Joža Miklič arhiv

Abramova za mir, 30. junij 2024

Med tem ko vam sama poročam o potepanjih skozi Gorski Kotor in o tropski vročini, nas svetovna znana umetnica Marina Abramovič na svoj ustvarjalni način opozarja na nevarnosti, ki v tem času ogrožajo mir na zemlji. Kar v zagati sem zaradi svoje brezbrižnosti, čeprav sem o varovanju miru že nekajkrat pisala tudi v svojem blogu. Ustvarja se neko čudno mnenje med mojimi sogovorniki, sosedi in prijatelji. Skoraj nobeden nevarnosti za mir v tem času ne prepozna. Vsi so slišali predsednico in njene »črne oblake« kot tudi notranjega ministra in njegova »kazniva dejanja, ki jih ni«, vsak namesto mnenja le skomigne z rameni in izusti, da verjetno vse to o vojni ni res. Če ne bi bilo palestinske in ukrajinske vojne ter njenih številnih udeležencev, bi se splošnemu prepričanju pridružila, ko pa poslušam še mnenja iz Bruslja in poročanje o milijardah za orožje, obrambo in NATO, mi šala in skomig z rameni ne pride več na pamet. »Déjà vu«

Nedvoumno se po Evropi plazijo barantači z orožjem, ki so v svojem poslu uspešni pri managementu EU in še posebno pri njeni najmočnejši članici. Sledijo jim ustvarjalci monopolov energentov in energetikov, ki rušijo stabilnost trga in z inflacijo skubijo množice potrošnikov za povečevanje svojih »tveganih skladov«. Je v takih razmerah dovolj le opozorilo predsednice o temnih oblakih ali pa bi morda potrebovali saj točne in nedvoumne sveže informacije ali se vojaške priprave za obrambno ali napadalno vojskovanje vsaj v Evropi povečujejo ali zmanjšujejo, da ne vprašam po operacionalizaciji strategij NATA in o nastajanju vojne med evropskimi Romani, Germani in Slovani.

Kot je razbrati iz medijev države v Evropi razvijajo svoje sisteme varovanja vsaka v obsegu svojih mej poleg varnostnega sistema, ki ga gradi in zagotavlja NATO. Bo moja država kaj rekla o tem, nam predočila kakšen načrt, kako bo zgledala njena kompleksna varnostna zaščita, kakšne pa bodo dolžnosti in pravice njenih državljanov znotraj varnostnega sistema države. Je že ali pa bo to po vsebini podobno aktivnostim NNNP, bo to posodobljeno, bomo gradili tudi zaklonišča po naseljih, v svojih kleteh, bomo morali imeti urejene rezervne zaloge življenjskih potrebščin,… skratka, je državljan sploh stranka v postopku organiziranja oboroženega varovanja države. Po zaslugi medijev pa zelo dobro vemo, kako varnostni sistem države skrbi za varnost svojih državljanov na primer v Gazi.

Razmisliti je nujno tudi o tem, da je morebiti sedanje varnostno oboroževanje držav tržni trik za praznjenje skladišč orožja za vojaško urjenje in izobraževanje in da ne poslabšuje varnost državljanom in državljankam na svetu. Morda je še kakšen upravičen argument, da se zavaruje država ne pa tudi državljani. Če v gradnji sedanjega varnostnega sistema v EU prevladuje predhodno navedeno prepoznavanje je prav in koristno, da državljani niso zaskrbljeni.

Dejstvo je, da se ne ve zakaj se države EU in NATO v tem obdobju oborožujejo iz varnostnih razlogov, če varnostnih načrtov z vključno varovanjem državljanov nimamo, če ni trdnih indicev pred kom se moramo varovati z orožjem ter zakaj in če dovoljujemo vojaško agresivnim državnim poglavarjem, da ne spoštujejo diplomatske metode sodelovanja med narodi.

Marina Abramovič je prepričana, da lahko ustvarimo boljši svet, če drug drugemu ponudimo brezpogojno ljubezen. V sedem minutni tišini je misel povzelo 200000 udeležencev.

Veste vi, kako naj poskrbimo za svojo varnost?

Tropska vročina, 29. junija 2024

Veselila sem se mirne sobote doma, si obljubljala počitek, nego nogam in kolkom ter prebiranje časopisov, ki me čakajo od srede dalje. Ni mi prišlo na misel, da bo doma bolj vroče kot na morju in popolnoma nepripravljena poslušam televizijska poročila in gledam obseg vročinskega vala po Evropi, povsod visoko nad 30 stopinj Celzija.

Ker bo vse suho grem aktivirati robota za košnjo. Ne uboga, pravi, da se polni, po eni uri grem pogledati in vidim, da še vedno ne kosi. Dvignem pokrov, napiše naj mu vtipkam šifro in pokrijem pokrov. Spet nič, po pomoč moram k sosedu, ki zna razrešiti vse tehnične probleme. Kaj je naredil ne vem, zdaj kosi. Grem na zelenjavni vrt, ki ga bo ugonobil plevel. Ne morem mu pomagati, edino upanje je obisk vnuka in njegova pomoč. Okoli osme pride stric Jože, skuha kavo, ne reče nobene, nekaj omenja zlobo in se odpelje. Vsega hudega vajena pri njem mu niti ne odgovorim. Termometer zunaj kaže že 27, zapiram vsa okna in vrata, spuščam rolete in zagrnem zavese. Kar okoli devete ure se že namenim na sprehod, ki traja vsak dan eno uro in pol. Pohodne palice mi pomagajo premagati višinske razlike, iščem sence na levi strani sprehajalne poti, ki jo zaključim v lokalni trgovini z nakupom sveže pečenih žemelj in potrebščin za vikend. Zelo počasi sem prišla do hiše in morala sem malo na kavč predno sem sobotna opravila nadaljevala.

Najprej sem se lotila e-pošte, ki je ostala po izbrisu reklam in ponudb. V počitnicah ni kaj posebno zahtevnega, potrdila sem udeležbo na razgovoru v Trdini, se opravičila organizatorjem prireditev v Galeriji likovnih samorastnikov in v Galeriji Božidarja Jakca, odpisala Slavki in Stanki, se pogovorila s Terezo, pobrskala po Facebooku in se naročila pri frizerki. Vročina mi je jemala moč, nisem mogla pripraviti kosila, popila sem ogromno kisle vode. Ne vem kako se vi v taki vročini organizirate, da pri hiši vse deluje, sama sem dokaj previdna in nebogljena. Kar strah me je naslednjega dne, ko naj bi se temperatura še dvignila imela pa sem namen pospravljati hišo, po enotedenski odsotnosti bi to bilo nujno. Ni mi uspelo, počakala bom ponedeljkove ohladitve in obiska vnuka, saj bo v dvoje lažje šlo.

Gledam, kako pogumno se ljudje, predvsem turisti, upirajo težavam, ki jih povzroča vročina pa tudi neumnostim, ki si jih na privoščijo na žgočem soncu. Že na morju so se kopalci pražili v najbolj vročem času na soncu v mini kopalkah, brez sončnikov. Vsaj morje je bilo čisto, brez sluzi in kopanju v toplem morju se preprosto ni bilo možno odpovedati. Doma morja pač ni, tuširanje trenutke olajša nikakor pa se težavam s vročino ne da izogniti. Ne recite naj montiram prezračevalne naprave, še ena od tehnike, ki ti zagotovo povzroči prehlad. Imamo jo v garsonjeri in jo morda parkrat vključimo, ko nas v njej ni. Pa tudi moja hiša je že stara čez 50 let, bila je že dvakrat obnovljena, nimam več volje, da bi šla v nove investicije, prepuščam jih mladim. Uporabljam zato starokopitno naravno obrambo pred vročino, potrpim, nujno delo s kuho vred opravim zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, vmes pa kaj dobrega preberem, trenutno knjige Mohameda Mbougar Sarra, ki pa me ni posebno navdušil, čeprav so kritike njegovim knjigam naklonjene, pohvaljene tudi od bralcev.

Ni nasvetov, kako sprejemati valovanje tropske vročine po naših krajih, sprejemati jo moramo tako kakršna je ali še bo. Lahko pa si organiziramo drugačno angažiranost pač odvisno od zmogljivosti vsakega posameznika.

Kako se pa vi izogibate vročim dnevom?

Potovanje domov, 28. junij 2024

V lepem poletnem, vročem jutru smo se odpraviti iz morja domov, ker je moral naš reprezentant v odbojki na predpisan trening v Maribor. Vse svoje jutranje opravke sem končala že okoli šestih, spakirala stvari in postorila kar sem mogla, da bi sin in snaha čim lažje pospravila garsonjero in bi se hitreje podali na pot domov. Vabljivo morje me je potegnilo na sprehod ob obali in namakanje mojih bolnih nog v njem. Komaj se namestim sta že pri meni sin in vnuk, skočita v morje, da šprica na vse strani, izgineta v daljavi in čez čas veselo splezata iz vode in jo ubereta na pospravljanje in priprave za pot. Tudi sama jima počasi sledim.

Pripeljemo mi iz naše ulice in nam prečka ogromni počitniški avtodrom, ki se ga ne znebimo do koca vožnje po otoku. V obe smeri je kolona, vožnja počasna, na vsakem priključku drenj in na mostu smo že na 40 km/ura, da ne omenjam izvoza iz avtoceste na Jadransko cesto, ki je urejen skrajno čudno. Žal sledi naša pot preko Jelenja, pred nami seveda tovornjaki vse do uvoza na avtocesto Reka-Zagreb. Prva bencinska točilnica je Petrolova in v njej si poleg avtomobilskega goriva privoščimo znamenito Kavo na poti. Življenje je postalo lepše, promet zmernejši in zamika nas vožnja do Bosiljeva. Avtocesta poteka po gozdu in košenicah in tako od Bosiljeva nismo videli niti srednjeveškega gradu, v katerem smo se pred desetletji dostikrat dobro najedli. Dobro, pomislim na toplice Lešče, ki za Dolenjce niso predstavljale oddaljeno lokacijo in smo jih pogosto obiskovali. Žal se jim nismo približali niti z lokalno cesto. Smo pa doživeli prijetno Kolpo in zanimivo živahno Vinico, kjer že dolgo nisem bila. Iz dokaj opustele vasi ali mesteca, se je Vinica močno okrepila s turizmom in zgradila prijazne lokale, kulturne objekte in trgovine. Seveda smo se spomnili Otona Župančiča, citirali nekaj njegovih pesmi in pokomentirali njegovo mesto v slovenski literaturi, dramaturgiji ter v javnem življenju. Pot po Beli krajini je mirna in zanimiva. V vasi Lipa se spomnimo pesmi Stoji učilna zidana, spomnimo se tudi, da je tu zadnje počivališče tetice, ki je varovala mojega sina v zgodnjem otroštvu. Pri spomeniku italijanskim vojakom padlim v drugi svetovni vojni smo za trenutek pomislili na današnje vojne priprave v EU. Kmalu smo bili v Kanižarici, nekoč poznani po rudniku, danes ustvarjalno podjetniški kraj in muzej. Črnomelj ima obvoznico in ga zato niti videli nismo, čeprav ima tu zadnje počivališče sinov oči. Vijugasta belokranjska cesta nas je vodila proti Semiču, na vrhu hriba smo se zagledali po neskončno prostrani valoviti dolini, ki seže do Zagreba in je bila nekoč dno Panonskega morja. Bela krajina je za nami.

Mi pa smo že blizu mojega doma in se peljemo po gozdovih kjer smo v sinovem otroštvu nabirali gobe. Za nami so Laze in Rožni dol kje bivajo starši sinove sošolke. v Uršljih selih pogledamo proti Makutam kjer živi Monika s svojo družino in proti vrhu Ljubna kjer ima domačijo stric Jože in njegov vnuk redi čredo jagenjčkov. Na Rupreč vrhu občudujemo lepo urejeno romsko naselje, obžalujemo, da ne vidimo več jelenov v dolinski farmi in že smo v moji ulici kjer se moji ustavijo samo, da se Pikica odžeja in sama vstopim v svoj dom.

Kar pol drugo uro je trajala naša skupna pot skozi Gorski Kotor, Belo krajino in Dolenjsko. Polna je zelenih gozdov, tunelov in viaduktov, prava komunikacija za ljudi med morjem in gorskim svetom. Polna tudi spominov na naša mladostna potepanja, spoznavanja in prijateljevanja. Je del našega življenja tako kot pot, ki od nas vodi na morje čez Kočevje. Samo upam lahko, da bom na njej še kdaj občudovala njeno okolje in uživala v komentiranju s popotniki moje družine.

Kako pa vi doživljate vožnjo iz morja domov?

Mladi proti desni, 27. junij 2024

Strokovnjaki kot politiki in novinarji nas bombardirajo s podatki o vedno močnejši desni politični usmeritvi mladih tako po svetu, v EU kot v naši domovini. Po moje so se nekam pozno spomnili na mlade in njihovo politično ideologijo, šele potem, ko je njihova trideset letna indoktrinacija že začela dajati prve rezultate seveda popolnoma drugačne kot so želeli starši ali večina družbe. Namesto, da bi se spraševali kje so mladi spoznavali fašizem kot nekaj dobrega, zakaj postajajo nesocialni ter materialisti ali pa komu je družba prepustila njihovo duhovno vzgojo, točijo krokodilove solze za nečem, kar je že zdavnaj, predvsem od osvoboditeljev, pridobilo negativni prizvok, ne bom napisala kakšen, saj zanj vsak ve.

Mladost in njeno razmišljanje je vedno povezano s tehničnim in tehnološkim napredkom, pomembnimi dosežki moderne družbe in z željo, da je mlad človek v središču iskanja novih poti do velikih pričakovana ter priložnosti. Njegovo izključevanje iz odločanja na vseh nivojih njegovega življenja usmerja mlade v odvisnost od staršev, upravljalcev in politikov. Kaj hujšega, nobeden od mladih te odvisnosti noče, živeti hoče samostojno, oblikovati svoje prepričanje v skladu s svojimi spoznanji in željami. Ta trajna resnica je aksiom, brezpogojno ga morajo spoštovati starši, politika in družba in prav ti trije morajo načrtno skrbeti, da se mlad človek primerno pripravi za svojo, ne našo, prihodnost, sicer v njem zbujajo nelagodje in dvome ter ga usmerjajo iz problematike prihodnosti v nostalgijo po preživeli, namišljeno idealni preteklosti, ki s problematiko prihodnosti ni aplikativno povezana.

Pouka staršev o delu, poklicih, praksah, orodjih in podobnem otroci doma ne potrebujejo, kar imajo o tem na razpolago v računalniku ali pametnem telefonu je zgolj informacija, ki jo v vsakdanu ne morejo preveriti. Šolo obveznih praks je izjemno malo tako, da ni jasno, kje naj bi mladi pridobivali praktično znanje. Mediji jih ne navdušujejo in le izjemoma spodbujajo k razmisleku. Politika je v naši družbi skoncentrirana v Vladi ali pri županih, priti zraven kot enakopraven v odločanju je praktično nemogoče, biti mora mlad človek član politične stranke, ki je prav vsaka spet skoncentrirana le v prestolnici medtem ko po državi nima spodbudnih punktov. Kje naj mladi politiko spoznavajo, pridobivajo izkušnje, kako nanjo lahko vplivajo? Je kje kakšen političen aktiv, ki še ne bi bil pobarvan, da bi v njem nastajal kadrovski bazen za strankarsko politiko? Imajo mladi kje v državi svojo stranko, da bi ta predlagala kandidate za poslance? Imajo mladi svoj dan, da bi okupirali na primer prostrani travnik v Dolenjskih toplicah, tam vsaj za en dan razvili svoj način vodenja in upravljanja, se poveselili, dogovarjali, negovali prijateljstvo in živeli zdravo mlado življenje. Upam, da ob branju tegale stavka ne bo kdo izpostavil letnih srečanj mladih v Stični, saj ne govorim o videzu pač pa o vsebini izobraževanja mladih za odgovorno sodelovanje v družini, politi in družbi.

Če kdo misli, da je priprava mladih za prevzemanje odločanja enostavna in ne potrebuje vlaganj, se zelo moti in družbi povzroča veliko škode. Primer Litijske v Pravosodnem ministrstvu zagotovo ne bi nastal, če bi družina, politika in družba odgovorni osebi zagotovila ustrezno poučenost tako kot v istem primeru lahko s prstom pokažemo na dobro poučenost mlade odvetnice, ki pa si je profesionalno prakso po sili razmer zagotovila po svoji poti.

To kar sem napisala seveda ni strokovno, tako po svojih izkušnjah vidim problem desnega usmerjenja mladih, je pa to močan izziv za stroko in upam, da ga bo sprejela!

Kakšen pa je vaš odnos do politične izobraženosti vaših otrok?

Bogatenje, 26. junij 2024

Praviloma sem naklonjena vsem, ki si z delom pridobivajo primerne zaslužke, imajo svojo ceno na trgu dela, ustvarjajo prihranke in varčujejo za naložbe. Ta tip ljudi prevladuje, svoje prihranke tudi povečuje z zmerno porabo zlasti vsakodnevnih potreb ter hrane kar zmanjšuje vpliv inflacije na njihove izdatke. Za posameznike in za državo bi bilo dobro, če bi tako urejalo svoje finance čim več potrošnikov kar je seveda malo verjetno, bi rekla tudi neprivlačno za ustvarjanje uspešnega videza. Zlasti mladi radi iščejo krajše poti do hitrih zaslužkov, ki jih pogosto tudi hitro potrošijo. Spomnimo se znanega slovenskega filma Šanghaj, ki prikazuje kako se iz nič ustvari vse in to vse zopet konča v niču.

V naši prijetni državici Sloveniji najhitreje in najmočneje bogatijo ljudje, ki se ukvarjajo s pomembnimi nenadzorovanimi kupoprodajnimi posli. Če gre za nabavo iskanih dobrin kot so na primer zemljišča ali za prodajo posebnih dobrine kot je na primer orožje je prilika za pridobitev osebne koristi izjemno velika, seveda pa tudi osebni riziko. Na svetu in pri nas je mnogo ljudi, ki so pripravljeni tvegati. Druga vrsta dobrih zaslužkarjev so ljudje, ki opravljajo storitve, nujne takrat, ko nastanejo. Vsak od nas prosi zanje in zanje tudi doplača ne da bi kdo to zahteval. Deficitarnost poklicev omogoča dodatne zaslužke večjega obsega. Spreminjajo se pretežno v naložbe, ki ustvarjajo dobičke kot na primer nakupe premoženja. Tu bi lahko kot primer navedli naše zdravstveno osebje, ki je prejemalo dodatke zaradi korone ali pa zahvalna plačila za pomoč.

Veliko dobro plačanih ljudi danes bogati v politiki že desetletja. Danes so izjemno dobro plačane funkcije poslancev Državnega zbora in drugih organov oblasti v naši državi in v EU, slediti pa jim želijo številni organi v gospodarstvu in v javni upravi. Vsaka gospodarska družba ima nadzorni svet, katerega člani so zaposleni drugje za nedoločen čas in jih je bogata nagrada za članstvo v nadzornem svet druge gospodarske družbe dodaten prihodek za katerega iščejo naložbo. Poskusite oceniti koliko nadzornih svetov imamo in koliko nadzornih odborov deluje po državnih in lokalnih skupnostih. Vsi ti »nadzorniki« prejemajo bogate nagrade za nadzor včasih celo v več gospodarskih družbah. Samo slutimo lahko prihodke v diplomaciji, ki jo naša država razvija po svetu. Meni je dal misliti podatek dr. Danila Turka, daje ob prvem članstvu v Varnostnem svetu zaposlil 7 ljudi, zdaj jih je tam 30 zagotovo ne slabo plačanih.so se pa diplomati vračali v domovino vedno kot premožni ljudje.

Velike razlike, ki se danes spodbujajo med povprečno plačo in plačo vodstvenega osebja je seveda »češnja na torti« bogatenja in ne potrebuje komentarja.

Ob tem zoprnem naštevanju pa je potrebno poudariti, da visoki prihodki prinašajo tudi velike skrbi saj tisti, ki je dober gospodar ve, da jih mora nenehno plemenititi. Za to plemenitenje pa mora sprejemati vseh vrst tveganja in imeti dovolj časa za razmislek.

Ob rojstvu naše domovine so ji rojenice in botri v zibel položili ustavno ureditev za katero državljani nismo vedeli vendar smo morali z njo živeti. Zdaj, ko so že odšli poznavalci drugačnih možnosti upravljanja, prihaja čas za prilagajanje sistema potrebam sedanjih generacij. Pogumno se jih lotite!

Menite, da bi plače morali drugače urediti kot jih imamo sedaj?

Leta samostojnosti, 25. junij 2024

Za vsakogar je rojstni dan navadno najlepši dan v letu. Živim v prepričanju, da je tako tudi z rojstnem dnevom države in predstavljam si, da na ta dan v srcih državljanov in državljank države Slovenje …bije srce, za te…, pa ne samo tega dne, tudi sicer naj bi imeli ljudje radi svojo državo. Stoji jim ob strani v stiski, zagotavlja šolanje in vzgojo, omogoča raziskovanje, skrbi za potrebno infrastrukturo in je varuh dostojne starosti. Njen pomen po vsem svetu narašča saj je vedno več tistega, kar si človek sam ne more zagotoviti niti ne more zagotavljati bogastvo podjetnikov. Dejansko nam tehnika in tehnologa vodita v vedno večjo specializacijo, v delitev dela in hrepenenje po odličnosti na svojem področju ustvarjanja.

Za blagostanje vse ljudi v državi je nujno sporazumevanje in sodelovanje med tistimi, ki novo vrednost izkazujejo kot svoj poslovni uspeh na trgu in tistimi, katerih delo je potrebno vsem in vedno neglede na to koliko podjetniki vnovčijo svojih izdelkov in storitev. Kot prvo darilo k praznovanju letošnjega rojstnega dneva države Slovenije bi zato razglasila spoznanja, ki so bila dosežena med podjetniki, sindikati in državo. Razumela sem ta spoznanja kot dogovor, da se med seboj ne bodo več prepirali, da bodo svojim zaposlenih omogočali delavne razmere podobne po kakovosti svojim in da bodo dodano vrednost pravično razdeljevali med zaposlene in lastnike premoženja ter tako preprečevali nastajanje revščine zaradi preobilne porabe lastnikov in njihovih naložb, ki naj bi jim dvigovale dobičke. Poznam že »lučko v srcu«, konkreten primer delodajalca, ki je uspel uresničiti tak način poslovanja zato verjamem, da bo revščina premagana ali vsaj vsako leto manjša v naši državi, kar bomo razglašali z fanfarami in po božje častili tiste, ki se bodo pridružili omenjeni »lučki v srcu«.

Ob letošnjem rojstnem dnevu naše države si večina državljanov z mano vred želi, da ukrepamo v smislu opozoril Simone Weil. V eseju O ukinitvi političnih strank je napisala, da le te za spodbujanje lastne rasti lažejo in sprevračajo družbene koncepte, interes po uresničevanju javnega dobra se umakne interesu strank po nenehni rasti članstva, povečevanju vpliva in kopičenju oblasti. Stranke razvnemajo kolektivne strasti in tako spodbujajo rast družbenega zla. Zato avtorica ugotovi: »Natančen in pozoren preudarek ne razkrije nobenega zadržka za vsesplošno ukinitev političnih strank.«. Simone Weil IPA, francoska filozofinja, krščanska mistikinja in socialna aktivistka se je rodila 1909, njena opozorila pa so še vedno aktualna. Ob letošnjem rojstnem dnevu države Slovenije je pa že čas, da se nad takimi strokovnimi opozorili zamisli najprej zakonodajni organ države in začne postopke za modernizacijo zakonodaje. Pa ne samo parlament, zamislijo naj se tudi slovenske politične stranke s podobnim svetovnim nazorom, kot ga je imela Simona, pa tudi krščanska cerkev kateri je filozofinja pripadala. Upravljalci našega skupnega dobra, oglejte si usodne učinke političnih strank 19. stoletja, ki jih je popisal ekonomist zgodovinar dr. Vasilij Melik in ne hodite po njihovi poti. Ob letošnjem rojstnem dnevu stopamo na pot vaše ukinitve saj ni znan državljan, ki bi ji bili dragi.

Državljani z mano vred smo kot otroci, ki hočejo darilo ob rojstnem dnevu niso pa bili pridni, prizadevni, uspešni. Ob rojstnem dnevu naše mile državice bi se mi volivci lahko tudi obvezali, da bomo zanjo bolje skrbeli kot smo to počeli do sedaj, za kar se bomo tudi ustrezno organizirali. Se vam ne zdi, da se potuhnemo vsakokrat, kadar bi morali reči ne, vztrajati ali se podati na ulice. Lažje je reči kriv je predsednik vlade ali ta in ta stranka. Ne bo daril za rojstni dan, če bomo nadaljevali s to brezbrižnostjo?

Menite, da državljani in državljanke skrbimo dovolj za javno dobro?

Iskanje kosila, 24. junij 2024

Letošnji zadnji šolski dan je bil na ponedeljek in je sovpadal med nedeljo in državnim praznikom Slovenije. Vračali smo se domov preko Delnic, da bi se na prijetni cesti, obdani z gozdom nekje ustavili in si privoščili dobro kosilo. Ker je bil voznik oči, se je iskanja gostilne lotila mami. Prepričana je bila, da je nekje v Kočevju odlična gastronomska postrežba, ni je mogla priklicati niti najti in odpravili smo se lačni naprej. Ob cesti proti mojemu domu je prva gostilna na Dvoru, seveda v ponedeljek zaprta. Gremo do naslednje gostilne, ki je tudi zaprta. S postrvmi torej ne bo nič. Mlajši vnuk nas že nekaj časa nagovarja, da gremo k Dolenjcu, ki je umeščen nad avtocesto za Ljubljano, ima ob hiši velik avion in po telefonu so povedali, da so odprti. Mahnemo jo torej proti Trški gori do Dolenjca, na velikem parkirišču komaj najdemo prostor za svoj avto, umestimo se za mizico na verandi. Kuži iz sosednje mize neznosno laja na našo Piko kar gre vnuku močno na živce. Ljudi polno v vseh prostorih, otrok malo morje in igrala zasedena. Postrežba sporoča, da vse kar bomo naročili prej kot v eni uri ne bo postreženo. Nismo sprejeli, gremo v Kitajsko. Tam nismo dobili niti parkirišča, kaj šele mizico ali kosilo. V veliki metropoli območja južno od prestolnice tega dne ni bilo možno nasititi lačnih popotnikov, da bi hoteli kaj posebnega ali postrežbo druščine, večje skupine ni bilo možno. Za konec šolskega leta so starši peljali osnovnošolce v gostišča z igrali in jih tako nagradili za šolski uspeh. Seveda smo to z razumevanjem sprejeli na znanje in se napotili v Spar po njihovo toplo ponudbo katero smo hoteli pojesti s svežimi željicami. Ne boste verjeli, niso jih imeli. Ko smo potem doma le pojedli kar so pač pri Sparu skuhanega postavili na vroči pult, smo se začudeni nad takim prehranskim stanjem razšli z obljubo, da bomo drugič previdnejši.

Odpirajo se mi več vprašanj o nagrajevanju osnovnošolcev. Tudi sama še nisem izpolnila obljube, da nagradim vnuka za njun šolski uspeh. Zdi se mi, da jim nagrado lahko izročim samo na slovesen način, v prisotnosti družine in s primernim nagovorom. Šolar po moje mora začutiti, da se je zgodilo nekaj pomembnega za njegovo življenje kar si mora zapomniti in upoštevati v bodočnosti. Pica ne more biti nagrada, ker je danes dostopna na vsakem vogalu in jo zna vsak osnovnošolec speči po svoje. Najbrž gostilniški ambient tudi ni primeren prostor za slovesnost ob podelitvi nagrade. V njem ni možno oblikovati intimnosti in zaupnosti, torej tistega za kar se nagrade prav za prav dodeljujejo in kar naj bi otroku kazalo pot tako v duhovni kot materialni osebni razvoj. Opažam trend nagrajevanja šolarjev s pojedinami in obsežnimi pogostitvami tudi ob rojstnih dnevih, zaključku letnika in celo v cerkvenih ambientih. Starši se s tem izognejo skrbi za primerno nagrado, pripravam za praznovanje in vračanju zadev v vsakdan. Otroci težko kaj od tega obdržijo v spominu, predvsem jim pa tako praznovanje ne da misliti saj niso dobili nobene zadolžitve, začrtane meje ali koristi zase in za svoje življenje.

Ponedeljek brez kosila kaže tudi na nepoznavanje gostov, ki jih sicer vabijo gostinci z oglasi, tablami, razkazovanjem jedilnikov in v podobnih oblikah, ki naj bi gostu zagotavljalo užitek, gostincu pa hitri zaslužek. Samo odprite razgovor z gostincem kaj posebnega bi ponudil vašim gostom. Najprej bo pohvalil svojo gobovo in govejo juhico, sledi več vrst različnega mesa, zelenjava, tam pa tam kakšen močnati knedelj in pražen krompir. Sama sem že sita, ko konča z naštevanjem finih juhic tako da na gore mesa s čudnimi dodatki ne pomislim. No, da ne bom krivična, specializirani so nekateri za odojke, čevapčiče in ražnjiče, klobaso ali vrat pa že težko kje dobiš, da o pljučni pečenki ali rostbifu sploh ne govorim. Če pa že, je možno le za dva gosta in pretirano ceno.

Ste tudi vi proslavljali uspeh vašega osnovnošolca s pico?

Na morju, 23. junij 2024

Sinova družina si je zaželela morja predno odide še mlajši na trening na Kozjansko. Povabili so me naj se jim pridružim in poskušam ugotoviti, če morje pripomore k zmanjšanju mojih bolečin v kolkih ter nogah. V petek proti večeru smo se spokali in čez dve uri in pol že pripeljali v naše počitniško pribežališče na Krku. Z Galom in psičko Piko smo se udobno namestili na zadnjem sedežu, vožnja je bila zahtevna tako, da snahe, ki je vozila, nismo motiti, tudi ustavljali se nismo in tako srečno pristali na cilju. Seveda nekaj časa traja, da usposobimo dotok vode in elektrike, da namestimo postelje in spokamo obleko v omare, namestimo brisače in druge ropotijo, ki obremenjujejo vsako, tudi začasno selitev. Imam že tradicionalni prostor za svoje osebne stvari in zato sem bila kaj kmalu v postelji med tem, ko so ostali odšli še na promenado na pijaco poslušati sodobno glasbo ter na sladoled.

V soboto zjutraj me je zbudilo prijazno, toplo sonce in vleklo me je na sprehod s pohodnimi palicami. Komaj sem dobro pogledala, že me je moj zagrebški sosed pozdravljal, široko nasmejan z dvema kodroma na vrvici. Njegova dobra volja se je prelila tudi name, pogumno sem jo mahnila proti Plavi kjer je pred kampom že čakalo kakšnih dvajset prikolic za sprejem. Ogledujem si okolico recepcije, vsi napisi samo v angleščini, na južnem delu med bujnim zelenjen mali čebelni panj in čebelice na sosednjem cvetju. Malo dlje od recepcije tudi v zelenju napisi parol Nature, varuj zelenje, zrak, zemljo, morje,… Sobarice v električnih vozilih, ki urejajo počitniške hiške in okolico, me veselo pozdravljajo, čeprav jim lahko le prijazno odgovarjam. Usedem se na klop ob morski obali in uživam v pogledu. Kamor mi oči sežejo modrina morja, po njej kakšno belo plovilo, zaslišim Iva Robiča Bele ladje na morju/na vseh morjih sveta/ mlade žene na bregu/ na obalah sveta/. Moja glava je polna melodij od Werteria do pesmi mojih stricev in tet. Klopco moram zapustiti, če ne bom prepevala na glas in plašila zdaj še malo zasedeni kamp.

Še ni sedem ura pa je že vroče. Predno pridem do konca Ježevca, sem že v gneči, ker so pripeljali avtobusi iz Madžarske kopalce in ti potrebujejo dosti prostora ne samo za svojo opremo ampak tudi kuhanje in za vse, kar je pač človeku na plaži potrebno. Pred trgovino s kruhom je dolga vrsta, vsi so potrpežljivi, tudi otroci. Zelenjavarjev ni več v kampu, po zelenjavo morajo na tržnico. Grad Krk je moderniziral tudi posode za smeti, ki se sedaj lahko zaklepajo. Ob poti iz plaže do našega apartmaja opazim nekaj novih gradenj in obnov. Dokončan je tretji blok s počitniškimi kapacitetami, četrtega ne bo na tem mestu, ker je lastik dozidal prvotno majhno počitniško hišico in se z adaptacijo približal novim blokom tako po višini zgradbe kot po zunanji ureditvi. Večjo spremembo prinaša gradnja večje vile ob idilični hiši primadone Reške opere. Zgleda, da tudi ona ne more pozabiti svojega otroštva saj je zgradila hišo iz kamna v primorskem stilu in uredila bujni vrt polen rož, kjer kraljujeta kuža in muca. Pot, ki sem jo večkrat prehodila v pol ure mi je zdaj pobrala uro in pol. Zadovoljna z blagodejno senco na terasi prebiram časopise in rešujem križanke, proti večeru pa zaplavam v prijetno toplo morje.

Naslednja dva dni je neznosno pihalo, morje je bilo popolnoma črno. Buči, buči morje Adrijansko…. seveda me je melodija spomnila na prizor na cerkvenem koru v filmu Nekega lepega dne z Bertom Sotlerjem in Dušo Počkaj. Kopali se nismo več, ker se je morje ohladilo zaradi vetra, kopalcev ni bilo, žalostni ponudniki turističnih storitev so samevali. Odpravili smo se domov, ker se ni obetalo boljše vreme.

Kako pa vi preživljate dneve na morju?

Kako na Westrovo? 22. junij 2024

Kratka ulica, ki prečka progo Ljubljana-Metlika, se nekoliko zavije v desno in nato zravna v smeri proti jugu, je dom mojega sorodnika, tesno povezanega z rodbinsko zgodovino in danes z našimi otroci ter vnuki. Drug od drugega smo oddaljeni le 1 km, kar je prijeten jutranji sprehod za upokojence in omogoča dnevno pregledno stanje tako ene kot druge družine. Nekoliko bolj zahteven dostop na Westrovo je z avtomobilom. Če na primer Tereza skuha žgance moram ponje z avtomobilom, pomeni, da pri vedno polnem vhodu na bolnišnično parkirišče komaj zvozim na krožišče ceste iz Šmihelskega mostu, se po nekaj metrih ustavim v avtomobilski vrsti pred železniško rampo, ko se ta dvigne spet prevozim nekaj metrov do sorodnikove hiše, kjer moram z vratno na njihovo parkirišče saj sicer težko izvozim nazaj na ulico. Običajno delamo vozniki zastoje v koloni predno se umestimo po naših potrebah in možnostih.

Ta kratka ulica ima zanimivo preteklost. Takratna oblast, ki je izbrala šmihelske njive za širitev mesta, je načrtovala dostop na ulico preko modernega železniškega nadvoza, ki ga seveda še vedno ni in rampe so prav starokopitne, da še rdeče luči ne premorejo. Nekaj metrov od ramp je stala kar visoka in stara lipa, pod njo pa mogočna kapelica. Vozniki smo jo morali obiti, obstajala je nevarnost, da se kakšen kos lipe odlomi ravno takrat, ko voziš pod njo. Po več letih in potem, ko je ulica bila že davno v celoti oblikovana in ko je bil že v uporabi Šolski center Šmihel, je krajevna skupnost poskrbela, da se je kapelica umaknila na desni cestni rob, stara lipa pa odstranila. Kapelica je moderna in kar primeren okras javnega prostora, posvetili so jo pristojni cerkveni možje, k njej pa prinašajo ljudje rože in sveče. Vedno kakšna sveča gori in zato deluje nekoliko pokopališko.

Kot vsako gradbeno območje je tudi v tej ulici nekaj črnograditeljev s svojimi željami vplivalo tako na traso ulice kot na njeno infrastrukturo. Do sedaj je imela ulica le pločnik na desni opremljen s svetili, na levi strani so visoke kamnite škarpe, ki varujejo osebno lastnino. Težava je nastopila, ko so vozniki avtomobilov ugotovili, da imajo najkrajšo pot do Šolskega centra in njihove športne dvorane prav po Westovi ulici. Nastaja že nekaj let vsak dan prometni kolaps posebno ob urah začetka in zaključka pouka oziroma športnih prireditev. Občina se je zato odločila, da Westrovo obnovi in posodobi. Lastnikom hiš so zmanjšali parcelo za toliko kot je potrebno za pločnike na obeh straneh, kolesarsko stezo in razsvetljavo. Hiši mojega sorodnika so se približali za 1,5 m. Padale so hude besede od koga zemljišče naj proglasijo za javno dobro, kakšno leto so porabili za dosega soglasja in v teh dneh odpirajo gradbišče. Pomeni, da z avtomobilom ne morem k sorodnikom v najboljšem primeru do konca leta. Kako bodo lastniki prišli do svojih hiš ves čas gradnje pa je še odprto vprašanje.

Moj 88 letni sorodnik je očitno prizadet. Posekati je moral svoja drevesa, ki do ga varovala pred hrupom ulice. Približala se bo nočna osvetlitev njegovi spalnici in dnevnemu prostoru, ima nov krasen avto, ki bo moral pod milo nebo, tako on kot žena težko hodita. Stiskata zobe in se pripravljata na spremembe v upanju, da bo po obnovi dovoz do Šolskega centra prometno urejen. Žgancev in drugih kulinaričnih dobrot do zaključka del žal ne bo.

S tem blogom pripovedujem, da tako kot obnova doma je tudi vzdrževanje in posodabljanje skupnega dobro proces, ki zahteva naše prilagajanje in razumevanje. Ne moremo se mu izogniti in bilo bi neodgovorno izkazovati nejevoljo.

Kako se pa vi pripravite na posege obnovitvenih del v vaši soseščini?

Vnuka na obisku, 20. junij 2024

Biti babi je nad vse prijetno. Zvonijo telefoni, letijo maili, novic je malo morje vsak dan in tako je naneslo, da je moj gimnazijec že končal s poukom, osnovnošolec pa po devetih letih zaključil pouk z valeto vred. Imela sta dva dni brez treninga v odbojki in mami ju je pripeljala k babi. »Če imaš zanju delo kar povej, rada bosta postorila karkoli.«

O super, pri hiši se še ni zgodilo, da bi bila brez dela. Pomislim, kaj sama ne morem več opraviti. Egoistično, vprašati se moram, kaj bi ona dva želela delati te dva dni, ko bosta pri meni, da ju pridobim za pogostejše obiske. Poskusim s predlogom zajtrka ob 9 uri, nato 2 uri treninga na mivki, potem večji pobriše prah na visokih omarah kamor je možno priti le po lestvi, mlajši sname zavese, da jih operemo, za kar je spet potrebno v višine. Kosilo ob dveh, sledi branje izbrane knjige vsak od nas na glas najmanj 15 minut. Sledi zasluženi počitek do petih, nato nadaljujemo z delom na vrtu in gremo ob osmih na izbrano kulturno prireditev.

Prikimavala sta, pripravim krpe, časopise, mlajši že otresa prah iz zaves, prva runda pranja se začne. Večjega moti ropotija igrač po omarah, očetov risalni papir v težkih rolah a deluje pogumno in zavzeto. Mlajši sesa kavče z vso močjo, drenjam se med obema in sobno opremo, vmes malo poklepetamo, čas za odbojko smo že porabili. Gnetem testo za pico, mlajši je že pripravil vse s čimer jo bo obložil. Bila je čudovita in kljub velikosti, jo je zmanjkalo. Počitek smo si seveda privoščili, za branje pa je zmanjkalo časa, ker je pralni stroj končal oba pranja zaves in njihovo obešanje ni mačji kašelj. Malo smo posedeli, šele zdaj je eden od njih skuhal meni dobro kavico. Od kot je prišla želja po košnji si nisem zapomnila, med tem ko sta kosila sem pripravila roštilj za čevapčiče in ražnjiče. Komaj smo pojedli se je že začela tekma v odbojki in zaradi tega nismo imeli časa brati. Kaj se je dogajalo ne vem, ker ne gledam tekem, sem se pa že v spanju obrnila, ko sem zaznala, da lezeta vsak v svojo sobo.

Včeraj smo zajtrkovali močnih na mleku z dodatkom masla, danes pa so bila želena jajca na oko in brez problema smo si jih privoščili. Imamo sorodnika in prijatelja Lucija, ki na mojo prošnjo prinese jajčka z gnezda, ki se lahko jedo v mehko kuhana, so pa tudi na vsakem sendvičku ki jih najraje pripravimo za večerjo. Tudi nocoj bodo za vsakega 16 malih kanapejev iz ene žemlje, namazani z tuno pašteto in obloženi z koščkom trdo kuhanim jajcem.

Vedno so naši razgovori na robu uveljavljanja vsak svojega prava. Mlajši je nekoliko nihilista in se zna izogniti vsakemu mnenju, običajno vztraja pri svojem. Večjega zanimajo delnice, njihovi donosi, nakup, prodaja, učinki… Zjutraj si prizadevam, da bi vsaj prelistala Delo in drugo prispelo pošto. Jima na kraj pameti ne pade, verjameta, da če bosta kaj potrebovala, bosta lahko našla na svojem pametnem telefonu. Pa sem rekla, daj poišči na svojem telefonu, kako se uporablja Cobiss Eta. Babi, ne potrebujem, če pa bom rabil, bom našel. Ampak sem ju našla. Sistem za šolske knjižnice še ne deluje. Hm, prepirom se načeloma izogibamo, povzdignjen glas pa praviloma upoštevamo kot doseganje meje preko katere ne smemo.

Dneva sta minila kot bi mignil in oči je prišel ponje, ko smo komaj začeli z delom pri hiši. Sestavila sem seznam del in ga natisnila kar na dve strani. Morala bi priti armada devetošolcev in gimnazijcev, da bi se kaj poznalo. Ne potrebujem jih, sčasoma bosta moja vnuka sama obvladala vse posle in živim v upanju, da bosta tudi brez mene poskrbela za red.

Vam tudi pomagajo pri hišnih opravilih vaši vnuki?

Sodobna grafika, 19. junij 2024

Galerija Krka nas je povabila na ogled del Jasmine Nedanovski, ki postajajo ikone sodobne slovenske grafike. Umetnica je maturirala na srednji grafični šoli v Ljubljani, obiskovala visokošolski študij na Pedagoški fakulteti v Mariboru ter magistrirala pri prof. Branku Suhyju in Jožefu Muhoviču na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Kot meni Goran Milovanović, ustvarja Nedanovskieva v grafičnem okolju Božidarja Jakca, Vladimirja Lamuta in Bogdana Borčiča, kateri so grafiko študirali, jo v Novem mestu razvijali ter tako bili neke vrste domicil za ustvarjaje Branka Suhyija, Janka Orača, Jožice Medle in Nataše Mirtič, prav gotovo pa tudi Jasmine Nedanovski. Najbrž ni potrebno posebej predstavljati omenjene ustvarjalce v grafiki saj vsi živi pogosto razstavljajo svoja dela v skupini ali posamezno, ogledujemo pa jih tudi v razstavnih galerijah ali v prostorih pri znancih. Kljub temu pa moramo obuditi spomin na sijajna slikarska dela nesmrtnega Božidarja Jakca, njegov slikarski opus je razstavljen v Galeriji v Kostanjevici, v avli upravne stavbe Krke d. d. in še na mnogih drugih prizoriščih. Podobno bi se dalo reči za vsakega predhodno omenjenega grafičarja, ki nam s svojimi podobami bogatijo znanje in estetski čut, napovedujejo svoje videnje novih obdobij in čarajo očem dopadljive prizore vsakdanjega življenja. Imeli smo tudi ambicijo, da bi v Novem mestu deloval Bienale slovenske grafike, uspelo je prizadevnemu Branku Suhyju le nekaj let, okolje pa žal ni zagotovilo pogojev za njegovo rast in razvoj.

Jasmina Nedanovska živi in ustvarja v Beli krajini. Nje projekt Nismo krivi? Se osredotoča na aktualen vojne in begunce. Uporablja zamreženo grafično tehniko ob kateri nikoli ne veš, na kateri strani mreže si. Z prikazovanjem današnjega vsak dana nam nastavlja ogledalo in spodbuja razmislek o tem ali s svojimi prispevki skupnosti ščitimo etnične vrednote ali pa morda le taktiziramo. Posameznika vidi v stiski, ker mu je nekdo uničil njegov vsakdan in ga pognal v beg. Poimenovala je to stisko v posebni grafiki Ostani doma. Grafiko Mi pa gledamo, ki jo ponazarja s fotoaparatom Nikon, odpira vprašanje iz katere strani gledamo na vojne, stiske posameznikov ali na protagoniste dogodkov in kako jih razlagamo drug drugemu pri čemer je interes obrazložitve odvisen na kateri strani grafične mreže se nahajamo. V njenih delih Ajda I in Rada ima roza razodeva, kako se intimni odnos med deklico in živaljo začne spreminjati v javno komunikacijo, ki se stopnjuje z jačanjem roza barve. Njene Lubenice nakazujejo, da je ljubiteljica del Pabla Picassa in s katerimi nas opozarja, da je vseeno s katere stari jih gledaš pa tudi na kateri strani se znajdeš, saj so podane natančno v naravni obliki in barvi. Paziti pa je potrebno na podrobnosti na grafikah, ki v jeziku ustvarjalke sporočajo družbi in posameznikom v stiski njene dobre želje. Nedanovskieva je polna skritih opozoril, ki zahtevajo pozorno opazovanje njenih grafik, pogled iz pravega zornega kota pa tudi razmišljajočega opazovalca razmer v sodobnem svetu. Nakazovanje dilem so značilnost njenih umetniških del.

Grafiki naklonjeno moje današnje okolje bi lahko razmislilo o oživitvi Bienala slovenske grafike, ki že ima podkast v preteklih letin in številne ustvarjalne umetnike. Bienale bi jih povezoval k skupnemu cilju to je k njihovemu mednarodnemu uveljavljanju ter predvsem trgu. Slediti bi seveda morali tudi razvoju umetniške kritike brez katere ni možno nastopati na internacionalnem trgu. Najbrž bi bila potrebna tudi Galerija kot upravljalec organizacijsko tržnega procesa ter povezovalna baza z lokalnimi skupnosti ter državo. Mednarodno življenje je zahtevno, biti mora profesionalno in etično da ne omenjam poštenja in empatije. Priložnosti je veliko, poskusimo jih izkoristiti!

Ste bili na razstavi katerega od grafikov svojega okolja?

Priznanja in nagrade, 18. junij 2024

Ljudje smo veseli, če nas kdo pohvali ali celo nagradi zato, ker smo naredili nekaj dobrega. Zlasti v znanosti in kulturi je največkrat priznanje nek izjemen pojav ali dejanje posameznika v opravljanju dela v svojem poklicu. Veliko priznanj in pohval je v stanovskih organizacijah kot je na primer nagrada Pravnik leta, nekatere so namenjene mladim, nekatere podeljuje predsednik države, gospodarska zbornica ali društvo prijateljev mladine, skrbno jih negujejo zlasti občine. Nagrajenci in prejemniki priznanj v trenutku doživijo veliko a kratkotrajno publiciteto, kar jim »daje krila«, krepi veselje do dela in vpliva na njihovo identiteto.

Z zadovoljstvom sem prebrala, da je občina Šmarjeta podelila naslov častne občanke Ireni Yebuah Tiran, ki si je s svojo vse splošno prizadevnostjo zagotovo zaslužila to čast. V Sloveniji je 212 občin, verjetno so vse podelile ta laskavi naslov izbranim osebam in to večina ponavlja vsako leto. Pri tem nastajajo dileme ali je množica častnih občanov, ki v Sloveniji nastaja, še objektivno najboljša populacija za rast in razvoj tako občine kot države. Seveda se to vprašanje pojavi le v primeru, če je nagrada ali priznanje namenjeno kot spodbuda in vzgled drugim, da bi se več sposobnih in srčnih ljudi združevalo pri uresničevanju načrtovanih ciljev. Lahko smo tudi bolj grobijanski pa se vprašamo, komu naj svojo dobroto, znanje, dobrohotnost ali zaslužnost podarijo vsi ti častni občani, imajo morda kakšne dolžnosti v prihodnje, ker so bili nagrajeni v preteklosti. na primer bo prof. Irena morda pobudnica ali celo ustanoviteljica glasbene šole v Šmarjeti, bo morda kulturna vez med Termami in občino Šmarjeta in še marsikaj bi bila sposobna narediti. Taka vprašanja povzemam po arhitektu Vugi, ki se podobno vprašuje kaj je pričakovati po prejemu Prešernove nagrade ali drugih pomembnih odličij v Sloveniji. »Piko na i« v iskanju pozitivnih posledic prejema neke nagrade bodi si od države in občine ali od stanovskih kolegov je podal prof. dr. Turk na Forumu odličnosti in mojstrstva Otočec, ko je ugotavljal, da so največkrat priznanja in nagrade sami sebi namen, ne pa nosilci novim idej in razvojnih priložnostih. Prof. Turk je odpiral tudi razpravo o kriterijih za dodelitev priznanja ali nagrade ker je vprašanje, če lahko iste kriterije podeljevalci uporabljajo na primer za uspešnega založnika ali pisatelja kot za dobro opravljeno delo v vodenju in upravljanju z za občino pomembnim premoženjem. Učinki dela nagrajenca se bistveno razlikujejo.

Osebno menim, da morajo priznanja in nagrade imeti dolgoročne pozitivne učinke na okolje, ki jih je podelilo, tisti pa, ki so jih prejeli tudi dolgoročne dolžnosti, da v nagrajenem delu doprinašajo svoj del za izboljševanja odličnosti in s tem nadpovprečnosti. Približno tako so potekale razprave tudi z nekateri nagrajenci moje občine, ko smo se skupno spraševali kakšen je smiselni namen nagrad in priznanj ter kakšne so predvsem pravice in dolžnosti zdaj že kar velikega števila častnih občanov v njihovih vrstah.

Sicer pa izbor nagrajencev ni enostaven postopek, ljudje so občutljivi, obravnave osebnosti si nihče ne želi. Pristojne komisije to vedo in v izogib neprilikam potem nagrade dodeljujejo osebam, katerih izjemnost so že razglasili drugi. Nagrade se začnejo kopičiti pri istih osebah in se s tem razvrednotijo še posebno, če se na stanovsko priznanje dodaja občinsko, državno ali celo mednarodno. V takih primerih pogosto slišimo kaj neprimernega namesto dobrega.

Povsod je potrebna ustrezna presoja učinkov, ki jih je in jih lahko še bo ustvarilo delo nagrajenca.

Ste že prejeli priznanje ali nagrado?

E-knjige, 17. junij 2024

Že dalj časa je znano, da je Moja knjižnica, se pravi Knjižnica Mirana Jarca, nacionalni koordinator projekta priprave prve javne platforme Cobiss Ela za izposojo e-knjig. Cobiss Ela je skupno delo Ministrstva za kulturo, knjižnic in založnikov, še posebno pomembo pa je, da v projektu sodeluje IZUM-Institut informacijskih znanosti kar obeta redne posodobitve sistemov, ki bodo omogočili, da bomo izposojeno e-knjigo prebirali na ekranu svojega računalnika in svojega pametnega telefona, lahko pa tudi na drugih ekranih. Do sedaj nam je Biblos v lasti založnika Beletnina omogočal branje na specifičnih tablicah, zdaj teh ne bomo več potrebovali pa tudi nabor e-knjig bo postopoma iz 2000 knjig postajal vse večji oziroma. Trenutna omejitev so seveda tudi to, da v projekt še niso vključene šolske knjižnice, toda od slej dalje smo bogatejši še za eno javno dobrino, ki je duhovno rast državljanov in njihovo osveščenost pomembna, saj nagovarja ljudi, da berejo knjige kot svoje življenjske učbenike. Zlasti za mlade, ki obvladujejo digitalno tehnologijo, pa bo brezplačna platforma Cobiss Ela zagotovo koristna kot dodatne in potencialne bralce knjig. Srčno upam, da bo bistveno več mladih kot do sedaj prebiralo klasično literaturo in dela sodobnosti ter prepoznavalo trajne življenjske resnice od trenutno aktualnih.

Za e-knjigo sama nisem ne vem kako navdušena. Berem v postelji, knjigo želim čutiti v roki, ne sme me nič ovirati, da v času branja res berem in popolnoma razumem kaj mi avtor pripoveduje. Če me kaj preseneti, da ne morem povezovati dejanj ali misli pri branju, se vračam nazaj, preverjam, zdaj že z umetno inteligenco, tako, da mi bo e-knjiga dobrodošla predvsem takrat ko v knjižnici ne bo dovolj fizičnih knjig. Pri mojih vnukih pa bo ravno obratno. Če jima bo kdo naložil bralno nalogo ali opozoril na neko zanimivost v določeni knjigi, bosta vnuka brala na pametnem telefonu, doma morda na računalniškem ekranu, če bo e-knjiga seveda dostopna v njuni knjižnici in šoli. Tudi moja snaha raje bere v e-knjigi, potrebno tablico ima že od prve ponudbe na našem trgu. Za starejše in gibalno ovirane z primernim zdravstvenim stanjem njihovih oči, pa bo e-knjiga res pripomogla k več branju in zato tudi razumevanju trenutnih zagat družbe.

Najbrž pa bo e-knjiga zelo dober delovni pripomoček za strokovne poklice. Raziskave in poskusni modeli potrebujejo veliko podatkov iz različnih učbenikov. V svoji delovni dobi sem se večkrat vračala domov z kupom knjig, revij in specifičnih publikacij, da sem našla dovolj osnove za kakšno pomembnejšo odločitev. Zdaj nisem več v taki situaciji sama, gledam pa vnuka, kako delujeta po svojem šolskem programu. Knjig ne bereta niti ne nosita kot se je to dogajalo meni. Ko dobita neko nalogo povezano s knjigami, je prvo vpogled v pametni telefon, če tam ni nič sledi Google ali Umetna inteligenca. Včasih je dobrodošla tudi babi, kar me posebno razveseli.

Vesela sem uspeha vodstva Moje knjižnice pri ustvarjanju javne platforme Cobiss Ela, pa tudi za druge zanimive, ljudem dobrodošle projekte, ki jih uvaja. Tu gre za bralno značko za odrasle, 24 urno možnost izposoje, za knjižnico semen, izposojo reči, razstave, dnevne dogodke in kaj ti jaz vem kaj še. Ni dneva, da se ne bi v knjižnici kaj pomembnega dogajalo. Prav to potrebujemo vsi, ki se zavedamo družbene odgovornosti za skupno dobro. In knjižnica je gotovo naše veliko trajno skupno dobro v kakšni koli obliki. Dobrodošla nam je enako klasična knjiga kot e-knjiga.

Boste brali e-knjigo?

Nogomet v EU, 16. junija 2024

Takoj povem, da se na nogomet ne razumem, v tem blogu pa bi želela opisati aktualno nogometno prireditev kot veliko veselico naše Evropske unije in Anglije. Veselico vodi naše gore list, ki se v svoji medijski podobi močno približuje dobrosrčnim in pametnim junakom današnjega časa. Že zaradi njega in seveda predvsem moškega dela našega življenja, se moramo poglobiti v pomen te veličastne in meni dopadljive skupne prireditve Evropejcev. Angleže pa moram v nogometu poistovetiti z EU, čeprav niso njeni člani.

Kot vsi v Sloveniji sem tudi sama izjemno počaščena, da se je našel junak, ki si je upal in hotel reči nogometašem v državi, kateri je po njegovih kriterijih primeren za državno reprezentanco v evropski ligi, kjer nas že četrt stoletja ni bilo. Govorim o mojstru Kek-u, ki pravi, da bo na veselici težko, v igri bodo ostali le najboljši, da pa bo naša ekipa tako po pravilih nogometa kot pod nravi ljudi dala od sebe resnično vse. Mojster je ganjen, zahvaljuje se celotni Sloveniji, da je akter veličastnega dogodka o katerem govori ves svet, da je Slovenija v izbrani družbi.

V Stuttgartu, prestolnici Baden Wurrtemberg, živi 10000 Slovencev in tu bodo Kekovi varovanci odigrali tekmo z Dansko, lahko da jo bo obiskalo kar 250000 obiskovalcev med katerimi naj bi se porazgubilo tudi 50000 navijačev iz Slovenije. V Munchnu bo slovanski derbi in naši fantje bodo igrali s Srbijo v četrtek. Zadnja tekma jih čaka v Kolnu z Angleži, ki naj bi pripeljali s seboj kar 100000 navijačev. Veličastno, pa še ta beseda je preskromna. Upajmo, da bo našo nogometno ekipo spodbujalo to okolje in bilo do nje prijazno.

Nemci so pri svojem delu izjemno natančni in prepričana sem da so vse preračunali koliko bo potrebno vložiti v te veličastne dogodke in koliko bodo iz njih iztržili. Poslovne načrte mest gostiteljic bi bilo zanimivo proučiti predvsem z namenom, da se spodbudi interes za velike dogodke tudi pri nas. Samo Stuttgartu so zbrali kar 1500 prostovoljcev, ki se bodo posvečali obiskovalcem in to poleg številnih digitalnih aplikacij, ki jih lahko po pametnem telefonu koristiš za ogled mesta, prehrano, kulturne dogodke, vpogled v trenutne rezultate tekem, ja skoraj za vse, kar ti pade na pamet. Nič niso pozabili, gledališča bodo imela predstave takrat ko ni tekem, športni funkcionarji se bodo srečevali in izmenjavali izkušnje, politiki bodo slavnostni obiskovalci in snovalci novih športnih zamisli, UEFA bo iskala nova merila, kriterije in standarde za še več in boljši nogomet. Ozračje bo zagotovo vrhunsko ustvarjalno pa naj si gre za akustiko na tribunah in koncertih, za podjetniške dobičke ali morda celo za skupne evropske ideje. Strinjam se, da EU ni le politika, je ali pa bi morala biti tudi načrtovalka boljšega življenja za večino na območju stare celine.

Po volitvah v organe EU se je v nas naselilo malodušje, da ne rečem zaskrbljenost, kaj bo naša skupna usoda, če se pojavljajo težave med Francijo in Nemčijo, če ZDA vztrajajo pri izvozu svoje demokracije, če bo migrantov samo še več in če se predsedujoča EU preusmeri vse bolj k kapitalu. Kar zgubili smo voljo za sodelovanje in spoštovanje v EU saj so izvoljeni tudi taki poslanci, ki ne premorejo srčnosti in emocije za različno misleče. Nogometni dogodki nas vlečejo iz tega malodušja, nas razveseljujejo in ustvarjajo optimistično vzdušje. Prav potrebujemo veliko veselico, da se pogovorimo in družimo kot Evropejci. Pogumni športniki na široko odpirajo možnosti sodelovanja tako kot kultura in gospodarstvo, pa ni vrag, da bosta pogum in razum prevladovala tudi v politiki EU in Angliji.

Boste te dni posvetili našim nogometašem?

SNG Drama, 15. junij 2024

Od kar poslušam sporočila o prenovi stavbe Slovenskega narodnega gledališča Drama si želim napisali nekaj o njej, osebnega seveda kot eden od mnogih obiskovalcev njihovih prireditev. Pa ta želja ni enostavna, tudi tokrat samo upam, da mi uspe povedati kaj so moji generaciji darovali ustvarjalci v tej veliki in znameniti hiši in kako dobro je, če vemo, kaj se v njej dogajalo pomembnega za našo družbo in za oblikovanje osebnosti tistih, ki smo jo obiskovali.

V srednji šoli smo tam pa tam kaj slišali o slovenskem gledališču in o Drami, tako mimogrede, ko smo prebirali Župančiča, Cankarja, Krefta in druge, ne bi našli sami njene stavbe v Ljubljani. Eno prireditev si je naša gimnazija privoščila, več ne vem katero, nad vse nas je presenetilo okrasje dvorane, drugo najbrž nismo niti videli kaj šele doumeli. Potem so prišla študentka leta, druženje z Ljubljančani, iskanje prestižnih dejanj za lastni rating in za vse živo, še amatersko gledališče moje mame je pripomoglo, da je Drama postala naš abonmajski zakon. Videti smo morali premiero ali vsaj prvo reprizo, seveda iz študentskega stojišča, prihajati so pričela gostujoča gledališča iz Londona in Pariza, vse sploh nismo razumeli, ker smo se jezikov šele učili, toda Drama je postajala bolj naša z vsako predstavo, oboževali smo Dušo Počkaj, Lojzeta Rozmana, … večino igralcev, režiserjev in dramaturgov katerih dela so bila v repertoarju Drame. Po drugem letniku smo odkrili še SNG Opero, gostovanja pevcev moderne glasbe in športne prireditve. Večera brez predstave ni bilo. Spomini za bogove.

V prvih letih zaposlitve smo morali na vse te prireditve pozabiti, uvajanje v posel je terjal čas, vedno večje obremenitve in potovanja pa tudi željo po miru in počitku. Obisk teatra je bi običajno počastitev kakšnega jubileja ali za razveselitev gosta. Tudi gledališča po Sloveniji so se množila na primer v Novi gorici, Kranju, da o Mariboru sploh ne govorim. V tovarni smo organizirali abonmajske obiske, sama sem vedno pogosteje sledila koncertom. Moja matična Drama je prišla na vrsto morda vsako leto enkrat. Nazadnje sem v njej doživela lanskoletne Cankarjeve Hlapce. Stavba Drame je dotrajana in pristojna ministrica ji je zagotovila novo prihodnost s popolno prenovo kljub problemom s sosedi, poseki drevja in možnostim, ki jih je nakazovala lokacija Šumija, če bi se prestolnica odločila za novo stavbo Drame. Kot tolikokrat je zopet zatajil čut za javni interes in skupno dobro.

Ne dvomim, da velika hala nekdanjega Litostroja nudi vse kar teater potrebuje in če mi bo zdravje služilo si bom privoščila tam ogled Ameriškega sna.

Razmere gledališč v naši državi se bistveno spreminjajo. Vedno več je javnih gledališč tako v prestolnici kot po regijah. Okoli 30 jih je vpisanih v register in srčno upam, da jim je uspelo pridobiti svojo publiko. Je pa gotovo to mukotrpno delo posameznih gledališčnikov, ki morajo svoj zaslužek pridobivati preko s. p. ali d. o. o. in samo upamo lahko, da odločevalci pripravljajo kaj ustreznejšega zanje. Nastajajo pa zanimive povezave med gledališči in gospodarskimi družbami. Pri nas imamo primere ko delavni proces zahteva tudi kulturni program pri poslovnem srečanju večjega števila na primer terenskih managerjev. Program kulturnega osveščanja gospodarska družba prepušča po tržni ceni lokalnemu gledališču. V sožitju nastajajo res kakovostne prireditve, urejena je arhiva in avtorstvo, zagotovljeni nastopajoči in strokovno izbrana vsebina kulturnega dogodka. Pri taki simbiozi je kakovost zagotovljena in v interesu vseh, ki sodelujejo.

Kako pa vi poznane SNG Dramo?

Poezija in mi, 14. junij 2024

Spet je »Harfa v vetru« prebudila moje želje po poeziji, ki jo sicer v mojem poklicu številk, trendov, storilnosti, … po krivici, rinejo le med emocijo. Prebiram pesmi velikega Li-Tai-Po, mlade Dai Wein in Erike Vouk, se poistovetim z Walt Whitmanom, skupaj z izdajatelji te moje Harfe ostajam naklonjena Gradnikovi Resnici in uživam ob Nasmehu Han Donge.

Poezija poetov me spodbuja k razmisleku, kakšni smotri nas usmerjajo k ciljem na poti materialne blaginje. Lahko bi rekla k temu, da včasih naravnost hlastamo po visokem zaslužku, iskanju dobrih naložb in drugih dragih dobrinah, ko pa si jih zagotovimo, postajajo nam samim breme. Pa ne samo breme v vzdrževanju temveč tudi v plasiranju donosov, ki jih z njimi ustvarjamo. Biznis prevladuje v materialni oskrbi in nas vedno bolj oddaljuje od racionalnosti, zmernosti, sodelovanja in lepote sanj, ki nam jih znajo pričarati poeti in pisatelji različnih narodov sveta. Samo pomislimo na resnično vsebino in brezčasnost naše državne himne in si predstavljajmo njenega avtorja pri njegovem snovanju. Nakazal je namen našega dela in misli, sledimo mu, nismo še daleč prišli, a nekoč bodo morda ljudje le doumeli.

Kitajska je od nekdaj po prebivalstvu najštevilčnejša skupnost na svetu in v taki skupnosti nastajajo razmisleki vseh vrst v življenju ljudi, od najslabših dejanj do dejan blaženosti bodisi duhovne rasti ali materialne oskrbe. Njihova zgodovina je famozna, polna tehničnih izumov, prodornih filozofij in vsestranskih dejavnosti. Njihova kulturna dediščina dokazuje mučeniška prizadevanja ljudi, da bi preživeli na vsem teritoriju države. Še vedno si prizadevajo z vsemi močni zagotoviti materialni in duhovni obstoj, še več, obnavljajo svojo »Svilno pot«, ki bo obkrožala svet in oblikovala boljše pogoje za življenje in delo. Pri tem jih vodijo predvsem duhovni dosežki tako njihove osnovne Konfucijeve filozofije in zgodovinske izkušnje kot tudi misli in nakazovanja njihovih vizionarskih literatov. Mesto in položaj njihove poezije je pomemben vzvod za duhovno rast ljudi, za izbor vizije in za smotrno pristopanje k oblikovanju ciljev. Tako se njihova poezija tudi srečuje in vključuje v vizionarsko vlogo poezije sveta ter se z njo poenoti. V tem smislu razumem kreatorje zadnje številke »Harfe v vetru«, da na nas naslavljajo poezijo velikega, starodavnega in oddaljenega naroda in ji ob bok postavljajo našo domačo poezijo.

Mednarodni center in Muzej poezije nas bosta verjetno razveseljevala tako z mislimi poetov domovine kot tudi poetov svetovnih narodov, kar bo brez dvoma pozitivno vplivalo na prihodnje odločitve. Izmenjava izkušenj običajno prinaša nova spoznanja in zato je dobro vedeti, da je za širjenje poezije potreben organiziran pristop. Kitajska po vsej državi širi pesniške festivale ter branje, so pomemben prostor za komunikacijo in povezovanje ljubiteljev poezije. Na spletu so posebni kanali za širjenje poezije. Pesniki s svojimi raziskovanji in inovacijami vnašajo novosti v pesniško ustvarjanje, ne izražajo le svojih osebnih občutkov temveč tudi utrip časa in družbenih sprememb. Tudi mi ne zaostajamo za njimi, celo Pesmomat imamo na vrtu Društva slovenskih pisateljev z več kot 200 pesmimi. S pomočjo poezije so že možne terapije pri odpravljanju zdravstvenih težav, pesmi so pomembna vsebina v založništvu, da o spodbujanju branja na festivalu bralne kulture Prepišno uredništvo ali Lud Literaturi sploh ne govorim. Pesniki so pozorni na spremembe časa in življenjske razmere ljudi. Zato so njihova dela poetični odziv na močno spreminjanje družbene in kulturne stvarnosti.

Kakšno mnenje pa imate vi o poeziji?

Urbanka, 13. junij 2024

Doživljam prijetna presenečenja kot krajanka KS Kandija-Grm, ki v tej skupnosti prebivam že več kot pol stoletja. Ves čas smo volili organe KS, med katerimi sem tudi koga poznala, nikakor pa se ne spomnim, da bi kateri z mandatom naredil kaj opaznega. Upam, da komu ne delam krivice, lahko tudi, da nisem dovolj poučena. Sedanji Svet KS pa me je že nekajkrat presenetil. Predložili so načrt dela, oblikovali grb naše KS, zdaj pa smo prejeli vabilo Urbanke, pilotne pisarne celovite urbane prenove Novega mesta, ki povprašuje po predlogih za izboljšanje javnih prostorov v Kandiji in na Grmu.

Rada bi pripravila dobre, uresničljive predloge, ki bi bili spodbudni tudi za odgovorne izvrševalce, vsekakor pa, da bi koristili veliki večini krajanov. Je pa naša KS že sedaj zelo primerna za bivanje, v Grmskem delu dokaj urejena, ne vem pa s kakšnim javnim prostorom razpolaga. Iz tega razloga je potrebna posodobitv urbanističnega načrta celotne KS, še posebno pa Kandije od mostu čez Težko vodo pa do križišča v Žabji vasi. V tem dokumentu bi morali prepoznati potrebe vseh krajanov in tu zaposlenih po javnem prostoru. Predvsem delno podrte kot tudi dotrajane ali iz uporabe izločene zgradbe ter parkirišča bi odprle možnosti dolgoročnega načrta rabe prostora. Predvidevam, da je prav Kandijska cesta najtrši, najdolgoročnejši in tudi najodgovornejši problem ne samo naše KS temveč tudi mesta Novo mesto in njegove oblasti.

Je pa v KS Kandija-Grm tako kot v vseh KS potrebno kaj storiti tudi za duhovno rast in razvoj krajanov, da bomo vsak dan bolj osveščeni o svojih dolžnostih tudi do javnih površin in skupnega dobra. Predlagam, (1) da se podrejo dotrajane, neugledne pa tudi že dolgo nepotrebne lesene garaže za obema blokoma Nad mlini, ki mejita na brežino proti Težki vodi. Prebivalci v teh blokih že dalj časa čakajo na odstranitev ker želijo urediti zelenico za igre otrok, za druženje stanovalcev, gojenje rož, »knjižnico pod krošnjami« in sobivanje z naravo. (2) Smrečnikovo ulico je razbremeni posod za odpadke, saj jo sicer pešec po njenem desnem pločniku preprosto ne more uporabljati, na levi strani pa pločnika nima po vsej dolžini. (3) Prostor okoli naše trgovine se mora vzdrževati in zanj oblikovati pravila. (4) Parkirišča med bloki ne morejo in ne smejo biti le s peskom nasuta zelenica. (5) Zagotoviti je umestitev »Knjig pod krošnjami« vsaj pod kostanji v Skalickega ulici in na igrišču Nad mlini za blokom hišne številke 46, dobro pa bi bilo tudi na zelenico na križišču Trdinove s Smrečnikovo. (6) Šolo Grm je zaščititi pred sprehajalci psičkov po njihovih igriščih, (7) šola sama pa bi morala v svojem območju določiti prostor za večjo skulpturo Učenca ali Deklice z rastočo knjigo na vogalu Trdinove in zdaj enosmerne prenovljene ceste. (8) Peš prehod med Adamičičevo in Paderšičevo ulico od bivše vrtnarije do okljuka je potreben obnove. (9) Javno razsvetljavo je urediti v skladu z veljavnimi standardi kar Nad mlini od hiše 2 do 48 ni urejeno. (10) Poti med Resljevo ulico, po bivšem stadionu in nekdanjih gozdarskih blokov niso urejene, (11) strokovna cestna služba bi morala tudi poskrbeti za preplastitev dotrajanih asfaltiranih cest v KS. (12) Morebitne dodatne bremenitve javnih površin v KS Kandija-Grm organi KS ne bi smeli tolerirati. (13) Kot vsi morajo tudi lastniki gradu Grm in zemljišč okoli njega zagotavljati normalno vzdrževanje in poskrbeti za njegov dolgoročni razvoj (obljube o arhivu, grajska klet, mestni vrtički,…). (14) za dobre sosedske odnose smo dolžni poskrbeti vsi, toda kakšna skupna prizadevanja so tudi nujna. Kar koli bo storjenega za javni prostor je lahko samo v prid nam krajanom.

Ste razmislili o predlogih, ki jih boste posredovali organom naše KS?

Širitev Rastočih knjig, 12. junij 2024

Minilo je dvajset let obstoja gibanja Rastoča knjiga (RK), ki deluje pod pokroviteljstvom Državnega sveta in so ga kreirali Akademija znanosti in umetnosti, Narodna in univerzitetna knjižnica, Agencija za knjigo in Javni sklad za kulturno dejavnost. Ustanovljenih je bilo največ RK po šolah pa tudi po lokalnih skupnostih, z njimi pa se kitijo tudi nekatere delavne skupnosti. Danes ga simbolizirata Deklica z Rastočo knjigo in Združene Rastoče knjige sveta v Severnem parku prestolnice. Obstaja po državi preko 80 RK in skoraj vse dobijo vsako leto nov list.

Nekatere RK in njihovi listi so prava redkost, umetnina ali raziskava. V Kočevju na primer so bila do sedaj prizadevanja RK usmerjena v ohranjanje dosežkov občanov in na literaturo o lokalni naravi. V čast bogastvu lokalnega duhovnega razvoja so uredili posebno sobo v knjižnici kot točko, ki bo prikazovala kočevsko samozavest, istovetnost in razpoznavnost in motivirala občane, da postanejo odgovorni nosilci razvoja bogate naravne, gospodarske in kulturne dediščine. Velik podpornik RK Kočevje je mag. Janez Černač, ki je RK podaril svojo zbirko knjig na temo varovanja narave in zbirko svojih umetniških del. Na predstavljenih temeljih že nastaja RK Kočevje II s svojim strateškim svetom, ki bo iskal prednosti in priložnosti na področju gozdarstva, varstva narave in okolja, prostoživečih živali, lovstva, predelave lesa, suhe robe in umetniških del. RK Kočevja piše svoje nove liste!

Danes piše nov list tudi Združena Rastoča knjiga sveta, umeščena v Severni park prestolnice. Ta list je popisal pesnik Alija Podrim s pesmijo Jaz, sin tvoj, Kosovo, ki je v slovenskem prevodu Nikolle Berishaj ob glasbi Migjena dodan kot 17. razširitev Združeni Rastoči knjigi sveta z umestitvijo države Kosovo. Pomembno širitev RK so pospremili predsednik Državnega sveta, veleposlanik Republike Kosovo v Sloveniji in Mestna občina Ljubljana. Ne z orožjem, mir in sožitje si lahko zagotovimo s kulturo.

Nov list si piše tudi Rastoča knjiga Novo mesto, umeščena v parku Knjižnice Mirana Jarca. Ta list bo posebnega pomena saj je posvečen ženski, pesnici, potopiski in učiteljici Marici Strnad Cizerlj. V našem mestu poteka pomemben projekt Pozabljena polovica Novega mesta v partnerstvu Mesten občine, Društva Estetika, Založbe Goga, Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine ter Javnega sklada RS za kulturno dejavnost – OI Novo mesto. Kot dokazuje projekt, zgodovinska dejstva pričajo o strukturnih ovirah in neenakosti med spoloma, ki so ženskam omejevala zasedanje mest in položajev z družbenim, ekonomskim in s političnim vplivom. Kljub številnim oviram in sistemskih omejitvam, so ženske na številnih področjih, kot so umetnost, medicina, glasba, ples, gledališče, literatura, podjetništvo, politika, šolstvo, naravoslovje, šport ipd., prodrle v javno sfero in prispevale k razvoju skupnosti, vendar pri tem pogosto ostale pozabljene. Projekt Pozabljena polovica Novega mesta želi to krivico popraviti. Ocenjujem, da je imel Projekt tudi vpliv na izbor novega lista za RK in prav je tako. Veliki umi niso pogojeni s spolom, mnogo ustvarjalnih žensk to dokazuje vsak dan.

Lepo in koristno se širijo RK, žal ne morem navesti ali se tudi na nov ustanavljajo, kje in kakšne. V našem okolju smo širili letos že tri RK v OŠ Brusnice, Drska in Šmihel. Spremljajo je dogodek veliko krajanov in šolarjev, v vsaki je bilo to praznično srečanje okolja s šolo. Učenci so se pripravljali za prireditev in izkazovali veliko spoštljivost tako do staršev kot do pedagogov, krajanov in gostov predvsem pa do vrednot, ki prevladujejo v naprednih družbah.

Ste obiskali Rastočo knjigo vašega šolarja?

Gremo na knjižni sejem, 11. junij 2024

O nujnosti branja dobrih knjig je prelitega veliko črnila in popisano mnogo papirja. Založniška dejavnost dobro skrbi za promocijo knjig, knjižnice nam jih približajo, dnevni mediji opišejo in strokovnjaki v izobraževalnem sistemu si jih prizadevajo približati mladim. Delovne sredine so do knjige in branja večinoma neopredeljene, »ja, ta pa res veliko bere, le kdaj ima čas?« ali pa »imam telefon in neomejene možnosti branja česar koli«. Kdor v današnjem času veliko bere ve, da so na trgu odlična literarna dela in da je večina današnjih knjig pravzaprav učbenik o rasti, delovanju in propadanju tako gospodarskih kot raziskovalnih, zgodovinskih in drugih programov in projektov. V tovarni kjer sem bila zaposlena, smo potrebo po branju dobrih knjig prepoznali že pred petinštiridesetimi leti in izbrali bibliobus ter knjižni sejem kot obliko in metodo neposrednega povezovanja zaposlenih s ponudbo knjig. Imeli smo takrat šele desetino danes tam zaposlenih, svojo strokovno knjižnico o dejavnosti, ki smo jo opravljali, zanimivo pa je, da sta se prav dve obliki povezovanja zaposlenih s knjigami ohranili v vseh letih današnje multinacionalke z 12000 zaposlenimi. Nekaj že mora biti v knjigah pomembnega za napredno gospodarjenje v prihodnost zazrte in družbeno odgovorne delovne sredine.

Sinoči je v vsem sijaju blestel ta 45. knjižni sejem v galerijskih prostorih Krke d. d. Razstavljene so vse knjige, ki so izšle od lanskega do letošnjega maja, med njimi tudi elitna izdaja knjige o slovenskih impresionistih. Množico knjig za otroke, ki so bodle v oči tudi v Frankfurtu in v Bologni, so nadgradile otroške knjige pisateljice Dese Muck, častne gostje sejma. Posebne police so namenjene knjigam avtorjev in avtoric za nagrado Krsnika, med njimi tudi Težka voda naše rojakinje Pie. Okoli knjig o odkritjih znanosti se je trlo obiskovalcev. Vse knjige je možno kupiti z 10% popusta. Mene so razveseljevali predvsem mlajši obiskovalci, ki jih ni bilo malo in so se drenjali med nami nekoliko natančnejšimi gledalci tega knjižnega bogastva.

Nekako se zavedam, da vse, ki smo soustvarjali knjižni sejem, bremenijo spomini, močna emocija in zato vse vidimo lepše. Bila sem tako kot vsako leto, vesela, da sejem ustvarja Kulturno umetniško društvo Krka v sodelovanju z Mladinsko knjigo, knjižnico Mirana Jarca, Javno agencijo za knjigo RS, Javnim skladom za kulturno dejavnost, s Knjižnimi POP slasticami in s Krko d. d. Vsak soorganizator je prispeval svoj del k uspehu sejma, ta del ni materialen, je prispevek k kakovosti sejma, predstavitvi knjig širokemu okolju in skupno prizadevanje, da bi se ljudje v spoznanja piscev bolj poglabljali, jih razumeli in njihova opozorila upoštevali.

Gosta letošnjega sejma sta bila že omenjena pisateljica Desa Muck in Vinko Moderndorfer. Njuna literarna dela so v posebnem kotičku sejma, tam sta tudi podpisovala knjige in sprejemala izraze naklonjenosti svojih občudovalcev. Gosta in izjemna moderatorka pogovora z njima so poskrbeli za pozornost do kotička napolnjenega avditorija, pogovor se je nanašal na branje, spodbujanje interesa mladih za branje, oblikah predstavljanja knjig in širjenje interesa zanje.

Letošnjo slovesnost odprtja sejma so pričeli čudoviti fantje z recitalom pesmi ob ritmični glasbi klavirja, kontrabasa in trobente. Enkratno glasbeno doživetje, ki poslušalcu ostaja v spominu. Povedali niso, sumim pa, da ga je pripravil Anton Podbevšek teater z Matjažem Bergerjem na čelu. Bili so to še dodatni so kreatorji kakovosti sejma in ljubitelji bogatih literarnih ter glasbenih zakladov moderne družbe.

Boste obiskali sejem in njegove prireditve?

Se pa najde marsikdo, 10. junij 2024

V svojih razmišljanjih o tegobah in radostih sodobnega zemljana, sem napisala že marsikaj o EU, Rusiji, Ukrajini, Izraelu in Palestini, nisem pa iskala odgovora zakaj se v usode narodov povsod po svetu vtikajo ZDA z vsemi razpoložljivimi sredstvu, tudi vojaštvom in orožjem. Bojim se biti krivična do kogarkoli še posebno pa do narodov, ki so združeni v ZDA, saj je to največja in kot pravijo tudi najmočnejša organizirana sila na svetu. Bila sem večkrat v ZDA in dobila sem skromno sliko o njih predvsem pa o ljudeh, njihovih željah in potrebah. Sem pa prebrala veliko knjig o življenju in delu ljudi v tej državi, gledala neštete dobre in slabe filme, redno prebiram prispevke v javnih medijih o njihovih inovacijskih uspehih in iskanju dobrih strokovnjakov po vsem svetu, tudi po Sloveniji. Spoštujem prizadevanja državljanov ZDA, da bi njihovi vodilni režimi delovali bolj naklonjeno socialnim programom kot so zdravstvu, izobraževanju, kulturi in programom pomembnim za zmanjševanje revščine. V svojih blogih zato pazim, da ne napišem kaj slabega o ljudeh, pišem le o posledicah vmešavanja orožarske industrije ZDA v življenje in delo drugih narodov ali pa o tem kar ni jasno nikomur, zakaj se čutijo ZDA poklicane, da rešujejo mednarodne probleme ljudi na svetu, ko imamo vendar Združene narode, njihove pristojne organe in Varnostni svet.

Trenutno je najaktualnejša prisotnost ZDA v obrambi Ukrajine pred Rusijo in obrambi Izraela proti Hamasu. Neznani so še razlogi za nadvlado ZDA nad NATO-m. Do Ukrajinsko-Ruske krize je veljajo, da je NATO obramba Atlantskih držav in temu primerno je urejeno tudi njegovo financiranje. Od kot in zakaj naj bi bila v omenjenem vojaškem spopadu skupaj ZDA in NATO kot se je zareklo našemu veleposlaniku v ZDA, ki svojo tezo opira na dolgove, ki jih baje imajo članice do NATA. Najbrž je to pomembno sporočilo EU, da mora za svojo varnost v prihodnje skrbeti sama, se od NATA distancirati zlasti v obveščanju, se sporazumeti o delitvi premoženja in ostalo prepustiti ZDA.

Poglejmo Ukrajino, ta plačuje ZDA in NATO pomoč s prodajo svoje zemlje, če ne bo pogajanj med vojskujočimi, bo vojna z orožjem ZDA pod nazivom NATA trajala v nedogled, tudi potem, ko bo EU že imela svojo obrambo brez NATA. In kako bo v Gazi. Izrael bo z orožjem ZDA pobil naraščaj za več rodov naprej, zdesetkal palestinski narod in pozidal njihova polja. Za protiuslugo bo izraelski narod prebivalcem ZDA zagotovil varnost pred Iranom, ki razpolaga z jedrskim orožjem. Oba bojišča bosta izpraznila skladišča orožarske industrije ZDA, ki že snuje koncept razvoja novih industrij po sistemu izolacionizma. Podjetja, ki so proizvodnjo selila po svetu, se bodo vrnila v ZDA skupaj s svojimi kooperanti, tudi iz Slovenije. Obeta se jim dva do trikrat večji dobiček kot ga dosegajo sedaj v Nemčiji, Franciji in Italiji, seveda brez socialnih programov. Ko bo EU dokončala bančno unijo in unijo kapitalskih trgov ter zagotovila razvojni kapital, bo ZDA pripravljena bilateralno sodelovati z njo tako na področju kritičnih mineralov kot oskrbi z čipi in energijo. Ne bo smelo manjkati niti priznanje, da so ZDA najmočnejša sila na svetu, presenečeni pa naj bi bili nad tem, koliko evropskih držav bo pokazalo željo po močnih bilateralnih odnosih z ZDA mimo skupnih dogovorov EU.

Demokracija po pojmovanju ZDA bo pregnala iz sveta avtokracijo (oblika vladavine, kjer pripada vsa oblast samo eni osebi, praviloma povezana z nasiljem in neomejeno samovoljo. V takšni ureditvi ljudje ne morejo vplivati na delovanje državne organizacije, je ne morejo nadzirati in uveljavljati njene odgovornosti), ljudje bomo morali živeti tako, kot bodo rekle ZDA. Kako je mogel zato vedeti Cankar, da je napisal dramo Hlapci?

Se vam zdi, da ljudje v ZDA razmišljajo o demokraciji?

Volilna nedelja, 9. junij 2024

Že od jutra se vleče ta neznosna soparnost, težak zrak, ne vroče ne mrzlo, sonce, pa spet oblaki ves dopoldan. Odpravim se na vsakodnevni sprehod, obliva me pot in komaj pridem domov. Poslušam Vilija Resnika, ki se na odru giblje in obnaša kot, da ni nikoli delal kaj drugega kot pel. Skupaj s še trem mačoti popivajo in prepevajo kot da imajo 20 let. Na noge so spravili vse prisotne, ne vem kdo je glasnejši, ne morem jih več poslušati. Začnem prebirati intervju z našim diplomatom v ZDA, ki vse, kar sliši na ime ZDA samo hvali, nam pa očita, da smo nespoštljivi do te velikanke. Samo še to je manjkalo in morala sem se malo uleči, da zberem moči za kakšno koristno delo. Toda današnja nedelja ni navadna, zbiramo kandidate za parlament EU, zgleda, da to ljudi zanima in upam, da ne samo zaradi ustrezne propagande. Zanimiv mi je bil neki koroški študent z mislijo, da Evropa veliko vlaga za boljše povezavo in izobraževanje mladih. Ja, vlaganja in spodbude so sistematične, lahko bi nastajale miroljubne skupnosti, toda odločujoči del v EU ne vidi te dobre klime, ki nastaja med mladimi. Kje torej nastajajo razlogi za oboroževanje, kje odločujoči vidijo vojne nevarnosti, da jemljejo materialno osnovo izobraževanju, zdravstvu, športu. Zakaj te nevarnosti ne zaznavajo mladi?

Kamor koli pogledam, vidim kontradiktorne situacije, kar je nekemu okolju sveto, je drugemu nepotrebno, kar nekdo smatra, da bo rešilo svet, ocenjuje drug kot pogubo, kar naj bi koristilo večini je neznosno za manjšino ali vsaj posamezno politično stranko. Na tej volilni nedelji se odgovori na to vprašanje vrivajo med prioritete.

Menim, da smo spet pri slabi obstoječi, uzakonjeni organizaciji dela in zato nezmožni razčistiti odgovornost za svoje ravnanje. Nešteto oseb nas seznanja z rabotami ZDA in vsak navaja svojo resnico. Katera je verodostojna, da ji lahko verjamemo in upoštevamo pri svojih dejanjih za katere smo osebno odgovorni. Nešteto mladih po vsem svetu javno zahteva mir, razvoj, zanimivo delo. Kdo je torej tisti, ki jih bo prepričal, da bodo zgrabili za orožje in se, danes prijatelji, jutri med seboj pobijali? Kakšne koristi prinaša rusko-ukrajinska vojna ljudem v območjih, ki jih hoče imeti Rusija in Ukrajina, zakaj jim ti dve državi ne omogočita samoodločbe. Enako bi se lahko vprašali za Palestino, Gruzijo, ne vem še koga, ki hoče svojo avtonomijo. Razvoj zahteva spremembe, zakaj jih ne sprejemamo, ko imamo že dobre vzorce na primer tudi z našo državo. Vezi med nami ni potrebno prekinjati, če se osamosvojimo, morajo se le dograjevati kjer so šibka ali neustrezna. V tem smislu je današnji obisk naše predsednice v Albaniji spodbuden in smiseln, naklonjen ideji samostojnosti in povezovanju.

Zdi se mi, da današnje volitve ne bodo kaj bistveno vplivale na organizacijo dela, ki je utečena in tradicionalna tako v EU kot v naši državi. Stranke bodo do prihodnjih volitev pletle svoje mreže, da bi čim več iztržile za svoja suha leta, Miran in Andrej bosta sanjal o kombiniranem volilnem sistemu, zakonodajna veja oblasti bo čakala, da izvršna oblast pripravi vse, kar bi lahko ali morala storiti sama z obilico svojih svetnikov, tolmačev, koncesionarjev in kaj vem še česa. Nič hudega, samo pazimo, da barantači z orožjem ne pridejo do raznih vard, odločujočih poslancev, na poslovne zajtrke, po odličnike na naš univerze in s polnimi denarnicami po podjetja, ki so še v lasti male Slovenije. Sicer pa, pustimo se presenetiti, morda prihaja po soparnem vremenu deževje v obliki želenih izidov volitev, ki bo spral iz nas umazanijo in se bomo brez soparnih nedelj uspešno spoprijemali s problemi, trdimi kot orehi!

Kako pa vi razmišljate v soparnih dneh?

Likovni samorastniki, 8. junij 2024

Pretekli teden so v Trebnjem odprli likovno razstavo »Krajine neizgovorjenega« umetnice Darje Štefančič, ki mi je danes polepšala dan. Imeli smo otvoritev 57. tabora likovnih samorastnikov, udeleženke in udeleženci so se nam predstavili na razstavišču Galerije likovnih samorastnikov v kateri so razstavljene Darjine umetnine.

Ko vstopiš v razstavni prostor kakšnih 30 slik, si dobesedno obsijan z množico izjemno živobarvnih poslikav na katerih Darja prikazuje njeno notranjo odslikavo vrtov, dreves, rož, stolpnic, travnikov, vsega, kar ji zazna duša v razkošno svetlih barvah. Ta izjemna barvitost vabi oči obiskovalca in od njih ne more, stran ker se dobro počuti ob vsej svetlobi in prelepih barvah. S svojimi vrtovi, travniki in gozdovi se nekoliko približuje motivom srednjeveških tapiserij po motivih ne pa po barvah in kompozicijah. Meandri z zelenjem obdanega vodotoka preko pokrajine so tako realistični, da jih lahko prepoznaš kot lastne vsakemu kraju. Modre mlake v njenih vrtovih v kombinaciji s številnimi odtenki zelenega rastlinja so naravnost zapeljive, ko jih gledaš v mislih iščeš, kje si prav take znamenite barve že prepoznal in se nad njimi navdušil že kot otrok ob prebiranju pravljic iz vzhoda. Zaradi optimistične, svetle barvitosti so tudi imena njenih vrtov dokaj romantična kot so Rajski vrt, Vzvalovanje vrta, Vznemirjanje in podobna imena. Ko se iz zunanjega obiskovalca spremenimo v duhovnega sprehajalca po naslikanih prostorih, se nezavedno ujamemo v likovno igro barv, oblik in motivov in, kot pravi Benedettijeva, se v Darjinih delih kaj lahko zgubiš. Barvna sosledja in način nanašanja barv pojasnjuje umetnica od nalaganja plasti, sledljive smeri čopiča do nanašanja plasti slike toliko časa, da izzove žarjenje, nastajanje otokov svetlob. Slike lahko sprejemamo kot abstrakcije ali pa v njih najdemo izpovedne in pripovedne elemente, simboliko, odslikavo podzavestnega. Njeno Stezo v jutro bi prav rada občudovala v svojem domu.

Mesto Trebnje od 1968 leta dalje vsako leto organizira Tabor likovnih samorastnikov – mednarodno srečanje naivnih umetnikov, ki prispevajo h kakovostni širitvi zbirke. Do sedaj je 336 umetnikov iz 50 držav sveta vložilo v zbirko preko 1400 svojih del. Na letošnjem taboru bo od devetega do trinajstega junija ustvarjalo osem umetnikov iz Ukrajine, Hrvaške, Finske, Bolgarije in Slovenije. Ob zaključku tabora bodo podeljene nagrade žirije in razstava podarjenih del.

Likovno bogastvo Trebnjega je neizmerno saj takih umetnin, kot so prikazane v Galeriji likovnih samorastnikov ni v naši državi in tudi ne veliko na svetu. S promocijo, objavljanjem strokovnih prispevkov o avtorjih in predstavitvi njihovih del svetovni strokovni javnosti, s širjenjem sodelovanja med galerijami v EU in v svetu kot tudi s prizadevanji za širitev samorastniškega ustvarjanja bo slej ko prej Trebnje pridobilo pomembne produkcijske in storitvene razvojne možnosti še posebno, če bo likovno ponudbo razširjalo na svoje glasbene, arheološke in druge kulturne danosti. Prepoznavanje tržnih priložnosti in prilik, ki jih možni kulturni projekti nakazujejo, so v današnjem času zanimivi izzivi za mlade, ki ne bodo po »stezah odhajali ampak ob cestah ostajali«. Kulturne danosti Temeniške in Mirenske doline so neskončne, zajemajo ostanke civilizacij pred antiko, rimske ostaline, srednjeveške gradove in utrdbe, verske spomenike in kulturo sodobne družbe. Samo vprašanje časa je, kdaj bo Trebnje poseglo po ponudbi financiranja EU, da vse te svoje dragulje ponudi radovedni svetovni javnosti, izobraževalnim sistemom, vsemu intelektualnemu potencialu države.

Kako pa vi razmišljate o razvoju vašega območja?

Skrb za vodotoke, 7. junij 2024

Našo krajevno skupnost, tako se še vedno imenuje, obkroža zanimiva lokalna reka imenovana Težka voda. Prihaja nekje iz Gorjancev, se sproti polni z vodami potokov in potočkov in ustvarila je nešteto romantičnih meandrov. V zadnjih petdesetih letih je enkrat poplavila pretežni del svojega območja, sicer pa saj desetkrat na leto razlije svoje vodovje kakšnega pol kilometra ob izteku v reko Krko. Težka voda je v preteklosti pomagala ljudem do zaslužka saj so na njej uspešno delovali številni mlini, danes spremenjeni v trgovine, domove zaposlenih v tovarnah, v pribežališča vikendašev ter upokojenih ljubiteljev narave in v druge različne namene. Reka je danes že močno obzidana, saj lokalne oblasti ne morejo obvladovati širitev mestnega območja na njene bregove. V naši krajevni skupnosti je njen levi breg poln novih avtomobilov iz tovarne, njen desni breg pa krasijo enodružinske hiške v sadovnjaki in zelenjavnimi vrtovi do njenih bregov, Dom starejših občanov in splošna bolnišnica.

Iztek Težke vode v reko Krka je za mesto verjetno nekaj posebnega. Visoko nad bregom Težke vode je naselje stanovanjskih blokov in vrstnih hiš, visoka brežina med reko in naseljem pa je poraščen gozd v lasti Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Tisti, ki mejimo na ta gozd in na breg Težke vode moramo s skrbnostjo dobrega gospodarja paziti, da nam gozd ne požira parcel, da v njem živeča favna ne škoduje našemu domu in da je okolje vzdrževano tako, kot naj bi kmetje skrbeli za ohranjanje krajine. Iz teh razlogov so nekateri lastniki kupili parcelo vse do obrežja Težke vode takrat, ko je bilo to še mogoče. Tisti, ki smo prišli na to območje pozneje pa smo s SKZG RS sklenili zakupne pogodbe, ki nas obvezujejo, da zakupljen del gozda negujemo, prav tako njegove trate vse do obrežja, kar je tudi v našem interesu, da imamo mir pred floro in favno. Sklad nas občasno tudi nadzira. Omenjenemu skladu plačujemo zakup, čistimo gozdove, kosimo trate ob Težki vodi, urejamo dostope in vse drugo kar pač zahteva negovanje krajine, vse na svoje stroške.

V petdesetih letih našega sobivanja s Težko vodo se še ni zgodilo, da bi kdor koli poskrbel za čiščenje korita Težke vode, za bobre, ki uničujejo njene bregove, za vodne živali, ki so nevarne za ljudi ali za ribji zarod, čeprav ni dneva, da ne bi kdo namakal trnka in čakal na ribo za kosilo. Ko so urejali parkirišče in pešpot, so po Težki vodi plavale deske, materiali od gradnje, podiranje dreves pa je celo zadrževalo vodo, ki se je zlivala po negovanih tratah tako kot se to zdaj redno dogaja ob večjih nalivih ali dolgotrajnem deževju že vsaj dvajset let. Lokalna oblast je na naše jamranje in prijave odgovorila, da za vodne površine skrbi država. Zdaj pa vidim, da je država samo manjšinski lastnik vodno gospodarskih podjetji, ki jim je podelila koncesije za urejanje vodotokov. Podjetje, ki bi moralo urejati Težko vodo ima dodeljeno koncesijo in je v pretežni lasti Darija Južine. Do sedaj še nismo videli ne lastnika, ne podjetja in seveda tudi ne kakršnega koli načrta, kaj in kdaj bo postoril za ureditev izliva Težke vode v reko Krka oziroma očistil vsaj 50 let nanešeno naplavino, da bo voda spet samo v strugi, da bobri ne bodo podirali varovalno grmovje in gozd in da se ob bregovih ne bo redila ljudem nevarna favna.

Sistem koncesij, kot pravi Jernej Stritih, okoljevarstvenik in oblikovalec okoljskih politik, bi bilo potrebno spremeniti in v upravljanje voda vključiti tudi lokalne skupnosti. Koncesionarji pa so v preteklih letih imeli visok dobiček in bi ga lahko vlagali v smotrno vzdrževanje voda. Tudi koncesionar, ki bi moral skrbeti za Težko vodo je med njimi. Vedno se poraja isto vprašanje, zakaj ljudje ne opravijo svojega dela ampak poberejo samo denar, zase?

Kako pa vi skrbite za svoje imetje ob vodotokih?

Izkrcanje v Normandiji, 6. junij 2024

Predvidevam, da je že vse o tem junaškem podvigu povedano, zabeleženo, prikazano v številnih filmih in opisano v debelih knjigah. Prav tako sem prepričana, da ni zemljana, ki za izkrcanje ne bi vedel, nesmiselno bi bilo karkoli ponavljati razen tega, da ga je povzročil fašizem, največje zlo 20. stoletja.

Okolje v katerem sem živela v času izkrcanja, je preko radia sledilo dogajanju in tako žalostne kot vesele novice prenašalo med seboj. Moj ded se je samo spraševal, koliko jih bo še padlo, bodo dosegli posamezna mesta katerih imen niso znali izgovoriti, bodo pregnali agresorje. Pričakovanja so bila velika, upanje neizrekljivo, če ne uspejo, se bodo Nemci neusmiljeno maščevali tudi v naših krajih. Niso pa imeli nikakršne predstave, kje se vse to dogaja, kakšni kraji so to in kakšni ljudje.

Desetletja pozneje sem obiskala kraj izkrcavanja in najhujših bojev in v mislih so bila z menoj vprašanja, ki si jih je postavljal moj ded. Preplavljalo me je zadovoljstvo, da sem na zgodovinskem kraju vse dotlej, ko sem prišla na bližnje grobišče enakih križev vojakom, Američanov, Angležev in drugih narodov. Ne da se z besedami povedati, kako te tako pokopališče nagovori, kmalu ne vidiš več križev pač pa posamezne vojake, ki se po tvoji podobi oblikujejo iz branja priimkov na križih. Vedno nove generacije se sprehajajo po neskončnih grobiščih ne da bi poznale ljudi kot je bil moj ded in njihov odnos do izkrcavanja.

Imela sem rojaka, ki je bil general in je poveljeval tudi armadi države. Vedno se je ob spominu na velike bitke spraševal kakšen smisel je imelo »futranje topov z mladeniči«, zakaj se človek ne more ubraniti pogubni masovni moriji predvsem mladih. Možakar je v nekaterih primerih krivil vojne strokovnjake, ki so poveljevali toda za izkrcavanje v Normandiji je zatrjeval, da alternative ni bilo. V času, ko sem se potikala po teh krajih, so že posneli animacijski film o izkrcavanju. V projekcijski dvorani smo se virtualno pomešani z vojaki, pomikali od obale do vkopov okupacijskih sil. Med nami so padali zadeti vojaki, prihajali reševalci, se fronta pomikala vse bliže okopu in ga likvidirala. Konec filma in pretreseni smo prihajali iz kabine, potrebovali smo kar nekaj časa, da smo bili spet obiskovalci.

Na svojih popotovanjih sem večkrat obiskala tudi kraje velikih vojaških bitk od legendarne Trojanske do turških otokov, kjer so bili pobiti poleg vojakov angleških narodov tudi turški študenti medicine. Na vseh bojiščih te spremlja občutek krivde za zgubljena življenja, boli izguba celih vojaških enot, bolijo njihovi križi in spet v zavesti nastajala vprašanja zakaj je vojna potrebna in komu? Tako se po osemdesetih letih sprašujemo tudi danes, komu je potrebno ubijanje v Ukrajini in v Gazi in seveda povsod, kjer se sporazumevajo le z orožjem.

Zavedam se svojega idealiziranja in naivnega spraševanja, vendar menim, da je prav v današnjem času nujno. Zgodovina nakazuje, da samo masovni odpor proti nasilju le-tega lahko ustavlja ali ustavi. Tega orožje ne zmore, niti ne zmorejo politične elite, morda bi lahko poskusile gospodarske elite vendar močno dvomim, ker proizvodnja orožja zagotavlja visoke dobičke še posebno, če se dobavne verige ne pretrgajo. Ostala je torej samo amorfna masa in njeno spoznanje, kaj ji prinaša blaginjo in kaj jo spravlja v grob. Tudi v Normandiji stoji največ križev amorfni masi vojakov!

Kako pa vi razmišljate ob pobitih vojakih?

Kako gre ženskam? 5. junij 2024

Kaj naj rečem, kot vedno je tudi v današnjem času veliko namigovanj kam vodijo tokovi družin kje prevladujejo ženske, kako se razvija feminizem, kaj se med moškimi in ženskami zboljšuje in na kaj pozabljamo.

Po javnih medijih se veliko piše o tem, kakšna je naša družina danes in kaj storiti, da bo spet taka kot je bila nekoč. O tem, kakšna je bila nekoč največ razmišljajo verske skupnosti in politične stranke, ki jih te podpirajo. Žal stroka ugotavlja, da družina, ki jo danes zagovarjajo predvsem ekstremistična gibanja, nikoli ni obstajala in da je pač današnje sanjanje o velikih družinah povezano s proračunskimi naložbami, skrajševanjem pravic žensk in slabšanjem produkcijske sposobnosti družbe kot celote. Vsakemu je danes jasno, da je osem desetletji miru omogočilo zacelitev ran dveh svetovnih vojn, vzpon materialnega blagostanja in množično izobraževanje celotne populacije in da vsega tega ne bi bilo brez sodelovanja žensk tako v končanju vojne in zaščite miru kot bistvenega prispevka ženskega dela k blagostanju družin. Seveda pa so ženske ta prispevek lahko zagotovile le, ker so se izobraževala, si pridobile sebi primerne pravice in zagotovile ustrezno skrb za družino pri možu oziroma partnerju. Družine so se ohranile, se materialno in duhovno okrepile, pridobile podporo družbe in nadaljevale proces enakopravnosti, izobraževanja in vključevanja v vsa področja dela tudi tista, ki naj bi bila rezervirana za moške. Marsikdo tega zgodovinskega procesa noče priznavati in vztraja, da je ženska najprej mati, nato dolgo nič, potem žena in nazadnje varuhinja doma v popolni odvisnosti od moža. Naši otroci o tem ne sanjajo, svojo družino želijo oblikovati po vrednotah obeh staršev in vzorcih, ki so prilagojeni današnjim danostim.

So se pa ohranile, bi rekla ne kaj dobre družinske prakse kot so fizični pritiski na šibkejše žene, nasilje tudi nad otroci, podobne svinjarije … dosti dela za psihoterapijo!

Ne samo mati, danes je ženska že v tretjem rodu ustvarjanja v družbeni reprodukciji. Brez žensk ali njihovega popuščanja si danes ni možno predstavljati kulturnega delovanja, doživljanja in duševnega bogatenja družbe, se več ne more razvijati zdravstvo, šolstvo, sodna veja oblasti, raziskovalno delo, da ne omenjam turizma, farmacevtske proizvodnje in podobnih dejavnosti odvisnih od spretnosti in značilnosti ženskega dela. Prav za prav sploh ni možno razumeti zagovornike odpravljanja določenih ženskih pravic kot na primer svobodna odločitev o svojem telesu, ki trenutno skrbi vso Evropo in se mora prebiti do milijon podpisov. Vprašujem se, kdo odreka pravico ženskam da odločajo o svojem telesu in zakaj, kakšni cilji ga vodijo in kako jih namerava uveljavljati v digitalni prihodnosti, ko bodo na pomenu pridobivale oblike upravljanja s pomočjo čustev in emocije.

Domnevam, da bo potrebno še veliko prijateljskega prepričevanja in dobre volje tako moških kot žensk z namenom, da zakonca in starša enakopravno odločata o svoji družini brez pri šepetalcev različnih verskih in ekstremnih mišljen in to povsod po svetu. Ja, težko verjetno, tak mora biti vsak cilj, da se moramo zelo potruditi za njegovo uresničevanje.

Da sem tole napisala sem prebrala kar nekaj literature in celo knjigo o emancipaciji, nauku pomembnem za oba spola. Tako žena kot mož si morata drug drugemu priznavati enake pravice in jih tudi udejanjati. Samo tako si družina zagotavlja svoj obstoj in pogoje za trajnostni razvoj.

Kako pa vi prepoznavate odnose med starši?

Naša varnost, 4. junij 2024

Do sedaj se mi je vse skupaj o Vardah in pozivanju k osebnem oboroževanju, zdelo bolj kot neka želja posameznikov, da bi bili v javnosti opaženi, priljubljeni in morda celo sprejeti. Da je to resen začetek nekih vojaških aktivnosti, ki jih lahko v prihodnje doživljam na ulicah, mi na kraj pameti ni padlo. Nerazumljivo je od kot te paravojaške zamisli in predvsem zakaj se porajajo v naši današnjem času ko imamo najnižjo stopnjo brezposelnosti, ko se znatna sredstva vlagajo v obrambne namene ne samo v naši državi, ko je NATO v svojem najvišjem vzponu in so dobavne verige sveta pravzaprav omogočile zadovoljitev življenjskih potreb večine?

Vam, morebitnim sledilcem mojega bloga, postavljam vprašanje ali ste sledili zadnjim poročilom javnih medijev, ki navajajo da v naši mali in dragi Sloveniji obstajajo oborožene organizacije kot so Gibanje Generacija Identiteta in Slovenska obrambna straža z okoli 200 pripadniki po vsej državi, podpira pa jih dolgoletni poslanec Državnega zbora. Orožarsko opremo in maske naj bi jim pomagalo zaščititi ženske po slovenskih mestih pred emigrantskimi posilstvi, zaščito Slovenije pred emigrantskim uničenjem, nevarnosti islamske vojne proti Evropi, zagotovitev pravice po samoobrambi državljanov ter državljank in morda še kaj, kar so novinarji prezrli. Pristojni organi države so že zaznali njihove oborožene aktivnosti v prestolnici in, po poročanju novinarjev, ustrezno ukrepali.

Mnenja ljudskih množic je seveda različna. Večina meni, da so oborožene enote po naših mestih le propaganda desnih strank v predvolilnem času in zato ne jemljejo resno niti pozivov za zagotovitev osebne oborožitve vsakega od nas, niti nastajanja oboroženih organizacij, niti njihove oborožene akcije, še manj pa sodelovanje poslanca Državnega zbora. Je to pravo ravnanje? Pred leti nismo resno jemali gospoda Šiška ter njegove Varde, malo časa je bilo potrebnega za njegov »naraščaj« o katerem poskušam pisati danes in sam bog ve, kaj bo potrebno reči za oborožene akcije v prihodnje na območju Slovenije, če bomo vedno le zmignili z rameni in neresno jemali ta obsojanja vredni razvoj paravojaškega delovanja in strahovlade. Prav ta dviguje svoje zastrašujoče misli in dejanja tudi po drugih državah, v Nemčiji so ji ljudje že pokazali rogove, mi pa seveda kot pridni in pohlevni, ne upamo ali nočemo reči stop uporabi orožja in nastajanju oboroženih organizacij.

Hipotetično gledano je ta naša podložniška drža najbolj nevarna za naše vnuke saj novinarska poročila govorijo tudi o novačenju celo nepolnoletnih v te orožarske organizacije. Ne smem pomisliti na posledice, ki bi sledile, saj bi namesto spoznavanja uporabe umetne inteligence, zelenega prehoda in podobnih naravnanosti v prihodnost in šport, izgubljali čas z vadbo v ravnanju z orožjem kot se je to dogajalo pri nas v prvi polovici preteklega stoletja, danes pa žalostni vsak dan Ukrajincev, Palestincev, Ruskih in izraelskih vojakov, da ne omenjam vse oborožene lumpe v Afriki in Južni Ameriki. Prof. dr. Kovač že opozarja na barantače z orožjem, ki jih je možno prepoznati v vseh mrežah, ki jih pletejo evropske politične stranke in najodgovornejši vodje članic EU.

Menim, da se z orožjem ne gre igrati, niti ni primerno, da njegovo moč podcenjujemo. Ravnali bi modro, če bi oboroževanje regulirali in vzgojno delovali v korist miru, sožitja ter sporazumevanja. Politične stranke so anahronizem za današnje tehnološko in tehnično napredne čase, zato je njihov obstoj samo še vprašanje časa, Ne dopustimo, da nas uničujejo!

Kako pa vi sprejemate oboroževanje naše družbe?

Perspektivni kadri, 3. junij 2024

Poznamo razne krize, ki spremljajo vsakega, toda sama si bom zdajle poskušala razjasniti zakaj so tako močno prisotne krize v politiki, ki jih zaznavamo celo kot neposredne vojne nevarnosti.

Med mnogimi nalogami na delovnem mestu sem od časa do časa imela tudi kakšno politično funkcijo za katero sem morala najti poti, da sem jo zadovoljivo opravljala. Najprej sem se običajno zatekla k literaturi, če je ta obstajal in k ljudem, ki so to funkcijo že opravljali. Zbrane napotke sem nato primerjala z učinkovitostjo in ocenami opravljenega dela. S pomočjo zbranih dejstev sem poskušala pripraviti neke smernice o delu v prihodnje, v katerih so bili najpomembnejši cilji in potrebni kadri, ocena možnosti, da se dosežejo ali dosegajo in sprotno analitično ugotavljanje neustreznosti ter korekcija politike. Pri opravljanju funkcij je bilo potrebno marsikaj od omenjenega dodati in na marsikaj tudi pozabiti kar je normalno, če funkcijo dobil ali prevzameš ne da bi jo dobro poznal. In prav to opažam pri večini naših državnih in podjetniških upravljalcev v današnjem času – funkcije prevzemajo ne da bi jih razumeli ali poznali, ker pa so danes funkcije vedno zahtevnejše, ocenjujem, da bi država morala imeti usposobljen »bazen« kadrov iz katerega bi si zagotavljala kadre za verodostojno upravljanje skupnega premoženja.

Kadrovski bazen ima danes vsako podjetje, ki resno načrtuje svoj trajnostni razvoj. Oblikovanje tega bazena so kadrovske službe začele že gotovo že pred petdesetimi leti in ga od tedaj naprej nenehno izboljšujejo s sodobnimi metodami spremljanju učinkov dela posameznih strokovnjakov in področji, ki so za podjetje pomembna. Da ne bi ostala brez vodilnih tehnologov in tehnikov, managerjev in mojstrov managementa morajo vsak dan vedeti, kdo lahko nadomesti nekoga ki delodajalca zapušča. Evidentirani v bazenu kadrov imajo ciljano izobraževanje specifično za funkcije, ki bi jim bile lahko zaupane v prihodnosti. Privzgojiti jim je potrebno lastnosti, ki jih v poklicnem izobraževanju niso imeli priliko spoznati pa bi jih na najodgovornejših položajih morali uporabljati.

Kako pa je z izobraževanjem in vzgojo v političnih strankah naše domovin? V naši državi imajo politične stranke edine pravico oblikovati volilno listo kandidatov na vseh volitvah. Volivci in organizacije civilne družbe smo izključeni pri tej izjemno odgovorni nalogi. Nikjer še nisem zasledila, da bi katera od strank v program svojega dela vključila tudi izobraževanje in vzgojo bodočih politikov. Meni so na primer volitve v parlament EU pomembne predvsem za izobraževanje in vzgojo bodočih slovenskih voditeljev, ki bi odgovornosti lahko sprejemali kot kompetentni izobraženci. Predstavljam si, da se odgovorni politik oblikuje po več letih, če je tako rekoč vsak dan na drugem področju dela. Zavzemam se za izvolitev mladih v organe upravljanja skupnega dobra, da bi dolgoročno zagotavljali njegov kompleksen razvoj. Njihova usposobljenost bi morala vsebinsko krasiti volilno listo. Sedaj pa na listi kandidatov niso napisane niti pravi naslovi poklicev, kandidati za poslance pa se samo ponavljajo. Očitno je, da stranke ne skrbijo sistematično za svoje kadre, ki jih volivcem predstavijo kot kandidate in da od teh kandidatov tudi ne pričakujejo učinkov za večino pač pa le za člane svoje stranke. Upam, da bomo enkrat vsaj izvedeli, koliko je teh članov političnih strank in s tem koliko Slovencev je privilegiranih, da smejo sodelovati pri izboru kandidatov, ki jih potem volivci moramo voliti.

Podoben primer sistematične skrbi za kompleksnost izobraževanja in vzgoje bi potrebovali tudi poročevalci o upravljanju s skupnim premoženjem, zlasti novinarji.

Kaj pa vi menite o organiziranem prizadevanju za boljše politike?

Prebiranje opisov, 2. junij 2024

Prvi dami novinarstva iz področja literature se moramo zahvaliti, da nas tako lepo vodi po knjižnih novostih. Samo preberite njeno opozorilo na prevod esejev Zbigniew Herberta »Hotel sem opisati«. Spodbudila me je, da sem knjigo seveda takoj poiskala v knjižnici in jo prebrala z največjim zadovoljstvo ter zanimanjem. Gospa Irena Štaudohar je omenjeno knjigo predstavila kot zapis različnih tem od zgodovine in potovanj do umetnosti, od mitologije in arheologije do premišljevanja o pokrajinah. Predmet avtorjevega zanimanja je tista resničnost, ki poleg tega, kar nam je dostopno empirično, zaobsega tudi celotno dediščino človeškega rodu. Ko knjigo prebiraš res lahko samo občuduješ znanje in vedenje nekaterih posameznikov o ljudeh in družbah v različnih časovnih obdobjih oziroma na različnih zgodovinskih območjih.

Za mene pa ima vsebina omenjene knjige še poseben pomen. Večina krajev, ki jih avtor omenja sem uspela spoznati osebno saj so to znane turistično zgodovinske destinacije vsake potovalne agencije. Predno sem se odpravila na pot sem največkrat proučila lokalno zgodovino, se pozanimala za posebnosti posameznih krajev in tako vedela, kaj ne smem prezreti. Vsa ta potovanja so bila zelo poučna, neskončno zanimiva in ostala so mi v spominu z mnogimi podrobnostmi in njihovimi posebnostmi. V Provanso sem se večkrat vračala in vsakokrat spoznala kaj res posebnega. V Arlesu smo tudi mi popotniki iskali Vam Goghove slike, obiskali Areno, uživali v pohajkovanju po ozkih ulicah značilnih tudi za albižanska mesta kot je bil na primer Cacassonn, mesto, ki je danes biser turizma v južnem delu Francije in je morija herezije eden od razlogov za množičen obisk popotnikov iz vseh koncev sveta. Vsak od nas bi se moral dobro poučiti o tem, kako močne so bile nekoč verske dogme in kako pogubno so bili v imenu vere uničeni celi narodi. Herbert ni pozabil niti Templarjev, bratovščine, ki je skrbela za romarje v sveto deželo ter razvila bančništvo. Krvavo uničenje tega viteškega reda je bilo delo francoskega kralja Filipa Lepega.

V starodavnih mestih severne Italije kot so Siena, Urbino in podobna mestnih področjih je avtor knjige občudoval zlasti čudovite freske in poslikana platna likovnih umetnikov. Te umetnine privabljajo vedno več občudovalcev umetnin pa tudi popotnikov in turistov. Sama sem se po teh toskanskih mestih večkrat potikala ne samo zaradi slikarskih umetnin saj imajo ta mesta izjemno arhitekturo, čudovite gledališke predstave in koncerte, da o srčkanih lokalčkih polnih sladkarij in drugih dobrot sploh ne govorim. Na nek tak obisk v Sieno je šla z menoj tudi moja mama, ki pa nikakor ni mogla slediti naši skupini pri ogledih mesta. Usedla se je na ulični gostinski prostor neke kavarnice, si naročila kavo in prižgala cigareto, ter uživala pogled na mestni vrvež. Ko smo se vrnili iz galerij se nam je spet zadovoljna pridružila.

Kako je avtor knjige predstavil antično Grčijo je res nek posebnega v literaturi. Iraklion na Kreti je bil med prvimi grškimi mesti, ki sem ga obiskala že leta 1964 in čez 20 let še enkrat s sinom. Knosos je fasciniral tako mene kot pozneje sina in do branja Herberta nisem še slišala, da so ponarejene njegove poslikave. Je pa opisal špiljo v kateri se naj bi rodil Zeus. Bila pa sem tako kot Herbert presenečena v Santorinu, kjer naj bi bila potopljena Atlantida po enem od mnogih mišljenj o njeni lokaciji. Akropolo in druge dragotine antičnih Aten sem si ogledala večkrat, enkrat pod vodstvom pisateljice Tite Kovač Artemis in se ob tem sploh nisem spomnila Freuda, ki je nenehno »spremljal« Herbertovo občudovanje tega edinstvenega svetišča. Svet ima nepopisne lepote in vrednote, ki so naše vedenje o prednamcih in naše izročilo zanamcem!

Tudi vi z zanimanjem spoznavate zgodovino ljudstev sveta?

Siromašenje Slovenije, 1. junij 2024

»Dober gospodar nikoli ničesar ne prodaja, samo kupuje!« je bila osnovna zamisel moje dedka, lastnika kar primerno velike kmetije, ki je uspela preživljati trinajst članov družine in vse svojim otrokom zagotoviti solidno materialno dediščino. Danes so seveda drugačni časi, vladajo filozofije trga, finance postajajo pretok digitalnega plačevanja med bankami in varovanje zalog prebivalstva v denarni obliki. Podedovana zemljišča so zanimiva le, če so zazidljiva. Dolgoletni nasadi se spreminjajo v vikende in domovanja družin. Patentov in druga industrijska lastnina je skromna, primarno v uporabi sodelavcem v tujini. Vrednost osnovnih sredstev pridobiva značaj inventarja, nenehno naraščajo infrastrukturne potrebe javnih zavodov in javnih podjetji, večati se morajo dajatve, blažiti pritiski na proračune in najemati vedno novi krediti. Kako mora te družbene spremembe upoštevati dober gospodar in kdo to sploh je? So to upravljalci proračunov, ki jih je v naši državi bog ve koliko in med seboj niso povezani? Vemo davkoplačevalci koliko naših davčnih vplačil gre v posamezen proračun in upravljalci proračuna vedo, koliko se jih bodo prilivi zmanjšali, če se odtuji premoženje davkoplačevalca? Imamo te evidence družbenega računovodstva urejene? Služi digitalizacija samo olajšanju dela uslužbencev ali je namenjena boljšemu gospodarjenju upravljalcev torej parlamentarcem, svetnikom,… informiranju davkoplačevalcev? Vprašanj je nešteto vsa pa se nanašajo na urejenost podatkov za odločanje in ukrepanje. Davkoplačevalec je vsak s. p., vsaka gospodarska družba, vsak zavod in podjetje, vsak državljan. Pretok vrednosti premoženja med njimi, odtujitvi ali povečanju, vpliva preko davčnega sistema na vse proračunske prihodke in torej o tem mora voditi računa vsak upravljalec proračuna. Po mojem mnenju morajo prodajalci premoženja v državi upoštevati interes države, če tega zakonodaja ne omogoča jo je potrebno dopolniti, spremeniti, popraviti, kam bomo sicer prišli. Če se na primer odločim, da bom moj podedovani hribček prodala, moram upoštevati predkupno pravico lokalne skupnosti, sosedov in kmetov. So premoženje Panvite prodali v španoviji vsi omenjeni?

Razprodaja premoženja države Slovenije se je začelo z Mercatorjem, kot je to pojasnjevala funkcionarka takratne stranke na vladi zato, ker prihajata Lidl in Hoffer, ki bosta Mercatorju onemogočila konkurenčnost. Po desetletjih se to še ni zgodilo, uničeval pa ga je kupec. Plaz prodaj podjetniškega premoženja je bila tudi posledica izgube tržišč na zahodnem Balkanu, toda državljani smo bili prepričani, da je bila privatizacija premoženja uvedena zato, da se najdejo novi trgi, proizvodnja usmerjena v donosnejše izdelke in dobička vlagan nazaj v proizvodnjo. Zakaj privatni lastniki premoženja, zlasti tisti, ki so prejeli denacionalizirano premoženje ali odškodnino zanj in podobni lastninarji niso poskrbeli za nadaljevanje proizvodnje, za vlaganja vanjo in za iskanje novih trgov? To je vendar velika sramota za posamezne lastnike, izkazali so se za nesposobne in lopovske, ljudem so onemogočili zaposlitev, materialno premoženje so prepustili propadu, denar pa morajo še imeti, saj ni človeku lastno, da požene vse na boben. Seveda vem, da ne smem napisati imena teh najprej pridobljenih lastnikov družbenega premoženja in nato istih kot prodajalcev tega premoženja tujcem. Pa tudi potrebno ni, vsak državljan in državljanka pozna ta imena in jih lahko identificira. Pri tem v mislih nimam maščevanje pač pa šolske primere neznanja in nesposobnosti vladanja ljudi z mandatom, ki jih nikoli ne bi smeli pridobiti od nas volivcev. O privatizaciji so odločali nekompetentni funkcionarji, dali so se zavesti nezaupanja vrednim ljudem in uničili so osnovo za sprotno obnavljanje družbene infrastrukture zlasti šolanja in zdravstva. Zgubljeno premoženje bo morala Slovenija slej ko prej odkupiti nazaj!

Kako pa vi sprejemate zmanjševanje premoženja državljanov Slovenije?

Marija, 31. maj 2024

Morala bi napisati dr. Marija Turnšek Mikačić, ki je doktorirala na Fakulteti za organizacijske študije in veliko dobrega postorila v svojem praktičnem delu. Pa ne bom uporabljala njenih formalnih številnih nazivov, za mene je bila blaga, razumevajoča oseba, ki je zelo pozitivno vplivala tako na oblikovanje fakultetnih programov kot tudi med člani društva Dolenjska akademska pobuda.

Marija je diplomirala in magistrirala na naši Ekonomski fakulteti, se posvetila menedžmentu in organizaciji ter pridobila andragoško pedagoško izobrazbo na Filozofski fakulteti. Soustvarjala je v ELES-u, v Leku in ČGP Delu ter opravljala delo sekretarke v zakonodajnih organih Republike in države Slovenije. Po pridobitvi doktorata je poučevala na različnih fakultetah, kot docentka tudi na fakulteti kjer je doktorirala. Posebno privlačno je bilo zanjo voditeljstvo in komuniciranje. V dodatnem izobraževanju na tem področju je pridobila mednarodni certifikat NLP trenerja in na šoli Kariernega coachinga poučevala trenerje. Bila je mentorica študijskih krožkov iz področja vodenja, timskega dela, tutorstva, komuniciranja, motivacije in kariernega načrtovanja. Vsestranska Marija je bila sodna izvedenka za področje ekonomije. Zanimale so jo raziskave in proučevala je modele in orodja za karierne načrte in doseganje osebne odličnosti. Napisala je knjigo »Karierno načrtovanje – kako najdeš v sebi skriti zaklad«.

Fakulteta za organizacijske študije nadaljuje s tradicionalnim srečevanjem na Forumu odličnosti in mojstrstva. Hrani dokumentarno gradivo tega trideset letnega druženja gospodarstva ter javnega dobra Dolenjske in Bele krajine, ki ga je zasnovalo in bogatilo društvo ekonomistov omenjenega območja. Fakulteta je povezovala teorije kariernega načrtovanja in osebne odličnosti s praktičnimi dosežki posameznih strokovnjakov, ki so presegala s svojim delom povprečja. Zanimive razgovore je vsebinsko oblikovala naša Marija in jih tudi vodila.

Območje Dolenjske in Bele krajine si že desetletja prizadeva za ustanovitev javne univerze v Novem mestu predvsem za študije tehnologij prihodnosti, medicine, kemije, farmacije, mobilnosti, pridelave ter predelave hrane in drugih dejavnosti zelenega prehoda. V podporo pri ustanavljanju javne univerze deluje društvo Dolenjska akademska pobuda v kateri je Marija sodelovala in sooblikovala letne programske zasnove s tem, da je vanje vgrajevala svoje bogate izkušnje praktičnega dela. Skupaj s kolegi na Biotehnični visoki šoli, na Fakulteti za organizacijske študije in na drugih izobraževalnih aktivnostih kjer je Marija poučevala, je njeno znanje bogatilo tako študente, visokošolske zavode in društva kar je prava rariteta v delovanju visokošolskih učiteljev.

Toda Marija ni bila samo strokovnjakinja, bila je tudi preprosta in ljubezniva opazovalka družbe in njenih aktivnosti. Navdušeno je sprejemala in podpirala nove zamisli, ki godijo ljudem, kot na primer predlog o bohemskem prostoru v gostišču na Glavnem trgu ali pobudo o skrbništvu stanovalcev ulice, da sami poskrbijo za ulično udobje tako v urejanju kot v njeni duhovni rasti. Razgovor ali debata z njo je bila običajno vir nove zamisli za boljše počutje skupnosti, za oživitev na primer lepe navade urejenosti žensk na sprehodu po mestu ali obisku v gledališču. Tudi sama se je rada »nališpala« pri kozmetičarki in se pomlajena pokazala na Facebook-u. Dobra izobražena in sodobna, močna ženska osebnost s sposobnostjo spreminjati besede v dejanja je bila naša Marija, ki jo bomo v naslednjih dneh pospremili na njeni zadnji poti.

Spoštujete tudi vi ljudi, ki veliko znajo?

Palestina, 30. maj 2024

Taka dežela kot je Palestina, privlači ljudi, radi jo obiskujejo, o njej kaj zanimivega zvedo in se seznanijo z njeno neverjetno zgodovino. Seveda sem tudi sama kar dvakrat romala v svete kraje krščanstva, da bi bolje spoznala sodobne težave te države, ki ji zemljo nenehno krade Izrael pod pokroviteljstvom ZDA in Velike Britanije. Zdi se kot da je Palestina v stalni vojni in zato nikakor ne more urediti dvostranskih odnosov s sosedom.

Izrael je danes moderna inovativna država z prihodki, ki ji omogočajo, da je vključena v vse skupne aktivnosti sveta od Evrovizijskega šova do Združenih narodov. Polna je zgodovinskih zanimivosti in polna bogastva ter dragocenosti v številnih cerkvah, ki jih tam gradi cel svet. Razvili so industrijske velikane, galopirajo v medicini, razvijajo mednarodno pomembne izdelke kot so digitalni varnostni sistemi in vojna industrija in še in še bi lahko naštevala. Ker vse to potrebuje ljudi, širijo svoja mesta na palestinska polja in zidajo na njem nova naselja, mestno infrastrukturo, širijo svojo oblast. Njihove univerze so po programih unikatne, polne raziskovalnih laboratorijev modernega časa.

Palestina je regija na Bližnjem vzhodu z bogato in kompleksno zgodovino, ki sega več tisočletij nazaj. Geografsko obsega območje med Sredozemskim morjem in reko Jordan, vključuje pa sodobna ozemlja Izraela in palestinskih ozemelj (Gaza in Zahodni breg).

Palestina brez ozemlja Izraela, je ravno nasprotje izraelskega razkošja. Veliko zemlje a malo rodne, nerazviti trg v državi in neprodorno vstopanje na svetovni trg. Notranja organiziranost slabo učinkovita, pozornost fokusirana na družino, na preživetje, na upornost proti pridobitništvu moderne dobe. Obiskovalec dobi občutek, da nekoliko obupujejo nad lastno močjo, da bi kaj bistvenega pokrenili za uspeh svojega potomstva. Imajo kraje, ki vzbujajo čudenje kot na primer Jeriha, Nebo, imajo tudi moderne nasade na zemlji, ki jo iztrgajo puščavi. Do povečanja judovskega prebivalstva je prišlo po prvi svetovni vojni, ko je bila Palestina še pod britanskim mandatom in to je bil eden od razlogov za ustanovitev Izraela leta 1948. V šestdesetih letih preteklega stoletja se je organiziralo Palestinsko osvobodilno gibanje PLO, ki se je začelo prizadevati za ustanovitev neodvisne Palestinske države, ki jo je že priznala večina držav na svetu in jo bo po napovedi premiera priznala tudi naša država prihodnji teden.

Kaj je na tem ozemlju zgodovinske Palestine tako pomembnega, da se na njem nenehno obnavljajo vojne, zanikajo človekove pravice in pravice narodov do samoodločbe? In kaj bo na tem ozemlju v prihodnje, da bo prevladal mir ter sožitje Izraelcev in Palestincev? Komu so bile potrebne številne žrtve sodobnega trenutka, posebno kar 15000 otrok? Je bilo to potrebno za zaposlitev delavcem v ameriški vojaški industriji? Je žrtve potreboval judovski narod razseljen po svetu, da bi si uredil dom v Jeruzalemu ali Gazi? So žrtve potrebne drugim arabskim narodom v soseščini Palestine? Koga sem pozabila vprašati? So morda na delu kriminalci, verske skupnosti, ekstremisti, organizatorji romarstva ? Smo upravičeni do pojasnila? Kdo nam ga mora podati in kaj bomo z njim?

Dragi državljani Slovenije, Palestinci ne izraelskega dela Palestine so nas priznali takoj, zakaj mi tako mencamo tudi potem, ko je že pobitih 15000 otrok in več kot 20000 mater, očetov, vojakov,…

Kako pa vi doživljate to tragedijo Palestine?

Sosedi, 29. maj 2024

Ivanka, moja neposredna soseda, nekoliko starejša od mene, ne more več na noge in odselila se je v Dom. Njeno stanovanje so otroci prodali, novega soseda žal še ne poznam, zaenkrat slišim samo ropot orodja in domnevam, da obnavljajo kupljeno stanovanje. Prvo srečanje z njim ni bilo niti dobro niti slabo. Svoj ogromni avto je parkiral prem ulično knjižnico s klopco kar je preprečevalo dostop. Moja snaha ga je prijazno nagovorila in možakar je z veliko mero razumevanja opustil tamkajšnjo parkiranje. Upam, da bo tako ostalo.

V isti hiši v spodnjem stanovanju je sosed moj bratranec Jože, sin strica Antona, ki je imel domačijo na Rihpovcu. Jože je zlata duša, iznajdljiv in poznavalec vsakršnega orodja ter naprave, ki se uporablja pri hiši. Pretekli teden je robotu za košnjo zamenjal rezalnike, že nekajkrat je z brskanjem spravil v pogon moj televizor, popravil alarm napravo in zagotovil vpogled v zunanjo temperaturo preko daljinca. Če meni, da kaj ne obvladam mi pomaga. Včeraj je z ogromnimi kleščami potrkal na balkonsko okno in kar nekaj časa sva porabila za odstranitev grmičevja za ograjo ob mojem vrtu. Pošalim se, kaj pa račun, pa se samo nasmehne.

Na nasprotni strani ceste je moja soseda sama v ogromni hiši. Otroka sta si ustvarila svoje družine in se odselila, dolgoletnega prijatelja, izjemno razumevajočega človeka je pobral infarkt, dopolnila je leta za upokojitev po polni delovni dobi profesorice na srednji šoli. Poleg hiše ima vrt, majhen gozdiček, obrežje reke in vse vzorno vzdržuje. Pridna je kot mravlja, žal mi je, da je sama, da se utruja z obilico dela. Se pa tako hči kot sin z družinama za vikend pripeljejo, tudi pomagajo, toda svojih oddaljenih domov ne moreta pogosteje zapuščati.

V ulici je 48 hišk in hiš, od časa do časa se kakšna izprazni zaradi izselitve ali smrti. Med nami ni sporov, vsaj sama ne vem, da bi bili. Na veliko se pozdravljamo, poklepetamo o vremenu, otrocih, aktualnih problemih mesta, digitalizaciji, zabavi in podobno. Ulica je igrišče otrok zato po njej vozimo res skrajno previdno in počasi saj imajo otroci absolutno prednost.

Za mene so bližnji sosedi tudi stanovalci stanovanjskega bloga na vzhodni strani, ki mejijo na naš vrt. Že leta se prijazno pozdravljamo, Drago iz tega bloka vztrajno skrbi za moje obrežje ob reki, naš odnos je prijateljski. Lahko rečem, da težave znamo in hočemo reševati pošteno kar krepi našo pripadnost vzorno urejeni in vodeni soseski.

Meni so najbolj drage družine v ulici, ki so bile že pred menoj. Vdova Silva na primer je sama izšolala hčerki, zdaj si prizadeva že za vnukinjo. Silva je prava dama, zna se lepo urediti, pozorna je do vseh sosedov, vedno je človeku lepo pri duši ko se sreča z njenim prijaznim nasmehom. V eni od hišk je potomka svakinje mojega očeta in kar nek občutek imam, da moram biti do nje še bolj pozorna kot do drugih v soseščini. Ima čudovito družino, kar dva šolarja. Med moje ljubljence spada tudi družina Sonje in Džura, njun starejši sin se je rodil 6 dni po rojstvu mojega sila. Skupaj smo se cepili, šolali, veselili in žalostili. Vedno manj je v ulici mojih delovnih prijateljev in prijateljic. Meri, vdova Suliča, starši dekana DIF-a v prestolnici, Ježevi, potomec Štefana in Anice ter Jakovljevičevi. Dragi so mi, skupaj smo storili marsikaj dobrega, seveda pa tudi ni šlo brez napak. Žal mi je vseh, ki so za vedno odšli, še posebno za profesoricami Polonco in Špelo Valentinčič. Toda življenje gre naprej in prinaša nam mlade sosede, ki jih z veseljem sprejemamo v svojo ulično skupnost.

Kako pa vi shajate s sosedi?

Dotaknilo se me je, 28. maj 2024

Neko oddajo iz leta 2014 o starih ljudeh je predvajala RTV SLO. Hotela sem že ugasniti televizor pa zgledam Klevišarjevo, Čačinovičevo in še enega starega geografa ter prisluhnem oddaji pod naslovom »Če bomo imeli srečo, bomo vsi stari«. Obe dami Slovenske akademske sfere seveda dobro poznam po njunih prizadevanjih, da bi se bolje razumeli, da bi skrbeli za skupno dobro in da bi ustvarjali prijeten svet za vse, za potomce. Za današnji čas neaktualne so te teme, danes prevladuje tekmovanje, potrebni so hitri učinki, visoki zaslužki, številni rekordi, boljše vse od soseda. Vsi trije nastopajoči niso pripadniki te nove vere, verjamejo in temu primerno se obnašajo, v ustvarjalnost na vseh področjih, v moč emocije in zaupanja ter ohranjanje zdravih medsebojnih odnosov med ljudmi vseh generacij. Ljudje bi morali biti v večji meri hvaležni za dane možnosti, da so lahko razvijali svoje sposobnosti, ustvarjali družino, pripomogli k materialni blaginji družbe in duhovno bogatili družbo. Dotaknilo se me je, pomislila sem in se vprašala kako sama priznavam hvaležnost, komu jo priznavam in zakaj?

Izjemno rada se spominjam svojih starih staršev in se jim v srcu zahvaljujem za zanimivo, poučno in delovno otroštvo v veliki familiji na kmetiji. V svoji prvi knjigi sem jasno nakazala svojo hvaležnost do družbenih razmer, ki so mi omogočale šolanje, prebiranje knjig, nastopanje v lokalnem gledališču in še mnogo drugega. Z največjim spoštovanjem sem hvaležna učiteljem in profesorjem, ki so nas tako vztrajno vodili po poti znanja ne da bi za učenje mi imeli ustrezno predznanje ali pogoje. Vse življenje se že sama pri sebi zahvaljujem mojim sošolkam in sošolcem, med katerimi sem bila dobrodošla in so mi še vedno bratje in sestre. Podobno so me sprejeli prebivalci Barja, ostali smo trajni prijatelji in zaupniki.

Zaposlitev je bila za mene neponovljivo doživetje in hvaležna sem do vseh, ki so mi omogočali zanimivo in raznovrstno delo pri ustanavljanju današnje farmacevtske multinacionalke in družbeno izjemno odgovorno delo v javni službi, ki jo po 30. letih javnost še vedno pogreša. Ko srečujem ljudi se skoraj za vsakega spomnim kdaj in v čem mi je pomagal reševati določen problem in čutim hvaležnost do vsakega posebej. Pogosto na to spomnim svojo družino, svoje nekdanje sodelavce pa tudi pišem rada o tem, saj ni možno dovolj razumno seznanjati okolje koliko različnih ljudi mora sodelovati, da se neka koristna in potrebna zadeva ugodno konča. Prav na delu nikakor ne priznavam zaslug posameznika, čeprav so ti vsega spoštovanja vredni, toda učinek je vedno zasluga vseh sodelujočih. Ne morem dovolj poudariti, kako moramo biti hvaležni tistim posameznikom, ki so svoj humanizem, etiko in modrost z velikim zaupanjem prenašali na nas in nam bili za vzor.

Svojo hvaležnost sem dolžna tudi svoji sicer majhni a nad vsem dragi družinici. Ker je bilo doma, v šoli in v družbi običajno vse v redu, sem lahko sprejemala več delovnih dolžnosti in si nabrala več znanj, predvsem pa bila srečna, zadovoljna in mirna. Tudi moje številčno obsežno sorodstvo je bilo vedno del mojega zanimanja, imam jih rada, z zadovoljstvom jih obiskujem in hvaležna sem jim, da so me veseli.

Hvaležnost je občutek potrditve, da smo od nekoga prejeli nekaj, kar nam veliko pomeni. Vsak od nas bi se moral zamisliti komu vse se mora zahvaliti za »darila«, ki so krojila njegovo življenje, ga bodrila v stiski in nagradila v dobro opravljenih dejanjih! To so vezi med nami, čvrste povezave, ki omogočajo ustvarjalno družbo.

Imate občutek za hvaležnost?

