča. 12. julij 2023

V društvu Novo mesto je bil arhitekt Marjan tisti agens, ki je običajno sprožil razmišljanje o posodobitvah mesta iz različnih razlogov. Včasih se je njegova ideja rodila v razgovoru z gospodarstveniki, velikokrat v razgovoru s stanovskimi kolegi ali pri prebiranju arhitekturnih publikacij. Marjan je na naših srečanjih idejo prikazal, spodbujal razpravo in največkrat smo se po debati strinjali, da podamo predlog strokovnim službam občine v razmislek. Tako nas je postopoma navajal na čim širši pogled meščana na dolgoročni razvoj svojega mesta, na iskanje kakovostne rešitve, predvsem pa na aktivno občansko prisotnost pri urejanju mestnega prostora. O Marjanovih in naših predlogih so razpravljali organi odločanja in v društvu smo večkrat z zadovoljstvom ugotavljali, da so bili naši predlogi umestni.

V moji zavesti je Marjanov način posredovanja zamisli ostal kot primer dobre prakse in se še vedno izkazuje kot moje zanimanje, kaj v mestu se spreminja, kaj je dobro rešeno, kaj pa še čaka na pravi trenutek. Z namenom, da bi bolje razumela urejanje mesta pa tudi lažje sprejemala arhitekturne predloge sina, spremljam tudi literaturo o mestnih problemih in o upravljanju mest, da so do ljudi prijazna in njihovim potrebam prilagojena.

Naše mesto se času primerno razvija, na določenih področjih nekoliko počasneje na primer pri uslužnostnih dejavnostih, na drugih pa v skladu s potrebami kot na primer pri zagotavljanju prostora podjetniških dejavnosti ali stanovanj. Mesto je zasnovalo svoj zazidalni razvoj v vse smeri in ne manjka veliko, da bodo Stopče, Mrzla dolina, Podbreznik, Prečna, Ždinja vas, Trška gora in Otočec njegove soseske. Nehote se poraja vprašanje, kako bodo te soseske organizirane, da bodo prostorsko in vsebinsko zadovoljevale potrebe meščanov. Bodo imele svoje kulturne hrame, športno rekreacijske površine, šole, zdravstvene postaje, pridobitniške dejavnosti, trge, spomenike, tržnice, turistične objekte in podobno mestno infrastrukturo ali pa bodo spalna naselja, morda z vrtički in parkirišči. Bo njihove potrebe zadovoljeval le Glavni trg ali pa bo potreben osrednji zborni prostor tudi v teh soseskah vsaj z minimalno opremo kot je na primer društveni prostor za dogovarjanje meščanov v soseski, park za druženje, igrišče in druge minimalne prostore za obseg populacije, ki je tu doma.

EU uresničuje projekt Novi evropski Bauhaus, ki naj bi temeljil na zeleni proizvodnji tako v materialih, gradnjah in bivalnih pogojih z minimalnimi odpadki in drugimi bremeni onesnaževanja. Naše mesto se bo pri svojem razvoju moralo prilagajati omenjenim tehnološkim novostim, prepoznati bo moralo svoj lokalni značaj in ga uveljavljati v praksi. Pri bodoči gradnji bo moralo v mestno strukturo vključiti novo rabo nekdanjih industrijskih objektov in opuščenih poslovnih prostorov, se odločati za optimalno višino objektov in skrbno odmerjati prostor za individualne gradnje. Ozelenitvam bo moralo biti namenjeno več pozornosti in več prostora, zlasti ulice mesta bo v bodoče moralo zaznamovati tudi drevje saj se bo treba izogibati betonu in asfaltu. Elektrarne se bodo širile po strehah, prav tako ozelenitve, čebelarstvo, vrtičkarstvo in morda še kaj, kar varuje vodo in čisti zrak. Gradnje po merilih novega Bauhausa bodo pripomogle k uveljavitvi javno zasebnega partnerstva, ki ga je snovati skrbno in brez špekulacij. Poseben problem mojega mesta bo zagotovo avtomobilski promet, ki ga bo moralo nadomestiti z ustreznejšim in zdravju bolj naklonjenim prevozom. Bo naše mesto zmoglo tako obsežno prenovo?

Ste pri gradnji svojega doma upoštevali opisane novosti?

Ivo Šprajc. 11. julij 2023

Po blogih o najtrših »orehih« naše sodobne družbe je res blagodejno pisati o Ivu Šprajc, slovenskemu Indiana Jones, ki po mehiških hostah išče zgubljena mesta ljudstev danes imenovanih Maji. Njihove današnje potomce sem obiskala in to je bilo med mojimi številnimi potovanji med najzanimivejšimi. Kar ostala bi pri njih, zdeli so se mi ljubeznivi in razumevajoči in res so se potrudili, da nam bi predstavili svojo zgodovino kar se da verodostojno.

Občudujem Iva Šprajca kot arheologa, arheastronoma, še posebej pa kot človeka z veliko mero poguma, ki si upa s svojo ekipo med divjad, neprehodno zaraščene gozdove in med ruševine, kjer bi se mu lahko zgodila kar koli, saj so že odkrita majevska mest polna presenečenj, naravnih lukenj in brezen, da ne govorim o verskih objektih z raznimi groznimi obrazi, mrtvaki in kaj ti jaz vem čem še. V Tikalu sem imela priliko videti marsikaj in zato si delo odličnega Ivana Šprajca lahko predstavljam.

Zgodovina, še posebno prazgodovina je moja slabost še iz gimnazijskih let in pozneje je samo naraščalo zanimanje zanjo. Do mojih današnjih dni so se omare napolnile z zgodovinsko literaturo vseh vrst, povezano tudi z verstvi, arheologijo in arhitekturo. Nisem se mogla posloviti od Kapadokije, Iliona, Rima, Grand kanjona, piramid, Palenque in še mnogih drugih. Muzeje sem zapuščala med zadnjimi in v Berlinu zaradi Pergamosa skoraj zamudila znameniti koncert. V Pumi sem se nekajkrat vrnila v razdejano zvezdarno ljudstev, ki jih je uničila Španija. Starine so bile žal predrage, da bi jih kupovala, imam pa omaro spominčkov, ki bodo morda v prihodnosti razveselile katerega od mojih naslednikov.

Razveselila sem se dejstva, da je SAZU Slovenije gospoda Šprajca imenoval za predstojnika Instituta za prostorske in antropološke študije. Ko ne bo več mogel na teren, bo v okolju SAZU-ja opisoval svoje poti in mladim ponudil spodbudne knjige v premislek.

Morda se pa motim in se bo na starost Ivo Šprajc usmeril v arheološke zanimivosti svoje domovine. Ni jih malo in niso nepomembne. Pri Trebnjem je še vedno pod koruznimi njivami Lotobicum, naselje Keltov, če nisem napačno obveščena v velikosti prvotnega Korinta kamor gre vsak v Grčijo namenjen turist. Kaj se ve, kako bi mojster pogledal na Mirnopeško Zijalo, kraške jame okoli Dobrniča in na ostaline Rimljanov raztresene po Dolenjski kamor zapičiš lopato. Res bi nas razveselil in bogato obdaril. Bosanskih piramid pri nas verjetno ni, res pa je, da malo vemo o življu na naši zemlji in presenečanj ne bi manjkalo.

Tole ponudbo seveda ni jemati resno saj ni v navadi, da bi se odlična strokovna moč ukvarjala z majhnimi zadevami, je pa vprašljivo, kdo naj zasadi lopato, da se arheološki ostanki lahko vključijo kot presežek v ponudbo kraja, pokrajine ali celo države. Seveda šteje tudi spoznavanje zgodovine območja, naših korenin in dejstev, ki nas navdušujejo za novosti. Mojster Šprajc je s svojim delo tudi spodbuda in nam zgled, da ostajamo vpeti v življenje in delo svoje sredine.

Ste že spoznali pomen arheologije?

Krepimo zaupanje! 10. julij 2023

Iz vseh koncev sveta prihajajo opozorila, da ljudje obupujejo nad stanjem duha dežele, da še tisto kar je dobro, uničujejo ujme in vročina, da so oblasti nespametne in ljudstvo zavajajo. Naštevala bi še lahko, kaj vse slišimo in vidimo ne da bi se nam skrivil las na glavi, izpraznila »Mizica pogrni se«, okrnila kakšna koli pravica ali onemogočila vožnja z avtomobilom na bencin. Res je, preveč je vsega tega tarnanja, borbe za oblast in poslabševanja razmer, toda sprašujem se, kako si zagotoviti normalnost v odprti družbi?

Najprej Ukrajina-Rusija, po poldrugem letu samo huje, še več nepripravljenosti za sporazumevanje, v Aziji nenehne vojaške vaje tako ob Kitajskem zidu kot okoli Vietnama, Tajvana. Afrika lačna zaradi zaprtih pristanišč na Krimu in pritiskov ZDA, Južna Amerika trpinčena od diktatorjev in mi v EU pod vedno večjim pritiskom militantnih skrajnežev, ki se vzpenjajo najbolj v Franciji, Nemčiji in Italiji, da ne govorim o naši domovini kjer so govorci, ki poleg vseh tegob sveta napovedujejo pri nas državljansko vojno in iščejo zdravo pamet. Analitiki poudarjajo, da se povečuje število skrajno desničarskih skupin na podlagi ver, antisemitizma in nasprotovanju Republiki. Povezujejo jih proti migrantski semitizem, obcesija za lastno nacijo, proti istospolnim porokam in fašistična ideologija. Omenjene skupine postajajo nasilne, izvajajo celo teroristične akcije, gojijo kult junaka iz zločincev, napadajo človekoljube organizacije , skupnost LGBT, povzročajo nered v mestih , se pretepajo in širijo nasilje. Vedno več orožja je med ljudmi, pripadniki skrajnih desnic pa organizirajo vadbe za ravnanje z njim. Vse manj je obsojanja takih dejanj in vse pogostejši pozivi, da se udari nazaj. Desničarske skupine že imajo svoje klube po večjih mestih, nastopajo po ulicah, opravljali bi delo policije in so aktivni zlasti na Twitteriu. Govori se, da so marsikje skrajne desnice že na oblasti ali pa tako delujejo in si na ta način utrjujejo svoj položaj med ljudmi za zmago na naslednjih volitvah. Mediji se že nagibajo k skrajnim desničarjem odvisno od svojih financerjev. V Franciji trdijo, da se je na dolgi rok gotovo bati režima, ki bi ga podpirali desni mediji, ker ima skrajna desnica denar in ideološko usposablja mladino. Skrajna desnica hoče ustaviti imigracije, vrniti priseljence in njihove otroke nazaj v svoje države, odpraviti posledice globalizacije in uveljavljati tradicije v novih časih.

Slovenski strokovnjaki družbenih ved so si enotni v ocenah, da desni politični pol pri nas ustvarja moralno paniko s tem, da kopira ameriške desničarske vzorce, odklanja gibanje LGBT, prikazuje nasprotnike kot necivilizirane barbare in podobno. Tako kot ameriška desnica tudi naša demonizira preteklost in želi zgodovino spreminjati po svojih zamislih in ocenah. Tako ali drugače se razpoloženje družb spreminja, v marsičem bistveno poslabšuje zato je opozorila zgodovinarjev, sociologov in filozofov na nevarnost skrajnih desničarjev potrebno jemati resno in pravočasno poskrbeti za obrambne mehanizme države in zaščito ljudi pred hujskanjem. Krepimo zaupanje ljudi v izvoljeno oblast.

Dobro oziroma nujno bi bilo, da se v Sloveniji bolje seznanimo z občansko znanostjo. Vključujoča družba je sestavni del trajnostnega razvoja zapisana v Agendi 2030, ki je krovni dokument trajnostnega razvoja sveta in izhodišče Evropske digitalne agende. Določa pa aktivno vključevanje in opolnomočenje splošne javnosti to je prebivalcev, strokovnjakov in raziskovalcev, ki niso znanstveniki v strogem pomenu - pri neposrednem razvoju rešitev, projektov, političnih strategij ter procesov skupnega pomena.

Vas zanima skrajnost v politiki?

Pospeševanja podjetnosti. 9. Julij 2023

Podkast, ki je trenutno najhitrejše rastoč medij, se s pridom uporablja tudi v spodbujanju podjetnosti posameznikov. Med uspešnejšimi podkasti je bil primer, ki je javnosti pojasnil izvor precejšnjega premoženja osebe povezane s politiko, njegov kapital pa naj bi bil spornega izvora, izkazalo se je, da so to dolgoročni prihranki za postopno nastajanje gospodarske družbe potem, ko oseba ne bo več sposobna terenskih naporov. Meni je ta podkast dal misliti zato, ker opozarja na sistematičnost varčevanja, dolgoročno osebno načrtovanje in jasno opredeljen cilj - ustvarjanje v drugačnih razmerah, kot se je oblikovala karierna pot govorca. Podjetnost ni trenutno razpoloženje, potrebno je vsaj šest let, da dostojno zaživiš z njo.

Novice o tem kaj počnejo ustvarjalni ljudje, posebno tehnični strokovnjaki in inovatorji, se hitro širijo po svetu in postajajo zanimivi predvsem za tvegani kapital, to je za naložbeno strategijo v hitro rastoča mala podjetja, ki nosijo višja tveganja a imajo potencial za višje prihodke. Slovenija do sedaj ni bila posebno zanimiva za tvegan kapital prav zaradi slabo razvite podjetnosti posameznikov ali gospodarskih družb v njihovi lasti. Večje možnosti za vstop tveganega kapitala se je nakazovala po sprejetju zakona o gospodarskih družbah in dopolnjena zakonodaja o zaščiti izumiteljskih pravic. Rast vložkov tega kapitala se povečuje šele zadnja leta, opazno hitreje pa narašča letos in to v podjetja, ki so specializirana za rešitve na področju genskega testiranja, ki se ukvarjajo z razvojem katalizatorjev naslednje generacije za gorivne celice ter za celovito prehransko rešitev z hladno stisnjenimi sokovi in obroki. Tvegani kapital zaznava predvsem možnosti izjemnih donosov na širjenju izvoznih trgov, krepitvi vseh vrst inovacij in naraščanja zanimanja kupcev.

Poleg donosa kapitala je tvegan kapital zainteresiran za pospeševanje poslovnosti in podjetnosti pri reševanju splošnih družbenih problemov zlasti za investicije z vplivom na trajnost poslovanja ter trajnost izdelkov in storitev. Tvegani kapital išče svoje bodoče izjemne prihodke in vplivne mreže tudi na področju upravljanja kapitala, ki vključuje izbor podjetji, njihovo prodajo in ustanavljanje, logistiko s programsko opremo za upravljanje dobavne verige, izkoriščanje obnovljenih virov energije in izravnava emisij. Tvegani kapital odpre svojo denarnico za ekipo, tehnologijo in trg, za vse drugo mora poskrbeti podjetnik.

Tvegani kapital ima svoja pravila in zakonitosti, ki jih mora podjetnik sprejeti in je njihovo izvajanje nadzorovano. Ne glede na to, pa je za podjetnika v finančnem smislu najboljša rešitev. V kolikor je dejanski donos dosežen na trgu in izražen v vrednosti dogovorjene valute dober, bo vlagatelj prejel dogovorjeni delež, če pa se pri donosu zapleta, časovno, tržno ali kadrovsko, lahko nastopi uveljavljanje nadzora, če donosa ni sta izgubila tako podjetnik kot tvegani kapital. Običajno je s tem zapečatena tudi usoda podjetja. V primerjavi s kreditnim ali delniškim odnosom je podjetniku v stiski lažje prebroditi »suha leta«

Za pridobitev tveganega kapitala ni nujno, da si registriran raziskovalec z množico objav v strokovnem časopisju, lahko si tudi občanski znanstvenih iz vsakdanjega življenja, ki pa ima podjetniško žilico in ustvarjalno moč v sebi, njegov projekt mora nakazovati donosnost ali vpliv na trajnost poslovanja oziroma na reševanje pomembnih družbenih izzivov.

Ste podjetni, bi sprejeli tvegan kapital?

Gremo na morje. 8. julij 2023

eprav nisem prepričana, da je pametno v tej vročini prebivati ob morju, me tja vleče, vleče tudi vnuk, ki ima v juliju en teden brez treninga in obveznosti. Pričakujem, da bo z njim zanimivo in prijetno, ker je nekoliko komika v njem. Zjutraj in zvečer ve bova kopala, sicer pa posedala na terasi, kaj dobrega pojedla in spala dokler bova hotela. Za vse to pa je se splača tudi na vroče sonce.

Krk je naše dolgoletno morsko zatočišče. Ko sem še delala mi je veliko pomenilo, da sem dopustovala pozimi in poleti. Smučali smo najpogosteje po avstrijski Koroški, poleti pa smo se zadrževali v Kvarnerju ali Dalmaciji dokler nisva s sinom zagotovila stalni kraj za letovanje. Večkrat sem bila tam sama, še večkrat s sinom, potem smo z njegovo taščo hodile z vnukoma za kar cel mesec, navadili smo se in morje je bilo vedno čisto.

Zadnja leta postaja Krk že preobremenjen z množičnim turizmom. Ima veliko plaž pa so vsa zasedena vse dni. Mir je zjutraj tam do devete ure, potem pa pripeljejo avtobusi, kopalci se razpršijo po plažah, polni so bifeji, prodajalne in vse, kar je kopalcu namenjenega. Krk zaživi proti večeru ko se iz ogromnega kampa družine usmerijo na sprehod po Rivi. Polno nas je in tja do 10 ure zvečer so tam klovni, ponudnik oslička za ježo, nešteti ponudniki domače lokalne pridelave in izdelave. Lahko greš v podmornico, na nočno vožnjo, ribolov, v muzej, akvarij, umetniške delavnice ali v dobro oštarijo. Družine v tem času tudi nabavijo kar potrebujejo saj so trgovine odprte pozno v noč. Krk ima zanimivo Galerijo, ulično gledališče, folkloro na starem mestnem trgu in seveda ogromno cerkev ter še večjo arhitekturno zapuščino Frankopanov. Vse, kar se je dalo v mestu, so prilagodili turistom in dobili zato številne uradne pohvale ter priznanja.

Moj mlajši vnuk je ribič in sama njegova pomočnica. Iz namočenega kruha mu delam kepice za na trnek in on jih nato ponuja ribicam. Če ima srečo ujame nekaj komadov, pazljivo jih očistim v morski vodi in zjutraj jih pripravim za zajtrk. Ko namaka trnek si ogledujem živahno pristanišče, turiste, navade in tradicije ob obali in novosti, ki jih vsak dan prinesejo novi turisti. Sva kot dva nebogljenca, če se nitka zaplete moram pomagati, če riba prime moram hvaliti in tako naprej, ribiško.

Kopališča na Krku so urejena, čista, simpatična in globoka. Od kar fanta plavata ju odnese do kopališke meje, manjši vnuk je večji del pod vodo in tako bo verjetno tudi v času najinega letošnjega bivanja.

V kampu Ježevac ima domovanje več najinih prijateljev in znancev, vem, da je tam Celjanka Silva in poiskal jo bom ter povabila, da gre z nama na male pečene ribice. Silva je nekdanja SDK-jevka, tudi ona pripelje na Krk vnuka.

Tokrat ne bova imela avtomobila zato se bova držala bolj doma, poklepetala z Jano, vnukinjo strica Jožeta, na njihovem vrtu morda obrala kakšno smokvo in natrgala peteršilja za juho. Teden bo minil kot bi mignil ne da bi se kaj dogajalo in to je pravi dopust!

Kje pa boste vi doživljali morje?

Naše nenehne dileme. 7. julij 2023

Po definiciji je dilema težaven problem, ki ga ni mogoče vedno zadovoljivo rešiti. Velik, da ne rečem temeljni problem je etična dilema, ki nastopi, kadar so naše profesionalne vrednote združene v konfliktu z moralnimi zahtevami. Današnje čase zaznamujejo številne dileme, ki državljanom povzročajo zaskrbljenost predvsem zaradi nepoznavanja pričakovanih učinkov. Ne vemo ali bo odločitev o dilemi koristna za večino ali manjšino ali celo za posameznika kar smo v naši državi že doživeli. Poglejmo samo naše zagate ob odločitvi kam z otrokom po končani devetletki? Več kot 200 otrok ni našlo šole, ki bi jih sprejela v srednješolsko izobraževanje. Veliko dilem je v prehrani, nismo samooskrbno preskrbljeni, radi bi zmanjševali rabo mesa in se bolj zdravo prehranjevali. Dilema dnevnega značaja je ali več športa ali kulture. Naj porabimo več časa za skrbno nabavo ali še skrbnejšo pripravo hrane, prati s praški ali kako drugače, polivinil je postal sovražnik, in tako dalje, vsak dan, vsa leta. Kaj vse je potrebno vedeti, da razumeš dečka, ki ne bere knjig, mu je sveti gral pameten telefon, kopičijo se mu dileme.

Še pomembnejše so dileme človeštva. Prav zdaj potekajo najpomembnejše skupščine delničarjev, ki jih spremlja dilema neravnovesja med delom, življenjem in kapitalom. Okoljevarstvene dileme prihajajo z vremenskimi spremembami, izčrpavanjem zemlje, odpadki kar vse se navezuje na delo, življenje, zdravje in varnost. Tu so dileme, ki nastajajo zaradi napredka tehnologij, delovnih orodji, spreminjanja informacij v tržno blago, dileme globalizacije, družbene pravičnosti. Z razvojem znanosti nastajajo etične dileme povezane z geni, orožjem, umetno inteligenco in varnostjo. Tehnologija in družba se nenehno razvijata kar rojeva nove dileme in tako se nam prikazuje tudi prihodnost, polna novih izzivov. Strokovnjaki menijo, da je pomembno se zavedati teh novih dilem in si prizadevati za njihovo mirno reševanje, da bo prihodnost vedno boljša.

Svet postaja zahtevnejši prav v času, ko neusmiljeno upada prebiranje literarnih del in drugega tiska, ko se nekontrolirano širijo za človeka in naravo škodljivi izdelki, energenti, ko zmanjkuje vpisnih mest za šolanje mladih , se kotijo vojne v vzhodni Evropi, ki jim ni videti konca in še mnogo drugega škodljivega početja človeka proti človeku. Neka mlada raziskovalka je danes zapisala in objavila »niso dovolj kritike, potrebna so dejanja«.

Informirani smo samo o najvišji eliti politike, ne vidimo številnih dejanj , ki so odraz vsak dan večjega zavedanja, da moramo varčevati, da izločujemo plastiko, da zmanjšujemo porabo energije. Bilo bi spodbudno, če ne bi Samo Lubej trdil, da v bankah ne vedo kam z našimi prihranki, če ne bi Kutinova svarila naj država že vendar kaj dobrega stori tudi za potrošnike, če ne bi stranka Vesna zahtevala novih pristopov v kmetovanju, železničarji v prometu, turisti o letalskih povezavah in tako dalje. Premalo vem, da bi oblikovala predlog toda eno je jasno, država se mora posodobiti, državni organi morajo operacionalizirati svoje delo in dosegati pozitivne vidne učinke, državni funkcionarji morajo voditi narod in ga usmerjati v uresničevanje prioritet, Slovenija potrebuje načrt modernizacije s prioritetami. Vse drugo so čenče za neodvisne novinarje, estrado Urškinega kova in blefa prodajalcev svojih podjetji.

Ste že razmislili, kako bi živeli v razmerah, ki jih narekuje varstvo narave?

Knjige poučujejo. 6. julij 2023

Mojemu sinu je nekoliko navdušenja za arhitekturno literaturo spodbudil prof. dr. Košir, kar nekajkrat sta o tem razpravljala, si celo izmenjala nekaj knjig, toda po odhodu iz fakultete so se sinu odtujile tudi te knjige. Njegova dva krasna sinova mu sledita, ker sam ne bere, tudi ne bereta sinova. Ne pomaga, da bere knjige njuna mami, izgovarjata se na očeta. Pametni telefon, vse je na njem, je njihova edina utemeljitev.

Pojasnjujem, da bodo v knjigah našli vse stvari, ki se jim bodo v življenju pripetile in bodo zanje morali najti rešitve sami. Opozarjam, da morajo spoznati kako se ohranja mir, kako pomembna je solidarnost, kako težko se uresničujejo želje in kje bodo spoznavali preteklost oziroma zaslutili prihodnost. Dostikrat poudarim, da so preveč enostransko informirani, vedo vse o odbojki pa nič o problematiki gospodarjenja v naši državi ali o poklicih, ki nam morajo biti dostopni, pa o delu na primer kmetov, tovarnarjev, umetnikov in drugih.
Iščem način, da bi vnuka seznanila z dejstvom, da šola ni edina njihova učiteljica, tudi starši ne morejo šolsko znanje dograjevati, ker se vnuka učita druge stvari ko so se jih učili starši. Naučiti se morata dograjevati znanja sama. Nisem bila do sedaj prepričljiva. Nisem ju prepričala, da znanje v telefonu še ni njuno znanje, še posebno ne, če se v telefon gleda samo na odbojko in res poneumljene igrice. Ker sama nikoli ne zaspim brez prebiranja knjige, sem neizmerno zaskrbljena in hudo mi je.

Vsak razgledan človek ve, da branje vpliva na naš značaj in izobrazbo, da preko branja spoznavamo razvoj jezikovnih veščin, bistrimo duha in pridobivamo znanje. Z branjem spoznavamo sloge pisanja kar bogati naš besedni sklad in omogoča kakovostnejšo komunikacijo. Če beremo različne knjige, dnevno časopisje, eseje in druga literarna dela, spoznavamo različne vrste besedil in različne sloge, kar nam omogoča, da razvijamo sebi lasten slog pisanja. Med branjem se zaposlujejo naši možgani, razvijajo osredotočenje, logiko, razmišljanja in domišljijo kar krepi našo kreativnost. Razne vsebine branja omogočajo raziskovanje posameznih tem kot so znanost, umetnost, zgodovina, spoznavamo različne kulture, njihove razvojne potenciale, raznolikosti ljudi kar vse nam pomaga, da odpravljamo rasne, spolne in druge predsodke. Literarna dela nam pomagajo razvijati empatijo do drugih likov, da se vanje vživimo, spoznamo njihovo razumevanje drugih ljudi, kar je pozitivno za razvoj našega značaja, medsebojni odnosov, zaupanja. Vse našteto in še mnogo dobrega nam prinašajo dobre knjige. Pomembno je spodbujani otroke, mlade in odrasle k branju in poskrbeti je za ustvarjalno okolje, kjer je branje cenjeno in spodbujeno. Z branjem bo otrokom in mladim omogočena osebna rast, ustrezno bo njihovo komuniciranje in bogatili bodo našo družbo.

Tako dobrih knjig kot jih založniki nudijo danes v mojem življenju še ni bilo. V Sobotni prilogi Dela nam knjige nenehno predstavlja poznavalka gospa Štaudohar, knjižnice ponujajo revijo Bukla, literaturo navajajo mladi raziskovalci, ki so v njej našli spodbudo do svojega ustvarjanja, tu so tudi knjige »starih raziskovalnih mačkov« in res zamujate skoraj vse, če ne berete veliko!

Kakšen odnos pa ima vaša družina do branja knjig, revij, strokovne literature,...?

Dobro je vedeti! 5. julij 2023

Eden od sektorjev v instituciji, ki sem jo vodila, je vsake tri mesece pripravljal poročila za organe upravljanja in družbeno politične organizacije vsake občine in regije. Poročila so morala biti izjemno pravilno sestavljena sicer se je po novinarski konferenci usul plaz kritik vodstev podjetji, ustanov, vseh zajetih v poročilih. V Republiki Sloveniji smo imeli skupno službo za analize, ki je pripravljala metodološke osnove tako, da so smo lahko vsi na enak način sledili gospodarskim gibanjem v svojem okolju in je ta služba lahko pripravila seštevek za upravljavce republike. Danes to delo opravlja samostojna državna agencija AJPES, njene ugotovitve pa se objavljajo tudi v medijih.

Namen poročil je bil in je še vedno ugotavljati stabilnost najpomembnejših gospodarskih družb, položaj posameznega podjetja v lokalni skupnosti in v državi ter njegov prispevek v proračune. Posebno pomembni so ti podatki za ugotavljanje kupne moči prebivalstva saj so sestavni deli poročila tudi število zaposlenih, stroški dela in prispevkih vplačanih v posebne blagajne kot so zdravstvena, pokojninska, stanovanjska in podobne. Ajpes je v preteklem tednu objavil poročilo za leto 2022.

Po skupnih prihodkih je prvi v Sloveniji Petrol s 1962 zaposlenimi, skoraj 8 milijard EUR vendar mu je ostalo le 19 milijonov EUR čistega dobička. Sledi mu HSE s 5,5 milijarde EUR. Skupina HSE, največji slovenski proizvajalec in prodajalec električne energije iz domačih virov je največji zgubaš - kar 318 milijonov EUR. V jugovzhodni regiji je največ skupnih prihodkov ustvarila Krka d.d. 1,6 milijarde EUR, po velikosti slovenskih podjetji je na 6. mestu s 368 milijoni EUR dobička. Na 12. mestu najdemo Revoz, na 15. mestu Adria Mobil, na 52. mestu CGP, na 173. mestu Bartog in na 207. Avto Slak oba iz Trebnjega, 229. Adria dom Črnomelj, 231. Rem Trebnje, 241 Podgorje Šentjernej, 256 Tomplast Mirna, 265 Kolpa Metlika in 300. Terme Krka. Dvanajst podjetji iz naše regije se je uvrstilo med 300 največjih po skupnih prihodkih, ki jih je ustvarilo 11697 zaposlenih.

V Sloveniji je največ dobička ustvarila Krka d. d, med 25. najdonosnejših pa se je uvrstila na 10. mesto Adria Mobil. Med največjimi petindvajsetimi izgubarji ni podjetja iz naše regije. po številu delavcev je na prvem mestu Mercator, sledi mu Krka, na 21. mestu je Revoz in na 25 Adria Mobil.

Naložbeni venček« domačih delnic ostaja Krka, Luka Koper, Petrol, NLB, Sava Re. Strokovnjaki pravijo, da je slovensko gospodarstvo stabilno, obetavno in varno. Z drugimi besedami tudi lahko rečemo, da so zaposlitve stabilne, da ne bo nižjih plač in da bo kakšen EUR ostal za nakup delnic in nepremičnine ali pa za ustanovitev mikro podjetja za izumljanje novih zelenih tehnologij.

Opisano stanje doživlja letos številne spremembe tako v obrestnih merah kot v varovanju zdravja in povečanja tveganj. Iz tega razloga je dobro oblikovati tudi ustrezne rezerve v kakršni koli obliki.

V kaj boste naložili svoje denarne prihranke, da se bodo bogatili?

Mesto Trebnje. 4. julij 2023

Ko se po sedanji avtocesti pelješ iz Ljubljana proti jugu in zapustiš tunel na Pluski se ti na levi strani odpre neverjetno lep razgled na številne vasice, vasi, zidanice, vinograde, rečico Temenico in seveda na mesto Trebnje. Kot rojeni v tem romantičnem okolju, me najprej razjezi, da na tej lepi razgledni točki ni prostora za razgledno ploščad in ker moraš slediti prometu, doživljaš lepoto kraja dejansko samo bežno. Žal je postajališče Dul že za Trebnjem, vedno je tudi polno, razgled podoživljaš s pomočjo svoje fantazije.

V tem končku sveta, ki je križišče Mirenske doline s Temeniško, so ljudje živeli od nekdaj, najprej Kelti katerih mesto je še vedno zakopano pod njivami kmetov iz Benečije, nato Rimljani, ki so mu podelili status mesta in njihove ostanke danes Trebanjci skrbno varujejo saj so kot Slovani prav za prav njihovi neposredni dediči. Namesto oskrbovalne baze rimske cesto, so v srednjem veku Trebanjci skrbeli za pošto med Karlovcem in Ljubljano že okoli leta 1000, 100 let pozneje je dobil prafaro in 1351 status trga. Elito srednjega veka je Trebnje navduševalo, Ortenburžani so mu zgradili grad, ki pa žal danes propada, čeprav je nekoč služil celo Baragi.

ez Trebnje poteka 15. Poldnevnik, ki ga obeležuje spomenik na Vrhtrebnjem in točna ura srednjeevropskega časa pred vstopom v mesto Trebnje. Poznogotska cerkev je značilna veduta kraja. V svetu je Trebnje dobro poznano po Galeriji likovnih samorastnikov in njihovemu Taboru, ki deluje že od leta 1968. Najlepša in najbrž najobsežnejša svetovna naiva je doma v Trebnjem.

Omenila sem samo nekaj čudovitih biserov v kroni mesta Trebnjega, ki pa ni pomemben samo zaradi njih. Že v šestdesetih letih preteklega stoletja se je začela razvijati trebanjska industrija s še vedno pomembnim podjetja Trimo s ponudbo modernih strešnih rešitev, železnih konstrukcij in sorodnih arhitekturno gradbenih rešitev. V času, ko so strojne rešitve pospeševale obseg poslovanja je Trimo opremljal nastajajočo proizvodnjo z enostavnejšimi stroji, v tej tržni niši je akumuliral dovolj kapitala, da je z izdelki osvojil pomembno gradbeno področje večine razvitih držav v svetu. pozitivna je bila njegova vloga v širitvi podjetništva, saj je Trimo ustanavljal in posloval s številnimi kooperanti , ki so danes nosilci razvoja in napredka v mestu Trebnjem in širši lokalni skupnosti. In prav razvijanje podjetništva je vplivala na gradnjo industrijske infrastrukture, skupni gospodarski učinki pa so omogočili rast in širitev kulturne, športne, vzgojno izobraževalne in socialne dejavnosti.

Trebnje je lep primer usklajenega delovanja lokalnih elit s skupnim ciljem - izboljševanje lokalne blaginje. Mnogo še manjka, a obstajajo nastavki, da bo nekoč Trebnje spet razvijalo velike projekte kot so obnavljanje uspešnejših metod pri samooskrbi prebivalstva, angažiranje raziskovalcev in ljubiteljev arheologije pri ustvarjanju osnov za turizem, širitvi bivalno privlačni stanovanjski gradnji, tradicionalne kulturne prireditve in podobne dejavnosti, ki bodo nudile dodatne možnosti zaposlovanja strokovnjakov in s pridom uporabo digitalizacije mesta. Že danes je v Trebnjem živahno med mladimi, pospešila bodo nova spoznanja tudi njihovo ustvarjalno moč. Pogumno naprej moji rojak, veselimo se vaših uspehov!

Ste tudi vi povezani s svojim rojstnim okoljem?

Kuhinjske posebnosti. 3. julij 2023

Kuhinja je odprta dan in noč saj ne vemo kdaj bo kdo lačen prišel domov ali si zaželel kar koli, da bi svoje delo lažje opravljal. Seveda so v vsakem domu tudi taki, ki brez razloga in cilja lomastijo po hladilniku, da pred njimi ni možno zaščititi stvari, ki smo jih namenili kakšni posebnosti.

Prizadevam si, da je kuhinja vedno primerno pripravljena in čista za nove jedi, da lahko jedi ponudim v estetskem okolju in da poleg jedi krasijo mizo tudi serveti, primerna pijača, posodje. To mi je ostalo od protokolarnih kosil, ki sem se jih udeleževala ali pa sem jih prirejala za poslovni svet in so spadala med moje delovne dolžnosti. Nekoliko upam, da bo te navade ohranila tudi sinova družina in zato se toliko bolj prizadevam za pogled lepo urejene mize zajtrka, kosila ali popoldanske malice.

Vzemimo na primer priljubljene pečene jajčke. Kako se spečejo sta nas pred nedavnim opozorili Maša in Petra ki menita, da beljak ne sme biti kot podplat in da mora biti rumenjak vedno tekoč, ko se pečena jajčka ponudijo. In še, da je na pečena jajčka dodati razne priboljške in jih tako oplemeniti kot jed, ki jo jemo tudi z očmi. Maša je zaokrožila svoja priporočila s praktičnim prikazom pečenih jajčk in mimo grede pripravila nadev iz zmletih praženih bučnih semen, olja in soli. Opekla je mesnato slanino, nanjo namestila jajčke in pazila, da so z dodatkom žlice vode zakrknili ne da bi se razlili. Potem je samo še krasila pečena jajčka na krožniku; najprej jih je posipala s peteršiljem, s poprom in posolila, potem je dodajala okoli rumenjakov bučni namaz, po jajčkih nasipala razna semena, ki jih uporabljajo vegani, končno je lepo pisan krožnik pečenih jajčk položila pred kamero. Škoda, da smo lahko »jedli samo z očmi«. Naslednje jutro sem poskusila posnemati mojstrico, dobro je bilo, zgled pa ni bil nikomur podoben. Nič bolje se nisem izkazala pri pripravi pečenih jajčk v francoski štruci, bom pa še vadila v upanju, da se mi nekoč posreči pripraviti pravilno najpreprostejši zajtrk s pečenimi jajci na oko.

Eksperimentiranje v kuhinji pa pri nas ni samo moj hobi, z veseljem sega lotevata tudi oba vnuka. Bolje od mene pripravita nadevano tortilo, tudi piškote oblikujeta lepše od mojih, Počasi se učimo skuhati močnik, krompirjevo juho in pripraviti lazanjo. Dopolnjujemo solatni bife in sadne predjedi. Radi bi obogatili obroke brez mesa s čim posebnim ampak imamo pri tem samo dobro voljo, nismo pa še našli in preskusili konkretnih jedi.

Tako kot mi imajo težave tudi naši znanci in ljudje s katerimi sobivamo. Živali naj ne bi pobijali, tudi rib ne lovili, delo nam vsiljuje na hitro pripravljene obroke, rastlinske prehrane ne poznamo dovolj in vegetarijanstva nas je nekoliko strah. Pesem Tomaža Domicelja Kaj naj kuham? postaja v vsakem gospodinjstvu vedno bolj aktualna.

V tem blogu opozarjam na zagate družin pri bistvenem spreminjanju našega tradicionalnega načina prehranjevanja. Manj mesa v prehrani je teoretično obvladljiv, v praksi pa bo zahteval izjemne napore.

Kako pa se vaša družina pripravlja na zmanjševanje mestnih obrokov?

Grobovi v Rogu. 2. julij 2023

Prva nedelja v juliju je posvečena grobovom partizanov in njihovih svojcev v Rogu okoli Baze 20 na Dolenjskem. Tradicijo na tem področju varuje in dopolnjuje Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu s sedežem v Kočevskih poljanah. Na omenjeno nedeljo se zberemo na Zboru članov kje društvo oblikuje svoj program dela primerno potrebam grobišč in ohranjanju spominov.

Težko pišem ta blog saj moram nazaj v vojna leta, pa v razmislek o sedanjih pogledih na tisto obdobje in zamisliti se tudi moram, kako bodo moji vnuki gledali na nas udeležence hudih tegob in slavnih zmag. Za ljudi na podeželju, kjer sem med vojno prebivala, so bili partizani rešitelji, pogumni in pravični, polni idej o ustvarjalnem povojnem življenju. Njihove ideje so se kar hitro uresničevale, odšli smo v brezplačno šolanje vse do poklica, gradili tovarne, širili prijateljstva s poslovnimi partnerji v tujini, se naučili upravljati premoženje in izgrajevati socialno državo. Iz meni nerazumljivih in neznanih vzrokov smo zadnja tri desetletja doživljali za svoje življenje in delo le krivične kritike, očitke revolucionarne preobrazbe in demokracijo po meri kapitala. Glavni naslov tega sedanjega pogleda nazaj pa so Poboji v Kočevskem Rogu kjer se ponavljajo spravna dejanja organizacij, ki jih pri obrambi domovine in njeni povojni izgradnji ter modernizaciji ni bilo. Da so po kočevskih hostah raztreseni nešteti grobovi in grobišča osvoboditeljev, revolucionarjev in njihovih svojcev ti sodobni presojevalci zgodovine niti ne razmišljajo kaj šele, da bi vedeli kje so, koliko jih je in kako jih bodo njihove matere pokopale v družinske grobnice. Vemo pa marsikaj o tem člani uvodoma omenjenega društva. Zgodbe grobov in njihovo lokacijo so nam posredovale nekdanje osvoboditeljice, ki so vsa leta po vojni prihajale v Rog, po globelih, kjer grobišča so, so odstranjevale zaraščajoče zeli, čistile poti in prižigale svečke. Tudi sama sem jih nekaj krat spremljala, ker so potrebovale prevoze. Skoraj vse so že odšle za vedno, grobovi in grobišča pa smo prevzeli člani društva idejno in materialno, saj ni potrebno veliko, da spomin ohranjamo in ga prenesemo na mlajše.

Kot pravi ChatGPT, je namen društva varovanje spomina na pogumne moške in ženske, ki so se borili za svobodo, demokracijo in pravičnost med vojno, opozarjati, da mir, svoboda in strpnost niso samoumevni ampak so plod pogumnih dejanj in žrtvovanj. Člani društva skrbimo za čiščenje in urejanje grobišč v Rogu, za organiziranje spominskih slovesnosti s kulturnimi programi in za izobraževanje generacij o zgodovini partizanskega gibanja, njegovega vpliva na Slovenijo ter pomenu boja za svobodo in človekove pravice. Skrbimo tudi za zbiranje dokumentarnega gradiva za informiranje raziskovalcev in javnosti.

Pred nekaj leti smo člani gibanja prisostvovali ustanovitvi Rastoče knjige Dolenjskih Toplic in nekoliko pozneje Rastoče knjige Podturna od koder je dostop do muzeja Baze 20 in od tuna na razne konce čudovitih kočevskih gozdov v katerih so raztresena grobišča.

Tale blog ne prebirajte kot še en prispevek za izzivanje vseh čudnih debat o naši preteklosti. Je samo poskus dokumentiranja dogodkov iz preteklosti in iskanje poti v čas brez strahu, očitkov in slabe vesti zdaj enega zdaj drugega.

Veste za opisana grobišča po Rogu?

Dame današnjega časa. 1. julij 2023

Navdaja me svojevrstno zadovoljstvo, da vam bom danes predstavila dve dami, ki si ta naziv tudi dejansko zaslužita. V podjetju, ki je najdonosnejše v državi in po prihodkih na 6 mestu med podjetniki sta na dveh ključnih mestih direktorici ženski. Delo po mnenju tega podjetniškega velika opravljata tako dobro, da sta dobitnici njegove najvišje nagrade. Najprej omenim direktorico Marketinga in istočasno direktorico Upravljanja kakovosti.

Direktorica Marketinga vodi prodajno mrežo podjetja, ki deluje po celem svetu in šteje že okoli 3500 zaposlenih. Izbira pravo izdelčno strategijo s katero se izdelek postavi na svetovni trg in ga umesti med najboljše. V ta namen organizira mednarodne simpozije preko katerih se uveljavljajo ključne blagovne znamke in terapevtska področja ter gradi visok ugled podjetja v strokovni javnosti. Sama pravi, da je rada konkretna, da spodbuja sodelavce in motivira izboljšave. Biti zaposlena ni samo delo, postalo je njen način življenja, nagrajuje jo uspeh, navdihujejo pa strokovni, zanesljivi, pozitivni in energični sodelavci, taki, ki problemov ne delajo ampak jih rešujejo.

Direktorica Upravljanja kakovosti je nadgradila vodenje presoj s tistimi elementi kakovosti po katerih se najboljša podjetja razlikuje od dobrih. Pod njenim vodstvom so bile v poslovanju uveljavljene najnovejše poslovne prakse, ključni inšpekcijski nasveti in nenehno vrednotenje tveganj, pomembnosti in vplivov na kakovost izdelkov, dobaviteljev in pogodbenikov. Direktorica si je s sistematičnim pristopom , povezovanjem delovnih sredin in s posluhom za sodelavce zgradila zaupanje in osebno integriteto kot visoko cenjena strokovnjakinja. Na področju upravljanja kakovosti vodi 700 strokovnjakov, ki spremljajo izdelek od dobaviteljev in pogodbenikov preko proizvodnje in trgovanja do bolnika ves čas njegovega obstoja.

Obe mojstrici sta čedni, primerno urejeni, ženstveno privlačni in v svojem okolju priljubljeni. Nenehno izpopolnjujeta svoje znanje, izboljšujeta delovne procese in pogumno rešujeta vsakodnevno in razvojno problematiko. Verjetno ni dekleta, ki si podobnega položaja ne bi želelo. Verjetno pa tudi ni predsednika uprave ali generalnega direktorja, ki ženski zaupa vodenje marketing sektorja s 3500 zaposlenimi v 77-tih državah ali pa vodenje kar 700 specialistov za upravljanje kakovosti. Podjetju, ki ima na dveh ključnih položajih izjemne strokovnjakinje in intelektualke, se taka zasedba dokazano bogato obrestuje, saj ustvarja največ dobička v državi. Spoštovani dami hvala in pogumno tudi v prihodnje!

V današnjem času, ko se ženskam spet namenjajo kuhinje, cerkve in otroci, njihovo življenje pa olepšuje z zgodbami o doživetij z ljubljenim moškim, postajajo dame čudne ženske spake za katere je značilna nagota večina telesa, eksotična kozmetika in reševanje problemov »Peteršilčkove mama«. Mediji tem gospem, namenjajo ves razpoložljivi prostor, neokusne fotografije in še slabše komentarje, toda vsaka kaže srečen obraz, če jo ujamejo z razkazovanjem dojk, popka ali ene cele spodnje okončine. V takem času je za vsakdanji svet pravo razkošje spoznati žensko, ki s svojim delom živi, dosega vrhunske uspehe zaradi svoje sposobnosti in je zgled tisočim.

Kaj pa vi živite svoje delo ali samo hodite na delo?

Festival je odprt,30. junij 2023

Ne zgodi se vsak dan ali vsakemu pevcu/glasbeniku, da bi bil ob visokem jubileju tako počaščen, kot je bil Tomaž Domicelj. Ljubljanski festival so letos odprli s koncertom njegovih pesmi ob Tomaževi 75 letnici. Kongresni trg je bil poln, Big Band RTV Slovenija, radijske simfonike ter radijski mladinski pevski zbor je vodil nenadomestljivi Patrik Greblo, pevci in pevke odlični in enkratna gostiteljica Miša Molk. Navdušilo me je ozračje, režija, interpreti, Tomaž, a najbolj njegove zimzelene, nekoliko ironične pesmi.

Popevke so danes večinoma namenjene poveličevanju ljubezni, odnosa me moškim in žensko s srečnim ali nesrečnim koncem. Tiste, ki se ne navezujejo na ta odnos, so posvečene naravi, pticam in rožicam. Zelo malo poetov in glasbenikov se posveča socialni noti življenja. Iz tega razloga so Tomaževe pesmi nekaj svežega, opozorilnega, vrednega pozornosti, če so še dobro uglasbene je seveda poslušalčeva empatija edinstvena.

Stare mame vsega sveta smo srečne, če lahko peremo, kuhamo, kaj postorimo za svoje vnuke. To niso hrabra dejanja, zanje se nihče ne zanima, dokler so tu, na razpolago, ko pa stara mama odide v večnost se Tomaževa pesem sama po sebi prikrade najprej v misli, nato še v pesem v družinskem okolju kar pa za medije novih vesti ni zanimivo.

Za vsebino pesmi je včasih pomembno obdobje v katerem je nastala. Avtomat je danes skoraj v človeški funkciji, toda prvi avtomati so nam bili pokazatelji napredka, znanstveni dosežki in Tomaža so navdihnili, da umetnico Neisho sploh ne omenim. Tistih nekaj minut, ko je odigrala na klavir in ob tem zapela, je bila Avtomat Tomaževe pesmi.

Pesem Ker te nima rad je Jan vzdihnil profesionalno in natančno - res jo je imel pred seboj ko jo je nagovoril. Banana, banana, Kamionar, Ko se zjutraj zbudiš in še in še zanimiva besedila še boljša muzika. Vem, da bo danes srečen dan je najbrž najbolj priljubljena pesem zaradi melodije, ki poživlja, te pripravi, da tudi sam verjameš. Naj omenim še Jamajko, pretresljiva, uporna, Življenje je lepo, navdušila je tudi Nina, res vrhunsko in Zbogom sin - polna želja, dvomov in spoznanj.

Slovenskega naroda sin je zapel Tomaž kar sam v avditoriju in še od tam pomaknil na oder. Malo grozeče se je slišalo tisto ne čutenje bolečin, prestrašeno so se ozirali poslušalci in čakali, da zagledajo očeta, mater ali oba. Oddahnili smo se šele, ko smo bili skupaj z nastopajočimi povabljeni tudi poslušalci k prepevanju, vsak po svoje smo se vključevali in nazadnje vsi verjeli, da je Tomaž pesem pripravil prav za vsakega od nas, da smo Slovenskega naroda sinovi in hčere mi vsi in da imamo zato prav posebno dolžnost - ljubiti svojo domovino. Tomaž je potrkal ob pravem času na zavest živečih v Republiki Sloveniji.

Tomaž Domicelj s svojo dobrotnostjo in pesmijo ruši bariere med različno mislečimi, med bogatimi in tistimi, ki imajo več potreb kot jih zmorejo obvladovati. Lahko bi se mu tudi zahvalili za optimizem, humor in šegavost vsakdanjega življenja. Hvala umetnik!

Poznate pesmi Tomaža Domicelja?

Upokojenci v Bruslju.29. junija 2023

Moja prijateljica in soseda je izumila in razvija posebno zanimiv projekt prostovoljstva imenovan Starejši za starejše in zanj prejela nagrado ustreznega organa v EU. S spremstvom Zveze upokojenih ga je sprejela v Bruslju kar nam je bilo v veliko veselje, čestitali smo ji, jo obelodanili v vseh medijih in ji dali priložnost, da projekt celo digitalizira. Skrb, ki jo posvetila upokojencem je koristna, razumna in pravična.

Vse kaj drugega pa je projekt Društva Institut 1. oktober, ki je v Novem mestu že ustanovil svoj regijski center tako kot na Obali in Goriškem. V Bruselj nameravajo napotiti dva avtobusa upokojencev, da bi predsednici Usula zagotovila društvu medijsko enakopravnost in društvo zaščitila pred sovražnostjo v Sloveniji. O tem smo poslušali v informativni oddaji RTVS, vse pa imajo zabeleženo tudi na spletu.

Omenjeno društvo je nagovorilo upokojenke in upokojence, mlade in vse simpatizerje in borce za pravice nas vseh. V statutu je poudarilo svoje poslanstvo: Skrb za starejše, njihovo družabno in kulturno življenje ter vključuje tako mlade, kot starejše k medgeneracijskemu sodelovanju. Pristopna izjava vsebuje povabilo »postanite član edine organizacije upokojencev, ki se pošteno bori za zaslužene pokojnine in pravice upokojencev. Borili se bomo za vsakega, ki nas podpira tako ali drugače. Novo društvo je rojeno! Zdaj smo uradni sogovorniki, partnerji, prijavili se bomo na razpise, lahko bomo krili stroške, pomagali najrevnejšim.« Začenjajo tudi akcijo »mladi urejamo vrtove starejših«.

Odpira se nam veliko vprašanj in dilem. Upokojenci smo organizirani v društvih upokojencev in imamo tudi svojo Zvezo. Kako se Zveza upokojencev Republike Slovenije opredeljuje do vsebinskega delovanja in ukrepanja novo nastalega društva Institut 1. oktober kot dela civilne ne pa politične družbe? Ali društva upokojencev na primer Novo mesto ve, da je Institut 1. oktober ustanovil svoj regionalni center tu in na kakšno koristno sodelovanje lahko upokojeni računamo? V našem okolju uspešno deluje politična organizacija DeSUS z izvrstno opredeljenim javno objavljenim programom podprtim s svetnikom v občinskem svetu Mestne občine Novo mesto. Na kakšne ustvarjalne medsebojne odnose med stranko DeSUS in regionalnim centrom društva Institut 1. oktober moramo računati? Gre tudi kdo iz našega okolja v Bruselj prosit pomoč Uršuli?

Včlanjena sem v Društvo upokojencev Novo mesto in v Društvo upokojencev Krka. Oba društva imata soliden program delovanja in poslovanja v katerem sodelujejo številni upokojenci, razvijata sodelovanje z lokalnimi upravljavskimi strukturami, projekt Starejši za starejše pa je že dosegel Bruselj. Programi DU so že tradicionalni, organizacija izpeljana programom primerno in kadrovsko pokrita. Člani nimamo razloga za dvome v poštenost programske zasnove in funkcionarjev v DU. Kje je tu zdaj vloga, pomen in koristnost novega regionalnega centra Društva Institut 1. Oktober, ki ga skoraj ne poznamo pa v našem imenu že išče pomoč izven države in izven naših, v Bruslju že nagrajenih upokojenskih programov?

Kako pa vi gledate drenjanje okoli upokojenih?

Sama doma. 28. junij 2023

V naši družini je vedno kaj novega za kar poskrbita običajno naša dva najstnika in odbojkarja. Ta teden je večji na treningu v Mariboru, vsak dan 5 ur nabija žogo na mivki in se resno pripravlja na ne vem kakšno prvenstvo v mednarodni odbojkarski srenji. Zadovoljen je, pohvalil je kuhinjo, trenerje, klub, namestitev pod Pohorjem, ne pogreša staršev niti starih staršev, njegov cilj je žoga, žoga, žoga, Spominja me na nekdanjega slavnega košarkarja Igorja, ki je pozneje vodil kozmetično proizvodnjo v prepričanju, da samo ta zasluži vso pozornost nadrejenih in podrejenih pa smo mu zato dodali naziv »Igor, ki vidi le žogo/kozmetiko, žogo,«. Zdaj Igorja nekoliko bolje razumem, saj tudi moj vnuk ta čas misli le na žogo. Z mlajšim vnukom ni nič drugače, zagret je še pa še in je trenutno na odbojkarskem taboru na Kozjem. Spi pod šotorom, trenira vsak dan, urnik je poln dogodkov, vključuje pa tudi taborni ogenj na večer pred odhodom. Gledam ga na spletu, ko trenira in vidim, da je zadovoljen, kaj bi bilo lahko še bolje?

Sama sta doma njuna starša že v štirinajstem letu po rojstvu sinov. Čas skrbi za otroke se krajša in starša se zamotita brez sinov tako, da urejala okolico njihove hiške. Ureditev dostopa, napušča, ligustra, rož, postavitev visokih gred, žal tudi ograja, vsi so se v soseščini že ogradili, morajo se tudi naši sicer bo vrt postal parkirišče. Več tednov bo trajalo to drobnjakarsko delo, upam, da bo uspešno! Malo za šalo, malo zares ju pobaram kako se sama počutita na ponovnih medenih dnevih, pa le skrivnostno molčita, od časa do časa dasta vedeti, da poskušata postoriti čim več tudi v zadovoljstvo sinov.

Vedno se nekako razžalostim ko vidim, da »ptički iz vseh družin« v najstniških letih frčijo in odfrčijo. Tudi pri meni je bilo tako in najbrž je to prava pot, da otroci odrastejo. To se dobro sliši, poraja pa v starših občutek, da so opravili svojo dolžnost do otrok zato jih kar nekaj časa boli duša in srce. Te bolesti se morajo z nečem zdraviti in običajno je to delo. Oče, ki ni bil na porodniški in nenehno pri zdravniku zdaj z enim zdaj z drugim otrokom, lahko to svojo bol hitreje ozdravi; na delu je spremljal razvoj svoje stroke, delovnega procesa ni prekinil, karierni načrt uresničuje sistematično. Mama pa doživlja na delu marsikaj, če je bila v času nosečnosti na vodilnem mestu na katerem mora vsak čas vse funkcionirati, se mora karieri na tem delu žal odpovedati in razmisliti o novi. Prednost ima delodajalec zato strahu pred novim začetkom ni tako hudo sprejeti, si pa čustveno v zagati, se pač ne bo uresničevala tvoja zamisel, bo pa nova morda celo boljša. Prednost usposobljenosti v svojem poklicu je prav v tem, da začneš večkrat znova in tako bogatiš svoje vedenje o svoji sredini, stroki in položaju svoje družine.

Osamosvojitev otrok odpre staršem lepe priložnosti ne samo na delu, tudi v izobraževanju, bogatenju svojega znanja z različnimi področji človekovega delovanja. Ni samo odbojka in šport, razlagam moji družini, imamo zanimiva odkritja, čudovita popotovanja, prelepo glasbo in res enkratne knjige. Pravo razkošje za zvedavega in v prihodnost zazrtega človeka, škoda je nepopisna, če ne pokukate v to vesolje zanimivosti naših prednikov in futuristov. Upam, da ni moje ravnanje »glas v puščavi«.,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,,

Na kaj pa vi opozarjate svoje drage?

Dame današnjega časa. 27. junij 2023

Navdaja me svojevrstno zadovoljstvo, da vam bom danes predstavila dve dami, ki si ta naziv tudi dejansko zaslužita. V podjetju, ki je najdonosnejše v državi in po prihodkih na 6 mestu med podjetniki sta na dveh ključnih mestih direktorici ženski. Delo po mnenju tega podjetniškega velika opravljata tako dobro, da sta dobitnici njegove najvišje nagrade. Najprej omenim direktorico Marketinga in istočasno direktorico Upravljanja kakovosti.

Beti, direktorica Marketinga vodi prodajno mrežo podjetja, ki deluje po celem svetu in šteje že okoli 3500 zaposlenih. Izbira pravo izdelčno strategijo s katero se izdelek postavi na svetovni trg in ga umesti med najboljše. V ta namen organizira mednarodne simpozije preko katerih se uveljavljajo ključne blagovne znamke in terapevtska področja ter gradi visok ugled podjetja v strokovni javnosti. Sama pravi, da je rada konkretna, da spodbuja sodelavce in motivira izboljšave. Biti zaposlena ni samo delo, postalo je njen način življenja, nagrajuje jo uspeh, navdihujejo pa strokovni, zanesljivi, pozitivni in energični sodelavci, taki, ki problemov ne delajo ampak jih rešujejo.

Mateja, direktorica Upravljanja kakovosti je nadgradila vodenje presoj s tistimi elementi kakovosti po katerih se najboljša podjetja razlikuje od dobrih. Pod njenim vodstvom so bile v poslovanju uveljavljene najnovejše poslovne prakse, ključni inšpekcijski nasveti in nenehno vrednotenje tveganj, pomembnosti in vplivov na kakovost izdelkov, dobaviteljev in pogodbenikov. Direktorica si je s sistematičnim pristopom , povezovanjem delovnih sredin in s posluhom za sodelavce zgradila zaupanje in osebno integriteto kot visoko cenjena strokovnjakinja. Na področju upravljanja kakovosti vodi 700 strokovnjakov, ki spremljajo izdelek od dobaviteljev in pogodbenikov preko proizvodnje in trgovanja do bolnika ves čas njegovega obstoja.

Obe mojstrici sta čedni, primerno urejeni, ženstveno privlačni in v svojem okolju priljubljeni. Nenehno izpopolnjujeta svoje znanje, izboljšujeta delovne procese in pogumno rešujeta vsakodnevno in razvojno problematiko. Verjetno ni dekleta, ki si podobnega položaja ne bi želelo. Verjetno pa tudi ni predsednika uprave ali generalnega direktorja, ki ženski zaupa vodenje marketing sektorja s 3500 zaposlenimi v 77-tih državah ali pa vodenje kar 700 specialistov za upravljanje kakovosti. Podjetju, ki ima na dveh ključnih položajih izjemne strokovnjakinje in intelektualke, se taka zasedba dokazano bogato obrestuje, saj ustvarja največ dobička v državi. Spoštovani dami hvala in pogumno tudi v prihodnje!

V današnjem času, ko se ženskam spet namenjajo kuhinje, cerkve in otroci, njihovo življenje pa olepšuje z zgodbami o doživetij z ljubljenim moškim, postajajo dame čudne ženske spake za katere je značilna nagota večina telesa, eksotična kozmetika in reševanje problemov »Peteršilčkove mama«. Mediji tem gospem, namenjajo ves razpoložljivi prostor, neokusne fotografije in še slabše komentarje, toda vsaka kaže srečen obraz, če jo ujamejo z razkazovanjem dojk, popka ali ene cele spodnje okončine. V takem času je za vsakdanji svet pravo razkošje spoznati žensko, ki s svojim delom živi, dosega vrhunske uspehe zaradi svoje sposobnosti in je zgled tisočim.

Kaj pa vi živite svoje delo ali samo hodite na delo?

Rusija, Wagner,26. junija 2023

Kako naj začnem to veselo-žalostno rusko zgodbo, ki je obetala a se v hipu zrušila? Kako naj pišem realno o sedanjih dogodkih v tej deželi, ko pa me nanjo spominjajo čudovita potovanja po Volgi, v Moskvo, v Lomonosovo, ogledi v Ermitažu, Park s posedanjem Puškina na eni izmet klopi v Carskem selu in še mnogo drugega, da o Čajkovskem, Tolstoju, sploh ne govorim. Toda zgodovina ruskih narodov me jasno nagovarja, da je tudi trpljenje večine lastnost te države dobrohotnih ljudi, njihovih umetnikov, znanstvenikov, filozofov, politikov. V tem času je žal nujno brez zlonamerne sodbe povedati kaj je zavrženo in nevredno ruskega naroda. Vem, da moje razmišljanje ne prinaša nikomur koristi, če pa bi mi vsi združili prizadevanja za mir v vzhodni Evropi tam danes ne bi umiralo toliko ljudi.

V letu in pol razseljevanja ljudi, uničevanja otroštva, paberkovanja orožja, referendumov in strahu pred atomskim orožjem je danes jasno, da sankcije ne ustavljajo vojne zlobe, da je Ukrajinskemu predsedniku vseeno, če je Afrika lačna, da predsednik Rusije za oborožene napade na Ukrajino najema vojake privatne vojske - plačance, da proti Putinu ni organiziranega odpora med Rusi, da mu je več svetovnih držav naklonjenih kot sovražnih in tudi to, da so mediji pod vplivom vojskujoče Amerike, Nata, EU, Ukrajine ali Rusije zaradi česar ni zaupati v njihovo objektivnost. Častijo zdaj Zelenskija, Putin je vse in samo najslabše na celem svetu, ruske duhovne, športne, kulturne in materialne storitve, umetnine in izdelki pa nevredni omembe. Vse te karakteristike poslušamo vsak dan večkrat, mnenje Evropejcev, Rusov, Američanov, Nemcev, Francozov , ne zanima nikogar, dobrodošle so samo bombe, orožje in najgrše besede vojskujočih se držav. Ob vsem tem se vprašajmo kdo ima od tega stanja koristi? Mirno lahko navedemo vojaško industrijo in energente. In komu to stanje ne koristi? Lačnim po svetu, družinam, otrokom, razvoju blagostanja za večino. Ti in njim podobni financerji vojne v Ukrajini polnijo puške, topove in kaj ti jaz vem kaj še, zagotovo tudi dobre prihodke tistega procenta zemljanov, ki razpolaga z 99% svetovnega kapitala in v resnici vlada.

In zakaj je bil potreben ta prispevek? Zato, da bi ljudje premislili in premišljevali, kdo je vreden njihovega zaupanja. Poglejte, kaj vse so bili sposobni postoriti dobri voditelji velikih narodov. Spet jih potrebujemo in nikogar ni, razen nas, da jih najde. Pišem ta prispevek kot opomin voljenim in imenovanim državnim organom, zlasti zakonodajnim in nadzornim, da opravljajo svoje naloge vsebinsko odgovorno, pravočasno in brez predsodkov ter popuščanja zdaj temu zdaj drugemu pooblaščencu. Oportunizem v teh organih nosi vsaj polovice krivde za zablode tako Putina kot Zelenskija, se širi po svetu in lepo uspeva tudi v naši domovini. Gospe in gospodje, ki imate mandat volivcev in volivk, opravljajte svoje delo in dolžnosti s skrbnostjo dobrega gospodarjenja ter vodenja v korist večini prebivalstva. Če to ne zmorete, nočete ali ne znate raje odstopite in s tem zavarujte svoj ugled ter avtoriteto.

Državljani marsikdaj pozabljamo na posledice, ki nastajajo zato, ker smo pri podeljevanju mandata premalo pazljivi ali preudarni, Zavede nas že videz kandidata, ki nas kaj kmalu razočara, ker v njem »ni gajsta« ali pa ga ne uporablja v dobro večine.

Ste tudi vi v soboto upali, da bo vojna v Ukrajini končana?

Ljudje, ki v srcu dobro mislimo. 25. junij 2023

Hvala predsednica Republike Slovenije za spodbudne misli, ki ste jih podala v svojem nocojšnjem slavnostnem govoru ob Dnevu državnosti. Hvala za vaš pogum, da ste bobu rekla bob, prepustila sodbe o preteklih dejanjih zgodovini in nas nagovarjala, da skupaj s svojim potomstvom gledamo v izzive prihodnosti. Hvala za vašo srčnost in iskrenost, da ste opredelila lik »ljudi, ki v srcu dobro mislimo« ter s tem potrkala na do sedaj trdno zaklenjena naša srca, da vanje ne bi pronicale ideje ljudi-robotov, poniglavih in tatinskih elite, princev teme in Instagrama, populistov in fašistov. Ostanite Nataša kot ste se nam nocoj predstavila in sledili vam bomo na poteh, po katerih bo država uresničevala svoje poslanstvo opredeljeno s cilji ljudi, ki v srcu dobro mislijo.

Dan državnosti bi lahko označila tudi kot ljudski praznik, spomin na složnost, sodelovanje in prijateljsko prepričevanje vseh prebivalcev območja današnje države. Ob takih dnevih se ljudje radi zbiramo po spominskih krajih, v krajevnih skupnostih, pri novih naložbah ali na gasilski veselici. Morda je bilo v preteklosti teka premalo pa so zato ostale vidne samo dve, njene vidnosti pa so pogojevali ljudje na RTV-jih in tiskanih medijih. V prihodnje bi bilo morda smotrno spodbuditi lokalne skupnosti, da se temu dnevu posvetijo tako vsebinsko kot organizacijsko, v nobenem primeru pa ne strankarsko. Če bo naša krajevna skupnost tega dne organizirala srečanje krajanov, se bomo z veseljem družili, morda celo zaplesali, v vsakem primeru pa se bomo izognili dolgim potem do Kongresnega trga ali drugih lokacij.

Organizatorjem slovesnosti je treba priznati visoko mero iznajdljivosti, da so na odru uredili prostor za interprete. Navdušili so nas s blagimi napevi, dali so nam misliti s svojimi ocenami ogroženosti narave in prav je storila tudi predsednica Državnega zbora, da je z večnim Magnificom zapela v duetu tako kot smo mi zapeli ob televizorju doma.

e resno obravnavamo naš letošnji Dan državnosti bi bil nujen tudi trdnejši, proračunsko podprti in časovno opredeljeni dogovor za uresničevanje dobrih namenov in ciljev tako za duhovno preobrazbo v »Ljudi, ki v srcu dobro mislijo« še posebno pa za varovanje naravnih danosti. Upam, da so zlasti častni gostje, ki so po rdeči preprogi prišli na slavnostni prostor, razumeli, kakšne naloge in dolžnosti jim prinaša nagovor predsednice Republike Slovenije. Gre za močan poseg v obstoječo zakonodajo, v prakso političnih stran, v kadrovanje in v sociološko stanje naše države. Še posebno pomembno je, da so jo dobro razumeli upravljavci proračunov države in lokalnih skupnosti. Prehod na zeleno proizvodnjo se mora iz besed spremeniti v dejanja kar brez naložb ne bo šlo. Glede na aktivnosti obstoječe duhovno prepričanosti manjšine je velika verjetnost, da se želje in priporočila predsednice Republike ne bodo uresničevala kot program naroda ali pa ne bodo zanje razpoložljiva sredstva v proračunih in pri investitorjih. Da bi se temu izognili mora procese začeti Državni zbor in sprejeti tak zakonski okvir, da bodo v potrebnem ravnovesju pravice in dolžnosti zakonodajne, izvršilne in sodne oblasti seveda ob objektivni asistenci medijev. Ta proces je neizbežen, podpira ga tudi večina civilne družbe, da drugih niti ne omenjam. Pogumno gremo s predsednico na nova pota delovanja in poslovanja.

Kako ste pa vi razumeli predsednico Republike na Dan državnosti?

Univerzitetno mesto. 24. junija 2023

Kar nekaj mest po svetu se v svojih logotipih okiti z nazivom univerzitetno mesto, v naši domovini je to Maribor. Sama sem že nekajkrat v javnosti poudarila, da bi tudi moje mesto moralo v svojo promocijo vgrajevati značilnosti univerzitetnega mesta, saj imamo Univerzo, imamo samostojne visokošolske zavode brez vključenosti v odločanje o univerzitetnem sistemu in že 30 let gojimo ambicijo, da bi pridobili univerzo, ki bi se napajala iz državnega proračuna in delovala v javnem interesu. Zadnje čase je mestna občina celo oblikovala predlog, da se v našem mestu razvija medicinska fakulteta. Imamo rezervirano lokacijo za gradnjo Univerzitetnega kampusa, idejno zamisel zanj pridobljeno z javnim razpisom in imamo že preko 200 univerzitetnih pedagogov, ki poučujejo študente. Vse to, da ne govorim o željah in potrebah posameznih fakultet in že obstoječe univerze, nam v dolenjski metropoli narekuje oblikovanje novega, univerzitetnemu študiju bolj naklonjenega odnosa.

Poglejmo kaj je zabeležil ChatGPT o univerzitetnem mestu. Običajno so ta mesta polna živahnosti, kulture in akademskega duha ker izobraževalne ustanove ponujajo številne študijske programe na različnih področjih znanosti, umetnosti in tehnologije. Študentje so žarišče živahnega življenja v športu, klubih, glasbenih prireditvah in festivalih kar vse ustvarja energično in dinamično vzdušje. V univerzitetnih mestih pogosto nudijo bogat kulturni in umetniški program v galerijah, muzejih knjižnicah in kulturnih centrih. Odpirajo se nove možnosti za oddajo prostorov v najem, v študentskih domovih, stanovanjih in sobah ali v skupnem gospodinjstvu. V mestu se ustvarja raznolikost in mednarodno okolje, kjer se izmenjujejo različne kulture, ideje in jeziki, vzpostavljajo se mednarodna prijateljstva in pridobi izkušnje iz različnih koncev sveta. Mesto lahko ponudi univerzi ali fakulteti raziskovalne možnosti, laboratorije, raziskovalne centre, ki spodbujajo in omogočajo izvajanje inovativnih raziskav v različnih disciplinah. Mesta so dobro oskrbljena s storitvami pomembnimi za študente; restavracije, knjigarne, fotokopirnice, trgovine, zdravstveni center in drugo podobne potrebe študentov. Vsako univerzitetno mesto ima svoje posebnosti, njihova skupna značilnost pa je ustvarjanje stimulativnega in izobraževalnega okolja za študente ter spodbujanje akademskega napredka in intelektualne izmenjave. Super, prav to bi mojemu mestu prav prišlo.

Univerza in Mestna občina Ljubljana sta pred nedavnim podpisala pogodbo o partnerstvu s Centrom Rog. Ob tem so poudarili, »da se s tovrstnimi partnerstvi akademsko okolje prepleta z mestom, približuje meščankam in meščanom, predvsem pa ustvarja priložnosti za prenos znanj pri inoviranju, prototipiranju in izdelovanju izdelkov, ki odgovarjajo na pereče izzive današnje družbe in okolja«. Rektor Univerze v Ljubljani je še dodal, da odpirajo nove priložnosti za razvoj novih kreativnih modelov izobraževanja in razvoja laboratorijev praktičnega znanja kar koristi razvoju mest in državi. Partnerja sta podrla program Mladi Rog, ki bo 10 mladim nudil enoletno uporabo co-working prostora v delavnicah z mentorsko podporo za razvoj njihovih kreativnih idej v prototipe in izdelke. Mesto bo partnerstva sklepalo tudi z drugimi izobraževalnimi ustanovami in tako oblikovalo kreativno središče mladih. Bo moje mesto sledilo dobremu vzgledu?

Je prav, da se investira v spodbujanje kreativnosti mladih?

Nenehno iskanje. 23. junij 2023

Kamor pogledamo bodi si v tehnološko gospodarstvo, velike tovarne, državne službe, kulturo, šport ali zabavo, povsod je opaziti vedno večno negotovost. Tako vsaj trdijo naši mediji, vsaj tisti, ki so meni dostopni in običajno bolj uganejo kot vedo zakaj. Pisci se opirajo na univerzitetne profesorje, ti pa seveda gledajo skozi svoje akademske oči na poslovnost, se pravi na primer država bi morala usmerjati prizadevanja za prehod v višjo stopnjo digitalizacije ali država bi morala poskrbeti, da Parada ponosa ne bi bila motena, država bi morala koordinirati prehod na zeleno proizvodnjo itd. Razumeti je možno vso to negotovost kot da je »vladar države« neke vrste »deus ex machina«, ki bo s prtom pokazal kje koga čaka dober posel, visoka donosnost in vse drugo v proizvodnji prihodnosti.

Tisti, ki smo živeli z delovnimi organizacijami smo se na tehnološke, tehnične, finančne in druge novosti pripravljali vedno vsaj dvajset let prej, predno je državna politika regulirala nova tržna dejstva. Tako smo na primer izvozne priložnosti spoznavali od leta 1956 dalje, digitalizacijo od leta 1965, varovanje narave od leta 1954, organizacijsko kulturo od 1970 leta naprej in še in še bi lahko naštevala. Spoznanja smo morali pridobivati, ker sicer nismo bili sposobni obvladati stroške, zagotavljati zapiranje denarnega toka, prevzemati mednarodnih standardov kakovosti in nešteto drugih stvari, ki so morale v korak s časom, sicer smo zgubili zanimivega dolgoročnega kupca.

Strokovnjaki, katerih zaslužek ni bil nikoli odvisen od te strahotne zahtevne izvedbe so nam stali ob strani s svojim strogo specialističnim znanjem, ki je bilo običajno vgrajeno v detajle celotnega podjetniškega sistema. Na državo smo se obračali velikokrat, ker ji je bilo nujno sporočati anomalije na primer v deviznem poslovanju, ker smo zaradi novih tehnologih potrebovali novo zakonodajo, nadzor, urade, banke poslovnega značaja in podobno. Daleč od tega, da bi med podjetji in državo vladale razprtije, nasprotno, z roko v roki je nekako šlo. Res pa se je dalo marsikaj dobro postoriti s pomočjo gospodarske zbornice, ki je vedno predstavljala neko gibanje med prakso, politiko, znanostjo in realnostjo.

Danes prebiram v Delu, da bo do septembra delovala izvozna platforma na kateri bodo izvozniki proučili tveganja, ki jih čakajo v izvozu ob prehodu na zeleno proizvodnjo. Hm, če še vedno ne vedo kaj in kako bodo prodajali na tako velikem trgu, kot je EU, Afrika. pomeni, da so se odločili za zapiranje ali prodajo svoje podjetniške dejavnosti, kar pa ankete, statistika, bilance sredstev in izkazi uspeha ne potrjujejo. Nasprotno, dosedanjim uspešnim izvoznikom se pridružujejo ponudniki informacijskih tehnologij, predelava pridelkov, storitvene dejavnosti še posebno bančne storitve, kultura in šport. Menda se bo vse to poznalo tudi v kupni moči potrošnikov, v proračunih, povsod kjer hodijo drug ob druge v koraku znanost, sposobnost udejanjenja in marketing. Po moje je treba prepustiti stroki usodo izdelkov in storitve z njim potrebno infrastrukturo vred. Aktuarski matematiki so verjetno že ocenili zavarovanja tveganj posodobljenja poslov posameznih tržnih ponudnikov, agende EU v zvezi z zeleno proizvodnjo tudi niso od včeraj in že skoraj nosijo brado, vlaganja v raziskave in iskanje ustreznejše tehnologije trajajo že desetletja in se nenehno povečujejo v strukturi stroškov. Ni vrag, da vsi ti napori ne bi rojevali večje donose in gradili temelje zelenim tehnologijam.

Ste zaznali pri svojem delu večje tehnološke izboljšave?

Moja krajevna skupnost. 22. Junij 2023

Danes me je razveselila prva številka glasila moje krajevne skupnosti, ki jo je izdal novo izvoljena Svet pod vodstvom izjemne krajanke Sonje. Navdušila me je tako vsebina kot oblika glasila, še posebno pa sveža in mladostna sestava izvoljenega Sveta, kot da je zapihal osvežujoč veter v sicer vroče poletje. Predsednica je predstavila krajevno skupnost in informacijske komunikacije v njej, posodobitev prostorov za skupno delo in konkreten program dela. Mene vedno pritegnejo ljudje in njihove zamisli, zato uvodoma pozdrav ekipi, ki nas bo vodila v tem mandatu, čestitke za priznanje zaupanja volivcev in vso srečo pri uresničevanju zamisli katerih realizacija bo povečevala naše blagostanje.

S programom dela se lahko samo strinjamo, ker nakazuje, da nas bo združevala volja za skupno delo tako malih in mladih kot delovno aktivnih in starejših. Samo v razmislek; bi morda dodali programu dela tudi oblikovanje mnenja občanov KS in njenih svetnikov v občinskem svetu, do razvoja občine in njenih KS. Mejno območje naše KS se zaradi tehnološko tehničnega napredka prostorsko že spreminja in prav je, da je Svet naše KS pri tem vključen.

Veseli me, da je svet KS dosegljiv preko spleta, je pa čisto nekaj drugega prijeti v roko tiskani medij Pod gradom. Večkrat ga lahko pogledaš, opozoriš nanj soseda, vložiš v Knjižnico pri rožcah in si nasmehneš če si morebiti na kateri od fotografij. Moj izvod se na primer že bere v ljubljanski Šiški. Hvaležni smo vam za sodobno oblikovan logotip KS, še posebno za njegove zelene barve, Krko in grad. Boštjanu iskrene čestitke v upanju, da bo nadaljeval z oblikovanjem celostne podobe KS. Se pa v vseh medijih postopoma uveljavlja komuniciranje v obe smeri torej poročilo o delovanju in poslovanju Sveta KS na eni strani in odzivi in pobude krajanov na drugi. Tako se nenehno informacijsko dopolnjujemo.

Druženje krajanov ali bolje rečeno skrb vsakega posameznika, da so naši soseski odnosi čim boljši, spoštljivi in ustvarjalni, naj bo tudi v prihodnje osnovna dolžnost vsakega od nas. To se ne da ukazati ali predpisati, je vzgoja in kultura posameznika, ki v tej skrbi zazna kot svoje poslanstvo. V dobrih sosedskih odnosih se praviloma rojevajo človekoljubna dejanja, skrb za urejeno okolje, želje po razvoju materialnih dobrin, solidarnost in humanizem, kar vse povečuje blaginjo ljudi. Naj nam ne bo žal časa, ki ga bomo namenjali tem temam.

Kot ekonomistka pa seveda ne morem mimo gospodarskega napredka naše krajevne skupnosti v prihodnje. Vedeti moramo kdo ga oblikuje, v kakšne namene in kdaj je na neko bistveno gospodarsko novost potrebno računati. Kot se da razbrati iz dosedanjih pogledov raznih razpravljavcev imamo v KS še nekaj zazidljivih parcel za blokovska stanovanja in individualne gradnje. Kot turistični potencial se nakazuje grad Grm s svojo dvorano iz »dobe obilja« in ohranjeno edinstveno kletjo. Arhiv je objavil v grajskem kompleksu modernizacijo svoje dejavnosti. V obnovljenem evangelijskem kompleksu se bo verjetno širil duhovni del programa kot se to že uveljavlja po drugih delih Evrope. Nisem pa zaznala informacije, da bi kdorkoli načrtoval obnovo grajskega kompleksa in gradu v dejavnost z dolgoročnim programom po sistemu, ki ga uveljavljajo visokošolski zavodi v Piranu in Novi Gorici oziroma muzealci na Raki ali Rajhenburgu.

Druženje v Parku Rastoče knjige.21. junij 2023

Pritiskala je vročila in kar z avtom sem se odpeljala do parkirne hiše, čeprav bi peš od svoje doma do parka lahko prehodila v petnajstih minutah. Pred seboj zagledam Andreja, prav tako parkira avto in že je v najbližjem bifeju s pijačo v rokah. Vabi, da se pridružim ampak imam še opravek v Knjižnici in s težavo se tja tudi odpravil.

Park Rastoče knjige Novo mesto je za bivšim mestnim obzidjem ob Knjižnici Mirana Jarca, na strehi zaklonišča pod lipo in drugim drevjem so po travniku namestili nekaj stolov, prostor ozvočili in za stoli namestili mali bife. Že ko smo prihajali iz različnih strani na prireditveni prostor so nosili dodatne stole, obisk je presegel pričakovanja. Pozdravila me je prirediteljica, ki je slovesnost organizirala, takoj za njo Miha, ki je nadomestil bolnega Janeza in nato Marjana, Jožica in Rudi. Prisedla sem k pesnici Rezki, ki jo je takoj iskalo kukalo Francijevega fotoaparata. Kakšnih petdeset se nas je zbralo in v romantiki prireditvenega prostora smo se ohladili, spoštljivo spremljali program in navdušeno ploskali tako povezovalki, kot govorcem, še posebno pa flavtistki, klarinetistu in vokalistu s kitaro. Res so nas navdušili tudi z govorancami. Miha je slavnostni govor spremenil v svoj igralski nastop, vsi vemo, da je kot dijak imel igralske ambicije, ki jih ni nikoli pozabil. Slavnostni govornik je bil meni znan in priljubljen analitik partizanske lirike Miklavž Komel. Obudil je spomine na svojega deda, prvega direktorja Knjižnice Mirana Jarca in mojega prijatelja, saj sem bila v času njegovega vodenja kar nekajkrat imenovana v Svet Knjižnice. Drugi mož, ki ga je Miklavž opisal in predstavil njegovo delo pa je bil Janez Krajc, ki je Novomeščanom ostal v najlepšem spominu kot založnik in tiskar. Miklavž se je predstavil popolnoma drugače kot smo ga imeli priliko spoznati v intervjuju v Sobotni prilogi Dela. Bil je popolnoma razumljiv, spodbuden k dejanjem in z veliko afiniteto do svojega rojstnega kraja.

V času prireditve smo doživeli pohod mravelj. V obsežni koloni so se spustile ned našimi stoli do konca prireditvenega prostora, za nekaj minut izginile in se nato vračale zopet v urejeni koloni pod našimi stoli z nekimi belimi pikicami na sebi. Tega nobeden od prisotnih ni še videl in tako so mravlje postale sestavni del nastopa.

In še ena iz prijaznih živalskih vrst. Sestavni del programa je bil spust jate golobov pismonoš. Zaplahutali so nad nami in izginili v daljavo. Lastnik je pozneje pojasnil, kako se bodo vrnili.

Slavnostni del prireditve je verz Miklavža na novi plošči novomeške Rastoče knjige in posaditev mestu naklonjenega grmičevja pod obzidjem.
Kar nismo mogli vsak k sebi. Klepetala sem z Natašo, spoznala zdravstvene težave Irene, se pogovarjala s Škofi o novosti pri Povodnem možu, se zamislila nad priporočilom o novih knjigah, ki mi ga je posredovala Marjana in slišala še veliko novic, tudi tračev. Naša knjižnica postaja pribežališče kulturnih ustvarjalcev in njihovih občudovalcev, mestna ustanova z programov prireditev za vsakogar nekaj od petja, do predstavitev knjižnih novosti, pa vse do knjižnice semen, izposojevalnice vsega in razstavišča. Meščanke in Meščani smo vam hvaležni za zanimive priložnosti.

Kdaj pa vi obiščete Knjižnico?

Deklica z Rastočo knjigo. 20. junij 2023

V prestolnici Slovenije smo danes člani Društva Rastoča knjiga skupaj z gosti za dva centimetra dvignili kip Deklice z Rastočo knjigo in s tem simbolnim dejanjem ponovno poudarili pomen branja knjig v svetu in v naši domovini.

Poslanstvo Društva Rastoča knjiga je spodbujanje vsesplošnega prizadevanja državljanov in državljank Slovenije, da ohranimo in razvijamo dobre odnose med ljudmi in narodi v svetu s pomočjo znanja in vedenja o jeziku in kulturi prebivalcev sveta. Strategijo in cilje gibanju določajo pokrovitelji z častnim pokroviteljem Državnim svetom na čelu, uresničujemo pa jih po vsej domovini tako v izobraževalnih institucijah kot v lokalnih skupnosti, v državi in v odnosu do mednarodnih povezav oziroma združenj.

Vsak od nas lahko sam izbere vsebino svoje Rastoče knjige po kriterijih miru in sožitja, ob upoštevanju različnosti in z možnostjo vključevanja v miroljubna gibanja kot identiteta Slovenije. Trenutno je v Sloveniji organiziranih z izbranimi simboli okoli 85 Rastočih knjig največ po osnovnih šolah in lokalnih skupnostih, gibanju še ni uspelo spodbuditi sodelovanja med dijaki in študenti, po Primorski in Gorenjski smo še šibki, tudi prestolnica še nima dovolj spodbud, da bi ustvarila tradicijo na tem področju. Največ Rastočih knjig je posvečenih zgodovini šol in krajev kjer se nahajajo, zbiranju dokumentacije in predmetov o pomembnih krajanih in občanih ter o izjemnih pridelkih, ki zadovoljujejo potrebe ljudi preko lokalnih mej. Prizadevanja Rastočih knjig so usmerjena v priložnosti, ki jih kraji imajo na trgu, zlasti so dobra osnova za razvoj turizma v okoljih in priprav za muzejsko arhivske institucije lokalnega značaja. Rastoče knjige se praviloma enkrat letno obogatijo, dan obogatitve pa se povezuje s sodelovanjem krajanov, staršev in političnih oziroma gospodarskih elit. Nekatere Rastoče knjige so že postale duhovno središče svojega okolja, podpirajo projekte urejanja krajevnih središč, oblikujejo skupna mnenja o posegih v prostor in postavljajo spominska obeležja lokalnim naravnim in danim posebnostim. Nekatere Rastoče knjige so izjemne kot na primer Rastoče knjiga sveta, v Murski Soboti imajo kulturno dovršen spomenik, v Trebnjem je Galerija osebnosti Rastoče knjige, v Krki d.d. je Farmacevtka in tako naprej.

Vedno sem se zavzemala, da bi bilo Rastočih knjig čim več, da bi se ljudje v delovnem okolju in kot krajani s pomočjo kulture uredili prijetna, zanimiva in spodbudna okolja, duhovne skupnosti enako mislečih, napredna gibanja, humanizem, Počasi in vztrajno omrežje rastočih knjig raste in izjemno pomembna postaja strategija pokroviteljev za oblikovanje omrežja v prihodnje. Pomemben korak je storil Državni svet že s tem, da je pri sebi organiziral urad za Rastoče knjige in odprl možnosti objave mnenj o projektu.

Rast« deklice z Rastočo knjigo in vsako leto izbrani opozorilni verz slovenskega pesnika spodbudi marsikoga, da se vključi v prostovoljstvo Rastoče knjige. Danes se nam je pridružila dr. Nataša Pirc Musar, predsednica Republike Slovenije. S svojim optimističnim nagovorom je pobožala dušo vsem, ki smo do sedaj gradili gibanje in v razmislek posredovala mladim ideje, ki čakajo, da jih bodo oni uresničevali v gibanju Rastoča knjiga.

Kako pa vaša družina spoznava Rastočo knjigo svojega okolja?

Knjige za poletje.19. junij 2023

Sem v veliki zagati kadar moram kakšno reči o knjigah. Danes jih je toliko, da večino ne moremo spoznati, poleg tega dobivamo vedno vsebinsko boljše, bogatejše knjige, odpira se doba spoznanj o življenju in delu ljudi v preteklosti, sedanjosti in prihodnostjo. Kako naj rečem, kaj brati nujno, kaj pod obvezno in kaj za zabavo? Sprejemam priporočila zagrizenih bralcev in poznavalcev knjig ter javne informatike.

Gospa Štaudohar ugotavlja, da njeni sogovorniki o poletnem branju večinoma ostajajo pri piscih Murakami, Kafka, Hemingway, Austenova, Houellebecq in Shakespeare. Novost je na primer rastlinsko leposlovje kot iskanje odgovora na vprašanje ali rastline vplivajo na politične dogodke kot so o tem razmišljali v preteklih stoletjih. V znanstveni fantastiki bo Prodajalna svetov verjetno pritegnila mlade. Sama bom gotovo posegla po Kuhrtovi knjigi Perzijski imperij in Skrivni zgodovini Donne Tartt. Ljubitelje vohunstva in kriminalk bosta pritegnila Carre ali Pavičić, mlade pa Hesseja Siddharta ali dela Jureta Detele, Jaše Zlobca in Uroša Kalčiča. Predvsem zaljubljenim bo dobrodošla knjiga Vsega tega nočem vedeti Levyeve in Transilvanska trilogija Banffya. Dobri Proust s svojim Iskanjem izgubljenega časa naj bi bil prav primeren za vroče dni in celo spodbuja bralca, da tudi sam razmisli o svojem zgubljenem času. Če bo sin za to, bova na morju prebirala Calderjevo Arhitekturo od prazgodovine do podnebne krize. Morda bomo tudi razmišljali s kom od teh piscev bi šli na dekadentni večer in kako bi to prireditev izpeljali, da bi o njej kaj slišala bralna srenja našega okolja in seveda gospa Štaudohar.

Izbor poletnega branja podajajo tudi naše založbe in priporočajo kar 18 knjig. od domačih piscev priporočajo Koraki dvojne pisateljice Janje Vidmar, Soncu nasproti Sama Ruglja, Dirka od bloka do drevesa Lucijana Zalokarja, Vojni dnevnik Boštjana Videmška in Kaj hoče ženska Irene Štaudohar. Bralci naj bi več brali o ohranjanju zdravja, o »dregljajih«, ki bi hitreje spreminjali svet na bolje in o vsem, kar se zanimivega spreminja v naravi.

ChatGPT je za poletno branje priporočil Marqueza (Ljubezen v času kolere), nobelovca JMCoetzee (Poletje) in Gaimana (Gospodarica začaranega gozda). Avorica Isabel Allende v svoji knjigi Japonska ljubica pripoveduje o ljubezni skozi stoletja in popelje nas skozi čas. Priporoča še branje Murakamijevega Norveškega gozda, trilerja Plaža pisca Garlanda in knjigo Čudežno leto pisateljice Geraldine Brooks. Spoznavanje nobelovca Kazue Ishiguro bo zanimivo branje zahtevnejših bralcev.

V naši domovini imamo na zadnji najdaljši dan v letu slovesnost v čast romana domačih avtorjev. Na Rožniku podeljuje Delo, tudi v imenu slovenske srenje bralcev Kresnikovo nagrado za najboljši slovenski roman preteklega leta. Vsekakor ga preberimo!

Lepo in koristno je živeti med ljudmi, ki si prizadevajo, da bi bralci Slovenije brali dobre knjige, tiste, ki jim lahko pomagajo pri delu in druge, ki jim polepšujejo življenje. Zmagujemo s knjigo, humanizmom in solidarnostjo in ne z orožjem in metodami zla, ki se ne pusti ustavljati pred nobeno svetinjo miru.

Ste nepoboljšljivi bralec dobrih knjig tudi vi?

Svet je poln elit. 18. junij 2023

O tem, da med elitami in volivci ni obojestranske komunikacije, ugotavljajo povsod po svetu, vendar v svetu prihaja v večji meri kot v naši domovini do konfliktov na finančnem trgovanju, kjer se trenutno ustvarjajo najvišji donosi. Razmišljanja o novih odnosih med elito in zaposlenimi, ki jih nakazujejo filozofi, izhajajo iz domene, da danes predvsem gospodarski velikani kreirajo življenje in delo množic kar kvarno vpliva na nepravične plače in slabi učinkovitost obdavčitve kapitala. Sandel celo meni, »da potrebujemo politično ekonomijo, ki gospodarske politike ne snuje le z mislijo na rast, temveč želi zagotoviti tudi demokratično soodločanje in samoupravljanje«.

Predvidevam, da za obojestransko komuniciranje potrebujemo poleg pripravljenosti elite za spoznavanje opozoril in predlogov volivcev, tudi medije v vseh sedanjih oblikah vendar drugačno strukturo prispevkov in standardov izražanja. Sodelovanje pri odločanju ali bolje izbiri najustreznejše rešitve katerega koli problema naše družbe, je najprej nujno organizirati državo tako, da bodo ljudje v lokalnih skupnosti povezani tako politično preko strank kot upravljavsko preko občinski in regionalnih organov predlaganja in odločanja.

Nikamor ne vodi pot po kateri danes nepoučeno članstvo posamezne politične stranke oblikuje kakršno koli skupno mnenje. Dokaz, da je to dejstvo, so politična gibanja v civilni družbi in njenih institucijah. Tako kot danes vsi zaznavamo, da je v šolah potrebno brezplačno kosilo za tiste, ki plačila ne zmorejo, bi morali že danes urediti RTVSLO po referendumskih zahtevah in najpozneje jutri dolgotrajno oskrbo brez kakršne koli pravne ali politične debate elit pod kakršnem koli nazivu njihovega delovnega mesta. Če bi državno politiko in njeno upravljanje gradili na spoznanjih ljudi in elit skupaj pa bi mediji morali temu primerno strukturno urediti svoj medij, ki bi prinašal novice o dogovorjenem, o uveljavljenem in o zavrnjenem v vseh delih države in ne samo v prestolnici države. Mimogrede še tole - veliko strokovnjakov in politikov ima svoj dom na podeželju kamor pa sedaj prihaja zelo malo ali nič medijskih poročevalcev, če pa že pridejo so pokroviteljsko prizanesljivi do domorodcev z vsebinsko zahtevnejšimi vprašanji iz področja politike in upravljanja.

Enako kot velja za stranke, bi morale tudi upravljavske elite krepiti vedenje svojih krajanov in občanov o odločitvah države, ki bodo bistveno vplivale na njihovo življenje in delo. Nepojmljivo je, da občine ne sodelujejo v imenu krajanov in občanov z državnimi upravljavskimi elitami kot je primer razvoja visoko šolstva, lociranja državnih podjetji, regionalno povezovanje z regijami vsaj v Evropi, oblikovanje davčne zakonodaje, romska problematika in še bi lahko naštevala kot na primer trg dela, ki je bodi si trajni razpis in izbira gospodarske družbe, agencijska delovna sila in prekarska s postopki, ki jih občan skoraj ne zmore.

Ni rečeno, da imam sama najprimernejši predlog, lahko, da o isti zadevi obstajajo popolnoma različni boljši ali slabši pogledi kar pa zahteva razpravo, da se »krešejo mnenja« in se izbere po splošnem mnenju najboljša rešitev.

Se tudi vi nagibate k iskanju ustreznejše povezanosti države z državljani/volivci?

Odnosi med elito in družbo, 17. junij 2023

Pišem bloge, vsak dan poskušam pisati o katerem od naših sedanjih problemov, radosti ali dejstvu. Prizadevam si biti jasna v svojih pogledih, da bi spodbudila razmišljanja in iskanja novih poti v teh vsestransko spremenjenih odnosih med nami, našimi elitami in v svetu, kajti prepričana sem, da velike spremembe v materialnem svetu kličejo tudi po vsestranski spremembi odnosov med ljudmi.

Ko še nismo imeli avtomatiziranih del in informacijskih pripomočkov nas je v vsakem rednem ali projektnem delu sodelovalo veliko. Vodenje je bilo porazdeljeno tudi v osem stopenj in »elite« so morale varovati svojo avtoriteto ter z njo zagotoviti pravočasno in pravilno delovanje. Avtomatizacija je že spreminjala oblike vodenja tako, da so med elito vstopali tehnični profili, ki so zagotavljali zanesljivost delovanja pripomočkov, doma pa smo v teh časih ženske že predale del poslov moškim, otroke vrtcem in se same posvetile nalogam v delovni organizaciji, upravljanju ali politiki. Obseg elit se je širil in bil po vsebini vsak dan kakovostnejši. Ko smo osvojili tržno retoriko si je elita zagotovila managerske plače in v medsebojne odnose vgradila kot kriterij sposobnost si zagotoviti boljši, najboljši materialni položaj. Vračanje v razslojeno družbo je krepilo »tiste, ki zmorejo« in slabilo »tiste, ki niso sposobni«. Toda ta proces se ustavlja, počasi, vendar zagotovo. Velika večina državljanov se je do sedaj času primerno izobrazila bolj po zaslugi samoizobraževanja, ki ga je vsak dan več izven šoloobveznega. Ta žlahtna večina je imela priliko spoznavati humanistične vrednote, tehnologije, obvlada moderne informacijske pripomočke, spremlja medije in oblikuje lastno mnenje. Zamajalo se je brezpogojno zaupanje v »tiste, ki zmorejo«, elite sicer živijo in se množijo, toda te niso več ideali množic, so precej povprečni v osnovnih znanjih, niso razgledani, ne stojijo za ljudmi, kadar ljudje to pričakujejo, nekateri so celo lumpi, družba je morala imenovati preiskovalne odbore, Komisijo za korupcijo, preprečevanje pranja denarja, državne regulatorje in še mnogo drugega. Volivci so spoznali, da se morajo sami pobrigati za svoj blagor ter blagor svojih otrok in organizirala se je civilna družba. Zaščita zemlje, lačni otroci v šoli, voda, azbest, gozdovi, skupno premoženje, prostovoljstvo, gasilci in še in še. Žal vsa energija teh številnih organizacij nima takega položaja v medijih kot ga ima gospodarska, intelektualna in politična elita. Ima le skromno odmerjene prostorčke Pisma bralcev, Prejeli smo, kolesarje, Glas ljudstva, Upor. Elite ta mnenja ne jemljejo kot sebi enakovredna mnenja, domnevam da predvsem zato, ker ni nikjer napisano, da jih morajo upoštevati oziroma ker ta mnenja niso oblikovali strokovnjaki, ki so zanje usposobljeni. Pri nas je med prvimi to tendenco nakaz Občinski svet Maribora, ki se je začel pogajati z elito o uvedbi participativnega proračuna. Naslednji je bil Institut 8. marec, ki je poskrbel za profesionalno utemeljitev predlogov o potrebnih spremembah v družbi, ki jih elite ne vidijo ali nočejo reševati. Množično prostovoljstvo se bo prav gotovo slej ko prej tudi profesionaliziralo in elito postavilo pred dejstva na socialnem področju tako kot se je že organiziral sindikat za zaščito delavskih pravic.

Smo daleč od nagajanja drug drugemu, tvitanja, uveljavljanja volje manjšine in podobnih otročarij, organizirano nastaja »Volja volivcev«, da elite sodelujejo z njo, jo poslušajo in upoštevajo pri upravljanju naših skupnih zadev.

Se vam zdi prav, da elite ne poslušajo potreb in želja volivcev?

Mostovi mojega mesta. 16. junija 2023

Kakšnih sto metrov zračne linije od mojega doma je zgrajen nov most čez reko, po katerem bomo lahko obiskovali staro mestno jedro le pešci. To je četrti prehod iz desnega brega reke na katerem se nahaja kompleks zdravstva in kjer se gradi novo stanovanjsko naselje, v mesto. Istočasno s tem mostom pa smo kilometer in pol od njega proti jugu dobili tudi novi most za pešce v Irči vasi, ki pa bo bolj, kot pravijo ljudje, sprehajalnega značaja po prijazni gozdni poti ob obrežju največje Dolenjske reke.

Most tako rekoč pred mojim oknom je od otvoritve dalje kar močno obiskovan. Nenehno so na njem večje skupine ali otrok iz vrtca, osnovnošolcev in dijakov ali pa turistov, ki se po krožni poti vračajo v Župančičevo sprehajališče in se nato po strmih stopnicah namenijo na Kapitelj. Družin je videti manj, proti večeru se tam pa tam pojavi kakšna gručica, če je Glavnem trgu prireditev, ki si jo želijo ogledati. Mora priti v našo zavest, da imamo novo pot, ki je za marsikoga dosti boljša kot na Stari ali Šmihelski most. Da imamo most že radi, čeprav je med nami šele teden dni je dokaz tudi to, da mesto išče ime zanj, Kulturno društvo Severin Šali je predlagalo ime Julijin most. Podprla sem idejo saj je Dom Primčeve Julije najbližji sosed novega mostu in vsaj en pomemben objekt mesta bo krasilo žensko ime. Ne vem še ali je predlog sprejet. Mojstri za gradnje mostov in voditelji našega mesta, hvala vam.

Je pa treba kar takoj povedati, da je na sosednjem Šmihelskem mostu že nepopisna gneča skoraj ves dan in da tudi most v Ločni ni nikoli prazen. Do izgradnje napovedanih štirih novih mostov je še kar daleč, promet pa vsak dan večji, celo tako obsežen, da na primer največja podjetja sistemsko urejajo v svojem okolju parkirišča, za parkiranja pa celo znotraj tovarniškega kompleksa načrtujejo parkirnino. Bilo bi dobro, da izgradnjo mostov za avtomobilski promet pospešite. Kar nekaj nas je, ki se raje zapeljemo pol kilometra dlje, potem po mestnih ulicah na Stari most in smo dosti preje doma kot če se drenjamo preko sedanjih avtomobilov na križiščih.

Kakšno razkošje mostov smo že doživeli in ga še bomo v prihodnje z še štirimi mostovi. Predvidevam, da se bodo ob njih začela razvijati nova naselja, nove proizvodne dejavnosti, inštituti, državna podjetja in vse druge mestne funkcije, tudi kulturne ter športne. Pričakujemo krajani nove zamisli vizionarjev mestne prihodnosti, inovativne urbanistično arhitekturne objekte, ki bodo privabljali mednarodne prireditve, mednarodni blagovni promet z logistiko kot tudi vključevanje regije v evropske tokove. Srčno upamo, da bo v tej zanimivi prihodnosti našel svoj zagon tudi Univerzitetni kampus, Gledališče in športni objekti o katerih sanjajo novomeški športniki že desetletja. Mostovi bodo velika gospodarska spodbuda mesta, seveda le, če bo mesto gradilo svoj razvoj z zelenimi tehnologijami, šibkimi potrošniki energentov in malo ali nič industrijskih odpadkov.

Oblikovalci mestne prihodnosti, poleg velikih, za materialno blaginjo meščanov potrebnih projektov ne pozabite na nujnost duhovne rasti naše srenje. Zagotovite blaginjo večini, ne spuščajte se v pritlehne kupčije, naj vam ne bo težko namenjati donos v korist večine, v izobraževanje vseh nivojev in vrst, v širitev humanizma in vse splošnega napredka.

Kako pa vi vidite prihodnost svojega mesta?

Glasila občin. 15. junij 2023

Ker želim moj občini vse in samo dobro, si nenehno izpopolnjujem informacije o delovanju in poslovanju drugih občin, da bi njihove, za občane dobre odločitve, spoznali in o njih odločali tudi pri nas. Najbolj me zanima delo Mestne občine Ljubljana ker je najbolj pestro, odpira vpogled v sodelovanje z državo in občani. Celjani nimajo kaj posebnega za primerjavo z nami kot na primer je imel Maribor pred leti s participativnim proračunom, ki se je razširil na vso Slovenijo. Mi je pa všeč, da se Maribor promovira kot Univerzitetno mesto kar bi godilo tudi nam in da vabi občane k sodelovanju pri vsebini njihovega glasila.

Glasilo Mestne občine Ljubljana je poučno in zanimivo, njegove junakinje so mlajše, strokovno podkovane ženske, njihova senzibilnost pa razbija enoličnost podajanja informacij. Izbirajo teme, ki ljudi najbolj zanimajo kot so razpisi vseh vrst, prodaja nepremičnin, načrti o prenovi in uporabi objektov kulturne dediščine, novostim po ljubljanskih lokalih in v kulturnih hramih, obrazložitve medijsko spodbujenih problemov, o prišlekih v glavno mesto in o delovanju četrtnih skupnosti, bolj malo ali nič pa o povezovanju z državo, državnimi naložbami v glavnem mestu in usodi objektov, ki naj bi se zgradili v partnerstvu zasebnega kapitala s proračunom.

Glasilo moje občine prinaša predvsem izjemne fotografske dosežke in ima že ustaljene rubrike. Razumem ga kot poročilo o uspehih in napoved novih dejavnosti v občinski upravi kot je na primer Pisarna lokalne blaginje. Izjemne so objave programa počitniških dejavnosti za otroke, šolarje in mlade. Prebiranje Kronike občinskega sveta je seveda obvezno čtivo o katerem pa bi bilo koristno razviti dialog z občani bodi si tako kot je to uredila občina Maribor, z anketami ali pismi bralcev, morda je še kakšen ustreznejši način. Najbrž veseli vsakega občana, da je naša občina med pobudniki spremembe zakonodaje o sobivanju z Romi. Ta in podobni primeri so pomembni za kakovost življenja pri nas zanima nas kako potekajo in kakšen je pričakovati njihov učinek.

Občina Trebnje ima zanimivejši informacijski sistem in sicer izdaja Glasilo občanov občine Trebnje in ima odprte roke za izdajo prispevkov zainteresiranih avtorjev oziroma tistih, ki želijo v skladu s sprejetimi pravili podati svoje mnenje. Ta posebnost Trebnjega je le malo kje prisotna zato sem jo posebej izpostavila s predlogom, da jo povzame tudi glasilo moje občine. Glasilo bo mnogo bolje sprejeto in sedanje rubrike bodo zanimale več ljudi, če bodo imeli možnost izraziti svoje mnenje o njih. Vidim pa na tem področju tudi težavo, ki se pojavlja v odnosu občinski svet - politična stranka - članstvo. Če se v kakršni koli obliki razvije dodatno informacijsko sodelovanje od sedanjega bodo seveda lahko posamezni člani stranke opozorili na problematiko, ki jo izvoljeni v občinski svet iz njihove stranke niso kompetentno uresničevali ali podali. Bi pa tak dialog lahko izboljšal kakovost delovanja strank v občinskem svetu.

Kakor koli pogledamo so današnja glasila občin več ali manj vsebina, ki jo občinska elita želi podati občanom kar ni slabo, še bolje pa bi bilo, če bi obstajala podobna komunikacija tudi v obratni smeri, kar občani želijo povedati svojim zastopnikom in vodjem.

Bi radi podali predlog občini, kaj od nje pričakujete?

Donosno kmetovanje, 14. junij 2023

V mojem okolju izjemno uspešno deluje Visoka šola za upravljanje podeželja GRM. Ni samo pedagoško izobraževalna ustanova, delovanje širi z raziskavami na šolsko zaledje, spodbuja razvojna prizadevanja in pozitivno vpliva na mladino kot prihodnjo nosilko odgovornosti za zdravo prehranjevanje ljudi v naši domovini. Kmetovanje po vsej Evropski uniji preživlja trenutek zatona klasičnega načina dela in rojstvo novosti razpolaganja z zemljišči, ki jih uveljavlja njen projekt Natura 2000. Kmetijske površine se zmanjšujejo zaradi zaščite vodnih virov, zmanjšanja rabe gnojil, nevarnih za zdravje in uveljavljanja zelenih tehnologij z vse manjšo porabo energentov. Kot poročajo mediji, je največ težav v zvezi z novimi cilji na Nizozemskem in v državah, kjer so nastala v preteklosti obsežna polja in kjer se je s pomočjo kmetijske mehanizacije že dosegalo optimalne donose. Nezadovoljstvo kmetovalcev zaradi Nature 2000 je močno prisotno tudi pri nas, žal pa tu ne moremo stvari bistveno spremeniti ne da bi ogrožali zdravja naroda. Kot nas poučujejo agronomski strokovnjaki se bo moralo kmetovanje pri nas prestrukturirati tako, da zdravje naroda ne bo ogrožalo.

Kje so prilike in priložnosti, trgi in raziskave o tem kakšno prestrukturiranje kmetij je pri nas tehnološko možno in tržno želeno? Raziskovalci in analitiki Grma intenzivno iščejo odgovore na ta in še mnoga druga vprašanja, skupaj s podeželskimi občinami Kmetijskimi zadrugami, gozdnimi ustanovami in najprizadevnejšimi kmetijami. Na Okrogli mizi, ki jo bo moderiral docent dr. Jože Podgoršek bodo v prihodnjih dneh spregovorili o priložnostih, ki jih je možno uresničevati kot dopolnilne dejavnosti kmetij in o povezanem sodelovanju na nabavnem in prodajnem trženju. Izjemno zanimivo in aktualno problematiko, ki se jo žal ne bom uspela udeležiti, bodo kmetije lahko uporabile pri načrtovanju svojih naložb, ki jih bo zahteval prehod iz dosedanjega v zeleno kmetovanje.

