Joža Miklič arhiv

Poezija in mi. 21. marec 2023.

Prvi pomladanski dan je tudi Svetovni dan poezije o čemer sem pisala blog že lansko leto, zdi se mi pa prav, da se o poeziji večkrat pogovarjamo, ker blagodejno vpliva na naše razpoloženje in nas iz vsakdanjih razmer usmerja v drugačno, čustveno doživljanje sveta, dela in družine.

e vsaj pred pol stoletja so prišle na trg prve knjige raziskovalcev o čustvih in njihovih vplivih na naše odločitve na delu in doma. Spomnim se dveh piscev, ki sta mi dala misliti prav iz reka »če imaš nekaj rad, boš to razvijal, obnavljal, širil med ljudmi«. Dokazovala sta, da je izhodišče dobrega gospodarjenja ljubezen, to je tisto čustvo, ki ga zaznamo ob prvem poljubu drage osebe in ki je usodna za naše življenje ter prihodnost. V različno sestavljenih skupinah kot so bili Kolegiji direktorjev, Forum odličnosti in mojstrstva, Društvo ekonomistov, organizacije raziskovalcev in druge, smo iskali načine, kako bi morali delovati in poslovati, da bi najplemenitejša čustva zaposlenih prevladovala pri pripravah naložbenih projektov, pri vzdrževanju kakovosti vsakodnevnih opravil in pri zagotavljanju ugleda svojega dela v poslovnih povezavah z sodelujočimi institucijami. Pozneje smo imeli priliko prebirati še veliko objavljenih spoznanj o vplivu čustev na poslovanje in zato nenehno dopolnjevali metode za spodbujanje kakovosti dela ter odličnosti.

Poezija kot sestavni del kulture naroda, je bila vedno pokazatelj težav in radosti v našem življenju. Ni bilo gibanja naroda ne da bi ga spremljala poezija, pesem in glasba. Ko še nismo bili organizirani kot narod, se je naša kultura ohranjala s pesmijo, pesniki in drugi literati so svet 1848 opozorili na Slovence, stoletna prizadevanja za priznanje naroda je zaključila partizanska vojska s poezijo ob kateri ti zastaja dih pripoveduje Miklavž Komelj, pojejo v Kombinatu in poudarjajo strokovnjaki v letu Kajuha. Pomembni gospodarski podvigi se imajo zahvaliti navdihu poetov, vizionarjev prihodnosti, ki jo neumorno in večno iščejo, včeraj Lainšček, Pavček, Lili, danes udeleženci Ljubljanskega pesniškega maratona. In pesnik oblikuje svoj pogled na prihodnost samo s svojimi čustvi, brez premoženja in kreditov. In njihova poezija nas razneži, naredi dobre, uporne, bojevite, pač prilagojene ideji prihodnosti v duši poeta.

Možno pa je poezijo smatrati za sokrivo, če narod kot celota nima skupnega cilja ali ga ne uresničuje tako kot je zapisal v svoj temeljni akt. Nekoč je bil skupni cilj ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo, danes pa so to temeljne človekove pravice in svoboščine. Poeti so eni od tistih ustvarjalcev, ki narodu nakazujejo vizijo prihodnosti, opozarjajo na skrb za njeno uresničevanje in kot »Apel podobo na ogled postavi«*, postavijo oni ogledalo narodu, da svojo dejanja prilagaja ciljem.

Veš, poet, svoj dolg!/ Nimaš nič besed?/ Kaj zagrinjaš se v molk!/ Vrzi pesem v svet,/pesem za današnjo rabo;/ vsi jo bomo povzeli za tabo.**

*France Prešeren
** Oton Župančič

Ste ljubitelj poezije?

V pričakovanju pomladi. 20. marec 2023.

Narava je največji čudež na poti našega življenja. Včeraj proti večeru je pihal mrzli sever, da sem se skrila v toplo trenerko in nekam žalostno ugotavljala, da bunda še ne gre v omaro. Danes zjutraj pogledam skozi okno, dani se, moj gozdiček ima zelen odtenek - še ni odprl listov, kaže pa mi kje bodo. Neverjetna je ta faza zelenja, trajala bo največ dva dni, potem pa bodo listi v komaj zaznavni nežno zeleni barvi pokrili vse rjavo na drevju. Zeleni se tudi trata po kateri se bohotijo marjetice in trobentice. Letos trobentic ne nabiram za čaj zato so prekrile vse nabrežje. Pomislim na zelenjavni vrt, na nujnost nabave zemlje, gnojil, semen, sadik in pomladanskih rož. Kličem mojstrico za zelenjavne vrtove in mojo veliko dolgoletno prijateljico Nado in jo morim z neštetimi vprašanji. Pred ledenimi možni nič ne sadi, če pa že boš zalij in pokrij s kopreno.

Iz zemlje kjer se že nekaj časa bohotijo cvetovi primole, so pokukale kronice, lepi veliki zvončki so tako skriti in zakoreninjeni, da ne veš kje se bodo pokazali njihovi cvetovi kajti liste naredijo šele potem, ko odcvetijo. Kaže, da jim košnja trate ne škoduje, če okoli njihovega cveta ne brskamo preveč. Narcise se obnašajo drugače, najprej se razbohotijo listi, potem se pojavljajo med njimi cvetovi. So nizke in visoke, lepo bele ali rumene pa tudi nekoliko obarvane, paša za oči. Za njimi ne zaostajajo tulipani kraljički živo rdeče barve - pravi lepotci. Seveda že cveti japonska češnja, beli jorgovan in rumeni grm, še malo pa bom zagledala plavi encijan. Kakšen večji ljubitelj cvetja bi jadikoval v svojem prispevku, da vse te lepe cvetove zebe, bojim se da res, ne znam jih pa zaščititi oziroma sem prepričana, da bo zato poskrbela narava sama. Zaupam ji, da mi ne bo uničila vsakdan večje cvetove na breskvi in marelici ter onemogočila čebelam nabiranje medu.

Naša ulica je vedno bolj živahna in okoli moje knjižnice se že zbirajo mlade družinice, ki se v popoldanskem soncu sprehajajo po zamaknjenih mestnih ulicah. Imamo vedno veliko otrok vseh starosti, ki imajo ulico za svoje igrišče, športni prostor, plezalno šolo, glasbeni oder, slikarsko platno in še bi lahko naštevala saj so res iznajdljivi. Vsi avtomobilisti vemo, da moramo biti skrajno previdni, da so otroci lahko kar se da brezskrbni. Letošnja novost pa je posedanje staršev in drugih po dostopnih stopniščih, na vrtni opremi pred garažami, pa tudi ob robu cestišča. Nekaj debatnih skupin sem že odkrila kar kaže, da se razvija komuniciranje in želja po druženju. Res razveseljivo sožitje in otroško rajanje.

Pomislim na privilegij, ki ga imam ob doživljanju vseh teh sicer malih darov narave, za katere je prikrajšana večina mestnih otrok pa tudi njihovih staršev. Neusmiljeni tekmovalni časi na vseh področjih silijo ljudi, da svoja dejanja opravljajo hitro, hitreje in zato površno, ne da bi zmogli razvijati žlahtne odnose z naravo. Ritem družbi določajo neke čudne želje, da ja ne bi česa zamudili in vsak dah hujše potrebe po stvareh za enkratno uporabo. Kdo bo potegnil zavoro in kdaj, da bo ritem družbe in posameznika preudaren in uravnan z naravnim? Vsi vemo, da način življenja lahko spremenimo le sami, najprej doma, nato pa se bo spreminjal na delu, v skupnih zadevah, na ulici, mestih Ne vlagajmo upanja v Deus ex machina, ne čakajmo ga!

Kako poskrbite, da ostajate povezani z naravo in njenimi zakonitostmi?

Družinska veselica.19. marec 2023.

Skupno nedeljsko kosilo je lepa navada večina družin na Slovenskem. Obvezna je goveja juha z rezanci, kaj od mesa in sladica. Po hiši lepo diši, miza se slavnostno uredi s pogrinki. Nedelja se začne okoli 10 ure in do te ure ne gre klicati po telefonu ali kako drugače zmanjšati blagodejen počitek odbojkarjev in njihovim staršem. Za tiste, ki so se naspali do osme ure, je zajtrk kavica in sadje.

Priprava kosila je bila desetletja skrb gospodinje, tudi sama čem še v sedemdesetih letih kuhala in krasila mizo, vsi okoli mene pa so me opazovali, kaj pripomnili, klepetali. Danes tega ni več. snaha skrbi za juho in solato, sinova tašča pomiva, ker nimam pomivalnega stroja, sin pripravlja pijače in gasi žejo prisotnih, vmes malo zakinka na kavču, se kaj pogovori s sinovoma, ponagaja psici Piki. Sinov tast in njegov svak ne moreta brez smučarskih skokov, na glas komentirata, da vse vemo, komu gre dobro, kdo je padel in podobno. Mlajši vnuk pleza po ograji stopnic v dnevni sobi, takoj z razumevanjem sprejme ad hoc naloge in nas pri tem največkrat nasmeje. Z večjim vnukom pečeva svalke in perutnino v električni ponvi in modrujeva o šoli, odbojki, knjigah, dekletih in podobno. Lazanja bo kmalu orumenela in zanjo ni potreben skrbnik. Kot da smo že v feminizmu kjer vsi v družili opravljajo potrebno za dobro kosilo.

Sem v dilemi, ker gostje delajo namesto, da bi bili postreženi. Po drugi strani pa tudi sama ne morem v miru sedeti, če vidim da vsi delajo. Kaj je torej bolj prav? Pa ne samo pri pripravi kosila, tu gre za dogovor kaj bomo kuhali, kaj nabavili, kje in kdo. To pa je spet nova zgodba v kateri želi sodelovati vsak od nas. Sinov tast in tašča sta nenadomestljiva v francoski solati. Niti besede niso več potrebne, za družinske veselice se ve, da bomo tam jedli odlično francosko solato. Če je med gosti Marjeta ni dvoma, da bomo postreženi z najboljšo domačo peko piškotov ali z marmeladno rolado. Za juho sem sama najboljša kuharica tudi vedno s primerno izbranim mesom in domačimi rezanci. Moj bratranec Joško meni, da so pri juhi pomembne začimbe vendar le toliko, da se ne spremeni okus po mesu. Za tako kuho juhe pa potrebuješ vajo, veliko poskusov, ne premlado in ne prestaro govedino. Najboljšo solato pripravi Valerija, sama samo narežem zelje, očistim kristalko ali narežem paradižnik in čebulo.. Obilno kosilo seveda nismo mogli pojesti v celoti zato je že tradicija, da odhajajoči pri nas prejmejo popotnico. Pripravim jo v času, ko se pije kavica ali razvije debata o smučarjih, politiki, vojni in drugem. Običajno si prizadevam, da vse kar bom namenila kot popotnico gostom pravično razdelim na družine. Vsaj pol ure traja, da to pripravim in goste v vrsti čaka v predsobi.

Tako smo v največji slogi pripravili skupno nedeljsko kosilo in pospravili za seboj, da nisem imela nobenega delo, ko so odšli moji dragi gostje. Zadovoljna sem se usedla za računalnik in vam napisala tole sporočilo, da bi vse gospodinje bile deležno takega sodelovanja svojih gostov na družinskem slavju in s tem ostajale vključene v nedeljske pogovore. Zavedam se, da bi svet preživel tudi brez takega sodelovanja, je pa lep prikaz kako deluje feminizem in kaj sploh to je, da to ni borba proti moškim temveč medsebojna pomoč na osnovi priznavanja enakih pravic in dolžnosti.

Se vam zdi dobro tako skupno delo?

Moj rojstni dan. 18 marec 2023.

Bilo jih je že zelo veliko, eden lepši od drugega, polni lepih želja, slovesnosti in ljubezni pa tudi včasih trpkih, bolečih, usodnih. Kakršno koli ocenjevanje teh mojih rojstnih dni ni možno, zgubila bi se v smehu in solzah, posebno v spominih na tiste rojstne dneve, ki sva jih preživela skupaj s sinom, ko je bil še otrok in šolar. Je pa treba priznati, da so bili moji rojstni dnevi zanimivi, vsak drugačen, vsak poseben, ena sama zgodovina mojih najbližjih, ki so vstopali v moje življenje in iz njega odhajali bodisi na praznovanje rojstnih dni z drugačnimi gosti, bodi v večnost. Trdovratno me prevladuje občutek, da sem kot neuničljiv jekleni steber okoli katerega se sprehaja zvedavo otroštvo, radovedna mladost, doživetja ljudi v okolju, težave odraščanja, moje lastno ustvarjanje, emocije, želje; steber varnosti, zanesljivosti in sreče vse do življenja v visoki starosti, ko se realnost spreminja v ikono in pride prav v zagati, težavah in odločitvah.

Vsi moji rojstni dnevi v otroštvu so povezani z praznovanjem Jožefovega. Po tradiciji je bil to v veliki družini velik praznik in ob tem prazniku so se vsi vedno spomnili, da so dobili mene, dan pred njim. Zadnje Jožefovo smo praznovali že samo bratranci in sestrične ob mojem osemdesetem rojstnem dnevu.

Ko mi je bilo 14 let, me je obiskala moja mama in mi podarila kitaro. Nisem vedela, kaj bi z njo. Moj sin je po prvih dneh glasbene šole segel po kitari in se sam naučil igranja, da sva skupaj prepevala »Siva pot, »

Mladost sem preživljala v času nastajanja nove družbene ureditve. Proslave, obnova, varnost in svoboda so za mlade pomenile šolanje, sodelovanje z organi oblasti, šport, knjižnice in podobne dejavnosti kar vse nam je povečevalo interes za skupnost. Ob 21. rojstnem dnevu sem prejela 21 rdečih nageljnov iz rok starejše plemenite udeleženke NOB.

Moji rojstni dnevi so se praznovali skromno. Obračanje pozornosti na sebe ni bilo dobrodošlo, rojstni dan maršala se je organiziral kot Dan mladosti, direktor naše tovarne pa si je vzel dopust na svoj rojstni dan, da mu ja ni bilo možno čestitati in da ja ne bi kdo poveličeval njegovo osebnost. Gradila sem si hišo, varčevala in ob tem zanemarila skrb za druženje s sorodniki

Proti sedemdesetim letom smo predvsem po tovarnah in izobraževalnih institucijah že povzemali dobre izkušnje v svetu ter razvijali bolj sproščene ustvarjalne odnose. Nekatera tradicionalna slavja so se vračala na primer s turistično ponudbo, med njimi tudi praznovanje okroglih rojstnih obletnic na piknikih, v lokalih z dobro kulinariko ali vsaj s kanapeji po končani službi s sodelavci. Na enem od mojih rojstnih dni smo na primer »odprli« prenovljeno kopalnico in si privoščili pečene hrenovke. Ostalo pa je v veljavi nenapisano pravilo, da se družinska praznovanja ne povezuje s posli.

Rojstne dneve smo praznovali vedno, včasih bolj v družinskem krogu, z najožjimi prijatelji, dostikrat pa smo tudi pomešali osebna slavja s slavjem skupnosti, pač kot je konkretna situacija nakazovala za umestno in času primerno. Vedno pa so bili moji rojstni dnevi opaženi, času primerno počaščeni in vredni spomina.

Se kdaj zamislite, kako so potekali vaši rojstni dnevi?

Hrana in debelost. 17 marec 2023.

V promociji izdelkov zavzema hrana s prehranskimi dodatki zavidanja vredno mesto v vseh meni dosegljivih medijih. Prav čudim se, da ljudje ne slišijo opozoril zdravnikov, da nas bo zaradi debelosti »še močno bolela glava«.

Ni nobene RTV oddaje , ki se ne bi začela, prekinila ali končala z reklamo za hrano, toda ne z hrano ki jo poznamo. Govorijo ali razkazujejo cele gore zelenjave, mlečnih izdelkov, mesa, veganske in vegetarjanske ter ulične prehrane. Ljudje v reklamah se neokusno bašejo in pri tem kislo smehljajo, nasmihajo ali pa hrano samo nosijo do ust, kjer jo kamera zapusti. Prehranske dodatke se celo propagira z intimnimi odnosi v spalnicah ali kot zdravilo za impotenco. Ubogi malčki morajo imeti ob sebi odraslo osebo, da dobijo ustrezno pojasnilo. Prehrano propagira država in pet trgovcev, prehranski dodatki pa bogatijo predvsem spejevce in kakšen d.o.o. Na TV tudi veliko kuhajo, v preteklosti je bilo v sodelovanju z Mojco več kuharjev in njihovih posebnosti, zdaj pa se Maša in Tanja predstavljata z obiljem jedi, vsak dan novimi predpasniki, mikserji in podobno kuhinjsko opremo, ki se od časa do časa uporablja v vsakem gospodinjstvu, da se pa dobro kuhati tudi brez nje. Gledam, kaj povzamem, večino izpustim iz misli.

V pisnih obliki imamo res veliko kuharskih nasvetov, revij, knjig, prospektov, mnenj in kaj ti jaz vem česa še. Stvari iz TV se ponavljajo v pisnih medijih s tem, da se v njih več piše o restavracijah, Michelinijevih zvezdicah in podobno. Tradicionalno ocenjevanje kuharskih poznavalcev iz Muljave ima kar opazen vpliv na marsikaterega ljubitelja dobre hrane in pijače v prijetnem oštarijskem ambientu.

Ljudje v Sloveniji živimo razpeti med družinskimi in službenimi dolžnost ter obveznostmi, ki jih imamo do različnih skupnosti. Način prehrane prilagajamo tem dolžnostim kar pomeni, da je glavni obrok v organizirani prehrani, zajtrk bolj na hitro ali sploh ne, večerja največkrat brez kuhanja - z že pripravljenimi obroki ali kakšen prigrizek. Trgovci so se prvi prilagodili s polnimi policami raznih prehransko predelanih izdelkov za hitro pripravo obrokov, potem so naši pridelovalci hrane, v glavnem ljudje, ki so izgubili službo, pritisnili na oblast, da bi nas lahko oni prehranili in pristojno ministrstvo jim je prisluhnilo, trgovci pa so samo dodali na svoje police njihovo ponudbo. Reklamo za domačo hrano naroča država in povprašujem kaj je z zadružništvom. Tudi prehranski dodatki so izdelki, ki rešujejo nezaposlenost. Lahko torej rečemo, da si ljudje služijo kruh na svojem znanju, ki je seveda lahko odlično, dobro ali slabo in temu primerna je tudi dejanska ponudba obilice mesa, obilica zelenjave, obilica sladkarij kar vse ima za posledico debelost. Zdravniki pravijo, da je pri otrocih največja nevarnost obolenja z debelostjo.

Mame, kako boste ukrepale, da se to ne zgodi vašim otrokom? Očetje, kako bodo vaši otroci potrošili odvečno energijo? Stari starši, boste prenesli recepte za zdravo prehrano na mladi rod? Zdravniki in vzgojitelji, kako boste pomagali premagovati nevarnosti, ki grozi otrokom? Ni dovolj le beseda, računamo na dejanja sodobnejše vzgoje in zdravljenja zato izstopite iz povprečja, tudi vi ste starši!

Kako pa se vaša družina spoprijema z debelostjo?

Suženjstvo.16. marec 2023.

Preprosto ne morem mimo nekaterih trdovratno zakoreninjenih, neetičnih in škodljivih dejanj današnje dobe, ko ima vsak od nas nenehno na jeziku uveljavljanje človekovih pravic, sožitje z naravo in mir - čas brez vojne.

Kaj vse nas danes spravlja v obup? Spolna zloraba otrok v zadnjih letih narašča in to v času, ko se temu družba najbolj upira in so mediji polni obsodb tega. Odnos do žensk in pravici razpolaganja z njihovimi telesi je še vedno sprejemljiva za dokaj velik krog prebivalstva. Kje vse in kako sodobne družbe sprejemajo feminizem je lepo razvidno predvsem iz ameriških filmov o poslovnem svetu, ki s svojimi prihodki pridobi kakršno koli žensko za vsako dejanje, ki si ga je sposoben izmisliti. Donosi, ki se v vedno večjem obsegu stekajo v vedno manjšo skupino premožnih, dosežejo novo kolonizacijo že v Evropi - v Ukrajini, da vsakodnevne pohlepe po zemlji v manj razvitih državah sploh ne omenjam. Če ne gre kolonizacija zlepa, nastane vojna in umiranje ljudi, ki z njo nimajo nobene povezave. Ko se krepijo zahteve po sožitju in se zato nekemu bogatašu obeta manjši dobiček, si izmisli vojno in povzroči energetsko krizo, povečuje ceno energentom in države prisili, da zagotovijo socialno pomoč družinam, ki drugače ne morejo plačevati položnic energetikom. Tudi tu gre za klasično dejanje, če ne zlepa pa z vojno pobirati denar za financiranje vojne ne da bi utrpeli dobičkonosni posli. Popolnoma jasno je že »ptičkom na veji«, da je »tista skupinica premožnih« prevzela oblast na svetu in si podredila nacionalne Vlade, da bo tako ohranjala donosnost svojih rabot.

In kaj je dolžnost volivcev in volivk v boju proti obupu? Morda bi morali mi vsi dobro spoznati zgodovino suženjstva, vzroke za nastanek in posledice izgube svobode. Mednarodna organizacija dela ugotavlja, da je še vedno preko 40 milijonov ljudi sodobnih sužnjev po kmetijah, rudnikih, prostituciji in drugod. Prevladujejo ženske, zlasti emigrantke, mladoletnic, jetnice vojakov, prostitutke. Sledijo otroci od rekrutacije mladoletnikov, obiralcev sadja in poljskih opravilih, veliko sužnjev je v gradbeništvu, v kmetijstvu, ribištvu, tekstilni proizvodnji, v prekarnem delu. Tako imenovani realni sektor, ki mu pri nas rečemo gospodarske organizacije z vključno svojimi sindikati, so prve poklicane, da svojo dobičkonosnost dosegajo z človeku potrebnimi in racionalnimi izdelki ter odpravijo v svoji dobavno prodajni verigi korupcijo ter suženjstvo. Za odpravo prisilne prostitucije mora poskrbeti nacionalna država, prav tako za odpravo otroškega dela in za uveljavitev univerzalnega temeljnega dohodka. Nacionalno Vlado moramo volivci krepiti, da bo postala imuna proti pritiskom »dobrih« investitorjev, ki ne vedo kam naj vložijo ekstra profite, da bi jim nosil »zlata jajca«. Upravljanje in vodenje države ne smejo motiti pritlehni interesi posameznih skupin državljanov, ki hočejo večje plače, dodatke, samosvojo državo in podobne nekoristnosti z čimer se trenutno ukvarja kar nekaj naših ministrstev, še več pa se jih je ukvarjalo v prejšnjem mandatu z raznimi Magmami, tuneli, cestnimi osmi in plačnimi stebri. Še vedno pa sem prepričana, da država potrebuje usposobljene kandidate za državniške funkcije, ki jim je dovoljeno istočasno opravljati samo eno funkcijo. Nekdo, ki je predsednik parlamentarne stranke, podpredsednik Vlade in minister ne more nobenega dela opraviti tako kot je treba, ker vsako delo posebej zahteva celega človeka.

Tudi o načelnosti se moramo dogovarjati, kaj ne?

Se nad mestom res dani? 15. marec 2023.

V Ljubljani, kot zgleda, se zelo prizadevajo, da bi izboljšali upravljanje in vodenje države in to vsi od predsednice države pa do tistih, ki so v šoli brez kosila, ker nimajo dovolj prihodkov. Precej časa smo poslušali le ministrico za kulturo, ki je pogumno načela urejati kulturne politike države, status podjetnikov kulturi, RTV problematiko in druge kulturne probleme ne da bi se pustila motiti na delu za katerega je pristojna. Je tudi prva ministrica, ki se bo podala na večja kulturna središča Slovenije, da sliši njihove predloge. Odlično ministrica, po enakih poteh bi rada srečevala vse vaše kolegice in kolege v Vladi. In, kot kaže, se že podajajo v iskanje svojega prispevka k reformi vodenja in upravljanja države.

Markomentar je pred dnevi pripeljal v Delo polno cizo reform o katerih se je razpravljajo v Vladi. Reformo lahko razumemo kot a) spreminjanje ali spremembo sistema, programa, gospodarstva, šole, lahko pa začnemo reformirati b) vsebino, kot na primer lastništvo zemlje ali kaj podobnega. Najbrž to v vladi še niso določili, vsaj občutek sem imela, da bi želeli pridobiti najprej predloge ministrov. Ker se pa že pogovarjajo o ljudeh, ki naj bi posamezne reforme vsebinsko opredelili menim, da nas bodo kmalu doletele.

Zanimivo je, da Vlada poskuša vključevati čim več ljudi v oblikovanje novega sistema ali nove vsebine obstoječega. Do sedaj še ne vemo točno določene cilje, ki jim Vlada sledi, vemo pa, da poskuša oblikovati cilje s soglasjem civilne družbe in stroke. Imenovala je številne strateške svete po posameznih ministrstvih in njihovih področjih dela, posebno odmevno pa je imenovanje strateških svetov za ustreznejšo družbo kot je na primer strateški svet za preprečevanje sovražnega govora ali zadnjega za makroekonomijo. Strateški sveti so neodvisna posvetovalna telesa, sestavljena iz predstavnikov civilne družbe, institucij in ministrstev. Njihove odločitve so priporočila Vladi, ta pa se odloči, kaj od priporočil bo upoštevala in česa ne. Če se nisem zmotila je trenutno na delu okoli 160 strateških svetov in če vsak šteje le 10 članov smo priča pomembnemu povečanju številu predlagateljev, kar pa je verjetno še bistveno premalo, če gre za resne družbene spremembe.

Sem pa presenečena koliko koristnih pobud je v pismih bralcev in analitičnih novinarjev, ki na podlagi izkušenj drugih narodov ali kulturnih ustvarjalcev sistematično poročajo o svetovnih trendih spreminjanja tako sistemov kot njihove vsebine. Pisci in predlagatelji dostikrat opozarjajo tudi na pasti, ki spremljajo uvajanje neke novosti, na »zakonske luknje«, ki omogočajo razumeti zakon ali predpis po svoje in podobne zadeve, ki nakazujejo nujnost izboljševanja predpisov in zmanjšanja njihovega obsega. V nekaterih primerih smo zagotovo ne dovolj informirani, kot na primer o vojni v Ukrajini, kjer so naša mnenja nasprotna odločitvi Vlade.

utiti pa je, da se nekaj premika na bolje, na bolj dorečeno z več vsebine. Morda pa se nad Ljubljano le dani kot bi zapela Ditka, morda bi še preje posijalo sonce, če bi se poleg ljubljanskih slišali tudi glasovi slovenskih regij organiziranih po predlogah EU.

Zaznavate tudi vi potrebo po spremembah v upravljanju države?

Matematika. 14. marec 2023.

Ni šolarja, dijaka ali študenta, ki mu matematika ne bi bila med najtežjimi učnimi predmeti. Tisti, ki jo najbolj obvladujejo pravijo, da je lepa, drugi menijo, da je zapletena in skrivnostna, vsi pa se slej kot prej zavedajo, da brez znanja o njej ne bo dobrega kruha.

Matematika je ena najstarejših znanstvenih ved in človekova ključna življenjska spremljevalka. Gre za vedo o številih in računanju, ki je poleg bralne pismenosti veščina za vsakega človeka. Težja matematika je nepogrešljiva na področjih znanosti in si brez nje ne moremo predstavljati tehnološkega razvoja saj je nepogrešljivo orodje v fiziki, tehniki, računalništvu, v vedno bolj popularni analizi podatkov, na področju strojnega učenja in umetne inteligence. Uči nas, da je potrebno vsako stvar dobro definirati in zanjo poiskati argumente. Unesco je 14. marec, dan na katerega se je leta 1897 rodil znanstvenik Albert Einstein, leta 2018 pa umrl teoretični fizik Stephen Hawking, proglasil za Mednarodni dan matematike in Dan števila Pi.

V naši domovini se temu dnevu posvetijo vse šole, še posebno se ga veselijo matematični odličnjaki in Društvo matematikov, fizikov in astronomov Slovenije v katerem se združujejo pedagogi, raziskovalci in študentje že od leta 1949. Društvo s častitljivo zgodovino skrbi za širjenje vedenja omenjenih strok med mladimi in širši javnosti, organizira tekmovanja ter znanstvena srečanja, promovira znanstvene dosežke ter izdaja Obzornik in Presek. Razvija mednarodno sodelovanje. Društvu je v nekem mandatu predsedoval naš rojak in prijatelj Dolenjske dr. Franci Cvelbar.

Moje izkušnje z matematiko so izjemne, mukotrpne pa tudi prijetne. Tja do sredine gimnazijskih let jo žal nisem razumela in šolsko snov komaj dohajala. Zgleda, da je bilo mojemu profesorju matematike, starejšemu gospodu iz Rusije, dovolj moje matematične more in sistematično me je skoraj cel semester vsako matematično uro klical pred tablo. Nekateri so govorili, da me s tem kaznuje, ker sem si dala narediti trajno, drugi so ugibali o kakšni zameri, sama sem si prizadevala, da bi se tega rešila. Pritisk profesorja mi je pomagal, da sem se nehala učiti matematike na pamet in dojela njeno logiko. Zadnje gimnazijsko leto in na maturi je bilo vse dobro, najbolje pa mi je bilo na fakulteti kjer smo matematiko dopolnjevali dve leti in nato še njeno rabo v statistiki tudi dve leti. Največ študentov je študij zapustilo prav zaradi teh dveh predmetov, med njimi so bili tudi gimnazijski odličnjaki v matematiki, sama pa sem predavanja dr. Vadnala in dr. Bešterjeve dokaj dobro razumela. Moja gimnazijska izkušnja mi je prav prišla.

Na delu se je najzahtevnejši del matematičnega znanja kot so odvodi, integrali in fraktali, porazgubil med vsakodnevnimi problemi, dobro nam je služila matematika v analitičnem delu in načrtovanju ter pozneje v pripravah za zagon in delovanje računalniške tehnike. Če bi razvijali verjetnostne račune v matematiki, bi bolje načrtovali denarni tok, tudi pri vrednotenju premoženja in revidiranju poslovanja smo se posluževali matematike, še v večji meri pa statistike, ki je postajala vse pomembnejša zaradi izboljševanja informacijskih prikazov dodane vrednosti. Skratka, ta lepa veda nas je spremljala vsepovsod.

Kako ste pa vi uporabljali matematiko?

Prebirajmo knjige! 13. marec 2023.

e od Ljubljanskega knjižnega sejma naprej opažam, da se množijo dejanja založnikov in civilne družbe, da bi ljudje čim več brali, se razveseljevali ob poeziji in družili na pogovorih z avtorji knjižnih del. Kot da so nas navdihnile zamisli o častnem položaju Slovenije na Frankfurtskem knjižnem sejmu in čutimo dolžnost, da se vključimo s svojim prispevkom v ta izjemno pomemben poklon literarnemu ustvarjenju malega naroda ob velikih v Evropi. Da ne bi doživela očitke naj povem, da so dobrodošla obvestila in poročila Fabule in Mesta žensk, zanimiva so opozorila Cankarjevega doma o literarnih dogodkih, Mladinsko gledališče s svojimi inovativnimi dramaturgijami literarnih del pa je sploh postal legenda. Marsikatero gledališče je prispevalo pomemben del k bralnim navadam živečih v Sloveniji, med njimi Anton Podbevšek teater, ki uspešno predstavlja celo filozofsko in zgodovinsko dela najzahtevnejših svetovnih literatov. O tem se veliko piše v medijih, objavlja kritike, fotografije, zloženke, zbornike in druge javne objave.

Se pa mediji slabo ali sploh ne odzivajo na številne literarne dogodke po državi, ki vključujejo množice bralcev. Tako recimo o bralnih značkah za šolarje in dijake, pa tudi za odrasle, ne slišimo skoraj ničesar, pa vendar gre za širjenje literarnega ustvarjanja med najbolj širokim občinstvom. Naša Goga na primer je ob svetovnem dnevu poezije organizirala delavnico s pesnico Nino Medved, »da bi odkrivali kombinacije besed in pomenov, ki bi se lahko s pomočjo prisotnih zložili v čisto nove pesmi«. Na literarnem večeru s pisateljico Emino Žuna bomo lahko spoznali njene večkrat nagrajene romane kot tudi naklonjenost BIH literarnemu ustvarjenju v tem delu sveta. Knjižnica Mirana Jarca nam je predstavila dela že celo vrsto literatov, piscev pravljic in potopisov. Društvo upokojencev ima tedenske bralne dneve na katerih se seznanijo prisotni z novostmi na knjižnih policah. Med prvimi pa je bila spodbujevalna skupina Berem z Manco Košir, ki je nekaj let delovala kot središče razprav o novejših knjigah.

O novostih na knjižnem področju zelo veliko objavljajo založbe ne samo oglase, tudi dogodke, ki spremljajo izdajo. Me pa čudi, da je zelo malo ponatisov klasikov tako svetovnih kot domačih. Še vedno je mnogo preveč anglosaksonske literature in prevodov in ne izboljšuje se naše vedenje in znanje o kulturah Azije, Afrike in Južne Amerike. Morda bi bilo dobro, da založbe tudi s pomočjo proračunov, usmerjajo svoje edicije v širjenje informacijskega obzorja živečih v Sloveniji.

Z neverjetno naglico naraščajo objave dosežkov raznih raziskovalcev in to ne samo v tehnološkem delu. Lep primer je raziskovanje starih turških arhivov iz katerih je na primer že nastala knjiga o sultanu Selimu. Z odprtjem arhivov se širi njihovo proučevanje in pričakovati je, da bodo na dan prihajale nove resnice in novi pogledi na zgodovino kot jo na primer že nakazujejo Silvia Federici, Pieter M.Judson, Tamara Narat in drugi.

Je knjiga vaša prijateljica?

Spomladanska jutra. 12. marec 2023.

Ljubiteljica sem zgodnjega vstajanja in jutranjega sprehoda, ko je vse sveže, polno ptičjih glasov, ko se noč spreminja v dan in se na vzhodu najprej vse pordeči nato pa pozlati. Sonce se kot mogočna krogla dviguje počasi, lahko mu gledaš v oči in si občudovalec njegove vloge pri prebujanju vsega kar obsije. A ta čas je le kratek imeniten trenutek za sprehajalce, kužke in pse, malčkov, ki morajo v vrtec in starši, ki se že vživljajo v delo, ki jih čaka. Če omenim še raznašalce časopisov sem povedala kako naravno in preprosto nastane dan, dan upanja, razvedrila, dela in skrbi.

Spomladansko jutro prav tako kot vsako drugo, kaj hitro prinaša največkrat velike probleme posameznikom, vsem v soseski pa tudi širše. Kljub premakljivemu delovnemu času je treba bili pravočasno na delu kar pomeni, da ne sme biti zastojev v prometu, da moram dobiti parkirno mesto vsak v okolici 13 minut od njega. To okoli prometa najbolj skrbi večino zaposlenih zaradi že omenjene oddaljenosti parkirišča od delovnega mesta, nič manj težav pa ni na javnih parkiriščih, kjer je omejen čas parkiranja, pa na privatnih ali javnih tratah stanovanjskih sosesk, po ulicah in kaj ti jaz vem kje še. Na sprehodu vidim vsak dan več čakalcev dogovorjenih prevozov in sklepam, da že postaja nevzdržno stanje. Zakaj? Mama običajno vstane prva, najprej pelje psička na nujno, potem pripravi zajtrk, potem zbuja družino, končno le odide od hiše, da je pravočasno na zbirnem mestu za skupinski prevoz. Te, ki jih sama srečujem so kot ujete v matrici, so že neke vrste robotsko prilagojene razmeram, vse deluje do tedenskega zaključka delovnika.

Ko pogledam čez okno ob moji uri vstajanja in ni osvetljeno nobeno okno vem, da je nedelja vendar kljub temu preverim, če sem morda slabo pogledala na uro. Nedeljsko jutro je po zimi, ko je dolgo tema, nekoliko grozljivo; ni avtomobilov, ni psov, ni ljudi, prehodim celo uro ne da bi srečala kogar koli. V moji delovni dobi smo v nedeljo zjutraj vsi greli avtomobile, pakirali za smučarski dan in ta dan tudi obvezno preživeli na enem od največjih smučišč kjer smo morali biti najpozneje ob deveti uri in smo smučanje zaključili, ko so naprave prenehale delovati. Zdaj tu v mojem okolju ni nobenega življenja vsaj do devetih. Škoda, veselja na smučiščih je veliko in zanj so prikrajšani.

Prazna in tiha spomladanska jutra so mi tudi dala misliti. Vse kaže, da se izletništvo, pohodništvo in rekreacijsko življenje opušča oziroma, da ga družine opuščajo, profesionalci pa povečujejo. Tekme in treningi so samo še klubski z visokimi stroški, ozko usmerjeni in fokusirani v tekmovalnost, družabnost pa se opušča ob športnem navijaštvu. Družine v nedeljo spijo - stric Jože pravi, da pred deseto uro ne sme klicati svojih otrok.

Pa vendar je lepo biti ob sončnem vzhodu na visokogorskem smučišču pozimi in ob morski obali poleti!

Kako pa jutro doživljate pri vas?

Zelenjavni vrtovi. 11. marca 2023.

Skrb za naše vrtičke vznikne s prihodom pomladi, ko sonce začne greti in so prisoje polne zvončkov. Skozi okno se zazrem v posušeno listje jagod, razne zeli, ki so pokukale iz poteptane zemlje, vse mogoče popke raznih vrtnih cvetlic in v vse ostalo, kot da me kličejo naj jih malo okopljem in s tem pomagam na svetlo. Seveda sem takoj na vrtu, ko ne piha ali ko ne pritiska hladno. Vrt sem že očistila zimske navlake in zeli, ki so ga hotele prerasti, še posebno agresiven je bil mah, ukrotila sem ga le z namensko raztopino. Po očiščevanju sem najprej posadila času primerno solato in peteršilj, v pripravi imam še redkvico, špinačo in podobne vrtnine za vsakdanjo rabo. Pripravljam še vrsto začimb, morda posejem še listnati peteršilj, potem pa bo od zemlje in dodatkov odvisna bera.

Pogledam po sadovnjaku in gozdičku, vse je še suho, porjavelo listje je napolnilo travnate osojne strani, sproti ga grabim in odstranjujem. Breskev, marelica, magnolija in orehi kličejo po obrezovanju in galici, poiskati moram moško pomoč. In že tarnam nad mojim skromnim znanje o obrezovanju vrtnic. Pri oblikovanju njihove letošnje poti sta mi že pomagala vnuka, ki sta ustrezno namestila in učvrstila kole na katere se bodo vrtnice ovijale in krepile, obrezala sta vrtnice in njihove vodilne veje razpela po ograji ter kolih. Posebno skrb smo družno namenili še parkovnemu boru in nizkemu javorju, ki tudi krasita naš hišni okoliš. Nista zahtevna, odstranili smo suhe vejice bora in od zmrzali uničene veje javorja. Japonska češnja dela že desetletja brez poseganja, razen jesenskega obrezovanja, sta pa letos potrebna večjega posega beli jorgovan in srobot.

Gozdiček obnavljamo po malem vsako leto oziroma takrat, ko ima naš svetovalec navdih in čas. Že v jeseni smo oklestili drevje, ki je z listi polnilo žlebove, zdaj bo potrebno očistiti brežino na kateri se nahaja gozdiček, nasaditi bo potrebno nadomestna drevesca, da bomo odstranili ostarela debla in še mnogo drugega pač vsako leto nekaj.

Trata ob hiši je postala problematična zaradi mahu in vse mogočih rastlin, ki preprečujejo bujnejšo rast travi. Mnenja so različna, eni trdijo, da je treba frezati, drugi pa menijo, da je lepo kar je naravno. Trato bodo morali urejati vnuki, za mene je prezahteven posel. Prav za prav je najhuje prizadeta ob visoki vročini, ko bi potrebovala obilno zalivanje. Ampak tudi voda je vedno dragocenejša, kaj vem kam bomo prišli s temi prizadevanji za ohranjanje narave, brez vode res ne daleč. Zdaj, po mrazu, pa je naša trata polna trobentic in marjetic, naravna lepota za vsakogar, ponuja pa tudi regrat, da ga naredimo s slanino.

Trata ob Težki vodi pa je zaradi bobrov skoraj uničena. Posušili so se že orehi, vzniknilo je čudno rastje in nihče ne skrbi za čiščenje rečnega korita. Soseda je protestirala vendar neuspešno saj odgovorne institucije ne kažejo interesa, da bi tu kaj postorili.

Ja, pomlad ni samo veselje in lepota, je tudi odgovornost da se postori kar narava zahteva in kar je v nekem okolju naravni proces. Prizadevamo si v mestnem okolišu prispevati svoj delež za prijetno sožitje z naravo kar pa od nas zahteva določeno znanje in napor.

Kako pa vi skrbite za pomladanska dela?

astitljiva obletnica. 10. marec 2023.

Mineva 50 let izdaje tovarniškega glasila Krke tovarne zdravil in njegove današnje urednice so ta visoki jubilej v letošnji marčevski številki Utripa počastile s kratkim zgodovinskim pregledom na njegovo prehojeno pot. Navdušena sem, da je mogočna korporacija Krka, ohranila in zagotovila obstoj zanjo majhnega, za sedanje in nekdanje krkaše pa gotovo pomembnega glasila, ki nam vsak mesec sporoča, kaj vse se danes ustvarja v tej znameniti tovarni in spodbuja našo empatijo do nje.

Spominjam se okoliščin in razprav, ki so narekovale ustanovitev tovarniškega glasila. Sedeli smo člani delavskega sveta skupaj z vodstvom v največji sobi, da bi se seznanili z načrtom razvoja proizvodnje, prodaje in investicij. Obrazložitve so bile tako žive, da smo se že vsi videli vsak v svojem novem delovnem okolju. Mislim, da je bil vratar Dušan tisti, ki je opomnil, da bi o načrtu morali poslušati vsi zaposleni in da bi jih to spodbujalo pri delu. Po kratki razpravi je delavski svet sklenil, da bomo ustanovili tovarniški časopis po vzoru velikih podjetji kljub temu, da predhodni poskusi pismenih informacij za vse zaposlene, ni uspevalo tako kot se je pričakovalo. Časopis Krka se je hitro uveljavil po zaslugi družbeno političnih organizacij v tovarni, zlasti sindikata in mladine. V njem so strokovne službe pojasnjevala predloge pravilnikov, objavljale svoje ugotovitve, pisale o novostih, ki so zahtevale dopolnitve organiziranosti, pa tudi gradiva, ki so morala biti potrjena od vseh zaposlenih kot na primer letno poročilo o delovanju in poslovanju tovarne, osebnih dohodkih, stanovanjskih posojil in še mnogo drugega, kar je prinašala zakonodaja izrazito usmerjena v decentralizacijo odgovornosti in pravic države na republike oziroma tovarne. Našlo se je vedno tudi prostor za delovanje močno razvite dejavnosti društev v tovarni, v eni od številk je pevski zbor zavzel celotno prvo stran - impozantna fotka.

V današnjem času se uveljavljajo po svetu zelo različni modeli korporativnega upravljanja, nekateri močno povezani z čustvi najodgovornejših pa tudi zaposlenih. Uveljavlja se teza, da je dobro, če se večina zaposlenih pozitivno odziva na načrte podjetja, v katerem delajo in sprejema delodajalca kot partnerja z namenom doseganja vedno večje donosnosti in njene poštene delitve med kapitalom in delom. Pomembno postaja kako zagotoviti odgovornost posameznikov in organov znotraj korporacije z mehanizmi, ki zmanjšujejo ali odpravljajo problem »principal-agent«. Dobro korporacijsko upravljanje krepi gospodarstvo kot celoto in je orodje za družbenoekonomski razvoj skupnosti. Ali kot pravijo Načela korporativnega upravljanja OECD, delovanje družb in sprejemanje odločitev v njih bo moralo aktivno vključevati prav vse, ker je to edini način za pridobitev njihovega zaupanja. Enostransko pripravljena periodična sporočila že dolgo niso več dovolj

Spremembe v korporativnem upravljanju, ki jih prinašajo znanstveniki, strokovnjaki in svetovna gospodarska združenja bodo zahtevala posodobitve načina informiranja znotraj podjetja kajti interese vseh sodelujočih deležnikov je upoštevati in njihovo zasledovanje artikulirati v enoten sistem korporativnega upravljanja. Razumeti je možno te napotke tako, da bo Krka d.d. v svojem Utripu poročala tudi o učinkih, ki jih na njihovo poslovanje imajo nabavne in prodajne verige, javni zavodi, državna in lokalna uprava, civilna družba, pa tudi čustva ter naklonjenost okolja oziroma naravne danosti.

Prebirate vi tudi glasilo nekdanjega delodajalca?

Dan žena leta 2023. 9. marec 2023.

Sodeč po objavah v medijih in po dogodkih v mestu bi rekla, da se je Dan žena udomačil v srcih, mislih in dejanjih ljudi. Seveda je na ta dan polno besed o še vedno velikih krivicah družbe do žensk, toda cilji opozarjanja so sedaj mnogo višji: direktorska mesta v najpomembnejših institucijah in v najdonosnejših gospodarskih družbah, brezplačna obvezna šola brez visokih izdatkov staršev, brezplačne reprodukcijske storitve za vse, ustavitev vojne, družba ljubezni z vse manj sovraštva in še mnogo drugega, koristnega za posameznika in družbo kot celoto. Nastajajo organizacije, ki profesionalno skrbijo za zaščito vrednot kar je dobro, bi rekla razveseljivo ker vrača upanje. Feminizem ni več v posmeh ali misel na nekaj slabega, ljudje sprejemajo njegovo osnovno načelo, da se po spolu ni smiselno deliti ker je za ustvarjanje blaginje nujen enakopraven položaj žensk in moških. V tem smislu je potekal tudi Pogovorni večer z izjemnimi ženskami v priredbi skupine Pozabljena polovica Novega mesta.

Zamislila sem se o svojih izkušnjah pri uveljavljanju enakopravnosti spolov in znova prišla do prepričanja, da je to odvisno od odnosa, ki ga posamezniki izkazujemo drug do drugega v vsakdanjem komuniciranju in od realnosti ocenjevanja svojih sposobnosti. Najodgovornejše naloge v podjetju bo uspešno opravljal tisti, ki ima do tega veselje in je čustveno samovoljno zavezan zaposlenim in delničarjem. Kvote so morda primerne le za premagovanje točke preloma, bolje rečeno, da na primer poskusimo tudi z moškim v tipično čisto ženskem delu, do izraza pa pride, če imamo več enakovrednih ponudb. Vsak, ki je kdaj vodil veliko ali strokovno zahtevnejšo gospodarsko družbo pa tudi ve, da deluje podjetje optimalno ko je razmerje zaposlenih po spolu uravnoteženo.

Ko se pogovarjamo o vlogi žensk vedno poudarimo, da je nadvlada moških tradicija, ki izhaja iz patriarhata. Kar zaboli me kot mater moškega, ki o patriarhatu ne ve kaj dosti, zagotovo pa tradicije patriarhate ne more prenašati na naslednje rodove. Že je čas, da matere kot sem sama jasno povemo, da sinove nismo vzgajale v patriarhatu pa tudi ne v feminizmu; sodobne družine so se razvijale v tradiciji dela, medsebojne pomoči, solidarnosti, sodelovanja z ciljem, da med nami prevladuje mir, kajti samo v miru je možno dosegati učinke. Da se morda uveljavljajo težnje vračanja vzgoje v 19. stoletje je sicer dejstvo v nekaterih strankah vendar malo verjetno, da bodo še kdaj na piedestalu Slovenije.

V naših srcih in mislih pa 8. marec ni samo poln dilem, neštetih vprašanj in nenehnega opozarjanje na iste želje in potrebe žensk. Je tudi dokaz, da smo se ženske in moški že marsikaj dogovorili kot na primer o otrocih, njihovi vzgoji in šolanju. V sedemdeset letni tradicijo skupnega dela po tovarnah, uradih, zavodih, smo vedno bližje drug drugemu. Ko gledam kdo nas danes zdravi po ambulantah in bolnišnicah, uči po šolah, sodi po sodiščih, zagotavlja uradne dokumente in tako dalje, vidim samo še dekleta in diplomantke fakultet. Ko grem na koncert, v gledališče, na razstavo ali pogovorni večer spet pretežni del ženske. Zagotovo se intelektualni nivo žensk povečuje bistveno hitreje. Moški, razmišljajte o osnovnem cilju feminizma, sicer boste pričeli za osmi marec dobivati »nagelčke« in bo vaš ljubeznivi »flirt« samo še spomin na nekaj lepega.

Imate ustvarjalne odnose s svojimi moškimi v vaši družini?

Ilustracije Daniela Demšarja. 8. marec 2023

Ilustracija je predstavitvena slikovna forma, narejena v risbi, sliki, fotografiji ali kateri drugi umetniški tehniki z namenom, da prikaže in razloži čutne informacije (na primer slikovna razlaga zgodbe, članka v časopisu, pesmi ...) skozi grafično reprezentacijo. (Wikipedija). Knjižna ilustracija je tesno povezana z literaturo, njena pot je odvisna od razvoja drugih strok, kot so grafično oblikovanje, založništvo in periodični tisk, v primeru otroške in mladinske literature pa tudi pedagoške znanosti in mladinske psihologije.

Mariborčan Daniel Demšar, ki živi in dela na Krasu, je v svojem ustvarjalnem obdobju ilustriral številne revije in knjige za otroke predvsem avtorkama Voglar in Žmavc, se posvetil lutkarstvu in skupaj slikovno opremil kar 52 knjig, med njimi tudi Pavčkovo knjigo pesmi o angelih in Lainščkovo Ljubi me kot sonce sije. Kot sam pravi se je vedno strašno bal rutine, ker je po naravi raziskovalec, ki menja pristope z različnimi materiali, s peresom in čopičem. O sebi tudi trdi, da rad dela, da je rasel v mizarski delavnici, in da ga je to zapeljalo na rokodelska področja. Žal mu je, da je premalo časa posveti likovni umetnosti.

V Galeriji Krka v Novem mestu smo sinoči slovesno odprli obsežno razstavo Demšarjevih ilustracij, ki nam jih je zelo nazorno predstavila likovna kritičarka Tatjana Pregl Kobe. Demšarjeve ilustracije ponekod kažejo konkretne predmete, figure in pokrajine, lahko pa delujejo tudi kot abstraktne prispodobe lirične vsebine, tudi s pridihom humorja in poetičnosti. Vsaka literarna podloga je bila zanj poseben izziv in jo je osmislil čisto na novo. Tako je na primer za Arabske ljudske basni stiliziral značilne arabske vzorce orientalskih preprog in stenske arabeske. Literarni podlogi je prilagajal barve ilustracij od pravljično sladko žive, zlatorumene do zemeljsko temne rjave barve. V ilustracije Pavčkovih angelov pa je umetnik tudi z občuteno sivo rjavim barvilom - sepije poudaril svojo izkušnjo bolj temnih plati življenja, minljivost, ljubezen in tišino. Umetnik je pred nedavnim izgubil soprogo, med nami je bil samo v naših mislih, ko smo občudovali veličino njegovih ilustracij.

Po otvoritvi smo si ogledali še film o umetniku in njegovo obrazložitev nastajanja posameznih del. Nazorno pojasnjuje, kje je dobival navdihe, kako je posamezno literarno podlogo spoznaval, zanjo ocenil ustrezni slikarski material in iskal možnosti povezave z naravnimi okolji. Neverjetno, koliko zadev hodi ilustratorju po glavi, ko mu nekdo ponudi zanimivo vsebino. Poučen film nam je prikazal osebnost, ki je sposobna nenehnega iskanja boljšega, najboljšega, najustreznejšega.

Naše druženje po razstavi je minilo v empatiji do umetnika, podoživljanju njegovih jasnih raziskovalnih in umetniških dosežkov ter občudovanju kakovosti razstavljenih del. Našli pa smo tudi priliko, da se kot prijatelji, nekdanji sodelavci, ljubitelji umetnosti in kulturnega sporazumevanja, pogovorimo o naših pričakovanjih v Galeriji Krka v prihodnje, o naših osebnih željah in potrebah kot tudi o razmerah v katerih živimo. Doživeti kulturno srečanje v Galeriji Krka je pravo duševno razkošje v primerjavi z razstavami velikega formata s kustosi in vsemi prostorskimi ter drugimi pritiklinami sodobnih razstavišč, ki jim mediji posvečajo vso svojo pozornost.

Obiskujete Galerije?

Mara Rupena.7. marca 2023.

Naša odlična knjižnica je sinoči priredila spominski večer, posvečen aktivistki, učiteljici, partizanki, urednici,družbeni delavki in humanistki Mari Rupena Osolnik. O »naši mami« je spregovorila hči Katja in o veličini Marinega dela Tanja Rener. Neko mlado ustvarjalno dekle, je v sodobni obliki popevanja, v Marin spomin, zapela priložnostne pesmi.

Minilo je dvajset let odkar Mare več ni, pa tudi pred njenim odhodom že nekaj časa ni zmogla dela, ki jo je povzdignilo iz povprečja, da nam ostaja v kolektivnem spominu. V čast mi je, da sem bila sopotnica marsikaterega njenega podviga. Prvič sem jo videla še kot otrok, ko je na konju s svojo skupino aktivistov obiskala mojega dedka in ga seznanila z uporom proti okupatorju, za svobodo, za boljše življenje. Skupina je imela pridih nadnaravnega tako po zgledu kot po sporočilu in prizor se je ugnezdil v trajni spomin prisotnih.

Minevala so leta, življenje se je po obnovi spreminjalo, kot je napovedovala Mara in drugi aktivisti, tudi moj stric Pavle. Otroci smo odšli v šole, podjetja so potrebovala številna znanja in sama sem bila želena v farmacevtski proizvodnji. Bogdan in njegova Mara sta bila pomembna funkcionarja države in republike, diplomata in idejna pobudnika vedno boljših rešitev v upravljanju nekdanjega skupnega premoženja. Bogdan nam je pojasnjeval kako bogatijo državo drugi narodi, pisal je na primer o računalništvu že v sedemdesetih letih. Mara si je prizadevala za izboljšanje razmer na kmetih, v Trebnjem razvijala programe FAO, spodbujala tudi gojenje in nabiranje zdravilnih zelišč in z nami snovala njihovo predelavo ter trženje. Ob teh poslovnih debatah sem se z njima bolje spoznala in kmalu smo sodelovali tudi v prizadevanjih po ohranjanju spomina na zasedanje Ženske protifašistične zveze v Dobrniču kjer smo ženske pridobile volilno pravico. Zakonca sta bila zelo naklonjena razvoju Novega mesta, udeleževala sta se konferenc in drugih srečanj gospodarstvenikov in politike, kjer se je odločalo o splošni podpori novim projektom kot so bila stanovanjska gradnja, industrija, šolstvo in infrastrukturne potrebe. Pogosto smo se srečevali in iskali poti, ki bi nas pripeljale do želenih ciljev. Iniciativa ter vztrajnost obeh zakoncev je bila pri obnovi in razvoju Novega mesta potrebna, celo nujna, da se je poleg industrije lahko razvila tudi vsa potrebna socialna ter materialna infrastruktura.

Ko se zbirajo informacije o delu in življenju posameznikov, ki so zaznamovali pomen določenega obdobja, dejavnosti ali stroke, se običajno pozabi kaj vse je bilo potrebno, da je nastalo uspešno podjetje, za mladino zanimivo šolanje in za zdravje nujne institucije. Vsi informacijski viri so zasnovani predvsem na funkcijah v tovarnah in lokalnih skupnostih, morda v ustvarjanju na področju kulture, športu ali znanosti. Da bi spoznali moč združevanja prizadevanj pri uresničevanju projektov, bi se bilo dobro spomniti, kdo vse je pomembno pripomogel s svojem delom, da mesto na primer lahko ustvarja moderno turistično ponudbo, se razvija v univerzitetno mesto, ponuja ugodne pogoje investitorjem in širi napredno partnersko sodelovanje v regiji in z regijami. Bogdan in Mara sta kot razgledana svetovljana svarila pred sprejemanjem odločitev brez sodelovanja zainteresirane javnosti, s svojimi predlogi naglasila nevarnosti podleganju provincializmu ter samozadovoljstvu. Za doseganje večjega blagostanja je nujno sodelovanje ne pa zapiranje v ideološke, strankarske in druge nepotrebne meje. To je bila njuna veličina in napotek nam, ki smo poskušali nadaljevati njuno delo.

Ste poznali prizadevanja Mare Rupena?

Literarna pot. 6. marca 2023

V prihodnost zazrte Novomeščanke Dolenjskega muzeja, Goge, Slavističnega društva, novinarke in druge ustvarjalke različnih institucij, so oblikovale projekt Pozabljena polovica Novega mesta (PPNM), kot so zapisale v Vodniku po poti, »ki ozavešča o zgodovinski vlogi žensk, njihovemu delu in doprinosu, ne samo v lokalnem okolju, temveč tudi na nacionalni ravni«. Hvale vredno še posebno zato, ker arhivi hranijo v spominu večinoma funkcionarje najvišjega lokalnega ali državnega ranga, ki pa so praviloma bili in so moški. To je naša tradicija, ki ji pomen ni zmanjšal niti ženskam naklonjen režim.

Pogumne omenjene Novomeščanke svoj trajni projekt namenjajo kot prostor povezovanja organizacij in posameznic ter njihovo raziskovanje. Organizirale so okrogle mize in pogovorne večere, skrbijo za obeležja obletnic, zarisale so pešpoti, poimenovale nekaj učilnic in se zavzemale za poimenovanje mestnih ulic po izjemnih posameznicah. Več kot 70 žena iz naše skupne preteklosti je ustvarjalo vrednote mesta, ki jih mesto želi ohranjati v spominu in prenašati na prihodnje rodove. S PPNM ozaveščamo svoj kolektivni spomin, v javni prostor postavljamo prezrti del zgodovine in z začrtanimi potmi do njihovih bivališč ter točk delovanja, odpiramo Mestni, Vodni in Gozdni pohodni krog kot sestavni del turistične ponudbe mesta.

Včeraj nas je okoli 50 udeležencev prehodilo Mestni pohodni krog in imelo priliko spoznati kar 13 žensk iz zgodovine mesta. Ilko Vašte seveda vsi poznamo, prizadevanja za postavitev njenega obeležja smo izrazili tudi v peticiji. Predstojnica sester Notre Dame Ivana Oblak je bila prva učiteljica gluhih in naglušnih deklic v slovenskem jeziku. Marija Masten, prva slovenska kirurginja, je ustvarjala v Splošni bolnišnici, tu je bila tudi prva predstojnica v ženski bolnišnici sestra Marjeta Gerzin. Marta Slapar je kot farmacevtka najprej razvijala lekarniško dejavnost Dolenjske in pozneje bila odgovorna za celotno proizvodnjo ter njeno kakovost v Krki tovarni zdravil. Marica Strnad učiteljica in pesnica ter Elizabeta Soklič soavtorica prvih slovenskih vadnic za angleški jezik sta orali ledino v svobodomiselne in radikalne nazore o ženskih vprašanjih in v poučevanju uvajala številne novosti. Sestri Zora in Ervina Ropas sta bili glasbeni pedagoginji, skladateljica Ervina in operna pevka Zora. V Partenonu mesta sta uvrščeni do 11.11.2022 še Vilma Pirkovič poznana po družbeno političnem, kulturnem in publicističnem delovanju in literarna zgodovinarka, prevajalka, publicistka in predavateljica Marjeta Vasič.

Namenoma sem v ta blog zapisala podatke iz predstavitve zloženke, ker moramo meščani poznati svoje mesto in si iz njegove zgodovine zapomniti dobro, najboljše, ter to uporabili kot pozitivno izkušnjo, pri sedanjih odločitvah vodenja in upravljanja mesta. Svobodomiselnost odpira nove poti v prihodnost, radovednost in pogum pa odločata ali bomo mesto razvijali za ponudbo na tržnici ali za razvijanje zvedavosti in ustvarjalnosti ljudi.

Z Marto Slapar in Vilmo Pirkovič sem veliko sodelovala in lahko rečem, da sta bili tudi moji prijateljici. Nagovarjali smo jih po akademski tituli ali s tovarišico, bile pa sta obe gospe v najžlahtnejšem pomenu besede, uporne, dosledne, ustvarjalne, poštene in delovne. Po njih se je zgledovalo več generacij mladih.

Kako pa vi spoznavate mesto v katerem živite?

Bojkot. 5. marec 2023.

Dragi naši samostojni, neodvisni, za poročanje in obsodbe v medijih usposobljeni novinarji. Kmalu bo poteklo 40 let od kar nas vsak dan v vseh medijih bombardirate z »izstrelkom z jedrsko konico«, ki jo imenujete Janša ali Janšizem. Učinki vašega nategovanja javnosti na to temo so razdvojili državljane in državljanke Slovenije, ubili vsako upanje za preprečitev vojne, povzročili neizmerljivo materialno škodo in zavrli nastajanje bogate kulture naroda. Neštetokrat ste že ponovili vse kar se je dalo o tej slovenski travmi in, verjemite, vaših poročanj ne moremo več ne brati ne prenašati. Moledujemo, prosimo in zahtevamo, da takoj prenehate gojiti dosedanji kult o tem »Izstrelku« in ga v svojih prispevkih javnosti nikoli več ne omenjate. Odgovorni uredniki, izpolnjujte našo voljo, sicer bomo vaš medij bojkotirali in mu otežili materialni obstoj.

Zelo težko sem to zapisala, toda pred nami je velik skupni projekt, ki ga želimo skupno uresničevati vsi državljani in državljanke Slovenije, imenuje pa se lahko »Kako želimo živeti v Sloveniji od tega trenutka dalje?« kot se sprašuje Irena Štaudohar za življenje po kapitalizmu v svojem prispevku v Sobotni prilogi Dela 4.3.2023.

Predpogoj za dogovor je ohranitev miru v naši državi in v EU, konec vojne mora biti viden in uresničljiv kar je naloga najodgovornejših funkcionarjev Slovenije in diplomacije. Sledi konkretizacija razlik v ideologiji strank, njihovega poslanstva, vizije, strategije in ciljev ter usklajevanja med njimi. Določili se bodo pogoji za imenovanje kandidatov za funkcije in določilo javno dobro v državi. Oblikovale se bodo ob tem prioritete, dobili bomo proračunski memorandum kot osnovo za sestavo proračunov. Gospodarske družbe bodo skupno načrtovale obseg novo ustvarjene vrednosti v pogojih ohranjanja narave in s tem zagotovile redne prihodke za javno dobro. V skupen program vseh strank se nedvoumno zapiše, da smo pred zakonom vsi enaki in da nadzorni organi morajo sami, brez prijave, pravočasno reagirati na nepravilnosti, ekscese in še posebno na postopke, ki hromijo normalno delo v vseh treh vejah oblasti. Stranke in posamezniki, ki obremenjujejo organe odločanja z zadevami in postopki zato, da se nič ne spremeni ali zato, da bi se dokopali do upravljanja s premoženjem javnega dobra, moralno in materialno odgovarjajo, njihovo odgovornost ugotovi pristojni organ nadzora in izločitev iz nadaljnjega upravljanja odredi pristojna veja oblasti. Poročila novinarjev o rabotah fantov in deklet iz prvega odstavka tega zapisa, se objavljajo na straneh in rubrikah »črne kronike«.

Vsakemu je danes jasno, da je izid referenduma za izvajalca moralna in materialna obveza. Zakaj jo ne uresničujete na primeru RTV. Po štirih desetletjih smo se menda že kaj naučili tudi o zaščiti pred laiki, ki lahko preprečijo uveljavitev ljudske volje, predvsem pa o možnostih njihove nadvlade nad izvoljenimi organi upravljanja države. Kako naj uresničujemo aktivno državljanstvo, če ga lahko potepta tudi nekompetentno znanje, interes stranke ali posameznika. To je seveda anarhija v najslabšem pomenu besede, razlog zanjo je morebiti strahopetnost izvoljenih, posledica pa uničuje zaupanje ljudi v kandidate in izvoljene funkcionarje naše ljube domovinice, iz katere v tej anarhiji nastaja »privatni fevd« ljudi iz prvega odstavka tega zapisa. Če samo pomislim, kako prizadevne so bile neštete generacije, da bi Slovenija nastala in obstala kot zgled državam v razvoju, Evropi, svetu, mi gre na jok s pridihom upravičenega upora.

Ste vi tudi ogorčeni ob tej nemoči, da bi naredili državo srečno?

Moja soseska. 4. marec 2023

Po končani fakulteti sem se za naselila v Novem mestu, kjer mi je Anica Smodej kot pooblaščenka podjetja, kjer sem delala, zagotovila najprej sobo pri Strugarjevih v novi hiši, pozneje pa mi je stanovanjska komisija dodelila garsonjero v novogradnji na Znančevih njivah. Kaj bi moglo biti lepšega kot zelena vzpetina malega stanovanjskega bloka na vrhu katerega je arheolog pravkar odkopaval halštatsko grobišče in so Pionirjevi strokovnjaki že pripravljali veliko gradnjo nove mestne soseske Nad mlini s pogledom proti Kapitlju na eni strani ter Grmskim gradom na drugi. Gradnja je kljub oznaki prednostna, trajala nekaj let, izgradili so devet še vedno najvišjih stolpnic v mestu, lepo razporejenih po gričku med cesto in reko Težka voda, krasita jo vrtec, trgovina in prijazen park od stolpnic do hiš četverčkov, v katerih je bilo največ gozdarjev, ki so park dolgo skrbno negovali. Predel nad cesto je že bil pozidan z enodružinskimi hiškami vse do gradu in Nad mlini se je z individualno gradnjo do Težke vode tudi zaključilo. Za občinski praznik nekega, žal pozabljenega leta, smo to sosesko slavnostno odprli s pohodom od Trdinove do konca Nad mlini, v enem stopnišču priredili malo slavje in čestitali graditeljem. Okolje od gradu do ceste Novo mesto - Dolenjske Toplice je tako dobilo svoj prostor pod soncem, pozneje so bili le manjši posegi v prostor, tudi svoj dom imam tu.

Soseska Nad mlini je pridobila različne lastnike kot so bili stanovanjska skupnost, družbene organizacije, občina, podjetja in tudi obrtniki ter občani. Zaradi neposredne bližine Glavnega trga je veljala za prestižno in temu primerno so se tu umestili borci, politiki, zdravniki, profesorji in visokošolski kadri iz podjetji. Dobili smo vso infrastrukturo s telefoni vred, nekateri tudi garaže. Tu je živela Marjetina mama Duša, šef stanovanjskih kreditov na lokalni banki, zdravnici Jasna Janičijević in Erna Primožič, več zdravnikov, obrtnikov kot na primer naša šivilja pa tudi stanovalcev, ki so tu prebivali v neprofitnih stanovanjih. Vedno je bilo tu mirno in varno, prevladovalo je zadovoljstvo, tudi druženja je bilo dosti saj je soseska postala krajevna skupnost s svojimi organi upravljanja, enoto Rdečega križa in političnimi organizacijami. Krajevna skupnost je imelo od izgradnje stolpičev dalje svojo dvorano kjer so bili sestanki vseh gibanj in upravljavcev, proslave, kulturni dogodki, do nedavnega volišče, trenutno pa je verjetno dodeljeno vrtcu.

Vedno se rada vračam v svojo sosesko. Prva leta bivanja sem morda premalo pozornost posvetila čudovitim krajanom, bila sem pač v podjetju in imelo je prednost v moji duši. Do dobra sem jo spoznala preko sveta osnovne šole katero je obiskoval moj sin. Sodelovanje v krajevni skupnosti mi je bilo v čast in prejela sem tudi priznanje SZDL, ki ga skrbno hranim. Z leti se prebivalci soseske menjajo, prihajajo nove generacije, mladi z otroci, ki imajo veliko igrišče in stadion za igre z žogo. Ker grem vsak dan vsaj dvakrat čez to zanimivo sosesko, poznam skoraj vsako hišo, vsakega gospodarja, investitorja, z nasmehom se pozdravljamo. Spomnim se tistih, ki so zdravo vzdušje v soseski ustvarjali kot na primer Nataša Petrov, gozdarji na Gubčevi, Eva Simič, profesorica na gimnaziji, nekoliko oddaljene Ropasove glasbene in vokalne ustvarjalke, pa Frančka Zupana, mr. ph. Marto Slapar in še mnoge bi morala postaviti na piedestal, vsaj Jarc Janka, pisatelja najzanimivejših knjig o mestu in soseski. Veliko srečo imam, da me obkrožajo krasni sosedi. Klopca s knjižnico je moja skromna zahvala za lep odnos med nami.

Se vi dobro počutite v svoji soseski?

Računalniški čudeži. 3. marec 2023.

Jutranja kavica je tokrat spodbudila ostro debato o času, ki ga presedimo ob računalnikih, s telefonom v roki ali ga kako drugače pokurimo z digitalno tehnologijo in tehniko na delu, v domačem okolju, v šolskih klope ali za zabavo. Močnejša stran je menila, da smo gospodarji časa sami, da računalnik poklopimo ali telefon zapremo kadar hočemo. Pa je to res?

Da bi to trditev sprejeli, moramo najprej spoznati nekatere organizacijske rešitve in njihov vpliv na čas uporabnika. Tako na primer moramo vedeti, da je naša digitalna naprava tehnično sestavni del neke zasnove avtorja o tem, kako jo je on trajno povezal s svojim nadaljnjim delom. Če se je avtor odločil, da bo svoj izdelek dogradil na primer z priključkom za daljinsko vžiganje kuhinjske pečice, mora gospodinja imeti ali kupiti ustrezno pečico, avtorjev programer mora dopolnili program in ga brez naše vednosti kot novo možnost vnesti v vse delujoče računalnike, mi pa se sami potem odločamo, kaj uporabljamo. To vedno velja za posodobitve in je brezplačno, lahko pa so tudi dograditve, ki jih moramo plačati, če ocenimo sami, da jih potrebujemo. Posodobitve vsak dan nastajajo na večini aplikacij, ki jih redno uporabljamo, uporabniki jih moramo spoznati in se nanje navaditi. Ne mine dan, da tega ne bi delali tako na računalniku kot telefonu.

Delo na daljavo, izobraževanje, sestankovanje in še mnogo drugega, je danes že vsakdanja stvar, prav tako uporaba digitalizacije v vodenju delovnih procesov v podjetjih, storitvenih postopkov na primer v zdravstvu ali dostop do informacij. Da vse to deluje moramo v prvi vrsti vsi udeleženci opraviti svoje delo na določen način in v določenem času. V obratnem primeru se na neki fazi dela nekaj ustavi in ohromi nadaljnje delo posameznika ali celote. Da svoj del v tej navezavi opravim odgovorno, moramo osvojiti nove posodobitve in disciplinirano spoštovati navodila ker smo soodvisni drug od drugega. In kdo vse je v tem spletu; moj računalnik, kabli moje povezave s sodelavci preko javnih komunikacijskih omrežji T- 2, Telekoma, , računalnik prejemnika, njegovi uporabniki in tako naprej. Organizacijski proces mora delovati brezhibno na vseh nivojih.

as, ki ga prebijemo pred računalniki ali s telefonom v roki, žal ni odvisen od nas samih ne na delu pa tudi ne doma; na delu mora biti na razpolago po protokolu delodajalca, doma pa služi kot poštni nabiralnik. Ko v telefonu prebiraš na primer dnevno pošto pa lahko s premislekom odgovarjaš v miru.

Prihodnost na tem področju bo zahtevala od nas marsikaj težko dosegljivega. Kot nam je prišlo povedati skoraj 5000 Kitajcev v Barcelono, pripravljajo vse mogoče dograditve in novosti za poslovanje z računalniki, mobiteli, logistiki in roboti. Dobili bomo celo očala air, ki popravljajo vid, predvajajo glasbo in besedilo, omogočajo klicanje, za ljudi s težavami s sluhom pa lahko pretvarjajo govor v besedilo. Dograjujejo rešitve tudi drugje po svetu, EU pa prav za večjo digitalizacijo spodbuja tako države kot posameznike z znatnimi materialnimi sredstvi.

Kar človek mora, ni težko narediti, torej »pogumno in podjetniško naprej« kot bi rekla vodja oddaje o podjetništvu gospa Cetinski.

Kako boste zmogli vse te priprave na popolno digitalizacijo?

Planica 2023. 2. marec 2023.

Romanje na smučarska tekmovanje v Planico je bilo včasih tako pomembno dejanje, da je zajelo tudi mladež na kmetijah po raztresenih vaseh Dolenjske. Šole so jo vključile v program pouka v naravi in tako sem tudi sama dobila priliko, da se udeležim prvih tamkajšnjih tekmovanj. Zaradi neprimerne obleke in obutve mi je obisk Planice hudo grenil mraz, pa sem vseeno veselo pripovedovala doma o vseh podrobnostih. Naslednjih nekaj let je bila Planica v gradnji, sama sem bila pestunja pri teti in Planico sem doživela spet po desetletju. V naslednjih letih je bilo samoumevno, da smo se dobivali na prireditvah v Planici in tam razvijali močne prijateljske vezi z ljudmi iz vseh koncev sveta.

Ko danes spremljam Planico po televiziji iščem navijače, navdušene gledalce, razposajene šolarje in seveda številne vihrajoče slovenske zastave. Razen šolarjev je drugo vse preteklost, nastala je ponudba brez popevanja, harmonike in piva, brez razposajene prešernosti in smeha. Elitna priredite zahteva elitno publiko, navijači niso več vir moči, vse je polikano, urejeno, brezhibno, strateško zasnovano. Za vsako malenkost je poskrbljeno samo za gledalce ne. Komentarje bomo slišali zvečer, ne zanimajo me preveč, dejstva pripovedujejo sama, da kadar se vse profesionalizira, tisti ki jim je prireditev namenjena, izginejo in to je letošnja Planica za katero je njen direktor dal izjavo, da vseeno izgube ne bo. Me veseli, komu pa je potem prireditev namenjena? Priče smo novemu marketingu, ki do obisti obere dobronamerne donatorje in od njih zagotovi sredstva za pokrivanje stroškov vrhunske opreme za enkratno uporabo in plač poklicnim športnikom.

e je efekt donacij zato nižji ali ga sploh ni, se ne vpraša nihče saj do delničarjev ne pride obravnava te naložbe, prav tako ne do davkoplačevalcev. Pa to ni najpomembnejše, dejansko je izguba publike ne opravljanje svojega poslanstva za kar je institucija Planica registrirana, ne udejanjanja njene vizije za kar je verjetno Planica dobila Strateški organ in ne doseganje predvidenih ciljev za kar bo kompetentno obrazložitev verjetno podal direktor. To vse troje seveda le če bo kdo od vlagateljev v prireditev zastavil kompetentno vprašanje.

Opisane problematike ne bi podajala, če podobno ravnanje v naši državi ne bi postajalo trend, ki je bil močno opazen že v kolesarstvu, ko se je na enega kolesarja obesilo nič koliko iskalcev lahkega ali hitrega zaslužka, ker se je za tega edinega kolesarskega favorita zbralo veliko nepovratnih sredstev in so njegovi menadžeri zato zagotovili prav vse v obilnih količinah. Omenjeni iskalci zelo dobro vedo, kje se vrti veliko denarja in tam poskušajo uveljavljati svojo upravičeno, elitno ali nepotrebno ponudbo. TV nadomesti publiko, profesionalni športnik s svojim spremstvom primerno služi, morda kdo opazi donatorjev plakat, si ga zapomni ali pa tudi ne.
,br>Je Slovenija zaradi takih dogodkov brez množične prisotnosti, bolj ugledna, vplivna v EU, uživamo državljani Slovenije zato večjo blaginjo, se bolje razumemo, poenotimo mnenja ali dosežemo cilje, ki jih sicer ne bi? Vsako delo naj bi imelo nek smisel, izobraževanje, novitete, inovacije, dobro za vse, kar vsi plačujemo, širjenje javnega dobra in podobno. Če tega ni ali pa je premalo, se naložbe stekajo v korist posameznikom, ki so bili ob pravem času na pravem mestu, ne pa v širitev javnega dobra ali odpravljanja nasprotji.

Se strinjate?

Mesec žensk. 1. marec 2023.

Všeč mi je, ko doživim kot ženska kakšen poklon, še bolj mi je prijetno pri srcu, ko se pogovarjamo o ženskah, naravnost veselim pa se pogovorov o enakopravni odnosih med spoloma, med ljudmi. Danes sem takoj zjutraj zaslišala moški glas, da vstopamo v mesec žensk, v mesec, ko smo tradicionalno bolj naklonjeni ženskam. Polepšal mi je dan.

Res je, dolgo sem že na svetu in ves čas se je v marcu dogajalo kaj boljšega za ženske kot v drugih mesecih leta. Po kmetijah smo se pripravljali na obsežna pomladanska dela in pri tem kje našli zvonček, teloh, mačice in druge, zgodno brsteče rožice. Otroci smo jih poklanjali stari mami in tetam kriče, ker smo bili navdušeni, da smo jih našli na sončni meji ali v zavetju, starejši moški pa so običajno utrgali le kakšen cvet in ga na skrivaj podali sorodnicam ali izvoljenkam. Ni bilo to za 8. marec, ta se pred vojno na kmetih še ni uveljavil, prva rožica pomladi je bila poklon ženskam, ki skrbijo, da je hiša naš dom, da so moški siti, urejeni ter ljubljeni in da je pri hiši slišati otroški živžav.

Ko smo bili dijaki in študenti ter funkcionarji v tem času delujočih društvih, se je Dan žena že dodobra uveljavil. Prirejali smo proslave in skromne zabave, nisem videla zdaj tako obsojanja vrednega popivanja na dan žena. Pozornost do žensk je iz meseca pomladi zdrsnila samo na en dan, iz leta v leto je postajala tudi vedno bolj formalna. Ko smo se raztepli po tovarnah, bankah in drugih institucijah, se je moška pozornost ob osmem marcu počastila s kavico in debato kakšno bi bilo življenje brez dvojne ali celo trojne »zaposlitve« žensk. Vedeti je potrebno, da so socialne in solidarnostne institucije države zahtevale in tudi uresničevale predvsem ženske. Moški so bili zato ponosni na nas, se z nami celo kitili drug pred drugim in z majhnimi pozornostmi vedno pogosteje nakazovali, da postajamo enakovredni partnerji pri delu in doma. Kaj bi lahko bilo še bolje za materialni in duhovni razvoj družine in družbe? Vsaj v mojem okolju je bilo praznovanje Dneva žena le premislek o naših nadaljnjih skupnih projektih. Samo poročam, ne sadim «rožic« in vem, da so bile storjene tudi napake v nastajanju tradicije 8. marca, toda nesporno je, da je v tem simbolnem praznovanju enakopravnosti bilo neprimerljivo več dobrega, spodbudnega in ustvarjalnega.

V Sloveniji smo ženske-matere dodatno počaščene v marcu tudi z Materinskim dnevom, z neformalnim praznikom posvečenim materam, ki je tudi priložnost, da se spregovori o pomenu materinstva, pa tudi o širši družinski politiki. Materinski dan je 25. marca, na dan Marijinega oznanjenja, kar se je uveljavilo na podlagi katolicizma.

Iz nežnih in sramežljivih čustev mojih starih staršev je marec postal v današnjih časih predvsem dan dodatne ponudbe daril dobrih trgovcev, tako kot to postajajo tudi drugi, predvsem cerkveni prazniki. Nešteti espejevci in mikro podjetniki izdelujejo cenene kičaste izdelke in gojijo vseh vrst rožic, ki dobitnico za hip razveselijo in po kratkem času končajo na smetišču. Z ljubeznivostjo sprejemajmo to moško naklonjenost in ob tem pojasnjujmo in poučujmo, da v marcu naklonjenost ženskam razumemo kot spodbudo tako nam kot našim, moškim, za nadaljnjo uveljavljanje enakopravnosti, solidarnosti in socialnosti v naši domovini, da si ženske in moški prizadevamo poenotiti mišljenja, pa naj za praznik sprejemamo zgodovinski spomin ali katerokoli dogmo.

Kako pa vaša družina skrbi za enotnost moških in žensk?

Smučarija. 28. februar 2023.

Mineva februar, sneg sicer naletava, ni pa pokril naših vrtov, gričkov in hribčkov tako, da bi lahko smučali na Gačah, Gorjancih ali kje še bližje mestu. So pa v naši soseski najmlajši naredili zanimiv iglu in se v njem kar udobno umestili nekaj dni, Še vedno stoji.

Snega pa imajo letos dovolj na gorskih smučiščih kot so Kanin, Krvavec, Peca in druge lokacije, res ne razumen sinove družine, da se kakšen vikend ne poda nanje, posebno pa ne razumem sina s katerim sva na smučiščih preživljala najlepše dneve in to vsa leta, dokler ni odrastel. Celo usposobil se je za smučarskega vaditelja.

Najina smučarija se je začela s smučarskim sejmom na katerem sva menjavala smučarsko opremo in nabavljala oblačila, ki so bila bodi si že premajhna ali pa dotrajana. Potem sva ob sobotah že odhajala z organizirano skupino na smučišča, če te skupine ni bilo, smo se običajno z Marjetino družino odpravili na skupno pot. Ves dan smo prebili bodi si v vrsti z voditeljem ali sami, si našli vsak svojo družbo in z zaskrbljenostjo gledali po smučišču, kje so otroci. Sina sem takoj prepoznala tudi, če je bil daleč, ker je imel svoj značilen smučarski slog. Lakoto smo tešili po smučarskih postojankah in se za povratek zbrali pri avtomobilih za odhod domov. Tudi zimski dopust smo si zagotovili na katerem od smučišč, najpogosteje na Kobli ali Rogli. Bila so zanimiva tekmovanja različnih starosti in različnih usposobljenosti, pa tovarniško ali klubska srečanja in ne vem kaj še, skratka nikoli se nismo dolgočasili. Ko sva se vračala domov po zasneženih cesta me je sin iz zadnjega sedeža bodril: »ti mami kar vozi, jaz pa ti bom prepeval pesmice dokler ne prideva na varni asfalt. Še vedno ga slišim! Ni bilo samo lepo, bile so tudi težava, neko sezono sva oba nosila mavec, sin na desni , sama pa na levi roki. Da smo doživljali lepote smučarije, se moramo zahvaliti očetu Uroša, tistega Uroša, ki je danes veliki guru turizma in je že dvakrat z avtomobilom obkrožil svet.

Ko me sin vabi, da za vikend pridem k njim se ne morem načuditi, da bodo doma in ne na snegu. Pojasnjujejo, da imajo odbojkarske tekme, da nimajo opreme, da morajo nekaj narediti v hiši ali za šolo, škoda, zamudili so še eno priložnost, da bi si v naravi napolnili »baterije«, za lažje delo v službi in šoli.

Moram pa priznati, da so današnja smučišča v primerjavi s preteklimi, mnogo zahtevnejša od nekdanjih in izjemno draga, za mladino, kot glavnega uporabnika najbrž tudi nedosegljiva. Na njih ni več sindikalnih počitniških bivališč, oprema se draži prav tako oskrba. O uporabi smučišč kot rekreativnih površin za naše šolarje ni govora, ker je smučanje zdaj absolutno tržna storitev za pridobivanje čim višjega profita.

Je pa treba iz teh štorij potegniti še drug zaključek. Kot vsaka aktivnost, ki se odvija v naravnem okolju tudi smučanje zahteva znanje, urejen teren, spoštovanje predpisov, ljubezen do narave in soljudi. Je določen napor že v pripravi, v sami smuki, zahteva pa tudi čas in denar. Seveda je tudi bogata nagrada za zdravje telesa in duše.

Se kdaj podaste na smučišče?

Novosti manj znanih virov. 27. Februar 2023.

Naraščanje mikro gospodarskih družb in s.p. ter visokošolskih zavodov in institutov v državi prinaša na trg številne zanimive informacije. Prihajajo v obliki publikacij, poročil na spletu, kot promocijska obvestila ali pa kot objava iz različnih virov zbrane informacije na enem mestu in dano na trg kot nov izdelek. Poskušam slediti trendu razvoja nekaterih perspektivnih dejavnosti, da bi lahko razvijala debato s sinovo družino, predvsem vnukoma, ki vsak dan prihajata z novimi zamislimi.

Računalniške novice, ki jih izdaja Stromboli, marketing d.o.o. so nam nekaj let prišle prav pri računalniškem izobraževanju in opremljanju. Tudi z njihovo pomočjo smo se seznanili z distributerji računalniških naprav in programov, z nenehnimi izboljšavami brskalnikov, androidov, tabličnimi računalniki, sistemskimi polnilniki, zasloni, mehanskimi tipkovnicami in drugimi novostmi. Spremljali smo lahko vzpon aplikacije ChatGPT in priprave EU, da dosedanji TikTok izloči iz evropskega prostora, ker ne ščiti zasebnosti. Uporabne informacije telefonije, fotografije in robotike so zbrane na enem mestu in hišni fotograf jih je s pridom uporabil. Trenutno poteka razgovor o bateriji, ki ji nikoli ne zmanjka moči, ne sodelujem, ker o tem premalo vem. Revije Računalniške novice ne nabavljamo več, ker se množijo tematske informacije tudi po spletu kar je skrajšalo potreben čas do njihovega dostopa.

Meni bližje in zanimivejše so na primer e-novice o delovanju in poslovanju visokošolskega študija. Na našem območju deluje Fakulteta za industrijski inženiring - FINI, ki poroča na spletu o svojem delu in s tem tudi informira javnost o svojih prizadevanjih, da študenti pridobijo »najnovejša znanja in razvijejo kompetence, ki jim bodo pomagale reševati inženirske izzive v gospodarskih družbah«. Fakulteta nenehno posodablja študijske programe tako, da so usklajeni s pričakovanji in spremembami na področju strojništva in v ta namen bogati projektno in raziskovalno delo, organizira delavnice, razvija mednarodno sodelovanje fakultet, izvaja medne znanstvene konference in objavlja njihove zbornike. Študentom zagotavlja ustrezno pomoč pri študiju, jih vključuje v mednarodne programe, razpisuje štipendije in zanje organizira informativne dneve. Javno objavlja sezname diplomantov na vseh stopnjah študija. Razveselim se vsake številke njihovih zanimivih novic in prav bi bilo, da jih prebirajo vsaj starši, ki imajo dijake, saj študij na FINI podpirajo štipenditorji in bodoči zaposlovalci.

Nekatere novice iz manj znanih virov so za nas tudi presenečenje oziroma spodbudijo razmišljanja o nevsakdanjih stvareh. ARA založba na primer izdaja knjige, ki »odkrivajo, kako si kot duša izberete življenje, srečno ustvarjalno in zdravo živite, in kaj je po smrti«. Ne mislimo samo na Pozejdonov talisman ali spektralno masko za pomlajevanje kože, njihove knjige govorijo tudi o pomenu vode, dihanja, sladkorja in telesne teže za naše zdravo življenje. Spet informacija iz manj znanega vira, ki pa lahko obogati naš vsak dan.

Informacije so naša vsakdanja hrana s pomočjo katere lahko razvijamo svojo ustvarjalno moč in ostajamo sposobni, da sami poskrbimo zase. Marsikaj v njih je »za lase privlečeno, šarlatantsko«. Da ne nasedamo goljufom, moramo ostati informirani.

Kako poskrbite za svojo dobro informiranost?

Kako ustvariti nov svet. 26. februar 2023.

Nad kapitalizmom se zgražamo vsi, ker tisti pri koritu ne vedo kam z plačo in bonitetami, tisti z več otroki in brez služb pa ve vedo kako bi preživeli. Posebno se je zimo tisti, ki smo že živeli v pravičnejših ekonomskih razmerah. Vemo, da jeza ne rojeva učinkov in na mestu je vprašanje, kako ustvariti nov, boljši svet, ki bi sledil že odpisanemu kapitalizmu.

Vsi, ki o tem prihajajo s predlogi, so si edini, da gredo spremembe počasi in da se spremembe začnejo doma v družini, ko se ta odloči, da bo opustila dosedanji način življenja in bo začela uporabljati nova pravila za katera meni, da ji bodo zagotavljala večjo blaginjo. Pravila morajo biti nedvoumna in razumljiva vsem, ki so vključeni v družino. Tisti, ki oblikuje pravila mora upoštevati, da nobeden ne bo prikrajšan. Na primer; od danes naprej ne bomo kupovali glaziranih pijač upoštevamo vsi, tudi če drug drugega pri nakupu ali porabi ne opazimo. O pravilih se lahko dogovori skupaj več družin, soteska ali okoliš trgovine.

Lažje bomo sprejeli nov način življenja, če se bomo osvestili, da sedanja pravila niso naravna ampak so od nekoga predpisana in je torej naša volja lahko alternativa tem predpisom vendar taka, da ne more biti sankcionirana. Spremembe moramo uvajati preudarno in iskati načine delovanja po lastnih željah in potrebah. Če nas pri tem ovira predpis države na primer, moramo najti način, da to oviro odpravimo bodisi, da najdemo »luknjo v zakonu«, se vključimo v protestna gibanja ali poiščemo izhod s pomočjo stroke.

Močno se moramo poglobiti v domišljijo, da najdemo boljšo alternativo za ravnanje, kar je težko in zahtevno, predvsem pa moramo odpraviti razmišljanje, da se »nič ne da narediti«. Razmislite samo o našem skupnem nezadovoljstvu z RTV SLO. Celo referendum smo imeli, sedaj pa tiho pristajamo, da nič ne stori Državni zbor (odpoklic članov sedanjega sveta), da US dovoli imenovanje novega sveta brez pristojnosti, da pristojni organ za nadzor uveljavljanja ljudske volje ne ukrepa,. Tiho smo tudi glede neprimerno visokih plač in nagrad s katerimi si koncesionarji gradijo klinike in električarji ne vedo kam bi jih investirali in tako naprej. To ni etično, solidarno in potrebno. Nadzorne funkcije države ne opravljajo vsebinsko nalog in mi samo molčimo zato se nadloga širi in uničuje državo.

O aktivnem državljanstvu sem se že večkrat razpisala in še vedno menim, da ga je nujno razvijati in krepiti ter dosledno usmerjati v osebno odgovornost pristojnih funkcionarjev na vseh nivojih upravljanja od direktorja do nadzornega sveta v gospodarskih družbah pa od najnižjih do najvišjih funkcionarjev v upravljanju države, javnih zavodov in sistematičnega nadzora brez prijave. Kjer ni tožnika ni sodnika, torej v naš način življenja vnesimo novo pravilo opravljanje dolžnosti aktivnega državljanstva.

Naj zaključim z opozorilom, da precej piscev v svetu poudarja nujnost aktivnega državljanstva, ker smo trenutno v izjemnih razmerah kot so vojna, energetska kriza, nezainteresiranost volivcev, ekološke težave in drugo. Tudi naš filozof Žižek in filozof Campagna iz sosednje Italije se jim pridružujeta v iskanju načinov za življenje po kapitalizmu.

Razmišljate o aktivnem državljanstvu?

Prehranjevanje. 25. februar 2023.

Pri jutranji kavici smo se pogovarjali o vzrokih, ki podaljšujejo življenjsko dobo človeštvu in bili za čuda enotni, da so to pridobljene prehranjevalne navade po drugi svetovni vojni. Seveda je ta naša debata laična in sloni na primerjavah lastne prehrane nekoč in danes če ne upoštevam sodelujoča mnenja avtomehanika, veterinarja in ekonomista.

Po vojni smo morali opravljati veliko fizičnega dela tako na kmetijah kot po mestih, ker ni bilo posebnih delovnih pripomočkov in strojev skoraj nismo poznali. Primanjkovalo je delavcev saj je obnova pobrala še tiste zadnje, sposobne za težja dela. Kmetija, ki je bila po velikosti za 1o ali več delavcev, sta obdelovala zakonca, hlapec in še ne poročena dvajsetletnica. Ta si je zvečer s koprivami tepla obe roki do ramen, da je pregnala standardno preutrujenost rok. Prehrana v teh časih je mora bili krepka in vsaj trije obroki, ob težjih delih tudi štirje. Hrane pa je bilo malo, ne toliko kot bi bilo potrebno, otroci smo delali in jedli z odraslimi, morda smo kdaj dobili jajce, malo mleka, če si rastel prepočasi. Ljudje so bili nenehno utrujeni, oboleli ker se nikoli niso dokončno pozdravili, poslavljati so se začeli že okoli petdesetega leta.

Po neštetih reformah se je v šestdesetih letih začelo za večino stanje izboljševati tako za lajšanje fizičnih naporov, kot v obsegu preskrbe s hrano. Organizirala se je prehrana na delu (malice), dobivali smo nenehno nove gospodinjske pripomočke, na delu smo že uporabljali stroje, nakazovala se je avtomatizacija v industriji.

Nekaj letno basanje z hrano je bil kratkoročni pojav, ki so za ustavljale predvsem ženske. Od kar pomnim se vsaka ženska boji odvečnih kilogramov in stori vse kar je v njeni moči, da ostaja s težo telesa v mejah normale. Torej za zmerno prehranjevanje poskrbi tudi doma. Seveda so izjeme, marsikatera ne zmore, toda v običajnih razmerah ženske obvladujejo zdravo prehrano.

Vse ne gre nikoli gladko in tudi v prehranjevanju smo dobili bombo - hitro prehrano. Zadnje kar sem v Angliji kupila je bil hamburger in ga še toplega podala nekaj let staremu sinu, da se mu je vse smejalo. Danes ga niti on niti sama še poskusiva ne. Je pa ta hrana na primer za turista kot naročena, ali pa dobrodošla v domači kuhinji, če nimaš časa za kuhanje. Ja, nekaj let je ta hitra hrana vplivala na našo telesno težo.

Naši fizični napori v nobenem primeru niso primerljivi po vojnim in jasno je, da smo nehali kuhati močne jedi z veliko kalorijami. Res pa je, da smo proti osemdesetimi leti postali vikendaši z obveznim žarom v svoji zidanici, brunarici, apartmaju ali na podedovanem zemljišču. Kar smo pregnali iz kuhinj, smo obnavljali na piknikih. Za ta namen se je razvila skoraj orjaška ponudba žarov, orodja, cekarjev, posode za enkratno uporabo, da o gorah različno pripravljenega mesa sploh ne govorim. Za čuda so upravljanje žara prevzeli moški, družba pa se veselo zabava z igricami, otroci, opravljanjem sosedov, kritiziranjem države in podobnimi zadevami. Da se ob takem delu in jelu redimo, smo skoraj pozabili in je morda prav, da namesto nas za to poskrbi premier. Imamo že novo realnost in žar marsikje že sameva. Na zabavah in prireditvah je vedno več kanapejev, smutijev, narezkov

Kako pa pri vas obvladujete telesno težo?

Zaupanje v znanost. 24. februar 2023.

Kako naj pišem o zaupanju v znanost, ko o znanosti ne vem več kot povprečni državljan Slovenije? Žal nimam miru pred lastno vestjo, če vsaj ne poskusim spodbuditi razmišljanje o pravicah in dolžnostih institucij javnega dobra v kriznih pa tudi mirnodobnih časih.

Prorektorica za študijske in študentske zadeve na Univerzi v Ljubljani je v Sobotni prilogi Dela 18. februarja objavila pomembno opozorilo slovenski znanstveni in izobraževalni srenji, da znanost v Sloveniji nima več zaupanja, ker ne uresničuje načrta krepitve in širjenja evropskih vrednot in ker je prispevala popolnoma zgrešene napovedi zgodovine 21. stoletja. Poudarila je tudi, da bo primarna naloga te srenje v prihodnje, prispevati k ideji trajnostne odrasti za kar morajo nastajati nove metode delovanja, nove didaktike, pa tudi novi pogledi na vlogo in poslanstvo visokošolskega prostora in zato je potrebna nova družbena pogodba. Pričakovala sem burno razpravljanje za ali proti analizam stanja v državi še posebno pa na predloge, ki jih prorektorica podaja za prihodnost. Reakcije javnosti ni. Sama neodzivnost na tako pomembno problematiko doživljam kot tihi pristanek znanstvenih institucij, znanstvenikov in visokošolskega prostora, da »namesto razumnega razpravljanja na oder stopajo razbohotena omrežja alternativnih resnic«, da si ne bodo prizadevali ustavljati vojne, škodljivih nacionalizmov, oblasti avtoritarnih politikov in da bodo z znanstveni dosežki še naprej upravljali znanstveniki in njihove institucije ne da bi bile s tem odgovorne za odmikanje od revščine, konfliktov in svetovnega miru.

Nedvoumno je avtorica nakazala, da je nujno zasnovati intelektualno in znanstveno odpornost visokošolskega prostora in znanosti. Na področju družboslovja mora postmoderno ležernost v upravljanju nadomestiti družbena odgovornost, v naravoslovju potrebujemo razsvetljenstvo tako, da lahko obe področji razvijeta sodelovanje. Za oblikovanje in uresničevanje nove družbene pogodbe potrebujemo mir na svetu, precizne analize in poglobljene zgodovinske študije upoštevanje humanistične misli in zgodovinsko, etično ter filozofsko razpravljanje. Da bi si privzgojili akademsko državljanstvo moramo prednostno opredeliti vizijo dobrega znanstvenika in znanstvene odličnosti pedagoga, zagotoviti njuno etično sodelovanje, sočutje in družbeno odgovornost kot osebnostno celovitost.

Civilna družba v državi deluje tudi v številni stanovskih društvih. Preko 1000 jih je delovalo okoli leta 1995 samo na območju Dolenjske in Bele krajine. Južno od Ljubljane že 20 let delu Dolenjska akademska pobuda v kateri so večinoma doktorji in magistri zaposleni na območju Jugovzhodne Slovenije in jih je samo v visokošolskih zavodih tega območja preko 200. Čudim se, da o problematiki, ki jo je podala prorektorica Univerze v Ljubljani vsaj v tem društvu nikoli ni stekla razprava.

Kaj naj torej rečemo ali storimo mi kot davkoplačevalci o dosežkih znanstvenikov in visokošolskih institucij? Ja, lahko rečemo, da jim ne zaupamo, saj ne vemo za njihove učinke na uspešen razvoj države in družbe. Skrajni čas je, da prevzamejo svoj delež odgovorni za vojne, revščino, iztrošenost zdravstvenih naprav,itd ali pa bodo ostali brez prihodkov.

Kako pa vi razmišljate o slovenski znanosti in visoko šolstvu?

Sodobno potepanje. 23. februar 2023.

Kot je možno ugotoviti na podlagi vabil zelo različnih organizatorjev, društev ali posameznikov, so pohodi postali hit upokojencev, literatov, raziskovalcev, zgodovinarjev, okoljevarstvenikov, potepuhov in še mnogih drugih posameznikov ter družb, ki si poskušajo odpočiti daleč od mest, prometnih poti in zgovornih družb ali pa najti navdih za drugačno življenje in delo. Skoraj ni poti na kateri ne bi srečevala ljudi, ki se sami potepajo po že davno zapuščenih gozdnih poteh, iščejo spoznanja v temnih in skrivnostnih gozdovih, se potikajo po kraških soteskah ali obiskujejo hribovja in ne morejo stran od bregov potokov in rek. Tudi sama sem rada v gozdu ali ob vodi, ne bojim se hoje navkreber in na svojih jutranjih sprehodih običajno izberem temo o kateri bom tega dne pisala blog.

Pravijo, da je Karl May napisal svoje kavbojske knjige o Winnetou in Old Shatterhand ne da bi se premaknil iz Nemčije kar je meni še vedno popolnoma nerazumljivo saj napisati 45 knjig o teh junakih res ni »mačji kašelj«. Predstavljam si, da je Claudio Magris, ko je pisal svojo Donavo, potoval po njenem toku od izvira do izliva lahko peš, z ladjo ali kako drugače, sicer ne bi mogel tako zanimivo opisati ta mogočni veletok. Razumem zato Naccia, ki ni mogel napisati knjige o Trstu dokler ni kot samotni potepuh prehodil ceste, poti in stezice okolja, ki Trst obdaja ter spoznal ljudi, ki zemljo okoli mest obdelujejo, zapuščajo ali kupujejo. Na ta način pridobljena spoznanja, ki jih literati tudi literarno čudovito predstavijo bralcu, so knjižne poslastice, branje za bogove. Dragi pisatelji in pesniki, tako kot Voranc, Kosovel, Kranjc in drugi slovenski velikani proze in poezije pojdite po starodavnih poteh do ljudi, ki imajo bogate življenjske izkušnje, poznajo svoje korenine in se imajo za varuhe vrednot, razuma in spoznanj, daleč stran od ljudi, ki vsak dan manj mislijo in delujejo s svojo glavo.

Rekreativci so druga velika pohodniška potepuška skupina. Radi imajo nekoliko naporne poti, med hojo klepetajo, vsi imajo pohodni palici. Hodijo po urejenih poteh, zadržujejo se na kakšni urejeni jasi, posebnem drevesu, stari zapuščeni domačiji. Stezice in starodavne zapuščene poti jih ne zanimajo ker so lahko nevarne, da se ob kaj spotaknejo, kam zapletejo, srečajo neželeno žival. Diametralno nasprotni so samotni pohodniki, ki utečene poti sploh ne uporabljajo, poznajo pa svoje stezice bolj kot domačini. Samotne popotnike srečaš kjer koli, tam kjer jih najmanj pričakuješ, presenetijo te, najprej se ustrašiš, potem pa klepeta ni konca ne kraja. Tu je bil studenček, tu rimska cesta, tam so predrimske halštatske ostaline, tu so partizanski grobovi in tako naprej. Kot senca mu slediš, podoživljaš kar pripoveduje, si mu hvaležen, da te je sprejel, dragocen sopotnik nekaj kilometrov. Ponovno se spomnim pokojnega ing. Staneta Pavlina, znal nam je pričarati neverjetna doživetja na poteh, znal nas je zainteresirati za posebnosti vodnih virov, rastlinja, hriba ali soteske.

Seveda pa je za potepuhe mojega kova večen izziv El Camino. Ne morem si oprostiti, da se nanjo nisem podala takrat, ko bi jo zanesljivo zmogla. Že sama misel, ki se na tej poti poveže z mislimi številnih pohodnikov različnih narodov, stanu, rase, poklicev in poznavalcev pohodništva, je za vsakega pomemben mejnik, mejnik zaupanja v sebe, sopotnike. Če zmorete udejaniti to veličastno povezanost z drugimi, pojdite na Camino čim preje!

Je v vas in vaši družini kaj potepuškega?

Ljudje in umetna inteligenca. 22. februar 2023.

Barbaro Kramžar sem spoznala v Izraelu, ko je kot dopisnica medijev potovala z nami, da bi poročala o enem od mnogih pomembnih vojnih dejanj, ki so takrat potekala med Izraelom in Palestino. Ni bila prav zgovorna in kar presenetilo me je, ko sem jo zasledila kot dopisnico iz tujine in pozneje Delovo poročevalko iz ZDA. Minilo je več desetletij in v njih se je spremenilo vse, naša država, naši mediji, svetovni pogledi, Kramžarjeva in jaz, ničesar ni ostalo razen mojega interesa, da preberem kar ona napiše.

Iz Amerike se Kramžarjeva praviloma oglaša z zahtevnimi temami in vsebinami. Tudi oblika predstavitve problema ali vsebine je zanjo značilna, predvsem pa ima navado uporabljati dolge stavke. Njena poročila moraš večkrat prebrati, da prav razumeš, kaj je hotela povedati in čemu je dala poudarek. Ostaja pa vedno na »trdih tleh« in njene ugotovitve vzdržijo običajno presojo. Užitek za branje!

V oči mi je padel njen prispevek o novem razsvetljenstvu, ki naj bi ga človeški rod zmogel razviti že v bližnji prihodnosti. Kramžarjeva meni, da je nastajanje vse bolj izpopolnjene umetne inteligence kot je ChatGPT progam potuha za človekov razum. Umetna inteligenca človeku stori, kar mu ta naroči, pomeni, da človekov duh krni in da sam ni več sposoben ustvarjanja, postaja ležeren in se sprašuje zakaj bi sam delal, če namesto njega to lahko naredi stroj. Je pa še druga nevarnost, ko se umetna inteligenca lahko zlorabi, zlorabijo pa jo lahko le tisti, ki imajo dovolj premoženja, da plačajo »zamenjavo srca, pljuč, ledvic in drugih telesnih delov ter s tem večno življenje«*. No, te druge možnosti umetna inteligenca danes še ne nudi, ker je naravnana precej politično, primanjkuje ji samorefleksije in še ne pozna čustvene inteligence, se pa postopamo približuje ambiciji, da nadvlada človeku, če bo ta nedosleden in mu bo zmanjkovalo odločnosti in poguma, da deluje brez tujega vodstva in se poslužuje lastnega razuma. To temeljno načelo razsvetljenstva 18. stoletja naj bi spodbujalo ljudi, da se ne podrejajo strojem in programom umetne inteligence saj na njeno delovanje vplivajo njihovi izdelovalci, mi pa potrebujemo razmišljajoče šole, preverjanje znanja in lastno razumevanje položaja v katerem se znajdemo, torej navdih novega razsvetljenstva po potrebah in zahtevah današnjega časa.

Tako Barbara, sama pa ugotavljam, da ljudem jemljejo pogum za samostojno razmišljanje in odločanje že pametni telefoni, da o računalnikih v vseh dejavnostih sploh ne govorim. Moje prijateljice mi potarnajo, da že tri leta niso niti videle svoje zdravnice, ker morajo vse zdravstvene tegobe reševati z njenim osebjem s pomočjo računalnika. Ni razumljivo, zakaj se ne moremo o svojem zdravju pogovarjati z zdravnikom, tako kot ni razumljivo, da učenec piše referat samo s pomočjo Googla, da vnuka vesta za klasike samo preko babi, raje ne naštevam. So današnje šole res tovarne izobraževanja, samo informacije, brez preverjanje razumevanja, brez čustvene inteligence. Ali pa javne službe, se kdo z vami še pogovarja ko poveste zakaj ste prišli? Ne, vsak gleda v ekran, izjemoma kaj vmes vpraša, če vi kaj vprašate, se izgovori na program. Postajamo tujci drug drugemu že doma in ob delu, kaj šele v ustanovah in zavodih. In kje je naša volja, da ta škodljivi trend ustavimo?

*B. Kramžar, SP Delo 18.2.2023

Kakšen je vaš pogled na pameten telefon?

Ljubljanske novice. 21. februarja 2023

V Ljubljani je vedno kaj novega, zabavnega ali propagandnega, odvisno od tega, kako mesto doživljaš, ceniš ali spoštuješ. Sama se večkrat tudi sprehodim od Šiške proti mestu, območju v katerem izginjajo kmetijska poslopja, konjski hlevi in podrtije, gradijo pa se na njihovih mestih manjši bloki modernih stanovanj. Tudi znane oštarije Keršič ni več in prav žalostna sem se spomnila kako smo iz Morosta hodili na razna slavja vanjo, ker so dobro kuhali in imeli dovolj prostora tudi za družbe naše študentsko proletarske mladine. Predvsem pa me zanima upravljanje Ljubljane, da potem lahko ugotavljam, kje je Dolenjska metropola boljša oziroma siromašnejša tako po dejavnostih kot po novostih v kulturi, znanosti, Živim v iluziji, da je v Novem mestu vse najboljše, ha, ha

Upravljanje Ljubljane je kar zahteven strokovni podvig, ki povzroča nenehne bitke med kulturo in politiko, med arhitekturo in biznisom, med potrebami ljudi in turisti in podobna nasprotja, ki se morajo nenehno usklajevati, da je kolikor toliko miru v glavnem mestu države. Trenutno jih zaposlujejo zdravniki, ki jih ni, šolarji, ki izbirajo bodoči poklic, reklamni panoji, Fabula in ples. Vsaj tako dobiš vtis, ko bereš njihovo lokalno glasbilo. O tem kako poteka komunikacija o skupnih problemih med državo in občino ni v poročilih ne duha ne sluha, prav tako ne o stadionu za Bežigradom, pozidavah okoli železniške postaje ali državno tvornih zgradbah, dodatnih javnih površinah in sličnih posegih v prostor. Še mnenje o gradnjah luksuznih stanovanj ni našlo mesta v lokalnem obveščanju, pav tako ni odgovorov na postavljena vprašanja N'Toka. No, morda bomo o tem zvedeli o ukrepanju kdaj pozneje. Se pa MOL rad pohvali o tem, da je turistično uspešno mesto, veliko pišejo o prireditvah, o mestni komunali in delovanju mestnih četrti, kar je gotovo zanimivo vsaj za mene, ki komaj čakam novic, kako se izboljšujejo razmere na Barju kjer se obnavlja cesta, čaka na gradnjo Družbenega doma že od leta 2007 dalje in pričakuje ureditev okoli Plečnikove cerkve, ki je vpisana v Unescov seznam in se lahko vsak dan pričakuje turiste tudi iz tujine. Barje je veliko gradbišče individualnih hiš, skoraj sta Črna vas in Lipe že ena ulica, kje pa bosta osnovna šola in knjižnica za to novo mesto na Barju?

Je pa ljubljansko glasilo zanimivo po kulinaričnih novicah, odprodaji premoženja, ki ga MOL ne potrebuje več, po predstavitvi pomembnih Ljubljančanov, častnih občanov in umetnikov, veliko ima javnih razpisov ne samo kadrovskih pač pa tudi udeležbe na športnih prireditvah in predlaganje kandidatov za nagrade. Tako kot naša mestna občina pa tudi MOL o delovanju občinskega sveta ne pove kaj dosti. Še najraje se pohvali z novimi gradbišči kot to počno vsi županski časopisi po državi.

Med drugim smo izvedeli, da pred stavbo Dela zopet stoji obnovljen kiosk, ki ga je leta 1966 oblikoval arhitekt in oblikovalec Saša Machtig, ki sem ga osebno spoznala na Forumu Društva ekonomistov Otočec. Tudi predaval nam je o pomenu industrijskega oblikovanja in o konkurenčnih prednostih izdelka z izbrano formo.

Ljubljana je slovenski center kulture in znanosti in zato zanimiva za vse državljane. Prav bi zato bilo, da jo vsi spoznamo, da znamo v njej poiskati rešitev, ki jo lokalna skupnost ne more podati.

Se kdaj sprehodite po Ljubljani?

Dolenjska akademska pobuda. 20. februar 2023

Nikakor se ne morem sprijazniti z dejstvom, da Novo mesto po tridesetih letih še vedno nima Javne univerze, da o Univerzitetnem kampusu sploh ne govorim. Kdor v tem delu sveta nima denarja za kakšno raboto ali pa samo misli, da ga nima, se zateče s prošnjo v sosednjo tovarno, kjer dobi, kar je želel, pa naj gre za malo zadevo ali življenjsko pomembne stvari ne samo za regijo pač pa za prihodnost zaposlovanja na delovnih mestih z visoko stopnjo ustvarjanja dodane vrednosti.

Leta 1994 je nastala organizacija civilne družbe Akademska pobuda - Univerza Novo mesto katere namen in naloga je ustanovitev javne Univerze Novo mesto ter znanstvenih in izobraževalnih organizacij in dejavnosti v regiji. V društvo so se včlanili doktorji in magistri Dolenjske in Bele krajine, pa tudi nekaj diplomantov raznih fakultet. Društvo se je povezovalo z visokošolski zavodi v Novem mestu katerih ustanavljanje so pospešile priprave na ustanovitev univerze Primorske, osebni interes novomeških visokošolskih učiteljev na Univerzah v Ljubljani in v Mariboru, še posebno pa zakon, ki je omogočal privatizacijo visokošolskega študija v Sloveniji. Dr. Peter Novak, dr. Marjan Blažič, dr. Boris Bukovec, pok. dr. Smodejeva in drugi ter njihovi sodelavci so orali akademsko ledino in uspeli vsak svoj visokošolski zavod umestiti v novomeški prostor kot zanimivega za študente. Vsaj dva aktualna župana sta tudi poskušala narediti pomemben korak za ustanovitev Javne univerze Novo mesto v kateri bi se združili obstoječi visokošolski zavodi v privatni lasti kot tudi javni visokošolski zavod za informatiko in javna Visoka biotehnična šola Grm. Eden od obeh županov je še posebno dvignil moralo ustanoviteljem Univerze z natečajem za izgradnjo Univerzitetnega kampusa. Po tridesetih letih imamo v Novem mestu Univerzo v privatni lasti, ki verjetno dovolj uspešno deluje tudi brez države, imamo dr. Rončeviču podeljene kompetence Vlade republike Slovenije, in imamo od Mestne občine Novo mesto določeno osebo z vsemi pooblastili da poskrbi za ustanovitev Univerze Novo mesto. Mestna občina je še izdala soglasje za prenos njenih pristojnosti v visokošolskih zavodih na državo ter omejila odločite za gradnjo Univerzitetnega kampusa na leto 2025. Kaj drugega javno ni bilo zaznati.

Dolenjska akademska pobuda (DAP) je kot naslednica Akademske pobude soodgovorna za dosedanji neuspeh nastajanja javne Univerze Novo mesto in sem nepotešljivo žalostna, da Novo mesto ne more združiti moči in nima dovolj volje za uresničitev projekta Javne Univerze kljub temu, da v akademski sferi Novega mesta že služi svoj kruh preko dvesto univerzitetnih učiteljev. Trdno sem prepričana, da je bil vsa leta po ustanovitvi DAP interes članov društva neustrezen, program dela društva formalističen in naloge društva prezrte. V letu 2022 je članarino še vedno plačevalo 36 članov in prav bi bilo, da se jim poroča o učinkih, ki so bili doseženi s temi vloženimi sredstvi. Težko si predstavljam, da napredovanje v nastajanju Univerze Novo mesto ne zanima univerzitetnih učiteljev, drugih javnih zavodov kot na primer Bolnišnice za ustanovitev klinike ali gradbincev, da bi imeli več let dela doma, pa gospodarstvenike iz tujine, ki polnijo z študenti Univerzo Primorske, pa končno Novomeščane, ki bi kot prebivalci Univerzitetnega mesta poskrbeli za namestitev in preživetje študentarije. Našlo bi se še mnogo dobrega, živahnega kar bi mestu zagotavljala svetovljanska mladina.

Podpirate prizadevanja za javno Univerzo Novo mesto?

La Traviata. 19. februar 2023.

Včeraj je ljubljanska operna hiša uprizorila La Traviato in v družini smo se odločili, da gremo na predstavo. Opera je preprosta, ima prijetne arije, čudoviti uverturi in značilno dekoracijo za čas svojega nastanka. Vse to, pa še vzdušje v dvorani bo navdušilo obe babi, eno tetico, mami in oba vnuka, naša kavalirja v soboto zvečer. Kavalirski pa je bil tudi moški del družine, poskrbel je za prevoz, ni pa znano, kaj so v času predstave počeli doma.

Obiskovalci predstave smo do zadnjega kotička napolnili dvorano, vse od parterja in lož, do galerij, kje so bila nekoč naša študentska stojišča. Večino avditorija je bila enaka zasedbi moje družine; osnovnošolci in gimnazijci obeh spolov so pripeljali starše in svoje najstarejše, se pozorno do njih obnašali, z njimi komentirali posamezne dele predstave, se sem pa tja v pavzi sprehajali po opernem hodniku in obvezno v bifeju popili svoj sok, mi odrasli pa penino. Za naša fanta je bila zanimiva operna hiša z zavitimi hodniki, stopnišči in drugimi zamaknjenimi prostori, sama sta jih raziskovala in potem poročala. Tudi plašče iz garderobe sta prinesla kar v avlo, da se nam, damam, ni bilo treba drenjati.

Traviato so nam predstavili Italijani z enostavno sceno, zanimivim sopranom primadone in čudovitim baritonom očeta njenega Alfreda. Nad vse simpatičen je bil zbor z niansami glasov, ki so se res mojstrsko prilagajali dialogom oziroma trenutni vsebini na sceni. Podnapisi so omogočili spremljanje melodij tako, da smo lahko trpeli z ljubimcema, se najprej jezili nad očitki očeta, nato pa strinjali z njegovo zaščito Violette in na koncu skoraj spustili kakšno solzo ob zadnjem duetu Violette in Alfreda. Plesni vložki pri Flori so bili izvedeni enkratno kot da ti plesalci, pevci in muzikanti skupaj ustvarjajo že vse življenje. Približno tri ure glasbe, petja in plesa smo pazljivo spremljali, odobravali s ploskanjem odpete znane arije in na koncu z obsežnim šopom rdečih rož počastili nastopajoče z dirigentom vred. Predstava je namreč bila v stilu rdečega vsega, kar je na odru bilo od oblek do pohištva.

Komentarji predstave so bili seveda zelo različni. Ženske smo komentirale posamezne scene, oblačila, zgodbo, fanta sem vprašala za mnenje, nista odklanjala, marsikaj sta si zapomnila, o vsebini in ideji, ki jo opera pojasnjuje, pa se bomo morali še pogovoriti oziroma bomo komentirali, ko bomo nekoč, nekje kaj podobnega zasledili v realnem življenju.

V opero se ne gre vsak dan, spomnim se, da sva z mojo mamo vedno šle v opero primerno pražnje oblečene z urejenimi lasmi. Ko sem opazovala avditorij sem primerjala naš današnji obisk s tistim pred petdesetimi in več leti. Ni se kaj dosti spremenilo, moje soudeleženke so bile damsko urejene, vnuka pa po modi današnjega časa. Sama sem se sekirala, ker težko grem po stopnišču in sem v masi ljudi predstavljala manjšo oviro. No, vse skupaj ni omembe vredno, pa vendar je to znak, da podzavestno spoštujemo operno hišo, ansambel nastopajočih, Verdijevo čudovito komponiranje in Dumasovo pripovedno delo Dama s kameljami. Če pride na oder Opere Porgy and Bess skladatelja Georgea Gershwina ali kaj podobnega, se bom potrudila, da bomo spet v parterju in da bom slišala komentar mladih o njim prilagojeni, moderni operi.

Greste kdaj v Opero?

Skrbijo me oči. 17. februarja 2023.

Starejši smo nemočni s svojimi težavami, ki jih povzroča dotrajanost telesa. Kar bojim se napisati tale blok, da ne bi morebitni bralci pomislili, »le kaj še dela na tem svetu?« Včasih tudi sama tako pomislim pa se hitro popravil z ugotovitvijo, da sem dolga leta veliko delala ne da bi bilo treba komu reči hvala. Nekako tako izpadejo primerjave med mladimi in starimi ali bolje med zdravimi in tistimi, ki hodijo zdravniku.

Moje oči po oceni pristojnega zdravnika, potrebujejo dve vrste zdravil, umetne solzice in v letu dni dva pregleda, ki jih naročim kakšne tri mesece pred pregledom. Do lanskega leta je vse dobro potekalo in v dobri veri se postavim v vrstomat. Običajnega odgovora ne dobim, kličem in dobim obljubo, da bom kmalu na vrsti, čakam nič, kar sedem mesecev ni bilo razporeda in končno ga pred štirinajstimi dnevi dobim. Ker se očesa solzita in težje brskam po svojih knjigah, sem obvestila vesela, žal prehitro, odpovedali so ga po telefonu na dan predviden za pregled. Verjamem, da imajo težave, razumeti moram, ni pomoči.

Kot mi je znano imamo v naši bolnišnični okulistični ambulanti že več desetletij iste prostorske zmogljivosti ne glede na povečano prebivalstvo v mestu in okulističnemu okolju. Lahko, da se motim, morda so povečali okulistični oddelek bolnice, to ne vem, vem pa da se v vseh čakalnicah tudi na oddelku, drenjamo pacienti in čakamo na obravnavo. Še posebno v ambulanti nas je vedno dosti več kot jih ambulante v rednem času lahko oskrbijo. Pa se sprašujem, kako bo hudo šele jutri, v prihodnje, saj nikjer ne zasledim podatka, da kdo pripravlja kaj potrebnega za okrepitev okulistike, morda pa nas bo bolnišnica presenetila? Malo verjetno a upanje je, ker imamo napredno in prizadevno direktorico, ki nenehno nakazuje, da se zaveda odgovornosti do pacientov in trenutno ima v začetni fazi kompletno prenovo stavbo nekdanje Interne.

Toda med tem ko čakam na termin, se verjetno v mojih očesih dogaja nekaj, kar bi mi lahko še pa še zagrenilo življenje in verjamem, da se zdravnica, ki me je naročila na pregled tega zelo dobro zaveda. Prepričana sem, da jo moje oči skrbijo. Kako to razrešiti, naj grem brat oglase okulističnih privatnikov in se prijavim pri njih, pa bo to trajnejša rešitev, bo boljša za moje oči, me bo sploh kateri okulist s koncesijo sprejel, obravnaval enakovredno, če sem se do sedaj več desetletji zdravila v bolnišnici? Mi lahko kakšna kompetentna oseba svetuje, kako naprej, varno za moje oči?

V resnici se naše razmere bistveno spreminjajo na dokaj čuden, anarhičen način. Spremembe ne motijo, če so jasne za vse, na kogar se nanašajo. Sprejeli jih bomo, se prilagodili samo predstavite nam jih v konkretni in jasni obliki iz kompetentnega mesta, da bomo lahko ocenili če bo oskrba v prihodnje prilagojena potrebam. Če pa mislite, da se moramo znajti sami, tudi povejte, pa se bomo in v tem primeru za seboj potegnili tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje. In čemu je vse to mučenje ljudi, ki slabo vidimo potrebno?

Razvoja dejavnosti se ne da niti ne sme ustavljati, ovirati, prezirati, kar je osnovno za varnost življenja moramo ljudje imeti. Vsi, ki zadnja desetletja vodite državo se morate tega dobesedno zavedati!

Kako pa vi shajate brez svojega okulista?

Starodavni napitki. 16. februarja 2023.

Današnji dan je bil posvečen moji desni nogi, ki je v stopalu in delno v gležnju otrdela, me ne uboga dobro in jo običajno zebe. Na podlagi ultra zvoka in pregleda na radiološkem oddelku, ni bilo ugotovljeno, da bi bilo kaj posebnega. Ker se stanje ne izboljšuje, moj zdravnik pa ni predvidel pomoči, sem izkoristila priliko in skupaj s stricem Jožetom obiskala eno od ambulant alternative medicine v mestu.

AKU Energija tradicionalne kitajske medicine vodi Rachela Cheng, ki ima svojo spletno stran https://www.google.com/search?q=rachel+cheng&oq=rachel+cheng&aqs=chrome..69i57j69i61l2.19321j0j7&sourceid=chrome&ie=UTF-8 in kar obsežne informacije o svojem študiju, delovanju in storitvah, s katerimi želi pomagati pacientom. Gospa Cheng pravi, da je dodiplomski študij (BA) kitajske medicine in dodiplomski študij (Hons) biomedicine, končala v petih letih na Baptistični univerzi v Honkongu, prav tako magistrski študij (MA) kitajske medicine. Imenovana univerza ima svojo enoto tudi v Ljubljani. Gospa Cheng ima bogato prakso iz področja medicine in biomedicine saj je zdravila celo rakave bolnike ter uporabljala paliativno in komplementarno zdravljenje stranskih učinkov. Poglobila se je v področje akupunkture za zdravljenja in preprečevanja raka in s to temo tudi magistrirala. Leta 2012 je pričela s praktičnim delom v ambulanti in se največkrat srečevala z alergijami, migreno, ekcemi, rinitisom, nespečnostjo, menstrualnimi težavami, nosečniško slabostjo, visokim krvnim tlakom, protinom, obvladovanjem bolečine, obravnavo po možganski kapi in geriatričnimi obolenji. Pri zdravljenju zelo uspešno uporabljam različne metode in pripomočke, kot so zeliščni praški, zelišča, akupunktura, moksibustija.

Gospa deluje v urejeni ambulanti skupaj z asistentko. Najprej izpolniš vprašalnik z osebnimi podatki in mnenjem o alternativni medicini (poučenost, zaupanje,), na koncu vprašalnika s podpisom zagotoviš svoj pristanek za obravnavo. Zanimivo mi je bilo, da tako kot drugi zdravniki pri katerih sem bila zaradi moje noge, ni odvrnila pogleda od računalnika, da bi nogo pogledala. Posredovala sem ji izvide zdravnikov in poročala kako občutim težavo, ki tare nogo. Nekaj rutinskih vprašanj je sledilo in tiskalnik je natisnil navodilo asistentki. Dobila sem čaj za uspešnejšo prekrvavitev telesa in naročilo za ponovni pregled čez 14 dni. Zdaj pijem čaj in upam, da bom stanje izboljšala. Danes še ne čutim razlike, noč pa je bila mirna v primerjavi s preteklimi, ko sem nogo dodatno ogrevala, da me njena mrzlost ni prebujala. Srčno upam, da bo njen napitek koristen.

Bila sem prvič v življenju pred medicinko alternativne medicine. Res veliko stvari sem že slišala o tej stroki, tudi v tovarni kjer sem delala. Tema me zanima in privlači zato, ker so v mojem otroštvu pomembno vlogo imela zdravilna zelišča. Nabirali smo jih, previdno sušili, embalirali in hranili. Praviloma je bilo pitje čajev iz teh zelišč za nas otroke obupno dejanje, grenkoba, barve, vroča pijača in podobne težave, toda dejansko so pomagale, saj zdravil ni bilo oziroma smo se jih bali, ker se je govorilo kar veliko o težavah, ki lahko nastopijo. Bistveno je bilo to, da smo se zdravili in pozdravili doma, sami. Ko sem bila pri gospe Cheng sem se počutila kot, da sem v domači oskrbi moje stare mame.

Poznate zdravilna zelišča, ki vam rastejo okoli hiše?

Simboli in mi. 16. februar 2023.

Nekateri predmeti, znaki ali znamenja se nam razkrivajo kot nosilci globlje vsebine, na primer svastika v Aziji velja za sveti znak povezan z Budo, bela krizantema ponazarja kulturo, rdeča zvezda upor in tako naprej. Tem predmetom, znakom ali znamenjem rečemo simboli. Ljudje imamo radi simbole zato je svet prepleten z njimi na vseh nivojih življenja in so srčika domišljijskega življenja.

V sedemdesetih letih preteklega stoletja je pri nas izšla knjiga Človek in njegovi simboli zdravnika in pisatelja Carl Gustava Junga. Prvi jo je prebral Slavko Zirkelbach, za njim pa vsi, ki nas je zanimala fanatika. Brali smo počasi in se veliko pogovarjali o prebranem, ker je bila snov nova, simboli tudi zgodovinsko pojasnjeni in arhetipi na novo zasnovani. Ne vem, kako se je Freudova literatura širila po branju Jungu, zase vem, da mi je bilo o psihoanalizi dovolj in se s tovrstno literaturo nisem več ukvarjala. Leta 1995 sem pa kupila Slovar simbolov, ki ga še vedno s pridom uporabljam.

Raziskave in študije v zvezi s simboli so bile zadnja desetletja zelo intenzivne in marsikaj bi se je zaradi novih spoznanj moralo spremeniti tudi v mojem Slovarju simbolov. Verjetno je to napeljalo Mladinsko knjigo, da izda nov, izpopolnjen Slovar simbolov, ki so ga pripravili pisatelji, filozofi, teologi, raziskovalci, antropologi, etnologi, psihoterapevti in umetnostni zgodovinarji. Nov Slovar simbolov bo gotovo poslastica za ljudi mojega kova, ki pol življenja v sanjah potujejo po naj oddaljenejših časih in najstarejših človekovih bivališčih na svetu. Se je pa tudi zgodilo, da sem kakšen dan dejansko preživela med egiptovskimi simboli, med ostalinami mest Majev, v rimskih katakombah, srednjeveških gradovih in podobnih krajih, kjer so simboli nastali, se od tam napotili po svetu kjer že tisočletja živijo.

Ko stvarno potuješ po svetu se med drugim srečuješ tudi s spominčki, ki so praviloma simbol dogodka, časa, kraja, naroda, moja zbirka spominčkov je orjaška in polni nekaj omaric, sploh si ne upam odpreti vseh kartonov in najbrž ne bom sposobna pripraviti popis ter obrazložitve brez katerih bo vse romalo verjetno na odpad. Razmišljam, da bi te simbole iz mojih potovanj oddajala kot vljudnostna darilca mlajšim sorodnikom, toda žal ugotavljam, da o simbolih v šoli skoraj nič ne slišijo, zanje ne vedo, darilce bi zaradi tega morala opremiti z razlago po opisu v Slovarju simbolov. Ne vem še, kje je rešitev in če jo je sploh smotrno iskati ali pa naj raje pustim stopnišče okrašeno z simboli galerij in razstav, ki sem jih obiskala in v njih spoznavala simbole umetnikov ter umetnosti.

Mika me, da bi novi Slovar simbolov le kupila. Sin bo zagotovo proti, ker njegova družina vse kar potrebuje dobi na internetu. To on misli, pa žal ni tako, internet tudi sama uporabljam tam kjer je uporaben.

Kakšen pa je vaš pogled na simbole?

Deklica in Valentinovo. 15. 2. 2023.

Deklica z Rastočo knjigo Društva Rastoča knjiga nam je za Valentinovo poslala naslednje sporočilo: Spoštovane podpornice in podporniki Rastoče knjige, ob Valentinovem, mednarodnem prazniku srčnega sodelovanja, sožitja in ljubezni, vam želim vse najlepše in najboljše. Noč in dan razmišljam, kako bi izboljšali medsebojne odnose in odpravljali sovraštvo. Veseli me, da imamo, kljub težavam, čedalje več somišljenikov in pomočnikov. Lepo vas pozdravljam, Deklica z rastočo knjigo.

Za prijazno gesto sem se zahvalila in takole opozorila na nič kaj aktivno preteklo obdobje organov Rastoča knjiga.

Draga Deklica z Rastočo knjigo! Dragocena in spodbudna so tvoja pisemca. Bilo bi dobro, da bi se pogosteje oglasila, da bi razvili bolj čvrste medsebojne odnose vsi, ki skrbimo za povečevanje števila šol z Rastočo knjigo in nastajanje Rastočih knjig po lokalnih skupnostih, ki se z njo še ne ponašajo, predvsem pa, da se nam pridružijo nove države v Rastoči knjigi sveta.

e bi Rastočih knjig bilo vsak dan več zlasti med gimnazijci in na fakultetah bi morda zbrali dovolj moči, da spodbudimo v EU mirovno gibanje, razorožitev in ne vlaganja v orožarsko industrijo, kot si na Valentinovo lahko preberemo v Delu.

Tako močno kot se tvoja kolegica Greta upira rudarjenju strupenih kovin in surovin, se Ti in mi s teboj zavzemajmo za mirno reševanje sporov med narodi, za pravico samoodločbe vseh narodov, o čemer so pisali in kar so svetovali velikani svetovne književnosti, ki jih varuješ v Severnem parku Ljubljane.

Generacija, ki je izšla iz zadnje svetovne vojne, preživela pretežni del 20. stoletja brez vojne in Te rodila draga Deklica z Rastočo knjigo ve, da ideje za preživetje opisane v Rastočih knjigah sveta, lahko uresničujemo le v miru in sožitju vsi narodi sveta ne glede na materialno razslojenost, raso, organiziranost ali državnost, zato pa morajo aktualni politiki in diplomacija zagotoviti mir, da bomo lahko ščitili zdravje, se izobraževali in ustvarjali bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo. Naj ne mine dan, da ne bi naredili kaj dobrega! (dr. Gabrijelčič).

eprav sem dala soglasje za objavo na spletni strani društva dvomim, da ga bodo objavili, Interes društva se postopoma spreminja v individualizem kar v delu vsakega društva povzroča težave. Kolikor lahko razberem iz javno objavljenih podatkov, se naši politiki in diplomacija ukvarjajo z članstvom Slovenije v Varnostnem svetu, morda še z Balkanom, sicer pa soglašajo na vztrajanju Ukrajine kot zmagovalca, čeprav zmagovalca zagotovo ne potrebujemo kar pri nas lepo utemeljuje Cetinski, ki pa ima vedno več somišljenikov sodeč po pismih bralcev.

Bi vi ponudili pravico do samouprave naroda v zameno za mir, dekolonizacijo svojih njiv in povratek domov?

Valentinovo. 14. februar 2023

Lep sončni dan imamo, kot da sta ga je rodila deček in deklica, ki še nista najstnika, ljubita zlato sonce, potrebujeta malo miru in želita posedati drug ob drugem. Že dolgo vem, da se takega dneva poraja med njima zaupanje, ki ostaja večno ne glede kje in kako bosta živela. Ves svet je to iluzijo poimenoval Valentinovo in ji določil praznik 14. februar, ko sveti Valentin odklene ključ do korenin in omogoči, da gre življenje svojo pot naprej.
,br>Po več stoletjih proučevanja mučenika Valentina v Rimu, so ljudje prišli do prepričanja, da je mučenik ustvaril mnogo dobrih del za vsa ljudstva ker jih je imel rad, čemur lahko rečemo ljubezen ali »čustvo, ki motivira naša dejanja in nam daje smisel. Določa naša socialna vedenja, nas spodbuja in hrabri. Toda hkrati nas lahko žene v ljubosumje, sovraštvo in samouničenje« (Richard D. Precht).

Marsikaj je ljubezen in zato upravičeno deležna pozornosti današnjega dne. Želim se spomniti predvsem tiste ljubezni, ki se je muzala okoli moje duše vse življenje, bodi si kot nostalgija ali kot odraz hvaležnosti za dobro odločitev.