V bližnji prihodnosti, 27. maj 2024

Težko je reči, kaj bo zahtevala prihodnost od posameznika in od skupnosti, vendar se le oglašajo opozorilni glasovi, ki to nakazujejo. V Ženevi na primer, že deluje World Economic Forum (WEF) mednarodna organizacija, ki sodeluje z voditelji poslovnega sveta, politiki, akademskimi institucijami in drugimi sektorji za reševanje globalnih izzivov, vključno s podnebnimi spremembami. Opozarjajo upravljalce podjetji, da reševanje podnebnih vprašanj vključujejo v poslovno strategijo in odločanje, jim pomagajo pri prilagajanju na potrebne spremembe in izkoriščanju priložnosti, ki jih prinaša zeleni prehod na trajno gospodarstvo. Pomoč nudijo predvsem s financiranjem zmanjševanja podnebnih tveganj ter pospeševanje inovacij. Ena od njihovih enot je tudi Chapter Zero, globalna iniciativa za spodbujanje upravnih odborov, da prevzamejo aktivno vlogo pri reševanju podnebnih sprememb. Organizirana je po državah in se ukvarja s prenosom dobrih poslovnih praks, povezujejo strokovnjake na tem področju in skrbijo za informacije o poslovnih priložnosti. Chapter Zero Slovenija je zanimiva predvsem za prehransko predelavo in skupno iščejo predvsem možnosti za uvrstitev zelenega prehoda med prednostne naloge gospodarskih družb. Ni dvoma, da nas WEF pripravlja na potrošniške spremembe, ki bodo slej ko prej sledile in spremenile naš življenjski slog.

Pa ne samo organizacije, tudi posamezniki v Sloveniji, ki imajo znanje in vpogled v prihodnost poudarjajo nujnost, da se pripravimo na obvladovanje novih veščin, predvsem tistih, ki jih digitalizacija in umetna inteligenca ne zmorejo. Sicer ne vem, kaj ima Ameriška gospodarska zbornica s talenti, ki jih mi davkoplačevalci Slovenije šolamo, da je pri nas zagnala Program za osebni in karierni razvoj voditeljev in izbira favorite leta. Mi je pa padlo v oči poročanje Dela, kako ti izbranci ocenjujejo prihodnost in kaj v njej naj bi bilo pomembno po njihovem mnenju. Znati uporabljati tehnologije digitalizacije in umetne inteligence kot orodja za informiranje, ocenjevanje informacij, vzgajanje radovednosti in interesa, širjenje znanja, kritično razmišljanje, razumevanje ljudi, zavedanje o situaciji v okolici in v svetu. Čustveni inteligenci bo treba dati večji poudarek, hitrim spremembam je nujno slediti, čas bo treba zavestno upravljati in se osredotočiti na bistvene naloge, zagotavljanje osebne produktivnost in duševnega zdravja. Dragocene postajajo čustvena inteligenca, empatija in duševna odpornost. Visoka stopnja razumevanja tehnologij bo pomembna za družbo kot celoto, ker bodo pomembna etična in filozofska vprašanja, ki jih bo prinašal napredek umetne inteligence in biotehnologije. Krepitev vloge vodje, ki mu ostajajo za reševanje samo še najtežji problemi kot so zasebnost, nadzor, svobodna volja, enakopravnost, povezovanje različnih tehnoloških postopkov in podobno. Etična in družbena odgovornost bodo prevladovala nad tehnološkimi danostmi. Stik z realnostjo in družbo bo odločujoč za premagovanje tveganj.

O jej, bili smo še v preteklem stoletju, ko smo prebirali knjige o bodočih managerjih, podjetnikih in drugih gospodarstvenikih, ki so prihajale nekje iz severa. Govorile so nam o vplivanju čustev na naše poslovne odločitve. Izjemno zanimive so bile in hkrati spodbudne saj se nobeden od nas na svojem vodilnem položaju ni mogel samo objektivizirati tako kot se temu ni mogla podrejati večina zaposlenih. Izjemno me veselijo razmišljanja deklet in fantov, ki jih kot zgleda zasleduje mogočna Amerika, verjetno ne brez razloga. Prihodnost bo zanimiva tako tehnološko kot etično. Najbrž bodo tako družba kot posamezniki mnogo bolj kot danes naklonjeni poštenosti in uveljavljanju odgovornosti, saj drugače ne bo možno zagotavljati varnost sistemov. Stroke bodo morale prepoznavati problematiko v svoji doktrini in jo reševati!

Kako se boste pa vi prilagajali gospodarjenju s pomočjo čustev?

Prebiranje pošte, 26. maj 2024

Od kar so uveljavljeni študijski programi kulture, doživljamo izjemno kulturno ponudbo, številne prireditve različnih žanrov se vrstijo tako v mojem mestu kot okolju. Že dolgo ne sledim vsem, si pa ogledam tiste, ki obetajo novost, spodbujajo razmislek ali pomagajo razjasnjevati dileme.

Knjižnice so bile prve znanilke novih programov tako z širitvijo stvari za izposojo kot načrtno spodbujanje branja, zanimive razprave o knjižnih novostih, kot tudi predstavitve izjemnih literatov. Dobili smo tematsko bralno značko za odrasle, lansko leto na primer knjige o popotovanjih, letos bomo brali o dedkih in babicah. Širijo e-knjige, ponudbo potujočih knjižnic, Bukvarne in možnost izposoje kar 24 ur na dan. Za vsak teden sestavijo prireditve za otroke in za odrasle. Lahko bomo brskali po spletni razstavi ali pa prisostvovali predstavitvi Karlovškega slikarstva, zanimiv bo literarni večer, lahko gremo na Trdinov literarni pohod, spoznamo še več drugih kulturnih predstavitev in za zaključek poslastica tedna pogovor s Tino Košir.

V Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici so vedno odličnejši zlasti v prireditvah mednarodnega ali zgodovinskega pomena. Skupinska razstava in umetniški diskurzi o družbenih in klimatskih spremembah New Era je potekal v sodelovanju z Muzejem moderne sodobne umetnosti Republike Srbske in Muzejem sodobne umetnosti Vojvodine. Že pa je napovedan Cisterscapes kulturna krajina cistercijanov v sodelovanju z Muzejem krščanstva na Slovenskem. Galerija likovnih samorastnikov odpira že sedeminpetdeseti Mednarodni tabor likovnih samorastnikov v Trebnjem in ponaša se z zavidljivo zbirko ustvarjenih del omenjenih umetnikov. Bogati ta kulturni program Glasbena šola Trebnje s svojim prefinjenim in vsestranskim glasbenim interpretiranjem tudi najzahtevnejših glasbenih del. Kulturni dogodki, ki spremljajo Tabor presegajo odličnost v ustvarjanju.

Kar dva dogodka sta organizirana v gibanju Rastoča knjiga, OŠ Šmihel pod naslovom Poj mi pesem o vrednotah in lokalna skupnost prireditev Trdinovega pohoda v parku Rastoča knjiga. Priča bomo lahko širitvi Svetovne Rastoče knjige s knjigo Kosova v Severnem parku prestolnice. Naj omenim še dogodek humanosti in spoštljivosti, ki ga organizira vsako lepo Društvo za vzdrževanje partizanskih grobišč v Rogu. Za mene je kulturni dogodek tudi skrb za ohranjanje spomina na tiste, ki jim ni bilo dano doživeti svobodo.

Ne moremo mimo kulturnih dogodkov, ki jih organizira Krka d. d. ali KUD Krka tako na sedežu podjetja kot v prestolnici. Z nabavo znamenitega klavirja je Krka d. d. postala organizatorka letnih štirih elitnih klavirskih koncertov na katerih nastopajo mednarodno priznani in iskani pianisti virtuozi. Na Krkinem večeru nam predstavijo enega od sodelujočih na Ljubljanskem festivalu. KUD Krka pa prireja vsako sezono 7 zanimivih razstav na sedežu podjetja, razgovore z gledališkimi igralkami in igralci ter redne likovne razstave pa v prestolnici. Bogata in odlična kulturna doživetja, ki so vedno dobro obiskana.

O umetniških čudežih, ki nastajajo v našem Anton Podbevšek teatru pod taktirko Matjaža Bergerja, bi lahko napisala knjigo ali vsaj več esejev, toda njegove predstave pozna danes že vsak državljan pa tudi tujina, kar nam je v čast. Isto bi morali reči za našo Glasbeno šolo in njen izjemen glasbeni program.

Poznate vso to bogato kulturno ponudbo, ki s pošto ali virtualno prihaja v vaš dom?

Lepi maj, 25. maj 2024

Maj je poln dogodkov, doživljajev, presenečenj in izrazov naklonjenosti. V maju praznujejo medicinske sestre in babice, novinarji, zdaj tudi otroci kristjanov pod okriljem papeža tako kot smo mi imeli nekoč svoj praznik pod okriljem predsednika države in še več stvari bi se našlo. Za mene osebno je najlepša vsako leto zadnja sobota v maju ko se že oseminsedemdeset let sestajamo maturanti OSME'56 Stiške gimnazije in bomo ali bodo to počeli, dokler bodo lahko prišli vsaj trije. Tako zavezo smo sprejeli ob prvi obletnici in jo ponovno potrdili ob smrti generaciji najzvestejšega maturanta Lovra pred sedemnajstimi leti.

Imamo se za potomce Jurčičevih junakov, ker se Stiška gimnazija nahaja v neposredni bližini območja v katerem je Jurčič odkril neštete zanimive zgodovinske dogodke in seveda za rodno pokrajino značilne bogataše, vojake, ustvarjalce, romantike, pustolovce in posebneže. Nenehno ga je navdihovala gostilna Pri Obrščaku, tam je še vedno njegova soba, tam pa je tudi v obiskovalcih prepoznaval svoje literarne osebe. Prav omenjeno in seveda dobra postrežba danes v tej starodavni gostilni so razlog, da je postala naše vsakoletno pribežališče. Od osemindvajsetih maturantov nas je letošnjo zadnjo soboto v maju živelo še sedemnajst, Slavka v Avstraliji in Rezka v Argentini. Draga, Nada in Podržaj niso prišli tako, da nas se je zbralo dvanajst, vsi seveda globoko v letih, večino so pripeljale hčerke in enega vnuk. Izjemno ganljivo je bilo naše letošnje srečanje, kot da se zavedamo skorajšnjega odhoda. Več kot uro je trajalo, da smo se med seboj pozdravili, objeli, pogledali v oči in povprašali kako potomci. Skrajno prijazna postrežba je nekajkrat povprašala, kdaj lahko postreže s kosilom, slišana je bila šele potem, ko smo se kot stari ljudje, morali posesti zaradi razno raznih bolečin posameznikov. Še predno smo pojedli kosilo, je Joško vstal in zapel Adijo pa zdrava ostani… nekoliko presenečeni smo začeli prepevati še drugi, vedno več nas je bilo in tudi pesmi so se kar vrstile in sicer nekoliko previdno, saj so naši pevci iz raznih zborov vihali nosove in zmajevali z glavo, pa se nismo pustili ustaviti. Morali so se nam pridružiti kar je petje nekoliko izboljšalo, vendar je bilo še vedno daleč od tistega iz naše preteklosti. Kmalu smo se začeli presedati, da bi se lažje pogovarjali in nastalo je nekaj skupin. Okoli Lenke so bili zelo resni obrazi kar je kazalo na resno debato o trenutnih problemih duhovnega življenja ali na obujanje spominov na tiste dosežke, ki nas krasijo kot generacijo. Samo pet zakoncev še imamo, ostali so vdove ali vdovci. Možakarji so se zbrali okoli Franceta, kaj jih je povezovalo težko rečem, so pa mahali z rokami in bili glasni, domnevam, da so reševali kakšen gradbeni problem, vrtnarjenje ali hišno mehanizacijo. Mojo skupino so sestavljale ženske, tudi hčerke, ki so prisostvovale kot šoferke, nekoliko smo se pošalile na račun svoje počasnosti, pokritizirale sodobno družbo in se seznanile z našimi trenutnimi interesi od evtanazije do splava. Nič usodnega, samo razgovor, ki je nakazoval zadovoljstvo nad druženjem in dobrem počutju. Okoli štirih popoldne smo se začeli poslavljati in prav gotovo je trajalo vsaj pol ure, da smo se končno zbasali vsak v svoj avto. V mojem je vladala groba tišina in občutek, da bi še kakšno skupaj rekli.

Minila je prijetna sobota, mineva tudi maj, vsakoletni najlepši mesec za vse, ki v srcu dobro mislijo in drug drugega spoštujejo take kakršni pač smo. Je pa tako srečanje nabito z čustvi, polno dobrih želja in misli, prebujenje pozabljenega in razmišljanje, kako se je naše življenje dejansko odvijalo v primerjavi z našimi sanjami in hrepenenji. Da ni kanila solza, sem morala stisniti zobe!

Kako pa ste vi preživeli letošnji maj?

Pozabljene ceste, 24. maj 2024

Pod našo vasjo se je bleščala bela »mala cesta« za katero nismo vedeli kje se začenja, dobro pa smo poznali njen konec »Pri Travizanki« kjer se je zlila v »glavno cesto« Ljubljana-Zagreb. Na nas otroke in pastirce po obronkih vasi, je bila to cesta dogodkov, šolska pot, pot s cestnimi skrivnostmi, upanje, da bomo nekoč, ko odrastemo, tudi mi po njej odšli v svet. Pesem »Je bela cesta uglajena, …« je prepeval vsak od nas. Po njej je potekal promet vozov s konji in voli, samo Gornikova strica sta imela avto, ki je včasih zapeljal po mali cesti, ropotal in trobil, za njim pa se je valil cestni prah. Ko smo po njej hodili v šolo, smo se na veliko izogibali kapelicam in kraškim jamam ob njenem napušču, strašili so nas tudi kozolci in gozdovi njenih meja, če se je le dalo smo šli po njej v skupinah. V vojni smo se skrivali po njenih jarkih kadar je pokalo, nekoč smo pri enem od kozolcev zagledali padalo in vojaka v neznani uniformi, opazovali pa smo tudi obešane, do zob oborožene nemške vojake in slabo preskrbljene partizane in njihove terence. Po njej so nas odrasli vodili v farno cerkev kar je bilo vedno slavnostno, bi rekla na pol posvečeno in zato je delovalo kot nenehni opomin – bodi pridna! Nošenje zastave in drugih simbolov takratnega časa po tej naši mali cesti je ostalo kot napotek za prihodnost.

Glavna cesta je bila bolj živahna tako po vozilih kot po popotnikih, gostilničarjih, hotelirjih in trgovinah. Na naših pohodih po njej je bila prva trgovina Travizanove gospe in po njej je še vedno poznana, čeprav je na njej tabla Mercator že vsak 60 let. Sledila je gostilna Butričkovih, potem polja, nato vas Štamperka kjer smo imeli največjo hišo, v njej pa so bili najemniki. Naša potovanja in opravki so se končali pri farni cerkvi nekoliko večje vasi z apoteko, več trgovinami, zdravnikom in obrtniki. Na tem malem koščku glavne ceste je bila tudi moja rojstna domačija, žal pa med družinama ni bilo soglasja. Na tem malem delu glavne ceste sem videla in doživela konec druge svetovne vojne, ki noče iz mojega spomina.

Več let se s cestami ni dogajalo drugega kot jesensko nasutje »šudra«, da se cestna trasa ne bi uničevala. Toda v mojih študentskih letih se je gradila prva avtocesta pod mojo otroško vasjo ob mali cesti. In gradile so jo mladinske delovne brigade. Nisem se jim mogla pridružiti ker so bila prva leta študija zahtevna in še v lokalnem Kulturno umetniškem društvu sem sodelovala. Sem se pa z vlakom podala na njeno otvoritev med ogromno množico ljudi ne da bi avtocesto sploh videla. Moj očim je bil tisti, ki me je spodbudil, da sva se z vespo peljala po novi avtocesti na obisk k moji stari mami. Mačje oči, lahkotno prevozni klanci, obsežnost vozišča – vse to in še mnogo drugega nama je polepšalo pot. Toda te komoditete je bilo kmalu konec saj so tovornjaki in vsak dan številnejši osebni vozniki napolnili avtocesto do take mere, da je pridobila naziv cesta smrti in tudi sama sem se na njej počutila skrajno nevarna.

Kaj vse smo morali narediti južno od prestolnice, da se je zgradila nova avtocesta, bi lahko popisala le v knjigi. Avtocesto zdaj imamo, toda zaradi starosti nismo več vozniki na njej. Pod mojo otroško vasjo so danes vse tri opisane ceste, ni pa več pastircev, ki bi jih občudovali in sanjali, kako lepo bi se bilo voziti po njih. Bolj kot sanje so vse tri ceste polne avtomobilov, traktorjev, tovornjakov, vse hiti, vsega je veliko in za sanje nekdanjih časov je zmanjkalo prostora. Toda človek vedno najde prostor pod soncem, uporno išče vedno boljše rešitve in jih tudi mora najti. Vas pod katero so tri ceste se modernizira, mladi gradijo svoje domove, urejajo svoj skupni prostor in obnavljajo kmetovanje na domačijah svojih prednikov. Morda bodo razvili tudi dejavnosti, ki jih potrebujejo popotniki, romarji in turisti.

So ceste dale misliti tudi vam?

Študentska druščina, 23. maj 2024

Pomislite, da smo se kot študentska druščina spoznali skoraj pred sedemdesetimi leti, pa se še vedno srečujemo, pošiljamo maile in kolikor toliko spremljamo razmere v katerih se, danes stari, nahajamo. Letos smo se ponovno preštevali, kar polovico jih je odšlo v večnost, naša bivša organizatorka potem, ko je še sprejela vabilo za letošnje snidenje. Kakšnih dvajset ne zmore več voziti ali pa jih tarejo revme, boki, živci ali kaj podobnega. Tako se nas je danes zbralo štirinajst v Šestici in ne na Livadi, ker je Šestica bližje centralni avtobusni postaji na Slovenski cesti. Ja, večina se nas je brezplačno pripeljala z avtobusom s pomočjo rdeče izkaznice upokojenih in se tako izognila problemu parkiranja. Takih skupin, kot je bila naša je bilo istočasno v Šestici vsaj deset, še en dokaz, da tudi stari radi obujamo prijateljstva in se z zadovoljstvom družimo.

Kaj je od tiste zanimive tisoč tristo glave vpisne mase leta 1956 prišlo na današnje srečanje? Velika večina je odpadla že prvo leto, ženske so se poročale, moški so hrepeneli po samostojnosti in iskali službe. V drugem letnik je bil ponovno velik osip, ko pa so prišli na vrsto statistika, politična ekonomija in mednarodni sporazumi nas je ostalo le še dvainsedemdeset, ki smo končali z diplomo. Ekonomija je spadala med najzahtevnejše fakse, profesorji so bili odlični in precekj znanja smo odnesli s seboj v tovarne, urade, trgovinske dejavnosti, šole in bog ve kam še. Eden od današnjih udeležencev je razvijal pilotsko stroko, drugi je zastopal eno izmed industrijskih velikank Slovenije na Dunaju, Marko je na primer skrbel za prodajo storitev in računalnikov IMB v vzhodni Evropi, Miha pa je obvladoval načrtovanje rabe prostora južno od prestolnice. Današnji udeleženec Marjan je bil inovator in se ponaša z zaščitenimi novostmi v logistiki. Za vse niti ne vem, kako so rogovilili po domovini in svetu. Dekleta smo bila predvsem pridna in dokaj ustvarjalna. Korošica je zasnovala podjetje za vodenje računovodstva, ki še vedno uspešno deluje. Ena od nas je asistirala ministru planiranje in razvoj, druga je prodajala izdelke lesne industrije v Ameriko in pozneje skrbela za devizno dokumentarno kontrolo pri banki Slovenija. Iz naših vrst je največja slovenska banka pridobila eno od vodilnih uslužbenk, ki ji je bila zvesta vso delovno dobo. Kje je ustvarjala Vida pa niti ne vem. Pogovori so se sukali okoli današnjih razmer v institucijah kjer smo bili zaposleni, okoli danes aktualnih problemov naše družbe predvsem pa, okoli vse manj varnih razmer. Imeli smo skupno kosilo in privoščila sem si »malo mešano« kar smo si v študentskih časih še lahko privoščili kot priboljšek. Prijazna postrežba je nadomestila sicer popolnoma standardno ponudbo gostilen ki zajema govejo in gobovo juho, zrezke, zelenjavo in solate. Pa nič hudega, ob klepetu niti nismo dobro pogledali, kaj jemo. Kot bi mignil je minilo teh skupnih štiri ur, poslikali smo se s telefoni in drug drugemu obljubljali, da se naslednjega maja spet srečamo. Seveda je veliko vprašanje kdo bo zmogel priti pri devetdesetih. No, upanje usahne zadnje!

Kot vsako, mi je tudi to srečanje dalo misliti. Predvsem sem bila presenečena, da kljub letom moja študentska druščina ni utonila v pozabo, nasprotno, ljudje dobivajo voljo do življenja in dela, se nasmejejo, razgovorijo in razbremenijo svojo dušo. Odhod v večnost ni za nas tabu, niti strah vzbujajoče dejanje, sprejemamo ga kot dejstvo, da ne rečem, da od telesnih bolečin utrujeno telo spodbuja željo po slovesu. Biti hočemo spravljivi tako z razmeram v današnji družbi kot v družinskem in sorodstvenem okolju. Izžarevamo pozitivno energijo do danosti, ki jih današnja družba zmore nameniti nam starim, zlasti pa smo naklonjeni do sveta, ki ga ustvarjajo naši nasledniki saj se zavedamo, da vedno na mladih svet stoji!

Se tudi vi srečujete s svojo študentsko druščino?

Zloraba zaupanja v s .p. , 22. maj 2024

V državo je d. o. o. in s. p. gospodarske enote uvedel premier Markovič tam okoli leta 1986, ko je bil sprejet Zakon o gospodarskih družbah. Dalj časa se je že iskala oblika organiziranja gospodarske dejavnosti posameznikov, ki so poleg zaposlitvenega delo opravljali dodatne dejavnosti. Šlo je predvsem za deficitarne dejavnosti kot na primer hišna popravila, inštalaterske storitve, pomoči pri gospodinjstvu, zaposlitev izven delovnega časa v izobraževalnem procesu in podobne primere, ko so usposobljeni ljudje to opravljali, niso pa imeli pogojev za registracijo obrti ali pa posel niso opravljali v obsegu, ki bi bila obrtniško optimalna. Za izvajalce je bil problem tudi ta, da iz tega naslova niso plačevali davkov in prispevkov zato pa njihove prihodke niso šli v pokojninsko osnovo. Bili so še drugi razlogi za ustanavljanje omenjenih subjektov kot na primer potrebe novo nastajajoče turistične in gostinske ponudbe, trgovske in podobne koncesije in verjetno še kaj nujnejšega, kar mi je žal že ušlo iz spomina. Dobro pa se spominjam, da je bilo v tistem času podjetništvo zelo želeno, atraktivno in neko veliko upanje, da bo vsak od nas lahko razvijal svoje »konjičke« in jih spreminjal v podjetniške velikane. Samo pa mojem delovnem območju je bilo v nekaj letih ustanovljeno okoli 63 tisoč d. o. o. in s. p., večina v času svoje obstoja ni zaživela in v nekem trenutku so slovenska sodišča po službeni dolžnosti izbrisala iz gospodarskega registra vse, ki niso imela nobenega prometa od ustanovitve do dneva izbrisa.

Bila sem že v pokoju, ko je Slovenija sprejela svoj zakon o gospodarskih družbah in z njim uzakonila, da delo lahko opravljal le na podlagi pogodbe o zaposlitvi ali po pogodbi o avtorskih pravicah. Nastajati je začel nov rod d. o. o. in s. p. ki so poleg gospodarskih družb lahko izdajali račune medtem ko je pogodbe o avtorstvu lahko sklepala je pristojna agencija. Plačilni promet se je digitalno povezal z davčno upravo, ki je s tem pridobila podatke o zavezancih za plačilo vseh vrst davkov v državi. Posamezniki kot oseba sme opravljati kakršno koli delo, za opravljeno delo pa mora izdati račun za kar mora biti organiziran in registriran kot gospodarska enota. Kakršno koli izplačilo sme gospodarska enota izvesti samo na podlagi računa. Uzakonile so se ugodne razmere za nastajanje malih podjetji, ki svoj obseg poslovanja vežejo na utečene velike gospodarske in negospodarske družbe po dogovorjenih cenah za storitve.

Danes samo poslušamo ali debelo gledamo, kaj vse omogočajo d. o. o. in s. p. Polovico poslancev evropskega parlamenta služijo poleg redne zaposlitve, baje da tudi v našem parlamentu potrebujejo poslanci to obliko pridobivanja dodatnih prihodkov poleg zaposlitve. Že nekaj časa poročajo javni mediji, da vsaj pol univerzitetnih učiteljev poleg redne zaposlitve pridobiva prihodke iz gospodarske dejavnosti tako kot javna uprava, ki ne pripravlja več sama gradiv za organe upravljanja ampak zato najema storitve d. o. o. ali s. p. . Če je verjeti javnim medijem pa je največ podjetnikov med zdravniki, ki svoje prihodke pridobivajo iz javnega zdravstva po cenah, ki se jim zdijo primerne. Ker imajo zdravniki omejene plače v javnem zdravstvu prekinejo delovno razmerje in preko d. o. o. ali s. p. s koncesijo opravljajo isto delo po dogovorjeni ceni za javno zdravstvo ter neomejeno oblikujejo v svoji gospodarski enoti svojo plačo. Res iznajdljivo, inovativno, bi rekla času primerno, brez razmisleka o osebni integriteti, častnosti takega dejanja in seveda skrbi za osebni ugled.

Presenetljivo, »…kako se v strup preobrača vse, kar srcé si sladkega obeta; mi ne bilà bi vera v sebe vzeta, …«(F. Prešeren). Žal, so tudi zlorabe zaupanja del našega življenja.

Kako pa vi uresničujete podjetništvo?

Milijonarji v EU, 21. maj 2024

»Obdavčite nas, krepko, saj vidite, koliko revščine je, nam bo ostalo dovolj za dobro življenje« polaga J. Lorenci predsednici republike Slovenije na srce, dušo in vest ker verjetno meni, da ji njeno premoženje to blagohotnost omogoča.

Ne vem kako se je ali se bo predsednica odzvala, vem pa, da se širi gibanje najbogatejše populacije, da bi se uvedel v EU enotni davek na njihovo premoženje. Na tem projektu delujejo udeleženci v Davosu, Združenje Domoljubni milijonarji in še posebno dedinja Marlene Engelhorn, ki pravi, da «milijonarji ne bi smeli odločati o tem ali bodo ali ne bodo prispevali družbi, v kateri živijo, saj brez nje nikoli ne bi postali milijonarji«

Vložena je bila iniciativa obdavčitev premoženja velike vrednosti za financiranje ekološkega in socialnega prehoda pod sloganom Obdavčimo bogate. Analize kažejo, da je splošna naklonjenost tej iniciativi, predlagatelji morajo zbrati milijon podpisov do oktobra kar bi za Slovenijo pomenilo 5640 podpisov. Podpis je možno oddati na spletni strani EU pod nazivom Obdavčitev premoženja velike vrednosti za financiranje ekološkega in socialnega prehoda.

V Sloveniji je pričakovati prihodke iz tega naslova v višini 565 milijonov EUR in s tem bi lahko za 23% povišala financiranje šolstva in za 16 % povišala financiranje zdravstva. Z uvedbo omenjenega davka bi se znižala koncentracija bogastva kot tudi izjemna politična moč, ki sedaj ogroža razvoj demokracije, ekonomskega sistema in širitev družbenih konceptov. Davek v EU naj bi plačevali lastniki posamezniki res izjemno velikega premoženja. Vsaka članica bi smiselno postavila svoj prag vrednosti osebnega premoženja posameznika, ki bi ga obdavčila.

Veliko nejasnosti je še, razčiščene pa bodo do oktobra, ko bo zbranih milijon podpisov Evropejcev in Evropejk. Akcija je za vse nas izjemnega pomena saj gre skoraj za spoznanje najbogatejših, da je biti bogat naporno in nevarno, pa tudi nesmiselno, saj premoženje ni optimalno donosno, če se nenehno ne odpravljajo posli. Seveda pa je pristanek najbogatejših na ekstremni davek na premoženje lahko tudi špekulacija, da bo potem družba kot celota opravila ekološke in socialne probleme njihovega vira donosnosti. Kaj se ve? Trenutno zgleda dobro za politične in družbene spremembe, ki so sedaj odvisne v pretežni meri od moči kapitala.

Osebno menim, da je trajna odprava revščine nujna človekoljubna dolžnost vseh na svetu, da bi temu problemu morali videti konec in da bi to spoznanje moralo voditi k miru, ustvarjanju in nenehnemu izobraževanju. Posamezni bogataši, bogata podjetja in bogate države bi se nekako morala osvestiti, da jim bogastvo prinašajo nujne potrebe množičnih skupin po svetu, žal v večini še vedno z negotovimi prihodki. Poglabljanje prepada med bogastvom in revščino ne sprejemajo mladi rodovi, ki emigrantskih, ekoloških in vojnih problemov nočejo dedovati po družbi svojih staršev. Njihova javna dejanja nakazujejo, da tudi nočejo sprejemati vseh vrst političnega nasilja, ki običajno spremlja donosnost kapitala in ne priznava donosa delovne sile iz trga dela zaradi česar se koti revščina.

Novo razmerje moči nastaja po svetu in upamo, da bo večjo moč pridobilo duhovno bogastvo posameznikov, njihovo kulturno ponašanje in zmernost v potrošnji.

Verjamete v dobre namene milijonarjev?

Fotografije kot zaslužek, 20. maj 2024

Še ne tako v oddaljenem času smo fotografijam posvečali res veliko pozornosti. Fotoaparati so bili najbolj želeno darilo. Z njimi smo sledili otrokom od rojstva dalje pa vse do odhoda od doma. Dogodka ni bilo niti na delu in v tovarni, če se ni vse poslikalo, slike množile in mestno fotografsko obrtništvo se je spreminjalo v trgovino ter razmnoževalnico. Fotoaparat je postal sestavni del potovalne torbe, spremljevalec v avtomobilu, povsod. Ko smo kaj proslavljal je kolega Jože Čandek rad poudaril, da moramo domov sicer bodo moje slike prej po njihovih domovih kot bomo sami. Albumi so se množili, pri nas doma so zasedli že kar veliko predalov v tovarni pa so že okupirali sobo.

Prišli so računalniki in kmalu za njimi e-pošta, za tem pa vnos fotografij v računalnik kjer so dobile svoj direktorij razdelan po letih, osebah, itd. Sledile so neke tablice, Marko Sluga jo je imel prvi in na nekem slavju v Mariboru nas je že slikal z njo, slike pa so bile res prej doma kot mi. Ni minil omembe vreden čas ko smo začeli nabavljati čudežne telefone. Vsi so omogočili slikanje, fotoaparati pa so izgubili svojo vlogo. Zdaj imamo pametne telefone in vedno več kakovostnejših fotografij. Živimo v prepričanju, da smo stroko osvojili, slike so v barvah, vedno pri roki, z njimi predstavljamo svoje najdražje, beležimo dogodke in tako naprej, da pa je na svetu tudi v tem času fotografska stroka, se zavedamo šele ob razstavah fotografij ali takrat, ko nam v oči pade objavljena slika prizora v odlični izvedbi in ob njem naša fotografija zgleda prav klavrno.

Fotografska stroka se danes zelo lepo razvija. Imamo ustrezno izobraževanje, izoblikovan profil poklica, nove tehnologije in tehnike, fotografske zadruge in vse drugo, tako, da se s fotografiranjem umetnik lahko zopet tudi preživlja. Umetnostni trg se v naši državi vsebinsko in organizacijsko krepi že najmanj dve desetletji. Zagotavlja prisotnost fotografov na sejmih, mladim pomaga vstopiti na trg, promovira slovenske fotografe v Evropi, nudi prostore za druženje fotografskih umetnikov, spremlja dogajanja v fotografskem svetu, prireja fotografske razstave domačih in tujih fotografov, širi dobre fotografske prakse. V te namene se organizirajo galerije in umetniške zadruge, ki dopolnjujejo ponudbo s trgovanjem fotografskega materiala, strokovnih foto knjig in arhiviranjem fotografskih umetnin. Glede na zanimanje fotografskih umetnikov lahko v skupni organizaciji širijo poslovanje na založniško in druge dejavnosti, ki sodeluje z umetniki celostno za skupen uspeh. Povezovanje dela umetnikov fotografije z galeristi in kupci omogoča doseganje ustreznih cen umetnin kar je danes v mednarodnem trgovanju z umetninami nekoliko otežkočeno tako zaradi davkov kot zaradi neprepoznavnosti slovenskih umetnikov. Trg fotografskih umetnin se že povezuje z grafiko in drugimi likovnimi tehnikami kot tudi z interesi zgodovinske stroke ter sodobne promocije.

Tako naše ljubiteljsko fotografiranje kot dela fotografskih umetnikov ni nič posebno novega oziroma je poznano že vsaj stoletje. V mojem otroštvu je bil fotograf v vsakem malo večjem naselju in zagotavljali so nam vpogled v življenje v preteklosti. Te stare fotografije so danes dragocen dokument. Iz njih je razvidno sorodstvo, njihova oblačila, zabave in ponašanje ter časti, ki so jim pripadale. Pomembnejše današnje revije imajo posebne rubrike, kjer jih objavljajo. Zanimivost teh fotografij je pripoved o dogodkih ali ljudeh, ki so bili fotografirani. Nastajajo zgodbe, velikokrat zapisane kot romani ali prikazane kot uprizoritvene predstave. Predvsem pa je vsakemu od nas kakšna fotografija skrita v srcu!

Imaš tudi ti kaj skritega v svoji duši?

Preferenčni glas, 19. maj 2024

Sodeč po javnih informacijah, ki nam jih posredujejo mediji, drugih sploh nimamo, so politične stranke in njihova vodstva največkrat odgovorna, da se mnenje volivcev in njihovih predlogov ter kritik ne sliši, ne upošteva, ne spoštuje. Vsaj v mojem okolju je tako razpoloženje. Res se včasih, kot kakšnega monarha, obremenjuje odgovornosti predsednika Vlade, toda to bolj iz zavisti ali težnje, da bi njegov kritik sam postal premier. Zapisala sem že večkrat, očitno pa moram ponavljati, da je zakonodajo potrebno prilagajati novostim, napredku, novim življenjskim in razvojnim ciljem za kar morata poskrbeti Državni zbor in njegovi profesionalci. Namesto sistematske in nenehne analize zakonodaje, ki bi omogočala krepitev volivcev pa dobivamo le predloge nekih popravkov, ki ničesar ne spreminjajo na bolje.

Prejeli smo obvestilo pristojnega organa o strankarskih kandidatih poslancev v parlament EU. Kljub nenehnim kritikom političnih strank (5% volilnega telesa) torej volivci (95 %volilnega telesa) nimamo nobene možnosti oblikovati svojo listo kandidatov, lahko pa damo glas izbrancu v posamezni listi posamezne politične stranke na primer gospodu Barliču, če smo izbrali Slovensko ljudsko stranko. To naj bi bilo vse, kar volivec sme narediti ker je vse drugo v prisojnosti političnih strank tudi to ali bo naš preferenčni glas upoštevala ali ne. Zakonodajalec v naši državi meni, da bi s preferenčnim glasom pri volitvah poslancev v slovenski parlament okrepili nivo demokracije.

Strokovnjaki za volilne sisteme ocenjujejo to za skrajno zavrženo dejanje, ki ne more v ničemer krepiti demokratičnega odločanja v naši državi. Predlagajo, da se naš volilni sistem prilagodi današnjim razmeram v katerih ni nobene potrebe po ščitenju razmer, ki so bile v času osamosvajanja ali akterjev, ki so takrat ščitili svojo integriteto. Kako naj se prilagodi je neštetokrat objavljeno, imenuje se Kombiniran volilni sistem (KVS), ocenil ga je Slovenski razvojni svet in ponuja bistvene spremembe naše volilne zakonodaje tako, da bi volivci le prišli do oblikovanja svojih kandidatov in da strankam postanejo vsaj enakovredni, če ne že prevladujoči. Sodelovala sem v omenjenem svetu in tako spoznala nove možnosti za kakovostnejše odločanje o prihodnosti naše države. Zgleda, da ima današnji Državni zbor neke strahove pred spremembami, ki jih javnosti ne razkrije in ga ovirajo pri odločanju. Lahko pa tudi ovira posodobitev zakonodaje čakanje na predloge Vlade ali druge pripravljavce zakonskih predlogov, kar pa je lahko samo v škodo razvoju demokratičnih odnosov v državi. Državni svet naj namesto preiskovalnih odborov oziroma komisij imenuje odbore za posodabljanje zakonodaje in naj svoje strokovne sodelavce in strokovne sodelavce posameznih parlamentarcev usmeri k skupnemu cilju kakovostnejša, odlična zakonodaja. Lahko ji tu tudi volivci malo pomagamo tako kot je predlagam prof. dr. M. Mihelčič; zavrnemo posvetovalni referendum , da glasujemo z NE in napišemo KVS ali pa še kaj boljšega.

V človekovi naravi je, da hrepeni po boljšem, sodobnejšem in odličnim spremembam na vseh področjih življenja in dela, zato bi se moral vsak organ upravljanja vprašati vsak dan ali je res storil vse kar bi lahko, da bi bilo delo dneva kakovostnejše, ljudem in državi bolj v korist. Da pravočasno spoznavamo svoje nove dolžnosti in pravice so naše oči nenehno uprte v delo najodgovornejših organov upravljanja, ti pa morajo kakovostno razsoditi o strokovnih in političnih rešitvah K temu nagnjenju nagovarja tudi Deklica z Rastočo knjigo – gibanje, ki spodbuja k odličnosti in kakovostni.

Kako pa vi gledate na pravico do preferenčnega glasu?

Kmetovanje v EU, 18. maja 2024

Ker sem mladost preživela na kmetiji sem še vedno zagovornica dobre, doma pridelane hrane, s katero so nas hranili stari starši. Nekaj časa po odhodku iz kmetije se mi je vtisnila v spomin kot dobra hrana tudi tista iz dijaške menze in pozneje iz raznih mestnih kuhinj, sem se je pa kmalu prenajedla in postala izbirčna. Pozneje ko sem bila že zaposlena, sem se srečeval s kmetijsko problematiko kot članica organov upravljanja ali po strokovnem nadzoru oziroma sledenju učinkov kmetovanja na območju južno od prestolnice. Priprava prehranskih bilanc mi ni bila tuja in dokaj podrobno sem poznala gospodarjenje kmetov in njihovih zadrug. Ni bilo kaj prida donosno kmetovanje, se je pa pridelalo dovolj, da tam po petdesetih letih nismo imeli pomanjkanja vse dotlej ko se je razvila predelava hrane in so tovarne potrebovale surovine. Teh seveda na domačih poljih ni bilo možno zagotavljati, še posebno ne po cenah, ki jih je predela zmogla in trgovinsko posredovanje priznavalo. Vprašanje subvencioniranja hrane je bilo le vprašanje časa kdaj se bo zgodilo, oviralo ga je pa predvsem privatna lastnina kmečke zemlje in družbena lastnina predelovalne industrije in trgovin.

Kmetije so od vstopa v EU seveda pričakovali predvsem subvencije in dobili so jih za prevladujočo drobno velikostno strukturo, višjo storilnost, premagovanje neugodnih naravnih razmer za kmetovanje, odpiranje trgov in krepitev verige vrednosti. Sloveniji bi to pripomoglo k nujnemu zagonu kmetovanja, ki ga sama ni zmogla. Temelj politike kmetijstva je oskrba z hrano, ohranjanje poseljenosti, varovanje kulturne krajine ter okolja in zato so se kmetom določili v Sloveniji enaki pogoji kot so jih imeli kmetje v EU za kar se je za štirikrat povečal nominalno proračun za kmetijstvo. Zraslo je nekaj novih kmetij, ki so zaposlile tudi mlade, izboljšala se je storilnost in z dopolnilnimi dejavnostmi ter predelavo povečala dodana vrednost. Naraščanja tržnih prihodkov kmetov žal ni bilo. Približno polovico dohodka izvira iz podpor le te pa niso porabljene za razvojni razmah ampak za pridelavo in pri velikih kmetijah za nabavo novih površin. Male kmetije še vedno propadajo, redčenje prebivalstva v odročnih delih države se nadaljuje, ni dovolj perspektive za kmetovanje, ostajajo vikendaši in starejši. Slovenija ne zmanjšuje pa tudi ne povečuje uvoza hrane, samooskrbna je v živinoreji, ozko grlo so vrtnine in sadje. Predelava hrane v večina primerih ni več v slovenskem lastništvu in večina zaostaja po dodani vrednosti za EU povprečjem. Zmanjšuje se uporaba škodljivih gnojil in izboljšala se je tehnologija pridelave. Ostajajo pa težave z varstvom okolja saj izgubljamo habitate, naravne vrste in pridelovalne površine. Kmetje usmerjajo svoje aktivnosti v pridobitev dodatnih javnih sredstev kar pa ne rešuje njihov socialni položaj. Varovanje okolja kmetje ne sprejemajo in menijo, da so podpore zgolj za zagotavljanje prehrane. Strokovnjaki opozarjajo, da so v kmetijstvu potrebne tehnološke in organizacijske spremembe v odnosu do naravnih virov in hrane. Oživiti je sodelovanje kmetijstva z znanostjo , uradništvom in politiko da se prepreči dolgoročno škodljivo za naravne vire, podnebje in zdravje ljudi.

Neverjetno, a žal resnično, lahko v stanju našega kmetijstva vidimo, kaj povzroči hlastanje po javnem denarju brez odgovornosti za učinke, ki bi družbi zagotavljali obstoj in varno, zdravo prehrano. Prav tako lahko obupujemo nad brezbrižnostjo države ob prodajah kmetijskih zemljišč in predelovalnih zmogljivosti državljanom tujih držav ne da bi imeli kakršna koli zagotovila o ustreznosti njihovih načrtov tako za pridelavo kot predelavo predvsem pa za varstvo okolja in socialni položaj zaposlenih in kmetov. Dr. Kovač celo ugotavlja, da potrebujemo novega Matijo Gubca.

Kaj pa vi menite o pomenu kmetovanja za našo prihodnost?

Forum o (ne)nasilju, 17. maj 2024

Predsednica na svojih Forumih odpira pomembne probleme in dileme sodobne slovenske družbe. Kot poroča Delo je njen zadnji Forum obravnaval nasilje v družini, nad starejšimi in med vrstniško ter se zavzel za ustanovitev specializiranega državnega telesa, ki bi pripravil smernice za snovanje politik, sistematično ukrepanje in pomoč žrtvam nasilja. Poskrbelo naj bi tudi za ustrezne evidence in raziskave nasilja kar bi pomagalo dosegati ničelne tolerance do tega škodljivega pojava. Podpiran prizadevanja in napotke, ki jih je družbi dal Forum, nikakor pa ne razumem zakaj se je omejil le na tri kategorije žrtev in, da kot Forum predsednice, ni spregovoril tudi o nasilju nad narodom oziroma družbo.

V državi smo priča vedno večjega nasilja nad skupnostjo kot celoto, nad organi upravljanja države in nad posamezne funkcionarje. Nasilje je verbalno kar pa ne pomeni, da ga ni, da ni žrtev in ogromnih škodni tako političnih, družbenih, ekonomskih vojaških kot kulturnih. O teh nasiljih obstajajo dokaj točne informacije v večina medijih, eminentni strokovnjaki so izdelali točne analize o škodah in posledicah, v večina konkretnih primerih so znani tudi krivci ali povzročitelji. In, kar je najhujše, za nasilje nad našo skupnostjo vemo, ga obsojamo, imamo za ukrepanje vse državne in strokovne organizacije in jih plačujemo, o obsodbi, toleranci ali odpravi pa si ne upamo ali nočemo spregovoriti niti na Forumu predsednice.

Kot pravi UI ima nasilje nad družbo različne oblike in načine kako se izvaja nad skupnostjo, prebivalstvom ali določenimi skupinami ljudi. Meni, da gre za resen in kompleksen pojav, ki vključuje fizične, psihološke, ekonomske in družbene elemente. Politično nasilje na primer vključuje represivne ukrepe vlade ali političnih skupin, nasilno zatiranje protestov, oviranje dela organov upravljanja, oporekanja legitimnosti volitev in podobno. Vsi ti pojavi se v naši skupnosti redno ponavljajo, imenujemo pa jih opozicija, ki ji je vse dovoljeno. Tako ravnanje naše skupnosti je oportunistično, tolerantno v lastno škodo, predvsem pa prava opozicija nadzora in strokovnih rešitev ni mogoča in jo tudi ni. Družbeno nasilje se izraža v sovražnem govoru, nasilju na podlagi spola, vsiljevanje ideoloških delitev in razdvajanje skupnosti. Tudi to nasilje dobro poznamo in vsak dan moramo na primer sprejemati nasilje delitve naše skupnosti na leve in desne. razdeljeno je že vse razen ozemlja. Ekonomsko nasilje skoraj ne more biti krivičnejše kot je. Delimo se že na premožne in amorfne skupnosti, ne znamo ali pa nočemo odpravljati revščine, v državni upravi imajo probleme z minimalno plačo, baje 200 šoloobveznih otrok ne obiskuje šole, da o ukinjanju solidarnega zdravstva sploh ne govorim. Priča smo celo vojaškemu nasilju, saj smo bili pred nedavnim pozvani k orožju in kar tiho smo, ko se poleg Slovenske vojske pojavljajo paravojaške. Milo pa se stri in gre mi na jok, ko se s kulturnim nasiljem spreminja zgodovina države in družbe, izničuje slovenščina in uničujejo spomeniki, pomembni tudi za določene gospodarske dejavnosti in lokalni razvoj.

Vsaka od teh in še mnogih drugih nasilij (blatenje funkcionarjev, odločanje v EU, …) nad našo družbo ima dolgotrajne in uničujoče posledice za posameznike in družbo. Nastajajo psihološke travme, socialna razdrobljenost, revščina in zmanjševanje splošne kakovosti življenja. Boj proti nasilju nad narodom in družbo je nujen in zahteva celovit pristop, vključno s pravnimi reformami, izobraževanjem, družbeno podporo in mednarodnim sodelovanjem. Res je skrajni čas, da združimo obe Sloveniji in povzročitelje nasilja nad narodom in družbo pošljemo na smetišče zgodovine!

Kako pa vi sprejemate to nasilje?

Katarina, 16. maj 2024

Ne spomnim se več, kdaj je Katarina postala moja prijateljica, del študentske druščine, ki se je pomikal proti diplomi. Verjetno sva drug drugo tolažile po kakšnem ponesrečenem kolokviju ali izpitu iz suhe, težko razumljive teorije o prvotni akumulaciji ali kaj podobnega. Dejstvo je, da je v vseh letih srečevanja 12. generacije študentov Ekonomske fakultete v Ljubljani bila primarna organizatorka in izvedbena »deklica za vse« predvsem dobre pa tudi problematične stvari, ki smo jih skupno počenjali. Obveznosti, ki jih je Katarina prevzemala bodi si na delu ali v druščini, je opravila vedno sistematično in kompleksno. Da bi sploh vedeli, kdo je v 12. generaciji diplomiral, so bile potrebne informacije iz dokumentov fakultete, ki pa se je po našem odhodku preselila v nove prostore za Bežigradom in je papirji o nas pustila kar na Gregorčičevi. Katarina je ugotovila, da je bil za dekana naše fakultete izvoljen mož najine kolegice in bi bil pripravljen priskočiti na pomoč pri pripravi spiska diplomantov. Kako sta ti dve dami coprali ne vem, sestavili sta seznam diplomantov, ki je še vedno v uporabi, čeprav jih je že kar polovilo iz seznama odšlo za vedno. Kolega Češnovar je postal »šef« za srečevanja generacije, Katarina je bila generalna sekretarka, za pomoč pa smo morali bili pripravljeni vsi, ki sta jih omenjena potrebovala. Kadar se je druščina namenila proti jugu države sem bila na primer med organizatorji tudi sama. S Katarino sva se strinjali, da je ob petdesetletnici vpisa na fakulteto potrebno neko dejanje in bili sva pobudnici za izdajo priložnostne publikacije o življenju in delu naše generacije. Svet je zagledal Zbornik Zvestoba študentske druščine.

Katarina je izhajala iz velike družine Imela je deset bratov in sester, ki so živeli na domačiji v Selški dolini. Po smrti očeta je njo vzela k sebi teta v Kranju. Tam je končala srednje šolanje in se pridružila študentom ekonomije. Tisti, ki smo se zaposlili v podjetjih, smo jo poznali kot agentko Commerca kjer je prodajala različno opremo, največ fotokopirnih strojev in strojev za pihanje plastenk, kantic in sodo. Ko je bila še zaposlena, si je prizadevala ohranjati dejavnost domačije, predvsem sadjarstva. Po upokojitvi se je vpisala na Duhovno univerzo in tam pridobila nov pogled na življenje, odnose med ljudmi, z naravo in kozmosom. Posvečala se je tudi biodinamični obdelavi zemlje, pridelovanju zdravih pridelkov za ljudi in živali. Potrebno znanje je pridobila v Društvu AJDA kjer je bila aktivna članica dolgo let še posebno pri vsakoletnem grosističnem nabiranju zdravilnih zelišč. Katarina je živela sama v osmem nadstropju na Vodnikovi. Pred nekaj leti je hudo zbolela in se po zdravljenju preselila v Dom.

Zmerom nasmejana Katarina je imela na nas magičen učinek. Če smo se prepirali je odločno protestirala in v ta namen povzdigovala glas, da smo nehote utihnili. Rada nam je kaj spodbudnega povedal kot na primer to, da bi Miha rad prišel na srečanje a ga žena, ki jo imenuje kar teto, ne pusti. Če smo hoteli komu posvetiti pozornost bodi si za športne uspehe ali za življenjske jubileje, je Katarina pridobila zanesljive novice. Pogajala se je z gostilničarji o ceni kosil, pridobivala sponzorje in nas nenehno povezovala z novicami o posameznih članih druščine. Njen optimizem je bil nalezljiv kar se je neverjetno lepo ujemalo s pesimizmom našega dolgoletnega vodjo.

Da jo ni več sta mi včeraj sporočili kar dve kolegici in najraje bi preslišala to kruto vest. Toda Katarina je verjetno zelo trpela zaradi svoje bolezni in upam, da so ji v Domu pomagali premagovati bolečine. Draga Kati, hvala, da si me sprejela za prijateljico, hvala, da si nas združevala, nadaljevali bomo tvoje delo v druščini in se te nenehno spominjali!

Kako pa se vi poslavljate od svojih prijateljev?

Dnevni center, 15. maj 2024

Že nekaj let se po naši domovini urejajo centri za dnevno bivanje starejših, ki čez dan nimajo varstva, sami zase pa niso sposobni poskrbeti. Tako nekako določa tudi naša zakonodaja, če sem jo prav razumela. Spremljala sem nastajanje Dnevnih centrov (DCS) za starejše vse od prvih zametkov za katere so poskrbele organizacije civilne družbe in lokalna politika. Projekt sem ocenila kot obetaven in koristen, predvsem za stare. Šele potem, ko se je začelo omenjati širjenje koncepta, sem ugotovila, da gre prav za prav za prihranke na plačanih urah za nego in da so DCS tržna niša s pridobitniškimi interesi. Čeprav o konceptu še ni bilo soglasja stroke, potencialnih uporabnikov in plačnikov, niti ni bilo testiranih vzorčnih primerov, pa so se že dodeljevale koncesije in spodbujale naložbe. Precej investicij je že končanih in DCS so iz ljubiteljske organiziranosti prešli v upravljanje koncesionarjem in domovom starejših občanov. Tako eni kot drugi pa optimalni obseg storitev ne morejo nuditi ker jim primanjkuje usposobljenih delojemalcev. Ne more jih zagotoviti trg dela kot tudi ne usposobiti izobraževalni sistem. Verjetno se bo razrešilo z zvišanjem cen bivanja.

Danes sem si po zaslugi prijateljice ogledala njen DCS v moji neposredni bližini, ki deluje v okviru Doma starejših občanov. Tako Dom kot DCS sta pri nas vzorno vodena in po ocenah oskrbovancev naklonjena starejšim in starim, še posebno pa bolnim. Veseli me, da se ta lepa lastnost tradicionalno uveljavi pri vsakem prevzemu upraviteljskih pooblastil iz mandata v mandat. Mojo prijateljico pripelje v DCS eden od otrok ali vnukov okoli 7 ure in varovanka zajtrkuje že v centru. Sledijo programi za vzdrževanje kondicije in razgibavanja kar traja do kosila, kadar pa so posebne aktivnosti bodi si medicinska ali družabna, pa se zamotijo vse do pol druge ure. Obiske praviloma sprejemajo popoldne da ne motijo izvajanje programa varovank in varovancev. Center se zapre ob 19 uri, pomeni, da se vsi varovanci vrnejo na dom ali v najeto stanovanje v samem DCS. Naš center, ki se imenuje Ajda, sestavljajo trije sodobno urejeni stolpiči, v pritličju enega od njih so prostori centra, vse druge zmogljivosti pa so bivalne enote za najem. Dnevni prostor je odprt na veliko s travo poraslo teraso s sprehajalnimi potmi, klopmi in visokimi gredami, ki jih bodo varovanci lahko urejali po svoje. Po moje ima dnevni center izpolnjene vse tehnične pogoje kar predpisuje zakon in poseben pravilnik. Vse je urejeno praktično in enostavno in prijateljica je kot varovanka popolnoma zadovoljna.

Ker me lahko doleti, da bom tudi sama morala v center, sem seveda vse opazovala skozi oči mojih navad in želja. Ugotovila sem, da bi mi center težko prirastel k srcu iz različnih razlogov. Že dolgo živim sama, skrbim za dom in vse kar je z njim povezano, ne več tako kot bi bilo potrebno, vendar še zadovoljivo. Delo me pomirja, opravljam ga v obsegu, ki ga zmorem in bolj počasi, za sinovo družino preveč počasi. Veseli me, da lahko poklepetam o novostih z sorodniki in prijateljicami, skoraj vsak dan me kdo obišče, telefonira, pošlje mail. Razgovori in novice naročenih časopisov in revij mi dajo misliti, pišem blog, za katerega je vnuk odprl moj portal na spletu. Na tv sledim oddajam, ki jih moje okolje ne gleda rado, mene pa poučujejo in zabavajo. Vstajam že vse življenje ob petih zjutraj, kar je tudi moja posebnost. Imeti moram za vsako stvar svoje mesto, sicer stvari ne najdem in tako naprej… Nisem prepričana, da bi se z lahka prilagodila svojstvom drugih v centru. Verjetno moram premisliti tudi o drugih možnostih bivanja v času pred odhodom v večnost. Res se čudim, kako praktično je urejeno naše življenje in kako odveč je upiranje naravi. Sprejemati moramo njene zakonitosti, toda kar se mora, se običajno lahko naredi!

Kako pa vi sprejemate svoja leta?

Glasba in mi, 14. maj 2024

Nekaj najlepšega, prodornega in nepozabnega je človek ustvaril z glasbo, ki nas spremlja v sreči in nesreči od rojstva do odhoda v večnost. Strokovnjaki celo odkrivajo, da otrok v svojem šestnajstem tednu če dojema glasbo, da mu od tedaj naprej prija in mu pomaga razvijati možgane. Splošno znano je, da otrok od rojstva naprej, posluša rad uspavanke, je pozoren na igranje instrumentov in ga umirjajo različne glasbene melodije vse tja do šolskih let. Ni malo znanstvenikov, ki priporočajo staršem naj nudijo svojim otrokom čim več glasbe, nekateri gredo celo tako daleč, da za osnovno šolsko izobraževanje priporočajo čim več glasbenega izražanja učencev kar baje pospešuje razumevanje matematike in drugih zahtevnejših predmetov. Glasbene šole so torej dopolnilno pridobivanja glasbene aktivnosti, ki šolarju omogoča bolj kompleksno razumevanje sveta.

Težko je spoznavati glasbo, ki je sama svoj jezik in nima besed. Maestri velikih orkestrov menijo, da se dogaja nekaj nepopisnega med poslušalci in godbeniki ko se izvajajo velika dela na primer skladatelja Mozarta, kar nevrološka stroka tolmači kot da je glasba prajezik, ki je popotnica vsakega človeka, da šele glasba naredi človeka in da glasba v človeku spodbudi spomin, voljo, domišljijo, načrtovanje, pozornost, potrpljenje in dragocene intelektualne sposobnosti. Muzikalnost in glasba spadata med temeljna človekova nagnjenja. Muzikalični smo vsi ljudje, ustvarjanje ter poustvarja glasbe pripomore, da se naši možgani starajo počasneje, trdijo strokovnjaki in svetujejo, da vsak posluša glasbo, ki mu je pri srcu.

Strokovna javnost se še sprašuje zakaj smo ljudje v času pandemije poslušali več glasbe kot sicer? Rezultati analiz kažejo, da smo v njej iskali oporo, lepoto in tolažbo. Glasba vpliva na naše razpoloženje, nas gane do solz, nas žalosti ali razveseli in nam dobro dene. Prodre v našo notranjost, v naše skrite kotičke in učinkuje na naše misli. Srčni utrip in dihanje poslušalca se uskladita kar povzroči njegovo sproščenost in čustvenost. Z občinstvom, ki dobro posluša interpreta pristne glasbe je možno doseči njuno osredotočenost kar pričara občutek večnosti. Izkušen poslušalec lahko sprejema večji obseg različne glasbe in s tem pripomore k svojemu dobremu počutju.

Glasbena ponudba je danes izjemna tako po kakovosti kot po različnosti in obsegu pa tudi cenejša kot je bila v preteklosti. Pričakovati je, da se bo zato njeno poslušanje širilo in indici kažejo, da prihaja vrhunec klasične glasbe. Vse več je avdio posnetkov in koncertov v živo, prodaja se povečuje. Prepoznavnost skladateljev, dirigentov in orkestrov je v porastu povsod po svetu, izvedbe se prilagajajo namenom in publiki, uporabljajo se številno nove tehnike za snemanje, ohranjanje in prenos zvoka. Oživljajo se glasbeni arhivi in gramofoni.

Ker ni jezika v katerem bi lahko govorili o glasbi lahko umetniki svoje misli o njej le nakazujejo, potrebno pa se je potruditi, da jih razumemo, sprejemamo in upoštevamo.

Nedvoumno ima glasba veliko moč nad našimi mislimi in dejanji predvsem v smislu dobrega, spodbudnega in prijetnega. Glasbeniki so med nami verjetno med najbolj želenimi, spremljajo nas od rojstva do smrti, na vseh slovesnostih, brez glasbe ni praznika, ni dneva, ni dogodka in ni ustreznega razpoloženja. Spodbuja tako otroštvo, šolarje, strokovnjake in laike, pa tudi narode, njihova združenja in človeško družbo, da družin in sorodnikov niti ne omenjam.

Kako pa vi sprejemate glasbo?

Vmes pa nagelj, … 13. maj 2024

Na mojem vrtu vse cveti in bujno uspeva, čeprav ne morem skrbeti za moje prijateljice potonike, plavice, lilije, vrtnice, nageljne,… ja, zlasti nageljne, ki jih je toliko, da komaj pridem mimo njih do zadnje gredice z jagodami. Med pomladnimi cvetlicami mi je bel, močno dišeči nagelj najljubša roža, roža brez katere skoraj ni ljudske pesmi, cvetlica iz gred mojih tet in stricev in simbol moje male mature po končani nižji gimnaziji.

Na kmetijah so nas nenehno učiti kmetovati. Starejši so obdelovali njive, otroci pa smo jim morali pomagati s sebi primernim orodjem. Samostojne obdelave njivskih površin smo se učili na zato odrejenem zemljišču, ki se je nahajalo blizu hiše in imenovalo zelenjavni vrt. Odrasli so nam spomladi z lopato razrahljali zemljo in jo pognojili. Otroci smo morali biti prisotni, še posebno punčke, ki smo morale prepoznati, kaj vse se mora na tem vrtu posaditi. Od zelenjave smo posejati peteršilj in druge zelenjavne začimbe za juho kot so bile materina dušica, majaron, šetraj in podobno. Od zdravilnih zelišč so bile najpomembnejše kamilice, pelin in bezek, ki je kot trajnica kraljeval na robu vrta. Ostali prostor smo posejali z rožami vseh sort, ki smo jih poznali. Ta del vrta je moral biti najlepši saj je bil ponos deklet, ki se je razkazoval sosedom, sorodnikom in morebitnim obiskovalcem. Vrt na katerem sem se sama učila je bil poln rož, ki sem jih že omenila, razlikoval pa se je od drugih v vasi po sortah nageljnov. Eni so bili beli ali roza barve in z drobnimi cvetovi, drugi so bili bolj košati, belkasti in obrobljeni z temnejšimi barvami, rdeči nageljni so kraljevali v drobnejših cvetovih na vrtu in v košatih cvetovih v lončkih na okenskih policah. Rože smo večkrat v letu sejali, tako da je bilo vedno sveže cvetje za šopek na mizi, za okrasitve ob praznikih in rojstnih dnevih ter za darovanje cerkvi. Včasih smo za okrasitve pletli dolge vence v katerih smo vrtne rože nameščali med pušpan ali drugo gozdno in travniško zelenje. S takimi venci smo ozaljšali vhod v hišo ali visoko smreko imenovano mlaj, ki so jo ob praznikih postavljali moški. Posebni čar je bila skupna skrb za okrasitev vaške cerkve v kateri se je verski obred opravljal samo enkrat na leto, to je bo prazniku sv. Jurija, patrona.

Iz današnje perspektive je opisano videno kot idilika, vendar v času mojega otroštva je to bilo za nas kar težko in odgovorno delo, ki je moralo zagotoviti pridelek pa tudi ugled družine. Po tem, kako uspešno smo gospodarili s svojim vrtom so nas ocenjevali kaj nam je zaupati, kaj nas zanima, v kakšen poklic bi nas usmerjali. Ko so nastopile velike družbene spremembe in smo se razsuli po šolah in mestih, smo na skrbi okoli vrta seveda pozabili za nekaj desetletij. Toda v času, ko smo se odločali kje bo naš stalni dom, ko smo gradili hiše in spoznavali sosede, so se spomini na zelenjavni vrt vračali in ni hiše v mojem okolju, ki jo ne bi krasilo cvetje, tudi nageljni. Res pa je, da so sodobni vrtovi dokaj drugačni tako po izgledu kot po vsebini. Zdravilnih zelišč danes ne zasledimo več, so pa rože, ki jih imajo rade čebele. Tudi zelenjava za juho izginja, uveljavljajo pa se eksotične vrtnine kot na primer kitajsko zelje, ki ga lahko vidiš kot zelje ali rožo. Današnji vrtovi so zaščiteni z živimi mejami, nekatere popolnoma zapirajo pogled v soseščino tam pa tam le zadiši nagelj ali vrtnica, največ pa je zelenic za igre otrok, počitek in poležavanje.

Slovenska ljudska pesem je nagelj umestila med nacionalne simbole. Dekle izbrancu izrazi svojo naklonjenost z nageljnom, nagelj krasi maturante, je nepogrešljiv ob praznikih in dokazuje osebno naklonjenost preminulim, lavreatom, skupnim idejam!

Katero cvetje pa razveseljuje vašo dušo?

Dogodek na podeželju, 12. maj 2024

Rada grem med ljudi, opazujem njihovo ponašanje, poklepetam z njimi o njihovem potomstvu, zdravju in težavah, spoznavam njihove navade, še posebno pa odnose med sosedi, starimi in mladimi, kmeti in podjetniškimi poslovneži in še mnogo drugega.

Moje okolje je nekoč obsegalo 4 občine, zdaj pa so te razdeljene na 22 občin. Vsaka ima svoje lokalno središče, vas ali trg s spomenikom bodi si zgodovinskim ali verskim, vsaka ima svojo cerkev z cerkvenimi dostojanstveniki in z ustanavljanjem šolskih, zdravstvenih, kulturni in drugih enot javnega dobra v vsaki nastajajo novi višji sloji prebivalstva po vzgledu prestolnice ali vsaj pokrajinske metropole. Za naklonjenost različnih slojev prebivalstva v novih občinah si prizadevajo tako politične kot cerkvene oblasti in zato se v njih vedno kaj zanimivega dogaja, vrednega, da si zapomnimo.

Med cerkvenimi dogodki so pomembna prva obhajila in birme otrok. Deluje največja cerkev v državi dokaj tradicionalno še vedno tako kot je delovala v času mojega otroštva. Vabi starše, jim prikaže dogodek kot nekaj izjemnega za vse življenje, jih navduši za primerna oblačila, spomni na darila, ki jih lahko pričakujejo od morebitnih sorodnikov. Še posebno opozarjajo na vabila sorodstvu, da se cerkvenega dogodka udeleži v čim večjem številu in, po možnosti pogosti, da se dogodek »zazna« v glavi za večno in služi za označevanje mejne vrednosti kot na primer: « hči se je poročila leto dni po prvem obhajilu sina«.

Nečakinja mi je, s sinom za prvo obhajilo, osebno prinesla vabilo na dogodek v eni od novonastalih občin in čutila sem se dolžna, da fantiča spremljam pri obredu vstopa med katolike. Spremljala me je sicer slaba vest ker nisem očitno prepričane starše opozorila, da bi bilo bolje odločitev prepustiti fantu, ko bo polnoleten. Ko sem na slavnostni dan sledila proceduri v cerkvi sem ugotovila, da moje opozorilo ne bi rodilo pozitivnega učinka. Ni šlo za vero v boga, na slovesnosti je šlo za predstavitev sina okolju, za njegovo belo haljo z modrim trakom, za oblačila mamice in za ponos atija. Ko sem ob aperitivu opomnila, da mora zdaj, ko je katolik proučevati katolištvo, da bo vedel zakaj gre, so sorodniki enoglasno trdili, da je zato še premlad in premajhen. Sploh niso bili pri tem v zagati kar me je zabolelo saj sem videla, da ne vedo za vsebilo. Niso pa bili moji sorodniki nobena izjema, obsežna cerkev je bila polna staršev in otrok, ki so enako ravnali. Med verskim obredom so starši med seboj na glas klepetali, se slikali, hodili od klopi do klopi in se pozdravljali, crkljali še čisto majčkene dojenčke in samo nekoliko večje otročičke z dudkami. Živ žav je bil nepopisen, duhovnikov se je komaj slišalo, njihove govorance pa smo spremljali na ekranu. Otroke so morali razdeliti v dve skupini tako pri delitvi hostij kot pri slikanju pri oltarju. V tem vzdušju sem si ogledovala tudi oblačila, posebno oblačila mamic in deklic. Mamice so bile v večina primerov kot so oblečene pevke, tv napovedovalke ali filmske dive. Veliko plastike, čipk, globoki dekolteji, goli hrbti in ramena, diademi v laseh, visoke tenke pete, da po trati okoli cerkve niso mogle brez opore. Barve vse mogoče in nemogoče, tudi kratkih krilc ni manjkalo, da o ličenju obraza in nohtov sploh ne govorim. Čudila sem se temu sejmu ničevosti, deloval je obratno kot me je za odnos do cerkve učila stara mama. V cerkvi moraš misliti samo na boga, biti tiho in vdano prositi za odpustitev storjenih napak in grehov. Sorodniki smo se zbrali slavljencu na čast, smo pa obnovili medsebojne odnose in prijateljevanje in prvo obhajilo nas je za nekaj časa povezalo tudi s tistimi, ki so že odšli kot s temi, ki gradijo svojo prihodnost.

Se udeležujete verskih slovesnosti?

Poslušajmo Janka Kos, 11. maj 2024

Današnje Delo nam je spet nastavilo ogledalo, da v njem vidimo današnje stanje duha naše družbe. Objavilo je intervju z akademikom Jankom Kos v katerem ta veliki um obravnava našo najširšo družbeno problematiko. Vedeti moramo, da je omenjeni gospod vrhunski poznavalec književnosti, literature in zgodovine, ki je s svojim strokovnim delom desetletja sledil razvoju naše družbe in kritično opozarjal na njene pomanjkljivosti. Prav zaradi objektivnih opozoril je njegovo mnenje potrebno spoznavati, spoštovati in uresničevati. Akademik je v intervjuju ocenil, da »stanje duha, ki napolnjuje današnjo kulturo, ni najboljša podlaga za vzpon Evrope, saj ga zaznamujejo resignacija, hedonizem, dekadenca in nihilizem«.

Resignacija je stanje ali dejanje, ko oseba sprejme neizogibno situacijo ali izid, običajno brez upiranja ali borbe. Lahko se nanaša na umik ali odstop od boja ali prizadevanja zaradi občutka nemoči ali izgube vere v možnost spremembe ali izboljšanja. Ta koncept je pogosto povezan z občutki obupa, pasivnosti in sprejetja usode. Hedonizem poudarja iskanje užitka in zadovoljstva kot najvišjega cilja življenja. Gre za prepričanje, da je užitek, zlasti čutni užitek, osrednji cilj in najvišja vrednota, ki bi ji morali slediti v življenju. Ta filozofija poudarja, da bi morali ljudje aktivno iskati užitek in se izogibati bolečini ter neprijetnim izkušnjam. Dekadenca je moralno ali kulturno propadanje ali razpad, pogosto povezan z obdobjem zgodovine, umetnosti ali družbe, ki se izraža skozi pretirano razkošje, razvrat, razvajenost ali brezbrižnost do tradicionalnih vrednot. Nihilizem pa izraža prepričanje, da ni nobenega smisla, vrednosti ali resnice v svetu. Nihilist zavrača obstoj absolutnih vrednot, objektivne resnice ali smisla v življenju, poudarja brezsmiselnost ali neizogibno praznino v vsem.

Slovenija je del Evrope in opažamo, da navedene ocene absolutno veljajo tudi za družbo naše države. Obremenjujemo se z bojem konservatizma in svobodomiselstva, v naši zavesti ni jasno kaj naj sledi našemu razsvetljenstvu, nismo odločni pri krepitvi povezanosti antike in krščanstva. Protestantizmu in katolištvu priznavamo zasluge povečevanja nacionalne zavesti in socialne povezanosti, ne priznavamo pa dovolj zaslug v tem delu slovenskim literarnim in drugim prosvetljencem. Literatura in umetnost Slovenije sta odigrala pomembno vlogo tako v oponiranju komunističnim režimom kot procesom ideoloških sprememb ob osamosvojitvi. Tako zasluge kot napake ne gre priznavati in ocenjevati enostransko. V socializmu je bila književnost praviloma na čelu oporečniških gibanj in je imela vplivna družbo, danes pa se vse bolj umika v zasebnost, je razpršena na posameznike in nima skupnega vrednostnega središča. Prevladuje linearna kritika v kateri gre bolj za komercialne interese kot za presojo. Mladi danes niso kritični kar je po mnenju akademika verjetno povezano z njihovo socialno asistenco. Družba nima kritiške avtoritete, tudi ne kritičnega gledališča in novinarski elementi v sodobni literaturi vplivajo, da je ta preveč zasebna in brez širšega pomena. Proces premikanja k večji enakosti, svobodi in neodvisnosti se ustavlja in v književnosti se izgubljajo avantgardni elementi. Potrebna je novodobna vitalnost.

Dedki in babice, smo res vzgojili nekritične otroke, ki so danes starši naših vnukov s slabostim, ki jih opisuje akademik Kos. Kje in zakaj smo se kot družine oddaljili od pesnikov in pisateljev, ki odhajajo v zasebnost. So še možnosti, da avantgardno ravnanje navduši naše vnuke in vnukinje in osvesti kreatorje pogumnejšega obdobja, da si ustvarijo boljši svet kot ga vidi akademik.

Boste razmislili o opozorilih J: Kos in jih upoštevali?

Evrovizija, 10. maj 2024

O prireditvi Evrovizija pišem zelo nerada vendar je to le dogodek, ki je za javnost vedno zanimiv, kot zgleda za glasbeno sceno nujno potreben in za mladino nekaj modernega – zato posebnega. Predno karkoli rečem naj povem, da se veliki tradicionalni dogodki različnih vrst in žarna slej kot prej izrodijo, pozabijo na svoje prvotno poslanstvo in zgubljajo na kakovosti. Še posebno to občutimo kot televizijski gledalci, ki prve sezone običajno dosledno spremljamo potem pa postopoma nanje pozabljamo. Celo prijazna oddaja »Spet doma« je utonila v vsakdanjik pa če prav njen avizo še vedno zabrundamo skoraj na vsaki zabavi.

Zadnja leta je Evrovizija polna grobosti tako scensko kot kostumsko, pevsko in po obnašanju nastopajočih. Nehote se gledalec sprašuje o kakovosti vzgoje in znanju, ki ga vizualni strokovnjaki pridobivajo v šolah, da te velike scene tako robato oblikujejo v kič tako po barvitosti kot množičnosti uporabe različne razsvetljave, ki nastopajoče agresivno spremljajo ves čas nastopanja. Gledalec vidi le različne svetlobe ne pa tudi nastopajočih. Da ne omenjam potratnosti scenske razsvetljave, na kar je v današnjem času družba še posebno občutljiva.

Oblačil nastopajoči skoraj več nimajo kar je nedojemljivo. Zakaj ne bi bili oblečeni v kakovostna oblačila, ki bi nakazovala nove trende v krojenju, izboru blaga in barv, oblačilih, ki bi mlade navduševala kot moda ali pa kot ponudnike na trgu oblačil. Kaj nam hočejo z oblačili sporočiti letošnji nastopajoči? Golota, poudarjanje oblin preko vse mej, pa kdo sploh kroji to noro modo kot je razkazovanje plastičnih oblačil za enkratno uporabo.

Vse to in še marsikaj drugega spodbuja agresivnost v obnašanja nastopajočih. Če bi vsi ti »očitki« prevladovali v manjšini nastopajočih, bi bili še nekako sprejemljivi, tolerirani, ker pa se pretežni del poslužuje agresije, je vse skupaj videti dokaj posiljeno in dekadentno. Seveda se mi tu poraja misel, komu je aroganca, golota in dekadentnost namenjena, nad čem se moramo zamisliti, predvsem pa ali ta njihova sporočila krepijo duhovni razvoj publike, ki jo nagovarjajo.

Evrovizija je po mnenju mojega okolja neko glasbeno doživetje in ga dopolnjuje poezija. Zaradi tehnike in tehnologije podajanja pa niti glasbe niti poezije ne dojamemo kaj šele razumemo in posvojimo. Tako na primer, naj bi letošnji nastop slovenske ekipe predstavil svetu eno naših najlepših zgodb Veronike Deseniške. Nastopajoči so si prizadevali, da jo kakovostno predstavijo, toda zgubili so se v grobostih, agresiji in kičasti sceni. Škoda, našim vrhunskim umetnikom to ni potrebno.

Seveda pa ne moremo Evrovizije doživljati ločeno od današnjih vsakdanjih razmer. Trepetamo pred izgubo miru, razvoja zdravstva in šolstva, pred slabšanjem življenjskih razmer zaradi stroškov oboroževanja sveta, narodov ki napadajo sosede po vsem svetu in težav v sporazumevanju politikov. V takih razmerah je poezija in glasba blagodejna, če pomirja razgrete duhove, opozarja na danes še oddaljene žrtve, med katerimi smo jutri lahko sami. Prav zaradi vse bolj hinavske meje, ki nastaja med kulturo/umetnostjo in vsakdanjimi realnimi razmerami prebivalcev, državljanov, domoljubov, … se bohotijo zla dejanja kot je napačno vodenje držav, hlastanje po hitrih zaslužkih in iskanja trgov za neumnosti, ki slabijo funkcije narave. Tudi Evrovizija mora prispevati svoj del, da se bo svet bolje razumel in ustvarjal blaginjo za vse!

Ste vi tudi tega mnenja?

Konec vojne, 9. maja 2024

Kmalu bo osemdeset let od kar imamov blaženi mir, nobene vojske, nič orožja, mirne noči brez joka in strahu. Na naši domačiji se preprosto ni verjelo, da je konec, da nihče ni bil ubit, invalid ali kako drugače ubogi zaradi vojne, da se domov vračajo moji stric. In res ni bilo.

Omenjenega dne so se najprej zbrali pripadniki domačih kolaborantov in okoli naše domačije so se gibali tisi iz sosednje vasi, ki so v naši vasi imeli sorodnike. Med našimi sorodniki so bili nečaki starih staršev. Žal mi ni bilo dano ugotoviti zakaj so bežali od doma preko naše vasi. Pri nas je eden od nečakov stare mame v hlevu navezal bika in z njim odhajal v neznano. Stari oče je bil popolnoma tiho in tudi mi z njim. Še vedno nas lahko pobijejo zato jih pustimo na miru. Toda bik se je potem, ko so prekoračili njegovo napajalno pot, uležal na tla in niso ga mogli prisiliti, da bi nadaljeval pot z njimi. Ker se jim je mudilo, so ga pustili in bik je prišel sam domov v svoj hlev. Ubežnike, ki so ga ukradli pa je že v sosednji vasi čakala aretacija. Prvo nedeljo po 9. maju 1945 leta smo se spet peljali k nedeljski maši moji stari starši in moja malenkost z njimi. Kakšne štiri kilometre od doma po cesti skozi gozd se nam ni nič pripetilo vse dokler nismo prišli na glavno cesto. Na obeh straneh glavne ceste do bili razoroženi nemški vojaki. Umazani, verjetno lačni, so poležavala ob cestnih jarkih vse do cerkve v katero smo bili namenjeni to je bilo okoli pet kilometrov. Moj ded je bil skrajno zaskrbljen, samo tiho, je govoril, da ne pisne nobena ničesar, tudi gledati jih ne smemo, to so zdaj ranjene zveri, za vsak naš morebitni posmeh nas lahko napadejo, tudi orožje verjetno še kje skrivajo. V cerkvi smo se zadržale s staro mamo še dolgo potem, ko je bilo maše konec, tudi stari oče se je pozneje pojavil v cerkvi kot običajne nedelje, njegov posvet s svojo srenjo mu je pomagal odločiti, kdaj se bomo vračali domov. In res, vojakov ob cesti je bilo ob vračanj dosti manj, strah je popustil.

V gozd še nekaj časa nismo hodili razen v sili, tudi ponoči je ob morebitnem trkanju spraševal in odpiral le ded. Da je res konec smo sprejeli šele ob mitingu o katerem sem že pisala, nisem pa dosti poudarila, da je vas hitro zgubljala prebivalstvo, ker so ljudje morali obnavljati kar je bilo porušeno v širšem območju, morali so zagotoviti kurjavo za zimo kar je bilo še posebej celo plačano, vaščani v partizanih so po osvoboditvi morali prevzemati vodenje lokalne oblasti, obvezno oddajo, razdelitev zemlje in še mnogo drugega tako, da je na naši domačiji ostalo premalo rok, zemlje v celoti ni bilo možno z njimi obdelati, nazadovali smo in se v prihodnjih letih razpršili po mestih eni v šole, drugi v službe.

Deveti maj je prav zaradi neštetih rizikov in težav ostal v našem spominu veliki dan. Praznovali smo ga seveda po kmečko z harmoniko, prepevanjem domoljubnih pesmi, zastavo v povorki v središču vasi, morda še na nekoliko višje pašnike in to je bilo vse. Po petih letih miru, je bila naša domačija gospodarsko na robu propada saj je gospodar umrl, mati so z mano vred šli v prevžitek, tete so se omožile, dedič je iskal ženo in gospodinjo. Mi šolarji pa smo doživljali pravo renesansko, spoznavali kulturo, sodelovali v športu, obiskovali številne prireditve, nastopali in se usposabljali za svoj poklic. V počitnicah smo delali, sama v Steklarni, sošolci na avtocesti ali železnici. Tako bogate mladosti verjetno ni imelo veliko generacij, ko smo se nekdanji sošolci srečevali na obletnicah mature smo skupaj večkrat ugotavljali, da nam je povojni čas nudil sicer težko vendar zanimivo in odgovorno delo, redne prihodke in primerno blaginjo. Danes je zopet v dobrem stanju tudi moja otroška domačija, ki jo vodi že drugi dedič po vojni. Mladost oblikuje prihodnost in skrbi za njeno udejanjanje!

Kako pa vi razmišljate o spominu na Dan osvoboditve?

Alexander Gadjiev, 8. maj 2024

Na tokratnem Krkinem kulturnem večeru smo imeli priliko spoznati naše gore list, klavirskega virtuoza Alexandra Gadjieva iz Gorice. Je talentiran pianist ruskega rodu, pridobil je že veliko priznanj in pozornosti v glasbenem svetu. Gadjiev izjemno obvladuje klavir in interpretacije klasičnega repertoarja. Specializiran je za določene skladatelje, slog ali obdobje, vendar se njegova umetnost pogosto ceni zaradi njegove tehnične spretnosti, čustvene globine in izraznosti v izvajanju. Goriški pianist je v svoji karieri nanizal že ogromno izjemnih uspehov. Med drugim je zmagal na prestižnih tekmovanjih, kot so Hamamatsu na Japonskem, Monte Carlo in lani še Sydney. Je prvi slovenski BBC-jev umetnik nove generacije, konec oktobra pa je postal tudi prvi slovenski pianist, ki je prepričal 17-člansko žirijo na tekmovanju Frederica Chopina v Varšavi, ki ga v svetu klasične glasbe primerjajo z olimpijskimi igrami v športu. Na tem tekmovanju je osvojil drugo mesto, ki si ga je delil z Japoncem Kjohejem Sorito, in tudi posebno nagrado Krystian Zimerman za najboljšo izvedbo Chopinove sonate. Tekmovalcem na letošnjem Chopinovem tekmovanju je bilo mogoče prisluhniti po vsem svetu, saj so jih predvajali na You Tubovem kanalu Chopinovega inštituta, ki tekmovanje organizira, pa tudi prek drugih spletnih poti. Kot pravi je zmagal zato, ker je na tekmovanj iskal intimno povezavo z glasbo Chopina, si želel, da bi se počutil kot doma in da bi naredil iz filharmonije svojo sobo.

“Verjamem, da je glasba Chopina zelo intimna glasba. Ni namenjena velikim dvoranam ali stadionom. Če se ti posreči, da se v velikanski dvorani počutiš kot v svoji sobi, se lahko rodi tudi ta intimnost, ki jo potrebuje glasba Chopina. To se mi ni 100-odstotno uresničilo, vendar je bilo takrat, ko sem to občutil, res lepo” je izjavil mojster sam. Na tekmovanju je dokazal, da je odličen pianist s sijajno tehniko in muzikalnostjo, s sodobnejšim pogledom in čistostjo igre.

Pod posnetkom njegove izvedbe sonate na tekmovanju v Varšavi je mnogo lepih komentarjev, vsem pa je skupno, da izpostavljajo, da je izvedba lepa, elegantna, osvežujoča in napeta in hkrati brez motečih elementov, brez ega. Mojster pojasnjuje, da potrebe po egu res ni, saj je že glasba dovolj bogata sama po sebi. “Mislim, da lahko minimalizem pri uporabi gibov telesa in obraznih mimik samo pomaga izražanju v glasbi. Ko se človek popolnoma osredotoči na pomen in vsebino glasbe, na enostavno obliko in sredstva, skozi katera se lahko neki glasbeni pogovor razvije, ni več prostora za cenene efekte.” Pravi še, da sta njegova filozofija in pristop k ustvarjanju, iskanje globoke svobode v izražanju ter čutenje glasbe v tistem trenutku, da bi si našel ta prostor v tistem času in prostoru, kjer se takrat nahaja, in da bi se svobodno počutil. To iskanje, raziskovanje svobode, je temelj njegovega vsakdanjega dela.

Virtuoz je po uspehu v Varšavi dobil številne ponudbe za nastopanje v Aziji, Avstraliji in Evropi, pravi, da ne bo več stopal pred žirije. Obdobje tekmovanja je bilo zelo pomembno, poudarja, saj je videl veliko sveta – bil je na Japonskem, v ZDA, na Irskem, v Moskvi, Monte Carlu … – in pridobil ogromno izkušenj, ki so ga obogatile. Želi si, da bo lahko odslej bolj svobodno upravljal čas in eksperimentiral z različnimi repertoarji, da bi več igral z orkestrom, igral več komorne glasbe “in na splošno potoval, spoznaval nove ljudi, kulture in jih potem tudi povezoval”. Razmišlja o festivalu, ki bi ga vodil, na katerem bi skušal združiti ne le goriške glasbenike, temveč z vse Evrope, ljudi, ki jih že in jih bo spoznal. Pričakuje, da bo vloga klasične glasbe povezovanje različnih kultur, da se bo modernizirala, našla svoj jezik in pritegovala mlade. Ustvarjalna moč glasbe in glasbenika!

Poslušate klasično glasbo?

Moj »Parižani«, 7. maj 2024

Zgleda, da se potepuška žilica prenaša iz roda v rod. Kot otrok sem večkrat slišala, da imam mamo, ki se vozi po železnici v oddaljene kraje namesto, da bi skrbela za mene. Moja otroška potepanja so bila zelo poznana vsem vaščanom, zanje sem prejela marsikatero s šibo predvsem zato, ker se je moja stara mama vedno bala, da bom padla v potok, studenec, pod voz,… in me enkrat sploh ne bo več domov. Pozneje se je to spremenilo v organizirano skrb za spoznavanje zgodovinskih in drugih krajev, ki so jih opisovale številne knjige, moje zveste prijateljice. Moj sin , se mi zdi, da je bil kar na enkrat velik radovednež, obiskoval je tečaje angleščine v Angliji, z menoj je šel včasih na moja službena potovanja, na dopustih in počitnicah sva si marsikaj zanimivega ogledala ob Jadranu, se z ladjo podala vse do Santorina, videla moderen Abu Dabi in tako naprej. Moja stara leta pa že razveseljujejo potepanja mojih vnukov, razumljivo po klasičnih poteh moderne dobe in zanimivih tudi za njuna starša. Domači kraji, Kvarner, avstrijske čokoladnice in podobno sta vnuka spoznala že pred leti, klasično Grčijo je družina obiskala z ladjo, Španijo z avionom, Bolgarijo s pomočjo odbojke in tako naprej do letošnjega prvomajskega obiska Pariza. Ati je bil v Parizu že dvakrat pa so kljub temu želeli popis kaj naj si ogledajo, ki sem ga jim pripravila z največjim veseljem, Mami je naglasila, da je pobudo za Pariz podal mlajši vnuk, ki se je zanimal za Louvre in Eiffelov stolp.

Kot sem lahko razbrala iz pripovedovanja so potovali ponoči in tako pridobili čas za ogled mesta. V piramidi Louvra so čakali uro in pol, da so videli Mona Lizo, z dvigalom so se povzpeli na Eiffelov stolp in naredili odličen posnetek panorame mesta, da sem na njej prepoznala stavbo Instituta za urejanje Pariza. V Versailles so se spet morali podrediti disciplinirano procesiji turistov, lahko so le naredili fotko v dvorani ogledal na kar jih je mnogo bolj razveselil park s svojim labirintom, konji v vodometu, prostranostjo. Les Invalides so videli le od zunaj, prav tako Opero, Trocadero, Elizejske poljane in Slavolok zmage. La Defense žal ni prišel na vrsto, so pa spoznali nekaj trgovinic, Rodinov muzej in Montmartre z Mouline Roure vred. Tudi francosko hitro prehrano so si privoščili in kar nekajkrat poudarili živahnost kot pariško posebnost oziroma zanimivost. Vse je na razpolago, vse lahko dobite, povsod pa je drenj in povsod visoke cene. Zdi se mi kaj dober poduk za moje drage, konkretno življenje mora poznati prave razmere trgov. Dobila sem dva spominčka, poleg panorame mesta na magnetu še Eiffelov stolp kot obesek za ključe. Pogovori o ogledu in doživetju Pariza se nadaljujejo.

Veseli me, da so našli oblike izobraževanja, ki jih nudijo popotovanja in zato skušam spodbujati njihov interes po spoznavanju sveta, pa tudi zato, ker ne berejo romanov in knjig o deželah sveta ampak o njih vedo le to kar jim nudi pameten telefon ali zgodovina v šolski klopi. Pogovarjali smo se o vlogi Egipta za kulturni razvoj sveta, o njihovem novem muzeju in zgodovini, ki presega dosežke drugih narodov sveta. Tudi Rim je nujno poznati, saj smo z nekaj geni potomci Rimljanov, Prostranstva Rusije in njihovo zgodovinsko zapuščino mora poznati vsak intelektualec. Tudi tehnološko napredno Evropo, Kalifornijo, Kitajsko, Japonsko in še bi lahko naštevala, bo treba obiskati, predvsem pa sprejemati druge narode kot samoumevne in prijateljske. Dragi moji »Parižani«, nikoli ni »Miru med oljkami« nas je nekoč učil italijanski filmski svet in to zdaj budi želje tudi v vas. Uresničevali jih boste s prizadevnim učenjem in kakovostnim, da ne rečem odličnim uspehu pri delu! Če boste hoteli delati v slovenskih multinacionalkah, se boste morali odlikovati kot inteligenca mednarodnega formata.

Tudi vaša družina potuje po svetu?

Novinarji in mi, 6.maj 2024

Ja vem, da je minil teden po dnevu, ki ga posvečamo prizadevanjem novinarjev, da bil bili pri poročanju odlični in da bi imeli boljše pogoje za svoje delo tako za delo pri kapitalu kot udi za delo v javnem interesu. Preberem vse, kar nam sporoča prof. dr. M. Milosavljević in večkrat so moja opažanja in zaznave razlikujejo od njegovih. Poskusila bom to mojo slabost pojasniti, saj nisem profesionalka, da bi lahko ugovarjala nedvoumnemu strokovnjaku.

Najbolj moti dejstvo, da so naši novinarji pisci po naročilu. Lokalnim politikom in gospodarstvenikom pišejo glasila, strankam beležijo njihove govore in so uredniki njihovih medijev. Nismo še prebrali, da bi novinar objavil mnenje občana ali krajana na primer o osnutku zakona o kulturi ali o programu Cankarjevega doma ali o širitvi ali oženju zdravstvene dejavnosti v obstoječih zdravstvenih zavodih in podobno. Če Apih nekaj reče o medijih je to v večina medijih večkrat objavljeno, če pa mati več otrok želi kaj dodati k načrtu gradnje stanovanj, je neslišana, v najboljšem primeru je objavljeno v rubriki Prejeli smo. Aktivno državljanstvo je tako izključeno iz informiranja javnosti.

Nič manjši problem ni nenehno ponavljanje novinarjev in medijskih strokovnjakov, da morajo politiki in država poskrbeti za zagotavljanje dobrih razmer za delo novinarjev. Bolje bi bilo, če bi od države zahtevali novinarji jasno v zakonu zapisano opredelitev, kaj od njihovega dela je v javnem interesu in seveda znesek v proračunu, ki bo novinarjem omogočaj poročanje.

Danes novinarsko poročanje ustvarja novodobne monarhe iz voljenih politikov, strankarskih veljakov in lokalnih oblasti. Noben novinar ne napiše da bi državljani morali bolje poskrbeti za dobre razmere za delo novinarjev, za pomembnejše novice iz življenja in dela ljudi po statističnih regijah, za pobude o posodabljanju zakonodaje in predlogih ustreznejše organiziranosti naše družbe. Kot da se novinarji bojijo z mnenjem ljudi obremeniti svoje umetno ustvarjene monarhe.

Res nesprejemljive so pri nekaterih novinarjih beleženja mnenja o enem samem državljanu. Isti novinar o izbrani osebi poroča v medijih vsaj dvakrat, enkrat na kratko in na drugi strani obširno, isto osebo posluša v podkastu, poda njeno mnenje takoj za mnenjem kompetentnega politika in bralca nenehno opozarja, da ja ne bi na to osebo pozabil.

Ne vem kako deluje združenje novinarjev, predstavljam pa si, da je to organ, ki določa minimalne standarde za novinarsko poročanje in nenehno skrbi oziroma ukrepa, če jih poročevalec ne upošteva. Podajanje informacij v slovenščini je nedotakljivo, besede »menda, po hodnikih, domnevno, zanesljivi viri in podobne« so za novinarje nečastne.

Res so stvari, ki bi jih tako novinarji kot družba morali medsebojno dogovoriti in nato dosledno spoštovati. Naj omenim le kritičnost, komentiranje in iskanje dejstev pri dvomljivih informacijah. Tega skoraj da ni več pa vendar so to zelo strokovne zadeve, vredne vse pozornosti. Seveda spoštujemo novinarsko delo, jokamo z vami, ko vas mesarijo, celo fizično razmesarijo, se tresemo za Darko Švegelj tam sredi bomb in še in še. Prav zato pa smo dolžni tudi nakazovati, kje so slabosti in kako bi morda kdaj lahko postali bolj profesionalni, odlični in pozorni do državljank in državljanov, predvsem pa aktivisti državljanske pobude.

Kako pa ste vi zadovoljni z informiranjem v državi?

Iščite managerje 5. maj 2024

Od devetdesetih let dalje opažam, da se od časa do časa pojavijo v medijih članki o propadanju Medijskih toplic v Izlakah, ki po zgodovinskih virih razpolagajo z akratotermalnim vrelcem poimenovanim Valvazorjev vrelec. Članke opazim nehote zato, ker sem v vodenju stečajnega postopka Pionirja morala sodelovati tudi pri urejanju dolžniško upniškim razmerij med omenjenimi, saj je Pionir zgradil pomembne objekte toplic ne da bi zmogel izterjati terjatev, je pa pridobil hipoteko. Nisem zaznala, da kdo s skrbnostjo dobrega gospodarja ureja problematiko Medijskih toplic. V postopkih z nami so sodelovali odvetniki po načinu dela, ki zanje značilen.

Večina objav v javnih medijih se nanaša na detajle v postopkih, ki se odvijajo okoli stavb kompleksa nekdanjih Medijskih toplic. Kritike najemnikov, administrativnih postopkov ali izjav lokalnih politikov. Nismo še prebrali karkoli o akratotermalni vodi, zmogljivostih Valvazorjevega vrelca, poslovnih načrtih, ocenah obsega medicinskega in turističnega trga za zdravljenje z omenjeno vodo, da o kadrih, naložbah, promociji in strokovnem reševanju problematike sploh ne govorim. Ne kritiziram pisce člankov, njihova zasluga je, da se o naravnem potencialu nekdanjih Medijskih toplicah sploh še kaj sliši, neodgovorno pa je od lokalne skupnosti, da ni in še vedno ne poskrbi za zaščito premoženja ter presojo ali je o oživljanje tega projekta sploh smiselno razpravljati.

Zasavje verjetno potrebuje aktivnost dejavnosti, ki jih omogočajo naravne danosti. Ni še tako daleč nazaj, ko so nas mediji seznanili z dnevnimi migracijami iz statističnih regij v prestolnico. V tej informaciji je bilo poudarjeno, da se v prestolnico vsak dan pripelje in iz nje odpelje največ ljudi iz Zasavja kar je verjetno, saj Zasavje nima več rudnikov, tovarn in podjetjih, ki so dolgoročno zagotavljala zaposlovanje. To bi lahko bil eden od razlogov za obnovo Term v Izlakah. Najbrž so za presoja obnove teh Term pomembne informacije, kako poslujejo Terme Zreče, ki akratotermalno vodo že tržijo. Lokalna skupnost bi se lahko vključila v projekte rabe prostega časa, športa in rehabilitacije, kar je po slovenskih toplicah v strmem vzponu. Raziskave balneologije je v naši državi še vedno skromno oziroma o tem skoraj nimamo informacij, kljub temu, da Terme po državi rastejo kot gobe po dežju. Verjetno tudi upravitelji termalnih vod potrebujejo raziskovalno institucijo in izobraževanje kadrov za ravnanje in rabo tega naravnega bogastva. Naštevam le to kar mi je ostalo v spominu, ko sem se pred pol stoletja ukvarjala s problematiko toplic, kaj vse bi za vodo v Izlakah predlagali strokovnjaki in praktiki pa ne vem, vem pa, da bi bili njihovi predlogi vizionarjem iz Izlak v nenadomestljivo pomoč. Omenim naj samo še, da se danes naložbe ne ustavljajo zaradi denarja pač pa zaradi pomanjkanja vizionarjev in strokovnjakov, ki so sposobni in pripravljeni sprejemati odgovornost za dobro opravljeno delo. Ljudje v Zasavju bi bili verjetno srečnejši, če bi se obnovil nekoč že uspešen projekt in lokalni politiki bi pridobili na ugledu, da ne rečem glasove na volitvah.

Izlake sem izbrala iz nekoliko sentimentalnega razmišljanja na svoje delo v času svoje aktivnosti. Vse kar sem zdaj zanje napisala, pa bi v prilagojenem smislu lahko bilo opozorilo tudi drugim gospodarskih in skupnim dejavnostim. Bom kar ponovila neštetokrat povedano; ni dovolj kritika, potrebni so nam čim boljši in konkretnejši predlogi, kako naprej. Naj bistvenejši za razvoj so v poslovnem svetu intelektualni strokovnjaki različnih profilov, ki znajo združevati delo ciljem primerno, zato Zasavci »Iščite take managerje!«

Ste Zasavci zainteresirani za delovna mesta v Zasavju?

Beremo z Manco Košir, 4. maj 2024

Omenjeno gospo v pravem pomenu besede, pozna danes vsak v Sloveniji ali v tujini živeči Slovenec, ki živi zdravo življenje, se nenehno samoizobražuje, bere knjige in spoštuje kulturo naroda, ki mu pripada. Gospa Košir je rada poudarjala pomen poezije za kulturno in duhovno rast naroda, spoštovala je pesnike in jih pri svojem delu predstavljala javnosti. Dopisovala se je z literati, dramaturgi in ljubitelji kulture ter s problematiko v tem dopisovanju opozarjala odgovorne osebe na dolžnosti, ki jih imajo do kulturne srenje v državi. Njeni javni nastopi pred kulturno publiko so nakazovali potrebo ljudi po dialogu, prijateljevanju, spoznavanju literature drugih narodov in spoznavanje dejstev. Ne gre prezreti njene pomembne poudarke o nalogah novinarjev in obveščanja javnosti, ki ne sme zapasti v opravljanje storitev pač pa mora zagotavljati etično in pošteno kritičnost do vsebine poročanja. Ja, nekdo mora naglasiti večinsko mnenje, da Kongresnega trga ne bomo preimenovali. Manca Košir je bila na svojem interesnem področju človek dejanj, svetovanja in poučevanja.

Mlada Manca je bila igralka in foto model, uspešna v več filmih in sopotnica filmskega ustvarjalca Karpe Godine.

Za slovenščino je protestirala že leta 1980, ko so jo hoteli izriniti na RTV iz javnega življenja z ukinitvijo slovenskih podnapisov.

Koncem devetdesetih je v sodelovanju z Andragoškim centrom ustanovila študijske krožke Beremo z Manco Košir

Leta 2005 je začela sodelovati v društvu Hospic, društvu za pomoč umirajočim in njihovim svojcem.

Postala je glasnica Krilc leta 2007 in pomagala z darilci čarobnih moči pridobivati prispevke za pomoč otrokom

Ambasadorka šolskih ekovrtov

2011 postane predsednica Gibanja za trajnostni razvoj Slovenije

Zaposlena od 1980 leta na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani najprej kot asistentka in nato izredna profesorica novinarskega sporočanja, vzgoje za medije ter novinarske etike. Bila je tudi predstojnica katedre za novinarstvo.

Slovenska kultura je izgubila izjemno prizadevno članico, polno novih idej, kako izboljšati bralne navade, premagovati slabosti in strahove, spodbujati domišljijo v šolarjih in stati ob strani nemočnim, potrebnim pomočil. Posebno pomemben za informacijsko družbo je odnos gospe Košir do neposrednih stikov med ljudmi, komuniciranju tudi o zadevah, ki bolijo in neposrednem iskanju načinov za nastajanje boljše družbe. Nalezljivo je njeno prepričanje, da mora biti vsak od nas pri svojem delu etičen in pokončen. Intelektualka Manca Košir je odšla v večnost, ostajajo pa njena priporočila in opozorila, kaj v življenju nekaj velja.

Poznate prizadevanja dr. Mance Košir?

Oče Mercatorja, 3. maj 2024

Bili smo še globoko v danes popljuvanem gospodarskem sistemu, ko je iz povprečja zablestel projekt Mercator. Z njim in njegovim avtorjem sem se seznanila sredi sedemdesetih let preteklega stoletja na Gospodarski zbornici Slovenije kjer smo se ljudje iz podjetjih srečevali zaradi raznih skupnih problemov na posvetovanjih.

V sedemdesetih letih se je slovensko gospodarstvo zaradi ugodnih tržnih razmer, lotilo nekaterih pomembnih projektov, ki naj bi s povezovanjem posameznih podjetjih v zaključene celote, izdelovali celoten izdelek od surovine do končne uporabe. Nastajale naj bi produkcijske verige med bazično proizvodnjo, predelavo in trženjem na najzahtevnejših trgih. Medsebojna razmerja sodelujočih naj bi se urejalo s samoupravnimi sporazumu. Prva je na to pot stopila Iskra, ki se je že uveljavila na številnih pomembnih trgih v tujini, sledili so ji lesarji, kovinarji in po novi obliki organiziranja seveda tudi trgovci. Mercator, ustanovljen 1949 leta, je bil majhen ali takratnemu potrošniku nujno potreben ponudnik vsega kar ljudje hočejo. Sicer pa so po mestih in vaseh nastajali lokalni trgovci, pri nas na primer Dolenjka, ki so uveljavili prve delikatese, oblikovali svojo ponudbo kraju primerno in zaposlovali. Družba si je prizadevala zagotoviti dovolj prehrane s pomočjo domače pridelave in sklepanjem samoupravnih sporazumov za naložbe v razvoj potrebne ponudbe. V približno takih razmerah je takrat že nekoliko večji Mercator dobil leta 1975 novega direktorja, ki se je kalil v Medexu in Slovenijavinu, Mirana Goslarja. Njegova kar pomembna konkurenca v Sloveniji je bila Emona, ki je tudi iskala svoje mesto v novih gospodarskih razmerah. Nekaj časa sta oba trgovca obiskovala lokalne trgovce in raziskovala njihove prednosti in prilike. Končno se je podpora obrnila v korist Mercatorja, ki je ponudil koncept povezave trgovine s kmetijstvom, industrijsko predelavo pridelkov, gostinstvom, storitvami in bančništvom.

Konglomerat dejavnosti je nastajal postopoma, organi gospodarske zbornice so temu procesu morali slediti, saj ni bilo več podjetja ali potrošniške ponudbe, ki ne bi mogla pristali v Mercatorju. Združevali pa so se tudi drugi in nemalokdaj je nastala potreba po dogovarjanju, kam kdo spada. Ko so se pojavili prvi sporazumu industrije s trgovino je Miran Goslar najprej pozabil zaprete usta od presenečenja, nato pa ga je vedno bolj zanimalo, kako bo priložnost izkoristil. Vem sicer ne, toda domnevam, da je v tej priložnosti našel prostor za Interspar Slovenija. Brez direktorja Mercatorja se nekaj časa v naši republiki ni zgodilo nič, kar pa priljubljenost Goslarja ni zmanjševalo, še posebno ne zaradi dela, ki ga je opravljal kot funkcionar in poslanec. Pri tistem delu upravljanja, kjer sem imela priliko z njim sodelovati, je bil zelo naklonjen dobrim rešitvam, prizadevnim ljudem in kritični presoji. Ko je Zbornica zgubljala svojo vlogo in se nismo več srečevali, je Miran Goslar kmalu, po desetih letih že odšel iz poslovnega operativnega sveta ne pa iz javnosti. Njegov zadnji intervju v Delu je učno čtivo, ki bi ga moral uporabljati vsak politik in gospodarstvenih.

Drugo polovico družine Goslar sem spoznala po službeni poti, ko sem vodila lokalni SDK. Metka, žena Mirana Goslarja, je bila v tej službi ustvarjalka novih sistemov. Prva je razvila sistem poslovne bonitete, oblikovala je standarde poročanja organom upravljanja in javnosti, razvila informatiko na podlagi statistike plačilnega prometa in še mnogo drugega. Dobrohotna diplomirana ekonomistka je bila izjemna strokovna pomočnica oddelkom za analize in poročanje. Tesno in uspešno sva sodelovali kar 15 let. Zato žalujem zdaj z njo!

Se še spominjate razmer v katerih je nastajal današnji Mercator?

Križarski pohodi, 2. maj 2024

Zgodovina nam pripoveduje neverjetne zgodbe o križarskih vojnah, ki jih je organizirala rimokatoliška Cerkev, da bi njena vojska osvobodila Jeruzalem in druge svete kraje od muslimanov ter varovala krščanstvo pred drugimi nevarnostmi. Papeževi vojaki so bili vitezi in visoki vojaški strokovnjaki katoliki, ki so verovali v dogme krščanske vere. Z njimi so papeži krepili vpliv rimokatoliške vere v Evropi, širili svoja ozemlja proti vzhodnemu Sredozemlju, povečevali svojo politiko in moč v notranjepolitičnih sporih, lajšali dostop do trgovskih poti Evrope z Azijo in Afriko, ščitili Papeško oblast nad krščanskimi državami in vladarji in še marsikaj podobnega, med drugim tudi ščitili osebno bogastvo in slavo ter iskali nove trgovinske priložnosti posameznikov. Križarsko vojsko niso sestavljali samo vojaki, ti so s seboj peljali svoje osebne postreščke in učitelje, perice in kuharice in vse drugo, kar je bilo odvisno od premoženja in ugleda posameznega vojaka. Na pot so se podajali peš iz Evrope v Jeruzalem ali z ladjo. V obeh primerih je bilo potovanje naporno, polno nevarnosti in zdravstvenih problemov ter problemov oskrbe z hrano, ki so jo izterjali od prebivalcev kraja, kjer so se utaborili. Pohodi križarskih vojen so zelo raziskani in podrobno opisani v bogati literaturi, objekte in kraje križarskih pohodov pa si ogledujejo trume turistov že stoletja. Križarske vojne so se začele v zadnjem desetletju prvega tisočletja in so trajale 200 let, vsaj tako je do sedaj trdila znanost, ki pa seveda še vedno raziskuje stare čase in nenehno odkriva nova spoznanja.

Rimokatoliška vera se je od nekdaj prizadevala ščititi svoje dogme pred morebitnimi heretiki oziroma ljudmi, ki so svoji veri dajali prednost pred drugimi verami. Pri zaščiti svoje vere se je Cerkev posluževala tako rekoč vseh sredstev uničevanja, ki jih je svet poznal v času sojenja. Telesno mučenje, grmade, pregoni, čarovništvo, verske vojne, inkvizicija in sorodne metode trpljenja so doživljali celi narodi, ki se rimokatoliški veri niso vdali. Čarovnice so sežigali na grmadah, med njimi tudi Ivano Orleansko. Rimokatoliška vera je začela izgubljati svojo moč šele koncem srednega veka, med renesanso, z nastankom močnih monarhij, protestantizma in revolucij, vendar pa še vedno ohranja pomemben vpliv na moralne in etične standarde, izobraževanje, dobrodelnost in mednarodno diplomacijo.

Kdo bi si mislil, da so križarski pohodi še živi in da so se v Sloveniji dogajali še v novejši zgodovini, v času, ko se je pripravljala druga svetovna vojna. Kot nam sporoča znanost, je slovenska Cerkev močno reagirala na pojav komunistov že okoli leta 1930 še posebno pa na vračanje Slovencev iz Španske vojne sredi tridesetih let preteklega stoletja. Tudi španske borce je smatrala za komuniste, torej krivoverce, ki so ji lahko nevarni pri uveljavljanju krščanskih dogem. Izkoristila je takratno svojo politično moč in s pomočjo desničarskih časopisov opozarjala katolike na komunistično nevarnost ter nujnost združevanja, oboroževanja in organiziranja vaških straž, katerih naloga je, da vasi in verske svetinje branijo pred navalom »hlapcev kominterne«. Ker je nastanek katoliških milic podprl aktualni papež so fašisti seveda vedeli za vaške straže in pomoč , ki jih v Sloveniji čaka. Neverjetno, zgrozila sem se ob tem odkritju, ne morem in nočem ga komentirati.

Leta 2000 v svojem papeževanju Janez Pavel II ni več preganjal krivovercev, tudi javno v imenu Cerkve ni prosil za odpuščanje v preteklosti storjenega proti krivovercem, je pa večkrat priznal zgodovinske napake Cerkve zlasti inkvizicije, posledice Križarskih vojen in odnosa do Judov ter si prizadeval za spravo in dialog v prihodnje.

Kako pa vi oblikujete svoj odnos do ljudi drugih ver kot je vaša?

Praznik dela, 1. maj 2024

Od kar skrbim samo še za svoj dom in tale blog, je praznovanje Praznika dela nekam zbledelo. Namesto na obisk k prižiganju kresa, grem zvečer le na teraso in se oziram po gričih, kjer na bi bili ali pa so nekoč bili kresovi. Nekaj jih vztraja, mnogi so izginili, kot da delo več ne potrebuje svojega praznika, ker dela ni premalo ampak preveč. Na veliko uvažamo delavce iz Tajske in imamo za uvoz organizirano celo agencijo, trgovine bodo z digitalizacijo sprostile nešteto rok in iz nekdanjih republik ne bo več dotoka sedanje ponudbe. Mediji so polni skrbi, kaj vse bo obstalo, ker ni ljudi.

Moja družina je v Parizu, že prvi dan dobim poročila in fotke, vse lepo, zanimivo in doživeto, toda strašna gneča, za vstop v piramido Louvra čakajo 1.30 ure, ogled Elizejskih poljan traja v nedogled zaradi prometne gneče, čaka se za dvigalo na Eiffelov stolp, na Motmartre gredo peš v koloni, k sreči mimo Mouline Rouge, toda zadovoljni so, zanimivosti je veliko, Mislec jih navdihuje in Versailles je občudovanja vreden. Pametni telefon in e-mail sta poročala o njihovem zadovoljstvu in presenečenjih.

Dobila sem vse časopise s prilogami, najmanj teden dni bom zasedena z njihovim prebiranjem. TV po starem, pesem in glasba 1. maja pozabljena ali utišana. Razveselim se 10 let starega posnetka Tržaškega zbora in uživam. Zanimivo je moje okolje, ki pošilja misli o medijskih objavah, poročanje o obiskih otrok in vnukov, prijateljske spodbude in podobna sporočila, ki mi govorijo, da jim je moje prijateljevanje potrebno in vedo, da jih imam rada. Pri jutranji kavi komentiramo velike spremembe v praznovanju 1, maja, drugačnem delu, drugačnih ljudeh,…

Res je, praznik dela je bil najprej praznik fizičnega dela, ki pa je danes že malo zastopan v tržnem izdelku. Fizično delo je narekovalo upor proti izkoriščanju, da za obilico dela dobi delavec majhno plačo, nima počitka in uničuje zdravje. Sindikati in Delavske posvetovalnice še vedno marsikje odkrivajo tako postopanje tudi pri nas v Sloveniji. Velika sprememba je nastalo v vseh delovnih sredinah zaradi digitalizacije, še posebno pa zaradi vse bolj strokovno zahtevnega specialističnega znanj. Zaposlovanje je danes usmerjeno v raziskovanje in realizacijo novosti, novih izdelkov, novih postopkov in novih poti do potrošnikov. Podjetja imajo že nekaj časa več ljudi v komerciali kot v proizvodnji, v raziskavah kot v kontroli in v vodenju kot v izvajanju. Vsa omenjena in podobna dela se opravljajo v sodobnih okoljih – sobah, avionih, osebnih avtomobilih, hotelih in mestih. Zaposleni tako vsak dan dograjujejo svoje znanje jezikov, stroke, politike in družbene ureditve. Iz tega razloga so potrebne prilagoditve zakonodaje in predpisov v državi in v delovni sredini, ter vzdrževanje stabilnega plačilnega sistema da ne omenjam lastniških deležev ali soodločanja s kapitalom. Fizično delo se vedno bolj oddaljuje od raziskovalcev, managerjev in managementa, običajno se organizira v s. p. ali d. o. o. in si torej sam na trgu določa ceno svojim storitvam, vedno zahtevnejša znanja pa se določajo s kolektivnimi pogodbami, katerih določbe morajo slediti napredku v družbi, če se v politiki plač tega ne upošteva nastanejo stavkovne zahteve, ki jih lahko opazujemo pri zdravnikih, delavcih Upravnih enot, sodnikih in drugih.

Prvi maj postaja praznik inteligence, ta pa je ohranila le prijeten spomin na kresove in se bolj kot njih veseli potovanj, prostih uric, morja in drugih dobrin, ki krepijo duha in telo. Nove stroke prinašajo novosti v običajih naroda in spreminjajo njegovo tradicijo!

Kako ste pa vi preživeli Praznik dela?

Slika demografije, 30. april 2024

Pomladi pred letom dni sem se z vnukoma odpravila h kipu Deklica z Rastočo knjigo, ki stoji v Severnem parku naše prestolnice. Deklica se vsako leto dvigne za centimeter in dobi nov verz iz zakladnice slovenskega pesništva. Prijeten dan in dogodek je privabil tudi mojo prijateljico Jano, ki je Ljubljančanka. Skupaj smo se usedli na škarpo k družini z dojenčkom in starim očetom in spremljali zanimivo kulturno prireditev. Drugi dan je bila naša skupina na sliki, objavljena v Delu in nato celem letu še štirikrat omenjena in prikazana kot primer slovenske demografske politike, ki je polna težav s starimi ter neskrbna do mladih. Naše presenečenje je bilo vedno večje, nazadnje smo se znašli še v »20 Slovenija EU».

Po razmisleku ob sliki in skrbi stroke za ustreznejšo demografsko politiko, sem nekako sprejela, da morda naša podoba le kaj ponazarja. Na sliki je en dojenček, dva šolarja, mlada zakonca in trije starejši oziroma stari. Taka torej je slovenska demografska slika. Res se po podatkih javne statistike nekoliko povečuje število Slovencev in Slovenk, toda to kot zgleda na račun priseljevanja. Res je tudi, da se življenjska doba daljša in je že presegla osemdeset let. Še vedno je premalo rojstev, pravijo da zaradi pomanjkanja stanovanj, visokih stroškov na otroka in negotovih prihodkov.

Da se mladima zagotovi vse troje in še kaj, najbrž ni najbolje, toda za njihove prihodke, se pravi za njihovo stabilno zaposlenost, pa bi resnično morali poskrbeti. Če nisi ekonomsko samostojen se zagotovo ne boš s pogumom lotil gradnje svojega doma na svoje stroške niti ne boš pohitel z otroci. Skoraj ni hujšega, kot to, da na primer dipl. gradbena ing. dolgo ne dobi dela v svoji stroki bodi si v bližini doma ali oddaljenem gradbišču. Še bolj žalostno je, da mora diplomiranec ALUO ustanoviti d. o. o. in se samozaposliti ne da bi bil ekonomsko samostojen in imel zagotovljen trg. Nešteti so primeri, ki ovirajo rojevanje večjega števila otrok, med njimi so tudi predsodki o samohranilkah, pa patriarhalna vzgoja v novejšem času, da ne omenjam prostovoljne navezanosti na prihodke staršev, dolgoletni študij in prekarsko delo v času študija in podobno. Zgleda, da bi morali starši izbrati druge oblike pomoči svojim otrokom, kot jih nudijo danes in jih spodbujati k varčevanju in pripadnosti delu. Nekoliko emocije med njimi in delodajalcem bi morali privzgojiti vsakemu mlademu, saj nismo stroji in zato na trgu za svoje sposobnosti lahko v pogajanjih kaj iztržimo.

Problem staranja v nacionalni demografiji ni viden tako tragično, kot se vsak dan pojavlja v medijih. Res je da se staramo toda tudi dalj časa skrbimo sami zase. Ni prav spodbudno, da smo kar naprej pri zdravnikih, lahko tudi kdaj potrpimo, se sami bolje potrudimo za življenje v svoji starostni dobi. Slovenija je vsakdan bolj polna domov za ostarele ker so pač koncesionarji zdaj uresničili svoje sanje, zdaj ti domovi potrebujejo usposobljeno osebje, ki ga pa ni in zdaj naj država pomaga. Panika je že v medijih. Sama pa res ne vem, kam so ljudje odšli. V Sloveniji nas je baje 120.000 več kot nas je bilo pred dvajsetimi leti, pa je takrat vladala brezposelnost, zdaj pa nas je več, pa kljub temu ne zmoremo dela. Stroka priporoča zmanjševanje odhodov v tujino in selekcijo pri priseljevanju. Sama dvomim, da država lahko premaga želje in odločitve družin. Če hči ali sin dobi dobro delo v Angliji, ga država ne bo zadržala doma, kvečjemu to lahko uspe staršem. Najbrž bo mlade v Sloveniji zadržala pravica pri soodločanju v organih upravljanja bodi si delovne organizacije ali politične skupnosti. Njim je potrebna možnost, da si gradijo svojo prihodnost sami.

Kako se pa v vaši družini odločate o rojstvu otrok?

Zdravnikom v razmislek, 29. april 2024

Vse te debate okoli zdravstva kot dejavnosti in zdravnikov kot ljudi, ki so nepogrešljivi za naše zdravje, nehote odpirajo mnoga razvojna vprašanja ter dajo misliti sleherniku, kako naj poskrbi za svoje zdravje v prihodnje. Nič novega ni v našem spoznanju, da si v prihodnje od naših zdravnikov lahko obetamo le vedno več zdravstveno obrtniških storitev medtem, ko bomo morali za ostale tegobe in težave poiskati pomoč v drugih dejavnosti. Konkretno bi to mnenje najlažje pojasnila na primerih. Ko sem bila v neki danes neželeni preteklosti, članica organa za upravljanje zdravstvenih ustanov, so prijazni zdravniki vedno zagovarjali in mnogokrat tudi predlagali razvoj novih dejavnostih v zdravstvenih zavodih, posebno takih, ki bi zdravniku omogočale res popoln vpogled v stanje telesnega organa, ki bolnika muči, mu omogočili vpogled v širjenje ali zmanjševanje bolezni ter zagotovili popolno diagnozo. Danes je tehnološko in tehnično to že možno toda zdravstveni zavodi okoli nas tega v pretežni meri ne organizirajo po vsebini in obsegu kot bi bilo potrebno. Ker bolniki pač to potrebujemo so pred leti začeli nastajati zdravstveni s. p. ali d. o. o. po vsej državi. Danes ultrazvok lahko opraviš takoj kjer koli v državi pri omenjenih gospodarskih inštitutih za plačilo, medtem ko v zdravstvenem zavodu čakaš na isto storitev leto dni. Kdo in na podlagi česa, predvsem pa zakaj je odločil, da se donosne storitve ultra zvoka ne bodo več razvijale v zdravstvenih zavodih? Menda je dovolj jasno povedano, da je ta odločevalec pač prvi rušil javno zdravstvo in storitev odtujil od solidarnosti. Danes skoraj ni zdravstvene storitve, ki ne bi bila nudena tudi na prostem delovanju trga tako v državi kot v Evropski uniji. Financer zdravstvenih storitev, ki zbira solidarnostna sredstva pa pač po metodah dela, ki prevladujejo v politiki in gospodarstvu, izbira storitve, ki jih ne bo plačeval, ki jih bo plačeval v tujino, določa cene zdravstvenim storitvam in zagotavlja le še kar močno oskubljeno »košarico javnih zdravstvenih storitev«. Prognoza take ne kompleksne medicinske oskrbe je predvidljiva. Ob enakih kriterijih zbiranje solidarnostnih sredstev se bo boj za njihovo razdelitev razvil v vse oblike svobodnega delovanja trga, ki vključuje v celoti konkurenco z vključno korupcijo, silo močnejšega in dvigovanjem cen medtem ko zniževanja cen pri nas na trgu skoraj ne poznamo razen če se zateče ponudnik v oseben ali reden stečajni postopek. Generacije, ki prihajajo se imajo za zmedo v zbiranju sredstev in nakupu zdravstvenih storitev zahvaliti politikom in poslancem naše nebogljene Slovenije, ki v več kot tridesetletnem obdobju ni poskrbela za normalne razvojne možnosti javnega zdravstva, slonečega na solidarnosti.

Obstaja čudovita literatura o tem, kakšno zdravstvo bodo imeli prihodnji rodovi, če bodo naložbe usmerjali v realizacijo dosežke tehnologe in tehnike v medicini. Med drugim naj bi v prihodnje s prehrano vsak sam sebe zdravil in kot je že razvidno po reklamah v medijih in policah trgovin, imamo že 6000 prehranskih dodatkov, vitamine,… Že v osnovnih šolah naj bi začeli pridobivati znanje o prehrani, ki preprečuje določene bolezni. Celo zdravil v sedanji ponudbi naj bi okoli leta 2050 že dobivali skozi hrano. No, nič hudega, če se uvajanje novosti podaljša za kakšno desetletje, vsekakor ni dvoma, da bosta tehnika in tehnologija napredovali in prav na področju zdravstva bodo spremembe fantastične, nanje se usmerjajo novi šolski programi, tovarne z visokimi donosi in, upajmo, tudi naše univerze.

Koncept Osamosvajanja slovenskega zdravstvenega sistema (Delo 6. 4. 2024), če ga je kdo sprejel kot svojo delovno obvezo, naj predlagatelji dopolnijo še z organizacijskimi ukrepi, ki bodo zdravstvu na Slovenskem zagotovil dolgoročna in stabilna vlaganja v razvoj.

Kako pa vi skrbite za lastno zdravje družinskih članov?

Slovenija in slovanstvo, 28. april 2024

Češki umetnik Ludvik Kuba iz druge polovice 19. stoletja, je znan kot eden izmed predstavnikov češkega realizma. Bil je slikar in ilustrator, ki je ustvarjal predvsem portrete, pokrajine in še žanrske slike. Njegovo delo je pogosto prežeto z ljudskim življenjem, narodnimi običaji in češko kulturo. Bil je del skupine umetnikov, ki so delovali v Pragi in so bili znani kot Mánes Union of Fine Arts, kjer so se zavzemali za češko in slovansko narodno umetnost. Kuba je bil tudi pomemben ilustrator slovanske literature, njegove ilustracije pa so prepoznavne po svoji bogati podrobnosti in občutju za življenje.

Pred sto šestdesetimi leti je veliki ljubitelj slovanskih narodov Ludvik Kuba kar 45 let potoval od dežele do dežele, beležil ljudske pesmi in drugo folklora slovanskih narodov, noš in običajev. Ponaša se s pisnimi stvaritvami, slikami ter risbami in je avtor več knjig iz tega področja. Ljubitelj slovanskega izročila je o slovanstvu objavljal članke in izdal o tem zbirko z naslovom Slovani v svojih pesmih.

Častitljivi proučevalec Slovanov je koncem osemdesetih let 19. stoletja, potoval tudi po Sloveniji, ki je bila sestavni del Avstro-Ogrske monarhije. Naučil se je dovolj slovenščine, da se je sporazumeval s podeželjem, v sodelovanju s knjižnicami in slovanskimi ustanovami po mestih pa je lahko uporabljal nemščino pa tudi češčino, saj so možje kot vojaki služili po vsej monarhiji in se tako naučili tudi nekaj jezika kraja, kjer so vojsko služili. Sam je zapisal, da so mu bila odprta vsa vrata in da je občutil veliko naklonjenost Slovencev do Čehov kar je razumljivo, saj se je takratna slovenska inteligenca šolala največ na Češkem. Kuba je na slovenskem sodeloval s pomembnimi osebami, ki so mu pomagale premagovati jezikovne ovire in zbirati gradivo o ljudskih pesmih ter kulturnih običajih Slovencev. Za njegovo slovensko zbirko danes skrbi Glasbenonarodopisni institut pri SAZU.

Med nami je danes malo vedenja o slovanstvu, še manj pa o ljudeh, ki so ustvarjali kot Slovani čeprav danes štejemo v to skupino narodov Rusijo, Ukrajino, Poljsko, Belorusijo, Češko, Slovaško, Srbijo, Hrvaško, Bolgarijo, Slovenijo, Severno Makedonijo, Črno Goro ter Bosno in Hercegovino. Slovani imajo svojstveno zgodovino in kulturo, govorijo različne jezike in posamezni narodi so tudi razvili svojo politiko ter različne družbene sisteme.

Slovanski svet je raznolik ter bogat in, gledano zgodovinsko, je imel pomembno vlogo pri oblikovanju evropske kulture. Prisoten je od zgodnjega srednjega veka kot sestavni del različnih cesarstev in kraljestev. Slovani so širili krščanstvo in kulturne izmenjave. Danes ima vsaka država Slovanov svojo edinstveno kulturo, zgodovino, tradicijo in identiteto pogosto povezane s specifično geografsko lego, gledano politično pa je slovanski svet danes razdeljena na več držav s političnimi sistemi, gospodarskimi izzivi in mednarodnimi odnosi. Ene od slovanskih držav so v Evropski uniji, druge so samostojne, nekatere pa si za samostojnost šele prizadevajo. Slovanstvo je pestro in živo, dejstvo pa je, da se sooča s političnimi napetostmi, gospodarsko neenakostjo, jezikovnimi ter kulturnimi razlikami kot tudi z različnimi globalnimi vplivi. Je pa vpliv slovanskega sveta na Evropo in svet pomemben del svetovne kulturne krajine.

Spomin na ljudi, ki so svoje življenje posvetili kulturi slovanstva kot na primer Ludvik Kuba, je pomemben prispevek k kolektivnemu spominu Slovanov v celoti.

Poznate slovanstvo?

Ja, Evropski uniji, 27. april 2024

Priznam, da sem obremenjena z volitvami v organe upravljanja Evropske unije (EU), ali bolje rečeno, rada bi se dokopala do dejstva, ali bi bili brez EU boljši, gospodarsko uspešnejši in imeli boljše pogoje za življenje in delo. Iščem razumne komentarje profesionalcev, ki imajo boljši vpogled v učinke dosedanjega skupnega poslovanja in oprla se bom kar na spoznanja prof. dr. Mojmir Mraka, ki sam sodeluje v oblikovanju skupnega finančnega poslovanja in je član Strateškega sveta za makroekonomska vprašanja pri predsedniku Vlade. Če ste slučajno prezrli nedavni intervju z njim, ga prosim poiščite in preberite.

Dr. Mrak ne ocenjuje za najuspešnejše dosežke Slovenije v EU samo ekonomske pokazatelje, ki so seveda bila ugodni in so razbremenili preveliko naslanjanje Slovenije na dolžniške vire financiranja. S hitrim prevzemom evra se je zmanjšala izpostavljenost tolarja pritiskom zunanjih denarnih trgov, zmanjšala so se tečajna tveganja izvoznikov in kljub finančni krizi v preteklem desetletju zgubljenih priložnosti smo že dosegli 90% evropskega BDP na prebivalca. Med zgubljene možnosti štejemo predvsem izogibanju naložbam v zdravstvo, produktivnost, digitalizacijo, zelene prehode in referendumski pokop pokojninske reforme. Vse to nam je zniževalo boniteto in dražilo dostop do finančnih trgov. Med večje dosežke v zgubljenem preteklem desetletju pa lahko priznamo program Erasmus, ki širi možnosti strokovnega sodelovanje s svetom. Posledic naložb v klasične infrastrukturne projekte v prihodnje ne bo možno nadoknaditi, ker bo Slovenija prisiljena vlagati v varnost in lastno orožarsko industrijo. Na povsem nov način upravljanja svetovne ekonomije EU še ni dobro pripravljena saj je njen trg odprt bolj kot drugi. Reševanje ekonomskih teme v EU se bo upočasnjevalo zaradi vlaganj v lastno varnost in migracije, ki se bodo povečevale zaradi vojn in podnebnih sprememb okoli Evrope. Zastoji v razvojni politiki EU se pričakujejo tudi zaradi nove sestave njenih organov upravljanja in vsaj pol leta bodo potrebovali, da bodo razvojni ciklus unije zopet zagnali v danes še neznano smer. Dobro bi bilo, da bi EU dala prednost urejanju konkurenčnosti, notranjemu trgu, povečanju investicij in fiskalni problematiki. Dr. Mrak meni, da bo v novih razmerah unije Slovenija morala poskrbeti za dolgoročno javno-finančno vzdržnost. Zanimivo pa je da doktor tako kot vsi mi, ocenjuje za dobro, da je Slovenija zopet v sestavu evropskega gospodarstva, kulture in politike, da so prilivi iz proračuna EU omogočili Sloveniji višjo stopnjo gospodarske rasti, nemoteno delovanje na skupnem trgu in da je omejevalo samovoljo politikov v naši državi. Grenak priokus sodelovanje Slovenije z EU pa daje občutek, da bi možnosti, ki nam jih je EU nudila lahko bolje izkoristili kot smo dejansko jih.

Moji morebitni sledilci se bodo spomnili, da sem v marsikaterem blogu približno taka mnenje podajala tudi sama, izhajajoč predvsem iz pridobivanja in porabe evropskih sredstev v lokalnih razmerah pa tudi v državnih. Pobude državljanov se v naši državi ne proučujejo zato najbrž tudi opozorila dr. Mraka ne slišijo prava ušesa. Je pa najbrž tudi res, da smo kar veliko časa potrebovali za spoznanje kako sistem EU deluje in še več za premislek, kje bi nam najbolje služil in kako se moramo organizirati, da bomo pripravili mednarodno sprejemljive dokumente. Ko smo poslušali komisarko Violeto kaj vse EU financira, smo se šele odločili za sodelovanje seveda preko pristojnih organov v državi, kar je spet zahtevalo organizacijsko in strokovno prilagoditev. Marsikdo ni zmogel procedur ob razpisih, zagotoviti lastne finančne udeležbe, zbiranje dokazil ali dopolnjevanje zbranega gradiva. Nenehno se učimo!

Sodelujete v pridobivanju evropskih sredstev?

Upor, 26. aprila 2024

Po mnenju umetne inteligence je upor skupek dejanj, s katerimi ljudje izražajo svoje nezadovoljstvo ali nasprotovanje določenemu stanju, politiki, praksi ali oblasti, ki se manifestira s protesti, stavkami, demonstracijami, nepokorščino, političnimi kampanjami, civilno neposlušnostjo in celo z oboroženim bojem. Upor običajno organizirajo politične stranke, sindikati, nevladne organizacije ali druge oblike združevanja. Razlogi za množičen upor narodov so običajno nepravičnost, pomanjkanje možnosti, represija, ekonomske težave, socialne neenakosti, pacifizem, moralna načela, humanitarne posledice, politika in strategija, osebne izkušnje ali moralni aktivizem Odpor proti vojnam je posledica moralnih, etičnih, humanitarnih in političnih prepričanj ter izraz želje po mirnem in pravičnem svetu.

Slovenski narod se je leta 1941 znašel v vojaški represiji fašistov ne da bi bil česar koli kriv in vsak prebivalec se je moral sam opredeliti ali se bo takemu stanju uprl ali pa bo z njim sodeloval. Neznosno je bilo to stanje za vse, velika večina je odšla v ilegalo in gozdove, nekaj špekulantov je ustvarilo paravojaške organizacije, verniki pa so marsikdaj poslušali svoje voditelje. Tu nimam prostora, da bi opisovala strahotne posledice, odpor do takega stanja je rodil upravičen upor večine, ki je morala sprejeti vse oblike boja za obstoj v vojnih razmerah. To so dejstva, ki jim danes oponirajo predvsem potomci neudeležencev v uporu in maščevalnost tistih, ki so bili na napačni strani ali pa se jim je v vojnih razmerah zgodila vojna krivica.

Jutri bo Dan upora slovenskega naroda in danes zvečer bo državna proslava. Moja misel je pri tistih, ki se je ne bodo udeležili iz kakršnega koli razloga. Partizani so pomrli, mi njihovi potomci smo se ukvarjali z materialnimi povojnimi težavami in zanemarili njihove ideje, želje, cilje, vizije… spomnim se skladatelja Radovana Gobca, kako ga je prizadelo obdobje v katerem so se tudi javno, brez sramu ali moralnih pomislekov začeli sistematično častiti simboli posameznikov, ki se uporu niso pridružili. Dobili smo zakonodajo, pisano na čelo posameznikom, zakonodajo, ki jo še vedno ne moremo prilagoditi napredku, tehnologiji in mišljenju sodobnega sveta. Danes smo na to že navajeni in nimamo volje do upora proti akcijam in strahovom, ki jih celo nekatere današnje politične stranke samovoljno promovirajo ali načrtno pripravljajo. Pomislite samo na javne pozive k osebni oborožitvi vsakega državljana, na odkrito blokiranje dela Državnega zbora, na neznane vire financiranja promocije proti zakonito izvoljenim organom oblasti in še mnogo drugega. Koliko na to vplivajo nove tehnologije informiranja ali novinarska srenja ni znano, po kakšnih pravilih in standardih ta deluje pa tudi ne. Prišlo je v navado, da se vse obeša na ramena premiera, ki ga iz ene strani obremenjujejo nedelujoči organi upravljanja države, na drugi strani pa oblastneži brez pooblastil volivcev, ki dajo jasno vedeti, da se bodo na premierski stol povzpeli za vsako ceno, z milo ali silo.

Dragi moji, smo v Varnostnem svetu in soupravljamo svet, smo v Evropski uniji torej soupravljamo Evropo, baje nas ocenjuje Švica za drugo Švico, nimamo pa volje, da bi iz upravljanja države odstrani enega samega človeka, kar dokazuje, da demokracije pri nas ni. Utihnila je celo Spomenka. Prav za prav je upornost značilnost mladih, tistih, ki se šolajo po novih programih in bodo v gospodarstvu povečevali produktivnost ter naložbe, zmogli bodo tudi upravljati NEK-2 in srčno upamo, da bodo pripomogli k razvoju dovolj uporniškega duha v državi, da bo ta ljudem zagotovil mir.

Kaj pa vi menite o uporu?

Rastoča knjiga nas združuje, 25. april 2024

Tam nekje v začetku devetdesetih let preteklega stoletja me je očarala ideja, ki jo je moj kolega in njen iniciator Janez naslovil Rastoča knjiga. Pomagala sem mu, da se je ideja uveljavljala v lokalnem in v državnem okolju. Poskrbela sem za registracijo društva, kaj kdaj napisala, sodelovala v organih društva, obiskovala prireditve in podajala nešteto predlogov, kako bi okrepili gibanje Rastoča knjiga. Moja bolj tehnična pomoč, je morda kaj pomagala ali pa tudi ne, dejstvo je, da sem še vedno povabljena na slovesnosti, ko se odpirajo nove Rastoče knjige ali obstoječe razširjajo in dopolnjujejo. Zanimivo je, da idejo Rastoče knjige širijo predvsem šole ter lokalne skupnosti Štajerske, Prekmurske, Dolenjske in Bele krajine ter Ljubljana, ki ima le v Severnem parku spomenik Deklica z Rastočo knjigo in predstavitev Rastoča knjiga sveta. Janez je pridobil k sodelovanju Državni svet, SAZU, NUK, Agencijo za knjigo, Sklad RS za kulturno dejavnost in Mestno občino Ljubljana. Predsednik republike je Janezu podelil ustrezno priznanje za projekt Rastoče knjige. Pred nedavnim je delovalo 84 Rastočih knjig

Osnovna šola Drska je pred desetimi leti ustanovila svojo Rastočo knjigo z namenom, da raziskuje svoje šolsko okolje in se povezuje z institucijami, ki jih šola potrebuje. Vsako leto se njihova Rastoča knjiga obogati z nekim novim spoznanje, ki ga simbolizirajo z določeno črko v abecedi. Letos so izbrali črko S in pripadajoče geslo »Čas je za sodelovanje«. Učenci novinarji so v posebni publikaciji opisali obiske posameznih razredov v institucijah, ki jih pri potrebujejo pri svojem učenju in pri pridobivanju splošnih znanj. Drugi razred je obiskal Knjižnico Mirana Jarca in se tam srečal z ilustratorko Bartolj. Nek drug razred je obiskal Razvojno izobraževalni center in spoznal potek dialoških srečanj. Starejši letniki učencev so si ogledali Olimpijski center. V Dolenjskem muzeju so učenci ustvarjali kopije arheoloških najdb, v Domu starejših občanov so priredili koncert in stanovalce razveseljevali z voščilnicami ter manjšimi darili. Ne enkrat so se pridružili Pohodniškemu društvu in se povzpeli na Kum ter nekatere pohodniške postojanke na Dolenjskem, v Beli krajini in drugje. V Mojstrski delavnici Valvasor so spoznavali ročno izdelavo papirja, v Društvu za razvijanje prostovoljnega dela spoznali Dnevni center za otroke. Pri Društvu upokojencev so izdelovali rože iz krep papirja. Nauke vzgoje za humanost so pridobivali na Rdečem križu, v Varstveno delovnem centru so se družili z invalidi in v Vrtcu Pedenjped so spodbujali sodelovanje med vrtcem in šolo. Poklice v zdravstvu so spoznavali v Zdravstvenem domu, zdravilna zelišča v Zeliščni kmetiji Kočevar in koristnost čebel v Zavodu Čebela. Ustvarili so nove prijateljske vezi z OŠ Koseze in spoznali službe pomoči. Tudi zaplesali so pod vodstvom Majde Nemanič in imeli skupne glasbene vaje svojega benda z glasbenikom Markom Pezdircem.

Bogato, vsestransko sodelovanje učencev OŠ Drska z dejavnostmi v šolskem okolju je zagotovo pomemben del osnovno šolskega splošnega izobraževanja. Zdaj je potek splošnega izobraževanja vpisan tudi v njihovi Rastoči knjigi kot napotilo bodočim učencem in to je osnovni namen obstoja Rastočih knjig po naših šolah. Sodelovanje med procesom izobraževanjem in praktičnim življenjem spodbuja zanimanje za poklice in usmerja mlade v raziskovalno delo. Povezuje generacije, ki Rastočo knjigo pišejo, povezanost teh pa je najustreznejša oblika spodbujanja interesa mladih, da sodelujejo pri odločanju o prihodnosti okolja v katerem živijo pa tudi stimulans, da svoje zamisli prenašajo pokrajinam in državi. Mlad človek se pač mora nekje konkretno poučiti, kako naj vstopi v soodločanje in na kakšen način naj podaja zamisli, zanimive za večino. Naj vam Rastoča knjiga odpira vpogled v širni svet!

Poznate Rastočo knjigo OŠ vašega osnovnošolca ali dijaka?

Mladost zrelih let, 24. april 2024

V mojem mestu je industrijska multinacionalka, ki svoje proizvode pošilja na vse celine, gradi tovarne po svetu, je informacijski center za zdravnike, ki nam predpisujejo zdravila, zaposluje ogromno ljudi različnih narodnosti, političnih nazorov in barve kože, posebno pozornost posveča bolnim dojenčkom ter starim ljudem in še bi lahko naštevala. Vodi jo zdaj ne več rosno mlad diplomiran ekonomist, naše gore list, ki se sam ravna po najvišjih svetovljanskih standardih, sprejema odlične odločitve, se zaveda družbene odgovornosti in je vzor dobre poslovne internacionalne prakse. Tako kot vodja se tudi zaposleni primerjajo po učinkih svojega dela le z najboljšimi na svetu, z odličnimi in svetovljanskimi strokovnjaki in industrijskimi velikani sveta. Krasi podjetje in zaposlene humanitarnost, kultura, šport in znanje. Učinki njihovega delo so seveda ravnanju primerni, visoka kakovost izdelkov za širok spekter zdravljenja, zaupanje delničarjev in nadpovprečna nova ustvarjena vrednost.