Najobičajnejše dopolnilne dejavnosti na kmetijah se razvijajo glede na geografsko področje, velikost kmetije, lokalne zakonodaje in seveda interesov kmetov, čeprav nekatere dopolnilne dejavnosti že pozna ves svet. Najpogosteje kmetje ponujajo turistične storitve kot so ogledi kmetije, izobraževalne ture, sprehodi, konjeništvo, učenje kmetijskih opravil in tradicij, nastanitve. Sledijo Kmečka trgovina in prodaja na kmetiji, Pridelava in prodaja vrtnin in sadik, Ekološko kmetovanje, Agro turizem in druge dopolnilne dejavnosti.

In kakšno bo naše moderno podeželje, ki ga sedaj krasijo polja žitaric, travniki živinorejcev, gozdovi z delovišči, vinogradi, ? Kakšen »davek« bodo terjale dopolnilne dejavnosti; ceste, parkirišča, bazen pri vsaki hiši, sočna elektrarna, urbanistične inovacije, mestne arhitekture, športni objekti,? Kakšno hrano bomo imeli, če nas ne bodo prehranjevale domače kmetije? Meso iz Madžarske, piščance iz Brazilije, povrtnine iz Španije,

Modro in preudarno sporazumevanje o rabi zemljišč je nujno res z vsemi deležniki saj primata nad potrebami ljudi ne bi smel imeti nihče, najmanj pa samo lokalne skupnosti. Slovenske zemlje je tako malo, da jo moramo varovati vsi kot nacionalno identiteto, sicer jo z raznimi Magmami lahko hitro zgubimo z državo vred.

Bomo še razumeli Župančiča »Sveta si, zemlja, in blagor mu, komur plodiš;«

Ste tudi vi polni dilem o tem kako gospodariti z zemljo v Sloveniji?

Spoštljivo z zastavo. 13 junij 2023

Državna zastava je identiteta države, simbol nacionalnega ponosa in pripadnosti, predstavljanja državo, vzbuja ponos, povezanost in zvestobo državljanov do svoje države. Z zastavo se mora ravnati spoštljivo in v skladu z državnimi protokoli ter pravili, ki so določeni za uporabo zastave. So pa tudi splošna načela ravnanja z zastavo med katerimi je jasno opredeljeno, da zastava ne sme biti umazana, vedno naj bo v dobrem stanju, brez poškodb ali raztrganin. Če je izobešenih več zastav mora biti državna zastava postavljena nad druge zastave, razen v primeru zastave Združenih narodov, ki je v isti višini kot državna zastava. Pomembno je, da se pri uporabi zastave spoštujejo lokalni običaji in tradicije ter se zastava obravnava kot svetinja, ki predstavlja državno enotnost in ponos.

Na vse to me je opozoril ChatGPT in s tem potrdil moje prepričanje, da v naši državi ne ravnamo dovolj spoštljivo s svojo zastavo, da pa tudi naša nacionalna pravila niso prav usklajena z lokalnimi običaji in tradicijami.

Gremo mimo šole, občinske uprave, kampa, davkarije, povsod, kjer je proračun financer so izobešene državne zastave skupaj v šopku z drugimi zastavami ali praporskimi znamenji ustanov, krajevnih skupnosti. Nisem opazila, da bi bila zastava naše domovine izobešena nad drugimi, lepo so prapori z enako dolžino droga običajno pritrjeni na nosilcu tako, da so vse zastave v isti višini. Ni to najhujše, hudo pa kršijo obvezniki splošno pravilo, da zastava ne sme biti umazana. Vsako svežo zastavo opazim, tako malo je svežih, običajno so sprane od dežja, obledele od sonca in njihov videz je cunjast. Pogosto jih vreme ovije okoli sosednjih zastav kjer čakajo, da jih ugodni veter poravna. Vse prej kot spoštljivo ali v ponos instituciji, državi in nam krajanom. Če praksa nakazuje, da institucije ne skrbijo za zastavo kot svetinjo bi bilo dobro oziroma nujno, da se določi rok trajanja zastave in sankcije za tiste, ki niso dovolj spoštljivi do njenega videza.

Kako pa se pri nas ravna po splošnih pravilih z državno zastavo, ki predstavlja »državno enotnost in ponos«? So politične stranke, ki dokazljivo delujejo proti enotnosti države, upravičene pri svojih aktivnostih uporabljati državno zastavo - simbol pripadnosti, zvestobe državljanov državi? se bo to toleriralo tako, kot se tolerirajo grožnje o državljanski vojni, poveličevanje fašizma in njihovih somišljenikov, solzivce, precizno organiziranjem paralelne države in še veliko bi lahko naštevala. Vse tole ni zraslo samo na mojem zelniku, saj ne mine dan, da o tem ne bi tekla beseda v medijih, da na spletu ne bi prebirali kakšnih neumestnih in žaljivih čivkov, uličnih sodb ali groženj.

Na videz zgleda vse to malenkost, pa naj poudarim, da nisem edina, ki bi zlorabo zastave opazila in začutila kot škodljivo. Že kar nekaj prispevkov je bilo objavljenih, da ne omenjam krajane, ki o tem že dolgo javno govorijo in jih zlasti moti nenehno toleriranje zlorab nekaterim strankam ali njihovim posameznikom.

Pomembno je, da smo načelni in občutljivi na navidezne »malenkosti« iz katerih se skotijo največji problemi krajanov in države, če se nanje pravočasno in pravilno ne odzovemo.

Kaj vam pomeni državna zastava?

Poletne muzejske noči. 12. junij 2023

udovita ideja o polnočnem odprtju muzejev in galerij generira nenehno nove zamisli, nova spoznanja in tudi nove vloge naših kulturnih ustanov. Skoraj ni več krajana, ki se ne bi udeležil vsaj enega dogodka, morda samo ogleda, praviloma pa obišče vse, kar je na dani večer dostopno. Muzejem in galerijam je to jasno in kar tekmujejo med seboj s programom. V mojem mestu in okolici je nekaj novih biserov, pri katerih obisk na Poletni muzejski noči močno priporočam.

Strokovnjakinje trebanjskega Kulturno izobraževalnega centra in Galerije likovnih samorastnikov so neutrudne tako po kakovosti kot po obsegu prireditev. Imajo veliko pokazati ne samo v stalni zbirki, pri njih so nova umetniška dela 56. Mednarodnega tabora likovnih umetnikov, obiskovalcem ponujajo letos AR vodiča po stalni zbirki, predstavljajo pa tudi začasno razstavo Bitja: podobe podzavesti. Same izjemne stvaritve likovnih samorastnikov, ki že 56 let iz celega sveta romajo v svoje zatočišče v Trebnje. Je pa trebanjska kulturna srenja tudi možno med seboj povezana in zato še ustvarjalnejša. Ni likovne ali druge prireditve, da ne bi sodelovala njihova Glasbena šola s svojimi orkestri, vokalnimi in instrumentalnimi solisti ter interpreti, ki so jih že opazili Dunajčani, v Parizu, v Los Angelesu in drugod. Kulturna ponudba v tem delu naše domovine je vsega spoštovanja vredna, lahko ob njej samo zaželimo, da bi se razširila po vse krajih.

Drugi naš velikan na področju kulture je Galerija Božidarja Jakca v Kostanjevici. Zamisli in dejanja Lada Smrekarja in Vilme Pirkovič danes že prehajajo v nacionalno identiteto tako po spodbujanju umetniškega dela v Forma Vivi kot v Lamutovem razstavišču in seveda v razstaviščih Galerije. Gostovanja razstav mednarodnih likovnih umetnikov, kulturni večeri velikih podjetji, ustvarjalne delavnice za mlade, gledališka gostovanja še posebno Podbevšek teatra privabljajo ljubitelje kulture. Galerijsko osebje je vrhunsko usposobljeno, širi sodelovanje Galerije z galerijami v tujini, razvija promocijo umetnikov in njihovih del, vpliva na šolanje novih profilov, ki bodo zopet ustvarjali dodano vrednost sedanjim dosežkom Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici. Njihova izvirnost je zanimiva tudi kot ponudba Poletne muzejske noči. Priredili bodo Družinski dan na različnih lokacijah z zelo pestrim programom. Raziskovalni sprehod po Galeriji in Forma Vivi, Koloriranje riževega papirja z barvno paleto Nadežde Petrović, ustvarjalnici ob razstavi Krhel svet in Šablonski tisk. Valvazorjeva knjižnica bo prikazala Kostanjevega škrata, čebelarji mesni čebelnjak, turistično društvo pa bo priredilo Lutkovno gledališče. Kot višek dogajanja bo Galerija ta večer slavnostno odprla prenovljeno stalno razstavo Božidarja Jakca. Pravo razkošje lepote, kakovosti in kulture.!

V mojem mestu bo Poletna muzejska noč 18. junija, potekal bo Praznik situl - deveti festival železnodobnega življenja in kulinarike, omogočili bodo ogled Baze 20 ponoči.

Kultura je dobila krila, ko so se izšolali kulturologi, kustosi, galeristi,, ki udejanjajo prvotne zamisli in dodajajo inovacije. Oglejmo si »bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo«

Boste obiskali muzej ali galerijo, še bolje, oboje?

Razklanost naroda. 11. junij 2023

Kadar si naša politična elita mora zagotoviti kvorum za ohranjanje svojega statusa, oživijo in se močno okrepijo izjave ter publiciteta o razkolu slovenskega naroda. Vpogled v javne objave kaže, da tem tendencam praviloma sledijo desno usmerjeni mediji, medtem ko vpogled v objave ostalih medijev vsebuje le dokazila, da tega razkola ni. Vse skupaj deluje starokopitno, vsiljeno in za državljane Slovenije nesprejemljivo, celo sramotno za novinarsko srenjo, ki v resnici dobro ve, da gre le za politično preigravanje posameznih ekstremistov brez katerih žal ni naroda v svetu. Se pa zagotovo vsak od nas zamisli, kje ti bedni politikantje-ekstremisti vidijo razkol naroda in zakaj sploh govorijo o razkolu v našem imenu brez potrebnih strokovnih analiz in ne da bi nas prej vprašali za dovoljenje.

V slovarju slovenskega jezika preberem, da je razkol neskladje med resničnostjo in ideali. Smiselno se izraža še z 40 drugimi izrazi, tudi z izrazi konservativnost, neenakopravnost, totalitarnost, izgubljenost, dvoličnost, Poznani so zlasti razkol cerkve, razkol v stranki, duševni razkol, razkol med teorijo in prakso, moralna razklanost in podobno. Gledano zgodovinsko je bila vsaka razklanost države za narod usodna.

Tisti, ki govorite, pišete ali prikazujete razkol naroda v Sloveniji v 21. stoletju morate zaradi verodostojnosti svojih izjav navajati kakšno vrsto razkola ugotavljate, na podlagi česa ga ugotavljate, s kakšnim ciljem in s kakšnim dokazljivim deležem je v vaši ugotovitvi zastopan narod. Državljani Slovenije moramo vedeti od kod in v čem nam grozi nevarnost usodnosti, da bomo svojo državo, kakršno smo si izbrali, ohranili ali izgubili. Razkol naroda ne more in ne sme biti stvar manjšine saj razkol naroda posledično zahteva delitev ozemlja na katerem pretežna, z manjšino neprimerljiva večina živi in ustvarja. Nikogar še nisem slišala karkoli reči o tej nevarnosti, tej usodnosti s katero se danes igrajo politiki manjšine in spravljajo narod v konfliktno situacijo.

Moje življenje in delo je bilo vedno povezano z široko javnostjo, moje okolje je moje delo sprejemalo ali odklanjalo, ni sem pa zasledila niti namiga nikoli, da bi me kdo oviral pri delu ali grozil s čimer koli zaradi razklanosti naroda. Živim v regiji, kjer prevladuje konservatizem pa tega pri našem skupnem delu nismo uporabljali za razkol ampak za sporazumevanje katere rešitev bi bila za večino ljudi najboljša. To opravičuje moje dvome in dvome večine, da so politični in cerkveni liderji, ki govorijo o razkolu naroda, usklajeni z mnenjem svojih strank, z mnenjem večine v svoji organizirani stranki, da o tistih, ki jih samo poslušajo sploh ne govorim. Filozofsko, ideološko in tudi zgodovinsko še zdaleč nismo tako poučeni, da bi večina naroda prepoznala v floskulah o razklanosti naroda nevarnost za razdelitev ozemlja na katerem živi večina. Gre torej lahko le za manipuliranje z naivnostjo ljudi in s tem poniževanje zaupanja, ki ga danes še ima manjšina naroda do konservativnih vrednot. Prav bi bilo, da se o tem razmisli civilna družba, da pristojna organizacija večine pripravi strokovne podlage za oceno usodnosti stanja razkola danes v Sloveniji in razvije potrebno delovanje za odpravo te nevarnosti, če seveda je, če pa jo ni, srčno upam, pa naj poda predlog sankcij za utišanje zlonamernih izjav o razkolu naroda. Vsekakor pa ne moremo in ne smemo biti tiho, če nam grozi usodnost delitve ozemlja, ki je naša domovina.

Sodelujete tudi vi v čudnem govorjenju o razkolu naroda?

Plaketa za Slavko. 10. junij 2023

Nekje v nižji gimnaziji sem spoznala Slavko, živahno deklico iz okolice Trebnjega. Šlo ji je dobro, imela je petice, nekaj samozavesti in prisrčnosti. Moja otroškost in radovednost me je pripeljala do nje, žal pa sva izbrali vsaka svojo pot, najine poti pa se niso srečevale. Po končani gimnaziji sva se spet včasih srečali kot študentki iste fakultete, toda v študentskih letih se je toliko dogajalo, da se nobeno prijateljevanje prav za prav ni posebej obogatilo. Po diplomi sem se zaposlila in glej ga zlomka, Slavko najdem med tukajšnjimi gozdarji, razpoloženo, kot iz škatlice urejeno, delavno, priljubljeno. Prijateljujeva, toda Slavka se kmalu seli v gozdno upravo Slovenije, ki je opazila njene strokovne ambicije in jo ocenila za perspektivno sodelavko. Tako vsaj je bilo meni preneseno iz gozdne uprave kraja kjer sem živela in se vedno raje tudi družila z naprednimi ljudmi v tej delovni sredini, kjer sem občasno predavala o kakšnem aktualnem gospodarskem ukrepu.

Slavko po več letih srečam v Zvezi ekonomistov Slovenije kjer je imela določene funkcije. Ko smo šli na strokovno izpopolnjevanje, mislim da v Španijo sva si delili hotelsko sobo, se do dobra razgovorili o naši mladosti v Trebnjem in o najinem delu ter dotedanjem življenju. Prvo kar mi je povedala je bilo, da je doktorirala in da poučuje na svoji nekdanji fakulteti računovodstvo. V tem času je bilo to opravilo polno predpisov, mnogokrat nejasnih, morali smo na seminarje, da smo jih kolikor toliko pravilno uporabljali. Na različnih srečanjih v okviru stanovske organizacije se je najino razumevanje ekonomije in pomembnosti računovodstva vedno bolj enačilo. Povabili smo jo vsako leto na Forum odličnosti in mojstrstva na Otočec, prevzela je na tem Forumu tudi priznanje Foruma za njenega brata Alojza. Prišla je Rastoča knjiga, tudi tu sva se obe potrudili po svojih močeh, da je projekt uspel. Zanimivo, da je prva Rastoča knjiga zagledala luč sveta v najini rojstni občini. Najprej so vanjo vključili Slavko in nekaj let pozneje tudi mene. Dobivava vabila na slovesnosti v Trebnjem, običajno se udeležujeva, malo poklepetava in krepiva prijateljstvo. Pa ne samo Trebnje, tudi v Šentrupertu sva večkrat, pa v Državnem svetu na sejah društva Rastoče knjige. Tako se širi najino razumevanje sveta na razne projekte, strokovnjake, kulturnike, dobre ljudi. Se že pripravljava na Vilmin koncert v Trebnjem, ki ga bo v počastitev domačinke primadone Vilme Bukovec izvedla Glasbena šola Trebnje in pri njih vzgojenih solistih.

Sin mi prinaša časopis Ljubljana, ki ga z veseljem prebiram tako zaradi Barja, kjer sem živa 3 leta kot zaradi seznanjanja, kako se upravlja mesto. V zadnji številki je moja prijateljica Slavka predstavljena kot dobitnica plakete glavnega mesta Ljubljane. Razveselila sem se njene nagrade, ki jo je prejela kot računovodkinja, pooblaščena revizorka Računskega sodišča, strokovnjakinja Nacionalnega institut za kakovost v visokem šolstvu, univerzitetna profesorica, prejemnica zlate plakete in naziva zaslužne profesorice Univerze v Ljubljani in posebno priznanje za izjemen prispevek k razvoju Inštituta za revizijo. Seveda sem ji poslala kar se je dalo prijazno čestitko.

Imam veliko prijateljic in prijateljev, znancev, prijaznih sogovornikov in ljubeznivih ljudi okoli sebe s katerimi prav rada poklepetam o stroki ali problemih vsakdana. Če kdo uspeva me še dodatno razveseli, kot Slavka.

Spremljate uspehe svojih prijateljev?

Kapitalski trg Slovenije. 9. Junij 2023

Ker sem skoraj polovico delovne dobe preživela z financami me večkrat kdo vpraša zakaj se Slovenija zadolžuje v tujini, tudi na izjemno tveganih trgih, ko bi to lahko storila pri domačih podjetjih in pri prebivalcih? Naštejem ljudi, ki se o tem tudi javno vprašujejo, pa plačilne instrumente, ki odigrajo svojo vlogo, pa o osnovah za zadolženost bank in podobno. Običajno me gledajo z nezaupanjem saj pri nas žal ni dovolj znanja in vedenja o kapitalskih trgih, ki so v svetu izjemno močan steber financiranja. Po svetu se denar kupuje in prodaja, pogoje pa določa država kot običajno največji investitor in kot garant za prevzeta tveganja. Naša Vlada kot zgleda, se je resno namenila organizirati kapitalski trg in je že sprejela Strategijo razvoja trga kapitala (TK) v Sloveniji do leta 2030.

Strokovnjaki iz področja poslovanja z denarjem so si edini, da je predpogoj za usposobitev TK raven regulativnih in davčnih spodbud, da se bo povečalo število podjetji, ki izdajajo delnice ter obveznice in da se bodo visoki prihranki prebivalstva na nedonosnih bančnih računih vključili v TK. Predvsem gre za razširitev trgovanj z delnicami in obveznicami na menice in komercialne zapise, ki naj bi bili za prebivalce varno dolgoročno varčevanje s solidnimi donosi, sprejemljivimi stroški in davčnimi ugodnostmi na donose. Vlaganja v TK so za vlagatelje dolgoročno plemenitenje premoženja, možnost porazdelitve tveganj z razpršitvijo naložb in višji donosi kot so obresti od depozitov.

Z ureditvijo TK se bo začela uresničevati tudi uredba o vseevropskem osebnem pokojninskem produktu, ki naj bi pomagala usmerjati prihranke na TK v korist naložbam in rasti v EU, ki pomenijo njene zelene zaveze, le te pa morajo biti donosne. Predvsem morajo posamezni projekti trajnostnega razvoja nuditi višje donose s sprejemljivimi tveganji, delovati pa mora tudi temeljni nadzor nad porabo in dosežki zelenih sredstev. Prihodnost bodo oblikovale javne investicije in donosi TK s približevanjem donosom delnic. Priložnosti bodo nastajale v Afriki in Aziji. V Sloveniji bomo verjetno dobili ponudnika investicijskih storitev Modrega varčevanja.

Vas je ta zapis dovolj jasno opozoril, da bodo naši prihranki v prihodnje želeni na državni ravni z solidnimi donosi vendar se moramo sami odločiti ali bomo kupovali delnice, obveznice, menice in komercialne zapise. Presoditi moramo sami ali bomo za pomoč pri presoji nakupa zaprosili Triglav, Iliriko, Ljubljansko banko, Prebrati bomo morali njihove ponudbe, se odločiti za sklad, ki največ obeta, brali bomo vsak dan borzna poročila in še veliko drugih, do sedaj prezrtih možnosti bomo morali spoznavati v daljšem časovnem obdobju.

Naj vas spomnim, da smo prvo učno dobo na opisanem področju že imeli in se kar dobro poučili o trgovanju vrednostih papirjev, donosih in podobnem. Zakaj je Ljubljanska borza tako neodgovorno trgovala z našimi vrednostnimi papirji, da smo zgubili vse prihranke in da so policisti lovili njene brokerje celo po Ameriki, nam žal ni nihče nič pojasnil. Nekateri sodelavci Ljubljanske borze so danes pretežni lastniki največjih delniških družb v domovini. Bo v prihodnje drugače?

ivljenje se nam iz dneva v dan draži, zmanjšuje se socialna država, dajatve so v mali državi vedno večje, kakšnih posebnih kadrovskih talentov za upravljanje s proračunom države nimamo. Otrokom bo vedno težje zagotoviti donosen poklic. Starši, morali bomo na TK, da vsaj ohranjamo, kar nam je bilo dano ustvariti.

Boste poskusili trgovanje z vrednostnimi papirji?

Kaj nam pripovedujejo gledališča? 8. junij 2023

Počasi spoznavamo stvarne težave, ki so jih povzročili ukrepi za zajezitev covid 19 v naši državi. Dokaj drastično so se izkazovali predvsem v storitvenih dejavnostih, najbolj v zdravstvu in njihovih ustanovah in takoj za tem na področju kulture, posebno v gledališčih in drugih podobnih dejavnosti, kjer je bila ogrožena celo njihova življenjska eksistenca. Pred morebitno ponovno pandemijo je zato potrebno o ukrepih mnogo bolj razmisliti, kot smo to storili v tej prvi pandemiji.

Strokovnjaki in analitiki ugotavljajo, da je za naše življenje po pandemiji značilen občutek tesnobe in negotovosti kar se vsak dan izkazuje v obliki raznih ekonomskih pritiskov, iskanju idealov s primerjavo lastnih razmer z razmerami drugih, izzivi politike in globalizacije, socialne izključenosti in informacijske preobremenjenosti. Vse več je dejanj in procesov, ki zavestno izpodbijajo, rušijo ali preoblikujejo obstoječe družbene norme, vrednote, institucije ali hierarhično odgovornost. To izkazujejo predvsem umetniki v svojih delih kot svoj pogled na delovanje družbe, politike, kulture in etično delovanje vseh dejavnosti. Nastajajo družbena gibanja kot na primer Upor, Glas ljudstva, Pirati, da bi pritegnili javnost in spodbudili spremembe. Informacijske tehnologije in mediji širijo prostor tem in mnogim drugim gibanjem za sodelovanje z javnostjo. Krepijo pa se podpore ukrepom za zaščito narave, proti nasilju in proti ekscesom tako v družbi kot v kulturi.

Zaradi tesnobe posameznika in družbe, so se na novo oblikovali kriteriji na primer za postavitev gledaliških predstav v katerih je vse več tesnobe in manj občutka vsemogočnosti, manjkajo komedije, projekti pa so zastavljeni vedno bolj resno. Zmanjšujejo se gostovanja v tujini in gostujoči umetniki. Prihajajo nove generacije režiserjev, na vrednosti pridobiva kakovost, predstave so bolj kompleksne in do izraza prihaja tudi odgovornost za sceno. Zanimivo je, da drastično upadajo dramski teksti in pisave in da mlajšim v umetnosti niti ni so več potrebni. Nekateri vidijo izhod iz te turobnosti družbe in kulture prav v novih oblikah klasičnih del.

Pa je upravičen ta današnji strah ali bolje rečeno previdnost večine? Se bojimo novih zdravstvenih težav, njihovih posledic, se bojimo nepoznanih politik najpomembnejših dejavnosti kot so energetika, prehrana, mir ali pa že vemo, da bomo morali spremeniti svoje vsakdanje navade in tradicije pa ne vemo v kaj, kako? Zopet sama vprašanja brez pomembnih odgovorov. Pogumno ugriznimo v to kislo jabolko in lotimo se že enkrat na konkreten način razreševati svojo morečo tesnobo tako, da enako kot pri družinskih zadevah ukrepamo tudi pri skupnih nalogah in skrbeh. Odvisni smo drug od drugega in le v sodelovanju se bomo postopoma zopet nalezli optimizma v boljšo prihodnost.

Na svetu je samo ena stalnica in to je nenehna sprememba. Ne moremo se jim izogniti, jih naprtiti drugim.

Imate tudi vi težave s tesnobo?

Prihajajo časi digitalizacije vsega. 7. junij 2023

Moj kolega Slavko Zierkelbach, direktor načrtovanja je tam okoli leta 1970 prebiral Junga, Tagoro, futuristično in računalniško literatu, da bi odkril, kakšno življenje nam je namenjeno potem, ko bodo računalniki ne samo v našem podjetju ampak povsod, pri vseh delih, postopkih v vseh dejavnostih. Debate z njim so bile enkratne in zanimive saj nam je svoje ugotovitve posredoval zelo preprosto: »beri knjige in pripravljaj se na čase, ko bodo med nami vzhodni narodi s svojo praktično življenjsko filozofijo in nabiti z znanjem, ko bo zaradi digitalizacije potrebna skrajna disciplina in te bo računalnik brcnil v r.., če boš hotel po svoje«. Slavko je že v večnosti, sama pa še vedno slišim njegova opozorila in žal ugotavljam z vami vred, da so napovedani časi že tu. Ni res, tisto kar prihaja bo očitno težje, zahtevnejše in nenadomestljivo s čemer koli.

Danes naj bi vse delovne sredine imele sprejeto Strategijo digitalizacije to je načrtovani pristop kako bodo s pomočjo digitalne tehnologije izboljšale učinkovitost dela in dosegle zato večji obseg. Strategija vključuje celovito preoblikovanje delovnih postopkov tako, da bodo v postopkih uporabna digitalna orodja in da se bodo zbirali podatki, ki bodo služili za odločanje. Poudarjam, da bodo vse delovne sredine tako proizvodne kot administrativne, raziskovalne itd. pripravile temeljit pregled obstoječe organizacije del s pomanjkljivostmi vred in izboljšavami. Sledilo bo določitev del in nalog, ki se bodo digitalizirale in postale po obsegu in kakovosti racionalnejše, da bodo stranke z njimi bolj zadovoljne. Prišli bodo digitalni strokovnjaki in izbrali primerna orodja za digitalizacijo našega dela tako, da bodo zagotovili želene informacije, njihovo analizo, uporabo umetne inteligence in druge tehnologije za ustreznejšo organiziranost delovne sredine ter za njeno prilagoditev novim tehnologijam. Poučiti se bomo morali o postopkih dostopa do želenega dejanja ali informacije ter o posledicah morebitnega napačnega pristopa na primer pri pridobitvi prometnega dovoljenja ali zdravniškega izvida in drugih. Spremljalo se bo prihranke in učinke in nenehno dopolnjevalo potrebna digitalna orodja.

Znanje o uporabi digitalnih naprav bomo morali pridobiti stari in mladi saj sicer ne bomo mogli zadovoljivo opraviti vsakdanje potrebe kot so nakupi, podaljšanje vozniških dovoljenj, bančnih poslov itd. Veliko več znanja bodo potrebovali ljudje v poklicih kot so zdravniki, analitiki tehnologi, nadzorniki in mnogi drugi. Nikamor ne boš mogel, če ne boš znal ustreči digitalnemu orodju, ki upravlja s tvojim poslom oziroma služi zadovoljitvi tvoje potrebe. Priznam, da me je strah in zavidam Slavku, da mu to ne bo potrebno doživljati.

Se pa pogosto sprašujem, kakšni ljudje bomo med temi roboti, umetnimi inteligencami in v mrežah informacijskih sistemov. Bomo ohranjali svoja čustva, sposobnost se vživeti v situacijo okoli sebe, razumeti skupnost, njene prednosti in slabosti? Bomo še razmišljali o solidarnosti, prostovoljstvu, humanosti ali pa bo svet poganjal čip vgrajen morda v srca novorojencev ali pa ga bo treba kupiti v lekarno kot danes kupujejo diabetiki merilec sladkorja v krvi. Več je vprašanj kot odgovorov še posebno o tem kako bo digitalizacija vplivala na podnebne razmere, če se bodo redke rudnine in zemlje, uporabljene v digitalnih napravah, količinsko povečevale v neposredni dnevni uporabi. Kaj na to poreče znanost, zlasti humanistika? Tole z digitalizacijo bi bilo potrebno dobro pretehtati!

Ste pripravljeni na vedno večjo uporabo računalnikov povsod in vedno?

Naša RTV SLO. 6. Junij 2023

Do dobra smo izmučili ljudi, ki delajo v RTV Sloveniji in so življenje posveti njenemu razvoju. Vsak dan je ta ustanova kar dva vladna mandata iskala svoje poti za boljše delovanje, mi pa smo jo postopoma zapuščali predvsem zaradi informativnega programa in oddaj, ki prikazujejo našo zgodovino enostransko. Zamerili smo ji enostranske poglede v oddajah o boju proti okupatorju v II. svetovni vojni, poveličevanje belogardizma in drugih organizacij povezanih z okupatorjem, zamerili pristranske ugotovitve o prikritih grobiščih kar vse je v ljudeh porajala dvome, travme, iskanje resnice, predvsem pa nenehno oziranje v preteklost brez optimizma in zaupanja v prihodnost. Bilo je še več slabosti v posameznih oddajah, ki so večino v naši domovini motile, žalile in spodbujale k bojkotu oddaj. Strokovnjaki so opozarjali tudi na nestrokovnost pri delu RTV in upadanje kakovosti dela. Poslušala sem intervju z aktualnim generalnim direktorjem 4. junija, možakar je marsikaj pojasnil, kar prej ni bilo izpostavljeno kot na primer težave pri uvajanju hitrih sprememb v velikem sistemu kot RTV je ali pa izpostavljanja samo informativnega programa brez mnenja o drugih oddajah v programski shemi in dosežkih v drugih dejavnostih.

Nikakor ni možno reči, da je večina v Sloveniji ravnala samo prav do RTV in da so mnenja večine verodostojno prihajala v medije. Recimo problematika kmetijstva in prehrane gotovo ni rešljiva z laičnimi kontrolami ali kakršno koli prisilo. Tudi dokončanje Stožic ne bi smelo predstavljati politični problem saj iz dneva v dan poslušamo o neporabljenih investicijskih sredstvih po bankah. Zakaj gospodarstvo ne bi ob visokih inflacijskih dobičkih uravnotežilo plač ali pa zniževalo cene in še veliko bi lahko naštevala, za kar bi večina v Sloveniji morala na RTV povedati svoje mnenje nedvoumno. Zgleda, da so kompetentni predstavniki večine v Sloveniji izjemno previdni, organizirani za operativno, ki bi jo morali opravljati direktorji v javnih institucijah in zavodih, trajno jim zmanjkuje časa, sprememb je malo, niti referendumske volje niso izpeljane.

Stanje duha v Sloveniji je čudno. Na RTV SLO o dobrem in slabem manjšine ali večine presojajo kot da gre za oblast in posledično upravljanje s proračunom Republike Slovenije. Državljane skozi RTV nagovarja pretežno manjšina, ki ji je vedno premalo oblasti. Ta manjšina hoče iz dneva v dan preko svojih članov zaposlenih v RTV za vsako ceno prepričati večino, da živi po njenih merilih ker se samo z vedno več oblasti lahko ugnezdi v državni proračun in prisili predsednico države, da njej dodeli mandat vodenja Vlade. To nepotešeno hrepenenje manjšine po nadoblasti in ekstremna dejanja manjšine, ki naj bi ji utrjevalo poti do nadoblasti, večina ne sprejema, izjemno težko prenaša in nikakor ne najde načina, da bi se razbremenila te abnormalnosti, ki jo žal sprejema tudi kar precej novinarske srenje. Naj za primer navedem samo navajanje čestitke manjšini Fajonovi

Po vsem tem kar sem zaznala kot slabost večine in manjšine v naši majhni in potratni domovini je možno reči, da miru v njej ne more biti saj nikjer v svetu ljudje že dolgo ne sprejemajo več manjšinskega absolutizma in njegove nadoblasti tako kot tudi ne sprejemajo več uvoza demokracije iz ZDA ali Rusije ali RTV SLO mora zato svojo politiko vsebinsko prilagoditi večini in njen Svet je dolžan odpravljati kakršne koli delitve mnenj med manjšino in večino, večina pa naj bo pravična, samozavestna in pogumna.

Ste zvesti oddajam na RTV SLO?

Tiskani mediji in umetna inteligenca. 5. junij 2023

Danes vse dejavnosti intenzivno razmišljajo, kako bo umetna inteligenca UI) vplivala na njihovo življenje in razvoj. Prav za prav je skrb več stanska. Oblikovalci UI se zavedajo svojih trenutnih pomanjkljivosti in si prizadeva programe kakovostno dopolnjevati. Kaj vse je še potrebno dograditi pa jim narekujejo prav mnenja konferenc, sejmov in drugih srečanj, kjer se podajajo vprašanja in zbirajo predlogi. Nedavno so na Dunaju postavljali vprašanja predstavniki tiska.

Mednarodnega institut za tisk ugotavlja, da množico informacij z obstoječo mehanizacijo in organizacijo ne obvladujejo več dobro, obetajo si rešitev UI. Bolj slutijo kot vedo, da jim UI lahko pomaga ali celo bistveno spremeni delovne postopke in jo zato morajo sprejeti in s pridom uporabljati.

Pričakujejo, da bo EU sprejela priporočila vladam glede uporabe UI v tiskanih medijih. Ni še dorečeno kakšno naj bi bila ta priporočila in na njej oprta državna zakonodaja. Nepoznana so tveganja, morebitne škode in zanesljivosti UI. Potrebna so proaktivna raziskovanja njene rabe. Pojavljajo se zametki novih dejavnosti v tisku kot na primer urednik alogaritmov. UI ne bo pisala reportaž o občutjih ljudi, avtentična pričevanja iz kraja dogodkov. Danes so novinarji že močno fizično in psihično utrujeni in zato tudi težko objektivno poročajo na primer iz Ukrajine, Madžarske in drugih zahtevnejših področji. Bilo bi jim prav, če bi na tako zahtevnih področji v večji meri koristili UI.

Preusmeritve tiskanih medijev so nujne in ti že iščejo nove poti. Indija se preusmerja v daljše literarne članke o politiki, kulturi in umetnosti. Švedi pa so zaznali celo probleme, da se povečuje število tistih, ki se izogibajo novicam, kar 38 % jih je že. Raziskovalni novinarji se preusmerjajo v športno poročanje. Je pa marsikaj že doreklo nemško novinarstvo, ki predlaga, da bi mediji morali imeti jasno strategijo, strmeti bi morali k tehnološkemu mojstrstvu, diktirati bi morali dnevni red, delati bi morali za izkušeno občinstvo in z njim razvijati sodelovanje. Perspektivnejši bodo manjši projekti, strategije trajnostnega razvoja in poročanje o dnevnih zanimivostih. Novinarstvo se bo izogibalo vrednostnim sodbam in temeljilo na dejstvih. Poročanje o vojnah zahteva od novinarja opredelitev zato je poročanje o resnici posebno zahtevno. Prav tako je opredelitev problematična ko novinar piše o osebah, ki so koga prizadejali. Vsekakor je spremembe pričakovati in dokler ni konceptov lahko le upamo, da bodo v prihodnje vsebinsko še boljši.

To kar danes nudi UI je koristno in prihraniti je možno veliko časa, ker UI zbere podatke, je pa odvisen odgovor od vprašanja, ki si ga postavil. Snov moraš vsaj nekoliko poznati, da presodiš odgovor UI in da veš kaj od njegovega poročila bos uporabil, kaj pa preveril. Je pa prav, da sprejemamo UI postopoma in se tako pripravljamo na uporabo neke višje oblike informacijske tehnologije. Sicer pa pristopajmo optimistično, saj imamo vnuke, ki nas bodo pravočasno poučili kateri in kakšen klik je potreben za najprimernejšo sodelovanje z UI.

Ste že poskusili uporabo UI?

Zelenice in gredice. 4. junij 2023

Kamor se človek obrne, povsod se srečuje z intenzivno željo po zelenih tehnologijah, zeleni ekonomiji, stop onesnaževanju, z željo po vrnitvi v naravo in k naravi. Naša država svoja zelenila, naravo in vse te velike besede o naravi uporablja kot promocijsko gradivo v turizmu. Skoraj sem prepričana, da za vsemi temi lepimi besedami ni vsebine, da ljudje le čakamo kaj se bo zgodilo in nam na kraj pameti ne pride, da bi to morali storiti sami. Danes bom kot primer za svojo trditev, uporabila lastništvo zelenic in gredic okoli večstanovanjskih stavb kar po navedbah medijev, še dolgo ne bo rešeno.

Ko smo v mojem mestu zaprli vrata industrijsko gradbenemu podjetju Pionir, sem se kot stečajna upraviteljica prvič srečala z množico problemov, ki jih je prinesla privatizacija družbenega premoženja tako rekoč vsakemu državljanu naše sedanje domovine. Že za dokazovanje etažnega lastništva je moral skozi zahtevne postopke, pripadajoča funkcionalna zemljišča pa je poleg postopkov moral še odkupiti, plačati tistemu, ki ga je sodišče imelo evidentiranega kot upravljavca.

Etažni lastniki preprosto niso bili poučeni, večina je bila celo nezainteresirana za vse drugo premoženje razen za stanovanje. Na upravitelje vseh zgradb, ki so bile v stečajni masi smo pripravili ponudbe, da odkupijo funkcionalna zemljišča po zelo ugodni ceni. Popolna nezainteresiranost, na prste ene roke sem lahko preštela odgovore. Naselja so bila marsikje zaraščena, ker se ni kosilo, smetnjaki med visoko travo skoraj do vhoda, drevesa ne vzdrževana, nikjer rož, uničeni tlaki in še bi lahko naštevala. Stanovalcem so bile zelene površine v breme in ne v veselje in počitek, še vedno, po petnajstih letih se je malo spremenilo. Zdi se mi, da stanovalci enostavne ne zmorejo naporov, ki jih zahtevajo postopki na pristojnih uradih.

Neka zasilna sprememba se je v naseljih, ki jim še vedno sledim, zgodila pred par leti tam, kje imajo probleme s parkirišči. Zelenice v naselju se posujejo s peskom, ponekod organizirano, drugje kakšen agresiven posameznik, po pesku narišejo parkirišča in jih razdelijo med pripadajoče etažne lastnike. Vidim tudi, da med nekaterimi bloki opravlja košnjo Komunala, spet drugje, če gre za majhno površini opazim stanovalce s kosilnicami. Vse te oblike za zelenice, drevje, okrasno grmičevje, rože in drugo oskrbo so v večina primerov odvisne od interesa kakšnega posameznika v bloku, nisem pa še opazila nekega organiziranega in trajnostno naravnanega skrbnika. Stanje je enako tudi tam, kjer je občina umestila klopi za počitek, samevajo žal.

Kar pač gledamo vsak dan ne kaže, da bi stanovalci povprečne soseske zelenice potrebovali, želeli ali zanje celo skrbeli. Postajajo parkirišča in smetišča. Eno so videnja družbe kako naj poteka počivanje, sprostitev in duhovna rast, drugo pa so vsakdanje skrbi kako je s starši, otroki, službo, pomoči potrebnimi in še mnogo drugega kar preprečuje doživetja na klopci. Nismo se še dejansko sporazumeli z naravo o sožitju.

Skrbite za zeleno okolje okoli vašega doma?

Svet v Cankarjevem domu. 3. junij 2023

ez poletje bo v Cankarjevem domu in okoli njega veselo zlasti v plesu, jazzu in orkestralni glasbi. Če sem prav povzela bodo poskrbeli samo v juniju za preko 60 nastopov od katerih bo približno polovico pripravila slovenska kulturna in znanstvena sfera, ostalo pa institucije iz vseh koncev sveta. V obilica prireditev dobivajo vedno večji obseg brezplačne vstopnice kar verjetno odpira dostopnost širšemu krogu gledalcev in poslušalcev. Žal pa se po drugi strani najelitnejše prireditve umikajo v abonmajske, postajajo vedno dražje in tudi po obsegu obsežnejše. Ta selektivna politika Cankarjevega doma ni najboljša pogruntavščina, saj smo dom zgradili za vse ljudi, nikakor pa ne za elito.

Abonma Glasba sveta prinaša izjemne glasove pevcev in pevk celega sveta, v prihodni sezoni pa izjemne pevke iz Portugalske, glasbenice iz Mehike, Portorika, Alžirije in ZDA. Cena abonmaja je 100 EUR za I. kategorijo popustom za mlad in upokojene, kar velja tudi za naprej omenjene abonmaje.

Abonma Veličastni sponzorira Petrol. »Združuje gledališke in plesne bisere z različnih delov sveta« kot poudarja direktorica v oseminštiridesetih doživetjih iz šestindvajsetih držav. Prišel bo tudi gledališki velikan 20. Stoletja Robert Wilson. Cena abonmaja 165 EUR za I. kategorijo.

Srebrni abonma bo predstavil soliste na harfi, Godalni kvartet Tartini, slovenske skladatelje v izvedbi Ensembla Modern, ansambel The King*s Singers s Dediščino, klavirskega virtuoza Jefim Bronfman, organista Martina Sturm ter duet klavir Eric Le Sage in violina Daishin Kashimoto. Cena abonmaja je 112 EUR za I. kategorijo.

Zlati abonma predstavlja nacionalno poudarjene poustvaritve eminentnih mednarodnih orkestrov v klasično zasnovanih sporedih. Sodelovali bodo Dunajski simfoniki z dirigentom Jaap van Zwedenom. Madžarski narodni filharmonični orkester z deli Prokofijeva, Liszta, Chopina in Bartoka. Angleški komorni orkester se bo predstavil z violinistom in dirigentom Julianom Rachlinom. Simfonični orkester mesta Birmingham bo s klavirsko solistko predvajal dela Waltona, Beethovna in Elgarja, sledil bo Beethovnov orkester iz Bona, ki bo izvedel tudi sedmo simfonijo Beethovna, abonma pa se bo zaključil z gostovanjem Praške filharmonije PKF, ki praznuje tridesetletnic. Kraljevsko in enkratno, ni kaj dodati. Cena abonmaja je 270 EUR za I. kategorijo.

udovito glasbo lahko v Cankarju poslušamo vsi, posamezno tudi zastonj. Cena za kakovostnejšo glasbo oziroma njeno izvedbo pa se podvoji. Dobiti vstopnico za te elitne abonmaje je prava umetnost, vsi, ki abonma imajo se ga zvesto udeležujejo desetletja, še bolje, dokler zmorejo pot v Cankarja. Cankarjev dom bi moral razmisliti, če je ta zaprti abonmajski krog za najdragocenejše glasbene dogodke res potreben in nujen ali pa bi bilo dobro imeli več predstav istega abonmaja. V premislek pa je vzeti tudi potrebe in interese mladih, ki bi te elitne abonmaje morali obiskovati, se seznanjati z vrhunskimi glasbenimi dosežki človeštva, pa jim najbrž to onemogoča tako abonmajski značaj predstav kot tudi cena posamezne vstopnice. Tudi sponzorstvo bi morda potrebovalo novo formo.

Imate katerega od omenjenih abonmajev?

Od besede do besede od verza do verza. 2. junij 2023

Da je k nam prišlo kar dvesto članov Nemške akademije za jezik in slovstvo na svojo spomladansko konferenco je strokovni slavistični dogodek, ki ga ne more prezreti nobeden državljan Slovenije. Najprej zato, ker se bomo seznanili, kako je potrebno za jezik skrbeti, ga dopolnjevati in razvijati. Imamo priliko sodelovati na posameznih predavanjih in prireditvah brezplačno in ne nazadnje predstavila se bo dvojezična antologija slovenske lirike. Pomembno strokovno srečanje se je začelo v Cankarjevem domu v četrtek s pogovorom Gregorja Modra in nemškim filozofom in pisateljem Safranskim.

Srečanje Nemške akademije za jezik in slovstvo s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti je bilo v petek v veliki čitalnici NUK. Udeleženci so naglasili, da sta jezik in identiteta neločljivo povezana od skupine do države in naroda in da razkroj ustaljenih identitet literaturo in jezik postavlja pred nove izzive. Danes so se seznanili z dvojezično antologijo slovenske lirike 20. In 21 stoletja Moj sosed ns oblaku, ki vsebuje kar 80 slovenskih lirikov in je nastala na željo Nemške akademije jezika in slovstva. Zvečer bodo udeleženci konference imeli Pesniško zabavo v klubu slovenskih pisateljev in pesnikov zadnjega dne v nedeljo bodo podelili v Švicariji letne nagrade in zaključili konferenco z izbirnimi temami.

Konferenca, ki poteka v slovenščini in nemščini nam narekuje nalogo, da se bolj jasno in konkretno pogovorimo o slovenščini, njenih težavah na področju novih tehnologij, njeni uporabi v gospodarstvu in v izobraževanju kot tudi o njeni dejanski enakopravnosti v odnosu do drugih jezikov v EU in v svetu. Slovenija ima Institut za slovenski jezik Frana Ramovša, ki je osrednja ustanova, ki se ukvarja s sistematičnim spremljanjem in raziskovanjem slovenskega jezika v vseh pojavnih različicah in obdobjih. Na inštitutu nastajajo številne raziskave, hkrati pa se na njem izdelujejo temeljna slovaropisna dela slovenskega jezika.

Opozorila glede uporabe slovenščine se nenehno pojavljajo v vseh medijih naše domovine vendar ni opaziti, da bi pristojni strokovni organi sprejemali pobude ali zanje pripravljali morebitne zakonske podlage kot da slovenščina ni pogoj za našo identiteto. Nemški kolegi jim kažejo ogledalo in prav bi bilo, da v večji meri kot do sedaj poskrbijo, da narod svoje identitete ne bo izgubil.

Kar razneži pa se človek ob takem dejanju kot je izdaja dvojezične antologije slovenske lirike 20. in 21. stoletja. Predstavilo se bo kar osemdeset lirikov pod naslovom Moj sosed na oblaku. Srčno upam, da bo to tudi prisrčna in komercialno uspešna knjiga na Frankfurtskem knjižnem sejmu, kjer bo letos dominirala naša slovenska knjiga.

Bodimo ponosni, da imamo svoj jezik in upira se mi poveličevanje oziroma uporaba angleščine če to res ni nujno potrebno. V EU ni naroda, ki bi svojo identiteto dokazoval z angleščino in prav bi bilo, da se EU odloči za jezik Evrope. Večno ne more biti brez identitete niti Evropa. Zadnji skupni jezik, ki ga v Evropi marsikje še vedno uporabljamo je latinščina, modernizirajmo jo, pa iz nas ne bo delala anglosaksoncev.

Se veselite, če govornik govori lepo slovenščini?

Vilmin večer. 1. junij 2023

Primadona Vilma Bukovec je bila Trebanjka, ki je v ljubljanski Operi interpretirala najzahtevnejše glasbene vloge opernih junakinj. Njena znamenita vloga Mimi v la Bohem je znana po vsem svetu, odpela jo je neštetokrat in bila vedno najboljša. Slavna pevka je častna občanka občine Trebnje in njen ponos, idol marsikaterega dekleta in fanta v tem delu Slovenije, ki spodbudi v mladi duši zahteven a izjemno lep cilj - glasba, petje, negovanje glasbene tradicije in sporočanje množicam to izjemno lepoto človekovega ustvarjanja. Samo stvar časa je bilo, kdaj bo trebanjska ikona dobila glasbeno umetniško obeležje.

Letos organizirajo Trebanjci Vilmin večer, enkraten glasbeni dogodek posvečen primadoni Vilmi Bukovec. Pobudo, za to praznično prireditev je podala klekljarska skupina Žnurca, izvedla pa ga bosta društvo Praetorium Lotobicorum in Glasbena šola Trebnje.

V Trebnjem že desetletja ohranjajo in razvijajo klekljanje iz preje ali tankega konca. To je zelo natančna in umetniška tehnika, pri kateri se uporabljajo kleklje in blazina, da se ustvarijo čudoviti vzorci in čipke. V Trebnjem ima klekljanje dolgo zgodovino in se je prakticiralo že v 16. stoletju, posebno pa se je razvila v 19. stoletju in postala vir dohodkov žensk po vaseh. V letu 1972 je bil ustanovljen Center klekljanja, ki vključuje muzej klekljanja z razstavo čipk, tam potekajo delavnice in tečaji. Center organizira razstave, prireditve festivale in je postal tudi turistična atrakcija. Razvijajo umetniško smer z unikatnimi čipkami in inovativnimi vzorci. Njihovo delo predstavlja pomemben del identitete kraja.

Pobudo Žnurce je sprejela Glasbena šola Trebnje, ki ustvarja čudeže s svojimi učenci, varovanci in pedagogi. Za Vilmin večer bodo pripravili glasbeno- gledališki dogodek v režiji Marka Plantana, vodila pa ga bo dramska igralka Ana Pavlin. Prepevali bosta trebanjski sopranistki Jerica Steklasa in Iris Bečaj, s tenorjem se bo pridružil Rok Ferenčak, za klavirjem bo Tadej Horvat, orkestralni del pa bo izvedel Komorni ansambel učiteljev glasbene šole Trebnje. Poznate kraj v naši domovini, ki bi zmogel z lastnimi umetniki, preverjenimi v tujini na najzahtevnejših odrih, izvesti kaj lepšega kot je izvajala njihova rojakinja Vilma Bukovec. Nastopajoči so zvesti opernemu ustvarjanju, zato ni dvoma, da bo prireditev izjemna. Po moji oceni bodo tudi dali vse od sebe, da se bodo javnosti pokazali kot vredni nasledniki primadone, ki ji posvečajo spominski večer.

Eno najstarejših Dolenjskih in Slovenskim mest doživlja svojo kulturno renesanso. V svetu so že poznani po likovnih samorastnikih in njihovi galeriji, zdaj spoznavajo trebanjske sopranistke na Dunaju in v Los Angelesu, pa instrumentaliste po glasbenih festivalih, prejemnikih prestižnih nagrad kot tudi kakovost osnovne glasbene izobrazbe v Glasbeni šoli Trebnje.

In kje naj vsa ta nastajajoča glasbena elita v rodnem kraju prepeva, saj Trebnje še vedno nima kulturnega doma, niti več namenskega doma. Spoštovani Trebanjci, slej ko prej ga boste morali zgraditi ker bo sicer vaša mladina iz Trebnjega odhajala.

Se boste udeležili Vilminega večera?

Domoznanski literarni večer. 31. maj 2023

Sem dolgoletna spremljevalka ustvarjanja Jožeta Zupana ter rojakinja Šentruperta iz druge strani Kraljevca ter zato dovolj kompetentna, da vas spomnim kako pomembno je življenje in delo današnjega slavljenca za Dolenjsko in za našo domovino. Zavedam se, da je Jože sistematično razvijal svojo osnovno usposobljenost slavista, pedagoga in vzgojitelja, poudariti pa želim v njegovi strokovni karieri doseženo spoznanje, da šola mora ustvarjati intelektualce širokega obzorja in pogumnega duha kar pa je možno le, če šolarji berejo dobre knjige, spoznavajo umetnost in bogatijo znanje z družbeno odgovornimi dejanji. S temi plemenitimi nameni je Jože spreminjal šolski prostor v likovni tempelj, si prizadeva že pol stoletja za razmah bralne značke med šolarji v domovini in v tujini in res ustvarjalno sodeluje pri vse slovenskem, celo svetovnem projektu Rastoča knjiga.

Dragi krajani, učinki tega napornega dela se kažejo v ravnanju mladih, njihovih vrednotah in njihovi pripravljenosti na izzive prihodnosti. Vsak dan lahko sledimo strahotno žalostnim poročilom o trpljenju mladih v Ukrajini sredi moderne Evrope, kako strah zbujajoče je umiranje učencev in učiteljev v okoljih, kjer se vzgoji mladine napačno pristopa, kakšne so posledice brezžičnih komunikacij in še mnogo drugega kar na ekranu ogroža staro in mlado. Če bi naša domovina imela več mož kot je Jože, se ne bi prepirali okoli nekih čudnih praznikov in muzejev, več bi sodelovali z mladimi in verjetno ohranili temeljne človekove vrednote.

Današnji slavljenec je oblikoval Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline tako, da je najprej izbral podatke o tu rojenih Slovencih in Slovenkah nato pa sledil njihovim dosežkom. Dobili smo prvi v domovini konkretne informacije o učinkih rojenih ob obeh omenjenih rekah tako v gospodarstvu, znanosti in kulturi kot tudi v skupnih dejavnostih, brez katerih družba ne more delovati. Dragi Jože, hvala ti, da si naše učinke prepoznal in pravilno razumel. Vpisani v omenjeno Rastočo knjigo-identiteto obsežnega dela Dolenjske, smo s srcem in najboljšimi željami ustvarjali blagostanje ljudi in delali zato, da dosežemo bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo.

Šentrupert je za nas Dolenjce eno od zgodovinskih duhovnih in materialnih žarišče naše domovine pa tudi ponos v spominu tako na Hemo in njeno prelepo baziliko kot na pomembne gospodarstvenike ter kulturnike, o katerih piše Jože v svojih knjigah. Za našo domovino, še posebno za Dolenjsko pa je pomembno, da se kraji z dolgoletno tradicijo razvijajo še naprej, da Ljudje »ob cestah ostajajo in ne po stezah odhajajo« kot je poudarjal eden od novomeških županov. Vaš napredek sem žal spremljala v času, ki vam ni bil najbolje naklonjen, zato sem se razveselila muzejskih kozolcev pri vas, posebno pa tržnice pod njimi, ki dokazuje tudi to, da imate dobre kmetovalke in poslovne ženske, ki jim je morda vzornica moja prijateljica iz otroštva, pokojna Justa Ratajc, poročena Frelih.

Spoštovani slavljenec, hvala za opravljeno delo z velikim upanjem, da se bomo še srečevali ob tvojih najpomembnejših prihodnjih uspehih. Hvala avditoriju za pozornost!

Spoštujemo dovolj ustvarjalce duhovnih dobrin?

Klopce Rezke Povše. 30. maj 2023

Na mestnih klopcah poseda vsak od nas iz različnih razlogov in v Društvu Novo mesto smo se pred desetletjem razveselili ideje mestnega arhitekta, ki je za nove, dodatne klopce našel številne lokacije v najprijetnejših kotičkih mesta. Poleg že legendarnih klopi na Marofu imamo zdaj možnosti posedati na klopcah v drevoredu Gradu Grm, na Glavnem trgu in ob mestnih zelenicah, lahko se umaknemo v miren Šmihel ali vedno glasnejši Brod, posebno privlačne so klopce ob Krki, Težki vodi, na razglednih mestnih točkah in tako naprej, vseh žal niti ne poznam.

Do nedavnega sem bila prepričana, da so dopadljive klopce namenjene predvsem počitku, prijateljskem klepetu in zaljubljencem. Ko pa prebiram pesniško zbirko poetinje Rezke Povše »Klopce mojega mesta» se samo čudim svojim čustvenim pomanjkljivostim. Nam vsem dobro poznana pesnica, ki je izdala že več zbirk svoje poezije, pa je v po mestu razsutih klopcah, prepoznala pravo razkošje človeških doživetij, prostor za srečanje človeka z favno in floro, nebesnimi danostmi in lastnimi pomisleki ob opazovanju dogodkov, predvsem pa mir in tišino, ki ozdravljata dušo. Poetinja je sama zapisala: »Velikokrat opazujem ljudi, ki počivajo na klopcah, začutim njihove misli, čustva, jih občutene vtisnem v sebe in kasneje nastane morda nekaj podobnega pesmi«. Kiti jo lepota skromnosti in izkazuje njena velika želja po odličnosti njene poezije kot tudi osebnega ravnanja ter odnosa do okolja v katerem ustvarja.

Klopca je počivališče pod pahljačo kostanja, preproga obljub, zid objokovanja, zatočišče, sočutnica, usmiljenka, prisluškovalka otrok, ptic, oblakov in ječanju odžaganih vej ugotavlja Rezka v svoji prvi pesmici Klopca. V nadaljevanju namenja pesem vsaki uvodni trditvi. Počitek z angelskim krilatcem, s spomini, s sanjami, s samoto, temo in minevanjem. Pa vendar Dolgo vroče poletje spodbuja upanje, Kalejdoskop obuja spomine na sanje otroka v poetinji in Večeri se na njene nedosežene želje. Zasnežena klopca »piše črke nekega želenega imena«, ki ga »ponavlja kostanj in mrmra mesto«, ko poetka Zajtrkuje na klopci in ko Brezveterje zagotavlja le tišino. Že Plamenišče mladosti in Meditacija spet oživita upanje in Poletje zadovoljstvo, zato v Razkošju v travi »pesmi v njej zacveto«, da Jutro na Morofu »seje srečo na točilno mizo lepote« in da v Prisluškujem »zdrsi s korakom, lažjim od metuljeve pahljače, na poljane svetlobe in se razlijem v pesem«. Žejne dlani, Mladost na obisku, Ljubezen v nogavici so izraz hrepenenja ženske po ljubezni po kateri v Klopci otožnosti »Klopca zaihti. Pogreša naju. Obrišem ji solze«. Avtorica niza nekoliko epske pripovedi o rojstvu in umiranju ljubezni vse do pesmi Klopca spominov ko se staro drevo zruši na dotrajano klopco in se zjoka nad grafitom: »Draga, zakaj te ni? Za teboj moj vzdih ječi. Svinčeni molk me noč in dan teži.« Zdijo se mi pripovedne tudi pesmi Ljubezen na stare dni, Zapuščena klopca, Ljubezenvzetje, Klopca za obrekovanje, Razmajana klopca, Blagoslovljena klopca, Klopca na vrtu mrtvih in Rekviem. Zadnja pesem je Slovo dotrajane klopce, ki se poslovi z verzi: »izmučena odhajam na zadnje potovanje, v ognjeno izničenje. Ob nedoraslem kostanju že čaka nova klopca«.

Klopce življenja, človekovih čustev in mestnega vzdušja, Rezka Povše vam je zagotovila res prisrčen spomenik in identiteto s svojo zbirko poezije Klopce mojega mesta.

Preberite to prisrčno poezijo!

Dolenjski knjižni sejem, 29. Maj 2023

Skoraj neverjetno je, da imamo letos že 44. Knjižni sejem na Dolenjskem, neverjetno zato, ker imam živo pred očmi, kako smo pripravljali prvega v novi upravni stavbi Krke tovarne zdravil v Ločni. No to je samo moja nostalgija, za Krko d.d. pa je danes knjižni sejem reden program bogate kulturne dejavnosti delniške družbe, ki je že pred skoraj pol stoletja ugotovila, da sta organizacijska kultura podjetja in kulturno ustvarjanje umetnikov tesno povezana, da živita v simbiozi in da pomagata zaposlenim razvijati intelektualnost ter ustvarjalnost.

Vhodna avla upravne zgradbe Krka je po številnih obnovah danes res reprezentativni prostor za knjigo. Enota Mladinske knjige v Novem mestu je v tej avli namestila vse knjige, ki so v slovenščini napisane ali prevedene od lanskega do letošnjega 25. maja. Razporedila jih je po starosti bralcev, po vsebini in po praktičnosti. Priročniki so pokrili večjo steno razstavišča, največ je razstavljenih knjig za otroke s čudovitimi poslikavami,ki vabljivo delujejo. Turistična in promocijska literatura je polna klasičnih potovanj v antiko, eksotiko Daljnega vzhoda in seveda v Južno Ameriko. Manj kot običajno je romanov, med njimi pa več del slovenskih romanopiscev. Iz sveta je k nam zašlo manj novega, sploh v družboslovju in filozofiji, bogat pa je nabor knjig o arhitekturi in našemu Plečniku. Sejem je impozantna prireditev v lepem prostoru z veliko teraso nad reko Krko. Z malo fantazije v osvetlitvi lahko konkurira kateremu koli razstavišču.

Množica obiskovalcev je v dvorani poleg razstavišča prisluhnila najprej romantičnemu napevu pevke in pevca moderne dobe, Irena Tiran v čudoviti večerni obleki in pevec v kavbojkah. Dopadljivo in sprejeto z dolgim aplavzom.

Sledili smo enournemu razpravljanju umetnikov Nejcu Gazvodi, Maji Kastelic in Davidu Zupančič o dvojini področji. Gazvoda je napisal nekaj sijajnih literarnih del nato pa kot režiser zaznamoval slovensko filmsko produkcijo v slogu , ki združuje subtilnost in vizualno moč. Njegovi filmi so poetični in imajo izrazito umetniško vrednost. Maja Kastelic je slikarka z izjemnim talentom in izrazitim umetniškim slogom, posveča pa se tudi raziskovanju človeške psihologije in duhovnosti ter poučevanju naslednje generacije. David Zupančič je zdravnik in uveljavljen igralec v gledališki in filmski produkciji. Napisal je knjigo zgodb v času covida Življenje v sivi coni. Bili so si enotnega mnenja, da se njihove dejavnosti medsebojno dopolnjujejo, bogatijo njihova življenja in spodbujajo ustvarjalnost.

Dolenjski knjižni sejem predstavlja preko 1.600 knjižnih del in bo zaključen prvega junija s srečanjem najmlajših literatov osnovnih šol pod vodstvom Davorke Štefanec. V sredo bo pogovor o ilustracijah Hinka Smrekarja, v četrtek pa se bodo predstavile knjižne POPslastice.

Dolenjski knjižni sejem oblikujejo in vsebinsko opredelijo organizatorji Krka d.d., Mladinska knjiga in Knjižnica Mirana Jarca. Hvala utečena ekipa za vaš vsakoletni plemeniti prispevek k duhovnemu in kulturnemu življenju Dolenjske.

Boste obiskali Dolenjski knjižni sejem?

Kaj početi z državo? 28. maj 2023

Pitje jutranje kavice v moji jedilnici je po malem preraslo v ocenjevanje dnevnih razmer in v laično presojo političnih ukrepov obeh oblasti v naši državi, to je dejanske oblasti vodje ene od parlamentarnih strank v manjšini in druge legalno izvoljene oblasti, ki upravlja s proračunom. Obseg debate je odvisen od števila pivcev kavice, v vsakem primeru pa rojeva vrsto predlogov, kako živeti in delovati v državi, ki nakazuje, da je v lastnih odločitvah izjemno skromna in iz tega razloga tudi v veliki meri odloča le o resolucijah, priporočilih EU, zahtevah podpihovalcev iz tujine in sličnih zadevah. Kadar obravnavamo medijske odzive na tako vladanje, se pogosto predlaga, da tistega, ki oddajo pripravi vprašamo zakaj je z gostom obravnaval samo eno stran naše zgodovine in ne istočasno obeh, kakšen interes ščiti in zakaj. Takoj pa se ugotovi, da odločujoči ne berejo predlogov ljudstva, še manj upoštevajo in da je zato bolje biti kar tiho. Oportunizem!

Berem komentarje novinarja Raka, pa dobronamerne predloge drugih in poročanja o praktičnih rešitvah v tujini. Nehote pomislim zakaj v drugih državah nimajo dve vladi, zakaj je nemško ustavno sodišče prišlo do resnice, ki jo pri nas ne more prepoznati in rešiti nihče, zakaj kljub zaostrenim razmeram Francozi uspešno ohranjajo tisto kar je dobro za državo kot celoto, kako skrbno varujejo identiteto Kitajci in jo širijo po svetu, kako ostro so reagirali Brazilci na svojo neustrezno oblast. Naštevali bi še lahko pa raje povejmo, da omenjeni in drugi narodi razvijajo državo za ohranjanje in razvoj blagostanja, imajo opredeljene načelne strategije in skrbno načrtovane konkretne cilje, državni organi pa tudi konkretizirane naloge. Državljane združujejo s skupnimi, večini želenimi cilji, vseeno ali se združevanje imenuje kapitalizem ali kakšen drugačen -izem. V moji jedilnici smo si enotni, da v naši državici ne vemo kaj nam bo prinesel jutri, kaj šele naslednje desetletje in je torej Rakova ugotovitev pravilna, da ne vemo kaj bi z državo počeli. Posledice, ki jih čutimo v svoji denarnici pa so grozne in prav bi bilo, da nam kdo pojasni, zakaj plačujemo dve oblasti, katera oblast sprejema naše obveznosti do ameriških šepetalcev in zakaj Sloveniji to koristi, je srbski predsednik res naš tako dober prijatelj, da ga spustimo med transakcijske račune državljanov na bankah in kaj išče naša oblast med istimi računi v Srbiji? Predsednica Državnega zbora, zakaj nimate vsebinsko rešenega nadzora nad obema oblastema, standardizirano opredeljene politične odgovornosti, zakonodaje, ki bi preprečevala dve oblasti in zato trošila proračunska sredstva preteklih in sedanjih mandatov. Za nas državljane so to res pomembna dejanja. Ali ni noro, da narod na referendumu eksplicitno odloči kakšen RTVSLO hoče imeti, Državni zbor pa tega ne uresniči s pravno sprejemljivo zakonsko podlago, odgovornost pa prenašate na izvršilno oblast. Kako naj ta dela, če mora upoštevati tisto dejansko oblast ene osebe, kako, če ne ukrepajo niti poslanci, ne Državni svet in ne tretja veja oblasti, da o drugih strankah sploh ne govorim? da Državnemu zboru ni potrebno ukrepati se skriva za tistimi dvanajstimi poročili, ki so jih porodili parlamentarni preiskovalni odbori. Oportunizem!

Radi bi živeli v dobri državi v kateri se sporazumevamo tudi o najzahtevnejših zadevah, ki se nanašajo na naš razvoj blagostanje in srečo. Da bi tako državo ustvarili poslušajte ljudi, ki vas volimo, zagotovite si nesebično pomoč strok zlasti tehnoloških in okoljevarstvenih, spoštujte in vključujte v izobraževanje in vzgojo tiste programe, ki bodo mladim spodbujali afiniteto do prihodnosti in enkrat že pometite z okostenelimi ideološkimi fosili preteklosti. Za narodov blagor naprej!

elite tudi vi živeti v miru in sožitju?

Zadnja sobota v maju. 27. maj 2023

e 67 let je zadnja sobota v maju namenjena srečanju s sošolci in sošolkami Osme*56 Stiške gimnazije. Nekdo je na nekem veselem dogodku po maturi bleknil, da se bomo sestajali vsako leto dokler bodo prišli vsaj trije. Iz tega, mimogrede izrečenega predloga se je razvil mit našega razdela, da se v zadnji soboti maja dobimo. V svoj mali Clio povabim Jožka in Drago in mahnemo jo k Obrščaku na Muljavo, kjer se zbiramo zadnjih deset let. Janez je pripeljal Rezi, Milan Roberta, France pa jo je sam primahal iz Lipnika. Zbralo se nas je osem in v Jurčičevi sobi smo se počutili kot doma.

Težko je reči, da se na naših srečanjih da kaj pametnega pogovoriti. Tako kot vsako leto smo tudi letos prešteli umrle, tako bolne, da ne morejo priti na srečanje in vdove, ki praviloma ne vozijo avtomobilov. Slavka se iz Avstralije ne javlja več, Rezi v Argentini je tudi utihnila, Vida, Lenka in Geli bi najbrž rade prišle problem pa je prevoz. Nada ne kaže več zanimanja za srečanje, rada pa po telefonu z nami poklepeta. Zakaj ni Rebolja in Goloba ne vemo, Podržaj, pa nas je počastil samo enkrat. Zagotovo nas je še na tem svetu 15, če pa so še oni dve iz tujine nas je sedemnajst, enajst pa jih je žal že v večnosti. Nisem bila na zadnjem počivališču Nade Kadunc in še vedno ne vem kje počiva Jože Čandek, njegova Breda in Mojca. Na preteklih obletnicah je bilo razglašeno, da se iz našega srečanja napotimo k Lovru na Krko. Kupila sem nagrobni kamenček z zapisom »Med nami si«, Janez pa je obljubil, da ga bo položil Lovru. Sem pa bila pri Evi, pa pri tistih, ki so v Trebnjem.

Kako bo v prihodnje? Obrščak želi, da prihodnjič prihajamo na kakšen drug dan, ker ima soboto vodeno polno. Kako rešiti prevoze, da pridejo vsi, ki si to želijo? Razmislili bomo in se posvetovali pred prihodnjim srečanjem, če to sploh še bo saj bo najmlajša med nami septembra stara 85 let. Velika verjetnost je, da vozniških dovoljenj ne bomo več podaljševali. Nekdo je dal v razmislek idejo, da se Ljubljančani dobijo v Ljubljani, ostali pa na Dolenjskem. Ideja je bila preslišana.

Kot upokojenci živimo prilično urejeno. Rezi je že pra pra babica, drugi smo šele z vnuki in vnukinjami. Janez ima zaflajštran nos, vsi smo postali počasni, nekoliko zgrbljeni. Eni se še spomnimo, kako je bilo na prvih obletnicah, v splošno zadovoljstvo pa je vse to popisano v Jurčičevih potomcih. Bralnih navad večina ni opustila pa tudi kakšnega pretiranega branja ni bi rekel Strojan in še kdo. Politika ni bila predmet pogovora, eden je sicer zaznal, da Ukrajina ne vznemirja vseh.

ez tri leta, smo ugotovili, bo 70 let naših srečanj. Bomo še prišli? Mati narava ve, kaj bo z nami, zato je vsaka priprava obletnice nemogoča. Če pa se zgodi, da nas bo še vedno petnajst, bo treba improvizirati obeleženje.

Okoli štirih popoldne smo srečanje končali po stari navadi s pesmijo Ne grem domov, kot vedno je tudi tokrat slovo nekoliko nostalgično, še bi kakšno rekli. Tudi na letošnjem srečanju se ni zgodilo nič posebnega, iz vsakdanjih skrbi pa smo za nekaj ur le ušli. Še nas čakajo skupna srečanja, dokler ne bodo prišli le trije.

Kako pa vi praznujete obletnico mature?

Bajke in Tomaž. 26 maja 2023

V svojih najboljših letih je novomeški podjetniški velikan Pionir razvil projekt Keramike in ponudil na trgu keramične izdelke po naročilu največkrat je bil to kamin. Povezoval se je tudi z umetniki, ki so za kamine ponudili unikatne ploščice. Pionir je sprejemal naročila, vabil umetnike, oblikoval skupaj z bodočim lastnikom smernice za dogovorjeni keramični izdelek in standardiziral določene elemente oziroma avtorsko zaščitil umetnikov prispevek.

Na enem izmed najlepših križišč Novega mesta, sem ob nastopu direktorske funkcije sprejela tudi obvezo, da zagotovim izgradnjo nove stavbe SDK Novo mesto. Lotili smo se gradnje na Kandijski ulici. Pionir je bil dobro opremljen z mehanizacijo in stavba je bila po dobrem letu in pol primerno urejena za preselitev. Projektant je imel nekoč v SDK zaposlenega svojega očeta in najbrž je tudi to pripomoglo, da je bil njegov predlog načrta moderen, uporaben, v marsičem enkraten in javnost je novo stavbo celo imenovala »Novomeški Smelt« Imela je sredi stavbe veliko in v dva nadstropja segajočo avlo, ki pa je delovala nekoliko togo, kot da nima duše. Organizirali smo ogled in predstavitev stavbe takrat pomembnih funkcionarjev republike, regije, občine in gospodarstva pa sem ob tej priliki skupaj z direktorjem Pionirja nekako dala vedeti, da bomo poskusili avlo počlovečiti tako, da bi na steni proti vhodu oblikovali umetniško stvaritev v keramiki. Množica gostov je bila navdušena, da bo umetnina v javnem prostoru, začeli so s predlogi, kaj naj bi to bilo, da bi bilo pomembno tudi za Novo mesto in končno smo bili soglasni, da zato vprašamo Tomaža Kržišnika, umetnika, ki je v Pionirju sodeloval pri najpomembnejših odločitvah o proizvodnji keramike.

Še vedno ga vidim, kako so se mu iskrile oči, ko je gledal prazno steno in ne vem, če me je sploh slišal kaj mu razlagam. Lahko bomo naredili nekaj res lepega v ponos lastnika in mesta. Potem je postavil gradbeni oder, prinašal in odnašal različne materiale, v halji se je plazil po odru, primerjal,.. nekega dne je samo sporočil, da bo danes pa končal. Opazovala sem ga kaj počne, spodaj vse črto, potem nekoliko zarji podobnega in končno žive naravne barve modernih likov v formi razcveta. Že veliko nas je opazovalo umetnika pri delu, nikomur ni padlo na pamet, kaj nam dela, podiral so že oder in Kržišnik nam predstavi svoje videnje Bajke in povesti o Gorjancih: najprej je pod Gorjanci vladala tema, ni bilo znanja, ni bilo ljudi in ne dobrote. Stoletja pozneje so nastajali otoki stvarjenja, ki so zasnovali napredne in zahtevne dejavnosti kot je poslovanje z denarjem v tej stavbi. Spoznanja v vojnah, delovna vnema in domoljubje so kot jutranja zarja bodrili ljudi, da so razvijali svojo ustvarjalno moč in se materialno ter duhovno razvijali v cvetje, ki je vedno bogatejše in bo nenehno Podgurje krasilo s pridelkom iz njegovih semen.

Študent fotografije v Londonu Bojan Radovič je umetnikovo delo predstavil javnosti z 14 umetniškimi fotografijami. Po mnogih letih je Kržišnik imel res dobro razstavo v Dolenjskem muzeju. Objela sva se na otvoritvi in Bajke so na blestele. Odšel je pretekli teden naš dragi sanjavi Tomaž Kržišnik v večnost. Hvala ti za lepe sanje, ki postajajo stvarnost.

Imela sem opečnico z njegovo poslikavo in podarila sem jo arhitektu Primožu Pislaku, ki je oblikoval moje knjige.

Kakšen pa je vaš odnos do umetnikov?

e se zatakne doma. 25. maj 2023

Verjetno nisem daleč od resnice, če trdim, da je ravnanje z denarjem med zadnjimi stvarmi, ki jo starši prenesemo na svoje otroke. Na to se celo zelo rado pozabi in tako nastajajo družine, ki o svojem gospodarjenju zelo malo ali nič ne vedo, kupujejo s karticami in če te nimajo kritja so rešitev samo starši. Da bi pomislili na zmanjševanje stroškov, večjo uporabnost premoženja in podobne možnosti povečanja prihodkov žal ne poznajo. Ni družine v kateri se ne bi kopičili tudi problemi kljub ljubezni, ki prevladuje. Starši pa smo samo del življenja svojih otrok, ki vzdihujejo po popularnosti, upoštevanju njihovih mišljenj, prijetni družbi, vedenju, tako je življenje. Človek načrtuje in si obljublja vse mogoče kar pa z enim samim ljubeznivim pogledom lahko na glavo postavi oseba, ki ji zaupaš.

Poznavanje najosnovnejših finančnih poslov je danes nujno, ker zagotavlja materialno varnost tako staršev kot otrok. Za starejše je pomembno, da znajo poskrbeli za svojo materialno varnost in da s tem ne obremenjujejo svoje potomce. Pokojnina je torej nujna, imeti pa moramo tudi rezervo vsaj desettisočakov, če nastopijo izredne razmere. Če smo si ta minimum zagotovili in ga naši prejemki morda prekoračujejo, lahko pomagamo tudi svojim otrokom, nikakor pa ne vnukom in vnukinjam. Za finančno pomoč, ki jo kateremu od otrok namenimo, morajo vedeti vsi naši otroci saj se sicer med njimi ustvarja nezaupanje in dvom, sledijo prepiri in očitki. Če je pri hiši več otrok je pomembno imeti zabeleženo koliko je kdo od otrok prejel podpore staršev, kdaj in zakaj, da ne pride do sporov pri delitve družinskega premoženja in določitvi dote posameznemu upravičencu. Zlato pravilo pri določitvi deleža posameznega otroka je, da dedujejo vsi otroci približno enak delež, ta pa je lahko odvisen tudi od prispevka posameznega dediča k finančnemu uspeh družine. Samo tako je možno preprečiti spore po odhodu staršev.

Pravice in dolžnosti staršev segajo samo do svoji otrok. Dolžni smo jih pripeljati do poklica z diplomo pooblaščene javne šole in dolžni smo jih poučiti o finančnem poslovanju družine tako, da ne trošijo več kot imajo prihodkov. Ob tem pa se moramo zavedati pomena tveganj, ki družine na življenjski poti spremljajo, predvsem zdravja, nesreč in starosti. Vsaka družina se mora zavedati, da je finančna varnost pogoj za normalno življenje, da si jo vsak sam ne more zagotoviti in da je zato sodelovanje v skupnem dobru potrebno. Poglejte okoli sebe, koliko mladih ljudi je brez pokojninskega zavarovanja ali pa na njegovem minimumu, kako bo z njimi v starosti, ki se bistveno podaljšuje. Ni videti drugega kot da bodo družinsko premoženje uporabljali bolj racionalno in ga tudi tržili za kar pa morajo imeti dovolj finančnega znanja. Odpirajo se številne nove dejavnosti povezane z zeleno industrijo, kulturo in zabavo, toda vse to najprej zahteva investicijske vložke v znanje, nenehno izobraževanje in sprejemanje novih tveganj. Vlagatelji ščitijo svoje dobičke in iščejo na trgu dela poceni delovno silo, bremena za usposobljenost otrok pa se povečuje v družinah. S tem je nujno računati v finančnem poslovanju družin, ki bodo v prihodnje morale postajati tudi delodajalke, da bodo zmogle doseči pravično in tržno priznano ceno za svoje vloženo delo. Vse te novosti se bodo odrazile še v duhovnem življenju družin, da bodo bolj cenile znanje in spoštovale delo ter živele racionalnejše kot nam kaže sliko današnja televizija.

Kako pa se vaša družina pripravlja na vstop v zeleno industrijo?

Srečanje študentske druščine. 24. maj 2023.

Na Livadi pred območjem Ljubljanskega barja, smo se včeraj zopet srečali nekateri študentje 12. generacije Ekonomske fakultete v Ljubljani. Zdaj smo seveda močno v letih in srečanje od nas zahteva kar velike napore. Živimo na različnih koncih naše domovine, posamezniki so si zgradili domove tudi izven mest, sicer pa je večja skupila le v Ljubljani. Ne vozimo se več z avtomobili, naši prevozniki morajo biti razumevajoči potomci, ki pa so v času našega snidenja na delovnih mestih ob vikendih pa komaj čakajo da se naspijo, kaj pogovorijo in dogovorijo. Ne glede na te in še mnoge druge težave smo prišli na srečanje iz Mežice, Kranja, Novega mesta, Maribora, Kamnika in Ljubljane. Jana nam je rezervirala prijeten kotiček v gostilni, klepetali smo in bili v duši spet študenti.

Vida je prinesla albun srečanj, ki smo jih mnoga leta organizirali tudi za zelo velike skupine. Prvo druženje je bilo že na Absolventskem večeru 10. junija 1960. V Študentskem naselju, potem nas je za nekaj dni peljal na Koroško prof. dr. Dular, po diplomi smo srečanja imeli po ljubljanskih gostilnah, pa tudi na Skaručni, Trški gori in Mežici. V novem tisočletju so srečanja postala bolj organizirana, potovali smo po Sloveniji, spoznavali posebnosti krajev, obeležili kulturne pomembne dogodke in se naklepetali na vožnjah in pri skupnih kosilih. Leta 2005 smo bili v Novi gorici, Kostanjevici na Krasu in Cerju, naslednje leto Pri Obrščaku na Muljavi, 2009 smo na Ptuju občudovali izjemne obnove starodavnih objektov, v Kopru smo 2010 strmeli od začudenja nad velikostjo pristanišča in spoznavali Soline. Kosilo leta 2011 na Padni je bil tudi interni kulturni dogodek, ki sta ga v duetu obelodanila Marjan in Metka. Naslednje leto smo se dobili kar dvakrat, spomladi v obnovljenem in za Mesto evropske kulture pripravljenem Mariboru, jeseni pa še v Kostanjevici na Krki in v Pletarjih. V letu 2013 smo se gibali okoli Bogonje, naslednje leto pa se res lepo imeli na Radovni, Muzeju planinstva v Mojstrani in na gorenjskem kosilu v Kranjski gori. Sledil je leta 2015 ogled Celjskega muzej in Celja pod Celjem - ne moreš verjeti, če tega muzeja ne vidiš, kako bogato dediščino imamo Slovenci. Ob 60 letnici vpisa na fakulteto smo izdali zbornik zvestoba študentski druščini in obletnico proslavili z ogledom prenovljenega ljubljanskega gradu z vodnjakom vred. V Ormožu smo leta 2017 spoznali zbirko bidermajerskega pohištva, ki ga je tamkajšnjemu muzeju poklonil naš kolega Marko. V letu Cankarja 2018 smo obiskali Vrhniko, tamkajšnja obeležja Cankarju in muzej o ostalinah rimskega pristanišča. Naše zadnje večje srečanje je bilo v Mestnem muzeju Ljubljana leta 2019, potem pa se je »šopek kolegic in kolegov že tako osul«, da zmoremo le še klepet na Livadi.

Ne vem, kako naj pojasnim to našo skupno pot prijateljevanja in spominjanja. Morda so jo začrtali tisti člani naše druščine, ki so prvi spoznali brezplačne izobraževalne možnosti po drugi svetovni vojni in sanjali prvi o razmahu industrije, podjetništva in povezovanja s svetom. Vsekakor se moramo zahvaliti Vladu, Katarini, Marjanu in Metki za prve skupne korake. Morali so iz spiska skoraj 1300 vpisanih ugotoviti kdo je v običajnem roku diplomiral kar so storili tudi s pomočjo Almanaha, ki ga je izdala Zveza ekonomistov Slovenije. Našteli so nas 73. Ta »šopek« se vsako leto osuje za kakšen list in letos nas je še 39. Mladost je bila ustvarjalna in zato lepa, postala je naš smisel življenja.

Se tudi vi družite s sošolci in sošolkami?

Mladost v podjetništvu. 23. maj 2023.

Nujna je bila frizura a frizerka žal ni utegnila, v njenem salonu je bila predolga vrsta. Ker imam svežo trajno se ne upam sama umiti lase, vsak bi še svojo pot. Ja, ni pomoči, poskusiti moram najti drug salon, v moji bližini jih je kar pet. Najbližji je zelo lepo urejen, skoraj razkošen, v obdelavi sta dve stranki, pridejo nove pravi in me napoti naprej. Verjamem, čeprav zgleda drugače, moram si zagotoviti urejene lase, grem v naslednji salon. Še boljši zgleda od prejšnjega, ločeno od moških je oddelek za ženske, dve mladi nasmejani dekleti - frizerski mojstrici- seveda vas bomo uredile. Res sem se oddahnila, bil je soparen popoldne in temu primerno razpoloženje vseh nas - razen omenjenih mojstric, ki sta samo v času, ko so mene frizirale sprejele kar 11 naročil. Odlično so opravile svoje delo, počutila sem se 10 let mlajša.

Košnja je za starejše kar naporen posel, za mene pa tuni nekoliko nevaren zaradi težav z desno nogo. Pride mlajši možakar, ocenjujem da ima le nekaj mesecev čez 20 let, čudi se, da nakazujemo strah pred kosilnim robotom in nas optimistično pouči: deloval bo dobro, vsak dan ga boste imeli rajši. Na naši trati je zdaj štirinajst dni in postajamo »prijatelji«

Medejka sicer ni več rosno mlada, zgleda pa kot dekle. Dela za tri, razvila je zanimivo kmetijsko-obrtno-muzejsko dejavnost, ki jo popestri od časa do časa s kulturnim dogodkom, obiskom znane osebnosti ali pa z igrami pod lipo, ob kresovanju, pomembno je, da ji uspeva prispevati znaten delež za preživljanje družine, da je dobaviteljica na tržnici, da je izšolala otroke, da je zadovoljna v društvu kmečkih žena,

Lahko bi kot vzor še naštevala mlade gradbince, raziskovalce v Podbrezniku, računalništvu in drugih strokah nad katerimi se navdušujem in veselim njihovega uspeha, seveda pa tudi podjetništvo mladih ni samo dobro, poskusite dobiti serviserja sodobne hišne tehnike, mladega pooblaščenca za servis centralne peči, vsaj desetkrat mi je že obljubil da pride, drugi, ki sem ga prosila pa sploh odgovoril ni. Žal ni drugega orožja kot mila prošnja. Priznam pa, da so v večini tistih, ki so mož-beseda.

Kar več kot 60 tisoč mladih ljudi na območju jugovzhodne Slovenije je podjetnikov, največ mini podjetij in s.p., iz njihovih vrst pa je že nastajajo gospodarske družbe vredne vsega spoštovanja. Izbrali so posel, ki ga poznajo, skrbijo za njegov razvoj in se prilagajajo sodobnim modernim časom. Preskok med velike pa ni enkratno dejanje, terja svoj čas, svoje znanje, pogum in vztrajnost. Približno po šestih letih se uveljavi podjetnik ali pa svoj posel opusti. Preživetje v teh šestih letih je za podjetnika naporno zato mu morajo stati ob strani tako domači kot družba s svojimi dobaviteljskimi verigami in denarnim tokom.

V družbi kakršna je naša, ki ne zahteva vračanje prihrankov tistih z visokimi managerskimi plačami nazaj v podjetništvo, je razvoj podjetništva marsikdaj življenjsko ogrožen. Posamezniki, ki prejemajo plače nad povprečnimi življenjskimi stroški pa bi se morali zavedati, da odtujitev denarnega toka iz podjetja slabi njegovo razvojno in tržno strategijo, ne pomaga pa mladim generacijam ustvarjati podstat za nove tržne subjekte.

Kako pa vaša družina dopolnjuje družinsko podjetništvo?

Chat gpt. 22. maj 2023.

Danes je pomemben dan, ker smo se v moji družini prvič srečali z Chat gpt. Fantje so se oborožili z ustreznimi programskimi rešitvami, oči je z računalnikom na kolenih sedel na sredini kavča, snaha, vnuka in moja malenkost pa smo buljili v očita oziroma ekran na katerem je nastajal pisni tekst kot odgovor na naša zastavljena vprašanja. Na vsako vtipkano vprašanje je odgovoril, jasno in nedvoumno. Na primer za vprašanje o aktualnem stanju poplav pri nas je odgovoril, da ima podatke samo do vključno 2021 leta. Da bi spoznali njegovo kakovost oblikovanja tekstov smo torej postavili zahtevnejše vprašanje, ki se je glasilo: kaj meniš o uporabi latinščine kot uradnega jezika EU? Njegov odgovor pa se glasi:

Latinščina je bila v preteklosti jezik, ki se je uporabljal v rimskem cesarstvu in je imel pomembno vlogo v znanstvenih, verskih in akademskih krogih. Vendar pa se je v sodobnem času njena uporaba kot živega jezika močno zmanjšala.

Danes latinščina ni več uporabljen kot splošno sredstvo za sporazumevanje v sodobni Evropi. Kljub temu pa je latinščina še vedno prisotna v določenih kontekstih, kot so znanstveni izrazi, pravni izrazi, medicinska terminologija, gesla na grbih in motoji ter verski obredi v katoliški cerkvi.

eprav se v določenih akademskih okoljih in institucijah še vedno študira in poučuje latinščina, ni jezik, ki bi ga večina ljudi uporabljala za vsakodnevno komunikacijo v moderni Evropi. Za splošno sporazumevanje se v moderni Evropi uporabljajo nacionalni jeziki držav članic EU ter angleščina kot mednarodni jezik.

Poudariti je treba, da jezikovna raznolikost v Evropi bogata in pomembna, saj odraža kulturno identiteto in je del bogate kulturne dediščine posameznih držav. Zato je pomembno spoštovati in ohranjati jezikovno raznolikost v EU.

Kako se vam dozdeva, je stroj dovolj natančno opredelil vsebino in jo izrazil v sprejemljivi slovenščini? Zgodovinska dejstva o latinščini so točna in tudi stroj jih pozna tako kot človek. Vsebina je torej nedvoumna. Povprašujem lektorje je slovnična pravila pravilno uporabil? Meni se zdi primerno, čisto točno pa žal ne morem trditi. Imam vso možnost, da uporabim samo del teksta, ki ga lahko preverim.

Priznam, da smo bili vsi okoli računalnika navdušeni saj smo se praktično z njim pogovarjali. Vprašali smo ga, kako bi napisali ljubezensko pismo in poslal nam je pesmico z več kiticami. Sin je z njim komuniciral o tem ali ima pesem avtorja in ali so zanjo avtorske pravice. Odgovoril je, da je pesem spesnil sam, da še ni bila objavljena in da jo avtorske pravice ne ščitijo. Sin je vztrajal naprej, če zanjo lahko napiše notni zapis, kar ni mogel, ker ni tekst. In tako smo doživljali prijetno konkretno srečanje z umetno inteligenco ter se odločili, da jo bomo s pridom uporabljali, vendar bomo pri tem morali vprašanja postavljati korektno, da bomo lahko pridobili kakovostni oziroma uporabni tekst za odgovor.

Boste uporabljali Chat gpt?

Otroci in zloba. 21. maj 2023.

Zloba je želja, da se komu namerno povzroča veliko trpljenje, velike težave. Te želje prepoznamo v ljudeh, ki uživajo v nesreči drugih, jim je laganje popolnoma naravno, pogosto zavajajo, ničesar ne obžalujejo, nikoli se ne kesajo, ne razumejo odgovornosti, so slabi prijatelji in živijo dvojna življenja. Ta najslabša lastnost malo katerih ljudi žal postaja vedno v večji meri značilna za družbo kot celoto tudi v naši domovini in je temeljni razlog za nasilje med otroci. To je ugotovitev politikov, sodišč, strokovnjakov, novinarjev vseh vrst in so vsak dan vsaj enkrat objavljena v medijih. Narašča število raziskav o konkretnih vzrokih pa tudi predlogov kako naj bi se družba razbremenila zla, ki jo uničuje.

Danes se nikjer ne počutimo doma, ker privatizacija vsega, prosti trg, zmanjševanje socialnih pravic od družin zahteva, da sprejmejo delo tam kjer je, največkrat v tujini, daleč od doma. Nastajajo različne migracije, ki pa vse povzročajo ekonomsko negotovost, zlorabe, jeze in prepričanje, da propadeš, če svojo korist ne dosežeš, ker se ti nekdo smili. Predvsem moški se zgubljajo v nacionalizmu in jezi, ker se njihov vpliv na družbene razmere zmanjšuje, iščejo svoj položaj v ekstremih kot je ravnanje z orožjem, poučevanjem otrok v streljanju, ubijanje živali, širjenje odpora do migrantov. Družba postaja problematična, razpada zaradi ekonomske neenakosti, ki postaja vedno večja. Krepi se prepričanje, da se bo zgodilo nekaj najhujšega pravi Štefančič jr. Dr. Metka Kuhar opozarja na pomanjkanje empatije pri mladih kar je posledica vzgoje, nenehnega povečevanja storilnosti in tekmovalnost, poveličevanje nasilja v medijih. V mladih se vse pogosteje opaža stresno stanje, ki ga lahko družba ublaži s svojimi vrednotami, vzgojnimi vzorci, medijskimi vplivi pa tudi z ustavitvijo vojn. Nastajati bi moralo bolj sočutno človeško okolje saj zgodnje slabe bremenilne izkušnje v otrocih zbujajo, v njihovi poznejši dobi, v pomanjkanje empatije.

Jasno je, da družba pomemben del svoje naloge ne opravlja ustrezno in da se širi zlo namesto empatije. Vsa ta opozorila nakazujejo, da so dolžni starši, vzgojitelji in pedagogi ter drugi udeleženci v vzgojnem procesu, spodbujati razvoj empatije z dialogom, da se v otroku razvija odpor do nasilja in empatija do vsega dobrega.

Tako kot za vsako stvar na tem svetu, je potrebno skrbeti tudi za zdravje družbe, da se preprečuje njeno razpadanje, da ne povzroča na primer takih razlik v plači, da mora pretežni del družbe živeti letno z nekaj deset tisoč EUR medtem ko drugi dobivajo kar po pol milijona EUR in jih ne vlagajo v razvoj družbe, podjetništva ali raziskave. Manj krivic pomeni praviloma več kulture, sožitja in sporazumevanj, posledično pa manj ali nič zla in terorja v mladih dušah, za katere je največje razočaranje uničenje njihovega idealizma.

Saj menda nismo pozabili na vse svoje prijetne sanje v mladosti o samo dobrem, idealnem svetu za katerega bomo poskrbeli.

Kako pa vi skrbite za razvoj empatije družine?

Zemljevid težav. 20. maj 2023

Ni mi bilo znano, da imamo Nacionalni dan žrtev komunističnega režima čeprav vsak dan pazljivo spremljam javne informacije. Baje je bil določen brez razprave in sem nekako menila, da ni nič narobe, če se je na enak način tudi ukinil. Na RTV SLO so nam spet pokazali gospode, ki odkrivajo grobišča in sporočili koliko so jih že našli. Za njimi na steni pa je TV pokazala, nerazločno kot vedno, zemljevid Slovenije posut z rdečimi pikicami brez obrazložitve ali gre za grobišča žrtev komunističnega režima ali pa za prikrita grobišča vseh žrtev, komunističnih, belogardističnih, črne roke, ustašev, okupatorjev in drugih v drugi svetovni vojni in po njej. In, razumljivo je, da se rojeva dvom v ta zemljevid, saj smo še žive priče o dogodkih zato za dvomom prihaja jeza in potem upor.

Neke noči smo v naši vasi poslušali kričanje in jok mladega partizanskega kurirja, ki so ga celo noč belogardisti mučili in ga zjutraj obesili na hruško. Povejte nam oblikovalci zemljevida, ki danes krasi oddaje RTV Slovenije, je ta kurir tudi rdeča pikica na vašem zemljevidu ali pa menite, da bi drugače misleči od vas morali imeti podoben zemljevid, kot ste ga ustvarili vi? kje moram iskati rdečo pikico za učitelja in učiteljico moje osnovne šole, ki so ju ponoči belogardisti odpeljali v Jagodnik in ju po mučenju in rezanju dojk ustrelili in prepustili lisicam. Naj naštevam naprej, na primer, kaj se je zgodilo z hišo in njenimi prebivalci na kateri so zjutraj našli odtis črne roke? Ali kaj vse je moral zjutraj storiti gospodar, če je ponoči lajal pes. Gospodje, v primerjavi z vojnim stanjem živite vi v nebesih in prilivate strup na naše v spominu ohranjene nevarnosti.

S komerkoli se pogovarjam o tem zemljevidu, ki praznični dan drugače mislečih od nas krasi TV ekran, se samo čudi nad mnenjem njegovih avtorjev, ki krivijo komunistični režim za nepokope padlih v drugi svetovni vojni na slovenskem ozemlju. Kaj pa bi po vaše lahko naredil takrat še v povoju komunistični režim z nekaj procentom komunistov, da se je vse kar je na Balkanu ostalo od Raiha in z njim delovalo, valilo preko ozkega Zasavja na Koroško in streljalo na vse strani. Ste v treh desetletjih morda postorili vi te pokope, ki po mojem mnenju spadajo v prvi vrsti med pravice in dolžnosti sorodnikov, vsaj sama tako razumem svojo nalogo. Iskanje neodkritih grobišč samo tistih, ki so se borili skupaj z okupatorjem, je verjetno vaš unikum, ki ga ne morete s sodobno tehnologijo in tehniko objektivizirati. Vprašanje je verjetno tudi etično, če odpirate grobišča brez soglasja sorodnikov, ti so verjetno imeli utemeljen razlog, da grobišč niso odpirali. Umrli so skupaj s svojimi tovariši in naj ostanejo z njimi tudi v grobu so pogoste izjave sorodnikov. In zakaj krivite režim za vsa neodkrita grobišča tako za padle v času pobega iz naše države in pobite v vojaških bitkah kot za tiste, ki jih je povojni režim naše države prevzel od Angležev in pobil v Rogu? Zakaj iz tega režima krivite samo komunistični del saj so vaši predniki in nasledniki živeli tudi uveljavljenem režimu. Uspešno so bili rehabilitirani tisti za katere je bil uveden postopek z vsemi materialnimi obveznostmi vred. Spomnimo se dramaturga Igorja Torkarja.

Spoštovane stranke, Vlade in zgodovinske stroke, ki mislite drugače kot večina, prosimo vas in od vas tudi zahtevamo, da spoštujete pieteto do preminulih, da kot del odgovornosti za vzgojo mladih ne razdvajate narod in si prizadevate za njegovo enotnost!

Ste tudi vi mnenja, da moramo ohranjati enotnost naroda?

Gremo na bienale! 19. maj 2023.

Pametni Benečani tudi letos dokazujejo iznajdljivost in smisel za kulturno ustvarjanje, ki ga svetu nakazujejo vsako drugo leto z Beneškim arhitekturnim bienalom. Svojo elitno prireditev bodo letos popestrili z znanjem in videnjem arhitekture kustosinje in pisateljice Lesley Lokko, ki prihaja iz Afrike in z njo prihajajo v naše območje spremembe arhitekture, nove misli, novi materiali in celo opozorilo investitorjem, kaj si lahko obetajo v demografski najmlajši celini. Kako prefinjeno in s vsebinsko bogato ponudbo, vstopa afriška arhitektura na svetovni trga najpomembnejše stroke v gradbeništvu.

Letošnja 18. Mednarodna arhitekturna razstava je zazrta v prihodnost arhitekturne stroke in pod geslom Laboratorij prihodnosti išče rešitve za doseganje razogličenja, dekolonizacijo in spolno uravnoteženost saj izhajajo iz dejstva, da so spodbude napredka spremembe. Iz Afrike prihaja polovico razstavljavce, polovico je žensk v najbolj produktivnih delovnih letih. Bienale ima ambicijo, da bi razširil definicijo arhitekta kot izvajalca praks kar bi omogočilo dosegati cilje predhodnih pa tudi tega bienala. Nakazuje se drugačna prihodnost afriških držav, ki postajajo enakovredne poslovne partnerice pri gospodarskih sporazumih. Vedno v večji meri se uveljavlja na primer prepričanje, da se načrtuje gradnje doma in da se zanje izbira domače materiale, ker je tudi »z modrostjo in tehnikami afriške ljudske arhitekture možno rešiti sodobne oblikovalske in gradbene probleme.«*

Na bienalu se bodo posebej predstavili projekti, pomembni za prihodnost človeštva kot so na primer raziskave zgodnjih starih mest s presenetljivo majhnim ekološkim odtisom in čilske semenske banke s pomočjo katere arhitekti izboljšujejo ozelenitev.

Slovenija bo seveda sodelovala na letošnjem bienalu s projektom petih arhitektov in zasnovo bivališč, ki bi hkrati ogrevala in hladila in bila energetsko učinkovita. Kot primer dobrih prakse so raziskovali ogrevanje pastirske koče na Veliki planini, stare hiše na Švedskem s tremi volumni, hiše v Nemčiji obdane s shrambami, italijansko hišo z gankom za sušenje pridelkov in Poljsko hišo s spuščanjem stropa s tekstilom. Na spoznanjih raziskav bo Slovenija v svojem paviljonu s prostorskimi instalacijami prikazala, kako bi lahko po petih ugotovljenih principih sestavili novo bivališče.

Bravo mladi ustvarjalci! Hiša, ki bo energetsko ustreznejša od sedanjih, bo razveselila, predvsem pa pocenila življenje družin. Ponosni smo, da verujete v svoj uspeh in ga svetu predstavljate kot inovacijo. Zaupanje v svojo sposobnost uresničevanja nečesa, kar je do sedaj obstajalo samo na papirju vam bo pomagalo premagovati dvome na poti do osebnega uspeha pri novih, koristnih zamisli.

Bienale v Benetkah ni namenjen samo arhitektom, je tudi pomemben kulturni dogodek. Videti Benetke, njihove gondole, muzeje cerkve, palače, kanale in trgovsko ponudbo, je nepozabno doživetje, človek dobi navdih za nov način življenja, željo po izobraževanju in spoštovanje do umetnikov, tudi oblikovalcev mesta in hiš.

*Demasu Nwoko

Gremo skupaj na ogled sveta v prihodnosti?

Ekonomska fakulteta v letu 2022, 18. maj 2023

Več razlogov je, da sem prebrala poročila o poslovanju Ekonomske fakultete v Ljubljani v letu 2022. To je fakulteta, ki mi je pred mnogimi desetletji podelila diplomo zato jo še vedno smatram za svojo. Njena 12. generacija kateri pripadam, je izdala zbornik Zvestoba študentski druščini in njeni »udje« se sestajamo enkrat letno, tudi letos se bomo dobili, čeprav prav te dni pokopavamo enega izmed nas. Ekonomsko fakulteto smo v praksi smatrali za neke vrste arbitra med nami in zakoni, ki jih v praksi ni bilo možno uporabljati. Vedno je bila pomembna znanstveno raziskovalna institucija, internacionalizirana šola, nosilka napredka ekonomske doktrine in še mnogo drugega, zato je to še vedno naš »faks«, kritičen do slabosti v upravljanju skupnega premoženje in skupnega dobra, dojemljiv za znanja prihodnosti, ambiciozen v kakovosti izobraževalnega procesa in sanjsko uvideven do študentarije.

V letu 2022 so sprejeli strategijo Ekonomske fakultete 2023-2027, ki analitično sloni na komentarjih ter priporočilih akreditacijskih PR teamov ter primerjalni analizi visokošolskih ustanov, po katerih se Ekonomska fakulteta zgleduje: Copenhagen Business School, Rotterdam School of Management (Erasmus University Rotterdam), KU Leuven, BI Norwegian Business School, London School of Economics, University of St. Gallen, Nova de Lisboa ter Politecnico di Milano Graduate School of Business. Oblikovalci politik na tej fakulteti so zdravo ambiciozni in so že pridobili res pomembne mednarodne akreditacije, ki jih uvrščajo med najkakovostnejše ekonomske fakultete v svetu in v Evropi, v določenih študijskih programih kot na primer turizem pa se ponašajo z najboljšimi uvrstitvami v strokovnih izobraževalnih ustanovah.

Na treh stopnjah študija nudijo akademsko izobraževanje v številnih študijskih programih. Kar 55 odstotkov študentov je bilo vpisanih na dveh prvostopenjskih bolonjskih študijskih programih: Univerzitetna poslovna in ekonomska šola (UPEŠ) je poučevala bančni in finančni management, Denar in finance, Management, Mednarodno ekonomijo, Mednarodno poslovanje, Podjetništvo, Poslovno ekonomijo, Oskrbovalne verige in logistika, Računovodstvo in revizija, Trženje in Turizem. Visoka poslovna šola (VPŠ) pa je poučevala bančni in finančni management, Management, Podjetništvo, Oskrbovalne verige in logistiko, Računovodstvo, Trženje, Turizem in Poslovno informatiko. Nekoliko manj, 43 odstotkov študentov je v okviru 16 drugostopenjskih bolonjskih študijskih programov poslušalo vse predmete iz prve stopnje, dodatno pa še Ekonomija, Kvantitativne finance in aktuarstvo, Management in ekonomika v zdravstvenem varstvu, Management v športu, Turistični management ter Poslovodenje in organizacija. Pripravljajo nove programe Management v kulturi in Bioekonomika . Le dva odstotka je bilo študentov na doktorskem programu Ekonomske in poslovne vede. Doktorski študij pa širijo na Statistiko in na Varstvo okolja

Fakulteta je upravljal s premoženjem v vrednosti 17, 3 milijona EUR, ustvarila je celotne prihodke v višini 19,7 milijona EUR, stroški dela so znašali 13,5 milijona EUR, število zaposlenih na podlagi ur je bilo 281, število študentov je bilo 4906 in v letu 2022 je diplomiralo in doktoriralo skupaj 927 študentov.

Je napredna fakulteta zanimiva za študij vaših otrok?

Medicinska fakulteta Slovenije. 17. maj 2023.

Da ob vsej zdravstveni problematiki, ki že desetletja nažira zdravo tkivo slovenskega zdravstva, ob koncu priprav za gradnjo ni jasno financiranje gradnje medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, je pa res popolnoma skregano z zdravo pametjo, ki naj bi jo imeli za gradnjo pooblaščeni strokovnjaki in trenutno aktualni minister. Vse to okoli pomanjkanja zdravnikov, novega zdravstvenega sistema, povečanja študijskih mest, delitve koncesij in drugo, o čemer je dan na dan na javnih mestih poudarjeno kot problem za državo zgubi smisel tisti trenutek, ko se ustavi razvoj bodisi posameznika ali dejavnosti. Zgrozila sem se ob današnjem poročanju Dela že ob problematiki Stožic, ko pa preberem, da se igrajo tudi z Medicinsko fakulteto mi je zmanjkalo besed in zatekla sem se v tale blog.

Poznam temelje poslovanja in delovanja velikih sistemov in bila sem desetletja njihov sestavni del. To vedenje mi nalaga dolžnost, da glasno opozorim sedaj pristojne ljudi za izgradnjo Medicinske fakultete, da delajo nepopravljive napake, če gradnjo pripravijo sami, skrb za financiranje gradnje pa prenašajo na Vlado. Napaka je tudi vaša zahteva, da Vlada pove od kot bo zagotovil sredstva, ki vam manjkajo. Je Vlada vaša finančna služba? Že te dve napaki nakazujejo, da ne veste, kdaj boste likvidna finančna sredstva potrebovali, kje lahko dobite premostitvene in komercialne kredite in kje brezplačne finančne pomoči. Ni vam poznano, da se da s pridom uporabiti državne garancije, najbrž celo rezerve glede na aktualno problematiko pomanjkanja zdravnikov. Ko je prof. dr. Dular gradil Ekonomsko fakulteto, je nas diplomante obiskoval na delovnih mestih, nakazoval problematiko in skupaj z nami pridobival donacije. (Oglejte si zapis v avli). Vaš prispevek v današnjem Delu nam tudi govori, da niste spoznali načine financiranja, ki so v praksi bogatih investitorjev zdravnikov pri uresničevanju njihovih naložb v klinike, bolnišnice in koncesijske ambulante. Ti bogati zdravniki investitorji dodajo prav malo svojih zaslužkov in to samo na dan, ko je potrebno plačati račun izvajalcem. O tem dnevu pa seveda teče močna pogajalska debata. Vse navedeno in še mnogo drugih problemov pri izvajanju investicije zahtevajo prisotnost ustreznih strok, ljudi, ki so tudi praktično usposobljeni bodi si v gradnji, nabavi ali financah. Če to delo za vas opravlja kdo iz pristojnega ministrstva pa ste dolžni poskrbeti za nadzor njegovega dela. Odgovornost investitorja je konkretna in nedvoumna zato pa mu pripadajo pomembne pravice.

Nič manj čudenja občutimo ob branju dokončanja kompleksa Stožic. Res se veliki kompleksi zidajo dolgo, cerkve na primer celo več stoletij. Stožice so velik kompleks toda obetaven s programom svoje ponudbe. Vsi poročevalci tega ne pojasnjujejo, pač pa le kritizirajo vse aktivnosti, ki se tam dogajajo in seveda delo Jankoviča ne pa njega kot župana. Ob tako očitnem sovraštvu medijev do Stožic je malo verjetno, da bi spodbudil katerega koli investitorja. Že sama investicija in njen program so ogromen zalogaj za investitorja in če mu kar naprej televizija in drugi mediji še razlagajo kako narobe dela, je gradnjo nemogoče ustrezno voditi. Tu dragi novinarji, si neizgrajene Stožice zapišite kot svoj poraz. Investitorjem in s tem mestu Ljubljana ste uničili pogum in elan ter empatijo za to investicijo in slej kot prej boste morali javnosti pojasniti zakaj to počnete!

Kako pa vi gledate na ustavljanje skupnih in pomembnih investicij?

Prišlo je deževje, 16. maj 2023.

Skoraj ves maj imamo vsak dan dež, pohlevne padavine, nalive, nevihte pa tudi neurja. Po hribovitih predelih se udirajo plazovi, po dolinskih krajih so se razlili potoki in reke. Vse je mokro in hladno, morali smo zakuriti, da nas v hiši ne zebe.