Materinsko ljubezen« sta mi je nudila stara starša. Stara mama je skrbela za moje telesno in duševno življenje, da ne bi potonila v kakšni vaški mlaki, grešila in se znašla v peklu in da postanem kar se da pridna. Stari oče je bil zaskrbljen kaj bo z menoj, ker nimam grunta, morala boš v šolo, kdo te bo pa vzel, če nimaš dote. Bilo je to varovanje in iskanje res prava ljubezen, včasih izražena tudi z kakšno dobroto, ki jo drugi niso bili deležni.

Prva ljubezen« je bila kot pravljica Pepelke, možnosti ni imela za preživetje, ker so vladale cerkvene dogme, rodbinske vrednote, pokorščina otrok in podrejenost žensk.

Ljubezen do knjig« je nastajala postopoma ko sem se privajala dijaškemu in študentskemu življenju. Ljubezen do knjig, pozneje do glasbe, estetike, gledališča, arhitekture, je vztrajna, še vedno traja.

Ljubezen do dela«, ki se je razcvetela od zaposlitve dalje, mi je zagotovila materialno neodvisnost, pomagala razviti samozavest in zaupanje v svoje zmogljivosti, spoznati, kaj vse je možno narediti, če imaš stabilne delovne razmere in podlago za varno starost. Pa ne samo jaz, tu se vključi tudi ljubezen do sodelavcev, soborcev, sotrpinov,

Ljubezen do domovine« se je razvila, ko sem spoznavala poslanstvo in vizijo moje širše skupnosti, ko sem vedela, kje lahko kaj prispevam tudi sama in ko sem se poistovetila z cilji, željami in potrebami večine.

Moja materinska ljubezen« se je rodila ob spoznanju, da bom mama in od tega trenutka dalje je to moje sožitje najprej s sinom, zdaj pa z njegovo družino ena sama in najlepša poezija. Za pojasnilo te ugotovitve, bi morala napisati obsežen roman ali študijo.

Kako pa vi sprejemate Valentinovo?

Celjska srenja. 13. februar 2023

V mojih očeh je bilo Celje vedno iskano, izbrano kot dom zaradi prikladne lege, razvojne naravnanosti, sejma, številnih kolegov iz fakultete, naprednih kolegic in še bi lahko naštevala. Novomeščanom so bili dolga leta zgled mestne uspešne politike in nenehnega prizadevanja za uveljavitev tako v državi kot v svetu. Ko se je kot predsednica Občinske skupščine poslovila iz tega okolja Olga Vrabič, je bilo o Celju slišati vedno manj, nekaj časa smo se stanovsko še povezovali, se srečevali na Rogli ali na Pohorju, potem pa do osemdesetih let ni bilo zaznati nič posebnega.

Kako Celjani živijo in delujejo sem spet bolje spoznala potem, ko sem se zaposlila v SDK. Večkrat smo se srečevali z ekipo celjske podružnice še posebno za področje nadzora in uvajanja računalništva v plačilni promet. Imeli so uvidevnega in skupnim nalogam naklonjenega direktorja, ki je po nekaj letih prevzel vodstvo SDK Slovenije. Dušan, ki je za njim prevzel vodenje SDK Celje, se je poglabljal predvsem v bodočnost informacijskih nalog, komercialno trgovskih kreditov in nevtralnih bančnih poslov. Bil je dober sogovornik, marsikdaj sva združila moči in na nivoju republike načenjala problematiko razvoja dejavnosti. Po ukinitvi SDK je Dušan vodil Banko Celje, nad uspehom obupal, na žalni seji sem se poslovilo od njega za večno.

V samostojni Sloveniji so najprej ocenili, da potrebujejo novega generalnega direktorja in dotedanji generalnega direktorja je prevzel vodenje Zbornice v Celju. Zdaj je bilo več možnosti za apliciranje dobrih celjski izkušenj v delo moje regije, srečanja so bila pogostejša, tudi osebno smo se bolje spoznali in se veliko družili še z vodstvom SDK v Murski Soboti ter Ptuju. Večkrat smo se srečali tudi v Novem mestu oziroma Metliki.

Vezi so še žive in se še širijo. Druženju pri Knafelcih, smo dodali srečanja s Silvo, izjemno Celjanko. Po smrti Knafelca z njegovo Darinko nadaljujeva druženje v Murski Soboti, ptujska Jožica pa nas je žal tudi zapustila za vedno.

Zgodilo se je, da smo se kolegi 12 generacije na ekonomski fakulteti dogovorili za pripravo Zbornika kar me je prisililo, da sem se povezala s celjsko-velenjskim območjem, v njem našla pozabljene kolege in z njimi pisala prispevke za Zbornik. In prav to je spet rodilo novo poznanstvo s pevko Stanko Kovačič, napredno in delovno Slovenko, ki jo poznamo po številnih pesmih, tudi po »Vedno prinesi mi rože«.

Moje zadnje doživetje Celja pa je seznanitev z Marijano Kolenko, ki je v osnovni šoli Lavo zasnovala Rastočo knjigo, se z njo vključila v gibanje Rastoča knjiga Slovenije in postala celo njena predsednica. Pred odhodom je predsednik države Borut Pahor podelil Društvu Rastoča knjiga Zlato jabolko navdiha in v imenu društva ga je prevzela Kolenkova. Od tega prijetnega in koristnega projekta se sedaj poslavljam, ne poslavljam pa se od dobrih ljudi v Celju, ki so mi bili vedno naklonjeni in ostajajo moj dragocen spomin.

V mojem življenju je bilo veliko krajev s katerimi sem se poistovetila kot z Celjem, kjer sem srečevala mnoge dobre ljudi, ki so mi kazali varne poti v prihodnost.

Se tudi poistovetite s kakšnim, vam ljubim krajem?

Upravljavci RTVS. 12. februarja 2023

Na RTV SLO so pričeli postopke za prilagoditev upravljanja novim zakonskim predpisom, rojenim z referendumom in požegnani s soglasjem Državnega zbora. Sicer si popolnoma še ne predstavljam, kako bo upravljanje po novem poteka, mi pa je dal misliti že prvi javni razpis za zbiranje kandidatov za člane Finančnega odbora RTVS. Organizacije civilne družbe, ki bodo imele svoje člane v organih te pomembne institucije so morale določiti postopek imenovanja po katerem se imenuje a) pristojen organ organizacije civilne družbe, ki postope vodi, b) merila za ocenjevanje strokovnega znanja, izkušenj in veščin, potrebnih za kakovostno opravljanje funkcije in c) pripravi in objavi javni poziv pridobivanja kandidatov.

Pogoje za opravljanje funkcij v RTVS so predpisani že v zakonu (izobrazba VSŠ, slovenščina, 10 let delovne izkušnje, brez lastniških deležev, brez pravnomočne obsojenosti ali vložene pravnomočne obtožnice). Že zakon tudi določa, kdo ne more biti imenovan na funkcijo (poslanci, člani političnih strank, ministri in njihovi vodilni, zaposleni pri konkurenci in člani sveta radiodifuzije, člani organov vodenja, ki poslujejo s RTVS, ožji družinski člani vodilnih na RTV). Za vsako od zahtev ali prepovedi mora kandidat predložiti dokazila, ki jih določi pristojni organ za izvedbo razpisa (izjave, Europass, utemeljitev kandidature). Ni kaj, iz postopka izhaja želja po strokovnih odločitvah v RTVS, če se bodo na razpise prijavljali kandidati, da bo možen kakovosten izbor, bo dosežen cilj zakonodajalca in referenduma, RTVS pa bo svoje upravljanje bistveno izboljšala in tako pridobila večje možnosti za razvoj programske sheme.

Dr. Novakova je rada poudarila, da mora biti politik brezmadežen, da pa je takih ljudi zelo malo in zato šibko upanje, da ga najdemo. Vsi še tako dobri živimo od časa do časa v dilemi ali delamo prav ali ne, zgodi se nam, da se iz kakršnega koli razloga odločimo napačno, nastanejo težave, ki jih javnost tolerira ali pa zameri. Srčno si želim, da bi RTVS dobila dobre gospodarje, ki bi ustvarjalce programa spodbujali pri delu, jim zagotavljali stabilne vire financiranja, preprečevali intrigantstvo in ustvarjali z racionalnim delom kar se da kakovostne oddaje. Kljub rešetanju njihovih dosedanjih dejanj, bodo samo ljudje, ne vsemogočni, z dobrimi in slabimi lastnostmi, pomembno pa bo ali čutijo do svojega dela emocijo, pripadnost in empatijo, da ne bodo hodili na sestanke ampak bodo tam ustvarjalno delali, gledali daleč v prihodnost in varovali RTVS pred »jastrebi«, ki se tako radi zbirajo prav pri njej.

Tako kot funkcionarji in RTVS ustvarjalci pa tudi mi, poslušalci in gledalci nismo brez napak in pristranskosti. Vedno si bomo želeli več kot nam lahko nudite in razvijati morate svoje obrabne mehanizme tako upravljavci RTVS kot vi ustvarjalci programa. Pomembnost varuha poslušalcev in gledalcev se bo povečevala, prav tako občutljivost za nastope politikov, konkurenčnost in žal, ta vedno večja nadloga, ki ji rečemo korupcija.

Ljudje veliko pričakujemo od RTVS, predvsem na področju vzgoje, izobraževanja in umetnosti. Ne razočarajte nas!

Tudi vi pričakujete novosti v programu RTVS?

Nemoč sporazumevanja.11. februar 2023

Ne da bi hotela, se včasih ujamem v trenutke, ko se zgrozim nad lastnimi mislimi in nemočjo ljudi današnje dobe. Začne se z razmišljanjem o konkretni problematiki, sledi vprašanje zakaj se je nekaj zgodilo, kaj je nastalo, nato dolgotrajno iskanje rešitve in končno priznanje, običajno nemoči, da ljudje kaj spremenimo.

Okoli kulturnega praznika sem razmišljala o naši pesnici in pisateljici Svetlani Makarovič, ki se ji kar naprej dogajajo dejanja proti katerim mora ostro nastopati celo z aroganco. Spomnimo se še enkrat peripetij okoli Prešernovih nagrad, ki jih pogreva tisk, tako rekoč najelitnejša kulturna srenja in pesnica Makarovičeva sama, k čemur jo verjetno spodbuja njena rdeča zvezda na temni podlagi. Zakaj je gospa zavrnila Prešernovo nagrado, če je podelitev patru Rupniku potekala tako kot jo je opisal dr. Milček Komelj v Mladini. Mu ne gre verjeti? Nehote se sprašujem zakaj jo zdaj želi prevzeti brez izvedbe uradnega postopka, ko je dobro poučena o težavah nezakonitega vračila odlikovanj, ki jih ima Muzej novejše zgodovine. Ve tudi, da zakonske določbe o vračanju nagrad ni sprejela sedanja vlada. Razumljivo tudi ni, zakaj žali ljudi kot poročajo Slovenske novice.

Sama se sprašujem predvsem kdo plačuje vse te stroške razčiščevanja, obiska Vatikana, sejnine in potovanja. So ti stroški res opravičeni ob težavah, ki jih danes imajo kulturni ustvarjalci pri nas?

Vprašujem se o zadnjem nastopu pesnice, ki ga komentatorji pojasnjujemo kot njeno vzvišenost nad vsako oblastjo. Je to res? Komu in v čem je potrebna in koristna ta vzvišenost, končno nad katero današnjo oblastjo se oglaša, saj o njeni nagradi niso odločali danes aktualni politiki. Zakaj gospa zahtevala vračilo takoj, na državni proslavi ob kulturnem prazniku kljub pojasnilom? Nam želi sporočiti kaj pomembnega, kar o Prešernovih nagradah še ne vemo pa bi morali vedeti, da ne bi sprejemali napačnih mnenj v prihodnje? Ali pa je morda odločena, da uveljavi svojo voljo in nakaže svojo ustvarjalno moč? Kdo bi vedel, kaj se dogaja v nemirni naravi literarne ustvarjalke. Morala bi nam sama povedati.

Tudi njenega protesta ljudje nismo razumeli. Kar nekaj časa je trajalo, da je nastal aplavz po njenem nastopu. Videlo in čutilo se je, da je nastal zaradi njene poezije in ne zaradi protesta nad vsako oblastjo. Vsaj tako sem ji sama pred televizijo izrazila priznanje, torej kot pesnici in ne kot protestnici proti oblasti. Kam bomo pa prišli, če si vsak od nas sam po svoji presoji izbere status nad vsako oblastjo. Nastala bi anarhija, v njej pa bi potonilo še to spoštovanje, ki ga ohranjamo po vsej sili predvsem s solidarnostjo. Ker vsebina pripovedi Makarovičeve ni bila razumljiva, so se njene besede spremenile v izrek - floskulo.

Svetlana Makarovič nam je ustvarila dragocena literarna dela in z njimi si je pridobila našo trajno naklonjenost, ljubezen - če hočete. Ni potrebno, da se prepira z oblastjo, ker dejstva najlepše in koristnejše izrazi s svojo poezijo. Gospa Makarovič se lahko prepira samo s sebi enakimi, teh je pa, milo rečeno, bolj malo. Novinarji zato komaj čakajo, da izpusti kakšno »močno« in jo spet namočijo v kaj nepotrebnega.

Poznate opus Svetlane Makarovič?

Upokojeni odhajajo.10. februar 2023

Ko je bila danes velikanska tovarna, še v povojih in smo orali v njej ledino tudi v računovodstvu, smo nenehno ugotavljali, da potrebujemo likvidnostno bilanco in si jo predstavljali kot velika tabela, ki bo imela po dnevih zabeležene pričakovane prilive denarja na žiroračun in na enak način spremljanje plačilnih obveznosti. Če je bilo odlivov več kot prilivov, je odgovorna oseba morala določiti prioriteto plačil, se pogovoriti z upnikom, dobiti likvidnostni kredit, terjati kupce ali na kakšen drug način preprečiti morebitno škodo. Pogovarjali smo se takrat z informatorji Metalke, ki so ponujali prve neke samodejne stroje, če imajo kaj primernega za vsakodnevno likvidnostno bilanco pa so odgovorili, da nimajo, da pa so o tem problemu že slišali nekje sredi Avstrije in se bodo pozanimali za sprejeto rešitev. V našem računovodstvu smo videli kot prvo rešitev zaposlitev delavke ustreznega znanja in kadroviki so našli občinsko uslužbenko. Vidim jo še vedno tako, kot je stopila pred mnogimi leti v mojo pisarno, nekoliko v zadregi, tako kot sem bila v zadregi tudi sama, saj je šlo za novost in obe sva vedeli, da iz najinega načrta lahko nekaj nastane ali pa tudi ne. Pripomoček smo uspešno ustvari in pri delu nam je kar dobro služil. Njegovo poznejšo usodo ne pozna, ker sem prevzela druga dela. Z Anico pa sva se začetkov spomnile ob vsakem srečanju tudi pozneje kot izletnice upokojenke, ko sva se z Andrejem potikale po Dolenjski in Belokranjskih krajih, polnih čudes, kulinarike, Bolezni so Anico mučile nekaj let, ji posesale vso življenjsko moč in jo končno pobrale. Likvidnostno bilanco je pobral računalnik, spomin na nekaj koristnega in povezujočega pa se ohranja.

Predsednik Skupščine občine Novo mesto v času, ko so bile na Dolenjskem in v Beli krajini štiri občine, je bil pravnik Franci Kuhar, od mene nekaj let starejši, vendar že prekaljen v vodenju in poslovanju. Nekoliko se je zavedal svoje prednosti in temu primerno sodeloval z menoj, kadar me je občina potrebovala ali pa sem pri njej zastopala tovarno. Povsem drugačne odnose sta razvila z generalnim direktorjem, še posebno pri gradnji infrastrukture, Šentjernejske ceste imenovane Kuharjeva in Škocjanske ceste imenovane Novšakove po direktorju Dolenjske banke. Po prenehanju mandata se je Franci zaposlil v naši tovarni in vodil zahtevno pravno službo, ki je urejala interno tovarniško zakonodajo, premoženjske zadeve, sodne postopke in še mnogo drugega in Franci se je pogosto namučil do onemoglosti. Končno se je odločil za advokaturo in se kot advokat tudi upokojil.

Naneslo pa je, da je njegov stric postal očka mojega sina in da je Francijeva soproga bila njegova razredničarka. V času Francijeve advokature smo se tudi nekoliko bolj spoznali, bili v dobrih odnosih, se tudi obiskovali, vendar nas je vedno kaj žalostilo. Najprej je odšel sinov oče, nato se je ponesrečila Francijeva žena Sonja, sledila je tragedija z teto Tončko in smrt Sonje. Njune hčere Katja in Nataša sta si ustvarili svoje družine, Katja je ostala v domači hiši z obveznostmi zaposlene matere in žene. Natašina družina se je odselila v Ljubljano. Franci je bil veliko, veliko preveč sam, brez knjig in branja, ker je slabo videl, tudi ni vozil avtomobila, pogrešal je ženo in si želel iti za njo. V Srebrničah smo se včeraj poslovili.

Odšla sta iz mojega življenja prijatelj in prijateljica, žal moram to sprejeti in samo zahvalim se jima lahko, da smo skupaj preživeli nekaj ustvarjalnih let.

Kakšne misli vas obdajajo ob slovesu?

Univerzitetni prostor. 9. februar 2023

Te dni se Univerza Primorske pripravlja na praznovanje svoje dvajset letnice obstoja. Ima zaposlenih 480 visokošolskih učiteljev, sodelavcev in raziskovalcev z letnim proračunom 30 milijonov EUR in okoli 10 milijonov EUR letnih naložb. Univerza je lastnik stavb v skupni izmeri 30.231,34 m2 in 386 postelj v Študentskih domovih. Šest fakultet, en raziskovalni inštitut, en zavod in univerzitetna knjižnica so kot osnove poslovanja zagotovili okoli dvajset tisoč diplomantov različnih stopenj študija po Bolonji.

Za novomeško akademsko sfero sicer ni točnih, uradnih, javnih podatkov, se pa da iz spletnih informacij reči, da je pol manjša od Primorske. Primerjava univerzitetnega prostora za študij in raziskave pa žal ni možen. Ljudje, ki skrbi jo za visokošolski študij in Univerzo pa pogosto poudarjajo, da prostora v Novem mestu zmanjkuje in je zato njegovo reševanje v prihodnje pogoj za nadaljnji razvoj študijskih programov. Pričakovati je, da bo pooblaščena oseba za ustanovitev Javne univerze Novo mesto (JUNM) v svojem načrtu ustanavljanja in srednjeročni projekciji strategije ter ciljev JUNM, opredelila tudi prostorske potrebe ali pa spodbudila gradnjo že opredeljenega Univerzitetnega kampusa.

V primerjavi nastajanja in rasti visokošolskega študija Univerze Primorske in Novega mesta se pa odpirajo nekatere pomembne dileme, med najpomembnejšimi je gotovo nastajanje raziskovalnih vsebin in njihovih institucij tako Univerze kot JUNM. Verjetno je največja potreba po raziskavah o prihodnosti dobaviteljskih verig in oskrbe, če bo ustavljeno ali zmanjšano črpanje strupenih surovin brez katerih so vprašljive sodobne tehnologije in pridelava hrane. Gibanje za varovanje okolja se krepi, pospešeno se iščejo novi energenti, zlasti nadomestila za nafto. Teh raziskav je še zelo malo, zlasti v fazi, ki bi omogočila poskusno proizvodnjo in pripravo za trženje.

Omenjene raziskave se praviloma osnovne in zato prepuščene specializiranim raziskovalnim institucijam, njihovo financiranje pa iz rizičnih skladov, ki jih ustanavljajo lokalne skupnosti in država. Univerza Primorske ugotavlja, da je njihov uspeh zlasti na raziskovalnem področju, močno podprt z mednarodnim sodelovanjem in interesi realnega sektorja, da s skupnim raziskovalnim delom čim preje spozna lokalna proizvodnja učinke inovacij in možnosti njihove evaluacije v denarni tok. Rudolfovo bo verjetno moralo mednarodno sodelovanje razvijati kot univerzitetni institut, ki bo v svojih načrtih opredelil poleg raziskav tudi potencialne porabnike. Sicer si ni možno predstavljati izvajanje raziskovalnega dela, za katerega je potrebna poleg prostora tudi zahtevna laboratorijska oprema, morda celo pol pilota. Razvojni center in gospodarska zbornica imata močno afiniteto do uvajanja novosti v proizvodne procese v našem lokalnem območju in se morebiti odpirajo možnosti skupnega načrtovanja učinkov raziskovalcev od zamisli do trženja.

Vsekakor je pri nas potrebno organizaciji in pogojem dela visokošolskega študija zagotoviti več pozornosti, morda tudi pomoči tako v uveljavljanju pravic te dejavnosti na nivoju države kot tudi njenega umeščanja v proizvodne in tržne procese za kar lahko služi Univerza Primorske kot zgled.

Kako gledate in doživljate nujne spremembe v načinu dela?

Kulturni praznik. 8. februar 2023

Prazniki razveseljujejo ljudi sem ugotovila potem, ko je kar zgodaj zjutraj prihajalo in odhajalo lepo število čestitk za kulturni praznik. Vsake posebej sem se razveselila, ker vem, da jih pošiljajo dobronamerni ljudje. Tudi sama sem jih poslala veliko, saj sem kljub lepemu številu let v mislih še kar med njimi.

Nemalo me je zabolelo, da so sporočila jasno nakazovala vse splošno zadrego in nelagodje ljudi ob spremljanju državne proslave na predvečer praznika. Nismo razumeli, kaj nam sporoča vodstvo sklada, kaj naj nam bi sporočal »zajc« pa tudi ne, kaj se je namenila povedati pesnica Makarovičeva. Gotovo je vsaj polovico mojih prejetih mailov spraševalo za moje mnenje, ki ga seveda nisem mogla oblikovati. Pričakujem, da nas bodo poučili Žerdin, Markeš ali Repovž, vsekakor pa prosimo, da se v prihodnje misli namenjene ljudem, povedo in prikažejo bolj razumljivo.

Stric Jože ni praznoval. Meni, da državna proslava mora biti njena vsebina pa mora biti zasnovana tako, da jo ljudje sprejemajo. Makarovičevi bi on brez procedure podelil pred leti zavrnjeno Prešernovo nagrado.

Popoldne smo debate o proslavi pozabili. Z bratom in njegovo ženo smo šli na ogled razstave prof. Susterja - keramika, kolaž, freska in mozaik. Avtor je imel polno razstavišče in je nas dejansko prepričal, da bi morali mi vsi najti v sebi dovolj duhovne moči, da posvojimo vsaj eno od tehnik. Da so skeptiki videli to razstavo in poslušali tega mojstra ne bi vedno dvomili v moč umetniškega ustvarjanja.

Imeli smo dober namen, da si ogledamo dela domačina Lamuta a nam je zmanjkalo časa. Moja gosta sem peljala na pozno kosilo, ob jedi in pijači smo obujali zgodovino naše rodovine, se spominjali svojih staršev in razmišljali o usodi našega potomstva. Kar raznežili smo se a kljub temu pravočasno prišli na otvoritev imarathona Boštjana Puclja v galeriji Kocka. Tudi ta prostor je bil premajhen za številne ljubitelje fotografije, ki so počastili Pucljeve zamisli. Sodobnost v tej umetnosti nam je dala možnost samo spoznati projekcije, ki jih namerava mojster spremeniti v fotografije. Spet zadrega, ker si ni možno predstavljati, kako lahko fotografira Napetost, Odtujenost in Nostalgičnost.

Okoli 19 ure smo bili že kar utrujeni. Svakinja mi je podarila še domač kruh, se z menoj dogovorila, da mi bo pokazala kulturo njegove peke, brat pa me je odpeljal domov prav do praga moje hiške. Naletaval je sneg in čarobnost večera po lepih doživetji dneva, je bila popolna.

V mojem okolju je bil kulturni praznik prijeten, poučen in lep tudi zato, ker smo se na obisku pri umetnikih srečevali prijatelji in znanci, malo poklepetali in si obljubljali, da se prihodnjič srečamo na razstavi v Krki, v Anton Podbevšek teatru, v kinu, kjer koli, kjer lahko oplemenitimo svojo duševnost. Najbrž ima tudi to v mislih vsak umetnik, ki svoje delo na ogled postavi.

Kako ste pa vi preživeli kulturni praznik?

Bojko Jerman. 7. februar 2023

Sem že mislila, da sem zabredla med Jugonostalgike kot danes poimenujejo ideologi sodobne slovenske družbe vsakega, ki kaj dobrega napiše ali pove o naši nekdanji državi, pa v torek odkrijem med pismi bralcev Bojko Jermana, Dolsko. Njegov zapis »O muzeju osamosvojitve s kritično distanco« me resnično poboža, pomiri in da vedeti, da se dobre stvari ne pozabljajo oziroma se ne dajo prikriti, lahko se za nekaj časa zanemarijo, ob prvi priliki pa spet pokukajo na dan in so še bolj dopadljiva, kot takrat, ko smo jih živeli.

Omenjeni gospod je eksplicitno navedel dejstva o pravicah odločanja večine v prejšnji državi, ki pa jih v sedanji domovini nimamo več. Njegove primerjave političnega prejšnjega in sedanjega sistema so jasne, razumljive vsakomur in jih lahko potrdi tudi vsak od nas. Ne gre za zavajanja pač pa za priznanje vsem nam znana dejstva. Samo upamo lahko, da je njegov zapis prebrala sedanja politična elita in da ga bo v okviru možnosti sedanjega političnega sistema tudi uporabljala.

Gospoda Jermana iz Dolske nisem še nikoli videla ali slišala in tudi tega ne vem, če ne bo robantil, če bo tale blog slučajno zašel med njegove interese. Javno objavljeni podatki kažejo, da je kolega mojega sina arhitekta, uspešen podjetnik, specializiran za prezračevanja, hlajenje, za svetovanje in nabavo opreme za nizkoenergijsko in pasivno gradnjo, da pa ga močno zanima razvoj političnega sistema in participativna demokracija o čemer piše članke za naše najpomembnejše časopise. Takoj se mi je priljubil tudi zato, ker je napisal in memoriam Novomeščanu in mojemu prijatelju prof. dr. Petru Novaku.

Ljudje kot je gospod Jerman, so pomembni za oblikovanje dobrih političnih sistemov. Običajno se kot analitiki dobro seznanijo s problemom, ga spravijo pred javnost in šele po proučitvi tudi druge strani, povzamejo zaključke. Te strpnosti naša politična elita skoraj ne prepoznava več, zato dela napake, jih popravlja, maši praznine oziroma pozabljeno in rezultat je običajno zakon, ki se v izvedbi slabo obnese. Ljudje, ki se na pravo spoznajo ali celo v specializirajo za pravne praznine zakonske slabosti s pridom izkoriščajo. Prednost analitskega načina ugotavljanja slabosti v organizaciji dela ali financiranju je tudi dobro poznavanje del in nalog organizacijskega dela ali posameznika kar skrajšuje ali podaljšuje sprejetje boljše rešitve, preprečuje kritizerstvo ali vsaj omili neprimerna ali zlonamerna mnenja.

Dejstvo je, da je v vsakem sistemu nekaj dobrega in slabega. Naravna inovacijska pot vodi iz malih popravkov v reforme ali zakonske spremembe, če zakonitosti naravne poti prezreš, zanemariš ali ne razvijaš pravočasno, ne reagiraš na opozorila, nastajajo zaradi novih tehnik dela praznine, kij jih moraš reševati sproti, sicer ti razvoj uide. In prav to zgleda, se dogaja naši domovini. Preveč vlad je bilo, preveč drobnjakarstva, večino ministrov ni imela možnosti niti ugotoviti, kje gre kaj narobe kaj šele, da bi nakazala načrt rešitve in ga zmogla uveljaviti. Najbolj je to razvidno v zdravstvu in infrastrukturi. Prejšnja država je imela kontinuiteto razvoja in je zato na dolgi rok rodila marsikaj, kar bi bilo vredno proučiti za današnjo rabo.

Kaj menite, so bile tudi dobre stvari v nekdanji državi?

Potres. 6. februar 2023

Ob naravnih nesrečah se najbolje izkaže nemoč človeka v naravi. Ni naravne nesreče v kateri bi lahko bil človek zaščiten in zavarovan, kot živali in rastline je tudi on odvisen od milosti ali nemilosti narave in res je nerazumljivo, da svoje potrebe ne podredi njeni volji.

Danes je tresenje več sto kilometrov obsežnega območja bližnjega vzhoda, pokopalo nešteto beguncev pred vojno, državljanov Turčije in Sirije. Ostalo je malo od družin, ki so spale v stanovanjih v potresno nezaščitenih večnadstropnih blokih, pod ruševinami so otroci, mladi, stari, spremlja jih misel rešenih, ki zdaj potrebujejo vse, ker jim je potres vzel vse!

Cel svet se je aktiviral v vsem kar človeštvo lahko ponudi za lajšanje vseh vrst bolečin preživelih. V bližnji prihodnosti bodo imeli vse kar potrebujejo od reševalcev, zdravnikov, hrane, obleke do kulturnih prireditev, morebiti dobijo preživeli tudi ugodne tehnične in finančne možnosti za naložbe v lasten dom, morda bodo za daljše časovno obdobje razbremenjeni stroškov javne infrastrukture in davkov? Lahko upamo, da jih bodo na miru pustili tudi vojni dobičkarji in da bo s tem nastopil mir v starodavni Siriji.

Kaj je moja dolžnost ob tej tragiki, mene, ki živim v miru, imam delo, redne za življenje primerne, dohodke s katerimi pa nisem nikoli zadovoljna, ki v trgovini za 1 EUR dobim dovolj olja ali moko, ki izobražujem v miru otroke za še večjo blaginjo kot jo živim in sem popolnoma povprečna prebivalka tega sveta? Lahko jim dam vse materialne stvari ki jih imam, pa bo to kaplja v morje za njihov blagor, toda, če bi vsi mi, brez izjeme, brez delitve na Ruse in proti njim, dali recimo 5 EUR bi taka solidarnost zagotovo učinkovala, predvsem pa vračala zaupanje v zavest ljudi, lažje bi bilo njim pa tudi nam, sitim belega kruha in mesa. Pa tudi to bi bilo premajhno nadomestilo za njihovo trpljenje. Da bi ga občutili solidarno vsi bi morala sodobna družba držav ali sveta oblikovati sklade v katere bi se stekale razlike v ceni proizvodov in storitev med deležem do katerega je dejansko upravičen prodajalec in tržno ceno. Temu bi rekli poštena trgovina in ta bi omogočila tudi pošten delež za vsakega od nas za rešitev posledic potresa, naravnih katastrof in, kot trdijo pred dnevi omenjeni strokovnjaki, tudi odpravo revščine.

Ker pa svetu, žal tega ne omogoča Gates in nekaj njemu podobnih oblastnežev, bo rešitev popotresnih težav v Turčiji in Siriji še dolgo, dolgo osnovna skrb tamkajšnjih ljudi. Bi jo lahko skrajšale njim naklonjene politike držav, predvsem razvitih? Ja, lahko. Zaradi Rusko-Ukrajinske tekme za zmago se oborožuje ves svet in troši orjaška sredstva za orožje, denarni tok teh sredstev pa se praviloma zaključi v najbogatejših državah. Podobno materialno razbremenitev držav v korist odprave posledic potresa bi nastala, če se velike države ne bi prizadevale za pridobivanje »interesnih območji v svetu kot so ZDA na bližnjem vzhodu ali Svilna cesta Kitajske. Še bi se našlo marsikaj in denar zagotovo ni osnovna zavora za pomoč ljudem v stiski. Na svetu ga je dovolj, pa uresničimo že enkrat lepe besede politikov o pravičnih odnosih v svetu!

Kako se bo vaša družina vključila v pomoč ljudem?

Šolski cente Novo mesto. 5. Februar 2023

Kot vsako leto je Šolski center Novo mesto, eden največjih v Sloveniji, povabi mladež na dan odprtih vrat, da bi jih seznanil z izobraževalnimi možnosti v njem. Šola sporoča, da ima študij pri njih vrsto prednosti, od tega, da njihovi diplomanti lažje dobivajo zaposlitev in kadrovske štipendije pa do možnosti prakse v tujini in možnosti za nadaljnji študij. Srednja strojna šola ima enajst programov, Tehnična gimnazija štiri, Srednja zdravstvena in kemijska šola sedem, in Srednja gradbena, lesarska in vzgojiteljska šola kar deset programov. To pa še ni vse, saj v Šolskem centru obstaja tudi Višja strokovna šola, ki ponuja inženirska znanja v osmih programih, med njimi tudi Kozmetiko in Logistiko. In ne nazadnje v Centru deluje enota za izobraževanje odraslih v katerih deluje šest programov.

Več kot razveseljivo dejstvo je, da imajo osmošolci res številne možnosti pri izbiri poklica, ki jih veseli in da poklicno usposabljanje sledi novostim v stroki, opremi, avtomatizaciji in dejavnosti. Če imate osmošolca dobro veste, da je odločitev za študij kar zahtevna zadeva za vso družino. Ker večina osmošolcev ne ve zagotovo, kaj bi rado delalo v prihodnosti, nastajajo pritiski na klasično gimnazijo, ki odloži odločanje o poklicu vsaj za štiri leta, družina pa ta leta preživi v upanju, da se bo maturant odločil za poklic, ki ga bo v življenju z veseljem opravljal.

Znanja, ki se v srednji šoli poudarjajo, navdušujejo predvsem v prakso usmerjene dijake, vendar pa starši, le hočejo imeti čim več »odprtih vrat« za nadaljnji študij, za katerega bo njihov otrok morebiti pridobil interes pozneje. Prav v odpravi te dileme je morda potrebno poudariti pomen Tehnične gimnazije, ki kar 83% študijskih ur namenja splošno izobraževalnim predmetom, ostale ure pa elektrotehniki, mehaniki in računalništvu. Zanimiva sodobna znanja pridobivajo tudi tehniki računalništva (multimedijske vsebine na primer ali podatkovne baze, ). V praksi so ta znanj resnično življenjskega pomena, je pa malo višje in visokošolskih diplomantov zainteresirano za ta dela, čeprav jih zdaj opravljajo. Računalništvo je še vedno nekoliko tabu in delodajalci zato iščejo visokošolske diplomante, bolje pa bi jih gotovo opravili tehniki, ker bi bilo to za njih mnogo zanimivejše.

Avtomatizacija, ki se zdaj amortizira že skoraj v dveh letih, je v vseh dejavnostih spremenila potrebe po kadrih. V zdravstvu na primer niso več samo zdravniki, veliko je radiologov, vzdrževalcev specialnih naprav in strokovnjakov za zaščito pri delu in za nadzor kakovosti. Struktura zaposlovanja se bo bistveno spreminjala z povečevanjem digitalizacije velikih sistemov v katere se vključuje nešteto manjših. Danes jih še gledamo v filmih, jutri pa jih lahko že pričakujemo doma, na delu, pri zdravniku, na položnici nekega davka, povsod. Temu se žal ne bomo mogli izogniti.

V prihodnje potrebe zazrti srednješolski izobraževalni programi bodo vedno bolj iskani, ker visokošolske storitve postajajo predrage za delodajalce. Še posebno so pomembni srednješolski programi z možnostjo dograjevanja s funkcionalnim izobraževanjem ob delu, ki je odprta možnost vsakemu.

Kakšno izobraževanje ste izbrali v vaši družini?

Galerija Božidarja Jakca. 4. februar 2023

Kaj tako kakovostnega, estetskega in lepega kot je v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, težko zaslediš v kateri koli galeriji po svetu. Ustanovi se pozna, da ima pestro in strokovno zanimivo zgodovino, tako po tematiki kot po likovnih ustvarjalcih, dobro je organizirana in usmerjena tudi v svet prihodnosti kot ga zaznava umetnost. Njeno nastajanje in ustvarjanje spremljam že desetletja oziroma od ustanovitve dalje, ko je znana ljubiteljica kulture Vilma Pirkovič iskala finančne vire za Formo Vivo, ko je Jakac svojim umetninam dodajal grafiko in ko se je samostansko poslopje v katerem galerija domuje, šele pobiralo iz ruševin pod strokovnim nadzorom spomeniškega varstva oziroma njegove predstavnice Špele Valentinčič. Lepi in dragoceni so mi ti spomini, prepletalo jih je vizionarstvo in veliko upanja, da bo to nekoč pomemben hram kulture našega naroda. Zdaj to tudi je! Ima izjemne zbirke kot stalne razstave, obnovljene dokaj obsežne in galerijski dejavnosti prilagojene površine znotraj in zunaj, ustvaril je svoj image in si zagotovil odlične strokovnjake, ki ga upravljajo. Nekaj edinstvenega za najmanjše in najstarejše mesto Kostanjevice na Krki.

Bliža se letošnji kulturni praznik in Galerija Božidarja Jakca nam je namenila zanimiv program. Ob kulturnem prazniku je vstop v galerijo prost, muzejske publikacije pa so na voljo s popustom. Odpirata se razstavi Bogdana Borčića & Gustav Gnamuš: V dialogu ter razstava moderne in sodobne umetnosti ob 450 obletnici Velikega kmečkega upora :Upor/Buna/Revolt 1573-2023. Organizirana je medgeneracijska ustvarjalnica Monotipija. Poleg stalnih razstav si lahko ogledate še razstavi Transformacija lesa z vodstvom kustosom Miho Colnerjem in razstavo Maše Jazbec: sintetični organizmi.

Galerija je tesno povezana z življenjem in delom v naši domovini. Ne samo to, da nas s sodelovanjem z galerijami povezuje s svetom, seznanja z novostmi in nas izobražuje, s sistematično izbranimi mojstri v lesu je edinstvena v svetu, ki razvija Formo Vivo. Okoli poslopja galerije so obsežni travniki, kjer je možno občudovati dolgoletno delo znamenitega umetniškega projekta svetovnega formata.

Galerija ima generalnega pokrovitelja, ki ji pomaga oblikovati aktualne programe, hkrati pa galerija njemu prireja soareje in kulturne večere, ki jih brez tega sodelovanja ne bi doživeli tako množično kot se to dogaja sedaj. V samostanski cerkvi smo že poslušali dela največjih glasbenih mojstrov sveta v izvedbi eminentnih orkestrov in interpretov. Poslušali smo rajsko petje velikih domačih zborov in pevskih zborov iz tujine, da o solistih vseh vrst sklad sploh ne govorim. Dostopne so obiskovalcem festivalske prireditve vseh vrst, na vrtovih samostana pa smo že poslušali Prodano nevesto, dramske in družabne prireditve.

Razstave, prireditve in kulturni večeri v Galeriji Božidar Jakac imajo informativno-izobraževalni značaj, so šola kulturnega vedenja v estetskem okolju, zgodovinskega pomena za našo krajino in narod kar obiskovalcem večera nalaga dolžnost spoštljivosti tako do opravljenega dela v preteklosti kot do sodobnih dosežkov duha umetnosti, ki kaže poti v prihodnost.

Ste si že ogledali kaj zanimivega tudi vi v Galeriji Božidarja Jakca?

Plače - večno nezadovoljstvo. 3. februar 2023

Kolikor zaposlenih toliko mnenj o tem, kakšno plačo naj bi kdo zaslužil. Zelo dolgo sem se morala ukvarjati s plačami v veliki tovarni in prišla sem do spoznanja, da se plače lahko določilo posamezniku samo na podlagi dobrega poznavanja njegovega dela in s sporazumevanjem o njegovi vključitvi s sprejeti sistem vrednotenje dela. To mukotrpno delo pri velikih organizacijah traja kakšno leto. Da je to delo zdaj naloženo predsedniku vlade in ministrom je pravi lapsus ali v mojem žargonu neprimernost, lahko bi rekla sabotaža, ker bo blokirano njuno pravo delo na področju plač. Po moje je to dogovor med korporacijami in socialno državo o tem, kako bodo delili novo ustvarjeno vrednost na vse deležnike vključene v proizvodni ali storitveni proces in kako bodo ostanek ali čisti dobiček razdelili med delničarje in zaposlene. Ker sem o tem že pisala stvari ne bom ponovno načenjala, ker pa se, še posebno pisci bralcev radi sklicujejo na Krko naj le omenim, da po javno dostopnih podatkih zgleda, da v tem podjetju ta princip delitve že uresničujejo.

Sprašujem se vse pogosteje zakaj si ljudje, pooblaščeni in zadolženi za razvoj zadržujejo izvedbene pravico kot je na primer določanja plač in pravico imenovanja kadrov na vodilna mesta v javni upravi, zavodih in drugih državnih institucijah, ko bi to delo bolj kakovostno in z manj truda opravili Sveti zavodov in drugi organi ali osebe, ki so tudi sicer bliže problemom, jih zato bolj poznajo in lažje rešujejo. Slovenija ima veliko dobrih strokovnjakov, tudi predsednica države in predsednica Državnega zbora sta strokovnjakinje moderne dobe, sodobnosti, čas je, da vsi skupaj posodobijo najprej zakonodajo, opustijo kar ni več uporabno in na novo oblikujejo ne samo predpise, predvsem platformo, ki bo krepila samozavest in zaupanje v narodu.

Pri pregovorih, ki potekajo o plačah, pogrešam mnenje in predloge Svobodnih sindikatov Slovenije zlasti predsednice L. Jerkič, ki odpisa prave probleme vrednotenja in plačevanja dela v naši državi. Tudi avtor dosedanjega sistema plač bi lahko s svojimi izkušnjami znatno pripomogel k popravkom obstoječega in pri gradnji novega plačnega sistema. Grozljivo je že gledati vedno iste sindikalne izsiljevalce, ki z istimi besedami že leta povzročajo plačilno kalvarijo ne da bi spregovorili tudi o drugih možnostih za izboljšanje plač (produktivnost, stroški, izobraževanje,)

Vsi, ki ste kakorkoli povezani z oblikovanjem plač posvetite pozornost tudi roku trajanja nekega plačnega sistema. Več ko tri leta ne bo vzdržal noben plačni sistem predvsem zaradi tehnološko tehničnih novosti, seveda, če ste delovna sredina, ki sledi razvoju v svetu. Zastaranje plačnih sistemov pa zahteva profesionalno strokovno ekipo, ki življenje plačilnega sistema spremlja, dograjuje ali na novo postavlja. Najbrž je to opozorilo odveč, saj je država gigantski zaposlovalec in zato ni dvoma, da strokovno obvladuje tudi plač.

Lahko pa tudi, da je problem plač v Sloveniji bolj populističen kot dejanski kar bi bilo dobro proučiti ob vesteh o nagradah poldrugega milijon, bogatih zdravnikih, ki kupujejo velike nove stavbe podjetji v stečaju ali gradijo luksuzne klinike, verjetno je še vedno kaj v davčnih oazah in tako naprej.

Kako menite da se oblikuje vaša plača?

Revščina v Sloveniji, 2. februarja 2023

Na smrt žalostna sem že večkrat opisovala, da v Sloveniji ne bi smeli tolerirati revščine. O tem sem se pogovarjala neštetokrat tako s političnimi funkcionarji kot z upravljavci države, posebne debate pa potekajo tudi med prijatelji in znanci. Vedno se vse zaključi z nemočjo, da bi karkoli ukrenili za njeno iztrebitev ali vsaj omilite. Z velikim zanimanjem sem zato spremljala priprave na Konferenco Socialna država in revščina, ki je koncem decembra potekala na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, na njej pa so se o socialni državi in z njo povezano revščino izrekali eminentni slovenski strokovnjaki, med njimi tudi moja prijateljica Etelka. Kot razlog za obravnavo so zapisali: »Čeprav se revščina razlikuje od države do države, je njena temeljna skupna značilnost, da prizadeva dostojanstvo človeka, njegov osebni razvoj, ugled v delovnem in življenjskem okolju. Na današnji stopnji razvoja, v 21. stoletju, je družbeni sistemi ne zmorejo odpraviti, pa naj si gre za razviti ali nerazviti del sveta. To velja tudi za Slovenijo.«

Kar trideset strokovnjakov je definiralo vidike Socialne države v Evropski uniji in v Sloveniji, varstvo pred revščino, pomen javnih služb, obveznostih države, pomen univerzalnega temeljnega dohodka, ozaveščanja in vseh pomembnih dejstvih za preprečevanje revščine. Njihov skupen zaključek je bil, da »problem revščine ni stvar civilne družbe in dobrodelnih organizacij, temveč je odgovornost države: država je dolžna in odgovorna, da najde poti, da bodo vsi ljudje živeli človeka vredno življenje.«

Kaj naj na te dobre misli in priporočila rečemo ob dejstvu, da je v naši domovini leta 2021 živelo 243.000 ljudi pod pragom tveganja revščine? Najprej, glede na trkanje po prsih, kako socialni smo, se vprašajmo koliko družbene pravičnosti premoremo? Naj ponovno pomislimo kako se bogatijo posamezniki na primer v elektrogospodarstvu, ki je nedvoumno infrastrukturna dejavnost primarno namenjena potrošnji naroda, ki jo je zgradil. Kje so inovacije nekdanjih slovenskih industrijskih velikanov zlasti v informacijski industriji in prehrani, ki jih je potreboval in jih še potrebuje ves svet? Kaj se dogaja z izčrpanimi privatnimi industrijskimi objekti in tovarnami, s katerimi prekupčujejo znani slovenski špekulanti, da ne ponavljam vprašanj zakaj ne ustvarjamo višjo dodano vrednost in kje se poznajo pozitivni učinki mikro podjetji in espejev. Moram pa le pobarati pristojne organizacijske dele države, kdaj bomo dobili »Nacionalni program korporativne družbene odgovornosti in ga uveljavili kot odgovornost podjetji za vplive na socialno in naravno okolje ter za upoštevanje interesov vseh deležnikov v poslovanju in načrtovanju«. Prav to bo pogojevalo uvedbo Univerzalnega temeljnega dohodka.

V tem žalostnem prizadevanju, da se revščina odpravi ali omili so javno izražena mnenja in predlogi strokovnjakov svetla luč na koncu tunela revščine. Zdaj so na vrsti izvajalci posameznih del in vodje postopkov v državni in lokalnih upravah, da pripravijo operativne načrte in časovnice za pogajanja in usklajevanja, kar bo končno omogočilo konkretno udejanjanje socialne države Slovenije. To delo zahteva veliko naporov in solidarnosti vendar je eno od možnosti za prihodnost brez revščine.

Kako pa vaša družina vidi problematiko revščine v Sloveniji?

Knjižnice in šolarji. 1. februar 2023

Knjižnice so zanimiv družbeni sistem, ki je vpet v življenje in delo vsakogar od nas. Verjetno si to težko predstavljamo, saj je obisk knjižnice praviloma lep dogodek v trenutku potrebe po nekem knjižnem delu, ki se je pojavil v naši družini ali pri delu.

Najprej smo knjižnico obiskovali zato, da smo se izognili zmrzovanju v cerkvi. Morali smo hoditi k maši, v veliki cerkvi pa je bilo hladno, mi pa slabo oblečeni. Otroci smo se zatekali pač na toplo in ob tem do dobra spoznali skromni knjižni sklad malega podeželskega kraja, ki ga je vodil zagreti starejši knjižničar ter nas učil vsega, kar smo potrebovali kot porabniki storitev knjižnice. Navadila sem se na knjige in to navado ohranjam celo življenje. Kot osnovnošolka sem s prijateljico prebrala goro šunt romanov, potem so prišli na vrsto slovenski pisatelji in klasiki. Do fakultete sem v glavnem prebirala literarna dela, potem pa sem v Ljubljani spoznala dragocenosti tamkajšnjih knjižnic, NUK-a in Mestne knjižnice (njeno izkaznico še vedno hranim), super knjige so imeli in res smo veliko brali tudi razne razprave, smernice, zgodovinske knjige, potopise in še mnogo drugega.

Kaj vse je bilo potrebno vedeli pri delu si danes ne morem več predstavljati in tudi ne vem kako bi bilo brez dobre založenosti naše regijske knjižnice. Kaj je GATT, kaj Rimski ali Pariški klub, kaj rusko gospodarstvo, neuvrščenost, priprava dela, javno nastopanje, banka, DDK in še in še. Morali smo se naučiti vsega, kar smo pri delu potrebovali saj na fakulteti ni bilo predmeta ali profesorja, ki bi prestopil prag podjetja, razen seveda prof. Dularja. V tovarni ni nikomur prišlo na pamet, da bi podvomil naša mnenja, predloge, rešitve kar nas je sililo, da ščitimo svojo profesionalnost. Poročila za javnost, nagovori gostov in podobne potrebe smo lahko opravljali le, če smo bili na tekočem o dogajanju na določenem področju. K sreči so naše knjižnice dobivale vsako tiskano gradivo in domačih tiskarn in bile zato dobro založene, deloval je pa tudi sistem izmenjave gradiva.

Knjižnice so imele upravljavski organ Svet knjižnice in nekaj mandatov sem tudi v njem sodelovala ter s tem spoznala njihove pravice in dolžnosti. Sredstva so dobivale iz proračunov in, če so dobili premalo za pokrivanje izdatkov so zmanjševale nabavo knjig kar je imelo za posledico kronični primanjkljaj glede na potrebe recimo šolarjev. Danes je za Branje na domu aktualna knjiga za vse šole Gremo mi v tri krasne. Učenci se zapodijo v knjižnice, te imajo premalo izvodov in večina ostane brez nje. Tako na primer je moj vnuk iz Ljubljane našel knjigo v Trebnjem, ker jo ni možno pričakati niti v moji niti v njegovi knjižnici na sedežu njegove šole. Super pa je to, da imamo Cobiss in pregled zalog po knjižnicah, ampak tudi tega se je treba naučiti.

Večkrat se spomnim knjižničarja v moji prvi knjižnici, njegove ljubezni do knjig, nasvetov. Ob vsem branju ob delu sem se prav po njegovem nasvetu zagrizla tudi v zgodovino vsega kot bi rekel Bill Bryson, porabila desetletje za zgodovino usodnih ljudi v II. svetovni vojni, prebrala večino literature o verstvih in pristala v knjigah filozofije oziroma prihodnosti, ki jih še vedno prebiram vsak dan. Knjige so moje dobre in dolgoletne prijateljice in res mi je hudo, da današnji učenci in dijaki nimajo več obveznega čtiva. Prijazne razgovore po branju skrbno negujeva s prijateljico Marjeto.

So knjige tudi vaše prijateljice?

Zdravstvo. 31. januar 2023

Nemirni letošnji januar, ki je močno obremenjeval naše misli, se izteka in ni nam žal. Kot, da smo si nabrali med prazniki koncem preteklega leta, dovolj energije za kritični ali kritizerki pogled na vse in vsakogar v naši domovini. Nezadovoljstvo s plačami, slabosti naše politične elite, muzeji, pa bitke na vzhodu, medsebojna obtoževanja največjih in še mnogo drugega, nam je v januarju nadzorno nakazovalo, kako pomanjkljiv, ranljiv in nemočen je človek in ljudstvo na tem svetu, tako v domovini kot v Evropski uniji. Morda se nam celo v zdravstvu nakazuje nekaj za današnji čas nesprejemljivega.

To kar nam v državi nalagajo zdravniki in zdravnice, terja temeljit premislek predvsem nas - pacientov. Da nam bodo nesebično pomagali, če zdravljenje potrebujemo, do zdaj ni bilo dvoma. Zaupanje ali bolje upanje, da nam bo njihovo najsodobnejše znanje v pomoč pri ustvarjanju blaginje, je bilo nekaj najplemenitejšega med nami. Da neki medicinski »norec« pod imenom nam vsem naklonjenega Sindikata, uničuje in uniči ta plemeniti odnos med zdravnikom in pacientom zaradi tega ker misli, da ima premajhne prihodke, je škodljivo dejanje, ki bi moralo biti sankcionirano, ne pa da se ta »zdravstvena elita« baha z gradnjami klinik, najsodobnejših bolnišnic na idealnih lokacijah, dvoživkarstvu, mednarodnimi primerjavami in vsem ostalim. Vsakega posebej v armadi zdravnikov prosimo mi, vaši pacienti, za pojasnilo, kakšen odnos bomo ustvarili med seboj potem, ko boste imeli svoje klinike, svoje cene, svoje delovne čase, svoje strojne naprave, digitalizacijo, stavbe vse, kar danes zagotavlja z združenimi sredstvi vseh Slovencev in Slovenk zgrajeni in obnovljeni Klinični center, slovenske bolnišnice, Zavodi in zdravstveni domovi?

Imela sem to srečo, da sem nekaj let sodelovala v upravljanju pomembnih zdravstvenih institucij, se zaradi kakovosti svojega dela poučila o ekonomiki, ekonomiji in organizaciji zdravstva, vem, da o vsem tem še vedno zelo malo vem o dejanskem gospodarjenju zdravstva za dva milijona ljudi, čeprav mi je veliko dilem razjasnila tudi nekdanja direktorica Kliničnega centra. Trdim pa, da bi ministrstvo za zdravje moje domovine to moralo eksplicitno vedeti in obvezno poskrbeti, da se tudi uresničuje v praksi. To ni stvar Supermana operacijske dvorane ali poslanke v parlamentu, to mora rešiti stroka, ministrstvo pa ji mora prisluhniti. Zdravniki že dolgo opozarjajo na potrebne obnove in posodobitve v medicinskem izobraževanju in opremi, o standardih v zdravstvu je veliko pisal prof. Tajnikar, na razvojno problematiko je opozarjala ministrica Kolarjeva, prizadevanja Miklavčiča so še vedno aktualna, končno je o tem pisala dr. med. Kožuhova. Je kakšen poseben razlog, da te dobro namerne ljudi ne slišite?

Zaupanje v zdravstvo samo tržni mehanizem ne more zagotavljati. Za mnoge od nas pomeni nakup tržne storitve zdravnika nedosegljivo zdravljenje in krajša življenjska doba. Ni to problem starejših, pač pa vseh generacij, saj se težje bolezni in zahtevnejše zdravljenje vse pogosteje pojavlja tudi med mlajšimi in mladimi zlasti zaradi okoljski in prehranjevalnih razlogov. Presoditi moramo svoj sedanji odnos do solidarnosti v zdravljenju vseh bolnikov. Kaj ga bo nadomestilo pa bi bilo dobro spoznati čim preje. Predvidevam, da bo privatno zdravstvo pritiskalo na proračune države in lokalnih skupnosti te pa na prebivalstvo saj storitvene dejavnosti izjemno težko ustvarjajo sredstva za razvoj.

Spoznavate trende v delovanju zdravstva?

Drobni prispevki za boljši svet. 30. januar 2023

Najboljši prodajalec leta 2022. je Dean na prodajnem mestu Starine-jug, najbolj gostoljubna prodajalna je PM Metlika, prestolnica je izdala navodila za oddajo odsluženih oblačil, podjetje, ki ima veliko delovnih oblek le-te predeluje v nove izdelke, pristojno ministrstvo nagradilo udeležence projekta Medgeneracijsko sodelovanje v delovnem okolju, institucija bo s prostovoljnim delom sodelovala v akciji sajenja dreves, akcije Ugasni luč, da ne bo šla elektrika v fuč, anketno ugotovljena želja po zmanjševanju tekmovalnosti, manjšem prizadevanju za dobiček, po vključevanju v razvoj, medsebojna pomoč, racionalno kupovanje in upoštevanje načela zmernosti, in tako dalje. Vse to in še neprimerljivo več truda danes že vlagamo posamezniki, da bi se tudi z drobnimi prispevki izboljševal naš svet.

Ob prizadevanjih Grete Thunberg, žensk v Iranu, Ukrajincev in mnogih drugih velikanih sodobnosti, se porazgubijo številni opisani drobni prispevki posameznikov, podjetji in institucij za boljši svet. O njih se ne piše, ni mednarodnih srečanj, ni zapisov za zgodovino, so samo dejanja, ki jih rojeva razum vedno večje osveščenosti potrošnikov. Ne gre pa jih zanemarjati saj nakazujejo trende, da se vseh vrst potrošnje še tako potrebnih stvari pri potrošnikih znižuje. Ker pa se ne znižuje ponudba izdelkov, ni zaznati manjšo porabo surovin in se nekje kopičijo zaloge. Tu morda malo pretiravam, ker pač ni objavljena struktura teh svetovnih zalog proizvajalcev izdelkov iz škodljivih surovin. Če je v zalogi veliko orožja, tekstila, naprav digitalizacije in umetnih gnojil je seveda problem toliko večji in bo slej kot prej bistveno povečal ponudbo na trgu dela. Iz tega razloga se kar naprej sprašujem, kam bodo proizvajalci skušali prodati svoje zaloge, ali jim bo kdo lahko preprečil pritiske, ki jih bodo izvajali na lokalne oblasti kot na primer pred kratkim objavljeno vest, da se ZDA vračajo v politiko bližnjega vzhoda. Kako bo z odpadki, ko bodo zaloge romale v nerazvite dežele, kjer je že sedaj nerešljiv njihov obseg. Kaj bodo pooblaščeni in vsi drugi prekupčevalci spravili v našo domovino, da ne omenjam militarizacije posameznih držav in zato bistveno manj sredstev za blaginjo ljudi. Imamo koga pristojnega na tem božjem svetu, ki mora ukrepati? Razumela sem pok. kraljico Elizabeto II, da so za to pooblaščene institucije za varovanje miru po II. svetovni vojni, torej Združeni narodi, diplomati,množica zaposlenih v teh institucijah kaj še čakate?

Veliko se govori o nadaljnje osveščanju potrošnikov, da bi ti kupovali le tisto kar potrebujejo za zmerno življenje in s tem obrnili hrbet vsakdan večji ponudbi. Presenetila me je direktorica Rimskega kluba z izjavo, da vidi v tem uspešen upor proti onesnaževalcem narave. Gospa ima dostop do podatkov, je sredi poslovnega sveta, lahko ji verjamemo in posvojimo njen napotek. Pa ni edina.

V času Velikega pričakovanja, da bodo pristojni ljudje ukrepali, poskušajmo z drobnimi prispevki storiti čim več za ohranitev zdrave narave. Nešteto knjig je po knjižnicah, ki utemeljujejo nujnost sožitja ljudi z naravo. Namenjene so tistim, ki na Kitajskem vlečejo iz zemlje le najslabše stvari in z njimi kujejo dobičke za razmah svoje Svilne poti. Pa jih berimo tudi mi, potrošniki, starši, prijatelji narave. Ne bomo pridobili samo vpogled v strukturo narave in družbe, naučili se bomo razumeti, kako ta naravni sistem deluje, kje so njegove slabe točke in kako se jim lahko uspešno izogibamo.

Kakšne drobne prispevke k ohranjanju narave daje vaša družina?

Damjan. 29. januar 2023

Ker je bolj malo praznovanj ob 40 letnici sem vprašala daljnega sorodnika Damjana, zakaj nam je ob tem jubileju pripravil to lepo in zanimivo praznovanje. Kot bi ustrelil je povedal, da zato, ker si je zaželel srečanja s svojimi, da vidi kako živijo in da jim tudi sam pokaže svoja pozitivna čustva do njih. Pa Damjan ni nobena mevža ali ne bodi ga treba. Je svetnik v občinskem svetu svoje občine, je aktiven gasilec, šofer gasilskega avtomobila in funkcionar v društvu, je zaposlen v njegovemu domu bližnji proizvodni enoti, gradi si hišo in skrbi za svojo mamo, ki se približuje osemdesetim letom. Je »Fant od fare« bi vsak kleni možakar na podeželju označil Damjana, ki danes praznuje svojo štiridesetletnico.

e kdo povabi mene v goste mora vedeti, da brez sinove družine ne pridem in da nas bo prišlo pet. Damjan je najel dvoranico novega gasilskega doma v Voljčem Polju,njegova sestra in nečakinje so jo okrasile z jubilejnimi znamenji - srčki, zastavicami, trakovi z napisi 40 let in podobnimi predmeti ter s tem spodbudile prihajajoče k prijetnemu razpoloženju v tem pisanem svetu. Ni bila samo naša družina številna, družina Damjanovega brata je imela 6 udeležencev saj so dekleta že našla izvoljence. Damjanova sestra je pripeljala 12 udeležencev med njimi tudi svojo leto in pol staro vnukinjo z dudko. Nekaj jih je pripeljal slavljenec tako da nas je bilo trideset, vsi smo bili na ti, pozdravljali smo se med seboj in tudi predstavljali saj sem sama zgrešila Klemena, ki ga nisem videla od kar ima brado in brke, pa tudi nekaj drugih mi je ušlo iz spomina.

Slavje se je začelo z kronanje slavljenca in odevanje v primerno, za to priliko ozaljšano majico. Sestra ga je posadila na najvidnejše mesto za dolgo mizo, nas seznanila z njegovim življenjepisom in mu čestitala za rojstni dan. Damjan se je zadovoljno muzal, nasmihal, pritrjeval s čemer se je strinjal in ali odkimaval, kadar je govornica povedala kaj posebnega, da smo se vsi zasmejali na njegov račun. Pozornost mu je godila, zahvaljeval se je zanjo, nismo ga pustili čakati z zdravico, ki smo jo zapeli vsi. Dovolj je bilo dobre hrane in kar omamne pijače za ne voznike oziroma sokov zanje. Sledila je zanimiva diaprojekcija slik od Damjana kot dojenčka do danes seveda z vmesnim komentarjem mame, sestre in nečakinje, da o izraženih dovtipih drugih gostov sploh ne govorim. Damjan se je spet kar raznežil. Še malo smo poklepetali ob kavi, se dalj časa medsebojno stoje pozdravljali pred odhodom in se pred nočjo tudi razšli.

Rekli boste nič pomembnega, nedeljsko kosilo pač. Morda ja za koga, za večino od nas pa je bilo srečanje z Damjanom doživetje. Generacije nastajajo, živijo in odhajajo, opazujem že četrto generacijo, iščem povezave med njimi, spremljam njihovo ustvarjalnost in se veselim njihovih uspehov, pa tudi bojim, da jih razmere potisnejo med soustvarjalce nezadovoljstva in prepirov v katerih bodo vsak na svoji strani in zato sovražniki. Kaj morajo vedeti, sprejeti, spoznati, da bodo ustvarjali boljši svet? Med drugim tudi to, da srečanja, kot je današnje, povezuje naše misli, krepi družinsko solidarnost in podzavestno oblikuje vzorce za razumne lastne odločitve v stiski kogar koli od nas.

Vračali smo se mimo pokopališča kjer je leži Damjanov oče, kjer počivajo moji Bulčevi prijatelji.

Kako pa vi skrbite za dobre odnose med sorodniki?

Društvo Novo mesto. 28. januar 2023

Danes ima Zbor članov Društvo Novo mesto v katerem delujem od ustanovitve dalje, v njegovem upravnem odboru pa sem imela mandat do par let nazaj, ko sem se mu sama odpovedala v korist mlajšim in zato uspešnejšim članom. Sem pa še njegova članica in rada kaj postorim, če želijo.

Marsikaj zanimivega in za mesto koristnega, se je porodilo prav v tem društvu, ki sta ga zasnovala odvetnik Tone Škerlj in profesorica Eva Simič ob spremljavi krajinskega arhitekta Mitje Simiča, zaposlenega v Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Eva me je seznanila z namenom društva in me povabila k sodelovanju. Vabilu sem se z veseljem odzvala in že za prvi sestanek pripravila izpis nalog, kaj vse je potrebno, da se mesto in mestne znamenitosti tržijo. Tej problematiki se je prav v tistem času posvečalo veliko pozornosti v slovenskem združenju promotorjev imenovanem Boben, ki v Portorožu vsako leto organizira stanovsko srečanje in je izdajal revijo Marketing. Več let je minilo predno je društvo to gradivo uporabilo pri projektu »Zgodovina za prihodnost«. Imeli smo kar dva svetnika v občinskem svetu mestne občine in pred vsako sejo smo se pogovorili kaj sprejemamo in kaj zavračamo. Kar tri mandate smo imeli članstvo v nadzornem odboru občine. Predlog za organizacijo prvega simpozija o mestu ni bil sprejet z navdušenjem, dokler ni Marjan Lapajne povzdignil glas, da on pa bi lahko organiziral tudi razstavo arhitekturnih rešitev ob simpoziju. Drugi simpozij je šel že lažje, lotili smo se tudi zbornikov simpozijev ter jubilejev in pričeli izdajati časopis Izziv, ki je bil vedno poln zamisli različnih strokovnjakov o izboljšanju razmer v mestu. Razvijalo se je družabno življenje, prijateljevanje vinogradnikov in sodelovanje z institucijami, ki so bile zainteresirane za skupno delo med katerimi je bil vedno v ospredju projekt obnove Glavnega trga. »Ljubezen« društva je bil Narodni dom, uboga stavba, ki počasi še vedno propada. Zanimive so bile povezave z IMV in Krko, v tem sodelovanju je nastala pot ob Težki vodi in naša založniška dejavnost. Nekaj posebnega je bila naša sekcija v Ljubljani, ki je združevala ljubljanske Novomeščane.

Po dvajsetih letih je najprej predala posle Eva in nato še Tone novemu mandatarju dr. Golobu Tomažu. Kot strokovnjak Zavoda za varstvo kulturne dediščine je izdelal konservatorski načrt obnove Glavnega trga in pod njegovim vodstvom je Društvo Novo mesto znatno pripomoglo k izvedbi obnove.

Prostovoljstvo, organizirano v civilni družbi, lahko pod pogumnim in zavzetim vodstvom stori veliko dobrega za okolje v katerem deluje. Ljudje smo dovzetni za sodelovanje, če so nameni združevanja razumljivi in koristni. Društvo Novo mesto je bila in je še vedno želena organizacija, ki pač opozarja odločujoče na potrebe meščanov, postavlja v ospredje njihove interese in vztraja, da se jih upošteva. Žal mi je, da danes nisem bila na zboru članov, imela sem celo stran opozoril o čem vse smo se že dogovorili, pa so še vedno zadeve neurejene kot na primer kampus visokošolskega študija, Mestni muzej, Mestni park, pa tudi oblikovanje regionalne politike in potreb regionalnega središča, Literarna pot po mestu, širjenje glasbenega izobraževanj, gledališče ljubiteljske kulture, poliklinika, potrebe športa, urejanje medsebojnih odnosov in podobne naloge. Še veliko dela čaka oblast in civilno družbo v našem mestu.

Spremljate izboljševanje razmer v našem mestu?

Organiziranost javnih funkcij. 27. januar 2023

Dostikrat je slišati, da vodenje občine ni enako vodenju podjetja, največkrat je kritiziran Jankovič, predvsem arhitekti in gradbinci imajo veliko povedati o njegovih odločitvah, ki bi bile morda dobre v podjetju, za mesto so pa ne sprejemljive. Tudi v moji občini nastajajo te pripombe na župana. Ne da mi miru misel, da mesto Ljubljana ni samo občinsko središče pač pa tudi prestolnica države za katero veljajo določbe Zakona o prestolnici in tudi Novo mesto ni samo sedež občine, je tudi sedež verjetno najobsežnejše pokrajine. Obe mesti bi zato pri svojem razvoju morali upoštevati potrebe države oziroma potrebe regije. Pa jih?

Pred nedavnim je bil objavljen članek v katerem se je slovenskim politikom in oblastem očitalo, da ne verjamejo v trajni obstoj slovenske države ker si ne upajo kupiti ali zgraditi državno tvornih objektov. Prebrali smo tudi lahko kako neambiciozen objekt je novi Šumi, ki ima enkratno zgodovino, zdaj pa bo le ena od običajnih trgovin. Okoli železniške postaje se bitke spreminjajo v vojne, celo slovenski Švedčan Kovač se obrača le na Jankoviča, čeprav živi v prestolnici in ve, kako se lokalne in državne oblasti težko sporazumevajo.

V moji regiji se od časa do časa nam kaj pove, kaj bi bilo storiti v dobro vseh občin v mestu, ki ga krasi neuradni naziv metropola Dolenjske in Bele krajine. Skupna razvojna politika infrastrukture, podzemski kataster, odpadki, turistična destinacija, Televizija Novo mesto, Univerza, o objektih potrebnih za to delo pa ni ne duha ne sluha v javnosti.

Vsaka dejavnost potrebuje dobre in zaupanja vredne ljudi, potrebuje racionalno urejen prostor in potrebna orodja, da ustvari dovolj za preživetje in razvoj. Sporazum o naložbah v skupno dobro širše skupnosti je nujen predpogoj, da se mestna območja prostorsko urejujejo dejavnostim primerno. Osebno pa menim, da bi sporazumevanje o naložbah v skupno dobro moralo zajemati tudi kulturne, znanstvene, vzgojne, izobraževalne, socialne in športe dejavnosti, da se z njimi na vseh območjih krepi intelektualnost prebivalstva, razvija čut odgovornosti za sprejete odločitve in uveljavlja pravica do približno enake oskrbe.

Tako na državni kot na lokalni ravni je organizacija dela pomemben pripomoček za sistemsko urejanje problematike v tem smislu, da se delo porazdeljuje med zaposlene z vsemi pravicami in dolžnostmi ki iz njega izhajajo. Na ta način se vodstvena in vodilna mesta voljenih funkcionarjev razbremenjujejo neposredne izvedbe in se jim zagotovi čas za razmislek ter oblikovanje razvojnih vizij in iz njih nastajajoče strategije. Tako je razumeti tudi objavljene naloge s pravicami in dolžnostmi med sedem podžupanov MOL. Eden od njih ima med svojimi nalogami tudi dogovarjanje z državo o njenih potrebah, željah in zahtevah do prostora v Ljubljani. Na lokalni ravni podobni ukrep še vedno iščem.

Omenjena organizacija dela pa seveda zahteva tudi prilagojen način poročanja medijev. Pričakovati je, da bo v MOL kritiziran ali pohvaljen podžupan, zadolžen za dogovarjanje z državo, če bodo posamezniki in stanovske organizacije kritizirale ali pohvalile posege v mestni prostor. Da se za vsako malenkost in za vse slabosti vedno dolži le enega človeka je absurd, ki ga organizacijska veda označuje kot eksces ker negira porazdelitev dela med zaposlenimi in jim tudi ne priznava upravičenosti do prejemanja neokrnjene plače.

Spremljate predloge posega v prostor v svojem naselju?

Oglaševanje. 26. januarja 2023

Po definiciji je oglaševanje plačana oblika tržnega komuniciranja imenovana tudi promocija. Obstaja od kar je človek na svetu in se nenehno razvija, dopolnjuje in spreminja v skladu s trenutnimi navadami družbe. Pluralizacija medijev in življenjskih slogov, neprestani tehnološki razvoj in vse večja mobilnost ljudi, povzročajo, da je danes zunanje oglaševanje bolj aktualno kot kadarkoli prej in pričakovati je, da se bo njegova aktualnost v bodočnosti le še stopnjevala.

V Ljubljani je že nastalo nezadovoljstvo z zunanjim oglaševanjem in občinski inšpektorati so začeli usmerjati nadzor nad skoraj 10.000 postavljenimi objekti za oglaševanje, ki so jih postavila podjetja registrirana za oglaševanje ali pa označujejo dejavnosti, ki se opravljajo v okolju. Objekti se nahajajo na javnih in privatnih zemljiščih in tiste objekte, ki nimajo ustreznih soglasij bodo razglasili za črne gradnje.

V našem okolju je vsak dan opaziti kakšen nov objekt za oglaševanje zlasti ob cestnih križiščih in opornih zidovih železnice, ulic in cest. Ni videti, da bi kdo posebno pozornost posvečal namestitvi oglaševalnih objektov, bolj je opaziti, da tisti, ki prvi postavi pano odpre možnosti novim oglaševalcem, ki pa so tudi vsiljivi, se vrivajo med postavljene in jih celo prekrivajo. Če so postavljeni v skladu s pravili za enkrat ni bilo zaslediti med objavami za javnost. Navadimo se jih in kot vidim ljudi ne zanimajo prav posebno.

Bolj kot namestitev pada v oči promocijska slika, ki je praviloma oblikovana že tako, da se poudari dobrohotnost poglavarja družine, pohlevne, vedno nasmejane ženske in tam pa tam razigrani otroci, ki se veselijo rdečega korenčka, lizike, marmelade, kakšne preproste igrače,prizori so nam znani in vedno enaki, res pa je, da se vidni novi obrazi v novih barvah, že forma pa se ponavlja v nedogled. Res bi bilo želeno kaj osvežujočega. Oglaševalci bi res lahko dodali še kakšen EUR oglasu, da bi ta potrošniku kaj bolj opazno nakazal kakovost novega avtomobila, bolj učinkovite tablete ali sobno opremo po potrebah sodobnega življenja. Se pa čudim, da se splača na velikem panoju reklamirati nakup zelenjave, mesa, zobne paste ali kaj podobnega, razen seveda, če je nacionalen interes več mesne prehrane ali jejmo samo kruh ali hitro pripravljeno hrano s svežim zeljem in hrenovko. Ker nisem strokovno usposobljena za oglaševanje se s tem pisanjem ne želim uvrstiti med oglaševalne kritike, motijo me samo stokrat prežvečeni prizori na teh velikih panojih, prikazovanje neke družinske želene idile, ki jo ne najdeš nikjer več in spodbujanje pretirane potrošnje v Lidlu, Hoferju, Šparu, Tušu, Merkatorju, vsi z isto ponudbo in z načinom zbijanja cene do onemoglosti. To ni več poštena trgovina, je samo še spodbujevalec potreb, ki mu potrošniki nasedamo zaradi vedno večjih popustov pri ceni.

Želim si pol manjšo a kakovostno boljšo ponudbo kruha, mesa, zelenjave in sadja. Komu je namenjena tolikšna izbira kave, raznega zrnja, neštetega piva, vode in sokov je tudi uganka za potrošnika, le redko opazim, da je s police od tedna do teden kaj izginilo. Ponudniki verjetno vedo kaj delajo, trgovci pa izpadajo kot da so skregani z vrednotenjem svojega težkega dela. Strinjam se z Rimskim klubom, da je nujna vzgoja potrošnikov.

Je za vas redna nabava potrebnih artiklov še v veselje?

Samoodločba. 25. januarja 2023

Mika me spoznati mnenje, ki ga imate o samoodločbi narodov v državah, ki so več nacionalne kot na primer v Ukrajini. Od kar je padla ideja, da bi mir v Ukrajini najbrž dosegli najlažje z uporabo samoodločbe me preganja misel, zakaj voditelje EU in diplomati ne premislijo o tem in se pogovorijo z ukrajinskim predsednikom. Ko sem se o tem pogovarjala s sorodniki so kar obnemeli, strmeli v mene kot deveto čudo in končno zajamrali: ja kakšen pa bo potem svet, če bo vsak narod, ki bo hotel, imel svojo državo? Brez dvoma drugačen, razmišljajmo le ali bo boljši ali slabši in lep primer je kar naša domovina.

V Ustavi, ki naj bi bila totalitaristična, zapisano pravico o samoodločbi smo uveljavili brez predsodkov do drugih narodov države v kateri smo živeli. Približno 25 milijonov državljanov in državljank je končalo v petih državah in nekaj v samostojnih državnih tvorbah ameriškega značaja. Je to lahko potrjena dobra praktična rešitev tudi za Ukrajino? Zakaj bi Slovenci smeli biti organizirani v svoji državi, narodi v Ukrajini pa ne?

Seveda pa s tem pisanjem ne mislim samo na Ukrajino, po svetu so številni narodi še vedno brez pravic do uporabe naravnih dobrin na svojem ozemlju ali brez pravic do gospodarske pomoči, ker ta ostaja skorumpiranih vladarjem, paravojaškim hordam ali roparjem, da ne omenjam težav osrednje azijskih držav kjer sicer ni pomanjkanja materialnih dobrin, so pa neke tradicionalne vrednote, ki zatirajo ljudi kot so Kurdi, do skrajnosti.

Moram vprašati zakaj obstoječe institucije sveta, ki naj bi skrbele za mir na svetu, ne zahtevajo od državnih voditeljev, da v večnacionalnih državah ali v državah kjer odpovedujejo normalni gospodarski ukrepi, s samoodločbo zagotovijo narodov odločanja po svoji volji in svojih možnostih. Tu moramo omeniti zlasti ljudi, ki delujejo v Združenih narodih, v diplomaciji, v strankarskih združenjih in gospodarskih klubih kot sta Davos ali rimski klub.

Razmišljam o priložnostih, ki bi jih novo nastale države pridobile pa tudi o nevarnostih, ki bi jim na novo oteževale življenje in primerjam kje bi pridobile in kaj bi zgubile. Toda moje informiranje in strokovno znanje je premajhno, da bi lahko za to problematiko nakazovala vizijo. Si pa lahko na primeru lastne domovine ustvarim dovolj jasen pogled, da je manjša država dražja predvsem zaradi obrambe, da je bolj dovzetna za povzpetnike, občutljiva v zaupanju in morda šibkejša v vladavini prava. Njene prednosti na trgu so hitrejša prilagodljivost, večja občutljivost za zaščito okolja, kritičnost in spodbujanje inovacij.

Vse tako zgleda, da ne bi več potrebovali varuške kot so ZDA, Kitajske in Rusije, narodi bi se morali znajti sami tudi v povezovanju tako svojega tržnega potenciala s svetom kot tudi ideološkega opredeljevanja. Ne vidim junakov, ki bi se upali prenavljati sedanjo svetovno ureditev ali jo celo spreminjati kljub temu, da smo postali informacijska družba, da je vsak dan naše delo bolj avtomatizirano in kljub temu, da nam tehnologija napoveduje celo »večno življenje« nekje v vesolju. Nam bodo tudi tja sledile jedrske vojne, tanki NATA, Putini, Bidni, Zalenski in podobni hudobci iz katerih mediji delajo junake. Samoodločbe so zato bodočnost, danes pa bolj sanje kot dejstvo.

Ste se vi kar sprijaznili z jedrsko nevarnostjo?

Darila odločujočim. 24. januarja 2023

Neizčrpne so možnosti obdarovanja kogar koli od nas, izbor darila pa zagotovo odvisen od osebnosti in njegovega zanimanja. Za marsikoga je darilo že pohvala, ki jo izreče spoštovana ali kompetentna oseba, marsikdo je dovzeten za umetnine vseh vrst, so pa tudi ljudje, ki še tako primerna darila zavrnejo ali celo omalovažujejo. Sama se razveselim vsakega darila, ki je spoštljivo in mojemu načinu življenja prilagojeno. Ustrašim se daril večje vrednosti saj bi z njihovim sprejemom postajala dolžnica tistim, ki bi me obdarovale, zato daril večjih vrednosti nisem sprejemala. Priznam, da so vabljiva, že pri prvem pretiranem darilu pa sem se odločila za zavrnitev in nikoli mi zato ni bilo žal. Svoje delo sem lahko opravljala po svoji vesti brez odvisnosti do kogar koli kar mi je zagotavljala mojemu poklicu primerno delo.

Prav za prav se ne čudim, da je danes obdarovanje doseglo tako pomembno mesto v poslovnem in političnem okolju skoraj povsod po svetu. Vedno močnejši je med nami strah, da v tekmi za lastništvo materialnega bogastva ne bi omagali, zaostali za drugimi, predvsem pa izgubili delo in zaslužek. Tako smo starši vzgojili generacijo, ki je prevzela naše pravice in dolžnosti ter jih prilagodila svojim pogledom na svet. Sedanja miselnost ne izključuje ničesar, kar bi morebiti izboljšalo materialni položaj posameznika in darila v kakršni koli obliki so na enkrat videti kot dobra in sprejemljiva rešitev. Skrajšujejo vrsto pri zdravniku, pomagajo ohraniti ali izboljšati zaslužek, omogočijo spoznavanje sveta, dopolnjujejo izobraževanje in tako naprej. Obdarovanje neguje tisti, ki ima že vse kot tisti, ki je svoje cilje šele določil. Darila so sestavni del proračunov držav, političnih strank pa vse do družinskih proračunov. Kje naj torej mladina spozna družbo brez pomembnih daril ali podkupovanja? Stvari niso tako preproste, kot jih želijo prikazati pooblaščeni preganjalci, gre za vzgojo v daljšem časovnem obdobju in za spoštovanje dobrih, preskušenih tradicionalnih navad.

Nedvoumno zgledi vlečejo. Če se razglasi, da je visoki državni funkcionar na stroške obiskovalca izpopolnil svoje znanje o kmetovanju, je ta funkcionar dal slab vzgled zlasti tistim, ki se šele uveljavljajo. Skoraj nerazumljivo je, da je bogati Katar potreboval oblikovalce evropske politike in med njimi Grkinjo za izvajanje nadstandardnih športnih prireditev. Samo ugibamo lahko ali je hotel diskreditirati EU ali Grkinjo ali oboje, mogoče je tudi, da je hotel prikriti svoje finančne skrbi. Bližje našim domovom je na primer res vprašljivo dejanje mogočnega lastnika ali solastnika številnih podjetji v naši domovini od kod mu taka zanesljivost, da lahko kot delničar zagrozi celo državnemu proračunu s tožbo ker ogroža njegove delniške donose. Najbolj vidno in zato razvpito pa je seveda plačevanje stroškov izobraževanja na posvetih in simpozijih oziroma v organizaciji stanovskih združenj. Menim, da v tem zadnjem primeru darilo spodbudno vpliva na modernejše oblike raziskovanja, zdravljenja ali dela na splošno. Dosledne meje med ceno darila in njegovim učinkom v korist darovalca ni možno začrtati, pa tudi potrebno ni, saj gre običajno za prikrivanje dejanja in prav to prikrivanje slabi sistemsko odpornost družbe do daril, ki imajo značaj podkupovanja ali iskanja osebne koristi v poslovnem in političnem okolju.

Ne bi pa smeli z opisanimi darili pomešati mala darila iz pozornosti ob jubilejih, praznikih, porokah, Mala darila so izraz naklonjenosti neke dobre osebe do druge, so tradicionalna in nimajo skritih namenov. Prav je, da z njimi polepšamo dan ali dogodek slavljenca.

Kako pa pri vas ravnate z darili?

Muzeji. 23. Januarja 2023

Se vam tudi dozdeva, da v nekaterih stvareh v naši domovini res pretiravamo, celo tako daleč gremo, da je javno napovedana neke vrste »ulična bitka«, če štirje gospodje ne bodo dobili svojega muzeja v prestolnici. Skoraj nerazumljivo postaja da v času, ko govorimo o draginji osnovne preskrbe z energenti, ko skoraj vsi poklici sporočajo, da za sedanjo plačo ne morejo živeti času primerno življenje, ko podjetniki prodajajo svoja podjetja in iščejo nove izzive v storitvah, in tako naprej, da neham z naštevanjem, v Sloveniji širimo muzejsko ponudbo kar z artefakti današnjih dni, ko niti ne vemo ali po merilih stroke kaj pomenijo.

Pa ne pišem tega bloga zaradi mimogrede omenjene ulične bitke, daleč od tega, pišem ga zato ker je nastajala praksa, da le muzejska dejavnost pri nas lahko rešuje nekdanje graščine, ki jih je danes skoraj v celoti možno obnoviti z evropskim denarjem. Nenehno se sprašujem ali je res nekdanja graščina, ki je pol stoletja propadala in za obnovo ruševin zdaj lahko dobimo skoraj zastonj sredstva, primerna le za muzej oziroma, smo postali tako bogata družba, da si muzej lahko privoščimo v vseh teh številnih gradovih, vsaj na Dolenjskem jih je res veliko. In spet brskam po spominu, ko smo v sedemdesetih letih preteklega stoletja v našem mestu iskali možnosti za obnovo zgodovinsko pomembnejših gradov, seveda samo z lastnimi sredstvi, smo načrtovali, da bo lokalno gradbeno podjetje obnovilo Hmeljnik za šolanje v gradbeno zahtevnih obdelavah materiala, da bo lesno podjetje obnovilo romantično graščino Soteska in tam ustanovilo elitni razstavni salon svojih lesnih izdelkov, da bo Prežek obnovilo avtomobilsko podjetje in tam, kjer je dovolj prostora, v naravnem okolju uredilo današnjemu času primeren avtomobilski salon in da bo farmacevtsko podjetje v Starem gradu razvilo svoji stroki primeren projektivni biro, ki bo specializiran za vse vrste projektov zahtevnih tehnoloških postopkov. Ne bom več naštevala, Dolenjci smo prezgodaj »poskušali«. Obnove gradov, kot si jih je zagotovilo Posavje, pa zdaj ni sposobna pričeti nobena politična opcija, čeprav je denarja za obnovo dovolj.

Zapuščenih gradov je predvsem po Evropi zelo veliko, njihova veličina je bila v pridelavi hrane, nastajanju obrti in trgovine ter širjenja transportnih poti, žal pa je to veličino zameglilo tlačanstvo. Če danes obnavljamo ruševine bi bilo prav, da obnavljamo tudi ekološko pridelavo in predelavo hrane v njih ter jih usposobimo za zagotavljanje samopreskrbe s trgovanjem s hrane vred. Študije agroekonomije nakazujejo, da samo storitvena dejavnost ni dovolj za preživetje obnovljenih graščin, nakazujejo tudi, da je v njih težko usposobiti proizvodnjo, ki bi zagotavljala dodano vrednost in graščini zagotavljala sredstva za razvoj. To in še veliko drugega danes dela obnovljene gradove za proračunske porabnike namesto, da bi jih s primerno politiko oskrbe s hrano zadolžili za zagotavljanje samooskrbe s hrano ali dejavnosti, povezane z dejavnostjo razvojnih podjetji. Imeli bi tudi manj porabe prostora za novogradnje škatlastih trgovskih in drugih stavb, ki se nam kopičijo po najdonosnejših njivah, da o zaščiti gozdov in skrbi za krajino sploh ne govorim.

Dobro bi bilo v domovini omogočiti vladam, da res vladajo, ne pa, da se morajo ubadati s tem kot na primer kdo bo direktor muzeja. Pod vladanjem je razumeti predvsem kompleksnost posameznih dejavnosti in nujnost njihovega povezovanja, dograjevanja in razvijanja v skladu z zagotavljanjem blaginje za večino. To pa je seveda zelo težko delo, mnogo težje kot

Kako pa vi gledate na obnovo graščin?

Asopis IZZIV. 19. januarja 2023

Dobili smo novo številko časopisa IZZIV, ki ga izdaja Društvo Novo mesto. Časopis je poln optimizma, ker se mu letos obeta uspešnejše delovanje v korist mesta. Kritičen pogled so funkcionarji društva usmerili v zlorabo javnega prostora za propagando avtomobilov in stavbno dediščino Paučičevo vilo, ki se podira zaradi dotrajanosti. Časopis veliko pozornost posveča svoji založniški vlogi, razgibani mestni glasbeni sceni, predstavi novomeške knjižnice na Dunaju in spominu na preminule ustvarjalce v društvu kot so bili Staša Vovk, Slavko Medle in Albert Račečič. V fokus pa je časopis le postavil pogled društva na »Novo mesto v zadnjih sedmih letih« po izidu Zbornika 650 letnici nastanka mesta in v uresničevanje predlogov, ki so jih nanizali avtorji prispevkov.

Predsednik društva se sprašuje zakaj ni postavljenih kipov, na pripravljenih mestih, društvo pogreša načrt upravljanja z mestnim središčem, prenova ni izboljšala trgovske in gostinske ponudbe narašča pa interes za stanovanja kar lahko vpliva na izgubo socialno pestrosti javnega prostora. Nadalje društvo meni, da v Narodnem domu ne more biti stalna razstava Leona Štuklja ker to spada v muzejsko dejavnost ali v Mestni muzej, ki ga bo nekoč Novo mesto imelo v Mosteku. Predsednik društva ugiba kako bo z garažnimi hišami pri hotelu Kandija in pod Kapitljem, s priključkom Ulice talcev na Rozmanovo, razbremenitvijo Kandijske ceste, gradnjo južne obvoznice in drugih prometnih vozlišč. Še posebno pa opozarja na kronično pomanjkanje zazidljivih stanovanjskih površin.

Zeleni sistem mesta mora biti vpet v načrtovanje in upravljanje mestnega prostora, mesto mora imeti park in zgraditi je Arheološki park Marof po predlogih stroke. V društvu pravijo, da občini ni možno očitati nedelavnosti, »pogrešamo pa večje vključevanje civilne družbe in neodvisne stroke v odločitve, ki v končni fazi zadevajo predvsem nas, meščane«.

Kaže, da so opozorila občini predvsem strokovna in vezana na prostor, v Zborniku pa so izražene tudi druge, nič manj pomembne želje in potrebe meščanov kot so: a) pomen Univerze za Novo mesto in spodbuja mestne oblasti, da se v večji meri posveti njeni realizaciji, b) načrtovanje urbane strukture tistih delov mesta, ki morajo svoje centralne dejavnosti in javne odprte površine šele ustvariti, da ne postajajo »spalna naselja«, c) mesto potrebuje regijski logistični center, d) jasno mora biti začrtana vizija razvoja mesta, e) oblikovana regionalna politika Novega mesta in f) načrtovan razvoj regionalnega središča, g) širitev muzejske dejavnosti v Mestni muzej, h) ustanovitev Literarne poti Novomeških literarnih ustvarjalcev, i) ustanovitev umetnostnega trga, j) Širjenje kakovostnega glasbenega izobraževanja, k) prostori za Gledališče ljubiteljske kulture, l) Investicije v zdravstvo, m) prizadevanja za urejanje medčloveških odnosov in ne nazadnje n) Športni objekti za panoge, ki jih v NM še ni in trajnost pokroviteljstva.

Za ustvarjalne odnose med civilno družbo, strokovnimi organizacijami in oblastjo bi bilo koristno, da jih mestna oblast upoštevala pri svojih odločitvah o sedanjih in bodočih funkcijah mesta, saj bi se na ta način profilirale naloge in cilji Novega mesta ter njegov položaj v slovenski družbi.

Kako pa vi doživljate pravice in dolžnosti mesta v katerem živite?

Odhajanja. 18. januar 2023

Vso mojo delovno dobo me je značaj dela povezoval z številnimi gospodarstveniki, ljudmi na odgovornih položajih, strokovnjaki in kulturniki tako na lokalni ravni kot v republiki in državi. Bili so konflikti, kje jih pa ni, vendar smo se o stvareh znali dogovoriti, jih skupno uresničiti in se učinkom dela primerno tudi skupno poveseliti. Prijateljske vezi smo tkali z veliko tolerantnosti drug do drugega, lahko bi rekla na zaupanju v našo skupno moč. Ko zdaj drug za drugim odhajajo v večnost posamezniki te velike, več desetletja ustvarjalne družine, odhaja z njimi tudi delček mene, mojih spominov, prispevkov k skupnemu delu in prijateljevanju.

TEM Čatež je danes med najuspešnejšimi gospodarskimi družbami v naši domovini. Od 1990 leta dalje ga je vodil Andrej Bajuk, ki je TEM tudi predstavil na 28. Forumu mojstrstva in odličnosti v Trebnjem. Poudaril je, da svojo blagovno znamko instalacijskih stikal ter vtičnic prodajajo specializiranim podjetjem po Evropi kjer je še veliko možnosti za povečanje prodaje zaradi česar TEM nenehno vlaga v izobraževanje strokovnjakov, najmodernejšo opremo ter informacijski sistem. Direktor Bajuk je z vidnim zadovoljstvom poudaril, da se njihovo podjetje zaveda svoje družbene odgovornosti do lokalnega okolja, šol, športa ter skupnih projektov. Veseli uspešnega dela TEM in njega kot direktorja, smo v Galaksiji slišali tudi za realne načrte za prihodnost. Ustvarjalec Bajuk je pred dnevi nepričakovano omagal, podjetje, ki ga je vodil, pa je objavilo njemu na čast tole misel Thomasa Carlyle:«Dober, plemenit človek, ki je z nami živel, nam ne more biti odvzet, kajti v našem srcu je zapustil svetlo sled svoje dobrote in plemenitosti.«

Da živi v Novem mestu gradbeni inženir »vseh muh poln« smo vedeli vsi v mestu, sama še posebno, saj je bila njegova mama moja sodelavka. Kot Pionirjevec je najraje opravljal svoje delo po gradbiščih, daleč od sedeža podjetja ker je tam pač organiziral gradbišče po svojem prepričanju in lokalnih možnostih ter si s tem zagotovil položaj odločujočega. Legendarno se je zaključila njegova emisija v Libiji pa verjetno še kje drugje saj je Pionir vedno gradil v tujini še posebno po razpadu države. Ko Pionirja ni bilo več, se je Jakob Andolšek zaposlil v podjetju, ki je nadaljevalo gradnje v Novem mestu in prvimi objekt z »barvnimi gradbenimi elementi« postavilo za TUŠ. Andolšek je poskušal tudi z dograditvijo Avtobusne postaje, vendar neuspešno zaradi nedorečenosti izvajalca del s projektom. V sredo so znamenitega gradbinca Jakoba pokopali v družinskem krogu. Po mojem mnenju je bil zadnji Pionirjev operativec, ki je ohranil vse značilnosti nekdanjega inženirskega poklica in se v spomin ljudi zapisal kot njihov značilni predstavnik.

Drobna, vedno nasmejana Polonca je bila sonček naše ulice in na njej sva se tudi spoznali ter prijateljevali. Kar dobro sem poznala njene starše, posebno očeta, ki je opravljal neke funkcije in bil zelo spoštovan Novomeščan. Polonca je s sestro Meto živela pri starših, bili so prvi naseljencu ulice in njihova hiša je v njej zgodovinska ikona. Sestri sta bili vedno v središču mestnih dogajanj, planinke, prostovoljke, aktivistke RK kaj vem česa še. Ko se je sestra poslovila je Polonca, še vedno nasmejana, tavala po ulici, kot, da v domu nima več kaj iskati. Naš sonček bomo jutri pospremili na zadnji poti.

Tako minevamo, kaj ne?

Obseg zmanjšuje kakovost. 17. januar 2023

Tokrat moram spregovoriti o svojih slabostih v zvezi s pisanjem in objavljanjem blogov, kajti dnevno obveznost ne moreš opraviti z levo roko. Zahteva načrtovanje tem za katerimi je dovolj dokumentov ali literature, da o jih lahko podaš mnenje, biti morajo kot hiter odgovor na dogodek, mnenje ali predlog, uporabljati ne smeš osebnih podatkov posameznikov iz dnevne teme in izjemno pozornost moraš namenjati načinu pisanja, da koga ne žališ, kriviš za stvari, ki jih ni naredil namenoma ali da kako drugače ne preprečiš razprave. Zamisel nima dovolj časa, da bi dozorela in se čim bolj odlično izkristalizirala, stlačiti jo moraš na eno stran, zmanjka časa za lektoriranje,

Taki in podobni razlogi so največkrat povod, da je v mojih blogih tudi več napak kot bi bilo, z veliko mere tolerance, morda še sprejemljivo. Neznansko mi je neprijetno, da sem virtuozinji Ani Fajdiga dala enkrat priimek Fink in iskreno se ji zato opravičujem. Prav tako se moram opravičiti umetniku Hamu Čavrk ker sem ga omenila v ženski obliki. Ne vem kako se mi je zapisal kot zdravnik gastronomije namesto gastroskopije. Tudi odhod Polonce ni prav umeščen in bom popravila to napako. Da sem dovolj jasno napisala, kaj je feminizem, sem morala poseči tudi na področje filozofije, ker je bil moj cilj spodbuditi razmišljanje žensk in moških o stvareh, ki lahko spremenijo naše življenje na bolje. Ni dvom, da je ustvarjalno sožitje spolov v interesu nas vseh. Nekako sem si po tej zahtevni temi zaželela pisati o vsakdanjih novicah, pogovorih, srečanjih, »obiranju« če hočete. S svakinjo to imenujemo čvek brez slabega prizvoka. Niso bili vsi bralci bloga mojega mišljenja in drugič bom uporabila naslov »vsakdanji klepet« ali »novice«. Verjetno je kdo še kje odkril moje pomanjkljivosti v blogih in vesela bom, če mi to sporoči.

Prizadevam si, da bi moji blogi spodbujali aktivno državljanstvo in tako pomagali odločujočim pravočasno in pravilno zaznati utrip družbe. Sledenje vsebini in njenemu namenu pa lahko povzroči slabosti v izražanju, slovnične napake in neprijetne zamenjave. Dobro je zato imeti koga, ki je občutljiv na napake in obvlada dobro slovenščino.

V želji, da napak ne bi več delala, bom bolj pozorna tudi pri izbiri teme. Zasuta sem s predlogi o tem kaj vse je potrebno komentirati, kako blog približati sledilcem, kako ga pisati, da ga bo spremljajo vsak dan več ljudi, da bo postal delček javne tribune. Prizadevam si stvari pogledati iz drugega zornega kot je bila podana javnosti od stroke, politike ali novinarjev. Ugotavljam namreč, da je poročanje javnosti vse prej kot kompetentno pa praktično ne prepoznaš razlogov. Najbolj pa me moti, da se posamezniku ali družbi vsiljujejo odgovori na poročanje.

Verjetno javnost tudi mnenja iz blogov ne sprejema tako kot bi si blogovci želeli in prav to je vzrok, da moramo večjo pozornost namenjati razvoju dialoga. Morda se kdaj le ujamemo enako misleči in se takrat naše mnenje sprejme v obravnavo pri pristojnem organu. Upanje ugasne nazadnje!

Ste vi bralci blogov?

vek. 16. januar 2023

Po vseh teh feminističnih modrovanjih se prileže malo poklepetati v stilu vsakdanjega čveka kot imenujemo pogovor »Prosto po«. Ta znamenita oblika komuniciranja, ki jo medsebojno uporabljamo zlasti drug do drugega prijazni ljudje, moški in ženske, nas sprošča, poživlja sodelovanje in blaži napetosti. Pa začnimo!

Je mogoče, da ne veš za Polonco, tvoja soseda, pa ne veš, da je umrla. Vidiš to je pa zato ker ne gledaš osmrtnic. Vsak dan pogledam našo oglasno desko, tudi danes sem jo, na njej ni nobenega obvestila. Kdo pa sploh obvešča, saj je Polonca živela sama.

Zadnjič sem šla na pregled oči in sem srečala Jožico, jo je hči peljala v Dnevno varstveni center, zvečer jo gre pa iskat. A res? Kje pa je dnevni center? V domu starejših, baje zelo v redu. Nisem še bila v njem.

Kaj pa Rožco kaj vidiš? Menda jo imajo tam v društvu zelo v čislih, ker kar naprej uvaja kaj novega. Ja, saj to je res značilno zanjo, tudi ko je še delala, je bilo tako.

Spet sem srečala Marico, prepoznala me je, sploh ne zgleda slabo, človek ne bi verjel, da je bila v bolnici.

Pri hoji dostikrat ne vem kod hodim, samo pazim, da se ne spotaknem in da ne padem na bok. Za ženske je to najvažnejše, saj sama vidiš kako je.

Veš, da sem od a do ž prebrala našega kardinala, ja vztrajala sem, ker sem hotela do dobra spoznati njegovo ravnanje.

Naša Sanda je v vrtcu skrbela za fantka, ki je danes škof, ne vem lahko, da tudi kaj višjega v slovenski katoliški cerkvi.

Da bo Edvard zapustil Metko si nikoli ne bi mislila, kako sta skupaj uživala.

Ja Janez je pa šel in Tina ga bo najbrž zelo pogrešala. Meni se je zdel v redu človek, dobro je delal na Cankarju in v kliničnem centru, poglej oboje še vedno kar dobro deluje. Zagotovo pa ni Janez nič kriv, če so s koncesijami usmerjali denar zdravstva v privatne žepe.

Pa kaj je ta Kosova, da se tako paradno distancira od Svobode. Vedno ji je bilo «z rožcam poslano«, sicer ne vem kaj je naredila dobrega za domovino, objav o tem ni bilo. Bolj se mi do pade brat, strokovnjak, ki si upa.

Si videla, kako je Irena razvila funkcije nadzora? Super, približujemo se vsebinsko EU. Meni se to do pade, da ljudje ne hodijo v službo ampak da delajo in kaj dobrega naredijo.

In tako dalje je neškodljivi čvek pravo osvežitev!

Imate koga s komer lahko opravite svoj čvek?

Seksizem. 15. januar 2023

Poleg patriarhata je seksizem najpomembnejši razlog za obstoj nadvlade med spoloma, proti čemur si prizadeva feminizem. Evropska unija ga je opredelila takole: »Seksizem je izraz "zgodovinsko neenakih razmerij moči" med moškimi in ženskami, kar vodi v diskriminacijo in preprečuje polno emancipacijo oziroma napredek žensk v družbi«. Sprejela je Priporočilo kot celovit seznam ukrepov in položajev za njegovo preprečevanje, identifikacijo in razkritje ter poudarja, da seksizem ustvarja ozračje ustrahovanja, strahu, diskriminacije, izključevanja in negotovosti žensk in deklet. Izraža se v oglaševanju, v medijih, prek zaposlovanja, pravosodja, izobraževanja, v jeziku in v športu.

Kaj vse se danes prepoznava za seksizem? Prizadevanju za omejevanje možnosti zanositve in uporaba kontracepcijskih sredstev se upirajo predvsem verske skupnosti in tisti deli civilne družbe, ki so pod njihovim vplivom. Modna industrija razvija oblačila, ki naj bi jih dekleta nosila za spodbujanje moških čustev in ne oblačil, ki bi nakazovala samostojnost in pogum žensk samih. Zahteve in želje do oblikovanja telesa privlačnega za moške mučijo ženske s hujšanjem, jih silijo v lepotne operacije, jih oblačijo v tesna in telesu neprijazna oblačila, čevlje in perilo. V filmih je mnogo seksističnih žensk in preveč nasilja ter junaštva moških do žensk, ki se v pretežnem delu prikazujejo kot drugorazredne pomočnice izjemno sposobnim moškim. Feminizem si prizadeva, da bi ženske svoje navade krojile po svojih zgledih in tako, da tudi z zunanjostjo pokažejo svojo enakopravnost in razumnost. Z delom ženska ne pridobi samo plačo, na delu se krepi njena zavest, svoja prizadevanja za ustreznejše življenje primerja z drugimi na delu in bogati svoje znanje. Postaja soupravljavka in tako vedno bolj enakopravna moškim.

Še mnogo primerov seksizma je možno zaznati na vseh aktivnostih ljudi po celem svetu, tudi pri ženskah, ki so prve pridobile enakopravnost in se s tem vključile v moška gibanja za ohranitev patriarhata, za napredovanje svoje samostojnosti, za ohranjanje imperialističnih teženj njihove države in podobnega zla. Praksa feminističnega gibanja je rodila novo strategijo, ki načrtuje več izobraževanja žensk in moških, skrb za stanovanja in stanovanjske zadruge, razvoj socialne solidarnosti z vključno manj revščine. Program ekonomske stiske žensk izhaja iz dvojnih obremenitev zaposlenih žensk in zato vključuje tudi prizadevanja za širitev njihovih državljanskih pravic.

In kakšnemu cilju sledimo tako ženske kot moški? Srce feminizma je ponovno ljubiti! Bell Hooks pravi, da »v resnici vedno več moških študira feministično misel in se spreobrača v feministično mišljenje. Ko sprejemamo, da prava ljubezen izvira iz prepoznanja in sprejemanja, da ljubezen sprejema priznanje, skrb, odgovornost, predanost in znanje, razumemo, da brez pravičnosti ni ljubezni. S tem zavedanjem pride razumevanje, da ima ljubezen moč, da nas spremeni, da nam daje moč, da se upremo prevladi. Izbrati feministično politiko torej pomeni izbrati ljubezen.«

Srčno upam, da sprejemate tako vi kot naši predsednici spoznanje, da feminizem ne odvrača žensk od moških pač pa ustvarja pogoje za ponovno ljubezen med njima.

Storite kaj za ponovno ljubezen med vama?

Patriarhat, 14. Januarja 2023

Včeraj sem pisala o feminizmu in poudarila, da so pomemben razlog za njegovo delovanje patriarhalne ostaline v odnosih med moškimi in ženskami. Prizadevanje žensk za odpravljanje razlik med spoloma pa ne pomeni, da ženske delujemo proti moških, še manj da smo njihove sovražnice ali še kaj hujšega. Že v osnovni šoli smo se vsi učili, da je patriarhat družbena ureditev, pri kateri imajo moški vso pravica do imena, socialnega in političnega položaja, kakor tudi do imetja in oblasti nad družinskimi člani in da se ta pravica prenaša avtomatično od očeta na prvorojenca ali na najbližjega moškega sorodnika. Uveljavil se je v času, ko je človek postajal poljedelec in je skrb za prehrano prevzel moški.

Ostanki patriarhata so zelo živi med nami čeprav se je že velikokrat spremenila ureditev naše družbe zaradi vedno novejših tehnologij in tehnik, ki so danes pripomočki pri delu tako moških kot žensk. Ti patriarhalni ostanki se prenašajo iz roda v rod kar preprečuje enakopravnost spolov pri opravljanju enakih delovnih dolžnosti in preprečuje vzgojo otrok v duhu sodobne družbene ureditve. Ženske se s svojim feminističnim gibanjem prizadevamo za odpravo patriarhata. Feminizem želi odpraviti te ostanke patriarhalne miselnosti kar pa ne pomeni nenaklonjenosti ali celo sovraštva do moških saj se zaveda, da so tudi ženske lahko podpornice patriarhalne ureditve, zlasti tiste, ki sprejemajo podrejeno vlogo moškemu zaradi materialnih koristi ali seksizma.

Seveda pa v vsakdanjem življenju vsak od nas brani svoje prepričanje na vse možne načine. Tisti moški, ki bi še vedno, kot edini, radi nadvlado v družini in družbi ohranili, sramotijo ženske in feminizem. Pri nas je na primer prisotno moško mnenje, da samohranilke ne morejo poskrbeti za vzgojo sinov. Imamo celo gibanje, ki med drugimi čudnimi in kvarnimi pogledi na materinstvo in ženske, vztraja na protiustavni spremembami Družinskega zakonika, živo pa se tudi spominjamo poslanca v Državnem zboru, ki se je skozi okno škodoželjno nasmihal demonstrantkam za žensko enakopravnost pred parlamentom. Patriarhalno obnašanje moških in žensk je v naši domovini žal še prisotno. Ženske moramo zato pozorno in pametno delovati, da se ne dovolj poučene pouči o nujnosti posodabljanja medsebojnih odnosov med moškim in žensko, da je enakopravnost žensk danes predpogoj za uspešno gospodarsko in duhovno rast prebivalstva in da se za odpravo danes nesprejemljivih patriarhalnih odnosov edino organizirano prizadeva prav feminizem. Poučevati se morajo tako moški kot ženske, vsi ki o tem pišejo in seznanjajo javnost, predvsem pa morajo škodljivosti patriarhalnih navad prepoznavati starši, da ga njihovi otroci ne bodo sprejemali in prenašali na prihodnje rodove.

S patriarhatom imajo probleme povsod po svetu, izjemno nevaren je trenutno v Iranu in Afganistanu, jutri ga lahko pričakujemo kjer koli saj se njegove ostaline ohranjajo iz verskih in vzgojno izobraževalne vzrokov. Poglejte samo, kaj se dogaja na tem področju v ZDA, kaj počnejo vojaki v vojni za Ukrajino, kako so z njim obremenjene matere v državah lakote in še bi lahko naštevala. Feminizem zato ni omejen na državo, na primer slovenski na Slovenijo, nam ženskam ne sme biti vseeno kaj se dogaja z ženskami po svetu. V tem kontekstu ima feminizem tudi zahtevne dolžnosti.

Zakaj nočete, da bi vas imeli za feministko?

Feminizem, 13. januarja 2023

Danes je petek in še 13 dan v mesecu, samo upam lahko, da se mi ne bo zapisala kakšna neumnost ali sprožil nepotreben plaz kritik, kajti namenila sem si pisati o feminizmu. V naši družbi ima ta izraz negativen prizvok, uporabljajo ga ljudje, ki želijo diskreditirati ženske in njihove probleme. Ženske, katerih glas seže do ljudi pa tudi same odklanjajo, da se jih označuje za feministke, ker hočejo biti priljubljene pri obeh spolih. Zaradi tega paradoksa mi hodi po glavi ta kolumna in želim si, da bi kakšen strokovno kompetenten organ povzdignil svoj glas nad tem kar laiki ugotavljamo o dolžnostih feminizma.

Obširno literaturo o feminizmu ponujajo vse knjižnice in srčno vam priporočam branje knjige »Feminizem za vsakogar« avtorice Bell Hooks kot tudi branje »Feministični manifest« avtorice Ljube Ijeawele, da se bomo ženske zavedale ne samo svojih pravic v svojem okolju ampak spoznale tudi svoje dolžnosti, ki jih imamo do žensk v vse rasah, družbenih ureditvah in okoljih po svetu in to od naših še kar veliko pridobljenih pravic do ženskih dojenčkov, ki jih neke družbe na zemlji še vedno morijo.

Ni enostavno razumeti feminizma, ker se v njem srečujejo spoznanja več znanstvenih ved, predvsem pa sociologija, psihologija, ekonomija in politične vede. Za tale blog bo dovolj, če navedem, da pod pojmom feminizem danes s Sloveniji razumemo odpravljanje razlik neenakosti med spoloma tako v domovini kot po svetu ter nenehno spodbujanje družbe, da uveljavlja pridobljene pravice, interese in zadev žensk v praksi. V čast vsake Slovenki bi moralo biti, da smo v naši družbi dosegli visoko stopnjo razumevanja za enakovrednost in enakopravnost spolov in da uspešno premagujemo seksizem. Čudim se zato od kot prihaja negativni prizvok za feminizem in to tako močan, da nočeta biti feministki niti obe naši predsednici, kot ugotavlja Mojca Pišek.

Nespametno bi bilo upati, še bolj pa verjeti, da bo za vedno pravičnejši položaj ženske v naši družbi skrbel kdo drug kot ženske same. Družba je strukturirana po interesnih skupinah in vsaka uveljavlja svoje pravice, bolj redko pa opravlja tudi svoje dolžnosti. Ženske ne ščitimo samo svojih pravic in dolžnosti pač pa v pretežnem delu tudi pravic otrok, da bodo ti vzgojeni brez seksizma in da bodo zato v prihodnje generacije lažje premagovale nerazumevanja med patriarhalnostjo in sodobno moderno miselnostjo.

Imela sem to srečo, da mi ni bilo potrebno svojega feminizma uveljavljati na način, ki bi motil moje okolje in moške v njem. Prav za prav so bili moji kolegi tako pri delu kot v privatnem življenju v večjem številu moški kot ženske. Tako je pač bilo v mojem poklicu. Kljub temu pa se je tudi zgodilo, da sem sama prekoračila mejo tihega dogovora o spoštljivem obnašanju na primer v trenutku jeze, znala sem se opravičiti za take napake ali našla način, da sem zagotovila dolgotrajno zaupanje. Pri delu in v medsebojnih odnosih s komer koli je bistveno zaupanje. Želim poudariti, da cilji feminizma niso samo pravica, so tudi dolžnosti, ki jih je Bell lepo nanizala v omenjeni knjigi.

Nenehno bodimo pozorni na medsebojne odnose, da so ustvarjalni, za družbo in za posameznike sprejemljivi in vzor tistim, ki hrepenijo po miru. Če bi naše diplomacije s tem ciljem delovale po svetu, se nam danes ne bi bilo treba bati jedrske vojne.

Se strinjate?

Zdravnik in pacient. 12. januar 2023

Dan se je začel z rahlim incidentom s sorodnikom, ki se pripravlja na zdravniški pregled. Vprašal me je za mnenj o njegovem pristopu k zdravniku, ki ga je celo skiciral in sem ga lahko prebrala. Oporekala sem mu v tistem delu, ko je napisal, da je »diagnozo določil sam, ker je veterinar po poklicu« Po mojem mnenju zdravnik to ne bo dobro sprejel najprej zato, ker pač greš k njemu, da on opravi svoje delo v skladu z zdravniško etiko in drugič zato, ker je vprašanje, če mu bo všeč, da se v njegovo stroko vtika veterinar. Moj sogovornik je bil užaljen zaradi mojih pripomb, malo je še poklepetal in kmalu odšel. Sama sem se temu njegovemu ravnanju čudila, vprašal me je kaj menim in odgovorila sem po svojem videnju in vesti, ni mi bil dolžan vprašati in tudi sama nisem imela razloga, da bi odgovorila drugače kot sem. Možakar je v letih, včasih res sprejema samo svoje mnenje, vendar razumen in preudaren. Res pa je, da se z zdravniki v principu težje razume kot mi ostali. Do pregleda je še mesec dni, razmislil bo!

Se pa ob tem in podobnih primerih odpira vrsto vprašanj in dilem, ki pacientu onemogočajo odkrit in predvsem razumen pogovor ter dogovor z zdravnikom. Pacient nikoli ni prepričan, kaj ga muči, mu odpoveduje ali kakšno pomoč potrebuje in zdravnik ima tudi običajno pred seboj le nekoga od neštetih pacientov, ki mu bo pripovedoval o svojih težavah in če v tem odnosu nekdo želi uveljaviti svojo diagnozo, ker je v podobnem poklicu kot zdravnik, nastane močan razlog za razhajanje mnenj, ki običajno ovira objektivno obravnavo. Če pa se mnenje o diagnozi morebiti ujema med pacientom in zdravnikom, še vedno ostaja pri zdravniku priokus neprimerne primerjave zdravniškega poklica z veterinarskem. Skratka, bil bi čudež, če bi se razšla neprizadeto.

Za bolnika je zdravnik edina rešilna bilka, ki se jo krčevito oklepa in zelo pazi na vsako besedo ter kretnjo. Od zdravnika je seveda odvisno, kako obnašanje pacienta sprejema, to kar nekemu zdravniku odgovarja, je pri drugem lahko kamen spotike, enemu gre na živce neodločnost pacienta, drugemu pa prav obratno - rad poklepeta in iz klepeta potegne zaključke tudi za diagnozo. Iz teh in podobnih izkušenj nastaja dvom, kako naj se pacient obnaša, da bo zdravnik lahko zadovoljno opravil svoje delo.

Zadnja leta sem na žalost morala obiskovati kirurga, okulista, gastronoma in zdravnika na ultrazvoku. Čeprav so se obiski pri navedenih ponavljali, sem se morala nekaj dni pred pregledom že duševno pripraviti; preverjaš večkrat, če imaš urejene dokumente, če nisi spregledal kaj v razporedu, uro obiska, v kateri ambulanti tokrat dela tvoj zdravnik in tako naprej. V ambulantah se opreš na medicinske sestre, običajno te razrešijo polovico napetosti, še vedno pa jo ostaja dovolj, da se zmedeš pred zdravnikom. Občudujem paciente, ki se znajo postaviti v enak položaj kot zdravnik in jih ne premagujejo ti zoprni občutki, da v trenutku pred zdravnikom ne pozabiš na kaj, kar bi zdravnik moral vedeti.

Vsak človek se po svoje ravna tudi kot pacient zato sem morda res napačno svetovala svojemu jutranjemu obiskovalcu.

Kako pa vi doživljate svoj obisk pri zdravniku?

Sožitje z živalmi, 11. januar 2023

Sem popolni laik na tem področju in, razen javnih deklaracij, ne poznam ničesar kar bi mi pomagalo razumeti kakšen odnos naj bi bil pravilen in kako si ga pridobimo. Da bi nekoliko zmanjšala to svojo nevednost, sem se pozanimala po spletu, kako uresničujemo splošne težnje ljudi do živali.

Najprej sem ugotovila, da imamo dokaj obširno zakonodajo, ki se nenehno dopolnjuje. Kot pravi zakonodajalec z njo določa odgovornost ljudi za zaščito živali kot čutečih živih bitij, to je zaščito njihovega življenja, zdravja in dobrobiti; določa pravila za dobro ravnanje z živalmi; določa, kaj se šteje za mučenje živali in katera ravnanja oziroma posegi na živalih so prepovedani; določa pogoje, ki jih je za zaščito živali treba zagotoviti pri reji in vzreji živali, prevozu, izvajanju določenih posegov in postopkov na živalih, zakolu in usmrtitvi živali; ureja postopek, pravice in obveznosti v primerih, ko gre za zapuščene živali; ureja nevladne organizacije, ki delujejo v javnem interesu na področju zaščite živali; ureja nadzorstvo nad izvajanjem tega zakona ter določa kazenske sankcije za kršitelje določb tega zakona. Ureja tudi ravnanje z ribami, divjadjo in lovskimi psi, če ni s predpisi, ki urejajo ribištvo, divjad in lovstvo, urejeno drugače.

V naši domovini je zelo razvito tako strokovno kot ljubiteljsko delovanje v zvezi z živalmi, med njimi je tudi Društvo za osvoboditev živali in njihove pravice, ki je prostovoljna in nepridobitna organizacija in se bori za boljši položaj živali. Od leta 2006 ima status nevladne organizacije RS, ki deluje v javnem interesu na področju zaščite živali.

e 20 let izdaja revijo Osvoboditev živali. Omenjam ga zato, ker vidno spodbuja tudi vegan prehrano, temu primerno podjetništvo, recepte, nasvete za prehrano pri zdravstvenih težavah in številna strokovna in laična mnenja. Odločno nasprotujejo gojenju in lovljenju divjih živali. Njihov odnos do zemlje je izjemno spoštljiv, njena raba pa bi morala biti namenjena primarno samopreskrbi. V reviji objavljajo tudi ugotovitve znanstvenikov na primer o ptičjem govoru, o sočutju živali s človekom in o literaturi, ki ljudem omogoča boljše poznavanje živalskih navad. Neverjetno veliko pišejo o živalski boleznih, ki se z mesom prenašajo na ljudi, odločno pa nasprotujejo poskusom na živalih, ker ima znanost na razpolago druge možnosti. Zanimivih informacij v reviji je zelo veliko, so pestre in aktualne.

ivali imajo svoj svetovni dan 4. Oktober že od leta 1931 dalje. Na zemlji živi okoli dva milijona živalskih vrst, pri nas med 15 in 20 tisoč, od katerih pa jih je 850 endemitov, kar pomeni, da so to živalske vrste, ki živijo pretežno na ozemlju naše države.

V teh obširnih revijah sem našla tudi prispevek o meni ljubih ježkih. Motali so se okoli hiše več let, ko pa je bila okolica kultivirana, so se odselili. Srčno želim, da bi se vrnili in iščem njihove rejce. Zagotavljam, da bodo pri nas v naravnem okolju in da jim bo lepo!

Kakšen pa je odnos vaše družine do živali?

Opozorila arhitektov. 10. januarja 2023

Medtem ko večina stanovskih združenj molči ob sprejemanju usodnih odločitev na področju njihovega strokovnega delovanja, pa se arhitekti kar velikokrat oglašajo in predlagajo ustreznejše rešitve, kot jih zasnujejo in podajajo predlagatelji. Kot je zabeležilo Delo, imamo v naši domovini več kot 10 arhitekturnih birojev, ki se uvrščajo po kakovosti v mednarodno arhitekturno elito. Sama prebiram predvsem prispevke arhitektov o urbanističnih ureditvah območij, mest in naselij, opozorila o obnovi dediščine, gospodarnega ravnanja z zemljišči, umeščanju povsem novih dejavnosti v prostor, zlasti pa o investicijah javnega značaja in skupnega dobra, ki so vedno povezane z pogumom aktualne oblasti in njenim zaupanjem v nujnost urejanja prostora za prihodno uspešnejše delovanje.

Mojo delovno dobo so zaznamovale številne nove dejavnosti, naložbe in gradnje. Imeli smo dovolj poguma, da smo v razmerah kakršne so pač bile, urejali urbani prostor in gradili prostore za nove dejavnosti z vedno novimi materiali in prilagajanjem prostorov tehnološkim postopkom pa naj je šlo za tovarno, bolnišnico, naložbo v kulturo ali raziskovalno dejavnost, muzej ali knjižnico. Prišli so tudi časi, ko sem bila sama najbolj odgovorna za zagotovitev ustreznih prostorov za modernizacijo poslovanja plačilnega prometa, razvoj inšpektoratov in širjenje informacijske dejavnosti kar na štirih lokacijah, mi je bilo samo po sebi umevno, da se moram pobrigati za novogradnjo na teh lokacijah. Nad vse zanimivo mi je bilo sodelovanje s projektanti in tehnologi katerim smo razlagali kakšne prostore potrebujemo, dileme, ki nas mučijo, možnosti, ki jih iščemo. Skupaj smo šli na ogled v prostore z dobrimi rešitvami, prebirali smo tujo in domačo literaturo, se dogovarjali z izvajalci opreme in se pač potrudili, da bi zgradili nekaj dobrega, dolgotrajnejšega. Pravega zadovoljstva prav za prav graditelj niti ne doživi, ker ob koncu gradnje ugotoviš tudi to, kaj vse bi bilo lahko bolje, če bi!

e ko se je gradil Cankarjev dom smo poslušali po raznih sestankih upravljavcev, da je ta in ta prostor rezerviran za novo sodišče, kje v prestolnici je rezervat za zdravstvo, da je potrebno določiti lokacijo univerze, da ni prostora za nova ministrstva in tako naprej. Aktualne oblasti so imele dokaj ambiciozne razvojne načrte, dovolj poguma in tudi financiranje naložb se je, sicer vedno z muko, le ustrezno urejalo. Zakaj se je razvojni ciklus tako klavrno zaključil bodo ugotovili raziskovalci preteklosti, ne čudim pa se ugotovitvi arhitekta Miloša Kosec »da se pri nas država vede predvsem kot najemnik in skvoter«. Avtor to obnašanje Vlad Republike Slovenije še ocenjuje kot njihovo nezaupanje v obstoj države, zato ne poskrbijo za lastne državno tvorne objekte s katerimi bi lahko postali tudi vzor trajnostnega in racionalnega upravljanja prostora. Osebno bi dodala, da je ta »virus« močno prisoten tudi v lokalnih skupnostih in ga nadomeščajo mikro naložbe v ceste, poti, steze in stezice.

Po Sloveniji se množijo sončne elektrarne in ta proces pospešuje tehnologija sončnih celic, ki so vsak dan cenejše. EU je pridobivanje sončne energije uvrstila med prioritete. Kam bodo umeščene sončne elektrarne pri nas, da ne bo ogrožena naravna in kulturna krajina? Arhitekt Matevž Granda opozarja, da to ogroženost lahko zmanjšuje ali odpravi sodelovanje arhitekturne stroke pri odločanju o namestitvi sončnih elektrarn na strehe. Upajmo, da se bo tokrat strokovna rešitev ujemala z naložbeniki.

Boste poskrbeli za svojo sončno elektrarno?

Stoletnik. 9. januar 2023

Med mojimi otroškimi spomini ima posebno mesto mogočno podstrešje kar velike kmečke pritlične hiše. Mogočno zato, ker se je raztezalo kot prostor nad celotno stavbo. Na podstrehi so bile same skrivnosti kot na primer knjige Mohorjeve družbe, lajbeljč narodne noše, moške vojaške uniforme, skrinje z posebnimi oblačili, orodja, ki se niso pogosto uporabljal in skladišče nabavljene hrane v velikih količinah kot na primer 50 kg sladkorja, zaboji olja in podobno. Na čelno stran hiše je bila obrnjena fečara s starim pohištvom, shranjenimi fotografijami, šatuljami mojih tetk, žametastimi in plišastimi oblekami, okraski za praznične dni in celo glasbeni instrumenti. Neskončno zanimivo je bilo brskanje po vsem tem »bogastvu«. Tam so bile tudi pesmarice, na paši smo se iz njih naučili pesmi in jih na ves glas prepevali, da jih je lahko slišala cela vas. Prepričana sem bila, da ko bom velika, bo vse to bogastvo iz podstrešja našlo svoj prostor v mojem domu in bogatila ga bom s skrivnostmi drugih vaških podstrešij, ki so jih odkrivali domači otroci. Da to bogastvo imenujemo etnografska dediščina seveda nismo vedeli tudi takrat še ne, ko smo že bili dijaki in se odločali za poklic.

Kot študenti smo bili seveda prisotni povsod, kjer se je kaj dogajalo, torej tudi na prireditvah Slovenskega etnografskega muzeja, ki je pridno praznil naša podstrešna bogastva, oblikoval zbirke in jih predstavljal javnosti. Ne spominjam se otvoritev razstav pač pa samo tišine in posvečenosti muzeju, ki smo jo morala obiskovalci strogo spoštovati. Sama sem tudi po študentskih letih, kot funkcionarka Kulturne skupnosti spremljala razvoj naše etnografije tako na lokalni kot na republiški ravni, seveda bolj s finančnega in gospodarskega vidika, ko so pridobivali svoje prostore, ustanavljali muzeju potrebne strokovne oddelke, prehajali v raziskave in se lotili založništva.

Okoli osemdesetih let preteklega stoletja je Slovenski etnografski muzej že predstavljal na televiziji svoja spoznanje ne samo kot galerist za predmete, ampak tudi kot vse pomembnejši poznavalec uporabe predmetov, pozitivne strani njihovega delovanj, kot praktična izkušnja za lajšanje delovnih procesov v času, ko so jih ljudje uporabljali. V naših lokalnih območjih smo dobili prve privatne zbirke na primer bogate etnografske dediščine svečarjev, kolarjev, kovačev in drugih obrtnikov, pa tudi nastajanje etnografskega oddelek v lokalnem muzeju kar je omogočilo dragoceno strokovno pomoč gospe Križeve zbirateljem gradiva in privatnim zbirkam.

Ta zanimivi razvoj slovenske etnografije in njene osnovne institucije Slovenskega etnografskega muzeja bo letos praznoval stoletnico. V počastitev jubileja bomo lahko videli razstave, kot prvo Belo zlato, zgodba o bombažu organizirano v mednarodnem duhu sodelovanja in spoznavanja, v juniju pa bodo priredili dan odprtih vrat in potrudimo se vsi, da si ogledamo današnjo, modernizirano delovanje Slovenskega etnografskega muzeja.

estitamo ustvarjalcem tega stoletnika v prepričanju, da nam bo zagotovil že veliko kakovostnih vpogledov v razvoj in sposobnosti slovenske etnografije.

Si boste vzeli čas in stoletnika počastili?

Verniki katoliške cerkve. 8. januar 2023

Verniki katoliške cerkve pri nas so res nenehno pred dilemo, kako naj razumejo, sprejmejo in ravnajo v primerih, ko se v njihovem, tudi najvišjem vodstvu, kar naprej rojevajo ekscesi. Ne bi rada kogar koli žalila, najmanj pa vodstvo tako pomembnega gibanja kot je Rimsko katoliška skupnost sveta, toda neumno je, da vemo vse kar o teh ekscesih reče papež, kakšen kardinal, morda se škof, nikjer pa nisem zasledila, kako nanje gledajo verniki, tisti pošteni verniki, ki resnično verujejo v kreacionizem, ki jim vera lajša vsakdanje probleme in, po tradiciji, od nje pričakujejo zveličanje po odhodu v večnost. O čem govorim?

Vatikanska banka se je, če je verjeti poročilom in literaturi, ukvarjala s posli, ki jih poslovna etika ne dovoljuje. Ne samo, da je pomagala kriminalnim združbam do čistega denarja, v njej so izginjala mnoga nakazila verujočih bodi si kot dar ali pa kot naložba. Pa vendar bi ta banka bila prva poklicana, da se posveti obnovi cerkvenih kulturnih spomenikov, da ustvarja nove cerkvene umetnine vrhunskega pomena za svet, ki jih posamezni narodi ne zmorejo financirati, da podpira nadpovprečno likovno ustvarjanje, raziskave preteklosti, vlaga v načrtovanje prihodnosti, razvija dobrodelnost in povezuje narode s skupnimi razvojnimi projekti. Nič od tega se ne zgodi, škofije, tudi slovenske, ugotavljajo, da ni potrebne finančne pomoči od nikoder. Naš škof Saje vztraja, da se razmere v financiranju izboljšajo, kaj pa menijo in zahtevajo slovenski verniki?

Pedofilija je zagotovo nerešljiv problem normalne človeške nezadovoljene strasti. Sami duhovniki se združujejo v gibanje za odpravo tega problema, žal ostajajo neučinkoviti. Temna senca nezaupanja v cerkvene vzgojitelje in učitelje, se povečuje, moti verujoče, prepričana sem, da neznosno skrbi verujoče starše. Ali ne bi bilo dobro, da združijo svoje skrbi in se organizirano povežejo z duhovniki, ki jim odprava pedofilije pomeni novo upanje in zaupanje v urejenost medsebojnih odnosov znotraj cerkve.

Grabežljivost in vzvišenost cerkvenih funkcionarjev nad verniki je tudi pogost pojav, ki je boleč, nepotreben in škodljiv za vse. Samo pomislimo na lastništvo Blejskega otoka, Štajerski in gorenjskih gozdov, 400 m2 velikih stanovanj posameznika, terjatve odškodnin in podobne pretirane zahteve, ki zamegljujejo dobre prispevke cerkve skupnosti kot so na primer manjkajoče institucije civilne družbe ali krepitev duhovne rasti vernikov in podobno. Tudi neprimerna mnenja, poseganje v stvari, ki so ločene od cerkve in izkazovanja pripadnosti cerkve ob volitvah niso v čast predvsem vernikom, povzročajo težave v medsebojnih odnosih z drugimi skupnostmi v državi.

Zavedam se, da slabosti, ki ji naštevam, nastajajo tudi na drugih področjih življenja in dela Slovenije, toda skupaj bomo lažje živeli, če smo aktivni vsi, vsak do svojega vrha oblasti ne glede na to ali je to v tujini ali v lastni državi. V tem smislu je na primer dobrodošla verska oddaja, ki jo vodi Romana, bilo pa bi lahko še ustvarjalnejše, če bi se znali dogovoriti verniki in ostala družba vsaj za odpravo tistega, ki nas morebiti razdvaja.

Ste verni? Zaznavate morda potrebo po modernizaciji vere?

Euro na Hrvaškem. 7. januar 2023

Ne slepomišimo, da nam Slovencem super prav pride, da je Hrvaška pogumno vstopila v EUR območje in to mnenje ne zahteva niti kakšnega posebnega utemeljevanja. Poleti smo najprej otroci in starejši gostje obmorskih krajev na Hrvaškem, potem vdrejo turisti od vse povsod, starejše nadomestijo starši vse do septembra, potem pa se stari spet vračamo in v miru letujemo na skoraj praznih, čudovitih plažah. Res sem vesela, da mi je dano tako življenje, čeprav prinaša z leti tudi težave, ne samo užitke.

Bi pa ob tem rada potožila in pokritizirala nepotrebne težave, ki smo jih Slovenci imeli do sedaj pri plačevanju računov na Hrvaškem. Prvi problem je bil že dostava računa. Pošta je dolžna račun dostaviti na naslov, izdajatelj računa pa naslovnika, na primer energentov, napiše na nepremičnino na Hrvaškem kamor lastnik od oktobra do maja skoraj ne zahaja. Zaprosila sem, da nam račun za elektriko pošiljajo v Slovenijo pa so me zavrnili, da so dolžni nasloviti računa lastnika objekta na Hrvaškem. Dobro, ker elektrike nikoli ni zmanjkalo, smo našli načina, da smo svoje obveznosti poravnavali pravočasno in s tem že trčili v drugi birokratski in zelo drag problem v zvezi z plačevanjem računov v kunah.

Račun v kunah je bilo iz Slovenije na Hrvaško možno plačevati nekaj časa samo preko izbrane slovenske komercialne banke. Moral si kupiti kune pri prodajalcu ali pri izbrani banki, kune položiti na svoj račun in iz njega plačati račun v kunah na Hrvaško s doplačilom bančne provizije najprej za nakup in prodajo deviz po dnevni ceni in nato še najmanj 2,50 EUR po posameznem nakazilu. Po določenem času je Pošta Hrvaške omilila to Kalvarijo s računalniško aplikacijo, da si pri njej vplačal v EUR račun, oni pa so na neven kakšen način plačali to izdajatelju računa v kunah in za ves postopek plačniku zaračunali provizijo 2.- (dve) kune. Vprašala sem Mercatorjevo blagajno, če bo plačala račun v EUR za Hrvaško, pa je odklonila. No, dalo se je tudi urediti s predplačili dobaviteljem, nekateri dobavitelji so sprejemali plačila kar v EUR na svoj verjetno žiroračun, občine na Hrvaškem pa so zavračale plačila v EUR in tako je neko moje plačilo 10 EUR najprej potovalo na Hrvaško občino, ta ga je vrnila na po svoji volji izbrano poslovno banko v Slovenija, ta banka pa me je našla in za vračilo zahtevala skoraj 6 (šest) EUR, 4 pa bi mi vrnila.

Zakaj zdaj post festum to opisujem tako podrobno? Slovenija je imela v praksi preskušen, računalniško podprt in uveljavljen sistem plačevanja tako v državi kot s tujino. Plačilni promet je bil dnevno ažuren in delavci, ki so ga opravljali so delali tudi ponoči, na Silvestra in podobne dneve, da so plačnikom in prejemnikom zagotovili dnevno likvidnost za provizijo, ki je predstavljala znatno manjši znesek od povprečne provizije današnjih slovenski komercialnih bank. Zakaj je pristojen organ države ukinil uporabo tega, tudi po merilih razvitih držav, dovršenega plačilnega prometa in ustvaril zmedo, ki je opisana v prejšnjem odstavku.

Dobrodošla Republika Hrvaška v EUR območju, pomagaš nam na področju, ki ga malokdo pozna pa vendar vsak dan uporablja.

Kako ste pa vi plačevali v tujino?