Vedno pa ni bilo vse samo dobro, bilo je veliko različnih vrst sitnosti od oskrbe z devizami do sprejema pri zdravnikih. Takrat so tovarno upravljali trmasti in vztrajni ljudje, ki so imeli dovolj volje, da so pridobili naklonjenost imetnikov znanja po svetu ter upravljavcev denarja, eksport-importa in oblasti v državi. Vsak je moral poprijeti za vsako delo, ki ga je bilo potrebno opraviti, ds ne bi izgubili ugodne prilike za rast in razvoj naložb ter širjenje ponudbe na trgu. Pomembna je bila sloga, zaupanje v lastne sposobnosti in doseganje dogovorjenih ciljev. Ko so se zgradili nepogrešljivi objekti, odprli trgi v vzhodni Evropi in bile prepoznane sposobnosti domačega znanja, se je tovarna spreminjala v visoko donosno podjetje, postajala želena v okolju in v državi ter sposobna prevzemati državljansko odgovornost.

Današnja multinacionalka ni primerljiva z nekdanjo, ki je marsikdaj šele odkrivala morebitne svoje priložnosti, se ukvarjala z različnimi dejavnostmi in dostikrat reševala problematiko nezaposlenosti, infrastrukturo in podobne dejavnosti, za katere danes skrbi država. Skupno pa jima je zagotovo zaupanje v znanje in sposobnosti mladih, ki so in še vedno prevladujejo v nenehnem iskanju boljših priložnosti in kakovostnejših učinkih v delovanju in poslovanju celotnega podjetniškega sistema.

Pišem o Krki d. d., ki je sinoči s slavnostno akademijo v Novem mestu proslavila svojo sedemdeseto letnico. Bila sem počaščena, da so me povabili na ta slavnostni dogodek saj sem v njeni razvojni fazi v njo vložila svojo mladost in bila zato od nje neštetokrat nagrajena s posebno pozornostjo. Skoraj za večino starejših in starih na slavnostni akademiji, je bilo mojega kova, zato nam je akademija pomenila več kot slovesnost. Dala nam je vedeti, da je bilo delo naše mladosti koristno in potrebno, da so cilji doseženi in zato odprte neštete možnosti trajnostne rasti za »Živeti zdravo življenje« vseh ljudi na svetu.

Današnjim rodovom v Krki d. d. se seveda zahvaljujemo za visoke donose saj se zavedamo, da brez njih ni razvoja, ni blaginje in napredka. Toda bolj kot to občudujemo vašo odprtost do šibkejših in ogroženih, vzornega obnašanja do države, širjenja pozitivne energije med različnimi narodi ter kulturnega in svetovljanskega ponašanja. Želimo si, da bi vas posnemali vsi v upravljanju gospodarstva in države.

Lepota čistih plemenitih duš, lepota kreposti obstane!

Kako pa vi ocenjujete vlogo in pomen Krke d. d.?

Espejevci, 22. april 2024

Vsaj petkrat sem že pisala o tem, da naš Državni zbor (DZ) z ničemer ne nakazuje, da svoje delo opravlja sistematično in v skladu s potrebami države ter prebivalstva. Nisem še zasledila, da bi DZ objavil kakršno koli analizo v čem in kje je obstoječa zakonodaja zastarela, problematična ali škodljiva in jo je potrebno prilagoditi sodobnim potrebam. Njegove prioritete obravnav in uveljavljanja novitet niso objavljene. Ker vsega tega naši informatorji in novinarji ne podajajo seveda ne morem biti konkretna v predlaganju sprememb. Zagotovo pa lahko trdim, da je tu srž problema, da se v moji domovini lahko množično dogajajo škodljiva dejanja. Poglejmo nekaj eklatantnih primerov, ki proizvajajo revščino, slabo voljo in nejevoljo.

Prekarno delo omogoča množično grobo izkoriščanje zlasti materialno neustrezno preskrbljenih. Njihove dolžnosti in ceno njihovega dela določa najemnik, pravice pa zakon. Kje in v čem se oba dopolnjujeta oziroma razhajata in zakaj? Področje je za mlade prekarce življenjska preizkušnja, saj je povratek v študij največkrat nezanimiv oziroma izjemno težak ker se je pač časovno oddaljil. Zgubljamo v izobraževanju, njegovi kakovosti in študijskem času. Kdor ni prekarc dela istočasno več magisterijev ali fakultet.

Že nekaj let se objavljajo izkušnje o škodljivosti espejev brez katerega danes skoraj ni državljana. Da so univerzitetni učitelji espejevci ni nobena novost, da pa se po tej poti izogibajo transparentnosti svojih prihodkov so napisani že romani. Očitno DZ ne pade na pamet, da bi pričel postopek sprememb. Res je, da so bile prve espejevke snažilke, ki so jih »varčni« lastniki podjetji najprej brisali iz plačilnih list. Danes so mediji polni novic o tem kako ti s. p. delujejo, praviloma novice opozarjajo na njihovo neučinkovitost, pomislite samo, da imamo v kulturi 26000 (?) s. p. večina brez ali z minimalno prodajo. Družba jih je samo odrinila, da ne bi bili brezposelni. Kdaj bo DZ prepoznal probleme in jih prioritetno reševal. Je afera ustavnega sodnika pomembna ali je pomemben neustrezen sistem?

Nenehni predlogi političnih strank, ki se morajo uvrščati na dnevni red DZ po datumu vložitve je še hujši anahronizem kot s. p. kaj šele paket 32 zakonov, ki ga je DS sprejel kot samoumevnega ne glede na to ali je narodu potreben, koristen ali škodljiv. Kako bi na tak način postopali doma, vaš dom bi bil zagotovo ruševina ne pa pribežališče.

Ne bom več naštevala primerov, saj itak DZ niti ne opazi predlogov, pa če so še tako ustrezni in narodu potrebni. Ne vem kdo stoji za konopljo ali evtanazijo, bolje pa bi bilo v DZ prioriteto določiti za ukrepe v javnem zdravstvu, zagotovitev normalnih pogojev dela v državni in lokalni upravi, ustanovitvi pokrajin, pocenitvi stanovanj in še mnogih drugih v nebo vpijočih zadevah.

Imamo profesionalce, ki od časa do časa povedo prave in koristne predloge toda DZ zgleda da ne zanimajo kot na primer predlogi za ustreznejše kadrovanje v Ustavnem sodišču. Koga DZ čaka, zakaj vse obveznosti bremenijo predsednika vlade, zakaj ga ne razbremenijo z armado svojih svetovalcev, predvsem pa s profesionalci vseh strok. Zakaj DZ ne sprejme kriterijev za določanje prioritet obravnave posameznih zadev glede na njihovo pomembnost za blagostanje naroda? Zakaj se premier pusti izsiljevati? DZ je v upravljanju države izjemno pomemben ne zaradi protokolarnega reda ampak zaradi pravočasnega prepoznavanja pravih problemov naroda.

Kako pa vi gledate na problematiko naše zakonodaje?

Vozači, 22. april 2024

Ko sem bila dijakinja sem se 5 let uvrščala med vozače. Vsak dan, razen v nedeljo, se nas je na moji železniški postaji zbralo ducat meni enakih, ki smo se na zadnjem vagonu vlaka pridružili novomeškim študentom in potem na vseh petih postajah pridobivali nove. Od postaje do gimnazije je bilo 2 km in kolona kakšnih 60 dijakov je vsako jutro in v vsakem vremenu romala proti gimnaziji, pridružili pa so se še kolesarji iz okoliških vasi. Bilo je veliko radosti in veselja med vozači, bilo pa je včasih tudi grozotno. V dežju smo bili premočeni, pozimi nas je zeblo ne vprašajte kako, velikokrat se nismo najedli, mnogokrat so nas zunanje razmere prizadejale, da se nismo mogli skoncentrirati kot na primer v primeru, ko je po železnici romala armada v zaščito Trsta v coni B ali ko vlaka ni bilo zaradi snežnih zametov kar tri dni in podobno. Možki del dijakov je za izredne razmere celo gradil hiško v krošnjah Meniške hoste.

Vse to mi hodi po glavi ko berem, da je danes v Sloveniji kar 110000 vozačev. Verjamem, da si to ne morete predstavljati, tudi sama ne vem, kaj naj si mislim. Vse to, kar smo doživljali dijaki-vozači, doživlja vsak dan tudi teh sto deset tisoč današnjih vozačev v nekoliko modernizirani obliki. Železnica je verjetno v drugem planu ker se največ ljudi vozi z lastnim avtomobilom, iz Mokronoga najprej po lokalni cesti, nato po avtocesti, nato po mestnih ulicah in končno po poteh, da najde parkirišče. Tovarne v mojem mestu so okrog in okrog obdane z parkirišči, kot da bi imele obrambni zid. Ljudje prihajajo na dnevno delo celo iz tujine, da Ljubljančane, Posavce in Žužemberčane sploh ne omenjam. Tam v Krakovem gozdu se Posavci srečujejo z odhajajočimi na Hrvaško, Belokranjci na Vratih Gorjancev z tistimi, ki gredo v Beti, v Višnji gori pa se veselo nasmihajo drug drugemu zaposleni v Krki, ki na primer iz Škofljice preje pridejo v Krko v Novem mestu kot v Krko na Dunajski. Imamo malo možnosti vplivati na te utečene tokove. Poganjajo jih želje po slavi, boljšem zaslužku, mikajo oblasti in podobno. Z lastnim avtomobilom, ki ga vsak kar rad vozi, je želje možno uresničevati, na misel nikomur ne pade razogljičenje, varovanje okolja, prihranki goriva. Zahtevajo ceste, vsakdan boljše in krajše, parcele kjer jim je življenje všeč, infrastrukturo, zavode in javna podjetja od šol do gledališča in odpadkov. Kapo dol pred tistim, ki je zavpil, da Trška gora ne more biti mesto, da se bodo domovi morali umakniti vinogradom, da je treba zaščititi zemljišča in poskrbeti za samooskrbo. Da bi se vozili z javnim prometom pravite? Kako, postaje so predaleč od doma, da bi šli peš, nimajo parkirišč, primerno velikih čakalnic in postrežbe vsaj s kavo. Zanka je vedno bolj zategnjena, družba v vedno večji zagati, stroka dostikrat nakazuje nemoč.

Neumnost bi bila propagirati v današnjih razmerah rešitev iz preteklosti, pa vendar je treba kaj dobrega le povzemati tudi od tistih, ki jih ne maramo več. Dejstvo je, da so interesne skupnosti krepile pokrajino in lokalni razvoj, dejstvo je tudi, da so obrati vodilnih podjetji omogočali zaposlitve v bližini doma. Zakaj tega ne bi omogočali danes in ne silili ljudi v nevarnosti cestnega prometa ter danes neustreznega javnega prevoza. Pomislite, da vsaka dan presedite v avtomobilu po dve do tri ure, da ste v nenehni napetosti, da vas doma čakajo vsa potrebna opravila, da ne morete nekaj minut preživeti v miru,… Mladost se mnogo hitreje utruja v današnjih pogojih življenja in dela, proces zahteva strokovne rešitve in ukrepanje države. Če bi to današnje partije prepoznale kot svojo dolžnost in nalogo, se ne bi ukvarjale z aferami, nedokazljivimi obtožbami in podobnimi škodljivimi izmišljotinami. Jutri zjutraj bo iz jugovzhodne Slovenije 14.047 neprespanih mamic in očijev prebudilo svoje malčke, jih odpeljalo v varstvo in se napotilo na delo v Ljubljano. Srečno pot moji dragi!

Ste med temi 14.047, ste zadovoljni?

La Boheme, 21. april. 2024

Zdaj smo že utečena ekipa, ki si vsaj parkrat na leto privošči ogled reprezentativne predstave v enem od gledališč v naši državi. Ekipo sestavljajo fantje, ki poskrbijo, da se mami, obe babici in tetka dobro počutijo na gledališki predstavi. Prevozi, primerna oblačila, kavalirstvo, šampanjec, garderoba, gledališki list in vse ostalo dobimo ženske servirano in podarjeno z največ dobre volje mož, vnukov in sina. Res prijetno.

Pred predstavo La Boheme sem opozarjala, da to opero ne bomo samo gledali ampak bomo predvsem poslušali prelepo Puccinijevo muziko. Veliki mojster italijanskega verizma in realizma je s svojimi deli ustvarjal novo zvrst opere. V njegovih delih ni kraljev in kraljic, imaginarnega sveta in sveta oblasti. So samo običajni ljudje s svojimi dobrimi in slabimi navadami, vsakdanjimi problemi preživetja in neštetimi poskusi, da bi materialno in duhovno obogatili svoj vsakdan. Veristična opera pomeni upor proti dotedanji romantični in mistični operi Wagnerjevega kova. Začetnik nove smeri je Mascagni, sledil mu je Leoncavalla in nato nastopi Puccini z Manon Lescaut, s katero je dosegel prvi uspeh.

Koncem devetnajstega stoletja je bilo boemstvo sinonim za brezskrbne in umetnosti predane mlade ljudi, ki so pogosto živeli siromašno in v neskladju s sočasnimi družbenimi normami. Puccini je življenje boema sam izkusil in je zato zgodbe Henrya Murgerija o boemih razumel in prevzel kot libreto za svojo opero La Boheme, ki je nastajala pod budnim očesom založnika Ricordija in je praizvedbo doživela v Torinu pod taktirko Artura Toscaninija.

Puccinijevo La Boheme zaznamuje izrazito poetična glasba. Prizori med Mimi in Rudolfom so uglasbeni z liričnimi frazami, celotna opero preveva tipično francosko vzdušje. Zgodba pa je zelo preprosta. Mimi je bolna vezilja zaljubljena v pesnika Rudolfa. Živijo v mrzlem podstrešnem stanovanju, nimajo denarja saj pesmi in vezenine ne kupuje nihče. Včasih jim pomaga Musette tako, da pridobi naklonjenost kakšnega premožneža, ki plača zabavo. Rudolf je zelo ljubosumen, Mimi tudi zato trpi, njena bolezen pa je vedno hujša. V zadnjem dejanju v prisotnosti svojega dragega, njegovih prijateljev in Musette. Mimi umira dolgo saj ponazarja umiranje mladosti njenih življenjskih sopotnikov.

Puccini je v tej operi ustvaril čudovito glasbo, ki se preliva iz dejanja v dejanje. Najbolj sta prepoznavni ariji Kot led je ta ročica, Vse kliče me Mimi, a zakaj ne vem ter duet v zaključku prvega dejanja. V drugem dejanj dominira Musette s svojimi arijami in dueti. Glasba tretjega dejanje je občudovanja vredna v prepletanju melanholičnega dueta Mimi in Rudolfa s prepirljivim duetom Musette ter njenega Marcella. V turobnem zadnjem dejanju se nekateri akordi prvega dejanja ponovijo in dopolnjujejo. Glasba sledi umiranju vendar po smrti Mimi oživi kot olajšanje in kot začetek nečesa novega, boljšega. Scena se prilagodi temu optimizmu kar pomaga razumeti Boeme in njihovo življenje.

Puccinijeva glasba je dopadljiva, premaga gledalčeva čustva, gospod poleg mene si je brisal solze. Moja skupina je potrebovala kar nekaj časa, da je iz melodioznega vzdušja prešla na ulico. Hlad umiranja Mimi nas je spremljal do doma. Ljubljanska opera ima sicer skromne možnosti za uprizarjanje velikih del, vendar je La Boheme podala odlično tako glasbeno kot igralsko. Predstava nas je duševno obogatela in nam dala misliti.

Peljete svojo družino kdaj v opero?

Zagate novinarjev, 20. aprila 2024

Danes se veliko govori in promovira neodvisnost, objektivnost in avtonomnost novinarjev katerih poslanstvo naj bi bilo pravilno in pošteno informirati javnost zlasti o upravljanju države. Gledam oglase v reviji luksuznega izgleda podjetja Eko sklada, Telekoma, graditelja cest in podjetnika s koncesijo za javno dobro. Ne bi opazila teh javnih sredstev usmerjenih v revijo, če v njej odgovorni urednik, uredniki in novinarji ne bi objavili nenavadnih prispevkov. Dobro, to je moje osebno mnenje in mnenje moje sredine, za javnost pa bi profesija, to je novinarska srenja, morala podati avtentično razlago in oceno.

Poglejmo nekaj sklepov in zahtev odgovornega urednika:

… so nam predstavili še nabor najbizarnejših likov… za evropske volitve

… prelomni moment, ki bo zagotovo imel svojo težo pri odpravljanju najbolj nesposobne, koruptivne in na splošno škodljive vlade.

… amaterskih politikantov brez kančka odgovornosti do naše skupne prihodnosti

82,0% korupcijskih afer aktualne Vlade v medijih ni niti konkretiziranih niti dokazno posredovanih javnosti

Kdaj lahko odgovorni urednik trdi ali potrdi, da je nekdo najbizarnejši, da je nek moment prelomni, vlada koruptivna in splošno škodljiva, brez kančka odgovornosti?

Se sme v menijih ljudi smešiti in žaliti? Na primer

Že nekaj časa se zdi, da so ji všeč »zrelejši« moški.

… pogleduje za vodjo stranke Glas ljudstva

… strastna romanca splavala po vodi

Je to osebno artikuliranje običajno za novinarsko poročanje in ocenjevanje neke strokovno kompetentne ženske? Lahko bi se tudi vprašali ali boste novinarji prihodnje posvoji naziv konkurbina za partnerico vsakokratnega aktualnega predsednika vlade.

Ekonomsko svobodo v Sloveniji opisujejo in prikazujejo vsi mediji vendar vsak drugače. Razpolagajo mediji s kakšnimi dokazili, da ta usiha zaradi socialistične vlade in njene politike, saj socialistične vlade že 30 let nimamo.

Na podlagi česa lahko urednik dovoli objavo, da je neka politična stranka najbolj priljubljena v državi in zakaj dovoli obtožbo za objavo Voice of Europe drugi stranki. Zakaj urednik nekemu gospodu, po moje bi bil lahko moj vnuk, zagotovo pa sin, dovoli izjavo, da je Slovenija razdeljena že od let 1941 in da je izvajala genocid. Zakaj mediji ne komentirajo predloga o preimenovanju trga na katerem se odvija tradicionalni Ljubljanski festival.

Kdaj boste novinarji in vaši odgovorni uredniki verodostojno povedali, kdo je zabetoniran v projektu Stožice oziroma na smetišču Barje, kaj in koliko je nakradel aktualni premier, če je zakaj molčite in če ni kradel, da boste tožnika v medijih poklicali na odgovornost v skladu s svojim Kodeksom.

Naštevanja kolikor hočete, res morate uredniki in novinarji poskrbeti za verodostojnost svojih objav sicer vas ne moremo smatrati za kompetentne in upravičene do cene svojega dela!

Tudi vi opažate resne težave objektivnega informiranja javnosti?

Dami mojega mesta, 19. april 2024

Ko sva pred več desetletji s štiriletnim sinom smučala na Gačah, sem obstala pred neverjetnim prizorom. Po še ne utrjenem smučišču sta se v puhastem snegu prekucnili iz svojih minimalističnih smučk, dve deklici, ki sta komaj shodili. Ko ju je mož tetke Majde, smučarski vaditelj, narahlo odrinil proti dolini sta se po par metrih kar ulegli v sneg in se, prešerno nasmejani, kotalili no njem. Temni deklici v smučarsko pisanih oblačilih, popolna belina snega in zlati sončni žarki so ustvarili nepozabni prizor veselja in sreče ne smo deklic temveč vseh nas v bližini. Bili sta to Leticia in Irena, dvojčici družine Yebuah., ki sem jo na Gačah prvič videla, pozneje pa z njimi marsikaj lepega doživela.

Glasbena šola Marjana Kozine je v sedemdesetih letih preteklega stoletja pokala po vseh šivih. Oblegalo jo je nešteto glasbenega uka žejnih otrok, glasbenih skupin in potreb mesta, da z glasbo popestri slovesnosti. Moj sin je že nekaj let obiskoval pouk violine in tako sem spoznavala vse dobre in slabe strani te šole, ki je imela res požrtvovalno vodstveno ekipo, dobre glasbene pedagoge in programe, ni pa imela prostora, da bi razvijala. Krka je poskrbela za donacijo, ki je omogočila poleg drugih virov financiranja, obnovo prostorov in njihovo prilagoditev potrebam glasbenikov. Glasbena šola je zasedla celo obnovljeno in glasbi prilagojeno stavbo, razbohotila je svojo dejavnost, vključila samostojne glasbenike in ansamble, okrepila in razširila program usposabljanja ter se organizirano pripravljala na ustanovitev simfoničnega orkestra. Ponos mojega mesta je bil neizmeren, prvi nastop orkestra v športni dvorani Marof je bil njen triumf. Zadovoljna publika ni prenehala z ovacijami.

Vse to okoli glasbene šole sem opisovala predvsem zato, ker je bilo v vseh glasbenih pripravah čutiti prisotnost dveh glasbenih učenk Leticie in Irene. Predstavljale so nam vedno neke nove zamisli kot so bile skladbe za soliste, duete, tercete in podobno, cel kup novosti na področju tolkal, ki jih je vedno bolj obvladovala Leticia, solistični nastopi Irene z orkestrom v znani Aleluja,…, bogatitev nastopov s pozornostjo do oblačil, kulturo ravnanja in obnašanja nastopajočih kot umetnikov ne samo kot glasbeni nastop, ki pač mora spremljati dogodek. Simpatični in izjemno delavni ter organizacijsko sposobni učenki družine Yebuah sta nedvoumno nakazovali neštete možnosti za svojo kariero kot za uresničevanje poslanstva in vizije glasbenikov in njihove šole.. Zanimivo je tudi dejstvo, da so se glasbena šola in njeni učenci vse pogosteje znašla v medijih ne samo lokalnih, tudi v Slovenski kroniki, na posnetkih in fotografijah o dogodkih pomembnih za državo. Govorim le to kar sem kot poslušalka zaznavala, ne morem pa pripisovati zaslug posameznikom, toda svežini in preporodu glasbe v Glasbeni šoli Marjana Kozine, so zagotovo v veliki meri pripomogle omenjeni dvojčici.

Kot vsi ljudje sta tudi Irena in Leticia kaj kmalu postali ženi in materi kar pa ni bilo opazno kot ovira za njuno glasbeno in pevsko kariero. Po mestu se je govorilo, da družina dveh umetnic ne zmore šolati, da bo zato poskrbela za Ireno in da se Leticia s tem strinja. Kljub Ljubljani in Salzburgu je Irena bila nenehno na glasbeno pevski sceni mojega mesta, sem je pripeljala svoje kolegice in kolege, tu je pela v še ne izvedljivi operi Marjana Kozine, neposredno smo spoznavali njene sposobnosti, se z njo veselili nastopov v slovenski operni hiši in bili ponosni nanjo, ko je zapela Zdravljico na Prešernovi proslavi v Cankarjevem domu. Kaj vse zmore početi Leticia s tolkali v simfoničnem orkestru, preprosto osupne publiko na vsakem koncertu. Kot arhitektka na svojem glasbenem področju odlično deluje.

Dvojčici sta s svojim talentom in znanjem presegli vsa pričakovanja okolja, kjer sta doma in postali s svojo odličnostjo prepoznavni tako v državi kot v svetu. V najlepših petdesetih letih sta danes, polni optimizma in volje, da ustvarjata naprej. S hvaležnostjo bomo sprejemali vajine darove in se vama zahvaljevali z nenehnimi ovacijami. Srečno resnični Dami mojega mest!

Ste tudi vi občudovalci Irene in Leticie?

Open House Europe, 18. april 2024

V EU je množica organiziranih gibanj, ki naj bi pospeševale prispevke posameznih strok k splošnemu napredku družbe. Še posebno si v EU prizadevajo in tudi financirajo, približevanje civilni družbi, ki naj bi množično sodelovala pri sprejemanju poslanstva in strategije posamezne stroke. Sploh nisem vedela na primer, da obstaja Open House Europe in da v tem združenju deluje tudi slovensko združenje Odprte hiše Slovenije.

Obširno gibanje v katerem sodeluje že preko 50 mest iz vseh delov sveta se sprašuje kako lahko arhitektura naredi naša mesta bolj dostopna in pravična. Kako lahko skupaj gradimo prihodnost s tem, da izmenjujemo izkušnje in promoviramo kakovostne arhitekture. Arhitekturno oblikovanje in urbanistično načrtovanje naredita mesta bolj ustrežljiva za vse posameznike. Triletni projekt se bo zato vsako leto osredotočil na novo smer; trajnost, dostopnost in vključenost ter dediščina prihodnosti kar vse je namenjeno razpravi o sodobni arhitekturi in njenih vrednotah ter kakovosti.

Poslanstvo Open House Europe (OHE) je omogočiti ljudem, da raziskujejo, razumejo in cenijo arhitekturo ter kulturno bogastvo svojega okolja. Njegova strategija je povezovanje zainteresiranih strani kot so arhitekti, mestne oblasti, izobraževalne ustanove z javnostjo, da skupno z dialogom, izobraževanjem in sodelovanjem ustvarjajo arhitekturo in urbanizem ljudem prijazno mestno okolje. Glavni cilj je ustvariti platformo za povezovanje javnosti z arhitekturnimi ikonami, zgodovinskimi zgradbami, sodobnimi dosežki in drugimi kulturnimi spomeniki v evropskih mestih. Prizadevali naj bi se bolj kot doslej za vključevanje raznolikih skupnosti v odločanje in spodbujanje trajnostnega razvoja mest, da bi ustvarili bolj povezano in zavedno družbo, ki ceni svojo arhitekturno in kulturno dediščino ter si prizadeva za ustvarjanje boljšega okolja za vse svoje prebivalce.

Poslanstvo OHE se v Sloveniji uresničuje pod naslovom Odprte hiše Slovenije in dograjuje z ozaveščanjem o vrednotah kakovostno oblikovanega prostora, dvigu bivalne kulture in prostorske pismenosti. Povezujejo se strokovnjaki z javnostjo in izmenjujejo osebne izkušnje v odlični slovenski arhitekturi. Na letnem arhitekturnem festivalu izbirajo odlične arhitekturne projekte in omogočajo njihov brezplačni ogled. Do sedaj izbranih projektov je že preko 80.

Množijo se tudi interesi povezovanja na področju kulture, raziskovanj, kmetovanja in drugih strok, povsod tam, kjer je za stroko pomembno, da dobro pozna razmerja v družbi in ocenjuje, da bi sodelovanje ljudi lahko pripomoglo z ustreznejšim in odličnejšim rešitvam razvojnih problemov. V bistvu gre pri tem povezovanju za uresničevanje sprejemljivih rešitev za večino in ne samo za določeno družbeno strukturo. Z dogovarjanjem se je možno približevati rešitvam, ki so za večino mestnega prebivalstva pomembne, želene pa jih bodi si organi odločanja ali stroka niso prepoznali ali pa so izpadale iz realizacije zaradi pomanjkanja denarja ali časa. Sodelovanje pri projektih tudi preprečuje ali vsaj ovira, da bi prepotentni organi odločanja sami, brez bodočih uporabnikov mestne zgradbe ali prostora skupnega dobra. Zaradi racionalnega ravnanja z zemljišči pa je nujno, da se stroke in družba kot celota posvetijo trajnosti racionalne uporabe mestnih zgradb in zemljišč ter s tem družbeno odgovorno ravnajo tudi z dotrajano dediščino, ki pa se mora nenehno namensko obnavljati za potrebe dejavnosti, ki se šele razvijajo.

Boste sodelovali s strokami, ki bodo želele vaše mnenje?

Olimpijski ogenj, 17. april 2024

V Olimpiji so sinoči prižgali olimpijski ogenj, ki bo čez sto in en dan povezal množico športnikov na moderni Olimpijadi v Parizu.

Olimpijske igre so ustanovili v antični Grčiji leta 776 pred našim štetjem in jih prirejali vsake štiri leta do 393 našega štetja ko so jih Rimljani prepovedali kot pogansko obredje. Potekale so v mestu Olimpija kjer so še vedno ohranjeni objekti, kipi, stadion svetišče Zevsu, zakladnice in drugo, ustanovljen pa je tudi olimpijski muzej poln artefaktov, ki so ostali v Olimpiji po prenehanju iger, ko je mesto začelo postopoma odmirati. Danes je vaško naselje, ki ga obiskujejo trume turistov, vsi, z menoj vred, smo preskusili svoje športne moči v teku na starodavnem olimpijskem stadionu.

Stari Grki so olimpijske igre posvetili svojim bogovom, posebno Zevsu, da bi se z njimi povezali v čistosti in svetosti ter tako dosegali uspehe v športnem tekmovanju. Čistost in svetost so zato poudarjale plemenitost, resnost olimpijskih iger ter njihov pomen v grški kulturi in verovanju. Moderna interpretacija teh vrednot na današnjih olimpijskih igrah simbolizirajo neomadeževana tekmovanja, mednarodno sodelovanje in mir.

Prižiganje olimpijskega ognja v antični Grčiji je bilo zaupan svečenikom in svečenicam boginje Hesti, častni zaščitnici olimpijskih iger. Izbrani svečenik ali svečenica za prižig ognja se je imenovala Hestia. Obred je simboliziral poštenost, svetost in začetek iger. Ogenj se prižge na kamnu s sončnim žarkom s pomočjo ogledala in se nato z baklo prenaša po »Poti olimpijske bakle« do olimpijskih prizorišč. Ritual ognja simbolizira povezavo med antičnimi in modernimi olimpijskimi igrami ter pomen mednarodnega združevanja in miru s pomočjo športa.

Udeleženci današnjih olimpijskih iger se morajo ravnati po vrednotah antičnega olimpijskega gibanja. Tekmovanje mora biti pošteno, spoštovati se mora pravila igre, nasprotnike in sodnike neglede na njihovo raso, etično, versko ali kulturno prepričanje. Zagotovljene so enake možnosti za vse tekmovalce, ki se morajo zavedati vplivnosti športa na spremembe v družbi in se morajo družbeno odgovorno obnašati zlasti pri preprečevanju konfliktov in varovanju miru med narodi. Športniki morajo razvijati prijateljstva, solidarnost in sodelovanje. Prizadevati si morajo za doseganje najzahtevnejših standardov in izkazovati svojo odličnost v športu, v družbi, ohranjanju naravnih virov in trajnostnem razvoju. Spoštovanje teh načel je ključnega pomena za ohranjanje integritete olimpijskih iger ter njihove vloge pri spodbujanju mednarodnega miru, razumevanja in sodelovanja.

Paris bo gostil letošnje Olimpijske igre čez dobre tri mesece v času velike ogroženosti miru na svetu, slasti v Ukrajini, Palestini, Iranu in v afriških deželah. Nešteti spremljevalci in občudovalci športa bomo spremljali delovanje in ravnanje športnikov ter ocenjevalo tudi njihov letošnji prispevek k pomiritvi trenutnih vojnih strasti v svetu in v vojni produkciji. Ne dvomim, da bodo športniki izrazili zahtevo po prekinitvi vojnih dejanj in oboroževanja in mi z njimi.

Duh antike nas večno opozarja na našo skupno družbeno odgovornost do ohranjanja poštenja, miru, solidarnosti in sodelovanja. Spoštujem in občudujem njegovo sporočilno moč in kar trikrat sem obiskala Olimpijo kjer se je porajala in najprej uveljavljala.

Kako pa vi sprejemate olimpijske igre?

Turizem mojega okolja, 16. april 2024

Že vrsto let s posebnim zanimanjem spremljam pripravo ponudbe mojega okolja turistom in njeno vključevanje v promocijo Slovenske turistične organizacije (STO). Še posebej bi se veselila vključevanja v turistični program Umetnost in kultura, ki ga je STO letos zagnala kot nosilno temo. Obširne Smernice v podporo trženju krovne tematike Umetnost in kultura 2024-2025 vsebujejo kar 64 strani in, kot običajno za jugovzhodno regijo izjemno skromno omembo Rokodelske delavnice v Šokčevem dvoru, Anton Podbevšek teater, Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki, MK Novo mesto (verjetno knjižnic Mirana Jarca), Pridi zvečer na grad (junij – avgust) Metlika, Novomeško poletje, ČrnFest in Jurjevanje, muzeji, lahko tudi, da sem pri obširnem gradivu kaj prezrla. Vidim še, da dr. Stojan Pelko deluje v Gorici kjer se pripravlja Evropska prestolnica kulture.

Izjemno pozornost namenjajo turistični načrtovalci in promotorji Slovenije turistični ponudbi pod naslovom Mesta in kultura. Turistične aktivnosti naj bi se določile za Ljubljano, Maribor in Novo Gorico ter za zgodovinska mesta. Za ta središča bo STO ponujal Umetniško produkcijo kot so festivali, koncerti, uprizoritve in razstave ter filmske destinacije. Kot druga ponudba za omenjena središča je Kulturna dediščina vpisana v UNESCO, najstarejše na svetu in prepoznavne ustvarjalce iz zgodovine. Poleg sprehodov po mestu in kulturni krajini z vodenjem bodo v Umetniško produkcijo vključena umetniška prizorišča, urbani nišni festivali, urbana in kreativna središča ter kreativne delavnice. V Kulturno dediščino pa Muzeji in galerije, gradovi in drugi spomeniki, etnološke, tradicionalne in zabavne prireditve ter kulturne poti.

STO predvideva izdelavo Strateškega načrta razvoja in trženja Mesta in kulture. V dokumentih bo določil pogoje, ki jih bo moralo mesto izpolnjevati, da se bo lahko uvrstilo v turistično ponudbo in sodelovalo na razpisih za njeno ohranjanje iz razvoj. Vključevanje mest tako v Umetniško produkcijo kot Kulturno dediščino poteka sistematično in v skladu s Strategijo STO, le ta pa bo destinacijo, ki izpolnjuje pogoje promovirala so svetu. Slovenska turistična organizacija ima svoj proračun, letos je bogat za 17 milijonov EUR, z njim so kot cilj izbrali promocijo na ameriškem trgu skupaj s sosedoma Hrvaško in Avstrijo. Prizadeva si zagotavljati za turiste trajnostne turistične destinacije v Sloveniji za kar pa morajo biti lokalni ponudniki zainteresirani in vsestransko odlično pripravljeni.

V območju, ki gravitira k mojemu mestu, članu združenja zgodovinskih mest v Slovenije, je po podatkih ZVKDS, preko 3300 spomenikov, graščin in drugih pomnikov zgodovine, med kateri bistveno izstopajo ostanki predrimske in rimske dobe. Ohranilo se je tudi precej nesnovne dediščine, nekatere že zaščite, nekatere na to že čakajo. Lokalni muzeji so hranitelje izjemnih zgodovinskih raritet zanimivih celo roparjem, ki polnijo privatne zbirke. Po kriterijih STO pa za trajnostni turizem dosedanji status ne bo dovolj. Kulturni ponudbi bodi si umetniški produkciji ali dediščini bo potrebno dodati strokovno ustrezno literaturo, zagotoviti infrastrukturo od voditeljev turistov do prehrane in njihove higiene. Ne vemo še kaj vse bo minimum, ki mora biti razpoložljiv, da ga bo STO promovirala na ameriškem turističnem trgu. Nisem zasledila, da bi lokalne turistične agencije in profesionalne kulturne institucije na našem območju imele ambicije tržiti umetnine in dediščino. Seveda sem vesela, če se motim.

Ali menite, da bi vam več turistov prinašalo koristi?

Rešujmo EU, 15. april 2024

Neznosno postaja to tarnanje nad slabil vodenjem Evropske unije. Mediji kar tekmujejo med seboj, kateri bo odkril več slabosti, napak oseb v birokratski eliti Bruslja in neučinkovitosti organov upravljanja EU zlasti evropskega parlamenta. Če je verjeti medijem taka opozorila rojevajo zgodovinarji, uveljavljeni mednarodni informacijski in finančni strokovnjaki, pri nas kolumnisti najuglednejšega dnevnika, umetniki in ne nazadnje tudi bralci v svojih pismih medijem. Zanimivo je slediti izjavam teh in pa tudi vojaških strokovnjakov, da NATO postopoma razkraja EU s svojo proameriško miselnostjo in dejanji.

Ob vseh teh in številnih drugih pomislekih o učinkovitosti EU lahko samo rečem, da se z njimi strinjam, res nas potiska EU v oboroževanje in s tem v vojno. Toda kaj je nekaj tisoč funkcionarjev EU in NATA proti množici prebivalcev narodov, ki želimo biti tudi Evropejci, ki hočemo sodelovati z narodi sveta in zato potrebujemo mir ter trajnostni razvoj. Dobro, če trenutna elita EU dela proti našim dejanskim interesom sprašujem volivce EU in naše predstavnike v evropskem parlamentu zakaj jo ne odpokličemo, ji vzamemo mandat in dana pooblastila. Tariq Ali trdi »Evropski parlament je farsa«(SP,13.4.24) pa spet sprašujem volivce zakaj naj bi tudi na prihajajočih volitvah v nov parlamentarni mandat upoštevali predlog predlagateljev, to je političnih strank in volili v pretežnem delu iste predstavnike, ki sedaj neučinkovito delujejo? Res je težko razumeti tako ravnanje predlagateljev kandidatov kot tudi nas volivcev in davkoplačevalcev.

Se pa ob tej čudni, da ne rečem čudaški medijski informiranosti o EU postavlja vprašanje komu bi prav prišlo, da bi bila EU šibka ali da bi propadla? Kdo je tisti, ki bi dedoval njene dobre zamisli in dejanja, predvsem pa kaj bi današnjim Evropejcem nudil v prihodnosti? Bistveno za nas Evropejce je prav to!

Medijski komentatorji so previdni, le namigujejo, toda nam ni treba biti ne vem kako poučeni, da ne bi zaznali trendov industrijske, informacijske in propagandne produkcije dolarskega območja. Neznansko je to boleče a žal resnično. Spomnim se ob tem, kako veseli smo bili Unra paketov in dolarske pomoči po drugi svetovni vojni kljub temu, da so nam pomagali pri osvoboditvi narodi z rublji. Marsikdo bi bil lačen, če je ne bi bilo. Spomnim se, kako smo občudovali inovacije, ki so iz omenjenega območja prihajale k nam kot so televizorji, hladilniki računalniki pa seveda tudi slabi, s terorjem okrašeni filmi, čudna glasba in še bolj čudne piramide, ki naj bi obogatile ljudi. Ta, takrat do nas prijazen narod, je danes strah in trepet večina narodov na svetu. Če prodaja ne gre z milo gre pa s silo in vojno. Kaj se je zgodilo ali se še dogaja v dolarskem območju, kdaj in zakaj so nastale bariere, ki nas vedno bolj ločujejo in ne povezujejo. Je to nam volivcem v EUR in dolarskem območju potrebno, koristno do take mere, da potrebujemo NATO, da se odpovedujemo skrbi za zdravje in izobraževanje le zato, da bo orožje pripravljeno povsod po svetu za vsak primer. Kdo to lahko razume?

Slovenija nenehno vabi razvpite znanstvenike, mojstre univerz, da v svojih intervjujih ali predavanjih razlagajo tistim, ki so njihovi državi odveč, kako napačno se odločajo, kako nebogljeni so v analizah in prognozah in kako lepo bi jih bilo z njimi. Mediji v EU in v Sloveniji, nehajte častiti te in take »velikane« in iščite predvsem rešitve kot na primer kako se bomo organizirali, če nas omami »bogastvo« dolarja.

Kaj pa vi vidite namesto EU?

Neuvrščenost, 14. april 2024

Prav ste prebrali, tale blog je namenjen tistim, ki so v 20. stoletju, v času hladne vojne med ZDA in SSSR osnovali skupnost narodov in jo imenovali Neuvrščenost. Naša država je skupaj z Indijo in Egiptom prispevala pomemben delež, da je gibanje nastalo, se razvijalo in uspešno razbijalo temelje omenjene hladne vojne. Med Neuvrščenimi so se krepili trgovina in dobavne poti, kulturno sodelovanje, skupne investicije in kar nekaj dobrih infrastrukturnih projektov je v svetu realiziral naša gradbena stroka ter inženirstvo. Zakaj se je temu gibanju odpovedala naša sedanja država, mi ni bilo nikoli pojasnjeno in ocenjujem, da ne ravna prav pametno. Nimamo obrambnih mehanizmov, da bi se zavarovali pred katerem koli agresorju, nismo nevtralni, članstvo v NATU nas peha v nezavidljive vojaške razmere pri katerih je glavna protagonistka ZDA z izvozom svoje demokracije oziroma izvozom orožja. V čem je to bolje od Neuvrščenih res ni pojasnjeno razen seveda, če izvzamemo dobre posle za redke posameznike kot so lobistični posli, poslovni zajtrki, barantači z orožjem in podobno. Smo morda dobili kakšen dober, dolgotrajen ali velik nov posel od ZDA ali od Nata ali od Zahodne demokracije?

No prav, Neuvrščeni naj bi odšli na smetišče zgodovine, naša država je uvrščena v Zahodno demokracijo, kaj to je pa itak ne zna nihče napisati ali povedati ljudem, volivcem, prebivalcem. Temeljni kriterij za uvrščanje v Zahodno demokracijo je sovražnost do Rusov, ki zasedajo od nekdaj pol Evrope in bodo tu večno. Kakšni so in še bodo učinki izstopa iz družbe Neuvrščenih za našo državo najbrž nihče ne analizira ali kako drugače nakazuje zamujene prednosti in prilike. So pa kar uspešno izkoristili doto Neuvrščenih nekateri podjetniki in gospodarske družbe, ki dolgoročno načrtujejo svojo tržno strategijo.

Zanimivo pa je, da se v letošnjem letu pojavljajo omembe Neuvrščenih, v nekaterih prispevkih v javnih medijih celo pohvale temu gibanju, so pa tudi primeri, ko se neuvrščenost objavlja kot primer dobre politične in posloven prakse. Nedavno je »prijateljevanje z vsemi« izpostavil predsednik Srbije, zdaj lahko prebiramo mnenje Azerbajdžana, pronicljiva kolumnistka Dela je ugotovila, da več držav v svetu podpira Rusijo kot Zahodno demokracijo nad čemer bi se bilo dobro zamisliti, kaj menite?

Na kraj pameti mi ne pride, da bi propagirala Neuvrščene kakršni so bili v prejšnji državi, ker se dobro zavedam posledic tako tehničnih kot političnih sprememb v svetu. Sem pa pristaš sporazumevanja in sodelovanja brez zahrbtnega barantanja ali nadvlade močnejšega, pomeni večjega ali agresivnejšega. Tudi solidarnost se mora razvijati, širiti in bogatiti saj imamo vedno močnejši vpliv narave in prehrane na naše življenje kot tudi zdravje. Ne vidim niti smisla niti prostora za vojne, ker v njih umirajo ljudje, ki z vojnami nimajo nič, svet pa ne more ustaviti niti genocida. Res bi se morali bolj posvetiti našim medsebojnim odnosom in zavračati tako posamezniki kot skupnosti, da nam usodo določajo ljudje moralno spornih premoženjskih koristi. Narodi, ki so v vzponu tako v materialnem blagostanju kot v duhovni rasti, bodo slej ko prej bistveno vplivali na novo ureditev sveta, ki bo drugačna od Zahodne demokracije. Izobrazba zna bistveno pripomoči k ustreznejšemu sporazumevanju različno mislečih o delitvi učinkov skupnega ustvarjenja. Ohranjajmo dobro v sebi in prizadevajmo si, da ostaja in se krepi upanje v spravljivejšo prihodnost.

Kako pa bi vi ohranjali mir med narodi?

Kako gre v Troji? 13. april 2024

Sinoči so nas televizijci razveselili z oddajo o arheološkem raziskovanju ruševin domnevne Troje. Postorila sem vse potrebno in se pravočasno umestila pred ekran, da mi ja ne bo kaj ušlo novega o mestu, ki sem ga pred desetletjem tudi sama obiskala. Malo razočarana sem pri gledanju oddaje bila nad tem kako raziskovanje ruševin poteka, ne pa toliko o tem, ali so ruševine tega grička res Troja. Najbrž ta kar obsežna izkopavanja še niso v fazi dokazovanja temveč bolj v fazi iskanja, čemur bodo sledile analize in lahko zaključke pričakujemo po par letih. Me prav zanima, kako so oddajo videli študenti arheologije, ko so v oddaji lahko opazovali starejše kolege, zaprašene in pregrete na vročem soncu Sredozemlja, utrujene in tudi nekoliko deprimirane ker pač ne vem kako pomembnih ostankov še niso našli ali identificirali. Delo arheologa ni tako preprosto, je fizično garaško in zahteva obilo potrpljenja.

Potovanje k domnevni Troji se začne na letališču Istanbula, kjer se vkrcaš v avtobus in kar nekaj ur v njem prespiš tako, da v zgodnjih jutranjih urah s trajektom čez Marmornato morje dosežeš azijsko obalo. Avtobus zapelje na trajekt in preko Marmornatega morja pride na azijsko obalo, ki je danes kar gosto poseljena in kultivirana. Mimogrede smo pri trojanskem konju in obvezno se povzpnemo nanj. Pred ruševinami je na kamnu napis ILION in že si med obrambnimi zidovi ne vem katere od šestih Troj. Od vsake je nekaj ostalo, pojasnjuje vodič (arheolog in zgodovinar), vidiš posledice Schlimanovih izkopavanj, rampo vhoda na dvor, amfiteater, raztresene arheološke ostanke po obširnem terenu, …. Tavaš kar nekaj ur po vsem območju, imaš občutek, da si tukaj že bil in čudiš se, ker skoraj vsak kamen poznaš. Tam nekje sredi razvalin se ozreš po obsežni ravnici, zagledaš boj Hektorja z Ahilom, za njima Agamemnovo vojsko v šlemih in za njimi morje ladij. Malo pomežikneš soncu in ljudje na ravnici izginejo, okoli Troj pa je prijetno rodovitno polje. Tudi pristanišča v katerem so Trojanci tako veliko zaslužili, ne vidiš, le slutiš. Po mnenju razlagalca Grki namreč niso prišli po Heleno pač pa po živila, ker jih je pestila lakota in so tudi vedeli, da so Trojanci bogati.

Osebno sem seveda najbolj uživala v Trojo. Zaradi usod Homerjevih junakov me je mikala od nekdaj, pozneje pa je buril mojo domišljijo predvsem namig znanstvene fantastike, da je človek pridobil pamet v zelo kratkem časovnem obdobju nekje na območju Anatolije. V teh številnih in veličastnih ruševinah je moralo biti nekoč veliko razuma, poslovnosti, pameti in modrosti ne samo zaradi dolge dobe poseljenosti in tradicije pač pa predvsem zaradi razumevanja razmer v katerih so se znašli in rešitev, ki so jih znali poiskati. Izkoristili so naravne danosti (varna lokacija, vremenske ovire v Dardanelah, rodovitnost zemlje, …) pa tudi ustvarili so le presežke (šolske, arhitekturne, gradbene, organizacijske, varnostne,…). Skupnost je bila sposobna celo umirati organizirano in razumno (zaščita otrok, vodenje umika v rokah žensk, kanali pobega,…). Vse našteto je več ali manj razumljivo tudi meni, toda pred vsaj tremi tisočletji? Ne bom komentirala kako je nastala človeška pamet.

V rimskih časih so na domnevnem trojanskem griču k kompleksu starih ruševin dogradili rimsko mesto, ki je seveda mnogo bolj ohranjeno kot Troja. Tudi ta kompleks je obsežen in izjemno zanimiv za turiste.

Za slovo od Troj nakupi spominčkov; za Nejca Priama na magnetu, za Gala trojanski konj na magnetu, za sin knjigo: arhitektura Troje, za Vali majica s Trojo, za sebe seveda zgodovino.

So nekdaj pomembni kraji privlačni tudi za vas?

Vozlišče mladih, 12. april 2024

Pred dnevi sem jadikovala, da moje mesto ne poskrbi za prostorsko širitev javnega dobra na prelepem Glavnem trgu ampak s praznimi prostori neuspešno trguje. Ker ne bi želela slišati očitkov za svoje predloge, sem se nekoliko bolj pozanimala o načrtih za javno dobro v naši prestolnici države, ki je že razširila prostor za javno dobro na kompleks Rog, Cukrarno, zdaj pa gaširi še na nekdanjo poslovno stavbo Cukrarne kjer naj bi se razrasla dejavnost mladih od 15 do 29 leta starosti. Zgleda, da so se mladi v prestolnici dobro organizirali in programsko preko institucije Mladi levi želijo prostore zato, da bi v prihodnje razvijali solidarnost s sočutjem, trajnostjo, povezovanjem in projekti, ki bodo spodbujali povezovanje, izobraževanje in uresničevanje idej. V pritličju bo učna kuhinja s kavarno in pripadajočimi servisnimi prostori ter možnostjo navezave z zunanjimi prostorninami z visokimi gredami. Mladostniki se bodo tukaj učili kuhati, imeli bodo tudi manjšo učilnico za specialne nove kuharske ideje. V drugem delu pritličja bo dvorana za ustvarjalne dejavnosti mladih kot so predstave, koncerti, ples in joga. v prvem nadstropje bodo prostori za računalništvo, video pozitivne igrice in virtualno resničnost s prostorom za razgibavanje in to vse z omejenim časom. Domoval bo tu radio , snemali bodo oddaje in podkaste. V drugem nadstropju bo kreativni inkubator, prostori za kreativne delavnice, neformalno druženje in urejeni prostori za zaposlene. Izkoristili bodo tudi ostrešje za šolo v mestu po vzoru šole v naravi, tu bodo lahko mladi tudi prenočili, vadili po plezalni steni in počivali v kotičku z vrečami. V mansardi bodo prostori za krizno pomoč, terapevtsko obravnavo, soba za urjenje čuječnosti, prenočevanje v urgentnih primerih. Po vse etažah bodo čajne kuhinje.

Namenoma sem popisala načrtovani namen rabe prostorov, da se skozi to prepozna dejavnosti, ki naj bi jih mladi danes najbolj potrebovali seveda po vsej državi, žal pa naštevanje velja le za prestolnico. Bilo bi dobro, da lokalne oblasti po državi prisluhnejo svojim mladim in jih omogočijo prostore za opravljanje njihove dejavnosti. Ni potrebno kopirati prestolnice, pomembno je le, da oblasti prepoznajo potrebe današnjega časa in širijo prostore za potrebe javnega dobra. Včeraj sem v Kostanjevici na Krki imela priložnost spoznavati potrebe mladih v športu. V tem malem mestecu so ob šoli z denarjem EU zgradili športno dvorano. Ob sedmih zvečer je bilo v dvorani najmanj 120 mladih in redar je razložil, da je tako vsak večer. Torej je prostor za javno dobro potrebno širiti in na ta način vključevati aktivnosti mladih v reševanje problemov prebivalstva in volivcev.

Ljubljana nas zopet prehiteva in kaže smeri razvoja interesov današnje mlajše generacije. Kakšni so ti interesi v mojem mestu žal ne vem, ker kot upokojenka nisem pozvana, da o tem sodelujem z odločujočimi, pa ne samo jaz tudi drugi volivci oziroma lahko rečem, kar vsi volivci smo v tem pat položaju. Apeliramo pa lahko, da se za mlade, kulturne spejevce, lokalno TV, študente, javne zavode in drugo nameni vsaj nujni razvojni prostorski minimum.

Naj zaključim to moje vtikanje v upravljanje mesta še z ugotovitvijo, kako pomembno je pravočasno in sprotno razvojno delovanje. Na razvojni tehnični in miselni zaostalosti UKC se lahko konkretno poučimo, kako napačno se je po uspešni naložbi sklicevati »zdaj pa mora biti nekaj let mir«. To ne velja več zaradi vsakodnevnih in nenehnih novosti v našem poslovanju, ki jim moramo slediti sproti Lahko jim sledimo le sproti saj zaostanke finančno in tehnološko ne zmoremo več.

Kako pa vi skrbite za odpravo zaostankov v vaši družini?

Varnost okoli nas, 11. april 2024

Varnost je čudovita in nujna dobrina za vsakega posameznika, za okolje v katerem živimo kot za državo, da ne rečem svet. Močno dvomim, da se v današnjem času pri nas zmoremo zaščititi pred nevarnostmi, ki jih vsak od nas pozna pa je tiho o njih. Govorim o orožju, ki naj bi ga imeli za zagotavljanje lastne varnosti v resnici pa ga tisti, ki z njim razpolagajo, uporabljajo za proslavljanje svoje veličine in veličine svojih potomcev. Še pred kakšnim letom je bilo v naši državi 28 podjetji in trgovin z orožjem, kdo in zakaj je orožarski posel začel ne zanima nikogar. Pri nas delujejo paravojaške organizacije, ki se urijo kot vojska, imajo svojega poveljnika in svojega strokovno in politično usposobljenega botra, verjetno ga imenujejo predsednika tistega dela Slovenije, ki hoče na oblast za vsako ceno, spodbuja samo oboroževanje in kajti jaz vem kaj še. Povejte nam dobri ljudje, komu služi vse to orožje, ki je že tu in ga še dodatno naročajo vse države v EU? V takih razmerah, ko še niti nisi opravil analize nevarnosti, ki nam pretijo, je seveda vsaka beseda o varnosti prebivalstva res samo floskula. Samo poglejte na Bližnji vzhod, Ukrajino in Rusijo, z levim očesom še proti Lampeduzi, Brežicam in Središču pa boste verjetno potrdili moja navedbe. Svet nima institucij, ki bi morale poskrbeti za varnost prebivalstva in ne spomnite me na enote Nata, Srebrnico in podobne tragedije, ki so jih povzročili naši varuhi in zaščitniki, ki jih davkoplačevalci dobro plačujemo.

EU ima Evropski forum za varnost v mestih (EFUS), ta pa deluje po varnostni strategiji, ki ji drugo leto poteče veljavnost in je zato forum aktivirala, da pripravi novo. Kdo od vas ve, kaj je zapisano, odrejeno, opozorjeno ali kako drugače nam v korist in o čem sploh teče beseda o njeni vsebini? Baje gre za varnost in demokracijo, možno je razumeti slovenskega poročevalca iz foruma kot iskanje načina zaščite demokracije. Kot da kdo v obstoječo demokracijo še zaupa. Vse kar sem opisala v predhodnem odstavku večina volivcev ne sprejema, na volitvah in referendumih je večina za mir na svetu, v državi, v lokalni skupnosti in družini, mandata za oboroževanje volivci nismo podelili nikomur. Še več v Natu smo zato, ker naj bi nas varoval. Vse to kar je danes ocenjeno kot nevarnost je bila stvar ocenjevanja in presoje avtokratov in ne volivce, tudi v prihodnje bo tako, saj poslance predlagajo le politične partije, te pa so na svoje liste za evropski parlament vpisale iste ali po prepričanju enake kandidate, kot so bili dosedanji. Demokracija bo torej taka kot je doslej, nikakršna, ščitili pa jo bodo isti parlamentarci.

Morda še besedo o lokalni varnosti, se pravi od vrtcev in šol, do ustanov in tovarn. Lokalne skupnosti so za izgrede varnosti zelo občutljive, v naši krajevni skupnosti se je na primer pristojen organ že povezal s profesionalno varnostjo v skladu z ocenami ogroženosti. Ne vem ali imajo kakšno analizo varnostnih razmera ali načrt, pa to niti ni pomembno, pomembno je, da z nami sodelujejo. Je pa tako, da se ljudje ob varnostnem problemu radi izogibajo sodelovanja pri njegovem razreševanju običajno zato, ker jih je strah maščevanja storilcev kriminalnega ravnanja. Nastajajo slabe vesti in travme, ki so lahko razlog novih varnostnih težav, posebno goljufij in nasilja. Najbrž bi bilo dobro poskrbeti za občasne varnostne analize in se pogovarjati, če že ne načrtovati dolgoročne obrambne mehanizme neposredne lokalne skupnosti. Višje oblike zagotavljanja trajnega miru pa danes svetniki in poslanci tako občine kot države in EU gojijo kot »svoj vrtiček«, ki ga lepo ponazarja tudi naša Uršula s svojo proti rusko politiko, naklonjenostjo ameriškemu kapitalu in skupnim velikim poslovnim poslom z orožjem, zdravili, energenti,… kaj se ve s čim še pelje našo EU v smrtno nevarne vojne. Kdo kaj pričakuje od volivcev?

Kako pa vi ocenjujete svojo in našo skupno skrb za varnost?

Mladost v Kostanjevici, 10. april 2024

Prijeten popoldanski čas sem danes preživela v Kostanjevici na Krki s sinovo družino in drugimi družinami iz Ljubljane, ki so pripeljale svoje odbojkarje na tekmo med Ljubljano in Kostanjevčani. Tekmovalci s trenerji so se zbrali na posvet že okoli petih popoldne, v tekmovalno dvorano so se odpravili uro pred napovedano tekmo in tam vadili, se ogrevali in verjetno tudi medsebojno posvetovali. Ko smo prišli njihovi spremljevalci pred vhod nas je redar razporedil na balkon tiste, ki so imeli navijaško orodje, beri bobne, sirene, ropotulje itd. in na navijače brez orodja, ki smo lahko tekmam prisostvovali kar v tekmovalni dvorani v prostoru za sponzorje.

Uro pred tekmo je bila že v dvorani vadba kakšnih šestdeset tekmovalcev in njihovih namestnikov. Nešteto žog je bilo nenehno v zraku, v dlaneh odbojkarjev ali osebja, ki upravlja dvorano in ureja tekmovanje. Dvorana ima ekipo za vzdrževanje in pravilno uporabo dvorane od dežurnih služb do pozornosti, ki pripada lokalni eliti. Tekmo vodi posebna ekipa s sodnikom, zapisovalcem trenutnega uspeha posamezne ekipe, trenerji, posredovalci žog ob menjavi servisov in čiščenje tekmovalnega polja med tekmo. Vse je v Kostanjevici delovalo kot po maslu. Domačini so kazali svojo neverjetno spretnost in moč, ki so jo z vadbo pridobili nad žogo. Ta je vedno pristala tam, kamor je bila namenjena, v zrak pa jo je spravljala dlan, pest, koleno, glava ali kakšna druga okončina. Fantje, vsi veliki in sposobni prevzeti kakršen koli napor, so komaj čakali, da pokažejo svoje veščine. Dajali so vtis, da zmorejo vse in videla sem jih kot nepremagljive. Ljubljančani niso nakazovali kakšne posebne skrbi ali napora, sukali so se okoli trenerja, klepetali s svojo rezervno ekipo, trenirali z žogo v dokaj mirnem in solidnem stilu. Poleg visokih igralcev so se motali tudi manjši in še manjši v enakih dresih kar je izpadalo nekoliko nerealno, kot češ, kako naj se ta ekipa velikih in malih poenoti. Toda že na treningu pred tekmo so se ujemali kot en mož. Sodnica je zlezla na svoj stolp in s piščalko naznanila začetek tekme. Ekipi sta se pozdravili, trenerji postavili na svoje mesto in ko je sodnica zapiskala, so se mladi levi zapodili za žogo, ki je romala od enih do drugih. Na balkonu je zaropotal boben, zatulila sirena, trajalo je to samo takrat, ko je žoga serviserja letela proti Ljubljančanom, ko pa je bila čez mrežo in je krožila med ekipama pa je bila smrtna tišina v pričakovanju komu bo prinesla točke. Ves čas je bilo napeto stanje, uživala sem v njem čeprav nisem poznavalka pravil, fantje obeh ekip so res zanimivo sledili svojim željam, da zmagajo. Po nekem premoru zagledam svojega vnuka med Ljubljančani na tekmovalnem prostoru. Napeto je sledil žogi in jo odlično posredoval naprej strelcem, ki so se gnetli okoli mreže in zabijali ubogo žogo, kot da je zakrivila najhujša dejanja. Uf, najraje bi zapela tako me je razveselil ta moj mlajši vnuk in tudi svojo mami, ki se je zadovoljna muzala ob meni, oči pa je nad najinimi glavami nabijal boben.

Lahko bi še veliko pisala o tej zanimivi tekmi, ki se je končala z zmago Ljubljančanov. Trajala je tri ure in do dobra utrudila vse tekmovalce. Odvijala se je v moderni športni dvorani, prizidku osnovne šole, ki sicer slovi kot Galerija stalne razstave likovnih del. Športna dvorana je bila zgrajena s pomočjo sredstev Evropske unije. Premore vse kar različni dvoranski športi zahtevajo in potrebujejo. Dvorana je prebudila mlado v tem starodavnem mestu na umetnem otoku reke Krke. Samo na opisani tekmi je bilo v njej več kot 120 ljudi in redar pravi, da je vsak dan tako. Dejavnosti mladih potrjujejo, da je za javno dobro potrebno bogatiti naložbe, jih prilagajati kraju in času in tako omogočati nenehno sodelovanje zainteresiranih.

Si kdaj ogledate športne prireditve v katerih sodelujejo vaši domači?

Začetek petdesetih let, 9. april 2024

Galerija Krka je predstavila likovna dela, ki so v mojem današnjem okolju nastajala v petdesetih letih preteklega stoletja in razstavo poimenovala Začetek petdesetih let. Razstava je prva kulturna prireditev znamenite Krke tovarne zdravil, ki letos obeležuje 70 let uspešnega delovanja in poslovanja. Zbralo nas se je kar veliko ljubiteljev umetnosti, da se v skupnem spominu na pomembne umetnike in njihova dela spomnimo tudi želja še vedno od vojne prizadetih meščanov. Želeli so obnoviti domove in mesto, si zagotoviti boljšo oskrbo in zaposlitev, ki bi pripomogla k hitrejšemu odpravljanju posledic vojne.

V tem dokaj težkem času, ko politične razmere med državami vzhoda in zahoda še niso zagotavljale miru in je naša država odgovornost za produkcijo, potrebno za preživetje prenesla na delavce, ki so bili v tovarnah zaposleni, so kot luč v temi bodrile ljudi tudi umetnine domačih likovnih umetnikov. Bili so to mojstri svoje stroke. Dela Božidarja Jakca, posebno njegove grafike, prikazujejo doživetja preteklega desetletja, njegove slike pa so že izraz realizma, pomiritve med različno mislečimi in usmeritev k naravi, da se ohrani lepota in krepost naroda. Vladimir Lamut, slikar krajine, reke Krke in mestnih vedut, je v svojih grafikah in slikah upodobil stvarni prikaz mesta v njegovem času. Tako France kot Tone Kralj sta ustvarjala ekspresionistična likovna dela in prikazala novo stvarnost v umetnosti naroda. Zoran Didek je ustvarjal v Podbočju realistične krajinske slike, pozneje pa tudi abstraktne. Bogdan Borčič je uprizarjal svoja dela v abstraktnem ekspresionizmu, pozneje celo v geometrijski abstrakciji. Priljubljeni Izidor Mole je ustvarjal risbe, grafike in slike o mestu, o vojni in življenju po njej. Ostal nam je v spominu kot odličen restavrator najzahtevnejših obnov. In Marjan Mušič, arhitekt, ki je sodeloval v Novomeški pomladi, prenovil Glavni trg in risal realistične risbe o svojem mestu. Bili so to pomembni umetniki v skromnih razmerah, ustvarjalci kolektivnega spomina na začetek nečesa novega potem, ko je bilo mesto potisnjeno v povojne težave.

Umetnine omenjenih avtorjev so kaj kmalu našle poti do svojih oboževancev. Odkupovale so jih od umetnikov družine, prijatelji, prvi proizvajalci, trgovine, občina in državni organi v njej. Precejšen del zgodovinskega gradiva v umetniški obliki, so sorodniki umetnikov poklonili knjižnici, muzeju, tovarnam in drugim. Najpomembnejša zapuščina omenjenih umetnikov pa je shranjena in na ogled vsem v Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Dolenjskem. Pod vodstvom znamenite arhitektke Špelke Valentinčič in s pomočjo donatorjev, ki jih je pridobila za sodelovanje Vilma Pirkovič, je bil usposobljen za razstavišče zapuščeni samostan, ki je danes res odličen promotor slovenske kulture v svetu in pomembnejša razstavna institucija v državi. Romantično okolje omenjene Galerije je doživetje za obiskovalce vseh starosti. Razstavni prostori Galerije so sodobno urejeni in sistematično prikazujejo tako umetnike kot obdobja težav in obilja naroda, ki so mu pripadali. Frapirala me je razstava ob jubileju kmečkih uporov in prav bi bilo, da peljemo svoje družine na poučni vikend izlet v Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevico na Krki. Okolje je polno kulturnih znamenitosti od razstavišča v šoli pa vse do ustvarjalca Marinčka.

Galerija Krka je danes zopet potrdila svojo nenehno vključenost v promoviranje likovnih del od svojih začetkov dalje. Dela iz razstave Začetek petdesetih let so krasila tudi lekarno v kateri se je rojevala ideja o tovarni zdravil in se začela uresničevati štiri leta pozneje po uspešno zaključenih pripravljalnih delih. Razstava predstavlja podkast današnje Krke d. d.

Si boste ogledali razstavo v Galeriji Krka?

Bralne značke za odrasle, 8. april 2024

V moji domovini smo ljubitelji knjig in močno si prizadevamo, da nas bi bilo vedno več, vedno več tistih, ki verjamemo, da je knjiga naša učiteljica. Med mnogimi gibanji za razvoj bralne kulture so Bralne značke za odrasle, ki jih razpisujejo knjižnice za vsako leto posebej. Za nekaj več kot 2 milijona prebivalcev je v Sloveniji leta 2022 delovalo 58 splošnih knjižnic, ki so imele skupaj 283 krajevnih knjižnic in 13 bibliobusov. Skupaj so opravljale dejavnost v 205 občinah, 7 občin ni imelo knjižnice. V knjižnice je bilo včlanjenih 411.627 članov, kar predstavlja 19,4 % celotnega prebivalstva Slovenije. Člani so knjižnice obiskali 7.615.451-krat. Splošne knjižnice so v letu 2022 imele v svojih zbirkah skupaj 12.119.083 enot knjižničnega gradiva, ki so si ga člani izposodili 19.660.882-krat. V knjižnicah je zaposlenih 1.212 ljudi za polni delovni čas. Za svoje delovanje so splošne knjižnice v letu 2022 porabile 59,8 milijonov EUR.(vir SURS).

Bralne značke za odrasle so namenjene spodbujanju branja oziroma dvigovanju bralne kulture in nagovarjajo k prebiranju izbora del sodobnih slovenskih in tujih avtorjev. Knjižnice želijo promovirati kakovostno in aktualno literaturo, izbrano tako, da zadosti različnim okusom in željam, s pestro vsebinsko problematiko, narodnostno zasedbo avtorjev in založb. Vsako leto vsaka posamezna knjižnica izda zloženko v kateri objavi tematiko, ki jo bomo prebirali in konkreten seznam knjig po avtorjih. Poleg tega objavi v zloženki navodila in roke za sodelovanje. Do sedaj je razpisalo Bralno značko za odrasle v letu 2024 že 28 knjižnic od skupno 58 knjižnic, med njimi tudi vse 4 knjižnice iz mojega območja. Tematika moje temeljne knjižnice je letos o babicah in dedkih. Med tematiko mi je zanimiva predvsem Mariborska knjižnica z naslovom Evropska literarna družina pri čemer v branje ponujamo dela tistih pisateljev in pisateljic, ki so prejeli nagrado Evropske unije za književnost. V letošnjem letu obeležujemo dvajset let, odkar se je Slovenija pridružila tej skupnosti narodov, in med prejemniki te prestižne nagrade so se v dobri družbi literarnih ustvarjalcev našega kontinenta znašli štirje slovenski avtorji, Nataša Kramberger, Gabrijela Babnik, Jasmin B. Frelih in Anja Mugerli.

Knjižnica objavi Bralno značko za odrasle z zloženko v kateri objavi preko 60 izbranih knjig med katerimi bralec ali bralka sam izbere najmanj 5 knjig. Izbrane knjige imajo določena vprašanja na katere mora bralec odgovoriti potem ko je knjigo prebral in v njej našel odgovor na zastavljeno vprašanje. V lanski bralni znački sem na primer izbrala obsežno knjigo o pomorstvu v Darwinovem času, ko je on raziskoval evolucijo. Bila je izjemno zanimiva vseh osemsto strani sem pazljivo prebrala in tudi našla odgovor na vprašanje vendar sem morala biti zelo pozorna.

Bralna značka se ob predpisanem roku zaključi. Kaj o prispelih odgovorih in prebranih knjigah storijo v knjižnicah lahko samo predvidevam, vem pa ne. Zgleda, da odgovore kategorizirajo po zahtevnosti in po starostnih skupinah bralcev. Na slovesnosti ob zaključku objavijo poimensko kdo je v Bralni znački sodeloval in v kateri kategoriji. Neko preteklo leto smo dobili bralcu zelo zanimiv koledar slovenskih literatov, ki ga hranim za vnuka, trenutno še bolj skromna bralca, ki pa kažeta interes do knjig, ko se bosta naveličala novičk iz Instagrama. Srčno upam, da je izbor knjig letošnjih bralnih značk skrbno pripravljen ter zanimiv in živim v upanju, da se srečamo to leto pri Bralni znački za odrasle vsak v svoji knjižnici.

Se boste pridružili Bralni znački za odrasle?

Mesto in njegov praznik, 7. april 2024

Naneslo je tako, da sem se prav 7. aprila sprehodila v dopoldanskih urah po Glavnem trgu. Bilo je spokojno mirno, nekaj otročadi, nekaj gostov na kavarniških vrtovih, prijetno toplo. Pred Rotovžem si ogledam razstavo letošnjih nagrajencev moje občine, pri nekaterih portretih pokimam tako kot še ena meščanka, ki si je razstavo ogledovala z nasmehom, dve sva torej bili približno zadovoljni, opazili pa sva, da med nagrajenci ni žensk. Pa kaj bi rekli, saj imamo Pozabljeno polovico mesta, ki lepo uspeva kot paralela moški uradni liniji.

Rojstni dan mesta je praznik celotne Mestne občine. Že dolgo razmišljam kaj o tem menijo mladi občani, nasledniki industrializacije, ki že živijo v informacijski dobi. Kaj jih povezuje z Rudolfom, njegovimi ambicijami, da dobi dostop do morja, njegovo Vojno krajino? Informacijsko družbo zanima kaj bo inovativnega prinesla prihodnost, kam naj ponudi svoje znanje, ohranjanje narave, zeleni prehod, spoznavanje kultur sveta in sodelovanje v miru. Kaj želijo sprejeti kot svoj simbol napredka? Golf na Strugi, Živeti zdravo življenje, mednarodna priznanja v znanju, inovativno podjetništvo, moderno kmetovanje, umetniško ustvarjanje, še kaj bolj primernega? Je to, kar danes živimo še simbolizirano v Rudolfu, je to zanimiv promocijski simbol na primer za odlično lokalno bolnišnico, grafično ustvarjanje, vinarja iz Trške gore, mojstra zanimivih streh in podobnih odličnikov vseh sort sodobnega ustvarjanja. Morda bi Rudolfa ohranili le za promocijo mesta, praznik občanov pa potrebuje sodobni simbol, ki bo prepoznaven duhovno in materialno v ponudbi javnega dobra kot v zaslužku.

Moje mesto žal ni v najboljši formi, da bi bilo sposobno pokrivati svoje stroške z lastnimi prihodki, se predstavljati svetu kot najdišču bogate halštatske in rimske kulture, proizvajalcev Renault uspešnic, generičnih zdravil, počitniških prikolic in podobnih podjetniških velikanov, bogastva, ki ga ustvarjajo kulturologi vseh strok kot arhitekturnih posebnosti z res posrečenim Glavnim trgom. Zgleda, da upravljalci Glavnega trga in njegove okolice, ne čutijo potrebe po revitalizaciji mestnih prostorov. Nisem še zasledila, da bi na Glavnem trgu v eni od desetletja praznih stavb uredili mestni muzej in, če smo že pri Rudolfu, se zgledovali po Dunaju, ki vsak dan odpre nek novi muzej. Knjigo kot učiteljico na Glavnem trgu skoraj ne opaziš več, iz lepo urejene in spoštovanja vredne knjigarne, se je utesnila v malem prostorčku kjer resnično ne more normalno promovirati knjižno produkcijo, ki jo Slovenija ponuja v Frankfurtu in Bologni. Ja kam smo prišli? Namesto tržnih ponudb utesnjenih javnih zavodov se, kot izgleda, prazni prostori ponujajo stanovalcem v odkup medtem ko se za potrebe javnega dobra na Glavnem trgu ne stori kaj prida. Kot da ni dovolj samo neizkoriščeno grajsko okolje, kar so za svoje graščine v našem okolju poskrbele že vse druge občine.

Upravljanje mesta je zahtevna stroka odvisna od ciljev, ki jih upravljalec mesta sprejema. Bilo bi dobro, da se prazne stavbe na prelepem Glavnem trgu zasedejo z dejavnostmi skupnega dobra kot so mestni muzej, radijske in televizijske hiše lokalnega značaja, delavnice za umetnike in prodajo njihove produkcije, študentske domove pa morda varstveni center za starejše ali pa tudi ne. Kar pomemben prostor potrebuje agencija za promocijo mesta, ki bi negovala ponudbo Glavnega trga, se z njo povezovala z profesionalnimi svetovnimi promotorji in tako ustvarjala ugodne pogoje za kulturne dogodke, ki bi pritegnili prebivalce vsaj regije, če že ne države in njene sosede. Ni dobro, da se Glavni trg zapira v lokalne omejitve, odpirajmo ga za svet!

Kako pa vi razmišljate o mestni znamenitosti Glavni trg?

Dan spoznanj, 6. april 2024

Malo je dni, ki bi si jih v zgodovini spominjali tako kot se spominjamo 6. aprila že iz četrtega stoletja našega štetja ko je na ta dam moral Alarik zapustiti takratno našo rimsko državo. Kar tisoč let pozneje je na ta dan srečal v Avignonski cerkvi svojo Lavro Petrarca in ji posvetil svoje čudovite literarne stvaritve. Tristo let pozneje je Dubrovnik porušil močan potres prav 6. aprila in na ta dan leta 1896 so se v Atenah začele prve olimpijske igre moderne dobre. Sledili so številni jubileji vse do leta 1941, ko so 6. aprila nemško-italijansko-madžarsko-bolgarski vojaki vdrli v našo takratno državo Jugoslavijo ne da bi nam napovedali vojno. Preživeli smo štiri leta okupacije, terorja, strahu in pomanjkanja. Osvobodili so nas partizani s pomočjo Rusov. Zanimivo, da se je 6. aprila 1992 začela vojna v Bosni in Hercegovini. Uf, kakšen dan, poglejmo če nam je daroval tudi kaj dobrega. Šestega aprila se je rodilo nekaj kraljev, državnikov, diplomatov in filozofov pa tudi dobrotnikov kot na primer Josip Gorup leta 1834. Sodeč po zapisih se 6. aprila ni rodila nobena ženska, ki bi jo opazil svet razen Tanje Poutiainen – finska alpska smučarka. Podobno je pri beleženju smrti 6. aprila. Matija Korvin je umrl tega dne leta 1490, slikar Durer 1520, Gruber 1805 in Matija Jama 1947.

Za nas je 6, april pomemben zaradi napada omenjenih vojsk na našo državo. Iz kraljevine smo se preobrazili v skupnost šestih narodov in dveh narodnosti v kateri je ljudstvo volilo svoje predstavnike v organe upravljanja države. Odločitve je sprejel AVNOJ, kot naš začasni najvišji organ upravljanja, kateremu so predstavniki posameznih narodov podali soglasje, da se vključijo v enotno državo Jugoslavijo. Narodi so nato osnovali svoje obrambne sile, ki so delovale enotno v državi in se borile predvsem na ozemlju svojega naroda. Slovenci smo prvo državno tvorno odločanje sprejeli v Črnomlju in pozneje v zboru v Kočevju. Lokalne vojaške sile so se proti koncu vojne združile v jugoslovansko armado, ki je sledila umiku fašistov in kvizlingov proti Koroški in žal tragično zaključila drugo svetovno vojno v soteski Savinje oziroma v Kočevskem Rogu.

Obnova je bila težavna, primanjkovalo je hrane, bivalnih prostorov, zaslužka. Obvezna oddaja je reševalo lakoto. Politični pritiski Vzhoda so terjali hud davek Goli otok. Tja do petdesetega leta je birokracija dušila ljudi in država je zato tovarne prenesla v upravljanje delavcem, ki so v njih delali. Naslednja leta se je veliko gradilo, ustanavljala so se nova podjetja, trgovanje je kmalu prestopilo meje, za ohranitev poslovne samostojnosti se je bilo potrebno odreči dobavam iz tujine razen v proizvodnje namene, počasi smo v gospodarstvo stopali doma izšolani inženirji, zdravniki, pravniki, gozdarji, ekonomisti, pedagogi in vsi ostali poklici, ki jih je potrebovalo prebivalstvo. Osnovni moto našega dela je bila zagotoviti približno enake življenjske pogoje je vsem državljanom, neuvrščenost in solidarnost. Visoki ideali in temu primerni konkretni cilji so terjali veliko samo odrekanja, prav tako nenehna vlaganja v razvoj industrije in solidarnostne ustanove. Težave so bile tudi z neizkušenimi ali pretirano zahtevnimi voditelji v posameznih mandatih tako na državnem kot na republiškem nivoju. V povezavi s svetom so bila kmalu odprta vsa vrata, toda težava je bila ohranjati samostojnost brez podrejanja predvsem zahodnemu kapitalu kar se je konkretno odražalo v deviznem poslovanju. V Sloveniji so bile gospodarske razmere dobre in imeli smo kup idej, kako v prihodnje, No marsikatera je potonila v pozabo, marsikaj je bilo v novem sistemu nemogoče izvesti, odločitev da se uvede privatna lastnina družbenega premoženja je bila uzurpacija. Tudi to smo preživeli in dobro nam gre, kar pa ne pomeni, da nam ne bi moglo iti bolje..

Kako se pa vi spominjate 6. aprila?

Sožitje mesta in Univerze, 5. april 2024

V mestu kjer živim, se postopoma pripravlja ustanovitev javne univerze. Ustanovitelji obstoječih samostojnih fakultet v mestu se namreč niso odločili za vključitev v Univerzo, ki v mestu že obstoja in je samoplačniška. Da bi do ustanovitve javne univerze čim preje prišlo, je bilo v mestu ustanovljeno tudi društvo Dolenjska akademska pobuda v katerem sodelujem. Društvo naj bi aktiviralo predvsem doktorje znanosti in magistre podiplomskega študija, da bi s sodelovanjem zagotovili visokošolske učitelje in moderne oblike visokošolskega študija. V tridesetih letih so učinki društva izjemno skromni in prvotno zastavljeni cilji nedoseženi. Tudi javne univerze še nimamo in so tako naši visokošolski zavodi izločeni iz soodločanja na univerzitetnem nivoju v državi. Na včerajšnjem občnem zboru se je zopet nakazalo, da pri snovanju javne univerze ustanovitelji društva ne potrebujejo.

Ob tej priliki sem se spet zamislila kaj prav za prav mesto pridobi, če se tu ustanovi javna univerza. Univerza nudi izobraževalne možnosti pa tudi priložnosti za prebivalce mesta in območja. Ustvarja nova delovna mesta, privablja študente, širi inovacije, organizira kulturne dogodke, konference, raziskave in podobne dejavnosti, ki prispevajo k kulturnemu in družbenemu življenju mesta. Sodeluje pri razvoju skupnosti, razvija partnerstva z lokalno industrijo, širi sodelovanje in prispeva k reševanju lokalnih izzivov. Univerza povezuje šole, podjetja, nevladne organizacije in druge akterje za izmenjavo znanja. Ponuja možnosti za skupno uporabo virov kot so knjižnica, športni objekti, kulturni centri in drugo kar koristi študentom in prebivalcem. Sodeluje pri varovanju okolja, ohranjanju varnost v mestu, trajnostne prakse in s tem povezano izobraževanje. Pomembno je, da lokalna skupnost in univerza sodelujeta in si prizadevata za vzajemne koristi.

Skupni interesi mesta in univerze sta dobri priložnosti za oba. V ta namen mora v mesto določiti prostor in okolje za univerzo, zagotoviti prometno infrastrukturo z javnim prevozom, komunalnimi in telekomunikacijskimi storitvami, enostavnimi dostopi do univerze. Pomembna je varnost študentov in v ta namen povezave s policijo. Mesto pridobiva raziskovalne projekte in zagotavlja finančno podporo inovacijam. V mesto prihajajo talenti, ki s študijem in prakso širijo prepoznavnost mesta v svetu in potrebujejo svoje domove v času študija. Talenti se lahko tudi trajno namestijo v mestu. Študentje potrebujejo možnosti za opravljanje prakse, specializacije, delavnice, dvorane in publiko. Poskrbeti je potrebno za njihovo prehrano v času študija, da o nujnosti njihovega druženja sploh ne govorim. Zdravstveni zavodi bi morali postati klinike in kulturni zavodi zatočišče ustvarjalcev od kiparjev in slikarjev do igralcev, pesnikov in pisateljev. Mesto lahko promovira univerzo in njen prispevek lokalni skupnosti ter s tem privablja študente, znanstvenike in investitorje. Zato pa je potrebno tesno sodelovanje med mestnimi organi, visokošolskimi zavodu in z Univerzo.

Ne vem ali v našem mestu obstaja ta simbioza med mestno oblastjo, industrijo, javnimi zavodi in visokošolskimi zavodi. V glasilu mestne občine o tem ni kaj bistvenega zabeleženo, sploh se ne spomnim, da bi kdo opredelil vlogo in pomen Univerze za mesto, da bi obstajali kakšni skupni cilji, smernice kako jih bomo dosegli in podobni dokumenti. Ne upam se niti spraševati od takrat, ko mi neki pomemben dekan zabrusil: lahko bi v vašem času poskrbeli za javno univerzo, takrat se je to dale, danes se pa ne da več. Zapravili ste priliko! Uf, je to resnica?

Kako pa vi gledate na nastajanje univerzitetnega mesta?

Danka Ilić, 4. april 2024

V trenutku, ko je Danka začutila, da ji ne sledijo mamine oči, se je v njej prebudila otroška radovednost in jo usmerila stran od mame in brata. Sama bo ugotovila kakšne skrivnosti obdajajo njen dom in se dogajajo v njegovi neposredni bližini. Zvedavo dekletca je steklo za pisanim metuljem, ki se je od nje nenehno oddaljeval. Usedel se je na veliko rumeno rožo in če ga hoče prijeti, mora za njim. O, že po par korakcih je v zanimivem okolju, ki ga še nikoli ni videla. Vse kar je v njem še ne pozna, cvetlice, premikanje vej dreves ko zapiha veter, drugače pisan metulj v njeni bližini in mir, da si vse lahko dobro ogleda. Ob neki gladki, beli in dolgi površini obdani z rumenimi cvetovi regrata, se mora ustaviti, saj ne ve, kaj je to, mami ji o tem še ni nič povedala si misli, dala ji bom tistole lepo rožico, ki jo vidim nekoliko dlje od sebe. Šla bom do rožice kar po beli gladki površini, da nebom padla in se zamazala. Pogumno grem po rožico za mami, »Mami, kje pa si, mami?« kaj pa je to na rožici rumeno, premika se, tudi to moram pokazati mami. Ko prime rumeno stvar, jo ta piči, deklico zaboli, »mami, kje si? Ti grdoba rumena, natepla te bom?« skače, joka in raca po belini. Še predno začuti bolečino udara avtomobila, jo ni več. Danka je odšla v večnost.

Približno tako so mi ostala v spominu otroška raziskovalna leta, s to razliko, da takrat avtomobila ni imel nihče v vasi in me torej ni mogel povoziti. Z moderni časi, so prišle tudi moderne nevarnosti, ki zahtevajo našo izjemno pozornost zlasti do otrok. Družba je organizirala šolanje voznikov, preverjanje našega zdravstvenega stanja, številna opozorila na vseh cestah in promocijo varne vožnje. Ni dovolj! Imamo primere, ko so vozniška dovoljenja ponarejena, ko vozijo alkoholizirani vozniki, ko si ceste lastijo podivjani vozniki ljubitelji hitrosti in še bi lahko naštevali. Danko sta poslala v večnost dva voznika, verjetno kot petdesetletnika tudi z veliko prevoženimi kilometri in s popolnim zaupanjem v svoje vozniške sposobnosti. Ne vemo kaj se je dogajajo ob njunem srečanju z Danko, vemo le, da sta odpovedala kot voznika in kruto, neusmiljeno ravnala s ponesrečenko. Opravičila ni in ga ni možno sprejeti v nobenem primeru. S svojim neodpustljivim grehom morata živeti do smrti!

Vsi, ki imajo majhne otroke imajo seveda posebne skrbi do njih, ki so povezane z značajem otrok. Če je ta zvedav, radoveden in nekoliko neubogljiv se starši tem njegovim lastnostim vzgojno prilagajajo. Sami morajo prepoznati nevarnosti, ki jih otrok nezavedno ustvarja, nikogar ni, ki bi delil zanesljive recepte, tveganje varnega preživetja radovednega otroka pa so večne travme za starše.

Vozniki v javnih podjetjih in zavodih so še posebno strogo poučeni o ravnanjih v vožnji, obnašanju pri nesrečah in pazljivosti do otrok na cesti. Na razpolago imajo pripomočke in storitve, ki jim manjšajo tveganja pri vožnji. Seveda pa so zato bolj strogi ukrepi proti voznikom, če so na cesti napačno ravnali. Delodajalec bo ukrepal skladno s svojimi pravili, o krivdi ali nekrivdi bo odločalo sodišče, o etiki in človečnosti njunega ravnanja s pokojno Danko pa moramo nedvoumno spregovoriti mi – ljudstvo. Vztrajamo, da je njuno ravnanje s pokojno Danko neetično, podlo, iz pod časti človeka in voznika. Nikoli več zato ne smeta dobiti dovoljenja za vožnjo po javnih cestah. Tako ne sme v prihodnje ravnati nobeden voznik!

Danka nam odpira oči v nekakovostni svet, ki ga ne smemo sprejemati kot samoumevnost, premagati ga moramo, da bo tveganj in nesreč čim manj ali nič!

Kaj pa vam govori primer Danke?

Naš varuh miru, 3. april 2024

Že od osamosvojitve dalje je nam v Sloveniji jasno, da svojo svobodo in ozemlja ne bi mogli ubraniti z lastnimi vojaškimi močmi, tudi v primeru, če bi jih zmogli financirati. Predraga je vojaška stroka za učinkovito zaščito naroda pred morebitnim vojaškim ali drugačnim agresorjem. Vsaj zame je bil to osnovni razlog za vstop naše države v Severno atlantsko zavezništvo NATO, no, kot vsi sem upala, da bo ta posloval racionalno, zmanjševal oboroževanje in pospeševal prizadevanja za ohranitev miru.

Nato je bil ustanovljen leta 1949 kot institut za ohranjanje miru po drugi svetovni vojni. Je mednarodna zavezniška organizacija za kolektivno obrambo svojih članic skozi vojaško sodelovanje in medsebojno pomoč v primeru napada na katerokoli članico. Napad na eno članico se šteje kot napad na vse članice in jih obvezuje, da nudijo vojaško podporo v primeru napada. Njegova današnja dejavnost je razširjena tudi na operacije za ohranjanje miru, protiteroristične operacije, humanitarne misije in podpori obnove. Natovo poveljstvo je locirano v Belgiji, politične odločitve se sprejemajo na posvetovanjih članic, vsaka članica pa ima en glas. Ima 38 članic iz Evrope in Severne Amerike. Njegove dosedanje najpomembnejše aktivnosti so bile v Afganistanu, Kosovu, v BIH in v prizadevanjih proti terorizmu po svetu. Nato je še vedno pomemben akter pri zagotavljanju miru in varnosti vendar se je njegova vloga prilagodila sodobnim varnostnim izzivom in grožnjam.

Ja, prav prilagajanje sodobnim izzivom postaja NATO neizprosen akter za oboroževanje zlasti Evrope, kar bo zmanjševalo blagostanje prebivalstva članic še mnoga desetletja. Mediji poročajo, da si NATO prizadeva za povečanje prispevka članic iz sedanjih 2 % na 3 ali več % od vsakoletnega proračuna članic. Oblikoval naj bi trajnejši vir financiranja oborožitve v višini tisoč milijard EUR, ki bi trajno zalagala z orožjem članico v vojni oziroma tiste članice, ki bi se v vojni znašle. Kako je z načrti NATA za ustavitev vojne, za doseganje miru, za osvoboditev muk otrok, prebivalstva, vojakov in življenjsko nenadomestljivih institucij, v medijih ne zasledimo. Zakaj ne?

Jih morda NATO nima, niso njegova prioriteta? Kako naj to razumemo davkoplačevalci in volivci? Boste v NATU sprejeli ali pa ste že, doktrino tretje svetovne vojne? Vas sploh zanima, kaj menimo plačniki vaših vojaških naprav? Kaj pa boste z orožjem počeli, če se narodi odločijo za mirovna pogajanja, pogajanja, ki bi morala biti vaša najvišja in najpomembnejša prioriteta in za ljudi sprejemljiva strategija za njihovo varnost? Vedno več vprašanj in manj odgovorov. Seveda razumemo, da se ima vsak narod pravico braniti, toda vsaka taka pravica ne sme biti krivica, ki narodov Evrope potiska v vojni kaos, širjenje siromašenja in vzbujanja nezaupanja in odpravi sodelovanju. Dopuščam možnost, da ne poznam dejanskega stanja odnosov med vojskujočimi v tem trenutku in zato vas prosimo, da nam odgovarjate na naša vprašanja brez olepšav, slovesnih obljub in evforije. Zaskrbljeni obrazi na fotografijah ob pripravah na jubilej NATA mi nakazujejo marsikateri dvom, ki zahteva temeljitejši razmislek. Čeprav je naša država po poročanju medijev, celo pripravljena povišati prispevek za NATO, pa močno dvomim, da bo to tudi storila. Odprte ima tri stavke na vitalnih področjih življenja in dela ter nakazane dodatne, ne more pokrivati potreb mladih po stanovanjih, zaostaja z razvojem infrastrukture in vse težje polni pokojninski sklad. Vojnih potreb dejansko ne zmoremo mi, niti druge članice. Sprejeti moramo pogajanja!

Kako pa vi gledate na delovanje NATA?

Dan otroške knjige, 2. april 2024

Na Danskem se je 2. aprila 1805 v mestu Odense rodil Hansa Christiana Andersena, ki je danes najbolj znanih otroških pravljic, prevedenih v večina jezikov sveta. V mladosti se je izobraževal in tako pridobil veselje do literarnega ustvarjanja. Pisal je pesmi, romane, eseje, bibliografije in seveda pravljice, ki so njegove najuspešnejše stvaritve. Njegova prva uspešnica je bila zbirka Pravljice za otroke v kateri so bile objavljene zgodbe Graščakova hči, Cesarjeva nova oblačila, Mala morska deklica, Sneguljčica in Palčica. Otroke so in jih še vedno navdušujejo, ker so domišljijske, polne humorja in čustev. Po njih pa posegajo tudi odrasli, saj so polne globljih sporočil o ljubezni, pogumu, prijateljstvu, vztrajnosti in spreminjanju drugačnosti. Njegove pravljice bralce poučujejo o človeških vrednotah na priljubljen in zanimiv način, da posebno otrokom, ostajajo v spominu vse življenje. Zapuščina pravljičarja ostaja neprecenljiva in nepogrešljiva v svetu otroške literature. Andersen je umrl 1875 leta.

V spomin na slavnega pravljičarja je 2. april proglašen za Dan otroške knjige in mednarodni praznik. Namenjen je spodbujanju branja med otroci, promociji otroških knjig in poudarjanju pomena branja za razvoj otrok. V svetu se na ta dan organizirajo prireditve namenjene spodbujanju branja med otroci kar pospešujejo tudi knjižnice, šole, vrtci in drugi z bralnimi uricami, predstavljanjem posameznih knjig, literarnimi natečaji in ustvarjalnimi delavnicami. Pomembni je, da je otrokom omogočen dostop do literarnih del, da ta spodbujajo domišljijo otrok, krepijo njihove jezikovne spretnosti in jih usmerjajo v kritično razmišljanje.

Pri nas se otroški literaturi namenja velika pozornost. Tako po knjigarnah kot na knjižnih sejmih je res velika ponudba kakovostnih knjig za otroke tako po vsebini kot po poslikavah. Imamo izjemne ilustratorke otroških pripovedi kot so na primer Alenka Sotler, Maja Kastelic, Jelka Reichman in mnoge druge. V osnovni šoli v Šentrupert na Dolenjskem so ustanovili Galerijo originalnih del ilustracij otroške literature. V njej je ogromno ilustracij in ogled je pravo doživetje. V našem mestu je zelo prizadevna v spodbujanju mladih za branje Knjižnica Mirana Jarc, ki vsak teden tudi objavi program prireditev za otroke. Oddelek za mladinsko literaturo je v knjižnici izjemen po opremi, dostopnosti do knjig in igralih privlačnimi za otroke. Podobno ravnajo tudi knjižnice v Trebnjem in v Beli krajini.

Končno naj omenim, da je naša država častna gostja na knjižnem sejmu v Bologni: »Kaj sledi potem?« Ta pomemben mednarodni knjižni dogodek za spodbujanje bralne pismenosti in promocijo branja je nujno potreben, saj mednarodne raziskave kažejo, da je branja knjig vedno manj. Bologna je namenjena tudi strokovni javnosti, dogodki zunaj sejemskega prizorišča pa italijanskemu občinstvu. V sodelovanju z Centrom ilustracije so izbrali 59 ilustratorjev in ilustratork, še 15 ilustratorjev pa so izbrali za spremljajoči katalog, ki zastavlja vprašanje In kaj sledi potem? Pričakovati je nove projekte in pogodbe zanje, kar bo pomagala kulturni srenji do boljše materialne osnove.

Seveda sem se ob tem blogu kar naprej spominjala lastnih otroških izkušenj pri prebiranju knjig. Slovenske večernice in drugih iz Mohorjeve družbe. Takrat otroci nismo bili deležni današnje literarne pozornosti. Iz Večernic smo zašli med »šund«, k sreči pa je kmalu po vojni kraj kjer sem živela, dobil knjižnico in v njej smo bili »kuhani in pečeni«. Kmalu smo spoznavali klasike in brali vse kar je bilo na razpolago. Lepe spomine nosim seboj po svetu iz teh časov.

Je branje tudi vaša strast?

Dan za laži, 1. april 2024

Leto hiti, hiti in nam ne da več mirno uživati prihod pomladi, ozelenitev dreves, prvih saditev zelenjave ter podobnih dogajanj. Kljub temu, da se vse to ponavlja iz leta v leto prihajajo tudi nova spoznanja tako o naravi kot o nas samih.

Po vsakoletnem napornem marcu se prileže že prvi aprilski dan, ki je po vsem svetu znan kot dan potegavščin, šal in lažnih novic. Ni ugotovljeno, kako je ta dan nastal, nekateri ga povezujejo s spremembami koledarja, ko se je novo leto preneslo iz marca v januar in so nekateri v to dvomili, zato so jih imeli 1. aprila za norce. Bolj sprejemljiva je verjetno rimska verzija o praznovanju Hilarja, festivalu smeha v čast bogu Matutu. Za dan norcev naj bi prvi dan v aprilu razglasil Ludovik XIV, ker ga je njegov dvorni norček tega dne pošteno potegnil saj bi bil skoraj ob krono. Poznavalci pa praznovanje 1. aprila povezujejo s starimi običaji in pomladanskih enakonočjem. Tega dne naj bi se končala slavja ob začetku pomladi. V območju francoščine je 1. april imenovan Aprilska riba, ker tega dne poskušajo drug drugemu neopazno pritrditi na hrbet papirnato ribo za šalo. Čokoladne ribe pa ta dan prodajajo vse slaščičarne in čokoladnice.

Šale prinašajo tudi javni mediji. Odmevnejša je bila na primer leta 1957 objava BBC, da so v Švici začeli pobirati špagete iz dreves, ki rastejo samo v Švici. V petdesetih letih je nizozemska TV objavila, da se je porušil stolp v Pisi. Bilo je veliko telefonov in odzivov na omenjeni objavi. Začetki dneva norcev so izjemno zanimivi. Običaji se imenujejo tudi lovljenje kukavice, pošiljanje po lažnih opravkih, ali pa na hrbet “žrtve” pripeti napis “brcni me.” V nekaterih državah si lahko prvoaprilske potegavščine privoščijo le do poldneva, nato pa se morajo zresniti. Potegavščine po 12. uri naj bi namreč prinašale nesrečo.

Čeprav je prvi aprilski dan tradicionalno povezan z igrivostjo in zabavo je pomembno upoštevati meje dobrega okusa in se izogibati potegavščinam, ki bi lahko povzročile škodo ali neprijetnosti. Zagotovo se boste strinjali, da vas je kakšna šala, še posebej tista, ki ste je bili deležni 1. aprila, nasmejala in vam polepšala dan. Toda kako daleč lahko gremo, da šala ostane samo šala? Kaj, če izbrana šala osebi ne bo niti najmanj smešna? Kaj, če bomo s šalo, ki smo jo tako skrbno načrtovali, v nekomu vzbudili občutek strahu in groze? Da, tudi 1. april ima svoje meje, zato nikar ne mislimo, da lahko uporabite vsako šalo, ki vam bo padla na pamet. Šala naj bo vedno dobrohotna, ni razloga, da bi se šalili samo 1. aprila. Življenje je precej bolj luštno in vznemirljivo, kadar imamo razlog za smeh, za tistega pravega, ki prihaja iz srca. Tako preprosto je – kratka in povsem nedolžna šala bo čez nekaj let postala čudovit spomin, ki ga bomo z veseljem delili s potomci.

Letos nisem opazila šal v dnevnem časopisju ali na TV, celo objavo o postavitvi spomenika Milanu Kučanu sem sprejela le kot novico, čeprav me je presenečala obrazložitev, da bo to komercialni uspeh za lokalno gospodarstvo. No naslednji dan sem se sama sebi nasmehnila, ko je TV pojasnila. Pravzaprav me čudi, da šal skoraj ni več v javnosti saj so bile vedno dobrodošle iz želene, posebno tiste o politikih, ki smo jih sprejemali in širili z velikim veseljem. Zgleda, da se družba za dovtipe, šale in podobno ne zanima več, da se je zresnila ali pa, da ni več razlogov za dobre vice. Humor pogrešamo, pomagal bi nam razvijati prijetnejše odnose in lažje bi reševali vsak dan hujše probleme.

Tudi vi pogrešate humor?

Šola za lobiste, 31. marec 2024

Lobiranje je vplivanja na odločevalce, ki se odvija med lobistom in odločevalci, poteka izven formalnega zakonodajnega procesa ter je lahko zavestno v večji ali manjši meri manj ali celo neviden v očeh javnosti. Lobist je oseba, ki opravlja dejanje lobiranja in je vpisana v register lobistov ali oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira, oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije. Lobiranje kot poklic pridobiva na pomenu in morda je prav, da kaj napišemo o njem z namenom, da se poučijo bodoči lobisti, ki ta poklic šele spoznavajo.

Uspešen lobist mora imeti jasno in nedvoumno oblikovano poslanstvo kot na primer postati hočem vodja izvršilne oblasti v naši državi. Da bo svoje poslanstvo uresničil mora razviti prilagojeno strategijo svojega ravnanja kot na primer z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi. Tej strategiji primerno mora pameten lobist določiti cilje kot na primer odstop legitimnega vodjo, izdelava lastne medijske podobe, uporaba rednih zakonskih možnosti, uporaba sile po potrebi in druge cilje. Pravi lobist bo najprej razvil tehnologijo dela in določil potrebno tehniko za opravljanje lobiranja nato pa pripravil organizacijo, kadre in denar za nedvoumno dosego ciljev.

Kakšnega lobista pa si pri nas ne želimo? V naši državi deluje tudi uspešen, brezobziren in ne željen lobist, ki lobira izključno za sebe oziroma svoje, predvsem materialne interese. Ni vpisan v register lobistov in za svoje lobiranje ne polaga računov po predpisih. Odprta so mu žal na stežaj vsa vrata oblasti tako zakonodajne kot izvršilne in seveda še posebno sodne z Ustavnim sodiščem vred. Kaj pa si mislite, da je lobiranje samo delo delojemalca? V vsakem primeru mora biti uspešno, da pa bo, je potrebno nenehno pridobivati izkušnje vsaj na poslovnih zajtrkih in se izobraževati vsaj pri sosedih, če ne že čez lužo in na golfu. V svojem ravnanju bo tak iznajdljivi lobist nenehno prisoten v javnosti, vsak dan bo imel najmanj dva članka v časopisih in še dodatne v drugih medijih. Iz malih napak legitimnih pooblaščencev, ki jih želi nadomestiti bo vsak dan rojeval afere velikega obsega, ki morajo vztrajati v javnosti do naslednje. Ko država podpira Palestince, naš lobist najde poti, da v imenu države podpre Izrael. Če Ustavno sodišče sprejme na obisk funkcionarko EU, bo odličen lobist javno in brez predsodkov odvihral k njemu in protestiral. Osebe, ki jih je izbral, mora odstraniti, nenehno spremljati, vedeti za vsak njen korak, za vsako njeno dejanje in, kot zgleda tudi za dogajanja med rjuhami. Nenehno ponavlja izvirni greh volivcev, ki je ta, da ne volijo njega vsi volivci v vseh volitvah in vseh časih. Če ne drugače, bo uspel prepričati pristojni organ, da mu brez volivcev, dodeli mandat izvršilne oblasti neglede na volivce, ki itak samo kritizirajo, protestirajo, se vozijo s kolesi, ustanavljajo Institute, ne ve več kaj vse počnejo. Naš lobist je prepričan v svoj uspeh, če ne bi bilo tistih solzivcev in kazni bi verjetno še vodil izvršno oblast. Odličnost uspešnega lobiranja ga bo bogato nagradila saj bo po dosegi ciljev lahko upravljal vse izključno po svoji volji.

Sama pri sebi se nikakor ne morem sprijazniti z lobisti in poklicnim urejanjem tega dela. Nekako se mi zdi, da se opravljanje tega poklica ne more odvijati brez večjih nevarnosti za varovanje imaga tako lobista kot tistih pri katerih hoče uveljaviti svoj vpliv. Težko si predstavljam, da bi dobre posle sklepali posredno, preko lobistov. Tudi ne vem razlogov zakaj se je naša država spustila v lobi. Čas bo pokazal, kaj je za državo in ne samo za posameznika, pri tem dobro ter potrebno.

Se poslužujete lobistov?

Sredozemlje, 30. marca 2024

Neko poletje sva se s sinom potepala po Sredozemskem morju. Ladja je odplula iz italijanskega pristanišča mimo Eolov in Sicilije, se usmerila v Patras pri Korintu, plula na Kreto in končala svojo plovbo na vzhodu v znamenitem modro-belem Santorinu. Na tej prelepi poti sva se spoznala s predstavnikom naše države v organih upravljanja Sredozemlja. Visoki, uglajeni gospod je menil, da je za Sredozemlje dobro poskrbljeno predvsem za obstoječe stanje, da pa je razvojno še marsikaj nerešeno in nevarno zaradi tehničnih novosti, ki spreminjajo način življenja in dela sredozemskega okolja. Nad vse presenečena sem sprejemala njegove informacije in se zgrozila ob dejstvu, da je tudi usoda najinega doma povezana in odvisna od dobre ali slabe skrbi za ta ocean. Sredozemski tokovi se s svojimi stvarmi in življem gibljejo ob naši obali proti severu, puščajo za seboj kar je zdravega in nezdravega tam kjer si mi poleti kopamo in se, dokaj očiščeni vračajo ob italijanski strani.

Več desetletij pozneje smo lahko na slovenski televizije poslušali strokovnjake, ki proučujejo kaj vse v Sredozemlju živi, kaj vanj spuščamo posamezne države, kako obsežni so ostanki številnih potopljenih ladij in njihovega tovora, kako plovila, šport in logistika danes obremenjujeta morje in kakšne posledice to ima na živ svet v morju. Kar hude kritike so strokovnjaki izrekli z namenom, da bi se narodne skupnosti, ki Sredozemlje obkrožajo, vendarle organizirale primerno potrebam Sredozemlja, skrbela za njegovo higiensko stanje in upravljale s storitvami, ki se na njem odvijajo. Naši mediji o tem ne pišejo in zato ne vem ali je morda imenovana uprava Sredozemlja ali kaj podobnega, da prebivalstvo tega območje ne bo zaradi naravnih ali ustvarjenih danosti sodobnega časa, predstavljajo več milijonsko migracijsko maso na balkanskih in drugih poteh pribežnikov.

Za zeleni prehod so potrebne tehnološke in tehnične novosti in prizadeva si celotna Evropa, da bi iz besed prišlo do dejanj na čim enostavnejši in za ljudi primernejši način, ker si pač ne smemo in ne moremo privoščiti brezposelnosti zaradi opuščanja industrije, ki potrebuje nafto, plin in premog. Mediji so nas informirali, da nemški Siemens razvija tehnologijo utekočinjenega vodika, ki jo bodo uporabljali Arabci in s pomočjo sončne energije predelali za vožnje avtomobilov. Utekočinjen vodik naj bi po ceveh skozi Sredozemlje potoval v Evropo in njej zagotavljal pokrivanje vseh potreb. Razbremenitve Sredozemlja torej ni pričakovati, lahko pa, da bo, predvsem zaradi materialne nepripravljenosti, ostal v sedanjem stanju. Še velika nejasnost so druge nevarnosti okolja v Sredozemlju, za katere še nismo izvedeli.

Zgleda pa le, da je misel o skupnih prizadevanjih za ohranitev zdravega Sredozemlja in njegove kulture, ostala zanimiva in koristna. Svet Evrope je ustanovil Konzorcij Feničanska kulturna pot, da bi razvil sodelovanje univerz, raziskovalnih centrov, šol in podobnih institucij, ki naj bi s skupnimi prizadevanji krepili medkulturni dialog in razvijali strategije o prihodnosti v Sredozemlju.

Za mene je Sredozemlje nekaj najdragocenejšega za našo kulturo. Tu se je rojevalo in bogatilo naše razumevanje sveta, nastajali so pripomočki za izobraževanje in ravnanje ljudi, za upravljanje s premoženjem, knjige, glasba, gledališče, pa tragedije in drugi izbruhi človeške psihe. Slava Sredozemlju!

Kaj pa vam pomeni Sredozemlje?

Oprostite Rusi, 29. marec 2024

Da je na svetu država Rusija sem spoznalo, tako kot vsi vaščani, iz govoric gospodarjev kmetij, ki so se v štiri desetih letih preteklega stoletja pogovarjali o ruskih zadrugah in izgubi lastništva nad kmetijskimi površinami, ker bi bila zadružna obdelava ustreznejša za preživljanje vseh državljanov. Za tolmačenje te miselnosti se je slišalo ime Lenin. Ko so fašisti napadli Rusijo, drugega izraza za to državo nismo poznali, se je pogovor gospodarjev kmetij sukal okoli ogromne vojaške moči Rusije s katero naj bi dobro sodelovala tudi naša država. Vojaške naprave za množični izstrel bomb na enkrat so dobile ime »Stalinove orgle« in postale upanje osvoboditeljev, z njimi pa tudi nas po vaseh koder so lomastili vojaki vseh mogočih nazivov. Že bolj proti koncu vojne, je iz Drenovja nad vasjo prišel prvi ruski vojak, mlad, prijazen in nasmejan, preko rame je nosil balalajko. Usedel se je na klop pred hišo in nanjo zaigral. Mi otroci smo pozabili zapreti usta, gledali smo ga kot boga, seveda ded je govoril, da nas bodo osvobodili prav Rusi. Moral je naprej v boj, balalajko je poklonil meni, toda ostala je na nekem podstrešju v času mojih selitev in se zgubila. Bil je to dogodek, ki mi ne gre iz spomina.

Šolanje po osvoboditvi je vsebovalo veliko ruskega oziroma zdaj se je govorilo že o sovjetski zvezi (SZ). Učili smo se ruščine, dobili smo knjige ruskih klasikov, vzgoja je vsebovala misli o skupni lastnini imetja, enakosti med ljudmi, poštenju, pomoči drug drugemu in podobno. Dobili smo tudi telovadbo kot krepitev telesa in duha po vzgledu velike SZ. Prva leta gimnazije so sledila tem vzgojnim in izobraževalnim procesom, po letu oseminštirideset pa smo že dobili francoščino in latinščino, tudi evropske in ameriške klasike. Fakultete tem rusofilskim metodam niso posvečali nobene pozornosti. Ukvarjali smo se s svetovnimi, zlasti angleškimi in nemškimi ekonomisti, sicer pa je bilo šolanje usmerjeno v matematiko, statistiko, vodenje, metode načrtovanja in analiz.

Zaposlitev mi je prinesla drugo možnost za spoznavanje ruskega gospodarstva in SZ. Po diplomatski poti je prihajajo vedno več novic, kaj vse je možno v SZ kupiti in tam prodajati in moj napreden direktor se je že od leta 1961 vneto pripravljal na pohod naše ponudbe v državi številnega prebivalstva. Bila je to država s klirinškim poslovanjem in je bila otežkočena menjava njenih rubljev za dolarje, marke ali drugo konvertibilno valuto zahoda, prinašala pa je izvozne spodbude države. Kmalu smo ustanovili oddelek za izvoz v vzhodne države, ki je sistematično in kakovostno povečeval izvoz v države vzhoda, razvijal zastopstva in predstavništva ter mrežo za povezavo z zdravniki. Potrebam oddelka za vzhodne države so morali slediti vsi drugi deli tovarne, na ta način smo spoznavali zdaj spet imenovane Ruse, odhajali na turistična potovanja v to neskončno bogato državo umetnosti in neprecenljive zgodovine. Človeka preseneča na vsakem koraku bodi si z malenkostmi kot so bogato založene trgovine s svilo ali pa z raziskavami in poleti v vesolja.

Ko berem izjave politikov, novinarjev in nevednežev o Rusiji in Rusih vidim, da je pri nas vedno manj vedenja o prednostih te prostrane potrošniške države. Vse skupaj, celo vojaška strategija naše male države, da ne omenjam vohunov, razkazuje sovražnost proti Rusiji in Rusom ter poveličuje in ustvarja enega samega monarha ker o drugem sploh ni ne duha ne sluha v našem informiranju. Pridružujem se N'toku, »če nič drugega so jim vlada in uredništva medijev dolžni javno opravičilo«. Nimam mandata, pa vseeno: Oprostite Rusi!

Kaj pa vi menite o Rusih in njihovi državi?

Evropske volitve, 28. marec 2024

Čas je, da temeljito razmislimo o volitvah za EU. Politične stranke izbirajo svoje kandidate, nekatere ostajajo kar pri sedanjih poslancih, novih obrazov je bolj malo ali nič, pravila o volitvah ista, za nas volivce je ostal samo preferenčni izbor. Ga bomo znali uporabiti? O tem mora zdaj razmisliti vsak volivec. Zakaj? Vzrokov je veliko, toda za večino je najpomembnejši razlog sedanji obseg oboroževanja tako rekoč vseh držav v Evropi in še posebno tistih, ki so združene v EU. Kam to pelje, komu na glavo bodo vojske zmetale vse to tisoče milijard vredno železje, koga vse bodo oropale otroštva, izobrazbe, narave, mladosti, razvoja. Kdo napada oziroma ogroža Avstrijce, Švede, Slovence, Italijane. Je ruski monarh z čim nakazal, zakaj bi širil vojno na primer v Bolgarijo ali Poljsko? Zakaj se širi Nato, ne pokrenejo pogajanja o že sprejetih sporazumih med Ukrajino in Rusijo? Zakaj je v Ukrajini prisotno ukrepanje ameriškega monarha, kar nam je bistveno poslabšalo materialni položaj vseh družin? Sami zakaji in nanje parlament in vodstvo EU ne odgovarjata, ne pojasnjujeta, ne izboljšujeta, niti ne poslušata. Kje ste Joveta, Brgles, Tomčeva, Nemec, Novakova, Zver, Bogovič, Grošelj in zakaj za narode, njihovo zdravje, izobrazbo in razvoj nič ne storite? Kako naj vam zaupamo naslednji mandat, če ni do sedanjih pozitivnih učinkov vašega dela na področju osnovnih življenjskih pogojev miru. Dopuščam možnost, da sem slabo informirana in da o teh zadevah pač nisem kompetentna soditi. Vendar vas povprašujem tudi po tem, koga ste pooblastili, da nas volivce obvešča o vaših učinkih in mu dali ustrezne napotke za avtonomno novinarsko poročanje? Boste v naslednjem mandatu prenehali misliti na potrebna vlaganja v dežele iz katerih narašča število beguncev zaradi zelenega prehoda in varovanja narave?

Sicer pa naš volilni sistem ne daje nikakršne druge možnosti volivcem kot preferenčni glas kar pomeni, da moramo sprejeti le volilne liste, ki so jih pripravile politične stranke in iz njih lahko podelimo le en preferenčni glas. Kandidatov bo nešteto, zgubili se bomo ob prebiranju imen in priimkov ljudi, ki jih ne poznamo, o njih niti nismo informirani še manj pa o tem, kakšne priložnosti so imeli in kaj so z njimi dobrega naredili za Evropejce. Zna se zgoditi, da bomo zaradi vsega opisanega, volitve ignorirali ali pa, vdani v usodo, obkrožili enega bolj na pamet kot na podlagi njegovih dosedanjih zaslug. Spet sem se spomnila odgovora nekega športnika glede volitev, ki je vsebinsko odgovoril približno takole: če bi volitve kaj pomenile, bi jih že zdavnaj ukinili.

EU je zagnala volilno kampanjo za množično udeležbo mladih na volitvah, kar mi stari lahko razumemo tudi kot starizem. Seveda je prihodnost EU odvisna od mladih toda treba jih je najprej izobraziti za kar potrebujejo mir na zemlji. Primer v Unionski dvorani na razgovori z Roberto Medsola je jasno pokazal, da mladi z vodenjem Parlamenta EU ni njihovimo razumevanje demokracije. Pa ne samo to, odnos EU do razbite in lačne Palestine poganja na ulice množice, v glavnem mladih protestnikov, novinarji poročajo, da je vedno več strank zelenih, ki jih poganjajo aktivnosti Grete. Malo verjetno je, da bi bil interes mladih podeliti večini istih poslancev mandat za naprej in strah me je izgubljanja zaupanja mladih v EU, ki bi lahko pomenila dejansko boljšo prihodnost ne samo vsem Evropejcem pač pa tudi delom sveta, ki jih še obvladujejo nerazumni in škodljivi pravi ali s pomočjo novinarjev nastali monarhi širom sveta. Dobro bi bilo iti na volišče, izbrati preferenco v katero pač najbolj zaupamo in se po volitvah dosledno sestajati z izvoljenimi z zahtevami za temeljito pojasnilo nerazumljivega ali nesprejemljivega.

Kako pa vi ocenjujete pomen EU volitev?

Prevozi v starosti, 27. marec 2024

Avto vozim neprekinjeno od leta 1961 dalje in si tako nabrala kar pomembno kilometrino. V vsej vozniški karieri sem imela en sam karambol, razbila se avto, sama se nisem poškodovala in tudi nikogar nisem ogrožala. Vozila sem se vsak dan na delo in iz njega, da bi kdo namesto mene peljal na morje, se nihče niti spomnil ni. Pozimi na smučarijo je bilo potrebno najbolj paziti, s sinom sva tudi drsela po strmih cestah vendar previdno kolikor se je dalo. Najdaljše vožnje so bile na Korčulo, v Vojvodino, Avstrijo in destinacije v Dalmaciji. Ko je sinov oči še živel z nama, sem srčno upala na komodno vožnjo zraven šoferja, pa se ni izteklo .«Boš kar ti Zefka peljala« pa sem. Avtomobili so bili praviloma vsake 4 leta drugi, kadar je grozila inflacija pa so se menjali na dve leti, vozila sem velikega Citroena imenovano Žabo, pa njihovega Amija, različne vrste Renault, Suzuki, Oplovo Astro pa verjetno še kaj. Službeni avto na primer je bil močnejši Fiat in tudi mercedes. Kar prav mi je, da je teh voženj konec, rada se peljem k sinovi družini v Ljubljano, v trgovino, na kakšno razstavo ali krajši izlet. No, in zdaj sem spet v času podaljševanja vozniškega dovoljenja. Prav ogabno mi je opravljati vse te predpisane postopke, kot da me bodo ti varovali pri vožnji. Ko več ne bo šlo menda bom že zbralo toliko moči, da se bom vožnji odpovedala.

Stari imamo kar nekaj ovir, ki jih premagujemo z avtomobilom, posebno tisti, ki živimo sami in doma. Moramo v trgovino in ne zmoremo nositi večjih bremen. V redu, če je trgovina blizu je voženj manj. Toda založiti se moramo tudi z redkejšimi izdelki in se posluževati storitev. čistilnica, nabava obutve in oblačil, daril ob jubilejih in rojstnih dnevih ter vožnje na obiske, kulturne prireditve, pa končno tudi prehrana, če Tereza skuha žgance moram ponje, ker ona ne vozi avta. Nenazadnje je zahteva zadnji dom mojih staršev in sorodnikov s katerimi sem preživela veliko dobrega. Nekajkrat na leto jih moram obiskati Naj omenim, da se stari radi tudi družimo in tako zbiramo energijo za preživetje. Obletnica mature je že ena od takih prilik, ki bi brez vozniškega dovoljenja morala odpasti in z njo tudi spomini ter spodbude ne samo mene ampak tudi tistih, ki jih že desetletja prevažam s seboj, da tam lahko tudi kaj popijejo.

Najraje bi tu končala pisanje tega bloga a žal moram iz sebe spraviti grenak občutek odpora naše družbe in njeno nezaupanje v lastno odločanje starih. Najbrž družba ali država niti ne ve, kakšne napore postopek zahteva od starih, čez koliko rok in prostorov se odvija, koliko časa čepiš po ambulantah in laboratorij tešč, tudi stoje v vsakem primeru pa med mnogimi in zato izpostavljen okužbi z Covidom ali še kaj hujšim. Nazadnje te pri psihološkem testu pač ocenjujejo kot ubožca s katerim ne vedo kaj bi ti dovolili. Ne enkrat, nenehno poudarjam pred temi strokovnjaki, da bom nehala voziti avto tisti trenutek, ko bom začutila v sebi karkoli, kar bi mojo varno vožnjo ogrožalo. Preslišijo. Štirinajst dni po oddaji krvi v ambulanti bolnišnici spet dajem kri, merim EKG, pregledujejo oči in kot družinski zdravnik zahtevajo ustrezne izvide. Vse moraš mirno in ustrežljivo izvesti ker se sicer enemu ali drugemu zareče za starega kaj neprimernega. Ko smo si po čakalnicah izmenjavali mnenje, smo se tudi mi namrdnili in nasmehnili tem tihim »neprijetnim« in silno dragim postopkom, ki se ponavljajo na največ dve leti. Tudi prav, duševno pripravljena sem šla že tretjih skozi to Kalvarijo in srčno si želim, da bi bila zadnja v kakršnem koli smislu.

Vdajte se v usodo, premislite, kako boste ukrepali, nikakor pa se vozniškemu dovoljenju zaradi zahtevnosti postopka ne odpovejte!

Kako pa vi sprejemate opisane postopke?

Ustvarjalka grafik, 26. marec 2024

Moji morebitni sledilci zdaj že vedo, da se z veseljem udeležujem raznovrstnih razstav, še posebno pa likovnih del. Veseli me poklepetati z avtorji umetnin kako in zakaj je neko njihovo delo nastalo, kaj pomeni za njihov opus in kako ga sprejemajo ljudje. Avtorji imajo običajno zelo jasno in nedvoumno predstavo o objektu ali misli, ki jo na svoj umetniški način potem prezentirajo javnosti in prav zaradi tega je pogovor z vsakim, zanimiv, poučen in prijeten.

Nataša Mirtič je Novomeščanka, prijazna in vedno nasmejana sprehajalka s ali brez psička. Srečevali sva se običajno v zgodnjih jutranjih urah, malo poklepetali in nadaljevali vsaka svojo pot. Nataša je mamica, ki pripelje svoj naraščaj na razstave. Ena od zanimivosti na razstavah, ki mi je še posebej všeč, če pred stoli prve vrste na tleh sedijo majhni obiskovalci in strmijo v potek protokola, z nami pozdravljajo nastopajoče in so veselo nasmejani.

Nataša Mirtič ni običajna meščanka. Že vrsto let ustvarja dopadljive in atraktivne grafike in z njimi krasi številna razstavišča v svojem območju, v državi in tujini. Skoraj ne najdeš galerije, ki ne bi imela vsaj eno njeno grafiko. Da je delo Nataše takoj prepoznaš, kar še zdaleč ni samoumevno. V njeni grafiki je vidno, da jo je motiviralo nekaj, kar je lahko jasno izrazila v svojem likovnem zapisu. Seveda pa sama lahko njena dela gledam le kot človek, ki mu je nekaj všeč. Kako njenemu delu sledijo ocenjevalci in kritiki pa žal nisem še zasledila, vsekakor pa bom v prihodnje sledila uveljavljanju naše Nataše v svetu grafike.

O svojem ustvarjenju, materialih in tehnikah govori Mirtičeva kot o diktatu materiala in orodij, ki pa omogočajo elementarnost in odpor proti uporabi sodobnejših tehnik digitalizacije. Ocenjuje, da to gledalci cenijo in zato prihajajo na njene razstave pa tudi zato ker prepoznavajo njen slog. Tega je iskala že v času študija pri na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, in sicer na Oddelku za slikarstvo pri prof. Andreju Jemcu, l. 2001 pa pri prof. Lojzetu Logarju kjer je končala magistrski študij grafik.

Nataša kot samostojna podjetnica, se samo s svojih kakovostnim in obsežnim delom težko preživlja in tudi ona kot mnogi drugi samozaposleni v kulturi, pogreša trg umetnin, ki bi spodbujal ponudbo kakovostnih likovnih del in se likovnim umetnikom ne bi bilo treba ukvarjati z dodatnimi dejavnostmi kot so pedagoško delo z obsežnimi obveznostmi. Žal ne verjame, da bi se trg umetnin ponovno razvil, celo meni, da njena generacija tega ni sposobna izpeljati. Morda bo trg organizirala generacija za njo, ki je bolj prilagojena sodobnim življenjskim pogojem. Z optimizmom jo navdajajo že njeni in otroci prijateljev, ki so nenehno v stiku s prijatelji po vsej Evropi. Nataša pravi, da svoje potrebe in potrebe svoje družine prilagaja svojim prihodkom, ki nastajajo iz samoorganiziranjem likovnih ustvarjalcev. Tudi nagrade izboljšujejo materialni položaj posameznika, še posebno, če se dodeljujejo na podlagi strokovnih mnenj. Nataša ima konkretne načrte za razstave tako doma kot v tujini vendar so ti načrti omejeni bodi si zaradi zdravstvenih razmer v posameznih krajih ali pa zaradi pomanjkanja sredstev za javne razpise v kulturi. Skrbi jo negotova prihodnost tako njena kot likovne stroke.

Upajmo, da so Natašini strahovi odveč in da bo družba našla poti za preživetje likovnikov kot tudi drugih s. p. v kulturi. Nataša, je morda nova zakonodaja manj mačehovska in obetavnejša?

Imate v družini umetnika, mu stojite ob strani?

Ne evropske univerze, 25. marec 2024

Seveda vem, da je danes Materinski dan, kar nekaj čestitk je prišlo z lepimi željami za zdravo starost. Razveselile so me, ker mi pripovedujejo o naklonjenosti mladih in starih. Razmišljala sem kaj bi bilo dobro v tem blogu poudariti, da bi bilo zanimivo za mamice, morda poučna ali vsaj zanimivo. Zdaj, ko se spet neusmiljeno vojskujejo med seboj ljudje različnih verskih prepričanja, se sama poglabljam v njihovo zgodovino in iščem razlike v življenju in delu tako enih kot drugih.

Moje trdno prepričanje je, da vojne in druga zla dejanja nastajajo zaradi nepoučenosti in šibkega izobraževanju prebivalstva kar še posebno velja za ženske, mamice z številnim naraščajem. Ne samo, da jim zmanjkuje časa za učenje, ovirajo jih tradicije posameznega naroda ali njihovega verskega prepričanja. Pa ni bilo vedno tako. Svet drugih ver je bil stoletja naprednejši od današnjega v Evropi. Prva ne evropska univerza je nastala v 5. stoletju našega štetja v Indiji in predstavljala je njen izobraževalni center. Nalanda, kot se je imenovala, je bila pomembno središče budističnega učenja in filozofije. in je bila v svojem času ena najprestižnejših izobraževalnih institucij na svetu. Še danes je pomemben arheološki kraj in kulturni spomenik. Kot pravi umetna inteligenca so se v Nalandi šolale tudi ženske, saj je bila poznana po svoji odprtosti in vključevanju študentov iz različnih družbenih slojev ter spolov. Ko sem bila v Indiji tega spomenika žal nismo spoznali. Cesarska akademija Taixue je bila ustanovljena že 202 leta pred našim štetjem na Kitajskem za moške na vladnih položajih., ženske pa so poučevali le v privatnih šolah in manjših ženskih akademijah. V 9 in 20. stoletju sta nastali islamski univerzi Al Qarawiyyin v Maroku in Al Azhar v Egiptu. Obe ustanovi sta omogočali ženskam dostop do izobraževanja od svoje ustanovitve dalje. Zanimivo pa je, da so se ženske lahko šolale na katoliški univerzi v Manili, ustanovljeni 1611 leta, šele v prvi polovici 20. stoletja. Na Harvard, ki je bil ustanovljen 1636 leta pa so se ženske lahko vpisale šele 250 let pozneje na Cambridge, ustanovljen v 13 stoletju pa 1890 leta. Ljudstvo Perzijcev je zgradilo številne šole imenovane Medrese. V Samarkandu, Buhari in drugih krajih Uzbekistana nismo mogli umakniti oči od njih tako zaradi arhitekturnih rešitev kot poslikav. Ženske se v njih niso mogle šolati, pravice do izobraževanja so pridobile šele v modernem Iranu pa tudi tu z določenimi socialnimi in kulturnimi omejitvami.

Materinski dan pa tudi Dan žena sta priložnost, da se ženske s svojimi moškimi pogovarjamo o vzgoji in izobraževanju nas samih kot tudi družinskih članov. Pogovor bo uspešen, če bo odprt, pošten in spoštljiv. Razgovor naj bo dogovor o načinu izpopolnjevanja znanja vseh članov družine, še posebno pa izobraževanje učencev, dijakov in študentov v družini, pod enakimi pogoji glede na spol. Cilj nenehnega izpopolnjevanja znanja pa naj bo usmerjen v pridobivanje kompetenc v poklicni stroki, razvijanju dobrohotnosti, solidarnosti in dobrih odnosov med ljudmi, s katerimi se srečujemo in sporazumevamo. Z nenehnim učenjem, prebiranjem knjig in opazovanjem je pomembno, da družina oblikuje pozitiven odnos do družbe v kateri živi. Vsak od nas mora poznati delovanje naše lokalne in državne skupnosti in razumno sodelovati z njo. V vzgojno izobraževalnem procesu smo starši nenadomestljivi, razumeti moramo družbene tokove in mladim pomagati, da jih spoznajo. Drage mamice in ženske, so stvari, ki jih moramo dobro opraviti, zato se moramo v znanju nenehno tudi same dopolnjevati!

Kaj pa vi menite o svojem izobraževanju?

Ljudje kot farsa, 24. marec 2024

Kot opažam se med ljudmi vedno bolj širi spoznanje, da nam iz Združenih držav Amerike prihaja več slabega kot dobrega. Njihove povezave s svetom so vedno agresivnejše, izvoz demokracije je izpeto početje, širjenje lastništva premoženja ZDA po do njihovega prihoda samostojnih držav je nova oblika kolonializma ameriških prodajalcev orožja, informacijske tehnologije so aplicirane za potrebe njihovih ekspanzij na trgih, predsedniki vodijo čudno politiko, ki ne zmanjšuje revščine in še bi lahko naštevali. Je že res, da se v času našega življenja ZDA pač tako obnaša, čeprav jo stare generacije poznamo tudi po solidarnosti in dobrih dejanjih, ki jih danes ne prepoznavamo več. Kaj se dogaja, da velika in pomembna država postaja strah in trepet za svet?

Odgovor na to vprašanje smo čakali že ob okupaciji Afganistana, nato Iraka, da ne omenjam islamskih vojn, obljub aktualnega predsednika, da bo dobavil Arabcem orožja za 100 ali ne vem več koliko milijard, nato Sirija, zdaj Ukrajina in Palestina, kdo bo naslednji na vrsti je samo vprašanje dobre ali slabe volje ameriškega kapitala. Je to kakšna država, ki uničuje s svojim orožjem vse, česar si izbere, so to kakšni predsedniki držav ali šlape, da to dopuščajo svojim poslovnežem? Jih lahko v ZDA ali po svetu kdo spoštuje, želi imeti za prijatelje? Je njihovo obnašanje v skladu z etiko in vrednotami, ki prevladujejo v svetu, predvsem pa kaj moramo narediti, da bo konec grozot, ki jih povzročajo. Skrbeti nas tudi mora kaj bo z nami, če se bodo za »izvoz svoje demokracije« odločili še Rusi in Kitajci ali pa Bric in afriški bojevniki.

Nam morda odpira oči Saša Vidmajer v svojem prispevku o načinu dela ameriških ideologov in ideologinj v posamezni državi, ki jo izberejo za okupacijo, to pa vodijo organizirano in ciljano z vsemi dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi ter popolnoma neetično. Vidim še vedno na primer zadrego Ursula von der Leyen ko nas je po TV obvestila, da bomo oskrbo z energijo in energenti prejemali zdaj iz ZDA v celoti. Njena zadrega nas izjemno veliko stane, vsak dan jo občutimo pri plačevanju računov za energijo, ki so mnogo, mnogo višji, kot smo bili v preteklosti, zato pa se debelijo ameriški managerji in volijo Trumpe ter Bidne.

Zakaj omenjam članek Vidmajerjeve. V SP Dela nam je zelo konkretno prikazala način dela ameriških funkcionarjev za vojno v določeni državi, pa tudi značaj ljudi izbranih za določene naloge v vojni. Že odstop osebe na primer zadolžene za Ukrajino, lahko pomeni »umik ZDA in prepuščanje razbitin Evropi« in še doda, da se »tako običajno končajo ameriške vojne«. Neka gospa iz Evrope z univerzitetno izobrazbo, je bila kot zagovornica ameriških vojen nepogrešljiva pri soočenju ZDA z ruskim posegom v Ukrajino in je pri tem delu je uporabljala čisto vsa sredstva za uveljavljanje interesov svoje države, tudi strategijo Evrope in to pod vodstvom kar treh predsednikov, tudi Obame. Sodelovala je pri načrtu za novo ukrajinsko vlado, za posege Nata, za izključevanje Evrope pri najbistvenejših zadevah Ukrajine samo da so ZDA dosegle želene dobičke in ustrezen obseg ukrajinskega premoženja. Strateginja se upokojuje, kot profesorica na eni od ameriških univerz kjer bo mladino poučevala o mednarodnih diplomatskih praksah.

Kakšne posledice je gospa povzročala z uporabo »vseh sredstev« ukrajinskemu narodu, njegovim otrokom, Evropi in vsakemu od nas, jo najbrž sploh ne zanima, še manj pa skrbi, opravila je odlično svoje delo, nadrejeni so bili z njo zadovoljni, briljantno kariero v diplomaciji zaključuje z častmi in nagrado univerze. In kaj lahko rečemo mi volivci pri nas ali v ZDA? Človeške slabosti je nujno krotiti in jih izločevati iz območja odločanja, tudi omenjeno gospo!

Kako pa vi ocenjujete vojaške napade ZDA po svetu?

Diplomacija zastraševanja, 23. marca 2024

Pred desetletji sem več let prebirala zgodovinska in leposlovna dela kitajskih in svetovnih edicij. Predvsem me je vedno zanimalo, kako je ta obsežna masa prebivalstva delovala, da se je v različnih sistemih v svoji preteklosti ohranila kot entiteta, dala svetu številne iznajdbe, prepoznala v svoji zemlji nešteto človeku potrebnih surovin in ohranjala svoj način življenja in dela. Potem, ko je Slovenijo leta 1971 obiskala Han Suyin in smo dobili njena dela v prevodu, sem prebrala vse, kar je njenega ponudil naš knjižni trg. Nastajala je v meni podoba Kitajcev kot prizadevnih, skromnih in ustvarjalnih ljudi, ki nenehno iščejo kaj novega, boljšega, ki pa zaradi demografskih razlogov ne morejo dohitevati blagostanja Američanov, Evropejcev ali na primer Švicarjev. Ob prvi priliki sem potovala na Kitajsko, da spoznam morda kaj drugega, kot mi je rojilo po glavi. Bil je to čas po poboju študentskih demonstracij na Trgu nebeškega miru, ki ga je z mano vred obsojal ves svet in je bila aktualna Kitajska oblast mednarodno neželena. Na popotovanju po Kitajski sem imela »odprte oči«, že iz hotela sem gledala, kako vidno raste nova ogromna stavba, ki jo je gradila množica zidarjev. Trgovine v Bijelingu in drugih krajev so bile normalno založene in kupila sem si moder značilen njihov jopič, ki smo ga poznali tudi na kitajskih priseljencih pri nas in v evropskih državah. Njihova turistična ponudba je bila enkratna od Kitajskega zidu, Prepovedanega mesta in drugih biserov do moderne hotelske oskrbe. Ne morem pozabiti njihove ulične ponudbe hrane in tržnic. Od živali pojedo in tudi nam so ponujali čisto vse razen krempljev in kopit, skrbno pripravljena hrana. Naroda ogromno, hiške skromne, ljudje delovni, ustvarjalnost na vsakem koraku, čistoča,… seveda sem jih občudovala in še vedno jih imam rada.

Zavedam se, da tako veliko ljudi kot jih je na Kitajskem, ne more obvladovati en sam človek kot to danes prikazujejo vsi javni mediji in na veliko pišejo samo o njegovih slabostih in slabostih partije kot, da v Ameriki ali v Evropi ne bi bilo na tisoče partij. Meni je na primer popolnoma jasno, da kitajske množice potrebujejo veliko delovnih mest, velike in številne trge, »Svilno pot« okoli sveta in ne vem še kaj, da bo večina od njih živela vsaj tako, kot živimo v Evropi. Povejte mi, zakaj naj bi to obsojala? Da ohranimo naravo in njene danosti potrebujemo tudi ali pa predvsem Kitajsko in države, ki naj bi današnje migrante v prihodnje zadrževali doma. Je evropski in naš načrt zeleni prehod, ki je za mlade prihodnost, uresničljiv samo s prizadevanji Evropejcev? Ni, cel planet mora sodelovati, da bo zeleni prehod realnost. Zakaj torej danes dovoljujemo vojaške grožnje v zadevi Tajvan, zaradi kitajske ponudbe na naših trgih, zaradi njihovih vlaganj v infrastrukturo po Afriki in še in še. Berite dela sodobnih avtorjev kot so na primer Oded Galor kaj bogati neenakost v resnici in ne samo v medijih in po pisanju »neodvisnih« novinarjev. Je kakšen poseben razlog, da ne bi verjeli prof. Wang Yimei ali poetinji Dai Weina. Kot vsaka država tudi Kitajska ni samo dobra, ima brez dvoma tudi več različnih slabosti kot je na primer izkoriščanje neraziskanih rudnin potrebnih informacijski tehnologiji ali prenizka vlaganja v hitrejši razvoj blagostanja ljudi in še bi lahko naštevala. Nikakor pa to ni razlog, da o njej in njenih organih upravljanja prejemamo samo negativne informacije.

Poniževanje in verbalno napadanje Kitajske zaradi njenega načina upravljanja države, ljudje ne sprejemamo, ker ni v skladu z našo etiko, vrednotami in prizadevanji po ohranjanju miru ter zelenim prehodom. Diplomacija EU naj razvija sodelovanje in sporazumevanje s Kitajsko kot to velja za vse narode in države s katerimi se srečujemo na trgih nabavne verige in prodaje. Metod agresivnih managerjev gospodarski družb katerekoli države ni možno spodbujati še z državno diplomacijo in instrumenti upravljanja bogatejših z vključno njihovih vojaških kapacitet. To je pomembno spoznanje teženj današnjih tržnih politik in ambicij orožarske industrije, trgovanja z energenti in izkoriščanja informacij za onemogočanja take konkurence, ki bi povečevala blagostanje večino, če že ne vseh ljudi na svetu. Ohranjajmo in varujmo poštenost, ki pomaga razvijati solidarnost med ljudmi.

Kako pa vi gledate na Kitajsko?

Večni Kržišnik, 22. marec 2024

Smo v času velikih razstav po galerijah v naši soseščini, saj v Albertini Moderna prikazujejo Lepoto raznolikosti, v tržaški Revoltelli pa razstavljajo Vincenta van Gogha. Ni se čuditi da domača galerijska scena sledi tujini tako v prestolnici kot po lokalnih središčih.

V Kranju so odprli razstavo del Tomaža Kržišinika v Galeriji Prešernovih nagrajencev. O Kržišniku sem v preteklem letu že pisala, predvsem o tem, kako je bilo v nekem trenutku povezano najino delo. Današnji zapis dopolnjuje vedenje o njem, predvsem kot pionirjem inovativne ilustracije in grafičnega oblikovanja. Umetniku je bila leta 1975 podeljena nagrado Prešernovega sklada za njegovo likovno podobo Zlate ptice, poznane iz pravljičnega sveta.

Kržišnik se je pri svojih tridesetih letih posvetil ilustracijam in oblikovanju knjižnih del. Poleg knjige o Zlati ptici je pripravil o njej več grafik in jih povezal v grafično mapo. Tako je oblikoval tudi Prešernove sonete nesreče kar v več formatih kot knjiga, zgibanka in miniaturna. Tomažev razpon oblikovanja je bil neverjetno širok. Pri ustvarjanju umetnin se je posluževal različnih materialov od kovin in stekla do tkanin. Ni samo ilustriral knjige, ukvarjal se je s slikarstvom, z lutkami in njihovo scenografijo, posebno pozornost je posvečal risbam med katerimi so značilne vinjete. Na njegovo delo je vplivalo šolanje na Poljskem saj je prenesel tamkajšnje metode dela in izražanja v ilustraciji, grafiki in sliki, na našo produkcijo umetnin. Kleni Tomaž iz Žiri je predaval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani na oddelku za vizualne komunikacije.