Na vrtovih se je razbohotil plevel. Naš robot za košnjo se je ustavil v blatu, pomagala sem mu k priključku in ga pokrila. Travnik v dolini je poplavila Težka voda, Krka je visoka, umazana in počasna, ne sprejema dotokov in zato se ti razlivajo po travnikih in njivah. Na cestah se povečujejo gneča, slaba vidnost in nervozni vozniki. Dežniki zmanjšujejo pretočnost na pločnikih. Sprehajalcev ni, obiskov je malo, najbrž vsi le kuhamo in jemo vsak v svojem domu in komaj čakamo sonca.

Morali smo spremeniti svoje dnevne obveznosti tako, da se večina dela opravi takrat, ko ni nalivov kar je na primer za obisk ambulante ali zdravnika skoraj nemogoče. Kar nekaj obiskov smo morali odpovedati zaradi neprevoznih dostopnih cest na kater se je razlila voda. Na obisku sem imela Stanko in njenega Milana, rada imata Gostišče Loka a komaj smo ga dosegli saj je voda že segla čez rob parkirišča.

No, nekoliko strahov so povzročile oči, saj v našem okolju že dogo ni bila voda tako blizu večjega števila domov. Seveda je svoje naredilo tudi zeleno, oranžno, rumeno opozorilo vremenarjev na slovenski televiziji in pa paničarji med nami, saj teh nikoli ne manjka.

Tale neambiciozen uvod v današnji blog pa ne piše brez razloga pač pa z namenom, da bi se vsi, ki ob potokih in rekah s čemer koli ovirajo rečni pretok, oviro odstranijo ali ji onemogočijo negativno delovanje v zvezi z vodnim pretokom. Največ ocen, predlogov in zahtev strokovnjakov v času visokih poplav v preteklosti, se je nanašalo prav na ovire rečnih tokov in najbrž ni bilo kaj dosti storjenega ali vsaj slišanega. Kako je ali pa bo vse to vodovje zadnjih dni na primer vplivalo na Kostanjevici na Krki, ki jo ogroža dodatno zajezitev Save v Brežicah, če nas so mediji pravilno informirali o Smrekarjevem mnenju. Za odpravo škod v dosedanjih poplavah je država močno zmanjševala svojo razvojno moč, se bo to ponavljajo tudi v prihodnje?

ivim ob potoku Težka voda že pol stoletja. Ko sem prišla na to lokacijo ni bilo ob njej poplav, vsaj pomnili jih niso. Sedaj je seveda čisto drugače po mnenju ljudi zato, ker ves ta čas za potok ni nihče skrbel, pomeni, da ni bila očiščena in niti ne vemo kaj v njej leži, nihče ni sistematično skrbel za drevje in grmovja okoli nje, zaredili so se bobri in veliko drevja uničili, izvajalci okoliških gradbenih in komunalnih del so vanjo spuščali kdo bi vedel kaj, nazadnje deske, polomljeno drevje zaradi gradnje jaškov in še kaj. Protestirali smo na Mestni občini, vendar so nam povedali, da za vode skrbi država, nam dali naslov in jih tudi obvestili na nujne intervencije v strugi in pripadajoči nabrežini. Že leto dni potrpežljivo čakamo, upamo,

Ste vi dočakali kakšno pomoč vodam okoli vas?

Rože v pesmi in med prijatelji. 15. maj 2023.

Nisem še našla kakšne posebne zaznave o tem zakaj imamo ženske rade rože, vse ženske ob vsakem času, v pesmi ali dejansko kot šopek. Že v ponarodelih pesmih je roža ali rožni vrt mnogokrat simbol za ljubezen, naklonjenost ženski. Poklon rože kot znak spoštovanja in ljubezni do ženske, je sprejel tudi današnji moderno urejeni svet, sodoben moški, ki v trenutkih intime ostaja kavalir.

V slovenskem narodu je nekaj pesmi o rožah kot simbolu sožitja dekleta in fanta res izjemno. Kdo ne prepeva pesmi Sedem si rož utrgala mi, Dekle daj mi rož rdečih, Rože je na vrtu plela, Fsi so venci vejli, Kje so moje rožice in tako naprej. Moje strice in tete še vedno slišim, kako te in še mnoge druge pesni prepevajo ob veselih pa tudi ob manj veselih dogodkih. Pri hiši je bilo kup pesmaric in številne pesniške zbirke v katerih so tako kot Gregorčič in Kosovel ali Puškin in Lermontov navduševali mladost, da ne omenjam Pesmi upora in Kajuhove Samo en cvet. Vse usodne trenutke v ljubezni so poeti pospremili z rožo in ljubeznijo.

Rekla bi, da kakšnih bistvenih sprememb v poeziji na temo rože in ljubezen ni prinesla niti industrijska niti informacijska družba kljub temu, da nas je dobesedno bombardirala predvsem agresivna ameriška in angleška glasba. Pesmi, kot so jih ustvarili Avseniki, Boris Kovačič Zadovoljni Kranjci, Slak, Henček in še mnogi drugi, so rožam povezanimi z ljubeznijo posvečali posebno empatijo. Najslavnejša je prav gotovo Ko boš prišel, vedno prinesi mi rože, ki jo je zapela in prepevala Stanka Kovačič desetletja, če ne kar pol stoletja in ima tudi spominsko ploščo na družinski hiši umetnice.

Vseh lepih želja in misli, ki jih pesmi o rožah poklanjajo na oltar ljubezni ni možno zapisati, velja pa, da so verjetno najbolj dobronamerne od vseh, ki jih izražamo drug drugemu. Ustvarjajo vzdušje zaupanja med ljubimcema, zbujajo trajni spomin na dogodke iz njunega življenja in ju povezujejo z okoljem. Rože so ljudem v oporo, morda pa tudi v slovo »Rože, rože, tudi takrat, ko boš prišel po slovo«.

enske dobivamo pogosto rože zlasti ob jubilejih, rojstvu otrok, diplomah in podobnih prilikah. To so rože zahvale, priznanja, spoštovanja. Tudi te rože so v življenju žensk porajale veliko sreče, krasile odnose tovarištva in prijateljstva, spodbujale zaupanje v del sveta, ki se mu je vredno pridružiti v mišljenju, ustvarjanju, uporu in hrepenenju pa tudi v veselem rajanju, praznovanju in druženju. Samo pomislimo na rdeči nagelj in njegovo simboliko združevanja. Nosijo ga maturanti in maturantke kot simbol prvega življenjskega uspeha, nosijo ga uporniki - ljudje prihodnosti, z njim sprejemamo drage in želene goste in oprostite mi malo zasebnosti, moja mama bi prišla iz groba, če 1. maja na njenem zadnjem domu ne bi bilo rdečega nageljna.

Prav rože in ženske običajno ustvarijo prijeten in lep dom; ženska z razumnim odnosom do družine in soseščine, z estetiko doma in najlepšim njegovim okrasjem - rožami. Tak dom že na zven kaže, da v njem bivajo prijazni in ustrežljiv ljudje, pripravljeni osrečevati tudi okolje v katerem živijo.

Je vaš dom v cvetju in vi prijazni do sosedov?

Galerija Kocka. 14. maj 2023.

V našem kraju že nekaj časa uspešno deluje Zavod Novo mesto. Kot sam pravi je »vloga Zavoda Novo mesto v promociji aktivnega in zdravega načina življenja ter ustvarjanju pogojev za dejavnosti s področij športa, turizma, kulture in mladine.«. Hvale vredna dejavnost Zavoda, ki ga uspešno vodi Aleš Makovac. V Kulturnem domu Janeza Trdine je vedno neverjetno zanimiva kulturna ponudba predvsem interpretov iz drugih okolij kar verjetno spodbuja in pozitivno vpliva na program lokalnih kulturnih institucij in ljubiteljske kulture. Institucijo smo potrebovali in brez dvoma bo razvila še ustreznejšo programsko shemo naših kulturnih ustanov.

V Kulturnem centru Janeza Trdine že od izgradnje dalje obstaja poseben prostor za galerijsko dejavnost in v njem smo spoznavali predvsem domačo likovno ustvarjanje. V današnjem času je Zavod Novo mesto oblikoval v tem prostoru Galerijo Kocka, ki ima vodjo razstavnega programa Sandro Hrovat. Nenehno nam predstavlja nove fotografske in likovne mojstre. Uspešno se je predstavil že Boštjan Pucelj naš fotografski up in poznan mojster v svoji stroki.

Trenutno v Kocki razstavlja znameniti posebnež, slikar in grafik Leon Zakrajšek svoje Ojige ali kot sam pravi Poklone v spoštljivem odnosu do soljudi na Japonskem kjer je klanjanje sestavni del vsakdana in pozdrava. Mojster Zakrajšek je Ojige ustvaril za opis svojega odnosa do velikega japonskega lesorezca in profesorja Yukia Reia v zahvalo, ker mu je odprl vrata v velike skrivnosti japonske umetnosti ter vodil po poti polni tradicij in veščin. Izjemno lepo, kulturno in estetsko dejanje je ta zahvala japonskemu profesorju in vedno jo ne prepoznajo vsi, ki so jo biti deležni.

Na tej razstavi Leona Zakrajška pa sem se zamislila nad možnostmi in prilikami, ki so danes dane dobrim umetnikom. Znanje, ki ga je pridobil na srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani je dogradil na Akademiji likovne umetnosti v Ljubljani, v Centre Internacional de Recerca Grafica, Celella, Španija in s štipendijo Japonske vlade Japonske Bunka-sho, dela v delavnicah pri mojstrih Harumi Sonoama, Fumio Kitaoka in Yuki Rei. Kaj vse se je lahko naučil, uporabil pri svojem delu in ga prenesel na mlade rodove Slovenije in sveta.

Umetniku Zakrajšek nas je ob razstavi v Kocki seznanil tudi z Galerijami v katerih je predstavljal javnosti svoj ustvarjalni opus. Kar 150 samostojnih razstav je imel v Avstriji, na Hrvaškem, v Kanadi, na Kitajskem, v Franciji, v Nemčiji, na Irskem, v Izraelu, v Italiji, na Japonskem, v Srbiji in v Sloveniji. Mojster je sodeloval na 250 skupinskih razstavah v Aziji, Afriki, Evropi, Severni in Južni Ameriki. Svet je njegova dela sprejel z odprtimi rokami in Novomeščani smo počaščeni, da ga lahko občudujemo kar doma. Dobro bi bilo, da umetnik svoje bogastvo v čim večji meri prenaša na mlade rodove in jih usmerja po svojih uspešnih poteh.

Včasih je dobro, da obiščete kakšno likovno razstavo.

Bolnišnica za živali, 13. maj 2023.

Več razlogov je, da smo se upokojeni pa tudi nekaj mladih, napotili na ogled Bolnišnice za živali v Leskovcu pri Krškem. Najpomembnejši je seveda ta, da ni družine brez malega hišnega ljubljenčka, ki se mu posveča enako pozornost, kot so jo deležni vsi člani familije. Med dodatnimi razlogi pa je bilo naše zanimanje za razvoj okolja, kjer ima naše nekdanje podjetje svoj proizvodni obrat kot tudi zanimanje veterinarske stroke za veterinarski program zdravil, ki ga udejanja ves čas svojega delovanja.

Zasebni veterinarski center Lipej-Šerbec d.o.o., ki je lociran v poslovni coni mesta Krško, je zgradil novo stavbo po projektu za izvajanje veterinarke dejavnosti. V njej je veterinarska lekarna, trgovina z artikli za potrebe živali, prilagojene čakalnice za mucke, psičke in živalske bolnike z nalezljivimi obolenji. Vsaka od omenjenih živali ima svoje ambulante. Laboratorij in operacijske sobe z boksi za živali po operaciji so v prvem nadstropju kjer je tudi nekaj ambulant in študijska soba. V pritličju so poleg že omenjenih prostorov umeščena še ultrazvok in rendgen. Bolnišnica ima najsodobnejšo opremo in je v celoti digitalizirano njeno bolnišnično delo. Njena dejavnost pa je razširjena tudi na teren in na sodelovanje v projektih, ki so na področju živali interesantni za okolje. Za vsa ta dela ima ustrezne kadre.

Oskrba z veterinarskimi zdravili obstoja vendar ne pokriva najnujnejših potreb za bolnišnično oskrbo in rehabilitacijo operiranih. Pomagajo si z nakupom zdravi v tujini in z nadomestki iz humane medicine. Priporočajo hitrejši razvojni program zdravil domačih proizvajalcev saj se število pacientov povečuje v vseh veterinarskih institucijah doma in po svetu.

Obisk ZVC Lipej-Šerbec d.o.o. je bil poučen in zanimiv tako za lastnike malih živali kot za ocenjevanje razmer, ki zahtevajo nove dejavnosti, nova zdravila, nove projekte in nove poglede na nenehno se razvijajoči svet okoli nas.

Po nekaj urnem ogledu smo se prijetno družili v restavraciji hotela Kunst v najnovejši četrti mesta Krško, nadaljevali razpravo o svojih hišnih ljubljenčkih, drug drugemu nudili njihove slike na pametnih telefonih in obujali lastne spomine na svoje in skupno delo pred mnogimi leti.

Od kar je Slovenija samostojna država se je neverjetno izboljšal materialni položaj starodavnega mesta Krško v Posavju, ki ga je prav gradbeno podjetje Pionir adaptiralo pred osamosvojitvijo. Hidroelektrarne, ki jih je država zgradila v spodnjem delu reke Save še z daleč niso samo to, v sklopu teh projektov je bil obnovljen kompleks Valvazorja, graščina Rajhenburg, mostovi pred in za Krškem, komunalno omrežje in še bi lahko naštevala. Razbremenjeno mesto Krško je tako lažje poskrbelo za uresničevanje ambicioznega prostorskega načrta mesta, ki danes že sega do avtoceste in Leskovec je samo eno od vasi, ki je danes že sestavni del mesta. Poslovna cona Krškega je polna proizvodnih in storitvenih dejavnosti, v njej imajo svoje maksimalne ponudbe vsi trgovski velikani, ki jim je Slovenija tako velikodušno ponudila svoj trga. Upam, da bo mesto v bližnji prihodnosti močno razvilo tudi svojo izobraževalno in kulturno ponudbo.

Ste že spoznali fenomenalne dosežke Krškega?

Kadar se napovedo vnuki. 12. maj 2023.

Sodobne družine so razpete med delovnim mestom, šolo, familijo, športom ali kulturo ter drugim delom. Civilna družba se širi na vsa področja življenja in dela, zato se povečuje število interesnih skupin v katerih je največ mladih. Družini zmanjkuje časa za pogovor, smeh in veselje skupnih iger, mladi obremenjeni s sodobnimi tehnologijami pa živijo svoje, kdove kakšno duševno življenje. Svoj čas zahtevajo tudi družinski ljubljenčki. Res nori časi z še ne predvidljivimi posledicami.

Kadar se najde čas za obisk pri babici, je prav zaradi razlogov iz prejšnjega odstavka pomembno, da se čas zanj pravilno razporedi kot na primer: pomoč na vrtu le za skrajne potrebe, obisk pomembnega dogodka v okolju bivanja babice, ki učencu lahko koristi, dovolj drugačne hrane kot jo mladi dobivajo v svojih menzah in domovih, počitek na blazinjaku z morebitno masažo, samo nekoliko ponavljanja šolske snovi, na koncu dneva pa še krompirček. Tako nekako zgleda pri nas, lahko pa bi nas označili tudi za ne pretirano delavne, radovedne ali zanimive.

Pri nas je drugačna prehrana kot vsak dan skoraj pravo pravilo. Ker so moški v večini se veliko peče, kuha močnik, delajo princeska krofi, popije se nešteto steklenic tee gozdnih sadežev in zaključuje obroke s sladoledom vseh oblik. Babi zbira želje cel teden in v petek pripravi načrt nakupa ter, kot mula, privleče vse v kuhinjo. Kadar se zljubi vnukoma, kuhata one dva, običajno v voku premetavata meso z zelenjavo in dodajata začimbe, da lepo diši po hiši vsaj nekaj ur. Po obvezni juhi kalorično skromna tortila ne nasiti želodčke, dodajamo po željah kanapeje, solate, namaze, čaje,.. če je v kuhinji babi seveda ni kaj dosti zelenjave, je pa dovolj vseh vrst testenin z številnimi mesnimi ali sladkimi dodatki. Priljubljena je lazanja, pečene hrenovke v šunki ali koruznem zdrobu, paniran som ali pečeni losos. Kadar kdo predlaga sladice je na vrsti mami, ki peče torte, dela rolade ali pa kaj kupi kar v trgovini. Njene so tudi solate, ki jih mora biti najmanj pet vrst saj vsak od nas je le svojo. Oči pa ima posebno nalogo, kuha kavo za svojo drago in za babi, stepa smetano, nam postreže kjer želimo in prisede, da se lahko začne razgovor starejših, ki včasih traja tudi uro in več in se nanaša na gospodarjenje v družini, morebitne nabave, debate o investicijah, problematiki doma, Slovenije, sveta, in še kaj. Ja, prihod vnukov povzroči obsedno stanje. V shrambah ne sme nič manjkati na kar mora paziti babi. Ta običajno poskrbi še za večerjo.

Vedeti je potrebno, da pišem o željah dveh najstnikov in petdesetletnika. S snaho sva bolj slabi konkurentki, fantje pa potrebujejo spremembe in z veseljem jih zagotavljava. Poseben čas je ta skrb za njihovo zadovoljstvo, spodbuja ideje o dobri domači kuhinji, porazdeljuje delo v pripravi hrane in kosilo ali drugi obroki so rezultat skupnega oblikovanja in uresničitve. Nagrado nam prinaša zadovoljstvo, včasih presenečenje in vedno hvaležnost naših jedcev.

Kako pa pri vas skrbite za zadovoljstvo skupnih družinskih kosil?

Dekalog .11. maj 2023.

Beograd oziroma Srbija je doživela kar dva pomora otrok, šolarjev, mladih življenj, ki ne bodo nikoli uresničevali svoje sanje in si prizadevali za uspešnejšo prihodnost svoje domovine. V ZDA je morija že vsakodnevni pojav, v Rusiji so pobili na enkrat največ šolarjev. Otroci pobijajo otroke že tako masovno, da se podatki o njih že vodijo v Statistiki in so postali že tržno blago. Vemo vse o dogodkih in nič o tem kako se bomo zavarovali pred morebitnimi prihodnjimi. Vprašam starše svojih vnukov kako poteka njihov razgovor z fantoma, se plazi strah tudi po njunih šolah? Fokusirala sta svoja prizadevanja na to, da njuna sinova ne bi storila kaj hudega komurkoli, kar je dobro.

Iz otroštva se dobro spominjam naukov starih staršev kako je potrebno živeti, da te ljudje spoštujejo, da si delaven in ustvarjalen in da je krepost tvoja vrlina. Neštetokrat so nas otroke poučili o sedmih glavnih grehih in desetih zapovedih človeštva. Ti postulati veljajo odkar obstaja človeštvo in se prenašajo iz roda v rod.

Vrline človeka so zmernost, razumnost, pogum (ali trdnost), pravičnost,vere, upanja in ljubezen. Njegovi poglavitni grehi pa so napuh, pohlep, pohota (nečistost, strast, poželenje), jeza, požrešnost, zavist, lenoba.

Poleg vrlin in poglavitnih slabosti pa so nam davni rodovi zapustili še Dekalog ali zapovedi, ki so plod dolgega zgodovinskega razvoja pri čemer so posamezne stopnje med seboj povezane in jih ni mogoče empirično secirati. Dekalog ni samo niz prepovedi, ampak temelji na vrednotah. Vsebuje vse sestavine, ki so potrebne za utemeljitev uravnovešenega moralnega razmišljanja, primernega tudi za naš čas. Zapovedi so: jaz sem gospod tvoj Bog, ne imej drugih bogov poleg mene, ne delaj si rezane podobe, ne izgovarjaj po nemarnem imena gospoda, svojega Boga, spominjaj se sobotnega dne, spoštuj očeta in mater, ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne pričaj po krivem proti svojemu bližnjemu in ne želi hiše svojega bližnjega. Vsaka izmed navedenih vrednot odpira »program« za vseživljenjsko rast na moralnem področju. Z analizo desetih vrednot, vsebovanih v dekalogu, lahko opazimo, kako te sledijo sestopajočemu redu, kjer je duhovna rast na prvem mestu, gmotne stvari pa na zadnjem; znotraj človeških odnosov pa najdemo na začetku seznama družino, življenje in trdnost zakona.

Tako grehi kot zapovedi so nastajale tisočletja in ljudje so se po številnih zablodah družbe vračali k njim, da so zopet našli prave poti do želenih vrlin posameznika in občestva. Današnja družba postavlja v prioriteto materialne vrednote in žrtvuje duhovno rast mladih na oltar svojega pohlepa. Mladi ne prepoznavajo vrlin, idealov za katere se splača živeti, vidijo in slutijo grehe, ki nastajajo na poti k bogastvu, ne prepoznajo deleža, ki bi ga sami morali dodajati, da bi bila družba boljša, tudi ne prepoznavajo izkušenj, ki jih vsi pretekli rodovi polagajo v naša srca in možgane. Razvajenosti in lenobe so se nalezli od tehničnih pripomočkov, ki odpravljajo dialog med starši in otroci.

Vrline, grehi in zapovedi so potrebni vsakem domu, v vsaki družini v vsaki skupnosti. Poskrbimo, da se bomo tako mladi kot stari ravnali po njih pa bo manj streljanja, hudobij in lumparij.

Kako pa vi ukrepate, da v družini ne bi imeli mladega morilca otrok?

Tisoč opravil in kratek deževni dan. 10. maj 2023

Pridejo dnevi, ko se samo sprašujem kaj vse sem ali bom pozabila narediti in si s tem zaslužila nekoliko dobrohoten nasmeh tistih, za katere si pač prizadevam ostali pametna starka. Danes je žal eden tekih dni.

e na jutranjem sprehodu si dopovedujem, da ne smem pozabiti na kosilnico, ki je v popravilu na Agroservisu. Kosilnica je popravljena, milo vprašam: mojster mi boste pomagali kosilnico naložiti v avto? Seveda, dva mojstra sta kot bi mignil opravila delo in vprašam: moram dati za pijačo, ker ste mi pomagali? S smehom in dobro voljo odpeljem domov v garažo.

Pride Joško in da ne bi pozabil takoj vpraša če jem jedi s pehtranom. Ko potrdim obljublja okoli 11 ure za kosilo štruklje s pehtranom. Ja super, ne bo mi treba kuhati. Muči me kosilnica v avtu, rožlja ko vozim. Milo prosim Jožeta, ki kuha kavo, da mi pomaga iztovoriti kosilnico. Po kavi je zapel: adijo, pa zdrava ostani in mislila sem, da je kosilnico pozabil. Hišni zvonec grom zadoni in stric Jože se zadere: ja kje pa si, že pol ure te čakam. Spustim kuhinjsko krpo, letim po ključ od avtomobila, obuti moram tenisarke in že odpiram garažo. Kaj hujšega, pod kosilnico ni odeje in v avtu so zdaj smeti od njene vožnje. Deka mora vedno biti v avtu, dobim nauk in pomoč pri njeni umaknitvi iz avta.

Kliče prijateljica, za vas imam kosilo, prinesem ob deseti uri. Jo, hvala, kako pa vam povrnem. Ah nič, sem zdajle kuhala, vse je sveže, boste doma? Pride ob napovedani uri prinese dobre sarmice, klepetava na vratih in ona mi pove tridnevni načrt potovanja v Vojvodino. Je doma tam in jo izjemno razveseli vsak, ki želi v Vojvodino.

Nenehni strah, da kaj ne pozabim me žene naprej. Včeraj sem na razstavi obljubila prijateljici naslov knjige o divjih ženskah, ki govori o tolmačenju mitov in zgodb o arhetipu divje ženske. Naslov knjige mi vedno dela probleme medtem ko vsebino knjige lahko kar podrobno obnovim precej časa potem, ko jo preberem. Pišem mail moji prijateljici in zadovoljno brundam, ker je ena naloga manj.

Moram v knjižnico Golije v Trebnje, ker tam dolgujem vpisnino 5 eur. Če plačam z virmanom bo to 10 EUR, če se zapeljem v Trebnje pa bom vadila zdaj bolj redke šoferske spretnosti. Grem, v Trebnjem plačam, v eni uri sem doma.
,br>Zdaj pa blog za dva dni od tega eden praznični. Prizadevam si pisati čim bolje, upam, da mi je uspelo, vnuk ga bo verjetno še danes vnesel na splet. Porabim več kot uro časa.

Ko sem sredi pisanja pride brat Zvone z vinom iz svojega vinograda. O hvala dragi bratec, boš stopil? Ne, ne, moram hitro naprej, na pij po kosilu, da boš bolj pri moči. Kar takoj sem si pripravila špricar in res me je osvežil.

In tako naprej, ura je šele tri popoldan. Večina mojih dni je podobnih temu.

Kako pa poteka vaš dan?

Trio divjih godal. 9. maj 2023

Veselje, ki ga prinaša pomlad, nas vsekakor navdušuje z upanjem, da bo praznično razpoloženje ob Prazniku dela prevladovalo tudi v naslednjih mesecih leta. Kar neka kontinuiteta poteka med prvomajskimi prazniki in Dnevom osvoboditve.

Praznična prestolnica zvabi v Ljubljano staro in mlado, pohodnike, tekače, sprehajalce, tradicionaliste in seveda vse, ki spoštujemo zgodovinske mejnike v duhovnem in materialnem razvoju naše domovine. Naš simbol je »Pot prijateljstva«, prehodimo jo kolikor zmoremo, Ljubljana pa se je na ta dan zopet spomnila svojih izjemnih ustvarjalcev, med njimi priljubljene pesnice Elze in občudovanega arhitekta Kristla, ki jih letos proglasi za častna občana. Za ustvarjanje potrebujejo ljudje mir in spodbudo, z zmago nad zlom pred skoraj osemdesetimi leti je bil izpolnjen temeljni pogoj tudi za svobodno ustvarjanje.

Dan osvoboditve praznujemo vsak po svoje tudi doma, v družini. Pri nas je bilo kup opravkov, ki so zahtevali običajni delavnik. Smo pa proti večeru obiskali otvoritveno prireditev razstave mladega umetnika Patrika Dvorščaka v Galeriji Krka in uživali ob njegovi »Ecytari za vedno« kot je kustosinja Maša Žekš naslovila skupino predstavljenih umetnin družbeno angažiranega slikarja. Umetnik preko svojih del poudarja, da se želje ljudi po utopični ureditvi, zadovoljivi moralnosti in dobrodejni disciplini izgubljajo v hrepenenju po bogastvu, egoizmu, užitkarstvu, pregrehi, zato postaja svet kaotičen. Njegova poslikana platna vsebujejo v nekem začetnem kotu prepoznavne like, osebe, objekte potem pa v vedno večji meri nastajajo kaotični spleti barv, likov in prizorov, ki se zaključijo kot zmešnjava. Močna sporočila njegovih slik so do neke mere tudi povzetek razmišljanja mladih v sodobnem svetu, zaskrbljeno nanj gledajo pa tudi skoraj vse stroke.

Poučno razstavo je umetniško dopolnjevalo Godalkanje Tria divjih godal - violine, kitare in violončela. Njihovo igranje je paleta čustev in stilov, mešanica balkanskih ritmov, funk riffov, jazz impro, flamenka, kelta ter drugih in sami ustvarjajo epske skladbe. Virtuozno usposobljeni vsi trije umetniki odkrivajo nov svet improvizirane glasbe ter raziskujejo možnosti in tehnike svojih glasbil. Občudujejo ljudsko glasbo Balkana, francoske plese in anatolske balade ter njihovo čustvenost. Delajo na evropski folk sceni, pa tudi v azijskih in ameriških državah. Francoski violončelist Toby Kuhn, slovaška violinistka Petra Onderufova in slovenski kitarist Aleksander Kuzmić živijo v Sloveniji igrajo pa po celem svetu. Nastop Tria divjih godal je imeniten umetniški dogodek, spoštovanja vreden po interpretaciji in izjemnem razumevanju ter doživljanju glasbe.

Prireditev v Galeriji Krka je bila umetniško bogata, bila pa je tudi optimistična, svojstveno opozorilna in navdihajoča z vedrino. Družba prisotnih se je pogovarjala z likovnimi in glasbenimi mojstri, se vračala k posameznim razstavljenim slikam, komentirala dogodke in ovijala avreolo glasbenikom ter organizatorjem. S kozarcem vina smo nazdravili Dnevu osvoboditve in se pred odhodom zahvalili gostitelju. Res lep večer!

Kako ste pa vi obeležili Dan zmage?

Zakaj nas Cerkev ne mara? 8. maj 2023

Rada od časa do časa pogledam Družino in izdaje Katoliške cerkve, ki so nam dostopne po njihovih hramih. Tudi izdana dela Založbe Družina mi niso tuje čeprav je ta ponudba dokaj specifična, bi rekla za današnji čas včasih prav sporna. Nisem prepričana, da sta Peterson in Legutko čtivo za razumevanje današnjih družbenih razmer. Bolj kot to težko čakam izdaj cerkvenih dostojanstvenikov na Slovenskem v katerih bi nam pojasnili svojo vizijo in nas seznanili s strateškimi potmi, po katerih nameravajo hoditi, da bi dosegali svoje cilje. Prepričana sem, da bi prav to odpravilo strahove med ljudmi pred Cerkvijo ter omogočilo normalizacijo razumevanja med verujočimi in neverujočimi.

V tem pogledu sem se seznanila z vizijo dr. Andreja Sajeta, škofa Škofije Novo mesto, ki jo je podal za prihodnih desetih let. Oblikoval jo je ob praznovanju visokega jubileja novomeškega Kapitlja in jo javnosti predstavil na Simpoziju. Nedvoumno izjemni poznavalec razmer v Cerkvi priznava njeno trenutno krizo in vidi tudi rešitve zanjo v vračanju k evangeliju in vpeljevanju dosežke časa v njegove strukture in oblike cerkvenega verovanja. Opuščanje preživelega in umirjeno duhovno življenje duhovnikov bo pripomoglo k iskanju poti za poglobljeno duhovno življenje vsakega vernika. Bolj bogato duhovno življenje vsakega kristjana bo širilo število vernikov in drug od drugega se bodo lahko več naučili. Škof Saje je prepričan, da ko se svet ukvarja z vprašanji ženskega duhovništva, celibata ali istospolnih porok, v resnici izraža hrepenenje po nečem globljem, po prepričljivem odgovoru Cerkve o temeljnem vprašanju človekovega bivanja. Graditi občestvo namesto individualizma temelji na zakramentih, predvsem na krstu in evharistiji. Dialog bo omogočil Cerkvi nova spoznanja. Cerkev prihodnosti bo predvsem Cerkev molivcev, da bi prepoznali nove priložnosti in znamenja časa in se usposobili za poslanstvo, ki nam je pri oznanjevanju evangelija zaupano. Upanje je vrlina srca, ki se ne zapira v temo, se ne ustavlja v preteklosti, ne živi v sedanjosti, ampak zna videti jutri.

Hvala dr. Saje za te napotke kristjanom in srčno upam, da jih bodo z veseljem uveljavljali tudi pri iskanju skupnih poti z neverujočimi. Danes tako ne razmišljajo ali pa o njihovih pogledih na neverujoče nismo prav obveščeni. Kako naj si sicer razlagamo to nenehno poglabljanje nasprotovanj med delovanjem večine in manjšine v naši državi. Je slovenska Cerkev resnično odločena, da na primer podpira zahteve po spremembi Nature 2000 in druge zahteve v zvezi z kmetijskimi zemljišči v Sloveniji, zakaj hoče cerkev prevzeli izobraževanje otrok in mladine, zakaj ima svoj Rdeč križ, ki mu pravi Karitas, zakaj izdaja knjige, ki propagirajo patriarhat, odklanjajo izobraževanje žensk in zanikajo njihove težko pridobljene pravice, zakaj vidi ideale v preteklosti, ko smo odvisni od sedanjosti in tehnološko tehničnih dosežkov prihodnosti. Zakaj menite v Cerkvi, da vam pripada več pravic kot drugi civilni družbi v naši domovini, ne pa tudi več dolžnosti bodi si materialnih ali duhovnih. Kaj nam zamerite, da je škof Šuštar napovedal moralno preobrazbo državljanov in državljank že ob osamosvajanju? Nešteto vprašanj in nič kakovostnih odgovorov, komaj čakamo, da s uveljavi vaša vizija v Cerkvi.

Kako pa vi gledate na vlogo Cerkve pri upravljanju države?

Protesti upokojencev. 7. maj 2023

Presenečena oziroma užaljena ugotavljam, da sem dobila političnega vodjo čeprav me ni nihče niti povedal ali vsaj vprašal, če lahko v mojem imenu zmerja Slovenijo, izvoljene funkcionarje, celo svetovalce in zahteva tako zvišanje naših pokojnin, da bi se proračun države povečal za milijardo. Vsaj mi upokojenci, ljudje z maksimalnimi izkušnjami in modrosti pa res moramo vedeti kje so meje naših dejanj in mnenj.

Prof. dr. Ivanu Turku sem nekoč omenila, da znajo biti pokojnine problem, pa mi je rekel približno takole; imam vse kar v svojih letih potrebujem, moj sim pa je na začetku, vsega mu manjka, prav bi bilo, da tisto kar namenjajo meni, dajo njemu. Profesor je že zdavnaj pokojni, njegove besede pa so vsak dan bolj žive, dajo misliti, opozarjajo, slišim jih posebna takrat, ko RTV SLO prenaša upokojenske proteste izpred Državnega zbora, kjer naj bi vpila v »kozji rog« tudi sama. Sram me je, sramujem se, da pod pragom revščine živi toliko ljudi in srčno upam, da bo ponehal nenehni pritisk najmočnejše stranke na Državni zbor, da bo ta lahko začel reševati revščino, ki jo bolj kot upokojenci čutijo mladi in prekarci. Dokler pa Državni zbor nima miru pri svojem delu, ne moremo pričakovati njegovih vidnih učinkov. To ni potrebno dodatno utemeljevati, ker vsak dan piše in se pove v vsakem mediju, nemogoče, da bi vsi lagali tudi tisti, ki jim kraljuje ta največja stranka.

Spoštovani upokojenci-protestniki, ne pridružujem se vam v vaših zahtevah in če so res vaše, vam polagam na srce, da jih bolj prilagodite potrebam mladih, tudi vašim otrokom in vnukom. Vi dobro veste, da žaljivi transparenti proti izvoljenim upravljavcem države pomenijo upor proti večinski ljudski volji, da ta upor vas, ki hodite pred parlament samo ločuje od večine, ne more pa učinkovati na višino vaše pokojnine dokler legalni in legitimni Vladi ne dovolite delati, kaj pametnega narediti, ji pomagati. Ljudje po šestdesetem letu to vedo, tudi vi, ki hodite pred parlament to zelo dobro veste, zakaj se torej »dajete v zobe« mladim in ljudem brez zaposlitve, brez zaslužka, priseljence in podobnim revežem, ki do pokojnin sploh prišli ne bodo, če bomo odpravljali socialno državo in solidarnost. Dobro bi bilo, da še enkrat presodite svojo odločitev do zahtev, ki jih pred Državnim zborom demonstrirate.

e pa se je v vaših srcih nabralo preveč tegob in trenutno ne zmorete brez demonstracij za večjo pokojnino in izgon izvoljene oblasti, pojdite pred Državni zbor brez naše zastave, zastave državne suverenosti in državnega simbola, ker pač večinskega mnenja ne sprejemate. Vsakokrat ko boste na platoju pred Državnim zborom poslušali svoje voditelje se zavedajte svojih pretiranih zahtev, onemogočanja dela Državnega zbora in nezadovoljstva večina volivcev z vašim nastopom. To so boleča dejstva državljanov in državljank Slovenije, ki seveda koristijo le tistim, ki za preživetje v času nevladanja nabirajo denar za prevzem oblasti.

Za nas vse bi bilo dobro, da smo bolj povezani in da razvijamo prijateljske odnose za kar pa ne potrebujemo demonstracije ampak več prijateljskega prepričevanja ter širjenje zaupanja. Družabnost pogrešamo kot priliko za hitrejše in ustreznejše reševanje morebitnih težav.

Ste demonstranti tudi vi?

Zakaj ne slovensko? 6. maj 2023

Nikoli ne bo dovolj opozoril, da moramo svoj materini jezik spoštovati, ga uporabljati in razvijati za potrebe prihodnosti. O tem sem že velikokrat pisala in celo uradno predlagala, da se v EU začne uvajali skupni evropski jezik,osebno zagovarjam latinščino.

Do sedaj še nihče ni pojasnil, utemeljil ali kako drugače obrazložil zakaj se v Evropi uporablja angleščina kot skupen jezik kljub temu, da v naši uniji ni države, ki bi ji bil materin jezik angleščina. Prav tako angleščina ni zgodovinsko utemeljen izbor evropskega univerzalnega jezika za sporazumevanje, saj se je do nedavnega celo v diplomaciji uporabljala francoščina. Je to učinek obveznega šolanja osnovnošolcev iz angleščine? Je to posledica pomanjkanja prevajalcev ali lenuhov med kapitalisti, da ne vgrajujejo v svoje izdelke slovenščine, ker je to za njih premajhen trg? In mi hlapčevsko kupujemo robota ali kak drug program v angleščini ne da bi pomislili na posledice za slovenščino. Tudi varuhi in raziskovalci slovenščine ne najdejo rešitve, oni seveda opozarjajo, kdo pa je tisti, ki skrbi ali bi moral skrbeti za dejanja? V naši domovini imamo, na vseh področjih, vedno več tistih, ki »ugotavljajo in opozarjajo« ne vem koga in vse manj tistih, ki skrbijo za dejanja. Na primer, kdo mora zavrniti vpis podjetja v sodni register, če se hoče vpisati podjetje s tujko v imenu? Kako naj ta postopek morebitne zavrnitve poteka, kdo je možen razsodnik ali arbiter? Če predavatelj na fakulteti uporablja angleščino namesto slovenščine se najprej vprašamo, kdo je dolžan zagotoviti prevajanje, kakšno prevajanje in koga bremenijo stroški prevoda? Je za to na fakultetah poskrbljeno, praktično urejeno in uporabno? Da ne naštevam oziroma ne težim naprej s postopki, ki so potrebni za uveljavljanje slovenščine kot enakopravnega jezika drugih narodov na svetu, še posebno pa v EU.

e pa bomo te postopke le določili se odpira še vedno cel kup težav z uporabo slovenskega jezika. Slovenski narod dobiva prevoda praviloma samo iz anglosaksonskega območja, se pravi posredno, prevodov na primer izvirnih ruskih, arabskih pa tudi južno ameriških piscev ni oziroma jih je tako malo, da jih mediji ne promovirajo na noben običajen način. Po duhovnih dobrinah smo sužnji ponudbe v angleščini. Drugo, ni malo Slovencev, ki so prepričani, da nacionalni jeziki malih narodov z vključno slovenščino nimajo perspektive, ker mali narodi ne prenesejo stroškov vzdrževanja in razvoja jezika, svet pa postaja globalizirana vas z močno informacijsko infrastrukturo. Ubogi materini jeziki malih narodov, kaj bo z njimi? Napadeni so tako od kapitala kot od izvornih ljudstev. Kje je tu strategija, kdo sprejema poslanstvo ohranjanja aktivnega materinega jezika malega naloga, kje so uporniki? Ja, za slovenščino skrbi močan upornik - Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Od njega pričakujemo, da bo »na Mežaklji stal in rjul«* če bo slovenščini grozila kakršna koli nevarnost bodi si v šolstvu, v prevodih, kapitalu ali cagavih Slovencev. Pokončnost in upornost njegove ustvarjalnosti bo razvila strategijo za ohranjanje in razvoj slovenščine, ki jo bo narod sposoben sprejeti kot tudi uveljavljati. Poslanstvo Inštituta je zagotovo narodova prioriteta.

*Oton Župančič

Kako pa vi razmišljate o slovenščini?

Podjetja v spominih, 5. maj 2023

Ni razgovora v katerem sogovornik ne bi omenil podjetja v katerem je bil zaposlen. Seveda se spominjajo starejši vsak pretežno lepih strani delovanja, mlajši pa so praviloma samozaposleni in zato jim je pri srcu njihov s.p. ali mikro podjetje. Tako eni kot drugi so zame zanimivi sogovorniki saj sem skoraj pol aktivnega dela skrbela za njihov varen in hiter denarni tok in njihovo informiranost. Mladi gredo svojo pot medtem ko so starejši v pretežnem delu morali v pokoj zaradi stečajev njihovih nekoč uspešnih podjetji na katere so bili praviloma ponosni.

V mojem okolju so dolgo dominirali tekstilci, gradbinci, električarji, strojniki, livarji in predelovalci poljskih pridelkov. Žargonsko smo se ogovarjali kar kot pionirjevci, novoteksovci, labodovci, belsadovci, betikovci, krkaši, imvejevci itd. Posla je bilo dovolj, ljudje pogumni, kdor se je vrnil iz potovanja v tujini je prinesel nov izdelek ali vsaj idejo, trg je pokupil vse. Imeli smo vsak svoj interni časopis, svojo kulturno kolonijo in veliko skupnih prireditev, obvezno takrat, ko je katerokoli podjetje doseglo izjemen učinek in ga javno objavilo ob občinskem prazniku. Na prireditvah na primer ob občinskem prazniku se je na prireditvenem prostoru zbral celotni kolektiv, vabilu so se odzvali vsi vodilni delavci drugih podjetij, ravnatelji in direktorji zavodov, predstavniki državnih organov in obvezno najvišji funkcionarji republike ali celo države. Pazljivo so bili oblikovani protokoli, da je prireditev stimulativno delovala na zaposlene in bila občudovana od gostov. Vse to dogajanje je dobilo svoj prostor v medijih kar nas je delalo prepoznavne v državi in tujini. Zadovoljstvo ob prejetih priznanjih in nagradah je spodbujalo storilnost in pozivno energijo tako strokovnjakov kot upravljavcev. Za vedno se je zapisalo ljudem v spomin in ko se danes srečujemo se ta spomin obudi, nekoliko »dopolni«, te nasmeji in razveseli.

Ne čudim se, da se danes omenjeni spomini vse pogosteje pojavljajo tudi v revijah, oddajah in knjigah. Na primer, samo poglejte, kako lepo je opisana življenjska pot Šumija, Saturna, Tekstilne, Pletenine, Narta studia, Pionirja, Novoteksa, pa kaj bi naštevala, skoraj ni firme, ki bi jo ljudje pozabili. Metličani na primer, so pred kratkim nanizali skupne vrednote nekdanjega obrata Novoteks Metlika, o podrtju znaka TAM v Mariboru je nastal še posebno zanimiv zapis kraja, ki je ta znak tovarne posvojil kot lokalni prepoznavni simbol. Poglejte, kako previdno se pristopa k rabi prostora nekdanje Tobačne, da bi se poleg novosti le ohranil tudi delček emocije, ki jo je kolektiv Tobačne zmogel v svojem dolgotrajnem razvoju. Spomini na skupna prizadevanja ocenjujem kot potrditev dejstva, da se učinki dela povečujejo zaradi pripadnosti neki skupni ideji, cilju, strategiji ali poslanstvu. No, iz severnih držav Evrope tudi k nam prihajajo ugotovitve, da brez čustev ni razvoja.

Spomini na razvojno pot pa niso le v ljudeh iz podjetji pač pa tudi iz vseh drugih človekovih dejavnosti. V mojem okolju je zelo živo spominjanje na ljudske godce, ki so z nenehnim prizadevanjem postali simbol kulture naroda, ohranil se je spomin na dolgoletno davčno strokovnjakinjo, ki je korektno delovala med občani več desetletij, da ne govorim o znamenitih bančnikih, izjemnih zdravnikih, spoštovanih profesorjih in učiteljih ter neštetih anonimnih ljudi, ki so gradili na primer splošno bolnišnico, organizirali zavarovalništvo in spodbujali šport, kulturo, socialno politiko in solidarnost. Lepo je biti ustvarjalen!

Kako pa se vi spominjate institucije v kateri ste delali?

Poboji v šolah. 4. maj 2023

Vse, kar nam sporoča v praksi potrjena strokovnjakinja Leonida Zalokar, zelo pazljivo večkrat preberem z namenom, da bi čim bolje spoznala družbene procese, ki povzročajo usodne motnje v obnašanju šolarjev do osnovnošolske ustanove, vzgojiteljev in učiteljev, sošolcev in sošolk ter vsega, kar jih moti v okolju. Po včerajšnjem poboju v Beogradu je omenjena naglasila, da so vse meje v družbi porušene, ni več nobene avtoritete, imamo en do tri odstotke brezčutnih otrok s katerimi se ne ukvarjamo, ne pogledamo vzroke za nasilja brezčutnih otrok, celotno družbo je nujno pogledati bolj globalno in vedeti moramo zakaj družba pada s tečajev.

Dragi starši, vzgojitelji in oblikovalci programov vzgoje, prišel je trenutek resnice, čas za obračun grehov, ki smo jih zagrešili proti svojim otrokom kot tudi čas za drugačno ravnanje v prihodnje, da družbo spet spravimo v dobre tečaje. Najlažje bo odstraniti vseh vrst orožje od doma in zapreti TV, računalniške tablice, pametne telefone,, ko se na njem prikažejo filmi ali oddaje zločinstva, nasilja ter terorja. Vsi v družini se solidarno odpovedujemo tem kvazi dobrinam, ki bi lahko kakorkoli izmaličile misli najmlajših. Nobenih goljufij z drugim sprejemnikom v spalnici ali izjem na dopustu in podobnim odločitvam, odkrito pred otroci se temu odpovedujemo vsi na vseh medijih. Težje bo ob pomanjkanju časa, razvijati prijateljska prepričevanja med najmlajšimi, starši in ostalimi člani družine. Čas bomo sicer prihranili z odpovedovanjem nasilja na raznih medijih, morali pa ga bomo najti tudi z določanjem prioritet in tu morajo imeti najmlajši prvo mesto. Vsak dan se pogovorimo o tem kako je bilo v šoli, kaj je bilo zanimivo, kaj odveč in kaj preveč. Večkrat se bomo pogovarjali o svojem rodu, njegovih uspehih in vrednotah, o živalih, naravi, zgodovini in domovini. Pogovori bodo samo konkretni, odkriti in v primernem tonu brez pristranskih mnenj in v njih sodelujejo enakopravno vsi. Pogovori morajo biti vsak dan, lahko večkrat na dan in ne smejo izostali zaradi službenih projektov, pranja, kuhanja, pohajkovanja, druženja,vse delamo skupaj starši, mladi in najmlajši. Utopija? Pazite, vaš osnovnošolec je morda brezčuten ali ima vedenjske motnje, kako veste, da ne bo ubijal? Družbo si prizadevamo spraviti v tečaje torej mora naše starševsko delo dopolnjevati še stroka vzgojiteljice, psihoterapevti, moderne druge zdravniške vede in seveda zavodi, ki so hudo deviantnim osnovnošolcem v pomoč pri odkrivanju in zagotavljanju potrebnega zdravljenja. Družba mora imeti jasen cilj, da tako starši kot šola spet postanejo stvarna avtoriteta, ki jo učenec upošteva v svojem življenjskem prepričanju. Pričakovati je, da bo naša družba oblikovala vsebinsko bogat in času primeren program vzgoje z nedvoumnimi cilji kot so doktrina vzgoje, naloge vzgoje, nosilci nalog, preventivno odkrivanje nevarnega delovanja mlajših in drugo.

Namenoma sem se razpisala laično o problematiki, ki jo je potrebno reševati v družbi kot celoti, od katere je odvisno življenjsko načelo mladih in delovanje zdrave, napredne družbe v prihodnje. Draga država, posveti več pozornosti zdravju svoje družbe. Prepusti kapitalske materialne posle ljudem, ki so dobri gospodarji, ti pa se posveti duhovni rasti svojih državljanov. Ko bomo vsak večen v Dnevniku izvedeli za nova boljša spoznanja v vzgojnih procesih bomo začeli verjeti, da nam gre na bolje.

Kako pa vaša družina vzgaja mlade?

Izjemna gostinska ponudba. 3. maj 2023

Saj ni primerno, da bi delala reklamo za kogar koli, zato niti nisem usposobljena, me pa zelo razveseli, če iz mojega območja kdo dosega izjemne rezultate in ga zaznajo tudi mediji. Konzum, ki so ga včasih obvladovali Ilovarji, je objavil izjemno gostinsko ponudbo gostilne Rakar, ki je razvila svojo stroko v Višnji Gori in se od tam razširila na Gornje Ponikve v občini Trebnje. Ob reki Temenici in železniški postaji tik za starodavno nekdanjo gostilno Grmovšek, so Rakarjevi pred desetletji zgradili svoj nov gostinski objekt. K njim smo hodili praznovati rojstne dneve, posebne dosežke pri delu in fantovščine oziroma dekliščine, tja vodimo pogrebce od sv. Marjete in na sploh je primerna gostilna za vse vrste veselja in žalovanja. Za mene je še posebno zanimiva zaradi neposredne bližine moje rojstne hiše pa tudi zaradi spominov na opustelo Grmovškovo gostilno, ki je bila v marsičem usodna za mojo rodovino po mamini liniji. Med drugim so leta 1948 tam aretirali mojo staro mamo, ker je bleknila, da komunisti niso nič boljši kot so bili fašisti. No zgodilo se ni nič hudega.

Kaj vse je navdušilo pri Rakarjevih selektorje Konzuma bom sicer poskusila našteti, priznam pa, da večina teh jedi ni v mojem jedilniku in jih slabo poznam. Niz prigriskov, ki so jih prejeli na začetku, naj bi »napovedal filozofijo in smeri razvoja« nadaljnje postrežbe. Prvi prigrizek domača klobasa na črnem kruhu z drobnjakom in špeh z okisanim ptujskim lukom sta dajala »vedeti, da so na Dolenjskem«. Hladno dimljeno postrv z ajdovimi kokicami in v brioš zavita toplo dimljena ter hobotnica s kislim zeljem so označili za kaskadersko kombinacijo. Za tako jed so označili tudi v zelenjavni juhi poširan file postrvi, na eni strani opremljen z nežno pikantnimi drobnimi njokci, na drugi pa rahlo fermentirano, opečeno cvetačo. Še več raznolikih jedi je sledilo v plasti z osnovo domače kozje skute kot so krema iz špargljev, škampov rep, dimljena majoneza, jurčki, sesekljanimi repki kozic, Med bolj domačimi jedmi so bili postreženi z nudli, prelitimi z divjačinskim ragujem, dušeno jagnječjim plečem, grahovim pirejem in še mnogimi drugimi, pehtranovim sladoledom na primer. Konzum meni da imajo Rakarjevi izjemen občutek za kombiniranje klasičnega in odbitega, visoke kuharije in kmetske preprostosti, starega in novega, vode in zemlje, okusov in tekstur ter hrane in vina.

Vso čast ponudniku tega gostinskega presežka in čestitke za naslov IZJEMNO!

Ob tej ponudbi se spomnim, kako skromna je ponudba večine gostincev za razna ljudem pomembna slavja. Ko zagledam pred seboj gobovo in govejo juho, pohan in pečen zrezek, razno zelenjavo, sem takoj sita in enostavne odrinem vse, razen krožnik za govejo juho. Ne vem zakaj, vendar tako je, kamor koli se zateče nekaj več ljudi, da bi skupaj kaj dobrega zaužili. Verjetno je tu tudi razlog, da se zadovoljimo z ulično hrano, s pico in piciči pa morda še z žarom. Vse to lahko v kratkem času pripravimo okusno tudi sami, se pri tem še zabavamo in nekoliko drug drugega poučimo o gurmanski prehrani. Danes se gre v gostilno le v skrajni sili, ko to zahteva protokol na primer poroke ali ko se snidejo maturanti in podobne bolj protokolarne prireditve na katerih je v predviden program, pojedina in razhod.

Dobra in zdrav hrana je vedno in povsod želena, vendar težko dosegljiva tudi danes v dobi množičnega trženja vsega.

Ste vi zadovoljni z običajno ponudbo naših gostincev?

Uboga Francija. 2. maj 2023

Včasih smo preobčutljivi za trenutne težave v naši državi, damo se že z majhno novičko prepričati, da je vse zanič in pri tem nezadovoljno godrnjamo. Že pogled k sosedom in po Evropski uniji pa nam pripoveduje o nezadovoljstvu tamkajšnjih prebivalcev, ki ima dosti globlje razloge od naših problemov »peteršiljčkove mame«.

Poglej samo, kaj doživlja prelepa prestolnica Francije. Zoprne in nevarne volilne kampanje, teroristični napadi, požar Notre-Dame, emigrantsko-rasne težave, zadnje čase odpor proti pokojninski reformi, koliko pa je drugih težav, niti ne vemo, kako bo izpadla Olimpijada v takem okolju, si težko predstavljamo. Ne samo, da je demonstrantov vedno več, vse bolj so agresivni z ciljen zmage za vsako ceno. Parižani niso več varni pred teroristi, begunci, policijo in drugimi represivnimi organi, ulice postajajo zastrašujoče z gorami odpadkov, lokali se zapirajo, dogovorjeni sistem reda in varnosti odmira. Na obzorju ni videti popuščanja ne iz strani predsednika in ne demonstrantov. Kje je iskati rešitev v mestu umetnikov, turistov, največjih bogatašev in najrevnejših slojev mestnega proletariata, polno prekupčevalcev kiča in še bi lahko naštevala. Samo policistov v enem dnevu je bilo ranjenih 400. Le kdo si še upa v Metro ali v parke? In vendar se življenje mesta nadaljuje, verjetno le drugače kot ga poznamo obiskovalci.

Tegobe in problemi puščajo hude in skrajno škodljive posledice za prebivalce in mesto kot celoto. Najhujša posledica je psihološka, saj upada nezaupanje Parižanov drug do drugega, do organov oblasti, do vsega, kar vpliva na mestno razpoloženje. Kako preprečiti ali vsaj omiliti ta proces, še ni nihče bleknil nobene. Materialni položaj prebivalstva se slabi saj je njihovo premoženje izpostavljeno kot orodje demonstracijam na primer avto, lokal, umetnina in druge vrednosti, ki privabljajo stroke in turiste, Parižani pa se z njimi preživljajo, saj je Pariz en sam muzej. Organi varnosti se morajo kadrovsko krepiti, zanje je potrebna dodatna in vse zahtevnejša oprema kar prazni lokalne proračune in preprečuje razvoj socialnih in skupnih zadev. Gradnje se ustavljajo saj je dolgoročno načrtovanje tako finančno kot kadrovsko nezanesljivo. Spreminjajo se prioritete, v prve prioritete prihajajo varnostni ukrepi, zavarovanje tveganj in javne funkcije, ustavljajo se solidarne in socialne aktivnosti, projekti zaščite okolja. Ovire v mobilnosti ljudi in blaga so nepremagljive v krajšem obdobju. Pariz je v vojni tako kot je v vojni Ukrajina s to razliko, da še ni bilo slišati o morebitni kakršni koli pomoči Evropske unije Franciji, čeprav bi bilo morebiti koristno, če bi še kdo razen predsednika Francije, ljudem povedal razloga za pokojninsko reforma ali pa svetoval kako naj ukrepajo, da bo v Franciji prevladovalo znosno sožitje med strankami.

Težave, podobne francoskim, se po mnenju dr. Rizmana, širijo po vsem svetu. V ZDA se vrstijo poboji in strankarski problemi, v Afriki se kotijo nove paravojaške enote, Evropa se izčrpava v oboroževanjem in vlaganji v energetiko, vzhodni Pacifik se pripravlja na oborožen spopad, je kje mir na svetu? je kje kakšen politik, ki bi rjul »dovolj je, od slej naprej se bomo pogajali« in ta pogajanja tudi začel takoj. Ni dopustno, da vsak počne kar se samo njemu zdi.

Veliko se nas je nabralo na svetu in še posebno v Evropi zato je nujno postaviti novo organizacijsko ureditev, ki bo prilagojena potrebam novih prihajajočih obdobij.

Spremljate težave Francozov?

Praznik dela. 1. maj 2023

Kot vedno sem se na predvečer Praznika dela iz balkona in terase razgledala o morebitnih kresovih, ki me vsako leto razveselijo in pospremijo v praznično razpoloženje. Gorijo kot vedno. Obesim zastava in se poglobim v komentatorje Mladine.

V sončnem jutru me zbudijo zvonovi Kapitlja in odmev oddaljene glasbe iz Glavnega trga, oboje me spremlja na jutranjem sprehodu poleg psičkov in njihovih spremljevalk. Iz prijazne hiške na Gubčevi pokuka lastnica, zaželi dobro jutro, malo poklepetava in se dogovoriva za obisk. Neki gospod iz stranske ulice, se s psičkom že vrača v svoj dom, moja počasna hoja ga ne doseže več, zato visoko dvigne desnico in pomaha. Seveda storim enako tudi sama. Evo, ura je malo čez šest, pa je že cel kup ljudi do mene prijaznih, prijetnih, pozornih. To je praznično razpoloženje za Praznik dela, saj smo se večinoma spoznali na delu v tovarni, po socialnih institucijah in kot upravljavci skupnega premoženja. Še vedno praznujemo 1. Maj z lepimi spomini na naš prispevek k blaginji okolja v katerem živimo, pa tudi širše, saj je na primer naša tovarna danes največji davkoplačevalec v državi.

Praznovanje tega lepega sončnega dneva nadaljujem z rdečimi nageljni, ki jih položim na grobove mojih prednikov. Prav se mi zdi obiskati tiste sorodnike, ki živijo danes v moji rojstni domačiji. Razveselila sem jih in neverjetno pozorno so me sprejeli, čeprav se nismo videli že nekaj let. Mladi dograjujejo svoj dom, živijo ustvarjalno in vzorno skrbijo za svojo družino. Nekatere starejše tarejo bolezni, predvsem ženske pa smo v našem rodu prave upornice. Po nekdanji avtocesti se vračam domov polna prijetnih občutkov, da se na Praznik dela tudi praznično ponašamo stari in mladi ne glede na bistveno različne razmere v katerih smo se morali znajti.

Pozno popoldne poslušam reportaže iz praznovanja na Rožniku, budnice iz različnih krajev, mnenje prebivalcev Ruš, čakam tudi na prikaz praznovanja na Dolenjskem - žal ga ni bilo. Povsod opazim neko olajšanje v ljudeh, da spet praznujemo Praznik dela brez predsodkov, da bi nam oblast lahko kaj očitala, z zastavami in mlaji in z velikimi željami, da bi s svojim delom ustvarjali človeku prijaznejšo prihodnost.

Spet sem se pred spanjem poglobila v že omenjene komentarje in poskušala ugotoviti, kje smo bliže resnici; komentatorji, ki so polni kritik izvoljenih voditeljev ali ljudje, ki ob Prazniku dela izražajo zadovoljstvo, razmišljajo o prihodnosti in z optimizmom sprejemajo tudi slabosti, ki se jim nobena družba ne more v celoti izogniti. Nujno je danes poznati delovanje in občutke tako večine državljanov kot tudi tistih, ki se od večine eklatantno oddaljujejo. Da bi ohranili solidarnost in delovanje socialne države, moramo razviti mehanizme obrambe proti nevarnostim, ki se organizirano nenehno plazijo po naši domovini. Ne gre za načela uporabe zemljišč in za višje pokojnine, tudi ne za slabo plačane zdravstvene storitve, saj vsak od nas ve, da je majhna država draga, še posebno, če ne more optimalno izrabljati svojih razvojnih potencialov, ker ji to sistematično preprečuje neizvoljena manjšina. Vsi, ki smo s ponosom in zanosom preživeli Praznik dela, se dobro zavedamo, da od tu izhaja naše večno upanje v uspeh prijateljskega prepričevanja in naš nenehni upor proti pohlepu ter drugim slabostim družbe.

Kako ste pa vi praznovali Praznik dela?

Naša Pikica. 30 april 2023

V praznikih nam je veliko veselja napravila psička Pikica, ki je s papagajem Jakopom tudi članica naše družine. Imela je nekajkrat več prostora, kot je navajena v svojem rednem domu, zato je šla rada na vrt, se trkljala po travi, ga z veliko hitrostjo večkrat premerila in se zadovoljna nato odpočila v svoji posteljici. Tudi v notranjih prostorih si je našla dovolj zabave bodi si z žogicami, iskanjem zdaj enega zdaj drugega stanovalca, veliko se je zadrževala pri meni v kuhinji in še z mnogim drugi nam je mala Pikica potrjevala, da ji je med nami prijetno. Težko razumemo, da tako ni povsod in da mediji kar veliko pišejo celo o potrebni nadgraditvi nadzora nad ravnanjem lastnikov z živalmi.

Podatki kažejo, da imamo v Sloveniji 240.000 psov in po mnenju predlagateljev zakonodaje jih ne bi smeli več privezovati na verige. Temu se močno upirajo kmetje, pristojne zbornice pa tudi veterinarji, saj so mnogi psi lahko tudi nevarni. Celo naša Pikica je hudobno bevsknila, ko sem jo vlekla stran od vnukove postelje. Vse bolj se odpira problematika novega odnosa do živali in utrjuje prepričanje, da se lahko človečnost v osnovni pojavni obliki izrazi le v odnosu do najbolj nebogljenih in ranljivih bitij - to je do živali kar je razlog za človekov bankrot na področju medčloveških odnosov. Tega bo možno sanirati le preko humanih in spoštljivih ravnanj z živalmi saj tako cvetoča trgovina s hišnimi ljubljenčki kot potrošnim blagom kakršni smo priča danes ne vodi nikamor. Tudi lastniki psov se morajo zazreti sami vase in si priznati, da je vzreja psov za hišne ljubljenčke etično sporno. Psi so družabne živali, ki od pradavnine pripadajo tropu in trpijo, če so večino dneve sami, zaprti v stanovanju in morajo zadrževati urin. Lastnik psa preprečuje svoboda svojemu hišnemu ljubljenčku in pri tem res ne more biti srečen. Na to nas opozarja posebno dr. Jože Kozinc, ki je doktoriral na temo človekovega odnosa do živali in ga poznamo kot izjemnega zagovornika ter varuha poštenosti.

Globoko me je zabolelo, da je naša Pikica nesvobodna, res je tudi, da večina dneva preživi sama, zadrževati mora urin, jesti le industrijsko pripravljeno hrano, biti na vrvici na sprehodu in da ne pozna več svojega pratropa, dvomim celo, da bi z njim preživela. Boleče je dejstvo, da je rojena in vzgojena za tržno blago in ne predstavljam si, kako bi ji vrnili svobodo. Vse ji je zagotovljeno, kar naj bi kot tržno blago potrebovala, higiena, hrana, prosti čas gospodarjev, kozmetika, sprehodi, vendar vedno po sposobnostih lastnika in ne njenih želja ali potreb. In najmanj 240.000 prebivalcev v Sloveniji živi v isti dilemi kot mi saj ne vemo kako zagotoviti svobodo sebi in hišnemu ljubljenčku, počutimo se krive za nesvobodo vseh Pikic.

Etika je veda, ki jo premalo poznamo, morala bi se vgraditi v vzgojne programa saj je etični pogled na katero koli človekovo dejanje povezano z tehnološko tehničnim proučevanjem sveta in tudi umetna inteligenca, ki prihaja danes na trg, zahteva etično presojo. Razmišljanje v tej smeri, torej v smeri svobode za vse, še zdaleč nista tehnologija in tehnika dokončna korist, morda je to korist za lastnika in poguba za človeško duhovno rast, poguba za naravo, živa bitja, našo Pikico, Kozinc pravi, da gre za sanacijo odnosov človeka do drugih živih bitij na tem svetu, sama bi rekla kar odnosa do naravnega ravnovesja. Prepričana sem, da o tem premalo vemo, da bi lahko spreminjali obstoječo tržno miselnost in Pikice bodo še dolgo tržni artikel.

Menite, da je odnos ljudi do živali pravičen?

Naša odprta kuhinja. 29. april 2023

Naneslo je, da smo pet dni preživeli skupaj in si privoščili družinsko življenje izpred Francjožefovskega obdobja z dodatkom odpravljanja zaostanka pri nekaterih šolskih predmetih. Za osnovnošolca je skrbela mami, za gimnazijca oči, moja dolžnost pa je bila prehrana, čajčki, priboljški, Nebeško!

Projekt »Odprta kuhinja« seveda poznamo vsi, nekajkrat smo ga tudi obiskali in bili zadovoljni. Tudi projekt Mali šef je seveda znan, gledan in ne enkrat, občudovan. Kaj bi pripravili za zajtrk, kosilo in večerjo, da ne izgubimo čar dobrega razpoloženja ob prilagojeni kuhinjski produkciji doma? Prednost v predlogu pripada fantoma in so se odločila za tortilo, piciče in lazanjo. Kuhinja je bila ves dan v funkciji. Zajtrki žal šele okoli desete ure, privoščili smo si špargle s pršutom in jajci, kuhali močnik z mlekom, pekli vse mogoče z jajci do piškotov.

V teh petih dnevih sem pospremila prijatelja na njegovi zadnji poti in v kuhinji sta v tem času vladala vnuka. V ne vem koliko posodic smo pripravili potrebne sestavine od mesa do soli, da ja ne bi kaj pozabili vmešati v nadev za tortilo. Ko sem odšla je manjkala še rumena paprika, odveč pa je bil narezan korenček. Po treh urah sem bila spet doma, na mizi obilne in lepo pripravljene tortile, za mene je ostala ena. Fanta sta se izkazala in nas vse razveselila, za nagrado pa prejela princeske krofe za večerjo.

Soboto smo želeli nekoliko popestriti kar običajno storimo s kosilom v Kitajski ali na Loki. Piciče ima samo Loka in naročili smo kar štiri, da bo ja dovolj pa še porcijo kalamar s krompirčkom. Postreči sta nam morala dva gostinca, da smo istočasno začeli jesti vsi. Ne vem, če je potrebno, a bom vseeno vprašala, če veste kaj so piciči? Na največjem plitvem krožniku servirajo bolj tenko in na manjše kose narezano pečeno pico z zapečeno sirovo prevleko. Krožnik spremljajo štirje različni namazi (sirov, tatarski, paradižnikov in gorčični). Z roko trgaš narezano vročo pico, pomakaš v eno ali več omak in po tem poješ. Okus je odličen, vroč picič se prileže skoraj ob vsaki priliki, bodi k slovesnosti ali sobotnemu kosilu. Skoraj vsako omizje v večjem lokalu je okrašeno s piciči. Nekateri lokali pa imajo posebna stojala, ki imajo na dnu večjo ovalno posodo za kose piciče, po ročaju po posodice za namaze kar je še večja atrakcija kot obilen krožnik.

Domača neomejena postrežba pred ali po kosilu je pri nas »odprta kuhinja«. Največkrat se v njej pogodim o pripravi kanapejev s pašteto, jajčkom, včasih ali komu s šunko, paradižnikom in malo majoneze. Količine so neomejene oziroma želje po »repete« izpolnjene. Tudi čaj s kandiranim sladkorjem, medom, limono in po želji z dodatkom nekaj kapljic ruma je pogosto željen, posebno ob bolj hladnih dnevih. Kavo za snaho in mene skuha sin, sladke priboljške pa postrežeta vnuka, ki poznata tudi mesta kjer se kaj nahaja.
,br>e gremo v Kitajsko je seveda na vrsti pečena zelenjava, obvezno juha s tremi okusi in hrustljavi piščanec na kalčkih. Tudi sake pospravimo ali pa kaj drugega iz vrtljive mize. Pri nas so ti orientalci odlični gostitelji.

Kako pa se vi prehranjujete?

Razumniki sodobne Slovenije, 28. april 2023

Ne dohajam več vseh razumnikov, ki predsedniku Vlade svetujejo kako naj si spet pridobiva naklonjenost volivcev. Zgleda, da drug za drugim povzemajo oceno predsednikovega dela, ne pa tudi odločnosti, rizikov ali nesodelovanja zakonodajnih organov, predsednice države, strokovnih in poklicnih združenj, da ne govorim o članih Gibanja Svoboda in njihovih organih. Kot se mi je že večkrat zapisalo naj še enkrat ponovim; eno je Golob in njegova osebnost, drugo pa je predsednik Vlade Republike Slovenije, ki smo mu dolžni pomagati vsi, posebno pa najodgovornejši med nami z vključno voditelji lokalnih oblasti. Katerega Goloba torej danes ocenjujejo mediji kot neustreznega s sedaj vodeno politiko in v čem so si enotni, da bi se moralo uveljavljati v prihodnje?

Med kritiki predsednika Vlade je tudi Jože P Damijan, ki pa za svojimi kritikami vedno predlaga tudi ukrepe. Trenutno ocenjuje, da bi »vsaj spodobno nedeljsko kosilo z govejo juho, restanim krompirjem in pečenko« Vlada lahko zagotavljala slovenskemu narodu z (1) zakrpanim zdravstvenim sistemom, (2) pobiranjem davkov za krpanje zdravstvenega sistema, (3) našla formulo za neboleči nov davek za dolgotrajno oskrbo, (4) zakoličila zemljišča za gradnjo vsaj 2000 novih stanovanj za mlade in socialno ogrožene ter (5) zagnala projekt drugega bloka jedrske elektrarne za električno samozadostnost in razogljičenje. Predlagatelj je v svojem razmišljanju in predlaganju zelo konkreten in za vsak od navedenih predlogov nakaže pot, po kateri mora iti, da bo cilj dosežen. Dodatna sredstva za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo je po Damjanu možno zagotoviti z uvedbo davka na nezdrav način življenja (sladkarije, tobak, alkohol), z povišanjem davka na dobiček z nekaterimi izjemami in obdavčenjem praznih nepremičnin. Za gradnjo stanovanj bi bilo primerno izdati stanovanjske obveznice in jih zavarovati z depoziti na bankah, ki so sedaj neizkoriščeni.

Najbrž je Vlada zatrpana s predlogi, kaj vse se da narediti, da bo njeno delo bolj učinkovito, ne predstavljam pa si, kako Vlada na teh ali na svojih inovacijah oblikuje svoje prioritete, najnujnejše ukrepe takoj. O tem mediji, Vlada, STA ali uradi za informiranje ne poročajo. Nastaja informacijska praznota, ki se polni z ugibanji, nesmisli in špekulacijami. Verjetno je tudi, da to komu prav prihaja saj bi sicer že enkrat dobili solidni informacijski dnevnik na RTV SLO ali pa sklep Državnega zbora, da je odpravljen prispevek za RTV SLO ker ta več ne opravlja nalog zaradi katerih je bila ustanovljena.

Res lahko govorimo o zagati, ko smo zašli v slepo ulico. Lepe medijske fotke in nastopi brhkih funkcionark žal ne odpravljajo dilem, strahu in vsega ostalega, ki se plazi po kot zlo po slovenski zemlji. V prazničnih dnevih smo lahko opazili zaskrbljenost večine predstavljenih na televizijskem ekranu. Če bi imela kakršno koli besedo v upravljanju države, bi svetovala, da združijo moči zakonodajni, sodni in izvršilni funkcionarji oblasti in pod vodstvom predsednice države zaključijo obdobje nenehnih dilem ter začrtajo skupna prizadevanja za umiritev strasti, zagotovitev miru v državi in ustvarjanje dobre osnove za oblikovanje stabilne prihodnosti.

Pokažite nam, da ste vredni našega zaupanja, da ste uporniki, ki se brez predsodkov upirajo slabostim in da ste sposobni dobro voditi ter upravljati naše skupno dobro.

Ste tudi vi kritično razpoloženi proti predsedniku Vlade?

Proslava. 27. april 2023

Upor najprej začutiš v sebi, je čustvo, potem pa sama od sebe sledijo dejanja. Neki literat, ki je približno tako definiral upor, mi je s tem podal odgovor na moje večno vprašanje, zakaj se borke in borci niso bali bitk, gozdov, lakote, pomanjkanje higiene in muk v taboriščih. V srcih jim je nastajal vedno večji odpor do okupatorjev, jeza, ker so se potikali po naši domovini in povzročali teror. Nastajal je upor, ki se je večal in širil v ljudeh, da so se pridružili odporniškemu gibanju in v njem vztrajali pa naj se zgodi karkoli.

Pojavljali so se junaki, junaštvo je bilo vrlina, junaška dejanja so se zapisala kot legende v spomin naroda, legende pa so večne. Danes je dan legend slovenskega naroda, ki so se v večnost zapisovale v drugi svetovni vojni na tleh naše domovine, razkosane med štiri sosednje države kot da smo domorodci tržno blago za vojne dobičkarje. Bilo je dovolj razlogov za upor posameznikov in upornost naroda. Naša samostojnost je dejanje večne upornosti Slovencev, da končno lahko govorimo o državi kot svoji domovini.

Proslava v spomin upora Slovencev proti okupatorju, je bila letos v Šoštanju, mestu Karla Destovnika Kajuha ob koncu leta, ki je bilo namenjeno spominu na tega velikega upornika. Njegova poezija je bila na prireditveni sceni vsebinska vez pri obujanju spomina na upor proti okupatorju. Tako kakovostne proslave v slovenski državi še ni bilo.

Seveda pa upor ni samo velik podvig posameznika in skupnosti s političnimi cilji. Največkrat je upornost v človeku tisto kar mu določa poklic, položaj v službi, rojstvo družine in podobne življenjske odločitve. Že za ustrezne učinke učenja potrebuje vsak šolar določeno mero upornosti, da ne govorim o dijaku, ki izbira poklic za celotno življenje in ve, da bo poklic zahteven, pot do njega strokovna in posli morda nedosegljivi. Za egiptologa bo upornost odločujoča, za uporabnika invalidskega vozička tudi, skoraj ni poklica, ki bi bil samo dober zato je prisotnost upora proti težavam nujna osebna vrlina.

Kakršen koli upor v človeku mora imeti močan razlog za svoj nastanek, rast ali izginotje. Uporni ljudje so naša prihodnost, prihodnost solidarnosti, znanja in blaginje z simbolnim znakom rdeči nagelj in rdeča zvezda, kot nam sporočajo iz Ruš. Ljudi privlačijo pogumne in uporne osebe, ki si upajo spregovoriti o škodljivih odločitvah kogar koli tudi maščevalnih funkcionarjev in poslovnežev. Upor v ljudeh se povečuje, če politiki, gospodarstveniki ali delodajalci ne spoštujejo svojih prekarcev, dobrih praks, utemeljenih predlogov stroke ali dobronamernih dejanj solidarnosti. Čas prinaša vedno nove razloge za upor. Kdo bi si mislil, da bo lokalnih vojn vedno več, da bodo pogoltni poslovneži segli po skupni lastnini, da bodo že pridobljene ženske pravice ponovno problem. Vsa ta realnost zahteva uporne in večini naklonjene osebe, ki sprožijo iskre pravičnega puntanja družbe kot celote, sproščajo vzvode nadzora in širijo nezaupanje v nepoštene organe ali osebe. Kolikor bolj je narod osveščen toliko bolj je puntarski, občutljiv za ohranjanje pravic in dolžnosti, ki omogočajo blaginjo večini.

Praznik upora slovenskega naroda proti okupatorju je v bistvu močan naboj upora proti vsem zlorabam oblasti in razslojevanju ljudi. Varujmo ga!

Kako pa vi občutite upor?

Spet me je nekoliko manj. 26. april 2023

e se moram za večno posloviti od koga, ki mi je bil drag, se počutim, kot da je odšel del mene, mojega življenja in spoznanja. In zadnja leta me je zapustilo že veliko, veliko sopotnikov in sopotnic, počutim se vedno bolj okrnjena, prizadeta.

S tem blogom se poslavljam od meni drage rodovine in družin, ki so v mojem prihodu v ta kraj pripomogli, da sem v njem zaživela kulturno in delovno. Mama Erna, zdravnica, družbeno odgovorna aktivistka, vdova pisatelja in borca nam je bila za zgled v delu, v odnosu do življenjsko pomembnih zadev. Njena sinova Marjan in Milan sta si prav času mojega privajanja tem krajem, ustvarjala družini, Marjan z Marjeto in hčerko Darjo ter Milan z Lojzko. Z Marjeto sva skupaj delali v tovarni in se pogosto družili tudi izven nje, nedelje smo z njeno družino preživljali ob Kolpi, napotili smo se skupaj na Korčulo in se lepo imeli vse do Marjanovega odhoda za vedno. Milan in Lojzka sta nekaj let imela dojenčke katerih rast sem opazovala od blizu. Potrebe njunih otrok Otmarja, Andreje in Marka so starše usmerile v obnovo podedovane stare domačije na Zajčem vrhu, ki se je desetletje dograjevala in se zdaj na tej lokaciji še vedno dograjuje z novimi objekti v sadnem vrtu. Za razliko od Marjanove družine, ki je dobila še sina Matjaža, je Milanova družina bolj medsebojno duhovno povezana in zato središče njenega potomstva ostaja na Zajčjem vrhu. Tam so starši, Andrejina in Markova družina, le Otmar je še na Košenicah.

Doba spoznavanja računalništva, je obnorela tudi Milana, ki se je prekvalificiral in zaposlil v Centru za avtomatsko obdelavo podatkov v naši tovarni, najprej kot operater in pozneje kot programer. Možakar širokega srca in preprostih misli, ki je imel rad naš IBM računalnik kot tudi vse njegove novosti, ki jih je bil sposoben sprejemati, se je še osebno opremljal s računalniškimi pripomočki in me vse do odhoda iz tovarne dostikrat spodbujal, da bi še kaj dokupili, izboljšali. Ko smo se s Potrči na kakšnem pikniku lepo imeli, je rad pokazal svojo najnovejšo računalniško opremo za domačo rabo kot so bili hranilniki podatkov, razni priključki za projiciranje fotografij in podobnih naprav, ki si jih nisem zapomnila. Pa tudi svojo pozornost sem bolj usmerjala na delo Lojzke, ki je vodila Dom starejših in je pogosto potrebovala kakšen nasvet, govor ali kaj podobnega. Po končani delovni dobi smo jih obiskovali na Zajčjem vrhu, bili vedno dobrodošli, veliko smo se pogovarjali o vseh novostih naših strok, državi, politiki, o otrocih in še mnogo drugega. Pravi prijatelji na idealnem razglednem območju njunega doma v Podgorju.

Najprej so začeli odpovedovati Lojzkini bočni sklepi, potem je usihala njena voljo za debato, ničesar ni več želela. Da je tudi Milanovo zdravje načeto mi je povedala Marjeta, ko je Milan že bil na strogi dieti. S solzami v očeh je pred tednom potožila, da je svak Milan v bolnišnici pod umetno komo, po tihem tednu je prispel njen mail, da ga ni več. Prevzel me je ta neusmiljeni občutek, da je z Milanom zopet odšel del moje zavesti.

Prijateljevanje je vrednota, nenadomestljiv življenjski agens, lepota iskrenosti in sožitja. Ko gledaš kako rod nastaja, raste, se bogati z znanjem in naravno odmira, začneš razumevati smisel svoje prisotnosti na tem svetu. Da se ustvarja kultura naroda morajo obstajali vezni členi med različno mislečimi ljudmi, čim več ljudi ti zaupa svoje misli tem bogatejši si in lahko bogatiš svet okoli sebe. Hvala, dragi Milan, da si obogatil moja dejanja.

Kako se pa vi poslavljate od svojih prijateljev?

Narobe svet. 25. april 2023

Kako naj sicer imenujemo letošnje koledarske »ide«, ki ob spodbudnem porastu dobičkov, naložb, inovacij in drugih materialnih dobrot povečujejo po vsem svetu nasilje in lakoto, vojne z grožnjo jedrske katastrofe, neverjetne podražitve energentov in nesprejemljiv odnos do narave. Sporazumi med državami se ne spoštujejo v korist trpečih ljudi, oblasti so v rokah ljudi, katerih dejanja v preteklosti so dokaz, da pooblastil volivcev niso vredni.

In spet se vsiljuje vprašanje zakaj ljudstva sveta dovoljujejo, da jim življenje krojijo grabežljivci zemljišč v Ukrajini, najhujši grobijani prostorninsko največjih držav Rusije in ZDA, neustrezni informacijski mogotci »silicijevih dolin« po svetu in presoje samozadostnih lastnikov tehnologij vseh vrst, ki bi ljudem lahko povečevali blaginjo. Kot dodatek se že nekaj časa razmišlja o rojstvu povsem novih, vsebinsko ustreznejših povezav ljudi, držav, tehnologij in narave (npr. Žižek) - žal pa zamisli o novih razmerjih med ljudmi, proizvodnjo in naravo še dolgo ne bo agens za prihajajoče generacij (Kajfež).

Iz zornega kota ljudi, ki se s svojim delom prebijajo skozi življenje in narodov iz periferij, je omenjene anomalije ali vsaj olajšanje pomanjkanja možno rešiti takoj s prerazporeditvijo dobičkov na tiste, ki ga ustvarjajo in tiste, ki jih ustvarjalci potrebujejo. Potrebne ukrepe prerazporeditve sprejmejo svetovne institucije ustanovljene za ohranjanje miru in blagostanja zemljanov kot so Organizacija združenih narodov, specializirana mednarodna združenja, svetovna diplomatska povezanost in številne druge kot na primer EU, Nato, Zgleda enostavno in uresničljivo in tako bi tudi bilo, če ne bi bilo Rimskega kluba, Pariškega kluba, združenj aristokratov, Sorosev in podobnih prekupčevalcev, ki s svojim švercarskim, pardone »tveganim« kapitalom, diktirajo odločanje nacionalnih in lokalnih oblasti po celem svetu. Učinek njihovega delovanja je bil tudi propad naše nekdanje države (Podvršič).

e vsaj stoletje smo ujetniki lastnikov finančnega kapitala, dihamo lahko toliko, kolikor nam oni dovoljujejo, morda včasih nekoliko lažje, če katera od številnih idej osvobajanja na določenem ozemlju začasno premaguje osnovni trend kar bi lahko rekli za državljane malih perifernih držav, tudi Slovenije. V primerjavi z Veliko Britanijo smo trenutno pod manjšim pritiskov upadanja blaginje večine. Pojavljajo se ocene, da bi prav številčno mali narodi lahko s svojimi idejami pripomogli, da bi se svet organiziral bolj racionalno, bolj po željah ljudi - mir, potrebna oskrba, varovanje narave, blaginja. Mali narodi bi se v sklopu združenj kot na primer naše Evropske unije ali Nata, lažje uprli pritiskom kapitala v kakršni koli obliki, še posebno v primeru orožarskih poslov, ko oboroževanja Evrope koristi pretežno ameriški orožarski industriji na račun zniževanja blaginje evropskih narodov.

Da bi svet spet postavili na noge so nam potrebni dolgoročni in dobro premišljeni ukrepi, ki bi jih morale pripraviti in sprejeti današnjemu času prenovljene svetovne organizacije. Začetek vseh še tako nepomembnih akcij je ohranjanje sožitja z naravo, od tu naprej se bo oblikovalo povpraševanje delodajalcev po znanju in delu kar bo osnova za oceno kupne moči potrošnikov in delovanje trga. Tvegani kapital sicer ne bo nikoli izgubil svojega prvotnega namena, bo pa namesto enemu služil večini potrošnikov.

Imate mnenje glede koristnejše ureditve?

Pričakovanja. 24. april 2023

Potem, ko je eden od neodvisnih in avtonomnih novinarjev omenil, da naš premier menja mnenja in obljub ne izpolnjuje, se je na Goloba vsul plaz kritik v vseh medijih in ta plaz se z vsakim dnevom krepi. V teh kritikah iščem vsebino, torej kaj je obljubil in ni naredil ter razlog zakaj obljube ni držal. Seveda kaj konkretnega celo Ali Žerdin ni napisal. Zelo konkretne odgovore pa nam ponujajo shodi upokojencev, kmetov, za otroke gre, programska shema RTVSLO, mnenje Ustavnega sodišča, interpelacija celotne vlade in akcije proti Glasu ljudstva, 8. marec in drugimi. Prepričana sem, da je to šele začetek, ki se bo debelil in krepil s pomočjo ljudi, v ta namen pred leti umeščenih med vojaki, policisti, v državni upravi in še kje.

Kdo v tem stanju onemogoča Goloba pri uresničevanju volje volivcev? Je to njegov značaj, njegovo obnašanje, njegova »nova mami« ali pa so to institucije družbeno neodgovornih akterjev in škodljivo delo namenoma lociranih izvrševalcev? Kamor pridem, s komer koli se pogovarjam, vsak se to sprašuje ter vsak tudi pove ime in priimek krivca. Potem se pogovor nadaljuje v iskanju rešitve, odstranitve omenjene osebe ali pa predajo oblasti njej, če Golob odleti. To zadnje avtonomni novinarji še ne izpostavljajo, za njih je to še malo prezgodaj, pripravljalna dela pa že kar predstavljivo opravljajo.

Kako gledamo na mučenje Goloba volivci in volivke? Smo ga pripravljeni zaščititi, s čim ali kako? Se bolj nagibamo, da bi odšel, mi pa spet na volitve, je vmes možen kakšen kompromis, bi lahko Ustavno sodišče naložilo uveljavitev ljudske volje? Se morda ustanavlja kakšna organizacija za odstranjevanje nameščenih neodgovornih uradnikov in funkcionarjev, za napredno in moderno programsko shemo TRVSLO in njene kakovostne informacije? Nič od tega ali še kaj ustreznejšega ni videti na obzorju. Kako torej naprej, v razvojno fazo z boljšimi zdravstvenimi pogoji, sporazumevanju? O vsem tem naši mediji molčijo, mi pa gledamo v stran. Sramotno! Ne samo, da nič ne ukrenemo, sramotno tudi, da v vsem tem organiziranem onemogočanju oblasti eni potegujejo za svoje osebne koristi, višje plače, višje dobičke in druge bonitete kot so na primer prisesanje na proračunske prihodke.

Razmišljam kaj naj predlagam, da bi bilo delo Goloba bolj vidno, manj odvisno od nekdanje oblasti in ljudem v večjo korist. Vsak v svoji veji oblasti mora opraviti svoje delo v celoti. Predsednica države, predsednica Državnega zbora, predsednik Državnega sveta, najvišji predstavnik sodne oblasti, najvišji predstavnik sindikatov in predsednik izvršilne oblasti so ljudje z maksimalnimi pooblastili, zato naj oblikujejo dogovor o skupnem sprejetju tveganj pri uveljavljanju volje volivcev in ukinjanju škodljive zakonodaje preteklega mandata. V svojem akcijskem načrtu naj oblikujejo prioritete, zlasti dejanski prenos pristojnosti na novo imenovani svet RTVSLO. Vsaj nekaj mesecev naj tedensko organizirajo skupno novinarsko konferenco in javnosti neposredno poročajo o učinkih svojega skupnega dela. Predsednik Vlade naj oblikuje prioritete svojih konkretnih ukrepov kot to že prakticirajo nekatere ministrice. Tudi on naj neposredno nagovarja in poroča volivce preko novinarskih konferenc ali še modernejših oblik sodelovanja z volivci. Oba omenjena sklica naj po potrebi nagovorita volivce za morebitno skupno nastopanje. Imamo svojevrstno stanje dvojne oblasti, ki državi škoduje in ga je zato nujno odpraviti z času primernimi ukrepi.

Imate boljši predlog?

Vloga podjetništva? 23. april 2023

Med pomembnimi mnenji, ki bi jih morali skrajno resno obravnavati in o njih odločati so zagotovo trženje storitev javnega sektorja v vseh oblikah. Dilema je v tem ali je sprejemljivo, da so univerzitetni profesorji, zdravniki, državni in občinski vodilni nameščenci, učitelji, policisti, kriminalisti in drugi v javnem sektorju poleg tega še podjetniki in ponudnik istih storitev po tržni ceni. Potrošnikom deluje ta dvojna vloga kot nek nerealen svet. V principu torej vsak od nas z nakupom storitve spoznava tudi slabosti strokovnih matičnih institucij in ničemernost ali celo pohlep privatnega izvajalca. S tem zgublja zaupanje na primer v profesorja in mu ta ni več vzor pri delu in ponašanju do stroke oziroma odnosa do tržnih subjektov.

Namen proračuna je nemoteno delovanja skupnega dobra, kar je razumeti skozi stroške dela, da so ti vedno pravočasno poravnani in s tem socialna varnost zaposlenih zagotovljena. Zaposleni v storitvah skupnega dobra morajo primarno skrbeti, da je vsakodnevno delo za občane opravljeno, da spoznavajo svojo stroko in novosti, ki jih lahko pričakujejo. Časa za svoje podjetništvo nimajo ali pa jih je preveč zaposlenih in bodo slej ko prej prerazporejeni. Poleg tega, bo na primer vrtnar na Brdu zaračunaval svoje storitve na trgu po ceni, ki jo vrtnarstvo dosega, s popustom in bo tako širil nelojalno konkurenco.

Enako bi lahko razmišljali in ravnali v gospodarskih družbah, javnih zavodih ali kateri koli dejavnosti. Če imaš zaposlitev, si socialno varen, vsaj moral bi biti, ker imaš za seboj profesionalne institucije, ki varujejo tvojo socialno varnost, od tebe se pa zato pričakuje, da boš sto odstotno na razpolago svojemu delodajalcu v dobrem in slabem. Gre za nesebični pogodbeni dogovor, ki te materialno in moralno obvezuje. Če ob splošno priznani socialni varnosti razvijaš paralelno svoje podjetje kot dvoživka, se tvoja pozornost porazdeli in nikjer nisi stoodstotno in je zato za uporabnika tvojih storitev, kupca tvojih izdelkov in primarnega delodajalca povečano tveganje. Izjemno pomembno je vedeti za tveganja dela z dvoživkami, konkretizirati ta tveganja in se proti jim zavarovati.

Podjetništvo dobi svoj smisel le takrat, kadar postane vmesni proizvodni ali storitveni člen med določenimi fazami poslovanja kot na primer dobavitelj luči za avtomobile ali kot ponudnik storitev prodajalec avtomobilov. V zdravstvu bi se podjetništvo smotrno razvijalo v trženju na primer storitve ultrazvoka, psihološkega testa za vozniško dovoljenje in podobne storitve, kjer podjetnik sam zagotovi potrebna orodja in prostore za svoje delo in to delo opravlja kot zaposlen za nedoločen čas v svojem podjetju. Nikakor pa ni možno, smotrno ali dopustno, da zdravnik poučuje na fakulteti, uporablja brezplačno osnovna in obratna sredstva bolnišnice in je pri njej tudi zaposlen za nedoločen čas. Tak koncept dela zahteva od podjetnika, torej zdravnika, zaračunavanje storitev z fakulteto in delodajalcem, najemne plačljive pogodbe, obračun davčnih obveznosti, bilanco stanja in izkaz uspeha z letnim in poslovnim poročilom, od večjih podjetnikov pa tudi poročilo revizije in verjetno še kaj. Kdaj torej opravlja res svoje delo zdravnika v korist pacienta in po kakšni ceni?

Vse kar sem zapisala je bilo res že velikokrat povedano vendar se zloraba vsebine zakona o gospodarskih družbah nadaljuje v vedno v večji meri, da ne govorim o osnovni zamisli omenjenega zakona, ki je med drugim nakazal tudi problematiko evidentiranja dodane vrednosti ter njene obdavčitve. V prizadevanjih, da se odločanje razširi na čim večje število upravljavcev, je nastala zakonska podlaga o gospodarskih družbah kot zaključenih celotah za katere je možno ugotavljati tudi finančne učinke dela. Če zdravnik uporablja tuja sredstva za doseganje rezultatov svojega podjetja ne da bi plačeval zakup ali najemnino, pa je verjetno tudi podlaga za inšpekcijski finančni nadzor, ki pa je bil v naši državi ukinjen z ukinitvijo SDK.

Zakaj moramo vse dobre zamisli sfrižiti?

Bo zgodovina nekoč priznavala dejstva? 22. april 2023

Od kar je Slovenija samostojna država so iz slovenščine, iz zakonodaje, iz življenja in iz zgodovine izginile cele generacije ustvarjalcev, ki so bili združeni v Zvezi komunistov Slovenije. Če danes v tej lepi deželi in državi izustiš besedo komunist v javnosti, boš še dolgo, v medijih okarakteriziran ko nazadnjak vreden prezira, udbaš, jugonostalgik ali še kaj hujšega, odvisno od stranke, ki te vzame v precep. Zaradi histerije največ 10% volivcev si ostali zaradi ljubega miru ne upamo črhniti ničesar iz obdobja druge svetovne vojne in po njej, ko smo gradili tovarne, javno dobro, informacijsko družbo, stanovanja, infrastrukturo itd. in danes prepuščamo kvazi zgodovinarjem, da zastrupljajo osnovnošolce ter dijake z enostransko neresnico iz tega obdobja.

V taki situacije je obisk ministrice za kulturo na proslavi v Čebinah kjer je bil ustanovni kongres Zveze komunistov Slovenije leta 1937 pravo herojsko dejanje. Zanesljivo je pričakovali vseh vrst kanonade, ki se ali pa se bo slej ko prej usula na pogumno članico Levice in ministrico v Vladi naše države. Zgleda, da ji kot razgledani umetnostni zgodovinopiski, ne more vsak kritizer do živega, da pa se še ni našel zgodovinar, ki bi strokovno ovrgel njene utemeljene postulate. Ženska dobro dela, odpira nova vrata kulturnim politikam, ki jih ministrstvo namerava oblikovati tako do zaposlenih v kulturi kot do zgodovinskih gradiv, naložb in vsega, kar je na področju kulture možno sprejemati kot nova orodja za ustvarjanje boljših življenjskih duhovnih in materialnih razmer v Sloveniji. Bi tudi rekla, da dosti prenese, če samo pomislim kako jo mrcvari največja stranka v državi in vseh pet njenih osamosvojiteljev.

Dostikrat nanese beseda na to, zakaj ljudi, njihovo delo in življenje v drugi polovici 20 stoletja izpuščati iz zgodovine naroda. Vse kar zna kritik ali kritizer tega obdobja povedati kot utemeljitev pove z besedo »nedemokratični režim«, ni pa se še našel strokovnjak, ki bi konkretiziral ta edini očitek povojnim generacijam, izdelal kakšno analizo po mednarodnih kriterij, slišal opozorila Žižka, poslušal in priznaval mnenja strokovnjakov, ki so takrat živeli in ustvarjalno sodelovali, da o potrebni študijah za trditev nedemokratičnosti izdelal kakšno strokovno primerjavo med današnjim stanjem in stanjem v drugi polovici 20 stoletja. Ne samo to v »trupu slovenske kokoši«, še manj je razumljivo kritizerstvo bližnje preteklosti, če vemo in poznamo znanja ter zamisli, kakšen bo svet v prihodnje, kakšne ideologije so sprejemljive po kapitalizmu, kdo te ideje rojeva in se zanje zavzema. Govorim o njihovi vsebini in ne o izrazih, ki jih za to vsebino uporabljajo neuki strankarski veljaki ali kritiki, ki se v dokazljivo najnapornejših obdobjih komunistov še rodili niso. Za blaginjo ljudi je vedno pomembna vsebina dogme, vrednote, poslanstva, vizije, strategije, reforme in podobnih ciljev. Če vsebino znaš nedvoumno opisati in ljudem predstaviti, jo bodo uresničevali, če ostajaš na frazah ne morejo vedeti, kaj jim predlagaš in potem poslušaš take kot na primer: če je Golob napovedal reformo naj jo uresniči. Reformo uresničujejo ljudje ne pa en sam človek, ki nosi naziv predsednik vlade. Pa vas sprašujem, dragi sodobni strokovnjaki, brisalci nedemokratičnih komunistov in tiste, ki si ne upate po poti ministrice za kulturo, konkretno kakšna je vsebina vaših reform, ki jih tako neusmiljeno terjate od predsednika Vlade in od njega osebno celo zahtevate, da jih sam uresniči?

Se vam zdi prav, da se zgodovina izogiba dejstvom?

e je ministrica tudi strokovnjakinja! 21. april 2023

Nekdanja ministrica za zdravje Milojka Kolar Celar, se je kalila v revizijskem nadzoru Službe družbenega knjigovodstva in pri svojem delu žela veliko priznanja. SDK je razvila številne specializirane strokovne enote, ki so opravljale nadzor tudi nad poslovanjem tujih podjetji v državi. Pogumno Milojko sem najprej poslušala kot poročevalko na kolegiju, potem sva se tudi spoznali, saj je bila v reviziji v mojem službenem okolju, v podjetju, ki ga je pri nas ustanovil angleški proizvajalec. Mojstrica je bila v svojem poslu. No, država Slovenija ni potrebovala SDK in njenih približno dva tisoč strokovnjakov se je razteplo po javni upravi, Milojkin posel se je organiziral kot gospodarska dejavnost, njo pa zasledim v Davčni službi kot oblikovalko državnega sistema obdavčitve dodane vrednosti. Rešitev, ki jo je podala, se uspešno uporablja v praksi že desetletja.

Iz meni neznanih razlog pa Milojki ni bilo nikoli priznano, da dobro dela in da njene rešitve dobro služijo v praksi. Potovala je iz državne uprave v zavarovalništvo in se na tej poti marsikaj naučila, še posebno pa je spoznala prave probleme zdravstva in opozarjala na anomalije v dopolnilnem zdravstvenem zavarovanju ter v Vzajemni do take mere, da se je zdelo samo po sebi razumljivo njeno napredovanje v ministrico za zdravje. Na njeno delo in njene predloge izboljšav so lobisti in kritizerji reagirali neprimerno, na pamet in pod vplivom tisti, ki so hoteli za vsako ceno priti na oblast in se krepiti s sredstvi državnega proračuna. Tudi predsednica našega Društva upokojencev mi ni verjela, ko sem ji razlagala, da Milojka deluje v pravo smer.

Danes mediji že ugotavljajo, da je bila Milojka najproduktivnejša ministrica za zdravje. V sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo je pripravila revizijo celotnega sistema zdravstva in pri tem upoštevala priporočila dobrih praks. Opozorila je na problematiko prispevkov za zdravstveno zavarovanje, ki so preveč odvisno od zaposlenosti in plač, kar v gospodarski krizi zmanjšuje prilive zdravstvu. Zagotovila je stimulacijo družinskim zdravnikom, da s povečanim obsegom dela zagotovijo storitve povečanemu števili pacientov. Zahtevala je, da se o koncesijskem delu poroča o uresničevanju vseh nalog, da se v zavarovalnicah z neodvisnimi aktuarji preverijo dobički zavarovalnic in ti prenesejo Zavod. Vseh odličnih predlogov ministrstva za zdravje pod Milojkinim vodstvom ni možno tu naštevati, bilo jih je veliko, posegali so vsebino problematike, dolgoročnega značaja in primerljivo z zdravstvenimi sistemi v svetu. Milojka jih je pripravljala z vizijo s pogledom v naprej, poglobljenim znanjem in s sodelovanje praktikov.

Zakaj torej ni imela potrebne podpore, da bi kot poznavalka stvarnih razmer smiselno izvajala ukrepe modernizacije zdravstvenega sistem, zakaj se njeno delo ne nadaljuje?

Prvo leto ministrstva pod novim vodstvom mineva brez sistemskih rešitev in v smislu drobnjakarstva, plač, in podobnih zadev, ki po moje niti ne spadajo v pristojnost ministrstva. Poigravajo pa se na ministrstvu pod sedanjim vodstvom tudi z idejo, da bi zdravstvene ustanove postale gospodarske organizacije. Obnašanje do zdravnikov in zdravstvenih ustanov je fakinsko, škodljivo za paciente. Posvetujte se s strokovnjaki Milojkinega kova!

Spremljate novosti v zdravstvu?

Zvonka, 20. april 2023

Moja prijateljica Zvonka je predstavnica današnje tipične žene, matere in delavke. Pridna in prizadevna Zvonka je uživala kot operaterka na IBM sistemu v velikem gradbenem podjetju, se veselila, če je bilo dela veliko in žalostila, če ni bilo novih pogodb. Z bistrim umom je zaznala, da podjetje prehaja v rdeče številke in dočakala njegov stečaj. Kot ženska je bila uspešna športnica in, po pripovedovanju njenih sodelavk, je doživljala eno najlepših oblik ljubezni, kronane s sinom in hčerko. Materi kot podpornici družine, se ni izogibala, ko očeta ni bilo več je skrb za družino okupirala njena dejanja. Je babica Lare, s katero se veliko družita in sta veliki prijateljici.

Zvonko sem spoznala pri prevzemu poslov stečajne upraviteljice. Še vedno je prihajala na delo, čeprav tega ni bilo več. Ker sta z drugim operaterjem pač bila na delu, sem z njima sklenila pogodbo za določen čas, da ažuriramo vknjižbe in pripravimo vse potrebno za narok na sodišču. Ko smo to opravili sta oba operaterja razdrla računalniško konfiguracijo in jo odpeljala na odpad. Zvonka je prevzela skrb za tekočo korespondenco stečaja in arhiv in tako ostala zaposlena do konca stečajnega postopka ko se je lahko že upokojila. Ker stečaja gradbenega podjetja ni nikoli zaključeno zaradi narave dela in zemljiško knjižnih postopkov, se z Zvonko po potrebi, še vedno posvečava nekdanjim kupcem gradbenih enot.

Zvonka ima prijetno hiško na obrežju reke Krke z velikim vrtom, polnim rož drevja in zelenjave. Vlagati mora velike napore, da obvladuje vse vzdrževalne in obdelovalne posle, sama pa se k njej rada zatekam po sadike rož in nasvete, kako ravnati s posamezno sorto. Razmnožile sva že po našem vrtu njene modre in bele dišeče vijolice, neke visoke rjavo rumeno cvetje, ki ni prijetnega vonja, in številne druge rože saj je moj vrt nenasitljiv z hribčkom in površino za rože.

V marsičem je Zvonka nenadomestljiva in do skrajnosti predana svojemu poslanstvu. Več let je skrbela za svojo mamo in storila vse, da ni bila predolgo sama. Zalagala jo je z hrano, negovala in prala pa tudi vzdrževala njen dom, ker mama ni mogla iz postelje. Ni jadikovala ali jokala, če ni mogla sama je k mami poslala sina. Pomagala je hčerki, da se je osamosvojila in celo od nje odselila v Ljubljano. Bilo je to njeno pogumno dejanje potem, ko je hči doživela hud šok zaradi nesreče.

Zvonka je nekako tudi mene posvojila oziroma sprejela kot osebo, ki ji nudi določeno pomoč. Ob praznikih, rojstnih dnevih in drugih v življenju pomembnih dneh mi Zvonka pošlje mesič ali mail, se name spomni in me z nečem razveseli. Namesto mene skrbi za tisti del arhiva stečajnega postopka, ki je dobro, da je še na razpolago upravičencem. Vesela sem jo, kadar se javi, malo poklepetava , nasmejeva pa tudi potarnava in morebitni problem postane znosnejši. Seveda pa so obvezna tema pogovora njena vnukinja in moja vnuka. Tipični babici sva, veseli nadaljevanja najinega rodu in zvesti spremljevalki odraščanja mladih. Trenutno složno razvijamo debato, kam naj bi se osnovnošolec napotil, da bi prišel do čim bolj zaposljivega poklica. Take smo pač babice!

Prepoznavate ljudi s katerimi bi se radi družili?

Mesto in njegov kolegiatni kapitelj, 19. april 2023

Značilno podobo mojemu mestu daje mogočni Kolegiatni kapitelj, umeščen na najvišjo vzpetino mesta. Iz katerekoli strani se boste približali mestu, boste najprej zagledali kapitelj, vedute so zaščitene, nihče ne more zgraditi ničesar, kar bi lahko zakrilo to mestno svetinjo. Ne boste našli slike ali knjige o našem mestu brez kapitlja, za hiše in stanovanja iz katerih se vidi kapitelj je bonitetni prestiž, arhitekti pravijo, da je pogled iz Resljeve na kapitelj kraljevski. Nešteto poti, stopnišč in stezic pelje iz vseh strani k osrednji stavbi kapitlja - cerkvi. Veličastno mesto vredno bogov.

Tako kot so spoštljive stroke do trajne zaščite starodavne vedute kapitlja, je spoštljiv tudi odnos ljudi do ustanove, ki z njim upravlja. V mestu živim več kot 60 let in prizadevala sem si spoznati voljo ter razmišljanja meščanov, njihove sposobnosti za skupno duhovno in materialno rast, njihova hrepenenja po blaginji in seveda, njihove ideale. Druženja je bilo in je še, zelo veliko tako z mlajšimi kot starejšimi generacijami, celo s tistimi, ki so se še pogovarjali v nemščini pa tudi s priseljenimi iz drugih držav, da o spoznavanju ljudi v zaledju mesta sploh ne govorim. Štejem si v čast, da so me sprejeli, z menoj sodelovali in mi zaupali marsikatero zelo odgovorno nalogo v naših skupnostih. Iz teh in še mnogih drugih razlogov ugotavljam, da nisem srečala ali spoznala nikogar, ki se s kapitljem in njegovimi upravljavci ne bi poenotil, sodeloval, bil sovražno nastrojen proti ustanovi kot celoti ali kako drugače odklanjal kakršno koli sodelovanje. Kvečjemu nasprotno, ljudje so s spoštovanjem sprejemali prošta, ki je poleg pastoralnih nalog rad zahajal med ljudi, se udeleževal proslav in kulturnih prireditev, zapel skupaj s pevci in tudi organiziral marsikatero koristno dejavnost. Seveda ostaja dejstvo, da družbeno politični sistem ni bil naklonjen kakršni koli verski dejavnosti, toda v našem kapitlju ni bilo potrebno graditi obrambe saj so se medsebojne zadeve reševale kar se je dalo obojestransko razumno. S proštom sva skupno delovala v Odboru za družbene dejavnosti občine, se v večina zadev dopolnjevala in nikoli prepirala.

Potrebe in želje po visokošolskih ustanovah, so v mojem mestu nastajale spontano kot pogoj za industrijski in družbeni napredek. V že samostojni Sloveniji se je ideja začela uresničevati z ustanovitvijo društva Akademska pobuda-Univerza Novo mesto. Država je menila, da bi lahko bila četrta slovenska univerza pri nas, iz meni neznanega vira pa je prihajala novica, da univerze ne bo brez Škofije. Združeni v Društvu Novo mesto smo pobudo za škofijo takoj sprejeli, celo pisno podali svojo utemeljitev. Smatrali smo za spodobno, da tako kot se osamosvajamo v gospodarstvu, v skupnih in upravnih zadevah, potrebujemo in hočemo tudi osamosvajanje v pastoralnem življenju. Tudi zato hvala škofoma, da se da uresničuje tisti del pastoralne naloge, ki ga je zahteval visokošolski program mesta.

Kolegiatni kapitelj Novo mesto praznuje 530. obletnico, častitljiv jubilej, ki je podeželskemu mestecu zagotovil krajinsko veduto, ki je videl ljudska rajanja po šegah in vrednotah generacij, pa tudi njihove zadrege, bolezni, lakote, vojne, somrak. Kdo ne bi spoštoval to dragotino mesta? Dr. Gril je danes organiziral simpozij v počastitev tega pomembnega jubileja na katerem se nakazujejo Pastoralni izzivi Cerkve nekoč in danes. Gremo skupaj in složno naprej!

Poznate pomen Kolegiatnega kapitlja?

Eleganca kot izziv. 18. april 2023

Med neuresničenimi željami večine ljudi na svetu je tudi eleganca, ki bi jo vsak od nas rad imel kot najžlahtnejšo lastnost. Verjamemo in celo prepričani smo, da nam bi eleganca pomagala dosegati ideale, ki sicer brez nje niso dosegljiv pa naj gre za svet poslovnežev, izbranih skupin ali vseh državljanov in državljank narodov. Od nekdaj sem občudovala eleganco mojih sopotnikov, zdelo se mi je, da sem sama prava osiromašena oseba, ker nisem imela dovolj razvitega čuta za oblačila, se rada družila z vsemi prijaznimi ljudmi, iskala delovne učinke in največkrat z doma oblikovano frizuro hodila po eminentnih institucijah. Seveda sem občudovala tiste osebe, posebno ženske, ki so na delovnem mestu lepo in usklajeno urejene kar je največkrat izrazno pomenilo, da je elegantna.

Z leti postaja človek bolj realen in tudi sama že dolgo ne občudujem ljudi samo po obleki. Da ne bi »ustrelila kakšnega kozla« pri druženju sem se nekoliko poglobila v tematiko elegance in pri tem skoraj ostala brez besed. Že izjava naše Lorellove je opozorilna saj je po njenem »obleka je oklep, sicer čudovit in pomemben, a vsebina je esenca vsega. Tista esenca, ki brez obleke ostane, obratno pa ne. Najbolj elegantna oseba je tista, ki nosi ljubezen«.