Pismo zdravnice zdravnikom. 6. januar 2023

Dr. Mateja Kožuh je pustila viden pečat v slovenski politiki saj je bila kot poslanka prvega sklica zakonodajnega organa samostojne Slovenije tesno povezana z vsemi, ki smo iskali nove rešitve namesto prakse, ki se je postopoma ukinjala ne da bi se določila nadomestna pravila obnašanja. V tistih časih sva se tudi osebno spoznali tako na lokalnih shodih kot tudi v postopku denacionalizacije, v katerem je moral stečajni dolžnik urediti nekatere premoženjske zadeve, da je na njeni nepremičnini lahko zaživel McDonadl'.

Razumna in do ljudi skrbna zdravnica, ki je bila v enem mandatu tudi predsednica upokojencev Slovenije, je prve dni v letu 2023 objavila javno pismo svojim kolegom in kolegicam zdravnikom in zdravnicam in v njem povprašala »ali res niso nič krivi« za slabo stanje v našem javnem zdravstvu? Lahko bi rekli, da je pritisnila na njihovo zavest. Naši zdravniki in zdravnice prepuščajo upravljanje zdravstva politikom namesto, da bi ga upravljali sami, odgovorno in v skladu s potrebami pacientov. S tem se verjetno vsi strinjamo, z blogom pa želim dograditi »javno pismo« z vrsto vprašanj, ki zahtevajo odgovore stroke, zakonodajne oblasti in politikov.

Temeljna in primarna naloga vsakega vodja je, da si zagotovi v vsaki situaciji primerne strokovnjake za opravljanje dela institucije, ki jo vodi. Zdravstveni domovi imajo od nekdaj dobro ali vsaj primerno plačane direktorje, ki jim ustanovitelj zaupa, da imajo dovolj znanja in so sposobni zagotoviti vse potrebno za opravljanje dela zdravstvenih domov. Kateri direktorji zdravstvenih domov v naši domovini niso zagotovili kadrov za opravljanje svoje primarne naloge družinskih zdravnikov pravočasno, v skladu z statutom zdravstvenega doma in v skladu z zdravniško etiko? Jim je to preprečil ustanovitelj s podelitvijo koncesij brez njihovega soglasja? Jim je to s čim konkretnim preprečilo pristojno ministrstvo? Jim je to preprečil Zavod za zdravstveno zavarovanje z daljšimi zaostanki z roki plačevanja? Nujno je najti odgovore na ta vprašanja ne samo za ugotavljanje odgovornosti pač pa predvsem za zagotovitev pacientom z zakonom zagotovljenih pravic v prihodnje.

Enaka vprašanja naslavljamo pacienti na direktorje bolnišnic in vodje oddelkov kot zaključenih enot strokovne medicinske oskrbe.

Sicer pa zgleda, da se vsa zdravstvena problematika pacientov naroda gleda in ocenjuje po poslovanju Univerzitetnega kliničnega centra za vodenje katerega Slovenija ne najde ali noče najti ustreznega intelektualca. Tega velikana je treba najprej modernizirati in sodobni medicinski stroki primerno organizirati kar je predvsem stvar zdravnikov. Vsi, ki dvignete roko ali oddate svoj glas kandidatu za direktorja se zavedajte potreb pacientov in vaše osebne odgovornosti do potrditve kandidature le, če ste se prepričali, da je kompetentna oseba. Izogibajte se formalnostim. Slej ko prej bo odprtih še mnogo, mnogo podobnih vprašanj, kot so ta v javnem pismu in v tem blogu.

Je vaša družina zadovoljna z medicinsko obravnavo?

Meso in mi. 5. januar 2023

O prehrani živalskega izvora smo zadnje čase veliko slišali. Še posebno odmevno je bilo opozorilo našega predsednika Vlade v evropskem parlamentu da pojemo preveč mesa kar ni dobro za naše zdravje in kar nenehno povečuje onesnaževanje okolja. Opozorila nehote dajo misliti ljudem in tudi sama sem se začela spraševati ali ravnamo pri nas razumno z njim ali pa morda pretiravamo bodi si pri hrani, pri reji ali drugih oblikah sobivanja ljudi z živalmi. Večina mojih sorodnikov pa se preživlja z rejo živali za prehrano ljudi, mladi se celo sistematično izobražujejo v tej stroki, da bi v omejenih prostorskih in naravnih površin dosegali kar najboljše učinke. Jajčkov na oko, ki jih je samo zame pekla moja stara mama, se spomnim kot nekaj najboljšega v moji otroški prehrani. Z prodajo jajc je stara mama bogatila svoj »fond« in razbremenjevala družinski proračun. Z mlekom je zagotavljala zdravje otrokom in, kot je sama poudarjala, krepila moč odraslim za fizično delo. Kadar so bila najnapornejša dela na kmetiji, se je peklo in pohalo meso, da so ljudje lažje opravili fizično delo. Poskrbelo se je tudi za živali pri težkih opravilih tako, da so dobivala mrvo, oves in dodatke, da so lažje »pomagale« delavcem. Res pa je, da so bile pozimi koline, v praznikih pečene piške in ob veliki noči veliko hrane z jajci. Lahko bi napisali študijo ali roman o odvisnosti uspeha na pridelavi hrane od povezanosti ljudi in živali.

V današnjih modernih časih nastaja nov gibanje veganstvo, ki v celoti izključuje živalske sestavine iz prehrane, oblačil, kozmetike, zdravil, itd. Veganstvo navdihuje želja, da se na sveta odpravi nepravično ravnanje z živalmi, zlasti z njihovim zakolom. Ljudje so se že začeli izogibati jedem iz mesa, ker imajo slabo vest, da je morala neka žival umreti pred njihovim mesnim kosilom. Vegani ustvarjajo v ljudeh občutek krivde, da so dvoživke, ker se s pobijanjem živali ne strinjajo vendar zaradi živalskih sestavin v sedanji običajni prehrani še ne vidijo nadomestila za meso. Živeti vegansko je prehranjevanje samo z rastlinsko prehrano brez kakršnihkoli živalskih produktov, kot so meso, ribe, mleko in mlečni izdelki, jajca in med, ter brez ostalih sestavin živalskega izvora. Vegani tudi na drugih področjih življenja uporabljajo izdelke, katerih pridobivanje ne povzroča trpljenja živalim.

Kaj menite, so predlogi Veganov prava pot za pospešeno izboljševanje naravnih razmer, bomo bolj zdrava populacija, če se bomo hranili samo z rastlinami, smo sploh sposobni dojeti posledice množičnega uveljavljanja veganstva z vključno zakonodajnimi osnovami, ki bi nujno sledile? Kakšna bo na primer proizvodnja vakcin brez jajc? Kako se bo temu prilagodilo naše kmetijstvo? Odpira se nešteto vprašanj brez odgovora.

eprav na prvi pogled zgleda utopično bi morda le odprli širšo debato o tem gibanju, če drugega ne, da se vsaj seznanimo s tendenco, ki bi znala spremeniti naš način življenja do temeljev. Kot vedno in povsod pa je tudi na tem področju prva poklicana znanost in v okviru nje zdravstvo, da proučijo dolgoročne posledice morebitne uspešne veganske promocije. Osebno menim, da širjenje tega gibanja ne more biti samo stvar aktivistov pač pa resen projekt neke družbe, ki hoče ustvarjati bistveno drugačen svet, kot ga trenutno živimo.

Poznate veganstvo, razmišljate v to smer prehranjevanja?

Optimizem Veličastnih. 4. januar 2023

Novo leto je neka točka v poslovanju, ko najodgovornejši v tem procesu mora vsem javno oceniti preteklo delo in nakazati smeri delovanja za naprej. Ja, prav ste prebrali, naj odgovornejši osebno mora to storiti in nihče drug. Zamislite si, ko imaš preko enajst tisoč zaposlenih, ki čakajo na tvojo oceno in tvoj namig, kaj jih čaka v prihodnje. Za vrhunskega poslovneža je to tudi zahvala za nazaj in načrt za naprej.

V novoletni številki svojega glasila Utrip, je ta trenutek popisala novomeška Krka d.d. pa poglejmo kaj je poudarila. Fleksibilnost, odzivanje na izzive, predanost uresničevanja zaveze, usmeritev v prihodnost, trajnostne strategije, prisluhniti potrebam okolja, izvrstni strokovnjaki na vseh področjih, zanesljivost poslovnih odnosov, spoštljivost do sodelujočih, stremljenje k najvišjim standardom kakovosti, poštenim poslovnim praksam, enakim možnostim za vse, sprejemanje sprememb kot odpiranje novih poti, delati z roko v roki povezanih timov z jasno vizijo in tako dalje. Ste začutili vrednote in s te moč ter odločnost zaposlenih, da vedno poiščejo rešitve ne da bi kar naprej jadikovali nad razmerami brez subvencij in drugih stimulacij. Članica uprave in delavska direktorica Krke d.d. je še dodala »k urejenemu in prijetnemu delovnemu okolju pa lahko največ prispevamo zaposleni s svojim ravnanje, v katerem sta ob jasni osredotočenosti k vrhunskim rezultatom tudi razumevanje za sočloveka in težnja k medsebojni povezanosti.«

Slovenija bi resnično potrebovala tako prepričanje še posebno tistih, ki razpolagajo z velikim premoženjem ne da bi ga znali ali zmogli aktivirati v donosnost.

Tudi v željah za prihodnost je Krka d.d. ostala trdno na tleh in svojo vizijo razvija na S-srčnosti, R- resnicoljubnosti, E-energičnosti, Č-čuječnosti, N-nesebičnosti, O-optimizmu. Velike črke v tej čestitki poudarjajo besedo SREČNO, ki jo pošiljajo v svoj veličastno velik poslovni svet.

In kaj je Krka d.d. ocenila kot najboljše v minulem letu: inovacije zaposlenih, ugled predsednika uprave, zadovoljstvo zaposlenih, prepoznavna podoba zdravil na recept, najvišjo prodajo in dobiček v zgodovini podjetja, vztrajna rast Krkinih največjih izdelkov, Krkini talenti v klubih, društvih in ustanovah, uspešnost prenosa tehnologij na daljavo, ohranitev skupine strokovnjakov za pred klinično področje, izvoz izdelkov za pomoč živalim, Krkina priznanja za izstopajoče delovne dosežke, uspešno delo zborov delavcev, Krkin teden humanosti, funkcionalno izobraževanje, značka odličnosti, mednarodne konference o izdelkih strategiji, kakovosti, ustanovitev službe Biotehnologije, šport in kultura zaposlenih, marketinške nagrade za delavce v tujini, digitalno zdravljenje, Krkine nagrade, prepoznavnost Krke kot najuglednejši delodajalec pa tudi priznanje za najboljše poslovno poročilo za zadnje leto.

Ker ni nič tako dobro, da ne bi moglo biti še boljše smo prepričani, da nas bodo krkaši in krkašice presenečali z dobrimi odločitvami tudi v prihodnje.

Je v vaši družini dovolj poguma za spremembe?

Pričakovanja v letu 2023, 3. januar 2023

Nad vse prijetno je upati in pričakovati kaj pomembnega za sebe ali svojo družino ali skupnost v kateri živiš. Seveda sledijo mala in velika razočaranja, toda brez iluzije je življenje okrnjeno, preskromno in vodi v obžalovanje.

Malo za šalo malo za res sem pobrskala po izjavah poklicnih napovedovalcev prihodnosti. Zlasti me je zanimalo mnenje moje stroke, pogledi karmičnih osebnosti pa tudi horoskopi in drugi namigi po sredstvih javnega obveščanja.

Gospodarstveniki so si dokaj enotni, da bodo energenti povzročali največ težav predvsem zaradi vojne v Ukrajini. Druge vire kot so Alžirija, Katar, vidijo bolj kot problem in manj ko rešitev predvsem zaradi pogojev v daljšem časovnem obdobju. Omenjene in njim podobne države vedo, da bodo energetski trgovci tudi v prihodnje iskali dobre ponudbe pri katerih bo cena bistveni pogodbeni element. Novi energetski dobavitelji imajo tudi velike potrebe po naložbah kar kupce spet dolgoročno povezuje z dobaviteljem ne glede na dosežen energetski razvoj. Predvsem finančniki pričakujejo težave z inflacijo, dvigom obrestnih mer, premajhnim deležem investicijskih skladov v financiranju naložb in podobnem. Direktorji so bolj optimistični saj so jih izkušnje v preteklosti marsikaj naučile pa tudi njihova zavest se ne opira na diplomacijo ampak na zaščito in ohranjanje dobavne verige v vsaki situaciji. So pa tudi bistveno večji riziki poslovanja za marsikatero podjetje usodni. Države namreč iščejo vseh vrst rešitve z vključno ponovnim podržavljenjem delniških družb, da bi ohranili obseg poslovanja in s tem zaslužek zaposlenim.

So ljudje, ki občutijo povezavo med seboj in z vesoljem, ki ga tvori energija in ne materija. Prostor vesolja je izpolnjen z virtualnimi energijami in informacijami in se z njim lahko povežemo vsi. To je področje akaških zapisov, zbranih v več knjigah in na podlagi teh zapisom nekateri napovedujejo dogodke po svojem videnju. Karmični diagnostiki povezujejo najdaljšo noč z našim notranjim razpoloženjem, ki ima vpliv tudi na obnašanje našega okolja. Priporočajo dobro in realno osebno doživljanje sveta, ohranjanje tradicionalnih vrednost, rušenje preživetih sistemov. Baje bomo v Sloveniji odkrili možnosti za ohranjanje imunskega sistema v dobri kondiciji. Imeli naj bi dobro letino, povečevali svojo samozavest in v odločanju sledili ženskim nagnjenjem. Grozi nam nevarnost iz zraka, začetek vojn na drugem koncu sveta, slabo se piše gospodarstvu in zdravstvu. Ne smemo se predati vplivu slabih ljudi. Očiščevanje naši duš letos in drugo leto naj bi nam odpiralo začeten nove zlate dobe, ki bo nastopila po premagovanju težkih preizkušenj v letošnjem in prihodnjem letu.

Kaj naj rečemo? Še vedno velja, da ohranjamo pogumno in ustvarjalno svojo emocijo in jo poskušamo spodbujati v skupnosti. Receptov za življenje ni, ustvarjamo jih posamezniki na podlagi svojih izkušenj in svojega videnja problemov.

Kaj pričakujete od letošnjega leta?

Monikin dom, 2. januar 2023

Nekoliko me daje slaba vest, da sem uresničevanje novoletnih želja svetovnega prebivalstva izpostavila na prvi dan v novem letu. Najbrž ste pričakovali, da bom najprej pisala o željah družin, posameznikih, svojih, toda premagala me je skrb, da svojih želja ne bom mogla uresničevati, če bo vojna, pomanjkanje, težava s podnebjem in podobno. Sem pa danes doživela lep dan družine z mladostniki, ki si ustvarjajo osnovne materialne pogoje za življenje in delo. Monika in njen mož sta me povabila na ogled hiše, ki jo gradita v prijetnem okolju novega naselja na podeželju.

Monika in njen soprog se že nekaj let zaposlujeta v tujini, pridno varčujeta in zagotavljata materialne pogoje svojim trem delno zaposlenim študentom. Domnevam, da ju je za gradnjo navdušila sestrina družina, ki se je pred nekaj leti vselila v prijazno, kot pravljično krojeno novo hiško. Kot zgleda, bo taka tudi hiška Monike; v kleti hišne naprave in tehnike, v pritličju dnevna soba s kaminom in kuhinjskimi potrebami, v nadstropju spalnice za vsakega od njih, okoli hiše ozelenela terasa , deloma prekrita za peko in posedanje na njej v vsakem vremenu. Še manjši dvoriščni prostor in domek je kompleten, racionalen, prilagojen družinskim članom. Čestitala sem jim za pogum, ki je bil potreben ob odločitvi o gradnji in želela veliko veselja in radosti tudi v hiški od vselitve naprej.

Potrebujeta spodbudo in vizijo, hiška se gradi brez njune prisotnosti in brez izkušenj njunih delno zaposlenih študentov. Poleg zaupanja nadzorniku bosta morda za kaj poskrbela Monikina starša, pa bodoči sosed, pa ta ali oni prijatelj. Sprejeti sta morala ta način gradnje doma, da bosta dovolj zaslužila za njegovo plačilo. Heroja, sem rekla, ob spominjanju, kako me je izmučila gradnjo mojega doma ne samo finančno tudi s tem kje naj bo kaj in kako naj se izvede stopnišče, dimniki, okna, raje se ne vračam v tiste čase. Nasmejmo se novi tehniki, ki jo Monika s pridom uporablja, saj jo še nisem videla brez telefona v roki s katerim poslika problematično mesto in sliko deli od Poncija do Pilata toliko časa, da najde rešitev in jo telefonsko v sliki in besedi prenese izvajalcu. Bravo Monika.

Ne samo Monika, nešteto družin ali družin z mladimi, si danes gradi na opisan način svoj dom. Pa vprašam še, kdaj prideta domov in ali je vrnitev vezana na vselitev. Odgovor je času primeren: »ko zlezeva iz finančnih rizikov, ko se bova upokojila, ko.« do takrat sta starša v tujini, študenti pa bodo verjetno že iskali lastne rešitve. Tako je z mladimi bilo in še vedno je, postaja tako stanje samoumevno in ni junaka, ki bi zagotovil olajševalne okoliščine. Tudi Monika in njen soprog verjetno gradita svoj dom bolj zase kot za svojo družino. Ampak tudi to je dobro in lepo. Potrjujeta svoje sposobnosti za ustvarjalno in koristno delo, se ob tem duhovno krepita in nikomur njihovi prihranki ne bodo odveč.

Ljubo doma, kdor ga ima, imeti pa ga mora vsak. Ko pridejo leta moraš imeti dom, ki te po potrebi povezuje ali ločuje od dnevnih skrbi, slabih ali dobrih obiskovalcev in ti zagotavlja želeni mir.

Ste si že zgradilo svoj dom?

Uresničevanje želja. 1. januar 2023

Dobri ljudje, pomagajte mi razumeti te politike. Ne maram jih napadati, jim soditi ali kako nagajati, toda naj mi povedo prosim, zakaj proizvajajo orožje, oborožujejo svoje države, trosijo za orožje sredstva, ki so nam nujno potrebna za zdravje, naravo, izobraževanje. Vojskujejo se, ko na svetu ni človeka, ki bi se z njimi strinjal. Popolnoma enotni smo si, da hočemo na zemlji mir, sožitje z naravo ter razmere za dobro počutje družin. Se 27 predsednikov držav v EU zaveda, da EU deluje proti volji svojega ljudstva s tem, da krepi militaristično miselnost in etiko. Kakšne posledice teh dejanj nas čakajo?

Ocenjujem, da je stanje s to vojno potrebno vsestransko in strokovno analizirati ter po proučitvi vzrokov pripraviti načrt zagotavljanja miru v prihodnosti. Moj zorni kot je preozek, da bi mogla zanj predlagati ukrepe, toda pogled v zgodovino mi pa le odkriva neke konkretne možnosti kot so (1) razumevanja Evrope in njene organiziranosti, (2) iskanje in ustrezno usposabljanje ljudi s kompetencami za vodenje in upravljanje s skupnim dobrom, (3) sprememba dogovorov o mejah znotraj EU in (4) razsodno, strokovno in smotrno obveščanje prebivalstva.

Kako danes posamezne gospodarske in družbene dejavnosti evropskih držav gledajo na narode in narodnosti, ki živijo na območju Evrope. So to vsi Evropejci, tudi Rusi, ki zasedajo 1 njenega prostora ? Zakaj torej govorimo o Ukrajincih, Francozih, Skandinavcih, ne pa tudi Rusih, Belorusih, Gruzijcih, članice EU smo organizirane kot da EU in NATO ne obstajata ali blažje rečeno Poljaki svojo zakonodajo dajejo pred evropsko, Madžari se naravnost smejijo protestom organom EU, mi smo lepo tiho, če dobimo dovolj sredstev iz skupne emisije, Ukrajinci oblikujejo svoje območje drugače kot njihovi sosedi, zahodni Balkan naj čaka ne vem česa, Turčija je obupala, itd. Kakšna je skupna strategija narodov na območju Evrope, kakšna časovnica za dosego ciljev, kakšni sploh so cilji in kako na njih vpliva tehnično tehnološki razvoj posameznih dejavnosti od preskrbovalnih verig do potrošnje oziroma porabe ? Strokovnjake je treba vprašati, kako se moramo organizirati, da bo naša blaginja optimalna. Če bo skupna strategija jasna bodo jasne tudi kompetence, ki jih morajo imeti vodje držav, EU in razvojnih usmeritev in če dogovorjenih lastnosti nek kandidat nima, mu niti pod razno ni možno zaupati vodenja. Torej se funkcije naših meja, ki so sedaj zaplankane z bodečo žico, vsebinsko spreminjajo in iz fizičnega srednjeveškega varovanja prehajajo v krepitev duhovno ustvarjalne moči narodov brez ovir za oskrbovalne verige s tem pa tudi odpravo vzrokov za militarizacijo Evrope in posledično vojnih nevarnosti.

Novinarji se radi sklicujejo na svoje pravice, zlasti tiste, ki naj bi jih dajala pristojnosti za poročanje resnice. Članki in prispevki današnjih poročevalcev za informiranje prebivalstva vsebujejo le resnico, ki jo vidi novinar in je daleč od resnice, ki jo vidimo prebivalci. Dejstvo je, da poročevalci spreminjajo izvoljene vodje v vladarje s srednjeveškimi pristojnostmi, saj poročajo samo o Macronu in ne o Francozih, Putinu in ne o Rusih, Bidenu in ne o Severni Ameriki, Ši Džinpingu in ne o Kitajcih Banalno je, vendar dejstvo, da svoje pravice novinarji ščitijo le z angleščino, tudi v EU, čeprav ni v njej naroda s tem jezikom. Danes bi morali biti novinarji v prvih vrstah, da se svet modernizira in da s tem novinaji dobijo dejansko možnost nespornega poročanja.

Kaj menite, kako naj se uresničujejo naše sanje Mir na zemlji?

Odhaja leto 2022, 31. december 2022

Nemalokrat se sprašujem, kdaj bo prišel res moj zadnji dan in mi ne bo več potrebno razmišljati, kaj vse sem storila narobe, kaj vse bi lahko rešila bolje in kaj me čaka. No, današnji dan to zagotovo ni, tu sem, napovedal se mi je Dedek Mraz, sporočila prihajajo od sošolcev, kolegov in kolegic, prijateljev, znancev, biti moram res zadovoljna, da smo ohranili po mnogih letih spoštljiv odnos drug do drugega, pa tudi občutek pripadnosti neki skupnosti, ideji, stroki, dolžnostim,

Staknila sem prehlad, agresiven in neprizanesljiv zato ne morem na Silvestrovanje družine. Ko sem to oznanila, se je tako odzval Dedek Mraz, da me bo obiskal kar danes. In res sta prišla sinova tašča in tast, moj sin pa z njima, vendar ne k meni pač pa k svojemu bratrancu, ki je žal ostal sam. Sine, res srčno in lepo od tebe, da ne pozabljaš čigav si.

Tast in tašča sta moja prijatelja in veliko se imamo pogovoriti. O Prekmurju zelo malo vem zato ju z veseljem poslušam, ko opisujeta svoje sorodstvo, predvsem starše, kraje svoje mladosti, naravne posebnosti, šege in navade, hrano in še mnogo drugega. Glavna tema nas treh modrijanov je seveda družina naših vnukov o kateri je vedno možno debatirati o čem novem ali v služni in šoli, o športu, druženju, psički Piki ali papagaju Jakobu. Pri njih je prioriteta šola, ocene, ki jih današnje razmere ocenjujejo za sprejemljive za vstop v srednje šole, kreativnost tako z raziskavami, v računalništvu kot tudi v minimalnem spremljanju dnevnih dogodkov. Sledijo druge dejavnosti po želji šolarjev in ob močni asistenci staršev ter dedija in babi. Pridem na vrsto bolj redko, vendar je takrat toliko lepše. Zdaj sta vnuka že skoraj odrasla, ne potrebujeta varstva temveč varujeta mene. S kompromisom vzamemo kakšno urico računalniškim igricam in se pogovorimo o željah in potrebah. Ta del življenja je lep in dragocen.

Zame je bilo leto 2022 bolj klavrno po padcu na desni kolk in bolečin, zaradi katerih sem preživela mesec dni v toplicah, nisem obdelovala zelenjavnega vrta in nisem mogla poskrbeti za vzdrževanje okolice hiše. Učiti sem se morala hoditi, počasi, korak za korakom pri čemer so me spodbude sosedov in prijateljev zelo pomagale, držale pokonci in bodrile. Druga težava je bila zdravniški pregled oči, padla sem v napačno čakalno vrsto in čakam na razpored že od 5.7. dalje. Redno sem pisala blog, obiskovala kulturne prireditve Krke in Kostanjevice, včasih tudi Ljubljane, opravila sem vse naloge, ki sem jih imela v društvu Rastoča knjiga in v KUD Krka in se udeležila srečanja svoje stanovske organizacije. Imeli smo nekaj prijetnih rojstnih dni, delno povezanih z Cukrarno, delno s kostanjem in sorodstvom, včasih pa s prijatelji ali sošolci. Včasih sem družbo razveselila z domačimi piškoti, princeska krofi ali miškami. Naj omenim še knjige, kot po navadi, vsakih 14 dni druga v branju.

e ne štejem odsotnosti od vnukov, snahe in sina lahko rečem, da je bilo leto, ki mineva, kar opazno in delavno, saj smo postorili večino svojih dolžnosti.

Kako ste pa vi delovali v letu, ki mineva?

Hišno vzdrževanje. 30. december 2022

Hiša je nam dragocena dobrina, zanesljivo nas čaka od koder se vračamo, pribežališče za premagovanje naših telesnih in duševnih težav, včasih pa tudi nadloga, ki zahteva določena znanja in potrpljenje pri iskanju pomoči. Če se stara s teboj vred, postaja tudi »bolna«, nadležna in usmiljenja vredna.

Zadnja leta smo naši hiški in domu morali posvetiti kar veliko pozornosti. Ne samo izolacija, nov parket, okna in vrata, tudi strojni del hiše smo obnovili, letos pa dodali še komarnike in obnovili kanalizacijo. Trdno prepričani da vse deluje, smo poklicali par krat vzdrževalca centralne peči, po urgencah je njegova žena sporočila, da se je upokojil. Iščem novega serviserja, pride iz Gorenjske, odpre peč in že najavi, da jo ne bo mogel servisirati, ker prejšnji serviser ni dobro opravljal svojega dela. Kot da sem jaz kriva zato. Novi serviser je naročil nove rezervne dele za katere sem plačala toliko kot za peč pa še črpalka za toplo vodo ne deluje. Danes sem hotela gredi spodnje prostore, vse lučke nakazujejo, da je vse v redu, radiatorji pa mrzli. Če ne bi bilo strica Jožeta, bi kar obupala. Takoj pokličem novega serviserja, pride, pogleda, kaj pa je narobe? Ponovim kalvarijo s prejšnjima serviserjema in zatrdi mi, da bo zdaj drugače. Bomo videli.

Neverjetno, komunizem, socializem ali kapitalizem, družbena ali privatna lastnina, vedno eno in isto - vzdrževalcev ni ali pa so slabi. Pomislim, zakaj je s temi fanti problem od kar sem njihova uporabnica? Malo za šalo in malo za res sem ugotovila, da bi se tudi vzdrževanje moralo opraviti samo z računalnikom in da bi sam računalnik odvijal vijake, čistil kanale in podobno v peči. Kamor danes prideš te odgovorna oseba samo poišče v računalniku, nekaj vpraša in to spet zabeleži, če ni sigurno te pošlje k specialistu, spet beleži v računalnik toda problem se vleče naprej.

Pri nas se o problemih hiše izrekajo najmanj trije možaki v letih polnih izkušenj. Potem, ko vsak pove svoje mnenje o problemu, se začnejo pogajati kdo ima bolj prav in končno meni naročijo naj izvedem tako da bo delovalo. Stručkota moram najti sama, na njegova vprašanja tudi odgovarjati, mu zagotoviti vse, kar pri delu potrebuje in, če gre za dolgotrajnejša dela tudi najti rešitev za vmesni čas. Za popravilo kanalizacije, ki je trajalo 2 uri, sem urejala zadeve z mojstrom eno leto, za preprečitev plinskega odtoka iz plinske omarice zunaj 3 mesece. Drva za kamin, če ne bo plina so še v teku in tako naprej. Do kdaj bom to zmogla pa žal ne vem.

Zdaj ko sem malo potožila, se mi zdi vse malo lepše. Tolaži me tudi to, da nimam take probleme samo jaz ampak večina lastnikov hiš. Nekateri so bolj pragmatični in hiš ne vzdržujejo, tega sama ne bi zmogla ker mi gre na živce, če kaj ne deluje. Upam samo, da bo popravil čim manj in da bo iskanje rešitev lažje kot letos.

Kako ste vi organizirali vzdrževanje svojih nepremičnin?

Tepežkanje. 29. december 2022

e več let prihaja pred Božičem na naš dom Romka s skrito brezovo vejico in ko ji odprem, me s to vejico potepe po nogah in, če nisem previdna, tudi višje. Letos sem hotela biti previdna in zato spraševala ljudi okoli sebe, kdaj je tepežni dan; da je to enkrat pred veliko nočjo, pa v februarju, da ne vedo,, skratka pozabljen še en tradicionalni običaj iz naše mladosti. Včeraj odprem vrat in že je šiba zaplesala po moji nekoliko oboleti nogi »da bi te nehala boleti, da bi spet normalno hodila, nam kaj dala, kakšen everček,« iznajdljiva Romka je dobila vse kar je pričakovala, saj je vedela, da tepežkarju nihče ne zapre vrat.

V moji mladosti smo se tepežnega dne najbolj veselili prav otroci, ki smo začeli tepežkati že zgodaj zjutraj in nadaljevali do poldneva. Tepežni dan, ki ga praznujemo 28. decembra, je bil namreč edini dan v letu, ko smo otroci lahko tepežkali s šibo, vejami ali palico odrasle. Oboroženi s šibami smo najprej tepežkali staro mamo in starega očeta, nato smo se odpravili po vasi, od hiše do hiše. Pri vsaki hiši smo namreč dobili tudi darilo. Skromne dobrote, kot so jabolka, suhe hruške ali pest orehov, včasih pa kos potice, peciva ali kruha. Za nas je bil to pomemben dan, dan samostojnega nastopanja na sproti odraslim in dan dobre prehrane.

Dan nedolžnih otročičev kot so temu dnevu tudi rekli, je nekakšen skupek poganskih, krščanskih, prazgodovinskih in srednjeveških običajev. Moji stari starši so menili, da je tepežkanje blagoslov, ki naj bi z narave, to ponazarja šiba, prehajal na ljudi. Starejšim naj bi prinesel zdravja, dekletom željo za dobro omožitev, živalim v hlevu dobro rejenje, celo po deblih dreves so švrknili, da bi naslednje leto bogato obrodila. Gorje pa, če pri hiši tepežkarjem niso odprli vrat - udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče - celo leto jih je namreč čakala nesreča. Ponekod so verjeli, da je to nesrečen dan, zato se niso lotili nobenega nevarnega dela, na Gorenjskem tudi v gore niso šli. Smo si pa na ta dan zaželeli srečo drug drugemu in sosedom. Tepežkanje odraslih naj bi spodbujalo rodnost, so menili v cerkvenih krogih in zato je šiba pela v glavnem po ženskah. Ta ljudski običaj oziroma šega je še vedno ohranjena v naših krajih, res pa je, da jo pozna vedno manj ljudi.

Ko sem delala v tovarni se je moj direktor na dan tepežkanja vsako leto oborožil s šibo in tiste, ki jih je izbral z njo tudi tepežkal. V smehu smo šalo z veseljem sprejemali in ga obdarovali z nepomembnimi malenkostmi ter tudi na ta način krepili naše medsebojno zaupanje.

S temi običaji in mojo Romkinjo ni nič slabega in zdi se mi prav, da smo drug do drugega pozorni tudi na tu predstavljen način. Celo Ivan Cankar je rekel; »dobra misel pride, kamor je namenjena« in prav to so spodbujali stari običaji povezani z naravo, načinom življenja in dela. Meni kot nekdanji tepežkarici, je to lep spomin na otroštvo pri starih starših, stricih in tetah v mali slovenski vasici polni dobrih ljudi in prelepe narave. Prav tako mi je to lep spomin na mojega nekdanjega direktorja, velikega humanista, učitelja cele generacije poslovnežev ter realizatorja velikih gospodarskih podvigov.

ali v vaši družini tudi negujete starodavne šege in običaje?

umberčan. 28. december 2022

Prijateljica Smilja mi je neko zgodnjo pomlad pred desetletji opozorila da bo KUD Žumberčan v Novem mestu organiziral v Narodnem domu prireditev s petjem, plesom in z zabavo. Kot poznano kudovko me je pritegnila prireditev in ni mi žal. Imajo odličen glasbeni orkester, recitatorje, izvirno poezijo in se znajo kakovostno zabavati. Napisala sem tudi prispevek za eno od števil njihovega glasila.

Kdo so Žumberčani na Dolenjskem sem se najprej vprašala, da bi bolje razumela njihova sporočila. Iz prispevka Marka Zajc Zgodovinarji o meji med Kranjsko in Hrvaško 1881-1916 je možno razbrati in v tem blogu samo na kratko zabeležiti, da je bila meja med Kranjsko in Hrvaško sporna že po ukinitvi Vojne krajine. Osamljeni enklavi Vojne krajine Žumberak in Marindol, ki sta bili osnovani na kranjskih tleh in naseljeni z uskoškim prebivalstvom je Kranjska želela priključiti nazaj k sebi kot »zgodovinski dolg« Avstro-Ogrske monarhije. Sledilo je neverjetno veliko peripetij predno je bilo določeno, da del Žumberaka v območju danes Bele krajine, ki jo poseljujejo Žumberčani, spada v Slovenijo.

umberačani danes živijo v občinah Črnomelj, Metlika in Novo mesto in se povezujejo v Kulturno umetniškem društvu Žumberčan. Srž njihovega prizadevanja je ohranjanje uskoške kulture in dediščine ter zaščita njihovih vasi pred pozabo. Želo aktivni so in jih vodi Milan Car. Svoje delo, želje in težave so objavili v letni številki glasila Žumberčan, ki izšel v decembru 2022. In prinaša zanimivosti iz življenja te hrvaške manjšine v Sloveniji.

V Sloveniji živi kar precej Hrvatov, ki so organizirani v devetih kulturnih društvih in vsako društvo izdaja svoje glasilo. Ta društva so povezana v Zvezo hrvaških društev v Sloveniji, ki ga vodi Đanilo Kutnjak, izdaja pa Zveza tudi časopis Korijeni. Asistenco jim nudi Veleposlaništvo republike Hrvaške v Sloveniji. Naši Žumberčan se jim je v Zvezo vključil letos.

Glavni in odgovorni urednik glasila Žumberčan je Josip Fabina. Preberemo lahko kako uspešno je društvo delovalo letos in katerim ciljem je sledila. Posnet je bil film ˇ«Vodenice na Žumberku«, niz uspehov je dosegla njihova glasbena skupina Klasje, založili so knjigo pesmi Josipa Fabine »Poezija iskrene duše« in knjigo pesmi »Tebi«, organizirali so več slovesnosti ob jubilejih in njihovih praznikih, promovirali so počitnikovanje v Žumberaku in v ta namen dogradili njihovo počitniško naselje. V študijski knjižnici Novo mesto so imeli predstavitev društva javnosti. Marija Car je napisala knjigo starih receptov, Slavka Popovič pa v glasilu opisuje priprave in peko kruha v starih časih. Zanimivi so opisi družabnih prireditev in opisi obiskov pri sorodnih društvih. Predstavljene so vasi Malinca, Kordiči in Kašt. Dolga in natančna sta prispevka Sošički bazilijanski samostan ter Mrzlo polje Žumberačko. V glasilu pojasnjujejo zgodovino Uskokov in njihovih dokumentov od 1762 leta dalje, prinašajo pa tudi problematiko sodobne proizvodnje, uspehe gospodarskih družb in zasluge posameznikov. Novo mesto je za Žumberak zanimiv zaposlovalec, pa tudi vlagatelj. Branko Grubaćević razvija v Češči vasi Konjeniški šolski športni center. Hvala Branku zanj!

Sodelujete dobro z ljudmi drugih narodnosti?

Privatna lastnina. 27. december 2022

Slovenska družba se je hudo namučila, da je ukinila družbeno lastnino in privatizirala vse, za kar je našla interesenta. No, postopki denacionalizacije so pretežno zaključeni, velike tovarne so v lasti delničarjev, za nekatere zadeve javnega značaja se še krešejo iskre ali privatizirati ali ne kot na primer zdravljenje, šolanje in podobne dejavnosti. Se vztrajno povečuje privatizacija in kaj dobrega je skoraj nemogoče pričakovati.

lovek bi rekel, da je privatizacija zaščitila delničarje in lastnino družin do take mere, da privatni kapital iz tujine pri nas ne more biti ogrožen in zato pričakujemo množično investiranje tujci v razvoj in napredek Slovenije. Vsi gledamo na privatno lastnino kot nekaj, kjer država nima kaj iskati. Privatne hiše, parkirišča, vrtovi, imajo meje, zanimivo je na primer pri trebanjskem gradu. Če vprašate kaj bo z njim vsak pravi: «to je pa privat, nič ne moremo«. Tabel »privat« je polno po Sloveniji. Pa je to pri nas res pravično urejeno?

Gospa Žnidaršič je prva povzdignila glas pri razlastitvi delničarjev Nove ljubljanske banke, sledila je razlastitev lastnikov podrejenih obveznic in zdaj je na vidiku, po mnenju največjega delničarja, prenos subvencioniranja cene energentov iz proračuna države na delničarje Petrola.

Po drugi strani, pa finančni strokovnjaki vabijo vlagatelje in utemeljujejo naložbe v investicijske sklade, kot da so pozabili, kaj vse so z investicijskimi skladi počeli v aferi pidov na Ljubljanski borzi. Pidovska izkušnja je v privatne žepe brokerjev posesala vse naložbe Slovencev in ustvarila brezno nezaupanja naložbenikov v investicijske sklade v prihodnjem obdobju.

Trenutno je najbolj aktualen interes države, da delničarjem Petrola podržavi dobiček namensko, da se omogoči energente tudi tistim, ki jih ne morejo kupiti po tržni ceni in da pomagajo gospodarstvu. Misel je plemenita, solidarnost brez primere, uveljavljeno geslo »plača naj tisti, ki ima«. Ne bi smeli zanemariti posledic tako Petrolovih delničarjev kot tudi delničarjev v drugih družbah oziroma o delnici kot varni naložbi. Dovolite mi, da se razbremenim s kletvico »ja, pr mej duš« se res mora vse sfrižiti.

Varčevanje prebivalstva postaja tehnični problem. Vse kaže, da prihranke Slovenija ne potrebuje. Kam torej z njimi, da se izgubljajo na vrednosti. Obresti skromne, grozijo celo ležarine v bankah. Investicijski skladi so zasejali nezaupanje, javna posojila niso možna, pravice, ki izhajajo iz delnic vprašljive, tujina varčevalcem nepoznana i nezanesljiva (posojila v šv. Frankih), itd.

Strokovnjaki, ki ste postavili obstoječi finančni sistem, kje so pozitivni učinki vaših uzakonjenih predlogov?

Kako ste svoje finančno poslovanje prilagodili sedanjim razmeram?

Bralna značka za odrasle. 26. decembra 2022

Imamo kreativno knjižnico, ki nas naravnost razvaja s svojimi projekti. Med številnimi, ki jih ponujajo so zanimivi razgovori s pisatelji, pesniki in popotniki. Meni je najljubši Bralna značka za odrasle v katerem sodelujem od začetka dalje. Vsako leto je neka tema okoli katere se naniza seznam knjig in sodelujoči pri bralni znački mora prebrati najmanj 5 knjig ter odgovoriti na zastavljena vprašanja do 20. januarja vsako leto.

Letošnja tema Bralne značke so ženske kot avtorice pripovedi in poezije, ki s svojimi deli bodrijo svet naj bo ženskam bolj naklonjen. Ugotavljajo, da bi svet rad imel »močne, modre ženske, ob enem pa naj bi še naprej tiho prenašale vsakovrstna ponižanja, tako v ekonomskem smislu kot za štirimi stenami.« Večina avtoric je iz tujine, med njimi tudi Erika Jong s Strahom pred letenjem, Lessing Doris z Zlato beležnico in Mitchel Margaret s knjigo V vrtincu. Slovenske avtorice so kar številne, vseh niti ne poznam, nekatere pa sem prebirala že pred mnogimi leti in na njihove dela skoraj pozabila. In to je bil tudi razlog, da sem izbrala pesnici Milo Kalil in Nežo Maurer, zbornik Nepozabne: Ženske, ki so premikale meje našega sveta, Ireno Štaudohar: Kaj hoče ženska in seveda še vedno čudovito V vrtincu.

Milo Kačič, pesnico in igralko poznamo vsi iz filmov in gledaliških predstav, sama sem se z njo spoznala, ko je na otvoritvi Dolenjskega knjižnega sejma recitirala svoj poezijo. Za bralno značko sem prebrala njeno zbirko pesmi Skozi pomladni dež bom šla. Branje so spremljale solze, nasmehi, odkimavanja in prikimavanja. Kot naj všečno pesem sem izbrala njeno pesem Radost, ki izvablja iz nas najboljše stvaritve, radost pa v nas spodbudi nekaj ali nekdo, ki zna » najti pot« do naših sanj«.

Nežo Maurer sem spoznala na enak način kot Kačičevo. Prebrala sem ponovno njeno Zbirko pesmi Sama sva na svetu. Njena doživetja sveta, ljubezni, dela in družine je stvarnejše, včasih tudi grobo, tako kot so grobi času vojn, vseh vrst trpljenja, ki ga doživlja vsak od nas in ona sama. Izbrala sem pesem Smrtna obsodba ker kaže s prstom na dvoličnost družbe. Odpravljamo smrtno kazen za posamezne zločince, med tem, ko » izrekamo in podpisujemo smrtne obsodbe za cele narode. Nedolžnih.«

Med Nepozabnimi Slovenkami sem izbrala prof. dr. Maro Bešter, našo študentsko vzornico, ki nas je vpeljala v svet gospodarstva, statistike ter ekonomske družbene presoje o zadevah skupnega premoženja in skupnega dobra. Ob kavi bi poklepetali o uporabnosti njenih napotkov v praksi ter o učinkih naše generacije ekonomistov na razvoj blaginje večine prebivalstva v državi.

O Scarlet v Vrtincu še tuhtam in o izbrani ženski v knjigi Kaj hoče ženska se še nisem dokončno opredelila.

Kako do bralne značke nastopajo vaši šolarji in vi?

V preteklost zazrta televizija in Nuša Derende. 25. Decembra 2022

Danes so bile televizije zopet posladkane z zvezdicami, jaslicami, ovcami, smrekicami, razbitimi,okraski in blaženimi nasmehi otrok, tokrat nekoliko mesecev starejšimi kot sem si jih zapomnila iz lanskega leta. Bili so povsod prisotni Božički, podobno oblečeni kot konkurent Dedek Mraz. Še nekaj reklam v stilu Božiča je iz lanskega programa ponovno prekrilo ekran in to je bilo vse, kar sem opazila, da obeležuje Božične praznike. O pomenu Božiča v življenju in delu ljudi v zadnjih dva tisoč letih ni bilo nič dodanega, o prazniku družin tudi ne, o teoretičnih spoznanjih stroke na podlagi novih odkritij pa tudi ne, čeprav se na filozofskem področju »lomijo kopja« med evolucionisti, kreacionisti in drugimi drugačnimi pogledi moderne družbe.

Da ne bi bila pristranska ali da ne bi koga užalila moram poudariti, da sem poslušala papeža in se z njegovimi napotki strinjam. Bi pa vsem, ki po naših cerkvah mašujejo in nagovarjajo vernike priporočila posodobitev protokola in okolja. O tem naj kaj več pove stroka, ki se ukvarja s protokoli in oblikovanji, sama drezam v to predvsem zaradi tega, ker bi bilo dobro, da cerkev sledi napredku in razvoju ne samo z ozvočenji in videi pač pa tudi po vsem drugem kar ustvarja modern svet z vključno izstopa iz piedestala, ki je pri maševanju še posebej opazen in, oprostite, nekoliko neprimeren. Žal nisem gledala oddaje Romane pa ne vem, če je morda ona v svoji oddaji kaj bolj posegla v vsebino tolmačenja pomena Božič.

Ker je Cerkev polna filozofije, zgodovine, vrhunske umetnosti in neponovljive glasbe, sem seveda uživala v predstavitvi Vatikana. Dvakrat sem ga obiskala ter brez besed in sape, podobno kot naš premier pred dnevi, strmela nad bogastvom, ki ga je človeštvo tam nakopičilo. Arhitekturo Vatikana poznamo že iz knjig prof. dr. Marjana Mušiča, Novomeščana, ki nam je prevedel Velike arhitekte. Vemo tudi za apostola Petra in druge mite okoli Vatikana, toda obiskovalca najbolj preseneti njihov arhiv, pinoteka, kiparstvo, zlato okrasje, poslikave in dediščina, ki so jo narodi zavarovali pred krajo, razbitjem ali drugimi vandalizmi tako, da so jo oddali papežu. Prav začudena sem bila ker tam nisem našla razvpitega Pavjega prestola.

Cerkvena glasba je že zdavnaj postala last človeštva ne glede na mnenje Cerkve kjer je nastala. Glasbene šole in orkestri jo promovirajo po celem svetu in ljubitelji glasbe uživamo. Koncert Nuše Derende na dan Božiča je bil za nas nagrada. Z občudovanjem sem poslušala Posavko Derendejo, odpela je pesmi doživeto pa vendar tako kot jih poznamo od otroštva dalje. Hvala Nuška! V spominu nam bodo ostali tudi glasbena matineja Slovenskih filharmonikov Hrastač Čajkovskega in Vivaldijevi Štirje letni časi.

Dobro, Božič je za nami, morda bo televizija bolje poskrbela za primerne vsebine ob Novem letu in Dedku Mrazu.

Kako pa je vaša družina sprejemala božični program?

Praznovanje in prehrana. 23. december 2022

Odločitev je prinesla moja snaha, ki mora v naši družini poskrbeti tudi za praznične dni, saj smo stari starši postali dokaj počasni, sin pa bolj uživa v družbi svojih sinov in ga praznovanja kaj dosti ne zanimajo.

Božič praznujemo pri meni, Novo leto pa pri njih, pomeni, da zagotovim pravočasno želeno jedačo in pijačo, s skupnimi močmi pa potem uredimo slavnostno še prostor. Razmišljam in sprašujem, kaj si posamezniki želijo jesti ta večer. Odgovori so skrajno skopi in kažejo, da se s tem ne želijo dosti obremenjevati. Prešine me, da bo še najlažje priti do želja, če jih malo spodbudim s predlogi in kaj hitro ugotovim, da to ni najenostavnejši posel. Lotila sem se ga sistemsko, da ja ne bi kaj bistvenega pozabila.

Najprej sem sestavila jedilnik za pet obrokov oziroma dva dneva, opredeljena za druženje. Meni sem sestavila za 5 obrokov to je dvoje kosil, slavnostno večerjo in zajtrk ter vmesne prigrizke namesto malic. Dominirajo za kosilo goveja juha z rezanci, ribe s prilogami, vsaj tri vrste solate, sarma, in princeska krofi. Za zajtrk se pokorimo fantom, ki jim je všeč močnik. Večerja pa bo grajena na motu »Hrenovke za zabavo« na kar so me napotile televizijske kuharice vsak delavnik ob šestih zvečer. Po e-pošti smo se še pravočasno uskladili, da sem ujela Mercatorjev nabavni četrtek s popusti. A prej, ko sem lahko šla v nabavo, sem morala sestaviti seznam nakupov. Vnuk mi je na telefon montiral program in porabila sem nekaj ur, da sem vanj vnesla vse potrebno artikle. Prej ko sem se odločila za vnos v seznam nabave, sem morala preveriti kaj že imam doma na zalogi, seznam nabave pa sestaviti po trgovinah in njihovih oddelkih, sicer bi romala sem in tja in bi se prej utrudila, predno bi vse nabavila. Imela sem dosti časa in uživala sem ob pripravah, si iz Googla izpisala recepte za posamezno hrano in se že veselila eksperimentiranja.

Zataknilo se je že v petek, saj je samo polovico sinove družine kosilo, druga polovica je prišla direktno iz službe. Nič niso sporočili in kosilo smo improvizirali, da lakoti ni nihče podlegel. Ko smo začeli klepetati sem prvič kihnila in zakašljala. Potem sem na to pozabila, ker smo morali rešiti ogrevanje spodnjih prostorov, toda pri večerji je bilo kašljanja že več in pridružilo se je smrkanje tako, da sem se kmalu podala v posteljo v upanju, da bo zjutraj vse v redu. Ni bilo in sinova družina je začutila, da bi bila lahko nevarna za njuna šolarja. Spokali smo vse pripravljeno in nabavljeno za slavnostni večer in zjutraj so odšli.

Moja dihala so zbolela, kuhala sem čajčke, pila limono, se oskrbela z Trpotcem in vitamini ter počasi spravljala iz sebe strupe, a zdrava še nisem, prej bi rekla izmučena od pokašljevanja čeprav veliko počivam. Tudi to ni slabo.

Kaj bi pa vi storili v takem primeru?

Gospodinjstvo države, 22. december 2022

Pred kakšnim tednom smo prejeli obvestilo z nazivom Državni proračun za leto 2023. Na dveh straneh so pojasnjeni prihodki in odhodki gospodinjstva države ter njene investicije. K tem podatkom je prišteti še prihodke in izdatke Pokojninsko invalidske in Zdravstvene blagajne ter proračunov 212 občin. Na ta način bi zvedeli približne davčne obveznosti, ki nas čakajo v prihajajočem letu in ji bi jih lahko porabili za stroške in naložbe.

Proračun je letni načrt za zagotavljanje prihodkov za stroške in naložbe državnega gospodinjstva za eno leto in ga kot pravni akt sprejme Državni zbor. Če smo aktivni državljani in volivci in še posebno, če radi kakšno pikro spustimo v javnost o delu ljudi, ki s proračunom upravljajo, moramo tega pravilno razumeti. Razmišljati se mora v smeri izboljšanja in pocenitve potrebnega dela, ki ima v pretežni meri storitveni značaj in torej visoke stroške zaradi plač kar zahteva zlasti dobro izkoriščanje delovnega časa.

Finančni strokovnjaki predvidevajo, da smo sposobni dosegati tako visoko dodano (novo) vrednost, ki bo zagotavljala 30,2 % prihodkov državnega proračuna. Z dohodnino bomo zagotovili 10,3 % sredstev za proračun in z davkom od dohodkov pravnih oseb (9,1 %). Trošarine bodo pokrile 8,7% potreb proračuna, drugi prihodki 8% in nedavčni prihodki 4,1%. Mati EU bo za krepitev odpornosti gospodarstva - namensko za digitalizacijo in varovanje okolja - podarila proračunu Slovenije 10,6% potreb proračuna. Če bomo dobro delali in ustvarjali novo vrednost po sklepu Državnega zbora, bodo naši prihodki zadostovali za približno 80,1% proračunskih potreb.

Pa poglejmo še sklep Državnega zbora o potrebah Slovenije v letu 2023. Proračun bo zagotavljal sredstva za 16 podsistemov, ki jih bodo verjetno vodili ministri ali prokuratorji. Največji kos »pogače« je namenjen Izobraževanju in športu (14,4%) sledijo Intervencijski programi (13,3%), Varnost (11,6%), Socialna varnost (10,5%), Ekonomska in zunanja politika, javna uprava (7,8 %), Promet (7,7 %), Pokojninsko varstvo (7,4%), Zdravje (4,1%), Okolje, prostor in energija (4,1 %), Servisiranje javnega dolga (3,9%), Plačila v EU (3,9%), Kmetijstvo (3,5%), Znanost (2,9 %), Kultura (1.8 %), Trg dela (1,5 %) in Podjetništvo in konkurenčnost (1,4%).

Proračun je med najzahtevnejšimi deli družine, podjetja, zavoda ali države. Običajno ostajajo želje ali potrebe nepokrite, so pa tu, evidentirane, nanje se sklicujemo, zahtevamo, v naši Sloveniji je takih cca 20%.

Proračunske debate doma in v državi, se običajno končajo z zaključkom »kar bo pa bo«! Morda bodo velike potrebe države spodbudile nove projekte, ki bodo prinašali več dodane vrednosti, morda se bomo vsi omejili v porabi, morda se bodo zniževale cene, morda Upanje ugasne zadnje! Poskusimo ustvariti več in potrošiti manj.

Ste že premislili, kako se bo vaša družina uresničevala svoje želje v letu 2023?

Likovni umetniki. 21. december 2022

V Društvu likovnih umetnikov Dolenjske se že petnajst let povezujejo likovniki Dolenjske, Bele krajine in Posavja. Prirejajo razstave, vodijo slikarske kolonije in si medsebojno pomagajo. Umeščeni so v Kulturnem centru Janeza Trdine kjer se nahaja galerija Kocka, tudi sicer razstavišče za vse organizatorje razstav. Društvo predstavlja svoje dosežke po galerijah države in v tujini.

Letošnjo razstavo »Novoletno« je Društvo zasnovalo s sedemnajstimi avtorji. Kot sami pravijo jo »odlikuje svežina del s katerimi strmijo k nekim lastnim presežkom«. Razstava je revialna, nekurirana in nežirirana«. Avtorji so stilno prepoznavni, karakteristični brez vsebinskih in oblikovnih okvirov. Vsak avtor razstavlja eno delo v katerem izkazuje svojo ustvarjalno živost in jo ponuja novomeškemu kulturnemu telesu, ki mu po svojih močeh poskuša pomagati k rasti. Umetnikom je novomeška kulturna scena poznana iz bogate zgodovine, »ki jo želijo nadaljevati tudi v vplivno recentnost« pravi umetnik Alojz Konec, ki Društvo tudi zastopa. Za drugo leto 2023 obljubljajo širše bienalno in močnejše likovno utripajočo ustvarjalnost tako samih umetnikov kot okolja v katerem bodo razstavljali ali ustvarjali.

V Kocki si lahko ogledamo čudovite barve slikarja Marinča Bik v megli, Janka Orača Dotik pomladi in Martine Hegediš Homage Mona Liza. Nekaj posebnega so barve in liki Veselja z vetrom Jožeta Kumerja in The Dome Uroša Weinbergerja. Jožica Medle je ustvarila spet nekaj novega s suho iglo, akvatinto, jedkanico in visokim tiskom kar je imenovala Nema pomlad. Mešano tehniko je uporabila tudi Andreja Schwenner in svoje delo imenovala Tam. Svoj akvarel je Alojz Konec podal v prijetnih barvah in ga imenoval Naravni retrovizor. Mojca Lampe Kajtna je svoj Miš zasnovala s flumastri, akril na platnu pa sta uporabila Marija Rus za umetnino Oseka in Igor Papež za Narcis in žafran. Hama Čavrk je za svojo Carta Incognito uporabila akvatinto, Robert Lozar pa je svojega Herr Kapitana ustvaril v olju na platnu. V marmorju je Boštjan Kavčič oblikoval Biser, Mateja Kavcic je z ogljem na platnu pričarala detajl iz cikla Sanje in Jasmina Nedanovski je svoj Žafran v travi II zasnova v mešani tehniki. In kaj je na ogled postavila naša grafična mojstrica Nataša Mirtič? Ne poznam njenega cikla Dve v vrsti, iz tega cikla pa je v Kocki pokazala grafiko s tremi stvarmi v vrsti. Dopadljivo brez dvoma.

Zavod Novo mesto je s svojo infrastrukturo stal ob strani umetnikom in razstavi kar je dobro za sodelovanje v prihodnje tako Zavoda kot Društva. Ljubitelji umetnosti lahko pričakujemo še marsikateri kakovostni galerijski dogodek obeh organizatorjev, predvsem pa vključevanje mlajših umetnikov, ki brez izkušen vstopajo na trg umetnin. Poslanstvo Zavoda in Društva je pomembno tako za Novo mesto kot tudi za kulturno produkcijo v njem.

Poznate programe tu opisanih organizatorjev kulture Zavod Novo mesto, Društvo likovnih umetnikov, galerijo Kocka, ?

Folkloristika, 20. decembra 2022

Nisem vedela, da Slovenska akademija znanosti in umetnosti proučuje folklorne obrazce med katerimi so najkrajše folklorne forme, pregovori, pozdravi, molitve, uganke, kletvice in podobo. Na trg je prišla zanimiva knjiga Beseda ni konj avtorice Saše Babič, folkloristke na Institutu za slovensko narodopisje pri ZRC SAZU, ki pojasnjuje posamezne folklorne obrazce in nas tako opozarja na njihovo pravilno uporabo. In prav to je smisel in koristno za vse ljudi, še posebno pa za tiste, ki javno nastopajo.

Raziskavo o sodobni folkloristiki otrok in mladine na Slovenskem nakazuje, da učenci in dijaki pregovorov ne uporabljajo čeprav jih poznajo, saj primerjave in simbolike še ne razumejo v taki meri kot odrasli. Uporaba pregovorov je bolj stvar odraslih, ki želijo poudariti pomembnost svojih besed oziroma vsebine, ki jo sporočajo.

Ko se pozdravljamo bi morali pomisliti kaj je pozdrav? poudari naj dober namen, željo, da bi ta dan uspešno opravljali svoje dolžnosti. Izogibati bi se morali pozdravom, kot je na primer vsesplošno uporaben živijo, ker ta pač ne izraža eksplicitno dobrih namenov.

Nisem še zasledila kaj pomenijo kletvice, ki nas spremljajo na vseh krajih in koncih. Folkloristika ugotavlja, da je to izražena želja, da osebo pošlješ nazaj k njenemu izvoru, nazaj v telo, v zemljo, da ne bo mogla delati težav. V družbi so zato kletvice nekaj slabega in nekatere se ne sme uporabljati. Lahko pa je kletvica tudi pomoč človeku pri stresu, hudih težavah in podobnem, da se na primer kot povzročitelj sprosti in začne reševati nastalo težavo. V različnih obdobjih se kletvice spreminjajo in to kar je včasih pomenilo zlo postaja v današnjem času celo smešnica ali pa dobi popolnoma nov pomen.

Uganke so prav tako zanimiv folklorni obrazec, ki je nastajal na zgodovinskih in verskih izročilih, v poeziji pa tudi v karikaturi in v izvoru človeka. Postopoma postajajo uganke humor, sodobne uganke pa deklariramo že kot vice saj močno posegajo na področje politike, so kratkoročnega značaja, včasih celo rasistična in žaljiva.

Od kar človek pomni ga spremljajo folklorni obrazci, danes najpogostejše vici. Ni družbe v kateri se ne bi sprostili s pripovedovanjem vicev, namuznili ob redko uporabni besedi ali pri navedbi osebe na katero se vic nanaša. Ni pa tudi javnega dogodka na katerem bi sproščeno smeli uporabljati folkloristiko, čeprav je ta med nami nenehno prisotna, živa in aktualna. Naši družbi zato lahko pripišemo dvoličen odnos do ugank, kletvic, vicev in podobnih pojavov. S to dvoličnostjo živimo, sposobni smo se samo obvladovati, varujemo otroke pred pretirano uporabo kletvic in nenehno dodajamo nove dovtipe »lepi in bogati paleti vicev« v naši družbi. Dvomi o pravilnosti takega ravnanja niso zanemarljivi, nas včasih tudi spravljajo ob živce, še posebno, če smo »žrtev« sami. Neko tolažbo iščemo v tem, da so vici praviloma smešni in da se s humorjem stvari najlažje rešujejo. Med tolažilne okoliščine bi lahko prišteli tudi kratko življenjsko dobo sodobnih folklorističnih obrazcev, ki se v vedno večji meri napajajo v politiki, pohlepnem delu družbe in neumnostih sodobnega sveta.

Obstaja tudi o vaši družini kakšen dober vic?

Drugi o Novem mestu. 19. december 2022

Prebiram sinov Gradbeni vestnik in zagledam zanimivo fotoreportažo o gradnji brvi Loka-Kandija. Gradnja poteka v neposredni bližini mojega doma in opazujem jo od začetnega ogleda terena vsak dan. Nisem edina saj pri tej gradnji sodeluje tudi slavni projektant mosta na Pelješču gospod Pipenbaher. Gradnjo si ogledujejo meščani, šolarji in študenti novomeških fakultet in Univerze Novo mesto, izletniki upokojenci in drugi, vedno kdo opazuje in z zanimanjem prikimava ali odkimava. Laični opazovalci gradnje so si enotni, da je ta strokovno zahtevna, gradbeni strokovnjaki pa polagajo pozornost čisto drugim zadevam kot so notranjost jeklenega škatlastega nosilca, izvedba geotehničnih preiskav srednje podpore, pilotiranje, izvedba srednjega stebra, rečni promet med gradnjo, montaža segmentov in podobni sodobni podvigi pri gradnji, tudi prevozi velikih kosov. Strokovnjaki ocenjujejo, da je jeklena škatlasta konstrukcija velik izziv za izvajalca jeklenih konstrukcij, ker je veliko varjenja v proizvodnji z razmeroma tankimi pločevinami. (GV,november 2022). Veseli me, da bo ta naša brv nekaj novega in sodobnega tudi v gradbeni stroki.

e nekaj časa dobivamo med prospekti trgovin brez plačnik Mestnik. V decembru je objavil intervju z Alfi Nipičem, prispevek o keramičarki Sandi Zakrajšek in digitalni nomadki Klavdiji Jarc, nas seznanil z zavetiščem budističnih menihov v naših gozdovih in predstavil znamenito Berryshko. Pridem do 26 strani in zagledam Uroša Ravbarja iz naše Krajevne skupnosti na nekih razvalinah v letnih oblačilih. Živo se spomnim vaditelja smučanja Jožeta Ravbarja, ki nas je na Peci postavljal v vrsto, posebej ženske, njihove otroke in že znane smukače posebej. Vaditelj je imel s seboj sina, milo moško dete štirih let, ki je pogumno smučalo po veliki Peci in se postavljajo ob bok samo boljšim v vrsti. To dete je danes pomemben turistični strokovnjak, ki je že dvakrat obkrožil svet z avtomobilom, ki sodeluje s fotografsko agencijo Lonely Planet Images in o svojih potovanjih prireja zanimiva predavanja. Seveda smo krajani veseli, da je Uroš tako uspešen popotnik in želimo mu kar se da prijetna potepanja po najlepših kotičkih sveta.

V decembru smo dobili tudi glasilo Mestne občine Novo mesto, ki je poleg programa Adventa posebno pozornost posvetil tridesetletnici pevskega zbora Pomlad, gradnjam brvi v Ločni, Novem mestu in na Brodu, dvajsetletnici osnovne šole Drska in opereti Netopir. Pomembna je kronika občinskega sveta, saj so svetniki potrdili višje cene komunalnih storitev, podrobne prostorske načrte za več lokacij, akcijski načrt za spodbujanje trajnostnega razvoja turizma kot tudi akcijski načrt za trajnostno energijo in podnebne spremembe. Vsekakor pa morate v tem glasniku prebrati konkreten program stranke Konkretno in vse druge zanimive informacije o digitalizaciji, novi tržnici,

Naj opozorim še na pomembna mnenja, ki jih je zbral uredniški odbor revije Rast in objavil kar v dveh decembrskih številkah. Predstavljen je tudi projekt Pozabljena polovica Novega mesta. Morda bi pogledali še na splet in razmislili o podpisu peticije za postavitev spominskega obeležja pisateljici Ilki Vašte.

Ste informirani, kaj se dogaja neposredno okoli vas?

Moj brat praznuje. 18. december 2022

Ko sem opravljala obvezno podjetniško prakso kot študentka ekonomije, sem živela pri očetovi družini, ki se je prav takrat povečala za dojenčka Tončka/Zvonka. Vse je bilo prilagojeno temu malčku, ki je danes sedemdesetletnik. Najinega očeta in Zvonetove mame že davno ni več, brat Marjan je odšel v večnost pri petdesetih letih in brat Jože izgoreva na svojem domu ne da bi se želel družiti s Tončkom. Zapustili so tudi svoj dom v Zasavju ter se namestili v Nemški vasi in v Novem mestu. Tonček ima od svojih sorodnikov samo še mene in verjetno je to razlog, da me je povabil na pogostitev ob svojem jubileju. Z ženo Sandro, sta me prišla iskat z avtom, zapeljali smo se v Podgorje in se namestili v prijetni gostilni pod Javorico. Poleg nas treh sta bili tu njegovi hčerki s svojimi družinami.

Vstala je mlajša hči in očetu v svojem nagovoru obnovila njegov življenjepis ter mu podala darilni bon za toplice. Zvone je vstal, se nekoliko namuznil kot da mu je nerodno in kimal na vse strani, zinil pa ni nobene. Pa sem se oglasila še sama z naslednjim posvetilom:

Pozdravljen v letih modrosti, dragi Zvone! Tvoji sorodniki, prijatelji in znanci smo zbrani danes okoli tebe v slavnostnem dnevu, ko praznuješ kar visok jubilej v svojem življenju. Taki trenutki kot je danes, so pomembni mejniki vsakega človeka, saj oznanjajo slavljencu vstop v dobo modrosti in nam ostalim, da je slavljenec od zdaj dalje razsodnik in arbiter v zadevah, ki jih mlajši rodovi še ne morejo razsojati.

Zvone ali Tone, prihaja tvoja bogata jesen, polna prijetnih druženj, prebiranja zanimivih knjig in novic, čas obiskov svojih dragih zdaj tu zdaj tam, mirnih večerov ob televizorjih, v pričakovanju pravnukov in v družbi razumevajoče ženke Sandre. S srcem in zadovoljstvom sprejemat darove svoje jeseni in ne dovoli, da jo zagrenijo malenkosti ali trenutki slabosti.

V naši družini smo vedno pomembno dogodke pospremili s pesmijo, pel je veliko tudi naš oče in pesem je preganjala strahove, če so bili preveč vsiljivi. Dragi Zvone, pouči svoje naslednike o pomenu pesmi, zapojmo kdaj skupaj in s tem ustvarjajmo čvrste vezi veselja in radosti, ki v jesenskih dnevih prinašajo še posebno veliko veselja!

V upanju, da boš tudi v prihodnje živel delovno, napredno in ustvarjalno, ti nazdravljamo in želimo mnogo zdravih, zadovoljnih in kar se da srečnih let!

Upravljavec ozvočenja je navil muziko, Zvone je povabil ženo na ples, zaplesali smo vsi udeleženci, zraven vsi peli znane popevke, včasih je prepevala solistka. Gostje v drugih prostorih gostilne so zaplesali kar tam, pozneje pa se je vse skupaj povešalo. Neverjetno. V nekem trenutku se je razživel tudi Zvone in celo vodil kolo po gostilni.

Muzika in pesem naredijo dogodek slovesen, navdušijo ljudi za sodelovanje v dogodku, rojevajo se nova prijateljstva, ki se ob slovesu vtisnejo v spomin in dogodek polepšajo.

Kako pa vaša družina počasti jubilante?

Revija »Brat Frančišek«, 17. december 2022

Na slovesnosti ob otvoritvi kipa Frančiškan z Rastočo knjigo, je lilo kot iz škafa in naši dežniki so ovirali preglednost prizorišča. K meni pod dežnik je pristopil pater in me vprašal, če on lahko drži dežnik in se pod njih zavaruje pred dežjem. Seveda sem bila zato in po prvih pozdravih ga vprašam, s čim se on v samostanu ukvarja. Povedal je, da urejuje Brata Frančiška in ni se čudil, ker o reviji nič ne vem. Napotil me je v oddelek z knjigami in tam sem dobila kar dve zanimivi številki.

V kolofonu ugotovim, da je to glasilo Frančiškanovega svetega reda v Sloveniji in da v njej objavljajo prispevke tudi ženske. V verskih časopisih nisem preveč doma. Včasih naletim na Družin, poznam krščanske dogme, obiskala sem tudi »svete kraje« namesto svoje stare mame in seveda prebrala nešteto laičnih in strokovnih knjig o verstvih na svetu. Revija Brat Frančišek prinaša pisano množico vsebin o Frančišku Asiškem, njegovem delu pri obnovi takratne katoliške cerkve v krizi. Veliko piše o organiziranju tega svetega reda, o delu, ki ga opravljajo, o njihovih pogledih na svetost življenja pa tudi o doživetjih ob molitvah, na romanjih in na prireditvah. Njihove želje so predvsem varovati dediščino Frančiška, z njo seznanjati članstvo in družbo kot celoto. Zgleda, da si Frančiškanski red prizadeva zlasti za ohranitev edinosti Cerkve, nove duhovne poklice in stanovitnost poklicanih. Revija nadalje poroča o delu in življenju frančiškanskih družin v Sloveniji, o nagrajenih članih reda kot na primer o izročitvi državnega odlikovanja medalje za zasluge pri ohranjanju slovenstva Patru Krizologu v ZDA. Veliko je zgodovinskih prispevkov o Cerkvi, svetnikih in praznikih. Nisem še do zdaj vedela, da je adventnemu venčku potrebno dodajati svečke vsako nedeljo vse do rojstnega dneva Jezus. Venček mora biti zelen, barva, ki nam vzbuja upanje sredi zime, da bo narava kmalu ozelenela. Kot bi brala Junga. Veliko vsebin odpira njihov tisk, v ospredju pa je vedno poudarek na Frančiškovi duhovnosti in evangelizacija.

Iskala sem v teh številkah predvsem to, kar Frančiškani danes ponujajo družbi pri svoji evangelizaciji in kako svoje ravnanje prilagajajo družbenim potrebam oziroma zamislim. Zanimivo je, da so se zelo konkretno opredelili za reševanje okoljskih problemov in napisali so, da mora dogovore o tej problematiki spoštovati vsak vernih kot tudi verske skupnosti. Za družinsko problematiko se opredeljujejo bolj na stran Iskrenih in to utemeljujejo z dogmo, da samo Bog lahko prekine življenje. Za osebni premislek sprašujejo na primer vernike z vprašanji; Kakšno je moje doživljanje Cerkve v današnjem času? Kje vidim pozitivne in negativne spremembe v Cerkvi skozi čas? Kje so naše rezerve za izboljšave?...
br>Kakor koli, tudi skupnost Frančiškanov ima svoje življenje, svoja vodila, svoj prostor pod soncem in med nami svoje korenine. Vsako nespoštovanje njihove tradicije ali sodobnosti bi pomenilo kot bi razvijali rasizem ali odpor proti istospolnim. Živeti moramo v sožitju z njimi in ter sprejemati z vsem dobrim in slabim. Zato je prav, da se spoznamo, da drug drugemu tudi kaj povemo o sebi in da na ta način dosežemo optimalno sodelovanje. In prav to vam sporočam po prebiranju njihove revije, ki jo ureja moj »kavalir pod dežnikom na dan odkritja kipa Frančiškan z Rastočo knjigo.

Kako pa vaša družina skrbi za sobivanje z verskimi skupnostmi?

Rastoča knjiga Frančiškanov, 16. December 2022.

Rimsko katoliška cerkev je razvila nekatere institucije, ki so ljudem prinesle mnogo dobrega v kraju kjer so delovale. V našem mestu se je namestil frančiškanski red, si zgradil cerkev, razvilo lokalno samooskrbo in se posvetil izobraževanju. Mesto je pridobilo koncesijo Marije Terezije za ustanovitev Gimnazije in Frančiškani, ki so že razpolagali z bogato knjižnico, so bili zadolženi za njeno udejanjanje. Kot je izkazano v zgodovinskih dokumentih, je gimnazija pripomogla k nastanku novih dejavnosti v mestu in njegovi okolici in se tako gospodarsko rešilo pred propadom.

Po skoraj pet in pol stoletjih je nekaj častnih občanov mesta ob sodelovanju aktualne mestne oblasti, ustanovilo Komisijo za promocijo kulturne dediščine in njej je idejni oče Rastoče knjige dr. Janez Gabrijelčič dal pobudo, da se zasnuje Rastoča knjiga Frančiškanov in kot prva akcija postavi »kip Frančiškana z Rastočo knjigo« za kar se zbirajo prostovoljni prispevki. Kip je izdelal akademski kipar Jernej Mali v obliki nepremagljivega, pokončnega moža z naročjem knjig in posvetilom, da okolju prinaša delo, znanje in vse drugo kar je potrebno za umno gospodarjenje. Dopadljiv lik Frančiškan z rastočo knjigo je postavljen pred frančiškansko cerkvijo.

Danes je bila otvoritvena slovesnost, ki so se jo udeležili tudi gostje novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje ljubljanski nadškof in metropolit p. msgr. Stanislav Zore, podpredsednik SAZU Milček Komelj in župan Mestne občine Novo mesto mag. Gregor Macedoni. Slovesnost sta zasnovala in vodila predsednik komisije za promocijo kulturne dediščine prof. dr. Miha Japelj in idejni oče Rastoče knjige dr. Janez Gabrijelčič.

Podpredsednik SAZU je kot glavni govornik poudaril spomnil na pomen tistih frančiškanov, ki so s knjigo v roki širili slovenski jezik in sloves Novega mesta. Številni frančiškani v Novem mestu so bili glasbeniki, kulturniki in šolniki, ki so še posebej po letu 1848 skrbno negovali slovenski jezik in narodno zavest. Pobudnikom in uresničevalcem spomenika Frančiškan z rastočo knjigo gre zahvala, da se bo Novo mesto, mesto situl, pa tudi učenosti in literature, še bolj zavedalo svoje bogate preteklosti, se ob njej navdihovalo in opogumljalo tudi za srečno, ustvarjalno in duhovno bogatejšo prihodnost.

Veliko lepih misli in želja je v Novem mestu povezano tako z Frančiškani kot z Rastočo knjigo. Žal pa je danes v frančiškanskih prostorih malo Frančiškanov in ne gre jim nič bolje kot v drugih, še živečih samostanih v državi. Tudi Rastoča knjiga Novega mesta, ki je nekaj posebnega s prikazom sodelovanja z pobratenimi mesti, bi bila lahko bogatejša in promocijsko bolje uveljavljena. Ženske, ki so v Novem mestu v preteklosti veliko postorile, ne uživajo potrebnega priznanja ugotavlja zadnja številka revije Rast, po spletu pa celo podpisujemo peticijo za kip Ilke Vaštetove. Je pa hvale vredna informatika o kulturni dediščini Novega mesta na spletnem portalu, ki ga snuje dr. Jože Gričar, v njem so celo spomeniki določenim institucijam in posameznikom, skratka prava knjiga o Novem mestu in njegovih ljudeh, ki nastaja že nekaj let in bi bilo dobro, da jo pristojen občinski ali državni zavod tudi arhivira.

Ste si ogledali Rastočo knjigo Novega mesta na obeh lokacijah?

Klavirski koncert, 15. december 2022

Krka d.d. je pred leti zasnovala nov kulturni projekt, ko je kupila najboljši klavir na svetu in ga umestila v svoji na novi dvorani v Ločni. Na klavirju je prva zaigrala naša svetovno znana pianistka Dubravka Tomšič. Ob tej priliki je Krka napovedala klavirske koncerte v času kulturne sezone. Gostila je že pianista Iva Pogorelića, danes pa je na klavir zaigrala pianistka domačega kraja Meta Fajdiga.

Umetnica Meta Fajdiga se nam je predstavila s Chopinovimi skladbami in s Slikami z razstave M. Musorgskija. Čeprav so Chopinove fantazije, valčki in poloneze zelo poznane skladbe pa jih je Finkova podala v popolnoma svojstveni izvedbi, za moje skromno razumevanje visoke glasbene interpretacije, nekoliko ostro vendar dopadljivo. Slike iz razstave poznamo bolj kot orkestralno izvedbo zato je bila Finkova presenečenje, saj je na klavirju pričarala skoraj vse glasove orkestra. Zaigrala je tako vživeto, da je na koncu koncerta utrujeno odhajala iz pred poslušalcev, ki smo ji namenili dolg aplavz in dosegli s tem tudi dva podaljška.

Pianistka Meta Fink je končala dva magisterija in specializacijo iz klavirja v Švici na kar je postala solistka fundacije Orpheum Stiftung, ki mlade glasbenike povezuje z mednarodno priznanimi umetniki in orkestri in jih tako pomaga k večji mednarodni uveljavitvi. Koncertirala je v Švici, Franciji, Sloveniji, Italiji in Slovaški. Je prejemnica Prešernove nagrade Akademije za glasbo v Ljubljani, zmagala je večkrat na tekmovanjih mladih slovenskih glasbenikov v Sloveniji in na mednarodnih tekmovanjih. Bila je štipedistka Yamaha Music Foundation of Europe, pomoč pri študiju nastopih pa ji je nudilo tudi Ministrstvo za kulturo RS in Krka d.d.

e je talentirana oseba danes pripravljena trdo delati, se ji ponudijo številne priložnosti, da uspe v umetniškem ustvarjenju. Glasbeni svet je dobro povezan in organiziran ne samo v državi tudi v svetu. Mlade talente poučujejo priznani umetniki in pedagogi, pomagajo jim organizacije za uveljavljanje mladih kot solistov v orkestrih, za njihov materialni položaj delujejo ustanove ali fundacije, ki jih ustavljajo umetniki, ki so si z nadpovprečnimi umetniškimi dosežki zagotovili solidno materialno osnovo. Na pomenu pridobiva mecenstvo in sponzorstvo. Umetnik se lahko posveča res samo kakovosti svoje stroke kar vsekakor pripomore k visoki umetniški vrednosti kulturne produkcije.

Opažam tudi, da se omenjena produkcija ne razvija več samo v glavnem mestu pač pa se vedno bolj pospešuje in po kakovosti plemeniti tudi po drugih mestih in ne samo v mestnih občinah. Galerijska dejavnost je se je najprej razširila iz glavnega mesta v obnovljene graščine in samostane, ob njej so nastajale etnografske in muzejske zbirke, sledila ji je celo arheologija. Danes skoraj ni kraja brez večnamenskega kulturnega doma kjer se bohoti literarno ustvarjanje in poezija, da o glasbeni ustvarjalnosti sploh ne govorim. Vse to in še mnogo neomenjenega z vključno Rastočimi knjigami je ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo!

Pridite tudi vi kdaj na klavirski koncert!

Jabolko navdiha za Rastočo knjigo, 14. december 2022.

Jabolko navdiha je priznanje, ki ga posameznikom, skupinam ali projektom od leta 2013 podeljuje Borut Pahor, predsednik Republike Slovenije. Danes ga je podelil tudi Društvu Rastoča knjiga katerega častni pokrovitelj je Državni svet, za njegovo pomembno vlogo pri spodbujanju bralne kulture na Slovenskem.

Kot je zapisala Marjeta Volasko je to velika čast za društvo, ki iz proračunov še ni prejelo eura, deluje pa konkretno in aktivno že več kot trideset let. Idejno zamisel dr. Janeza Gabrijelčiča je Društvo ekonomistov Dolenjske in Bele krajine ocenilo kot koristno in potrebno gibanje za nenehno učečo se družbo. V ta namen smo ekonomisti in gospodarstveniki regije spodbujali avtorja zamisli, da je lažje poskrbel za njeno izvajanje. Najprej je smo uredili ustanovne dokumente in izvedli registracijo Društva Rastoča knjiga. V času, ko je Društvo iskalo častnega pokrovitelja, je Državni svet vodil Tone Hrovat, poznavalec zamisli in njen podpornik. Idejo gibanja je predstavil Državnemu svetu, ki se je odločil, da prevzame častno pokroviteljstvo nad njim in s tem so živeli vsi sklici Državnega sveta do danes.

Avtor ideje je neumorno sam ali s pomočjo pridobljenih novih članov Društva Rastoča knjiga dosegel sodelovanje Akademije znanosti in umetnosti, Narodne in univerzitetne knjižnice, Agencije RS za knjige, Javnega sklada RS za kulturno dejavnost in Mestne občine Ljubljana. S skupnimi napori so se postopno uresničevali projekti društva kot so ustanovitev Rastoče knjige sveta v katero je že vključenih 12 držav, obeležje Deklica z rastočo knjigo v severnem parku Ljubljana, več kot osemdeset Rastočih knjig po šolah in lokalnih skupnosti po vsej domovini, ki se običajno letno dopolnjujejo,k bogatijo ali na kakšen drug način nakazujejo identiteto njenega ustanovitelja.

Kaj je gibanje Rastoča knjiga prineslo novega v naše življenje, da že tri desetletja obstaja, se širi doma in po svetu, predvsem pa nenehno opozarja na kulturni dialog med ljudmi v katerem ni vojn, sporov ali rasnega in podobnega razlikovanja. Kot se nenehno poudarja je Slovenija miroljubna in ustvarjalna dežela, ki se še ni nikoli z nikomur vojskovala, kjer se dela zato, da se ustvari bogata kultura naroda, gradi svojo identiteto na knjigi in kulturi ter sporoča svetu, da se vse težave sveta da reševali z miroljubnim sodelovanjem. O tem spoznanju želi Društvo Rastoča knjiga prepričati Slovence in Slovenke, njihove najmlajše, znanstvenike, vzgojitelje, voditelje in politike. Deklica z rastočo knjigo simbolizira tega naprednega duha, ki kliče po nenehnem dograjevanju znanja, branja in razumevanja kar vse zagotavlja temelje materialne solidarnosti doma in v svetu.br>
Predsednik Borut Pahor je prijateljeval z Društvom Rastoča knjiga kolikor mu je čas dopuščal. Da v celoti podpira idejo je dokazal z dodelitvijo državnega odlikovanja idejnemu vodji Rastoče knjige in zdaj s podelitvijo Jabolka navdiha Društvu. Hvala predsednik, v čast nam je, da tako kot vidi Slovenijo Društvo Rastoča knjiga vidite tudi vi. Ne glede kje in kdaj bomo pozvani, da naredimo nekaj dobrega za domovino in ljudi, se bomo srečevali tudi v prihodnje z Deklico z rastočo knjigo!

Ima vaša šola ali lokalna skupnost svojo Rastočo knjigo?

Mesec dobrih želja.13. december 2022

December seveda ni samo mesec visokih stroškov, je tudi mesec v katerem se zagotovo izreče največ dobrih želja posredno ali neposredno. Kot se mi je že zapisalo pa vseeno še enkrat poudarim, da prazniki vplivajo na naše razpoloženje, pozabi se za zmerom ali saj za čas praznovanja na morebitne hudobije med nami, celo si upam trditi, da se nam duša poboljša, optimizem okrepi in dobra volja izkazuje na vsakem koraku.

Najpogostejša želja je Srečno Novo leto. Izreka se vsem in povsod: namesto dojenčkov jo sprejemajo njegovi starši, šolarji običajno ne vedo kaj konkretno na bi to bilo, mladi jo sprejemajo kot uvod resen flirt in poroko, poslovneži kot visok moralni ali materialni profit, upokojeni s kančkom grenkobe kot slovo od vsakodnevnih obveznosti in stari kot ponoven približek k zadnji uri. Vsi pa dejansko to najpogostejšo željo najprej umestimo v našo družino, ki naj bo zdrava, sita in živa vse ostalo pa bomo že kako uredili.

Vesele in zadovoljne praznike kot željo sprejemamo kot vedno bolj obremenjeni ljudje z raznimi obveznostmi, ki jih včasih ni bilo ali pa so obveznosti danes drugačne od tistih v preteklosti, ko je veselje in zadovoljstvo nastajalo zaradi boljše prehrane v praznikih in zaradi počitka od fizično težkega dela. Če smo lahko malo poležali ob praznikih, srkali dobro kokošjo juhico, se posladkali s potico in na peči tudi kakšno zapeli, so to res bili veseli in zadovoljni prazniki. Danes je že nakupovanje hrane za praznike kar obsežna družinska logistika. Priprava hrane je spet čisto drugačen posel, ki mora biti prilagojen posameznim članom družine ali gostom, pri tem še pomembno vlogo odigrajo občasni kuharji, ki v praznikih uživajo v kuhinji. Eden se hoče izkazati z ribjimi dobrotami, drugi s pico ali tortilo, tretji z pecivi in tako naprej, da je v kuhinji običajno premalo prostora, hrane pa toliko, da je ni moč pojesti. Od kar imamo televizijo in pametne telefone, je veliko poležavanja vsak dan in v njem nihče več ne uživa, izkazuje se celo kot dolgčas za družino.

Uspešno novo leto je tudi ena od priljubljenih čestitke, ki nas še najdlje spremlja po praznikih še posebej, če je v dodatku čestitke »Naj se uresničijo vaše želje«. Tudi dva nimata istih želja in tako si ob omenjeni čestitki vidi kot nekaj posebnega kot na primer; diplomiral bom, preselil se bom v svojo hišo, osvojili bomo japonske trge odpotoval na Kitajsko , si ogledali piramide, poslušali Verdija v Veroni,

estitke so dobre želje, spodbujajo nas k dejanjem, iskanju svojega prostora pod soncem in tako krepijo našo samozavest. Upajmo, da se bodo ohranile tudi v prihodnje, šaj ima človek vedno želje in zato potrebuje spodbude.

Boste kaj posebnega zaželeli članom svoje družine ob Novem letu?

Mesec visokih stroškov, 12. december 2022

Kar se financ tiče, je mesec december poguben celo za mene in moje malo gospodinjstvo, ki ima samo še tisto, kar nujno potrebuje za obstoj in normalno preživetje. Vsako leto isto: registracija avtomobila, servisiranje peči, pred naročnine, kakšna pozornost do sinove družine in prijatelje, čestitke, pogostitve, darovi iz sočutja

V avtomobilu gori rumena ikona - znak za servis. Malo sem vozila zaradi težav z desno nogo in zaprosila bom za samo nujne zadeve pri servisu. Bili so prijazni, naročili so me ob primerni uri, hitri so bili in upam, da korektni, torej, da so opravili vse za zagotavljanje varne vožnje. Vprašam, je avto v stanju za tehnični pregled in dobim potrditev. Pričakujem razbremenitev mojega računa za najmanj od 300 EUR dalje in zadovoljna prikimavam, ko vidim, da me stane njihov pogled le osemdeset stotakov, saj je avto brezhibno deloval in ni z ničemer pokazal, da kaj pogreša - razen rumene ikone. Servisu se hvaležno zahvalim, serviser pa gre z menoj do avto in mi celo odpre vrata. Bravo fantje, hvala.

Grem na kasko, v letih sem, varna moram biti kar se pač da. Moj agent z veseljem takoj odgovori na moj klic, da bo jutri prinesel polico in me oborožil z vsem potrebnim za registracijo. In res, Matjaž je bil ob osmih zjutraj pred hišo, podpiševa polico, dobim dokumente in moj račun se razbremeni za 4 in še nekaj stotakov. Šlo je kot po maslu, nikamor mi ni bilo treba iti, se preoblačiti in frizirati - to tudi šteje danes, ko se vse plačuje in narašča draginja. Nadaljnja pot vodi samo še do tehničnega servisa Krka d.o.o. kjer bom plačala tudi cestnine. Skupni znesek bo ta mesec za avto okoli sedem stotakov. Ugotavljam, da sem verjetno edina v ulici, ki imam samo en avto, najpogostejši so tisti s tremi, nekateri tudi več, opažam, da se moja Romka ne potepa več peš, pripelje se z velikim avtom v katerem ima pomočnike, ki se pri meni potešijo s kavico, s hrano in priboljški za otroke. Kako vsi ti in še drugi pokrijejo stroške, ki sem jih naštela za vsako leto samo za registracijo avta, da o gorivu zanj sploh ne govorim.

Ja, kot angažirana državljanka potrebujem več virov informiranja, da lahko vsaj približno ocenim, kaj se v resnici dogaja doma in po svetu. Informacije pa stanejo, dnevne letno najmanj pet stotakov, tiste, ki naj bi dokazovale mojo solidarnost pa še stotaka, pa poglobljene analize v revijah kar tri stotake. Nekaj pa mora človek imeti tudi za sebe in zadovoljitev svojih želja, zato bom pač plačala letos okoli 8 stotakov.

Gremo naprej! S plačili naj izkažem svoje sočutje Rdečim noskom, UNICEF-u, Ptičkom brez gnezda, Društvu upokojencev, Sožitju, slovenski filantropiji in še drugim, skupno osemnajstim prosilcem, me njimi tudi poziv Glas dobrote, Miklavžev dobrodelni koncert, Društvo prijateljev mladine, Rdeč križ, Karitas in Teden dobrodelnosti. Ja, vso čast organizatorjem in zahvala, toda zmanjkuje nam diha, kaj pa dolžnosti države. V meni vzbujate občutek krivde, ker vseh vaših klicev na pomoč enostavno ne zmorem in res ima Renata prav, ko to problematiko odpira kot problem države. Še veliko moramo postoriti, da bomo uresničevali mi in vsi sistemi pravila vladavina prava - namesto sočutja potrebujemo sistemske rešitve kot jih nakazuje projekt Univerzalni temelji dohodek.

Kako se pa vi odzivate na klice po sočutju?

Zoran Didek, 11. December 2022

Galerija Krka v Novem mestu nam je v sodelovanju z Galerijo Božidarja Jakca Kostanjevica na Krki osvežila spomin na slikarja dolenjske pokrajine Zorana Dideka. Nisem mogla na otvoritev razstave, sem pa si počasi pozneje ogledala razstavljena dela tega slikarskega velika barvnega realizma in poznejših letih geometrijskega slikarstva.

Po skoraj pretiranem predstavljanju sodobne likovne umetnosti po programih naših galerij, je vpogled v slikarjevo poslanstvo v času realizma prava poslastica. Mojster Didek iz Podbočja, diplomant Zagrebške Akademije za likovno umetnost, nas skozi razstavljene slike iz zgodnjega obdobja seznanja z neverjetnimi rdeče rjavimi barvnim odtenki, zlasti pri portretih in Vrbah. Pozneje pri krajinski motiviki so njegove razstavljene slike zelene v zelenem in še poznejše kot da so geometrijsko izražanje slikarjevih občutkov v povezavi z njegovim udejstvovanjem v pedagoškem delu in projektiranju. Zoran je bil izjemni risar kar je Goran Milovanović predstavil takole: » ki je skoraj ves čas risal po katerikoli podlagi, z vsem, kar mu je prišlo v roko. V družinski zapuščini denimo hranijo tudi jušni krožnik, ki ga je porisal, medtem ko je čakal na nedeljsko kosilo.« Nisem likovno dovolj poučena, da bi kaj več povedla o razstavljenih slikah kot to, da so za oko dopadljive, da ti ostanejo v spominu in se razveseliš zlasti ob pogledu na dolenjske pejsaže ter pomisliš, »tole je pa res, tudi sama sem opazila to lepoto«.

Zoran Didek pa je veliko pozornost posvečal zlasti pedagoškemu delu z mladimi kot njihov profesor, še posebno pa kot avtor strokovnih knjig iz področja likovne umetnosti in praktične uporabe te v vsakdanjem življenju. Sodeloval je s kiparji, filmarji, založniki in drugimi organizacijami oziroma posamezniki, ki so v njegovem času predstavljali kritično in javno mnenje o likovni umetnosti v državi. Didek je bil vsestranski umetnik, ki je povezoval likovne velikane v stanovske in druge organizacije in preko njih bodisi zagotovil možnosti za razstave, bodisi sposobnost za doseganje ciljev, ki so likovnikom odpirali vedno boljše možnosti za njihov razvoj.

Ni se torej čuditi, da mu je Novo mesto podelilo Trdinovo nagrado za razstavo o zgodovini Novega mesta in da mu je Slovenija podelila Prešernovo nagrado za njegove njej podarjene darove.

Po pripovedovanju potomcev kraja, kjer je Didek rad ustvarjal in po zgodovinskih virih, je bil umetnik prepoznaven po svoji značilni slikarski kapi. Delo mu je šlo najbolje od rok v bohemskem okolju Kerinove gostilne Gadova peč in sosednjih zidanic ali v njegovi sobici, ki je zanj predstavljala tudi atelje. Mojster je v Podbočje zahajal le na počitnice, kadar je iskal navdih za nov delovni podvig ali pa je utrujen od obveznosti, iskal sprostitev.

KUD Krka s svojim galerijskim programom nas nenehno preseneča s predstavitvijo pomembnih umetnikov, ki s svojimi deli spodbujajo v nas ustvarjalnost na vseh področjih življenja in dela. Hvala vam!

Si vaša družina ogleda razstave v kateri od galerij?

Nemčija v 21. stoletju. 10. december 2022.

Skoraj neverjetna novica o aretacijah v Nemčiji je presenetila marsikoga, meni pa je zaledenela kri v žilah, ko sem poslušala o sodobnem fašističnem gibanju in njegovih namenih. Dragi moji, tole v Nemčiji, ki ima verjetno svoje lovke tudi pri nas, je jasen in nedvoumen opomin vsem nam, da se nam lahko zgodi Gestapo, izdajalstvo in pobijanje, kar vse bodo plačeval veliki podjetniki z namenom, da si zagotovijo surovine ob zaostrenih naravo varstvenih ukrepih sveta. Ko si končno kot podjetnik priboriš primerno mesto na trgu, se zelo težko zadovoljiš z »manjšim kosom kruha«, hočeš vedno več in, če nisi humanist, tudi za vsako ceno. Med ukrepi, kijih sprejemaš, je na prvem mestu spodbujanje ugodnih razmer za prodajo in vojna je običajno največja potrošnica vojne industrije, ki zaposluje največ delavcev na svetu. Če ne bo vojen na svetu, bo nastopila brezposelnost, največja v ZDA in da Amerika lahko preživi morajo biti v revnih državah vojne, v bogatih državah civilne žrtve in v Nemčiji fašizem, ki potrebuje orožje, da se obdrži na oblasti za vsako ceno.

Kaj danes manjka gospodarsko najuspešnejši evropski državi, ki je Eldorado za vsak dan povečano število beguncev iz Afrike, Azije, Balkana in drugih? Biti zaposlen v urejeni industriji Nemčije je v čast vsakemu Slovencu, Evropejcu, znanstveniku ali strokovnjaku. Biti kooperant Nemški industrije pomeni stabilen zaslužek v vsaki državi, kjer se sodelovanje razvije. Zakaj torej fašizem, neka ideologija, ki je doživela najhujši poraz na svetu in se zapisala s krvjo povsod, kjer je prevladala. Očitno vojna industrija umetno spodbuja to gibanje s pomočjo ostankov pripadnikov stranke v Nemčiji iz druge svetovne vojne.

Tiščimo pesti, fajtajmo in kričimo kot zveri, da preprečimo širjenje te fantomske ideologije. Iščimo vsi možnosti za ustavitev obstoječih vojn in za izgon prodajalcev orožja iz vseh trgov, brez izjeme, tudi če se deklarira kupec kot »branitelj domovine«. Evropa izkaži se! S tvojo kulturo se kiti ves svet in nikar ne žrtvuj svojega ugleda z nakupovanjem orožja v Nemčiji, Sloveniji, NAT-u, . da o Ukrajini sploh ne govorim. Posledice oboroževanja so begunci, ranjenci, razpadle družine, pomanjkanje, vse to in še mnogo drugega gorja ljudi, ki niso ničesar zakrivili. Ustanovimo in omogočimo delo institucijam, ki bodo odpravljala žarišča vojn, kriz, pogubne odločitve in podobne tegobe, ki rastejo po vsem svetu kot gobe po dežju.

V Sloveniji smo v živo čutili vladavino fašizma več kot štiri leta. Najprej si je za malo denarja pridobil veliko šepetalcev, ki so nastopali samostojno ali pa so bili organizirani v posebne vaške in vojaške organizacije. Njegov Gestapo je bil mučitelj zlasti ujetnikov predno jih je odrešila smrt. Izdajstva, špijonstvo in fizično ustrahovanje Slovenk in Slovencev je marsikaterega domoljuba prisililo, da je izdajal podatke o posameznikih in družinah s čimer so zakrivili najhujši teror. Enotni smo bili, da fašizma nikoli več ne sme biti.

Ustvarjamo lahko boljše življenjske razmere za vse samo takrat, ko prevladuje zaupanje v sodelavce, poslovne partnerje, državo, Če kdo hoče zase več in to ponavlja dan na dan, mu moramo »zlepa ali z grda« dopovedati in dokazati, da gradimo družbo solidarnosti in blaginje in se z njim dogovoriti za sodelovanje!

Prepoznate zlonamerne posameznike ali stranke?

Kaj se bo zgodilo? 9. december 2022.

Tale blog bo nekoliko čudaški vendar ga bom kljub temu napisala, ker ocenjujem za pomembno, da smo na tekočem s prizadevanji držav, da bi v prihodnje živeli bolj varno, pripravljeni na vse kar se človeku lahko pripeti. Ko berem mnenja vodji držav Evropske unije imam občutek, da se nam bližajo katastrofe brez primere; nove pandemije, širitev vojne, omejitev elektrike ali življenje brez nje, pomanjkanje drugih energentov, je samo nekaj strahov, ki nam jih nizajo znanstveniki, strokovnjaki, politiki in vsevedi in se z njimi lahko seznanjamo preko katerega koli medija tudi v naši državi.

Za dodatek pa še, da bodo največ težav imela gospodinjstva brez agregatov in brez sončnih elektrarn. O ukrepih, da se to ne zgodi in rešitvah če se zgodi seveda nikjer nič ne piše. Gospe v Bruslju ugotavljajo, da EU lahko reši omenjene probleme, mora pa biti enotna. Kdo sedaj ni enoten ali kdo enotnost preprečuje niso povedale. Samo upam lahko, da to ni moja domovina. Pravijo, da naš premier proevropski, potem menda bo že vse v redu z nami. S »kapicami« in »kučmicami« tudi napredujejo, vsaj prebiram tako, račun za potrošene energente pa je ta mesec res obupen.

In vojna? Še kar traja, vsakdan hujša, Ukrajinci so že brez elektrike, bo tako tudi pri nas? kdo pa bo naš sovražnik in kdo prijatelj? Še kdo danes išče kompromise za ustavitev vojne, mu diplomacija pomaga, mu pomaga Slovenija? Sama vprašanja, dileme,

In še oskrba, da v hudih časih ne bo lakote. V okoljevarstveni in energetski krizi je uvoz in izvoz hrane ter vsa logistika v zvezi z njo maksimalno vprašljiva. Evropska mesta se spet dogovarjalo s pridelovalci hrane na podeželju o pogojih za zagotovljeno prehrano v mestih. Pred več desetletji smo že imeli take pogodbe. Gre zato, da mestne občine izpolnjujejo pogoje po katerih zagotavljajo dovolj velike količine raznovrstne hrane ob vsakem času. To zahteva dolgoročne skupne projekte in naložbe. V predvolilnem času nisem zasledila, da ki katera stranka, predsednik, župan, poslanec ali svetnik kaj omenjal o dolgoročnih pogodbah ali o njihovi potrebi za nemoteno preskrbo mest v miru ali v krizi. Tudi o potrebah podeželja do mesta ni bilo nikjer govora. Če kriza, vojna ali narava v tem trenutku »pokažeta roge« je vprašanje, kako se bomo prehranjevali naslednji mesec.

Poznam dobro predpise in priporočila gospodinjstvo o zalogah hrane, ki naj jo imajo doma, celo prizadevala sem si, da bi v mojem nezahtevnem gospodinjstvu to zagotovila, pa nisem bila uspešna. Pri zalogah hrane moraš imeti ustrezne prostore, paziti moraš na rok uporabe in zaloge obnavljati, za zaloge moraš založiti kar nekaj denarja, nabaviti opremo in še kaj bi se našlo. Zemljanka bo spet pomembna. Bomo pa morali v gospodinjstvih res marsikaj spremeniti, da bomo na varnem, če se nam res zgodi katera od katastrof, ki jih omenjajo naši mediji.

e povzamem, takoj kupimo sončne celice, zagotovimo si ogrevanje na drva, najti prostor za zaloge hrane in za drva, obnoviti vrtnarjenje okoli hiš, najti nadomestilo hladilnikom, kupiti generator in še in še.

Boste zmogli v vašem gospodinjstvu preživeti brez elektrike?

Za Novo leto.8. december 2022

Neverjetno hitro je prišlo Novo leto s prazniki in čestitkami, z njimi pa lepi spomini na silvestrovanja, na novoletna potovanja, vesela srečanja pa tudi prespane slovesne noči zaradi utrujenosti in želje po mirnem družinskem življenju. Porajala so se številna prijateljstva, nekatera so bila bežna in so že pozabljena, so pa tudi trajna, nepozabna in družinska. Ko vse to premisliš začneš pripravljati seznam novoletnih čestitk, s katerimi jim sporočaš, da si živ, zdrav in sit, da misliš nanje in da želiš ohranjati njihovo naklonjenost tudi v prihodnje. Besede na čestitkah so seveda popolnoma drugačne, največkrat želim vam Vesele praznike in Srečno Novo leto.

Sama ne obvladujem več celotnega spiska ljudi, s katerimi sem v teh številnih letih sodelovala, si dopisovala, iskala pri njih pomoč za odpravljanje vsakodnevnih težav ali pa so bili moji nepogrešljivi sorodniki, ki sem jim dolžna veliko zahvalo. Spisek sem dopolnjevala z namenom, da bi morda kdaj pisala podobno knjigo kot je Vidmarjeva Obrazi. Idejo sem opustila spisek pa se že vedno širi in trenutno vsebuje kar 567 ljudi. iz njega sem povzela 76 meni dragih oseb, ki so še med živimi in predvidevam, da se bodo razveselili moje novoletne pozornosti.

Na prvem mestu je sinova družina z vključno menoj nas je 7. Ti ne dobijo čestitko pač pa zahvalo in graje za preteklo leto in spodbude za prihodnje. Potem je tu Jos s svojimi, sorodniki pok. očima in moje mame, moja dva brata. Želim si, da bi občutili pripadnost sinovi družini in ji morda pomagali, če drugače ne bi šlo. Iz istega vzroka se je oblikovala tretja skupina to je moj bratranec Jože s svojo ženko in tremi otroci ter petimi vnuki. Jože in njegova žena sta sinu stala ob strani takrat, ko sem sama morala po službenih opravkih, povezuje nas ta medsebojna naklonjenost tako močno, da se rojstni dnevi praviloma praznujejo še vedno skupaj.

V mojem srcu in seznamu so takoj za sorodniki moje sošolke in sošolci iz gimnazije, osemnajst nas je še, pripravila sem jim pismo in upam, da se ga bodo razveselili. Pogosto se na kakršen koli način povezujemo, največkrat po mailu ali telefonu. Bom pa čestitko poslala tudi nekaterim kolegicam in kolegom iz faksa s katerimi se še slišimo ob priliki.

Imam nekaj čudovitih ljudi, ki jim ni vseeno kako živim in z menoj tudi radi poklepetajo. V novoletnem času jih bom skušala obiskati, tisti iz drugih krajev pa bodo dobili lepo razglednico Novega mesta. Razglednice bodo potovale v Mursko Soboto, Celje, na Primorsko ter Gorenjsko in seveda v Ljubljano, Vrhniko, na Barje, na Hrvaško in v Beograd.

Najbrž sem srečen človek, da me obdaja toliko dobrih ljudi. Vsakemu posebej bom napisala njemu primeren mail in mu tudi s tem dala vedeti, da ga cenim. Sama sem prvo letošnjo čestitko prejela prvega decembra, vsak dan pride kakšna in vidim, da moja »druščina« obstaja, ima podobno mišljenje in složno ukrepa. Naj živijo prazniki in Novo leto!

Ste vi že poskrbeli za čestitke tistim, ki jih imate radi?

Družinsko računovodstvo. 4. december 2022.

Lahko bi rekli, da danes skoraj vsako družina potrebuje pregleden način evidentiranja svojega premoženja, prihodkov in odhodkov, vse to iz razlogov, ker poslujemo preko transakcijskih računov in plačilnih kartic. Transakcijskih računov imamo lahko več in pri različnih bankah, prav tako imamo lahko varčevalne in depozitne račune v večjem številu in pri več bankah. Za vsak račun dobivamo bančne izpiske prihodkov in odhodkov ter stanja običajno koncem meseca ali pri depozitih koncem leta. Na transakcijskih računih imamo določene limite v minus čemur je potrebno posvečati posebno skrb, sicer lahko ugodnost izgubimo. Vedeti moramo, katere prihodke imamo načrtovane in kdaj bodo razpoložljivi, da jim lahko prilagodimo odhodke. Isto velja tudi za plačilne kartice posameznih trgovcev in večina družin ima plačilne kartice vsaj treh trgovin.

Naše družinsko premoženje sestavljajo nepremičnine, zemljišča, dolgoletni nasadi, črede, stroji in druge naprave za katere v določenem času potrebujemo tekoče in investicijsko vzdrževanje, servisiranje, registracija, zavarovalnina, razen za umetnine in zlato. Premoženje je tudi stanje denarnih sredstev na določen dan, pa izterljive terjatve in vrednostni papirji, morebitne patentne pravice ali tantieme ter podobni izterljivi prihodki. Za vrednostnih papirjev na trgovalnih računih moramo plačevati ležarine. Premoženje je obdavčeno, državi plačujemo najmanj tri različne davke.

Prihodki družine nam morajo biti kristalno jasni po določenih datumih, da temu prilagodimo plačilo položnic. Poleg plače in drugih rednih prihodkov je pomembno vedeti za prihodke od premoženja, zlasti najemnine, preživnine in druge večje vsote. V morebitni krizi je dobro vedeti tudi za izredne prihodke kot so možnosti prekoračitve limitov, nova plačilna kartica novega trgovca, kratkoročno bančno posojilo pa tudi kupnina od prodaje domačih pridelkov in kaj podobnega.

Pri odhodkih moramo upoštevati, da država vzame na določen dan kaj ji pripada ne glede na naše mnenj ali potrebe. Enako velja za banke in trgovce po plačilnih karticah. Torej moramo na določene dneve za plačilo obveznosti zagotoviti dovolj denarja na transakcijskem računu za katerega smo obveznost sprejeli.

Vse to danes ne more nositi v glavi poglavarka ali poglavar družine in je nujno, da si zagotovimo ustrezni računalniški program, ki bo opozarjal na roke v kateri bomo imeli prihodke in kričal na dneve, ko je potrebno poravnati obveznosti. Odgovoren v družini za finance mora zagotoviti predvsem dokumente, jih preveriti, če so točni in prepustiti za vnos tisti osebi v družini, ki najbolje obvlada računalnik. Ni potrebna velika znanost, potreben pa je red in dosleden nadzor.

Bliža se začetek novega leta in najbolje je, če že nismo, da finance uredite po svoji zamisli ob začetku leta. Za preteklo leto uredimo arhiv, uničimo stare dokumente o prihodkih in odhodkih, in skrbno shranimo dokumente o lastništvu premoženja. Mirneje bomo spali in naši živci bodo nekoliko razbremenjeni.

Vsaka druživa je podjetje s premoženjem, prihodki in odhodki. Kako zanje skrbimo?

Vesela sobota. 3. december 2022.

Za mene seveda ni lepšega dneva kot je obisk sinove družine in včeraj so napovedali obisk vseh razen psičke Pike in papagaja Jakoba. Takoj sem pristavila govejo juho, zamesila rezance in razmišljala o priboljških. Za glavno jed so povedali želje - krompirjevi pečeni svaljki, panirane in pečene male hrenovke ter piščančji čevapčiči, zelena in zelnata solata. In kot pijanec plota sem se držala njihovih naročil, da smo pri kosilu vsi zadovoljno prikimavali, oni ker je bilo vsega želenega dovolj, sama pa ko sem gledala zadovoljne jedce.

Tudi ta sobota je bila, klub obisku pri meni, za njih naporna oziroma delavna. Odbojkarski reprezentant bo imel ob 19 uri v Kočevju tekmo. Po kosilu je počival in nabiral moči na kavču. Oče, snemalec in fotograf tekem in treningov svojih sinov, je sicer prebiral Delo in obširno Sobotno prilogo Dela, vendar je vmes večkrat malo zakinkal vse dotlej, dokler ga nisva z mlajšim sinom pritegnila v debato o treh vejah oblasti v naši domovini. Z mami sva bili postreženi s kavico, ob njenem pitju smo se ukvarjali s programom Adventa v mestu, politizirali in razpravljali o svojih pričakovanjih. Mami je potem odšla po svojih opravkih, mlajši vnuk je sestavljal hiške iz Mercatorjevih nagradnih temnih kuvert. Spokojnost sobotnega popoldneva je bila popolna vse do 17 uro, ko so moji natovorili svoje stvar in se podali preko Smuke v Kočevje po cesti, ki je vsa okrašena s svetlobnimi količki in deluje na voznika kot da vozi po gozdni pravljični deželi.

Ko sem ostala sama sem se zamislila nad dejanji in pogovori te lepe sobote. Niso svetili telefoni, da bi nas motili z norimi in militarističnimi igricami, ni bil vključen televizor, tudi sicer prijazne živalce nas niso okupirale. Nobeno opozorilo ni bilo potrebno naj se pogovorimo o dogajanjih, ki nas spremljajo, kar samo po sebi so prihajale v razgovor zanimive teme o odbojki, šoli in dogodkih na tem lepem svetu.

Pomeni zasvojenost mladih s pametnim telefonom, da starši nimajo časa za razgovore s svojim naraščajem? postajajo domače živali nadomestilo za otroška dela, ki jih mnogi starši otrokom ne znajo ali nočejo dodeliti kljub temu, da obsojajo poležavanje otrok po kavčih? Gre verjetno za negativne vplive brezdelnežev iz televizijskih ekranov tako na starše kot na njihove potomce. In sobota je prav nevarna za poležavanje. Uprimo se temu, pojdimo na obiske, na juho k babici, na tekmo kljub dolgi nočni vožnji, na ogled okrašenega mesta, v muzej v noči Te vesele kulture, na odprto kuhinjo ali kam drugam, kjer bomo širili obzorje svojega duha, prijetno pokramljali in se dobro počutili, živalce pa naj uživajo v svojem okolju, telefoni naj sporočajo samo nujne zadeve, ki so neodložljive.

Delo ni samo napor, je tudi zadovoljstvo, da nam uspe nekaj dobrega, je učenje, da pridobimo delavne navade in se spoznamo z timskim sodelovanjem, je osnova za nagrajevanje in še veliko bi lahko naštevala. Pa saj to vsi vemo, vemo pa tudi iz izkušenj življenja in dela v Sloveniji kje se rojevajo težave in nevarne zadeve, kakšne posledice puščajo želje po hitrem bogatenju in kaj vse prinaša zasvojenost s čimer koli. Rešitve morajo poiskati le družine.

Se veliko pogovarjate v svoji družini?

Partizanka.2. december 2022

Med mojimi nalogami je bila tudi skrb za vzorno sodelovanje podjetja v katerem sem bila zaposlena, z lokalno borčevsko organizacijo, ki je bila zelo delavna, prizadevna in vedno pripravljena pomagati. Med njenimi prizadevanji je bilo ohranjanje spomina na upor in partizanstvo na prvem mestu. Borci in borke so ostali organizirani v partizanskih sekcijah in te so imele svoje vodje.

enske borke v Novem mestu so ohranjale spomin na Dekliško partizansko četo in poskrbele, da se je vsako leto v Dobrniču praznovala obletnica 1. Kongresa slovenske proti fašistične ženske zveze 16. oktobra 1043. Novomeško organizacijo bork in delegatk je vodila Dragica, izjemno prizadevna aktivistka in v njeni skupini je bila vedno pripravljena za vsako delo tudi Marija - partizanka, ki smo jo danes pospremili na zadnji poti.

Marija je bila med osrednjimi osebnostmi ob slovesnostih posvečenih boju, enakopravnosti in solidarnosti. Sodelovala je v vseh humanitarnih društvih, v organih upravljanja s skupnim premoženjem in v družbeno političnih organizacijah, zlasti v organizaciji borcev in to v dolgem obdobju od osvoboditve pa vse dokler ji je zdravje to omogočalo, več kot petdeset let.

Mož ji je umrl, hči Katjuša si je kmalu uredila svoj dom, sin Branko pa je skupaj s svojo družino ostal z Marijo na domu k kateremu je prizidal atelje in v njem ustvarja kot akademski slikar. Ustvarjalne družine so v marsičem zaznamovale življenje Novega mesta in postale prepoznavne tudi izven mestnih mej. Posebno Marija je vzorno opravljala svoje so organizatorsko delo pri vsakoletnih srečanjih v Dobrniču, ki ni bilo enostavno. V Dobrniču se vedno srečajo vse organizacije povezane z NOB in zadnja leta tudi organizacije, ki se zavzemajo za mir, solidarnost in pravično družbo.

Vsebinsko sporočilo Dobrniča se prenaša na mlajše in udeleženci NOB so za obiskovalce Dobrniča spoštovani junaki, požrtvovalni in domoljubni, ki odgovorno ohranjajo dragoceno zavest, da je domovino potrebno ubraniti pred zlom za vsako ceno.

Borke in borci NOB, ki so nas navduševali veliko desetletij, so večinoma odšli. Nam ženskam je Marija skupaj s svojimi kolegi in kolegicami zagotovila volilno pravico in nas navduševala za plemenita dejanja enakopravnosti ter solidarnosti. Tem ljudem se bomo najprimerneje zahvalili tako, da živimo ustvarjalno in čim več pripomoremo k solidnemu življenju večine oziroma vseh ljudi in narodov na svetu.

Kako pa vaša družina sprejema odhode zadnjih udeležencev NOB?

National Geographic Slovenija. 1. december 2022

Ko je bil sin srednješolec sva bila naročnika te čudovite revije, ki jo izdaja nepridobitna organizacija National Geographic Society. Ta širi meje raziskovanja in razumevanja sveta, da bi nam pomagala najti rešitve za bolj zdravo in trajnostno prihodnost. Ko sem revijo ugledala na knjižnem sejmu, sem se takoj spomnila radovednosti, ki naju je prevzela pri vsaki novi številki. Potem je sin odšel na faks in so se spremenile najine navade, tudi omenjeno revijo sva odpovedala, občasno sem se kdaj v Čitalnici Knjižnice pozanimala, kaj novega prinaša.

Po mnogih letih sem eno od številk revije zopet temeljito prebrala in ugotovila, da je še vedno edinstvena. Poroča o dimnih savnah v Estoniji, zgrajenih po stari tradiciji iz lesa. V njih se ljudje duhovno in telesno prečiščujejo z dimom, ki ogreva kamne in pari, ki nastane z polivanjem vročih kamnov z vodo. Po savni se udeleženci še umijejo v mrzli vodi.

V Blejskem jezeru so našli dva deblaka iz devetega stoletja. Skoraj neverjetno saj je Blejsko jezero izjemno proučeno in raziskano zaradi turizma.

Neverjetne Mizaste gore visoko nad amazonskim deževnim gozdom z 400 m visokimi slapovi in avtohtonimi rastlinskimi in živalskimi življem, so kljub potrebnim izjemnim naporom raziskovalcev, magnet zanje. Tepuiji kot jim rečejo, so kot otočje Galapagos, obdajajo jih legende o ogromnih diamantih pod slapovi.

udežni morski konjički, živalska vrsta v kateri samci nosijo breme brejosti in kotitve. Največ jih porabijo v Aziji za rabo v medicini. Kako preprečiti izumrtje?

Raziskovalci proučujejo odpadno plastiko, ki po rekah priteka v oceane. Odkrivajo katere reke jo prinašajo največ in zakaj. Države z najbolj onesnaženimi rekami, nimajo organiziranega zbiranja odpadkov. Med močnejšimi onesnaževalci so podjetja, ki za svoje izdelke porabijo veliko embalaže. Posebno indijske reke postajajo izjemno nevarne za zdravje prav zaradi plastike. Raziskovalci ugotavljajo, da bi z omejitvijo proizvodnje plastike omilili tudi podnebno krizo.

Kubanci se navdušujejo nad pticami pevkami in zato so ogroženi ptičji glasbeniki. Spoštljiv odnos obalnih skupnosti do narave v Zahodni Afriki so raziskovalci uvrstili v posebna raziskovanja obnašanja ljudi po tradiciji. V obeh primerih je potrebna presojo o zmernosti in nujnosti.
,br>Modrost slovenskih sov je spodbudila raziskovalce, da so raziskali o tem, kako smo se otresli vraževernosti. Vse o antike dalje se sove povezujejo z modrostjo kljub temu, da je v srednjem veku bila povezana s temo in nečistostjo, oglašanje sove okoli doma je pomenilo smrt koga v družini.

Vse te zgodbe so ponazorjene s čudovitimi in številnimi fotografijami, da bralec pridobi res pravo predstavo opisanega. Vsekakor bo ta revija pogosteje zadrževala v našem domu kot do sedaj.

Ste dovzetni za izjemno naravo, jo tudi vi želite bolje spoznati?

Novoletna srečanja. 30. novembra 2022

Ko se približuje Novo leto, se v ljudeh zbuja neko posebno razpoloženje v katerem imajo pomembno vlogo spomini, posebno prijetni. Posledica tega stanja so številna srečanja katerih organizatorji so praviloma »ljudje dobre volje«, prostovoljci, ki jih osrečuje in »plačuje« predvsem uspeh srečanja.

Sama običajno grem vsaj na štiri srečanja, zgodi se jih lahko pa tudi več. Začnemo upokojenci SDK še pred decembrom, da se ne bi drenjali po izjemno zasedenih gostiščih. Imamo Smiljo, ki nas ima v evidenci, ona vse premisli, preračuna in skrbno pazi, da komu ne prizadene kakšne krivice. Dobimo se na skupnem kosilu, ki traja od 3 do 4 ure, običajno mlajše upokojenke organizirajo srečelov in zato vsak udeležene prinese darilo vredno do 5 EUR. Jure, ki piše pesmi in aforizme, pripravi kaj aktualnega in nas nasmeji. Vsako leto nas obišče fotograf in poskrbi za skupinsko fotografijo. Sicer pa klepetamo še in še, od tega kdo se je od nas poslovil pa do vnukov in pravnukov, ki jih imamo vsi po vrsti vedno v mislih. Naši kolegi iz Bele krajine in Trebnjega se zadnja leta hitreje umikajo, tam je bilo tudi največ dolgoletnih SDK-jevcev zato so se preje upokojili in tudi odšli. Nasmejanih obrazov ne manjka, tudi zadovoljstva, da smo spet skupaj ne. Med obnovljenimi spomini so običajno dogodki v katerih so bili potrebni veliki napori kot na primer nočno delo na Silvestra, težave uporabnikov z inšpektorji, podajanje informacij na velikih shodih, delo na štirih lokacijah, gradnja nove stavbe in še mnogo drugega. Iz oddaljenosti so ti dogodki postali nekako legendarni, kot primer naše uspešnosti, ker zaradi njih ni nastajala škoda ali kaj podobnega. Na srečanju so bili že prisotni skoraj vsi upokojeni, na letošnjem pa nas je bilo trideset. Minilo je že 30 let od kar SDK-ja ni več in pravi čudež je, da se še vedno veselo družimo.

V decembru smo se običajno dobili tudi člani Društva Novo mesto, ki smo kar nekaj desetletij vznemirjali lokalne oblasti s svojimi predlogi v občinskem svetu, svojim časopisom IZZIV in s prispevki v medijih. Marsikaterega decembra nismo bili zadovoljni z učinki svojih prizadevanj, nič ne si zgodilo z Narodnim domom, tudi programa aktivnosti za obnovljeni Glavni trg še ni kot berem v Rastu, tudi s parkom je vprašanje, če bo kaj in še bi lahko naštevala. Marsičesa pa smo se veselili kot na primer obnove Glavnega trga in odprave prometa v njem, zbornikov iz življenja in dela Novomeščanov, arhitekturnih razstav člana Marjana, sprehajalcev na pešpoti, ki smo jo zagotovili ob Težki vodi in podobnih akcijah. Letošnjega srečanja ne pričakujem saj ubira društvo zdaj svojo pot.

Veselih uric ob praznovanju ne gre jemati samo kot zabava. Ko se srečajo ljudje z istimi cilji se običajno razvijajo zanimive debate o tem, kaj vse bi se še dalo narediti, da bi nam bilo bolje. Prav na praznovanjih so že začeli oblikovati obrisi mnogih obnov, kulturnih novosti, podjetniški podvigi in skupna prizadevanja.

Imate v vaši družini koga v kulturnem društvu - kako bodo tam praznovali Novo leto?

Zaostanek. 29. november 2022.

Knjižni sejem me je opozoril, da sem s prebiranjem knjižnih novosti v velikem zaostanku. Ni čudno, zadnje mesece sem se bolj posvečala nekaterim dobro poznanim avtorjem kot je na primer Umberto Ecco in prezrla zanimive novosti v Studia humanitatis, pa UMco in seveda Beletrina.

Lotila se bom najprej nove zgodovine človeštva, ki sta jo napisala Dadvid Graeber in David Wengrow z naslovom Pričetek vsega. Nova odkritja so tako številna in obsežna, da to kar smo imeli do sedaj možnost prebrati o zgodovini v mnogih primerih ne velja več. Dopolnila bom to branje z knjigo Premisli še enkrat Adama Grant in zaključila ciklus z znanstveno knjigo leta po izboru medijev z naslovom Konec vsega Katie Mack.

Za obogatitev vedenja o mojem poklicu bom prebrala brezčasni nauk o premoženju, pohlepu in sreči z naslovom Psihologija denarja Morgan Housela. Zdi se mi, da bom morala po tej knjigi poseči še po knjigah Zakaj narodi propadajo J. A. Robinsona in Beg pred svobodo Erich Fromma, končala pa bom cikel s knjigo o propadu Hollywooda.

Večeri so sedaj dolgi, ponoči nerada pohajkujem po mestu in knjige mi bodo nadomestile delo na vrtu kjer sem se rada zadrževala popoldan do noči.

V zimskih mesecih bom skušala poseči tudi po zahtevnejšem čtivu kot so Prihodnost ekonomije, Objekt stoletja, Zakaj se splača živeti , Umetnost opisovanj ter Romantična etika in duh sodobnega porabništva. Zanimata me tudi Ideja socializma pisca Honnetha in Vzpon Kitajske pisca Li Minqi pa nisem prepričana, da bom zmogla.

Vsekakor bo zima posvečena odpravi zaostankov v branju, poživili jo bodo sprehodi, kramljanje o vsebini teh knjig z Jožetom in po spletu z meni sorodnimi dušami, o njih pa bom tudi kaj napisala v moje bloge, da se boste tudi vi, morebitni bralci blogov, nalezli moje radovednosti.

Treba pa je računati še na knjige, ki jih bo predstavila spoštovana Irena Štaudohar. Samo dobrih se loti in tudi predstavi jih tako, da moraš seči po njih. Na sploh se kar nekaj pozornosti že posveča branju predvsem zaradi prizadevanja, da se mladina ne bi opirala na površne predstavitve avtorjev in njihovih del v Googlu pa tudi zato, da bolj skrbimo za izražanje v lepem slovenskem jeziku. Zgleda, da je tako politiko zasnovalo ministrstvo za kulturo kot svojo dolgoročno nalogo. Pomemben prispevek k širitvi branja bo prinesla naša častna predstavitev v Frankfurtu kot tudi sodelovanje Nove Gorice v Evropskem mestu kulture.

Množica založnikov v naši državi bo lahko bistveno povečala svojo produkcijo in njeno kakovost uskladila s svetovno.

Kaj pa boste vi prebirali v zimskih mesecih?

Prebiranje Reporterja. 28. novembra 2022

Gradivo, ki sem ga prinesla iz knjižnega sejma me bo zaposlovalo ves teden. Pridobila sem publikacije, ki jih običajno ne berem, so pa v javnosti poznane in seveda tudi po svoje zanimive.

Reporter je revija, ki izhaja ob ponedeljkih in jo izdaja firma Reporter Media d. o. o. časopisno založniško podjetje d. o. o. že od leta 2012 dalje. Prinaša zgodbe in imena tedna iz sveta in Slovenije, eseje, piše o fenomenih, kulturi, razvedrilu in njeni kolumnisti komentirajo aktualne dogodke. Uvodničar in odgovorni urednik je naš rojak Silvester Šurla, ki je javnosti že davno nazaj predstavil tudi mene kot stečajno upraviteljico Pionirja.

Vsebina prispevkov je kritična zlasti do politikov in elite kapitala. Na slovenskem knjižnem sejmu je obiskovalcem ponujal izvode zadnjih dveh mesecev letošnjega leta, v njih je veliko napisana o predvolilnih dilemah povezanih z izvolitvijo nove vlade v sosednji Italiji, o kandidatih za predsednika naše države, o energetskih težavah Evrope, zdravstvu, večnih županih, delovanju tajnih služb, pa tudi trači iz kulturne in športne srenje.

Meni je najbolj zanimivo razmišljanje dr. Ljerke Bizilj, ki nas že desetletja seznanja predvsem s svojimi pogledi na problematiko oblikovanja politike in vodenja države, saj meni, da mora novinar izražati tudi svoje subjektivno mnenje do določenega družbenega problema. Dobro si bomo njene kolumne zapomnili tudi po njenem mnenj o družinskem zakoniku in o težavah, ki uničujejo RTV SLO.

Reporterju je treba priznati, da bralcem nudi odlične intervjuje o problematiki, ki zagotovo zanima vse državljane. O razmerah v zdravstvu je intervjuval dr. Kebra, ta pa je dokaj jasno opozoril na paleto posledic zaradi neodgovornega vodenja zdravstvene politike države pa tu nakazal kje je iskati rešitve. Ob tej za nas vse pomembni temi nekam ironično izpadejo pogledi Pečečnika na problematiko njegovih načrtovanih naložb. Zagotovo mu je ustvarjanje novosti in inovativno delo pomembno, če bi oblikoval tim za izvedbo izbranih naložb z vključno tovarno vodika v Kočevju, bi svoje poslovne interes uresničeval hitreje in z manj slabe volje.

Še marsikaj zanimivega v Reporterju bi bilo dobro upoštevati pri odločitvah v državi. Nakazali so problematiko uporabe slovenščine, podali mnenje o izjemnih zaslužkih v času pandemije, razkrili težave stranke Povežimo Sloveniji, predstavili novosti montažnih skladiščnih prostorov, pa opisali priprave Nove Gorice na Evropsko mesto kulture, da o knjigah in filmih, ki jih predstavljajo sploh ne govorim. Potrebno bo v prihodnje večkrat pogledati v Reporter.

Ta zapis ni promocija Reporterja, je samo zabeležka zanimive preobrazbe nekoč drugačno usmerjene revije v problematiko sodobne družbe. To se mi zdi dobro in koristno.

Berete Reporter?

Prihaja december. 25. november 2022

Tako živahnega petka pa še ni bilo. Že z jutranjo pošto so prišla številna opozorila, da je v nedeljo referendum, da naj se zavedamo svojih dolžnosti, itd. Morala bi dobro premisliti, kdo nas je pustil pri miru. Odprem e-pošto, zbrišem najprej pozive na referendum in razveselilo me je, kar je ostalo: prva praznična čestitka namestnika predsednika Kulturnega društva Severin Šalija, praznični december in Slovenski knjižni sejem.

Od današnjega dne dalje deluje na Glavnem trgu drsališče in do 8. januarja poteka tudi na Glavnem trgu program Advent v katerem je veliko prireditev posvečenih otrokom, prihodi Miklavža, Božička, trenutek razsvetlitve, voden ogled kapiteljske ploščadi, delavnice in celo večerja v zidanici. Turistično informacijski center posebej vabi na številne kulturne prireditve kot so opera Netopir, koncert Maje Keuc, svetovni dan kulture, razstavo Lamutovih del in del ustvarjalcev v kamnu. Knjižnica Mirana Jarca nas bo razveseljevala s poezijo in opozorila na ustvarjanje dobre kulinarike, otrokom pa je pripravila program s še posebno pozornostjo. Bogata ponudba bo zagotovo zadovoljila večino obiskovalcev. Pregledati moram podrobneje priprave na proslavitev svetovnega dneva kulture in pripraviti izbor za morebitni obisk mojih dveh vnukov. Rada se tudi zadržujem na soareji Anton Podbevšek teatra, ki v novoletnem programu zagotovo ne bo manjkal. Bomo videli!

Kulturno društvo Severin Šali bo verjetno sodelovalo v novoletnem programu Knjižnice Mirana Jarca saj je Šali pesnik lepe in dopadljive poezije, ki jo je navdihnila vas in njeni vaščani, v kateri sem preživela otroštvo. Cugljevi teti, ki je malega Severina varovala pa naš Joško ob dnevu mrtvih še vedno prižge svečko. Za kulturno društvo vzorno skrbi Franci Koncilija, oče pisatelja in čudovitega slavista, ki poučuje na Klasični gimnaziji našega mesta. Njegova čestitka za praznike me je razveselila kljub temu, da se v marsičem bistveno razhajava.

Najbolj me je ta petek razveselilo povabilo na Slovenski knjižni sejem na Razstavišče v prestolnici. Če se je le dalo sem vsako leto obiskala to častitljivo tradicionalno prireditev knjig, po njihovem vzorcu smo v Kulturnem društvu Krka pred petdesetimi leti organizirali Knjižni sejem Dolenjske in še vedno vzorno deluje. Neko leto sem obiskala tudi Frankfurtski knjižni sejem v času, ko je še temeljil na strokovni literaturi. Že takrat je bi prevelik za en dan, več pa žal sama nisem imela na razpolago. Potrudila se bom kljub počasnosti, pregledati kaj vse lahko preberemo v naši lepi slovenščini, kako se razvija založniška dejavnost in kakšno konkurenco dobiva, kako se je umestila naša Goga in še mnogo drugega.

Zadnji novembrski petek je bil poln spodbud, dobre volje in želja po ustvarjenju človeku bolj naklonjene družbe. Ugotavljam, da so ljudje že ob pričakovanju prazničnih dni prijaznejši, bolj dovzetni za skupno dobro in manj samozadostni. Praznike torej potrebujemo kljub obilnemu kiču po naših najlepših skupnih prostorih, kljub temu, da nas trgovci zasipajo z obilno ponudbo in kljub temu, da si je del prebivalcev izbralo druge praznike kot jih praznuje večina. To je življenje!

Vas bodo prazniki navdušili za nove družinske podvige?

Drevo, 24. november 2022.

S sosedo že nekaj tednov gledava drevo, ki je zajezilo reko Težka voda pod njeno in mojo hišo. V dobri veri, da je bilo drevo podrto ob javnih delih na drugi strani reke sva pričakovali, da ga bodo izvajalci del odstranili. Vremenske napovedi so napovedovale dež, v strahu, da bosta najina travnika ob vodi zaradi ovire poplavljena je soseda poslala naslednji apel:

poziv za odstranitev podrtega drevesa v strugo Težke vode po pri gradnji pešpoti

Pozdravljeni, živim nad mlini 12A, moja parcela je ob Težki vodi, nasproti na novo narejene kolesarske poti pod bolnišnicami (ki bo povezovala Loko čez novi most čez reko Krko z desnim bregom). Ko so nedavno gradili to kolesarsko stezo, so ob Kandijski cesti podrli mogočno drevo, obraslo z bršljanom. Drevo je padlo v strugo Težke vode. In je tam še sedaj!? Seveda sem pričakovala, da bodo gasilci takoj drevo odstranili, ker ovira pretok vode v strugi. Že tako potok zelo pogosto poplavlja, ker občina tako slabo skrbi za vodotoke. Struga še nikoli ni bila očiščena ali poglobljena. Kar opažam že desetletja. Pa taka "Natura 2000"! Kdaj boste upravljavci doumeli, da je to samo črka na papirju!? Prosim, da čim prej obvestite pristojne službe in deblo odstranite. V dobro narave, do katere se obnašate tako mačehovsko. Lep pozdrav

PS.: prilagam fotografijo lokacije. V vednost: kabinet župana Novega mesta, soseda

Kar dva odgovora sta hitro prišla iz Mestne občine Novo mesto. Oba zanikata kakršno koli povezavo z podrtim drevesom, ki ovira pretok Težke vode in s podukom, da za obvodne površine skrbi državni organ Direkcija RS za vode in ne lokalna skupnost. Dodali so tudi, da so že opozorili pristojni državni organ o tej vodni oviri.

as mineva, napovedane so padavine v sredo in četrtek drevo pa je še vedno v Težki vodi in ni opaziti, da bi koga zanimalo. Ne krivi ne dolžni nosiva posledice nekoga, ki ne opravlja svoje delavne dolžnosti in povzroča nam skrbi.

Potrebujeva nasvet, kako ravnati, da se ovira odstrani. Na tisti strani, kjer je padlo drevo potekajo različna javna dela že vse leto. Gradi se most čez reko Krko, ureja se tik ob Težki vodi široka, asfaltirana pešpot, po njej vozijo v smeri mest tudi avtomobil. Ureja in izgrajuje se javna kanalizacija in morda še kaj, saj je teren poln gradbenih strojev in delavcev.