Kar slabo vest imam, ker mu na najinem zadnjem srečanju nisem posvetila več pozornosti. Na otvoritvi njegove razstave v Dolenjskem muzeju se je trlo ljudi, morala sem se pozdraviti skoraj z vsakim, saj je naš kraj majhen in se poznamo med seboj. Ko me je zagledal Kržišnik je tako prišel in me prisrčno objel. Vedel je za umetniške fotografije njegove umetnine v naši poslovni stavbi. Fotografiral jo je Bojan Radovič in v veselje mu je bilo to dejanje, prav tako kot pozornost, ki jo je razstava v Muzeju usmerila v njegovo delo Bajke iz Gorjancev. Zelo bi me razveselil ogled njegove razstave v Kranju, saj poročila nakazujejo, da so razstavljeno tudi njegovo umetnine v keramiki. Naročila pa sem katalog, ki je izšel ob razstavi.

Nikakor se ne morem izogniti ocenam, da smo v mojem okolju zamudili priložnosti, ki smo jih pridobili s sodelovanjem Kržišnika v Pionirjevi enoti Peči in keramika. Umetnik je proizvodnji nakazoval zanimive dopolnitve, ki jih zaradi težav Pionirja ni bilo možno v celoti tržno preskusiti. Prizadevni direktor omenjene proizvodne enote je moral zaradi denacionalizacije zapustiti proizvodne obrate in tam je zdaj Spar. Tako je eksperimentiranje tako po proizvodnji kot po oblikovni strani zgubilo materialno osnovo. Bila sem lastnica pečnice, ki jo je oblikoval in ilustriral Tomaž Kržišnik. Z njo sem se zahvalila oblikovalcu knjig Primožu, ki je poskrbel za zgleden videz moje knjige o kulturnem življenju na Barju, za katerega je bila zaslužna tudi moja pokojna mama. Prepričana sem, da bi bil s tem zadovoljen Kržišnik, ki je v svojem življenju prispeval veliko izboljšav v izdaji knjig in tako spodbudil njihovo privlačnost za bralce, posebno mlajše.

Življenje je polno malih dogodkov, ki nas oblikujejo, nam krepijo duha in spodbujajo kreativno miselnost, najpomembnejše pa je, da se tega zavedamo in da nas osrečujejo.

Tudi vi prijateljujete z umetniki?

Marin Berovič, 21. marec 2024

Ada Berovič je načrtovala in naročala surovine za proizvodnjo zdravil v naši lokalni tovarni. Spoznali sva se leta enainšestdeset povsem poslovno, vendar sva kmalu postali dobri prijateljici. Njen soprog je bil izjemen ribič in nenehno ob reki ali v kakšnem jadranskem pristanišču. Bilo je samoumevno, da je imel čolne, enega v pristanišču Loka in s tem nas je Ada vozila po reki Krki. Družina je stanovala v isti četrti kot jaz, zato smo se srečevali in prijateljevali tudi z njenim najstniškim sinom Marinom, prijetnim in zvedavim šolarjem o katerem se je vedno kaj slišalo po malem mestu. Naše druženje se je kmalu končalo, vdova Ada se je s sinom preselila v Ljubljano kjer je naša tovarna imela uvozni oddelek.

Do naslednjih srečanj z Marinom je prišlo po kulturni liniji, ko smo v kulturnem društvu tovarne organizirali razstavo njegovih slik. Razstava je bila ne malo presenečenje, saj je bilo znano, da Marin študira kemijo, da pa paralelno študira tudi likovno stroko sem izvedela, ko sem ga ob obiskala na Institutu Borisa Kidriča. Raziskoval je nekaj v zvezi z našimi antibiotiki in mi pod mikroskopom kazal slike bakterij, ki so ga trenutno zaposlovale. Komentiral je, da so te bakterije zelo lepe, slikovite in vredne, da jih on likovno upodobi. Takrat sem šele izvedela, da dela tudi likovno akademijo. Poznejša leta sva se srečevana na razstavah, včasih tudi na predavanjih, na podelitvi Krkinih nagrad, včasih na kakšnem dogodku v prestolnici ali v rodnem mestu. Srečevali smo se tudi v Dolenjski akademski pobudi, ko smo si prizadevali za ustanavljanje visokošolskih zavodov na našem območju. Vedno je bilo pri njem kaj novega bodi si iz področja njegove stroke ali iz področja likovne umetnosti. Tako nam ostajajo v spominu rezultati njegovih raziskav na gobah pa tudi na primer upodobitev toka reke Krke preko Glavnega trga s katero je hotel spodbuditi protest Novomeščanov. Kadar sva se srečala sem ga vedno najprej vprašala, s čim se trenutno ukvarja saj je Marin za nas vedno predstavljal kaj novega, njemu lastnega, presenetljivega. Trenutno me preseneča njegovo vinsko viteštvo OEVE in njegovo raziskovanje fermentiranja v vinarstvu.

Marin Berovič je danes visoka strokovna avtoriteta z doktoratom in profesuro na visokih šolah tako rekoč po vsem svetu. Tistega najstnika, kulturnika in radovednega kemika že dolgo ni več. Rekla bi, da mu je uspelo spoznati vse, kar je možno vedeti o strokah, ki jih obvladuje. Njegova bibliografija obsega več kot 700 del, med njimi je 24 patentov žal pa ni podatkov, kje se ti patenti uporabljajo. Prof. dr. Marin je predaval na 173 mednarodnih konferencah in bil večinoma na poti v različnih delih sveta.

Bogata je njegova likovna kariera. Ponaša se s 67 samostojnimi in preko 130 skupinskimi razstavami v sedmih državah. Kot poznavalec več, raznolikih strok in intelektualec se je ukvarjal tudi s poezijo in glasbo. Označuje se kot polihistor. Dolenjski bibliografski leksikon ga uvršča med pomembne osebnosti v regionalnem okolju.

Marin si je oblikoval kariero v skladu z možnostmi ter vrednotami današnje moderne dobe in prav gotovo so njegova spoznanja, ki jih je radodarno prenašal v svet, pomagala njegovim poslušalcem na poti udejanjanja svojih sanj. V nasprotju z delojemalci na trgu dela, je svoj čas razporejal po svojem interesu. Priložnosti, ki jih v današnjem znanstvenem delu ne manjka, je prepoznaval, v okviru njih ustvarjal in z njihovo pomočjo potešil svojo mladostno radovednost. Moja prijateljica Ada, njegova mami se žal ne more več veseliti njegove odličnosti.

Se še spominjate Marina Beroviča iz naše soseščine?

Dan poezije, 20. marec 2024

Letos je Dan poezije že mnogo bolj prepoznaven kot je bil v preteklosti. V praznik sta ga povišala Mednarodni center in Muzej poezije z objavo Harfe v vetru in Delo, ki je Harfo v vetru posredovalo svojim naročnikom, lahko bi rekla v vsak dom v domovini. No, mene so razveselile tudi poetinje v mojem okolju, ena mi je podarila svojo najnovejšo zbirko, druga mi je poslala pesem Pavčkovega sina, tudi na večeru poezije sem bila in seveda sem prebrala od a do ž z Delom pridobljeno Harfo v vetru.

Ne morem drugače, kot da opišem moje navdušenje nad prispevkom o izdaji Prešernove Zdravljice ob stoletnici njenega nastanka, v najhujšem času druge svetovne vojne. Kako velikopotezen in spoštljiv odnos so izkazovali sredi vojne ustvarjalci tega projekta je naravnost epohalno. Zgradili so prostor za tiskarno v varnem a izjemno težkem območju, tehnično so izpopolnili tiskarski stroj, slikar Vidic je oblikoval linoreze za vsako kitico, arhitekt Šorli je izrisal vinjete, ki so jih zlatili domačini. Zagotovo je vodja Boštjančič mojstrsko organiziral delo in bil kot človek dovolj prepričljiv, da je soustvarjalce navdušil za ustvarjanje odličnega dela za jubilej Zdravljice.

Res je bila v vojnem času velika pozornost namenjena poeziji in literatom. Partizanske brigade so se imenovali po pisateljih in ljudskih junakih. V okolju vasi, kjer sem živela je bila »doma« Gubčeva brigada, v njej je bilo veliko poznanih kot na primer plesalka Brina, moj poznejši gimnazijski učitelj in pisatelj Niko Košir, pesnik Cene Vipotnik, pa tudi oči mojega sina. Ko so partizani prihajali v vas so radi prepevali in imeli so pesmarice iz katerih smo se pesmi naučili tudi otroci. Ob koncu vojne je bil v vasi pravi miting, vsi smo se ga udeležili in nastopali v programu od starih do najmlajših. Veličastno Zdravljico so zapeli najprej partizani nato pa smo jo povzeli vsi čeprav samo besedilo v celoti niti nismo poznali in verjetno jo tudi nismo peli tako, kot si jo je zamislil skladatelj Premerl. Bili smo ljudje iz kmetij, obremenjeni z delom in še vedno v bojazni pred vojnimi nevarnostmi. Konec vojne za posameznika je odvisen od njegovega značaja.

Z veseljem sem prebirala Harfo v vetru in prosim izdajatelje, da nam jo večkrat pošljejo. Samo pomislite, kako je Platon razmišljal o vplivu poezije na vsakodnevne odločitve. Presenetljiva je poezija naše letošnje Prešernove nagrajenke, nekaj čisto novega, Zdravljenje prednikov tudi presenetljivo. Pogledi Šalamuna so bolj znani in prav je, da se pogosteje nad njimi zamislimo. Ker smo včasih počastili ob jubilejih večina pesnikov in pisateljev, me je ganilo spominjanje na Srečka Kosovela čeprav je moderno, internacionalno. Izjemno koristen za ohranjanje in varovanje slovenščine je prispevek Korunove in vsi bi ji morali sporočiti odgovor na njeno vprašanje če se radi pravilno izražamo in se nam zdi pomembo skrbeti za svoj jezik. Ja, nujno je, da ga ohranjamo in razvijamo.

Naj poezija tudi v prihodnje nastaja na ulicah, poteh in stezah ter se meša med ljudi, da se ne bodo vojskovali ampak sodelovali in se imeli radi. Samo tako bo spet dosežena blaginja v Ukrajini, Gazi in drugih bojiščih, ohranjali bomo pogoje za svoj obstoj in samo tako bo lahko nastajal boljši svet. Naj se naši poeti družijo tudi v prihodnje, naj nas opozarjajo na vsakem koraku pred slabostim in nič ni narobe, če jim navdih omogočajo dobrote tega svet.

Berete poezijo?

Globoke spremembe, 19. marec 2024

Prepričana sem, da smo vsi bralci Sobotne priloge Dela prebrali zanimivo analizo Lačen Marjana o Počasnih, nevidnih in globokih spremembah v naši družbi. Možno mu je pritrditi, družba se korenito spreminja in da se bo to dogajalo smo vedeli že tam v sedemdesetih letih preteklega stoletja, ko smo pri nas začeli uporabljati prve računalnike in nauke o digitalizaciji. Računalnik je »okužil« predvsem mlade tako po šolah kot po podjetjih. Šolanje v Radovljici je usposobilo prve programerje, operaterje in vnašalke, za organizatorje smo morali poskrbeti sami. Ni minil dan, da se nam ni oglasil kdo, ki bi rad preskusim svoj program na računalniku, lokalna gimnazija je uvedla računalništvo v učni načrt, v bankah so iskali rešitve za svoje specifične potrebe. Res se je pred našimi očmi rojevala nova, uporabna in moderna dejavnost in videli smo, da bo revolucionarna. Teh časov avtor uvodoma omenjene analize sicer ni zaznal, zaznali smo jo predvsem operativci vsak pri svojem delu.

Za računalniki so se na trgu začeli pojavljati poleg računalniških programov še pripomočki kot so bili mikrofilmske aparature, teleprinterji, avtomatizirani proizvodni stroji, žigosne ure in proti osemdesetih že osebni računalniki, programi za daljinsko upravljanje naprav, lokalne mreže za prenos podatkov in prenosni telefoni. Bilo je samo vprašanje časa, kdaj se bo vse to razširilo po dobavnih verigah in postalo med seboj kompatibilno. Nastajala je nova miselnost uporabnikov računalniških naprav, ki jo je podpirala poleg stroke tudi politika in znanost. Že takrat smo že zapuščali kinodvorane, izbirali samo še znamenite gledališke predstave, zanemarjali zabave in se vedno manj osebno pogovarjali. Žal pa ni bilo možno lenariti, ker je večina sodelovala pri projektih z določenim rokom ali pa predstavljala člen v povezanih procesih. Cilji so morali biti doseženi vsaj v okviru obljubljenega obdobja, do občinskega praznika, do tega ali onega kongresa in tako naprej. Bili smo motivirani, saj smo delali v lastnih tovarnah in živeli pač od tega kar smo ustvarili. Cilji so bili veliki, težko dosegljivi in v naši viziji je bila solidarnost najpomembnejša za doseganje blagostanja večine.

Solidarnost je bila uveljavljena v izjemnem obsegu tako pri zagotavljanju osnovnih pogojev za življenje vseh državljanov (pomoč manj razvitim) kot pri vzgoji in izobraževanju, zdravstvu, stanovanjskem gospodarstvu znanosti, lokalnih potrebah, skratka pri vsem kar je predstavljajo javno dobro. Solidarnosti je bilo namenjenega levji delež dohodka vseh dejavnosti in vseh državljanov. Ni nas bilo malo, ki smo organe upravljanja s solidarnostnimi sredstvi opozarjali, da je o potrošni solidarnih skladov potreben učinkovitejši nadzor pa tudi smotrnejša poraba. V solidarnosti so se z delom izkazovale predvsem mladinske delovne brigade, ki so zgradile prvo avtocesto skozi celo državo, da ne omenjam prog, kmetijskih del in podobnih brezplačno opravljenih koristnih objektov kot so na primer preko 300 zadružnih domov. Solidarnost kot sistem je bila res pomembna in izjemno koristna, marsikaj bi danes uspešnejše reševali, če bi ta preskušen proces ohranjali.

Tako vsak dan obsežnejša digitalizacija kot vsak dan umanjkana solidarnost spreminjata ljudi, ki več ne vedo, do kdaj bodo še imeli zaslužek in od koga bo ta odvisen. Zavedajo se, da družba nima vzvodov za njihovo zaščito v stiski in da moramo sami poskrbeti za svoje rezerve in za uresničevanje svojih zamisli. Starejši postajamo skrajno previdni, mladi pa bodo morali oblikovati novo družbo po svoji podobi. Lahko tudi, da bodo povzeli dobro iz preteklosti in temu dodali še to kar so zaznali za perspektivno v današnjem času.

Kako pa vi gledate na solidarnost?

Ne pozabi! 18. marec 2024

Marec je mesec pričakovanja, vsaj za moje okolje. V tem mesecu postaja vreme prijaznejše, narava se okiti s cvetjem, marelica je en sam cvet in breskev ji počasi sledi. V marcu se praznuje cel kup pomembnih jubilejev, zato je veliko srečanj, telefonskih klicev, mailov, rož, izjemnih jedi in dobrih želja. Vedno sem tega meseca v zagati, ker ne najdem primernega načina, da se dostojno zahvalim sorodnikom, prijateljem in znancem za še en enkratni marec.

Moje sorodstvo je obsežno, vsi sorodniki imajo družine, vnuke, pravnuke. Veliko mi pomeni, da se srečujemo, obiskujemo in si posvečamo primerno pozornost ob jubilejih. Dobro poznam samo najstarejše, vse drugo mlado okoli starejših pozna mene, sama jih na cesti ne bi prepoznala oziroma ne bi vedla komu pripada. V moji neposredni bližini imajo svoj dom brat Tone in dva bratranca Jožeta. Tako je poskrbljeno za mojo kavo v jutranjih urah, za posvet glede urejanja mojega doma kot tudi za druženje.

Kot gimnazijka sem imela veliko srečo, da sem sodelovala v razredu, polnem razumnih dijakov in pozneje ustvarjalnih strokovnjakov. Razvili smo prijetne odnose in ostali povezani do današnjih dni. Napisali smo knjigo o razredu, ki je bila izjemno pohvaljena celo od Šolskega muzeja. Nič manj sodelovanja smo ohranili tudi študenti 12. generacije Ekonomske fakultete v Ljubljani. Naše druženje je bolj priložnostno vendar prisrčno. V Zborniku ob 60 letnici vpisa smo zabeležili, kako smo se znašli pri praktičnem delu in zapustili pečat svoje generacije pretežno v gospodarstvu..

Prijateljice in prijatelje sem si pridobila pri delu ali opravljanju nekaterih dolžnosti v civilni družbi, gospodarskih združenjih ali v politiki. Skoraj ni ekonomskega področja v katerem ne bi praktično sodelovala, bodi si v upravljanju ali profesionalnem delu. V tovarni kjer sem se zaposlila, je prevladovala intelektualnost, želja po ustvarjenju, kulturno vzdušje in medsebojno spoštovanje. Vse to je vplivalo, da nismo bili samo sodelavci ampak tudi prijatelji, ki nas je povezovala radovednost ter uspeh. Moje delo po odhodu iz tovarne, je bilo povezano z delovanjem in poslovanjem gospodarskih družb in lokalnih skupnosti kot tudi z republiko in državo. Nenehno sledenje učinkom dela na omenjenih območjih mi je bila priložnost za širitev prijateljskih odnosov, ki so še vedno živi zlasti v Pomurju, v osredji regiji in jugovzhodnim delom države. Srečanja so žal vedno redkejša vendar nepozabna.

Pa tudi v letih upokojitve se je spletlo marsikakšno zanimivo prijateljstvo na primer s partnerji nekdanjega Pionirja, mojega sodelovanja pri pregledih finančnega poslovanja prejemnikov državnih sredstev, pa v organizacijah kulture in še bi lahko naštevala. Z leti te skoraj pozna vsak v ožjem okolju in večina v širšem. To je usoda ljudi s poklicem, ki omogoča delovanje v izredno velikih področjih dela človeka, lokalnih skupnosti, gospodarstva in držav. Tu so nastajala prijateljstva, večina se je ohranila, tudi izven države in mi veliko pomenijo.

Prijateljstva so prav za prav zgodovina mojega življenja ter delovanja zato jih skrbno negujem v okviru možnosti, ki mi jih dopuščajo leta. Odzivi ostajajo kar mi da misliti, da morda tudi sama prijetno vplivam na razpoloženje tako mojih starejših kot tudi mlajših prijateljev. Splet mojih prijateljevanj je obsežen, odziva se tako rekoč vsak dan najbolj množično v marcu in prav zato se nenehno opozarjam: Ne pozabi!

Kako se pa vi povezujete s svojimi prijatelji?

Lumbardska psefizma, 17. marca 2024

Moj blog o Korčuli je vzbudil zanimanje sledilcev in na njihovo pobudo sem se namenila napisati še ta prispevek kot nadaljevanje opisa zanimivosti bogate korčulske antične dediščine.

Če se iz mesta Korčule pomakneš 6 km proti vzhodu otoka, si v mestu Lumbarda, znanim po tradiciji mediteranskega načina življenja. Kamnite zgradbe z ozkimi ulicami s pogostimi prireditvami, cerkvijo in gostinskimi lokali je kot poklicana za opazovanje vzhajanja sonca in drugih lepot okolja kar vse privablja množico obiskovalcev. Nad mestom je vzpetina Koludrt na kateri so 1877 leta našli kamniti napis, ki pripoveduje o ustanovitvi starogrške naselbine v tem kraju v tretjem ali četrtem stoletju pred našim štetjem in ga poimenovali Lumbarda psefizma.

Omenjeni napis je pisni odlok o dogovoru Grkov iz otoka Issa (Vis) o ustanovitve grške kolonije v 3. ali 4. stoletju pred našim štetjem v kraju, ki ga danes imenujejo Lumbarda. Grki so s tamkajšnjimi Iliri, podpisali pogodbo in nato še s priseljenci iz Isse, da tisti, ki so prvi zavzeli zemljišče in obzidano mesto dobijo posebna mesta za zidavo znotraj utrnjenega mesta.

Lumbardska psefizma je bila odkrita na vrhu hriba Koludrt. Predvideva se, da je tam najverjetneje nekoč stalo issijsko mesto. Napis na kamnu se konča z 200 imeni kolonistov dorskih plemen Dimanes, Hyles inPamphyles.

Ta dragoceni dokument je najstarejši najden na ozemlju Hrvaške. Umešča Ilire na otok Korčulo in je vpogled v Grke, ki so ustanavljali kolonije po . Kolonije so bile ustanovljene, da so Grki lahko trgovali z Iliri. Ni dokazov, ki bi nakazovali, da sta skupnosti sodelovali v večjem obsegu, ampak sta se držali sami zase. Iliri, ki so stoletja živeli na starodavni način v regiji, bi bili s svojo urbano kulturo in družbeno organizacijo v ostrem nasprotju s helenskim načinom delovanja Grkov. Kljub temu sta skupnosti živeli mirno do z .

Zgodovinska dejstva nakazujejo, da sta bili na Korčuli dve grški koloniji. Pred opisano kolonijo kolonistov iz Isse je že obstajala Knitska kolonija, ki so jo ustanovili na otoku Črna Kerkira v 6. stoletju pred našim štetjem kolonisti iz otoka Korkire (Krf) in jo imenovali Črni Krf zaradi čemprese in borovih gozdov.

V okolici Lumbarde so našli številne najdbe (napisi v kamnu, lončevina, kovanci), ki pričajo o tem, da je bilo to področje poseljeno že v grški dobi. Najpomembnejša najdba pa ostaja Lumbardska psefizma, ki so jo našli na griču Koludrt.

V sami Lumbardi se nahajajo še srednjeveška cerkev, nekaj letnih počitniških hišic nekdanjih korčulskih patricijev iz 15. stoletja, ter rojstni hiši kiparjev Kršinića in Lozice.

Lumbarda je rojstni kraj v Slovenijo priseljene Tereze, ki je postala prava Kranjica, ohranila pa je dragocene spomine na svojo bogato arheološko dediščino. Lumbardska psefizma je pomemba najdba tudi za Hrvaško in je eden od najstarejših pisnih spomenikov v evropskem prostoru.

Ste že bili na Korčuli?

Zanimiva starost, 16. marca 2024

Želje po prijetnem življenjskem slogu so izjemno prisotne tudi med upokojenimi , ki se zato zbirajo v svojih društvih. V mojem okolju so nastala društva upokojencev v podjetjih, kjer so bili ti zaposleni, pa tudi v okolišu v katerem smo doma. To zanimivost sem opazila tudi pri upokojenih zaslužnih in drugih visokošolskih učiteljev, ki so na primer na Univerzi v Mariboru že organizirali svoj Center v.

Pogosto se upokojeni organizirajo po interesu, ki je bil razlog tudi za ustanovitev Društva interesnih dejavnosti upokojencev (DIDU) v mojem mestu. Šteje kar 270 članov in deluje neprekinjeno od leta 1994 dalje. Društvo ima zahteven program različnih interesnih področji. Svoje delovanje vsako leto opišejo v Biltenu skupaj z mnenji udeležencev. Iz Biltena za leto 2023 je razvidno, da so programu primerno in dobro organizirani kar omogoča, da se uresničuje poslanstvo društva skozi vse leto, sistematično in vsebinsko prilagojeno potrebam upokojenih.

Namen društva in njegovi cilji so prijetno druženje, ozaveščanje o zdravem načinu življenja, spoznavanje domačega kraja, Slovenije in tujine, obiski gledaliških in drugih kulturnih prireditev, prostovoljske dejavnosti in pomoč potrebnim. Na leto organizirano obiščejo najmanj 5 kulturnih prireditev, pet izletov po domovini, dva več dnevna izleta v tujino, pohod vsako prvo sredo v mesecu po domačem kraju in širše, rekreacijski pohod ob dnevu žena, družabno srečanje, korektivno telovadbo vsak šolski ponedeljek, plesna urica vsako šolsko sredo, zbor članov društva in ponedeljkova zdravstvena predavanja. Digitalno izobraževanje zajema spoznavanje pametnih telefonov in ravnanje z računalniki. Glede na interes pa organizirajo tudi počitniško letovanje na morju.

Društvo ima za seboj že mnogo zanimivih popotniških dogodivščin. Večkrat so že bili v Toskani, ogledali so si Elbo, Sardinijo, Korziko in Sicilijo. Domača jim je že Provansa in Bavarska, celo Bad Ischl, ki se je vključil v Mesto evropske kulture da ne omenjam Orlovega gnezda, Passau-ja, Regensburga, Linza in Boromejskih otokov.

Nekaj posebnega v tem bogatem programu so dvodnevni izleti v Vojvodino, ki jih vsebinsko oblikuje vojvodinska rojakinja in sociologinja Smilja. Na prvem potovanju so obiskali Sombor in njegove znamenitosti kot so mestna hiša in njene umetnine, galerijo Konjovič, Čardo Andrić, Muzej podonavskih Nemcev. V Subotici so se seznanili z nasledniki generacije prikazane v filmu »Vlak brez voznega reda«. Tudi sinagoga jim je bila zanimiva in seveda jezero Palić. Da so njihova vina odlična ni dvoma, degustacije so bile dobrodošle, dvorane in vinski prostori pa so jih osupnili tako kot Večer starih pesmi v domačem lokalu. V Monoštru so spoznali tkanje damasta s statvami in znamenito vojvodinsko čebelarstvo , kjer so izpopolnili svoje zaloge cvetnega medu. Zaključili so v Bodrogu v etno hiši ob goležu divjačine in sredi ponudbe spominkov. Poročevalka B. Zupančič je zapisala, da gre zahvala za lepa doživetja srčnemu vodenju Smilje. Ona je s svojimi razlagami in spominskimi drobci poglobila razumevanje izletnikov za teh kraje in ljudi. Priprave za naslednji izlet v Beograd in Novi Sad so že stekle.

Člani DIDU si znajo izbrati prave destinacije za spoznavanje turističnega gospodarstva kot tudi za spoznavanje narodov, sosedov, zgodovine. Izleti združujejo potepanja z izobraževanjem in tako povečujejo tudi interese za spoznavanje domačih krajev, obiskovanje kulturnih prireditev kot tudi zanimanje za kulturno dediščino ali kot pravi delo Biti informiran pomeni imeti moč. Mnenja sem, da člani tega društva z vsakim izletom povečujejo sposobnost razsoje med tistim kar so ocenili za dobro pri drugih narodih in kar opažajo v svoji domovini. To prepoznavanje pa jim daje sposobnost ocenjevanja kaj je pri nas doma še potrebno storiti, da bo pri odločitvah prevladovala srčnost in razum.

Greste tudi vi na zanimiv izlet?

Vikend izleti po jugu države, 15. marec 2024

Kam na izlet za vikend v posameznem mesecu leta je pomemben podatek za turistično ponudbo izletniško gurmanske industrije ali idilike. Iz tega razloga je verjetno LIKE objavil listo 52 predlogov v kateri je za južni del države priporočil Ratež, Črnomelj, Adlešiče, Kostanjevico na Krki, Novo mesto, Čatež in Posavje, torej 6 destinacij. Posavje zaradi toplic, sotočja Save in Krke ter desetih obnovljenih gradov v okolici. Novo mesto kot mesto situl, cvička, Gorjancev in edinega gradu na vodi Otočca. Adlešiči zaradi Krajinskega parka Kolpa, Kostanjevica na Krki zaradi najstarejšega in edinega mesta na otoku reke, Kostanjeviške jame, Krakova, Galerije Božidarja Jakca in samostana Pletarje. Črnomelj zaradi festivala CIOFF in Belokranjske pogače in Ratež zaradi golf igrišča Otočec in gostilne Vovko. Najmanj kar bi bilo potrebno dodati je Naiva v Trebnjem, obnovljena gradova Žužemberk in Mirna, Šentjernejske zanimivosti in gradovi kot so Gracarjev turn, kamp in kopališče Vinica, da o Metliki in Gačah sploh ne govorim.

Pri izboru kakršnih koli prioritet je potrebno paziti, da se kaj bistvenega in za ljudi pomembnega ne pozabi, da se ne čutijo prezrti ali celo zlonamerno izločeni. Na primer v Novem mestu bi lahko omenili mestni grad namesto Otočca, ki ga omenja tudi Ratež. Kako bi za vikend pri Vovku doživel še kaj posebnega kot je odlična hrana pa žal ne vem. Tudi toplice bi lahko omenili, če to počnemo na drugih destinacijah. No, pa vse in vedno ni treba gledati samo iz pomanjkljivosti, lahko smo zadovolji, da imamo omenjene vsaj nekaj biserov, ki so svetovno prepoznavni in med izletniki priljubljeni.

Po mojem mnenju bi o naši ponudbi izletov za vikend morali biti bolj dovzetni v turističnih društvih in v krajevnih skupnostih. V promocijo izletniškh destinacij bi lahko tudi kaj investirali. V občinah bi se morali bolj angažirati pri obnovah dediščine tako stavbne kot nesnovne, nekaj podobnega kot to s pridom delujejo na Krasu na Primorskem in na gradovih v Posavju. V spominu ljudi je ohranjenih dovolj zgodb o posebnosti juga države, zlasti iz časov pozne antike, turških upadov, furmanstva pa tudi novejših dosežkov kot sta avtomobilska in farmacevtska dejavnost, ki že organizira dan odprtih vrat in dokazujeta, da je velik interes izletnikov za to vrstno spoznavanje lastne države. Za to ocenjevanje priložnosti je strokovne osnove podal dr. Koščak po naročilu Gospodarske zbornice za Dolenjsko in Belo krajino, za udejanjanje priložnosti pa bi potrebovali regijo.

Se pa odpira še veliko dilem in priložnosti na območju juga države. Ena od pomembnih priložnosti je tesnejše sodelovanje s sosednjo državo predvsem na področju tranzita in logistike kar bi bil dodatni pospešek za povezovanje tudi turizma. Neki zametki privatnikov Bele krajine že promovira prevoze iz Črnomlja na Krk v primerih, da se z vlakom odpraviš na morje. Tudi obnova železniškega prometa vse do Karlovca je v teku sporazumevanja pristojnih občin obeh držav. Nisem še zasledila analize o vplivu tretje razvojne osi v državi na gospodarstvo in turistično destinacijo Dolenjske ter Bele krajine, čeprav je tej transportni poti potrebna družbena licenca – dovoljenje skupnosti, da je sprejemljiva zanjo, da ni škodljiva in da prinaša določene koristi. Na nekaj podobnega je na primer opozarjal tudi naš prizadevni ekolog profesor Penca.

Vsestranski razvoj slovenskega juga zavisi predvsem od aktivnega državljanstva prebivalcev območja in njihovih razvojnih ambicij.

Poznate prednosti in slabosti, ki prihajajo s tretjo razvojno osjo?

Daje pečat utripu države, 14. marec 2024

Na gradnjo in usposobitev Cankarjevega doma me veže veliko lepih in manj lepih spominov ker je bila investicija v kulturo izjemno velika, gradnja zahtevna in sama naložba je sprožila številne zahteve po enakih kulturnih potrebah zlasti v Mariboru, v zadružnih domovih po Sloveniji in izjemnih kulturnih destinacijah kot je takrat bila na primer Naiva. V investicijo sem bila vključena kot predsednica odbora za naložbe pri Kulturni skupnosti Slovenije. Takratna slovenska politična scena, zlasti pa Vlada in SZDL, so za vsako ceno hoteli usposobiti osrednji prostor za kulturo, izvedba je bila zaupana takrat najbolj znanemu organizatorju v Sloveniji, ki je že velikokrat dokazal, da zmore »streti tudi najtrše orehe«. Odbor za naložbe ni imel ne vem kako pomembne vloge, bil je bolj zbiratelj evidenc in izhod v sili, ko so donatorji in kreditorji potrebovali ustrezen ukrep za davkarijo ali banko. Obdobje in delo odbora je nazorno opisal takratni direktor Mariborskega gledališča, ki je bil tudi sam član odbor.

Bila sem med prvimi, ki smo v Cankarjevem domu izvedli svoj kongres. Vse nas je presenetila dovršenost, kompleksnost in modernost prostorov od veličastne avle do centra za novinarje, priročnega bifeja do restavracije v najvišjem nadstropju kjer je danes dvorana Alme. Najbolj smo bili presenečeni nad Gallusovo dvorano, orglami v njej in udobno opremo. Za delo v sekcijah je bilo na voljo dovolj dvoran, v eni od njih sva s sošolcem Janezom glasovala za priznanje vseh pravic in odškodnin Igorju Torkarju, ki je bil obtožen v Dachavskih procesih.

Z Cankarjevim domom sem bila vedno povezana na različne načine. Dolga leta sem imela koncertni abonma vse dokler nismo organizirali obiske v Lisinskem. Obvezno sem si sama ali v družbi somišljenikov ogledala vse razstave tja do leta 1995, zdaj nagovorim za ogled posebno zanimivih razstav sinovo družino, da me spremljajo. Navdušenje je bilo izjemno ob razstavi antičnih tehničnih rešitev. Veliko dogodkov poslovnega značaja sem v Cankarju obiskala po službeni dolžnosti, da ne govorim o vsakoletnem sejmu knjig, za katerega porabim cel dan. Še vedno se s prijatelji dobivam v tej veličastni zgradbi in še vedno kaj občudujemo, kot smo občudovali Pavarottija, Bersteina, Gergijeva in druge velikane sveta v glasbi.

Cankarjev dom je vodil do upokojitve Mitje Rotovnika in za njim je bila za generalno direktorico imenovala Uršula Cetinski, intelektualka brez primere, poznavalka svetovne in domače kulturne scene, uspešna direktorica Mladinskega gledališča. Že vrsto let jo občudujem saj ima res znanje, ki je potrebno za vodenje dejavnosti, pomembno za Slovenijo in širšo regijo. Cankarjev dom daje danes pečat duhovnemu, intelektualnemu in političnemu utripu države. Združuje umetniški in kongresno-komercialni program ter vsa področja umetnosti. Skoraj pol milijona obiskovalcev na leto dokazuje, da je Cankarjev dom ljudem potreben in koristen ker omogoča vpogled v vse zvrsti prireditev, od solistov, pripovedovalcev, do knjig in izjemno vsebinsko in scensko bogatih gledaliških ter glasbenih dogodkov. Veselim se nastopov naših velikih orkestrov s klasično glasbo in v izvedbi svetovno poznanih mojstrov petja ter dirigiranja. Prelepe melodije posebno prevzamejo gledalca ob prazničnih dnevih, bolje rečeno, nas čustveno obogatijo, da praznik prepoznamo.

Cankarjev dom je intelektualna veličina, ki daje pečat utripu države. V čast je vsakemu ansamblu na svetu, če lahko nastopi v Cankarju in v čast je nam obiskovalcem, da spoznavamo interprete svetovnega slovesa.

Obiščete prireditve v Cankarjevem domu?

Volitve in mladi, 13. marec 2024

Povod za tale blog je objava časopisa Delo, da organizira okroglo mizo na temo kako povečati udeležbo mladih na volitvah za poslance EU. Preseneča me poseben tretma po letih mladih volivcev od celotnega volilnega telesa in da to ni tisto kar bi kakovost in kvantiteto celotnega volilnega telesa bogatilo ali mu povečevalo učinkovitost. Nočem s svojim razmišljanjem konkurirati strokovnim elitam, ki bodo o udeležbi mladih na volitvah podali svoje strokovno mnenje ugotovljeno na podlagi ustreznih analiz in podprtih z dokazanimi hipotezami. Menim pa, da bi s sistematičnemu sodelovanju celotnega volilnega telesa odločali volivci bolj številno in preudarno.

Udeležba mladih kot vseh volivcev na volitvah v poslance EU bo zagotovo odvisna od tega, kaj je bilo do sedaj dobrega narejenega za državljane Evrope na primer uvedba EUR in kaj slabo kot na primer genocid nad Palestinci. Naslednji pogoj za višjo udeležbo bo načrt dela organov EU kot na primer za zagotavljanje miru v Evropi in mnenje naše države o njem kot na primer ustavitev oboroževanja Ukrajine. Udeležba na volitvah ne bo narasla, če volilno telo ne bo objektivno informirano kar pomeni prilagoditev birokracije EU novim nalogam, prilagoditev pravnega reda, ki ga načrt dela EU narekuje in ukinitev sodelovanja z lobiji vseh vrst, ki so do sedaj prihajali iz ZDA, od kapitala ali od političnih strank pa niso potrebni in željeni za uresničevanje sprejetega načrta v naslednjem mandatu. Na volišče nas ne bo, če bodo kandidirali za poslance ljudje skrajnosti, neznanja in neetičnega ravnanja v preteklosti, zagovorniki kulturnega marksizma in podobni ekstremisti. Celotno volilno telo že več desetletji ponavlja zahtevo po solidarnosti evropskih narodov.

Ko iz otroka prehaja med mlade volivce bodo podpora njegovim nastajajočim interesom starši, učitelji in vzorniki konkretnih dejanj, odličnega znanja ali izjemnih organizatorskih sposobnosti. Zaupanje delodajalca ali avtoritet v izobraževalnem procesu o njihovi sposobnosti odločanja je prvi korak k ozaveščanju odgovornosti in iskanju pripomočkov za vse vrste izboljšav med katere se vključujejo tudi upravljanje države in skrb za skupno dobro. Zato je pomembno profesionalno poskrbeti za sodelovanje strokovnih in političnih somišljenikov v volilnem telesu od krajevnih skupnosti do prestolnice. V praksi to pomeni, da se tako politične stranke kot civilna družba sproti poenotijo že v podkastu v lokalnih enotah in pred volitvami.

Mladi vedo, da nobeden od nas ni brezmadežen, zato tolerirajo napake, ki se priznajo in popravijo. Zavračajo kriminalna dejanja in zahtevajo povračilo za materialno škodo ter odstop, umik za neetično ravnanje. Gradijo svoje mnenje na podlagi dejstev, ki jih sami ocenijo brez odvetnikov in lobijev. Ne da se jih »vleči za nos« pri uveljavljanju demokracije, zelenem prehodu in v neizkoriščenih možnostih za povečanje blaginje prebivalcev Evrope. Grdobije preteklih mandatov poslancev EU, ki niso dobile pravičnega epiloga, ostajajo kot opomin slabostim, ki se jih ni sposobno otresti najvišje odločujoče telo EU. Udeležba na volitvah bo manjša tudi zaradi njih, sploh jo pa ne bo, če mladi ne boso soodločali o svojih zadevah.

Se bo pa udeležba na volitvah povečala, ko bo celotno volilno telo izvolilo kaj bistvenega za povečanje blagostanja Evropejcev, ali kot je rekel eden od športnikov »če bi volitve kaj spreminjale, bi jih že zdavnaj ukinili«.

Boste volili poslance v parlament EU?

Iskanje resnice, 12. marec 2024

Tale blog pišem svoji sorodnici, ženi strica Jožeta, ki je Korčulanka priseljena v Slovenijo in je zdaj že prava Slovenka, čeprav ji misel in srce pogosto »gostuje« na rodnem otoku. Tam je uspešen turistično gastronomski ponudnik njen brat z družino, tam so pokopani njeni starši in tam je živela tudi njena sestra. Celo dedinja je nekega zemljišča, ki ga v zapleteni zemljiško knjižni nejasnosti sicer ne more koristiti, je pa to prijeten spomin na njen mladostni dom in bo morda nekoč zanimiv za njene potomce.

Korčulanka Tereza je pravkar končala ekonomsko srednjo šolo, ko jo je na potepanju po Jadranu srečal diplomant veterine, moj bratranec Jože, ki ga zdaj vsi naslavljamo stric Jože. Ni minilo leto, ko smo imeli ohcet in doletela me je čast, da sem bila nevesti poročna priča. Postali sva veliki prijateljici in zaveznici, obe sva delali v tovarni. Tereza se je intenzivno učila slovenščine zato smo vsi z njo govorili slovensko in že pred enim mesecem je, vesele narave in na vse pripravljena žena, skupaj s sodelavci kot Jagoda promet, ponujala jagode. Res se je potrudila, da je postala po vsem nam enaka in čeprav tu ni bilo njej dragega morja, otoka in njenih domačih, bil pa je uvideven mož.

Naša Tereza je nam med drugimi spomini na Korčulo, pripovedovala tudi o zgodovini otoka, ki sega še v obdobje grških bogov in je dobil ime po črnih laseh nimfe Korkyre. Mesto Korčulo naj bi v 11. stoletju pred našim štetjem ustanovil trojanski vojak, ki se je vračal iz porušene Troje. V 13. stoletju našega štetja naj bi se po prepričanju njenih rojakov, rodil v mestu Korčula svetovni popotnik Marko Polo. Korčula je prva pred osemsto leti podpisala zakon za odpravo suženjstva.

Marku Pola posvečajo Korčulani veliko raziskovanj. Ustanovili so v Muzeju Interpretacijski center Marko Polo, ki zbira dokaze o tej hipotezi in proučuje možnosti za njeno potrditev. Med dokaze prištevajo otočani v 13. stoletju zgrajeni stolp Revelin s kipom beneškega krilatega leva, z cerkvijo, ki je bila zgrajena pred rojstvom Marka Pola in s proučevanjem družinskega debla rodovin Depolo. Raziskovalci poskušajo ugotoviti, zakaj je v bitki med mestoma Benetke in Genova, ki naj bi se odvija pred Korčulo, Marko Polo poveljeval beneški vojski v kateri je umrlo sedem tisoč beneških mornarjev, še več jih je bilo odgnanih v ujetništvo, poveljnik pa je bil zaprt in v zaporu narekoval knjigo o svojih popotovanjih po Aziji. Center išče dokaze tudi v oporoki in pogodbah Marka Polo kjer so že našli nekaj dokazil, da je družina Polo živela na Korčuli. Kot trdi naša Tereza pa tudi revija LIKE, so Korčulani med seboj povezani s tradicijami, ponazarja jih viteški ples s sabljami imenovan Moreška, ki ga plešejo po vsem otoku že več kot tristo let.

Danes se zgodovina in tradicija otoka ponuja predvsem kot turistično zanimiva destinacija privlačna za najzahtevnejše počitnice na primer Jackie Kennedy, Sofie Loren in drugih svetovno znanih oseb. Promovirajo se avtohtona bela vina kot je na primer Grk, mirni počitniški kotički, dobra morska hrana in prijetno sredozemsko vreme. Večkrat smo s Terezino družino potovali na otok in njegovo mesto Lumbarda, kjer je bil njen dom. Stanovali smo običajno v njeni enonadstropni rojstni hiš, ki stoji sredi urejenega dalmatinskega zelenjavnega vrta. Kopali smo se na Pržinah ali v Pristanu nekaj deset metrov od hiše. Obiskovali smo tudi večkrat na dan mesto Korčula in se seznanili z njegovo zgodovino. Čeprav je nekoč mnogo bolj oddaljena Korčula kot po zgradnji mostu na Pelješac, zahtevale velik napor, še posebno z majhnimi otroki, so bila naša potovanja preko Bosne ali ob Jadranu vedno želena.

Postarala se je Tereza in mi njeni sopotniki tako, da obiska Korčuli ne zmoremo več brez asistence naših otrok. Nas pa veseli, da je na primer Anton Podbevšek teater iz našega mesta, umetniški vsakoletni gost na gledališki sceni mesta Korčula. Pletejo se prijetne kulturne vezi med domačimi mesti.

Poznate otok Korčula?

»Hribovec«, 11. marec 2024.

Vožnja po nekdanji avtocesti od Trebnjega proti Novemu mestu je vedno bolj zanimiva. Nekdanja tipična podeželska pokrajina z nekaterimi starodavnimi vasmi, včasih že opuščenimi kmetijami in slabimi komunikacijami, doživljajo v samostojni državi zanimiv preporod. Iz mest se vanje vračajo mladi diplomanti srednješolskih in visokošolskih programov pa tudi upokojeni, ki imajo družinske korenine v njih. Še vedno po vaseh prevladuje kmetovanje, vendar se to nenehno posodablja skupaj z obnovljenimi ali novimi hišami, novimi gospodarji kmetij in tako skoraj ne prepoznavaš več krajev kot so Češnjevek, Lukovek, Jezero, Dol. Dobrava in Rihpovec. Polnijo se te idilične vasi z ustvarjalnimi ljudmi in obetajo vedno več. Omenjeni so družbeno osveščeni državljani in poznajo vzvode pomembne za razvoj dejavnosti, komunikacij in aktivnega državljanstva.

Prejemam Bilten vasi Rihpovec, ki baje obstaja že od leta 1340 in je po drugi svetovni vojni samo še odmirala na svojem hribu in pred modernimi rešitvami gospodarskih zagat, ki so jih predstavljali številni popotniki po avtocesti pod njihovim hribom. Pred dvajsetimi leti so se vaščani odločili, da bodo za svojo vas bolje poskrbeli tudi sami in ustanovili so Društvo za napredek »Hribovec« Rihpovec s svojo platformo tudi na spletu. V zadnji številki svojega Biltena iz decembra 2023 so povzeli učinke dosežene v društvu, ki so vsestranski kot je običajno za vaško skupnost. Organizirali so predavanje o cestno prometnih predpisih in tečaj o varnem delu z motorno žago. V maju so gostili likovne umetnike, klekljarice in pletarko iz šibja. Obiskali so zamejske Slovence v Benečiji, da bi bolje spoznali njihovo gospodarstvo, življenjske navade in razvojne tendence. Pri organiziranju športnega dneva so pazili na spretnosti in interes najmlajših, mladih in starejših ter na zabavno zvrst športnih in drugih iger. Kostanjevega piknika z moštom se je udeležila večina vaščanov in prav tako obakrat, ko so čistili in urejali vaško cesto. Gostovali so z razstavo ustvarjenih likovnih del na »Ex tempore« pri sosednjem Društvu upokojencev. Obdarovali so starejše vaščane ob koncu leta, pripravili in izdali so letno številko Biltena v katerem poroča o svojem prispevku kar dvajset vaščanov od šolarjev pa do upokojencev.

Bilten si zasluži posebno pozornost kot vzgled tradicionalnim občinskim in korporacijskim glasilom, ki so običajno polni hvale, že poznanih fraz in napisani včasih v nesprejemljivi slovenščini. Vaški Bilten Rihpovca teh pomanjkljivosti nima in je transparenten v podatkih o njegovih ustvarjalcih. Njegova veličina pa je predvsem v tem, da v Biltenu podajajo svoje letno poročilo vaščanom poleg predsednika društva tudi županja občine, član Sveta Krajevne skupnosti, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije in vodje posameznih projektov. V vseh teh poročilih so poudarki na predlogih vaščanov, kaj ti sprejemajo kot svojo dolgoročno naravnanost in kot politiko širše skupnosti od katere je odvisno blagostanje prebivalstva Rihpovec. Županja se vaščanom zahvaljuje za vzpostavljanje in ohranjanje družbene povezanosti ter solidarnosti ker meni, da je v občini nujno vlagati tudi v vrednote in zato skrbi za uveljavljanje participativnega proračuna. Član Sveta KS je poudaril prispevke KS za vzdrževanje poti in cest v vasi. Kmetijsko gozdarska zbornica pa je v Biltenu opozorila na zablode pri uvozu in izvozu hrane, samooskrbe, statusu malih kmetij, nedorečenega razvoja kmetijstva v EU ter nujnih državnih ukrepov. Bilten z navedeno vsebino je za vaščane pregled kaj se je v danem času dalo postoriti, kje so problemi za razvoj vasi in kakšne so naloge širše skupnosti z vključno državo, da bi podeželje izboljšalo svojo dejavnost v skupno korist državljanov Slovenije in EU.

Meni predstavljeno delo in obnašanje vaščanov Rihpovca pripoveduje, da je boljšo skupnost potrebno graditi od temeljev, od vasi navzgor pa vse do takih ali drugačnih »okraskov« v najširši vplivni sferi EU. Samo tako lahko nastaja dobra struktura, ki jo ne morejo nenehno podirati afere in druge neumnosti gospodarske in politične elite doma, v EU in v svetu! Čudim se, da predlogi ljudi ne zanimajo novinarjev.

Ste naklonjeni življenju na vasi?

Praznik moških, 10. marec 2024

Zmeraj se je govorilo, da imajo moški tudi svoj Dan moškim vendar se je to jemalo kot šala. O tem se je šalil že ded, moji strici in tete, šalili so se sošolci, pozneje sodelavci pri delu. Zdaj pa berem, da od 1999 leta dalje organizirano praznujejo moški svoj dan 10. marec, nekateri pa 19. novembra.

Moški so svoj dan izbrali po dogodku pred 7 stoletij, ko je takratni rimski cesar prepovedal krščanstvo v svoji državi in se je temu ukrepu uprlo 40 elitnih vojakov legije. Podpisali so izjavo, da rajši umrejo, ko je bil najhujši mraz v Armeniji, so jih 10. marca nage zmetali v ledeno mrzlo vodo ribnika. Drugi dan so mrtve vojake zažgali na grmadi. V spomin na ta dogodek so se moški odločili, da bo ta dan tradicionalno posvečen moškim. Za darilo ob prazniku se jim podari suhe slive, trnje in klobaso, vse to pa naj bi bil neke vrste simbolični opomin, da se mučeništvo v njihovem življenju še vedno dogaja. Nekateri ljudje trdijo, da s tem moški želijo spodbuditi pozornost partneric, ki ni vezana samo na omenjena tri darila temveč je potrebna predvsem potrjevanju medsebojne naklonjenosti, ljubezni in posteljnemu razvajanju.

Ob teh splošnih misli o Dnevu moških pa se pojavljajo v obliki projektov in gibanj tudi prizadevanja za izboljšanje položaja moških kot na primer »Nič samomorov med moškimi«, ki so pogostejši pojav pri moških kot pri ženskah, »Uživanje večjih količin raznolikega sadja« za krepitev zdravja moških pa tudi »Skrb za priznanje in pozornost moškemu spolu« saj Dan moških slavi moškost in dejanja, ki navdihujejo.

Veliko se tako ob Dnevu žena kot ob Dnevu moških govori in razmišlja o enakopravnosti spolov tako »na delu kot pri jelu«. Odpravljale naj bi se diskriminacije, različne plače za isto delo, krepilo zaupanje, da so tudi ženske sposobne opravljati najzahtevnejša vodstvena dela in ustreznejše urejanje podobnih odnosov med spoloma. V ta namen se tudi v naši družbi nenehno pojavljajo nova opozorila zdaj možkih zdaj žensk tako v gospodarskih družbah kot v upravljanju države. Javnost je vedno bolj občutljiva za problematiko, ki povzroča »vročo kri« med spoloma na vseh področjih življenja in dela.

Zanimivi so nekateri objavljeni podatki Statističnega urada o spolih v naši državi. V letu 2019 je bilo pri nas več moških kot žensk zaradi tujcev, ki so se priselili. V EU imajo tako stanje moških še na Švedskem, v Luksemburgu in na Malti. Na srednjih šolah je več dijakov kot dijakinj, na višjem in visokošolskem študiju pa je več študentk kot študentov. Največ moških je zaposlenih kot kovinarjev, strojnih mehanikov in podobnih poklicev, sledijo vozniki, upravljalci transportnih naprav in premičnih strojev, na tretjem mestu pa so moški gradbinci. Njihova povprečna plača je presegale plačo žensk. Moški pojedo manj sadja in zelenjave kot ženske in so pogosteje telesno aktivni. Približno tretjino jih obiskuje športne prireditve, manjkrat se udeležujejo kulturnih prireditev kot ženske medtem ko v kino hodijo oboji.

Med spoloma ni bistvenih razlik v življenjskih navadah kar je dobro. Zgleda, da bi moški želeli živeti v slogi s svojimi partnericami in predvsem, da bi skupaj z njimi skrbeli za otroke in to od rojstva do njihove samostojne poti. Otroci povezujejo, so vrednota!

Kako pa vi ocenjujete sožitje med spoloma pri nas?

Ekipa kapetana Gala, 9. marec 2024

Odbojka je osnovni šport v sinovi družini in včasih se pridružim navijačem v tekmah v katerih sodelujeta moja vnuka. Starejšega že dolgo nisem videla igrati v živo, mi pa njegov oči pošilja linke in file iz katerih vidim kako mu pri treningih ali tekmah gre, včasih ob kakšnem prizoru tudi zajamram ali pa veselo nasmejem. Žal pa pravil odbojke dobro ne poznam in zato celotno dogajanje gledam bolj kot babi, ki se boji, da se bodo revčki v igri polomili.

Mlajši vnuk, oboževalec odbojke, je član šolske ekipe ljubljanskega kluba Volley in njen kapetan. Dečki si skupaj s svojim trenerjem prizadevajo po svojih močen, približevati mestu prvakov v svoji kategoriji. Delujejo v skromnih razmerah pa so kljub temu zelo prizadevni v svojih zeleno-belih dresih.

Danes smo jih spremljali v troboju v prelepi moderni Športni dvorani v Mokronogu. Borili so se z domačini, nekoliko krepkejšimi »dečki«, oblečenimi v rdeče drese, ki so zmagali in z »dečki« iz Črnuč, ki so jih zeleni premagali. Kapetan se je že pred začetkom tekem nekaj dogovarjal s svojimi kolegi, nato se je postavil na čelo kolone, da so pozdravili trenerja in sodnika, poklicali pa so ga tudi pred nadzornike, da bo nekaj podpisal je rekla njegova mami in še dodala, da je kapetan ekipe in ima pač svoje naloge. Aha, zdaj pa bom pazila kakšen odnos v igri bo nakazoval kot njihov kapetan, da bom spoznavala morebitne njegove vodstvene sposobnosti. Mokronoški dečki so bili v igri ostri, oblikovali so svoj način nabijanja žoge proti zeleni ekipi in kar nekaj časa je zato zelena ekipa nekoliko popuščala. Trener je sklical posvet, kapetan pa je z rokami nakazoval, kot da miri in nekaj obljublja, nisem opazila pri njem kakšne histerije ali zamere, tudi ne, ko sta se na posvetu s trenerjem dva igralca igrala z žogo namesto, da bi poslušala napotke. Domačini so imeli s seboj skupino navijačev, vzganjali so močan hrup s ploskanjem, ropotajočo opremo in vpitjem, zelene nas je spodbujalo morda 6 brez pripomočkov. Psihološki pritisk je na igralce v zelenem kot na njihove navijače deloval deplasirano in bil tudi eden od razlogov za poraz.

Tekma z Črnučami je sprožila nekaj diskusij med trenerji, sodnikom in kontrolorji. Dečki Črnuč so bili vsaj na začetku še agresivnejši kot gostiteljev, eden od igralcev je bil celo zadolžen samo za nabijanje žoge ob mreži in se iz teg mesta sploh ni premaknil. Toda zeleni so bili njim močna konkurenca, spretno so ravnali z žogo, včasih celo lepo podajali, da sem uživala, a se skoraj do konca ni vedelo kdo bo zmagal. Sreča se je obrnila k zelenim, objeli so se in tudi oni zarjuli kot pred njimi domačini v rdečem.

Na mali galeriji Športne dvorane smo se drenjali starši, sorodniki in prijatelji odbojke. Ko so igrali domači je bilo seveda ploskanje najglasnejše, zeleni in Črnučani pa so se morali zadovoljiti z manjšim. Naš odbojkar je bil zadovoljen in zdelo se mi je, da se mu je »odvalil kamen od srca«. Kakšnega obširnejšega komentarja ni podal, je pa verjetno razmišljal kaj jim bosta ta poraz in ta zmaga koristila ali škodovala pri njihovem približevanju prvakom pa tudi posameznikom, ki bodo v prihodnji sezoni kadeti.

Zanimivo in prijetno soboto smo imeli, sama sploh, saj sem se družila z mladimi, ki pri trinajstih letih prevzemajo prve naloge v povezovanju in vodenju ekipnega prizadevanja. Z malimi koraki bodo postopoma pridobili sposobnosti vse zahtevnejših ekip in dela.

Kako pa vaši mladi izkazujejo interes za vodenje?

Dan žena, 8. marec 2024

Drage moje dame! vsa preplašena sem danes prihajala na pregled v očesno ambulanto naše bolnišnice v prepričanju, da zdravnica stavka in moje oko ne bo tam nikogar skrbelo. Zmotila sem se, ne samo, da je bila na delavnem mestu zdravnica, že v čakalnici mi je mlada dama poklonila rdeč nagelj Ženskega foruma SD. Razveselilo me je in presenetilo, saj sem čisto pozabila, da je danes osmi marec, praznik nas žensk.

Drage moje, ni prav, da sem nanj pozabila. Mnoge po svetu še vedno ne morejo v šole, zaščititi svojega telesa ali nahraniti svojih otrok. žal ni samo ena "Gaza" in tudi ne samo humanitarna katastrofa, pač pa zlo, ki uničuje. Ne bodimo tiho ob naraščanju oboroževalne industrije in lepih besedah Barantačev z orožjem, vsaj ne tisti, ki še pomnimo drugo svetovno vojno. Spoznavajmo sosede, krajane, sodržavljane in narode po svetu, da bomo združevali moči za odpravo revščine po svetu in doma, pomagajmo institucijam za ohranjanje miru in zahtevajmo od njih, da učinkovito opravljajo svoje delo, ....

Ohranjajmo in negujmo ljubezen!

To je bil moj letošnji nagovor ženam s katerimi prijateljujem, jih spoštujem ker so ali so bile ustvarjalne in predvsem zato ker si prizadevajo za boljši svet. Ni jih tako malo in njihovi interesi so zelo različni. V tem je tudi čar našega komuniciranja.

Ob letošnjem Prazniku žena ni bilo pri nas opaznih dogodkov. Tudi obdaritev je bilo samo za vzorec, bolj kot javna pozornost pa je bil poudarjen osebni odnos do žensk in njihovih pravicah, za katere trendi raziskav kažejo, da bi jih družba najraje odpravila; kvote za ženske na vodilnih delovnih mestih in funkcijah, primerljivi prejemki za enako in podobno delo, umestitev žensk v znanost, raziskave in dela, ki so bila do nedavnega v moški domeni in podobno.

Domnevam, da tem dokaj osebnim problemom žensk posvečamo vso pozornost in da zato izgubljamo podpornice in podpornike za programe, ki bi samodejno delovali v prid položaju žena. Poglejmo v zgodovino in projekte, ki so jih z mnogo manj znanja, kot ga imamo danes a z dosti večjim pogumom snovale, predlagale in uveljavljale funkcionarke, političarke, partijke in poslanke. Stanovanjske skupnosti in varstvo otrok sta bili prioriteti številka ena v aktivnostih žena, da so ljudje imeli streho nad glavo in na varnem otroke, ko so bili na delovnih mestih. Problemi so ženske silili v iskanje rešitev za varovanje zdravja, specializirane dispanzerje, zdravo prehrano in letovanje v počitnicah. Ženske so razvile ideje o počitniških skupnostih, o premagovanju tveganj obolelosti in oskrbi z živili, tudi tistih preko razvpitih sindikalnih nabavah ob katerih se današnji ljudje, siti in preskrbljeni, nesramno nasmihajo a so bili v obdobjih industrijske gradnje za mnoge prava rešitev. Ženske so bile agens razvoja dejavnosti, imenovane družbeni standard, da so zaposleni med delom malicali, da so študentje dobili svojo Triglav restavracijo na primer v Ljubljani, da so gostinska podjetja brezplačno zagotovila vsaj enemu študentu kosilo vsak dan in še bi lahko naštevala. Naj omenim le še zasluge žena pri nastajanju civilne družbe za zaščito otrok brez staršev, za njihovo letovanje v bližini doma, za nastanek društev prijateljev mladine katerih Zveza z Ogulinovo še vedno uspešno deluje. Ti in podobni projekti so bili tisti, ki so ženam zagotovili primeren status v družbi.

Ste kdaj pomislili kdo je snoval varstvo otrok po vojni?

Prišla bo pomlad, 7. marec 2024

Po neverjetno toplem februarju in začetku marca se je na moje območje ulil blagodejni dež, najprej kot rosenje, pozneje krepkeje in zdaj že drugi dan lije. Moja mala kmetijca, ki jo sestavljajo gozdiček, travnik in zelenjavni vrt, je komaj čakala mokroto in neposredno pred mojimi očmi se zeleni livada, napenjajo veje okrasnega grmičevja in spreminjajo barve drevesa. Res uživam v tem domačem, prijaznem in zelenem okolju.

So pa okoli mene okolja in ljudje, ki so morali pozabiti, kako se živi v miru. Nagovoril jih je sam sveti oče in jim svetoval, naj izobesijo belo zastavo in si zagotovijo mir, mirno življenje brez orožja in v korist mladim, ki morajo v šole. Neizmerno si želim, da bi ga poslušali in se po njegovih nasvetih ravnali, da bi zopet posijali poljščine in kot dobri gospodarji zagotovili preživetje tudi tistim, ki nimajo njiv. Obojim bi pomlad prav prišla

Srčno upam, da se bodo uresničile napovedi našega filozofa Krefta in da bo sedanji režim v največji državi Slovanov vsak čas očistil sam svoje zastarela, preživela in sramotna dejanja, se vrnil v ljudem prijazno demokracijo in skrbno gradil razmere za vse ljudi v državi. To bi bila pomlad zgodovinsko pomembna za ljudi in njihovo vodstvo.

Ne vem kako naša voditeljica Evropske unije analizira in sprejema uspeh in poraze naše Evrope. Spodbujanje varčevanja z energijo, zeleni prehod, nov Bauhaus in še kaj so njene dobre zamisli, toda rožljanje z orožjem, širitev NATA in vsak dam večja proizvodnja orožja so resnično škodljiva, nepotrebna in v vojno fokusirana dejanja, da ne govorim o trgovinsko poslovnih sankcijah za deželo v Evropi v zameno za oskrbovalno drago komercialno prevlado ZDA nad Evropo.

Da prihaja pomlad verjetno ne zaznavajo lačni, ranjeni in ponižani v Gazi saj so že povedali, da pri njih ni praznikov, ni hrane ni ničesar, ob vse so, ne da bi bili česarkoli krivi. Naj ne bo pomladi za prodajalce orožja ter vojake in naj spomladi za vselej izginejo iz Bližnjega vzhoda vojaški managerji ter njihovi podrepniki.

V najrazvitejšem delu svet v Evropi potrebujejo pomoč našega Instituta 8. marec, da bodo evropske ženske razpolagale s svojim telesom. Če so v Evropi, kjer so se rodile zamisli o pravicah žensk pred več kot sto leti, danes potrebni posebni napori za ohranjanje pravice žena do svojega telesa, so do teh pravic svetlobna leta oddaljene prebivalke večina sveta. Kdaj bodo, osvobojene predsodkov, lahko opazovale naravo v času prihoda pomladi?

Tudi v naši domovini so skrbi, ki preprečujejo mnogim, da bi se veselili vsakoletnega prihoda pomladi. Otepamo se nenehno apetitov opozicije po oblasti, se le še nasmehnemo neumnim aferam, spreminjamo vrednote v trgovino in opuščamo skrbi za ohranjanje dostojanstva ter časti. Kdaj se nam bodo vremena zjasnila, da se bomo imeli rajši in bili prijaznejši drug do drugega, predvsem pa, da po premagani razdiralnosti postanemo ustvarjalni ?

Pomlad nas okrepi in vliva novo upanje v lastne moči in sposobnosti. Pripravljeni smo na večja tveganja in zahtevnejše naloge. Morda se bo tokrat razvila moč, ki bo omogočila vsem omenjenim zazreti se in doseči prelepo pomlad.

Kaj si pa vi obetate od letošnje pomladi?

Pokrajine, 6. marec 2024

Od časa do časa se slovenska politika razgovori o ustanovitvi pokrajin v državi. Razlog za ponovno debato o pokrajinah je nalog Ustavnega sodišča Vladi in Državnemu zboru, da sprejme ustrezen zakon o ustanovitvi pokrajin. Gre za prenos nekaterih pristojnosti iz občin in države na organe pokrajin. Z ustanovitvijo pokrajin bi občine in država določile konkretne pristojnosti, ki jih prenašajo v delovanje in poslovanje pokrajin. Teh naj bi bilo sedem ali osem oziroma toliko kot je potrebno, da se komunalna in sorodna problematika območja rešuje optimalno. Sporno za občine je le v številu pokrajin kajti velika želja njihovih občinskih elit je, da ostanejo v vsem samostojne, da se svojim pravicam ne odrekajo in da pridobivajo od države kar se da primerna sredstva. Situacija se s posveti zamegljuje že od osamosvojitve, veliko je bilo upanje, da bodo občine same ocenile s katero občino naj se povežejo glede na interes in skupne projekte, toda to upanje je že davno splahnelo.

Problematika o nujnosti pokrajin prihaja do izraza pri naravnih nesrečah kot so bili požari in poplave v preteklem letu pa tudi pri vse večjih in dražjih velikih projektih vključno s infrastrukturnimi. Ker so taki projekti dragi in tehnično zahtevni je seveda bistvenega pomena njena optimalizacija ter način financiranja, oboje, pa je trenutno najljubše opravilo županov, ki jim na volitvah zagotavlja uspeh. Toda prav razpolaganje z zazidalnimi zemljišči v lasti občin ali njenih občanov je nemajhen problem kmetijske politike, cestnih povezav, politike prostorskih rešitev javnega značaja in podobno kar je osnovni razlog, da na primer o rabi prostora odločajo v pokrajinah. Vzemimo primer usposobitve centrov za migrante, ki se jih otepajo po vsej državi ali odlagališč odpadkov in podobni objektov skupne rabe. Ne malo dilem povzroča financiranje pokrajin in njihovih projektov. Vsekakor je optimalno, da pokrajine imajo svoje izvirne prihodke, se pravi, da pobirajo del davkov, ki jih danes plačujemo državi in občinam kar zmanjšuje redne prilive v občinske proračune in proračun držav. Pričakovati je zato, da bodo tako občine kot država vztrajali na dogovarjanje in pogodbeno združevanje denarja za vsak projekt posebej. Protokoli sporazumevanja bodo morali biti izjemno natančni in še se bodo našle občine ali državni organi, ki se bodo za vsako ceno želeli izogibati novim obveznostim. Skratka, združevanje virov naložb bi bilo dobro omejiti le na nujne primere, kar pa mora občan imeti za normalno življenje pa pokrajina potrebuje izvirni, dolgoročni in po obsegu nalog primerno določen vir financiranja. Menim, da bodo občine na tem področju izjemno zahtevne do števila pokrajin, ki naj bi v državi zaživele.

Še polno drugih pasti nastaja kot so delitev vodilnih položajev v pokrajini, prioritete v naložbah, časovni razporedi izvajanja naložb pa vse do prostorov za namestitev nujnih uslužbencev, njihovega obrata prehrane in tako naprej do sanitarij. Ob načinu dela, ki ga danes poznamo v državi je malo verjetno, da bi politične in gospodarske elite zmogle uresničiti projekt ustanovitve pokrajin, vsaj ne optimalnega. Ta projekt je bil onemogočen že ob delitvi pristojnosti med državo in občinami, ko so pristojni organi kot Dedek Mraz ljudem poklanjali občine, občinam pa pristojnosti, ki se jim ne bodo z lahka odpovedale. Pogajati se bo treba z več kot 212 župani in nič kolikimi lobisti kar je v današnjih razmerah grozljivo in brez upanja na uspeh. Toda vredno je poskusiti, ker bi nam prave pokrajine lahko olajšale delo, pocenile življenje in povečale blaginjo.

Boste podprli ustanavljanje pokrajin?

Spet doma, 5. marec 2024

Rada se potepam po svetu, k prijateljskim in ustvarjalnim družbam, najraje k sinu in njegovi družini, tudi mi ni težko zapustiti dom ko grem na morje, na zdravljenje ali k sorodnikom. Toda vedno, ko se vračam domov imam poseben občutek na nekaj lepega, prijetnega, mojega, ki me čaka čez nekaj trenutkov – to je moj dom.

Včeraj sem se vrnila iz štirinajstdnevnega rehabilitacijskega zdravljenja v toplicah, kjer sem imela zahtevne vadbe, da bi se mi povrnila moč v levo nogo po operaciji. Bivanje je bilo prijetno, za vse je v toplicah poskrbljeno, postregli so nas s kulinaričnimi dobrotami, v bifeju pa smo dobili tudi pijačo. Spokojno in urejeno pa včasih tudi nekoliko čudno. Kolo sem na primer vozila ob športniku sovozaču, ki je bil za gotovo vsaj dvakrat mlajši od mene, v neposredni soseščini je vadila poškodovano nogo mala balerina, opazovala pa sem iz kolesa tudi vadbe profesionalnih športnikov in športnic, ki so se dan nadan mučili, da bi zopet dosegli kondicijo po poškodbi. Stari in mladi smo se dnevno srečevali na terapijah z elektriko in magnetizmom pa na individualni obravnavi in postajali drug do drugega vedno bolj razumevajoči ter prijateljski. Nič ni bilo narobe in vesela sem, da sem spoznala mnogo novih stvari, zlasti sodobno opremo in specifično zdravstveno oskrbo.

Za domov sem se pripravljala že dan pred odhodom in skrbno pazila, da kaj ne pozabim. Vse sem znosila v avto in še zadnjega dne opravila 5 terapij. Odpeljala sem se v trgovino po kruh in sadje, nakar sem končno pritisnila na daljinca, da mi je odprl garažna vrata mojega doma. Najprej sem se sprehodila okoli hiše, da vidim, če je vse v redu. Travnik je bil poln trobentic, zvončkov, nekih plavih cvetic, hermelika je že lezla iz korenin, prav tako rukola, vrtnice odganjale, vse je bilo tako kot sem zapustila. Prekrasna je mlada marelica vsa v cvetju in polna čebel. Krenem na glavni vhod in vzdihnem »Ljubo doma, kdor te ima«. Da nisem prišla v mrzlo hišo je poskrbel moj sorodnik in prav prijetna toplota je dodatno blagodejno vplivala name ob prihodu. Spet je sledil ogled prostorov, mojih številnih sobnih rastlin, vključim elektriko za TV, računalnik, postopam sem in tja po nadstropju in pritličju, kaj popravim in se končno le pripravim razpakirati prtljago in lotim potrebnih opravil. Čakalo me je veliko pošte, 14 izvodov Dela, Utrip, Mladine, Vzajemnost, reklame, lokalna obvestila, cel kup pisem, vse to na mizi je delovalo kot pozdrav, da me ljudje v teh mojih poznih letih morda kje in kdaj še potrebujejo.

Spet in spet me vračanje domov spominja na velika potovanja na druge celine in oddaljeni Vzhod, ko nas je bilo veliko v skupini ali pa je ta bila bolj zahtevna. Kadar koli smo se vračali, krmežljavi in neprespani od dolgih avionskih voženj, smo se tam nad Švico ali Bolgarijo že ozirali skozi mala okna aviona, da bi ja čim preje videli svojo domovino. Še predno smo zaznali Slovenijo in njen Brnik, smo postali zelo živahni, z mislimi kaj je novega v naši deželi in kaj nas čaka doma. Vsi, brez izjeme in neglede na to koliko časa in kako smo spali, smo z velikim veseljem spremljali približevaje domovini in domu. Za prvinski nagon bi lahko označili te naše domoljubne misli in obnašanja.

Strokovnjaki pogosto opozarjajo, da so urejene domače razmere predpogoj za zdravo in ustvarjalno družino. Dobre domače razmere se rojevajo in dograjujejo najlažje v prostorih v katerih vsak član družine zaživi, si ustvari svojo intimo in zavaruje pred vseh vrst vsiljivcev. Dom si najlažje ustvarimo v mladih letih in tako lahko dolgo uživamo njegove prednosti.

Ste poskrbeli za ustrezne prostorske potrebe svoje družine?

Iskanje sodobnih klasikov, 4. marec 2024.

Včeraj sem pisala o likovnem ustvarjanju v naši državi, ki potrebuje svoj marketing, da se uveljavijo tako likovna dela kot umetniki in razstavišča v širšem okolju, v svetu. Danes želim dodati, da Slovenija prispeva pomemben delež k ustvarjanju boljšega sveta tudi z literarnim ustvarjanjem, s pripovedovanjem dobrih zgodb in branjem poezije, predstavljanjem sodobnih knjižnih klasikov in iskanjem odgovora ali je »knjiga« odgovor na vprašanje Kar nas oblikuje? Poglejmo na vsebino in pomen festivala literature sveta Fabula, ki ga v tem mesecu že enaindvajsetič gosti naša prestolnica.

Fabula 2024 bo poskrbela, da bomo v Sloveniji dobili v cenovno dostopni žepnicah prevode literarnih del nastopajočih: bolgarski pesnik Georgi Gospodinov, katalonski pesnik Pol Guasch, ruska pisateljica Marija Stepanova, srbska pripovedovalka Milena Marković in češka pisateljica Lucie Faulerova. Imenovanim se bosta pridružila še bolgarska avtorica Kabka Kassagova in romunski literat Mircea Cartarescu. Festivalski dogodki se bodo dogajali v Cankarjevem domu, Vodnikovi domačiji in nekaterih drugih kulturnih ustanovah v prestolnici, pa tudi v ljubljanski domovih starejših, med dijaki in celo med osnovnošolci.

Marija Stepanova bo predstavila svojo knjigo Z one strani, v kateri je zbrala svoje eseje o zgodovinskih pretresih in konfliktih osebnega in kolektivnega spomina kot so izguba identitete in potvarjanje resnice v času vojne. Kassabova je popisala življenje ob mejah, probleme in težave ljudi, ki nastajajo zaradi odločitev oddaljenih centrov moči. Milena Markovič je napisala roman v verzih Otroci in v njem prikazala življenjske položaje otrok, starejših in žensk. Faulerova v svoji knjigi Objela me bo smrt govori o smrti in samomoru gledano iz perspektive svobode, absurdnost življenja, svobodne volje in poskusa iskanja vsaj neke vrste smisla. Pol Guasch predstavlja roman Napalm v srcu, v katerem razmišlja o sistemskih pomanjkljivostih sodobnega sveta, ki se prepletajo z osebnim zaznavanjem ljubezni, čustev ter poezijo. In še pripovedi pesnika Gospodinova v njegovi knjigi Časovno zaklonišče, ki govori o odnosu literarnih ustvarjalcev, ki ne živijo v naši prestolici, do Ljubljane.

Fabula ne prinaša »bonbončkov« ali hecnih vsakdanjih mnenj, prinaša globoka spoznanja literatov o sodobnih problemih družbe in posameznikov v njej, ki presegajo meje držav. Za razumevanje vsebine dogodkov Fabule je pomembno branje zahtevnejšega literarnega ustvarjanja in klasikov. Vsak od nas se po več letih branja izpopolnjuje v razumevanju težav ljudi in posameznikov v različnih življenjskih obdobij. Tudi zgodovino svojega življenja nehote primerja z literarnimi junaki in poraženci ter z ugotovitvami literarnih ustvarjalcev, ki jih le ti zabeležijo v svojih knjigah. Fabula je zato literarno težko razumljiva mladim, ki klasične literature še ne poznajo ali pa jo poznajo površno preko umetne inteligence in pametnega telefona. Letošnja Fabula bo med drugim poskus zainteresirati mlade za redno branje knjig kot tudi nagovarjanje javnosti, da je branje knjig pomembno za boljše razumevanje različnih kultur s katerimi moramo dosegati sožitje, ne pa pospeševati spore in s tem ogrožati dragoceni mir v lokalnem ali širšem okolju.

Dogodki Fabule so pomembni literarni pripomočki za izboljšanje naše vzgoje in izobrazbe, našega vedenja o delovanju posameznika in množice v krizi, v dilemi in drugih nenormalnih razmerah, pomen Fabule pa je za vsakega od nas intima, ki jo posvoji ali ne.

Boste morda kupili katero od žepnic letošnje Fabule?

Razstava v Tivoliju, 3. marec 2024

Likovna umetnost v naši državi je obsežna in kakovostna kot je možno ocenjevati na podlagi javno dostopnih poročil pristojnega ministrstva in Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov (ZDSLU). Že veliko desetletij spremljam njihovo delo, prebiram likovne kritike in uživam v njihovih uspehih. Običajno se s sinovo družino sprehodimo po vsakokratni razstavi na Jakopičevem sprehajališču v Tivoliju in tudi ne bomo zamudili retrospektivne razstave Jakčevih nagrajencev in nagrajencev Majskega salona, ki bo nudila vpogled v slovensko likovno ustvarjalnost zadnjih 60 let.

Ob prebiranju zanimivosti iz likovnega življenja Slovenije ne moremo mimo problematike, ki tej stroki zmanjšuje možnosti za uspešnejši pa tudi donosnejši razvoj. Kljub množici ustvarjalcev in samozaposlenim v kulturi ter njihovi zvezi še vedno država nima predpisa o donacijah in sponzorstvu pa tudi ne institucije, ki bi razvila trženje likovnih del v državi, predvsem pa v tujini. Zanimivo mi je dejstvo, da vsi likovni umetniki s katerim se pogovarjam, od nekdaj pogrešajo urejeno trženje z likovnimi deli. Vemo, da so stroški trženja visoki in jih zmore le podjetje, zavod ali kakršna koli delavna profesionalna organizacija, ki jih je sposobna obvladovati v okviru optimalnih prihodkov od prodaje. To vedo tudi ravnatelji in direktorji številnih razstavišč po državi, ki sedaj pridobivajo proračunska sredstva. Iznajdljivi vodje razstavišč si najdejo za sponzorje čim bogatejše podjetnike in z njihovo pomočjo širijo svoj razstavni program in likovni sklad. Ker trženje ni organizirano pa se po obdobjih bogate likovne bere povečujejo likovni skladi do take mere, da bi potrebovali vedno večje razstavne prostore. V prestolnici je tako nastala borba za obnovljeni Rog, Cukrarno, Moderno galerijo in druga likovna prizorišča, izven prestolnice pa se, zaradi prostorske omejenosti lahko širijo samo deli velikih razstav kot je na primer pričakovana razstava v Tivoliju.

Kje je temeljna ovira, da v Sloveniji trženje likovnih umetnin ni privlačno kot je privlačno in donosno za Christie's, Sotheby's ali novejšo Phillips. Če ste vzdihnili, da sem prezahtevna pa se vprašajmo zakaj se ne povežemo s svetovno uspešnimi tržniki likovnih umetnin ali s prodajnimi galerijami po svetu. Lahko oblikujemo slovensko ponudbo likovnih del za trženje v svetu, izpolnjujemo za to potrebne kakovostne kriterije, vemo za tveganja, ki tako prodajo spremljajo, …? Lahko se tudi vprašamo, kot sem v enem od mojih blogov že napisala, če trženja ne spravimo v poslanstvo in vizijo, zakaj potem z odkupom polnimo depoje ter razvijamo kulturno likovno podjetništvo. Poleg »samotnih jezdecev« kot jih nekateri imenujejo, je samo v ZDSLU vključenih več kot osemsto likovnih umetnikov medtem ko je večkrat objavljeno število samozaposlenih v kulturi že okoli 26000 ne vemo pa koliko od teh je likovnih umetnikov. Ta obseg likovne ponudbe je že podjetniško interesanten in organizirano trženje bi lahko izvajali tudi tako kot v gospodarstvu, za kar verjetno že kaj pripravlja pristojno ministrstvo oziroma njegov del za turizem. V mojem okolju smo kar nekaj let organizirano odhajali v Albertino, v Trevizo, v Zagreb in še kam na ogled razstav in veselilo bi ljudi v Sloveniji, če bi pred našimi razstavišči nenehno stalo več avtobusov vsaj Evropejcev če že ne narodov med katerimi delujejo naša diplomatska predstavništva.

Po ocenah civilne družbe na primer povezanih v Društvu Rastoča knjiga, se Slovenija v svetu lahko proslavi in uveljavi le s kulturo, tako literarno kot likovno, posebno pa vzgojno-izobraževalno kar vse deluje miroljubno, hrepeni po sodelovanju in spodbuja ustvarjalnost.

Kaj pa vi menite o obsežni likovni dejavnosti v naši domovini?

Z razstavo v Cankarjevem domu bo prvič podrobneje predstavljeno delovanje Kluba neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov.

Slovenci v Srbiji, 2.marec 2024

Obširen intervju s predsednikom Srbije ni pametno kar tako prezreti kot, da gre za kakšno drugo razredno aferico o katerih slovenski mediji zelo radi spregovorijo. Ne mislim predsednika Srbije poveličevati, toda opozoril je na nekaj stvari, ki nam lahko pomagajo pri krepitvi sodelovanja in sožitja z drugimi narodi v svojem širšem okolju.

Menim, da ne bi smeli prezreti njegov opomin, da imajo Slovenci v Srbiji status nacionalne manjšine medtem, ko Srbi v Sloveniji tega statusa nimajo. Je to res v nasprotju z evropskimi standardi in če je, kaj bomo naredili, da se določijo nacionalne manjšine v naši državi, koliko časa bomo še vztrajali na dveh, čeprav od časa do časa slišimo za želje pri nas živečih Nemcev pa verjetno še koga. Po spletu krožijo podatki o Srbih v Sloveniji, ki da so največja manjšina, vzporedno so objavljena mnenja o izsiljevanju Srbov, da postanejo manjšina. Kaj je zdaj res in kaj bo naša država odgovorila na očitek predsednika Vučića. Kar veliko časa smo preživeli skupaj, tam dosegali uspešne posle in se medsebojno dokaj spoštovali. Ne more in ne sme se vse pozabiti zaradi trenutnih nesporazumov političnih strank ali državnih elit.

V Srbiji kot pravi njen predsednik, so uspešni pri privabljanju neposrednih tujih naložb. Za tuje vlagatelje so privlačni zaradi dobrih tehničnih fakultet v Novem Sadu, Nišu in v Beogradu, ki poskrbijo za vrhunsko usposobljene kadre potrebne tujim vlagateljem. Nudijo jim še ustrezne infrastrukturne zmogljivosti in ugodne cene energentov. Ustanovili so tudi Institut za umetno inteligenco kar vse naj bi nakazovalo, da so tujim vlagateljem zagotovljeni strokovnjaki, da se ti tudi vračajo iz tujine nazaj v Srbijo in da na trgu dela niso zahtevni. Kapital se tako na srbskem ozemlju krepi, vprašanje seveda pa je ali storijo tudi kaj za blagostanje delojemalcev in uveljavljane socialnih pravic.

Bilo bi dobro proučevati sistemske ukrepe za pospeševanje razvoja tudi države, ki prijateljuje z vsemi narodi na svetu tudi z Rusi, Izraelci in Palestinci. To si je sicer težko predstavljati in prav zato me je v intervjuju zmotila zahvala evropskim davkoplačevalcem, da Srbiji namenjajo znatna sredstva. Evropa torej sofinancira srbski razvoj in zato verjetno pričakuje, da se bo slej ko prej Srbija odločila za vstop v Evropsko unijo. Če je to napačno prepričanje, pa bi verjetno morali euro poslanci ponovno razmisliti tudi o financiranju priprav za vstop Srbije v EU. Vedno težje razumem ravnanje euro poslancev EU, saj po eni strani dobesedno hudobno in brez upoštevanja posledic za države v EU kaznujejo Rusijo in finančno nagrajujejo njene somišljenike.

Še marsikaj ne vemo ali nočemo vedeti o odnosih lastne države do Srbije. Res ne vem, zakaj naše stranke in zakonodajni organi svoj narod ne informirajo o odločitvah in spremembah v prihodnosti. Končno so balkanski trgi še vedno zelo pomembni za slovensko gospodarstvo pa tudi za mir na Balkanu.

menim, da je prav pokazati razumevanje državi, ki Slovence priznava za svojo manjšino. Včasih ni bilo tako pomembno ali je žena ali mož Slovenec, nastajale so mešane družine, ki si še vedno težko predstavljajo, da živijo v tujini. Razvila so se formalna in kolegialna prijateljstva z dobrimi nameni ter dejanji in iskrenimi čustvi. Vse to se ne da pomesti pod preprogo, kot da smo roboti. Da čustva vodijo svet je vedno močnejše prepričanje tudi kapitala.

Kaj pa vi menite o sodelovanju s Srbijo?

Oboroževanje, 1. marec 2024

Ob informacijah o oboroževanju sveta mi postaja slabo. Če hočem ali ne, slišim zaskrbljenega starega očeta tam koncem tridesetih let preteklega stoletja. Kamor pogledam vidim vojake, nekatere urejene v okrancljanih uniformah, druge razcapane in neobrite v gverili, skrajno zaskrbljene starše in radovedne mlade, ki se že vidijo kot borci drug proti drugemu in jim na pamet ne pride, da je ogroženo njihovo življenje. Približno tako smo doživeli oboroževanje pred drugo svetovno vojno, najprej čustveno, potem pa vedno bolj prizadeto, tudi lačni in v nenehnem strahu pred smrtjo, ki nas je vsak dan »obiskovala« ob vojaških akcijah ali maščevanjih. Toda to še zdaleč ni tista prava tegoba, je bolj osebno doživetje, odvisno zlasti od značaja posameznika.

Prava tragedija in nepopravljiva je vojna za delovanje in upravljanje države ter lokalnih skupnosti. Najprej se zaprejo šole, potem se ustavijo dobavni tokovi in praznijo trgovine, denarju se zmanjšuje vrednost, prihranki niso več rezerve, ker so hudi časi tu. Vojno poveljstvo s svojimi ukrepi posesa zadnjo kapljo krvi iz vsake družine; država zvišuje dajatve, vojska rubi za vojno potrebne dobrine in kar je najhuje, mobilizira mlade in jih pošilja pred topove, rakete, puške, mitraljeze ali kot je rad poudarjal general Novljan z mladimi krmi topove, mladi postajajo hrana za topove. Ja, prav ste prebrali, vojna poveljstva ne vidijo v dveh fantih moja najdražja vnuka, vidijo samo dva vojaka, ki morata neglede na nevarnost opraviti nek vojaški ukrep. Lahko jokam, prosim, preklinjam, protestiram, počnem karkoli, če vojno poveljstvo zahteva morata mlada fanta, polna življenja, izgubiti življenje. »Kamen bi se razklal« in še huje je, če se prekine življenje mladih. V vojni ljudje ne pomenimo nič, kar lahko vsak dan vidimo v Ukrajini, v Gazi in v nekaterih državah Afrike in Južne Amerike. Ta nič ne velja samo za vojskovanje na bojiščih, velja tudi pri razdeljevanju zmanjšanih količih hrane, oblačil, bivalnih prostorov, toplote, mobilnosti, zdravljenja, vsega, kar danes pomeni dom, normalno udobje, nujna pomoč in solidarnost. Z vsem imetjem razpolaga vojaško poveljstvo, ki mu niti na pamet ne pride, da bi upošteval proteste filozofov, zavodov in mirovnih civilnih gibanj. V ljudeh se širijo dvomi v vse okoli sebe, narašča skrb za obstanek kar vodi v egoizem. Nič dobrega, nič idealističnega in nič tistega, kar opisujejo knjige ali prikazujejo filmi, zgolj prizadevanja za ohranjanje življenja in preživetja.

Kako malo lahko naredijo državne in politične elite ter amorfna masa ljudi proti vojnemu lobiju tudi lahko spoznavamo v živo vsak dan. Samo Ukrajina bi pogoltnila več orožja kot ga zmore proizvesti vojna industrija danes, zato bogati v oboroževanju prepoznavajo bodoče vojne dobičke in pospešujejo vlaganja po vseh državah. Za nas, Slovenijo in Evropo se šopiri NATO, pa Nemčija in Francija, da o Rusiji sploh ne ne govorim. Ljudje, samo pomislite, kakšno zdravstvo bi lahko imeli, če ne bi sredstev namenjali za vojno industrijo, kakšno bogastvo se steka v žepe lastnikov tovarn za proizvodnjo raket, jedrskih konic, pa tudi pušk in bajonetov. Ni možno biti miren ob teh norih vlaganj v orožje. Naj omenim še eno mojo izkušnjo v osemdesetih letih preteklega stoletja. Za JLA smo zbirali 6% dohodka in kupovala je za takratne razmere najboljše in najmodernejše orožje, tudi izdelovala ga je. Polna skladišča neuporabljenega a zastaranega orožja pa so romala na uničenje in to v času, ko smo vozili avtomobile na parne in neparne dneve, se odpovedovali kavi in podobno. Zakaj se ljudje današnjega časa ne učijo od izkušenj preteklosti, na posledicah, ki so jih morali preživeti njihovi dedi in babice?

Za zaključek tega obupnega opozorila naj postavim prebivalcem zemlje vprašanje, zakaj smo ljudje tako nemočni proti razsajanju Bidna po Evropi. Bližnjem vzhodu in še kje, zakaj ne moremo prepričati vodji Ukrajine in Rusije, da s sedanjim odnosom uničujeta blagostanje ljudi, ki so jim zaupali mandat, ogrožata mir na svetu in razpihujeta sovraštvo. Pa kaj je ta vodja Izraelcev naredil dobrega, da mu je dovoljeno nemoteno pobijati Palestince, in tako naprej…..

Se vam tudi zdi, da zgubljamo tla pod nogami?

Prestopno leto, 29. februar 2024

Meni se dozdeva, da je prestopno leto nekaj posebnega zaradi tega, ker ima en dan v letu več kot običajna leta, to je 366 dni. Seveda razumem, da je koledarsko leto potrebno vsake štiri leta uskladiti z časom, ki ga Zemlja potrebuje, da obkroži Sonce, ampak to počnemo samo tiste skupnosti, ki uporabljajo Gregorijanski koledar, islamski in kitajski koledarja sta lunina, ne vključujeta prestopnih let, islamski koledar ima 12 lunarnih mesecev in je krajši od sončnega leta. V Indiji in hindujskih skupnostih uporabljajo Hindujski lunisolaran koledar, v judovski tradiciji velja Hebrejski koledar in je lunisolaran, vključuje 13 mesecev v prestopnih letih

Omenjene koledarje odlikuje različen pristop k izračunu časa in različne metode za usklajevanje z astronomskimi dogodki. Prazniki in pomembni datumi so zato različni glede na uporabo koledarja v določeni kulturni skupnosti. Kako se torej svet sporazumeva, kako so to »prebavili« računalniki, logistika, umetna inteligenca. Za digitalizacijo to ni problem ker se nenehno prilagaja uporabnikom, ljudje pa smo pač bolj pazljivi, še posebno na potovanjih, pri organizaciji prireditev in podobnih dogodkih. Pri ljudeh prestopno leto nima posebnega pomena, je bolj tehnični izraz, povezan z astronomijo in koledarji.

Ima pa zadnji dan februarja v prestopnem letu svoj čar. Rojeni na ta dan praznujejo svoj rojstni dan vsake štiri leta, kar ni šala temveč poseben dan, ki jim pomeni mnogo več kot nam vsakoletno praznovanje. Dobro je biti do rojenih 29. februarja pozornejši in prijaznejši.

Šalimo pa se lahko na primer z dodatnim spanjem, dodatno kavo, dodatnim delom, pač z vsem kar počnemo vsak dan, v prestopnem letu pa še dodatno. Kdor je pozabil sprejeti novoletne obljube jih lahko sprejme 29. februarja in bodo veljale kar štiri leta. Tisti, ki se izogibajo sladicam in bolj krepkim jedem lahko 29. februarja pozabijo zadržke in rečejo, da se bodo najedli vsako leto 29. februarja. Še marsikaj napletamo ljudje za 29. februar pač odvisno od kraja in narave ljudi.

Zaradi svoje redkosti je bil v nekaterih kulturah 29. februar povezan s posebnimi običaji, šegami in praznovanji bolj folklornega značaja pa tudi iz modernejših časov.

V nekaterih angleško govorečih državah obstaja tradicija, da na 29. februar ženske lahko zaprosijo moške za poroko, tradicija izvira iz Irske in se imenuje "Sadie Hawkins Day«

Rojeni 29. februarja se imenujejo "Leap Day Babies" ali "Leaplings".

V nekaterih krajih rojeni 29. februarja praznujejo svoj rojstni dan 28. februarja ali 1. marca

običajno so izjemne poroke na dan 29. februarja v več krajih

tradicionalne zabave na dan 29. februarja so marsikje običajne in privabljajo množice

tradicije in običaji se razlikujejo glede na regije in osebne interese določene populacije

Svet je res raznolik in poln presenečenj. To kar nekatere kulture sprejemajo kot dejstvo, so za druge posebni dogodek, simbolno dejanje ali celo razlog za praznovanje. Raznolikost sveta nas plemeniti, če jo sprejemamo in razumemo, zato pa je potrebno branje knjig, potovanja, srečanja in izmenjava mnenj.

Kako pa vi sprejemate 29. februar?

Bomo kar tiho? 28. februar 2024

Ne vem kdo je D. Zimet, je pa nam posredovala enkraten naslednji podatek: Trenutna cena električne energije na borzi je 64 evrov trgovci pa jo prodajajo po 150 do 180 evrov (Mladina 23.2.2024) in meni, da bi podjetja, ki opravljajo gospodarsko javno službo, morali izkazane visoke dobičke namenjati v razvoj omrežja in nižjo ceno za uporabnike, dejansko pa končajo v državnem proračunu in pri malih delničarjih. Je to res? In če je res, kako moramo reagirati aktivni državljani in državljanske?

O distributerjih elektrike prav za prav še nismo slišali nič dobrega in to že od nekdaj ne, čeprav so po visokih plačah sloveli že vsaj pred šestdesetimi leti. V nekem obdobju naraščanja cen so v javnost spustili vest, da oni preko cen elektrike ne zbirajo sredstev za naložbe v omrežje. Potem je dolgo časa bilo vse tiho. Kje in kako so kot javna služba postali lastniki malih delničarjev je nekaj novega in zanimivega v naših javnih podjetjih. Morda zakonodaja dovoljuje kakšno izjemo, žal premalo poznam aktualno korporativno pravo. V spominu mi je ostalo pred nedavno objavljeno njihovo obvestilo, da bodo čez par let obremenili električne potrošnike s prispevkom za razvoj omrežja. Državni pooblaščenci so sicer takoj demantirali oziroma obvestilo ocenili kot nepotrebno. Gotovo pa je največ dvomov med uporabniki elektrike povzročilo ustanavljanje podjetji za trženje elektrike. Ker mi ni bilo jasno, kdo bo vlagal v razvoj omrežja, sem celo razočarala nekega vnetega zagovornika trženja, ker ne vem, da zato mora poskrbeti država. Kako torej delujejo managerji za elektriko, kje jo kupujejo in kam jo prodajajo, kje se akumulirajo skladi za razvoj omrežja?

Poskusila sem se seznaniti z zakonsko ureditvijo države glede elektro omrežja in ugotovila, da je leta 2007 država ustanovila Družbo SODO sistemski operater distribucijskega omrežja z električno energijo, d. o. o. in ji podelila potrebno koncesijo, od leta 2022. pa je ta družba v 100 % lasti ELES d. o. o. in se imenuje SODO distribucijski operater z električno energijo, d. o. o. Novembra leta 2022 je SODO objavil Razvojni načrt distribucijskega sistema električne energije v Republiki Sloveniji od leta 2023 do leta 2032 na 261 straneh (Načrt), v katerem do potankosti navaja, kako bodo povezovali bodoče proizvajalce električne energije od sončnih, vetrnih in drugih zelenih do družinskih elektrarn po strehah hiš in mest oziroma toplotnih črpalk po naših domovih. Podrobno navajajo kako bo potekal distribucijsko vezje po zraku, pod zemljo po vseh mogočih območji po vsej državi. Za omrežje bo potrebno zagotoviti 3,5 milijarde, skrbel bo za izvedbo ELES. Omrežje se bo uresničevalo z evropskimi milijardami in z nacionalnimi sredstvi, ki naj bi bilo zadolževanje pri bankah. Spet se moramo spomniti zanimivih ugotovitev finančnih strokovnjakov o evropskih milijardah, kako te vplivajo na gibanje obrestnih mer in inflacije kar vse nakazuje, da bomo uporabniki elektrike v dolgem obdobju po njegovi usposobitvi odplačevali kredite ali lezli v inflacijo. V vsakem primeru se bo uresničevalo to, kar nenehno opozarja strokovnjakinja Kajfež, da bo elektrika vedno dražja in, da si jo bomo lahko privoščil mnogo manj kot jo koristimo sedaj. Do nas pa bo ta »dragocena pogonska moč« pritekala po zlatem omrežju, če je tu omenjeni Načrt idealen. Res skrajni čas je, da si družine zagotovijo lastne električne vire in omejijo svojo porabo z njihovimi zmogljivostmi. Naporno in drago, samo, kot je videti, je to najustreznejša dolgoročna rešitev. Morali bomo biti kar tiho če je ta Načrt za malo Slovenijo optimalen, vsekakor pa bi električni strokovnjaki v ELES-u morali iskati cenejše in racionalnejše poti elektrik do naših domovih.

Že veste, kako bo zelena elektrika prihajala v vaš dom?

Cilji zdravstva, 27. februar 2024

Kar nekajkrat sem prebrala zbrane misli naše ministrice za zdravje in šele nato verjela, da se nam pod njenim vodstvom obetajo morda res nekoliko mirnejši in kakovostnejši časi staranja. Seveda me je prepričal predvsem njen zaključni del intervjuja v katerem pravi »da živimo dlje, ne bi smeli videti kot problem, pač pa kot uspeh. Predvsem je treba zagotoviti, da bo daljša življenjska doba kakovostna in da bomo s staranjem pridobili več zdravih let življenja«. Odlično, spoštovana ministrica, srčno upam, da vas slišijo in upoštevajo pri svojih odločitvah pristojni pooblaščenci naroda kot je Državni zbor in njegove vsemogočne stranke.

Z delovanjem in poslovanjem zdravstva sem se srečevala na zdravstvenih skupnostih vseh nivojev vodenja in upravljanja v času, ko se je oblikoval še vedno delujoči zdravstveni sistem Slovenije. Veliko sem se naučila pri tem delu predvsem o tem, kako poskrbeti za zdravo populacijo poleg seveda drugih področij, ki zdrav rod krepijo ali slabijo. Sem pa tudi spoznala, da zdravniki v svojem izobraževanju ne pridobijo dovolj znanja o vodenju in upravljanju zdravstvene stroke. Iz tega razloga me niso presenečali čudaški predlogi dosedanjih zdravstvenih ministrov naše države. Kot pijanec plota so oni svoje odločitve oblikovali glede na svojo specifično znanje. Izjema je bila le Milojka, ki je v kratkem času svoje »vladavine« na primer poskrbela za urgence, sistemske in psihološke ukrepe za preprečevanje korupcije, oblikovanje dolgotrajne nege in verjetno še marsikaj. Odneslo jo je prepričanje, da mora biti minister za zdravje zdravnik, tako kot se to dogaja še na marsikaterem področju, kjer organizacija in poslovodstvo šepa in deluje brez managementa. O tem večkrat kaj napiše dr. Kovač in prav bi bilo, da njegove predloge upošteva zdravstvena stroka.

Bi pa rekla, da predlog enega od ministrov, da bi se zdravstveni zavodi preoblikovali v ekonomsko in organizacijsko samostojnejše enote, dolgoročno le nekako vgradite v načrte za ohranjanje zdravega staranja. Neumestno je, da mediji v imenu javnosti za vsako najmanjšo napako v delovanju zdravstva naravnost zahtevajo objektivno odgovornost ministra oziroma ministrice. To je zagotovo škodljivo za ohranjanje kontinuitete v sprejetih načrtih in projektih zdravstva. Vprašanje je tudi zakaj so kar dobro plačani vodje zavodov, če za vsako malenkost kjer koli v zdravstvu odgovarja minister.

Sama bi proučila tudi hrepenenja in priložnosti po dobičku, ki ga znani protagonisti privatnega zdravstva prepoznavajo v privatnih zdravstvenih zavodih. Če samo proučimo lokalno bolnišnico, ki dobro deluje tako za paciente kot za zaposlene, vidimo, da je pri njej skoraj nemogoče načrtovati bistvene elemente kalkulacije cene storitev kot tudi raznolikosti oskrbe, da kot bolnišnica lahko funkcionira. Kje omenjeni protagonisti vidijo dobičke? Njihove izjave mi delujejo kot pravljice ljudi, ki od znotraj še niso videli bolnišnice. Vidim pa kar primerne zaslužke ponudnikov privatnih zdravstvenih storitev tam kjer so potrebni predvsem strojni medicinski pripomočki kot so ultrazvok, preverjanje sposobnosti za vozniška dovoljenja, CT in podobno, skratka tam, kjer medicinsko osebje streže stroju, ozko usmerjenost, ki sicer v velikih zdravstvenih zavodih predstavljajo »ozka grla«.

Prav bi bilo, da dobronamerni, dobro poučeni in v prihodnost zazrti ministrici zaupamo in ji stojimo ob strani, da se nanjo ne spravijo politične stranke na njim značilen aferaški način.

Ste zato, da ministrico podpremo, če bo uresničevala svoje povedane zamisli?

Svet norcev, 26. februarja 2024

Na spletu so včasih res objavljene posebnosti, ki osvetljujejo sicer dokaj poznani problem iz ne poznane strani. Zanimiv mi je pogled iz Poitiers v Franciji na porabo elektrike, ki trenutno kroži med zvedavimi ljudmi po elektronski pošti, pa verjetno tudi po drugih sistemih pod naslovom Svet norcev:

Pojdite na elektriko, sortirajte smeti, oblecite pulover in segrejte do 19°, tecite svoje kilometre, hodite za podnebje... Zakaj moramo varčevati v skupnosti, medtem ko:

So Olimpijske zimske igre potekale v Pekingu na umetnem snegu.

V Franciji osvetljujejo pobočja smučišč do polnoči, da "pozni riserji" smučajo ponoči.

Lufthansa opravi 8.000 'praznih' letov, da obdrži svoje mreže.

Večina odličnih nogometnih tekem se odvija zvečer z mega reflektorji, ki požrejo vse!

Osem novih, masivnih nogometnih stadionov za gostitev svetovnega prvenstva v Katarju, je klimatiziranih (v puščavi! )

Na stotine tovornjakov se vozi naokoli, da nam pripeljejo sadje in zelenjavo iz Španije, medtem ko regionalni izdelki gredo v smeti ali pa jih povozijo buldožerji.

Največja ladja na svetu: Wonder of the Seas bo prevažala 7.000 potnikov in 2.300 članov posadke ter bo obkrožila vsa morja.

Po svetu kroži okoli 3.500 nosilcev zabojnikov in vsak porabi 28.000 litrov goriva na 1000 km.

Milijarderji si ponujajo vesoljsko potovanje pod "astronomskimi" pogoji

In... medtem pa bomo "ZA EKOLOGIJO" prepovedali vožnjo malo starega dizelskega ali bencinskega avtomobila za ljudi, ki si ne morejo privoščiti menjave avtomobilov in morajo na delo, ter predlagali, da zmanjšajo toploto za 1° C ! Koga vlečemo za nos???

Kaj porečete na te in podobne ugotovitve? Menim, da je odgovor odvisen od tega, kaj kdo od nas počne. Če se prepoznam kot organizator večjih ekstravagantnih prireditev ali dejanj, ki potrebujejo veliko elektrike in ustvarijo enkratno svetlobno-toplotno doživetje, so zadovoljni sami in tisti, ki jim je bila prireditev namenjena kot na primer naša Planica. Še posebno so zadovoljni vlagatelji, če prireditev poveča njihov vložek. Tisti, ki so delo opravili pa tudi. Morali bi torej pri takih porabnikih elektrike ugotavljati optimalnost, koliko je bilo vloženega dela in kapitala v primerjavi z ustvarjeno dodano vrednost in seveda koliko te dodane vrednosti povečuje možnosti za pocenitev elektrike ali naložbe v njene nove zelene vire. Če se smučišča osvetljujejo za par bogatinov je to neracionalno on bi morali imeti na primer normativ za koliko smučarjev se splača pobočje osvetiti. Arabski projekti slavijo po razkošju ne samo nepremičnin temveč celih mest z vso infrastrukturo, toda v Abu Dabiju je vsak dan več popotnikov strokovnih, verskih, navadnih turistov, firbcov in podobno, reka ljudi, ki bi lahko živela brez občudovanja prekrasnega marmorja, ali praznih oceanov sveta ali mega reflektorjev na stadionih. Vsekakor pa se je z Natalijo strinjati, da ne more tisti, ki potrebuje bencin za prihod na delo trpeti posledice luksuza. Zeleni prehod bi moral biti skrbno načrtovan, prioritete bi morali določiti, jih časovno opredeliti pri čemer bi morali v prvi vrsti poskrbeti za delojemalce.

Menite, da smo tega sposobni?

Soteska, 25. februar 2024

Na nekem delu svojega toka, se reka Krka s svojo obilno vodo komaj prebije med dvema vzpetinama in prav tu v tej tesni je bil nekoč najlepši dvoren na Kranjskem imenovan Soteska. Imel je predhodnika nekoliko višje na desnem bregu sredi gozdov. Poznan je bil sicer po obilnem gozdarsko lesnem gospodarstvu, toda v ljudskem spominu predvsem po pripovedi, da je graščak zazidal svojo hčer v skalo, ker se je hotela poročiti z ne plemičem. Ko je ta gospod postal res bogat, je svoj stari grad z zazidano hčerko prepustil propadu in si sezidal dvorec Soteska. Danes je dvorec ogromna razvalina, obrasla z vseh sort zelenjem, nevarna za morebitne zahtevnejše obiskovalce in sramota za upravljalce te dediščine. Donedavnega je bilo tako, toda zdaj kaže, da je spomenik dobil pooblaščenko, ki že skrbi za vzdrževanje ostankov, načrtuje postopno obnovo graščine in njenega ambienta in ima potrebno asistenco pristojnega strokovnega organa ZVKDS. Odlično, zaželimo ji veliko veselja in uspeha pri tem pomembnem projektu.

Načrtovanje obnove gradu Soteska ima že dolgo brado. Vsaj od leta 1970 dalje so potekali pod okriljem občine Novo mesto resni razgovori o tem kako obnavljati bogato grajsko dediščino. Večkrat sem že zapisala, pa bom še ponovila, da so bile obnove predvidene za dejavnosti iz delavnega področja podjetji v novomeški občini. Na Hmeljniku bi Pionir šolal obrtne poklice za svoje vedno zahtevnejšo gradbeno dejavnost. Prežek bi služil prestižnim potrebam Industrije motornih vozil, Soteska pa bi bila muzejski, razstavni in prodajni salon Novolesa, Stari grad bi služil projektiranju v kemijski stroki. Ta nazadnje omenjeni grad je Krka tudi dogradila do tretje faze, žal se ne ve, kdaj se bodo dela nadaljevala. Koncepti so bili v skladu s takratnimi tržnimi gibanji in interesi gospodarstva, seveda pa ni bilo evropskih sredstev, bili so samo dragi krediti bank in pač prihranki prebivalstva in podjetji na tekočih računih na podlagi katerih so se določali posojilni pogoji. No, tudi v zadnjih tridesetih letih, ko so že bili evropski skladi, se na omenjenih gradovih ni storilo nič kljub demokraciji in podobnim pravljicam in kljub temu, da je na primer Krško obnovilo vse svoje grajske komplekse že pred desetletjem z vključno starim mestnim jedrom, ki je svojo »renesanso« doživelo že v nekdanji državi. Se pa ob očitkih nekdanjim oblastem (Delo 24.2.24) verjetno v grobu obrača pokojna arhitektka Špelka Valentinčič, diplomantka pri Jožetu Plečniku, ki je dolga leta s skrbnostjo dobrega gospodarja varovala grajsko dediščino Dolenjske, zlasti v porečju Krke in je mnogokrat poudarila, da je Sotesko možno obnoviti ker so ohranjeni projekti v celoti.

Bolj kot zgodovina me razveseljuje prizadevanje občine Dolenjske Toplice, da se obnovi grad Soteska. Tudi omenjene kulturne in gospodarske dejavnosti kot bodoče delovno področje graščine so zagotovo potrebne in za družbo koristne. Tehnični muzej Bistra bo razvil še mnoge dejavnosti, ki bodo potrebovale prostor in privabljale uka željne obiskovalce. Zagotovo bo slej ko prej aktualna tudi favna in flora Kočevskega roga, saj naj bi v prihodnje bolje skrbeli za gozdove in jih gospodarsko pametneje uporabljali. Les naj bi celo bistveno pripomogel evropskemu zelenemu prehodu. Če Soteska in Dolenjske Toplice ne bodo izkoristile ugoden trenutek za naložbo, bo to zagotovo storila kakšna druga občina v območju Kočevskega roka. Toda gospa, ki razvija projekt to zagotovo bolje ve in verjamem, da bo storila kar je potrebno neglede na to ali je to državni ali lokalni projekt.

Na sploh menim, da bi se naše občine morale razbremeniti svoje lokalne zaprtosti. Pri obnovi graščin in pri podobnih projektih se to še posebno občuti. Občine, ki so pogumno posegle po evropskih sredstvih vseh vrst, so v razvoju prehitele Dolenjsko in Belo krajino in že premagale začetne težave pri novih dejavnostih, ki jih obnove omogočajo. Veseli me, da v Dolenjskih Toplicah verjamejo v svoje sposobnosti in se zahtevnemu projektu Soteska ne izogibajo.

In kako vi gledate na take projekte kot je obnova gradu Soteska?

Učinki dela, 24. februar 2024

V zadnjem času se zopet večja pozornost namenja učinkom dela, za kar se v ekonomskih krogih uporablja produktivnost dela. Veliko si je prizadeval dr. Mramor, da bi se sprejel Akcijski načrt za višjo rast produktivnosti in opozarja, da socialne države ni brez produktivnega dela. Omenjeni doktor v svojih ugotovitvah ni edini. Dr. Mihelčič o tem piše, opozarja, pripravlja predloge in razčlenjuje vzroke zaostajanja že vse življenje in res ni možno razumeti zakaj se na primer tako strokovno dorečeni predlogi ne upoštevajo pri odločitvah pristojnih državnih organov. No, lahko tudi, da jih upoštevajo kdaj pa kdaj vendar v javno dostopnih medijih in dokumentih o prizadevanjih za večjo učinkovitost dela v državni ni ne duha ne sluha.

Produktivnost in učinkovitost dela sta dva ključna koncepta upravljanja in organizacije dela. Produktivnost meri količino dela (izdelkov ali storitev) medtem ko učinkovitost ocenjuje, kako dobro in usmerjeno je to delo opravljeno. Idealno bi bilo, da organizacije združujejo produktivnost in učinkovitost za doseganje najboljših rezultatov. Vtem primeru se dosega optimalna delovna uspešnost.

Gre torej za odnos najprej posameznika do kakršnega koli opravila, nato za odnos ekipe v kateri posameznik dela do učinkov dela organizacijske enote, sledi učinek katerekoli višje oblike organizacije (gospodarska družba, občinska uprava, okrajno sodišče, …) pa vse do učinkov države oziroma družbe kot celote. V tem smislu Miran Mihelčič že mnoga desetletja, prav za prav od kar se je zaposlil na nekdanji Gospodarski zbornici Slovenije opozarja, da učinkov dela ne more biti, če se ne pobrigamo za optimalen obseg poslovanja ob optimalni porabi in to na vseh nivojih organiziranja. Pred nedavnim je na primer z rezultati poslovanja gospodarstva prikazal, kako obstoječi sistem izobraževanja in vzgoje neupravičeno zahteva oziroma baranta za povečanje plač ne da bi upošteval učinke, ki jih dosegajo po veljavnem vzgojno izobraževalnem sistemu usposobljeni zaposleni. Morda ga slabo interpretiram, nesporno pa ugotavlja, da na produktivnost in učinkovitost dela bistveno vpliva zdrava ustvarjalna miselnost zaposlenih, njihov pozitiven odnos do doktrine stroke v kateri so pridobili svoj poklic in seveda pridobljeno znanje dopolnjevano z vse življenjskim učenjem. So današnji doktorji, magistri in diplomanti srednjih šol pri delu, ki ga opravljajo učinkoviti in produktivni? Imamo kot država kakšne sistematične skrbi s tem vprašanjem, nas sploh zanima kakšno optimalna produktivnost in učinkovitost bi želeli imeti in kakšne plače bi lahko imeli zaposleni pri optimalnih učinkih? Je to interesanten izziv recimo za mlade, ki baje v tem trenutku ustvarjajo novo slovensko družbeno klimo?

Poglejmo kje se v naši državi že čutijo prizadevanja posameznikov in civilnih družb, da bi se opozorila Mirana, Mramorja in drugih predlagateljev uveljavljala v vsakdanjem poslovanju. Berem, da bo civilna družba začela aktivnosti za znižanje inflacije in v istem trenutku že zaznam protest, da o tem vendar odloča izključno stroka koncentrirana v Banki Slovenije. Ste morda občutili kakršenkoli ukrep ali vsaj mnenje BS v našem zadnjem inflacijskem valu? In zdaj verjetno tako omenjeni protestnik kot BS pojasnita, da sem neuka, ker ne vem, da je monetarna politika stvar evro območja. Seveda vem za euro območje, vem pa tudi za ugotovitve društva potrošnikov, pa za ugotovitve analiz, pa za opravljanje nadzornih funkcij in še mnogo podobnega, ki bi prav blagodejno vplivalo na uravnovešenje tržnih cen. Zato civilna družba pogumno iščimo učinke tistih, ki inflacijo povzročajo in tistih, ki imajo lepo plačo brez učinkov.

Se vdate v usodo pred inflacijo ali bi jo pogumno potegnili za rep?

Pomoči potrebni, 23. februar 2024

Ko v toplicah izstopiš iz avtomobila se povsod, kamor pogledaš, ljudje z berglami, praviloma stari, starejši ali mladi športniki. Vsak ima berglo ali dve, če pa ne zagotovo počasi in okorno premika noge ali na kakšen drug način predstavlja svojo betežnost sotrpinom. Vsi se med seboj pozdravljamo kot stari znanci čeprav se prvič vidimo, postajamo bratovščina, vse gre počasi in previdno. Ja, to smo mi, operirani praviloma na kolkih, kolenu ali kakšnem drugem delu okončin in v toplicah iščemo pomoč za odpravo bolečin, slabo prekrvavitev ali drugo olajšanje pri hojo in delu.

Nam nasproti so številni zdravi, krepki in mladi terapevti, polni življenja in dobri organizatorji. Vsak ima svojo terapevtsko napravo o kateri ve vse, kako deluje, zakaj deluje in zakaj je nujno, da jo pacienti koristijo. Na dan moramo obiskati do osem teh mašin z prijaznimi mladimi in seveda bazen, kjer mašine ni, je pa zato vodna telovadba kar je najprijetnejša terapija. Neverjetno koliko takih malih posegov na različne načine, počasi izboljšuje zdravstveno stanje ubogega pacienta, prepuščenega zdravstveni negi.

Vse to danes doživljam v toplicah, kjer sem kot prvo spoznala v šestdesetih letih preteklega stoletja mali leseni zunanji bazen in mali, lični hotelček. V moji občini so takrat razmišljani o tem, kako bi s turizmom povečevali prihodke in zaposlovanje. Oče turizma je bil Peter, ugledni meščan in povsod prisotni vizionarski tovariš. Imel je čudovite zamisli, občina in hotelček z bazenom pa nič denarja in so seveda zavili v tovarno v kateri sem delala. Imeli smo direktorja, ki je neznansko užival pri dobrih zamislih in vanje rad vlagal dobičke podjetja v prepričanju, da bodo nove toplice nosile »zlata jajca«. Nič kolikokrat smo si jih ogledali, tja vodili bankirje, projektante, gradbenike, oblikovalce, umetnike in druge v dobri veri, da bo vsak od njih pripomogel kaj za uresničitev modernega zdravilišča. Nekateri so seveda »stisnili rep med noge«, večina pa je storila svoje in si ustvarila dober posel. Vse račune smo plačali, vsi krediti so bili za bajne obresti poravnani in mnogi mladi so dobili priložnost, da v sodobnih toplicah uresničijo svoje sanje. Ta generacija se je že upokojila in danes mi strežejo že njihovi vnuki oziroma vnukinje. Tudi ti se zavedajo, kaj pomeni dobro delati v svoji stroki in užitek jih je opazovati. »Zlatih jajc« sicer zdravilišče ne nosi, saj spada v zdravstvo, je pa za pomoči potrebne pravi blagoslov, ki se sam dobro preživlja. Temu danes rečemo sonaravni trajnostni proces dela in razvoj.

Ne morem mimo Eda, Zdenka, Janez in Borisa, ki so žal pokojni, so pa »premikali gore«, da so toplice postajale vsak dan pomembnejša realnost in vsi smo jim stali ob strani, saj je v naši tovarni prevladovalo timsko delo in takrat si kaj drugega tudi nismo mogli privoščiti, ker ni bilo izšolanih specialistov tako kot je to danes, ko prav za prav za vsak opravek že obstaja vsaj visokošolski zavod, če ne že fakulteta.

Ko se danes kot pacientka sprehajam po toplicah sem presenečena, kako lep in koristen biser smo ustvarjali v nekih letih, ki si danes ne zaslužijo drugega kot zamerljivko »komunistični teror«. Toplice so do kotička zasedene, ker ponujajo ljudem potrebne storitve. Toplice se razvijajo in nudijo vedno več, vrelci v topliških bazenih blagodejno vplivajo na svoje kopalce, ki jim zato še ni potrebno 24 urno varovanja in dom starejših. V simbiozi mladih in starih se vsak dan potrjuje prijaznejši del medgeneracijskega družbenega dogovora.

Greste kdaj v toplice?

Anhovo, 22. februar 2024

S prehodom na zelene tehnologije še začeli nismo, pa imamo v naši državi že prvi konflikt med ljudmi, ki si želimo vdihavati svež in zdrav zrak in zaposlenimi ter njihovimi družinami, ki jim proizvodnja v Anhovem omogoča preživetje ter razvoj. Problem je jasno definiran, odločitev Državnega zbora pa v vsakem primeru razočaranje za ene ali druge. Takih situacij bo vedno več, kaj nam je storiti?

Od vas ničesar ne potrebujemo, samo pustite nam delati! so javnosti sporočili zaposleni v Anhovem. Šlo mi je na jok, ko sem to njihovo izjavo prebrala v časopisu in spomin mi je nehote pobegnil v leto 1995, ko je samostojna Slovenija sporočila približno dva tisoč zaposlenim, da SDK ne potrebuje več. Usodno sporočilo države ni z ničemer vsebovalo česar koli o tistih, ki so zgubili zaslužek, tudi sindikat je molčal. In ta trenutek je zdaj usoden za Anhovo, včeraj je bil za zaposlovanje v kemični proizvodnji v Krškem in jutri bo verjetno aktualen v Šoštanju in Jesenicah. Je kdo v državi na katerega se v taki situaciji obrnejo oči v upanju na pridobitev nadomestila za nedoločen čas tistih, ki so ostali brez dela, lokalne skupnosti kot tudi nadomestilo za zgubljene davčne prihodke proračunov. Pod dikcijo nadomestilo ne gre za denar pač pa za razvojne zelene tehnološko tehnične projekte, ki jih obetajo raziskovalci, znanstveniki in promotorji digitalizacije. Če ti ne bodo rojevali uporabnih proizvodnih postopkov, ki ne bi uničevali narave, je pričakovati, da jih bo potrebno kupovati v tujini za kar je treba ustanoviti sklad tveganega kapitala in, če jih na svetu ni, kot pravijo Anhovci, kaj bomo storili? Odgovor se skriva v vprašanju ali zmoremo razvojni ciklus brez cementa, kdaj in kako ter brez njegovega uvoza. Bezam izziv načrtovalcev razvoja v državi, v Sloveniji, kjer se najde vedno dovolj časa za afere in irelevantne probleme za državljane, ne ponuja pa tehnološko tehničnih rešitev za stvarno varovanje in razbremenitev narave.

Pravico imamo vsi vdihavati zdrav zrak, tudi prebivalci okoli cementarne Anhovo(!) zatrjuje civilna družba. Nikogar ne poznam, ki se s tem ne bi strinjal in mirno tudi priznal s podpisom. Kaj pa to pomeni za profesionalne strokovnjake, ki vedo kako ravnati, da bo zrak zdrav tudi v Anhovem, če se država ne more še odpovedati rabi cementa. Bodo kakšno varovalo za vdihavanje čistega zraka uveljavili zdravniki s preventivo, bodo urbanisti morda razselili okolico cementarne, gozdarji nasadili drevesa, ki hitreje čistijo zrak, imajo morda vodni viri in vodni strokovnjaki zamisli, ki jih ne poznamo še in tako naprej postavljajmo vprašanja in terjajmo strokovne odgovore ljudi, ki jih desetletja šolamo zato, da bodo stvarne probleme reševali ne pa delali po bifejih in drugih prekarnih delih. Anhovo je izziv za vse stroke, dokler brez cementa ne moremo, je izziv tudi za ekonomiste, ki morajo v iskanju rešitev prispevati svoj delež najmanj s sledenjem ekonomike, ceno financiranja in vpliva na fiskalno politiko.

Anhovo za Slovenijo ni nekaj novega, prvi cement so ponudili na trgu pred 103 leti, cementarno so modernizirali pred šest desetletji in azbestno cementne izdelke prenehali delati 1996, leta 2009 so proizvodnjo cementa uskladili z evropsko in nacionalno še vedno veljavno zakonodajo. Anhovo torej živimo že sto let in zato tudi upravičeno pričakujemo, da profesionalci, ki jih cementarna plačuje, naredijo vse kar je v njihovi moči in znanju, da se zrak okoli cementarne izboljšuje in po kakovosti približuje zraku, ki v Sloveniji prevladuje.

Opisani primer varovanja in zagotavljanja zdravega zraka v Anhovem je poučen opomin nam vsem. Če si danes ljudje ne morejo zgraditi niti doma brez cementa, potem mora obstati, ukrepi stroke pa morajo zagotoviti vse znane pogoje za vsak dan boljši zrak. V Civilni družbi lahko takoj zahtevamo le zmanjšanje proizvodnje za morebitne tržne presežke v državi, zavzemati pa si moramo močneje kot do sedaj, da se proizvodni procesi sproti posodabljajo.

Menite, da cement še potrebujemo?

Olimpijada 1984, 21. februar 2024

Ljudje potrebujemo spodbude, da bolj optimistično pogledamo na trenutne probleme in se duhovno pripravljamo na nove izzive. Skoraj vse vele prireditve v času mojega življenja so mi ostale v trajnem spominu. Doživljala sem jih kot otrok na šolskih proslavah, jih soorganizirala v dijaških in študentskih letih tako v šolskih klopeh kot na terenu kjer sem živela, da ne govorim o podvigih v brigadah in na delovnih mestih moje dolge delovne dobe. Samo po sebi se je razumelo, da smo na vele prireditve republike in države odhajali množično, se tam vedno lepo imeli ob čudovitih kulturnih ali športnih predstavah in se seveda, veselili pomembnih gostov, posebno predsednika države..

Prvi državni vele shod smo doživeli v Dolenjskih toplicah kjer smo peli združeni pevski zbori. Odpeljali smo se s s tovornjakom. Bilo nas je kot listja in trave kamor si pogledal in zasedli smo polja od dostopne ceste do straških hribov. Prišel je tudi predsednik države in s svojim optimizmom navdušil množico, po shodu pa je z lokalnimi partijskimi organi obračunal zaradi napada na škofa Vovka. Še mnogo let je po mojem mestu odmevov njegov nezadovoljni in kritični glas.

Vele shod na Ostrožnem poimenovan Štajerska v borbi je 19. septembra 1954 je obiskalo 350000 ljudi z 100 vlaki, 3000 avtobusi in tovornjaki, 800 osebnimi avtomobili, 200 vprežnimi vozili in 6000 motocikli in kolesi. Za prireditev so postavili malo mestece s tristo paviljoni s hrano, pijačo in cigaretami, napeljali vodo in elektriko. Udeleženci smo pojedli 105 ton kruha, 45 ton mesa, 20 ton grozdja, tone bonbonov in peciva. Popili smo 600 kg kave, 750 hl vina in 750 hl piva. Baje je vse našteto lepo dokumentirano v Arhivu Celja. Na raznih mestih shoda so bile prireditve opere Prodana nevesta, koncert Slovenske filharmonije, … kar tri dni so trajale. Ja, tudi maršal je prišel, doživel enkratni sprejem in udeležence nagovoril v optimističnem žargonu. Seveda sem bila na tem znamenitem shodu, tudi zato, da sem videla predsednika, vendar je bilo odločilno nekaj drugega. Bili smo dijaki, želeli smo si zabave, kot si to želijo današnji šolarji, navduševala nas je prireditev v celoti. do tribune sploh prišli nismo, saj smo ov vsakem grmu zakurili ogenj, se družili s sosedi, peli »Veselja ni nikjer«, plesali in uživali. O vsiljevanju kakšne doktrine ali ideologije ni bilo niti pogojev niti poskusov, bil je to lep, prešeren in uspešen piknik množic v času, ko je bilo nujno varčevanje vsega in povsod a imeli smo tudi mir, varnost, svobodo. Si predstavljate kakšen business je bil ta vele shod? Kaj ga presega danes?

Razmere v osemdesetih letih so bile spet ne obetavne, tudi po zaslugi nas Slovencev. Predsednika že dolgo ni bilo več, državo je vodilo ne enotno predsedstvo, vojska je krepila svojo moč, rezultati gospodarjenja so zgubljali zalet. Začeli so se uveljavljati nacionalizmi. Želeli smo si čvrsto roko in pametno, razsodno vlado. Morda so v tem času nas najbolj povezovali kulturniki in športniki in v tem gnezdu se je skotila ideja o lokaciji zimske Olimpijade v naši državi. Bile so tudi kritike, vendar je večina idejo podpirala, ker je v slabi ekonomski situaciji potrebovala spodbudo, vele shod optimizma, dokazila o sposobnosti uresničiti najzahtevnejše projekte. Pooblaščeni organizatorji so načrtovanje in izvedbo projekta zaupali Slovencem in mi bi storili prav vse, da Olimpijada uspe; najprej zato, ker nam šport veliko pomeni in smo v svetovnem snežnem športu že poznani in drugič zato, ker bi se tudi požrli, če bi morali priznati poraz. Sem prepričana, da je to bilo popolnoma jasno tudi Juretu, ko je vozil svojo znamenito »srebrno« progo. Naj še poudarim resnico, da so nam Slovencem bili prebivalci nekdanje države zelo naklonjeni, celo občudovali so nas zaradi uspešnih razvojnih dosežkov. Pripravljenost Slovencev, da opravijo tudi najtežja dela za Olimpijado, je bil prvi klic k ponovni združitvi moči republik za dosego skupnega uspeha.

Morda potrebujemo tudi danes kaj spodbudnega za vse ali večino kar smo sicer doživljali desetletja v Planici, žal pa komercializacija ne povezuje niti ne spodbuja optimizma.

Se bi udeležili večjega shoda državljanov in državljank Slovenije?

Gorenjski slavček, 20. februar 2024

V Gradcu, prestolnici zvezne dežele Štajerske in pobratenem mestu Ljubljane so v počastitev kulturnega praznika Slovenije uprizorili našo slovensko opero Gorenjski slavček. Gradec je drugo največje mesto v Avstriji z okoli 330000 prebivalci, ki so 10. februarja 2024 prvi slišali in videli slovensko opero na nemško govorečem območju. Vest o uprizoritvi Gorenjskega slavčka v Gradcu me je razveselila, saj se vedno se razveselim, če mala Slovenija kaj dobrega prispeva za blagor sosedov, dobro se mi pa tudi dozdeva pozornost do našega kulturnega praznika, ki bi lahko imele tudi druge dežele sveta.

V Gradcu so uprizorili originalno izvedbo opere Gorenjski slavček., odstranili so prizore in pesmi, ki so jih dodajali režiserji te opere v Ljubljani. Režiser predstave je Janusz Kica, ki je z občutljivim očesom pogledal na navidezno preprosto zgodbo in pod površjem odkril številne eksplozivne podrobnosti. Izvedbi je dirigiral Marko Hribernik, scenografijo podpisuje Marko Japelj, kostumografijo pa Leo Kulaš. Koreografija je delo hrvaškega koreografa Leonarda Jakovine. V uprizoritvi nastopajo člani ansambla graške opere. Uprizoritev bo tudi posneta, da se bo ohranila v dediščini obeh narodov.

Gorenjski slavček je komična opera v treh dejanjih Antona Foersterja. Libreto je napisala Luiza Pesjak. nastala je na pobudo Dramatičnega društva, ki je leta 1869 razpisalo nagrado za slovensko opereto. Gorenjski slavček pripoveduje o razpetosti med ljubeznijo do doma in hrepenenjem po velikem širnem svetu. Preprostost in razumljivost zgodbe, sporočilnost, dogajanje v domačem okolju, komične situacije, ljudske pesmi, navidezna »zmaga« nad tujcema, ljubka, iskrena glasba - vse to so dejavniki, ki Gorenjskega slavčka uvrščajo še danes med največkrat izvajane in najbolj priljubljene slovenske opere.

Nastopajo kmetje in vaščani, krčmar, župan in njegov jecljajoči pomočnik, francoski učitelj petja z ženo, študent Franjo zaljubljen v Minko ter njegov prijatelj, Minka in njena mati. V prvem dejanju se vaščani predstavijo in pozdravijo Franja, ki se je vrnil iz tujine.. Franjo zapoje arijo, ki razkriva hrepenenje in ljubezen do domače vaši, do domovine in je najbolj znana. Minka s pesmijo Nebeško sonce pozdravi njej ljubega Franjo in skupaj nadaljujeta duet kar sliši iskalec novih glasov. Pevca izpovesta, da je najlepši pevski glas samo v srcu. Pred krčmo se uprizori slikovit in melodičen prizor Allons, allons deklice moje… Drugo dejanje se zančne s smešnim prizorom župana in obžalovanjem iskalca glasov, da slavčka še ni našel. Zasliši glas Minke in jo vabi v tujino na šolanje, Minkini mami podari znesek potreben za najemnino. Ko Franjo to izve zaprosi župana za pomoč, da bi Minka lahko ostala doma, vaščani mu prikimavajo. Tretje dejanje se začne z domačimi pesmimi in plesi, potem obsodijo tujca ponarejanja denarja, Minka ostane doma in s Franjem. Za vse se dobro konča.

Ne vem več kdaj sem prvič videla to opero, spomnim pa se vožnje z vespo, ko sva z mami hitele na predstavo. Minko je pela mamina prijateljica iz mladosti, primadona Vilma Bukove. Na povratku domov sva na glas prepevali »Vsi so prihajali« in še vedno si jo zabrundam, če sem preveč sama. Vilma je bila pozneje tudi moja prijateljica in skupno sva v Trebnjem uživali na prireditvah Tabora, ob občinskih praznikih in raznih kulturnih prireditvah. Zadnji dom ima v Metliki poleg soproga.

Vsekakor si oglejte opero Gorenjski slavček, uživali boste!

Valentinovo, 19. februarja 2024

Na letošnje Valentinovo me je zmotil Nasmeh milijonu neverjetni podvig advokatke, ki si je zagotovo lahko privoščila želeno slavje ali drugo pozornost za praznik. Ker pa je Valentinovo praznik ljubezni je prav, da se ga vsako leto spomnimo in na ta dan posvetimo pozornost svojim ljubezenskim čustvom. Sicer se mi dozdela, da lepota praznika popušča, imeli smo nekaj omembe vrednih prispevkov v medijih, tudi boljše trgovine so izpostavile poznane sladkarije, ne vem pa kako so se odrezale cvetličarne. Še par let nazaj sem dobila na ta dan celo jaz pri svojih letih kakšen cvet, kakšno kavico na poti in podobne drobne pozornosti, ki so me razveseljevale bolj kot zlato, saj so mi cvetovi pripovedovali lepe misli okolja in njihovo empatijo do mene. Ostajam torej simpatizerka Valentinovega.

Toda povejte mi dobri ljudje, je danes še kakšna ljubezen, ki ne bi bila povezana s seksom. Ni filma brez seksualnega poljubljanja, ljubezen zakoncev je že tolikokrat osvetljena in predstavljena iz vseh mogočih in nemogočih zornih kotov, da se nam je že kar priskutila. Pa kaj ti filmski ustvarjalci res nimajo nobenega inovativnega navdiha, ki bi dokazoval povezanost zakoncev brez trajno ponavljajočih se prizorov ljubljenja v postelji. Ljubezen med zakoncema obstaja ali pa ne, če pa v vsakem filmu vsi trpijo zaradi pomanjkanja ljubezni, si ljubezni po svoji podobi želijo, dejansko pa nenehno iščejo nove ljubezni, izpade vse skupaj kot drugorazredna komedija, tisto v postelji pa posiljena scena.

Ljubezen v vseh oblikah in pri vseh ljudeh je nujno spoštovati in se do nje primerno vesti, se pravi ne dovoliti, da na splošno postaja vulgarnost. Ljubezen med ljudmi naj bo njihova intima, želja in hrepenenje po sreči. Obstaja več vrst ljubezni oziroma ljubezen do različnih oblik življenja in dela. Vedeti moramo, da ljubezen spodbuja razmišljanje in raziskovanje kar je osnova za nenehno poboljševanje odnosov med posamezniki, zakonci in družbe kot celota. Ljubezen do otrok svojega rodu je brezmejna in brezpogojna in jo imenujemo materina ljubezen. Ljubezen je zdravilo za zasvojene, bolne in tiste s posebnimi potrebami. In tako naprej! Vsak ima svojo ljubezen ki ga navdihuje in mu zbuja hrepenenje po življenju.

So pa tudi naše »skupne ljubezni«, ki se ne ločujejo po spolu in nas navdihujejo v prizadevanjih za naše skupno dobro. Ljubezen do domovine ustvarja čudeže. Spomnimo se na slovenske študente na Dunaju leta 1848 med katerimi je nastal podstat za nacionalno organiziranost Slovencev. Kakšna ljubezen do domovine so gojili udeleženci odpora proti okupatorju, da so se odpovedovali celo življenju, da bi bila svobodna. Premislimo kako pomembna je ljubezen vsakega od nas do narave, rek, planin, lokalnih posebnosti ter podobnih danosti in kako zgleda okolje na primer okoli Litijske 51, kjer je ta ljubezen očitno odmrla. Naj še omenim le ljubezen do samega sebe, ki bi ji morda morali reči oblikovanje osebnosti sposobne razsodnega odločanja. Če zaupaš vase, se imaš rad tudi uživaš v izpopolnjevanju svojega znanja, vzljubiš dobre knjige in iščeš gradnike za krepitev svoje ustvarjalne moči.

V ljudskem žargonu ima ljubezen številna imena in se izkazuje na včasih res čudne načine. Za moje sošolce je ženka, ki so ji naklonjeni, imenovana »Micka« ali malo manj naklonjeni »Francka«. Moja mama je bila za očima Tona. Če pri hiši popušča zagretost po prvih dneh ljubezni se naziv spremeni v »moja Stara«, namesto rož pa Stara dobiva tisto, kar hiša potrebuje.

Kako si pa vi urejate svoje ljubezensko življenje?

Nadzorniki v društvu, 18. februar 2024

Kjerkoli danes »zaškriplje« s kakršnih koli razlogom, se mediji razpišejo in razgovorijo na veliko o nadzoru, ki da ga ni ali pa je neustrezen. In prav imajo. Kot dolgoletna profesionalka na tem področju to vem že od sprejetja zakonodaje, ki je prenašala nadzor iz profesionalnih organizacij na notranje nadzorne odbore in svete organizacij ali kot bi rekli v nekdanji državi na »komisije za delavsko kontrolo«. Ne govorim o presoji pač pa o pripravi strokovnih dokumentov, da je presoja sploh možna. Živo mi je ostalo na primer delo nadzornega sveta telekomunikacij izpred dvajset ali več let, ko je njihov nadzorni odbor sestavljala takrat priznana elita in kot »Dedek Mraz« delila soglasja k sklepom pristojnih organov tega takrat bogatega gospodarskega velikana. Nikomur od nadzornikov ni prišlo na pamet, da bi na primer vprašal ali se uresničuje poslanstvo podjetja, njegova vizija, načrtovani cilji, dolgoročni načrti ali letni plan. Posledica nadzorne šlamparije, ki je bila bogato nagrajena, je bil nastanek ustreznejše konkurence, ki je osvojila Slovenijo.

Problematika nadzora je v naši državi potrebna ponovne presoje po mojem mnenju zlasti zaradi dorečenosti kaj zakonsko pomenijo dikcije »delovanje« in »poslovanje« katerekoli organizacijske oblike dela. Delovanje zajema izdelovanje izdelkov ali opravljanje storitev pomeni nabavo, proizvodnjo, prodajo, ves denarni tok, poslovanj pa izboljšave v delovanju, ki se izkazujejo v časovnih ali drugih primerjavah v skladu s standardizacijo informacij. Od vsega tega je danes zakoreninjeno delo nadzora le za pregled bilance stanja zadnji dan v letu in izkaz prihodkov in odhodkov v letu poročanja. Vse drugo so velike izjeme, tako velike izjeme, da jih družba celo nagrajuje.

Druga plat problematika nadzora pa se izkazuje preko počutja in zaznav nadzornikov. Vsak od nas težko pove drugemu, da je v nečem neustrezno ravnal. Vsak, ki ga ta dikcija doleti, če ima kolikor toliko vesti, se bo čutil prizadetega, iz tega nastaja nov odnos med njima in le s skrajnim naporom je možno umiriti čustva. Pozornost je potrebna pri tem ker praksa dokazuje, da lahko prihaja namerno do zdrah in preko njih do javnih afer, celo mojstri so se oblikovali za taka dejanja. Objektivnost presoje je v takem primeru več kot otežkočena.

Prepričana sem, da je na Slovenijo zelo dobro, ker imamo Združenje nadzornikov, v njegovi režiji voden register usposobljenih za nadzor, redno izobraževanje registriranih nadzornikov in redne informacije o razvoju metod nadzora v EU in v svetu. Bi bilo pa dobro preveriti, kdo vse sedi v nadzoru pa ni vpisan v register.

Še pa še problemov bo potrebno rešiti predno bomo z nadzorom današnjega časa zadovoljni, med drugimi tudi nadzor v društvih in organizacijah prostovoljnega dela. Sodelujem v nadzoru zelo potrebnega društva, da bi se naša akademska sfera vsebinsko krepila, pridobila stabilne vire financiranja in javni nadzor. Že več let pišemo nadzorniki o nalogah, ki bi jim upravni odbor društva moral posvetiti več pozornosti, pa smo slabo razumljeni, da ne rečem kar prezrti in to ne namenoma ampak preprosto društvo ne dojame svojih prilik in priložnosti, da vsebinsko obogati svoje delo, funkcije pa jemlje bolj kot čast in ne toliko kot uresničevanje ciljev statuta. Vprašujem se ali sploh smemo nadzirati nekoga, ki se je prostovoljno vključil v društveno delo? Če pa nadzor le vzamemo kot preverjanje njegovih obljub, pomembnih za razvoj cele pokrajine in njenih mest in posledic če jih ne izpolnjuje, pa je nadzorni odbor prva in prava instanca.