Teoretično je danes pojem elegance opredel kar z štiridesetimi lastnostmi, ki naj bi jih imel človek, da mu lahko rečemo eleganten. Biti mora prefinjen, eleganten, mehak, estetik, uglajen, svež, lep, graciozen in šarmantno zapeljiv. Kitijo ga ljubkost, igrivost, športnost, klasičnost, drznost, eleganca, lahkotnost, očarljivost, duhovitost, čutnost rafiniranost, razkošnost, preprostost in praktičnost. Ima občutek za senzualnost, dekorativnost, brezčasnost, ženstvenost, nosljivost, prikupnost, liričnost, karizmo, brezčasnost in pretanjenost. Spoštovati mora romantičnost, sofisticiran, glamurozen, neprekosljiv, umirjen in moder. Pomembnejša je eleganca v smislu stanja duha, eleganca v besedah in ljudeh, ki so del našega življenja, je sinonim za prijetnost in občutek v odnosih, prijaznost ter izbira prave besede in primernega tona glasu. Elegantna oseba je uspešna, pozitivno naravnana in optimistična.

V vsakdanjem življenju te idealne lastnosti bolj težko pridobimo, je pa po moje prav, da jih poznamo. Danes se za elegantne osebe večkrat smatra ekstravagantno oblečeno mladenko ali gospo, možakarja na pomembni funkciji ali človeka, ki je izrazito materialno usmerjen in rad pripoveduje kaj vse ima. Zunanji površni videz spodbuja preveč zaupanja v kvazi elegantne osebe, kot nam poročajo mediji, prihaja zato do zlorab in velikih moralnih ter materialnih težav, velikokrat tudi po spletu in največkrat so žrtve zelo mladi ali zelo stari ljudje. To problematiko se mi zdi pomembno obravnavati tudi zaradi vse bolj čudne, da ne rečem nemogoče konfekcijske ponudbe oblačil.

Prav bi bilo, da vsaka družina stori kar je v njeni moči, da so vsi člani družine elegantni tako po duhovni strani kot po materialni plati. Poskusimo se približati idealom, ki jih odkriva stroka. Bilo bi dobro, da poslanstvo tako družin kot medijev usmerjamo v vsebinsko bogatejše lastnosti kot so lakiranje vsakega nohta z drugačno barvo, raztrgane kavbojke, rdeče lase in podobne tegobe tega časa.

Boste zmogli v vaši družini?

Kriza tiskanih medijev. 17. april 2023

Deklica za vse«, ki se je do sedaj predstavljala javnosti kot Institut 8. marec nam priporoča, da naj se naročimo na tiskane medije in s tem zagotovimo njihov obstoj, ker jih potrebujemo in oni potrebujejo nas. Brez dvoma je to res saj drugače verjetno tudi biti ne more, res pa je tudi, da bi postali bolj želeni in nepogrešljivi, če bi vsebovali kaj več novic o 99,9% državljanov in državljank, ki so zanje danes popolnoma neobstoječi. To je moja osebna ocena, ki izhaja iz dolgoletnega prebiranja petih tiskanih medijev, nisem pa še zasledila, da bi kdo ugotavljal število državljanov, ki so bili, recimo v marcu omenjeni v tiskanih medijih. Ker tiskane medije poznam le po prebiranju, naložbah in finančnih učinkih, ne pa po poslanstvu in viziji oziroma ciljih, ki jim sledijo, se seveda v tem blogu lahko tudi, ne slabo namerno, motim in prosim morebitne bralce, da to upoštevajo.

Najprej, spoštovani tiskani mediji, se preštejte in ugotovite kolikokrat isto stvar objavljate sami ali vsi. Pod pojmom »ista stvar« je razumeti tudi prispevke, ki nastanejo iz enega samega stavka, zapisanega v različnih formah. Dovolj je, da jo objavite enkrat v najkrajši možni obliki. Pri svojih strokovnjakih iz področja dopisništva, produkcije in marketinga naročite strokovno analizo teh v primerjavi z najuspešnejšim tiskanim medijem po svetu. Iz vsega izluščite najuspešnejšo organizacijo dopisništva, produkcije in marketinga ter bremen, ki jih te vaše dejavnosti prenesejo. Utvar pri tem ne sme biti, če je kaj dobro, ohranjajte, slabo povemo in brišemo brez posledic. Slediti mora izbor področji o katerih poročate in odločitev, kaj je za krajane, občane, pokrajine in državo novica, komu jo boste pripisali in kdo so kompetentni posamezniki, ki jo po aktih institucij lahko poda. Zdaj vse pripišete Golobu ali Janši čeprav ima tako eden kot drug množilo pooblaščenih oseb, strokovno in poslovno kompetentnih ter temu primerno plačanih, da stojijo za novico in njeno resnico ne glede za kateri rang vodenja gre in ne glede nato ali je novica iz gospodarske družbe, uprave lokalne in državne oblasti ali za javni zavod. Izbor novic, izbor kompetentni oseb in izbor tiskanega medija so postulati od katerih bo odvisno naročilo na tiskani medij.

Novic se ne sme olepšati ali blatiti, zato mora biti v tiskanih medijih več komentarjev, kritičnih ocen brez kritizersta. Nujno dopolnite vsebine poročanja iz držav izven anglosaksonskega govornega področja zlasti literarne novosti saj res ne gre, da bi nam zgodovino Rusije spisali Angleži.

e sem si prav zapomnila obstaja v Sloveniji preko 80 radijskih in TV postaj. Povežite se z njimi v izmenjavi novic, še bolj vas bomo prebirali.

Sicer pa menim, da bi bilo dobro ohraniti vse kar prinašate danes, razširite se samo na področja, ki jih zdaj zanemarjate in zajemite med novice vsaj 1/3 državljanov in državljan! Nekaj promocijskih naročil bo še vedno. Če smem pa samo še tole - s tiskanim medijem naj upravlja njegovim ciljem primerno usposobljen strokovnjak.

Ste naročeni na časopis?

Praznično v Trebnjem.16. april 2023

Trebnje ima lepo navado, da vsaj enkrat letno razmisli o ustvarjalcih, rojenih v Temeniški in Mirenski dolini, ki so v tej dolini ali širše storili kaj izjemnega v dejavnosti, za katero so usposobljeni ali ljubiteljsko predani. Izbrance imenujejo osebnosti in jih vpišejo v svojo Rastočo knjigo umeščeno v avli Centra za izobraževanje in kulturo v Trebnjem že 20 let. Letos so naredili že dvanajstič razširitev Rastoče knjige, vpisana osebnost ob tej priliki je mag. poslovno-organizacijskih znanosti Ciril Pevec, v nekaj mandatih tudi župan občine Trebnje, predvsem pa podjetnik z izjemno afiniteto za kulturo.

Varuh prve stalne razstave Rastoče knjige Temeniške in Mirenske doline je Center za izobraževanje in kulturo Trebnje, ki kot pooblaščenec občin nastalih iz nekdanje občine Trebnje uživa vso njihovo podporo in zaupanje. Center pripravi ob vsaki širitvi slavnostno prireditev na katero povabi tudi živeče vpisane v Rastočo knjigo, zato je ta slovesnost tudi srečanje simpatizerjev in pripadnikov živečim ob sotočju rek Mirne in Temenice, ki sicer živijo po različnih krajih v domovini in izven nje, vestno pa spremljajo razvoj blagostanja območja v katerem so zagledali luč sveta. Slovesnost ima državno tvorni značaj in prisotne na letošnji širitvi je nagovoril Marko Lotrič, predsednik Državnega sveta; Državni svet pa je častni pokrovitelj vseslovenskega projekta Rastoča knjiga.

Jubilejno slovesnost je nagovorila tudi direktorica Centra Patricija Pavlič in posebej naglasila, da je Rastoča knjiga,ki jo Center varuje, v ponos ljudem, institucijam in občinam, praznik za Center in spodbuda najodgovornejšim na tem območju. Zahvalno listino je podelila vsem, ki jo Centru pomagajo vzdrževati in širiti, med drugimi so jo prejele sodelujoče izobraževalne ustanove in znamenita Glasbena šola Trebnje, ki udeležencem vsako leto pripravi odličen glasbeni intermezzo, letos celo z godalnim orkestrom.

Varovanje, vzdrževanje in širitev Rastoče knjige v Trebnjem je dokaj zahtevno delo tako po strokovnosti kot po organizaciji pa tudi v dotiku s političnim razpoloženjem. Jože Zupan, ki izbrano osebo za vpis v Rastočo knjigo predlaga, mora dosledno in nedvoumno utemeljiti svoj predlog tako, da iz vseh vidikov vzdrži morebitno oporekanje. Center mora sredi izobraževalnega prostora vsak dan polnega mladeži skrbeti tudi za fizično varovanje tako gradiva kot opreme, za predlagano osebo mora zbrati dokumentacijo, preverjati njeno verodostojnost in voditi ustrezne evidence. Njegove organizacijske naloge posegajo v poslovanje štirih občin in nujno mora svoje aktivnosti usklajevati s celotnim projektom v Sloveniji. Zagotavljati mora potrebna finančna sredstva in še bi lahko naštevala. »Kapo dol« pred vsemi, ki skrbijo za Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline, ki s tem varujejo vrednote krajanov, ustvarjajo ideale osnovnošolcem in dijakom ter ohranjajo plemenita hrepenenja vsakega od nas, da bi ustvarjali boljši svet.

Povabila na tradicionalno priredite v Trebnjem se vedno razveselim. Slovesnost mi omogoča srečanje z ljudmi, ki jih spoštujem, ker so ustvarjalni, delovni, ker verjamejo v skupno dobro. Iz kmetij in vasi smo se podali v svet, si prizadevali, da bi odpravili pomanjkanje in ustvarjali bogato kulturo. Hvala, dragi rojaki, da ste to prepoznali kot dobrino in nas zato vpisali v svojo Rastočo knjigo.

Poznate projekt Rastoča knjiga?

elje po srečanju. 15. april 2023

Na pomlad se povečujejo želje ljudi po druženju, skupnem obujanju spominov in svojih pomislekih na vseh vrst dogodkov v širši in ožji okolici. Do mene že prihajajo vprašanja, če se bomo tudi letos srečali Pri Obrščaku nekdanji dijaki, povabljena sem bila v kratkem na tri rojstne dneve, prihajajo številna vabila za kulturne in druge prireditve. Vsa ta živahnost mi potrjuje želje ljudi po srečanjih kar me v teh spolitiziranih letih, izjemno veseli.

Med lepimi dogodki se je meni javilo tudi nekaj kolegic in kolegov 12. generacije diplomantov Ekonomske fakultete v Ljubljani. Od 72 diplomantov nas je preživelih dobra polovica. Ko smo bili še »pri moči« je Vlado organiziral nekaj sijajnih srečanj, nas popeljal po zanimivih krajih Slovenije in z nami prepeval v dobrih gostilnah ob naših poteh. Opisali smo celo vsak svojo življenjsko in karierno pot ter izdali Zbornik Zvestoba študentski druščini. Zdaj večini nagaja zdravje, nismo mobilni in potovanje iz Mežice v Ljubljano je že prevelik podvig. Kljub temu pa me je Jana zaprosila, da bi pripravila kot neko obvestilo o možnem srečanju na Livadi tudi letošnjo pomlad. Pa sem poskusila takole:

e nekaj časa se v mojem okolju samo praznujejo obletnice; visoki jubileji, spomin na maturo, poroke,.. sama ne vem katere bi se udeležila, da bi bilo lepo tudi meni in ne samo slavljencem. Potem se ojunačim in sama sebe prepričam, da morda med nami, drage kolegice in kolegi, še obstaja empatija, želja po doživetju sodobnega mestnega in življenjskega utripa, prijazen razgovor o družini, domovini, svetu, in spravim na papir tole povabilo.
Zaprosimo Jano, da se pogovori z Ladom in Marjanom o naši zgodnji popoldanski soareji na Livadi. Izberejo naj najugodnejši čas, ki ne bo zahteval velikega napora naših udov. Tudi hrana in pijača naj nikogar ne skrbi, mi bi se samo radi dobili, klepetali, kaj naročili kot vsi slučajni gosti in se malo poveselili.
Morda bi udeležence zaprosili, da nam zaupajo, kaj menijo o današnjih razmerah v svetu in v državi pa tudi o velikih spremembah, ki se dogajajo v naših družinah. Predlagala bi rajši pripoved dobrih vicov, toda teh že dolgo ni več, vsaj ne v okolju kjer živim.
Ne vem, če kdo od nas igra kakšen instrument kajti menim, da bi bilo zelo dobrodošlo za družbo, če bi uspeli zagotoviti glasbeni intermezzo. Verjetno bi bilo zato povabiti katerega od naših vnukov, ki obiskuje glasbeno šolo. Moja sta že končala, zdaj sta v računalništvu, kuhariji in odbojki.
Nikakor na srečanju ne moremo mimo stanja in razvoja naše fakultete kjer je zdaj »bog in batina« ženska vendar, kot zgleda, brez afinitete do feminizma. Pred nedavnim je fakultetni svet imel komemoracijo žal kar za 7 profesorjev naenkrat. Dovolj bi bilo vedeti ali so danes ekonomisti bolj usposobljeni kot smo bili mi ali pa je populizem tudi tam opravil svoje delo. Predvidevam, da imate vsi svoje zamisli, kako naj bi soareja poteka. Povejte jih, da bo naše srečanje nudilo razkošje doživetja, doživetja, ki si ga bomo (ali bodo) naslednja leta spet želeli.

Bi vas tako obvestilo primerno navdušilo za srečanje?

Vzajemna in mi. 14. april 2023

Presenečenje je popolno. Istega dne, ko sem dobila povabilo za udeležbo na volitvah v organ upravljanja Vzajemne, je bilo objavljeno sporočilo, da se dopolnilno zdravstveno zavarovanje umesti v Zavod za zdravstveno zavarovanje republike Slovenije. Desetletja odlaganja želje po pridobitvi tega finančnega vira naj bi Vlada le vložila v postopek Državnemu zboru ustrezen zakonski predlog. Med ljudmi v mojem okolju so se razvile živahne razprave ali je to dobro ali slabo. Nekoliko negotovo je vse skupaj, predvsem gledano dolgoročno, bolj kratkotrajna kot sistemska rešitev in vesela sem, če se motim.

Vzajemna, katere člani smo vsi, je kombinacija zdravstvenega in nezgodnega zavarovanja z asistenco. Pri njej smo zavarovani za specialistične zdravstvene storitve kot posledice nezgode, za nezgodno smrt, za trajno invalidnost zaradi nezgode in za nezgodno rento. Posebej sklepamo ustrezne pogodbe za posamezno zavarovanje in v njih tudi določamo medsebojne pravice in obveznosti. Če prav razumem v proceduro poslan zakonski predlog, bo v prihodnje Vzajemna ukinjena, do sedaj njej plačana premija, pa bo nakazovana na ZZZS. Upam, vem pa ne, da bo zato ZZZS prevzel pogodbene obveznosti do komitentov Vzajemne. Možno pa je tudi, da se bo Vzajemna preoblikovala v specializirano ali navadno zavarovalnico in bo tržila v celoti svojo zavarovalniško dejavnost kar bi pomenilo konkurenco drugim zavarovalnicam, ki si sedaj delijo komitente v državi. Ker to ni v tem trenutku opredeljeno, je verjetno poziv Vzajemne, da naj gremo na volitve brezpredmeten ali pa bo veljal le do uveljavitve novega zakona, če bo ta sploh sprejet.
,br>Gledano dolgoročno in upoštevaje zanemarjenost razvoja javnega zdravstva v preteklih desetletjih pa je vprašljivo ali bomo zavarovanci na boljšem ali na slabšem. Vsekakor bo verjetno nekaj časa primerno povečanje sredstev ZZZS in dodatek iz državnega proračuna zadostoval za ohranjanje javnega zdravstva, z leti in za hitrejšo modernizacijo pa bo potrebno dodajati bistveno več, kot se to kaže danes. Zdravstvene storitve se bodo dražile hitreje kot plače in inflacija, vprašanje bo, kdo bo podražitve zmogel oziroma se bo potrebno po tržnih pogojih zavarovati pred najhujšimi boleznimi. Verjetno bo naraščal tudi pritisk podjetnikov, da se večje breme prispevkov za zdravstveno zavarovanje prenese na zavarovance.

rnogledo se oziram na prihodnost, ki pa jo zaradi svoje starosti ne bom doživljala. Predstavljam pa si, da morajo moji vnuki skrbno spremljati sistemske rešitve za zdravstveno zavarovanje in se aktivno vključevati v iskanju ustreznejših rešitev. Predstavljam si tudi, da bodo določeno vlogo v tej finančni stiski odigrali sindikati oziroma druga delavska združenja, ki jih bo prinašal čas. Predvsem pa menim, da morajo starši računati na usposobljenost svojih otrok v več strokah, z diplomo v različnih poklicih.

Zgleda, da se poslavljamo od zadnje srebrnine skupnega dobra, bogata dota naše generacije je pošla. Tako kot se pripravljamo na življenje brez uničevanja narave, se moramo tudi navaditi na življenje v nevarnosti in brez sistemske solidarnosti.

Kako boste poskrbeli za zdravo družino in sredstva v primeru hudih zdravstvenih težav?

Dedek gre na jug. 13. april 2023

Današnji dan je najbolj zaznamoval ogled filma Dedek gre na jug, delo režiserja Vinci Vogue Anžlovarja, ki nas je pred več kot tremi desetletji razveseljeval z filmom Babica gre na jug. Oba filma sta v primerjavi s tem, kar gledamo na televiziji ali ameriškega v kino dvoranah, neprimerljivo kakovostnejša tako po vsebini kot po sceni in tehnični obdelavi pa naj kritiki še tako protestirajo. To s filmi na TV je res izbor, nevreden besed. Streljanje, zlo, kvazi junaki in podobna podzemeljska golazen prevladuje kot junaštvo, ne čudim se mladostnemu nasilju v Celju ali kje drugje.

Filmski ustvarjalec Anžlovar pristopa do nas dobrohotno s kančkom humorja, včasih tudi satire in sarkazma vendar le toliko, da se moramo zamisliti nad temeljno idejno zasnovo zgodbe, njene umestitve v našo družbo in nauk, ki ga sporoča. Zgodba o dedku, ki gre na jug ni verjetna, tudi ni verjetno iskanje njegove ljubezni iz mladosti, toda srečanja z ljudmi različnih narodnosti in dejanj je realnost, ki gledalca umesti med popotnike, poslušalce lepe Esme, tolovajsko tolpo prekupčevalca pa tudi nekoliko za lase privlečenega ciganskega poglavarja oziroma njegovo zdravilko. V tem je za moje pojme moč filma, da ga ti živiš in ne samo gledaš.

Novomeški upokojenci smo si danes ogledali Anžlovarjevega Dedka, zadovoljno prikimavali, se hihitali pa tudi nekoliko preplašili med rabotami v skladišču oziroma med drznimi cigani in policijskimi kordoni. Zastajal nam je dih ko konjenik z avtodomom za seboj prihaja k splavu. Potovanje v koloni avtodomov, po pravljični pokrajini najprej v dolino in ovinkih v tabor pod Gučo goro, smo plesali v avtobusu in se s smehom ozirali po razigrani koloni pred in za nami. Ko je Cavazza poskušal zaigrati na trobento - zgubljen med čustveno razigrano družbo in je Esma nebeško zapela svoj napev, smo se sopotniki znašli v devetih nebesih, moja soseda je globoko vdihnila. Če ne bi bilo Jorasovega streljanja bi tam tudi ostali. To vam je ratalo mojster!

Morda vse skupaj ne bi tako dobro izpadlo, če ne bi imeli odličnih interpretov. Vlado Novak je dominiral, ni igral, živel je svojo vlogo in gre mu velika zahvala za uspeh filma. Izjemni so bili vsi tudi zaradi enostavnih, vsak dan povsod uporabljenih dialogov in neverjetno prilagojenost množičnih scen trenutno nastopajočemu.

Naj še povem, da sem uživala v dobro izbranih scenah v naravnem okolju. Morali so snemalci res slediti istemu namenu, kot mu je sledil režiser - estetsko, naravi naklonjeno, ljudem dopadljivo, vsebini prilagojeno.
Tole moje mnenje nikakor ne jemljite za suho zlato. Sem nekoliko pristranska, predvsem pa sem si film ogledala kot laik brez strokovnega znanja za ocenjevanje kakovosti filma. Tako kot sem napisala sem se počutila in zdi se mi, da tudi ostali okoli mene. Kaj od tega je res kaj ne pa bodo povedali kritiki.

Pojdite z dedkom, pa tudi z Babico na jug!

Gospodarno z denarjem. 12. april 2023

V današnjem času je skoraj normalno, da imajo mladi, bolje rečeno osnovnošolci in dijaki, dokaj pomembne prihranke v gotovini. Prijemajo primerne denarne nagrade za uspehe v šoli, rojstne dneve, predstavitve raziskovalnih nalog, pa tudi prve štipendije ali prispevke mecenov. Opažam, da jih še zdaleč ne potrošijo, nekoliko zaradi previdnosti, če teh v prihodnje ne bo delno pa tudi zato, ker so današnji starši kar dovzetni za financiranje športnih, kulturnih ali šolskih potreb svojih naslednikov. Prav bi torej bilo, da mlade imetnike prihrankov poučimo o gospodarjenju z denarjem.

Denarne prihranke, ki najbrž niso tako majhni, verjetno sedaj hranijo kje v kakšni denarnici kar doma, kar ni pametno, ker se mora z denarjem ravnati tako, da vsaj ne izgublja na vrednosti zaradi vsakodnevnih podražitev, ki jih imenujemo inflacija. Pa tudi varno ni, da denar doma ni v trezorju, zamika lahko kakšnega prijatelja, lopova ali na primer mene, da si ga sposodim in nato pozabim vrniti. Iz teh razlogov lastnik denarja ravna modro, če ga zavaruje na način, ki mu najbolj odgovarja. To pa je, da imaš odprt transakcijski račun ali hranilno knjižico pri izbrani banki, da varčuješ v tuji valuti ali da kupiš delnice.

Na transakcijski račun ali hranilno knjižico nalagaš vse prihranke takoj ko denar prejmeš. V Sloveniji imamo cca 16 bank in hranilnic, če imaš pri kateri od njih naložene prihranke, garantira za varnost država do 120.000.- položene gotovine. Banka ali Hranilnica ti pripisuje obresti, višina obresti je pri vsaki banki drugačna in v času inflacije narašča.

Prihranke lahko spremeniš v tujo valuto (dolar,švicarski frank, angl. funt) in spremljaš rast tuje valute. Dobiš torej obresti in še razliko v rasti vrednosti na primer dolarja. To ni čisto zanesljiva naložba, ker vrednost tuje valute lahko tudi pada kar je vsak dan od torka do sobote objavljeno v Delu.

Lahko kupiš delnice slovenskih delniških družb kot so Cinkarna Celje, Intereuropa, Krka, Luka Koper, NLB, Petrol, Pozavarovalnica Sava, Zavarovalnica Triglav ali tujih delniških družb (ameriških 25, nemških 10). Vrednost delnice lahko raste ali pada, odvisno od uspeha podjetja kar pomeni, da se v primeru uspeha podjetja vrednost tvoje delnice dviguje in neuspeha pada, prejmeš pa vsako leto za vsako delnico dividendo na primer v Krki za leto 2022 kar 6,60 EUR. Vrednosti delnic objavljajo borze v Delu.

Vrednost svojega denarja lahko povečuješ tudi z vlaganji v Vzajemne sklade, v državne obveznice, v vetrne elektrarne, kriptovalute

Dragi starši, saj sami najbolje veste, da danes mora vsak od nas poznati poslovanje s karticami in bančnimi plačilnimi instrumenti. Poučite čim preje svoje šolarje in dijake o tehniki poslovanja s transakcijskimi računi kot prvim korakom za varno in gospodarno poslovanje z gotovino ne glede na to ali je ta velika ali mala. Dragi učenci in dijaki, žal se v modernem času ne boste mogli izogniti poslovanju brez gotovine, pa tudi smotrno ne bi bilo.

Ste se o tem že pogovorili s svojimi učenci in dijaki?

Neverjetni šolski ustvarjalec, 11. april 2023

Med nami so ljudje, ki jih preprosto moraš občudovati in njihovo mnenje spoštovati. Najdemo jih v vsaki stroki, na vseh koncih sveta, nanje opozarjajo predvsem njihovi dosežki pa tudi literati, mediji, ljudje, ki se jih njihovo delo dotakne.

V starodavnem Šentrupertu na Dolenjskem, ki ga je z mogočno baziliko zaznamovala ustanoviteljica Hema Breško Selških grofov iz Krke na Koroškem v 10 stoletju našega štetja, živi in deluje Jože Zupan, ki je svojo življenjsko moč nesebično daroval polpreteklim mladim rodovom. Ravnateljstvo osnovne šole dr. Pavla Lunačka je razumel kot svojo temeljno dolžnost, da iz nje ustvari kulturni hram, ki bo mladim zagotavljal vpogled v kulturno ustvarjenje in ne samo v vzgojno izobraževalni proces. Jože se je in se še kljub upokojitvi, povezuje z ilustratorji otroške literature. Uspelo mu je pridobiti večina originalov njihovih ilustracij, ki danes krasijo vse prostore te zanimive osnovne šole in spodbudno delujejo na ustvarjalnost osnovnošolcev. V šoli je Jože našel prostor in vsebino za trajno povezanost učencev z okoljem, saj je v njej umeščena Rastoča knjiga Šentruperta, pripravil pa je Jože tudi koncept digitalne zbirke Rastočih knjig Bralne značke. Naj posebej naglasim, da je Jože eden od ustanoviteljev Bralne značke Slovenije, ki je danes vsesplošen osnovno šolski projekt. Na tem mestu žal nimam možnosti pripovedovati vsega, kar je ta kleni Gorenjec zagotovil mladim Dolenjcem.

Jože je svoje najpomembnejše življenjsko delo ustvaril za ljudi v porečju rek Temenica in Mirna s tem, da je zbral in uredil prvo Rastočo knjigo v Sloveniji, za Temeniško-Mirensko dolino. Na tem območju se je rodilo in usposobilo veliko strokovnjakov, kulturnikov, podjetnikov, politikov in dobrih ljudi, ki so s svojimi dosežki ponesli slavo Slovenije po vsem svetu in prispevali bogat delež k današnjemu blagostanju državljanov Slovenije. V sodelovanju z Centrom za izobraževanje in kulturo v Trebnjem ter s pomočjo tamkajšnjega podjetništva, je nastala pregledna galerija ustvarjalcev kot vzgled današnjim rodovom, da samo ustvarjalna moč in znanje omogočata duhovni in materialni napredek. Hvala, Jože, za to tvoje darilo ljudem, ki so predvsem z lastnimi močmi zagotovili pomemben del napredka tudi državam v katerih so živeli.

Nemirni duh v Jožetu spodbuja vedno nove zamisli. Letos je Jože izdal že tretjo knjigo o svojih projektih, srečevanjih z drugimi ustvarjalci, publicistiko in zamislih, ki so bila udejanjena in želena za širše območje. Tako kot je v rani mladosti sodeloval kot knjižničar v lokalni knjižnici Bohinjske Bele, je to svojo afiniteto do knjig gojil in obogatil tudi v Šentrupertu. Tesno se je povezoval z delom društev in bil od nekdaj tudi gledališčnik. Njegovi spomini na sodelovanje z Mileno Zupančič ko ta še ni bila prva dama slovenskega gledališča, so mu potrditev, da je prav kulturna vzgoja v rani mladosti tista, ki pogojuje značaj in ravnanje ljudi v ustvarjalnem obdobju. Z nami ekonomisti, se Jože rad druži in pri tem išče simbiozo med materialnim in duševnim ustvarjanjem. Njegova predstavitev ekonomske stroke v šoli za tretje življenjsko obdobje, je bilo svojevrstno dejanje, saj je njegov izziv ali smo dobili dovolj kakovostno osnovo za ustvarjalnost v svojem rojstnem okolju, zahteval nedvoumen odgovor. Janez, Slavka ter moja malenkost smo nedvoumno pritrdili in dodali, da je za kakovost dela in dosežke potrebno znanje dopolnjevati vsak dan.

Pa srečno pot Jože, tudi v prihodnje!

Kako do kakovostne hrane? 10. april 2023

Poučeni strokovnjaki ugotavljajo, da je za kakovost življenja temeljnega pomena voda, energija in samooskrba s hrano. Za zagotavljanje teh dobrin je nujno oblikovati nacionalno dolgoročno strategijo in organizirano poskrbeti za njeno uresničevanje. O vodi smo svoje rekli ob sprejemanju zakona, za energijo si prizadevamo zgraditi nove zmogljivosti, ki bi bile prijazne do narave, za samooskrbo s hrano pa narod še ni bil vprašan kako se bo nekoč zagotovila njena kakovost in količina, vemo le, da jo brez kmetov ne bo.

Dr. Marjan Ravbar se je že v našem mestu ukvarjal z umno rabo prostora in pozneje prevzel raziskovalno delo iz področji urbane geografije, regionalnega planiranja, regionalnega razvoja ter geografije človeških virov pri ZRC SAZU Geografski institut Antona Melika. Od kar ga poznam in to je več desetletij, je v svojih referatih, pisnih prispevkih, govorih in diskusijah poudarjal, da se je nujno najprej dogovori o rabi zemljišč. Doktor je zdaj v samem znanstvenem vrhu naše države in pričakovati je, da oblasti upoštevajo njegova priporočila pri svojih odločitvah. Toda naš svetovno nagrajeni okoljevarstvenih in kmet nedvoumno ugotavlja, da na najugodnejših kmetijskih površinah rastejo le potrošniški centri v tuji lasti, dolinski kmetje nemoteno uporabljajo fitofarmacevtska sredstva, iz naših cest ne preganjamo tovornjakov, toleriramo ravnanja največjih onesnaževalcev okolja, predsednik Vlade ne uresničuje svojih napovedi, shodi kmetov pa so uperjeni zoper premiera in ne koristijo niti kmetom niti samooskrbi s kakovostno hrano.

im bolj spoznavam to problematiko, tem bolj sem prepričana, da dobro namerna opozorila tako strok kot kmetov ne prepoznajo organi odločanja v Sloveniji. Sprašujem se, zakaj ne? Tudi ministrica za kmetijstvo je že potarnala nad pozidavo za kmetijstvo primernih površin, zdaj baje že po površinah gorskih kmetij, da o infrastrukturnih pozidavah kot so ceste, sončne elektrarne in podobno sploh ne govorim,

Pa vendar bi bilo le dobro zdaj, ko je vojna že skoraj pred vrati pomisliti, kako se bomo varno prehranjevali s kakovostno hrano v samooskrbi. Če je v kmetovanju potrebno upoštevati dolgoročnost nastajanja nasadov, čred, sadja in drugih dobrin, se začnimo navajati na samooskrbo čim preje saj bo to izjemno močan ukrep proti potrošniškim navadam, ki nastajajo že od kar je naša država zagotovila svoboden pretok blaga in ljudi v EU.

Nikakor tudi ni možno razumeti zakaj bi za kmetovanje primerno zemljo namenjali za tranzitne tovornjake. Je morda dodana vrednost pri tranzitnem prometu večja od kmetovanja? O tem nimam informacij, sodeč po praksi odpuščenih industrijskih in bančnih delavcev pa bi rekla, da jim je kmetovanje omogočilo ponovno zaposlenost in da se postopoma uveljavljajo na trgu in tržnicah ter razvijajo dopolnilne dejavnosti z vključno urejanjem krajine. Za tranzit zagotovo to ni možno reči.

Na kratko predstavljena problematika bi morala bolj skrbeti državljane Slovenije, sicer se še dolgo ne bo kaj dosti spremenilo na bolje!

Kmetujete uspešno tudi vi?

Velikonočni zajtrk. 9. april 2023

Družine moje snahe se tradicionalno srečujejo na Velikonočno nedeljo pri zajtrku ob 10 uri. Organizira ga vsako leto druga družina tako, da pride moja snaha na vrsto vsako četrto leto. Od kar je mami mojih vnukov sem na zajtrk vabljena, se ga udeležujem in sem ga enkrat že tudi priredila. Všeč mi je, da se družine srečujejo in negujejo prijateljstvo.

Letos sta zajtrk pripravila stric moje snahe Joško in njegova soproga Marjeta v Šoštanju. Od doma smo morali že ob osmi uri, da smo pravočasno priromali skoraj na drugi konec Slovenije. Po avtocesti se lahko malo pohiti, toda čez območja ob Paki pa do Šoštanja je potrebna previdnost in zato upočasnitev potovanja. Sprejemljivo vreme, prijeten klepet v avtomobilu in zanimivosti ob cesti so potovanje popestrili, spoznali smo ob poti kraje v katerih eden od vnukov tekmuje v odbojki, razpotja po katerih se obišče Mozirski gaj, vhod v Logarsko dolino in podobne krajinske posebnosti.

Marjeta in Jože sta izvrstna gostitelja in izjemna prijatelja sinove tašče in tasta. Stanujeta tik ob Termoelektrarni Šoštanj in ob umetnem jezeru, ki je nastal kot posledica izkopanega rudnika premoga v Velenju. Ponudila sta nam šunko s hrenom in jajci, več vrst kruha in potico, sledilo pa je pecivo in penina Traminca. Marjeta je mojstrica v peki piškotov, rolad in drugih štajerskih dobrot, Joško pa je poznavalec štajerskih pijač. Najboljše kar premore zanimiva Štajerska nam je bilo tokrat dano spoznati in zaužiti. Temu primerno, se je zajtrk zavlekel čez poldan in razšli smo se zadovoljni, da so sodelujoče družine žive in zdrave, da se mladi pridno učijo v šoli, uživajo v glasbi, športu in javnem nastopanju. Nihče ni podvomil, da bomo leto ob sorej spet skupaj, naslednjič v Ljubljani. Ob tej obljubi me je malo stisnilo zaradi let, ki bremenijo mojo dušo.

Marjeta in Joško imata sinova Gorazda in Sebastjana. Gorazd je žal obležal za covitom in ga na zajtrku ni bilo, Sebastjan pa je pripeljal svojo Tjašo, sina Jureta in hčerko Katjo. Moja snaha Valerija je pri Marjeti in Jošku povsem domača in želi, da bi se tako tam počutili tudi njeni fantje oči Romeo ter sinova Nejc in Gal. Veselo druščino sta po koncu držala starša moje snahe Heda in Jože, kakšno pa sem pripomogla tudi jaz.

Prav za prav se na družinskih srečanjih ne dogaja kaj posebnega. Pogovor teče o sorodstvu, ki ga ni več, o otrocih in šoli, o starejših in njihovih zdravstvenih težavah. Na vrsto pride še politika, letos sta na udaru predsednik Vlade in Ukrajina, pa inflacija, kultura, reorganizacija upravnih enot in podobne aktualnosti. Je pa nad vse zanimivo opazovati mlade, ki so vsako leto drugačni po zunanjosti in razmišljanju. Letos se že pogovarjamo o donosnem poslovanju z gotovino, o letovanju na Krku, o tem kako se bo programiral za košnjo robot in podobne praktične zadeve. Mame in babice še vedno razpravljajo o otrocih, ampak teh v naših družinah ni več. Pogovarjamo se kot učenci in dijaki ali o pričakovanjih od študentskih let. Seveda pa se znamo tudi poveseliti skupaj, posebno Gal hitro najde razlog za smeh.

Zanimiv pomladni dan smo zaključili na mojem domu z debato o potrebnih delih v zvezi z robotovo košnjo na mojem vrtu. Skrbi me ta novost in najbrž me razgovor razbremenjuje preganjavic. Dopovedujem si, da bo vse tako kot mora biti!

Kako pa vi poskrbite za družinska srečanja?

Robot kosi. 8. april 2023

Okoli mojega doma je vse v zelenju in samo raste čeprav suša že povzroča težave. Morala sem pokositi prvo travo, kar je pa za moje zdravje in moja leta kar zahteven posel, tako zahteven, da me je prijateljica Marjeta močno ozmerjala, soseda neznansko čudila, sin in njegova družina pa takoj ukrepala. Pripeljali so mi mojstra z robotom za košnjo, ki je nekaj časa gledal moje rastje na trati in videl vse, samo travice zelo, zelo malo.

Mojster je predstavil svojo vizijo uspešnejše košnje na moji ravni zelenici z robotom, ki bo kosil po potrebi, lahko tudi noč in dan, v lepem in slabem vremenu. Robot potrebuje električni priključek neposredno ob travi in dva kvadratna metra površine ob njem. Kje naj kosi, mu bo mojster označil s 5 cm vkopanimi senzorji in enim senzorjem povprek, ki ga bo robot poiskal za vrnitev k priključku. Nad vse pozorno je treba paziti, da kaj ne kopljemo nad temi senzorji in lahko hitro prekinemo robotove poti. Jurja pa četrt bo verjetno plačilo in moje težave s košnjo bodo ostale le na dveh manjših brežinah ob dostopu na zelenjavni vrt. Kolateralna škoda bodo moje narcise, irisi in druge rože trajnice ob sedanjem robu.

Razmišljamo o zaščiti, varnosti, dolgotrajnem nemotenem delovanju robota. Sin išče prezračevalca trave, ki bi pred namestitvijo robota pospešil rast trave in po njej tudi nasul kakovostno dodatno zemljo. Izvajalca je našel za 250 EUR. Bomo videli kaj bo ratalo. Nerešen je še električni priključek kar bo morda rešil naš sorodnik, vse znali Jožek, ki je res mojster tudi za elektriko. V soboto ga bomo pričakali s Princeska krofi.

Ker pri nas vedno vprašamo za mišljenje strica Jožeta, sem danes zjutraj poskusila približati naše mnenje njegovemu ali obratno. Že po nekaj minutah je svetoval, da namesto robota pustimo višjo travo in ne kosimo več kot trikrat letno. Tako dela on na Ljubnu, doma pri sebi in na Marofu in nima ne mahu in ne raznih zeli. Verjetno ima prav, toda oni omenjenih zelenih površin se uporabljajo dnevno, kot to počnemo mi neposredno ob hiši in je zelenica naša raziskovalna površina, nabiranje trobentic, regrada in motovilca, prostor za peko na ražnju, klepet v toplih dnevih, praznovanja rojstnih dni in tako naprej. Joško ni spremenil mnenja in tako bo on proti, ne bo svetoval, ostal bo nezadovoljen, ker meni, da v pol ure lahko pokosimo tudi ročno z kosilnico na bencin.

Ne vem kako ravnajo drugi, me je pa z robotom navdušila Prekmurka, ki trdi, da ji dobro služi, da ga pusti delovati tudi ko gre čez teden v Ljubljano na delo in čeprav ima dosti večjo površino kot je moja zelenica. Ker slej ko prej ne bom mogla več sama kositi ne vidim ustreznejše rešitve od robota. Primerjam ga s sobnim, ki ima svoje pomanjkljivosti, je pa le primerna olajšava za starejše, še posebno če gre za večje površine v isti etaži.

Skrbi z nepremičninskim premoženje so res velike, ne vem kje strokovno društvo nepremičninskih strokovnjakov in davkarji vidijo lastnikove bonitete, da se že več let prizadevajo posrkati iz nas zadnjo kapljo krvi zato, da bo neki kvasi politik imel dovolj denarja za nagajanje legalni oblasti ali pa, da bo že tako dobro stoječi podjetnik povečal svoj profit s pomočjo države na račun korona virusa, dražjih energentov ali ohranjanja krajine. Svet in njegovi ljudje so res konfliktni.

Boste zmogli nov davek na nepremičnine?

Gradovi in vitezi. 7. april 2023

Založba Viharnik d.o.o. se je specializirala za izdajanje knjig o gradovih in vitezih. Njene najbolj znane knjige so Grajske stavbe na Slovenskem, Življenje na srednjeveških gradovih na Slovenskem in Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja. Gre za poljudno-znanstvene vsebine s področja arhitekture, zgodovine, umetnostne zgodovine, etnologije in arheologije. Poseben del založništva je namenjen otrokom, da spoznavajo zgodovino ali pravljični svet namišljenih junakov. Kot je razvidno iz kanona, sodeluje založba z ZRC SAZU Zgodovinski institut Milka Kosa, ki ima odprtih več raziskovalnih projektov iz tega področja.

Zadnje desetletje je omenjeni Viharnik d. o. o. izdal kar štiri knjige o slovenskih plemiških družinah. Najprej leta 2010 Blagoslovljeni in prekleti v kateri je predstavljenih 40 slovenskih plemiških rodbin, vsaka ima omenjenega zaslužnega člana rodovine za plemiški naslov in nekaj podatkov z rodovnikom. Po preglednem kazalu osebnih imen lahko hitro najdete plemenito osebo in njegovo rodbinsko genealoško predstavitev, tudi še živečih potomcev na Slovenskem. Druga knjiga Blagoslovljeni in prekleti je izšla v letu 2012 in zajema povzdignjene v plemiški stan v habsburški monarhiji. Pojasni pa tudi, kako so posamezni Slovenci prejemali plemiške stopnje, predikate in grbe. Tako v prvi kot v drugi knjigi so navedeni kraji in objekti kjer so živeli naši plemiški rojaki. Leta 2017 smo dobili knjigo Plemiške rodbine na Slovenskem v 18 stoletju in leta 2022 še zadnja o plemenitih v 19 in 20. stoletju. Zaslugo za izid omenjenih knjig ima Miha Preinfalk, ki je vse življenje zbiral podatke o slovenskih plemenitaših in vedel, kje živijo danes njihovi potomci.

Plemstvo je bilo po drugi svetovni vojni pri nas ukinjeno, pa tudi v drugih državah. Marsikje so tudi prepovedali naslovljencu uporabljati naziv, ki je bil sicer trajnostnega pomena tako za prejemnika kot njegovo rodovino, zato potomstvo plemenitih pri nas še vedno obstaja. Spomnimo se poslanca v Državnem zboru, ki je dosledno uveljavljal svoj dokazan plemiški naslov in bil nanj izjemno ponosen sodeč po poročanju javno medijev.

Vse omenjene knjige imajo kazalo osebnih imen in priimkov po katerem hitro najdete svoje rodbinsko ime, seveda, če je kdo od vaše rodovine prejel plemiški naslov in ste ga vi pridobili od njega tako kot celotna vaša rodovina. Za vsakega plemenitega prednika boste v knjigi našli kot na primer Franc Ksaver Zalokar pl. Sallenstein, rojstni datum, kaj je bil po poklicu, v kaj je bil povzdignjen, njegov grb, življenjepis, datum smrti in rodovnik potomstva. Na koncu so navedeni arhivski in objavljeni viri, da lahko sam raziskuješ svoj rodovnik, če si njegov potomec.

V Sloveniji imamo zelo dobro in računalniško podprto rodoslovje, organizirano v Slovenskem rodoslovnem društvu. Imamo tudi svetovno znane rodoslovce, dobro ohranjene arhive, matične knjige in obilno programsko podporo institucij in podjetji, tako da boste imeli bogato strokovno pomoč, če se boste lotili svojega rodovnika. Delo je zelo zanimivo, obdajala vas bo zvedavost poznanih in nepoznanih sorodnikov, nazadnje boste zasuti s podatki, ki zahtevajo računalniško obdelavo. Želim vam srečno pot v vašo preteklost!

Poznate svoje morebitne plemiške korenine?

Verodostojnost poslancev. 6. april 2023

Na današnji dan so se v preteklosti začela težka, boleča vojna leta za ljudi, ki poseljujemo območja Evrope in še posebno Balkana. Posledice vojne so bile neznosne zlasti za otroke in, kot sem že nekajkrat zapisala, ni bilo dijaka v mojem razredu, ki ne bi ostal ali brez staršev in najožjih sorodnikov, bil v rejništvu, skrbel za kmetijo, se sam preživljal, . Sicer pa smo pred nekaj desetletij lahko gledali najhujšo vojno reprizo v Srebrnici in Sarajevu, da ne omenjam podobnih dogodkov z današnjimi begunci na naših mejah. In prav zaradi ravnanja z njimi sem spet neizmerno žalostna ter jezna najprej na pogoltne podjetniške velikane, nato na ljudi, ki pogoltnežem zagotovijo vojno in orožje ter posebno na tiste, ki si prizadevajo s svojimi besedami ali dejanji spodbuditi krivico bežečim pred nasiljem.

Poslanka, ki je v poslanskih klopeh že skoraj od rojstva države Slovenije in je torej nedvoumno pridobila znanja, ki potrebna za zagotavljanje svoje verodostojnosti pri delu v Državnega sveta. Spominjam se prispevka v dnevnem časopisju nekega gospoda, ki je o njej povedal, da je pametna in ustvarjalna gospa in da zato ne more razumeti njene twitterske pustolovščine nekaj let nazaj. Če je verjeti novinarjem, je gospa z namenom, da pri ljudeh spodbudi nezaupanje v emigrante, postavila Vladi vprašanje, če so ti res posilili samo na območju Ljubljane v 57 primerih v prvem tromesečju 2023. Policija je takoj pojasnila, da podatek ni točen ne po številu primerov in ne po narodnosti emigrantov, vendar gospa ponovno zahteva odgovor Vlade. Zakaj?

Gospa se sklicuje na »zanesljive neuradne podatke policije«. Ali se na neuradne informacije lahko sklicujemo vsi? Niso to viri le akreditiranih novinarjev, ki delujejo po doktrini novinarstva in jih nadzira pristojni organ novinarskih institucij? In kdo nadzira tiste, ki postavljajo tendenciozna vprašanja in niso novinarji? Kdo pa je pristojen za neuradne informacije policije, so neuradne informacije policije sploh možne? Bomo kdaj zvedeli, kdo nadzira ta del Policije? Že morda delate na tem, da bi gospe poslanki v skladu s predpisi, ki jih mora poznati, potrdili ali zavrniti izhodišče na njeno vprašanje Vladi, ali so »zanesljivi« in »neuradni« policijski podatki pravnim potom prišli do poslanke? Kakor koli, že večkrat sem poudarila, da morajo nadzorni organi svoje delo opravljati v skladu z doktrino in ne samo »če je pisna prijav«. Nadzor ne potrebuje nobene prijave, potrebuje pa ljudi, ki vedo kaj je njihova državljanska in delovna dolžnost, zato ukrepajo, tem preje, če gre za ohranjanje verodostojnosti poslanke.

Ne jezi me pa samo očitna ne simpatija poslanke do emigrantov, pač pa tudi zgodovinska dejstva preteklega stoletja, ki so prevladovala med Igom in Barjem. V prostrani ravnici med Igom in Barjem stoji danes zanemarjen spomenik padlim krajanom Barja, Matene, Tomišlja, Iga, to je kraj, kjer občutiš umazanost vojn, trpljenje nič krivih, hudobno maščevanje kot načina poprave krivic. Gospa naj se zamisli, kaj ji pripoveduje omenjeni spomenik, pa tudi spominsko obeležje na ižanskem pokopališču tistim, ki so mislili drugače od žrtev drugih barjanskih krajev. Pomisli naj tudi na ukrajinsko razsežnost in se čim preje zave, da se nam zlo približuje. Morda bomo že jutri emigranti mi - državljani in državljanke Slovenije!

Kako pa vi sprejemate emigrante?

Potovanje Jožice Škof. 5. april 2023

e celo večnost poznam Jožico Škof iz nabavne službe tovarne v kateri sva obe delali. Zadolžena je bila za nabavo bolj zahtevnih izdelkov, ki jih je tovarna potrebovala po pisarnah, v propagandi svojih artiklov, za reprezentanco in podobno. Jožica je bila vedno vljudna in prijazna, ker pa je vedela o potrebnih izdelkih običajno več kot naročnik, je poskušala prepričati bodočega uporabnika, da upošteva njen predlog. Prav iz razloga poznavanja nabavnega trga je v nabavi delala do upokojitve. Mene še vedno preganja misel, zakaj takrat, ko smo v tovarniškem kulturnem društvu res potrebovali prostovoljce, nisem našla pravega stika z njo, da nam bi pomagala pri razstavah, slovesnostih v tovarni in drugih nalogah, povezanih z izobraževanjem, kulturo in smislom za ustvarjanje v teh vedah? Žal, se pri obilici zadolžitev kaj tudi prezre.

Potem je Jožica nenadoma zablestela v slikarstvu, predvsem akvarelu. Ne da bi vedeli za njen slikarski talent, smo občudovali njene slikarske umetnine, ki jih je predstavljala na razstavah skupaj z arh. Jelko Kupec. Obe slikarki sta neverjetno hitro zablesteli, imeli res veliko zanimivih razstav, pa žal je njuna ustvarjalna slikarska pot kaj hitro minila. Slike Jožice so se pojavljale še v knjigah poezije, morda v nekaterih praktičnih komercialno promocijskih izdelkih, novih del, razstav ali drugih oblik slikarstva pa vsaj meni, niso znani.

Potem sta Jožica in mož Rudi odprla Galerijo na svojem domu. Spominjam se zanimivih unikatov sobne opreme, predvsem mize in stolov, ki sta jim Škofova kot prodajni salom posodila prostor za dogovorjen čas. Všeč mi je bila njuna iznajdljivost povezave praktičnega oblikovalca pohištva iz lesa in razstava akvarelov Jožice med njimi. Otvoritev te zanimive razstave je bila obogatena z glasbo njunega sina. Lep večer, prijetno srečanje z novomeško likovno publiko in stanovalci soseske Slavka Gruma. Galerija je pozneje priredila še več razstav na različnih razstaviščih tako v našem okolju kot širše na katerih so pogosto nastopali igralec Bitenc, pesnik Smodiš in likovni ocenjevalec Matijevič.

Zadnjih nekaj let srečujemo Jožico kot ljubiteljico kamna in ustvarjalko kiparskih del. Najprej se je nam predstavila kot organizatorka razstav skupine Ustvarjalcev v kamnu po raznih razstaviščih v domačem okolju in se tej skupini kaj kmalu pridružila tudi kot ustvarjalka. Tesno je povezala delo omenjene Skupine s slavnostnimi dnevi naše mestne občine in tako pridobila tudi možnosti za sodelovanje na njenih letnih natečajih. Še pred obnovo Glavnega trga smo nasproti Rotovža dobili okrašeno kamnito mizo, posvečeno 650 letnici mesta. Sledilo je nato več zanimivih akcij v kamnu na različnih krajih; obeležje Jantarskega leta, prestol pod avtobusno postajo, mladinski park v Šmihelu, Povodni mož na Brodu in v Beli krajini spominska kamnita miza. Ves ta čas pa številne razstave, tudi v prostorih Državnega sveta Republike Slovenije, vse z nastopom izvrstnih glasbenih in vokalnih umetnikov, čudovitimi katalogi in prijaznostjo ustvarjalcev v kamnu ali kot pravi Jožica sama »moje potovanje v kamen«. Ja, izšla je tudi njena monografija, v kateri se je predstavila kot kiparka, organizatorica in družbeno odgovorna ustvarjalka.

K svojemu ustvarjenju je pritegnila veliko ljudi, organizacij in sotesk, tudi mene in menim, da bi bil svet mnogo prijetnejši, če bi ga obvladovale ideje ljudi, kot je Jožica.

Poznate ustvarjalno pot svojih sosedov, prijateljev,?

So volitve rešitev? 4. aprila 2023

Imam veliko slabosti in ena od njih prihaja zadnje čase tudi v te bloge. Preveč pišem o upravljanju države čeprav je veliko lažje in bolj zanimivo pisati o ljudeh, njihovih prizadevanjih, uspehih in težavah. Pa tudi to pride na vrsto, danes vsekakor moram reči še kaj o nehvaležnem položaju naše Vlade, izvoljene v velikem upanju, da bo pogumno in državniško ukinjala odločitve s katerimi se nismo strinjali v mandatu pred njo.

Del odgovornosti, da se zadeve v naši domovini ne odvijajo tako, kot smo volivci rekli, je na nas volivcev. Nova Vlada je dobila nov Državni zbor s poslanci prejšnjega sklica. Če bi ti poslanci znali in hoteli, bi že v prejšnjem sklicu Državnega zbora sklepali v prid večine. Jasno, da gre na ta način vse prej kot dobro.

Naš predsednik Vlade bo slej ko prej moral zadeve iz pristojnosti vseh ministrstev prepustiti ministrom vse od zamisli do obravnave v parlamentarnih odborih. V tej skrinjici je odgovor na številne pobude in predloge Vlade pred njim s katerimi danes blokira večino aktivnosti iz pristojnosti sedanje. Nihče ne more brez strokovne presoje v sedanjih ministrstvih ničesar predložiti v obravnavo organom upravljanja. Vlada mora zato ponovno dobiti Službo za usklajevanje zakonodaje in brez njenega pismenega soglasja se ne sme predloge posredovati v sprejem. Ves balast iz parlamentarne procedure naj gre v strokovno presojo.

Ministrstva in predsednik Vlade naj skupaj s svojimi 161 strateškimi sveti določilo prioritete v obravnavi, premislijo in predlagajo prenos pristojnosti za potrebe prebivalstva in lokalnih skupnosti na pokrajine ter pokrajine tudi dejansko ustanovijo (registrirajo na sodišču) ter jim določilo izvirne prihodke kot določa agenda EU.

Pristojna oseba s pooblastili v kabinetu predsednika naj poskrbi, da bo Vlada delovala po svojem sprejetem delovnem načrtu v katerem naj bodo prioritetne naloge, ki ne spadajo v ministrstva oziroma se tičejo vseh ministrstev. Prva skupna prioriteta naj bo sprememba volilnega sistema in sprememba ustave.

Vlada ne sme prepustiti oblikovanje svoje medijske podobe novinarjem in poročevalcem, ker pisci ocen in prispevkov pri nas ne obvladujejo te obrti do take mere. Po moje je manj novinarjev usposobljenih poročati za javnost kot je prstov na rokah, dokaz zato pa je tudi medijska podoba sedanje predsednice države, ki je bila pred volitvami popolnoma drugačna od današnje.

Dokler so ministrstva preobremenjena z operativnimi nalogami ne morejo skrbeti za obnavljanje in razvoj svojega področja dela in tudi ne uvajanje novosti, ki jih prinaša čas. Na ministrskih področjih zato prihaja do zastoja normalnega razvojnega cikla, ki je zdaj po nekod star že 30 let in za uporabnike problematičen. Temeljna naloga sedanje Vlade je zagon usklajenega razvoja vseh skupnih dejavnosti državljanov in državljan Slovenije.

Vlada naj tudi razmisli, kako ji lahko pomagamo volivci, da izvede dogovorjeno. Rekli smo, da jo bomo podpirali in zdaj je čas, da svojo obvezo izpolnimo, Vlada pa naj nedvoumno pove kje in v čem.

Ste pripravljeni pomagati Vladi pri uveljavljanju sprememb sprejetih na referendumih?

Ah, te milijarde. 3. april 2023

Ko prebiram ali poslušam, kaj je novega v Sloveniji se mi zazdi, da iz oči poročevalcev in poslušalcev v eno in drugo uho letijo same številke v milijonih, največkrat v milijardah evrov. Najbolj je to občutno v RTV poročilih, ki večinoma glasijo:« danes so v tem kraju odprli prenovljeno šolo, v prenovo je bilo vloženih slabih 5 milijonov, od tega je dalo pristojno ministrstvo 2 milijona, ostalo pa je zagotovila občina«. Nič o učencih, učiteljih, boljši ali slabši opremi in podobno. Podobna so poročila o učinkih sanacije bank, ki smo jo že večkrat opravili pa še veno ne znamo korporativno upravljati oziroma nas na primer pri prodaji A banke in Nove kreditne banke Maribor zanimajo samo učinki za prodajalca in kupca po 7 letih oddaljene prodaje, pri kateri danes ne moremo prav nič koristnega narediti ali pridobiti. Pa vendar, dragi prodajalci slovenskih bank, taki ali drugačni učinki prodaje ostajajo boleči, opozarjajo in končno tudi žugajo, da v bančnem poslovanju izgubljamo in nismo dovolj umno ukrepali.

Poglejmo na primer v gospodarski pomen dobrega bančništva v drugi polovici preteklega stoletja ko so se slovenska podjetja morala boriti za visoko dodano vrednost svojih izdelkov, ker sicer ponudbe na trgu ni bilo možno povečevati brez nedosegljivo visokega izvoza. Seveda smo ščitili svoje izdelke domače proizvodnje, pridelovalce hrane in mnoge druge dejavnosti, saj so nam povečevale ne samo blagostanje pač pa tudi možnosti zaposlovanja na delovnih mestih z visoko stopnjo nove vrednosti. Brez odlične asistence bank domača proizvodnja ne bi mogla slediti trendom svetovne tehnike in tehnologije in zagotovo ne bi uspeli priti na mednarodna tržišča, da o institucijah družbenega standarda in opreme vojske sploh ne govorim. Kakšnim bančnim manažerjem je samostojna Slovenija zaupala tržno dobro uveljavljene banke, da niso svoje storitve ponujale v tujino kjer je še danes mnogo nacionalnih gospodarstev v situaciji, da morajo pospeševali predvsem zaposlovanje v proizvodnji z visoko stopnjo ustvarjanja nove vrednosti?
Zamislimo si tudi nad tem, da je samo s prodajo dveh bank samostojna Slovenija izgubila več kot tisoč delovnih mest in da so ljudje in podjetja izgubila kar 69 poslovalnic v svojem okolju ob tem, da so tudi ti dve banki prevzeli plačilni promet, ki ga je do osamosvojitve opravljala SDK, kjer pa so bili zaradi prenosa še dodatno odpuščeni za plačilni promet specializirani SDK delavci. Si kdo lahko predstavlja koliko dragocenega bančnega znanja je šlo v nič in kaj vse bi z njim lahko dosegli na trgu dobrih bančnih ponudnikov? Sodeč po mojem opazovanju so najhujše posledice takega ravnanja nastale v gradbeništvu večjega obsega, kot je gradnja mednarodnih energetskih, prometnih in podobnih projektov kjer se je tudi porazgubilo slovensko timsko znanje. Izgube delovnih mest z velikimi tržnimi priložnostmi je lahko samo posledica slabe presoje vodstva tako države kot bančništva in zlasti pomanjkanje poguma in zaupanja v samostojnost države. Seveda je bilo lažje odpreti meje za uvoz trgovinske šare, pridelkov in izdelkov, ki konkurirajo domači pridelavi in izdelavi. In kaj so rekli slovenski regulatorji, varuhi konkurence,?

Nacionalno upravljanje ni enostavno, ko ga usposobiš, ga moraš varovati in negovati kot »punčico v očesu«, da se razvija trgu primerno!

Kako gledate na izgubo praktičnega znanja v Sloveniji?

Se širi zloba? 2. april 2023

V naši državi nas je malo čez dva milijona, med nami pa se širijo in bohotijo ideologije, ki so značilne za velike populacije kot so ZDA, nekatere bogate evropske narode ali narode, ki se odločajo pretežno po verskih dogmah. Kjer je veliko ljudi, se ekstremna razmišljanja porazgubijo, ne dosežejo kritične mase in mnoga prenehajo delovati sama po sebi. V državah z malo prebivalci pa je z njimi ravno obratno; pretežni del prebivalstva jih spozna, se z njimi poistoveti ali pa jih odkloni, zavrže s kritično presojo. V najslabšem primeru ostane v ljudeh priokus nepotrebnega prepiranja dokler se ne plasira nova ideja kakšnega ideološkega norca, ki se mu ni treba prizadevati za »vsakdanji kruhek«.

Trenutno je Slovenija polna opozoril, da je kulturni marksizem njena največja nevarnost. Najprej pomislim kaj sploh to je in okrivila sem svoje neznanje o marksizmu, ki me spremlja že celo življenje, pa me do nedavnega ni dal možnosti občutiti ali vsaj spoznati kulturni marksizem. Po grozečih napisih na stavbah, spletu in v tiskanih medijih končno ugotovim, da ga je »izumil« Tretji raj, povzel morilec Breivik in ga danes negujejo ter razvijajo konservativci po vsem svetu, tudi pri nas v Sloveniji.

e je verjeti medijem sodobni konservativci menijo, da v primeru, ko marksizem ne more nasilno prevzeti oblasti, marksisti uničujejo temelje civilizacije s svojimi institucijami, katere oblikujejo marksistični vrednostni sistem ljudi in razvijejo metode s katerimi povzročajo razpadanje družin, naroda, vere, šolstva in zasebne lastnine. Skupine konservativcev želijo popularizirati odpor proti »kulturnemu marksizmu« in biti vidni v politiki s stališči proti študiju LGBT, žensk in temnopoltih na univerzah, zaščiti belih moških srednjega razreda ter zaščiti temeljev heteroseksualne zakonske zveze. Slovenski konservativci so temu dodali še zaščito pred udbomafijo, Fakulteto za družbene vede ter Murglami pa tudi pred ostalimi družboslovnimi fakultetami, ki širijo marksizem.

Prosim, preberite še enkrat, da boste verjeli, kaj vse se v danes uveljavljeni demokraciji skoti. Razmišljam, kaj se je tem ljudem zgodilo hudega, da v svojih srcih ustvarjajo zlo namesto ljubezni, ki se borijo na primer proti študiju žensk, ki jim je idol moški bele barve, ki zavrača družboslovno znanje in svoje osebne poglede brez mnenja drugih, uveljavljajo kot pravo slovensko tradicijo. Najprej sem bila na te naše konservativce jezna, užaljena ker jim nisem storila nič hudega, zgrešenega ali nepotrebnega. Pa sem začela globlje razmišljati in zdaj se mi zdijo ubogi na duši in telesu. Zlo v njih jih razkraja in uničuje, saj so predaleč od realnosti s svojimi radikalnimi stališči. Odnosi med ljudmi v življenju in delu se ne morejo spreminjati na ukaz, oblikujejo se v skladu s tehnološko tehničnem napredku, z razvojem informacijske družbe, z vzgojo in izobraževanjem. Napredka se ne da ustaviti ker je temelj za večjo blaginjo večine. Pred nosom imajo primere iz katerih lahko vidijo, da življenje ne moreš vračati v preteklost, gradiš ga lahko le skladno s pogoji, ki jih nakazuje prihodnost.

Družba potrebuje več znanj o različnih aktivnostih človeka, narodov, ljudstva. Biti mora vsak dan bolje poučena o naših skupnih problemih, da bo spoznala kaj je preživelo in kaj prihaja. Zavedati pa bi se tudi morala svojih dolžnosti do generacij, ki prihajajo, njihovih želja in potreb.

Kako pa se posodablja vaša družina?

Kako do mirne Ukrajine? 1. april 2023

Kadar pišem o stvareh, ki jih sama nisem opravljala, sem vedno zelo previdna, da se mi ne bi zapisalo kaj neprimernega. Ena od teh stavi je diplomacija in kar nekaj krat sem jih že kritizirala, da niso opravili svojih državljanskih dolžnosti kot dejavnik miru in povezovanja.
Zdaj je dolgoletni in spoštovani diplomat Budimir Lončar na vprašanje Je vojna v Ukrajini tudi poraz diplomacije poudaril: mogoče je poraz pretežka beseda, vsekakor pa gre za kardinalen neuspeh. In nadaljuje: pri prenašanju podatkov, pripravi analiz in srečanjih je lahko kreativna, išče mir in zaupanje. Če ima pozitiven odnos do sveta lahko z optimizmom naredi veliko pri povezovanju narodov in premagovanju problemov, iskati mora sodelovanje in razumevanje za vse države, še toliko bolj za tiste s katerimi je v sporu. To je njena največja umetnost. Prava rešitev je zato vedno v kompromisu, da se nasprotna stran ne čuti ponižano in da ne uničimo njenega dostojanstva, pa čeprav je kriva za vojno.

V skupščinski palači Organizacije združenih narodov je naša predsednica imela spoštovanja vreden nagovor in med drugim smiselno poudarila, da bo Slovenija podpirala vsako uresničljivo agendo za zagotovitev miru v Ukrajini. Lončar, kompetentni diplomat, njej in nam vsem sporoča: prvi pogoj je prekinitev vojaških dejavnosti. Ozemeljska celovitost med pogajanj ne sne biti postavljena pod vprašaj. Izjema je Krim ker zdaj ni pravi čas za reševanje tega problema. Donbas bi moral dobiti avtonomijo kot je predvideno v Mins II. Ukrajina postane nevtralna za kar mora Rusija od Zahoda dobiti varnostno jamstvo. Rusija bi dobila razlog za izstop iz vojne, Ukrajina pa zadoščenje z rusko razveljavitvijo aneksij okupiranih ozemelj. Mednarodna skupnost bi se morala zavezati za obnovo Ukrajine. Putinov položaj v Ruski federaciji lahko oslabi samo mir. Šele v miru se bo moral soočiti z lastnimi državljani in prevzeti odgovornost za vojno, ki mu je ne bo odpustila niti ruska zgodovina. Rusija mora dobiti razlog in možnost, da iz vojne izstopi s čim manj sramote. Zahod ji mora pomagati, da se osvobodi svoje hipoteke in spet postane del varnostnega sistema. Ne glede na to, kakšen bo konec vojne, mora Rusija dobiti pravo mesto v novi svetovni ureditvi. Če je cilj razkosanje Rusije, potem vojne ne bo nikoli konec.

Tako nagovarja stroka, diplomacija, logika, skrb za mir. Politika pa še vedno dobavlja orožje, zaostruje energetsko krizo, gradi vojno industrijo kot pred drugo svetovno vojno, razvija in širi obveščevalne enote, odkupuje ukrajinsko zemljo, zakaj? Lončar pravi, da je treba najti verodostojne ljudi, ki bodo šli v Moskvo in se pogajali za mir. Pravi bi bil papež Frančišek. Če v Ukrajino pošiljajo samo orožje potem vojno samo podaljšujejo.

Mene je groza gledati to tragedijo ljudi, ki kar traja. Ukrajincem želim spoznanja, da so igrača v rokah slabih in nerazsodnih voditeljev, ki se počutijo sposobne vladati svetu, vsak dan pa lahko preštevamo le mrtve in porušena mesta, izboljševanja razmer in blagostanja pa nikjer. Bodo koga izbrali, da bo šel v Moskvo na pogajanja? In Ali jih bo ruski poglavar sprejel? O tem še nismo nič slišali.

Je vam vse eno, če je vojna ali mir?

Dodatek za sodnike. 31. marec 2023

Vedno več nas je, ki ne razumemo več, zakaj se ne izpeljejo rešitve, ki so primerne, potrebne, želene. Nekaj se vrže v eter, sledi plaz slabih in netočnih informacij, nato kritik, zadeva se izseli v rumeni tisk, spremeni v kritiko in obstane. Tipičen primer sem prepoznala v resnični ali neresnični (ne vem katera je prav) izjavi predsednika Vlade, da bodo sodniki prejeli 600.- EUR dodatka. Ja, tudi sama sem se začudila, ker od Vlade ni bilo ne potrjeno ne ovrženo. Stric Jože je na jutranji kavi pokritiziral ravnanje Goloba, ker ni dal javnosti ustreznega pojasnila ali pa ga mediji niso želeli objaviti. In, ob današnjih shodih za višje plače, višje pokojnine, višje donacije kmetijstvu in kar še bo prinesla organizirana »ulica« je kar težko presoditi, katera novica je najbližja resnici.

Zdaj, ko smo Golobu že vse zmetali med očitke, da ravna nepremišljeno, smo končno dobili intervju z generalnim državnim tožilcem in izvedeli, da so Državni tožilci in sodniki bili upravičeni do dodatka za nezdružljivost funkcije, ki pa je bil pred 20 leti odpadel. Tožilci se ne smejo ukvarjati z nobeno dodatno profitno dejavnostjo razen pedagoške ali znanstveno raziskovalno delo. Startna pozicija, preden posameznik začne s tem poklicem, je starostni pogoj najmanj 30 let, do takrat je dve leti pripravnik, potem sledi zahteven pravosodni izpit, potem pa vsaj še tri leta strokovni sodelavec. V najboljšem primeru bo tožilec s tridesetimi leti skrbel za svojo eksistenco kar je pozno v primerjavi z drugimi dejavnostmi. Pri napredovanju so bili tožilci v deficitu za 12%, kar pomeni ob 20% rasti v drugih dejavnostih kar 32% razlike do pravične plače. (D. Šketa,SP Delo). Verjetno je predsednik Vlade to poslušal, predno je izrekel obetavnih 600.- EUR vsakemu sodniku in tožilcu in osebno mislim, da ni govoril na pamet ampak je presodil o dejstvih prej, predno je nagovoril javnost. Zakaj se v tem smislu ni odzvala novinarska srenja je težko reči, je pa pomanjkljiva informacija za nekaj dni obrnila javno mnenje proti Golobu.

Ne vem, kako drugi ocenjujete verodostojnost poročil in novic medijev. Tako kot v tem primeru sem že velikokrat ugotovila, da se nanje ni zanašati iz česar nastaja sum tudi do poročil in novic, ki pa so morda verodostojne. Samo poglejte, kako se poroča o Ukrajini, nič več se ne čudim, da imamo vsak svoje mišljenje o tej vojni. Tudi zadeve v EU se pri nas opisujejo predvsem kot nevarnost za majhne države, nastaja pa celo kompleks zaradi majhnosti, ki se izkazuje v organizaciji političnih strank v vodenju EU.

In kako naj pridem do informacij blizu resnice? Organiziranost naše države mi to preprečuje. Tisti, ki poskušamo biti aktivni državljani smo zato postavljeni pred dejstvo, da preberemo vsak dan grmado tiskovin, tudi rumenih ali poslušamo vse RTV emisije in si tako sami ustvarimo mnenje. Ne gre, izguba časa je prevelika in aktivnih državljanov je predvsem zaradi tega zelo malo.

Namen tegale prispevka je bil predvsem razčistiti ali je Golob res nekaj bleknil nepremišljeno ali pa je pač zmanjkalo časa za pojasnilo. Rekla bi, da mu je treba vrniti točke zaupanja, ki jih je zaradi opisane vsebine izgubil pri volivcih.

Ste med aktivnimi državljani?

Zakaj tako? 30. marec 2023

Zdaj to mučenje našega zdravstva že presega vse meje prijateljskega prepričevanja in postaja grozljivka nevredna demokratične družne. Prišel je čas, ko je treba videti tako slabosti kot prednosti naših zdravstvenih ustanov, naših zdravnikov, sester, laboratorijev in vseh, ki mi nudijo medicinsko pomoč, če mi je ta potrebna.

Od ministra za zdravstvo pričakujemo, da nam v skrbi za dobro delovanje in za razvoj zdravstvene stroke v naši domovini preprosto in nazorno prikaže vsebino zdravstvene reforme, ki jo od prvega dne svojega ministrovanja vsak dan omenjate na RTVS1. Povejte nam, (1) kako nameravate organizirati zdravstvo, (2) utemeljite svoj predlog v skladu s tehnološko tehničnimi in kadrovskimi zmogljivostmi ter v skladu z zdravstveno doktrino, (3) seznanite nas s pooblastili, ki jih nameravate zagotoviti ekipi, ki bo reformo operacionalizirala, (4) kateri del zdravstvene dejavnosti nameravate v prihodnje obravnavati kot gospodarsko in (5) kako boste spoštovali načela, ki jih zagovarjajo združenje Glas ljudstva, ZZZRS, strokovni direktor UKC, Samo Zver, novinarji in poročevalci. Oblikovanje plač posameznim zdravstvenikom prepustite stroki, ker to ni vaša pristojnost in tudi ne odgovornost v primeru stavk, če ste oblikovali v proračunu za zdravstvo primerno vsoto za stroške dela.

Od zaposlenih v zdravstvu pričakujemo jasno in nedvoumno mnenje o predloženem konceptu zdravstvene reforme predvsem o tem ali ustreza sodobni zdravstveni doktrini in zagotavlja sanacijo pogojev za delo (gradnjo stavb ter nabavo opreme) zaradi razvojnega zastoja zadnjih treh desetletij. Prav bi bilo, da kot neposredni izvajalci reforme izdelate ustrezne načrte s prioritetami za posamezne dejavnosti medicine in nas seznanite s svojim strokovnim mnenjem o reformi, če se bo o njej odločalo na referendumu. Ta vaš poduk bomo sprejeli kot vašo obvezo, da boste sledili uresničevanju vsebine zdravstvene reforme, ker menite, da je najboljša kar lahko zagotovite bolnim v državi.

Vsi, tako bolniki kot zaposleni v zdravstvu in organi oblasti, še posebno pa poročevalci in oblikovalci javnega mnenja, smo dolžni spoštovati kulturni dialog v medsebojnem komuniciranje in biti pravilno informirani. V skladu s tem načelom prenehajmo iskati v zdravstvu korupcijska dejanja, slabosti, ki so prisotna pri vseh ljudeh, izražati nezadovoljstvo, če je zdravnik ravnal drugače kot smo pričakovali in podobne »napake«, ki so vedno in povsod in o njih vodi račune rumeni tisk. Vprašajmo se raje zakaj Slovenija ne vzpostavi mehanizme nadzora ali pa kako ukrepajo Računsko sodišče, Komisija za preprečevanje korupcije, Finančna uprava, Urad za preprečevanje pranja denarja, Urad za varstvo konkurence, nadzorni odbori v lokalnih skupnostih in sveti v gospodarstvu. (D.Šketa). Nadzor je tudi stroka, tisti, ki ga izvaja mora poleg pooblastil imeti tudi ustrezno znanje in je smešno, da nadzor nad korupcijo v zdravstvu prevzema osebno minister.

Sedanje kritizerstvo zdravstva je neustrezno in nedostojno »svaštarjenje«, ki bolnikom jemlje upanje in zdravnike dela malodušne torej nikomur ne koristi. Opustimo ga, če nikomur ne koristi in vnaša dvome v najpomembnejši del našega življenja in dela.

Kako pa pri vas gledate na te peripetije okoli zdravstva?

Javni prostor. 29. marec 2023

Od kar je pristojno ministrstvo seznanilo javnost o visokih vlaganjih v nova neprofitna stanovanja, se je pojavilo nešteto mnenj arhitektov in urbanistov o oblikovanju skupnih javnih površin. Večini je zgled Dunaj in njegova nova soseska, so pa že tudi opozorila, zna biti Dunajski koncept za Ljubljano neuporaben, predvsem zaradi različnih dosedanjih konceptov gradnje mesta pa tudi zaradi števila prebivalcev.

Arhitekti danes javni prostor ocenjujejo kot nadaljevanje bivalnega prostora. Ljudje ustvarjamo nova socialna okolja z današnjemu načinu življenja prilagojenimi prostori. Iz tega razloga naj ne bi vse svoje potrebe reševali vsak zase v ograjenem oziroma zamejenem okolju ampak bi iz zasebnosti prešli na dobro urejene in dovolj velike skupne javne površine, kjer bi se rojevalo novo socialno okolje z aktivnostmi, ki ljudi povezujejo in usmerjajo v skupno racionalno upravljanje javnih površin. Idejnih zasnov javnih površin v Ljubljani je obširno podal podžupan vključno z osupljivim načrtom prestolnice in države o ureditvi mesta kot otoka.

Prvo kar se je verjetno vprašal vsak državljan Slovenije je dejstvo, da menda ministrstvo ne bo pozidalo samo Ljubljane in ima ustrezne načrte stanovanjske gradnje s skupnimi površinami javnega dobra vred tudi po drugih slovenskih mestih in krajih. Žal ne poznam kriterijev, ki so vplivali na lokacijo predvidenih novogradenj, vendar poleg Ljubljane in Mariboru potrebujemo nove nastavitvene možnosti tudi mi v Novem mestu, pa kraji, kjer se razvijajo nove zaposlitvene možnosti. O tem niti arhitekti, ni načrtovalci, niti župani še niso ničesar rekli ali pa morebitne dogovore niso predstavili javnosti.

Bi pa priporočila tako ministrstvu kot načrtovalcem, da si ogledajo, kaj se dogaja z javnimi površinami do sedaj zgrajenih sosesk, ki smo jih imenovali funkcionalna zemljišča in so kar 50 ali več let krasila okolico blokov. Po razprodaji blokov so ta zemljišča ostala v lasti graditeljev za trg ali pa prešla z njihovimi stečaji v last občinam. Te jih postopoma prodajajo in na njih v pretežnem delu nastajajo parkirišča in prostori za odlaganje odpadkov. Ena najlepših naših ulic je že ob celotni trasi obložena z posodami za odpadke, celo z posodo za olja. Dobro zamišljena javna površina se degradira. Pa ne samo pri nas, sprehodite se po Šiški v Ljubljani ali za Bežigradom - videli boste isto. Javna površina mora imeti skrbnika, tega je treba plačati, opremo vzdrževati, menjavati, barvati, cena neprofitnih stanovanj bo najbrž zelo visoka. Brez skrbnika pa ne bo šlo. Gospe in gospodje arhitekti in načrtovalci, bodite pozorni na navade stanovalcev, ki jih danes kažejo do javnega dobra!

Je pa dobro, da arhitekti povzdigujejo glas o objektih trgovin, ki postajajo prave packe po naših soseskah, škatlaste ogromne zgradbe, ki v celoti zasedejo vsa križišča pred mestom, so vse prej kot vredne naziva hiša/hala. Zakaj se te gradnje širijo, pohopsajo najlepše lokacije in povzročajo, da se moraš po sveže žemljice podajali z avtomobilom. Brez avtomobila danes ne gre, vendar je verjetno kakšna strokovna rešitev, ki bi z urejanjem javnega dobra le zmanjšala odvisnost ljudi od njega.

Lepo bi bilo imeli urejene javne površine, dobro bi se živelo z njimi, poskušajmo spoznati in povzeti to kulturo socializacije.

Vas obdajajo koristne javne površine?

Poslovanje društev. 28. marec 2023

Smo v mesecu, ko društva polagajo poročila Zborom članov o svojem delovanju in poslovanju v preteklem letu. Poročanje je zakonsko predpisano ne glede na obseg poslovanja ter prihodkov in odhodkov. Je pa to poročanje bolj v interesu članov kot družbe tudi zato, ker gre za financiranje dela društva z članarino, v izjemnih primerih pa poročanje sofinancerju, ki je običajno občinski ali državni proračun.

Danes morajo društva v svojih pravilih ali statutu določiti svojo organiziranost, način vodenja poslovnih knjig in interni nadzor. V ta namen je najvišji organ društva Zbor članov, ki izvoli Upravni odbor kot izvršilno telo ter imenuje člane Nadzornega odbora. Seveda ima lahko še druge organe, če jih potrebuje (komisije, častno sodišče,).

V svoji delovni dobi sem bila članica vsaj osemnajstih društev, če ne več. Najpogosteje je bila moja naloga priprava pisnih prispevkov za objavo, pogosto pa sem bila imenovana tudi kot vodja nadzornega organa, ki je dolžan nadzorovati delovanje in poslovanje društva; (1) delovanje društva smo nadzirali na podlagi poročila predsednika in upravnega odbora o uresničevanju poslanstva društva oziroma o realizaciji vsakoletnega načrta društva, (2) za nadzor poslovanja društva pa je osnova bilanca stanja in izkaz uspeha predpisana od pristojne državne institucije.

Vsako leto in pri vseh društvih ob poročilu nadzornega odbora nastopila neka napetost pri ocenjevanju delovanja društva. Vsak predsednik in organ društva, se počuti ogrožen ob vsakem vprašanju, ki ga na primer nadzorni odbor postavi, oceni kot neustrezen pokazatelj ali opozori na neuresničen letni načrt dela. Namesto razpravljanja se na Zboru članov pojavi dilema kdo ima prav in zakaj sploh gledamo nazaj v preteklo leto, ko pa bomo v prihodnjem delali z večjimi izkušnjami in zato bolje. Običajno se tudi v prihodnjem letu ponovijo skromni uspehi ali pa moramo celo govoriti o neuspehu na primer v mojem območju je to nastajanje univerzitetnega kampusa ali nepobrana članarina ali pridobivanje novih članov in podobno. Potreben bi bil ustvarjalen dogovor a ga prepreči občutek, da nadzorni organ nagaja namesto, da bi pomagal.

Da bi se člani med seboj dopolnjevali in si pomagali, bi nadzorni organ moral svoja opažanja sproti vključevati v delo upravnega odbora in biti tam pobudnik sprotne obravnave. Varianta bi tudi bila, da nadzorni odbor oblikuje svoj načrt dela in se z njim terminsko vključi v seje upravnega odbora.

V naši državi je več tisoč društev, ki v tem mesecu iščejo ustreznejše poti skupnega delovanja svojih članov. Vsa ta mogočna energija bi lahko spreminjala svet, če v njej ne bi bilo tudi karieristov, ki jih žal odkrivajo prav Nadzorni odbori. Včasih ne gre drugače, kot da nadzornik nedvoumno poudari, kaj v društvu je dobro in moramo razvijati naprej, kaj pa ne zasluži društvenega imena in naj se zato ukine.

Sodelujete v katerem od prostovoljnih društev?

Vizionarski urbanizem. 27. marec 2023

Pred nedavnim smo imeli priliko prebirati vizijo strokovnjakov o razvoja mesta Ljubljana tako tistega dela, ki ima lokalni pomen kot tudi državno tvornih objektov, ki utrjujejo samozavest naroda in pripadnost ljudi Sloveniji. Strokovnjaki so že našli celo ideje o skupni viziji države in prestolnice do razvoja mesta Ljubljana. Pregledujem regionalne in občinske objavljene vizije razvoja mest in občudujem na primer Ptuj, ki se proglaša za ustvarjalno zakladnico tisočletij. Prepoznavno bo kot mesto kulture in festivalov ter privlačnih naravnih danosti. Krško na primer se v svoji viziji usmerja v ekstenzivno kmetijstvo - varovanje vode, izboljšanje javnega prometa - varovanje zraka, vzpostavitev dobrega kanalizacijskega sistem, Izkoriščanje naravnih virov za pridobivanje energije - Krško polje, Sava. Novo mesto ima kot vizijo objavljenih nekaj mnenj svetnikov, stroka pa daje le parcialne predloge v dnevnem tisku, zbornikih ali strokovnih združenjih.

Danes strokovnjaki razmišljajo o ustvarjanju idealnega in sonaravnega mesta ter o regionalni prestolnici na primer Jugovzhodne Slovenije. Idealno mesto naj bi imelo 75% odprtega zelenega prostora, za gibanje v njem ni potreben avtomobil, stanovanjska območja imajo v bližini odprte, kakovostno oblikovane javne prostore, prilagojene različnim skupinam uporabnikov povezane z zelenimi površinami. Idealno mesto mora imeti ustrezno infrastrukturo, pozidavo degradiranih območjih mesta, pozitiven odnos do lastništva zemljišč, dolgoročne prioritete v načrtovanju naložb in kontinuiteto v upravljanju.

Nas občane seveda zanimajo predlogi strokovnjakov za urejanje in urbanizacijo na primer Novega mesta, predvsem kje bodo nastajale zaposlitvene zmogljivosti, dejavnosti, ki jih potrebujemo, pa še ne obstajajo kot so na primer medicinske storitve, univerzitetni študij, raziskovalni instituti, skupne površine javnega dobra po mestnih četrtih, hiša TV Novo mesto, graščine in objekti nujni za razvoj regionalne tržne ponudbe. Torej kaj bo zaznamovalo Novo mesto kot metropolo Jugovzhodne Slovenije? je to samo javna uprava, je to lahko dolenjski podzemni kataster, ljubiteljsko gledališče, medicinska fakulteta, skupna turistična destinacija? V časih racionalizacije in skrbi za nižje stroške poslovanja sta Dolenjska in Bela krajina imeli 65 dejavnosti skupnega pomena kar je zaposlovalo na primer gradbince, načrtovalce, omogočalo lokalno visoko raven medicinskih storitev, rast srednješolskega izobraževanja in še mnogo drugega.

Na napakah države in Ljubljane, se lahko veliko naučimo, predvsem to, da je razvoj vseh dejavnosti občine in regije potrebno zagotavljati sproti in da se več desetletnega zaostanka ne da odpraviti čez noč. Sprejeti je dejstvo, da denar ni prva prioritete v naložbah saj moraš najprej imeti strokovno kompetentno ekipo za načrtovanje in izvajanje, rešeno urbanizacijo, izdelan poslovni načrt in šele nato lahko oceniš vrednost naložbe ter kot kompetentni finančnik zagotoviš finančna sredstva. Je pa prav načrtovanje naložb dobra spodbuda občanom, da s pričakovano naložbo uskladijo svoja pričakovanja, bodi si zaposlitve, mesto v dobavni verigi ali storitve za katere še nimajo trga. Ljudje ali bolje rečeno volivci bodo bolj odzivni, če so v pričakovanju nečesa velikega, pomembnega, svetovljanskega.

Kakšna pa je vizija vaše družine?

Marjetka TV. 26. Marec 2023

Prijateljica Marjeta je doma v Šoštanju, v kraju pesnika Karla Destovnika Kajuha in slikarja Napotnika, pa tudi sedežu razvpitega TEŠ, slovenske elektrarne na premog, kar nas zastruplja. Od nekdaj je polna energije in volje za delo v različnih dejavnostih med katerimi blesti njeno igranje saksofona v Mestni godbi Velenja, kjer jo bo vsak čas nadomestila vnukinja Katja. Marjeta je danes praznovala 70 let in povabila nas je na skupno kosilo njenega sorodstva, sorodstva njenega moža ter najožjih mladih in starih prijateljev, znancev, občudovalcev in kulturnih ustvarjalcev.

Nam vsem draga Marjeta se po upokojitvi predaja svojima sinovoma, vnuku in vnukinji ter skupaj z možem varuje dobre medsebojne družinske odnose, ki se vsako leto okrepijo s srečanjem na velikonočnem zajtrku. Vsako leto je to srečanje v drugem kraju in pri drugem gostitelju, vzdržuje tradicionalne jedi in omogoča klepet o skupnih družinskih rečeh, nič izjemnega, vse prijazno in polno ljubezni. Na teh zajtrkih sem spoznala izjemno nadarjenost Marjete za pripravo piškotov in vseh vrst peciva. Pecivo v obliki breskvic in orehov, rulade, nešteto vrst piškotov, orehova potica in še mnogo dobrega pripravi za vsak svoj obisk pri sinovi tašči in tastu. Kljub mojim letom sem običajno povabljena in predvsem vesela, da je v tem sorodstvu sin dobrodošel.

Marjeta je ohranila ljubezen do obdelovanja zemlje v obsegu vrtičkarstva. Kjer le more ustvari zelenjavni vrtiček in vedno na njem pridela dovolj vrtnin zase in za moža, kajti odrasla sinova imata svoje družine. Pogovor o vrtu, vrtninah, semenih, gnojilih, setvi in podobnem je redna tema pogovora, izmenjave mnenj in nasvetov. Se pa ukvarja tudi s kmetovanjem na veliko, vendar to le kot usluga daljnemu sorodniku.

Najraje se Marjeta z možem zadržuje pri svoji svakinji in njenim Jožetu. Zgleda, da je to prijateljevanje že dolgotrajno ker je zelo iskreno in polno spominov. Kadar se ti družini srečata, je povabljena tudi Valerijina družina z mano vred. Skupaj smo šli že v opero, v Cukrarno, na Špico in se srečevali na Krku. Moramo ju povabiti na tradicionalni družinski letni izlet, ki nam ga vsako leto pripravi Valerija.

Na slovesnosti ob njeni 70 letnici je v improviziranim tv okviru televizije MARJETKA- CVETKA doživela premiero komedija »To in ono o Marjeti« avtorice Marjetine snahe. Komedijo so zaigrali prisotni otroci, ki vsak šoka s svojim telefonom. Končno le pokličejo slavljenko in njeno konkurenco, da pred občinstvom pečeta pecivo, na kitaro pa jih spremlja Jure. Prisotni »strokovnjaki« za zmagovalko proglasijo Vlasto, Marjeti pa so televizijci podali metlo, da bo počistila njihov delovni prostor. Glasbeno spremljavo je s saksofonom zagotovila Katja. Ko Marjeta čisti ji mlajši sin zamenja metlo z robotom - darilom ob jubileju. Komedija se je zaključila s kitaro, saksofonom in prepevanjem prisotnih »Vse najboljše za te,). Srečna slavljenka in veseli gostje smo nagradili izvajalce komedije z burnim aplavzom.

Lepo čistih, plemenitih duš, lepota kreposti!

Kako pa vi praznujete jubileje?

Kmetovanje. 25. marca 2023

Baje nastaja »vihar v kozarcu vode« zato, ker je po obsegu zemlje in prašičereje velik kmet kupil porscheja in prejel znatno državno pomoč. Polemika se širi v dve smeri; najprej v smeri državne pomoči in njene namenske porabe in drugič v smeri odnosa javnosti do kmetovanja in spoštovanja kmečkega dela. Malo me moti, da je razlog odpiranja teh pomembnih odnosov prestižni avto, ki je za večino irelevanten že vsaj petdeset let. Kakšen avto ima kdo, je bilo pomembno tam koncem petdesetih let, pozneje je prevladovalo prepričanje, da mora biti avto racionalen zato so nam zadoščali v domovini izdelani avtomobili s servisi.

Večina prebivalcev Slovenije ima kmečke korenine, ni jih malo, ki so na kmetijah tudi odrasli ali se nanje vrnili, večina torej tudi obvlada vsaj v grobem kmečka opravila, zagotovo pa je šibka v ekonomiki kmetijstva. Ves čas po drugi svetovni vojni smo si prizadevali to našo rodovno emocijo do kmetovanja nekako spraviti v sožitje z industrijo kljub temu, da je kmet bil vseskozi lastnik svojega grunta medtem, ko je bila industrija družbena lastnina. Sklepali smo sporazume s kmeti, da bi izgrajevali industriji potrebno infrastrukturo, ščitili vodne vire pa tudi, da bi si vsaj delno zagotovili samooskrbo. Prevladovalo je v sedemdesetih letih, da kmetovanje ureja okolje, krajino in da to ne more delati brez plačila. Državna pomoč je bila nujna in dodeljena vendar včasih dobra, največkrat pa skromna. Da pa bi kmeta kdo šikaniral ali celo poniževal mi ni znano, vsaj v javnosti ni bilo zaznano. Novosti, ki jih je kmetom prinesla EU in tendence bolj zdrave prehrane, so seveda že na videz spremenile naše vasi, izginile so stare hiše, povečevala se je mehanizacija, specializirale so se kmetije za posamezne posevke, urejale vaške poti, trgovine so odprle ponudbo tržnic in podobo. Dobili smo v vsaki trgovini tudi ponudbo izdelkov iz predelanih pridelkov kmetij. Kakšna je bila in je vloga Kmetijskih zadrug danes, je bolj malo znanega, se je pa močno angažiralo pristojno ministrstvo v promociji domače hrane. Kje so torej neustrezni odnosi?

Gremo v jugovzhodno Slovenijo kjer so se odpuščene tekstilke, verjetno prve v državi, pogumno lotile kmetovanja, tudi ekološkega. Bela krajina je s pomočjo Lokalne akcijske skupine (LAS) med prvimi ponudila na tržnicah špargle, zelenjavo, solato,.., danes pa že pripravlja Strategijo 2023 do 2027 z ciljem, da spodbuja zaposlovanje, razvoj, enakost spolov in udeležbo žensk v kmetovanju. Podjetnica je sredi Črnomlja uredila Učni center kulinarike za pripravo tradicionalnih belokranjskih jedi, ki bo oblikoval mrežo lokalnih dobaviteljev in obogatil belokranjsko turistično ponudbo. Druga podjetnica je ustvarila blagovno znamko Dobrote Dolenjske - kolekcija prehranskih izdelkov s 70-odstotno sestavo lokalnih sestavin, ima pa že načrt za nadgradnjo z liofiliziranimi izdelki. Mlade belokranjske kmetice so predelovalke, predelovalke in prodajalke, matere in negovalke. Potrebujejo infrastrukturo, tudi prostočasnih dejavnosti s čemer se ohranja vitalnost območja. Nobenih porschejev, nobenega šikaniranja, pridne in napredne tako doma kot v svoji skupnosti, vedo kaj hočejo in kako bodo to dosegle.

Kmetije so bile in so eden od temeljev narodove samozavesti, ponosni smo na modre in razumne kmete in kmetice, ki ustvarjajo in gospodarijo z zemljo Slovenije in so zgled za dobrega gospodarja, ki upravlja skupno premoženje!

Kakšen pa je vaš odnos do kmetovanja?

Dvajseto stoletje.24. marec 2023

Tistim, ki radi kaj napišemo za javnost, zelo prav pride dober povzetek dogajanj, posebno tistih, ki se nanašajo na narod ali celo svet. Če ne gre za raziskavo, lahko marsikaj preveriš s pomočjo podobnih knjig kot je »20. stoletje v sliki in besedi«, ki jo je izdala Mladinska knjiga.

Omenjena knjiga je povzetek objav v sredstvih javnega obveščanja in najbrž smo več kot polovico v knjigi omenjenega tudi doživeli, pa s prebiranjem te knjige tudi obujamo spomine na svoj lasten odnos do nekega dogodka takrat ko se je zgodil in danes, ko smo že imeli možnost do dobra spoznati njegove posledice.

Kljub nenehnim vojnam so se v dvajsetem stoletju letalski konstruktorji, tudi Edvard Rusijan, uspeli dvigniti v nebo in z letali v kratkem času premagati velike razdalje. Že v prvem desetletju je potres uničil San Francisco, začela so se gibanja za žensko volilno pravico, odkrita je bila Tutankamanova grobnica, posodobila se je Turčija. Nadaljevanje kulturnega razvoja je ustavila najprej gospodarska kriza in nato druga svetovna vojna. Po njej se je razvijalo podjetništvo, kultura, odkritja. Nastopilo je stoletje kinematografije in avtomobilov, izbruhnil je rokenrol, narodi so se osamosvajali in duh svobode je prebujal samozavest. V šestdesetih letih smo veliko plesali in uživali v glasbi. Rusi in Američani so tekmovali, kdo bo prej v vesolju, mi pa smo začeli razmišljati o državljanskih pravicah. Razvilo se je športno življenje, množična tekmovanja so postala občudovana pa tudi igrača v rokah nacionalizmov saj smo doživeli pokol na olimpijskih igrah. Sedemdeseta leta so bila leta vzpona medicine, osemdeseta pa leta mode. Devetdeseta so se obetala kot stoletje tehnologij, pa jih je žal spet zaznamovana vojna. »Ni miru med oljkami« je bil film italijanskega režiserja, ime sem žal pozabila, je pa simbolno nakazal na kaj vse je potrebno misliti predno se predaš svojim političnim strastem.

Dvajseto stoletje je bilo za mojo generacijo več desetletji izjemno napredno, ustvarjalno in socialno z najplemenitejšim ciljem, da se ljudje ne bi deklarirali po premoženju ampak po znanju in sposobnosti, da bi delali za skupno dobro, da bi vsi živeli v blagostanju. Prioritetni so bili skupni projekti, za njihovo uresničevanje pa ni bilo ustrezne vzgoje. Lahko bi tudi rekli, da je proces solidarnosti in socialnosti potekal prehitro. V sedemdesetih letih je bilo tudi premalo storjenega, da bi najodgovornejše naloge opravljali ljudje z vizijo, pogumom in preudarnostjo. Blagostanje večine ni nobena utopija kot se rado poudarja v javnosti, da se tako družbo poštenim potom sistematično graditi z zavarovanimi vsemi človekovimi pravicami. Samo hoteti je potrebno, verjeti vanjo, samo poglejte okoli sebe, kdo je proti solidarnosti, okoli mene nihče, kdo pa je proti špekulacijam pri prodaji težko ustvarjenega nekoč družbenega premoženja, okoli mene vsi? poglejte Facebook, e pošte, Kdo danes še verjame, da so »samozvani osvoboditelji« kdor koli že to je, imeti poštene namene, da so imeli ustrezno znanje o vodenju države, da so ga sploh hoteli imeti? S temi dejstvi se moramo soočiti in vse sile osredotočiti v gradnjo močne države, v izjemno skrb za vse, kar je potrebno narediti, da bomo zmogli UTD in da bomo našli svojo pot v prihodnost. Z vsem drugim naj se ukvarjajo profesionalci in ne novinarji, parlamentarni odbori in podobi.

Kako pa vi delovali, da bi država postala uspešnejša?

Svet za makroekonomska vprašanja. 23. marec 2023

Za pogled v prihodnost sem v praksi srečevala častitljive osebe tam okoli petdesetih let, ki so se bodi si naveličali vsakodnevnih pritiskov trga ali pa so se vračali iz pomembnih funkcij v tujini. Bili so to poznavalci tehnološko tehničnih trendov, tržnih razmer po svetu, razgledani svetovljani in večino vrat na svetu jim je bila odprta. Med zadnjimi, ki sem jo spremljala je bila mag. Darinka Miklavčič, pisala pa je strategijo novomeške Krke d. d.

Razveselila sem se novice, da bo Slovenija oblikovala pogled v svojo prihodnost in predstavljam si, da bo ta pogled usmerjen v globalno slovensko tržno ponudbo dejavnosti izdelkov in storitev, nujno potrebnih za zdravo in kulturno življenje, ustvarjeno z zelenimi tehnologijami in digitaliziranimi tehničnimi zmogljivostmi. Vedeli bomo kje je mesto posameznega podjetja v nabavni verigi, kakšne naložbe potrebujemo in kakšne delovne ekipe moramo sestaviti za udejanjenje svojih obveznosti do potrošnikov. Zdaj dobi te dogovore v roko finančnik, da jih spremeni v številke in nato spremlja učinke in »pravočasno opozarja na pasti, skrite v načrtovanju«.* Čudovito delo dobrega analitika, ki kot fotograf, nenehno snema učinke in če teh ni, kritično pokaže s prstom na vodjo ali vodje, ki učinkov ne dosegajo. Izkušen analitik že pri načrtovanju učinkov ve, katera ekipa jih bo ustvarjala, ve pod kakšnimi pogoji in ve za večina nevarnosti ki v nekaj prihodnjih letih lahko ogrozijo pričakovanja. Ta čudoviti senzor pa ne ve, kaj bi ekipa lahko naredila, da omili grožnjo, tudi ne ve, kdo zna in hoče najti rešitev, lahko le upa, da bodo čustva ekipe premagale kakršne koli slabosti v poslovanju in delovanju. Sarno upam, da je vodja strateškega sveta za makroekonomska vprašanja pri predsedniku Vlade dobra, najboljša analitičarka makroekonomskih gibanj, saj se v Uradu, ki ga vodi zbirajo najžlahtnejše informacije, urad pa ima tudi potrebne strokovne kompetence.

Sestava omenjenega Sveta bi verjetno dobro delala, če bi člane pridobila voditeljica sama, saj je imela dovolj časa in prilik, da je spoznala strokovnjake, ki obvladujejo makroekonomsko situacijo Slovenije in so do sedaj s svojimi opozorili bistveno pripomogli k izboljševanju kakovosti makroekonomskih odločitev države. Gospodje, navedeni v Delu 18.3.2023. so naši stari znanci in njihova stališča dobro poznamo. » Kapo dol« pred večino njihovih konstatacij, nekateri so sicer doma tudi v strankarstvu kar pa ne moti, saj moramo v demokraciji spoštovati različna mišljenja, ni pa življenje, dodana vrednost, pogled v prihodnost, tveganje in pogum njihova osnovna vsakodnevna preokupacija od katere bi bili odvisni njihovi prihodki. Srečevali smo jih kot svetovalce pri dosedanjih vladah, v organih bank, na simpozijih, v usposabljanju za opravljanje funkcij nadzornih organov, v dnevnem in strokovnem časopisju pa tudi v javnih polemikah. In vendar se je treba zamisliti nad dejstvom, da se je v naši državi bistveno zanemarila osnovna naloga vodenja in upravljanja, to je razvoj dejavnosti, ki pogojujejo rast blagostanja. Kam so vse vlade dajale visoke prihodke, da propada osnovni strokovno zdravstveni Klinični center, da nimamo NUK2, da imamo 26.000 podjetnikov v kulturi brez tržnega deleža, da je izginilo znanje proizvodnje blaga, gradnje zahtevnih infrastrukturnih objektov, inovativna dejavnost Isker, moč bančne asistence pri naložbah in še mnogo drugega, kar potrošniki po svetu potrebujemo. Ustvarjalni in pogumni Svet za pogled v prihodnost nujno potrebujemo in dolžni smo mu stati ob strani v dobrem in slabem, da bo »rodil« nekaj odločilnega, prelomnega v našem upravljanju in delovanju, nekaj kar bo mladost potegnilo v ustvarjalni proces z visokimi donosi, ne pa da kot spejevec ali doojevec obupuje.

Seveda pa je lahko kamen spotike tega Sveta tudi želja po preprečevanju kritike, kot češ, če imaš kar naprej nekaj povedati, pridi zraven in reši. Kot razumni ljudje se temu izogibajmo saj gre za stvari, ki so lahko usodne, sprožijo lahko izseljevanje mladih ali vsaj nostalgijo »za starimi dobrimi časi«, ki niso nikoli bili samo dobri.

SP 19.3.2023, Delo.

Kako pa vi razmišljate o lastni prihodnosti?

So to morda naše rezerve? 22. marec 2023

Dr. Damjan je odšel v Inari, da bi svetu sporočil kam se stekajo dobički nastajajoči z inflacijo. Ugotovil je, da inflacijo dejansko spodbujajo podjetja z dvigovanjem svojih marž in posledično dobičkov. Ti rastejo bistveno hitreje kot rastejo plače že celo inflacijsko obdobje 2019-2022. V prvih treh četrtletjih 2022 je bila rast bruto poslovnega presežka 19,7 odstotna, rast bruto plač pa 4,5 odstotna. Meni za nujno, da podjetja in država omejijo svoje apetite in da ni umestno oziroma za kupno moč dobro, da se plače zadržujejo z njihovo počasno rastjo. Nisem zasledila, da bi bilo tem ugotovitvam posvečena kakšna posebna pozornost v javnosti, je pa približno tako razpravljal ob neki priliki na TV minister Luka Mesec.

Preteklo leto sem nekoliko raziskovala razmerja delitve dobička podjetji v mojem okolju na kapital in zaposlene. Proučevanje je bilo posledica takratnega razpravljanja o plačah, stavkah in predvolilnih bonbončkih in ni rodilo nikakršnih rešitev. Za mojo regijo se je izkazalo, da razen redkih izjem, rastejo dobički kapitala dosti hitreje kot plače.

V podjetju in za podjetja sem delala vso delovno dobo in vem kdaj so njihova mnenja kompetentna, tendenciozna ali zavajajoča. V pogovoru smo razčistili pomembne dileme in menim, da se oblasti, delodajalci in delojemalci ne bi smeli pogovarjati le o denarju, še manj pa o financiranju. To pride na vrsto potem, ko so jasne in nedvoumno določene pristojnosti, dolžnosti in odgovornosti posameznikov, delodajalcev in države. Seveda je te procese težko definirati in še težje dobro voditi, so pa neuničljiv temelj dobremu poslovanju. Iz tega razloga bi bilo prav, da se nad ugotovitvami dr. Damjana zamislijo prav najvišji organi oblasti in vodilne ekipe delodajalcev zlasti v storitvenih dejavnostih, javnih zavodih in podjetjih ter državni upravi. Navedla bom le dva primera:

astni konzuli bi pomagali državi« nam je sporočilo Delo. Si predstavljate koliko našo malo državo stane diplomacija kjer mora biti vse na nivoju najrazvitejših in najbogatejših? Bili so časi, ko so nam diplomati vseh vrst in nivojev pošiljali dragocene podatke za proizvodnjo in trženje, za naložbe, za varnost poslovanja. Nismo se vprašali kdo je časten in kdo to ni, vsaka diplomatska oseba nam je prinašala več dobrega kot slabega. Zdaj pa cel roj častnih diplomatov ne sodeluje niti s slovensko diplomacijo kaj šele, da bi razvijali gospodarsko diplomacijo in s tem pozitivno vplivali na tržno ponudbo Slovenije. Gre za ljudi s kompetencami, ki so v podjetniškem svetu dobro poznani. Je to naša rezerva?

Klub podjetnikov ugotavlja, da potrebuje svoje medije, da bodo podjetja vidna in slišana. Prvo kar se človek vpraša je, zakaj podjetniki niso vidni in slišani v številnih slovenskih medijih in to v času, ko naj bi bili javni mediji v materialih zagatah? Nekomu se je celo zapisalo, da to kar hoče Klub podjetnikov povedati javnosti v svojih medijih, ni novinarsko delo. Zakaj pa ne? Zakaj ne bi novinarji mnenj podjetnikov sporočali javnosti v obstoječih medijih? Seveda pri tem ne bi smeli polagati odgovore intervjuvancem na usta, tudi ne gledati iz svojega zornega kota na neko podjetje ali podjetnika, morali bi se poglobiti v tematiko in jo polemično razčistiti v odprti razpravi o pozitivnih in negativnih posledicah mnenja nekega podjetnika ali Kluba. Če so slovenski mediji res materialno ogroženi jih bodo morali, po mnenju novinarjev, materialno reševati proračuni. Je torej v boljšem sodelovanju s Klubom podjetnikov tudi naša rezerva?

Zaznavate tudi vi neizkoriščene možnosti za višje prihodke?

Poezija in mi. 21. marec 2023.

Prvi pomladanski dan je tudi Svetovni dan poezije o čemer sem pisala blog že lansko leto, zdi se mi pa prav, da se o poeziji večkrat pogovarjamo, ker blagodejno vpliva na naše razpoloženje in nas iz vsakdanjih razmer usmerja v drugačno, čustveno doživljanje sveta, dela in družine.

e vsaj pred pol stoletja so prišle na trg prve knjige raziskovalcev o čustvih in njihovih vplivih na naše odločitve na delu in doma. Spomnim se dveh piscev, ki sta mi dala misliti prav iz reka »če imaš nekaj rad, boš to razvijal, obnavljal, širil med ljudmi«. Dokazovala sta, da je izhodišče dobrega gospodarjenja ljubezen, to je tisto čustvo, ki ga zaznamo ob prvem poljubu drage osebe in ki je usodna za naše življenje ter prihodnost. V različno sestavljenih skupinah kot so bili Kolegiji direktorjev, Forum odličnosti in mojstrstva, Društvo ekonomistov, organizacije raziskovalcev in druge, smo iskali načine, kako bi morali delovati in poslovati, da bi najplemenitejša čustva zaposlenih prevladovala pri pripravah naložbenih projektov, pri vzdrževanju kakovosti vsakodnevnih opravil in pri zagotavljanju ugleda svojega dela v poslovnih povezavah z sodelujočimi institucijami. Pozneje smo imeli priliko prebirati še veliko objavljenih spoznanj o vplivu čustev na poslovanje in zato nenehno dopolnjevali metode za spodbujanje kakovosti dela ter odličnosti.

Poezija kot sestavni del kulture naroda, je bila vedno pokazatelj težav in radosti v našem življenju. Ni bilo gibanja naroda ne da bi ga spremljala poezija, pesem in glasba. Ko še nismo bili organizirani kot narod, se je naša kultura ohranjala s pesmijo, pesniki in drugi literati so svet 1848 opozorili na Slovence, stoletna prizadevanja za priznanje naroda je zaključila partizanska vojska s poezijo ob kateri ti zastaja dih pripoveduje Miklavž Komelj, pojejo v Kombinatu in poudarjajo strokovnjaki v letu Kajuha. Pomembni gospodarski podvigi se imajo zahvaliti navdihu poetov, vizionarjev prihodnosti, ki jo neumorno in večno iščejo, včeraj Lainšček, Pavček, Lili, danes udeleženci Ljubljanskega pesniškega maratona. In pesnik oblikuje svoj pogled na prihodnost samo s svojimi čustvi, brez premoženja in kreditov. In njihova poezija nas razneži, naredi dobre, uporne, bojevite, pač prilagojene ideji prihodnosti v duši poeta.

Možno pa je poezijo smatrati za sokrivo, če narod kot celota nima skupnega cilja ali ga ne uresničuje tako kot je zapisal v svoj temeljni akt. Nekoč je bil skupni cilj ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo, danes pa so to temeljne človekove pravice in svoboščine. Poeti so eni od tistih ustvarjalcev, ki narodu nakazujejo vizijo prihodnosti, opozarjajo na skrb za njeno uresničevanje in kot »Apel podobo na ogled postavi«*, postavijo oni ogledalo narodu, da svojo dejanja prilagaja ciljem.