Kako ste pa vi ravnali v morebitnem podobnem primeru?

rni petek, 23. november 2022

iveti od trgovine ni enostavna stvar. Ko smo se osamosvojili je po Sloveniji vzniknilo nešteto trgovin z vse mogočimi izdelki povsod kjer se je le dalo postaviti pult. Trgovine niso odpirali samo tisti, ki so izgubili delovno mesto, največ trgovcev je nastalo iz prepričanja, da se v trgovini da dobro zaslužiti. Naj navedem nekaj tipičnih pristopov. Neka vodička nas je spremljala v ZDA, tam nakupila za tri vreče njej dopadljivih izdelkov, v glavnem tekstil, ter to prodajala doma v Sloveniji. Vedno kadar je vodila turistično ali poslovno skupino v kakšno zahodno državo, ji je na ta način uspelo z razliko v ceni pridobiti znatne prihodke. Prej kot v enem letu ji je vir usahnil, saj smo v Sloveniji prenehali omejevati uvoz, tuja trgovska podjetja so vdrla na naš trg in amaterski trgovci so zgubili stranke. Zanimivo je bilo opazovali likvidnost teh amaterjev v trgovini. Po prvih dneh odprte trgovine so ugotovili, da morajo vsak dan zagotoviti vsaj minimum gotovine, da lahko poplačajo dobavitelje, ki niso bili iz kakršnega koli razloga pripravljeni sprejeti drugačnega plačila. Morali so imeti v trgovini gotovino za tekoče stroške, izplačilo plač in podobnih obveznosti. Za pridobitev likvidnostnega kredita niso imeli ustreznih garancij. Da so prišli do gotovine, so morali na primer v trgovini z orodjem prodajati tudi kruh - s tem so morali zadovoljiti higienskim pogojem prehrane, problem je sprožil nov izdatek, trgovec pa kmalu obupal in trgovino zaprl. Kmetijski pridelki, ki so jih ponujali trgovci običajno na tržnici, so bili slabo donosni, zahtevali so opremo za shranjevanje, trgovci pa vsaj nekaj let niso imeli investicijskih sredstev. Dokončno so amaterje premagali profesionalci iz tujine, ki zasedajo križišča cest po vseh, nekdaj z omejitvijo deviz zaščitenih držav pred uvozom.

Veliki trgovci se imajo za svoj uspeh zahvaliti do podrobnosti preštudirani promociji lokacije, firme, trgovine in izdelkov. Svoje kupce privabijo v posamezne trgovine z akcijami kot so »prodaja izdelkov v akciji«, popusti z »njihovo plačilno kartico«, »sezonski popusti« . In »Črnim petkom«, modelom, ki je iz Amerike pripotoval k nam s študenti, ki smo jih poslali na študij tja in, kot zgleda, se ne morejo osvoboditi ameriških navad.

rni petek je vsakoletna predpraznična akcija trgovin v samih prostorih trgovine in po spletu. Kupci v akciji Črni petek lahko kupujejo z visokimi popusti, tudi preko 70% o čemer odloča trgovina. Ni nujno, da se popusti samo na petek, lahko trajajo cel vikend, več dni ali večkrat v predprazničnem času. Črni petek ima aktivne neštete spletne aplikacije, ki vam pomagajo pri nakupu. Za vaš nakup na primer izberejo najboljšega ponudnika, seveda ne zastonj, vendar se tudi storitev opravlja s popustom. Akcija se lahko tudi zavleče iz zahvalnega dneva do Miklavža od tu pa do Božiča in Novega leta. Menda v Ameriki na Črni petek izpraznijo kupci trgovine, prometna policija ima številne dodatne probleme tako s prevozi ljudi kot izdelkov nakupa, trgovci se baje skrbno in dolgo pripravljajo na prodajo v teh dneh. To je vse kar se da povedati o vsakodnevnih reklamah nakupov na Črni petek.

e točno veste, kaj morate nabaviti in zakaj, potem je koristno počakati na popuste Črnega petka, morda celo koristiti nasvet s popustom!

Se boste pridružili letošnjemu Črnemu petku?

Fajtanje. 22. november.2022.

Z 8. marcem se je v politiki uveljavil izraz fajtanje in, če je verjeti Googlu bi se temu po domače reklo pretepanje in bojevanje za doseganje želenega cilja, ki pa je lahko vse sorte. Lahko se bojujemo v družini na primer zaradi športa ali kulture, lahko se pretepamo s tolovaji, če se smatramo za to usposobljeni, najpogosteje se bojujemo in pretepamo verbalno, dostikrat niti ne vemo, da opravljamo to rizično dejavnost. Organizacijske enote naše civilne družbe kot so poleg že omenjene še izjemno vidne Pravna mreža za varstvo demokracije, društvo novinarjev, društvo Srebrna nit in še mnoge druge. Ne glede na Googla pa iz meni dostopnega zornega kota zgleda, da so te institucije izjemno miroljubne in da je njihovo pretepanje in bojevanje zgolj v pogumnih besedah, v dejanjih pa, kot sami pravijo, se bojijo groženj, napadov in fizičnih pritiskov že ene same politične stranke, ki pa se vsega tega tudi sama boji kot smo razumeli poslanko Alenko v parlamentu.

Namesto bojevanja in pretepanja bom raje uporabljala kar fajtanje, sicer zgleda to naše prerivanje med politiki, pa tudi med upravljavci skupnega dobra preveč podobno situaciji v Ukrajini, kjer se tudi delijo enkrat na Ruse in po referendumu na Ukrajince. Uravnoteženosti med našimi bitkami, trenutno še brez orožja, ni možno razumeti drugače kot vojna med Slovenijo, ki jo na volitvah izkazujemo volivke in volivci in tistimi Slovenci in Slovenkami, ki se s tem ne strinjajo, ne vedo pa na ljudem razumljiv način povedati, zakaj bo njihova Slovenijo boljša. Fajtanje se torej nadaljuje za zavrnitev treh referendumskih vprašanj, na katere bomo odgovarjali v nedeljo. Če bomo izglasovali ZA bo od tega dne dalje možno ugotavljati tudi materialno odgovornost predlagateljev referendumov za škodo, ki jo povzroča deset državi škodljivih zakonov, založenih in pozabljenih nekje v državno zborovski birokraciji. Fajtanje je zato nujno.

O fajtanju pa ne pišem samo zaradi akcij ali omenjenih institucij, bolj kot ta me zanima fajtanje upravljavcev javnega dobra za večjo produktivnost in ekonomičnost poslovanja na vseh ravneh dela in življenja, predvsem pa tistih institucij, ki lahko temu največ pripomorejo. Samo povprašujem ali kakovost dela naših znanstvenih institucij narašča ali ne, imamo poleg objav znanstvenih dosežkov tudi učinke v merjenju dodane vrednosti v gospodarstvu? Število šolanih ljudi z doktorati je vedno več. Zaznavamo zato morda večje učinke v zaščiti narave, v izobraževalnem procesu, v kakovosti poslovanja? Smo morda kaj bistvenega dogradili v naših diplomatskih odnosih, oblikovali okvirje zunanje trgovinske politike na primer do uvoza izdelkov z škodljivo embalažo, poiskali rešitve za območja kjer vdira tuj kapital v gospodarstvo manjšin? Smo morda razširili možnosti zaposlovanja prekarcev, kaj storili za odpravo revščine, se na novo dogovorili z zdravniki in medicinskimi sestrami o bolniku bolj naklonjenem zdravstvu? Kaj konkretnega slišimo o energetskih rešitvah in o upravljanju v kulturi, drugo pa domnevamo, morda proučimo skozi proračunske postavke kar nikakor ni enostavno, ljudje pa bi bolje sodelovali, če bi se bolje razvijal objektivni informacijski sistem z pričakovanimi učinki. Tu bi fajtanje zajelo veliko ljudi, pomembne dejavnike in varčevalna prizadevanja!

Kaj menite, kje naj fajtanje še zaživi in kje se mu pridružimo?

upani in njihovi svetniki, 21. november 2022

Lokalne skupnosti so po volitvah zopet zaživele. Velika večina občin je samo podelila nov mandat do sedanjim županom in svetnikov, stranke so ohranile svoje primate, že v ponedeljek po volilni nedelji, so spet zabrneli stroji na lokalnih cestah, se podeljevala sredstva za projekte in se načrtovalo na tisoče malih naložb, da vsak dobi nekaj, toliko, da je zadovoljen in bo jutri spet glasoval za istega župana. To je običajen učinek volitev v vseh mandatih in vseh organih upravljanja s skupnim dobrim in z državo.

Kontinuiteta izvoljenca v funkciji upravljavca skupnega premoženja je praviloma dobra saj si funkcionar po prvih letih privajanja, oblikuje svoje time in pripadnike, se dobro pouči o prilikah in priložnostih institucije, ki jo vodi in iz mandata v mandat dograjuje naložbe. Težava se običajno pojavi zaradi kakšne drobnarije, ki poseje dvom v volivcih ali je funkcionar zlorabil svoja pooblastila. Ni dvoma, da so med župani in njihovimi svetniki tudi taki, ki nehote ali hote, večjo pozornost posvečajo svoji stranki ali svojemu ideološkemu prepričanju, ljudje to vidimo in ogenj je v strehi. So pa taki primeri pogostejši tam, kjer ne delujejo nadzorni organi lokalne skupnosti. To ni samo nadzorni odbor občine, v vlogi nadzora so vsi svetniki občinskega sveta, to so stranke v opoziciji in ne nazadnje so to krajani. Ves ta notranji nadzor lokalne skupno pa je tudi pod nadzorom računskega sodišča, inšpekcijskih služb, varuhov in regulatorjev in še bi se kaj našlo. Ves ta nadzor je izjemno drag in moral bi »igrati kot violina« predvsem pa bi moral odkrivati vsaj tak obseg nepravilnosti kot je bila cena odkrivanja teh nepravilnosti. Nisem še zasledila, da bi nadzor o tem dajal kakršne koli ocene.

Da je slabo, če se mandatarji ne menjajo je, kot zgleda, najbolj razširjeno mnenje v javnosti. Izhodišče take miselnosti vidim predvsem v volivcih, ki sami sebe precenjujejo in tistih, ki so v zapadlem mandatu kaj potrebovali, pa niso dobili. Kandidatne liste to v veliko primerih potrjujejo ne potrjujejo pa vedno tega izida volitve. Meni dosegljivo okolje na razne načine da vedeti, da je dobro pri volitvah zagotavljati neko primerno mandatno obdobje. Zgleda da v današnjih časih ni več primerno 4 letno obdobje za večino funkcij. Preveč je novosti, spremembe so pogostejše, tudi ocenjevanje dela funkcionarjev dobiva nova merila. Sama na primer nikakor ne sprejemam drobljenja javnih prihodkov na več sto investicij ker vidim, da s tem zmanjkuje volje, navdušenosti in pripravljenosti za uresničevanje dolgoročnih projektov, ki služijo kot stabilizator morebitnim spremembam na trgih obstoječih ponudnikov. Premalo upoštevamo spremembe, ki jih od nas zahtevajo naravoslovne vede, premalo se namenja v občinah pomen skladov s pomočjo katerih bi pospeševali malo in mikro podjetništvo z visoko stopnjo dodane vrednosti. Storitve žal ne morejo ustvarjati visokih donosov, ker se nenehno dražijo usluge in ne samo v naši državi.

Kdaj torej naj volivec razmišlja o podelitvi mandata novim obrazom, svežim politikom, mladim entuziastom,? Prvi znaki, da z občinskim svetom in županom ni tako kot si želimo, so zagotovo dolgoročne, za ambicije mladih v občini pomembne naložbe. Tisti funkcionarji, ki uspejo zadržati ustvarjalne mlade ljudi v svojem okolju in podpirajo njihovo ustvarjanje dodane vrednosti, naj imajo več podeljenih mandatov. Tisti funkcionarji, ki pa podeljujejo sicer sladke bonbone v obliki popravil pešpoti, škarp in podobnih drobnarij pa bolje, da ostanejo na poslih, ki jih bolje opravljajo kot ne funkcionarji.

Ste bili pri včerajšnjih volitvah občinskih funkcionarjev v dilemi?

Neom. 20. november 2022

Svet je dobil novo svetovno čudo, ki nastaja v šestih zalivski državah bogatih z nafto in zemeljskim plinom. Tamkajšnja politična in gospodarska elita se je odločila, da bo za obe naravni dobrini sklepala le dolgoročne prodajne pogodbe, s tem dosegale najvišje možne prihodke za naložbe in z njimi zgradila v puščavi območje tehnoloških parkov, industrijskih obratov in mest brez energetskega onesnaževanja.

Projekt že uresničuje več tisoč projektnih načrtovalcev zbranih iz vseh celin za katere so tudi že zgrajena naselja s šolami, kulturnimi ustanovami, trgovinami in druge preskrbe. Znotraj projekta se posebna pozornost usmerja v izgradnjo industrije utekočinjenega zelenega vodika proizvedenega s sončno in vetrno energijo. Vlagatelji so prepričani, da bodo zadovoljevali 1 potreb svetovnega trga po tem produktu seveda pa morajo najprej zgraditi poleg tovarn tudi prodaji vodika potrebno infrastrukturo. Nenehno povečujejo že sedaj največja solarna polja v Dubaju kjer so za to ugodni naravni pogoji.

Kaj vse se bo spremenilo, ko bo Neom polno zaživel še ni možno reči, vse kakor je dobrodošlo, da vlagatelji ustvarjajo sončno in vetrno energijo ter zeleni vodik in zmanjšujejo ali vsaj omejujejo širjenje puščave. Dobro je tudi dejstvo, da v času, ko svet pričakuje gospodarsko recesijo, v emiratih ustvarjajo, koristijo inovacije sveta, posebno nemških strokovnjakov, izboljšujejo življenjske pogoje svojega ljudstva in bodrijo v svetu optimizem.

Naložbe uresničujejo mladi ljudje, ki v projektu vidijo predvsem večje možnosti za uveljavljanje človekovih pravic v tem delu sveta in enakopravno vključenost zalivskih držav v svetovno menjavo.

Kako bodo to prebujenje sprejeli ZDA, Rusija in Kitajska je seveda odprto vprašanje. Mi v EU, ki se zaklinjamo na človekove pravice, bi verjetno morali razumeti narode, ki hrepenijo po napredku in jih sprejemati kot poslovne partnerje Ne gre prezreti mnenja analitikov, da bi sončno energijo v emiratih lahko pridobivali po ceni cent za kilovatno uro.

Priča smo nastajanju velikih sprememb v svetovni ureditvi, ki običajno nastanejo po vojnah, velikih krizah ali naravnih katastrofah. Vse to se nam trenutno dogaja, nas skrbi in nalaga nove dolžnosti. Energenti so nam življenjsko pomembni in jih moramo imeti ne glede na to ali politične elite sodelujejo ali se vojskujejo. Seveda je bolje, da sodelujejo in če so ene od njih celo zgradile skupni plinovod preko celine bi bilo prav, da to »prijateljevanje« nadaljujejo tudi prihodnje, če pa tega ne zmorejo, pa pač moramo na neznane poti, ki so lahko tudi obetavnejše kot dosedanje. To pa velja le, če elite ne žrtvujejo ljudi na oltarju »boga kapitala«. Novinarji analitiki opozarjajo, da je obetavna pot zalivskih držav v sodobnost lahko za EU tudi pogubna, če bodo hlepele le po visokih donosih in izsiljevala svetovni trg.

Ste zadovoljni, da EU išče nove energetske vire v Emiratih?

Velika pričakovanja.19. november 2022.

Zadnje čase se v javnosti pojavljajo vprašanja, kdaj bodo nastopile velike vsebinske spremembe v vodenju države, spremembe za katere smo se izrekli na aprilskih volitvah. Saj se še spomnite; svoboda, demokracija, policija v službi državljanov in državljank, manj orožja, odprava uravnoteženosti, dvojnih proslav, dvojnega polaganja vencev, kadrovskega vrtiljaka, predvsem pa hočemo eno, enotno in pametno vodeno Slovenijo. Želimo Slovenijo, državo prijaznih ljudi, premožni srednji sloj, predano državo ideji miru in sodelovanju tako v materialnem kot kulturnem smislu. Približno s temi mislimi smo drli na volišča potem, ko nas je še »8. Marec« nagovoril kot edine, ki lahko z množično udeležbo na volitvah ustvarimo pogoje za boljšo Slovenijo. So to prevelika pričakovanja?

Kolikor je možno razbrati iz objavljenih analiz in komentarjev pogojujejo status quo zakonski predpisi, ki onemogočajo uzakonitev prepotrebnih sprememb ne glede na negativne materialne in kulturne posledice države, državljank in državljanov. Tega skoraj ni možno razumeti in še težje sprejeti. Če obstoječi zakon povzroča materialno ali duhovno škodo, seveda na dokaznih dokumentih, se mora takoj odpraviti, ovrednotiti nastalo škodo in izstaviti račun tistemu ki na primer za odpravo škodljivega zakona vloži zahtevo za referendum in tako podaljšuje in povečuje škodo davkoplačevalcem. Vsak od nas se zaveda, da mora zakonodajno telo svoj vsebinski načrt dela oblikovati po prioritetah, ki izhajajo iz obsega nastajajoče materialne ali duhovne škode zaradi škodljivega zakona kar pomeni, da mora imeti sposobne analitike, ocenjevalce škode in poznavalce kompleksne zakonodaje. Sprejeti ni možno na primer ocene, da je zakonodajno telo uspešno opravilo svoje delo, ker je sprejelo 273 zakonov ali njihovih sprememb, davkoplačevalci moramo vedeti, da je odpravljena možnost nastajanja škode zaradi neustreznega zakona ali njegovih sprememb. Najbrž oba domova našega parlamenta obvladujeta strokovne postopke in tehnologije ocenjevanja škod kot tudi vsebinskega načrtovanja preprečevanja škodnih posledic. Dobro bi bilo, da bi volivce o tem obveščal.

Med razlogi malodušja, ki nastaja po velikih pričakovanjih, se pogosto omenjajo ne dovolj jasne predstave o tem, kakšne cilje želi Slovenija doseči na primer na področju digitalizacije, zadolževanja, zaposlovanja, v kulturi, znanosti, izobraževanju, lastništvu, političnem sistemu itd. Brez dvoma so koncepti nedorečeni ali pa niso javno objavljeni, je pa nujno, da jih volivci poznamo in sprejemamo. Nakazuje se potreba po proračunskem memorandumu s pomočjo katerega bi se pred izdelavo proračuna določalo kratkoročne in srednjeročne cilje ter cilje v preverjanju za dolgoročna obdobja. Vsekakor bi to pospešilo razvojno naravnanost države, ker bi se tako Vlada razbremenila izvedbenih nalog in se lahko posvetila energentom, varovanju okolja, spodbujanju rasti dodane vrednosti, dolgoročnim naložbam, izobraževanju in kulturi. Možno je, da tako že delajo kar pa iz javnega poročanja ni razvidno.

Sedanja politična in upravljavska elita se verjetno zavedata, da bo potrebno vsaj kakšno predvolilno obljubo izpolniti, da ohrani svoj ugled in zaupanje družbe.

Menite, da sedanja oblast uresničuje svoje predvolilne obljube?

Draga naša Vida! 18. novembra 2022

Najprej lep in prisrčen pozdrav, razveselila si me s pisemcem in mi polepšala te vremensko turobne dneve. Hvala zanj v upanju, da ni zadnje.

Dobro je, da si se po nenadomestljivi izgubi vsaj nekoliko potolažila. Ko berem, da ti je pri tem pomagala drobna knjižica o naši skupni gimnazijski mladosti, ponovno ugotavljam, da je prav, da smo jo napisali. Naj ti povem, da me je nekega dne v času covid-a poklical Janez in mi najprej povedal, da zdaj bere našo knjigo, ki mu je marsikaj pojasnila. Lej Vida, ti veš, da ta knjižica ni samo moje delo. Janez, Tone in Lovro so bili nekajkrat moji gosti, skupaj smo pilili koncept, dokler se nismo vsi strinjali z vsebino. Predvsem oba Toneta pa tudi Janez so se bali, da bo Lovro zaradi kakšne napačno napisane besede, obrnil hrbet razredu za vedno. Vidno olajšali so se, ko je Lovro izrazil svoje zadovoljstvo. Pazila sem, da koga ne užalim. Smola, da sem užalila prav Janeza, ker sem nehote preveč poudarila njegov spor z Rezko. No tudi o tem smo se končno pogovorili in tu vključili tebe, ki ti nikoli ni bilo vseeno kaj se med nami dogaja. Naredila si pomembne korekture, v celoti sem jih upoštevala. Bila je moja prva knjiga, bila je pod nadzorom omenjenih sošolcev in zaradi strahu, da bo kaj narobe sem pozabila na potrebna pojasnila in navedbo soavtorjev, tudi tebe, opravičujem se. Bili smo dober razred, tovariši in prijatelji, to se je potrdilo tudi na fakulteti kjer nas je bilo kar pet in naši kolegi nas še vedno pomnijo prav po skupne nastopanju in delovanju. Žal te ni bilo z nami v rednem študiju, verjetno si imela utemeljene razloge, meni je le žal, da nisi užila svobode in neodvisnosti, ki nam je tako godila po strogi gimnaziji.

Mojih pisanj je cel kup. Vedno kaj pišem. Ko sem bila v tovarni sem sestavljala govore, polnila tovarniški časopis in se ukvarjala s pesniki in pisatelji med delavci tovarne. Pozneje v Službi sem se morala izpopolniti, da sem v določenem času povedala vse kar sem smatrala za potrebno na pristojnem organu ali pred raznimi zasedanji. Pripravljala sem tudi veliko elaboratov, organizacijskih predlogov in analiz. Po osamosvojitvi sem veliko pisala v časopis Profit, po upokojitvi pa me je pritegnila moja milo rečeno, čudna družina. Sestavljala sem rodovnike, intervjuvala še živeče strice in tete, ob moji osemdesetletnici pa sem jih celo povabila na fešto in prišlo jih je 64. Nadaljevala sem z zapisi o delu, o mojih kolegicah in kolegih na faksu, zadnji dve leti pišem blog, ker mi je vnuk oblikoval spletno stran. V njih so pogosto v mojih mislih tudi najini sošolci.

Hvala za prave in prijetne želje. Prizadevam si, da ne bi bila komu v breme, skrbim za urejeno prehrano in negujem desno nogo, na kateri čutim posledice padca na kolk.. Ne zameri, da ti ne pišem na roko, lažje ti bo brati to pisemce in upam, da te bo razveselilo. Naše srednješolske zgodbe še ni konec, pisali jo bomo še naprej, da nam je topleje pri srcu, ker vemo, da smo še drug drugemu dobrodošli, morda tudi potrebni.

e boš utegnila se še kaj oglasi. Večkrat pokliče Nada, včasih tudi Tončkova Jožica, pa Golob in njegova Nada, vedno sem vesela sporočila, da smo še tu! Lep pozdrav in vse dobro tudi v prihodnje!

Kdaj pišete svojim srednješolskim prijateljem?

Zapihal je severni veter. 17. november 2022.

Ne gre se pritoževati nad dežjem, meglo in mrazom, ki te dni prevladuje okoli naših domov. Imeli smo dolgo in lepo jesen, polno sončnih dni v katerih smo neposredno iz sonca črpali vitamin D3, razvijali pohodništvo, nabirali gobe in se posvečali pripravi vrtov na zimske dni. Celo na 1. novembra nisem potrebovala plašča kar je res prava vremenska posebnost teh, na pol že zimskih dni. O vremenu sploh ne bi pisala, če se ne bi v mene vsiljeval strah, da bo letošnja zima od nas zahtevala spremembe, ki jih morda ne bom več zmogla. Na prvem mestu se bojim mraza. Ne predstavljam si kako bom delovala, če bom morala omejiti porabo plina. Imam sicer kamin pa tudi možnost nabave drv, je pa to seveda napornejše. Žal je danes zapihal severni veter, jutri pa bo sneg.

Naš dan se je neverjetno skrajšal. Predno postorim dnevne zadeve je že konec dopoldneva,še daljši sprehod in popoldneva ni več, večerji so vsakdan daljši. Nekako jim sledim na primer z obiskom zanimivih razstavah, prebiranjem spletnih obvestil, novo knjigo pa tudi s kakšnim obiskom pri meni dragi osebi.

Jožica Škof s soprogom nam je zopet polepšala dan s postavitvijo razstave Kiparski poklon čudežu narave - vinski trti z naslovom Zgodbe vina v kamnu. Enajst članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu SKULPTE Novo mesto je v Galeriji Kocka predstavilo svoje kipe v kamnu, ki z oblikovno in sporočilno platjo kiparske likovne govorice predstavljajo povezanost naravnih materialov in sadov narave. Kot gosta sta z njimi sodelovala akademski kipar Jurij Smole in geologinja Andreja Škedelj Petrič. Izjemni dogodek.

Prijetno zanimivost je v tem tednu zagotovila Galerija Krka, ki je predstavila portrete in krajine Zorana Didek iz arhiva Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki.

TIC Novo mesto že vabi na adventne prireditve, otvoritev drsališča, koncerte, opereto Netopir in še mnogo zanimivega, spodbudnega za staro in mlado.

Ker je dan vedno krajši, tema pa daljša so prireditve že ob 19 uri skoraj sredi noči. Marsikatero prireditev bi si želela ogledati vendar je v temi preveč nevarnosti za mojo nezdravo desno nogo, če je še mrzlo na prireditvenem prostoru pa žal ne pomislim več na obisk. Ugotovila sem, da je to problem večine upokojencev.

Moje večere velikokrat popestri zanimivo branje, ki ga običajno javno predstavi v Delu komentatorka Štaudohar. Knjige založb UNKO in Rugelj je skoraj nujno prebirati zaradi poučne vsebine, prebrati je treba tudi vse kar napiše Ali Žerdin in tako naprej, da ni ne konca ne kraja. Danes so res dostopne izjemne literarne in poljudnoznanstvene edicije, ki zahtevajo sicer veliko pozornost bralca, nudijo pa vpogled v odkritja človeštva, spoznanja o naravi in vedenje o človeških dosežkih. Knjige, ki jih prebiram, dopolnjujejo moje znanje, mi dajo misliti in mi omogočajo debate z ljudmi, ki o prebrani materiji vedo mnogo več od mene. Marsikdaj o tem razpravljamo tudi s sinovo družino, še posebno kadar gre za zgodovino, literaturo in odkritja.

Kako pa vi poskrbite za zanimive zimske večere?

Predvolilne obljube. 16. november 2022

Predno zaključimo predvolilni čas je najbrž prav, da kakšno rečemo tudi o volilnih obljubah, ki tako na državni kot lokalni ravni kar dežujejo. S polno mero razumevanja sprejemamo ta »blagodejni dež«, saj je vsem jasno, da odgovornosti za napake v upravljanju javnega dobra ne uveljavljamo, da se obljub bolj slabo zapomnimo in da strokovnih analiz teh razmerij sploh ne opravljamo. O obljubah voljenih državnih funkcionarjev sem se že razpisala pred njihovimi volitvami, zdaj pa bom poskusila, seveda laično, ugotoviti, koliko se obljube voljenih lokalnih funkcionarjem pokrivajo splošnimi težnjami družbe.

Kot največji problem sveta vidijo Združeni narodi premog, nafto in plin ter s tem povezano uničevanje narave. V moji občini po javno dostopnih podatkih ni videti, da bi se župan in svetniki občinskega sveta posebno zanimali za to problematiko, imeli kakšen resen načrt, vanj vključevali regijo in pritiskali na državo, da zagotovi potrebno infrastrukturo.

Izobraževanje je v EU na prvem prioritetnem mestu, saj ni napredka brez naraščanja dodane vrednosti, tega pa omogočajo novi izdelki z visoko stopnjo donosnosti. Kandidati v svojih obljubah nimajo na primer širitev prostorov za izobraževanje in znanost, za inkubatorje, za potrebne kadre in trženje. Če je verjeti prof. Jožetu Vižintinu »nimamo podpornega mehanizma za prenos znanstvenega dosežka v prakso«. Potrebni so skladi tveganega kapitala s pomočjo katerih bi udejanjali znanstvene zamisli in uspešnejše razvijali mikro in mala podjetja na našem terenu. Strah pred zadolževanjem najmanj zadolžene občine ne more biti razlog, da se odpovemo naložbam v sklade, kadre in izobraževalne prostore v bistveno večjem obsegu kot smo to storili do sedaj.

Sodelovanje z državo in regijami ni predmet predvolilnih obljub pa bi bilo zelo racionalno in vse splošno koristno, če bi ga razvijali v bistveno večjem obsegu. Dobro je, da so ljudje iz naše občine vključeni v evropske, državne in regionalne institucije, treba pa se je vprašati kakšne cilje in smotre želimo s sodelovanjem doseči, kdaj in kako ter od sodelujočih pridobivati poročila, če se ciljem približujemo ali ne. To so zahtevne naloge, ki prinašajo številne prednosti in sredstva, če jih pametno načrtujemo in sledimo izvajanju. V okvir sodelovanja spadata še nalogi digitalizacija procesov in poslovanja ter prispevek naše občine k samooskrbi s hrano. V predvolilnih obljubah sta se porazgubili tudi ti potrebi.

Morda bi že lahko rekli, da je naša občina dovolj razvita, da bi mnogo bolj kot doslej poskrbela za razvoj javnih zavodov za katere se izobražujejo mlajše generacije. Gre za nove programske zasnove in naložbe v obnovo kulturne dediščine po vzoru Krškega.

Predvolilne obljube žal ne segajo do časov, ki bi lahko nastopili zaradi težav velikih delodajalcev. Pa bi tako mestu kot občanom morale nakazovati dolgoročnejšo stabilnost!

Ta zapis ni zanikanje številnih uspehov mandatarjev, je samo pobuda za razmislek o bistvenih problemih prihodnosti.

Kaj pa vi menite o predvolilnih obljubah?

Medejka gre med politike.15. november 2022.

Priznam, vesela sem, da je za urejanje lokalnih zadev zainteresiranih tako veliko število krajanov kot kažejo plakati po vseh mogočih in nemogočih mestih po celotni Sloveniji. Srčno upam, da bodo pristojni organi naše države povečali število svetnikov in svetnic v občinskih svetih, poskrbeli za širjenje in uveljavljanje soupravljanja in na ta način uslišali želje ljudi pri upravljanju s skupnim dobrim. Povečujejo se zahteve po participativnem proračunu v večini občin kar tudi nakazuje, da ljudje razumemo demokracijo predvsem kot možnost, da k njej kaj pripomoremo ali, da vsaj od nje nismo odrinjeni. Osebno pa vidim hitrejši napredek demokratičnega odločanja v lokalnih skupnostih kot v državi, saj so v volilni dokumentaciji objavljeni tudi predlagatelji kandidatov za občinske svetnike, kar je možno razumeti, da ti osebno prevzemajo svoj del odgovornosti za njihovo ustrezno delo in obnašanje. Na naslednjih volitvah bo morda spet kakšno vsebinsko dopolnilo kot na primer odpoklic svetnika, če ne zna, noče ali ne more opravljati svoje dolžnosti.

V našem okolju so vse državno in lokalno organizirane stranke oblikovale večinoma polne kandidatne liste in vse so tudi omogočile volivcem, da se s preferenčnim glasom opredelijo za svojega izbranca. Naenkrat smo dobili v vseh klasičnih in virtualnih medijih oglase posameznih kandidatov s pojasnili zakaj kandidirajo in z navedbo problematike, ki se ji bodo posvetili. Kakšnih posebnih novosti sicer nisem zasledila, mi je zanimivo, da smo na primer novomeški upokojenci resno vzeli županovo obljubo po sprejetju Strategije do starejših in podpiramo DeSUS, katerega svetniki naj bi poskrbeli, da bi dobili kar se da kakovosten načrt za starejše v prihodnje. Verjetno so podobno reagirale tudi druge organizacije civilne družbe kar bi znalo izboljšati kakovost dela občinskih svetov in jim omogočiti večjo suverenost odločanja. Vse je vedno odvisno od ljudi, ki se problemov lotijo, pustimo se prijetno presenetiti.

Medejka je bila med prvimi, ki je po osamosvojitvi izgubila delo v tovarni in se z družino znašla v finančnih težavah. Imeli so to srečo, da neki sorodniki niso imeli dedičev za svojo domačijo in so jo tej mladi družini podarili, seveda pod določenimi pogoji. Medejka je že imela izkušnje z oddajo mleka, poskusila je še s peko kruha, pridelavo zelenjave in z dopolnilno dejavnostjo - muzejem starega orodja za kmetovanje. Otroci so rasli, obiskovali kmetijsko in visoko biotehnično šolo, pomagali staršem, se ob tem praktično usposabljali in soustvarjali prijetno domačijo na kateri prirejajo kresovanje, igre starih kmetij, gostijo obiskovalce in seveda trgujejo s svojimi pridelki in izdelki, ki se jim pogosto dodajajo novi. So strateški dobavitelji nekaterim gostinskim dejavnostim, prodajajo na tržnici, so aktivni v Društvu kmečkih žena, so zmerni v svojih željah in potrebah, rekla bi, da so pravi gospodarji, ki gradijo tudi svojo blagovno znamko. Kot večina kmetov je tudi Medejka v SLS in se po pridobljenih izkušnjah, na letošnjih volitvah prvič poteguje za svetnico v občinskem svetu svoje občine. Ne dvomim v njeno izvolitev, saj so sadovi njenega dela vidni vse povsod. Morala bo izpopolniti svoje znanje o upravljanju javnega dobra in se odpovedati morebitnim svojim specifičnim zahtevam. Predvidevam, da si bo prizadevala za pametne odločitve in s tem utrjevala svoj osebni ugled. Medejka je tipični primer neštetih Dolenjk in Belokranjk, ki so zgubile zaslužek in jih je to prisililo, da so postale gospodarski subjekt s samostojnim nastopom na trgu. Srečno Medejka kot svetnica ali gospodarstvenica tudi v prihodnje!

Kako pa bi vi poskrbeli za družino, če bi izgubili plačo?

Vinogradnik.14. november 2022

Lipnik je od nekdaj vinogradniški okoliš nad Lukovkom in Češnjevkom. V tej gorici so premožnejši Trebanjci pred drugo svetovno vojno, imeli svoje vinograde, tudi moj ded in njegovi prijatelji. Pogosto so se lastniki dobivali zdaj v tej zdaj v drugi zidanici, pokušali dobro vino, se tudi zapili in, če je verjet zapisom moje mame, tudi na veliko politizirali, se pri tem kregali in hvalili vsak svojo stranko.

Med omenjeno vojno je bil Lipnik varno zatočišče ilegalcev, partizanov in terencev. Kako tudi ne, saj se iz Lipnika lepo vidi vse kar se je takrat dogajalo na cesti med okoliškimi vasmi. Na sosednjem hribčku Ažental je v kleti porušenega starega gradu Lanšprež delovala partizanska tiskarna. Povojni je bil Lipnik vsakdan bolj prazen, ljudje so se zaposlili v obnovah in nastajajoči industriji, zidanice so samevale, vinogradi neobdelani. Ko smo s sošolci praznovali eno od obletnic mature, smo se napotili iz Lukovka v Skrovnico, od tam na Debenc in nazaj po Lipniku. Pustost in zanemarjenost je trajala vse do prebujenja trebanjske gospodarske aktivnosti, predvsem nastanek Trima in v kulturi ustanovitev Tabora likovnih samorastnikov. V Temeniški dolini so po šestdesetih letih preteklega stoletja, ljudje začeli ostajati doma, prihajali so novi naseljenci, vasi so se posodabljale in sonce je topleje posijalo tudi gorici Lipnik. Iz zapuščenih zidanic so nastajale vikend hišice z ali brez vinograda, za njimi se je urejala infrastruktura. Danes je gorica pravo naselje, ki premore dva avtobusa šoloobveznih otrok in ima po zaslugi vaške skupnosti urejene dostope, zagotovljeno energijo in čisto studenčnico, pa še mnogo drugega kar krepi zdravje, blaži psihične pritiske in spodbuja krajane, da vsak dan kaj izboljšajo.

V tem okolju je naš sošolec France iz Osme'56 Stična, obnovil zidanico svojih prednikov v pravi vaški dvor. Vse, kar se je dalo je v lesu, blesti skozi dolžino celotne stavbe leseni gang iz katerega je enkratni pogled na vasi, polja, gozdove in potoke tega območja. Pod hišo je velbana klet s predprostorom, taka kot zahteva vinogradništvo in kletarjenje. France je namreč klasični vinogradnik s kar velikim vinogradom, pridela okoli 1000 litrov kakovostne modre frankinje in belega dolenjskega vina. Kletni del s poimenovanjem Hram je poln predmetov dediščine Francetovega dedka in staršev. V verandi pred kletnim predprostorom so stare preše, neuporabni sodčki in sodi, velike kadi in razna orodja, ki potrebujejo veliko prostora. Kletni predprostor potrebuje vinogradnik za mletje grozdja in prešanje tako, da je klet čista kot solza, v njen so samo moderni sodi, kozarci in številni predmeti in starih časov. Ne znam popisati, treba je to doživeti.

Z bratrancem, ki je tudi vinogradnikov in moj sošolec, sva pred kratkim obiskala Franceta in njegovo idilično pribežališče. Ko so se naše oči in srca napasla lepega pogleda iz ganka, smo v kleti pokušali letošnje, pred nekaj dnevi krščeno vino. Ker kot voznica nisem pila, mi je France podaril kar polno steklenico in počasi ga srkam doma. Pokušino smo zaključili v sobi imenovani »hiša« ob topli lončeni krušni peči, s prigrizkom in klepetom, ki ga ni bilo možno končati. Obnovili smo sorodstvene vezi, zgodovino Lipnika, vasi in vinogradov, se spomnili obiska Marjete v Lipniku in skoraj je že bila tema, ko smo končno sklenili, da se kmalu spet sestanemo. Doživeli smo res prijeten in poučen dan.

Se kdaj posvetite svojim sošolcem in sošolkam?

Pozdrav predsednici. 13. november 2022

Da smo dobili žensko za predsednico države je svojevrsten čudež, ne toliko zaradi morebitnega odnosa med moškimi in ženskami v naši državi kot zaradi dejstva, da državljanke Slovenije ne uničuje niti domači niti uvoženi predsodek, da spadajo v kuhinje in porodnišnice. To ne pomeni, da smo dobile vojno, pač pa le, da nam naši moški stojijo ob strani, da so z nami zadovoljni in da nas včasih tudi občudujejo. Hvala vam!

Predsednica se bo verjetno pogosto srečevala s problematiko državljank saj imajo te, tako kot vsi ljudje tudi svoje slabosti. Ugodne študijske razmere in nastanek srednje dobrega potrošnika nam je omogočil, da smo osvojile večino delovnih mesto v kulturi, izobraževanju in vzgoji, zdravstvu, sodstvu, verjetno v upravah javnih služb in gospodarstva. Že res da imamo za otroke podporo v vrtcih in šolah, toda ne slepimo se, še vedno smo mame in če je naš otrok v nevarnosti nam ide vse iz rok, vemo, da moramo biti ob njem. Lahko se zgodi, da nas naenkrat nekje preveč manjka in posel zastane. Zgodi se tudi, da manager obupa in na primer njegove tekstilke zgubijo delo. Zgrozim se ob misli kako preprosto se to zgodi in kako neobčutljivi smo postali do neizpolnjevanja dolžnosti najodgovornejših. Je že res, da trenutno na trgu dela ni ponudbe, strokovnjaki pa to povezujejo z upadanjem dodane vrednosti. S storitvami ne moremo doseči akumulacije polprevodnikov ali najučinkovitejših zdravil. V tem kontekstu se v naši državi ne načrtuje, slabo poznamo kje se začne in kje konča naša dobavna veriga, kakšni dolgoročni ukrepi so potrebni in podobno. Vem, da se predsednica s tem ne sme ukvarjati, lahko pa nas na tisoč načinov spodbuja in navdušuje za ustreznejše gospodarjenje celotne družbe.

Da bomo spravljivejši, enotnejši, večji prijatelji in kulturna civilizacija potrebujemo večjo skrb za svoj duhovni razvoj. Ker so to zadeve, ki se ne dajo ukazati ali z zakonom rešiti je potrebna večja skrb za kakovost vzgoje doma in v javnih institucijah, poznavanje naše preteklosti, več druženja ob pomembnih dogodkih, vztrajanja na tem, da zakoni veljajo za vse enako in še nešteto drugega kar vse lahko pripomore k rasti naše organizacijske kulture. Vsi vemo, da delamo zato, da bi ustvarili bogato kulturo naroda, ki mu pripadamo. Bodite buditeljica ljudskih množic, da se z njimi poistovetijo želje in potrebe tistih, ki razpolagajo z več kot jim je potrebno.

Zelo vam bomo hvaležni in vas bomo zopet volili, če boste zagovornica sporazumevanja med narodi v dobrem in slabem, če boste vztrajno delovali tako, da bo v soseščini, v EU in po svetu prevladoval mir in se vztrajno odpravljala revščina. Nagovarjajte svetovno elito, da preneha prekomerno izkoriščati naravna bogastva, še posebno tista, ki so bistvena za obstoj življenja. Podpirajte ustanavljanje svetovnih in lokalnih institucij, ki pospešujejo pozitivna gibanja in ovirajo negativna.

Veliko dela vas čaka in lepo od vas, da se nameravate potruditi v korist večine. Nič slabega ne boste storili, če od časa do časa, odvisno od problematike, pokličete na pomoč volivce in volivke.

Srečno pot predsednica Slovenije!

Kaj pa vi želite predsednici?

Volitve.12. novembra 2022

V petek je bilo veliko pošte, ne samo o ponudbi naših petih trgovcev hrane pač pa smo prejeli veliko količino plakatov političnih strank, ki so ob uradni objavi lokalnih volitev pohitele nagovarjati volivce. V naši občini so tri stranke izdale vsaka svojo publikacijo med tem ko so tiste skromnejša poskrbele le za prospekte. Opazim velike plakate ob cestah, predvsem sedanjega in predlaganega novega župana ter Krščanskih demokratov. Doma smo v zadregi saj smo razseljeni po različnih občinah in mestnih četrtih ter krajevnih skupnostih. Kandidatov le malo poznamo, so pa seznamu dodani tudi predlagatelji tako, da je za resen pregled potrebno kar nekaj časa..

Vsebina ponudbe posameznih strank je standardna; stanovanja , ceste, starejši, sicer pa kaj bi lahko bilo kaj bistveno novega. Največja novost so težave z energetsko krizo, z inflacijo, z zmanjševanjem novo ustvarjanje dodane vrednosti, vojna, podnebne spremembe. Na te bistvene probleme se niso ne vem kako ozirali celo kandidati za predsednika države, vemo da ni možno pričakovali ustreznejši efekt debate v naši krajevni skupnosti ali v naši občini. Jasna tudi ni ločnica med zaslugami za uspešnost upravljanja v občini ali krajevni skupnosti, med gospodarskimi organizacijami in voljenimi člani raznih organov. Tako se na primer občini pripisuje najvišje plače kot uspeh, čeprav je temu izključna zasluga subjektov na trgu. Dobro bi bilo vedeti, kaj voljeni funkcionarji opravljajo po opisu delavnega mesta kot redno delo, kaj pa je funkcionar uspešno opravil izven dolžnosti, ki izhajajo iz delovnega mesta. Kako je s finančnim pokritjem programov in projektov, saj zna biti problematična izvedba programov strank če niso sprejete in uveljavljene prioritet. Na nivoju države se politične stranke združujejo, ni pa tega zaznavati na lokalni ravni, tudi ne o programu morebitnih novih koalicij. Kakšen bo odnos države do občine in obratno je tudi pomemben vsebinski poseg v upravljanje z lokalnimi skupnimi zadevami. Vsekakor pa bi bilo nujno vedeti ali bodo vsi delodajalci obstali na trgu in povečevali dodano vrednost ali pa bodo strankarski programi zaradi morebitne recesije okrnjeni. Nastajajo dileme med volivci, tako voljeni funkcionarji kot civilna družba bi se morali bolj posvetiti sodelovanju z volivci in lažje bi jim bilo oblikovati realnejše programe in projekte in večjo pravičnost države pri odločitvah za naložbe.

O referendumih na katere se bomo odpravili po lokalnih volitvah, je bilo vse že večkrat povedano, vendar je treba nekatere stvari ponavljati, dokler ne postanejo mnenje večine. Vodja mora imeti pravico organizirati svoje delo tako, da bo uresničil sprejete naloge in dosegel želene cilje. Zakaj bi vodjo sicer izvolili. Torej, če smo aprila rekli »a« moramo zdaj glasovati, da v Državnem zboru sprejeti zakon o vladi obvelja in glasujemo ZA. Obveščanje javnosti resnično ne moremo zaupati samo eni stranki, še posebno ne, če dobro poznamo vsebine njenih medijev. Poslušati in ravnati se moramo po dosežkih stroke in medijske znanosti, kam bomo pa prišli, če bo neuki poslanec pisal zakon o javni televiziji in kako bi mu lahko verjeli, če je v praksi dokazano, da »uravnovešeni programi« krepijo razkol naroda. Moramo doseči sporazumevanje in združevanje državljanov zato tudi glasovati ZA. Za dolgoročno oskrbo je pa tako, če smo čakali 30 let bomo še eno leto, potem bomo tistim, ki upravljajo proračun zagrenili življenje do skrajnosti! Se že pripravljamo. Torej glasujmo ZA.

Ste zato, da gremo na vse volitve?

Martinovanje. 11. novembra 2022.

Na Slovenskem je od nekdaj veliko vinogradnikov in ne gre se čuditi, da je njih praznik na dan krščanskega svetnika Martina in da ta praznik, tudi od nekdaj praznuje staro in mlado. Celo en spomin iz mojih res rosnih otroških let seže v Martinovanje, ko me je moj oče namestil za svoj vrat in po globokem snegu odnesel v zidanico starih staršev. Vem, da je bilo veliko prisotnih, kurili so pred zidanico v velikem železnem loncu in ga obkrožili vsak s svojim kozarcem vina.

V šolskih letih se nismo ne vem kako posvečali vinu, vinogradom in praznikom. Bolj pomembna je bila obnova, tovarne, izobraževanje, šele proti koncu petdesetih let se spomnim, da smo ob kipu Povodnega moža na Gospodarskem razstavišču študenti malo popivali, ker je Jošt, takrat predsednik Gospodarske zbornice obujal pozornost pridelave vina in organiziral tudi vinski sejem.

Kar dobro nam je šlo že v začetku sedemdesetih let in v tovarni kjer sem delala smo 11. 11. ob 11 uri organizirali razgovor s političnimi vrhovi republike, da bi pridobili naklonjenost javnosti za nadaljnje gradnje. Po sestanku smo se prvič napotili na Trško goro na Martinovanje. Prišlo nam je v navado in sestanek o tovarniškem razvoju se je ponavljal, vsako leto smo romali na martinovanje, po trideseti obletnici smo se skoraj spremenili v legendo trškogorske vinogradniške produkcije. Marsičesa ne bi bilo v tovarni in na Dolenjskem brez teh Martinovanj.

Vsaka pesem se izpoje in nove oblike martinovanja so se lepo umestile v tradicionalne gostilne, vinarske zidanice, stare graščinske kleti in v družinska srečanja. Naša družina si je privoščila letošnje veselje kar sredi Šiške, naša najboljša gostiteljica Heda je poskrbela za tradicionalno postrežbo od mlincev, račke in zelja, do zlatega vinčka iz Prekmurja. Kraljevsko in ker nihče ni vozil avto, smo pač izpraznili pripravljeno količino, celo zabrundali »Iz jame Martin« in se veselo razšli.

Ampak mene je čakalo še eno izjemno veselje na Martinovo nedeljo. Družina moje nečakinje si je zgradila prijetno hiško in to nedeljo smo si jo sorodniki ogledali. Kot v pravljici je mlada družina svojo hiško uredila, okrasila in kar se da polepšala. Pravi in največji okras te hiške sta seveda njuna dva sinova, otroško ustvarjalna v igri, glasbi in petju. Njuna mami in babi sta nas, spret kraljevsko pogostili po običajih martinovanja. Pa naj kdo reče, da mladi ne gredo po pravi poti, ti okoli mene so pridni, pametni in delavni. Že druga nečakinja je najavila, da tudi njena hiška pričakuje naš obisk, čeprav še ni podstreho a bo kmalu. Seveda bomo kmalu uresničili njeno željo in potešili naše zanimanje.

Lepo in prijetno je spremljati ustvarjalnost družin, zlasti mladih, občudujem dobro pripravljeno hrano, čeprav jo lahko jem le v malih količinah, navdušena sem, da se kar tri generacije med seboj razumemo, srečujemo ter se skupno žalostimo in veselimo.

Kako ste pa vi »počastili« Martina?

Predčasne volitve. 10. november 2022

e tretjič sem šla predčasno na volitve na dobro urejeno volišče na Upravni enoti. So pa bili različni razlogi, da sem svojo državljansko dolžnost opravila izven rednega roka to je volilne nedelje. Najpomembnejši razlog je pravzaprav zdravstveno stanje moje noge zaradi katere sem bolj počasna in se ne upam v gnečo, ki je na našem rednem volišču vedno velika. Potem sta tu moja vnuka za katera prav rada rezerviram vikend tako zanju kot za njuna starša. Ker pa so doma v Ljubljani in imajo tam kup obveznosti za šole, za šport, za tekme, psičko, papigo, in večkrat ne morejo priti k meni, grem sama k njim in v dveh dneh že najdemo čas za skupen klepet, pogovor o šoli, novice, praznovanja in podobne prijetnosti.
br>Ker kar naprej razlagajo po vseh informacijskih poteh naj gremo volit predsednika ali predsednico, se človek pač prilagodi skupni želji. Obisk volišča v nedeljo bi mi vzelo dan z vnukoma ali pa bi zanemarila svojo državljansko dolžnost in razočarala mlade, ki si želijo dobro udeležbo. Iz tega razloga sem res vesela, da je volilna komisija države poskrbela zame in meni podobne s tem, da nam je omogočila predčasno voliti. V znak hvaležnosti sem volilno komisijo častila z bombonjero in jih razveselila ne toliko z bomboni kot s pozornostjo do njihovega dela. In tako smo bili vsi za trenutek srečnejši, tovariški. Zvečer pa že slišim po televiziji, da nas je vedno več na predčasnih volitvah kar je še en dokaz, da se je volilna komisija lepo prilagodila novih življenjskim navadam volivcev. Hvala vam!

Kot zgleda bomo zadnje mesece tega leta imeli zasedene vse nedelje z volitvami in referendumi. Nisem prepričana, da je taka koncentracija zahtev do volivcev v korist dobrim odločitvam. Milijonsko maso volivcev ni primerno obremenjevati z roki, to morda še zmore Državni zbor z manj kot sto odločujočimi. Verjetno pa ima Državni zbor svoje strokovnjake, ki so dolžni opozarjati na tehnološke in tehnične izvedbene postopke, ki zagotavljajo premišljeno in kakovostno odločanje zaprošenih. Dvomim, da je pristojni organ pri sestavi urnika volitev in referendumov upošteval njihova priporočila. Če je Državni zbor hotel pohiteti mora zdaj tudi poskrbeti, da bodo doseženi kvorumi udeležbe volivcev tako na volitvah organov oblasti kot referendumih.

Dobro, kar je, je. Posvetili bomo svoji domovini te nedelje, ki jih od nas želi. Poskusili bomo dobro razmisliti kako bomo izbirali župane in kandidate ter referendumske predloge. Kot pa kažejo že objavljene liste za župane in občinske svete, so kandidati večinoma tisti, ki so že sedaj na teh funkcijah, sprememb torej ni možno pričakovati in volivci se upravičeno sprašujemo zakaj nas država poziva na volitve, če ni sposobna posodobiti kandidatne liste ne za Državni zbor, ne za občinske svete.

Je pa v nedeljo, ko bodo redne volitve predsednika ali predsednice države, tudi Martinova nedelja, a naj vseeno prevladuje na volitvah zdrava pamet!

e veste katere nedelje gremo na volišča in ne načrtujemo ničesar drugega?

Predčasne volitve. 10. november 2022

e tretjič sem šla predčasno na volitve na dobro urejeno volišče na Upravni enoti. So pa bili različni razlogi, da sem svojo državljansko dolžnost opravila izven rednega roka to je volilne nedelje. Najpomembnejši razlog je pravzaprav zdravstveno stanje moje noge zaradi katere sem bolj počasna in se ne upam v gnečo, ki je na našem rednem volišču vedno velika. Potem sta tu moja vnuka za katera prav rada rezerviram vikend tako zanju kot za njuna starša. Ker pa so doma v Ljubljani in imajo tam kup obveznosti za šole, za šport, za tekme, psičko, papigo, in večkrat ne morejo priti k meni, grem sama k njim in v dveh dneh že najdemo čas za skupen klepet, pogovor o šoli, novice, praznovanja in podobne prijetnosti.
br>Ker kar naprej razlagajo po vseh informacijskih poteh naj gremo volit predsednika ali predsednico, se človek pač prilagodi skupni želji. Obisk volišča v nedeljo bi mi vzelo dan z vnukoma ali pa bi zanemarila svojo državljansko dolžnost in razočarala mlade, ki si želijo dobro udeležbo. Iz tega razloga sem res vesela, da je volilna komisija države poskrbela zame in meni podobne s tem, da nam je omogočila predčasno voliti. V znak hvaležnosti sem volilno komisijo častila z bombonjero in jih razveselila ne toliko z bomboni kot s pozornostjo do njihovega dela. In tako smo bili vsi za trenutek srečnejši, tovariški. Zvečer pa že slišim po televiziji, da nas je vedno več na predčasnih volitvah kar je še en dokaz, da se je volilna komisija lepo prilagodila novih življenjskim navadam volivcev. Hvala vam!

Kot zgleda bomo zadnje mesece tega leta imeli zasedene vse nedelje z volitvami in referendumi. Nisem prepričana, da je taka koncentracija zahtev do volivcev v korist dobrim odločitvam. Milijonsko maso volivcev ni primerno obremenjevati z roki, to morda še zmore Državni zbor z manj kot sto odločujočimi. Verjetno pa ima Državni zbor svoje strokovnjake, ki so dolžni opozarjati na tehnološke in tehnične izvedbene postopke, ki zagotavljajo premišljeno in kakovostno odločanje zaprošenih. Dvomim, da je pristojni organ pri sestavi urnika volitev in referendumov upošteval njihova priporočila. Če je Državni zbor hotel pohiteti mora zdaj tudi poskrbeti, da bodo doseženi kvorumi udeležbe volivcev tako na volitvah organov oblasti kot referendumih.

Dobro, kar je, je. Posvetili bomo svoji domovini te nedelje, ki jih od nas želi. Poskusili bomo dobro razmisliti kako bomo izbirali župane in kandidate ter referendumske predloge. Kot pa kažejo že objavljene liste za župane in občinske svete, so kandidati večinoma tisti, ki so že sedaj na teh funkcijah, sprememb torej ni možno pričakovati in volivci se upravičeno sprašujemo zakaj nas država poziva na volitve, če ni sposobna posodobiti kandidatne liste ne za Državni zbor, ne za občinske svete.

Je pa v nedeljo, ko bodo redne volitve predsednika ali predsednice države, tudi Martinova nedelja, a naj vseeno prevladuje na volitvah zdrava pamet!

e veste katere nedelje gremo na volišča in ne načrtujemo ničesar drugega?

Akademski večer. 9. november 2022.

V začetku devetdesetih let, kmalu po osamosvojitvi, je v Novem mestu nastalo društvo Akademska pobuda - Univerza v Novem mestu, ki se je pozneje preimenovala v Dolenjsko akademsko pobudo. Društvo ima od ustanovitve dalje edini cilj, udejanjenje četrte univerze v Sloveniji, ki jo je država namenila Novemu mestu. V ta namen se organizirajo akademski večeri na katerih potekajo predvsem razprave o tem kako se približujemo zastavljenemu cilju in kaj bo storjeno v tem letu za ustanovitev te težko pričakovane organizacije.

Do sedaj smo na Akademskih večerih predvsem ugotavljali, da je izpolnjen osnovni pogoj za ustanovitev univerze s tem, da v Novem mestu že uspešno posluje zakonsko predpisan obseg fakultet, da je eno izmed njih ustanovila država, da je država to fakulteto pod vodstvom dekana prof. dr. Mateja Makarovič pooblastila za izvedbo ustanavljanja javne univerze v Novem mestu. Država je tudi ustanovila Javni raziskovalni zavod Rudolfovo kot prvo javno raziskovalno organizacijo na Dolenjskem, ki jo vodi prof. dr. Janez Povh. V fazi izvajanja naj bi bili tudi potrebni postopki o prenosu pravic in dolžnosti Mestne občine Novo mesto do fakultet v privatni lasti, ki se bodo vključevale v javno univerzo, na državo.

Zanimive so bile informacije predvsem obeh omenjenih pooblaščencev o poteku postopkov ustanavljanja novih visokošolskih zavodov v Novem mestu. Iz njih je bilo možno razbrati, da potekajo predvsem tiste priprave za ustanovitev univerze, ki jih opravljajo posamezne fakultete v sklopu svojih opravil medtem, ko je umeščanje univerze pa tudi Rudolfova v okolje Dolenjske in Bele krajine še v marsičem nedorečeno. Od vizije in načrtov dolenjskih občin ter gospodarstva so odvisni tudi programi javne univerze ter Rudolfova, njihova oskrbljenost z dobrimi pedagoškimi znanji in ustrezna prostorska oskrba tako zavodov kot študentov.

Osebo sem seveda pričakovala več od tega večera, predvsem glede študijskih programov, ki naj bi se razvili z javno univerzo, pa o profesorskem kadru, ki bi se vključeval tudi v razreševanje dolenjskih gospodarskih in pokrajinskih problemov, o izgradnji univerzitetnega kampusa, laboratorijih in še mnogih drugih možnostih, ki jih nudi javna univerza. Pričakovala sem tudi kaj o financiranju tako dela javne univerze in Rudolfova kot tudi naložb v raziskovalne laboratorije, kadre in sodelovanje s sorodnimi dejavnostmi po svetu. Verjetno bomo kaj od tega izvedeli na prihodnjem Akademskem večeru ali prebrali na spletu. Enako velja za povezovanje in sodelovanje z že delujočo Univerzo Novo mesto ter vanjo vključenih fakultet.

Za izjemen dogodek Akademskega večera pa je tenkočutno poskrbel izr. prof. dr. Blaž Rodič, ki je predstavil dobitnico Nahtigalovega priznanja za letošnje leto.

Večer smo prijetno zaključili z gosko in čašo vina kot se po tradiciji Dolenjcev za Martinovo praznovanje spodobi.

Kako pa vi gledate na nastajanje javne univerze v Novem mestu?

Povodni mož. 8. November 2022.

Domišljijska pripoved, pravljica, mit ali legenda kot motivno izhodišče simbolizirajo in predstavljajo časovni preskok in našo povezanost z davno preteklostjo, ki smo jo dolžni skrbno varovati in jo kar se da neokrnjeno prepustiti zanamcem.« nam naroča umetnostni zgodovinar Jožef Matijevič iz Dolenjskega muzeja, ki spremlja, kritično presoja in spoštljivo ocenjuje stvaritve članov Društva likovnih ustvarjalcev v kamnu SKULPTE. Člani tega društva so v svoji letošnji likovni kiparski koloniji iz davnine oživili zgodbo povodnega moža z žabjim in ribjim spremstvom ter jih upodobili v plemenitem kamnu - dolenjskem apnencu. Več tonsko kamnito druščino so postavili na breg reke Krke ob sprehajalni poti Portoval, nad nekdanjem periščem in nasproti globokega tolmuna, kjer v svojem steklenem gradu prebiva Povodni mož.

Vrnitev prijetne misli o dobrih pravljičnih osebah iz davnine v današnje čase, smo pospremili številni krajani in kot sem presodila po obrazih, smo bili prepričani, da gledamo žive osebnosti, sanjavo deklico Minko iz krvi in mesa ter živahen ribji ter žabji zarod, ki v tem okljuku reke Krke vabi ribiče, sprehajalce, čolnarje, ljubitelje vod, tolmunov. V skupnem življenju so drug do drugega prijazni, sodelujejo ter sanjajo in nam naročajo naj jih posnemamo, ker to potrebujemo tudi v modenri dobi.

Lepota skulptur umeščenih v naravni in zgodovinski prostor ob reki Krki je res presežek, ki novomeški infrastrukturi dodaja nov obraz. V Portoval se vračajo sprehajalci, kolesarji, otroci in njihovi pravljičarji, zimski tekači na smučeh in številni drugi rekreativci. Novo mesto je že razširjeno na Brod in južni del območja, na zahodnem delu pa bo z varovanjem in opremljanjem Portovala nastajala zelena oaza mesta z arheološkimi in naravnimi znamenitostmi ter učnimi potmi najmanj v dveh smereh; prva se na severni strani zaključuje z športnimi objekti mesta in mestnim kopališčem, druga pa bo preko nove povezave z Češčo vasjo vplivala na razvoj tega območja, vrhunskega novomeškega športa in njegovih posebnosti kot na primer konjski športi, pa tudi z možnostjo ustvarjenja dodatne ponudbe nekdanjega letališča, grajskega območja Luknje ter tržne ponudbe, ki jo omogočajo gozdovi. Dobro bi bilo imeti dolgoročni načrt uresničevanja donosne turistično-rekreacijske ponudbe Novega mesta usklajenega s tržno ponudbo kmetijstva in gozdarstva. Naši Prečni se obetajo zanimivi razvojni programi tako v industriji kot v storitvah, čim več zanimanja bo pokazala do svojega razvoja tem preje in tem kakovostnejše bodo naložbe investitorjev.

Vračam se v stečajni postopek velikega Pionirja, ki na območju, kjer se novi most čez reko Krko vključi v Češčo vas, razpolagal z dovolj velikim zemljiščem za nastanek novega, ne majhnega mesta. Ko sem ga kot stečajna upraviteljica ponudila v odkup, je tu videl možnost za naložbe znani IMOS, ki mu je uspelo prebroditi tržno krizo ob osamosvojitvi. Ni mu pa uspelo v celoti, rešitev je iskal tudi v prodaji zazidljivih površin kot je Podbrežnik. Toda življenje gre naprej, eni ne zmorejo več, pojavijo pa se novi vizionarji, ki s sodobnejšimi pristopi pripomorejo razvijati in bogatiti mesto.

Vas zanima širitev in rast Novega mesta?

Prazniki. 7. november 2022

Strica Jožeta je raztogotilo neznanje, zakaj imamo Dan suverenosti, kdaj samo praznujemo in kdaj poleg praznovanja lahko zjutraj malo dlje poležimo. Vpogled v zakonske določbe in priprava bolj šušmarske analize sta pokazala, da smo poleg 52 sobot in 52 nedelj doma še 15 praznikov, če se ti ne pokrivajo s sobotami ali nedelji. In kaj kdo praznuje?

Prvega in drugega januarja praznujemo novo leto

8. februar je slovenski kulturni praznik, obletnica smrti največjega slovenskega pesnik Franceta Prešerna. Vsako leto se podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada.

27. april je dan upora proti okupatorju v spomin na 26. aprila 1941 ustanovljene Protiimperialistične fronte Slovenije, pozneje preimenovane v Osvobodilno fronto Slovenije.

Prvi in drugi maj sta mednarodni praznik dela ustanovljen 1886 leta v ZDA, ko so delavci dosegli pravico do osem urnega delavnika. Ne praznujejo ga ZDA.

8. junij je dan Primoža Trubarja in ni dela prost dan. Praznik je obeleženje osrednje osebnosti slovenskega protestantizma v 16. stoletju in hkrati najpomembnejše osebnosti v razvijanju temeljev za oblikovanje slovenskega jezika.

25. junij je dan državnosti. Obeležuje spomin na 25. junij 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna država.

17. avgust združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom ni dela prost praznični dan. Prekmurje je po določilih Pariške mirovne konference 1919 leta pripadlo Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, s tem pa so bili prekmurski Slovenci po stoletjih madžarske oblasti znova združeni z matičnim narodom 17. avgusta 1919.

15. september je praznik vrnitve Primorske k matični domovini in ni dela prost dan. Praznik obeležuje 15. september 1947, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je takratni Jugoslaviji in s tem Sloveniji dodelila velik del Primorske.

23. september: dan slovenskega športa ni dela prost dan. Datum je izbran kot obletnica 23. septembra 2000, ko je ob zmagi veslačev Iztoka Čopa in Luke Špika ter strelca Rajmonda Debevca na poletnih olimpijskih igrah v Sydneyju prvič zaigrala slovenska himna Zdravljica.

25. oktober: dan suverenosti ni dela prost praznik. Praznik je spomin na odhod zadnjega vojaka JLA iz Slovenije 26. Oktobra 1991.

1. november: dan spomina na mrtve.

23. november: dan Rudolfa Maistra in ni dela prost praznik. Na ta dan je Rudolf Maister leta 1918 s svojo vojsko razorožil nemško varnostno stražo in jo razpustil, s tem dogodkom pa je k Sloveniji priključil večji del slovenskega narodnostnega in govornega območja Štajerske in Koroške.

26. december: dan samostojnosti in enotnosti. Ta dan obeležuje razglasitev izidov plebiscita o samostojnosti 26. decembra 1990. Enotnosti je bila dodana pozneje saj naj bi ta dan namreč Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini.

Drugi dela prosti dnevi: velikonočna nedelja, velikonočni ponedeljek, binkoštna nedelja - binkošti, 15. avgust - Marijino vnebovzetje, 31. oktober - dan reformacije, 25. december - božič.

Izobesite zastave Republike Slovenije ob praznikih?

Zdrava pamet. 6. november 2022

Baje je 4. november Dan zdrave pameti pa me je zamikalo, da bi o tem kaj več vedela, saj se ta zdrava pamet pojavlja v vseh porah naših življenjskih poti. Najprej sem ugotovila, da o zdravi pameti največ vedo humoristi in interpreti humoristične produkcije, ki trdijo, tako kot filozofi, da se k njej zateka vsak, kadar ne ve kaj bi bilo bolje storiti. Lepo o zdravi pameti govori znanost, na primer Descartes, ki pravi: Zdrava pamet je od vseh reči na svetu porazdeljena najbolj enakomerno: vsak namreč meni, da jo ima v tolikšnem obilju, da si je celo tisti, ki jih je v vsaki drugi stvari težko zadovoljiti, ne žele več, nego je premorejo.

Sodobne družbe imajo mnogo pravil in ugotavljajo, da je namesto slepega sledenja pravilom včasih primerno uporabiti pravilo zdrave pameti. Wikipedia pa meni, da zdrava pamet nima pravil ker je temeljni princip, ki je nad pravili.

Kje vse danes opažamo ravnanje brez pravil, po zdravi pameti posameznika ali skupnosti? Že v pozdravljanju marsikoga motijo različne kretnje ali besede in bi želel, da si vedno rečemo le na primer dober dan. Marsikoga motijo cene in uporaba pametnega telefona da diskutira iz katerega zornega kota je treba njegovo nabavo ocenjevati kot usklajeno z zdravo pametjo. ljudem pač sporoča, da gre za več kot telefon, gre za izkušnjo in prestiž, za ekskluzivnost. So tudi taki, ki iz prestižnih razlogov potujejo na zdravju nevarna območja in je njihovo ravnanje lahko samo skregano z zdravo pametjo. To bi lahko trdili tudi za marsikatero otroško ustanovo, ki otrokom zagotavlja njihovim letom primerno hrano, pa jo ne pojedo, istočasno pa mnogi otroci na svetu umirajo zaradi lakote, da ne omenjam debelosti otrok kot bolezni preobilja. Kar naprej govorimo o sočutju, občutku krivde ker se prepočasi spreminja na bolje. Ali pa nelagodje v uravnoteženju dveh Slovenji, kar vodi v vojno med njima in še mnogo drugega bi lahko smatrali kot skregano z zdravo pametjo. Toda paziti moramo saj zdrava pamet pravi, da obsojanje ni dobro, se hitro obrne proti tebi, čeprav je vse relativno in ljudje lahko s svojim denarjem počnejo, kar pač hočejo - »če je res njihov, seveda. Dandanes človek nikoli ne ve«.

Ravnanje po zdravi pameti je bolj prestižno dejanje, upornost posameznikov, da za vsako ceno uresničujejo svoj prav. Zdi se tudi, da bolj patološkega značaja kot pa izraz svobodne osebe. Prav na primeru uveljavljanja zdrave pameti v Sloveniji ali pa v Ukrajinsko-Ruski vojni se lepo izkazuje samovolja oseb, ki jim je rumeni tisk ustvaril »Pavji prestol« iz katerega jih ne moreš vreči po sprejetih pravilih prizadetih skupnosti, morda pa to lahko stori po svojih pravilih zdravstvo ali oblast ali višja strokovna avtoriteta.

Reševati probleme po zdravi pameti je velik riziko za vsak gospodarski, politični ali družbeni sistem. Morda je trenutna rešitev obetajoča, zagotovo pa zahteva vgrajevanje v dolgoročno organizacijsko zasnovo vsake družbe. Nevarna je lahko ta zdrava pamet tudi za družine kjer je z vzgojo in nenehnim izobraževanjem nujna dolgoročna stabilnost družinskih proračunov, predvsem pa nenehna zaposlitev in ustvarjanje dodane vrednosti. Družina mora zagotoviti redno delo vsem svojim članom, iz tega razloga mora poskrbeli za primerno izobrazbo in primerno obnašanje članov družine do okolja ter zagotoviti dovolj materialnih rezerv, da lahko premaguje krize in druge sistemske slabosti. Odgovornost staršev je na tem segmentu brezmejna.

Kdaj se zatečete po pomoč k zdravi pameti?

Kultura v mednarodnih odnosih. 5. november 2022

Marsikaj na tem svetu je dobro, občudovanja vredno tudi v osebnih stiskih, sporih ali celo vojnah v družbah. Kadar se oceni, da smo delali narobe, povzročili težave ali dobili novo, nepoznano nalogo, me vedno preleti najprej misel kaj in kako je potrebno ukrepati, da se stvari ne poslabšujejo. Rusi so že tolkli po Ukrajincih, pa še nisem bila prepričana, da so res v vojni. Še vedno mi ne gre v glavo, da se v moderni dobi vojskujeta dva naroda, ki jih povezuje skupna preteklost, oba sta bogata in se lahko preživita, oba Evropejca, da ne naštevam še vse ostalo, kar bi jih moralo samo povezovati in ne razdvajati. Zakaj se ta naroda ne pogovarjata, dopolnjujeta, medsebojno pomagata? Zakaj Ukrajinci in Rusi ne razvijajo svojem medsebojnem sporu kulturi dialog, razvijejo kulturno diplomacijo?

Gledan na Tv uboga dekleta, žene in matere v Iranu, samo tako bi se rade oblačile kot jim prija in imele želeno pričesko pa jim to preprečuje dogma njihovih življenjskih sopotnikov. Kdo in kako lahko naredi konec tem mukam? Zakaj verski voditelji ne razvijajo dialoga s svojimi verniki, zakaj ne prepoznajo dobrih stvari v sodobnem svetu? kaj imajo od tega, da se prepirajo moški in ženske doma, v družini? Zopet je tu vprašanje vzgoje, izobraževanja, kulture, blagodejni učinki umetnosti. Potrebujete kulturno domačo diplomacijo!

Neštetokrat sem se že vprašala kako se počuti tisti 1% ljudi, ki ima vedno več javnega dobra sveta v svoji lasti in jih zato bremenijo še prevzete dolžnosti odločanja namesto lokalnih oblasti ob tem, da jim pred nosom zaradi lakote izumirajo celi narodi. In kako se obnašamo do drugih življenj na svetu? zagotovo več kot mačehovsko, prezirali naj bi težave velikih družin, da bo nekdo ohranil svoj dobiček mu dovolimo posekati celo gozd ob Amaconki. Kje so ti posebneži, ki si upajo v brk ljudstvu sveta prisvajati presežke ustvarjene vrednosti? Prepoznani so po tem, da poznajo slabosti pravne ureditve držav in najdejo »luknje v zakonih« s pomočjo katerih pridobivajo premoženje. Najprej poskusijo na primer zamenjati vodjo inšpektorskih služb. Če to uspe, se lotijo vodje policije ali sodišč ali koga drugega, ki jim lahko preprečuje delati kar hočejo. Ljudje godrnjajo, pred volitvami kritizirajo, tudi protestirajo vendar običajno takrat, ko je že prepozno. Psi lajajo, karavana gre naprej! Kaj lahko naredi narod za poštenost poslovanja, če sodstvo odpove? Izboljšuje vzgojo in zaostruje pogoje za pridobitev visokega položaja v družbi, javno kritično opozarja, kliče na odgovornost in odstavlja voditelje brez kulturno ustreznega obnašanja.

In še to. V današnjih časih narašča skrb za širjenje gibanja proti zlu na svetu in delež Slovenije ni majhen. V svet pošilja Jančarja, Dolarja, Žižka, Laibach, Plečnika, Fabianija, vedno v večji meri sodeluje v mednarodni mreži kulturne diplomacije, opozarja na dobre učinke te mreže kot orodja spodbujanja sodelovanje ned narodi, verami in gospodarstvom, zlasti turizmom in industrijskim oblikovanjem. Še posebno pa dialog pripomore k nastajanju napredne miselnosti, da je zlo nesprejemljivo in da imamo dovolj moči in volje, da ga spravimo iz sveta s pomočjo orodij kulture in umetnosti.

Se tudi vi čudite, da se ljudje vojskujejo namesto, da bi iskali rešitve za premagovanje sporov?

Stvarjenje Skupnosti. 4. november 2022

Opažam, da smo v Sloveniji prebivajoči dokaj uporna in iznajdljiva skupnost, ki je dovolj inovativna, da najde nove poti do krepitve lastne sposobnosti za uveljavljanje človekovih pravic in s tem zaščito družbene in osebne svobode. Občutek je dober ko ugotoviš, da vsemogočne stranke samo z imenovanjem svojih ljudi na najodgovornejše funkcije v upravljanju s skupnimi dobrinami, nikakor ne morejo uresničevati obljub, seveda pa se zgroziš ob dejstvu, da stranke prav za prav predstavljajo določene klike, ki se materialno napajajo in preživljajo z davkoplačevalskim denarjem. V Sloveniji se zaradi te ugotovitve, razvijajo številna nova gibanja za stvarjenje Skupnosti za boljšo, pravičnejšo, strpnejšo in predvsem solidarnostno družbo. Nekatere stranke so se teh gibanj ustrašile in že sprejemajo ter uresničujejo nove strategije proti takim gibanjem. Stranke, ki so bolj tradicionalno organizirane ali pa sploh organizacijsko šepajo, pa s temi gibanji že sodelujejo verjetno v prepričanju, da se bodo ideološko poenotile bodi si v ciljih ali v politiki. Skratka, pričakovati je, da nas bodo »gibanja za boljšo družbo« vedno pogosteje spraševale kaj o določenih predlogih strank menimo in kaj naj naredimo, da Skupnost, Društvo ali kaj drugače imenovano združenje za boljšo družbo pritegne našo pozornost, sodelovanje,

Zgodovina nam govori, da so take Skupnosti največkrat našle v narodov dovolj podpore za izvedbo bistveno pomembnih zadev v družbi, še posebno, če so njeni vladarji ravnali drugače kot je menila večina. Pogled v čase po drugi svetovni vojni nam razkrije številne pozitivne lastnosti raznih Skupnosti za ohranitev miru, za pravično upravljanje sveta, za večjo varnost in podobno, kar vse je koristilo tudi prebivajočim v Sloveniji. Prav v ustanavljanju Skupnosti za boljšo družbo je Slovenija prednjačila, saj je že takoj po vojni ustanavljala Skupnosti za varstvo otrok, za gradnjo stanovanj, za socialno varstvo,. pač za vsako dejavnost, ki naj bi bila v pomoč zaposlenim, izobraževanju, solidarnosti. Iz zametkov teh skupnosti so se do konca stoletja razvile za razvoj v Sloveniji najpomembnejše institucije kot so bile Raziskovalna skupnost, Združenje bank in združenja po panogah v okviru zbornice, Skupnost zdravstva, skupnost vzgoje in izobraževanja in še mnogo drugega potrebnega razvijajoči se družbi v razmerah, kakršne so takrat bile. Kresala so se mnenja okoli proračunov, marsikaj se ni dalo dogovoriti, veliko dobrega za večino pa je zgodovinsko dejstvo dobrega dela in ravnanja Skupnosti civilne družbe z omenjenimi proračuni. Tisti, ki danes trdijo, da je vse to naredil en človek ali ena stranka žal ne poznajo tehnologij, potrebnih za nastanek Skupnosti, še manj pa vedo o zgodovini Slovenije.

Današnje razmere so seveda popolnoma drugačne od tehnoloških in tehničnih možnosti, ki jih je pred osamosvojitvijo imela Slovenija, prav tako so spremenjene njene potrebe, zato se tudi današnje Skupnosti urejajo na drugačne načine. Zagotovo pa so jim skupna dejstva, da brez organiziranja ljudi v Skupnost ni učinkov, da bodo ljudje sodelovali, če gre za koristno stvar večine, da bodo sledili vodstvu, ki mu zaupajo, in če ne bo Skupnost prepletena s finančnimi transakcijami!

Ste vključeni v kakšno Skupnost, raziskovalno, kulturno, športno,?

Naša Eva Haubrich. 3. november 2022

V zborniku Potomci Jurčičevih junakov »Osma*56« smo njeni sošolci zapisali:

Bila je vedno nekaj posebnega v razredu Osme*56. Ni imela ne staršev ne sorodnikov, vse dneve in praznike je preživela v internatu in to je bilo za nas nekaj najhujšega. Naši domovi niso bili nič posebnega, toda vsak dan so nam nudili varstvo, zatočišče, obrok hrane ne ni si bilo možno predstavljati, da ga ne bi imeli. In vendar Eva tega ni imela. Čutili smo, da je krivično, ker mi lahko gremo domov, ona pa ne.

Posledice vojne so bile za mlade še posebno krute. Izgube domačih in s tem še tako skromne varnosti preprosto ni bilo možno nadomestiti z drugimi dobrinami. Potrebovali smo veliko let, da smo preboleli, kako je vojna zaznamovala posameznike.

Za nas je bila Eva nekaj posebnega tudi zaradi učnih uspehov in ocen. Vedno je znala učno snov, večkrat je bila pohvaljena, nagrajena. S profesorji se je pogovarjala kot z nami, nič strahu ni imela pred njimi. Če je razred zašel v težave, se je spomnila rešitve in jo tudi izpeljala, brez treme, seveda.

Eva je bila pomembna gimnazijska osebnost in v dijaških organizacijah so ji bile zaupane najodgovornejše naloge. Znala je javno nastopati, njene govore je poslušala na dvorišču vsa gimnazija in tudi to ji je dalo pečat posebnosti.

Eva je bila na vpogled podobna znani filmski igralki Betty Davis, ki je v naših gimnazijskih letih kraljevala na filmskih platnih in po kateri smo se dekleta zgledovala. Lepo je pela in plesala, se elegantno nosila in okoli nje so bile vedno najpomembnejše osebnosti razreda, gimnazije in okolja. Prodoren je bil njen pogled, da ti je postalo nerodno, če se je usmeril k tebi. Več let je trajalo, da se je zmanjšala oziroma odpravila razlika med njo in večino v razredu, malo tudi zaradi razlik v letih, saj je bila Eva nekaj let starejša od povprečja razreda. Seveda pa so bili tudi taki, ki jih razlika ni obremenjevala kot na primer Nada. Evo je občudovala, toda bila je tudi sama močna osebnost, ki ni priznavala avtoritet. Ogovarjala jo je ne glede na to, ali ji je bilo prav ali ne.. Vedno bolje sta se razumeli, v soseščini sta si zgradili dom in njuno prijateljstvo je postalo trajno.

Po gimnaziji je tudi Eva odšla v Ljubljano. Med prvimi, če ne prva se je poročila in rodila hčerko. Na obletnico mature pogosto prihaja in je seveda še vedno v središču pozornosti. Zdaj se več pogovarjamo in postali smo še boljši prijatelji.

Pred leti, ko jo ni bilo na obletnice mature, sem ji poslala sliko in odgovorila mi je: »Šopek se osipa a je še vedno lep«. Draga Evica, počivaj v miru!

Varčevanje. 2. november 2022.

Slovenski dan Reformacije je tudi Svetovni dan varčevanja. Še posebno letos je pomembno, da se temu dnevu posebej posvetimo predvsem zaradi kriz, ki so že pri nas ali pa se nam približujejo. Samo brez panike, ne gre nam slabo, pri denarnih prihrankih smo se do sedaj kar dobro izkazali, tudi pri nabavi raznih pripomočkov za izjemne situacije smo se potegnili nazaj, zdaj je na vrsti ignoriranje izdelkov v nepotrebni embalaži, da zmanjšamo odpadke in po tej poti naprej, do ogrevanja prebivališč na 19 stopinj C in do izobraževanja o tem kje vse lahko varčujemo.

Družinsko varčevanje poskusimo načrtovati in preverjati odnos družinskih članov do varčevanja. Starejši se boste spomnili, kako nas je o tem poučeval igralec Zlatko Šugman: »ženi in hčerki sem naročil, da moramo varčevati, zdaj pa čakam, koliko bosta prihranili«. Res je nujno, da tudi težje situacije sprejemamo in premagujemo s kančkom humorja.

V prihodnje bo pomembno pridobivanje dodatnih prihodkov z različnimi oblikami dela, po možnosti takimi, ki prinašajo dodano vrednost. Še vedno je to proizvodnja po možnosti izdelovanje novih produktov iz domačih surovin in prodaja »na vseh koncih sveta«. Če zdajle začnete, boste po šestih letih »na konju«. Potem so tu storitve vseh vrst. Na primer medicinskih sester primanjkuje po vsem svetu, če jo imate v družini bi bilo dobro, da se zaposli v pridobljenem poklicu, če ji izobrazba manjka naj se pozanima o najhitrejšem izpopolnjevanju znanj in ji to plačajte. Lesnim strokovnjakom in obrtnikom se obetajo boljši časi, prav tako vzdrževalcem kot so popravila naprav, šivanje, skratka, čas je za temeljit razmislek o tem, da hitrih zaslužkov ni in da moramo prihranke povečevati z izdelki in storitvami, ki prinašajo dodano vrednost. Povečujmo svoje rezerve, po možnosti z vlaganji v investicijske sklade, v zemljišča,

Omejevanje stroškov bo težje. Ko se navadimo na določeno dobrino, se ji težko odpovemo, potrebna je pomoč drug drugemu z razgovorom, prijaznostjo in potrpljenjem. Še posebno pomembno je, da z mladoletnimi uveljavimo skupna mnenja o stroških, ki se jih najprej zmoremo znebiti. Postopno zmanjšujemo krajše vožnje z avtomobili, nakupe gaziranih napitkov, pretirano povečevanje računalniških in telefonskih zmogljivosti, pretiravanju z zmrzovanjem hrane in podobno. Ko boste ugotovili, kaj vsa družina najlažje pogreša, bo pol poti do varčevanja že prehojene. Vi boste samo še poskrbeli, da bo pri hiši tisto kar nihče ne more ali noče pogrešiti, za to pa iščite najkakovostnejšega in najcenejšega ponudnika. Neka pametna družina se je že odpovedala trgovskim karticam in poskuša kupiti vse z gotovino. Njihova mama trdi, da v življenju še ni več privarčevala kot na ta način, ker, ko v trgovini nekaj zagleda, bi to želela imeti, ker nima kartice in dovolj gotovine ne kupi, Po premisleku doma uvidi, da bo želeni izdelek po vsej verjetnosti obležal v kakšnem kotu.

Spodbujajmo drug drugega predvsem v pridobivanju prihodkov kot pri zmanjševanju stroškov. Lažje nam bo, če bo pametno in preudarno ravnala večina.

Seznanite nas s svojimi uspešnimi poskusi varčevanja!

Ni jih več! 1. november 2022.

Od mojih najbližjih je večina že odšla, Teta Mici je imela slabo srce, nekega dne je močno grmelo, v bližini treščilo in Mici je zgrmela na tla. Prvo smrt v družini preprosto nismo mogli pozabiti. Samo par let za njo je podlegel raku poglavar družine, panika je dokazovala, da bo konec našega dragocenega sožitja, po spoznanju oporoke, smo se raztepi po svetu. Sledili so kratki obiski, redka srečanja, čestitke ob porokah, rojstvih, Novem letu. Da je odšel stric France sem izvedela več dni pozneje po vrnitvi iz Rusije. Ko je bil moj sin star tri leta je odšla moja stara mama. Teto Pepco- mojo botrico in dobrotnico sem spremljala na zadnji poti od njenega doma do groba. Teta Vera in stric Anton sta mirno zaspala, ne vem kje sem se nahajala, da ju nisem spremljala v zadnje zatočišče. Stric Lojze in Stanko sta hirala počasi, stric Janez je bil do konca življenja zastavonoša, stric Pavle je bolehal več let. Teta Anica je odšla ko je potrošila vse življenjske vire za svoje otroke in domačijo. Vmes so umirali zakonci in njihovi sorodniki, ki smo jim rekli domači. Moje zadnje slovo je bilo od mame. Čakam, da se jim pridružim.

Prvega novembra sem z družino vedno med preminulimi pri sv. Marjeti, v Trebnjem, Hrastniku in Črnomlju. S torbo svečk, zdaj že lesenih, se potikamo od grobov omenjenih pokojnikov do pokopališča in do partizanskih spomenikov.

Dan je posvečen spominom, pol čustev, tudi poučevanja zakaj to počnemo, opominjanja na pomen sorodstva, spoznavanja današnjih sorodstvenih vezi in spodbujanje raziskovanja o naših koreninah. Skoraj ni groba kjer se ne bi srečali s katerim od sorodnikov. Čeprav se ne videvamo pogosto, z nekaterimi se niti ne poznamo, se radi razgovorimo o svoji družinski veji in na ta način izboljšujemo medsebojno informiranje.

V ožji družini poskušamo v dialogu poudariti spomine na medsebojne pomoči in zasluge sorodnikov, da so nam določene zadeve uspele. Ne gre za gojenje hvaležnosti, želimo pa si razjasniti, kdo je za naš blagor deloval kot vzgojitelj, čuvar vrednot in kritik oziroma pohval naših dejanj. Ljudje se vse življenje prizadevamo biti ustvarjalni, solidarni in dobri zato je pomembno vedeti, od kot smo taka ravnanja povzeli in tudi komu jih bomo predali, obogatene z lastnimi izkušnjami.

Obisk pokopališč je tudi naš turistični dogodek, ki ga je na novo uvedla moja mama. Razgledamo se o novostih v krajih, gremo na krvavice, pice ali oboje, se pogovarjamo o načrtih in prioritetah v prihodnje, o šolskih dolžnostih, pokritiziramo ali pohvalimo oblast, se razgovorimo o problemih, ki jih odpirajo sredstva javnega obveščanja in podobno. Poskušamo nadoknaditi razgovore, ki jih nimamo zaradi vsakodnevnih obveznosti.

Verjamemo, da se bo nekaj od teh naših dejanjih ohranilo, da bodo naši nasledniki enkrat letno prihajali na obiske in se tam z zadovoljstvo spominjali kaj vse smo počeli.

Kako pa vi doživljate Dan mrtvih?

Reformacija, 31. oktober 2022

Na nekem prekmurskem pokopališču je našel poslednji dom dr. Oto Norčič, moj kolega in prijatelj, v enem mandatu tudi dekan Ekonomske fakultete v Ljubljani. Slovenija si ga je najbrž zapomnila po prizadevanjih, da bi v samostojni državi priznali dostojno »mesto pod soncem« slovenskemu deležu v uspehih Reformacije v 15 in 16 stoletju. Pobude Otija in njegovih protestantov je bila uspešna, dobili smo spominska obeležja, dopolnili zgodovino slovenskega naroda z zgodovinskimi raziskavami in celo določili državni praznik - dela prost dan.

asovno oddaljeno versko, kulturno in politično gibanje v 16. stoletju je imelo izjemno dolgoročne posledice predvsem v uveljavljanju volje ljudi, novega pogleda na delo, interes in izobraževanje, vlogo katoliške vere, nastanek kultur in socialnih ustanov narodov, blažitev sporov med njimi in upor proti korupciji. O tem je veliko znanega, manj znano ali vsaj manj popularno pa je poslanstvo in vizija protestantov v svetu do problemov današnjega časa. Pa to gibanje ni tako oddaljeno od problemov, ki nam danes grenijo življenje. Andrej Cetinski v svojih prispevkih nikoli ne pozabi naglasiti, da družbe s protestantsko filozofijo dosegajo boljše gospodarske rezultate.

Protestantski svetovni shodi danes poudarjajo nujnost varčevanja, dobro opravljanje dela, pomen osvobajanja ljudi od pokorščine institucionalni cerkvi, aktivno sodelovanje ljudi pri kreiranju sveta, spoštovanje etičnih obveznosti, uveljavljanje državnega realnega koncepta ekonomske reprodukcije z vključno skrbjo za ustrezno socialno politiko, ustrezne pravne odnose in še mnogo drugega kar vse danes pripisujemo značilnostim demokratičnih družb. Protestanti v Braziliji zavračajo nemoralo in korupcijo v upravi in v izobraževanju, v latinski Ameriki se borijo proti klienteli, v ZDA si prizadevajo za spoštovanje predpisov, za razvoj konkurenčnosti in napredovanjem na socialni lestvici in niso proti kapitalizmu in med evropskimi narodi opozarjajo na potrebne dogovore za ohranjanje miru.

Luther je med drugim zahteval da se cerkev ne sme postavljati nad državo in vendar smo priča tako v lastni državi pa tudi trenutno največji okupatorki Rusiji, da se verske institucije nikakor ne odrekajo svojim vladarskim ambicijam. Škofje v Sloveniji, kot nam dokazuje ustanavljanje verski izobraževalnih institucij, želijo ideološko obvladovati miselnost mladih, še vedno verjamejo v svojo protireformacijsko aktivnost iz 16. stoletja, neka poslanka v Državnem zboru nas je opozorila, da moramo bolj kot lastno ustavo, upoštevati Sveto pismo, za premagovanje korupcije moramo plačevati posebne organe, ki jo skušajo preganjati oziroma odgnati. Še veliko zadev urejujejo protestanti bolje.

In kaj pravi KIril v Rusiji? Če se je cenjenemu Marijanu Smrke prav zapisalo ocenjuje Kiril, da je liberalni zahod pozabil na tradicionalne vrednote kot so »družinske vrednote, prednost duhovnega pred materialnim, moralne norme, zaščita življenja, humanost, solidarnost, patriotizem in enotnost ljudstev Rusije«. V pomoč zahodni demokraciji podpira vojno proti modernemu svetu, da se le ta vrne k tradicionalnim vrednotam. Groza me je, ko to berem in srčno upam, da Kiril ni »človek s pogumom, bistrostjo in odločnostjo«, da nas vrne v srednji vek!

Tudi spoznavanje drugačno mislečih je ena od poti do resnice, mar ne?

Svoboda. 30. oktobra 2022

V današnjih časih nenehno poudarjamo svobodo kot osnovno človekovo pravico in tako jo sprejemajo tudi moji možgani. Ko pa sem hotela na primer več vedeti o svobodi ljudi na Kitajskem ali v ZDA, sem naletela na dileme, ki morda mučijo tudi vas.

Vprašala sem se najprej kdaj lahko rečemo, da je človek svoboden? Med neštetimi mnenji mi je najbolj ustrezna ugotovitev, da je človek svoboden, če ima »sposobnost vesti, da deluje in razmišlja v skladu z voljo posameznika.«. Svobodo ne more nihče podeliti, zagotavljaš si jo sam tako, da se usposobiš oblikovati svoje mnenje o skupnih zadevah, to mnenje zagovarjaš in pri njem vztrajaš. Svojo svobodo lahko živiš v družbi in v politiki. Ljudje v družbi živimo svobodno, če imamo pravico do življenja in temeljnih človekovih pravic, izbiranja svojih vodij, če se smemo svobodno izražati, imamo pravico do poštenega sojenja in podobno. Družbe, ki svojim posameznikom to zagotavljajo se po današnjih družbenih kriterijih imenujejo demokratične. Svobodo v politiki živimo če smo dovolj spretni in sposobni svobodnega izražanja in odločnosti pri izbiri družbene ureditve.

Pomembne so predvsem svobode izražanja, združevanja, gibanja in čaščenja, pa tudi spolna svoboda.

Svoboda izražanja je pogojena s človekovo sposobnostjo prostega širjenja idej in informacij preko sredstev javnega obveščanja. Ta svoboda je lahko omejena z zakoni.

Svoboda združevanja vključuje sposobnost ustanavljanja skupin in organizacij z ciljem drugačnosti od drugih.

Svoboda gibanja je pravica, da se ljudje prosto gibljejo v državi in med državami.

Svoboda čaščenja je sposobnost človeka izbirati in biti del katerekoli vere ali biti ateist ne da bi bil zaradi tega kakorkoli prizadet.

Spolna svoboda je zagovarjanje enakosti spolov v družbi in politiki.

Ljudje smo sposobni delovati brez omejitev, če spoštuje lastno vest in se zaveda dolžnosti. Svobodni so tisti ljudje, ki med različnimi možnostmi znajo izbrati najboljše zanje in za dobro počutje drugih.

Toliko o svobodi ljudi iz bogate literature. Kako pa svobodo resnično uresničujemo v vsakdanjem življenju? Imamo sposobnosti in znanja, ki jih potrebujemo za lastno svobodo? Predvsem pa kako svobodni ljudje pridejo na tem božjem svetu sploh do besede, kako doseči, da jih kdo posluša in sliši, da ne rečem upošteva.

Odgovore na ta vprašanja iščemo večno vsi ljudje, vse naše države in institucije, ki naj bi skrbele za naše skupno dobro.

Tudi vas prosim, da se vprašate, ste svoboden človek?

Ura podarjenega spanca. 29. oktober 2022

V noči med soboto in zadnjo nedeljo v oktobru vsako leto uravnavamo naše ure z dnevom in nočjo. Prvič smo to uskladitev opravili nekje v sedemdesetih letih preteklega stoletja z namenom, da se naš delovni čas uskladi z delovnimi časi držav v katere se je povečeval naš izvoz. Spominjam se našega glavnega managerja, ki je zadovoljno brundal, da bo vsaj en problem manj s poslovnimi obiski v tujini.

Kot vse takratne odločitve, se je tudi odločitev o premikanju ure sprejela na hitro, brez priprav z mislijo, da se bodo ljudje in tovarne že znašle in ukrep izvedle brez težav. In tako bi tudi bilo, če ne bi prav od oblasti prihajale dopolnilne smernice kot na primer, da se prestavi tudi čas začetka in zaključka delovnega časa. Če bi to izvedli ne bi sledili cilju, da se s premikom ure zagotovi prihranek v osvetljevanju.br>
Kot težava se je pri nekaterih zaposlenih pojavila nezmožnost prilagajanja osebnega bioritma spremenjenemu merjenju urnega časa. Nekaj dni so nekateri prihajali na delo z zamudami in so zgubili dodatek za točen prihod na delo. Na gibljiv delovni čas takrat še nismo bili pripravljeni, ko pa smo določili, da moramo biti med 7 in 13 uro vedno vsi na delu, je tudi problematika zamud odmrla.

In kako je bilo s spreminjanjem ure doma? Predno smo šli spat v soboto zvečer smo vse ure naravnali na tako, kot so morale biti v nedeljo zjutraj. Nič posebnega, potrebna je bila samo skrb in pazljivost v soboto. Se je pa kljub temu zgodilo, da nas je stric Jožko obiskal po pravi uri, mi pa smo spali po tisti, ki ni bila v veljavi. Neko leto se je zgodila tudi zamuda izletniškega avtobusa in ostali smo doma namesto da bi se potepali po Gorenjski.

Ko smo že bili v EU so se pojavila uradna obvestila, da ure ne bomo več prestavljali, ker so učinki te operacije zanemarljivi. Tudi sami jih ne prepoznavamo in smo z zadovoljstvom sprejeli predlog EU. No, potem je prišla s problematiko urnika v transportu evropska komisarka, povedala, da stvari ne gre poenostavljati in prestavljanje ure je ostalo, o ukinitvi pa vse tiho je. No, danes je neko simpatično lice EU na ekranu poročalo, da so vse raziskali pa ne najdejo učinkov prestavljanja ure. Ali se bo kaj spremenilo ali ne pa ni povedal. Pa počakajmo na predlog EU!

Jutri ob treh zjutraj vstanite, prestavite uro za eno uro nazaj in mirno zaspite nazaj. Ko se boste zbudili ob navajeni uri boste ugotovili, da lahko še enkrat zaspite za eno uro.

Malo zmedeno a resnično je, da če boste šli danes spat ob običajni uri boste jutri zjutraj spali eno uro več. Prileglo se bo!

Imate usklajen svoj bioritem z urnimi kazalci?

Spet Xi? 28. oktober 2022

Nam vsem poznana Zorana Baković nas je s svojimi zanimivi prispevki zainteresirala za spoznavanje njej drage Kitajske. Priznam, da sem s Kitajsko tudi sama zasvojena od takrat, ko sem tam preživela slabih deset dni. Prizadevam si predvsem spoznavati njihove ekonomske odločitve, načrte in sanje, jih primerjati z nazori zahodne demokratične družbe in slediti posledicam »absolutizma partijskega voditelja« kot rada poudarja gospa Baković. Ob prebiranju ocen in mnenj v sredstvih javnega obveščanja o Kitajski pa me spremljajo neštete dileme, za katere ne najdem logičnega odgovora in jih tudi učinki gospodarskih ukrepov ne potrjujejo.

Ena od osnovnih dilem, ki izhaja iz naših medijev je nedefinirana kitajska partija. Kaj je za kitajsko ljudstvo ( za 1,7 milijardo ljudi) partija? Je ta organizirana kot stranka s svojimi organi, jo sestavljajo izvoljeni lokalni in državni funkcionarji ali pa je samozvana skupina brez jasnih obveznosti do ljudstva. Zgodovina partije je znana, podrobno popisana v kitajskih virih, večkrat tudi obsojena in končno zavržena. Kakšna pa je danes zaveza kitajske partije do ljudstva, če ta dejansko obstaja in jo je možno konkretizirati z večino Kitajcev.

Kako je nastalo poročilo »absolutističnega partijskega voditelja«, čigavi so predlogi za sklepe in kaj nam pripoveduje to poročilo? Glede na to koga kitajska partija predstavlja in upoštevaje njeno organizacijsko strukturo se bralec javnih informacij najprej vpraša koliko Kitajcev je pri njegovi sestavi sodelovalo, kakšne strokovne podlage so ga narekovale in kako ga je sprejela kitajska večina. Predno bi ga pripisala enemu človeku bi na primer iskala odgovor na vprašanje zakaj Kitajska gospodarsko in znanstvenoraziskovalno uspeva do take mere, da jo zahodna demokratična družba poskuša ustavljati celo z vojaškimi prijemi. Kitajska tudi postaja duhovno vse sposobnejša in vrednotam sveta naklonjena. Je vse to lahko delo samo voditelja partije ali je morda to dokazilo, da je na svetu dovolj dela za vse ljudi in da bo delo pač dobil tisti, ki ima boljše vodstvo. Ne vem, domnevam pa to na podlagi objav gospodarstvenikov, držav, analitikov, raziskovalcev, Nobelovcev,

Razvajena zahodna demokratična družba svoje izvoljene voditelje praviloma s pomočjo medijev postavlja na prestol, v tron! Zaslužni so za vse dobro in krivi za vse kar je narobe. Iz mojega okolja na RTV SLO sploh ne vidim drugega kot župana pa naj gre za 50 metrov obnovljene ceste, nov predpis ali Rome. Priča smo številnim linčanjem svojih voditeljev, tudi interpelacij zaradi tako imenovane objektivne odgovornosti na primer ministra, čeprav je med njim in neposrednim vodjem kjer je konflikt, vsaj sedem dobro plačanih vodji, ki jih nihče ne vpraša po odgovornosti. Kar lahko zaznam iz javnih informacij in filozofije Konfucija, je na Kitajskem več premisleka o predlaganih ukrepih, morda tudi več zaupanja v vodje, zagotovo pa je močno prisotna želja, da si večina ljudi zagotovi boljše materialne pogoje za življenje. Zahodna demokratična družba bi morala z večjim premislekom in treznejšimi presojami slediti razvoju drugih narodov, tudi Kitajske, se izogibati konfliktov in tendencioznemu poročanju, preverjati dejstva, Pok. Slavko Zirkelbach nas je vedno opozarjal naj proučujemo narode v vzponu, jutri so lahko že pri nas!

Spoznavajte kitajska ljudstva in jih obiskujte!

Dve desetletji AJPES.27. oktober 2022

Neverjetno hitro sta minili desetletji danes pomembne informacijske institucije AJPES, Agencije Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve. Občutek imam, da je slovenska država šele včeraj ukinila Službo družbenega knjigovodstva in za odpravo nastale informacijske praznine ustanovila nekaj novih agencij, med drugimi tudi AJPES, ki je iz ukinjene SDK povzela poslovni register Slovenije ter letna in zaključna poročila, organizirala pa je novo dejavnost e-uradne objave po Zakonu o gospodarskih družbah in Zakonu o finančnih zavarovanjih.

Ob dvajsetletnici sem imenovani agenciji poslala naslednjo čestitko:

Veseli me, da je AJPES uspel usposobiti informacijsko operativno institucijo, potrebno upravljavcem skupnega dobra, gospodarskim organizacijam in civilni družbi. V posebno zadovoljstvo nas uporabnikov pa je dejstvo, da ste vedno dostopni osebno ali virtualno, da uporabljate orodja, ki jih sprejemajo tudi naši informacijski pripomočki in da ste z informacijsko tehnologijo že pripravljena na digitalizacijske programe EU. Če boste ostali "korak pred drugimi" vam ne uide lepa in zanimiva prihodnost! Ob jubileju sprejmite moje čestitke in najlepše želje za bodočnost!

Kaj hočem povedati s tem blogom in čestitko? Razveseljuje me dejstvo, da tudi današnji družbi koristijo informacijski sistemi, ki jih je dolga leta ustvarjala, negovala in dograjevala SDK. Kar 15 let sem bila tesno vpeta v nastajanje teh sistemov, zagotavljala pogoje za njihove delovanje in jih povezovala z ostalimi delovnimi področji nekdanje SDK. Danes ugotavljam, da vse dejavnosti SDK delujejo še naprej seveda z določenimi novostmi. Inšpekcijsko delo so prevzele notranje in zunanje revizijske službe, ki jih plačujejo tisti, ki jih inšpektorji kontrolirajo. Posle plačilnega prometa sedaj opravljajo banke, vsaka seveda po svojem sistemu, posle v zvezi z javnimi prihodki ureja posebna na novo ustanovljena Agencija, Informator, ki ga je SDK vsake tri mesece posredovala pristojnim organom, izdaja AJPES, koristno mi služi pri razumevanju današnjih razvojnih trendov. AJPES nadaljuje tudi z bonitetnimi poročili in statistiko iz svojega področja dela.

Dela in naloge nekdanje SDK so se torej ohranile, pogledati pa moramo za kakšno ceno. Zagotovo ni dobro rešen inšpekcijski nadzor, ker ga plačujejo gospodarske organizacije pri katerih se nadzor opravlja. Racionalno ni rešen plačilni promet saj namesto enega deluje 16 plačilnih sistemov in je to predrago za našo državo. Je pa mnogo uspešnejši davčni nadzor z uvedbo davčnih blaganj.

Ljudje smo skeptični, radi podvomimo v kakovost sistema, včasih se prav zaradi tega napačno odločimo. Napake neradi priznamo in nekatere ne moremo odpraviti.

Ste tudi vi uporabnik družbenih informacij?

Grad Grm. 26. Oktober 2022

e desetletja je grajska cesta na Grmu sprehajalna pot Novomeščanov. Malo po ravnem in tam pa tam v hrib ali rahlo dolino, je primerna tudi za ne čisto zdrave sprehajalce, ne utruja dodatno in kroži okoli soseske Kandija Grm, da se ne vračaš po isti strani domov.

Starodavna pot in obsežno grajsko območje na vrhu mestne vzpetin Grm je kljub gosti poselitvi polno visokega zelenja in prijaznih vrtičkov. Ohranjen je drevoreda divjega kostanja, ki vodi do romantičnega gradu, znamenite starodavne vile literata ter zgodovinarja Janka Jarca in do popolnoma obnovljene Evangelijske cerkve imenovane Božji grob. Vsaka od omenjenih stavb ima bogato in zanimivo zgodovino, spletene neštete zgodbe, ki jih pozna večina Novomeščanov. Meni sta najzanimivejši Grad Grm zaradi še neizkoriščenih priložnosti in vila Janka Jarca ob spominu na čudovitega človeka, ustvarjalca Dolenjskega muzeja in pisatelja knjig o pradavnini Novega mesta.

Grad Grm je ohranjen v svoji prvotni obliki z dvorano štukatur, številnimi sobami, uporabnim pritličjem in ograjenim dvoriščem. Očem skrita in zato malo poznana je ogromna zapuščena vinska klet pod južnim trakom grajskega poslopja. Ko smo se v gradu sestajali člani Društva Novo mesto, nam je tam delujoči Zavod za kulturno dediščino klet razkazal in v nekem obdobju smo celo sanjali, da bi jo prenovili za prvotne namene. Mesto je takrat imelo predstavnika za turizem, ki je sredi Glavnega trga našel ustreznejšo rešitev za novomeško vinsko klet in klet gradu Grm je šla ponovno v pozabo. Grad Grm je prodan in od kar je privatna last upravljavci skupnega premoženja ocenjujejo, da ni možnosti zahtevati ali pričakovati družbeno odgovorno ravnanje lastnika. S podobno miselnostjo sem se že srečala v Trebnjem, pa tudi v Ljubljani in po sosednjih gradovih, ki pa so po zaslugi lokalnih politikov postali skupno premoženje in se na ta način tudi obnovili. Nobeden od naših gradov ni imel te sreče, tudi grad Grm ne. Romantični grad na prestižni mestni lokaciji ostaja delovni prostor omenjenega Zavoda in Zgodovinskega arhiva, od časa do časa so v njem kinotečne projekcije Anton Podbevšek teatra, nekajkrat so se predstavili viničarji pa tudi gostujoči folkloristi, za kaj več pa ne vem. Prav zaradi tega gradu sem sledila programom obnove na primer gradov v Posavju in Zasavju, po Gorenjskem, Goričkem in še kje. Stroškovno njihove dejavnosti večinoma bremenijo skupno dobro (muzeji, galerije, dvorane lokalnih skupnosti, tudi turistična lokalna društva jih s pridom predstavljajo javnosti. Nekateri gradovi so omenjene dejavnosti dopolnili z protokolarnimi uslugami. Kdo išče ekonomsko ustrezno dejavnost za grad Grm šal ne vem?

Spomini na sodelovanje z Jankom Jarcem so povezani z gradnjo muzeja novejše zgodovine v Novem mestu, z izkopavanji v mestu in okolici, odkrivanjem zapuščine Keltov, Antike in srednjega veka, neštetimi objavami in knjigami muzejskih strokovnjakov pod vodstvom direktorja Jarca. Svetovljan Janko Jarc je gostil v svoji vili najpomembnejše umetnike, raziskovalce in gospodarstvenike, pri njem so se utrinjale ideje za nove projekte in nove kulturne raziskave, za iskanje korenin Novega mesta. Njegova prostorna vila zato ostaja simbol intelektualne miselnosti mesta.

Radi zahajate v grajska območja?

Kitajska in mi. 25. oktober 2022

Ojej, ne vem če bom zmogla razumljivo pojasniti zakaj pišem tale blog o veliki Kitajski, ki je pred kratkim pregledovala učinke dela države kot celote, njenih 1,7 milijarde prebivalcev, svojih organov upravljanja skupnega premoženja in njenega predsednika Xi Jinpinga. V Sloveniji smo bili preko medijev seznanjeni le z dilemami zahodnih demokratičnih držav o ponovni, že tretji izvolitvi Xi Jinpinga za predsednika in z ugibanji novinarjev ali je to dobro za demokratični svet. Omenjeno je bilo še mnenje nekega disidenta Kitajske, da bi se kdo razpisal o mnenju tistih 1,7 milijarde Kitajcev pa žal nisem zasledila.

Poraja se mi nešteto vprašanj o odnosu demokratičnega sveta do Kitajske. V Sloveniji se še vedno nismo sporazumeli o kakšni demokraciji želimo živeti, smo pa do Kitajskega režima kritični, ker ni demokratičen. Demokratična Amerika je glavni vir za poročanje o Kitajski a vsi vemo, kako tendenciozni, celo lažnivi so ti viri bili in so za Irak, severno afriške in južno ameriške države. Zgodovina Kitajske nam lepo pripoveduje, kaj vse so počele demokratične evropske države na Kitajskem, od vojaških napadov do opijske vojne. In vse te demokratične države izražajo danes nedvoumno željo, da se jim Kitajska pusti mučiti tudi v prihodnje. Še posebno Američanom gre v nos njihov napredek, ki je, sodeč po znanstveno raziskovalnih virih, res impozanten. Iščejo uporabnost ozemlja Severnega tečaja, afriških puščav, največjih morskih globin in vesolja, da ne govorim o digitalnih in virtualnih tehnologijah. Živijo in ustvarjajo po naukih svoje tisočletne filozofije, ki od posameznika zahteva velike napore in znanja ter nudi le najnujnejše. Osebno skromni in varčni Kitajci prevzemajo vsako delo, ker jih je tako veliko, morajo opravljati tudi dela, ki so drugje po svetu že zdavnaj mehanizirana, prevzemajo pa tudi gigantske strokovne posle, ki se jih mnogi nacionalni gospodarstveniki na široko izogibajo. Lep primer je tudi most na Pelješac. Če so ti ljudje v svojem delu pripravljeni na vse, na stroko, na nizko plačo, na nemogoče delavne pogoje, zakaj bi potem ne znali ali zmogli sami poskrbeti za demokracijo, ki jim odgovarja? Zakaj naj bi povzemali na primer Slovensko demokracijo dva milijona ljudi, ki ima v veljavi kar dve različni demokraciji?

Zahodne demokracije očitajo Kitajski zapiranje pred svetom. Čudim se temu očitku saj že v Sloveniji ni malo večjega kraja kjer ne bi imeli Kitajske restavracije z zaposlenimi Kitajci, ki so naši državljani. Kitajska je po moji informiranosti prva država, ki je popolnoma konkretno obrazložila celotnemu planetu, kakšna bo njihova trgovska mreža po svetu, imenovali so jo Svilna pot. Ni potrebno posebej spomniti, da so univerze polne Kitajskih študentov, da v turističnem gospodarstvu spadajo popotniki Kitajske med najbolj želene tako po količini potujočih kot po njihovi potrošnji. Bila sem na Kitajski in videla kaj vse imajo, kako to nudijo in kaj od gosta pričakujejo. Več tisočletna tradicija in kultura so oblikovala njihov krasni značaj. Zakaj bi torej 2000 delegatov po tribunah volilnega organa smatrala za neumne, ker dodeljujejo že tretji mandat človeku, ki jih brez dvoma vodi v višje blagostanje.

Kako pa vi razmišljate o teh očitkih na razmere v Kitajski?

Krkine nagrade. 24. oktober 2022

Nasmejani, mladi znanstveniki in znanstvenice se nam smejijo iz promocijskega poročila Krke d.d. ob podelitvi 52. Krkinih nagrad in nam sporočajo, da pri svojem delu dosegajo rezultate, ki bi farmacevtski stroki lahko pomagalo še izboljšati ponudbo zdravil bolnim in obolelim.

Najbolj izstopajo prejemniki velike Krkine nagrade, pet jih je, dva kemika in tri farmacevtke, njihovo znanstveno delo je usmerjeno v razvoj in vrednotenje formulacij z biološkimi zdravilnimi učinkovinami, v spojine, ki so sposobne uravnavati delovanje imunskega sistema, v nov način združevanja makromolekul na različnih kolonah s pomočjo sprememb tlaka, na področje fotokemije in pedagoškega dela.

Za dodiplomske in podiplomske raziskovalne naloge je prejelo nagrado 26 diplomantov Univerze v Ljubljani in Lilla ter Instituta Jožef Štefan. Prejemnikov Krkinega priznanja s posebno pohvalo je 35 iz Univerz v Ljubljani in Mariboru ter Šolskega centra Novo mesto. Sledijo prejemniki priznanj za raziskovalne naloge, ki jo je prejelo tudi 35 študentov Univerz v Ljubljani in Mariboru.

Devetnajst srednješolcev je prejemnikov Krkinih nagrad za srednješolske raziskovalne naloge iz gimnazij Vič, Ljutomer, Kranj, Maribor, Novo mesto, Bežigrad, Kamnik, Varaždin, Idrija in Šolski center Novo mesto. Priznanja za srednje šolsko raziskovanje pa je prejelo še 23 srednješolcev iz istih krajev.

Slovesna podelitev je bila v Krki d.d. Novo mesto 21. oktobra 2022 žal nas letos organizatorji niso povabili, da bi zaploskali uspehom tem mladim radovednežem, študentom in diplomantom. Nič hudega, zaploskala sem jim doma in spet z veseljem pomislila, da imata tudi moja vnuka odprta vrata do te prestižne Krkine nagrade.

Ideja o Krkini nagradi se je porodila med raziskovalci v razvojno Raziskovalnem institutu Krke in v prihodnost zazrti generalni direktor jo je takoj osvojil, imenoval iniciativni odbor in v naslednjem letu smo imeli prvi razpis. Vsako leto je bila slavnostna podelitev Krkinih nagrad, ki so se jo udeleževali najpomembnejši znanstveniki Slovenije, univerzitetni profesorji in politiki iz področja znanosti, šolstva in izobraževanja. Praznik znanosti je bil organizacijsko zahteven projekt; sektorji smo morali predlagati naslove razpisnih tem in pridobiti mentorje, delovali so morale ocenjevalne komisije, pripraviti smo morali pravila delovanja in poslovanja Krkinih nagrad, pripraviti zaključno slovesnost in zbornik predanih prispevkov. Deloval je poseben strokovni odbor, ki ga je vodil prof. dr. Miha Japelj, izvedbo pa je organiziral oddelek za izobraževanje v Kadrovsko splošnem sektorju.

Sama sem se močno zavzemala, da bi razpise razširili na vsa področja delovanja Krke posebno pa na ekonomijo, računalništvo, organizacijo, sociologijo in podobne družboslovne vede, za katere sem ocenjevala, da bi bile za Krko koristne. Nekaj se je sicer premikalo vendar sta farmacija in kemija vedno v pretežni meri prevladovala. Morda se bo prihodnost Krkinih nagrad bolje prilagajala razvojnim trendom tako v favorizirani farmaciji in kemiji kot v modernih temah, ki dobivajo vedno pomembnejše mesto v podjetništvu.

Se vaši otroci vključujejo v razpise raziskovalnih nalog?

Praznik demokracije. 23. oktober 2022

Letošnja jesen bo zaznamovana z volitvami in referendumi ali z drugimi besedami, parlamentarci od nas pričakujejo, da bomo odšli na volišče še najmanj štirikrat v nekoliko več kot dveh mesecih. Dvomim, da bodo njihova pričakovanja uresničena, čeprav se je vključil tudi Zavod 8. Marec. Sama sem že predsednika volila predčasno, verjetno ne bo nič drugače s županom in občinskim svetom ter drugim krogom predsednika.

Za referendume pa ne vem, kaj bi rekla. Obširne in strokovno zahtevne zakonodaje iz teh področji ne poznam v detajle, dobro bi bilo imeti veljavne predpise za dolgotrajno oskrbo, prav tako dobro organizirano Vlado, toda za referendumska presoja bi zahtevala kakšno strokovno analizo ali kalkulacijo, ki bi bila primerljiva z enakim dokumentom pretekle Vlade. Strokovne utemeljitve bi vsekakor morale obstajati in nam biti dostopne.

Me je pa pri letošnjih volitvah presenetilo preimenovanje dneva volitev v praznik demokracije. Ni jasno za kakšno demokracijo smo se v Sloveniji odločili, najprej zato ker javno nastopata dve Sloveniji, dve Vladi in dva premierja. Kot drugo, neopredeljeno v pojmu demokracije Slovenije naj navedem bistvene spremembe svetovnega trga energentov, prehrane in denarja, namenjenega v EU za razvoj, proti krizni situaciji in odpravi posledic vojnega stanja med Rusijo in Ukrajino. Tej novi situaciji je nujna prilagoditev organiziranost Vlade in koalicije, kot zgleda pa tudi Vlade, ki je bila ukinjena z letošnjimi parlamentarnimi volitvami. In ne nazadnje, dolgotrajna oskrba mora dobiti potrebna sredstva za delovanje in poslovanje saj gre tu za solidarnost, zahtevano v Ustavi kar bi po moje morali upoštevati obe Vladi. Težko razumeti in presojati te čudne slovenske demokracije, ki se izven Slovenije niti ne izkazujejo kot sooblikovalec demokratičnih vrednost širše skupnosti.

Sicer manjši problem, ne pa zanemarljiv, so istospolni državljani, ki naj bi celo izgubili ustavne pravice kar zagotovo ni demokratično. Podobna ne demokracija se kroji za nas ženske z grožnjo po referendumu o družinskem zakoniku in to po polstoletnem delu doma in v službi, ko smo skupaj z moškimi gradile svoje domove, vrtce, šole, Drage moji, kaj je narobe z nami, da se vrača mračnjaška srednjeveška demokracija in to v 21. stoletje, ki z napredkom znanosti pridobiva čudovita orodja za lažje opravljanje del in nalog, ko z novimi zdravili bolni dobivajo spet svojo moč in ko z malo prizadevanja lahko spoznavamo kaj je za prihodnost najbolje. Volitve zdaj niso praznik demokracije, so le akcije za promocijo posameznih demokracij in kvasi demokracij, praznik pa bodo, če bodo kdaj kandidate izbirali v civilni družbi in lokalnih skupnosti, če bodo izvoljeni moralno in politično odgovarjali za namerno povzročene napake pri svojem delu in . pa kaj bi naštevala, dokler nas obvladujejo stranke bo tako brez možnosti priziva.

Naj vas ta blog ne zamori, je samo opozorilo tistim, ki imajo polna usta demokracije, naj bolj razmislijo, kaj ljudem dejansko ponujajo. Smo pa vsi ljudje, enako krvavi pod kožo, napake delamo vsi zato bo morala naša demokracija upoštevati ne samo želje in potrebe temveč tudi možnosti in pripravljenosti večina ljudi, da dogovorjeno spoštujejo.

Kaj menite o demokraciji v Sloveniji pri vas?

Dan za zabavo. 22. oktober 2022

Prav ste prebrali, dobro in zdravo življenje potrebuje zabavo, ker pa je danes vse posvečeno samo biznisu je vsaj enkrat na leto potrebno nanj pozabiti in se telesno ter duševno sprostiti - temu dnevu pri nas pravimo dan zabave.

Je kar zahteven projekt, udeležujejo se ga razni slavljenci in prijatelji, pridemo stari starši, otroci in vnuki. Večina udeležencev prinese kakšen svoj izdelek; potico, šarkelj, zavitek, pito, piškote, vino iz domačega vinograda in podobne dobrote. Kot gostitelji z običajnim slavljencem, imamo dolžnost pripraviti prireditveni prostor za približno 30 udeležencev in peko kostanja ob zaključku slavja, ki se običajno zaključi pred mrakom s skupinsko fotografijo. Vsako leto se posebej sekiram, ker zaradi prostorske omejitve ne moremo povabiti vseh, s katerimi želimo preživeti naš dan zabave.

Naj z nekaj stavki predstavim običajne udeležence. Najpomembnejša in najštevilčnejša grupa so naši otroci stari me 40 in 60 let s svojimi življenjskimi sopotniki. Debate se praviloma nanašajo na posle institucij kjer delajo, na vlaganje ter varčevanje in na družinske zadeve. Kdor trenutno ne debatira postreže ostale goste, prinese, če kdo kaj potrebuje, pospravi iz mize, kar ni potrebno, da je tam.

Sledi grupa naših vnukov starih med 12 in 28 let. Ti običajno ne potrebujejo miz in stolov, njihovi so vsi hišni prostori, stopnišča in vrt, zbirajo se po grupah, o čem teče beseda zanesljivo ne vem, vem pa da tisti, ki so šolo končali, sledijo v pogovoru svojim staršem, športu in biznisu.

Grupa mirnega uživanja, pogovora in občudovanja omenjenih dveh grup, smo stari starši, vsi nad 85 let in vsi bratranci ali sestrične. Ker še nobeden ni bolezensko preveč prizadet je druženje skupin idealno, poslušamo, komentiramo, pripovedujemo zgodbe, obujamo spomine, »spominov sto za stare dni«. Toplo nam je pri srcu, ko vidimo, da gre življenje normalno naprej, da naši fantje in dekleta delajo, se primerno preživljajo, skrbijo za svoje otroke, jim stojijo ob strani in po potrebi nudijo pomoč. Normalno življenje družin brez najslabših ali najboljših je dobro izhodišče za njihovo telesno in duševno stabilnost.

Poleg starih staršev in njunih 11 otrok sem imela še 28 bratrancev ter sestričen. Vse življenje sem se z večino srečevala, družila, jih obiskovala in jim na številne načine nakazovala zadovoljstvo, da ostajamo velika, prijetna rodovina. Lepo bi bilo preživeti dan z vsemi, žal smo raztreseni po svetu in to ni več mogoče rasem virtualno. Me pa veseli, da je sin, rojen 22. oktobra, ta dan izbral za zabavo in srečevanje s svojimi sorodniki, ne da bi ga kdo zato prosil ali od njega zahteval. Ko so bili majhni so se naši otroci veliko družili, preživljali smo skupne piknike, praznovali rojstne dneve in se skupno veselili. Razvili so medsebojna trajna prijateljska razmerja, so prijetni sogovorniki in radi se družijo tudi sedaj, ko so v letih. Morda bo ta prijeten odnos prešel tudi na naš tretji rod!

Upam, da si je svoj dan zabave organizirala tudi vaša družina. Kako ste ga preživeli?

Robert Hlavaty. 21. oktobra 2022

Pred pol stoletja smo v podjetju ustanovili slikarsko kolonijo in prvo galerijo likovnih del, odločili pa smo se za mecena umetnikom akvarelov. Čoro Škodler nam je pomagal vsebinsko oblikovati nastalo institucijo, pri njem smo dobili seznam umetnikov akvarela v Sloveniji in z njegovo pomočjo smo organizirali tako kolonijo kot galerijo. Bil je to teden kulture, slikarje smo obiskovali in občudovali pri ustvarjanju v naravi, moj takrat triletni sin se je kot klop držal vedno v bližini Dore Plestenjak. Vsak slikar je razstavil po eno svoje delo v naši galeriji, ki je poskrbela za res kakovosten likovni dogodek. Na razstavo je prinesel svojo sliko tudi zdravnik, slikar in karikaturist Robert Hlavaty, ki se kolonije ni mogel udeležiti, želel pa je sodelovati pri skupnem nastopanju akvarelistov. Na zaključni pogostitvi je ta postavni in znameniti Tržačan, prijetno zabaval prisotne, precej podobno kot je njegov sin Zdenko Hlavaty rad razveseljeval svoje sodelavce v našem podjetju...

Prijeten spomin na uglajenega gospoda in ustvarjalnega likovnega umetnika mi je ostal vse do današnjih dni, nanj me spominjata tudi dve njegovi sliki na mojem domu in prijateljevanje z družino njegovega sina Zdenka, ki je poskušal slediti očetu s svojimi akvareli. Razveselilo me je zato vabilo Galerije likovnih samorastnikov v Trebnjem na razstavo akvarelov Roberta Hlavatya., ki bo odprta do 12. februarja prihodnjega leta.

Galerija likovnih samorastnikov Trebnje je bila ustanovljena leta 1971 z nalogo, da zbira, razstavlja, proučuje, dokumentira in promovira domačo in mednarodno naivno in samorastniško likovno umetnost. V petih desetletjih je pridobila obsežno mednarodno zbirko slik, kipov in reliefov, naivne in samorasle likovne umetnosti vseh kontinentov sveta s pomembnim delom slovenskih umetnikov in velik ugled v mednarodni javnosti. Zbirka je rezultat Taborov likovnih samorastnikov, ki potekajo od 1968 leta dalje. Gostovala je na Poljskem, v Italiji, v Franciji in na svetovni razstavi naivne umetnosti INSITA v Bratislavi prejela priznanje za nacionalno zbirko naivne umetnosti.

Robert Hlavaty, zdravnik, slikar, karikaturist je o sebi in svojih slikah povedal: "Zavedam se, da nisem ne Goya, ne Rembrandt. Sodim, da sem s svojimi skromnimi slikami govoril svojim ljudem o lepoti naše zemlje in mojega Krasa. Jaz sem še romantik in cenim čustva do svoje zemlje. Hotel sem to povedati tudi drugim. To je moje veliko zadoščenje".

Ustvarjalen in prijazen akvarelist je izpopolnil zbirko akvarelov Krke d.d. in s tem obogatil Zbirko slovenskega akvarela. Njegov Zdenko mu v slikarstvu ni sledil, bil pa mu je izjemno podoben v načinu življenja in dela v arhitekturi. Urbaniziral in arhitekturno je zasnoval industrijski kompleks Krka v Ločni, z načrti za stanovanja je ne malo prispeval h kulturi bivanja in s svojo kritično mislijo preprečeval slabe rešitve v svoji stroki.

Spoštovane družine, pojdite na ogled razstave v Galerijo Trebnje in s tem počastite spomin obeh velikanov umetnosti!

Osnovna šola Drska. 20. oktober 2022

Novo mesto že desetletja gradi svojo novo sosesko na poljih in travnikih proti Srebrničem na jugu in Šmihelu na vzhodu. Soseska je organizirana krajevna skupnost s trgovskimi centri, v njej se nahaja sedež Dolenjskega Rdečega križa, več tradicionalnih in odličnih gostilen, v njej so našli pribežališče ustvarjalci v kamnu in tam je v devetdesetih letih začelo GIP Pionir graditi novo osnovno šolo. V stečajnem postopku tega velikega gradbinca sem si ogledala to gradbišče za katerega je bilo nabavljeno že vse potrebno, vgrajeno pa malo nad prvim nadstropjem. Znašlo se je v stečajni masi, gradnja je bila ustavljena. Iskali smo skupaj s pristojnim sodiščem možnosti, da bi lahko investitor gradnjo čim preje nadaljeval in jo končno tudi našli. Dogajalo se je to med leti 1996/97, šola se je v njej začela leta 2002 in včeraj je že praznovala svojo dvajset letnico.

Že prva ravnateljica je poskrbela za delovanje šole po sodobnih, modernih metodah vzgoje in izobraževanja. Med prvimi je v šoli sprejela in razvila gibanje Rastoča knjiga. Osredotočila se je na Abecedo Rastoče knjige in s tem odprla možnosti skoraj vsakemu učencu na šoli, da v Rastoči knjige predstavi svojo ustvarjalno moč. Nastajajo pripovedi, potopisi, pesmi, kuharski recepti, glasbeni utrinki, zgodovinske raziskave, proučevanje fotografske in filmske produkcije, ni možno vsega našteti kaj šele predstaviti - in kaj stori šola, Rastočo knjigo odpre v vsakem razredu samo da ustvarjalci lahko predstavljajo v njej vsebine, ki jih zanimajo. Šola »piše« že sedmo Rastočo knjigo, letošnja je namenjena črki Z - zgodovina, zanimanje, zdravje, zahvala, zmernost, zaupanje, zavzetost, zadovoljstvo, znanje, zvestoba, zanos, zaljubljenost, zbranost, Zemlja! Svoje videnje Z -ja so popisali v lični brošuri skoraj na 60 straneh. Ob dvajsetletnici so izdali zanimiv Zbornik. Z njimi sem se veselila ko so zasnovali svojo Rastočo knjigo, z njimi sem bila tudi ob njihovem praznovanju visokega jubileja in z njimi bom vedno kadar bom želena.

ivahna, v eksperimentiranje usmerjena šola, z možnosti za uresničevanje izzivov je najbrž želja vsakega učenca in njegovih staršev. Za tako šolo so potrebni učencem naklonjeni učitelji, ki se z njimi poistovetijo in jih nehote usmerjajo na zaznana interesna področja. Seveda je lepo gledati mlade folkloriste v narodnih nošah ali poslušati ansambel kitar ali pa strmeti v žogo na nogometu, odbojki ali košarki, toda vse to je že pogojeno s klubskimi prizadevanji ali preneseno iz staršev na šolarje, praktično in konkretno ustvarjanje pa šoli določi identiteto. OŠ Drska omogoča učencem spoznavati proizvodni proces na primer čajnih mešanic in bučkinih marmelad z vsemi predpisanimi identifikacijskimi znaki o izdelku in proizvajalcu. Dejavnost prinaša prihodke, lahko omogoči učencu-podjetniku preživetje, nauči ga obvladovati trg in ga opozarja na poznavanje predpisov. Spoštovanja vreden pristop pedagogov do učencev in okolja.

Spoznavanje napredne in ustvarjalne šole je pravo doživetje, Pomaga mi razumeti današnjo mladino, ki jo je polno tudi v naši ulici. Večkrat katerega od šolarjev vprašam, kako mu gre, tudi z vnuki je ta komunikacija neizogibna toda odgovori mojih sogovornikov so zelo skopi; ja, smo nekaj brali, dobro je bilo danes v šoli, nič se ni dogajaloneham spraševati in srčno upam, da so učenci OŠ Drska boljši sogovorniki.

Kako ocenjujete delo šole, ki jo obiskujejo vaši potomci?

Novinarski članki. 19. oktober 2022

Najbrž je težko vsak dan napolniti časopis z članki, da ne rečem zanimivimi in z še neobjavljeno vsebino. Če novinarji v svojih knjigah opisujejo dejanske težave s katerimi se srečujejo pri pridobivanju podatkov, potem razumem, da je tudi za novinarje stresno vsak dan oskrbeti naročnika z najboljšim komentarjem, novico ali resnico. N*toko, ki posveča posebno pozornost strukturiranju svojih prispevkov, nas s tem tudi poučuje, kako naj pišemo, da se ne bomo ponavljali, pisali neumnosti ali pozabili na zgodovinska dejstva. Skratka, ustvarjanje dnevnika, revije in drugih sporočilnih medijev je težaško in umsko zahtevno delo. Spoštujem ljudi, ki to produkcijo obvladujejo in hvaležna sem jim, ker me marsikdaj opozorijo, česa vse še ne vem, ne znam, ne poznam.

Presoja vsebine prispevka je verjetno še težje objektivizirati za kar obstajajo ali ne tako objektivni kot subjektivni razlogi. So ali pa niso izdelani kriteriji in merila za presojo, vlogo pri tem pa ima lahko tudi namen objave ali želja naročnika. Najpomembnejše pa je ali ima presojevalec ustrezno znanje in je dovolj razgledan, da oblikuje objektivno mnenje o stvari, še posebno, če presoja zgodovinska dejanja.

A najtežje je verjetno uresničevati verodostojno informiranje javnosti čemur so članki namenjeni. Tudi novinarji in uredniki so ljudje, nekateri od njih se hočejo uveljavljati s predrznostjo, drugi so ideološko prevzeti, ni jih malo, ki so popolnoma prepričani v svoj prav. Popolnoma človeško in sprejemljivo je, da se tudi motijo in mnogokrat se. Marsikaj mora bralec, ki išče verodostojnost novice ali presojo, preveriti novinarjevo podajanje da se približa resnici.

Z vsem tem naštevanjem želim povedati, da razumem težave tako novinarjev kot urednikov, da pa mora od časa do časa tudi javnost povedati omenjenim, kje so delo dobro opravili, kje morajo biti pozornejši in s kakšnimi prispevki ni pametno nadaljevati. Od tega, kar sama prebiram ali gledam na TV večino sprejemam kot koristno, da je objavljeno. Seveda si želim več podajanja v stilu Alija Žerdina, Irene Štaudohar, Petrovca, Širokove in njim slične po vsebini podajanja. Nikakor pa ni možno sprejemati novinarjev, ki potvarjajo tista dejstva, ki smo jih nekateri doživeli in vemo kako so se dejansko odvijala. Tudi ni sprejemljivo vsiljevanje mnenja vodje TV oddaje gostu, ki so ga povabili. Sprejemati ne moremo in nočemo neumnosti podobne tistim, ki so nanizane v tretjem odstavku ocene TV programov v Mladini z dne 14.10.2022 saj nakazujejo, da tako urednik kot avtor ne vesta popolnoma nič o tematiki, ki jo obravnavata in torej njuno sodbo lahko smatramo za nepotrebno in namerno žalitev bralcev in bralk. S tem primerom samo poskušam nazorno prikazati neko stanje, ki se že desetletja ponavlja v našem novinarstvu ne da bi bilo potrebno, želeno ali zahtevano. Če iz kakršni koli razlogov ni novic, kakovostnih mnenj o problematiki življenja in dela, se pogrevajo in v nedogled ponavljajo prispevki, ki piscem niso v čast in jih bralci ne sprejemamo niti ne beremo.

Ste zadovoljni z prispevki v medijih?

Slovanstvo. 18. oktober 2022

Slovenija je leta 1946 ustanovila slovansko študijsko knjižnico, ki danes deluje v okviru Mestne knjižnice Ljubljana in je namenjena za študije ter raziskave slavistike, slovenistike, literarnih ved, zgodovine, filozofije, umetnosti, zgodovine, etnologije, religiologije in sociologije. Kadar iščem sodobno literaturo narodov, ki niso anglofilski pogledam, če mi ta knjižnica lahko nudi pomoč. Malo mi tudi godi, da smo Slovenci del neke ogromne populacije, ki se ji reče slovanstvo, čeprav o tem niti ne pišemo še manj pa govorimo, tako da pravzaprav ne vem ali naj se kot Slovanka kitim ali skrivam. Potolažila me je mati naroda iz Tomišlja, ko je na kratko pisala tudi o varovanju slovanstva.