Sodelujete v katerem organu nadzora, kako ravnate?

Darilo SKB banke, 17. februar 2024

Komitent SKB banke sem od kar je naša Micika postala vodja enote v našem kraju. Skupaj sva ocenili, da nudi vse kar občan potrebuje, da je dokaj racionalna in zanesljiva v poslovanju, saj je nastala iz nekdanje Stanovanjske banke, ki jo vodil meni dobro poznan bančnik. Težav v poslovanju z njo ni bilo nikoli, modernizirala in digitalizirala se je sproti, lahko bi rekli pred drugimi, res pa je vedno poskrbela za racionalnost tudi tako, da je tarife prilagajala novim razmeram. Da bi ta častitljiva, nekoliko konservativna banka kdaj koga nagrajevala, ni bilo slišati tudi ne pričakovati, njena boniteta je bila dobra, ostala je dobra tudi po privatizaciji in nastopu Francozov tako, da ne vem razlogov za njeno prodajo kupcu iz Madžarske. Srčno upam, da bodo ostali odnosi do komitentov dobri in poslovanje z njimi varni.

Ob letošnjem kulturnem prazniku pa nas je SKB banka prijetno presenetila z 20% popustom pri ceni vstopnice za ogled opere La Boheme v ljubljanski Operi. Napisali so, da umetniške užitke želijo približati tudi nam. SKB banka je že vrsto let podpornik kulture in glavni sponzor sezone 2023/2024 SNG Opere in balet Ljubljana. Popust pri ceni vstopnice nam podarja ob Kulturnem prazniku Slovenije 8. februarju.

Hvala vam dobri bančniki tako za bogatenje naše kulturne vzgoje kot za že omenjeni popust. Ne samo veličastni Olimpijci tudi komitenti z visoko stopnjo kulturnega obnašanja in delovanja z vami kot tudi z državo in družbo, je pomembna promocija vaših prizadevanj za pošteno in ustvarjalno bančno poslovanje. Že dva meseca pred predstavo je parter opere skoraj razprodan, rezervacije vsakodnevne kar dokazuje, da je vaše ravnanje dobrodošlo in želeno.

Tisti, ki vidimo v kulturi učilnico in vizionarstvo, si srčno želimo, da bi tudi prihodnji lastniki banke ohranjali in razvijali pozitivne vezi s kulturnim ustvarjanjem in s tem bogatili Slovenijo, ki kot majhna država po območju lahko pripomore k vedno boljšim odnosom med narodi le s svojo kulturo veličino izkazano v knjigah svojih avtorjev, v vsebinsko kakovostnejših mednarodnih prireditvah in drugih prispevkih, ki narode vabijo k sodelovanju, sporazumevanju ne pa v vojne in nasilja. Vaši razmisleki o kulturi so v preteklosti že pripomogli v akcijah Rastoče knjige kot vseslovenskega gibanja za duhovni razvoj prebivalstva in dobro bi bilo, da ga morda skupno nadaljujemo tudi v prihodnje.

Razvojna pot našega bančništva, gledano skozi oči komitentov, je tehnično vsakdan boljša ne samo zaradi digitalizacije, predvsem vaši svetovalci opravljajo dobro svoje delo. Seveda pa to ne bi mogli reči za vsebino poslovanja z našimi prihranki. Plačilni promet je dobra tržna storitev, ki bogati bančne dobičke, ne bogati pa varčevalce oziroma lastnike prihrankov. Bančniki ste v glavnem ekonomisti in dobro veste, da so nas na fakulteti poučevali o nujnem nenehnem kroženju denarnega kapitala ker se sicer le-ta ne more oplajati. Naš stanovski problem je po vsebini v tem, da naši prihranki ne pospešujejo razvojnih in tržno donosnih projektov, ne pripomorejo k bogatitvi skupnega dobra in ne omogočajo ugodnejših pogojev kreditiranja, zato tudi varčevalci nimamo zanje donosa ali kakršne koli stimulacije. Prave bančne posle čim bolj pospešujte, pritiskajte na vzvode razvoja in vzdrževanja, da skupaj najdete poti do vedno hitrejšega kroženja denarja. Ne izgovarjajmo se na zakonodajo, če ima Državni zbor čas za božične lučke, kurente in boksarje naj za božjo voljo še posodablaja zakonodajo!

Poslujete s SKB banko?

Imperij, 16. februar 2024

Samo brez strahu pred srednjeveškimi monarhi, tudi tistimi, ki jih danes mediji proglašajo. Pisala bom o zelo aktualni knjigi Imperij, ki jo napisal leta 1992 poljski novinar Ryszard Kapušcinski in v slovenščini prevedel Niko Jež, izdala pa Mladinska knjiga. Veliko sem si obeta od nje in veliko nam tudi dejansko pove. Avtor je naprej skrbno proučil področja svojih potovanj po Ruski federaciji, izbral reprezentativne kraje na vseh štirih straneh velike Rusije in v vsakem kraju popisal tisto kar kraj povezuje z Rusijo ali od nje oddaljuje. Knjiga je vredna pozornosti, o njej se je razpisala naša novinarka Irena Štaudohar, o njej pišejo najpomembnejši časopisi sveta in tudi naš Bernard Nežmah, ki v njej, kot izgleda, išče le ekscese partije.

Knjiga Imperij opisuje razmere ruskih narodov pred drugo svetovno vojno pa vse do konca osemdesetih let preteklega stoletja. Avtor je uvodoma poudaril, da knjiga ni zgodovina Rusije in nekdanje ZSSR niti zgodovina rojstva in propada komunizma v tej državi. Potoval je ter opisoval svoje videnje razpadala mogočne sovjetske velesile ter krepitev Rusije s svojimi imperialnimi težnjami. Kot otrok je avtor živel v mestecu Pinsk in doživljal represije, ki so jih sovjeti uporabljali pri odstranjevanju zanje motečih ljudi, tudi avtorjevega očeta in učitelja. Bila je vojna in zato veliko pomanjkanje vsega, toda on je postal novinar in njegova poljska agencija ga je pošiljala po svetu da bi pisal prispevke. Že leta 1958 se je čez Sibirijo vračal iz Kitajske s Transibirsko železnico ter spoznaval v Rusiji nadzor izvajanja omejitev, prepovedi in navodil. Presenečala ga je prostranost mrzle, ledene in zasnežene Sibirije, še bolj pa diktatura, ki je prevladovala nad prebivalstvom. V letu 1967 je potoval po južnih republikah države kjer se je seznanil z bogatim kulturnim izročilom ikon in fresk v Gruziji, pa tudi zorenje njihovega konjaka v hrastovih sodih. S posebnim zanimanjem je proučeval Armenijo, pritiske sosedov nanjo in tragedijo z Gorskim Karabahom. V Azerbajdžanu je videl podrejenost nafti in trgovini z njo. V naslednjih petih republikah je občudoval poti nekdanje civilizacije svilne poti, naravne danosti kot so puščava in nomadstvo ter veliko dobronamernost ljudi, da ohranjajo svojo kulturo kljub neštetim osvajalnim pohodom v vseh časih njihove poselitve. Koncem osemdesetih let je kar tri leta potoval po opešani Rusiji v kateri se je pričakovalo veliko sprememb. V Moskvi so se demokratična prizadevanja usmerjala v uresničevanje imperija velike Rusije medtem ko so demokratična gibanja v nekdanjih republikah usmerila prizadevanja v osamosvojitev ter približevanju sosedom in zahodnim vrednotam. Pomembna gospodarska področja kot na primer rudnike premoga, diamantov in zlata, ki so nastala iz kazenskih nekdanjih taborišč služijo uresničevanju imperija velike Rusije. Prenova ozemeljsko tako prostrane države poteka postopno in zelo počasi saj je v njej preko sto narodnosti v različnih fazah razvoja, z različnimi verstvi in jeziki ter z veliko mero nesoglasja med cilji državne oblasti in cilji republik, ki postajajo države. Tu ni možno opisovati kaj vse je na svojih potovanjih avtor ugotovil, zaznal in ocenjeval, prebrati je treba knjigo o ljudeh, naravi in državi v velikem ozemeljskem kompleksu. Tudi zaradi svojih zgodovinskih vlog v preteklosti je obremenjena z številnimi problemi in v pretežnem delu države še vedno išče možnosti za človeka vredno življenje.

Popotniki mojega okolja smo 2009 leta obiskali Uzbekistan in ugotavljali, da se tamkajšnje življenje zelo hitro približuje življenju pri nas posebno po mestih kot je Samarkand. Njihova bogata kulturna dediščina privablja številne turiste, njihovo gospodarstvo napreduje s sodelovanjem Uzbekistana v mednarodni trgovini, tudi naša največja delniška družba je v Taškentu odprla svoje predstavništvo

Boste prebrali knjigo Imperij?

Slovenija in reforme, 15. februar 2024

Že ko zaslišim besedo reforme me mine poslušati naprej karkoli, dobrega ali slabega. To besedo danes kot papige ponavljajo ne samo elite ampak tudi strokovni krogi in modrijani, ki želijo ohraniti vse tako kot je, čeprav se dobro zavedajo, da v škodo večine. Nešteto reform je bilo že napovedano, izvedeno in skritizirano, ker niso dale pričakovanih učinkov ali pa so ti bili v nasprotju s pričakovanji. Namesto preobrazbe neke ureditve, so reformisti le dodajali nove določbe (npr.: kam plačevati dajatev) ali ukinjali tisto kar se v praksi ni več uporabljalo (npr. ročno izdajanje računov). Toda reforma se nanaša na spremembo ali izboljšavo nečesa v politiki, gospodarstvu ali v družbi. Gre za načrtno spreminjanje obstoječega sistem ali strukture z namenom izboljšanja učinkovitosti, pravičnosti ali drugih ciljev. Izvedba reforme je praviloma kompleksen proces, za katerega je skrbno oceniti učinke na različne dele družbe.

V Sloveniji načrtujemo davčno, zdravstveno, šolsko, vojaško in druge reforme, vse istočasno, hitro z javno razpravo o kateri se ne ve kdo sodeluje, s kakšnim mnenjem, predlogi, ukrepi in na podlagi kakšnih analitičnih podatkov. Lahko tudi, da je moj pogled pomanjkljiv toda v sredstvih javnega obveščanja ni možno pridobiti kaj ustreznejšega za pojasnilo.

V davčni reformi so baje predvidene nekatere višje davčne stopnje in nekateri na novo uvedeni davki. Kako je z obdavčitvijo premoženja, kapitala elite, razbremenitev plač od davkov, davčne kapice, davčno stimulacijo za deficitarne dejavnosti, podjetništvo v kulturi in zagonskih podjetjih in še mnogo drugega naši neodvisni in avtonomni novinarji ne sporočajo.

Za zdravstveno reformo vemo, da se debata razvija izključno o plačah zdravnikov, najprej mlajših, potem starejših, potem privatnikih, ki razpolagajo s kakšno samostojno mašino za diagnosticiranje in seveda o podkupninah in drugih mazilih, da zdravstvena kurativa zaživi. Ne prezrimo opozorila dr. Bogomira Kovača, ki pravi, da mora zdravstvena reforma izhajati iz potreb pacientov, ki so danes verjetno drugačne kot so bile pred 30 leti. Pacientovim potrebam primerno je organizirati profesionalno upravljanje tako dela kot zbiranja sredstev za financiranje zdravstvenih delavcev, pomeni vseh, ki so pacientu potrebni neglede na zdravnika, sestro ali kuharico. Na ta način bi se v zdravstvu razbile monopolistične hobotnice javnega sektorja in njenih koruptivnih praks ter čudaške ekonomike ZZZS. Potrebujemo metodologijo reinženiringa, da poslovanje zdravstva posodobimo.

Naj omenim še šolsko reformo, ki jo predlagajo sociologi in pedagogi kot Novo družbeno pogodbo za vzgojo in izobraževanje ter iskanje možnosti za formiranje tipa osebnosti, ki bo znal živeti v času družbenega prehoda in ga sooblikovati. To pa je seveda nekaj drugega kot sprememba učnega načrta, sprejem novega zakona o osnovni šoli in novega Nacionalnega programa. Reforma vzgoje in izobraževanja, ki se trenutno kaže v akcijah za ustanovitev Mega vrtca v prestolnici, strokovno neustreznem šolanju na domu, masi okoli 200 šolo obveznih otrok, ki niso v šoli, 100 privatnih vrtcih, visokošolskem študiju po Bologni brez slovenščine in večji del na prekarskem delu in še bi lahko naštevali, da o kadrovski suši ne govorim.

Pa saj ne smemo samo tarnati, toda v tem prispevku obupujem samo nad strokami, ki ne ločijo zrna od plevela. Potrudimo se vendar in uredimo, kar nam je potrebno!

Kako pa vi gledate na te in podobne reforme?

Nasmeh milijonu, 14. februar 2024.

Že nekaj dni mi ne gre iz glave fotografija iz našega dnevnega tiska na kateri se prešerno smeji gospa, ki je s svojo asistenco pri ugodnem kupoprodajnem poslu pridobila milijon EUR. Nikakor ne bi želela vplivati na njen nasmeh vse dotlej, dokler pristojni organi ne ugotovijo kaj morebiti kaznivega. Ne zgodi se vsak dan, da ženska s poklicem varovanja zakonitosti in spoštovanja pravne države, dobi za svojo asistenco milijon EUR. To je do sedaj veljalo predvsem za moške, težke poslovneže in managerje, pri tem primeru pa smo priča, da feminizem tudi ženskam nudi res pomembne in veliko vredne priložnosti.

Nasmeh milijonu nam pove marsikaj, predvsem to kar radi ne slišimo in ne vidimo. Je izziv »amorfni masi« kot bi dejal mojster mešetarjenja z Odeoni in nadstandardnimi stanovanji. Nasmeh gospe potrjuje, da ji je »žlica padla v med« in da se to pač ne more zgoditi vsakemu, ker je za pridobitev milijona potrebno prevzeti tveganje, imeti dovolj poguma in znati opravljati svoj posel. Odvetništvo ni drobnjakarsko zagovarjanje pri ločitvenem procesu, kurjih krajah ali brskanje v registrih, odvetništvo je sestavni del velikih in za stranko uspešnih poslov ne da bi pri tem izbiral stranko po socialnih ali splošno uveljavljenih etičnih merilih. Tisti, ki niso v amorfni masi naj bi bili elita, več vredni, ker znajo izpeljati posel preko kreditodajalcev na dolgi rok, ki kupijo hišo za ustanovitev bolnišnice pa o upravljanju bolnišnice ne vedo nič, ki uspejo pridobiti poceni koncesije za rabo javnih dobrin in še bi lahko naštevali. Za vse te posle, ki kvazi »bogatijo« državo je propulzivna in svetovalna asistenca iznajdljivega odvetnika nujna nas nagovarja nasmeh gospe milijonu EUR, ki podatkov o uspešnosti svojih poslov ni javno izkazovala.

V samostojni Sloveniji se je število odvetnikov povečalo iz 613 na 1737, po drugih virih pa je registriranih odvetniških podjetji v Sloveniji že 2.163, ki v povprečju ustvarijo 44 % dobička od prihodkov. To velja za tiste, ki so dolžni izkazovati svoje poslovanje v kar pa gospa nasmeha milijonu ni bila vključena. Očitno je dela dovolj pa tudi konkurenčnost velika zlasti na področju gospodarstva. Največji porast vključevanja odvetništva v posle je prav na področju gospodarstva kjer so nastala največja odvetniška podjetja celo z licenco odvetnikov iz tujine.

Povejte mi prosim zakonodajni organi države, kako naj tem možganskim pravnim trustom ugovarja skromno državno odvetništvo, kadrovsko podhranjeni državni organi nadzora in nezadovoljno sodstvo? Za njih smo samo nezanimiva amorfna masa, ki ji je potrebno nenehno povečevati davke, da bodo možni veliki posli, ki bodo amorfno maso zaposlovali in ji omogočali minimalne plače. Se Državni zbor zaveda te tragedije, te premoči posameznikov nad močjo države in družbe in če se, kaj bo storil v zaščito skupnega dobra?

Povejte mi prosim delojemalci in drugi prebivalci in prebivalke stari med 20 in 40 leti, kako vi vidite svojo vlogo pri premagovanju rabot sodobne elite s pomočjo odvetništva in koncentracije premoženja pri eliti kot ga trenutno doživljamo? Ste že med elito ali pa si boste prizadevali, da se vanjo vključite s pomočjo gospe z nasmehom milijonu, boste otroke prepustili trgu dela in amorfni masi, se res ne boste potrudili kaj spremeniti v korist večine? Razviti Zahod se je že globoko zamislil, poglejte kdo in zakaj je na ulicah Nemčije ali Anglije, kako zagrizena je preteklost v Italiji do sodobnih gibanj, kako in komu ZDA prodaja vedno več orožja,…

Vam je jasno, kako danes pri nas nastaja elita?

Skrb za avto, 13. februar 2024

Clio je že dolgo moj voznik in zadnji avto, ki ga imam. Ko sem ga kupila sva še vandrala na Krk, pa vsak teden k vnukoma, tudi na izlete sva se odpeljala in, dokler si nisem polomila kolkov, uživa drug z drugim. Ko sem prišla na bergle je Clio postal nenadomestljiv za nabave, lokalne prireditve posebno v nekaj kilometrih oddaljenih razstaviščih in drugih nezahtevnih dogodkih ob belem dnevu. Tudi letos bom morala razmisliti ali naj podaljšujem vozniško dovoljenje, čeprav to skoraj moram narediti.

Ob rednem servisu mojega zadnjega avtomobila so oživili mnogi spomini na naša mladostna prizadevanja da bi si ga zagotovili dober avto, da bi ga vzdrževali kot je potrebno in da bi nam ob hudih pomanjkanjih dobrih cest, varno služil. Imela sem že kot študentka in brigadirka šoferski izpit za motor za kar sem morala opraviti tečaj iz prve pomoči, tečaj motoroznanstva in preskus s prometnimi znaki in križišči. V brigadi sem opravila tudi vse formalnosti za izpit za traktor kar pa uradno nisem uveljavila ker ga nisem potrebovala. Vožnje z motorjem me je naučil očim, motoroznanstvo sem praktično spoznavala ob asistenci mehaniku, starejšemu tovarišu, ki je skoraj vsak teden popravljal našo vespo, da sem lahko z njo vozila mamo od Pengova na Ižansko cesto. Prvo leto zaposlitve sem opravila izpit za osebni avtomobil in pri zastopstvu v Beogradu naročila avto Škoda. Potem, ko sem dostavila vse papirje in plačala v celoti avto, sem ga dobila po enem letu in to po številnih urgencah in prošnjah prijateljic in prijateljev v Beogradu. V času čakanja sem uporabljala fička pok. Silve in nekaj časa pridobila NSU od očima, ki je kupil zase in za mojo mamo novega. Škodo smo uporabljali kar nekaj let, v njej smo bili večkrat na Korčuli, kar naprej se je kvarila in v Servisu Pionir sem imela veliko pomoč, ker ga je vodil lastnik hiše v kateri sem bila podnajemnica.

Potem je z avtomobili nastopil IMV in naše mesto spremenil v Meko avtomobilizma. Najprej so ponudili trgu neke izpopolnjene kombije, primerne tako za obrtnike kot poštarje in druge transporterje manjših količin. Očitno so podcenili tržne potrebe ali pa so imeli težave z materiali in posameznimi deli. Kupci so se tepli zanje, iskali so stranske poti, da bi se uvrstili v vrstni red, čakati so morali tudi eno leto. Interes kupcev po kombiju Trafic ni popuščal desetletja. Kmalu za kombiji so razburili trg z Roverji in Katrcami ter Renaulti od 5 dalje. Vse je šlo za med, kupcev je bilo vedno več kot avtomobilov in IMV je resnično izkoristil vse mogoče in nemogoče vzvode nekdanjih uvozno izvoznih omejitev, da bi povečal proizvodnjo. Mi, kupci iz njegove soseščine, smo v dobah visoke inflacije, pri njem kupovali nove avtomobile vsaki dve leti ali še preje. Kadar inflacije ni bilo smo si zagotovili tudi avtomobile drugih proizvajalcev, posebno potem, ko se je z licenčnimi avtomobilskimi posli začela baviti vsaka republika. S sinom sva nekaj let imela suzukija, pa nemško astro, vendar smo se vedno vračali v IMV, kjer so vzorno uredili tudi servisiranje.

Z leti se je trg avtomobilov najprej umirjal z večanjem ponudbe proti devetdesetim pa tudi bistveno spremenil. Ponudba je narasla do take meje, da se je moralo razviti oglaševanje, postopoma je ponudba presegla povpraševanje in tako je še vedno. Z avtomobili so naraščali stroški od uvedbe pristojbin za ceste do tehničnih pregledov, predpisanih servisov in tako naprej. Avto je postal nenadomestljiv pripomoček družine kot drugi gospodinjski stroji. Danes je že dokaj jasno, da v prihodnje ne bo več bencinarjev, avtomobile bo poganjala elektrika ali vodik, ali bog ve kaj.

Ko smo nekoč mladi razglabljali na nenehnih posvetih, kaj čaka naše gospodarstvo, smo bili enotni, da bodo zdravila potrebna toliko časa, dokler bodo bolezni. Da bo mobilnost ljudi potrebno pospeševati in torej avto ali kakšno še bolj zadovoljivo vozilo pričakujemo od naše lokalne avtomobilske industrije. V ta namen smo ustanavljali in krepili lokalno akademsko sfero. Kje ste mojstri?

Je avto za vas pomemben pripomoček?

Februarja 1944 v Črnomlju, 12. februar 2024

Tale blog pišem iz več razlogov. Najprej iz razloga, ker sem bila na Črnomelj močno navezana v svoji delovni dobi. Zavod za izobraževanje odraslih me je v Črnomelj pošiljal poučevati samoupravljavce, predvsem člane delavskih svetov in upravnih odborov podjetji, ki jih v Črnomlju ni bilo tako malo. Razčiščevali smo kaj je premoženje, kaj osnovna oziroma obratna sredstva, kako se ugotavljajo kazalci uspešnosti poslovanja in ocenjujejo dobre odločitve. Veliko smo z Belokranjci sodelovali na področju upravljanja medobčinskih zdravstvenih ustanov, pa seveda v družbeno političnih organizacijah, zlasti SZDL. Desetletja pozneje sem vodila regionalni SDK, gradila prostore za enoto v Črnomlju, sodelovala pri lokalnem upravljanju in se spoprijateljila z mnogimi Črnomaljci. Skupaj smo presojali gospodarske probleme in zanje iskali sprotne ali dolgoročne rešitve. V SDK je bilo v obeh enotah zaposlenih skoraj 20 delavcev, nekaj pa tudi na sedežu. Med nami so se spletale čvrste vezi sodelovanja in zaupanja, ki so trajale še dolgo potem, ko je bila SDK ukinjena.

Predvsem Črnomaljci pa tudi drugi prebivalci so še po več desetletji radi poudarjali svoj položaj v času, ko je bil v Črnomlju sklican Prvi slovenski parlament. S komerkoli si se pogovarjal je o tem dogodku vedel veliko, mnogo več kot sem na primer vedela sama. Razkazovali so svoje veliko, takrat moderno spominsko dvorano v Kulturnem domu, ki je bil kot neki simbol za našo medvojno in povojno zgodovino oblasti.

V februarju leta 1944 so se tam zbrali predstavniki slovenskega ljudstva in vojske izvoljeni na zboru slovenskih odposlancev v Kočevju in sicer 72 intelektualcev, 33 delavcev in 13 kmetov. Skupaj z člani vodstva Osvobodilne fronte in predstavniki jugoslovanskega partizanskega gibanja. Poimenovali so se kot Slovenski narodnoosvobodilni svet (SNOS). Potrdili so delo Slovencev na II. Zasedanju AVNOJ-a, sprejeli akt o pravicah in dolžnostih slovenskega ljudstva in ustanovili komisije za opravljanje tekočih poslov.

Pravice slovenskega ljudstva: zakonitost, enakopravnost neglede na spol, narodnost in raso, svobodo vesti, besede, tiska, zborovanja in združevanja, nedotakljivost osebnosti in stanovanja, pravico do dela, oddiha in starostne oskrbe. Dolžnosti državljana: osnovna dolžnost je obramba domovine in da je naravna posledica izdajstva poleg drugih kazni – izguba državljanskih pravic. Potrdili so deklaracijo, da se je slovenski narod združil z narodi Jugoslavije v enotni državni skupnosti federativni Jugoslaviji zgrajeni na načelih resnične ljudske demokracije in narodne enakopravnosti, svobodno, po svoji lastni volji na temelju pravice slehernega naroda do samoodločbe, vključno s pravico odcepitve pa tudi združitve z drugimi narodi.

Črnomelj je torej zgodovinski kraj, prestolnica prve slovenske oblasti in izjemna dediščina naroda, ki jo ne bi smeli pozabiti zdaj, ko imamo svojo državo in ko z muko uresničujemo sanje nekdanjih rodov, borcev za dobro večine.

Občina Črnomelj se je razvijala počasi saj njeno gospodarstvo ni imelo tržno propulzivnih izdelkov in storitev. V njej so nastajali obrati večjih podjetij, ki so svoje dobičke varovali v svoji občini. Rudarstvo so postopoma opuščali, kmetijstvo ni imelo zagnanih upravljavcev in sodobne tržno zanimive dejavnosti se še niso razvile. Veliko si obetajo od tretje razvojne osi.

Kako pa vi vidite razvojno pot zgodovinskega Črnomlja in njegove občine'

Quinque vocum, 11. februar 2024

Moje mesto je bogatejše za vokalno skupino Quinque vocum, ki se nam je predstavila ob kulturnem prazniku s samostojnim koncertom slovenskih ljudskih pesmi. Kot pove že ime vokalne skupine jo sestavlja pet čudovitih glasov Alenka Podpečan, sopran, Erna Povh, sopran, Tadeja Dović alt, Tomaž Koncilija, tenor in Marjan Dović, bas. Ansambel je seveda visoko profesionalen. A. Podpečan je profesorica petja, vodi pevski zbor Pomlad in intonira Quinque vocum. E. Povh je podjetnica in ustanoviteljica roKapele slavilna pesem pri kateri se udejstvuje tudi Tadeja Dović, učiteljica, članica pevskega zbora Pomad. Tomaž Koncilija, slavist, je poznan kulturnik v mestu, član skupine Društvo mrtvih pesnikov, učitelj šaha in še marsikaj drugega. Skupaj z Povhovo in Dovićema je soustanovitelj Novomeškega sakralnega abonmaja. O dr. Marjanu Doviću ni potrebno predstavljanje saj je poznani slovenski znanstvenih s številnimi objavami, profesuro, … od nekdaj je prepoznan in željen glasbenih ter skladatelj.

Quinque vocum nam je ob kulturnem prazniku zapela devet pesmi, osem ljudskih in Mojčino pesem. Priredbo za pet pesmi je ustvarim Marjan Dović, Rezijansko, je priredil Alojz Srebotnjak, Vence veile France Marolt, za koroško pesem Lojze Lebič in za ljudsko iz Rezije Ambrož Čopi. Neka njihova uvodna pesem je slovenska narodna Kol'kor kapljic, sledili sta kar dve Belokranjski, verjetno najzanimivejši Vse ptičice in Pastirče mlado. Zapeli so dopadljivo. Velikokrat sem ju slišala zapete v Beli krajini in ljudje jo pojejo dokaj podobno, morda z malo več čustev. Venci veili vedno pritegnejo pozornost, tudi tokrat so jo tako, da so jo morali zapeti dvakrat. Dobro opravljeno. Ta drum'lca iz Koroške nas je kar dvignila iz sedežev, nič manj dopadljivo so zazvenele tudi vse tri ljudske iz Rezije. Njihova zadnja pesem je bila iz bogatega arzenala Frana Milčinskega Ježka, ki jo je uglasbil naš Marjan Kozina. Mojčina pesem iz Kekca jim je v čast, ne vem za boljšo interpretacijo, zapeti so jo morali dvakrat.

Vokalne glasbe je pri nas danes malo čeprav je stoletja prevladovala med ljudmi, se bogatila in krepila. Menim, da je prav iz neke nostalgije prišlo na koncert zelo veliko ljudi, niso mogli vsi v prireditveni prostor, tudi preddverje so zasedli v Domu Božidarja Jarca kjer razstavne prostore trenutno krasijo umetniške fotografije o novem kolonializmu v svetu. Poslušalci so počasi odhajali, ker bi še poslušali kljub temu, da je bilo dosti več mladih kot starejših. Publiko je pritegnil hudomušni in ne protokolarni odnos nastopajočih, zlasti dr. Dovića, ki je z nami kontaktiral in pričakoval tudi našo razumevanje morebitnih neprilik v tem skupnem praznovanju našega kulturnega praznika.

Mesto ni več majhno, niti provincialno, publika postaja zahtevnejša in bolj kritična, vse večjo pozornost posveča vsebini kulturnega dogodka, ki mora nekaj povedati in na nekaj opozoriti. Skupina Quinque vocum nam sporoča, da spoštuje ljudske umetnine in zato nanje opozarja tudi druge zvrsti kulturnega ustvarjanja v mestu. Opozarja tudi glasbeno stroko, da se ljudske pesmi dajo prilagoditi današnjih okusom in željam, da pa je pri tem nujno zavedanje o dediščini naroda in zato zahteva previsno dograjevanje. Marsikaj nam skupina Quinque vocum pripoveduje tudi o svojem delu in sebi, poudarja na priložnosti vokalnega petja v primernem prostoru zanj, še posebno pa poudarja, da tudi družine z mnogimi otroki ostajajo ustvarjalni v družbi.

Bi obiskali Koncert pevskih skupin kot je Quinque vocum?

Uspešnice med novimi knjigami, 10. februar 2024

V naši domovini imamo veliko založnikov, ki posrbijo, da lahko beremo zanimive, poučne in najnovejše knjige številnih narodov. Ker sem že večkrat o tem kaj napisala v tem blogu ne bom ponavljala pohval založnikom, prevajalcem, vsem, ki pripomorejo, da je delo pri nas možno prebirati v slovenščini, pač pa bom poskušala spodbuditi vaš interes po branju, saj v vsaki knjigi kar mrgoli idej o stvareh, ki so iz različnih razlogov pomembne za naše življenje.

V zadnjih par letih smo zelo dovzetni za literaturo iz področja zdravstva. Bogato raziskovalno delo odpira neštete razloge za posamezne bolezni, seznanja nas z naravnimi medikamenti, ki lajšajo ali zdravijo bolezen. Velike uspešnice so knjige o našem duševnem stanju in naših nenehnih željah po idiličnem načinu življenja. Vsekakor ljudje danes množično prebirajo knjige kot so Hrana prava medicina, Mediacija za začetnike, Telo brez bolečin, Uspešno želeti, Ujetniki preteklosti, ogromno jih je in ni jih možno vseh našteti. Pišejo jih strokovnjaki in ljudje, ki so se po knjigah ravnali. Je pa res, da so te knjige zahtevne, treba se je fokusirati v zdravstveni problem in biti discipliniran pri morebitnem ravnanju po receptu, ki ga knjiga priporoča. Premagovanj tesnobe, iskanje smisla za življenje, mirno in zadovoljno življenje, odpravite bolečine sami in podobne knjige na to temo boste danes našli v katerikoli knjigarni že po vsej Sloveniji.

Nič manj obsežna je ponudba knjig o prehrani. Kuharske knjige kot zgleda imajo vzornike pri dobrih kuharjih po vsem svetu in tako so nekateri že prava legenda. Če slišite Jamie Oliver se vam pocedijo sline po sušiju, raznih »skledah« z dodatki, omakice s testeninami, vse hitro pripravljeno in slastno. Enaka poželenja po hrani se pojavijo, če zagledate Ano Roš ali kuharje dobrih restavracij, TV masteršefa, vse pa nas mine ob reklamah za hrano, ki so vse prej kot promocija. Če sem prav seštela je trenutno na našem knjižnem trgu kar 44 kuharskih knjig, med njimi tudi »500 azijskih jedi«

Neverjeten bum so knjige za otroke, polne čudovitih ilustracij in res primernih tudi za trge drugih držav. V Bologni bo zagotovo uspešna naša ekipa čudovitih slikark in risark, ki prepričajo ne samo otroke temveč tudi staro in mlado. Tako bogate izbire otroške literature, ki je danes na trgu Slovenija še ni imela.

Naj omenim še meni drago knjižno področje to je prepoznavanje zgodovine ljudi s pomočjo novih znanstvenih spoznanjih. Zgleda, da je morala družba kot celota najprej usposobiti arheologe vseh vrst človekovega delovanja, astrologe in mnoge druge poklice, da lahko kakovostno prouči ter opiše razvoj človekove misli in njegovih dejanj. Pisci zgodovinskih knjig danes že spoznavajo skrivnosti od pradavnine, prebirajo in razumejo starodavne indijske knjige, se medsebojno povezujejo pri raziskovalnem delu in dopolnjujejo tako rekoč vsak dan svoje ugotovitve z novimi spoznanji.

Kot ugotavljajo založniki se v Sloveniji vsako leto izda okoli 5000 knjižnih naslovov in od tega živi 1500 založnikov. Od omenjenih knjižnih naslovov se jih v knjigarnah ponuja okoli 3500, večina naslovov pa si bralci lahko izposodijo v knjižnicah. Brez dobrih knjig nismo, ne posegamo pa več s potrebnih elanom k njim. Zakaj ne?

Pri vas veliko berete?

Lepo mesto-prazno, 9. februar 2024.

Moje mesto je staro toliko stoletij kot Dunajska univerza. Pred leti so obnovili Glavni trg, obnovljenih je tudi večina hiš, vse je čedno, uporabno, kot novo. Glavni trg so celo nekoliko razpotegnili proti Kastelčevi ulici tako, da se je z rušenjem ene od neprimerno vrinjenih hiš odprl obsežen javni prostor v katerem so že podstavki za namestitev kipa dveh baletnikov. Ni dvoma, da je najpomembnejša dediščina mest zgledno obnovljena.

S spoštovanjem in ponosom do skupnega dobra mesta, stopaš po obširnem trgu vse tja do Skabernetove hiše kjer si končno moraš priznati, da je sicer lepo mesto skoraj prazno. Medicova hiša v kateri se je rodila tovarna Labod, je prazna že od izgradnje Qulandije, hiša Mercedes Dimitrovič se je izpraznila z odselitvijo Mladinske knjige v manjši lokal, nekdanja gostilna zraven Rotovža je prazna od nekdaj. Obnovljeni kompleks, ki ga je občina brezplačno prejela od znane zagrebške lekarnarice, ki je bila zaposlena v Lekarni Novo mesto, je moderniziran in prazen. Na drugi strani Glavnega trga je zasedenost večja, se pa spet nerazumno množijo dolgotrajni prazni prostori po Rozmanovi. Morda bi podobno lahko rekla še za razvejane stranske ulice toda poznam jih preslabo. Še vedno pogrešamo nekdaj dobro gostilno na Bregu, pa gostilniški vrt pred kegljiščem in tako naprej. Dejstvo je, da samo obnova dediščine ne privablja gospodarskih dejavnosti, vprašati bi se zato morali, kaj pa bi gospodarske dejavnosti privabilo v mestni okoliš, kaj lahko ponudi tu locirana industrija, po čem sprašujejo koncesionarji, kaj potrebujejo ali želijo pridobiti s svojim vstopom na Glavni trg dejavnosti v javnem interesu, državne službe in mednarodne ustanove kot so UNESCO, EU, BRIC in druge.

Prizadevanja za racionalno rabo obnovljene dediščine bi po mojem mnenju morali poveriti posebni agenciji, ki bi skrbela za dolgoročno ali trajno zasedenost. Agencija bi morala razvijati tržno ponudbo mestnega pozidanega potenciala. Da bi to nalogo opravljala bi morala proučiti možnosti najema pod pogoji, da stroški najema bistveno ne vplivajo na ceno ponudbe in z davčnimi ter drugimi olajšavami za občinske dajatve. Drugi sklop nalog agencije bi morala proučevati gibanja koncesijskih dejavnosti države in občine, stanovanjske ponudbe zlasti neprofitnih stanovanj, selitev poslov države in njenih institucij izven prestolnice. Raziskava trga praznih nepremičnin bi ponudila napotek za rabo obnovljene dediščine ne da bi širili obnovljive površine ali gradili nove mesto tvorne objekte. Bistveno v trajni zasedbi rabe bi bilo tudi sporazumevanje z lokalno ponudbo izdelkov in storitev, pa ne samo z industrijskimi velikani, bolj kot to bi obogatili mesto z produkcijo mladih tako v kulturi kot športu ali drugih prizadevanjih podjetništva, ki jih generira lokalna akademska sfera.

Poleg Agencije je vsekakor potreben razmislek, kakšne priložnosti in prilike prinaša tretja razvojna os našemu mestu, se bo tretji razvojni osi pripeljal kdo, ki bi razvijal v tržni obliki lokalno televizijo, na industrijski način proizvajal filmsko dejavnost, ki bi potreboval mednarodno kadrovsko mrežo in podobne oblike dela, ki jih še ne poznamo. Da niti ne govorim o tem, da vsaka tržna ponudba zahteva razpise, oglase, promocijo, objavo tehničnih podatkov in podobno. Danes mora v poslu prevladovati profesionalizem, delitev dela in timsko proučevanje vsak dan težje prisluženega kruha. Improvizacije zgubljajo, zapiranje v mesto ali državo ne daje učinkov, posameznik ne zmore opravljati poslov, ki jih ni profesionalno spoznal. Mesto je živ organizem, predrag za dajatve občanov in neučinkovit brez lastnih prihodkov.

Kako pa vi gledate na prazne prostore in hiše v našem mestu?

Kulturni praznik, 8. februar 2024

Naša družba praznuje dan kulture. Na predvečer praznika je običajno državna proslava z podelitvijo Prešernovih nagrad in Nagrad Prešernovega sklada. Na praznik gledališča, galerije, muzeji in druge kulturne ustanove organizirajo brezplačne oglede, tudi vodene in delajo pozno v noč, zato ti ogledi postajajo privlačni posebno za družine z otroci. Vse je spokojno, mirno, včasih kakšen govornik kritičen vendar dobrohotno sprejet, prijetna glasba, recitali, spontani nastopi in tako naprej, vsako leto več in bolje. Res me veseli ta lep sprejem praznika pri množicah ter družinah in upam, da postaja tradicija. S tem blogom pa bi želela spodbuditi k razmišljanju zakaj potrebujemo kulturno delovanje množic, kaj hočemo doseči in kako.

Po mnenju UI je poslanstvo kulturnega delovanja ohranjanje in razvoj kulturne identitete ter dediščine družbe, ki spodbuja kreativnost, raznolikost in izmenjavo idej znotraj skupnosti. Vizija je želena prihodnost kulturne sfere, ki jo družba želi doseči skozi razvoj sodobne, inovativne in vključujoče kulturne scene, ta pa prispeva k razvoju posameznikov in družbe kot celote. Cilji pa so merljivi in dosegljivi koraki kot so umetniško ustvarjanje, izobraževanje, ohranjanje dediščine, spodbujanje dialoga in zagotavljanje dostopa vsem do kulturnih dobrin.

Po zakonsko sprejetih dokumentih je poslanstvo slovenske kulture njeno uveljavljanje kot dejavnika, ki omogoča razvoj, rast in prepoznavnost slovenske narodne substance doma in v svetu ter zagotavlja pogoje za ustvarjalnost in svobodo izražanja. Povezuje se z drugimi sektorji z ciljem zagotavljanja ustvarjalne, povezane in trajnostne demokratične družbe.

Uf, kakšna latovščina? So pa to definicije, v katerih prepoznavamo vsak svoj interes v kulturnem delovanju in ga poskušamo uresničevati s pomočjo znanja ter spodbud, ki jih ta dejavnost zaobjema. V ta namen beremo knjige, si ogledujemo prireditve, spoznavamo preteklost, ustvarjamo lastno mnenje in se z njim pridružujemo upravljanju skupnega dobra kot ga udejanjajo organizacije civilne družbe, profesionalno izobraževanje, zagotavljajo praktičnega znanja v delovnem procesu in še mnogo drugega. Tako nismo več sami in svoje skrbi ter potrebe lažje rešujemo. Pri tem spoznavamo drugače razmišljujoče skupnosti, druge narode in njihove kulture, se z njimi sporazumevamo in ustvarjalno sodelujemo. Brati, pomeni več vedeti in imeti večjo moč – kar naprej opozarja Delo

Na kulturni praznik se eni dobivajo v Art caffe KCJT, drugi se sprehajajo po razstavi Življenje na tej in oni strani, spet tretji se odpeljejo v vojvodinski Salaš, ni nas malo, ki se odpravimo v Albertino, moji znanci pešačijo med vinogradi v Beli krajini, prijateljska družina z otroci uživa v Bistri in upokojeni se podajo na ogled bogate dediščine. Tisti, ki ne morejo od doma prebirajo knjige iz bogato založenih knjižnic, se družijo v debatah in spoznavajo življenje na svetu preko ekrana. Vedno več starejših prepoznava svojo sposobnost v obrtništvu od rezbarij, štikanja in »štrikanja« pa do zbiranja razglednic, glasbil, vojnih eksponatov in novcev. Vse to in še mnogo mnogo drugega, je duhovna ali materialna kulturna dejavnost sodobnikov, ki se prenaša iz roda v rod. Neizčrpne so možnosti nenehnega bogatenja spoznanj vsakega od nas, spoznanj, ki nam širijo obzorje duha, nas spodbujajo pri delu in odpravljajo strahove, ki jih pogojuje neustrezno informiranje. Spoznanja in ustvarjalnost nam niso dana, zagotoviti si jih moramo sami in kulturne dejavnosti nam pri tem pomagajo!

Kako ste letos preživeli kulturni praznik?

Moji zdravniki, 7. februar 2024

Do upokojitve sem sem zdravnike prepoznavala predvsem kot upravljavce zdravstvenih zmogljivosti in sredstev namenjenih za zdravstvo, ki so se zbirala na Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS). Največkrat se je pri osnovnih odločitvah vidno izkazalo, da zdravnikom manjka osnovnega znanja o upravljanju premoženja in organizaciji dela. Potrpežljivo jih je poučeval na sejah Martin Toth, poznejši doktor Medicinske fakultete. Tudi v delovnih telesih skupnosti so delovali številni zdravniki in imeli vedno zelo malo predlogov. Spominjali so me na obrtnike, ki so tudi vedno govorili samo o previsokih davkih in dajatvah ter odsotnosti družbene pomoči.. V obdobju osamosvajanja Slovenije, sem se seznanila tudi z dr. Matejo Kožuh, ki je bila poslanka v prvem sklicu Državnega zbora in je skupaj z še nekaterimi aktivistkami obiskovala lokalne organizacije. Dr. Kožuhova je bila tudi publicistka in je znala problematiko razreševati konkretno, razumljivo in koristno za večino. Po več tednov dolgi zadnji stavki zdravnikov zaradi zvišanja palač in drugih bonitet je dr. Kožuhova zopet objavila svoje mnenje o njej, ki kroži po spletu. Nekaj njenih poudarkov:

Slovensko javno zdravstvo je z več kot 40.000 zaposlenimi največji “poslovni” sistem v Sloveniji, veliki sistemi pa se le počasi spreminjajo.

Pričakovali bi, da bi nas ob prehodu iz starega v novo leto, ko običajno delamo obračune, kaj smo v preteklem letu postorili, zdravstveni upravljavci seznanili s tem, kako je bil porabljen denar davkoplačevalcev: kaj se je izboljšalo in kakšne izboljšave lahko pričakujejo v novem letu.

Mnogi pacienti ob novem informacijskem sistemu še težje pridejo v zdravstveni sistem kot prej, še vedno je več kot sto tisoč prebivalcev Slovenije brez osebnega zdravnika in čakalne dobe se niso nič skrajšale.

Pred leti so zdravnikom zvišali dni dopusta, ker jim niso mogli zvišati plač, tako mi je povedala mlajša kolegica. So tedaj kaj pomislili, kako bo to vplivalo na dostopnost bolnikov do zdravstvenih uslug?

Glede na to, da vedno več specialistov služi dodatni denar popoldan v privatnih ambulantah, predvidevam, da so danes specializanti še bolj obremenjeni. Ali si res ne zaslužijo plač, ki jih dobivajo? Ali jim jih res ne privoščite, starejši kolegi?

V čem se zdravniki razlikujejo od drugih, da menijo, da so upravičeni do višjih dohodkov? In v čem se zdravniki v javnem zdravstvu razlikujejo od drugih poklicev v javnem sistemu, da menijo, da so upravičeni do ločenih pogajanj? Žalostna resnica je, da ima vsak politik svojega zdravnika, zato zdravniški lobisti brez težav izsiljujejo več pravic, kar pa je popolnoma v nasprotju z zdravniško etiko.

Resnična vzroka sedanjega protesta zdravniške elite sta dva. Prvi je seveda del gospodarske elite, Drugi vzrok je nova ministrica za zdravje. Pomislite, ni zdravnica, pa še ženska je povrhu, treba ji je takoj v začetku njene vladavine pokazati, kako močni so zdravniki, da si ne bo domišljala, da ji bo uspela kakšna reforma, ki ne bo po volji zdravniški eliti.

Dovolili pa ste, moji mlajši kolegi, da prevzamejo iniciativo v slovenskem zdravstvu dobičkarji, ki skupaj z novo pogoltno gospodarsko elito ožemajo slovensko prebivalstvo.

Nenadzorovanega dvoživkarstva, ki je eden glavnih razlogov za težave v slovenskem javnem zdravstvu, seveda sami ne morete odpraviti, saj so dvoživke vaši predstojniki. Odpravimo jih lahko le skupaj z javnim pritiskom prebivalstva in s podporo našim prizadevanjem vas, požrtvovalnih zdravstvenih strokovnjakov, ki vam ni vseeno, kaj se dogaja v sistemu, kjer delate.

Temu res ni kaj dodati! Prepričana pa sem, da te dvoživke niso sposobne, ne znajo niti ne zmorejo organizirati zdravstveno ustanovo po potrebah naroda.

Kako v tej situaciji vidite sebe pot pacienta?

Že travca zeleni, 6. februar 2024

Lepo sončno in toplo vreme vznemirja naravo, da se prebuja v pomladanskem brstenju. Le kam to pelje saj so ljudje vedno govorili, da mora biti Svečnica, to je 2.februar mrzlo in zimsko sicer bo Velika noč ledena. Očitno ta rek nikogar več ne zanima najmanj pa naravo.

Najprej sem opazila, da postaja rdeča sosedova eksota to je neki grmiček, ki najprej naredi rdeče popke nato pa se razkošno razcveti, da je kot plamen. Opazim, da se je sama vaše zgrudila hermelika, grem po klešče in ko odrezujem lanske prekle, je pod njimi polno novih zelenih poganjkov. Iz soseščine mi nagaja bršljan, ki na vsak način hoče zasesti gredico mojega zelenjavnega vrta čeprav je vmes zidana pregrada, res da nizka in polna mahu, nakazuje pa le, da je to meja. Poškropim Mahober kar pa na bršljan nima vpliva. Ne preostane drugega kot ročno ostro rezilo, da ta bršljan ne zasede moje gredice na kateri sonce že greje poganjke jagod. Ob meji s sosedi so problem tudi šmarnice. Nizka škarpa jih varuje pred in mrazom, da rastejo kot konoplja kljub temu, da jih vsako leto izkoreninim kolikor morem. Po mojem gozdičku je polno zvončkov, malo nad njim pa trobentic. Podobno je na drugi strani Težke vode ko je dolga brežina bolnišnice en sam zvonček. Naj omenim še travnate površine, ki jih poleg hiše kosi robot, ob Težki vodi pa sosed Drago. Če bo sonce grelo še prihodnje tedne se bosta morala kar pripravit na prvo košnjo, sama pa moram poskrbeti za listje, ki ga je jesenski veter razpršil po vrtu in zdaj suho in rjavo čaka na grablje.

To pomlad imam težave z nogami in se kar ne morem odločiti o usodi zelenjavnega vrta. Vsa priporočila starejšim in starim opozarjajo naj se ukvarjamo z vrtički ker bo novo življenje na njih pozitivno vplivalo na njihovo počutje. Pa nisem prepričana, vsaj lansko poletje se je tudi izkazalo, da nas skopi pridelek deprimira. Posadila sem vsaj petkrat solato pa jo nismo niti dvakrat jedli, bilo ji je prevroče ali premokro, lahko tudi da jo nisem ob pravem času flancala, kakor koli pridelek je bil slab. Enako je bilo z čebulo in česnom, obstala pa je špinača, por, peteršilj, odlično so delale jagode in cvetele prelepe astre vseh barv, vmes pa je dišal šetraj. Najbolj žalostna je bila usoda paradižnikov, ki sem si jih tudi najbolj želela nabirati, pa je vse zgnilo predno je dozorelo. Podobno usodo je doživljalo moje sadje. Nabrala sem le nekaj breskev in par marelic.

Sprašujem se kako naprej. Sosedje so že zasejali travo na nekdanjem zelo donosnem zelenjavnem vrtu. Ker že imamo večje travnate površine se mi ne zdi smotrno njihovo širjenje pa tudi betonski rob zelenjavnega vrta bi bilo potrebno odstraniti. Vročina zahteva redno namakanje površin kar pa je kar naporen posel in velika poraba vode. Razmišljala sem že o oddajanju v najem ampak mi je bližja opcija, da bi sinova družina morda postopoma kaj posadila, kakšne trajnice in kaj kar ne zahteva dnevno nego. Lahko pa tudi, da bom sama še kaj postorila, če me bodo noge ubogale. Dileme in skrbi me vznemirjajo, saj živim v mestu in ne smem imeti okolja zanemarjenega.

Svoj dom sem si urejali pri tridesetih letih in mislila, kakšno srečo sem imela s pridobitvijo te lokacije, tega okolja, tega miru, tega prostora neštetih možnosti. Vse to danes postaja dilema, prevelika skrb za vzdrževanje in podobno kar zagotovo ne doživljam samo jaz. Žal priporočila starejšim in starim ne vsebujejo ničesar kar bi s pridom uporabljali pri reševanju problemov Peteršiljčkove mame.

Kakšen pa je vaš vrtiček v tem času?

Dediščina naprodaj, 5. februar 2024

Nekoliko v strahu sem pred dnevi pisala o dediščini, ki jo varuje Zavod za kulturno dediščino enota moje lokalne skupnosti, celo v presojo sem jim poslala blog, da popravim, če kaj ni v redu. Ker ni bilo odgovora menim, da so se z mojimi predlogi strinjali. Oddahnila pa sem se šele včeraj, ko je Delo prineslo kar dva prispevka s podobnimi predlogi in to je zdaj moj razlog, da o tem ponovno pišem.

Najprej se je razpisal Peter Rak o našem odnosu do kulture in umetnosti, med drugim ugotavlja, da se kulturna dediščina iz preteklih obdobij kopiči v muzejih in je že več kot 70 milijonov artefaktov v njihovih depojih. V današnjih pogojih muzejev lahko javnosti prikazujejo zgolj desetino artefaktov pa kljub temu nenehno pridobivajo nove, največkrat kupujejo. Naivno sem mislila, da samo naša Dolenjska ne ve, kaj bi z obsežno dediščino, P. Rak pa ta problem odpisa v svetovnem merilu kjer je nepoznanih artefaktov neprimerljivo več. Drugi primer podobnega razmišljanja sem naletela pri prebiranju zapisa v Delu ob 120 letnici Pokrajinskega muzeja Maribor. Dr. Mirjana Koren pravi, da je ena od osnovnih nalog muzealcev tako upravljanje zapuščine, da ta ne bi obremenjevale prihodnje generacije za kar potrebujejo dodatne prostore (cel grajski kompleks) in več kadra.

Nedvoumno torej je, da je zapuščine veliko, da se vsak dan povečuje in da zanjo nismo sposobni zagotoviti kadre in prostore. Predno zamahnete z roko, da to ni vaš problem in se s tem ne obremenjujete, si predočite koliko davkov plačujete, ali ti naraščajo ali padajo in ali je družbeno koristno, da se polnijo skladišča za katere največkrat ne vemo kaj v njih je. Upoštevajte še koliko stane restavriranje umetnin, njihovo vzdrževanje in promocija pa boste kmalu ugotovili koliko prihodkov bi morale prinašati, da bi pokrile svoje stroške. Pa lahko ustvarjajo prihodke? Zagotovo, če imajo managerja, ki jih trži v izobraževalne namene, raziskave, turizmu, založništvu, kupoprodaji in mnogih drugih tržnih ponudbah, ki jih en sam človek niti ne zmore našteti, je pa to lahko donosen posel. Že omenjena dr. Korenova pravi; »v zbirkah so številne oblike, barve, izdelovalci, materiali, tehnologije in časi, kar je široko polje za spodbujanje ustvarjalnosti«. Muzejski predmeti so podstat sodobnemu obrtništvu, potrebnemu za vzdrževanje in obnovo zapuščine, za informiranje učiteljev, staršev, učencev, ljudi ob prehodu v zelene tehnologije. Te naloge prepoznavajo sodobni strokovni muzealci in prav bi bilo, da jih prepoznavajo tudi stroke, ki ustvarjajo brezogljično Slovenijo.

Ker nisem dovolj strokovno poučena seveda ne morem soditi o rabi predmetov, ki jih varujejo muzeji, galerije in druge kulturne institucije. Kot aktivna državljanka pa moram na primeren način opozoriti, da smo dolžni z obsežno dediščino ustvarjati tudi prihodke in ne samo pritiskati na davkoplačevalce, da ti zagotovijo vedno več prostora in vedno več ljudi, ki bodo samo trošili. Seveda pa za tak pristop potrebujemo trg, ki se začne verjetno z izmenjavo umetnin in zapuščine, lociranje artefaktov na kraju najdbe, v lokalnih skupnostih ali v delovnih prostorih. Umetna inteligenca priporoča sistematično spodbujanje sodelovanja muzejev in galerij z delodajalci, vključevanje strokovnjakov za trženje umetnin, kuratorjev in zavarovalništva pri izdelavi dolgoročne tržne strategije, oglaševanje in promocija. Vse to so nove naloge galeristov in muzealcev, njihov inovativni pristop k vrednotenju in pravni zaščiti artefaktov kot tudi k oblikovanju etičnih smernic upravljanja in trgovanja, pa bo zagotavljal tudi prihodke.

Si boste kupili ali najeli kakšno umetnino?

Zemlja naša, zemlja sveta … 4. februar 2024.

Obstaja uglasbena pesem o zemlji, ki smo jo pogosto prepevali kot da pojemo himno. Ne morem se spomniti njenega teksta in ne znam zapisati not, da bi jo v tem blogu predstavila. Veličastna melodija pa mi je ostala v spominu z naslednjimi besedami: Zemlja naša, zemlja sveta/ tvoji smo sinovi/ nihče več te ne premaga/ narod te ubrani/«. Kadar je govora o namenski rabi zemlje, o kmetovanju, o vikendih, vzdrževanju krajine in tako naprej, vedno zaslišim to himni podobno melodijo in momljam lepe besede, ki, kot zgleda, nočejo iz moje glave.

Danes se ljudje sprašujemo, kako je z zemljo naše domovine, kako se z njo gospodari, kako jo še spoštujemo? Njena raba se tako hitro spreminja, da ji ne moremo slediti. Premalo jo imajo mesta, prevozniki, vinogradniki, graditelji vikend domačij, da o kmetih, ki so od nekdaj gospodarili z njo in njihovimi dodatnimi dejavnostmi sploh ne govorim.

Ne morem pozabiti časa, ko so naše tovarne izgubile petindvajset milijonski trg in so v našem območju ostali brez dela zlasti tekstilci ter gradbinci. Preživeli so po zaslugi podedovanih kmetijskih zemljišč, svojih zelenjavnih vrtov in sadovnjakov pa tudi nasvetov, ki so jih pridobili v Kmetijskih zadrugah. Kar čez noč so nastajali nasadi špargljev, kakovostne zelenjave, zdravilnih zelišč, izdelkov iz sadja in podobno. Po večjih krajih so začele delovati tržnice, ustanovljeno je bilo združenje kmečkih žena, sklepale so se pogodbe o dobavi gostincem in še bi lahko naštevala. Zaposlitvena kriza je spodbudila ustvarjalnega duha lastnikov kmetijskih zemljišč pa tudi gozdov ter pospešila trgovanje s kmetijskimi zemljišči kar po celih pokrajinah kot na primer po Krasu, Trški gori, Beli krajini, povsod, kjer so ljudje hoteli ustvariti svoj dom, prostor za oddih ali kmetovanje. Spremljala sem te procese v živo in ugotovila, da posebno ženske, znajo iz zemlje pridobivati ne samo najnujnejše ampak tudi priboljške, sredstva za šolanje in naložbe. Škoda bi bila, da kot delodajalke na trgu dela prodajajo svoje storitve za minimalno plačo.

Toda zagon kmetovanja, ki je v devetdesetih letih rešil nezaposlene pred socialnim zlomom, se danes že spreminja v vsemogoče in nemogoče zahteve kmetov in kmetovalcev pri nas in po Evropi. Prestižni kmetijski stroji rohnijo po glavnih mestih z zahtevo po višjih cenah kmetijskih izdelkov, reševanju uvozno izvoznih količin na trgu in višjih subvencijah. Vsi se pritožujejo nad nizkimi cenami uvoza, ki vpliva na zniževanje cen domačih pridelkov in nažira osnovno ekonomsko substanco kmetov. Toda kje so predlogi rešitev dolgotrajnega zelenega prehoda kmetovanja se sprašuje večina od nas? Zaradi sprememb prehrane nastajajo pritiski na zmanjševanje živinoreje, brez naravnega gnojenja so kmetje vezani na zdravju škodljive pesticide, ki jih prepovedujejo zakonodajalci in standardi kakovosti. Tu so še zahteve predelovanja kmetijskih izdelkov in veletrgovine, ki nikakor ne bi smele svojo donosnost iskati samo pri nabavnih cenah in uvozu. Kmete tudi ne bi smela družba obremenjevati s stroški vzdrževanja krajine, saj naše podeželje že poseljujejo delojemalci v mestih, postajajo turistične destinacije in pokrajine za oddih. Na podeželje se selijo obrtne dejavnosti, najbolj gostinstvo.

Vprašanje, ki bi ga morala postaviti kot prvo ali nas lastna, slovenska zemlja, lahko kakovostno dolgoročno prehranjuje, postavljam ob zaključku popisa dejstev o lastnikih zemlje tako zazidalnih kot kmetijskih zemljišč. Verjetno bi za reguliranje cen kmetijskih izdelkov morali najprej odločati o rabi zemljišč.

Ste zadovoljen ali jezen kmetovalec?

Živeti starost, 3. februar 2024

Že kakšno leto so naši klasični in virtualni mediji polni priporočil kako živeti staranje in starost. Ne morem ugotoviti zakaj se za nas stare tako zanimajo zdravniki, mlade strokovnjakinje vseh poklicev, cel kup proizvajalcev prehranskih dopolnil, pa tudi tisti, ki so komaj prejeli nakazano prvo pokojnino. Še posebno veliko priporočil kroži po spletu. Opažam pa, da so marsikatera izjemno promocijskega značaja, tudi nespametna, če bi jih v vsakdanjem življenju starostnik upošteval, bi kmalu ostal odvisen sam od sebe kar je po moje najhujše kar se človeku lahko primeri. Priporočila so praviloma anonimna, širimo jih pa jih vsi, ki uporabljamo splet.

Toda, ne smemo prehitro obsojati priporočila vse povprek. Pojasnila za nastajanje priporočil starejšim naj bi bila nova, vedno številčnejša znanstvena raziskovanja staranja ter prepoznavanje potreb starejših. Nastajajo spremembe v družbi in te se morajo v oskrbi, storitvah in politikah prilagajati tudi vedno večjemu številu starih. Večajo se možnosti zdravljenja starostnih bolezni kar spodbuja nasvete za ohranjanje zdravja in vitalnosti. Družba postaja bolj osveščena, se zaveda dolžnosti do starejših kar pripomore k bolj aktivnemu življenju starih, njihovi večji neodvisnosti in samostojnosti. Tudi socialni vidiki in ekonomske spremembe spodbujajo družabne aktivnosti starejših in jih usmerjajo v dolgoročnejše načrtovanje preventivnih ukrepov. Napotke in smernice so rezultat celovitega pristopa k zdravju, socialnemu vključevanju, ekonomski varnosti in vsemu kar lahko izboljšuje kakovost starejšemu in staremu. Družba si torej prizadeva za našo dobrobit, seveda pa ne more samo dajati zato moramo razumeti, da med množico dobronamernih priporočil raste tudi »ljulka«.

Pred seboj imam 16 priporočil zadnjega tedna. Prva tri svetujejo, da nehamo investirati in da denarja ne dajemo več otrokom in vnukom. Ne strinjam se, saj vendar ne bom nič odnesla s seboj, vse bo ostalo njim ko bom odšla. Denar mora krožiti, v »nogavici« ga požira inflacija, zapravljati ga pa ne morem za neumnosti, tudi moja leta ne dovoljujejo, da bi hodila na primer na potovanja, kar je bilo desetletja moje najljubše opravilo. Sprejemam nasvete za zdravje vendar mi na misel ne pride, da bi zdravnika obiskala, če ne »gori voda«. Res je pa tudi, da vsak obisk pri zdravniku pomeni novo zdravilo, če si star je to že kar apotekarska omarica. Prizadevam si od nekdaj, da se z malenkostmi ne obremenjujem, toda z leti pride toliko drobnih malenkosti, da skupaj pomenijo velik problem kot na primer vsak predmet mora imeti svoje stalno mesto, sicer ga takrat, ko ga potrebuješ, ne najdeš. Ključi, telefoni, škarje, pijače itd. mora imeti svoj prostor, TV daljinci in programi morajo bili v poziciji, ki jo dobro poznam in je njena uporaba samodejna in še in še bi lahko naštevalo o oblačilih, kuhinjskih pripomočkih in tako naprej. Biti na tekočem z dogajanjem je zelo pomembno priporočilo posebno v času bolezni starega. Isto, če ne še pomembnejše je sodelovanje v družbenih omrežjih s svojimi prispevki, ko se moraš potruditi, da zainteresiraš javnost. Stare prijatelje pa moraš žal pozabiti. Tudi oni so ali odšli, ne vozijo več avta, slabo slišijo, vedno bolj so oddaljeni in podobno. Zelo, zelo priporočam zdaj kar sama branje zanimivih knjig. Danes imamo res dobre knjige, dobre prevode in odlične knjižnice

Mi je pa najljubši in najpomembnejši nasvet, da poskušamo živeti v slogi, s čim manj pritoževanja, ne preveč kritike in sprejemanje situacije kakršna je. Priporočilo, da ne razžalostiš po nepotrebnem nikogar bi morali vsi širiti med vsemi ljudmi in ga dosledno upoštevati pri svojem obnašanju.

Upoštevate nasvete, ki ste jih prejeli po e-pošti?

Manj zastopani spol, 2. februar 2024

EU uveljavlja Pobudo za prostovoljno doseganje ciljne spolne raznolikosti v organih vodenja in nadzora državnih in borznih družb do konca leta 2026. Ciljna spolna raznolikost naj bi bila 40 % za člane nadzornih svetov in skupaj 33% za člane nadzornih svetov in uprav manj zastopanega spola v javnih delniških družbah in družbah v državni lasti. Pozvane družbe naj bi pripravile posebno poročilo Nadzornega sveta za skupščino ter v njem predstavile politiko raznolikosti organov vodenja in nadzora. Predstavile naj bi tudi prizadevanja organa nadzora in drugih deležnikov na področju raznolikosti. Slovenija želi s to pobudo slediti državam, ki so dosegle napredek brez zakonske regulative na tem področju in spremeniti sedanje stanje, ko v Sloveniji ni zaznati tega napredka.

Od obravnavanih družb so bile od začetka tega projekta 1.9. do 31.12.23 v trinajstih spremembe v sestavi organov vodenja in nadzora. Napredovale so tri, nazadovalo jih je 5 družb in ohranjalo stanje 5 družb. Od 51 družb jih 17 že dosega spolno raznolikost v organih nadzora, 18 v organih vodenja in nadzora in 13 v obeh ciljih. Družb, ki ne dosegajo ciljev spolne raznolikosti, je 29, med njimi kar dve iz mojega okolja. Še slabše je stanje v Slovenskem državnem holdingu, kjer je bilo v letu 2023 imenovanih 42 novih članov Nadzornih svetov, od tega le 9 žensk. Razlika med imenovanjem žensk v nadzorne svete med letom 2022/2023 tudi nakazuje zanje na slabšanje.

Meni ti podatki pripovedujejo, da se v vodenju in nadzoru krepi moški svet kljub temu, da je v nadzorni stroki zaposlenih bistveno več žensk kot moških. Uresničevanje poslovne politike družb se izkazuje s primerjavo načrtovanih podatkov z dejansko doseženimi, z finančnimi in ekonomskimi analizami ter z primerjavami izkazanih uradnih podatki o dosežkih dejavnosti v katero posamezna družba spada. Trendi rasti ali upadanja razvojnih ambicij in možnosti posameznih družb se izkazujejo po veljavnih standardih v EU, ki jih masovno zmore obvladovati samo profesionalna stroka in jih tudi pravilno tolmačiti. Če gre nadzornim organom za ugotavljanje dejanskih učinkov poslovanja, ki so dolgoročno edini garant za realnost sprejemanja odločitev o bodočem poslovanju, morajo dobro razumeti izkaze poslovanja in bilance premoženja nadzorovane družbe in jih aplikativno uporabljati s predvidevanji tržnih razmer. Tu ni prostora za bleferje, pa če so še tako poznane in razvpite osebe v poslovnem svetu, tu tudi ni prostora za ljudi, ki okolje obvladujejo z retoriko, ki so na »dobrem glasu«, v nadzoru pač ne more biti uspešen tisti, ki nima ustreznega znanja in se v njem tudi redno izobražuje. Kar poglejte register certificiranih za nadzor pa vam bo takoj jasno, da je to bolj potrpežljivim ženskam namenjen posel.

Tudi v moji dolgoletni praksi se je nenehno izkazovalo, da kakovosten nadzor ne moreš opravljati v več družbah, še enega težko obvladuješ neprofesionalno. Vsak nadzornik se mora zavedati, da mora o dejavnosti družbe, ki jo nadzira, krepiti svoje znanje o njenem tržnem položaju, o položaju dejavnosti v svetu, na borzah in tako naprej. Vse to pa zahteva čas, previdno presojo in še previdnejšo ocenjevanje posameznih projektov tako iz vidika vlaganj kot učinkov poslovanja.

Previdno sprejemajte odločitve o članstvu v nadzornih organih in naj vas visoki prihodki ne prisilo v suženjsko delo brez prostega časa.

Ste tudi vi član katerega od nadzornih organov?

Nazca, 1. februar 2024

Pred desetletji smo se potepali po Peruju v Južni Ameriki in spoznavali stvari, pri katerih smo pozabili zapreti usta. Ne samo, da o njih še nismo slišali, presenečali so nas množični ostanki kulture neznanih ljudstev, ki so tisočletja ustvarjali na tem ozemlju davno pred sedanjimi rodovi. Med najstarejšimi ljudstvi se omenja Norte Chico, ki je zapustilo svojstveno arhitekturo z veliki piramidami iz obdobja 3500 let pred našim štetjem. Sledila jim je kultura Chavin, ki je razvijala verska središča in zanje značilno arhitekturo. Na obali si je kultura Moche organizirala kompleksno družbeno strukturo in keramično produkcijo z realističnimi upodobitvami, gradila pa je tudi velike piramide. Naslednje kulture so bile graditeljice kamnitih struktur, velikih palač, pomembnih arhitekturnih stvaritev, sebi lastno kulturno produkcijo. Potomci vseh teh in še drugih kultur so bili Inki, ustanovitelji največjega imperija v Ameriki.

V tem zgodovinsko izjemnem območju smo popotniki mojega mesta podrobneje spoznali starodavna mesta Cusco, Puma z jezerom Titicaca in Machu Picchu. Cusco je bilo glavno mesto inkovskega cesarstva in poseljeno že pred prihodom Inkov. Inki so ga oblikovali kot orla, njegov glavni trg pa kot pumo. Pri gradnji so uporabljali velike kamnite bloke, ki so jih rezali tako natančno, da pri zlaganju niso uporabljali veziv. Inki so kmetovali in v ta namen gradili terasasta polja. Machu Picchu je med najbolje ohranjenimi inkovskih mest. Sestavljen je iz kompleksa teras, templjev, palač, kamnitih stopnic in terasastih polj. Poleg templja Sonce ima še Tempelj treh oken, glavno palačo ter templje za obredje.

V omejenem času pa žal nismo uspeli videti Nazce znane po ogromnih risbah narisanih na tleh puščave Nazca v južnem delu Peruja. Puščavo prepredajo številne linije ustvarjene med letom 200 p. n. št. In 600 n. št., ki še vedno spadajo med največje skrivnosti arheologije. Krešejo se znanstvena mnenja o tem, da so Nazca lines imele verski pomen ali pa so bile povezane z astronomskimi opazovanji in koledarskimi cikli. Obstajajo pa tudi mnenja, da so linije povezane z vodo, da imajo navigacijske funkcije v puščavi, zelo živo je mnenje, da so linije ustvarile zunajzemeljska bitja da bi vplivala na človekovo kulturo. Skratka Nazca je še vedno nepoznana in izziv za znanost.

Pred dnevi sem iskala knjigo, ki bi me razvedrila, bila zanimiva, optimistična. Če imaš težave te taka knjiga preusmeri na zanimivo vsebino in težave pozabiš. Zagledam na Cobissu Danikena in njegovo knjigo Nazco. Jasno da sem se osredotočila nanjo. Iščem predvsem zaključke Danikena v zvezi z Nazco. Fenomenalni raziskovalni posebnež »požira« stare knjig pa tudi do podrobnosti sledi ugotovitvam najsodobnejših odkritij astronomije, kemije, nanotehnologije, vsega, kar bi razjasnilo od kot smo prišli in kam se vračamo. Mojster priznava, da o Nazci ne more oblikovati končnega mnenja čemu so bile namenjene oznake, linije, podobe velikanov in vseh drugih znamenj vidnih v Nazci samo iz zraka. Potrebne so raziskave tako na sami lokaciji Nazce kot tudi primerjave njenih likov z odkritji pradavnine v drugih delih sveta, zlasti v Indiji. Zanj je nedvoumno, da je civilizacija Nazce obvladovala letenje, potrebovala oznake za varen vzlet in dolet verjetno vse z ciljem, da pridobi potrebne rudnine za svoje projekte.

Skrivnosti še dolgo ne bodo razkrite, ko pa bodo bomo morda tudi izvedeli kdo je okužil planete in galaksije z celično vijačnico, ki se lahko aktivira sama, če najde planet z dovolj toplote.

Vas zanimajo predzgodovinski časi?

Knjige o univerzah, 1. februar 2024.

Knjige sem prebirala od kar se spominjam, pri starih starših Slovenske večernice, ko sva se s staro mamo preselile v preužitkarsko hišo sva brali skupaj s prijateljico Jožico njene knjige kar pod kovtrom in z baterijo, ker smo morali varčevati z elektriko, potem pa smo že odkrili knjižnico v sedežu naše lokalne skupnosti in postali njeni redni obiskovalci. Tako kot se je spreminjala dostopnost knjig, se je izgrajeval naš oseben odnos do vsebine knjig. Romantiko Mohorjevih knjig in zgodb je nadomestila »šunt« literatura, za njo pa knjige obveznega čtiva najprej domače literature nato pa vedno več svetovne klasike. Mene je vodno najbolj zanimal zgodovinski roman in knjige o popotovanjih in tako je še vedno. Trenutno prebiram knjigo o nastajanju univerzitetnega študija v Evropi in ne morem si kaj, da ne bi o tem napisala blog tudi za morebitne moje sledilce.

Študije nakazujejo, da je želja po izpopolnjevanju znanja prisotna od kar je človek na svetu. Šolani ljudje so spoštovani, s šolanjem dokazujemo, da zmoremo opraviti tudi zahtevnejše stvari, odkrivamo neznane možnosti, marsikdo študira iz ljubezni do učenja, skratka, razlogi so osebni, prihajajo pa tudi spodbude iz družine in okolja. Študentov je na svetu preko dvesto petdeset milijon in njihovo število nenehno narašča, temu primerno pa tudi število univerz.

Razvojna pot univerzitetnega študija je odvisna od gospodarskih in političnih potreb družbe. Predno se je model višjega izobraževanja uveljavil in razširil so bile razne cerkvene in mestne šole za pisanje, branje in računanje. Za vpis na srednjeveško univerzo niso obstajali nobeni formalni razlogi. Slušatelji so morali biti krščeni, rojeni v zakonski zvezi in moralne nravi. Slušateljice niso sprejemali. Prvi univerzitetni centri v Evropi so bili Bologna (1088 leta), Pariz (sredi 12. stoletja), Oxford (v 12. stoletju) in Dunaj (1365 leta). V dobi Humanizma in renesanse so se uveljavile akademske skupnosti in uvedli študijski programi humanizma. Razsvetljenstvo je poudarjalo razum, raziskovanja in znanstveni pristop do problematike, začeli so poučevati vse kar je neznano v naravoslovju. V poznejših stoletjih so se s specializiranimi programi prilagajale industriji, širile učne programe novih strok ter se osredotočile na raziskovanja. Bologna na primer je stoletje in pol poučevala samo pravo in šele nato dodala logiko, medicino, astronomijo, filozofijo, gramatiko, aritmetiko, retoriko, grščino, hebrejščino in teologijo. Od ustanovitve dalje deluje neprekinjeno in ima skoraj 2/3 tujih študentov. Oxford je bil dolgo necenjen v vseh študijah razen v teologiji in šele v 19. stoletju so učne programe klasičnega znanja razširili na vse znanstvene in medicinske študije, tuje jezike, zgodovino in podobne vede. Zanimivo je, da je Oxford po razširitvi študijskih programov ustanovil tudi ženski kolidže. Dunajska univerza je stara toliko kot moje mesto. Šele proti koncu 19, stoletja je sprejela tudi ženske, danes ima okoli 180 učnih programov, tretjino profesorjev iz tujine in okoli 100000 študentov.

Univerze so danes tudi prave zakladnice strokovne in leposlovne literature, njihove knjižnice so popolne tako po izboru knjig kot po številu izvodov, ki jih množica študentov potrebuje. So založnice, varuhinje znanstvenih unikatov, muzeji in imajo prostore za kulturne dejavnosti. Danes se vse univerze po svetu kitijo z Nobelovimi nagrajenci, ki jim na svetovi letvici kakovostnega študija prinašajo boljšo uvrstitev. Še vedno največ Nobelovcev prihaja iz najstarejših univerz., ki so danes že prava mesta v mestu, z vso infrastrukturo potrebno za študijsko in znanstveno delo. Vivat Academia!

Se kdaj doma pogovarjate s svojim študentom o univerzi in njegovi fakulteti?

Ženske in vodotoki, 27. januar 2024

V naši državi so vodotoki med naravnimi danosti zelo priljubljeni. Ljudje se ob njih najraje naseljujejo, jih negujejo in varujejo v obsegu svojega dostopa, včasih so jih tudi čistile vaške vodne skupine, danes pa je baje zato zadolžena država. Kakor koli, pomembno je, da jih imamo radi in da si želimo prispevati svoj delež k njihovem ohranjanju.

Ko smo pred leti dobili predlog nove zakonodaje o vodah, se je izkazalo, da smo prebivalci pomembni varuhi vodotokov na Slovenskem. Zahtevali smo referendumsko presojo in predlog zakona zavrnili. Cilji politične elite v obdobju referenduma so se bistveno razlikovali od javnosti. Kot da smo se ljudje šele takrat osvestili nad predlogom takratnega političnega vodstva, da bodo vode dobile svoje lastnike oziroma, da bodo vode v prihodnje služile predvsem gospodarskim namenom. Nastala so različna družbena gibanja, med njimi zelo pomembno žensko gibanje imenovano Varuhinje rek. Slovenske intelektualke z Lučko Bogataj v svojih vrstah, so se v tem gibanju poenotile, da bodo storile vse, kar je v njihovi moči, da reke z vodotoki ostajajo javno dobro, ki naj koristi celotni družbi in se upravlja tako, da se kakovost vode in vodotokov ne bo zmanjševala. Ženske, Varuhinje rek bodo v prvi vrsti spodbujale osveščenost slovenske javnosti o pomenu varovanja naravnih in človeških okolij, predvsem vodotokov, ter pomen aktivnega državljanstva o tem saj je vsaka od nas lahko varuhinja rek in zaščitnica narave.

Prvi projekt Varuhinj rek je bil priprava skupne fotografske razstave z osrednjim motivom slovenske reke in njihove varuhinje. Razstava potuje po državi in jo spremljajo okrogle mize, delavnice za lokalne aktiviste in otroke ter umetniški dogodki, kar vse naj bi promovirali mediji. Trenutno gosti to razstavo Ljubljanski grad. Varuhinje si želijo sodelovati tudi z lokalnimi oblastmi, da povečajo svojo pozornost do vodotokov tako pri njihovem vzdrževanju kot pri urbanih odločitvah in konkretnih lokalnih izzivih. Skupna razstava je združeno delo slovenskih fotografov, naravovarstvenikov, novinarjev, umetnikov, ljubiteljev narave, predstavnikov civilne družbe in lokalnih skupnosti. Z njo vabijo k sodelovanju taborniške, ribiške, rekreativne in podobna društva, posameznike, mlade, šolske otroke, turiste, družbene iniciative in lokalne oblasti. Prepotovala je že Slovenijo od Kanala ob Soči do Bele krajine in Goričkega. Služi kot platforma za povezovanje okoljevarstvenih pobud, stroke in javnosti pri iskanju skupnih rešitev za ustreznejšo ureditev rek v prihodnje.

Projekt so zasnovale in ga izvajajo ženske, ker so najbolj zainteresirane za spodbujanje zaščite naravnih in človeških okolij, celinskih voda, trajnostnega razvoja in zdravega načina življenja v sobivanju z naravo. Dejstvo je, da tako pri nas kot v tujini v ospredje bojev za naravo , okolje in vodo večinoma stopajo ženske. Seveda pa so Varuhinje rek spoštljive do Varuhov rek torej moških, ki so odločujoči zlasti v lokalnih skupnostih. Ima pa vsaka reka svoje specifične probleme, ki jih varuhinje ali varuh lahko odkrijeta, toda rešitev pripravi le strokovnjak na področju varovanja narave.

Gibanje Varuhinje rek se širi in krepi. varuhinjo že imajo reke Drava, Sava, Krka, Kamniška Bistrica, Kolpa, Sora, Soča, Sava Bohinjka in Sava Dolinka, Križne jame, Vipava in druge. Učinki se bodo pokazali le, če bodo Varuhinje rek povezovale lokalne skupnosti skozi katere reke tečejo in jih prepričale za skupne akcije.

Sodelujete kot Varuhinja ali Varuh rek?

Naše naložbe, 30.januar 2024

Kot varčni in dobri gospodarji moramo za varnost družine in doma poskrbeti za ustrezne rezerve v denarju oziroma z donosnimi naložbami privarčevane gotovine. Še posebno je pomembno, da se pametno odločamo v današnjem času, ko nas tare inflacija in ko za svoje prihranke na bankah ne prejmemo obresti. Za dobre naložbe imamo veliko različnih priložnosti. Lahko kupimo delnice velikih in pomembnih slovenskih podjetji, obveznice za katere je zainteresirana država, deleže v investicijskih skladih, ki jih ponuja zlasti zavarovalništvo in ne nazadnje nabava kriptovalut katerih donosi neverjetno rastejo. Naložbe gotovine v materialno premoženje je druga oblika ohranjanja našega premoženja pred zmanjševanjem vrednosti zaradi inflacije, ki ga prepoznavamo najbolj masovno v nakupu prostorov za oddajo v najem podjetjem ali stanovalcem. Mlajši se zatekajo v nakup zemljišč doma in v tujini bodi si za lastne potrebe, razvoj specifičnega sadja, morebitne gradnje ali prodajo, če bo cena zemljišča ugodna. So pa tudi možne naložbe v umetnine, zlato in podobne predmete, ki jim dolgoročno cena le narašča, pri njih pa je nujno poznati njihove posebne oblike trženja.

Največ nas je malih varčevalcev s prihranki do deset minimalnih plač in največ nas je tistih, ki nas tare dilema ali je ponudniku naložbe verjeti ali pa bomo zopet doživeli zlom slovenske borze kot se je to zgodilo v času največjega zaupanja v gospodarske naložbe pred desetletjem. Nimamo pregleda nad gibanjem trga finančnih instrumentov do take mere, da bi bili varni pred morebitnimi izkoriščevalci našega zaupanja. Želimo si in potrebujemo strokovne nasvete ljudi ali ustanov, ki se profesionalna ukvarjajo z naložbami malih vlagateljev, da nam pomagajo pri oblikovanju portfejla, ki bi bil kar se da stabilen, donosen in varen. Ponudba svetovalnih uslug je pri nas izjemno velika, nekateri ponudniku so se v preteklih desetletjih tudi strokovno izpopolnili do take mere, da bi jim lahko zaupali, če bi bila država politično stabilna in nanje ne bi mogli vplivati posamezniki in aferaši. Ni se čuditi, da se po spletu iščejo svetovalci v tujini, zlasti v EU, ki so morda objektivneši od domačih, zagotovo pa bolj praktično uveljavljeni v novejših oblikah investiranja kot je na primer nakup kriptovalut. Poleg njihovih visokih donosov poznajo tudi njihove nevarnosti in slabosti.

Mali investitorji pri nas bolj slabo poznamo kriptovalute. To so digitalne in virtualne valute, ki koristijo kriptografske tehnike za zavarovanje transakcij, kontrolo izdajanja novih enot in potrditve transfera gotovine preko decentraliziranegaregistra transakcij. Kriptovalute nimajo centralne avtoritete in kontrole, promet poteka neposredno preko koristnikov. Zagotovljena je zaščita vseh transakcij. Večina teh valut ima omejeno ponudbo in anonimne koristnike. Na trgu deluje preko 2000 kriptovalut z njihovimi investicijami vred, poznana je zlast Bitcoin (BTC). Njihov trg je zelo dinamičen z veliko sprememb cen in tehnologij. Potrebna je skrajna pazljivost, da se dosega večje donose in zmanjšujejo rizirki. Vabljive in nevarne kriptovalute so v preteklem letu zagotvljale 12 % donose, posle z njimi pa prevzemajo strokovno podkovane in s podatki oborožene svetovalne hiše kot je na prier Inc Global, ki s košarico izbranih kriptovalut zagotavlja dober donos in ima finančno licenco za upravljanje kriptovalut v Angliji.

Izgube vrednosti premoženja zaradi inflacije je za vse družine res velik problem in obremenitev zato se bomo morali slej kot prej poučiti utdi o kriptovalutah in drugih oblikah naložb. Pri morebitni odločitvi o naložbah v kriptovaluto je nasvet skoraj da nujen saj je svetovna ponudba velika, vendar polna pasti. Previdnost je mati modrosti!

Ste se morda že poglobili v presojo kriptovalute?Vrh obrazca

Mestno redarstvo pa tako! 29. januar 2024

V mojem mestu so pristojni organi ustanovili Mestno redarstvo, ki ugotavlja ali smo parkirali po predpisih. Mestni prostor je do zadnjega koščka razdeljen na posamezne parkomate in kot zgleda, zajema tudi parkirišča trgovin. Ko sem bila odpuščena iz bolnišnice, me je sin zapeljal do trgovine kjer redno nabavljam, da si kupim osnovne prehranske izdelke, saj doma ni bilo nikogar več kor en mesec. Pripeljal je nabavni voziček na katerega sem se opirala in odšla v trgovino samo z eno berglo, drugo pa sem pustila v avtu, ki sva ga parkirala na prostoru za invalide. Iz avta nisem mogla, če vrata avtomobila niso bila popolnoma odprta kar na parkiriščih neinvalidov sploh ni možno zagotoviti. Mislila sem si, da bo morebitni kontrolor prepoznal po bergli v avtu, da gre za invalidnega kupca. Naj še poudarim, da je na parkirišču Mercatorja Bršljin najmanj deset parkirišč z rumeno oznako in v času najinega parkiranja ni bilo na njih nikogar – vsa invalidska parkirišča so bila prazna.

Po nabavi sva na avtu zagledala obvestilo Mestnega redarstva, sprintano na printerju z vsemi podatki o plačilu globe 200,00 EUR. Parkirišča za invalidne so bila še vedno prazna. Odpeljala sva se na sedež Redarstva, kjer je prijazna njihova sodelavka videla mene, moje bergle in moje težave po operaciji. Naročila je, naj narediva vlogo za odpravo globe in priloživa izvid bolnišnice o moji invalidnosti. Še istega dne sva to poslala in čez par dni dobim neprijazen odgovor, da odprava ni možna, da moram kazen plačati, če plačam v osmih dneh samo ½ in da naj se pritožim na njihove nadrejene. Gospod po obvestilu in priimku medved je z odgovorom poudaril »svoje mesto v trgovini porcelana«. Ni mu padlo na pamet, da naslednji dan po odpustu iz bolnišnice ne morem hoditi sama, saj je sin v službi, po stopnicah je boleče in počasno, v uradu si neokreten, marsičemu se ne moreš prilagoditi kot na primer stati pred šalterjem in podobno. Gospod je imel v rokah zdravniški izvid, uradni dokument o tem, kaj smem in kaj ne, da invalidnost ne bom podaljševala. V dno duše me je bolj zabolelo kot bolečina nog. Ni pomislil, da se z dvema berglama in bolečino težko oblačim, ne morem obuti, še manj priti v mesto na gospodu nadrejeni urad, ga najti v veliki večnadstropni stavbi in ob vsem tem izjemno pozorno paziti, da ne padem. V roki je imel dokaz o mojih težavah. Ni mu padlo na pamet, da nisva parkirala na mestnem zemljišču ampak na parkirišču trgovine z osnovnimi življenjskimi potrebami. Ne, vse to je gospodu, ki naj bi varoval invalide, popolnoma tuje. Avto nima invalidske izkaznice, ne briga me kaj prevaža in čemu služi.

Naša družba je postala formalistična in ne zaznava več težav, ki jih ljudje dejansko imamo, če pa jih že zazna nima ali zakonske podlage ali pravila, po katerem bi lahko posledice formalizma odpravila ali vsaj ublažila. Tudi se ta družba ne zaveda več, da je bolan človek nezadovoljen sam s seboj in zato bolj občutljiv za vsako besedo. Ni nujno, da se bolan sam sebi smili kot je verjetno ocenil redar, res pa je, da pričakuje od okolja razumevanje, če že ne pomoč. Gospodu redarju sem sporočila, da nadaljnjega postopka zdravstveno nisem sposobna voditi, še posebno ne v primeru nerazumevanja in nato globo poravnala v ½ od 200.- EUR. Toda tudi pri tem sem se počutila nekako kriva ko sem pomislila na tiste, ki jim visoka globe ne da bi kdo bil kakorkoli prizadet, podraži vsakodnevno prehrano, prikrajša otroke ali onemogoči kulturni dogodek. Proti formalizmu se moramo boriti in vsak od nas mora imeti vsaj osnovno mero empatije do težav invalida, šele potem pa sme vprašati tudi zakaj invalid ni pridobil invalidsko izkaznico. V mojem primeru je nisem mogla zagotoviti zaradi dela prostih dni., ki so sledili mojemu izpustu iz bolnišnice okoli 14 ure v petek. Ta blog je le moj protest proti formalizmu lokalne oblasti.

Ste se tudi vi kdaj srečali s tako aroganco?

Ženske in vodotoki, 27. januar 2024

V naši državi so vodotoki med naravnimi danosti zelo priljubljeni. Ljudje se ob njih najraje naseljujejo, jih negujejo in varujejo v obsegu svojega dostopa, včasih so jih tudi čistile vaške vodne skupine, danes pa je baje zato zadolžena država. Kakor koli, pomembno je, da jih imamo radi in da si želimo prispevati svoj delež k njihovem ohranjanju.

Ko smo pred leti dobili predlog nove zakonodaje o vodah, se je izkazalo, da smo prebivalci pomembni varuhi vodotokov na Slovenskem. Zahtevali smo referendumsko presojo in predlog zakona zavrnili. Cilji politične elite v obdobju referenduma so se bistveno razlikovali od javnosti. Kot da smo se ljudje šele takrat osvestili nad predlogom takratnega političnega vodstva, da bodo vode dobile svoje lastnike oziroma, da bodo vode v prihodnje služile predvsem gospodarskim namenom. Nastala so različna družbena gibanja, med njimi zelo pomembno žensko gibanje imenovano Varuhinje rek. Slovenske intelektualke z Lučko Bogataj v svojih vrstah, so se v tem gibanju poenotile, da bodo storile vse, kar je v njihovi moči, da reke z vodotoki ostajajo javno dobro, ki naj koristi celotni družbi in se upravlja tako, da se kakovost vode in vodotokov ne bo zmanjševala. Ženske, Varuhinje rek bodo v prvi vrsti spodbujale osveščenost slovenske javnosti o pomenu varovanja naravnih in človeških okolij, predvsem vodotokov, ter pomen aktivnega državljanstva o tem saj je vsaka od nas lahko varuhinja rek in zaščitnica narave.

Prvi projekt Varuhinj rek je bil priprava skupne fotografske razstave z osrednjim motivom slovenske reke in njihove varuhinje. Razstava potuje po državi in jo spremljajo okrogle mize, delavnice za lokalne aktiviste in otroke ter umetniški dogodki, kar vse naj bi promovirali mediji. Trenutno gosti to razstavo Ljubljanski grad. Varuhinje si želijo sodelovati tudi z lokalnimi oblastmi, da povečajo svojo pozornost do vodotokov tako pri njihovem vzdrževanju kot pri urbanih odločitvah in konkretnih lokalnih izzivih. Skupna razstava je združeno delo slovenskih fotografov, naravovarstvenikov, novinarjev, umetnikov, ljubiteljev narave, predstavnikov civilne družbe in lokalnih skupnosti. Z njo vabijo k sodelovanju taborniške, ribiške, rekreativne in podobna društva, posameznike, mlade, šolske otroke, turiste, družbene iniciative in lokalne oblasti. Prepotovala je že Slovenijo od Kanala ob Soči do Bele krajine in Goričkega. Služi kot platforma za povezovanje okoljevarstvenih pobud, stroke in javnosti pri iskanju skupnih rešitev za ustreznejšo ureditev rek v prihodnje.

Projekt so zasnovale in ga izvajajo ženske, ker so najbolj zainteresirane za spodbujanje zaščite naravnih in človeških okolij, celinskih voda, trajnostnega razvoja in zdravega načina življenja v sobivanju z naravo. Dejstvo je, da tako pri nas kot v tujini v ospredje bojev za naravo , okolje in vodo večinoma stopajo ženske. Seveda pa so Varuhinje rek spoštljive do Varuhov rek torej moških, ki so odločujoči zlasti v lokalnih skupnostih. Ima pa vsaka reka svoje specifične probleme, ki jih varuhinje ali varuh lahko odkrijeta, toda rešitev pripravi le strokovnjak na področju varovanja narave.

Gibanje Varuhinje rek se širi in krepi. varuhinjo že imajo reke Drava, Sava, Krka, Kamniška Bistrica, Kolpa, Sora, Soča, Sava Bohinjka in Sava Dolinka, Križne jame, Vipava in druge. Učinki se bodo pokazali le, če bodo Varuhinje rek povezovale lokalne skupnosti skozi katere reke tečejo in jih prepričale za skupne akcije.

Sodelujete kot Varuhinja ali Varuh rek?

Rojstvo potomstva, 26. januar 2024

V našem kolektivnem spominu je za vedno zapisano, da se je v drugi svetovni vojni zgodil zločin proti Judom, pozneje poimenovan holokavst. Združeni narodi so razglasili 27. januar za svetovni dan spomina na žrtve. Vsako leto se poklonimo spominu judovskih žrtev, zaprtih v taboriščih smrti po Evropi, ki so jih imeli nacisti od leta 1941 do 1945. V Tel Avivu sem si pred desetletji ogledala Muzej holokavsta, v notranjosti je popolnoma temen in se v tej temi prikazujejo slike otrok, žensk, možkih predno so jih internirali, popolnoma izstradanih v taboriščih in odpeljanih v krematorij. Vidiš kako močno so bili prizadeti nedolžni ljudje, umetniki, kmeti, mladi komunisti in predvsem Judje, postaneš aktivist in borec proti kakršnem koli nasilju, ideologiji zla. To smo mi, vojna generacija.

Za mene je bila ta druga svetovna vojna kot obdobje spoznavanja dejstev tja do konca petdesetih let še posebno pomembno. Po smrti deda nisem imela več družine in zaradi šolanja sem se morala preseliti k mami v Ljubljano. Njen mož je postal moj očim, ki mi je bil izjemno naklonjen, vesel, kadar sem bila v čem dobra in žalosten, kadar se je kje kaj zataknilo. Naučil me je voziti kolo, motor in avto in še mnogo dobrega bi lahko naštevala. Moj očim je bil šibke postave, včasih utrujen, včasih žalosten. Kot partizana so ga ujeli nacisti in ga odpeljali v Dachau kjer je bil mučen, lačen in zaničevan do osvoboditve taborišča. Vrnil se je domov na Barje, do rojstne hiše peš, tam pa žal ni našel nikogar. Kar niso domačih pobili nacisti, se je razselilo, da je ostalo živo. Moj očim ni imel poklica, k sreči pa so ga sprejeli električarji in pri njih se je priučil do kvalifikacije. Bil je skromen, zadovoljen z vsem in srečen, da je ostal živ. Počasi so se domov vrnili tudi njegovi domači, dva brata in sestra Fani. O sebi, o Dachau in holokavstu moj očim ni nikoli spregovoril, tudi moji mami se ni izpovedal in svoja doživetja odnesel v prezgodnji grob.

Življenje pa je neuničljivo in tudi družina mojega očima se je po vojni večala. Brata sta imela vsak dva potomca, sestra Fani pa samo hčerko Zdenko. Ta nečakinja mojega očima je povila tri dekleta, ena prijetnejša od druge in najmlajša Nina, pravnukinja mojega očima, je danes rodila krepkega sina. Že ko se je rodil moj sin, se ga je moj očim resnično nad vse razveselil. Najprej mu je kupil konjička, ki je še vedno pri hiši, čeprav je minilo že pol stoletja. Če bi bil še živ, se prepričana, da bi takega konjička kupil tudi Nininemu prvorojencu. Otroke je imel zelo rad, zakaj ni imel svojih pa mi ni nikoli zaupal.

Očimova sestra Fani je danes že krepko čez devetdeset, njena Zdenka v grobu, Zdenkina dekleta pa v najlepših letih. Tudi sama se hitro staram. Ko me je babica obvestila o rojstvu Nininega in Gregorjevega sinka, sem se najprej spomnila na očima in njegovo veselje z otroci, nato pa na vse njegove, ki so me kot študentko izjemno lepo sprejeli za kar sem jim bila vedno močno hvaležna. Poslala sem Nini naslednjo čestitko:

Posijalo vama je SONCE, ki ne bo nikoli zašlo. Veselim se z vama lepih sončnih, veselih in ustvarjalnih let, ki jih boste v družini doživljali in želim vam, da bi bili kar se da srečni! Kot Rojenica iz pod Gorjancev dojenčku polagam v zibelko napotilo: »Srečno pot v ta zanimivi, veliki in včasih nerazumljivi svet, sprejemaj ga kakršen je in v njem uresničuj svoje sanje! Prababici Faniki, pradedku Francetu in babici Ireni polagam na srce, da storijo vse za dobrobit mlade družinice in jo varujejo kot punčico v svojem očesu!

kako se pa vi spominjate na drugo svetovno vojno?

Osamljenost, 25. januar 2024.

Razlog za vsebino tega bloga je mnenje strica Jožeta, da se človek počuti osamljenega če nima kaj početi. Danes skoraj ni človeka, ki nima zadovoljene fiziološke potrebe in, če se mu ni potrebno prizadevati za preživetje nima dela in je osamljen. Stric Jožko meni, da bi si moral zagotoviti delo, če se ga ne nakazuje, da je osamljen zaradi svoje lenobe. Razvila se je obširna debata za in proti izraženemu mnenju v kateri se je vse sukalo okoli tega ali človek potrebuje poleg hrane, vode, obleke in bivalnega prostora še kaj drugega.

Najprej smo seveda poskušali ugotoviti kaj je osamljenost. Med mnogimi definicijami nam je najbolj odgovarja tista, ki naj bi veljala za staro in mlado kajti analize in raziskave kažejo, da je danes osamljenih vedno več mladih in torej osamljenost ni problem samo starih. Temelj srečnega življenja so krepke socialne vezi ljudi, če se ljudje čutijo povezane z drugimi so srečnejši, bolj zdravi in dosegajo boljšo storilnost dela. Osamljeni se počutijo ljudje, ki v socialnih povezavah ne sodelujejo bodi si zaradi občutka manjvrednosti, slabo samopodobo, prenizko stopnjo samozavesti, slabim zdravjem, nepripravljenostjo za tveganje.

Strokovnjaki opozarjajo, da pogosto zanemarjamo svoje psihološke potrebe, ki naj bi bile ključne za naše zadovoljstvo in zadovoljivo počutje. Dajanje in prejemanje pozornosti drugih ljudem nam daje občutek sprejetosti. Če je kdo prikrajšan za užitek ob doseženem cilju, izpolnitvi namena pomeni, da se vdaja občutkom strahu in izogibanja. Hočemo biti del nečesa večjega kar odvrača od nas stran pozornost do nas samih. Potrebujemo učenje, preskušnje, nove stvari, v naši naravi je, da iščemo rešitve, nadgrajujemo znanje. Svoje sanje želimo deliti z nekom, osebo na katero se lahko zanesemo. Vsaj del svojega življenja želimo imeti pod kontrolo, da v težkih trenutkih najdemo rešitve, ohranjamo identiteto. Želimo imeti priznano, da smo v nečem dobri, da nekaj delamo dobro in nam to skupnost priznava. Hočemo živeti varno fizično, finančno, zdravstveno in socialno, da s tem pridobimo občutek stabilnosti, pomirjenosti.

Če te psihološke potrebe zanemarjamo, se jim odrekamo ali kako drugače izogibamo je nujno spremeniti svoj življenjski slog in navade. Čeprav je težko priznajmo družini ali komu drugemu, da smo osamljeni. Že zaradi priznanja se človek počuti bolje, največkrat pa okolje ponudi tudi pomoč. Včasih pomagajo mediji, posebno splet za klepet, poučitev, razjasnitev določene problematike, ki nas zainteresira in potegne iz osamljenosti. Pomaga tudi obujanje nekdanjih stikov, ki so odlično zdravilo proti osamljenosti. Človek je lahko osamljen tudi v množici in torej moramo razmisliti, če nikomur ne pustimo v svojo bližino. Občutek pripadnosti pridobimo s sodelovanjem v kakršni koli organizaciji z ljudmi podobnih interesov. Poslušanje podkastov je blažilno, spodbuja k razmisleku in pripomore k zmanjševanju osamljenosti. Hobiji, prostovoljstvo ali hišni ljubljenčki zelo uspešno odpravljajo osamljenost.

Ljudje včasih potrebujemo samoto, ki pa jo ne moremo enačiti z osamljenostjo. Samota je čas, ki ga posvetimo sebi, da premislimo o svojem osebnem razvoju, da ocenjujemo svoje sanje in dejanja, da se dobro počutimo ob zadovoljstvu in smo kritični do svojih slabosti.

Zanimivo, da o lenobi ni bilo izrečenega ničesar, lahko pa bi le poudarili, da se marsikaj slabega skoti v nas prav zaradi človeške ležernosti in nedelavnosti.

Ste morda osamljeni?

Palestina, 29. januar 2024

Uboga Palestina, le kaj je storila svetu, da jo ta že tako dolgo neizmerno muči. Komaj se malo opomore od vojne, že se spravi nanjo največja vojaška industrija na svetu, na prebivalce tiste male zaplate sveta, kjer slabo uspeva vse, kar je za življenje potrebno in se njena panorama tako lepo vidi iz gore Nebo.

Od kar sem na svetu vem za Palestino. Na domačiji mojih starih staršev je bila poznana kot božja dežela, kjer se je rodil in deloval Kristus. Kot naročniki knjig Mohorjeve družbe smo dobivali vsako leto kakšno knjigo, ki je pripovedovala o Palestini, njenem Jeruzalemu in njeni šotorski poselitvi. Prav zaradi časti, ki jo je do te dežele gojila moja rodovina, sem med prvimi svojimi popotovanji po svetu izbrala Palestino, doživela Jeruzalem, Betlehem, Žalostno goro, Zid žalovanja, Jordan, Masado, Nazaret in še veliko drugega vse tja do Črnega morja. Čisto majhen del njihovega območja so zasedli Izraelci, ki so jim ZN priznali kot njihovo državo. V prizadevanjih naše države, da bi se svet pravičnejše organiziral, so Palestinci sodelovali v gibanju neuvrščenih, njihov vodja Arafat pa je bil naš prijatelj. Nenehno se je pritoževal nad posegi Izraelcev na ozemlje Palestine in iskal zaveznike po vsem svetu, tudi pri Mandeli v Južni Afriki. Zdaj se več ne spomnim vseh stricev iz ozadja, ki so Izraelu pomaga pridobivati vedno nova območja palestinskega ozemlja seveda z orožjem. Spori, bitke, pogajanja, nagajanja in sovraštva so iz leta v leto rasla, pripeljala so do današnjega stanja, ko je Izrael eksplicitno na mednarodnem sodišču tožen zaradi genocida, ko je palestinska Gaza ena sama ruševina, ko umirajo predvsem ženske in otroci in po kateri se klati Izraelsko vojaštvo z orožjem ZDA. Ponavljajo se dejanja, ki so jih Izraelci doživljali v Evropi v drugi svetovni vojni. Cel svet obsoja ta absurd a žal v pristojnih organih OZN ni možno doseči dogovora o ustavitvi vojne, tudi vodstvo EU podpira Izrael, seveda slovenski pristojni organi kljub članstvu v VS, se izogibajo jasnim stališčem do genocida.

Toda, državljani Slovenije že od začetka trenutne krize opozarjajo, da je treba vojno v Palestini takoj ustavili, žal neuspešno in zgleda, da bo prišlo do državljanske nepokorščine oziroma upora proti pristojnim organom v naši državi. Svobodomiselna gibanja v Sloveniji kot so Mladina, Institut 8. marec, Mirovni institut , skupaj članstvo v kakšnih petdesetih društvih je oblikovalo ultimat za pristojni organ Republike Slovenije, da naj podpira sojenje genocidu, da priznava Palestino kot državo, da Slovenija prekine diplomatske odnose z Izraelom in da se uvede embargo nad uvoz orožja v Izrael. Gibanje zbira podpise, včeraj jih je bilo okoli 4.000, danes že 5.518. Dragi bralci bloga, pokažite svojo državljansko voljo, ustavimo mučenje Palestincev in prizadevajmo si za mir vseh ljudi na zemlji, ker DOST JE!

Ni več samo Palestina trpinčena, vojna se širi na Jemen, zajela je Iran, napaden je že Pakistan, v nevarnosti so tovori svetovne trgovine. Pa kam to vodi, kdo ima od trpljenja ljudi koristi? Proizvajalci in dobavitelji orožja v prvi vrsti tisti v ZDA. Bajne dobičke kujejo še vedno v Ukrajini in radi bi jih še povečali s sodelovanjem pri obnovi z njihovim orožjem uničenih mest in vasi. Da bi ohranili zaposlene v orožarski industriji iščejo nove kupce, če jih ni, začnejo z napadi na jemenske razbojnike, ki so slučajno prijatelji Hamasa in tako se naprej množijo vojna žarišča v katerih izgubljajo otroci, šolarji, družine ne da bi bili česar koli krivi. Ves svet protestira, tudi ljudje ZDA, tudi vsi Evropejci, a te glasove ne sliši nekaj posameznikov, ki jim vojne koristijo za uresničevanje osebnih interesov. Žalostno toda resnično!

Se boste pridružili predlogom gibanja »DOST JE!« ?

Dediščina Dolenjske, 21. januar 2024

Dan mi je polepšal prispevek v Delu o kulturnih spomenikih, ki propadajo vsem na očeh v območju, ki ga pokriva Območna enota mojega mesta Zavoda za varovanje kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS). Vodja enote nas je ob 40 letnici enote seznanil, da delujejo v 18 občinah in skrbijo za 3275 enot nepremične kulturne dediščine, od tega državnega pomena 36 in lokalnega pomena 757 enot, za vzdrževanje ostalih enot skrbijo lastniki. Ugotavlja, da tako država kot občine premalo namenjajo za vzdrževanje nepremičninske dediščine in da ta vidno propada prav tako pa tudi rokodelstvo in izvajalci brez katerih kakovostna obnova spomenikov ni možna. Na primer skodlarstvo, kamnarstvo, restavratorstvo in podobne dejavnosti.

Moja prva misel ob teh podatkih je bila namenjena prilikam in priložnostim, ki jih toliko spomeniških enot ponuja oziroma omogoča določeni lokalni skupnosti. Zamislite si, če bi vse te spomenike dostojno obnovili in vzdrževali, kaj vse bi radovedna mladina, turisti, znanstveniki in številni drugi interesi spoznali v teh osemnajstih občinah. Področje je »odprta knjiga« za vsaj 2000 let ustvarjanja ljudi, ki so po tem območju gospodarili, se borili na svojo zemljo in za preživetje in tako omogočili obstanek številnih rodov, katerih potomci smo. Čudim se, da v programih države in občin ni spomeniško varstvo kulturnih spomenikov med prioritetami oziroma, da njihova raba in koristnosti sploh niso sestavni del proračunskih prihodkov in odhodkov. Zakaj jih torej imamo, evidentiramo, varujemo, obremenjujemo lastnike in še bi lahko naštevala. Zakaj na primer sosednje Posavje že vsaj pol stoletja s pridom koristi obnovljeno graščino Pišece, kako je Sevnica pridobila sredstva za obnovo in koristno rabo svojega gradu, da o Brestanici in Raki sploh ne govorim. Če se ozremo na kulturne spomenike države je na primer obnovljen celo Strmol pod nazivom državnega protokola, pa Podvin, da dvorec dr. Rodeta sploh ne omenim.

In kako je z našimi gradovi? Napisala sem že neštetokrat, Hmeljnih, Soteska, Prežek, Stari grad, Grm in drugi so nekoč že imeli svoje skrbnike, danes propadajo, so že propadli ali pa čakajo ne vem česa? Pa ne zaradi denarja, tega še nikoli ni bilo na razpolago več, kot ga je danes, propadajo zato, ker se zanje na državnem in občinskem nivoju nihče ne briga, nimajo programa, ki bi bil donosen, nimajo ljudi, ki bi se zagrizli v organizacijske probleme aktiviranja spomenikov, ne prepoznajo koristnosti in možne donosnost, pomembne so jim vaške ceste, brvi čez potoke in podobne komunalne povezave, ker te vzbujajo zaupanje volivcev v elito.

Nujno bi bilo aktivirati civilno družbo, da zbeza na dan interes profesionalcev za razvoj krajev kjer spomeniki obstajajo. Podpreti je predlog vodje območne enote, da se med seboj povežejo lastniki kulturnih spomenikov. Že ta dva ukrepa bi lahko pripomogla za nastanek gibanja »zgodovina za prihodnost mojega kraja«, ki bi ga z veseljem bogatili arheologi, zgodovinarji, rokodelc, vsi, ki jim domača vas, trg ali mesto pomenita več kot samo spalno naselje. V Društvu Novo mesto smo si leta prizadevali za ustanovitev Mestnega muzeja, ki ga ima že vsako mesto. Zakaj tega ne bi začeli udejanjati v gradu Grm, v krajevni skupnosti z mladimi naprednimi člani Sveta? Znamenito vinsko klet gradu Grm bi lahko v sodelovanju z vinogradniki sveta razvili v strokovno, reprezentančno in protokolarno institucijo za poučevanje kulture pitja in vsega, kar vinarstvo potrebuje za večjo donosnost svojega posla. Strokovna priprava programov za vsak spomenik je nujna, sicer ni uspeha pa tudi ne investitorja. Če programa ne moremo ali nočemo strokovno pripraviti je spomenik brezpredmeten.

Bi se vključili v gibanje za razvoj kraja kjer živite?

Sneg, 19. januar 2024

Kot vsako jutro tudi danes odpiram okna in vrata, da se hiška napolni s svežim zrakom. Zapihalo je in me skoraj potegnilo na teraso, tresnila sta okno in balkonska vrata, padal je dež. Zavita v puhovko sem komaj vzdržala 15 minut, kar naj bi bilo optimalno jutranje zračenje moje hiše po navodilih nekdanjega zdravstvenega ministra. V nekaj minutah so se dežne kaplje spremenile v snežinke, severni veter jih je prinašal vse več in več, neverjetno a resnično je bilo v nekaj minutah vse belo, kot v pravljici, moj gozd in vrt, cesta pred hišo, sosedovo domovanje,… kar stala sem pri oknu in uživala v razgledovanju pobeljene narave. Bil je prvi letošnji sneg, nametalo ga je več kot 20 cm in ker sem na berglah, ne morem iz hiše. Stric Jožko je kljub vremenu le prišel pogledati, če sem še živa in mi prepovedal kakršen koli izhod ker povsod drsi. Delam načrte kako bom sneg skidala, da ga ne bo potlačil traktor, ki očišča cesto. Snega je vedno več, ne pride pa mi nič pametnega na misel kako ga bom odstranila.

Po kosilu se je snežni metež umiril, ni bilo ne vem kako mrzlo, ker je nehalo pihati, odločim se, da bom naredila stezico od ceste do stopnic in iz garaže do ceste. Obujem eskimke, oblečem bundo, nataknem rokavice in se vsa tresem, da bom kljub opremi, zdrsela na operiran kolk in ga poškodovala. Ko odprem garažna vrata pa neposredni sosedi že čistijo vsak svoj del in seveda, ko zagledajo moje bergle, takoj priskočijo in kot bi mignil je bil prostor pred garažo čist in tudi do stopnic je bilo počiščeno. Zahvaljevala sem se vsem trem najlepše kot sem zmogla, saj so mi res naredili neprecenljivo uslugo.

Jutro naslednjega dne je bilo hladno, stopnice ledene, cesta prav tako. Pride stric Jože in ponovno prepoveduje stopiti iz hiše. Uh, pogrešam jutranji sprehod a bojim se zdrsa in spet razmišljam kako odkidati preostanek snega, da ne bom imela do pomladi mokro. Po osmi uri se oglasi po telefonu sin, »prihajamo na kidanje snega« super, po eni uri je dvorišče počiščeno in smeti odnesene v posode. Morali so že po eni uri domov, ker imajo zopet tekme v odbojki, eno v Kočevju in drugo v dvorani Tivoli, pa še sejem informatike je treba obiskati. Je to kakšna nedelja za počitek? Toda tako danes živijo moderne družine, v avtu in po telefonu tečejo komunikacije in opozorila drug drugemu, da se kakšna obveznost ne prezre, ni časa, da bi se usedli, malo poležali na kavču in si nabirali energijo v naravi, ki je ta zimski dan res enkratna.

Meni so najlepša drevesa, ki se jih je sneg prijel in nanje sije sonce. Vse se svetlika kot v pravljicah. Tam pa tam iz snega štrli kakšna vrtnica, ki ima še cvet, žal zmrznjen. Iz snega pokuka tudi grm rožmarina, hermelika in palice hortenzije. Vse je mirno, sveže, prezračeno in prijetno. Misli mi uhajajo v otroštvo, ko smo se ob prvem snegu že sankali po klancih vasi in se tresli od mraza. Oprema je bila več kot skromna, sanke narejene doma, mazali smo jih s kakšno kožo, da so hitreje stekle po snegu. Mokri in premraženi smo se nagnetli v hiši okoli peči in poslušali pridige kako neprevidni smo, ker lahko dobimo pljučnico in pomremo. V obrambo pred pljučnico smo zlezli na peč in tam v glavnem pospali tako, da smo na strahove mimogrede pozabili in se drugi dan spet podili po sankališčih.

Res lepe trenutke pa smo več let doživljali na smučiščih po Sloveniji in Koroški. S sinom sva bila na smučarskih tečajih tovarne kjer sem delal, potem pa sva več let s prijatelji obiskovala vsako soboto in nedeljo gorska smučišča. V začetku smučarije na Slovenskem so bila naša smučišča lepo urejena in nam veliko nudila za zmerno ceno.

Kakšne izkušnje pa imate vi s snegom?

Izjemna čestitka, 18. januar 2024.

Prispela je šele sredi januarja ne da bi pošiljateljica sporočila zakaj zamuja. Ker pa je dolga in izčrpna ocenjujem, da bo zanimala predvsem nekoliko bolj disciplinirane, sanjave bralce v starosti. Upam, da mi kdo ne bo očital starizma, Opomnik za pomembne stvari v letu 2024 je resno branje, življenje po njem pa zahtevno.

Zdravje: Pijte veliko vode, zajtrkujte kot kralj, kosite kot služabnik, večerjajte pa kot berač, jejte čim več presne hrane – sadja, zelenjave in tiste, ki jo lahko sami naberete in čim manj industrijsko predelane, živite z EGE: energija-gorečnost-empatija, najdite si čas za meditacijo, čim več se igrajte, preberite več knjig, kot v prejšnjem letu, sedite v tišini vsaj 10 minut na dan, spite po 7 ur, hodite 10-30 minut vsak dan in se pri tem smehljajte.

Osebnost: Ne primerjajte svojega življenja z drugimi, ne veste, za kaj pravzaprav gre na njihovem »potovanju«, ne imejte negativnih misli ali stvari, ki jih ne morete nadzorovati. namesto tega vložite svojo energijo v sedanji pozitiven trenutek, ne delajte preveč, ne presegajte svojih meja, ne bodite preresni, ne zapravljajte svoje dragocene energije za obrekovanje, sanjajte več, ko ste budni, zavist je izguba časa, vse kar potrebujete, že imate, pozabite na vprašanja iz preteklosti, ne spominjajte svojega partnerja/partnerke na napake iz preteklosti, to bo uničilo VAŠO srečo, življenje je prekratko, da bi ga zapravljali na sovraštvo, ne sovražite, pomirite se s preteklostjo, da vam ne pokvari sedanjosti, nihče ni zadolžen za vašo osebno srečo, dojemite, da je življenje šola, vi pa ste tu, da bi se učili, problemi so del učnega načrta, pojavljajo se in izginjajo, toda lekcije, ki ste se jih naučili, so za vse življenje, smehljajte se in smejte čim več, ni vam treba zmagati v vsaki razpravi, strinjajte se s tem, da se ne strinjate.

Komunikacije: Pogosto komunicirajte s člani svoje družine, vsak dan dajte drugim kaj dobrega, odpustite vsem za vse in naposled še sebi, preživljajte nekaj časa tudi z ljudmi starejšimi od 70 in mlajšimi od 6 let, vsak dan poskusite spraviti v smeh vsaj tri osebe, to kar drugi mislijo o vas, ni vaša skrb, ko boste zboleli, vaše delo ne bo poskrbelo za vas, vaši prijatelji bodo, zato ostanite v stiku.

Življenje: naredite tisto pravo, osvobodite se od vsega, kar ni koristno, lepo ali ne prinaša radosti, ljubezen zdravi vse, naj si bo situacija še tako dobra ali slaba, se bo spremenila, oblecite se in pojdite na sprehod, ne glede na svoje počutje, najboljše šele prihaja, ko se zjutraj živi zbudite, se naravi zahvalite za to, vaša notranja »bit« je vedno srečna. Torej, bodite srečni. In še zadnje, a ne najmanj pomembno, podelite to z vsemi, ki vam je kaj do njih.

Veliko podobnih ali še ustreznejših napotkov boste našli na spletu. Osebno pa menim, da je dobro prebirati čim več priporočil in si nato svoj življenjski slog oblikovati po najboljših izbranih priporočilih tako, da nas v življenju spodbuja in ne posiljuje z aktivnostmi, ki jih ne zmoremo.

Priporočila, ki vam jih s tem blogom posredujem, mi je poslala hudo žalostna, strta duša, ki je v preteklem letu izgubila moža. Prizadevam si, da bi jo potolažila, neuspešno. Morda jo bo ganilo, da njena priporočila sprejemamo in širimo med ljudmi, ki jih imamo radi. Rada imam vse, ki prebirate moje bloge.

Kaj bi pa vi priporočili za lepše življenje?

Kaj vse še čaka goloba? 17. januar 2024.

Za proizvajalce afer je bil ta teden izjemno uspešen. Do nedavno »kot solza čiste« ministrice za pravosodje, ni ostalo kaj dosti, elite so jo raztrgale kot zveri, razstavljena je prafaktorje in vsak delček posebej je popljuvan in polulan. Od čedne ministrice visoke vitke postave, vedno urejene osebnosti ni ostalo nič. Razumevanje, poslušanje ali pomoči uničeno bitje ne more pričakovati od nikogar. Alma mater vseh afer je lahko zadovoljna, posel je dobro opravila, Tarča in predsednica stranke sta ga tudi požegnali.

Neki del zdravnikov, ki stavkajo je tudi ta teden je zrušila iz zdravniškega piedestala dr. Vesna Godina. Pravi, da hočejo pretentati Slovence s strokovnimi argumenti, ki pa to niso. Dokazuje v svojem zapisu, da so pogoltneži in požrešneži, ki jim gre samo za denar, paciente ter Slovence podcenjujejo in vzbujajo odpor v narodu. Zahteva sodnikov in tožilcev je omenjena doktorica ocenila kot odpravo kolektivnega dogovarjanja – socialnega dialoga o višini plač in določitev Ustavnega sodišča kot pooblaščenca za določanje višine plač v prihodnje.

Robert Golob je »proizvajalec napak«, ki je že okupiral vse kapacitete protikorupcijske komisije in pristojnih preiskovalnih organov Državnega zbora. Dobrih dejanj omenjenega Alma mater vseh afer ni zaznala. Nekam čudno se vam ne zdi, smo res volili barabina, človeka, ki je samo slab in nima v sebi nič dobrega? Korupcijski komisiji ga prijavi lastna ministrica kateri je zaupal, ne ve se od kod prileti prijava, da je lastnik nekega podjetja in če nič drugega prijateljuje z gospo, ki ima rada živali. Kaj hujšega? Predsednica države in Tarča zanj ne najdejo milosti še manj razumevanja, s svojim stališčem niti ne pomislijo na posledice za narod.

Zunanja ministrica govori očitno nerazumljivo saj smo dobili v podpis peticijo glede Palestine, ki je diametralno nasprotna od njenih izjav. Lahko da kaj »štrikata« proti njej neodvisna novinarja, ki v vsaki številki Dela objavita vsaj dva članka o Almi mater vseh afer.

Ministrica za digitalizacijo je verjetno naslednja objektivna tarča po načrtu diskreditiranja ministrov in ministric. Ima polno skladišče računalnikov, ni pomembno kdo jih je naročil, ne ve pa se komu jih je treba dostaviti. Uh, pa taka ministrica bo pribila Alma mater vseh afer.

Kot zgleda jo je dobro odnesla ministrica za kulturo ali pa je njeno ukrepanje navdušilo tudi proizvajalce afer. Ministrica je jasna kot beli dan, dela sistematično, dobro, samo ugibamo lahko kje bo naletela na nameščeno zapreko in se vanjo spotaknila?

Nadaljnjih afer ne bom prognozirala, so pa načrti zanje zagotovo že narejeni in sprejeti. Naj jih brcne Tilnova kokoš nekam v večnost, da se ne bodo mogli vrniti med nas.

Kakšna je ta aktualna elita? Samo kdo bo koga, zakaj so plačani in kaj so narodu dolžni jim je popolnoma tuje. Provincialnost, maščevalnost in individualni interesi poganjajo proizvodnjo afer. Še dobro, da se ne lotijo predsednikov Uprav devetih delniških družb in množice spejevcev, ki po tiho dosegajo boljše rezultate poslovanja od napovedanih. In kako ukrepa glede afer Državni zbor? Ni zaznati, da bi jih zanimalo, da pa bi prevetrili zakonodajo jim kot izgleda, ne pade na pamet – kriv je golob, zakaj je pa čivknil, da tega filma en Slovenec ne bo videl.

Kako pa vi ocenjujete te afere?

Fenomen Lidija,16. januar 2024.

Živemu človeku se vse primeri pravi ljudski izrek, ki ga marsikateri sodobni literat tolmači z Najlepše zgodbe so opisi resničnih dogodkov ljudi. Užitek je spoznavati družinsko zgodovino prijateljev, znancev, ljudi, ki jih srečuješ vsak dan ne da bi sploh vedel kdo so ali kaj vse vsebuje njihova zgodba. Ko smo še na avtomobilskem trgu prodajali avtomobile v veliki gneči je moja svakinja rada ponavljala: »poglej koliko ljudi pa vsak je drugačen.

So pisci življenjepisov in zgodb na njihovi podlagi, ki jih moraš občudovati zaradi njihove virtuozne pozornosti, smisla za malenkosti in približevanja opisa resničnim dogodkom. V naši ulici vse to že leta zmore fenomenalna gospa in gospodinja Lidija. V svojem malem avtomobilu je zanesljivo neštetokrat prevozila državo in napisala nič koliko družinskih zgodb, objavljenih v vseh tiskanih in drugih medijih, nazadnje o družini Aljoše Ternovšek, ki nas od ponedeljka do petka razveseljuje s križanko v TV oddaji VEM.

Ko se na srečanju pozdraviva jo najprej pobaram o kom trenutno piše in ni se še zgodilo, da nebi ravnokar prišla iz Radovljice, Velenja,… seveda z novo zgodbo, ki jo bomo morda prebrali v tovarniškem glasilu, v Vzajemnosti ali kar v dnevnem časopisju.

Z Lidijo in njenim možem smo se spoznali v tovarni kjer sem delala in bili vedno v prijetnem prijateljskem razpoloženju. Potem je Lidija z možem odšla v Kenijo za več let, kako je tam čas uporabila za pisanje družinskih zgodb ni nikoli pojasnjevala, očitno pa jo je po vrnitvi v domovino, k pisanju usmerila težava z iskanjem službe. Lidija je danes zagotovo najzanesljivejša pripovedovalka pomembnih, manj pomembnih in običajnih družin predvsem domačih, se pa poda tudi v sosednje države.

Da je zgodbo zapisala Lidija boste spoznali že ob prvem stavku predstavitve. Lidija strukturira zgodbo zgodovinsko, se pravi, da najprej predstavi rod kolikor se da iz preteklosti, poudari nato današnjo družino in skuša ocenjevati, kaj si družina obeta od prihodnosti. Pazljiva je do dogodkov, ki so bili za družino usodni ali posebni in opiše njihov današnji pogled nanj. Tudi stil pisanja prilagaja pomembnim dogodkom, predvsem pa je pozorna na posledice, ki jih dogodek zapusti v družini. O zgodovini časa in krajev družin ne piše veliko, zanimajo jo predvsem današnji ljudje, kaj je oblikovalo njihov značaj in njihove interese ter kako se vključujejo v družbo.

Lidija pa še zdaleč ni samo zapisovalka zgodb, poroča nam o razstavah, novih knjižnih delih, kulturnih dogodkih, o vsem kar jo kot novinarko zanima. Zanimajo jo usode ljudi na socialnem robu in o tem opozarja družbo na ekscese revščine, slabih razmer, ne kakovostno življenje posameznikov. Klepet z Lidijo je hrana srca, pripoveduje oseba, ki jo je Lidija intervjuvala. Nič posebnega pravi Lidija, klepetam z ljudmi, kjer lahko kot goba črpam nove ideje in znanja. Od nekdaj se rada družim s starejšimi ljudmi zaradi njihovih izkušenj in znanja. Lidija je vsestranska opisovalka in zgodbarka. Napisala je že dve knjigi; Priprta vrata v kateri je predstavila zgodbe migrantov in Nevladniško brbotanje v kateri opisuje delo nevladnih organizacij na našem območju. Še mnogo zanimivega o Lidiji nam lepša vsakdanjost.

Ste že spoznali zgodbe, ki jih piše Lidija?

V starosti, 15. januar 2024.

Upokojenci so združeni v Zvezi društev upokojencev Slovenije (ZDURS) že od leta 1946 in danes s 166.209 člani predstavljajo največje prostovoljno organizacijo, ki deluje v javnem interesu. Njeni cilji so skrb za uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, izboljšanje gmotnega in socialnega položaja svojih starejših, izboljšanje kakovosti življenja starejših v vseh okoljih, izboljšanje medgeneracijskega sožitja, preprečevanje družbene izključenosti starejših, preprečevanje vseh oblik nasilja in diskriminacije starejših, sodelovanje z organi in organizacijami, ki prispevajo k višji kakovosti življenja starejših, aktivno državljanstvo starejših in njihovo vključevanje v vse oblike družbenega dialoga in soodločanja, ki naj v čim večji meri izkorišča njihove delovne in življenjske izkušnje ter znanje, spodbujanje medsebojne pomoči starejših, skrb za promocijo zdravja starejših, aktivno staranje in vseživljenjsko učenje.

Zvezi društev upokojencev Slovenije predseduje gospa, ki je ob nastopu funkcije pribila: “Upokojenci nismo preteklost, skupaj z mladimi tvorimo sedanjost, ki je lahko lepa ob obojestranskem spoštovanju. Ne bomo dovolili, da bi nas potiskali na rob družbenega dogajanja, saj smo vendarle soustvarjali pogoje za današnje življenje,”

Na ZDUS-u so pripravili že veliko predlogov, kakšna naj bi pravzaprav sploh bila vloga upokojencev v naši družbi. Temeljna naloga je ohranjanje vrednosti pokojnin na podlagi rasti plač in življenjskih potrebščin. To bi bil pravičen odnos družbe do upokojenih in bi jim zagotavljal udejanjanje njihove pravice do dostojnega življenja.

Da bi lahko izpolnjevalo svojo temeljno nalogo in dosegala želene cilje, se ZDURS povezuje s upokojensko politično stranko DeSUS, z Zavodom za pokojninsko invalidsko zavarovanje in z Vlado Republike Slovenije. Vlaganja delovno aktivnih v pokojninsko blagajno je osnova za višje pokojnine, ki jih prinašajo povišanja plač in rast življenjskih stroškov in to dvoje mora zagotoviti Vlada. V pripravah nove pokojninske reforme bo ZDURS to načelo skušal uzakoniti tudi s pomočjo SPIZ-a.

Revščina premnogim jemlje dostojanstvo zaradi psihičnega in ekonomskega nasilja. ZDURS mora vztrajati, da država ohranja vrednost pokojnin in odpravlja vzroke revščine. Ni prav, da se revščina ocenjuje kot stvar posameznika saj ta nima vpliva na rast življenjskih stroškov in višanja plač. Ti vzvodi so v pristojnosti države, posledice pa so enake za vso družbo.

Upokojenci, združeni v društvih so izjemno aktivni v nudenje pomoči starostnikom in imajo močno razvito prostovoljstvo. Novo vodstvo ZDURS-a si bo prizadevalo pridobiti mlajše upokojence in razširjati omrežje prostovoljstva, ki je pomembna pomoč onemoglim tako v mestih kot na podeželju. Toda vse se s prostovoljstvom ne da postoriti, zato je razvoj institucij v pomoč ostarelim nujno.

Med prednostne naloge si organizacija upokojencev uvršča tudi ohranjanje rokodelstva in obrti. Izdelki in storitve te dejavnosti so nujne za vzdrževanje in ohranjanje dediščine in starejši morajo poskrbeti, da bodo te dejavnosti znali uporabljati mlajši. Marsikaj je že za vedno pozabljeno.

S čim se pa ukvarjajo upokojeni vaše družine?

Posameznik in družba, 14. januar 2024.

Imela sem to čast, da sem pred petimi desetletji med prvimi spoznala novo zgrajeni Cankarjev dom v prestolnici, Kot vsi, sem bila presenečena nad modernimi, v marsičem celo razkošnimi prostori za vsestransko kulturno delovanje. Toda neka tovarišica iz Štajerske, s katero sva se ob ogledu pogovarjali, je kar naprej ugotavljala, da je sicer res dobro urejen ta dom, da pa bi bilo dobro če bi imel tudi prostore za ljubiteljske dejavnosti, pa več strokovne pomoči, pa manj stopnic in podobno. Na moje izraženo nezadovoljstvo ob njenih opazkah je odgovorila, da je vedno nujno opozoriti še na kaj več kot se nudi, da se »problemi zbezajo na dan in slej kot prej pojavijo v reševanju pristojnih strokovnih telesih ali pred politiki.

Bezanja problemov na dan bi moralo biti čim več, da bi se jih vsaj nekaj dejansko rešilo. Tako razumem modrovanje sociologov o revnih upokojenih kot naj ranljivejši skupini prebivalcev Slovenije. Stopnja revščine je v EU znašala 16,5 %, v Sloveniji pa 12 % ali za upokojene v Sloveniji kar 19 %, od tega pri upokojenkah 22,2 % in pri upokojencih 14, 6% - vse to v letu 2022, žal ni tekočih podatkov. Doktorice in doktorji ugotavljajo, da se država umika iz zagotavljanja kakovosti življenja čeprav se zvišujejo življenjski stroški. Pravice do dostojnega življenja Slovenija ne prepoznava (dr. V. Leskošek). Ukrepi, ki jih danes poznamo za urejanje socialne varnosti so pripravljeni za ljudi v urbanem okolju, kmetje pa si ne zmorejo privoščiti socialno in pokojninsko zavarovanje (dr. M. Černič). V zadnjih desetletjih revščino vse bolj označujejo kot posameznikov problem, ne pa družbeni (dr. B. Lužar). Razrašča se globalni starizem, ki je usmerjen predvsem v starejše ženske pa tudi proti mladim ker delodajalci ne verjamejo v njihovo delovno etiko in stanovitnost (dr. O. Gerdina). Neoliberalna ideologija izključuje v zadnjem desetletju tako stare kot mlade iz dominantnih procesov v družbi in socialnih vlog, ki posameznikom dajejo družbeno moč in veljavo (dr. M: N. Ule). Tako ugotavlja stroka oziroma »beza probleme na dan« in pred pristojne organe oblasti. Kar nekaj oseb in organov vidim, ki bi morali opozorila proučiti in primerno ukrepati.

Pravica do dostojnega življenja v Sloveniji je prav gotovo prednostna naloga Državnega zbora in njegovega vodstva. Ta ima odbor že za vsako aferico, ki jo porodijo ali živali ali posamezniki političnih strank, nima pa odbora za uveljavljanje pravice do dostojnega življenja. Pri svojem delu bi odbor imel brez dvoma kakovostno pomoč kadrovsko bogatega ministrstva za delo in ministrstva za prihodnost. Odbor bi v svoj delokrog lahko zajel tudi odpravljanje zakonodajnih predpisov, ki zdaj forsirajo skrb za urbano prebivalstvo v večji meri kot kmečko podeželsko revščino. Starizem in z njim povezano nezaupanje v sposobnost starih in mladih pri odločanju v državi morajo sistematično odpravljati pristojni organi vseh političnih strank, ki predlagajo svoje kandidate volivcem. Če ne gre drugače je razmisliti o kvotah, ki se pravkar uveljavljajo v EU za članice Uprav podjetji.

Prav bi bilo, da se izvoljena oblast posveti vsebinsko najpomembnejšim problemom in da spravi iz dnevnega reda preiskave o politični odgovornosti. Kaj pa to sploh je? Komu so potrebne in kdo bo z njimi kaj pridobil oziroma izgubil. Smo to mi volivci, družba kot celo ali je to zadovoljen ego svetovalke predsednice? Skregana so z zdravo pametjo ta »nadmudrivanja«, kradejo vam dragoceni čas, ko bi za dostojno življenje večine v naši domovini lahko storili kaj koristnega.

So vaši mladi že soupravljavci na primer občine ali podjetja?

Lavreati, 13. januar 2024.

Odbojka je zelo dinamičen in zahteven šport, ki zahteva dobro fizično pripravljenost, kondicijo, hitrost, moč in taktično razmišljanje. Poznan je po vsem svetu po organiziranih tekmovanjih na amaterski in profesionalni ravni. Glavna organizacija v odbojki je Mednarodna odbojkarska zveza (FIVB), ki nadzira mednarodne odbojkarske dogodke, vključno z olimpijskimi igrami. Kot večina športne dejavnosti tudi odbojka deluje vzgojno, razvedrilno, tekmovalno in zdravstveno-preventivno.

V odbojki se mlajši igralci in igralke, ki sodelujejo v ekipah ali kategoriji imenujejo »mala odbojka« od 11-12 let, »starejši dečki« od 13 do 14 let »kadeti« od 15 do 17 let, »mladinci« od 17 do 18 let in »člani« od 19 let dalje. Kadeti se učijo osnovnih tehnik in taktik da razvijajo svojo odbojkarsko spretnost. Tekmujejo na lokalnih, državnih in mednarodnih prvenstvih, da se v njih spodbuja športni duh in zdrav slog življenja, razvija talent za nadaljnje sodelovanje med mladinci in člani. Kadeti se učijo tudi o fair playu, o spoštovanju nasprotnikov, soigralcev, sodnikov in drugih, razvijajo vrednote, ki so enako pomembne pot telesne veščine.

V Evropi je več regionalnih odbojkarskih zvez, Slovenija se vključuje v Srednjeevropsko odbojkarsko zvezo (MEVZA) skupaj z Avstrijo, Slovaško, Češko, Izrael, Ciper, Madžarsko in Hrvaško. Vse regionalne odbojkarske zveze v Evropi se združujejo v Evropsko odbojkarsko zvezo (CEV), ki organizira evropsko prvenstvo na katerem se pomerijo zmagovalci njenih regij.

V Sloveniji lokalni selektorji po odbojkarskih klubih mest in vasi izberejo pokrajinske reprezentance, ki se pomerijo enkrat letno na turnirju. Na tem turnirju je običajno tudi selektor, ki bo oblikoval državno reprezentanco po starostnih grupah odbojkarjev. Izbor reprezentantov nenehno preverjajo, še posebno pred MEVZA in pred evropskim prvenstvom.

Tale kratek pregled sem morala pripraviti zato, da sem ugotovila kakšno je mesto mojih vnukov v tem široko zasnovanem odbojkarskem vesolju. Starejši vnuk je že drugo leto reprezentant. Lansko leto je še kot »deček« sodeloval na Evropskem prvenstvu v Podgorici, letos pa že kot kadet v Zadru, kjer je njegova ekipa premagala vse ekipe in postali zlati lavreati MEVZA. Mlajši vnuk je še »deček«, tesno sledi za petami bratu in ni dvakrat za reči, da bo v svoji kategoriji izbran za reprezentanta. Seveda je pri obeh vse odvisno od njune volje, ki je trenutno izjemno naklonjena odbojki. Pred odbojkarsko karierno potjo morata zagotoviti uspeh v šoli, kar je ob številnih treningih in tekmah lahko veliko fizično in psihično breme.

Je pa odbojka dobra terapija za vso družino. Ko fantje vadijo ali tekmujejo, jih spremljajo starši, ki so se že spoprijateljili in na tekme navadili. Eni vozijo fante na trening, drugi jih vozijo iz treninga. Vse je nasmejano, dolge poti niso problem, sredi noči se vračajo iz oddaljenih športnih dvoran ali stadionov in, ko se naspijo, nasmejani razlagajo podrobnosti. »Srce za odbojko« je vodilo in odbojkarjev in njihovih staršev. Danes so se pripeljali iz Dalmacije kje so ati, mami in mlajši brat spremljali starejšega sina in bratca - reprezentanta na tekmovanju. Reprezentant se je seveda vračal s svojo tekmovalno klapo. Vsak dan doživijo kaj novega, vendar več prijetnega kot slabega in upajmo, da bosta vnuka dosegla svoje cilje v odbojki.

Imate tudi vi športne zanesenjake?

Pomembne meščanke, 12. januar 2024.

Vračam se k pomembni in večni temi – odnosom moških do žensk in obratno, čeprav za to nimam posebnega razloga. Pogovarjali smo se že o enakopravnosti, feminizmu, enakosti, o zaslužkih enih in drugih pa tudi o nenehnem prizadevanju tako enih in drugih po nadvladju. Po svetu se bijejo bitke med spoloma, EU uvaja kvote zastopanosti žensk v Upravah podjetji, med politiki in v znanosti, v družinah je marsikje nasilje močnejšega in še bi lahko naštevala. Ostaja nedvoumno dejstvo, da spola potrebujeta drug drugega in zato se odpirajo fronte bojevanja na vseh področjih človekovega življenja. V našem mestu sem že pisala o Pozabljenih polovicah, aktivnostih, ki jih razvija Lokalno partnerstvo Pozabljena polovica v sodelovanju z lokalnimi enotami Društva za razvijanje prostovoljnega dela, Založbo in knjigarno Goga, Društvom Est=etika, Slavističnim društvom, Javnim sklad RS za kulturne dejavnosti in občino. Danes želim poudariti učinke, ki jih v našem kraju prinašajo omenjena partnerstva.

Kot najvidnejši rezultat dosedanjih prizadevanja je izbor pomembnih meščank, obujanje spominov na njihov doprinos k image mesta in naroda ter iskanje prostora za obeležje, ki bi si ga zaslužile. Mesto naj bi po ženskih ustvarjalkah poimenovalo več ulic, izobraževalnih in kulturnih institucij ter spominskih obeleži.

Prizadevne organizatorice v partnerstvu so že pripravile šesti posvet o ustvarjenju žensk danes. Tokrat bo poudarek na literarnem ustvarjenju, kritičnosti, dramaturgiji in zgodovini. Za intelektualen razvoj osebnosti so zelo pomembni neposredni odnosi med različnimi pogledi na isti svet v različnih delih sveta zato ni sprejemljiva enostranskost tako v branju kot v pisanju in prevajanju. Sodelujoči v razpravi Ženska pisava?, literarni glas in čas, bo izpostavil v razmislek, kako so zgodovinski čas in prostor zaznamovale ženske, poetinje, pisateljice in druge. Ni dvoma, da bo 18. januarja 2024 Art caffe polno zaseden.

Sprehajalna tematska pot po mestu je pomemben uspeh Partnerstva. Predstavi nam okolje v katerem so pomembne meščanke živele in ustvarjale, pripoveduje o njihovih presežkih, ki so zanimivi tudi za lokalno turistično gospodarstvo, končno je tematska pot pomemben »učbenik«, ki nam pomaga mesto predstavljati svojim gostom.