Veš, poet, svoj dolg!/ Nimaš nič besed?/ Kaj zagrinjaš se v molk!/ Vrzi pesem v svet,/pesem za današnjo rabo;/ vsi jo bomo povzeli za tabo.**

*France Prešeren
** Oton Župančič

Ste ljubitelj poezije?

V pričakovanju pomladi. 20. marec 2023.

Narava je največji čudež na poti našega življenja. Včeraj proti večeru je pihal mrzli sever, da sem se skrila v toplo trenerko in nekam žalostno ugotavljala, da bunda še ne gre v omaro. Danes zjutraj pogledam skozi okno, dani se, moj gozdiček ima zelen odtenek - še ni odprl listov, kaže pa mi kje bodo. Neverjetna je ta faza zelenja, trajala bo največ dva dni, potem pa bodo listi v komaj zaznavni nežno zeleni barvi pokrili vse rjavo na drevju. Zeleni se tudi trata po kateri se bohotijo marjetice in trobentice. Letos trobentic ne nabiram za čaj zato so prekrile vse nabrežje. Pomislim na zelenjavni vrt, na nujnost nabave zemlje, gnojil, semen, sadik in pomladanskih rož. Kličem mojstrico za zelenjavne vrtove in mojo veliko dolgoletno prijateljico Nado in jo morim z neštetimi vprašanji. Pred ledenimi možni nič ne sadi, če pa že boš zalij in pokrij s kopreno.

Iz zemlje kjer se že nekaj časa bohotijo cvetovi primole, so pokukale kronice, lepi veliki zvončki so tako skriti in zakoreninjeni, da ne veš kje se bodo pokazali njihovi cvetovi kajti liste naredijo šele potem, ko odcvetijo. Kaže, da jim košnja trate ne škoduje, če okoli njihovega cveta ne brskamo preveč. Narcise se obnašajo drugače, najprej se razbohotijo listi, potem se pojavljajo med njimi cvetovi. So nizke in visoke, lepo bele ali rumene pa tudi nekoliko obarvane, paša za oči. Za njimi ne zaostajajo tulipani kraljički živo rdeče barve - pravi lepotci. Seveda že cveti japonska češnja, beli jorgovan in rumeni grm, še malo pa bom zagledala plavi encijan. Kakšen večji ljubitelj cvetja bi jadikoval v svojem prispevku, da vse te lepe cvetove zebe, bojim se da res, ne znam jih pa zaščititi oziroma sem prepričana, da bo zato poskrbela narava sama. Zaupam ji, da mi ne bo uničila vsakdan večje cvetove na breskvi in marelici ter onemogočila čebelam nabiranje medu.

Naša ulica je vedno bolj živahna in okoli moje knjižnice se že zbirajo mlade družinice, ki se v popoldanskem soncu sprehajajo po zamaknjenih mestnih ulicah. Imamo vedno veliko otrok vseh starosti, ki imajo ulico za svoje igrišče, športni prostor, plezalno šolo, glasbeni oder, slikarsko platno in še bi lahko naštevala saj so res iznajdljivi. Vsi avtomobilisti vemo, da moramo biti skrajno previdni, da so otroci lahko kar se da brezskrbni. Letošnja novost pa je posedanje staršev in drugih po dostopnih stopniščih, na vrtni opremi pred garažami, pa tudi ob robu cestišča. Nekaj debatnih skupin sem že odkrila kar kaže, da se razvija komuniciranje in želja po druženju. Res razveseljivo sožitje in otroško rajanje.

Pomislim na privilegij, ki ga imam ob doživljanju vseh teh sicer malih darov narave, za katere je prikrajšana večina mestnih otrok pa tudi njihovih staršev. Neusmiljeni tekmovalni časi na vseh področjih silijo ljudi, da svoja dejanja opravljajo hitro, hitreje in zato površno, ne da bi zmogli razvijati žlahtne odnose z naravo. Ritem družbi določajo neke čudne želje, da ja ne bi česa zamudili in vsak dah hujše potrebe po stvareh za enkratno uporabo. Kdo bo potegnil zavoro in kdaj, da bo ritem družbe in posameznika preudaren in uravnan z naravnim? Vsi vemo, da način življenja lahko spremenimo le sami, najprej doma, nato pa se bo spreminjal na delu, v skupnih zadevah, na ulici, mestih Ne vlagajmo upanja v Deus ex machina, ne čakajmo ga!

Kako poskrbite, da ostajate povezani z naravo in njenimi zakonitostmi?

Družinska veselica.19. marec 2023.

Skupno nedeljsko kosilo je lepa navada večina družin na Slovenskem. Obvezna je goveja juha z rezanci, kaj od mesa in sladica. Po hiši lepo diši, miza se slavnostno uredi s pogrinki. Nedelja se začne okoli 10 ure in do te ure ne gre klicati po telefonu ali kako drugače zmanjšati blagodejen počitek odbojkarjev in njihovim staršem. Za tiste, ki so se naspali do osme ure, je zajtrk kavica in sadje.

Priprava kosila je bila desetletja skrb gospodinje, tudi sama čem še v sedemdesetih letih kuhala in krasila mizo, vsi okoli mene pa so me opazovali, kaj pripomnili, klepetali. Danes tega ni več. snaha skrbi za juho in solato, sinova tašča pomiva, ker nimam pomivalnega stroja, sin pripravlja pijače in gasi žejo prisotnih, vmes malo zakinka na kavču, se kaj pogovori s sinovoma, ponagaja psici Piki. Sinov tast in njegov svak ne moreta brez smučarskih skokov, na glas komentirata, da vse vemo, komu gre dobro, kdo je padel in podobno. Mlajši vnuk pleza po ograji stopnic v dnevni sobi, takoj z razumevanjem sprejme ad hoc naloge in nas pri tem največkrat nasmeje. Z večjim vnukom pečeva svalke in perutnino v električni ponvi in modrujeva o šoli, odbojki, knjigah, dekletih in podobno. Lazanja bo kmalu orumenela in zanjo ni potreben skrbnik. Kot da smo že v feminizmu kjer vsi v družili opravljajo potrebno za dobro kosilo.

Sem v dilemi, ker gostje delajo namesto, da bi bili postreženi. Po drugi strani pa tudi sama ne morem v miru sedeti, če vidim da vsi delajo. Kaj je torej bolj prav? Pa ne samo pri pripravi kosila, tu gre za dogovor kaj bomo kuhali, kaj nabavili, kje in kdo. To pa je spet nova zgodba v kateri želi sodelovati vsak od nas. Sinov tast in tašča sta nenadomestljiva v francoski solati. Niti besede niso več potrebne, za družinske veselice se ve, da bomo tam jedli odlično francosko solato. Če je med gosti Marjeta ni dvoma, da bomo postreženi z najboljšo domačo peko piškotov ali z marmeladno rolado. Za juho sem sama najboljša kuharica tudi vedno s primerno izbranim mesom in domačimi rezanci. Moj bratranec Joško meni, da so pri juhi pomembne začimbe vendar le toliko, da se ne spremeni okus po mesu. Za tako kuho juhe pa potrebuješ vajo, veliko poskusov, ne premlado in ne prestaro govedino. Najboljšo solato pripravi Valerija, sama samo narežem zelje, očistim kristalko ali narežem paradižnik in čebulo.. Obilno kosilo seveda nismo mogli pojesti v celoti zato je že tradicija, da odhajajoči pri nas prejmejo popotnico. Pripravim jo v času, ko se pije kavica ali razvije debata o smučarjih, politiki, vojni in drugem. Običajno si prizadevam, da vse kar bom namenila kot popotnico gostom pravično razdelim na družine. Vsaj pol ure traja, da to pripravim in goste v vrsti čaka v predsobi.

Tako smo v največji slogi pripravili skupno nedeljsko kosilo in pospravili za seboj, da nisem imela nobenega delo, ko so odšli moji dragi gostje. Zadovoljna sem se usedla za računalnik in vam napisala tole sporočilo, da bi vse gospodinje bile deležno takega sodelovanja svojih gostov na družinskem slavju in s tem ostajale vključene v nedeljske pogovore. Zavedam se, da bi svet preživel tudi brez takega sodelovanja, je pa lep prikaz kako deluje feminizem in kaj sploh to je, da to ni borba proti moškim temveč medsebojna pomoč na osnovi priznavanja enakih pravic in dolžnosti.

Se vam zdi dobro tako skupno delo?

Moj rojstni dan. 18 marec 2023.

Bilo jih je že zelo veliko, eden lepši od drugega, polni lepih želja, slovesnosti in ljubezni pa tudi včasih trpkih, bolečih, usodnih. Kakršno koli ocenjevanje teh mojih rojstnih dni ni možno, zgubila bi se v smehu in solzah, posebno v spominih na tiste rojstne dneve, ki sva jih preživela skupaj s sinom, ko je bil še otrok in šolar. Je pa treba priznati, da so bili moji rojstni dnevi zanimivi, vsak drugačen, vsak poseben, ena sama zgodovina mojih najbližjih, ki so vstopali v moje življenje in iz njega odhajali bodisi na praznovanje rojstnih dni z drugačnimi gosti, bodi v večnost. Trdovratno me prevladuje občutek, da sem kot neuničljiv jekleni steber okoli katerega se sprehaja zvedavo otroštvo, radovedna mladost, doživetja ljudi v okolju, težave odraščanja, moje lastno ustvarjanje, emocije, želje; steber varnosti, zanesljivosti in sreče vse do življenja v visoki starosti, ko se realnost spreminja v ikono in pride prav v zagati, težavah in odločitvah.

Vsi moji rojstni dnevi v otroštvu so povezani z praznovanjem Jožefovega. Po tradiciji je bil to v veliki družini velik praznik in ob tem prazniku so se vsi vedno spomnili, da so dobili mene, dan pred njim. Zadnje Jožefovo smo praznovali že samo bratranci in sestrične ob mojem osemdesetem rojstnem dnevu.

Ko mi je bilo 14 let, me je obiskala moja mama in mi podarila kitaro. Nisem vedela, kaj bi z njo. Moj sin je po prvih dneh glasbene šole segel po kitari in se sam naučil igranja, da sva skupaj prepevala »Siva pot, »

Mladost sem preživljala v času nastajanja nove družbene ureditve. Proslave, obnova, varnost in svoboda so za mlade pomenile šolanje, sodelovanje z organi oblasti, šport, knjižnice in podobne dejavnosti kar vse nam je povečevalo interes za skupnost. Ob 21. rojstnem dnevu sem prejela 21 rdečih nageljnov iz rok starejše plemenite udeleženke NOB.

Moji rojstni dnevi so se praznovali skromno. Obračanje pozornosti na sebe ni bilo dobrodošlo, rojstni dan maršala se je organiziral kot Dan mladosti, direktor naše tovarne pa si je vzel dopust na svoj rojstni dan, da mu ja ni bilo možno čestitati in da ja ne bi kdo poveličeval njegovo osebnost. Gradila sem si hišo, varčevala in ob tem zanemarila skrb za druženje s sorodniki

Proti sedemdesetim letom smo predvsem po tovarnah in izobraževalnih institucijah že povzemali dobre izkušnje v svetu ter razvijali bolj sproščene ustvarjalne odnose. Nekatera tradicionalna slavja so se vračala na primer s turistično ponudbo, med njimi tudi praznovanje okroglih rojstnih obletnic na piknikih, v lokalih z dobro kulinariko ali vsaj s kanapeji po končani službi s sodelavci. Na enem od mojih rojstnih dni smo na primer »odprli« prenovljeno kopalnico in si privoščili pečene hrenovke. Ostalo pa je v veljavi nenapisano pravilo, da se družinska praznovanja ne povezuje s posli.

Rojstne dneve smo praznovali vedno, včasih bolj v družinskem krogu, z najožjimi prijatelji, dostikrat pa smo tudi pomešali osebna slavja s slavjem skupnosti, pač kot je konkretna situacija nakazovala za umestno in času primerno. Vedno pa so bili moji rojstni dnevi opaženi, času primerno počaščeni in vredni spomina.

Se kdaj zamislite, kako so potekali vaši rojstni dnevi?

Hrana in debelost. 17 marec 2023.

V promociji izdelkov zavzema hrana s prehranskimi dodatki zavidanja vredno mesto v vseh meni dosegljivih medijih. Prav čudim se, da ljudje ne slišijo opozoril zdravnikov, da nas bo zaradi debelosti »še močno bolela glava«.

Ni nobene RTV oddaje , ki se ne bi začela, prekinila ali končala z reklamo za hrano, toda ne z hrano ki jo poznamo. Govorijo ali razkazujejo cele gore zelenjave, mlečnih izdelkov, mesa, veganske in vegetarjanske ter ulične prehrane. Ljudje v reklamah se neokusno bašejo in pri tem kislo smehljajo, nasmihajo ali pa hrano samo nosijo do ust, kjer jo kamera zapusti. Prehranske dodatke se celo propagira z intimnimi odnosi v spalnicah ali kot zdravilo za impotenco. Ubogi malčki morajo imeti ob sebi odraslo osebo, da dobijo ustrezno pojasnilo. Prehrano propagira država in pet trgovcev, prehranski dodatki pa bogatijo predvsem spejevce in kakšen d.o.o. Na TV tudi veliko kuhajo, v preteklosti je bilo v sodelovanju z Mojco več kuharjev in njihovih posebnosti, zdaj pa se Maša in Tanja predstavljata z obiljem jedi, vsak dan novimi predpasniki, mikserji in podobno kuhinjsko opremo, ki se od časa do časa uporablja v vsakem gospodinjstvu, da se pa dobro kuhati tudi brez nje. Gledam, kaj povzamem, večino izpustim iz misli.

V pisnih obliki imamo res veliko kuharskih nasvetov, revij, knjig, prospektov, mnenj in kaj ti jaz vem česa še. Stvari iz TV se ponavljajo v pisnih medijih s tem, da se v njih več piše o restavracijah, Michelinijevih zvezdicah in podobno. Tradicionalno ocenjevanje kuharskih poznavalcev iz Muljave ima kar opazen vpliv na marsikaterega ljubitelja dobre hrane in pijače v prijetnem oštarijskem ambientu.

Ljudje v Sloveniji živimo razpeti med družinskimi in službenimi dolžnost ter obveznostmi, ki jih imamo do različnih skupnosti. Način prehrane prilagajamo tem dolžnostim kar pomeni, da je glavni obrok v organizirani prehrani, zajtrk bolj na hitro ali sploh ne, večerja največkrat brez kuhanja - z že pripravljenimi obroki ali kakšen prigrizek. Trgovci so se prvi prilagodili s polnimi policami raznih prehransko predelanih izdelkov za hitro pripravo obrokov, potem so naši pridelovalci hrane, v glavnem ljudje, ki so izgubili službo, pritisnili na oblast, da bi nas lahko oni prehranili in pristojno ministrstvo jim je prisluhnilo, trgovci pa so samo dodali na svoje police njihovo ponudbo. Reklamo za domačo hrano naroča država in povprašujem kaj je z zadružništvom. Tudi prehranski dodatki so izdelki, ki rešujejo nezaposlenost. Lahko torej rečemo, da si ljudje služijo kruh na svojem znanju, ki je seveda lahko odlično, dobro ali slabo in temu primerna je tudi dejanska ponudba obilice mesa, obilica zelenjave, obilica sladkarij kar vse ima za posledico debelost. Zdravniki pravijo, da je pri otrocih največja nevarnost obolenja z debelostjo.

Mame, kako boste ukrepale, da se to ne zgodi vašim otrokom? Očetje, kako bodo vaši otroci potrošili odvečno energijo? Stari starši, boste prenesli recepte za zdravo prehrano na mladi rod? Zdravniki in vzgojitelji, kako boste pomagali premagovati nevarnosti, ki grozi otrokom? Ni dovolj le beseda, računamo na dejanja sodobnejše vzgoje in zdravljenja zato izstopite iz povprečja, tudi vi ste starši!

Kako pa se vaša družina spoprijema z debelostjo?

Suženjstvo.16. marec 2023.

Preprosto ne morem mimo nekaterih trdovratno zakoreninjenih, neetičnih in škodljivih dejanj današnje dobe, ko ima vsak od nas nenehno na jeziku uveljavljanje človekovih pravic, sožitje z naravo in mir - čas brez vojne.

Kaj vse nas danes spravlja v obup? Spolna zloraba otrok v zadnjih letih narašča in to v času, ko se temu družba najbolj upira in so mediji polni obsodb tega. Odnos do žensk in pravici razpolaganja z njihovimi telesi je še vedno sprejemljiva za dokaj velik krog prebivalstva. Kje vse in kako sodobne družbe sprejemajo feminizem je lepo razvidno predvsem iz ameriških filmov o poslovnem svetu, ki s svojimi prihodki pridobi kakršno koli žensko za vsako dejanje, ki si ga je sposoben izmisliti. Donosi, ki se v vedno večjem obsegu stekajo v vedno manjšo skupino premožnih, dosežejo novo kolonizacijo že v Evropi - v Ukrajini, da vsakodnevne pohlepe po zemlji v manj razvitih državah sploh ne omenjam. Če ne gre kolonizacija zlepa, nastane vojna in umiranje ljudi, ki z njo nimajo nobene povezave. Ko se krepijo zahteve po sožitju in se zato nekemu bogatašu obeta manjši dobiček, si izmisli vojno in povzroči energetsko krizo, povečuje ceno energentom in države prisili, da zagotovijo socialno pomoč družinam, ki drugače ne morejo plačevati položnic energetikom. Tudi tu gre za klasično dejanje, če ne zlepa pa z vojno pobirati denar za financiranje vojne ne da bi utrpeli dobičkonosni posli. Popolnoma jasno je že »ptičkom na veji«, da je »tista skupinica premožnih« prevzela oblast na svetu in si podredila nacionalne Vlade, da bo tako ohranjala donosnost svojih rabot.

In kaj je dolžnost volivcev in volivk v boju proti obupu? Morda bi morali mi vsi dobro spoznati zgodovino suženjstva, vzroke za nastanek in posledice izgube svobode. Mednarodna organizacija dela ugotavlja, da je še vedno preko 40 milijonov ljudi sodobnih sužnjev po kmetijah, rudnikih, prostituciji in drugod. Prevladujejo ženske, zlasti emigrantke, mladoletnic, jetnice vojakov, prostitutke. Sledijo otroci od rekrutacije mladoletnikov, obiralcev sadja in poljskih opravilih, veliko sužnjev je v gradbeništvu, v kmetijstvu, ribištvu, tekstilni proizvodnji, v prekarnem delu. Tako imenovani realni sektor, ki mu pri nas rečemo gospodarske organizacije z vključno svojimi sindikati, so prve poklicane, da svojo dobičkonosnost dosegajo z človeku potrebnimi in racionalnimi izdelki ter odpravijo v svoji dobavno prodajni verigi korupcijo ter suženjstvo. Za odpravo prisilne prostitucije mora poskrbeti nacionalna država, prav tako za odpravo otroškega dela in za uveljavitev univerzalnega temeljnega dohodka. Nacionalno Vlado moramo volivci krepiti, da bo postala imuna proti pritiskom »dobrih« investitorjev, ki ne vedo kam naj vložijo ekstra profite, da bi jim nosil »zlata jajca«. Upravljanje in vodenje države ne smejo motiti pritlehni interesi posameznih skupin državljanov, ki hočejo večje plače, dodatke, samosvojo državo in podobne nekoristnosti z čimer se trenutno ukvarja kar nekaj naših ministrstev, še več pa se jih je ukvarjalo v prejšnjem mandatu z raznimi Magmami, tuneli, cestnimi osmi in plačnimi stebri. Še vedno pa sem prepričana, da država potrebuje usposobljene kandidate za državniške funkcije, ki jim je dovoljeno istočasno opravljati samo eno funkcijo. Nekdo, ki je predsednik parlamentarne stranke, podpredsednik Vlade in minister ne more nobenega dela opraviti tako kot je treba, ker vsako delo posebej zahteva celega človeka.

Tudi o načelnosti se moramo dogovarjati, kaj ne?

Se nad mestom res dani? 15. marec 2023.

V Ljubljani, kot zgleda, se zelo prizadevajo, da bi izboljšali upravljanje in vodenje države in to vsi od predsednice države pa do tistih, ki so v šoli brez kosila, ker nimajo dovolj prihodkov. Precej časa smo poslušali le ministrico za kulturo, ki je pogumno načela urejati kulturne politike države, status podjetnikov kulturi, RTV problematiko in druge kulturne probleme ne da bi se pustila motiti na delu za katerega je pristojna. Je tudi prva ministrica, ki se bo podala na večja kulturna središča Slovenije, da sliši njihove predloge. Odlično ministrica, po enakih poteh bi rada srečevala vse vaše kolegice in kolege v Vladi. In, kot kaže, se že podajajo v iskanje svojega prispevka k reformi vodenja in upravljanja države.

Markomentar je pred dnevi pripeljal v Delo polno cizo reform o katerih se je razpravljajo v Vladi. Reformo lahko razumemo kot a) spreminjanje ali spremembo sistema, programa, gospodarstva, šole, lahko pa začnemo reformirati b) vsebino, kot na primer lastništvo zemlje ali kaj podobnega. Najbrž to v vladi še niso določili, vsaj občutek sem imela, da bi želeli pridobiti najprej predloge ministrov. Ker se pa že pogovarjajo o ljudeh, ki naj bi posamezne reforme vsebinsko opredelili menim, da nas bodo kmalu doletele.

Zanimivo je, da Vlada poskuša vključevati čim več ljudi v oblikovanje novega sistema ali nove vsebine obstoječega. Do sedaj še ne vemo točno določene cilje, ki jim Vlada sledi, vemo pa, da poskuša oblikovati cilje s soglasjem civilne družbe in stroke. Imenovala je številne strateške svete po posameznih ministrstvih in njihovih področjih dela, posebno odmevno pa je imenovanje strateških svetov za ustreznejšo družbo kot je na primer strateški svet za preprečevanje sovražnega govora ali zadnjega za makroekonomijo. Strateški sveti so neodvisna posvetovalna telesa, sestavljena iz predstavnikov civilne družbe, institucij in ministrstev. Njihove odločitve so priporočila Vladi, ta pa se odloči, kaj od priporočil bo upoštevala in česa ne. Če se nisem zmotila je trenutno na delu okoli 160 strateških svetov in če vsak šteje le 10 članov smo priča pomembnemu povečanju številu predlagateljev, kar pa je verjetno še bistveno premalo, če gre za resne družbene spremembe.

Sem pa presenečena koliko koristnih pobud je v pismih bralcev in analitičnih novinarjev, ki na podlagi izkušenj drugih narodov ali kulturnih ustvarjalcev sistematično poročajo o svetovnih trendih spreminjanja tako sistemov kot njihove vsebine. Pisci in predlagatelji dostikrat opozarjajo tudi na pasti, ki spremljajo uvajanje neke novosti, na »zakonske luknje«, ki omogočajo razumeti zakon ali predpis po svoje in podobne zadeve, ki nakazujejo nujnost izboljševanja predpisov in zmanjšanja njihovega obsega. V nekaterih primerih smo zagotovo ne dovolj informirani, kot na primer o vojni v Ukrajini, kjer so naša mnenja nasprotna odločitvi Vlade.

utiti pa je, da se nekaj premika na bolje, na bolj dorečeno z več vsebine. Morda pa se nad Ljubljano le dani kot bi zapela Ditka, morda bi še preje posijalo sonce, če bi se poleg ljubljanskih slišali tudi glasovi slovenskih regij organiziranih po predlogah EU.

Zaznavate tudi vi potrebo po spremembah v upravljanju države?

Matematika. 14. marec 2023.

Ni šolarja, dijaka ali študenta, ki mu matematika ne bi bila med najtežjimi učnimi predmeti. Tisti, ki jo najbolj obvladujejo pravijo, da je lepa, drugi menijo, da je zapletena in skrivnostna, vsi pa se slej kot prej zavedajo, da brez znanja o njej ne bo dobrega kruha.

Matematika je ena najstarejših znanstvenih ved in človekova ključna življenjska spremljevalka. Gre za vedo o številih in računanju, ki je poleg bralne pismenosti veščina za vsakega človeka. Težja matematika je nepogrešljiva na področjih znanosti in si brez nje ne moremo predstavljati tehnološkega razvoja saj je nepogrešljivo orodje v fiziki, tehniki, računalništvu, v vedno bolj popularni analizi podatkov, na področju strojnega učenja in umetne inteligence. Uči nas, da je potrebno vsako stvar dobro definirati in zanjo poiskati argumente. Unesco je 14. marec, dan na katerega se je leta 1897 rodil znanstvenik Albert Einstein, leta 2018 pa umrl teoretični fizik Stephen Hawking, proglasil za Mednarodni dan matematike in Dan števila Pi.

V naši domovini se temu dnevu posvetijo vse šole, še posebno se ga veselijo matematični odličnjaki in Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije v katerem se združujejo pedagogi, raziskovalci in študentje že od leta 1949. Društvo s častitljivo zgodovino skrbi za širjenje vedenja omenjenih strok med mladimi in širši javnosti, organizira tekmovanja ter znanstvena srečanja, promovira znanstvene dosežke ter izdaja Obzornik in Presek. Razvija mednarodno sodelovanje. Društvu je v nekem mandatu predsedoval naš rojak in prijatelj Dolenjske dr. Franci Cvelbar.

Moje izkušnje z matematiko so izjemne, mukotrpne pa tudi prijetne. Tja do sredine gimnazijskih let jo žal nisem razumela in šolsko snov komaj dohajala. Zgleda, da je bilo mojemu profesorju matematike, starejšemu gospodu iz Rusije, dovolj moje matematične more in sistematično me je skoraj cel semester vsako matematično uro klical pred tablo. Nekateri so govorili, da me s tem kaznuje, ker sem si dala narediti trajno, drugi so ugibali o kakšni zameri, sama sem si prizadevala, da bi se tega rešila. Pritisk profesorja mi je pomagal, da sem se nehala učiti matematike na pamet in dojela njeno logiko. Zadnje gimnazijsko leto in na maturi je bilo vse dobro, najbolje pa mi je bilo na fakulteti kjer smo matematiko dopolnjevali dve leti in nato še njeno rabo v statistiki tudi dve leti. Največ študentov je študij zapustilo prav zaradi teh dveh predmetov, med njimi so bili tudi gimnazijski odličnjaki v matematiki, sama pa sem predavanja dr. Vadnala in dr. Bešterjeve dokaj dobro razumela. Moja gimnazijska izkušnja mi je prav prišla.

Na delu se je najzahtevnejši del matematičnega znanja kot so odvodi, integrali in fraktali, porazgubil med vsakodnevnimi problemi, dobro nam je služila matematika v analitičnem delu in načrtovanju ter pozneje v pripravah za zagon in delovanje računalniške tehnike. Če bi razvijali verjetnostne račune v matematiki, bi bolje načrtovali denarni tok, tudi pri vrednotenju premoženja in revidiranju poslovanja smo se posluževali matematike, še v večji meri pa statistike, ki je postajala vse pomembnejša zaradi izboljševanja informacijskih prikazov dodane vrednosti. Skratka, ta lepa veda nas je spremljala vsepovsod.

Kako ste pa vi uporabljali matematiko?

Prebirajmo knjige! 13. marec 2023.

e od Ljubljanskega knjižnega sejma naprej opažam, da se množijo dejanja založnikov in civilne družbe, da bi ljudje čim več brali, se razveseljevali ob poeziji in družili na pogovorih z avtorji knjižnih del. Kot da so nas navdihnile zamisli o častnem položaju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu in čutimo dolžnost, da se vključimo s svojim prispevkom v ta izjemno pomemben poklon literarnemu ustvarjenju malega naroda ob velikih v Evropi. Da ne bi doživela očitke naj povem, da so dobrodošla obvestila in poročila Fabule in Mesta žensk, zanimiva so opozorila Cankarjevega doma o literarnih dogodkih, Mladinsko gledališče s svojimi inovativnimi dramaturgijami literarnih del pa je sploh postal legenda. Marsikatero gledališče je prispevalo pomemben del k bralnim navadam živečih v Sloveniji, med njimi Anton Podbevšek teater, ki uspešno predstavlja celo filozofsko in zgodovinsko dela najzahtevnejših svetovnih literatov. O tem se veliko piše v medijih, objavlja kritike, fotografije, zloženke, zbornike in druge javne objave.

Se pa mediji slabo ali sploh ne odzivajo na številne literarne dogodke po državi, ki vključujejo množice bralcev. Tako recimo o bralnih značkah za šolarje in dijake, pa tudi za odrasle, ne slišimo skoraj ničesar, pa vendar gre za širjenje literarnega ustvarjanja med najbolj širokim občinstvom. Naša Goga na primer je ob svetovnem dnevu poezije organizirala delavnico s pesnico Nino Medved, »da bi odkrivali kombinacije besed in pomenov, ki bi se lahko s pomočjo prisotnih zložili v čisto nove pesmi«. Na literarnem večeru s pisateljico Emino Žuna bomo lahko spoznali njene večkrat nagrajene romane kot tudi naklonjenost BIH literarnemu ustvarjenju v tem delu sveta. Knjižnica Mirana Jarca nam je predstavila dela že celo vrsto literatov, piscev pravljic in potopisov. Društvo upokojencev ima tedenske bralne dneve na katerih se seznanijo prisotni z novostmi na knjižnih policah. Med prvimi pa je bila spodbujevalna skupina Berem z Manco Košir, ki je nekaj let delovala kot središče razprav o novejših knjigah.

O novostih na knjižnem področju zelo veliko objavljajo založbe ne samo oglase, tudi dogodke, ki spremljajo izdajo. Me pa čudi, da je zelo malo ponatisov klasikov tako svetovnih kot domačih. Še vedno je mnogo preveč anglosaksonske literature in prevodov in ne izboljšuje se naše vedenje in znanje o kulturah Azije, Afrike in Južne Amerike. Morda bi bilo dobro, da založbe tudi s pomočjo proračunov, usmerjajo svoje edicije v širjenje informacijskega obzorja živečih v Sloveniji.

Z neverjetno naglico naraščajo objave dosežkov raznih raziskovalcev in to ne samo v tehnološkem delu. Lep primer je raziskovanje starih turških arhivov iz katerih je na primer že nastala knjiga o sultanu Selimu. Z odprtjem arhivov se širi njihovo proučevanje in pričakovati je, da bodo na dan prihajale nove resnice in novi pogledi na zgodovino kot jo na primer že nakazujejo Silvia Federici, Pieter M.Judson, Tamara Narat in drugi.

Je knjiga vaša prijateljica?

Spomladanska jutra. 12. marec 2023.

Ljubiteljica sem zgodnjega vstajanja in jutranjega sprehoda, ko je vse sveže, polno ptičjih glasov, ko se noč spreminja v dan in se na vzhodu najprej vse pordeči nato pa pozlati. Sonce se kot mogočna krogla dviguje počasi, lahko mu gledaš v oči in si občudovalec njegove vloge pri prebujanju vsega kar obsije. A ta čas je le kratek imeniten trenutek za sprehajalce, kužke in pse, malčkov, ki morajo v vrtec in starši, ki se že vživljajo v delo, ki jih čaka. Če omenim še raznašalce časopisov sem povedala kako naravno in preprosto nastane dan, dan upanja, razvedrila, dela in skrbi.

Spomladansko jutro prav tako kot vsako drugo, kaj hitro prinaša največkrat velike probleme posameznikom, vsem v soseski pa tudi širše. Kljub premakljivemu delovnemu času je treba bili pravočasno na delu kar pomeni, da ne sme biti zastojev v prometu, da moram dobiti parkirno mesto vsak v okolici 13 minut od njega. To okoli prometa najbolj skrbi večino zaposlenih zaradi že omenjene oddaljenosti parkirišča od delovnega mesta, nič manj težav pa ni na javnih parkiriščih, kjer je omejen čas parkiranja, pa na privatnih ali javnih tratah stanovanjskih sosesk, po ulicah in kaj ti jaz vem kje še. Na sprehodu vidim vsak dan več čakalcev dogovorjenih prevozov in sklepam, da že postaja nevzdržno stanje. Zakaj? Mama običajno vstane prva, najprej pelje psička na nujno, potem pripravi zajtrk, potem zbuja družino, končno le odide od hiše, da je pravočasno na zbirnem mestu za skupinski prevoz. Te, ki jih sama srečujem so kot ujete v matrici, so že neke vrste robotsko prilagojene razmeram, vse deluje do tedenskega zaključka delovnika.

Ko pogledam čez okno ob moji uri vstajanja in ni osvetljeno nobeno okno vem, da je nedelja vendar kljub temu preverim, če sem morda slabo pogledala na uro. Nedeljsko jutro je po zimi, ko je dolgo tema, nekoliko grozljivo; ni avtomobilov, ni psov, ni ljudi, prehodim celo uro ne da bi srečala kogar koli. V moji delovni dobi smo v nedeljo zjutraj vsi greli avtomobile, pakirali za smučarski dan in ta dan tudi obvezno preživeli na enem od največjih smučišč kjer smo morali biti najpozneje ob deveti uri in smo smučanje zaključili, ko so naprave prenehale delovati. Zdaj tu v mojem okolju ni nobenega življenja vsaj do devetih. Škoda, veselja na smučiščih je veliko in zanj so prikrajšani.

Prazna in tiha spomladanska jutra so mi tudi dala misliti. Vse kaže, da se izletništvo, pohodništvo in rekreacijsko življenje opušča oziroma, da ga družine opuščajo, profesionalci pa povečujejo. Tekme in treningi so samo še klubski z visokimi stroški, ozko usmerjeni in fokusirani v tekmovalnost, družabnost pa se opušča ob športnem navijaštvu. Družine v nedeljo spijo - stric Jože pravi, da pred deseto uro ne sme klicati svojih otrok.

Pa vendar je lepo biti ob sončnem vzhodu na visokogorskem smučišču pozimi in ob morski obali poleti!

Kako pa jutro doživljate pri vas?

Zelenjavni vrtovi. 11. marca 2023.

Skrb za naše vrtičke vznikne s prihodom pomladi, ko sonce začne greti in so prisoje polne zvončkov. Skozi okno se zazrem v posušeno listje jagod, razne zeli, ki so pokukale iz poteptane zemlje, vse mogoče popke raznih vrtnih cvetlic in v vse ostalo, kot da me kličejo naj jih malo okopljem in s tem pomagam na svetlo. Seveda sem takoj na vrtu, ko ne piha ali ko ne pritiska hladno. Vrt sem že očistila zimske navlake in zeli, ki so ga hotele prerasti, še posebno agresiven je bil mah, ukrotila sem ga le z namensko raztopino. Po očiščevanju sem najprej posadila času primerno solato in peteršilj, v pripravi imam še redkvico, špinačo in podobne vrtnine za vsakdanjo rabo. Pripravljam še vrsto začimb, morda posejem še listnati peteršilj, potem pa bo od zemlje in dodatkov odvisna bera.

Pogledam po sadovnjaku in gozdičku, vse je še suho, porjavelo listje je napolnilo travnate osojne strani, sproti ga grabim in odstranjujem. Breskev, marelica, magnolija in orehi kličejo po obrezovanju in galici, poiskati moram moško pomoč. In že tarnam nad mojim skromnim znanje o obrezovanju vrtnic. Pri oblikovanju njihove letošnje poti sta mi že pomagala vnuka, ki sta ustrezno namestila in učvrstila kole na katere se bodo vrtnice ovijale in krepile, obrezala sta vrtnice in njihove vodilne veje razpela po ograji ter kolih. Posebno skrb smo družno namenili še parkovnemu boru in nizkemu javorju, ki tudi krasita naš hišni okoliš. Nista zahtevna, odstranili smo suhe vejice bora in od zmrzali uničene veje javorja. Japonska češnja dela že desetletja brez poseganja, razen jesenskega obrezovanja, sta pa letos potrebna večjega posega beli jorgovan in srobot.

Gozdiček obnavljamo po malem vsako leto oziroma takrat, ko ima naš svetovalec navdih in čas. Že v jeseni smo oklestili drevje, ki je z listi polnilo žlebove, zdaj bo potrebno očistiti brežino na kateri se nahaja gozdiček, nasaditi bo potrebno nadomestna drevesca, da bomo odstranili ostarela debla in še mnogo drugega pač vsako leto nekaj.

Trata ob hiši je postala problematična zaradi mahu in vse mogočih rastlin, ki preprečujejo bujnejšo rast travi. Mnenja so različna, eni trdijo, da je treba frezati, drugi pa menijo, da je lepo kar je naravno. Trato bodo morali urejati vnuki, za mene je prezahteven posel. Prav za prav je najhuje prizadeta ob visoki vročini, ko bi potrebovala obilno zalivanje. Ampak tudi voda je vedno dragocenejša, kaj vem kam bomo prišli s temi prizadevanji za ohranjanje narave, brez vode res ne daleč. Zdaj, po mrazu, pa je naša trata polna trobentic in marjetic, naravna lepota za vsakogar, ponuja pa tudi regrat, da ga naredimo s slanino.

Trata ob Težki vodi pa je zaradi bobrov skoraj uničena. Posušili so se že orehi, vzniknilo je čudno rastje in nihče ne skrbi za čiščenje rečnega korita. Soseda je protestirala vendar neuspešno saj odgovorne institucije ne kažejo interesa, da bi tu kaj postorili.

Ja, pomlad ni samo veselje in lepota, je tudi odgovornost da se postori kar narava zahteva in kar je v nekem okolju naravni proces. Prizadevamo si v mestnem okolišu prispevati svoj delež za prijetno sožitje z naravo kar pa od nas zahteva določeno znanje in napor.

Kako pa vi skrbite za pomladanska dela?

astitljiva obletnica. 10. marec 2023.

Mineva 50 let izdaje tovarniškega glasila Krke tovarne zdravil in njegove današnje urednice so ta visoki jubilej v letošnji marčevski številki Utripa počastile s kratkim zgodovinskim pregledom na njegovo prehojeno pot. Navdušena sem, da je mogočna korporacija Krka, ohranila in zagotovila obstoj zanjo majhnega, za sedanje in nekdanje krkaše pa gotovo pomembnega glasila, ki nam vsak mesec sporoča, kaj vse se danes ustvarja v tej znameniti tovarni in spodbuja našo empatijo do nje.

Spominjam se okoliščin in razprav, ki so narekovale ustanovitev tovarniškega glasila. Sedeli smo člani delavskega sveta skupaj z vodstvom v največji sobi, da bi se seznanili z načrtom razvoja proizvodnje, prodaje in investicij. Obrazložitve so bile tako žive, da smo se že vsi videli vsak v svojem novem delovnem okolju. Mislim, da je bil vratar Dušan tisti, ki je opomnil, da bi o načrtu morali poslušati vsi zaposleni in da bi jih to spodbujalo pri delu. Po kratki razpravi je delavski svet sklenil, da bomo ustanovili tovarniški časopis po vzoru velikih podjetji kljub temu, da predhodni poskusi pismenih informacij za vse zaposlene, ni uspevalo tako kot se je pričakovalo. Časopis Krka se je hitro uveljavil po zaslugi družbeno političnih organizacij v tovarni, zlasti sindikata in mladine. V njem so strokovne službe pojasnjevala predloge pravilnikov, objavljale svoje ugotovitve, pisale o novostih, ki so zahtevale dopolnitve organiziranosti, pa tudi gradiva, ki so morala biti potrjena od vseh zaposlenih kot na primer letno poročilo o delovanju in poslovanju tovarne, osebnih dohodkih, stanovanjskih posojil in še mnogo drugega, kar je prinašala zakonodaja izrazito usmerjena v decentralizacijo odgovornosti in pravic države na republike oziroma tovarne. Našlo se je vedno tudi prostor za delovanje močno razvite dejavnosti društev v tovarni, v eni od številk je pevski zbor zavzel celotno prvo stran - impozantna fotka.

V današnjem času se uveljavljajo po svetu zelo različni modeli korporativnega upravljanja, nekateri močno povezani z čustvi najodgovornejših pa tudi zaposlenih. Uveljavlja se teza, da je dobro, če se večina zaposlenih pozitivno odziva na načrte podjetja, v katerem delajo in sprejema delodajalca kot partnerja z namenom doseganja vedno večje donosnosti in njene poštene delitve med kapitalom in delom. Pomembno postaja kako zagotoviti odgovornost posameznikov in organov znotraj korporacije z mehanizmi, ki zmanjšujejo ali odpravljajo problem »principal-agent«. Dobro korporacijsko upravljanje krepi gospodarstvo kot celoto in je orodje za družbenoekonomski razvoj skupnosti. Ali kot pravijo Načela korporativnega upravljanja OECD, delovanje družb in sprejemanje odločitev v njih bo moralo aktivno vključevati prav vse, ker je to edini način za pridobitev njihovega zaupanja. Enostransko pripravljena periodična sporočila že dolgo niso več dovolj

Spremembe v korporativnem upravljanju, ki jih prinašajo znanstveniki, strokovnjaki in svetovna gospodarska združenja bodo zahtevala posodobitve načina informiranja znotraj podjetja kajti interese vseh sodelujočih deležnikov je upoštevati in njihovo zasledovanje artikulirati v enoten sistem korporativnega upravljanja. Razumeti je možno te napotke tako, da bo Krka d.d. v svojem Utripu poročala tudi o učinkih, ki jih na njihovo poslovanje imajo nabavne in prodajne verige, javni zavodi, državna in lokalna uprava, civilna družba, pa tudi čustva ter naklonjenost okolja oziroma naravne danosti.

Prebirate vi tudi glasilo nekdanjega delodajalca?

Dan žena leta 2023. 9. marec 2023.

Sodeč po objavah v medijih in po dogodkih v mestu bi rekla, da se je Dan žena udomačil v srcih, mislih in dejanjih ljudi. Seveda je na ta dan polno besed o še vedno velikih krivicah družbe do žensk, toda cilji opozarjanja so sedaj mnogo višji: direktorska mesta v najpomembnejših institucijah in v najdonosnejših gospodarskih družbah, brezplačna obvezna šola brez visokih izdatkov staršev, brezplačne reprodukcijske storitve za vse, ustavitev vojne, družba ljubezni z vse manj sovraštva in še mnogo drugega, koristnega za posameznika in družbo kot celoto. Nastajajo organizacije, ki profesionalno skrbijo za zaščito vrednot kar je dobro, bi rekla razveseljivo ker vrača upanje. Feminizem ni več v posmeh ali misel na nekaj slabega, ljudje sprejemajo njegovo osnovno načelo, da se po spolu ni smiselno deliti ker je za ustvarjanje blaginje nujen enakopraven položaj žensk in moških. V tem smislu je potekal tudi Pogovorni večer z izjemnimi ženskami v priredbi skupine Pozabljena polovica Novega mesta.

Zamislila sem se o svojih izkušnjah pri uveljavljanju enakopravnosti spolov in znova prišla do prepričanja, da je to odvisno od odnosa, ki ga posamezniki izkazujemo drug do drugega v vsakdanjem komuniciranju in od realnosti ocenjevanja svojih sposobnosti. Najodgovornejše naloge v podjetju bo uspešno opravljal tisti, ki ima do tega veselje in je čustveno samovoljno zavezan zaposlenim in delničarjem. Kvote so morda primerne le za premagovanje točke preloma, bolje rečeno, da na primer poskusimo tudi z moškim v tipično čisto ženskem delu, do izraza pa pride, če imamo več enakovrednih ponudb. Vsak, ki je kdaj vodil veliko ali strokovno zahtevnejšo gospodarsko družbo pa tudi ve, da deluje podjetje optimalno ko je razmerje zaposlenih po spolu uravnoteženo.

Ko se pogovarjamo o vlogi žensk vedno poudarimo, da je nadvlada moških tradicija, ki izhaja iz patriarhata. Kar zaboli me kot mater moškega, ki o patriarhatu ne ve kaj dosti, zagotovo pa tradicije patriarhate ne more prenašati na naslednje rodove. Že je čas, da matere kot sem sama jasno povemo, da sinove nismo vzgajale v patriarhatu pa tudi ne v feminizmu; sodobne družine so se razvijale v tradiciji dela, medsebojne pomoči, solidarnosti, sodelovanja z ciljem, da med nami prevladuje mir, kajti samo v miru je možno dosegati učinke. Da se morda uveljavljajo težnje vračanja vzgoje v 19. stoletje je sicer dejstvo v nekaterih strankah vendar malo verjetno, da bodo še kdaj na piedestalu Slovenije.

V naših srcih in mislih pa 8. marec ni samo poln dilem, neštetih vprašanj in nenehnega opozarjanje na iste želje in potrebe žensk. Je tudi dokaz, da smo se ženske in moški že marsikaj dogovorili kot na primer o otrocih, njihovi vzgoji in šolanju. V sedemdeset letni tradicijo skupnega dela po tovarnah, uradih, zavodih, smo vedno bližje drug drugemu. Ko gledam kdo nas danes zdravi po ambulantah in bolnišnicah, uči po šolah, sodi po sodiščih, zagotavlja uradne dokumente in tako dalje, vidim samo še dekleta in diplomantke fakultet. Ko grem na koncert, v gledališče, na razstavo ali pogovorni večer spet pretežni del ženske. Zagotovo se intelektualni nivo žensk povečuje bistveno hitreje. Moški, razmišljajte o osnovnem cilju feminizma, sicer boste pričeli za osmi marec dobivati »nagelčke« in bo vaš ljubeznivi »flirt« samo še spomin na nekaj lepega.

Imate ustvarjalne odnose s svojimi moškimi v vaši družini?

Ilustracije Daniela Demšarja. 8. marec 2023

Ilustracija je predstavitvena slikovna forma, narejena v risbi, sliki, fotografiji ali kateri drugi umetniški tehniki z namenom, da prikaže in razloži čutne informacije (na primer slikovna razlaga zgodbe, članka v časopisu, pesmi ...) skozi grafično reprezentacijo. (Wikipedija). Knjižna ilustracija je tesno povezana z literaturo, njena pot je odvisna od razvoja drugih strok, kot so grafično oblikovanje, založništvo in periodični tisk, v primeru otroške in mladinske literature pa tudi pedagoške znanosti in mladinske psihologije.

Mariborčan Daniel Demšar, ki živi in dela na Krasu, je v svojem ustvarjalnem obdobju ilustriral številne revije in knjige za otroke predvsem avtorkama Voglar in Žmavc, se posvetil lutkarstvu in skupaj slikovno opremil kar 52 knjig, med njimi tudi Pavčkovo knjigo pesmi o angelih in Lainščkovo Ljubi me kot sonce sije. Kot sam pravi se je vedno strašno bal rutine, ker je po naravi raziskovalec, ki menja pristope z različnimi materiali, s peresom in čopičem. O sebi tudi trdi, da rad dela, da je rasel v mizarski delavnici, in da ga je to zapeljalo na rokodelska področja. Žal mu je, da je premalo časa posveti likovni umetnosti.

V Galeriji Krka v Novem mestu smo sinoči slovesno odprli obsežno razstavo Demšarjevih ilustracij, ki nam jih je zelo nazorno predstavila likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe. Demšarjeve ilustracije ponekod kažejo konkretne predmete, figure in pokrajine, lahko pa delujejo tudi kot abstraktne prispodobe lirične vsebine, tudi s pridihom humorja in poetičnosti. Vsaka literarna podloga je bila zanj poseben izziv in jo je osmislil čisto na novo. Tako je na primer za Arabske ljudske basni stiliziral značilne arabske vzorce orientalskih preprog in stenske arabeske. Literarni podlogi je prilagajal barve ilustracij od pravljično sladko žive, zlatorumene do zemeljsko temne rjave barve. V ilustracije Pavčkovih angelov pa je umetnik tudi z občuteno sivo rjavim barvilom - sepije poudaril svojo izkušnjo bolj temnih plati življenja, minljivost, ljubezen in tišino. Umetnik je pred nedavnim izgubil soprogo, med nami je bil samo v naših mislih, ko smo občudovali veličino njegovih ilustracij.

Po otvoritvi smo si ogledali še film o umetniku in njegovo obrazložitev nastajanja posameznih del. Nazorno pojasnjuje, kje je dobival navdihe, kako je posamezno literarno podlogo spoznaval, zanjo ocenil ustrezni slikarski material in iskal možnosti povezave z naravnimi okolji. Neverjetno, koliko zadev hodi ilustratorju po glavi, ko mu nekdo ponudi zanimivo vsebino. Poučen film nam je prikazal osebnost, ki je sposobna nenehnega iskanja boljšega, najboljšega, najustreznejšega.

Naše druženje po razstavi je minilo v empatiji do umetnika, podoživljanju njegovih jasnih raziskovalnih in umetniških dosežkov ter občudovanju kakovosti razstavljenih del. Našli pa smo tudi priliko, da se kot prijatelji, nekdanji sodelavci, ljubitelji umetnosti in kulturnega sporazumevanja, pogovorimo o naših pričakovanjih v Galeriji Krka v prihodnje, o naših osebnih željah in potrebah kot tudi o razmerah v katerih živimo. Doživeti kulturno srečanje v Galeriji Krka je pravo duševno razkošje v primerjavi z razstavami velikega formata s kustosi in vsemi prostorskimi ter drugimi pritiklinami sodobnih razstavišč, ki jim mediji posvečajo vso svojo pozornost.

Obiskujete Galerije?

Mara Rupena.7. marca 2023.

Naša odlična knjižnica je sinoči priredila spominski večer, posvečen aktivistki, učiteljici, partizanki, urednici,družbeni delavki in humanistki Mari Rupena Osolnik. O »naši mami« je spregovorila hči Katja in o veličini Marinega dela Tanja Rener. Neko mlado ustvarjalno dekle, je v sodobni obliki popevanja, v Marin spomin, zapela priložnostne pesmi.

Minilo je dvajset let odkar Mare več ni, pa tudi pred njenim odhodom že nekaj časa ni zmogla dela, ki jo je povzdignilo iz povprečja, da nam ostaja v kolektivnem spominu. V čast mi je, da sem bila sopotnica marsikaterega njenega podviga. Prvič sem jo videla še kot otrok, ko je na konju s svojo skupino aktivistov obiskala mojega dedka in ga seznanila z uporom proti okupatorju, za svobodo, za boljše življenje. Skupina je imela pridih nadnaravnega tako po zgledu kot po sporočilu in prizor se je ugnezdil v trajni spomin prisotnih.

Minevala so leta, življenje se je po obnovi spreminjalo, kot je napovedovala Mara in drugi aktivisti, tudi moj stric Pavle. Otroci smo odšli v šole, podjetja so potrebovala številna znanja in sama sem bila želena v farmacevtski proizvodnji. Bogdan in njegova Mara sta bila pomembna funkcionarja države in republike, diplomata in idejna pobudnika vedno boljših rešitev v upravljanju nekdanjega skupnega premoženja. Bogdan nam je pojasnjeval kako bogatijo državo drugi narodi, pisal je na primer o računalništvu že v sedemdesetih letih. Mara si je prizadevala za izboljšanje razmer na kmetih, v Trebnjem razvijala programe FAO, spodbujala tudi gojenje in nabiranje zdravilnih zelišč in z nami snovala njihovo predelavo ter trženje. Ob teh poslovnih debatah sem se z njima bolje spoznala in kmalu smo sodelovali tudi v prizadevanjih po ohranjanju spomina na zasedanje Ženske protifašistične zveze v Dobrniču kjer smo ženske pridobile volilno pravico. Zakonca sta bila zelo naklonjena razvoju Novega mesta, udeleževala sta se konferenc in drugih srečanj gospodarstvenikov in politike, kjer se je odločalo o splošni podpori novim projektom kot so bila stanovanjska gradnja, industrija, šolstvo in infrastrukturne potrebe. Pogosto smo se srečevali in iskali poti, ki bi nas pripeljale do želenih ciljev. Iniciativa ter vztrajnost obeh zakoncev je bila pri obnovi in razvoju Novega mesta potrebna, celo nujna, da se je poleg industrije lahko razvila tudi vsa potrebna socialna ter materialna infrastruktura.

Ko se zbirajo informacije o delu in življenju posameznikov, ki so zaznamovali pomen določenega obdobja, dejavnosti ali stroke, se običajno pozabi kaj vse je bilo potrebno, da je nastalo uspešno podjetje, za mladino zanimivo šolanje in za zdravje nujne institucije. Vsi informacijski viri so zasnovani predvsem na funkcijah v tovarnah in lokalnih skupnostih, morda v ustvarjanju na področju kulture, športu ali znanosti. Da bi spoznali moč združevanja prizadevanj pri uresničevanju projektov, bi se bilo dobro spomniti, kdo vse je pomembno pripomogel s svojem delom, da mesto na primer lahko ustvarja moderno turistično ponudbo, se razvija v univerzitetno mesto, ponuja ugodne pogoje investitorjem in širi napredno partnersko sodelovanje v regiji in z regijami. Bogdan in Mara sta kot razgledana svetovljana svarila pred sprejemanjem odločitev brez sodelovanja zainteresirane javnosti, s svojimi predlogi naglasila nevarnosti podleganju provincializmu ter samozadovoljstvu. Za doseganje večjega blagostanja je nujno sodelovanje ne pa zapiranje v ideološke, strankarske in druge nepotrebne meje. To je bila njuna veličina in napotek nam, ki smo poskušali nadaljevati njuno delo.

Ste poznali prizadevanja Mare Rupena?

Literarna pot. 6. marca 2023

V prihodnost zazrte Novomeščanke Dolenjskega muzeja, Goge, Slavističnega društva, novinarke in druge ustvarjalke različnih institucij, so oblikovale projekt Pozabljena polovica Novega mesta (PPNM), kot so zapisale v Vodniku po poti, »ki ozavešča o zgodovinski vlogi žensk, njihovemu delu in doprinosu, ne samo v lokalnem okolju, temveč tudi na nacionalni ravni«. Hvale vredno še posebno zato, ker arhivi hranijo v spominu večinoma funkcionarje najvišjega lokalnega ali državnega ranga, ki pa so praviloma bili in so moški. To je naša tradicija, ki ji pomen ni zmanjšal niti ženskam naklonjen režim.

Pogumne omenjene Novomeščanke svoj trajni projekt namenjajo kot prostor povezovanja organizacij in posameznic ter njihovo raziskovanje. Organizirale so okrogle mize in pogovorne večere, skrbijo za obeležja obletnic, zarisale so pešpoti, poimenovale nekaj učilnic in se zavzemale za poimenovanje mestnih ulic po izjemnih posameznicah. Več kot 70 žena iz naše skupne preteklosti je ustvarjalo vrednote mesta, ki jih mesto želi ohranjati v spominu in prenašati na prihodnje rodove. S PPNM ozaveščamo svoj kolektivni spomin, v javni prostor postavljamo prezrti del zgodovine in z začrtanimi potmi do njihovih bivališč ter točk delovanja, odpiramo Mestni, Vodni in Gozdni pohodni krog kot sestavni del turistične ponudbe mesta.

Včeraj nas je okoli 50 udeležencev prehodilo Mestni pohodni krog in imelo priliko spoznati kar 13 žensk iz zgodovine mesta. Ilko Vašte seveda vsi poznamo, prizadevanja za postavitev njenega obeležja smo izrazili tudi v peticiji. Predstojnica sester Notre Dame Ivana Oblak je bila prva učiteljica gluhih in naglušnih deklic v slovenskem jeziku. Marija Masten, prva slovenska kirurginja, je ustvarjala v Splošni bolnišnici, tu je bila tudi prva predstojnica v ženski bolnišnici sestra Marjeta Gerzin. Marta Slapar je kot farmacevtka najprej razvijala lekarniško dejavnost Dolenjske in pozneje bila odgovorna za celotno proizvodnjo ter njeno kakovost v Krki tovarni zdravil. Marica Strnad učiteljica in pesnica ter Elizabeta Soklič soavtorica prvih slovenskih vadnic za angleški jezik sta orali ledino v svobodomiselne in radikalne nazore o ženskih vprašanjih in v poučevanju uvajala številne novosti. Sestri Zora in Ervina Ropas sta bili glasbeni pedagoginji, skladateljica Ervina in operna pevka Zora. V Partenonu mesta sta uvrščeni do 11.11.2022 še Vilma Pirkovič poznana po družbeno političnem, kulturnem in publicističnem delovanju in literarna zgodovinarka, prevajalka, publicistka in predavateljica Marjeta Vasič.

Namenoma sem v ta blog zapisala podatke iz predstavitve zloženke, ker moramo meščani poznati svoje mesto in si iz njegove zgodovine zapomniti dobro, najboljše, ter to uporabili kot pozitivno izkušnjo, pri sedanjih odločitvah vodenja in upravljanja mesta. Svobodomiselnost odpira nove poti v prihodnost, radovednost in pogum pa odločata ali bomo mesto razvijali za ponudbo na tržnici ali za razvijanje zvedavosti in ustvarjalnosti ljudi.

Z Marto Slapar in Vilmo Pirkovič sem veliko sodelovala in lahko rečem, da sta bili tudi moji prijateljici. Nagovarjali smo jih po akademski tituli ali s tovarišico, bile pa sta obe gospe v najžlahtnejšem pomenu besede, uporne, dosledne, ustvarjalne, poštene in delovne. Po njih se je zgledovalo več generacij mladih.

Kako pa vi spoznavate mesto v katerem živite?

Bojkot. 5. marec 2023.

Dragi naši samostojni, neodvisni, za poročanje in obsodbe v medijih usposobljeni novinarji. Kmalu bo poteklo 40 let od kar nas vsak dan v vseh medijih bombardirate z »izstrelkom z jedrsko konico«, ki jo imenujete Janša ali Janšizem. Učinki vašega nategovanja javnosti na to temo so razdvojili državljane in državljanke Slovenije, ubili vsako upanje za preprečitev vojne, povzročili neizmerljivo materialno škodo in zavrli nastajanje bogate kulture naroda. Neštetokrat ste že ponovili vse kar se je dalo o tej slovenski travmi in, verjemite, vaših poročanj ne moremo več ne brati ne prenašati. Moledujemo, prosimo in zahtevamo, da takoj prenehate gojiti dosedanji kult o tem »Izstrelku« in ga v svojih prispevkih javnosti nikoli več ne omenjate. Odgovorni uredniki, izpolnjujte našo voljo, sicer bomo vaš medij bojkotirali in mu otežili materialni obstoj.

Zelo težko sem to zapisala, toda pred nami je velik skupni projekt, ki ga želimo skupno uresničevati vsi državljani in državljanke Slovenije, imenuje pa se lahko »Kako želimo živeti v Sloveniji od tega trenutka dalje?« kot se sprašuje Irena Štaudohar za življenje po kapitalizmu v svojem prispevku v Sobotni prilogi Dela 4.3.2023.

Predpogoj za dogovor je ohranitev miru v naši državi in v EU, konec vojne mora biti viden in uresničljiv kar je naloga najodgovornejših funkcionarjev Slovenije in diplomacije. Sledi konkretizacija razlik v ideologiji strank, njihovega poslanstva, vizije, strategije in ciljev ter usklajevanja med njimi. Določili se bodo pogoji za imenovanje kandidatov za funkcije in določilo javno dobro v državi. Oblikovale se bodo ob tem prioritete, dobili bomo proračunski memorandum kot osnovo za sestavo proračunov. Gospodarske družbe bodo skupno načrtovale obseg novo ustvarjene vrednosti v pogojih ohranjanja narave in s tem zagotovile redne prihodke za javno dobro. V skupen program vseh strank se nedvoumno zapiše, da smo pred zakonom vsi enaki in da nadzorni organi morajo sami, brez prijave, pravočasno reagirati na nepravilnosti, ekscese in še posebno na postopke, ki hromijo normalno delo v vseh treh vejah oblasti. Stranke in posamezniki, ki obremenjujejo organe odločanja z zadevami in postopki zato, da se nič ne spremeni ali zato, da bi se dokopali do upravljanja s premoženjem javnega dobra, moralno in materialno odgovarjajo, njihovo odgovornost ugotovi pristojni organ nadzora in izločitev iz nadaljnjega upravljanja odredi pristojna veja oblasti. Poročila novinarjev o rabotah fantov in deklet iz prvega odstavka tega zapisa, se objavljajo na straneh in rubrikah »črne kronike«.

Vsakemu je danes jasno, da je izid referenduma za izvajalca moralna in materialna obveza. Zakaj jo ne uresničujete na primeru RTV. Po štirih desetletjih smo se menda že kaj naučili tudi o zaščiti pred laiki, ki lahko preprečijo uveljavitev ljudske volje, predvsem pa o možnostih njihove nadvlade nad izvoljenimi organi upravljanja države. Kako naj uresničujemo aktivno državljanstvo, če ga lahko potepta tudi nekompetentno znanje, interes stranke ali posameznika. To je seveda anarhija v najslabšem pomenu besede, razlog zanjo je morebiti strahopetnost izvoljenih, posledica pa uničuje zaupanje ljudi v kandidate in izvoljene funkcionarje naše ljube domovinice, iz katere v tej anarhiji nastaja »privatni fevd« ljudi iz prvega odstavka tega zapisa. Če samo pomislim, kako prizadevne so bile neštete generacije, da bi Slovenija nastala in obstala kot zgled državam v razvoju, Evropi, svetu, mi gre na jok s pridihom upravičenega upora.

Ste vi tudi ogorčeni ob tej nemoči, da bi naredili državo srečno?

Moja soseska. 4. marec 2023

Po končani fakulteti sem se za naselila v Novem mestu, kjer mi je Anica Smodej kot pooblaščenka podjetja, kjer sem delala, zagotovila najprej sobo pri Strugarjevih v novi hiši, pozneje pa mi je stanovanjska komisija dodelila garsonjero v novogradnji na Znančevih njivah. Kaj bi moglo biti lepšega kot zelena vzpetina malega stanovanjskega bloka na vrhu katerega je arheolog pravkar odkopaval halštatsko grobišče in so Pionirjevi strokovnjaki že pripravljali veliko gradnjo nove mestne soseske Nad mlini s pogledom proti Kapitlju na eni strani ter Grmskim gradom na drugi. Gradnja je kljub oznaki prednostna, trajala nekaj let, izgradili so devet še vedno najvišjih stolpnic v mestu, lepo razporejenih po gričku med cesto in reko Težka voda, krasita jo vrtec, trgovina in prijazen park od stolpnic do hiš četverčkov, v katerih je bilo največ gozdarjev, ki so park dolgo skrbno negovali. Predel nad cesto je že bil pozidan z enodružinskimi hiškami vse do gradu in Nad mlini se je z individualno gradnjo do Težke vode tudi zaključilo. Za občinski praznik nekega, žal pozabljenega leta, smo to sosesko slavnostno odprli s pohodom od Trdinove do konca Nad mlini, v enem stopnišču priredili malo slavje in čestitali graditeljem. Okolje od gradu do ceste Novo mesto - Dolenjske Toplice je tako dobilo svoj prostor pod soncem, pozneje so bili le manjši posegi v prostor, tudi svoj dom imam tu.

Soseska Nad mlini je pridobila različne lastnike kot so bili stanovanjska skupnost, družbene organizacije, občina, podjetja in tudi obrtniki ter občani. Zaradi neposredne bližine Glavnega trga je veljala za prestižno in temu primerno so se tu umestili borci, politiki, zdravniki, profesorji in visokošolski kadri iz podjetji. Dobili smo vso infrastrukturo s telefoni vred, nekateri tudi garaže. Tu je živela Marjetina mama Duša, šef stanovanjskih kreditov na lokalni banki, zdravnici Jasna Janičijević in Erna Primožič, več zdravnikov, obrtnikov kot na primer naša šivilja pa tudi stanovalcev, ki so tu prebivali v neprofitnih stanovanjih. Vedno je bilo tu mirno in varno, prevladovalo je zadovoljstvo, tudi druženja je bilo dosti saj je soseska postala krajevna skupnost s svojimi organi upravljanja, enoto Rdečega križa in političnimi organizacijami. Krajevna skupnost je imelo od izgradnje stolpičev dalje svojo dvorano kjer so bili sestanki vseh gibanj in upravljavcev, proslave, kulturni dogodki, do nedavnega volišče, trenutno pa je verjetno dodeljeno vrtcu.

Vedno se rada vračam v svojo sosesko. Prva leta bivanja sem morda premalo pozornost posvetila čudovitim krajanom, bila sem pač v podjetju in imelo je prednost v moji duši. Do dobra sem jo spoznala preko sveta osnovne šole katero je obiskoval moj sin. Sodelovanje v krajevni skupnosti mi je bilo v čast in prejela sem tudi priznanje SZDL, ki ga skrbno hranim. Z leti se prebivalci soseske menjajo, prihajajo nove generacije, mladi z otroci, ki imajo veliko igrišče in stadion za igre z žogo. Ker grem vsak dan vsaj dvakrat čez to zanimivo sosesko, poznam skoraj vsako hišo, vsakega gospodarja, investitorja, z nasmehom se pozdravljamo. Spomnim se tistih, ki so zdravo vzdušje v soseski ustvarjali kot na primer Nataša Petrov, gozdarji na Gubčevi, Eva Simič, profesorica na gimnaziji, nekoliko oddaljene Ropasove glasbene in vokalne ustvarjalke, pa Frančka Zupana, mr. ph. Marto Slapar in še mnoge bi morala postaviti na piedestal, vsaj Jarc Janka, pisatelja najzanimivejših knjig o mestu in soseski. Veliko srečo imam, da me obkrožajo krasni sosedi. Klopca s knjižnico je moja skromna zahvala za lep odnos med nami.

Se vi dobro počutite v svoji soseski?

Računalniški čudeži. 3. marec 2023.

Jutranja kavica je tokrat spodbudila ostro debato o času, ki ga presedimo ob računalnikih, s telefonom v roki ali ga kako drugače pokurimo z digitalno tehnologijo in tehniko na delu, v domačem okolju, v šolskih klope ali za zabavo. Močnejša stran je menila, da smo gospodarji časa sami, da računalnik poklopimo ali telefon zapremo kadar hočemo. Pa je to res?

Da bi to trditev sprejeli, moramo najprej spoznati nekatere organizacijske rešitve in njihov vpliv na čas uporabnika. Tako na primer moramo vedeti, da je naša digitalna naprava tehnično sestavni del neke zasnove avtorja o tem, kako jo je on trajno povezal s svojim nadaljnjim delom. Če se je avtor odločil, da bo svoj izdelek dogradil na primer z priključkom za daljinsko vžiganje kuhinjske pečice, mora gospodinja imeti ali kupiti ustrezno pečico, avtorjev programer mora dopolnili program in ga brez naše vednosti kot novo možnost vnesti v vse delujoče računalnike, mi pa se sami potem odločamo, kaj uporabljamo. To vedno velja za posodobitve in je brezplačno, lahko pa so tudi dograditve, ki jih moramo plačati, če ocenimo sami, da jih potrebujemo. Posodobitve vsak dan nastajajo na večini aplikacij, ki jih redno uporabljamo, uporabniki jih moramo spoznati in se nanje navaditi. Ne mine dan, da tega ne bi delali tako na računalniku kot telefonu.

Delo na daljavo, izobraževanje, sestankovanje in še mnogo drugega, je danes že vsakdanja stvar, prav tako uporaba digitalizacije v vodenju delovnih procesov v podjetjih, storitvenih postopkov na primer v zdravstvu ali dostop do informacij. Da vse to deluje moramo v prvi vrsti vsi udeleženci opraviti svoje delo na določen način in v določenem času. V obratnem primeru se na neki fazi dela nekaj ustavi in ohromi nadaljnje delo posameznika ali celote. Da svoj del v tej navezavi opravim odgovorno, moramo osvojiti nove posodobitve in disciplinirano spoštovati navodila ker smo soodvisni drug od drugega. In kdo vse je v tem spletu; moj računalnik, kabli moje povezave s sodelavci preko javnih komunikacijskih omrežji T- 2, Telekoma, , računalnik prejemnika, njegovi uporabniki in tako naprej. Organizacijski proces mora delovati brezhibno na vseh nivojih.

as, ki ga prebijemo pred računalniki ali s telefonom v roki, žal ni odvisen od nas samih ne na delu pa tudi ne doma; na delu mora biti na razpolago po protokolu delodajalca, doma pa služi kot poštni nabiralnik. Ko v telefonu prebiraš na primer dnevno pošto pa lahko s premislekom odgovarjaš v miru.

Prihodnost na tem področju bo zahtevala od nas marsikaj težko dosegljivega. Kot nam je prišlo povedati skoraj 5000 Kitajcev v Barcelono, pripravljajo vse mogoče dograditve in novosti za poslovanje z računalniki, mobiteli, logistiki in roboti. Dobili bomo celo očala air, ki popravljajo vid, predvajajo glasbo in besedilo, omogočajo klicanje, za ljudi s težavami s sluhom pa lahko pretvarjajo govor v besedilo. Dograjujejo rešitve tudi drugje po svetu, EU pa prav za večjo digitalizacijo spodbuja tako države kot posameznike z znatnimi materialnimi sredstvi.

Kar človek mora, ni težko narediti, torej »pogumno in podjetniško naprej« kot bi rekla vodja oddaje o podjetništvu gospa Cetinski.

Kako boste zmogli vse te priprave na popolno digitalizacijo?

Planica 2023. 2. marec 2023.

Romanje na smučarska tekmovanje v Planico je bilo včasih tako pomembno dejanje, da je zajelo tudi mladež na kmetijah po raztresenih vaseh Dolenjske. Šole so jo vključile v program pouka v naravi in tako sem tudi sama dobila priliko, da se udeležim prvih tamkajšnjih tekmovanj. Zaradi neprimerne obleke in obutve mi je obisk Planice hudo grenil mraz, pa sem vseeno veselo pripovedovala doma o vseh podrobnostih. Naslednjih nekaj let je bila Planica v gradnji, sama sem bila pestunja pri teti in Planico sem doživela spet po desetletju. V naslednjih letih je bilo samoumevno, da smo se dobivali na prireditvah v Planici in tam razvijali močne prijateljske vezi z ljudmi iz vseh koncev sveta.

Ko danes spremljam Planico po televiziji iščem navijače, navdušene gledalce, razposajene šolarje in seveda številne vihrajoče slovenske zastave. Razen šolarjev je drugo vse preteklost, nastala je ponudba brez popevanja, harmonike in piva, brez razposajene prešernosti in smeha. Elitna priredite zahteva elitno publiko, navijači niso več vir moči, vse je polikano, urejeno, brezhibno, strateško zasnovano. Za vsako malenkost je poskrbljeno samo za gledalce ne. Komentarje bomo slišali zvečer, ne zanimajo me preveč, dejstva pripovedujejo sama, da kadar se vse profesionalizira, tisti ki jim je prireditev namenjena, izginejo in to je letošnja Planica za katero je njen direktor dal izjavo, da vseeno izgube ne bo. Me veseli, komu pa je potem prireditev namenjena? Priče smo novemu marketingu, ki do obisti obere dobronamerne donatorje in od njih zagotovi sredstva za pokrivanje stroškov vrhunske opreme za enkratno uporabo in plač poklicnim športnikom.

e je efekt donacij zato nižji ali ga sploh ni, se ne vpraša nihče saj do delničarjev ne pride obravnava te naložbe, prav tako ne do davkoplačevalcev. Pa to ni najpomembnejše, dejansko je izguba publike ne opravljanje svojega poslanstva za kar je institucija Planica registrirana, ne udejanjanja njene vizije za kar je verjetno Planica dobila Strateški organ in ne doseganje predvidenih ciljev za kar bo kompetentno obrazložitev verjetno podal direktor. To vse troje seveda le če bo kdo od vlagateljev v prireditev zastavil kompetentno vprašanje.

Opisane problematike ne bi podajala, če podobno ravnanje v naši državi ne bi postajalo trend, ki je bil močno opazen že v kolesarstvu, ko se je na enega kolesarja obesilo nič koliko iskalcev lahkega ali hitrega zaslužka, ker se je za tega edinega kolesarskega favorita zbralo veliko nepovratnih sredstev in so njegovi menadžeri zato zagotovili prav vse v obilnih količinah. Omenjeni iskalci zelo dobro vedo, kje se vrti veliko denarja in tam poskušajo uveljavljati svojo upravičeno, elitno ali nepotrebno ponudbo. TV nadomesti publiko, profesionalni športnik s svojim spremstvom primerno služi, morda kdo opazi donatorjev plakat, si ga zapomni ali pa tudi ne.
,br>Je Slovenija zaradi takih dogodkov brez množične prisotnosti, bolj ugledna, vplivna v EU, uživamo državljani Slovenije zato večjo blaginjo, se bolje razumemo, poenotimo mnenja ali dosežemo cilje, ki jih sicer ne bi? Vsako delo naj bi imelo nek smisel, izobraževanje, novitete, inovacije, dobro za vse, kar vsi plačujemo, širjenje javnega dobra in podobno. Če tega ni ali pa je premalo, se naložbe stekajo v korist posameznikom, ki so bili ob pravem času na pravem mestu, ne pa v širitev javnega dobra ali odpravljanja nasprotji.

Se strinjate?

Mesec žensk. 1. marec 2023.

Všeč mi je, ko doživim kot ženska kakšen poklon, še bolj mi je prijetno pri srcu, ko se pogovarjamo o ženskah, naravnost veselim pa se pogovorov o enakopravni odnosih med spoloma, med ljudmi. Danes sem takoj zjutraj zaslišala moški glas, da vstopamo v mesec žensk, v mesec, ko smo tradicionalno bolj naklonjeni ženskam. Polepšal mi je dan.

Res je, dolgo sem že na svetu in ves čas se je v marcu dogajalo kaj boljšega za ženske kot v drugih mesecih leta. Po kmetijah smo se pripravljali na obsežna pomladanska dela in pri tem kje našli zvonček, teloh, mačice in druge, zgodno brsteče rožice. Otroci smo jih poklanjali stari mami in tetam kriče, ker smo bili navdušeni, da smo jih našli na sončni meji ali v zavetju, starejši moški pa so običajno utrgali le kakšen cvet in ga na skrivaj podali sorodnicam ali izvoljenkam. Ni bilo to za 8. marec, ta se pred vojno na kmetih še ni uveljavil, prva rožica pomladi je bila poklon ženskam, ki skrbijo, da je hiša naš dom, da so moški siti, urejeni ter ljubljeni in da je pri hiši slišati otroški živžav.

Ko smo bili dijaki in študenti ter funkcionarji v tem času delujočih društvih, se je Dan žena že dodobra uveljavil. Prirejali smo proslave in skromne zabave, nisem videla zdaj tako obsojanja vrednega popivanja na dan žena. Pozornost do žensk je iz meseca pomladi zdrsnila samo na en dan, iz leta v leto je postajala tudi vedno bolj formalna. Ko smo se raztepli po tovarnah, bankah in drugih institucijah, se je moška pozornost ob osmem marcu počastila s kavico in debato kakšno bi bilo življenje brez dvojne ali celo trojne »zaposlitve« žensk. Vedeti je potrebno, da so socialne in solidarnostne institucije države zahtevale in tudi uresničevale predvsem ženske. Moški so bili zato ponosni na nas, se z nami celo kitili drug pred drugim in z majhnimi pozornostmi vedno pogosteje nakazovali, da postajamo enakovredni partnerji pri delu in doma. Kaj bi lahko bilo še bolje za materialni in duhovni razvoj družine in družbe? Vsaj v mojem okolju je bilo praznovanje Dneva žena le premislek o naših nadaljnjih skupnih projektih. Samo poročam, ne sadim «rožic« in vem, da so bile storjene tudi napake v nastajanju tradicije 8. marca, toda nesporno je, da je v tem simbolnem praznovanju enakopravnosti bilo neprimerljivo več dobrega, spodbudnega in ustvarjalnega.

V Sloveniji smo ženske-matere dodatno počaščene v marcu tudi z Materinskim dnevom, z neformalnim praznikom posvečenim materam, ki je tudi priložnost, da se spregovori o pomenu materinstva, pa tudi o širši družinski politiki. Materinski dan je 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja, kar se je uveljavilo na podlagi katolicizma.

Iz nežnih in sramežljivih čustev mojih starih staršev je marec postal v današnjih časih predvsem dan dodatne ponudbe daril dobrih trgovcev, tako kot to postajajo tudi drugi, predvsem cerkveni prazniki. Nešteti espejevci in mikro podjetniki izdelujejo cenene kičaste izdelke in gojijo vseh vrst rožic, ki dobitnico za hip razveselijo in po kratkem času končajo na smetišču. Z ljubeznivostjo sprejemajmo to moško naklonjenost in ob tem pojasnjujmo in poučujmo, da v marcu naklonjenost ženskam razumemo kot spodbudo tako nam kot našim, moškim, za nadaljnjo uveljavljanje enakopravnosti, solidarnosti in socialnosti v naši domovini, da si ženske in moški prizadevamo poenotiti mišljenja, pa naj za praznik sprejemamo zgodovinski spomin ali katerokoli dogmo.

Kako pa vaša družina skrbi za enotnost moških in žensk?

Smučarija. 28. februar 2023.

Mineva februar, sneg sicer naletava, ni pa pokril naših vrtov, gričkov in hribčkov tako, da bi lahko smučali na Gačah, Gorjancih ali kje še bližje mestu. So pa v naši soseski najmlajši naredili zanimiv iglu in se v njem kar udobno umestili nekaj dni, Še vedno stoji.

Snega pa imajo letos dovolj na gorskih smučiščih kot so Kanin, Krvavec, Peca in druge lokacije, res ne razumen sinove družine, da se kakšen vikend ne poda nanje, posebno pa ne razumem sina s katerim sva na smučiščih preživljala najlepše dneve in to vsa leta, dokler ni odrastel. Celo usposobil se je za smučarskega vaditelja.

Najina smučarija se je začela s smučarskim sejmom na katerem sva menjavala smučarsko opremo in nabavljala oblačila, ki so bila bodi si že premajhna ali pa dotrajana. Potem sva ob sobotah že odhajala z organizirano skupino na smučišča, če te skupine ni bilo, smo se običajno z Marjetino družino odpravili na skupno pot. Ves dan smo prebili bodi si v vrsti z voditeljem ali sami, si našli vsak svojo družbo in z zaskrbljenostjo gledali po smučišču, kje so otroci. Sina sem takoj prepoznala tudi, če je bil daleč, ker je imel svoj značilen smučarski slog. Lakoto smo tešili po smučarskih postojankah in se za povratek zbrali pri avtomobilih za odhod domov. Tudi zimski dopust smo si zagotovili na katerem od smučišč, najpogosteje na Kobli ali Rogli. Bila so zanimiva tekmovanja različnih starosti in različnih usposobljenosti, pa tovarniško ali klubska srečanja in ne vem kaj še, skratka nikoli se nismo dolgočasili. Ko sva se vračala domov po zasneženih cesta me je sin iz zadnjega sedeža bodril: »ti mami kar vozi, jaz pa ti bom prepeval pesmice dokler ne prideva na varni asfalt. Še vedno ga slišim! Ni bilo samo lepo, bile so tudi težava, neko sezono sva oba nosila mavec, sin na desni , sama pa na levi roki. Da smo doživljali lepote smučarije, se moramo zahvaliti očetu Uroša, tistega Uroša, ki je danes veliki guru turizma in je že dvakrat z avtomobilom obkrožil svet.

Ko me sin vabi, da za vikend pridem k njim se ne morem načuditi, da bodo doma in ne na snegu. Pojasnjujejo, da imajo odbojkarske tekme, da nimajo opreme, da morajo nekaj narediti v hiši ali za šolo, škoda, zamudili so še eno priložnost, da bi si v naravi napolnili »baterije«, za lažje delo v službi in šoli.

Moram pa priznati, da so današnja smučišča v primerjavi s preteklimi, mnogo zahtevnejša od nekdanjih in izjemno draga, za mladino, kot glavnega uporabnika najbrž tudi nedosegljiva. Na njih ni več sindikalnih počitniških bivališč, oprema se draži prav tako oskrba. O uporabi smučišč kot rekreativnih površin za naše šolarje ni govora, ker je smučanje zdaj absolutno tržna storitev za pridobivanje čim višjega profita.

Je pa treba iz teh štorij potegniti še drug zaključek. Kot vsaka aktivnost, ki se odvija v naravnem okolju tudi smučanje zahteva znanje, urejen teren, spoštovanje predpisov, ljubezen do narave in soljudi. Je določen napor že v pripravi, v sami smuki, zahteva pa tudi čas in denar. Seveda je tudi bogata nagrada za zdravje telesa in duše.

Se kdaj podaste na smučišče?

Novosti manj znanih virov. 27. Februar 2023.

Naraščanje mikro gospodarskih družb in s.p. ter visokošolskih zavodov in institutov v državi prinaša na trg številne zanimive informacije. Prihajajo v obliki publikacij, poročil na spletu, kot promocijska obvestila ali pa kot objava iz različnih virov zbrane informacije na enem mestu in dano na trg kot nov izdelek. Poskušam slediti trendu razvoja nekaterih perspektivnih dejavnosti, da bi lahko razvijala debato s sinovo družino, predvsem vnukoma, ki vsak dan prihajata z novimi zamislimi.

Računalniške novice, ki jih izdaja Stromboli, marketing d.o.o. so nam nekaj let prišle prav pri računalniškem izobraževanju in opremljanju. Tudi z njihovo pomočjo smo se seznanili z distributerji računalniških naprav in programov, z nenehnimi izboljšavami brskalnikov, androidov, tabličnimi računalniki, sistemskimi polnilniki, zasloni, mehanskimi tipkovnicami in drugimi novostmi. Spremljali smo lahko vzpon aplikacije ChatGPT in priprave EU, da dosedanji TikTok izloči iz evropskega prostora, ker ne ščiti zasebnosti. Uporabne informacije telefonije, fotografije in robotike so zbrane na enem mestu in hišni fotograf jih je s pridom uporabil. Trenutno poteka razgovor o bateriji, ki ji nikoli ne zmanjka moči, ne sodelujem, ker o tem premalo vem. Revije Računalniške novice ne nabavljamo več, ker se množijo tematske informacije tudi po spletu kar je skrajšalo potreben čas do njihovega dostopa.

Meni bližje in zanimivejše so na primer e-novice o delovanju in poslovanju visokošolskega študija. Na našem območju deluje Fakulteta za industrijski inženiring - FINI, ki poroča na spletu o svojem delu in s tem tudi informira javnost o svojih prizadevanjih, da študenti pridobijo »najnovejša znanja in razvijejo kompetence, ki jim bodo pomagale reševati inženirske izzive v gospodarskih družbah«. Fakulteta nenehno posodablja študijske programe tako, da so usklajeni s pričakovanji in spremembami na področju strojništva in v ta namen bogati projektno in raziskovalno delo, organizira delavnice, razvija mednarodno sodelovanje fakultet, izvaja medne znanstvene konference in objavlja njihove zbornike. Študentom zagotavlja ustrezno pomoč pri študiju, jih vključuje v mednarodne programe, razpisuje štipendije in zanje organizira informativne dneve. Javno objavlja sezname diplomantov na vseh stopnjah študija. Razveselim se vsake številke njihovih zanimivih novic in prav bi bilo, da jih prebirajo vsaj starši, ki imajo dijake, saj študij na FINI podpirajo štipenditorji in bodoči zaposlovalci.

Nekatere novice iz manj znanih virov so za nas tudi presenečenje oziroma spodbudijo razmišljanja o nevsakdanjih stvareh. ARA založba na primer izdaja knjige, ki »odkrivajo, kako si kot duša izberete življenje, srečno ustvarjalno in zdravo živite, in kaj je po smrti«. Ne mislimo samo na Pozejdonov talisman ali spektralno masko za pomlajevanje kože, njihove knjige govorijo tudi o pomenu vode, dihanja, sladkorja in telesne teže za naše zdravo življenje. Spet informacija iz manj znanega vira, ki pa lahko obogati naš vsak dan.

Informacije so naša vsakdanja hrana s pomočjo katere lahko razvijamo svojo ustvarjalno moč in ostajamo sposobni, da sami poskrbimo zase. Marsikaj v njih je »za lase privlečeno, šarlatantsko«. Da ne nasedamo goljufom, moramo ostati informirani.

Kako poskrbite za svojo dobro informiranost?

Kako ustvariti nov svet. 26. februar 2023.

Nad kapitalizmom se zgražamo vsi, ker tisti pri koritu ne vedo kam z plačo in bonitetami, tisti z več otroki in brez služb pa ve vedo kako bi preživeli. Posebno se je zimo tisti, ki smo že živeli v pravičnejših ekonomskih razmerah. Vemo, da jeza ne rojeva učinkov in na mestu je vprašanje, kako ustvariti nov, boljši svet, ki bi sledil že odpisanemu kapitalizmu.

Vsi, ki o tem prihajajo s predlogi, so si edini, da gredo spremembe počasi in da se spremembe začnejo doma v družini, ko se ta odloči, da bo opustila dosedanji način življenja in bo začela uporabljati nova pravila za katera meni, da ji bodo zagotavljala večjo blaginjo. Pravila morajo biti nedvoumna in razumljiva vsem, ki so vključeni v družino. Tisti, ki oblikuje pravila mora upoštevati, da nobeden ne bo prikrajšan. Na primer; od danes naprej ne bomo kupovali glaziranih pijač upoštevamo vsi, tudi če drug drugega pri nakupu ali porabi ne opazimo. O pravilih se lahko dogovori skupaj več družin, soteska ali okoliš trgovine.

Lažje bomo sprejeli nov način življenja, če se bomo osvestili, da sedanja pravila niso naravna ampak so od nekoga predpisana in je torej naša volja lahko alternativa tem predpisom vendar taka, da ne more biti sankcionirana. Spremembe moramo uvajati preudarno in iskati načine delovanja po lastnih željah in potrebah. Če nas pri tem ovira predpis države na primer, moramo najti način, da to oviro odpravimo bodisi, da najdemo »luknjo v zakonu«, se vključimo v protestna gibanja ali poiščemo izhod s pomočjo stroke.

Močno se moramo poglobiti v domišljijo, da najdemo boljšo alternativo za ravnanje, kar je težko in zahtevno, predvsem pa moramo odpraviti razmišljanje, da se »nič ne da narediti«. Razmislite samo o našem skupnem nezadovoljstvu z RTV SLO. Celo referendum smo imeli, sedaj pa tiho pristajamo, da nič ne stori Državni zbor (odpoklic članov sedanjega sveta), da US dovoli imenovanje novega sveta brez pristojnosti, da pristojni organ za nadzor uveljavljanja ljudske volje ne ukrepa,. Tiho smo tudi glede neprimerno visokih plač in nagrad s katerimi si koncesionarji gradijo klinike in električarji ne vedo kam bi jih investirali in tako naprej. To ni etično, solidarno in potrebno. Nadzorne funkcije države ne opravljajo vsebinsko nalog in mi samo molčimo zato se nadloga širi in uničuje državo.

O aktivnem državljanstvu sem se že večkrat razpisala in še vedno menim, da ga je nujno razvijati in krepiti ter dosledno usmerjati v osebno odgovornost pristojnih funkcionarjev na vseh nivojih upravljanja od direktorja do nadzornega sveta v gospodarskih družbah pa od najnižjih do najvišjih funkcionarjev v upravljanju države, javnih zavodov in sistematičnega nadzora brez prijave. Kjer ni tožnika ni sodnika, torej v naš način življenja vnesimo novo pravilo opravljanje dolžnosti aktivnega državljanstva.

Naj zaključim z opozorilom, da precej piscev v svetu poudarja nujnost aktivnega državljanstva, ker smo trenutno v izjemnih razmerah kot so vojna, energetska kriza, nezainteresiranost volivcev, ekološke težave in drugo. Tudi naš filozof Žižek in filozof Campagna iz sosednje Italije se jim pridružujeta v iskanju načinov za življenje po kapitalizmu.

Razmišljate o aktivnem državljanstvu?

Prehranjevanje. 25. februar 2023.

Pri jutranji kavici smo se pogovarjali o vzrokih, ki podaljšujejo življenjsko dobo človeštvu in bili za čuda enotni, da so to pridobljene prehranjevalne navade po drugi svetovni vojni. Seveda je ta naša debata laična in sloni na primerjavah lastne prehrane nekoč in danes če ne upoštevam sodelujoča mnenja avtomehanika, veterinarja in ekonomista.

Po vojni smo morali opravljati veliko fizičnega dela tako na kmetijah kot po mestih, ker ni bilo posebnih delovnih pripomočkov in strojev skoraj nismo poznali. Primanjkovalo je delavcev saj je obnova pobrala še tiste zadnje, sposobne za težja dela. Kmetija, ki je bila po velikosti za 1o ali več delavcev, sta obdelovala zakonca, hlapec in še ne poročena dvajsetletnica. Ta si je zvečer s koprivami tepla obe roki do ramen, da je pregnala standardno preutrujenost rok. Prehrana v teh časih je mora bili krepka in vsaj trije obroki, ob težjih delih tudi štirje. Hrane pa je bilo malo, ne toliko kot bi bilo potrebno, otroci smo delali in jedli z odraslimi, morda smo kdaj dobili jajce, malo mleka, če si rastel prepočasi. Ljudje so bili nenehno utrujeni, oboleli ker se nikoli niso dokončno pozdravili, poslavljati so se začeli že okoli petdesetega leta.

Po neštetih reformah se je v šestdesetih letih začelo za večino stanje izboljševati tako za lajšanje fizičnih naporov, kot v obsegu preskrbe s hrano. Organizirala se je prehrana na delu (malice), dobivali smo nenehno nove gospodinjske pripomočke, na delu smo že uporabljali stroje, nakazovala se je avtomatizacija v industriji.

Nekaj letno basanje z hrano je bil kratkoročni pojav, ki so za ustavljale predvsem ženske. Od kar pomnim se vsaka ženska boji odvečnih kilogramov in stori vse kar je v njeni moči, da ostaja s težo telesa v mejah normale. Torej za zmerno prehranjevanje poskrbi tudi doma. Seveda so izjeme, marsikatera ne zmore, toda v običajnih razmerah ženske obvladujejo zdravo prehrano.

Vse ne gre nikoli gladko in tudi v prehranjevanju smo dobili bombo - hitro prehrano. Zadnje kar sem v Angliji kupila je bil hamburger in ga še toplega podala nekaj let staremu sinu, da se mu je vse smejalo. Danes ga niti on niti sama še poskusiva ne. Je pa ta hrana na primer za turista kot naročena, ali pa dobrodošla v domači kuhinji, če nimaš časa za kuhanje. Ja, nekaj let je ta hitra hrana vplivala na našo telesno težo.

Naši fizični napori v nobenem primeru niso primerljivi po vojnim in jasno je, da smo nehali kuhati močne jedi z veliko kalorijami. Res pa je, da smo proti osemdesetimi leti postali vikendaši z obveznim žarom v svoji zidanici, brunarici, apartmaju ali na podedovanem zemljišču. Kar smo pregnali iz kuhinj, smo obnavljali na piknikih. Za ta namen se je razvila skoraj orjaška ponudba žarov, orodja, cekarjev, posode za enkratno uporabo, da o gorah različno pripravljenega mesa sploh ne govorim. Za čuda so upravljanje žara prevzeli moški, družba pa se veselo zabava z igricami, otroci, opravljanjem sosedov, kritiziranjem države in podobnimi zadevami. Da se ob takem delu in jelu redimo, smo skoraj pozabili in je morda prav, da namesto nas za to poskrbi premier. Imamo že novo realnost in žar marsikje že sameva. Na zabavah in prireditvah je vedno več kanapejev, smutijev, narezkov

Kako pa pri vas obvladujete telesno težo?

Zaupanje v znanost. 24. februar 2023.

Kako naj pišem o zaupanju v znanost, ko o znanosti ne vem več kot povprečni državljan Slovenije? Žal nimam miru pred lastno vestjo, če vsaj ne poskusim spodbuditi razmišljanje o pravicah in dolžnostih institucij javnega dobra v kriznih pa tudi mirnodobnih časih.

Prorektorica za študijske in študentske zadeve na Univerzi v Ljubljani je v Sobotni prilogi Dela 18. februarja objavila pomembno opozorilo slovenski znanstveni in izobraževalni srenji, da znanost v Sloveniji nima več zaupanja, ker ne uresničuje načrta krepitve in širjenja evropskih vrednot in ker je prispevala popolnoma zgrešene napovedi zgodovine 21. stoletja. Poudarila je tudi, da bo primarna naloga te srenje v prihodnje, prispevati k ideji trajnostne odrasti za kar morajo nastajati nove metode delovanja, nove didaktike, pa tudi novi pogledi na vlogo in poslanstvo visokošolskega prostora in zato je potrebna nova družbena pogodba. Pričakovala sem burno razpravljanje za ali proti analizam stanja v državi še posebno pa na predloge, ki jih prorektorica podaja za prihodnost. Reakcije javnosti ni. Sama neodzivnost na tako pomembno problematiko doživljam kot tihi pristanek znanstvenih institucij, znanstvenikov in visokošolskega prostora, da »namesto razumnega razpravljanja na oder stopajo razbohotena omrežja alternativnih resnic«, da si ne bodo prizadevali ustavljati vojne, škodljivih nacionalizmov, oblasti avtoritarnih politikov in da bodo z znanstveni dosežki še naprej upravljali znanstveniki in njihove institucije ne da bi bile s tem odgovorne za odmikanje od revščine, konfliktov in svetovnega miru.

Nedvoumno je avtorica nakazala, da je nujno zasnovati intelektualno in znanstveno odpornost visokošolskega prostora in znanosti. Na področju družboslovja mora postmoderno ležernost v upravljanju nadomestiti družbena odgovornost, v naravoslovju potrebujemo razsvetljenstvo tako, da lahko obe področji razvijeta sodelovanje. Za oblikovanje in uresničevanje nove družbene pogodbe potrebujemo mir na svetu, precizne analize in poglobljene zgodovinske študije upoštevanje humanistične misli in zgodovinsko, etično ter filozofsko razpravljanje. Da bi si privzgojili akademsko državljanstvo moramo prednostno opredeliti vizijo dobrega znanstvenika in znanstvene odličnosti pedagoga, zagotoviti njuno etično sodelovanje, sočutje in družbeno odgovornost kot osebnostno celovitost.

Civilna družba v državi deluje tudi v številni stanovskih društvih. Preko 1000 jih je delovalo okoli leta 1995 samo na območju Dolenjske in Bele krajine. Južno od Ljubljane že 20 let delu Dolenjska akademska pobuda v kateri so večinoma doktorji in magistri zaposleni na območju Jugovzhodne Slovenije in jih je samo v visokošolskih zavodih tega območja preko 200. Čudim se, da o problematiki, ki jo je podala prorektorica Univerze v Ljubljani vsaj v tem društvu nikoli ni stekla razprava.

Kaj naj torej rečemo ali storimo mi kot davkoplačevalci o dosežkih znanstvenikov in visokošolskih institucij? Ja, lahko rečemo, da jim ne zaupamo, saj ne vemo za njihove učinke na uspešen razvoj države in družbe. Skrajni čas je, da prevzamejo svoj delež odgovorni za vojne, revščino, iztrošenost zdravstvenih naprav,itd ali pa bodo ostali brez prihodkov.

Kako pa vi razmišljate o slovenski znanosti in visoko šolstvu?

Sodobno potepanje. 23. februar 2023.

Kot je možno ugotoviti na podlagi vabil zelo različnih organizatorjev, društev ali posameznikov, so pohodi postali hit upokojencev, literatov, raziskovalcev, zgodovinarjev, okoljevarstvenikov, potepuhov in še mnogih drugih posameznikov ter družb, ki si poskušajo odpočiti daleč od mest, prometnih poti in zgovornih družb ali pa najti navdih za drugačno življenje in delo. Skoraj ni poti na kateri ne bi srečevala ljudi, ki se sami potepajo po že davno zapuščenih gozdnih poteh, iščejo spoznanja v temnih in skrivnostnih gozdovih, se potikajo po kraških soteskah ali obiskujejo hribovja in ne morejo stran od bregov potokov in rek. Tudi sama sem rada v gozdu ali ob vodi, ne bojim se hoje navkreber in na svojih jutranjih sprehodih običajno izberem temo o kateri bom tega dne pisala blog.

Pravijo, da je Karl May napisal svoje kavbojske knjige o Winnetou in Old Shatterhand ne da bi se premaknil iz Nemčije kar je meni še vedno popolnoma nerazumljivo saj napisati 45 knjig o teh junakih res ni »mačji kašelj«. Predstavljam si, da je Claudio Magris, ko je pisal svojo Donavo, potoval po njenem toku od izvira do izliva lahko peš, z ladjo ali kako drugače, sicer ne bi mogel tako zanimivo opisati ta mogočni veletok. Razumem zato Naccia, ki ni mogel napisati knjige o Trstu dokler ni kot samotni potepuh prehodil ceste, poti in stezice okolja, ki Trst obdaja ter spoznal ljudi, ki zemljo okoli mest obdelujejo, zapuščajo ali kupujejo. Na ta način pridobljena spoznanja, ki jih literati tudi literarno čudovito predstavijo bralcu, so knjižne poslastice, branje za bogove. Dragi pisatelji in pesniki, tako kot Voranc, Kosovel, Kranjc in drugi slovenski velikani proze in poezije pojdite po starodavnih poteh do ljudi, ki imajo bogate življenjske izkušnje, poznajo svoje korenine in se imajo za varuhe vrednot, razuma in spoznanj, daleč stran od ljudi, ki vsak dan manj mislijo in delujejo s svojo glavo.

Rekreativci so druga velika pohodniška potepuška skupina. Radi imajo nekoliko naporne poti, med hojo klepetajo, vsi imajo pohodni palici. Hodijo po urejenih poteh, zadržujejo se na kakšni urejeni jasi, posebnem drevesu, stari zapuščeni domačiji. Stezice in starodavne zapuščene poti jih ne zanimajo ker so lahko nevarne, da se ob kaj spotaknejo, kam zapletejo, srečajo neželeno žival. Diametralno nasprotni so samotni pohodniki, ki utečene poti sploh ne uporabljajo, poznajo pa svoje stezice bolj kot domačini. Samotne popotnike srečaš kjer koli, tam kjer jih najmanj pričakuješ, presenetijo te, najprej se ustrašiš, potem pa klepeta ni konca ne kraja. Tu je bil studenček, tu rimska cesta, tam so predrimske halštatske ostaline, tu so partizanski grobovi in tako naprej. Kot senca mu slediš, podoživljaš kar pripoveduje, si mu hvaležen, da te je sprejel, dragocen sopotnik nekaj kilometrov. Ponovno se spomnim pokojnega ing. Staneta Pavlina, znal nam je pričarati neverjetna doživetja na poteh, znal nas je zainteresirati za posebnosti vodnih virov, rastlinja, hriba ali soteske.

Seveda pa je za potepuhe mojega kova večen izziv El Camino. Ne morem si oprostiti, da se nanjo nisem podala takrat, ko bi jo zanesljivo zmogla. Že sama misel, ki se na tej poti poveže z mislimi številnih pohodnikov različnih narodov, stanu, rase, poklicev in poznavalcev pohodništva, je za vsakega pomemben mejnik, mejnik zaupanja v sebe, sopotnike. Če zmorete udejaniti to veličastno povezanost z drugimi, pojdite na Camino čim preje!

Je v vas in vaši družini kaj potepuškega?

Ljudje in umetna inteligenca. 22. februar 2023.

Barbaro Kramžar sem spoznala v Izraelu, ko je kot dopisnica medijev potovala z nami, da bi poročala o enem od mnogih pomembnih vojnih dejanj, ki so takrat potekala med Izraelom in Palestino. Ni bila prav zgovorna in kar presenetilo me je, ko sem jo zasledila kot dopisnico iz tujine in pozneje Delovo poročevalko iz ZDA. Minilo je več desetletij in v njih se je spremenilo vse, naša država, naši mediji, svetovni pogledi, Kramžarjeva in jaz, ničesar ni ostalo razen mojega interesa, da preberem kar ona napiše.

Iz Amerike se Kramžarjeva praviloma oglaša z zahtevnimi temami in vsebinami. Tudi oblika predstavitve problema ali vsebine je zanjo značilna, predvsem pa ima navado uporabljati dolge stavke. Njena poročila moraš večkrat prebrati, da prav razumeš, kaj je hotela povedati in čemu je dala poudarek. Ostaja pa vedno na »trdih tleh« in njene ugotovitve vzdržijo običajno presojo. Užitek za branje!

V oči mi je padel njen prispevek o novem razsvetljenstvu, ki naj bi ga človeški rod zmogel razviti že v bližnji prihodnosti. Kramžarjeva meni, da je nastajanje vse bolj izpopolnjene umetne inteligence kot je ChatGPT progam potuha za človekov razum. Umetna inteligenca človeku stori, kar mu ta naroči, pomeni, da človekov duh krni in da sam ni več sposoben ustvarjanja, postaja ležeren in se sprašuje zakaj bi sam delal, če namesto njega to lahko naredi stroj. Je pa še druga nevarnost, ko se umetna inteligenca lahko zlorabi, zlorabijo pa jo lahko le tisti, ki imajo dovolj premoženja, da plačajo »zamenjavo srca, pljuč, ledvic in drugih telesnih delov ter s tem večno življenje«*. No, te druge možnosti umetna inteligenca danes še ne nudi, ker je naravnana precej politično, primanjkuje ji samorefleksije in še ne pozna čustvene inteligence, se pa postopamo približuje ambiciji, da nadvlada človeku, če bo ta nedosleden in mu bo zmanjkovalo odločnosti in poguma, da deluje brez tujega vodstva in se poslužuje lastnega razuma. To temeljno načelo razsvetljenstva 18. stoletja naj bi spodbujalo ljudi, da se ne podrejajo strojem in programom umetne inteligence saj na njeno delovanje vplivajo njihovi izdelovalci, mi pa potrebujemo razmišljajoče šole, preverjanje znanja in lastno razumevanje položaja v katerem se znajdemo, torej navdih novega razsvetljenstva po potrebah in zahtevah današnjega časa.

Tako Barbara, sama pa ugotavljam, da ljudem jemljejo pogum za samostojno razmišljanje in odločanje že pametni telefoni, da o računalnikih v vseh dejavnostih sploh ne govorim. Moje prijateljice mi potarnajo, da že tri leta niso niti videle svoje zdravnice, ker morajo vse zdravstvene tegobe reševati z njenim osebjem s pomočjo računalnika. Ni razumljivo, zakaj se ne moremo o svojem zdravju pogovarjati z zdravnikom, tako kot ni razumljivo, da učenec piše referat samo s pomočjo Googla, da vnuka vesta za klasike samo preko babi, raje ne naštevam. So današnje šole res tovarne izobraževanja, samo informacije, brez preverjanje razumevanja, brez čustvene inteligence. Ali pa javne službe, se kdo z vami še pogovarja ko poveste zakaj ste prišli? Ne, vsak gleda v ekran, izjemoma kaj vmes vpraša, če vi kaj vprašate, se izgovori na program. Postajamo tujci drug drugemu že doma in ob delu, kaj šele v ustanovah in zavodih. In kje je naša volja, da ta škodljivi trend ustavimo?

*B. Kramžar, SP Delo 18.2.2023

Kakšen je vaš pogled na pameten telefon?

Ljubljanske novice. 21. februarja 2023

V Ljubljani je vedno kaj novega, zabavnega ali propagandnega, odvisno od tega, kako mesto doživljaš, ceniš ali spoštuješ. Sama se večkrat tudi sprehodim od Šiške proti mestu, območju v katerem izginjajo kmetijska poslopja, konjski hlevi in podrtije, gradijo pa se na njihovih mestih manjši bloki modernih stanovanj. Tudi znane oštarije Keršič ni več in prav žalostna sem se spomnila kako smo iz Morosta hodili na razna slavja vanjo, ker so dobro kuhali in imeli dovolj prostora tudi za družbe naše študentsko proletarske mladine. Predvsem pa me zanima upravljanje Ljubljane, da potem lahko ugotavljam, kje je Dolenjska metropola boljša oziroma siromašnejša tako po dejavnostih kot po novostih v kulturi, znanosti, Živim v iluziji, da je v Novem mestu vse najboljše, ha, ha

Upravljanje Ljubljane je kar zahteven strokovni podvig, ki povzroča nenehne bitke med kulturo in politiko, med arhitekturo in biznisom, med potrebami ljudi in turisti in podobna nasprotja, ki se morajo nenehno usklajevati, da je kolikor toliko miru v glavnem mestu države. Trenutno jih zaposlujejo zdravniki, ki jih ni, šolarji, ki izbirajo bodoči poklic, reklamni panoji, Fabula in ples. Vsaj tako dobiš vtis, ko bereš njihovo lokalno glasbilo. O tem kako poteka komunikacija o skupnih problemih med državo in občino ni v poročilih ne duha ne sluha, prav tako ne o stadionu za Bežigradom, pozidavah okoli železniške postaje ali državno tvornih zgradbah, dodatnih javnih površinah in sličnih posegih v prostor. Še mnenje o gradnjah luksuznih stanovanj ni našlo mesta v lokalnem obveščanju, pav tako ni odgovorov na postavljena vprašanja N'Toka. No, morda bomo o tem zvedeli o ukrepanju kdaj pozneje. Se pa MOL rad pohvali o tem, da je turistično uspešno mesto, veliko pišejo o prireditvah, o mestni komunali in delovanju mestnih četrti, kar je gotovo zanimivo vsaj za mene, ki komaj čakam novic, kako se izboljšujejo razmere na Barju kjer se obnavlja cesta, čaka na gradnjo Družbenega doma že od leta 2007 dalje in pričakuje ureditev okoli Plečnikove cerkve, ki je vpisana v Unescov seznam in se lahko vsak dan pričakuje turiste tudi iz tujine. Barje je veliko gradbišče individualnih hiš, skoraj sta Črna vas in Lipe že ena ulica, kje pa bosta osnovna šola in knjižnica za to novo mesto na Barju?

Je pa ljubljansko glasilo zanimivo po kulinaričnih novicah, odprodaji premoženja, ki ga MOL ne potrebuje več, po predstavitvi pomembnih Ljubljančanov, častnih občanov in umetnikov, veliko ima javnih razpisov ne samo kadrovskih pač pa tudi udeležbe na športnih prireditvah in predlaganje kandidatov za nagrade. Tako kot naša mestna občina pa tudi MOL o delovanju občinskega sveta ne pove kaj dosti. Še najraje se pohvali z novimi gradbišči kot to počno vsi županski časopisi po državi.

Med drugim smo izvedeli, da pred stavbo Dela zopet stoji obnovljen kiosk, ki ga je leta 1966 oblikoval arhitekt in oblikovalec Saša Machtig, ki sem ga osebno spoznala na Forumu Društva ekonomistov Otočec. Tudi predaval nam je o pomenu industrijskega oblikovanja in o konkurenčnih prednostih izdelka z izbrano formo.

Ljubljana je slovenski center kulture in znanosti in zato zanimiva za vse državljane. Prav bi zato bilo, da jo vsi spoznamo, da znamo v njej poiskati rešitev, ki jo lokalna skupnost ne more podati.

Se kdaj sprehodite po Ljubljani?

Dolenjska akademska pobuda. 20. februar 2023

Nikakor se ne morem sprijazniti z dejstvom, da Novo mesto po tridesetih letih še vedno nima Javne univerze, da o Univerzitetnem kampusu sploh ne govorim. Kdor v tem delu sveta nima denarja za kakšno raboto ali pa samo misli, da ga nima, se zateče s prošnjo v sosednjo tovarno, kjer dobi, kar je želel, pa naj gre za malo zadevo ali življenjsko pomembne stvari ne samo za regijo pač pa za prihodnost zaposlovanja na delovnih mestih z visoko stopnjo ustvarjanja dodane vrednosti.