Nemalo presenečena pa sem pred nedavnim spoznala, da imamo v Sloveniji tudi Mednarodni Forum slovanskih kultur* in da je uresničen njegov uspešen projekt Sto slovanskih romanov. Upam, da so med njimi tudi slovanski sodobni pisci, ki jih na našem knjižnem trgu ni. Moj sosed je bil Poljak in pogosto sva se pogovarjala o sodobni poljski kot tudi slovenski literaturi. Razhajala sva se največkrat nezadovoljna da sama ne znam poljsko in on slabo slovensko. Omenjeni Forum je že ustvaril zbirko 108 slovanskih romanov, pridobil prevajalce in založnike ter izdaj že preko 80 knjig. Hvala vam v Forumu.

Bolj kot izdaja knjig pa me je pritegnilo pojasnilo oziroma utemeljitev Foruma zakaj povezovati kulturno ustvarjanje Slovanov. Ugotavljajo, da imamo slovanski narodi skupno mitologijo, sorodnosti v glasoslovju, besedoslovju in oblikoslovju, kar vse spodbuja civilizacijsko težnjo v kulturno povezanost in vzajemnost, ki tudi v najhujših časih ne zamre. Kar bi lahko poimenovali slovanski čudež je na primer to, da so kljub zelo krvavi vzajemnost Slovani obstali na največjem območju Evrope, da se niso asimilirali in niti pustili izgnati in da so tako v miru kot v konfliktih ohranili kulturno sodelovanje.

Forum je v sedanjem času okrnjen pri uresničevanju svojega poslanstva, ne sodeluje z vojskujočo se Rusijo, v Forumu deluje le devet držav, premagovati mora panslavizem in z kulturnim sodelovanjem odpirati mladim pot v kultivirano človečnost na kateri temelji tudi slovanska človeška vzajemnost.

Je na tem svetu še kaj lepšega prebrati kot je to plemenito misel o miru med narodi, vzajemnosti, sodelovanju, načrtih mladih, za tristo milijonov Slovanov, za njihovo ozemlje, sosede, združenja in prebivalstvo.

Kakšen vpliv ima lahko Forum na odpravo konfliktov Ukrajinske vojne, v katere nam grozi celo izumrtje zaradi »potisnjenosti v kot« enega človeka? Ne recimo nobenega, pač pa pridružujemo se mnenju Foruma, mnenju zagovornikov miru, težnjam mladih, da izboljšajo svet in naši skupni želji po vzajemnosti in prijateljstvu. Naj diplomacija opravlja svoje delo za katero je bogato nagrajena, naj odgovorni za naše skupne zadeve v imenu slovenskega naroda noč in dan protestirajo proti ukrepom, ki ogrožajo mir, izumrtje človeštva,

Delo, 17.10.2022

Se vi kot Slovenci počutite tudi kot Slovani?

Minister in »prašiček«. 17. oktober 2022

Najprej mi je v oči padal glinasti, lepo oblikovani prašiček, ki je verjetno hranilnik in šele nato zagledam, da je lociran na mizi pred podobo aktualnega finančnega ministra. Všeč so mi simboli od kar poznam njihov pomen po Jungu iz njegove knjige Ljudje in njihovi simboli. Zanimivo je njihovo povezovanje z vsakdanjim življenjem in ker o finančnem ministru nič ne vem grem brat intervju z njim, da bi ugotovila kaj nam pripravljajo njegovi ljudje.

Na splošno se financiranje povezuje z analizami in načrtovanji, to dvoje pa je odvisno od kakovosti vodenja državnih resursov oziroma sposobnosti ljudi s katerimi ministrstvo razpolaga. Denarni tok, ki se prične s porabo ter zaključi s proračunskimi prihodki obsega številne strokovne finese, ki zahtevajo časovne uskladitve dejanj tako v preskrbovalni verigi kot pri zagotavljanju v določenem času potrebnih finančnih sredstev. Ta dejstva nakazujejo tveganja in odgovornosti zato je v financah potrebna visoka stopnja previdnosti ali kakor je rad poudarjal dr. Kranjc - bolje je za državo, da so finance nekoliko konservativne iz previdnosti do tveganj ki spremljajo uresničevanje proračun. Tako gledam tudi na izjave, ki jih je novinarjem nakazal minister Klemen Boštjančič za leta 2022 d0 2024.

Simbolno rečeno bo v prašičku največ sredstev za (1) investicije v točno določene dejavnosti v EU, (2) kar znatno povečana sredstva bo prejelo zdravstvo, čeprav tudi v preteklosti ni dobilo malo a ni najbolje gospodarilo, tudi (3) za pomoč gospodarstvu bodo sredstva razpoložljiva in (4) za pomoč ranljivim skupinam prebivalstva med katerimi upokojeni nismo omenjeni. V prašička bodo sredstva pritekala v večjem obsegu kot do sedaj zaradi davčne reforme, ki bo zajela tudi davke na nepremičnine in premoženje ter večji davčni prilivi od višjih plač zaradi inflacije (pokojnine niso nikjer omenjene). Ukrepi za večje dotoke v prašička bodo podobni drugim državam v EU in jih bo Slovenije zaostrovala ali blažila na enake načine kot bo to v EU državah za kar obstajajo razni scenariji.

Zgleda, da smo dobili finančnega ministra, ki ima voljo delati dobro, jemati tistim, ki imajo in dodeljevati tistim, ki sami ne zmorejo. Sklepi Vlade bi naj bili zato ciljani in po obsegu usklajeni s potrebami za katere v prašičku ne bo dovolj cvenka.

Minister se je tudi odločil, da ne bo kadroval politično ampak bodo njegovi sodelavci izključno strokovnjaki. Ta njegova odločitev bi nas morala prepričati, da bo ministrstvo ravnalo strokovno in razsodno v korist večine, da bo v prašičku vedno dovolj dotoka denarja za potrebe vseh tako otrok kot pomoči potrebnim in celo srednjemu sloju potrošnikom, samo upokojenci nismo omenjeni. Upajmo, da je to pomota in da ima minister v prašičku kaj tudi za nas.

e pa se izkaže, da v prašičku ni in ne bo nič za nas upokojene, ja potem pa bomo morali najprej zamenjati njegov simbolni znak iz simpatičnega prašička v bodečega ježa-Desus, v dobrohotno lisičko-Srebrna nit ali v kamnito kocko-Srebrno ekonomijo.

Kaj menite, kaj lahko pričakujemo v prihodnih dveh letih od države?

V nedeljo. 16. oktober 2022

Nedelja se pri nas začne ob 10 uri ali pozneje kar zahteva od psičke dolgo čakanje na izpust iz njene košare in diskretno pripravljanje jutranjega sadja in zajtrka. Za zajtrk starejših je sadje, za fanta pa močnik, ja prav ste prebrali, kmečki močnik.

Še pred kosilom se pogovorimo o šoli, običajno pregledamo zvezke, če sta jih vnuka dala na ogled. Strogim a uvidevnim staršem je jasno, kaj morata vnuka ponoviti, se naučiti, kdaj bodo vaje, kdaj testi in podobno, pred kosilom se učimo vsi, tudi babi.

Dolgi sprehodi so ob nedeljah že v navadi, zdaj pa, ko je pri hiši Pikica je to skoraj obveza. Prijazna živalca uživa na vrtu, skače po zadnjih tačkah in na sto načinov dopoveduje, da je zadovoljna. Fantje imajo koš, najmanj vsak dve žogi, pred njimi so v nevarnosti tudi sosedi in njihovi vrtovi. Moja želja, da gremo v gozd naleti na gluha ušesa, pomembna je žoga. Seveda odneham in grem kuhati potem, ko se pač sporazumemo, kaj bi kdo jedel. Razen juhe, ki je skupna želja, so ostale jedi stvar osebne izbire posameznika. Najlepše mi je, če so s kosilom zadovoljni. Če so, se običajno razvije pogovor o delu v preteklem tednu, kaj se bo dogajalo naslednje dneve, kako se moramo pripraviti in podobno. Gospodarske in politične novice so sicer tudi na dnevnem redu vendar so druge novosti običajno pomembnejše.

Zapustijo me najpozneje po tretji uri. Poslavljamo se vsaj pol ure pred hišo, ko odpeljejo gledam za njimi, dokler jih vidim in mi posvetijo z zadnjimi lučmi. Sicer pa sem v mislih vedno z njimi, tu so še telefoni in fotke,

Posebno veliko časa nimam, da bi se nostalgično izživljala, poprimem po nalogah, ki jih opravljam in so zelo različne, koristne, včasih tudi zabavne. Za silo vzdržujem dom, zjutraj stric Jože postreže s kavo, pišem bloge, prebiram Delo in Mladino, obiskujem knjižnico, trgovine, upokojene prijateljice in prijatelje in oni mene. Še vedno kar veliko mislim na Rastočo knjigo, tudi za stanovske organizacije bi še kaj postorila, da o raznih hišnih gospodarskih programih sploh ne govorim. vsako dnevni dolg sprehod blagodejno deluje na moje zdravje in razpoloženje.,

Nedelja je tudi sicer zanimiv dan. V nedeljo dopoldan rada gledam oddajo Romane na TVSLO, grem na Glavni trg kjer se vedno kaj posebnega dogaja in če mojih ni, imam mir in lahko berem tudi na vrtu, na prijetnem soncu. Vrt ima tudi svoje potrebe. Poleg košnje je treba čistiti in zasajati zelenjavni vrt, pograbiti jesensko listje , pospraviti Knjižnico ob rožah in se pripraviti na vremenske spremembe.

Marsikaj v nedeljskem življenju se je spremenilo od mojega otroštva. Ni obveznih maš, ni obveznih obiskov in ni družabnih zabav na Gomili, tudi posebnih oblačil za nedelje nimamo več. Časi se spreminjajo in mi z njimi, so ugotovili že v antiki,

Kako doživlja nedelje vaša družina?

Odbojka in odbojkarji. 15. oktober 2022

Sobota je dan počitka, sprostitve, veselja, druženja. Ko sem sredi dopoldneva prispela v telovadnico Osnovne šole Žužemberk je bilo, kot da sem v čebelnjaku. Na tribuni starši, navijači, predšolski otroci, v kabinah ljubiteljski fotografi s foto-telefoni in kamerami, za sodniško mizo kar trije sodniki v modrem od tega kar 2 ženski in na obeh straneh odbojkarske mreže nešteto dresov na telesih suhih šolarjev in še več odbojkarskih žog. Počutila sem se kot sredi krožka na katerem drug drugega prepričujejo o svojih sposobnostih - torej uspešnem odbijanju žoge v neizmernem drenjanju v telovadnici z nizkim stropom in semaforjem, ki je kazal večinoma najuspešnejše domačine.

Odbojkarski direndaj deluje po zelo natančnih navodilih. Ogrevanju je namenjenih petnajst minut pred tekmo, tekmovalci si v parih podajajo žogo tako, kot mislijo, da bi jo morali v tekmi. Ker to počne pred vsako tekmo najmanj šestnajst odbojkarjev je istočasno v zraku vsaj 10 žog. Opazovalec in gledalci morajo paziti, da jih katera ne oplazi. Mlajšega vnuka, ki je bolj nizke rasti, komaj sledim. Ko sodnica spleza na sodniški stolp, se v hipu igralci umirijo in čakajo na žvižg piščali sodnice. Boj je nemilosten, žoge se zabijajo, zadevajo ob strop, mrežo ali ogrodje, zgodi se, da je včasih žoga na rokah tudi po desetkrat, a ni vrag, da se potem nekdo najde, udari s tako silo žogo, da ta lahko konča samo pod mrežo, v kakšnem kotu. Je pa užitek gledati igro, ko je žoga dolgo v zraku, podajajo jo počasi drug drugemu, kot da bi se bali za njen obstoj. Zmagovalec je tisti, ki bere najprej 25 pik, igra je večkrat prekinjena na zahtevo trenerjev, le-ti pa so zelo različni. Domžalski na primer se je samo sprehajal vsakokrat ko igra njegova ekipa, trener ljubljanske ekipe je nekoliko pretiraval s prikazom slabosti v igri njegovih fantov, domačin je na vse kriplje navijal za svojo ekipo in imel tudi organizirane navijače. Šel mi je na živce.

Nisem vedela, da so bile vse tri ekipe v borbi za plasma v državnem prvenstvu najmlajših ekip. Moj vnuk je igral v Ljubljanski ekipi, bil požrtvovalen, gibčen, uspešno je odbijal in žogo čez mrežo in servise. Prvo tekmo so izgubili, v drugi so zmagali. Tretjo so igrali z domačini in ni in ni šlo - izgubili so, sledila je nepopisna žalost, kritika do navijačev in sodnikov, problemi igralcev in še mnogo drugega. debata po zmagi z očijem je vse postavila na pravo mesto. Lahko smo se začeli sobotno sproščati.

Najprej smo se poklonili padlemu partizanu, očijevemu stricu Tonetu, ki je med 900 žrtvami vpisan v spomeniku nad Žužemberkom. Zgodba o Tonetu je nekoliko pripomogla k pozabi poraza v odbojki.

Na vrsti so bili Piciči in lignji na Loki, doma pa še Princeska krofi. Mami je pripeljala iz Kranja še starejšega vnuka in družina je odšla na jubilejni Koncert pevskega zbora Pomlad v Kulturnem centru Janeza Trdine. Babi je s psičko Pikico ostala pred televizorjem.

Sobota je bila prijetna in polna čustvenih doživetij.

Se vaša družina tudi udejstvuje v športu in kulturi?

Vprašanja za predsedniškega kandidata. 14. oktober 2022

Tudi v naše mesto prihaja eden od kandidatov za predsednika države in dobili smo prijazno vabilo naj ga vprašamo karkoli nas že zanima z obljubo, da nam bo na vsako vprašanje odgovoril. Prvi hip mi je godilo, da nekdo želi slišati tudi nas, začela sem razmišljati, kaj bi ga vprašal, da bi bil njegov odgovor aktualen in vsebinsko pomemben za javnost, ki bo kandidata brez dvoma pričakala. Prizadevala sem si, žal pa nazadnje le ugotovila, da ne vem kaj bi ga vprašala, ker že v naprej vem kaj mi bo odgovoril oziroma nam lahko odgovori le to, kar tudi sami sprejemamo po javno objavljenih informacijah.

Moje vprašanje kandidatu bi lahko bilo povezano z njegovim dosedanjim delovanjem v organih odločanja EU. Prepričana sem, da se vsak državljan naše domovine sprašuje zakaj se je EU tako izrazito izpostavila med vojskujočo se ZDA in Rusijo s tem, da je hitela z sankcijami, da je bolj zaupala delovanju ZDA, da je nudila podporo ukrepom NATO namesto, da bi nadaljevala s pogajanji, na njih vztrajala, se pridružila Združenim narodom, proučila predloge francoskega predsednika, Zakaj so euro poslanci vse to sprejemali in potrditi kljub opozorilom, ki so jih nakazovali Združeni narodi (lakota, energetska kriza). In kaj bi lahko euro poslanci naredili, da EU ne bi bila v primežu med obema velesilama? Najmanj kar je, bi lahko zahtevali objektivno analizo stanja v Ukrajini, ki je problematično že od 2014 leta in presojo posledic vojnega spopada s projekcijo njihove sanacije. Saj EU vendar ni Marijina družba, ima na razpolago najboljše strateške strokovnjake in dovolj kapitala, ki ga zdaj vlaga v nabavo orožja in nove kapacitete za energente. Ampak tega vprašanja ne morem postavljati jaz, ki sem izraziti pacifist, brez poznavanja vojaške strategije in informirana samo preko javno dostopnih podatkov. Nisem strokovno kompetentna, torej je odgovor lahko samo temu primeren, kvečjemu prilagojen podobnim vprašanjem drugih prisotnih.

Kaj pa vprašanje kandidatu o tem, da je Slovenija kot piše Delo »revna z energenti« ali kot pravi GZS bo zaradi pomanjkanja energentov bolj trpela njena industrija, ker je Slovenija tretja industrijsko razvita država v EU. Če je res, da nas je tudi Rusija uvrstila med njej sovražne države, bi se znalo kaj zgoditi tu ribniškemu inženiringu, dolenjskemu farmacevtu in vsem slovenskim industrialcem, ki že skoraj 80 let vlagajo v proizvodnjo v vzhodnih državah z največjim tržnim potencialom na svetu. Pa ne le Slovenija in njeni gospodarstveniki, tudi vse države v EU imajo ali so vsaj imele te ogromne tržne možnosti vzhodnih držav na razpolago. Zakaj se tem možnosti sistematično odpovedujejo v korist nikoli stabilnih trgov razvitega sveta? To moje vprašanje bi bilo spet laično, saj ne vem dovolj o dolžnostih diplomatov, ki bi morali skrbeti za mir v svetu, pa tudi ne vem, kako razmišljajo gospodarstveniki po EU, pa verjetno o tem tudi kandidat za predsednika ne ve, saj ni nobenih strokovnih ugotovitev, ki bi nas pomirjali.

Najbolje, da obsedim na svojem kavču in se ne vtikam v odločitve, ki mi jih nihče ne more ali noče vsebinsko tolmačiti.

So to tudi vaše dileme?

Jesensko cvetje, 13. oktober 2022

Naši vrtovi so vsak dan skromnejši. Večina družin se je že odpovedala zelenjavnemu vrtu, posijala angleško travo in goji livado s kakšnim skromnim rondojem ali mejno rožno obrobo. Dobivam občutek, da so ljudje zgubili voljo do vrtnarjenja in postali prepričani, da je estetski videz bistvenejši.

Osebno se prav za prav čudim, da se vrtnarjenje opušča tako množično prav v času, ko celo država spodbuja samooskrbo, zmanjšanje uvoza zelenjave in ekološko pridelavo hrane. Kot da ne slišimo drug drugega. Vrt seveda zahteva svoj čas in obdelovati ga moramo takrat, ko narava sprejema sadike in semena. Pridelek je skromen še ob pazljivi negi, če se zamuja pri negi pridelka ga tudi ni. Je pa tudi dober in koristen način rekreacije naših telesnih moči kot tudi odličen za sprostitev in poživitev naših možganov. Zato je še bolj čudno to, da smo na vrtovih predvsem upokojeni in da mladih vrtnarjev ni niti za vzorec. Sumim, da so mladi v prostem času raje na športnih igriščih, s svojimi psički na sprehodu ali pa poležavajo doma na kavču s pametnim telefonom v roki. Kakšni ljudje bodo to, ko odrastejo? Bodo sploh vedeli kaj vse jim lahko zagotavlja narava, njiva, vrt? Se bodo znašli, če bo kriza, brezposelnost, vojna, pomanjkanje, ?

Imam priliko opazovati zakonca, ki sta delovno dobo preživela v Beogradu in po upokojitvi postala Ljubljančana. Kmetovala nista nikoli, je pa naneslo, da njuno domovanje obkroža prijetna terasa s šestimi visokimi gredami. Brez predsodkov obdelujeta te grede in se nam hvalita, da ne kupujeta kumaric, paradižnika, solate, peteršilja, korenčka in vse drugo kar potrebujeta v kuhinji. Prijetno cvetje poživlja to njuno uspešno kmetijsko-vrtnarsko proizvodnjo in uživata, ko opazujeta rast ekološke in zdrave zelenjave skozi vse leto; najprej jagode in berivke pa vse do ledenke, ki prezimi kar na prostem.

Včasih se tudi zamislim kako skrbno smo negovali zelenjavni vrt za hišo mojega otroštva. Moški v družini so poskrbeli za vzdrževanje ograje, količke, brajde in druge potrebne pripomočke, ženske smo regulale, sijale, sadile, okopavale, oblikovale gredice in skrbele, da je bil vrt vedno poln. Posebno mesto so imele kamilice in še nekatere zdravilne rastline, na vrtu je bilo v vseh sezonah polno rož, kako tudi ne, bilo nas je kar šest žensk. Otroci smo morali paziti, da na vrtu ni bilo vrtnih škodljivcev ali zeli. Seveda se je vrt vedno razkazal obiskovalcem, bil je naš ponos, čeprav smo imeli zelnik in njive tudi vedno kar se je dalo dobro obdelane.

Ko je bila RTV še ustanova za poučevanje, nas je nekajkrat razveselila s prikazom vrtnarjenja v ameriških šolah. No, sem si mislila, morda bo pa to vplivalo tudi na naše šole, saj si Ameriko radi vzamemo za vzor. Pa ni videti, da je to, razen mene opazil še kdo, zagotovo pa ne oblikovalci korikuluma za naše šole. Izgubili smo že ogromno znanja, ne znamo več skrojiti obleko, izdelovati lesnih izdelkov, smučk, kuhinjskih priboljškov, izgubljamo torej še znanje o vrtnarjenju, pa to nikogar ne skrbi in to v času, ko se približuje pomanjkanje hrane. In vendar so tekstilne delavke po naših krajih, ki so izgubile delo, našle nov vir prihodkov prav vrtnarjenju in kmetovanju!

Kje bi vi iskali zaslužek, če bi izgubili zaposlitev?

Južni plinski tok, 12. oktober 2022

Zdaj pa že večina poudarja za nujno, da se morajo začeti pogajanja med Rusijo, Ukrajino, Natom in ZDA. Turčija je takoj pristavila svoj lonček, Putin je pripravljen graditi južni tok in naš generalni direktor Plinovodov je zagotovo zadovoljen. Tudi kandidatka za predsednico države je menila, da bo Bidena odneslo na Tajvan od koder bo izzival Kitajce, ti pa ga bodo nagnali domov. Upam le, da ne bo civilnih žrtev, oziroma pričakujem, da so ZN pripravljeni tudi tam razviti pogajanja.

V teh vojnih časih se ne morem izogniti razmišljanju o poslanstvu in viziji dela diplomatov po svetu. Vsaka država ima svojo diplomatsko mrežo, ki ji davkoplačevalci zagotavljajo delavne in bivalne prostore v državi, kjer opravlja svoje delo. Na številnih potovanjih po tujih deželah smo se srečevali s temi predstavniki Slovenije v tujini. Običajno nismo zaznali kakšnega posebnega delovnega vzdušja, večkrat so se z nami podali na ogled znamenitosti zaradi katerih smo v to deželo pripotovali. Poskrbeli so na primer na sedežu EU za začasni potni list, če je bil komu ukraden ali je bil zgubljen, O tistih, ki so nas zastopali pred napadom Putina ne vemo nič ne kdo so, se kaj v času priprav na vojno delali, kako so ukrepali, zakaj niso bili uspešni in odpira se še na tisoče drugih vprašanj. Tudi o zunanjih ministrih in njihovih aktivnosti ne vemo kaj dosti, zgleda pa, da so se bolj ukvarjali s sosedi, ki jih zdaj celo nagrajujejo z državnimi odlikovanji (Pahor nemškega predsednika, Italija nagradila Logarja). Zakaj so ta odličja podeljena ne vemo.

Ni se čuditi samo ravnanju diplomatov in odlikovancev, na pogovoru ob predstavitvi knjige Budimira Lončarja smo lahko slišali, da je Slovenija »brez jasnega mednarodnega pozicioniranja, vsebine, širine duha in obzorja« in da je za njeno diplomacija edino merilo strankarska pripadnost. Kaj bi pa morala narediti diplomacija? V mednarodnih odnosih bi se morala boriti za mir in splošni napredek ker se je »bolje eno leto pogajali kot en dan bojevati«. Lončar ocenjuje, da v vojni v Ukrajini ne more biti zmagovalca - kompromis pa je edina rešitev.

Kaj pričakujemo od diplomatov naše države v prihodnje? Nedvoumno sodelovanje z diplomati sveta, da se pogajanje držav v vojni takoj začnejo. Nudenje vsestransko podporo ter razumevanje obema vojskujočima se strankama pri iskanju kompromisa. Ne potrebujemo orožja, zmagovalca, novinarskih zastrašujočih poročil in medijskih napadov ene ali druge oblasti, stranke, države, vodje. Pred nami je samo konkreten cilj - ustavljeno vojskovanje, obnova porušenega in zopet delujoče trgovske povezave.

Je naivno tako razmišljati? Morda! Sem pa prepričana, da večina ljudi na svetu misli takole kot sem napisala. Dokazil je vsak dan več. Zato diplomati in zunanji ministri opravite dobro svoje delo. Mi vsi, zlasti pa mediji, si prizadevajmo ustvariti primerno vzdušje za uspešna pogajanja!

Mislite tudi vi, da vojno moramo ustaviti?

Razpis ministrice za kulturo. 11. oktober 2022

Ne vem kako bi brez medijev pa čeprav jih večkrat kritiziram kot hvalim. Če dalj časa spremljaš avtorje prispevkov kmalu ugotoviš, kdaj podajajo svoje mnenje, kdaj pa poročajo o mnenju drugih. Ker so včasih res strupeni in pristranski je prav, da imajo svoje standarde, ki jih morajo upoštevati pri poročanju, prav pa je tudi, da imajo skupni evropski okvir, pokrit s sredstvi za delo. Ministrica nas vabi naj podamo mnenje na predlog, ki ga je EU posredovala za medijske storitve in njihove ponudnike. Ko bo izšel prevod uredbe o slovenščini bi bilo prav, da se na prijazno vabilo ustrezno odzovemo.

Bolj aktualno kot evro uredba pa je vabilo Ministrstva za kulturo o stalnih strokovnih komisijah in možnost, da se za člana prijavi vsak, ki izpolnjuje določene pogoje. Kar sedemnajst stalnih komisij je ustanovilo, med njimi tudi za slovenščino, področje knjige in arhivsko dejavnost. Pogosto razmišljam, da so te kulturne dejavnosti vsebinsko prepuščene sami sebi čeprav so pomembne za vse državljane.

O varovanju in negovanju slovenščine smo ukrepali že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in z resolucijo ustavili njeno nazadovanje. Potem so bile ustanovljeni institucije, ki profesionalno skrbijo za slovenščino vendar o njihovih dosežkih vemo kaj malo. Še vedno se zatekamo k angleščini čeprav v EU ni naroda, ki bi mu bila angleščina avtohtoni jezik. Upam, da bo ta komisija ustrezno nadzirala uporabo slovenščine v javnosti in o učinkih delovanja njenih profesionalnih organizacij.

Področje knjige je zame kot bralca, problematično saj v Sloveniji skoraj ni drugih izdaj in prevodov kot iz angleščine. Trg je preplavljen z angleško literaturo, nima pa sodobnih poljskih knjig, nič ne poznamo srednjeazijskih avtorjev, včasih ujamemo kakšno delo Afrike, sodobnih literatov Rusije nikoli. Malo se popravlja produkcija v španščini.

Arhivi gospodarskih družb in civilne družbe zahtevajo nova navodila ne samo zaradi zdaj slabo urejenega in neprimerljivega gradiva na papirju, predvsem zaradi novih podatkovnih baz in tehničnih pripomočkov za njihovo arhiviranje oziroma poznejšo dostopnost na vseh načinih arhiviranja. Najprej smo dajali podatke na magnetne trakove, potem na diskete, sledili so DVD, ključi, neki novi spominski trdi diski ločeni po tekstih in slikah, zdaj smo v oblačkih, kaj bo jutri je veliko vprašanje. Kako naj iz vseh teh hranilnikov povzamem tisto kar potrebujem, če pa moj računalnik sprejema le še enote od ključa naprej. Poleg teh tehničnih pripomočkov pa so arhivi tudi vsebinsko ubogi. Najbrž arhivov civilne družbe sploh nima (društva, gibanja, Rastoče knjige, stanovske organizacije, ).

Naj omenim še komisijo za podporne programe v kulturi, ki bo verjetno morala kaj ukreniti tudi na prekarstvo v kulturi in espejevstvo. Težko je verjeti, da je kar 26000 podjetnikov v kulturi, če pa so, bi človek najprej pomislil na institucijo, ki zanje trži ali vsaj na organizirano skupno skrb za njihovo promocijo.

Ministrstvo za kulturo ima veliko zahtevnih nalog, zaželimo jim uspešno delo!

Se kdaj vprašate kaj vse je potrebno za naše vsakdanje življenje?

Ko popusti zdravje, 10. oktober 2022

Moji dolgoletni prijateljici, recimo ji socialna delavka, popušča zdravje. Ne samo, da jo zapušča spomin, boli jo glava, ne bere, ker ne vidi dobro, ne ukvarja se več z gospodinjskimi opravili, ker težko hodi in še težje prenaša tudi normalna bremena kot so metla, perilo in podobne vsakdanje stvari. Včasih kaj skuha, kuhinjo v redni oskrbi pa je moral prevzeti mož. Opustila je tudi skrbi za osebno urejenost tako, da zgleda stara, čeprav je več let mlajša od mene. Nekoč pronicljiv pogovor in vedno nasmejan obraz so stvarno preteklost, moja prijateljica potrebuje skrbno, strokovno in stalno nego ter duševnega terapevta. Njena številna družina se je vdala v usodo. Žal ne vem kaj zmorejo njihovi prihodki.

Bila pa je v svoji delovni dobi naša socialna delavka polna idej, pripravljena delati dobro, garačka, graditeljica in v prvih vrstah, ko je šlo uvajanje novosti. Najprej je v bolnišnici kot dobra vila, poskušala pomagati ljudem s podeželskimi ali družinskimi težavami. Naučila se je zbirati prispevke za reševanje materialnega pomanjkanja nezaposlenih, bolnih in drugih pomoči potrebnih. Spoznavalo je njeno delo in njeno pomoč vedno več ljudi in v volilnem času je bila nenehno pozvana naj stopi v politiko, da bo njeno delo v korist vedno več ljudem. Sledila je poslanstvu svojega poklica in se osredotočila na problematiko vrtcev, pozneje na kadrovsko problematiko delavk v tekstilni industriji in nato na problematiko starejših občanov. Neverjetno priljubljena je bila v vseh institucijah, ki jih je vzorno vodila in dosegala izjemne učinke. Njena strokovna pomoč je bila dobrodošla pri razvijanju omenjenih dejavnosti po vsej Dolenjski in v Beli krajini. Izkušnje je s pridom uporabila kot delegatka in funkcionarja v interesnih skupnostih republike pa tudi v delu civilne družbe. V reševanju socialne problematike je bila desetletja med najuspešnejšimi voditelji.

Kmalu po zaposlitve si je z možem ustvarila družino s sinovoma in hčerko. Njihov dom je imel vedno odprta vrata za razprave in pogovore o gospodarskih, socialnih in političnih problemih. V času njene mladosti je v mesto prihajalo veliko mladih diplomantov vseh strok in njeno socialno emocijo je prepoznavalo veliko prišlecev kot vstop v družbeno angažiranih državljanov in državljank. Srečevali smo se ekonomisti, arhitekti, farmacevti in drugi profili, oblikovali mnenja o mnogih stvareh in drug drugemu pomagali premagati težave. Njena družina se je vključevala v vse debate in tako sooblikovala naše poglede na življenje in delo v mestu in širše.

Ne grem velikokrat k njej ker imam tudi sama starostne težave, sicer drugačne kot ona, toda vezane na leta. Čutim pa se dolžna, da bi jo prepričala v dejanja, ki so zaznamovala njeno osebnost v preteklosti. Rada bi jo nagovorila, da si kupi novo majico, se lepo obleče in gre z menoj na razstavo, v trgovino ali tja kamor ona želi. Tega seveda ne smem storiti saj je to stvar njene družine, ki ji je posvetila vso svojo ljubezen in ji skupaj z možem omogočila primerne materialne razmere. Morda bi bila uspešna terapija zanjo gradnja kakšnega prizidka, drvarnice ali kaj podobnega, da mi morala zopet misliti, da bi videla morebitne uspehe svoje zamisli. Verjetno bi bilo zanjo dobro, če bi prepoznala svoje nekdanje veselje do vrtnarjenja, nabiranja zelišč, kostanja in še mnogo drugega kar jo je veselilo vse življenje. Sem samo njena prijateljica in nimam negovalnega znanja, žal.

Kako pomagate vi nege potrebnim?

Vzgledi vlečejo. 9. oktober 2022

Zgleda, da nameravata ministrica za pravosodje in Komisija za preprečevanje korupcije »stopiti na rep« osebam dovzetnim za korupcijska dejanja. Načrtujeta sprejem zakona po katerem bi morale osebe, ki upravljajo države in javne zadeve, upoštevati javno etiko, pozitivne vrednote in družbeno moralo. A najpomembnejša pa naj bi bila zakonska ureditev prepovedi pasivne volilne pravice, da bi se storilcem najhujših kaznivih dejanj preprečilo opravljanje javnih funkcij v državi, upajmo pa da tudi v lokalnih skupnostih in javnih zavodih.

Še več; Slovenski institut za standardizacijo je ugotovil, da je integriteta pričakovano delovanje in odgovornost za obvladovanje tveganj, kar je opredeljeno v standardu ISO 31000 tako, da je v vsakdanjem življenju možno razločevati želeno in neželeno ravnanje posameznika do soljudi in skupnosti. Zakonske podlage o integriteti se zato pripravljajo tudi za širši okvir sistema družbene skupnosti, institucij javnega in zasebnega sektorja ali katerekoli socialne skupine, zlasti učinkovito obvladovanje tveganj v notranjem in zunanjem okolju. Poudarki so na usklajenem delovanju javnih in zasebnih institucij do živih organizmov. Vizija pa je, da se z obvladovanjem tveganj obvarujemo pred neželenimi učinki korupcije. Možno je reči, da vse te priprave nakazujejo novo obdobje zakonskega in političnega preprečevanja korupcije v Sloveniji.

Samo zadovoljni smo lahko, če bodo pripravljavci zakonskih podlag vztrajali na sprejetih principih, ki so jih oblikovali na posvetu »Integriteta v odnosu do legalnosti in legitimnosti« koncem septembra letos. Skrajno občutljivi in kritični smo do vsakega podkupovanja in neskončno jezni, ko poslušamo kaj vse prihaja pred sodnike iz politike, zdravstva, Od nekdaj velja, da morajo biti funkcionarji, in vsi z javnimi pooblastili nam v zgled. Zaupanje so rojeva počasi, sledi dejanjem, ki so dobra za večino. Politik ali katerikoli več ljudem nadrejena oseba si mora svojo integriteto najprej ustvariti, jo v vsej svoji nadrejenosti dopolnjevati in negovati, zagotavljati mora otipljive učinke in vanjo mora nenehno vlagati izzive napredka.

Iz mojih otroških let se dobro spominjam, kako pomembno je bilo, da si svoji družini v ponos in kako težko je bilo ponovno pridobiti ugled, če se je na primer kateri član družine zapletel v družinsko ali kakšno drugo afero. Trpel je ugled družine, njega in njegovih potomcev. Ni minil dan, da ne bi stari starši otroke poučevali naj bodo delavni, pridni, razumevajoči, potrpežljivi in ne vem kaj še vse. Sami so se obnašali zgledno, se zavedali, da jih otroci opazujemo in po njih ravnamo. Njihove napotke smo imenovali nauke, kadar so nas kregali, ker jih pri svojem ravnanju nismo upoštevali, smo še čutili prizadete in se trudili napraviti kaj dobrega, da bi zgrešeno ravnanje ublažili in dali vedeti, da se ga kesamo. Nauki moje družine me še vedno spremljajo.

Je pa vprašanje, koliko so ti nauki upoštevani v rodovih, ko je vzgoja in izobraževanje prilagojeno sedanjemu času, morda nekoliko prihodnim. Sina še upam kdaj opozoriti na pomen ugleda, ideala ali celovite osebne integritete, pri vnukih ne maram preskakovati staršev. Če je prilika povem, kako so razmišljali moji vzgojitelji - povem bolj kot pripoved o nekdanjih časih, kaj od tega bodo sprejeli pa je seveda odvisno od njih samih.

Kako pa vaša družina skrbi za svoj ugled?

Kostanj, 8. oktober 2022

Malo se oddahnimo od teh problemov demokracije, politike, jedrske nevarnosti, sankcij in drugega, kar so nam na glavo nakopali Zelenkoti, Putini, Ursule itd. Heda in Jože sta šla na sprehod po gozdu in se vrnila z cekarjem prekrasnih jurčkov. Videla sem pred trgovino, da možakar že pripravlja peko kostanja, bliža pa se tudi tradicionalni dan kostanja, mošta in rojstnih dni na našem vrtu.

Sezona kostanja je v mojem življenju pomenila veliko dobrega. Obširni gozdovi mojega deda so bili poraščeni tudi s vseh vrst kostanji, debelimi, sladkimi in divjimi kar je stara mama potem uporabila za peko namesto krompirja, za rejo domačih živali, pa tudi za boj proti moljem in hišno lekarno. Takoj po prvem mrazu, ko so odpadli prvi kostanjevi plodovi, smo se otroci zapodili v dobro poznane hoste s kostanji in prihajali domov s polnimi košarami. Te so se polnile cel popoldan, spremljale so jih skrivalnice, prforcanje, raziskovanje kakšne kotanje ali potoka, pa tudi iskanje jurčkov ter poberkov po že obranih vinogradih. Strogo prepovedano je bilo kurjenje v gozdu, smo pa imeli s seboj drat na katerega smo nabirali kostanj in ga doma pekli v rešti. Sezone so bile kar dolge, saj niso bili vsi kostanji istočasno zreli. Zadnje paše živine smo pastirji lahko zaključili s kresom v katerem smo poleg kostanja pekli tudi krompir.,br>
Ko smo hodili na delo, smo kostanj pekli po oddelčnih zabavah na piknik prostorih, običajno ob vodi skupaj z družinskimi člani. Se je kmalu pojavil kostanj tudi na najelitnejših kosilih na Otočcu ne samo kot pečen pač pa tudi kot prikuha. Po Trškogorskih zidanicah si seveda vedno dobil pri gostitelju poleg mošta tudi pečen kostanj. Nismo se ga naveličali vse do današnjih dni oziroma je postal tradicionalna jed tudi na oktobrskih praznovanjih rojstnih dni. Moj sin in vnuk sta rojeva v oktobru, prijateljica Marjeta tudi, svakinja Tereza in verjetno še kdo. Se samo po sebi razume, da bo kostanj razlog za srečanje, iz previdnosti pa bo snaha naročila še primerno količino golaža, da ne bo kdo lačen.

Več mojih sorodnikov še vedno kmetuje, nekateri so se primerno izobrazili za kmetovanj in že razvili zagotovljene količine pridelkov trgovinam in gostiščem. Vsi imajo vinograde, tudi tisti, ki jih ne morejo sami upravljati. Ko je na našem vrtu oktobrsko pečenje kostanja pridejo z moštom iz svojih vinogradov in modrujemo o letini, kakovosti pridelka, načrtih. Medeja je že prava podjetnica, ki poleg opisanega ponuja tudi domače žgane pijače, svinjske krače, kruh iz krušne peči in še mnogo dobrega. Tako je oktober postal tudi mini dan žlahte, v malem to kar je moj ded vsako leto priredil za svojih 11 otrok in njihovih družin.

Sama bom letos nekoliko omejena. Poleg let me muči gleženj in ne upam v gozd, da ga ne bi poškodovala. Kostanj bom zato kupila na tržnic, jurčkom pa se bom odpovedala, baje za starejše in otroke sploh niso priporočljivi.

Kako pa bo pri vas letos s kostanjem?

Demokracija, 7. oktober 2022

Po definiciji je demokracija vladavina ljudstva. Ljudje na ozemlju države Slovenije smo si z Ustavo začrtali poti, ki jih bomo ubirali, da bi z demokracijo ustvarjali bogato kulturo naroda in zagotavljali blaginjo za vse. Pri uresničevanju te lepe, koristne in potrebne demokracije, ki bi odpravila revščino, povečevala intelektualne potenciale ljudi in ohranila tradicionalne vrednote pomembne za oblikovanje prihodnosti, pa se močno zatika, tako močno, da se od idejne zamisli oddaljujemo namesto, da bi se približevali. To kar je za večino demokracija in je bilo z volitvami parlamenta od ljudi potrjeno, je na primer za nekatere politične stranke tako zgrešeno, da na vse dovoljene in nedovoljene načine gradijo svojo demokracijo. Kakšna naj bi bila ta druga republika znotraj Slovenije sicer ne povedo, povedo pa to posamezniki, ki so sooblikovali Ustavo Republike Slovenije ne da bi jih njihovo ljudstvo zato pooblastilo (npr. za privatizacijo premoženja) in ne da bi se res poglobljeno pogovorili o obliki demokracije s svojim ljudstvom. Ti posamezniki so večinoma »vrgli puško v koruzo« že ob prvem problemu, ki ga je sprožila sprememba demokratičnih načel države, jadikujejo za prekinitev Pučnikove poti v demokracijo ob tem, da večina ljudstva v Sloveniji niti ne ve, kako si je omenjeni avtor zamislil svojo pot v demokracijo, s kom se je o tem posvetoval, kdo mu je podelil za to mandat, kakšen načrt je imel in s kom ga je nameraval uresničevati in še mnogo drugega. Po tridesetih letih se oblikovalci slovenske demokracije med seboj obtožujejo namesto, da bi z vso resnostjo poskrbeli za odpravljanje posledice nepremišljenih lastnih odločitev. Pričakujemo preveč?

Trenutno je demokracija v moji domovini Desetnica. Samo poglejmo kdo je predlagatelj kandidatov za predsednika Republike Slovenije; dr. Romana Jordan in skupina volivcev, dr. Biserka Marolt in skupina volivcev, itd. Slutiti je možno, da le za tremi kandidati stoji več kot sto ljudi poleg tistih 5000 podpisnikov. Je to res kompetenten predstavnik ljudstva, ljudske demokracije? Nekje so zapisali, da je v stranke organiziranih okoli 200000 ljudi na območju Slovenije - manj kot 10% vsega prebivalstva, morda manj ali več, številke o članstvu v strankah niso na voljo. Ti nam izbirajo kandidate in po svoji presoji postavljajo demokratične postulate. Da bi kdo načel problematiko kvoruma večine je seveda utopija.

Poglejmo še, kako je vladavina ljudstva upoštevana v parlamentu. Vlado, ki je za uveljavljanje ciljev in vizije v tem mandatu potrebna, ni možno imenovati, Javno RTV smo izgubili, vsaj informativne oddaje zagotovo, v prihodnih mesecih bomo hodili ali pa ne, na referendume ne da bi kdo ljudstvo vprašal ali so potrebni ali ne. Tista stran, ki je referendume predlagala, bo z utečeno in izurjeno promocijo poskrbela za volilni izid, udeležba ostalih je odvisna od Nike. In učinki, posledice, ? Časopisi bodo polni člankov kaj vse bi se moralo narediti, naredil pa ne bo nihče nič. Živimo v času draginje in neposredne jedrske nevarnosti, pa še vedno mahamo z roko in momljamo «bo že kdo drug kaj naredi, da vsega tega zla ne bo«. Se vam ne zdi, da postajamo vdani v usodo, ki jo kreirajo politične elite, ki popolnoma ignorirajo vladavino ljudstva.

Kje vidite rešitve?

Nobelova nagrada, 6. oktober 2022.

K naši splošni izobrazbi spada tudi poznavanje dela izumitelja Alfreda Nobela in njegovega sklada, ki vsako leto podeli nagrade pomembnim svetovnim izumiteljem, književnikom, ekonomistom in politikom. Ob razglasitvi včasih zadovoljno prikimamo, včasih se namrdnemo in pogosto z občudovanjem spremljamo podelitev.

Nobelovo nagrado se podeljuje za posebne dosežke v fiziki, kemiji, književnosti, fiziologiji ali medicini in nagrado za mir. Leta 1969 so tem dodali še Nobelovo nagrado za ekonomijo, kar me še posebno veseli. Nagrajenec dobi bogato nagrado kot spodbudo za razvijanje inovativnosti v prihodnje.

Nagrajenec ali nagrajenka postane po prejemu nagrade svetovna osebnost, najvišja avtoriteta v svoji stroki. Če je to univerzitetna osebnost, se Univerza na kateri nagrajeni dela, vključi najvišje na svetovne lestvice prestižnih Univerz. Če univerza nima zaposlenega Nobelovca se težje ali pa sploh ne plasira med prestižne. Na Ljubljanski Univerzi se je prof. dr. Lučka Kajfež Bogataj do sedaj najbolj približala tej prestižni nagradi. V nekdanji državi je bil Nobelov nagrajenec Ivo Andrič. V sedanji državi še nimamo kandidata. So pa bila naša podjetja izjemno zainteresirana za sodelovanje z Nobelovimi nagrajenci, posebno to velja za kemijsko in medicinsko stroko.

Nobelovo nagrado za ekonomijo je prejel tudi Friedman, ki se je proslavil s teorijo nenehne rasti in dobička, ki je že desetletja vodilo kapitala.

Najpomembnejša za nas bralce pa so književna dela Nobelovcev kot so na primer Orhan Pamuk, Doris Lessing, Gabriel García Márquez, Aleksander Izajevič Solženicin, Pablo Neruda, Heinrich Böll, Jean-Paul Sartre, Mihail Aleksandrovič Šolohov, Ivo Andrić, John Ernst Steinbeck, Ernest Miller Hemingway, Albert Camus, Boris Leonidovič Pasternak, Thomas Mann in še mnogi drugi, ki smo jih ali jih pa še moramo spoznati. Nobelova nagrada za književnost se podeljuje nepretrgano od leta 1901 dalje.

Za nas so seveda izjemno pomembni ali pa bi morali biti, tudi Nobelovci za mir. Od 1901 do sedaj se ta nagrada večkrat ni podelila čeprav so predlogi bili podani. Med drugimi so jo prejeli tudi naslednji posmezniki in institucije: Theodore Roosevelt, Mednarodni komite Rdečega križa, Nansenški mednarodni odbor za begunce, Dag Hammarskjöld, Otroški sklad OZN, Martin Luther King mlajši, Willy Brandt, Henry Kissinger, Lech Walesa, Mednarodni zdravniki brez meja, Desmond Tutu, Mirovne enote OZN, Mihail Gorbačov, dalajlama, Jimmy Carter, Kofi Annan, Barack Obama, Medvladni forum za podnebne spremembe (IPCC), Organizacija za prepoved kemičnega orožja, Evropska unija, Mednarodna kampanja za jedrsko razoroževanje (ICAN), Svetovni program za hrano (WFP). Najbrž je prav, da si zapomnimo tiste, ki so izjemno zaslužni, da vojnih strahot dolgo nismo doživljali!

Ste kdaj pomislili na to?

elje in stvarnost, 5. oktober 2022

Bližajo se volitve predsednika države, vrstijo se soočenja, Erika je pronicljiva, kandidati previdni, praviloma mirni in lepo urejeni. Naša scena politične elite je primerljiva z mednarodno, veliko je besed. Navadili smo se teh soočenj, zelo malo ali nič ni novega ali kot je rekla neka Italijanka približno takole: želeli so si oblast, upam, da bodo izvoljeni, nič drugače ne bo kot do sedaj.

Tega bloga ne pišem zaradi soočenj ali kandidatov, pač pa zaradi izrazoslovja, ki ga večina govorcev uporablja v državi in v EU. Bode me v oči, da nobeden ne prihaja s kakšno omembe vredno in objektivno analizo stanja o katerem govori. Do sedaj še ni bilo govorca, ki bi prišel na soočenje z jasnim ali celo pisnim načrtom o tem, kako namerava uresničevati svoje naloge kot na primer »prizadeval si bom, da pri nas ne bo revščine«. Nihče ni spregovoril, da za uresničevanje svojih zamisli, potrebuje na primer drugačni zakon o minimalni plači, drugačno podjetništvo ali drugačno strokovno asistenco in kakšno? Ko smo delali v tovarni smo morali za vsak predlog predložiti argumente, prikazati učinke, odgovarjati na sitna vprašanja in za »vsako figo« prevzemati odgovornost. Na soočenjih pa gre za državo, članico EU, kandidati za predsednika ali ministra ali poslanca, pa govorijo brez argumentov, največkrat uporabijo »se mi zdi«, »treba bi bilo«, itd.

Ima pa tako kramljanje svoje dobre strani. Prebirajo jih lahko vsak dan v dnevnem časopisju, če prebirajo najosnovnejše časopise, lahko vsak dan tudi prihajajo z novimi zdi se mi, treba bi bilo in podobnimi izrazi. Tako se nam dogaja, da vsak dan slišimo narodovo željo po demokraciji. Ni pa še nobeden od omenjenih govorcev vsaj poskušal definirati, kakšno demokracijo si bo prizadeval, po kateri poti bo vodil narod, da bo demokratično živel, koga na tej poti potrebuje in kako bo spoznaval in odpravljal ovire, ki nedvoumno na tej poti so in ni jih malo.

Tako izrazoslovje naših kandidatov za politično elino je seveda izvoljencem v veliko korist. Najprej s svojim leporečjem spodbudijo našo domoljubno zavest, vsak od nas pričakuje, da bo kaj prijetnega slišal iz piedestala države, ki je največji dobavitelj in največji kupec za vsako podjetje. Pričakovanja so vedno večja čim dlje ga poslušamo, celo tako naivni smo, da najboljšemu govorcu damo svoj glas v prepričanju, da bo sam zagotovo uresničil vse kar je rekel, mi bomo samo uživali njegove učinke. Res naivno, vendar tako je. V času soočanj se tako govorec kot mi - volivci zadovoljimo z besedami in da je imela omenjena Italijanka prav, se zavedamo šele, ko se začnejo razblinjati nerealna pričakovanja. Ker zadeve govorci ne definirajo, zvodeni njihova osebna odgovornost.

Postaja me strah, da se tudi sama spreminjam iz volivke v kimavko in da se prehitro zadovoljim z lepo besedo, še posebno, če je ta prijetna. Volitve so imele smisel, dokler je bilo osnova za izbor kandidatov njihovo uspešno opravljanje dela, dokler so izvoljeni upravljali svoje in skupno premoženje, dokler je bil človek in njegovo delo spoštovano, želeno in primerno nagrajevano. Več se ne čudim športniku, ki je izjavil: če bi volitve kaj pomenile, bi jih že zdavnaj odpravili«.

Kako pa vaša družina razmišlja o kandidatih?

Srečanja v Ljubljani, 4. oktober 2022.

Zaradi težav z nogo nekaj časa nisem obiskala Ljubljane in se tam poveselila običajnih srečanj s prijateljicami in prijatelji. Že ko sem vstopila v moderen modri vlak, ki zdaj vozi po naši progi, mi je bilo prijetno, ker je vse udobno, vožnji primerno in skoraj da brezhibno. Prvi človek na ljubljanskem peroni je bil moj sin, ki me je z avtom odpeljal iz postaje mimo nekih čudnih taksijev in ulice v kateri je uporna RTV, k novemu hotelu pred Telekomom, mimo gradbišča Ilirije na Celovško v Spodnji Šiški kjer je že nekaj let ogromno gradbišče. Vse je videti živahno, razpoloženo, polno novosti saj gradnje ne razgibajo samo okolja ampak so kot novost neko upanje ljudi, da bo v prihodnje še bolje.

Moja snaha mi je po prijetnem kofetkanju dala Urbano in na srečanje s prijateljico sem se odpeljala z mestnim avtobusom kar je bilo spet drugačno doživetje. Namenoma sem avtobus zapustila na Ajdovščini, da sem si lahko ogledala sodobnega Figovca in se peš podala po coni peščev, kolesarjev in avtobusov proti Nami. Vidim, da v njej ni več Benettona, tam so sedaj damski okorni gojzarji z debelini in visokimi petami.

Prijateljica je pravkar prišla in najino srečanje je bilo nad vse prijetno. Ogledali sva si zanimivo ponudbo trgovine Mladinske knjige v pritličju, dobila sem darilce in napotili sva se Maxi kjer je možno v miru klepetati. Najina skupna pot se je začela ob vpisu na fakulteto. Skoraj vse izpite sva naštudirale v naši kuhinji, da sem lahko ob učenju skuhala tudi kosilo. Navduševale sva se nad kulturnimi in športnimi dosežki in obiskovale kar se je dalo veliko predstav. Lahko rečem, da sva bili udeleženki v večini študentskih aktivnostih. Po šolanju sem odšla iz Ljubljane, razšle sva se, prišli so otroci. Odhod moje in njene mame naju je spet povezal, od časa do časa naju povezuje tudi delo. Pri izdaji mojih knjig je njen sin Primož opravil oblikovanje, prav tako nam z ličnimi dodatki pripravlja vabila za stanovska srečanja. Prijateljica je že vdova imela pa je idealnega moža in prekrasno družino, ki je seveda razpadla na tri družine, vsaka pa si po svoje ureja življenje. Vedno je dovolj veselja in problemov za razgovor in razmislek med nama, včasih si kaj poveva v tudi v solzah, večinoma pa sva res veseli, da so otroci in njihove družine več ali manj srečne, normalne in delavne. Kaj naj bi želele še več?

Ljudje smo čudna bitja, tisto dobro okoli nas običajno ne vidimo oziroma se zdi samo po sebi umevno, tudi manjši korak v stran pa je že problem. Sva v letih ko svoje materialne zadeve predajamo potomstvu in v teh primerih povsod vpije do neba vprašanje, kako doseči zadovoljstvo vseh dedičev. Naslednje za najina leta trajno odprto vprašanje je kako ohranjati zdravje in kolikor toliko stika z okoljem v katerem živiva, potem je tu velik problem, ki naju še čaka - iti v dom ali ne? Ja, potrebno je preživeti dostojno in z razumevanjem.

Eh, ta leta!

Se v vaši družini tudi odpirajo take teme v pogovorih, jih sprejemate, razumete?

Nagovor ob uspešno končani Osnovni šoli, 3. oktober 2022

Dragi naš dijak!

Ob uspešno končani Osnovni šoli ti iskreno čestitamo za vzorni uspeh, najvišja priznanja in primerno ravnanje. Vsi v tvoji širši družini smo spremljali tvoje delo, ti želeli najboljše in zahvaljujemo se ti za radost in veselje, ki si nam ga zagotovil z dobrim znanjem. Polni smo upanja, da ti bo sledil bratec.

Zdaj si v zahtevnejšem okolju, ki ni samo učenje šolske snovi, je že priprava za tvoje samostojno življenje brez nas. Tvoji dosedanji dosežki nam vlivanje upanje, da boš z veseljem spoznaval tudi kulturo, družbene sisteme kot so politika, gospodarjenje, socialne institucije in vse drugo, kar boš potreboval v samostojnem življenju.

Vsak dan kaj preberi, to bo tvoj trening za poznavanje razmer v katerih si danes, za oceno tvojega zadovoljstva v teh razmerah in za spodbujanje tvojih misli, kaj vse bi lahko bilo bolje. Razmišljaj kaj vse bi rad doživel, kaj bi z največjim veseljem delal, kako bi se postavil v bok svojih staršev in kako boš ohranjal kar naj ustvarjalnejši odnos s svojim bratom.

Tvoje prihodnje dolžnosti že trkajo na tvoja vest, sprejmi jih z veseljem in rešuj z radostjo na način, ki si ga sam določil in po poti, ki ti jo nakazuje lastno mišljenje! Tu bomo, če nas boš potreboval!

Srečno pot, dragi dijak, v svet odraslih!

3. oktober 2022

Kako ste pa vi pospremili svoje otroke v srednje šole?

Oda občine. 2. oktober 2022

Iztočnico za tale blog mi je pisec, ki trdi, da bolnik potrebuje zdravnika ko zboli in ne takrat, ko ga je zdravnik pripravljen sprejeti. Menim in trdim, da je to res, da žal tega kratkoročno ne moremo popraviti in da to zagotovo vodi k odpravi solidarnosti oziroma javnemu zdravstvu. Vemo pa za poimenske krivce, a kaj nam to pomaga? Žal nič.

Trenutno se odvija razprava o tem ali se Diagnostičnemu centru Bled dovoli gradnja novega kliničnega centra v Ljubljani? Kako je prišlo do tega , da Diagnostični center ima potrebna sredstva za naložbe, Klinčni center v Ljubljani pa ne? Bolniki smo potrebovali zdravstveno rešitev za svojo bolezen in ker kompetentni zdravnik javne ustanove ni mogel ali hotel sprejeti bolnika, je odšel v Diagnostični center Bled in brez pripomb plačal storitev. Diagnostičnemu centru se je prodaja povečevala, Kliničnemu centru in drugim bolnišnicam pa zmanjševala. Dobiček se je privatnemu sektorju povečeval, v javnem sektorju je pa nastajala vedno večja izguba. Privatni sektor ima sredstva za gradnjo bolnišnice v Ljubljani, javno zdravstvo pa išče rešitve v koncesijah, pri EU, kaj vem kje še, morda tudi nikjer. Bolnik in njegove potrebe postajajo tržno blago.

Seveda se vsak bolnik samo sprašuje kakšni ljudje so zdravniki, ki naj bi poskrbeli za zdravje vseh državljanov in državljank. Očitno v izobraževalnem procesu niso pridobili vpogleda v odnose med bolniki in zdravniki, vpogleda v strah in trepet bolnika pred boleznijo, posledicami bolezni, očitno tega poduka niso uspeli pridobiti niti v praktičnem delu. Kaj o tem menijo zdravniška združenja in kaj so sposobna spremeniti v korist bolnika? Je zdravniška zbornica brez vpliva na izobraževanje zdravnikov? Gremo naprej! Kako razgledani so naši zdravniki in koliko intelektualne veličine je v njih, če ne rečejo nobene, ko se ministri za zdravstvo menjajo kot spodje perilo, ki si ne znajo ali nočejo postaviti svojemu delu primerne normative in standarde, se moderno organizirati in premagati peripetije med njimi, da o njihovi enotnosti niti ne govorim. Vprašamo se lahko tudi, kaj naredijo za izboljševanje položaja bolnikov in njih v zdravstveni politiki države po načelu katere se solidarnost v zdravstvu zmanjšuje, kako gre to skupaj po merilih zdravstvene etike? Kakšen je njihov delež v odločanju o naložbah, o razvoju medicinskih strok, v njihovem poslanstvu in viziji. Po božje bi jih častili, če bi svojo stroko celostno upravljali, sistematično urejali, trajno negovali, še posebno pa bili tam takrat, ko jih bolnik potrebuje.

Danes ob tej nezainteresiranosti zdravnikov, da sami strokovno in profesionalno, upravljajo javno zdravstvo ni pametno nasprotovati gradnji privatne bolnišnice v Ljubljani ali kjer koli v Sloveniji. Sredstva, ki jih privatno zdravstvo ima naj namensko služijo bolnikom, ki so denar privatniku prinašali. Zakaj po njem ni hlepelo javno zdravstvo je stvar vesti direktorjev zdravstvenih institucij ne glede na to ali jih strankokracija ovira ali podpira. Od naše Milene pričakujemo, da bo izterjala tisto neplačano milijardo za opravljene storitve, od Polje harmonije pa, da bo skrbela bolj za svoje bolnike in manj za šoferje.

Bi pomagali izboljševati razmere v javnem zdravstvu pač tam, kjer menite, da bi bilo koristno?

Oda občine. 1. oktober 2022

O prizadevanjih mladih na področju podjetništva in podjetniškega ustvarjenja bi bilo dobro, da se pooblaščeni za razvoj dejavnosti v občini dobro seznanjajo s podjetniškimi interesi mladih, ki so jih na primer izkazali v reviji Rast pa verjetno še na mnoge druge načine. Samo tehnična asistenca pri ustanavljanju s.p. je premalo saj mladi podjetniki nimajo še sredstev za trženje, razvoj ali premostitev kriznih obdobij, da o kadrih, ki jih morebiti potrebujejo sploh ne govorim. V dolgoročni strategiji naložb v občini bi morali obstajati podjetniški namenski skladi (na primer sklad za naložbe v kulturno produkcijo, sklad za pridobivanje novih trgov, sklad za produkcijo v lesu, sklad ekoloških rešitev, arheološki sklad, ). O tem verjetno vodi politiko Razvojni center, da spodbuja investitorje tveganega kapitala.

Vsekakor pa se je potrebno zavedati, da mlad, nadarjen podjetnik potrebuje vsaj 6 let, da je njegovo podjetje stabilno in solventno. Pregled nad zapiranjem s.p. jev in d.o.o. nakazuje, da mladi podjetniki zdaj ustrezne asistenci nimajo razen tistih, ki so svojo tržno niši odkrili v napravi ultrazvok, sodobno protezo, morda psihološki test za podaljševanje vozniških dovoljenj in slično. Sklad ali skladi bi lahko delovali za širše območje, lahko bi v svoja pravila vgradili varovala za poslovne goljufije, sklepali bi lahko pogodbe v regiji izvem Slovenije in si našli res zadovoljive in sprejemljive vire dolgoročnega financiranja podjetništva, ki bi na primer zmoglo nadomestiti morebitne izgube vozil ali upočasnjeno moč farmacije. Občine vključene v investicijske naložbe skladov bi tako občanom na ustreznejši in realnejši način zagotavljali stabilno blaginjo in močno obrambo pred intelektualno in materialno revščino. Vredno bi se bilo potruditi!

Zdaj bom ponovna napisala kako škodljive so bile odločitve o uničenju bančništva v Sloveniji ne da bi se zagotovilo kakršno koli nadomestilo. Tudi Novo mesto se je tvorno vključevalo v to škodljivo poslovno aktivnost. Poglejte po mestnem središču, same banke v njih pa le šalterji za nakazila plač in zbiranje prihrankov. Ste se kdaj vprašali kaj se z vašimi prihranki dogaja, kam se vlagajo, kdo o njih odloča, kdo je odgovoren zanje, s prstom lahko pokažemo samo na tiste direktorje bank, ki so ob osamosvojitvi vrgli puško v koruzo in se podredili strankoraciji, v tej pa s prstom lahko kažemo na vodstvo strank, ki smo jim volivci zaupali oblast, danes pa so zaradi bonitet v času vladanja dosegle že tak status, da lahko ustanavljajo svojo državo znotraj Slovenije. Kako naj podjetnost uspeva, ustvarja dobiček in izplačuje razmeram primerne plače, če so naši bankirji za bonbončke in bombonjere čez noč pozabili na svoje dolžnosti. Odgovorni pooblaščenci v občini Novo mesto naj najprej premislijo, kako bi prihranke svojih občanov, ki so najvišji v državi, v večji meri kot do sedaj koristili občanom, njihovim potrebnim naložbam in njihovim mladim podjetnikom. Če je zato potrebna Dolenjska banka, naj se zanjo poganjajo s podjetniki, zavodi, drugimi bankami, drugimi občinami, Madžari ali cigani, samo ne darujte naših prihrankov samo drugim občinam in državi. Zdi se mi sramotno, da nimamo uglednega bančnega pristopa, ki je nekoč omogočil vzpon avtomobilske, lesne, tekstilne, kemične industrije, kmetijstva in infrastrukturne dejavnosti z vključno zdravstvenimi zmogljivostmi. O tem pa jutri.

Boste razmislili, kdo je bogatejši zaradi vaših prihrankov?

Oda občine. 30. september 2022

Naša občina je izdala novo številko svojega glasila in jo posvetila svojim mladim občankam in občanom, ki jih prepoznava v vrtcih in šolah ter Društvu novomeških študentov. Ponosni naj bomo na mlade in na mladost našega mesta zato iščem v glasilu stvari, ki bi to potrjevale, kajti kar preplašena sem zaradi nekaj hudih ekscesov, ki so jih povzročili npr. v Fotopubu, pri Brezju pa verjetno tudi mlajši roparji, saj si težko predstavljam, da bi stari tatovi skakali čez okno drugega nadstropja.

Izjemno dobro skrbi za mlade s študijskimi ambicijami naša Gimnazija in hvala ji za mednarodno mature - tretja institucija v državi, ki ima to licenco. Posebna pozornost je v glasilu izkazana Društva novomeških študentov, ki je bilo ustanovljeno pred 30 leti, prav pa bi bilo, da bi se spomnili tudi študentov pred tem, ki tudi niso držali križem rok, saj se jih je veliko vrnilo v rodno mesto, kjer so sprejeli najtežje razvojne naloge.

Svetniške skupin so se poetično razpisale bolj o splošnih razmerah v naši domovini in mladih kot o svojem poslanstvu in nalogah. Dobro bi bilo kaj vedeti o posledicah številnih sklepov svetnikov, ki so glasilu žal samo našteti. OPN in strategija turizma sta prav gotovo temi, ki imata močan vpliv na življenje in delo občanov zato pričakujemo v naslednjem glasilu kaj več o tem.

Nagovor župana je prisrčen vendar se z najvišjo plačo in najnižjo zadolženostjo ne bi kitila, razen če je ta ugotovljena brez Krke d.d. Predvsem najnižja zadolženost je stagnacija v dolgoročnem razvoju naše občine kar nakazuje tudi popis investicij v občini 2018-2022. Naša največja investicija je vredna 28 milijonov (Hidravljične izboljšave vodovodnega sistema Dolenjske), 19 investicij je višjih od 1 milijona in kar 225 investicij je ovrednotenih pod milijonom. Sredstva se drobijo, načrtovanje naložb v znanje, izobraževanje in raziskave ni videti, Univerza, nekoč že čisto blizu realizacije, ni na vidiku. Dobro bi bilo razmisliti o novi dolgoročni politiki večjih naložb, ki bi bila v skladu s pričakovanimi potrebami občanov v prihodnje in jih je danes možno zagotoviti s pridobivanjem iz EU. Predvsem je nujno zagotoviti visokošolskim zavodov kadrovske izpopolnitve s predavatelji iz njihovega študijskega okolja ter prostorske, sodobno opremljene laboratorije oziroma učilnice. Vsekakor bi se organi odločanja v občini morali bolj posvetiti nastajanju Novega mesta kot univerzitetnega mesta in v večji meri posodabljati tisto kar visokošolski v mestu potrebuje (polikliniko ali kliniko, študentske bivalne zmogljivosti, možnosti prakticiranja, ). Pri takem dolgoročnem investiranju je seveda potrebno dogovorno sodelovanje in odprava nasprotij med privatno in skupno lastnino. Institucije za dogovarjanje obstajajo, poti do njih pa morajo iskati in najti pooblaščene kompetentne osebe.

O naložbah v podjetništvo mladih pa v prihodnjem blogu.

Kaj pa pri vas menite o dolgoročnih naložbah v izobraževanje?

Rastoča knjiga. 29. september 2022

Deklica z rastočo knjigo, ki domuje v Severnem parku Ljubljane, je simbol za vse slovensko in svetovno gibanje, ki s pomočjo kulture, še posebno literature in knjige, ustvarja ugodne razmere za sodelovanje in povezovanje ljudi v reševanju skupnih problemov. Ta lepa in koristna zamisel je izziv za vse, ki iščejo rešitve za spore med narodi, politiki, sosedi in tudi v družinah.

Ta trenutek je v svetu vojna in v Sloveniji onemogočeno pravnim potom uvesti potrebne družbene spremembe. Situacija v obeh primerih povzroča draginjo, pomanjkanje energentov in nezadovoljstvo ljudi. Pred nas se nehote vsiljuje vprašanje ali ima gibanje Rastoča knjiga v tej situaciji lahko kakršen koli pozitiven vpliv na razrešitev na primer teh dveh problemov če upoštevamo dejstvo, da ga vodijo naj eminentnejši intelektualci naroda in sicer Akademije znanosti in umetnosti RS, Javne agencije za knjigo RS, Narodne in univerzitetne knjižnice, Društva slovenskih pisateljev ter Javnega sklada za kulturno dejavnost RS v koordinaciji Mestne občine Ljubljana in pod častnim pokroviteljstvom Državnega sveta RS? Seveda vem, da ste se prijeli za glavo in pomislili, kako naj nemočno Društvo vpliva na rešitev problema vojne v Ukrajini s katerim se ukvarja cel svet, ste pa morda le priznali, da bi v domačih razmerah intelektualci ustanov, ki vodijo Društvo rastočo knjigo, lahko imelo močnejšo besedo! Ne zamerite, samo razmišljam o konkretnih zadevah in našemu simbolu ter njegovemu poslanstvu.

Nešteto nas je, prepričana sem, da večina, ki je na kakršen koli način aktiven državljan, da razmišljamo kot sem napisala v predhodnem odstavku. Ko pa hočemo uresničiti cilj - pomeni končati vojno, uresničiti enotno Slovenijo - smo brez ustreznega orodja, praktičnega znanja in efektivnega ukrepanja. Zelo nerada zapišem, da samo govorimo, ne naredimo pa nič, ker ne vemo kaj bi sploh naredili. Kako to pasivnost in neznanje zmanjševati, odpraviti, kako preprečiti Putinovo napredovanje - napredovanje enega samega človeka, kako odpraviti vladanje črnega princa - enega samega človeka, kje so organizacije s podobnimi programi kot je Rastoča knjiga? Kje in pred kom ponikne naš pogum?

Na svetu so stvari, ki se ne morejo reševati čez noč, poleg volje je za njihovo rešitev potreben še čas, da rešilna misel zaživi, postane last večine, rodi potrebna dejanja. So stvari, ki se jih ne da ukazati oziroma zaradi ukazov postajajo nevarne kot na primer neuslišana ljubezen ali sovražni govor. Med ljudmi se preverja vsaka zamisel ne glede na ali je dobronamerna ali veliko zlo. Pomembno vlog pri tem ima vzgoja v mladosti. Gibanje Rastoča knjiga je samo eno od številnih prostovoljnih mirovnih gibanj, ki išče poti do duš ljudi, spodbuja dobro v njih in upa, upa, upa, da bodo njene ideje slišane, njena načela sprejeta, njena dejanja pa polna dobrih plodov.

Kako pa vi razmišljate o ustvarjanju boljšega sveta?

Forum odličnosti in mojstrstva. 28. september 2022

O Forumu, ki vsako leto, že trideset let zaseda na Otočcu v organizaciji Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, sem pisala že zelo veliko, seveda več za stanovske bralce kar si lahko ogledate na portalu FOŠ Novo mesto. Dobro je od časa do časa malo razmišljati o svojem poklicu, se vprašati, če si naredila večino tistega kar so ljudje od tebe kot ekonomista pričakovali ali si poklic celo zatajila s tem, da si se zadovoljila s skrbno opravljenimi rutinskimi posli. Zakaj naj bi se spraševali? Če ti je družba plačevala izobraževanje, je verjetno vedela, da ji je poklic za katerega se usposabljaš potreben, torej računa s teboj kot kompetentnim delavcem za uspešno reševanje njenih problemov. Vas že slišim - kdo pa naj o tem razsoja? V trenutkih šibkosti sami kar dobro razsodimo o tem še posebno, če z isto mislijo pridemo skupaj kolegi in kolegice z namenom, da se o tem pogovarjamo. In to je Forum - razgovor o tem, kaj je v našem delu odlično in mojstrsko, kaj pa smo zavozili kot stroka in kako naj to popravljamo.

Dolenjsko belokranjsko ekonomsko stroko so v petdesetih letih opravljali pretežno diplomanti srednjih šol z nekaj diplomanti ekonomske fakultete v profesuri in načrtovanju. Ekonomska stroka se je na tem območju krepila od šestdesetega leta dalje zlasti v upravljanju občine, po podjetjih in v bančništvu. Društvo ekonomistov in gospodarstvenikov smo ustanovili v letu 1962 in s tem povezali srednješolske kadre z fakultetnimi ter dosegli primerno raven sodelovanja zlasti na poslih računovodstva, upravljanja občine in pridobivanja dodatnih znanj. Zasluga gre Bogdanu Kozini v novomeški projektivi, ki je dal pobudo za ustanovitev društva in pomagal pri njegovi organizaciji.

Ukvarjali smo se z vsemi mogočimi in nemogočimi problemi, od oblikovanja samoupravne zakonodaje na vseh nivojih upravljanja do premagovanja težav z analizami, načrtovanji in nadzorom v neposrednih delovnih sredinah, skupnostih in integracijah. Izkušnje in praksa so nas silili v organiziranje višješolskega študija in operativnega seminarskega izobraževanja. Prvi seminar je bil na Otočcu pred 30 leti, potem vsako leto in proti koncu stoletja je bil ta preimenovan v Forum, ker so se nam vsako lepo pridružili vodilni politiki Slovenije, eminentni predavatelji različnih fakultet Ljubljanske in Mariborske Univerze pa tudi iz tujine. Pogovori o naši stroki in razmerah v katerih deluje, so postajali bolj konkretni, zainteresiranost udeležencev za debato pa večja in bolj vsebinska. Velika nagrada odličnosti in mojstrstva Otočec, sprejeta Strategija odličnosti in mojstrstva, uveljavitev zakona o poslovni odličnosti in definiranost, kaj odličnost in mojstrstvo sploh je (prof. dr. Turk) so Forum umestili med pomembne dogodke države ne samo stanovskih kolegov in kolegic pač pa tudi gospodarstvenikov, politikov, kulturnikov in drugih institucij regije.

Včerajšnje srečanje seniorjev Foruma in njegovih sodobnih oblikovalcev je bilo posvečeno jubilejni trideseti obletnici, opozorilo pa je na pomen ekonomske stroke za varovanje narave, ki ga mora spremljati čut za pravično družbo in povezovanje z drugimi strokami.

Kako pa se dogovarjate vi s svojimi poklicnimi kolegi in kolegicami?

Turisti in turizem. 27. september 2022

Podjetje v katerem sem delala je koncem šestdesetih let kupovalo toplice in graščine ter finančno podpiralo obnove dediščine, urejanje cest, nabave umetnih in ljubiteljsko kulturo. Vse to naj bi nekoč služilo razvoju turizma v zeleni regiji ob reki Krki. Dolgoročne naložbe v prihodnost so bile tvegane saj takrat še ni bilo kompetentnih strokovnjakov za turizem, tudi ne ekonomičnih kapacitet, turističnega marketinga in drugih dejavnosti, ki omogočajo turistu doživetje na njegovi turistični poti. Minilo je skoraj pol stoletja, da je vizija turizma nakazala prve učinke v zdravstvu, kulturi pa tudi ekonomiki. Danes je ta gospodarska dejavnost tako napredovala, da je postala nepogrešljiva in 27. september je njen praznik.

Turisti prinašajo veliko dobrega ljudem v turističnih krajih. Zaradi turistov so urejene komunikacije kraja s svetom, ljudje turistom postrežejo z hrano in namestitvenimi storitvami, razvija se turistom namenjena trgovina, zgodovinski pomen kraja postaja prepoznaven, povečuje sodelovanje in še mnogo drugega. Turistična dejavnost ima svoje zakonitosti glede na lokalne možnosti prostora, prebivalstva in atraktivnosti tako naravnih ko ustvarjenih danosti (npr. termalna voda-naravna danost, izdelava čipk-ustvarjena danost) kar zahteva dolgoročno načrtovanje turizma, predvsem pa povezanost lokalnega turizma z agencijami in drugimi oblikami trženja.

Turisti so lahko tudi veliko neobvladljivo breme za turistično atraktivne kraje kot so na primer Lurd, Bled, Benetke, azijska in afriška dediščina starodavnih ljudstev, Samo zamislite si, da je Egipt moral zgraditi v Gizah največji muzej na svetu s stopniščem, ki sprejme naenkrat 10000 turistov. Tudi za obvladovanje turističnega obiska je potrebno dolgoročno načrtovanje ker se dediščina mora zaščititi za prihodnje rodove, Je pa to težko izvedljivo, najprej zaradi nujnih vzdrževalnih naložb predvsem pa zaradi prebivalstva, ki si pač prizadeva v domačem okolju obdržati svojo turistično ponudbo in jo širiti.

Je pa še tretja dimenzija turizma, ki jo povzroča sodobni razvoj družbe kot celote. Nenehno moramo izpopolnjevati svoje vedenje in znanje, spoznati moramo tuje kulture, da jih ne bomo odklanjali ali celo sovražili, naš intelektualni naboj nastaja s spoznavanjem zgodovine, zgodovinskih krajev in posebnosti kot tudi z doživljanjem razmer v katerih danes živijo najstarejši narodi sveta. Še bi lahko naštevala razloge zaradi katerih mora človek biti tudi turist s primerno asistenco turistične stroke, ki od turista zahteva spoštljiv odnos do kraja in ljudi v turistični destinaciji.

udovito je biti turist, ki se kot ptica pomika od antičnih biserov človekove ustvarjalnosti do podzemskega sveta Kikladije, od Kitajskega zidu do iranskih Madres, od čilskih vinogradov do antskih pozabljenih mest, da o Lomonosovu in Indiji sploh ne govorim. Vsi ljudje bi morali na pot, pot spoznaj in vedenja, da bi sebe v tem svetu bogastva pravično sodili.

Ste tudi vi turistična družina?

Kam z igračami? 26. septembra 2022

Za predah med jadikovanjem o energiji, političnih peripetijah ali težav z draginjo, pomislimo tudi na manj zahtevne in veselejše brige oziroma skrbi. Med te se je v našem domu pojavilo tudi vprašanje igrač vnukov, ki sta nanje pozabila oziroma sta našla boljša igrala s pametnim telefonom, v športnem življenju in s psičko ter papigo. Prostora nikoli ni preveč in predale z igračami moramo izprazniti sicer ne bomo imeli prostora za nove interesne dejavnosti učenca in dijaka.

Na kaj se spomnimo ob pogledu na zanemarjene igrače po kotih in predalih? Sama se še vedno najraje spomnim koliko dela je imel moj sin z mizo v dnevni sobi. Vse sorte orodja sva nabavila, da je lahko odvijal in privijal kar je pač ocenil za potrebno. Njegova sinova te radosti nista začutila, sta pa planila po lego kockah zelo zgodaj, takoj po tem, ko so starši ugotovili, da jih ne bosta skušala pojesti. Tako sin ko vnuka sta v predšolskem obdobju ustvarjala iz njih gradove, ulice, mesta, farme in podobne predmete, kaj kmalu sta se vnuka vrgla na načrte, ki so postali sestavni del nakupa lego kock, po načrtih so nastajala letala, rakete, vse vrste cestnih vozil, vedno več jih je bilo z daljinskim upravljanjem, skratka sama sem z čudenjem ugotavljala, kaj vse so mali prstki in glavice zmogle. To ni bila več samo igra, bilo je res kreativno in neverjetno zanimivo. Navadila sta se »brati načrte« in po njih izdelovati želene predmete, dopolnjene po svojem videnju. Toda pravo presenečenje je šele prihajalo s spoznavanjem digitalne tehnike. Večji vnuk se je vrgel na eksperimentiranje z daljinskim upravljanjem s pomočjo računalniških programov. Mlajši vnuk pa je spoznaval tehniko risb, objektov in ljudi v naravi. Strašno prijetne slike gozdnih koč, smrek, mostičkov in potočkov z malimi cvetovi in gobicami je bilo vedno več, prav mojstrsko jih je razporejal, da si dobil občutek sprehajalca v naravnem okolju. Žal so pozneje zmagale računalniške igrice - streljanje, pošasti, za obupati!

Zanimive v zgodnjem otroštvu so za vse otroke prav gotovo plišaste živali in živalce. Pri opisnem napredovanju z lego kockami, so oba vnuka spremljali medvedki, opice, tigri, panterji, mucke in kaj ti jaz vem kaj še vse. Njuni postelji so bili polni teh plišastih igrač, vsaka je imela svoje ime, nekatere so kmalu obležale pozabljene, nekateri »Mi-ji«, »Duhci«, »opice« pa so še vedno tam. Po hiši nepričakovano najdeš pozabljeno igračo, ki pa je postala sestavni del opreme kot na primer hranilniki, obeski za ključe in podobno, seveda vse v živalski obliki. Če vse te drobne stvari odnesem iz hiše bo pravi dolgčas, kot da sem pozabila na neki pomemben del našega življenja. Kaj storiti?

Ni pomoči, lego kocke, razne tehnične naprave, ohranjene »živalce« - vse očiščeno, pravilno pakirano smo odložili v težje dostopne omare. Očiščen in ohranjen del igrač, ki sta ga vnuka pozabila v kakšnem kotu, gre na Rdeč križ, pokvarjeno in zanemarjeno je končalo v smetnjaku. Tisto v skritih predelih omar čaka nove rodove!

Smo ravnali prav? Ste vi našli boljšo rešitev?

Varčevanje z energijo - doma, 25. September 2022

V Inovativno razvojnem institutu Univerze v Ljubljani raziskujejo med drugim tudi učinkovito rabo energije. Dobro je poznati njihove koristne predloge varčevanja z energijo ne samo zaradi njenega pomanjkanja, bolj kot to nas bodo razveselili nižji stroški.

Na prvo mesto postavljajo strokovnjaki izolacijo fasade, menjavo oken in učinkovito prezračevanje. Pri novogradnjah je treba upoštevati določila pravilnika o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURE). Za ogrevanje notranjosti priporočajo klimatsko napravo, ki ima 4 kilovate za hlajenje, 3,5 kilovata za ogrevanje in sistem čiščenja zraka. Služila nam bo 15 let. Priključitev na omrežje sončnih elektrarn dolgoročnega sistema zahteva pridobivanje dovoljenj in mora biti strokovno izveden. Za panele je potrebno zagotoviti ustrezno streho. Odštevalni števec bo omogočal spremljavo porabe po posameznih stanovanjih v hiši. Izračun potrebnih panelov in od tega odvisnih pričakovanih prihrankov je vezan na priključno moč in naklona panelov. Če je 10 kilovatov priključne moči je vložen okoli 13.000.- eur. Pri naložbi je dobro povprašati svetovalca na primer brezplačnega pri Eko skladu (Ensvet). Posodabljanje večstanovanjskega objekta naj bo poverjeno človeku, ki ima afiniteto do varčevanja z energijo. Če v gospodinjstvu uporabljate za gorivo drva, je nujno prezračevanje pa tudi iskanje ustreznejšega energenta od lesa. Vse naprave morajo biti redno vzdrževane. Dobro je imeti termostate na radiatorjih za uravnavanje temperature v prostorih. Če zmanjšamo na primer temperaturo v prostoru za 3 stopinje Celzija, zmanjšamo tudi porabo in s tem strošek za petino! Dobro je tudi, da se čez dan temperatura v prostoru spreminja tako, da nekaj ur narašča potep pa se pomika nazaj na izhodišče, nikakor pa ni pametno segrevati prostore tako močno, da si sredi zime v njih s kratkimi rokavi. Pri ogrevanju vode mora vsako gospodinjstvo paziti na tveganja za razvoj mikroorganizmov na primer v bojlerju.

Na kaj pa opozarja Eko sklad; s pokrito posodo pri kuhanju prihranimo celo za 3 x električno energijo, električno pečico izklopimo 10 minut pred zaključkom pečenja, v hladilniku in zmrzovalnikih odstranjujemo ledene obloge. Uporabljamo podaljške za električno energijo s stikalom. Električne naprave izključujemo pri daljši odsotnosti. Peremo pri nižji temperaturi in lahko prihranimo tudi do 45% energije. Ogrevajmo prostore, ki jih uporabljamo redno, prehodne bistveno manj ali sploh ne. Ponoči okna zastiramo. Za radiatorji pod oknom pa namestimo izolacijsko ploščo,.

Nasvetov je kar veliko. Strokovnjaki se močno poglabljajo v projekt zmanjševanja porabe energije in vse manj govorijo o novih zmogljivostih. Osebno še vedno menim, da je vsak nasvet dobrodošel. Toda mi moramo zbrati tistega za katerega vemo, da ga s svojo družino lahko uresničujemo in da nam bo slej kot prej prešel v navado. Ja, prav temu je namenjen ta blog; navaditi se moramo na varčevanje vedno in povsod!

Imate zamisel kako bo v vaši družini varčevanje prešlo v navado?

Medversko srečanje. 24. september 2022

Brez dvoma imajo verski voditelji na svetu svoje interese, da se dobivajo na Medverskih srečanjih v Kazahstanu vsake tretje leto, zagotovo pa njihova letošnja sklepna deklaracija sili k razmisleku slehernika, ki bi rad razumel odločitve in dejanja voditeljev držav ter institucij, ustanovljenih z namenom, da se na svetu ohranja sožitje in mir. Dobro, da imamo Romano Kocjančič, ki nas je opozorila na ta pomemben verski dogodek, ki ne posega samo s svojo vsebino v naše življenje ampak tudi vliva v naše duše upanje, da jih kdo od artikuliranih posluša in sliši, predvsem pa, da se bo zavedal svojih zmot in jih odpravljal.

O čem so si bili enotni sicer tako različni voditelji na primer krščanstva in judovstva ali islama. Da delujejo v dobro miru in dialogu med verstvi, kulturami in civilizacijami je glavni namen njihovega skupnega sodelovanja. Pandemije so tveganje in grožnja za vse ljudi, imajo negativni vpliv na družbe oziroma države po svetu zato si bo medversko srečevanje prizadevalo za skupno sodelovanje in medsebojno pomoč držav. Prizadevali si bodo krepiti dialog v imenu miru, sodelovanja in solidarnosti ter odpravo prisilnih dejanj v zvezi z določeno vero in verskim naukom ker so po njihovem prepričanju pluralizem in razlike med verami, barvo kože, spolom, raso in jezikom izraz modrosti. Izbruh kakršnegakoli vojaškega spopada, žarišča napetosti in spora povzročijo verižno reakcijo in uničujejo sistem mednarodnih odnosov. Poudarjajo, da ekstremizem, radikalizem in vse druge oblike nasilja in vojne nimajo nič skupnega z resnično vero in jih je potrebno najodločnejše zavračati. Svetovni voditelji naj v ta namen spodbujajo končanje konfliktov, prelivanja krvi ter opustijo agresivne in uničevalne retorike, ki zdaj destabilizirajo svet. Dosežke znanosti, visoke tehnologije, medicine in industrije je usklajevati z duhovnimi in humanističnimi vrednotami človeštva zato naj se politiki in poslovneži osredotočijo na odpravljanje neravnovesij v razvoju sodobnih družb in zmanjševanju razlik v blaginji različnih skupin prebivalstva in držav. Ugotavljajo, da smo vsi ljudje enaki ne glede na socialno, rasno, versko, etično ali drugo pripadnost. Iz tega razloga morajo biti strpnost, spoštljivost in medsebojno razumevanje cilj vsakega verskega oznanjevanja. Pozivajo politike in javne osebnosti, novinarje in blogerje naj upoštevajo verska in nacionalna občutja ljudi. Poudarjajo pomen verske vzgoje pri krepitvi spoštljivega sobivanja verstev in kultur, dostojanstva in pravic žensk ter institucije družine. Mediji in druge ustanove družbe naj pojasnjujejo splošne koristi verskih in univerzalnih vrednot ter spodbujajo versko pismenost, državljanski mir in medversko strpnost.

Sklepno deklaracijo so poslali Združenim narodom in pričakovati je, da bodo ti sprejeli svoj del nalog v krepitvi miru in sožitja v svetu. pričakovanja so upravičena saj morajo voditelji držav, politiki in druge osebe z javnimi pooblastili ravnati v skladu z splošno sprejetimi vrednotami in ohranjati mir na svetu!

https://www.vaticannews.va/sl/papez/news/2022-09/sklepna-izjava-verskih-voditeljev-v-kazahstanu-mir-dialog-sol.html

Kako pa vaša družina sprejema napotke verskih voditeljev?

Veselje in radosti. 23. september 2022

V sodobnem svetu se vse »posodablja«, celo smeh in radost. Oboje zdaj nastaja šele potem, ko se do maksimuma iztroši trenutna fizična in umska sposobnost v posamezni prijateljski, športni ali šolski družbi. Danes je na prvem mestu tekmovanje povsod in vedno. Ocenjujem, da je to vzgojna posledica predvsem profesionalnega dobro plačanega športa, ki je pri nas zelo čaščen, vsak dan v središču pozornosti, populističen in predvsem, zmagovalce materialno in moralno postavlja na najvišji piedestal.

Tekmovalnost med prijatelji najprej zaznaš v pogovoru. Skoraj že težko najdeš sogovornika, ki bi ti potožil recimo zaradi slabih prihodkov, slabem stanovanju, slabih šolskih ocenah otrok in podobnih družinskih slabosti, bolje rečeno težav. Se pa vsak rad pohvali, da mu je delodajalec zaupal izjemen položaj, da obvlada računalniško tehniko, da so kupili še en avto, da so prepotovali Argentino in druge dežele, da. Kaj bi naštevala, dejstvo je, da se strah pred zadnjimi mesti v tekmovanju prijateljev širi. Namesto prešerne radosti in veselja nad materialnih ali drugim dosežkom, se uspeh spreminja v samohvalo, ki ima namen sogovornika prepričati, da v tekmi za svoj družbeni položaj ne zaostaja. Tudi nasmešek ali glasen smeh ob tem razgovoru ne izraža veselja, je pomilovanja vreden.

Šola ima za svojo dejavnost prilagojene načine tekmovalnosti, ki je prisotna v vseh predmetih, razredih in območjih. Učenec jo mora sprejeti, čeprav je miroljubnega značaja, se veseli tudi uspehov drugih in si želi pridobiti čim več prijateljev oziroma prijateljic. Pogovor z učence je poln izrazov »premagal se najboljšega«, »bil sem močnejši od drugih«, »vse sem znal« da je bilo kaj narobe izveš lahko samo po ovinkih. Mi pa ni jasno, zakaj učence tekmujejo in ne razvijajo medsebojne solidarnosti kot na primer pomoč pri naloga, inštrukcije in podobne oblike vzajemnega sodelovanja v razredu. Veselijo se zmag, morda še prvih mest za zmago, vsega drugega se ne radostijo v taki meri, da bi bilo opazno.

Na področju razgibavanja je tekmovalnost že vgrajena v sistem, ki zajema priprave, treninge, tekmovanja, druženja po njih. Iz meni neznanih vzrokov je športno navdahnjena srenja pozabila na rekreacijo oziroma jo je do neke mere prepustila zdravstvu. Rekreacija je bila množično gibanje, namenjena sodelovanju starejših in mlajših, ki so po Trim stezah brezplačno uživali naravo v okolju svojega domovanja, se družili in oblikovali skupne načrte razgibavanja. Z odbojko so se razgibavale po vseh igriščih predvsem dekleta, fantje so od nekdaj imeli svojo košarko in nogomet, na atletiko smo vodili že predšolske otroke. Tako vse ljudsko športno življenje je bilo zibelka za šport posebno nadarjenih, ki so postali vrhunski. Bili so to naši junaki, ker smo jih poznali, ker smo se z njimi veselili in žalostili.

Tekmovalnost ima dva konca, tisti, ki zmaga se radosti, tisti, ki mu to ne uspe, se žalosti. Ambicija marsikomu celo zamegli um npr. ruskim športnikom.

Je veselje pri vas rezultat tekmovalnosti ali doživetje uspeha v vsakdanjem življenju?

Plinu zaupam! 22. september 2022

Po svetu so vedno močnejši glasovi o tem, da bomo v tej in naslednjih zimah brez zadostne kurjavo in nas bo zato močno zeblo. S tem se seveda ne gre šaliti, smo predstavljajte si, da imate dojenčka ali bolnika na domu, vi pa brez tople vode, plina ali toplega radiatorja. Že ob misli, da se zvečer ne bi stuširala, me zajame nezadovoljstvo, kaj šele če pomislim na kuhanje, kofetkanje in podobne nujnosti oziroma razvade. Saj ne, da bi zganjala paniko, vedeti pa le moram ali nabavim drva in pripravim kamin, da bo za silo toplo.

Blagodejno je name deloval intervju z Marjanom Eberlincem, glavnim direktorjem družbe Plinovodi, strokovno kompetentnim poznavalcem plinskih razmer v naši državi. Nimam razloga, da bi dvomila v njegovo osnovno oceno, da bomo imeli to in naslednjo zimo plina dovolj, če bomo omejili porabo za 15%. Povedal je, da ima Slovenija pripravljene realne načrte za varčevanje, za nadomeščanje morebitne prekinitve plina iz Južnega toka in za zagotavljanje zalog. Strokovnjak je na vprašanje, če bo usposobil dodatne energetske vire za svoj dom zatrdil, da ne ker »plinu zaupam«.

Uh, kako sem se oddahnila. Za večjo količino drv nimam dovolj prostora in za celo hišo samo en manjši kamin. Sin v svoji hiši še tega ne. Verjetno je mnogo družin pred isto ali še hujšo dilemo, sodeč po naraščanju povpraševanja po gašperčkih ter podobnih pripomočkih. Pri zagotavljanju goriv pa res potrebujemo pomoč države in srčno upam, da jo bomo tudi dobili seveda ne v eur pač pa v dovolj varni preskrbi z energenti.

Strokovne rešitve na vseh področjih delovanja so nam vedno in povsod nujno potrebne pa naj gre za ohranjanje gozdov, preprečevanje revščine ali ohranjanje primerne življenjske ravni večine družin. Strokovne rešitve, ki se ponujajo javnosti naj bodo čim bolj konkretne, da jih bomo znali in zmogli uresničevati in se za njihovo izvajanje primerno organizirati. Za vsa področja je dobro, če se o strokovnih predlogih prerekamo oziroma izmenjujemo mišljenja, čim manj pa naj bo šarlatanstva. Mnenja potrebujemo o problematičnih zadevah, kjer še ni strokovnih podlag ali predlogov za izboljšanje stanja ali ublažitev posledic. Za preskrbovanje z energenti so načrti kot zgleda pripravljeni, povejte nam naše dolžnosti in pravice, ki izhajajo po teh dokumentih in začnimo jih že enkrat uresničevati! Če bomo ugotavljali, da je kaj možno izboljšati, bomo to pač storili, če ne prej takrat, ko bomo do spoznanja prišli

Je pa še eno pomembno spoznanje, ki izvira iz razprav, mnenj in predlogov o preskrbi z energenti. Zgleda, da ima Slovenija nekaj pomembnih energetskih strokovnjakov v tej dejavnosti katerih znanje potrebuje tudi tujina. Rekla bi, da smo nanje lahko ponosni toda naj se ne zgodi, da bi njihov strokovni potencial pretežno služil tujini.

Zaupa plinu tudi vaša družina?

Presenečenja ne more biti, 21. september 2022

Ne vem kako vi sprejemate vse te referendume, interpelacije, nedodelane koncepte zakonov in podobne nepotrebne predloge, da o izjemnem zanimanju za predsedniško mesto sploh ne govorim in prav tako ne o kandidatih za občinske svetnike. Sama samo žalostno ugotavljam, da se v teh časih človek v stiski nima kam obrniti po koristen nasvet ali ukrep. Zdravniki želijo uresničevati svoje interese in vidijo rešitve za bolnike v svoji višji plači ter privatizaciji.. RTV je prepuščena na milost ali nemilost ljudem o katerih ne vemo kaj so v življenju uspešno naredili, da jim je zaupano upravljanje premoženja naše javne informacijsko izobraževalne hiše. Nezadovoljni trgovci se pripravljajo na stavko, saj niti nisem dobro razumela s čim se ne strinjajo, verjetno s plačo, lahko pa je problem tudi delavni čas ali kaj podobnega. Lekarne morajo kršiti zakonske predpise, da nam lahko izdajajo zdravila, podjetja tarnajo, da plače in davki poberejo preveč dobička pa kaj bi naštevala, drugače niti ne more biti.

Naše vlade vedno najdejo čas in denar za stvari, ki ljudem ne izboljšuje pogoje za življenje in delo. Namesto, da bi vzorno vzdrževali energetski sistem države, bolnišnice, izobraževalne zmogljivosti mestno in drugo infrastrukturo, zlasti pa obvladovali kulturno produkcijo, so vse sile usmerjali v pospeševanje potrošnje, uvoz nepotrebnega, rast manj donosnega storitvenega sektorja, kvazi podjetništvo in podobne zadeve. Kakšen bi bil naš dom, če kar trideset let ne bi skrbeli za njegovo obnavljanje in posodabljanje? Predvsem pa kje so sredstva, zbrana v namen posodabljanja za življenju nujno potrebnih institucij.? Tudi slišati ni nikoli bilo kdo je določen sistem, na primer zdravstvo vodil v propad. Električarji so bili vedno najbolje plačani pa, kot beremo v javnih občilih, niso poskrbeli za obnavljanje in posodabljanje omrežja kaj šele za električno napajanje naprav potrošnikov ali izvajanje kakšnega resnega nacionalnega energetskega varčevalnega načrta.

Posavci so s pomočjo elektrarn uredili svojo infrastrukturo tako kot so hoteli, celo Kostanjevico na Krki obzidujejo, Zasavci pa nekoliko slabše, ker pač niso imeli »vizjaka«. Belokranjcem in Dolenjcem je kapnil kakšen eur za obnova petdeset metrskega pasu ceste ob mestnem robu, morda še za kulturni dom, za tretjo os pa že ni prvotne zagretosti, rezervat zemljišča za univerzitetne prostore bo prenehal veljati čez 3 leta, o hitri železnici se ne govori več, tudi pomembnega večjega projekta regija ni objavila, sem pa že par krat prebrala, da je Revoz brez vizije in razmišlja o umiku. Samo še to nam manjka!

Naj ta turobni blog zaključim s prerekanjem o nakupu orožja, s temi posli povezanimi strankarskimi aferami, vedno istimi vpletenimi politiki in celo s popustljivostjo pravnikov, ki jim je narod zaupal najžlahtnejše odločanje. Tragedijo bi zagotovo dramatiziral Shakespeare, če bi bil danes živ. In kaj bomo rekli državljani in državljanke? Lahko vsaj to, da orožje žal ne more biti naša prioriteta dokler so lačni otroci.

Vsega tega ne bi bilo, če bi državljani in državljanke brezkompromisno vztrajali pri načelih dobrega gospodarja, ki pravice in dolžnosti podeli sodelujočim v skladu z njihovimi strokovnimi kompetencami in poštenjem!

Se strinjate?

Oktobrska pričakovanja. 20. september 2022

Oktobra se narava običajno odene v prekrasne barve in nam ponudi še zadnje sadje, gozdne sadeže in gobe. Vabi nas v gozdove, v planine, na obiske, piknike in na druga doživetja. V oktobrski naravni lepoti sta rojena moj sin in moj vnuk kar je razlog, da na našem vrtu priredimo pečenje kostanja in pokušnjo mošta, istočasno pa počastimo oba slavljenca. Zbere se naša ožja žlahta, poklepetamo o preteklem letu, o zdravju, porokah in pogrebih, o otrocih in politiki. Običajno kaj prigriznemo, se slikamo in naši gostje proti večeru zadovoljni odhajajo. Tudi letos načrtujemo lepo jesensko vreme, prihod naših sorodnikov, zanimiv klepet in peko.

Samo upam lahko, da bo letošnji oktober čim bolj naklonjen ne samo nam na našem vrtu, ampak večini v naši domovini. Že res, da nas pesti strah pred posledicami vojne v Ukrajini, naraščanje cen energentov, hrane in drugih življenjski potrebščin, upočasnjeno ukrepanje v vodenju naše države in še marsikaj drugega. Do sedaj smo se nekako znašli, pridobili nekaj praktičnih izkušenj in z volitvami tudi upanje, da problematiko obvladujemo. Zdaj pa berem, da bomo oktobra izkazovali množično nezadovoljstvo zaradi finančne krize, izgube potrpežljivosti in nekoga, »ki na tihi način ruši mir in blaginjo v Sloveniji« (Ona,20.9.22). Skoraj smo že na koncu septembra, naj pripravim srečanje na vrtu? Ne gre, da bi v hudih trenutkih proslavljali kot da se nas kriza ne tiče. Naša družina je solidarna z družbo!

Tega bloga ne pišem zaradi v akaškem svetu prisotne prerokbe in tudi ne iz strahu pred razmerami, ki so v naši državi dobro znane, ponavljam pa opozorilo, da imamo vojno stanje med političnimi strankami, ki napoveduje novo »bojno orožje« kot so interpelacije, strankarska RTV, pritiski na preskrbovalne verige, stavke, afere, javno zdravstvo in zlasti onemogočenja Vladi, da bi izpeljala kakršen koli ukrep. Še tako miren državljan bo s časoma izgubil potrpljenje, tudi večina ga lahko v kratkem izgubi še posebno ker gre v tej vojni za veliko denarja, potrebnega za premagovanje finančne krize. Neverjetna upornost napadalcev v tej vojni lahko lepe oktobrske barve spremeni v nezaželene.

Kako naj ravnamo vsi, ki nimamo drugega vpliva na razmere kot volitve? Volitev in referendumov bo v prihodnih mesecih toliko, da se vseh verjetno sploh ne bomo mogli udeležiti kar pomeni, da se zadeve ne bodo premaknile po volji volivcev iz aprila letošnjega leta. Spreminjanje pravnih podlag za večji vpliv volivcev na zakonodajo se ne pripravlja, vsaj objavljenih ni. Lisjaki, ki so sestavljali našo ustavo, so vedeli kaj delajo, da bo oblast vedno in samo njihova, mi vsi ostali pa smo se poskrili, namesto, da bi mislili na prihodnost. Breme moramo sprejeti in potrpežljivo vztrajati na principih modernega vodenja države v korist blagostanja večine.

Bo v vaši družini prevladovala potrpežljivost?

Veličanstvo. 19. septembra 2022

Fanfare, slovesne ode, deški glasovi, dude, več tisoč ljudi in neponovljiva gotika - sredi tega kulturnega razkošja stoji, gledano iz galerije, kot muha majhen mrtvaški oder in na njem z zastavo prekrita krsta s kraljevimi insignijami. Neponovljiva krasota okolja, neverjetna naklonjenost umrli kraljici, milina najodgovornejših Commonwealtha do ženske, izpiljen protokol in lepota pokrajine so pogreb Elizabete II spremenili v najkakovostnejši kulturni dogodek na svetu. hvala Londončani!

Ceremonial so zagotovo pripravljali strokovnjaki in pri tem sledili k idealnemu učinku na množico prisotnih ljudi kot tistih pri televizorjih. Vsak izvajalec v protokolu je imel samo eno nalogo kar je zagotavljalo red in brezhibno pripravljenost v času nastopa. Vojaške enote od kraljeve garde in mornarice, do viteških vojaških in oblastnih rodov so svoje naloge opravljali kot eden - vedno v koraku, enako kot prvi v nizu, brez najmanjše napake tudi, ko so mornarji prenehali vleči katafalk in celo red konjenikov ni v ničemer popuščal sicer živahnim konjem. Ljudje ob celotni pogrebni trasi so bili mirni, zvedavi in žalostnih obrazov. Ko je šel sprevod mimo spomenikov so nosilci praporov le-te spustili do tal, vojaški poveljniki pa so salutirali. Kraljico so v zadnjem delu njene poti pozdravili njeni posli v delovni uniformi, konjar z njenim konjem oba psička in morda še kdo, ki sem ga prezrla. Ganljivo in pozorno. Ne vem kdaj sta nastopila bobnar in trobentar na konju, ganilo pa me je, da je vhodu v njen grad izstrelil zadnjo kroglo tamkajšnji top in zazvonil navček. Obred nad kripto je bil posebna umetnina anglikanskega bogoslužja in kraljeve oblasti. Cerkev je shranila kraljeve insignije in pri njej bodo počakale na ustoličenje Karla III. Predno je krsta poniknila sta ji sinova dodala obeležje in prelomljeno palico. Največji kulturni dogodek sveta je bil končan.

Kraljeva rodovina šteje ogromno članov, največ starejših, je pa tudi precej mladine. Verjetno se vsi med seboj niti ne poznajo, sama sem si zapomnila le Elizabetine otroke z družinami. Delovali so kot vsi žalujoči, brez pretiravanja, le Karel III je na koncu ceremoniala zadnjič pogledal za krsto s svojo materjo s solzami v očeh. Pogrebna slovesnost se je zaključila z odhodom svojcev iz katedrale v nešteto pripravljenih osebnih avtomobilov s katerimi so upravljale stevardese.

Zavedam se, da so pravice in dolžnosti kraljice in kraljev preživete, njihovo ravnanje v preteklosti danes raziskuje in kritično ocenjuje sodobni svet. Tudi rodovi iz katerih izhaja pokojnica so v preteklih stoletjih raziskovali takratni svet in temeljito izkoristili bogastvo osvojenih ljudstev. Našli pa so tudi dovolj moči in volje, da so se odpovedali trajnemu izkoriščanju kolonij med katerimi so mnoge še vedno članice Commonwealtha in same najbolje vedo zakaj. Posledice zgodovinskih dejstev tisočletja pa ne morejo bremeniti v pravičnejši svet usmerjenega delovanja Elizabete II.

Kako je pa vaša družina sprejela ta veliki kulturni dogodek?

Cene izbranih živil v košarici, 18. september 2022

Ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nam je obljubila pregled nad cenami živil in danes je njena obljuba že na spletu https://www.nasasuperhrana.si/primerjava-cen/. Primerjava cen je obširna zato tukaj lahko samo zapišem, kaj vse prikazuje. Vi pa takrat, ko pregled potrebujete, piknite navedeni modri File in boste sami poiskali, kje je najcenejša moka, kje mleko, olje in tako naprej.

Nakupovalna košarica je najcenejša v Eurospin, sledijo si Lidl, Spar, Hofer, Mercator in najdražji Tuš. Ne bi si mislila, Tuš kot domač trgovec v naših krajih zadovoljuje kar precej sosesk, svakinja kupuje že leta pri njem. V Eurospin hodim samo po cele orehe, opazila pa sem, da ponujajo vse sorte, tudi dober kruh in kruhovo pecivo. Moja zelena pika, ki me spremlja že od osamosvojitve je žal kar draga, bo potrebno razmisliti o bodočem trgovcu. So pa v pregledu podali tudi cene nakupovalne košarice sosednjih držav in celo cene posameznih izdelkov. Naša soseda Avstrija je najdražja, sledi Italija, nato Hrvaško, Slovenija pa ima najnižjo ceno. Bodite pozorni na obseg ponudbe; največja je ponudba Spara, sledi Mercator in njemu Tuš. Ostali trije so v ponudbi bistveno manjši. Torej tedenski nakup bomo ponovno proučili, da ne bomo letali iz trgovine.

Prvi pripomoček za gospodinje je torej objavljen in možno je upati, da ga bodo sproti obnavljali in mu dodajali nova spoznanja. To nam bo pomagalo ugotoviti morebitne zlorabe pri oblikovanju cen saj je ta v veliki meri odvisna od marže, ki si jo trgovec doda na nabavno ceno. Časi kot je sedaj omogočajo špekulacije za kovanje vojnih dobičkov in ena od možnosti za zadržanje cen na normalni ravni je tudi pregled o katerem piše ta blog.

Prav bi bilo, da bi trgovine pazljivo analizirale tudi svojo porabo. Res ne vem, zakaj bi morali »vsakih 5 min« na Tv gledati isti reklamni oglas, ki je zagotovo zelo drag. Prav tako bi bila potrebna racionalizacija porabe energije, zmanjševanje razstavljenih zalog v prostoru, zlasti pri pijačah, da ne govorim o izdelkih, ki imajo malo kupcev zasedajo pa kar precej prostora v trgovini in porabijo kar nekaj energije v hladilnikih. Seveda lahko dam le nasvete kot kupec, ki že leta kupuje v isti trgovini. Strokovnjaki bi pa lahko s svojimi racionalnimi rešitvami privarčevali marsikateri Eur.

Moramo se verjetno varčevanju pridružiti tudi kupci, najprej tako, da se ne pritožujemo za vsako malenkost, če ne najdemo kakšnega eksotičnega izdelka. Veliko smo verjetno pripomogli k pocenitvi trgovca s tem, da ob nedeljah in dela prostih dnevih ne kupujemo. Razmislimo, kaj vse bi bilo dobro opustiti, da ne povečujemo odpadkov tako trgovcu kot svoji Komunali. Skratka, pocenitve so dobrodošle in nujne, delamo jih lahko samo tako, da poznamo vzroke, ki povečujejo stroške. V tem smislu je analiza Ministrice pomemben korak za preprečevanje vojnih dobičkarjev. Hvala zanj!

Razmišljate o pocenitvah svoje nakupovalne košarice?

Morjeplovec, 17. september 2022

Ko je ljubljansko Drama uprizorila novo poznano ali nepoznano odrsko delo tam v letih 1958 do 1963, je bila udeležba na premieri za vsakega intelektualca obvezna ker sicer ni mogel sodelovati v razpravah, ki so sledile. Drama je ustvarjala vrhunske dogodke, imela vedno velik obisk in bila po kakovosti uprizoritve primerljiva z gledališkimi uprizoritvami Pariza, Londona ali Moskve. V Drami so nastopali gledališčniki, ki so v svoje like vložili neizmerno energijo, se z njimi popolnoma poistovetili in dosegali legendarne uspehe. Ne upam se jih naštevati, da ne bi koga izpustila, ker mi je ušel iz spomina, zato naj omenim le igralko Dušo Počkaj in igralca Staneta Severja. Napredna in svojemu poslanstvu vdana Drama je navduševala javnost, o vsaki predstavi se je oblikovalo javno mnenje, doživljali so tudi kritike in politične očitke, toda oni so neomajno verjeli, da gledališče mora nastavljati ogledalo svojemu občinstvu, le-to pa naj po svoji presoji pri svojih odločitvah, upošteva opozorila Drame ali pa ne.

Med mladimi, ki so se pripravljali za igralski poklic je kaj kmalu po prvih vlogah pokazal svoj igralski talent Ratko Polič in dobil vulgo ime Rac. Kako je vloge sprejemal in se z njimi poistovetil je najlepše prikazal sam z likom Bojana v filmu To so gadje. Točno tak je taval po mestu, bil v vsaki družbi prisoten in tisti, ki smo ga poznali le kot gledališčnika smo si ustvarili s tem tudi njegovo osebno podobo. Morda prezgodaj, saj nas je Rac pozneje vedno bolj presenečal v dovršeno podanih osebah klasične ali moderne drame, zaigrane na domačih in tujih odrih. Nazadnje sem ga občudovala v Devetem krogu pekla v Mariboru kjer je ustvarjal skupaj z legendarnim Pandurjem.

Poznejša leta so bila službeno naporna in v Dramo nismo hodili več tako pogosto kot v mladih letih. Postali so bolj obiskovani filmi in Rac je igral v več kot šestdesetih. Tako v gledališču kot v filmskem ustvarjanju je sodeloval z Mileno Zupančič, ki je bila tudi njegova pomembna ljubezen. Doživljali smo jo kot tragično pravljico. Filmski in gledališki ustvarjalec Rac se je zadnja leta vračal v čas svoje mlade ljubezni, pa tudi v čase bistvenih sprememb v naši domovini. Skupaj z Mileno in njenim možem je ustvaril gledališče, ki to ni, je le življenje na odru, je del »oceana njegovega razburkanega življenja« (V. Milek). O tem, kaj vse se mu je v življenju pripetilo je Rac pripovedoval tudi v knjigi.

Da pišem v tem blogu o Ratku Poliču imam več razlogov. Rac ni bil samo občudovanja vreden igralec, bi je tudi dober človek in filozof. Spoštoval je ljudi, svoje občinstvo in mu zato namenjal le najbolje, kar je zmogel. Prizadeval si je, da bi umetniško delo pomagalo ljudem spoznavati tako dobre kot slabe lastnosti posameznika ali družbe, da bi zato ljudje lažje razreševali težave in storili več za medsebojno zaupanje. To je podajal kot igralec z vsakim likom, ki ga je upodobil in kot sam pravi je tudi zato živel.

Sicer pa je Ratko belokranjskega rodu, še eden od Belokranjcev, ki je dobro opravljal svoje poslanstvo in je v ponos rojakom.

Je tudi vas navduševal s svojimi filmi in dramami?

Posteljne zgodbe, 16. september 2022

Bogata Galerijska ponudba se po Covidu vrača, spet se ob večerih dobivamo na razstavah, spoznavamo umetnike in njihova dela, skušamo razumeti svetove, ki prihajajo, se družimo in postajamo znosnejši v svojem obnašanju.

Zadnji dve leti smo kulturne dogodke doživljali pretežno preko spleta kar danes obvladuje že vsak šolar, naučila sem se tudi sama, žal pa to ni isto kot prisotnost na dogodku. Ljudje smo družabna bitja, drug drugemu moramo povedati, obrazložiti svoje mnenje o prireditvi in ob tem spoznati tudi svoje notranje doživetje. Če sem ob računalniku nimam s kom ugotavljati kaj bi bilo lahko boljše.

Krka ima danes kar dve galeriji, eno v Ljubljani in drugo v Novem mestu. Starejša je v Novem mestu. Na začetku je delovala bolj ljubiteljsko ob svoji 40 letnici so jo bistveno posodobili in danes, po 50 letih je zgledna ustanova s svojo kustostinjo, spremljajočim programom, zloženko ob vsaki razstavi in urejeno javno podobo. Deluje v okviru Kulturno umetniškega društva Krka. Verjetno sem med tistimi, ki smo jo največkrat obiskali. Nekaj let pozneje smo galerijo uredili v Krki Ljubljana, ki se sicer ponaša z vzornim Gledališkim klubom. Galerija sodeluje z Bežigrajsko in jo je lepo sprejela tudi lokalna skupnost. Obe galeriji imata predvsem vzgojno vlogo, da nas poučujeta o sodobni likovni produkciji, prilagajanju svetovnim trendom v umetnosti in spoznavanju kakovosti umetnin.

Letno se nam predstavi v obeh galerijah do 15 likovnih umetnikov in umetnic, večinoma mladih, veliko umetnic. Spremljajoči programi, večinoma glasbeni nas opozorijo na dosežke mladih v glasbi in ustvarjalni moči njihovih vokalov. Povejte, katera slovenska profesionalna galerija, ki jo plačujemo davkoplačevalci, se lahko pohvali s tako bogatim opusom kot ga zagotavljata galeriji v Krki?

V galerijah smo torej marsikaj spoznali, pa vendar nas še vedno kaj izjemno preseneti, nazadnje Saša Bezjak z Posteljnimi zgodbami ali eseju o intimnem. Spoznali smo žensko, ki ustvarja umetnine na spodnja krila, posteljnino ali druge sorodne materiale z minimalistično risbo. Kot družbeno angažirana ženska nam skozi svoja »platna« pripoveduje, da je intima sestavni del našega življenja in se spreminja skupaj z nami kar preoblikuje tradicionalne poglede na spolnost. Besede o tej skrajno intimni temi ali njene podobe zlahka postanejo banalne, največkrat obložene s predsodki, krivdo, strahom, sramom. V današnji družbi se odnosi zaradi pojava intimnosti znajdejo na robu propada, saj je družba privedla do sprejetja partnerja zgolj kot objekta poželenja. Spolnost obravnava kot udejanjanje spolnih želja in ne več kot izraz predanosti partnerju, kot izraz iskrene ljubezni in polnega zaupanja.

Oglejte si esej o intimi in razmislite o spolni vzgoji svojih otrok.

»Vstani Primorska…«, 15. september 2022

Za Slovenijo je pomemben dan, ko se je v njeno naročje vrnila Primorska in postala njen sestavni del. Pomemben praznik je to predvsem za Slovenke in Slovence, ki so, raztresene po Primorju, stoletja ohranjali pod tujo oblastjo svoj slovenski značaj, jezik, navade, tradicije in vse tisto smo ohranjali v drugih slovenskih pokrajinah. Človek ob takih praznikih dobi občutek, da smo ljudje prav za prav kot uboga piščeta na dvorišču premožnih ljudi, ki so si s premoženje pridobili od ne vem koga pravico odločati o naši usodi. Kakšni časi, kakšna oblast in kakšen grenak občutek v neorganiziranih ljudeh.

Moj striček Janez, nekoliko nediscipliniran mlad partizan, je na Primorskem spoznal partizanko Ivanko in se z njo poročil. Kmalu po osvoboditvi jo je pripeljal pred očeta in mater, ki sta prvič doživela, da se je eden od njunih enajst otrok izbral sam svojo ženo brez njunega blagoslova. Nastal je vik in krik, padale so obtožbe o nespoštovanju tradicije, uporni sin in njegova Primorka sta spoznala svojo malo napako in jo skušala opravičiti. Postopoma smo sprejeli drug drugega, Ivanka nam je pripovedovala o življenju pod Italijani in odporu Primorcev, o vsem, kar so najbolj pogrešali v času italijanske okupacije; svobodo brez potujčevanja, slovenske šole, vrnitev med Slovence. Ivanko smo imeli vedno raje.

Na delu sem spoznala veliko Primork in Primorcev, dobro smo sodelovali in veliko ustvarili.

Konec druge svetovne vojne in priključitev Primorske Sloveniji je bil velik zgodovinski dogodek, ki smo se ga dobro zapomnili, ker je v ljudeh vzbudil upanje, da se bo vrnila tudi Koroška, Benečija in Trst - področja, kjer so živeli Slovenci. Nič od tega ni bilo možno pričakovati od takratnih bogatih ljudi, ki so si vzeli pravico odločati o Slovencih. Veselje Primorske in tragičnost Slovencev območjih, ki so dodeljena drugim državam se je na dan priključitve Primorske prepletalo, ostalo je upanje vse do Osimskih sporazumov, potem je tudi to odmrlo in doživeli smo opus Borisa Pahorja kot opomin, da ni bilo storjeno vse kar bi moralo biti, da bi čim več Slovencev živelo v Sloveniji.

Priključitvi je naš veliki komponist Rado Simoniti počastil s skladbo Vstajenje Primorske, ki je iz leta v leto bolj aktualna in navdihuje nove generacije. Za Primorce je to njihova himna Vstani Primorska.

Slovenija vsako leto počasti praznik Primorcev z državno proslavo, letos v Avditoriju Portorož. Vsako leto se proslava zaključi z Vstajenjem Primorske. Nekaj čarobnega se zgodi ko zbor intonira zadnji del skladbe. Vsi na proslavi vstanejo in z zborom pojejo, mahajo z zastavicami, se smejijo, ponavljajo refren, vidiš in slišiš, da vsakemu posebej prihaja pesem iz srca, nič prisile, nič formalnosti, samo čustva. Bravo Rado Simoniti, kor bi peli Zdravljico!

Tudi vaša družina ob televizorju vstane in poje z zborom Vstani Primorska?

Jože Gričar, 14. September 2022

Ne poznam bolj delovnega upokojenca iz vrst univerzitetnih predavateljev kot je dr. Jože Gričar. Nenehno ustvarja virtualni svet, postavlja spomenike kulturnim in gospodarskim velikanom, vnaša naše knjige in zapise v virtualno vesolje srednje Evrope, spodbuja seniorje, da razvijajo srebrno ekonomijo in še mnogo drugega. resnično in upravičeno je zaslužen profesor, spoštovanja vreden.

Jožeta sem spoznala tam okoli leta 1965, ko je še delal v trgovanju z začetnimi avtomatskimi napravami za poslovanje v administraciji. Ni bilo to za njega, hotel je razumeti popolnoma informacijski svet, ki se je po tem letu ustvarjal v svetu in neverjetno hitro uveljavljal tudi pri nas. kmalu sva se videla le na informacijskih strokovnih posvetovanjih, na Forumu odličnosti in mojstrstva ter v društvu Rastoča knjiga. Nešteto študentov, ki smo jih zaposlovali južno od Ljubljane, je prišlo iz Jožetovih višjih in visokih šol, ki jih je njegova Univerza zasnovala po vsej Sloveniji, pri nas v Trebnjem. Kadar koli je Dolenjska in Bela krajina potrebovala karkoli iz področja informatike in računalništva, ji je to tolmačil Jože Gričar, ki je kmalu po končanem študiju uspel doseči profesuro in jo ustvarjalno razvijal vse do upokojitve.

V Gričarjevem delu je vedno bila prisotna neka izjemnost, ki se je izkazovala s povezovanjem Jožetovih projektov in študijskih programov s praktičnimi izkušnjami gospodarskih družb, lokalnih skupnosti in zainteresirane javnosti. Najprej je Gričar zasnoval nek projekt, z njim seznanil po njegovem mnenju izbrane akterje in poskušal ustvariti afiniteto med projektom in bodočim uporabnikom. Imel je dobre povezave z visokošolskimi ustanovami v tujini in zato realnejše ocenjeval možnosti, ki jih uspešno izvedeni projekti v tujini imajo pri nas. Naši občutki so bili negotovi ob prvih omembah uporabnosti ali primernosti na primer projekta za turizem. Promocijo Term preko spleta smo seveda razumeli, da pa bi učinke te promocije ugotavljali evidentno in sistematično nam ni šlo v glavo, saj jih ne ustvarja le promocija temveč še nešteto drugih bistvenih sestavin. Pa Jože ni odnehal, v projekt je za turizem je dodajal čisto praktične podatke kot so prijave, telefoni, maili, zdravniška mnenja, temperature vode in podobno. Čim več podatkov je bilo v digitalnem svetu, tem več učinkov tega sveta je bilo zaznavnih. Pri prenosu Rastoče knjige v virtualni svet, je zbiral gradiva o Rastočih knjigah po Sloveniji in spraševal, kam naj se zainteresirani obrnejo za ogled posamezne Rastoče knjige. S tem je opozoril na novo nalogo vodji RK. V teh in podobnih neštetih projektih z računalniško podporo je Jože oral ledino in je zaslužen za širjenje in uspešno digitalizacijo strok.

Po upokojitvi je Jože genialno razvijal več projektov. Promocija kulturne dediščine je nastajala s sodelovanjem lokalnih skupnosti, v projektu Obrazi slovenskih pokrajin pa javne knjižnice. Projekt Srebrna ekonomija je naslovljen na slovensko družbo kot celoto, ki bi morala slej kot prej temeljito spremeniti svoj odnos do starejših. V tem projektu razvija dr. Gričar sodelovanje z zdravstvom in institucijami, ki nudijo podporo upokojenim. Projekt srebrna ekonomija spodbuja družbo, da prepozna v upokojencih tudi njihovo ustvarjalno sposobnost in jo s pridom uporabi v svojem splošnem razvoju, v razvoju pokojninskega sistema, v raziskovanju, povsod, kjer je potrebno veliko znanja in praktičnih izkušenj. Res spodbuden projekt za vse upokojene, ki ne želimo samo čakati konca.

Upirajmo se družbi, ki v upokojencu vidi le potrošnika in iščimo poti sožitja z mlajšimi!

Kuharice in kuharji, 13. September 2022

Bi brez predsodkov pojedli, kar skuhajo dopoldne, popoldne in proti večeru razni kuharji naših televizij in zadnje čase tudi brhke kuharice? Tisti, ki se preživljamo z navadno domačo prehrana, se marsikateri jedi televizijskih kuharjev čudimo. Nacionalne jedi posameznih držav jemo le na potovanju v njeno deželo, sicer jo ni na naših jedilnikih, tudi pečenje piščanca na steklenici sem prvič videla, zgleda marsikaj dobro.

Neverjetno kako zanimiva je postala kuharska stroka, koliko mladih ljudi, predvsem moških se odloča za ta poklic. Imam celo občutek, da v njej vidijo velike možnosti ustvarjanja, da spodbuja njihovo domišljijo, da estetsko pristopajo k predstavitvi hrane in še bi lahko naštevala- vsiljuje se mi misel, da je na vzpon kuhanja pri nas vplival uspeh Ane Roš, ki ji svet ne priznava smo kakovosti pač pa tudi ceno pripravljenih obrokov. Z občudovanjem spremlja njen vzpon in zaslužek vsa slovenska javnost.

e le morem, gledam vse kuharske oddaje in od vsake se kaj naučim. Dino potrebuje za svoje obroke poleg raznih živil tudi atraktivno okolje. Njegova hrana je krepka, za okus moje družine presladka in premastna. Kombinacije meda in kisa nam niso poznane, poskusili smo - neuspešno. Klemen se rad malo postavi s svojim jedilnikom še posebno če ima goste. Sama ne prenašam, da se iz hrane in kuhanja dela filozofija ali zgodovina. Klemen kuha dobro - mi bi pojedli kar nam bi ponudil. Ja Gojc in Ljerka ter mlada vnukinja pripravijo kot je videti obroke hrane različnih narodov, se malo pošalijo z dobavitelji, našemijo v oblačila naroda, ki določeno hrano uvršča med svoje posebnosti in si pri peku preskrbijo priboljšek, da sami lahko ponudijo obrok v televizijsko predpisanem roku. Je pa težava tako Dina kot Gojca in Klemna, da njihove hrane ne moremo poskusiti in verjeti, da dobro. Omenjeni in drugi kuharji, ki nas gostijo po tv bi morda hrano ponudili v studiu gostom in bi mi po tem od njih zvedeli, katere obroke naj posnemamo. Vseh tv kuharjev ne morem tu navajati, omenim naj še dve kuharici, ki zadnje dneve krasita tv kuhinjo in za čuda, kuhata tudi jedi, ki jih dobro poznamo kot npr. govejo juho.

Drage ženske, s svojim delom smo posegle v moško vesolje in postale večinske delojemalke v zdravstvu, na sodišču, v šolah, v uradih in še bi lahko kaj dodala. Naše kuhinje so postale zapuščene ali pa so se v njih rojevali obroki hitre hrane. Priča smo, da naši moški v zapuščenih ali ne dovolj zasedenih kuhinjah prepoznavajo inkubator za kakovostne presežke v prehrani družine. Pričakujemo lahko pozitivne trende razvoja kuharskih strok in veliko znanja kuharjev, kar bo močno pospeševalo konkurenco kuharjev, kuhinj in narodov.

Kdo pa je v vaši družini šef kuhinje?

Gozdič ni več zelen,... 12. september 2022

Iz južne strani obdaja naš dom gozdiček, ki je bil v svoji mladosti naš vikend, zdaj ko se je postaral pa grozi, da nas bo zadušil ali celo prerastel. Staknili smo glave v razmislek in se odločili, da oklestimo najagresivnejša drevesa lipovec in hrast. V novembrskih dneh z vetrom nanašata svoje liste in ovenele cvetove na streho, zamašita žlebove in jesenki dež ne gre v odtok pač pa dela poplave pred garažo.

Poseg v gozd ni mačji kašelj. Delo lahko opravi samo oseba, ki je ustrezno poučena in opremljena. Iznajdljiva soseda je odkrila mojega soimenjaki Janeza, ki pa z menoj ni v sorodstvu. Kot bi mignil je prišel s svojim sodelavcem, malo sta pomodrovala, dolgo oporo za plezanje izstrelila preko košatega hrasta in eden je že plezal nanj. Več kot tri ure sta se ukvarjala z obrezovanjem, vejami, žaganjem in drugimi deli, da sta končno zadovoljna pokimala. Ne malo presenečena sem bila, da je zvečer poklical Janez in napovedal še pregled žlebov ker da ima ravno kamion z košaro v naši ulici. Ojej, kako me je razveselil, malo manj pa seveda njegova ugotovitev, da je žleb potrebno popraviti. Vprašam, če se ukvarja tudi s strehami, pa samo nekaj zamomlja, pove, da bo popravljen žleb spet na mestu v četrtek.

Možakarja izvajalca, oba mlada, v črnih oblačilih in moderno opremljena z vsemi orodji, sta okleščene veje pripravila za prevoz v deponijo in jih polagala na cesto, tako, da sama nisem mogla iz garaže. Drugi dan je tretji sodelavec pripeljal kamion, naložil nanj vse veje, s sodelavcem sta naložila tudi odpadke in s puhalnikom počistila moje dvorišče ter cesto pred njim tako dosledno kot si prizadevam imeti čisto v dnevni sobi.

Zakaj vam to pišem? Starejše osebe potrebujemo veliko uslug tako za vzdrževanje doma in okolja kot tudi za uresničevanje svojih želja. To niso kaprice, so potrebe, potrebe po nadaljevanju življenja kakršnega smo si zagotovili v času svoje delovne sposobnosti. Malokateri uslužnostni podjetnik ali delavec to razume, malo jih je, ki bi se zmenili za naše prošnje in še manj, ki bi to opravili z veseljem, kot sta to opravila opisana »krotilca gozda«. Deloma jih razumem zaradi obsega usluge, naročila starejših so običajno majhna, košnja, popravilo orodja, odtokov, pip in podobno, izvajalec ne mor ne vem koliko zaračunati, veliko stanejo prevozi in podobno. Res bi bilo dobro, da upokojenci zmanjšamo naše interese za politiko in vladanje in znotraj svojih organizacij razvijamo medsebojno pomoč predvsem za ustreznejšo dostopnost do malih, vendar nam nepogrešljivih uslug, ki bi nam bile lažje dostopne in opravljene z veliko mero razumevanja. Mladi podjetnik, ki bi razvil na principih podjetniškega poslovanja dejavnosti malih uslug, bi bil med nami zagotovo zadovoljen, če bi z nami ustrezno ravnal bi v njegovo podjetje vlagali svoje prihranke, da bi lahko svojo dejavnost moderniziral in razvijal, tudi on bi lahko koristil naše usluge na primer računovodske usluge, raziskave zadev, ki so mu pomembne, iskanje informacij in podobno. Sožitje starejših in mlajših bi lahko dobilo poleg čustvenega tudi ekonomski smisel mladih.

Ko v svoji družini pripravljate najmlajšega za poklic razmislite tudi o njegovih podjetniških ambicijah!

Maltežani, 11. september 2022

Lahko poskusim, nisem pa dovolj seznanjena z vsemi posebnostmi Malteškega viteškega reda, ki je takoj po osamosvojitvi terjal Grad Otočec, se vmešaval v poslovanje gradu v Podsredi in se sploh nenavadno obnašal do kolektivov, ki so desetletja gospodarili z nekdanjimi gradovi in jih obnavljali.

Na Otočec je prihajal član Malteškega viteškega reda, ki se je proglasil za dediča gradu in premoženja, ki mu pripada. Tam je hotel brezplačno živeti na da bi ga zanimalo kdo je lastnik, kakšne dolžnosti ima kot dedič in kako se mora ob denacionalizaciji ponašati. Povzročil je kar nekaj stroškov dokler ni spoznal, da mu denacionalizacija ne more koristiti.

Zanimivo je bilo srečanje s predstavniki tega reda na gradu Podsreda, ko je imel otvoritveno slovesnost ob zadnji obnovi in umestitvi muzeja v obnovljene prostore. Kot v srednjem veku smo se stisnili povabljenci med stene, da so trije ozaljšani vitezi lahko hkrati prišli skozi velika vrata v obnovljeno grajsko kuhinjo in se tam namestili. Ker sva predstavljali delnega financerja obnove, sva se čutili s kolegico v tej družbi odveč in smo jo kmalu ucvrle iz gradu.

Pomemben član reda je bil minister pravosodja Lovro Šturm. Iz meni neznanega vzroka je deloval grozno, ko je v opremi malteškega viteza in obrazom, mrzlim kot led odprl neko manj odmevno slavje verskega značaja. Bili so deležni posebne omembe o svoji prisotnosti v vseh sredstvih javnega obveščanja, tudi poimensko in v slikah. Ne enkrat je bil objavljen njihov posebni status v Rimskokatoliški cerkvi in to niso nikoli pozabili poudariti ob vsaki priložnosti v javnosti. Seveda smo brali knjige o tem redu, zlasti zgodovinske in raziskovalne. Nisem opazila, da bi sodobni zapisi o njih koga navduševali.

Se ne spomnim več, zagotovo pa sem se s temi vitezi srečala še večkrat. Nerazumljivo je bilo že to, da so se oblačili v 21. stoletju v viteška oblačila, da pa niso izkazovali niti najmanjšega značaja viteza - dobrohotnosti do ostalih gostov, spoštovanju gostitelja, strežnega osebja in podobno, nisem opazila kavalirstva tako značilnega odnosa vitezov do žensk in še marsikaj iz vljudnosti jim je manjkalo, da bi jih sprejeli kot viteze.

Zadnja leta se red ni razkazoval v javnosti tako kot ob denacionalizaciji, od kar vlada papež Frančišek, o redu ni dosti objavljenega. Ker pa je to star in tradicionalen red sem prepričana, da nemoteno deluje kljub temu, da je izgubil izjemni status v Vatikanu. Verjetno se je le treba vprašati zakaj je red država v državah s svojim potnim listom, znamkami, konspirativnim članstvom in aktivnostjo v diplomaciji kot nam je predstavljen na spletu.

Je vaša družina spoznala Malteški viteški red, ki v Sloveniji deluje že zelo, zelo dolgo?

Praznik korenja, 10. September 2022

Pri nastajanju Rastoče knjige so odprte vse možnosti. Vanjo vključujemo svoje dosežke in zgube ali veselje in žalost. Če nas navdušuje dober pridelek rdečega korenčka v naši soseščini, bomo s pomočjo aktivnosti Rastoče knjige, narediti čim več koristnega s to dobro letino korenčka zase in za svoj okoliš. Poudarek je torej na možnosti, ki jih okolje ima, pa jih ali pa ne pametno uporablja za boljše življenje večine.

Veliki Gaber je simpatično naselje med Radohovo vasjo in Šentlovrencem na Dolenjskem. Včasih so se tu zbirali furmani, ki so vozili blago in ljudi. Tu so bili doma avtorji knjig Beli menihi, tu je izhodiščna pot do nekdanjih gradu Kozjek in Sela Šumberk in do spomenika trem izdanim vodjem osvobodilnega gibanja. Jožica Štrempfel je v Velikem Gabru osnovala Rastočo knjigo lokalne skupnosti s poudarkom na pridelavi vrtnin - rdečega korenčka in s te nagovorila občane naj iz tega lokalnega pridelka pridobijo kaj več kot samo nizko ceno na ljubljanski tržnici. Kaj bi to bilo kaj več so do sedaj razmišljali v lokalni šoli in v pristojnem organu krajevne skupnosti in skupno ugotovili, da iskanje priložnosti za prodor korenčka kot industrijske surovine presega možna prizadevanja Velikega Gabra. Da bi razvili potrebne raziskave, so se povezali z Biotehnično fakulteto v Novem mestu in da bi trženje korenčka ter izdelkov uspelo z občinami na Dolenjskem.