Povezovanje organizacij in posameznic ter njihovo raziskovanje je v naslednjih letih prineslo prve rezultate na poti vzpostavitve kolektivnega spomina in vpogleda v življenja izjemnih posameznic, pionirk na svojih področjih, ki so živele in delovale konec 19. in v začetku 20. stoletja, ter bile spregledane in pozabljene.

Menim, da so bile pomembne meščanke pozabljene le v mojem mestu ne pa tudi v narodu, v svetu. Dela Vaštetove pozna vsak osnovnošolec, prebira staro in mlado, literatka pa je tudi v slovenskem Kanonu. Slaparjeva je sodelovala z vsemi proizvajalci zdravil v Evropi, Pirkovičeva je storila prva pomembne korake za ustanovitev Forma vive na vseh treh lokacijah in za obnovo samostana. Tudi Albrehtovo poznajo otroci in šolarji. Žal ne poznam dovolj drugih izbrank in zato njihove priljubljenosti med bralci ne morem komentirati.

Se boste udeležili pogovornega večera?

Koline, 11. januar. 2024

Najbrž ste debelo pogledali ta naslov saj v sodobnem času kolin več ni kaj dosti. Razlogov je več, med prvimi so prizadevanja za posodabljanje kmetijstva, se pravi zmanjševanje živinoreje, pomemben razlog je občutek, da so koline izdatna hrana in da takoj pridobiš kakšno kilo, ni pa pozabiti dejstva, da današnje kmetije nimajo več znanja o tem, kaj koline so, kaj vse je potrebno storiti za obstojnost posameznih izdelkov in kakšno orodje potrebuješ, da so koline vredne svojega imena.

Moja nekdanja velika družina je znala zagotoviti res dobre mesne izdelke in je tudi razpolagala z vsem potrebnim znanjem. Imela je svojega mesarja, ki je pri treh ali večjem številu kolin vodil potrebne postopke in otroci smo mu nenehno gledali pod prste. Imeli pa smo tudi svojo nalogo nalupiti dovolj česna in čebule, da so se postopki lahko nemoteno odvijali. Na dan kolin smo bili vsi člani družine vključeni v posamezna dela in vsa druga kmečka opravila so se opravila le v najnujnejšem. Moški so se ukvarjali s kožo, mesom in izdelki iz mesa. Ženske so skrbele za čistočo, za vedno razpoložljivo vročo vodo, za očiščena čreva in začimbe. Stara mama s svojo ekipo je kuhala jetrca vse potrebno za krvavice in ko smo narezali ocvirke za pripravo masti. Na dan kolin smo izjemno dobro jedli kar je bilo na kmetiji le malokdaj. Ni tukaj mesto, da bi opisala ta, za domačijo zanimiv praznik kolin, ostalo mi je v spominu vse kar smo počeli, seveda le tisto, kar opazi otrok in ga potem spominja vse življenje.

Zadnjega decembra sem bila bolj betežna, v bolnici in v ambulantah. Priznam, da sem se malo sama sebi smilila kar mi sicer ni običajno, sem pa bila srečna, da sem po novem letu spet doma. Moje bolečine so seveda spremljali moji številni sorodniki in sorodnice, mi nosili dobrote, tako, da nas je moja betežnost še bolj povezala. Imam sorodnico, ki ima vsako leto koline in vedno prihrani nekaj tudi zame. Letos so to bile krvavice, mesnata klobasa in rebro v mreni, vse pazljivo pripravljeno za peko. Je prava gospodinja na veliki domačiji, ukvarja se z mlekarstvom, peko kruha, pridelavo zelenjave in žganjem, ima pa tudi muzej starega kmetijskega orodja, izdeluje spominke iz ostaline školjk Panonskega morja in pridno trguje vsaj na treh tržnicah. Uspešna kmetija je dva otroka izšolala v tradicionalni Biotehnični višji šoli in tretjega v obrtnem poklicu. V tem ustvarjalnem okolju seveda skrbijo tudi za živinorejo, da družina vse pridela doma in kupuje le najnujnejše kot so olje, sladkor in podobno. Svoji naravnanosti primerni so njihovi napori, predvsem delavnik ves dan, podaljšan v večerih zaradi dodatnih naročil. Urejena domačija je sposobna zagotavljati ustrezno okolje za koline, ki je tehnološko in sanitarno zelo zahteven, da se prepreči vsaka okužba ter doseže ustrezna kakovost jedi, ki jih lahko ponudiš še tako zahtevnemu gostu.

Na kmetijah se ni pojedlo veliko mesa, družine so kuhale žgance, močnik, krompir v različnih oblikah, predvsem pa fižol, zelje, repica in mnoge druge zelenjavne jedi. Meso je morda bilo v nedeljo, ko se je kuhala juha, vsak je dobil zelo majhen kos, bolje košček. Kar je družina ustvarila s kolinam je služilo tistim, ki so opravljali najtežja kmečka in gozdna opravila kot so košnja, vinogradništvo, oranje ali pospravljanje velikih količin pridelkov, priprava drv. Suho meso od kolin je šlo v prodajo saj je kmetija potrebovala gotovino za novosti in vzdrževanje naprav. Velikokrat se je suho mesto uporabilo kot plačilo storitve, na primer zdravniku, cerkvi ali sosedu. Za poletna opravila kot so žetev, čiščenje zeli in podobno koline niso prišle v poštev in je ob obsežnejših delih prevladovalo kokošje mesto.

Današnje prehranske navade so se začele uveljavljati z razvojem industrije za predelavo kmetijskih pridelkov, ki je nekako sovpadal z množičnimi samopostrežnimi trgovinami in obrati družbene prehrane po podjetjih. Res je pravo razkošje v današnji prehrani ponudba trgovin, toda vsak od nas sam bi moral biti dovolj pameten, da se v uživanju hrane omeji ne pa da hrano golta in čaka, da ga bo na nezdravo prehrano opozorila država.

Kako pa vaša družina obvladuje zdravo prehrano?

Sonček, 10. januar 2024

Moja prijateljica Tanja je invalidka in aktivistka Zveze društev za cerebralno paralizo Slovenije. Ni samo moja prijateljica, poznamo jo vsi v mestu, je vzorna informatičarka o storitvah zdravstvenega doma , medicinska sestra in strašno ljubeznivo bitje, da se ti mora vtisnili v srce. Tanja me je pred mnogimi leti pridobila za neke nepomembne donacije, ki pa so bile za njeno Zvezo pomembne in takrat sem bolje spoznala to humano organizacijo. Prijateljevali smo vse do moje upokojitve, s Tanjo pa se to prijateljstvo še ni zaključilo tudi zato, ker sva bila sodelavca z njenim pokojnim očetom Janezom. Kot spomin na skupno delo, še vedno dobivam njihov časopis Sončnik in ga preberem od A do Ž. Letos so ob dnevu invalidnosti 3. december izdali še posebno zanimiv časopis ali bolje rečeno, nek povzetek njihovega dela ob 40 letnici obstoja, njihove želje in pričakovanja kot tudi informacija o novostih in posodabljanju prizadevanj za ustreznejšo obravnavo cerebralno paralizirane v naši družbi.

Sonček izvaja socialnovarstvene storitve in programe namenjene družinam s predšolskimi otroki, šolarjem in odraslim ljudem z različnimi ovirami. Kot pravi predsednica Zveze si najbolj želijo, da bi se njihovi varovanci izobraževali v okolju običajnih življenjskih razmer skupaj z generacijami svojih vrstnikov – Ena šola za vse. Med cilji je tudi želja, da se invalidi vključujejo v politiko in v javno življenje in proti odvzemu volilne pravice osebam z invalidnostjo.

Visoki jubilej je Sonček proslavil na Brdu v prisotnosti predsednika Državnega sveta in z nastopom znanih umetnikov kot tudi kulturnikov iz vrst članstva. Prireditve in proslave so bile po vsej državi v obliki pohodov, piknikov in drugih oblik druženja. Predstavniki Sončka so se odpravili tudi v Bruselj kjer ima sedež Evropsko združenje hendikepiranih.

Sonček spremlja slovensko zakonodajo o invalidih in invalidnosti in nenehno opozarja na njeno neprimernost ali na problematiko izvajanja v praksi. Podali so vrsto predlogov tako pristojnim organom EU kot zakonodajalcu države. Nasprotujejo na primer noveli ZInvO kar so utemeljili na posebni novinarski konferenci. Trenutno so v akciji za večjo zaposljivost invalidov in dostopnosti do proizvodov in storitev

Sončnik prinaša številne zgodbe o usodi invalidov, o njihovih naporih, da bi dosegli kar si želijo, o ustvarjenju družine, Zanimive so tudi priloge Sončnika, ki pojasnjujejo kaj cerebralna paraliza je in kako naj jo sprejemamo, predstavlja računalniške programe za delo invalidov, navodila kako brati, o zagovorništvu in njegovi pomoči in še mnogo drugega, kar invalid mora vedeti ali prepoznavati iz sodobne tehnike.

Posebno zanimiva pa so dogajanja v lokalnih društvih na Ptuju, v Mariboru, Izoli, na Bledu, na poplavljenih območjih, povsod, kjer invalidi najdejo skupno zatočišče in možnosti za razvoj. Invalidi so športniki, pesniki, popotniki, obrtniki, obiskovalci prireditev, koncertov in lokalnih dogodkov. Srečujemo se povsod, živimo v istem okolju in pozorni smo na ustrezno komunikacijo med nami. Ne poznam nikogar, ki bi invalide izključeval iz mojega okolja ali kakorkoli sporočal kar ni v skladu s sodobno etiko.

Sonček nas tudi nagovarja, da mu namenimo 1% svoje dohodnine in mu tako pomagamo graditi lepši jutri za vse!

Boste prisluhnili Sončku?

Kultura in mi, 9. januar 2024.

Ko sem pred kakšnim mesecem prebirala intervju z oblikovalcem izhodišč za posodobitev zakonodaje na področju kulture, sem pozabila »zapreti usta« od presenečenja. Razlagal je nove vsebine, ki jih odkrivajo na pristojnem ministrstvu in ukrepe, ki jih nameravajo posredovati zakonodajalcu z namenom, da ta presodi bodočo zasnovo kulturnega delovanja v državi in sprejeti vsebini primerno prilagodi sedaj zastarelo zakonodajo o kulturi.

Res me je močno razveselilo, da bo ministrstvo bolje poskrbelo za samozaposlene v kulturi, ki jih je v Sloveniji kar nad 26 tisoč. Med njimi so taki, ki jih je trg že davno sprejel in jim gre dobro, toda predvsem mladih umetnikov trg ne prepozna tako hitro, pa še covid je preprečeval njihovo prepoznavnost, siromaštvo in revščina med njimi sta bila huda posledica. Ministrstvo je z reformo zakonsko uredilo samozaposlenost v kulturi s spodbudnim sodelovanjem in koprodukcijami z različnimi ustanovami, zavodi in drugimi organizacijami, kjer se bo zagotavljala tudi socialna varnost samozaposlenega. Bravo ministrstvo, prav je, da kakovosten umetnik vstopa na trg organizirano in si zagotovi življenjsko asistenco. Tudi naša Neži je med tržno še neprepoznavna, odpirate ji bolj optimistično prihodnost.

Človek si kar težko predstavlja kaj vse se da narediti v okviru pametnega kulturnega gibanja in z znanjem, ki ga kulturni strokovnjak mora imeti. Naše ministrstvo kuje nov nacionalni program kulture, ki ga bo spremljal tudi akcijski načrt. V njem bodo časovno in prostorsko opredeljeni ter finančno ovrednoteni pogoji za uresničevanje programa v državi, da nova zakonodaja o kulturi ne bo nova samo na papirju temveč se bo resnično udejanjala po vsej državi. Načeloma bodo po novi zakonodaji imeli prednost v financiranju kakovostni projekti, ki so dalj časa dosegljivi občinstvu po vsej državi. Podpore bodo deležni predvsem kulturni dogodki nastali s sodelovanjem različnih organizatorjev ali kooperantov. Pri uresničevanja nacionalnega programa kulture bodo sodelovala vsa ministrstva, gospodarsko ministrstvo na primer bo sodelovalo pri filmski produkciji in pri razvoju trajnostnega turizma, šolsko ministrstvo trdi, da bo razvijalo bralno kulturo in skrbelo za spoštovanje slovenščine tudi tam, kjer sedaj sega po anglo saksonskem izražanju, celo zdravstvo bo uresničevalo projekt »Kultura na recept«. Sicer smo vse do devetdesetih let smatrali zdravstvo kot pomembno kulturnico, njihovi koncerti klasične glasbe, slavnostne prireditve, bonton v zdravstvenih ustanovah predvsem pa, nam vsem v zgled, kulturno ponašanje zdravnikov – njihov kulturni image. Pogrešamo te vzornike.

Nacionalni program kulture predvideva okrepitev kulturnih dogodkov po vsej državi kar bo novost za občane, do sedaj predane predvsem lokalni kulturni produkciji. V ta namen se bo posodobila lokalna infrastruktura, obnavljala kulturna dediščina in sistem karierne dinamike. Ja prav ste prebrali, investicije in kadri so agens tudi v kulturi in če tega ni se narod spreminja v častihlepneže, egoiste in nekompetentne skupnosti. V nacionalnem programu je tudi obnova Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici, ni pa obnove nobenega gradu, čeprav se je vedno omenjalo Hmeljnik, Sotesko in Žužemberk, ki pa ga je že obnovila občina.

Še mnogo zanimivosti, tudi iz področja dediščine kot so arhivi in nesnovna gradiva ima v predlogu nacionalnega programa začrtano svojo razvojno perspektivo in to je dobro. Če bo delo v rokah pametnih in razumnih strokovnjakov bo to dobro za našo družbo, za znanje in za vedenje tako gospodarstva kot kulture.

Se boste seznanili s nacionalnim programom kulture v naši državi?

Državne finance, 8. januar 2024.

Vsaka družina je dobila kratek in enostaven pregled o financah države v letošnjem letu. Pametni družinski »poglavarji« bodo verjetno po tem vzorcu oblikovali družinski proračun in tako svojim članom dali vedeti kaj je realno uresničljivo. Prav za prav smatran, da smo družine dovolj razumne in iz omenjene informacije lahko same sklepamo kako bo država podpirala ali onemogočala sofinanciranje naših potreb, vseeno pa bom opozorila na nekatere prihodke in odhodke, ki naš družinski proračun lahko povečajo ali znižajo. Pregled smo dobili od države, ki je naš največji sofinancer. Dobro bi bilo dobiti take preglede tudi od proračunov občin, kamor se denar iz naših denarnic premika v občinske.

Najbolj bode v oči podatek, da potrebe presegajo davčne in druge prihodke naše države za 14% in iz leta v leto se ponavlja primanjkljaj, ki ga proračun pokriva bodi si z najetjem posojila v tujini ali pa so dejanski prihodni višji od načrtovanih. Tako smo vedno nekomu nekaj dolžni in pravila, da izdatki ne smejo presegati prihodkov še ne moremo uresničevati kljub temu, da smo to obvezo sprejeli do predpisne možne meje. Brskam po napovedih in načrtih podjetnikov, po borznih prognozah in analizah finančnih analitikov in ugotavljam, da se gospodarska gibanja ne bodo poslabševala, če bo na svetu prevladoval mir, da bodo dobavne verige delovale neprekinjeno in da bodo ljudje imeli delo. Rahlo se celo da zaključiti, da bodo lastniki podjetji namenili polovico dodane vrednosti delu kar bi znalo pozitivno vplivati na kupno moč potrošnikov. Seveda ne bo »raj na zemlji«, uresničevati bomo morali zeleni in trajnostni prehod in tej nalogi primerno investirati v novosti doma kot tudi pri delodajalcu. Sodeč po praksi preteklih let bo finančni minister vztrajal na kakovostnejšem sporazumevanju o porabi proračunskih sredstev in ustreznejšem nadzoru, dodatne vire pa bo iskal na trgu denarja, tudi naših prihrankov za katere nam bo kmalu ponudil obveznice.

Intervencijski program bo potreboval 9% proračuna kar je najbrž le najnujnejše. Med izdatki prevladujejo izobraževanje in šport za kar se namenja 15% proračuna. Kar 24% proračuna bo šlo za zdravje, pokojnine in drugo socialno varnost kar je verjetno največ odkar živino v Republiki Sloveniji. Ne navdušujem se nad izdatki javne uprave, varnost in plače v EU (24%) saj nam ni pojasnjena programska zasnova delovanja v diplomaciji, niti nam ni vsebinsko jasna nabava bojnih sredstev, še manj pa koristi, ki jih državi zagotavljajo naši poslanci v parlamentu EU. Za znanost in informacijsko družbo je namenjenih le 3% za kar verjetno ne potrebujemo posebnega ministrstva saj si za te izdatke ne moremo obetati praktičnih izdelkov ali storitev za nastop na trgu.

Naj omenim še investicije, ki bodo predvsem pomembe za prestolnico, neglede na to pa zgleda, da se je razvojni ciklus le začel, saj gradbeništvo v veliki meri spodbuja druge gospodarske dejavnosti. In prav gradbeniki bodo v letošnjem letu verjetno pripomogli, da bo zaposlenost naraščala saj bodo poleg intervencijskega programa uresničevali še stanovanjskega in investicije v prestolnici. Vprašanje seveda pa je ali še imamo gradbene strokovnjake, ki so nekoč bili iskani po vsem svetu ali pa bodo delo dobili državljani tujih držav. Vsekakor bi bilo dobro, da se načrtovanim investicijam v višini skoraj dveh milijard EUR posveti potrebna pozornost ter poskuša doseči kar se da ugodna dodano vrednost, da bi prihodki od Davka na dodano vrednost (38%) naraščali hitreje in znašali vsaj 43%.

Moramo se zavedati, da je načrtovanje financ možno le, če dobro poznaš razmere, moč ustvarjenja znotraj družbe ter trge, kjer potrebujejo naše izdelke in storitve. Finančno načrtovanje je običajno odvisno od sporazumevanja delodajalcev in zaposlenih zato se pripravi v več variantah kot alternativ na spremembe, ki jih v poslovnem svetu nikoli ne manjka. Spoznajmo jih kot aktivni državljani!

Boste razmislili o svojem družinskem finančnem načrtu za letos?

Evropska prestolnica kulture 2024, 7. januar 2024

Zaverovani v svoj narod in kulturo, se že kar dolgo pogovarjamo o Evropski prestolnici kulture 2025, ko bosta to italijanska in slovenska Gorica pa nemški Chemnitz. Prav pa je spoznati tudi program prestolnice za letošnje leto, ki bo velika lokacijska izjema in bo segala prav v polarni krog na severu EU.

Na sejmu Skandinavskih Laponcev, avtohtonskih prebivalcev arktičnih in subarktičnih regij, bodo predstavili njihovo zgodovino. Laponci ali Samiji so pastirji, lovci, nabiralci, ki živijo v težkih podnebnih razmerah. Svoje območje imenujejo Sapmi in sega v dele Švedske, Norveške, Finske in Rusije in imajo svoj jezik. Danes redijo jelene, gojijo ribolov, se ukvarjajo s tradicionalno umetnostjo kot so noša, glasba, mitologija.

Na otoku Kjerringoy, poznanem po zanimivi zgodovini trgovske postaje bodo razširili muzejsko območje in prikazovanje land arta ter festivala luči. Izvedli bodo tudi opero o kapitanu Queriniu

V Tartuju, ki je drugo največje mesto v Estoniji in ima bogato zgodovino ter kulturno dediščino, bodo postavili veliki performans z naslovom Vse postane eno! Povezan bo z vsesplošno zabavo s tradicionalno in sodobno vsebino od folklore do rave. V mestu bo ustanovljen filmski festival, poudarek bo na promociji domače kulture in umetnosti ter na ekološkem osveščanju

Bad Ischl je znan po zdraviliški tradiciji s poletno rezidenco Franca Jožefa in Sisi, domačijo skladatelja Franca Leharja, z številnimi festivali, gledališkimi predstavami in umetniškimi razstavami. Pripravili bodo nastop Jodlarjev, multimedijski šov in razstavo povezano z halštatsko kulturo. Na prostem bo izvede jazz festival, po hotelih in drugih stavbah pa bodo izvajali Mahlerja, Schonberga in Guldo.

V tem kraju bo sodelovala tudi slovenka umetnica Maruša Sagadin, ki jo zanima zlasti osnovna namenskost javnih površin, ki so bile prvotno namenjene srečevanju in druženju. Umetnica želi pozornost obiskovalca razstave usmeriti v razmislek o nujnosti sodelovanja, komunikacije in dialoga v skupnosti. Svoje kipe umešča med pešce, ob rekah, na notranjih dvoriščih, tam, kjer bi na najenostavnejši način ljudi opozorila na misli o javnem prostoru.

Ljudje na severu Evrope bodo evropski javnosti v prvi vrsti poskusili predstaviti svojo nacionalno posebnost v kulturi in življenju. Poudarek bodo namenili množičnemu obisku prireditev v Evropski prestolnici kulture 2024, zato dodajajo k umetniškim programom tudi zabave sodobnega sveta. Izjemno je njihovo prizadevanje za raziskave zgodovine ljudstev, ki danes poseljujejo sever Evrope. Lokacije so izbrali atraktivne vendar s poudarkom na zgodovinskem pomenu kraja za narod. Upamo, da bodo razmišljali tudi o idejah na katere opozarja edina sodelujoča Slovenka kiparka Sagadin.

Dobro bi bilo, da bi obe Gorici analizirali uspešnost Skandinavcev in v svojem programu za leto 2025 ponudili program o življenju in delu obmejnega sodelovanja. Radi imamo prikazano naše življenje skozi oči umetnikov, pa tudi kritična opozorila umetnikov ne preslišimo. Bivanje umetnosti med nami pogojuje simbiozo teorije s prakso, ohranja pri življenju dobre umetnine.

Boste obiskali katero od prireditev Evropske prestolnice kulture?

Janez praznuje, 6. januar 2024

Mnogo bolj kot danes, smo bili nekoč pozorni na rojstne dneve svojih kolegic in kolegov ter sodelavcev. Na delu smo vedeli za rojstne dneve vseh, s katerimi smo se pretežno dogovarjali, zaupali in spoštovali. Dobil je vsak rožico ali dve, stisnili smo mu roko ob jutranji kavici in mu zaželeli še mnogo srečnih let. Nekaj trenutkov nam je polepšalo vsako leta kar smo občutili posebno takrat ko ni šlo vse dobro. Morali smo naravnost povedati, kaj ni prav in to ni bilo lahko saj vsak težko sprejema kritiko. Potem ko smo se »izkašljali« smo bili dovolj enotni, da smo napako odpravili, če je bilo možno ali pa enostavno pozabili nanjo in složno nadaljevali sodelovanje. Toda vsak je svoje napake nosil v svojem prtljažniku in se včasih pokesal šele po več rojstnih dnevih.

Rojstne dneve posebnih ljudi smo znali počastiti tudi bolj slovesno. Posebni so bili za nas tisti sodelavci in sodelavke, ki so s svojim delom naredili več, kot se je od njih pričakovalo. Tako je na primer kot poseben mož v mojem mestu deloval kolega Janez. Najprej ni nakazoval kakšnih posebnih ambicij v naši tovarni, potem je odšel v gradbeno stroko in tam razvil inovacijo Rastoča hiša, jo celo uspešno patentiral in njegovo podjetje je prvo Rastočo hišo tudi zgradilo. Janez se je ob tem dobro počutil, pol našega mesta si je hiško ogledalo, pozneje se je vanjo vselila družina nogometaša, nič več ni bila na ogled, podjetje se je umestilo na tuje trge in pozabilo nanjo. V času osamosvajanja Slovenije Janez patenta ni podaljševal in ga tako izgubil, v stečajnem postopku je bila projektna dokumentacija prodana.

Po desetletnem mandatu sodnika se je Janez upokojil, si zamislil projekt Rastoča knjiga in zanj začel iskati somišljenike. Najbolj množičen podpornik njegovi ideji je bil Forum mojstrstva in odličnosti, ki se je na Otočcu oblikoval že desetletje pred osamosvojitvijo Slovenije. Janez se je povezal s predsednikom Državnega sveta in pridobila sta naklonjenost SAZU, Sklada za kulturno dejavnost, NUK, Agencijo za knjigo in Mestno občino Ljubljana. Vse sta prepričala, da moramo Slovenci ob prehodu v novo tisočletje, pokazati svetu svojo kulturno naravnanost saj nismo narod orožja in vojn, naša moč je kultura in z njeno pomočjo povezujemo svet ter varujemo mir na zemlji. Zdelo se mi je veličastno in poskrbela sem, da se je registriralo Društvo Rastoča knjiga. Janez je bil neutruden idejni snovalec, direktorica trebanjskega industrijskega velikana pa je njegove ideje spravljala v življenje. MOL je dala na razpolago zemljišče v Severnem parku za postavitev kipa Deklica z Rastočo knjigo in za ustrezne panoje za predstavitev Rastočih knjig posameznih držav kot Rastočo knjigo sveta. Pa to še daleč ni vse. Za prvo Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline je poskrbela predsednica in dobri Jože iz Šentruperta. Mislim, da je bila prva šola z Rastočo knjigo tudi v Šentrupertu. Danes je Rastočih knjig v državi in tujini že preko osemdeset in še vedno narašča. Rastoče knjige se vsako leto dopolnjujejo in dan postaja pomemben za srečanje krajanov s šolo. Vsaka Rastoča knjiga je unikum. Murska Sobota ima skulpturo, Novo mesto pobratena mesta, Veliki Gaber korenček, Gimnazija Gimnazijko in tako dalje.

Društvo Rastoča knjiga deluje pod pokroviteljstvom Državnega sveta, njegov program oblikujejo eminentne strokovne organizacije, ki sem jih uvodoma navedla, idejni vodja razvoja Rastoče knjige pa je še vedno poseben človek, ki ima danes rojstni dan in mu želimo še mnogo zdravil, ustvarjalnih let!

Poznate tudi vi kakšnega posebnega človeka?

Borzne prognoze, 5.januar 2024.

Delniški tg v naši državi je skromen saj se na njem trguje le z delnicami devet gospodarskih družb. Vse so za naš obstoj pomembne in prav je da jih poznamo tudi po imenih; Petrol (naftna industrija), NLB (bančništvo), Krka (farmacija), zavarovalnica Sava Re in zavarovalnica Triglav, Telekomom (telekomunikacije), Luka Koper (storitve), Interevropa (Transport) in Cinkarna (kovinska industrija). Če bi uspeli še v računalništvu, trgovini, kozmetiki, avtomobilski industriji in medijih bi se po strukturi približali svetovni ponudbi delnic. Ob vsesplošnem krčenju industrijske produkcije bi morali biti v naši državi kar zadovoljni s ponudbo delnic in bolje poskrbeti, da bi ti gospodarski velikani poslovali stabilno, donosno in v skladu s trendi zelenega ter trajnostnega prehoda.

V letošnjem letu naše delniške družbe predvidevajo skromno rast obsega poslovanja. Galopirala bosta Luka Koper in Telekom, za njima Krka in za njo ostali, v povprečju pričakujejo povečan letni obseg okoli 4%. njihova donosnost pa bo v marsičem odvisna od posegov države v marže in prodajne cene. Raziskujejo svoje trge in se širijo na nove. Petrolu se bo verjetno kot dobro izkazalo poslovanje v tujini sicer napoveduje krčenje investicij v energetiko. Posebno si za nove trge prizadeva NLB, ki si želi postali vodilna banka Balkana, zopet pridobiti hrvaški trg, bo pa tudi kupovala nove banke, če bodo pričakovali pozitivne učinke. Pogumna Krka je že oblikovala svoje naloge za letošnje leto, ostaja vodilna dobaviteljica Vzhodne Evrope in si prizadeva uspešno premagovati problematiko valutnih tečajev. Večino mučijo visoke cene električne energije, zlasti je to problem industrije. Transport in luške storitve seveda pogrešajo še nezgrajeni drugi tir, zavarovalnice pa mučijo izdatki za odpravo posledic naravnih nesreč pa tudi ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Kot prognozirajo finančni analitiki bodo delnice izplačevali tudi za to leto vse delniške družbe.

Berem pomisleke vodilnih funkcionarjev v združenjih podjetnikov in zbornici. Samo o recesiji in visokih davkih govorijo in to v času, ko v Nemčiji občudujejo prilagodljivost slovenske industrije tržnim sprememba kar okorela nemška industrija ne zmore. Govorijo o vlaganjih v razvoj, tiho pa so o skromnih učinkih ker za evaluacijo dosežkov raziskav do tržnega izdelka ali storitve, nimajo organiziranih izvedbenih del.

Ta razkorak v ocenjevanju med kotirajočimi na borzi in finančnimi analitiki na eni strani ter mnenji predstavniških teles združenj podjetnikov je vedno prisoten vendar se danes potencira do take mere, da ni več verjeten. Očitno se sprevrača v politično dejanje oziroma dejanje »kdo bo koga«. Ko sem še delala v tovarni smo jadikovanje proti visokim davkom, sociali in solidarnosti ocenjevali kot nerazumevanje naših skupnih prizadevanj. Bilo nam je v čast na primer na obisku predsednika skupščine RS poudariti, da redno plačujemo vse davke in dajatve, da se zavedamo svojih dolžnosti v razvoju Slovenije, da smo finančno podrli na primer gradnjo Cankarjevega doma in podobo. To je bila naša referenca, dobra boniteta, celo Josip Vidmar jo je prepoznal. Danes pa na primer predsednik uprave največje železarne z zelo lepo plačo in visokimi dividendami jamra nad davki, nad socialo in solidarnostjo. Zanesljivo ve, da majhna države ne more drugače kot da ima visoke davke, bolje bi bilo, da predlaga kako bi več in ceneje proizvajali, kako bi modernizirali svoje zmogljivosti in več ustvarili s storitvami.

Kako pa vi ukrepate, ko vam zmanjkuje v družinski blagajna?

Podjetništvo profesorjev, 4. januar 2024.

Pogosto se v družbi na javnih mestih govori in poudarja pomen kakovosti izdelkov in storitev, ki jih ponujamo na trgu. Kakovost naj bi bila tako negovana in idealizirana, da ponudnika spreminja v odličnika, da delojemalcu odpira vrata v karierno napredovanje in da znanosti nalaga raziskovalne tematske raziskave. Imamo profesionalne institucije, ki določajo minimalne standarde kakovosti izdelkov ali storitev in urejen nadzor nad kakovostjo. Kakovost je prestiž za institucijo, ki jo zagotavlja. Skratka, najeminentnejši poslovni ali izobraževalni shodi se zavzemajo za vedno boljšo kakovost vsega, kar v življenju pač počnemo.

Kot v nek posmeh opisanim prizadevanjem se v naši državi razvija podjetništvo enega, ki morda ima kakovosten izdelek ali storitev vendar nima pogojev, da bi razvil potrebno infrastrukturo za nastopanje na trgu. To so na primer podjetniki v kulturi, kar več kot 25 tisoč naj bi jih bilo, Potrebujejo delovni prostor, logistiko in vse kar pač njihov posel zahteva. Samostojnih podjetnikov je v registru vpisanih preko 115 tisoč, med njimi so snažilke, delavci agencij, prekarski delavci in podobni spejevci, ki so podjetniki samo zato, da gospodarske družbe ne plačujejo prispevkov od njihovih plač ali pa zato, da služijo »obvozu« nekega drugega prejemka ali izdatka. Gospodarski zbornici Slovenije je to popolnoma znano, prav tako za obvozne poti prihodkov ali odhodkov ve vsak podjetnik. Na tem nivoju je kakovost izdelka ali storitev tretjerazredna skrb.

Je pa zanimivo, da se v opisani skupini s. p. in institut vključujejo tudi univerzitetni učitelji s svojimi storitvami kot so svetovanja, pravna mnenja, pripravo zakonskih podlag, ekspertize za sodišča, anketiranje, analize, investicijski elaborati, laboratorijske storitve in še mnogo drugega. Če je verjeti nedavno intervjuvanega upokojenega profesorja strojne fakultete ima pretežni del univerzitetnih profesorjev svoje podjetje. Kaj to pomeni za državo in za družbo? Rekla bi lahko, da ne opravljajo dobro niti svoje osnovno poslanstvo niti podjetništvo. Sedenje na več stolčkih ne prinaša učinkov, je samo hlastanje po hitrem in kar se da lahkem zaslužku pa naj Klub podjetnikov reče kar hoče.

Najhujša posledica profesorskega podjetništva pa se zagotovo odraža na pomanjkljivem znanju študentov. V sodobnem svetu je toliko novosti, zlasti v tehnološkem in digitalnem področju, da je dopolnilno izobraževanje profesorjev več kot potrebno. Če bo človeštvo vztrajalo na trajnostnem in zelenem prehodu, bodo potrebne obsežne inovacije v vseh do sedaj znanih gospodarskih dejavnostih. Generacije, ki so danes na fakultetah, morajo pridobiti vsaj uvodna znanja o tem, kako se naj lotevajo problemov prihodnosti, kje naj iščejo podporo in kakšne poti naj ubirajo za kakovostne rešitve. Če se bodo potikali kot strežniki po gostinskih lokalih in sprejemali prekarska dela je malo verjetno, da bodo inovativni v svojem poklicnem delu, seveda, če bodo študij sploh zaključili. Generacije, ki prihajajo resnično potrebujejo kakovostno študijsko podporo svojih profesorjev v fakultetnih predavalnicah in doma, ko bi morali sami preštudirati predpisano literaturo v določenem roku. Ni malo profesorjev, ki ugotavljajo, da to zadnje študentje ne opravljajo in na izpise prihajajo s srednješolskim znanjem. Pomagajte jim vzljubiti študij saj ste njihovi vzgojitelji in učitelji, ne pa kvazi podjetniki za storitve nekemu tujcu, ki mu pri nas ni dovoljeno prodajati njegovih izdelkov.

Kako pa vaša družina pomaga vašemu študentu?

Dileme o postaji, 3. januarja 2024.

Na prvi delovni dan v letošnjem letu moji niso vedeli, kako bodo prišli do svojega podjetja in gimnazije. Mediji so poročali o totalni zapori Dunajske ter drugih ulic ob Železniški postaji v kateri se začne prenova oziroma novogradnja nekega novega steklenega orjaka, ki bo zbrisal iz prostora stoletno železniško stavbo in avtobusno postajo. Na pot so se odpravili vsaj petnajst minut prej kot sicer in brez težav prišli na svoja mesta po normalnih poteh. Napovedana zapora se še ni začela.

Spet brskam po informacijah, da bi kaj več izvedela o dejanskem stanju nove pozidave a ni dosegljivo kaj konkretnega oziroma uporabnega za tiste, ki jih bo zapora omejevala kar nekaj let. Je pa cela paleta debat o tem, kaj novogradnja pomeni za mesto, kakšne težave prinaša in kakšne nove pasti čakajo potnike. Najglasnejši so arhitekti in prometni strokovnjaki, neusmiljena je zlasti revija Outsider.

Da projekt ne zajema poglobitve železnice skozi mestno središče je njegov naglavni greh za katerega strokovnjaki pravijo, da bi ga milijardni proračun projekta mora zajemati ne da bi predračun povečevali. Ni izkazanih dilem, da je nova železniška postaja v Ljubljani nujna, ker je postaja vedno obraz mesta, ki ga potnik prvo vidi in si ga zapomni. Eden od arhitektov je navedel, da »vrhunec zanemarjenosti je prav ljubljanska postaja z okolico« (M.Granda). Novogradnja je projektirana tako, da nakazuje težnjo sodobne družbe po rešitvah javnega prometa v povezavi s poslovno trgovsko ponudbo.

Druga slabost zahtevnega in dragega projekta pa je, da ne prispeva k zaščiti mestnega ozračja in mesta ne varuje pred nevarnostmi tovornega prometa, ki se bo tudi po končani gradnji odvijal po železniški postaji in se še krepil s tovornim prometom, ki naj bi iz cest prehajal na tire.

Med naslednjimi težavami se omenjajo številna parkirišča v podzemlju novogradnje, ki po mnenju sodelujočih v razpravah ne krepijo trajnostne mobilnosti, res pa je, da Ljubljani primanjkuje parkirišč in bodo zato prav gotovo tržno zanimiva. Trajnostne rešitve za javni potniški promet pa bo Ljubljana morala šele poiskati v skladu z deklarirano zeleno mobilnostjo.

Je torej nova železniška postaja dober projekt v realizaciji, naj se veselimo nekaj dobrega v naši prestolnici kot se je zapisalo dr. Koželju? Ja, nekaj se le premika na bolje, Ljubljana bo dobila nov obraz in izboljšala pogoje potovanja. Še bolje bi bilo, če projekt ne bi imel grehov, pa dobro, vsak projekt ima kakšnega. Toda povečevanje trgovske ponudbe – poslovne ponudbe je verjetno po vsebini pretiran. Pojdite po obstoječih trgovinah od sedanje postaje do Drame in tromostovja. Nikjer se kupci ne drenjajo, pojdite v BTC – prazne dvorane, Alejo – razen Spara vse kapacitete nezasedene, še Center Rudnik pogosto sameva razen v prehrani. Ali pa poslovni prostori. So po Dunajski še prazna cela nadstropja na primer v Imosovem kompleksu, kako bi poslovni prostori funkcionirali brez gostinstva, ki služi zaposlitvam in v manjši meri profitabilnosti. Še več poslovnih prostorov pomeni namestiti dobičkonosne dejavnosti z visoko stopnjo produktivnosti, inovativnosti in dodane vrednosti. Če tega ni, mesto nima prihodkov, še huje, zabava se in gladuje. Res ne vem komu se nenehno smeji simpatični in prizadevni župan?

Ljubljančani, sodelujete pri upravljanju mesta?

Dan pozneje, 2. januar 2024.

Grem na jutranji sprehod, mimo mene hitijo ljudje v vse smeri. Nikjer več ne gori zunanje novoletno okrasje, skozi balkonske steklene površine je možno opaziti tam pa tam kakšno silhueto božičnega drevesa. Pekarna dela in kupim sveže žemljice. Čisto navaden dan je, kot da nismo prav kar praznovali vstop v leto 2024. Mislim si, slavja je konec, gremo pogumno naprej, piši s pogledom v prihodnje dneve in mesece.

Malo se bom še pomudila pri novem letu saj še nisem nič rekla kako ga vidijo šamani vseh sort. Rumeni tisk, pa tudi drugi mediji ugotavljajo, da se po deželi Kranjski in po svetu širi vražje verstvo ne glede na vero, ki prevladuje. Tako visoki politiki kot pomembi podjetniki , tisti torej, ki imajo veliko »pod palcem« se najpogosteje zatekajo po nasvete k ljudem, ki posledice odločitvah prepoznajo v kristalih, astrologiji, čakrah in podobnih zadevah. Ne morem trditi, da je naš položaj pri delodajalcu ali poraba davkoplačevalskega denarja v rokah magije, nekaj pa le mora biti na tem, če se na to področje zanaša vedno več odločujočih ljudi. Nasvete iščejo pri šamanih, v meditaciji in gurujih. Pri nas jih najdemo v podjetništvu, politiki in celo v športu, temu primerno pa se krepi tudi ponudba svetovanja. Imamo že skrbnico za sijaj in zdravje, upravljalce kozmičnih energij, čarobne zdravilce in druge, ponudba je velika, konkurenčna in se še vedno krepi, zaslužki pa zelo veliki, da ne rečem največkrat oderuški. Čeprav se ponudniki sklicujejo običajno na tisočletne modrosti starih ljudstev, so analize pokazale, da z njimi sodobna ponudba nima kaj dosti.

Ezoterična preobrazba Janeza .Drnovška je zapustila kar veliko sledi v politiki na Slovenskem predvsem v uveljavljanju duhovnosti pri državnih odločitvah. Dolgoletnemu predsedniku sledijo v ezoteričnih preobrazbah predstavniki Slovenije v organih upravljanja EU, pa nekdanja ministrica za finance z članstvom Civilne duhovne šole morale ali najbogatejša Slovenka, ki posle sprejema in sklepa le, kadar so planeti in zvezde naklonjeni njenim ugodnostim. Duhovnost postaja sestavni del gradnje umetne inteligence in pospešenih aktivnosti za odpravo blokad v ljudeh, ki odločajo ter usmerjanje njihovih dejanj v poslovne koristi.

Po pomembnih učinkih ezoterike pa ne hrepeni samo poslovni svet temveč tudi mi vsi in prav ob novem letu prinašajo mediji napovedi vedeževalcev o tem kaj nas čaka in nasvete kako naj delujemo. Vse to prebiramo, se nasmehnemo in ukrepamo po svoje naprej. Toda priznajmo si, da ob pomembnih odločitvah le zaslutimo tudi to, kar nam je namignil šaman, prikazala Mlakarjeva ali povedala Droletova. Za letos napovedujejo, da bo močan vpliv na naše odločitve imela naša družinska preteklost v dobre in slabem. Skrb za duševno in telesno zdravje, želja po napredku in podpora državi bodo v Sloveniji med prioritetami posameznikov. Ponovno bomo razmislili o primernem ravnanju s premoženjem ter popravljali morebitne napake iz preteklosti. Davki in inflacija bodo še višji, tudi epidemije se niso poslovile, obetajo se potresi. Da ne bo težjih posledic moramo čustva usklajevati z razumom in se otresti slabosti iz preteklosti.

Lahko rečemo, da kaj posebno novega to leto ne prinaša niti po mnenju poganstva, ezoterike ali vedeževalcev. Za reševanje svojih problemov in za uresničevanje svojih želja moramo razviti svoje strategije in zaščitne ukrepe. Moč in pogum za dobre rešitve pa bodo odvisne predvsem od našega znanja in odločnosti.

Verjamete napovedovalcem prihodnosti?

Dobrodošli v letu 2024, 1. januar 2024.

Pozdravljeni v Novem letu, ki bo za dan daljši od lanskega. Naše številne želje bodo tako imele več časa, da se izpolnijo, samo pazimo, da naše težave ne bi prehitele želja.

Kako ste se poslovili od preteklega leta? Ste bili veseli, da ga je pobralo, ste pljunili za njim, da se ne bi zablode iz njega prenašale v naslednje leto. Najbrž ni nikogar, ki je pozabil, da smo v novi vojni, zgleda strašnejši od Ukrajinske, saj mori otroke, ženske in za vojsko nesposobne. Protesti, peticije, VS in njihovi ukrepi se ne slišijo, odnaša jih vsaka najrahlejša sapica in so brez moči pred uničujočimi bombami. Ob slovesu od preteklega leta mi je po glavi rojila misel, da bi bilo čudovito, če bi s seboj odnesel protagoniste tega in podobnega zla povsod po svetu. Dobra misel ni padla na plodna tla, morda je bila za trenutek utišana, ker sem pač odštevala minute do usodnega skoka v letošnje leto in nazdravljala moji družini z željo, da ne bi nikoli skusili vojnih dejstev. Toda moja družina je mlada in bojim se, da vojno bolj jemljejo kot avantura ne pa kot smrtno nevarnost.

Moreče misli in strahove je odgnalo razmišljanje prisotnih o tem, kako sprejeli dejstvo, da smo za leto starejši? Ob udarcu na gong uri se je v sekundi postaralo za eno leto vse od otrok, domačije, kužka in papagaja do avtomobila, ki smo ga že lansko leto prodajali. Nič hudega, bi lahko rekli, če ne bi bilo teh vojnih strahov, kriznih obdobij, naraščanja individualizma in naporov za zaščito svojih, od družbe odtujenih interesov. Ko smo ugotovili, že malo v »rožcah«, da vse pa ja ne moremo gledati samo s slabe strani, da smo poleg težav tudi v preteklem letu osebno napredovali saj smo pridobili reprezentanta v odbojki in pianista, absolventa osnovne šole, preselili dedka in babi, kar primerno zaslužili, se izognili posojilom in celo nekaj privarčevali. Predvsem pa smo se imeli radi, rojstne in druge pomembne dneve nadgradili z izleti in priboljški, pojedli nič koliko piškotov tetke Marjete in razen babi ostali zdravi, razpoloženi in sprejemljivi za okolice, kjer živimo.

Če slabše ne bo letos, bomo kar z zadovoljstvom sprejemali družinske navade, ki smo jih dorekli v preteklem letu in jih morda tudi nadgradili z novimi znanji, ki jih ne pridobivamo samo od umetne inteligence ampak jih ustvarjamo tudi sami. S tem ko pišemo bloge, se učimo, gimnazijsko snov absolvira vnuk iz daljave, oči, mami in mlajši vnuk bodo kmalu poznali vsako športno dvorano na Balkanu in v lastni državi, vsa notranja in zunanja odbojkarska igrišča, da o poznavanju cest, poti in stezic, ki vodijo do igrišč sploh ne govorim.

Že nenehno sledenje dogajanju v družini je velik napor tako, da razmišljanje o državi in v svetu marsikdo ne prenaša dobro ali pa sploh odklanja misli nanje. Dokler ni hujših posledic za družino kar gre, ko pa se nabirajo študentska leta brez diplome ali suha leta minimalni plač, ali še huje, ko ni videti strehe nad glavo, seveda mora iskati pomoč, največkrat pri državi. Nekdo jo je v pismih bralcev imenoval »molzno kravo«, stric Jože bi jo rad pocenil, sama mislim da država ni predsednik Vlade ali gospa Urška temveč smo to mi, državljani. Prav bi bilo, da ji pomagamo povečati prihodke in z primernim nadzorom znižati porabo. Samo stavke napovedane že na novoletni dan ne bodo prinesle novih prihodkov, prav tako ne zagrizene borbe za višje plače tistih, ki imajo že sedaj najvišje. Dvomim v njihove poštene namene, strah me je njihovih ozkih interesov in bolje bi nam bilo brez njih v letošnjem letu!

Kako ste pa vi razmišljali na Silvestra in pri dan v letošnjem letu?

Morebitnim mojim sledilcem, 31.12. 2023

Najprej lepo pozdravljeni in vse dobro v prihodnjem letu. Naj vam najprej ponovno poudarim, da sva tele bloge zasnovala skupaj z vnukom v njegovem sedmer razredu osnovne šole, ko se je že nekoliko izpopolnil v programiranju na računalniškem tečaju. Danes je član slovenske odbojkarske reprezentance in dijak gimnazije. Zmanjkuje mu časa in pogosto zamuja z objavo blogov. Predlagala sem mu, da projekt zaključiva, pa se z menoj ni strinjal. Tako se pisanje blogov upočasni, ko boleham za razne starostne bolezni, potem pa čakajo na vnukove zmogljivosti in končno skoraj redno kasnijo.

Če mi sledite na spletu ste verjetno pripadniki izobraževanja, široke razgledanosti, intelektualne miselnosti in polni radovednosti. Ljudi, ki ne hodijo v službo ampak na delo, mikajo prav te lastnosti, ki jim pomagajo razumeti in razreševati tudi najzahtevnejše probleme. Srčno si želim, da bi nas bilo vedno več, da bi mladi pravočasno odkrivali lepoto in koristnost znanja, vedenje o njem in njegovo uporabnost. Z znanjem imam v mislih tudi slovenščino in slovensko zavest, ki se z angleščino sedaj enostransko potujčuje. V Sloveniji živeči si želimo spoznati literarna sporočila vseh narodov in si na tej podlagi oblikovati svojo lastno presojo.

V naši državi smo v dokajšnji meri ujetniki starih predsodkov, času neprilagojene zakonodaje in posledic sprotnega neposodabljanja razvoja skupnega dobra. Ne uporabljamo moderne načine upravljanja z državnim proračunom kot največjim dobaviteljem, kupcem in investitorjem. Nekatere pesti revščin, ne ukrepamo. Podjetja se upirajo davkom, država je s svojimi funkcijami organizirana kot največje države na svetu in ob plebiscitu smo vedeli kaj nas čaka in kako je potrebno vladati, da krepimo svojo poslanstvo. Na tem področju se morajo kresati velike iskre zlasti v strokovnih vrstah in upajmo, da jih bo politika zaznala ter ukrepala.

Po naših domovih skrbi naraščajo tako zaradi zaposlitve kot zaradi zaslužka, razvrednotenja valute in nemalo kdaj tudi zaradi prevelikega trošenja glede na produktivnost svojega dela. Trpi najbolj prav izobraževanje saj se študenti zaposlujejo kot prekarci namesto da bi sami doma predelali obvezno študijsko literaturo v določenem času kot naroča bolonjska reforma. Vsekakor ni dobro, da mladi počasi ali sploh ne diplomirajo in si pridobijo formalni dokument za poklic. Dobro tudi ni, da pričakujejo stanovanje od države, verjetno je prav, da si ga prislužijo sami, tako kot se to ponavlja v vsaki družini iz roda v rod.

Še poglejmo kako pomemben ali nepomemben je v naši državi posameznik danes. Lahko voli in je izvoljen, če ga predlaga politična stranka. Poslanec ali poslanka deluje kot ji nalaga stranka in se ji na volivce ni treba ozirati, še celo več, če hoče delovati po svoji vesti, jo stranka lahko izključi in mora povrniti stroške vložka v njeno izvolite. Koliko ljudi je vključenih v posamezno politično stranko uradno ne vemo. Mediji posameznika težko najdejo razen za posebne rubrike kot so Ah, ta leta li Generacije. Prav tako mediji težko zabeležijo dogodke na katerih ni političnih in strankarskih prvakov. Neverjetno toda resnično. Glasovi in predlogi za nujne spremembe se ne slišijo in ne vidijo. Razpoloženje do posameznikov je razvidno v anketah.

Ocenjujem, da je dobro, če se o tem piše, govori, razmišlja. Našel se bo kdo, ki bo ukrepal.

Veselilo me bo, če mi boste sledili tudi v prihodnje!

Pišem čestitke! 30. december 2023

Od kar se spomnim smo vedno ob praznikih pisali čestitke ali voščilnice in jih tudi dobivali. Bil je to znak pozornosti ob Veliki noči in Božiču z dodatkom Novo leto. Pozneje se je ta pozornost zanemarjala, sem pa že ob prihodu na delo v tovarno dobila čestitke od računovodskih kolegov in iz leta v leto jih je bilo več, ker se je krog mojega sodelovanja širil na kupce, dobavitelje, investitorje in podobne sodelavce. Neko leto jih je priromalo kar 272 in prav toliko jih je bilo potrebno oddali pravočasno, da se kdo ne bi čutil zapostavljenega. Čestitka je postala stvar poslovnega prestiža. Kot mnoge druge stvari se je tudi čestitka izpela, se pa med najtesnejšimi prijatelji in prijateljicami še vedno ohranja lastnoročna napisana voščilnica, najlepšo napiše Jože Zupan, profesor iz Šentruperta. Letos se je novoletno obdobje že skoraj zaključevalo, ko sem se vračala iz bolnišnice in le malo časa mi je ostalo da napiišem čestitko, ki bi večini mojim odgovarja. Takole je zgledala:

Dragim prijateljem in prijateljicam za Novo leto 2024. Večnost sestoji iz lepih trenutkov med katere spada tudi naše druženje, razpravljanje, ocenjevanj in kritiziranje ter podobne fabule neizbežne in blagodejne na naši skupni življenjski poti. Možno se je strinjati z Bakovićevo, da potrebujemo vsako leto neko polnoč, trenutek, ko se pobotamo s preteklostjo in spodbudimo nastajanje nečesa novega, želeno boljšega ali koristnejšega. Skupno smo doživeli že veliko teh prelomnih trenutkov, pa še vedno ne dovolj, da bi se nam večnost pokazala v vsem svojem sijaju, kot so nam jo opisovali stari starši in kot nam jo danes prognozirajo ustvarjalci novih tehnologij. Iščimo in pričakujemo čudeže tudi v prihodnje, morda jih bo nekoč prepoznal lasten miselni sistem, ki ga nenehno pomnimo, čeprav nismo prepričani v njegovo storilnost. Nam je pa o tem lepo in prijetno, zato veselo ponavljajmo napake in sprejemajmo obljube Vam ob Novem letu 2024 želi vaša Joža

Odziv je bil velik in prejemniki so v njem sporočali zadovoljstvo, da sem se jih spomnila, jim posvetila pozornost. Prejela sem celo zanimivo knjigo poetinje Rezke. Ob Novem letu se mi je zapisalo tudi tole:

Vse leto 2023 smo prijateljevali, si menjali smešnice, koristne predloge in svoje osebne občutke po e-mailih, se skupno veselili ali žalostili uspehov in neuspehov svojih otrok, premagovali težave z zdravjem in zdravniki in idealizirali marsikaj, kar imamo lahko le v mislih, saj sveta ne moremo spreminjati sami, lahko pa smo dobri sogovornici ali hvaležni poslušalci. Zahvaljujem se ti za vsako dobro misel, ki si mi jo namenil/a v upanju, da bomo kljub letom, ki nas bremenijo, zmogli nadaljevati druženje in se veseliti še kakšnega srečanj

Marjana me je razveselila s čestitko spletne šole Peti element, ki jo je naučila mnogih pomembnih življenjskih uvidov in jo na zadnji dan leta 2023 navdihnila z vzpodbudami za naprej:

Naj bosta potrpežljivost in sprejemanje tvoja super moč,

Uživaj v tistem, kar imaš, in ne išči tistega, česar nimaš.

Privoščim ti odlično medsebojno povezanost v skupnosti, ki ji pripadaš, kajti odnosi so jedro življenja.

Napreduj, raziskuj in razvijaj se brez omejitev,

Želim ti veliko nasmehov, saj je dobra volja najlepše ličilo."

Ste se tudi vi spomnili ob koncu leta svojih prijateljev in prijateljic?

Hrastač, 29. december 2023

Kot vsako leto je ženski in otroški del naše družine ob koncu leta obiskal opero, moški del pa je počival ob televizorju, za računalnikom in vodoravno na kavču.

Letos smo morali izjemno paziti, da smo že koncem poletja, takoj po objavi kupili vstopnice. Iskali smo svojo ložo a žal so bile že prvi dan prodaje razprodane. Za konec leta smo si želeli ogledati nekaj optimističnega, lepega in veselega kar vse smo odkrili v baletu Hrastač, Božični pravljici, ki je uglasbil Peter Iljič Čajkovski. Zbrala se je zelo zanimiva publika, največ mamic z otroci vseh starosti, stare mame z vnuki in tam pa tam kakšen ati ali dedi. V ložah so bile družine, prav tako v parterju in balkonu, na galerijo pa nismo videli.

Zgodba Hrastač je preprosta pripoved o skopuhu Scrooge, ki celo na božični večer terja vračilo dolgov in raje uniči igračo Hrastač kot bi jo podaril Klari, ki ga je zanj prosila. V sanjah na božično noč se mu prikazujejo prikazni iz hudičeve grobnice in duh smrti ter ga potegniti vanjo. V sanjah ga reši dobri duh, ki mu pravi, da mora popraviti vse krivice, ki jih je stori ljudem. Ko se prebudi se Scrooge res odpravi med ljudi in popravlja krivice, ki jih je storil, popravi tudi Hrastača in ga podari Klari.

Koreograf in režiser Youri Vamos je več stoletji staro zgodbo posodobil na podlagi svojih uspešnih predstav tega baleta v Nemčiji. Skupaj z baletnim ansamblom, ženskim opernim zborom, orkestrom SNG Opera in balet ter učenci in študentkami Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, je Vamos ustvaril razgibane baletne prizore do take kakovosti, da smo nekaterim samodejno zaploskali kar pri odprti sceni. Zborovski balet meščank in meščanov ter vojakov je bil živahen, vsak je zaplesal svoj ples kot solist in hkrati kot delček razpoloženja v mestu na božično noč. Celo božičnega purana so imeli na odru, ki ga pa odpuščeni skopuhov računovodja ni mogel plačati.

V nočni mori je najprej nastopal Duh smrti s svojimi pomočniki. Za njihov ples je glasba Čajkovskega zvenela kot najžlahtnejši jazz za kar je verjetno poskrbel dirigent. Prizori baleta so bili rdeče osvetljeni, duh smrti pa je v solo baletu izvedel neverjetno visoke odskoke. Ko je Dobri duh z baklo prekinil in odgnal satane in ponudil skopuhu pomoč pri popravi krivic, so se kar s posteljo na oder pripeljali snežni dečki in deklice ter skupaj s skopuhom in nami v dvorani ploskali ob vsaki predlagani rešitvi.

Zadnja scena je bila tako kot uvodna, izvedena na trgu, tam kjer se začela. Liki iz skopuhovih blodenj so bili spet navadni ljudje s svojimi problemi a tokrat srečni, ker se je vse srečno končalo. Balet srečnega konca je bil živahen.

Neverjetna, mistična, zabavna živahna in ne vem kako bi še bolj poudarila glasbo, njeno pronicljivost, popolnost ter lepoto. Ne enkrat sem kar zamižala tako prijetno se me je dotaknila in pobožala. Vnuka sta jo tudi občutila kljub res zanimivih baletnih scen in skupno smo si obljubili, da Čajkovskemu posvetimo pozornost tudi doma. Zadovoljni in ganjeni od umetnine, ki smo si jo ogledali, je še dolgo trajala debata. Ker starejši vnuk vadi klavir bo naš naslednji skupni glasbeni večer verjetno Koncert za klavir in orkester Čajkovskega.

V kakšnem ambientu ste pa vi zapustili preteklo leto?

,

Mladost in vere, 28. december 2023.

Ko je televizija sporočila, da so slovensko prestolnico napolnili mladi katoliki iz drugih držav Evrope, sem se najprej spomnila na številna mladinska povojna srečanja na katerih smo kurili kresove, gradili ceste in druge komunalne objekte ali pa se preprosto zabavali. Mediji so takim dejanjem posvečali ustrezno pozornost, pokazali so se mladim politiki in pomembneži, tudi predsedniki države in udeležba na teh seansah je bila vedno visoka. Spomnila pa sem se tudi na srečanja mladih v samostanu v Stični, kjer se enkrat na leto v mojih gimnazijskih prostorih zbere tudi dvajset tisoč udeležencev, imenovanih vernikov, ki se zabavajo, udeležijo maše, lahko se spovejo grehov, skratka na razpolago so jim obredi in šege, ki jih drugje ne morejo videti oziroma doživeti. O Evropskem verskem srečevanju mladih kristjanov pa zdaj, ko je to v naši prestolnici, prvič slišim. Pozanimala sem se, da ne bi bila nepoučena in zdi se mi, da le moramo s časom v korak.

V kraju Taize v Borgundiji se nahaja ekumenska Skupnost Taize že od 1940 leta dalje. Želeli so ustvariti prostor miru, sprave in bratstva med mladimi kristjani, ki so bili prizadeti v vojni. Danes privabljajo mlade kristjane iz vsega sveta z namenom, da bi njihove molitve, petje in tišino prenašali v svet. Na srečanjih kot poteka v Ljubljani, se mladi kristjani zbirajo, da skupaj molijo, prepevajo in delijo svojo vero, je dogodek za medversko in medkulturno sodelovanje ter spodbujanje bratstva med mladimi. 0srednji del srečanj je molitev, petje preprostih pesmi ter trenutki tišine za osebne molitve. Poslušajo prebrane odlomke iz Svetega pisma in v tišini razmišljajo o njihovi vsebini. Poslušajo predavanja, sodelujejo na skupinskih pogovorih o veri, miru, medkulturnem dialogu in družbenih vprašanjih, spodbujajo medsebojno razumevanje raznolikosti in imajo priložnost deliti svoje izkušnje o svoji veri, življenju ter pogledih na svet. Tako bratje iz Taizeja ohranjajo duhovno ozračje za katerega je značilna preprostost in bratstvo.

Slovenski organizatorji so mlade katolike, ki jih je bilo okoli 5000, pričakali pred zavodom sv. Stanislava. Njihovo letošnje srečanje nosi naziv Skupaj na poti kar se navezuje na prizadevanja udeležencev za mir, spravo in solidarnost. Po skupnem nagovoru so jih namestili po župnijah kjer so spoznavali duhovni utrip družin v naši državi. Maše z udeleženci so bile številne, končno so se zbrali v Stožicah kjer jih je nagovorila predsednica države.

Prijazna in dobronamerna srečanja mladih so verjetno vedno želena neglede na to kdo jih organizira. Treba pa je priznati, da so pri tem naj aktivnejše verske skupnosti in politične stranke, kar nakazuje, da so mladi povabljenci pod ideološkim pritiskom. Programi teh srečanj so praviloma nedodelani, mladina se zbere, voditelji, prešerno razpoloženi, se najbolj veselijo množice, kaj ta množica počne, je pa bolj postransko vprašanje. Obvezna je prisotnost medijev, njihovi poročevalci so v zagati glede vsebine, zatečejo se na splet po osnovne podatke. Le malo je shodov, ki zapustijo vsebinske sledi v družbi. Najmanj kar bi od shoda v Stožicah pričakovala je kakršna koli misel na pokole otrok, trpljenje ljudi na vojnih območjih in upornost mladih proti uničevanju narave. Glas 5000 mladih bi se daleč slišal!

Tudi shodi mladih v Stični so brez vsebinskih sporočil, čeprav mladi po vsem svetu protestno sporočajo, da jim ravnanje kapitala uničuje naravne pogoje za ustvarjanje in življenje njihovih generacij. Želje in zahteve mladih mora družba poznati in jim praviloma pomagati, da se uresničujejo saj sicer nastopijo pogoji za spreminjanje medgeneracijskega dogovarjanja.

Kako pa vi ocenjujete shode mladih?

Uspešnice oblikovalcev 27. december 2023.

V petdesetih letih preteklega stoletja je razvojno službo podjetja Stol vodil arhitekt in oblikovalec Niko Kralj, ki je oblikoval enega od najbolj znanih izdelkov slovenskega industrijskega oblikovanja, stol Rex. Danes je prof. Kralj uvrščen med svetovne industrijske oblikovalske legende ob Alvar Aaltu in drugih. Stol Rex je bil prvi stol v , oblikovan za množično proizvodnjo, izdelan v tehnologiji stiskane, luknjane . Postal je zgled funkcionalno brezhibnega izdelka, ter kultni predmet dizajnersko osveščenih posameznikov po vsem svetu. Do danes so izdelali več kot 2 milijona stolov. Hrani ga muzej MOMA, muzej oblikovanja na Danskem in muzej Dunaja. Še vedno ima lastnika zaščitene ekskluzivne pravice za celotno kolekcijo stol, fotelj, gugalnik, ležalnik in mizo. Poleg osnovnega modela stola je bilo dodanih še 6 bolj dodelanih. Nika Kralja sem v Ljubljani srečevala kot študentka, bil je nekoliko nizek in izjemno živahen možakar dopadljivega obraza in skodranih las. Podjetje Stol je imelo izjemen program izdelkov iz lesa, kdor je kaj dal na sebe je kupoval v Stolu. Stoli rex so krasili lokale, avle, pisarne, klube, težko bi rekla kje jih ni bilo, imela sem dva v svoji prvi pisarni, ko sem se zaposlila.

Saša J. Mächtig je bil večkrat eminentni gost in predavatelj Foruma odličnosti in mojstrstva Otočec na katerem smo se zbirali pokrajinski gospodarstveniki. Tu sem ga tudi osebno spoznala. Dokler ga ni bilo na Forum nismo zanj vedeli čeprav smo vsi poznali kioske vseh barv, ki so se nameščali po večjih krajih Slovenije in države. Bili smo počaščeni, da je sprejel naše povabilo in mu izkazali kar se da veliko pozornost, da se mu nekako zahvalimo za industrijsko oblikovalske dosežke. Arhitekt in prof. Saša J. Mächtig je zasnoval v drugi polovici 20. stoletja kiosk, ki je zaznamoval podobo ne le slovenskih, temveč tudi drugih mest po svetu. Mächtig je bil leta 1984 eden od ustanoviteljev oblikovalskega študija na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani. Kot član izvršnih odborov strokovnih organizacij za industrijsko oblikovanje je bil med pobudniki in organizatorji 17. svetovnega kongresa ICSID leta 1992 v Ljubljani. Spodbujal je razprave in poudarjal pomembnost povezovanja znanja univerze z gospodarstvom in industrijo. Za Mächtigovo ustvarjanje je značilen sistemski pristop, saj so posamezni objekti pa tudi strategije vedno oblikovani kot del širšega sistema, ki se lahko razvija, raste in spreminja. Kiosk je v zbirki muzeja MOMA, v Berlinu je v njem ulična hitra ponudba hrane, v Hongkongu je kofehaus, krasi prostor pred uredništvom Dela, ker pa obstaja možnost obnove dotrajanih kioskov, se zanj povprašuje po širnem svetu in je dobil tudi svojega managerja. Lepše življenjske poti si izdelek in njegov avtor ne moreta zamisliti.

Tako stol Rex kot kiosk sta nastala v času, ko znanje pri nas še ni bila ne vem kako cenjeno in vendar so bile dane možnosti, da se uveljavljajo doma in v svetu dragotine oblikovanja posameznih mojstrov brez primere. Prav bi bilo, da takratnemu času vrnemo namerno zanemarjeno čast, še bolj prav pa bi bilo, da od današnje oblikovalske stroke in strokovnjakov pridobimo v industriji nove presežke, še posebno, če gre za predelavo ali dodelavo domačih materialov. Veliko se govori o rabi gozdne mase, o lepoti krajev, o masovnem šolanju mladih in kulturni produkciji in izjemno malo tega se na trgu proda. Še smo zadovoljni z dodelavo tistega, kar bodo drugi dobro vnovčili. Tu smo res strokovno kratki, prekratki in preveč zadovoljni z vsem kar se pač ponudi, možno pa je tudi, da se mladi premalo naučijo v šolah in se zato zadovoljujejo s prekarskimi posli.

Imate v družini kakšen poseben talent?

Božični čas, 26. december 2023

Sinoči se je družina zbrala v mojem domu, da bi obudila spomine na stare čase preživete na domačijah na Dolenjskem in v Prekmurju, da bi si razjasnila povojne dileme glede praznovanja božiča, se nasmehnila ob prizoru, ko je Smole razglasil vračanje božiča med nacionalne praznike pa tudi ocenila kaj smo pravzaprav pridobili s tem praznikom. Modrovali smo ob dobri hrani in zdravi pijači stari in mladi. Stari smo izhajali in verskih dogem, ki so kot vrednoto za vstop v mistična nebesa pogojevali z zaupanjem v poštenost božjih bitij, njihovo dobroto in vsevidnost. V želji, da bi si jih Bog zapomnil po molitvah, delu, družini in dobrih dejanjih so ob Božiču, rojstnem dnevu božjega sina, obdarovali drug drugega, se izpovedali grehov, obljubljali poboljšanje in delovali spravljivo ter miroljubno tako doma, kot s sosedi, vaščani, vsemi, s katerimi so v letu, ki odhaja, kar koli dobrega ali hudega doživeli. V navado je prišlo, da je božični čas pravi za sprave, mir in blagohotnost.

Vojna je povzročila neštete spremembe tako v osebna življenja kot v skupne zadeve. Ker je bilo materialno premoženje uničeno se je krepila kolektivna zavest, da z medsebojnim sodelovanjem lahko kmalu vse na novo zagotovimo. S skupnimi prizadevanji so nastale tovarne kamor so se namenili kmečki fantje in dekleta, v šole so odšli otroci, doma so ostali stari starši, še vedno naklonjeni navadam Božiča, vsi drugi pa so se učili ali delali, da bi se življenje kmalu obogatilo, da bi si zgradili svojo hiško, da bi dobro zaslužili, poskrbeli za znosno urejeno komunalo, kino in tako naprej, želja vedno mnogo več kot možnosti za njihovo uresničitev. Kmalu smo dobili avtomobile, televizorje, smučišča, počitniške namestitve, nikoli zadovoljni smo grebli naprej in na Božič kot tradicijo v mislih naših starih staršev, se je skoraj pozabila, negovali so jo le verni, teh pa je bilo vedno manj.

Kot v razvitem svetu so se tudi k nam s časoma prikradle razne krize. Enkrat premalo delo, draginja zaradi prevelikega trošenja, slabosti vodenja zaradi pomanjkljivega znanja in tako naprej, da je jamranje in stokanje zatrlo smeh in optimizem. In v enem od takih trenutkov je predsednik SZDL Slovenije na tv ocenil, da so te tegobe tudi zaradi tega, ker smo se odtujili od preskušenih tradicij skromnosti in poštenosti ter pozabili na pomen Božiča kot časa v katerem se družine v miru zamislijo kaj opravljajo dobro, kaj pa morajo izboljšati. Renesansa Božiča na Slovenskem je bila evforična nekaj let, potem so jo zapackali proizvajalci kiča in nepotrebnih izdelkov ter pretirana ponudba hrane. Opažamo, da se je letos Božič že nekoliko približal skrbi za mir in prazniku družine. Smo na pravi poti?

Kdo bi vedel? Dejstvo je, da se je tudi ob Božiču na tem svetu pobijalo otroke v Gazi, da je vedno več družin razseljenih, ločenih, v velikih materialnih težavah, narašča moč gibanj, da se ženske ponovno podredijo moškemu, idealizira se meščanski družinski red in feminizem izgublja moč skoraj po vsem svetu. Imamo samo papeža, ki govori in moli, da bi možje ženske ščitili, jim pomagali in jih ljubili. Ni podatkov, da bi ga kdo slišal. Kdo bo razsodil za letošnji Božič, kaj je danes na svetu za družino in njen mir dobro in kako to doseči? Pravičnost je daleč od stvarnosti in nikogar to preveč ne skrbi.

Kaj nam je torej prinesla renesansa Božiča? Dva dela prosta dneva, razlog, da si privoščimo priboljške, povečano skrb, da bi na svetu vladal mir.

Kaj ste pa v vaši družini razmišljali o letošnjem Božiču?

Trgovine kamor pogledaš, 25. december 2023

Mnenja predsednice trgovinske zbornice Slovenije cenim saj so navadno zanimiva in spodbudna ali vsaj realna. Nemalo pa sem se načudila njeni novoletni poslanici v kateri je, seveda samo po moji osebni oceni, pozabila na slabosti trgovin in celo sookrivila upravljalce državnega proračuna ter sindikate za zmanjševanje realnega prihodka v Sloveniji za 15%.

V trgovinah območja kjer živim se kupci ne drenjajo, ne segajo po eksotih, ki jih ponuja cela vrsta polic, njihovi vozički so malokdaj polni, v trgovine zahajajo na nakupovalni dan in si izjemne dobrote nabavljajo le ob praznikih.

Nisem dovolj poučena o trgovinski stroki zato težko kaj predlagam, to kar pa sem sposobna oceni nakazuje, da so trgovinski standardi glede obveznih izdelkov na policah pretirani ali pa bi morale trgovine poskrbeti za svojo specializacijo. Trgovinski prostori v nakupovalnih središčih so preobsežni in še nisem doživela, da bi se v njih gnetlo kupcev. Določene ponudbe iste vrste izdelka so tudi pretirane kot na primer v ponudbi kruha, mlečnih izdelkov in v največji meri čudnih pijač. K trajnosti ni zavezana samo trgovina ampak tudi kupec in kolikor bolj se kupec zaveda svojih dolžnosti do trajnostne rabe toliko manj bo vlagal v izdelke z nepotrebno ali obsežno embalažo in podobnimi dodatki, ki nimajo kakovostnega učinka. Trgovci bi se lahko bolje poglobili v trende, ki jim kupci sledimo zaradi kakršnega koli razloga in se sproti prilagajali tako po ponudbi kot po prostoru, ne da bi po nepotrebnem noč in dan zasedali prostor raznih medijev s svojimi res pretirano vsiljivimi reklamami in nenehnim zniževanjem cen.

Trgovina bi realne prihodke lahko povečevala predvsem tako, da bi spodbujala varčnost in trajno naravnanost kupcev ter se odpovedala ponujati svoje prodajne police in druge kapacitete na primer prehranskim dodatkom, nesprejemljivemu kiču in podobni dvomljivi ponudbi podjetnikov. Še veliko rezerv imajo trgovine v zmanjševanju stroškov, med drugim tudi to, da na nekem nepomembne križišču ponuja trgovske storitve kaj pet trgovskih velikanov. Kot kažejo nove trgovine v Zagrebu pa bo digitalizacija itak nadomestila trgovinsko osebje.

Predsednica ima veliko delovnih izkušenj in zato nedvoumno ve da Slovenija ni optimalna država, ki bi si lahko privoščila vse državno tvorne dejavnosti kot si to lahko privoščijo tradicionalno samostojne članice EU. Eno je zagotavljati vojaško obrambo v Nemčiji in mnogo, mnogo dražje je to storiti v Sloveniji. Nekdanji predsednik Slovenije je poudaril, da je za delo v VS pred desetletji skrbelo 7 sodelavcev, letos je predvidenih 30. Dejstvo je, da je našo ustavno zakonodajno ureditev potrebno prenoviti in poiskati načine za pocenitev solidarnostnih dejavnosti. Iz meni neznanih razlogov o tem ni aktivnosti, ni prioritet, ni zadovoljstva čeprav trajnostna naravnanost že nastaja in je zeleni prehod lahko ustreznejša rešitev tudi za trgovino, zagotovo pa za obremenitve proti katerim se predsednica izreka v poslanici.

Tridesetletni razvojni zaostanek postaja naše največje breme in danes že terja od nas pretirane napore. Največ opozoril prihaja iz strokovnih krogov in čas je, da ti okrepijo tudi pogum pristojnih oblasti za odločno in kakovostno odločanje. Sistematične časovno opredeljene rešitve s prioritetami naj se vendar že začnejo sicer bo vsak dan težje nadoknaditi zamujeno.

Kaj pa vi menite o naših trgovinah?

Nacionalni projekti, 24. december 2023

Bravo spoštovani dr. Janez Koželj, da ste rekli »bobu bob« o večjih naložba, ki bi jih država morala uresničiti, pa si o tem njeni voditelji niso upali ali znali odločati. Bravo tudi Delu in novinarki Mileni Zupančič, ki sta poskrbela, da besede teoretičnega in praktičnega strokovnjaka dosega javnost. Dodala pa bi le, da večji javni projekti državnega pomena čakajo na boljše čase tudi po drugih mestih in krajih naše države in ne samo v prestolnici.

Pobrskajte po objavah na spletu, po pismih bralcev, po komentarjih strokovnjakov, po na kakršnem koli javno objavljenem prispevku kogar koli v Sloveniji, povsod se najprej zazna šibkost in škodljivost slovenske države v njenem političnem nepotrebnem zdraharstvu o katerem se v medijih največ piše ali govori ne da bi javnost to sploh še poslušala ali uporabljala pri svojem življenju in delu. Uravnoteženost nam je pogoltnila potreben čas za uresničevanje državnih projektov in sleditvi modernim razvojnim tokovom, slabosti volilnega sistema pa tudi zmanjšala vpliv volivcev in volivk na rast naložb. Res je skrajni čas, da se iz političnih vrst odstranijo zaviralci razvoja, ki jih poznamo tudi po imenih in priimkih. Dolgoročno obvezujočo vizijo razvoja države bo možno oblikovati takoj za tem in bo tudi nakazovala, kakšno organiziranost zahteva njeno uresničevanje, kakšnim ljudem lahko zaupamo vodenje države.

Pa vendar predvidevam, da bo odločanje državnikov še dolgo, dolgo bolehalo. Da bi odpravili sedanje strahove in neodločnost bi se morali na novo prešteti in ugotoviti, koliko nas je za slovenki New Deal, ki ga predlaga dr. Koželj. Vprašati se moramo koliko znanja še imamo doma, da bi omenjene državno tvorne objekte zgradili. Financiranje objektov ni reševati pred sprejetjem časovnice za gradnje v več letih. Kot primer vzemimo predlagani terciarni UKC, ki bi se gradil 7 let in ob spoštovanju pogodbenih obveznosti verjetno terjal vsako leto le 1/7. Tudi vse to še ne bo dovolj. Enako misleči bi morali najti novinarja ali novinarje, ki bi znali objektivizirati poročanje o nastajanju državno tvornih objektov Slovenije v vseh medijih, tudi cerkvenih, v rumenem tisku, na vseh tv postajah, občinskih glasilih in glasilih strank.

Sicer pa izhodišča za premagovanje nenehnega krča v odločanju države ne moremo omejevati le z gradnjami državno tvornih objektov. Zastoji v sprotnem posodabljanju poslovanja zdravstva in šolstva kot tudi šibka vlaganja v znanstveno raziskovalno delo izhajajo iz istega krča. O reformah vsebine in delovanja omenjenih dejavnosti se veliko govori, dejansko pa se malo ali nič ne uveljavi. Tako vsaj kažejo strokovne analize, opozorila zdravnikov in učiteljev na vseh nivojih, pa tudi pacientov, staršev in drugih s temi deli povezanih uporabnikov.

Nič novega ne ugotavljam o nemoči državnih organov in o njihovih slabih odločitvah, se pa že desetletja čudim, da ti organi ne spremenijo sedanjih pravil, ko je vendar očitno, da povzročajo katastrofo. Zakaj se bojijo naporov, ki so potrebni za uveljavljanje sprememb na primer volilnega sistema, zakaj se ne počutijo dolžne nenehno zagotavljati ustrezne razvojne možnosti? Častili bi jih po božje že, če bi naredili prve korake in ti naj bodo storjeni po predlogu dr. Koželja, naslednji koraki pa bodo že lažji, bolj jasno se bodo profilirale naloge države, večji delež znanja bodo prispevali strokovnjaki in se zmanjševal prostor za delitev bonitet in podpiranje individualnih interesov upravljalcev proračunov v državi in lokalnih skupnostih. Svet se nenehno spreminja, moramo se prilagajati pravočasno in razumno!

Kako se pa vaša družina prilagaja spremembam v državi?

Je OZN še varuh miru? 23. december 2023

Dr. Plut Dušan, Belokranjec in okolje varstvenik, v enem mandatu član predsedstva Republike Slovenije, je rad zahajal na naše območje in nas opozarjal na propadanje narave zaradi napačnih delovanj človeštva. V včasih tudi vročih debatah sem običajno razpravljala tudi sama in uglednega gosta spraševala, kaj lahko naredi mala Slovenija, če Kitajci šele dobivajo možnost nabave avtomobila, če se v Afriki ne morejo sporazumevati, če naftarjem v svetu na kraj pameti ne pride, da bi zaprli pipice in tako naprej. Modro je na to vprašanje pripomnil, da že leta potekajo prizadevanja za ustanovitev novega organa OZN to je Varnostnega sveta za okolje, ki bi skrbel za preprečevanje uničevanja narave in njeno revitalizacijo. Da ne bi izpadala kot nepoučena, še vedno brskam po informacijah a žal o tem novem organu nihče nič ne ve. So pa glasni ljudje in njihova predstavniška telesa kadar ocenijo, da OZD popušča kjer ne bi smel, da je brez moči v vojnah in podobnih krizah, da ne zaščiti dovolj človekovih pravic kjer bi jih moral in še marsikaj drugega kot na primer izražanje samo v angleščini, pravica veta privilegiranih držav ali koruptivnost posameznikov.

Kljub kritikam je OZN še vedno edini organ z ustreznimi pooblastili, ki ščiti mir in skrbi za uveljavljanje človekovih pravic v svetu. To je večkrat poudarila na primer Elizabeta II. In vladarji drugih držav, predvsem pa filozofi sveta že kar nekaj časa nagovarjajo svetovno javnost, da so sedanje organizacije svetovnega pomena opravile svojo vlogo v svojem času, danes pa potrebujemo nove, v novih razmerah z učinkovitimi pooblastili.

Mednarodni organi za ohranjanje miru in uveljavljanje človekovih pravic bi morali odpravljati razloge za nastajanje vojn, se posvetiti zaščiti okolja, odpravljanju revščine in reorganiziranju Varnostnega sveta brez privilegijev. Spodbujati bi morali mednarodno sodelovanje, humanitarna prizadevanja in reševanje konfliktov. Odpira se pomembno vprašanje komu podeliti mandat, da oblikuje organizacijsko shemo sveta za zaščito pred ustvarjanjem ali nastajanjem kakršnih koli konfliktov. Ni videti, da to koga posebej zanima. Celo Alma mater Evropa deluje, kot da te dileme ni in kot, da smo se tretje svetovne vojne že navadili. Naša ministrica prepoznava moč feminizma pri reševanju problematike, dr. Pluta ne poslušamo več, gospa Lučka pa je že tolikokrat ponovila svoje napotke za akcijo, da verjetno že obupuje. Družine se grejemo s premogom, nafto in plinom, zaslužki podjetnikov za energente naraščajo, konference ničesar ne spremenijo in se ocenjujejo kot uspešne, Izraelci z ameriškim orožjem veselo pobijajo otroke, Ukrajinski vodža pa vidi potrebo le po orožju ne pa po hrani, šolanju, inovacijah in podobnem, veliko ruski narod Evropa pribija na križ. Opažate kje »lučko na koncu predora«, ki bi nam dvigovala moralo? Se moramo pripraviti na kaj še hujšega? So drobni prispevki družin k reševanju katerega koli problema pomembni, potrebni ali celo nujni?

Naši sodobni voditelji po svetu so veliki gospodje in gospe s kraljevskimi komoditetami, nimajo pa znanja in sposobnosti, da bi odločali na podlagi predlogov strokovnjakov, iščejo hitre rešitve in povzročajo dolgotrajne škodljive posledice. Mediji jim ustvarjajo image in prezrejo slabosti njihovih odločitev. Ljudje sveta ne molčimo, smo kar dovolj glasni a nas mediji nočejo slišati, še manj citirati, dogodka in dejanja pa ni, če ga mediji ne zabeležijo. Paradoks je žal dejstvo! Vsi ljudje sveta skupaj poznamo tudi rešitve, smo pa prizanesljivi in se izogibamo dejanjem, kjer bi bili tretirani kot tretje razredniki. To pa je naš oportunizem.

Kakšen odločitev bi za preprečevanje konfliktov sprejeli vi?

Obisk Štefke Drolc, 22. december 2023.

Par let smo potrebovali tam sredi osemdesetih let, da smo v mojem mestu zgradili novo stavbo za delovanje SDK na Dolenjskem in v Beli krajini. Predstaviti smo jo hoteli Meščanom in Meščankam, ki so nas pri gradnji spremljali, se čudili novim materialom in njeni velikosti ter zadovoljno prikimavali njeni umestitvi v okolje. Priredili smo kulturni dogodek in Marinka je zanj pridobila sodelovanje eminentne igralke Štefke Drolc. Še vedno jo vidim kako, skromno urejena, vstopa v našo avlo. Kot direktorica sem jo bila dolžna sprejeti. Podali sva si roki in ona mi je po tihem povedala, da »v banko pa še nisem bila povabljena«. Seveda sem ji najpreje čestitala za prejeto zadnje priznanje pred prihodom v našo ustanovo in posebej naglasila, da nam je njen obisk v veliko čast in priznanje. V naši veliki avli s pomembno umetnino Tomaža, mojstra keramike smo jo pričakali vsi zaposleni in drugi Novomeščani, razveselila se je, namenili smo ji sedež v prvi vrsti in z zanimanjem ji je pogled begal od ljudi k monumentalni keramiki in dvonadstropnim stropu z moderno razsvetljavo. Na zaprosilo vodje protokola je umetnica spregovorila o svojem poklicu, nastopanju v teatru, v filmih in na televiziji, poudarila pomen gledališča za družbo in vlogo, ki jo ima v vzgoji. Navajena gledališke publike je bila tudi pri nas presenečena nad pozornim molkom v času njenega nagovora in občudujoče glasnim ploskanjem ob njegovem zaključku.

Na prireditev sem pripeljala svojo mamo, ki je kar 40 let organizirano delovala s predstavami na ljubljanskem Barju, spremljala življenjsko pot umetnice Drolčeve in o njenih vlogah vedela vse. Po slavnostnem delu kulturne prireditve smo pripravili zakusko, Štefka je vabilo nanjo takoj sprejela in moja mama je poskrbela, da je Štefka tudi tu dominirala. Obema damama je bilo lepo saj sta si imeli veliko povedati.

Dogodek je prijetno odmeval še nekaj časa v javnosti, ljudje so bili zadovoljni tudi s tem, da je naša institucija predstavila svojo sicer nekoliko posebno nalogo v družbi in pogoje pod katerimi svoje delo opravlja, toda nagovor in prisotnost velike slovenske igralke jim je ostajal najbolj v spominu. Večkrat so me pozvali, da podobna srečanja še organiziramo in smo tudi jih. Imeli smo na primer razstavo projektov študentov arhitekture o urejanju mestnega prostora in gradnjah, na našem razstavišču v malem smo imeli predstavljene nekatere slikarje in oblikovalce, javnosti smo pa tudi pokazali numizmatične dragocenosti in umetniške fotografije Bojana Radoviča. Bili so to časi, ko so delovne sredine svoje uspehe rade izkazovale tudi v povezanosti s kulturnimi prizadevanji tako umetnikov kot umetniških ustanov. Krepile so se vezi sodelovanja, širilo se je vedenje o kulturnih zakladih, v poklicnih šolah so se usposabljali kadri za kulturološke vede, vse se je razvijalo, širilo in izpopolnjevalo. Čas nam je ostal v lepem spominu, ki še vedno živi.

Kot piše Delo bi bila na današnji dan Štefka Drolc stara sto let. Lep jubilej bi torej imele tudi Tildka, Viola, Julija,… do Francke, številne dramaturške dame, ki jih je Štefka nepozabno interpretirala, se vtisnila v kolektivni spomin svoje publike in navduševala javnost, ki ji je v zahvalo podelila svoje najprestižnejše nagrade.

Kulturna doživetja so tista, ki bogatijo našo samozavest, krepijo občutek zaupanja v svoje sposobnosti in nakazujejo nova pota za ravnanje z dobrinami v prihodnje!

Katera umetniška ustvarjalka pa je osvojila vašo dušo?

Smuka na Rogli, 21. december 2023

Ko je sin postal osnovnošolec sva se opremila s smučarsko opremo in se prijavila v smučarsko šolo, ki so jo vodili že znani smučarji v naši tovarni. Pri nas smučišča niso bila še organizirana, izjema je morda bil Krvavec kjer pa se je seveda trlo smučarjev. To je bil razlog, da smo se namestili pri Gregoriču na Koroškem in začetni tečaj opravljali pod Peco na avstrijski strani. Prvi dnevi so bili obremenjujoči predvsem zame, sin se je hitreje izpopolnjeval. Od vadbe smo bili paralizirani zdaj v enem delu telesa potem v drugem, najbolj v nogah. A šola je šola, v vrsti nisi mogel manjkati ali postopati, vadili smo od zore do večera in se že naslednji dan povzpeli na vrh Pece od tam pa s strahom in trepetom počasi drseli v dolino. Sinova skupina me je že drugič prehitela predno sem končno in srečno pristala na izhodišču. Bila je to silna zmaga, osebno zadovoljstvo in premagan strah. Znamenito Peco z 12 km dolgim smučiščem smo vzljubili in jo obiskali še večkrat.

Smučarija nas je pritegovala tako močno, da smo zimske sobote in nedelje redno prebivali na smučiščih vse do odhoda sina v vojsko. Ni bilo pomembno vreme, smučišče ali ali oddaljenost od doma, na pot smo z veseljem odhajali in se vračali zadovoljni in utrujeni. Naša so bila vsa smučišča od Črmošnjiških Gač do Pohorja, Kranjske gore, Vogla do Kanina. V vrsti smo bili pred žitnico vedno prvi in jo že v mraku tudi zadnji zapustili. Seveda so bile tudi težave, neko nedeljo sva si oba s sinom zlomila roko, sama sem morala na urgenco zaradi zloma noge toda v vsaj desetih sezonah to ni predstavljalo posebnih težav. Je pa postajalo drago smučanje zaradi nenehnega izpopolnjevanja varnosti opreme, ki smo jo na smučarskih sejmih nabavljali vsako sezono. Neverjetno so se dražile karte, da ne omenjam prehrano in namestitev.

Na Rogli smo smučali velikokrat in bilo je običajno zelo prijetno zaradi primernega smučišča in pogosto lepega, sončnega vremena kar nam je izjemno prijalo. Ko so usposobili hotel Planjo smo tam smučali čez celoten vikend, otroci so imeli organizirana tekmovanja, mame pa smo se lahko kopale v bazenu. Edini problem je bil makadam od Zreč do Rogle bolj takrat, ko smo se vračali v dolino kot takrat ko smo lezli na Roglo. Led in snega na vijugasti cesti je bil nevaren, bilo nas je strah, da zdrsimo, sin me je tolažil »ti se kar posveti vožnji sam pa ti bom prepeval in ti tako odganjal strah«. Ja Rogla je pozimi pravljična in žal mi je, da jo nisem spoznala tudi poleti za kar krivim nenehno razprodan razgledni stolp.

Ko je sin ubral svoje poti, je bilo smučanja vedno manj in končali smo neko lepo sončno nedeljo na Kaninu. Želja po smučanju me ni zapustila še več let potem, ko sem oddala opremo s smučkami vred. Ni pomoči ko pridejo leta! S kolegico smo včasih šle na tekaške smuči, a tekaških prog je bilo v našem kraju malo.

Sin je zelo dobro smučal, celo vaditelj je bil, toda danes mu je smučarija bolj breme kot užitek. Gledam njegovo družino s telefoni v rokah, z nenehnimi treningi, pa tudi z brezciljnimi urami ter dnevi. Samo čudim se, da jih darovi narave, še posebno smučišča ne zvabijo ven iz prostorov. Res se je podnebje spremenilo in blage zime so smučišča oddaljile od smučarjev kar bo slej ko prej vplivalo na pohodništvo, dopustovanje v senci gozdov ter obiskovanje naravnih in ustvarjenih danosti. Veseli me, da Rogla načrtuje tudi kaj drugega kot smučeraj, ji je pa prav ta ustvaril »krila« za nove projekte ob Lovrenških jezerih.

Pogrešate smučišča in zime s snegom?

Preteklost za prihodnost, 20. december 2023.

V Društvu Novo mesto smo si nekaj let prizadevali za uresničevanje projekta Zgodovina za prihodnost. Pobudo je dal pokrajinski arhitekt sodelavec v Zavodu za varovanje dediščine, ki je pri svojem delu kar naprej spremljal odkrivanje velikih in pomembnih artefaktov na območjih, ki jih Zavod pokriva, pa tudi prisluhnil ljudem, ki so vedeli veliko povedati o starih časih. Zamisel, da bi tudi naše mesto postajalo arheološko in zgodovinsko bolj prepoznavno nas je silila, da bi razvijali in pospeševali sodelovanje različnih strok, ki skrbijo za bogato dediščino s turistično ponudbo območnih mest, najdišč in muzejev. V ta namen bi vsebina odkritij, njihovo restavriranje in predstavljanje javnosti lahko obogatilo Narodni dom, Mestne muzeje, gostinsko ponudbo na najdiščih, trgovanje s spominki v turističnih krajih in kot višek omogočilo usposobitev Arheološkega parka na Kapiteljskih in Mestnih njivah. Ne vem ali društvo še dela na te projektu ali ne, dejstvo je, da smo uspeli napisati in izdati manjšo brošuro o metropoli in da je naklada kar hitro pošla. Večji mesto tvorni projekt žal ostajajo kot pobožna želja meščanov, mestni gospodarji pa so popolnoma predani asfaltiranju, mostičkom in podobnim komunalnim potrebam.

Ob teh spominih na zanimive in koristne zamisli v domačem kraju razmišljam o novicah, kako svetovna mesta skrbijo za mesto tvorne dejavnosti, posebno za dediščino. V Gizi so zgradili največji muzej na svetu za milijardo evrov in v njem zaposlili sedem tisoč delavcev. Si predstavljate ne prebogatega Egipta, ki je prepričan, da bo vsak dan privabil vsaj petnajst tisoč obiskovalcev, ki bodo radovedni, lačni, žejni in bodo potrebovali prevoze na vse konce sveta, da ne omenjamo prodanih spominkov, knjig, predavanj in delavnic. Vem, da ta velikan ne more biti vzor nam Dolenjcem in Belokranjcem, lahko pa nam kriči, zbudite se in poglejte malo okoli sveta, kako deluje moderna muzejska stroka. Odpira se muzej grško-rimske kulture v Aleksandriji in obnavlja še muzej stare egipčanske kulture v Torinu. Ljudi navdihuje antika, za muzeje v Atenah moraš imeti časovni razpored, egipčanska odkritja pa preplavljajo svet.

Sicer pa je v današnjih časih posveča muzejem ogromno pozornosti. Kitajci zgradijo vsake dva dni nov muzej, imeli bodo tudi muzej vina. Shakespeare verjetno zadovoljno brunda v svojem zadnjem domu ker mu obnavljajo prvo dvorano v kateri so bile uprizorjene njegove drame še pred ureditvijo gledališča Globe. Na ameriški celini so aktualni naravoslovni muzeji dinozavrov, kamenin. Pridobivajo na pomenu tudi muzeji umetnosti, ki se širijo v zapuščenih industrijskih predelih velikih mest. največji tovrstni muzej bo na Norveškem, vanj pa se bodo preselila umetniška dela iz privatnih zbirk.

Izgradnja i obnova muzejev poteka že od devetdesetih let dalje po vsem svetu in že takrat sem se spraševala kaj povzroča to gibanje in zakaj, kako bodo narodi zmogli visoke stroške, potrebne naložbe, publiciteto in vse kar muzej, galerija ali lapidarij potrebuje. Tudi sama sem veliko potovala in pravzaprav doživljala vzpon nacionalnih interesov za arheologijo ter zgodovino. Šolali so se po eminentnih univerzah kadri potrebni za odkrivanje preteklosti in njihovo delo je po mojem mnenju pomagalo svetovnemu turizmu, da je razvil in oblikoval znamenite turistične destinacije.

Zgodovina za prihodnost naroda, območja, mesta ali družine je koristna pobuda in stimulans za mlade občinske svetnike, območne gospodarske veljake, mestne oblasti ali ministrstva.

Kako pa vi ohranjate zgodovino svoje rodovine?

Televizijske dame, 19. decembra 2023

Marsikatera televizijska osebnost je vredna občudovanja bodi si zaradi primernega nastopa, včasih zaradi pravih besed in tudi zaradi osebne urejenosti. Praviloma jih imam rada, zdijo se mi kot stara znanke in prijateljice, kljub temu pa moram napisati tale dobrohotni blog kot morebitni premislek o tem, kje so še rezerve, da se nenehno izboljšuje kakovost dela in ugleda.

Tarča je oddaja, ki si jo želi večina gledalcev. Aktualne teme se običajno glasno sprejemajo ali odklanjajo in prav je, da jih odpiramo na naj priljubljenejšem mediju. Osebno menim, da so po vsebini pripravljene preveč drobnjakarsko in se zato izgubi bistvo aktualne kritične presoje teme, ki je obravnavana. Problem z razumevanjem imajo ljudje, ki strokovno niso poučeni, problematično pa je tudi nastopanje gostov, saj obravnavanih tem ne morejo poznati v podrobnostih. Močno moti, da se odgovornost pripisuje na primer ministru za neodgovorno ravnanje nekega mladega bitja v Trebnjem. Preskakovanje odgovornosti vmesnih vodij je zanje ponižujoče, saj so plačani za odgovorno in pametno vodstveno ali vodilno delo. Vedeti moramo, da je med ministrom in vodjo operative vsaj sedem nivojev vodenja. Na mestu gospe Žnidaršič ne bi delovala zasliševalno in pravniško, ker je Tarča forum in ne pripada sodni dvorani. Dobro analizirane podatke in dokumente Tarče pa bi uporabila samo kot primere neustrezne presoje.

Informativne oddaje bi bilo dobro obogatiti z obravnavo in pregledi na več dogodkov, slovensko kroniko pa na več območji. Najbrž je poročanje o dogodkih vezano na poznavanje kakovostnih virov v večjem obsegu kot jih RTV ima danes. Odprava nepotrebnega ponavljanja pa bi morda zagotovilo prostor za nove teme.

V novem vodstvu RTV-ja vidimo upanje, da bomo zopet imeli več in boljših oddaj, vendar pričakujemo v prvi vrsti od njega, da uredi financiranje. Zaradi inflacije smo dobili razne dodatke, popuste pri ceni in podobne bonitete, verjetno ne zato, da bomo več trošili ampak zato, da bomo pošteno sanirali tudi javne storitve, ki jih nenehno oziroma dnevno koristimo. Javna uprava, solarji, šolniki, zdravniki, sodniki in celo upokojenci smo nekaj dobili zaradi inflacije in ni razumljivo, da RTV do tega ni upravičena. Prebrala se pazljivo intervjuje z finančnim ministrom in popolnoma jasna mi je problematika upravljanja proračuna pa tudi minister je bil jasen – če bi se bolje sporazumevali in če bi sprejemali bolj preudarne odločitve, bi se dalo še marsikaj financirati – zagotovo tudi javni medij RTV z milijonom na mesec. Direktor, potrudite se, hvaležni vam bomo za boljšo programsko shemo ustanove, ki jo vodite. Lepe govornice in dame v politiko kot v samem vrhu države pa naj najprej uveljavijo feminizem doma in ga šele nato forsirajo v svetu.

Naj samo še pojasnim zakaj tak naslov tega bloga. Prisrčne, inteligentne in ljudem dopadljive napovedovalke in voditeljice nam medij prikazuje skoraj kot strašila. Vse imajo enake oči, črne kot oglje, z dodatki, ki jih delajo nenaravne. Moderno oblikovane ustnice jim štrlijo iz obrazov, zlikani lasje pa visijo na vse strani s tam pa tam kakšnim kodrom. O oblekah najraje ne bi govorila saj še nisem videla v realnem svetu, tudi po naj uglednejših hotelih sveta, jutranje postrežbe v večernih oblekah, razparanih do bokov in polnih bleščic, obute v špičake. Kaj nam hočete povedati s temi kičastimi oblekami najstnic, ki se zgledujejo po Hollywoodu in še nimajo razvitega čuta za oblačenje. Eleganco TV dam pa lahko uredite tudi brez proračuna ali naših predlogov za več kulture.

Ste tudi vi zaskrbljeni za našo RTV?

Raziskovanje kemije, 18. december 2023.

Študenti ekonomije koncem petdesetih let smo imeli učilnice po vsej Ljubljani, največ na stavbi kjer danes uraduje slovenska Vlada. Na predevanje matematike, politične ekonomije in podobnih, najzahtevnejših predmetov smo hodili prek Mirja na Vič, kjer so se locirale velike in svojevrstne zgradbe za potrebe Institutov. Samo domnevali smo lahko kaj se v njih dogaja, ker so že po nazivu predstavljale izjemnost kot na primer Institut Jožefa Štefana, Kemijski institut in tako naprej. V njih so bile učilnice v obliki amfiteatra in ko je prof. Vadnal pisal formule na tablo, smo vsi dobro videli. Res smo imeli privilegij, da smo delček spoznanj pridobili v teh modernih dvoranah.

Tovarna v kateri sem delala, je potrebovala kemike in bila živo zainteresirana, da se razvoj kemije pospešuje tudi s sodelovanjem Institutov. Ne vem več razloga zakaj je sredi šestdesetih let Institut za kemijo doživljal svojo poslovno krizo saj je deloval kot pomembna kemijska avtoriteta Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V tem času je bila naša tovarna na najboljši poti, da postane nosilka pomembnih kemijskih programov in nastajal je obojestranski interes, da bi se Kemijski institut združil s tovarno. Najbrž je to močno presenetilo pomembnega člana SAZU dr. Josipa Vidmarja, javno je izrazil nezadovoljstvo in spoštovali smo njegovo mnenje. Sodelovanja se je nadaljevalo z iskanjem tržno zanimive produkcije iz področja kemije, pomembnejših uspehov pa ni bilo doseženih. Akademik Vidmar je po kakšnem letu sam obiskal našo tovarno, si ogledal njeno proizvodnjo in raziskovalno delo in izrazil zadovoljstvo.

Moja poznejša srečanja z Kemijskim institutov so bila povezana bolj osebno s posamezniki, ki so bili moji znanci že v tovarni pa so se odločili za karierno pot v profesure ali raziskovalce. Verjetno danes skoraj štiristo zaposlenih pridobiva posle po domačih in tujih razpisih, ki jih ni malo in jim ti razpisi tudi pomagajo pridobiti akademske naslove, objave v tujini. Mi v tovarni smo iskali kemijsko surovino, ki bi jo uporabili pri izdelavi končnega izdelka in nam jo ne bi bilo potrebno uvažati. Devize so bile dragocene in drage. Razvojna pot tovarne je zato pogojevala ustanovitev lastnega instituta.

Kot je videti danes dobro gre in Kemijskemu institutu in tovarni. Institut ustvarja bistveno višji BDP kot je povprečje v EU na zaposlenega in srčno upam, da dosega tudi ustrezno dodano vrednost. Tudi tovarna presega vsa povprečja in visoko kotira na domači in kar dveh svetovnih borzah. Kot nas obveščajo mediji, bo institut z gradnjo bistveno razširil obseg eksperimentalnega dela in ga posodobil kar je dobro za našo družbo, tovarne in raziskovalce. Verjetno je, da bomo v iskanju zelenega prehoda potrebovali vedno več zamisli, eksperimentov in inovacij kar vse se tudi da prodajati kot znanje na svetovnih trgih.

Milo se mi je storilo, ko je SAZU izrazil pohvalo tovarni, ker materialno podpira njihova znanstvena prizadevanja. Sama bi dodala tudi pohvalo, da tovarna od nekdaj razvija vsestransko sodelovanje ljudi z istimi interesi, s tem povečuje pozitivno znanstveno okolje in izboljšuje organizacijsko kulturo žlahtne znanosti.

Danes skoraj ni družine, ki ne bi bila povezna s profesionalnim raziskovanjem, širi se že po osnovnih šolah, krepi s statusom mladih raziskovalcev in omogoča karierno rast na delu.

Imate tudi vi poklicnega raziskovalca v družini?

Kako gre Evropski uniji? 17. december 2023.

Sicer ne vem zakaj naj bi bil gospodarski uspeh nekoga izkazan z BDP, podatek je gotovo pomemben, toda gospodarska moč podjetja ali države je odvisna od dodane vrednosti, ki kot dobiček bogati narod. Zgleda, da metode statistike svetovnega gospodarstva niso dodelane. Neglede na to si z bruto domačim proizvodom lahko nekoliko osvetlimo naš gospodarski položaj v primerjavi z največjimi ekonomskimi sistemi v svetu.

Slovensko gospodarstvo je sestavni del gospodarstva Evropske unije, ki po BDP leta 2022 predstavlja 16, 8 % svetovnega gospodarstva po tekočih cenah ali 15,1 % po kupni moči sveta ali v dolarjih po kupni moči 54.015 dolarjev na prebivalca. Presegajo jo po kupni moči v dolarjih na prebivalca le ZDA s 77.530 dolarji. EU si seveda kar se da prizadeva, da bi ohranila primat na tem področju sveta, toda njeno današnjo konkurenčnost ogrožajo ameriške informacijske tehnologije, širitev kitajskega gospodarstva po svetu pa tudi zaostajanje nekaterih panog v EU kot na primer upočasnjena rast inovacij in znanja, rast surovinske odvisnosti in stanje v avtomobilski produkciji. Analitiki vidijo razloge za zaostajanje EU gospodarstva v nizkih naložbah v razvoj, slabo razvitih finančnih trgih zlasti trga tveganega kapitala in v neracionalnem trošenju delovnega časa ob istočasnem povečevanju aktivnosti v prostem času.

Kreatorji razvojne politike v EU poskušajo razviti projekt zeleni prehod, da bi zavrli trende upadanja konkurenčnosti in jo želijo povečevati. Stroke v EU pa predlagajo razmislek o tem ali je pametno tekmovati naprej ali pa bi bilo bolje ubrati svoja pota in si s pomočjo zelenega prehoda zagotoviti nova znanja, koristna in tržno zanimiva za celotno svetovno gospodarstvo. Na ta način bi EU razrešila problematiko z energenti in ohranila sedanji prosti čas, reforma trga dela pa ne bi bila potrebna. Odpovedali bi se lahko uvozu železa in aluminija, industriji z visoko energetsko porabo, zmanjševali bi se pritiski na zaposlene. Ker pa se na globalnem trgu vedno tekmuje, mora EU nenehno vlagati v inovacije, spremeniti delitev dobičkov in nova znanja plasirati na svetovne trge.

Gospodarski razvoj v EU je za naše blagostanje zelo pomemben. Kakšem in kolikšnem obsegu naj bo, pa odpira številne pomisleke. Vsekakor moramo ohranjati kupno moč prebivalstva in oblikovati politike, ki jo bodo pospeševale. Pri tem moramo upoštevati demografska gibanja, temu primerno zagotavljati zaposlitvene možnosti predvsem v tržno interesantnem zelenem prehodu in drugih inovacijah. Zmanjšanje prostega delovnega časa bi prinašala več težav kot prednosti in zaradi tekmovalnosti na svetovnih trgih, ne pride v poštev. Močno si je prizadevati, da ohranjamo in izboljšujemo blagostanje evropskih narodov v EU.

Problematika svetovne statistike zahteva posebno pozornost in v ta namen je verjetno razviti ustrezno strokovno in diplomatsko aktivnost v institucijah, ki se z njo ukvarjajo, jo uporabljajo pri svojih presojah in oblikujejo načine zbiranja kakovostnih podatkov. Kar pogosto specialisti statistiki ugotavljajo podobne dileme kot jih niza Bine Kordež v Delu 16. 12. 2023. pa tudi drugi pisci, ekonomski analitiki ali načrtovalci. Bližajo se volitve poslancev v EU parlament in njegove organe, stranka župan naše občine je že začela predvolilne aktivnosti. Če nočemo postati kot tekmovalna kitajska ali orožarske ZDA, pazimo, komu bomo podarili mandat, da se ne bo dosti več delalo in mnogo manj zaslužilo.

Kako pa vi gledate na oblikovanje EU gospodarstva v prihodnje?

Pred tri tisoč leti, 16. december 2023

Novo mesto je polno ostankov starodavnih ljudstev, ki so tu živela še pred prihodom Rimljanov. Arheologi pravijo, da kamor zasadiš lopato v zemljo odkopaš nekaj izjemno starega. Še posebno pomembni so ostanki ljudstev v Bršljinu, na Kapiteljskih in Mestnih njivah ter v Kandiji. V današnjem času si meščani in meščanke želijo ustanoviti Arheološki park na največjem najdišču Mestnih njivah, tam urediti prezentacijo svetovno zanimivih izkopanin in zagotoviti novi ustanovi dostop iz avtocestne obvoznice v Ločni. Izjemen arheolog dr. Borut Križ, poznan po raziskovanju grobišč pozne bronaste in železne dobe, je idejni avtor tega projekta in njegova strokovna avtoriteta. Z izjemnim posluhom za ohranjanje zgodovinskih raritet mesta mu je vso podporo že pred več desetletji zagotavljalo Društvo Novo mesto. Trenutnega stanja tega pomembnega projekta za mesto žal ne poznam.

Ko pogovor nanese na starodavno, antično dokaj pozidano mesto, kjer danes živim tudi sama, se spomnim direktorja Dolenjskega muzeja Janka Jarca in arheologa Toneta Kneza, ki sta o starodavnih časih mesta napisala več izjemno zanimivih knjig v katerih opisujeta razvitost železarstva v naših krajih, dodala pa sta tudi svoja osebna sklepanja kaj vse se je že tu dogajalo. Med drugim sporočata, o ljudskem izročilu, da je območje pozidave današnjega Novega mesta segalo vse do Hmeljnika. Toplo priporočam branje njunih knjig.

Dolenjski muzej nam je bil vedno blizu in je s svojimi aktivnostmi, predvsem pa je z odkrivanjem gospodarsko uspešne starodavnosti krepil našo samozavest, da moramo tudi danes postoriti kaj dobrega. Ne malo samozavesti v šestdesetih letih preteklega stoletja je Dolenjski muzej zagotavljal skupaj z znanimi borci NOB, ko je pričel oblikovati projekt izgradnje Muzeja NOB. Nova muzejska pridobitev je bila pomembna mesto tvorna institucija v kateri se je zagotavljalo ohranjanje vrednot v prelomnem obdobju Slovenije. Pozneje je direktor Jarc poskrbel za zaposlitev muzejskih profesionalcev, ki so se zavedali pomena svojega dela in so razvili galerijsko delavnost, razstavišče za zbirke posameznih najdišč, pisali so knjige o svojih spoznanjih in bili pobudniki širjenja raziskav tako v mestu kot po Dolenjski in Beli krajini. Njihova objavljena dela so vplivala na širitev in mednarodno povezovanje strok, brez katerih muzej ne more kot je na primer restavratorstvo. Organiziral je muzej zelo pogosto tudi predavanja in predstavitve etnografskega gradiva, sodobne keramike in svečarstva in drugih mestnih obrti. Posebno je ostala v spominu mesta knjiga o novomeških gostilnah

Pred nedavnim je Dolenjski muzej postavil razstavo, »ki ponazarja življenje skozi vsakdanje dejavnosti in grobne rituale prebivalcev Novega mesta med 10. in 8. stoletjem pred našim štetjem« so zapisali v promocijskem gradivu. Da so lahko razstavo pripravili so morali razširiti raziskave, opraviti restavriranje razstavljenih predmetov in se nekako v splošnem opredeliti do tako oddaljenega obdobja. Vse, kar je bilo za razstavo potrebno storiti, bodo javnosti predstavili na predavanjih, v delavnicah in katalogu.

Na primerih, kot je omenjena razstava se še posebno potrdi dejstvo, da je za doseganje ustrezne kakovosti kakršnega koli dela ali odločitve najpomembnejša profesionalnost. Strokovnjaki našega muzeja jo zagotavljajo svoji javnosti in svoji stroki v širše kontekstu. Čestitamo jim in zahvaljujemo za dogodek, ki je v čast Meščanom in Meščankam kot tudi Novemu mestu.

Si boste ogledali opisano razstavo?

Spoznavanje družbe, 15. december 2023.

Moje mesto je že desetletje prepoznano kot gledališkemu in filmskemu svetu naklonjeno. Od nekdaj je imelo gledališče, res da amatersko oziroma ljubiteljsko, vendar je bilo ustvarjalno, zanimivo in z velikim številom obiskovalcev. Prireditev in manjkalo. Danes se publika zgrinja v Anton Podbevšek teater, ki ga vzorno vodi režiser in poklicni gledališčnik Matjaž Berger s številnimi gosti in gostovanji. Sodeluje na gledaliških festivalih in tekmovanjih kjer žanje zavidljiva priznanja, gostuje na elitnem odru Gallusove dvorane v Cankarjevem domu in na prireditvenih prostorih mesta Korčule, žal tu ne morem naprej naštevati.

Filmske ambicije in težnje so se krepile od Božidarja Jakca dalje, pa vse do današnjih dni. Stare so skoraj stoletje in so se najprej izkazovale v dokumentarcih gimnazijcev, v lokalni TV produkciji ter v delu Filip Robar Dorina. Sledili so danes že zelo znani Žiga Virc, Klemen Dvornik, Nejc Gazvoda, Rok Biček in drugi. Meni osebno je najbolj zanimiv Gazvoda, ker poznam njegovo družino in ker se do skrajnosti premišljeno loti bodi si romana, scenarija režiranja filma ali pa podajanja mnenja na Knjižnem sejmu. Njegovi junaki so prav za prav ne junaki, polni dilem o svojem delovanju in obnašanju in v iskanju nečesa, kar bi potrdilo njihovo pravilno držo ob določeni problematiki. Ustvarja take like, kakršen bi hotel biti tudi sam.

Gazvoda spada med najmlajše predstavnike sodobnega slovenskega pripovedništva. Piše o vsakdanji problematiki mladih. Njegovo ustvarjalnost sem začela spoznavati z njegovimi knjižnimi deli Veverici nič ne uide, Sanjajo tisti, ki preveč spijo in V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta. Živim v prepričanju, da se bo vrnil k prozi. Dramskih del nisem imela priliko spoznati na gledaliških odrih, me je pa navdušil njegov filmski Izlet in z veseljem si bom ogledala Vzornika.

Kot filmski ustvarjalec si Gazvoda izbira teme, ki so specifične za ljudi ali okolje. V ta namen prisluhne izjavam, ki jih meščani ali vaščani povedo o isti stvari, išče razloge za raznolikost izjav in te povezuje z značaji svojih filmskih likov. Teme, ki jih izbira za svoje filme izhajajo iz opazovanja dejanskih prizorov v vsakdanjosti kot na primer obnašanje otroka, ki se zaveda materine pomoči iz ljubezni in ne zaradi dolžnosti, kar je pri odraslem človeku dokaj ne navadno. Posebno pozoren je do različnih generacij in njihovih uspehih ter neuspehih še posebno, če gre za človeške zablode katerih se po premisleku ljudje pogosto sramujejo, brez potrebe obsojajo ali so njihove sodbe samo odraz trenutnega razpoloženja. Zanima ga težko določljivo dostojanstvo in posledice njegovega izgubljanja pa tudi nasilje, če nekdo ne ve zakaj ga mora doživljati in zanj celo krivi samega sebe. Navedene in podobne težke teme iz življenja mladih pa tudi drugih generacij so Gazvodi najbližje in jih želi posredovati družbi v razumljivi vsakdanji formi. Pri kreiranju filma se poslužuje spoznanj o obnašanju mladih, njihovih interesih in željah. Svojo filmsko ustvaritev uporabi kot še neodkrito zanimivost za mlade, da spodbudi njihovo radovednost in pozornost, saj v realnem življenju danes mlad človek težko pridobi pozitiven odnos do družbe, ki se napaja z vojnami in vedno večjim nasiljem. Gazvodi so popolnoma evidentne sodobne zablode družbe kot celote in se zato izogiba floskulam, politiki, denarnim tokovom in podobnim »bogovom« sodobnosti, z veliko mera potrpežljivosti in previdnosti pa odpira vrata spremembam, ki jih kulturniki čutijo in znajo nakazati.

Poznate delo in misli ustvarjalca v soseščini Nejca Gazvode?

Univerza in podjetja, 14. december 2023.

Bolje bi bilo, če bi naslovu dodala še sodelovanje univerzitetnih profesorjev in vodij podjetji, to je ljudi, ki so po gospodarskih družbah najodgovornejši za produktivno in koristno delovanje.

Produktivnost je treba razumeti v najširšem pomenu besede to je kot optimalna možnost povezovanja znanja, premoženja in tehnične, tehnološke ter organizacijske sposobnosti delojemalcev. Vedenje o izdelkih in storitvah za prihodnje potrebe kupcev ali nerešenih problemih obstoječe produkcije je za produktivno delo podjetja nujno, vendar težko dostopno spoznavanje in še težje evidentiranje. Razviti se morajo posebne delovne enote, ki eksperimentirajo, raziskujejo, primerjajo in razvijajo pilotne poskuse, da končno uspejo ali tudi ne, odpraviti probleme oziroma oblikovati nov izdelek ali storitev. Sistematični razvojni ciklus je zahteven in drag – njegova storitev pa običajno patentirana kot izum. V naši državi je izjemno malo gospodarskih družb, ki ta proces obvladujejo za svojo stroko.

So pa izumljanju in procesiranju novosti namenjeni učni laboratoriji visokošolskih zavodov, specializirani znanstveni instituti in druge organizacije znanosti, ki jih v ta namen pretežno financira državni proračun, donatorji in v majhnem obsegu tudi podjetja. Z namenom, da bi povečali produktivnost dela podjetji z izumi in drugimi spoznanji teh znanstvenikov in raziskovalcev, se v naši državi kar vrstijo številni posveti in simpoziji, ki pa v glavnem ugotavljajo, da so težne po doktoratih in objavljanju člankov v tujini močnejše od potreb podjetji. Že tam od šestdesetih let preteklega stoletja se to ugotavlja kot nesmisel, žal pa še vedno ni med znanstveniki poguma, da bi prevzeli odgovornost za uspeh svojega izuma, izboljšave, tehnološke novosti in podobnih koristi in s tem bistveno povečali produktivnost gospodarstva. Morda bi bilo koristno spremeniti način financiranja znanstvenikov in raziskovalcev v sistem tveganega kapitala. So pa tudi znanstveniki, ki menijo, da bi morali ustanoviti »institut, ki bi lahko teoretično znanje pretvoril v produkt«. Najbrž bi upoštevaje tega predloga, morala tak institut ustanoviti vsaka panoga za sebe saj na primer teksti in elektronika nimata istih raziskovalcev in znanstvenikov. Dejstvo je tudi, da so tak institut razvile že mnoge panoge, novih izdelkov z visoko dodano vrednostjo pa še vedno močno, močno primanjkuje v naši lepi državi in jo sili v lon posle s katerimi se zagotavlja le zaposlitev delojemalcev.

Skladi tveganega kapitala naj bi nastajali pri nas na podlagi načrtovanja skupnega dela znanstvenikov in raziskovalcev s podjetniki. Prvo navedenih naj bi zagotovili tako tehnično in tehnološko izdelavo na primer sodobnega mopeda, da bi podjetje, ki bo tržilo moped zanj lahko oblikovalo za kupce primerno tržno ceno in ustvarjalo vsaj povprečno donosnost vloženega kapitala. Zainteresirani podjetniki ali podjetnik ustanovijo sklad tveganega kapitala, ki financira naložbo v izvedbene zmogljivosti mopeda kot novost za povečanje produktivnosti gospodarstva. Če se bo moped tržno uveljavil si vsi deležniki lahko medsebojno razdelijo dobiček potem, ko so poravnane obveznosti do države in že izplačane vse obveznosti zaposlenim po kolektivni pogodbi.

Udejanjanje dolgoletnih želja tako podjetnikov kot znanstvenikov in raziskovalcev je velik zalogaj pri spreminjanju utečenega sistema razpisov. Tvegani kapital ne bo nikoli »molzna krava« pač pa nemilostni lastnik osebnega premoženja, ki vlaga zato, da bo svoje premoženje povečeval. S tem se mora računati!

Bi vi vlagali svoje prihranke v sklad tveganega kapitala?

Šumijo gozdovi domači…, 13. december 2023

Nekje pod Pohorjem je živela moja prijateljica Anka. Spoprijateljile sva se v Ljubljani kot študentke in si skupaj prizadevali kar najbolje delovati v kolonijah otrok, ki jih je organizirala Zveza prijateljev mladine. Najbolj sem si zapomnila, kako zelo je pogrešala domače gozdove in z največjim veseljem je prepevala pesem Šumijo gozdovi domači nekega narodno zabavnega benda. Po študiju sva se razšle in spomin nanjo ohranjam prav s to pesmico in lepo melodijo.

Gozdarji so bili včasih zelo dobro organizirani tako v svojih Gozdnih gospodarstvih kot v stanovski organizaciji in so skrbno sledili gospodarskim trendom, ki bi lahko zavrli ali pospešili gospodarsko uspešnost njihove dejavnosti. Kar nekaj let me je lokalna organizacija povabila, da sem jim pojasnila katero novost v praksi iz področja načrtovanja, računovodstva ali ekonomije na sploh saj gozdarskim inženirjem ni bilo poznano predpisano zajemanje določenih podatkov za sestavo letnih zaključnih računov. Prav za prav smo se učili skupaj, ker je moje praktično delo potekalo v tovarni, njihovo pav živo po gozdovih. Pozneje več ni nisem mogla sodelovati kot predavateljica Zavoda za izobraževanje, gozdarji pa so zaposlili kar nekaj ekonomistov in res uspešno obvladovali svojo stroko in imovino, ki so jo upravljali. Govorilo in ocenjevalo se je, da ima naša država najustreznejši sistem gospodarjenja z gozdovi, da je ta sistem potrebno ohranjati kot dolgoročno najprimernejši.

Zgleda, da nova država ni s posebnim zadovoljstvom sprejemala doseženo v gospodarjenju z gozdovi. Gozdove je privatizirala z denacionalizacijo in prodajo, kar pa je ostalo se je spremenilo v državno last. O tem veliko ve in piše tudi naš rojak gozdar, slikar in publicist Černač iz območja kočevskih gozdov, ki je vpisan v Rastočo knjigo Temeniške in Mirenske doline. Sicer pa sem z gozdarstvom kar na tekočem tudi zato, ker je med njimi delovala več let dr. Kavčičeva, moja gimnazijska sotrpinka.

Danes si tako EU ko Slovenija prizadevat, da bi drugače gospodarili z lesom in posledično z gozdovi. Iz lesa naj bi več gradili, les naj bi predelovali v izdelke trajnostnega značaja, v njih naj bi nabirali naravna zdravila, se prehranjevali z gozdnimi sadeži in koristili gozdove oziroma les slovenskih gozdov za številne druge potrebe ljudi ob tem pa v njih ohranjali ogljik, , vse kar je zaščitila Natura 2000 zlasti pa ptice in divjad. Gozd naj bi polnil tudi naše grelne naprave. Bo zmogel vse to? Bodo gozdarji pametno gospodarili z gozdovi, brez golosekov, z visokim naravnim prirastom, brez kraje, koncesij, dodatnih posekih predvsem pa brez dejanskega sistematičnega nadzora na terenu? Kako bodo sprejeli novo rabo lesa privatni lastniki gozdov?

Glede na obširnost gozdov v naši državi, ločeni politiki države in privatnih lastnikov do njih in glede na vse splošna prizadevanja za sonaravni obstoj je pričakovati, da bo gozdarska stroka predlagala državi spremembo načina gospodarjenja z gozdovi, prioritete vlaganj in nacionalni načrt rabe lesa. Verjetno bo gozdarska stroka morala tudi povedati bodočim koristnikom lesa kaj o kakovosti lesa slovenskih gozdov, saj se dobro spominjam, da je firma Novoles kupovala afriške gozdova in nabavljala les na drugih kontinentih, da je zagotavljala zahtevano kakovost kupcev pohištva.

Premoženje ponuja prednosti in nakazuje priložnosti, vedno pa povzroča tudi skrbi in kakovostne odločitve in z gozdovi ni nič drugače.

Kako pa vi upravljate svoje gozdove?

Odšel je še en sošolec, 12 december 2023

V mojih dijaških letih je sicer bilo veliko druženja vendar pravilo z tistimi, ki so bili pred nami. Da so tisti za nami nekoliko manj zanimivi se je razumelo samo po sebi, saj še ne poslušajo na primer moralke, ne psihologije predvsem pa so po letih za spoznanje mlajši. To v stiški gimnaziji ni bilo čisto res, ker so se povojne generacije otrok postopoma pobrale iz posledic vojne in smo tako imeli v istem razredu dijake tudi 5 let starostne razlike. Lojze Muhič je bil moj letnik vendar je obiskoval razred za menoj in, iz opisanih razlogov ni bilo med razredoma kakšnega pomembnega sodelovanja. Si je pa Lojze izbral svoje dekle Geli v našem razredu in si z njo ustvaril družino. Naš razred se vsako zadnjo soboto v maju dobiva na obletnici mature na katero vsa leta Lojze vozi svojo Geli in tudi sam prisostvuje kot naš nepogrešljivi razredni prijatelj. Dijaška leta nas povezujejo vse življenje.

Po maturi je moj sin postal študent Fakultete za arhitekturo v Ljubljani kjer je poučeval dr. Alojz Muhič Opisno geometrijo, Splošno varnost, Gradbeno prefabrikacijo, Mersko standardizacija, Projektiranje in kompozicijo – usmerjeno področje. Razveselila sem se, da je njegov vzgojitelj in profesor človek, ki ga dobro poznam. Naneslo pa je tako, da sem se o študiju arhitekture z njim lahko le pogovarjala na naših srečanji, sicer pa je sin magisterij na fakulteti zaključil brez poznavanja in sodelovanja z njim. Nisem poznala dovolj delovanje Fakultete, da bi lahko napisa kaj o strokovnem delu dr. Muhiča, njegova bibliografija je na spletu, zgleda pa, da je njegovo pomembno avtorstvo delo , ki ga je pripravil skupaj z avtorjem Drusany, Vladimirom.

Že nekaj let je bil Lojze v pokoju, nekoliko postaran vendar še vedno prijeten sogovornik. Zadnjo soboto letošnjega leta svoje Geli ni pripeljal na obletnico mature k Obrščaku. Najbrž se več ni počutil kot varen voznik.

Da je Lojze odšel v večnost me je obvestil sošolec ker je običajno, da se udeležujemo slovesa svojih sošolcev. Bila sem v bolnišnici, nepokretna in zavedala sem se, da me Geli pričakuje. Udeležba ni bila mogoča, napisala sem ji pismo.

Draga naša Geli! Živeli smo v prepričanju, da sta neločljiva in trajno zavezana drug drugemu. Naneslo je drugače, poslovil se je tvoj dragi, vzgojitelj in profesor mojemu sinu, moj prijatelj in član naše razredne skupnosti. S spoštovanjem do njegovih in naših skupnih vrednot, se v bolnišnici Novo mesto v mislih poslavljam od njega dne 12.12. ob 12. uri, žalujem s teboj in z bolečino sprejemam, da ga ni več ob tebi in med nami. Prav tako žaluje s teboj Joško, ki žal, te ni mogel spremljati, ko si z Lojzetom hodila na njegovi zadnji skupni poti. Geli, živeti je potrebno s svojo bolečino, vendar si je tvoj mož zagotovo želel, da bi ti bilo na stara leta dobro v vajini družini in med nami, ki smo z vama preživljali vajino skupno pot. Še naprej v imenu obeh bogati vajino družino in rodovino.

Tako kot Lojze, spokojno in mirno je odšlo že večina naših sošolcev in kot izgleda bomo ali bodo na obletnico prišli kmalu samo še trije. Ta obletnica bo zadnja. Za starega človeka je prav za prav najhujše, da izgublja sopotnike svoje generacije.

Tudi vi ohranjate srečanja s nekdanjimi sošolci?

Dobri možje in njihova podoba, 11. december 2023.

V teh prazničnih dneh je tako po ulicah in vaseh kot po medijih, polno barvitih instalacij, že poznanih okraskov, zlate barve in vedno prisotnega kiča. Kdor si je izmislit tisoč lučk v neki prijazni vasici na Dolenjskem ali razne Božičke in Dedke mraze v letu 2023. nima kaj prida navdiha, niso nas navdušile te neštetokrat predstavljene božično novoletne novitete in pri množici kulturologov s specializacijo avdiovizualnih predstavitev smo pričakovali modernizacijo tudi na tem področju.

Zakaj me moti 1000 lučk v vaškem okolju? Vas je običajno skupnost, ki se mora medsebojno sporazumevati, si v sili pomagati in tudi materialno kaj prispevati za skupno veselje in lepšanje kraja, če se le da z dolgoročnimi učinki in kraju primerno. Če ima vas turistične ambicije ali razvito gostinsko ponudbo je še do nekje sprejemljivo okrašeno drevje z lučkami, ki vabijo vaščane v skupni prostor, na klepet in popevanje, tisoč lučk pa to vaško intimo popolnoma zanemari in lučke so kot zlo kričeče vešče v njej. Podobno bi lahko rekli za dobre dedke, ki obdarjajo otroke. Pokazati bi morali, da je danes družba že razvila množico svojih sposobnosti in se v stare, srednjeveške čase ne more niti ne misli vračati. V dobi pametnih telefonov otroci sprejemajo letos prikazane dobre može morda tam do največ tretjega leta. Ti možje in njihova darila bi morali biti povezana s prihodnostjo naraščaja, spodbujati bi morala njihovo radovednost, jih usmerjati v raziskovanje ali pa vsaj v širjenje znanja. O tem bi verjetno kaj bolj pametnega povedali sociologi in strokovnjaki iz področja vzgoje. Ikonografijo teh dobrih mož, povezanih s tako ali drugačno versko ali posvetno ideologijo, naj posodabljajo kulturologi in specialisti, ki poznajo in razumejo simbole preteklosti in jih znajo povezovati s pripravami za sprejemanje izzivov prihodnosti.

V družini naj prevladuje razumevanje za vse dobro in odklanjanje vsega zla v kar se vključuje tudi neumnosti in nesmiselna potrošnja. Cerkveni prazniki so se praznovali z molitvijo, darovi duhovščini. Družine so obdarile uboge, ki so se najpogosteje k njej obračale. Otroci smo bili obdarovani do vstopa v šolo, seveda le z domačimi pridelki in končno, odrasli so potem ko do nakrmili živino odšli v vaško gostilno na skupno čakanje novega leta. Tam so se tudi dogovarjali kako bodo v novem letu izboljšali vaško okolje, skupaj opravili košnjo in žetev, očistili potok in še mnogo drugega. Potem se je pelo in plesalo, da se je razlegalo po vsej vasi, sledil pa je odhod k polnočnici, največkrat celo z baklami med zameti snega in mrazom, da je vse škripalo pod čevlji. Silvester je bil pomemben vaški dogodek.

Lahko bi rekli, da je gostilna še vedno na vasi spoštovana in potrebna, vendar ima danes drugačno vlogo. V Šentrupertu na primer, gostilna služi družinam od krsta do smrti, je pa tudi prostor za razpravljanje o kraju, o politiki, o gospodarjenju. Ima kavarno saj v oklici kraja živijo številne družine, ki so po službah v sosednjih večjih krajih in tovarnah. Kavarna postaja razstavišče umetnin, zabava mladih, prostor za razgovor z gostujočimi politiki in prostor za pogostitev strank sosednjih podjetji. Ob praznikih se tam zbirajo gospodarji iz bolj oddaljenih krajev, vsak dan se kuhajo malice za ljudi po službah v kraju, gostilna je vaško središče, ki pokupi pridelke v soseščini, proda njihova vina in je ena od nosilcev splošnega napredka. Ni se čuditi pozitivnemu vplivu oštarije in oštirja s posluhom za ljudi na razvoj kraja. Res pa je, da se v gostilni obnašamo kot gostje, ne prepevamo več in vprašanje je, če kdo od gostov še pozna bogastvo slovenske ljudske pesmi?

Vam je vaška gostilna dobrodošla in koristna v vašem okolju?

Slovenija v Varnostnem svetu, 10. december 2023

Pristojni organ je določil splošna prednostna področja delovanja Slovenije v Varnostnem svetu (VS) in to so preprečevanje konfliktov, zaščito prebivalstva v oboroženih spopadih, vključevanje žensk v procese preprečevanja in razreševanja spopadov ter podnebne spremembe. Pa to so floskule o katerih čivkajo že vrabci na strehi, javnost pa zanimajo konkretni predlogi slovenske diplomacije za spreminjanje besed v dejanja na omenjenih področjih. So kakšni posebni razlogi, da nam mediji o tem ne povedo ničesar, želi pristojna ministrica delovati brez javnosti, je vpletena kakšna tajnost v interesu države ali pa preprosto diplomacija ni prepoznala svojih nalog v množici deklarativnih besed. Seveda je možno vse to in še mnogo drugega zato menim, da je skrajni čas za javno razpravo o našem delovanju v VS, vojni v Ukrajini , vojni v Palestini in na vseh bojiščih, ki jih je baje trenutno okoli 50. Polna dvorana diplomatov in kar veliko diplomatk ter dve posebni enoti za delo Slovenije v VS pa menda bo že sposobno ljudem povedati kakšnim ciljem bodo sledili v prihodnje, kaj so dejansko naredili do sedaj za udejanjanje prednostnih področji in kaj bodo počeli v prihodnje. Če vsaj tega minimuma javnost ne sme vedeti je veliko vprašanje ali je še dolžno zagotavljati sredstva za vso to diplomatsko neznanje in nesposobnost.

Pomembno je, da se popolnoma konkretno izjasni tudi zunanja ministrica še posebno o vključevanju ženski v preprečevanja in razreševanja sporov, zakaj je to prednostno splošno področje delovanja slovenske diplomacije in učinki, ki se pričakujejo od žensk na primer v Ukrajini, Ruandi ali v Gazi. Prav zunanja ministrica, ženska, je obiskala Gazo v najhujših dneh in v skladu s sprejetimi splošno prednostnimi področji delovanja Slovenije bi bilo prav, da nam pove konkretne učinke svojega obiska, ki so boljši ali slabši od moškega ministra pred njo. Javnost bi ji bolj zaupala, imela bi njeno podporo.

V diplomaciji, razen obiskov diplomatov, nimam praktičnih izkušenj, zato se ne morem spuščati v organizacijske strukture. Sem pa imela priliko skoraj 10 let delovati z našim nekdanjim atašejem v Parizu in poznejšim diplomatom na Bližnjem vzhodu, prav tako sem mnogo let sodelovala z našim nekdanjim diplomatom in diplomatko v Moskvi in v Avstriji moj someščan diplomat v sosedni Hrvaški pa je še vedno v svojem službenem okolju. Vrsto let sem za potrebe tovarne proučevala tekoča poročila nekdanje državne diplomacije o razvoju tržnih potreb v Evropi vse do Urala, v Afriki ni iz Bližnjega vzhoda. Vse to mi ob sodobnih javno dostopnih poročilih slovenskih diplomatov, da slutiti, da se od svoje javnosti oddaljujejo. Lahko tudi, da imajo neurejeno poročanje o svojem delu in da neodvisni ter raziskovalni novinarji ne pridejo do virov informacij. To pa še ne opravičuje diplomacije, da javnosti ne poroča.

Verjetno je tudi zunanjepolitična zakonodaja že zastarela in jo je kot eno o temeljnih zakonov v državi potrebno posodobiti. Na primeru vojne v Ukrajini je razvidno, da beležimo diametralno nasprotno mnenje javnosti kot ga po javnih informacijah zavzemajo naši diplomati in druge pristojne osebe na svetovnih in evropskih zunanje političnih scenah. Enako velja za Izrael ki mora po mnenju javnosti takoj prenehati s sramotnim ubijanjem otrok in priznati državo Palestino. Iz teh in podobnih primerov je jasno viden razkorak med slovensko diplomacijo in javnostjo in zato je upravičena zahteva javnosti po objektivnem obveščanju.

Kaj veste o uspehih slovenske diplomacije?

Reke in studenci, 9. december 2023.

Vode in njihovo okolje so za človeka nenadomestljivo okolje. Nudijo mu potrebno oskrbo za telo, za dom, za zaslužek in razvedrilo. Prav rečni tokovi omogočajo pridelavo hrane, gradnje domov v naseljih, splavarstvo, energetiko, vse, kar je nujno za človeka ali pa mu življenje olajšuje. Vsa pomembna mesta so ob vodah ali ob morju. Človek brez vode ne more, zdi pa se, da tudi noče biti, najbolj pa jo pogrešaš, ko si omejen v njeni rabi.

Za otroke je voda raziskovalno področje saj je v rečnih strugah nešteto skrivnosti zlasti iz živalskega in rastlinskega sveta, v njej se neomejeno gibljejo. Ko pridobijo prva znanja o naravi postajajo vode zanimive za raziskovanje in iskanje izzivov z navtiko. V poklicni opredelitvi pa si je človeštvo že zagotovilo vodne strokovnjake, ki delujejo v zaščito vodnih strug, opozarjajo na nevarnosti voda in predlagajo ukrepe za zaščito predvsem stoletnih voda ali preobremenjenih rečnih korit. Ob vodah si ljudje naj raje postavijo svoj dom ne da bi razmišljali o poplavni nevarnosti in zato vodni strokovnjaki nenehno opozarjajo na varnostno zaščito pred naraščanjem voda iz kakršnih koli razlogov, na možnosti intervencij v primerih nesreče, o načrtnem vzdrževanju vodnega okoliša in na potrebno sistematično proučevanje zemljišč za gradnje, ki naj bi zagotavljalo ustreznejšo presojo, kje naj se v prihodnje gradijo objekti. Prepričujejo nas, da je samo v sodelovanju z naravo možno zagotoviti sonaravne in trajnostne ureditve. Pomembo je, da se mi umaknemo vodi!

Sodeč po ravnanju rek avgusta 23 v Sloveniji pa zelo malo ljudi sliši te strokovne predloge in napotila, še manj pa upošteva v svoji povezavi z vodami. Če želijo hiško ob vodi bodo storili vse, da pridobijo gradbeno dokumentacijo v prepričanju, da so s tem pridobili tudi varnost pred vodami. Še pomislijo ne, da jih nekdo materialno obira s prodajo parcele, ki jo občasno potrebuje voda. Mešetarjenja je tu zelo veliko, težav pa tudi, če pride več vode kot jo sicer poznamo. Naš travnik ob vodi pod hišo imamo zelo radi, ga kosimo, varujemo pred bobri, čistimo za ribiči in odstranjujemo podrast, ki bi ga lahko pogoltnila. Toda ko naša Težka voda pridobi vode iz Gorjancev in jih ne more odvajati enako hitro v lepo Krko, se najprej razlije po našem travniku, ki ga torej ne moremo uporabiti za kakršno koli kmetovanje. Sadje ne potrebuje toliko vode, orehi so imeli premalo zemlje, obrečno grmičevje pospravljajo bobri, obrežje se ruši. To je delo vode in mi ji to priznavamo, za nič na svetu se ji ne bi odpovedali. Žal pa nam ni znano, kdo mora strugo Težke vode vzdrževati, še posebno čistiti, baje da je to neki javni državni zavod, ki pa ga v 54 letih nismo še spoznali.

Prijateljevali smo kar nekaj let z gradbenim inženirjem, ki je bil specialist za obvodne gradnje. Večkrat sem z njim razpravljala o rekah, ki obkrožajo naše območje. Bil je mnenja, da je spet oživiti lokalne vodne skupnosti, ki skrbijo za lokalne vode. In res se spomnim iz otroštva, da smo se vaščani enkrat letno zbrali ob perišču in napajalnikih potoka pod vasjo. Odrasli so čistili potok, otroci pa smo morali s seboj prinesti velike lonce v katere smo odlagali rake. Doma smo lonec z vodo in raki porinili v peč in kmalu so bili rakci rdeči, pripravljeni za gala pojedino.

Nam priljubljena voda zahteva našo pozornost, naklonjenost in vlaganja. Brez tega se razlivajo in zamočvirjajo ali izginjajo. Veste, da je bil včasih studenček pogost ponudnih čiste hladne vode tako po poljih kot gozdovih. Zdaj pa ga ne boste našli nikjer več. Zakaj ne? Pod Lanšprežom, kjer je včasih stala mitnica pa studenčnica še vedno priteka in upam, da pitna.

Kaj pa v vašem kraju ste ohranili kakšen simpatičen studenček?

Finančni minister, 8. december 2023.

Ne mine dan, da se ne bi v tej ali oni sredini srečevali z novimi malimi in velikimi potrebami, ki jih ne moremo uresničiti zaradi pomanjkanja denarja. Še posebno zanimive postajajo te razprave v času priprav in sprejemanja državnega proračuna iz katerega se napaja največ institucij in je zanimiv za slehernika, ki pridobiva posle na javnih razpisih. V spominu mi je ostala debata nekdanjega ministrstva za šolstvo, ki so mu očitali, da dodeljena sredstva namenja v druge namene kot je to določil Državni zbor. Smiselno je na očitke odgovoril, da on v svoji pisarni nima vreče z gotovino iz katere bi razdeljeval denar pač pa ima vsaka proračunska postavka svojega skrbnika, ki mora najprej ugotoviti, če se načrt dela uresničuje oziroma je uresničen in šele potem sledi izvajalcu tudi nakazilo.