Leta 1994 je nastala organizacija civilne družbe Akademska pobuda - Univerza Novo mesto katere namen in naloga je ustanovitev javne Univerze Novo mesto ter znanstvenih in izobraževalnih organizacij in dejavnosti v regiji. V društvo so se včlanili doktorji in magistri Dolenjske in Bele krajine, pa tudi nekaj diplomantov raznih fakultet. Društvo se je povezovalo z visokošolski zavodi v Novem mestu katerih ustanavljanje so pospešile priprave na ustanovitev univerze Primorske, osebni interes novomeških visokošolskih učiteljev na Univerzah v Ljubljani in v Mariboru, še posebno pa zakon, ki je omogočal privatizacijo visokošolskega študija v Sloveniji. Dr. Peter Novak, dr. Marjan Blažič, dr. Boris Bukovec, pok. dr. Smodejeva in drugi ter njihovi sodelavci so orali akademsko ledino in uspeli vsak svoj visokošolski zavod umestiti v novomeški prostor kot zanimivega za študente. Vsaj dva aktualna župana sta tudi poskušala narediti pomemben korak za ustanovitev Javne univerze Novo mesto v kateri bi se združili obstoječi visokošolski zavodi v privatni lasti kot tudi javni visokošolski zavod za informatiko in javna Visoka biotehnična šola Grm. Eden od obeh županov je še posebno dvignil moralo ustanoviteljem Univerze z natečajem za izgradnjo Univerzitetnega kampusa. Po tridesetih letih imamo v Novem mestu Univerzo v privatni lasti, ki verjetno dovolj uspešno deluje tudi brez države, imamo dr. Rončeviču podeljene kompetence Vlade republike Slovenije, in imamo od Mestne občine Novo mesto določeno osebo z vsemi pooblastili da poskrbi za ustanovitev Univerze Novo mesto. Mestna občina je še izdala soglasje za prenos njenih pristojnosti v visokošolskih zavodih na državo ter omejila odločite za gradnjo Univerzitetnega kampusa na leto 2025. Kaj drugega javno ni bilo zaznati.

Dolenjska akademska pobuda (DAP) je kot naslednica Akademske pobude soodgovorna za dosedanji neuspeh nastajanja javne Univerze Novo mesto in sem nepotešljivo žalostna, da Novo mesto ne more združiti moči in nima dovolj volje za uresničitev projekta Javne Univerze kljub temu, da v akademski sferi Novega mesta že služi svoj kruh preko dvesto univerzitetnih učiteljev. Trdno sem prepričana, da je bil vsa leta po ustanovitvi DAP interes članov društva neustrezen, program dela društva formalističen in naloge društva prezrte. V letu 2022 je članarino še vedno plačevalo 36 članov in prav bi bilo, da se jim poroča o učinkih, ki so bili doseženi s temi vloženimi sredstvi. Težko si predstavljam, da napredovanje v nastajanju Univerze Novo mesto ne zanima univerzitetnih učiteljev, drugih javnih zavodov kot na primer Bolnišnice za ustanovitev klinike ali gradbincev, da bi imeli več let dela doma, pa gospodarstvenike iz tujine, ki polnijo z študenti Univerzo Primorske, pa končno Novomeščane, ki bi kot prebivalci Univerzitetnega mesta poskrbeli za namestitev in preživetje študentarije. Našlo bi se še mnogo dobrega, živahnega kar bi mestu zagotavljala svetovljanska mladina.

Podpirate prizadevanja za javno Univerzo Novo mesto?

La Traviata. 19. februar 2023.

Včeraj je ljubljanska operna hiša uprizorila La Traviato in v družini smo se odločili, da gremo na predstavo. Opera je preprosta, ima prijetne arije, čudoviti uverturi in značilno dekoracijo za čas svojega nastanka. Vse to, pa še vzdušje v dvorani bo navdušilo obe babi, eno tetico, mami in oba vnuka, naša kavalirja v soboto zvečer. Kavalirski pa je bil tudi moški del družine, poskrbel je za prevoz, ni pa znano, kaj so v času predstave počeli doma.

Obiskovalci predstave smo do zadnjega kotička napolnili dvorano, vse od parterja in lož, do galerij, kje so bila nekoč naša študentska stojišča. Večino avditorija je bila enaka zasedbi moje družine; osnovnošolci in gimnazijci obeh spolov so pripeljali starše in svoje najstarejše, se pozorno do njih obnašali, z njimi komentirali posamezne dele predstave, se sem pa tja v pavzi sprehajali po opernem hodniku in obvezno v bifeju popili svoj sok, mi odrasli pa penino. Za naša fanta je bila zanimiva operna hiša z zavitimi hodniki, stopnišči in drugimi zamaknjenimi prostori, sama sta jih raziskovala in potem poročala. Tudi plašče iz garderobe sta prinesla kar v avlo, da se nam, damam, ni bilo treba drenjati.

Traviato so nam predstavili Italijani z enostavno sceno, zanimivim sopranom primadone in čudovitim baritonom očeta njenega Alfreda. Nad vse simpatičen je bil zbor z niansami glasov, ki so se res mojstrsko prilagajali dialogom oziroma trenutni vsebini na sceni. Podnapisi so omogočili spremljanje melodij tako, da smo lahko trpeli z ljubimcema, se najprej jezili nad očitki očeta, nato pa strinjali z njegovo zaščito Violette in na koncu skoraj spustili kakšno solzo ob zadnjem duetu Violette in Alfreda. Plesni vložki pri Flori so bili izvedeni enkratno kot da ti plesalci, pevci in muzikanti skupaj ustvarjajo že vse življenje. Približno tri ure glasbe, petja in plesa smo pazljivo spremljali, odobravali s ploskanjem odpete znane arije in na koncu z obsežnim šopom rdečih rož počastili nastopajoče z dirigentom vred. Predstava je namreč bila v stilu rdečega vsega, kar je na odru bilo od oblek do pohištva.

Komentarji predstave so bili seveda zelo različni. Ženske smo komentirale posamezne scene, oblačila, zgodbo, fanta sem vprašala za mnenje, nista odklanjala, marsikaj sta si zapomnila, o vsebini in ideji, ki jo opera pojasnjuje, pa se bomo morali še pogovoriti oziroma bomo komentirali, ko bomo nekoč, nekje kaj podobnega zasledili v realnem življenju.

V opero se ne gre vsak dan, spomnim se, da sva z mojo mamo vedno šle v opero primerno pražnje oblečene z urejenimi lasmi. Ko sem opazovala avditorij sem primerjala naš današnji obisk s tistim pred petdesetimi in več leti. Ni se kaj dosti spremenilo, moje soudeleženke so bile damsko urejene, vnuka pa po modi današnjega časa. Sama sem se sekirala, ker težko grem po stopnišču in sem v masi ljudi predstavljala manjšo oviro. No, vse skupaj ni omembe vredno, pa vendar je to znak, da podzavestno spoštujemo operno hišo, ansambel nastopajočih, Verdijevo čudovito komponiranje in Dumasovo pripovedno delo Dama s kameljami. Če pride na oder Opere Porgy and Bess skladatelja Georgea Gershwina ali kaj podobnega, se bom potrudila, da bomo spet v parterju in da bom slišala komentar mladih o njim prilagojeni, moderni operi.

Greste kdaj v Opero?

Skrbijo me oči. 17. februarja 2023.

Starejši smo nemočni s svojimi težavami, ki jih povzroča dotrajanost telesa. Kar bojim se napisati tale blok, da ne bi morebitni bralci pomislili, »le kaj še dela na tem svetu?« Včasih tudi sama tako pomislim pa se hitro popravil z ugotovitvijo, da sem dolga leta veliko delala ne da bi bilo treba komu reči hvala. Nekako tako izpadejo primerjave med mladimi in starimi ali bolje med zdravimi in tistimi, ki hodijo zdravniku.

Moje oči po oceni pristojnega zdravnika, potrebujejo dve vrste zdravil, umetne solzice in v letu dni dva pregleda, ki jih naročim kakšne tri mesece pred pregledom. Do lanskega leta je vse dobro potekalo in v dobri veri se postavim v vrstomat. Običajnega odgovora ne dobim, kličem in dobim obljubo, da bom kmalu na vrsti, čakam nič, kar sedem mesecev ni bilo razporeda in končno ga pred štirinajstimi dnevi dobim. Ker se očesa solzita in težje brskam po svojih knjigah, sem obvestila vesela, žal prehitro, odpovedali so ga po telefonu na dan predviden za pregled. Verjamem, da imajo težave, razumeti moram, ni pomoči.

Kot mi je znano imamo v naši bolnišnični okulistični ambulanti že več desetletij iste prostorske zmogljivosti ne glede na povečano prebivalstvo v mestu in okulističnemu okolju. Lahko, da se motim, morda so povečali okulistični oddelek bolnice, to ne vem, vem pa da se v vseh čakalnicah tudi na oddelku, drenjamo pacienti in čakamo na obravnavo. Še posebno v ambulanti nas je vedno dosti več kot jih ambulante v rednem času lahko oskrbijo. Pa se sprašujem, kako bo hudo šele jutri, v prihodnje, saj nikjer ne zasledim podatka, da kdo pripravlja kaj potrebnega za okrepitev okulistike, morda pa nas bo bolnišnica presenetila? Malo verjetno a upanje je, ker imamo napredno in prizadevno direktorico, ki nenehno nakazuje, da se zaveda odgovornosti do pacientov in trenutno ima v začetni fazi kompletno prenovo stavbo nekdanje Interne.

Toda med tem ko čakam na termin, se verjetno v mojih očesih dogaja nekaj, kar bi mi lahko še pa še zagrenilo življenje in verjamem, da se zdravnica, ki me je naročila na pregled tega zelo dobro zaveda. Prepričana sem, da jo moje oči skrbijo. Kako to razrešiti, naj grem brat oglase okulističnih privatnikov in se prijavim pri njih, pa bo to trajnejša rešitev, bo boljša za moje oči, me bo sploh kateri okulist s koncesijo sprejel, obravnaval enakovredno, če sem se do sedaj več desetletji zdravila v bolnišnici? Mi lahko kakšna kompetentna oseba svetuje, kako naprej, varno za moje oči?

V resnici se naše razmere bistveno spreminjajo na dokaj čuden, anarhičen način. Spremembe ne motijo, če so jasne za vse, na kogar se nanašajo. Sprejeli jih bomo, se prilagodili samo predstavite nam jih v konkretni in jasni obliki iz kompetentnega mesta, da bomo lahko ocenili če bo oskrba v prihodnje prilagojena potrebam. Če pa mislite, da se moramo znajti sami, tudi povejte, pa se bomo in v tem primeru za seboj potegnili tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje. In čemu je vse to mučenje ljudi, ki slabo vidimo potrebno?

Razvoja dejavnosti se ne da niti ne sme ustavljati, ovirati, prezirati, kar je osnovno za varnost življenja moramo ljudje imeti. Vsi, ki zadnja desetletja vodite državo se morate tega dobesedno zavedati!

Kako pa vi shajate brez svojega okulista?

Starodavni napitki. 16. februarja 2023.

Današnji dan je bil posvečen moji desni nogi, ki je v stopalu in delno v gležnju otrdela, me ne uboga dobro in jo običajno zebe. Na podlagi ultra zvoka in pregleda na radiološkem oddelku, ni bilo ugotovljeno, da bi bilo kaj posebnega. Ker se stanje ne izboljšuje, moj zdravnik pa ni predvidel pomoči, sem izkoristila priliko in skupaj s stricem Jožetom obiskala eno od ambulant alternative medicine v mestu.

AKU Energija tradicionalne kitajske medicine vodi Rachela Cheng, ki ima svojo spletno stran https://www.google.com/search?q=rachel+cheng&oq=rachel+cheng&aqs=chrome..69i57j69i61l2.19321j0j7&sourceid=chrome&ie=UTF-8 in kar obsežne informacije o svojem študiju, delovanju in storitvah, s katerimi želi pomagati pacientom. Gospa Cheng pravi, da je dodiplomski študij (BA) kitajske medicine in dodiplomski študij (Hons) biomedicine, končala v petih letih na Baptistični univerzi v Honkongu, prav tako magistrski študij (MA) kitajske medicine. Imenovana univerza ima svojo enoto tudi v Ljubljani. Gospa Cheng ima bogato prakso iz področja medicine in biomedicine saj je zdravila celo rakave bolnike ter uporabljala paliativno in komplementarno zdravljenje stranskih učinkov. Poglobila se je v področje akupunkture za zdravljenja in preprečevanja raka in s to temo tudi magistrirala. Leta 2012 je pričela s praktičnim delom v ambulanti in se največkrat srečevala z alergijami, migreno, ekcemi, rinitisom, nespečnostjo, menstrualnimi težavami, nosečniško slabostjo, visokim krvnim tlakom, protinom, obvladovanjem bolečine, obravnavo po možganski kapi in geriatričnimi obolenji. Pri zdravljenju zelo uspešno uporabljam različne metode in pripomočke, kot so zeliščni praški, zelišča, akupunktura, moksibustija.

Gospa deluje v urejeni ambulanti skupaj z asistentko. Najprej izpolniš vprašalnik z osebnimi podatki in mnenjem o alternativni medicini (poučenost, zaupanje,), na koncu vprašalnika s podpisom zagotoviš svoj pristanek za obravnavo. Zanimivo mi je bilo, da tako kot drugi zdravniki pri katerih sem bila zaradi moje noge, ni odvrnila pogleda od računalnika, da bi nogo pogledala. Posredovala sem ji izvide zdravnikov in poročala kako občutim težavo, ki tare nogo. Nekaj rutinskih vprašanj je sledilo in tiskalnik je natisnil navodilo asistentki. Dobila sem čaj za uspešnejšo prekrvavitev telesa in naročilo za ponovni pregled čez 14 dni. Zdaj pijem čaj in upam, da bom stanje izboljšala. Danes še ne čutim razlike, noč pa je bila mirna v primerjavi s preteklimi, ko sem nogo dodatno ogrevala, da me njena mrzlost ni prebujala. Srčno upam, da bo njen napitek koristen.

Bila sem prvič v življenju pred medicinko alternativne medicine. Res veliko stvari sem že slišala o tej stroki, tudi v tovarni kjer sem delala. Tema me zanima in privlači zato, ker so v mojem otroštvu pomembno vlogo imela zdravilna zelišča. Nabirali smo jih, previdno sušili, embalirali in hranili. Praviloma je bilo pitje čajev iz teh zelišč za nas otroke obupno dejanje, grenkoba, barve, vroča pijača in podobne težave, toda dejansko so pomagale, saj zdravil ni bilo oziroma smo se jih bali, ker se je govorilo kar veliko o težavah, ki lahko nastopijo. Bistveno je bilo to, da smo se zdravili in pozdravili doma, sami. Ko sem bila pri gospe Cheng sem se počutila kot, da sem v domači oskrbi moje stare mame.

Poznate zdravilna zelišča, ki vam rastejo okoli hiše?

Simboli in mi. 16. februar 2023.

Nekateri predmeti, znaki ali znamenja se nam razkrivajo kot nosilci globlje vsebine, na primer svastika v Aziji velja za sveti znak povezan z Budo, bela krizantema ponazarja kulturo, rdeča zvezda upor in tako naprej. Tem predmetom, znakom ali znamenjem rečemo simboli. Ljudje imamo radi simbole zato je svet prepleten z njimi na vseh nivojih življenja in so srčika domišljijskega življenja.

V sedemdesetih letih preteklega stoletja je pri nas izšla knjiga Človek in njegovi simboli zdravnika in pisatelja Carl Gustava Junga. Prvi jo je prebral Slavko Zirkelbach, za njim pa vsi, ki nas je zanimala fanatika. Brali smo počasi in se veliko pogovarjali o prebranem, ker je bila snov nova, simboli tudi zgodovinsko pojasnjeni in arhetipi na novo zasnovani. Ne vem, kako se je Freudova literatura širila po branju Jungu, zase vem, da mi je bilo o psihoanalizi dovolj in se s tovrstno literaturo nisem več ukvarjala. Leta 1995 sem pa kupila Slovar simbolov, ki ga še vedno s pridom uporabljam.

Raziskave in študije v zvezi s simboli so bile zadnja desetletja zelo intenzivne in marsikaj bi se je zaradi novih spoznanj moralo spremeniti tudi v mojem Slovarju simbolov. Verjetno je to napeljalo Mladinsko knjigo, da izda nov, izpopolnjen Slovar simbolov, ki so ga pripravili pisatelji, filozofi, teologi, raziskovalci, antropologi, etnologi, psihoterapevti in umetnostni zgodovinarji. Nov Slovar simbolov bo gotovo poslastica za ljudi mojega kova, ki pol življenja v sanjah potujejo po naj oddaljenejših časih in najstarejših človekovih bivališčih na svetu. Se je pa tudi zgodilo, da sem kakšen dan dejansko preživela med egiptovskimi simboli, med ostalinami mest Majev, v rimskih katakombah, srednjeveških gradovih in podobnih krajih, kjer so simboli nastali, se od tam napotili po svetu kjer že tisočletja živijo.

Ko stvarno potuješ po svetu se med drugim srečuješ tudi s spominčki, ki so praviloma simbol dogodka, časa, kraja, naroda, moja zbirka spominčkov je orjaška in polni nekaj omaric, sploh si ne upam odpreti vseh kartonov in najbrž ne bom sposobna pripraviti popis ter obrazložitve brez katerih bo vse romalo verjetno na odpad. Razmišljam, da bi te simbole iz mojih potovanj oddajala kot vljudnostna darilca mlajšim sorodnikom, toda žal ugotavljam, da o simbolih v šoli skoraj nič ne slišijo, zanje ne vedo, darilce bi zaradi tega morala opremiti z razlago po opisu v Slovarju simbolov. Ne vem še, kje je rešitev in če jo je sploh smotrno iskati ali pa naj raje pustim stopnišče okrašeno z simboli galerij in razstav, ki sem jih obiskala in v njih spoznavala simbole umetnikov ter umetnosti.

Mika me, da bi novi Slovar simbolov le kupila. Sin bo zagotovo proti, ker njegova družina vse kar potrebuje dobi na internetu. To on misli, pa žal ni tako, internet tudi sama uporabljam tam kjer je uporaben.

Kakšen pa je vaš pogled na simbole?

Deklica in Valentinovo. 15. 2. 2023.

Deklica z Rastočo knjigo Društva Rastoča knjiga nam je za Valentinovo poslala naslednje sporočilo: Spoštovane podpornice in podporniki Rastoče knjige, ob Valentinovem, mednarodnem prazniku srčnega sodelovanja, sožitja in ljubezni, vam želim vse najlepše in najboljše. Noč in dan razmišljam, kako bi izboljšali medsebojne odnose in odpravljali sovraštvo. Veseli me, da imamo, kljub težavam, čedalje več somišljenikov in pomočnikov. Lepo vas pozdravljam, Deklica z rastočo knjigo.

Za prijazno gesto sem se zahvalila in takole opozorila na nič kaj aktivno preteklo obdobje organov Rastoča knjiga.

Draga Deklica z Rastočo knjigo! Dragocena in spodbudna so tvoja pisemca. Bilo bi dobro, da bi se pogosteje oglasila, da bi razvili bolj čvrste medsebojne odnose vsi, ki skrbimo za povečevanje števila šol z Rastočo knjigo in nastajanje Rastočih knjig po lokalnih skupnostih, ki se z njo še ne ponašajo, predvsem pa, da se nam pridružijo nove države v Rastoči knjigi sveta.

e bi Rastočih knjig bilo vsak dan več zlasti med gimnazijci in na fakultetah bi morda zbrali dovolj moči, da spodbudimo v EU mirovno gibanje, razorožitev in ne vlaganja v orožarsko industrijo, kot si na Valentinovo lahko preberemo v Delu.

Tako močno kot se tvoja kolegica Greta upira rudarjenju strupenih kovin in surovin, se Ti in mi s teboj zavzemajmo za mirno reševanje sporov med narodi, za pravico samoodločbe vseh narodov, o čemer so pisali in kar so svetovali velikani svetovne književnosti, ki jih varuješ v Severnem parku Ljubljane.

Generacija, ki je izšla iz zadnje svetovne vojne, preživela pretežni del 20. stoletja brez vojne in Te rodila draga Deklica z Rastočo knjigo ve, da ideje za preživetje opisane v Rastočih knjigah sveta, lahko uresničujemo le v miru in sožitju vsi narodi sveta ne glede na materialno razslojenost, raso, organiziranost ali državnost, zato pa morajo aktualni politiki in diplomacija zagotoviti mir, da bomo lahko ščitili zdravje, se izobraževali in ustvarjali bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo. Naj ne mine dan, da ne bi naredili kaj dobrega! (dr. Gabrijelčič).

eprav sem dala soglasje za objavo na spletni strani društva dvomim, da ga bodo objavili, Interes društva se postopoma spreminja v individualizem kar v delu vsakega društva povzroča težave. Kolikor lahko razberem iz javno objavljenih podatkov, se naši politiki in diplomacija ukvarjajo z članstvom Slovenije v Varnostnem svetu, morda še z Balkanom, sicer pa soglašajo na vztrajanju Ukrajine kot zmagovalca, čeprav zmagovalca zagotovo ne potrebujemo kar pri nas lepo utemeljuje Cetinski, ki pa ima vedno več somišljenikov sodeč po pismih bralcev.

Bi vi ponudili pravico do samouprave naroda v zameno za mir, dekolonizacijo svojih njiv in povratek domov?

Valentinovo. 14. februar 2023

Lep sončni dan imamo, kot da sta ga je rodila deček in deklica, ki še nista najstnika, ljubita zlato sonce, potrebujeta malo miru in želita posedati drug ob drugem. Že dolgo vem, da se takega dneva poraja med njima zaupanje, ki ostaja večno ne glede kje in kako bosta živela. Ves svet je to iluzijo poimenoval Valentinovo in ji določil praznik 14. februar, ko sveti Valentin odklene ključ do korenin in omogoči, da gre življenje svojo pot naprej.
,br>Po več stoletjih proučevanja mučenika Valentina v Rimu, so ljudje prišli do prepričanja, da je mučenik ustvaril mnogo dobrih del za vsa ljudstva ker jih je imel rad, čemur lahko rečemo ljubezen ali »čustvo, ki motivira naša dejanja in nam daje smisel. Določa naša socialna vedenja, nas spodbuja in hrabri. Toda hkrati nas lahko žene v ljubosumje, sovraštvo in samouničenje« (Richard D. Precht).

Marsikaj je ljubezen in zato upravičeno deležna pozornosti današnjega dne. Želim se spomniti predvsem tiste ljubezni, ki se je muzala okoli moje duše vse življenje, bodi si kot nostalgija ali kot odraz hvaležnosti za dobro odločitev.

Materinsko ljubezen« sta mi je nudila stara starša. Stara mama je skrbela za moje telesno in duševno življenje, da ne bi potonila v kakšni vaški mlaki, grešila in se znašla v peklu in da postanem kar se da pridna. Stari oče je bil zaskrbljen kaj bo z menoj, ker nimam grunta, morala boš v šolo, kdo te bo pa vzel, če nimaš dote. Bilo je to varovanje in iskanje res prava ljubezen, včasih izražena tudi z kakšno dobroto, ki jo drugi niso bili deležni.

Prva ljubezen« je bila kot pravljica Pepelke, možnosti ni imela za preživetje, ker so vladale cerkvene dogme, rodbinske vrednote, pokorščina otrok in podrejenost žensk.

Ljubezen do knjig« je nastajala postopoma ko sem se privajala dijaškemu in študentskemu življenju. Ljubezen do knjig, pozneje do glasbe, estetike, gledališča, arhitekture, je vztrajna, še vedno traja.

Ljubezen do dela«, ki se je razcvetela od zaposlitve dalje, mi je zagotovila materialno neodvisnost, pomagala razviti samozavest in zaupanje v svoje zmogljivosti, spoznati, kaj vse je možno narediti, če imaš stabilne delovne razmere in podlago za varno starost. Pa ne samo jaz, tu se vključi tudi ljubezen do sodelavcev, soborcev, sotrpinov,

Ljubezen do domovine« se je razvila, ko sem spoznavala poslanstvo in vizijo moje širše skupnosti, ko sem vedela, kje lahko kaj prispevam tudi sama in ko sem se poistovetila z cilji, željami in potrebami večine.

Moja materinska ljubezen« se je rodila ob spoznanju, da bom mama in od tega trenutka dalje je to moje sožitje najprej s sinom, zdaj pa z njegovo družino ena sama in najlepša poezija. Za pojasnilo te ugotovitve, bi morala napisati obsežen roman ali študijo.

Kako pa vi sprejemate Valentinovo?

Celjska srenja. 13. februar 2023

V mojih očeh je bilo Celje vedno iskano, izbrano kot dom zaradi prikladne lege, razvojne naravnanosti, sejma, številnih kolegov iz fakultete, naprednih kolegic in še bi lahko naštevala. Novomeščanom so bili dolga leta zgled mestne uspešne politike in nenehnega prizadevanja za uveljavitev tako v državi kot v svetu. Ko se je kot predsednica Občinske skupščine poslovila iz tega okolja Olga Vrabič, je bilo o Celju slišati vedno manj, nekaj časa smo se stanovsko še povezovali, se srečevali na Rogli ali na Pohorju, potem pa do osemdesetih let ni bilo zaznati nič posebnega.

Kako Celjani živijo in delujejo sem spet bolje spoznala potem, ko sem se zaposlila v SDK. Večkrat smo se srečevali z ekipo celjske podružnice še posebno za področje nadzora in uvajanja računalništva v plačilni promet. Imeli so uvidevnega in skupnim nalogam naklonjenega direktorja, ki je po nekaj letih prevzel vodstvo SDK Slovenije. Dušan, ki je za njim prevzel vodenje SDK Celje, se je poglabljal predvsem v bodočnost informacijskih nalog, komercialno trgovskih kreditov in nevtralnih bančnih poslov. Bil je dober sogovornik, marsikdaj sva združila moči in na nivoju republike načenjala problematiko razvoja dejavnosti. Po ukinitvi SDK je Dušan vodil Banko Celje, nad uspehom obupal, na žalni seji sem se poslovilo od njega za večno.

V samostojni Sloveniji so najprej ocenili, da potrebujejo novega generalnega direktorja in dotedanji generalnega direktorja je prevzel vodenje Zbornice v Celju. Zdaj je bilo več možnosti za apliciranje dobrih celjski izkušenj v delo moje regije, srečanja so bila pogostejša, tudi osebno smo se bolje spoznali in se veliko družili še z vodstvom SDK v Murski Soboti ter Ptuju. Večkrat smo se srečali tudi v Novem mestu oziroma Metliki.

Vezi so še žive in se še širijo. Druženju pri Knafelcih, smo dodali srečanja s Silvo, izjemno Celjanko. Po smrti Knafelca z njegovo Darinko nadaljujeva druženje v Murski Soboti, ptujska Jožica pa nas je žal tudi zapustila za vedno.

Zgodilo se je, da smo se kolegi 12 generacije na ekonomski fakulteti dogovorili za pripravo Zbornika kar me je prisililo, da sem se povezala s celjsko-velenjskim območjem, v njem našla pozabljene kolege in z njimi pisala prispevke za Zbornik. In prav to je spet rodilo novo poznanstvo s pevko Stanko Kovačič, napredno in delovno Slovenko, ki jo poznamo po številnih pesmih, tudi po »Vedno prinesi mi rože«.

Moje zadnje doživetje Celja pa je seznanitev z Marijano Kolenko, ki je v osnovni šoli Lavo zasnovala Rastočo knjigo, se z njo vključila v gibanje Rastoča knjiga Slovenije in postala celo njena predsednica. Pred odhodom je predsednik države Borut Pahor podelil Društvu Rastoča knjiga Zlato jabolko navdiha in v imenu društva ga je prevzela Kolenkova. Od tega prijetnega in koristnega projekta se sedaj poslavljam, ne poslavljam pa se od dobrih ljudi v Celju, ki so mi bili vedno naklonjeni in ostajajo moj dragocen spomin.

V mojem življenju je bilo veliko krajev s katerimi sem se poistovetila kot z Celjem, kjer sem srečevala mnoge dobre ljudi, ki so mi kazali varne poti v prihodnost.

Se tudi poistovetite s kakšnim, vam ljubim krajem?

Upravljavci RTVS. 12. februarja 2023

Na RTV SLO so pričeli postopke za prilagoditev upravljanja novim zakonskim predpisom, rojenim z referendumom in požegnani s soglasjem Državnega zbora. Sicer si popolnoma še ne predstavljam, kako bo upravljanje po novem poteka, mi pa je dal misliti že prvi javni razpis za zbiranje kandidatov za člane Finančnega odbora RTVS. Organizacije civilne družbe, ki bodo imele svoje člane v organih te pomembne institucije so morale določiti postopek imenovanja po katerem se imenuje a) pristojen organ organizacije civilne družbe, ki postope vodi, b) merila za ocenjevanje strokovnega znanja, izkušenj in veščin, potrebnih za kakovostno opravljanje funkcije in c) pripravi in objavi javni poziv pridobivanja kandidatov.

Pogoje za opravljanje funkcij v RTVS so predpisani že v zakonu (izobrazba VSŠ, slovenščina, 10 let delovne izkušnje, brez lastniških deležev, brez pravnomočne obsojenosti ali vložene pravnomočne obtožnice). Že zakon tudi določa, kdo ne more biti imenovan na funkcijo (poslanci, člani političnih strank, ministri in njihovi vodilni, zaposleni pri konkurenci in člani sveta radiodifuzije, člani organov vodenja, ki poslujejo s RTVS, ožji družinski člani vodilnih na RTV). Za vsako od zahtev ali prepovedi mora kandidat predložiti dokazila, ki jih določi pristojni organ za izvedbo razpisa (izjave, Europass, utemeljitev kandidature). Ni kaj, iz postopka izhaja želja po strokovnih odločitvah v RTVS, če se bodo na razpise prijavljali kandidati, da bo možen kakovosten izbor, bo dosežen cilj zakonodajalca in referenduma, RTVS pa bo svoje upravljanje bistveno izboljšala in tako pridobila večje možnosti za razvoj programske sheme.

Dr. Novakova je rada poudarila, da mora biti politik brezmadežen, da pa je takih ljudi zelo malo in zato šibko upanje, da ga najdemo. Vsi še tako dobri živimo od časa do časa v dilemi ali delamo prav ali ne, zgodi se nam, da se iz kakršnega koli razloga odločimo napačno, nastanejo težave, ki jih javnost tolerira ali pa zameri. Srčno si želim, da bi RTVS dobila dobre gospodarje, ki bi ustvarjalce programa spodbujali pri delu, jim zagotavljali stabilne vire financiranja, preprečevali intrigantstvo in ustvarjali z racionalnim delom kar se da kakovostne oddaje. Kljub rešetanju njihovih dosedanjih dejanj, bodo samo ljudje, ne vsemogočni, z dobrimi in slabimi lastnostmi, pomembno pa bo ali čutijo do svojega dela emocijo, pripadnost in empatijo, da ne bodo hodili na sestanke ampak bodo tam ustvarjalno delali, gledali daleč v prihodnost in varovali RTVS pred »jastrebi«, ki se tako radi zbirajo prav pri njej.

Tako kot funkcionarji in RTVS ustvarjalci pa tudi mi, poslušalci in gledalci nismo brez napak in pristranskosti. Vedno si bomo želeli več kot nam lahko nudite in razvijati morate svoje obrabne mehanizme tako upravljavci RTVS kot vi ustvarjalci programa. Pomembnost varuha poslušalcev in gledalcev se bo povečevala, prav tako občutljivost za nastope politikov, konkurenčnost in žal, ta vedno večja nadloga, ki ji rečemo korupcija.

Ljudje veliko pričakujemo od RTVS, predvsem na področju vzgoje, izobraževanja in umetnosti. Ne razočarajte nas!

Tudi vi pričakujete novosti v programu RTVS?

Nemoč sporazumevanja.11. februar 2023

Ne da bi hotela, se včasih ujamem v trenutke, ko se zgrozim nad lastnimi mislimi in nemočjo ljudi današnje dobe. Začne se z razmišljanjem o konkretni problematiki, sledi vprašanje zakaj se je nekaj zgodilo, kaj je nastalo, nato dolgotrajno iskanje rešitve in končno priznanje, običajno nemoči, da ljudje kaj spremenimo.

Okoli kulturnega praznika sem razmišljala o naši pesnici in pisateljici Svetlani Makarovič, ki se ji kar naprej dogajajo dejanja proti katerim mora ostro nastopati celo z aroganco. Spomnimo se še enkrat peripetij okoli Prešernovih nagrad, ki jih pogreva tisk, tako rekoč najelitnejša kulturna srenja in pesnica Makarovičeva sama, k čemur jo verjetno spodbuja njena rdeča zvezda na temni podlagi. Zakaj je gospa zavrnila Prešernovo nagrado, če je podelitev patru Rupniku potekala tako kot jo je opisal dr. Milček Komelj v Mladini. Mu ne gre verjeti? Nehote se sprašujem zakaj jo zdaj želi prevzeti brez izvedbe uradnega postopka, ko je dobro poučena o težavah nezakonitega vračila odlikovanj, ki jih ima Muzej novejše zgodovine. Ve tudi, da zakonske določbe o vračanju nagrad ni sprejela sedanja vlada. Razumljivo tudi ni, zakaj žali ljudi kot poročajo Slovenske novice.

Sama se sprašujem predvsem kdo plačuje vse te stroške razčiščevanja, obiska Vatikana, sejnine in potovanja. So ti stroški res opravičeni ob težavah, ki jih danes imajo kulturni ustvarjalci pri nas?

Vprašujem se o zadnjem nastopu pesnice, ki ga komentatorji pojasnjujemo kot njeno vzvišenost nad vsako oblastjo. Je to res? Komu in v čem je potrebna in koristna ta vzvišenost, končno nad katero današnjo oblastjo se oglaša, saj o njeni nagradi niso odločali danes aktualni politiki. Zakaj gospa zahtevala vračilo takoj, na državni proslavi ob kulturnem prazniku kljub pojasnilom? Nam želi sporočiti kaj pomembnega, kar o Prešernovih nagradah še ne vemo pa bi morali vedeti, da ne bi sprejemali napačnih mnenj v prihodnje? Ali pa je morda odločena, da uveljavi svojo voljo in nakaže svojo ustvarjalno moč? Kdo bi vedel, kaj se dogaja v nemirni naravi literarne ustvarjalke. Morala bi nam sama povedati.

Tudi njenega protesta ljudje nismo razumeli. Kar nekaj časa je trajalo, da je nastal aplavz po njenem nastopu. Videlo in čutilo se je, da je nastal zaradi njene poezije in ne zaradi protesta nad vsako oblastjo. Vsaj tako sem ji sama pred televizijo izrazila priznanje, torej kot pesnici in ne kot protestnici proti oblasti. Kam bomo pa prišli, če si vsak od nas sam po svoji presoji izbere status nad vsako oblastjo. Nastala bi anarhija, v njej pa bi potonilo še to spoštovanje, ki ga ohranjamo po vsej sili predvsem s solidarnostjo. Ker vsebina pripovedi Makarovičeve ni bila razumljiva, so se njene besede spremenile v izrek - floskulo.

Svetlana Makarovič nam je ustvarila dragocena literarna dela in z njimi si je pridobila našo trajno naklonjenost, ljubezen - če hočete. Ni potrebno, da se prepira z oblastjo, ker dejstva najlepše in koristnejše izrazi s svojo poezijo. Gospa Makarovič se lahko prepira samo s sebi enakimi, teh je pa, milo rečeno, bolj malo. Novinarji zato komaj čakajo, da izpusti kakšno »močno« in jo spet namočijo v kaj nepotrebnega.

Poznate opus Svetlane Makarovič?

Upokojeni odhajajo.10. februar 2023

Ko je bila danes velikanska tovarna, še v povojih in smo orali v njej ledino tudi v računovodstvu, smo nenehno ugotavljali, da potrebujemo likvidnostno bilanco in si jo predstavljali kot velika tabela, ki bo imela po dnevih zabeležene pričakovane prilive denarja na žiroračun in na enak način spremljanje plačilnih obveznosti. Če je bilo odlivov več kot prilivov, je odgovorna oseba morala določiti prioriteto plačil, se pogovoriti z upnikom, dobiti likvidnostni kredit, terjati kupce ali na kakšen drug način preprečiti morebitno škodo. Pogovarjali smo se takrat z informatorji Metalke, ki so ponujali prve neke samodejne stroje, če imajo kaj primernega za vsakodnevno likvidnostno bilanco pa so odgovorili, da nimajo, da pa so o tem problemu že slišali nekje sredi Avstrije in se bodo pozanimali za sprejeto rešitev. V našem računovodstvu smo videli kot prvo rešitev zaposlitev delavke ustreznega znanja in kadroviki so našli občinsko uslužbenko. Vidim jo še vedno tako, kot je stopila pred mnogimi leti v mojo pisarno, nekoliko v zadregi, tako kot sem bila v zadregi tudi sama, saj je šlo za novost in obe sva vedeli, da iz najinega načrta lahko nekaj nastane ali pa tudi ne. Pripomoček smo uspešno ustvari in pri delu nam je kar dobro služil. Njegovo poznejšo usodo ne pozna, ker sem prevzela druga dela. Z Anico pa sva se začetkov spomnile ob vsakem srečanju tudi pozneje kot izletnice upokojenke, ko sva se z Andrejem potikale po Dolenjski in Belokranjskih krajih, polnih čudes, kulinarike, Bolezni so Anico mučile nekaj let, ji posesale vso življenjsko moč in jo končno pobrale. Likvidnostno bilanco je pobral računalnik, spomin na nekaj koristnega in povezujočega pa se ohranja.

Predsednik Skupščine občine Novo mesto v času, ko so bile na Dolenjskem in v Beli krajini štiri občine, je bil pravnik Franci Kuhar, od mene nekaj let starejši, vendar že prekaljen v vodenju in poslovanju. Nekoliko se je zavedal svoje prednosti in temu primerno sodeloval z menoj, kadar me je občina potrebovala ali pa sem pri njej zastopala tovarno. Povsem drugačne odnose sta razvila z generalnim direktorjem, še posebno pri gradnji infrastrukture, Šentjernejske ceste imenovane Kuharjeva in Škocjanske ceste imenovane Novšakove po direktorju Dolenjske banke. Po prenehanju mandata se je Franci zaposlil v naši tovarni in vodil zahtevno pravno službo, ki je urejala interno tovarniško zakonodajo, premoženjske zadeve, sodne postopke in še mnogo drugega in Franci se je pogosto namučil do onemoglosti. Končno se je odločil za advokaturo in se kot advokat tudi upokojil.

Naneslo pa je, da je njegov stric postal očka mojega sina in da je Francijeva soproga bila njegova razredničarka. V času Francijeve advokature smo se tudi nekoliko bolj spoznali, bili v dobrih odnosih, se tudi obiskovali, vendar nas je vedno kaj žalostilo. Najprej je odšel sinov oče, nato se je ponesrečila Francijeva žena Sonja, sledila je tragedija z teto Tončko in smrt Sonje. Njune hčere Katja in Nataša sta si ustvarili svoje družine, Katja je ostala v domači hiši z obveznostmi zaposlene matere in žene. Natašina družina se je odselila v Ljubljano. Franci je bil veliko, veliko preveč sam, brez knjig in branja, ker je slabo videl, tudi ni vozil avtomobila, pogrešal je ženo in si želel iti za njo. V Srebrničah smo se včeraj poslovili.

Odšla sta iz mojega življenja prijatelj in prijateljica, žal moram to sprejeti in samo zahvalim se jima lahko, da smo skupaj preživeli nekaj ustvarjalnih let.

Kakšne misli vas obdajajo ob slovesu?

Univerzitetni prostor. 9. februar 2023

Te dni se Univerza Primorske pripravlja na praznovanje svoje dvajset letnice obstoja. Ima zaposlenih 480 visokošolskih učiteljev, sodelavcev in raziskovalcev z letnim proračunom 30 milijonov EUR in okoli 10 milijonov EUR letnih naložb. Univerza je lastnik stavb v skupni izmeri 30.231,34 m2 in 386 postelj v Študentskih domovih. Šest fakultet, en raziskovalni inštitut, en zavod in univerzitetna knjižnica so kot osnove poslovanja zagotovili okoli dvajset tisoč diplomantov različnih stopenj študija po Bolonji.

Za novomeško akademsko sfero sicer ni točnih, uradnih, javnih podatkov, se pa da iz spletnih informacij reči, da je pol manjša od Primorske. Primerjava univerzitetnega prostora za študij in raziskave pa žal ni možen. Ljudje, ki skrbi jo za visokošolski študij in Univerzo pa pogosto poudarjajo, da prostora v Novem mestu zmanjkuje in je zato njegovo reševanje v prihodnje pogoj za nadaljnji razvoj študijskih programov. Pričakovati je, da bo pooblaščena oseba za ustanovitev Javne univerze Novo mesto (JUNM) v svojem načrtu ustanavljanja in srednjeročni projekciji strategije ter ciljev JUNM, opredelila tudi prostorske potrebe ali pa spodbudila gradnjo že opredeljenega Univerzitetnega kampusa.

V primerjavi nastajanja in rasti visokošolskega študija Univerze Primorske in Novega mesta se pa odpirajo nekatere pomembne dileme, med najpomembnejšimi je gotovo nastajanje raziskovalnih vsebin in njihovih institucij tako Univerze kot JUNM. Verjetno je največja potreba po raziskavah o prihodnosti dobaviteljskih verig in oskrbe, če bo ustavljeno ali zmanjšano črpanje strupenih surovin brez katerih so vprašljive sodobne tehnologije in pridelava hrane. Gibanje za varovanje okolja se krepi, pospešeno se iščejo novi energenti, zlasti nadomestila za nafto. Teh raziskav je še zelo malo, zlasti v fazi, ki bi omogočila poskusno proizvodnjo in pripravo za trženje.

Omenjene raziskave se praviloma osnovne in zato prepuščene specializiranim raziskovalnim institucijam, njihovo financiranje pa iz rizičnih skladov, ki jih ustanavljajo lokalne skupnosti in država. Univerza Primorske ugotavlja, da je njihov uspeh zlasti na raziskovalnem področju, močno podprt z mednarodnim sodelovanjem in interesi realnega sektorja, da s skupnim raziskovalnim delom čim preje spozna lokalna proizvodnja učinke inovacij in možnosti njihove evaluacije v denarni tok. Rudolfovo bo verjetno moralo mednarodno sodelovanje razvijati kot univerzitetni institut, ki bo v svojih načrtih opredelil poleg raziskav tudi potencialne porabnike. Sicer si ni možno predstavljati izvajanje raziskovalnega dela, za katerega je potrebna poleg prostora tudi zahtevna laboratorijska oprema, morda celo pol pilota. Razvojni center in gospodarska zbornica imata močno afiniteto do uvajanja novosti v proizvodne procese v našem lokalnem območju in se morebiti odpirajo možnosti skupnega načrtovanja učinkov raziskovalcev od zamisli do trženja.

Vsekakor je pri nas potrebno organizaciji in pogojem dela visokošolskega študija zagotoviti več pozornosti, morda tudi pomoči tako v uveljavljanju pravic te dejavnosti na nivoju države kot tudi njenega umeščanja v proizvodne in tržne procese za kar lahko služi Univerza Primorske kot zgled.

Kako gledate in doživljate nujne spremembe v načinu dela?

Kulturni praznik. 8. februar 2023

Prazniki razveseljujejo ljudi sem ugotovila potem, ko je kar zgodaj zjutraj prihajalo in odhajalo lepo število čestitk za kulturni praznik. Vsake posebej sem se razveselila, ker vem, da jih pošiljajo dobronamerni ljudje. Tudi sama sem jih poslala veliko, saj sem kljub lepemu številu let v mislih še kar med njimi.

Nemalo me je zabolelo, da so sporočila jasno nakazovala vse splošno zadrego in nelagodje ljudi ob spremljanju državne proslave na predvečer praznika. Nismo razumeli, kaj nam sporoča vodstvo sklada, kaj naj nam bi sporočal »zajc« pa tudi ne, kaj se je namenila povedati pesnica Makarovičeva. Gotovo je vsaj polovico mojih prejetih mailov spraševalo za moje mnenje, ki ga seveda nisem mogla oblikovati. Pričakujem, da nas bodo poučili Žerdin, Markeš ali Repovž, vsekakor pa prosimo, da se v prihodnje misli namenjene ljudem, povedo in prikažejo bolj razumljivo.

Stric Jože ni praznoval. Meni, da državna proslava mora biti njena vsebina pa mora biti zasnovana tako, da jo ljudje sprejemajo. Makarovičevi bi on brez procedure podelil pred leti zavrnjeno Prešernovo nagrado.

Popoldne smo debate o proslavi pozabili. Z bratom in njegovo ženo smo šli na ogled razstave prof. Susterja - keramika, kolaž, freska in mozaik. Avtor je imel polno razstavišče in je nas dejansko prepričal, da bi morali mi vsi najti v sebi dovolj duhovne moči, da posvojimo vsaj eno od tehnik. Da so skeptiki videli to razstavo in poslušali tega mojstra ne bi vedno dvomili v moč umetniškega ustvarjanja.

Imeli smo dober namen, da si ogledamo dela domačina Lamuta a nam je zmanjkalo časa. Moja gosta sem peljala na pozno kosilo, ob jedi in pijači smo obujali zgodovino naše rodovine, se spominjali svojih staršev in razmišljali o usodi našega potomstva. Kar raznežili smo se a kljub temu pravočasno prišli na otvoritev imarathona Boštjana Puclja v galeriji Kocka. Tudi ta prostor je bil premajhen za številne ljubitelje fotografije, ki so počastili Pucljeve zamisli. Sodobnost v tej umetnosti nam je dala možnost samo spoznati projekcije, ki jih namerava mojster spremeniti v fotografije. Spet zadrega, ker si ni možno predstavljati, kako lahko fotografira Napetost, Odtujenost in Nostalgičnost.

Okoli 19 ure smo bili že kar utrujeni. Svakinja mi je podarila še domač kruh, se z menoj dogovorila, da mi bo pokazala kulturo njegove peke, brat pa me je odpeljal domov prav do praga moje hiške. Naletaval je sneg in čarobnost večera po lepih doživetji dneva, je bila popolna.

V mojem okolju je bil kulturni praznik prijeten, poučen in lep tudi zato, ker smo se na obisku pri umetnikih srečevali prijatelji in znanci, malo poklepetali in si obljubljali, da se prihodnjič srečamo na razstavi v Krki, v Anton Podbevšek teatru, v kinu, kjer koli, kjer lahko oplemenitimo svojo duševnost. Najbrž ima tudi to v mislih vsak umetnik, ki svoje delo na ogled postavi.

Kako ste pa vi preživeli kulturni praznik?

Bojko Jerman. 7. februar 2023

Sem že mislila, da sem zabredla med Jugonostalgike kot danes poimenujejo ideologi sodobne slovenske družbe vsakega, ki kaj dobrega napiše ali pove o naši nekdanji državi, pa v torek odkrijem med pismi bralcev Bojko Jermana, Dolsko. Njegov zapis »O muzeju osamosvojitve s kritično distanco« me resnično poboža, pomiri in da vedeti, da se dobre stvari ne pozabljajo oziroma se ne dajo prikriti, lahko se za nekaj časa zanemarijo, ob prvi priliki pa spet pokukajo na dan in so še bolj dopadljiva, kot takrat, ko smo jih živeli.

Omenjeni gospod je eksplicitno navedel dejstva o pravicah odločanja večine v prejšnji državi, ki pa jih v sedanji domovini nimamo več. Njegove primerjave političnega prejšnjega in sedanjega sistema so jasne, razumljive vsakomur in jih lahko potrdi tudi vsak od nas. Ne gre za zavajanja pač pa za priznanje vsem nam znana dejstva. Samo upamo lahko, da je njegov zapis prebrala sedanja politična elita in da ga bo v okviru možnosti sedanjega političnega sistema tudi uporabljala.

Gospoda Jermana iz Dolske nisem še nikoli videla ali slišala in tudi tega ne vem, če ne bo robantil, če bo tale blog slučajno zašel med njegove interese. Javno objavljeni podatki kažejo, da je kolega mojega sina arhitekta, uspešen podjetnik, specializiran za prezračevanja, hlajenje, za svetovanje in nabavo opreme za nizkoenergijsko in pasivno gradnjo, da pa ga močno zanima razvoj političnega sistema in participativna demokracija o čemer piše članke za naše najpomembnejše časopise. Takoj se mi je priljubil tudi zato, ker je napisal in memoriam Novomeščanu in mojemu prijatelju prof. dr. Petru Novaku.

Ljudje kot je gospod Jerman, so pomembni za oblikovanje dobrih političnih sistemov. Običajno se kot analitiki dobro seznanijo s problemom, ga spravijo pred javnost in šele po proučitvi tudi druge strani, povzamejo zaključke. Te strpnosti naša politična elita skoraj ne prepoznava več, zato dela napake, jih popravlja, maši praznine oziroma pozabljeno in rezultat je običajno zakon, ki se v izvedbi slabo obnese. Ljudje, ki se na pravo spoznajo ali celo v specializirajo za pravne praznine zakonske slabosti s pridom izkoriščajo. Prednost analitskega načina ugotavljanja slabosti v organizaciji dela ali financiranju je tudi dobro poznavanje del in nalog organizacijskega dela ali posameznika kar skrajšuje ali podaljšuje sprejetje boljše rešitve, preprečuje kritizerstvo ali vsaj omili neprimerna ali zlonamerna mnenja.

Dejstvo je, da je v vsakem sistemu nekaj dobrega in slabega. Naravna inovacijska pot vodi iz malih popravkov v reforme ali zakonske spremembe, če zakonitosti naravne poti prezreš, zanemariš ali ne razvijaš pravočasno, ne reagiraš na opozorila, nastajajo zaradi novih tehnik dela praznine, kij jih moraš reševati sproti, sicer ti razvoj uide. In prav to zgleda, se dogaja naši domovini. Preveč vlad je bilo, preveč drobnjakarstva, večino ministrov ni imela možnosti niti ugotoviti, kje gre kaj narobe kaj šele, da bi nakazala načrt rešitve in ga zmogla uveljaviti. Najbolj je to razvidno v zdravstvu in infrastrukturi. Prejšnja država je imela kontinuiteto razvoja in je zato na dolgi rok rodila marsikaj, kar bi bilo vredno proučiti za današnjo rabo.

Kaj menite, so bile tudi dobre stvari v nekdanji državi?

Potres. 6. februar 2023

Ob naravnih nesrečah se najbolje izkaže nemoč človeka v naravi. Ni naravne nesreče v kateri bi lahko bil človek zaščiten in zavarovan, kot živali in rastline je tudi on odvisen od milosti ali nemilosti narave in res je nerazumljivo, da svoje potrebe ne podredi njeni volji.

Danes je tresenje več sto kilometrov obsežnega območja bližnjega vzhoda, pokopalo nešteto beguncev pred vojno, državljanov Turčije in Sirije. Ostalo je malo od družin, ki so spale v stanovanjih v potresno nezaščitenih večnadstropnih blokih, pod ruševinami so otroci, mladi, stari, spremlja jih misel rešenih, ki zdaj potrebujejo vse, ker jim je potres vzel vse!

Cel svet se je aktiviral v vsem kar človeštvo lahko ponudi za lajšanje vseh vrst bolečin preživelih. V bližnji prihodnosti bodo imeli vse kar potrebujejo od reševalcev, zdravnikov, hrane, obleke do kulturnih prireditev, morebiti dobijo preživeli tudi ugodne tehnične in finančne možnosti za naložbe v lasten dom, morda bodo za daljše časovno obdobje razbremenjeni stroškov javne infrastrukture in davkov? Lahko upamo, da jih bodo na miru pustili tudi vojni dobičkarji in da bo s tem nastopil mir v starodavni Siriji.

Kaj je moja dolžnost ob tej tragiki, mene, ki živim v miru, imam delo, redne za življenje primerne, dohodke s katerimi pa nisem nikoli zadovoljna, ki v trgovini za 1 EUR dobim dovolj olja ali moko, ki izobražujem v miru otroke za še večjo blaginjo kot jo živim in sem popolnoma povprečna prebivalka tega sveta? Lahko jim dam vse materialne stvari ki jih imam, pa bo to kaplja v morje za njihov blagor, toda, če bi vsi mi, brez izjeme, brez delitve na Ruse in proti njim, dali recimo 5 EUR bi taka solidarnost zagotovo učinkovala, predvsem pa vračala zaupanje v zavest ljudi, lažje bi bilo njim pa tudi nam, sitim belega kruha in mesa. Pa tudi to bi bilo premajhno nadomestilo za njihovo trpljenje. Da bi ga občutili solidarno vsi bi morala sodobna družba držav ali sveta oblikovati sklade v katere bi se stekale razlike v ceni proizvodov in storitev med deležem do katerega je dejansko upravičen prodajalec in tržno ceno. Temu bi rekli poštena trgovina in ta bi omogočila tudi pošten delež za vsakega od nas za rešitev posledic potresa, naravnih katastrof in, kot trdijo pred dnevi omenjeni strokovnjaki, tudi odpravo revščine.

Ker pa svetu, žal tega ne omogoča Gates in nekaj njemu podobnih oblastnežev, bo rešitev popotresnih težav v Turčiji in Siriji še dolgo, dolgo osnovna skrb tamkajšnjih ljudi. Bi jo lahko skrajšale njim naklonjene politike držav, predvsem razvitih? Ja, lahko. Zaradi Rusko-Ukrajinske tekme za zmago se oborožuje ves svet in troši orjaška sredstva za orožje, denarni tok teh sredstev pa se praviloma zaključi v najbogatejših državah. Podobno materialno razbremenitev držav v korist odprave posledic potresa bi nastala, če se velike države ne bi prizadevale za pridobivanje »interesnih območji v svetu kot so ZDA na bližnjem vzhodu ali Svilna cesta Kitajske. Še bi se našlo marsikaj in denar zagotovo ni osnovna zavora za pomoč ljudem v stiski. Na svetu ga je dovolj, pa uresničimo že enkrat lepe besede politikov o pravičnih odnosih v svetu!

Kako se bo vaša družina vključila v pomoč ljudem?

Šolski cente Novo mesto. 5. Februar 2023

Kot vsako leto je Šolski center Novo mesto, eden največjih v Sloveniji, povabi mladež na dan odprtih vrat, da bi jih seznanil z izobraževalnimi možnosti v njem. Šola sporoča, da ima študij pri njih vrsto prednosti, od tega, da njihovi diplomanti lažje dobivajo zaposlitev in kadrovske štipendije pa do možnosti prakse v tujini in možnosti za nadaljnji študij. Srednja strojna šola ima enajst programov, Tehnična gimnazija štiri, Srednja zdravstvena in kemijska šola sedem, in Srednja gradbena, lesarska in vzgojiteljska šola kar deset programov. To pa še ni vse, saj v Šolskem centru obstaja tudi Višja strokovna šola, ki ponuja inženirska znanja v osmih programih, med njimi tudi Kozmetiko in Logistiko. In ne nazadnje v Centru deluje enota za izobraževanje odraslih v katerih deluje šest programov.

Več kot razveseljivo dejstvo je, da imajo osmošolci res številne možnosti pri izbiri poklica, ki jih veseli in da poklicno usposabljanje sledi novostim v stroki, opremi, avtomatizaciji in dejavnosti. Če imate osmošolca dobro veste, da je odločitev za študij kar zahtevna zadeva za vso družino. Ker večina osmošolcev ne ve zagotovo, kaj bi rado delalo v prihodnosti, nastajajo pritiski na klasično gimnazijo, ki odloži odločanje o poklicu vsaj za štiri leta, družina pa ta leta preživi v upanju, da se bo maturant odločil za poklic, ki ga bo v življenju z veseljem opravljal.

Znanja, ki se v srednji šoli poudarjajo, navdušujejo predvsem v prakso usmerjene dijake, vendar pa starši, le hočejo imeti čim več »odprtih vrat« za nadaljnji študij, za katerega bo njihov otrok morebiti pridobil interes pozneje. Prav v odpravi te dileme je morda potrebno poudariti pomen Tehnične gimnazije, ki kar 83% študijskih ur namenja splošno izobraževalnim predmetom, ostale ure pa elektrotehniki, mehaniki in računalništvu. Zanimiva sodobna znanja pridobivajo tudi tehniki računalništva (multimedijske vsebine na primer ali podatkovne baze, ). V praksi so ta znanj resnično življenjskega pomena, je pa malo višje in visokošolskih diplomantov zainteresirano za ta dela, čeprav jih zdaj opravljajo. Računalništvo je še vedno nekoliko tabu in delodajalci zato iščejo visokošolske diplomante, bolje pa bi jih gotovo opravili tehniki, ker bi bilo to za njih mnogo zanimivejše.

Avtomatizacija, ki se zdaj amortizira že skoraj v dveh letih, je v vseh dejavnostih spremenila potrebe po kadrih. V zdravstvu na primer niso več samo zdravniki, veliko je radiologov, vzdrževalcev specialnih naprav in strokovnjakov za zaščito pri delu in za nadzor kakovosti. Struktura zaposlovanja se bo bistveno spreminjala z povečevanjem digitalizacije velikih sistemov v katere se vključuje nešteto manjših. Danes jih še gledamo v filmih, jutri pa jih lahko že pričakujemo doma, na delu, pri zdravniku, na položnici nekega davka, povsod. Temu se žal ne bomo mogli izogniti.

V prihodnje potrebe zazrti srednješolski izobraževalni programi bodo vedno bolj iskani, ker visokošolske storitve postajajo predrage za delodajalce. Še posebno so pomembni srednješolski programi z možnostjo dograjevanja s funkcionalnim izobraževanjem ob delu, ki je odprta možnost vsakemu.

Kakšno izobraževanje ste izbrali v vaši družini?

Galerija Božidarja Jakca. 4. februar 2023

Kaj tako kakovostnega, estetskega in lepega kot je v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, težko zaslediš v kateri koli galeriji po svetu. Ustanovi se pozna, da ima pestro in strokovno zanimivo zgodovino, tako po tematiki kot po likovnih ustvarjalcih, dobro je organizirana in usmerjena tudi v svet prihodnosti kot ga zaznava umetnost. Njeno nastajanje in ustvarjanje spremljam že desetletja oziroma od ustanovitve dalje, ko je znana ljubiteljica kulture Vilma Pirkovič iskala finančne vire za Formo Vivo, ko je Jakac svojim umetninam dodajal grafiko in ko se je samostansko poslopje v katerem galerija domuje, šele pobiralo iz ruševin pod strokovnim nadzorom spomeniškega varstva oziroma njegove predstavnice Špele Valentinčič. Lepi in dragoceni so mi ti spomini, prepletalo jih je vizionarstvo in veliko upanja, da bo to nekoč pomemben hram kulture našega naroda. Zdaj to tudi je! Ima izjemne zbirke kot stalne razstave, obnovljene dokaj obsežne in galerijski dejavnosti prilagojene površine znotraj in zunaj, ustvaril je svoj image in si zagotovil odlične strokovnjake, ki ga upravljajo. Nekaj edinstvenega za najmanjše in najstarejše mesto Kostanjevice na Krki.

Bliža se letošnji kulturni praznik in Galerija Božidarja Jakca nam je namenila zanimiv program. Ob kulturnem prazniku je vstop v galerijo prost, muzejske publikacije pa so na voljo s popustom. Odpirata se razstavi Bogdana Borčića & Gustav Gnamuš: V dialogu ter razstava moderne in sodobne umetnosti ob 450 obletnici Velikega kmečkega upora :Upor/Buna/Revolt 1573-2023. Organizirana je medgeneracijska ustvarjalnica Monotipija. Poleg stalnih razstav si lahko ogledate še razstavi Transformacija lesa z vodstvom kustosom Miho Colnerjem in razstavo Maše Jazbec: sintetični organizmi.

Galerija je tesno povezana z življenjem in delom v naši domovini. Ne samo to, da nas s sodelovanjem z galerijami povezuje s svetom, seznanja z novostmi in nas izobražuje, s sistematično izbranimi mojstri v lesu je edinstvena v svetu, ki razvija Formo Vivo. Okoli poslopja galerije so obsežni travniki, kjer je možno občudovati dolgoletno delo znamenitega umetniškega projekta svetovnega formata.

Galerija ima generalnega pokrovitelja, ki ji pomaga oblikovati aktualne programe, hkrati pa galerija njemu prireja soareje in kulturne večere, ki jih brez tega sodelovanja ne bi doživeli tako množično kot se to dogaja sedaj. V samostanski cerkvi smo že poslušali dela največjih glasbenih mojstrov sveta v izvedbi eminentnih orkestrov in interpretov. Poslušali smo rajsko petje velikih domačih zborov in pevskih zborov iz tujine, da o solistih vseh vrst sklad sploh ne govorim. Dostopne so obiskovalcem festivalske prireditve vseh vrst, na vrtovih samostana pa smo že poslušali Prodano nevesto, dramske in družabne prireditve.

Razstave, prireditve in kulturni večeri v Galeriji Božidar Jakac imajo informativno-izobraževalni značaj, so šola kulturnega vedenja v estetskem okolju, zgodovinskega pomena za našo krajino in narod kar obiskovalcem večera nalaga dolžnost spoštljivosti tako do opravljenega dela v preteklosti kot do sodobnih dosežkov duha umetnosti, ki kaže poti v prihodnost.

Ste si že ogledali kaj zanimivega tudi vi v Galeriji Božidarja Jakca?

Plače - večno nezadovoljstvo. 3. februar 2023

Kolikor zaposlenih toliko mnenj o tem, kakšno plačo naj bi kdo zaslužil. Zelo dolgo sem se morala ukvarjati s plačami v veliki tovarni in prišla sem do spoznanja, da se plače lahko določilo posamezniku samo na podlagi dobrega poznavanja njegovega dela in s sporazumevanjem o njegovi vključitvi s sprejeti sistem vrednotenje dela. To mukotrpno delo pri velikih organizacijah traja kakšno leto. Da je to delo zdaj naloženo predsedniku vlade in ministrom je pravi lapsus ali v mojem žargonu neprimernost, lahko bi rekla sabotaža, ker bo blokirano njuno pravo delo na področju plač. Po moje je to dogovor med korporacijami in socialno državo o tem, kako bodo delili novo ustvarjeno vrednost na vse deležnike vključene v proizvodni ali storitveni proces in kako bodo ostanek ali čisti dobiček razdelili med delničarje in zaposlene. Ker sem o tem že pisala stvari ne bom ponovno načenjala, ker pa se, še posebno pisci bralcev radi sklicujejo na Krko naj le omenim, da po javno dostopnih podatkih zgleda, da v tem podjetju ta princip delitve že uresničujejo.

Sprašujem se vse pogosteje zakaj si ljudje, pooblaščeni in zadolženi za razvoj zadržujejo izvedbene pravico kot je na primer določanja plač in pravico imenovanja kadrov na vodilna mesta v javni upravi, zavodih in drugih državnih institucijah, ko bi to delo bolj kakovostno in z manj truda opravili Sveti zavodov in drugi organi ali osebe, ki so tudi sicer bliže problemom, jih zato bolj poznajo in lažje rešujejo. Slovenija ima veliko dobrih strokovnjakov, tudi predsednica države in predsednica Državnega zbora sta strokovnjakinje moderne dobe, sodobnosti, čas je, da vsi skupaj posodobijo najprej zakonodajo, opustijo kar ni več uporabno in na novo oblikujejo ne samo predpise, predvsem platformo, ki bo krepila samozavest in zaupanje v narodu.

Pri pregovorih, ki potekajo o plačah, pogrešam mnenje in predloge Svobodnih sindikatov Slovenije zlasti predsednice L. Jerkič, ki odpisa prave probleme vrednotenja in plačevanja dela v naši državi. Tudi avtor dosedanjega sistema plač bi lahko s svojimi izkušnjami znatno pripomogel k popravkom obstoječega in pri gradnji novega plačnega sistema. Grozljivo je že gledati vedno iste sindikalne izsiljevalce, ki z istimi besedami že leta povzročajo plačilno kalvarijo ne da bi spregovorili tudi o drugih možnostih za izboljšanje plač (produktivnost, stroški, izobraževanje,)

Vsi, ki ste kakorkoli povezani z oblikovanjem plač posvetite pozornost tudi roku trajanja nekega plačnega sistema. Več ko tri leta ne bo vzdržal noben plačni sistem predvsem zaradi tehnološko tehničnih novosti, seveda, če ste delovna sredina, ki sledi razvoju v svetu. Zastaranje plačnih sistemov pa zahteva profesionalno strokovno ekipo, ki življenje plačilnega sistema spremlja, dograjuje ali na novo postavlja. Najbrž je to opozorilo odveč, saj je država gigantski zaposlovalec in zato ni dvoma, da strokovno obvladuje tudi plač.

Lahko pa tudi, da je problem plač v Sloveniji bolj populističen kot dejanski kar bi bilo dobro proučiti ob vesteh o nagradah poldrugega milijon, bogatih zdravnikih, ki kupujejo velike nove stavbe podjetji v stečaju ali gradijo luksuzne klinike, verjetno je še vedno kaj v davčnih oazah in tako naprej.

Kako menite da se oblikuje vaša plača?

Revščina v Sloveniji, 2. februarja 2023

Na smrt žalostna sem že večkrat opisovala, da v Sloveniji ne bi smeli tolerirati revščine. O tem sem se pogovarjala neštetokrat tako s političnimi funkcionarji kot z upravljavci države, posebne debate pa potekajo tudi med prijatelji in znanci. Vedno se vse zaključi z nemočjo, da bi karkoli ukrenili za njeno iztrebitev ali vsaj omilite. Z velikim zanimanjem sem zato spremljala priprave na Konferenco Socialna država in revščina, ki je koncem decembra potekala na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, na njej pa so se o socialni državi in z njo povezano revščino izrekali eminentni slovenski strokovnjaki, med njimi tudi moja prijateljica Etelka. Kot razlog za obravnavo so zapisali: »Čeprav se revščina razlikuje od države do države, je njena temeljna skupna značilnost, da prizadeva dostojanstvo človeka, njegov osebni razvoj, ugled v delovnem in življenjskem okolju. Na današnji stopnji razvoja, v 21. stoletju, je družbeni sistemi ne zmorejo odpraviti, pa naj si gre za razviti ali nerazviti del sveta. To velja tudi za Slovenijo.«

Kar trideset strokovnjakov je definiralo vidike Socialne države v Evropski uniji in v Sloveniji, varstvo pred revščino, pomen javnih služb, obveznostih države, pomen univerzalnega temeljnega dohodka, ozaveščanja in vseh pomembnih dejstvih za preprečevanje revščine. Njihov skupen zaključek je bil, da »problem revščine ni stvar civilne družbe in dobrodelnih organizacij, temveč je odgovornost države: država je dolžna in odgovorna, da najde poti, da bodo vsi ljudje živeli človeka vredno življenje.«

Kaj naj na te dobre misli in priporočila rečemo ob dejstvu, da je v naši domovini leta 2021 živelo 243.000 ljudi pod pragom tveganja revščine? Najprej, glede na trkanje po prsih, kako socialni smo, se vprašajmo koliko družbene pravičnosti premoremo? Naj ponovno pomislimo kako se bogatijo posamezniki na primer v elektrogospodarstvu, ki je nedvoumno infrastrukturna dejavnost primarno namenjena potrošnji naroda, ki jo je zgradil. Kje so inovacije nekdanjih slovenskih industrijskih velikanov zlasti v informacijski industriji in prehrani, ki jih je potreboval in jih še potrebuje ves svet? Kaj se dogaja z izčrpanimi privatnimi industrijskimi objekti in tovarnami, s katerimi prekupčujejo znani slovenski špekulanti, da ne ponavljam vprašanj zakaj ne ustvarjamo višjo dodano vrednost in kje se poznajo pozitivni učinki mikro podjetji in espejev. Moram pa le pobarati pristojne organizacijske dele države, kdaj bomo dobili »Nacionalni program korporativne družbene odgovornosti in ga uveljavili kot odgovornost podjetji za vplive na socialno in naravno okolje ter za upoštevanje interesov vseh deležnikov v poslovanju in načrtovanju«. Prav to bo pogojevalo uvedbo Univerzalnega temeljnega dohodka.

V tem žalostnem prizadevanju, da se revščina odpravi ali omili so javno izražena mnenja in predlogi strokovnjakov svetla luč na koncu tunela revščine. Zdaj so na vrsti izvajalci posameznih del in vodje postopkov v državni in lokalnih upravah, da pripravijo operativne načrte in časovnice za pogajanja in usklajevanja, kar bo končno omogočilo konkretno udejanjanje socialne države Slovenije. To delo zahteva veliko naporov in solidarnosti vendar je eno od možnosti za prihodnost brez revščine.

Kako pa vaša družina vidi problematiko revščine v Sloveniji?

Knjižnice in šolarji. 1. februar 2023

Knjižnice so zanimiv družbeni sistem, ki je vpet v življenje in delo vsakogar od nas. Verjetno si to težko predstavljamo, saj je obisk knjižnice praviloma lep dogodek v trenutku potrebe po nekem knjižnem delu, ki se je pojavil v naši družini ali pri delu.

Najprej smo knjižnico obiskovali zato, da smo se izognili zmrzovanju v cerkvi. Morali smo hoditi k maši, v veliki cerkvi pa je bilo hladno, mi pa slabo oblečeni. Otroci smo se zatekali pač na toplo in ob tem do dobra spoznali skromni knjižni sklad malega podeželskega kraja, ki ga je vodil zagreti starejši knjižničar ter nas učil vsega, kar smo potrebovali kot porabniki storitev knjižnice. Navadila sem se na knjige in to navado ohranjam celo življenje. Kot osnovnošolka sem s prijateljico prebrala goro šunt romanov, potem so prišli na vrsto slovenski pisatelji in klasiki. Do fakultete sem v glavnem prebirala literarna dela, potem pa sem v Ljubljani spoznala dragocenosti tamkajšnjih knjižnic, NUK-a in Mestne knjižnice (njeno izkaznico še vedno hranim), super knjige so imeli in res smo veliko brali tudi razne razprave, smernice, zgodovinske knjige, potopise in še mnogo drugega.

Kaj vse je bilo potrebno vedeli pri delu si danes ne morem več predstavljati in tudi ne vem kako bi bilo brez dobre založenosti naše regijske knjižnice. Kaj je GATT, kaj Rimski ali Pariški klub, kaj rusko gospodarstvo, neuvrščenost, priprava dela, javno nastopanje, banka, DDK in še in še. Morali smo se naučiti vsega, kar smo pri delu potrebovali saj na fakulteti ni bilo predmeta ali profesorja, ki bi prestopil prag podjetja, razen seveda prof. Dularja. V tovarni ni nikomur prišlo na pamet, da bi podvomil naša mnenja, predloge, rešitve kar nas je sililo, da ščitimo svojo profesionalnost. Poročila za javnost, nagovori gostov in podobne potrebe smo lahko opravljali le, če smo bili na tekočem o dogajanju na določenem področju. K sreči so naše knjižnice dobivale vsako tiskano gradivo in domačih tiskarn in bile zato dobro založene, deloval je pa tudi sistem izmenjave gradiva.

Knjižnice so imele upravljavski organ Svet knjižnice in nekaj mandatov sem tudi v njem sodelovala ter s tem spoznala njihove pravice in dolžnosti. Sredstva so dobivale iz proračunov in, če so dobili premalo za pokrivanje izdatkov so zmanjševale nabavo knjig kar je imelo za posledico kronični primanjkljaj glede na potrebe recimo šolarjev. Danes je za Branje na domu aktualna knjiga za vse šole Gremo mi v tri krasne. Učenci se zapodijo v knjižnice, te imajo premalo izvodov in večina ostane brez nje. Tako na primer je moj vnuk iz Ljubljane našel knjigo v Trebnjem, ker jo ni možno pričakati niti v moji niti v njegovi knjižnici na sedežu njegove šole. Super pa je to, da imamo Cobiss in pregled zalog po knjižnicah, ampak tudi tega se je treba naučiti.

Večkrat se spomnim knjižničarja v moji prvi knjižnici, njegove ljubezni do knjig, nasvetov. Ob vsem branju ob delu sem se prav po njegovem nasvetu zagrizla tudi v zgodovino vsega kot bi rekel Bill Bryson, porabila desetletje za zgodovino usodnih ljudi v II. svetovni vojni, prebrala večino literature o verstvih in pristala v knjigah filozofije oziroma prihodnosti, ki jih še vedno prebiram vsak dan. Knjige so moje dobre in dolgoletne prijateljice in res mi je hudo, da današnji učenci in dijaki nimajo več obveznega čtiva. Prijazne razgovore po branju skrbno negujeva s prijateljico Marjeto.

So knjige tudi vaše prijateljice?

Zdravstvo. 31. januar 2023

Nemirni letošnji januar, ki je močno obremenjeval naše misli, se izteka in ni nam žal. Kot, da smo si nabrali med prazniki koncem preteklega leta, dovolj energije za kritični ali kritizerki pogled na vse in vsakogar v naši domovini. Nezadovoljstvo s plačami, slabosti naše politične elite, muzeji, pa bitke na vzhodu, medsebojna obtoževanja največjih in še mnogo drugega, nam je v januarju nadzorno nakazovalo, kako pomanjkljiv, ranljiv in nemočen je človek in ljudstvo na tem svetu, tako v domovini kot v Evropski uniji. Morda se nam celo v zdravstvu nakazuje nekaj za današnji čas nesprejemljivega.

To kar nam v državi nalagajo zdravniki in zdravnice, terja temeljit premislek predvsem nas - pacientov. Da nam bodo nesebično pomagali, če zdravljenje potrebujemo, do zdaj ni bilo dvoma. Zaupanje ali bolje upanje, da nam bo njihovo najsodobnejše znanje v pomoč pri ustvarjanju blaginje, je bilo nekaj najplemenitejšega med nami. Da neki medicinski »norec« pod imenom nam vsem naklonjenega Sindikata, uničuje in uniči ta plemeniti odnos med zdravnikom in pacientom zaradi tega ker misli, da ima premajhne prihodke, je škodljivo dejanje, ki bi moralo biti sankcionirano, ne pa da se ta »zdravstvena elita« baha z gradnjami klinik, najsodobnejših bolnišnic na idealnih lokacijah, dvoživkarstvu, mednarodnimi primerjavami in vsem ostalim. Vsakega posebej v armadi zdravnikov prosimo mi, vaši pacienti, za pojasnilo, kakšen odnos bomo ustvarili med seboj potem, ko boste imeli svoje klinike, svoje cene, svoje delovne čase, svoje strojne naprave, digitalizacijo, stavbe vse, kar danes zagotavlja z združenimi sredstvi vseh Slovencev in Slovenk zgrajeni in obnovljeni Klinični center, slovenske bolnišnice, Zavodi in zdravstveni domovi?

Imela sem to srečo, da sem nekaj let sodelovala v upravljanju pomembnih zdravstvenih institucij, se zaradi kakovosti svojega dela poučila o ekonomiki, ekonomiji in organizaciji zdravstva, vem, da o vsem tem še vedno zelo malo vem o dejanskem gospodarjenju zdravstva za dva milijona ljudi, čeprav mi je veliko dilem razjasnila tudi nekdanja direktorica Kliničnega centra. Trdim pa, da bi ministrstvo za zdravje moje domovine to moralo eksplicitno vedeti in obvezno poskrbeti, da se tudi uresničuje v praksi. To ni stvar Supermana operacijske dvorane ali poslanke v parlamentu, to mora rešiti stroka, ministrstvo pa ji mora prisluhniti. Zdravniki že dolgo opozarjajo na potrebne obnove in posodobitve v medicinskem izobraževanju in opremi, o standardih v zdravstvu je veliko pisal prof. Tajnikar, na razvojno problematiko je opozarjala ministrica Kolarjeva, prizadevanja Miklavčiča so še vedno aktualna, končno je o tem pisala dr. med. Kožuhova. Je kakšen poseben razlog, da te dobro namerne ljudi ne slišite?

Zaupanje v zdravstvo samo tržni mehanizem ne more zagotavljati. Za mnoge od nas pomeni nakup tržne storitve zdravnika nedosegljivo zdravljenje in krajša življenjska doba. Ni to problem starejših, pač pa vseh generacij, saj se težje bolezni in zahtevnejše zdravljenje vse pogosteje pojavlja tudi med mlajšimi in mladimi zlasti zaradi okoljski in prehranjevalnih razlogov. Presoditi moramo svoj sedanji odnos do solidarnosti v zdravljenju vseh bolnikov. Kaj ga bo nadomestilo pa bi bilo dobro spoznati čim preje. Predvidevam, da bo privatno zdravstvo pritiskalo na proračune države in lokalnih skupnosti te pa na prebivalstvo saj storitvene dejavnosti izjemno težko ustvarjajo sredstva za razvoj.

Spoznavate trende v delovanju zdravstva?

Drobni prispevki za boljši svet. 30. januar 2023

Najboljši prodajalec leta 2022. je Dean na prodajnem mestu Starine-jug, najbolj gostoljubna prodajalna je PM Metlika, prestolnica je izdala navodila za oddajo odsluženih oblačil, podjetje, ki ima veliko delovnih oblek le-te predeluje v nove izdelke, pristojno ministrstvo nagradilo udeležence projekta Medgeneracijsko sodelovanje v delovnem okolju, institucija bo s prostovoljnim delom sodelovala v akciji sajenja dreves, akcije Ugasni luč, da ne bo šla elektrika v fuč, anketno ugotovljena želja po zmanjševanju tekmovalnosti, manjšem prizadevanju za dobiček, po vključevanju v razvoj, medsebojna pomoč, racionalno kupovanje in upoštevanje načela zmernosti, in tako dalje. Vse to in še neprimerljivo več truda danes že vlagamo posamezniki, da bi se tudi z drobnimi prispevki izboljševal naš svet.

Ob prizadevanjih Grete Thunberg, žensk v Iranu, Ukrajincev in mnogih drugih velikanih sodobnosti, se porazgubijo številni opisani drobni prispevki posameznikov, podjetji in institucij za boljši svet. O njih se ne piše, ni mednarodnih srečanj, ni zapisov za zgodovino, so samo dejanja, ki jih rojeva razum vedno večje osveščenosti potrošnikov. Ne gre pa jih zanemarjati saj nakazujejo trende, da se vseh vrst potrošnje še tako potrebnih stvari pri potrošnikih znižuje. Ker pa se ne znižuje ponudba izdelkov, ni zaznati manjšo porabo surovin in se nekje kopičijo zaloge. Tu morda malo pretiravam, ker pač ni objavljena struktura teh svetovnih zalog proizvajalcev izdelkov iz škodljivih surovin. Če je v zalogi veliko orožja, tekstila, naprav digitalizacije in umetnih gnojil je seveda problem toliko večji in bo slej kot prej bistveno povečal ponudbo na trgu dela. Iz tega razloga se kar naprej sprašujem, kam bodo proizvajalci skušali prodati svoje zaloge, ali jim bo kdo lahko preprečil pritiske, ki jih bodo izvajali na lokalne oblasti kot na primer pred kratkim objavljeno vest, da se ZDA vračajo v politiko bližnjega vzhoda. Kako bo z odpadki, ko bodo zaloge romale v nerazvite dežele, kjer je že sedaj nerešljiv njihov obseg. Kaj bodo pooblaščeni in vsi drugi prekupčevalci spravili v našo domovino, da ne omenjam militarizacije posameznih držav in zato bistveno manj sredstev za blaginjo ljudi. Imamo koga pristojnega na tem božjem svetu, ki mora ukrepati? Razumela sem pok. kraljico Elizabeto II, da so za to pooblaščene institucije za varovanje miru po II. svetovni vojni, torej Združeni narodi, diplomati,množica zaposlenih v teh institucijah kaj še čakate?

Veliko se govori o nadaljnje osveščanju potrošnikov, da bi ti kupovali le tisto kar potrebujejo za zmerno življenje in s tem obrnili hrbet vsakdan večji ponudbi. Presenetila me je direktorica Rimskega kluba z izjavo, da vidi v tem uspešen upor proti onesnaževalcem narave. Gospa ima dostop do podatkov, je sredi poslovnega sveta, lahko ji verjamemo in posvojimo njen napotek. Pa ni edina.

V času Velikega pričakovanja, da bodo pristojni ljudje ukrepali, poskušajmo z drobnimi prispevki storiti čim več za ohranitev zdrave narave. Nešteto knjig je po knjižnicah, ki utemeljujejo nujnost sožitja ljudi z naravo. Namenjene so tistim, ki na Kitajskem vlečejo iz zemlje le najslabše stvari in z njimi kujejo dobičke za razmah svoje Svilne poti. Pa jih berimo tudi mi, potrošniki, starši, prijatelji narave. Ne bomo pridobili samo vpogled v strukturo narave in družbe, naučili se bomo razumeti, kako ta naravni sistem deluje, kje so njegove slabe točke in kako se jim lahko uspešno izogibamo.

Kakšne drobne prispevke k ohranjanju narave daje vaša družina?

Damjan. 29. januar 2023

Ker je bolj malo praznovanj ob 40 letnici sem vprašala daljnega sorodnika Damjana, zakaj nam je ob tem jubileju pripravil to lepo in zanimivo praznovanje. Kot bi ustrelil je povedal, da zato, ker si je zaželel srečanja s svojimi, da vidi kako živijo in da jim tudi sam pokaže svoja pozitivna čustva do njih. Pa Damjan ni nobena mevža ali ne bodi ga treba. Je svetnik v občinskem svetu svoje občine, je aktiven gasilec, šofer gasilskega avtomobila in funkcionar v društvu, je zaposlen v njegovemu domu bližnji proizvodni enoti, gradi si hišo in skrbi za svojo mamo, ki se približuje osemdesetim letom. Je »Fant od fare« bi vsak kleni možakar na podeželju označil Damjana, ki danes praznuje svojo štiridesetletnico.

e kdo povabi mene v goste mora vedeti, da brez sinove družine ne pridem in da nas bo prišlo pet. Damjan je najel dvoranico novega gasilskega doma v Voljčem Polju,njegova sestra in nečakinje so jo okrasile z jubilejnimi znamenji - srčki, zastavicami, trakovi z napisi 40 let in podobnimi predmeti ter s tem spodbudile prihajajoče k prijetnemu razpoloženju v tem pisanem svetu. Ni bila samo naša družina številna, družina Damjanovega brata je imela 6 udeležencev saj so dekleta že našla izvoljence. Damjanova sestra je pripeljala 12 udeležencev med njimi tudi svojo leto in pol staro vnukinjo z dudko. Nekaj jih je pripeljal slavljenec tako da nas je bilo trideset, vsi smo bili na ti, pozdravljali smo se med seboj in tudi predstavljali saj sem sama zgrešila Klemena, ki ga nisem videla od kar ima brado in brke, pa tudi nekaj drugih mi je ušlo iz spomina.

Slavje se je začelo z kronanje slavljenca in odevanje v primerno, za to priliko ozaljšano majico. Sestra ga je posadila na najvidnejše mesto za dolgo mizo, nas seznanila z njegovim življenjepisom in mu čestitala za rojstni dan. Damjan se je zadovoljno muzal, nasmihal, pritrjeval s čemer se je strinjal in ali odkimaval, kadar je govornica povedala kaj posebnega, da smo se vsi zasmejali na njegov račun. Pozornost mu je godila, zahvaljeval se je zanjo, nismo ga pustili čakati z zdravico, ki smo jo zapeli vsi. Dovolj je bilo dobre hrane in kar omamne pijače za ne voznike oziroma sokov zanje. Sledila je zanimiva diaprojekcija slik od Damjana kot dojenčka do danes seveda z vmesnim komentarjem mame, sestre in nečakinje, da o izraženih dovtipih drugih gostov sploh ne govorim. Damjan se je spet kar raznežil. Še malo smo poklepetali ob kavi, se dalj časa medsebojno stoje pozdravljali pred odhodom in se pred nočjo tudi razšli.

Rekli boste nič pomembnega, nedeljsko kosilo pač. Morda ja za koga, za večino od nas pa je bilo srečanje z Damjanom doživetje. Generacije nastajajo, živijo in odhajajo, opazujem že četrto generacijo, iščem povezave med njimi, spremljam njihovo ustvarjalnost in se veselim njihovih uspehov, pa tudi bojim, da jih razmere potisnejo med soustvarjalce nezadovoljstva in prepirov v katerih bodo vsak na svoji strani in zato sovražniki. Kaj morajo vedeti, sprejeti, spoznati, da bodo ustvarjali boljši svet? Med drugim tudi to, da srečanja, kot je današnje, povezuje naše misli, krepi družinsko solidarnost in podzavestno oblikuje vzorce za razumne lastne odločitve v stiski kogar koli od nas.

Vračali smo se mimo pokopališča kjer je leži Damjanov oče, kjer počivajo moji Bulčevi prijatelji.

Kako pa vi skrbite za dobre odnose med sorodniki?

Društvo Novo mesto. 28. januar 2023

Danes ima Zbor članov Društvo Novo mesto v katerem delujem od ustanovitve dalje, v njegovem upravnem odboru pa sem imela mandat do par let nazaj, ko sem se mu sama odpovedala v korist mlajšim in zato uspešnejšim članom. Sem pa še njegova članica in rada kaj postorim, če želijo.

Marsikaj zanimivega in za mesto koristnega, se je porodilo prav v tem društvu, ki sta ga zasnovala odvetnik Tone Škerlj in profesorica Eva Simič ob spremljavi krajinskega arhitekta Mitje Simiča, zaposlenega v Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Eva me je seznanila z namenom društva in me povabila k sodelovanju. Vabilu sem se z veseljem odzvala in že za prvi sestanek pripravila izpis nalog, kaj vse je potrebno, da se mesto in mestne znamenitosti tržijo. Tej problematiki se je prav v tistem času posvečalo veliko pozornosti v slovenskem združenju promotorjev imenovanem Boben, ki v Portorožu vsako leto organizira stanovsko srečanje in je izdajal revijo Marketing. Več let je minilo predno je društvo to gradivo uporabilo pri projektu »Zgodovina za prihodnost«. Imeli smo kar dva svetnika v občinskem svetu mestne občine in pred vsako sejo smo se pogovorili kaj sprejemamo in kaj zavračamo. Kar tri mandate smo imeli članstvo v nadzornem odboru občine. Predlog za organizacijo prvega simpozija o mestu ni bil sprejet z navdušenjem, dokler ni Marjan Lapajne povzdignil glas, da on pa bi lahko organiziral tudi razstavo arhitekturnih rešitev ob simpoziju. Drugi simpozij je šel že lažje, lotili smo se tudi zbornikov simpozijev ter jubilejev in pričeli izdajati časopis Izziv, ki je bil vedno poln zamisli različnih strokovnjakov o izboljšanju razmer v mestu. Razvijalo se je družabno življenje, prijateljevanje vinogradnikov in sodelovanje z institucijami, ki so bile zainteresirane za skupno delo med katerimi je bil vedno v ospredju projekt obnove Glavnega trga. »Ljubezen« društva je bil Narodni dom, uboga stavba, ki počasi še vedno propada. Zanimive so bile povezave z IMV in Krko, v tem sodelovanju je nastala pot ob Težki vodi in naša založniška dejavnost. Nekaj posebnega je bila naša sekcija v Ljubljani, ki je združevala ljubljanske Novomeščane.

Po dvajsetih letih je najprej predala posle Eva in nato še Tone novemu mandatarju dr. Golobu Tomažu. Kot strokovnjak Zavoda za varstvo kulturne dediščine je izdelal konservatorski načrt obnove Glavnega trga in pod njegovim vodstvom je Društvo Novo mesto znatno pripomoglo k izvedbi obnove.

Prostovoljstvo, organizirano v civilni družbi, lahko pod pogumnim in zavzetim vodstvom stori veliko dobrega za okolje v katerem deluje. Ljudje smo dovzetni za sodelovanje, če so nameni združevanja razumljivi in koristni. Društvo Novo mesto je bila in je še vedno želena organizacija, ki pač opozarja odločujoče na potrebe meščanov, postavlja v ospredje njihove interese in vztraja, da se jih upošteva. Žal mi je, da danes nisem bila na zboru članov, imela sem celo stran opozoril o čem vse smo se že dogovorili, pa so še vedno zadeve neurejene kot na primer kampus visokošolskega študija, Mestni muzej, Mestni park, pa tudi oblikovanje regionalne politike in potreb regionalnega središča, Literarna pot po mestu, širjenje glasbenega izobraževanj, gledališče ljubiteljske kulture, poliklinika, potrebe športa, urejanje medsebojnih odnosov in podobne naloge. Še veliko dela čaka oblast in civilno družbo v našem mestu.

Spremljate izboljševanje razmer v našem mestu?

Organiziranost javnih funkcij. 27. januar 2023

Dostikrat je slišati, da vodenje občine ni enako vodenju podjetja, največkrat je kritiziran Jankovič, predvsem arhitekti in gradbinci imajo veliko povedati o njegovih odločitvah, ki bi bile morda dobre v podjetju, za mesto so pa ne sprejemljive. Tudi v moji občini nastajajo te pripombe na župana. Ne da mi miru misel, da mesto Ljubljana ni samo občinsko središče pač pa tudi prestolnica države za katero veljajo določbe Zakona o prestolnici in tudi Novo mesto ni samo sedež občine, je tudi sedež verjetno najobsežnejše pokrajine. Obe mesti bi zato pri svojem razvoju morali upoštevati potrebe države oziroma potrebe regije. Pa jih?

Pred nedavnim je bil objavljen članek v katerem se je slovenskim politikom in oblastem očitalo, da ne verjamejo v trajni obstoj slovenske države ker si ne upajo kupiti ali zgraditi državno tvornih objektov. Prebrali smo tudi lahko kako neambiciozen objekt je novi Šumi, ki ima enkratno zgodovino, zdaj pa bo le ena od običajnih trgovin. Okoli železniške postaje se bitke spreminjajo v vojne, celo slovenski Švedčan Kovač se obrača le na Jankoviča, čeprav živi v prestolnici in ve, kako se lokalne in državne oblasti težko sporazumevajo.

V moji regiji se od časa do časa nam kaj pove, kaj bi bilo storiti v dobro vseh občin v mestu, ki ga krasi neuradni naziv metropola Dolenjske in Bele krajine. Skupna razvojna politika infrastrukture, podzemski kataster, odpadki, turistična destinacija, Televizija Novo mesto, Univerza, o objektih potrebnih za to delo pa ni ne duha ne sluha v javnosti.

Vsaka dejavnost potrebuje dobre in zaupanja vredne ljudi, potrebuje racionalno urejen prostor in potrebna orodja, da ustvari dovolj za preživetje in razvoj. Sporazum o naložbah v skupno dobro širše skupnosti je nujen predpogoj, da se mestna območja prostorsko urejujejo dejavnostim primerno. Osebno pa menim, da bi sporazumevanje o naložbah v skupno dobro moralo zajemati tudi kulturne, znanstvene, vzgojne, izobraževalne, socialne in športe dejavnosti, da se z njimi na vseh območjih krepi intelektualnost prebivalstva, razvija čut odgovornosti za sprejete odločitve in uveljavlja pravica do približno enake oskrbe.

Tako na državni kot na lokalni ravni je organizacija dela pomemben pripomoček za sistemsko urejanje problematike v tem smislu, da se delo porazdeljuje med zaposlene z vsemi pravicami in dolžnostmi ki iz njega izhajajo. Na ta način se vodstvena in vodilna mesta voljenih funkcionarjev razbremenjujejo neposredne izvedbe in se jim zagotovi čas za razmislek ter oblikovanje razvojnih vizij in iz njih nastajajoče strategije. Tako je razumeti tudi objavljene naloge s pravicami in dolžnostmi med sedem podžupanov MOL. Eden od njih ima med svojimi nalogami tudi dogovarjanje z državo o njenih potrebah, željah in zahtevah do prostora v Ljubljani. Na lokalni ravni podobni ukrep še vedno iščem.

Omenjena organizacija dela pa seveda zahteva tudi prilagojen način poročanja medijev. Pričakovati je, da bo v MOL kritiziran ali pohvaljen podžupan, zadolžen za dogovarjanje z državo, če bodo posamezniki in stanovske organizacije kritizirale ali pohvalile posege v mestni prostor. Da se za vsako malenkost in za vse slabosti vedno dolži le enega človeka je absurd, ki ga organizacijska veda označuje kot eksces ker negira porazdelitev dela med zaposlenimi in jim tudi ne priznava upravičenosti do prejemanja neokrnjene plače.

Spremljate predloge posega v prostor v svojem naselju?

Oglaševanje. 26. januarja 2023

Po definiciji je oglaševanje plačana oblika tržnega komuniciranja imenovana tudi promocija. Obstaja od kar je človek na svetu in se nenehno razvija, dopolnjuje in spreminja v skladu s trenutnimi navadami družbe. Pluralizacija medijev in življenjskih slogov, neprestani tehnološki razvoj in vse večja mobilnost ljudi, povzročajo, da je danes zunanje oglaševanje bolj aktualno kot kadarkoli prej in pričakovati je, da se bo njegova aktualnost v bodočnosti le še stopnjevala.

V Ljubljani je že nastalo nezadovoljstvo z zunanjim oglaševanjem in občinski inšpektorati so začeli usmerjati nadzor nad skoraj 10.000 postavljenimi objekti za oglaševanje, ki so jih postavila podjetja registrirana za oglaševanje ali pa označujejo dejavnosti, ki se opravljajo v okolju. Objekti se nahajajo na javnih in privatnih zemljiščih in tiste objekte, ki nimajo ustreznih soglasij bodo razglasili za črne gradnje.

V našem okolju je vsak dan opaziti kakšen nov objekt za oglaševanje zlasti ob cestnih križiščih in opornih zidovih železnice, ulic in cest. Ni videti, da bi kdo posebno pozornost posvečal namestitvi oglaševalnih objektov, bolj je opaziti, da tisti, ki prvi postavi pano odpre možnosti novim oglaševalcem, ki pa so tudi vsiljivi, se vrivajo med postavljene in jih celo prekrivajo. Če so postavljeni v skladu s pravili za enkrat ni bilo zaslediti med objavami za javnost. Navadimo se jih in kot vidim ljudi ne zanimajo prav posebno.

Bolj kot namestitev pada v oči promocijska slika, ki je praviloma oblikovana že tako, da se poudari dobrohotnost poglavarja družine, pohlevne, vedno nasmejane ženske in tam pa tam razigrani otroci, ki se veselijo rdečega korenčka, lizike, marmelade, kakšne preproste igrače,prizori so nam znani in vedno enaki, res pa je, da se vidni novi obrazi v novih barvah, že forma pa se ponavlja v nedogled. Res bi bilo želeno kaj osvežujočega. Oglaševalci bi res lahko dodali še kakšen EUR oglasu, da bi ta potrošniku kaj bolj opazno nakazal kakovost novega avtomobila, bolj učinkovite tablete ali sobno opremo po potrebah sodobnega življenja. Se pa čudim, da se splača na velikem panoju reklamirati nakup zelenjave, mesa, zobne paste ali kaj podobnega, razen seveda, če je nacionalen interes več mesne prehrane ali jejmo samo kruh ali hitro pripravljeno hrano s svežim zeljem in hrenovko. Ker nisem strokovno usposobljena za oglaševanje se s tem pisanjem ne želim uvrstiti med oglaševalne kritike, motijo me samo stokrat prežvečeni prizori na teh velikih panojih, prikazovanje neke družinske želene idile, ki jo ne najdeš nikjer več in spodbujanje pretirane potrošnje v Lidlu, Hoferju, Šparu, Tušu, Merkatorju, vsi z isto ponudbo in z načinom zbijanja cene do onemoglosti. To ni več poštena trgovina, je samo še spodbujevalec potreb, ki mu potrošniki nasedamo zaradi vedno večjih popustov pri ceni.

Želim si pol manjšo a kakovostno boljšo ponudbo kruha, mesa, zelenjave in sadja. Komu je namenjena tolikšna izbira kave, raznega zrnja, neštetega piva, vode in sokov je tudi uganka za potrošnika, le redko opazim, da je s police od tedna do teden kaj izginilo. Ponudniki verjetno vedo kaj delajo, trgovci pa izpadajo kot da so skregani z vrednotenjem svojega težkega dela. Strinjam se z Rimskim klubom, da je nujna vzgoja potrošnikov.

Je za vas redna nabava potrebnih artiklov še v veselje?

Samoodločba. 25. januarja 2023

Mika me spoznati mnenje, ki ga imate o samoodločbi narodov v državah, ki so več nacionalne kot na primer v Ukrajini. Od kar je padla ideja, da bi mir v Ukrajini najbrž dosegli najlažje z uporabo samoodločbe me preganja misel, zakaj voditelje EU in diplomati ne premislijo o tem in se pogovorijo z ukrajinskim predsednikom. Ko sem se o tem pogovarjala s sorodniki so kar obnemeli, strmeli v mene kot deveto čudo in končno zajamrali: ja kakšen pa bo potem svet, če bo vsak narod, ki bo hotel, imel svojo državo? Brez dvoma drugačen, razmišljajmo le ali bo boljši ali slabši in lep primer je kar naša domovina.

V Ustavi, ki naj bi bila totalitaristična, zapisano pravico o samoodločbi smo uveljavili brez predsodkov do drugih narodov države v kateri smo živeli. Približno 25 milijonov državljanov in državljank je končalo v petih državah in nekaj v samostojnih državnih tvorbah ameriškega značaja. Je to lahko potrjena dobra praktična rešitev tudi za Ukrajino? Zakaj bi Slovenci smeli biti organizirani v svoji državi, narodi v Ukrajini pa ne?

Seveda pa s tem pisanjem ne mislim samo na Ukrajino, po svetu so številni narodi še vedno brez pravic do uporabe naravnih dobrin na svojem ozemlju ali brez pravic do gospodarske pomoči, ker ta ostaja skorumpiranih vladarjem, paravojaškim hordam ali roparjem, da ne omenjam težav osrednje azijskih držav kjer sicer ni pomanjkanja materialnih dobrin, so pa neke tradicionalne vrednote, ki zatirajo ljudi kot so Kurdi, do skrajnosti.

Moram vprašati zakaj obstoječe institucije sveta, ki naj bi skrbele za mir na svetu, ne zahtevajo od državnih voditeljev, da v večnacionalnih državah ali v državah kjer odpovedujejo normalni gospodarski ukrepi, s samoodločbo zagotovijo narodov odločanja po svoji volji in svojih možnostih. Tu moramo omeniti zlasti ljudi, ki delujejo v Združenih narodih, v diplomaciji, v strankarskih združenjih in gospodarskih klubih kot sta Davos ali rimski klub.

Razmišljam o priložnostih, ki bi jih novo nastale države pridobile pa tudi o nevarnostih, ki bi jim na novo oteževale življenje in primerjam kje bi pridobile in kaj bi zgubile. Toda moje informiranje in strokovno znanje je premajhno, da bi lahko za to problematiko nakazovala vizijo. Si pa lahko na primeru lastne domovine ustvarim dovolj jasen pogled, da je manjša država dražja predvsem zaradi obrambe, da je bolj dovzetna za povzpetnike, občutljiva v zaupanju in morda šibkejša v vladavini prava. Njene prednosti na trgu so hitrejša prilagodljivost, večja občutljivost za zaščito okolja, kritičnost in spodbujanje inovacij.

Vse tako zgleda, da ne bi več potrebovali varuške kot so ZDA, Kitajske in Rusije, narodi bi se morali znajti sami tudi v povezovanju tako svojega tržnega potenciala s svetom kot tudi ideološkega opredeljevanja. Ne vidim junakov, ki bi se upali prenavljati sedanjo svetovno ureditev ali jo celo spreminjati kljub temu, da smo postali informacijska družba, da je vsak dan naše delo bolj avtomatizirano in kljub temu, da nam tehnologija napoveduje celo »večno življenje« nekje v vesolju. Nam bodo tudi tja sledile jedrske vojne, tanki NATA, Putini, Bidni, Zalenski in podobni hudobci iz katerih mediji delajo junake. Samoodločbe so zato bodočnost, danes pa bolj sanje kot dejstvo.

Ste se vi kar sprijaznili z jedrsko nevarnostjo?

Darila odločujočim. 24. januarja 2023

Neizčrpne so možnosti obdarovanja kogar koli od nas, izbor darila pa zagotovo odvisen od osebnosti in njegovega zanimanja. Za marsikoga je darilo že pohvala, ki jo izreče spoštovana ali kompetentna oseba, marsikdo je dovzeten za umetnine vseh vrst, so pa tudi ljudje, ki še tako primerna darila zavrnejo ali celo omalovažujejo. Sama se razveselim vsakega darila, ki je spoštljivo in mojemu načinu življenja prilagojeno. Ustrašim se daril večje vrednosti saj bi z njihovim sprejemom postajala dolžnica tistim, ki bi me obdarovale, zato daril večjih vrednosti nisem sprejemala. Priznam, da so vabljiva, že pri prvem pretiranem darilu pa sem se odločila za zavrnitev in nikoli mi zato ni bilo žal. Svoje delo sem lahko opravljala po svoji vesti brez odvisnosti do kogar koli kar mi je zagotavljala mojemu poklicu primerno delo.

Prav za prav se ne čudim, da je danes obdarovanje doseglo tako pomembno mesto v poslovnem in političnem okolju skoraj povsod po svetu. Vedno močnejši je med nami strah, da v tekmi za lastništvo materialnega bogastva ne bi omagali, zaostali za drugimi, predvsem pa izgubili delo in zaslužek. Tako smo starši vzgojili generacijo, ki je prevzela naše pravice in dolžnosti ter jih prilagodila svojim pogledom na svet. Sedanja miselnost ne izključuje ničesar, kar bi morebiti izboljšalo materialni položaj posameznika in darila v kakršni koli obliki so na enkrat videti kot dobra in sprejemljiva rešitev. Skrajšujejo vrsto pri zdravniku, pomagajo ohraniti ali izboljšati zaslužek, omogočijo spoznavanje sveta, dopolnjujejo izobraževanje in tako naprej. Obdarovanje neguje tisti, ki ima že vse kot tisti, ki je svoje cilje šele določil. Darila so sestavni del proračunov držav, političnih strank pa vse do družinskih proračunov. Kje naj torej mladina spozna družbo brez pomembnih daril ali podkupovanja? Stvari niso tako preproste, kot jih želijo prikazati pooblaščeni preganjalci, gre za vzgojo v daljšem časovnem obdobju in za spoštovanje dobrih, preskušenih tradicionalnih navad.

Nedvoumno zgledi vlečejo. Če se razglasi, da je visoki državni funkcionar na stroške obiskovalca izpopolnil svoje znanje o kmetovanju, je ta funkcionar dal slab vzgled zlasti tistim, ki se šele uveljavljajo. Skoraj nerazumljivo je, da je bogati Katar potreboval oblikovalce evropske politike in med njimi Grkinjo za izvajanje nadstandardnih športnih prireditev. Samo ugibamo lahko ali je hotel diskreditirati EU ali Grkinjo ali oboje, mogoče je tudi, da je hotel prikriti svoje finančne skrbi. Bližje našim domovom je na primer res vprašljivo dejanje mogočnega lastnika ali solastnika številnih podjetji v naši domovini od kod mu taka zanesljivost, da lahko kot delničar zagrozi celo državnemu proračunu s tožbo ker ogroža njegove delniške donose. Najbolj vidno in zato razvpito pa je seveda plačevanje stroškov izobraževanja na posvetih in simpozijih oziroma v organizaciji stanovskih združenj. Menim, da v tem zadnjem primeru darilo spodbudno vpliva na modernejše oblike raziskovanja, zdravljenja ali dela na splošno. Dosledne meje med ceno darila in njegovim učinkom v korist darovalca ni možno začrtati, pa tudi potrebno ni, saj gre običajno za prikrivanje dejanja in prav to prikrivanje slabi sistemsko odpornost družbe do daril, ki imajo značaj podkupovanja ali iskanja osebne koristi v poslovnem in političnem okolju.

Ne bi pa smeli z opisanimi darili pomešati mala darila iz pozornosti ob jubilejih, praznikih, porokah, Mala darila so izraz naklonjenosti neke dobre osebe do druge, so tradicionalna in nimajo skritih namenov. Prav je, da z njimi polepšamo dan ali dogodek slavljenca.

Kako pa pri vas ravnate z darili?

Muzeji. 23. Januarja 2023

Se vam tudi dozdeva, da v nekaterih stvareh v naši domovini res pretiravamo, celo tako daleč gremo, da je javno napovedana neke vrste »ulična bitka«, če štirje gospodje ne bodo dobili svojega muzeja v prestolnici. Skoraj nerazumljivo postaja da v času, ko govorimo o draginji osnovne preskrbe z energenti, ko skoraj vsi poklici sporočajo, da za sedanjo plačo ne morejo živeti času primerno življenje, ko podjetniki prodajajo svoja podjetja in iščejo nove izzive v storitvah, in tako naprej, da neham z naštevanjem, v Sloveniji širimo muzejsko ponudbo kar z artefakti današnjih dni, ko niti ne vemo ali po merilih stroke kaj pomenijo.

Pa ne pišem tega bloga zaradi mimogrede omenjene ulične bitke, daleč od tega, pišem ga zato ker je nastajala praksa, da le muzejska dejavnost pri nas lahko rešuje nekdanje graščine, ki jih je danes skoraj v celoti možno obnoviti z evropskim denarjem. Nenehno se sprašujem ali je res nekdanja graščina, ki je pol stoletja propadala in za obnovo ruševin zdaj lahko dobimo skoraj zastonj sredstva, primerna le za muzej oziroma, smo postali tako bogata družba, da si muzej lahko privoščimo v vseh teh številnih gradovih, vsaj na Dolenjskem jih je res veliko. In spet brskam po spominu, ko smo v sedemdesetih letih preteklega stoletja v našem mestu iskali možnosti za obnovo zgodovinsko pomembnejših gradov, seveda samo z lastnimi sredstvi, smo načrtovali, da bo lokalno gradbeno podjetje obnovilo Hmeljnik za šolanje v gradbeno zahtevnih obdelavah materiala, da bo lesno podjetje obnovilo romantično graščino Soteska in tam ustanovilo elitni razstavni salon svojih lesnih izdelkov, da bo Prežek obnovilo avtomobilsko podjetje in tam, kjer je dovolj prostora, v naravnem okolju uredilo današnjemu času primeren avtomobilski salon in da bo farmacevtsko podjetje v Starem gradu razvilo svoji stroki primeren projektivni biro, ki bo specializiran za vse vrste projektov zahtevnih tehnoloških postopkov. Ne bom več naštevala, Dolenjci smo prezgodaj »poskušali«. Obnove gradov, kot si jih je zagotovilo Posavje, pa zdaj ni sposobna pričeti nobena politična opcija, čeprav je denarja za obnovo dovolj.

Zapuščenih gradov je predvsem po Evropi zelo veliko, njihova veličina je bila v pridelavi hrane, nastajanju obrti in trgovine ter širjenja transportnih poti, žal pa je to veličino zameglilo tlačanstvo. Če danes obnavljamo ruševine bi bilo prav, da obnavljamo tudi ekološko pridelavo in predelavo hrane v njih ter jih usposobimo za zagotavljanje samopreskrbe s trgovanjem s hrane vred. Študije agroekonomije nakazujejo, da samo storitvena dejavnost ni dovolj za preživetje obnovljenih graščin, nakazujejo tudi, da je v njih težko usposobiti proizvodnjo, ki bi zagotavljala dodano vrednost in graščini zagotavljala sredstva za razvoj. To in še veliko drugega danes dela obnovljene gradove za proračunske porabnike namesto, da bi jih s primerno politiko oskrbe s hrano zadolžili za zagotavljanje samooskrbe s hrano ali dejavnosti, povezane z dejavnostjo razvojnih podjetji. Imeli bi tudi manj porabe prostora za novogradnje škatlastih trgovskih in drugih stavb, ki se nam kopičijo po najdonosnejših njivah, da o zaščiti gozdov in skrbi za krajino sploh ne govorim.

Dobro bi bilo v domovini omogočiti vladam, da res vladajo, ne pa, da se morajo ubadati s tem kot na primer kdo bo direktor muzeja. Pod vladanjem je razumeti predvsem kompleksnost posameznih dejavnosti in nujnost njihovega povezovanja, dograjevanja in razvijanja v skladu z zagotavljanjem blaginje za večino. To pa je seveda zelo težko delo, mnogo težje kot

Kako pa vi gledate na obnovo graščin?

Asopis IZZIV. 19. januarja 2023

Dobili smo novo številko časopisa IZZIV, ki ga izdaja Društvo Novo mesto. Časopis je poln optimizma, ker se mu letos obeta uspešnejše delovanje v korist mesta. Kritičen pogled so funkcionarji društva usmerili v zlorabo javnega prostora za propagando avtomobilov in stavbno dediščino Paučičevo vilo, ki se podira zaradi dotrajanosti. Časopis veliko pozornost posveča svoji založniški vlogi, razgibani mestni glasbeni sceni, predstavi novomeške knjižnice na Dunaju in spominu na preminule ustvarjalce v društvu kot so bili Staša Vovk, Slavko Medle in Albert Račečič. V fokus pa je časopis le postavil pogled društva na »Novo mesto v zadnjih sedmih letih« po izidu Zbornika 650 letnici nastanka mesta in v uresničevanje predlogov, ki so jih nanizali avtorji prispevkov.