V soboto je bilo na popolnoma obnovljenem Glavnem trgu Novega mesta v prisotnosti predstavnikov vseh udeležencev veliko slavje posvečeno rdečemu korenju. Na stojnicah so najmlajši šolarji predstavljali pridelek korenčka, delili reprezentativne pridelke in informativne liste o delovanju Rastoče knjige Veliki Gaber. Šolarke so ponujale pecivo, ročna dela in brezalkoholne napitke.

Biotehnična fakulteta je ponudila korenčkovo torto, proizvod predelave korenčka v izdelek za trg. Degustacija je uspela, zanimanje je bilo veliko, spremljalo ga je informiranje o koristnosti korenčka za ohranjanje zdravja in že mnogo zanimivosti. Tržno prireditev so počastili predstavniki občin in krajevne skupnosti Veliki Gaber. Dejstvo je, da je povezovanje odprlo prvo priložnost predelave korenja, nedvoumno jih bo z leti še več saj so polja okoli Velikega Gabra zelo rodovitna in raziskovalci fakultete zelo radovedni in dovzetni do novosti. Z skupnimi močni bodo morda uspeli s predelavo korenja zagotoviti nova delovna mesta, ki jih sedaj nimajo.

Naj bo opisan primer praktični pripomoček drugim Rastočim knjigam po naših šolah in lokalnih skupnostih. Marsikatera Rastoča knjiga pripravlja temelje za razvoj turizma v lokalni skupnosti kjer znamenitosti to omogočajo. Več Rastočih knjig raziskuje korenine svojih rojakov, druge spet oživljajo domačo obrt, vsaka ima svojo posebnost pač odvisno od zainteresiranosti učencev po šolah in občanov okoli nje. Rastoča knjiga je gibanje za iskanje tržnih priložnosti delovnih in lokalnih sredin.

Naj vam vaš šolar pokaže Rastočo knjigo svoje šole!

Kraljica, 9. September 2022

Prepričana sem bila, da bo kraljica Elizabeta II živela večno in ne znam obrazložiti tega svojega prepričanja. Najprej se človek zamisli nad velikostjo Commonwealtha, ki ga je predstavljala, posega v vse kontinente, v njem živi več kot dve milijardi ljudi. Kljub temu, da kolonializma ne poznamo več, vse te članice Commonwealtha priznavajo sposobno žensko kar 70 let za svojo Kraljico. Zakaj? Ve kdo pravi odgovor? Recimo zato, ker si želijo ljudje in narodi sodelovati in se povezovati ne pa prepirati ali vojskovati.

Samo v Londonu je v njenem času vladalo 15 vlad, od bistrega prijatelja moje nekdanje domovine do železne Lady, vojaško razpoloženega Blaira do situaciji nedoraslega realizatorja brekxisa. Vsak od predsedujočih Vladi je imel dovolj pooblastil, da bi Elizabeto II kakorkoli onemogočil, pa na to ni niti pomislil. Vprašajmo se zakaj? Londončani z veseljem dan na dan kažejo, da imajo svojo kraljico, da se z njo smejejo prijetnostim in da z njo jokajo ob izgubi Diane. Nosijo ji rože, občudujejo njeno kočijo, vsi so na cesti, ko se pojavi tam njihova Kraljica.

Kaj pa nešteti dobri in goljufivi managerji, ki proučujejo možnosti sodelovanja z ogromnim premoženje angleških kraljevskih rodovin. Njihova zavist bi lahko rodila mile ali silne upore v katerem koli delu sveta, celo bližnja oseba ji je hotela podtaknili rasno nestrpnost - neuspešno. Podzemlje ali biznis nista ogrozila image ali premoženja njihove Kraljice

In njena družina, ki je nastala iz ljubezni in ji viharni svet ne prizanaša. Njena sestra je morala preko torture javnega obveščanje, prav tako prestolonaslednik in njegov brat, že vnuki so zahtevali njeno posebno pozornost - rečemo lahko sodobna družina, če bi šlo to za moje sosede, ker pa se je to dogajalo Elizabeti II, bi z lahkoto kdo uporabil, da jo diskreditira, onemogoča. Pa jo je kdo? Ne vemo, tudi treba ni vedeti vse, dejstvo je, da je stala in obstala njihova mati in babica, njihova Kraljica.
Ali Žerdin jo je s svojim uvodnikom v SP Dela postavil na piedestal obeh naših domovin v njenem času. V petdesetih letih je sprejela vodjo naše države in s tem pokazala, da spoštuje našo neodvisnost, naša prizadevanja za mir, naše vrednote, ki jih želimo uveljavljati. V 21 stoletju je obiskala Slovenijo in slovenskemu narodu sporočila, da smo z pridobitvijo neodvisnosti stopili na pota, ki jih ubira sodobni svet. Zadovoljstvo in vzhičenost ljudi v nekdanji državi in v sodobni Slovenije je pokazalo, da je bila tudi naša Kraljica.

Globok poklon, spoštovana Kraljica, potrebovali smo vašo naklonjenost in zanjo se vam zahvaljujemo. Zaradi svojega razumnega delovanja boste večno naša Kraljica!

Je Elizabeta II tudi vaša Kraljica?

Forum, 8. september 2022

Občasno se moji stanovski kolegi in kolegice spomnijo naših skupnih nekdanjih aktivnosti, me tu pa tam povabijo na razgovor in če se to zgodi že vem, da je nekomu padlo na pamet kaj iz nekdanjih časov. Po klepetu ob jutranji kavici odprem outlook in na ekranu je obvestilo zadnje predsednice Društva ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, da bomo obnovili Forum odličnosti in mojstrstva na Otočcu. Kolega včeraj me je najbrž hotel spodbuditi, da k tej zahtevni temi kaj dodam. Nisem bila v zadregi saj sem bila med organizatorji skoraj vseh že izvedenih Forumov.

Ljudje južno od Ljubljane smo bili od tega centra kulture, gospodarstva in oblasti vedno nekoliko odrinjeni, kar sicer ni škodovalo našemu razvoju, smo pa se čutili zapostavljene in to upravičeno, saj je na našem območju deloval največji slovenski izvoznik in največji slovenski davkoplačevalec. Ekonomisti in gospodarstveniki smo eno od možnosti uravnovešenja videli tudi v tem, da vsako leto organiziramo Forum odličnosti in mojstrstva Otočec na katerega smo vabili najpomembnejše slovenske politike, kulturnike, znanstvenike in druge, zlasti strokovnjake Slovenije. Letna srečanja so bila zanimiva in vsebinsko bogata, vsako leto je izšel zbornik o delu in referatih, sprejeta je bila Strategija odličnosti in mojstrstva in bilo je to srečevanje vtkano v življenje in delo življenja in dela v regiji.

Petindvajset let je delo potekalo nemoteno, pogovori so bili koristni, srečanja zanimiva, dokler je delovalo Društvo ekonomistov tudi nemoteno. Zadnja leta je oblikovalec vsebinske zasnove Foruma preselil letni Forum v Trebnje, Brežice in Kočevje, zdaj jubilejni 30 pa bo spet na Otočcu.

Misel, da je treba delati odlično in mojstrsko ostaja živa, po njej se regija ravna, zato ostaja uspešna v svojem gospodarstvu in drugod, kjer se je razvilo sodelovanje med lokalnimi skupnostmi. Upam, da bo prav to skupno spoznanje na tridesetem Forumu prevladovalo kot dolgoročen dogovor o projektih, ki se še morajo razviti na tem območju. Ne samo univerza, potrebujemo tudi vse drugo kar univerzitetno mesto mora imeti. Najti moramo nadomestilo za primer, če bo pomanjkanje energentov in skrb za varovanje okolja okrnila ali celo ustavila obstoječo industrijo. Zaostaja razvoj naravi in človeku prijazne infrastrukture, močno nas mučijo kadrovski primanjkljaji v dejavnostih, ki jih potrebujemo pa nimamo nosilcev razvoja in še veliko nalog bi lahko omenila. Moramo pa upati, da bo Razvojni center obvladoval razvojno problematiko, jo usklajeval z danimi možnostmi in na tridesetem Forumu tudi predstavil.

Jubilej ni samo zahvala, je predvsem vizija, so cilji večine, so spodbuda napredku. Taka je bila ocena dela preteklih Forumov in ta novi naj bo od njih samo ustreznejši!

Današnji management v regiji, nas boste na Forumu seznanili, kako boste oblikovali prihodnost?

Kmetovanje, 7. september 2022

Le kje so kadroviki moje domovine našli ministrico za kmetijstvo, ki pravi, da dejansko zna opravljati vsa kmetijska dela. Kapo dol in velik poklon njej in njeni usposobljenosti, pa tudi idejam, ki nam jih niza o potrebnih spremembah v kmetovanju do leta 2027.

V novi kmetijski politiki je prioriteta povečevati samooskrbo in z organskim kmetovanjem izboljševati odpornost proti naravnim katastrofam. Pridelovali bomo zelenjavo celo leto v rastlinjakih, povečali deficitarno pridelavo kot npr. svinjerejo in raziskali dejavnosti kar 25000 malih kmetovalcev, da ugotovimo, če obstajajo možnost masovnejše predelave in trženja njihovega pridelka. Prizadevanja so usmerjena v kakovost, redno preskrbo in obvladovanje cen pridelkom kar narekuje novo organiziranost verige kmet-predelovalna industrija-trgovina tako, da bodo nastajale zadruge, združenja kmetov, kmetijske skupnosti in druge oblike povezovanja in sodelovanja kmetov, kar bo odprlo možnosti, da skupnosti same razvijajo trgovino in predelavo hrane. Slovenija ima veliko travnatih površin, zato bo ohranjala rejo govedi in drobnice tudi za izvoz. Država bo preko svojih enajstih strokovnih institucij nudila kmetom strokovno in organizacijsko podporo ter s subvencijami in investicijskimi sredstvi omogočala naložbe skupnosti kmetov.

Preseneča ali pa tudi ne podatek, da je kar 25 tisoč malih kmetov, pravijo, da mladih, ki delujejo na podeželju, varujejo kulturo krajine in oskrbujejo najdeno tržno nišo. Nisem presenečena toliko nad številko teh malih kot nad prilikami, ki so jih odkrili za preživetje. Ko so začele propadati industrije po našem območju, se so ljudje zatekli k materi zemlji. Spomnim se Črnomaljke, nekdanje izjemno kakovostne šivilije, da si ni mogla predstavljati, da bi kdo v Črnomlju kupoval solato in vendar ona danes od nje živi. Priložnosti kmetovanja šele spoznavamo, so pa med nami tudi tisti, ki so v samostojni Sloveniji obogateli in že pokupili kmetijsko najustreznejša območja v Vojvodini, da razvijajo inovacije za bodočo zdravo prehrano. Ne vem ali je naslednja informacija dejstvo ali propaganda po spletu, da so Američani že pokupili več milijonov m2 najrodovitnejših ukrajinskih polj. Kakor koli, poslovni interes za hrano narašča in kot zgleda, mu naša ministrica sledi kljub Naturi 2000 in konkurenci močnejšega kapitala.

Zdaj se bližajo časi višanja cen prehranskih pridelkov in izdelkov. Analitiki ugotavljajo, da bodo zanje krivi vojni dobičkarji, neustrezna organiziranost verige od pridelovalca do potrošnika in tudi potrošniki, ker ne kupujejo pretežno domače pridelke in izdelke. Nekako bomo morali pokazati, da podpiramo domačo pridelavo in predelavo. Vsa ta spoznanja in napori prenove kmetovanja, ki dajejo kruh številnim našim družinam bodo zaman, če mi ne bomo sodelovali.

Kaj menite, dragi potrošniki, bomo zmogli doseči napredek v svojih navadah?

Kulturni model, 6. september 2022

Zaostrujejo se mnenja o tem, kaj je v obsežni kulturni produkciji možno imenovati umetnost, kdo se sme in mora o tem izreči in kako umetniški izdelek ponuditi trgu. Vprašanje se odpira zaradi nastajanja pojavov, ki so bili do sedaj javnosti slabo poznani ali pa sploh ne. Kdo od nas sploh ve, da so razmere med ministrstvom in umetniki tako zaostrene, da je bil iz stavbe ministrstva celo izbrisan napis kultura. Že res, da smo brali o lomastenju aktualnega ministra, celo poslušali smo ga, kako dr. Možini razlaga svoje videnje vseh nas, ki z veseljem sprejemamo kulturno ponudbo in si jo prizadevamo razumeti. Še vedno pa ne vemo kakšno kulturo in znotraj nje umetnost bi minister ponudil namesto tega kar imamo in kako bi to uresničil. Drug primer, boj za prevlado v RTV Slovenije je lažje razumeti, nikakor pa ni možno sprejeti načina nastajanja sedanjega programskega sveta te hiše, niti ukrepanja pristojnega ministra še manj pa molka Državnega zbora. Ne, to pa res ni kultura. Naslednji primer je umetnost in kultura, ki jo spoznavamo pod nazivom Fotopub in žal izhaja iz mojega življenjskega okolja. K že povedanemu javnosti se o tem ne da kaj dodati. Naj zaključim z naštevanjem s primeri avtonomnih con in množico samostojnih podjetnikov (s.p.) v kulturi. So avtonomne cene tisti prostor kjer umetniki ali espejevci v kulturi ustvarjajo nove svetove? So to nova prizorišča za predstavljanje nezadovoljstva z razmerami v naši domovini in v svetu? se espejevci v kulturni dejavnosti dostojno preživljajo, je ta organizacija dela sploh zanje primerna? Nimajo namreč razvitih podjetniških funkcij, v kruti borbi na trgu je to običajno usodno za obstoj podjetja. Najbrž je to bolj prikrivanje hiperprodukcije v slovenski kulturni srenji kot pa podjetništvo.

Opisano mi pojasnjuje potrebo po nastajanju novega modela kulture, pa tudi zaupanja v kulturne kritike, ki naj bi nakazovali umetniške vrednote v kulturnem izražanju naroda. Ker pa je kultura »ogromno vesolje« si težko predstavljam, kako bi nov model nastajal in še težje, kako bi se uveljavljal v narodu. Ministrica je dala vedeti, da imamo strokovnjake, ki novi model kulture pripravljajo, da se bodo o tem vsestransko posvetovali in tako prišli tudi do kar se da primernega načina financiranja sedanje latentne nezaposlenosti espejevcev v kulturi. Super, pričakujemo zelo veliko in to brez podobnih ekscesov, kot smo jim bili priča.

Pri razvoju kulturnega razmišljanja v podjetju sem imela priliko spoznati čudovite umetnike in njihove visokokakovostne dosežke. S spoštovanjem smo jih sprejemali in bili zadovoljni, da so z nami soustvarjati kulturna medsebojna razmerja. Med njimi so bili tudi taki, ki so nas razočarali bodi si zaradi pohlepnosti ali pa zato, ker se jim je zdelo samo po sebi umevno, da jim podjetje materialno omogoči kar so si zamislili, celo izgradnjo galerije na primer. To je življenje, ki žal ni samo lepo, je pa za vsakega od nas del vzgoje, spoznavanje kakovosti in lepote ter občudovanje zamisli in tehnike pri interpretaciji umetniškega dela. Skozi oči večine je kultura in z njo umetnost za vsakega človeka naravni del njegovega bistva.

Kaj vaši družini pomenijo kulturno umetniška dela?

Romi, 5. september 2022

Pozvoni, pred vrati je na pol oblečena romka in mi skozi steklena vrata kaže nek papir. Poznam jo zato odprem, sicer me žal vsak tak obisk zaskrbi. Ženska ima ne vem koliko otrok, eden od njih je v sedmem razredu, potrebuje delovne zvezka, manjka ji 17 EUR ali delovni zvezek mojega vnuka, ki je 7 razred končal. Od kar so me obiskali roparji nimam več denarja doma, vnuk je vrnil šoli, kar je na začetku leta od njih dobil. Kupiti ni možno, ker ima vsaka šola svoje pripomočke. Torej romki ne morem pomagati. Ali ima res problem ali pa ga je naredila za pridobitev denarja ne vem in tudi ne bom ugotavljala. Me pa moti, da je sedmošolec brez učnega pripomočka. Kaj ne skrbi zanje šola? Pa nima šola možnost temu učencu zagotoviti kopijo, je kje kakšen sklad za pomoč učencu, če mu ne morejo ali nočejo dati opore starši?

Pa sploh je pri nas neka čudna situacija z romi. Veliko jih je, imajo kar nekaj naselij in prisotni so povsod. Največ je seveda otrok. Nekaj vem o tem, da dobivajo za otroke dodatke, nič pa ne vem, kako jih porabijo. Romko, ki je zvonila pri meni sem vpraša, pa je rekla, da za šolanje otrok ne prejme nič, kar pa od države dobi ne zadostuje za celotno družino. Kaj naj potem, kaj dodam ali jo usmerim na institucijo, ki v naši družbi skrbi za take primere? To gotovo ni samo moja dilema in prav bi bilo poučiti javnost, kako naj z romi ravnamo.

Ko se pogovarjam s sosedi ali aktualnimi politiki o romih samo zmajujejo z glavo. Dobro vem, da smo v času mojega mandata v občinskem svetu imeli razvito ustrezno službo občine, ki je oblikovala tudi program socializacije romov. Pri zadevali smo si celo, da bi ta program povzela Slovenije in enotno poskrbela za vse svoje rome. Ker se nič konkretnega ne zgodi, sem za šolo vprašala nečakinjo, ki rome poučuje v eni od novomeških šol. Ni vedela kaj dosti povedati, bolj je usmerjena v učni program zanje kot v njihovo socializacijo. No, še ni mimil teden, ko smo se ukvarjali z učbeniki za 7 razred, pa nas že doleti novica o streljanju v enem od največjih romskih naselij. Bo to morda koga spodbudilo k dejanjem.

Dobro bi bilo rome vključiti v delo in zdaj, ko vsi tožijo, da delavcev primanjkuje, je morda prilika tudi za rome kot delodajalce, vsekakor pa je skrajni čas, da družba in romi dobijo svojo družbeno pogodbo o medsebojnih pravicah, obveznostih in odgovornostih. Priložnost naj dobijo tudi mali romčki, da končajo šolarji in postanejo sposobni za ustreznejše vodenje svoje populacije, kot je vodena do sedaj. Če se dokaže, da res ne gre drugače, je v vzgojo in izobrazbo romskih otrok potrebno poseči tudi z omejevanjem pravic. Vsaj petdeset letni zaostanek imamo pri reševanju romske problematike in čas je, da se reši na čim ustreznejši način za oba naroda.

Kako pa vaša družina ravna z »romko pred vrati«?

Jutro, 4. september 2022

Neverjetno veliko debat ljudje opravijo o jutru in jutranjih opravilih. Standard o tem je prav za prav določila RTV Slovenija in naj bi bil verna slika o naših jutranjih radostih in tegobah. Ko začne Romih loviti budilko in se zaspano priplazi na kavč v dnevni sobi, so številne članice njegovega jutranjega programa že v delovnem zaletu; telovadijo, zalivajo rožice, kuhajo kavico in podobno. Ni kaj, zjutraj moraš res imeti nekaj časa, da dejansko pogledaš s nastajajoči dan in v mislih preletiš naloge, ki jih tega dne ne smeš zanemariti.

Vse življenje vstajam zgodaj. Otroci na vasi smo od zgodnje pomladi do pozne jeseni pasli krave na košenicah okoli doma. Veljalo je, da v mesecih brez črke r nismo nosili obutve in nas je seveda pogosto zeblo vsaj dokler ni posijalo sonce. Tudi zaradi šole ob 8 uri smo morali vstati vsaj 2 uri preje, ker je bila pot v šolo dolga pa še ustavljali smo se v vasi pri posameznih hišah, da smo šolarji skupaj odšli mimo Desnega kamna, kjer je strašilo. Ob cesti na tem mestu je bil vhod v podzemlje, ki nam je bil strogo prepovedan, da ne bi iz otroške radovednosti silili v njegovo bližino. Kot gimnazijka sem morala uloviti vsak delovni dan vlak okoli 7 ure, do postaje pa je bilo kar pol ure hoda. V počitnicah so nas bodrili z izreki kot je »rana ura – zlata ura« in z poletno vročino pa smo, recimo ob žetvi bili na njivi ob svitu. V nedelje in praznikih so bile na vrsti maše ob 6 uri, obisk v cerkvi je bil obvezen, nihče ga ni smel opravičiti s spancem. Prišli smo po šolanju na delo, ki se je začelo točno ob 6 uri zjutraj. Neki sodelavec je trdil, da,če bo kdaj ubil koga, bo to zjutraj – ne vem kaj je s tem mislil, velikokrat pa je to povedal. Naša boniteta pa je bila nedelja in dela prosti dnevi. Nemalo kdaj sem jih kar prespala.

Obe opisani skrajnosti nista za realni svet, vsaj ne za otroke saj prva razvaja in druga muči. Če upoštevamo še zdravniško mnenje o potrebnem spancu, potem večina ljudi vse življenje prezgodaj vstaja ali pa gre zvečer prepozno spat. To zadnje je najbrž problematično saj so naše družine ali na delu ali v šoli, pri športu, v drugih ljubiteljskih dejavnostih in si šele pred spanjem privoščijo kakšno besedo. Dobro bi bilo razvijati nadaljnje raziskave spanca in na podlagi ugotovitev oblikovati kriterije, kdaj naj bi se začelo delo ali šola, kdaj naj bi potekale ljubiteljske dejavnosti in kdaj naj se izvajajo programi brez katerih javnost ne more. Zdi se mi tudi pravi čas zato, ker se delodajalci pripravljajo na novo skrajševanje delovnega časa, to pa bo potegnilo za seboj nove razporeditve družinskega življenja. Če bi ujeli bioritem bi verjetno delo učinkovitejše in šolski uspehi boljši.

Neverjetne posledice v razporejanju časa v družini ima danes uporaba informacijske tehnologije. Posledice so predvsem slabe za otroke, ker zanje porabijo veliko časa namenjenega v pred informacijski dobi za spanje. Virtualni junaki se prikradejo v njihove sanje in streljajo ali osvajajo igralca, ki jih je priklical. Morda tole o spanju nimam prav, a vseeno, poskusite pridobiti ustrezno mnenje tistih, ki jim popolnoma zaupate.

In več spite, da boste lažje opravljali svoje dolžnosti!

V pričakovanju leta 2050*, 3. september 2022

Priča smo intenzivnemu iskanju konkretnih možnosti, da se prepreči nadaljevanje prekomernega izkoriščanja naravnih virov. Po naročilu Instituta za raziskave podnebnih vplivov Rimskega kluba znanstveniki sveta združujejo svoje projekte, da bi bila njihova opozorila in priporočila človeštvu čim bolj celovita in realna. Današnja njihova spoznanja so spodbudna. Do leta 2050 lahko človek normalizira svoj odnos do narave tako, da (1) temperaturo na zemlji zniža na raven pred industrijskim obdobjem, (2) prebivalstvo omeji pod devet milijardami, (3), zmanjša porabo materialov, (4) izkorenini ekstremno revščino. Seveda mora svet sprejeti ustrezne ukrepe: reformirati mednarodni finančni sistem, 10% najbogatejših ne bi smelo imeti več kot 40% svetovnega bogastva, doseči enakost spolov, zdravo prehrano in ničelno emisijo. Izvedba teh ukrepov bi omogočila ohranitev sedanje blaginje v kar bi morali vložiti 4% bruto družbenega proizvoda letno kar je manj kot sedaj potrebujemo za subvencije industrijskih fosilnih goriv. In kaj manjka? Potrebna sredstva bi pridobili z davkom na bogastvo najbogatejših, manjka pa koalicija politikov, ki bi to uresničevala.

Ko sem v blogu predčasno pisala o možnostih uresničevanja programa naših Socialdemokratov, sem poudarila, da je predpogoj revolucija, zamenjava sistema, skoraj bogokletno razmišljanje, da bi šli po poteh Levice, nezaslišano za Mater naroda, ki še vedno zameri partizanom, da so delali še kaj drugega kot napadali okupatorja. Zdaj na nujnost revolucije opozarjajo svetovni znanstveniki in to povsem konkretno, to je odvzem in obdavčitev bogastva najbogatejših, ustanovitev državljanskega sklada, uvedba univerzalne temeljne dividende vsem ljudem, gibanje Earth4AII, … To ni samo predlog, je nuja za človeštvo, je zahteva Rimskega kluba – neformalnega združenja svetovljanov, ki imajo moč in sredstva za uravnavanje razmer na svetu. Neznansko vesela bom, če se motim in bo Rimski klub svojo vlogo odigral brez revolucije, predvidevam pa, da to ne bo mogel brez sodelovanja nacionalnih vlad, ki naj bi se poenotile v koaliciji.

Poglejmo še, kaj pravijo znanstveniki da nas čaka, če njihova spoznanja ne bomo uresničevali. Razmere se bodo bistveno poslabšale, obetajo se regionalni razpadi, v gospodarskih družbah bo vse več trenja in upadanja zaupanja, povečujejo se tveganja, politične težave, gospodarska stagnacija, podnebne katastrofe, zmanjšanje blaginje za 40%. Vse države bodo trpele zaradi vročine, suše, izpada pridelka in poplav. Grozi lakota.

Kakšnih posebno poudarjenih informacij o tem ali bo naša Vlada sodelovala v politični koaliciji v javnosti ni, je pa nekaj indicev, ki nakazujejo, da se v svojih odločitvah usmerjajo v varčevalni energetski program pa morda tudi v smotrnejše načrtovanje proizvodnje, ki je nujna za razliko od tiste, ki je energetsko požrešna posredno ali neposredno. Morda so naravne katastrofe v tem letu nakazale Vladi nove poti za samooskrbo z zdravo hrano ali pa odpira novo paradigmo v vzgojno izobraževalnem procesu. Kdo ve? Možnosti je veliko, osebno menim, da čas veliko terja od upravljavcev premoženja, da je soočenje s problemi nujno, saj ni videti drugega rešitelja.

*Maja Prijatelj Videmšek, Delo 3.9.22

Pazljivo spremljajte ukrepe, slej ko prej bodo imeli posledice pri nas doma.

Zora Konjajev in mi, 2. september 2022

Le kdo ne bi poznal »damo odličnosti«, ki je ustanovila vojno bolnišnico Franja, razvila vrhunsko pediatrijo v Univerzitetnem kliničnem centru in je nesporna predstavnica naše intelektualne-svetovljanske miselnosti. Taki ljudje se iščejo z lučjo pri belem dnevu po vsem svetu, ljudje vseh narodnosti, barv in statusov jih spoštujejo, cenijo in njihovo mnenje upoštevajo pri svojih odločitvah. Upam, da je tako tudi v naši lepi deželi.

Pa tale zapis ne pišem zaradi njenih številnih zaslug, tudi ne, da bi obnavljala njeno zgodovino, končno je Zora Konjajeva sama podrobno predstavila svojemu narodu svojo bogato življenjsko ter delovno pot in prav ta predstavitev da misliti. Zakaj? Ste zaznali kaj je oblikovalo njen pogled na svet? Rojena je bila v narodno zavedni družini v kateri je prevladovalo kulturno ustvarjanje, predvsem glasba in petje. Šolanje je bilo samo po sebi umevno, visoko so cenili pridobitve moderne dobe in ob vsem tem ohrani družinsko življenje. Potovali so, se na potovanjih učili in spoznavali napredne tokove za ustreznejše življenje. Skupaj s svaki in svakinjo so Stritarjeva dekleta bogatila in krepila slovensko zavest ne glede na razmere v katerih se je narod znašel. Eden od svakov Zore, Josip Vidmar, je kot vrhunski slovenski intelektualec prepoznal med prvimi nujo po združitvi vseh Slovencev za osvoboditev od okupatorja pa tudi od tistih, ki so okupatorja podpirali in tistih, ki so bogateli na račun pridnih oziroma delovnih Slovencev. Nastala je OF in samo mislimo si lahko, kakšne napore so familije Stritarjevih deklet morale premagovati, da so v vseslovensko vojno obrambo vstopile in v njej sodelovale vse stranke, tudi konservativne oziroma tiste, ki no varovale vrednote krščanstva in se zavzemale za njegovo so vladanje v Sloveniji. Tako ženske kot moški Stritarjev so bili aktivni partizani in partizanke, skrbeli za ranjence, odgovorno sodelovali v organih odločanja upora in se mednarodno povezovali za bolj učinkovito obrambo. Ko se je vojna vihra končala, so poprijeti za delo v stroki v kateri so bili usposobljeni, Zora v medicini, Vidmar v vladi, sestre v kulturi,… vlekli so voz napredka in poskrbeli, da je iz ruševin nastajala socialna, človeku naklonjena država. Starost je bila za njih grenka, tako kot je grenka za vse nas, ki smo v socialni državi ustvarjali. Zora je svoje spomine zaključila z željami za boljše življenje vseh, za večjo pravičnost pri delitvi ustvarjenega in za priznavanje ter spoštovanje dela in delavca tudi kot upravljavca.

Kako naj ob naporih in pravičnosti Stritarjevih in njim podobnih družin danes sprejemam nauke, vladanje in ideologijo tistih, ki so hoteli takoj po koncu vojne obdržati konservativne metode vladanja in še danes z njimi slabijo materialno in duhovno moč Slovenije. Je kakšen razumen razlog, da se verska prepričanja ali pa samo katolištvo vključuje kot sovladar slovenske družbe. Zakaj v Sloveniji sprejemamo očitke posameznih verskih voditeljev o zablodah socializna oziroma socialne države? Kaj pa so ti predstavniki vere naredili po vojni ali pa v samostojni državi, da bi morali poslušati njih in ne Stritarjeva ter njim podobne. Kako naj jih spoštujemo, če pa so celo Blejski otok poklonili tujcu, da ne govorim o poklonjenih gozdovih, agresivnosti kardinalov, pokroviteljskih duhovnikov in podobnih.

Problem ni enostaven ali enostranski, nanaša se na vsakega od nas kot posameznika. Svetovni nazor je rezultat vzgoje in odločitve naše intime. Ne da se ukazati! Vsak mora v svoji duši presoditi kaj je prav in bo zato upošteval pri svojih odločitvah, kaj pa je propaganda za nekaj, kar nam bi kot naroku škodovalo.

Premislite vsak zase!

Šola, 1. september 2022

Naši najdražji so danes odšli v šolo, pri nas eden v osmi razred osnovne šole in drugi v prvi razred gimnazije. Rituali se ponavljajo iz leta v leto od kar je Marija Terezija predpisala, da morajo otroci obiskovati osnovno šolo. V vseh družinah je vsako leto treba poskrbeti za šolske potrebščine, nabaviti nova oblačila, ker so otroci stara prerasli in se pripraviti na učenje z njimi. Na dan prihajajo vprašanja »bo zmogel?« in strah, kaj pa če mu ne bo šlo. Sledi samotolažba, bo kar bo, pa tudi upanje, da bo vse kot mora biti. Ker so za vsako družino otroci najdražji bo skrb zanje vedno družinska prioriteta.

Zanimivo bi bilo spoznati nauke s katerimi družine pospremijo svoje otroke v šolo. Mene na primer je stara mama peljala pred hišni oltarček, pokropila z blagoslovljeno vodo in govorila: bodi pridna, boj se boga in dobro opravljaj svoje delo. Strah me je bilo, da bi to kdaj pozabila. Ko je šel v šolo sin sva se dalj časa o tem pogovarjala, naukov nisem delila, sem pa v mislih ponavljala besede moje babice. Ko sta šla v šolo vnuka sta nauke prejela od staršev, sama pa sem jih spet v mislih spremljala s strahovi, ki mi jih je vcepila babi. Danes je »bati se boga« anahronizem, če imamo v mislih tistega, ki iz neba ureja vse, že sama sem vedela, da stara mama ni mislila nanj in razumela sem jo naj se varujem zla tako ljudi kot časa in prilik v katerem nastaja. Premagati zlo pa lahko imenujemo s pravim imenom, to pa je zaupanje v svoje sposobnosti in odgovornost, da tudi dosežeš to kar si sposoben. Vsak otrok mora občutiti svojo odgovornost, da odlično opravlja svoje edino delo – učenje. Ni dovolj, da se nauči, mora razumeti in mora znati pravilno ter razumljivo pojasniti vsakomur svoje spoznanje. S piflanjem stvarem ne prideš do dna, blefiranje sam pred seboj, starši ali učiteljico je največja neumnost, ki učencu najbolj škoduje. Stvari je treba spoznavati počasi in temeljito, da to kar odgovoriš na učiteljevo vprašanje nedvoumna kaže, da razumeš in znaš, da si resen in prizadeven učenec in da hočeš ustvariti ter ohranjati dobro mnenje o sebi.

Kratkih poti do znanja žal ni, vse so dolge in naporne kar naši najdražji težko dojemajo. Učenci pač poskušajo kakšen napor preskočiti iz različnih razlogov, največkrat zaradi misli na žogo, pa tudi navadijo se, če jim enkrat slučajno uspe. Tu bi bilo dobro, da starši o tem vodijo računa in opozarjajo učenca, mu pojasnijo, mu pomagajo.

Ni mi znano, kako se v današnjih šolah razvija solidarnost med učenci kar tudi vpliva na razumevanje zahtevne snovi. Včasih smo imeli svojega vzornika, prizadevali smo se mu čim bolj približati po znanju, včasih nam je tudi pomagal. Seveda pa je to odvisno od obeh in od stopnje razvitosti medsebojne pomoči.

Pasti in težav je veliko, samo na delu po šolanju jih je še mnogo več in največkrat moraš sam poiskati poti za rešitev. Bolje je, če to spretnost pridobiš že v šoli in jo pri delu še dopolnjuješ. V službi kmalu spoznajo komu je zaupati ravnanje z materiali ali denarjem, če tega zaupnja ne pridobiš adijo dobra plača.

Ja starši, šola je trdi delo, kakšen nauk ni odveč, kaj menite?

Stanka in Milan, 31. avgusta 2022

Stanovski kolega Milan, sicer manager na Dunaju, me je močno spodbujal, da napišem zbornik ob 60-letnici vpisa naše generacije na Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Prizadeval si je, da bi bil ta čim stvarnejši, najbližje resnici, saj so prav po osamosvojitvi nastajale neznosno neumne ocene o našem delu in življenju zadnjih trideset let. Svoj prispevek za zbornik je pripravil korektno in mi ga osebno posredoval, vendar ne sam, družbo mu je delala Stanka Kovačič, k meni sta pa prišla spotoma, ko sta se iz Velenja in Celja umikala v Suho krajino na domačijo Stankine babice.

Srečanje, ki naj bi bilo slučajno, je bilo začetek čudovitega prijateljevanja, ki je z vsakim ponovnim močnejše in vsebinsko bogatejše, čeprav nam starost prav nič ne prizanaša. Najprej smo se pogovarjali o Stankinih mojstrskih uspehih na področju narodno zabavne glasbe v Ansamblu Borisa Kovačiča kjer so nastale danes že ponarodele pesmi Prinesi mi rož, Rekel mi je, Moj fant ljubi drugo, Reci dobra stara mamica, Moje sanje, Kam so odletijo ptice, Fantič moj, kaj mi lažeš, Mislim na dneve sreče in druge. Več njenih pesmi je napisal Gregor Strniša komponiral pa mož Boris. Večino melodij smo na vinilkah našli v moji knjižnici in Stanka se je nanje podpisala. Klepet o njenih delih je zamrl, ko je Milan razlagal svoje zgodbe iz službovanja na Dunaju, ko sva obujala spomine na ekipe v Metalki in na študijska leta, ki naj bi bila opisana v zborniku. Zaključili smo s kosilom ene od novomeških oštarij in se proti večeru razšli.

Potem smo o vsem, kar smo pozabili obdelati na srečanju, komunicirali po mailu in f., potem je Milan zdravil mezinec leve roke v Dol. Toplicah in smo pogovore nadaljevali v hotelski kavarni kjer se je krog sodelujočih celo razširil s Stankinim nečakom. Po obnovi žužemberškega gradu smo seveda morali pogledati kako to zgleda, zadovoljni z novo pridobitvijo Suhe krajine smo šli na kosilo, malo popili in ugotovili, da se moramo dobiti v Gradecu, kjer glasbeno nadarjeni fantič čaka s harmoniko, si ogledati obnovo domačije in morda doseči z nemogočim lastnikom dogovor o nakupu poti, da bo Milan lažje s traktorjem urejal vinograd in sadni vrt. Ob tem srečanju smo se zapeljali v neko vas, skrito med grički in gozdom in se nismo mogli načuditi kakovostni prenovi doma gostiteljice, njihovim dosežkom v kmetovanju in načrtom, o katerih je stekla beseda, pa tudi o nedavni smrti gospodarja.

Kar nekaj let smo se tako potepali drug do drugega, napisala sem Zbornik, lepo je bil sprejet in bil je razlog za eno srečanje, za naslednje srečanje pa smo izbrali otvoritev spominske plošče na domu v Gradecu pesmi Prinesi mi rože. Ploščo je res primerno namenu oblikoval arhitekt Primož Pislak.

Prišla je korona-Covid 19, nekaj časa so peli telefoni in prihajali maili, Stanka je pripravljala 100 letnico svoje mame in samo malo pozneje slovo od nje. Milan je moral na operacijo srca, Sama sem imela težave z nogo,…ni bilo več pogojev za srečevanje, zelo smo pogrešali drug drugega, danes pa smo se veselo objeli, klepetali o vsem, kar je bilo zbranega v nas, skoraj bi nam zmanjkalo časa za kosilo in spet smo nazdravili!

Kako pa ste vi v času Covita negovali svoja prijateljstva?

Analitik sodobnosti, 30. avgust 2022

Na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani se je okoli leta 1960 vrnil iz študija na raznih Univerzah v tujini mogočni profesor ekonomije dr. Aleksander Bajt, ki je svojo kariero začel v Polzeli in jo zaključil na Akademiji znanosti in umetnosti Slovenije. Zakaj mogočni. Še ko je študiral na tujih univerzah (1954-1960) ga je od časa do časa Univerza v Ljubljani povabila, da predava študentom ljubljanskih fakultet o aktualnih ekonomskih teoretičnih in praktičnih problemih. Že uro pred njegovim prihodom v največji študentski prostor menze Triglav, se je že zbirala ekonomska smetana, da ja ne bo zamudila tega pomembnega dogodka. Vsega, kar je predaval niti nismo razumeli saj je kot izjemno poučen ekonomist in svetovljan prihajal z novimi svetovnimi gibanji, statistiko in drugimi novostmi v ekonomiji sveta. Poleg politične ekonomije je v svojih knjigah poudarjal pomen ekonometričnih analiz, matematično-statističnih metod, alternativ, samoupravljanja in modela trošenja.

Ekonomski inštitut Pravne Fakultete (EIPF) je Bajt ustanovil 1963 in ga vodil trideset let. Na inštitutu so se posvečali teoretičnim vprašanjem, uporabni ekonometriji in analizi ekonomsko-političnih vprašanj. Inštitut je postal vodilna institucija za ekonometrične in makroekonomske analize v Sloveniji in Jugoslaviji. Odigral je pomembno vlogo pri gospodarskem osamosvajanju Slovenije in pri oblikovanju njenega gospodarskega sistema ter denarne politike. V Institutu je od prvega dne deloval tudi pravnik dr. Janez Mencinger in po odhodu dr. Bajta postal njegov direktor.

Ekonomisti po gospodarskih in drugih organizacijah smo se srečevali z izjemnimi ekonomskimi problemi ker ta stroka še ni imela razdelane bistvene elemente zajemanja in obdelave podatkov ter določenih ciljev, ki jih ekonomska teorija potrebuje za primerjanje lastnega poslovanja. Nedodelani so bili tudi statistični sistemi države in njenih organizacijskih delov. Po vzgledih, ki jih je publiciral EIPF smo skušali organizirati računovodstva in na tej podlagi analize, načrtovanje in organizacijo podatkov. Vsakoletna posvetovanja, ki so jih organizirala stanovska društva in nanje pritegnila EIPF, so bila dobro obiskovana. Odpirala so možnosti sodelovanja prakse s teorijo, krepila poslovne vezi in zagotavljala strokovno pomoč.

Dr. Janez Mencinger je na naša posvetovanja rad prihajal, običajno oborožen z najnovejšimi spoznanji, z odlično retoriko in hudomušnim humorjem. Zaskrbljenost in strahovi so ob njegovih besedah izginjali ali se vsaj bistveno zmanjševali. Kot muhe smo motovilili okoli njega zaradi kakšnega konkretnega problem, le redko je kaj konkretnega dorekel, te je pa usmeril na pot kjer bi morda našla rešitev. To je bil Janez, doktor ekonomskih znanosti, akademik, politik, predavatelj in tudi prijatelj, predvsem pa poštenjak v svojih ugotovitvah in brezkompromisni nasprotnik slabe politike. NATO mu je prav obležal v želodcu in nobene prilike ni izpustil, da je to na glas povedal. Na sploh ni prenašal nevednosti, kompliciranja in laži. Marsikomu je bil vzornik, tudi meni.

Se morda spomnite kako je udrihal proti razprodaji družbenega premoženja?

Socialist v parlamentu, 29. avgust 2022

Najprej zgleda kot anahronizem, saj smo socializem zavrgli, res pod pritiskom avtokratov, pa vendar zavrgli. Da se po treh desetletjih nekdo, ki se verjetno niti rodil ni v socializmu, zdaj z njim kiti, me je dejansko presenetilo in, priznam, razveselilo, čeprav nisem v njegovi stranki.

Poslanec, ki se sam opredeljuje kot marksistični socialist, je nedvoumno nasprotoval sprejetju interventnega zakona o zdravstvu in konkretno svojo odločitev utemeljil z »branil sem koalicijo in zaveze do ljudi pred vprašljivimi interesi enega ministra«. Poslanec je ugotovil, da predlog zakona krepi privatizacijo, kar škoduje javnemu zdravstvu in zagovarjal zakon o zdravstvu brez dvoživk in brez dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja kar je predmet spora v Sloveniji že tri desetletja in v kar se je zavezala aktualna koalicija.

Isti poslanec se je opredelil, da »naj bo proračun vreden ljudi« in ugotovil, da to zdaj niti približno ni« ker povečuje sredstva za oborožitev in s tem onemogoča gradnjo stanovanj, domov za starejše in povečanje plač medicinskim sestram, učiteljem in drugim delavcem. Sprašuje se tudi »zakaj bi imelo njihovo (Natovo) hujskaštvo prednost pred dejanskimi potrebami ljudi v domovini« in še dodaja, da ljudje plebiscitarno nasprotujejo nabavi orožja.

»stalna praksa je, da si stranke razdelijo resorje z ministrstvi pa ravnajo fevdalno, vsak po svoje, kakor se njihovim ministrom pač zdi«. To je narobe« je naslednja trditev marksističnega socialista v parlamentu

In še ena njegova zahteva: Vlada, ki se slika kot prelom s samovoljo oblasti zadnjih dveh let, mora državljankam in državljanom prisluhniti, ne pa ohranjati politiko janšizma v novi preobleki.

Torej nekdo v Državnem zboru je nas volivce umestil pred osebne interese, pred Nato ter pred janšizem zato se mu zdaj očita, da ruši koalicijo. Meni se zdi njegovo ravnanje pravilno in ne vidim v teh njegovih dejanjih ničesar, kar ljudje ne bi dejansko želeli.

Se pa zavedam, da so take odločitve rezi, ki izjemno bolijo vse, ki so dvoživke, vse zaposlene v vojski, zavarovanju ter tisti del volivcev, ki je član SDS, ki še vedno dejansko vlada in razvija svoje obrambne mehanizme v naši domovini. Veliko lažje bi šlo, če bi poleg socialistov ostal v uporabi še kakšen model sporazumevanja iz tistih časov kot na primer prijateljsko prepričevanje ali posvetovanja s stroko, volivci in podobno. Same po sebi se zadeve, ki jih je izpostavil socialist v Državnem zboru ne bodo uredile, celo mislim, da jih že predolgo negujemo in da je zdaj pravi čas za gradnjo novih odnosov v zakonodajni in izvršni oblasti. Sprejmite izzive in gradite temelje moderni družbi!

Bi povedali svoje mnenje o zadevah, ki jih je izpostavil poslanec?

Izkušeni a žal neorganizirani, 28. avgust 2022

Zgleda, da upokojeni v Sloveniji lenarimo, počivamo, uživamo, vsaj tako bi lahko sodili po prikazih v vseh vrstah medijev. Sem med njimi vendar mi ne mine dan, da se ne bi kar utrujena proti 21 uri zaželela postelje in počitka. Kaj torej počnem? Skrbim sama zase, nekoliko obremenjujem sinovo družino, vendar ne obremenjujem prostovoljcev, družbe kot celote. Pogosteje moram zdravniku, to je res in hvaležna sem tej dejavnosti, da me prijazno sprejema. Vrtnarim z veseljem, mnogo manj kot je bilo tega v preteklih letih vendar še vedno jem na vrtu pridelan paradižnik, uživam ob sezonskem cvetju, negujem in z veseljem obiram marelico in breskev, ne morem pa več v dolino, ki je poslala delovno področje za uveljavljanje solidarnosti sosedov različnih generacij. Tudi projektov se ne izogibam. Letos sem poskrbela za »Knjižnico s klopco ob cvetju« kot projekt za pospeševanje kulture vseh vrst in vseh generacij v naši prijetni ulici. Kar pogosto me kdo zaprosi za pisni prispevek, krajši članek ali kaj podobnega, tudi blog pišem. Ne smem naštevati naprej, da ne bo vse skupaj izpadlo kot lastna hvala, s primeri sem samo hotela poudariti, da kar naprej delam v svoje osebno zadovoljstvo pa tudi v korist skupnosti, ki ji, hvalabogu, še ni potrebno skrbeti za mojih 86 let.

Da ne bi kdo pomislil, da sem kakšna izjema. Nasprotno, obdajajo me ljudje mojih let, ki so pri delu dosti uspešnejši od mene. Sosed na primer je izdelal svetlobno napravo, ki bi jo celo lahko patentiral, soseda upokojenka skrbi za nas kot fizioterapevta, malo bolj oddaljen bratranec se ukvarja s sadjarstvom, pripravlja že predelavo sliv, do sedaj nas je zalagal s ciborami, pobira jabolka in izdeluje odličen kis. Grem še naprej. Ste slišali ali brali kaj počne dr. Gričar, spravil nas je na internetno območje srednje Evrope, razvil računalniške pripomočke za potrebe Srebrne ekonomije, ni dneva, da nas ne bi obvestil o kakšni novosti. Mokronoški dr. Voljč deluje v mednarodni skupnosti, da bi se zdravstvene razmere starejših izboljševale hitreje. Tu so svetli primeri univerzitetnih profesorjev, pa starejših športnikov, nekdanjih poslovnežev in drugih delovno zelo uspešnih upokojenih, ki nam jih tako lepo predstavlja naš osrednji dnevnik.

Upam, da so učinki dela upokojenih opazni v naši družbi ali pa je bogato znanje najstarejše populacije odveč? Težko je razsoditi, saj naše delo ni izkazano v računovodskih bilancah uspeha, ni ovrednoteno, zanj se ne ugotavlja dodana vrednost. Je morda potrebna večja glasnost upokojenih za priznanje, da k blaginji naroda znatni delež doprinesemo tudi upokojeni. Nekaj časa si je v smeri priznanja učinkov dela upokojenih prizadeval DeSUS, ki pa so mu pošle moči. Ne poznam dovolj učinkov dela Društev in Zvez upokojencev, toda do sedaj nisem opazila zahtevkov ali predlogov o konkretnem družbenem priznanju rezultatov dela upokojenih kot prispevek k blaginji. Zdaj je aktualna Srebrna nit, ki svoj program gradi na enakopravnosti upokojenih z mlajšimi generacijami. Verjetno se upokojeni združujejo še v druge skupnosti. Imajo vse naše združbe upokojenih res samo izboljševati naš materialni položaj? Po 31-tih letih bi se to moralo kje izkazati ali pa je nujno preusmeriti programe združb v realnejše cilje – priznavanje učinkov našega dela v prihodkih naroda. Smo kot gospodinje, stalno delamo vendar naše delo ne doseže priznanja.

Ste drugačnega mišljenja – na dan z njim!

Čudovito kulturna ponudba, 27. avgust 2022

Cankarjev dom je od začetka svoje gradnje obljubljal kar se bo dalo kakovostno kulturno ponudbo kot znak svetovljanstva, izobraženosti in izbranega okusa državljan in državljanov Slovenije. Vsako sezono je nekaj dobrega in novega dodajal toda tako obetavnega kot je program Cankarja letošnjega leta, še nismo imeli. Sladokusci in ljubitelji kulture, rezervirajmo večere septembra in oktobra za obiske v Cankarja!

Zlate, srebrne in Veličastne so verjetno oddani abonmajem in morebitni prosti sedeži že pokupljeni, vsaj do sedaj je tako bilo. Kako tudi ne, ko bodo srečneži spoznali najboljše orkestre in soliste na svetu, Nizozemski komorni zbor v režiji Karmine Šilec, balet Montreala in druge znamenite interprete pod vodstvom svetovno znanih dirigentov. Med novostmi so nastopi baletnih ansamblov, iz glasbe sveta bo užite slišati najlepši glas na svetu pevke Aynur, tu so otroški glasbene stvaritve, tudi Bajke in povesti o Gorjancih. V rednem abonmaju Slovenske filharmonije bo Stvarjenje zagotovo zadovoljilo vsakega poslušalca.

Med gledališčniki, se bo naš Anton Podbevšek teater predstavil z Levitanom, med predavanji bodo v ospredju gore, med razstavami pa bomo zagotovo obiskali veliko naravoslovno razstavo V vrtincu sprememb in Mineralfest.

Žal nimam dovolj vpogleda v vsebino del, ki nam ji bo v prihodnjih mesecih zagotovil Cankarjev dom zato sem morda pri naštevanju kaj bistvenega prezrla. Sicer pa ni namen tega bloga delati reklamo. Zdi se mi smiselno poudariti, da imamo v Sloveniji odlične kulturne managerje, ki so sposobni narediti po vsebini enkratni Ljubljanski festival, ki Cankarjev dom krasijo s svetovljanskim programom, ki uspejo izpeljati številne specifične festivale in s tem pripomorejo razvijati v nas čud za kakovost kulturne produkcije. Vsaj na likovnem področju je zagotovo potrebna temeljitejša presoja za ločitev zrna od plevela.

Se pa večkrat sprašujem ali naši kulturni managerji tudi našo kulturno produkcijo tako uspešno posredujejo svetu kot jo od njega odkupujejo? Zanimivo bi bilo o tem kaj več vedeti in, kot pravi Ali Žerdin, tudi imeti več moči oziroma vpliva. Zakaj postavljam to vprašanje? Po moji presoji naši gospodarski managerji, ki skoraj več ne poznajo meddržavnih meja, poznajo večji del kulturne produkcije sveta in jo kot sponzorji, donatorji, ali meceni po svoji presoji želijo prenašati v Slovenijo. Tu potrebujejo naše kulturne managerje. Je možno uresničevati po teh poteh tudi obratno – prodajati slovensko kulturno produkcijo svetu?

Neštetokrat smo se o tem pogovarjali v podjetju kjer sem delala. Pred seboj pa sem imela predvsem likovna dela ruskih muzejev. Kaj tako izjemnega v drugih državah nisem videla zato sem še vedno prepričana, da ta ruska platna lahko predstavi slovenski javnosti le tisti, ki je sposoben zagotoviti vse pogoje, od zavarovanja do zaupanja muzeja do managerja, ki se o izmenjavi z njimi pogaja. Seveda nisem bila uspešna v tej svoji aktivnosti, komercialni prijemi za prodajo izdelkov ali storitev so enostavnejši in donosnejši.

Bo vaša družina obiskala kakšno prireditev v Cankarju npr. predavanje Koncept zavestnega starševstva ali Kako narediti svet prijaznejši kraj?

Gozdni požari in gasilska moč, 26. avgust 2022

Ni kmetije brez gozdov, ki ji služijo za drva, listje, nabiranje gozdnih sadežev, kot rezerva za dodatne prihodke ob slabih letinah in že mnoge druge namene. Gozdovi mojega dedka so bili raztreseni po pobočjih kmetiji sosednjih gričev, nekateri umeščeni v globoke soseske z zgodovinskimi najdbami, drugi na prijazni ravnini ob gozdnih poteh, tretji smrekovi polni trnov in žužek, pa bukovi z gabri, … Poleti smo v njih nabirali jagode, borovnice in žir, po zimi smo s sanmi čistili gozdove v globelih in jeseni grabili obilico listja na ravninah. Ne morem si misliti kakšna velika nesreča bi prizadela moje stare starše, če bi ti gozdovi goreli. Šlo mi je na jok, ko sem gledala visoke zublje in obsežno zadimljenost kraških požarov, ki smo jih po zaslugi naše TV dodobra spoznali. Srhljivo je bilo opazovati približevanje ognjene ujme zgodovinskim krajem, večjim naseljem in pomembnim komunikacijam. Kako majhen je človek v primerjavi z močjo narave, kako prav bi bilo to prepoznati in se navaditi živeti v simbiozi z njo!

Res presenetljivo pa je zame bilo postopanje gasilstva. Saj so pogosto na TV vendar le vpogled v kakšen nov gasilski dom, v gasilsko prireditev ali vajo, do sedaj pa, vsaj sama, nisem imela prilike spoznati njihovo združeno moč, ki se pokazala ob gašenju na krasu. Presenetljiva in vse stranska, tudi najzahtevnejša gasilska opremljenost, njihova infrastruktura v lokalnih danostih, da o organiziranju gasilcev, njihovi mednarodni povezanosti in umeščenosti v Civilno zaščito niti ne omenjam. Nisem gasilsko izobražena zato ne morem ocenjevati kaj vse bi bilo lahko izvedli še bolje, z gotovostjo pa lahko rečem, da v času akcij »Nič nas ne sme presenetiti« nismo bili pripravljeni na tako zahtevne posege, kot jih je zahteval letošnji požar gozdov.

Še posebno ustrezno je bilo videti delovanje gasilcev po požaru kot je odstranjevanje dreves, koridorji brez drevja, odvozi, sodelovanje lastnikov in gasilcev, celo nekaj preventivnega ukrepanja. Na splošno bi lahko rekla, da je v naših enotah za varnost ljudi in premoženja pospeševati preventivno delovanje in morda s tem tudi zmanjševati težko obvladljive naravne katastrofe.

Vsi v državi in vsak posameznik naj bo hvaležen sodelujočim gasilcem v letošnjih požarih gozdov in prepričan, da so bila sredstva do sedaj podana gasilcem odlična naložbo, ki jo moramo ohranjati in negovati.

V času mojega dedka je bil del kmetije, ki se upravlja kot njive, travniki in vinogradi. Goloseke, poseke za prodajo večjih količil lesa in podobni poseki so se v najkrajšem času pogozdili ob sodelovanju logarjev, učencev osnovnih šol pa tudi prostovoljstva vaščanov in vaščank. Lastniki gozdov so se medsebojno posvetovali o ustreznosti vaških gozdov in po potrebi skupaj popravljali gozdne poti, gradili nove, skratka poskrbeli za kar je bilo treba. Lahko pričakujemo danes uspešen dogovor lastnikov požganih gozdov o obnovi, bomo povabljeni na pogozdovanje, čiščenje,…, vložimo lahko le delo, denarja imamo žal vedno manj.

Bi šla vaša družina na solidarnostno delo za obnovo požganih gozdov?

Zamrznitve prodajnih cen in delničarji, 25. avgust 2022

Čas prinaša vedno nova presenečenja in izzive, običajno več skrbi kljub napredku znanosti, digitalizaciji in solidarnost. Globalizacija, ki naj bi pocenila izdelke in storitve, je prav za prav bistveno povečala medsebojno odvisnost državnih ekonomij, saj lahko vsak dan na lastni koži občutimo težave sankcij proti Rusiji in odvisnost od ukrajinskih poljščin.

Energenti se trenutno najhitreje dražijo v celotni preskrbovalni verigi. Vsak podjetnik, ki sodeluje v tej verigi dodaja nekaj več svoji prodajni ceni in na koncu naj bi vozniki avtomobilov plačali za pogonsko gorivo kolikor pač nese seštevek vseh zaslužkarjev.

Prikrajšani potrošniki protestiramo, zahtevamo omejitev cen, pritiskamo na Vlado, ki končno ceno avtomobilskega goriva določi ne da bi določila končno ceno tudi vsem drugim v dobavni verigi. Na bencinskih črpalkah seštejejo plačila za nabavo energentov, jih primerjajo s plačili za njihovo prodajo in ugotovijo 34 milijon primanjkljaja v svoji blagajni. Po predpisih države morajo zapreti »štacuno«, razglasiti stečaj in se izključiti iz dobavne verige. Kje bi tankali v tem primeru mi šoferji?

Opisala sem situacijo malo ironično vendar resnično saj so sredstva javnega obveščanja že sporočila javnosti, da bodo nacionalne črpalke delničarje za prvo polletje 2022 leta obremenile kar za pet milijonov evrov izgube.

S podobnim primerom smo se že srečevali pri delnicah Nove ljubljanske banke. Zaradi izgube banke, ki ni nastala pri delničarjih, je ne vem kdo razlastil delničarje, ti so sprožili sodni spor, ki traja desetletje in mu še ni videti konca.

Dragi vozniki avtomobilov in potrošniki energentov po ceni, ki jo je določila država. Zavedajmo se, da postajajo naše črpalke skupaj s tam zaposlenimi nezanesljive, vsak trenutek jih lahko poberejo določbe insolvenčne zakonodaje, seveda, če poslujemo kot pravna država. Kje pa bomo potem dobili gorivo za svoje »konjičke«?

Zakonodajalec ima sistemsko rešitev za ta problem, ki se imenuje povračilo škode zaradi izpada prihodkov. Povračilo škode našim črpalkam je odvisna od volje in zmožnosti slovenske oblasti, ki pa je našim črpalkam že znižala maržo in s tem pokazala, da uresničuje načelo, kdor ima več naj tudi več prispeva k splošni blaginji.

Ni rožnato, ni lahkotne rešitve, vprašanje je kakšno mnenje ima večina potrošnikov. Če zagovarjamo preskrbo za vsako ceno bomo to plačevali skozi ceno bencina ali preko davkov zbranih v državnem proračunu, ali pa bomo morali tankati na tisti črpalki, ki jo predpisi naše zakonodaje ne dosežejo.

Imate kakšen dober predlog za oblast, upravljavce črpalk ali šoferje?

Na startu izenačeni, 24. avgusta 2022

Prijetno me je presenetila ideja javnega razpisa štipendij vsem dijakom ne glede na učni uspeh ali tekmovalne rezultate in obet, da bo štipenditor tako ravnal tudi pri štipendijah za študente. Zakaj prijetno? Spomnila sem se neštetih tegob, ki so spremljale vstop moje generacije na gimnazijo. Kar nekaj nas je prihajalo iz kulturno in gospodarsko zaostalih krajev, marsikdo si je že kot 14 letnih služil kruh sam z delom na kmetiji, kot vlakarji smo več ur na dan zgubili časa za učenje in še bi lahko naštevala. Kako naj bi kdo vedel za našo morebitno nadarjenost in nam zaradi svojega interesa dodelil štipendijo? Kako naj bi mi konkurirali na primer sošolcem v internatu, ki so imeli tam močno izobraževalno podporo s pomočjo katere so hitreje razvili svoje lastno mišljenje ter pogled na svojo prihodnost? Bivalno in družinsko okolje so vplivali na počasnejše spoznavanje lastnih zmogljivosti, zato so bile na startu naše ocene slabše in smo bili za štipenditorje nezanimivi. Že na startu smo bili v neenakem položaju ne, da bi bili zato sami kakorkoli krivi.

Nekaj podobnega se je dogajalo ob vstopu na fakulteto s to razliko, da smo bili tu že nekoliko bolj izenačeni z študenti iz kulturnih in gospodarskih središč. Hitro smo sprejeli mestne navade in se v njih kar dobro znašli, lahko rečem bolje kot domačini. Tako smo na primer že sami soustvarjali v ljubiteljskih združenjih in društvih, v študentskih organizacijah, med počitnicami in v mesecih čakanja na izpitne roke, smo delali po tovarnah, v gradbeništvu, pri varovanju otrok in drugod, povsod nas je bilo dosti, postajali smo prepoznavni ker se nam je v praksi pokazalo česa iz fakultetnega študija še ne potrebujemo oziroma česa je v njem premalo za praktično delo. Osipa pri študiju si nismo privoščili, žal pa naše ocene še vedno niso bile privlačne za štipenditorje, štipendije smo dobili šele čisto na koncu študija in potem, ko so dobro ocenjeni študentje že izbrali svoj prostor pod soncem.

Realnost talentiranih smo dodobra spoznali po šolanju pri delu na delovnih mestih. Tudi tu so bili talenti v prednosti in so še vedno. Tisti z mag. in dr. pred imenom pri izbili dominirajo brez praktičnih izkušenj. Bila sem med njimi, čeprav sem imela za priimkom le dipl. oec in priznam, da mi ni bilo to posebno všeč. Vodila sem več delovnih sredin s pomembnimi dejavnostmi in zato dobro spoznala pomen nadarjenih v praktičnem delu. Zanesljivo vem, da bi moj talentirani sošolec lahko rešil veliko gradbeno podjetje pred stečajem, imel je znanje, bil inovativen, ni pa imel dovolj volje ali poguma, da udejani za družbo nekaj koristnega.

Talentirani ljudje so dragoceni še posebno, če jih krasijo delavne navade, volja in pogum. Če tega nimajo, mora vodja poskrbeti za take njegove sodelavce, ki bodo ideje in odločitve talentiranega znali izpeljati. Torej potrebujemo oboje in zato bi bilo prav, da vsem ob startu zagotovimo enakopravnost pri materialni podpori.

Poznate talente svoje družine? Skrbite za njihov razvoj?

Marko Sluga, 23. avgust 2022

Problemi so zato, da se jih reši preberem na prvi strani Dela. To pa poznam, me prešine in še predno najdem očala se spomnim, kdo drug kot Marko, moj fakultetni kolega Marko Sluga. Simona Fajfar je objavila krasen intervju o njegovi zanimivi in bogati življenjski poti in me s tem spomnila na naša skupna študentska leta, na leta poslovnega sodelovanja kot tudi na pisanje zbornika Zvestoba študentski druščini ter obiska naših kolegov in kolegic v gradu Ormož na ogledu bidermajerske zbirke.

Marko Sluga je bil kot študent ekonomije miličnik, da si je zagotovil svojim željam primerno življenje. Ni imel skromnih želja, za razliko od nas je on kar jasno vedel, kaj bo v življenju počel, da jih bo uresničeval. Ker je bil v času študija zaposlen in je prišel na faks le ob izpitih, smo se bolj slabo poznali, srečevali le na študentskih zabavah in končno tudi razšli po Sloveniji.

Tovarna v kateri sem delala, je intenzivno rasla in se uspešno prebijala na trgu. Iz tega razloga je postala pomembna tudi za velike proizvajalce opreme in glej ti Marka v Krki kot predstavnika Metalke s ponudbo, da kupimo neke stroje za zajemanje podatkov. Posla nismo sklenili, ker se je Krka okoli leta 1965 že odločala za računalnik. Iskala sem na Intertradu, ki je takrat deloval v Metalki, Marka da bi mi pomagal pri izboru računalnika, vendar neuspešno ker je odšel na računalniško izpopolnjevanje v Nemčijo. Celo večnost se nismo videli, tudi na nekaj srečanj naše študentske organizacije ga ni bilo. Prebirali pa smo lahko med poslovnimi novicami, da je postal veliki in uspešni računalniški manager.

Bili smo že v letih, ko smo se v naši 12. generaciji Ekonomske fakultete v Ljubljani odločili napisati zbornik. Marko je zdaj živel že doma v Mariboru ali Ptuju, imel je več domov, in med prvimi je sodeloval pri zbiranju gradila za zbornik. Dostopen je bil samo po e-pošti, ker je neprestano potoval in zmagoval po raznih športnih tekmovanjih. Prešerno razpoložen je držal družbo pokonci, pri sebi ni več imel računalnika portabla ampak samo še tablico, presenečal je tiste naše kolegice in kolege, ki niso in še vedno nimajo niti minimalnega uporabnega znanja o računalniku.

Pred kakšnimi 5 leti smo imeli srečanje generacije v Ormožu, ki ga je organiziral Marjan Caf. Ob tej priliki nas je Marko peljal tudi na ogled njegove bidermajerske zbirke po vseh treh sobah. Zbirka je pomembna po svoji vsebini in verjetno so muzealci zadovoljni, da so jo dobili, posebno Muzej Ptuj, ki ima številne zaključene zbirke in je nekako po njih tudi organiziran. Zbirka je pomembna za Ormoško gospodarstvo, rokodelstvo in morebitni kulturni turizem, saj graščina še nima sodobnega programa.

Dragi Marko, iskrene čestitke, lepe uspehe imaš na vseh področjih, ki se jih lotiš. Intervju je odličen! Živi še naprej v zadovoljstvu, da si si zagotovil ustvarjalno življenjsko pot. Vse dobro tudi v prihodnje!

Se tudi vam zgodi, da se vam iz časopisa smeji prijateljica ali prijatelj?

Lepote narave ob Temenici, 22. avgusta 2022

Danes je Slovenija zanimiva turistična destinacija zaradi naravnih znamenitostih, gozdov in zelenja kot tudi zaradi prijaznosti domačinov. Človeku je kar toplo pri srcu ker k nam prihajajo tudi najzahtevnejši gosti, predvsem pa ker odhajajo zadovoljni.

Tale zapis je o neki naši dolenjski posebnosti, zadnjem delu reke Temenice, ki na Dolnjih Ponikvah sredi njive ponikne v zemljo in priteče spet na plan pod previsom pri sv. Ani. Nekaj časa ji je všeč zelenje in sonce, kmetije, gozdovi Mirnopeške doline, potem pa spet izgine pod zemljo in pride na dan pri razvalinah gradu Luknja kot lepa vodna struga polna rib in zadovoljstva, da ji ne bo treba spet pod zemljo. Tole glasi, kot, da imam rada to majhno trebanjsko reko. Seveda jo imam, ob njej sem živela, ko sem bivala pri teti Pepci in se takrat v njej tudi naučila plavati. Spremljala me je na pešpoti in ob vlaku, ko sem se kot gimnazijka vozila vsak dan v stiško gimnazijo. Potok moje vasi, ki nima niti imena, se v Jezeru zliva v nek podzemski svet na dnu katerega teče Temenica. V kraju Zijalo, kjer prvič pride na dan živi moja sestrična Verica, tam je bil nekoč mogočni mlin, celo njegove ostaline so presenetljive, obdane z jezovi reke Temenice, ki se je tu razbohotila v podzemlju in prihaja na dan iz številnih izvirov, kadar pa je le prepolna vode bruha iz jame pod previsom tako močno, da se ji ni varno približevati. Tam v Luknji je umirjena kot kakšna starejša zadovoljna gospa, lepo se izpod skalnega previsa prelije v ribogojnico nato pa hiti proti svojemu koncu. Še mnogo, mnogo lepega bi lahko povedala o tej reki, njenih poplavah v oklici Šentlovrenca, njenem izviru, končno jo najbolje promovira Tovarna pijač Dana Mirna, ki je med prvimi njeno vodo ustekleničila in jo ponuja na trgu. In prezreti ni možno literature o okolju Zijala, ki vsebuje pripovedi o nastanku čebel in razmišljanj o Hiperborejcih do skele dobre energije, ki danes krasi vhod v sotesko, da ne govorim kaj vse so vedele o njej moje tetke in strici.

Moje vedenje o Temenici je laično, povzeto je zato v tem prispevku kot spomin na moje življenje v njenem okolju. Si pa mislim, kakšno prijetno turistično destinacijo bi lahko ustvaril profesionalni strokovnjak za turizem, če bi uspel sistematično zbrati dokumentacijo o njej in oblikovati projekt mirnega sožitja ljudi in narave. Zanimivo je, da je enega od treh mlinov v razvalinah kupila družina iz Anglije, ga obnovila in v njem tudi živi. Prijateljuje s sosedi in ob novem letu organizirajo skupen pohod k cerkvici sv. Ane nad previsom. Seveda pa vsaj jaz, ne bi spustila vsakogar v to prijetno okolje. Komur narava in naravi primerno osebno ravnanje ne leži, nima tu kaj iskati, trume turistov okolje ne bi preneslo, z zadovoljstvom bi sprejelo umetnike, raziskovalce, strokovnjake vseh področji, ki bi v tem okolju ustvarjali in svoje stvaritve prenašali na svetovne trge. Za tako resno razvojno delo pa je potrebno imeti afiniteto, potrpljenje in predvsem znanje, da se projekt razvija pa tudi sodobni pogled na preživetje brez nafte, plina in drugih sedanjih slabosti ljudi. Projekt bi moral sloveni na internacionalizaciji kar danes pozitivno vpliva na pridobitev investicijskih sredstev za naložbe. Slovenski strokovnjaki sodelujejo pri najzahtevnejših mednarodnih projektih, za dom pa, kot zgleda, nimajo inovativnih zamisli oziroma realnih potreb.

Ste morda že spoznali prilike in priložnosti kraja kjer imate svoj dom?

Konec počitnic, 21. avgust 2022

Starejši ljudje in otroci najbolj uživamo v poletnem morju, ne samo zaradi kopanja, tu so še neskončni sprehodi, kulturne prireditve, nakupi, srečanja z znanci in podobni dogodki vključno z opazovanjem razvoja kraja in bivalnih navad njegovih ljudi.

Že desetletja hodimo na Krk in smo tam najmanj dva meseca. Mesto je skrbno urejeno, ponaša se z hortikulturnimi nagradami. Poleg izjemne zgodovine ga krasijo obsežne plaže, čudovito sprehajališče »Riva«, tržnica, pristanišče, možnosti lokalne plovbe in še mnogo drugega.

Letos žal nismo uspeli uresničevati naš že standardni program zaradi obveznosti vnukov do odbojke, zaradi moje poškodovane noge pa tudi zaradi delovnih obveznosti sina in snahe. Tako je najdlje prebila tam sinova tašča Hedi, teden dni z vnukoma in menoj, teden s hčerkino celotno družino, en teden sama z vnukoma in zadnji teden z možem in vnukoma.

Avgust je bil, kot običajno rezerviran za sinovo družino, ki pa žal ni imela toliko dopusta, kot bi ga potrebovala, da si odpočije. Skrbelo jih je tudi zame, saj sem bila z bolno nogo sama doma. Vse se je dobro izteklo in danes smo spet skupaj. Nejko bo uredil moje bloge, Gal se mora spet spoprijateljiti s Piko, oči in mami pa že delata načrte za nabavo knjig, oblačil, tečajev in krožkov, odbojke in kaj jaz vem za kaj še. Upam, da ne bodo kaj bistvenega pozabili.

Toda pred skrbmi nas čaka še pomemben in prijeten dogodek, ki ga bomo organizirali v počastitev rojstnega dneva mami in rojstnega dneva sina, ki odhaja v prvi letnik gimnazije. Seveda se bomo predvsem veselili ponovnega srečanja vseh po treh mesecih. Kar žalostno je bilo videti mojega sina in snaho brez obeh sinov, ki običajno s svojim čebljanjem držita družbo pokonci, še posebno, če jima pomaga psička Pikica.

Opisani dogodek pa ima še druge razloge. Najprej se bo potrebno navaditi, da bo mlajši sin še dve leti osnovnošolec in starejši že gimnazijec. Več ne bosta skupaj vstajala, odhajala v isto šolo in poznala iste zadeve. Čaka ju zopet trening odbojke, prestižne tekme, zmage in porazi. Opozarjam na nujnost sodelovanja vnukov v kulturi, več branja, več glasbe,… obiski pri meni se bodo verjetno skrčili na minimum, starejšega bo že potrebno naučiti voziti avto in še mnoge druge spremembe bodo zahtevale tehten premislek in modro ukrepanje.

Torej se bomo pred usodnimi spremembami še enkrat poveselili z otrokoma, ki postajata odrasla in ju bomo zato vključevali v vsa odločanja naših družin.

Kakšno veselico pa pripravljate vi za svoje šolarje in gimnazijce?

Kaj dogaja? 20. avgusta 20222

Moj rojak iz sosednje vasi Tilen Artač uspešno kroji svojo tv kariero pod tem naslovom in želim mu še naprej, veliko gledanost, tenkočutno spremljanje naših lepih in grdih navad in slasti, kar se da, približevanja resnici.

Njegova blagovna znamka se mi zdi najprimernejša v tem trenutku, ko v sredstvih javnega obveščanja beremo, da ima zunanje ministrica težave v svoji stranki in da so nastala trenja med njo in premierom. Kakšne so težave v stranki ali trenja s premierom žal še nismo slišali ali prebrali nikjer. Opaziti pa je bilo možno, da je tretji vodja v koaliciji, koordinator Levice, bolj zadovoljen z delom v ministrstvu kot z delom v politiki. To je tudi sam izjavil, če je verjeti poročevalcu.. Kako naj to razumemo? Tudi o tem se ne piše ali govori.

Do neke mere sporočajo o težavah pri upravljanju države tudi intervjuji poslancev in poslank, saj večina meni, da se vse prepočasi uresničujejo nujne spremembe, da si želijo več narediti ali postoriti v dobro družbe kot celote, da si sami zato najbolj prizadevajo in podobno. Uresničevanje teh dobrih misli, vrednih spoštovanja, si želimo tudi volivci. Prispevkov o tem je vedno več ne samo v pismih bralcev temveč predvsem v strokovnih člankih intelektualcev, ki raziskujejo tudi svetovna družbena gibanja za spremembe.

Rekla bi, da tej, zdaj že 100 dni delujoči oblasti, še ne gre najbolje, zato bi bilo res narobe, da bi parlamentarne stranke zdaj imele notranje »težave«, dobivale morebitne nove liderje ali se odpovedovale kontinuiteti na področjih zaradi katerih smo jih volivci izbrali. Tudi »trenj« naj bo čim manj, če se le da nič. Naj se v Levici nič ne spremeni na slabše za družbo kot celoto, če bo njen koordinator ostal na ministrstvu. Lepo v slogi delujte na temu trenutku najprimernejši način. Pričakujemo pa, da boste do nas iskreni, nam sami povedali, kje ne zmorete, kakšne prioritete imate in do kje seže vaš pogled v prihodnost. Dolžni smo vam stati ob strani v dobrem in slabem, ker smo vas izvolili.

Nepristranskost naj bi krasila novinarje, zato pričakujemo, da boste ob omenjanju »težav« in »trenj« povedali volivcem za kaj gre. Med seboj moramo biti iskreni sicer bo upravljanje naše skupnosti slabo. Dosedanje poročanje o »težavah« in »trenjih« označujemo za natolcevanje vse dotlej, dokler ne boste povedali kje se nam spet »podira svet«.

Včasih smo bili pri reševanje zahtevnih nalog potrti, žalosti ali nestrpni, mnogokrat tudi razočarani. Tenkočutni generalni direktor je to naše razpoloženje vedno pravočasno zaznal. Odpeljal nas je na kakšno novo lokacijo kjer bo nekoč postavljena velika tovarna, šli smo na ribolov, tudi ženske, ali pa smo se zapili v kakšni domači oštariji. »Zdravilo« je običajno pomagalo, da so bili drugi dan problemi videti manj strašljivi in cilji bolj dosegljivi.

V vodenju so skrite še mnoge poti za doseganje želenih ciljev.

Se tudi v vas kopičijo nepotrebni dvomi?

Arhivi, 19. avgust 2022

Še mnogo pomembnih stvari naša skupnost ni uredila tako, da bi ustrezno služile potrebam ljudi. Ena od njih je ustrezno arhiviranje pomembni dokumentov, ki pripovedujejo in dokazujejo naše življenjske in delovne zgodbe in tako prikazujejo kulturo naroda v določenem časovnem obdobju.

O tem sploh ne bi pisala, če mi ob zaključku vodenja stečajnega postopka ne bi zmanjkovalo volje in moči da zberem dokumente pomembne in velike zaposlovalne firme in jih predam nacionalni instituciji za varovanje arhivskih gradiv Slovenije. Ko še ni bilo v stečaju je to podjetje veljalo za zglednega hranitelja dokumentov. Arhiv je imel nepregledno množico računovodskih, skladiščnih in proizvodnih dokumentov po datumih razporejeno po policah, oštevilčeno in na sploh urejeno, kot je takratna zakonodaja določala. toda ti dokumenti, razen redkih izjem, niso reprezentanti dejavnosti, ki jo je opravljalo. Našla nisem arhitekturnih in izvedbenih načrtov številnih strokovno pomembnih zgradb ali arhitektov, ki so jih oblikovali. Našla nisem vseh kupoprodajnih pogodb, tudi ne dokumentov o lastništvu določenega premoženja, da o sklepih organov upravljanja sploh ne govori. V nacionalni arhiv je torej romalo parcialno gradivo na podlagi katerega bo uporabnik težko kar koli povzel.

Veliko sem se s podobnimi problemi ukvarjala pri mojem prvem delodajalcu. Kolikor toliko primeren prostor za arhiv smo uredili šele po dvajsetih letih poslovanja in ga celo opremili z mikrofilmskimi napravami. Ko danes potrebujemo podatke o prvi tehnologinji te pomembne firme, smo odvisni od dobre volje posameznih referentov v različnih, danes moderniziranih in spremenjenih okoliščinah, ki nam zgodbe nekoč pomembne osebe ne morejo dokumentirano podati kaj šele rekonstruirati njene prave zasluge. Vprašanje je ali romajo v nacionalni arhiv pravi dokumenti, tisti, ki bi omogočili ocenjevati realno dogajanja v preteklosti. Razni sodobni raziskovalci, ki iz šol nadaljujejo takoj svojo kariero v znanstveni sferi brez predznanja o poslovanju in delovanju organizacijskih delov skupnosti kot tudi pisci atraktivnih političnih zgodb, bi morali biti bolj previdni pri presoji preteklosti in ocenjevanju rezultatov, ki so jih zmožni pridobiti iz tega nepopolnega arhivskega fonda.

Verjetno bi se s to nepopolnostjo arhive srečali tudi pri pregledovanju svoje osebne dokumentacije. Z leti se nakopiči in če jo sproti ne urejamo, presojamo po pomembnosti in njeni uvrščenosti v naše doživljaje, se po nekaj letih žal v njej izgubimo.

Kje so torej rešitve? Bolj bi morala priti v praksi do izraza arhivska stroka iz katere je možno tudi doktorirati. Bolj bi se morali zavedati vsi organizacijski deli naše skupnosti, da so dokumenti v kakršni koli obliki (papir, mikrofilm, računalniški beležniki,…) prikaz našega življenja in dela. Zbiranje in zaščita dokumentov bi moralo postali profesionalno, sicer bomo vedno brskali po »smetiščih dokumentov« in uporabili le tisto kar hočemo in ne tisto kar je najbližje resnici.

Imate vi urejen arhiv svojega življenja in delovanja?

Vili Bavdek, 18. avgust 2022

V našem gimnazijskem razred so imeti fantje glavno besedo, pri vlakarjih je bil to Janez Zajc, pri internatarjih pa Lovro Bregar.

Lovrova skupina je bila daleč bolj kompaktna, saj jo je Lovro vodil kot kakšen diktator. Posebno Bavdek in Rebolj sta mu morala nenehno dokazovati svojo zvestobo, če sta hotela imeti mir.

Rebolj se je izučil vojaških veščin in je naš edini sošolec zapisan v Vojnem leksikonu nekdanje države.

Vili je bil postaven fant in dekleta smo rada pogledovala za njim. Dobro je plesal in nenehno gledal samo Nado. Morda mu je manjkala odločnost, poskušal je, a kakšne karierne uspehe ni dosegel. Po gimnaziji je Vili nekaj časa hodil z nami na študentske seanse ne da bi družba vedela kaj študira, kako živi in kaj počne. Je pa, tam v drugem letniku bi moral biti, povedal, da se je oženil.

Še naprej se je družil z Lovrom okoli katerega so se vedno raje gibali tudi nekdanji vlakarji in Kofehauzaji. Nastal je kljub tarokašev, ki je gostoval pri raznih nekdanjih gimnazijskih sošolcih, najraje pa Pri Obrščaku na Krki. Tam je nastalo tudi slovensko tarokaško tekmovanje, pri katerem seveda naši pobje niso nikoli manjkali. Zdi se mi, pa tekmovanja še vedno potekajo, vem pa ne zanesljivo.

Med zvestimi tarokaši je bil tudi Tone Grden, ki je po končanem študiju kaj kmalu kupil apartma v Luciji in tu so potem po več dni skupaj igrali tarok Lovrova skupina ter njihovi gostje. Še vedno je bil Vili Bavdek z njimi, morda ne vsakokrat, ko so se zaprli v Luciji, vendar večkrat, da je veljalo tudi zanj vse kar so si tarokaši obljubljali in zagotavljali.

Vili je bil več let v razredu eno leto pred nami. Neko šolsko leto mu ni uspelo izdelati razreda in je tako postal naš sošolec, ki je z nami maturiral in bil zato vabljen na vsakoletne obletnice mature. Dolgo je bil z nami in šele zadnjih 10 let smo ga pogrešali. Vedeli smo, da je zgradil hišo na Dolu pri Ljubljani, da ima otroke in da se je tako postaral, da sta oba z ženo morala v dom. Nista imela sreče in zadnja novica o njem je bila, da sta vsak v drugem domu.

Vilija smo postopoma izgubljali in ne vemo zakaj. Nismo se niti potrudili, da to ugotovili. Od kar je pred desetletjem odšel za vedno Lovro, so se naše vezi nekako zrahljale, predvsem njegove zveste duše so se nam odtujile, žal. Da Vilija več ni nam je sporočila osmrtnica v časopisju.

»Šopek se osipa, vendar je še vedno lep« bi rekla razredna najvišja avtoriteta Eva Haubricht

Ohranjate prijateljstvo s svojimi sošolci?

Lurd, Fatima, skrivnost čudežev, 17. avgust 2022

Da se nekje na svetu dogajajo čudeži smo bili poučeni že otroci, saj so čudeži povezani vedno z rimsko katoliško cerkvijo, ki je v mojem otroštvu predstavljala pomembno družinsko oblast. Stara mama in oče sta bila verna, vsako leto smo nekajkrat šli na božjo pot z vozom.

V času mojih potovanj po svetu sem se pri izboru potovanja odločala tudi za kraje o katerih je pripovedovala moja družina, najprej zato, da sem se prepričala koliko je lahko resnice o tem kraju, ki so jo poznali moji stari starši in potem tudi zato, da sem o njih z večjim zanimanjem prebirala literaturo.

Lurd je bil pogosto omenjen pri nas doma in Bernardka je bila med priljubljenimi svetnicami moje družine, za nas deklice pa kakšno leto celo ideal. Okoli svoje tridesetletnice sem se odpravila v ta kraj in spominjam se, da me je že ob vstopu frapirala nravna lega Lurda z mogočno reko in široko cesto, po kateri se je trlo ljudi, tudi na vozičkih. Prevzelo me je naravno okolje, ki oklepa dolino s skalovjem in jamo, kjer na bi Bernardka z rokami odkopala izvir zdravilne vode. Cesta pelje mimo turistično urejenega naselja do cerkvenih objektov na levi strani in nepojmljivo velikega, preprostega in estetsko skromnega svetišča na desni strani platoja pred jamo. Seveda sem tudi sama, ateistka, pobožala vsako skalo posebej, prižgala svečko in zaželela zdravja za vse moje, obiskala sem notranjost vseh objektov cerkvenega in posvetnega značaja in se udobno namestila v svetišču. Trdno sem bila odločena razmisliti o tem, kaj vsi ti obiskovalci z mano vred iščemo tu, zakaj smo tu, s čim nas prizorišče nagovarja in kako razumeti dolgotrajnost skrivnosti, ki tudi danes ni rešena. Je Bernardka res kaj videla? Ali to res pomaga ljudem, bolnikom, svetu? name je Lurd deloval blagodejno, spomnil me je na vero mojih starih staršev, opozoril me je da bolnikom krepi vero v ozdravitev, množica romarjev mi je potrdila, da ljudje ne živimo samo od kruha, da je naša zavest in volja odločilna v težkih trenutkih. Zadovoljna sem bila, da sem ga obiskal.

Čisto nekaj drugega je na primer Medjugorje v katerem je toliko elitnih, modernih trgovin, da kraje čudeža skoraj ne najdeš. Vse povsod je v ospredju biznis in poslovni interes. Težko bi rekla, da se na tem živahnem kraju da razmišljati, se spomniti, po kaj si prišel ali iskati kakšno tolažbo. Vse vre od življenja in biznisa.

Podobno je bilo moje doživetje božjega rojstva v Betlehemu. Že na platoju pred cerkvijo smo se ogledovali po napadalcih na romarje, bilo nas je kot listja in trave, drug za drugim smo splezali v hodnik, kjer je označen prostor Kristusovega rojstva. Zaradi kolone ljudi se tam ne moreš zadrževati več kot za eno fotko in že si odrinjen naprej po hodniku v Jožefovo cerkev, kjer šele zadihaš in ugotoviš, da si v centru krščanstva. Tudi to bi komaj lahko imenovali romanje čeprav sem se tam v tisti luknji spomnila, da bi bila moja stara mana najsrečnejši človek sveta, če bi bil namesto mene ona tam.

Posebnih krajev na svetu je veliko, nekaj sem jih obiskala, občutka, ki sem ga dobila v Lurdu pa mi ni povrnil nobeden.

Ste tudi vi doživeli Fatimo ali Lurd?

Sesalniki, 16. avgust 2022

Ne dvomim prvič, da ustrezno vzdržujemo higieno v naših stanovanjih in hišah, po katerih ne stanujemo več samo družinski člani ampak tudi različne živali. Ker pač hiše zidamo za ljudi, so ubogi naknadni stanovalci prikrajšani z ustrezno ugodje, ljudje pa pač moramo pospravljati tudi za njimi.

Imam sesalnik Robot, ki očisti parket in kamnite površine kar pa ne prepreči, da se v hiši ne bi naseljevali pajki, kljub komarnikom tudi komarji in muhe pa drugi mrčes, ki ga domov prinašamo ob raznih nabavah. Robot tudi ne zna počistiti stopnice, kavče in jogije ter skrivne predele v katerih se običajno nesnaga zadržuje najdlje. Tudi po preprogah pobere le smeti, sama bi pa želela, da iz njih potegne lase, dlake in podobno. Nič, potrebujem oziroma kupila bom lahek in močan sesalec. Poudarek je na lahek in močan, torej iščem po spletu sesalec s temi lastnostmi.

Prvi problem je število raznih sesalcev in drugi veliko število proizvajalcev. Tipov sesalnikov je kot bi jih na klel; pokončni, klasični, mokro-suhi, parni, baterijski, akumulatorski, antibakterijski, s Hepa filtri, z vrečko ali posodic, … vse te in še druge tipe ponujajo številni proizvajalci, samo preko Merkurja jih ponuja osem, potem so pa tu še Harwey Norman, Big Bang, Merkator, Spar,…. Odprla sem tudi portal »Kakšen sesalec potrebujem« pa je na njem le 15 dilem, ki se tudi sicer motajo po moji glavi, ko se pripravljam za nakup.

Kako naj v tako veliki ponudbi najdem sesalec z močno sesalno močjo in težo izpod 5 kg. Vse tipe sesalcev, prodajalcev in proizvajalcev bi morala primerjalno analizirati po tehničnih podatkih, ki pa so ali pa niso objavljeni. Zgubila sem se v množici slabo koristnih informacij naše trgovine s sesalniki.

Odločim se, da povprašam za svet prijateljice, ki so seveda večina mojih let. Vsaka ima nekaj primernega, ne bi se več mučila z novim, saj bo star še vzdržal. Nobena ni odgovorila konkretno, kako pa naj bi pri tolikšni ponudbi.

Vprašam sina, snaho, sinovo taščo. Ja izberi, saj je izbira velika, pošiljam ti file največjih proizvajalcev, ti pa primerjal. Spet sem ugotovila, da bom morala sama izbrati in pri tem ga bom gotovo polomila, kljub temu, da hočem le sesalec z najvišjo sesalno močno, ki ne bo težji od 5 kg s posodico in antibakterijskimi mikrofiltri.

Ugotavljam, da s predstavitvijo sesalnikov, ki jo podajajo naše trgovine s sesalniki, ni možno potrošniku izbrati zanj najustreznejši sesalec. Zato grem v soboto v nakup in konec vseh teh dilem, kaj je za milimeter boljše ali slabše pri posameznem sesalcu.

Kako pa vi pospravljate za stanovalci v svojem domu?

Greste kdaj v kitajsko restavracijo? 15. avgust 2022

Slovenija je internacionalizirana država v kateri večina spoštuje dogovore svetovne skupnosti, si prizadeva uresničevati evropske vrednote in biti odprta družba do vseh, ki želijo bivati oziroma ustvarjati v njej. Če je temu tako, potem seveda velja, da slovenski potrošniki spoštujemo ponudbo ljudi drugih narodnosti, ki so se odločili živeti v Sloveniji, med njimi tudi gostincev iz Kitajske, dežele sonca, ki je ena najstarejših kultur na zemeljski obli.

Danes ni kraja na svetu v katerem ne bi bilo kitajskega prebivalca kar je skoraj neverjetno vendar resnično. Ljudje Kitajske so razseljeni, ustvarjajo kot znanstveniki, poučujejo v najzahtevnejših šolah, kreirajo kulturo okolja kamor se priselijo in širijo meje na vse strani. Pravzaprav smo od njih že v marsičem odvisni, Pomanjkanje njihovih polprevodnikov zaustavlja nacionalna gospodarstva Evrope, tudi Slovenije in v njej Novega mesta. Oblačimo se samo še v oblačila izdelana na Kitajskem, še virus covid naj bi prišel od njih. Imajo jasen svetovni gospodarski načrt, ki ga naslavljajo Kitajska svilna pot po svetu, projekt razvijajo na vseh celinam, ustvarjajo prodajne poti po katerih bodo s svojo ponudbo povečevali »blagostanje njih in vseh ljudi po svetu«. Dobro bi bilo, da se tega zavedamo, da ta načrt spoznavamo in da s Kitajci prijateljujemo.

Bila sem na Kitajskem in imela široko odprte oči. Pred hotelom so gradili novo veliko poslopje z množico strojev in delavcev, pred nami je nova stavba vidno rasla. Potem ko smo obiskali Kitajski zid, njihove kraljevske grobove, Prepovedano mesto, Trg nebeškega miru, neverjetno bogato založeno tržnico in druge enkratne spomenike tega svetovnega velikana, smo šli na slavnostno kosilo v Kitajsko restavracijo v Beijingu. V restavraciji je mir, svež zrak, nobenega drenja, oprema, ki omogoča ugodje. Velika okrogla miza z vrtljivim nastavkom, na katerem se pomika 32 jedi kot jih vsebuje nekoliko boljše kitajsko nedeljsko kosilo. Za uvod nas po oblačilu in obnašanju izjemna Kitajka z dolgimi nohti pouči kako se je s palčkami, kakšen je vrstni red pokušanja hrane, kako pokažemo, kaj bi še želeli in podobo. Bilo je enkratno doživetje in z veseljem se nostalgično zatekam v kitajske restavracije pri nas, da bi ponovno doživela to pojedino.

V ponedeljek je bil praznik, s snaho in sinom smo obiskali našo lokalno kitajsko restavracijo in se naužili pečene zelenjave, juhe treh okusov, hrustljavega piščanca s kalčki in krepkega riža. Poplaknili smo vse to s njihovim sakejem.

Samo majhen delček veličastne Kitajske je v Slovenijo prinesla Huiqin Wang, znamenita slikarka kitajskih motivov, ki je imela več razstav svojih del tudi v Galeriji Krka. Živahna kulturnica je iz okna moje pisarne zaznala popolnoma nov motiv Novega mesta in ga uspešno prenesla v umetniško sliko. Večkrat sva se zaklepetali o Kitajski, o njenem bogatem kulturnem življenju pri nas in njenih bodočih kulturnih poteh. Postale sva prijateljici in sva veseli ob srečanjih v Galerijah ali razstavah njenih del. Gospa postaja Slovenka, čeprav kot sama pravi, njeno srce bije za obe domovini. Vsi smo samo ljudje, beli, rumen ali črni.

Naj vas še enkrat pobaram, greste kdaj v Kitajsko restavracijo?

Iskanje dejstev, 14. avgusta 2022

Naša nekdanja država postaja vedno bolj zanimiva za znanost, znanstvenike in druge iskalce dejstev po raznih univerzah zlasti Evrope.

Najprej so arhitekti nekdanje države v MoMU New York dobili priznanje s strani ene najbolj cenjenih umetnostnih institucij na svetu zato lahko upamo, da bo ta potrditev pripomogla k dokončnemu rehabilitiranju te resnično izvirne arhitekturne govorice tudi v državah, v katerih je nastajala. »Razstava prikazuje vrhunce, ki smo jih kot družba ustvarili v 20. stoletju z odprtostjo za novo, krepitvijo socialne države, s kolektivnimi modeli upravljanja in drugimi stvarmi, ki so v ozadju te arhitekture. Zato to arhitekturo danes kot aktualno prepoznava ves svet« (Čelik MAO).

Sledila je razstava Partizanski tisk Liljane Stepančič in članek o partizanski simbolni politiki Rastka Močnik. Nato je nekdanji moj sosed Miklavž Komelj izdal knjigo Kako misliti partizansko umetnost, pravkar pa dobivamo prevod Partizanski protiarhiv Gala Kirna ki ugotavlja, da interes po tovrstnih raziskavah nakazujejo tudi Skupina Monument (spomeniki), pevski zbor Kombinat, Raziskovalni center za kulturne in zgodovinske raziskave socializma in še mnogo drugih v vseh državah, ki so nastale iz nekdanje skupne države. Nastajajo novi raziskovalni projekti, ki jih sofinancira tudi EU.

Raziskave nastajajo zaradi tistih, ki nekdanji režim označujejo kot totalitarizem in tistih, ki so do njega nostalgični. Tretji razlog pa naj bi bila narodna sprava, ker hoče spraviti fašizem in proti fašizem. So pa razlog za raziskave tudi prizadevanja nekaterih, da bo dobro prakso iz nekdanje domovine, uporabljali pri upravljanju skupnega premoženja v prihodnosti. Kirn celo meni, da vedno več ljudi iz umetniških, teoretskih in angažiranih krogov smatra nekdanjo domovino kot nedokončan projekt ker je partizanstvo tudi delavski in ženski boj in se moramo postavili v pozicijo potlačenih in izkoriščanih.

Svet se spreminja in morali bomo pokazati, da smo politično, ekonomsko in kulturno odgovorni in imamo odgovore na težave sedanjosti. Pridobili smo si jih v uporu in praksah pri reševanju nemogočih situacij.

Tako znanost išče dejstva dobrega in slabega v našem preteklem državnem režimu z namenom, da bi določila tisto, kar je potrebno imeti za resno in dejansko rešitev težavnih zadev kot so ustvarjanje in pravična delitev dodane vrednosti, mir na svetu, človekove pravice in dolžnosti in druge vrednote za večjo blaginjo.

Preberite tole sporočilo večkrat in oblikujte svoj odnos so skupnih problemov v naši domovini!

Obnova doline Žičke kartuzije, 13. avgust 2022

Naj takoj poudarim, da me ta Žička zanima zaradi dolgoletnega prijateljevanj s Kartuzijo Pletarje in njenim promotorjem Zvonetom Pelkom. V gostoljubnih Pletarjih smo ustvarjali interno upravljavsko zakonodajo podjetja v katerem sem delala, tu se oskrbujem s sadjem, s Pleterskimi vini, v preteklosti s Pletersko hruško in drugimi dobrotami te zanimive vele kmetije.

V pletarski gotski cerkvi organizira Zvone vsako leto že desetletje izjemen koncert cerkvenih koralov, ki ga izvede Koralni zbor ljubljanske Akademije za glasbo s solisti in ga nikoli nisem zamudila. Prav tu me je Zvone povabil v Kulturno društvo Zgovorna tišina in me več let obveščal o napredovanju prizadevanj za obnovo Žičke kartuzije, projekt v katerega fotograf, ilustrator, arhitekt in umetnik Zvone Pelko verjame in tudi stori vse, da bi se uresničil. Kulturno društvo Zgovorna tišina ima med drugimi dva najpomembnejša cilja; (a) spoznavanje zgodovine in poslanstva kartuzijanskega reda ter (b) zavzemanje za ohranitev žive kartuzije. Spodbujalo bo spoznavanje kulturnih in duhovnih bogastev kartuzijancev, še posebej duhovnega obredja, kulture bivanja in dosežkov kartuzijanske glasbene umetnosti, arhitekture in drugih vej umetnosti, s prirejanjem koncertov, razstav in strokovnih izobraževanja pa bo širilo zavest o njihovih kulturnih in duhovnih zakladih.

V enem od zapisnikov organa Kulturnega društva Zgovorna tišina so zabeležena prizadevanja Pelka in njegovih ožjih sodelavcev za pridobitev državne materialne podpore obnovi Žičke ter pomoč društva občini Slovenske Koncije, da se aktivira kot investitor. Poznejše javne informacije pobudnika Pelka in društva ne omenjajo več, vse informacije, kritike in pohvale se nanašajo na tehnične izvedbe obnove medtem ko organizacijski del obnove javnosti ni predstavljen.

Kartuzija Žička je s svojo bogato zgodovino nekaj posebnega za Slovenijo in Evropo in zato njena obnovo lahko pomembno vpliva na duhovni razvoj Slovencev in seveda na materialne priložnosti ožjega območja. V Žički je bil nekaj časa sedež vseh kartuzijancev z bogato knjižnico evropskih razsežnosti. Ne obnavljajo se samo prvotne zgradbe ampak tudi pripadajoča okolica oziroma celotna Žička dolina s pripadajočimi rekonstrukcijami vrtov, gostilne, ribnikov in ostalega kar je v svojih najboljših časih imela Žička z vključno zagotavljanje kuhinjskih dobrot iz teh časov. Pri obnovi se poslužujejo sodobnih metod in modernih pripomočkov rekonstrukcij tako, da so neke vrste učni center za posege na podobnih območjih.

Že dolgo je tega, ko se je prišel posloviti pater Ciril iz Pletarjev, ko je Jože Mlinarič napisal zgodovino Pletarjev in jo povezal z razvojem kartuzijanske kulture, minilo je tudi desetletje, ko nas je Zvone Pelko vabil v Zgovorno tišino, da mu pomagamo zagnati res veličasten projekt Žička. Kot upokojenka sem v mislih z njim in vsemi, ki Žičko obnavljajo. Želim jim, da bi omogočili našim vnukom in vsem zainteresiranim doma in po svetu, spoznavati družbeno dokaj odmaknjeno zgodovino na območju naše domovine.

Je tudi v vašem kraju dediščina, ki bi si zaslužila obnovo?

Voda in vodnjaki, 12. avgust 2022

O varčevanju z vodo sem že pisala, zgleda pa, da med posamezniki to vprašanje ne vznemirja samo mene in da žal, naša družbena skupnost še nima načrta, kako bo organizirala varčevanje s to dobrino. Eden od pripadnikov varčevanja z vodo je pršel na misel, »da bi optimizirali izrabo deževnice za zalivanje, hlajenje industrijskih obratov in splakovanje stranišč«. Bila je to glavna tema modrovanja ob jutranji kavici in stric Jože je takoj poskušal nakazati inovativno rešitev te ideje v že zgrajenih hišah kot je njegova in moja brez večjega gradbenega posega v zgradbo. Morda sem kaj prezrla v njegovem podajanju, zagotovo pa naj bi se začelo z gradnjo vodnjakov, dotokom do WC-jev in nekim preklopom iz skupnega dotoka v stranišče.

Vodnjaki so nujni za optimalno zbiranje in hranjenje deževnice. Manjše zbiralnike že imamo skoraj pri vsaki hiši za zalivanje vrta. Pri novogradnjah bi se vodnjak lahko zahteval tako kot se zahteva čistilna naprava. Lastniki obstoječih hiš pa bi se morali razmisliti kakšen vodnjak so v svojem okolju sposobni zagotoviti. Lahko bi bil skupinski, po materialu plastičen, zgrajen ali železen, vkopan ali na površini in v podobnih izvedbah. Pri tem sem se spomnila, da smo pred kakšnimi 10 leti vodnjake obnavljali po vsej Sloveniji. Tudi stric Jože ima na eni od svojih domačij izjemno lep vodnjak, ki ga že uporablja za pranje avtomobila in zalivanje na lokaciji vodnjaka. Kot turistična posebnost je danes znamenit vodnjak na Ljubljanskem gradu obnovljen z napravami s pomočjo kateri je deloval, 60 metrov globok, impozanten tehnični spomenik, ki je nekoč zadovoljeval potrebe grajskih prebivalcev in celo njihovega vinograda. V mojih otroških letih je imela vsaka pomembnejša domačija svoj vodnjak. Bili so za nas otroke nekaj skrivnostnega, strogo prepovedano približevanje in še strožje kaznovanje, če je kdo poskušal pokukati vanj.

Studence smo uporabljali vsi, vse domačije so sodelovale pri njihovem čiščenju ali urejanju, ki ga je organizirala vaška vodna skupnost. Tudi pri studencih se nismo smeli zadrževati ali onesnaževati okolico in vodo.

Domačije so imele več poslopij, katerih strehe so se končale z žlebovi in preko njih zajemala deževnica v posebej namenjeni posodah za potrebe živine, čiščenje večjih površin pa tudi za prekuhavanje perila. Umazani preostanki deževnice so se zlivali na vrtove in v sadovnjake.

Zgleda, da smo znanje za varčevanje z vodo že imeli, pozabili pa smo ga z ustanavljanjem institucij za skupno skrb za vodo. Najprej smo bili zadovoljni, da je skrb prevzel nekdo drug, potem smo postali potratni in zdaj nas narava sili v obnovo naše volje in znanja v odnosu do nje.

Kakšen je vaš načrt varčevanja z vodo?

Elitno prepevanje slovenske pesni, 11. avgust 2022

V petdesetih letih preteklega stoletja smo živeli v več nacionalni državi, spoštovali tradicije in kulturo vseh narodov in si prizadevali tudi sami predstaviti svojo dediščino, med katero je ena najbogatejših narodna in ponarodela pesem. Navduševali smo se, ko so jo številni pevski zbori vključevali v svoj program nastopanja, želeli pa smo si ob tem, da bi imeli reprezentativni manjši pevski ansambel, ki bi s programov naše pesmi seznanjal druge narode po svetu nastopal med izseljenci in prepeval na elitnih državnih prireditvah. Bila sem še gimnazijka, ko sem spremljala prve nastope Slovenskega okteta v katerem sta izrazito izstopala Janez Lipovšek s pesmijo Nocoj pa oh nocoj in Tone Kozlevčar s pesmijo Sem Ribnčan Urban. Neverjetno kako so nas prevzeli s svojo pesmijo, spremljali smo njihove turneje po Ameriki, Afriki, … nastope doma, v drugih republikah ter pred svetovno in strokovno najzahtevnejšim občinstvom. Ko so izdali gramofonsko ploščo, je bila seveda takoj razprodana, prav tako vstopnice za njihove koncerte katere smo študenti z veseljem obiskovali.

Tam okoli sedemdesetega leta, ko sem že imela za seboj osem let dela, smo v tovarni ustanovili Kulturno umetniško društvo in želeli ustanoviti mešani pevski zbor. Generalni direktor je bil navdušen in takoj se je povezal s Slovenskim oktetom, prišel je Tone Kozlevčar, organiziral avdicijo, predlagal zborovodjo, Pevski zbor Krke je začel prepevati in po petdesetih letih še prepeva, od časa do časa tudi narodne pesmi, sicer pa so njegovo prepevanje poenoti z mišljenji in nazori mladih, ki v zbor vstopajo in predstavljajo njegovo prihodnost.

Ko sem pisala blog o Srečevanju pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, sem poudarila iniciativo, ki jo je Slovenski oktet podal zborovodstvom v Sloveniji in o njegovem prispevku k uspešnosti vsako lenih Srečanj. To tradicionalno srečevanje pevskih zborov je v slovenski ljubiteljski kulturi pomemben dokaz, da so pesmi nacionalni ponos množic, ki z njimi tudi bogati svojo kulturno ustvarjalno moč. Geneza skoraj vseh kulturni institucij se je običajno začela ljubiteljsko in če je dobila podporo množic, se je razvila v profesionalno institucijo.

Veliki uspehi Slovenskega okteta so navdušili pevce vseh krajev in ne malo se jih je približalo njim po kakovosti. Spomnimo se samo Koroškega okteta v katerem je prepevala tudi ženska. Je pa res, da je Slovensko oktet razvil zelo uspešno promocijo in bil v svojem času nesporen favorit v kulturi.

Slovenija je ohranila institucijo Slovenski oktet in poskrbela, da je deloval tudi potem, ko so v prvi zasedbi prenehali s petjem. Žal se nekaj desetletij ni uveljavil tako kot prvi, noben drug oktet, Res pa je tudi, da se je scena polnila s popularno moderno glasbo številnih vokalni skupin v svetu in doma, poleg njih pa še skupinski pevci kot The Platters, Abba, Eroica,…

Pesem je v tej ali drugi obliki vedno z nami, nepogrešljiva v našem veselju, tolažilna ob krizah, spodbujevalna pri delu,.. Ob 70 letnici Slovenskemu oktetu lepa hvala za odlično interpretirane slovenske narodne pesmi.

Sodelujete tudi vi kateri od pevskih skupin?

Kuhamo paradižnikovo mezgo, 10. avgust 2022

Tudi kuhinja je zanimiva, spodbuja domišljijo in krepi pogum. Že res, da je to bolj ženska stvar, recimo raje eksperimentalni laboratorij prehranskih inovatork.

Od kar je pica dobrota brez primere, je postal bolj spoštovan tudi paradižnik iz domačega vrta, katerega letina je letos obilna. Grem na Google po recept, preverim pri prijateljici, ki je v kuhanju mezge mojstrica in dobim od nje še priporočila nato se lotim se priprave mezge za pice in piciče v splošno zadovoljstvo predvsem naših mladoletnikov.

Od kar sem imela težave z želodcem, sem pri pripravi hrane izjemno previdna, da ne rečem strahopetna. Preganja me občutek, da se lahko kaj pokvari zaradi mojega napačnega ravnanja in kdo celo oboli. Ta občutek negotovosti je prisoten pri vsaki jedi, ki jo pripravljam prvič.

Do sedaj ni bilo »stranskih učinkov« pa sem malo pogumnejše umivala lepe sadove paradižnika, jih razkosala, kuhala, da so se sami olupili in končno odtočila odvečno tekočino. Glede česna ni bilo dileme, čim več tega naravnega antibiotika, ki da tudi potreben okus, glede začimb pa dvomim v »žlico« origana, zdi se mi veliko in zato uporabim priporočilo mojstrice, da začimbe lahko dodajam tudi takrat, ko lastno mezgo že mažem po testu za pico ali dodajam k kakšni drugi hrani. Origano torej omejim, pa še pokusim, če ga je v mezgi možno prepoznati.

Grem naprej z začimbami in mika me, da bi dodala vse, ki jih uporabljam za kuho juhe. Juha je v naših kosilih spoštovana in običajno pojemo predvidene količine. In v mezgo dodajam jušne začimbe razen oreška. Še malo suhe bazilike, nato pa samo po postopku kuhanja do konca z vključno pasiranjem s paličnim mešalnikom.

Previdno pokusim, zdi se mi okusno, še malo posolim, razdelim po toplih kozarčkih in zavijem v toplo odejo, da se ohladi čez noč.

Mi mezgo dodajamo kar velikemu številu jedi; malenkost k goveji nedeljski juhi, nekoliko več k obari. Mažemo jo po tortili predno vanjo zavijemo pečeno zelenjavo. Mezgo včasih pomešamo z jajcem in spečemo za zajtrk. Seveda je želena pri vsaki pripravi testenin, prikuhah z širokimi rezanci in še bi lahko naštevala. Smo pravi inovatorji na tem področju in zato mora biti kvaliteta mezge res dobra ter okusna.

Moja prva priprava mezge v treh malih kozarcih je zdaj pripravljena za uporabo. Iz previdnosti sem iz nje že pripravila prikuho iz testenim in obaro. Obakrat je bila jed primerna in okusna, imam občutek, da mi je mezga ratala, moj »mini« želodec jo je v celoti sprejel in to je test, da jo lahko uporabljam tudi pri mojih gostih.

Ne vem, če bom mezgo še kdaj pripravljala, če pa jo bom, bom bolj pogumno izbirala tudi začimbe in morda celo uporabila «ljuto papriko« ali čili. Dobra in okusna hrana v primernih količinah je nujno potrebna za dobro razpoloženje v družini in doma.

Kako pa vi doživljate prvi poskus priprave neke jedi?

Grabežljivi velikani, 9. avgusta 2022

Da hočejo nova, velika ozemlja pridobivati kot svoja interesna področja z marionetnimi vladami zdaj že kar javno oznanjajo grabežljivi voditelji, ki jim je mandat podelilo ljudstvo v ZDA, EU, Kitajski, Rusiji, pa verjetno še kje. Kaj to pomeni za ljudstvo seveda ni nikjer niti omenjeno kaj šele pojasnjeno ali sploh prepoznano. Učinki vladanja aktualnih političnih elit ljudje občutimo kot zmanjševanje prihodkov srednjega sloja, v pričakovanju neogrevanih domov v zimskem času, pomanjkanju hrane, nove naravne katastrofe, še več beguncev, strah pred naklepnim jedrskim sevanjem in podobnimi težavami, ki vsak dan bolj bremenijo življenje večine in lepšajo življenje 1% bogatašev.

Zakaj torej aktualni politiki ne prepoznajo svoje napačne odločitve in ne pomagajo ljudem živeti v ustvarjalnosti in miru? Komu konkretno so potrebna nova, poseljena dodatna interesna področja?

Strokovnjaki so si edini, da so surovine vedno osnovni razlog vojnih spopadov. Ali Žerdin je dodal še polprevodnike. Kar 70 let so se politiki dogovarjali kolikor toliko uspešno, seveda ne brez lokalnih vojn, pa vendar brez kriznih obdobjih sveta, da nimaš kam pobegniti. O podiranju Berlinskega zidu je bilo povedano, napisano in poslikano vse in oblikovano splošno mnenje, da je bil to zgodovinski dogodek na katerega se sklicujemo kot na primer »spoznala sva se pred padcem Berlinskega zidu« sli »sin se je rodil po padcu B..«. Zakaj danes zidajo naši pooblaščenci nov blokovski zid? Oblikovali smo skupno mnenje, da bomo vračali naravi več kot bomo od nje jemali. Povejte aktualni politiki zakaj to ne uresničujemo, če smo v preteklosti zato že usposobili neštete objekte, ki jih zdaj, zaradi političnega vrtičkarstva ne bi več uporabljali, bankrotirali naj bi, mi pa bomo gradili nove kot npr. kapacitete za dobava ameriškega plina.

Dragi poslanci v parlamentu Evropske unije zakaj vztrajate na sankcijah proti eni državi, ki pa povzročajo nepremostljive težave v prehrani večine držav sveta. Ste res dobro premislili? Imate strokovnjake, ki jim zaupate? Prepričali so vas v praktično izvedbo nečesa, kar podaljšuje vojno, preprečuje pogajanja, ustvarja razprtije med narodi in ne daje učinkov. Boste svojo odločitev o sankcijah ponovno proučili, jo še zaostrili ali pa jo boste usmerili za pogajalsko mizo saj zdaj že vrabci čivkajo, da se vojna spreminja prvič v zgodovini v naklepno, zločinsko ogrožanje varnosti celo v jedrski elektrarni.

In kaj je treba reči o letošnji slovenski »samo pietetni slovesnosti pri Ruski kapelici?« Da ste se Rusi odrekli spominu na nekaj kar je ljudem v poduk, kar širi sodelovanje med narodi, kar duševno krepi zavest in da nas, skoraj v času slavja, proglasite za v Rusiji nezaželeno državo, je grda izdaja dosedanjega, zgodovinsko pomembnega sodelovanj, da ne rečem nesramen nož v hrbet prijateljevanju in slovanstvu.

Najbrž lahko vojno ustavi samo ruski narod, ki je bil, kot nas uči zgodovina, v prelomnih časih za človeštvo vedno ali večinoma na strani resnice, resnice, ki jo je priznavala večina. Prav bi bilo, da tudi danes Rusi najdejo v sebi dovolj moči, poguma in volje za prekinitev zla in ustvarjanje pogojev za mir pri njih in po svetu.

Imate tudi vi take pobožne želje?

Rožnato pisemce, 8. avgust 2022

Draga naša Marinka!

Kako prijetno si me presenetila s kartico, pozdravi in spomini na naše seanse. Uživam, če naše srečanje »pusti neko sled«, da se ga radi spomnimo in želimo ponoviti. Kot vidim, se držiš bolj doma, varuješ vaš res lep dom in skrbiš za vse živo na kar velikem vrtu. Sklepam po svojih izkušnjah, da vse to zahteva od tebe kar velike napore in v tem času jih povečuje še vročina. Bodi prosim zato prizanesljiva do sebe, večkrat se usedi v senci pod jabolko ali pa si delo privošči le v jutranjih urah.

Če ohranjaš svoje zdravje verjamem, da si srečna in zadovoljna. Meni se letos dogajajo težave, ki jih do sedaj nisem poznala. Kljub težavam z zdravjem pa poskušam živeti normalno ali bolje rečeno, kot sem navajena. Vnuk mi je postavil spletno stran in vsak dan napišem prispevek zanjo. Pišem o vsakdanjih stvareh, včasih kaj tudi kritično komentiran. Ne gre nikjer po svetu samo dobro, zmerom več nas je in tudi problemov bo prav zato vedno več. Če se že gremo »ravbarje in žandarje« je prav, da to delamo kulturno, ljudem razumljivo in privlačno za branje. Nekako v tem smislu so tudi prihajala opozorila tvojega Frančka, ko je iz Tržaške usmerjal naše delo.

Ko sem že omenila kulturo naj ti povem, da je vodenje Društva Rastoče knjige v Sloveniji prevzela ravnateljica osnovne šole Lavo Marijana Kolenko. Gospa je imela zelo atraktiven predstavitveni nagovor na javnem prostoru v Severnem parku Ljubljane kjer stoji kip Deklice z rastočo knjigo. Sicer jo osebno nisem imela priliko spoznati, zgleda pa delovna in prizadevna in upam, da jo bodo podpirali vsi sodelujoči.

Moja prijateljica Stanka Kovačič, je svoje Celjsko obdobje tudi zaključila. Njena mama se je dokončno poslovila. Celo leto je Stanka urejala dediščino in mamimo stanovanje tudi prodala. Včasih potoži, ker ni več Celjanka. Z leti se razselimo in sprejmemo, kar moramo, v mislih in v srcu pa iščemo vezi s svojo mladostjo, svojimi predniki, otroškimi prijatelji,… Usode ljudi, ki sem ti jih tu omenila, so močno vezane na Celje tako, kot je na ta lepi kraj vezana tudi tvoja življenjska pot.

Kam se je potepla najina prijateljica Smilja je velika skrivnost in ne vem kaj sem narobe naredila, da mi o tem nič ne pove. Bila je v Grčiji, ko se je vrnila je skuhala je sarmo, pogovarjali sva se vendar ni z ničemer dala vedeti, kaj počne. Nato je sporočila, da odhaja v Črno goro. Ne smem jo motiti, samo upam lahko, da ji gre dobro. Vidiš Marinka, tudi njo vleče v rodni kraj in leta mladosti. njena hči je že nekaj let tu zaposlena, vnuček je letos zaključil osnovno šolo in pravi, da bo zobozdravnik. Življenje gre naprej, pogumno!

O najini prijateljici prleški prijateljici nisem nič slišala, prebrala ali kako drugače izvedela. Upam samo, da je tudi kot upokojenka polno angažirana političarka, kaj vem, morda bo kandidirala za kakšno pomembno funkcijo v državi. Nad vse me veseli, da obnavlja dediščino, konkretno opravlja posle investitorja in ima voljo ostajati aktivna. To je dobro, ne bo se imela čas postarati.

Draga Marinka, ob koncu tega pisanja ne morem drugače kot da ti zaželim veliko, veliko veselja kar z dvema pravnukoma. Se razume, da si pri tej lepi novici tudi sama želim, da bi naša fanta poskrbela za svoj naraščaj, ko pride njun čas. Prišla bom nazaj iz »onega sveta«, da bom objela pravnučko ali pravnuka. Marinka, pazi na svoje zdravje, pogosto obišči ali piši svojim prijateljem in prijateljicam, obiskuj svoje drage in bodi ob tem srečna. Res bom vesela morebitnega srečanja, kartice, pozdrava, kar koli kar mi nakazovala, da ti je prijetno in lepo!

Negujete svoja prijateljstva?

Ivanka, 7. avgust 2022

Obiskala me je Ivanka, ena od mojih dolgoletnih prijateljic. Obe sva se kot štipendistki istočasno zaposlili v istem podjetju, ona kot diplomirana farmacevtka in moja malenkost kot prva diplomirana ekonomistka. Samo po sebi se razume, da sva se veliko pogovarjale, pa tudi skupno reševale če je zadeva proizvodnje povzročila težavo v računovodstvu ali pa, če smo uvajali kakšno novost ekonomije in zato potrebovali podporo proizvodnje.

Ampak Ivanka je imela veliko prednosti pred menoj. Kot Novomeščanka in varovanka Janka Jarca, guruja novomeške antične zgodovine, je ustanovitelje farmacevtske tovarne poznala, posebno direktorja in njegovo pomočnico. Poznala je tudi razmere v mestu in si hitreje zagotovila svoj prostor pod soncem od tistih, ki smo prihajali iz oddaljenih krajev.

Nekje sredi šestdesetih let preteklega stoletja sva z Ivanko skupaj odgovarjale na vprašanja novinarja Borbe, ki se mu je zdelo nerazumljivo, da dve mladi ženski v neki tovarni vodita Delavski svet in partijsko celico. Intervju je bil kar odmeven, prejeli sva pohvale ljudi iz vse države, jaz celo iz Pariza, oddahnili sva se, saj bi bilo čisto lahko tudi obratno. Izkušenj in mnenj tovarne v kateri sva delale takrat nisva poznale dovolj in Borba je bil najpomembnejši časopis v državi. Je pa bil ta čas naklonjen nam, ki smo se učili na delu bolj kot na fakulteti.

Ivanka je bila v naših mislih vedno kandidatka za vodenje najpomembnejšega in največjega proizvodnega obrata, zdi se mi celo, da je to vzela za svoje poslanstvo, kajti to ni bil »mačji kašelj«. V tem tudi najstarejšem obratu, so delali samoupravno že prekaljeni fantje in možje, skoraj vsak dan so vanj montirali kakšen nov stroj, uvedli novo tehnološki postopek ali prevzeli v proizvodnjo novo zdravilo. Verjetno si težko predstavlja vsak to dinamiko, te pritiske komercialistov, ki so že prodali, kar se še ni proizvedlo, še težje pa si je predstavljati, da pripravnica Ivanka našla v sebi dovolj volje in moči ter pogumno reševala najprej enostavnejše in potem vsak dan zahtevnejše proizvodnje probleme. Zaradi financiranja, rokov plačil, norm, analiz planiranja in AOP, je bil moj sektor povezan s tem ogromnim obratom, tudi sama sem se z Ivanko srečevala in mnogokrat sem pozabila zapreti usta, ko je delila zadolžitve. Je pa bila včasih tudi malenkostna, svojevrstna, tudi vztrajna v svojih zahtevah in predlogih. Marsikdo jo ni najbolje prenašal, doživljala je kritike, niso jo posebno prizadele, ker je vedela, da mora vztrajati ali pa planske obveze ne bodo izpolnjene.

Tehnološki obrat, ki ga je vodila, je postopoma spoznala do podrobnosti, pridobila si je za najpomembnejše naloge pomočnike in svetovalce, poskrbela je za zadovoljive medsebojne odnose med številnimi zaposlenimi, vztrajala pri gradnji, širitvi in modernizaciji dejavnosti obrata, jo tehnološko načrtovala in nadzirala izvedbo. Tudi sama je strokovno izredno napredovala, bila imenovana v time za reševanje najtežjih tehnoloških projektov in projektov kontrole kakovosti,izjemen je bil njen prispevek k izboljšanju upravljanja s premoženjem.

Ivanka si je ustvarila družino, zgradila dom in otrokom pomagala do poklica. Nekje proti koncu njene delovne dobe je izgubila moža. Upokojila se je kot višja tehnološka svetovalka generalnega direktorja delniške družbe. Njen obisk pri meni je bil prijeten in dragocen.

Ste tudi vi pridobili dobre prijatelje v svoji aktivni delovni dobi, se jih kdaj spomnite?

Kardinal dr. France Rode, 6. avgust 2022

Pisati o cerkvenih dostojanstvenikih nam je težko, saj slabo poznamo njihovo vključenost v naše življenje in delo. Cerkve se predstavljajo kot neka veja državne oblasti, ki imajo svoje nemajhno premoženje, organizirane institucije vodenja in upravljanja, po dobrodelnosti povzemajo paralelo na primer Rdečemu križu, imajo svoja informativna sredstva, svoja podjetja in zavode, s svojimi izobraževalnimi programi razdvajajo enotnost izobraževanja in vzgoje, za svoja dejanja ne odgovarjajo državljanom Slovenije ampak nekim posebnim vodstvenim strukturam izven Slovenije in še mnogo posebnosti jih krasi, ki nam niso razumljive. No, k boljšemu razumevanj nekoliko pripomore Romana iz TVS ki za največjo cerkveno organizacijo v naši državi poroča, kaj od nas pričakuje Vatikan, kako gledajo na vlogo te cerkve njeni posvečenci, kakšne knjige so na novo izdali, koliko vrtcev so odprli in še veliko drugega. Brez dvoma se dolžnosti države podvajajo, davkoplačevalci pa preko proračuna tudi prispevamo znaten delež sredstev, da cerkvena država v posvetni državi dobro funkcionira.

Pretekli teden nas je eden najboljših novinarjev Slovenije počastil s predstavitvijo visokega cerkvenega dostojanstvenika slovenskih korenin, kardinala dr. Franceta Rodeta. Ta je najprej nekoliko vzrojil zaradi vprašanj drage obnove gradu Goričane in poudaril, da ima pač rad lepe in dobre stvari, potem je malo pokritiziral partizanske funkcionarje v Kočevskem Rogu, ki so si kar na položajih delili ljubljanske vile. Doktor pravi, da brez begunstva ne bi imel možnosti spoznati španske, francoske oziroma svetovne literature ter se naučiti pet jezikov. Izrecno poudarja, da sedanji papež ni pridobil znanja uglednih tradicionalnih univerz in da tista v Južni Ameriki ne zadostuje. Spet se v svojih spominih vrača k Titu, ki naj bi, rdeč od jeze, prekinil diplomatske odnose z Vatikanom zaradi problematike Stepinec. Malo pokritizira nadškofa Šuštarja, da po osamosvojitvi ni vedel kaj bi naredil in ni izkoristil priložnosti. Nato se izreka o abortusu in ateizmu in še malo pokramlja o Drnovšku.

Pogovor nekajkrat preberem in končno mi je jasno, da je kardinal človek kot smo vsi drugi, v primerjavi z mojo generacijo nekoliko zastarelih misli in v mnogo čem popolnoma nepoučen. Zgleda, da popolnoma podcenjuje kakovost izobraževalnih programov, ki smo jih razvili v svetu po drugi svetovni vojni, celo aktualnemu papežu zameri, da ni diplomant nemških visokošolskih institucij. Iz njegovih navedb je možno sklepati, da ne ve kako množično je bilo izobraževanje mladine in kar je skoraj neverjetno, da ne ve za učinke v blagostanju ljudi, ki so jih ustvarili izobraženci in intelektualci njegovih let. Ja, res je, nekateri učinki so tudi izjemno slabi, zakaj jih Vatikan ali kardinali niso preprečili? Nikjer Nežmanov gost ne pove, kaj je sam za slovenski narod in druge ljudi po svetu ustvaril z znanjem, ki mu ga je omogočila emigracija in visok položaj v cerkveni hierarhiji.

Najbrž imate tudi vi nelagoden občutek če se pogovarjate o ljudeh na visokih vodilnih položajih, ki se moči svojega »prestola« zelo dobro zavedajo in nam to dajo tudi vedeti, ne povedo pa nam kaj so s svojim znanjem dali ljudem po svetu.

Ste tudi vi prepričani, da morata znanje in položaj zagotavljati presežke?

Kolcanje po Pahorju, 5. avgust 2022

Predsednik naše države gospod Borut Pahor je človek, ki mu je in mu verjetno še, prebivalstvo Slovenije najbolj zaupa. Podelilo mu je mandat za vodenje države, za vodenje Državnega zbora, za vodenje Vlade, za člana parlamenta EU itd. Vsa pooblastila je prejel na predlog socialnih demokratov. Ni se izkazal kot veliki boss ali frajer ali vsemogočni politik, kritiki so ga nenehno javno ostro opozarjali. Vse njegove slabosti so neštetokrat objavljene. Zakaj torej tako veliko zaupanje vanj?

Nisem pristojna, da sodim Pahorju, kot volivka pa seveda lahko povem svoje mnenje. Prepričana sem, da se ima Pahor za zaupanje volivcev zahvaliti svojemu zgledu in postavi.

Volivci se kaj dosti ne poglabljamo v ocene predlaganih kandidatov. Ko se nam predstavljajo, jih kaj dosti ne poslušamo bodi si, da nakladajo, nimamo časa, jih dobro ne razumemo ali pa smo si že ustvarili mnenje, ki ga v predstavitvi kandidat le potrjuje. Volivec je v predvolilnem času že oblikoval svoje mnenj, po predstavitvi dobil potrditev za svojo odločitev ali zavrnitev. Obvelja; »tega bom volil, je vsaj tak, da lahko predstavlja državo, na videz je primeren, kaj je v resnici, se bo pokazalo.« Večjega napora za boljšo odločitev verjetno volivci nismo sposobni, tudi naši pooblaščeni poslanci in politične stranke ne.

V politiki si človek primernega videza z malo spretnosti lahko pridobi kandidaturo katerega koli telesa. Mora se le s primerno besedo javiti v razpravo, poslušalci opazijo tako primerni videz in slišijo pravo besedo in v spominu ostane zaupanje, da bi se bilo najbolje odločiti zanj. Kakšnih analiz o uresničevanju obljub pa pri nas ne delamo, niti ne upoštevamo.

Značaj, ki ga je naš predsednik kazal javnosti, je zagotovo nekaj primernega za javno funkcijo; ne razburja se, ne vpije, je spraven, ne obsoja dejanj drugih in ne izreka se o stvareh za katere sam presodi, da je bolje zanj in trenutni položaj države, če je tiho. Ne vem sicer, zakaj si je izbral kar močne svetovalce, sem pa prepričana, da jih ne posluša kaj dosti. Naš predsednik nakazuje, da raje sprejema kritiko kot bi prevzemal odgovornost za krizne situacije države, ki izvirajo iz notranje problematike. Ima seveda tudi skoraj neizčrpno voljo, da spozna vsakega volivca, da se priljubi opoziciji in da nenehno izkazuje pozitiven odnos do dela, dejavnosti in dosežkov tako posameznikov kot delovnih področji. Zakaj mu je tako pomemben formalni protokol vedno in povsod javnosti ni pojasnil, čeprav se je marsikomu zameril prav zaradi njega. V plus mu štejem, da hoče biti moderen predsednik, ki komunicira preko spleta, ki posluša mlade in se spoštljivo obnaša do starejše generacije.

Škoda, res škoda, da nima strokovnih ambicij, želja po svetovljanstvu in intelektualnem naboju. Če bi on to spremembo danes svojim volivcem obljubil, sem prepričana, da bi mu spet zaupali kakšno pomembno funkcijo in kot se sprašuje Miheljak se nam lahko zgodi, »da se nam bo kovcalo po Pahorju«

Zamislimo se kakšnega predsednika potrebujemo?

Suša in drugi obrambni mehanizmi narave, 4. avgust 2022

Večina meni, da je suša višja sila proti kateri se človek še ne zna zavarovati. Ne trdim, zdi pa se mi, da to prepričanje velja tudi za naše obdelovalce zemlje, ki se svobodno in po svojih najboljših spoznanjih odločajo za vlaganja v nasade, ti pa potem zaradi suše ne dajejo pridelka. Ni pa suša problem samo teh in pa vrtičkarjev, uničuje pokrajino, povzroča prekomerno razmnoževanje insektov in kot pravi Černač, je rezultat našega pritiska na naravo. Kakor koli, nenehno me nekdo opozarja, da sem tudi sama kriva te sušne nadloge. Kaj sem torej dolžna narediti?

Zgodovina je mati modrosti in vse to kar doživljamo mi s sušo, so bili problemi sušnega Egipta pred 5000 leti ali Sumercev v Zlatem polmesecu, pa tudi Evropejcev predno jih je obiskala boginja Evropa. Najbrž so tudi oni v času nastajanja suše »izgubljali glavo« a ostaja dejstvo, da so staknili glave skupaj, se lotili proučevanja vzrokov, ocenjevali možnosti njene prekinitve, jo nenehno proučevali in našli rešitev. Bili so potrpežljivi v iskanju rešitev, zmanjševali so svoje potrebe, se selili bliže vodnim virom,… bogve kaj vse so počeli, zagotovo pa so bila njihova prizadevanja dovolj uspešna, da so preživeli in so nam ostali v kolektivnem spominu.

Če prebiraš sodobno beletristiko ali časopisje ne mine dan, da ne bi kdo dal koristnega predloga kako omili sušo. Večja lokalna skrb, da se ohranijo vodna zajetja – smo morda povečali število mokrišč, očistili kakšen studenec, poglobili kakšen vodotok, odkrili kakšen nov izvir,…? Zmanjšati obremenjenost strug, redno čiščenje vodnih korist, oživitev vodnih vaških skupnosti, združevanje sredstev obdelovalcev zemlje za obnovo ali novo namakanje, manj odplak, tehnično vodo v stranišča in še mnogo drugega. Imamo kakšne primere dobre prakse? Dokler se je oglašala Greta je svet postajal občutljiv na vzroke suše, ko je revica utihnila pa se je vse pozabilo.

Zaradi vročine se bomo prebivalci pomikali proti severu je poudaril neki gostitelj Joane. Ja tudi to zgodovina že pozna, tam naj bi nekoč že živeli Hiperborejci.

Kje se zapleta, da človeštvo suše ne prepozna kot dolgotrajni proces in se ne pripravi na obrambo proti njej? Zakaj institucije, ki so bile za blagor človeštva ustanovljene po drugi svetovni vojni, ne sledijo sodobnim problemom ljudi in ne organizirajo obrambe. Samo Afriko poglejmo pa Bližnji vzhod – za časa mojega življenja eno samo uničenje, vojne, pohlep kapitala. Če samo pomislim koliko pločnikov smo samo v Sloveniji zgradili z evropskim denarjem, koliko novega, neuporabljenega orožja smo odpeljali na odpad, koliko pešpoti, rečnih prehodov in podobnih ne tako majhnih naložb je narejenih iz kohezijskih sredstev,…. Če bi ta sredstva združili in usmerili v premagovanje suše, bi učinki koristili mnogo večjemu številu ljudi.

Kako naj s to sušo živimo, vas sprašujem?

Pšenica in druge dobrote, 3. avgust 2022

Kot vsako leto, je barantanje s pridelki tudi letos živahno, predvsem s pšenico, ki naj bi bila zaradi vojne v Ukrajini v primerjavi s preteklimi leti bolj rizična. Države rezerve bomo v Sloveniji napolnili s pšenico cenejših ponudnikov iz tujine. Kot kaže ni nevarnosti, da bi jo zmanjkalo v prihodnosti.

Ampak tegale bloga ne bi pisala zaradi odkupa, prekupčevanja in špekuliranja s pšenico. Bolj kot to postaja zanimiva ponudba pekov in proizvajalcev kruha ter krušnega peciva. Neverjetna postaja, že zdaj skoraj pol njihovih izdelkov ne poznam a ta ponudba se še vedno hitro povečuje. V Mercatorju, Sparu, Tušu, Lidlu, Hoferju,…, da o ponudbi privatnikov sploh ne govorim, se police šibijo od ponudbe, večina trgovcev pa je samopostrežno uredila nabavo teh dobrot, da ji ni bilo potrebno zaposliti novih trgovk. Ponudba pšeničnih izdelkov dominira, so tudi iz drugačne moke, vendar ne v taki potratni količini.

Pogovarjam se s poznavalkami te razkošne ponudbe izdelkov iz pšenice in iščem odgovore kako se pripravljajo na pomanjkanje pšenice. Še nobena mi ni omenila, da jo to skrbi, nobena tudi ni potrdila, da doma uživajo ob tako obilni ponudbi kruha, nasprotno, večina meni, da kruh redi in ga zato uporablja v le v manjši količini. Sladkega peciva se izogibajo predvsem ženske, tudi otroci poznajo komaj krof, slanike in kakšno barvno pecivo. Kdo je potem glavni potrošnih neštetih toastov, več kot 28 vrst kruha, 6 vrst žemelj, ….?