Za upravljanje s proračunom je pri nas pooblaščena Vlada in ta odloča, kaj vse bo država postorila in komu bo zagotavljala obstoj v nekem poslovno-koledarskem letu. Gaspari je na primer menil, da je za odhodkovni del proračuna potreben proračunski memorandum v katere se določijo nameni in obrazloži način uresničevanja in na tako opredeljeno vsebino se opredelijo časovnice ter zagotovijo odhodki v letni višini na virih financiranja. Nekako v tem smislu sem razumela pojasnila ministra za finance zakaj za nekatere postavke lahko zagotovi vire financiranja, za tiste s pomanjkljivimi opredelitvami pa ne.

Je pa naš aktualni finančni minister v svojih intervjujih kar dobro pojasnil svoje poglede na aktualni proračun in odločanje v državi. Ponovil je dejstvo, da ni »visoka ovira, ki ne razveže mošnje«, bi se pa dalo za marsikaj dodatno zagotoviti sredstva, če bi se določile prednostne naloge in želeni cilji ter dosegalo kakovostnejše sporazumevanje interesnih skupin. Njegova prizadevanja so usmerjena predvsem v znižanje strukturnega primanjkljaja, v stabilizacijo javnih financ in v ohranjanje ugleda na mednarodnih kapitalskih trgih. Ustvarjanje višjih prihodkov bo odvisno od zdravja, mladih in znanja in zato je vlaganje v te kategorije prioritetno. Temu primerno bodo potekala prizadevanja za posodobitev davčnega sistema, pripravo novih ključnih zakonov in gradnja stanovanj po sistemu organizacij z omejenim dobičkom.

Bravo minister, delati dobro pomeni skrbeti za temelje na katerih se oblikuje proračun in med temi je prav gotovo prilagajanje proračunskih izdatkov dosežkom produktivno uspešnemu gospodarstvu. Težko bo zmanjševati proračunski primanjkljaj, če je kar 90% izdatkov fiksnega značaja, me pa veseli, da imate podpornike na mednarodnih kapitalskih trgih, čeprav bi bilo dobro, da razmišljate tudi o rabi prihrankov državljanov in financerjih naložb v osvajane novih trgov kot na primer širitev finančnega poslovanja Hrvaškem, uspehih madžarskih bank in energetikov na Slovenskem in morda tudi o odlivu visokih dividend v tujino.

Ne vem kolikokrat sem že napisala, da mora Državni zbor imeti načrt obnavljanja temeljne zakonodaje, ki jo ni več možno uporabljati zaradi zastaranja bodi si zaradi tehnično tehnoloških novosti ali sprememb v družbenih razmerij. Odgovornost zbora je na tem področju izjemno velika in nikakor ne bi smela biti vezana v pretežnem delu samo na Vlado. Najpomembnejši bi morali biti predlogi strokovnih, profesionalnih organizacij, ki bi se nadgradili s pravno stroko ter ekonomijo. Pogumno se lotimo te pomembne problematike z vključno novim volilnim sistemom, ki bo zagotavljal, »da oblast in z njo čast« zopet pridobi ljudstvo.

Menite, da naš finančni minister podaja dobre rešitve?

Kaj vse je že pametno? 7. december 2023.

Ja, potrebno si je zastavljati to vprašanje, še posebno ko se pri hiši kaj pokvari, ne najdemo servisa, nazadnje pa se damo prepričati, da je smotrnejši nakup novosti. Že v samopostrežni trgovini lahko kupimo vse izdelke, ki so sestavni del naše hiše, seveda tehnično dopolnjene do take mere, da jih težko prepoznamo kot že dolgoletne »znance«. Televizor naj bi se kar sam naravnaval po naših željah, sesalec naj bi varoval dom, v prani stroj samo vlagaš umazanijo in ko jo ima dovolj se vključuje, dozira pralni prašek in kaj ti jaz vem kaj še vse počne, skratka ven leti suho perilo, ki ga samo še pospraviš. Štedilniki, pečice, hladilniki in nape se med seboj samodejno sporazumevajo, predlagajo prehranski meni in zanj bruhajo recepte. Ko se končno napotiš po novi mikser, ker je sedanji 50-letnik odpovedal, se iz trgovine lahko vrneš tudi s pametno hišo, če jo imaš kam postaviti. Baje so to neslutene tržne možnosti in za podpiranje lenobe vsemogočni pripomočki mojih vnukov, najpozneje pa njihovih otrok.

Ob tako »optimalnih« izdelkih nihče več ne računa na starejše in stare kupce, recimo od 50 letnikov naprej. Ti pač niso del informacijske družbe ali sposobni sprejemati novosti na primer pri napravici za zapiranje polivinil vrečk. Nihče tudi ne napiše, pove ali vsaj nakaže, da bo za nove pametne hiše potrebno odstraniti obstoječe, saj v naših sedanjih kuhinjah ja ne bomo imeli skladišč pripomočkov, ki jih uporabljajo samo mlajši od 50 let in tistih s katerimi rokujejo le še starejšo od 50 let. Če bodo delodajalci tako razporejali delavnike kot to počno danes je pa sploh vprašanje, kdaj si bodo delojemalci sesali prah iz ne vem česa v pametnih hišah ali zmogli kuhati obrok, ki jim ga bo ponujala avtomatika, kdaj in kako bodo nabavljali, da se ohrani neokrnjena narava in razvija trajnostni »kuharsko domačinski« način bivanja in prehranjevanja.

Zdaj pa poglejmo že nenehna dopolnila tehnologij (programov), ki jih dnevno sprejema pametni telefon ali osebni računalnik. Komaj se navadimo na uporabo nekega programa, pa že prileti nekaj o izboljšavi Googla, elektronske pošte, shranjevanja v oblake in še in še. Vsaka pametna mašina ali hiša za tiste izpod 50 let, bo dopolnila dobivala na isti način ali pa bo njihov pametni pripomoček čez noč zastaral in bodo morali kupiti novega, še pametnejšega. Zdaj ljudje bulijo v pametni telefon, potem bodo morali buliti v pametno hišo, pametni štedilnik in v vse kar je »pametno«. Tisti nad 50 bodo postopoma ostali brez svojih priljubljenih pripomočkov, ker se bodo zastarane tehnologije umikale iz trga.

Žal ni objavljenih prognoz kako se bodo o vsem tem pametnem direndaju počutili ljudje, kaj v njih se bo vedno bolj razvijalo in kaj bo zakrnelo, ker jim več ne bo potrebno. Mislite, da bomo imeli tudi pametno gledališče, pametne koncerte, pametno mobilnost in podobne pametne zadeve, da se bo človek duhovno osveščal, se znal pobrigati za svojo skupnost, skupni prostor, naravne dobrine ali pa bodo vsa ta blagodejna dejstva pristala na smetišču zgodovine? Vprašanje je o čem bodo peli pesniki in kako bodo »pametne« knjige, tiskane ali elektronske prišle do ljudi, kako bodo nanje reagirali?

Predno vsestransko požiramo vse kar se nam predoči kot »pametno« bi morale posamezne stroke povzdigniti svoj glas, oceniti vpliv teh tehničnih novosti na razvoj in delovanje ljudi. Družba kot celota bi se morala upreti težnjam, da se opuščanju nafte in plina povečuje s poneumljeno informacijsko tehniko ter tehnologijo.

Kako se pa vi opremljate z novostmi v svojem domu?

Razstave na Dunaju, 6. december 2023.

Upokojena profesorica likovnega pouka v našem kraju je kar nekaj let poskrbela, da smo si ogledali znamenite vele razstave tako v slavni Albertini, kot na drugih dunajskih razstaviščih. Skupaj z agencijo Ars Longa je ta spoštljiva gospa zagotovila vedno ustrezno seznanjenje o tem, kam nas vodi, kaj bomo videli in kakšen pomen narodi pripisujejo umetnikom, ki jih bomo občudovali.

Albertina razpolaga z grafično zbirko, ki je ena najpomembnejših na svetu in vsebuje grafike, stare odtise grafičnih del, arhitekturnih skic in fotografij. Nedavno je prevzela v stalno izposojo obsežno zbirko impresionistov 20 stoletja, v njej je filmski muzej in obsežno razstavišče za občasne razstave. Slavna je po umetninah Alberta Durer, Klimta, Menzela, da Vincija, Rafaela, nizozemsko-flamskih slikarjev – rudi Rembrandta, francoskih mojstrov Poussina, Matisse, Chagalla in še mnogo drugih različnih narodnosti. Pod omenjenim vodstvom smo si ogledali Van Gogha, Moneta in Picassa.

Kot grafično pomembna svetovna institucija je bila Albertina kar nekaj let strokovna podpornica Grafičnega bienala našega mesta, ki ga je ustanovil in vodil domači umetnik Suhy.

Ko je Dunaj gostil razstavo del znamenite Fride Kahlo, smo seveda morali v Kunstforum tudi mi, ljubitelji likovnih del iz mojega kraja. Znamenita mehiška slikarka nas je očarala in precej časa smo porabili za njeno občudovanje. Kahlo je ustvarila vsaj 140 slik, veliko risb in študij. Med njimi je največ avtoportretov, ki vsebujejo simbolne upodobitve telesnih in duševnih ran Fride. Sama se je proglašala za slikarko resničnosti.

Odpravili smo se v Albertino, kjer smo si ogledali občasni razstavi znamenitih zbirk grafik in risb Picassa in pa skice velikana in genija Michelangela. Veliko kulturno doživetje smo končali v prijetnem gostišču z lustri okrašene ulice Graben. Dunaj je v decembru pol dogodkov, praznična ponudba je nepredstavljiva in zato je v decembru »doživetje mesta« res nekaj posebnega.

Sicer pa je Dunaj kot mesto pravi muzejski zaklad in prav te dni na primer v njem odpirajo moderniziran, za vse artefakte primeren Mestni muzej z brez plačnim ogledom stalnih zbirk kar naj bi demokratiziralo mestne kulturne dediščine. V muzejski restavraciji bodo postregli z zgodovinskimi jedmi, v kavarni bo prireditveni prostor in muzej bo postajal tudi Izobraževalni center. Veličastna zgodovina mesta je sredi sodobnega sveta našla svoje mesto in ni dvoma, da bo tržno zanimiva za rast mesta. Samo pomislite na občasne razstave o arhitektu Erlachu, ki je zasnoval Karlovo cerkev ali pa razstavo o secesiji v Nemčiji in Avstriji, da o gostujočih velikih razstavah sploh ne govorim.

Ars Longa agencija nas je popeljala večkrat tudi na razstavišča v sosedni Italiji pa na ogled fresk in umetnin Ogleja. Ko vidiš koliko ljudi danes služi »dober kruh« s kakovostno umetnino, zgodovinsko posebnostjo ali naravno danostjo, nehote pomisliš zakaj mi v naši domovini ta kruh ne ponudimo trgu. Vsi naši sosedi uspešno tržijo kulturo, obnavljajo graščine, palače, gledališča in res je prišel čas, da tudi moja srenja najde modus vivendi za obnovo graščin,

Kaj menite, se naj za vedno poslovimo od Hmeljnika, Soteske, Grma, …?

Vino in prazniki, 5. december 2023.

Slovenija je vinorodna dežela z mnogimi vinorodnimi območji. Spadamo v Posavsko vinorodno skupnost, znotraj nje pa poznamo številne gorice s svojo pravo ali namišljeno blagovno znamko. Priznati moramo, da so Belokranjci razvili več kot ugledno pridelavo vina, zgledno vinsko klet in visoko strokovno znanje o vinu in o kulturi pitja vina. Njihova blagovna znamka je Metliška črnina. Poleg njih je, kot sem že omenila, niz goric, ki so si pridobile zavidljiv sloves med ljubitelji dobre kapljive. Govorim o cvičku, Skrovničanu, Lipenčanu in mnogih drugih vse tja do ljubljanskih mejnih vzpetin.

Med drugimi vinorodnimi območij seveda pripada vsa čast in pozornost rojakom vinarjem iz Brd in Štajerske. Zlata rebula in Malvazija sta kraljevski, za slavja Sivi pinot in radgonske penine. Ker nisem najbolj poučena v teh pridelkih, se pač ravnam po svojem okusu.

Vinar, kletar in žganjar je bil tudi moj stari oče. Vsak da je obiskal družinski vinograd in stara mama mu je vedno zagotovila pol klobase ali drugega mesa, da je lahko delal in popil svoj kozarček Rdečega. Vino je prinašalo družini znatne prihodke vendar takrat ni bilo avtomobilov in današnjih številnih omejitev glede pitja alkohola. Številna gostišča ob cestah, po katerih so še vozili furmani, so si vino zagotovili po dogovoru z vinogradniki. Da je ded ohranjal vstop v dobavno verigo vina, je storil vse za doseganje ustrezne njegove kakovosti pridelave in kletarjenja. Najboljše vino se je doma ohranilo le v količini za slavje Jožefovega, sicer so odrasli pili delanec.

Kakšnega posebno velikega sli slavnostnega popivanja prav za prav nisem doživela. Pilo se je zmerno, da je družba ob tem zapela, bila vesela in se rada spomnila takega srečanja. Se je pa že tam okoli leta 1980 nasadilo veliko novih trt kot pridobitna dejavnost kmetij in kot zaposlitvena možnost za mlade. Pridelovalci vina so ustanavljali svoja društva, začeli promovirati svoj pridelek, odpiralo pa se je vprašanje kako organizirati obdelavo trga in oblikovati tržno ponudbo, ko pa ima vsaka klet svojo kakovost vina. Nekateri, zlasti iz Brdov in Štajerske so se usmerjali v tujino tudi v oddaljene dežele vse do Kitajske, ki baje naša vina izjemno ceni. Posebno sodelovanje se je razvilo med vinogradniško stroko Gruzije in Slovenije, pa tudi v EU se je povečevala prodaja, še posebno takrat, ko so vinogradniki prevzeli tudi gostinske dejavnosti v mestih po tujini. Vinarji so nenehno izpopolnjevali obdelavo vinogradov in pri tem pazili, da niso spreminjali naravnih pogojev in procesov posamezne zvrsti trt. Pri tem so prednjačili Istrani in Primorci, kjer je narava še manj uničena in danes nastajajo tam najboljša vina, ki niso samo izvozna, so tudi reprezentančni predstavniki vinske ponudbe gostilničarjem, hotelirjem, gospodarstvu, okuševalcem in drugim. Prirejajo znamenite dražbe svojih dragotin in pri tem bogatijo donacijo zdravstva, skrbijo za izpopolnjevanje enološke vede in se zavzemajo za rast kulture pitja. Imajo tudi viteze vina s poznavanjem vinskih skrivnosti, ki so vključeni v svetovne viteške vinske elite.

V prazničnih dneh bomo verjetno vsi kaj dobrega pojedli in popili. Vinski mojstri ne želijo izbirati namesto nas, saj so dobra vina tudi draga. Izbrali bomo tisto pijačo, ki večini v naši družini najbolj ustreza. Eni Malvazijo, drugi Cviček, tudi Penina je neizogibna. Omejili bomo svoje gibanje na dosegljivo brez avtomobila in si lahko privoščili vinsko dobroto, da bo družba vesela, kaj tudi zapela in si nazdravila za zdravo in optimistično novo leto.

Kakšno dobro vino bo razveselilo vašo družino?

Logistika v vzponu, 4. december 2023

Z logistiko sem se morala dobro seznaniti tam v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko smo v tovarni morali zgraditi prvo lastno skladišče velikega obsega. Tovarna se je odločila za paletni sistem skladiščenja, ki je bil takrat šele v razvoju in pomembna tehnična novost s popolno izrabo prostora, nakladalci in drugo opremo. Dolžnost sektorja, ki sem ga vodila je bila, da izdela organizacijski koncept vgraditve novega skladišča v medsektorsko poslovanje in pripravi ustrezna pravila. Poslali smo enega izmed mojih organizatorjev v Knorr kjer je regalno skladišče že delovalo in ta je potem poskrbel, da tudi pri nas ni bilo večjih težav. Je pa bil to strokovni izziv in predvsem nas je usmeril v način nenehnega dopolnjevanju logistike, ki se vključuje v vse tovarniške sektorje.

Rada se spomnim zanimivih mnenj dr. Jožeta Mencingerja o prevozih, med drugim njegovo ugotovitev o prevažanju po avtocesti. Med drugim je poudaril, da ne vidi nobene potrebe, da nemški kamioni prevažajo krompir v pranje nekam na jug Italije, da pač krompir pa ja lahko operejo tudi doma in tako ne obremenjujejo cest. Ponazoritev ne znam ponoviti bolje, bila pa je pravi dokaz, da bi pri transportu morali biti racionalnejši in da vsaka logistična neumnost res ne sme povzročiti novih naložb.

Kmalu po otvoritvi razvojne osi so praktični univerzitetni učitelji ustanovili Fakulteto za logistiko in jo umestili v Brežice. V njo se je vpisala tudi moja nečakinja, žal ob delu in ob družini zato študij ni uspela še zaključiti.

Vse navedeno, stalni prevozni problemi tovarne po celi Evropi in končno tudi moja prizadevanja za ustanovitev Univerze v našem okolju, me navdihuje, da od časa do časa še malo pokukam v logistične novosti in na ta način tudi preverjam ali so bile naše nekdanje odločitve primerne, dobre ali pa se zadev nismo pravilno lotili.

Na področju logistike je vsak dan kaj bistveno novega. Danes je v svetu že izpopolnjen sistem nameščanja različnih predmetov v tovornjake. Bin-PACKER na primer določi najpametnejši način zlaganja različnih predmetov, da se prostor najbolje izkoristi, lahko definira ceno na primer 1m2 površine na tovornjaku in je način doseganja okolju prijaznejše logistike. Prihaja letalnik FB3, ki naj bi prevažal do 100 kg tovora več kot10 km daleč in je preskušeno varen. Svet že razpolaga s pametnimi zabojniki, ki so opremljeni s senzorji in komunikacijskimi napravami s čimer nepretrgoma sledijo lokaciji zabojnikov in stanju njegove notranjosti, omogočajo spremljanje temperature, vlage, vibracij in drugimi stanji pomembnimi zlasti za prevoze hrane in zdravil. Logistiki lahko optimizirajo načrtovanje poti. Traxens-Box3 pameten zabojnik je že prilagojen zelenim plovilom (pogon na metanol), usklajen s strogimi varnostnimi standardi, zaznava odpiranje vrat in optimizira stroške.

Ni slabo če oblast nagovarja pomembne onesnaževalce okolja, zlasti velike potrošnike energentov, da poiščejo ustreznejše rešitve. Izjemno pomembno je, da informacijske tehnologije posegajo v povezovalne sisteme med dobavnimi verigami in proizvodnimi procesi. Evropska unija prednjači v tem nagovarjanju, ki včasih izpade tudi kot neizvedljiva fantazma. Praksa le dokazuje, da jo ljudje slišimo.

Je logistika problem vaše družine?

Bolnišnica kot pridobitniški izziv, 3. december 2023.

Moje delo v tovarni je bilo močno povezano z zdravstvom in več let sem aktivno sodelovala v lokalnih Zdravstvenih skupnostih, pa tudi v enakih organih republike. Morala sem se podrobneje poučiti o delovanju te obsežne storitvene dejavnosti, o njeni organizacijski strukturi in o drugih pogojih, ki omogočajo racionalnost njenega dela. Proučila sem predvsem literaturo specializiranih ekonomistov za zdravstvo v Angliji, pa tudi odlično domačo literaturo organizacijskih strok. V tem blogu seveda ne morem opisovati kaj vse sem ob študiju omenjene stroke ugotavljala, nedvoumno pa sem spoznala, da je zdravstvo kot storitveno dejavnost iz vidika ekonomske stroke izjemno težko, da ne rečem nemogoče, narediti dobičkonosno. Razlogov je več, daleč naj pomembnejši je več kot 82% strošek dela, ki se kot socialna kategorija mora v ceni dela uravnavati po družbenih dogovorih neglede na obseg opravljenega dela, saj se le-to dejansko ne more načrtovati po tržnih kriterijih. Bila sem že upokojena, ko se je o tem dobro razpisala kolegica, ki je bila v enem mandatu direktorica največje zdravstvene ustanove v državi.

Naneslo je, da sem kot pacientka preživela v bolnišnici dalj časa in sem imela priliko spoznati današnje sisteme dela v tej razvejani storitveni dejavnosti. Storitev in ne izdelek, je še vedno prevladujoča, dokaj težaško delo za vsaj polovico zaposlenih v strežbi, nešteto nepredvidenih zdravstvenih postopkov enkratnega značaja, veliko komunikacijskih poti in podatkov, odvisnost delovnih postopkov od obnašanja pacienta, oskrba vsakega pacienta posebej z zdravili, ki jih mora goltati redno, zaradi bolezni, ki ga trenutno muči ali zaradi rednega odvajanja. Sestavni del zdravljenja v bolnišnici je prehrana, določena po pacientih, si predstavljate kakšno kuhinjo potrebujejo? Gremo na higieno, v bolnišnični infrastrukturi je nepogrešljiva sterilizacija od prostora, postelje in obleke do predmetov, ki si jih nadeva zdravniško in oskrbovalno osebje kot so oblačila, orodja, delovni pripomočki in še mnogo drugega. Še zdaleč nisem na koncu naštevanja toda vsega tu pač ne morem navajali. Ostaja neizpodbitno dejstvo, da je proces zdravljenja obsežen, da ima svoje tehnološke zakonitosti in da se mora nenehno prilagajati posamezni bolezni neglede na plačilno sposobnost pacienta.

Proučujem bolnišnični sistem dela v bolnišnici kot pacientka in ga nehote nenehno primerjam z razpravami v naši politiki, pogajanjih o plačah zdravnikov, izjav ministrov in strokovnih svetov, mnenji zainteresiranih zdravnikov za bolnišnične koncesije in podobne. Bolnišnica kot jo poznamo danes, je pridobitev socialno solidarne družbe zato se zdravniki pogajajo o plačah z upravljalci države in to neglede na obseg svojega dela, ki so ga opravili v nekem obdobju. Zahtevajo povišico tako za tistega zdravnika, ki je noč in dan na delu kot za tistega, ki mora biti v pripravljenosti. Plače tistih, brez katerih bolnišnica ne more funkcionirati, jih ne zanima. Grozotno! Kakšnemu cilju naj bi torej sledila reforma? Plači zdravnikov po obsegu opravljenega dela, delitvi bolnišničnih storitev na solidarne in ne solidarne, dodeljevanje koncesij za ne solidarne bolnišnične storitve, sprotne naložbe v posodabljanje bolnišničnih solidarnih storitev. je kje kakšna objektivna analiza, ki bi javnosti pojasnila namene reformatorjev? Človek se tudi sprašuje kje oblikovalci privatnega zdravstvenega sistema vidijo dobiček v koncesijski bolnišnici? Morda je to lepotna kirurgija, mogoče kakšna izjemna faza dela v bolnišničnem zdravljenju, morda v možnosti izbire le pacientov z manj zahtevnim potrebami in plačilno sposobnih. Bo to dovolj za posodabljanje njihovih bolnišnic in njihovo blagostanje brez pritiskov na javno blagajno?

Si predstavljate, kdaj se boste po pomoč lahko zatekli v solidarne bolnišnice?

Porcelan kot spomin, 2. december 2023.

Leto, ko je razpadla naša družina, ni možno pozabiti. Gospodar je umrl, njegova vdova je morala v hišo za njen preužitek in s seboj vzeti mene, stric je podedoval grunt, vsi drugi so že imeli svoje domove in družine. Vse kar je bilo na domačiji je moralo dobiti novega lastnika in, ne vem po čigavi zaslugi, je meni pripadal eden najlepših porcelanastih krožnikov za večji narezek. Kot mačka mlade sem ga prenašala po številnih mojih domovih in še vedno ga imam v stanju kakršnem sem ga prejela. Za nič na svetu se mu nebi mogla odpovedati.

Kar sem napisala je bila moja prva misel ko sem prebrala, da v Ribnici zbiralec Peter Lesar razstavlja svoje zbirke stekla, keramike in porcelana naših mam. Ko smo še bili 13 članska družina in smo skupaj praznovali pomembne družinske dogodke, je stara mama odprla kredenco in na družinskem porcelanu postregla hrano. Imela ga je dovolj za vsakega družinskega člana. Seveda je to bilo redko kdaj, na Jožefovo in ob zapovedanih praznikih. Porcelan je krasil tudi gostitve ob pomembnih vaških dogodkih na primer ko je zasvetila prva električna žarnica na domačiji in v vasi, ob končanju žetve ali košnje, za kar so vaščani zagotovili medsebojno pomoč in podobno. Poudariti hočem, da je postrežba hrane na porcelanu dajala poudarek prestižnosti gostitelja in pomembnosti dogodka skupne pojedine.

Na popotovanjih po svetu sem spoznala mnogo razstavišč s porcelanom in običajno ostrmela nad dejstvom, da je bil porcelan stare mame skoraj nepomemben omembe. S kakšnim porcelanom so razpolagali sultani, evropski dvori, bogati južnoameriški posestniki zemljišč si skoraj ne moremo zamisliti. Kompleti porcelana za vseh vrst hrane v današnjih muzejih zavzemajo cele sobe, so tenki in krhki skoraj kot steklo. Perzijci imajo porcelan s posebnimi poslikavami, da o Kitajskih in japonskih porcelanastih umetninah sploh ne govorim. Ampak moja stara mama si je svojim delom zagotovila svoj obseg porcelana in ne z dajatvami podrejenih in prav zato je bil moj krožnik vedno nad temi muzejskimi zakladi.

Želim se ogledati Lesarjevo razstavo v starodavni Ribnici, ki vedno prijazno sprejema svoje obiskovalce, še posebno pa v času tradicionalnega Ribniškega sejma suhe robe. Sodeč po promocijskem gradivu je zbirka zbiratelja obilna in vredna pozornosti. Prepričana pa sem tudi, da bi mi razstava spodbudila še kakšen spomin na moje zanimivo otroštvo, saj Lesar zagotovo s porcelanom zbira tudi zgodbe eksponatov.

Nedavno sem se pogovarjala s študentko ljubljanske umetniške akademije in jo povpraševala za njeno profesionalno usmeritev ali v slikarstvo, ustvarjanje v kamnu, marmorju, lesu, glini, ali pa bo morda proučevala in raziskovala materiale, ki so starim narodom služili za umetniška dela in jih danes občudujemo po vsem svetu. Mnenja sem, da mora preko rednega šolskega izobraževanja spoznati tehnologije obdelave materialov saj bo od tega odvisno, kakšen atelje in njegovo opremo bo potrebovala. Prav za prav bi bilo dobro kaj več vedeti tudi o materialih, ki navdušujejo domače ustvarjalce in si jih lahko ogledamo na vseh treh Forma Vive, na razstavah na primer nakita iz premoga, po muzejih in osebnih zbirkah. V Libojah so nastajale tudi umetnine kljub temu, da je bila to tovarna odvisna od trga. Kar nekaj slovenskih umetnikov ustvarja v glini. Na katerem področju se je razbohotila kakovost umetniške obdelave materiala verjetno zanima vse Slovence. In kakšne možnosti ima izdelava porcelana pri nas v teh modernih časih?

Mami, imaš tudi ti kakšen porcelanski krožnik?

Baldur's Gate 3, 1. december 2023.

Med mladimi je močno razvita posebna računalniška dejavnost, ki vsebuje neštete računalniške igrice in srečala sem se s problematiko sestavljavcev, snemalcev in programerji te izjemno razvite gospodarske dejavnosti zlasti v Nemčiji in seveda v Ameriki. Vsebina igrice mora biti domišljena z velikim številom zapletov, problemov in zanimivimi dogodki. Čim več domišljije, čim več nepredvidljivega, nevarnosti, orožja in tako naprej do skrajnosti, ki jih je še možno sprogramirati ter ponuditi na spletu. Čeprav kar nekaj igric poznam preko svojih vnukov me je tovrstna problematika presenetila zaradi naporov, ki jih kreatorji vlagajo preko svojih podjetji v kadre, ki so iznajdljivi, imajo razvito fantazijo in dovolj potrpežljivosti, da ustvarijo igrico, ki zanima predvsem najstnike, je pa tudi kar veliko odraslih, ki se jim priključujejo. Tudi nisem vedela, da že obstajajo posebne velike dvorane v katerih se zbirajo ljubitelji igric, se seznanjajo z najnovejšimi igricami in imajo velik izbor saj z vstopnino praviloma poravnajo materialno obveznost za občasno igranje. Še bolj pa me je presenetilo, da organizatorji zelo težko najdejo ljudi, ki so sposobni fantazijsko ustvarjati, torej pripraviti scenarij, ki vedno bolj priteguje in širi krog igralcev. Z »lučjo ob belem dnevu« jih iščejo po vsem svetu in dobro plačujejo, da zanje pripravljajo nenehne novosti.

Teror, orožje, maltretiranje, nevarnosti in podobni elementi brez vsebine prevladujejo v igricah in nikakor se ne morem sprijazniti, da so privlačni za mladež. Zakaj jim je to všeč? Dokopala sem se samo do odgovora, da pač nekaj počneš, preskušaš svoje osebne sposobnosti, si zadovoljen če zmagaš in čas mine. Pred dnevi pa sem ugotovila, da nisem edina, ki igralcev igric ne razumem. Pojavilo se je z novo računalniško igrico podjetje, ki hoče preko igric pozitivno vplivati na igralce, jih kaj naučiti, jim dati misliti in po šestih letih trdega dela so na trg plasirali Baldur's Gate 3, ki je trenutno tudi največja tržna uspešnica in je njena prodaja presegla dosedanje rekorde. Uspešnost ji predpisujejo predvsem zaradi inovativne združitve elementov fantazijskih iger devetdesetih let, ko so prevladovale kakovostno pisane zgodbe z izjemnimi dialogi in kompleksne igralske mehanike s sodobnim pristopom, polnim izpiljenih filmskih scen, pa tudi dejstvu, da igralcu dopušča kar največjo možno svobodo, obenem pa je izjemno pozorna na vsako malenkost. V igri je edinstven način potek zgodbe, ki igralca ne pelje po v naprej zarisani poti temveč mu dopušča vso svobodo, da se prepusti igri v kakršni koli vlogi želi in si mora z lastnimi neštetimi odločitvami ustvarjati lastno zgodbo. Menda lahko na ta način ustvari tudi 17.000 zgodb. Igra dopušča svobodo tudi pri spopadih kar igralca spodbuja k inovativnosti ali se bo z nasprotnikom pogajal, ga uničil s steklenico olja, ki mu ga vrže pod nogo da zdrsne in podobno. Posebno vlogo imajo vse zvrsti coprnije, s katerimi se igralec poigrava skoraj v neskončnost. Obstoječi igralski studiji so skoraj onemeli pred tem novim trendom, ki ga nakazuje Baldur's Gate 3 in njegovimi dosežki na trgu. Igralska stroka bo seveda iskala svoj prostor tudi v prihodnje, saj je ta skoraj neizčrpen.

Ne moremo pričakovati, da bodo igralci izgubili interes za igrice, se pa v vsakdanjem življenju že nakazuje, da so igrice pri mladostnikih aktualne leto ali dve, potem jih nadomesti šport, strokovni interesi in iskanje lastnega jaza med vrstniki. Vsaka generacija si pač poišče aktivnost, ki je v trendu, stvar prihodnosti ali popolna novost in prav je tako, Mladost je bodočnost!

Ste zaskrbljeni, ker vaši ne morejo brez računalniških igrc?

Naložbe v novinarstvo, 30. november 2023.

So v naši lepi domovini stvari, ki me razveseljujejo, ker nastajajo na inovativnem področju družbe in imajo v sebi razvojni naboj. Ker večkrat uporabljam kakšno pikro na račun prispevkov novinarjev imam slab občutek, da komu ne bi storila krivice, če nekaj napišem, pa ni resnično. Ampak res so novinarji naklonjeni ali nenaklonjeni marsikomu in tudi tendenciozni. Spomnimo se samo prispevkov osrednjem slovenskem tiskanem mediju o črnem princu. Vsak dan ista novinarka o istih stvareh objavlja vsaj dva prispevka. Nepotrebno za moje razmišljanje toda zelo koristno za konkretno osebo in institucijo, ki jo predstavlja ter kar precejšnja ovira za rast priljubljenosti aktualne Vlade.

Toda priča smo pripravi novega zakona o medijih in objavljenih je kar nekaj mnenj stroke, kakšno novinarstvo potrebujemo, da bo sposobno opravljati svoj posel odgovorno. Ministrstvo za kulturo začenja akcijo za vlaganja v novinarstvo in infrastrukturo, ki jo novinarstvo potrebuje, da bi Slovenija odgovornost lahko uveljavljala kljub zavarovanju delavcev za primer oškodovanja na primer RTV SLO. Pa ne samo za novinarske prispevka temveč tudi za oglaševanje, če to ni pogojeno z javnim interesom. Z novim zakonom želijo doseči, da bi se tudi novinarji lahko vključili v umetniške štipendije ali rezidenčne programe, da bi bili lahko upravičenci v že obstoječi infrastrukturi. Snuje se konkretna podpora za vse medije z načrtom kaj bo Slovenija podpirala v javnem interesu. Mediji bodo v prihodnje tudi preverjali informacije za katere se ne ve od kod prihajajo in od kot se napajajo oziroma kakšen je njihov namen. Mogoč bo umik vsebin, državne oglaševalne kampanje morajo temeljiti na zakonitosti, resničnostni in preglednosti, da se bo vedelo, da je oglas v javnem interesu. Nov zakon bo eden od skrbnikov za ohranjanje in razvoj slovenščine zato bo obveza radijsih posta, da bodo poročale in predvajale svoje vseh vrst programe v domačem jeziku. Zanimiv pa je zaključni del opisa teh novosti v novinarstvu in v medijih, ki pravi, da bo pristojno Ministrstvo po javni razpravi pripravilo rešitve, ki bodo učinkovale saj nočejo zakona s figo v žepu. Bravo snovalci novega ustvarjenja medijske in novinarske stroke, z vami smo!

Zanimivo je še posebno razmišljanje novinarske stroke o medijih kot gospodarski panogi, ki pa ne sme biti samo to. Njihove specifične funkcije so vzpostavitev infrastrukture, ki je novinarstvu nujno potrebna. Prodajnih mest medijev skoraj ni več saj tudi manjših trgovin ni več, ukinjajo se pošte in zmanjšuje komunikacijska infrastruktura, da o kioskih in trafikah na najvidnejših mestih naselij in mest sploh ne govorimo. Pomanjkljiv nadzor nam je nakopal težave na primer pri povodnji, opažamo ga pri koncesionarjih in morali bi ga okrepiti tudi na področju zaščite javnega interesa. Prisluhnimo tistemu delu novinarske stroke, ki si prizadeva za dobro novinarstvo z močnimi dopisniškimi mrežami po svetu in za poročanje o vse vsebinah od otroških do znanstvenih.

Presenečajo me, da so urejanje razmer za dobro delovanje novinarjev in medijev prevzeli iniciativo strokovnjaki, odločno ministrstvo in ljudje z dolgoletnimi izkušnjami. Vsega spoštovanja vreden je zapis prof. dr. Milosavljevića, ki brez predsodkov oceni, da je od osamosvojitve dalje slovensko novinarstvo in medijska srenja urejena kot divji zahod in ni mogla opravljati svoje vloge pri uveljavljanju naše demokracije. Mislim, da se tu ne bi smeli ustaviti. Oblikovalci v tem času uveljavljene zakonodaje so bile politične stranke, številne Vlade in še številnejši ministri za kulturo in gospodarstvo. Vsi so znane osebnosti z imeni in priimki. Nisem za »lov na čarovnice« toda omenjenim naša družba res ne bi smela dovoljevati sodelovanja pri upravljanju države v prihodnje. Oblikovati pa je nujno tudi mnenje do odgovornosti institucij ali posameznikov, ki so pripravljale strokovne osnove za sprejemanje zakonov in so tako preprečevali razvoj demokracije v naši družbi. Ti so bili seveda dobro plačani zato bi bilo dobro, da jih naše sodstvo da vedeti, da neupravičeno bogateli na račun davkoplačevalcev. Lahko pa bi to kruto nalogo prevzela tudi njihova stanovska društva.

Menite, da je uveljavljanje odgovornosti nepotrebno?

Umanotera Slovenije, 29. november 2023.

Svet je vedno bolj organiziran z namenom, da se zagotovi njegov trajnostni razvoj. Tudi v naši državi imamo strokovno organizacijo Umanotero, ki s spremljanjem novih trendov želi uveljavljati trajnostni razvoj v nacionalni politiki, da se zagotovi ravnotežje med človekom in okoljem. Ukvarja se z okoljskimi politikami, trajnostno rabo virov, podnebnimi spremembami, ekološkim kmetijstvom, energetsko učinkovitostjo, varstvom narave in podobnimi področji, zlasti pa spodbuja aktivno sodelovanje državljanov pri reševanju okoljskih izzivov.

Slišimo njen poziv? Se nanj odzivamo? Ja, postali smo občutljivejši za okolje, ni nam vseeno kako se uporablja in to je dobro. Nismo pa zadovoljni, če se na primer zaradi problematike trajnostnega razvoja ukine podjetje, kjer delamo, če se od nas zahteva zmanjšanje porabe mesa in na splošno zahtevajo bistvene spremembe v naših prehranskih navadah, tudi nenehne težave z pomanjkanjem elektrike, prepoved vgradnje plinskih peči ali odpravo premoga. Da bo prepoved rabe posebnih zemelj vplivalo na razvoj informacijskih tehnologih sploh še ne debatiramo. Načeloma torej smo za varovanje okolja, ne vemo pa kako se bomo preživljali, če opustimo vse tisto kar trenutno naj bolj masovno uporabljamo ne da bi vedeli s čim opuščeno lahko nadomestimo.

Kako besede spreminjati v dejanja? Nešteto mednarodnih konferenc politikov direktorjev, predsednikov se je že zvrstilo, vsi so za varovanje okolja toda nafti se ne odpove nihče saj nimamo še nadomestila za pogon avtomobilov. Tudi plinu se poraba še vedno povečuje kljub več kot 20 letnem prepričevanju prepričanih, da se mu moramo odpovedati. Zgleda, da se ustavlja le poraba premoga. Še v tem desetletju moramo v Sloveniji drastično zmanjšati porabo fosilnih goriv.

Na podnebnem vrhu Združenih narodov v Dubaju smo na TV gledali, kako orjaški lastniki fosilnih goriv ploskajo drug drugemu zaradi uspešno izvedenega še enega sumita za katerega slovenska Umanotera pravi, da gre za ne zavezujoči poziv brez potrebne časovnice opuščanja fosilnih goriv. Ostajajo odprto vprašanje globalne podnebne pravičnosti, ki naj bi zagotavljalo sredstva za odpravljanje posledic podnebnih sprememb na planetu. Umanotera Slovenije še meni, da tudi prvi sporazum o oskrbi s hrano pravno ni zavezujoč kar naj bi v vsako dnevnem življenju pomenilo, da ni nič določenega glede naših prehranskih navad in zmanjševanju živinoreje kot največjega onesnaževalca okolja.

Zakaj vam vse to naštevam ali bolje ponavljam kar ste neštetokrat že slišali. Spadam med tiste ljudi, ki se morajo znajti sami neglede na težo problema. Če bi stroka in politika zmogla kaj narediti sem prepričana, da bi to že naredili. Nekaj že krpajo kot je na primer prispevek za izolacijo hiše in podobne drobtinice, ki jih imamo radi, vendar bo glavno izvedbeno nalogo morala prevzeti družina. Namesto 3 ali celo več avtomobilov naj bo pri hiši le eden, meso naj bo na mizi samo enkrat tedensko in ne podlegajmo več kot razkošni praznični ponudbi mesnin. Obnovimo vrtičke, sadovnjake in druge nasade, kot lahko v tem času vidite v oddajah prehrane posameznih narodov ob 18 uri, na strehe in nerabne površine nameščajmo sončne elektrarne in naj si mogotci nafto in plin nekam zataknejo. Spodbujajmo inovacije svojih šolanih otrok in dovolimo jim, da nam polepšajo življenje s kakšno boljšo rešitvijo, kot jih tu omenjam. Moj vnuk na primer razmišlja o vodiku kot avtomobilskem gorivu. »Uzdaj se kljuse u svoje uzde!«

Se vam zdi, da bi morda zmogli opisane napore?

Frakcije v podjetništvu, 28. novembra 2023.

Predsedniki Uprav, generalni direktorji, ravnatelji in ljudje s podobnimi nazivi v podjetjih naše države, ki jih smatramo predvsem za predstavnike kapitala, so organizirani po svojem osebnem prepričanju v nekaj lobističnih skupin. Tako se že vrsta let razvija odnos teh ljudi do trgovanja z Združenimi državami Amerike pod nazivom Ameriški zajtrki, večja koncentracija direktorjev se še vedno srečuje na Gospodarski zbornici ali njihovih Združenjih, nastajajo novi lobiji kot na primer Klub podjetnikov, ki ga obvladujejo predstavniki manjših ali srednje velikih podjetnikov in še še marsikaj bi se našlo. Zanimivo pri tem je, da je njihovo prvotno združenje Društvo Manager v zatonu, v javnosti vsaj zgleda tako.

Vsako omenjeno združenje ima svoje zamisli o tem kako urejati odnose z državo in z delavci oziroma njihovimi sindikati tako, da dobivajo upravljalci države dvoumno predstavo, kaj naša podjetja zmorejo, kakšen je njihov dejanski odnos do socialni in skupnih potreb, pa tudi bledi predstava, kam je dejansko potrebno usmerjati naložbe, da bodo skupne zadeve v državi zagotavljale podjetjem ustrezne storitve danes in v prihodnje.

Čudim se tej neenotnosti pa tudi posameznim direktorjem, ki jo podpirajo. Samo poglejmo lobi okoli Ameriškega zajtrka in človeka na vrhu pomembne institucije, ki je pred leti razlastila delničarje in lastnike podrejenih obveznic ter prejela pomoč države. Danes ima tolikšen dobiček, da preprosto ne ve kaj naj z njim počne in je njegova dilema le ali naj ta dobiček porabi za nakup novih podobnih institucij nekje po Balkanu ali naj ga izplača kot druga runda delničarjem, ki so bili že z prvim izplačilom več kot zadovoljni. Kako to, da ta institucija ne prepozna svoje obveznosti do tistih, ki so ji v stiski stali ob strani, ji materialno pomagali, verjeli v njeno prihodnost? Ali pa primer dveh podjetnikov v Klubu podjetnikov, ki kotirata izjemno visoko ne samo v politiki temveč tudi v javnosti. Prodaja njunih podjetji jima je prinesla okoli pol milijarda, porabila jo bosta za socialne naložbe in naložbe v super center s Plečnikovo umetnino kot »jagoda na torti« sredi centra. Za enega od obeh vem, da je za delovanje svojega podjetja dobil znatno državno pomoč, za drugega bi pa lahko mirno rekla, da je kapital znal plemenititi, da pa mu je prav ta dal krila s katerimi bi lahko dobil najboljše projekte v državi v realizacijo. Protestira stroka, prebivalci, upirajo se umetniki – karavana gre naprej, še več postaja celo zgled saj sta v javnosti odlično promovirana medtem ko je delo tistih v Gospodarski zbornici Slovenije skoraj pozabljeno in reprezentančno brisano v odnosu do države. Recimo samo še, da je skoraj smrtno nevarno za direktorja, da izgubi svoj položaj, če prejme nagrado Društva Manager. Koliko dobička omenjeni voditelji namenjajo zaposlenim, zaščitam, ki jih poskušajo uveljavljati sindikati, osebnemu razvoju zaposlenim in bogatitvi njihove duhovne rasti, skoraj nima smisla povpraševati, vsekakor manj kot prejmejo delničarji ali oni sami.

Se pa kljub izogibanju medijev zaveda tako država kot javnost, da opisana managerska zagnanost ni tisto, kar družba potrebuje za svoj stabilen razvoj in rast blagostanja. Vse pogosteje se z velikim spoštovanjem omenjajo tisti direktorji, ki se dobro zavedajo, da mora poleg njih rasti in se razvijati tudi njihova infrastruktura v upravljanju države, ki se zavedajo, da je premoženje brez odličnih delavcev nedonosno in zato vlagajo v kariere pri njih zaposlenih. Dobili smo prvo proizvodno organizacijo, ki se je z dokumentom obvezala, da bo 50% dobička vlagala v krepitev delovne sposobnosti in s tem v krepitev osveščenosti, da samo primeren odnos med kapitalom in delom lahko vodi v boljše življenje. Odlično!

Kako pa vi ocenjujete ravnanje svojega direktorja?

Mladost in družba, 27. november 2023.

Svet, ki se odpira mlademu človeku tam okoli 17. leta starosti je nekaj izjemno zanimivega in prijetnega za vsakega najstnika, ki je imela to srečo, da so njegovi starši realni in razumni ljudje, ki odgovorno skrbijo za svojo družino. Ja prav ste prebrali, radovednost, prijetno počutje in zadovoljstvo mladega človeka s spoznanji odraslosti so v prvi vrsti odvisni od pogovorov, razmišljanja in obnašanja družine. Če doma spoštujejo slovenščino, berejo knjige ali celo razpolagajo s knjižnico, bo ta navada prehaja na mlajše že zato, ker je sicer prisotna želja biti enak odraslim. V domačem okolju je oblikovan tudi odnos družine do razmer v širšem smislu, predvsem pravilni odločitvi o varnosti, preskrbi, možnosti zaposlitve in drugih skupnih zadevah v državi. Prisotno je vsaj v nujnem obsegu sodelovanje družine v ožjem lokalnem pa tudi državnem okolju. Ni potrebna posebna znanost ali kakšno izjemno poučevanje, mladi od starejših posrkajo, kar jih zanima in to razvijajo dalje na svoji izobraževalni poti.

Danes se položaju mladih v Sloveniji posveča neverjetna strokovna pozornost. Ne mislim, da je to slabo, še posebno, če se besede na posvetih, predavanjih, simpozijih, organih upravljanja in drugih dejansko spreminjajo v dejanja. Opažam pa, da iz besed ne nastajajo dejanja, vsaj ne tako pogosta kot teče beseda. Individualizacija, ki naj bi danes prevladovala med mladimi zanje ni poseben problem, saj drugačnega okolja ne poznajo. Pa tudi če bi ga poznali ostaja boss, manager, politik, predsednik ta ali oni le bel možki med 40 in 60. letom starosti, tam pa tam kakšna ženska. Mlad človek si mora tak položaj ustvariti z vrednotami, ki jih obvladuje in mu s kvotami ne more biti podeljeno, darovano. Zakaj bi bilo na primer mladega človeka strah prihodnosti je težko razumeti, saj mladi vedo, da bo slej ko prej veljalo to kar bodo oni odločili. Umetna inteligenca ja ali ne, vojna ja ali ne, mamila že izločujejo, alkohol tudi, so pa malo zahtevni informatiki, ki v tem vidijo svojo razvojno moč. Kar naj jo preskusijo, že učenci osnovnih šol vedo, da bo treba nazaj k knjigami.

Večkrat se zapletem v razgovore s svojima vnukoma, kar ostri smo, je pa zelo malo mojih spominov, ki bi jih navdušilo, da bi izkušnjo uporabljali danes sami. Ne samo spremembe politik, predvsem tehnološko tehnični razvoj je tisti, ki spodbudi mlade k dejanjem, da se tudi sami izkažejo kot inovatorji, približajo znanju starejših, jim vzamejo celo za zgled. Prav pri ustvarjanju novosti se oblikuje skupna praksa z zelo malo ali nič besed pa velikimi napori skupnega dela na primer pri ustvarjanju družinskega podjetja, pri kariernih poklicih in podobnih zahtevnejših poslih.

Mladi prav za prav nimajo prostega časa, šola ali posel, treningi, tekme, poklicno izpopolnjevanje, pomoč svojim starim staršem, kakšna kulturna prireditev, glasbena šola, smučarija in tako naprej. Moramo se prav potruditi, da najdemo čas za razmislek kar zagotovo ni najbolje saj na pomankanju časa za razmislek nastajajo največkrat nekakovostne odločitve. Prav na tej točki se izkaže zaupanje mladih v svojo družino in družbo v kateri družina živi. Ko zaupanje mlad človek izkaže starejšemu, svoji družini ali družbi je pa izjemno pomembno, da ne ostane brez konkretne pomoči, ki se običajno izkaže v obliki materialne obveznosti.

Politika države po posameznih starostnih skupinah njenih državljanov bi se morala oblikovati na podlagi izkušenj v delovnih procesih, ki jih generacijske pogodbe vsebujejo. Poglejmo samo dejanski delovni odnos mladi – stari. Po domovih ostarelih, bolnišnicah in drugih podobnih ustanovah za stare mrgoli učenk zdravstvene srednje šole, le tam pa tam je kakšna recimo medicinska sestra srednih let. Podobno je v vseh storitvah za stare, generaciji se v praksi zaposlovanja medsebojno dopolnjujeta, morda malo manj v odnosu starejši za starejše, vsekakor pa danes največ storitev za onemogle opravlja dejansko mladina.

Kaj menite, potrebujemo mladinsko politiko v državi?

Dunja, 26 november 2023.

So ljudje, ki so mi dragi vse življenje ker so me spremljali ob veselih dogodkih ali pa zato, ker so preprosto prijazni, optimistični ali kot rečemo zdrav duh v zdravem telesu. V mojem primeru je tako bitje Dunja, hči bratranca, katerega družina mi je storila mnogo dobrega.

Dunja je učiteljica pred upokojitvijo in danes praznuje svoj 58. rojstni dan. Da se je rodila sem vedela pred njenim očetom, potem smo se v njenem otroštvu crkljale, igrale, kadar sem pri njih prenočevala se je priplazila k meni v posteljo, z avtom sva pogosto kam odšle, skratka bile sva najboljši prijateljici. V vrtcu je dobila prve prijateljice, moe delo pa tudi ni dovoljevalo večjih odsotnosti. Druženje je bilo v počitnicah, obiskih na Korčuli kjer so živeli njeni stari starši in na smučariji po raznih smučiščih, še posebno mi je v spominu ostal Kanin in Kobla. V dekliških letih je Dunja lahko izbirala med fanti in ohcet smo imeli na Bogenšperku. Res nepozabno.

Dunja z možem mi je prinesla na dom svojega prvorojenca takoj po rojstvu in neverjetno, nasmejal se mi je. Maruško je dobila bolj po tiho vendar smo lepo praznovali tudi njen prihod. V šoli je poučevala tudi male romčke, le malokdaj se je lahko pohvalila, da napredujejo in le enkrat, da je neka deklica šolo končala. Sicer pa je svoje učenca jemala skrajno resno. Enkrat so se morali prikotalkati v šolo in na šolskem stadionu so imeli kotalkarski festival. Drugič je svojim učencem naročila, da napišejo ali narišejo kako bi uredili okolico svoje šole. Tudi predavanje o našem potovanju v Peru je organizirala za vso šolo. Kot v šoli je bilo živahno pri Dunji tudi doma. Z možen sta zgradila sijajno hiško, vsak je imel svoj avto, Dunja s premakljivo frajersko streho. Smučali so, prirejali lepa srečanja ob rojstnih dnevih, od časa do časa smo se obiskovali, se srečevali na Krku in pri nas na vrtu, pekli hrenovke in kostanj in prijetno kramljali. Zdaj se srečujemo le še v mislih, sama sem se nekoliko zaprla, Dunja pa ne more iz svojega apartmaja v Solinah. Krožijo e-maili, srečujemo se pri njenih starših. Naša družina ji je letos poslala naslednjo čestitko:

Draga naša Dunja! Zbrani Nad mlini ti čestitamo ob tvojem rojstnem dnevu ter želimo veliko ljubezni in sreče! Spominjamo se tvojega prihajanja na svet, skupnih doživetij v šolskih in po drugih klopeh, na Korčuli prijetnih dni in veselic Nad mlini. Skupaj smo se veselili na smučiščih, se potepali po gozdičkih, našli družbo in si iskali službo. Neverjetno hitro, dobila si Borisa, Luciana in Marušo, da ne omenjam hišo in brez strešno vozilo. Kot mignil bi sta starša se postarala in ti postati moraš njuna varuška Življenje se rodi in razbohoti, spoznamo pa najbolje ga na poti, čim težja je tem več nam pove! Tako kot vedno, držite čvrsto se za roke, Gregor, Jožek, Dunja, Romi pa vsi, ki so z vami!

Kako pa vi čestitate svojim dragim!

Rožni venec na Kongresnem trgu, 25. november 2023.

Dogodek se mi ni zdel pomemben dokler so o njem niso razpisali pravniki naše domovine, ki dogodek tolmačilo po zakonih EU in Slovenije. So stvari, ki jih iz njihovega pisanja ne poznam dovolj dobro, da bi jih komentirala, se pa marsičemu čudim, predvsem temu, da noben ni omenil kaj o dogodku menimo občani in občanke, čeprav menim, da je to dosti pomembnejše od paragrafov o tem ali se mora predstavnik sodne veje oblasti tudi klanjati kot verski poglavar.

Spet bom odtavala v svoje otroštvo, k stari mami, ki je bila res verna ženska v pravem pomenu besede. Ko je molila je pozabila na vse nas okoli sebe. Nenehno nas je opozarjala, da je molitev uslišana le, če je iskrena, če verjameš v to za kar moliš, če se poglobiš v svojo dušo, to pa lahko storiš le, da se umakneš od ljudi, da greš v cerkev ali v drugo samoto, da ne zaznavaš motenj. Tako je molila in delovala. Otroci smo našli na tisoče razlogov, da ji nismo sledili, kot najstniki smo veliko brali, kot dijaki učili in spoznavali različne plati življenja, tudi tišino in mir vendar ne za molitev temveč za premislek kaj narediti ko se je od nas pričakovala pomembna odločitev.

Molitev Rožnega venca na javnem prostoru, pred publiko, ki presoja, pred ljudmi, ki molitev ne poznajo, pred sovražniki in vseh vrst prijateljev je, milo rečeno, žalitev čustev res verujočih, je promocija moči institucije, ki jih organizira, je žalitev za ljudi kot je bila moja stara mama. Spoštujem vernike vseh ver in na misel mi ne pride, da bi koga zaradi verovanja odklanjala, toda vernik bo molil, da se mu bo izpolnila neka pomembna želja ne pa zato, da bo zmagal kreacionizem nad empirizmom ali krščanstvo nad islamom in podobno. Kot nas je učila verna ženska, moli vsak za uresničitev svoje želje, skupne želje kot so prošnje za dež ali nabirka za novo cerkev, pa potekajo po posebnih protokolih in na posebnih mestih.

Podobno menim tudi za maše in druga verska javna dejanja na katerih naj bi bili prisotni tudi neverujoči, obvezno pa najvišji državni predstavniki. Res je vprašanje, če je to še vera, da bo domovini bolje, kadar morajo neverujoči početi stvari po protokolu v katerega ne verujejo. Kako, da krščanski verniki ne prepoznajo, da iz teh cerkvenih prireditev ne vidimo drugega kot državne funkcionarje v nezavidljivi zadregi – če so povabljeni se čutijo dolžni udeležiti, če se udeležijo jim je nelagodno pred javnostjo. Res je tudi, da na primer vabilo muslimanske skupnosti lahko povzroči tudi zagato, če kdo pričakuje, da bo predsednica države pokleknila proti Meki in se priklanjala po protokolu muslimanske skupnosti.

Vse te promocije predvsem kristjanov res niso za današnji način upravljanja države in življenja ljudi. Ne mučimo se še z verskimi problemi, saj je še nešteto stvari bolj v nebo vpijočih, ki jih je prioritetno reševati. Zakaj bi zamerili predsedniku Vlade, če se ne odzove vabilu na mašo za domovino? Zakaj je drugi dan v vseh javnih sporočilih to povedano kot Golobova pomanjkljivost ne da bi kdo sploh pomislil kaj vse je tega dne moral pod nujno narediti.

Končno je potrebno kakšno reči tudi o učinkih teh verskih promocijskih aktivnosti kot je bila na primer razglasitev, da se je v Stični zbralo 28000 mladih na verski prireditvi. Posledice tega rekordnega obiska pa žal nikoli nismo zaznali ali spoznali; je zato več duhovnikov, teologinj pri verskih opravilih, več delovnih mest, manj nasilja med mladimi, manj drogiranih ali še kaj boljšega.

Kako pa vi razmišljate o prireditvah kot je bil Rožni venec?

Veter v mreži, 24. novembra 2023.

Po prvi svetovni vojni se je zgodilo veliko zgodovinskih sprememb za Slovenijo tako v politiki kot v kulturi. Ozemlje Slovenije je bilo vključeno v novo nastalo Državo Srbov, Hrvatov in Slovencev. Narodi so iskali svojo narodnostno identiteto in si prizadevali pridobiti čim več politične neodvisnosti. Pomembno vlogo je imelo gibanje moderne v katerem so sodelovali Ivan Cankar, Oton Župančič, Dragotin Kette, Aleksander Murn, Rihard Jakopič ter Slovensko narodno gledališče in film. Pozornost je bila usmerjena v zaščito slovenščine in boju za nacionalno suverenost. Nastala so mnenja, ki so vplivale na razvoj identitete Slovenije.

V našem mestu razmere niso bile naklonjene ljudem. Ker ni bilo dela in razvoja tudi ni bilo razvitega kulturnega življenja. V letu 1920 so novomeški umetniki organizirali posebno manifestacijo, ki jo poznamo pod imenom Novomeška pomlad. Pobudniki so bili pesnika Anton Podbevšek in Miran Jarc ter slikar Božidar Jakac, pridružili pa so se jim še I:Čargo, Z. Skalicicky in M. Mušič. Pokroviteljstvo je sprejel Rihard Jakopič. Pripravili so pokrajinsko umetniško razstavo v hotelu Kandija z namenom popularizacije preporoda slovenske umetnosti, z željo, da se umetnost približa preprostemu ljudstvu in s poudarkom na nujen preporod novomeške umetnostni kot sestavnega dela ustreznejših lokalnih razmer.

Na dan otvoritve razstave je bil slavnostni koncert M. Kogoja s solistko Z. Zikove in literarni večer v Narodnem domu. Sledilo je še več kulturnih dogodkov umetnikov iz drugih delov Slovenije in celotna manifestacija je zato pridobila oznako budnice narodne zavesti. Močno je vplivala Novomeška pomlad na delovanje mladih umetnikov saj so za njihova dela začeli leta 1921 izdajati revijo Trije labodje. Sledila je ponovitev osrednjih dogodkov v prestolnici; koncert v Unionu, razstava v Jakopičevem paviljonu in recital v Narodnem gledališču.

O pomenu Novomeške pomladi je M. Mušič napisal knjigo in v njej poudaril: »Ta kulturni preporod, revolucija duha po prvi svetovni vojni je Novo mesto močno in za vedno zaznamovala kot mesto, ki je takrat uspelo preseči okvire svoje provincialne majhnosti in najti stik s svetom«..

Nedvoumno je Novomeška pomlad v svojem času odigrala pomembno zgodovinsko vlogo in prebudila ustvarjalno moč slovenskega kulturno-umetniškega delovanja. Iz teh razlogov se ni čuditi, da je Novomeščan Filip Robar Dorin želel posneti celovečerni film o Novomeški pomladi z naslovom Veter v mreži in to mu je tudi uspelo kljub velikim težavam s financerjem. Pa to ni bila samo Dorinova želja pač pa želja vseh, ki smo razumeli pomen novomeške manifestacije v Slovenskem prostoru. Ni Novomeščana, ki mu učinki Novomeške pomladi ne bili v čast. Mesto ima Anton Podbevšek teater, na stavbi, kjer so se zbirali intelektualci Novega mesta po prvi svetovni vojni, je vgrajeno spominsko obeležje, napisanih je kar nekaj literarnih prispevkov in knjig o njej, pogovarjali smo se dolgo o prostoru med Stari mostom, stavbo SDK in Hotelom Kandija, ki bi ga lahko imenovali Trg Novomeške pomladi. Mesto organizira tudi jubilejne proslave o njej, saj je nastala po manifestaciji vrsta novih kulturnih institucij. Najpomembnejše pa je zagotovo dejstvo, da so udeleženci Novomeške pomladi živeli in delovali tako doma kot v tujini kot izjemni strokovnjaki, mojstri in umetniki. In Dorin je vse to doživljal že kot gimnazijec, še posebno po končane študiju, ko je v domačem okolju snoval svoje Opre Roma in druge filmske umetnine. Mesto je film o Novomeški pomladi od njega pričakovalo in dočakalo, stroka pa ga je v Pulju nagradila z Zlato areno za režijo. Hvala Dorin!

Ima vaša družina rada svojemu mestu?

Dorin, 23. november 2023.

V naši soseski je doma družina Filipa Robarja Dorina, poznanega po filmih, ki jih je ustvarjal ali soustvarjal Filip potem, ko je zaključil študij na filozofski fakulteti v Ljubljani in se vrnil iz študija Columbia College v Chicagu. V mojem mestu ga je vse občudovalo, saj je bil režiser filmov, scenarist in filmski scenarist. Normalno je bilo, da si njegove filme videl med prvimi, prebiral ocene njegovih del in se čudil njegovi nadarjenosti.

Sama nisem bila med tistimi, ki bi prijateljevali s poznanim filmskim ustvarjalcem ker pač moje delo ni bilo povezano z njim. Srečevali smo se zjutraj na sprehodu, on s psičkom, se pozdravljali in od časa do časa kaj pomodrovali o kulturnem življenju mesta. Tudi na prireditvah našega mesta je bila prilika za pozdrav, pohvalo novega njegovega filma ali kaj podobnega. Je pa moj sin skupaj z ansamblom Metro zaprosim Dorina, da jim pomaga posneti spot in kot je poročal sin, je to storil z veseljen. Sin se je rad tega spomnil in večkrat.

Že dolgo ga nisem več srečevala ob jutranjih urah in bila ne malo presenečena, ko je Prešernovo nagrado namesto njega prevzela njegova soproga. Možno se mi je zazdelo, da nagrado želi bojkotirati, ker je včasih tudi javno kritiziral filmsko produkcijo v naši domovini in kot drugo, da mu zdravje ne dopušča javnega nastopanja. Hudo mi je bilo za soseda, ki je očitno zaključil svojo ustvarjalno filmsko življenje. In res je pred tremi dnevi odšel za vedno. V mislih se poslavljam od njega!

Kot je razvidno iz njegovih javno objavljenih podatkov je bil Dorin pomemben filmski ustvarjalec in dober, čuteč človek. »Filmu je posvetil svoje življenje; film je živel, s filmom je protestiral, s filmom se je boril za pravice šibkejših družbenih skupin« so zapisali v Društvu slovenskih režiserjev in režiserk in Zvezi DSFU. Mojster je posnel trideset filmov kar šest celovečernih, ostali so posneti kot dokumentarci. Kdo ne pozna Opre Roma, Vetra v mreži, Ovne in mamute ali Jonovega leta naj si jih ogleda zdaj v spomin na odhajajočega. Slovenska javnost se je delu Dorina poklonila s Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2019 pa tudi z nagrado Prešernovega sklada 1990, Badjurovo nagrado 2010 in Nagrado Franceta Štiglica leta 2017. Nekdanja država mu je podelila Zlato areno na Puljskem filmskem festivalu za režijo filma Veter v mreži, film Ovni in mamuti je leta 1985 prejel nagrado Grand Prix Mednarodnega filmskega festivala Mannheim-Hiedelberg.

Vsebina njegovih filmov je povezana z njegovim socialnim čutom. Opre Roma je celovečerni dokumentarec o prekmurskih in dolenjskih Romih. Film Veter v mreži je prikaz Novomeške pomladi, prikaz prizadevanj slovenskih intelektualcev, da se razmere v Sloveniji modernizirajo. Film Ovni in mamuti govori o težavah priseljenih delavcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, film Jonov let pa odpira probleme mladih, ki ne sprejemajo vrednot svojih staršev.

V odnosih z filmskimi kritiki in odločujočimi ljudmi je bil Dorin mnogokrat »potisnjen v kot« in je moral vlagati izjemne napore, da je pridobil njihovo soglasje in sredstva. Nezadovoljstvo mu je zmanjševalo voljo po ustvarjenju kljub lepim nagradam, ki so mu bile podeljene. Kakor koli, prebivalci mojega mesta smo spoštovali njegovo delo in vedeli, kaj nam sporoča.

Ste si ogledali katere film režiserja Dorina?

Dobri sosedski odnosi, 22. november 2023.

Z južno sosedo smo v čisto posebnem odnosu. Poleti jo smatramo za del naše domovine, v drugih mesecih je bolj zaveznica v energetiki ali nerazumevajoča v določitvi meje, da o problematiki deviznih hranilnih vlog sploh ne govorim. So pa tudi podjetniki, ki menijo, da bi s sodelovanjem lahko uspešnejše gospodarili in si hitreje izboljševali blaginjo. Potem, ko so sosedi pokupili kar velik del naše industrije in naši investitorji razširili svoje naložbe v propadajoča podjetja južne sosede, so poslovni moharji naredili tudi prvi skupni korak s tem, da so tako nam kot sosedom sporočili, kaj vse bodo počeli v prihodnje skupaj in kaj si od sodelovanja lahko obetamo. Vse so lepo popisali novinarji Slovenije in Hrvaške v prvem magazinu Next business. Po mojem mnenju je ta pomemben dokument gospodarjenja obeh držav, da ne rečem obvezujoči dokument podjetnikov, da uresničijo obljube vsak do take mere, kot so jih predstavili v omenjenem magazinu.

Statistični podatki kažejo, da od nas enkrat večja Hrvaška dosega približno enako uspešnost kot mi. Zgleda pa, da ima ustreznejše urejene obdavčitve, nekoliko nižjo kupno moč in več mladih, ki ne študirajo niti niso zaposleni. Statistični podatki so standardni in zato bodo primerljivi s prihodnjimi. Državni ekonomiji v prerokbah in željah magazina žal ne nastopata tako, da bomo spremljali le pridobitniške organizacije in gospodarske družbe. Naša nekdanja paradna banka vidi na Hrvaškem pomembne poslovne možnosti z vključno finančno shemo za dograditev Nuklearke. Trgovci se zavedajo, da vsakodnevni obisk kar en in pol milijona potrošnikov zahteva odlično strategijo v preskrbi kot v izurjenosti osebja in na tem gradijo svojo bodočnost. Podravka bo razvija Žito kot je napovedovala ob nakupu medtem ko bo Gorenjka verjetno dobila nov internacionalni program. Naš Triglav pravi, da je trajnostno usmerjen in zato zanimiv za vlagatelje in delničarje. Približno tako razmišljajo v Coca-Cola za regijo Adria. Oboje stransko se povečujejo naložbe podjetnikov obeh držav zlasti v finančne in zavarovalniške dejavnosti. Zgledno uspevajo firme kot je z informacijskimi tehnologijami. V trgovinah se širijo nakupi po spletu, zato nastajajo novi logistični centri. Atlantik je vedno bolj zadovoljen s Kolinsko. Energetiki razvijajo nizkoogljične energije po konkurenčnih cenah, Bat Adria pa razvija neškodljive tobačne izdelke. Orbic bo razširjal prodajno mrežo, prav tako ENNA, ki je močna podpornica domačih kmetov. Veliko priložnosti je v turizmu, ki se bo vedno bolj posodabljal. Pomembno mesto pridobivajo na Hrvaškem Petrol, Krka in Medex. Dobro se v obeh državah razvijajo mala inovativna podjetja, tak vzpon doživlja tudi »vodikova dolina» v severnem Jadranu. Nove priložnosti za sodelovanje so v luškem prometu, krepijo se transportne poti, zlasti železniške. Zasnovan je novi koncept gradbeništva, pripravljajo se skupni raziskovalni projekti aplikativnega in mednarodnega značaja, ne malo obetov kažejo vinogradniki, gastronomi in drugi mali, a pomembni ponudniki dobrot in živahnega razpoloženja na številnih destinacijah ene in druge države.

Pričakujemo torej lahko, da se bo dopolnjevala slovenska ponudba na Hrvaškem in njihova pri nas, da ne bo vsaka država v celoti oskrbovala vse potrebe z lastnimi podjetji. V tem vidim največjo prednost medsebojne povezanosti. Potrošniki smo lahko zadovoljni, vendar je v preteklosti tako sodelovanje žal obrodilo rezultate, ki si jih nismo želeli. Prav izkušnje iz preteklosti narekujejo določeno previdnost pred namerami političnih strank, ki so si v obeh državah zagotovile oblast. Spet smo pri dolgoročnih projektih, ki jih morajo spoštovati aktualne oblasti obeh držav in tudi o tem morajo voditi račune pri Next Business-u!

Veliko besed, kaj pa dejanj? 21. november 2023.

Za vodenje industrijskih procesov smo morali poleg kupcev, s katerimi smo se srečevali na svetovnih trgih, dobro poznati tudi gospodarske in kulturne povezave njihovih držav, njihove težnje in sposobnosti urejene trgovinske menjave. V podjetju kjer sem delala, smo v ta namen organizirali klipling in poskušali izpostaviti evidenco o pogojih poslovanja v določeni državi. Bilo je preveč sprememb in dokler ni bilo računalnikov, smo imeli dokaj skromne učinke zato smo informacije uvažali v največji meri iz sosednje zahodne države. Danes je informacij dovolj, nastaja pa problematika njihove verodostojnosti in urejenosti za potrebe svoje dejavnosti. Trg informacij, ki so ga včasih nadzirale institucije Združenih narodov in regulirale posamezne države, je danes v lasti orjaškega informacijsko-računalniškega kapitala kljub temu, da se nenehno množijo trgovske povezave držav z istimi ali podobnimi interesi.

Liga arabskih držav je nastala že leta 1945 in ima 20 članic. Povezuje politično, gospodarsko, kulturno in socialno okolje večino arabskih držav, spodbuja medsebojno sodelovanje in rešuje regionalna vprašanja. Pariški klub, ki je bil ustanovljen 1956 leta je mednarodni posojilodajalec, specializiran za reševanje dolžniških težav v razvoju. Deluje po načelu dogovora in sodelovanja med državami upnicami in dolžnicami. Leta1968 je bil ustanovljen Rimski klub za raziskovanje globalnih izzivov kot so omejenost naravnih virov, problemi okolja in družbene spremembe. Afriko povezuje Afriška unija, ki si prizadeva za politično in gospodarsko sodelovanje med afriškimi državami kot tudi za ohranjanje miru in varnosti ter za razvoj kontinenta. Obstajajo združenja za razvoj medsebojne trgovine in gospodarstva, za zgradnjo infrastrukturnih objektov, preprečevanja konfliktov, širjenje kulturne izmenjave znotraj Afrike ter za krepitev in razvoj znanosti. Leta 1989 je bila ustanovljena Azijsko-pacifiška gospodarska skupnost (APEC) v kateri sodeluje 21 držav. Njeni cilji so gospodarska rast, trgovinsko sodelovanje, naložbe med članicami. Države z hitro rastočim gospodarstvom so ustanovile združenje BRICS že leta 2006 – vlagatelji v investicijske sklade vemo, da so to Brazilija, Rusija, Indija, Kitajska in Južno afriška unija. Namen povezovanja je povečanje svojega vpliva na svetovno politiko in gospodarstvo, zlasti pa na reformo mednarodnih finančnih institucij. Še mnogo je različnih povezav in lobijev za zagotavljanje sodelovanja na svetovnem trgu. Tu so še Soros, Davos, Greenpeace, WTO in nešteto drugih, ki si prizadevajo vplivati na globalno politiko in družbo. Mnoge mednarodne združbe še posebno pa Združeni narodi, imajo posebne agencije in programe za spodbujanje miru in varnosti.

Svet je prepreden z vseh vrst organizacij, ki si prizadevajo, da bi na svetovnem trgu prevladovalo njihovo mnenje za vsako ceno. In v tem je glavni problem trenutnega stanja miru. Ponudba strateškega gospodarstva kot je prehrana, energija, mobilnost, zdravje in podobne dobrine z vključno vseh vrst orožja s pomočjo izvažanja demokracije, ščitenja verskih čustev ali ponovnega uveljavljanja nekih preživelih tradicij, onemogoča mladi rod, da bi si ustvaril življenje po svoji podobi. Škoda, konflikti so neizbežni, od naše kulture pa je odvisno njihovo reševanje.

Verujete v mirno reševanje konfliktov?

Žigosanje prihoda na delo, 20. november 2023.

Neverjetno, že tretjič poslušam iste besede, iste kritike in iste ugovore na uvedbo žigosanja prebitega časa na delu. Vsi, ki se trenutno oglašajo v državi zaradi sprejetega predpisa o evidentiranju prisotnosti na delu, tolmačijo med besedami ta predpis kot nepotreben, ker odpravlja zaupanje delodajalca v poštenje delavca, da je odvečna in draga kontrola. Obstajajo kakšni razumni razlogi za take razlage v katere se vključuje celo urednik SP Dela Ali Žerdin.

Minilo je že več kot pol stoletja, ko sem se prvič srečala z žigosno uro o prisotnosti na delu v tovarni kjer sem vodila Ekonomski sektor. Imeli smo nenehne težave pri obračunu plač, ker so bile ročne evidence po posameznih sektorjih, podatke o prisotnosti na delu so vodile za to zaposlene referentke, ker so znale delovni čas evidentirati po sprejetih kriterijih tako, da je zaposlen dobil plačilo, ki je ustrezalo izmenskemu delu, dopustom, bolniški, nadure, čas prebit na službenem potovanju, izredni dopust, redni dopust in tako naprej vse, kar je bilo potrebno vsakemu zaposlenemu plačati po določbah veljavnih v podjetju in po določbah države in njenih za dajatve od plač pooblaščenih organov. Predpisi so se seveda pogosto spreminjali na vseh nivojih, celo v bankah kamor smo nakazovali anuitete dolžnikov. Najbrž si težko predstavljate kako je to izgledalo pri 1000 ali več zaposlenih na številnih lokacijah. Napak je bilo veliko, reklamacij tudi, nezadovoljstvo je naraščalo in prvega agenta, ki je razpolagal z žigosno uro smo z zanimanjem sprejeli, njegovo ponudbo pa skrbno proučili z vsemi, ki so nas oskrbovali s podatki komu kaj obračunati, s personalno službo, celo z vratarji kot smo takrat imenovali receptorje in ki naj bi opozarjali prihajajoče in odhajajoče. Trajalo je več mesecev, da smo pripravili pravilnik, v teh mesecih pa poslušali debate iste vsebine, ki jih zdaj objavljajo javni mediji. Imeli smo podporo generalnega in centra za avtomatsko obdelavo podatkov na mašini IBM 360/25, poskusna doba je trajala kar nekaj mesecev in končno smo za obračun plač imeli stvarne dokumente. Prehod na računalniški obračun plač je bil enostaven.

Mineva že tudi več kot štiri desetletja od kar smo podobno proceduro uspešno izpeljali v SDK in tudi takrat smo poslušali številne kritike, izražene dvome. Toda žigosna ura je bila zdaj že izpopolnjena in tudi računalniški center usposobljen. Porabili smo mnogo manj časa za pripravo navodil, poskusna doba je bila krajša in prehod na računalniški obračun plač enostavnejši. V spominu takrat zaposlenih je ostala velika ljubezen in poroka pri nas za uvedbo ure zadolžene organizatorke z predstavnikom firme, ki je urico dobavila. Postopek uvajanja je popestrila pesnitev »Urica vaju je združila,…«

Kolikor mi je znano ni delavne skupnosti, ki bi imela težave z žigosanjem prisotnosti na delu. Opažam, da imajo zdaj že skoraj vsi poslovni prostori žigosne ure, zaposleni pa kartice kar v žepu in ure jih zaznajo, ko gre imetnik mimo njih.

Vsi, ki se po pol stoletju uspešnega uvajanja žigosnih ur bojite danes težav z njo iz kakršnih koli razlogov, razmislite ponovno kaj vse boste določili s pravilnikom o evidentiranju prisotnosti na delu. V vašem interesu je, da dobite pravilno in v skladu z dogovorom izračunano mesečno plačo. Avtomatizaciji in digitalizacije se ne moremo izogibati, pa tudi ne smemo, ker sicer ne bomo prepoznavni v vesolju podatkov, ki jih potrebujemo za uveljavljanje svojih pravic in dolžnosti. Ne gre za nezaupanje, še manj za Levico ali za kakšno zaprašeno staromodnost, pač pa za verodostojen dokument o plači, ki zaposlenemu pripada.

Imate dobre ali slabe izkušnje z žigosno uro?

Sodobni rasizem, 19. november 2023.

Rasni predsodki povzročajo veliko težav ljudem po vsem svetu kljub temu, da kar naprej drug drugemu dopovedujemo, kako nepotreben je in dokazujemo, da mi pa res nismo rasisti. Ta dvoličnost mi je dala misliti na primer zakaj so nenehna nasprotja med verami, med narodi, moškimi in ženskami.

Strokovnjaki pravijo, da se sodobni rasizem opira na predsodke, diskriminacije in sovraštvo, kar je povezano z rasno ali etično pripadnostjo. Njegove ključne značilnosti so nepravične prakse in politike institucij, neenakosti v družbi, stereotipi, marginalizaciji etičnih skupin nehotnih vsakodnevnih komentarjih, dajanj ali situacij, sovražni govor na družbenih omrežjih, širjenje sovražnega materiala, spletno nasilje in podobno. Sodobni rasizem je institucionalen, strukturalen, kulturen in digitalen ter mikroagresija.

Boj proti vseh vrst rasizma je kompleksen, zahteva sodelovanje družbe na več ravneh, vključuje izobraževanje, ozaveščanje, pravične politike in dialog. Rasist je lahko posameznik, globoko pa je zakoreninjen v družb in zahteva sistemske rešitve.

Sodobni rasizem, še posebno njegov sovražni govor je nevaren za pravice manjšin ker mu praviloma sledijo dejanja. So raziskovalci, ki pravijo, da sta govorica sovraštva in govorica ljubezni dve plati istega problema, saj v vsakdanjih izrazih lahko nakazujemo tudi odpor na primer do naših zahodnih vrednot, v izrazih ljubezni pa se skrivajo potencialne sovražnosti. V običajnih geslih se največkrat skriva zahteva po omejevanju pravic žensk. Nobena od pridobljenih pravic ni trajna, za vsako se moramo prizadevati, da se ohranja. Vedno obstajajo ljudje, ki nasprotujejo enakosti spolov in želijo ponovno uvajati razlike v delu žensk in moških oziroma s povečano vlogo moških v čemer prepoznavajo možnosti za izboljševanje razmer na svetu. Migrante sprejemamo s strahom, da bi nas okradli, da bodo posiljevali in da bodo kulturo njihove družbe uveljavljali pri nas. Dejstva pripovedujejo da večina nasilja nad ženskami nastane v družinah, pod domačo streho.

Zlo, ki ga povzroča sodobni rasizem, razkraja družbo in na široko odpira vrata prepirom samovolji in hudobiji, v njem se kotijo vojne. Voditelji največjih držav zgubljajo samorefleksijo in sposobnost za etično presojo, postajajo absolutistični vladarji, ki jim zvesto služijo njihovi piarovci. Za svoja dejanja ne odgovarjajo. Posledice njihovih odločitev se izkazujejo v slabem upravljanju držav, v zaostajanju naložb v izobraževanje in tehnično-tehnološko posodabljanje in v negovanju in uveljavljanju etičnih vrednot.

Vse to dobro poznamo, nočemo pa spoznati vzrokov zakaj smo tako zabredli, zakaj se razširja sodobni rasizem, predvsem pa kakšna je naloga volivcev in volivk, da bo med nami vedno manj duhovnega siromaštva. Prepričana sem, da moramo več vlagati v kakovost izobraževanja v šolah in doma, da bodo mladi uspeli zaščititi naravo pred bogatimi naftarji, uporabniki posebnih zemelj, vode in drugih naravnih dobrin in kar je najvažnejše, za drugačno upravljanje s skupnim premoženjem moramo izvoliti odgovornejše ljudi z etičnimi vrednotami.

Kaj pa vi menite o vzrokih sedanjih vojn?

Vukovar nekoč, 18. november 2023

Vojaška obveznost je nekoč veljala za vse fante, fizično sposobne za vojskovanje. Moj sin je služil vojsko v Koprivnici, zanimivem hrvaškem mestu z ostanki antičnih objektov, s tovarno Podravko in z belimi lilijami posajenimi vrtovi. Obiskovali smo ga pogosto, si skupaj ogledovali mestne posebnosti, razpravljali o prijateljih iz orkestra v katerem je sin igral bobne in debatirali o njihovi vojaški knjižnici kjer je bil sin knjižničar. Včasih smo, seveda brez vojaka, postopali tudi po Madžarski in ogledovali njegov Balatonu.

Sinovi vojni prijatelji so se tudi po poteku služenja javljali, vendar ne pogosto in tudi ne vsi. V spominu nam je ostal med zadnjimi telefonski klic iz neke kleti v Vukovarju, kamor se je verjetno zatekel sinov prijatelj iz orkestra. Povezava je bila slaba, dalo se je le razumeti, da je fant v stiski. Nič, prav nič se ni dalo storiti, kljub nenehnemu ponavljanju, da si prizadevamo za mir, za sožitje,…

Vukovarčani so bili takrat v enakem brez izhodnem položaju kot so danes Palestinci. Kot je razbrati iz spletnih informacij tudi danes, po dvaintridesetih letih, še vedno ni enotnosti o tem čemu so bile potrebne vukovarske žrtve.

Uničenje Vukovarja je bila prva usodna vojaška odločitev o odpravi bratstva in enotnosti v večnacionalni državi. Iz tega razloga je bila vojna za Vukovar boleča za vse državljane saj je simbolno nakazovala način prihodnjega obračunavanja med različnimi narodi in verami na ozemlju države. Sledili so vojni spopadi v Bosni in Hercegovini, vsega hudega vajeni ljudje na Kosovu pa jo še vedno doživljajo. Vsak dan prihajajo novice kdo vse si želi kot svoje interesno področje razglasiti zahodni Balkan kot da na tem področju živijo ljudje, ki si sami ne bi znali krojiti lastno usodo. Od kot ta pohlep kogar koli po ozemlju Balkana, ki slabi našo varnost? Zelo dobro se spominjam vprašanja pisateljice Tite Kovač, ki je živela v Grčiji ob osamosvojitvi Slovenije: »A so vam Američani dovolili oditi iz sedanje države?« ker sem samo debelo gledala je še dodala: »no, ali pa kdo drug?«

Tako kot celotno ozemlje zahodnega Balkana je tudi mesto Vukovar, pristaniško mesto ob Donavi, pomembna zapuščina Ilirov, Keltov in Rimljanov, ki so nekoč obvladovali prostor med Savo in Donavo. Poznani in zanimivi so zato poleg arheološkega parka še muzeji in izkopanine. Novejšo zgodovino Vukovarja so pisale predvsem tovarna obutve Borovo, tekstilna in živilska industrija ter vinogradništvo. V sodobnem času bogati njihovo življenje mednarodni turizem zlasti razvit v območju Donave pa tudi vino izjemne kakovosti. Naložbe v razvoj mesta zagotavlja Hrvaška s pomočjo namenskih skladov Evropske unije pa tudi mesto samo, ki ima konkretne načrte zlasti za širitev pristaniške dejavnosti. Iz popolnih ruševin se je tako mesto opomoglo, se moderniziralo in usmerilo svoja prizadevanja v prihodnost.

Veseli me, da se rane celijo in ostajajo ljudje ustvarjalni, optimistično razpoloženi tudi po tem, ko se jim zgodi očitna krivica. Ni brez razloga Vukovar mesto herojev in srčno upam, da je med njegovimi prebivalci še vedno tudi sinov soigralec iz vojnega orkestra.

Ste pozabili na Vukovar?

Na obisku v Trebnjem, 17. november 2023

V mojem otroštvu je bilo Trebnje oddaljen kraj kjer sta se cedila med in mleko. Kdor je šel v Trebnje mi je prinesel liziko ali kakšno drugo darilce. Sama sem Trebnje videla samo v spremstvu starih staršev, ko smo se ob nedeljah vozili k maši v farno cerkev. Ko sem zaključevala osnovno šolo, so se razdalje zmanjševale, kmalu pa sva se s staro mamo preselile v neposredno bližino Trebnjega in lahko sem hodila v knjižnico, na prireditve v dvorano, k telovadbi in se vključevala v prostovoljne organizacije, povsod, kamor je smel tudi bratranec Jožko. Te omejitve so se zmanjševale in ko smo se začeli voziti z vlakom v gimnazijo, so popolnoma prenehale. Kot študentka in pozneje zaposlena v industriji sem Trebnje obiskovala le ob jubilejih in praznikih, po smrti stare mame pa še to ne. Zgodilo se je sicer kdaj, da smo kaj nabavljali v Trebnjem ali se udeležili regionalnih razgovorov, tam smo tudi iskali prostor za proizvodnjo nitke potrebne pri operacijah. Pravi razcvet pa je mesta Trebnje pa se je začel s podjetjem Trimo in industrijskih enot, ki jih je Trimo potreboval. Industriji je sledil infrastrukturni preboj, razvoj lokalnega izobraževanja in tradicionalni kulturni projekti. Danes je Kraj Trebnje že mesto, mlado in dinamično, polno novih zamisli.

Razvoju v Trebnjem smo morali slediti tudi zaposleni v SDK. Prostore za svoje dejavnosti smo najeli v šolskem centru , kjer je bila sicer predvidena knjižnica. Iz tega razloga smo se takoj, ko je bilo možno kot investitor vključili v izgradnjo nove poslovne soseske in si zagotovili svoji dejavnosti primerne prostore. Projekt Knjižnice Pavla Golije se je začel uresničevati.

Z leti se je moje sodelovanje s Trebnjem močno okrepilo. Sodelovala sem pri obeh Forumih o razvojnih potencialih mesta, pri nastajanju Rastoče knjige Temeniške in Mirenske doline v katero se tudi sama vpisana, prijetna so bila nekatera kulturna srečanja v Galeriji likovnih umetnikov v Trebnjem zlasti pri veliki donaciji družine Špringer-Bernik. Bila sem tudi gost Univerze za tretje življenjsko obdobje v Trebnjem kjer sem skušala predstaviti, kakšna je bila pot nas kmečkih otrok do izobrazbe in blagostanja. Jože Zupan je ocenil moje delovanje tipični primer uveljavljanja znanja in odgovornosti v pogojih družbene lastnine in novodobnih gospodarskih trendov.

Trebnje preseneča na mnogih področjih tako v gospodarstvu kot v družbeni nadgradnji. Trimo, TEM Čatež, TPV in druga podjetja so tranzicijska dejstva preživeli in ostajajo močna gospodarska opora mesta. Nastajajo številna mala podjetja tako v kmetovanju in vinogradništvu, kot v kooperantskih poslih, njihovi nosilci pa so mladi strokovnjaki, marsikje tudi inovatorji. Močna je trgovska dejavnost in obrtništvo kar vse povečuje stanovanjsko gradnjo in širjenje mestnega prostora. Neverjeten je razvoj glasbenega delovanja. Glasbena šola ima več orkestrov, spodbuja študij vokalov in instrumentov, prireja operne in druge koncerte in je poznana po ustvarjalnosti že tudi v tujini.

Trebnje je opredelilo svoj prostorski načrt kot je možno razbrati iz pogovorov z občani, tudi za oddaljene kraje od mesta. Pripovedujejo, da iz Lipnika vozita šolarje kar dva avtobusa. Če bo šlo tako naprej, bomo kmalu brali o arheoloških raziskavah v Trebnjem, novem Kulturnem domu in vsem naložbam, ki so meščanom potrebna.

Spoznajte, kako nastaja iz malega veliko in pomembno mesto!

Večne Lamutove umetnine, 16. november 2023

V mojem mestu je živel in ustvarjal likovni umetnik Vladimir Lamut, ki je pred drugo svetovno vojno pridobival znanje o likovni umetnosti v Zagrebu kjer se je srečeval s slikarjem Ljubom Babičem, grafikom Tomislavom Krizmanom in svetovljanov Krstom Hegedušićem. Kot meni Goran Milovanović, poznavalec takratnih umetniških razmer, so omenjeni bistveno vplivali na Lamutov izbor tematike mestnih vedut naslikanih v duhu realizma in z dokumentarnim značajem. Nekatera Lamutova dela se vključujejo v krajinsko slikarstvo, ki simbolično konstituira mestni prostor ter postopoma postaja identiteta mesta in njegovih prebivalcev. Povojno obdobje Lamutovega ustvarjanja je v duhu ekspresionizma, vsebinsko brez slavljenja socrealizma in temelji na izhodiščih francoskega modernizma. Lamut si je pridobil vzdevek Dolenjski Van Gogh. Lamutove slike mesta so impresionirale odličnega fotografa Boštjana Puclja, da jih je dopolnil z fotografijami današnje podobe.

Vse opisano je razvidno na razstavi v Galerija Krka, ki smo jo danes odprli z izvrstnim intimno izvedenim glasbenim nastopom in strokovno predstavitvijo razstavljenih del ob prisotnosti sina pokojnega Vladimirja Lamuta in fotografskega mojstra Boštjana Puclja. Galerijski prostor smo napolnili do zadnjega kotička in tudi tako ponovno izrazili zahvalo umetniku za izjemno obeleženje mesta v svojih umetniških delih.

Zanimiva razstava kar sama kliče galeriste mojega mesta, da v svojih razstavnih prostorih več pozornosti posvetijo nekdanjim in sedanjim umetniških ustvarjalcem mesta ter njegovega gravitacijskega okolja.

Še posebno pozornost zaslužijo študije in pobude povezovanja preteklosti s sedanjostjo na vse možne načine po vzgledu Lamut-Pucelj. Na ta način se promovirajo zamisli sodobnih, še ne afirmiranih umetnikov, ki so verjetno skriti ustvarjalni talenti, pomembni za uresničevanje vizije mesta v prihodnje. O tem sem že večkrat pisala tudi v javne medije ker menim, da je mladim potrebno nuditi konkretno pomoč pri prvih korakih v svet kulturnega podjetništva. Gre za njihovo umestitev v naše mesto, za zagotovitev potrebnih delavnic, za razumevanje lokalnih galerij in zadovoljitev drugih pogojev z vključno avkcijsko hišo za trgovanje z umetninami.

Upoštevati je nujno nove šolske umetniške programe , ki na trg pošilja strokovnjake za sodobne interese prebivalstva. Pri tem ne mislim samo na slikarstvo in kulturo, enako prilagoditev zahtevajo pravzaprav vse stroke. Je pa pričakovati, da bo prav podjetništvo v kulturi naraščalo z obstoječim trendom, ki že zaznava okoli 25000 s. p. in na pristojnem ministrstvu že pripravljajo strategijo za to področje, ki bo verjetno obvezujoča tudi za lokalne oblasti.

V naši lokalni metropoli kot univerzitetnem mestu bi bilo dobro povečevati aktivnosti na področju kulturnega podjetništva ali v kakšni še primernejši obliki sodelovanja mesta in visokošolskih zavodov. Upamo da bodo aktivnosti Razvojnega centra v Podbrežniku sledile novih potrebam družbe in potrebam novih poklicev.

Kulturni dogodek z Vladimirjem Lamutom da misliti in zahteva razmislek o konkretnih dejanjih, ki jih potrebujejo ljudje v sodobnem času.

Si boste ogledali svoje mesto na slikah Vladimirja Lamuta v dialogu s slikami Puclja?

Srečanje upokojenih, 15. november 2023

Ko sem leta 1980 prišla na novo delovno mesto, sem med drugim predlagala, da bi se enkrat letno srečevali zaposleni s svojimi nekdanjimi sodelavci, ki so upokojeni. Z nekoliko skepse smo pripravili prvo srečanje, ki je bilo dobro sprejeto tako med upokojenimi kot pri zaposlenih, smo srečanje organizirali vsako leto in ga organiziramo še po 35 letih odkar je država ugotovila, da našega dela več ne potrebuje. Eno od teh srečanj je bilo naravnost znamenito. V sicer novi stavbi ni bilo dovolj prostora, najeti smo morali gostilno na Prepihu, udeleženci smo bili vsi, tisti na delu in upokojeni, posebna skupina pa je pripravila program tako za slovesni spominski dan kot za zabavo. Res veličastno in samoplačniško, da se razumemo!

Ko sem danes odhajala na silvestrovanje, je na oglasni deski visel parte, da je za vedno odšla naša upokojenka Anka. Res sem morala močno pogoltniti slino, da ni bilo solza in nehote sem se spomnila, da je ob letošnjem srečanju naše generacije iz Ekonomske fakultete prav tako spremljal parte za kolegom Markom Pereničem. Ta žalostna obvestila nas dnevno spremljajo in z njimi moramo upokojeni živeti.

Današnjega silvestrovanja se nas je udeležilo okoli petdeset, med temi sem druga po starosti, prehiteva me le ena nekdanja sodelavka. Med upokojenimi so tudi tisti, ki so k nam prišli kot pripravniki in se skupaj z nami postarali. Ob pozdravljenju smo nasmejano obujali samo lepe in prijetne spomine, vse hudo in težavno je pozabljeno. V pogovorih so aktualni vnuki in vnukinje, preštevali smo vdove in vdovce, v Gostišču na trgu so nas dobro postregli in Smilja je imela prijeten, da ne rečem realistični nagovor kot po navadi. Je pa bilo letos prvič, da je srečanje potekalo brez srečelova kar sem pripisovala oslabelosti naše nekdanje šefice gotovinskega poslovanja, ki je že gostja dnevnega centra za starejše.

Seveda ni šlo brez fotografiranja. Komaj smo pospravili juho in se hoteli lotiti zrezkov, je fotograf iz soseščine že pripravljal sceno za lepo fotko; izbral je prostor, ga opremil s stoli in nas nato razporedil nanje in okoli njih. Slika je uspela in galerija esdekajevcev se je spet izpopolnila. Ne gre iz glave obešen parte Anke, zanimive žene večnega avtomobilskega tekmovalca, ki ga je občudovala in storila vse, da mu je bilo lepo. Ne samo ona, tudi druge prizadevne delavke in izjemni možje iz inšpekcije , ki so odšle v večnost, se mi vračajo v misli. Oba Toneta, Slavo, Ida,… Pogrešala sem kljub živahnosti srečanja tudi še živeče, ki verjetno ne morejo od doma kot na primer Darinka, Marica, … Institucija, ki sem jo vodila, je bila izjemno usposobljena, delo je bilo vedno prva in popolna dolžnost, strokovnih rešitev veliko in pomoč pri uresničevanju samoupravne zakonodaji nujna. Nihče ni odpovedoval, godrnjal ali bil zdrahar in med nami je bilo veliko spoštovanja. Žal ima vsaka stvar svoj začetek in konec, vzdihnem, in se nasmejim fotografu, da bo tudi letošnja fotka lep spomin ker iz oči, ki se mi naklonjeno nasmihajo lahko prepoznam, da se imamo še vedno radi.

Premišljujem o tem svojem življenju in množici ljudi, ki so ga bogatili in krasili. Čeprav se množica zmanjšuje mi je prijetno, če ugotovim, da ji sledijo potomci. Pozdravljamo se in nekoliko pokramljamo. Prekrasno drage mladenke in mladeniči, da ste pozorni do starih, tudi mi smo bili pozorni do vas ko ste lezli iz plenic, iskali pravo šolo, službo, ,,, Življenje je večno!

Boste tudi vi silvestrovali s sodelavci?

Branje o morjeplovstvu, 14. november 2023

Kar nekaj dni me je okupiralo izjemno zanimivo prebiranje literature o dogodkih raziskovalcev koncem devetnajstega stoletja. Branje o raziskovalcu Alexandru von Humboldt in njegovih znamenitih raziskovalnih podvigih v Latinski Ameriki me je navdušilo za prebiranje kar osemsto strani obsežne knjige pisatelja Hary Thompsona z naslovom Ta stvor teme. V knjigi avtor opisuje pomorska raziskovanja Ognjene zemlje po naročilu angleške admiralitete, ki jih je med drugim spodbudilo tudi uspešno Humboldtovo potovanje.

Ognjena zemlja ali Tierra del Fuego je skupina otokov enake geološke zgradbe ali nastanka na skrajnem koncu Južne Amerike, ki jo je bilo možno raziskovati šele koncem 19. stoletja, ko so iznašli orodja in naprave za raziskovalno delo in seveda znali graditi tem nalogam primerne ladje. Ena izmed njih, imenovala Beagle, je pod vodstvom kapetana FitzRoya kar pet let pilotirala med otoki arhipelaga da bi ladijsko osebje zagotovilo dovolj podatkov za izdelavo potrebnih zemljevidov, za morebitno gradnjo pristanišč in za prepoznavanje vremenskih pogojev za življenje in delo. Seveda pa je bila glavna pozornost raziskav usmerjena v iskanje naravnega bogastva tega predela sveta, spoznavanje avtohtonega prebivalstva in možnosti oziroma smotrnosti ustanavljanja kolonij.

Kapitan Beagle je imel ustrezno geodetsko znanje in vsakega člana posadke je izbral tako, da je poleg svojega mornariškega dela lahko raziskoval določeno ožje interesno področje ali pa vsaj pomagal raziskovalcem pri zbiranju rastlin, kamenin, živali, hroščev, vsega pač, kaj znanstveniki proučujejo. Poskrbel je tudi za ustrezno usposobljenost svoje posadke. Sam je bil zapriseženi Torijec, ki si je nenehno prizadeval za spoštovanje v tistih časih močno uveljavljenih verski naukov in tradicij. Thompson ga opisuje kot izjemnega poštenjaka, ki sta mu ugled in čast največji vrednoti, ki je dosledno izpolnjeval dogovorjeno vendar blagodejno vplival na okolico in podrejene. Indijance je jemal kot sebi enake, dva moška in eno dekle je celo odpeljal v Anglijo na izobraževanje, da bi pozneje v svoji indijanski srenji poučevali druge. Kapitan Robert FitzRoy je bil britanski pomorski častnik in geodet, ki je bil izjemno sposoben pomorski časomerilec in strokovnjak za meteorologijo.

Žal tu ne morem ponoviti pomorskih doživetij, ki jih je doživljala posadka. Zagotovo so najzanimivejši izbruhi morskih vulkanov in potresi, srečanja z domorodci v izjemno slabih življenjskih pogojih, soočenja z lopovskimi piratskimi ladjami, hudimi nevihtami in nepremagljivimi vetrovi, premajhnimi prostori, ki so ovirali prevoz večjega obsega, boleznimi in mnogo res zanimivih zgodb o intrigah v londonskih krogih, mornarskih družinah in še in še. Bralcu ni sekundo dolgčas. Ne smem pa prezreti, da je na Beagli potoval tudi Charles Darwin, naravoslovec in znanstvenik znan po teoriji evolucije s pomočjo naravne selekcije. Našel je na tem potovanju ključne podatke in vzorce za svoje znanstvene dosežke, ki jih je zbral in objavil v knjigi »O izvoru vrst«. FitzRoy in Darwin sta bila velika prijatelja in sta skupno ustvarjala vendar je FitzRoy ostal kreacionist in se z Darwinovo teorijo ni mogel sprijazniti.

Ko smo potovali v Peru, smo se odpeljali do Horma na Ognjeni zemlji, ki je že dokaj blizu južnega tečaja, mrzla tudi poleti. Na mestu, kjer je bil postavljen prvi misijon je danes mesto Ushuala kjer smo spali v pernicah v lesenih hiškah na glavni ulici polni trgovinic. Počutila sem se izjemno lepo v tem spominov polnem območju ob Magellanovem prelivu.

Ste tudi vi obiskali Ognjeno zemljo?

Latovščina v galerijah, 13. november 2023

Galerije umetniških del so prijetno zatočišče ljubiteljev kulture predvsem tistih, ki želijo v miru in zbrano spoznati določenega umetnika, pomen umetnine, pa tudi trende likovnega ustvarjanja. Galerija je bila v mojem ljubiteljskem kulturnem delovanju med prvimi vejami umetnosti, saj so umetnine obiskovali zaposleni kar pogosto in dokaj številčno. Mineva že več kot pet desetletij odkar je galerijska dejavnost naš vsakdan, vedno z novimi umetniškimi presežki, v spodbudo mladim umetnikom in v zadovoljstvo tudi lokalnemu prebivalstvu.

Prve bolj množične galerijske korake v lokalnih skupnostih, podjetjih in institucijah države je organizirala civilna družba, v okoljih kjer sem živela tam od petdesetih let preteklega stoletja dalje, marsikje pa ta proces še vedno uspešno nastaja. Naj kot primer navedem Rastoče knjige po naših šolah in lokalnih skupnostih. Te, na osnovi ljubiteljske kulture delujoče galerije, so po večini že tudi opremljene z zloženko v kateri se običajno podajo podatki o razstavljenih eksponatih in avtorju. Strokovno oceno poda kustos, organizator galerije pa poskrbi za otvoritveno slovesnost, varnost razstavljenih del ter predstavi svoj interes.

Čisto nekaj drugega so profesionalne galerije, največkrat kot nacionalne institucije pa tudi kot neprofitne in profitne ustanove. Primerjave med zgoraj opisanimi amaterskimi galerijami in profesionalnimi ni možna pa tudi ne smiselna. Narodna galerija, Galerija sodobne umetnosti in podobne imajo namen varovati in skrbeti za likovne umetnostne zaklade Slovenije ter za njihovo predstavljanje svetu in prebivalcem Slovenije. Njihovo delo mora biti organizirano v skladu z mednarodnimi predpisi in strokovno neoporečno. Dolžni so narodove zaklade predstavljati na predavanjih, o njih objavljati spoznanja in dosežke v medijih in najzahtevnejši strokovni literaturi in še mnogo drugega kar obvezuje nacionalne likovne institucije, da upoštevajo svetovne standarde. Od nekdaj me zanima delovanje Narodne galerije, še posebno od kar jo vodi Novomeščanka, pred njo pa jo je vodil Kostanjevčan. Preberem vse kar ta pomembna galerija objavi in spremljam kaj posreduje v eter, če sem le pri moči pa tudi obiskujem njene razstave, da o kofetkanju v njenem prijaznem lokalu strežbe v pritličju sploh ne govorim. Zadnje čase na primer nam je sporočila kako si prizadevajo, da bi umetnine lahko predstavili tudi hendikepiranim obiskovalcev kot so na primer slepi, dementni, ljudje z zmanjšanimi kognitivnimi sposobnostmi ali vzgojno problematično mladino. V takih galerijah že odpirajo oddelke za učenje in vključevanje občinstva z bolj razlagalnim in neposrednim pristopom in uporabo prilagojenih informacijskih orodij. Nastaja program usposabljanja za manj konvencionalne tehnike komuniciranja z občinstvom kot so možnosti spoznavanja umetnine s pomočjo gibov, z vsakdanjimi zadevami, ki obiskovalca nagovarjajo z vprašanji kot posredniki med sliko in njim. Tak posrednik je lahko tudi hrana. Predvsem se pa apelira na strokovnjake, da obiskovalcem predstavijo umetnino razumljivo in celovito brez uporabe nepotrebne »latovščine«.

Še in še bi lahko naštevala spoznanja, ki bi pripomogli, da bi v galerije prišli tudi tisti, ki zdaj ne pridejo ker zanje nimamo prilagojene tehnike in razumljive predstavitve vsebine umetnine. Ja, tudi kustosi oziroma strokovnjaki likovne umetnosti, se morajo potruditi, da bodo ocene in predstavitve umetnin podali razumljivo za obiskovalce teh naših dragocenih hramov kulture v prestolnici in po regionalnih mestih države.

Se udeležujete prireditve galerij v vašem okolju in v državi?

Na vrsti smo volivci! 12. november 2023

Na zadnjih volitvah smo z zaupanjem v pravičnejšo družbo, podelili mandat za upravljanje s proračunom in vladanje večinski stranki ter njenim kandidatom. Kar huda, skoraj nepremagljiva je bila blokada njenega dela že ob prevzemu oblasti in ta se še vedno krepi po znanih tridesetletnih »receptih« o rušenju legalne vlade. Začne se z afericami in kakšnimi tretjerazrednimi slabostmi posameznika na oblasti, okrepijo te nerodnosti »neodvisni« novinarji, sledijo anketni padci, ugotovljeni na podlagi javnih objav »neodvisnih novinarjev in končno nagovor, da ne rečem pritisk na predsednika države, da imenuje novega »starega« mandatarja. Tako smo volivci ostali brez svojih mandatarjev skoraj pri vseh dosedanjih vladah, krivi pa naj bi bili »novi obrazi«, spodrsljaji brez posledic usodnih posledic in

podobnih za lase privlečenih sodb za Cerarja, Šarca, Pahorja, … Dragi volivci, čas je, da se upremo tej nekorektni in škodljivi kraji naših pooblastil, da nadaljujemo prizadevanja za normalno delo naših pooblaščencev in da ne sprejemamo metod s katerimi se diskreditira naše izvoljene mandatarje.

Najprej razmislimo ali imajo nekatere neprimerne izjave sedanjega predsednika vlade kakšne usodne posledice razen tega, da so nepotrebne. Se lahko sprijaznimo z njimi po reku saj je tudi predsednik vlade le človek in mu še naprej poklanjamo svoje zaupanje tudi potem, ko je bil javno medijsko linčan. Prav tu je srž naše presoje, naših prihodnjih pričakovanj o njegovem delu. Dobro, javnost ga je za napake okarala, volivci pa se moramo prizadevati, da bo delo premiera v prihodnje natančneje ocenjevano in javnost objektivnejše informirana.

Odklanjati moramo nadaljnje zdraharstvo kot so nutrije, pritiski zdaj na tega zdaj na drugega, zasliševanja in podobno. Premier se mora razbremeniti operativnih nalog kot so promocijske in informativne aktivnosti, spopadov s stroko in občinami, projektnih del in podobno.

Svojo korist za družbo mora premier prepoznati v oblikovanju dolgoročnega duhovnega in materialnega razvoja države tako znotraj države kot tudi njen odnos do drugih narodov. Poskrbeti mora za dokument dolgoročne stategije države, ki mora biti obvezujoč za prihodnje vlade, da se bodo uresničevali, dograjevali in novim razmeram prilagajali interesi volivcev in ne interesi političnih strank. Poskrbeti mora, da ministrstva pripravijo obnavljanje in dolgoročnim ciljen primerno zakonodajo na vseh področjih dela kar bo spodbudilo posamezne stroke, da bodo sproti skrbele za naložbe v modernizacijo ter racionalizacijo poslovanja v pogojih zelenih tehnologih in zaščito okolja.

Da bi svoje naloge kot naš pooblaščenec mojstrsko opravljal mora biti do razumne meje zaščiten pred ustvarjalci afer vseh vrst, predvsem pa predmet strokovnega ocenjevanja in ne mnenja »nepristranskih« posameznih novinarjev. Dosedanjemu anketiranju je obvezno dodati mnenje anketiranih o vzrokih za neuspeh dela premiera in vlade ter predloge za odpravo teh vzrokov. Volivci moramo najti poti, po kateri naj hodijo naši mandatarji, da bodo izboljševali našo blaginjo in bodo »stali in obstali« na oblasti dokler bomo to hoteli mi in nihče drug.

Naivno smo volivci ocenjevali, da bo peščica izvoljeni v katerem koli mandatu idealno reševala naše zamisli, ne da bi te zamisli zbrali, se o njih sporazumeli in nato skupno uresničevali. »Novi obrazi« vedno bolj izobraženih in v prihodnost zazrtih mandatarjev so naša rešitev, seveda, pa si moramo skupaj z njimi nenehno prizadevati, da uveljavimo položaj ki nam kot volivcem pripada. Zato srčno upamo, da predsednica države ne bo podeljevala mandata za premiera brez volivcev.

Večno je vabljiva oblast in z njo predvsem proračun največjega dobavitelja in največjega kupca – države

Kaj pa vi menite o imenovanju premiera, pri izvolitvi katerega nismo sodelovali volivci?

Dan prijateljstva, 11. november 2023

Že nekaj let je druženje prijateljev 11.11. ob 11 uri dogodek v pozabi, ker ni več potreben, saj je njegov organizator že uspešna multinacionalka, oblikovana po zamisli stroke in njenih lastnikov. Je pa tridesetletno druženje enako mislečih prijateljev multinacionalke ostalo v lepem spominu vseh udeležencev, ki so še na tem svetu. Predvsem je živ spomin na prizadevanja za usposobitev proizvodnih zmogljivosti, katerih zaključek je običajno spremljala otvoritvena svečanost z uglednimi gosti in izjemno široka zainteresirana javnost od lokalnega prebivalstva do predsednika republike. Potrebna so bila mnoga leta, da so bili usposobljeni sistemi kakovosti, dobre poslovne prakse, nadzor nad materialnimi sredstvi in tehnološkimi postopki, logistika, informatika in še mnogo drugega kar zahteva urejeno poslovanje. V teh mnogih preteklih letih se je postopoma razvijala strokovno informativna mreža po vedno večjem številu držav, ki so potrebovale izdelke današnje multinacionalke, sledila jim je kupo prodajna dejavnost, nešteti raziskovalci in komercialisti, da o novejših komunikacijah sploh ne govorim. Ni se čuditi, da so se ključni ljudje spoprijateljili ob tem delu in si oblikovali svoj praznik prijateljev ter ga praznovali v eni od svojih turističnih destinacij med vinogradi ob Martinovanju ob pečeni goski, rdečem zelju, pečenem kostanju in prepevanju. Naslednje dneve je sledilo običajno naporno in strokovno delo z več dobre volje in zaupanja v nove uspehe.

Ker na tem svetu ni nič trajnega razen nenehno spreminjanje vsega, je logično, da smo na neki točki ugotovili preživelost tega dneva, da nekdanji udeleženci radi praznujemo Martina tudi s svojo družino in osebnimi znanci tudi kot gostitelji v svojih vinogradniških vikendih. Sama na primer sem se vedno spomnila kako je bilo za Martina pri mojih starih starših, še posebno pa svojega očeta, ki sem ga običajno samo na ta dan v letu videla, se z njim družila in ga spoznavala. Se zgodi, da kakšno leto združimo sinov rojstni dan z Martinom in na vrtu gostimo svoje sorodnike in potomce z dobrotami in pijačo, tudi z vinom sestrične Jožice in brata Zvonka, saj so avtomobili lepo v garažah ker smo peš dostopni večini povabljenih.

Martinovo je v moji rodovini pomemben praznik ker so bili močni vinogradniki naši predniki, nekateri sodobniki, pa tudi potomci. Nekaj sorodnikov se je potem ko so se postarali, moralo odpovedati vinogradništvu, ker niso imeli zainteresiranega naslednika, marsikdo več ne sme uživati alkohola zaradi zdravja, imamo pa tudi sorodnice, ki so zaradi starosti sključene in obolele za revmo pa vseeno lezejo ob trtah v goricah, uživajo v naravi in ljubijo svojo trto kot da je neločljivi del njihovega življenja. Občudujem jih, posebno tiste, ki so vse življenje kmetovali, kako pomemben del kmetije je vinograd, trgatev, kletarjenje, vinska klet in oprema. Ko pridejo skupaj taki ljudje se razvije razgovor, ki ga je težko razumeti, o škropivih, vrstah grozdja, pripravi zemlje, čiščenju, opremi, kaj jaz vem o čem še, kot da si na vinogradniškem tečaju, ki so ga včasih organizirali vaški veljaki. Toda čas ni več naklonjen vinogradnikom, konj na kmetijah ni več, da bi se z vozom odpeljali v vinograd, avto in vino pa ne gresta skupaj, zmaguje avto!

So pa v območju moje nekdanje delovne pristojnosti nastala nekatera res kakovostno izjemna vina z blagovno znamko, lastnimi lokali po glavnih mestih doma in v tujini in s strokovno usposobljenimi enologi. Imamo vse več mladih vinarjev in sumim, da jih spodbuja tudi Vitez vin, ki so mu ta naslov podelili Francozi. Svet gre naprej, kultura pitja se že uveljavlja v protokolih, pri kosilih, slovesnostih,…

Praznujete Martina?

Sence nad dobrimi dejanji? 10 november 2023.

Zaradi ostrih besed, ki jih v blogih namenjam najodgovornejšim ljudem v moji državi in v svetu, imam večkrat slabo vest, da ne opazim in ne pišem tudi o njihovih dobrih in koristnih dejanjih, ki nedvoumno tudi so. Na svetu ni človeka, ki bi bil samo dober ali samo slab, tudi ni brezmadežnih, življenje nas pelje po dobrih in slabih poteh, pri ocenjevanju uspehov ali zablod svojih ali drugih pa moramo biti kar se da nepristranski. Zavedam se dobro, da se pri delu običajni ljudje potrudimo po svojih najboljših močeh in znanju, da pa nam dostikrat spodleti uspešnost bodi si zaradi prevelikih pričakovanj ali pa pogojev življenja in dela, ki so zlasti v modernih časih vsak dan drugačni. To je možno opazovati pri upravljanju sveta, držav, občin, pri vseh delavnih skupnostih pa tudi doma v družinah. Mnenje o uresničevanju pričakovanega pa lahko oblikuješ le, če si sposoben objektivne presoje in se ob vsakem uspehu ali neuspehu vprašaš, kako bi ravnal sam v takem primeru.

Naj se najprej zamislimo na delo naših predstavnikov v organih upravljanja. Združeni narodi že desetletja slavijo kot preživela povojna organizacija, ki je svoje delo že opravila. Pa ni tako saj je na primer po mnenju dr. Plut Dušana potrebno pri njej ustanoviti Varnostni svet za okoljevarstveno ukrepanje, ki v lokalnem okolju ne more bistveno izboljševati razmer. EU je bila vedno predstavljena kot nekaj nedosegljivo dobrega in navdušeno sem celo sodelovala s predlogi za načrtovanje življenja in dela v njeni prihodnosti. Za našo državo niti ne vem, če ima obvezujoči razvojni program za Slovenijo kot celoto, torej je malo verjetno, da bi oblikovala cilje skupnega dobra, jih časovno opredelila in izvajala. O obvezujočih dolgoročnih ciljih moje občine nisem zasledila informacij.

Brez zlonamernosti poudarjam, da se na vseh koncih in krajih izrazito izkazujejo potrebe po sporazumu, kaj je dolgoročno najbolje za skupnost, kaj od tega spada v časovno prioriteto in kaj je vsakodnevni posel profesionalcev vseh poklicev. Svetovne, evropske in slovenske elite so danes vodje nekih strank za katere niti ne vemo koliko članov ima, logično je, da delujejo kratkoročno saj je bolj malo upanja, da bodo obstale na oblasti več mandatov. V naši državi je bilo že večkrat poudarjeno in javno objavljena potreba po dopolnitvi ustave, zakonov, programov in projektov toda vojne med strankami na oblasti in opozicijo so nepremagljiva ovira za modernizacijo in prilagajanje upravljanja sodobnim in prihodnjim potrebam. Novinarji omenjenim elitam pripisujejo monarhične pristojnosti o katerih volivci nič ne vedo, profesionalne stroke pa molčijo. Zakaj danes ne vidimo dobrih stvari, ki jih morebiti ustvarja današnja elita, strokovnjaki ali posamezniki? Recimo uvedba EUR, znatna sredstva, tudi nepovratna, ki se nam vračajo iz EU, standardizacija, zelene tehnologije, novi Bauhaus, humanitarne pomoči in še in še. Pri nas dolgotrajna oskrba, solidarnost v materialni stiski, šolanje, komunalna infrastruktura, ponudba na trgu, znanstveni podvigi, kulturna produkcija, vključevanje v mednarodno menjavo in podobo

Vsekakor so v teh tridesetih letih naše državnosti elite poskrbele za marsikaj dobrega, dejstvo pa je, da dobra dejanja zbledijo pri polomih kot je orožje za brezupne vojne in pobijanje ljudi, tradicije, ki uničujejo svoboščine predvsem žensk, prekomerna odvisnost države od tujine ne samo v bančništvu in lom poslih, slabosti dolgoročnih obvezujočih posegih v prostor in podobnih, bistvenih zadev za našo prihodnost.

Kaj pa vi sprejemate kot dobro opravljeno delo elit?

Zelene obveznice, 9. november 2023

Pred letom sem se nekoliko pozanimala o načrtih in projektih Moja elektrarna Enertec d. o. o, Maribor, ki se ukvarja s sončnimi elektrarnami, solarnimi nad strešniki, toplotnimi črpalkami in hranilniki. Spoznati sem želela realizatorja hišnih sončnih elektrarn, ki bi mi svetoval, kako bi svojo hiško ogrevala z lastno energijo. Bila sem premajhna potrošnica in za sedaj sem odložila ta projekt. Ob tej priliki pa sem se seznanila s tistim delom omenjene firme, ki zbira sredstva za njihove naložbe v nove sončne elektrarne. Prav takrat so zbirali sredstva za elektrarno Logatec in kupila sem 10 njihovih sončnih modulov. Do sedaj so izpolnjevali vse sprejete obveznosti kot smo napisali in so si pridobili moje zaupanje.

Moja elektrarna še vedno prodaja od 1 do 50 sončnih modulov po ceni 1.500.- EUR za kos in zagotovljeno obrestno mero 3%. na spletu imajo objavljene pogoje za nakup in predpisano proceduro za prevzem obojestranskih obveznosti. Dokler banke ne bodo dosegle vsaj približno tako obrestno mero, bo verjetno nakup sončnega modula zanimiv za vsakogar, ki se izogiba slabemu vplivu inflacije na svoje prihranke v bankah. Imajo zgrajenih že 30 elektrarn, 14280 MWh proizvedene elektrike na let in 9563ton zmanjšanja izpustov na leto.

Očiten je njihov letošnji napredek na področju oskrbe s sredstvi za naložbe. Izdali bodo dve vrsti zelenih obveznic, to je vrednostni papir s predvidenim izplačilom obresti, ki se uporabljala za financiranje okoljskih in podnebnih sprememb. Pri prvi obveznici s spremenljivo obrestno mero vlagatelji poleg obresti vsako leto že pred Božičem prejmejo božičnico v vrednosti 10 % vloženih sredstev. Prvo izplačilo že leta 2024. Pri drugi obveznici je fiksna obrestna mera, ki v prvem letu doseže 5% in sestoji s trimesečnim EURIBOR+1%. imeti morate trgovalni račun pri banki ali borznoposredniški hiši. Seveda pa morate pred kakršnokoli odločitvijo pregledati pogoje za nakup, ki so na razpolago na njihovi spletni strani in jih tu ne morem ponoviti zaradi obširnosti in podrobnosti.

Namen tega bloga je predvsem opozoriti varčevalce, da se moramo seznanjati z novicami, ki jih nam podajajo posredniške hiše ali izdajatelji vrednostnih papirjev, saj banke niso več zainteresirane za posle predvsem malih varčevalcev. Odpira se niz problemov kako presojati posamezno ponudbo, po kakšnih kriterijih oceniti njen resen namen kamor nameravajo naše prihranke vložiti. Večina nas se zadovolji z informacijo o doseženem dobičku, letni dividendi oziroma obrestni meri. Pa ni tako, saj ste pred kratkim lahko zasledili novico, da sta na primer priznana ameriška proizvajalca zdravil pošiljala na trg tudi opioide kot protibolečinska zdravila in povzročila s tem množico odvisnih od drog. Zagotovo torej solastništvo ali dobiček teh firm ne more biti za nas sprejemljiv in dober vlagatelj. Vsebina naložbe v katero vlagamo je zelo pomembna za »naše mirno spanje« kljub visokim dobičkom. Pomembno je naše zaupanje v upravo firme katere solastniki ali posojilodajalci smo pripravljeni biti. Na misel mi ni prišlo, da bi na primer vlagala ali posodila prihranke podjetnikom, ki imajo veliko premoženje kot so nekdanje tovarne, toplice, gradovi, infrastrukturni objekti, domovi za starejše in podobno, pa s tem premoženjem niso sposobni drugega kot izcuzati čim višjo najemnino brez dodatnih vlaganj, modernizacije, dviga bivalne kulture, da nova delovna mesta sploh ne omenjam. Pri koncesionarjih je seveda potrebna še posebna pozornost glede na rok trajanja koncesije in vprašljivost podaljševanja.

Kako se boste pa vi odločali o svojih prihrankih?

Osveščenost množic, 8. november 2023

Na ekranih se vsak dan, pred našimi očmi, mori ljudi, strelja, ruši in uničuje cele družine, brez predsodkov zravnavajo z zemljo bivališča, šole, bolnišnice, trgovine, tovarne, tisočletna dediščina,.. vse kar ljudje smatramo za javno dobro, za vrednoto, za vez med generacijami. Tako rekoč pred našim pragom se v vojni koti zlo med Rusijo in Ukrajino, nekoliko proti vzhodu umirajo ljudje, ker so Palestinci. V njihovi neposredni bližini umirajo ženske, ker želijo biti svobodne, se šolati, slediti napredku, odložiti v pozabo zakrivanje obraza in las. Še nekoliko prosi vzhodu se ženske ne smejo izobraževati, ne pomaga niti svetovni protest s pomočjo Nobelove nagrade. Greta v EU le z hudimi in številnimi težavami stopinjo za stopinjo še ščiti naravo, stroka že obupuje. Ljudi na zemlji uničujejo mamila v vseh mogočih oblikah, vojaške diktature skorumpiranih državnikov, pa tudi ležernost in pišmeuharstvo mnogih političnih povspetnežev, ki se vključujejo v »kvalificirano večino«. Še bi lahko naštevala in tudi povzetek je možen, verjetno najvažnejši – če ni jasnih skupno dogovorjenih in časovno opredeljenih ciljev, si pač upa vsak po svoje posegati v življenje in delo večine.

V teh značilnostih današnjih dni so kot lučke v temi dejanja velikega upanja neopaznih ljudi. Verjetno je tudi vas »osvetlila« izjava neke starejše Angležinje v nepregledni množici demonstrantov, ko je rekla, da ne ve kdo ima prav toda zahteva, da se ubijanje ljudi ustavi takoj in sprte prisili k pogajanju. Bravo, draga moja, ne moremo kot posamezniki narediti konec ubijanju, lahko pa zabrusimo svojim vodjem, da je njihova odločitev sprevržena in nesprejemljiva. Podobno so se mi vtisnili v spomin pristaniški in letalski nakladalci tovorov, ki svoje nestrinjanje s svojimi državniškimi vodji nakazujejo z odklanjanjem orožarskega tovora na ladje ali avione neglede na to ali gre za Bližnji vzhod, Ukrajino ali katerokoli destinacijo na zemlji. Stokrat bravo nakladalci, posnemali vas bomo, kjer bomo v svojem obnašanju do ubijanja našli priliko. Demonstranti, usmerite svoje programe v bojkot vsega svojega dela na delovnem mestu, kar omogoča ubijanje. Našli so se tudi pogumni akademiki naše države in Združenim narodom predlagali aretacijo glavnega poveljnika pomorov Palestincev zaradi umorov otrok v Gazi. Tisočkrat bravo, dragi Akademiki v upanju, da bo sprejet vaš predlog/protest in protagonist umorov aretiran čim preje. Je pa nujno ohranjati pri življenju vse prebivalce Gaze, kdo bo sicer poskrbel za otroke.

In kakšna je naša skupna slovenska misel o opisanih morijah? Ne morem verjeti vestem, da se v EU nismo pridružili Španiji in Irski. Slišala in videla sem na ekranu našega premiera, ki je jasno povedal, da umore v Gazi obsoja, zakaj je potem Slovenija soglašala, da EU deli mnenje z ZDA in podpira Izrael. Vprašujem se, kje je naša številna in draga diplomacija, kje so izvoljeni predstavniki slovenskih političnih strank skupaj s svojimi svetovalci v evropskem parlamentu, ki tudi ni poceni, kaj na to porečejo slovenske neparlamentarne stranke, kaj socialni demokrati s svojo ministrico? Pa še v Varnostnem svetu združenih narodov se želimo vključiti s tem norim pristankom, da skupaj z ZDA podpiramo vojne morije nič krivih ljudi. Vsi, ki ste kakorkoli povezani z odločitvijo EU, da podpira Izrael skupaj z ZDA, ste nam resnično dolžni obrazložitev svojega dejanja sicer je res potrebno odpraviti financiranje vseh v tem odstavku navedenih institutov in v ta namen zmanjšati davčne obveznosti obrtnikov, Podjetniškim zvezdam in vsem gospodarskih družbam, da bodo lažje ohranjali svojo stabilnost.

Kako pa vi ocenjujete mnenje EU o pridružitvi stališčem ZDA?

Duševne stiske, 7. november 2023

V Sloveniji je evidentno, da se nadpovprečno hitro povečuje ponudba pomoči ob duševnih stiskah ljudi. Tematiko sem podrobneje spoznala pred leti, ko sem pregledovala odobrene subvencije organizatorjem raznih pomoči ljudem na položajih, mladim, žrtvam nasilja, žensk v stiski, prebivalkam varnih hiš, načrtovanju kariere in podobnim porabnikom proračunskih sredstev za katere se ni vedelo ali učinkujejo ali pa je njihovo prizadevanje nepotrebno. Od takrat je preteklo že vsaj deset let, berem pa v medijih, da se te »pomoči ljudem« neverjetno hitro množijo in že preraščajo v industrijo. Razvija se ta industrija v različnih oblikah, največkrat s priročniki v knjižni izdaji, s predavanji in po spletu.

Ljudje bi radi poslovno in duhovno rastli, iščejo nasvete za gradnjo svoje kariere, želijo krepiti svojo samozavest, hitro pozdraviti svojo stisko, potrebujejo modre nasvete, želijo si sreče, prepoznati karme, čaker, nevidne sile, enostavne in hitre rešitve problemov duševnih stis. Dostikrat ne želijo sodelovati s profesionalnih strokovnjakom, ker se bojijo zamudnih postopkov ali pa menijo, da bodo sami kos svojim duševnim stiskam. Trg tako imenovane industrije samopomoči ponujajo laiki in strokovnjaki z dvomljivimi diplomami, licencami in certifikati. Knjižna dela pripravljajo priložnostni poslovneži samo zaradi dobička in so zato nekoristni za iskalce sreče. Storitve industrije samopomoči so zelo drage tudi do 10.000 EUR, če gre za večstopenjsko izobraževanje z ciljem, da učitelj spodbudi velikana v sodelujočem človeku. Narašča tudi število tistih, ki se spopadajo z duševnimi težavami, izgorelostjo in razpoloženjskimi motnjami.

Nadalje se ugotavlja, da je meja med šarlatan0i in komplementarno medicino zelo tanka, da pa je poklicne medicinske pomoči premalo in ne dovolj razvito, da pa so težave tudi v zakonodaji, ki ne odreja delovanje gurujev sreče, motivacijskih govorcev in podobnih profilov. Skratka, ljudje v stiski vedno pogosteje iščejo pomoč pri ljudeh dvomljive kakovosti, ki pretirano zaračunavajo svoje storitve in ljudem niso v pomoč. Tudi sintagma ljudi, da njihovo delo ni dobro in da zato ne dosegamo želenih učinkov, povečuje udeležbo na shodih na primer na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani, kjer se zbere tudi do 2000 udeležencev, ki upajo, da jim bo predavatelj nakazal zanesljivo pot po kateri bodo hodili v prihodnje bolj zadovoljni in srečni.

Spominjam se take ponudbe prva leta po privatizaciji premoženja pri nas. Guruji, ki jih omenjam v tem blogu so masovno prihajali iz tujine in z svojimi knjigami ter predavanji masovno poučevali staro in mlado. Morali smo jih spoznati, da smo se prepričali, kako plehko je njihovo znanje in kako brez potrebe ga uvažamo. Nisem pa vedela, da je danes že iz tega nastala prava industrija, ki lahko iz vsakega človeka naredi velikana. Velikane potrebujemo, toda ni jih videti, želeli bi si jih v razvojnih poslih, v uvajanju trajnostnega poslovanja, v upravljanju s proračuni pa tudi na prireditvah mednarodnega značaja in gospodarstva. Tu jih ni, čeprav bi jih najbolj potrebovali, da bi se zmanjšale duševne stiske ljudi z rastjo blagostanja. Komu torej služi industrija samopomoči v Sloveniji?

Zdravstvo morajo urediti zdravniki tako, da bo narod ostal zdrav, naša dolžnost pa je, da jim zagotovimo ustrezne pogoje za delo. Tisto, kar nam bolj škoduje kot koristi pa pustimo brez naše finančne podpore.

Hodite tudi vi k pouku v industrije samopomoči?

Ljudske obveznice, 6. novembra 2023

Pri svojih letih in bogatih izkušnjah danes ne morem svetovati varčevalcem kam naj naložijo denarne prihranke, da bodo na varnem in, če se le da, prinašali tudi kakšen učinek. Morda sem postala strahopetna ali pa že doživela toliko prevar, da se že nagibam k »nogavici«. Od kot ta skrajna previdnost ne samo mene, skoraj vsakogar, ko pride do razgovora kam s prihranki.

Denarni prihranki na banki so bili desetletja varni. Banke so oblikovale potrebne rezerve glede na obseg svojega poslovanja, ostale prihranke varno posojale za naložbe ali kratkoročno kreditiranje, se veselile različnih oblik depozitov. Vsi skupaj banke, posojilojemalci in varčevalci, smo bistveno pospeševali razvoj in naložbe in pri tem vsi tudi nekaj pridobili zase. Moč banke je bila v tem, da je vsakega posojilojemalca obvezala realizirati napovedan projekt v dogovorjenem roku in za načrtovano trženje. Bili so verjetno tudi prepusti, ki so jih največkrat povzročali »višji interesi«, toda ti so bili skrajno previdni v varovanju svoje integritete. Sledila je privatizacija bank, prišli so predvsem tuji pa tudi domači kupci, nove stare banke so potrebovali za uresničevanje svojih sanj, ki pa so bile absolutno drugačne kot sanje večine prebivalstva, ki je najprej pokupilo delnice bank in jih v naslednjem koraku že izgubilo z razlastitvijo bank v izgubi. Premoženje, ki ustvarja izgube so »višji interesi« poslali na svetovni trg, ki so mu pomembne samo dividende, posli, ki prinašajo visoke tržne presežke z malo ali nič vlaganji. V taki situaciji so seveda prihranki varčevalcev izgubili svojo funkcijo in obtičali kot neizkoriščena sredstva na kontih bank. Iz procesa dela bank so izginile razvojne ambicije, nadomestilo jih je vsaj šestnajst digitalnih možnosti za opravljanje plačilnega prometa.

Varčevalci smo se zatekli k gospodarskim družbam in kupovali delnice, toda tudi tukaj je cel kup tujih kupcev pokupilo razvrednoteno premoženje iz katerega niso sposobni iztržiti niti centa. Seveda so tudi izjeme, toda delnice teh izjem postajajo izjemno iskane in zato vedno dražje. Lep začetek poslovanja Ljubljanske borze so uničili požrešni borzni strokovnjaki vseh vrst, da jih je morala policija iskati po celem svetu, bilo bi vseeno, če jih tudi ne bi našla, saj ni do sedaj še nihče terjal njihovo odgovornost, celo več, eden »največjih borznih strokovnjakov« je danes lastnik pol Slovenije, diktira usodo slovenske naftne družbe in še marsikoga, čez noč se pozabljajo njegove zblode.

Skladi zavarovalnic in njim podobnih organizacij so lepo cveteli in bi se verjetno obdržali, če se ne bi hlastalo po premoženju Kapitalskega sklada in če bi znali ohraniti skupnosti naklonjeno borzo. Ne eno ne druge ni ratalo in naši v sklade vloženi prihranki so končali v rokah lastnikov teh skladov ter borznih mešetarjev. Za Galileja mi je še vedno žal.

Zdaj nam sporočajo v Delu, da lahko pričakujemo izdajo ljudskih obveznic za kar se v javnosti izkazuje interes. Posoditi državi je le nekaj drugega kot imeti denar pri madžarski banki ali ameriških skladih. Lahko bi s tem kaj pametnega ratalo, če ne bodo spet prevladovali »višji interesi« med katerimi bi lahko bile tudi naravne katastrofe sodeč po cenitvah županov.

Pri udeležbi naših prihrankov v državnih projektih bo odločilno naše zaupanje v ljudi, ki jih volimo v organe upravljanja s proračuni. Ostajam zaskrbljena!

Boste vlagali v ljudske obveznice?

Srčnost mesta, 5. november 2023

V naši prestolnici divja vojna za Rog. Lastniki v prenovljenem Rogu slavijo obnovo tovarne Rog kot uspeh in novo pridobitev mesta, ki bo pridobilo na ugledu, najemninah in nakupih stanovanj okoli njega. Nekdanji avtonomni prebivalci Roga pa pred praznično razsvetljenimi oknih objekta protestirajo, ker so jim uničili prejšnji ambient in ker obnovljeni prostori ne ustrezajo njihovim potrebam in možnostim pred obnovo. Glavna stratega boja sta župan prestolnice in predstavnik avtonomne nekdanje skupnosti. Vsi, ki to vojno spremljamo, smo v dilemi pa tudi zagati, saj ne moremo reči, da obnova ni bila potrebna pa tudi ne, da avtonomna nekdanja skupnost ni ostala brez pribežališča. In pravo besedo ob pravem času je spet našel odgovorni urednik Mladine ko pravi, da mesto ni samo turizem in biznis, pokazati mora s svojimi dejanji tudi srčnost in empatijo do tistih, ki še niso našli svoje prihodnosti, ki so jim potrebni trenutki naklonjenosti neglede na ceno, primeren delavni prostor kljub vprašljivemu ustvarjanju, nekoliko upanja če bežijo pred vojno ali drugimi strahotami tega sveta, in jim je v prestolnici nad vse dobrodošla prijaznost, sendvič in postelja. Res je, vsako mesto mora biti tudi srčno!

Ob takih prilikah kot je Rog, se stari nehote spominjamo pomanjkanja stanovanj in stanovanjskih prostorov po vojni v mestih kjer je nastajala industrija. Ljudje so se namestili v vsak kotiček, stiske so bile strašne. V stanovanjski komisiji smo imeli vedno mnogo več prošenj kot smo jih bili sposobni rešiti toda tako vodstvo kot organi upravljanja so smatrali za svojo dolžnost, da za svoje delavce poskrbijo kar se da dobro. Kakšno podjetje pa smo, če ne moremo poskrbeti za svoje ljudi, pa smo stisnili »zadnji sold« za pet člansko družino, da se je rešila kleti. Podobno je bilo naše obnašanje do vrtcev, socialnih ustanov, razvijanja socialne in zdravstvene dejavnosti znotraj podjetja da o prizadevanjih za razvoj šolstva sploh ne govorim.

Potrebno je bilo samo nekaj obljub in sistem srčnosti se je porušil. Že v prvem sklicu občinskih svetnikov se je govorilo o materinskem domu in varni hiši. Super, da nisem več otrok, sicer bi zagotovo pristala v eni od na novo ustanovljenih verskih institucij. Ogledala sem si kot svetnica tako materinski dom kot varno hiši, pri ustanovitvi te zadnje celo sodelovala kot prostovoljka, takoj po ustanovitvi so bile zasedene, pozneje o njihovi usodi ne vem ničesar. Izučilo me je kako praktično deluje privatna lastnina ker sem sicer pred tem poznala le iz knjig. Pozneje me je še veliko stvari presenečalo, predvsem lahkotnost s katero so ljudje sprejemali brezposelnost, vsak dan bolj čudno obnašanje funkcionarjev do upravljanja proračuna, še vedno se nisem sprijaznila, da nimamo več bank, ki bi bogatile prihranke in nikakor ne razumem zakaj privatna lastnina ne bi mogla sodelovati pri zadovoljevanju skupnih potreb naše družbe pri čemer mislimo le na lastnika neke graščine ali obrtnika medtem ko je delniška družba spet tista, ki deli dobrote nekdanje družbene ureditve. Gledamo seveda vsak po svoje na nove lastniške odnose, sama sem prepričana, da tisti z veliko premoženja morajo ustvarjati mnogo več kot to počno danes sicer jim je premoženje pobrati, ker iz njega nič ne ustvarijo in ne prispevajo premoženju primeren delež davkov za skupne potrebe, čeprav jih koristijo.

Danes je srčnost bolj stvar civilne družbe kot pa političnih institucij in njihovih mest. Vsak župan ima svoje načrte, lotevajo se primarno projektov za katere so ocenili, da jim bodo prav prišli pri volitvah in zadnje, kar bi od njih pričakovali je prav srčnost, torej skrb, da bi imeli delovne pogoje vsi tudi tisti, ki se delati šele učijo, skrb, da bi ljudje v stiski našli prostor za počitek, če so od nekod pribežali in jim zdaj pogoje določajo kriminalne organizacije.

Ne vem, kako moje mesto skrbi za srčnost, bi pa rada vedela, po potrebi tudi pomagala po svojih možnostih. Vem pa, da smo imeli priliko pokazati svojo srčnost pri izselitvi skvoterjev iz Narodnega doma. Čudi me, da kljub množici emigrantov, ki baje potujejo preko mesta, o tem ni nič znanega.

Kaj pa vi menite o srčnosti svojega mesta?

Bralna značka – ne pozabite, 4. novembra 2023

Drage bralke in spoštovani bralci, spet smo povabljeni k branju čudovitih knjig za Bralno značko za odrasle. K branju nas vabi naša Knjižnica Mirana Jarca v Novem mestu (SIKNM).

Letošnja tema je Okolje. Tema je podprta z izjavo Grete Thunberg: »vsi imamo izbiro. Ustvarimo lahko preobrazbo, ki bo obvarovala življenjske pogoje in jih ohranila za prihodnje rodove, ali pa nadaljujemo tako kot zdaj in nam spodleti. Moramo se odločiti«. Izbrali so 70 knjig na to temo v pretežnem delu iz tuje literature, med domačo pa je knjiga Jožeta Dularja Krka umira, Bogatajeve knjigo Planet, ki ne raste, delo Dolenjca Kako dolg je čas, Vrščajeva Na klancu in druge.

Izbor knjig je zelo pester, zajema naravoslovna dela, fantazijo, politiko okolja, problematiko svetovnega dogovarjanja, brez izhodnega stanja nekaterih narodov pa tudi osebna doživetja v naravi, poezijo in druge zanimive teme. Osebno sem se nameni spoznati Alexandra von Humboldta, naravoslovca in raziskovalca, ki je že v 17 stoletju povezoval vedo o rastlinju z geografijo, spremenil takratno razumevanje narave, znanosti in evolucijske teorije predvsem z idejo o naravi kot kompleksnem ter medsebojno urejenem in povezanem sistemu. Če bom zmogla se bom lotila še spoznanj indijskih ekologov, predvsem Vandane Shiva, ki se poglablja v probleme krepitve moči velikih korporacij in njihovega obvladovanja svetovnega trga semen, kar tudi naši domači strokovnjaki odpirajo kot nesprejemljiv trend.