Predsednik društva se sprašuje zakaj ni postavljenih kipov, na pripravljenih mestih, društvo pogreša načrt upravljanja z mestnim središčem, prenova ni izboljšala trgovske in gostinske ponudbe narašča pa interes za stanovanja kar lahko vpliva na izgubo socialno pestrosti javnega prostora. Nadalje društvo meni, da v Narodnem domu ne more biti stalna razstava Leona Štuklja ker to spada v muzejsko dejavnost ali v Mestni muzej, ki ga bo nekoč Novo mesto imelo v Mosteku. Predsednik društva ugiba kako bo z garažnimi hišami pri hotelu Kandija in pod Kapitljem, s priključkom Ulice talcev na Rozmanovo, razbremenitvijo Kandijske ceste, gradnjo južne obvoznice in drugih prometnih vozlišč. Še posebno pa opozarja na kronično pomanjkanje zazidljivih stanovanjskih površin.

Zeleni sistem mesta mora biti vpet v načrtovanje in upravljanje mestnega prostora, mesto mora imeti park in zgraditi je Arheološki park Marof po predlogih stroke. V društvu pravijo, da občini ni možno očitati nedelavnosti, »pogrešamo pa večje vključevanje civilne družbe in neodvisne stroke v odločitve, ki v končni fazi zadevajo predvsem nas, meščane«.

Kaže, da so opozorila občini predvsem strokovna in vezana na prostor, v Zborniku pa so izražene tudi druge, nič manj pomembne želje in potrebe meščanov kot so: a) pomen Univerze za Novo mesto in spodbuja mestne oblasti, da se v večji meri posveti njeni realizaciji, b) načrtovanje urbane strukture tistih delov mesta, ki morajo svoje centralne dejavnosti in javne odprte površine šele ustvariti, da ne postajajo »spalna naselja«, c) mesto potrebuje regijski logistični center, d) jasno mora biti začrtana vizija razvoja mesta, e) oblikovana regionalna politika Novega mesta in f) načrtovan razvoj regionalnega središča, g) širitev muzejske dejavnosti v Mestni muzej, h) ustanovitev Literarne poti Novomeških literarnih ustvarjalcev, i) ustanovitev umetnostnega trga, j) Širjenje kakovostnega glasbenega izobraževanja, k) prostori za Gledališče ljubiteljske kulture, l) Investicije v zdravstvo, m) prizadevanja za urejanje medčloveških odnosov in ne nazadnje n) Športni objekti za panoge, ki jih v NM še ni in trajnost pokroviteljstva.

Za ustvarjalne odnose med civilno družbo, strokovnimi organizacijami in oblastjo bi bilo koristno, da jih mestna oblast upoštevala pri svojih odločitvah o sedanjih in bodočih funkcijah mesta, saj bi se na ta način profilirale naloge in cilji Novega mesta ter njegov položaj v slovenski družbi.

Kako pa vi doživljate pravice in dolžnosti mesta v katerem živite?

Odhajanja. 18. januar 2023

Vso mojo delovno dobo me je značaj dela povezoval z številnimi gospodarstveniki, ljudmi na odgovornih položajih, strokovnjaki in kulturniki tako na lokalni ravni kot v republiki in državi. Bili so konflikti, kje jih pa ni, vendar smo se o stvareh znali dogovoriti, jih skupno uresničiti in se učinkom dela primerno tudi skupno poveseliti. Prijateljske vezi smo tkali z veliko tolerantnosti drug do drugega, lahko bi rekla na zaupanju v našo skupno moč. Ko zdaj drug za drugim odhajajo v večnost posamezniki te velike, več desetletja ustvarjalne družine, odhaja z njimi tudi delček mene, mojih spominov, prispevkov k skupnemu delu in prijateljevanju.

TEM Čatež je danes med najuspešnejšimi gospodarskimi družbami v naši domovini. Od 1990 leta dalje ga je vodil Andrej Bajuk, ki je TEM tudi predstavil na 28. Forumu mojstrstva in odličnosti v Trebnjem. Poudaril je, da svojo blagovno znamko instalacijskih stikal ter vtičnic prodajajo specializiranim podjetjem po Evropi kjer je še veliko možnosti za povečanje prodaje zaradi česar TEM nenehno vlaga v izobraževanje strokovnjakov, najmodernejšo opremo ter informacijski sistem. Direktor Bajuk je z vidnim zadovoljstvom poudaril, da se njihovo podjetje zaveda svoje družbene odgovornosti do lokalnega okolja, šol, športa ter skupnih projektov. Veseli uspešnega dela TEM in njega kot direktorja, smo v Galaksiji slišali tudi za realne načrte za prihodnost. Ustvarjalec Bajuk je pred dnevi nepričakovano omagal, podjetje, ki ga je vodil, pa je objavilo njemu na čast tole misel Thomasa Carlyle:«Dober, plemenit človek, ki je z nami živel, nam ne more biti odvzet, kajti v našem srcu je zapustil svetlo sled svoje dobrote in plemenitosti.«

Da živi v Novem mestu gradbeni inženir »vseh muh poln« smo vedeli vsi v mestu, sama še posebno, saj je bila njegova mama moja sodelavka. Kot Pionirjevec je najraje opravljal svoje delo po gradbiščih, daleč od sedeža podjetja ker je tam pač organiziral gradbišče po svojem prepričanju in lokalnih možnostih ter si s tem zagotovil položaj odločujočega. Legendarno se je zaključila njegova emisija v Libiji pa verjetno še kje drugje saj je Pionir vedno gradil v tujini še posebno po razpadu države. Ko Pionirja ni bilo več, se je Jakob Andolšek zaposlil v podjetju, ki je nadaljevalo gradnje v Novem mestu in prvimi objekt z »barvnimi gradbenimi elementi« postavilo za TUŠ. Andolšek je poskušal tudi z dograditvijo Avtobusne postaje, vendar neuspešno zaradi nedorečenosti izvajalca del s projektom. V sredo so znamenitega gradbinca Jakoba pokopali v družinskem krogu. Po mojem mnenju je bil zadnji Pionirjev operativec, ki je ohranil vse značilnosti nekdanjega inženirskega poklica in se v spomin ljudi zapisal kot njihov značilni predstavnik.

Drobna, vedno nasmejana Polonca je bila sonček naše ulice in na njej sva se tudi spoznali ter prijateljevali. Kar dobro sem poznala njene starše, posebno očeta, ki je opravljal neke funkcije in bil zelo spoštovan Novomeščan. Polonca je s sestro Meto živela pri starših, bili so prvi naseljencu ulice in njihova hiša je v njej zgodovinska ikona. Sestri sta bili vedno v središču mestnih dogajanj, planinke, prostovoljke, aktivistke RK kaj vem česa še. Ko se je sestra poslovila je Polonca, še vedno nasmejana, tavala po ulici, kot, da v domu nima več kaj iskati. Naš sonček bomo jutri pospremili na zadnji poti.

Tako minevamo, kaj ne?

Obseg zmanjšuje kakovost. 17. januar 2023

Tokrat moram spregovoriti o svojih slabostih v zvezi s pisanjem in objavljanjem blogov, kajti dnevno obveznost ne moreš opraviti z levo roko. Zahteva načrtovanje tem za katerimi je dovolj dokumentov ali literature, da o jih lahko podaš mnenje, biti morajo kot hiter odgovor na dogodek, mnenje ali predlog, uporabljati ne smeš osebnih podatkov posameznikov iz dnevne teme in izjemno pozornost moraš namenjati načinu pisanja, da koga ne žališ, kriviš za stvari, ki jih ni naredil namenoma ali da kako drugače ne preprečiš razprave. Zamisel nima dovolj časa, da bi dozorela in se čim bolj odlično izkristalizirala, stlačiti jo moraš na eno stran, zmanjka časa za lektoriranje,

Taki in podobni razlogi so največkrat povod, da je v mojih blogih tudi več napak kot bi bilo, z veliko mere tolerance, morda še sprejemljivo. Neznansko mi je neprijetno, da sem virtuozinji Ani Fajdiga dala enkrat priimek Fink in iskreno se ji zato opravičujem. Prav tako se moram opravičiti umetniku Hamu Čavrk ker sem ga omenila v ženski obliki. Ne vem kako se mi je zapisal kot zdravnik gastronomije namesto gastroskopije. Tudi odhod Polonce ni prav umeščen in bom popravila to napako. Da sem dovolj jasno napisala, kaj je feminizem, sem morala poseči tudi na področje filozofije, ker je bil moj cilj spodbuditi razmišljanje žensk in moških o stvareh, ki lahko spremenijo naše življenje na bolje. Ni dvom, da je ustvarjalno sožitje spolov v interesu nas vseh. Nekako sem si po tej zahtevni temi zaželela pisati o vsakdanjih novicah, pogovorih, srečanjih, »obiranju« če hočete. S svakinjo to imenujemo čvek brez slabega prizvoka. Niso bili vsi bralci bloga mojega mišljenja in drugič bom uporabila naslov »vsakdanji klepet« ali »novice«. Verjetno je kdo še kje odkril moje pomanjkljivosti v blogih in vesela bom, če mi to sporoči.

Prizadevam si, da bi moji blogi spodbujali aktivno državljanstvo in tako pomagali odločujočim pravočasno in pravilno zaznati utrip družbe. Sledenje vsebini in njenemu namenu pa lahko povzroči slabosti v izražanju, slovnične napake in neprijetne zamenjave. Dobro je zato imeti koga, ki je občutljiv na napake in obvlada dobro slovenščino.

V želji, da napak ne bi več delala, bom bolj pozorna tudi pri izbiri teme. Zasuta sem s predlogi o tem kaj vse je potrebno komentirati, kako blog približati sledilcem, kako ga pisati, da ga bo spremljajo vsak dan več ljudi, da bo postal delček javne tribune. Prizadevam si stvari pogledati iz drugega zornega kot je bila podana javnosti od stroke, politike ali novinarjev. Ugotavljam namreč, da je poročanje javnosti vse prej kot kompetentno pa praktično ne prepoznaš razlogov. Najbolj pa me moti, da se posamezniku ali družbi vsiljujejo odgovori na poročanje.

Verjetno javnost tudi mnenja iz blogov ne sprejema tako kot bi si blogovci želeli in prav to je vzrok, da moramo večjo pozornost namenjati razvoju dialoga. Morda se kdaj le ujamemo enako misleči in se takrat naše mnenje sprejme v obravnavo pri pristojnem organu. Upanje ugasne nazadnje!

Ste vi bralci blogov?

vek. 16. januar 2023

Po vseh teh feminističnih modrovanjih se prileže malo poklepetati v stilu vsakdanjega čveka kot imenujemo pogovor »Prosto po«. Ta znamenita oblika komuniciranja, ki jo medsebojno uporabljamo zlasti drug do drugega prijazni ljudje, moški in ženske, nas sprošča, poživlja sodelovanje in blaži napetosti. Pa začnimo!

Je mogoče, da ne veš za Polonco, tvoja soseda, pa ne veš, da je umrla. Vidiš to je pa zato ker ne gledaš osmrtnic. Vsak dan pogledam našo oglasno desko, tudi danes sem jo, na njej ni nobenega obvestila. Kdo pa sploh obvešča, saj je Polonca živela sama.

Zadnjič sem šla na pregled oči in sem srečala Jožico, jo je hči peljala v Dnevno varstveni center, zvečer jo gre pa iskat. A res? Kje pa je dnevni center? V domu starejših, baje zelo v redu. Nisem še bila v njem.

Kaj pa Rožco kaj vidiš? Menda jo imajo tam v društvu zelo v čislih, ker kar naprej uvaja kaj novega. Ja, saj to je res značilno zanjo, tudi ko je še delala, je bilo tako.

Spet sem srečala Marico, prepoznala me je, sploh ne zgleda slabo, človek ne bi verjel, da je bila v bolnici.

Pri hoji dostikrat ne vem kod hodim, samo pazim, da se ne spotaknem in da ne padem na bok. Za ženske je to najvažnejše, saj sama vidiš kako je.

Veš, da sem od a do ž prebrala našega kardinala, ja vztrajala sem, ker sem hotela do dobra spoznati njegovo ravnanje.

Naša Sanda je v vrtcu skrbela za fantka, ki je danes škof, ne vem lahko, da tudi kaj višjega v slovenski katoliški cerkvi.

Da bo Edvard zapustil Metko si nikoli ne bi mislila, kako sta skupaj uživala.

Ja Janez je pa šel in Tina ga bo najbrž zelo pogrešala. Meni se je zdel v redu človek, dobro je delal na Cankarju in v kliničnem centru, poglej oboje še vedno kar dobro deluje. Zagotovo pa ni Janez nič kriv, če so s koncesijami usmerjali denar zdravstva v privatne žepe.

Pa kaj je ta Kosova, da se tako paradno distancira od Svobode. Vedno ji je bilo «z rožcam poslano«, sicer ne vem kaj je naredila dobrega za domovino, objav o tem ni bilo. Bolj se mi do pade brat, strokovnjak, ki si upa.

Si videla, kako je Irena razvila funkcije nadzora? Super, približujemo se vsebinsko EU. Meni se to do pade, da ljudje ne hodijo v službo ampak da delajo in kaj dobrega naredijo.

In tako dalje je neškodljivi čvek pravo osvežitev!

Imate koga s komer lahko opravite svoj čvek?

Seksizem. 15. januar 2023

Poleg patriarhata je seksizem najpomembnejši razlog za obstoj nadvlade med spoloma, proti čemur si prizadeva feminizem. Evropska unija ga je opredelila takole: »Seksizem je izraz "zgodovinsko neenakih razmerij moči" med moškimi in ženskami, kar vodi v diskriminacijo in preprečuje polno emancipacijo oziroma napredek žensk v družbi«. Sprejela je Priporočilo kot celovit seznam ukrepov in položajev za njegovo preprečevanje, identifikacijo in razkritje ter poudarja, da seksizem ustvarja ozračje ustrahovanja, strahu, diskriminacije, izključevanja in negotovosti žensk in deklet. Izraža se v oglaševanju, v medijih, prek zaposlovanja, pravosodja, izobraževanja, v jeziku in v športu.

Kaj vse se danes prepoznava za seksizem? Prizadevanju za omejevanje možnosti zanositve in uporaba kontracepcijskih sredstev se upirajo predvsem verske skupnosti in tisti deli civilne družbe, ki so pod njihovim vplivom. Modna industrija razvija oblačila, ki naj bi jih dekleta nosila za spodbujanje moških čustev in ne oblačil, ki bi nakazovala samostojnost in pogum žensk samih. Zahteve in želje do oblikovanja telesa privlačnega za moške mučijo ženske s hujšanjem, jih silijo v lepotne operacije, jih oblačijo v tesna in telesu neprijazna oblačila, čevlje in perilo. V filmih je mnogo seksističnih žensk in preveč nasilja ter junaštva moških do žensk, ki se v pretežnem delu prikazujejo kot drugorazredne pomočnice izjemno sposobnim moškim. Feminizem si prizadeva, da bi ženske svoje navade krojile po svojih zgledih in tako, da tudi z zunanjostjo pokažejo svojo enakopravnost in razumnost. Z delom ženska ne pridobi samo plačo, na delu se krepi njena zavest, svoja prizadevanja za ustreznejše življenje primerja z drugimi na delu in bogati svoje znanje. Postaja soupravljavka in tako vedno bolj enakopravna moškim.

Še mnogo primerov seksizma je možno zaznati na vseh aktivnostih ljudi po celem svetu, tudi pri ženskah, ki so prve pridobile enakopravnost in se s tem vključile v moška gibanja za ohranitev patriarhata, za napredovanje svoje samostojnosti, za ohranjanje imperialističnih teženj njihove države in podobnega zla. Praksa feminističnega gibanja je rodila novo strategijo, ki načrtuje več izobraževanja žensk in moških, skrb za stanovanja in stanovanjske zadruge, razvoj socialne solidarnosti z vključno manj revščine. Program ekonomske stiske žensk izhaja iz dvojnih obremenitev zaposlenih žensk in zato vključuje tudi prizadevanja za širitev njihovih državljanskih pravic.

In kakšnemu cilju sledimo tako ženske kot moški? Srce feminizma je ponovno ljubiti! Bell Hooks pravi, da »v resnici vedno več moških študira feministično misel in se spreobrača v feministično mišljenje. Ko sprejemamo, da prava ljubezen izvira iz prepoznanja in sprejemanja, da ljubezen sprejema priznanje, skrb, odgovornost, predanost in znanje, razumemo, da brez pravičnosti ni ljubezni. S tem zavedanjem pride razumevanje, da ima ljubezen moč, da nas spremeni, da nam daje moč, da se upremo prevladi. Izbrati feministično politiko torej pomeni izbrati ljubezen.«

Srčno upam, da sprejemate tako vi kot naši predsednici spoznanje, da feminizem ne odvrača žensk od moških pač pa ustvarja pogoje za ponovno ljubezen med njima.

Storite kaj za ponovno ljubezen med vama?

Patriarhat, 14. Januarja 2023

Včeraj sem pisala o feminizmu in poudarila, da so pomemben razlog za njegovo delovanje patriarhalne ostaline v odnosih med moškimi in ženskami. Prizadevanje žensk za odpravljanje razlik med spoloma pa ne pomeni, da ženske delujemo proti moških, še manj da smo njihove sovražnice ali še kaj hujšega. Že v osnovni šoli smo se vsi učili, da je patriarhat družbena ureditev, pri kateri imajo moški vso pravica do imena, socialnega in političnega položaja, kakor tudi do imetja in oblasti nad družinskimi člani in da se ta pravica prenaša avtomatično od očeta na prvorojenca ali na najbližjega moškega sorodnika. Uveljavil se je v času, ko je človek postajal poljedelec in je skrb za prehrano prevzel moški.

Ostanki patriarhata so zelo živi med nami čeprav se je že velikokrat spremenila ureditev naše družbe zaradi vedno novejših tehnologij in tehnik, ki so danes pripomočki pri delu tako moških kot žensk. Ti patriarhalni ostanki se prenašajo iz roda v rod kar preprečuje enakopravnost spolov pri opravljanju enakih delovnih dolžnosti in preprečuje vzgojo otrok v duhu sodobne družbene ureditve. Ženske se s svojim feminističnim gibanjem prizadevamo za odpravo patriarhata. Feminizem želi odpraviti te ostanke patriarhalne miselnosti kar pa ne pomeni nenaklonjenosti ali celo sovraštva do moških saj se zaveda, da so tudi ženske lahko podpornice patriarhalne ureditve, zlasti tiste, ki sprejemajo podrejeno vlogo moškemu zaradi materialnih koristi ali seksizma.

Seveda pa v vsakdanjem življenju vsak od nas brani svoje prepričanje na vse možne načine. Tisti moški, ki bi še vedno, kot edini, radi nadvlado v družini in družbi ohranili, sramotijo ženske in feminizem. Pri nas je na primer prisotno moško mnenje, da samohranilke ne morejo poskrbeti za vzgojo sinov. Imamo celo gibanje, ki med drugimi čudnimi in kvarnimi pogledi na materinstvo in ženske, vztraja na protiustavni spremembami Družinskega zakonika, živo pa se tudi spominjamo poslanca v Državnem zboru, ki se je skozi okno škodoželjno nasmihal demonstrantkam za žensko enakopravnost pred parlamentom. Patriarhalno obnašanje moških in žensk je v naši domovini žal še prisotno. Ženske moramo zato pozorno in pametno delovati, da se ne dovolj poučene pouči o nujnosti posodabljanja medsebojnih odnosov med moškim in žensko, da je enakopravnost žensk danes predpogoj za uspešno gospodarsko in duhovno rast prebivalstva in da se za odpravo danes nesprejemljivih patriarhalnih odnosov edino organizirano prizadeva prav feminizem. Poučevati se morajo tako moški kot ženske, vsi ki o tem pišejo in seznanjajo javnost, predvsem pa morajo škodljivosti patriarhalnih navad prepoznavati starši, da ga njihovi otroci ne bodo sprejemali in prenašali na prihodnje rodove.

S patriarhatom imajo probleme povsod po svetu, izjemno nevaren je trenutno v Iranu in Afganistanu, jutri ga lahko pričakujemo kjer koli saj se njegove ostaline ohranjajo iz verskih in vzgojno izobraževalne vzrokov. Poglejte samo, kaj se dogaja na tem področju v ZDA, kaj počnejo vojaki v vojni za Ukrajino, kako so z njim obremenjene matere v državah lakote in še bi lahko naštevala. Feminizem zato ni omejen na državo, na primer slovenski na Slovenijo, nam ženskam ne sme biti vseeno kaj se dogaja z ženskami po svetu. V tem kontekstu ima feminizem tudi zahtevne dolžnosti.

Zakaj nočete, da bi vas imeli za feministko?

Feminizem, 13. januarja 2023

Danes je petek in še 13 dan v mesecu, samo upam lahko, da se mi ne bo zapisala kakšna neumnost ali sprožil nepotreben plaz kritik, kajti namenila sem si pisati o feminizmu. V naši družbi ima ta izraz negativen prizvok, uporabljajo ga ljudje, ki želijo diskreditirati ženske in njihove probleme. Ženske, katerih glas seže do ljudi pa tudi same odklanjajo, da se jih označuje za feministke, ker hočejo biti priljubljene pri obeh spolih. Zaradi tega paradoksa mi hodi po glavi ta kolumna in želim si, da bi kakšen strokovno kompetenten organ povzdignil svoj glas nad tem kar laiki ugotavljamo o dolžnostih feminizma.

Obširno literaturo o feminizmu ponujajo vse knjižnice in srčno vam priporočam branje knjige »Feminizem za vsakogar« avtorice Bell Hooks kot tudi branje »Feministični manifest« avtorice Ljube Ijeawele, da se bomo ženske zavedale ne samo svojih pravic v svojem okolju ampak spoznale tudi svoje dolžnosti, ki jih imamo do žensk v vse rasah, družbenih ureditvah in okoljih po svetu in to od naših še kar veliko pridobljenih pravic do ženskih dojenčkov, ki jih neke družbe na zemlji še vedno morijo.

Ni enostavno razumeti feminizma, ker se v njem srečujejo spoznanja več znanstvenih ved, predvsem pa sociologija, psihologija, ekonomija in politične vede. Za tale blog bo dovolj, če navedem, da pod pojmom feminizem danes s Sloveniji razumemo odpravljanje razlik neenakosti med spoloma tako v domovini kot po svetu ter nenehno spodbujanje družbe, da uveljavlja pridobljene pravice, interese in zadev žensk v praksi. V čast vsake Slovenki bi moralo biti, da smo v naši družbi dosegli visoko stopnjo razumevanja za enakovrednost in enakopravnost spolov in da uspešno premagujemo seksizem. Čudim se zato od kot prihaja negativni prizvok za feminizem in to tako močan, da nočeta biti feministki niti obe naši predsednici, kot ugotavlja Mojca Pišek.

Nespametno bi bilo upati, še bolj pa verjeti, da bo za vedno pravičnejši položaj ženske v naši družbi skrbel kdo drug kot ženske same. Družba je strukturirana po interesnih skupinah in vsaka uveljavlja svoje pravice, bolj redko pa opravlja tudi svoje dolžnosti. Ženske ne ščitimo samo svojih pravic in dolžnosti pač pa v pretežnem delu tudi pravic otrok, da bodo ti vzgojeni brez seksizma in da bodo zato v prihodnje generacije lažje premagovale nerazumevanja med patriarhalnostjo in sodobno moderno miselnostjo.

Imela sem to srečo, da mi ni bilo potrebno svojega feminizma uveljavljati na način, ki bi motil moje okolje in moške v njem. Prav za prav so bili moji kolegi tako pri delu kot v privatnem življenju v večjem številu moški kot ženske. Tako je pač bilo v mojem poklicu. Kljub temu pa se je tudi zgodilo, da sem sama prekoračila mejo tihega dogovora o spoštljivem obnašanju na primer v trenutku jeze, znala sem se opravičiti za take napake ali našla način, da sem zagotovila dolgotrajno zaupanje. Pri delu in v medsebojnih odnosih s komer koli je bistveno zaupanje. Želim poudariti, da cilji feminizma niso samo pravica, so tudi dolžnosti, ki jih je Bell lepo nanizala v omenjeni knjigi.

Nenehno bodimo pozorni na medsebojne odnose, da so ustvarjalni, za družbo in za posameznike sprejemljivi in vzor tistim, ki hrepenijo po miru. Če bi naše diplomacije s tem ciljem delovale po svetu, se nam danes ne bi bilo treba bati jedrske vojne.

Se strinjate?

Zdravnik in pacient. 12. januar 2023

Dan se je začel z rahlim incidentom s sorodnikom, ki se pripravlja na zdravniški pregled. Vprašal me je za mnenj o njegovem pristopu k zdravniku, ki ga je celo skiciral in sem ga lahko prebrala. Oporekala sem mu v tistem delu, ko je napisal, da je »diagnozo določil sam, ker je veterinar po poklicu« Po mojem mnenju zdravnik to ne bo dobro sprejel najprej zato, ker pač greš k njemu, da on opravi svoje delo v skladu z zdravniško etiko in drugič zato, ker je vprašanje, če mu bo všeč, da se v njegovo stroko vtika veterinar. Moj sogovornik je bil užaljen zaradi mojih pripomb, malo je še poklepetal in kmalu odšel. Sama sem se temu njegovemu ravnanju čudila, vprašal me je kaj menim in odgovorila sem po svojem videnju in vesti, ni mi bil dolžan vprašati in tudi sama nisem imela razloga, da bi odgovorila drugače kot sem. Možakar je v letih, včasih res sprejema samo svoje mnenje, vendar razumen in preudaren. Res pa je, da se z zdravniki v principu težje razume kot mi ostali. Do pregleda je še mesec dni, razmislil bo!

Se pa ob tem in podobnih primerih odpira vrsto vprašanj in dilem, ki pacientu onemogočajo odkrit in predvsem razumen pogovor ter dogovor z zdravnikom. Pacient nikoli ni prepričan, kaj ga muči, mu odpoveduje ali kakšno pomoč potrebuje in zdravnik ima tudi običajno pred seboj le nekoga od neštetih pacientov, ki mu bo pripovedoval o svojih težavah in če v tem odnosu nekdo želi uveljaviti svojo diagnozo, ker je v podobnem poklicu kot zdravnik, nastane močan razlog za razhajanje mnenj, ki običajno ovira objektivno obravnavo. Če pa se mnenje o diagnozi morebiti ujema med pacientom in zdravnikom, še vedno ostaja pri zdravniku priokus neprimerne primerjave zdravniškega poklica z veterinarskem. Skratka, bil bi čudež, če bi se razšla neprizadeto.

Za bolnika je zdravnik edina rešilna bilka, ki se jo krčevito oklepa in zelo pazi na vsako besedo ter kretnjo. Od zdravnika je seveda odvisno, kako obnašanje pacienta sprejema, to kar nekemu zdravniku odgovarja, je pri drugem lahko kamen spotike, enemu gre na živce neodločnost pacienta, drugemu pa prav obratno - rad poklepeta in iz klepeta potegne zaključke tudi za diagnozo. Iz teh in podobnih izkušenj nastaja dvom, kako naj se pacient obnaša, da bo zdravnik lahko zadovoljno opravil svoje delo.

Zadnja leta sem na žalost morala obiskovati kirurga, okulista, gastronoma in zdravnika na ultrazvoku. Čeprav so se obiski pri navedenih ponavljali, sem se morala nekaj dni pred pregledom že duševno pripraviti; preverjaš večkrat, če imaš urejene dokumente, če nisi spregledal kaj v razporedu, uro obiska, v kateri ambulanti tokrat dela tvoj zdravnik in tako naprej. V ambulantah se opreš na medicinske sestre, običajno te razrešijo polovico napetosti, še vedno pa jo ostaja dovolj, da se zmedeš pred zdravnikom. Občudujem paciente, ki se znajo postaviti v enak položaj kot zdravnik in jih ne premagujejo ti zoprni občutki, da v trenutku pred zdravnikom ne pozabiš na kaj, kar bi zdravnik moral vedeti.

Vsak človek se po svoje ravna tudi kot pacient zato sem morda res napačno svetovala svojemu jutranjemu obiskovalcu.

Kako pa vi doživljate svoj obisk pri zdravniku?

Sožitje z živalmi, 11. januar 2023

Sem popolni laik na tem področju in, razen javnih deklaracij, ne poznam ničesar kar bi mi pomagalo razumeti kakšen odnos naj bi bil pravilen in kako si ga pridobimo. Da bi nekoliko zmanjšala to svojo nevednost, sem se pozanimala po spletu, kako uresničujemo splošne težnje ljudi do živali.

Najprej sem ugotovila, da imamo dokaj obširno zakonodajo, ki se nenehno dopolnjuje. Kot pravi zakonodajalec z njo določa odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih živih bitij, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; določa pogoje, ki jih je za zaščito živali treba zagotoviti pri reji in vzreji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in postopkov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali; ureja nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali; ureja nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona ter določa kazenske sankcije za kršitelje določb tega zakona. Ureja tudi ravnanje z ribami, divjadjo in lovskimi psi, če ni s predpisi, ki urejajo ribištvo, divjad in lovstvo, urejeno drugače.

V naši domovini je zelo razvito tako strokovno kot ljubiteljsko delovanje v zvezi z živalmi, med njimi je tudi Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, ki je prostovoljna in nepridobitna organizacija in se bori za boljši položaj živali. Od leta 2006 ima status nevladne organizacije RS, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali.

e 20 let izdaja revijo Osvoboditev živali. Omenjam ga zato, ker vidno spodbuja tudi vegan prehrano, temu primerno podjetništvo, recepte, nasvete za prehrano pri zdravstvenih težavah in številna strokovna in laična mnenja. Odločno nasprotujejo gojenju in lovljenju divjih živali. Njihov odnos do zemlje je izjemno spoštljiv, njena raba pa bi morala biti namenjena primarno samopreskrbi. V reviji objavljajo tudi ugotovitve znanstvenikov na primer o ptičjem govoru, o sočutju živali s človekom in o literaturi, ki ljudem omogoča boljše poznavanje živalskih navad. Neverjetno veliko pišejo o živalski boleznih, ki se z mesom prenašajo na ljudi, odločno pa nasprotujejo poskusom na živalih, ker ima znanost na razpolago druge možnosti. Zanimivih informacij v reviji je zelo veliko, so pestre in aktualne.

ivali imajo svoj svetovni dan 4. Oktober že od leta 1931 dalje. Na zemlji živi okoli dva milijona živalskih vrst, pri nas med 15 in 20 tisoč, od katerih pa jih je 850 endemitov, kar pomeni, da so to živalske vrste, ki živijo pretežno na ozemlju naše države.

V teh obširnih revijah sem našla tudi prispevek o meni ljubih ježkih. Motali so se okoli hiše več let, ko pa je bila okolica kultivirana, so se odselili. Srčno želim, da bi se vrnili in iščem njihove rejce. Zagotavljam, da bodo pri nas v naravnem okolju in da jim bo lepo!

Kakšen pa je odnos vaše družine do živali?

Opozorila arhitektov. 10. januarja 2023

Medtem ko večina stanovskih združenj molči ob sprejemanju usodnih odločitev na področju njihovega strokovnega delovanja, pa se arhitekti kar velikokrat oglašajo in predlagajo ustreznejše rešitve, kot jih zasnujejo in podajajo predlagatelji. Kot je zabeležilo Delo, imamo v naši domovini več kot 10 arhitekturnih birojev, ki se uvrščajo po kakovosti v mednarodno arhitekturno elito. Sama prebiram predvsem prispevke arhitektov o urbanističnih ureditvah območij, mest in naselij, opozorila o obnovi dediščine, gospodarnega ravnanja z zemljišči, umeščanju povsem novih dejavnosti v prostor, zlasti pa o investicijah javnega značaja in skupnega dobra, ki so vedno povezane z pogumom aktualne oblasti in njenim zaupanjem v nujnost urejanja prostora za prihodno uspešnejše delovanje.

Mojo delovno dobo so zaznamovale številne nove dejavnosti, naložbe in gradnje. Imeli smo dovolj poguma, da smo v razmerah kakršne so pač bile, urejali urbani prostor in gradili prostore za nove dejavnosti z vedno novimi materiali in prilagajanjem prostorov tehnološkim postopkom pa naj je šlo za tovarno, bolnišnico, naložbo v kulturo ali raziskovalno dejavnost, muzej ali knjižnico. Prišli so tudi časi, ko sem bila sama najbolj odgovorna za zagotovitev ustreznih prostorov za modernizacijo poslovanja plačilnega prometa, razvoj inšpektoratov in širjenje informacijske dejavnosti kar na štirih lokacijah, mi je bilo samo po sebi umevno, da se moram pobrigati za novogradnjo na teh lokacijah. Nad vse zanimivo mi je bilo sodelovanje s projektanti in tehnologi katerim smo razlagali kakšne prostore potrebujemo, dileme, ki nas mučijo, možnosti, ki jih iščemo. Skupaj smo šli na ogled v prostore z dobrimi rešitvami, prebirali smo tujo in domačo literaturo, se dogovarjali z izvajalci opreme in se pač potrudili, da bi zgradili nekaj dobrega, dolgotrajnejšega. Pravega zadovoljstva prav za prav graditelj niti ne doživi, ker ob koncu gradnje ugotoviš tudi to, kaj vse bi bilo lahko bolje, če bi!

e ko se je gradil Cankarjev dom smo poslušali po raznih sestankih upravljavcev, da je ta in ta prostor rezerviran za novo sodišče, kje v prestolnici je rezervat za zdravstvo, da je potrebno določiti lokacijo univerze, da ni prostora za nova ministrstva in tako naprej. Aktualne oblasti so imele dokaj ambiciozne razvojne načrte, dovolj poguma in tudi financiranje naložb se je, sicer vedno z muko, le ustrezno urejalo. Zakaj se je razvojni ciklus tako klavrno zaključil bodo ugotovili raziskovalci preteklosti, ne čudim pa se ugotovitvi arhitekta Miloša Kosec »da se pri nas država vede predvsem kot najemnik in skvoter«. Avtor to obnašanje Vlad Republike Slovenije še ocenjuje kot njihovo nezaupanje v obstoj države, zato ne poskrbijo za lastne državno tvorne objekte s katerimi bi lahko postali tudi vzor trajnostnega in racionalnega upravljanja prostora. Osebno bi dodala, da je ta »virus« močno prisoten tudi v lokalnih skupnostih in ga nadomeščajo mikro naložbe v ceste, poti, steze in stezice.

Po Sloveniji se množijo sončne elektrarne in ta proces pospešuje tehnologija sončnih celic, ki so vsak dan cenejše. EU je pridobivanje sončne energije uvrstila med prioritete. Kam bodo umeščene sončne elektrarne pri nas, da ne bo ogrožena naravna in kulturna krajina? Arhitekt Matevž Granda opozarja, da to ogroženost lahko zmanjšuje ali odpravi sodelovanje arhitekturne stroke pri odločanju o namestitvi sončnih elektrarn na strehe. Upajmo, da se bo tokrat strokovna rešitev ujemala z naložbeniki.

Boste poskrbeli za svojo sončno elektrarno?

Stoletnik. 9. januar 2023

Med mojimi otroškimi spomini ima posebno mesto mogočno podstrešje kar velike kmečke pritlične hiše. Mogočno zato, ker se je raztezalo kot prostor nad celotno stavbo. Na podstrehi so bile same skrivnosti kot na primer knjige Mohorjeve družbe, lajbeljč narodne noše, moške vojaške uniforme, skrinje z posebnimi oblačili, orodja, ki se niso pogosto uporabljal in skladišče nabavljene hrane v velikih količinah kot na primer 50 kg sladkorja, zaboji olja in podobno. Na čelno stran hiše je bila obrnjena fečara s starim pohištvom, shranjenimi fotografijami, šatuljami mojih tetk, žametastimi in plišastimi oblekami, okraski za praznične dni in celo glasbeni instrumenti. Neskončno zanimivo je bilo brskanje po vsem tem »bogastvu«. Tam so bile tudi pesmarice, na paši smo se iz njih naučili pesmi in jih na ves glas prepevali, da jih je lahko slišala cela vas. Prepričana sem bila, da ko bom velika, bo vse to bogastvo iz podstrešja našlo svoj prostor v mojem domu in bogatila ga bom s skrivnostmi drugih vaških podstrešij, ki so jih odkrivali domači otroci. Da to bogastvo imenujemo etnografska dediščina seveda nismo vedeli tudi takrat še ne, ko smo že bili dijaki in se odločali za poklic.

Kot študenti smo bili seveda prisotni povsod, kjer se je kaj dogajalo, torej tudi na prireditvah Slovenskega etnografskega muzeja, ki je pridno praznil naša podstrešna bogastva, oblikoval zbirke in jih predstavljal javnosti. Ne spominjam se otvoritev razstav pač pa samo tišine in posvečenosti muzeju, ki smo jo morala obiskovalci strogo spoštovati. Sama sem tudi po študentskih letih, kot funkcionarka Kulturne skupnosti spremljala razvoj naše etnografije tako na lokalni kot na republiški ravni, seveda bolj s finančnega in gospodarskega vidika, ko so pridobivali svoje prostore, ustanavljali muzeju potrebne strokovne oddelke, prehajali v raziskave in se lotili založništva.

Okoli osemdesetih let preteklega stoletja je Slovenski etnografski muzej že predstavljal na televiziji svoja spoznanje ne samo kot galerist za predmete, ampak tudi kot vse pomembnejši poznavalec uporabe predmetov, pozitivne strani njihovega delovanj, kot praktična izkušnja za lajšanje delovnih procesov v času, ko so jih ljudje uporabljali. V naših lokalnih območjih smo dobili prve privatne zbirke na primer bogate etnografske dediščine svečarjev, kolarjev, kovačev in drugih obrtnikov, pa tudi nastajanje etnografskega oddelek v lokalnem muzeju kar je omogočilo dragoceno strokovno pomoč gospe Križeve zbirateljem gradiva in privatnim zbirkam.

Ta zanimivi razvoj slovenske etnografije in njene osnovne institucije Slovenskega etnografskega muzeja bo letos praznoval stoletnico. V počastitev jubileja bomo lahko videli razstave, kot prvo Belo zlato, zgodba o bombažu organizirano v mednarodnem duhu sodelovanja in spoznavanja, v juniju pa bodo priredili dan odprtih vrat in potrudimo se vsi, da si ogledamo današnjo, modernizirano delovanje Slovenskega etnografskega muzeja.

estitamo ustvarjalcem tega stoletnika v prepričanju, da nam bo zagotovil že veliko kakovostnih vpogledov v razvoj in sposobnosti slovenske etnografije.

Si boste vzeli čas in stoletnika počastili?

Verniki katoliške cerkve. 8. januar 2023

Verniki katoliške cerkve pri nas so res nenehno pred dilemo, kako naj razumejo, sprejmejo in ravnajo v primerih, ko se v njihovem, tudi najvišjem vodstvu, kar naprej rojevajo ekscesi. Ne bi rada kogar koli žalila, najmanj pa vodstvo tako pomembnega gibanja kot je Rimsko katoliška skupnost sveta, toda neumno je, da vemo vse kar o teh ekscesih reče papež, kakšen kardinal, morda se škof, nikjer pa nisem zasledila, kako nanje gledajo verniki, tisti pošteni verniki, ki resnično verujejo v kreacionizem, ki jim vera lajša vsakdanje probleme in, po tradiciji, od nje pričakujejo zveličanje po odhodu v večnost. O čem govorim?

Vatikanska banka se je, če je verjeti poročilom in literaturi, ukvarjala s posli, ki jih poslovna etika ne dovoljuje. Ne samo, da je pomagala kriminalnim združbam do čistega denarja, v njej so izginjala mnoga nakazila verujočih bodi si kot dar ali pa kot naložba. Pa vendar bi ta banka bila prva poklicana, da se posveti obnovi cerkvenih kulturnih spomenikov, da ustvarja nove cerkvene umetnine vrhunskega pomena za svet, ki jih posamezni narodi ne zmorejo financirati, da podpira nadpovprečno likovno ustvarjanje, raziskave preteklosti, vlaga v načrtovanje prihodnosti, razvija dobrodelnost in povezuje narode s skupnimi razvojnimi projekti. Nič od tega se ne zgodi, škofije, tudi slovenske, ugotavljajo, da ni potrebne finančne pomoči od nikoder. Naš škof Saje vztraja, da se razmere v financiranju izboljšajo, kaj pa menijo in zahtevajo slovenski verniki?

Pedofilija je zagotovo nerešljiv problem normalne človeške nezadovoljene strasti. Sami duhovniki se združujejo v gibanje za odpravo tega problema, žal ostajajo neučinkoviti. Temna senca nezaupanja v cerkvene vzgojitelje in učitelje, se povečuje, moti verujoče, prepričana sem, da neznosno skrbi verujoče starše. Ali ne bi bilo dobro, da združijo svoje skrbi in se organizirano povežejo z duhovniki, ki jim odprava pedofilije pomeni novo upanje in zaupanje v urejenost medsebojnih odnosov znotraj cerkve.

Grabežljivost in vzvišenost cerkvenih funkcionarjev nad verniki je tudi pogost pojav, ki je boleč, nepotreben in škodljiv za vse. Samo pomislimo na lastništvo Blejskega otoka, Štajerski in gorenjskih gozdov, 400 m2 velikih stanovanj posameznika, terjatve odškodnin in podobne pretirane zahteve, ki zamegljujejo dobre prispevke cerkve skupnosti kot so na primer manjkajoče institucije civilne družbe ali krepitev duhovne rasti vernikov in podobno. Tudi neprimerna mnenja, poseganje v stvari, ki so ločene od cerkve in izkazovanja pripadnosti cerkve ob volitvah niso v čast predvsem vernikom, povzročajo težave v medsebojnih odnosih z drugimi skupnostmi v državi.

Zavedam se, da slabosti, ki ji naštevam, nastajajo tudi na drugih področjih življenja in dela Slovenije, toda skupaj bomo lažje živeli, če smo aktivni vsi, vsak do svojega vrha oblasti ne glede na to ali je to v tujini ali v lastni državi. V tem smislu je na primer dobrodošla verska oddaja, ki jo vodi Romana, bilo pa bi lahko še ustvarjalnejše, če bi se znali dogovoriti verniki in ostala družba vsaj za odpravo tistega, ki nas morebiti razdvaja.

Ste verni? Zaznavate morda potrebo po modernizaciji vere?

Euro na Hrvaškem. 7. januar 2023

Ne slepomišimo, da nam Slovencem super prav pride, da je Hrvaška pogumno vstopila v EUR območje in to mnenje ne zahteva niti kakšnega posebnega utemeljevanja. Poleti smo najprej otroci in starejši gostje obmorskih krajev na Hrvaškem, potem vdrejo turisti od vse povsod, starejše nadomestijo starši vse do septembra, potem pa se stari spet vračamo in v miru letujemo na skoraj praznih, čudovitih plažah. Res sem vesela, da mi je dano tako življenje, čeprav prinaša z leti tudi težave, ne samo užitke.

Bi pa ob tem rada potožila in pokritizirala nepotrebne težave, ki smo jih Slovenci imeli do sedaj pri plačevanju računov na Hrvaškem. Prvi problem je bil že dostava računa. Pošta je dolžna račun dostaviti na naslov, izdajatelj računa pa naslovnika, na primer energentov, napiše na nepremičnino na Hrvaškem kamor lastnik od oktobra do maja skoraj ne zahaja. Zaprosila sem, da nam račun za elektriko pošiljajo v Slovenijo pa so me zavrnili, da so dolžni nasloviti računa lastnika objekta na Hrvaškem. Dobro, ker elektrike nikoli ni zmanjkalo, smo našli načina, da smo svoje obveznosti poravnavali pravočasno in s tem že trčili v drugi birokratski in zelo drag problem v zvezi z plačevanjem računov v kunah.

Račun v kunah je bilo iz Slovenije na Hrvaško možno plačevati nekaj časa samo preko izbrane slovenske komercialne banke. Moral si kupiti kune pri prodajalcu ali pri izbrani banki, kune položiti na svoj račun in iz njega plačati račun v kunah na Hrvaško s doplačilom bančne provizije najprej za nakup in prodajo deviz po dnevni ceni in nato še najmanj 2,50 EUR po posameznem nakazilu. Po določenem času je Pošta Hrvaške omilila to Kalvarijo s računalniško aplikacijo, da si pri njej vplačal v EUR račun, oni pa so na neven kakšen način plačali to izdajatelju računa v kunah in za ves postopek plačniku zaračunali provizijo 2.- (dve) kune. Vprašala sem Mercatorjevo blagajno, če bo plačala račun v EUR za Hrvaško, pa je odklonila. No, dalo se je tudi urediti s predplačili dobaviteljem, nekateri dobavitelji so sprejemali plačila kar v EUR na svoj verjetno žiroračun, občine na Hrvaškem pa so zavračale plačila v EUR in tako je neko moje plačilo 10 EUR najprej potovalo na Hrvaško občino, ta ga je vrnila na po svoji volji izbrano poslovno banko v Slovenija, ta banka pa me je našla in za vračilo zahtevala skoraj 6 (šest) EUR, 4 pa bi mi vrnila.

Zakaj zdaj post festum to opisujem tako podrobno? Slovenija je imela v praksi preskušen, računalniško podprt in uveljavljen sistem plačevanja tako v državi kot s tujino. Plačilni promet je bil dnevno ažuren in delavci, ki so ga opravljali so delali tudi ponoči, na Silvestra in podobne dneve, da so plačnikom in prejemnikom zagotovili dnevno likvidnost za provizijo, ki je predstavljala znatno manjši znesek od povprečne provizije današnjih slovenski komercialnih bank. Zakaj je pristojen organ države ukinil uporabo tega, tudi po merilih razvitih držav, dovršenega plačilnega prometa in ustvaril zmedo, ki je opisana v prejšnjem odstavku.

Dobrodošla Republika Hrvaška v EUR območju, pomagaš nam na področju, ki ga malokdo pozna pa vendar vsak dan uporablja.

Kako ste pa vi plačevali v tujino?

Pismo zdravnice zdravnikom. 6. januar 2023

Dr. Mateja Kožuh je pustila viden pečat v slovenski politiki saj je bila kot poslanka prvega sklica zakonodajnega organa samostojne Slovenije tesno povezana z vsemi, ki smo iskali nove rešitve namesto prakse, ki se je postopoma ukinjala ne da bi se določila nadomestna pravila obnašanja. V tistih časih sva se tudi osebno spoznali tako na lokalnih shodih kot tudi v postopku denacionalizacije, v katerem je moral stečajni dolžnik urediti nekatere premoženjske zadeve, da je na njeni nepremičnini lahko zaživel McDonadl'.

Razumna in do ljudi skrbna zdravnica, ki je bila v enem mandatu tudi predsednica upokojencev Slovenije, je prve dni v letu 2023 objavila javno pismo svojim kolegom in kolegicam zdravnikom in zdravnicam in v njem povprašala »ali res niso nič krivi« za slabo stanje v našem javnem zdravstvu? Lahko bi rekli, da je pritisnila na njihovo zavest. Naši zdravniki in zdravnice prepuščajo upravljanje zdravstva politikom namesto, da bi ga upravljali sami, odgovorno in v skladu s potrebami pacientov. S tem se verjetno vsi strinjamo, z blogom pa želim dograditi »javno pismo« z vrsto vprašanj, ki zahtevajo odgovore stroke, zakonodajne oblasti in politikov.

Temeljna in primarna naloga vsakega vodja je, da si zagotovi v vsaki situaciji primerne strokovnjake za opravljanje dela institucije, ki jo vodi. Zdravstveni domovi imajo od nekdaj dobro ali vsaj primerno plačane direktorje, ki jim ustanovitelj zaupa, da imajo dovolj znanja in so sposobni zagotoviti vse potrebno za opravljanje dela zdravstvenih domov. Kateri direktorji zdravstvenih domov v naši domovini niso zagotovili kadrov za opravljanje svoje primarne naloge družinskih zdravnikov pravočasno, v skladu z statutom zdravstvenega doma in v skladu z zdravniško etiko? Jim je to preprečil ustanovitelj s podelitvijo koncesij brez njihovega soglasja? Jim je to s čim konkretnim preprečilo pristojno ministrstvo? Jim je to preprečil Zavod za zdravstveno zavarovanje z daljšimi zaostanki z roki plačevanja? Nujno je najti odgovore na ta vprašanja ne samo za ugotavljanje odgovornosti pač pa predvsem za zagotovitev pacientom z zakonom zagotovljenih pravic v prihodnje.

Enaka vprašanja naslavljamo pacienti na direktorje bolnišnic in vodje oddelkov kot zaključenih enot strokovne medicinske oskrbe.

Sicer pa zgleda, da se vsa zdravstvena problematika pacientov naroda gleda in ocenjuje po poslovanju Univerzitetnega kliničnega centra za vodenje katerega Slovenija ne najde ali noče najti ustreznega intelektualca. Tega velikana je treba najprej modernizirati in sodobni medicinski stroki primerno organizirati kar je predvsem stvar zdravnikov. Vsi, ki dvignete roko ali oddate svoj glas kandidatu za direktorja se zavedajte potreb pacientov in vaše osebne odgovornosti do potrditve kandidature le, če ste se prepričali, da je kompetentna oseba. Izogibajte se formalnostim. Slej ko prej bo odprtih še mnogo, mnogo podobnih vprašanj, kot so ta v javnem pismu in v tem blogu.

Je vaša družina zadovoljna z medicinsko obravnavo?

Meso in mi. 5. januar 2023

O prehrani živalskega izvora smo zadnje čase veliko slišali. Še posebno odmevno je bilo opozorilo našega predsednika Vlade v evropskem parlamentu da pojemo preveč mesa kar ni dobro za naše zdravje in kar nenehno povečuje onesnaževanje okolja. Opozorila nehote dajo misliti ljudem in tudi sama sem se začela spraševati ali ravnamo pri nas razumno z njim ali pa morda pretiravamo bodi si pri hrani, pri reji ali drugih oblikah sobivanja ljudi z živalmi. Večina mojih sorodnikov pa se preživlja z rejo živali za prehrano ljudi, mladi se celo sistematično izobražujejo v tej stroki, da bi v omejenih prostorskih in naravnih površin dosegali kar najboljše učinke. Jajčkov na oko, ki jih je samo zame pekla moja stara mama, se spomnim kot nekaj najboljšega v moji otroški prehrani. Z prodajo jajc je stara mama bogatila svoj »fond« in razbremenjevala družinski proračun. Z mlekom je zagotavljala zdravje otrokom in, kot je sama poudarjala, krepila moč odraslim za fizično delo. Kadar so bila najnapornejša dela na kmetiji, se je peklo in pohalo meso, da so ljudje lažje opravili fizično delo. Poskrbelo se je tudi za živali pri težkih opravilih tako, da so dobivala mrvo, oves in dodatke, da so lažje »pomagale« delavcem. Res pa je, da so bile pozimi koline, v praznikih pečene piške in ob veliki noči veliko hrane z jajci. Lahko bi napisali študijo ali roman o odvisnosti uspeha na pridelavi hrane od povezanosti ljudi in živali.

V današnjih modernih časih nastaja nov gibanje veganstvo, ki v celoti izključuje živalske sestavine iz prehrane, oblačil, kozmetike, zdravil, itd. Veganstvo navdihuje želja, da se na sveta odpravi nepravično ravnanje z živalmi, zlasti z njihovim zakolom. Ljudje so se že začeli izogibati jedem iz mesa, ker imajo slabo vest, da je morala neka žival umreti pred njihovim mesnim kosilom. Vegani ustvarjajo v ljudeh občutek krivde, da so dvoživke, ker se s pobijanjem živali ne strinjajo vendar zaradi živalskih sestavin v sedanji običajni prehrani še ne vidijo nadomestila za meso. Živeti vegansko je prehranjevanje samo z rastlinsko prehrano brez kakršnihkoli živalskih produktov, kot so meso, ribe, mleko in mlečni izdelki, jajca in med, ter brez ostalih sestavin živalskega izvora. Vegani tudi na drugih področjih življenja uporabljajo izdelke, katerih pridobivanje ne povzroča trpljenja živalim.

Kaj menite, so predlogi Veganov prava pot za pospešeno izboljševanje naravnih razmer, bomo bolj zdrava populacija, če se bomo hranili samo z rastlinami, smo sploh sposobni dojeti posledice množičnega uveljavljanja veganstva z vključno zakonodajnimi osnovami, ki bi nujno sledile? Kakšna bo na primer proizvodnja vakcin brez jajc? Kako se bo temu prilagodilo naše kmetijstvo? Odpira se nešteto vprašanj brez odgovora.

eprav na prvi pogled zgleda utopično bi morda le odprli širšo debato o tem gibanju, če drugega ne, da se vsaj seznanimo s tendenco, ki bi znala spremeniti naš način življenja do temeljev. Kot vedno in povsod pa je tudi na tem področju prva poklicana znanost in v okviru nje zdravstvo, da proučijo dolgoročne posledice morebitne uspešne veganske promocije. Osebno menim, da širjenje tega gibanja ne more biti samo stvar aktivistov pač pa resen projekt neke družbe, ki hoče ustvarjati bistveno drugačen svet, kot ga trenutno živimo.

Poznate veganstvo, razmišljate v to smer prehranjevanja?

Optimizem Veličastnih. 4. januar 2023

Novo leto je neka točka v poslovanju, ko najodgovornejši v tem procesu mora vsem javno oceniti preteklo delo in nakazati smeri delovanja za naprej. Ja, prav ste prebrali, naj odgovornejši osebno mora to storiti in nihče drug. Zamislite si, ko imaš preko enajst tisoč zaposlenih, ki čakajo na tvojo oceno in tvoj namig, kaj jih čaka v prihodnje. Za vrhunskega poslovneža je to tudi zahvala za nazaj in načrt za naprej.

V novoletni številki svojega glasila Utrip, je ta trenutek popisala novomeška Krka d.d. pa poglejmo kaj je poudarila. Fleksibilnost, odzivanje na izzive, predanost uresničevanja zaveze, usmeritev v prihodnost, trajnostne strategije, prisluhniti potrebam okolja, izvrstni strokovnjaki na vseh področjih, zanesljivost poslovnih odnosov, spoštljivost do sodelujočih, stremljenje k najvišjim standardom kakovosti, poštenim poslovnim praksam, enakim možnostim za vse, sprejemanje sprememb kot odpiranje novih poti, delati z roko v roki povezanih timov z jasno vizijo in tako dalje. Ste začutili vrednote in s te moč ter odločnost zaposlenih, da vedno poiščejo rešitve ne da bi kar naprej jadikovali nad razmerami brez subvencij in drugih stimulacij. Članica uprave in delavska direktorica Krke d.d. je še dodala »k urejenemu in prijetnemu delovnemu okolju pa lahko največ prispevamo zaposleni s svojim ravnanje, v katerem sta ob jasni osredotočenosti k vrhunskim rezultatom tudi razumevanje za sočloveka in težnja k medsebojni povezanosti.«

Slovenija bi resnično potrebovala tako prepričanje še posebno tistih, ki razpolagajo z velikim premoženjem ne da bi ga znali ali zmogli aktivirati v donosnost.

Tudi v željah za prihodnost je Krka d.d. ostala trdno na tleh in svojo vizijo razvija na S-srčnosti, R- resnicoljubnosti, E-energičnosti, Č-čuječnosti, N-nesebičnosti, O-optimizmu. Velike črke v tej čestitki poudarjajo besedo SREČNO, ki jo pošiljajo v svoj veličastno velik poslovni svet.

In kaj je Krka d.d. ocenila kot najboljše v minulem letu: inovacije zaposlenih, ugled predsednika uprave, zadovoljstvo zaposlenih, prepoznavna podoba zdravil na recept, najvišjo prodajo in dobiček v zgodovini podjetja, vztrajna rast Krkinih največjih izdelkov, Krkini talenti v klubih, društvih in ustanovah, uspešnost prenosa tehnologij na daljavo, ohranitev skupine strokovnjakov za pred klinično področje, izvoz izdelkov za pomoč živalim, Krkina priznanja za izstopajoče delovne dosežke, uspešno delo zborov delavcev, Krkin teden humanosti, funkcionalno izobraževanje, značka odličnosti, mednarodne konference o izdelkih strategiji, kakovosti, ustanovitev službe Biotehnologije, šport in kultura zaposlenih, marketinške nagrade za delavce v tujini, digitalno zdravljenje, Krkine nagrade, prepoznavnost Krke kot najuglednejši delodajalec pa tudi priznanje za najboljše poslovno poročilo za zadnje leto.

Ker ni nič tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše smo prepričani, da nas bodo krkaši in krkašice presenečali z dobrimi odločitvami tudi v prihodnje.

Je v vaši družini dovolj poguma za spremembe?

Pričakovanja v letu 2023, 3. januar 2023

Nad vse prijetno je upati in pričakovati kaj pomembnega za sebe ali svojo družino ali skupnost v kateri živiš. Seveda sledijo mala in velika razočaranja, toda brez iluzije je življenje okrnjeno, preskromno in vodi v obžalovanje.

Malo za šalo malo za res sem pobrskala po izjavah poklicnih napovedovalcev prihodnosti. Zlasti me je zanimalo mnenje moje stroke, pogledi karmičnih osebnosti pa tudi horoskopi in drugi namigi po sredstvih javnega obveščanja.

Gospodarstveniki so si dokaj enotni, da bodo energenti povzročali največ težav predvsem zaradi vojne v Ukrajini. Druge vire kot so Alžirija, Katar, vidijo bolj kot problem in manj ko rešitev predvsem zaradi pogojev v daljšem časovnem obdobju. Omenjene in njim podobne države vedo, da bodo energetski trgovci tudi v prihodnje iskali dobre ponudbe pri katerih bo cena bistveni pogodbeni element. Novi energetski dobavitelji imajo tudi velike potrebe po naložbah kar kupce spet dolgoročno povezuje z dobaviteljem ne glede na dosežen energetski razvoj. Predvsem finančniki pričakujejo težave z inflacijo, dvigom obrestnih mer, premajhnim deležem investicijskih skladov v financiranju naložb in podobnem. Direktorji so bolj optimistični saj so jih izkušnje v preteklosti marsikaj naučile pa tudi njihova zavest se ne opira na diplomacijo ampak na zaščito in ohranjanje dobavne verige v vsaki situaciji. So pa tudi bistveno večji riziki poslovanja za marsikatero podjetje usodni. Države namreč iščejo vseh vrst rešitve z vključno ponovnim podržavljenjem delniških družb, da bi ohranili obseg poslovanja in s tem zaslužek zaposlenim.

So ljudje, ki občutijo povezavo med seboj in z vesoljem, ki ga tvori energija in ne materija. Prostor vesolja je izpolnjen z virtualnimi energijami in informacijami in se z njim lahko povežemo vsi. To je področje akaških zapisov, zbranih v več knjigah in na podlagi teh zapisom nekateri napovedujejo dogodke po svojem videnju. Karmični diagnostiki povezujejo najdaljšo noč z našim notranjim razpoloženjem, ki ima vpliv tudi na obnašanje našega okolja. Priporočajo dobro in realno osebno doživljanje sveta, ohranjanje tradicionalnih vrednost, rušenje preživetih sistemov. Baje bomo v Sloveniji odkrili možnosti za ohranjanje imunskega sistema v dobri kondiciji. Imeli naj bi dobro letino, povečevali svojo samozavest in v odločanju sledili ženskim nagnjenjem. Grozi nam nevarnost iz zraka, začetek vojn na drugem koncu sveta, slabo se piše gospodarstvu in zdravstvu. Ne smemo se predati vplivu slabih ljudi. Očiščevanje naši duš letos in drugo leto naj bi nam odpiralo začeten nove zlate dobe, ki bo nastopila po premagovanju težkih preizkušenj v letošnjem in prihodnjem letu.

Kaj naj rečemo? Še vedno velja, da ohranjamo pogumno in ustvarjalno svojo emocijo in jo poskušamo spodbujati v skupnosti. Receptov za življenje ni, ustvarjamo jih posamezniki na podlagi svojih izkušenj in svojega videnja problemov.

Kaj pričakujete od letošnjega leta?

Monikin dom, 2. januar 2023

Nekoliko me daje slaba vest, da sem uresničevanje novoletnih želja svetovnega prebivalstva izpostavila na prvi dan v novem letu. Najbrž ste pričakovali, da bom najprej pisala o željah družin, posameznikih, svojih, toda premagala me je skrb, da svojih želja ne bom mogla uresničevati, če bo vojna, pomanjkanje, težava s podnebjem in podobno. Sem pa danes doživela lep dan družine z mladostniki, ki si ustvarjajo osnovne materialne pogoje za življenje in delo. Monika in njen mož sta me povabila na ogled hiše, ki jo gradita v prijetnem okolju novega naselja na podeželju.

Monika in njen soprog se že nekaj let zaposlujeta v tujini, pridno varčujeta in zagotavljata materialne pogoje svojim trem delno zaposlenim študentom. Domnevam, da ju je za gradnjo navdušila sestrina družina, ki se je pred nekaj leti vselila v prijazno, kot pravljično krojeno novo hiško. Kot zgleda, bo taka tudi hiška Monike; v kleti hišne naprave in tehnike, v pritličju dnevna soba s kaminom in kuhinjskimi potrebami, v nadstropju spalnice za vsakega od njih, okoli hiše ozelenela terasa , deloma prekrita za peko in posedanje na njej v vsakem vremenu. Še manjši dvoriščni prostor in domek je kompleten, racionalen, prilagojen družinskim članom. Čestitala sem jim za pogum, ki je bil potreben ob odločitvi o gradnji in želela veliko veselja in radosti tudi v hiški od vselitve naprej.

Potrebujeta spodbudo in vizijo, hiška se gradi brez njune prisotnosti in brez izkušenj njunih delno zaposlenih študentov. Poleg zaupanja nadzorniku bosta morda za kaj poskrbela Monikina starša, pa bodoči sosed, pa ta ali oni prijatelj. Sprejeti sta morala ta način gradnje doma, da bosta dovolj zaslužila za njegovo plačilo. Heroja, sem rekla, ob spominjanju, kako me je izmučila gradnjo mojega doma ne samo finančno tudi s tem kje naj bo kaj in kako naj se izvede stopnišče, dimniki, okna, raje se ne vračam v tiste čase. Nasmejmo se novi tehniki, ki jo Monika s pridom uporablja, saj jo še nisem videla brez telefona v roki s katerim poslika problematično mesto in sliko deli od Poncija do Pilata toliko časa, da najde rešitev in jo telefonsko v sliki in besedi prenese izvajalcu. Bravo Monika.

Ne samo Monika, nešteto družin ali družin z mladimi, si danes gradi na opisan način svoj dom. Pa vprašam še, kdaj prideta domov in ali je vrnitev vezana na vselitev. Odgovor je času primeren: »ko zlezeva iz finančnih rizikov, ko se bova upokojila, ko.« do takrat sta starša v tujini, študenti pa bodo verjetno že iskali lastne rešitve. Tako je z mladimi bilo in še vedno je, postaja tako stanje samoumevno in ni junaka, ki bi zagotovil olajševalne okoliščine. Tudi Monika in njen soprog verjetno gradita svoj dom bolj zase kot za svojo družino. Ampak tudi to je dobro in lepo. Potrjujeta svoje sposobnosti za ustvarjalno in koristno delo, se ob tem duhovno krepita in nikomur njihovi prihranki ne bodo odveč.

Ljubo doma, kdor ga ima, imeti pa ga mora vsak. Ko pridejo leta moraš imeti dom, ki te po potrebi povezuje ali ločuje od dnevnih skrbi, slabih ali dobrih obiskovalcev in ti zagotavlja želeni mir.

Ste si že zgradilo svoj dom?

Uresničevanje želja. 1. januar 2023

Dobri ljudje, pomagajte mi razumeti te politike. Ne maram jih napadati, jim soditi ali kako nagajati, toda naj mi povedo prosim, zakaj proizvajajo orožje, oborožujejo svoje države, trosijo za orožje sredstva, ki so nam nujno potrebna za zdravje, naravo, izobraževanje. Vojskujejo se, ko na svetu ni človeka, ki bi se z njimi strinjal. Popolnoma enotni smo si, da hočemo na zemlji mir, sožitje z naravo ter razmere za dobro počutje družin. Se 27 predsednikov držav v EU zaveda, da EU deluje proti volji svojega ljudstva s tem, da krepi militaristično miselnost in etiko. Kakšne posledice teh dejanj nas čakajo?

Ocenjujem, da je stanje s to vojno potrebno vsestransko in strokovno analizirati ter po proučitvi vzrokov pripraviti načrt zagotavljanja miru v prihodnosti. Moj zorni kot je preozek, da bi mogla zanj predlagati ukrepe, toda pogled v zgodovino mi pa le odkriva neke konkretne možnosti kot so (1) razumevanja Evrope in njene organiziranosti, (2) iskanje in ustrezno usposabljanje ljudi s kompetencami za vodenje in upravljanje s skupnim dobrom, (3) sprememba dogovorov o mejah znotraj EU in (4) razsodno, strokovno in smotrno obveščanje prebivalstva.

Kako danes posamezne gospodarske in družbene dejavnosti evropskih držav gledajo na narode in narodnosti, ki živijo na območju Evrope. So to vsi Evropejci, tudi Rusi, ki zasedajo 1 njenega prostora ? Zakaj torej govorimo o Ukrajincih, Francozih, Skandinavcih, ne pa tudi Rusih, Belorusih, Gruzijcih, članice EU smo organizirane kot da EU in NATO ne obstajata ali blažje rečeno Poljaki svojo zakonodajo dajejo pred evropsko, Madžari se naravnost smejijo protestom organom EU, mi smo lepo tiho, če dobimo dovolj sredstev iz skupne emisije, Ukrajinci oblikujejo svoje območje drugače kot njihovi sosedi, zahodni Balkan naj čaka ne vem česa, Turčija je obupala, itd. Kakšna je skupna strategija narodov na območju Evrope, kakšna časovnica za dosego ciljev, kakšni sploh so cilji in kako na njih vpliva tehnično tehnološki razvoj posameznih dejavnosti od preskrbovalnih verig do potrošnje oziroma porabe ? Strokovnjake je treba vprašati, kako se moramo organizirati, da bo naša blaginja optimalna. Če bo skupna strategija jasna bodo jasne tudi kompetence, ki jih morajo imeti vodje držav, EU in razvojnih usmeritev in če dogovorjenih lastnosti nek kandidat nima, mu niti pod razno ni možno zaupati vodenja. Torej se funkcije naših meja, ki so sedaj zaplankane z bodečo žico, vsebinsko spreminjajo in iz fizičnega srednjeveškega varovanja prehajajo v krepitev duhovno ustvarjalne moči narodov brez ovir za oskrbovalne verige s tem pa tudi odpravo vzrokov za militarizacijo Evrope in posledično vojnih nevarnosti.

Novinarji se radi sklicujejo na svoje pravice, zlasti tiste, ki naj bi jih dajala pristojnosti za poročanje resnice. Članki in prispevki današnjih poročevalcev za informiranje prebivalstva vsebujejo le resnico, ki jo vidi novinar in je daleč od resnice, ki jo vidimo prebivalci. Dejstvo je, da poročevalci spreminjajo izvoljene vodje v vladarje s srednjeveškimi pristojnostmi, saj poročajo samo o Macronu in ne o Francozih, Putinu in ne o Rusih, Bidenu in ne o Severni Ameriki, Ši Džinpingu in ne o Kitajcih Banalno je, vendar dejstvo, da svoje pravice novinarji ščitijo le z angleščino, tudi v EU, čeprav ni v njej naroda s tem jezikom. Danes bi morali biti novinarji v prvih vrstah, da se svet modernizira in da s tem novinaji dobijo dejansko možnost nespornega poročanja.

Kaj menite, kako naj se uresničujejo naše sanje Mir na zemlji?

Odhaja leto 2022, 31. december 2022

Nemalokrat se sprašujem, kdaj bo prišel res moj zadnji dan in mi ne bo več potrebno razmišljati, kaj vse sem storila narobe, kaj vse bi lahko rešila bolje in kaj me čaka. No, današnji dan to zagotovo ni, tu sem, napovedal se mi je Dedek Mraz, sporočila prihajajo od sošolcev, kolegov in kolegic, prijateljev, znancev, biti moram res zadovoljna, da smo ohranili po mnogih letih spoštljiv odnos drug do drugega, pa tudi občutek pripadnosti neki skupnosti, ideji, stroki, dolžnostim,

Staknila sem prehlad, agresiven in neprizanesljiv zato ne morem na Silvestrovanje družine. Ko sem to oznanila, se je tako odzval Dedek Mraz, da me bo obiskal kar danes. In res sta prišla sinova tašča in tast, moj sin pa z njima, vendar ne k meni pač pa k svojemu bratrancu, ki je žal ostal sam. Sine, res srčno in lepo od tebe, da ne pozabljaš čigav si.

Tast in tašča sta moja prijatelja in veliko se imamo pogovoriti. O Prekmurju zelo malo vem zato ju z veseljem poslušam, ko opisujeta svoje sorodstvo, predvsem starše, kraje svoje mladosti, naravne posebnosti, šege in navade, hrano in še mnogo drugega. Glavna tema nas treh modrijanov je seveda družina naših vnukov o kateri je vedno možno debatirati o čem novem ali v služni in šoli, o športu, druženju, psički Piki ali papagaju Jakobu. Pri njih je prioriteta šola, ocene, ki jih današnje razmere ocenjujejo za sprejemljive za vstop v srednje šole, kreativnost tako z raziskavami, v računalništvu kot tudi v minimalnem spremljanju dnevnih dogodkov. Sledijo druge dejavnosti po želji šolarjev in ob močni asistenci staršev ter dedija in babi. Pridem na vrsto bolj redko, vendar je takrat toliko lepše. Zdaj sta vnuka že skoraj odrasla, ne potrebujeta varstva temveč varujeta mene. S kompromisom vzamemo kakšno urico računalniškim igricam in se pogovorimo o željah in potrebah. Ta del življenja je lep in dragocen.

Zame je bilo leto 2022 bolj klavrno po padcu na desni kolk in bolečin, zaradi katerih sem preživela mesec dni v toplicah, nisem obdelovala zelenjavnega vrta in nisem mogla poskrbeti za vzdrževanje okolice hiše. Učiti sem se morala hoditi, počasi, korak za korakom pri čemer so me spodbude sosedov in prijateljev zelo pomagale, držale pokonci in bodrile. Druga težava je bila zdravniški pregled oči, padla sem v napačno čakalno vrsto in čakam na razpored že od 5.7. dalje. Redno sem pisala blog, obiskovala kulturne prireditve Krke in Kostanjevice, včasih tudi Ljubljane, opravila sem vse naloge, ki sem jih imela v društvu Rastoča knjiga in v KUD Krka in se udeležila srečanja svoje stanovske organizacije. Imeli smo nekaj prijetnih rojstnih dni, delno povezanih z Cukrarno, delno s kostanjem in sorodstvom, včasih pa s prijatelji ali sošolci. Včasih sem družbo razveselila z domačimi piškoti, princeska krofi ali miškami. Naj omenim še knjige, kot po navadi, vsakih 14 dni druga v branju.

e ne štejem odsotnosti od vnukov, snahe in sina lahko rečem, da je bilo leto, ki mineva, kar opazno in delavno, saj smo postorili večino svojih dolžnosti.

Kako ste pa vi delovali v letu, ki mineva?

Hišno vzdrževanje. 30. december 2022

Hiša je nam dragocena dobrina, zanesljivo nas čaka od koder se vračamo, pribežališče za premagovanje naših telesnih in duševnih težav, včasih pa tudi nadloga, ki zahteva določena znanja in potrpljenje pri iskanju pomoči. Če se stara s teboj vred, postaja tudi »bolna«, nadležna in usmiljenja vredna.

Zadnja leta smo naši hiški in domu morali posvetiti kar veliko pozornosti. Ne samo izolacija, nov parket, okna in vrata, tudi strojni del hiše smo obnovili, letos pa dodali še komarnike in obnovili kanalizacijo. Trdno prepričani da vse deluje, smo poklicali par krat vzdrževalca centralne peči, po urgencah je njegova žena sporočila, da se je upokojil. Iščem novega serviserja, pride iz Gorenjske, odpre peč in že najavi, da jo ne bo mogel servisirati, ker prejšnji serviser ni dobro opravljal svojega dela. Kot da sem jaz kriva zato. Novi serviser je naročil nove rezervne dele za katere sem plačala toliko kot za peč pa še črpalka za toplo vodo ne deluje. Danes sem hotela gredi spodnje prostore, vse lučke nakazujejo, da je vse v redu, radiatorji pa mrzli. Če ne bi bilo strica Jožeta, bi kar obupala. Takoj pokličem novega serviserja, pride, pogleda, kaj pa je narobe? Ponovim kalvarijo s prejšnjima serviserjema in zatrdi mi, da bo zdaj drugače. Bomo videli.

Neverjetno, komunizem, socializem ali kapitalizem, družbena ali privatna lastnina, vedno eno in isto - vzdrževalcev ni ali pa so slabi. Pomislim, zakaj je s temi fanti problem od kar sem njihova uporabnica? Malo za šalo in malo za res sem ugotovila, da bi se tudi vzdrževanje moralo opraviti samo z računalnikom in da bi sam računalnik odvijal vijake, čistil kanale in podobno v peči. Kamor danes prideš te odgovorna oseba samo poišče v računalniku, nekaj vpraša in to spet zabeleži, če ni sigurno te pošlje k specialistu, spet beleži v računalnik toda problem se vleče naprej.

Pri nas se o problemih hiše izrekajo najmanj trije možaki v letih polnih izkušenj. Potem, ko vsak pove svoje mnenje o problemu, se začnejo pogajati kdo ima bolj prav in končno meni naročijo naj izvedem tako da bo delovalo. Stručkota moram najti sama, na njegova vprašanja tudi odgovarjati, mu zagotoviti vse, kar pri delu potrebuje in, če gre za dolgotrajnejša dela tudi najti rešitev za vmesni čas. Za popravilo kanalizacije, ki je trajalo 2 uri, sem urejala zadeve z mojstrom eno leto, za preprečitev plinskega odtoka iz plinske omarice zunaj 3 mesece. Drva za kamin, če ne bo plina so še v teku in tako naprej. Do kdaj bom to zmogla pa žal ne vem.

Zdaj ko sem malo potožila, se mi zdi vse malo lepše. Tolaži me tudi to, da nimam take probleme samo jaz ampak večina lastnikov hiš. Nekateri so bolj pragmatični in hiš ne vzdržujejo, tega sama ne bi zmogla ker mi gre na živce, če kaj ne deluje. Upam samo, da bo popravil čim manj in da bo iskanje rešitev lažje kot letos.

Kako ste vi organizirali vzdrževanje svojih nepremičnin?

Tepežkanje. 29. december 2022

e več let prihaja pred Božičem na naš dom Romka s skrito brezovo vejico in ko ji odprem, me s to vejico potepe po nogah in, če nisem previdna, tudi višje. Letos sem hotela biti previdna in zato spraševala ljudi okoli sebe, kdaj je tepežni dan; da je to enkrat pred veliko nočjo, pa v februarju, da ne vedo,, skratka pozabljen še en tradicionalni običaj iz naše mladosti. Včeraj odprem vrat in že je šiba zaplesala po moji nekoliko oboleti nogi »da bi te nehala boleti, da bi spet normalno hodila, nam kaj dala, kakšen everček,« iznajdljiva Romka je dobila vse kar je pričakovala, saj je vedela, da tepežkarju nihče ne zapre vrat.

V moji mladosti smo se tepežnega dne najbolj veselili prav otroci, ki smo začeli tepežkati že zgodaj zjutraj in nadaljevali do poldneva. Tepežni dan, ki ga praznujemo 28. decembra, je bil namreč edini dan v letu, ko smo otroci lahko tepežkali s šibo, vejami ali palico odrasle. Oboroženi s šibami smo najprej tepežkali staro mamo in starega očeta, nato smo se odpravili po vasi, od hiše do hiše. Pri vsaki hiši smo namreč dobili tudi darilo. Skromne dobrote, kot so jabolka, suhe hruške ali pest orehov, včasih pa kos potice, peciva ali kruha. Za nas je bil to pomemben dan, dan samostojnega nastopanja na sproti odraslim in dan dobre prehrane.

Dan nedolžnih otročičev kot so temu dnevu tudi rekli, je nekakšen skupek poganskih, krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških običajev. Moji stari starši so menili, da je tepežkanje blagoslov, ki naj bi z narave, to ponazarja šiba, prehajal na ljudi. Starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Gorje pa, če pri hiši tepežkarjem niso odprli vrat - udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče - celo leto jih je namreč čakala nesreča. Ponekod so verjeli, da je to nesrečen dan, zato se niso lotili nobenega nevarnega dela, na Gorenjskem tudi v gore niso šli. Smo si pa na ta dan zaželeli srečo drug drugemu in sosedom. Tepežkanje odraslih naj bi spodbujalo rodnost, so menili v cerkvenih krogih in zato je šiba pela v glavnem po ženskah. Ta ljudski običaj oziroma šega je še vedno ohranjena v naših krajih, res pa je, da jo pozna vedno manj ljudi.

Ko sem delala v tovarni se je moj direktor na dan tepežkanja vsako leto oborožil s šibo in tiste, ki jih je izbral z njo tudi tepežkal. V smehu smo šalo z veseljem sprejemali in ga obdarovali z nepomembnimi malenkostmi ter tudi na ta način krepili naše medsebojno zaupanje.

S temi običaji in mojo Romkinjo ni nič slabega in zdi se mi prav, da smo drug do drugega pozorni tudi na tu predstavljen način. Celo Ivan Cankar je rekel; »dobra misel pride, kamor je namenjena« in prav to so spodbujali stari običaji povezani z naravo, načinom življenja in dela. Meni kot nekdanji tepežkarici, je to lep spomin na otroštvo pri starih starših, stricih in tetah v mali slovenski vasici polni dobrih ljudi in prelepe narave. Prav tako mi je to lep spomin na mojega nekdanjega direktorja, velikega humanista, učitelja cele generacije poslovnežev ter realizatorja velikih gospodarskih podvigov.

ali v vaši družini tudi negujete starodavne šege in običaje?

umberčan. 28. december 2022

Prijateljica Smilja mi je neko zgodnjo pomlad pred desetletji opozorila da bo KUD Žumberčan v Novem mestu organiziral v Narodnem domu prireditev s petjem, plesom in z zabavo. Kot poznano kudovko me je pritegnila prireditev in ni mi žal. Imajo odličen glasbeni orkester, recitatorje, izvirno poezijo in se znajo kakovostno zabavati. Napisala sem tudi prispevek za eno od števil njihovega glasila.

Kdo so Žumberčani na Dolenjskem sem se najprej vprašala, da bi bolje razumela njihova sporočila. Iz prispevka Marka Zajc Zgodovinarji o meji med Kranjsko in Hrvaško 1881-1916 je možno razbrati in v tem blogu samo na kratko zabeležiti, da je bila meja med Kranjsko in Hrvaško sporna že po ukinitvi Vojne krajine. Osamljeni enklavi Vojne krajine Žumberak in Marindol, ki sta bili osnovani na kranjskih tleh in naseljeni z uskoškim prebivalstvom je Kranjska želela priključiti nazaj k sebi kot »zgodovinski dolg« Avstro-Ogrske monarhije. Sledilo je neverjetno veliko peripetij predno je bilo določeno, da del Žumberaka v območju danes Bele krajine, ki jo poseljujejo Žumberčani, spada v Slovenijo.

umberačani danes živijo v občinah Črnomelj, Metlika in Novo mesto in se povezujejo v Kulturno umetniškem društvu Žumberčan. Srž njihovega prizadevanja je ohranjanje uskoške kulture in dediščine ter zaščita njihovih vasi pred pozabo. Želo aktivni so in jih vodi Milan Car. Svoje delo, želje in težave so objavili v letni številki glasila Žumberčan, ki izšel v decembru 2022. In prinaša zanimivosti iz življenja te hrvaške manjšine v Sloveniji.

V Sloveniji živi kar precej Hrvatov, ki so organizirani v devetih kulturnih društvih in vsako društvo izdaja svoje glasilo. Ta društva so povezana v Zvezo hrvaških društev v Sloveniji, ki ga vodi Đanilo Kutnjak, izdaja pa Zveza tudi časopis Korijeni. Asistenco jim nudi Veleposlaništvo republike Hrvaške v Sloveniji. Naši Žumberčan se jim je v Zvezo vključil letos.

Glavni in odgovorni urednik glasila Žumberčan je Josip Fabina. Preberemo lahko kako uspešno je društvo delovalo letos in katerim ciljem je sledila. Posnet je bil film ˇ«Vodenice na Žumberku«, niz uspehov je dosegla njihova glasbena skupina Klasje, založili so knjigo pesmi Josipa Fabine »Poezija iskrene duše« in knjigo pesmi »Tebi«, organizirali so več slovesnosti ob jubilejih in njihovih praznikih, promovirali so počitnikovanje v Žumberaku in v ta namen dogradili njihovo počitniško naselje. V študijski knjižnici Novo mesto so imeli predstavitev društva javnosti. Marija Car je napisala knjigo starih receptov, Slavka Popovič pa v glasilu opisuje priprave in peko kruha v starih časih. Zanimivi so opisi družabnih prireditev in opisi obiskov pri sorodnih društvih. Predstavljene so vasi Malinca, Kordiči in Kašt. Dolga in natančna sta prispevka Sošički bazilijanski samostan ter Mrzlo polje Žumberačko. V glasilu pojasnjujejo zgodovino Uskokov in njihovih dokumentov od 1762 leta dalje, prinašajo pa tudi problematiko sodobne proizvodnje, uspehe gospodarskih družb in zasluge posameznikov. Novo mesto je za Žumberak zanimiv zaposlovalec, pa tudi vlagatelj. Branko Grubaćević razvija v Češči vasi Konjeniški šolski športni center. Hvala Branku zanj!

Sodelujete dobro z ljudmi drugih narodnosti?

Privatna lastnina. 27. december 2022

Slovenska družba se je hudo namučila, da je ukinila družbeno lastnino in privatizirala vse, za kar je našla interesenta. No, postopki denacionalizacije so pretežno zaključeni, velike tovarne so v lasti delničarjev, za nekatere zadeve javnega značaja se še krešejo iskre ali privatizirati ali ne kot na primer zdravljenje, šolanje in podobne dejavnosti. Se vztrajno povečuje privatizacija in kaj dobrega je skoraj nemogoče pričakovati.

lovek bi rekel, da je privatizacija zaščitila delničarje in lastnino družin do take mere, da privatni kapital iz tujine pri nas ne more biti ogrožen in zato pričakujemo množično investiranje tujci v razvoj in napredek Slovenije. Vsi gledamo na privatno lastnino kot nekaj, kjer država nima kaj iskati. Privatne hiše, parkirišča, vrtovi, imajo meje, zanimivo je na primer pri trebanjskem gradu. Če vprašate kaj bo z njim vsak pravi: «to je pa privat, nič ne moremo«. Tabel »privat« je polno po Sloveniji. Pa je to pri nas res pravično urejeno?

Gospa Žnidaršič je prva povzdignila glas pri razlastitvi delničarjev Nove ljubljanske banke, sledila je razlastitev lastnikov podrejenih obveznic in zdaj je na vidiku, po mnenju največjega delničarja, prenos subvencioniranja cene energentov iz proračuna države na delničarje Petrola.

Po drugi strani, pa finančni strokovnjaki vabijo vlagatelje in utemeljujejo naložbe v investicijske sklade, kot da so pozabili, kaj vse so z investicijskimi skladi počeli v aferi pidov na Ljubljanski borzi. Pidovska izkušnja je v privatne žepe brokerjev posesala vse naložbe Slovencev in ustvarila brezno nezaupanja naložbenikov v investicijske sklade v prihodnjem obdobju.

Trenutno je najbolj aktualen interes države, da delničarjem Petrola podržavi dobiček namensko, da se omogoči energente tudi tistim, ki jih ne morejo kupiti po tržni ceni in da pomagajo gospodarstvu. Misel je plemenita, solidarnost brez primere, uveljavljeno geslo »plača naj tisti, ki ima«. Ne bi smeli zanemariti posledic tako Petrolovih delničarjev kot tudi delničarjev v drugih družbah oziroma o delnici kot varni naložbi. Dovolite mi, da se razbremenim s kletvico »ja, pr mej duš« se res mora vse sfrižiti.

Varčevanje prebivalstva postaja tehnični problem. Vse kaže, da prihranke Slovenija ne potrebuje. Kam torej z njimi, da se izgubljajo na vrednosti. Obresti skromne, grozijo celo ležarine v bankah. Investicijski skladi so zasejali nezaupanje, javna posojila niso možna, pravice, ki izhajajo iz delnic vprašljive, tujina varčevalcem nepoznana i nezanesljiva (posojila v šv. Frankih), itd.

Strokovnjaki, ki ste postavili obstoječi finančni sistem, kje so pozitivni učinki vaših uzakonjenih predlogov?

Kako ste svoje finančno poslovanje prilagodili sedanjim razmeram?

Bralna značka za odrasle. 26. decembra 2022

Imamo kreativno knjižnico, ki nas naravnost razvaja s svojimi projekti. Med številnimi, ki jih ponujajo so zanimivi razgovori s pisatelji, pesniki in popotniki. Meni je najljubši Bralna značka za odrasle v katerem sodelujem od začetka dalje. Vsako leto je neka tema okoli katere se naniza seznam knjig in sodelujoči pri bralni znački mora prebrati najmanj 5 knjig ter odgovoriti na zastavljena vprašanja do 20. januarja vsako leto.

Letošnja tema Bralne značke so ženske kot avtorice pripovedi in poezije, ki s svojimi deli bodrijo svet naj bo ženskam bolj naklonjen. Ugotavljajo, da bi svet rad imel »močne, modre ženske, ob enem pa naj bi še naprej tiho prenašale vsakovrstna ponižanja, tako v ekonomskem smislu kot za štirimi stenami.« Večina avtoric je iz tujine, med njimi tudi Erika Jong s Strahom pred letenjem, Lessing Doris z Zlato beležnico in Mitchel Margaret s knjigo V vrtincu. Slovenske avtorice so kar številne, vseh niti ne poznam, nekatere pa sem prebirala že pred mnogimi leti in na njihove dela skoraj pozabila. In to je bil tudi razlog, da sem izbrala pesnici Milo Kalil in Nežo Maurer, zbornik Nepozabne: Ženske, ki so premikale meje našega sveta, Ireno Štaudohar: Kaj hoče ženska in seveda še vedno čudovito V vrtincu.

Milo Kačič, pesnico in igralko poznamo vsi iz filmov in gledaliških predstav, sama sem se z njo spoznala, ko je na otvoritvi Dolenjskega knjižnega sejma recitirala svoj poezijo. Za bralno značko sem prebrala njeno zbirko pesmi Skozi pomladni dež bom šla. Branje so spremljale solze, nasmehi, odkimavanja in prikimavanja. Kot naj všečno pesem sem izbrala njeno pesem Radost, ki izvablja iz nas najboljše stvaritve, radost pa v nas spodbudi nekaj ali nekdo, ki zna » najti pot« do naših sanj«.

Nežo Maurer sem spoznala na enak način kot Kačičevo. Prebrala sem ponovno njeno Zbirko pesmi Sama sva na svetu. Njena doživetja sveta, ljubezni, dela in družine je stvarnejše, včasih tudi grobo, tako kot so grobi času vojn, vseh vrst trpljenja, ki ga doživlja vsak od nas in ona sama. Izbrala sem pesem Smrtna obsodba ker kaže s prstom na dvoličnost družbe. Odpravljamo smrtno kazen za posamezne zločince, med tem, ko » izrekamo in podpisujemo smrtne obsodbe za cele narode. Nedolžnih.«

Med Nepozabnimi Slovenkami sem izbrala prof. dr. Maro Bešter, našo študentsko vzornico, ki nas je vpeljala v svet gospodarstva, statistike ter ekonomske družbene presoje o zadevah skupnega premoženja in skupnega dobra. Ob kavi bi poklepetali o uporabnosti njenih napotkov v praksi ter o učinkih naše generacije ekonomistov na razvoj blaginje večine prebivalstva v državi.

O Scarlet v Vrtincu še tuhtam in o izbrani ženski v knjigi Kaj hoče ženska se še nisem dokončno opredelila.

Kako do bralne značke nastopajo vaši šolarji in vi?

V preteklost zazrta televizija in Nuša Derende. 25. Decembra 2022

Danes so bile televizije zopet posladkane z zvezdicami, jaslicami, ovcami, smrekicami, razbitimi,okraski in blaženimi nasmehi otrok, tokrat nekoliko mesecev starejšimi kot sem si jih zapomnila iz lanskega leta. Bili so povsod prisotni Božički, podobno oblečeni kot konkurent Dedek Mraz. Še nekaj reklam v stilu Božiča je iz lanskega programa ponovno prekrilo ekran in to je bilo vse, kar sem opazila, da obeležuje Božične praznike. O pomenu Božiča v življenju in delu ljudi v zadnjih dva tisoč letih ni bilo nič dodanega, o prazniku družin tudi ne, o teoretičnih spoznanjih stroke na podlagi novih odkritij pa tudi ne, čeprav se na filozofskem področju »lomijo kopja« med evolucionisti, kreacionisti in drugimi drugačnimi pogledi moderne družbe.

Da ne bi bila pristranska ali da ne bi koga užalila moram poudariti, da sem poslušala papeža in se z njegovimi napotki strinjam. Bi pa vsem, ki po naših cerkvah mašujejo in nagovarjajo vernike priporočila posodobitev protokola in okolja. O tem naj kaj več pove stroka, ki se ukvarja s protokoli in oblikovanji, sama drezam v to predvsem zaradi tega, ker bi bilo dobro, da cerkev sledi napredku in razvoju ne samo z ozvočenji in videi pač pa tudi po vsem drugem kar ustvarja modern svet z vključno izstopa iz piedestala, ki je pri maševanju še posebej opazen in, oprostite, nekoliko neprimeren. Žal nisem gledala oddaje Romane pa ne vem, če je morda ona v svoji oddaji kaj bolj posegla v vsebino tolmačenja pomena Božič.

Ker je Cerkev polna filozofije, zgodovine, vrhunske umetnosti in neponovljive glasbe, sem seveda uživala v predstavitvi Vatikana. Dvakrat sem ga obiskala ter brez besed in sape, podobno kot naš premier pred dnevi, strmela nad bogastvom, ki ga je človeštvo tam nakopičilo. Arhitekturo Vatikana poznamo že iz knjig prof. dr. Marjana Mušiča, Novomeščana, ki nam je prevedel Velike arhitekte. Vemo tudi za apostola Petra in druge mite okoli Vatikana, toda obiskovalca najbolj preseneti njihov arhiv, pinoteka, kiparstvo, zlato okrasje, poslikave in dediščina, ki so jo narodi zavarovali pred krajo, razbitjem ali drugimi vandalizmi tako, da so jo oddali papežu. Prav začudena sem bila ker tam nisem našla razvpitega Pavjega prestola.

Cerkvena glasba je že zdavnaj postala last človeštva ne glede na mnenje Cerkve kjer je nastala. Glasbene šole in orkestri jo promovirajo po celem svetu in ljubitelji glasbe uživamo. Koncert Nuše Derende na dan Božiča je bil za nas nagrada. Z občudovanjem sem poslušala Posavko Derendejo, odpela je pesmi doživeto pa vendar tako kot jih poznamo od otroštva dalje. Hvala Nuška! V spominu nam bodo ostali tudi glasbena matineja Slovenskih filharmonikov Hrastač Čajkovskega in Vivaldijevi Štirje letni časi.

Dobro, Božič je za nami, morda bo televizija bolje poskrbela za primerne vsebine ob Novem letu in Dedku Mrazu.

Kako pa je vaša družina sprejemala božični program?

Praznovanje in prehrana. 23. december 2022

Odločitev je prinesla moja snaha, ki mora v naši družini poskrbeti tudi za praznične dni, saj smo stari starši postali dokaj počasni, sin pa bolj uživa v družbi svojih sinov in ga praznovanja kaj dosti ne zanimajo.

Božič praznujemo pri meni, Novo leto pa pri njih, pomeni, da zagotovim pravočasno želeno jedačo in pijačo, s skupnimi močmi pa potem uredimo slavnostno še prostor. Razmišljam in sprašujem, kaj si posamezniki želijo jesti ta večer. Odgovori so skrajno skopi in kažejo, da se s tem ne želijo dosti obremenjevati. Prešine me, da bo še najlažje priti do želja, če jih malo spodbudim s predlogi in kaj hitro ugotovim, da to ni najenostavnejši posel. Lotila sem se ga sistemsko, da ja ne bi kaj bistvenega pozabila.

Najprej sem sestavila jedilnik za pet obrokov oziroma dva dneva, opredeljena za druženje. Meni sem sestavila za 5 obrokov to je dvoje kosil, slavnostno večerjo in zajtrk ter vmesne prigrizke namesto malic. Dominirajo za kosilo goveja juha z rezanci, ribe s prilogami, vsaj tri vrste solate, sarma, in princeska krofi. Za zajtrk se pokorimo fantom, ki jim je všeč močnik. Večerja pa bo grajena na motu »Hrenovke za zabavo« na kar so me napotile televizijske kuharice vsak delavnik ob šestih zvečer. Po e-pošti smo se še pravočasno uskladili, da sem ujela Mercatorjev nabavni četrtek s popusti. A prej, ko sem lahko šla v nabavo, sem morala sestaviti seznam nakupov. Vnuk mi je na telefon montiral program in porabila sem nekaj ur, da sem vanj vnesla vse potrebno artikle. Prej ko sem se odločila za vnos v seznam nabave, sem morala preveriti kaj že imam doma na zalogi, seznam nabave pa sestaviti po trgovinah in njihovih oddelkih, sicer bi romala sem in tja in bi se prej utrudila, predno bi vse nabavila. Imela sem dosti časa in uživala sem ob pripravah, si iz Googla izpisala recepte za posamezno hrano in se že veselila eksperimentiranja.

Zataknilo se je že v petek, saj je samo polovico sinove družine kosilo, druga polovica je prišla direktno iz službe. Nič niso sporočili in kosilo smo improvizirali, da lakoti ni nihče podlegel. Ko smo začeli klepetati sem prvič kihnila in zakašljala. Potem sem na to pozabila, ker smo morali rešiti ogrevanje spodnjih prostorov, toda pri večerji je bilo kašljanja že več in pridružilo se je smrkanje tako, da sem se kmalu podala v posteljo v upanju, da bo zjutraj vse v redu. Ni bilo in sinova družina je začutila, da bi bila lahko nevarna za njuna šolarja. Spokali smo vse pripravljeno in nabavljeno za slavnostni večer in zjutraj so odšli.

Moja dihala so zbolela, kuhala sem čajčke, pila limono, se oskrbela z Trpotcem in vitamini ter počasi spravljala iz sebe strupe, a zdrava še nisem, prej bi rekla izmučena od pokašljevanja čeprav veliko počivam. Tudi to ni slabo.

Kaj bi pa vi storili v takem primeru?

Gospodinjstvo države, 22. december 2022

Pred kakšnim tednom smo prejeli obvestilo z nazivom Državni proračun za leto 2023. Na dveh straneh so pojasnjeni prihodki in odhodki gospodinjstva države ter njene investicije. K tem podatkom je prišteti še prihodke in izdatke Pokojninsko invalidske in Zdravstvene blagajne ter proračunov 212 občin. Na ta način bi zvedeli približne davčne obveznosti, ki nas čakajo v prihajajočem letu in ji bi jih lahko porabili za stroške in naložbe.

Proračun je letni načrt za zagotavljanje prihodkov za stroške in naložbe državnega gospodinjstva za eno leto in ga kot pravni akt sprejme Državni zbor. Če smo aktivni državljani in volivci in še posebno, če radi kakšno pikro spustimo v javnost o delu ljudi, ki s proračunom upravljajo, moramo tega pravilno razumeti. Razmišljati se mora v smeri izboljšanja in pocenitve potrebnega dela, ki ima v pretežni meri storitveni značaj in torej visoke stroške zaradi plač kar zahteva zlasti dobro izkoriščanje delovnega časa.

Finančni strokovnjaki predvidevajo, da smo sposobni dosegati tako visoko dodano (novo) vrednost, ki bo zagotavljala 30,2 % prihodkov državnega proračuna. Z dohodnino bomo zagotovili 10,3 % sredstev za proračun in z davkom od dohodkov pravnih oseb (9,1 %). Trošarine bodo pokrile 8,7% potreb proračuna, drugi prihodki 8% in nedavčni prihodki 4,1%. Mati EU bo za krepitev odpornosti gospodarstva - namensko za digitalizacijo in varovanje okolja - podarila proračunu Slovenije 10,6% potreb proračuna. Če bomo dobro delali in ustvarjali novo vrednost po sklepu Državnega zbora, bodo naši prihodki zadostovali za približno 80,1% proračunskih potreb.

Pa poglejmo še sklep Državnega zbora o potrebah Slovenije v letu 2023. Proračun bo zagotavljal sredstva za 16 podsistemov, ki jih bodo verjetno vodili ministri ali prokuratorji. Največji kos »pogače« je namenjen Izobraževanju in športu (14,4%) sledijo Intervencijski programi (13,3%), Varnost (11,6%), Socialna varnost (10,5%), Ekonomska in zunanja politika, javna uprava (7,8 %), Promet (7,7 %), Pokojninsko varstvo (7,4%), Zdravje (4,1%), Okolje, prostor in energija (4,1 %), Servisiranje javnega dolga (3,9%), Plačila v EU (3,9%), Kmetijstvo (3,5%), Znanost (2,9 %), Kultura (1.8 %), Trg dela (1,5 %) in Podjetništvo in konkurenčnost (1,4%).

Proračun je med najzahtevnejšimi deli družine, podjetja, zavoda ali države. Običajno ostajajo želje ali potrebe nepokrite, so pa tu, evidentirane, nanje se sklicujemo, zahtevamo, v naši Sloveniji je takih cca 20%.

Proračunske debate doma in v državi, se običajno končajo z zaključkom »kar bo pa bo«! Morda bodo velike potrebe države spodbudile nove projekte, ki bodo prinašali več dodane vrednosti, morda se bomo vsi omejili v porabi, morda se bodo zniževale cene, morda Upanje ugasne zadnje! Poskusimo ustvariti več in potrošiti manj.

Ste že premislili, kako se bo vaša družina uresničevala svoje želje v letu 2023?

Likovni umetniki. 21. december 2022

V Društvu likovnih umetnikov Dolenjske se že petnajst let povezujejo likovniki Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Prirejajo razstave, vodijo slikarske kolonije in si medsebojno pomagajo. Umeščeni so v Kulturnem centru Janeza Trdine kjer se nahaja galerija Kocka, tudi sicer razstavišče za vse organizatorje razstav. Društvo predstavlja svoje dosežke po galerijah države in v tujini.

Letošnjo razstavo »Novoletno« je Društvo zasnovalo s sedemnajstimi avtorji. Kot sami pravijo jo »odlikuje svežina del s katerimi strmijo k nekim lastnim presežkom«. Razstava je revialna, nekurirana in nežirirana«. Avtorji so stilno prepoznavni, karakteristični brez vsebinskih in oblikovnih okvirov. Vsak avtor razstavlja eno delo v katerem izkazuje svojo ustvarjalno živost in jo ponuja novomeškemu kulturnemu telesu, ki mu po svojih močeh poskuša pomagati k rasti. Umetnikom je novomeška kulturna scena poznana iz bogate zgodovine, »ki jo želijo nadaljevati tudi v vplivno recentnost« pravi umetnik Alojz Konec, ki Društvo tudi zastopa. Za drugo leto 2023 obljubljajo širše bienalno in močnejše likovno utripajočo ustvarjalnost tako samih umetnikov kot okolja v katerem bodo razstavljali ali ustvarjali.

V Kocki si lahko ogledamo čudovite barve slikarja Marinča Bik v megli, Janka Orača Dotik pomladi in Martine Hegediš Homage Mona Liza. Nekaj posebnega so barve in liki Veselja z vetrom Jožeta Kumerja in The Dome Uroša Weinbergerja. Jožica Medle je ustvarila spet nekaj novega s suho iglo, akvatinto, jedkanico in visokim tiskom kar je imenovala Nema pomlad. Mešano tehniko je uporabila tudi Andreja Schwenner in svoje delo imenovala Tam. Svoj akvarel je Alojz Konec podal v prijetnih barvah in ga imenoval Naravni retrovizor. Mojca Lampe Kajtna je svoj Miš zasnovala s flumastri, akril na platnu pa sta uporabila Marija Rus za umetnino Oseka in Igor Papež za Narcis in žafran. Hama Čavrk je za svojo Carta Incognito uporabila akvatinto, Robert Lozar pa je svojega Herr Kapitana ustvaril v olju na platnu. V marmorju je Boštjan Kavčič oblikoval Biser, Mateja Kavcic je z ogljem na platnu pričarala detajl iz cikla Sanje in Jasmina Nedanovski je svoj Žafran v travi II zasnova v mešani tehniki. In kaj je na ogled postavila naša grafična mojstrica Nataša Mirtič? Ne poznam njenega cikla Dve v vrsti, iz tega cikla pa je v Kocki pokazala grafiko s tremi stvarmi v vrsti. Dopadljivo brez dvoma.

Zavod Novo mesto je s svojo infrastrukturo stal ob strani umetnikom in razstavi kar je dobro za sodelovanje v prihodnje tako Zavoda kot Društva. Ljubitelji umetnosti lahko pričakujemo še marsikateri kakovostni galerijski dogodek obeh organizatorjev, predvsem pa vključevanje mlajših umetnikov, ki brez izkušen vstopajo na trg umetnin. Poslanstvo Zavoda in Društva je pomembno tako za Novo mesto kot tudi za kulturno produkcijo v njem.

Poznate programe tu opisanih organizatorjev kulture Zavod Novo mesto, Društvo likovnih umetnikov, galerijo Kocka, ?

Folkloristika, 20. decembra 2022

Nisem vedela, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti proučuje folklorne obrazce med katerimi so najkrajše folklorne forme, pregovori, pozdravi, molitve, uganke, kletvice in podobo. Na trg je prišla zanimiva knjiga Beseda ni konj avtorice Saše Babič, folkloristke na Institutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, ki pojasnjuje posamezne folklorne obrazce in nas tako opozarja na njihovo pravilno uporabo. In prav to je smisel in koristno za vse ljudi, še posebno pa za tiste, ki javno nastopajo.

Raziskavo o sodobni folkloristiki otrok in mladine na Slovenskem nakazuje, da učenci in dijaki pregovorov ne uporabljajo čeprav jih poznajo, saj primerjave in simbolike še ne razumejo v taki meri kot odrasli. Uporaba pregovorov je bolj stvar odraslih, ki želijo poudariti pomembnost svojih besed oziroma vsebine, ki jo sporočajo.

Ko se pozdravljamo bi morali pomisliti kaj je pozdrav? poudari naj dober namen, željo, da bi ta dan uspešno opravljali svoje dolžnosti. Izogibati bi se morali pozdravom, kot je na primer vsesplošno uporaben živijo, ker ta pač ne izraža eksplicitno dobrih namenov.

Nisem še zasledila kaj pomenijo kletvice, ki nas spremljajo na vseh krajih in koncih. Folkloristika ugotavlja, da je to izražena želja, da osebo pošlješ nazaj k njenemu izvoru, nazaj v telo, v zemljo, da ne bo mogla delati težav. V družbi so zato kletvice nekaj slabega in nekatere se ne sme uporabljati. Lahko pa je kletvica tudi pomoč človeku pri stresu, hudih težavah in podobnem, da se na primer kot povzročitelj sprosti in začne reševati nastalo težavo. V različnih obdobjih se kletvice spreminjajo in to kar je včasih pomenilo zlo postaja v današnjem času celo smešnica ali pa dobi popolnoma nov pomen.

Uganke so prav tako zanimiv folklorni obrazec, ki je nastajal na zgodovinskih in verskih izročilih, v poeziji pa tudi v karikaturi in v izvoru človeka. Postopoma postajajo uganke humor, sodobne uganke pa deklariramo že kot vice saj močno posegajo na področje politike, so kratkoročnega značaja, včasih celo rasistična in žaljiva.

Od kar človek pomni ga spremljajo folklorni obrazci, danes najpogostejše vici. Ni družbe v kateri se ne bi sprostili s pripovedovanjem vicev, namuznili ob redko uporabni besedi ali pri navedbi osebe na katero se vic nanaša. Ni pa tudi javnega dogodka na katerem bi sproščeno smeli uporabljati folkloristiko, čeprav je ta med nami nenehno prisotna, živa in aktualna. Naši družbi zato lahko pripišemo dvoličen odnos do ugank, kletvic, vicev in podobnih pojavov. S to dvoličnostjo živimo, sposobni smo se samo obvladovati, varujemo otroke pred pretirano uporabo kletvic in nenehno dodajamo nove dovtipe »lepi in bogati paleti vicev« v naši družbi. Dvomi o pravilnosti takega ravnanja niso zanemarljivi, nas včasih tudi spravljajo ob živce, še posebno, če smo »žrtev« sami. Neko tolažbo iščemo v tem, da so vici praviloma smešni in da se s humorjem stvari najlažje rešujejo. Med tolažilne okoliščine bi lahko prišteli tudi kratko življenjsko dobo sodobnih folklorističnih obrazcev, ki se v vedno večji meri napajajo v politiki, pohlepnem delu družbe in neumnostih sodobnega sveta.

Obstaja tudi o vaši družini kakšen dober vic?

Drugi o Novem mestu. 19. december 2022

Prebiram sinov Gradbeni vestnik in zagledam zanimivo fotoreportažo o gradnji brvi Loka-Kandija. Gradnja poteka v neposredni bližini mojega doma in opazujem jo od začetnega ogleda terena vsak dan. Nisem edina saj pri tej gradnji sodeluje tudi slavni projektant mosta na Pelješču gospod Pipenbaher. Gradnjo si ogledujejo meščani, šolarji in študenti novomeških fakultet in Univerze Novo mesto, izletniki upokojenci in drugi, vedno kdo opazuje in z zanimanjem prikimava ali odkimava. Laični opazovalci gradnje so si enotni, da je ta strokovno zahtevna, gradbeni strokovnjaki pa polagajo pozornost čisto drugim zadevam kot so notranjost jeklenega škatlastega nosilca, izvedba geotehničnih preiskav srednje podpore, pilotiranje, izvedba srednjega stebra, rečni promet med gradnjo, montaža segmentov in podobni sodobni podvigi pri gradnji, tudi prevozi velikih kosov. Strokovnjaki ocenjujejo, da je jeklena škatlasta konstrukcija velik izziv za izvajalca jeklenih konstrukcij, ker je veliko varjenja v proizvodnji z razmeroma tankimi pločevinami. (GV,november 2022). Veseli me, da bo ta naša brv nekaj novega in sodobnega tudi v gradbeni stroki.

e nekaj časa dobivamo med prospekti trgovin brez plačnik Mestnik. V decembru je objavil intervju z Alfi Nipičem, prispevek o keramičarki Sandi Zakrajšek in digitalni nomadki Klavdiji Jarc, nas seznanil z zavetiščem budističnih menihov v naših gozdovih in predstavil znamenito Berryshko. Pridem do 26 strani in zagledam Uroša Ravbarja iz naše Krajevne skupnosti na nekih razvalinah v letnih oblačilih. Živo se spomnim vaditelja smučanja Jožeta Ravbarja, ki nas je na Peci postavljal v vrsto, posebej ženske, njihove otroke in že znane smukače posebej. Vaditelj je imel s seboj sina, milo moško dete štirih let, ki je pogumno smučalo po veliki Peci in se postavljajo ob bok samo boljšim v vrsti. To dete je danes pomemben turistični strokovnjak, ki je že dvakrat obkrožil svet z avtomobilom, ki sodeluje s fotografsko agencijo Lonely Planet Images in o svojih potovanjih prireja zanimiva predavanja. Seveda smo krajani veseli, da je Uroš tako uspešen popotnik in želimo mu kar se da prijetna potepanja po najlepših kotičkih sveta.