Moramo pa vse te prestice, kruhke, hlebce,… pogledati tudi iz strani ponudnika in tu se šele zgroziš. Stalni popusti, kuponi za posamezne blagovne znamke, enojne, dvojne ali trojne pike, akcije, … prijateljice pravijo, da bo »glih zdaj« vse brezplačno. Zagotovo ne! Najprej bo konec enakih reklam vsakega posameznega trgovca na TV, potem bodo trgovci nehali podpirati pošto, tudi Avstrijsko, predvidevam, če se bo udomačilo načelo razbremeniti okolje, se bo zmanjševalo število proizvodov, ki so na policah danes. Približno tako vidijo ekologi in drugi strokovnjaki prispevek potrošnikov k zmanjševanju pritiska na naravo. Če ne bo kupcev in bo določen tudi kalo, ki nastane ob manipulaciji z izdelki, bodo normirani odpadki ne samo embalaže – tudi kruhkov, pijač,… Trgovina v kateri kupujem se bo zmanjšala, rabila bo manj zaposlenih, manj energije, samo enega varnostnika in podobne prihranke.

Priznam, da komaj čakam ta čas in prepričana sem, da bomo rajši hodili v trgovino takrat, ko bo prilagojena našim realnim potrebam kot sedaj, ki je prilagojena proizvajalcem in posrednikom. V današnjih marketih težko kaj najdeš, še posebno, če tam redno ne nabavljaš. Če pa bo market prilagojen kupcu, bo možno pozornost posvetiti tudi oznakam kakovosti in varnosti za zdravje ter cenovno preverjati. In to bo potem naša trgovina!

Najbrž se tokrat ne strinjate z menoj?

Koroški rej in drugi ljudski plesi, 2. avgust 2022

Od otroških let me spremljajo poleg narodnih pesmi tudi pesmim prilagojeni plesi, danes imenovani folklora. Začelo se je Ringa, ringa, rajem in plesom v krogu, nadaljevalo s plesi v paru za zabavo, gimnazijo smo zaključili z četvorko, v brigadah smo se učili plesov drugih narodnosti in končno pristali pri plesnem mojstru Perku, ki je naš interes za ples preusmeril v moderne ča, ča, ča-je in smo sčasoma pri aktualnem načinu plesa obstali kot posameznik v skupini na plesišču.

Odplesali smo seveda največ valčkov in polk brez katerih ni bilo zabave vse tja do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Smo se pa z veseljem spoprijemali tudi s plesi, prirejenimi drami Hasanaginica (plesalke v haremu) ali Miklovi Zali (Koroški rej). V Beli krajini smo bili plesalci belokranjskega kola Lepa Anka kolo vodi, ta Anka je bila v beli Belokranjski narodni noši z izjemno pečko na glavi.

Ljudske zabave in družinska slavja so bila izjemno pestra prav zaradi petja in plesa oziroma prikazovanja nekega razpoloženja tudi vseh v družbi na enak način. Na primer »Abrahm ima 7 sinov«,… ko se je celotna družba trpljala po kolenih, ali Igram na violino, ko je družba posnemala muzikante v določenem vrstnem redu. Še ko je bil moj sin študent smo včasih zaplesali slavno »Račko« in jo ponavljali v nedogled tudi v velikih ljudskih rajanjih na primer v dvorani Marof.

Ljubitelji plesa so veseljaški pevci in resni umetniški ustvarjalci v svoji interesni enoti. Hotela sem kot študentka k folklori »Franc Marolt«. Odklonili so me, ker sem bila premajhna. Folkloristi »Tine Rožanc« so pravkar v polni Galusovi dvorani že praznovali pomemben jubilej, Zeleni Jurij v Črnomlju privablja vsako leto več obiskovalcev in v Beltincih je pravi, tradicionalni, mednarodni folklorni festival. Izjemne so folklorne prireditve skoraj po vseh turističnih destinacijah v svetu kot na primer Moreška ali tiste, ki jih organizirajo še vedno avtohtoni prebivalci Južne Amerike.

Petje in ples sta sestavni del kulture vsakega naroda, del njegove zgodovine, rasti in zavesti. Prav bi bilo, da postaneta tudi sestani del vzgojnega procesa in organizirana skrb naroda, da se ohranjata tako v interpretaciji kot v navadah, oblačilih, času izvedbe , … Če bi bolj organizirano skrbeli za sodelovanje ljudskih plesnih, poetičnih in pevskih talentov, bi zagotovili poleg tradicije tudi inovativnost in razvoj teh lepih in koristnih kulturnih dobrin.

Poj, poj ptička moja, kak bom pela sem se ujela, ujela sem se, ujela sem se, na te presnete limance.

Materin jezik, 1. avgust 2022

Pred mnogimi leti smo se v Sloveniji veliko pogovarjali o materinem jeziku – o slovenščini, ki je pričela dobivati neštete slabo razumljive besede. Izumljali so jih predvsem trgovci, moderni muzikanti, menedžerji in informatiki. Deloma je bilo potrebno slovenski besednjak dopolnjevati zaradi novih delovnih naprav in pripomočkov in deloma zaradi novih tehnologij, tržišč in inovacij, za katere v slovenščini nismo imeli izraza. Takratna najmnožičnejša organizacija civilne družbe je spodbudila strokovnjake za slovenski jezik in skupaj z njimi oblikovala resolucijo o slovenščini, ki smo jo državljani z veseljem sprejeli in jo poskušali v praksi uveljavljati.

V delovni organizacije kjer sem delala to ni bilo tako enostavno. Izdelek je dobil ime po posebnem javnem postopku, ki ga je določala medicinska stroka. Tu sami nismo mogli storiti ničesar. Je pa Kulturno umetniško društvo Krka odprlo problematiko lektoriranja navodil za uporabo izdelkov, informativnih gradiv za zdravnike, gradiv za organe upravljanja, poročil o poslovanju in drugih javnih dokumentov. Uprava podjetja se je takoj strinjala, čeprav je bilo nujno dodatno zaposliti lektorje, ki jih do takrat nismo imeli. Dodatno poslovanje pa je bilo silno nepriljubljena tema, posebno, če je šlo za tako imenovano režijsko delo. Samo intelektualnemu pogledu na problematiko uresničevanje dogovora o varovanju slovenščine smo se imeli zahvaliti, da je lektorska akcija uspela.

Zadnjih 50 let se o tem bolj malo ali nič ne pogovarjamo in dovoljujemo, da se slovenski jezik umika angleščini na fakultetah in univerzah, uporabljamo že skoraj povsod dvojezične oznake obveščanja o izdelkih in storitvah, ki jih ponujamo, lokacijah javnih služb in kulturnih ustanov. Z uporabo angleščine pri srečanju z tujci ponosno poudarjamo, da smo svetovljani in ne neki provincialci iz neznanih območji. Spomnim se vedno ob tem našega zdravnika, ki je vodil Medicinsko informativno službo. Odlično je govoril kar dva evropska jezika, vendar je pogovore s tujci opravljal vedno s pomočjo prevajalca, ker sicer ni bil v enakopravnem dialogu s tujcem, ki je govoril svoj jezik.

Sicer pa je najbrž slovenščina že izgubljala bitko z angleščino z vstopom v Evropsko unijo v kateri angleščina ni materin jezik nobene članice. Do sedaj ni bilo zaznati, da bi EU o materinih jezikih svojih članic sploh razmišljala, niti jo ne tarejo dileme o uporabi angleščine in, kar je absolutno narobe, ne zanima jo razvoj kulture in kritične misli ter duhovni razvoj Evropejcev. Zanjo so pomembne milijarde in vse tisto, kar te milijarde prispevajo k krepitvi materialne osnove evropske populacije.

V naši deželi so bili stoletja varuhi materinega jezika pisatelji, dramaturgi in pesniki kot na primer Fran Levstik. Veliko so za njegov razvoj naredili šolniki, pedagogi in vzgojitelji, danes pa so se stvari profesionalizirale. Pri SAZU imamo potrebne institute, ki skrbijo, da se slovenščina dopolnjuje v skladu z potrebami razvoja Slovenije. Je to dovolj, se bo naš materin jezik ohranjal, bogatil in razvijal, ga bomo Slovenci uporabljali?

Kaj o tem menite vi?

Ljubljana, 30. julij 2022

Danes me je stric Jože vprašal kje smatram, da je moj dom in je našteval Dol. Nemška vas, Ponivke, Lukovek, Štamperka, Ljubljana, … Hm, na to še nisem pomislila, po vseh teh in še drugih domovih, mi je bilo kar dobro, povsod so me učili delati, vsak od domov je bil nekaj posebnega, prav za prav ne vem kaj bi rekla, da komu ne storim krivice. Pa poskusim lahko, kaj ne?

Pri starih starših, tetkah in stricih, je bilo res pravo otroštvo. Imeli smo se radi, ker nas je bilo veliko se vedno je kaj dogajalo, prepevalo, smejalo ali jokalo. Ja, to je bil pravi dom, ki ga je popolnoma uničila smrt starega očeta. Tetke in strici so dobili dediščino, bila sem dodeljena stari mami in z njo odšla iz grunta na preužitek v Štamperko. Takrat je svoje materinstvo izkazala moja mama, zahtevala, da grem v šole in sprejela obvezo, da me bo imela pri sebi v Ljubljani. In, po maturi, evo mene na Ižanski cesti. Kar je počela mama mi je bilo vse novo, z njo sem hodila na vaje v zadružni dom, v opero, na gostovanja, izlete, … spoznala sem ogromno ljudi, hodila na predavanja, kuhala in nabavljala, skratka za 4 let je bil to pravi dom v dobrem in slabem. K stari mami sem hodila le še na obiske, vedno bolj sva bili prijateljici, pa tudi Milana je imela rada.

Po diplomi so me čakali v Krki tovarni zdravil Novo mesto. Šla sem najprej na počitnice v njihov dom v Vrsarju, nato sem si počasi ogledala moje ljubljanske punkte, spakirala in te dni mineva 61 let, ko sta me mami in Milan odpeljala v Novo mesto, skupaj z mojo literaturo, knjigami, spomini, … spoznala sem Silvo Cvelbar, absolventko ekonomije, skupaj sva ostali vse do njene žalostne smrti. Nad vse lepo so me sprejeli v Krki in za vedno sem jim ostala hvaležna. Začelo se je samostojno delo, ki so ga v mojem primeru spremljale neštete dileme tako strokovne kot življenjske. V primerjavi z dosedanjim življenjem sem imela veliko prostega časa ker sem skrbela le za sebe in spraševala sem se, kaj bi rekli moji stari starši. Ko sem prevzela samostojnejše delo, mi je bila ta dilema vedno manjša, pojavile pa so se na primer kam s plačo, ki je bila neprimerljiva s štipendijo. Potem so nastajali strahovi zaradi predlogov, ki sem jih dajala, kjer je bilo potrebno, so pravi, so slabi, moram delati bolje, uf. Vesela sem bila, ko sem malo bolj korajžno zasedla svoj prostor pod soncem, dobila kar veliko prijateljev in podpornikov, se vselila v svojo garsonjero in šla na prva potovanja v Grčijo. Počasi sem postajala v Novem mestu doma in ko sem se vselila v svojo hišo s sinom sem postala Novomeščanka.

Pa ne, da ne bi marala Ljubljane, veliko lepih dni sem preživela v njej tudi potem, ko sem jo zapustila. Še vedno se rada in pogosto vanjo vračam k sinu in njegovi družini, ki so si dom ustvarili v Ljubljani. Dolga leta sem imela abonma v Cankarju, dokler nas ni pritegnil Lisinski. Pomembne kulturne dogodke ne zamudim tudi sedaj, ko sem že v letih. Vso delovno dobe sem bila tudi službeno močno angažirana v Ljubljani kot finančnica, funkcionarka in direktorica SDK. Doma pa tam nisem. Ko je pred dnevi prišel k meni sin in sva lepo klepetala, je po pogovoru rekel »Zdaj moram pa domov«. Tako je to v življenju!

Tudi vi ne veste kje je vas pravi dom?

Most na Pelješac, 30. Julija 2022

Zadnje dneve je javnosti lepo predstavljen veliki in uspešno zaključen Pelješki most naše sosede Republike Hrvaške. Samo čestitamo jim lahko za pridobitev, uspeli so si zagotoviti odličnega projektanta, preskušenega izvajalca in potrebna sredstva. Naj jim ta lepi most tudi dobro služi!

Ta blog seveda pišem zaradi svojih spominov na Pelješac, na naša romanja na Korčulo, kjer si je moj bratranec Jože našel življenjsko družico. Prvič smo potovali na Korčulo leta 1967 v Škodi z njegovo Terezo in dojenčico Dunjo. Z nami je potovala v fičku družina Marjana in Marjete Potrč z hčerko Darjo, ki je imela kakšna 3 leta. Potovali smo do Slavonskega Broda po avtocesti Triglav-Đevđelija, tam pa smo se napotili preko Bosne in Hercegovine na Ploče. Za fička je bila pot prenaporna, nekaj se je vnelo, v Sarajevu smo morali najti mehanika, z njimi sem ostala, Jože pa je s Škodo odpeljal naprej. V Pločah, velikem pristanišču smo se dobili in se po dolgotrajnem čakanju končno vkrcali na trajekt za Trpanj na Pelješcu. Vožnja je trajala več kot eno uro, od poti utrujeni smo komaj čakali, da pridemo do postelje. Takrat na Pelješcu še ni bilo asfalta in po makadamu smo lezli najprej na greben polotoka in nato iz tega grebena na pristanišče Orebič, ki leži nasproti otoka Korčula. Ponovno smo čakali trajekt in se z njim končno pripeljali v mesto Korčulo, nato pa v 6 km oddaljeno Lumbardo kjer je bil Terezin dom. Prijetna Lumbarda, domačnost Terezinih staršev in kopališče Pržine so nam kmalu polepšale dneve, da smo pozabili na prevozne pripetljaje.

Več let smo se še vračali na Korčulo vendar ne več čez Bosno, pač pa po Jadranski magistrali, ki so jo vsako leto nekoliko izboljšali. Vedno smo čakali v Pločah in v Orebiču trajekt, nekajkrat pa smo šli tudi na Ston namesto, da bi čakali v vročini.

Ko gledam danes ta lepi Pelješki most in obujam malo manj lepe potovalne spomine iz poti na Korčulo, me prevzema predvsem veselje, da so tudi kraji kot je Pelješac, Ploče in Hercegovina dobili nekaj, kar jim bo dalo nove možnosti za rast blagostanja ljudi na teh območjih. Ploče so sicer od nekdaj blestele, toda njihova pristaniška dejavnost je bila v nasprotju s turistično, od katere živi pretežni del prebivalstva na otokih in ob Pelješki obali vse do Dubrovnika. Tudi Hercegovina je polna želja po turistih, nudi jim že od nekdaj dobro sadje in zelenjavo, visoko kakovost pijač, čudovite spominke in tradicionalne prireditve. Vse od Metkovičev naprej je usmerjeno v turizem ob Jadranu, kjer se nahajajo najlepši ostanki dediščine med katre se vključuje sodobno kulturno življenje, festivali in srečanja svetovljanov iz vsega sveta.

Korčula s svojimi okoliškimi naselji je bila za nas zelo zanimiva, ne samo po turistični ponudbi, arhitekturi mesta in tradicionalni Moreški. Naša proizvodnja sprejev proti insektom je slonela na pridelavi bolhača na Blatu in v Veli luki. Imeli smo sklenjene kooperacijske pogodbe s pridelovalci, usposobili pa smo tudi sušilnico bolhača. Žal je po nekaj letih poslovna povezava usahnila, vse bolj pa se je razvijal turizem.

Mostovi povezujejo, nakazujejo nove priložnosti zaslužka in nove oblike kulturnega ustvarjenja. Pelješac bo zagotovo doživljal z mostom svojo renesanso.

Že razmišljate, da bi se podali na vožnjo po tem lepem mostu?

Potovanja v Benetke, 29. julij 2022

Ko je odraščal moj sin je bilo pri hiši zelo zanimivo in dinamično obdobje. Že sama sem se lotevala še nepoznanih dejavnosti, ki so naju popeljale vsak vikend pozimi na primer na smučišča, poleti na Lošinj, jeseni na daljša potovanja in tako naprej. Moj srednješolec je odkrival svoja interesna področja od kolesarstva, motorizacije, tenisa pa vse do lazenja po manj zahtevnih planinskih poteh. Ko se je vpisal na arhitekturo sva začela zahajati v Benetke na arhitekturni bienale, sploh je bila severna Italija ena sama zanimiva zgodovina, pesem, festivali, večkrat sva bila v Ferrari, Veroni, Vinzenci, Padovi, … si ogledovala znamenitosti, nekatere celo večkrat, postale so zanimive likovne umetnine in spet sva bila v Benetkah na bienalu. Večkrat sva bila na razstavah v Dessi, v muzeju arhitekture v Ljubljani, pa tudi po mestih Hrvaške sva se včasih potepala. Obdobje je bilo zelo živahno, sin je imel že svojo družino ko je to najino kulturno življenje postopoma nadomeščala aktivnost njegovih fantov.

Sem se pa kar raznežila ob prebiranju prispevka Vesne Milek o letošnjem Beneškem bienalu. Življenje teče naprej, nič ga ne moti, da mu ne sledim, je samostojen organizem, ki se vsaki dve leti predstavlja svojemu občinstvu že 59 let.

Bienale ima sedež v parku Giardini kjer je velika razstavna dvorana za tematske razstave, 30 hiš stalnih nacionalnih paviljonov ter 29 paviljonov v lasti držav, ki sodelujejo na Bienalu. Zaradi vedno večjega števila sodelujočih se je Bienale razširil na Arsenal v katerem so prenovili prostore ladjedelnic, lop in skladišč. Države, ki nimajo paviljona v Giardiniju, razstavljajo na drugih prizoriščih po Benetkah. Tako je na primer Slovenija razstavljala v palači Grassi. Število sodelujočih držav na Bienalu še vedno narašča. Bienale ima tudi Internetni paviljon kot platforma za aktiviste in umetnike, ki delujejo v novih medijih.

Letos sodeluje na Bienalu 213 umetnic in umetnikov, tudi slovenski umetnik Marko Jakše. Vsak umetnik lahko razstavlja več del in se je potrebno za ogled temeljito pripraviti. Ne samo, da naša čutila težko sprejemajo masovnost v likovni umetnosti ampak tudi zato, ker se do skrajnosti fizično utrudite in več ne morete dobro razločevati bistvenega od manj pomembnega. Arzenal je ogromno razstavišče, ki zahteva potrpežljivost, pravilno orientacijo po svojih prostorih in uporabo kataloga. Dostope do razstavišč raztresenih po Benetkah, morate šele poiskati, oznake so ali pa ne, nikjer se ne morete odpočiti, ker je vse polno obiskovalcev, preko pol milijona. Še najbolje je, da si predhodno naredite načrt, kaj hočete videti in se pač izbranemu posvetite. Vam pa bo Bienale zagotovo jasno sporočil kako velik posel je sodobna umetnost, kaj vse umetniki in njihovi managerji počnejo, da si zaslužijo svoj kos kruha in svoj prostor pod soncem v svetovni konkurenci. Mene je na Bienalu najbolj presenečala raznolikost umetniškega ustvarjanja, spoznavala sem le najširši pogled na to kaj umetniki vidijo v svoji viziji in kaj sporočajo svetu. Le malo del sem si vtisnila v spomin in jih prepoznala tudi v poročilih o njih v medijih.

Bienale smo običajno obiskovali z osebnim avtomobilom, ki smo ga pustili v parkirni hiši pred Benetkami in se z vaporettom vozili po kanalih. Vračali smo se pozno ponoči, pred mejo kupili makarone za polnjenje in chianti ter doma v miru premišljevali o doživetju Benetk.

Peljete svojo družino kdaj na razstavo?

Škotska…. 28. julij 2022

Joanna Lumley nam je na zanimiv način predstavila Škotsko, severni del britanskega otočja, ki sem ga v letu 1993 prepotovala tudi sama. Osredotočila se je na naravne znamenitosti, ki so seveda osupljive, toda nič manj osupljiva ni zgodovina številnih Škotskih mest, ki so s svojo ponudbo spreminjale navade potrošnikov, ustvarjale britansko kraljestvo in še vedno predstavljajo v marsičem novost, na primer pri črpanju nafte v Severnem morju.

Škotska je bila poseljena že pred 8000 leti in raziskave nakazujejo, da je izvor poselitve nordijski in keltski. Kot samostojna kraljevina se je 1707 leta združila z Anglijo. Za Škotsko so značilni moški v krilih (kilti) s škotskim vzorcem po katerih se ločujejo posamezni klani. Igrajo na škotski narodni instrument dude, dragocena sta njihova ročno tkana tkanina tweed in povsod sloveči škotski viski. Glavno mesto je Edinburg z vladno palačo in univerzo ter številnimi glasbenimi prireditvami.

Škotska se ponaša z zgodovinskimi in bogatimi mesti. Aberdeen je zgrajen s sivim granitom, ki se lesketa kot srebro zaradi visoke vsebnosti sljude. Znan je kot naftna prestolnica Evrope na Severnem morju. Območje okoli Aberdeena je poseljeno že vsaj 6000 let. Perth je bil center proizvodnje viskija, hrane in stekla. Danes ima več trgovskih centrov svojega kmetijskega zaledja, znanje je po živilskem sejmu, številne korporacije so v njem osnovale svoje podružnice in zato postaja vse bolj finančno poslovni center. Aviemore je celoletna turistična destinacija, pri čemer so snežni športi priljubljena zimska dejavnost, hoja, plezanje, kolesarjenje in cela vrsta drugih dejavnosti pa glavna poletna privlačnost. Fort William je dobil ime po trdnjavi Urquhart od koder se opazuje jezero Ness. Velik vpliv na razvoj je imela gradnja kanala in pristanišča. Pozneje so zgradili še livarno aluminija in hidroelektrarno, papirnico, tovarno za predelavo lesa in tovarno za predelavo rib. Tudi Chester ob jezeru Linnhe je nekaj posebnega v muzejsko parkovnem pogledu in turizmu. Naj omenim le še Glasgow in njegovo osnovno podjetništvo kot so ladjedelništvo, inženiring, gradbeništvo, pivovarstvo in žganjekuha, tiskarstvo in založništvo, kemikalije in tekstil ter novejše rastoče sektorje, kot so optoelektronika, programska oprema in biotehnologija.

Posebej je potrebno poudariti, da je Škotska polna gradov v različnih gradbenih fazah, od ruševin, na pol uporabnih prostorov do dobro ohranjenih mogočnih stavb. Na Škotskem je zato razvita izposoja ambientov za filmska snemanja in s tem povezanim turizmom. Prav številne graščine pa dajejo Škotski nek skrivnostni pridih, da se je tam pač dogajalo marsikaj dobrega in slabega, herojskega. Po teh graščinah krožijo zgodbe o »Zeleni ženi«, vračanju umrlih, mističnih doživetjih po cerkvah in samostanih – ni stavbe na Škotskem brez neke nadnaravne zgodbice. Spodbuda tega mističnega vzdušja je prihajala tudi od škotskih literatov, ki so snovali poezijo o dogajanjih in v svojih romanih opisovali takratno življenje. Spomnimo se samo Valter Scott čigar romani so v devetnajstem stoletju veliko prispeval k opredelitvi škotske identitete.

Tudi moje doživetje Škotske je bilo nekaj posebnega, prilagojeno mojemu poklicnemu zanimanju in občudovanju njihove romantike tako lepih zgodb v literaturi kot v spoznavanju okolja v katerem zgodbe kar same od sebe nastajajo.

Ste tudi vi obiskali Škotsko?

Ljudje in dež, 27. julij 2022

Nič ne kaže, da bi kaj kmalu deževalo, oblaki prihajajo in odhajajo, raznaša jih rahel vetrič, ravno prav močan, da nam ni preveč vroče. Toda kamor se obrnem se ljudje najprej spomnijo na veliko uničujočo sušo in prosijo nebo za dež. V ljudeh vseh narodnosti, vseh celin in vseh časov je dež veliko upanje, da bo po njem vse bolje.

Iz literature, ki smo jo prebirali pred pol stoletja mi ostajajo v spominu lepe zgodbe povezane z pričakovanji po dežju. Več jih je bilo in romani so bili takrat v veliki modi.

Moja mama je ne vem kolikokrat prebrala roman Prišlo je deževje Louis Bromfielda, ki je opisal težave takratne Indije tako zaradi suše kot zaradi poplav. Vremenske težave je pisatelj povezal v ljubezenske zgodbe tujcev v Indiji, ki so se pred vročino zatekali v senčna okolja in iz ohlajenih prostorov pletli spletke za obvladovanje oblasti. V hudi vročini in suši, so ljudje spoznavali slabe strani prišlekov, predvsem njihov pohlep in gojili upanje, da bo vse bolje, ko bo prišlo deževje. In res je bilo, monsunsko deževje je odplaknilo njihova hladna bivališča, tista, ki so jih gradili na slonjih poteh pa so pomagali zrušiti še sloni. Katastrofa monsuna, slonov in narave je pisatelj povezoval z odrešenjem za ljudi, ki so na svojih njivah spet kmetovali po svoje in brez pritiskov tujcev. Tudi film je bil posnet po tem roman, dobil je pet oskarjev, zanimivo zanj pa je, da je oskarja prejel tudi za prikaz vremenskih in zvočnih efektov.

Druga literarna uspešnica o vremenu je prišla k nam iz Amerike kjer so posneli tudi film. Najprej so Vremenarja uprizorili v ljubljanski drami, potem pa še amaterji na Barju leta 1959. Govori o zakotnem ranču kamor se zateče propadla duša, ki meni, da zna napovedati dež. Lepo je sprejet, zaupajo mu, da bo vreme res pravilno napovedal, po vrsti peripetij pa končno spoznajo, da kakšnega daru za vreme nima. Toda glej ga spaka, ko že obupajo, da bo kdaj deževalo se ulije dež in ne neha. Vsi se objemajo od radosti, Vremenar pa se oklene domače hčere in z njo prepeva »ko tavam po dežju«. Dež torej kot olajšanje, kot spodbuda ljubezni in prijateljevanju.

Poseben odnos do dežja imajo otroci. Ko začne deževati se razveselijo, skočijo pod kap, malo se zmočijo in smejejo na ves glas. Ob taki priliki sem kot otrok doživela tudi skakanje strele okoli mojih nog. Drla sem se kot sraka dokler ni stari oče zarenčal: »če si pri meni, se ti ne bo nikoli nič zgodilo«. Utihnila sem kot miš in si dobro zapomnila, kam moram, če treska.

Sicer pa smo ob dežju vedno spali pri odprtih oknih, uspavale pa so nas kaplje po rastlinah, okenskih rožah, strehi, … bilo nam je zanimivo in v temi smo se pogovarjali kako dež nastane, zakaj ga imamo radi, kako živeti z njim,…

Imate radi dež?

Blagodejni dežek, 26. julij 2022

Bilo je popolnoma jasno, ko beli dan, ko je vremenar napovedal dež naslednji dan. Le od kod naj bi se vzel? Jasno je postalo, ko nam je TV pokazala, kako iz severa proti jugu, naravnost v Slovenijo prihaja modri vodeni oblak.

Zjutraj sem se zbudila v temi, ob grmenju, tudi malo se je bliskalo in blagodejni dež je škrabljal po mojih oknih. Težko pričakovani blagodejni dežek se je spremenil v pravi dež in na mojem vrtu se je takoj vse postavilo pokonci. Na stežaj smo odprli vrata in okna, globoko dihali in se smejali. Zelo malo nam je treba, da smo srečni in veseli, tokrat je bil dovolj dež, ki nam je osvežil telo in dušo.

Kar malo žalostna sem postala pri poročilih, ko je bilo že jasno, da bo dežja žal le za vzorec. Tam na območju Cerju so še vedno gasili in dovažali vodo. Gasilcem ni kaj dosti olajšal dela, ljudje so pričakovali več.

Naravi se ne da ukazovati in hvaležni ji moramo biti za današnjo ohladitev. Tako in tako ne bo več dolgo vroče, čez dobrih štirinajst dni bo mala maša, pripravljali se bomo za jesen za katero se nam obeta slaba letina, pomanjkanje energentov, nadaljevanje vojne, kar naprej skrbi z inflacijo. Potrebovali bomo dodatno energijo, da bomo življenje normalizirali in samo upamo lahko, da nam bo narava v prihodnje bolj naklonjena.

Je pa to z dežjem in z vodo postal kar pomemben problem našega dela Istre. Prav bi bilo, da odgovorni končno poskrbijo za trajni vir pitne vode v tem delu države. Kako pa naj ljudje živijo brez zdrave vode? Spomnimo se, kako si je pitno vodo iz Velebita zagotovil otok Rab. Tehnično zahteven in finančno ogromen projekt mu je zagotovil trajno rešitev.

Ob teh problemih vode, dežja, mokrišč, … sem se večkrat pogovarjala z ing. Stanetom Pavlinom, ki je imel neprecenljivo znanje o ravnanju z vodnimi viri in je to znanje tudi praktično uveljavljal v Italiji in v Vodni skupnosti nekdanje države. Stane je vedno govoril, da z vodnimi viri ne ravnamo razumno in bomo zato morali sprejemati posledice tako pomanjkanja kot preobilja padavin. Staneta žal ni več med nami, spomin nanj pa opozarja vodno stroko, da mora biti odločnejša in doslednejša pri gospodarjenju z vodo. Več je dolžna storiti tudi v izobraževanju ljudi.

Končno bi bilo prav, da ponovno o vodah kaj rečemo tudi volivci. Z novim zakonom o vodah se trenutno ukvarjajo v Državnem zboru, ki smo mu že povedali kakšen zakon o vodah je za nas sprejemljiv. Kje so vzroki, da zakon še ni uveljavljen? Pa ne samo ta, tudi vsi tisti popravki, ki odpravljajo škodljive posledice za ljudi. Kdo bo presekal ta Gordijski vozel v katerega se zapletajo v 8. Marcu, Državni svet, Državni zbor,… posledice pa gledamo na TV po pogoriščih.

Kako pa vi sprejemate problematiko vode?

Je kdo lačen? 25. julij 2022

Ko je vroče, se začne življenje nekako ustavljati. Loteva se nas malodušje, bojimo se, da morda naporov ne bi zmogli, prehrana je bolj tekoča v manjših količinah, še kavica ima drugačen okus in s tem tudi učinek.

Nasprotno pa se delo v vročini ne zmanjšuje, kvečjemu več ga je. Zalivati se mora marelica, nabava je omejena na jutranji čas, običajno poleti zračimo garderobne omare in pripravljamo pakete za Rdeč križ, garaža naravnost vpije naj jo uredimo, kar običajno traja več dni, da o vrtu in čudnem rastlinstvu na njem sploh ne govorim. Pri nas je še košnja kar lepega kosa travnika, pa prostor za druženje s klopco in knjižnico, …

V vročih dneh je še več posebnih problemov, med drugimi so najagresivnejši komarji, pa tudi drugi mrčes, tako, da če že gremo po nujnih delih na vrt, smo kot marsovci v dolgih hlačah in srajcah, po spreju smrdimo in ob delu kar naprej iščemo še tako malo senco, da se malo izognemo soncu.

Morje? Seveda, takoj ko postane vroče a žal tudi tam pripeka. Omejimo se na kopanje od 9 do 11 in od 17 do 19 ure. Vse drugo so poležavanja na kavču, igrice na pametnem telefonu, zehanje, pretegovanje, odhajanje na teraso in nazaj,.. Predno se sporazumemo o prehrani traja, potem se nabavi, potem se kuha, ko je kuhano običajno lakote več ni, ker se tam pa tam ugrizne kak piškot, poje jabolko ali marelica, …

Nekaj pa deluje tudi v najhujši vročini. Fantje, kaj pa če bi jo mahnili na Loko na piciče? Ja! Odgovor je takojšen, vročine takoj manj in pameten telefon ugasne. Na Loki pečejo krasne male pice in jih postrežejo s petimi različnimi omakami. Tatarska je rezervirana za babi, paradižnikove in čili za fanta, gorčica in sirova – če drugih zmanjka. Kot običajno, tečejo napitki v potokih, potem pa odličen sladoled. Zadovoljstvo nič kakšno!

Na morju je malo drugače in je treba povzdigniti glas »Bi kdo kalamare?« Mlajši je odkril najboljšega prodajalca pečenih kalamarov z ogromno količino pečenega krompirčka. Pripravim samo solate in pojedina se začne.

Z velikim veseljem kadarkoli kaj spečem, najraje imajo princeska krofe ali jogurtove miške. Če se ohladi pa spečemo še piškote. Tu je mojster mlajši vnuk, ki si je nabavil tudi barve za pecivo in nam piškotke okrasi, da kar sami zlezejo v grlo.

Moje tetke so si prizadevale že v moji rani mladosti, da bi dobro kuhala. Učile so me domačih vsakdanjih jedi, za kaj več pa žal tudi same niso imele znanja. Kuhinja mi ni vzbujala zanimanja čeprav sem kot študentka skrbela za nabavo in kuhanje pri svoji mami in očimu. Zdaj se z večjim veseljem lotim kuhanja, vendar moji dosežki pač ne presegajo povprečja.

Kdo pa »kraljuje« v vaši kuhinji?

Požari, 23. julij 2022

Za mene, ki o požarih ne vem nič, je ogenj nepremagljiva stihija, usoda, ki človeka uniči, strah, da me pogoltne.

Na domačiji moje mladosti smo približno tako razmišljali vsi. Naša poslopja so bila razmetana okoli dvorišč, hiša sicer nekoliko stran, toda hlevi, listjak, snica, pod in vsa ostala gospodarska poslopja, so bil polna suhih krmil in gospodar, moj ded, je nenehno živel v strahu pred požarom, mi vsi pa smo se bali z njim. Imeli smo v vasi gasilce, toda imeli so le škafe, voz nekaj cevi, … Kadar je kje zagorelo so bili gasilci vsi v vasi pa običajno niso kaj prida pogasili zaradi pomanjkanja vode v bližini. Do pogorelcev je vas vedno pokazala maksimalno solidarnost tako v materialu kot delu in tudi v denarju.

Ne vem, da bi bili kdaj požari v takem obsegu kot jih zaznavamo sedaj in ni mi ostalo v spominu, da bi se nam to dogajalo v nekdanji državi. V mojih okoljih je gasilstvo kar dobro napredovalo tako v tovarni kot v mestu. Nastajale so gasilske vaje, spremljali smo jih v prepričanju, da ne bo nikoli in nikjer zagorelo. Pa je, kar nekajkrat je zatulila tovarniška sirena, pridrveli smo iz svojih stanovanj v tovarno da jim pomagamo, nekaj tednov smo nosili s seboj strahove, da se kaj ponovi. Investiranje v gasilstvo, vaje, tekmovanja in njihove veselice, vse smo sprejemali samo, da bi bili pred ognjem varni.

Napredovala je vedno bolj tudi tehnika, razvijati so se začeli varnostni sistemi, kmalu so prodrli celo v naša stanovanja.

Toda gozdovi, vetrovi, suše, so ostajala nepoznana in zato nepredstavljiva v obrambi proti ognju. Slišalo se je od časa do časa o piromanih, nekaj sodb smo lahko spremljali, dimenzije ognja, kakršne je prikazala televizija po Evropi in pri nas, pa so veliko presenečenje nad obrambo, ki so jo danes gasilci in vojska sposobni organizirati in izvajati, celo internacionalizirati.

V požarni ogroženosti današnjega časa preseneča tudi poseljenost daleč v gozdna območja. Je to dobro, da se ljudje razseljujejo tudi po gozdovih kjer nastajajo celo nove vasi. Kako naj se jih ščiti pred ognjem in kako zaščititi gozd pred ognjem, ki ga povzročajo malomarnosti ljudi.

Kot mnogokrat se tudi v tej hudi ognjeni ujmi pri nas moramo vprašati, so naši preventivni ukrepi za zaščito varnosti ljudi in premoženje res ustrezni, so morda potrebne spremembe? Skrbno prisluhnimo kaj bodo pokazale analize plemenitih gasilcev in kaj nam priporočajo.

Kako pa vi skrbite za obrambo pred ognjem?

Čistoča in hišni ljubljenčki, 23. julij 2022

Ljudje smo navajeni tedensko čistiti svoje bivalne prostore in imamo pri tem svoje protokole, ki bi jim lahko rekli tudi hišni red. Pri nas je doma robot, ki nenehno kroži po stanovanjskih površinah tako po parketu kot po preprogah. Treba ga je prenašati po nadstropjih, ga nazadnje namestiti v dnevni sobi kjer po opravljenem delu potrpežljivo ždi ob svojem napajalniku. Mislila sem, da prebivamo v kar primerno čistem stanovanju in uporabljala samo še metlo za vsakodnevne smeti.

Prišel je čas, da očistim s peno preproge, biti mora vroče, da se čim preje posuši in začnem z delom kar zjutraj, takoj po kavi. Ni mi šlo od rok kot običajno in kaj kmalu sem ugotovila, da so preproge polne črne dlake psičke Pike, brez katere družina mojega sina ne more prebiti. Mala Pika se z vnukoma valja in igra po preprogah, naložila pa mi je delo, ki ga komaj zmorem. Moj vsakodnevni robot ga ni zmogel oziroma je morda pobral Pikine ostanke samo v primeru, če niso bili pohojeni ali kako drugače potisnjeni med tkanino. Ne kriva ne dolžna sem tako prebila teden sredi Pikine dlake in morala opraviti kar težko delo, da so zdaj spet čisti.

Žal pa s tem problem ni rešen za prihodnje. Brez Pike jih ne bo, da bi jo pustili kje zaprto v naši hiši je tudi neuresničljivo, da zaščitim preproge bi potrebovala zaščitni polivinil in prerazporeditev opreme vedno, kadar pridejo. Prizadevam si misliti realno in v mislih iščem sesalec izjemne jakosti, ki bi morda takoj po njihovem odhodu še zmogel posesati kar je zapustila Pika. Pa ne gre samo za preproge, za njo se mora počistiti tudi neravne površine kavča, stolov, ne vem česa še, saj jo je polna hiša in je neukrotljiva. Malo sem se potožila sinu in ga prosila, da skupaj najdemo nekaj primernega, da bo volk sit in koza cela. Zagata ni majhna, zahtevala bo investicijo.

Ob tem sem se spet zamislila, koliko problemov spremlja malo psičko, ki je res ljubka in razveseljuje, toda zahteva pa svoje kar v mojih letih na primer, ni možno zadovoljevati. Res se čudim, da toliko ljudi sprejema vse napore, ki jih ti mali ljubljenčki zahtevajo. Je morda možno tudi, da jih ne? Da opusti vzdrževanje svojih bivalnih prostorov kot češ, saj bo že jutri spet tako kot je danes? Je možno, da se naš standard čistoče zmanjšuje? O tem bi morali voditi računa vsi lastniki hišnih ljubljenčkov sicer res ne vem, ali bo prej podlegla živalca ali njeni lastniki.

Ker gre za masovnost pa se je najbrž treba vprašati tudi o čistilih za razkuževanje prostorov, tekstilij in drugih predmetov povezanih z živaljo. Katera so priporočljiva, kako vplivajo na naravno okolje, na zdravje ljudi? Določena mera previdnosti je tu nujna saj gre za vsakdanja čistila s pogosto uporabo.

Sem ksenofobična? Sem vas prestrašila? Ni bil to moj namen, vedeti pa mora vsak od nas, kaj je minimalni higienski standard, ki določa ravnanje ljudi z živalmi.

Kako vaša družina vzdržuje minimalni higienski standard v odnosu do svojega ljubljenčka?

I Virtuosi Italiani, 22. julij 2022

Zgodovinsko italijansko mesto Verona je zelo slavno, tudi po tem, da je dramatik Shakespeare tu lociral svojo dramo Romeo in Julia. Bogati ga ogromna starodavna arena, v kateri sem več let obiskovala operni veronski poletni festival, ki se mi je neizbrisno vtisnil med kulturne dogodke v mojem življenju. Ne samo vrhunska glasba in petje, tudi, mednarodno okolje in scenska zasnova se za vedno vtisnejo v spomin sleherniku.

In zgodilo se je, da je iz te prestolnice odlične glasbe prišel v Galerijo Božidarja Jakca Kostanjevico na Krki veronski orkester I Virtuosi Italiani. Povabila ga je Krke tovarne zdravil d. d., da se predstavi na Krkinem kulturnem večeru.

Orkester sta spremljala Daniela Pini mezzosopran in Alberto Martini dirigent in violinist Orkestra Italijanski virtuozi. V programu so predstavili dela A: Vivaldija, G. F. Händela in F. S. Geminiania.

Takoj, ko sem prejela obvestilo, sem kupila vstopnico, ker so vsako leto Krkini kulturni večeri v trenutku razprodani. Krka svoje kulturne večere prireja že nekaj let, vse od tedaj, ko je v Ljubljanskem festivalu prevzela sponzorstvo nad nekaterimi najelitnejšimi prireditvami. Dogovor, da sponzorirano predstavo predstavijo tudi v Kostanjevici, Krki omogoča, da na svoj kulturni večer povabi dovolj svojih poslovnih partnerjev, saj se glasbena prireditev vsako leto odvija v mogočni gotski cerkvi nekdanjega samostana.

Kulturni večer zasnujejo na celotnem kompleksu samostana in Galerije. Vsi prostori in vse zbirke so odprti za obiskovalce večera. Arkade dvorišče v obeh nadstropjih so barvno osvetljene kar daje vtis pravljičnosti in dopolnjuje doživetje klasične glasbe. Dvorišče je uporabljeno tudi za postrežbo obiskovalcem, druženje in izmenjavo mnenj ter foto termine nastopajočih in organizatorjev.

Kadar se človek najbolj veseli se rado zgodi kaj nepredvidenega. Namesto na koncert sem morala v bolniško posteljo in izjemen dogodek me je tudi izjemno potrl. Morala sem želeni koncert poslušati po spletu, se odpovedati prijetnemu klepetu po koncertu in se zadovoljiti z pametnim telefonom. Ne glede na ta neljubi način pa prisluh melodičnega Vivaldija ni izgubil svojega klasičnega šarma, miline in teatralnosti.

Mnogokrat se spominjam kulturnih doživetij na različni lokacijah Krke d.d.. Všeč so mi intimni, solistični glasbeni utrinki v njihovih Termah, moderni koncerti njihovega pevskega zbora v dvoranah, gostujočih glasbenikom iz vseh koncev države ob otvoritvah likovnih razstav in seveda veliki koncerti Krkinega letnega kulturnega večera. Hvala, dragi moji, da v našem okolju lahko uživamo ob umetninah svetovno znanih interpretov.

Že se veselimo novih Krkinih kulturnih dogodkov!

Kako sprejemate kulturne dogodke v vaši družini? So del vašega življenja?

Razpoloženje in smeh , 21. julij 2022

Od kar je tako vroče mi prihajajo na misel dogodki, ki so ali bi ljudi spravljali v smeh in iz zaskrbljenih novinarskih vrstic prihajali novi, času primerni vici. Ampak, kot zakleto, nimam navdiha sama, vse okoli mene pa je smrtno resno. Kako tudi ne, tu je covid v ne vem kateri obliki, pa opičje koze, hepatitis, tu so le misli na jesensko energetsko krizo, pa strahovi pred inflacijo, požari, draginjo in kaj ti jaz vem kaj bodo še vsakodnevne »izpostavljeno«, »tarča«,…. Sprašujem se, kako naj bodo pri tako resnih časih ljudje nekoliko boljše volje, morda bolj dovzetni za šale Markomentarja. Kako, da vsaj v pismih bralcev ni pomislekov, ki bi sprožili nasmeh, krohot ali dobrohotno muzanje? Družba se žal samoomejuje in prav zato je na športnih prireditvah bolj slišan in viden smeh množice kot srečnega rekorderja, komični film v nedeljo popoldne bolj iskana zabava kot razne domače veselice Gajškove in mladi nasmejani detektivčki bolj dobrodošli kot uglajeni kuharji.

V tem stanju duha iščem kotišče slovenskega humorja, karikatur, opisov dogodkov s smehom na licih povsod od Novega medija do Dela in naše javne TV. Komiki, Komedijanti, zabavniki, ljudje s talentom za humor, zakaj se skrivate pred nami z malimi smešnicami med križankami, za naročili medijskih velikanov, za predrznimi političnimi voditelji. Združite svoje znanje, sposobnosti in talent ter širite svoje poslanstvo med našo družbo, da se ne bomo pozabili smejati. Imam celo predlog, res iz zgodovine naroda, ampak zato nič slabši.

Dolga leta, celo stoletje, smo v Sloveniji imeli humoristični časopis Pavliho. Našemu pisatelju Franu Levstiku se imamo zahvaliti zanj. Res je, da je Pavliha doživljal čudne in hude čase vendar je spodbujal celo partizansko vojsko in ostal zvest narodu vse do nastanka Republike Slovenije. V očeh moje generacije, je Pavliha predstavljal uradni list, vsi smo ga brali, se smejali, kadar je nas ponižal jokali, včasih kritizirali, bil pa je vedno tu, naš, pretežno dober kritik, marsikdaj koristen pripomoček za oblikovanje javnega mnenja.

Bilo je še več zabavnikov in s humorjem prežetih medijev, ki smo jih z veseljem prebirali saj so običajno »tepli po r…« kakšno politično pomembno osebo ali pa opozarjali na državne kot na republiške in lokalne nepravilnosti. Prihajalo je tudi do sporov, tudi sodnih. Ampak to so bile malenkosti v primerjavi s splošnemu pozitivnemu učinku vsebine humorja na ljudi pa tudi na razvoj humorističnega gledališča, filma, literature,… z široko odprtimi rokami smo sprejemali humoristične umetnike in njihove stvaritve, bili so sredi našega življenja in nam z humorjem kazali poti, pa katerih bomo postajali boljša družbe. To je bistvo poslanstva humorja, z dobrohotnostjo in vztrajno nakazovati napake in iskati poti k odličnosti.

Kot vsakdanji kruh je družbi potreben zdrav humor, smeh in nasmeh. Nikoli tega ne pozabimo. Pomembno je, da to najprej spoznajo kulturniki, ki so v svojem umetniškem ustvarjanju glasniki prihodnjih ravnanj. Ni vedno vse in samo slabo, kar nudi sedanjost, bi lahko rekla razstavljavkam v Cukrarni ali po drugih kulturnih prizoriščih. Hočeš ali nočeš pa bo narod sam previdno izbiral nove poti, ker narod vedno preživi, mora preživeti pa če so mu razmere naklonjene ali ne. Zakaj torej ne bi na preživetje gledali z nasmehom in humorjem?

Kaj pa nasmeji vašo družino in okolje?

Čisto oko, 20. julij 2022

Mojca Pišek novinarka, literarna kritičarka, esejistka s pronicljivostjo in izjemno opazovalno sposobnostjo zna odkriti dejstva. Največkrat so njene ugotovitve grozne, včasih boleče, vedno pa realne. Malo ljudi njenega kova sem spoznala na svoji življenjski poti, da sploh ne omenjam primerjav njenih člankov s prispevki raznih »kolumnistov«, ki strašijo s svojimi »umotvori« po vseh, meni dostopnih medijih. Njeno mnenje o kandidatkah za predsednico RS me je spodbudilo, da zelo previdno in kar v strahu pišem tale blog.

Zakaj v strahu? Neki nekdanji politik je pred kratkim ugotovil, da novinarji pišejo o glasovalnem stroju Državnega zbora, če se tam slučajno kdaj vsi strinjajo, če pa je kdo kdaj drugačnega mnenja razglasijo razpoke in težave v koaliciji. Torej na objektivnost presoje poročevalcev ne moremo računati. Pri oblikovanju mnenja na primer o tem, koga bi volili za bodočo predsednico ali predsednika naše domovine se poudarjajo članstvo ali naklonjenost kandidatov strankam, vedno pogosteje so objavljene stave v kakšnem vrstnem redu se bodo kandidati uvrstili na volitvah, v intervjujih je razvidno, da spraševalec želi potrditev svojega mnenja o kandidatu in še bi lahko naštevala. Če zdajle kar koli napišem o posamezniku ali posameznici bo odziv, da ženske ne podpiramo ženskih kandidatov, v najboljšem primeru pa ocena, da kandidatk in kandidatov premalo poznam. In tu je Mojca Pišek pogumno postavila vprašanje ali preteklo delo kandidatov potrjuje njihove sposobnosti, da prispevajo svoj delež k rasti blaginje večine?

Ni dovolj, da je predsednik države dober človek, brez raznih nahrbtnikov, ki gredo na živce političnim strankam, ali glasen pri zadevah, ki jih je sam izbral. Tudi diplomatske izkušnje le izjemoma pripomorejo k razumevanju kompletne problematike države v notranjih in zunanjih zadevah. Izjemno pozornost zahteva vojska ali bolje varnost ljudi, premoženja.

Tisti, ki kandidira za predsednika se mora zavedati, da nobena hiša ne stoji in ne deluje sama po sebi kaj šele domovina. Voditi jo mora dovolj sposobnih in pogumnih ljudi, ki jo držijo pokonci ne da bi smeli vreči »puško v koruzo«. Preteklo zalaganje kandidatk in kandidatov za novega predsednika moje domovine žal ne nakazuje dejanj, ki bi bile naklonjene bolj v dobro večine ali domovine in zato se moram strinjati z Mojco, da je nujen trezen premislek tako pri izbiri kandidatk in kandidatov, kot na samih volitvah.

Prav pa bi bilo, da se kandidatke in kandidati samokritično vprašajo o svojih sposobnostih vodenja države v času ko razpadajo organizacije za ohranjanje miru, se bohotijo težnje po nadaljevanju uničevanja narave v dobro dobičkonosnosti, v krizi draginje in inflacije. Bo nova predsednica ali predsednik znal bolje zadovoljevati želje in potrebe ljudi ali pa bo delo predsedovanja jemal tako, kot je žive in delal do sedaj oziroma kot je ravnal njegov predhodnik?

Kaj menite, bi potrebovali predsednika optimizma, poguma, odprtosti in zaupanja?

Knjižno obilje , 19. julij 2022

Od nekdaj so imele knjige v naši družini kar spodobno mesto in bile priljubljeno razvedrilo. Brali smo vsi, največ knjige Mohorjeve družbe, njihovo zbirko Večernice. Ko sem že znala brati sem na podstrešni izbi našla Lorna Done, ostala mi je v spominu in namenila sem ji pozneje celo eno od svojih popotovanj na katerem sem veliko premišljevala o svoji stari mami, ki je to knjigo kupila, mi o njej govorila in bila prepričana, da dežele, ki jo knjiga opisuje sploh ni. Knjiga je bila stalna spremljevalka moje mame in prav ona me je nenehno opozarjala na dobro branje, torej na dobrega pisatelja ali pomembno vsebino. Vsi so brali tudi v moji sredini v podjetju. Redno smo dobivali informacije kaj je izšlo, kupovali smo po ceni in si oblikovali lastne knjižnice. Ko je produkcija prerasla naše prostore in miselne omejitve sem začela knjige prebirati po tematiki; vojna, potopisi, odkritja in tako naprej do verstev sveta. Izbor sem morala že naprej ožiti in danes žal ne dohajam več novih izdaj. Pomagam si z mnenjem gospe Štaudohar, izborom gospoda Nežmana, priporočili kulturnih rubrik in odličnega Cobissa. Sem pa postala zelo izbirčna. Knjigi se res v celoti posvetim, če me pouči o nečem zanimive, nepoznanem, pomembnem kot so izdaje UMKO, Rugelj in podobne.

Eno je princip drugo pa radovednost. Bibliografije so mi marsikaj povedale, tudi sama sem se razpisala kar v treh knjigah. Bile so lepo sprejete, niso pa jih ponudila v prodajo zaradi visokih prodajnih marž. Zdaj recimo sem želela prebrati Rodeta, ki je gotovo napisal vse o udbi o kateri sama vem bore malo. Ni časa, ker je boljše branje knjiga o vetru, tudi poezija me mika. Še lanske Kersnike nisem prebrala, čeprav je nagrajenka pisala o Goršetovih, letošnji tudi čakajo. Prijateljica Marjeta je vse to že absolvirala v svojem bralnem krožku in se zdaj z njo ne morem izmenjati mnenja. Najboljši namen je padel v vodo, ko sem ugotovila, da ne poznam niti knjig, ki so zaznamovale zgodovino. Kot sem že poudarila, produkcija knjig je postala tako obsežna, da jo ne dohajam več in verjetno nisem edina.

V mojih letih je treba pomisliti tudi na to, kje bodo končale knjige, ki jih imam rada in polnijo kar osem mojih omar. Med njimi je nekaj pomembnih raritet, tudi Dalmatinova biblija, Prešernove poezije v prvi povojni izdaji, Naša beseda v celoti, že omenjene Večernice in drugo. Če bi na Barju uredili Družbeni center in razvili v njem tudi knjižnično dejavnost, bi svojo knjižnico želela pokloniti njim. Moji potomci so generacija Googla in pametnega telefona, knjižnica pa preveč zamudna za spoznavanje česar koli.

Res je pa tudi, da za branje porabim vedno manj časa zaradi varovanja vida kot tudi zaradi sprejemanja običajno zahtevne vsebine. Zdaj so knjige polne opomb, ki v bistvu dokazujejo, da si avtor vsebine ni oblikoval na pamet. Za bralca je to prekinjanje branja in preskakovanje iz ene resnice v drugo. Branje se upočasni, včasih je potrebno prelistavanje, vse to brskanje pa je zamudno. Največkrat sprejmem avtorja knjige kot dokončno.

Se pa včasih tudi vprašam, če morda nima prav stric Joško, ki trdi, da preveč branja škoduje lastni presoji nekega problema.

Je knjiga tudi pri vas dobila ugledno mesto?

Skrb za ohranjanje enakopravnosti, 18. julij 2022

Loteva se me dilema ali je skrb za ohranjanje enakopravnosti žensk in moških še potrebna. Zadnja desetletja opažam, da ženske že prevladujejo na področju izobraževanja in vzgoje, v zdravstvu, pravnih opravilih, kulturni produkciji in socialnih ustanovah. Zanimivo je, da na javnih prireditvah prevladujejo ženske kot izvajalke in obiskovalke. Koncerte na festivalih in drugod posluša mnogo več žensk kot moških in tako bi lahko naprej naštevala veliko zaposlitveno in kulturno izrazito žensko sfero. Nobena redkost tudi niso uspešne znanstvenice, vedno več vemo o njih, vedno bolje jih sprejemajo kolegi, postajam ponosna nanje, posebno na tiste astronomke iz Nove Gorice, pravnice iz Londona in mojstrice v zdravniških vrstah. Pa ne samo to, pomembne so velike miselne spremembe v družinah z naklonjenostjo do žensk in nekoč deklariranih njim pripadajočih hišnih opravil. Vsak dan to nakazujejo tudi sin in njegova fanta saj brez predsodkov kaj je moški ali ženski posel, opravijo potrebno.

Če pa povzemam poročila iz sveta in naše domovine se rojeva dvom, da so moja opažanja pravilna. Od kod in zakaj vsako desetletje lezejo na dan pritiski, da se prepove ženskam umetno oplojevanje in splav. Kje in zakaj se rojevajo ideje, da ženska, ki uspešno vodi podjetje, zna raziskovati, poučuje na Univerzi ali pa skrbi za otroški vrtec, ne bi znala oziroma zmogla pravo odločitev o problemu pred katerim se je znašla ob nosečnosti ali v primeru, da ne najde življenjskega sopotnika. Zakaj se v njen čisto oseben položaj vmešala neki slovenski primic, teksaški rančar, oblasti željen verski veljek, hobit ali kanadski jordan? Strokovnjaki pravijo, da gre za konservativno razmišljanje in željo po ohranjanju družine kot očeta, matere in otrok in ne kot otrok in oseb, ki zanje skrbijo. V tako razmišljanje pa naj bi spadalo tudi vse v zvezi s stalno spornimi istospolnimi. Naj že enkrat zakonodajalci iztrgajo to »orožje« političnim strankam iz rok, da bodo ženske lahko mirno in slogi živele s svojimi izbranci. Na tem področju grešijo politične stranke povsod po svetu. Poročevalci o enakopravnosti spolov kot dejanje neenakopravnosti označujejo največkrat manjšo plačo ženske za enako delo. Ne bi se pretirano ukvarjala s tem problemom, ki je močno odvisen od vzgoje in kulture pogajalcev, tako žensk kot moških. Trg dela ima ceno, tukaj se ne pogajata delo in spol temveč učinek dela in delojemalec. Potem lahko preberemo še razna opažanja neenakopravnosti med spoloma, ki nastajajo po željah posameznic. Ni jih malo, ki si želijo hitrega in visokega zaslužka, ne morejo preživeti brez večernih toalet, hočejo postali slavne po zaslugi svojega telesa ali glasu in podobno, kar jih usmeri v najkrajše poti za dosego uspeha, te pa so običajno zaznamovane z za žensko nečastnimi dejanji. Tu so naše kolegice v socialni sferi res rešiteljice.

Napisano dovolj jasno pove, da se tudi družbena razmerja razvijajo z razvojem materialnih dobrin in duhovnih spoznanj. V času nastajanja industrijske družbe se je družina spreminjala, sprejemala nove naloge vzgoje in izobraževanja, postajala vedno bolj informirana in nakazovala nove oblike sožitja med moškim in žensko. Danes nastajajo družinske skupnosti na prostovoljni enakopravnosti moškega in ženske, saj oba svoji skupnosti in potomstvu zagotavljata enakopravno materialni in duhovno razvoj. Ni razloga, da bi se zatekali v iskanju sreče v preteklost, večina današnjih družinskih skupnosti je usmerjenih v vzgojo in izobraževanje potomstva ter iskanje za njih ugodnega življenjskega prostora pod soncem. Kaj bi lahko bilo še boljše?

Je vaša družina ali družinska skupnost uspešna, se pogosto smejite?

Andrej Cetinski, 18. julij 2022

Moj študentski in pozneje računovodski kolega Andrej Cetinski je razmišljajoč in ekonomsko dobro poučen strokovnjak, ki svoja mnenja rad posreduje javnosti v presojo. Največkrat se oglasi v pismih bralcem in predlagam vam, da preberete vse kar napiše. Ne samo, da je kritičen, podaja vedno tudi predloge o temi, ki jo obravnava. Andrej ima bogate podjetniške izkušnje, bil je desetletja sooblikovalec slovenskega gospodarskega sistema, njegov analitik in včasih tudi z nekoliko spornimi mnenji, njegov ostri kritik, vendar vedno strokoven.

Andrej Cetinski je sicer slovensko javnost opozoril na mnoge probleme in zanje podal rešitve, med njimi je nujno prebrati njegove predloge za nov volilni sistem in njegove ugotovitve, kaj nas čaka, če se vojna v Ukrajini čim preje ne konča.

Slovenija ima več kot trideset let star volilni sistem, ki ne omogoča potrebni delež volivcev v upravljanju skupnega dobra in je naklonjen strankarski politiki. Andrej meni, da potrebujemo sistem, kot ga uveljavlja Švica, pa tudi vladi bi predlagal, da se organizira po vzoru Švice tako, da so vladi vse parlamentarne stranke in se pač usklajujejo do doseganja soglasja. O predlogih Cetinskega o tej temi nisem zasledila odziva zakonodajne oblasti, ker pa se nič o tem ne govori predvidevam, da so sedanje določbe glede volite ustreznejše od predlagane modernizacije. Posledice so občutne in jih zaznavamo na primer pri razpravah o pokrajinah, ko prav za prav vsaka občina želi postati pokrajina, čeprav po predlogu zakona ne izpolnjuje zato pogojev. Potreba sprememba volilne zakonodaje še ni na vrsti.

Glede vojne v Ukrajini Cetinski meni, da bi jo morali takoj končati, ker enkrat se v vsakem primeru mora končati. EU mora spremeniti politiko do vojne sicer bodo socialne in energetske posledice nepopravljive. Nadaljevanje vojne in oboroževanje članic EU bo bogatilo le ameriško vojno industrijo, politično iniciativo bo prevzela Kitajska, ekološka sanacija bo odložena, grozi nam jedrska vojna.

Če še niste spoznali realnosti te ukrajinsko-ruske vojne, prosim spremljajte kaj ugotavlja Cetinski in njemu podobni pisci. Zakaj? Ni nam še nihče povedal, kaj namerava oziroma kaj meni naša država o odločitvah EU glede vojne. Za kaj se bo zavzemala zunanja ministrica, kaj menijo vse tri veje oblasti. Sprejemati moramo le dejstva dražitve energentov, se pripravljati na mrzlo zimo in biti hvaležni za draginjske dodatke.

Vedno več ljudi se sprašuje ali so sankcije za Rusijo res prava rešitev, nas Evropejce kdo izsiljuje, je kakšno upanje, da Ukrajina zmaga brez jedrskega debakla? Ponovni premislek je nujen in samo upamo lahko, da bo delež naše države šel v pravo smer.

Kako vi gledate na to vojno in njene posledice?

Bravo Roglič! 17. julij 2022

Na morju je prevroče za kopanje med 11 in 17 uro in mlajši vnuk je zato ta čas namenil spremljanju dirke Tour de France. Se razume, da sva babici ob njem sledile vozačem, babi Heda, kot vnuk, jaz pa z jamranjem in popolnoma odklonilnim mnenjem. Vročina preko vseh meja, kolesarjenje v hribovitem svetu, truma kolesarjev se preriva, eden pade, deset za njim, ljudje ob cesti kričijo kot na nogometnem stadionu, da bi ja še hitreje vozili že ital na pol mrtvi fantje na kolesih. Od zdravega fanta Rogliča so ostale same kosti in koža, če odštejem komatasto opremo, ki je nazadnje visela iz njega. Kako mora toliko ljudi tem revežem na kolesih, ki namerno uničujejo svoje zdravje, ploskati, jih spodbujati, jim izkazovati naklonjenost, ko vedo, da lahko vsak trenutek padejo in neznosni poletni vročini obležijo. Žalostno vendar resnično je, da tistega, ki se ne more več pobrati v trenutku pozabijo, ploskajo novemu favoritu, dokler ne omaga in tako naprej. Klasično gladiatorstvo za nekaj milijonov, morda še za čast, ki traja do naslednjega padca ali izpada, da prvi doseže cilj.

Dragi kolesarji, prijateljica medicinska sestra me je poučila, kakšni se zatekate v ambulante, kaj vse morajo storiti, da ohranite sposobnost reprodukcije, da se odpravijo prikolesarjene bolečine in podobno. Je to naprezanje za rumeno majico res vam v veselje, če iz vas dela trajne invalide? Organizatorji športnih tekmovanj v Sloveniji, prosimo vas, ne uničujte mladost zaradi slovenskega prestiža. Le zakaj bi Slovenija blestela v Tour de Franc, če ima vse možnosti razvijati rekreativno kolesarjenje, ne da bi ogrožala zdravje športnikov. Prepričana sem, da bo Slovenija srečnejša, če njeni mladi ostajajo zdravi, kot če postajajo invalidi z vrhunskimi rezultati. Ne potrebujemo jih in izmislili so se jih brezobzirni managerji in managerke, ki v teh prireditvah iščejo svoj čim višji zaslužek. Zaradi rasti kapitala pa ne uničujmo mladosti.

Vesela sem, da tako ne mislim sama. Najboljša potrditev je Primož Rožič, ki je v sebi našel dovolj moči, da se kapitalu upre in ne dovoli, da bi na njegov račun dobro živela karamila, ki se za kolono tekmovalcev bogati in redi. Še bolje bi bilo, če bi do spoznanja prišel prej, ko je že bil krepak, prihranil bi si tisti obupni poseg po hladni vodi iz hrbta svoje majice, pa to niti ni pomembno, dobro je, da bo lahko spet živel, kolesaril po domovini in krepil svoj organizem, ki ga je do sedaj izkoriščal kapital. Zato še enkrat Bravo Roglič!

Šport je danes velik biznis, v svetu je tega še mnogo več kot pri nas doma. Predlagam razmislek in resno presojo, kje Slovenija in njen športnik ne zgubljata, če sta vključena v velike svetovne športne dogodke. Tam kjer pridobivata oba se vključujmo, sponzorirajmo, širimo kapacitete in spodbujajmo mlade. Vse drugo je ropanje sponzerjev in proračunov.

Spoštovani športniki, ne bodite gladiatorji modernega časa, s pokončno držo ocenjujte, kdaj vas nekdo ožema in mu to preprečujte. Slovenija vas bo zato imela samo rajši, ker je dežela dobrih in razsodnih ljudi.

Ima vaša družina drugačne poglede na vrhunski šport?

Zgodba Marinke, 15. julij 2022

Študentka ekonomije Marinka Humer je bila leta 1959 v brigadi na gradnji avtoceste v odseku Ražanj. Nek večer smo se brigadirji namenili v Ražanj, bili kraljevsko sprejeti, veliko jedli, še več pili in ob vračanju v brigadirski tabor prekršili vsa izjemno stroga brigadirska pravila. Na tej rajši sem spoznala Marinko in sprejemal njena navodila, da smo tiho samo do našega šotora, potem si pa dajmo druška. Tako je tudi bilo in sankcij nismo doživeli. Od tega večera naprej sva bili nenehno skupaj, povedala mi je da poje v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič, bila je nekoliko razočarana kot vsi študentje, ki smo mislili, da bomo na fakulteti želeni oziroma predani znanju.

Peter Toš je bil visok predstavnik v družbeno političnih organizacijah republike, če se ne motim sem ga nekaj časa srečevala v SZDL, ki je bila takrat neka vez med vsemi ostalimi organizacijami. Ko sem prišla v podjetje sem že zasledila, da je postal diplomat. Večkrat sem ga poslušala kako pomembno je biti dober diplomat, kakšen naj bo in podobno in sem ga kot zanimivost potem kar nekaj časa spremljala, kako se uveljavlja v diplomaciji.

Z Marinko sva se zopet srečali v Novem mestu, najprej v zbornici Ekonomske srednje šole, kjer je poučevala zdaj že poročena Krasko in pozneje v SDK kjer je delala kot analitik v oddelku analiz. Seveda smo se mnogo pogovarjali o preteklih dogodkih in na moje veliko presenečenje je povedala, da je Peter Toš njen bratranec tako kot Božo Kovač iz Trebnjega saj je njegova mama Greta njena tete. Greta je uživala velik ugled v mojem trebanjskem okolju, bila je lepa, sivolasa in stroga gospa, bila sem preveč neznatna, da bi me opazila. Njen sin Božo Kovač, pa je iz kmečke mladine ustvarjal ljudi, tudi iz mene. Učil nas je nastopati, igrali smo Hasanaginico, telovadili, prirejali povorke in še mnogo drugega. Vedno sem ga občudovala, kako to zmore in zgodilo se je, daje mama Greta tudi na grob način posegla v to njegovo humano delo.

Je pa bil tu še Jožko Humer, brat Marinke, ki je s svojimi prizadevanji pomagal organizirati in delovati ljubiteljsko kulturo Slovenije. Pa ne samo to, pisal je librete za opere in se posvečaj Glasbeni matici. Bila sva pri tem delu velika podpornika in prijatelja.

V SDK je Marinka razvila kulturno umetniško delovanje z razstavami, kulturnimi izleti, jubilejnimi prireditvami in izborom hišnih likovnih in kiparskih del. Prireditve so obiskovali številni Novomeščani in jih še vedno pogrešajo. Obiskal nas je celo likovni kritik Aleksander Bassin.

Življenjska pot me je povezala z čudovito rodbino, ki je doprinesla znaten del k napredku kulture na Slovenskem, bila tudi sama ustvarjalna in zapustila najlepši spomin v okolju in v nas, ki smo imeli to čast, da smo z njimi sodelovali.

Najprej je odšel Joško in za njim Marinka, zdaj njen bratranec Peter, ostali smo samo še Trebanjci z najlepšimi spomini na srečanja z Božom in njegovo mamo.

Se tudi vi kdaj znajdete v mreži večjih med seboj povezanih znancih?

Anton Kapun, 14. julij 2022

Bil je še župan občine Ljutomer ko sva se spoznala na sestanku s predsednikom Gospodarske zbornice Slovenije in delegacijo Krke tovarne zdravil v kateri sem sodelovala skupaj s tehnično in investicijsko ekipo. Ljutomer je spadal takrat v še nerazvita območja in sredstva, ki jih je država namenjala takim območjem so se sistemsko zbirala, porabila pa seveda tam, kjer je bila večja lokalna pripravljenost za sodelovanje. Slovenija pa si je na splošno prizadevala, da bi v Sloveniji zbrana sredstva za nerazvite, ostala tu, v Sloveniji. Marko Bulc, takratni predsednik zbornice nas je prepričal, da bi bila naložba Krke v Ljutomeru dobrodošla in deležna vseh lokalnih in republiških podpor.

Imela sem občutek, da je župan Kapun nekam nebogljen, izkazalo pa se je že na prvem srečanju, da je mojster dejanj. Dobili smo vse informacije, si ogledali zemljišče, se seznanili z možnostjo namestitve strokovnega kadra, zastavili smo realno finančno konstrukcijo in že videli tehnološki program, ki bi ga bilo možno uresničevati v dislociranjem obratu Ljutomer. Celo pogostili so nas v svojem značilnem ljutomerskem okolju. Naš direktor je bil zanje veliko upanje, pri odhodu so mu priredili ugledni špalir.

Tone Kapun je po tem sestanku zapustil občino in postal Krkin vodja obrata v Ljutomeru. Res se je zagrizel v delo, ni izpustil nobene prilike, da se ne bi vsaj nekaj korakov približali Krki Ljutomer. Včasih sem strmela s kakšnim razumevanjem je sprejemal na znanje, da v Novem mestu nekaj kasni, vedel je s kom se mora pogovoriti in šel je k njemu. Oblikoval si je majhno a učinkovito ekipo in poskrbel za vse, kar je Ljutomer moral zagotoviti za obrat. Pri tem načinu svojega dela, ga je kmalu poznala pol Krke, vsak dan smo bili večji prijatelji, obrat je rastel, začetni tehnološki problemi so se reševali z lon posli, končno so osvojili zdravila v obliki bonbonov in dosegli primeren dohodek. Z nami so uživali sindikalne bonitete, Kapun nas je s svojo dobrohotnostjo velikokrat nasmejal in prijatelji smo se srečevali na Krkinih kulturnih in jubilejnih prireditvah tudi potem, ko so se naša pota razšla bodisi zaradi upokojitve ali kaj drugega.

Bil je mojih let in prijateljeval je z mojim fakultetnim kolegom, ki je vodil Pomursko banko. Ne vem zagotovo toda po praksi z Dolenjsko banko sem prepričana, da Krkinega obrata v Ljutomeru ne bi bilo brez Pomurske banke in mimo Štefana ni moglo iti. Ko sva se nazadnje videla s Kapunom sem mu dala steklenico cvička in ga zaprosila, da jo izroči Štefanu. Zelo se je moral potruditi, da ga je našel in Štefanu sva polepšala dan.

Anton Kapun se je za vedno poslovil. Ostaja nam lep spomin na sodelovanje, prijateljevanje in skupno delo. Ta blog se iz tega razloga izpisal kar sam!

Kako pa vi sprejemate odhod prijateljev?

Sejem knjig, 13. julij 2022

Upam, da vsi dobro poznamo Frankfurtski knjižni sejem s skoraj 300.000 obiskovalci, 7.500 razstavljavci iz 109 dežel, 4.000 dogodki in 10.000 novinarji, ki je največji knjižni sejem na svetu in baje deluje že od 1462 leta dalje. Drugo leto bo Slovenija njegova častna gostja, kar si lahko štejemo v veliko čast.

Zanimivo je, da se tudi ta častitljiva institucija zapleta v politična prepričanja z državami iz katerih prihajajo na sejem založniki in pisatelji. Problem je v tem, da sejem ne more, ne sme, pa tudi noče zavračati razstavo, razpravo in izmenjavo mnenj o knjigi na primer Poljskega ustvarjalca, ki pa ni po godu aktualni Poljski politiki. Njegovo poslanstvo ga zavezuje, da zagovarja temeljno pravico do svobode izražanja in objavljanja. Svet mora pozivati k pluralizmu, k odprti in tolerantni družbi.*

Se pa kar pogosto sejem označuje kot politična institucija ker pač svetu predstavlja dobro knjižno produkcijo, dobre ustvarjalce in pomembne založniške politike sodelujočih držav. Toda v množici mnenj, ki se oblikujejo na sejmu je seveda zaradi svobode govora in objavljanja, krešejo številna politična mnenja za katere je prav, da jih narodi spoznavajo. Sejem je poskrbel za ustanovitev Centra za politiko, literaturo in prevajanje, ki bo skrbel, da bodo intelektualci vsega sveta lahko izrazili svoje ugotovitve in jih zagovarjali pred javnostjo.

Nehote se mi vsiljuje misel, kako se danes v naši domovini razrešuje morebitne konflikte med avtorji del, ki jih aktualna politika odklanja. Je pri nas to sploh problem? Od časa do časa kaj preberem o tem in onem desidentu in pri tem dobim občutek, da se založniki prav prizadevajo njegovo delo objaviti. Spomnimo se samo, kaj vse se je po osamosvojitvi tiskalo, objavljalo in prodajalo – torej svobodno izražalo in objavljajo ne glede na nastalo škodo, neresnico in dolžnosti piscev, da ne uporabljajo sovražnega govora. Pa ne samo to. Poglejmo rumeni tisk ali splet ali kaj bolj branega kot na primer objavljanje informacij o vojni v Ukrajini. Kdo v naši domovini bi se moral poglobiti v to problematiko, da bi bralci lahko verjeli poročevalcu. Obseg informacij narašča vsak dan in vendar smo vsak dan slabše informirani.

Seveda bi bilo dobro bolje poznati pravice in dolžnosti Agencije za knjige RS, ki je morda pravi strokovni naslov za dobro presojo, kaj na slovenski trg spada in brez česa se da preživeti. V dobi vse splošne recesije, ko delimo turistične, digitalne, draginjske in druge bone ali dodatke, se najprej vprašajmo, čemu se najlažje odpovemo in to je gotovo neresnična informacija.

*Igor Bratoš

Sicer pa o tem odloča vsaka družina sama, torej pogovorite se kdaj doma tudi o lažnih informacijah.

Počitnice in delo, 12. Julij 2022

Seveda nam je v dijaških časih prav prišel vsak dinar, sploh, če smo imeli kakšne velike potrebe kot na primer kolo za vožnjo na oddaljeno železniško postajo. Toda primaren ni bil zaslužek pri našem počitniškem delu. Želeli in iskali smo ga predvsem zato, da bi spoznavali delovne procese, se družili z različnimi ljudmi in preverjali, kako bo, ko bomo sami delavci. Če ne bi iskali delodajalcev za plačilo, bi morali vseeno delati na domovih, na poljih, v vinogradih, pač odvisno od tega, s čim se je družina ukvarjala. Fantje so se odločali za šihte pri gradnji avtoceste, dekleta so ostajala doma ali iskala pisarniško delo, sama pa sem se preselila k očetu v Hrastnik in z njegovo pomočjo dobila za en mesec delo v Steklarni. Neizmerno sem ga bila vesela in z največjim spoštovanjem sem bila prvi dan ob 6 uri zjutraj pri Justi Bevc, ki je prevzela moje mentorstvo.

Ob spominu na meni drago in občudovano Justi Bevc se vedno počutim kot njena velika dolžnica. Justi je kot partizanka delovala na območju moje vasi, rešila je pred gotovo smrtjo mojega strica Janeza, tudi partizana, skrbela je za mojega očeta, da je imel delo kljub temu, da ni imel poklica, prepričana sem, da je ona zastavila besedo za moj sprejem v Steklarno, skratka bila je za mene angel varuh. Delo mi je odredila strogo in s podukom; če boš pridna, natančna in poštena lahko računaš na našo naklonjenost. Potrudila sem se kolikor sem mogla, vodila sem matično knjigo, prejemala, urejala in dostavljala sem tovarniško pošto, pomagala, kjer je bilo potrebno in prejela prvo plačo v življenju. Zaprosili so me, da ostaneš še en mesec zaradi dopustov, potem so mi ponudili stalno delo. Oče se je zjokal nad menoj ker sem jo odklonila, Justi pa me je k šolanju spodbujala in od časa do časa dala vedeti, da me pričakujejo po študiju. Moje prve počitnice v Steklarni Hrastnik so bile najlepše, bila sem želena tako na delu kot v družbi po delu, za mene je bilo vse zanimivo. Imela sem 15 let.

Kako je danes s dijaškim in študentskim delom? O vsebini praktičnega dela se omenja gostinstvo, nato turizem, pomoč starejšim, sem kaj pozabila. Navezujejo se te in podobne storitve na prekarno delo, kar povzroča težave z uveljavljanjem delavskih pravic, baje pa, da so mladi z njim zadovoljni. Še vedno se sprašujem kako naj se pri tem delu dijak ali študent pripravi, da bo v družbi nekaj naredil in dosegel, poskrbel za materialni razvoj, kulturo in blaginjo. Nekje se pač mora podučiti o konkretnem delu, ki ga bo opravljal po študiju in res pri nas ni jasno kdo mora zato poskrbeti.

Zakaj o tem sploh pišem, že drugič? V počitnicah se osnovnošolci in gimnazijci izjemno dolgočasijo, če niso vključeni v kakšen tekmovalni šport ob obilni podpori staršev. Poležavajo po kavčih, peljejo psa na sprehod nato je v njihovih rokah pameten telefon in računalniške igrice. Cele dneve, tedne. Zanimivi počitniški programi so velika redkost, običajni programi vsebinsko ne presegajo sprehodov, risanja. Dobrodelne organizacije spodbujajo v glavnem prostovoljstvo, da se izognejo izdatkom. Hiša eksperimentov je ena za vso državo, podeželje nima inkubatorjev, šolske ustanove ne odprejo svojih laboratorijev in ne nudijo asistence strokovnjakov, vse se skoncentrira na izdatke ne pa na iskanje talentov ali pomoč tistim, ki bi radi eksperimentirali. Imamo počitnice, z njimi skrbimo le za lenuharjenje ne da bi zmogli karkoli spremeniti?

Kako v vaši družini skrbite za delovne navade otrok?

Na morju, 11. julij 2022

Preživetje tedna na morju v vročem poletnem času ima svoj poseben čar, ki ga zaznamuje kar nekaj značilnosti kot so brezdelje, obilica plavanja, sladoledi, pečen krompirček, ribolov in skrb za dnevno prehrano. Našlo bi se seveda še marsikaj kot na primer opekline – to pa boli zato raje ne.

Brez avtomobila smo se dve babi in mlajši vnuk razšopirili v manjšem apartmaju, izbrali vsak svojo posteljo, namestili stvari v kopalnici in pripravili nahrbtnike za tovorjenje stvari do plaže. Tudi funkcije smo si porazdelili; prva babi nabavo, njem pomočnik je vnuk, kuharica pa druga babi. Pospravljanja, razen najnujnejšega ni, higiena samo osnovna, sicer opravi svoje morje, ki ga obiščemo zjutraj in zvečer. Prostori so prepredeni s polnilci, računalniškim vezjem, tv špagami, potrebnimi povezavami klime in še kaj bi se našlo saj vnuk uporablja kar tri mobije, ena babi tudi računalnik. Po apartmaju se sprehajamo kot Pat in Patašon z veliki in visokimi koraki, da ne bi kaj pomešali in zato zgubili kakšno bedasto računalniško igrico. Kuhinjski pult je poln steklenic, bonbonov, keksov, ja, sadja tudi. Stole krasijo kopalke, obleke, brisače, pručka je še neobremenjena, štokrle se po potrebi seli, miza pa je običajno prosta za križanke, časopise, sporočilne listke,…

Dan se začne po peti uri, ko babici začutita potrebo po sveži kavici. Prva babi gre iz sprehoda v nabavo, druga babi pa maže in gladi svoj bolno nogo in reši križanko. Če je vse normalno, se do desete ure na zajtrkujemo, vržemo v kopalke, na debelo namažemo, poberemo nahrbtnike in berglo in krenemo na plažo. Kot vsako jutro tudi tokrat velika območja plaž v celoti prekrite z čem ki služi kot rezervacija prostora. Še nekaj trenutkov in obala je prekrita z mladimi mamicami s 3 in več majhnimi otroci, ki jih obvladujejo s pomočjo očka in starih staršev. Vsak tak klan ima s plastiko pokrito svoje plažno zemljišče. Vsak otrok ima napihnjenega plastičnega krokodila, ali želvo ali morskega konjička ali ogromen šlauf, starši imajo Supe, punčke plastične morske deklice, vsi se nenehno preoblačijo, drug drugega kličejo, malicajo, pijejo, preganjajo galebe, golobe, ribe,… res živahno tudi zato, ker vsak klan govori svoj jezik. Mi trije se nekam stisnemo prva babi z vnukom je itak samo v morju, druga babi namaka bolno nogo,… čez uro nam je vsega dovolj, odpravimo se na sladoled in v apartma na poležavanje.

Kuhinja deluje približno uro in pol, skuha se, kar je prinesla prva babi, če ostane kdo lačen, se zateče v hladilnik ali k bonbonom. Druga babi je spet pri križankah, neumorna pomivalka prva babi po pomivanju igra z vnukom šnops, dinozavre, tombolo ali »na štiri zapored«. Naše prijazno zavetišče je balkon, kjer vedno malo pihlja in se kopalke »vluft« posušijo.

Po peti smo spet na obali v blaznem živžavu, vročini in drenu. Ponovimo dopoldanski obred in se umaknemo v svoj apartma. Lahko bi šli na promenado, če bi se kdo namesto nas preoblekel in očedil, ker tega ni, grem z veseljem z vnukom namakati trnek, ker je zvečer lepo hladno, malo pihlja, sonce počasi zahaja, vesel vnuk vleče ribice iz morja in jih vam vrača, ker so premajhne in tako naprej. Pogled na pristanišče, mesto, plavila, svetilnike, promenado je enkraten, kot bi sanjal. Večerja je ali pa ni, po želji. Potem to vse ponavljamo cel teden! Temu se v današnjem času reče počitnice.

Ste vi bolj prizadevni na morju?

Potujemo na morje, 10. julija 2022

Novo mesto se nahaja sredi travnikov in gozdov, včasih prepredenih z žitnimi polji in številnimi vasmi in zaselki, okoli njega je polno gradov, vsi so v ruševinah, okoli njega je mnogo rek s Krko na čelu, ki kot kraljica domuje na obsežnem območju in daje prepoznavni pečat vsemu, kar se ob njej rojeva ali umira.

Če gremo Novomeščani na morje nas pot vodi skozi Kočevske gozdove in Gorski Kotor, Vozimo se par ur po pokrajini, ki še ne pozna posledic krize onesnaževanja čeprav se okoli poti nahajajo tovarne, kmetije, gozdna gospodarstva in drugih dejavnosti. Po na morje poteka najprej ob reki Krki, ki ji sledimo vse do Zoizove železarne na Dvoru, čisto majhen del te poti poteka nad globoko sotesko, ki je začne z gradom Soteska, se strmo dvigne nad reko Krko na kateri še vedno delujejo mlini in se uravna pred Dvorom. Ko zapuščamo Krkino sotesko, smo že v Kočevskih gozdovih in ob cesti ni drugega kot gozdno drevje bujnega rastja, vse zeleno, vse divje in nepredvidljivo vse do Kočevja.

Ta prelepa zeleno obrasla pokrajina me spominja na zahtevne vojaške vaje, ki smo jih opravljali v akcijah Nič nas ne sme presenetiti. Tam smo bili zato, da smo si izmenjali mnenje in načrte, kako bomo kot nepogrešljive organizacije delovali v primeru izrednih razmer ali vojne. Organizatorji vaj so nam pripravili pravo vojno vzdušje, tanki in vojska ob poteh, po katerih sem tej armadi in prebivalstvu zagotavljala preskrbo z gotovino in opravljanje plačilnega prometa ter nadzor nad porabo v vojni omejenih sredstev. Povezave z emisijsko banko so zagotavljale posebne straže za varovanje prevozov, povezave z organi oblati pa so zagotavljale vaške straže, saj so v vojnem stanju pridobili določene pristojnosti številni lokalni organi ljudske oblasti.

Ko smo se danes na poti na morje pripeljali v to gozdno kraljestvo, se mi je vse to dogajanje izpred štirideset let samo od sebe prikazovalo v mislih in spet me je preletel strah, da ne bi kaj pozabila ali napačno storila. Vse do Kočevja sem razmišljala o tem in o orožarskem skladišču orožja, ki se hvala bogu ni nikoli uporabilo ter odšlo na Odpad zaradi zastarelosti. Nesmiselne naložbe človeka in družbo obremenjujejo da mu zmanjkuje prihrankov za povečevanje blaginje.

Od Kočevja do Petrinje se v spomine vsiljujejo številne kontrole prometne milice in kljub temu številne prometne nesreče, ki se jim ni bilo možno izogniti zaradi slabo speljane cestne trase. Danes je tega dosti manj in strah obstaja le, da bi na cesto prisopihala kakšna zavarovana žival, kar Lovsko društvo skrbno nadzira in če ji kaj storiš tudi hudo zaračuna.

Gorski Kotor je danes prepreden s tuneli na hitri cesti Zagreb – Reka vendar še vedno prevladuje zeleno kraljestvo risov, medvedov, volkov in drugih divjih živali kar vzbuja v popotniku spoštovanje do raritete za katero namenoma skrbi človek, da bi jo ohranil prihodnjim rodovom. Z nacionalnim parkom Risnjak, ustanovljenim leta 1953, se Gorski Kotor prevesi proti morju, ki ga obdajajo številna turistična naselja pa tudi stalna bivališča Istranov. Kraljevski pogled na pokrajino in ustvarjalnost ljudi ob njej vse do mostu na otok Krk, ogromnih skladišč energentov, fantazijsko speljane Jadranske magistrale in drugo, kar vse se izgublja v zelenem mladem gozdu Istre.

Je tudi za vas pot na morje prijetno doživetje?

»Tu ste, da boste v življenju nekaj predstavljali in dosegli!«* 9. julij 2022

V Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline sva bila z dr. Božidarjem Voljčem vpisana istega dne. Na priložnostni slovesnosti v Trebnjem sem gospoda osebno spoznala čeprav sem že poznala njegovo strokovno in politično delo. Letos je skupaj s svojimi sošolci klasične gimnazije v Ljubljani praznoval obletnico mature in ob tej priliki poudaril v naslovu podano vsebino, ki so jo njemu in njegovim sošolcem položili na srce profesorji. Kako dragoceno darilo, ki že 70 let deluje za kar je bilo namenjeno, to pa so sporočila takratnemu šolarju, da so v tej šoli zato, da bodo v življenju nekaj predstavljali in dosegli. Res so strokovno veliko dosegli in predstavljajo nacionalno elito na svojem področju delovanja.

Hipotetično si zamišljam svoja vnuka in njuno reakcijo, če bi ju učitelj, ki zanju predstavlja avtoriteto, tako nagovoril. Zagotovo ga ne bi dobro razumela, saj v množiti šolskih programov in obšolskih dejavnosti zmanjkuje časa za razmislek, za dorečenost stvari, za razčiščenje pojma »nekaj predstavljali in dosegli«. Sem pa prepričana, da bi se pozneje, recimo ob izbiri poklica, spomnila na opozorilo drage osebe in to delno upoštevala pri odločitvi. Zanesljivo pa bi se močno oprla na spomin ob delu, ko bi morala v sebi najti dovolj vztrajnosti in discipline za dosego ustreznega učinka.

Za »prmej« seveda ne morem reči, ker to kar sem napisala o vnukih sklepam iz svojih doživetij. V naši družini so starejši nekatere nauke nenehno ponavljali kot na primer: če kaj obljubiš tudi izpolni, bodi potrpežljiva pri delu, spoštovati je treba red in podobno. Otroci smo komaj čakali šolski pouk, pozneje študij v gimnaziji in na fakulteti, da smo imeli mir pred temi opozorili. Po zaposlitvi so se mi ta opozorila vse pogosteje oglašala, najprej zato, da sem sama opravila, kar je bilo treba in, ko sem vodila večje delovne enote, tudi takrat, ko mi sodelavci zaradi osebnih razlogov niso pravočasno ali pravilno opravili določena opravila. Iz pod časti mi je bilo opozarjati, da je dobro opravljeno delo njihova osnovna dolžnost, da ne omenjam drugih opozoril, včasih tudi bolečih, nad malomarnostjo posameznika, špekulacijami in zlo nameni. V nobenem kolektivu niso samo dobri delavci, naberejo se vse sorte ljudje in vodja jih mora obvladati tako strokovno kot disciplinsko, z lepa ali z grda. Ob takih ne prilikah so kot zvonovi v moji glavi zvonila opozorila iz otroških let »bodi pridna, delaj, dobro deluj z ljudmi, ne ponižuj jih, …«. Neverjetno ali resnično in zaradi tega so mi padle v oči besede B. Voljča in srčno si želim, da bi moja opozorila vnukoma ostala v njunih srcih, da bi se jih v stiski spomnila in da bi jima pomagala stisko premagati.

Seveda se zavedam, da se svet spreminja, ljudje živijo hitreje,… Vse to, upam, poleg materialne blaginje, prinaša tudi nekaj zadovoljstva, morda celo sreče. Toda razprave v javnosti nakazujejo, da so vrednote neke družbe tradicionalne, da njihovo spoštovanje pozitivno vpliva na naše duševno razpoloženje. Čeprav jih v različnih časovnih obdobjih različno spoštujemo nas spremljajo od rojstva do groba in se prenašajo iz roda v rod.

*B.Voljč

Kako pa pri vas skrbite za duhovno rast vaših otrok?

Srečevanja kot izobraževanje , 8. julij 2022

Pri opravljanju svojih delovnih nalog so mi zelo pomagala srečanja s prijatelji, kolegi, sodelavci podobnih podjetji ali predavatelji na višjih in visokih šolah. Razen knjig so bila ta srečanja prav za prav presoja mojih namenov kako naj v dani situaciji odločam. Pogosto sem opozarjala »da nobena hiša ne stoji pokonci sama po sebi« in da morajo zato biti v vsaki delovni sredini delavci, ki skrbijo za »hišo« v vsakem primeru ne glede na svoje osebne potrebe oziroma nuje. Tisti, ki so me razumeli, so mi bili najboljši sodelavci in moje odločitve so jim morale nakazovati poti k uspehu. Iz tega razloga sem se veliko posvetovala z ljudmi, ki so imeli praktične izkušnje že za seboj.

Najboljša prilika za tovrstno samoizobraževanje so bila srečanja na seminarjih, posvetovanjih, simpozijih ali Forumih, ki jih je bilo od šestdesetih let preteklega stoletja pa vse do konca tisočletja kar veliko tako v strokovnem kot v družbenem in političnem okolju. Prva posvetovalna srečanja so organizirala stanovska združenja kot so bila Društvo inženirjev in tehnikov, Društvo gozdarjev, Društvo farmacevtov, Društvo ekonomistov, Društvo računovodji in drugi. Na srečanjih smo dokaj konkretno razčiščevali popolnoma strokovne nejasnosti vse dotlej, ko so nas potrebovali upravljavci skupne lastnine. Ko je na primer Skupščina občine morala odločati o lokaciji nove tovarne, so njena delavna telesa poklicala na pomoč Društvo inženirjev in Društvo ekonomistov. Ko so naši delegati po organih upravljanja republike in države odločali o stvareh, ki so presegala njihova znanja, so se običajno povezovali z Društvom računovodij, pozneje z društvom pravnikov. Ko pa je šlo za prve korake avtomatizacije in informacijske tehnologije, smo se društva največkrat odločala za posvet s fakultetami na katerih smo pridobili poklic. Vsak dan smo odkrivali kakšno novo področje, se dogovarjali za možnosti posveta in že je nastal na primer Forum Otočec, ki je združeval razmišljajoče gospodarstvenike Dolenjske in Bele krajine kar trideset let.

Ne vem zakaj smo v samostojni Sloveniji kar pozabili na to obliko združevanja znanja, prakse in ustvarjalne moči v stanovskem in splošnem razpoloženju strok v državi. Posvetov je bilo vedno manj, ne vem, kako je danes v strokovnem smislu z njimi, sem pa ugotovila, da del nalog na tem področju sprejema časopis Delo in se seveda z zanimanjem poglobila v njihova prizadevanja, ker pač pišem blog in želim biti na tekočem kaj se dogaja z mojo stroko. Za akcijo stojijo pomembni pobudniki kot so npr. Kolektor, Petrol, BTC, proizvajalci elektrike in drugi. Organizirajo srečanja gradbincev, energetikov, izvoznikov, Delovih podjetniških zvezd pa tudi zainteresiranih investitorjev v zeleno prihodnost, tujih investitorjev v Sloveniji in celo Zdravje 2022 z dodatnimi podporniki. Udeležencem posvetovanj nudi določene bonitete dostopa do njihovih digitalnih paketov. Prava pot sicer časopisnega informatorja, ki prehaja v sooblikovalca prihodnosti, ki iz golega poročanja vsak dan preseneti tudi s predlogom rešitve ali vsaj nakazuje, kje jo je iskati.

Če smo še nenehno »učeča se družba«, spodbudimo tudi druge kritike in kritizerje, da pridejo na dan s svojimi predlogi za pot v boljše blagostanje večine na svetu.

Kje pa vaša družina poišče oporo za presojo nameravanih odločitev?

Poletni festivali, 7. julij 2022

Poletje ljudi v mojem okolju nekako poplemeniti oziroma bolje rečeno v njih spodbudi potrebo po duševni sprostitvi, doživetjih in občudovanju lepote. Želimo si glasbe, občudovanja vrednih likovnih del, dobre knjige, sprehod po Delfih, živžav Benetk in vpogled v vse, kar nam prikazujejo mediji ali prepoznavamo kot dediščino.

Zagotovo te želje ljudi v veliki meri izpolnjujejo nešteti festivali po vseh večjih naseljih, največ pa seveda v centrih kulture kot so pri nas Ljubljanski festival, v Mariboru Lent, v Novem mestu Poletni glasbeni večeri, v Beltincih folklorni festival, v Šentvidu Tabor pevskih zborov in drugi vse do festivala ustne harmonike v Mokronogu. Tujina je v festivalski ponudbi seveda nepremagljiva. Spomnimo se samo oper v Veroni, koncertov v Edinburgu, prireditev v Salzburgu,… Tu opravijo svoje poslanstvo Turistične agencije, ki načrtujejo poti tudi za kulturne velike dogodke ali pa ne. Program Beletrine na Dunaju zagotovo ne bi spoznala, če Ars Longa ne bi razvila za razstave prilagojenega potovalnega programa.

Ta blog ima namen predvsem ljubitelje dobre glasbe opozoriti, da je program Ljubljanskega festivala res vreden naše pozornosti. Že dosedanje prireditve so bile enkratne, videli pa bomo še Carmen, poslušali Berlioza in Anno Netrebko, spoznali simfonični orkester Kazahstana, sledili taktirki Mutija, se seznanili s Povodnim možem v pop-rok muzikalu in za zaključek uživali v koncertu »Sedem si rož« ob 70 letnici delovanja Slovenskega okteta. Vsej tej lepoti je dodati še mnogo zanimivega in kakovostnega v Cukrarni, Cankarjevem domu in v muzejih v naši prestolnici, kar vse jo uvršča med najzanimivejše poletne festivale.

Pri nas v Novem mestu se bo potepal Rudi Potepuški, imeli bomo teden evropskega filma, uspeli so Novomeški likovni dnevi, čakamo Prifarske, Giannia in Severa Gruina. Festival novomeško poletje bodo popestrili Jani Kovačič, Čedahuči trio in Manca Brlec. Sicer pa vsi javni zavodi ponujajo vsak večer tudi svoj program. Prireditev je veliko, interpreti med najboljšimi, osebno pa menim, da Novo mesto zmore mnogo več in da bi festivalsko novomeško poletje moralo oblikovati naše gledališče in njegov vrhunski režiser Matjaž Berger. Mesto bi privabilo goste iz države in tujine. Seveda pa bi bilo prav, da bi se festivalsko življenje poleti oblikovalo skupaj z javnimi zavodi, ljubiteljsko kulturo in vsaj turističnim gospodarstvom. V ta namen potrebujemo veliki kulturni dogodek ali dogodke, po katerih se izkažejo tudi produkcijske sposobnosti kulturnih ustvarjalcev.

Z veseljem sprejemamo festivalsko razpoloženje saj je to čas in okolje za druženje, za izmenjavo mnenj in načrtovanje. Druženje nas bogati, zbuja v nas kritični odnos do ponudbe in nam razburi duha, da razmišljamo o novih projektih. V kulturi naše države vejejo novi vetrovi tako v oblikovanju, modi in vizualnih umetnostih, podjetniško razmišljanje odpira vrata novim izdelkom in storitvam, kultura bogati javne in družbeno politične prireditve, ugnezdila pa se je tudi po gospodarskih družbah.

Se vaša družina udeležuje festivalskih prireditev?

Nika in Babsy, 6. julij 2022

Iz nekega časopisa, ki je danes prispel v moj nabiralnik, me pozdravlja nasmejano mlado bitje s pobeljenimi skuštranimi lasmi in psičkom v naročju. Takoj sem zaznala, da se mi smeji vnučka Milene iz Stopč, saj ima Nika popolnoma enak obraz kot ga je imela njena babica v najlepših letih. Res lepo jutro, lep nasmeh in še lepše spoznanje, da se mlada Nika ukvarja z izjemno koristnim šolanjem psov za reševalca. Imeli smo z mojima vnukoma to čast, da nas je pred leti sprejela Nikina mama, ko je bila s svojo zlato prinašalko nagrajena kot najuspešnejša reševalka. Poučila nas je kako skrbno se mora psa pripravljati za reševanje, kako odgovorno je reševanje v vsakih, še tako zahtevnih pogojih in kako mora vodnik ravnati s psom, da ta odgovorno opravlja svoje poslanstvo. Nika je od mame pridobila potrebno ljubezen do psov, danes šola pse in vodnike in ima jasen cilj tudi s svojo Babsy, ki je nekaj več kot samo »kauč pes«.

Ne čudi me resnost, delavnost in čut za odgovornost Nike, ima lep vzgled v svojih starših, svojih starih starših in prababici. Do tu sem poznala Nikine prednike, poznam pa tudi Nikinega dedka po materini liniji. Te spoštovane krajane in dobre sodelavce sem imela priliko spoznati v Krki tovarni zdravil in v SDK. Prababica Nike je bila med prvimi krkaši s katerimi sem prijateljevala. Srečali sva se v počitniškem domu v Vrsarju in ostali prijateljic, ko nam je kuhala krasne malice v tovarniški menzi pa vse do njenega nenadnega odhoda v večnost. Nikin dedek je bil pomemben podjetnik v Novem mestu s frizerskim salonom v času, ko je prevladovala družbena lastnina. Babi Nike se je lepo oblačila, bila prijazna in zato priljubljena v svoji delovni sredini. V SDK-ju je oblikovala svoj odnos do skupnega dela in se upokojila kot inšpektorica. Odlično kuha, skrbno gospodari z dediščino in živi za svojega Robita, zaposlenega v Krki kjer je tudi zastopnik enega od sindikatov. Kadar Krka priredi kakšen javni dogodek s srečujeva, pozdravljava in tudi nasmejiva ob debati o anomalijah, ki jih v našem političnem življenju ne manjka.

Kako lepo je slediti ustvarjalnosti velike družine in rodu, ko otroci dopolnjujejo projekte svojih staršev in ti nadaljujejo prizadevanja svojih predhodnikov, vsi v Stopičah, vsaka generacija s svojim domom in vsak dom s svojo posebnostjo. V tem življenjskem tempu mi je poznano tudi delovanje Nikinega dedka. Ko sem ga spoznala je končal srednjo šolo in postajal nepogrešljiv v računovodstvu Krke. Vztrajal je pri svojem delu in bil, za moje pojme seveda, premalo ambiciozen, da bi postal pomembnejši vodja posamezne dejavnosti, kar je bilo v Krki vedno možno. Priden kot mravlja, zabaven in vljuden, značilen predstavnik prebivalcev Težke vode, še vedno se pozdravljava, se razveseliva, če se srečava in zaželiva vse dobro.

Obisk mojih vnukov pri Nikini družini je imel za posledico prihod psičke Pike v našo družino. Drobceno, popolnoma črno bitje se v naši družbi kar dobro počuti, skrbno je negovana, vedno sita, vsak dan večkrat v naravi, seli se iz Ljubljane v Novo mesto, pa na Krk in zopet domov. Vsi imamo Piko radi in zato med nami deluje kot čustveno vezivo, saj si vsi želimo, da bi ji bilo dobro. Njen gospodar pa je najmlajši član družine Gal.

Glede domačih živali sem pogosto v dilemi. Zdi se mi, da so po stanovanjih preveč omejene, morale bi bivati v svojem naravnem okolju, tudi mi bi bili v zagati, če si ne bi mogli urediti človeku primeren dom. Je pa ta dilema v dani situaciji totalno preslišana, domači ljubljenčki so tu in morajo se zadovoljiti s pogoji kakršne zmorejo gospodarji.

Kako pa vaša družina gleda na hišne ljubljenčke?

Kultura in mi, 5. julij 2022

Včerajšnji dan so mi polepšali moji dragi kulturniki iz Krke d. d. ali bolje rečeno predstavniki Kulturno umetniškega društva Krka, ki v tem letu praznuje 50 letnico delovanja. Njegova članica sem od ustanovitve dalje, prva sem mu predsedovala in ga vodila deset let. Predsednik društva Mitja Pelko, mi je ob prisotnosti Simone Kastelic in Ljudmila Kastelec izročil Nagrado Kulturno umetniškega društva Krka za 50 let dela, zvestobe in predanosti. Hvala današnji člani KUD Krka, razveselili ste me in počastili.

Društvo smo ustanovili v času, ko smo z velikimi napori iskali svoj prostor pod soncem v zdravstvu, na trgu, v izvozu, v državi in družbi. Velike načrte smo imeli in uresničevali smo jih lahko ob vse splošni podpori stroke, okolja in družbe kot celote, morali smo dokazovati, da gre za splošen napredek zdravljenja, razvoj območja in prepoznavanje naših blagovnih znamk v svetu ter da bomo s svojim delovanjem in poslovanjem soustvarjali bogato kultura naroda, ki mu pripadamo. V tem času je nastal raziskovalni Institut, načrtom primerno smo se organizirali in za bogatejše kulturnega življenja ustanovili Kulturno umetniško društvo. RTV Slovenija je kar dvakrat svojim gledalcem predstavila naša kulturna prizadevanja, ki so obsegala ljubiteljsko udejstvovanje v Mešanem pevskem zboru, soudeležbo v realizaciji bibliobusa in knjižnega sejma, likovno kolonijo v akvarelu, prizadevanje za zagotovitev ustrezne kulturne opremljenosti delovnih prostorov, varovanje arhivskega gradiva, sodelovanje pri donatorstvu in sponzorstvu, varovanje slovenščine in vse druge kulturne dejavnosti do lokalne dediščine, filmske produkcije in sodelovanja v vodenju kulture v republiki in občini. Imeli smo čudovite navdihovalce in svetovalce kot so bili Slovenski oktet, Radovan Gobec, več kot dvajset slikarjev akvarelistov, Špelo Valentinčič, žal vseh ne morem našteti, poudarjam pa, da smo delali resno in si z vsemi močmi prizadevali dosegati kar se da dobro kulturno vzdušje tako znotraj tovarne kot v okolju.

V petdesetih letih je bilo obilo priložnosti, da je ugled Krke v svetu pomagal utrjevati Mešani pevski zbor, ki je gostoval na vseh celinah. Skrbel je tudi za kulturno vzdušje tržnega dela Krke, ki je deloval v različnih kulturnih sredinah. Zgodovinski je bil njegov nastop na Poljskem ko je z njim zapela polna dvorana zdravnikov in to ni bil edini primer. Upam, da se bo našlo pero, ki bo njegovo plejado popisalo in jo predstavilo tistim, ki s pevskim talentom stopajo danes na oder modernih časov. Zbor se redno pomlajuje, dosega zavidljivo kakovost interpretiranja in je nenadomestljiv pri reprezentativnih dogodkih Krke d.d. Srečno tudi v prihodnje!

Nekatere dejavnosti KUD Krka so se opustile, mnoge dodale. Ocenjujem, da je najdragocenejši dodani del Založništvo zgodb in poezije zaposlenih v Krki. Knjižni sejem, Gledališki klub in Galeriji v Novem mestu in v Ljubljani sta klasika KUD-a, organiziral se je Oktet, skratka, društvo je ustvarjalno že petdeset let in zasluži si svoj jubilejni praznik.

Svoj prispevek k delu društva ne morem ocenjevati, mi je pa dalo misliti, ko so od podelitvi priznanja poudarili, da se zahvaljujejo za dobro izbrane in postavljene temelje kulturnega delovanja. Res je, da smo na začetku zelo skrbno pristopali, morala sem poročati tako vodstvu kot predstavnikom zaposlenih, delo smo morali načrtovati in veliko nalog je bilo, pa tudi veliko prelepih dogodkov, veselja, petja in odganjanja skrbi pri ustvarjanju Krka d.d. Hvala člani KUD-a Krka da v kulturi uresničujete naše in svoje sanje!

Ste tudi vi član kakšnega društva, da v njem ustvarjate?

Rodoslovje, 4. julij 2022

S tem blogom bi vas želela spodbuditi k spoznavanju zanimive dejavnosti imenovane rodoslovje. Kot pravijo strokovnjaki, je to pomožna zgodovinska veja, ki se ukvarja z dokumentiranjem sorodstvenih vezi in te imamo vsi v vseh časih in v vseh krajih.

Proti koncu osemdesetih let preteklega stoletja sem zasledila, da se v Sloveniji ustanavlja rodoslovno društvo in kmalu sem imela to čast, da sem osebno spoznala rodoslovnega strokovnjaka Petra Hawlino. Prizadevala sem si oblikovati rodovnik velike družine, ki sem ji pripadala, imela sem že osebni računalnik, razumela pa sem tudi pripadajoči rodoslovni računalniški program. Ker ni šlo vse gladko sem postala tudi naročnik časopisa Drevesa, ki ga je izdajalo društvo. Čeprav sem imela veliko volje, da se dobro poučim o izdelavi družinskega rodovnika, so mi to preprečevale delovne dolžnosti. Odložila sem raziskavo svoje rodbine in jo nadaljevala šele po štiridesetih letih.

Na moj jubilejni praznik sem povabila žive bratrance in sestrične ter njihove družine, vnuke in pravnuke na družinsko srečanje in jim na tem srečanju razdelila družinski rodovnik, žal le za pet kolen. Na platnu sem ob predstavitvi prikazovala tudi stare slike predhodnih generacij in jih povezovala z računalniško izdelanim rodovnikom v katerem so bili zajeti tudi vsi prisotni. Nisem tako doma v računalništvu, da bi bilo vse brezhibno, toda že to, kar sem jim ponudila je spodbudilo res izjemen interes mojih družinskih sodobnikov. Rodovnik jih je spomnil na njihove stare starše, na praznovanja godov, porok in drugih družinsko pomembnih dogodkov, iz rodovnika so zaznali, da niso sami, da na pogrebe prihajamo kot pripadniki iste rodbine. Razživeli so se, komentirali, opozarjali na pomanjkljivosti in predlagali dopolnitve, saj so se v času priprave rodovnika že rodili novi otroci, ena teta je umrla, dva sorodnika pa sta se poročila. Boljše družinsko srečanje ne bi mogla želeti, zadovoljni smo se poslavljali in obljubljali, da bomo skupno dopolnjevali začeti rodovnik in ga po možnosti razširili tudi na žensko področje.

Od opisanega jubileja je minilo kar nekaj časa, sama sem se utrudila in sprejete obljube se v celoti niso uresničevale. Pa nič za to, je pa naraslo dopisovanje, razvile so se poti do informacij, kaj se s kom dogaja, stiske v katerih se je znašal in radosti zaradi katerih je srečnejši.

Ob tej vročini ne moremo po opravkih ali na vrtove, tudi kmetje so v poletni vročini opravljali bolj dela v kleteh in senikih ali v hiši. Poskušajte po svoje popisati svoje sorodnike, prednike in potomce, vsaj ime in priimek, leto rojstva in smrti. Lahko pa iz računalnika izpišete Družinski list in zaprosite sorodnike, da vam izpolnjenega vrnejo. Dobro je, če spoznate računalniško tehniko, da boste podatke lažje urejali, lahko pa rodovnih izpišete tudi brez njega. Pomembno je, da koga ne izpustite in v ta namen se lahko povežete z arhivi in župnišči ter drugimi ustanovami npr. tistimi, kjer so delali vaši sorodniki. Vaši radovednosti bodo povsod naklonjeni. Seveda pa morate delati sistematično, podatke med seboj primerjati in skrbeti, da jih ne pripišete osebi na katero se ne nanašajo. Iz tega razloga se boste raje naučili uporabljati za rodoslovje prikrojene računalniške programe.

Če vas zanima zgodovina vaše rodbine boste na podlagi zbranih podatkov lahko sestavili kroniko, napisali prispevek za primeren časopis ali pa napisali knjigo. Družinske zgodbe so danes izjemno brane in želene, javnost jih nagrajuje, iz njih se lahko marsikaj naučimo.

Je vaše sorodstvo številno, poznate vse?

Prepoznavanje nevarnih rudnin za okolje, 3. julij 2022

Vremenoslovci že nekaj časa nakazujejo v barvah kako nevarna postaja vročina za naše neposredno okolje in Evropo. Rdeča pomeni ukrepajte. Živim v južnem delu Slovenije in rdeča se vse pogostejše ob osmih zvečer izkazuje v rdeči barvi, morala bi ukrepati toda kako? Odpiram/zapiram okna, zračim prostore, v urah največje vročine počivam,… ampak, noge bolijo, nesposobnost za delo narašča, žeja se povečuje, … moji ukrepi so neučinkoviti. Brskam po medijih, kaj v zaščito proti nenaklonjenim vremenskih razmeram počnejo drugi, pa, vsi jadikujejo, spremeniti se ne da kaj dosti, ukrepalo naj bi se dolgoročno.

Ponovno proučujem, kaj so glede izboljšanja podnebnih razmer do sedaj obljubljali in kaj storili največji in zato najpomembnejši onesnaževalci?

So šele pri ugotavljanju, katere surovine, ki jih črpajo iz zemlje v perujskih, afriških, kitajskih in drugih velikih rudnikih so za sodobne nepogrešljive pametne telefone, baterije, vezja in podobno sodobno ropotijo nujna in kako jih bodo zagotovili, če se narodi ne bodo hoteli več ukvarjati z rudarjenjem nevarnih rudnin. Da bi porabo litija, bakra, nafte in drugih nevarnih snovi zmanjšali ali celo opustili mediji še niso poročali. Upor Srbov proti odpiranju rudnika litija v Srbiji je bil pogumen in pravilen, strupi naj ostanejo, kjer so.

So nam pa mediji že sporočili, da predvsem strokovnjaki trdijo, da smo se popolnoma narobe lotili varovanja okolja, ker je najprej potrebno spremeniti družbene odnose med bogatim severom in vse bolj revnim jugom. Uh, katera Vlada se bo tega lotila in koliko generacij bo potrebnih, da bo sever svoje dobičke prostovoljno delil z vsemi ljudmi na svetu? v tem trenutku je to nepredstavljivo, saj še energentov ne moremo zagotoviti zaradi vojne iz trme, ki muči Ruse in Ukrajince, da se ne dogovarjajo.

Mi, potrošniki, smo tiho, še naprej kupujemo tudi tisto kar nujno ne potrebujemo. Kaj nam bo nudila v prihodnje narava pa kot, da se nas ne tiče. Dejstva so res žalostna, vročina bo naraščala, obstaja nevarnost, da se bomo grizli med seboj zaradi inflacije namesto naftnih in plinskih dobičkarjev. Grem nabaviti drva, da, kot sporoča OECD, me ne bo zeblo pozimi.

Gledam portrete sodobnih znanstvenikov na TV, poslušam, kaj vse so odkrili znanstveniki Izraela, berem o ugotovitvah sociologije glede dilem, kako naj se družba organizira, da bo ostala zdrava, ustvarjalna in praktična, spremljam ukrepe mednarodnih institucij, ustanovljenih za reševanje problemov skupnega pomena za svet, … vse to kot zgleda, ne zagotavlja večini prebivalstva, blagostanja in predvsem ne varnosti.

Kako se bomo zavarovali pred vedno bolj neprijazno naravo bo spet odvisno od naše osebne iznajdljivosti in preudarnosti. Spremljali bomo uspešne odločitve v okolju in jih upoštevali. Veliko vprašanje pa je, če bomo še tako nekritični in radodarni pri načrtovanju naših skupnih potreb.

Lučka Kajfež, Dušan Plut, … Ekologi brez meja, nam ne bi priskočili na pomoč?

Kako se boste pred naravnimi težavami zavarovali v vaši družini?

Krka d.d. 2. julij 2022

Krke d.d. me seznanja z delničarjem namenjenimi informacijami, ki jih skrbno proučujem zato, da približno vem kako močan je v poslovnem svetu ta naš dolenjski velikan. To počnem z veselje, saj sem bila kar osemnajst let v njem zaposlena, z njim sem delila dobro in slabo in vse drugo kar je pripomoglo, da je Krka d.d. danes, največji davkoplačevalec in najdonosnejša slovenska firma, ki posluje od Vladivostoka do Lizbone in daje dober obilen obilen kruh preko 11000 zaposlenim. Ocenjujem za potrebno, da vsak državljan Republike Slovenije ve, kje je Krka d.d. danes in kaj je realno pričakovati od nje v prihodnosti.

V preteklem letu so za 16 milijard proizvedenih tablet in drugih izdelkov ustvarili milijardo in 565 milijonov EUR prihodkov, 308,2 milijona EUR dobička in zdravstvu zagotovili 1.486 novih zdravil in novih oblik zdravil. V bistvenih kazalcih poslovanja dosegajo povprečne rezultate svetovne farmacevtske industrije. Osredotočeni so na rezultate, zatrjuje predsednik uprave in pribije, da bodo doseženo rast v preteklosti ohranjali tudi v prihodnje kljub povečevanju tveganj zaradi poslovanja z državami v vojni. Pomembno je zlasti njegovo sporočilo: »pri vsaki odločitvi imam v mislih Krkin napredek. Kar je dobro za rast gospodarske družbe, je dobro tudi za zaposlene in za delničarje, pa tudi za ožjo in širšo družbeno skupnost in seveda za bolnike, ki jim z našimi izdelki pomagamo ohranjati zdravje.«*

40 % lastniki Krke d.d. so domače fizične osebe, 27% lastništva imajo državni skladi Republike Slovenije in 21% mednarodni vlagatelji. Krka d.d. je torej v domačih rokah in upajmo, da bo naša domača firma tudi ostala. Krka se je zavezala osrednjim trajnostnim ciljem Združenih narodov in to (3)zdravju in dobremu počutju, (4) kakovostnemu izobraževanju, (5) enakosti spolov, (8) dostojno delo in gospodarska rast,(9) industrija, inovacije in infrastruktura, (12) odgovorna poraba in proizvodnja, (13) podnebni ukrepi, (13) mir, pravičnost in močne institucije. Oblikovala in sprejela je tudi bistvena trajnostna (ESG) področja, ki jih bo uresničevala v poslovanju. Posodobili so načrtovano strategijo za prihodnjih pet let, izhodišče te strategije temeljijo na poglobljeni analizi Krkinega položaja v svetovni generični farmacevtski industriji. Njihove osnovne zaveze po tej strategiji pa so povprečna 5% letna rast prodaje, nove terapevtske skupine zdravil, dolgoročne poslovne povezave, namenska sredstva za razvoj 10% od prodaje, naložbe, stabilna dividenda, digitalizacija in trajnostni razvoj.

Še mnogo dobrih stvari odkrivajo svojim lastnikom, ki jih bodo poskušali uresničevati, ki so njihove poslovne priložnosti in seveda veliko upanje bolnih. V preteklosti so bili izjemno spretni in so na trgu delovali kot zaupanja vreden ponudnik. Mene veseli, da imajo posluh za konkretno uresničevanje družbenih sprememb v odnosu do narave, socialnih gibanj in modernizacije. Njihove odločitve so bile zaupanja vredne za kar so bili na trgu tudi nagrajeni in ni videti razlogov, da jim ne bi zaupali tudi v prihodnje. Pa ne samo tisti, ki smo čustveno in materialno navezani na Krko d.d. in tam zaposlene, predvsem gre za zaupanje zdravstva in bolnikov. Njihova zdravila zdravijo, pomagajo, blažijo, … če si bolan hrepeniš po njih, Ta trend želijo v Krki nenehno izboljševati, ponuditi še več predvsem pa ponuditi boljše. Naj vam uspeva!

Biti dober pri koristnem delu naj bo cilj vsakega od nas! Kaj menite?

*Utrip,junij 2022,27

Čudni posebneži, 1. julij 2022

Sem radovedna in zato prebiram kar mi pride pod roko, gledam tudi dolgočasnejše oddaje, predvsem pa brskam po različnih virih, da bi se iz poplav tendencioznega dokopala do dejstev. Na teh svojih poteh naletim tudi na izjave, ki nikakor ne spadajo v javnost. Na primer na TV3 neki gospod vsak dan razpreda o politiki na način kot da samo on ve kaj je prav, Mladina je zabeležila izjavo: Mi informativnega programa RTV sploh več ne rabimo, imamo Novo 24, …, v Državnem zboru (DZ) se neki gospod nenehno krega na nas volivce, že poznani gospod, ki nas je okradel za stroške referendumov naj bi se že pripravljal na »cunami referendumov«, DZ se že od volitev dalje duši v množici predlogov zakonov predhodne vlade kar naj bi po poročanju medijev bistveno oviralo delo nove vlade in jo onemogočilo, da se organizira glede na naloge, ki jih je sprejela pred volitvami. Še veliko bi lahko naštela a naj omenim le še Petra Klepca, ki je kot strokovni poznavalec prav za prva postavil »piko na i« v zadnji številki SP Dela.

Kaj naj si ob takem stanju duha o ljudeh na najodgovornejših položajih, misli volivec, občan, krajan, ki živi v prepričanju, da so mu stranke ponudile v izvolitev kompetentne kandidate, zdaj pa jih spoznava ko slabe, večini škodljive, zlonamerne, da ne rečem zlobne in vase zavarovane egoiste. Pa to ni najhujše. Vprašati se moramo zakaj ti čudni posebneži brez sramu pred volivci in pred družbo kot celoto, počnejo taka ne etična dejanja, nas žalijo, naše potrebe prezirajo in se z vsemi močmi vojskujejo za ohranitev pristojnosti, ki so jih z volitvami izgubili. Zakaj imamo že 31 let vojno stanje? Naj že enkrat nek pristojen strokovni organ ugotovi koliko nas ta trideset letna vojna stane ter kakšne so njene materialne posledice. Račun za to vojno je izstaviti tistim, za katere se ugotovi, da ne spoštujejo zakonodajne določbe o družbeni odgovornosti in so škodljivi za Slovenijo.

Veste dobro, da je končanje te vojne nujno za razvoj in blagostanje Slovenije. Vse vlade do sedaj so vrgle puško v koruzo, napoveduje se že, da tudi ta vlada ne bo ravnala drugače. Vidimo, da se je organizirala kot je zahteval in odredil gospod v DZ, ki nas nenehno zmerja. DZ in mandatar sta samo pokimala. Beremo, da vlada dviguje roke ob problematiki zamenjave veleposlanikov, RTV SLO protestira, benti, režijo pa se jim odločujoči posamezni člani Sveta. Bo za Šarcem, Bratuškovo, Cerarjem, … moral, po nalogu gospoda iz DZ, ki nas zmerja, odstopiti tudi Golob in njegovi morebitni nasledniki. Pa, dragi Slovenci, kaj se gremo? Govorimo o draginji, zaradi enega človeka v Sloveniji pa brez besed ali upiranja mečemo denar skozi okno za volitve, za spore, za neefektivno delo za škodljive odločitve,… Prihaja inflacija, mi pa mirno plačujemo stroške 30 letne vojne tistim parlamentarcem, ki s svojim delom škodujejo delu DZ in občemu dobru. Smo še sposobni zaščititi svoje zaslužke? Je še kje kdo, razen gospoda v DZ, ki nas zmerja, ki bi bil pripravljen voditi vlado, če bo tudi Golob vrgel puško v koruzo. Mu lahko pomagamo, mu hočemo pomagati, hočemo sploh končati to 31 letno vojno?

Lahko pa mi, volivci vržemo puško v koruzo, kot domnevam, da je storilo slovensko gospodarstvo saj se, hvala bogu, brez politike uspešno ohranja in razvija. Hvala vam gospodarstveniki, da ste v tej vojni že izšli kot zmagovalci. Ne dopuščajte, da se tridesetletna vojna širi v tovarne in delavnice vaših podjetji in vas naj ne motijo čudaški posebneži, ki grenijo življenje javnemu dobru.

Nekoč bomo našli Vlado, ki se bo iz naše zakonodaje, prilagojene gospodu v DZ, ki nas zmerja, odstranila vse od njega zahtevane tja vgrajene določbe, ki mu že 30 let omogočajo vojno vladanje nam vsem drage Slovenije.

Kako pa vi doživljate to vojno gospoda v DZ, ki nas zmerja?

Praznovanje pol leta, 30. junij 2022

Konec leta nas čaka vsako leto Silvester, najdaljša noč v kateri delamo obračuna za preteklo leto in načrte za prihodnje. Do nedavnega sploh nisem vedela, da so tudi narodi, ki praznujejo na današnji dan »Pol leta« o čemer je pred dnevi obširno poročala televizija Zagreb.

Korčula v Dalmaciji si močno prizadeva, da bi bili gosti, počitnikarji in izletniki z obiskom pri njih res zadovoljni. Kot trdi danes sedemdeset letna Korčulanka, ki je poročena v Novem mestu, se pri njih na Korčuli vsakega pol leta ljudje zberejo sredi mesta, oblečeni v starodavne in sodobne noše kar pač kdo želi ali ima in se s transparenti, godbo in veliko veselega razpoloženja, pomikajo v koloni tam, kjer je največ gostov bodi si v lokalih ali na ulični ponudbi. Mimohod oziroma udeleženci povorke se ob koncu parade pomešajo med goste s katerimi veselo rajajo do zgodnjega jutra. Prireditev organizira turistično združenje tako, da mobilizira čim več meščanov. Njihove ideje, predvsem pohodno pot povorke in pestrost parade, meščani usklajujejo, da zagotovijo obisk parade tam, kjer se zadržuje največ obiskovalcev.

Pozanimala sem se kako je prireditev nastala, zakaj praznik Pol leta in kako se povezuje z tradicionalnimi prireditvami v Korčuli na katerih uspešno sodeluje tudi Anton Podbevšek teater iz Novega mesta. Zgleda kot da so Korčulani hoteli starodavni Moreški dodati nekaj novega, sodobnega in bolj prilagojenega današnjemu času. Novo leto praznujemo vsi, ne glede na vero, osebno prepričanje ali kar koli posebnega. Želja Korčulanov je, da si svojim gostom pričarali veselo novoletno razpoloženje zdaj, ko so daleč od doma, da se spočijejo in razvedrijo in samo bolje jim bo, če bodo svojo poletno zabavno izkušnjo ponovili na Silvestrovo. Korčula ustvarja pač novo tradicijo v čast polletju, polletnemu solsdiciju – najkrajši, najtoplejši in najzabavnejši noči sredi Jadrana.

Kot je možno razbrati iz zabavnega tiska naše južne sosede pa Korčulani ne iščejo edini nove poti za dobro počutje na počitnicah. Nekateri obmorski kraji ustvarjajo tradicionalno prireditev »ob 12 uri« določenega dne ob polletju in jo navezujejo na krajevno ali versko izročilo. So mesta ob obali, ki prirejajo polnočno shajanje na svojih zgodovinsko pomembnih krajih ob svetlobnih efektih in liturgični glasbi, so pa tudi taka, ki v svoj zabavni program namenjen gostom vpletajo zanimivosti iz zgodovinskih povezav evropskih krajev od koder je največ gostov. Zanimivo in pestro kulturno dogajanje bogati tržno ponudbo najpomembnejših destinacij Jadrana z vrhunsko kulturno krono morskimi orglami v Zadru. Spoštovanja vredno obiska!

Iz glave mi ne gre opozorilo psihološko izobraževalne stroke pri nas, ki pravi, da mora vsak otrok tudi v gledališče, v kino, na razstavo, na koncert, v knjižnico,…. Veliko vprašanje je ali to zagotavljamo svojim otrokom, vnukom? Kako se bo bogatilo njihovo znanje in vedenje, če ne bodo poznali kulturnih dosežkov, predvsem pa njihovih vplivov na obnašanje in ustvarjanje družbe. Je počitniški čas morda pravi, da se nališpani in lepo oblečeni, podamo tudi na lokalni koncert pevskega zbora ali na razstavo likovnih umetnikov. Rekla bi, da moramo poskrbeti za brezskrbno druženje in zabavo, da pa mora to spremljati klasična kulturna ponudba z vključno etičnim pridihom obnašanja in ravnanja. Destinacije za počitek torej skrbno izbirajmo, ni nujno, da so samo mirne, sredi življenja pridobimo največ izkušenj in ob dogodkih kulture hranimo svoje misli z najžlahtnejšimi dobrinami.

Kaj boste letošnje poletje pripravili dobrega svoji družini, da bo okrepila dušo in telo?

Letni dodatek upokojencev, 29. junij 2022

Draga država, zahvaljujem se za letni dodatek, ki ga boste dodali tokrat pokojnini kljub temu, da vas iz vseh koncih in krajih kličejo za finančno pomoč in kljub temu, da je upokojenska stranka utihnila. Čeprav sem bila med ustanovnimi člani upokojenske stranke in sem še vedno simpatizerka političnega povezovanja upokojenih pa zdaj ne vem ali je prav, da smo jo izbrisali ali pa je to samo posledica neorganiziranosti in bo slej ko prej Biserka prepričala upokojence, da nam bo bolje, če dobimo svoj urad pri vladi kot svojo stranko izven Državnega zbora. Jasno je le, da so na vrsti mlajši upokojenci, ki bodo pač poiskali sebi ustrezne poti za dialog z oblastjo.

Ta blog sem prav za prav namenila razmišljanju o predlogu nekaterih aktualnih politikov, ki so že tudi javno povedali, da bi bilo med upokojenci potrebno poskrbeti za večjo solidarnost ker da so razlike v pokojninah prevelike. Enim ni zagotovljeno niti doseganje praga revščine, drugi pa si lahko privoščijo tudi naložbe. Občutila sem ta mnenja kot trend, da naj bi se postopoma uveljavljala uravnilovka znotraj razpoložljivih sredstev za pokojnine v državi. Ko sem torej prejela današnji letni dodatek, najnižji seveda že vsa leta, me je to samo prepričalo, da država išče prihranke tudi tako, da izbranim vrstam upokojencev doda manj, drugim pa v različnih razredih več.

Predno bomo upokojeni pristali na uravnilovki bi bilo prav, da se z ustrezno strokovno analizo ugotovi pravičnost takega posega države v delitev sredstev za pokojnine ne glede na izvor teh sredstev in ne glede na smotrnost gospodarjenja z njimi. Na delovnih mestih, za katera sem imela kompetentno znanje, sem prejemala trikrat višjo plačo, kot so jo v povprečju imeli moji sodelavci. Danes je ta razlika neprimerljiva, dosega tudi štiridesetkratno povprečno plačo podrejenih. Menim, da zato moja pokojnina in pokojnina upokojenca z današnjim razmerjem v plači ne moreta na enak način zagotavljati solidarnost znotraj upokojencev. Oba sva dobila najnižji znesek, pokojnina danes upokojenega pa je določena po današnji najvišji pokojnimi, ki je seveda bistveno drugačna kot je bila v času moje upokojitve. Ker gre tu za odnose znotraj razporejanja tudi od države določenih sredstev za pokojnine ocenjujem za potrebno, da se v to problematiko poglobi Zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zavod je strokovna organizacija, ki razpolaga z dovolj znanja, da poskrbi za pravičnejšo razporeditev skupnih sredstev med upokojenimi.

Naročena sem na revijo Vzajemnost, ki prinaša tudi obširne informacije iz področja delovanja omenjenega Zavoda. Preberem vse vendar o sistemu upravljanja premoženja upokojenih, njihovega plemenitenja in njihovih naložb res malo vemo ali nič kljub temu, da mu v celotnem življenju dajemo vsi zaposleni na razpolago toliko svojih zaslužkov kolikor določi pristojni organ. Dobro bi bilo poskrbeti, da ta, strokovno najbolj kompetenten Zavod, proučuje razmerja upokojenih tako do družbe, kot do države, pa tudi delitve mase upokojenih ter opozarja na zastarelost ali nesorazmerja v sistemu.

Življenje prinaša nove zahteve, zato se morajo uzakonjeni sistemi nenehno izpopolnjevati ter pri tem omogočati višje blagostanje tistim, katerim so namenjeni. Predlogov za modernizacijo sistemov naj bo čim več in ni dobro, če o njihovi usodi odločajo le državni organi oblasti.

Ste kdaj pomislili, kaj se dogaja s prihranki, ki ste jih leta plačevali za svojo varno starost?

Poletje v mestu, 28. junija 2022

Če ima mesto skupen tradicionalen javni prostor, se njegovi prebivalci pomešajo med obiskovalce in javni prostor postane nepogrešljiv za druženje. Če v njem s programi tekmujejo še eminentni javni zavodi je seveda vsak dan poln dogodkov za vsakogar. Dopoldne kramljanje starejših in zdaj v počitnicah tudi mlajših v restavracijah in slaščičarnah po pločnikih, vrtovih, povsod, kjer je možno postaviti mizico in stol. V uradnih urah mestnih oblasti, se po njem razkropijo ljudje, ki potrebujejo uradne papirje ali vodijo uradne in sodne postopke. Potem se mesto segreva ali hladi in po peti uri so tu že otroci, željni norčij, zdaj v vročini sladoleda in igric. Večer je že kar prenapolnjen, izbirati je treba med zanimivimi dnevi gledališča, likovnikov, književnikov, galeristov,…in za mene najboljša ponudba posebno Goge, ki po vsebini bogati že kar Evropo, da o Balkanu in naši državi sploh ne govorim. Evropski najboljši filmi »pod zvezdami« ali na Grmu so kulturna poslastica, vrstijo se Poletje v mestu, Novomeški poletni večeri in seveda Likovni dnevi, nepozabna srečanja z likovniki iz vseh vetrov vendar mesto vidi in doživi vsak drugače.

Šport cveti, otroci na mivki, družine na reki Krki, kolesarji imajo svoje avenije, ki si jih pešci ne morejo privoščiti, pohodniki dobivamo kar dve nove brvi čez Krko in Šmihel bo vsak čas mesta četrt. Športnih dogodkov bo gotovo še več, saj je mesto polno mladine, pozna pa se tudi, da postajamo univerzitetno mesto.

Težko bi se našlo kaj od dejavnosti prostega časa, ki v našem mestu ne bi imelo vsaj zametkov. Meni je seveda najbližja knjiga in zato nad vse draga institucija Knjižnica, ki izposoja tudi semena. Moja prijateljica v San Franciscu bo letos vrnila lani izposojeno ajdo, ki jo je tam zasejala in jo bo koncem poletja požela ter seme vrnila Knjižnici Mirana Jarca Novo mesto. Sama preberem kolikor morem od njihove bogate zaloge, občudujem pa jih tudi, kako lepo skrbijo za Novomeško Rastočo knjigo.

Več let sem kljub obilici dela, obiskovala pretežni del dogodkov, posebno kulturnih. Užitek je bil zvečer v mraku posedati na prireditvah tako v mestu kot v okolici, na primer na Drski ob kamniti mizi ali na vrtovih Muzeja. Sedanjo ponudbo mesta ni možno več niti v celoti spoznati, kaj šele obiskati izjemne prireditve. V spominu mi je ostal obisk kulturnega ministra V. Simonitija, komu je Simulaker predstavil svoj in mestni kulturni program. Po obisku sem oblikovala mnenje o njem in predlagala, da bi ga dopolnili na dejavnosti vseh zavodov in vseh, tudi šolskih ljubiteljskih dejavnosti. Usode predloga ne poznam, dejstvo pa je, da smo Novomeščani vsak dan bolj obdarjeni z prireditvami in bi zato lahko bilo pričakovati tudi povečanje državljanske in mestne zavesti za skupno dobro in duhovno rast ter s tem izboljšanja svojega položaja v kulturni ter športni produkciji regije in države.

Vse to bi moralo biti dobro tudi za razvoj in donosnost gospodarskih dejavnosti mesta, posebno pridobitniškega izobraževanja, zaposlovanja mladih z modernimi gospodarskimi projekti, turizma, mednarodnega povezovanja, gostovanja po svetu in še mnogo drugega. V preteklosti se je o tem mnogo govorilo kot na primer, da bodo zabave povečale število gostov tudi Otočcu in Termam, kjer pa prireditve še vedno niso magnet za povečanje števila gostov. Čas je, da se za kakovostne prireditve začnejo odpirati in krepiti medsebojne vezi dejavnosti, ki jih premoremo, ne glede na njihovo statistično uvrstitev.