Poglejte na splet in izberite vsaj 5 knjig. Če se jih boste uspeli izposoditi v knjižnici boste dobili tudi vprašanja, na katera je potrebno po prebrani knjigi napisati odgovor in ga do 5. januarja posredovati knjižnici. Če pa boste knjigo iskali v drugih knjižnicah zaprosite omenjeno za vprašanja, ki vam jih bodo posredovali po elektronski pošti.

Bralna značka za odrasle ni samo branje odraslih pač pa je tudi zgled mladim, kako se je potrebno in nujno poglobiti v resno banje, spoznati pravo težavo o okolju in se odločiti za nadaljnjo pot, po kateri bo vsak od nas kot posameznik hodil v prihodnje in s tem ohranjal zdravo, ustvarjalno in optimistično realnost. Ko bo vaš mladenič ali mladenka povedala, da vse to že ve iz pametnega telefona in zato knjig ne bo brala zaprosite, da vam pove kako konkretno bo ustvarjala razmere za sicer njeno dobro razmišljanje; se bo odpovedala tržni ponudbi svojega znanja, se zadovoljila z mesom na krožniku le v nedeljo, bo odklanjala prijatelje, ki uničevanjem narave veliko zaslužijo,… komur bo zmanjkalo konkretnosti, ga napotite na dobro knjigo, se z njim pogovarjajte in ga prijazno vabite v vrste varuhov narave. Nobene prisile, mladi morajo sami spoznati, čemu se bodo odpovedovali kot Greta, kaj pa hočejo v svojem življenju uporabljati neglede na okolje.

Odnos do okolja se ne da ukazati, nastajati mora postopoma in na podlagi zanesljivih spoznanj. Dileme se odpravljajo s pomočjo spoznaj, odločitve pa na podlagi znanja in vedenja o svojem poslanstvu, poklicu in pripravljenosti odpovedovanju v korist skupnosti. Narava je skupno dobro in ga posameznik ne more prikrojevati svojim željam ali potrebam.

Poznate bralno značko za odrasle?

Kritika in kritiziranje, 3. november 2023.

Pogosto sem zaskrbljena nad temi blogi predvsem zato, ker kritiziram razmere, dejanja ali ljudi na podlagi parcialnih dejstev in ne da bi studiozno obdelovala problematiko ali posamezen problem. Ko prebiram ali poslušam zapise v medijih dobivam občutek, da me morebitni bralci mojih blogov uvrščajo med kritizerje kar pa v nobenem primeru ne bi želela pristati. Sem pristaš dejstev in če ta spregovorijo je prostor samo za kritiko. O tem se sicer vedno manj piše, če pa se že, je običajno dan poudarek kriterijem po katerih je strokovno možna kar se da objektivna ocena ali celo osebna ali družbena vrednost nekega pojava. Kar sem lahko razbrala iz meni dostopne in razumljive literature pa so za oblikovanje kritičnega mnenja potrebna posebna akademsko pridobljena znanja, dopolnjena s specifičnimi izkušnjami saj verjetno kritik neke umetniške stvaritve težko ali pa sploh ne zmore kritičnega mnenja na primer o etičnosti ravnanja neke gospodarske tvorbe.

Kadar pišem o morebitnih slabostih ali zli dejanjih v naši družbi se običajno zatečem k analizi stanja, ki je privedlo do nekega negativnega pojava. Analitični pogled iz različnih zornih kotov na problem mnogokrat zadostuje, da nakažem njegovo škodljivost ali jo celo primerjam z poznavanjem variante, ki bi omogočila primernejše odločanje. Menim pa, da je za družbo in posameznike škodljivo, če se njihovim prednostim in slabostim samo prikimava ali hvalisa, saj v tem primeru ne pridobivajo objektivne, iz vseh zornih kotov osvetljene pohvale ali kritike. Misel me navdaja na nujo, da o slabostih pojavov v družbi ali posamezne osebe izrekamo mnenje tako laiki kot kompetentni kritiki in na ta način sporočamo povzročitelju slabosti kje in v čem mora izboljšati kakovost svojega odločanja in delovanja.

Zakaj je strokovna kritika in ocenjevanje sploh potrebno, saj po reklamnih in promocijskih poročilih vzgajamo zadovoljnega potrošnika, ki v družbi lahko dobi za denar vse in samo najboljše. Najboljše izdelke, najboljše glasbene predstave, najboljše športne prireditve, … gre torej v vsakdanjem življenju za ocenjevanje kakovosti vsega, kar lahko kupimo na trgu po ceni, ki smo jo pripravljeni plačati. Vpogled v tržno ponudbo pa ni najlepši. Poglejmo samo grobo filmsko ponudbo polno samega streljanja, kriminala in seksa. Verjetno smo si enotni, da je tako stanje nujno kritično oceniti tako na vsebinskem kot na kupoprodajnem področju in na podlagi ocene škodljivosti preprečiti nadaljevanje sedanjega stanja v prihodnje. Kritična presoja katere koli tržne ponudbe je več kot potrebna, če dobivamo škodljivi korenček že v šolsko prehrano, škodljive slive na stojnicah, obleke za enkratno uporabo, ki pretirano obremenjujejo odpadke, lepo embalirane pijače, sladkarije, prehranske dodatke,… ne bom več naštevala, poudarjam le, da se brez kritične obravnave ne moremo izogibati zdravstvenim in družbenim problemom časa na nobenem področju našega življenja. Kritična presoja je tudi gradnik ugleda tržne ponudbe podjetnika, pridelovalca, kulturnika, športnika, zdravnika, vsakega od nas. Ugledni kmet ne bo ponujal strupenega korenčka ali problematičnih sliv, kulturna institucija, ki skrbno in dolgoročno varuje svoj ugled, bo občinstvu ponujala le umetnike in predstave po presoji kompetentne strokovne kritike in v knjižni založbi ne bo knjig z osemsto ali več strani med katerimi je kar tretjina namenjena popisu uporabljene literature ter zahvalam.

Ja, kritična misel in kritična presoja nam bosta čvrsta opora pri nastajanju prijaznega sožitja človeka z naravo.

Kako pa boste vi doma poskrbeli za kakovost presoje svojih odločitev?

Zdravje gospodarskih družb, 2. november 2023

Ni državljana, ki ga ne bi zanimalo »zdravje« naših gospodarskih družb z vključno samostojnimi podjetniki, mini podjetji, obrtniki in vsemi zavodi, ki nastopajo na trgu neglede na njihovo lastništvo. Včasih smo to zanimivo zdravje ugotavljali po periodičnih in zaključnih računih katerih kakovost je bila vedno predhodno strokovno preverjena. Merilo uspešnosti je bila dodana vrednost, to je tista, ki pred vložitvijo dela še ni obstajala.

Danes je merilo uspešnosti gospodarstva bruto domači proizvod (BDP), ki ga povečujejo ustvarjene in zmanjšujejo porabljene zaloge. Pooblaščena institucija za interpretiranje pokazatelja gibanja BDP je uradno opozorila, da bo letos v primerjavi s preteklim letom DBP narastel samo za 2,5% kar bi nas uvrstilo med najslabša gospodarstva držav EU. Pa to ne bi bilo najhuje, predvideni rasti bi se morala prilagoditi fiskalna politika države in za skupne potrebe naroda zmanjšati sredstva kar za 2 milijardi EUR. Ni se torej čuditi, da tako podjetniki kot porabniki proračunov preverjajo uradne napovedi in si vsak v svoji dejavnosti iščejo ustreznejše prodajne pogoje. Končno smo vsi zainteresirani za objektivno informacijo o gospodarskem položaju, saj nenehno poslušamo pritožbe zlasti podjetnikov in njihove zbornice o visokih davkih in dajatvah, pa o krčenju izmenjave z nemškim gospodarstvom, pa o zastojih v razvoju, da o baje že uničenem zdravstvu sploh ne govorim. Istočasno pa se vztrajno ponavljajo informacije o polni zaposlenosti in deficitu ponudbe delojemalcev, bogati se ponudba samooskrbe, naraščajo dobički gospodarstva, bank, naložbenikov, rastejo tržne cene in še bi lahko naštevala.

Kaj se torej v resnici dogaja nam mediji ne poročajo ali pa poročajo tako, da jih slabo razumemo. Eden od priznanih analitikov slovenskih gospodarskih razmer, tudi sam podjetnik na primer ugotavlja, da zaradi znižanosti BDP še vedno ostajamo v EU med uspešnejšimi članicami ker letošnja potrošnja in izvoz z doma vloženim delom, rasteta hitreje kot lansko leto, ljudje pa smo potrošili manj uvoženega blaga.

Pozitivni trendi v potrošnji izdelkov in storitev z vloženim domačim delom povečuje optimizem in spodbuja ljudi da varčujejo, oblikujejo rezerve in se prilagajajo ustreznejšemu življenju z naravo ali kot se je zapisalo Repovžu: »danes ta problem prebivalce zanima, zanima jih tudi razvoj. In zato lahko zapišemo – prelom v javnosti se je zgodil«

Kar prelepo se sliši, da bi bilo res, da bi ustvarjalno in z veliko dobre volje sprejemali kritiko in poskušali vračati naravi kar smo ji preveč odvzeli v preteklosti. Veselimo se porasta doma proizvedeni izdelkov in opravljenih storitev ne samo hrane tudi vsega drugega kar človek potrebuje za ustvarjalno delo in blagostanje. »Reševanj sveta se je začelo že zdavnaj in razlogov za upanje je veliko več, kot večina misli« nam sporoča Ullrich Fichtner, ki vidi v ukrepih Združenih narodov močno oporo za zaščito zemlje, ker se krepijo raziskovalne dejavnosti, nastajajo nove možnosti zaposlovanja in dobivamo vedno boljša digitalna orodja.

Ne rečem, da je to zasluga posameznikov ali organov, godi pa mi, da je sprememba našega ravnanja spoznanje nas vseh brez kakršne koli represije. In v tem vidim uspeh tudi naših elit kljub temu, da so v stalnem bojnem stanju.

Kako pa vi ocenjujete uspešnost našega gospodarstva?

Ostajajo z nami, 1. november 2023

Dolgo že obiskujem svoje drage, s katerimi ne morem več klepetati, kateri me ne morejo več karati in katerim dolgujem zahvalo za svojo ne pretežko življenjsko pot. Med njimi je veliko brez kompromisnih pobudnikov in varuhov mojih zamisli in dejanj, kritikov razmer v katerih so se naša dejanja udejanjala in iskalcev ustreznejših rešitev pa tudi manj ustreznejših posegov v usodo drugih z dolgoročnimi posledicami.

Močan pečat mojemu razmišljanju so podali očetovi starši in njihova družina – moje tetke in strici. Stari starši so otroke vzgajali ob delu, delati smo morali vse kar so počeli odrasli s to razliko, da smo imeli otrokom prilagojena orodja in da smo sodelovali le pri odločitvah kako bomo opravili naloženo delo. Štiri tetke so bile štiri šole pobožnosti, ljubezni, iskanja in gospodarjenja. Strici so bili vzor v obdelavi lesa, čevljarstvu, krojaštvu, kmetovanju, vinogradništvu, prekupčevanju in politiki. Ko se sprehodim ob njihovih grobovih se pred menoj prikazujejo prizori iz našega življenja, slišim besede in cele stavke njihovih priporočil, opozoril, graje in hvale. Glasovi se spreminjajo v ubrano petje ljudskih pesmi ob slavnostnih dogodkih. Seveda, tudi jok tetke, ki je postala vdova je še vedno slišen, da ne omenjam družinske tuge ob odhodu v večnost najljubše tetke in staršev. Sama se moram podati mednje, da jim zmorem dopovedati, kaj smo lahko ohranili od njihovih vrednot in katere je nemilostno povozil čas.

Moji starši so tudi zdaj, ko so v grobu, bolj tihi, ne udarjajo kot zvon v moji glavi in zdi se mi, da še naprej razmišljajo o svojih nikoli izpolnjenih željah. Vlečem za seboj pregrado med njimi in menoj, katere nismo nikoli prestopili, morda se je odprlo malo več prizadevanja nas ob poslušanju koncerta pevskega zbora v katerem je oče pel, zbližanje z mamo je uspelo le pri gledaliških predstavah in knjigah, moj očim Milan je živel v svetu elektrike in očetova nova družina ne pozna vrednot, ki so mi svete.

Grobovi mojih sopotnikov so zgovornejši. Večini se nasmehnem ob spominu na vragolije, ki smo jih počeli skupaj, predvsem pa ob spominu kako smo iz nič gradili multinacionalko, oskrbovali zaposlene s stanovanji, se nenehno učili ter razvijali bratstvo in edinstvo. Ko zapuščam njihovo zadnje počivališče običajno zdrkne ogromna solza po mojem licu in zaslišim njihovo vabilo da se jim pridružim. Ko malo poklepetam s tistimi iz gimnazijskih in fakultetnih let, se skotali obvezno več solza, ne zadržim jih, ker je bilo naše skupno delo res prijetno, uspešno, polno doživetij, … omogočili pa so ga nekdanji raztrganci, pošteni povojni humanisti in komunisti, starejši ljudje z ideali in smislom za pridobitev naše naklonjenosti. Polagam kamenčke »Mislim na vas«, tam pa tam prižgem kakšno svečko, predvsem pa razmišljam kaj bi priporočili današnjim elitam kot zdravilo za preprečevanje nenehnih sporov, nelagodij, hudobij in podobnih sitnosti.

Čustva, spomini, želje, žalovanje, … vse se ob Dnevu mrtvih povezuje in dela dan zanimiv ter poučen kljub trenutkom, ko prevladuje žalost. Ob grobovih srečujem svoje sestrične in bratrance, njihove otroke in vnuke, cele rodove, ki danes upravljajo svet po svojih merilih in vrednotah. Vsakemu posebej se posvetim, ne motijo me njihove različnosti, ocenjujem svojo rodovno skupnost kot tipično predstavnico moderne dobe – se pravi šport, glasba, tablica/pametni telefon, delo, umetna inteligenca, morje in tako naprej. Grobovi kot meje izginjajo, tisti po grobovih ostajajo z nami!

Kako pa vi doživljate Dan mrtvih?

Misel, zaupanje, veroizpoved, 31. oktobra 2023

Na današnji dan ohranjamo spomin na Protestantizem, ki je nam Slovencem podaril pisavo, knjigo in svobodomiselnost. Njegov pripadnik Primož Trubar je s pomočjo Turjaške gospode študiral na Nemškem in tam razvil osnove knjižne slovenščine. Lepšega darila Slovenci še nismo prejeli.

Leta 1994 je bilo ustanovljeno Slovensko protestantsko društvo Primož Trubar iz spoznanj o pomenu protestantov za oblikovanje, obstoj in obstanek slovenskega naroda. Združuje somišljenike, ne glede na njihova verska, svetovnonazorska ali politična prepričanja, in ima podružnice na Rašici, v Murski Soboti, Krškem in Mariboru. Prizadeva si za kar najtemeljitejše in vsestransko seznanjanje slovenske družbe z vsebino in pomenom protestantskih dosežkov ter za ohranjanje tega pomembnega dela zgodovinskega spomina. Sodeluje pri javnih manifestacijah, zlasti ob dnevu reformacije in spodbuja znanstveno preučevanje slovenskega protestantizma. V Trubarjevi hiši literature v Ljubljani prireja redna mesečna predavanja, v Murski Soboti pa organizira vsakoletno likovno kolonijo. V sodelovanju z Univerzo na Primorskem izdaja znanstveno revijo z naslovom Stati inu obstati ter društveno glasilo Lubi Slovenci. Daje predloge za poimenovanje javnih ustanov, ulic in podobnega po uglednih slovenskih protestantih ter navezuje stike s sorodnimi organizacijami in prizadevanji doma in v tujini. Predvsem po zaslugi tega društva je danes jasno, da slovenski protestantizem ni imel večjih cerkvenih ambicij temveč željo, da pride do ljudi prava krščanska vera. Ustvarjanje knjižnega jezika in pisanje v jeziku svojega ljudstva je bila skrb protestantov za ljudi a tudi zavesti, pripadnosti in rodoljubnega ponosa. Trubar in njegovi protestanti so bili duhovni vodje slovenskega naroda, ki so poskrbeli za 56 knjig v slovenščini, opozarjali vladajoče na njihove obveznosti pri širjenju uporabne knjižne slovenščine kar je pomembno za človekovo pokončnost in neomajnost.

Primož Trubar z Abecednikom in Katekizmom, Adam Bohorič s slovnico Zimske urice in Jurij Dalmatin s prevodom Svetega pisma so naše prednike pred 500 leto oborožili z vedenjem o pravi veri in z osnovnim znanjem, za katerega naj vladajoči poskrbijo, da se bo poučeval po vsej deželi in bo pripomogel k pokončnosti ter neomajnosti Slovencev.

Trubarjeva domačija ima več objektov, ki so danes obnovljeni in na ogled; hiša, mlin, žaga, skedenj in kozolec. V Trubarjevi čitalnici so njegova dela in dela sodelavcev. Domačija je odprta za kulturne dogodke z vključno aktualnimi razgovori in knjižnimi predstavitvami. Na eni od teh je bila Zdravljica neformalno proglašena za himno Slovenije (M: Kmecl). Sicer pa je domačija vpisan v nesnovno dediščino Unesca.

Na današnji praznik Dan reformacije 31. oktobra ohranjamo pomemben zgodovinski spomin na začetek naše sodobne kulturne in druge zgodovine in kot začetek našega tiskanega slovstva je v svojem slavnostnem govoru na slovesnosti v Lendavi poudarila tudi predsednica države. V svojem spodbudnem govoru je lepo opisala vlogo in pomen kulture nekoč in danes za prepoznavnost slovenskega naroda v svetu, ki nas je z začudenjem in zanimanjem sprejel tudi na svetovnem knjižnem sejmu letos v Frankfurtu. Moč kulture je neomajna in večna, večna borka za narodov blagor v prvih bojnih vrstah!

Ste poslušali predsednico?

Obisk pri očetu, 30. oktober 2023

Oče mojega sina je pokojni že štiri desetletja in vendar v vseh teh letih romamo na njegov oddaljeni grob na lepo urejenem pokopališču. Prva leta po njegovem odhodu, ko sva bila s sinom še sama, sva odšla na očetov grob kadar so se dogodili izjemni dogodki kot so matura, fakultetna diploma, očetov rojstni dan. Ko je sin ustvaril svojo družin mu je ob grobu predstavil svojo izvoljenko, ob rojstvu otrok pa njegova vnučka. Zdaj gre sin k očetu okoli Dneva mrtvih, vsako leto in izjemno spoštujem to njegovo dejanje. Včasih ga spremlja vsa družina, največkrat pa vnuka, ki sta zdaj že kot odrasla človeka.

Sinovo otroštvo je bilo močno navezano na očeta, ki je imel rad otroke. Večkrat je sina skupaj s prijatelji odpeljal v kakšen lokal z izjemno hrano ali pa samo na vožnjo z njegovim, običajno velikim avtomobilom. V avtu se je običajno pelo ali vsak smejalo, včasih pa tudi jokalo saj so bile nekatere vožnje vse prej kot primerne za majhne otroke. Kamor se je oče pripeljal, sam, z nama ali v družbi mojih, je postalo živahno in očitno je to sinu imponiralo, zapomnil si je te obiske do današnjega dne.

Oče je bil borec Gubčeve brigade, rad se je spominjal partizanskih časov vendar vedno samo iz vesele strani kot na primer kako so peli pri polnočnici na koru ene od vaških cerkva, kako so bežali če ni bilo šans da bi bitko dobili, kako je koga pretental in podobne dogodivščine, ki nam jih je večkrat povedal in so se nam zapisale v spomin. Soborce in druge znance je rad obiskoval, se z njimi šalil in od njih zadovoljen odhajal. Tudi številne sorodnike je obiskoval, še posebno tiste na Štajerskem, vedno je komu urejal zaposlitev, včasih za šalo, največkrat pa zares. Tudi napil se je in z avtomobilom pristal v kakšnem jarku. Res nam ni bilo dolgčas nikoli, res pa je tudi, da so nam njegove vragolije pobrale veliko časa potrebnega pri mojem delu in v sinovi šoli. Včasih se nismo uskladili pa je bilo zato tudi kdaj kaj narobe , kar pa smo običajno pozabili. Ko je oče zbolel ga je sin redno obiskoval in najbrž mu pri tem ni bilo lahko. Skratka ne najdem razlike med nami in drugimi družinami.

Žal pa sinov oče ni prenašal sina iz prvega zakona, ki je bil že odrastel, študiral je na Akademiji za gledališče, bil poročen in oče dveh hčera. Zakaj ni zmogel potrebne empatije se ni dalo odkriti, po moji oceni pa sta si bila po značaju zelo blizu kar je lahko povzročalo nervozo. S sinom sva njega in njegovo družino z veseljem sprejemala in smo še vedno veseli medsebojnega druženja.

Kakor koli že, očeta že dolgo ni, sinova sta prijatelja neglede, da eden ne obiskuje njegovega groba, oba imata otroke, moj sin dva fanta in njegov brat dve hčerki, obe živita v Ameriki in se le z eno srečujemo vsako leto. Če bi oče živel, bi bil obeh družin izjemno vesel, kitil bi se pred ljudmi z njima in vsakega posebej večkrat obiskal. Po značaju mu ni podoben nihče razen njegovega prvega sina.

Preteklo nedeljo smo spet romali k očetu. V lepem sončnem dnevu smo prižgali svečko, položili leseno svečko in »z njim« malo pokramljali. Kot da med nami ni groba.

Obiskujete svoje pokojne?

Arhitekturni presežki mesta, 29. oktober 2023

Mojo pozornost je spodbudila novica v Novem mediju, da je stroka letos nagradila kar štiri projekte v okolici našega mesta kot arhitekturne presežke. Kako lepo se to sliši in kakšno veliko priznanje v času, ko se po božje častijo gradnje betonskih in steklenih »elitnih« palač po 10.000 EUR za 1 m2. Obiščem Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije, ki presežke beleži, jih ocenjuje in vsako leto izbira ter nagrajuje najboljše. Namen podelitve priznanj je promovirati kakovostno arhitekturo in ureditve odprtega prostora v širši javnosti ter dvigati zavest o kulturni in ustvarjalni razsežnosti projektiranja in prostorskega načrtovanja. Priznanja prejmejo projekti, ki ustvarjajo kvalitetni prispevek h grajenju lokalnega okolja.

Kakovostne arhitekturne zamisli, ki se izrazijo že v prostorskih načrtih kot tudi ustrezna izvedba objektov ustvarjajo nov potencial kulturnega ustvarjanja v okolici mojega mesta. Nagrade in celo nominacije za nagrado Mies van der Rohe, so osnova za promocijo nagrajenih rešitev na svetovnem trgu, ki posledično povečuje naročila po arhitekturnih storitvah in gradbenih posebnostih. Pričakovati torej je, da se s predajo projektov v uporabo pričnejo promocije njihovih kakovosti v strokovni in podjetniški publicistiki z namenom pridobivanja novih naročil za projektiranje in načrtovanje kot tudi za izvedbo del na zahtevnejših trgih. Pričakovati je tudi, da bomo dobili kakovostno strokovno in turistično literaturo o nagrajenih arhitekturnih presežkih z namenom, da spodbudimo strokovna srečanja in z njimi vplivamo na vedno ustreznejše zamisli o urejanju prostora vsaj v državi in v EU. Turistična promocija bo šla svojo pot glede na razmere v katerih deluje med tem ko je strokovna obravnava in promocija od nje neodvisna in jo je, sodeč po prispevkih arhitektov v javnih publikacijah, nujno spodbujati k izboljševanju tako rabe prostora kot posegov v prostor. Pri tem gre za ohranjanje pozitivnega ustvarjalnega vzdušja med načrtovalci urejanja prostora, arhitekturnimi in krajinskimi rešitvami posegov v prostor kot tudi za dolgoročne pravice in obveznosti sodelujočih pri promoviranju in izvajanju storitev avtorjev in izvajalcev. Je še kaj boljšega kot nenehno nadaljevanje vezanih poslov med avtorji in izvajalci kar povečuje kakovostne zaposlitvene možnosti in na široko odpira vrata inovativnim novostim.

Poleg profesionalnih institucij in turističnih dejavnosti pa je arhitekturne presežke mesta možno uporabiti kot prebivalstvu naklonjeno okolje v katerem si je dobro urediti svoj dom. Mesta z optimalnim obsegom prebivalstva imajo večje možnosti racionalno organizirati mesto tvorne dejavnosti kot so komunalne storitve, prevozi in podobna infrastruktura. Optimalno organizirana mesta se bogatijo z visokošolskimi zavodi in njihovimi raziskavami, širijo mestni javni prostor, si zagotavljajo enakopraven položaj znanja in kulture s prestolnicami in se intenzivno vključujejo v reševanje problematike mest. Položaj lokalnih metropol v državi kot v družbi ne nastaja sam po sebi pač pa ga je nujno ščititi, vzdrževati in dolgoročno načrtovati na vseh področjih življenja in dela, še zlasti na področju financ, analitike in načrtovanja. Za nastajanje mestnega prestiža pa so potrebni presežki, ki jih je v našem mestu kar precej in prav bi bilo, da jim namenimo več pozornosti kot so jih bili deležni doslej. Mesto s svojim zaledjem je živ organizem, ki potrebuje nenehno nego in pozornost, da se ne spreminja v zapuščeno dvorišče temveč zagotavlja živahno prilagajanje razmeram časa ter tako ostaja večno mlado!

Poznate arhitekturne presežke svojega mesta?

Poezija in mi, 28. marec 2023

Prvi pomladanski dan je tudi Svetovni dan poezije o čemer sem pisala blog že lansko leto, zdi se mi pa prav, da se o poeziji večkrat pogovarjamo, ker blagodejno vpliva na naše razpoloženje in nas iz vsakdanjih razmer usmerja v drugačno, čustveno doživljanje sveta, dela in družine.



Že vsaj pred pol stoletja so prišle na trg prve knjige raziskovalcev o čustvih in njihovih vplivih na naše odločitve na delu in doma. Spomnim se dveh piscev, ki sta mi dala misliti prav iz reka »če imaš nekaj rad, boš to razvijal, obnavljal, širil med ljudmi«. Dokazovala sta, da je izhodišče dobrega gospodarjenja ljubezen, to je tisto čustvo, ki ga zaznamo ob prvem poljubu drage osebe in ki je usodna za naše življenje ter prihodnost. V različno sestavljenih skupinah kot so bili Kolegiji direktorjev, Forum odličnosti in mojstrstva, Društvo ekonomistov, organizacije raziskovalcev in druge, smo iskali načine, kako bi morali delovati in poslovati, da bi najplemenitejša čustva zaposlenih prevladovala pri pripravah naložbenih projektov, pri vzdrževanju kakovosti vsakodnevnih opravil in pri zagotavljanju ugleda svojega dela v poslovnih povezavah z sodelujočimi institucijami. Pozneje smo imeli priliko prebirati še veliko objavljenih spoznanj o vplivu čustev na poslovanje in zato nenehno dopolnjevali metode za spodbujanje kakovosti dela ter odličnosti.



Poezija kot sestavni del kulture naroda, je bila vedno pokazatelj težav in radosti v našem življenju. Ni bilo gibanja naroda ne da bi ga spremljala poezija, pesem in glasba. Ko še nismo bili organizirani kot narod, se je naša kultura ohranjala s pesmijo, pesniki in drugi literati so svet 1848 opozorili na Slovence, stoletna prizadevanja za priznanje naroda je zaključila partizanska vojska s poezijo ob kateri ti zastaja dih pripoveduje Miklavž Komelj, pojejo v Kombinatu in poudarjajo strokovnjaki v letu Kajuha. Pomembni gospodarski podvigi se imajo zahvaliti navdihu poetov, vizionarjev prihodnosti, ki jo neumorno in večno iščejo, včeraj Lainšček, Pavček, Lili, danes udeleženci Ljubljanskega pesniškega maratona. In pesnik oblikuje svoj pogled na prihodnost samo s svojimi čustvi, brez premoženja in kreditov. In njihova poezija nas razneži, naredi dobre, uporne, bojevite, pač prilagojene ideji prihodnosti v duši poeta.



Možno pa je poezijo smatrati za sokrivo, če narod kot celota nima skupnega cilja ali ga ne uresničuje tako kot je zapisal v svoj temeljni akt. Nekoč je bil skupni cilj ustvarjanje bogate kulture naroda, ki mu pripadamo, danes pa so to temeljne človekove pravice in svoboščine. Poeti so eni od tistih ustvarjalcev, ki narodu nakazujejo vizijo prihodnosti, opozarjajo na skrb za njeno uresničevanje in kot »Apel podobo na ogled postavi«*, postavijo oni ogledalo narodu, da svojo dejanja prilagaja ciljem.



»Veš, poet, svoj dolg!/ Nimaš nič besed?/ Kaj zagrinjaš se v molk!/ Vrzi pesem v svet,/pesem za današnjo rabo;/ vsi jo bomo povzeli za tabo.**



*France Prešeren

** Oton Župančič

Ste ljubitelj poezije?}

Tarča, 27. oktober 2023

Tale blog pišem po intuicije sinočnje oddaje Tarča, ki jo nisem mogla gledati in poslušati do konca. Tako po vsebini kot po vprašanjih voditeljice in odgovorih vedno istih govorcev iz istih strank je bila popolnoma nepotrebna, ni nam povedala nič, kar ne bi že neštetokrat slišali, pa če tudi bi kaj novega podali, bi bilo zaradi deplasiranosti izbranih tem nekoristno za državo oziroma državljane Slovenije. Najbolj pa me je razžalostilo, da naša elitna oddaja o družbenih vprašanjih kot je Tarča, ni slišala in bila pozorna na »budnico«, ki jo je Slovenija posredovala intelektualcem sveta in Evropi, na » najboljše ambasadorje Slovenije« po katerih se oblikuje odnos sveta do Slovenije, na nestrinjanje z zunanjo politiko EU, ki se je skupaj z nami pridružila ZDA in podprla izraelsko početje, da ne omenjam odhoda od pogajanj enostranskih pogajalcev o spremembi zakona o delovnih razmerij in še mnogo, za nas pomembnih stvari.

Nad vse koristno je, da je kljub nemogočim razmeram v katerih je kar nekaj let delovala, RTV SLO oblikovala profesionalno raziskovalno novinarsko srenjo in usposobila sistem njenega delovanja. Kar nekaj oddaj je bilo izjemnih in se zanje lahko samo zahvalimo ekipam ki so jih oblikovale in podale. Vendar se v mojem okolju vse pogosteje pojavljajo ocene, da Tarča ne izbira več pravih tem, vsebin, ki so za ljudi in državo bistvenega pomena in prav gotovo je na primer knjižni sejem ne samo kulturni dogodek, pač pa sporočilo Slovenije, da s poezijo in filozofijo sledimo svetovnim trendom duhovnega napredka, ki pozitivno vpliva na celotno produkcijo in vstopa na svetovne trge z kakovostnimi izdelki izdelanimi s spoštovanjem do dela vseh, ki so omogočili njegov nastanek. Bilo bi spodbudno, da ne rečem prijetno, za naš narod, da se v Tarči o tem pogovarjamo, ne pa v času, ko ves intelektualni svet govori o nas aktualna oblast podpre samo Izrael, čeprav je bil prostor za prikaz filozofskega pogleda slovenskega filozofa premajhen za več kot 600 ljudi na sejmu v Frankfurtu. Naglasiti želim medsebojno dopolnjevanje dosežkov v Sloveniji, pri čemer ne gre samo za filozofski, kulturni, športni, lokalni, solidarnosti in drugi ozko opredeljeni dogodek, pač pa za nenehno dograjevanje duhovnega in materialnega ustvarjanja v državi kot celoti ali bolje rečeno Roglič ni samo uspešen kolesar, z njegovim sodelovanjem na mednarodnih trgih se krepi kakovost naših storitev, ki njegovo delo omogočajo, krepi se proizvodnja kolesarske opreme, raznolikost prehrane, metode financiranja in še mnogo drugega kar bi raziskovalci v ekipi Tarča lahko podali ljudem kot napotek, kako je razumeti svojo vlogo ali vlogo gospodarske družbe na globalnem trgu.

Naj še spregovorim o zdrahah, ki se med elitami dnevno rojevajo in umirajo. Vsakemu od nas je jasno, da brezmadežnih ljudi ni, da so elite nenehno v fokusu predvsem tistih medijskih novinarjev, ki delujejo po naročilu. Tako je bilo, je in bo. Kadar gre za potratno rabo proračunskega denarja kogarkoli od te elite, je nujna prijava na pristojni organ države. Lahko se o tem tudi kdaj kaj napiše v medije, vendar ne tako, kod da naj mi volivci razsojamo pri vsakem primeru ali bomo še ostali zvesti svoji morebitni stranki ali pa bomo takoj zahtevali odstop, interpelacijo, ulični linč,… od pristojnega organa pa seveda pričakujemo verodostojno javno poročilo v vseh medijih, tudi v Tarči v razumnem roku.

Neki možakar je v pismih bralcem opozoril, da potrebujemo dobre in slabe novice, vesela in

žalostna sporočila, predvsem pa več spodbud, da bo vsak dan bolje vsem. Imejmo to pred očmi!

Je Tarča vaša priljubljena oddaja?

Hladno postaja, 26.oktober 2023

Včasih se težko prilagodim oziroma prilagajam spremembi vremena in vsemu, kar je temu lahko posledica. Ko sem še hodila k svoji zdravnici, sem ji tudi potarnala, da me od časa do časa mučijo sklepi in se neka bolečina plazi iz boka na bok, v noge pa tudi na ramena. Potolažila me je, da sklepi zaznajo vlago in mi naložila, da se temu privadim. Nekaj let je bilo potrebnih, da sem bolečino sprejela, toda zadaj jo že izjemno težko obvladujem. Kaj storiti, da me v zimskem času ne bo zeblo za računalnikom ali kjer koli v hiši?

Strokovnjaki za to področje pravijo, da je za ohranjanje toplote telesa pomembno spodnje perilo, ki mora biti izdelano iz primernih materialov, da so udobni. Najbolj pogosti materiali so volna, filc, termo perilo, svila ter termo nogavice in hlače iz toplo izolacijskih materialov. Volna je najdražja, filc se hitro suši. Termo perilo je primerno za delo v naravi, če želite naravni material pride v poštev svila, za nogavice in hlače pa toplotni izolacijski materiali. Dobra stara flanela je še vedno največkrat izbran material za spodnje perilo ker je mehka volnena ali bombažna tkanina, običajno brušena na eni strani, da ustvarja prijetno teksturo. Priljubljena je zaradi svoje tople izolacije in je odlična izbira za zimo, posebno za spanje in nošenje doma. Na dotik je prijetja, njena prednost pa je, da ohranja toploto in obenem omogoča koži dihanje, kar pomaga ohranjati udobje ves čas nošenja. Otroških oblačil skoraj ni brez nje. Flanelasto spodje perilo je možno kupiti v spletnih trgovinah, specializiranih trgovinah za spodnje perilo in v trgovskih verigah H&M, C&A, ZARA,…

Seveda pa je pri nakupu nujno paziti na pravo velikost perila in na kroj, ki ustreza uporabniku. Perilo je prilagoditi delu, ki ga opravljamo saj je športniku na primer potrebno drugačne vrste perila kot samo za zaščito pred mrazom.

Tako strokovnjaki, ki jim je dobro prisluhniti saj oblačila za enkratno uporabo v mrazu povzročajo velike težave predvsem občutljivim skupinam kot so otroci in stari. Približno enaki kot za spodnje perilo so napotki stroke za vrhnja oblačila s tem, da mora biti zaščita telesa vsakodnevna oziroma prilagojena vremenskim razmeram v posameznih krajih.

V zaščito pred mrazom sodi tudi prehrana, ki naj bo vitaminska, kuhana, dovolj obilna in v vseh ozirih zdrava ter redna. Za notranjo toploto telesa je piti čaj, kavo ali vročo čokolado. Redna telovadba ali hoja po hiši spodbuja krvni obtok. Neglede na mraz je nujno prezračevanje za ohranjanje toplote in udobja. Prezračevanje je nujno, da odstranimo vlago, treba je prezračevati hitro in temeljito, odpiramo od 5 do 10 minut vsa okna. Preveriti moramo tesnitev oken in vrat in poskrbimo za obloge, če so težave.

V prostorih lahko namestimo grelnike in tako segrevamo omejene površine z napravami, ki hitro ogrevajo. Pri tem je seveda nuna upoštevati vse varnostne predpise, da ne puščamo grelnike prižgane, če nismo v prostoru, pazimo na zavese … Oblačila naj bodo iz toplih materialov. prav tako posteljnina in pregrinjala, doma se nosijo puloverji, jakne, šali in podobna oblačila iz toplih materialov. Ko se usedemo na kavč ali stol se zavije v odejo ali termo odejo. Če je sonce odgrnemo zavese in rolete, da omogočimo naravno ogrevanje. Priporočljivo je reguliranje ogrevanja na daljavo. Dobro je tudi kaj prebrati o boju z mrazom!

Kakšen pa je vaš boj z mrazom?

Tjaša, 25. oktober 2023

So ljudje, ki s svojo milino in smislom za prikaz razmer v določenem časovnem obdobju, širijo vedenje o nekdanjem načinu življenja, o usodah družin ter posameznih osebah in nam tako nakazujejo pota v prihodnost. Ni jih veliko, so dragoceni in njihova sporočilna moč nam je v pomoč pri izboljševanju blagostanja družbe. Sama med temi ustvarjalci prepoznavam tudi doktorico površinskih karakteristik papirniških vlaken Tjašo Drnovšek, ki se po upokojitvi posveča rodoslovju in genealoškemu raziskovanju svoje obširne rodovine.

Tjaša je kemičarka in zato z natančnostjo in doslednostjo raziskuje rod za rodom svojo obširno rodovino ter posamezne prednike in razmere v katerih so živeli. Kot rodoslovka se je oprla na zanesljive pisne vire, ki se nahajajo v arhivih slovenskih cerkvenih farovžih, nekoč pooblaščenih za vodenje matičnih knjig in arhivih držav v katerih smo in še živimo po drugi svetovni vojni, uspelo pa ji je zbrati tudi zanimive zgodbe časa in oseb. Svoje ugotovitve je popisala v dveh knjigah, ki se berejo kot pravljica kljub temu, da vseskozi navaja verodostojne vire opisa. Bogato slikovno gradivo popestri prikaz sicer izjemno resne vsebine predstavitve obdobij in ljudi v njih.

Tako na primer izvemo, kod so potekale antične poti ob reki Krki od njenega izvira naprej saj je prvi identificirani njen prednik iz neznanih krajev in ob neznanem času prišel v Videm, kot se je nekoč imenovala današnja vas Krka. Njegovi potomci so poskrbeli za ustanovitev terezijanske osnovne šole v vasi in pozneje za izgradnjo ustreznega šolskega poslopja. Bila so obdobja njihovega uspeha ko so s hlevom za 200 goved zadovoljevali potrebe gonjačev govedi za Trst, takrat so vasi dajali, prišli pa so tudi časi slabosti, ostali so goli in bosi in se zato ustalili na Ljubljanskem barju. Ker je vladavina predvidevala, da bo to barje nekoč njena žitnica, je naseljevala ljudi pod ugodnimi pogoji in pomoči potrebni Tjašini predniku so pred 150 leti postali Barjani, njihova potomka Tjaša pa je še vedno gospodarica na Barju kljub temu, da je že drugi rod v njeni družini, ki si je služil kruh v Papirnici Vevče.

Zanimivo Tjaša popisuje kovačijo iz katere je izhajala njena mama. Ni bilo moškega potomstva in hči, ki je kovačijo podedovala, je morala najti moža kovača. Našla ga je in bil je izjemno iznajdljiv kljub temu, da ni znal pisati in brati. Njuno potomstvo se je tudi srečalo s problematiko nezakonske matere in rojstvom nezakonskega otroka, ki je moral v rejo. Včasih je bil tak dogodek usoden za družino. Kovačija v Šmartnem pri Litiji je bila opuščena leta 1951 in Tjašini predniki so se znašli v Papirnici Vevče, kamor je tudi Tjaša vlagala svoje kemično znanje, se kot raziskovalka Instituta udeleževala dodatnega izobraževanja v tujini in iz tega področja pisala priročnike za strokovno delo.

V poglavju o sebi je skromna, potencira veselje do potovanj, smučanja, družabnega življenja, življenja s hčerko in po upokojitvi skrb za promoviranje poeta Martina Škafarja – Barjanskega. Presenetila nas bo z izidom njegove zbrane poezijo. Seveda s tem še ni konec ustvarjanja te zanimive, radovedne in delavne Barjanke. Prepričana sem, da nas bo tudi v prihodnje prijetno presenečala in navduševala za ustvarjalnost. Se že veselimo novih sporočil!

Kako pa v vaši družini spoznavate svoje prednike?

Plakati sredi prestolnice, 24. oktobra 2023

Zdaj velikokrat prespim v Ljubljani pri sinovi družini in tako vedno bolj spoznavam to našo Ljubljano, ki me le izjemoma prepriča, da zmore več kot običajna mesta v naši domovini. Saj ji nočem nič slabega, toda nekatere njene rešitve res ne spadajo v mesto tvorne posebnosti. V Šiški se ogromno gradi tako, kot da za Novi Bauhaus še niso nič slišali, dve ogromni stolpnici so pobarvali z umazano rumenim ometom, ogromni sosednji trgovski objekt z pestro ponudbo je totalno prazen razen Spara ki pa je seveda nabit s potrošniki hrane. V Šiški podirajo stare hiše in na njihovih temeljih gradijo nove, brez duše, steklo, jeklo kot da nimamo arhitektov, kot da ni ustreznih podatkov o sodobnih trendih, kot da Spirit Slovenije ne daje primernih strokovnih usmeritev, da se ne prebira opozorila Outsiderja in tako naprej, ja, kot večina nenehno ponavlja, eno se dogovarjamo, drugo pa delamo. Ker se v Ljubljano vozim z vlakom se vsakokrat zgrozim ob plakatu, ki naznanja kakšen kolodvor bo imela prestolnica. Seveda so to samo moje misli in ni rečeno, da so dobre, jasno pa nakazujejo, da ob takih gradnjah potrebno več energije in ne manj.

Vstajam ob petih in se zjutraj sprehodim po Ljubljani v miru in tišini. Tam pa tam kdo na biciklu hiti v službo, mamice se gnetejo ob vrtcih, tudi eden od bifejev že gosti stranke predno grem mimo njega, pa še iz pekarn prihajajo mamljivi vonji. Pred Kino Šiška ni nikogar zato si grem ogledati plakate in tako spoznavati njihove prireditve. Pred omenjeno stavbo je nastal prijeten mestni trg s skiroji in kolesi, nešteto raznovrstnih malih lokalov po nekaj kvadratnih metrov ter veliko panojev za kulturno ponudbo. Običajno vse skrbno preberem, se zazrem v plakat Nine Pušljar, ki bo napolnila Stožice, vabi Opera že z novoletnim programom, ne prepoznam sodobnih modernih glasbenikov, ki množično zasedajo Kino Šiška in med to bogato javno ponudbo kulture zagledam tudi Galerijo Božidarja Jakca, ki vabi na ogled zbirke Damjana Kracina Napačna ladja. Že sam lični plakat mi je spodbudil asociacijo na estetsko brezhibno urejena razstavišča galerije z Formo vivo vred, vedno vse zeleno, pokošeno, daleč od trgovin s sadjem in prehrano. K kulturni ponudbi spada kulturno okolje, da se lahko odmakneš od vsakdanjih potreb in kulturo živiš. Hvala naša Kostanjevica, da nas s svojimi res enkratnimi razstavami nenehno vabiš v svoje okrilje, da vabiš tudi prebivalce iz prestolnice, ki morda še ne vedo kje si, da o predstavitvi tvoje razstave Upor sploh ne govorim.

Lepo je v jutranji zori v glavnem mestu države zaznati odlično kulturno ponudbo domačega kraja in veseliš se dobro ter strokovno opravljenega dela. Prav kakovostna kulturna ponudba bo orala ledino pri spreminjanju gospodarske ponudbe v bolj racionalno in naravi naklonjeno tako v proizvodnji kot v storitveno dejavnost. V nas potrošnikih je potrebno spremeniti zavedanje, da je za zdravo in varno življenje potrebno razvijati pozitivni odnos do materialnih dobrin v naravi in da zato ne bomo kupovali obleke za enkratno rabo, dragih uvoženih izdelkov z obilno embalažo in se ne bomo eden po eden vozili z avtomobilom vsak dan iz takih krajev kot je Kostanjevica, Mokronog ali celo Metlika v Ljubljano. Da se človek odpove določeni materialni koristi mora imeti močno voljo, vzdržati mora spremenjene pogoje in sam premisliti ali je kot delojemalec na trgu dela res ustvarjalen tako za lastnika pri katerem je zaposlen kot za sebe ali pa bi morda bolje živel, če bi se naučil trženja tistega kar lahko sam naredi s svojo družino doma. Taki pokončni ljudje ne nastajajo sami po sebi, spodbuda je za njih pomemba, še bolj pa realen razmislek, ki ga z branjem knjig sčasoma pridobiš. S tem imam v mislih zlasti diplomante številnih fakultet, ki bi morali postajati delodajalci, da bi jim potem sledili delojemalci.

Ste že kdaj izbirali stvari, ki so odveč pri hiši?

Najboljši ambasadorji, 23. oktober 2023

Ste že doživeli, da se nogometna in knjižna elita izmenjujeta mnenje o sodelovanju in vplivih, ki jih imata druga nad drugo in to v dobi informacijske tehnologije s številnimi pripomočki za pridobivanje podatkov. Predsednik največje nogometne organizacije na svetu Aleksander Čeferin in direktor Frankfurtskega knjižnega sejma sta pred kamerami malo pokramljala o povezavah knjižnih zakladov s športom v veliko veselje prisotne publike, ki je ugotovitvam omenjenih pritrjevala in jih odobravala.

Občudujem predsednika UEF kako sistematično gradi image organizacije, ki jo vodi, kako si prizadeva idealno urediti odnose z vsemi, ki so vodilni v duhovnem in materialnem razvoju sveta, kako skrbno izbira medijske prilike, da v njih predstavlja svoje poglede tako na dogodke kot na organizatorje vele dogodkov, ki zahtevajo tako strokovna kot politična znanja. Če samo pomislim kdo vse danes pri nas spada v državno elito se mi zdi, da ta človek nikakor ne spada mednje. Občudujem tudi direktorja sejma, pogumnega poslovneža, ki si upa prevzeti tveganje, da bo materialno in kadrovsko podhranjena Slovenija upravičila njegovo zaupanje, še več, dvomim, da je slutil kako bo razburkala politikante sveta, še manj pa, da bo vzorno izvedla načrtovane zamisli. Bravo kurator in tvoja ekipa, poznaš ljudi in veš kaj jim moraš ponuditi, prodati, podariti!

Tale blog seveda ne pišem v čast omenjenim, čeprav si pohvalo zaslužita. Nedvoumno sta v razgovoru potencirala problematiko nenehnega komuniciranja preko informacijski medijev, zlasti preko pametnega telefona, ugotavljala, da ju to enostransko usmerja , duševno hromi in po malem spravlja v depresijo. Enako velja za elektronsko branje zvečer, ki ne pomirja temveč posledično celo vznemirja nočno spanje. Vračata se v vedno več branja knjig, da ulovita duševno ravnovesje in pomiritev od dnevne dinamike. Celo k tiskanim medijem se vračata tako sama kot njune družine. Tako šport kot knjige in jezik so nacionalna identiteta in najboljši ambasadorji Slovenije v svetu, sta še ugotovila, in slovenski sogovorec je za zaključek tega zanimivega in odličnega dialoga še dodal: »svoboda govora te v diktaturi pripelje v zapor, v demokratičnih državah pa lahko tudi do uničenja v medijih, a če nimaš svobode razmišljanja, ki pride iz knjig, ti svoboda govora ne pomaga! Pridružujem se bučnemu aplavzu publike!

Razmišljanja tega srečanja bom prenesla na vnuka, ker je v par besedah združena srž nevarnosti sodobne družbe. Tisti, ki, dnevno prejme okoli 80 mailov, mu ti že krepko presegajo naravne danosti njegove duševnosti. Ne odpira jih iz radovednosti, prebira površno in ukrepa takoj ne da bi premišljeval kaj dosti. Dobro, če gre za rutinska dela in slabo če gre za dalekosežne posledice. To pomeni, da pametni telefon za to vrstno komunikacijo ni primeren. Če tak človek ni sposoben umiriti svojo duševnost z željami da bi svobodno odgovoril na prejeto obvestilo pomeni, da ne bere, da svobodno ne razmišlja kaj o tem pišejo avtorji knjig, ne črpa vsebinske rešitve in zato sicer odgovarja rutinsko. Somrak svobodnega razmišljanja, ki pelje v odločitve brez ali premalo razmisleka. Za študij na univerzi je opuščanje branja zelo slabo, ker rutina ne oblikuje strokovnjaka, da o inoviranju sploh ne govorim. In prav nova znanja naj bi izboljševala blaginjo ljudi po vsem svetu.

Ste pri vas doma bolj razumski ali rutinski v razmišljanju?

Razmislek! 22. oktober 2023

Ko je najina družinica štela le dva člana, sem v skrbeh, če se mi kaj zgodi, razmišljala o sreči tistih, ki imajo veliko familijo, na primer tako, dot sem jo doživljala pri starih starših. Bilo nas je veliko, vsak svet zase, sporazumevanje in razumevanje je bilo nujno. Iskala sem ta recept v svojih razmerah kot zaposlena ženska na dokaj zahtevnih opravilih, z malo prostega časa in brez »baka-servisa«. Najbližja je bila familija mojega bratranca s tremi majhnimi otroki, ki je razumela res vse kar se je nama dogajalo in spletli smo med otroci veliko prijateljstvo, ki še vedno traja. Zanimivo vlogo je najinem življenju imela tudi neka moja sestrična, tudi s tremi otroci, še vedno se družimo in vedno je prijetno. Dokler je bila živa tetka Ančka, smo se veliko družila z njenimi štirimi otroci, krasno je bilo in najinih gostov na rojstnem dnevu sina je bilo vedno več. Neverjetno je naše druženje sprejel sinov brat iz prvega zakona njegovega očeta. Za otroke je bil magnet, poznali so ga vsi iz televizije kjer je vodil Periskop. Imel je krasno družino dve punčki in tako kot sin sta ga tudi oni dve z veseljem sprejemali. Ob sinovem rojstnem dnevu smo se morali zdaj preseljevati na vrt, hrenovke so se kupovale na kile, kostanj prav tako, torta pa je morala biti narejena v slaščičarni.

Sin je nekoliko mečkal, vendar si je ustvaril prijetno družino. Prišla sta dva vnuka, pridružili so se nam prekmurski gostje, mi smo odšli kdaj k njim, oblikovala se je nova družba in zdaj nas je sedem, če praznujemo pa zasedemo vrt in nas je okoli 35, vedno nam je lepo.

Toda ljudje imamo svoje omejitve in sprejeti jih moramo. Danes je moj sin štiriinpetdeset letnik, njegova ženka petdesetletnica, vnuka odrasla človeka in sama sem starka z vsemi značilnostmi. Če bomo hoteli še praznovati na našem vrtu, bodo to morali zagotoviti vnuki in vnukinje mojih še živečih 25 sestričen in bratrancev. Lahko pa tudi, da se bo na rojstnih dnevih mladih pojavila drugačna družba, družba modernih ljudi s pametnimi telefoni, tablicami in drugimi pripomočki informacijske družbe. Z veseljem jih bomo sprejemali tudi tisti, ki smo bili do sedaj agens druženja. Predstavljam si, da bodo klepetali o svojih mišljenjih, se pozabavali s tekmovanjem v računalniških igricah, se malo ogledali po nas starih, ki se smehljamo lepemu vremenu ter veliki familiji, zbrani na vrtu, ki ga nenehno kosi robot. Prepričana sem, da brez žoge slavja ne bo, nisem pa prepričana, da bodo postavili mrežo za odbojko, ker jih bo verjetno kmalu potegnila mivka na Loki z bogato pico v sosednjem lokalu. In to bo tisto pravo slavje mladih!

Čas v katerem kdo praznuje je potrebno razumeti in slavljencu omogočiti, da ga praznuje po svojem okusu oziroma volji. Nič hudega, če bodo praznovanje nadaljevali na drugi lokaciji, tisti, ki bomo ostali na vrtu, se bomo malo pogovorili o svojem zdravju, obujali spomine na svoja praznovanja, spoštljivo spregovorili o pokojnikih in se razveselili dobre hrane in pijače. Veliko časa smo sami, zato nam je druženje prilika, da se spet pogovarjamo, izražamo svoje misli, politiziramo in obnavljamo lepa doživetja. Spet oživi sposobnost poslušanja, da družba sprejema tudi slabosti, se še vedno nad njimi zamisli in išče svoj modus vivendi v njih. Ni prav, da se proti koncu življenja srečujemo le na pogrebih, vztrajati moramo v razmerah kakršne so ne pa prepustiti Hospicom, domovom ostarelih in drugim varuhom, da nas kot nekoristne potiskali v duhovno podrejeni položaj. Sama se veselim vsakega srečanja s sinovo družino, pripravljam teme o katerih se moram z njimi posvetovati in uživam ob spremljanju napredovanja obeh vnukov. Dedi in obe babici smo solidna opora, če je ta potrebna.

Kako pa vi zagotavljate dobre odnose s svojimi mladimi družinami?

Palestina, 21. oktober 2023

Moja stara mama, ki me je vzgajala od dojenčka pa do odhoda na univerzo, je sanjala o Palestini. Poznala jo je iz pobožne literature in knjig Slovenske večernice. V Palestini je videla žareči grm v katerem je nastajalo deset božjih zapovedi, kraje kjer se rodil božji sin, tam se je videla kot mati, ki hodi po Marijinih stopinjah. Še mnogo drugega je pošteni ženski rojilo po glavi, ji bilo vzgled, ki ga mora prenašati na svoje otroke, tudi na mene. Stroga gospodarica je ob dolgih zimskih večerih ob krušni peči razlagala trinajstčlanski družini prebrane zgodbe o Palestini, mi pa smo jo poslušali, sama z odprtimi usti. Še vedno jo vidim in slišim pripovedovati čeprav ni prestopila mej vasi v kateri je živela.

V sedemdesetih letih preteklega stoletja sem se odpravila na prvo potovanje v Palestrino ter njen Jeruzalem in z menoj je v mislih ves čas potovala tudi moja stara mama, ki je takrat že zakorakala v osemdeseta leta. Kolikor se je dalo sem v Palestini pazljivo sledila njenim razlagam, obiskala Oljčno goro, Getzamen, templjev zid objokovanja, cerkev svetega groba, Golgoto, al-Akso, Deloroso in naprej v Betlehemu, pri Jordanu, na Kafenavru, Gori blagrov, v Jerihi, na Masadi, gori Nebo in še mnogo drugega z vključno Davidovim domom. Na tem prvem potovanju sem bila v hotelu nasproti Damaščanskih vrat tako, da se skozi nje prišla do Palestincev in po moderni ulici mimo omenjenih vrat v območje Izraela in njegovega enkratnega muzeja holokavstu. Bilo je mirno, ljudje so trgovali, izbirala sem spominke. Doma sem vse podrobnosti obrazložila moji stari mami, ki od zadovoljstva ni mogla reči drugega kot »jejhata, jejhata«. Pozneje me je pot še dvakrat zanesla v Palestino, kot pravi Gabrijelčič, izvor misli, nastanek duše, vedno manj svobode sem si tam lahko privoščila, nazadnje smo že prejemali informacije kje naj se gibljemo.

Danes so mediji polni poročil, kako je naš filozof Žižek v Frankfurtu povedal resnico, da Palestinci morajo dobiti svoje ozemlje. Žižek je dobil avreolo poštenja in odkritosrčnosti v mednarodnem avditoriju, toda mi popotniki, ki smo na terenu opazovali uresničevanje ambicij Izraela o tem nismo nikoli dvomili in smo tudi na glas ponavljali desetletja. Tudi v nekdanji državi je bilo naše mnenje popolnoma nedvoumno. Danes nam je težko razumeti naše elite zakaj Palestine ne priznavamo in prepričana sem, da ni državljana ali državljanke, ki bi soglašal s tem kar je naša Uršula sporočila, da smo poenoteni z ZDA in torej soodgovorni za klanje, lakoto, umazanijo in kaj vem česa še v neki Gazi na katero se je spravila mašinerije za proizvodnjo svetovnih vojn in izvoz demokracije. Postavljanje ob bok ZDA v tem primeru je skrajno sprevrženo dejanje in skrajni čas je, da naša politična elita to zanika. Pa dajte no, kako naj živijo Palestinci brez ozemlja in brez naše pripravljenosti, da se razselijo med nas. Pa je ta predlog za oboroževanje državljanov Slovenije legalen, legitimen za Slovenijo, ki se utaplja v izgubah zdravstva, kjer gospodarske elite ukinjajo celo prevoz na delo in brezkompromisno odklanjajo ustavno deklarirano socialno državo. Žive naj vsi narodi, navajamo v svoji ustavi, torej na koga bomo streljali, če se oborožimo? na pol žive migrante, ki na vsaki meji doživljajo travno, na Uršulo in ZDA, ki nas v trenutku pohrustajo za priboljšek, na Putina, ki niti do njega ne moremo priti ali pa morda kar na demokratično izvoljeno aktualno politično elito, ki preprečuje aktivistom oboroževanja,, da bi prišli na oblast. Joj fantje, res vam je vseeno za Slovenijo. Zakaj?

Kako pa vi sprejemate predlog, da se državljani in državljanke oborožimo?

Odnosi v gospodarskih družbah, 20. oktober 2023

Kot da niso dovolj za naše kraje nevarne vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, se odpirajo v Sloveniji še nevarnejše «vojne fronte« med delodajalci in sindikati. Razlogi napovedi novega bojišča so zahteve delavcev po ustreznejših pogojih dela, ki jih želijo uzakoniti s spremembo zakona o delavnih razmerjih s čimer se pa delodajalci ne strinjajo. Samo upamo lahko, da to niso zdrahe na domačem dvorišču, ki bi jih spodbujale zainteresirane politične stranke z željo po prevzemu oblasti od demokratično izvoljene aktualne ekipe. Vsi vemo, da so tudi vodilni delavci raztreseni po različnih političnih strankah in najbrž tudi edini, ki dejansko lahko ohromijo posle skupnih dejavnosti.

Če prav razumem vodilno garnituro slovenskih podjetnikov bi želeli ukiniti stroške prevoza na delo in iz dela, nižati regres za porodniški dopust in nosečnost, določiti ustreznejše odpovedne pogoje, znižati odpravnine, uveljaviti možnost negativne delovne uspešnosti, ukinitev nadomestila za prve tri dni odsotnosti, ukinitev dodatka na delovno dobo, dodatki za delo naj bodo vključeni v plačo, iz delovnega časa se izključi odmor in priprava na delo, predvsem pa želijo na novo oblikovati vseh vrst odpovedi z vključno upokojitvijo. Če gre za storitveno dejavnost, kjer je večinski izdatek plača, je njihov zahtevek prava revolucija, če pa gre za proizvodnje dejavnosti bi znale nastati dokaj močne organizacijske težave medtem ko prihranki na stroških, tudi na stroških postopkov ne bi prinesli večjih zneskov.

Kot prekaljeni proizvodni in storitveni delavki se ob teh zahtevah odpira vrsta dilem, med njimi daleč največja ali se z zahtevami strinjajo kadroviki, strokovni profesionalci in organizatorji procesov. Svoje predpostavljene in tudi sama kot vodilna delavka v obeh branžah, sem velikokrat poslušala take predloge, nekatere smo celo poskusno uvajali, toda večina tistih, ki so demotivirali zagnanost posameznika pri delu je slej kot prej odpadlo, zamrlo samo po sebi ali se izkazalo kot ceneni populizem.

Nič manj pomembno je tako čudno razmišljanje o zniževanju stroškov na račun zaposlenih, ki naj bi po intencijah naše državne ureditve postali soupravljavci družb v katerih delajo. Dosedanji zakonodajalci so presodili, da so za uspeh kapitala, gospodarske družbe ali katerekoli delovne organizacije v prvi vrsti zaslužni zaposleni kot na primer raziskovalci, inovatorji, managerji, finančniki, analitiki, informacijske enote, vsi, ki obvladujejo moderne tehnološke in tehnične naprave. Upoštevati je treba da smo v informacijski dobi, ko vse mašine delujejo računalniško in skoraj ni več potrebnih zaposlenih brez poklica in izobrazbe. Nisem prepričana, da se predlagatelji prej navedenih zahtev tega zavedajo, sicer bolj zakotno ne bi mogli posegati v moderne proizvodno storitvene procese, ki nam jih predstavlja celo Edita, da ne govorim o Podjetniškem centru Dela in njegovih Zvezdah.

Naredila sem skromni vpogled v razmerja med vlaganji v zaposlene in v dobičke kar se pač s javnimi podatki zmore ugotoviti. Skoraj na prste ene roke lahko preštejemo tiste, ki so v preteklih letih zagotavljali približno enake vložke v zaposlene kot v kapital, pretežna večina, pa je bogatila le svoje podjetniške lastnike iz tujine. To je razlog, da predlagam izjemno pozorno in celovito obravnavo zahtev delodajalcev!

Kako pa v vaši delovni sredini ocenjujete te predloge?

Objem, 19. oktober 2023

Ko sta se pred celim svetom in sredi vojnega razdejanja objela Natanjahu in Biden me je vse zabolelo, morala sem se usesti, da sem prenesla ta grozni cinizem dveh na demokratičnih volitvah izvoljenih politikov, ki svoja pooblastila volivcev uresničujeta kot naj nerazumni srednjeveški monarh. Da ne bi bila do koga krivična sem preverila, kaj o objemih, še posebno politikov, menijo informativni viri sveta, ki jih vsak lahko prouči kadarkoli kar v svoji kuhinji. Približno vsebinsko podoben odgovor vseh vprašanih je, da so objemi izraz empatije, podpore in povezanosti, so lahko tudi predmet kontroverze in kritike, odvisno od konteksta in političnega okolja. Objem med omenjenima simbolizira močno partnerstvo in zavezništvo med državama, ki je že dolgo pomembno v svetovni politiki in bo še trajalo ter pritiskalo na urejanje regionalnih zadev. Njun objem je v okoliščinah, ki si jih v živo ogledujemo na ekranih in v kontekstu današnjega časa dokaz, da sta in da bosta tudi v prihodnje uporabljala vojaška sredstva za uveljavitev njune volje pri urejanju zadev ljudi na Bližnjem vzhodu neglede na to kaj si tamkajšnje prebivalstvo želi in potrebuje. Videli smo torej objem dokončne odločitve, obljub dovolj velikih količin orožja in hvaležnosti ali zahtev naroda, ki je razsut po vsem svetu in ima namen osvojiti dovolj veliko ozemlje last kogarkoli, da bo uveljavil svoje ambicije. Kar 100 milijard dolarjev ponuja predsednik ZDA Ukrajini in Izraelu vojaške pomoči in prebivalstvo ZDA ne črhne besede!

Naša Uršula je skrajno zaskrbljena in ugotavlja, da v Evropi popušča enotnost, da cena energetskega sodelovanja z ZDA slabi tržne razmere, da v Evropi spet kontroliramo in varujemo državne meje, da pričakujemo naval migrantov in da materialna bremena že zmanjšujejo kupno moč prebivalcev. Med nami rečeno, prižigajo se drug za drugim opozorilni alarmi, pred sinagogami so straže, boj med Palestinci In Judi se krepi povsod po svetu, kjer razseljenci prebivajo. Nekdo je že spraševal, če bodo spet aktualne rumene zvezde in druge insignije iz 30. let preteklega stoletja. Kako vidi svoje delo svetovna diplomacija žal ni objavljeno, formalno gledano, pa se svetovne velikanke sestajajo za trasiranje nove svilne poti, za transportne koridorje, za posredovanja med bojevniki v Afriki, Južni Ameriki, in tako naprej.

Ja, tudi naša država ponovno odpira vprašanje priznanja Palestinske države, uglajena ministrica »treplja po rami« zdaj tega zdaj onega, nobenemu ne pade na misel, da bi prenehal obiskovati »poslovne zajtrke« v režiji ameriške ambasadorke, nihče se tudi kaj posebno ne prizadeva za uveljavljanje slovenščine, celo knjižne založbe že dosegajo 20% izdaj v angleščini. Če bi bil še na oblasti nekdanji predsednik države verjetno ne bi bili obveščeni, da državljani Slovenije obsojamo napade na Gazo kjer živijo Palestinci. No ja, vsaj predsednica in filozof sta konkretna.

Po zaslugi Švegljeve lahko spoznavamo vojno v Gazi in se nenehno sprašujemo, kaj so slabega naredili ameriškemu prebivalstvu ti ubogi otroci, zaskrbljene žene, ustrahovani moški, vsi drugi, ki nimajo niti vode, še manj hrane ali kakršne koli zaščite življenja.

Je krvoločni Hamas dobra rešitev za zavarovanje palestinskih ozemelj pred izraelsko okupacijo? Se zna in hoče sporazumevati? Če to ne zmore, morate Palestinci poiskati bolj modrega vodjo. Zdaj je čas, da to storite!

Tudi vi vidite vojno pred svojimi vrati?

Slovenija v središču kulturnega sveta, 18. oktober 2023

Te dni je moja domovina v središču pozornosti svetovne kulture saj je častna gostja največjega knjižnega velesejma na svetu v Frankfurtu kjer se zberejo vsako leto literarni ustvarjalci, založniki, tiskarji, knjigarnarji, knjigotržci, prevajalci in drugi mojstri, ki so potrebni, da se ustvari knjiga. Na velesejmu so razstavljene knjige, ki ko zanimive za obiskovalce, organizirana so strokovna srečanja, sklepajo se poslovni dogovori, prodajajo licence, predstavijo se kulturni programi in častni gostje velesejma. Na tem prestižnem in strokovnem predstavljanju kulture narodov je letos častna gostja Slovenija.

Priprave v Sloveniji so trajale več let in so zajemale tako vsebinski izbor tematike, ki jo želimo predstaviti kot našo značilnost, razpise in izbor literatov ter piscev predstavljenih del, izbor kulturnih dogodkov, ki bodo potekali v času velesejma ali pozneje pa končno tudi oblikovanje in ureditev prostora ter izbor gostov ob otvoritvi. Bilo je v času priprav veliko težav, kot se je menjala politična elita, so se prilagajali tudi programi Slovenije za Frankfurt, menjali direktorji pristojne Agencije in celo nastajali konstrukti kot je bil tisti z večerjo pri naši svetovno najuspešnejši kuharici. Končno se je le našel pravi team, ki je postoril res vse, da bi častna gostja Slovenije s spoštovanjem ostajala v spominu kulture sveta. Vsebinsko je kot svoje prispevke v zakladnico kulture človeštva poudarila slovensko poezijo in filozofijo, na sejmu jo zastopa preko šestdeset avtorjev knjižnih del, obiskovalcem sejma in organizatorjem bo skupno v času sejma in po njem predstavila preko dvesto kulturnih dogodkov o kulturi naroda v različnih dejavnostih, od ustvarjalcev knjig preko različnih posebnosti do pomena športa pri zagotavljanji solidarnosti v svetu. Otvoritvena slovesnost je potekala v duhu sedanjih kulturnih razmer med narodi, ki kar v trenutnih 55 vojnah žal ne izkazujejo civilizacijskega kulturnega odnosa med narodi.

Obiskovalce velesejma še posebno navdušuje urejenost našega prostora, ki je zasnovan na idejah trajnostne, zelene destinacije z uporabo kartona, lesa in tekstila ter s skrbno izbrano domačo opremo domačih sodobnih obiskovalcev. Posebna pozornost je bila posvečena sloganu Satovje besed ter celostni grafični podobi z logotipom Slovenije. Logotip v zlati barvi in v obliki šesterokotnika povzema obliko satovja, v njem pa, kot čebele, mrgolijo črke in letijo v satovje oziroma iz njega.

Žal so neodvisni, profesionalni poročevalci poročali več o dvakratni prekinitvi govora filozofa Žižka, ne da bi povedali karkoli o osebi ali vsebini prekinitve. Tega smo se že navadili.

Odlično opravljeno delo, ki je v čast kulturi slovenskega naroda, je zagotovila ekipa projekta pod vodstvom Mike Cimolini in kurator Miha Kovač. Z ekipo so sodelovali arhitekti Sadar, že večkrat prepoznavni po kakovosti svojih zamisli in grafična oblikovalka Tonja Gašperlin. Hvala vam, ker ste nas spoštljivo predstavili svetu.

Prav bi bilo, da se vsi zavedamo vpliva, ki ga sejem ima na naše navade branja zahtevnejših vsebin, na bogatenje našega besednega zaklada, na širitev naše presoje in na našo nacionalno zavest. Lažje bomo živeli, če nas bodo spoštovali narodi sveta, zaupali nam bodo in marsikaj bomo lažje storili tudi za njihovo dobro.

Ste že bili na knjižnem sejmu v Sloveniji?

Stari ljudje in računalnik, 17. oktobra 2023

Marsikaj je potrebno razmisliti predno starim ljudem ponudimo storitve informacijske tehnologije, ki iz dneva v dan vstopajo v naše življenje, kot fiksno dejstvo proti kateremu ni koristna ignoranca. Že včeraj sem opisala svoje težave pri vzdrževanju reda in preglednosti samo malega deleža svojih podatkov, ki se nenehno bolj in bolj vključujejo v velike informacijske sisteme kot so trgovine, pošte, javna uprava, zdravstvo, mediji, vse kar v življenju nujno potrebujemo. Naša Uršula grozi z novimi oblikami digitalizacije in marsikateri starostnik tega ne bo zmogel. Seveda se je potrebno zamisliti o ljudeh, ki imajo 80+, ti se niso imeli možnost kaj dosti naučiti o računalništvu, tisti nad 55+ pa so z digitalizacijo že živeli in delali, imajo izkušnje, se znajo izpopolnjevati. Ločiti torej moramo med starejšimi – meja 55+ in starimi – meja 80+. Žal so v teh digitalnih časih največ pomoči potrebni 80+, ki so prisiljeni v nove oblike informiranja brez fundamentalnega znanja o njem.

Ne vem sicer kdo sistematično priučuje stare ljudi o digitalni tehniki pa tudi ne poznam metod poučevanja, ki jih uporablja, vsaj opazila nisem, da bi bile kje objavljene. So pa bistvenega pomena prav metode poučevanja te populacije, ki bi morale biti zelo humane, povezane z dobro voljo in zanimivimi igricami, enostavni, polni prijaznih pojasnil zlasti v novostih in prvih korakih. Seveda bi bilo res koristno, če se računalniške naprave prilagajajo starim s dobro vidnimi črkami, ikonami, glasovnimi ukazi in podobnimi prilagoditvami. Učiti se jih mora počasi, da doumejo kako naprave delujejo, da spoznajo sistemske rešitve, se ne bojijo eksperimentirati in znajo popravljati svoje napake. Žal pa jim je obvezno predočiti, da na primer pokojnine ne bodo mogli dvigniti, če ne bodo v svojem računalniku predhodno preverili stanje svojega računa in ugotovili, da imajo kritje. Ali pa, da pri svojem zdravniku lahko dobijo recept tudi po e-pošti in jim ni potrebno čakati v čakalnici. Stari ljudje morajo vedeti, da se temu znanju ne morejo odpovedati ker sicer ne bodo mogli koristiti storitev javnega značaja. Treba se je izogibati učenju postopkov na pamet in ali tolmačenjem, kaj vse zmore računalnik, pameten telefon, tablica in drugo.

Že več kot pol stoletja se ukvarjam z računalniki in njihovimi novejšimi izpopolnitvami vse do super računalnikov po naših fakultetah, šolskih tablicah, ki so izpodrinile zvezke v šolah pa do čudežev procesne tehnike, ki se kopičijo po gospodarskih družbah in velikih infrastrukturnih objektih. Dolgo sem se navduševala nad dosežni, zadnja leta po že ugotavljam, da imamo opraviti z dejavnostjo, ki bo neobvladljiva v prihodnosti, če jo družba ne bo omejila s predpisi. Že so se pokazale nekatere slabosti, ki jih bomo težko popravili, med njimi na primer opuščanje branja knjig kar omejuje besedni zaklad prebivalstva in dolgoročno negativno vpliva na oženje razumevanja narave, ljudi, odnosov in drugih med ljudmi uveljavljenih vrednot. Poglejte samo kako se razviti svet bogati s pomočjo digitalizacije tudi pri nas in kako zagrizeno se bori, da dobičke ohranja le za svoje koristi. Da kapital pride do posebnih zemelj, ki jih potrebuje za nove digitalne posege v materialni in družbeni položaj ljudi, je pripravljen uničevati naravo in ta se že brani. Stari bomo odšli, naši potomci pa se mnogim digitalnim pastem ne bodo mogli izogibati v nedogled. Kje bodo pridobili razum za presojo, v strojih zagotovo ne bi rekla, toda Uršula v EU meni drugače in lokalne elite tudi, vpijoči glas v puščavi je zdaj še odveč!

Kako boste pri vas doma poskrbeli za digitalno poslovanje?

Pospravljanje računalnika, 16. oktober 2023

Tisti, ki nismo računalničarji uporabljamo svoj laptop za vse vrste opravil od najbolj dragocenih rodbinskih dokumentov in dogodkov, skrivnostne šifre trgovcev, bank, medijev, preverjanje kuharskih zamisli, pisanje knjig, beleženja sprememb v premoženju, prihodkih, odhodkih, rojstnih dnevih, tračih in tako naprej, naštevala bi lahko v nedogled in prej bi popisala tisto kar ni v računalniku kot tisto kar se je tam udomačilo. Zaradi petdeset letnega nalaganja v to prijazno skrinjico je v njej vse od bab'ce do štrika. Seveda urediš direktorije, datoteke, kazala in podobne zadeve za lažje in hitrejše dostope, toda mnogokrat zmanjka časa prav pri arhiviranju in se pozneje ne da popravljati ali pa nimaš volje, da bi stanje v računalniku uresničil kot je treba. In tako nastaja nered, ki te moti kot gospodinjo, kot delavko, kot človeka, vsega imaš dovolj in kupil ter notranjost uredil bi kar novega. Včeraj sem imela na obisku računalniškega mojstra, delal sva kot črna živina in z veliko potrpežljivosti dopovedala novem računalniku kakšno mesto mu pripada v našem domu.

Računalniških programov ni bilo potrebno spreminjati, imam standardne in te tekoče dograjuje avtor sam tako, da niti ne vem, katere dopolnitve me čakajo. Čisto nova je bila le programska oprema za Chat GPT, brisala pa nekaj starih programskih rešite. Tiste vstope skozi več vrat kot je hiter dostop, oblački in podobno niti ne potrebujem a je mojster menil, da jih lahko zbrišem kadar koli zato so ostali pri življenju.

Mojemu direktoriju je ime Mama in mi ga je zasnoval sin ko je opravljal obvezno prakso kot dijak gradbene šole. Razdeljen je na 15 direktorijev, ki jih dnevno polnim s pošto, položnicami, arhivskimi dokumenti, teksti, vsem kar počnem sama, kar v hišo pošljejo drugi in kar moram iz hiše pošiljati sama. Če pišem svoje tekste, moram brskati po različnih brskalnikih, da preverim navedbe zato imam včasih naenkrat odprtih več portalov, tudi motim se in seveda, po ugotovitvi o zmoti tudi popravljam. Nekaj svojih potreb rešuje z mojimi pod direktoriji in file tudi družina sina, zato pa imam njihovo pomoč v primeru, če piknem nepravo ikono in podrem kakšen sistem. Iz strahu, da bi kaj zgubila dokazila in razpoložljive možnosti, si nekajkrat na leto prenesem vse kar je v računalniku na rezervni disk brez. Ko prenašam in razpošiljam datoteke moram vključevati ključke, dodajati e pošti priloge, skenirati dokumente in pač uporabljati tisto orodje, ki ga prejemnik razume zato tudi veliko tiskam s printerjem.

Problem pri tem pripomočku je dejansko v nenehnem odlaganju nepotrebnega in dodajanju živih podatkov. Nemalo skrbi nastaja z arhivom. Najprej smo uporabljali magnetne trakove, jih zamenjali za diskete te pa za CD. Za prenos fotografij smo nekaj časa potrebovali specialni kabel, danes pa moramo povezovati pametni telefon z računalnikom. Redno se mora izpopolnjevati imenik oseb, s katerimi komuniciramo po e-pošti kar ni preprosto saj je vsak dan kakšna nova povezava, ljudje mojih let odhajajo in veliko je tudi sprememb naslovov.

Vse skupaj postaja zelo kaotično, obvladovanje pa težko izvedljivo. Tako se dogaja, da odkrivam stvari katere sem imela za zgubljene, pa zopet iščem simbole za nove file in tako se moram kar naprej učiti. Če ima kdo dober nasvet za urejeno računalniško bazo podatkov naj nam ga razkrije, hvaležni mu bomo.

Kakšni so pa vaši napori z računalnikom?

Univerza za prihodnost, 15.oktober 2023

Študij na naših oziroma evropskih univerzah se zopet spreminja in prilagodil naj bi se Mehanizmu za okrevanje in odpornost Evrope kot prispevek k blaženju negativnih gospodarskih in socialnih učinkov epidemije covid-19 ter priprave države na izzive, ki jih predstavljata zeleni in digitalni prehod. Slovenija je iz tega mehanizma pridobila 5,7 milijonov EUR od tega 1,2 milijarde nepovratno.

Vlada je sprejela načrt razvojnih področji v katere bo investirala te strašne milijarde, te pa so zeleni prehod (energija, prenova stavb, okolje, trajnostna mobilnost in krožno gospodarstvo), digitalna preobrazba ( gospodarstvo, javni sektor in javna uprava), pametna, trajnostna in vključujoča rast (raziskave, produktivnost, trg dela, turizem, kulturna dediščina, krepite kompetenc in učinkovite javne institucije), zdravstvo in socialna varnost, dolgotrajna oskrba in stanovanjska politika.

Kdo vse bo udeležen pri delitvi pogače omenjenih milijard in kaj bo za to moral narediti, nisem zasledila, zasledila pa sem, da je naša Fakulteta za informacijske študije bila pozvana, da predloži vlogo in da je bila pri tem uspešna med tem ko tudi pozvana Visoka šola za upravljanje podeželja Grm ni bila uspešna. Seveda sem pozabila zapreti usta, saj je šola Grm naš lokalni uspeh že od nekdaj in se samo še krepi.

Prejemniki sredstev so torej izbrani, med njimi javne univerze in visokošolski zavodi. Njihova naloga so pilotni projekti za zelen, odporen, trajnosten in digitalen nov kurikulum, novi predmeti, ki jih ne utemeljuje pristojna stroka temveč dejstvo, da bo visokošolski zavod zanje prejel dodatna sredstva. Pristojni strokovnjaki jemljejo to kot degradacijo stroke ker ni v skladu s temeljnimi načeli kurikuluma saj vsebino poučevanja ni možno podrejati samo tržnim interesom. Posledice takega odločanja so dolgoročno neuporabne, zmanjšujejo kakovost izobraževanja in ustvarjajo nezaupanje v diplomantovo sposobnost opravljanja poklica.

Pristojnim za določanje učnega programa ne gre oporekati vendar njihovo odločanje mora bili v skladu z razvojem stroke in družbe kot celote. Kako naj sicer uveljavljamo ukrepe, ki so potrebni, ds se družba in njeno blagostanje izboljšuje, da zagotovimo ohranjanje narave, da smo zdravi, siti in živi. Življenje se vsak dan spreminja, nekatere potrebe ugašajo, druge se rojevajo. Univerza mora ponujati znanja, ki so za obvladovanje sedanje in bodoče problematike potrebne, kje naj sicer dobimo potrebno vedenje?

V svoji delovni dobi sem bila mentorica številnim diplomantom, ki so prihajali v tovarno in pozneje v strokovno institucijo države. Ob njih sem spoznavala izbor predmetov in kakovost poučevanja, zato sem vedela kaj so pogrešali diplomanti in kaj smo pogrešali delodajalci. Pričakovali smo razgledane mlade svetovljane, vsem diplomantom pa je manjkal vpogled v razvoj in delovanje države. Razvojnih trendov niso poznali v poklicu, ki so ga z diplomo pridobili, torej jim ni sledil njihov univerzitetni profesor. Organiziranost upravljanja države ali tovarne je bila zanje nezanimiva politika in niso razumeli, kako se njihovo delo vključuje v skupna prizadevanja. Res pa je, da so se hitreje prilagajali dobrim praksam. Učni programi morajo biti dolgoročno naravnani v spodbujanje novih znanj in spoznanj, ki bi lahko pripomogla k uspešnejšemu reševanje vseh vrst kriz na svetu in v blagostanju narodov.

Kako se pa vi zamišljate univerzitetni študij?

Digitalizacija v kmetijstvu, 14. oktober 2023

Ne spominjam se, da bi bili kmetje kdaj zadovoljni ali vsaj ne nezaupljivi in da bi bil zadovoljivo urejen njihov družbeni in socialni položaj. Po vojni je vse iz kmetij odhajalo v tovarne, mehanizacije ni bilo, grozil je strah za podržavljanje zemljišč, kar so pridelali so morali deliti s tistimi, ki so hodili v službo, hrana se ni uvažala. Dejavnost je proučeval tudi ideolog socializma in ocenil, da bi morali zaradi prihajajoče mehanizacije organizirati kmetijstvo v kmetijske zadruge, ki bi kmete povezovale z nakupom in prodajo. Kritik je bilo ogromno, uzakonilo se je nekaj od predlaganega, toda dejansko je ostalo kmetovanje na malih kmetijah v privatni lasti. Socialni položaj kmetov se je nekoliko izboljšal, ko se je njihovo pokojninsko in zdravstveno zavarovanje združilo z delavskim. V vseh neštetih razpravah o tem, kakšen delež samooskrbe lahko zagotovijo kmetje in na kakšen delež pridelka za predelavo v industrije je možno pričakovati od njih, je več ali manj ostajalo v besedah. Približno tako stanje smo zapustili potomcem, ki ga žal, tudi oni samo podaljšujejo.

Se pa čudim, da vsa sedemdeset letna vlaganja v kmetijsko znanost, izobraževanje in aplikacije presežkov iz tujine, nimajo večjih učinkov v slovenskem kmetijstvu in posledično v prehrani. Zasledila sem že oblikovan profil agrarni ekonomist, preberem vse na kar opozarja Uroš Macerl, da ne omenjam navedb Antona Komata, ki je kot praktik poznan povsod. Da bi bila kmetijska dejavnost kdaj prioriteta v vladnih načrtih ali proračunu mi iz javnih podatkov ni znano, čeprav je bil minister tudi pedagog iz našega izobraževalnega zavoda, zavoda, ki uživa v kmetijstvu velik ugled.

Je pa vedno več poročil o uspehih mladih kmetovalcev, prav za prav podjetnikov, ki poleg zelenjave ali sira nudijo še izdelke ali storitve iz dopolnilne dejavnosti. Tržijo naravno in kulturno dediščino, oživljajo nematerialno dediščino, prirejajo razstave, zalagajo birte, opuščajo kar na trgu ne gre in uvajajo novo. Iznajdljivost nima meja še posebno ne v vinogradništvu. V nasprotju s temi »kmeti« pa je marsikateri mladi kmet postal že pravi biznismen z letno rejo po 3000 prašičev, s specialnimi kmetijskimi pridelki ali kot pridelovalec pridelkov za industrijsko predelavo. Občudujem njihov pogum pri sprejemanju tveganj in privoščim jim tisti »nobel avtomobil«.

Tako kot vsi ustvarjalci tudi kmetovalci kar uspešno iščejo svoj prostor pod soncem in kar se da primeren zaslužek. Kaj jih je torej pognalo na cesto pred Državni zbor? Po transparentih sodeč zmanjševanje kmetijskih površin, premajhno zanimanje države za samopreskrbo, želene naložbe v kmetijstvo? Kot pravi Macerl država nima opredeljene strategije za kmetijstvo in določenih dolgoročnih ciljev. Kakšno reakcijo je realno pričakovati od pristojnega ministrstva?

Ob vsem tem se sliši nekoliko čudno, da se bo slovensko kmetijstvo vključilo v programe digitalizacije za katere EU namenja sredstva Sloveniji. »Umetna inteligenca naj bi namesto kmeta pregledovala polja, na podlagi vremenskih napovedi ukrepala, z droni škropila in gnojila točno tiste rastline, ki to potrebujejo, namakanje pa bi določala po individualnih potrebah. Identificirala bi vsako žival, ji nenehno merila temperaturo, sledila njenemu gibanju, tehtala pojedeno hrano in popito tekočino, takoj obveščala, če bi zaznala bolezni«(zazdravje.net 10- 11/23). Kot je videti pa naši kmetovalci že pripravljajo upor proti digitalizaciji ker v njej kot mali kmetje ne vidijo drugega kot okrepljen nadzor.

Ste tudi vi proti digitalizaciji svoje kmetijske dejavnosti?

Koliko nas mora še umreti? 13. oktober 2023

Nova vojna v naši bližini, teror, posiljevanje, pobijanje otrok na eni strani in veliki minister ZDA, NATO, Iran, Kitajska v vsem svojem sijaju na televiziji kot barantači z orožjem. Kaj smo storili narobe, da v 21. stoletju doživljamo ta masaker, gledamo to razčlovečenje in kot sami gluhi in slepi še čepimo doma ter rešujemo probleme Peteršiljčkove mame. Ustvarjamo neučinkoviti svet, pooblastila dajemo ljudem, ki jih niso sposobni udejanjati, trgovci nimajo več omejitev, duhovna rast zgublja podkast, napaja se iz pametnih telefonov in digitalnih pripomočkov brez možnosti presoje o posledicah svojih dejanj. Sijajno mesto Jeruzalem, mesto najzgodnejših spominov vsega človeštva, si lasti peščica ljudi, ki se kiti s sposobnostjo ubijanja in uničevanja. Kot da gledam Ukrajino in se zaskrbljeno oziram v Zahodni Balkan, v Libanon.

Saj že od nekdaj vem, da so ozemlja Palestincev vabljiva, da ne rečem potrebna Izraelcem. Bi bilo temu strašnemu Hamasu in vsemogočnemu Netanjahu tako izpod časti, da bi skupaj pripravila dokončni sporazum delitve Palestinskega ozemlja med obe državi in poskrbeti za njegovo varno uveljavitev. Ja, kaj sta pa dosegla do sedaj s temi večnimi napadi drug na drugega? Kje so učinki vajinih odločitev, da ljudstvu, ki mu vladata, zagotovita normalne pogoje za življenje in delo. Kaj je to tako težko razumeti, narediti, se sporazumevati in ne pobijati. Kaj pa so enim ali drugim naredili otroci, da ste jih pomorili, jim ne omogočate šolanje. Kaj vam je hudega naredila kulturna dediščina, da jo razgrajujete in predvsem, kaj je dobrega za vaše ljudstvo k vam prišlo od Američanov ali Kitajcev? Prisluhnita svojem ljudem, ki ste jih že prisilili, da so zapustili svojo domovino in se sedaj potepajo kot begunci po svetu. Je vam to v čast ali pa ste se že zamerili tako, da morate zlesti v mišje luknje. Trume svetovnih popotnikov v vaše kraje vam iz Masade, Jerihe, Kafernauma in drugod sporoča, da ste njihovi želeni prijatelji, še bistveno več jih bo prihajalo, če bodo vaši kraji zanje varni, obogateli boste bolj in hitreje kot da čakate na ameriško miloščino. Vsaka vojna je umazana je menil naš pomembni poveljnik Ambrožič, tudi vaša, zato naj bodo vaše odločitve modre in v korist vašemu ljudstvu.

Pred svojim ljudstvom in pred ljudstvi Palestine in Izraela, ne pa pred Hamasom in Netanjahu, povejte nosilci oblasti v ZDA, v kakšnem interesu spodbujate vojno na Bližjem vzhodu, kaj hočete doseči v Ukrajini in zakaj problematizirate potencialne nevarnosti vojnih spopadov po svetu. Zakaj raje ne izboljšujete blaginjo svojih narodov v svoji veliki državi, ki je »šibkega zdravja« tako zaradi zadolženosti kot zaradi hiperprodukcije orožja, še posebno pa zaradi migracij. Vaše orožje je utrnilo nepredstavljivo število nič krivih ljudi, otrok, starcev in poslalo v begunstvo mlado in staro iz vseh koncev sveta. Ni vas možno razumeti, da lepo polikani, s kravato, oblečeni po najnovejši modi, nenehno trosite s svojim orožjem smrt pretežno nad golimi, bosimi in lačnimi ljudmi povsod po svetu. Je to dostojanstvo, čast, potreba, kaj boljšega? Ne, temu starodavni Evropejci rečemo napuh, ki je tako nevaren, da se ga, po Bibliji, preganjamo že od stvarjenja sveta in srčno upam, da ga od vas ne bodo povzeli vaši potomci.

Vsi si želimo na svetu dobre medsebojne odnose, pomoči, potrpljenja in blaginje. Snovalci pobijanja otrok, revnih in nemočnih, razmišljati tako kot razmišljajo vaši narodi. Pred nedavnim so v ZDA postavili vprašanja (1) za kaj je bil porabljen denar podarjen Ukrajini in (2) kakšen načrt ima Ukrajina, da bo dosegla zmago? Enaka vprašanja boste slej ko prej prejemali od povsod, kjer bo vaše orožje morilo otroke in nemočne. Čakali bomo na vaš moder odgovor seveda brez rožljanja z orožjem!

Se tudi vi zgrozite ob novi vojni kjerkoli po svetu?

Mesec varčevanja, 12. oktober 2023

V EU smo poznani kot varčni narod saj na vsakih 100 privarčujemo kar nekaj čez 18 EUR. Prihranke namenjamo stanovanjski problematiki, varni starosti in raznim oblikam zavarovanja, se pa povečujejo tudi nakupi delnic, vložki v donosnih skladih in nakupi državnih obveznic. Teh treh zadnjih bi bilo še več, če ne bi naši organi odločanja odobrili bajne zaslužke vsem, ki se ukvarjajo s trgovalnimi računi.

V preteklosti smo varčevalci mnogo bolj zaupali bankam, ker so z našimi prihranki pametno trgovale in plemenitile tudi hranilne vloge. Zakaj so to dobro prakso opustile in nekajkrat celo ogrozile varnost hranilnih vlog, nam ni bilo nikoli pojasnjeno ne iz strani Banke Slovenije, ne od poslovnih bank in ne od demokratično izvoljenih vlad Republike Slovenije. Zdaj je pravzaprav vseeno saj svojih bank več nimamo, sedanji lastniki bank kujejo tako visoke dobičke, da jih morajo pristojni organi dodatno obdavčiti.

V tej novi ureditvi gospodarjenja s prihranki je presoja kam jih nalagati, dejansko v glavah varčevalcev in raznih svetovalnih podjetnikov. Priporočila tujih bank pri nas kot so na primer Oskarjeva, smatrajo za enostavno in učinkovito varčevanje redno beleženje izdatkov, v začetku leta predvideti večje izdatke, ki se ponavljajo, izdatke primerjati s prihodki, postavljati cilje varčevanja, varčevanje tudi manjših zneskov, razporeditev denarja za različne varčevalne namene ob prejemu plače, redno varčevanje in spremljanje ciljev, finančno izobražujte svoje otroke! Kljub temu, da je varčevanje v denarju visoko in v porastu pa od poslovnih bank v naši državi ni spodbud, ki bi bile v korist tudi varčevalcem in ciljem, ki jim je bilo skupno varčevanje namenjeno kot na primer manjše zadolževanje v tujini, naložbe v infrastrukturo in podobno. V tej situaciji nekoliko ironično izpadajo nagrade, ki jih nekatere banke dobivajo zato, ker »našo uspešnost gradimo na zaupanju, ki ga stranke čutijo do nas, na izjemnih finančnih rezultatih in preudarnemu sprejemanju pravih odločitev.«

Predvidevam, da je osnovni razlog za zbiranje podpisov za vpis pravice uporabe gotovine v ustavo prav v do sedaj navedeni problematiki, saj je cilj iniciatorjev preprečiti »digitalno suženjstvo«, zagotoviti »monetarno suverenost« kot element državnosti ter zagotavljanje anonimnih nakupov in donacij. V ustavi naj se zapiše, da je v Sloveniji gotovina zakonito plačilno sredstvo. Pobudniki tudi menijo da bi tako morale ravnati vse države, da preprečimo nastanek ene svetovne vlade, ene centralne banke z eno digitalno valuto ter popolni vladni prevzem celotnega bančnega sistema.

Je ta problematika bolna fantazija ali realna skrb za zaščito donosnega varčevanja? Ima digitalizacija humane, blaginji vsem ljudem naklonjene cilje s plemeniti cilji? Po polstoletnem sodelovanju v digitalizaciji postajam zaskrbljena tako z digitalnim poslovanjem z gotovino, še posebno pa s sledenjem naših nakupov in donacij. Upravljanje z denarjem sem spoznavala petnajst let, danes mi vse nakazuje, da bo moral moj pametni telefon delovati bolj v korist zbirateljem informacij in upravljalcem z denarjem, kot meni.

Dobro bi bilo poznati spoznanja Ministrstva za digitalno preobrazbo Republike Slovenije, predvsem pa cilje, ki jih načrtujejo in se nanašajo na zaščito vseh vrst premoženja ter varnosti državljank in državljanov Slovenije.

Kaj pa vi pričakujete od digitalizacije?

Evropska širitev, 11. oktober 2023

Kot maturanta sem nekje slišala, da nastaja Evropska gospodarska skupnost. Moja takratna država nad tem ni bila navdušena, celo ostro je kritizirala ne pooblaščence ljudstva, da hočejo svoje prihodke obogatiti na račun tistih, ki jih ustvarjajo. Mama me je malo pozneje opozorila, da ni dobro kaj preveč brskati po informacijah o EGS ker za nas itak ni dosegljiva, smo bolj revna država, v EGS pa so vključeni bogatejši.

Naša država si je izjemno prizadevala, da bi se uvoz pokrival z izvozom, kateri naj bi tudi zagotavljal dovolj deviz za skupne potrebe. V teh prizadevanjih so komercialisti delovnih organizacij potovali po Evropi že koncem petdesetih let preteklega stoletja in prinašali informacije o širitvi gospodarskih združb. V našem podjetju smo nenehno krepili odnose z zapadnoevropskimi proizvajalci in iskali možnosti za vezane posle kot so na primer bila izvozno interesantna zdravilna zelišča, izdelki bazične proizvodnje in podobne dobrine. V trgovanju se preprosto ni dalo izogniti vedno močnejšemu sodelovanju z zapadnoevropskimi državami in regulativo, ki so jo te države sprejemale. Minila so sicer desetletja predno je Gospodarska zbornica Slovenije poskrbela za objavo te regulative v slovenščini in spodbudila zagotovitev infrastrukture, potrebne v vsakodnevnem trgovanju. Uveljavljeni so že bili vsi nastavki tudi za politično sodelovanje držav, ki so se pri nas uresničili z osamosvojitvijo.

Ljudje smo ves povojni čas zaupali v uspešno sodelovanje z zahodno evropskimi državami in dejstvo je, da so nas ti narodi dobro sprejemali, res pa je, da so imeli za nas drugačne, slabše pogoje trgovanja, kar smo razumeli kot posledica nesodelovanja držav. V času zaostajanja zaposlovanja v naši državi in tržne rasti pri njih, je bilo organizirano zaposlovanja naših državljanov v zahodnem svetu, zlasti v Nemčiji. Vztrajno so se izboljševali medsebojni odnosi in ko smo se osamosvojili je nastajala celo evforija o tem, da nas bo razvita Evropa sprejela v svoje varno okolje. Vprašanje menjave tolarjev v EUR je bilo rešeno mimogrede in to je res nekaj dobrega, ker nas je obvarovalo pred pogoltnostjo vseh vrst elit.

Evropska unija je danes kar dobro organizirana in zaupajo v njeno moč skoraj vsi narodi tega ozemlja. Sprejela je vrsto ukrepov, ki so pripomogli k rasti blaginje, med drugimi skupno investicijsko politiko, vladavino prava, enotnost visokošolskega izobraževanja, standardizacijo in številne druge ukrepe. S tem pa ne trdim, da je vse v redu, vsaj tisto na kar vplivajo parlamentarne stranke Evrope kot na primer nesposobnost zagotoviti mir na svojem ozemlju, je izpod kritike. Toda ostaja dejstvo, da večina evropskih narodov hoče živeti v simbiozi v Evropski uniji, si zato prizadeva pogojem EU prilagoditi svoje ambicije in sprejema skupne rizike. V tem kontekstu EU že razmišlja o svoji bodoči organiziranosti in oblikah sodelovanja njenih članic v 21. stoletju*. Povabilo za integracijo velja za vse države razen tistih z vojaškimi in ozemeljskimi konflikti. Države, ki že imajo EUR tvorijo jedro EU okoli katerega so zbrane sedanje in bodoče države članice vezane na iste politične cilje in vrednote ter tvorijo skupno z jedrom Evropsko unijo. Sledijo pridružene članice, osredotočene na enotni trg, brez vezanosti na cilj vse tesnejše unije, ki skupno oblikujejo Mejo vladavine prava. V Evropsko politično skupnost pa je pričakovati države brez integracije, osredotočene na enotni trg, na geopolitično zbliževanje in strukturiranje z dvostranskimi sporazumi z EU. Ni pojasnjeno zakaj povabilo ni prejela Belorusija in Rusija.

Delo, 22.9.2023.

Poznate svojo širšo domovino Evropsko unijo?

Branje na višji ravni, 10. oktober 2023

Kurator programa slovenskega gostovanja na frankfurtskem knjižnem sejmu dr. Miha Kovač nam sporoča, da je Slovenija izpostavila poezijo in filozofijo kot zvrsti, ki zahtevata branje na višji ravni. Odlično, spoštovani kurator, to je nedvoumno vaš osebni prispevek k ugledu naše literarno poetične ustvarjalnosti in dediščine.

Raziskovalci branja in založništva iz štirih svetovnih univerz so pripravili povzetek številnih študij in raziskav, ki dokazujejo zakaj moramo tudi v digitalni dobi ohraniti sposobnost branja daljših in kompleksnejših knjižnih besedil. Samo z njihovim poznavanjem lahko razumemo kompleksne probleme in rešujemo kompleksne težave. Zbrane rezultate raziskav so štirje raziskovalci strnili v Ljubljanski manifest in ga bodo predstavili na knjižnem sejmu Frankfurta kot zvrsti, ki jih Slovenija kot častna gostja letošnjega sejma sporoča javnosti. Manifest je pomemben dokument časa in so ga podprli znanstveniki, založniki, PEN, mladinska združenja, promotorji branja, knjižničarji ter ministrstva za kulturo Nemčije in Slovenije.

Zakaj ga tako množično podpirajo stroke, ki danes oblikujejo kulturno javno mnenje. Doktorju so do podrobnosti in fines poznane danes razpoložljive digitalne naprave, njihove sposobnosti nenehno uporablja in obrazloži, da so v pametni telefon zlezle tudi knjige. Doktor ve, da je pametni telefon preuredil razmerja moči na medijskem področju in da naš odnos do branja spreminja v hitro preletavanje informacij kar pa je za razumevanje sporočil v knjigah vezano na osredotočenost na branje in globlji pa tudi širši besedni zaklad bralca. Zamisliti se moramo nad njegovim sporočilom, »da orodja, kot so pametni telefon in umetna inteligenca krepijo to kar imamo v glavi - tisto , kar nam omogoča, da znamo kritično in analitično misliti, pa pride v glave predvsem s knjižnim branjem zahtevnejših vsebin«.

Spoznanja, ki jih Slovenija kot častna gostja knjižnega sejma pošilja v svet, me navdušujejo, ker zahtevajo razmislek posameznika in družbe, nakazujejo prihodnost in blažijo bolečino trpečih duš. Ljubljanski manifest je zazrt v prihodnost in preroško navaja, da »z uporabo zaslonskih medijev in umetne inteligence bodo neumne osebe počele še več neumnosti, med tem ko lahko inteligentne osebe s knjižnim umom z njihovo pomočjo ustvarijo ogromno novih in neverjetnih reči«.

Poleg opredelitve odnosa med zaslonskimi mediji ter umetno inteligenco in knjigami mi je v čast, da se s filozofijo sodobnosti umeščamo na zemljevid sveta najresnejših človeških spoznanj. Smo narod bralcev zahtevnih vsebin, ki želi s pomočjo knjig spoznati vse narode sveta, se z njimi družiti in skupno ustvarjati boljši svet. Lepšega in koristnejšega sporočila ne bi mogli poslati ljudem na zemlji. Zapisali smo ga tudi v Rastočo knjigo sveta, ki smo jo postavi in jo negujemo v Severnem parku naše prestolnice. Naša filozofija nista samo Žižek in Dolar, je množičnejša, vsakdanja in praktična, vedno usmerjena v iskanje boljšega za vse.

Najlepše v sporočilu Slovenije pa je opominjanje na pomen poezije za zagotavljanje ravnovesja med tankočutno, včasih pa tudi grobo filozofijo in poetičnostjo naroda, ki se izraža v njegovi poeziji in jo je zapisal poet France »Iz srca svoje so kali pognale mokrócveteče rož'ce poezíje.«.

Se strinjate s sporočilom?

V službi javnosti, 9. oktober 2023

Kar dvakrat sem morala prebrati intervju z odgovorno urednico informativnega programa TV Slovenija, da sem doumela kako nastaja informativni program, kdo je pri tem nepogrešljiv, kdo ga mora voditi in kako razume svojo odgovornost novinarka Polona Fijavž. Naj najprej naglasim, da že dolgo nisem prebrala tako mojstrskega intervjuja in predstavitev tako odlične osebe kot je Fijavževa. Prava poslastica za ljudi mojega kova.

Polona Fijavž dobro poznamo po njenem poročanju iz tujine predvsem iz Nemčije in iz drugih držav v tej regiji. Na sceni je bila tudi zadnje dve leti, ko je na TV prevladovalo njenim načelom nasprotno prepričanje o katerem danes ugotavlja, da je zapustilo hudo zapuščeno TV hišo tako v pomanjkanju sredstev kot v vsebini delovanja posameznih oddaj predvsem pa neustrezno delo zaposlenih v informativnem programu, ki ga javnost ni sprejemala.

Svoje poslanstvo vidi Fijavževa v strokovno profesionalnem delu novinarjev TV, ki mora biti opravljeno v skladu z novinarskimi standardi, neoporečno in v imenu javnosti. Javnost se odziva na ukrepe elit, te odzive morajo novinarji prepoznavati in jih objavljati v informativnem programu javne TV. Novinarji imajo vso pravico do svojega osebnega ideološkega prepričanja vendar v poročanju morajo zagotoviti objektivnost, ki jo nakazuje javnost ne pa politična stranka. V njihovih poročilih mora biti sporočilo javnosti osvetljeno iz vseh strani in po možnostih opremljeno z dokazili. Trdno je prepričana, da javnost potrebuje poglobljene in kritične oddaje ko na primer Studio Citi ali Politično in podobne. Prizadeva si, da bodo dobre oddaje ponovno na sporedu ali pa se bodo v ta namen prenovile sedanje oddaje kot je na primer Arena – pogled naprej.

Nova, trenutno še v. d. urednica Fijavževa, ne skriva svojih strokovnih ambicij in nedvoumno tudi pove, kdo od dosedanjih sodelavcev informativnega programa TV ni več željen zaradi nestrokovnosti ali neizpolnjevanja standardov novinarskega dela. Očitke političnih strank sprejema z razumevanjem, da politika želi biti pred javnostjo čim lepša, uspešnejša kar pa javno mnenje ne sprejema, prav tako kot ne sprejema zlorabo ljudi v strankarske namene. O tem nasprotju mnenj morajo novinarji poročati in se zavedati, da so v službi javnosti. Po njenem mnenju to velja tudi v primeru zahtev po uravnovešenem poročanju, ki ga novinarska stroka ne sprejema. »Kot novinar moraš neko temo, zgodbo postaviti v kontekst, jo osvetliti z različnih zornih kotov, a ne tako, da se po odgovor odpravljaš k tej ali oni politiki« poudari intervjuvanka in ni razloga, da ji ne bi pritrdili.

Fijavževa se v intervjuju zgraža tudi nad sedanjim stanjem slovenskih sporočil na spletu in ga ocenjuje kot neprimerljivega s tujino v kateri je kot novinarka poročevalka delovala desetletje. Možno jo je razumeti, da je izpod kritike, škodljiv in nevreden pozornosti informativnega programa TV Slovenija. Ni edina, ki je v to prepričana in ni dvoma, da jo bo javnost v tem masovno podpirala. Pričakovati pa je tudi, da se bo neprimerna publiciteta na omrežjih skrčila, če ji bo posvečena vedno manjša pozornost.

»A kakovosten javni medij je osnovna sestavina demokracije, naša dolžnost je da ga ohranimo« zaključuje intervjuvanka. Hvala v imenu javnosti za dober program, uresničujte ga!

Kakšno informativno oddajo pa vi poslušate in gledate?

Sodobna knjižnica, 8. oktober 2023

V posebno zadovoljstvo mi je, da smo bralci dobili tako razvito in hvalevredno mrežo izobraževalne institucije kot so sodobne knjižnice z Cobissom, Bilbosom, 24 urno možnostjo izposoje in digitalno knjižnico vred. Največjo vrednost vseh knjižnic pa je knjižni sklad in izbor dokumentarnega gradiva, da praktično ni gradiva, ki nam ne bi bilo dosegljivo brezplačno, ob vsakem času in povsod po Sloveniji., ne smem pozabiti na prostore, ki so skoraj za vse knjižnice posodobljeni in elektronsko opremljeni.

Naj takoj dodam, da je še veliko naselij, ki se intenzivno širijo kot spalna naselja knjižnic še nimajo in da vlaganja v knjižnice zato ni zaključeno, je pa dobro zastavljeno in ima potencial za širjenje. Da bi knjižnice uresničevale svoje poslanstvo pa bi morale razne stroke, posebno sociološke, urbanistične in arhitekturne skupaj z lokalno upravo zagotoviti v vseh stanovanjskih naseljih tudi družbene domove in knjižnice tako, kot brez opozorila načrtujejo trgovine, asfalt in drugo infrastrukturo.

V Mestno knjižnico Ljubljana sem se vpisala kot študentka in je bila locirana v stavbi zraven pravne fakultete. Pozneje sem nekajkrat obnovila članstvo, ker v mojem okolju ni bilo to kar sem potrebovala. Ta knjižnica ima zdaj 35 enot v okolju Ljubljane, še vedno jo obiskujem zdaj kot pomočnica vnukoma, da prideta pravočasno do knjig, ki jih potrebujeta za šolsko obravnavo. Kar v štirih knjižnicah sem članica in v vse štiri prav rada zahajam, ker vedno doživim kaj lepega. Prizadevam si tudi, da bi mestna knjižnica ustanovila enoto na Barju kjer hiše rastejo kot gobe po dežju, ljudje pa nimajo niti mesta, kjer bi se lahko sestali in se kaj pogovorili o svojih skupnih problemih. Knjižnica ima bogat program predstavite, bralnih skupin, pogovorov, predavanj, delavnic, nastopov, tekmovanj in podobnih dogodkov za otroke, razstave in napovedi., ki jih usklajuje vodja centra za koordinacijo storitev.

Imela sem to čast, da sem sodelovala kot članica sveta lokalne knjižnice pri načrtovanju njenih novih prostorov, ki so danes verjetno med najustreznejšimi za izposojevalce gradiva. Srečo imamo z osebjem, ki knjižnično dejavnost dopolnjuje z razstavami, predavanji, predstavitvami novosti in avtorjev kot tudi z stalnim dopolnjevanjem svojega poslanstva na knjižnico semen, izposojo vsega, domoznanstvom in še mnogim drugim, kar ljudje z veseljem obiskujemo in komentiramo.

Knjižnice so del našega življenja, če kaj ne vemo, želimo spoznati, izpopolniti svoje znanje ali se pripraviti za dobro opravljeno delo, se zatečemo k knjigam. Mnogo jih je in preberemo jih le delček iz bogate zaloge pa nas že to nauči bolje presojati dane razmere, se seznaniti z drugimi narodi in nam pomaga pri obisku pomembnih krajev sveta. Spodbuja nas tudi k ustvarjenju. Znani Novomeščan Marjan je rad povedal, da je v knjižnici odkril knjigo Propadle civilizacije, jo prebral in dobil idejo, da bi lahko raziskal Venete ter se prepričal ali smo Slovenci njihovi potomci ali Slovani, kot pravi uradna zgodovina, celo knjigo je o tem napisal. Mene je na primer prevzela izposoja semen. Izposodila sem si ajdo in pajčolan rožo in oboje kot darilo in nalogo posredovala moji dragi Amrak, ki živi v Kaliforniji. Čakam, da mi bo vrnila pridelek teh domačih rastlin in ga bom lahko vrnila knjižnici. Tudi mojo zadnjo knjigo o Barjanih je knjižnica predstavila javnosti, izpolnila pa sem tudi njihov vprašalnih o svojem delu za potrebe njihove bibliografije.

Brez knjižnic smo ob vir izpopolnjevanja svojega vse življenjskega učenja, brez knjig ne bi mogli vedeti, kako razmišljajo in živijo drugi narodi. Duhovno siromašni ljudje nimajo razvoja.

Si izposojate knjige v vaši Knjižnici?

»Očetje« zakaj tako? 6. oktober 2023

V mojo domovino se je iz Poljske, Teksasa in drugih krščanskih držav priplazila ženskam nenaklonjena miselnost, da so morilke vse tiste, ki se odločajo za splav. Stranka, ki se kiti z nazivom največja opozicijska, sklicuje zborovanja, »krasi« javni prostor z morilskimi simboli, organizira straže pred porodnišnicami, še malo, pa bodo prižgali prvo grmado na nekem pomembnem javnem prostoru v prestolnici, da bo ja cel svet prepoznal Slovenijo kot krščansko deželo. Z ustavo določena pravica žensk je za podpornike in izvajalce akcij proti splavu tista tarča, ki jo želijo diskreditirati in odpraviti.

Prepričana sem, da se ta trenutek vse državljanke Republike Slovenije sprašujejo, zakaj so vse opisane akcije usmerjene v ženske ne pa tudi v »očete«, saj nosečnica ne postaneš brez moškega. Tudi ustavna pravica državljank Slovenije ni bila ženskam poklonjena, izboriti so si jo morale zato, ker so vedno in samo izgubljale pri reševanju neželenega potomstva bodi si kot »grešnice« bodi si kot matere. Tisti, ki stojijo za današnjimi gibanji proti splavu so v veliki večini moški, ki jih kanonska zakonodaja omejuje z celibatom, tisti moški, ki pa so žensko potisnili v položaj »morilke« so se in se še vedno zavijajo v molk. Zakaj tako? Zakaj ne prevzamejo svoj del odgovornosti, da bi se otrok lahko rodil. In zakaj vsa ta množica moških tako neusmiljeno pritiska na izjemno manjšino žensk, ki nimajo možnosti za rojstvo svojega otroka in se zato zatečejo k splavu. Ne pišem o ekstremih, ki so povsod, pišem o vsakdanjih problemih ženskah in moških v naši družbi.

Se pa s tem problematika splava šele začne, odrazi pa se na otroku, ki ima samo mamo in ga v puritanski družbi kot je naša, zaznamuje za vse življenje. Ne bom pisala kako in zakaj, ker so o tem znana zgodovinska dejstva in bogata literarna dela. Zdravstvena problematika družin, uboštvo in revščina, razslojevanje družbe v Sloveniji in podobni problemi so kot voda na mlin tistim, ki ostajajo brez podmladka, ki bi spet radi razvili sirotišnice, dedovali premoženje družin, s svojim prepričanjem usmerjali državo. Tudi pri nas obstaja pozitivna opozicija znotraj pobudnikov akcij proti splavu, proti takemu žaljivemu poseganju v družbo in v korist sistematičnemu slabšanju odnosov med moškimi in ženskami. Naj bo ta opozicija čim uspešnejša, da bo vera ljudem v korist.

Imamo pa to srečo, da so naši potomci že našli rešitev za marsikateri problem svoje družine. Če je verjeti statistiki se že več kot polovico otrok rodi neporočenim staršem ne da bi bila potrebna kakršna koli posebna razprava o tem. Med njimi so tako pripadniki različnih ver kot različnih političnih strank. Ni zaznati, da bi se na tem področju dogajalo kaj neobičajnega.

Grobe, da ne rečem hudobne aktivnosti, kot jih uprizarjajo organizatorji zborovanj proti splavu, nam niso v čast, še manj v pomoč družinam in neželenim otrokom. Spoznavajte to problematiko in prisluhnite ljudem!

Kakšno pa je vaše mnenje o splavu?

Zgradbe večne lepote, 5. oktober 2023

Otroci imajo vedno bujno fantazijo, so radovedni in verjamejo pravljicam. Nisem bila nobena izjema in starejši so se me zapomnili po odprtih ustih ko sem jih poslušala pripovedovati o tem, kaj vse so videli in slišali na furmanskih poteh, prebrali v Slovenskih večernicah ali slišali pripovedovati popotnike. Še vedno ne vem, kako je moja stara mama vedela za Samarkand, Damasku, španske gradove, italijanske cerkve in mi o tem pripovedovala ob dolgih zimskih večerih. Minevala so leta, zasvojilo nas je delo, toda dopuste smo imeli izjemne, večinoma preživete na kateri od številnih svetovnih znamenitostih.

V času naših potovanj je bil Pariz želeno mesto, celo uglednejše in privlačnejše kot smo si ga doma zamišljali. Pariške palače, opera, cerkve, tržnice, pariške gospe, filmi, vse, res vse nas je navduševalo. Okoliše v katerih smo se gibali smo poznali po pesmih, slikarjih, igralcih, filozofih in muzejih. Ja, Louvre je bil prestiž, obiskali ta bogati muzej pa izjemen kulturni dogodek. Potem ko smo se navadili na podzemsko pariško železnico smo seveda drveli v Versailles, nepredstavljivi kompleks palač, kipov, parkov, vodometov, vsega najlepšega s spominom na Sončnega kralja vred.

Na vseh potovanjih smo se srečevali z ostanki antike in jo seveda že sredi 60 let ubrali v Grčijo. Patras, Kreta, Korint, Pirej in za poslastico Atene z Akropolo. Nepopisno je doživetje Partenona, posvečeni boginji Ateni, zaščitnici Aten, ki je Atencem podarila oljko. Neizmerno majhen se počutiš pred ogromnimi Propilejami iz 5. stoletja pr.n.št., ko občuduješ Karietide, tempelj boginje zmage in drugo zgodovinske artefakte graditelja Perikleja. Akropola je ključno mesto v zgodovini antične Grčije in je simbol grške kulture, umetnosti in civilizacije.

Čisto na drugem koncu Evrope pa smo se seznanili s pravljično Alhambro v Granadi, ki so jo zgradili španski Mavri. Obdaja jo nasad Generalife, v notranjosti so stene okrašene z islamskimi okraski, citati, arabeskami in alabastrom, stropi so stalaktitni, v prostorih so številni stebri, vodotoki in pisane keramične obloge. Osrednji dvor ima ogromno iz kamna izklesano skledo, ki jo podpirajo levi. Alhambra združuje mavrsko, kastiljsko in katoliško arhitekturo, kar ustvarja edinstveno in čarobno vzdušje.

Pred nedavnim nam je nastajanje teh arhitekturnih presežkov predstavila RTVSLO in dodala bogata zgodovinska dejstva o graditeljih, družbi v času gradenj in vzrokih za gradnjo tako izjemnih objektov. Z vsemi temi presežki so graditelji želeli dokazati svoj prestižni pomen v času vladanja tako v materialnem kot v duhovnem smislu. Ljudstvo kateremu so vladali, predvsem pa narodom in vladarjem s katerimi so se nenehno vojskovali, so z umetnostjo in obsegom zgradb dokazovali, da so sposobni vladati ter pričakovali, da jih bodo zato cenili, podpirali in poslušali njihove ukaze. Še posebno so se v tem smislu prizadevali francoski kralji, medtem ko je Periklej bolj užival v uresničevanju svojih osebnih želja in so mavrski vladarji z razkošno Alhambro skrivali svojo ozemeljsko majhnost. Kakor koli, danes so opisane zgradbe tako po reprezentativnosti kot po strokovnosti še vedno nadpovprečne veličine, vzor današnjim arhitektom, gradbincem, tistim, ki gradijo. So pa tudi spodbujevalci turističnega gospodarstva saj so najbolj obiskane turistične točke. Na Akropolo je, zdaj že sinova družina, čakala kar več ur.

Ste tudi vi obiskali te »zgradbe večne lepote«?

Dan varstva živali, 4. oktober 2023

Svetovni dan varstva živali se je razvil kot mednarodni dogodek, ki ga priznava več organizaciji za zaščito živali. Kot kaže splet poznamo na zemlji okrog 1,7 milijona živalskih vrst, vseh pa naj bi bilo veliko več kot 12 milijonov. Ocenjeno je, da v Sloveniji živi okrog 19.000 različnih živalskih vrst, kopenske živali so najbolj prepoznavne, naše jamske živali, pa se uvrščajo v sam svetovni vrh. Med nami rečeno pa se največ pozornosti namenja hišnim ljubljenčkom, zlasti muckam in kužkom.

Ljudje vedno ne poskrbijo za svoje živali in Veterinarska uprava vsako leto sankcionira okoli 1200 lastnikov živali zaradi neprimernega ravnanja z njimi. Že pred leti so pričeli akcijo Moja žival, moja odgovornost pod geslom "Od nekdaj sobivamo in od nekdaj se učimo, kako lahko izboljšamo sožitje z živalmi. To je neprekinjen postopek, ki ga moramo prenesti tudi na naše otroke." Dan ima za simbol oranžno pentljo.

Sodeč po prispevkih v medijih so dan varstva živali najlepše in najmnožičnejše praznovali po vrtcih in osnovnih šolah. Poleg risb in zapisov predvsem o živalih, ki otroci z njimi živijo doma, so po šolah organizirali zbiranje hrane in opreme zanje, obiskovali živali v zooloških vrtovih in zavetiščih, tudi nekaj protestov so omenili o ogroženosti in izumiranju živalskih vrst. Spodbujajo zavest, da zaščita živali ni samo pravilna skrb in human odnos do njih, temveč tudi previdnost pri kupovanju izdelkov. Opozarjajo nas naj se izogibamo krznu, nasploh vseh izdelkov iz živalske kože ali telesnih delov živali (usnjen pas, čevlji in torbica iz kačje kože, tigrova mast, kipec iz slonovega okla ali nosorogovega roga so le nekateri od številnih izdelkov) pa tudi deodorantov in parfumov, ki vsebujejo živalske sestavine.

V Sloveniji je uveljavljeno z zakonom predpisano ravnanje z živalmi, še pomembnejše pa je, da se izboljšuje kultura ravnanja z živalmi, torej vse navade, ki se z vzgojo prenašajo iz roda v rod. Nadvse pomembna je tudi sočutna misel mladih, kar dosegamo z učenjem odnosa do živali že v otroštvu, v okviru družine, vrtca, šole, znotraj lokalnih skupnosti in z lastnim zgledom. Vsak posameznik mora razumeti, kaj pomeni trpljenje živali in si prizadevati, da ga ne povzroča. Prav tako mora vsak od nas vedeti, kdaj je življenje živali dovolj dobro.

Spet pa ugotavljam velik razkorak med besedami in dejanji v prid živalskemu svetu. Ja, res imamo radi mucke in kužke, nudimo jim več kot je potrebno, meni se celo smilijo, ker jim ne moremo zagotoviti njihovega naravnega okolja in ker z njimi trgujemo. Toda že pri vsakodnevni nabavi gospodinjskih potrebščin, gledamo skladovnice mesa neštetih živali – teletina, mlada govedina, govedina, svinjina, divjačina, zajček, piščanci, ribe kakršne hočeš, tudi ličinke se že dobijo. Kaj pa doma, komarniki so že nenadomestljivi, ne prenašamo več, kar se plazi po vrtu, podstrehi ali leži v okenskih okvirih. Ko sem še potovala po svetu sem z veseljem sledila tudi divjadi, dokler mi z okoljem usklajen krokodil ni pokazal svoje zobe. Zgrozila sem se v Afriki, ko je otrok, očitno lačen, pojedel živega martinčka. Kdo bo v tem živalskem svetu postavil realne meje, družbene cilje in strategijo sobivanja človeka z živalmi in kako bo človek blažil izumiranje v celotnem živalskem svetu.

Zasledila sem poklic agrarni ekonomist in če se ne motim, nas bo znanje te stroke skupaj z vedenjem strok, ki se že ukvarjajo z živalmi, usmerjalo v racionalno realnost, ki bo krepila našo zavest o živalih kot terapevtih za ljudi.

Kako pa vi razmišljate ob dnevu varstva živali?

Obvoznice in mi, 3. Oktober 2023

Saj ne vem ali bi pisala o obvoznici ali pa je to spet nekaj v kar se mi državljani in volivci nimamo kaj vtikati. Ker pa sem nepoboljšljiva naivka, bom le povedala mnenje mojega okolja in mene same o tem kako je prav ljubljanska obvoznica tipičen primer za slovensko družbo, ki običajno nekaj govori, drugo pa stori.

Objavljeni rezultati ankete o obremenitvi obvoznice Ljubljane kažejo, da prometne gneče nastajajo ob prihodu in odhodu iz služb in da je po en človek, torej šifer, v avtomobilu. To potrjuje mnenje nekaterih kolumnistov, da si Ljubljana želi vedno več poslovnih dejavnosti in ne stanovanjskih površin. Potrjuje tudi objavljena mnenja strokovnjakov, da so državni posli v vedno večji meri skoncentrirani v Ljubljani, narod zato zjutraj drvi v mesto in popoldne iz njega, gneča se povečuje in DARS baje išče gradbeno dovoljenje za širitev obvoznice. Gre torej za več betona, manjšanje površin za samooskrbo, več izpustov, manj zelene proizvodnje, manj vsega kar okoljevarstveniki z dr. Bogatajevo na čelu, nenehno priporočajo. Kaj torej lahko pričakujemo? Vaške straže tistih, ki ne verujejo v maščevanje narave, na gradbiščih DARS-a ali večji obseg dela na domu po vzoru tistih, ki že danes pošiljajo po spletu podatke za izdelavo bilanc, statičnih izračunov in podobnih del zvečer v Indijo in dobijo zjutraj izdelane dokumente na svoj portal. Mislite, da se zna ali hoče država ustreznejše organizirati?

Je možno, da se tisti, ki so za obvoznico uskladijo z nami, ki smo proti?

Vedno bolj občudujem odločnost mladih v svetu kaj vse so pripravljeni storiti, da bi zagotovili sožitje človeka z naravo, da bi svet nehal izkoriščati človeku nevarne zemlje. So dokaj realni v svojem ravnanju, krepijo svoj osebni odpor in strah pred tem, kaj se bo zgodilo, če ne bo več delovnih mesto najbogatejših delodajalcev. Temu sledi priprava ljudi, da se omejujejo v svoji porabi in izučijo za nove poklice v zelenih tehnologijah, trajnostnem razvoju, življenju brez nafte in plina in v lesenih hišah – torej novi Bauhaus brez betona, jeklenih konstrukcij,… Prepričani so, da bodo pridobili zaupanje množic, da nimamo izbire in jim naj zato pomagamo starejši in stari.

Vedno bolj se čudim poslovnim elitam da ostajajo z dejanji daleč od besed, ki jih na raznih konferencah zagovarjajo kot načela. Seveda vem, da je slovo od tradicije in dobička izjemno pogumno dejanje, da še ni praktičnih izkušenj, da ljudje letimo oblegati trgovine v Avstriji ali Italiji, če Mercator ne zagotovi želenega, da želimo izjemno kakovost za vsako ceno in vsi. Marsikdaj naletim na družino, ki je prepoznana kot tista «ki živi pod pragom revščine« a vidim, da si privošči več od mene, ki sem proglašena za srednji sloj. Neizmerno sem žalostna, ko vsak dan vidim dekleta in fante z univerzitetnim indeksom v gostinski postrežbi namesto, da bi po predpisani literaturi in predpisanem roku študirali doma. Iz tega ne moremo pričakovati razsodne strokovnjake, ki naj bi razvijali boljšo družbo in ščitili naravne danosti.

Pa pustimo času čas, dobro je že to, da se bomo zdaj delili po obvoznici na tiste, ki jo hočejo in nas ostale, ki menimo, da je besede o sožitju z naravo potrebno udejanjati. Opustili pa bomo delitve na bele in rdeče, na domobrance in partizane, na verne in neverne in tako naprej ne da bi se vprašali zakaj tako? Čas je za resen razmislek o zaščiti slovenske zemlje, izjemno malo jo je še ostalo.

Kaj pa vi mislite o rabi zemljišč?

Izvozni načrti Slovenije, 2. oktober 2023

Slovenske gospodarske družbe in podjetniki, ki prodajajo izdelke in storitve izven Slovenije, združujejo svojo problematiko v Gospodarski zbornici Slovenije in jo javnosti sporočajo preko medijev. Ocenjujem, da je njihovo delo izjemnega pomena tako za materialno blagostanje prebivalstva kot za upravljanje države. Iz tega razloga je potrebno, da vsaj v grobem poznamo izvozno uvozno problematiko in zato bolje razumemo priložnosti in nevarnosti, ki nam grozijo kot delojemalcu, potrošniku in vlagatelju. Ne morem poučevati v tem blogu, ker zato nisem kompetentna, lahko samo nakažem svoje ugotovitve o zunanjetrgovinskem poslovanju na podlagi javno objavljenih podatkov.

Od kar smo v EU in imamo EUR smo dolžni upoštevati predpise unije o svobodnem delovanju trga, ki so obsežni, zahtevni in za podjetniške komercialiste verjetno tudi strokovno težko razumljivi. Direktive EU Slovenija vgrajuje v svojo zakonodajo kar povečuje obseg regulacije za nabavo ali prodajo izven meja. Izvozne izkušnje, ki smo jih prinesli z osamosvojitvijo v Slovenijo in smo jih pridobivali vsaj 30 let, so bile za izvoz v zahodne države dokaj skromne, bili so to vezani posli, nekaj komercialnih zastopstev, lon posli in podobno. Prodajne cene izvoznih izdelkov in storitev izjemno nizke, pogoji za kakovost idealni, roki dosledni, plačila v valuti in podobno. Razviti zahod je bil neusmiljen vendar so slovenska podjetja vztrajala in počasi ter sistemsko gradila izvozno infrastrukturo tudi s pomočjo GZS. Proizvodne kapacitete podjetji so bile v večji meri prilagojene tehničnemu obsegu, kar ni vsrkal domači trg, se je ponujalo neuvrščenim, Afriki in vzhodni Evropi.

Ob osamosvojitvi smo računali na ohranjanje in normalno rast izvoza v že vpeljane izvozne posle in nove, ki jih bomo sklepali z zahodniki državami. Iz tega razloga je bil vstop v EU in prevzem EUR obetaven, potreben pa je bil temeljit premislek o slovenski ponudbi izdelkov in storitev saj je slovensko ozemlje majhno, surovinska osnova skrajno skromna in inovativnost v razvoju. Takratna GZS je nenehno zbirala podatke podjetji o ugotovljenih izvoznih možnosti in usmerjala naložbe v izvoz čim bolj predelanih surovin, izdelkov proizvedenih iz malo energije, storitve naravnih danosti in še mnogo drugega.

Ko prebiram prizadevanja današnjih izvoznikov ugotavljam, da izhajajo iz paradigme, da naj za njihovo ustrezno konkurenčnost na svetovnih trgih, v veliki poskrbi država z nižjimi davki, nižjo inflacijo, nižjimi prispevki od plač in višanjem vlaganj v raziskovalno inovacijsko delo. Ker so te zahteve objavljene bolj verbalno kot utemeljene s podatki, je težko reči ali imajo prav ali ne. Ostaja pa dejstvo, da si Slovenija ne more privoščiti tako infrastrukturo kot jo imajo na primer Nemčija, Rusija, Vietnam in druge, bistveno večje in gospodarsko močnejše države. Da bi ugodila izvoznikom bi moral obstajati načrt izvozne strategije izdelkov in storitev, dogovor o izvoznih prioritetah in naložbah ter memorandum o ciljih, ki jih kot država želimo doseči na mednarodnih trgih. Prav v dogovoru kam bomo usmerjali proračunska sredstva bi moralo biti dokaj jasno dogovorjeno o vlaganjih v zelene tehnologije, novi Bauhaus, energetiko, polprevodnike, kulturno produkcijo, športno podjetništvo in tako dalje, predvsem pa kar se da dobro oceniti pričakovane prihodke tako za podjetnike kot za državo.

kdaj razmišljate kako gre izvoznikom?

Dan starih, 1. oktober 2023

Prišli so časi, ko opazim vsako zaznavanje bremena starosti tako posameznikov kot sebe ali družbe. Posameznike praviloma bremenijo zdravstvene tegobe, med njimi posebno novejše bolezni, ki so po mojem mnenju posledica naporov pri delu v času pred digitalizacijo. Vsakodnevna pot do zdravnika utruja vsakogar, nastaja vtis, da se ne da nič pozdraviti, iz slabe volje nastaja apatija in predvsem duševno nezadovoljstvo. Seveda imam tudi sama težave s sklepi, nogami, pozabljivostjo in podobnim, tolažim se pač s tem, da intenzivno opravljam tisto kar nog in sklepov ne bremeni. Vse to in še mnogo drugega nas stare močno skrbi in nenehno iščemo opore za uživanje lepote dneva. Eni ustvarjajo naložbe za bivanje pred odhodom, drugi plačujejo pomoč za vzdrževanje domačega okolja, tudi taki smo, ki si pomagamo z roboti za košnjo, pobiranje prahu,… Prizadevamo si kljub letom obdržati dobre navade in kondicijo kot so sprehodi, vrtnarjenje, obiski vnukov, prebiranje dobrih knjig, ki jih priporoča gospa Štaudohar ali založba UNko, pišemo bloge, obiskujemo prireditve v bližini doma, če so podnevi, saj so noči za nas že nevarne. Sicer pa nisem prepričana, da je vse to dobro, saj skoraj ni več mojih dolgoletnih sodelavcev, prijateljev in obiskovalk, vse je že v večnosti in vprašujem se, kaj še čakam. Odhodi tistih, ki so ti res lepšali življenje je prav za prav največje duševno breme v mojih letih.

Tako kot posamezniki se seveda stara tudi družba kot celota in medijska srenja dan za dnem objavlja tarnanje zdaj tega zdaj onega organa, kako nemogoče je poskrbeti za stare. Od kar vem obstaja strah, da pokojninski in zdravstveni sklad ne bosta zmogla pritiske starih. Upravljavci državnega premoženja in skupnega dobra s prstom kažejo na premoženje starih in na njihove otroke. Dobiš občutek, da te silijo v prodajo vsega kar imaš in v dogovor z otroci, da te vzdržujejo, zate skrbijo, kot da otroci nimajo svojih otrok, obveznosti delodajalca ali odgovornosti delojemalca. Prosim sprejmite zakon o evtanaziji, da zaradi mene ne bodo prikrajšani moji potomci. O mnenju »realnega sektorja« sem že pisala – odločno proti so, da bi sofinancirali dolgotrajno oskrbo. Potem so tu številna mnenja strokovnjakov kaj vse je nujno potrebno starejšim, kako odpravljati starizem, krepiti samozavest starih in podobno, priznam ta vsem tem nasvetom ne sledim in prizadevni Mesec se mi v dno duše smili, ko zaradi socializacije nas starih dobiva »negativno« konotacijo. Stare že izrivajo iz vrst delničarjev tudi gospodarske družbe, ki bi si želele imeti za delničarje pri njih zaposlene vsaj do 50% vrednosti podjetja. Ugotavljajo namreč, da današnji upokojenci kot delničarji ne srbijo za razvoj in naložbe tako, kot so skrbeli ob nakupu delnic, danes hočejo le čim višje dividende. Ja, težave povzročamo na vseh koncih in krajih in spet pomislim na evtanazijo.

Ali se stara tudi narava sicer ne vem, zgleda pa, da svojim starim ni naklonjena. Kako naj sicer razumemo njeno odlaganje našega odhoda za vedno, kako naj sprejemamo njene pritiske na naše sklepe pred dežjem, zakaj nam jemlje ustvarjalno moč in muči naše telo, da ne moremo v njene gozdove, na polja ajde ali na njene vršace. Sanje sožitja starih z naravo se ne morejo uresničevati zaradi naše vse večje šibkosti in njene izjemne moči.

Na dan starih bi po temeljitem razmisleku lahko sklenili, da bodo za naš primeren vsak dan poskrbeli starejši, mi pa bomo njim dali pravično nadomestilo. Nobena koncesija ni potrebna, tudi ne prekvalifikacija in študij, samo malo ljubezni in razumevanja.

Ste razmišljali kako bo, ko boste stari?

Sonja, 30. september 2023

Že dolgo sledim zapisom medijev o Sonji, znani slovenski političarki v času nastajanja samostojne Slovenije. Ne vedo, ali naj jo obsojajo ali hvalijo, nikoli ne pozabijo omenjati njenih solza, in vedno mora odgovarjati na vprašanje lastništva kapitala. Sonja odgovarja konkretno, nedvoumno, avtonomno in argumentirano in prav zato novinarji ne vedo, kako bi jo obsodili ali pohvalili.

Po postavi malo in po duhu veliko Sonjo sem spoznala, ko je bila izvoljena za vodjo slovenski komunistov, komunistov po duhu in dejanjih, ne po besedah in z figo v žepu. Prizadevanja članov je poskušala usmerjati predvsem v novo nastajajoče družbene probleme, ki so se pojavljali v gospodarstvu in so bili odraz delovanja trga. Prihajali so v tujini izšolani strokovnjaki, razvijal se je menedžment, menedžerji so širili poslovanje na nova tržišča, dobavne verige so se množile, srečevali smo se nenehno z novimi zamislimi, novimi ljudmi, številnimi poslovneži in politiki. Poslovni svet Slovenije je dobival krila. Politična organiziranost Slovenije ni zmogla več slediti poslovnemu sveti, niti ga usmerjati, iskala je nove oblike svojega dela in mlada Sonja je bila prepričana, da jih bomo našli. Veliko pozornost je namenjala lokalni mreži in veliko pričakovala od enotnosti delovanja političnih organizacij, vendar so se te vezi rahljale. Uveljavljale so se določbe Zakona o združenem delu, skoraj vsak državljan je imel kakšno funkcijo, ki ji včasih ni bil kos zaradi pomanjkanja znanja. Razumeti njegove določbe in jih v praksi uresničevati, je bil trd oreh.

Sonja je storila vse kar se je dalo, da bi sistem političnega delovanja prilagodila novim razmeram. Je poučevala, vključevala strokovnjake, prilagajala organizacijo in vključevala mlade. Občudovala sem jo saj je zmogla mnogo več kot njeni predhodniki, predvsem pa je bila dostopna, razumevajoča in če se je le dalo tudi strokovna, po poklicu sociologinja.

Ko se je začela krhati enotnost v državi je Sonja iskala rešitve za konkretne primere kot na primer za ohranjanje enotnega trga, za vlaganja v nerazvita območja tudi v Sloveniji, za racionalnejše poslovanje, za mirno razreševanje prask, ki so se je pojavljale tudi v partiji. Ko smo odhajali na zadnji kongres je bila optimistična, prepričana v zdrav razum in zato pametno odločanje delegatov. Vsi smo upali, da se bomo v odkritem partijskem dialogu dogovorili za rešitev ekscesov, ki so se pojavljali po državi.

Kot najvidnejša partijska funkcionarka Slovenije, je bila Sonja vseskozi v vodstvu kongresa, se vključevala v najzahtevnejše razprave in si do skrajnosti prizadevala za uveljavitev dobrih predlogov Slovenije. Ni bila slišana, tudi drugi slovenski govorci ne, nimam dovolj znanja, da bi opisala dejansko stanje v ogromni dvorani Sava, ko se je razgrajevalo državo.

Sonjine solze, ki niso bile edine, so povedale vse. Če jih ne bi bilo, bi to pomenilo, da je Slovenija v državi delovala z figo v žepu. Pa ni, saj smo vsi vedeli, da smo obogateli, ker je 26 milijonov ljudi kupovalo naše izdelke in zato tudi ni bilo našega eksplicitnega upiranja visokim dajatvam za hitrejši razvoj ne dovolj razvitih v državi.

Sonjo šikanije niso utišale. Za enakopravno obravnavo ljudi, še posebno žensk, si nenehno prizadeva kot strokovnjakinja. Včasih se nam pridruži v Dobrniču.

Ste zaznali tesnobo Sonje ob usodni odločitvi?

Galerije za učenje, 29. september 2023

Po Sloveniji je vedno več razstavišč za slikarska in druga likovna dela v katerih se poskuša doseči prepoznavnost mojstrov slikarstva in kiparstva ali pa oblikovalcev, arhitektov, urbanistov in podobnih strok. Zgleda na prvi pogled, da ni nič lažjega kot ustanoviti galerijo, kar pa praktična izvedba ne potrjuje.

V podjetju kjer sem nekoč delala smo dve galeriji ustanovili pred 50 leti a ju šele zadnjih deset, dvanajst let lahko tako imenujemo. Obe imata danes umetniškim dosežkom primerne prostore, pomeni prazne stene, panoje, ekrane, osvetlitve, vzdrževan reprezentančni prostor z pultom za knjigo vtisov, publikacije, spremljajoča pojasnila in predstavitvijo umetnika ter njegovih del. vsako razstavo spremlja zloženka s potrebno predstavitvijo umetniških del in njihovega avtorja oz. avtorico, zadnje čase se že pojavlja tudi potreba po vizualni ureditvi prostora, da je možno predvajati filme o nastanku del in priznanj v svetu. Otvoritvena slovesnost mora biti prilagojena tematiki razstavljenih eksponatov, intimna, v prijaznem pristopu do udeležencev kot do umetnika. Vodenje protokola zahteva usposobljeno osebo, primerno urejeno, umetniku, ki razstavlja je potrebno podeliti primerno priznanje, prisostvovati morajo tudi poslovne elite, meceni, sponzorji, donatorji, sorodniki, prijatelji,…zadnje čase vedno več mladine. Dogodek obelodani fotograf, kamera lokalne TV, zainteresirani prisotni. Za zaključek je običajno kanape in pijača. Družabnost, ogledi in ocene potrebujejo nekaj časa. Vse se običajno zaključi v dveh urah. Protokol mora še pripraviti notico