V decembru smo dobili tudi glasilo Mestne občine Novo mesto, ki je poleg programa Adventa posebno pozornost posvetil tridesetletnici pevskega zbora Pomlad, gradnjam brvi v Ločni, Novem mestu in na Brodu, dvajsetletnici osnovne šole Drska in opereti Netopir. Pomembna je kronika občinskega sveta, saj so svetniki potrdili višje cene komunalnih storitev, podrobne prostorske načrte za več lokacij, akcijski načrt za spodbujanje trajnostnega razvoja turizma kot tudi akcijski načrt za trajnostno energijo in podnebne spremembe. Vsekakor pa morate v tem glasniku prebrati konkreten program stranke Konkretno in vse druge zanimive informacije o digitalizaciji, novi tržnici,

Naj opozorim še na pomembna mnenja, ki jih je zbral uredniški odbor revije Rast in objavil kar v dveh decembrskih številkah. Predstavljen je tudi projekt Pozabljena polovica Novega mesta. Morda bi pogledali še na splet in razmislili o podpisu peticije za postavitev spominskega obeležja pisateljici Ilki Vašte.

Ste informirani, kaj se dogaja neposredno okoli vas?

Moj brat praznuje. 18. december 2022

Ko sem opravljala obvezno podjetniško prakso kot študentka ekonomije, sem živela pri očetovi družini, ki se je prav takrat povečala za dojenčka Tončka/Zvonka. Vse je bilo prilagojeno temu malčku, ki je danes sedemdesetletnik. Najinega očeta in Zvonetove mame že davno ni več, brat Marjan je odšel v večnost pri petdesetih letih in brat Jože izgoreva na svojem domu ne da bi se želel družiti s Tončkom. Zapustili so tudi svoj dom v Zasavju ter se namestili v Nemški vasi in v Novem mestu. Tonček ima od svojih sorodnikov samo še mene in verjetno je to razlog, da me je povabil na pogostitev ob svojem jubileju. Z ženo Sandro, sta me prišla iskat z avtom, zapeljali smo se v Podgorje in se namestili v prijetni gostilni pod Javorico. Poleg nas treh sta bili tu njegovi hčerki s svojimi družinami.

Vstala je mlajša hči in očetu v svojem nagovoru obnovila njegov življenjepis ter mu podala darilni bon za toplice. Zvone je vstal, se nekoliko namuznil kot da mu je nerodno in kimal na vse strani, zinil pa ni nobene. Pa sem se oglasila še sama z naslednjim posvetilom:

Pozdravljen v letih modrosti, dragi Zvone! Tvoji sorodniki, prijatelji in znanci smo zbrani danes okoli tebe v slavnostnem dnevu, ko praznuješ kar visok jubilej v svojem življenju. Taki trenutki kot je danes, so pomembni mejniki vsakega človeka, saj oznanjajo slavljencu vstop v dobo modrosti in nam ostalim, da je slavljenec od zdaj dalje razsodnik in arbiter v zadevah, ki jih mlajši rodovi še ne morejo razsojati.

Zvone ali Tone, prihaja tvoja bogata jesen, polna prijetnih druženj, prebiranja zanimivih knjig in novic, čas obiskov svojih dragih zdaj tu zdaj tam, mirnih večerov ob televizorjih, v pričakovanju pravnukov in v družbi razumevajoče ženke Sandre. S srcem in zadovoljstvom sprejemat darove svoje jeseni in ne dovoli, da jo zagrenijo malenkosti ali trenutki slabosti.

V naši družini smo vedno pomembno dogodke pospremili s pesmijo, pel je veliko tudi naš oče in pesem je preganjala strahove, če so bili preveč vsiljivi. Dragi Zvone, pouči svoje naslednike o pomenu pesmi, zapojmo kdaj skupaj in s tem ustvarjajmo čvrste vezi veselja in radosti, ki v jesenskih dnevih prinašajo še posebno veliko veselja!

V upanju, da boš tudi v prihodnje živel delovno, napredno in ustvarjalno, ti nazdravljamo in želimo mnogo zdravih, zadovoljnih in kar se da srečnih let!

Upravljavec ozvočenja je navil muziko, Zvone je povabil ženo na ples, zaplesali smo vsi udeleženci, zraven vsi peli znane popevke, včasih je prepevala solistka. Gostje v drugih prostorih gostilne so zaplesali kar tam, pozneje pa se je vse skupaj povešalo. Neverjetno. V nekem trenutku se je razživel tudi Zvone in celo vodil kolo po gostilni.

Muzika in pesem naredijo dogodek slovesen, navdušijo ljudi za sodelovanje v dogodku, rojevajo se nova prijateljstva, ki se ob slovesu vtisnejo v spomin in dogodek polepšajo.

Kako pa vaša družina počasti jubilante?

Revija »Brat Frančišek«, 17. december 2022

Na slovesnosti ob otvoritvi kipa Frančiškan z Rastočo knjigo, je lilo kot iz škafa in naši dežniki so ovirali preglednost prizorišča. K meni pod dežnik je pristopil pater in me vprašal, če on lahko drži dežnik in se pod njih zavaruje pred dežjem. Seveda sem bila zato in po prvih pozdravih ga vprašam, s čim se on v samostanu ukvarja. Povedal je, da urejuje Brata Frančiška in ni se čudil, ker o reviji nič ne vem. Napotil me je v oddelek z knjigami in tam sem dobila kar dve zanimivi številki.

V kolofonu ugotovim, da je to glasilo Frančiškanovega svetega reda v Sloveniji in da v njej objavljajo prispevke tudi ženske. V verskih časopisih nisem preveč doma. Včasih naletim na Družin, poznam krščanske dogme, obiskala sem tudi »svete kraje« namesto svoje stare mame in seveda prebrala nešteto laičnih in strokovnih knjig o verstvih na svetu. Revija Brat Frančišek prinaša pisano množico vsebin o Frančišku Asiškem, njegovem delu pri obnovi takratne katoliške cerkve v krizi. Veliko piše o organiziranju tega svetega reda, o delu, ki ga opravljajo, o njihovih pogledih na svetost življenja pa tudi o doživetjih ob molitvah, na romanjih in na prireditvah. Njihove želje so predvsem varovati dediščino Frančiška, z njo seznanjati članstvo in družbo kot celoto. Zgleda, da si Frančiškanski red prizadeva zlasti za ohranitev edinosti Cerkve, nove duhovne poklice in stanovitnost poklicanih. Revija nadalje poroča o delu in življenju frančiškanskih družin v Sloveniji, o nagrajenih članih reda kot na primer o izročitvi državnega odlikovanja medalje za zasluge pri ohranjanju slovenstva Patru Krizologu v ZDA. Veliko je zgodovinskih prispevkov o Cerkvi, svetnikih in praznikih. Nisem še do zdaj vedela, da je adventnemu venčku potrebno dodajati svečke vsako nedeljo vse do rojstnega dneva Jezus. Venček mora biti zelen, barva, ki nam vzbuja upanje sredi zime, da bo narava kmalu ozelenela. Kot bi brala Junga. Veliko vsebin odpira njihov tisk, v ospredju pa je vedno poudarek na Frančiškovi duhovnosti in evangelizacija.

Iskala sem v teh številkah predvsem to, kar Frančiškani danes ponujajo družbi pri svoji evangelizaciji in kako svoje ravnanje prilagajajo družbenim potrebam oziroma zamislim. Zanimivo je, da so se zelo konkretno opredelili za reševanje okoljskih problemov in napisali so, da mora dogovore o tej problematiki spoštovati vsak vernih kot tudi verske skupnosti. Za družinsko problematiko se opredeljujejo bolj na stran Iskrenih in to utemeljujejo z dogmo, da samo Bog lahko prekine življenje. Za osebni premislek sprašujejo na primer vernike z vprašanji; Kakšno je moje doživljanje Cerkve v današnjem času? Kje vidim pozitivne in negativne spremembe v Cerkvi skozi čas? Kje so naše rezerve za izboljšave?...
br>Kakor koli, tudi skupnost Frančiškanov ima svoje življenje, svoja vodila, svoj prostor pod soncem in med nami svoje korenine. Vsako nespoštovanje njihove tradicije ali sodobnosti bi pomenilo kot bi razvijali rasizem ali odpor proti istospolnim. Živeti moramo v sožitju z njimi in ter sprejemati z vsem dobrim in slabim. Zato je prav, da se spoznamo, da drug drugemu tudi kaj povemo o sebi in da na ta način dosežemo optimalno sodelovanje. In prav to vam sporočam po prebiranju njihove revije, ki jo ureja moj »kavalir pod dežnikom na dan odkritja kipa Frančiškan z Rastočo knjigo.

Kako pa vaša družina skrbi za sobivanje z verskimi skupnostmi?

Rastoča knjiga Frančiškanov, 16. December 2022.

Rimsko katoliška cerkev je razvila nekatere institucije, ki so ljudem prinesle mnogo dobrega v kraju kjer so delovale. V našem mestu se je namestil frančiškanski red, si zgradil cerkev, razvilo lokalno samooskrbo in se posvetil izobraževanju. Mesto je pridobilo koncesijo Marije Terezije za ustanovitev Gimnazije in Frančiškani, ki so že razpolagali z bogato knjižnico, so bili zadolženi za njeno udejanjanje. Kot je izkazano v zgodovinskih dokumentih, je gimnazija pripomogla k nastanku novih dejavnosti v mestu in njegovi okolici in se tako gospodarsko rešilo pred propadom.

Po skoraj pet in pol stoletjih je nekaj častnih občanov mesta ob sodelovanju aktualne mestne oblasti, ustanovilo Komisijo za promocijo kulturne dediščine in njej je idejni oče Rastoče knjige dr. Janez Gabrijelčič dal pobudo, da se zasnuje Rastoča knjiga Frančiškanov in kot prva akcija postavi »kip Frančiškana z Rastočo knjigo« za kar se zbirajo prostovoljni prispevki. Kip je izdelal akademski kipar Jernej Mali v obliki nepremagljivega, pokončnega moža z naročjem knjig in posvetilom, da okolju prinaša delo, znanje in vse drugo kar je potrebno za umno gospodarjenje. Dopadljiv lik Frančiškan z rastočo knjigo je postavljen pred frančiškansko cerkvijo.

Danes je bila otvoritvena slovesnost, ki so se jo udeležili tudi gostje novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje ljubljanski nadškof in metropolit p. msgr. Stanislav Zore, podpredsednik SAZU Milček Komelj in župan Mestne občine Novo mesto mag. Gregor Macedoni. Slovesnost sta zasnovala in vodila predsednik komisije za promocijo kulturne dediščine prof. dr. Miha Japelj in idejni oče Rastoče knjige dr. Janez Gabrijelčič.

Podpredsednik SAZU je kot glavni govornik poudaril spomnil na pomen tistih frančiškanov, ki so s knjigo v roki širili slovenski jezik in sloves Novega mesta. Številni frančiškani v Novem mestu so bili glasbeniki, kulturniki in šolniki, ki so še posebej po letu 1848 skrbno negovali slovenski jezik in narodno zavest. Pobudnikom in uresničevalcem spomenika Frančiškan z rastočo knjigo gre zahvala, da se bo Novo mesto, mesto situl, pa tudi učenosti in literature, še bolj zavedalo svoje bogate preteklosti, se ob njej navdihovalo in opogumljalo tudi za srečno, ustvarjalno in duhovno bogatejšo prihodnost.

Veliko lepih misli in želja je v Novem mestu povezano tako z Frančiškani kot z Rastočo knjigo. Žal pa je danes v frančiškanskih prostorih malo Frančiškanov in ne gre jim nič bolje kot v drugih, še živečih samostanih v državi. Tudi Rastoča knjiga Novega mesta, ki je nekaj posebnega s prikazom sodelovanja z pobratenimi mesti, bi bila lahko bogatejša in promocijsko bolje uveljavljena. Ženske, ki so v Novem mestu v preteklosti veliko postorile, ne uživajo potrebnega priznanja ugotavlja zadnja številka revije Rast, po spletu pa celo podpisujemo peticijo za kip Ilke Vaštetove. Je pa hvale vredna informatika o kulturni dediščini Novega mesta na spletnem portalu, ki ga snuje dr. Jože Gričar, v njem so celo spomeniki določenim institucijam in posameznikom, skratka prava knjiga o Novem mestu in njegovih ljudeh, ki nastaja že nekaj let in bi bilo dobro, da jo pristojen občinski ali državni zavod tudi arhivira.

Ste si ogledali Rastočo knjigo Novega mesta na obeh lokacijah?

Klavirski koncert, 15. december 2022

Krka d.d. je pred leti zasnovala nov kulturni projekt, ko je kupila najboljši klavir na svetu in ga umestila v svoji na novi dvorani v Ločni. Na klavirju je prva zaigrala naša svetovno znana pianistka Dubravka Tomšič. Ob tej priliki je Krka napovedala klavirske koncerte v času kulturne sezone. Gostila je že pianista Iva Pogorelića, danes pa je na klavir zaigrala pianistka domačega kraja Meta Fajdiga.

Umetnica Meta Fajdiga se nam je predstavila s Chopinovimi skladbami in s Slikami z razstave M. Musorgskija. Čeprav so Chopinove fantazije, valčki in poloneze zelo poznane skladbe pa jih je Finkova podala v popolnoma svojstveni izvedbi, za moje skromno razumevanje visoke glasbene interpretacije, nekoliko ostro vendar dopadljivo. Slike iz razstave poznamo bolj kot orkestralno izvedbo zato je bila Finkova presenečenje, saj je na klavirju pričarala skoraj vse glasove orkestra. Zaigrala je tako vživeto, da je na koncu koncerta utrujeno odhajala iz pred poslušalcev, ki smo ji namenili dolg aplavz in dosegli s tem tudi dva podaljška.

Pianistka Meta Fink je končala dva magisterija in specializacijo iz klavirja v Švici na kar je postala solistka fundacije Orpheum Stiftung, ki mlade glasbenike povezuje z mednarodno priznanimi umetniki in orkestri in jih tako pomaga k večji mednarodni uveljavitvi. Koncertirala je v Švici, Franciji, Sloveniji, Italiji in Slovaški. Je prejemnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani, zmagala je večkrat na tekmovanjih mladih slovenskih glasbenikov v Sloveniji in na mednarodnih tekmovanjih. Bila je štipedistka Yamaha Music Foundation of Europe, pomoč pri študiju nastopih pa ji je nudilo tudi Ministrstvo za kulturo RS in Krka d.d.

e je talentirana oseba danes pripravljena trdo delati, se ji ponudijo številne priložnosti, da uspe v umetniškem ustvarjenju. Glasbeni svet je dobro povezan in organiziran ne samo v državi tudi v svetu. Mlade talente poučujejo priznani umetniki in pedagogi, pomagajo jim organizacije za uveljavljanje mladih kot solistov v orkestrih, za njihov materialni položaj delujejo ustanove ali fundacije, ki jih ustavljajo umetniki, ki so si z nadpovprečnimi umetniškimi dosežki zagotovili solidno materialno osnovo. Na pomenu pridobiva mecenstvo in sponzorstvo. Umetnik se lahko posveča res samo kakovosti svoje stroke kar vsekakor pripomore k visoki umetniški vrednosti kulturne produkcije.

Opažam tudi, da se omenjena produkcija ne razvija več samo v glavnem mestu pač pa se vedno bolj pospešuje in po kakovosti plemeniti tudi po drugih mestih in ne samo v mestnih občinah. Galerijska dejavnost je se je najprej razširila iz glavnega mesta v obnovljene graščine in samostane, ob njej so nastajale etnografske in muzejske zbirke, sledila ji je celo arheologija. Danes skoraj ni kraja brez večnamenskega kulturnega doma kjer se bohoti literarno ustvarjanje in poezija, da o glasbeni ustvarjalnosti sploh ne govorim. Vse to in še mnogo neomenjenega z vključno Rastočimi knjigami je ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo!

Pridite tudi vi kdaj na klavirski koncert!

Jabolko navdiha za Rastočo knjigo, 14. december 2022.

Jabolko navdiha je priznanje, ki ga posameznikom, skupinam ali projektom od leta 2013 podeljuje Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije. Danes ga je podelil tudi Društvu Rastoča knjiga katerega častni pokrovitelj je Državni svet, za njegovo pomembno vlogo pri spodbujanju bralne kulture na Slovenskem.

Kot je zapisala Marjeta Volasko je to velika čast za društvo, ki iz proračunov še ni prejelo eura, deluje pa konkretno in aktivno že več kot trideset let. Idejno zamisel dr. Janeza Gabrijelčiča je Društvo ekonomistov Dolenjske in Bele krajine ocenilo kot koristno in potrebno gibanje za nenehno učečo se družbo. V ta namen smo ekonomisti in gospodarstveniki regije spodbujali avtorja zamisli, da je lažje poskrbel za njeno izvajanje. Najprej je smo uredili ustanovne dokumente in izvedli registracijo Društva Rastoča knjiga. V času, ko je Društvo iskalo častnega pokrovitelja, je Državni svet vodil Tone Hrovat, poznavalec zamisli in njen podpornik. Idejo gibanja je predstavil Državnemu svetu, ki se je odločil, da prevzame častno pokroviteljstvo nad njim in s tem so živeli vsi sklici Državnega sveta do danes.

Avtor ideje je neumorno sam ali s pomočjo pridobljenih novih članov Društva Rastoča knjiga dosegel sodelovanje Akademije znanosti in umetnosti, Narodne in univerzitetne knjižnice, Agencije RS za knjige, Javnega sklada RS za kulturno dejavnost in Mestne občine Ljubljana. S skupnimi napori so se postopno uresničevali projekti društva kot so ustanovitev Rastoče knjige sveta v katero je že vključenih 12 držav, obeležje Deklica z rastočo knjigo v severnem parku Ljubljana, več kot osemdeset Rastočih knjig po šolah in lokalnih skupnosti po vsej domovini, ki se običajno letno dopolnjujejo,k bogatijo ali na kakšen drug način nakazujejo identiteto njenega ustanovitelja.

Kaj je gibanje Rastoča knjiga prineslo novega v naše življenje, da že tri desetletja obstaja, se širi doma in po svetu, predvsem pa nenehno opozarja na kulturni dialog med ljudmi v katerem ni vojn, sporov ali rasnega in podobnega razlikovanja. Kot se nenehno poudarja je Slovenija miroljubna in ustvarjalna dežela, ki se še ni nikoli z nikomur vojskovala, kjer se dela zato, da se ustvari bogata kultura naroda, gradi svojo identiteto na knjigi in kulturi ter sporoča svetu, da se vse težave sveta da reševali z miroljubnim sodelovanjem. O tem spoznanju želi Društvo Rastoča knjiga prepričati Slovence in Slovenke, njihove najmlajše, znanstvenike, vzgojitelje, voditelje in politike. Deklica z rastočo knjigo simbolizira tega naprednega duha, ki kliče po nenehnem dograjevanju znanja, branja in razumevanja kar vse zagotavlja temelje materialne solidarnosti doma in v svetu.br>
Predsednik Borut Pahor je prijateljeval z Društvom Rastoča knjiga kolikor mu je čas dopuščal. Da v celoti podpira idejo je dokazal z dodelitvijo državnega odlikovanja idejnemu vodji Rastoče knjige in zdaj s podelitvijo Jabolka navdiha Društvu. Hvala predsednik, v čast nam je, da tako kot vidi Slovenijo Društvo Rastoča knjiga vidite tudi vi. Ne glede kje in kdaj bomo pozvani, da naredimo nekaj dobrega za domovino in ljudi, se bomo srečevali tudi v prihodnje z Deklico z rastočo knjigo!

Ima vaša šola ali lokalna skupnost svojo Rastočo knjigo?

Mesec dobrih želja.13. december 2022

December seveda ni samo mesec visokih stroškov, je tudi mesec v katerem se zagotovo izreče največ dobrih želja posredno ali neposredno. Kot se mi je že zapisalo pa vseeno še enkrat poudarim, da prazniki vplivajo na naše razpoloženje, pozabi se za zmerom ali saj za čas praznovanja na morebitne hudobije med nami, celo si upam trditi, da se nam duša poboljša, optimizem okrepi in dobra volja izkazuje na vsakem koraku.

Najpogostejša želja je Srečno Novo leto. Izreka se vsem in povsod: namesto dojenčkov jo sprejemajo njegovi starši, šolarji običajno ne vedo kaj konkretno na bi to bilo, mladi jo sprejemajo kot uvod resen flirt in poroko, poslovneži kot visok moralni ali materialni profit, upokojeni s kančkom grenkobe kot slovo od vsakodnevnih obveznosti in stari kot ponoven približek k zadnji uri. Vsi pa dejansko to najpogostejšo željo najprej umestimo v našo družino, ki naj bo zdrava, sita in živa vse ostalo pa bomo že kako uredili.

Vesele in zadovoljne praznike kot željo sprejemamo kot vedno bolj obremenjeni ljudje z raznimi obveznostmi, ki jih včasih ni bilo ali pa so obveznosti danes drugačne od tistih v preteklosti, ko je veselje in zadovoljstvo nastajalo zaradi boljše prehrane v praznikih in zaradi počitka od fizično težkega dela. Če smo lahko malo poležali ob praznikih, srkali dobro kokošjo juhico, se posladkali s potico in na peči tudi kakšno zapeli, so to res bili veseli in zadovoljni prazniki. Danes je že nakupovanje hrane za praznike kar obsežna družinska logistika. Priprava hrane je spet čisto drugačen posel, ki mora biti prilagojen posameznim članom družine ali gostom, pri tem še pomembno vlogo odigrajo občasni kuharji, ki v praznikih uživajo v kuhinji. Eden se hoče izkazati z ribjimi dobrotami, drugi s pico ali tortilo, tretji z pecivi in tako naprej, da je v kuhinji običajno premalo prostora, hrane pa toliko, da je ni moč pojesti. Od kar imamo televizijo in pametne telefone, je veliko poležavanja vsak dan in v njem nihče več ne uživa, izkazuje se celo kot dolgčas za družino.

Uspešno novo leto je tudi ena od priljubljenih čestitke, ki nas še najdlje spremlja po praznikih še posebej, če je v dodatku čestitke »Naj se uresničijo vaše želje«. Tudi dva nimata istih želja in tako si ob omenjeni čestitki vidi kot nekaj posebnega kot na primer; diplomiral bom, preselil se bom v svojo hišo, osvojili bomo japonske trge odpotoval na Kitajsko , si ogledali piramide, poslušali Verdija v Veroni,

estitke so dobre želje, spodbujajo nas k dejanjem, iskanju svojega prostora pod soncem in tako krepijo našo samozavest. Upajmo, da se bodo ohranile tudi v prihodnje, šaj ima človek vedno želje in zato potrebuje spodbude.

Boste kaj posebnega zaželeli članom svoje družine ob Novem letu?

Mesec visokih stroškov, 12. december 2022

Kar se financ tiče, je mesec december poguben celo za mene in moje malo gospodinjstvo, ki ima samo še tisto, kar nujno potrebuje za obstoj in normalno preživetje. Vsako leto isto: registracija avtomobila, servisiranje peči, pred naročnine, kakšna pozornost do sinove družine in prijatelje, čestitke, pogostitve, darovi iz sočutja

V avtomobilu gori rumena ikona - znak za servis. Malo sem vozila zaradi težav z desno nogo in zaprosila bom za samo nujne zadeve pri servisu. Bili so prijazni, naročili so me ob primerni uri, hitri so bili in upam, da korektni, torej, da so opravili vse za zagotavljanje varne vožnje. Vprašam, je avto v stanju za tehnični pregled in dobim potrditev. Pričakujem razbremenitev mojega računa za najmanj od 300 EUR dalje in zadovoljna prikimavam, ko vidim, da me stane njihov pogled le osemdeset stotakov, saj je avto brezhibno deloval in ni z ničemer pokazal, da kaj pogreša - razen rumene ikone. Servisu se hvaležno zahvalim, serviser pa gre z menoj do avto in mi celo odpre vrata. Bravo fantje, hvala.

Grem na kasko, v letih sem, varna moram biti kar se pač da. Moj agent z veseljem takoj odgovori na moj klic, da bo jutri prinesel polico in me oborožil z vsem potrebnim za registracijo. In res, Matjaž je bil ob osmih zjutraj pred hišo, podpiševa polico, dobim dokumente in moj račun se razbremeni za 4 in še nekaj stotakov. Šlo je kot po maslu, nikamor mi ni bilo treba iti, se preoblačiti in frizirati - to tudi šteje danes, ko se vse plačuje in narašča draginja. Nadaljnja pot vodi samo še do tehničnega servisa Krka d.o.o. kjer bom plačala tudi cestnine. Skupni znesek bo ta mesec za avto okoli sedem stotakov. Ugotavljam, da sem verjetno edina v ulici, ki imam samo en avto, najpogostejši so tisti s tremi, nekateri tudi več, opažam, da se moja Romka ne potepa več peš, pripelje se z velikim avtom v katerem ima pomočnike, ki se pri meni potešijo s kavico, s hrano in priboljški za otroke. Kako vsi ti in še drugi pokrijejo stroške, ki sem jih naštela za vsako leto samo za registracijo avta, da o gorivu zanj sploh ne govorim.

Ja, kot angažirana državljanka potrebujem več virov informiranja, da lahko vsaj približno ocenim, kaj se v resnici dogaja doma in po svetu. Informacije pa stanejo, dnevne letno najmanj pet stotakov, tiste, ki naj bi dokazovale mojo solidarnost pa še stotaka, pa poglobljene analize v revijah kar tri stotake. Nekaj pa mora človek imeti tudi za sebe in zadovoljitev svojih želja, zato bom pač plačala letos okoli 8 stotakov.

Gremo naprej! S plačili naj izkažem svoje sočutje Rdečim noskom, UNICEF-u, Ptičkom brez gnezda, Društvu upokojencev, Sožitju, slovenski filantropiji in še drugim, skupno osemnajstim prosilcem, me njimi tudi poziv Glas dobrote, Miklavžev dobrodelni koncert, Društvo prijateljev mladine, Rdeč križ, Karitas in Teden dobrodelnosti. Ja, vso čast organizatorjem in zahvala, toda zmanjkuje nam diha, kaj pa dolžnosti države. V meni vzbujate občutek krivde, ker vseh vaših klicev na pomoč enostavno ne zmorem in res ima Renata prav, ko to problematiko odpira kot problem države. Še veliko moramo postoriti, da bomo uresničevali mi in vsi sistemi pravila vladavina prava - namesto sočutja potrebujemo sistemske rešitve kot jih nakazuje projekt Univerzalni temelji dohodek.

Kako se pa vi odzivate na klice po sočutju?

Zoran Didek, 11. December 2022

Galerija Krka v Novem mestu nam je v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca Kostanjevica na Krki osvežila spomin na slikarja dolenjske pokrajine Zorana Dideka. Nisem mogla na otvoritev razstave, sem pa si počasi pozneje ogledala razstavljena dela tega slikarskega velika barvnega realizma in poznejših letih geometrijskega slikarstva.

Po skoraj pretiranem predstavljanju sodobne likovne umetnosti po programih naših galerij, je vpogled v slikarjevo poslanstvo v času realizma prava poslastica. Mojster Didek iz Podbočja, diplomant Zagrebške Akademije za likovno umetnost, nas skozi razstavljene slike iz zgodnjega obdobja seznanja z neverjetnimi rdeče rjavimi barvnim odtenki, zlasti pri portretih in Vrbah. Pozneje pri krajinski motiviki so njegove razstavljene slike zelene v zelenem in še poznejše kot da so geometrijsko izražanje slikarjevih občutkov v povezavi z njegovim udejstvovanjem v pedagoškem delu in projektiranju. Zoran je bil izjemni risar kar je Goran Milovanović predstavil takole: » ki je skoraj ves čas risal po katerikoli podlagi, z vsem, kar mu je prišlo v roko. V družinski zapuščini denimo hranijo tudi jušni krožnik, ki ga je porisal, medtem ko je čakal na nedeljsko kosilo.« Nisem likovno dovolj poučena, da bi kaj več povedla o razstavljenih slikah kot to, da so za oko dopadljive, da ti ostanejo v spominu in se razveseliš zlasti ob pogledu na dolenjske pejsaže ter pomisliš, »tole je pa res, tudi sama sem opazila to lepoto«.

Zoran Didek pa je veliko pozornost posvečal zlasti pedagoškemu delu z mladimi kot njihov profesor, še posebno pa kot avtor strokovnih knjig iz področja likovne umetnosti in praktične uporabe te v vsakdanjem življenju. Sodeloval je s kiparji, filmarji, založniki in drugimi organizacijami oziroma posamezniki, ki so v njegovem času predstavljali kritično in javno mnenje o likovni umetnosti v državi. Didek je bil vsestranski umetnik, ki je povezoval likovne velikane v stanovske in druge organizacije in preko njih bodisi zagotovil možnosti za razstave, bodisi sposobnost za doseganje ciljev, ki so likovnikom odpirali vedno boljše možnosti za njihov razvoj.

Ni se torej čuditi, da mu je Novo mesto podelilo Trdinovo nagrado za razstavo o zgodovini Novega mesta in da mu je Slovenija podelila Prešernovo nagrado za njegove njej podarjene darove.

Po pripovedovanju potomcev kraja, kjer je Didek rad ustvarjal in po zgodovinskih virih, je bil umetnik prepoznaven po svoji značilni slikarski kapi. Delo mu je šlo najbolje od rok v bohemskem okolju Kerinove gostilne Gadova peč in sosednjih zidanic ali v njegovi sobici, ki je zanj predstavljala tudi atelje. Mojster je v Podbočje zahajal le na počitnice, kadar je iskal navdih za nov delovni podvig ali pa je utrujen od obveznosti, iskal sprostitev.

KUD Krka s svojim galerijskim programom nas nenehno preseneča s predstavitvijo pomembnih umetnikov, ki s svojimi deli spodbujajo v nas ustvarjalnost na vseh področjih življenja in dela. Hvala vam!

Si vaša družina ogleda razstave v kateri od galerij?

Nemčija v 21. stoletju. 10. december 2022.

Skoraj neverjetna novica o aretacijah v Nemčiji je presenetila marsikoga, meni pa je zaledenela kri v žilah, ko sem poslušala o sodobnem fašističnem gibanju in njegovih namenih. Dragi moji, tole v Nemčiji, ki ima verjetno svoje lovke tudi pri nas, je jasen in nedvoumen opomin vsem nam, da se nam lahko zgodi Gestapo, izdajalstvo in pobijanje, kar vse bodo plačeval veliki podjetniki z namenom, da si zagotovijo surovine ob zaostrenih naravo varstvenih ukrepih sveta. Ko si končno kot podjetnik priboriš primerno mesto na trgu, se zelo težko zadovoljiš z »manjšim kosom kruha«, hočeš vedno več in, če nisi humanist, tudi za vsako ceno. Med ukrepi, kijih sprejemaš, je na prvem mestu spodbujanje ugodnih razmer za prodajo in vojna je običajno največja potrošnica vojne industrije, ki zaposluje največ delavcev na svetu. Če ne bo vojen na svetu, bo nastopila brezposelnost, največja v ZDA in da Amerika lahko preživi morajo biti v revnih državah vojne, v bogatih državah civilne žrtve in v Nemčiji fašizem, ki potrebuje orožje, da se obdrži na oblasti za vsako ceno.

Kaj danes manjka gospodarsko najuspešnejši evropski državi, ki je Eldorado za vsak dan povečano število beguncev iz Afrike, Azije, Balkana in drugih? Biti zaposlen v urejeni industriji Nemčije je v čast vsakemu Slovencu, Evropejcu, znanstveniku ali strokovnjaku. Biti kooperant Nemški industrije pomeni stabilen zaslužek v vsaki državi, kjer se sodelovanje razvije. Zakaj torej fašizem, neka ideologija, ki je doživela najhujši poraz na svetu in se zapisala s krvjo povsod, kjer je prevladala. Očitno vojna industrija umetno spodbuja to gibanje s pomočjo ostankov pripadnikov stranke v Nemčiji iz druge svetovne vojne.

Tiščimo pesti, fajtajmo in kričimo kot zveri, da preprečimo širjenje te fantomske ideologije. Iščimo vsi možnosti za ustavitev obstoječih vojn in za izgon prodajalcev orožja iz vseh trgov, brez izjeme, tudi če se deklarira kupec kot »branitelj domovine«. Evropa izkaži se! S tvojo kulturo se kiti ves svet in nikar ne žrtvuj svojega ugleda z nakupovanjem orožja v Nemčiji, Sloveniji, NAT-u, . da o Ukrajini sploh ne govorim. Posledice oboroževanja so begunci, ranjenci, razpadle družine, pomanjkanje, vse to in še mnogo drugega gorja ljudi, ki niso ničesar zakrivili. Ustanovimo in omogočimo delo institucijam, ki bodo odpravljala žarišča vojn, kriz, pogubne odločitve in podobne tegobe, ki rastejo po vsem svetu kot gobe po dežju.

V Sloveniji smo v živo čutili vladavino fašizma več kot štiri leta. Najprej si je za malo denarja pridobil veliko šepetalcev, ki so nastopali samostojno ali pa so bili organizirani v posebne vaške in vojaške organizacije. Njegov Gestapo je bil mučitelj zlasti ujetnikov predno jih je odrešila smrt. Izdajstva, špijonstvo in fizično ustrahovanje Slovenk in Slovencev je marsikaterega domoljuba prisililo, da je izdajal podatke o posameznikih in družinah s čimer so zakrivili najhujši teror. Enotni smo bili, da fašizma nikoli več ne sme biti.

Ustvarjamo lahko boljše življenjske razmere za vse samo takrat, ko prevladuje zaupanje v sodelavce, poslovne partnerje, državo, Če kdo hoče zase več in to ponavlja dan na dan, mu moramo »zlepa ali z grda« dopovedati in dokazati, da gradimo družbo solidarnosti in blaginje in se z njim dogovoriti za sodelovanje!

Prepoznate zlonamerne posameznike ali stranke?

Kaj se bo zgodilo? 9. december 2022.

Tale blog bo nekoliko čudaški vendar ga bom kljub temu napisala, ker ocenjujem za pomembno, da smo na tekočem s prizadevanji držav, da bi v prihodnje živeli bolj varno, pripravljeni na vse kar se človeku lahko pripeti. Ko berem mnenja vodji držav Evropske unije imam občutek, da se nam bližajo katastrofe brez primere; nove pandemije, širitev vojne, omejitev elektrike ali življenje brez nje, pomanjkanje drugih energentov, je samo nekaj strahov, ki nam jih nizajo znanstveniki, strokovnjaki, politiki in vsevedi in se z njimi lahko seznanjamo preko katerega koli medija tudi v naši državi.

Za dodatek pa še, da bodo največ težav imela gospodinjstva brez agregatov in brez sončnih elektrarn. O ukrepih, da se to ne zgodi in rešitvah če se zgodi seveda nikjer nič ne piše. Gospe v Bruslju ugotavljajo, da EU lahko reši omenjene probleme, mora pa biti enotna. Kdo sedaj ni enoten ali kdo enotnost preprečuje niso povedale. Samo upam lahko, da to ni moja domovina. Pravijo, da naš premier proevropski, potem menda bo že vse v redu z nami. S »kapicami« in »kučmicami« tudi napredujejo, vsaj prebiram tako, račun za potrošene energente pa je ta mesec res obupen.

In vojna? Še kar traja, vsakdan hujša, Ukrajinci so že brez elektrike, bo tako tudi pri nas? kdo pa bo naš sovražnik in kdo prijatelj? Še kdo danes išče kompromise za ustavitev vojne, mu diplomacija pomaga, mu pomaga Slovenija? Sama vprašanja, dileme,

In še oskrba, da v hudih časih ne bo lakote. V okoljevarstveni in energetski krizi je uvoz in izvoz hrane ter vsa logistika v zvezi z njo maksimalno vprašljiva. Evropska mesta se spet dogovarjalo s pridelovalci hrane na podeželju o pogojih za zagotovljeno prehrano v mestih. Pred več desetletji smo že imeli take pogodbe. Gre zato, da mestne občine izpolnjujejo pogoje po katerih zagotavljajo dovolj velike količine raznovrstne hrane ob vsakem času. To zahteva dolgoročne skupne projekte in naložbe. V predvolilnem času nisem zasledila, da ki katera stranka, predsednik, župan, poslanec ali svetnik kaj omenjal o dolgoročnih pogodbah ali o njihovi potrebi za nemoteno preskrbo mest v miru ali v krizi. Tudi o potrebah podeželja do mesta ni bilo nikjer govora. Če kriza, vojna ali narava v tem trenutku »pokažeta roge« je vprašanje, kako se bomo prehranjevali naslednji mesec.

Poznam dobro predpise in priporočila gospodinjstvo o zalogah hrane, ki naj jo imajo doma, celo prizadevala sem si, da bi v mojem nezahtevnem gospodinjstvu to zagotovila, pa nisem bila uspešna. Pri zalogah hrane moraš imeti ustrezne prostore, paziti moraš na rok uporabe in zaloge obnavljati, za zaloge moraš založiti kar nekaj denarja, nabaviti opremo in še kaj bi se našlo. Zemljanka bo spet pomembna. Bomo pa morali v gospodinjstvih res marsikaj spremeniti, da bomo na varnem, če se nam res zgodi katera od katastrof, ki jih omenjajo naši mediji.

e povzamem, takoj kupimo sončne celice, zagotovimo si ogrevanje na drva, najti prostor za zaloge hrane in za drva, obnoviti vrtnarjenje okoli hiš, najti nadomestilo hladilnikom, kupiti generator in še in še.

Boste zmogli v vašem gospodinjstvu preživeti brez elektrike?

Za Novo leto.8. december 2022

Neverjetno hitro je prišlo Novo leto s prazniki in čestitkami, z njimi pa lepi spomini na silvestrovanja, na novoletna potovanja, vesela srečanja pa tudi prespane slovesne noči zaradi utrujenosti in želje po mirnem družinskem življenju. Porajala so se številna prijateljstva, nekatera so bila bežna in so že pozabljena, so pa tudi trajna, nepozabna in družinska. Ko vse to premisliš začneš pripravljati seznam novoletnih čestitk, s katerimi jim sporočaš, da si živ, zdrav in sit, da misliš nanje in da želiš ohranjati njihovo naklonjenost tudi v prihodnje. Besede na čestitkah so seveda popolnoma drugačne, največkrat želim vam Vesele praznike in Srečno Novo leto.

Sama ne obvladujem več celotnega spiska ljudi, s katerimi sem v teh številnih letih sodelovala, si dopisovala, iskala pri njih pomoč za odpravljanje vsakodnevnih težav ali pa so bili moji nepogrešljivi sorodniki, ki sem jim dolžna veliko zahvalo. Spisek sem dopolnjevala z namenom, da bi morda kdaj pisala podobno knjigo kot je Vidmarjeva Obrazi. Idejo sem opustila spisek pa se že vedno širi in trenutno vsebuje kar 567 ljudi. iz njega sem povzela 76 meni dragih oseb, ki so še med živimi in predvidevam, da se bodo razveselili moje novoletne pozornosti.

Na prvem mestu je sinova družina z vključno menoj nas je 7. Ti ne dobijo čestitko pač pa zahvalo in graje za preteklo leto in spodbude za prihodnje. Potem je tu Jos s svojimi, sorodniki pok. očima in moje mame, moja dva brata. Želim si, da bi občutili pripadnost sinovi družini in ji morda pomagali, če drugače ne bi šlo. Iz istega vzroka se je oblikovala tretja skupina to je moj bratranec Jože s svojo ženko in tremi otroci ter petimi vnuki. Jože in njegova žena sta sinu stala ob strani takrat, ko sem sama morala po službenih opravkih, povezuje nas ta medsebojna naklonjenost tako močno, da se rojstni dnevi praviloma praznujejo še vedno skupaj.

V mojem srcu in seznamu so takoj za sorodniki moje sošolke in sošolci iz gimnazije, osemnajst nas je še, pripravila sem jim pismo in upam, da se ga bodo razveselili. Pogosto se na kakršen koli način povezujemo, največkrat po mailu ali telefonu. Bom pa čestitko poslala tudi nekaterim kolegicam in kolegom iz faksa s katerimi se še slišimo ob priliki.

Imam nekaj čudovitih ljudi, ki jim ni vseeno kako živim in z menoj tudi radi poklepetajo. V novoletnem času jih bom skušala obiskati, tisti iz drugih krajev pa bodo dobili lepo razglednico Novega mesta. Razglednice bodo potovale v Mursko Soboto, Celje, na Primorsko ter Gorenjsko in seveda v Ljubljano, Vrhniko, na Barje, na Hrvaško in v Beograd.

Najbrž sem srečen človek, da me obdaja toliko dobrih ljudi. Vsakemu posebej bom napisala njemu primeren mail in mu tudi s tem dala vedeti, da ga cenim. Sama sem prvo letošnjo čestitko prejela prvega decembra, vsak dan pride kakšna in vidim, da moja »druščina« obstaja, ima podobno mišljenje in složno ukrepa. Naj živijo prazniki in Novo leto!

Ste vi že poskrbeli za čestitke tistim, ki jih imate radi?

Družinsko računovodstvo. 4. december 2022.

Lahko bi rekli, da danes skoraj vsako družina potrebuje pregleden način evidentiranja svojega premoženja, prihodkov in odhodkov, vse to iz razlogov, ker poslujemo preko transakcijskih računov in plačilnih kartic. Transakcijskih računov imamo lahko več in pri različnih bankah, prav tako imamo lahko varčevalne in depozitne račune v večjem številu in pri več bankah. Za vsak račun dobivamo bančne izpiske prihodkov in odhodkov ter stanja običajno koncem meseca ali pri depozitih koncem leta. Na transakcijskih računih imamo določene limite v minus čemur je potrebno posvečati posebno skrb, sicer lahko ugodnost izgubimo. Vedeti moramo, katere prihodke imamo načrtovane in kdaj bodo razpoložljivi, da jim lahko prilagodimo odhodke. Isto velja tudi za plačilne kartice posameznih trgovcev in večina družin ima plačilne kartice vsaj treh trgovin.

Naše družinsko premoženje sestavljajo nepremičnine, zemljišča, dolgoletni nasadi, črede, stroji in druge naprave za katere v določenem času potrebujemo tekoče in investicijsko vzdrževanje, servisiranje, registracija, zavarovalnina, razen za umetnine in zlato. Premoženje je tudi stanje denarnih sredstev na določen dan, pa izterljive terjatve in vrednostni papirji, morebitne patentne pravice ali tantieme ter podobni izterljivi prihodki. Za vrednostnih papirjev na trgovalnih računih moramo plačevati ležarine. Premoženje je obdavčeno, državi plačujemo najmanj tri različne davke.

Prihodki družine nam morajo biti kristalno jasni po določenih datumih, da temu prilagodimo plačilo položnic. Poleg plače in drugih rednih prihodkov je pomembno vedeti za prihodke od premoženja, zlasti najemnine, preživnine in druge večje vsote. V morebitni krizi je dobro vedeti tudi za izredne prihodke kot so možnosti prekoračitve limitov, nova plačilna kartica novega trgovca, kratkoročno bančno posojilo pa tudi kupnina od prodaje domačih pridelkov in kaj podobnega.

Pri odhodkih moramo upoštevati, da država vzame na določen dan kaj ji pripada ne glede na naše mnenj ali potrebe. Enako velja za banke in trgovce po plačilnih karticah. Torej moramo na določene dneve za plačilo obveznosti zagotoviti dovolj denarja na transakcijskem računu za katerega smo obveznost sprejeli.

Vse to danes ne more nositi v glavi poglavarka ali poglavar družine in je nujno, da si zagotovimo ustrezni računalniški program, ki bo opozarjal na roke v kateri bomo imeli prihodke in kričal na dneve, ko je potrebno poravnati obveznosti. Odgovoren v družini za finance mora zagotoviti predvsem dokumente, jih preveriti, če so točni in prepustiti za vnos tisti osebi v družini, ki najbolje obvlada računalnik. Ni potrebna velika znanost, potreben pa je red in dosleden nadzor.

Bliža se začetek novega leta in najbolje je, če že nismo, da finance uredite po svoji zamisli ob začetku leta. Za preteklo leto uredimo arhiv, uničimo stare dokumente o prihodkih in odhodkih, in skrbno shranimo dokumente o lastništvu premoženja. Mirneje bomo spali in naši živci bodo nekoliko razbremenjeni.

Vsaka druživa je podjetje s premoženjem, prihodki in odhodki. Kako zanje skrbimo?

Vesela sobota. 3. december 2022.

Za mene seveda ni lepšega dneva kot je obisk sinove družine in včeraj so napovedali obisk vseh razen psičke Pike in papagaja Jakoba. Takoj sem pristavila govejo juho, zamesila rezance in razmišljala o priboljških. Za glavno jed so povedali želje - krompirjevi pečeni svaljki, panirane in pečene male hrenovke ter piščančji čevapčiči, zelena in zelnata solata. In kot pijanec plota sem se držala njihovih naročil, da smo pri kosilu vsi zadovoljno prikimavali, oni ker je bilo vsega želenega dovolj, sama pa ko sem gledala zadovoljne jedce.

Tudi ta sobota je bila, klub obisku pri meni, za njih naporna oziroma delavna. Odbojkarski reprezentant bo imel ob 19 uri v Kočevju tekmo. Po kosilu je počival in nabiral moči na kavču. Oče, snemalec in fotograf tekem in treningov svojih sinov, je sicer prebiral Delo in obširno Sobotno prilogo Dela, vendar je vmes večkrat malo zakinkal vse dotlej, dokler ga nisva z mlajšim sinom pritegnila v debato o treh vejah oblasti v naši domovini. Z mami sva bili postreženi s kavico, ob njenem pitju smo se ukvarjali s programom Adventa v mestu, politizirali in razpravljali o svojih pričakovanjih. Mami je potem odšla po svojih opravkih, mlajši vnuk je sestavljal hiške iz Mercatorjevih nagradnih temnih kuvert. Spokojnost sobotnega popoldneva je bila popolna vse do 17 uro, ko so moji natovorili svoje stvar in se podali preko Smuke v Kočevje po cesti, ki je vsa okrašena s svetlobnimi količki in deluje na voznika kot da vozi po gozdni pravljični deželi.

Ko sem ostala sama sem se zamislila nad dejanji in pogovori te lepe sobote. Niso svetili telefoni, da bi nas motili z norimi in militarističnimi igricami, ni bil vključen televizor, tudi sicer prijazne živalce nas niso okupirale. Nobeno opozorilo ni bilo potrebno naj se pogovorimo o dogajanjih, ki nas spremljajo, kar samo po sebi so prihajale v razgovor zanimive teme o odbojki, šoli in dogodkih na tem lepem svetu.

Pomeni zasvojenost mladih s pametnim telefonom, da starši nimajo časa za razgovore s svojim naraščajem? postajajo domače živali nadomestilo za otroška dela, ki jih mnogi starši otrokom ne znajo ali nočejo dodeliti kljub temu, da obsojajo poležavanje otrok po kavčih? Gre verjetno za negativne vplive brezdelnežev iz televizijskih ekranov tako na starše kot na njihove potomce. In sobota je prav nevarna za poležavanje. Uprimo se temu, pojdimo na obiske, na juho k babici, na tekmo kljub dolgi nočni vožnji, na ogled okrašenega mesta, v muzej v noči Te vesele kulture, na odprto kuhinjo ali kam drugam, kjer bomo širili obzorje svojega duha, prijetno pokramljali in se dobro počutili, živalce pa naj uživajo v svojem okolju, telefoni naj sporočajo samo nujne zadeve, ki so neodložljive.

Delo ni samo napor, je tudi zadovoljstvo, da nam uspe nekaj dobrega, je učenje, da pridobimo delavne navade in se spoznamo z timskim sodelovanjem, je osnova za nagrajevanje in še veliko bi lahko naštevala. Pa saj to vsi vemo, vemo pa tudi iz izkušenj življenja in dela v Sloveniji kje se rojevajo težave in nevarne zadeve, kakšne posledice puščajo želje po hitrem bogatenju in kaj vse prinaša zasvojenost s čimer koli. Rešitve morajo poiskati le družine.

Se veliko pogovarjate v svoji družini?

Partizanka.2. december 2022

Med mojimi nalogami je bila tudi skrb za vzorno sodelovanje podjetja v katerem sem bila zaposlena, z lokalno borčevsko organizacijo, ki je bila zelo delavna, prizadevna in vedno pripravljena pomagati. Med njenimi prizadevanji je bilo ohranjanje spomina na upor in partizanstvo na prvem mestu. Borci in borke so ostali organizirani v partizanskih sekcijah in te so imele svoje vodje.

enske borke v Novem mestu so ohranjale spomin na Dekliško partizansko četo in poskrbele, da se je vsako leto v Dobrniču praznovala obletnica 1. Kongresa slovenske proti fašistične ženske zveze 16. oktobra 1043. Novomeško organizacijo bork in delegatk je vodila Dragica, izjemno prizadevna aktivistka in v njeni skupini je bila vedno pripravljena za vsako delo tudi Marija - partizanka, ki smo jo danes pospremili na zadnji poti.

Marija je bila med osrednjimi osebnostmi ob slovesnostih posvečenih boju, enakopravnosti in solidarnosti. Sodelovala je v vseh humanitarnih društvih, v organih upravljanja s skupnim premoženjem in v družbeno političnih organizacijah, zlasti v organizaciji borcev in to v dolgem obdobju od osvoboditve pa vse dokler ji je zdravje to omogočalo, več kot petdeset let.

Mož ji je umrl, hči Katjuša si je kmalu uredila svoj dom, sin Branko pa je skupaj s svojo družino ostal z Marijo na domu k kateremu je prizidal atelje in v njem ustvarja kot akademski slikar. Ustvarjalne družine so v marsičem zaznamovale življenje Novega mesta in postale prepoznavne tudi izven mestnih mej. Posebno Marija je vzorno opravljala svoje so organizatorsko delo pri vsakoletnih srečanjih v Dobrniču, ki ni bilo enostavno. V Dobrniču se vedno srečajo vse organizacije povezane z NOB in zadnja leta tudi organizacije, ki se zavzemajo za mir, solidarnost in pravično družbo.

Vsebinsko sporočilo Dobrniča se prenaša na mlajše in udeleženci NOB so za obiskovalce Dobrniča spoštovani junaki, požrtvovalni in domoljubni, ki odgovorno ohranjajo dragoceno zavest, da je domovino potrebno ubraniti pred zlom za vsako ceno.

Borke in borci NOB, ki so nas navduševali veliko desetletij, so večinoma odšli. Nam ženskam je Marija skupaj s svojimi kolegi in kolegicami zagotovila volilno pravico in nas navduševala za plemenita dejanja enakopravnosti ter solidarnosti. Tem ljudem se bomo najprimerneje zahvalili tako, da živimo ustvarjalno in čim več pripomoremo k solidnemu življenju večine oziroma vseh ljudi in narodov na svetu.

Kako pa vaša družina sprejema odhode zadnjih udeležencev NOB?

National Geographic Slovenija. 1. december 2022

Ko je bil sin srednješolec sva bila naročnika te čudovite revije, ki jo izdaja nepridobitna organizacija National Geographic Society. Ta širi meje raziskovanja in razumevanja sveta, da bi nam pomagala najti rešitve za bolj zdravo in trajnostno prihodnost. Ko sem revijo ugledala na knjižnem sejmu, sem se takoj spomnila radovednosti, ki naju je prevzela pri vsaki novi številki. Potem je sin odšel na faks in so se spremenile najine navade, tudi omenjeno revijo sva odpovedala, občasno sem se kdaj v Čitalnici Knjižnice pozanimala, kaj novega prinaša.

Po mnogih letih sem eno od številk revije zopet temeljito prebrala in ugotovila, da je še vedno edinstvena. Poroča o dimnih savnah v Estoniji, zgrajenih po stari tradiciji iz lesa. V njih se ljudje duhovno in telesno prečiščujejo z dimom, ki ogreva kamne in pari, ki nastane z polivanjem vročih kamnov z vodo. Po savni se udeleženci še umijejo v mrzli vodi.

V Blejskem jezeru so našli dva deblaka iz devetega stoletja. Skoraj neverjetno saj je Blejsko jezero izjemno proučeno in raziskano zaradi turizma.

Neverjetne Mizaste gore visoko nad amazonskim deževnim gozdom z 400 m visokimi slapovi in avtohtonimi rastlinskimi in živalskimi življem, so kljub potrebnim izjemnim naporom raziskovalcev, magnet zanje. Tepuiji kot jim rečejo, so kot otočje Galapagos, obdajajo jih legende o ogromnih diamantih pod slapovi.

udežni morski konjički, živalska vrsta v kateri samci nosijo breme brejosti in kotitve. Največ jih porabijo v Aziji za rabo v medicini. Kako preprečiti izumrtje?

Raziskovalci proučujejo odpadno plastiko, ki po rekah priteka v oceane. Odkrivajo katere reke jo prinašajo največ in zakaj. Države z najbolj onesnaženimi rekami, nimajo organiziranega zbiranja odpadkov. Med močnejšimi onesnaževalci so podjetja, ki za svoje izdelke porabijo veliko embalaže. Posebno indijske reke postajajo izjemno nevarne za zdravje prav zaradi plastike. Raziskovalci ugotavljajo, da bi z omejitvijo proizvodnje plastike omilili tudi podnebno krizo.

Kubanci se navdušujejo nad pticami pevkami in zato so ogroženi ptičji glasbeniki. Spoštljiv odnos obalnih skupnosti do narave v Zahodni Afriki so raziskovalci uvrstili v posebna raziskovanja obnašanja ljudi po tradiciji. V obeh primerih je potrebna presojo o zmernosti in nujnosti.
,br>Modrost slovenskih sov je spodbudila raziskovalce, da so raziskali o tem, kako smo se otresli vraževernosti. Vse o antike dalje se sove povezujejo z modrostjo kljub temu, da je v srednjem veku bila povezana s temo in nečistostjo, oglašanje sove okoli doma je pomenilo smrt koga v družini.

Vse te zgodbe so ponazorjene s čudovitimi in številnimi fotografijami, da bralec pridobi res pravo predstavo opisanega. Vsekakor bo ta revija pogosteje zadrževala v našem domu kot do sedaj.

Ste dovzetni za izjemno naravo, jo tudi vi želite bolje spoznati?

Novoletna srečanja. 30. novembra 2022

Ko se približuje Novo leto, se v ljudeh zbuja neko posebno razpoloženje v katerem imajo pomembno vlogo spomini, posebno prijetni. Posledica tega stanja so številna srečanja katerih organizatorji so praviloma »ljudje dobre volje«, prostovoljci, ki jih osrečuje in »plačuje« predvsem uspeh srečanja.

Sama običajno grem vsaj na štiri srečanja, zgodi se jih lahko pa tudi več. Začnemo upokojenci SDK še pred decembrom, da se ne bi drenjali po izjemno zasedenih gostiščih. Imamo Smiljo, ki nas ima v evidenci, ona vse premisli, preračuna in skrbno pazi, da komu ne prizadene kakšne krivice. Dobimo se na skupnem kosilu, ki traja od 3 do 4 ure, običajno mlajše upokojenke organizirajo srečelov in zato vsak udeležene prinese darilo vredno do 5 EUR. Jure, ki piše pesmi in aforizme, pripravi kaj aktualnega in nas nasmeji. Vsako leto nas obišče fotograf in poskrbi za skupinsko fotografijo. Sicer pa klepetamo še in še, od tega kdo se je od nas poslovil pa do vnukov in pravnukov, ki jih imamo vsi po vrsti vedno v mislih. Naši kolegi iz Bele krajine in Trebnjega se zadnja leta hitreje umikajo, tam je bilo tudi največ dolgoletnih SDK-jevcev zato so se preje upokojili in tudi odšli. Nasmejanih obrazov ne manjka, tudi zadovoljstva, da smo spet skupaj ne. Med obnovljenimi spomini so običajno dogodki v katerih so bili potrebni veliki napori kot na primer nočno delo na Silvestra, težave uporabnikov z inšpektorji, podajanje informacij na velikih shodih, delo na štirih lokacijah, gradnja nove stavbe in še mnogo drugega. Iz oddaljenosti so ti dogodki postali nekako legendarni, kot primer naše uspešnosti, ker zaradi njih ni nastajala škoda ali kaj podobnega. Na srečanju so bili že prisotni skoraj vsi upokojeni, na letošnjem pa nas je bilo trideset. Minilo je že 30 let od kar SDK-ja ni več in pravi čudež je, da se še vedno veselo družimo.

V decembru smo se običajno dobili tudi člani Društva Novo mesto, ki smo kar nekaj desetletij vznemirjali lokalne oblasti s svojimi predlogi v občinskem svetu, svojim časopisom IZZIV in s prispevki v medijih. Marsikaterega decembra nismo bili zadovoljni z učinki svojih prizadevanj, nič ne si zgodilo z Narodnim domom, tudi programa aktivnosti za obnovljeni Glavni trg še ni kot berem v Rastu, tudi s parkom je vprašanje, če bo kaj in še bi lahko naštevala. Marsičesa pa smo se veselili kot na primer obnove Glavnega trga in odprave prometa v njem, zbornikov iz življenja in dela Novomeščanov, arhitekturnih razstav člana Marjana, sprehajalcev na pešpoti, ki smo jo zagotovili ob Težki vodi in podobnih akcijah. Letošnjega srečanja ne pričakujem saj ubira društvo zdaj svojo pot.

Veselih uric ob praznovanju ne gre jemati samo kot zabava. Ko se srečajo ljudje z istimi cilji se običajno razvijajo zanimive debate o tem, kaj vse bi se še dalo narediti, da bi nam bilo bolje. Prav na praznovanjih so že začeli oblikovati obrisi mnogih obnov, kulturnih novosti, podjetniški podvigi in skupna prizadevanja.

Imate v vaši družini koga v kulturnem društvu - kako bodo tam praznovali Novo leto?

Zaostanek. 29. november 2022.

Knjižni sejem me je opozoril, da sem s prebiranjem knjižnih novosti v velikem zaostanku. Ni čudno, zadnje mesece sem se bolj posvečala nekaterim dobro poznanim avtorjem kot je na primer Umberto Ecco in prezrla zanimive novosti v Studia humanitatis, pa UMco in seveda Beletrina.

Lotila se bom najprej nove zgodovine človeštva, ki sta jo napisala Dadvid Graeber in David Wengrow z naslovom Pričetek vsega. Nova odkritja so tako številna in obsežna, da to kar smo imeli do sedaj možnost prebrati o zgodovini v mnogih primerih ne velja več. Dopolnila bom to branje z knjigo Premisli še enkrat Adama Grant in zaključila ciklus z znanstveno knjigo leta po izboru medijev z naslovom Konec vsega Katie Mack.

Za obogatitev vedenja o mojem poklicu bom prebrala brezčasni nauk o premoženju, pohlepu in sreči z naslovom Psihologija denarja Morgan Housela. Zdi se mi, da bom morala po tej knjigi poseči še po knjigah Zakaj narodi propadajo J. A. Robinsona in Beg pred svobodo Erich Fromma, končala pa bom cikel s knjigo o propadu Hollywooda.

Večeri so sedaj dolgi, ponoči nerada pohajkujem po mestu in knjige mi bodo nadomestile delo na vrtu kjer sem se rada zadrževala popoldan do noči.

V zimskih mesecih bom skušala poseči tudi po zahtevnejšem čtivu kot so Prihodnost ekonomije, Objekt stoletja, Zakaj se splača živeti , Umetnost opisovanj ter Romantična etika in duh sodobnega porabništva. Zanimata me tudi Ideja socializma pisca Honnetha in Vzpon Kitajske pisca Li Minqi pa nisem prepričana, da bom zmogla.

Vsekakor bo zima posvečena odpravi zaostankov v branju, poživili jo bodo sprehodi, kramljanje o vsebini teh knjig z Jožetom in po spletu z meni sorodnimi dušami, o njih pa bom tudi kaj napisala v moje bloge, da se boste tudi vi, morebitni bralci blogov, nalezli moje radovednosti.

Treba pa je računati še na knjige, ki jih bo predstavila spoštovana Irena Štaudohar. Samo dobrih se loti in tudi predstavi jih tako, da moraš seči po njih. Na sploh se kar nekaj pozornosti že posveča branju predvsem zaradi prizadevanja, da se mladina ne bi opirala na površne predstavitve avtorjev in njihovih del v Googlu pa tudi zato, da bolj skrbimo za izražanje v lepem slovenskem jeziku. Zgleda, da je tako politiko zasnovalo ministrstvo za kulturo kot svojo dolgoročno nalogo. Pomemben prispevek k širitvi branja bo prinesla naša častna predstavitev v Frankfurtu kot tudi sodelovanje Nove Gorice v Evropskem mestu kulture.

Množica založnikov v naši državi bo lahko bistveno povečala svojo produkcijo in njeno kakovost uskladila s svetovno.

Kaj pa boste vi prebirali v zimskih mesecih?

Prebiranje Reporterja. 28. novembra 2022

Gradivo, ki sem ga prinesla iz knjižnega sejma me bo zaposlovalo ves teden. Pridobila sem publikacije, ki jih običajno ne berem, so pa v javnosti poznane in seveda tudi po svoje zanimive.

Reporter je revija, ki izhaja ob ponedeljkih in jo izdaja firma Reporter Media d. o. o. časopisno založniško podjetje d. o. o. že od leta 2012 dalje. Prinaša zgodbe in imena tedna iz sveta in Slovenije, eseje, piše o fenomenih, kulturi, razvedrilu in njeni kolumnisti komentirajo aktualne dogodke. Uvodničar in odgovorni urednik je naš rojak Silvester Šurla, ki je javnosti že davno nazaj predstavil tudi mene kot stečajno upraviteljico Pionirja.

Vsebina prispevkov je kritična zlasti do politikov in elite kapitala. Na slovenskem knjižnem sejmu je obiskovalcem ponujal izvode zadnjih dveh mesecev letošnjega leta, v njih je veliko napisana o predvolilnih dilemah povezanih z izvolitvijo nove vlade v sosednji Italiji, o kandidatih za predsednika naše države, o energetskih težavah Evrope, zdravstvu, večnih županih, delovanju tajnih služb, pa tudi trači iz kulturne in športne srenje.

Meni je najbolj zanimivo razmišljanje dr. Ljerke Bizilj, ki nas že desetletja seznanja predvsem s svojimi pogledi na problematiko oblikovanja politike in vodenja države, saj meni, da mora novinar izražati tudi svoje subjektivno mnenje do določenega družbenega problema. Dobro si bomo njene kolumne zapomnili tudi po njenem mnenj o družinskem zakoniku in o težavah, ki uničujejo RTV SLO.

Reporterju je treba priznati, da bralcem nudi odlične intervjuje o problematiki, ki zagotovo zanima vse državljane. O razmerah v zdravstvu je intervjuval dr. Kebra, ta pa je dokaj jasno opozoril na paleto posledic zaradi neodgovornega vodenja zdravstvene politike države pa tu nakazal kje je iskati rešitve. Ob tej za nas vse pomembni temi nekam ironično izpadejo pogledi Pečečnika na problematiko njegovih načrtovanih naložb. Zagotovo mu je ustvarjanje novosti in inovativno delo pomembno, če bi oblikoval tim za izvedbo izbranih naložb z vključno tovarno vodika v Kočevju, bi svoje poslovne interes uresničeval hitreje in z manj slabe volje.

Še marsikaj zanimivega v Reporterju bi bilo dobro upoštevati pri odločitvah v državi. Nakazali so problematiko uporabe slovenščine, podali mnenje o izjemnih zaslužkih v času pandemije, razkrili težave stranke Povežimo Sloveniji, predstavili novosti montažnih skladiščnih prostorov, pa opisali priprave Nove Gorice na Evropsko mesto kulture, da o knjigah in filmih, ki jih predstavljajo sploh ne govorim. Potrebno bo v prihodnje večkrat pogledati v Reporter.

Ta zapis ni promocija Reporterja, je samo zabeležka zanimive preobrazbe nekoč drugačno usmerjene revije v problematiko sodobne družbe. To se mi zdi dobro in koristno.

Berete Reporter?

Prihaja december. 25. november 2022

Tako živahnega petka pa še ni bilo. Že z jutranjo pošto so prišla številna opozorila, da je v nedeljo referendum, da naj se zavedamo svojih dolžnosti, itd. Morala bi dobro premisliti, kdo nas je pustil pri miru. Odprem e-pošto, zbrišem najprej pozive na referendum in razveselilo me je, kar je ostalo: prva praznična čestitka namestnika predsednika Kulturnega društva Severin Šalija, praznični december in Slovenski knjižni sejem.

Od današnjega dne dalje deluje na Glavnem trgu drsališče in do 8. januarja poteka tudi na Glavnem trgu program Advent v katerem je veliko prireditev posvečenih otrokom, prihodi Miklavža, Božička, trenutek razsvetlitve, voden ogled kapiteljske ploščadi, delavnice in celo večerja v zidanici. Turistično informacijski center posebej vabi na številne kulturne prireditve kot so opera Netopir, koncert Maje Keuc, svetovni dan kulture, razstavo Lamutovih del in del ustvarjalcev v kamnu. Knjižnica Mirana Jarca nas bo razveseljevala s poezijo in opozorila na ustvarjanje dobre kulinarike, otrokom pa je pripravila program s še posebno pozornostjo. Bogata ponudba bo zagotovo zadovoljila večino obiskovalcev. Pregledati moram podrobneje priprave na proslavitev svetovnega dneva kulture in pripraviti izbor za morebitni obisk mojih dveh vnukov. Rada se tudi zadržujem na soareji Anton Podbevšek teatra, ki v novoletnem programu zagotovo ne bo manjkal. Bomo videli!

Kulturno društvo Severin Šali bo verjetno sodelovalo v novoletnem programu Knjižnice Mirana Jarca saj je Šali pesnik lepe in dopadljive poezije, ki jo je navdihnila vas in njeni vaščani, v kateri sem preživela otroštvo. Cugljevi teti, ki je malega Severina varovala pa naš Joško ob dnevu mrtvih še vedno prižge svečko. Za kulturno društvo vzorno skrbi Franci Koncilija, oče pisatelja in čudovitega slavista, ki poučuje na Klasični gimnaziji našega mesta. Njegova čestitka za praznike me je razveselila kljub temu, da se v marsičem bistveno razhajava.

Najbolj me je ta petek razveselilo povabilo na Slovenski knjižni sejem na Razstavišče v prestolnici. Če se je le dalo sem vsako leto obiskala to častitljivo tradicionalno prireditev knjig, po njihovem vzorcu smo v Kulturnem društvu Krka pred petdesetimi leti organizirali Knjižni sejem Dolenjske in še vedno vzorno deluje. Neko leto sem obiskala tudi Frankfurtski knjižni sejem v času, ko je še temeljil na strokovni literaturi. Že takrat je bi prevelik za en dan, več pa žal sama nisem imela na razpolago. Potrudila se bom kljub počasnosti, pregledati kaj vse lahko preberemo v naši lepi slovenščini, kako se razvija založniška dejavnost in kakšno konkurenco dobiva, kako se je umestila naša Goga in še mnogo drugega.

Zadnji novembrski petek je bil poln spodbud, dobre volje in želja po ustvarjenju človeku bolj naklonjene družbe. Ugotavljam, da so ljudje že ob pričakovanju prazničnih dni prijaznejši, bolj dovzetni za skupno dobro in manj samozadostni. Praznike torej potrebujemo kljub obilnemu kiču po naših najlepših skupnih prostorih, kljub temu, da nas trgovci zasipajo z obilno ponudbo in kljub temu, da si je del prebivalcev izbralo druge praznike kot jih praznuje večina. To je življenje!

Vas bodo prazniki navdušili za nove družinske podvige?

Drevo, 24. november 2022.

S sosedo že nekaj tednov gledava drevo, ki je zajezilo reko Težka voda pod njeno in mojo hišo. V dobri veri, da je bilo drevo podrto ob javnih delih na drugi strani reke sva pričakovali, da ga bodo izvajalci del odstranili. Vremenske napovedi so napovedovale dež, v strahu, da bosta najina travnika ob vodi zaradi ovire poplavljena je soseda poslala naslednji apel:

poziv za odstranitev podrtega drevesa v strugo Težke vode po pri gradnji pešpoti

Pozdravljeni, živim nad mlini 12A, moja parcela je ob Težki vodi, nasproti na novo narejene kolesarske poti pod bolnišnicami (ki bo povezovala Loko čez novi most čez reko Krko z desnim bregom). Ko so nedavno gradili to kolesarsko stezo, so ob Kandijski cesti podrli mogočno drevo, obraslo z bršljanom. Drevo je padlo v strugo Težke vode. In je tam še sedaj!? Seveda sem pričakovala, da bodo gasilci takoj drevo odstranili, ker ovira pretok vode v strugi. Že tako potok zelo pogosto poplavlja, ker občina tako slabo skrbi za vodotoke. Struga še nikoli ni bila očiščena ali poglobljena. Kar opažam že desetletja. Pa taka "Natura 2000"! Kdaj boste upravljavci doumeli, da je to samo črka na papirju!? Prosim, da čim prej obvestite pristojne službe in deblo odstranite. V dobro narave, do katere se obnašate tako mačehovsko. Lep pozdrav

PS.: prilagam fotografijo lokacije. V vednost: kabinet župana Novega mesta, soseda

Kar dva odgovora sta hitro prišla iz Mestne občine Novo mesto. Oba zanikata kakršno koli povezavo z podrtim drevesom, ki ovira pretok Težke vode in s podukom, da za obvodne površine skrbi državni organ Direkcija RS za vode in ne lokalna skupnost. Dodali so tudi, da so že opozorili pristojni državni organ o tej vodni oviri.

as mineva, napovedane so padavine v sredo in četrtek drevo pa je še vedno v Težki vodi in ni opaziti, da bi koga zanimalo. Ne krivi ne dolžni nosiva posledice nekoga, ki ne opravlja svoje delavne dolžnosti in povzroča nam skrbi.

Potrebujeva nasvet, kako ravnati, da se ovira odstrani. Na tisti strani, kjer je padlo drevo potekajo različna javna dela že vse leto. Gradi se most čez reko Krko, ureja se tik ob Težki vodi široka, asfaltirana pešpot, po njej vozijo v smeri mest tudi avtomobil. Ureja in izgrajuje se javna kanalizacija in morda še kaj, saj je teren poln gradbenih strojev in delavcev.

Kako ste pa vi ravnali v morebitnem podobnem primeru?

rni petek, 23. november 2022

iveti od trgovine ni enostavna stvar. Ko smo se osamosvojili je po Sloveniji vzniknilo nešteto trgovin z vse mogočimi izdelki povsod kjer se je le dalo postaviti pult. Trgovine niso odpirali samo tisti, ki so izgubili delovno mesto, največ trgovcev je nastalo iz prepričanja, da se v trgovini da dobro zaslužiti. Naj navedem nekaj tipičnih pristopov. Neka vodička nas je spremljala v ZDA, tam nakupila za tri vreče njej dopadljivih izdelkov, v glavnem tekstil, ter to prodajala doma v Sloveniji. Vedno kadar je vodila turistično ali poslovno skupino v kakšno zahodno državo, ji je na ta način uspelo z razliko v ceni pridobiti znatne prihodke. Prej kot v enem letu ji je vir usahnil, saj smo v Sloveniji prenehali omejevati uvoz, tuja trgovska podjetja so vdrla na naš trg in amaterski trgovci so zgubili stranke. Zanimivo je bilo opazovali likvidnost teh amaterjev v trgovini. Po prvih dneh odprte trgovine so ugotovili, da morajo vsak dan zagotoviti vsaj minimum gotovine, da lahko poplačajo dobavitelje, ki niso bili iz kakršnega koli razloga pripravljeni sprejeti drugačnega plačila. Morali so imeti v trgovini gotovino za tekoče stroške, izplačilo plač in podobnih obveznosti. Za pridobitev likvidnostnega kredita niso imeli ustreznih garancij. Da so prišli do gotovine, so morali na primer v trgovini z orodjem prodajati tudi kruh - s tem so morali zadovoljiti higienskim pogojem prehrane, problem je sprožil nov izdatek, trgovec pa kmalu obupal in trgovino zaprl. Kmetijski pridelki, ki so jih ponujali trgovci običajno na tržnici, so bili slabo donosni, zahtevali so opremo za shranjevanje, trgovci pa vsaj nekaj let niso imeli investicijskih sredstev. Dokončno so amaterje premagali profesionalci iz tujine, ki zasedajo križišča cest po vseh, nekdaj z omejitvijo deviz zaščitenih držav pred uvozom.

Veliki trgovci se imajo za svoj uspeh zahvaliti do podrobnosti preštudirani promociji lokacije, firme, trgovine in izdelkov. Svoje kupce privabijo v posamezne trgovine z akcijami kot so »prodaja izdelkov v akciji«, popusti z »njihovo plačilno kartico«, »sezonski popusti« . In »Črnim petkom«, modelom, ki je iz Amerike pripotoval k nam s študenti, ki smo jih poslali na študij tja in, kot zgleda, se ne morejo osvoboditi ameriških navad.

rni petek je vsakoletna predpraznična akcija trgovin v samih prostorih trgovine in po spletu. Kupci v akciji Črni petek lahko kupujejo z visokimi popusti, tudi preko 70% o čemer odloča trgovina. Ni nujno, da se popusti samo na petek, lahko trajajo cel vikend, več dni ali večkrat v predprazničnem času. Črni petek ima aktivne neštete spletne aplikacije, ki vam pomagajo pri nakupu. Za vaš nakup na primer izberejo najboljšega ponudnika, seveda ne zastonj, vendar se tudi storitev opravlja s popustom. Akcija se lahko tudi zavleče iz zahvalnega dneva do Miklavža od tu pa do Božiča in Novega leta. Menda v Ameriki na Črni petek izpraznijo kupci trgovine, prometna policija ima številne dodatne probleme tako s prevozi ljudi kot izdelkov nakupa, trgovci se baje skrbno in dolgo pripravljajo na prodajo v teh dneh. To je vse kar se da povedati o vsakodnevnih reklamah nakupov na Črni petek.

e točno veste, kaj morate nabaviti in zakaj, potem je koristno počakati na popuste Črnega petka, morda celo koristiti nasvet s popustom!

Se boste pridružili letošnjemu Črnemu petku?

Fajtanje. 22. november.2022.

Z 8. marcem se je v politiki uveljavil izraz fajtanje in, če je verjeti Googlu bi se temu po domače reklo pretepanje in bojevanje za doseganje želenega cilja, ki pa je lahko vse sorte. Lahko se bojujemo v družini na primer zaradi športa ali kulture, lahko se pretepamo s tolovaji, če se smatramo za to usposobljeni, najpogosteje se bojujemo in pretepamo verbalno, dostikrat niti ne vemo, da opravljamo to rizično dejavnost. Organizacijske enote naše civilne družbe kot so poleg že omenjene še izjemno vidne Pravna mreža za varstvo demokracije, društvo novinarjev, društvo Srebrna nit in še mnoge druge. Ne glede na Googla pa iz meni dostopnega zornega kota zgleda, da so te institucije izjemno miroljubne in da je njihovo pretepanje in bojevanje zgolj v pogumnih besedah, v dejanjih pa, kot sami pravijo, se bojijo groženj, napadov in fizičnih pritiskov že ene same politične stranke, ki pa se vsega tega tudi sama boji kot smo razumeli poslanko Alenko v parlamentu.

Namesto bojevanja in pretepanja bom raje uporabljala kar fajtanje, sicer zgleda to naše prerivanje med politiki, pa tudi med upravljavci skupnega dobra preveč podobno situaciji v Ukrajini, kjer se tudi delijo enkrat na Ruse in po referendumu na Ukrajince. Uravnoteženosti med našimi bitkami, trenutno še brez orožja, ni možno razumeti drugače kot vojna med Slovenijo, ki jo na volitvah izkazujemo volivke in volivci in tistimi Slovenci in Slovenkami, ki se s tem ne strinjajo, ne vedo pa na ljudem razumljiv način povedati, zakaj bo njihova Slovenijo boljša. Fajtanje se torej nadaljuje za zavrnitev treh referendumskih vprašanj, na katere bomo odgovarjali v nedeljo. Če bomo izglasovali ZA bo od tega dne dalje možno ugotavljati tudi materialno odgovornost predlagateljev referendumov za škodo, ki jo povzroča deset državi škodljivih zakonov, založenih in pozabljenih nekje v državno zborovski birokraciji. Fajtanje je zato nujno.

O fajtanju pa ne pišem samo zaradi akcij ali omenjenih institucij, bolj kot ta me zanima fajtanje upravljavcev javnega dobra za večjo produktivnost in ekonomičnost poslovanja na vseh ravneh dela in življenja, predvsem pa tistih institucij, ki lahko temu največ pripomorejo. Samo povprašujem ali kakovost dela naših znanstvenih institucij narašča ali ne, imamo poleg objav znanstvenih dosežkov tudi učinke v merjenju dodane vrednosti v gospodarstvu? Število šolanih ljudi z doktorati je vedno več. Zaznavamo zato morda večje učinke v zaščiti narave, v izobraževalnem procesu, v kakovosti poslovanja? Smo morda kaj bistvenega dogradili v naših diplomatskih odnosih, oblikovali okvirje zunanje trgovinske politike na primer do uvoza izdelkov z škodljivo embalažo, poiskali rešitve za območja kjer vdira tuj kapital v gospodarstvo manjšin? Smo morda razširili možnosti zaposlovanja prekarcev, kaj storili za odpravo revščine, se na novo dogovorili z zdravniki in medicinskimi sestrami o bolniku bolj naklonjenem zdravstvu? Kaj konkretnega slišimo o energetskih rešitvah in o upravljanju v kulturi, drugo pa domnevamo, morda proučimo skozi proračunske postavke kar nikakor ni enostavno, ljudje pa bi bolje sodelovali, če bi se bolje razvijal objektivni informacijski sistem z pričakovanimi učinki. Tu bi fajtanje zajelo veliko ljudi, pomembne dejavnike in varčevalna prizadevanja!

Kaj menite, kje naj fajtanje še zaživi in kje se mu pridružimo?

upani in njihovi svetniki, 21. november 2022

Lokalne skupnosti so po volitvah zopet zaživele. Velika večina občin je samo podelila nov mandat do sedanjim županom in svetnikov, stranke so ohranile svoje primate, že v ponedeljek po volilni nedelji, so spet zabrneli stroji na lokalnih cestah, se podeljevala sredstva za projekte in se načrtovalo na tisoče malih naložb, da vsak dobi nekaj, toliko, da je zadovoljen in bo jutri spet glasoval za istega župana. To je običajen učinek volitev v vseh mandatih in vseh organih upravljanja s skupnim dobrim in z državo.

Kontinuiteta izvoljenca v funkciji upravljavca skupnega premoženja je praviloma dobra saj si funkcionar po prvih letih privajanja, oblikuje svoje time in pripadnike, se dobro pouči o prilikah in priložnostih institucije, ki jo vodi in iz mandata v mandat dograjuje naložbe. Težava se običajno pojavi zaradi kakšne drobnarije, ki poseje dvom v volivcih ali je funkcionar zlorabil svoja pooblastila. Ni dvoma, da so med župani in njihovimi svetniki tudi taki, ki nehote ali hote, večjo pozornost posvečajo svoji stranki ali svojemu ideološkemu prepričanju, ljudje to vidimo in ogenj je v strehi. So pa taki primeri pogostejši tam, kjer ne delujejo nadzorni organi lokalne skupnosti. To ni samo nadzorni odbor občine, v vlogi nadzora so vsi svetniki občinskega sveta, to so stranke v opoziciji in ne nazadnje so to krajani. Ves ta notranji nadzor lokalne skupno pa je tudi pod nadzorom računskega sodišča, inšpekcijskih služb, varuhov in regulatorjev in še bi se kaj našlo. Ves ta nadzor je izjemno drag in moral bi »igrati kot violina« predvsem pa bi moral odkrivati vsaj tak obseg nepravilnosti kot je bila cena odkrivanja teh nepravilnosti. Nisem še zasledila, da bi nadzor o tem dajal kakršne koli ocene.

Da je slabo, če se mandatarji ne menjajo je, kot zgleda, najbolj razširjeno mnenje v javnosti. Izhodišče take miselnosti vidim predvsem v volivcih, ki sami sebe precenjujejo in tistih, ki so v zapadlem mandatu kaj potrebovali, pa niso dobili. Kandidatne liste to v veliko primerih potrjujejo ne potrjujejo pa vedno tega izida volitve. Meni dosegljivo okolje na razne načine da vedeti, da je dobro pri volitvah zagotavljati neko primerno mandatno obdobje. Zgleda da v današnjih časih ni več primerno 4 letno obdobje za večino funkcij. Preveč je novosti, spremembe so pogostejše, tudi ocenjevanje dela funkcionarjev dobiva nova merila. Sama na primer nikakor ne sprejemam drobljenja javnih prihodkov na več sto investicij ker vidim, da s tem zmanjkuje volje, navdušenosti in pripravljenosti za uresničevanje dolgoročnih projektov, ki služijo kot stabilizator morebitnim spremembam na trgih obstoječih ponudnikov. Premalo upoštevamo spremembe, ki jih od nas zahtevajo naravoslovne vede, premalo se namenja v občinah pomen skladov s pomočjo katerih bi pospeševali malo in mikro podjetništvo z visoko stopnjo dodane vrednosti. Storitve žal ne morejo ustvarjati visokih donosov, ker se nenehno dražijo usluge in ne samo v naši državi.

Kdaj torej naj volivec razmišlja o podelitvi mandata novim obrazom, svežim politikom, mladim entuziastom,? Prvi znaki, da z občinskim svetom in županom ni tako kot si želimo, so zagotovo dolgoročne, za ambicije mladih v občini pomembne naložbe. Tisti funkcionarji, ki uspejo zadržati ustvarjalne mlade ljudi v svojem okolju in podpirajo njihovo ustvarjanje dodane vrednosti, naj imajo več podeljenih mandatov. Tisti funkcionarji, ki pa podeljujejo sicer sladke bonbone v obliki popravil pešpoti, škarp in podobnih drobnarij pa bolje, da ostanejo na poslih, ki jih bolje opravljajo kot ne funkcionarji.

Ste bili pri včerajšnjih volitvah občinskih funkcionarjev v dilemi?

Neom. 20. november 2022

Svet je dobil novo svetovno čudo, ki nastaja v šestih zalivski državah bogatih z nafto in zemeljskim plinom. Tamkajšnja politična in gospodarska elita se je odločila, da bo za obe naravni dobrini sklepala le dolgoročne prodajne pogodbe, s tem dosegale najvišje možne prihodke za naložbe in z njimi zgradila v puščavi območje tehnoloških parkov, industrijskih obratov in mest brez energetskega onesnaževanja.

Projekt že uresničuje več tisoč projektnih načrtovalcev zbranih iz vseh celin za katere so tudi že zgrajena naselja s šolami, kulturnimi ustanovami, trgovinami in druge preskrbe. Znotraj projekta se posebna pozornost usmerja v izgradnjo industrije utekočinjenega zelenega vodika proizvedenega s sončno in vetrno energijo. Vlagatelji so prepričani, da bodo zadovoljevali 1 potreb svetovnega trga po tem produktu seveda pa morajo najprej zgraditi poleg tovarn tudi prodaji vodika potrebno infrastrukturo. Nenehno povečujejo že sedaj največja solarna polja v Dubaju kjer so za to ugodni naravni pogoji.

Kaj vse se bo spremenilo, ko bo Neom polno zaživel še ni možno reči, vse kakor je dobrodošlo, da vlagatelji ustvarjajo sončno in vetrno energijo ter zeleni vodik in zmanjšujejo ali vsaj omejujejo širjenje puščave. Dobro je tudi dejstvo, da v času, ko svet pričakuje gospodarsko recesijo, v emiratih ustvarjajo, koristijo inovacije sveta, posebno nemških strokovnjakov, izboljšujejo življenjske pogoje svojega ljudstva in bodrijo v svetu optimizem.

Naložbe uresničujejo mladi ljudje, ki v projektu vidijo predvsem večje možnosti za uveljavljanje človekovih pravic v tem delu sveta in enakopravno vključenost zalivskih držav v svetovno menjavo.

Kako bodo to prebujenje sprejeli ZDA, Rusija in Kitajska je seveda odprto vprašanje. Mi v EU, ki se zaklinjamo na človekove pravice, bi verjetno morali razumeti narode, ki hrepenijo po napredku in jih sprejemati kot poslovne partnerje Ne gre prezreti mnenja analitikov, da bi sončno energijo v emiratih lahko pridobivali po ceni cent za kilovatno uro.

Priča smo nastajanju velikih sprememb v svetovni ureditvi, ki običajno nastanejo po vojnah, velikih krizah ali naravnih katastrofah. Vse to se nam trenutno dogaja, nas skrbi in nalaga nove dolžnosti. Energenti so nam življenjsko pomembni in jih moramo imeti ne glede na to ali politične elite sodelujejo ali se vojskujejo. Seveda je bolje, da sodelujejo in če so ene od njih celo zgradile skupni plinovod preko celine bi bilo prav, da to »prijateljevanje« nadaljujejo tudi prihodnje, če pa tega ne zmorejo, pa pač moramo na neznane poti, ki so lahko tudi obetavnejše kot dosedanje. To pa velja le, če elite ne žrtvujejo ljudi na oltarju »boga kapitala«. Novinarji analitiki opozarjajo, da je obetavna pot zalivskih držav v sodobnost lahko za EU tudi pogubna, če bodo hlepele le po visokih donosih in izsiljevala svetovni trg.

Ste zadovoljni, da EU išče nove energetske vire v Emiratih?

Velika pričakovanja.19. november 2022.

Zadnje čase se v javnosti pojavljajo vprašanja, kdaj bodo nastopile velike vsebinske spremembe v vodenju države, spremembe za katere smo se izrekli na aprilskih volitvah. Saj se še spomnite; svoboda, demokracija, policija v službi državljanov in državljank, manj orožja, odprava uravnoteženosti, dvojnih proslav, dvojnega polaganja vencev, kadrovskega vrtiljaka, predvsem pa hočemo eno, enotno in pametno vodeno Slovenijo. Želimo Slovenijo, državo prijaznih ljudi, premožni srednji sloj, predano državo ideji miru in sodelovanju tako v materialnem kot kulturnem smislu. Približno s temi mislimi smo drli na volišča potem, ko nas je še »8. Marec« nagovoril kot edine, ki lahko z množično udeležbo na volitvah ustvarimo pogoje za boljšo Slovenijo. So to prevelika pričakovanja?

Kolikor je možno razbrati iz objavljenih analiz in komentarjev pogojujejo status quo zakonski predpisi, ki onemogočajo uzakonitev prepotrebnih sprememb ne glede na negativne materialne in kulturne posledice države, državljank in državljanov. Tega skoraj ni možno razumeti in še težje sprejeti. Če obstoječi zakon povzroča materialno ali duhovno škodo, seveda na dokaznih dokumentih, se mora takoj odpraviti, ovrednotiti nastalo škodo in izstaviti račun tistemu ki na primer za odpravo škodljivega zakona vloži zahtevo za referendum in tako podaljšuje in povečuje škodo davkoplačevalcem. Vsak od nas se zaveda, da mora zakonodajno telo svoj vsebinski načrt dela oblikovati po prioritetah, ki izhajajo iz obsega nastajajoče materialne ali duhovne škode zaradi škodljivega zakona kar pomeni, da mora imeti sposobne analitike, ocenjevalce škode in poznavalce kompleksne zakonodaje. Sprejeti ni možno na primer ocene, da je zakonodajno telo uspešno opravilo svoje delo, ker je sprejelo 273 zakonov ali njihovih sprememb, davkoplačevalci moramo vedeti, da je odpravljena možnost nastajanja škode zaradi neustreznega zakona ali njegovih sprememb. Najbrž oba domova našega parlamenta obvladujeta strokovne postopke in tehnologije ocenjevanja škod kot tudi vsebinskega načrtovanja preprečevanja škodnih posledic. Dobro bi bilo, da bi volivce o tem obveščal.

Med razlogi malodušja, ki nastaja po velikih pričakovanjih, se pogosto omenjajo ne dovolj jasne predstave o tem, kakšne cilje želi Slovenija doseči na primer na področju digitalizacije, zadolževanja, zaposlovanja, v kulturi, znanosti, izobraževanju, lastništvu, političnem sistemu itd. Brez dvoma so koncepti nedorečeni ali pa niso javno objavljeni, je pa nujno, da jih volivci poznamo in sprejemamo. Nakazuje se potreba po proračunskem memorandumu s pomočjo katerega bi se pred izdelavo proračuna določalo kratkoročne in srednjeročne cilje ter cilje v preverjanju za dolgoročna obdobja. Vsekakor bi to pospešilo razvojno naravnanost države, ker bi se tako Vlada razbremenila izvedbenih nalog in se lahko posvetila energentom, varovanju okolja, spodbujanju rasti dodane vrednosti, dolgoročnim naložbam, izobraževanju in kulturi. Možno je, da tako že delajo kar pa iz javnega poročanja ni razvidno.

Sedanja politična in upravljavska elita se verjetno zavedata, da bo potrebno vsaj kakšno predvolilno obljubo izpolniti, da ohrani svoj ugled in zaupanje družbe.

Menite, da sedanja oblast uresničuje svoje predvolilne obljube?

Draga naša Vida! 18. novembra 2022

Najprej lep in prisrčen pozdrav, razveselila si me s pisemcem in mi polepšala te vremensko turobne dneve. Hvala zanj v upanju, da ni zadnje.

Dobro je, da si se po nenadomestljivi izgubi vsaj nekoliko potolažila. Ko berem, da ti je pri tem pomagala drobna knjižica o naši skupni gimnazijski mladosti, ponovno ugotavljam, da je prav, da smo jo napisali. Naj ti povem, da me je nekega dne v času covid-a poklical Janez in mi najprej povedal, da zdaj bere našo knjigo, ki mu je marsikaj pojasnila. Lej Vida, ti veš, da ta knjižica ni samo moje delo. Janez, Tone in Lovro so bili nekajkrat moji gosti, skupaj smo pilili koncept, dokler se nismo vsi strinjali z vsebino. Predvsem oba Toneta pa tudi Janez so se bali, da bo Lovro zaradi kakšne napačno napisane besede, obrnil hrbet razredu za vedno. Vidno olajšali so se, ko je Lovro izrazil svoje zadovoljstvo. Pazila sem, da koga ne užalim. Smola, da sem užalila prav Janeza, ker sem nehote preveč poudarila njegov spor z Rezko. No tudi o tem smo se končno pogovorili in tu vključili tebe, ki ti nikoli ni bilo vseeno kaj se med nami dogaja. Naredila si pomembne korekture, v celoti sem jih upoštevala. Bila je moja prva knjiga, bila je pod nadzorom omenjenih sošolcev in zaradi strahu, da bo kaj narobe sem pozabila na potrebna pojasnila in navedbo soavtorjev, tudi tebe, opravičujem se. Bili smo dober razred, tovariši in prijatelji, to se je potrdilo tudi na fakulteti kjer nas je bilo kar pet in naši kolegi nas še vedno pomnijo prav po skupne nastopanju in delovanju. Žal te ni bilo z nami v rednem študiju, verjetno si imela utemeljene razloge, meni je le žal, da nisi užila svobode in neodvisnosti, ki nam je tako godila po strogi gimnaziji.

Mojih pisanj je cel kup. Vedno kaj pišem. Ko sem bila v tovarni sem sestavljala govore, polnila tovarniški časopis in se ukvarjala s pesniki in pisatelji med delavci tovarne. Pozneje v Službi sem se morala izpopolniti, da sem v določenem času povedala vse kar sem smatrala za potrebno na pristojnem organu ali pred raznimi zasedanji. Pripravljala sem tudi veliko elaboratov, organizacijskih predlogov in analiz. Po osamosvojitvi sem veliko pisala v časopis Profit, po upokojitvi pa me je pritegnila moja milo rečeno, čudna družina. Sestavljala sem rodovnike, intervjuvala še živeče strice in tete, ob moji osemdesetletnici pa sem jih celo povabila na fešto in prišlo jih je 64. Nadaljevala sem z zapisi o delu, o mojih kolegicah in kolegih na faksu, zadnji dve leti pišem blog, ker mi je vnuk oblikoval spletno stran. V njih so pogosto v mojih mislih tudi najini sošolci.

Hvala za prave in prijetne želje. Prizadevam si, da ne bi bila komu v breme, skrbim za urejeno prehrano in negujem desno nogo, na kateri čutim posledice padca na kolk.. Ne zameri, da ti ne pišem na roko, lažje ti bo brati to pisemce in upam, da te bo razveselilo. Naše srednješolske zgodbe še ni konec, pisali jo bomo še naprej, da nam je topleje pri srcu, ker vemo, da smo še drug drugemu dobrodošli, morda tudi potrebni.

e boš utegnila se še kaj oglasi. Večkrat pokliče Nada, včasih tudi Tončkova Jožica, pa Golob in njegova Nada, vedno sem vesela sporočila, da smo še tu! Lep pozdrav in vse dobro tudi v prihodnje!

Kdaj pišete svojim srednješolskim prijateljem?

Zapihal je severni veter. 17. november 2022.

Ne gre se pritoževati nad dežjem, meglo in mrazom, ki te dni prevladuje okoli naših domov. Imeli smo dolgo in lepo jesen, polno sončnih dni v katerih smo neposredno iz sonca črpali vitamin D3, razvijali pohodništvo, nabirali gobe in se posvečali pripravi vrtov na zimske dni. Celo na 1. novembra nisem potrebovala plašča kar je res prava vremenska posebnost teh, na pol že zimskih dni. O vremenu sploh ne bi pisala, če se ne bi v mene vsiljeval strah, da bo letošnja zima od nas zahtevala spremembe, ki jih morda ne bom več zmogla. Na prvem mestu se bojim mraza. Ne predstavljam si kako bom delovala, če bom morala omejiti porabo plina. Imam sicer kamin pa tudi možnost nabave drv, je pa to seveda napornejše. Žal je danes zapihal severni veter, jutri pa bo sneg.

Naš dan se je neverjetno skrajšal. Predno postorim dnevne zadeve je že konec dopoldneva,še daljši sprehod in popoldneva ni več, večerji so vsakdan daljši. Nekako jim sledim na primer z obiskom zanimivih razstavah, prebiranjem spletnih obvestil, novo knjigo pa tudi s kakšnim obiskom pri meni dragi osebi.

Jožica Škof s soprogom nam je zopet polepšala dan s postavitvijo razstave Kiparski poklon čudežu narave - vinski trti z naslovom Zgodbe vina v kamnu. Enajst članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu SKULPTE Novo mesto je v Galeriji Kocka predstavilo svoje kipe v kamnu, ki z oblikovno in sporočilno platjo kiparske likovne govorice predstavljajo povezanost naravnih materialov in sadov narave. Kot gosta sta z njimi sodelovala akademski kipar Jurij Smole in geologinja Andreja Škedelj Petrič. Izjemni dogodek.

Prijetno zanimivost je v tem tednu zagotovila Galerija Krka, ki je predstavila portrete in krajine Zorana Didek iz arhiva Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

TIC Novo mesto že vabi na adventne prireditve, otvoritev drsališča, koncerte, opereto Netopir in še mnogo zanimivega, spodbudnega za staro in mlado.

Ker je dan vedno krajši, tema pa daljša so prireditve že ob 19 uri skoraj sredi noči. Marsikatero prireditev bi si želela ogledati vendar je v temi preveč nevarnosti za mojo nezdravo desno nogo, če je še mrzlo na prireditvenem prostoru pa žal ne pomislim več na obisk. Ugotovila sem, da je to problem večine upokojencev.

Moje večere velikokrat popestri zanimivo branje, ki ga običajno javno predstavi v Delu komentatorka Štaudohar. Knjige založb UNKO in Rugelj je skoraj nujno prebirati zaradi poučne vsebine, prebrati je treba tudi vse kar napiše Ali Žerdin in tako naprej, da ni ne konca ne kraja. Danes so res dostopne izjemne literarne in poljudnoznanstvene edicije, ki zahtevajo sicer veliko pozornost bralca, nudijo pa vpogled v odkritja človeštva, spoznanja o naravi in vedenje o človeških dosežkih. Knjige, ki jih prebiram, dopolnjujejo moje znanje, mi dajo misliti in mi omogočajo debate z ljudmi, ki o prebrani materiji vedo mnogo več od mene. Marsikdaj o tem razpravljamo tudi s sinovo družino, še posebno kadar gre za zgodovino, literaturo in odkritja.

Kako pa vi poskrbite za zanimive zimske večere?

Predvolilne obljube. 16. november 2022

Predno zaključimo predvolilni čas je najbrž prav, da kakšno rečemo tudi o volilnih obljubah, ki tako na državni kot lokalni ravni kar dežujejo. S polno mero razumevanja sprejemamo ta »blagodejni dež«, saj je vsem jasno, da odgovornosti za napake v upravljanju javnega dobra ne uveljavljamo, da se obljub bolj slabo zapomnimo in da strokovnih analiz teh razmerij sploh ne opravljamo. O obljubah voljenih državnih funkcionarjev sem se že razpisala pred njihovimi volitvami, zdaj pa bom poskusila, seveda laično, ugotoviti, koliko se obljube voljenih lokalnih funkcionarjem pokrivajo splošnimi težnjami družbe.

Kot največji problem sveta vidijo Združeni narodi premog, nafto in plin ter s tem povezano uničevanje narave. V moji občini po javno dostopnih podatkih ni videti, da bi se župan in svetniki občinskega sveta posebno zanimali za to problematiko, imeli kakšen resen načrt, vanj vključevali regijo in pritiskali na državo, da zagotovi potrebno infrastrukturo.

Izobraževanje je v EU na prvem prioritetnem mestu, saj ni napredka brez naraščanja dodane vrednosti, tega pa omogočajo novi izdelki z visoko stopnjo donosnosti. Kandidati v svojih obljubah nimajo na primer širitev prostorov za izobraževanje in znanost, za inkubatorje, za potrebne kadre in trženje. Če je verjeti prof. Jožetu Vižintinu »nimamo podpornega mehanizma za prenos znanstvenega dosežka v prakso«. Potrebni so skladi tveganega kapitala s pomočjo katerih bi udejanjali znanstvene zamisli in uspešnejše razvijali mikro in mala podjetja na našem terenu. Strah pred zadolževanjem najmanj zadolžene občine ne more biti razlog, da se odpovemo naložbam v sklade, kadre in izobraževalne prostore v bistveno večjem obsegu kot smo to storili do sedaj.

Sodelovanje z državo in regijami ni predmet predvolilnih obljub pa bi bilo zelo racionalno in vse splošno koristno, če bi ga razvijali v bistveno večjem obsegu. Dobro je, da so ljudje iz naše občine vključeni v evropske, državne in regionalne institucije, treba pa se je vprašati kakšne cilje in smotre želimo s sodelovanjem doseči, kdaj in kako ter od sodelujočih pridobivati poročila, če se ciljem približujemo ali ne. To so zahtevne naloge, ki prinašajo številne prednosti in sredstva, če jih pametno načrtujemo in sledimo izvajanju. V okvir sodelovanja spadata še nalogi digitalizacija procesov in poslovanja ter prispevek naše občine k samooskrbi s hrano. V predvolilnih obljubah sta se porazgubili tudi ti potrebi.

Morda bi že lahko rekli, da je naša občina dovolj razvita, da bi mnogo bolj kot doslej poskrbela za razvoj javnih zavodov za katere se izobražujejo mlajše generacije. Gre za nove programske zasnove in naložbe v obnovo kulturne dediščine po vzoru Krškega.

Predvolilne obljube žal ne segajo do časov, ki bi lahko nastopili zaradi težav velikih delodajalcev. Pa bi tako mestu kot občanom morale nakazovati dolgoročnejšo stabilnost!

Ta zapis ni zanikanje številnih uspehov mandatarjev, je samo pobuda za razmislek o bistvenih problemih prihodnosti.

Kaj pa vi menite o predvolilnih obljubah?

Medejka gre med politike.15. november 2022.

Priznam, vesela sem, da je za urejanje lokalnih zadev zainteresiranih tako veliko število krajanov kot kažejo plakati po vseh mogočih in nemogočih mestih po celotni Sloveniji. Srčno upam, da bodo pristojni organi naše države povečali število svetnikov in svetnic v občinskih svetih, poskrbeli za širjenje in uveljavljanje soupravljanja in na ta način uslišali želje ljudi pri upravljanju s skupnim dobrim. Povečujejo se zahteve po participativnem proračunu v večini občin kar tudi nakazuje, da ljudje razumemo demokracijo predvsem kot možnost, da k njej kaj pripomoremo ali, da vsaj od nje nismo odrinjeni. Osebno pa vidim hitrejši napredek demokratičnega odločanja v lokalnih skupnostih kot v državi, saj so v volilni dokumentaciji objavljeni tudi predlagatelji kandidatov za občinske svetnike, kar je možno razumeti, da ti osebno prevzemajo svoj del odgovornosti za njihovo ustrezno delo in obnašanje. Na naslednjih volitvah bo morda spet kakšno vsebinsko dopolnilo kot na primer odpoklic svetnika, če ne zna, noče ali ne more opravljati svoje dolžnosti.

V našem okolju so vse državno in lokalno organizirane stranke oblikovale večinoma polne kandidatne liste in vse so tudi omogočile volivcem, da se s preferenčnim glasom opredelijo za svojega izbranca. Naenkrat smo dobili v vseh klasičnih in virtualnih medijih oglase posameznih kandidatov s pojasnili zakaj kandidirajo in z navedbo problematike, ki se ji bodo posvetili. Kakšnih posebnih novosti sicer nisem zasledila, mi je zanimivo, da smo na primer novomeški upokojenci resno vzeli županovo obljubo po sprejetju Strategije do starejših in podpiramo DeSUS, katerega svetniki naj bi poskrbeli, da bi dobili kar se da kakovosten načrt za starejše v prihodnje. Verjetno so podobno reagirale tudi druge organizacije civilne družbe kar bi znalo izboljšati kakovost dela občinskih svetov in jim omogočiti večjo suverenost odločanja. Vse je vedno odvisno od ljudi, ki se problemov lotijo, pustimo se prijetno presenetiti.

Medejka je bila med prvimi, ki je po osamosvojitvi izgubila delo v tovarni in se z družino znašla v finančnih težavah. Imeli so to srečo, da neki sorodniki niso imeli dedičev za svojo domačijo in so jo tej mladi družini podarili, seveda pod določenimi pogoji. Medejka je že imela izkušnje z oddajo mleka, poskusila je še s peko kruha, pridelavo zelenjave in z dopolnilno dejavnostjo - muzejem starega orodja za kmetovanje. Otroci so rasli, obiskovali kmetijsko in visoko biotehnično šolo, pomagali staršem, se ob tem praktično usposabljali in soustvarjali prijetno domačijo na kateri prirejajo kresovanje, igre starih kmetij, gostijo obiskovalce in seveda trgujejo s svojimi pridelki in izdelki, ki se jim pogosto dodajajo novi. So strateški dobavitelji nekaterim gostinskim dejavnostim, prodajajo na tržnici, so aktivni v Društvu kmečkih žena, so zmerni v svojih željah in potrebah, rekla bi, da so pravi gospodarji, ki gradijo tudi svojo blagovno znamko. Kot večina kmetov je tudi Medejka v SLS in se po pridobljenih izkušnjah, na letošnjih volitvah prvič poteguje za svetnico v občinskem svetu svoje občine. Ne dvomim v njeno izvolitev, saj so sadovi njenega dela vidni vse povsod. Morala bo izpopolniti svoje znanje o upravljanju javnega dobra in se odpovedati morebitnim svojim specifičnim zahtevam. Predvidevam, da si bo prizadevala za pametne odločitve in s tem utrjevala svoj osebni ugled. Medejka je tipični primer neštetih Dolenjk in Belokranjk, ki so zgubile zaslužek in jih je to prisililo, da so postale gospodarski subjekt s samostojnim nastopom na trgu. Srečno Medejka kot svetnica ali gospodarstvenica tudi v prihodnje!

Kako pa bi vi poskrbeli za družino, če bi izgubili plačo?

Vinogradnik.14. november 2022

Lipnik je od nekdaj vinogradniški okoliš nad Lukovkom in Češnjevkom. V tej gorici so premožnejši Trebanjci pred drugo svetovno vojno, imeli svoje vinograde, tudi moj ded in njegovi prijatelji. Pogosto so se lastniki dobivali zdaj v tej zdaj v drugi zidanici, pokušali dobro vino, se tudi zapili in, če je verjet zapisom moje mame, tudi na veliko politizirali, se pri tem kregali in hvalili vsak svojo stranko.

Med omenjeno vojno je bil Lipnik varno zatočišče ilegalcev, partizanov in terencev. Kako tudi ne, saj se iz Lipnika lepo vidi vse kar se je takrat dogajalo na cesti med okoliškimi vasmi. Na sosednjem hribčku Ažental je v kleti porušenega starega gradu Lanšprež delovala partizanska tiskarna. Povojni je bil Lipnik vsakdan bolj prazen, ljudje so se zaposlili v obnovah in nastajajoči industriji, zidanice so samevale, vinogradi neobdelani. Ko smo s sošolci praznovali eno od obletnic mature, smo se napotili iz Lukovka v Skrovnico, od tam na Debenc in nazaj po Lipniku. Pustost in zanemarjenost je trajala vse do prebujenja trebanjske gospodarske aktivnosti, predvsem nastanek Trima in v kulturi ustanovitev Tabora likovnih samorastnikov. V Temeniški dolini so po šestdesetih letih preteklega stoletja, ljudje začeli ostajati doma, prihajali so novi naseljenci, vasi so se posodabljale in sonce je topleje posijalo tudi gorici Lipnik. Iz zapuščenih zidanic so nastajale vikend hišice z ali brez vinograda, za njimi se je urejala infrastruktura. Danes je gorica pravo naselje, ki premore dva avtobusa šoloobveznih otrok in ima po zaslugi vaške skupnosti urejene dostope, zagotovljeno energijo in čisto studenčnico, pa še mnogo drugega kar krepi zdravje, blaži psihične pritiske in spodbuja krajane, da vsak dan kaj izboljšajo.

V tem okolju je naš sošolec France iz Osme'56 Stična, obnovil zidanico svojih prednikov v pravi vaški dvor. Vse, kar se je dalo je v lesu, blesti skozi dolžino celotne stavbe leseni gang iz katerega je enkratni pogled na vasi, polja, gozdove in potoke tega območja. Pod hišo je velbana klet s predprostorom, taka kot zahteva vinogradništvo in kletarjenje. France je namreč klasični vinogradnik s kar velikim vinogradom, pridela okoli 1000 litrov kakovostne modre frankinje in belega dolenjskega vina. Kletni del s poimenovanjem Hram je poln predmetov dediščine Francetovega dedka in staršev. V verandi pred kletnim predprostorom so stare preše, neuporabni sodčki in sodi, velike kadi in razna orodja, ki potrebujejo veliko prostora. Kletni predprostor potrebuje vinogradnik za mletje grozdja in prešanje tako, da je klet čista kot solza, v njen so samo moderni sodi, kozarci in številni predmeti in starih časov. Ne znam popisati, treba je to doživeti.

Z bratrancem, ki je tudi vinogradnikov in moj sošolec, sva pred kratkim obiskala Franceta in njegovo idilično pribežališče. Ko so se naše oči in srca napasla lepega pogleda iz ganka, smo v kleti pokušali letošnje, pred nekaj dnevi krščeno vino. Ker kot voznica nisem pila, mi je France podaril kar polno steklenico in počasi ga srkam doma. Pokušino smo zaključili v sobi imenovani »hiša« ob topli lončeni krušni peči, s prigrizkom in klepetom, ki ga ni bilo možno končati. Obnovili smo sorodstvene vezi, zgodovino Lipnika, vasi in vinogradov, se spomnili obiska Marjete v Lipniku in skoraj je že bila tema, ko smo končno sklenili, da se kmalu spet sestanemo. Doživeli smo res prijeten in poučen dan.

Se kdaj posvetite svojim sošolcem in sošolkam?

Pozdra