Kaj menite, je z dejavnostmi za prosti čas možno povečati dohodke mestnega gospodarstva?

Vročina, 28. junij 2022

Že nekaj dni se kuhamo v vročini, imamo glavobole, smo leni in nesposobnost opraviti potrebna dela. Rada bi zagotovila prijeten počitek mlajšemu vnuku, ki je pri meni medtem ko se njegov starejši brat še muči na treningu v odbojki na mivki. Sprašujem mojega mlajšega kaj bi mu odgovarjalo; kopanje v toplicah, sprehod s Piko, pospravljanje sob, kino, … nič, pa daj ti kakšen boljši predlog, mu pravim, ja igrice. Sedi na kavču, nekaj časa se slišita dva glasova, potem je vse tiho, nekaj laja, Pika se razburi, gleda kužka v računalniku in laja vanj. Midva se seveda na glas reživa, jo slikava, toda pika je že na bakreni plošči, ki je hladna in spi. Ponovno poskušam; greva v mesto, kaj drugega. Kategoričen ne. Perem perilo, morda se bo v tem času odločil, že likam pa še vedno nič in zato zaključim, da bo kar bo, sama pa situacije ne bom poslabševala z vprašanji. In zdaj čakam.

Sinoči sva se pogovarjala kaj počnejo njegovi prijatelji in sošolci. Večina je na morju, drugi doma poležavajo na kavču in igrajo igrice na telefonu ali računalniku. Zgleda, da je to želja, potreba in zabava želena v počitnicah naših najstnikov, poleg tega potrebujejo samo še piciče, pico ali sendvičke pa »srečo na vrvici« in njihove želje so izpolnjene.

Povprašujem obiskovalca, kako se njegova družina izogiba posledicam vročine; zapiramo okna, ponoči zračimo, če ne pomaga se selimo v kletne prostore. Pa tudi kaj delate? Ja, od petih do devetih zjutraj obvezna dela na naših zemljiščih, nič drugega, potem se držimo v hiši. Povprašujem počitnikarje na Krku. Sva v apartmaju, zjutraj in zvečer morje, nujna nabava, predvsem pa mir na balkonu kjer vedno nekoliko pihlja. Delo – nobeno.

Prijateljica in njen partner sta v tej vročini zbolela za Covid – komuniciramo samo po računalniku, pred vročino si pomagata z veliko tekočine, mirom, poležavanjem in brez obveznosti.

Ne bom več naštevala obrambnih mehanizmov, se pa sprašujem, kako v takih razmerah delujejo razne delavnice za šolarje, športne aktivnosti, sprehodi, pohodi in mnogo drugega, kar je ljudem potrebno in kar jim je prešlo v navado. Ne mine dan, da ne bi dobila vsaj dve ponudbi bodi si za izlet, pohod ali delavnico. Prav rada bi šla, toda vročina – ta me zapre v kolikor toliko ohlajeno spodnjo garsonjero v hiši in tam lenarim namesto, da bi kaj lepega doživela v prijetni družbi. Vprašam ponovno vnuka, če bi morda le prebiral Jurčičevega Jurija Kozjaka ali kaj podobnega in morda bova danes zmogla v Knjižnici, kjer je klima, najti kaj ustreznega, da vsaj malo pozabiva na vročino. Ta obsedenost ali bolje, strah pred vročino nas res preveč paralizira.

Klima? V času, ko se govori samo še o zmanjševanju porabe energije in celo na Dunaju iščejo sistem enake klimatizacije za vse prebivalce, se pa res ne mislimo opremljati še s klimo za, recimo, največ en mesec v skupnem številu vročičnih dni. Zmanjševanje porabe energentov je skupen cilj naše družbe in nedostojno bi bilo, če k njegovi uresničitvi pristopamo s »figo v žepu«.

Še naprej bomo poskušali z blagim prepihom in počivanjem preživeti tudi vročino. Prilagoditev je skoraj nujna saj naša klimatologinja dr. Lučka nenehno ponavlja, da bo vse huje in nam s tem nalaga dolžnost, da se vročini primerno organiziramo, prehranjujemo in gibljemo. Z vnukom odhajava v tedensko nabavo, sestavila sva spisek lahke prehrane, ki najinemu organizmu običajno dobro dene. Z veseljem bova eksperimentirala najine hipoteze, da vidiva, kaj zmoreva.

Boste tudi vi poskušali na zdrave načine in varčno premagovati tegobe vročine?

Pika, 26. junij 2022

Danes je nedelja in naša mlada družina je napovedala, da bosta sinova na tekmah v odbojki na mivki, torej ni računati, da se vidimo. Ker je zelo vroče sem se temu primerno razkomodila, prebirala zopet zanimivo Sobotno prilogo Dela, oprala perilo in opravila nujna hišna vsakodnevna opravila. Proti večeru sem se ravno pripravljala, da se s sosedo posvetiva moji še vedno problematični hoji, mi sin sporoči, da bodo čez 3 ure pri meni vsi, razen papagaja Jakoba in da ostaneta sinova pri meni do srede, ko se začnejo njuni odbojkarski treningi. Najprej pomislim, da bodo lačni, prinesite s seboj kruh, potem sem našla kajzerice, »sendvički iz tistega kar imamo«, so bili kmalu pripravljeni.

Moji se pripeljejo, Gal odpre košaro, v nas se zaleti nad vse živahna psička Pika. Pozdravlja tudi sosedo, čeprav jo še ni videla, mene skoraj podre, člani družine jo skušajo umiriti, toda ona se ne pusti in končno obvelja njena. Ko se nas naveliča, se podi z neverjetno hitrostjo po vrtu, ukrade copat, napade žogo, počne vragolije, na miru pa je samo, če sama hoče.

Pika je nekaj kilogramov težka popolnoma črna psička zdaj že v devetem mesecu starosti. Popolnoma črne so celo njene oči in prav težko jih opaziš. Ima krasno pasjo košaro v kateri ponoči spi, sicer pa se v zaspanosti zateka na kavče, tepihe, kraje kjer je vsaj malo sapice, na keramične ploščice in podobne dele prebivališča v katerem se nahaja. Ni izbirčna in se obnaša kot da je povsod doma kamor pride. Je zelo malo, kot kakšen ptiček, vsaj trikrat na dan mora v naravo, najbolj se dobrika najmlajšemu vnuku, ki je tudi največ z njo oziroma brez nje skoraj ne spi niti ne živi.

Predno je Pika prišla k hiši si nisem mogla predstavljati, da bi ob številnih družinskih načrtih lahko poskrbeli tudi za psička. Ko sem bila vprašana ali naj ga kupijo ali ne, sem se naredila nevtralno – da mi je vseeno, da pa so s psom velike skrbi. Popravila sem se, ko sem se spomnila misli sinovega očeta: »živalco pri hiši imajo radi vsi, zato družino združuje« in sem to misel tudi povedala na glas – kar je bilo sprejeto z veseljem.

Pikica je zdaj član naše familije. Samoumevno je, da zanjo skrbita najmlajša, njuna mamo jo vodi v šolo lepih pasjih navad, njun oči se z njeno pomočjo razvedri v igri, mi starejši pa smo predvsem zadovoljni z njeno prijaznostjo.

In kje so problemi? Zadolžena oseba mora ob vsakem vremenu okoli pol sedmih zjutraj vstati in poskrbeti za Pikine potrebe. Se razume, da to velja tudi za dela proste dneve. Se pa navadiš. Med probleme bi štela tudi onesnaževanje po Pikinem obisku narave ob slabem vremenu. Da je bila v sobi Pika spoznaš tudi po črni dlaki na tkaninah, kjer se je zadrževala. Roke se kar naprej umivajo, skrb, da Pika kaj ne poje kar bi ji škodilo in vzdrževanje reda. Vse to ni težko, če veš, da je zato malo bitjice zadovoljno in ti hvaležno.

Ljubezen naj bi trajala okoli 14 let, potem je treba postopati psičkovim letom primerno. To je nad vse težak trenutek, ki ga moj sin in njegov oče nista zmogla. Našega zadnjega črnega prinašalca sem morala sama peljati po injekcijo in njegovega odhajanja še vedno nisem pozabila.

Danes ima vsaka družina neko živalco, zanjo skrbi, jo neguje in ona jih razveseljuje. Morda nastajajo nove potrebe po urejenih prostorih za domače živali, za njihovo bivanje, hranjenje, vzdrževanje higiene in zabavo. Arhitekti o tem že vodijo računa.

Ste ljubitelji živali? Bi poskrbeli za dobro počutje svoje Pike?

Jadran, 25. junij 2022

Otroštvo sem preživela pri veliki družini Jožeta in Pepce Miklič. Imela sem 4 tete in 6 stricev, razen tete Mici so si vsi ustvarili družine in samo eden ni imel otrok. Bratrancev in sestričen nas je bilo kar osemindvajset in še vedno nas je 21. Srečujemo se že vse življenje na pogrebih staršev, tet in stricev ter drugih družinskih članov.

Od nekdaj sem temu delu mojega sorodstva najbolj naklonjena. Ko sem odraščala, sem jih obiskovala na njihovih domovih in doživljala čudovite trenutke v odkrivanju njihovih skrivnosti, iskanju vedno novih stezic in bližnjic, izvirov čiste studenčnice, hrustljavih češenj, debelih orehov in lepih okenskih rož. Tja do svojega petdesetega leta sem jih obiskovala tudi na domu, trpela z njimi, kadar so imeli težave, občudovala njihovo pridnost in prizadevnost da zagotovijo čim ustreznejše razmere za svojo družino, jih tolažili, kadar niso dobili želeno službo ali uspeli kot podjetniki. Tudi oni so me večkrat obiskovali, vezi med nami so še vedno čvrste seveda pa letom primerne. Nešteto zgodbic se je nanizalo in ohranilo, skupno smo jih obnovili ob moji osemdesetletnici.

Stric Janez se je med zadnjimi Jožetovimi sinovi vrnil iz gozdov, v katerih je partizanil več let in tam doživljal res marsikaj težkega. Med drugim mu je pobegnil neki sovražnikov ujetnik in moj stric se je znašel pred partizanskim strelskim vodom. Če ne bi bilo partizanke Juste Bevc iz Hrastnika, ga ne bi več videli. Iz hoste se ni vrnil sam, na veliko presenečenje vseh nas je pripeljal tudi ženo, primorsko partizanko Ivanko ne da bi prej vprašal starše, če se z njo sme poročiti. Možakar moderne takratne dobe je zasedel Fečaro na podstrehi, Ivanka je kmalu rodila Marico in takoj za njo Jadrana. Krščanski del družine je vil roke in se spraševal »ja kakšno ime pa je to ?« toda Jadranovi starši so šli preko teh puščic in stari oče je družini zagotovil lepo stanovanje v svoji hiši v Kamni gori. Nekako so se materialno prebijali tista težka leta pomanjkanja po vojni, Marica je lepo napredovala, z Jadranom pa je bilo večkrat kaj narobe. Živel je v nekem čudnem prepričanju, da se ne splača učiti, delati in skrbno ravnati s tem kar imaš, ker je boljše življenje možno doseči po krajših poteh, poteh karieristov, špekulantov in posebnežev. Saj niti ne vem kot vse je vandrov in kaj je počel, vem, da ni vzdržal doma, v hiši staršev, ki so si jo zgradili v Trebnjem. Na nekem svojem » potovanju« je karamboliral, prizadeta voznica je postala njegova žena in mati njegovih dveh otrok. Vse do tu smo bili še kar poučeni, kako Jadranu gre, potem je na nekem pogrebu oznanil, da ni več poročen, ni mi bil dosegljiv, ko sem ga vabila na svoj jubilej, tudi nit z zelo podjetno Marico se je žal pretrgala.

Danes pa me je dosegla samo novica, da je Jadran odšel v večnost, ne vem iz katerega kraja in kje bo njegovo večno počivališče. Pa tudi če bi vedela v svojih letih ne bi mogla do njega, na njegov pogreb. Toda moja glava, pa tudi srce ne moreta pozabiti bratranca-posebneža, ki nas je kot svoje sorodnike sprejemal z veseljem in nam pojasnjeval svojo svojstveno življenjsko filozofijo kot tudi drugačna dejanja kot smo jih sposobni opravljati drugi.

Sama se brez rož in sveč poslavljam v mislih od mojega bratranca Jadrana. Bila sva tudi prijatelja in ne samo sorodnika, poskušala sem ga razumeti, v smehu in s šalo sva večkrat reševala »svetovne probleme« pa tudi »probleme Petršiljčkove mame«. Govoril je on, sama pa sem le poslušala, se čudila njegovim mnenjem in ugotavljala, da fant v življenju ni zmogel realnosti.

Kakšen je vaš odnos do nekoliko drugačnih, vam dragih sorodnikov?

Življenje v mestih, 24. junija 2022

Je to možno, da mesta porabijo 3 energije in 80% izpustov toplogrednih plinov? In vse to naj bi se še pa še povečevalo. Baje je bilo Dunaju tega dovolj in je sprejel strategijo mesta, ki so jo pripravile na podlagi idej in skupnih ciljev prebivalstva, gospodarske, raziskovalne in tehnološke sfere v mestu. Določili so skupne cilje kot so digitalizacija, inovacije za storitve, podvojitev proizvodnje obnovljive energije, zagotavljanje hlajenja vseh v vročih mesecih,… Zanimiva je njihova tehnologije proizvodnje čiste energije v čistilni napravi mesta, omrežje daljinskega ogrevanja in hlajenja, uporaba geotermalne vode, spodbujanje javnega prevoza, krožno gospodarstvo, model ekonomske prosperitete brez izkoriščanja zemlje, enostavna in cenovno ugodna popravila, recikliranje odpadkov in mnogi načini zmanjševanja porabe pa vse do načinov prilagajanja navad vseh prebivalcev večini.

Kapo dol pred dunajsko mestno oblastjo in veliko upanja, da jo bodo slovenske mestne oblasti posnemale v kar se da veliki meri. Problem vidim prav tu, da se slovenskim mestom še ne zdi potrebno posnemati tehnologije in razvojne trende zaščite narave po vzoru Dunaja, pa tudi za ideje lokalnega prebivalstva, raziskovalcev in znanstvenikov ne kažejo posebnega interesa. Samo poglejmo koliko mestnih občin imamo in vsaka naj bi bila tudi sedež svoje regije, tudi na primer spodnje Ptujska, Savinjsko Šaleška ali Zasavsko Litijska, ki niti nimajo zunanjih sosedov ali pa niso zaključena celota, da bi lahko oblikovale dovolj visoke svoje izvirne prihodke in s tem omogočile delovanje in poslovanje regije. Poglejte predlog zakona o regijah kako zahtevno in odgovorno delo jih čaka in kako pomembno bo za njih, da ustvarijo izvirne prihodke za svoj proračun brez šlepanja na proračun države, solidarnost med občinami in podobnimi izsiljevanji, ki jih je sedanjem proračunu nešteto.

Veliko vprašanje je koliko mest, ki so ali bodo regijska središča bo z svojimi izvirnimi prihodki in skromnimi strokovnimi kadri lahko posnemalo Dunaj oz. če tega ne bodo sposobna, kako bo ravnal državni proračun? Kot »usmiljen brat«?, jih bo pustil bankrotirati in se odpovedal enakomernemu razvoju vseh svojih prebivalcev?

Še večje vprašanje, ki se vsiljuje pa so prav gotovo pobude državljanov naslovljene na najvišjo oblast v državi. Do sedaj so prevladovale kritike, včasih zamere, zdaj pa je polno pomembnih idej in predlogov, ki bi jih morali obravnavati organi oblasti. Gre za spreminjanje zastarele zakonodaje, ljudje predlagajo spremembe v sodni veji oblasti, še mnogo več pa je predlogov kako urejati pravice in dolžnosti v javni upravi, kakšen položaj v naši družbi naj imajo politične stranke, kako ohranjati socialno državo in še mnogo drugega. Svoje mnenje že sporočajo strokovnjaki, raziskovalci, izkušeni politiki, civilna družba in drugi. Dunaj je na podlagi idej lokalnega prebivalstva oblikoval strategijo razvoja mestnih funkcij in rezultati so mu vidni. Lepo bi bilo kaj takega doživljati v Ljubljani, Novem mestu, morda tudi v Zasavju ali Posavju, kjer koli v mestnih občinah po Sloveniji. Glasovi prebivalcev naj bodo slišni, več pa je seveda potrebno narediti, da bodo ljudje prilagajali svoj način življenja trajnejšemu razvoju in doprinesli svoj delež k napredku.

Dunaj je verjetno večji od Slovenije zato morda nisem izbrala najboljši primer. Je pa Dunaj uporen, inovativen, delaven in zato uspešen. To pa so lastnosti mesta, ki pri nas niso bogve kako spoštovane pa bi bilo dobro tudi o tem voditi računa. Zgledujmo se po boljših in v dobrem tudi po velikih.

Po kom se pa zgleduje vaša družina?

Trajnostni razvoj in mi –potrošniki, 23. junij 2022

Veliko oziroma vedno več se govori o trajnostnem razvoju kot načinu življenja in dela s katerim naj bi vedno bolj skrbeli za ohranjanje narave, zmanjševanje pritiskov onesnaževalcev okolja in neučinkovite rabe virov.

Gre za pomembne zadeve in velike spremembe v gospodarskem in socialnem razvoju ter varstvu okolja. Kupovali naj bi mi - potrošniki le tiste izdelke in naročali storitve, ki so izdelani ali opravljeni po kriterijih neškodljivosti za onesnaževanje, ki jih bodo izdelali ali opravili le dobro plačani delavci v varnih delovnih pogojih in ki ne poslabšujejo stanje v naravi.

Vse to je Evropska unija že uzakonila, zdaj pa smo na vrsti članice EU, da vsaka v svoji državi poskrbi, da se bomo potrošniki držali teh pravil oziroma standardov. Ne gre več za besede in prijazna socialistična gesla, usposablja se že sistem kontrole (presoje) o tem ali se podjetja, podjetniki, administracija, dobavitelji in kupci držimo standardov in če se jih ne, se nam ukinejo socialne pomoči, krediti, odvzame dovoljenje za poslovanje,… vsaka država v ta namen že usposablja presojevalce, tudi naša Slovenija, sprejema standarde in dopolnjuje zakonodajo.

Že iz teh razlogov je nujno, da se podrobno poučimo, kako bomo v prihodnje uredili svoje družine, da bomo doprinesli svoj delež k trajnostnemu razvoju vseh. Poleg tega pa se vse več govori o zaposlovanju starejših tako kot podjetnikov kot tudi kupcev izdelkov in storitev, ki jih potrebujemo samo starejši. Za vsak izdelek ali storitev bomo morali poznati oznako trajnostnega razvoja (standard), če boste ponudniki ali dobavitelji pa tudi način pridobitve te trajnostne oznake. Računati moramo pri tem na digitalizacijo postopkov pridobivanja oznake kot tudi digitalizacijo v trgovski ponudbi. Pravočasno bomo morali prepoznavati tveganja in predvsem z metodami vodenja zagotoviti zaščito pred posledicami.

Slovenija ima nacionalni program transformacij, izdelane ustrezne metodologije prilagojene evropski zakonodaji in izvedene preskusne primere v gospodarskih družbah. Po večjih podjetjih že delujejo posebni oddelki, ki bodo poskrbeli za izvedbo potrebnih priprav, da nas bodo potrošnike obveščali zakaj določenih proizvodov več ni na trgu, kako se bodo odločili v dobi pomanjkanja energentov in inflacije in tako naprej. Mi potrošniki poglejmo komu se bomo odpovedovali v prihodnje ali pa kaj bomo nabavljali v prihodnje.

O vsem tem sem že pisala v svojem blogu, ampak tokrat spet opozarjam, da vem, tako dobro kot vi, verjetno bolje od vas, da »narod vedno najde rešitev«, če ne milo pa iz silo. Da ohranimo svoje navade, bomo iskali luknje v sistemu in jih tudi našli. Povprašujem pa vas, v čem je potem smisel, da kot davkoplačevalci financiramo vse potrebno za doseganje trajnostnega razvoja, da nabavljamo po inflacijskih cenah zato, da dobavitelji lahko nam zaračunavajo stroške svojih priprav na trajnostni razvoj ne pa, da v ta namen porabijo svoje dobičke? Poleg iskanja lukenj v predpisih, inflacijskih cen, višjih ali vsaj ne nižjih davkov prihaja med naše družinske izdatke še davek na premoženje (ne samo nepremičnine). Kot pravi naš novi premier se resno siromaši srednji sloj potrošnikov. Ni človeka ali organa oblasti, ki bi to lahko preprečil, preprečimo pa lahko sami, če sprejemamo boljše življenjske (zdravstvene, kulturne, socialne,…) navade.

Čakate »čarobno palico« ali boste zakleli in »pljunili v roke«?

Kava, 22. junija 2022

Po maturi sem se preselila k mami v Ljubljano, kjer je bila kava vedno razpoložljiva in osnovna dobrina za postrežbo katerega koli obiskovalca, moja mama pa je bila prava odvisnica od nje. Moj očim ji je vsako jutro pripravil kavo, jo nagovarjal »glej Tone pol šestih je, morava v službo, na popij malo kavice, da boš lažje vstala sicer bova zamudila službo«. Počasi jo je potrpežljivo budil vsako jutro s kavo. Sama sem zjutraj lahko spala, ker so se prva predavanja začela okoli 7 ure, kava s svojim omamnim vonjem ob pol šestih pa je seveda prebujala tudi mene in kmalu sem se navadila segati po njej. Pozneje na delu ni bilo posla pri katerem ne bi pili kave in pokadili kakšno cigareto. Ko je tajnica na nekem sestanku vprašala koliko kav naj skuha je na primer direktor Lek-a odgovoril »Neomejeno količino«. Dobro se spomnim ko je Droga dala na trg svoj Barcaffe v še vedno atraktivni embalaži. Res nam je zagotovila kakovost in res smo njeno kavo pili z velikim občudovanjem ter užitkom. Še vedno je med nami in še vedno nas okrepi čeprav ima Barcaffe že dolgo brado.

Niti pomislila nisem, da bi svoje kofetkanje obogatila s kakšno drugo kavo, ki sem jo spoznavala na primer na svojih potovanjih po svetu. Dobre kave običajno nismo dobili v nobeni državi, morda je bila izjema Italija s svojim Ekspresom in Kapučinijem. Turčija, ki je pregovorno domovina Turške kave, nas je vedno najbolj razočarala s svojim čudnim čajem in še bolj čudno kavo. Nemalo sem bila zato presenečena, ko so se na policah naših trgovin pojavile nove kave, vedno več jih je in še vedno se sprašujem, kdo to kupuje. Pobrskala sem po kulinaričnih podatkih in ugotovila, da imamo na razpolago kar 125 kavovcev s pridelki v več kot deset tisočimi okusi. Nepredstavljivo za mene, ki že celo življenje uživam v arabici in sem z njo popolnoma zadovoljna.

Se mi pa odpira več vprašanj ob tej izjemno veliki ponudbi predvsem Brazilije. Najprej seveda vprašanje ali je torej arabica res najboljša in naj me spremlja do konca moje poti ali pa je morda čas, da poskusim kaj novega. Tu pogrešam kakršno koli informacijo uživalcev kave drugih vrst, ali pa priporočil bodisi medicinske stroke ali Združenja potrošnikov, kjer verjetno potekajo ustrezna testiranja kav, ki krasijo naše trgovine. Za Barcaffe so nas poučevali, da je varna mešanica več vrst kavovcev praženih po posebni, neškodljivi tehnologiji. Zaupanje so nam spodbudili, da so ponudili v Drogi največ kar je za kavo kot množično uporabno živilo možno in da za to s pitjem njihove kave ne sprejemamo dodatnih tveganj. Kakšna so torej tveganja pri drugih vrstah kavovcev? Ali je naš okus lahko edini presojevalec morebitnih nevarnosti novitet v ponudbi kave?

»Navada je železna srajca« so pogosto opozarjali pri nas doma in s tem nakazovali, da je sicer pomembno vztrajati na preskušenem, dobro pa je poznati tudi boljše stvari sodobnega časa. Iz tega razloga me mika poskusiti nove vrste kav in se posloviti od arabice. Nič me k temu ne spodbuja, iščem pa tudi v jutranji kavici boljše, seveda ne na račun slabšega počutja ali celo slabšega zdravja.

Od kar sem v pokoju prihaja na kavo moj sorodnik, ki je pravi mojster priprave dobre kave in vztrajni zagovornik Drogine Barcaffe. Predno kar koli spremenim je prav, da pridobiti njegovo soglasje. Pitje kave ni samo pitje, je tudi posvet, kaj bomo danes koristnega počeli, kako bomo ravnali pri odpravljanju morebitnih težav, kaj je novega v državi in po svetu, kako je z našimi sorodniki, prijatelji in še mnogo drugega kar dobra – najboljša kavica pomaga razrešiti v tem kompliciranem življenju.

Kakšne so vaše izkušnje z novimi vrstami kav?

Mladost v medicini, 21. junij 2022

Naneslo je tako, da sem potrebovala znatno pomoč medicinske rehabilitacije, torej tiste dejavnosti, ki nas je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja močno okupirala v Krki tovarni zdravil.

Občina je takrat ugotavljala, da toplice na Dolenjskem nimajo razvoja, postajajo zastarele, nimajo ustreznih kadrov in ne ustvarjajo dodane vrednosti. Njihov razvoj naj bi se povezoval s proizvodnjo zdravil, njihovo trženje naj bi segalo do kupcev Krkinih zdravil v domovini in v tujini.

O poslovanju toplic nismo kaj dosti vedeli in bili zato skrajno skeptično razpoloženi, naš generalni direktor pa je bi navdušen nad idejo pripojitve toplic Krki. Razvili bomo nove medicinske dejavnosti, ki jih ljudje potrebujejo, če so bolni ali kako drugače prizadeti, toplice so sestavni del zdravljenja, seveda jih moramo najprej obnoviti, potem pa bo v njih zaživela medicinska rehabilitacija invalidov in polomljenih. Vsak sektor v Krki je dobil dodatno nalogo v zvezi s toplicami, najzahtevnejšo seveda ekonomski, investicijski in komercialni sektorji, kratkoročno pa tudi pravniki. Predno se je razčistilo premoženjsko stanje Dolenjskih Toplic, je Janez Bulc že poskrbel za projekte obnove in z gradbenim podjetjem Pionir organiziral zahtevno gradbišče obnove in novogradnje bazenov. Res so dela dobro opravili, arkade Jamskega in Knežjega bazena so še po petdesetih letih mogočne in kot nove, prav tako prehodi med obnovljenimi in novimi bazeni ter balkoni.

V več nadstropni stavbi nad bazeni so umeščene številne rehabilitacijske ambulante in telovadnice s strah zbujajočimi napravami za medicinsko rehabilitacijo katerega koli dela telesa. Bolečine odpravljajo celo z laserjem, nekimi vakuumi, podobnimi mravljinčenju, z individualno obravnavo obolelega, da o masaži v kopelih sploh ne govorim. Po hodnikih mrgoli trenutnih invalidov z eno ali dvema berglama, reševalci dovažajo polomljene iz bolnišnic, v restavraciji so za bergle ob mizah postavili inovacijska stojala, da se kdo ne spotakne ob napačno položene opore. Cel kup detajlov je nameščenih po rehabilitacijskih prostorih, ki ti pripovedujejo kod se naj giblješ, kje boš našel svojo terapijo, kako boš po najkrajši poti dosegel svojo sobo, kje so kolesa, kje zdravnik, sestra,… Posebnost teh prostorov so povsod nameščene umetniške slike ali panoji. Strmela sem v detajlno izdelane slike mačk, metuljev, prtičkov, ptic in podobnih motivov, ki krasijo celo kopeli in se spraševala o znanju osebe, ki je do podrobnosti prilagodila prostore bolnikom in medicinskemu osebju. Celo rehabilitacijski izkaz nosi oznake image Terme Krka.

Vse opisane dobrine pa ne bi rodile učinkov, če ne bi mi bolniki imeli okoli sebe čudovite, medicinsko podkovane in uvidevne terapevte, ki so se nam posvečali ves dan, tudi v soboto. Sama mlada dekleta in fantje, ki prakticirajo svoj poklic neposredno na delovnem mestu, so nas tudi poučevali, na kaj naj pazimo sami, kako naj se naučimo hoditi, kaj je pomembno za povratek v stanje pred zlomom. Ti mladi ljudje so s svojo pripravljenostjo »pomagati«, najdragocenejši del medicinske rehabilitacije v Termah Krka.

Ves design seveda pozitivno vpliva na rekonvalescenta, ki v urejenem okolju tudi sam ravna urejeno, disciplinirano in higiensko, vzdušje je zato prijetnejše. Med seboj smo se pozdravljali, malo potožili drug drugemu in odšepali po svojih željah na kavo ali sladoled, v zunanji bazen,…

Dolenjske Toplice ob vikendih zasedejo družine z otroci, Vellnes je njihov!

Pusti pevcu pesem peti! 20. junij 2022

Da doživite pomen in radost tradicionalno slovenskega zborovsko petje ljubiteljev petja, se morate udeležiti vsaj enkrat Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični.

S Pevskim zborom Kulturno umetniškega društva Krka in z dojenčkom sem bila pred enainpetdesetimi leti na ustanovnem prvem Taboru, ki ga je organiziral Slovenski oktet ob moralni podpori najodgovornejših Slovencev v vodenju takratne države in republike Slovenije. Bilo je to slavje brez primere. Vodje zborov in njihovi dirigenti, ki so se poznali le iz daljave, so kovali načrte za prihodnje tabore. Navdušenje pisane množice pevcev je naraščalo, ko se je oblikovala dolga povorka sodelujočih in se počasi pomikala proti platoju pred šolo. Domačini majhnega Šentvida že dolgo niso imeli toliko obiskovalcev, ki so jih gostili za vsakim vogalom, pod nadstreški gospodarskih poslopij, pod kozolci. Visoki gostje države in republike niso mogli skrivati presenečenja nad množico pevcev, ki jih je obdajala na vsakem koraku in tako dala vedeti, da želi tudi s pesmijo pripomoči k izboljševanju življenjski in delovnih razmer.

Vsesplošno zadovoljstvo prvega Tabora je odločno vplivalo na ustanovitev instituta Tabor pevskih zborov Šentvid, ki praznuje danes enainpetdeset let. Iz njega je odšlo že mnogo, mnogo pevcev, vanj pa se je vključilo še mnogo več novih glasov, mladinski zbori, nato še otroški zbori, da o zamejcih in gostujočih iz drugih držav sploh ne govorim.

Imela sem to čast, da sem bila rojakinja in prijateljica pokojnega Staneta Pečka, ki je postopoma prevzemal vse naloge scenarista in skupaj s Šentvičani oblikoval tako strokovni del Tabora kot prilagoditev tega šentviškim možnosti. Posebej naj opozorim, da imajo pevski zbori kar zahtevno strokovno delo ne samo z glasbenim opismenovanjem, ampak tudi z izborom glasov, doseganjem pravega razmerja med glasovi, izborom pesmi, da o organiziranju vaj, nastopov in gostovanj niti ne govorim. V Šentvidu teh problemov ne prezrejo, organizirajo se posveti pevovodij, tudi predavanja so že spremljala Tabor. Tako strokovni kot organizacijski del Tabora je danes prilagojen novim spoznanjem v delovanju pevskih ljubiteljskih zborov in ni več primerljiv s tistimi iz prvih deset let, ko je prevladovala navdušenje in dobra volja krajanov.

Vsakoletni nedeljski koncert vseh pevskih zborov na Taboru je veličasten, še vedno navdušuje tako pevce kot obiskovalce, prisrčen po svojih pisanih ženskih in moških klobukih, majicah,… skratka res vreden obiska. Običajno ga prenaša RTV1 Ljubljana in nikoli ne zamudim tega dogodka. Ta svečana prireditev je prav za prav skromna zahvala naroda pevcem, da ohranjajo spomin na tradicionalno narodno pevsko bogastvo, da nas opozarjajo na naše pesnike in skladatelje in da smo jim hvaležni, ker vzgajajo podmladek, da se naša pesem širi po svetu in postaja prepoznavna tudi kot prispevek našega naroda k miru in sožitju vseh »narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan«.

Seveda naj bi se staral tudi moj sin Romeo, a žal zato nima časa, ker mu sinova zaključujeta osnovno šolo in jim morata z Valerijo zagotavljati vse potrebno za odbojkarsko kariero.

Kdaj zapojete doma ali s prijatelji kakšno domačo?

Srebrna ekonomija, 19. junij 2022

Že kar nekaj novic prihaja iz poslovne sfere o možnostih zaposlovanja starejših in vsako skušam ocenjevati najprej če je po merilih mojih let izvedljiva in potem če je zamisli možno verjeti, ji zaupati. Pisala sem že o agenciji za zaposlovanje starejših, o starizmu, ki straši po delavnicah, o digitalnem izobraževanju starejših pa tudi o srebrni ekonomiji, ki jo je v Slovenijo apliciraj dr. Gričar Jože, na Univerzi za tretje življenjsko obdobje pa oblikovali program nenehnega izobraževanja starejših.

Tokrat sem opazila novico, da so v naši zahodni sosedi Italiji k srebrni ekonomiji pristopili nekoliko svojevrstno. Ugotavljajo, da starejši potrebujejo drugačne izdelke in storitve, kot jih trenutno ponuja trg in da je izdelava izdelkov za starejše kot tudi storitve zanje lahko zanesljiv vir prihodkov kot tudi zaposlitev v prihodnje. Ustanovili so organizacijo Next Age, ki bo delovala mednarodno. Zagotavljala bo sredstva podjetnikom za uresničevanje inovativnih idej za proizvodnjo izdelkov in opravljanje storitev, ki so namenjeni starejšim od 50 let. Za svoje poslanstvo so ustanovitelji Next Age izbrali razvijanje središč inovacij srebrne ekonomije z neposrednim partnerstvom podjetij-startupov*, raziskovalnimi centri in vlagatelji. Možnosti je veliko kot na primer finančne tehnologije za upravljanje prihrankov in naložb, turizem, zdravstveno varstvo, mobilnost, urejanje pametnega doma in druga tehnološka orodja. Razvilo se bo novo načrtovanje stanovanj, ki bo povezalo varnostne, socialne, trajnostne in zdravstvene storitve, kar bo starejšim zagotavljajo samostojnost in boljše počutje. Postavili so si tudi prioriteto in najprej bodo financirali tiste, ki bodo na trg ponudili rešitve za finance in njihovo upravljanje, vseživljenjski trening, upravljanje prihrankov, ohranjanje sposobnosti, prekvalifikacije, ideje o prehrani, mentalnega zdravja in športa, storitve domače oskrbe, asistenca na daljavo, mobilnost in zasnova pametnega doma, ideje za druženje, zabavo, gostoljubje in turizem. Poleg denarja nudijo še vrsto drugih spodbud, če ugotovijo, da je vaša zamisel tržno zanimiva.

Do sedaj se je več govorilo kot naredilo za zaposlenost starejših, kot vidimo iz italijanskega primera pa se je začelo tudi sistematično raziskovati, kaj starejši kot kupci potrebujejo. Če ste varčevalec na primer, se bodo vaši prihranki bogatili s tem, a boste z njimi podprli dolgoročno naložbo v kakšen investicijski sklad in dobili večji donos kot če vam denar stoji na transakcijskem računu.

Ponudbo trga, specifično za starejše, bomo kmalu spoznali tudi preko akviziterjev, ki se nam bodo najavljali po telefonu, e-pošti ali osebno na vratih. Prevladuje mnenje, da bodo izdelki in storitve tako privlačni, da starejši brez njih ne bomo zmogli. Tu pa se bo vsak od nas moral sam vprašati, če bo akviziterja poslušal ali ne. Pri presoji se spomnite na primer na dragoceno izkušnjo Covid-19. Dobili smo nešteto novih izdelkov od mask do sprejev in razkužil ne da bi nam odpravilo težave.

Moramo pa ohranjati določeno mero zaupanja v izdelke in storitve, ki nam jih ponuja trg, vendar šele po temeljiti presoji kaj res potrebujemo, kaj nam osebno res pomaga in brez česar ne bi normalno živeli.

*Start up podjetje se od drugih podjetij razlikujejo tudi po tem, da raziskuje povsem nove poslovne modele ter skušajo prodreti na nova tržišča, ki so bila do sedaj neraziskana.

Se boste kot upokojenec lahko ali težko prilagodili novim časom?

Slavistika in Rastoča knjiga, 9. junij 2022

Že nekaj let se navdušujem nad literarnim ustvarjenjem in nad Zbornikom, ki ga vsako leto izda organizator literarnega natečaja Slavistično društvo Dolenjske in Bele krajine. Knjižnica Mirana Jarca kot matična knjižnica naše pokrajine, nameni Zborniku vsako leto posebno pozornost. Ob tej priliki doda Društvo Rastoča knjiga nov list k Rastoči knjigi Novega mesta. V Parku Rastoča knjiga tako knjižnica omogoči pomembno počastitev udeležencem literarnega natečaja in prizadevanja obeh društev za ohranitev in bogatitev slovenskega jezika.

Slavistično društvo je razpisalo že sedmi natečaj poezije in kratke proze. V preteklem letu so ga posvetili ustvarjenju Vere Albreht, letos pa so ga posvetili rekam ker menijo, da »Reke niso le življenjskega pomena za vsakega od nas, ampak nas tudi vedno znova navdihujejo, če tudi nismo umetniki«* Na povabilo Slavističnega društva so se odzvali osnovnošolci, srednješolci in odraslih, ki so skupno oddali 113 besedil v poeziji ali kratki prozi. Osnovnošolka Maša Gospodarič je dobila nagrado za pesem Voda, ki nas je zaradi iskrenosti in optimizma res ganila. V sedmi kitici se ji je zapisalo: Zakaj sem kot voda? Zakaj ne usahnem? Neskončna kot morje nikoli ne omahnem. Srednješolci imajo dva nagrajenca, med odraslimi pa seveda dominira Rezi Povše, nagrajene pa so še štiri avtorice. Zbornik s 166 stranmi je vzorno uredila predsednica društva dr. Begova. Dodala mu je zanimive prispevke o delu društva in razmišljanja nekaterih svojih kolegic in kolegov o literaturi, slovenščini, vodi, nalogah slavistov in podobni večni jezikovni problematiki naše uboge slovenščine. Spoznajte ustvarjalno moč in vsebinsko razmišljanje literarne produkcije Dolenjske in Bele krajine, berite Zbornike Slavističnega društva.

Rastoča knjiga Novega mesta nas opozarja na koristnost povezovanju s sorodnimi mesti po svetu, ki imajo podobne uspehe in poraze kot naša mestna občina in njena prestolnica Novo mesto. Obeležja mest s katerimi je Novo mesto pobrateno tvori Park Rastoče knjige sredi katerega je spomenik v obliki knjige kot simbola prizadevanj po bogatenju znanja, iskanju resnice in spoznavanje izkušenj. Podstavek na katerem se knjiga nahaja je vsako leto obogaten z novim »listom Rastoče knjige« pomeni z par cm podstavka z vklesanim geslom pomembnega slovenskega pesnika. Geslo izbere idejni oče Rastoče knjige. Namen tega gesla je opozarjati na nevarnost zla, pospeševanje dobrih, koristnih dejanj, spodbujanje razmišljanja in ustreznejšega presojanja dejanj.

V Novem mestu je po vsebini opisani vsakoletni kulturni dogodek v Parku Rastoča knjiga vrhunec osveščenosti o pomenu materinščine, literature in ustvarjalnosti na sploh. Sožitje Knjižnice Mirana Jarca, Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine ter Društva Rastoča knjiga je potencial, ki bi lahko umestil Novo mesto oziroma pokrajino med najpomembnejše zaščitnike slovenščine in njenega razvoja kot tudi vzorčni primer, kako ljudje spoštljivo gledajo na svoj jezik in spontano zanj tudi skrbijo s pomočjo slavistov in prostovoljcev, ki se zavedajo svojega poslanstva in imajo vizijo kako dosegati želene cilje. Ocenjujem, da bi dogodek lahko pomenil tudi preboj kulturne produkcije na trg, če bi se našlo njegovo mesto v skupnih razvojnih načrtih prihodnosti Dolenjske in Bele krajine zlasti v tistem delu, ki opredeljuje internacionalizacijo saj že sedaj Dolenjci in Belokranjci dosegajo izjemne kulturne uspehe v Berlinu, Cannesu, …

Ne da bi sodila, pa dodajam, da na tak dogodek kot je bil včeraj zvečer ne spada branje zahtevnih prispevkov ali ponavljanje že slišanega, tudi izražanje osebnega mnenja ne. Dogodek mora biti posvečen avtorjem in organizatorjev, vsebinskemu pomenu njihovega delovanja, kritičnosti do zablod in naklonjen novostim, ki bodo pozitivno vplivale na razvoj jezika in njegovih institucij.

*Zbornik SdDBk

Zvestoba študentski druščini , 7. junij 2022

12. generacija študentov Ekonomske fakultete v Ljubljani se je sicer raztepla po svetu vendar še vedno neguje prijateljstvo in medsebojno sodelovanje kot Zvestobo študentski druščini. Ob 60. letnici vpisa je druščina v Zborniku zabeležila svoje poslovne in z njimi povezane družbene vezi. Za promocijo Zbornika sem pripravila predstavitveni zapis naše generacije in zdi se mi prav, da ga ob letošnjem srečanju, predstavim tudi javnosti.

Naše doživetje preteklosti in videnje prihodnosti
Predstavitev Zbornika »Zvestoba študentske druščine«
Joža Miklič

O nas, ekonomistih, je vedno veliko govora, mnenj, kritik in še kaj hujšega. Ko se pojavi kakršenkoli problem, iz različnih razlogov nerešljiv za druge poklice, se narodu zazdi, da ga mora rešiti ekonomist. Razumljivo je, da zato ekonomisti doživljamo zanimive in poučne situacije, za take pa pisatelj Miroslav Košuta* meni, da jih je nujno napisati in poslati med ljudi saj sicer ljudje ne morejo vedeti kaj dosti o našem delu in odgovornostih. »Zgodbe so kisik življenja« sporoča svetu letošnji dobitnik Oskarja za režijo Povratnika. »Iz vsake zgodbe se nekaj naučimo« so izjemno pomembni intelektualci poudarjali na letošnji Fabuli v Sloveniji. Sliši sodobna družba opozorila omenjenih in mnogih drugih velikanov svetovnega uma? jih zna živeti? jih prenaša kot svoje izkušnje na nove rodove? Čeprav je naša 12. generacija Ekonomske fakultete v Ljubljani nepomembna kot kritična masa v internacionalizirani družbi, pa s svojimi zgodbami le dokazuje, da sliši in vidi kje družbo »žuli čevelj« in, kar je še pomembnejše, da zna najti poti v boljše življenje večine.
*Delo, 11.03.2016

Zbornik Zvestoba študentski druščini je po svoji vsebini prikaz nekega zgodovinsko svojstvenega obdobja, zaznavnega skozi oči univerzitetno izobraženih ekonomistov, ki so v svojem življenju in v svoji stroki besede spreminjali v dejanja. Čas v katerem smo to počeli, je bil ustvarjenju močno naklonjen. Robert Skidelsky* pravi, da se je v tem obdobju gospodarilo v duhu priporočil Keynesa, saj so se vlade odločale za primanjkljaje, da bi ohranile polno zaposlenost. Proti letu 1980 so se uveljavile ideje Friedmana in s tem prepričanje o nuji nenehnega omejevanja stroškov. Posledice doživljamo, kot bi dejan Bojan Picelj kot krizo izobilja medtem ko Skidelsky, pa tudi naš kolega Vili Merhar* pričakujeta renesanso teorije Keynesa in seveda uveljavitev Pikettyjeve formule, da se mora stopnja naraščajočih dohodkov – renta izenačiti ali celo zmanjšati v odnosu do stopnje gospodarskega razvoja. Vsekakor doživlja doktrina ekonomske znanosti bistveno preobrazbo z zmanjševanjem vloge držav ter vse večjo internacionalizacijo gospodarstva, prihajajo pa časi v katerih se bodo morale najti rešitve pravičnejše delitve skupno ustvarjenega.
*Delo 27.02.2016, *Sobotna priloga Dela 27.02.2016

Vsak sanja svoje sanje v svojem svetu, ko pa sanjamo skupno je to začetek nove realnosti.* Našo realnost smo skupno sanjali in izsanjali v drugi polovici 20. stoletja. Na dopadljiv in preprost način pripovedujejo zgodbe o našem življenju in delu po šolah, na zakonodajnem področju, v javnem sektorju, diplomaciji, športu, zdravstvu, industriji, managementu in drugje. Del avtorjev zgodb v Zborniku dokazuje, da smo bili skoraj pol stoletja sestavni del prizadevanj družbe, da svojo, pretežno kmetijsko tržno ponudbo v državi obogati z industrijsko, da razvije blagovne znamke in da jih kot del identitete naroda ponudili na razvitih svetovnih trgih. Del avtorjev pripoveduje zgodbe o tem, kako so se uresničevali osnovni pogoji za razvoj industrije kot so raziskave, izobraževanje, zdravstvo, standardizacija in kontrola kakovosti, nadzor poslovanja, bančništvo, zavarovalstvo ter tehnična, tehnološka in organizacijska kultura. Imamo pa tudi zgodbe o izjemnih dosežkih v makro načrtovanju in akademski sferi ter presežkih, ki jih je našim kolegom priznala država.
*Oddaja: Jezus in izginule ženske

Naše zgodbe imajo več skupnih značilnosti. Najopaznejša sta volja in pogum, da smo vsi z znanjem in izobraževanjem pospeševali nastanek in rast blaginje za večino, kar je omogočilo rojstvo solidnega potrošnika. Skupna nam je bila kritična distanca do nastajajočih problemov in načinov njihovega reševanja v času reform ter prevzemanja sistema zahodnih držav. Slabo skrivamo razočaranje nad siromašenjem družbe in izključevanjem večine iz upravljanja s premoženjem. In ne nazadnje vsi ocenjujemo za potrebno, da bi se ekonomska stroka vsebinsko in organizacijsko krepila, postajala močnejša opora inovativnim strokam in bolj poglobljeno sodelovala na vseh ravneh ustvarjanja. Ves svet si prizadeva funkcionirati optimalno v duhovnem in materialnem smislu, zato se v sodobnem času tako naravoslovni kot družbeni procesi vedno bolj prepletajo z ekonomijo,* ta se spreminja v zahtevnejšo znanost, ki jo iskanje optimalnosti sili v nenehni razvoj svojih ekonomskih obrti oziroma mojstrstev kot so načrtovanje in napovedovanje, financiranje, marketing, upravljanje in podobno. V tem kontekstu si poiščimo odgovor na vprašanje Stanke, Milana in drugih ali se je naša generacija ekonomistov zavedala svoje vloge v gospodarskem in socialnem razvoju Slovenije?
*Patrick De Vos, NL

Proti koncu svoje delovne dobe smo vsi udi študentske druščine, vsak pri svojem delu, intenzivirali priprave za nastanek in razvoj informacijske družbe, ki je iz naših skupnih sanj danes v naši državi realnost. Futurologi pravijo, da kapitalizem ne more več ujeti dodane vrednosti, ki jo ustvarja informacijska tehnologija. V samem kapitalizmu se razrašča post kapitalizem po katerem diši celo Sandersov socializem v ZDA*, prikimava pa mu tudi Rifkin s svojo teorijo vzpona ekonoskupnosti**
*M. Štefančič jr. Mladina 26.02.2016
** J.Markeš, Delo 19.04.2016

Poglejmo še kje danes vidimo svoje mesto doma in v družbi. Kot poudarjajo psihologi* je naša osnovna dolžnost seznanjati mlajši rod z življenjem in izkušnjami generacij pred njimi, smo torej, poleg čiste praktične uporabnosti, vez med minulim in prihodnjih. Taka vloga nam je dana tudi v družbi. V njej je naša praktična uporabnost verjetno v podpiranju prizadevanj za uvedbo Univerzalnega temeljnega dohodka, preprečitev TTIP sporazuma, ohranjanje lokalnih vlad v internacionalizaciji, zavzemanje za trajnostni razvoj in podobnih odločitev dolgoročnega značaja. Bistveno pomembnejša pa je naša dolžnost, da pravilno in pravično ovrednotimo svoje delo kot tudi ponašanje naših prednikov in to ustvarjalcem prihodnosti predstavimo tako kot je dejansko bilo.
*Gabi Čačinovič Vogrinčič

Draga moja druščina študentske zvestobe! Zapisali smo vsak svojo in našo skupno resnico z namenom, da se ohrani iz roda v rod kot naša dediščina. Da bo cilj dosežen moramo naše zgodbe ponesti med ljudi, sorodnike in prijatelje. Če bodo ocenili, da so se iz njih kaj naučili, pridobili dober nasvet ali pa bolje spoznali svojo preteklost, bodo skupaj z nami, spoštovanje našemu zborniku izkazali tudi tako, da bo, simbolno povedano, umeščen »nad kamin, zraven Ane Karenine«*.
*Miha Prijatelj+

»V knjigi so doma zakladi sveta, zato sta knjiga in bralec najžlahtnejši par« pravi slovenski pisatelj Slavko Pregl, sicer naš nekoliko mlajši kolega.

Hvala moji študentski druščini za pozornost in zaupanje!

Ljubljana 24.05.2016

Novogradnje v Novem mesto, 6. junij 2022

Prebiram Novice iz naših krajev in podobna poročila, ki nas seznanjajo o namerah in načrtih javnih zavodov po Sloveniji in primerjam njihove želje in zahteve do državnega proračuna z novomeškimi seveda v mejah javno dostopnih informacij. V Novem mestu so vedno glasnejša vprašanja kaj je z Univerzitetnim kampusom, Arheološkim parkom, gradnjo novih zdravstvenih zmogljivosti in poliklinike, kako vidijo svojo bodočnost »Vaš kanal«, knjižnica, gledališče in galerija, za Novo mesto pomembna raziskovalna ustanova Rudolfovo, samostojne fakultete in univerza, kako bo gimnazija povečala poslovanje z Mednarodno maturo in še bi lahko naštevala.

Prostor je življenjskega pomena za modernizacijo dela in uvajanja dosežkov razvoja v posameznih strokah potrebam krajanov. Razvoj v vseh strokah je izjemen, poglejmo Ljubljano, ki je že usposobila Cukrarno, je tik pred zaključkom Roga in odpira nove dejavnosti v Tobačni, širi mrežo knjižnic, … Nova Gorica gradi gledališče, kjer je Plečnikova dediščina nastaja nova infrastruktura, v Prekmurju nenehno povečujejo prizadevanja za ohranitev dediščine – predvsem obrti, čebele in orodjarstvo, razgledni stolpi rastejo kot gobe po dežju, celo kilometrski viseči mostovi in podobne lokalne posebnosti. Vsi vedo, da se EU sredstva za okrevanje še niso razdelila v Sloveniji in zato hitijo s projekti, da bodo zraven, ko se bo delitev začela. Namenoma poenostavljam stvari, da bi se ja vsi, ki nove prostore potrebujejo bolj javno in zavzeto prizadevali za udeležbo v skladih za okrevanje. Sicer pa si lahko vsak od nas kar v Sobotni prilogi Dela pogleda, kako je treba pripraviti Zeleni finančni načrt, izhajati iz analize stanja, se dogovoriti za merljivost strateških ciljev in izdelati konkreten načrt, seveda vse v zelenem, ker EU ni pripravljena v načrtu za okrevanje upoštevati gradnjo cest in podobnih onesnaževalcev.

Pa tudi sicer bi kot krajanka z veseljem prebrala kaj o pomembnih naložbah v naše javne zavode in tiste dejavnosti, ki so za okrevanje in modernizacijo nujne (digitalizacija, trženje, izmenjavo izkušenj, povečanje produktivnosti…). Zdi se mi celo neodgovorno, da o tem zelo malo ali nič ne vemo. Poglejmo samo kritike, ki danes letijo na zdravstvo, bolje rečeno na Klinični center, da je zastarel, da 30 let nismo vanj nič vlagali, da ga lahko reši le privatizacija itd. Javni zavodi so del proizvodnega procesa, če bodo omagali, bo šlo slabše tudi v proizvodnji ali pa bo proizvodnja sama poskrbela za razvoj tistega kar potrebuje, kar je bilo lepo razvidno v odgovorih, ki jih je proizvodnja dala na vprašanje ali raziskovalno ustanovo Rudolfovo potrebuje ali ne.

Z vlaganjem v prostor bi zagotovili v Novem mestu možnosti mladim, da tu v domačem kraju razvijejo dejavnosti bodočnosti, nove poklice in udejanjajo znanje, ki so si ga pridobili v internacionalizaciji študija. Njihovi predlogi v reviji Rast so resnično vredni pozornosti čeprav se nanašajo največ na umetnost, lahko pa bi podobna vprašanja zastavili tudi dijakom na tehničnih šola in študentom na tehnološko, tehničnih in matematičnih področij. Dejstva kot je na primer Mednarodna matura (3. V SLO) bi v Novo mesto lahko pritegnilo več dijakov, morda bi modernizacija študija tudi vplivala na to, da tu po končanem študiju ostanejo in razvijajo visokošolske novomeške institucije, ki sedaj nimajo v večini lastnega pedagoškega kadra. Ni to majhen problem visokošolskih zavodov v Novem mestu – najmanj 200 visokošolskih pedagogov v Novem mestu poučuje in velika večina sem samo prihaja.

V vsakem kraju si ljudje prizadevamo, da bi bilo naše blagostanje vsaj približno enako povprečju v državi. Od tu izhaja težnja, da se dejavnosti kraja modernizirajo in razvijajo v nove poklice. Dobro bi bilo vedeti, kako razmišljajo Novomeščani in kako jih slišijo aktualni politiki.

Se morda motim?

Za 50 let, 5. Junij 2022

Ker bom gostila zakonski par ob 50 letnici poroke sem pri današnji jutranji kavi vprašam strica Jožeta koliko časa je že poročen in kako bi ocenil svojo družinsko življenje. Kar nekaj časa je trajalo, da se je spomnil poroke v letu 1964, moje vprašanje ga je celo razjezilo, češ saj veš, bila si zraven kot ženina priča. To je res, res pa je tudi, da je njun zakon nekaj razumevajočega, obojestransko dobrega, včasih celo prisrčno in zato nekaj lepega, kot da obstaja od nekdaj in bo tudi večno tako.

Snahina starša praznujeta jubilej svoje poroke. Mene neverjetno spominjata na Dobre ljudi iz pripovedi Miška Kranjca, prava Prekmurca iz Goričkega, ki sta šla za kruhom v glavno mesto takratne naše države, uspela preživeti negotovo obdobje delitve politične moči v državi in se kot ljubitelja materinega jezika uredila dostojno življenje v Sloveniji. Za razliko od nas Dolenjcev sta zelo skrbna, hčerkini družini vdana starša, skromna v potrebah in bogata v dajanju pomoči potrebnim. Vesta do kje si njihovi najdražji želijo njuno dobro voljo in te meje ne prekoračujeta. Veseljaka kakršna sta, pa prav rada obiskujeta zanimive dogodke in kraje v svojem okolju, rada sta na morju, želita si pogostih obiskov Prekmurja in njegovih toplic, da obiskov pri Marjeti in Jožetu sploh ne omenjam. Ko sta vnuka začela tekmovati v odbojki sta med najbolj zvestimi njunimi navijači. Veliko lepega in dobrega prinašata v naše druženje in sta zato vedno dobrodošla v naši družini to je pri vnukih in vseh, ki skrbijo zanje.

Praznovanje obletnice poroke je predvsem njun intimen praznik, ostali jim želimo ta dan kar se da polepšati, pa ne samo ta dan, tudi sicer želimo pokazati, da nam veliko pomeni medsebojno razumevanje in zaupanje. Pripravili jima bomo piknik dobrot na vrtu, njun Janževec za zdravico in lepo torto »za 50 let«. Po čestitkah vnukov ju bo pozdravila njuna hči skupaj z mojim sinom in zaključek lahko povzamem sama, če bo še komu do poslušanja. Tudi sicer bomo morali slavljenca vključiti v izvedbo piknika saj o tem vesta mnogo več kot mi ostali, sta bolj izkušena, predvsem pa bolj praktična. Snaha bo potrebovala pomoč pri postrežbi, ker ji sama ne morem pomagati, še vedno v desni nogi nestabilna, vnuka pa bosta žal samo skrbela za psičko Piko, ker se od nje praktično ne moreta več ločiti. Sem skoraj prepričana, da se tako praznujejo slovesnosti starejših, vključeni morajo biti, brez njihove pomoči lahko kaj pomembnega pozabimo in pokvarimo razpoloženje kar pa nikakor ne želimo.

Darila! Tako kot vsi starejši imata tudi naša slavljenca vse kar potrebujeta. Domovi nas starejših so polni predmetov, ki smo jih prejeli v dar, ki so nam drag spomin in od katerih se bomo težko ločili. Zdaj je za nas najlepše darilo izkazana naklonjenost, spoštovanje naših navad, telefonski klic pred spanjem in prešeren nasmeh ob dobrem dejanju. Običajno naše darilo, to je letni izlet v neznano, pa bosta slavljenca uživala še mnogo let.

Spomin na poroko je obujanje dogodkov, ki so do nje pripeljali in povzemanje mejnikov v skupnem življenju, ki so družino usmerjali pri najpomembnejših odločitvah. Včasih je bila poroka najsrečnejši dan ženske, ker si je z njo zagotovila materialni obstoj. Danes je poroka tudi skupna odločitev, da bosta moški in ženska živela in ustvarjala skupaj za njuno skupno dobro in za dobro njunih otrok. Napreden svet razume, da je danes družina »otrok in njegovi skrbniki«, da se predvsem moralne obveznosti staršev do otrok povečujejo in da je z materialno samostojnostjo obeh staršev možno zagotoviti to, kar danes otroci potrebujejo – vzgojo, izobrazbo, delo, razmislek.

Srečno vsem, ki boste na svoji obletnico poroke na torti prebrali »za 50 let«

Križanke naše vsakdanje, 4. junij 2022

Neverjetno kako hitro mine jutro ob križanki. Od kar vsakodnevno časopisje prinaša tudi stran Razvedrilo in v njem križanko, ne gre drugače, kot da se jo takoj lotim. Žal je večina slikovnih križank z pretežno tujimi, ne posebno znanimi kraji ali krajevnimi posebnostmi, pa se tako užitek reševanja zožuje. Da zadovoljiš svoje potrebe po reševanju je seveda potrebno kupovati revije, namenjene samo križankam in tam lahko zbiraš med italijanskimi, skritimi, posebnimi in drugimi, kar popestri reševanje in postane bolj zanimivo tudi po obliki.

Od kar pomnim rešujem križanke vendar dokaj površno. Potrudim se sicer do 2/3 potem pa zgubim voljo, ne iščem izrazov po slovarjih niti se ne potrudim pri imenih raznih krajev, ki jih še nisem zasledila v zgodovini, literaturi, pošti ali kako drugače. Za mene je križanka preverjanje vedenja in ne zbiranje informacij. Če besede ne vem, ne poznam ali se je ne morem spomniti, jo poskušam ohraniti v spominu, kar pa je včasih težko, še posebno, če so v njej tuje črke.

Križanke so me vedno spremljale na potovanjih v tistih časih, ko smo še morali v čakalnicah več ur čakati na vkrcanje v letala, vlake ali ladje. Prav so mi prišle zlasti ob zamudah ali odpovedanih letih, ob večerih po hotelskih sobah in na javnih mestih, če je zamujala poslovna aktivnost. Zasvojenost s križankami je postala navada, ki se je razširila na dom in par krat sem se morala prav potruditi, da sem jo odpravila.

Kot pri vsaki stvari moraš tudi križanke sprejemati razumno, sicer navada preveč obremeni družinsko življenje. Tudi s križankam kot s kartami se lahko zasvojiš in potem dan mine ne, da bi naredil kaj dobrega. So huda konkurenca dobrim knjigam za katere se prav rado zgodi, da jim nameniš le pred spanjem kakšno uro. Da ne govorim o pospravljanju, ki ga želja po križankah postopno zmanjšajo na minimum.

Vse kakor pa križanke zmanjšujejo družinske klepete, razprave in morda tudi prepire, tišina doma pa zato grozeče razgrajuje vzdušje povezanosti in zaupanja. Pravijo, da je prav zaradi vzdušja v družini dobro imeti pri hiši kužka ali mucko, živalco, ki jo imajo radi vsi člani družine in jih torej ona nehote medsebojno povezuje.

Da gre doma vse tako kot si želimo, je potrebno poskrbeti, ker nič ne nastaja samo po sebi. Odpovedati se je potrebno pretiranim razvadam, med katere sodijo tudi križanke. Zmernost naj bo zagotovljena v vseh poslih, pa bo vsak od nas doma zadovoljen, vesel in ustvarjalen.

Tale zapis sem napisala predvsem zato, ker se nam približuje ponovno zmanjšanje delovnega časa pri delodajalcu. Delovni tednik bo krajši, ljudje bodo imeli še več prostega časa, morda bi bilo prav, da razmislimo, kako ga bomo uporabili. Nekateri menijo, da že sedaj preveč posedamo na kavčih, drugi, da rešimo preveč križank, so garači, ki začnejo obrt, skrbijo za čebele, najamejo njivo,… so drugi, ki hodijo več na kulturne in zabavne prireditve, najdejo se tudi raziskovalci in še mnogo drugega. Razmišljajmo, kako koristno izrabiti prosti čas,..

Ste se vi že odločili?

Drva, po možnosti iz lastnega gozda, 3. junij 2022

Ko sem vodila stečaj velikega gradbinca, sem se imela priliko podrobno seznaniti tudi z javno dostopno evidenco premoženja v lasti posameznikov, podjetji in družbeno politične skupnosti. Nemalo kdaj sem bila presenečena nad netočnostjo te evidence in po proučevanju običajno tudi ugotovila, da se lastniki niti dobro ne zavedajo pasti in tveganj, ker ne poskrbijo za zemljiškoknjižni vpis pridobljene ali odtujene lastnine. Tudi moja družina se ni kaj dosti brigala za točnost naših podatkov v zemljiški knjigi in, ko je moja mama svoje premoženje dodelila mojemu sinu, smo odkrili, da je sin postal dedič nemajhnega gozda, ki je bil sicer prodan vendar do prepisa postopek ni bil izpeljan. Začeli smo raziskovati za nas imaginarni gozd in naleteli pri tem na neverjetne ugotovitve. Prva je bila ta, da nobeden ni vedel, kje se gozd nahaja, tudi moja mami ne. Se je pa v njem in njegovem okolišu razširil lubadar in Gozdna uprava je sina našla, zahtevala od njega, da označena drevesa podre in odpelje iz gozda. Sin, ki je zaposlen v stabilnem podjetju, je seveda s težavo sprejel naročilo Gozdne uprave, prosili smo jih naj nam pokažejo kje se gozd nahaja in nas poučijo, kdo podiranje in odvoz opravlja v tem delu Slovenije. Res so mene, ki sem v imenu sina urejala zadeve, peljali v ta gozd, mimo grede so me poučili, da so v tem okolju nevarni medvedki, pokazali oznake za podiranje dreves in za mejo in k sreči, peljali so nas v naš gozd prav takrat, ko je tam neko podjetje že čistilo po lubadarju na sosednjih parcelah. Da so očistili tudi sinov gozd smo jim odstopili podrta drevesa s katerimi oni trgujejo. Z zapisnikom smo obvestili Gozdno upravo.

Napotila sem se v zemljiško knjigo, da preverim, kaj je v njej zapisano o sinovem gozdu in ugotovila, da sin ni edini lastnik, pač pa je 1 gozda v lastni njegovega pradeda, ki je umrl leta 1956 v Avstriji. Morala sem zaprositi odvetnico, da izpelje postopek, pridobiti mrliški list za pradeda v Avstriji in seveda plačati več kot je bila tržna cena podedovanega gozda.

Vedela sva, da je mama gozd prodala in sin je poiskal kupca, ki je takoj po nakupu gozd v celoti posekal. Kupec je bil že pokojni, njegovih dedičev je bilo 5 in niti na misel jim ni prišlo, da bi obnovili sodni postopek dedovanja. Jasno so povedali, da lastništvo gozda ne bo prepisano v zemljiški knjigi. Sin je nehal vztrajati, plačuje dajatve in je zdaj v knjigah vpisan kot lastnik celotne parcele. Upamo, da je lastnina varna, vpisana je po uradnih postopkih, ki so imeli vsi pritožbene roke v katerih se pa ni pritožil nihče.

In zdaj najpomembnejše! Kot zgleda nas bo ta problematičen gozd reševal pred energetsko krizo, ki se pričakuje s prvim mrazom čez nekaj mesecev. Ana Stanič nam je že »natočila čistega vina«, da bo oskrba z energenti vsak dan težja in dražja, razen če vojskujoče se strani prenehajo z vojno in izpostavilo stanje trgovanja z njimi pred začetkom vojne. Poudarila je celo pravni vidik sklenjenih pogodb za energente, ki jih bo morala EU plačevati čeprav jih ne bo prejemala*. Med reklamami se tu pa tam že pojavljajo »gašperčki«, izdelek, ki naj bi mu jeseni najbolj poskočila cena**, ne bom več naštevala, dejstvo je, da Rusi in Američani razkazujejo vedno več orožja, moja draga Evropa pa zdaj ve, da nas sankcije proti Rusiji tepejo nazaj, vedno pogosteje in vedno bolj.

Ljudje, z vsemi močmi podpirajmo še tako majhno možnost za konec vojskovanja, toda doma v vsakdanjem življenju se oprimo na lastno iznajdljivost. Zagotovimo si najnujnejše, lastni gozdovi nam bodo prav prišli, pri vsaki hiši obnovite kamin in pri hiši naj bo skladovnica, ki jo bo dostavil trgovec z drvmi.

*Sobotna priloga dela 4.6.2022
**Mladina 3.6.2022
Imate boljšo zamisel? Zaupajte nam jo!

Vizija in realnost v arhitekturi, 2. junij 2022

Starodavno mestno jedro Novega mesta s Kapitljem, Bregom in reko Krko je vedno mlade navdihovalo za študij arhitekture. V novejši zgodovini so se iz Novega mesta v arhitekturni stroki vidno uveljavili pomembni arhitekti kot so bratje Mušič, E. Ravnikar, Kobe, družina Lapajne in še bi lahko naštevali. Z veliko volje, prizadevanja in pogumnimi načrti pa je pospeševal razvoj arhitekturne stroke tudi Pionir, gradbeno podjetje, ki je uspešno poslovalo petdeset let. Kot graditelj stanovanj in nastajajočih lokalnih tovarn je bil močno zainteresiran, da se kakovostno zgradi tudi tisti del proizvodnje in bivanja, ki podjetjem in stanovalcem niti ni bil viden, običajno so ga smatrali kot samoumevnega to pa je bilo prometno omrežje, komunalni, telekomunikacijski in električni vodi, priključki na infrastrukturo države in še mnogo drugega povezanega z razvojem mesta. Skratka sistematično uveljavljanje dolgoročnih rešitev urbanizacije, pozidave in dobave je moral Pionir reševati sam dokler niso bile ustanovljene in usposobljene ustrezne organizacijske enote lokalne oblasti. Praksa prvih petnajst let poslovanja Pionirja je imela za posledico tudi oblikovanje projektne enote znotraj Pionirja za pripravo zazidalnih načrtov, nujnih za projektiranje stanovanjskih naselij in nujnih za gradnjo industrijskih objektov po načrtih investitorjev. Ta enota se je ohranila vse do stečaja Pionirja in je mnogokrat služila kot strokovna presoja ustreznosti reševanja določenega gradbenega posega v mestni prostor.

Arhitektko Marto Račečič sem spoznala na obisku pri prijateljici Lojzki. Ženske ali bolje rečeno dekleta, smo bile takrat izjemno vpletene v poslovni svet, sodelovale v organih upravljanja, prevzemale funkcije in se skratka razdajale na vse konce in kraje, tako da za osebno življenje ni ostalo kaj dosti časa. Arhitekta Alberta Račečiča pa sem spoznala kot ena od vodilnih delavcev novomeške Krke tovarne zdravil, ki je bila z Pionirjem v trajnem sodelovanju. Vsa investicijska sredstva smo še »topla« odnesli k Pionirju, da nam je ta takoj zgradil nov proizvodni oddelek, potreben zato, ker so bila zdravila, ki naj bi jih v njem proizvedli, že prodana. Pionir je bil resničen Krkin »kavalir«, toda Pionir so bili ljudje, Krki naklonjena direktor in računovodkinja, projektanti Pionirja so se radi družili s Krkinimi vizionarji, zaposleni na gradbiščih so imeli vedno zanimive posege v prostor, posebnosti v instalacijah in brezpogojno zaščito dreves. Da bi kljub pogostemu improviziranju, to sodelovanje rodilo naj ustreznejše rešitve, je bilo nešteto sestankov, ogledov gradbišč, pogovorov, primerjav in še mnogo drugega kar je sodelujoče družilo, med njimi so nastajala prijateljstva, dobra rešitev je bila skupna. Vem, da se je Albert Račečič vključeval v problematiko gradnje Krke, nikoli pa nisem prepoznala v kakšni funkciji: včasih je bil predstavnik Pionirja, včasih Dominvesta in včasih občine. Zanimala ga je kakovost načrtovanja in izvedbe gradbenega posega, vedno je komentiral podane rešitve vendar nikoli bred dopolnil.

Včasih smo vsi opravljali več nalog, poleg tistih iz delovnega mesto, so nas močno angažirale naloge kot funkcionarjev. Kot predsednica Zdravstvene skupnosti sem na primer morala vedeti za potek gradnje bolnišnice o čemer nas je poučevala Marta Račečič, kot predsednica Društva ekonomistov pa sem morala podati mnenje ekonomistov o umestitvi avtoceste v območje Dolenjske. Albert je bil na teh sestankih – podobnih tistim v Krki – še zahtevnejši posebno, če je kdo hotel »skozi mala vrata« uveljavljati svoj prav in gotovo je vzorna ureditev avtoceste preko Hmeljnika njegova zasluga.

Čas v katerem sta arhitekta Račečič ustvarjalno posegla v gradnje trajnega značaja Novega mesta, je bil naklonjen iskanju najustreznejših rešitev s pomočjo dialoga, sodelovanja med investitorjem, izvajalcem in predstavniki javnosti. Znala in vedela sta, da jim poklicna etika nalaga dolžnost opozoriti sodelujoče na dolgoročne ali celo trajne posledice posega v prostor, da je zato nujna celovita presoja že pri načrtovanju, najkasneje pri projektiranju, da je nujno pri tem delu upoštevati v praksi potrjene standarde in spoštovati dogovor. Kjer sem se z njima v debati srečevala, sta delala točno to – strokovno, dogovorno, izvedljivo.

Albert in Marta Račečič sta ustvarila Družino arhitektov, saj v arhitekturi ustvarjata tudi hči in sin. Verjetno je tako družinsko ustvarjanje izjemno prijetno, polno idej pa tudi strokovno prestižno in preverjeno. Pričakovati je nove zamisli teka »arhitekturnega trusta« o urejanju Novega mesta in takih posegih v prostor, ki bodo privlačni za mlade ustvarjalce, usmerjene v prihodnost, v prihodnje poklice, v internacionalizacijo moderne dobe.

Žal nam je, da Albert ne more več sodelovati!

POJDEM V GORE, 1. junij 2022

V planine smo študentje radi zahajali, so pa bili med nami tudi taki, ki so planinarili vse življenje. Med temi je bil moj gimnazijski sošolec Tone Grden res vztrajen pohodnik po planinah svoje nekdanje in sedanje domovine pa tudi gorskega sveta Evrope. Njegova vdova Jožica, s katero sta se poročila na dan prvega junija, me je spomnila na njegove planinske ture, ki jih je sam opisal za Zbornik Zvestoba študentski druščini.

Dalj časa sem razmišljal o Alpah, z njimi sem bil kar malo zasvojen, zlasti z Julijci in njihovim očakom Triglavom. V študentskih letih pa je prišel čas, da jih podrobneje spoznam. Bili smo vesela družba kolegov in prijateljev, med nami je bila tudi naša kolegica Joža. Hoteli smo nekam v hribe in za začetek smo se odločili kar za Triglav pa čeprav tam doslej od nas še nihče ni bil pa tudi planinskih izkušenj za visokogorje nismo imeli. Odločitev je padla – Triglav, in že smo se z avtobusom peljali v Mojstrano. Naša oprema ni bila ravno primerna za v hribe, na kar niti nismo pomislili, saj je bila naša želja po spoznavanju planin močnejša. Dolina Vrat je bila pred nami. Pohiteli smo, se za kratek čas ustavili pri Peričniku, nato pa nadaljevali pot proti Aljaževemu domu. Pri domu smo si privoščili krajši počitek in seveda krepko malico, saj nas je čakala še dolga in naporna pot. Uživali smo v panorami Severne triglavske stene, ki je prišla na vrsto nekaj let pozneje, nato pa smo se usmerili po poti čez Prag na Kredarico. Po nekaj urah potenja smo dosegli Begunjski studenec, kjer se je naša pot priključila Tominškovi. Tu je bil tudi najprimernejši kraj za počitek. Počitek nam je dobro del, poleg tega pa smo se še dobro odžejali. Prečkali smo Triglavski ledenik, od katerega je danes ostalo zelo malo in že smo se znašli v Triglavskem domu na Kredarici. Veselo razpoloženi smo uživali v čudovitem razgledu vrhov ob sončnem zahodu, še zlasti pa nas je očaral vrh Triglava, ki je bil tako zelo blizu in nas je čakal naslednjega dne. Počitek v domu se nam je zelo prilegel in zjutraj smo bili pripravljeni na nova doživetja. Po zgodnjem domačem zajtrku smo pospešili na Mali Triglav in nato proti vrhu, da smo lahko uživali v čudovitem sončnem vzhodu. Kot se spodobi za prvi vzpon na Triglav, smo opravili še obvezen krst, nato pa smo se spustili proti Tržaški koči na Doliču. Zopet počitek, okrepčilo, nato pa po vijugasti poti skozi Zadnjico v Trento.

Opravili smo prvi vzpon na Triglav vsi zdravi in nadvse zadovoljni, prepričani, da smo naredili le prvi korak in da bomo s planinarjenjem nadaljevali. Tako je tudi bilo, saj smo že naslednje leto ponovili naš pohod na Triglav. Takrat smo se z Vršiča povzpeli na Prisojnik, pot smo nadaljevali čez Kriške pode, Luknjo in Plemenice ter od tod dosegli vrh Triglava. Vračali smo se po drugi poti, spustili smo se čez Kredarico v Vrata. Tudi na tej poti smo se imeli zelo lepo.

Pri hoji v planine sem postajal vedno manj izbirčen. Sicer so me še vedno močno privlačile nove ture, vendar pa se tudi znanih in že prehojenih poti nisem izogibal. Z našim kolegom Martinom sva opravila kar precej poletnih in tudi zimskih tur. Svoj čas je imel spačka, ki je bil zelo pripraven za planinske ture. Znal je počakati kje v gozdu tudi po več dni, če je bilo treba. No, nekega vročega avgustovskega dneva sva se skupaj s prijateljem Janezom odpravila na Gorenjsko. Trije korenjaki smo lahkih nog prikorakali do doma v Tamarju. Po kratkem počitku smo pobrali nahrbtnike in se podali na pot proti Jalovcu. Malo pred ozebnikom smo se usmerili na desno in se povzpeli na Kotovo sedlo. Bilo je nekaj čez poldan in vročina je bolj in bolj pritiskala. Privoščili smo si počitek in se lotili resnično preskromnih vodnih zalog. Prijatelja sta porabila vso tekočino, ker sta računala, da bo med potjo kakšen studenček ali morda snežna krpa, česar pa na našo žalost ni bilo. Sam sem polovico vode prihranil za hujše potrebe pa je tudi ta hitro pošla. S Kotovega sedla smo najprej zavili v dolino Koritnice, nato pa na desno proti Poncam in državni meji. Pot se je močno vijugala, sedaj na eni, sedaj na drugi strani meje. Imeli smo srečo, da se nismo srečali z graničarji, ker smo tedaj za to pot potrebovali posebno dovolilnico in mi je seveda nismo imeli. Hodili smo po prisojni strani in vročina je postajala vse hujša. Razmišljali smo, kako rešiti problem z vodo. Martin, ki je bil še kar pri močeh, se je odločil, da bo, kolikor mu bodo dopuščale fizične moči, pospešil do vrha, se nato spustil do koče na Mangartskem sedlu in poskrbel, da tudi midva prideva do vode. Z Janezom sva se počasi pomikala proti vrhu, a vrha in tudi Martina ni in ni bilo. Janez je pogosto počival in svojo žejo »reševal» z domačim sadjevcem. Na vse načine sem se ga trudil prepričati, da je žganje povsem neprimerna pijača in ga ne bo odžejala pač pa povzročila še druge težave. Ni me poslušal in je s svojim »pitjem« nadaljeval do vrha. V mraku sva stala na vrhu in se polna upanja ozirala proti Koči na Mangartskem sedlu. V koči je bila luč, zunaj pa nikogar. Videla sva, da pomoči ne bo in da bo treba noč preživela na vrhu Mangarta – torej na zavidljivi višini 2.679 metrov. Poiskala sva primeren prostor v zavetju in si pripravila kamnita ležišča, saj boljše izbire na ni bilo. Oblekla sva vse, kar sva imela s seboj in legla k zasluženemu počitku. Leže sem zrl v morje zvezd in v luninem siju osvetljene vrhove. Vstal sem, se sprehajal po vrhu mogočne gore in občudoval ta sanjski svet. Vrhovi, nešteto vrhov, nobene ravnine, pod mano pa bleščeča Belopeška jezera. Zaradi teh nepozabnih lepot mi ni bilo nikoli žal, da sem tisto avgustovsko noč preživel na gori. Ostala mi je v lepem spominu.

Že prvi sončni žarki so naju z Janezom spravili pokonci. Malo sva se razgibala, nato pa lotila skromnega zajtrka. Janez si je želel domov, zato se nisva spustila v kočo pač pa krenila nazaj proti Kotovemu sedlu. V jutranjem času je bilo še dokaj sveže, zato povratek ni bil preveč naporen. Zelo dobrodošel pa nama je bil Jalovčev ozebnik, poln snega in ledu. Preskrbela sva si zadostne količine vode in z njo do Vršiča nisva imela nobenih problemov. Na Vršiču je Janez sedel na avtobus za Ljubljano, jaz pa sem odšel v naš Poštarski dom, kjer sem se pošteno okrepčal in užival v pravi postelji. Zjutraj sem jo mahnil prek Prisojnika in Razorja do Kriških podov, kjer sem prenočil v Pogačnikovem domu Naslednji dan sem se ustavil še v Aljaževem domu v Vratih, nato pa tudi sam krenil domov.

Zimski vzponi v Kamniških planinah in Julijcih so bili pri naju z Martinom še posebej priljubljeni. Pri enem od takih vzponov, tokrat na Jalovec, se nama je pridružil še Andrej, ki je prav tako rad zahajal v hribe. Do Doma v Tamarju nas je pripeljal Martinov spaček. V domu smo si sposodili krplje, nato pa do večera šahirali. Po zajtrku smo se spravili na krplje in šli po globokem snegu proti vznožju Jalovca. Napredovali smo prav počasi in ko smo prišli do Jalovčevega ozebnika je Martin začel modrovati, da je tura bolj naporna kot je predvideval in da bo v preostalem delu še zahtevnejša. Andreju je predlagal naj poti ne nadaljuje, ker bo zanj prenaporna in naj se vrne v kočo. Andrej je predlog z razumevanjem sprejel in se vrnil. Midva sva nataknila dereze, pripravila cepin in vrv ter nadaljevala pot strmo navzgor. Sneg je bil zmrznjen in zbit, tu in tam prekrit z ledenimi ploščami, tako da sva le počasi napredovala. Malo pod vrhom sem opazil, da del stene ni v celoti prekrit s snegom, zato sem računal, da bom prehod oziroma vzpon proti zgornjemu delu stene opravil hitreje, če ta del prečim, namesto da ga obidem kot je to storil Martin. Prišel sem nekako do sredine, ko sem ugotovil, da sem se zaplezal in brez pomoči iz stene ne bo šlo. Martin je z vrha opazoval, kaj bom storil. Na moje prigovarjanje, naj spusti vrv, se je najprej široko režal, potem pa jo je le spustil in me rešil neljube situacije. Med reševanjem pa mi je iz nahrbtnika padla konzerva sočnega kompota, ki sva ga na vrhu Jalovca močno pogrešala.

Moja fakultetna kolega Tone in Martin sta odšla v večnost, ta zapis pa naj nas spominja na njun in naš spoštljiv odnos do visokih gora, kjer se po napornem vzponu približaš zvezdam in kuješ najžlahtnejša prijateljstva.

Boris Pahor in mi, 31. maj 2022

Pisati o človeku, ki je do potankosti poznal dobre in slabe strani odločitev neštetih odločevalcev 20. stoletja in v sodobnem času o tem tudi odkrito spregovoril, je za mene izjemno težko saj se v več stvareh ne morem poenotiti z njim čeprav njegovo literarno ustvarjanje nekoliko le poznam. In prav vpogled v njegovo knjižno ustvarjalnost mi je pomagal pri soodločitvi v začetku devetdesetih let, da Forum odličnosti in mojstrstva Otočec povabi na svoj tradicionalni letni shod pisatelja Borisa Pahorja in mu podeli Veliko nagrado odličnosti in mojstrstva. Omenjeno nagrado so na svojem tradicionalnem letnem shodu podeljevali direktorji in poslovni ljudje Dolenjske in Bele krajine v organizaciji Društva Ekonomistov Dolenjske in Bele krajine, ki sem mu predsedovala.

Pisatelj je naše povabilo sprejel, se ga celo razveselil in nas obiskal na Otočcu. Nekoliko nelagodja je bilo najprej med udeleženci Foruma, ker osebnost Borisa Pahorja ni bila ne vem kako znana, tudi njegovih literarnih del še ni bilo veliko v Sloveniji. Vedeli pa smo vsi, da živi v Trstu, da je prijateljeval s Kocbekom in imel neprijetnosti z državo v kateri smo živeli. Organizatorji Foruma smo poskrbeli, da je bil kot osebnost in literat dostojno predstavljen udeležencem in dobil je možnost, da sam nagovori Forum po svoji presoji. Pridobili smo medsebojno zaupanje in razvili prijetno razpravo o ideologijah, ki pritiskajo na odločitve narodov, o zgodovinskih resnicah povojnega obdobja, o stvarni problematiki strahu, svobode in literarnega ustvarjanja, ko pač književnik popisuje gola dejstva ter s tem ustvarja zgodovinski dokument časa. Pisatelju smo priredili slavnostno kosilo z visokimi državnimi in lokalnimi upravljavci premoženja in storili vse, da se je med nami dobro počutil. Odšel je zadovoljen, upali smo, da smo se vsaj simbolno zahvalili za njegova prizadevanja za izboljševanje razmerja med Zamejskimi Slovenci in Slovenijo, upoštevaje njegovo željo, da se Slovenija v večji meri kot do sedaj posveti problemom Tržaških Slovence oziroma Slovencev po svetu.

Časti in slave Borisa Pahorja so se v Sloveniji povečevale potem, ko je izšla njegova Nekropola, pogosto je postajal gost slovenskih prirediteljev, na Forum se ni vračal, čeprav smo ga obveščali o njegovem delovanju.

Dejstvo je, da smo v Forumu daleč pred drugimi prepoznali slabosti naše družbe v odnosu do Slovencev in seveda Borisa Pahorja, ker ni ponavljal tistega kar so aktualne oblasti želele pač pa je govoril in pisal to, kar je ocenil, da je dobro za ljudi in družbo kot celoto. Dejstvo je tudi, da je družba katere del smo, odpravila kar nekaj slabosti, ki so mučile posameznike. Nastajajo seveda z novimi časi tudi nove težave, nove zahteve, pomembna pa ostaja vera; kot pravi Pahor sam »a to bo prihodnost popravila«*

Boris Pahor je odšel v večnost, njegova dela pa nam pričajo o odločitvah časa v katerem je živel in so trajno opozorilo odločujočim v svetu, da spoštujejo tradicije, poslušajo narod in odpravljajo slabosti družbe, ki jo vodijo.

*Delo 31.5.22

Vzajemnost, 29. maj 2022

Prišla je nova številka edine revije za upokojene - Vzajemnost, polna zanimivih prispevkov, ki jih pišejo dobro poučeni ljudje in jo z veseljem prebiram že več let. Že večkrat sem jo želela predstaviti tudi v mojem blogu, predvsem zato, ker revije ni v prodaji in moraš biti njen naročnik (letna naročnina 30,00 EUR).

Revijo vzorno ureja Jožica Dorniž, v preteklosti prekaljena na Dolenjske listu kot glavna in odgovorna urednica. Njeni uvodniki so sijajni popis trenutno najzanimivejše teme upokojen, ki mu vedno doda tudi predlog ali vsaj namigne v katero smer je nujno misliti. V tej številki je lepo poudarila, da medgeneracijsko srečanje upokojenih ne more biti popolno brez prisotnosti mlajših generacij.

Revija je strukturirana tako, da je v njej možno slediti družbenim razmeram in mestu upokojencem v njih pa tudi aktivnostim, ki bogatijo upokojensko življenje po domovini. V rubriki Aktualno je tokrat reportaža iz medgeneracijskega sožitja. V rubriki Naš pogovor je jezikoslovec dr. Kozma Ahačič predstavil uspehe in težave slovenščine, sledijo rubrike Zdravje in prehrana, Med vami, Kultura, Iz zgodovine ter Vrt in dom. Pisma bralcev so objavljena pred navedenimi rubrikami kot tudi sporočila o pomembnih novostih kot npr. Prva platforma za iskanje dela za upokojence, S psom v muzej itd. Vsako leto revija organizira več dnevni izlet na jadransko obalo za 7 in več avtobusov udeležencev. Posebno skrb namenja Vzajemna poročanju o pripravah uveljavitve zakona o dolgotrajni oskrbi. Svoje mesto imata v reviji Ludvik Škobrne in Vlasta Nussdorfer, pronicljiva družbena kritika. Tokrat so objavljeni obširnejši članki o vročini, demenci, krvnem tlaku, možganski kapi in varni spolnosti in drugi v rubriki Zdravje, v Prehrani pa lahko spoznamo marsikaj o sirih in njihovi uporabi ter sladicah in sadju. Meni najzanimivejše so številne rubrike, v katerih so predstavljeni zamejski Slovenci, obrtni poklici, jubilejni dogodki, glasbeni ansambli, rokodelci, posamezni domovi za starejše, izjemni zbiratelji, ljudska dediščina, zakladi slovenskih muzejev, stare fotografije, uspešne in propadle tovarne, krajine, kraški pojavi, zapuščine, pa tudi tuje dežele in znamenita mesta. Za upokojenke prinaša revija veliko nasvetov za vrt, rože, osebno higieno, ureditvi stanovanja, modi, ročnih delih,… Seveda boste lahko objavili tudi svoj oglas, da iščete partnerja, reševali križanke ali uganke in zvedeli, kaj se je dogajalo v istem času po svetu oziroma v preteklosti.

Revija ima še eno posebnost to je priloga Dobro je vedeti – informacije zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in to splošne informacije, pokojninska, zdravstvena in premoženjsko-pravna vprašanja ter vprašanja iz delovnega razmerja in računalniških problemov. Gre za uradna stališča, ki vam bodo v veliko pomoč pri uradnih postopkih.

Pritegnili vas bodo k branju tudi izjemni avtorji: Anita Žmahar, Neva Železnik, Lidija Jež, Darko Naraglav, Boris Dolničar in številni drugi eden boljši od drugega.

Revija ima okoli 100 strani in jo lahko prebirate tudi več mesecev. Je dober priročnik, da ga pogledate ko ga potrebujete, je estetsko oblikovan in lahko zgled vašim lastnim dopisniškim ali izdajateljskim ambicijam. Sem prepričana, da bo postal vaš najboljši prijatelj ob večerih, posedanju v parku ali v postopku, ko rešujete svoje premoženjske probleme. Hvala Vzajemnost, da si med nami!

Da boste lažje prišli do nje: narocnine@vzajemnost.si tel.:01 530 78 42

Medicinski čudeži, 28. maj 2022

Zagotovo se v današnjih časih objavlja največ informacij o novih način zdravljenja, zdravilih in prehrani kot zdravilu. Informacije o tem kako sodobna medicina, zdravila in prehrana zmorejo pomagati človeku pri ohranjanju zdravja prevladujejo tako v strokovnem kot laičnem podajanju informacij, v reklamah po spletu, povsod. So tako prepričljiva, da bi človek, posebno bolan, zagotovo najraje poskusil vse, priprave so enostavne, vse je naravno, vse eko in kot pravi N'toko, posebno oglaševalci bi našo osebnost radi spremenili v »ego po njihovi meri«, ki bi bil sposoben ostali lačen pri bogato obloženih velikih mizah slastnega mesa, mleka in sadja.

Dominirajo trenutno Izraelci, ki ne gradijo otokov v obliki palm, nebotičnikov, dragih hotelov in ne kupujejo dragih avtomobilov pač pa ponos države gradijo »s tehnologijami, ki jih bo kmalu uporabljalo vse človeštvo«. Naj jih nekaj naštejem: cepivo proti Alsheimerjevo boleznijo in možgansko kapjo, krvni test za odkrivanje raka, beljakovina za odkrivanje raka na debelem črevesju, diagnostične kamere, baterije, senzorje in podobne pripomočke, ki jih bolnik pogoltne, zdravilo za samouničenje virusov, zdravilo za amiotrofično sklerozo in tako dalje.

Znanstveniki so se poglobili v možgane starejših in ugotavljajo, da 60-letnik pri odločanju uporablja hkrati obe polobli, mladi pa samo eno. Če človek zdravo živi, se giblje, ima vzdržno telesno dejavnost in polno mentalno aktivnost dosežejo njegove intelektualne sposobnosti vrh pri 80 do 90 letih.

Prehranski dodatki so postali nepogrešljivi v spolnem življenju seveda če zaupate ponudniku, ki jih je dal na trg brez testnih postopkov potrebnih pri plasiranju zdravil.

Sadje jemo zdaj na prazen želodec ali na tešče, bašemo se še naprej s hitro prehrano – kajzerca, zrezek, solata polpeta, solata, piščanček, majoneza, olje,… imeti je potrebno velika usta, da tri stopenski sendvič spraviš v sebe, Klemen ga zavaruje z velim zobotrebcem. Krona užitka je seveda žur z roštilom – vsaj pet vrst mesa, ribami in čevapčiči. Spimo na levem boku, da ne obremenjujemo desnega prsnega koša. Naštevala bi lahko še in še… skratka zdravje je v središču javnega zanimanja.

Pa nam to posiljevanje kaj pomaga? Se ne redimo več kot Američani, so čakalne vrste pri zdravnikih kaj krajše, je manj bolniških, so se potuhnile ali odpravile zahrbtne epidemije, …. Zgleda da ne, dobivamo celo pandemije, ki pospešujejo produkcijo novih »kvazi« zdravil in drugih pripomočkov za ohranjanje zdravja kot pravijo ponudniki.

So naše zdravstvene organizacije kaj rekle na vse bolj pestro ponudbo zdravil, prehranskih pripomočkov, …, So zdravniki ugotovili, da se zdravje naroda izboljšuje zaradi kakovostnejše domače eko prehrane?

Od časa do časa pride kakšno opozorilo npr od Združenja potrošnikov, kakšnega inšpektorata,…

Kaj pa strokovne makro študije in analize, ki bi nakazovale zdravstveno in stroškovno opravičljivost opisane tržne ponudbe, služile za ocenjevanje upravičenosti naložb v te dejavnosti in nakazovale njihovo dodano vrednost? Prav bi bilo, da smo bolj previdni.

Uporabljate izdelke, ki vam jih ponujajo reklamni oglasi za izboljšanje zdravja in telesne kondicije?

Po spletu se potepa sovražni govor, 27. maj 2022

Nič novega, boste rekli, ta dolgčas že dolgo poznamo in se mu upiramo tako, da ga ne pošiljamo novim naslovnikom. Toda vztrajno se ponavlja, občutek imam, da zlasti ob jubilejnih dogodkih, ko se veliko ljudi zamisli nad današnjimi in nekdanjimi možnostmi posameznika ali okolja v katerem živi. Zdi se mi tudi, da ne gre toliko za resnico kot za maščevalnost, ker so piscu pač vzete določene materialne bonitete ne da bi mu kdo povedala zakaj, se pravi, da je prekinjena komunikacijska povezava med odredbodajalci in tistimi, ki jih določen ukrep prizadene.

Podrobnejši vpogled v sovražne govore, ki zajemajo primerjave sedanjega blagostanje s preteklim nazorno kaže nekritičnost in namerno zavajanje. Res je samo dejstvo, da je bil sistem poslovanja in delovanja določen, poznan in spoštovan, problemi pa so zato bili lažje rešljivi. Ker je bila družba s soglasjem vseh generacij razvojno naravnana so naraščale potrebo po novih zaposlitvah, gradila so se stanovanja in se pospeševalo izobraževanje v vseh življenjskih obdobjih. Posledice so bile trajni viri financiranja stanovanjske izgradnje, nove tehnično tehnološke rešitve, širjenja trgov in internacionalizacija poslovanja. Družba se je srečevala s svetom in spoznavala, da produktivnost povečuje le zdrav, krepak in v prihodnost dolgoročno zagledan delavec, vlaganja v zdravje naroda je zato urejevala tako, da za zdravje ni skrbel le zdravnik temveč predvsem posameznik sam z zdravo prehrano, potrebnim počitkom in primernimi naložbami v razvoj zdravstva. Tudi redne plače, regresi, pokojnine in druge bonitete so zagotavljale predvsem čvrste odločitve upravljavcev premoženja, da se ustvarjena vrednost pravično porazdeli med vlagatelje kapitala in delom. Nič nam ni bilo od nikogar dano in za vsak pozitiven učinek je bil predhodno potreben dogovor družbe. V današnjem sovražnem govoru zato njegovi tvorci napačno navajajo, da je bilo vse to zagotovljeno, ne povedo pa kdo in kako je to zagotovil.

Iz sovražnih govorov na spletu pa izhajajo pomembna sporočila današnji zakonodajni in izvršilni veji oblasti. Bolj kot avtoritativnosti si družba želi dogovor o zadevah, ki so bistvenega pomena za blagostanje. Zakaj na primer še ni nedvoumnega dogovora, kako bo Slovenija naložila sredstva za okrevanje, ki jih je pripravljena njej dati EU? Zakaj nimamo načrta nenehnega izboljševanja produktivnosti v vseh zaposlitvenih sektorjih. Družba tudi želi sodelovati pri razporejanju dodane vrednosti in soupravljati odgovorno s skrbnostjo dobrega gospodarja.

Prav bi bilo, da zakonodajna oblast analizira uničujoče učinke obstoječe zakonodaje ter upošteva želje in potrebe družbe, da se zakonodajo posodobi. Pravila obnašanja, delovanja in poslovanja družbe morajo biti v skladu s tehnološko-tehničnem razvojem in razvojem trženja. V tridesetih letih smo sprejeli digitalizacijo in razvili informacijske sisteme, ki bi nam morali služiti predvsem za porast produktivnosti v proizvodnji izdelkov in v storitvah. Prav bi bilo, da dosedanja velika vlaganja v informacijske sisteme koristijo večini v naši družbi, se usmerjajo v večjo storilnost dela predvsem v storitvenih dejavnostih z vključno administrativnimi deli in se njeni učinki tudi vrednotijo.

Sovražnega govora bi bilo manj, če bi izvršilna oblast naše družbe sistematično skrbela za naložbe in vestno spremljala njihove učinke. Pridobili bi vsi veliko novih spoznanj, med drugim tudi to, da gre življenje vedno naprej, vsaka generacija se mora zato posvetiti razvojnim problemom in jih razreševati vsebinsko, da doseže res učinke, ki pomembno izboljšujejo blagostanje večine.

Kako pa vi ravnate v primeru sovražnih govorov?

France Prešeren med velikani, 26. maj 2022

V Severnem parku naše prestolnice kraljuje Deklica z Rastočo knjigo, večna »mladenka« Društva Rastoča knjiga katerega častni pokrovitelj je Državni svet in ga upravljajo Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Mestna občina Ljubljana, Javni sklad RS za kulturno dejavnost, Narodna in univerzitetna knjižnica, Društvo slovenskih pisateljev in Agencija za knjigo Republike Slovenije. Mladenka s knjigo varuje, neguje in razvija sodelovanje naše domovine v ustvarjanju bogate kulture naroda, ki mu pripadamo ter nenehno spodbuja najžlahtnejše medsebojne odnose vseh narodov po svetu. V ta namen razpolaga s portalom Združenih rastočih knjig sveta kateremu se vsako leto pridruži list za knjigo pomembnega svetovnega literarnega velikan ene od sodelujočih držav. V Združeni rastoči knjigi sveta so že umeščeni listi Finske s Kalevalo, Indije z avtobiografijo M. Gandhija, Irska s poezijami W. B. Yeatsa, Norveška s Hišo lutk - Noro Henrika Ibsna in Ruska federacija z Vojno in mirom L. N. Tolstoja, Avstrija, Madžarska, Hrvaška, Italija in Srbija.

Danes se v Združeno rastočo knjigo sveta vpisuje list Slovenije z zbirko pesmi Poezije največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna s poudarkom na sedmi kitici Zdravljice – himne Republike Slovenije.

Kot ustanovnega člana Društva Rastoča knjiga me navdaja občutek ponosa in zadovoljstva, da smo po dvajsetih letih uspeli razviti več kot 80 Rastočih knjig po šolah in lokalnih skupnostih ter se s Poezijami pridružiti državam bogate in edinstvene kulturno knjižne dediščine. To ni bilo enostavno in samo po sebi umevno, poprijeti je moralo veliko srčnih ljudi, ki so prepoznali knjigo kot najmočnejše sredstvo za širjenje znanja, kulture in sožitja.

Svojo vizijo in svojo družbeno odgovornost za večno prijateljico »dobro knjigo« danes prepoznavajo v vedno večji meri najpomembnejše kulturne ustanove v naši državi, z častnim pokroviteljstvom pa interes do knjige spoštljivo izkazuje tudi pomemben soustvarjalec političnega sistema - Državni svet. Iz teh razlogov je pričakovati da bo v prihodnje gibanje rastočih knjig še učinkovitejše, posebno v vlogi vzgoje, ustreznejši organizacijski kulturi v politiki in v oblikovanju mednarodnih odnosov s pomočjo diplomacije. V ta namen se širi dejavnost in tudi odgovornost snovalcev in organizatorjev rastočih knjig, še posebno pa eminentnih institucij, ki jih država ima za širjenje žlahtnih interesov svojih državljanka in državljanov.

Rastoče knjige rastejo po vseh delih naše domovine, bogatijo jih prizadevni vzgojitelji, lokalni literarni ustvarjalci, zgodovinske zbirke, dediščina, civilna družba in še mnogo drugega. Rastoče knjige se vključujejo v izobraževalni proces, raziskave, turizem in kulturno podjetništvo. Prisluhnimo na vseh nivojih vodenja in ustvarjanja željam in potrebam večine!

Ste že spoznali svojo najbljižjo Rastočo knjigo?

Na današnji dan… 25. maj 2022

Dejansko naklonjenost neki stvari ali nekomu lahko izkažeš na mnoge načine, upoštevati pa moraš, da bo tvoja iskrenost preverjena in sprejeta samo, če je dosežena določena mera zaupanja v obojestransko vzajemno delovanje. Na tem principu smo v drugi polovici 20. stoletja pravkar izšolani mladi »strokovnjaki« iskali priložnosti in prilike, da bi ustvarjali, naredili kar se da veliko dobrega in se dokazovali z znanjem. Imeli smo nekaj izkušenj na pr. v vodenja družbeno političnega življenja saj je bila mladinska organizacija z zakoni določena kot enakopraven partner drugim organizacijam v sistemu odločanja o najpomembnejših zadevah družbe. Tudi v delovnih akcijah, na praksi po podjetjih in ustanovah in seveda v kulturi, športu ter humanitarnem delu so nam bile zaupane kar pomembne naloge. Izjemno spodbudni pa so bili za mlade pomembni dogodki, organizirani prav z namenom razvijati zaupanje in odgovorno ravnanje mladih ali pa z namenom, da se množično proslavi zgodovinsko pomembno dejanje, ki nenehno opozarja generacije na potrebo razmišljanje in delovanje v korist družbe. Kakorkoli, študenti smo bili navdušeni na primer nad tem, da je predsednik države osebno javno sporočal študentskim organizacijam kaj družba od njih pričakuje. Naš čut za odgovorno ravnanje se je krepil na vsakem sestanku, kjer smo skupaj z voditelji institucij razpravljali in soodločali o programskih osnovah za razvoj izobraževanja, zdravstva, gospodarstva, vsega, kar je takrat potrebovala družba. Desetletja smo se veselili štafete, ki je potovalo po vsej državi, da ne govorim o zaključni prireditvi, ko je le-ta prispela na cilj. Leta 1959 je štafetno palico izročila naslovniku danes moja draga prijateljica Stanka Kovačič. Ni skrivnost, da se je mladina kitila z uspehom izgradnje avtoceste, ki je povezala najsevernejši del države z najjužnejšim. Kot mladini naklonjeno dejanje družbe smo ocenjevali tudi gradnje športnih objektov, študentskih naselij, udeležbe na mednarodnih prireditvah, potovanja na študij v tujino in še mnogo drugega kar seveda ni bilo za normalno družbo nič posebnega, ampak mi smo živeli v stiski kot nerazviti, mladi v hladni vojni med dvema državama, ki sta si lastila svet, še vedno pod vtisom vojnih grozot in v večina primerih smo kot kmeti šele ustvarjali mladino moderne dobe, ki jo je potrebovalo gospodarstvo in organizacijska kultura sodobne družbe.

Petindvajsetega maja vsako leto je bil Dan posvečen mladini. Praznik je nastal zato, ker smo mladi sodelovali pri upravljanju premoženja in vodenju družbe. Tega dne so se polagali računi za delo mladih, proučevalo učinke dela in načrtovalo nove, vedno zahtevnejše naloge. Na Dan mladih smo si organizirali zabave, se poveselili skupaj z najodgovornejšimi in ocenjevali svoj status pri odločanju. Z marsičem nismo bili zadovoljni, upirali smo se pretiravanju iz ideoloških razlogov in si prizadevali gospodariti s skrbnostjo dobrega gospodarja. Ja, naleteli smo tudi na močne, včasih nepremagljive ovire, vendar je prevladovala skupna želja vseh generacij izražena v cilju – vsakdan bolje za vse! Lahko rečem, da smo takrat mladi doprinesli svoj delež k blaginji družbe.

Tako kot so se moje generacije po svojih poteh približevali skupnih ciljem in uresničevale svoje sanje, tako poteka proces tudi danes. Prihodnost je vedno v glavi in v rokah mladih, ti morajo imeti odprte in enakopravne možnosti za sodelovanje in soodločanje z vsemi drugimi v družbi. Med njimi mora obstajati visoka stopnja afinitete brez pričakovanja, da je kdo dolžan njim zagotoviti kar si želijo, kar si želijo morajo soustvarjati in pri tem prevzeti svoj del odgovornosti. Kot je v mojem okolju znano, mladi danes prav to pogrešajo, to, da se jih vzame resno, se jim prizna pravica soodločanja in verjame v njihove sposobnosti. Vemo, da je vedno bolj cenjeno to, kar ustvarimo sami!

Kaj menite, bodo naši potomci poskrbeli bolje za svojo prihodnost kot smo mi?

Prijeten je spomin na minule nadloge 24. maj 2022

Če smo se maturanti Osme'56 na dosedanjih srečanjih dobro imeli zaradi obujanja predvsem lepih spominov in družinskih veselo in žaloiger, je morda prišel čas, da kakšno rečemo tudi na minule in sedanje nadloge naše dijaške druščine, seveda, če je med nami volja, da se nasmejemo svojim lastnim zablodam in nerodnostim brez predsodkov.

Večino od nas je kar nekaj nadlog spremljalo v dijaških letih, spomnimo se zgodnjega vstajanja, lovljenje vlaka v odhodu, prevoza s kolesom v dežju in snegu, slaba ali sploh nobena prehrana, težaška dela po kmetijah in podobne sitnosti. Tiste v internatu je mučila tortura tako ali drugače močnejših. V stari stavbi je bilo cel kup skrivnosti, ki so grozile bogaboječim, od notranjega vodnjaka pod stopniščem, zaprtih prostorov levo od vhoda v gimnazijske učilnice pa do zaprte opatove dvorane, da o belih menihih sploh ne govorim, saj so nam že s svojo pojavo vzbujali slabo vest, da se v duhovnem razvoju oddaljujemo od vere in s tem tvegamo izgubo materialne podpore naših skrbnikov. Smo pa imeli tudi svobodnjake na primer v Stranski vasi, graditelje hiše na drevju, pobudnike prireditev in podobne tiče, ki so bili kot magnet za vse materialno ali duševno zafrustrirane in mnogi smo zlasti v počitnicah storili vse, da smo se tem svobodnjakom približevali.

Na fakultetah smo nekateri že kar pozabili na nadloge, v ospredje so prišla prijateljevanja, večina si je že ustvarjalo družino, o družinskih nadlogah pa ni kaj dosti znanega. V vseh popolnih ali nepopolnih skupnostih so se rojevali otroci, z njimi pa se je krepila radost in zadovoljstvo.

Mirno sožitje, ki ga je pogojevala tudi ustrezna zaposlitev in primeren zaslužek pa je žal ustvarjal nekaj, kar ob letošnji obletnici mature ljudje v stranki, ki jo vodi stiški maturant, označujejo kot slabo, kot nadlogo. Nadzorni sistemi, ki so jih ustvarjali Dragica, Vida, Slavka, Milan Strah in Vrhovčeva Rezi so razpuščeni, kar so uspešno soorganizirali v gospodarstvu Drago, Čandek, Tone Golob, Jožko, Tone Grden, Nace, Geli, Podržaj, Joža in oba Zupančiča ni omembe vredno, državno upravo so sozafurali tudi Lovro, obe Nadi, Janez Rebolj in Janez Zajc, tudi Lenka,Milan Strojan in Angelca so gradili nek »čuden« zdravstveni sistem, ki ga že 30 let ni nihče dopolnil. So to res bile naše zablode in nadloge? Ne, niso bile, naselja Franceta in Roberta Zupančiča so še vedno kakovostna in prijetna domovanja, Energija, ki ji je življenje posvetil Nace, rojeva sončne, vetrne, vodikove in druge energente, Tovarne , trgovine in druge gospodarske institucije so največji izvozniki, delodajalci in raziskovalci. Ne, naše opravljeno delo pa ne bomo šteli med nadloge.

Je pa še kar nekaj nadlog, ki so se z leti kopičile in nakopičile v našem telesu in duši. Kot »hudič križa« se bojimo, da bi nam morali premagovati telesne in duševne probleme naši nasledniki, zato nenehna dilema kam po pomoč, če brez nje ne bo več šlo. Naša nadloga so oslabeli čuti, obolenja, padci in zlomi - kakovost življenja nam usiha. Kolikokrat je kdo od nas že podaljševal vozniško dovoljenje? Psihološki test, zdravniški pregled, stroški, omejitve,… Še radi hodite v tedensko nabavo? Ničesar več ni, kar bi želela kupiti, toda prehraniti se pač moramo. Na vsakodnevna vabila, da se udeležim debate ali ogledam nekaj lepega, se opravičujem in tako počasi a zanesljivo odhajam k Sv. Marjeti.

Vesela sem, če teh nadlog ne poznate!

Koalicijska pogodba, 22. maj 2022

Načeloma sem proti sklepanju koalicijskih pogodb, ki so v našem političnem življenju običajne in, kot zgleda, nepogrešljive oz. bolje rečeno, stvar nenehnega »glodanja kosti« v javnosti dveh nasprotujočih se mnenj. Kako se programi tistih, ki so bili izvoljeni uresničujejo, morajo nam volivcem poročati pristojni nadzorni organi, če pa ti ali njihove stranke potrebujejo pismen dogovor, kako bodo nadzirale uresničevanje programov, naj pač sprejmejo sami ustrezen akt. Zaradi ponavljajočih se vprašanj o dvomih, ki jih aktualna koalicijska pogodba spodbuja in jih je Erika nizala na zadnji Tarči, pa bom poskusila v nadaljevanju oblikovati kar se da objektivno mnenje.

V programe SD in Levice sem se poglobila že lansko leto, takoj po njihovi objavi, razmišljanje Svobode sem razbrala iz vsakodnevnih nastopov Gibanja v medijih. Jasno so vsi trije protagonisti nakazali, da je njihov cilj doseči pravičnejšo delitev ustvarjenega dobička med kapital in delo. O tem sem pisala v septembru preteklega leta. Vsa leta svojega aktivnega življenja sem si prizadevala, da bi se to osnovno načelo udejanjajo zato sem bila najprej prijetno presenečena, nato pa tudi zadovoljna s tem, kar so pozneje izvoljeni ponavljali in, kot je povedala že omenjena Tarča tudi podpisali kot skupno obvezo. Zakaj je zdaj potrebna razprava ali je to uresničljivo ali ne in to razprava med tistimi, ki so volitve izgubili in tistimi, ki so jih dobili, pa res ne vem. Menda gospodarstvenik, evropska poslanka in Žižkov varovanec že vedo kaj govorijo in kako bodo svoje načrte uresničevali, če so se z njimi javno predstavili in poistovetili. Končno, kdo pa bi lahko bolj vsestransko oblikoval pogled na prihodnost Slovenije, če ne omenjeni, ki jim je čas in dosedanje delo omogočilo stvarnejši vpogled v sistemske težave in s tem na možne poti, po katerih se bo Slovenija izognila novim pastem dosedanje politike.

Zavedam se, da so omenjene stranke in njihove vodje, prevzeli na svoja rame izjemne napore in izjemna tveganja. Iz tega razloga do njih ne smemo nastopati »mi« in »vi« ampak samo več kot solidna večina volivcev. Politiko res skromne manjšine so volitve zavrgle in jo torej ni možno niti potrebno upoštevali v nadaljnjih postopkih vodenja države, sodelovanja v EU, Združenih narodov, sveta. Dolžnost volivcev je, da izvoljenim vodjem in strankam stojimo v čvrsto in ustvarjalno pomoč, da jim zaupamo in pomagamo. Z njihovo izvolitvijo smo težko breme in tveganja za dosego večjega blagostanja sprejeli tudi vsi tisti, ki smo pripomogli, da je volilo skoraj 80% volivcev.

Poudariti moram, da poleg zaupanja potrebujejo naši vodje in njihove stranke, veliko pomoč, sodelovanje in podporo strokovnjakov vseh vrst, najbolj tistih, ki skrbijo za vsakodnevne potrebe vseh državljanov in državljank, potem tistih, ki jih bo svetovna javnost spraševala kako zagotoviti mir, preprečiti lakoto, odpraviti taborišča,…, posebno nalogo dobivajo strokovnjaki za razvojna vprašanja, ki bodo s svojimi odločitvami povečevali ali zmanjševali možnosti ustvarjanja mladih, vsak od nas, se bo na delu srečal s kakšno težavo večine, tudi bolni in upokojeni bomo morali skupno z drugimi doprinesti svoj delež vsaj k zmanjševanju stroškov ali plačilu davka na nepremičnine. Če nas je 80% glasovalo za programe omenjenih treh strank delajmo na tem, da se bodo programi udejanjali ne glede na nešteto problemov na poti v boljšo prihodnost. Zato, draga Erika, v svoje oddaje vnašajte novo paradigmo nam vsem drage Slovenije, povabite ljudi, ki vedo za rešitve, razveselite nas s kakšno pomembno inovativnostjo in pustite, da slabo čim preje odide iz vaših odličnih oddaj!

Naj zaključim spodbudno tudi za morebitne razočarane bralce tega zapisa; kdo se ne bi veselil novih stanovanj za mlade, zdravniške pomoči, ko jo potrebuje, večje produktivnosti dela, … To je nova paradigma, skoraj ni možno misliti človeka, ki se tega ne bi veselil pa čeprav bo namesto 5,59 EUR prejel le 5,00 EUR dividende za delnico. O tem teče beseda!

Imate boljše predloge – na dan z njimi!

Vojna v Sloveniji, 19. maj 2022

Že dolgo, dolgo se ne poglabljam več v politiko moje domovine iz preprostega razloga, ker so politiki postali špekulanti in jim ni možno zaupati. Ker pa so javni mediji prav vsiljivo polni poročil o tem, kaj posamezni politiki hočejo, predlagajo, si prizadevajo,… prav za prav ne morem, pa tudi ne smem biti tiho. Nesmiselno je tudi, da bi ponavljala že neštetokrat napisano in povedano: »Golob, rešiti nas moraš sedanjega premiera«, kot, da je Golob »Deus ex machina«, ki mora rešiti sam, kvečjemu mu pomaga njegova ekipa, vse politične probleme z vključno že več let trajajočo vojno sedanjega premiera s Slovenijo.

Ja, prav ste prebrali, Slovenija je v vojni – skoraj 80 % večino hoče »slovenski Putin« osvojiti, prva leta je to počel z vojsko, ko je izgubil poveljstvo je napisal knjigo in v njej jasno in glasno, kot Hitler, povedal, kako se bo bojeval ne glede na to ali bodo obdobja miru in premirja ali pa bodo posamezne bitke - vse z istim ciljem – podjarmiti državljanke in državljane Slovenije. Neka najožja njegovo sodelavka s pomembnimi pooblastili, mi je leta 1995 rekla: »čas Janeza Janše še ni prišel, boš videla, kaj šele bo ob njegovem času«. Gospod se je do sedaj s svojimi dobljenimi bitkami približal svoji končni zmagi. Izguba na volitvah mu ni več nevarna, razvil je strategijo naslednjih bitk na osnovi zakonskih anomalij, ki so tudi njemu dolgo časa omogočala vojne manevre in zmago v posameznih bitkah. Ima administrativne in zakonodajne strokovnjake, ki jim znani odvetniki z vsebinsko pravilnih razumevanjem smotra neke zakonske določbe, ne segajo do peta. Oprostite, res ste naivni, če mislite, da sedanji premier samo nagaja, ne, točno ve, da se samo od Goloba pričakuje rešitev in osredotočil se je na zakonsko možne ukrepe, da mu uspeh onemogoči.

Spoštovani vodja Gibanja Svoboda potrebuje za uveljavitev svojih pravic in dolžnosti pridobljenih na volitvah 24. aprila in uveljavitev naših zahtev na istih volitvah, ponovno izdatno pomoč organizacij civilne družbe in vseh volivcev in volivk. Kolesarji, pravnice za odpravo škodljivih zakonov, 8. marec, uporniki vseh vrst, kulturniki, športniki, gospodarstveniki, organi, ki jih plačujemo za uveljavitev pravice ponovno odpovedujejo, naš nosilec sprememb, ki smo ga izvolili na zadnjih volitvah, lahko omili posledice, ne more pa sam s svojo ekipo odpraviti škodljiva dejanja. Pojavljajo se že dvomi o kandidatki za notranjo ministrico, širijo se dvomi za Bratuškovo, pa Loreana in tako naprej, vseh vrst dvomi so del strategije trenutne bitke sedanjega premiera za ohranitev svojega statusa in statusa svoje ekipe.

Dopuščam možnost, da se motim kar bi me resnično razveselilo in opravičila bi se vsakemu posebej, ki se v tem mojem zapisu prepozna. Če ta trenutek kdo samo nagaja mu odpuščam, toda pogled iz tridesetletne oddaljenosti na delovanje sedanjega premiera ni narejen, ni objavljen in ni prepoznan kot nevarnost za mojo domovino. Mediji nadaljujejo z njegovo promocijo, kot da volitev 24. aprila ni bilo. Sedanji premier kljub dokazilom ni bil obsojen ali kaznovan za dejanja, ki jih je sodišče prepoznalo kot kazniva, kljub temu je bil izvoljen v parlament, njegovi volivci so vedeli, da je v vojni s svojo državo, da ima razvito strategijo vojne in, da bo vojno nadaljeval z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi. Kaj vodi njegove volivce, so tudi oni snovalci in vojaki vojne v Sloveniji? Je možen dialog o zahtevah, predlogih in namerah za katere bijejo bratomorne bitke in trosijo moči ljudstva, potrebne za razvojne projekte namenjene mladim.

Kar naprej slišim nekega duhovnika, ki je dejal približno takole; človek, ki tako obremenjuje Slovenijo kot Janez Janša, bi moral že davno sam oditi iz njenega javnega življenja.

Ne bi bilo lepše v Sloveniji, če bi politiko kreirali zaupanja vredni ljudje?

Delo in priznanje, 18. maj 2022

Naš starejši vnuk se že vrsto let s svojo raziskovalno nalogo pridružuje Srečanju mladih raziskovalcev v Sloveniji, ki ga organizira Zveza za tehnično kulturo Slovenije. Ima izjemno srečo, da dobi običajno dobrega mentorja, ki ga pri delu močno spodbuja in mu zagotovi asistenco o tistem delu raziskave, ki ga kot devetošolec še ni imel možnost spoznati. Raziskava praviloma poteka nekaj mesecev potem, ko so bile določene meje in cilj raziskovanja. Letos so bile to Gorivne celice in vodik v osebnih vozilih. Po zagovoru na matični osnovni šoli Riharda Jakopiča je elaborat potoval na pristojni organ države, ta ga je ocenil kot primernega za uvrstitev v 56. Srečanje mladih raziskovalcev Slovenije 2022 in tam je naš vnuk po ponovni predstavitvi, zanj prejel Srebro priznanje. Seveda smo za trenutek reagirali evforično saj v naši družini nimamo pomembnejših talentov in nas je zato prevzel njegov uspeh. Smo se pa tudi močno zamislili kaj raziskovalno delo zahteva tako od raziskovalca kot od družine pa tudi kaj naj bi z raziskovalnim delom dosegli, saj so to dolgoročne potrebe, želje ali sanje fokusirane v neko neznano področje, ki se bo v raziskovalcu povečevalo ali pa bo to le eksperiment oziroma promocija aktualna v nekem določenem času.

Smo dokaj tradiciji naklonjena družina in zlasti starši močno materialno in duhovno podpirajo oba vnuka k ustvarjalnemu delu. Oba sta že nekaj let raziskovalca z znanjem o uporabi računalništva pri tem delu, obvladovanju prenosa na primer načrta v realni materialni svet in asistenco pri raziskovalnem delu, če se kaj komu zalomi. Pri hiši je zato nešteto načrtov Lego kock, nenehno odkrivanje novih možnosti uporabe pametnih telefonov, obisk razstav tehničnih dosežkov, obiski Dan odprtih vrat v podjetjih, potovanja po zgodovinsko pomembnih območjih, sodelovanje pri nakupih opreme, gradnji hiše in podobnih prilikah, ko fanta spoznavata nujnost praktičnega obvladovanja procesov, ki pripeljejo do izdelka ali storitve. V veliko pomoč obema so prevozi, ki jih starša brez pogojno zagotavljata tudi na daljših relacijah. Ker je prejemnik priznanja komaj preboleval prehlad in je obstajala nevarnost, da bi okužil druge raziskovalce, ga je mami peljala na zagovor v Mursko Soboto, bila z njim in poskrbela, da je imel vse, kar je potreboval. Mlajši bratec je bil po moje v mislih vsak trenutek z njim, mi ostali smo bili le nemočni opazovalci. V tem času sta se oba izkazala, mlajši kot prizadevni skrbnik za bolnike in starejši kot razumni razlagalec nekega novega tehnološkega procesa.

Raziskovalno delo naših vnukov še ni usmerjeno v izkazovanje osebnega interesa na neko stroko ali poklic in iluzorno je misliti, da dvanajst in štirinajst letna fanta vesta, kam jih bo vodila poklicna pot. Nihče jih tudi ne sili, da bi se o tem opredeljevala. Se pa z raziskavami samoizobražujeta, uživata pri eksperimentiranju in se učita spoznanja tudi razumljivo prenašati zainteresiranim avditorije. Kaj bi še želeli več?

Prejemniku priznanja smo vsi iskreno čestitali. Ve, da smo z njegovim delom zadovoljni in to mu je dovolj za zadovoljstvo. Prav tako smo vsi izrazili mlajšemu vnuku zahvalo, ker je v družinski zdravstveni krizi lepo skrbel za obolele, zdrave in dom. Ne ve se še ali bo sledila kakšna nagrada?

Kako pa vaša družina spodbuja ustvarjalnost otrok?

Ko zboli večina članov družine, 17. maj 2022

Začelo se je pri starejšem sinu, utrjenem odbojkarju oziroma zagretem športniku. Najprej pokašljevanje, nato malo in vedno več vročine, končno obleži, zaskrbljeni ostali trije v družini strežejo, kuhajo čaj, hodijo po zdravila in postopoma začne pokašljevati oči. Ta je »trši oreh«, tarejo ga roki za projektiranje, zapre se v svojo sobo in dela od doma kolikor največ more. Ostala dva člana družine sta vsakdan v večjih skrbeh in, glej ga zlomka, mami obleži, ne more biti pokonci, ne upa si več k že obolelim,… trpi. Zdrav je ostal le dvanajstletnik in brez pomišljanja prevzame vsakodnevna opravila. Najpozneje ob 6.30 uri Piko na sprehod, da se simpatična psička olajša. Posebno skrb mora posvetiti Jakobu, papagajček vrešči in protestira dokler mu ne postreže obroka. Kuha čaj za vse tri bolnike, eden z medom, dva z limono, sam se zadovolji s skodelico mleka in slaščico, darilo tete Marjete. Sobe so zaprte, vsak bolnik se zdravi po svoje, za pomoč se vsi obračajo na dvanajst letnika, ta pa mora v šolo, pa še čas spraševanja in testov se bliža. Pripravi pač hrano iz hladilnika in jo raznese po sobah bolnikov, vsakega bolnika sprašuje, kaj hoče za kosilo, da se bo okrepil in čim preje pozdravil. Babi je glavna rešitev, pripravi vedno kaj dobrega in to s pomočjo dvanajstletnika spravi do bolnikov. Mora biti previdna, saj ne sme zboleti, tudi ne edini še zdrav v družini. Ta pa po šoli prevzame družinsko blagajno in gre v nabavo kot da v življenju še ni počel drugega. Zapomnil si je želje vsakega in skuša nabaviti vse kar potrebujejo. Moral je odpovedati trening odbojke, da po nabavi ponovi šolsko snov, ki jo še ni dobro osvojil. Moral se je odpovedati igricam po pametnem telefonu, da zmore zadovoljiti potrebe »družinskega živalskega vrta«. Moral je le pokukati k bolnikom, da je ugotovil, kaj naj pripravi za večerjo. Tu je še pomivanje, tudi v stroju, nujno čiščenje, nadziranje hišne avtomatike, sto stvari za katere skrbijo vsi štirje, zdaj pa je sam za vse!

Kot je bilo pričakovati, začne kašljati tudi sam, s prva bolj opozorilno. Dobro, da se mami že pobira. Zaskrbljeno se ozira v svojega mlajšega, mora pa mu povedati, naj vzdrži še en dan. Peljala bo sicer nekoliko izboljšanega zdravja njegovega starejšega brata na državno tekmovanje raziskovalcev. Izolacija je potrebna, da ne bi okužil drugih tekmovalcev. Naš dvanajstletnik to popolnoma razume, kot kakšen moder možakar, kar pojdita, poskrbel bo za očija in zdravil svoj kašelj. Posvetuje se z babico, obljubi mu okrepljeno pomoč, edino oči obupuje: »zbolel bo – kaj naj storim?«

Po nekaj dneh se začne zdravje vračati in z njim iskanje odgovora kakšno obolenje je zajelo družino, je bil to prehlad, gripa, covid, še kaj hujšega? Smo ravnali prav, da nismo na pomoč klicali babici in dedka? Kako se zahvaliti najmlajšemu, da nam je pomagal pogumno in zadovoljivo. Nove bolezni v novih časih odpirajo velike dileme pri obolelih in sorodnikih, ustrašimo se, da gre za kaj hudega in potrebujemo dovolj časa za preverjanje dejstva. Sodelovati morajo vsi člani družine, da se dvomi izničijo. Ta nova obolenja še ne prepoznavamo zato so naše dileme temu primerno upravičene.

Pri nas, kot zgleda, se bo skrb ublažila, okrepila se je že zavest, da poprime za delo tisti, ki zmore ne glede na leta, spol ali družinski status. Nismo še razrešili nujno pomoč, ki bi jo lahko nudili zdravi ožji starejši sorodniki kar bomo slej ko prej morali preveriti in ugotovljena dejstva sprejeti.

Toda mi nismo edini v omenjeni zdravstveni situaciji, vsaka družina se je zadnja let znašla v podobnem položaju, da zboli družinska večina, da ni prepričana za kakšno obolenje gre in da iz spoznanj po pandemiji ne vemo kako sprejemati pomoč starejših. Morali se bomo še naprej učiti , sprejemati tudi večje rizike kot do sedaj in živeti v veri, da nas vsak veterc že ne more podreti, okužiti ali kako drugače odvrniti od naših najdražjih pa tudi od tega, da odgovorna družinska opravila prevzemajo najmlajši, taki kot je na primer naš dvanajstletnik.

Ste vi v podobni situaciji našli boljše rešitve?

32 vloženih zakonov v parlamentarno obravnavo, 17. maj 2022

Dosegla nas je vest, da je stranka, ki je z volitvami 24. aprila izgubila primat, vložila v parlamentarno obravnavo 32 zakonov. Samo po sebi se mi je oblikovalo kup vprašanj; zakaj teh zakonov ni dala v postopek v času svoje vladavine, ko je imela večino v parlamentu, zakaj jih je vložila že na ustanovni seji novoizvoljenega Državnega zbora, s kakšnimi argumenti jih bo utemeljevala, kaj od njih pričakuje, kako bo to dosegla glede na izgubljeno večino in ne nazadnje, kako naj mi – izvrševalci zakonskih dolžnosti – razumemo in udejanjamo naenkrat toliko zakonskih novosti ali sprememb. No, te moje praktične pomisleke je hitro omilila novica, da so vloženi predlogi predvsem zato, da bi bile z njimi kapacitete Državnega zbora polno zasedene dovolj dolgo in le- ta ne bi mogel sprejeti zakonskih novosti, ki so nujne, da se sanira politično, gospodarsko in duhovno dveletno razdejanje sedanje Vlade. Gre menda za Zakon o RTV, STA,…

Veste kaj, moji sodržavljani in sodržavljanke, temule se pa ne da reči drugače kot hudobija in zlo, ki se ga sramujemo, ga ne maramo in ne potrebujemo. Gospe in gospodje v Državnem zboru naj bi se ukvarjali s proceduralnimi problemi oziroma birokracijo, ki naši družbi lahko samo škoduje. Larpurlatizem! Mi pa naj živimo kakor vemo in znamo; podražitve, inflacija, pomanjkanje služb za mlade, nizke plače, nizka produktivnost in podobne materialne zadeve, da ne govorim o stanju duha v naši družbi, to in še mnogo drugih problemov družbe pa vlagateljev 32 zakonov ne zanima. Na vrsti smo volivci in volivke, da se takim škodljivim posegom v delo pristojnega organa odločno upremo. Za nas je pomemben mir in napredek, v prihodnost zazrta in ustvarjalna mladina, intelektualni preboj nad političnimi diktaturami, darovi narave, blaginja za večino, odpravo revščine in podobne človeku potrebne dobrine. To nenehno ponavljamo, izvolimo, protestiramo, … zakaj se potem ne uresničuje? Kdo, predvsem pa zakaj si jemlje pravico delati proti volji ljudstva? Kje so tu nadzorni organi, regulatorji, intelektualne ustanove in vse polno institutov za zaščito skupnega dobra, če lahko brezobzirnež blokira za več let delo celo Državnega zbora.

Dobro, nimam dovolj strokovnega znanja iz področja prava, da bi lahko rekla tako in tako ravnajte. Imamo pa kar nekaj super strokovnjakov iz tega področja, ki bi morali zdaj povedati, kako takoj postaviti v prioriteto potrebo družbe pred birokratskim manevrom vlagateljev 32 zakonskih predlogov. Pri vsakem delu moramo slediti namenu, vsebini, koristnosti, sredstva ne smemo trošiti, če strategije in ciljev dela ne dosegamo. Računsko sodišče to neštetokrat, pri vsakem pregledu poslovanja in delovanja posebej poudari.

Umestno bi bilo lahko tudi dodatno pojasnilo vlagateljev 32 zakonov. Za katere zakone gre ali zakaj vlagajo predloge zdaj. Če je kakšen utemeljen odgovor na ta vprašanja, sem morda s tem prispevkom krivična. Toda priznajte, da je dokaj nenavadno tako ravnanje oblasti v odhodu. Zato se pred nas postavlja še veliko vprašanj, predvsem pa iščemo odgovor na vprašanje, kdaj se bo naša politična scena zresnila, obnašala kot dober gospodar skupnega dobra in kdaj bo delovala tako, da bo naraščalo naše zaupanje v boljšo prihodnost.

Menite, da smo sposobni poskrbeti za primernejšo organizacijsko kulturo politike v naši domovini?

Naša prehrana brez prehranskih odpadkov, 15. maj 2022

V mojem okolju se je s hrano vedno ravnalo spoštljivo in varčno. Kuhalo se je približno toliko, kot je bilo za našo družino ocenjeno, da poje, če pa je kdaj kaj ostalo smo seveda pojedli pri naslednjem obroku. Zelo redko se je zgodilo, da se je pripravljena hrana za ljudi pokvarila, če pa se je, so jo dobile domače živali. Navade mojih starih staršev so se ohranile do današnjega že četrtega rodu, ki prav za prav bolj malo kuha, vse več pa nabavlja že na pol ali popolnoma pripravljeno hrano.

Zadnja leta pa me ravnanje z hrano prav čudi, da ne rečem skrbi. V medijih je vse polno oddajaj o zavrženi hrani, o ukrepih, da bi obseg te hrane zmanjšali pa ni. Nastajajo raziskave, znanstveniki celo opozarjajo, da največ energije potrebujemo za ravnanje z hrano, vse skupaj zgleda, kot da na veliko kuhamo in kupujemo hrano zato, da jo nato odložimo v posode za smeti.

To je ena stran poročanju, na drugi strani pa smo priča sistematični obdelavi trga za prodaja sadja, mesa in mleka, da ne omenjam neštete ponudnike hitre hrane, »Odprte kuhne«, kuharskih oddaj, žara in piknika, oddaj o azijski prehrani in drugih oblikah prehranjevanja. Tam pa tam se reklamira le še avtomobile, pohištvo in kakšen kič, poudarek promocije pa je na hrani, ki naj bo domača to je sadje, mleko in mlečni izdelki, kruh in krušno pecivo, piščančje meso ter pretežno uvožena govedina in svinjina. Če se bomo prilagodili tej prehranski ponudbi, bomo, kot Američani, imeli težave z telesno težo in posledično z zdravjem, ker je ponudba preobsežna, odpadek prevelik in uvoz tradicionalno zagotovljen. Ne gre samo za spremenjeno ponudbo pač pa tudi za spreminjanje prehranskih navad in posledično organiziranja naše redne prehrane, povezane s spreminjanjem delovnega časa oziroma njegovega skrajšanja na 30 ur tedensko.

Dobivam vtis, da hrano ne spoštujemo dovolj, da se ne zavedamo, kolikim ljudem jo primanjkuje in da tudi v vzgojnem procesu tako starši kot okolje posvečamo premalo pozornosti prehrambnim dobrinam pridelovalne dejavnosti. Že samo ukrajinska vojna je pokazala, kako hudo trpijo ljudje, če nimajo hrane, če družina nima zalog ali pa ostanejo brez obroka, ko zaradi pomanjkanja energije hrane ni možno pripraviti. Ne vem ali razpolagamo z znanjem, kako se izogniti prehranskim odpadkom ali jih vsaj zmanjševati, toda, če to znanje imamo bi bilo prav, da se o njem razpišemo, da poučimo zaposlene v pripravi hrane in morda celo sprejmemo določene prehrambne normative, ki jih iz zdravstvenih in racionalnih razlogov, ne pa komercialnih, priporočamo pripravljavcem obrokov.

Morda bi bilo dobro javnosti vedeti, kje so največja žarišča nastajanja prehranskih odpadkov. So to morda obrati prehrane v izobraževanju, na delu in v proizvodnji, so morda to številni ponudniki hitre prehrane, predelovalci mleka, sadja ali mesa? Bi o tem lahko kaj rekli pristojni organi za prehrano kot so inšpekcije, znanstvene prehranske institucije in strokovnjaki naših univerz. Vedno je več vprašanj kot odgovorov vsekakor pa je skrajni čas, da o prehranskih odpadkih ne molčimo in s tem ne dajemo soglasje za njihovo naraščanje.

Sem pa prepričana, da imamo pri tej problematiki pomembno vlogo starši oziroma družine